Papir je pomešan s pergamentom. Vodna znaka na papirju predstavljata samoroga v skoku. Platnice so verjetno sočasne: deska z žlebom po robovih (ogli so brez žleba). Usnje je spredaj ornamentirano s koncentričnimi okviri z diagonalama v središčnem pravokotniku in s palmetami v poljih. Zadaj je središčni pravokotnik presekan z vodoravno črto, včrtanim rombom in diagonalama. Jermenčka od zapon sta deloma ohranjena.
Pisava (24 vrstic na stran) je v skladu s starostjo papirja: drobni polustav z oblikami iz XV. stoletja in z akcenti. Vinjete v nežnem koloritu (rdeča, zelena, rumena in rjava) so izdelane zelo okusno. Najdemo podpis Joanićije, metropolita iz Požarevca, ki smo ga našli še na enem rokopisu iz Kopitarjeve zbirke, na Prologu Cod. Kop. 4, podpisanega kot lastnika te knjige l. 1685. Pozneje, l. 1690, je bil rokopis v sremskem samostanu Ostrovu. Zelo zanimivo je tudi ime drugega podpisnika na Dioptri, meniha Petronija, znano iz opombe na enem od rokopisov v Kopitarjevi zbirki, v Psalterju Cod. Kop. 16, ki je v XVIII. stoletju pripadal samostanu v Šišatovcu. Ni izključeno, da je to ista oseba, a povsem mogoče je, da je vsaj eden od teh podpisov istoveten s hopovskim menihom Petronijem, ki je l. 1675 prepisoval žitije sv. Stevana Štiljanovića (Zap. i natp. 1707). Iz zapiskov je razvidno, da je ta rokopis nekaj časa, verjetno v XVII. stoletju, pripadal samostanu Grabavcu v Budimski krajini, nato pa samostanu Oreškovici v Braničevem, kjer so bile v XVI. in XVII. stoletju napisane različne knjige, ki so bile pozneje raznesene po fruškogorskih samostanih. Če je omenjeni Petronije istoveten s soimenjakom iz Šišatovca ali iz Hopova iz l. 1675, bi smeli domnevati, da je iz enega od teh samostanov z Vukovim posredovanjem rokopis prišel Kopitarju v roke.
(Mošin 1971)