Opis
V romanu Zadnji plamenčev let se naše evropejsko linearno pojmovanje časa, ki ima korenine v krščanstvu, srečuje z neevropejskim, tokrat afriškim, ki je, tako kot npr. latinskoameriško, ciklično. Poleg teh dveh konceptov je prisotno še individualno dojemanje časovne dimenzije. Massimo Risi, Italijan, ki dela za Združene narode, pride raziskovat nenavadne eksplozije. Dodelijo mu prevajalca. Skozi njegovo pripoved smo priča dejstvom in vstopimo v svet živih in mrtvih, resničnosti in fantazije, čarovnij in nadnaravnega. Kako krmariti med Evropejci, za katere zdaj tako rekoč ne obstaja, in Mozambičani, ki ne poznajo besede za prihodnost, saj jo dojemajo kot nekaj svetega, nedotakljivega, preteklost pa je prinesla toliko razočaranj, pustila toliko ran, da si jo želijo pozabiti, ustvariti nov čas? Vendar si novega, svetlejšega časa ni mogoče ustvariti, če tistega travmatičnega iz vojnega obdobja nekako ponovno ne pridobijo in ga spremenijo v "svoj čas", kot pravi pisatelj. To je roman o lovljenju izgubljenega časa preteklosti s pomočjo modrosti prednikov, o ustvarjanju novega, našega časa in stremljenju k boljši prihodnosti, ki si jo vsi želimo, na krilih preletavajočih plamencev, ki naznanjajo upanj