LETO l-ST. 2—LUSAKA 25, NOV. 1969 Božične čestitke pošiljajo zambijski misijo- Afrikanček z bobnom pred jaslicami Rekli so mi...bum—pam-pam-pam gledat pojdimo . bum—pam-pam-pam . no vorejenega Kralja.bum—pam-pam-pam darov najlepših prinesimo jih predenj položimo.bum—pam-pam-pam Dete Jezus, bam—pum-pum-pum ubog sem deček le, in brez darov da bi jih položil pred te. To bodi moj dar za te...bam—pum-pum-pum na boben j bom igral... bum—pam-pam-pam za te.bum—pam-pam-pam, bam—pum-pum-pum. narii vam dram nriiatelii' Marija je prikimavala.bam—pum-pum-pum J S P J J j e jancek bil vesel.bum—pam-pam-pam ko sem najlepšo pesem pel bum—pam-pam, bum—pam-pam-pam „ „ , , . . . na bobenj svoj — Fotografijo dečka z bobnom m pesmico je za Rešitelj moj.bum — pam-pam-pam priredil Stanko Rozman. Ob sliki m pesmici r r c se bomo spomnili, kako bo za Božič vsak na svoj način izkazal ljubezen do Odrešenika nas vseh. Naši zambijski verniki bodo navdušeno prepevali svoje božične pesmi. V skromnih domo¬ vih in kolibah — večinoma brez elektrike in tekoče vode — se bodo veselili kot je to njihova na¬ vada. Kateri bodo mogli, si bodo privoščili boljša jedi>a...Misijonarji bomo seveda zaposleni in se bomo potrudili, da bratom približamo veselo skrivnost božične noči. Mislih bomo tudi na vas, želeč vašim družinam mnogo, mnogo veselja in sreče. Naj k tej sreči doprinese tudi naš list, s katerim vas za Božič želijo obiskati vaši misijonarji Radi bi se tudi iz srca zahvalili vam vsem. ki ste s tolikim razumevanjem sprejeli prvo šte¬ vilko lista. Vaše namene, ki ste jih pos ! ali, vključujemo v svoje molitve. S pomočjo, ki nam jo dajete, postajate naši SOMISIJONARJI. Naj v Novem letu naša skupna prizadevajnja spremlja blagoslov, uspeh in veselje! idol fiU /JKvi Se dobro se nisem vrnil s podeželjskega po dročja — imenuje se SALA — ko mi p. Kokalj telefonira, naj napišem “kratko, jedrnato” poro čilo za “Iz sončne Zambije.” Pa sem se vsedel k PISMO P. RUDEZA pisanju, ki gotovo ne bo ne kratko ne jedrnato, ker kaj takega še nikoli nisem napisal. Toda naj vam povem nekaj o tisti omenjeni “Šali”. To je področje, ki sega do 100 km da¬ leč od moje mestne župnije Chelston v Lusaki. V Šali imam 6 podružnic, ki jih moram obiskati enkrat na mesec. Tisti dan je res naporen. Včeraj sem imel pet maš in k temu sem prevozil 160 km in krstil 5 otrok in dve stari ženi na treh različnih krajih. S Seboj vzamem dva jezuitska no vinca, Afrikanca, ki mi pomagata pri katehizaciji in pri pridiganju v jeziku “šona”. V področju Sala namreč govorijo tri različne jezike. V Lusaki pa razen angleščine uporabljam tudi italijanš¬ čino, ker imam v župniji 70 italijanskih družin. Italijani namreč pomagajo pri zambijskem letal¬ stvu. Nedeljo, ko grem v Salo, začnem z mašo ob sedmih v mestu, ob bolnici, kjer je veliko nasel¬ je za okrog 10.000 ljudi. Potem odhitim na podružnice. Ob 9.30 mašujem v šoli, 45 km izven Lusake. Od tod se odpeljem na podružnico, ki je 10 km izven Lusake. Tam mašujem ob 12, na naslednji podružnici je maša ob dveh, nato imam spet mašo ob štirih, nakar se podam do katoliške šole, kjer so odprli