Predstavljena teorija umeščenega učenja obravnava učni proces iz najširšega zornega kota. Ta teorija je del kognitivno-konstruktivističnega pojmovanja učenja, ki obravnava posameznika kot družbenega akterja, učenje kot del družbene prakse in veljavno "obrobno udeležbo", kot proces v katerem učenje poteka. Te tri razsežnosti so za razumevanje učenja v izobraževalnem procesu izredno pomembne. Učenje tako ni le del izoliranega notranjega procesa sprejemenja informacij ampak del širših kompleksnih interakcij. Na njihovo kakovost vplivajo posamaznikove osebne izkušnje in značilnosti socialno-kulturnega okolja, v katerem ta deljuje. Iz tega izhajata dve spoznanji: a) učenje ni le pridobivanje znanja, ampak tudi oblikovanje identitete, vrednot ipd.: b) najpomembnejši dejavnik motivacije za učenje je socialna klima, v kateri učenje poteka.

Pravice

URN

URN:NBN:SI:DOC-QAKOFMKH

COBISSID

19744861

Objavljeno

18.11.2016

Metapodatki

Citiranje

APA:

Radovan, Marko (2000). Od psihologije k sociologiji učenja. AS. Andragoška spoznanja, letnik 6, številka 1, str. 6-12. URN:NBN:SI:DOC-QAKOFMKH from http://www.dlib.si

MLA:

Radovan, Marko. "Od psihologije k sociologiji učenja." AS. Andragoška spoznanja letnik 6. številka 1 (2000) str. 6-12.
<http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-QAKOFMKH>

Andragoška spoznanja
1995-
(Zbirni zapis)