Lekcionarji vsebujejo liturgična berila oziroma izbor besedil iz evangelijev in apostolskih pisem, branih ob standardnem latinskem bogoslužju pred slovensko pridigo na nedelje in praznike. Ker so bili namenjeni tudi zasebnemu branju, so imeli pogosto še različne dodatke, na primer katekizme, cerkvene pesmi in molitve. Od zadnjih desetletij 15. stoletja so tiskali tudi lekcionarje, prevedene v ljudske jezike. V 17. stoletju je lekcionar v slovenskem jeziku postal ena najpomembnejših publikacij katoliške verske obnove, kasneje tudi pa eno najbolj priljubljenih in najpogosteje ponatisnjenih verskih del. Prva, Hren-Čandkova izdaja lekcionarja je z naslovom Evangelia inu lystuvi je (z letnico 1612) izšla leta 1613, druga, Schönlebnova izdaja pa leta 1672. Sledile so jima številne jezikovno izpopolnjene in vsebinsko dopolnjene izdaje, ki so pomembne tudi za raziskovanje razvoja slovenskega jezika.                                                                                                                                              

V zbirki so predstavljeni lekcionarji, ki so izšli do leta 1851 iz zbirk Narodne in univerzitetne knjižnice, Knjižnice Ivana Potrča, Mestne knjižnice Ljubljana in Univerzitetne knjižnice v Mariboru.