nov rudnik bakra in solfatov. Najprej obiščem rudarsko naselje, potem pa do nadučitelja, kjer prespim. Nadučitelj ima 9 lastnih otrok, hrani pa še drugih šest. Po večerni molitvi zapojemo celo vrsto pesmi vnyanja jeziku. To so prevedene pesmi: Je angelj Gospodov, Tiha noč na zemljo le¬ ga, Angeli vsi prihitite, Zaplula je barčica moja, Na planincah (12 kitic!) itd. Zadnjo nedeljo je bilo res hudo. Spim namreč v uradu. Podgan je bilo toliko, da so celo noč skakale okrog postelje in po postelji . Učiteljeva pisarna je pravi raj za podgane. Naslednje jutro sem maševal v jeziku nyanja in to ljudem, ki do¬ ma govore jezik lenje, v šoli ima¬ jo jezik tonga, po rodu pa so mnogi iz plemena šona. Obiskal sem še eno podružnico, zvečer pa me je čakala še maša v bolni¬ ci. Komandant vojaškega letalst¬ va me je naprosil, naj bom za ka¬ plana za katoličane. Okrog 100 jih prihaja k maši, ki jo darujem za vojake vsako nedeljo. Bog je res dober do mene. Ko sem se nekoč vračal iz Šale, je neki pijanec prečkal cesto ravno pred mojim avtom. Zavozil sem kakšnih 100 m v grmovje, da je P. Rudež pri maši na prostem vse frčalo. Moj spremljevalec je v župniji Matero skočil iz avta, do bi namlatil tis¬ tega pijanca. Rekel sem mu: Za¬ kaj ? Glej, oba sva ostala živa. Poskusil sem motor, dobro je brnel. Luči se nisem dotaknil, mislil sem, da so se razbile. Vozil sem — bilo je ponoči — brez luči nekaj kilometrov, ko mi spremljevalec pravi: Zakaj pa ne prižgete luči? Pritisnil sem na gumb in luči so zagorele. Ugasnil jih je spremljevalec, ko sva frčala skozi grmovje. Bog z vami vsemi! -P. Radko Rudež igjo! rrt/ž. P. TOMAZIN O SVOJEM DELU Misijon Katondvve je bil sezidan pred petdesetimi leti. Bil je kot osamljena oaza, ki je morala imeti vse, kar je potrebno za živl¬ jenje: delavnice, mlin, vodovodno napeljavo, vrt, živino, polje za pšenico, zelenjavo in sadje, opeko in apno in še mnogo drugega. Za vse to to so. skrbeli misijonski bratje in patri, poljski je¬ zuiti, ki so vodili in organizirali zambijski misijon. Zdaj, po tolikih letih, moramo občudovati misijonarje, ki so sezidali in upravljali tako mogočen misijon, ne da bi imeli na razpolago modema tehnična sredstva. Poslopja so solidno gra¬ jena in še dobro ohranjena. Glavna zgradba je velika, enonad¬ stropna stavba z desetimi sobami. Župnijska cerkev v Katondwe. Zgradili so jo poljski jezuiti pred 50 leti. Toda stavbe se starajo kot se človek stara. Poslopja so potrebna obnove in prilagoditve. Torej smo se lotili dela. Treba je popraviti strope in pobarvati zidove, urediti vodovodno napel¬ javo in postaviti nove cevi, moramo preurediti delavnice in skladišča, zgraditi nova stranišča in kopalnico, kuhinjo, shrambo za jedila in dnevno sobo, prostor za električni generator, treba je urediti električno napeljavo v hišah za učitelje Seveda smo se srečali s hudimi finančnimi problemi. Zidava je zelo draga, posebno še, ker smo tako daleč od mest, 240 kilometrov od Lusake. Mnogo materijala nabavljamo v glavnem mestu... Škofija podpira naše delo, toda sredstva so seveda nedovoljna. Do uresničitve naših načr¬ tov je še dolga