453 KB27 KB195520252002Babič, Matjažštevilka:1letnik:42ISSN:0024-3922COBISSID:20591714URN:URN:NBN:SI:doc-RG65MJIPfrUniverza v Ljubljani, Filozofska fakultetaLinguistica (Ljubljana)Latinlatinščinaosebni zaimkiPlautus, Titus Maccius, 250-184 pr.n.š.rimska komedijaTerentius Afer, Publius, 185-159 pr.n.š.Les pronoms personnels ego et tu chez Plaute et Térence|V jeziku rimske komedije, ki marsikje odraža ljudsko latinščino, naletimo na imenovalniško obliko osebnega zaimka za 1. in 2. osebo ednine pogosteje kakor pri klasičnih piscih dostikrat tudi na mestih, kjer je po pravilih ciceronske latinščine ne bi bilo treba ali je celo ne bi smelo biti. Večina tovrstnih oblik stoji neposredno za glagolom ali najmočneje poudarjeno besedo v stavku. V Lexico Plautinum je ta posebnost pri ustreznih geslih zabeležena, a so primeri razdeljeni v več kot 20 skupin; taka delitev se zdi pretirana in slabo pregledna. Pričujoči članek skuša najti preprostejšo rešitev na primerih iz Plavtovih komedij Pseudolus in Rudens, v primerjavi s podobnimi mesti iz Terencijevih komedij Phormio in Hecyra. Kot jepokazala statistična analiza, je primerov pri PLavtu (odstotkovno gledano) približno zatretjino več kot pri Terenciju. Večino primerov je moč pri obeh piscih razdeliti na 3 skupine: 1."normalna raba" za izražanje nasprotja, 2. izpostavljena raba, s katero daje pisec povedanemu poseben poudarek, ne da bi izražal nasprotje, in 3. izražanje osebne prizadetosti govorečega. V zaključku je podan poskus zgodovinske razlage za tako stanje; z njo bi se dalo vsaj deloma pojasniti tudi primere, ki so sicer ostali zunaj razvrstitve v omenjene tri skupineTEXTznanstveno časopisjejournalsSlovenian National E-content AggregatorNational and University Library of SloveniaUniverza v Ljubljani, Filozofska fakulteta