2473 KB159 KB195520251999Spinozzi Monai, Lilianaštevilka:1letnik:39ISSN:0024-3922COBISSID:11753058URN:URN:NBN:SI:doc-9LOIJ0NIitUniverza v Ljubljani, Filozofska fakultetaLinguistica (Ljubljana)dialectdoločni člennarečjapasivromanski jezikiSlavic languagesslovanski jezikiL'articolo del romanzo 'figlio' della diatesi passiva? Un'ipotesi ispirata a Montague e sviluppata in chiave contrastiva slavo-romanza|Raziskava izhaja iz položaja, ki ga nudijo slovenska narečja, govorjena v Furlaniji; ta namreč poznajo nedoločni člen in pa neke vrste določni člen, ki je po svoji funkciji ali enakovreden romanskemu dolčnemu členu ali pa (še zmeraj) kazalni zaimek. Vpračanje je zanimivo ne toliko za opis diasistema v slovenščini, kot za to, da bi lahko definirali kategorijo romanskega člena, kot se je razvila iz kazalnega zaimka v latinščini, torej v jeziku, ki ni imelza samostalnik nič manj trdno sklonsko pregibanje kot slovenščina. Ugotovitev, da se ta domnevni člen v slovenskih narečjih funkcijsko ne sklada z romanskim členom in da se v slovenščini o nedoločnem členu pravzaprav ne more govoriti, pa premakne naše zanimanje na vprašanje o razlogih, ki so privedli do različnih sistemov v dveh jezikih, ki sta si tipološko vendarle blizu. Če upoštevamo, da se fe romanski določni člen razvil iz anaforične rabelatinskega kazalnega zaimka illu(m), je umljivo, da se analiza še posebej posveča preverjanju funkcije kazalnega zaimka v slovenščini; opazujemo nasprotje med romanskimi in slovanskimi jeziki, kot ga kaže kazalni zaimek ob samostalniku ob svojem prehodu od osnovne funkcije k drugotni. V svojem razglabljanju sledimo logiku Montagueu; njegovi kriteriji nas navajajo k razlagi procesa v določanju dterminiranosti samostalnika preko predikativnih črt glagola, kot jih ugotavljamo v ustreznih enakovrednih oziralnih odvisnikih. Samo romanski jeziki v primerjavi s slovanskimi - in še posebej s slovenščino - poznajo možnost, da se namesto oziralnega odvisnika zatečejo k preteklemu deležniku v funkciji samostalnika. Ena od značilnosti slovenščine, omejevanje rabe trpnika in tako tudi rabe pasivnega deležnika za preteklost kot samostalnika, postavlja tipološko pregrado, ki ostro loči slovansko družino jezikov od romanske, tako kot drugačna fleksija samostalnika, analitična in sintetična, razvoj perifrastičnih glagolskih oblik in raba pomožnika "avere". Obravnava ključnega elementa, kjer je merilo za presojo opozicija 'kategorija člena'/trpnik' upošteva tudi sisteme v slovanskih jeziokih na Balkanu in tiste v slovenskih narečjih; metodološko tremelji na teoriji vzorcev in ima zmeraj pred očmi semantično-pregamatično perspektivo, iz katere naj bi izhajali, tako se vsaj zdi, tudi oblikoslovno-skladenjski pojaviTEXTznanstveno časopisjejournalsSlovenian National E-content AggregatorNational and University Library of SloveniaUniverza v Ljubljani, Filozofska fakulteta