pot... smem zaprosit za pomoč tudi te¬ be, dragi prijatelj? Patri, bratje in verniki misijona v Katondwe ti bodo iz srca hvaležni. Bog plačaj! Vaš Lovro. P. Tomažin obiskuje vasi... ZANIMALO VAS BO... •da je JANEZ MLAKAR, naš novi misijonar, začel študij bogoslovja v Dublinu na Irskem. Nje gova sestra KRISTINA, ki je dolgo čakala delovno dovoljenje, je končno le dobila potrebne do¬ kumente in je zdaj na poti v Zambijo. Januarja bo začela poučevati kot profesorica na katoliški gimnaziji v Matero. dK Na vrtu pred župniščem v Matero je fotograf posnel skupino hrvaških in slovenskih misijonarjev. Od leve: P. Nikola Sipušič (študira jezik tonga), br. Dilber Ilija (mehanik in inštalater), p Kokalj, p. Ivan Cindori (upravlja misijon Mumbwa), p. Bra¬ nko Andjelič (vodi župnijo Sv. Marije v mestu Kabvve), br. Jože Rovtar in p. Tomažin. Vsi so jezuiti. Od hrvaških je¬ zuitov je z nami še br. Benedikt Fostač, mehanik in inšpek¬ tor gradbenih del Pavezani smo v veseli bratski skupnosti AVTOMOBILI ZA OTROKE Med zambijskimi dečki je zelo razširjena igrača — avtomo¬ bil,, spleten iz žice in z dolgim “volanom”. Takšnih in podob¬ nih avtomobilov lahko vidiš vsepovsod, tako po mestih kot po deželi. Ali v tem skrita želja težnja za tehničnim napre¬ dkom ? Poleg tehničnega napredka pa potrebujemo tudi duhovno in duševno omiko. To prinašajo misijonarji. Boleče pa ob¬ čutimo, kako je misijonarjev malo. Prosimo Gospodarja žet- še, naj pošlje delavcev na svojo žetev. Na sliki levo: deček z “avtomobilom”. Vaš br. Jože ZA MALE ŠIVILJE Vsak četrtek popoldne se skupina malih, nasmejanih zamorčic gne¬ te pred vrati sobe, kjer imamo šivalni krožek. Ko pridem tja, mi po¬ magajo odnesti v sobo stvari, ki jih pri šivanju rabimo. Moje male zamorčice so zek> ustrežljive, pridne in vztrajne. Tis¬ te, ki so bile bolj hitre, so skončale robček in hlačke, zdaj pa šivajo čedne bluzice. Pri šivanju je vedno vehko smeha, ker mala Jana ni¬ kakor ne more skončati svojih hlačk, čeprav jih šiva že dva meseca: šivanka je ne uboga, gre vedno cikcak, robovi so preširoki, vbodi predolgi. Pa Jana si ne dela prevelikih skrbi, z drugimi vred se smeji, šiva eno uro in pol, potem pa zadnje pol ure — po naročilu učiteljice — razpara, kar je se- šila Nekaj bi rada prosila male prijatelje naših zamorčic; namreč tole: Ko bomo prihodnje šol¬ sko leto — v januarju — spet pričeli z novim krožkom, bi rada vsaki deklici da>a šivalni pribor, nekaj blaga za šivanje, zvezek in svinčnik, kjer bi si lahko kaj zapisale. Ker pa so deklice uboge in mnoge ne morejo plačati, bi morda bil kdo med vami, ki bi bil pripravljen kupiti eni izmed za¬ morčic kar rabi pri svojem krožku? Da bi kupila potrebne stvari eni za¬ morčki, bi rabila: 2 dolarja . za blago I dolar . za svinčnik, zvezek, škarje, prejico... Ce bo kdo prispeval v ta namen, mu bo ena izmed deklic napisala par besed v svojem jeziku, jaz pa b o m dostavila prevod, da ne bo za¬ drege. Lep pozdrav od vseh mojih 30 pridnih malih šivilj! — ZINKA List izdajajo SLOVENSKI ZAMBIJISKI MISIJONARJI — Naslov: MATERO CATHOLIC PARISH — ZAMBIA Africa. P.O. Box 3243—LUSAKA