Jr č, FRANCETA PREŠERNA. / * k ' : - > f' K A |, \ tflRLfttTUgjR Sem dolgo upal in se bal, Slovo sem upu, strahu dal; Srce je prazno, srečno ni, Nazaj si up in strah želi. V LJUBLJANI. ZALOŽIL MAKSO FISCHER. i 896. Kazalo. Pesmi. Stran Strunam. i Dekletom .. 2 Pod oknom. 3 Prošnja. 5 Kam ?.7 Ukazi.7 K slovesu.9 Sila spomina.10 Izgubljena vera.1 1 Mornar.12 SoldaŠka.14 V spornim Valentina Vodnika .... 16 V spomin Andreja Smoleta .... 17 Od železne ceste.19 Zapuščena.22 Nezakonska mati.23 Pevcu.24 Balade in romance. Hčere svet ... • 27 Učenec.28 Dohtar.30 Turjaška Rozamunda ....... 3 I IV Stran Judovsko dekle. 3 5 Zdravilo ljubezni. 3 7 Lenora.40 Povodnji mož .... ....51 Prekop. .-5 5 Neiztrohneno srce. 56 Ribič . .5 8 Ženska zvestoba.60 Orglar.68 Ilazllčne poezije. Zvezdogledom .. 7 3 V spornim Matija Čopa.74 Nova pisarija.. 76 Prva ljubezen.83 Slovo od mladosti.85 Glosa.87 Zabavljivi napisi.89 Gazele. Pesem moja je posoda tvojega imena . 95 Oči sem večkrat vprašal, ali smem . . 96 Žalostna komu neznana je resnica, da jo ljubim. 97 Draga! včm, kako pri tebi me opravljajo ženice . .98 Med otroci si igrala, draga! lani — čas hiti. 99 Stran Al’ bo kal pognalo seme, kdor ga seje, sam ne ve .i o o Kdor jih bere, vsak drugače pesmi moje sodi i o i Sonetje. Očetov naših imenitna dela . . . . 105 Vrh solnca sije solne nam cela čeda . 106 Tak’, kakor hrepeni oka čolnarja . . 107 Dve sestri videle so zmoti vdane . . 108 Kupido! ti in tvoja lepa starka . . . 109 Je od vesePga časa teklo lčto . . . 1 1 o Poet tvoj nov Slovencem venec vije . 1 1 1 Ran mojih bo spomin in tvoje hvale . 1 1 2 Iz srca svoje so kali pognale . . . 1 1 3 Mokrocvetoče rož’ce poezije . . . . 1 14 1 /. krajev niso, ki v njih solnce sije . 1 1 5 Cel čas so blagih sapic pogreš&le . . 1 1 6 Obdajale so vtrjene jih skale . . . 1 17 Viharjev jeznih mrzle domačije . . . 118 Izdihljaji, solze so jih redile . . . 119 Jim moč so dale rasti neveselo . . . 120 Ur temnih so zatirale jih sile . . 1 21 Lej! torej je bledo njih cvetje velo 122 Jim iz oči ti pošlji žarke mile . . . 123 In gnale bodo nov cvet bolj veselo . 124 Magistrale. Poet tvoj nov Slovencem venec vije .125 VI Stran Ni znal molitve žlahtnič trde glave . 126 Sanjalo se mi je, da v svetem raji . 127 Velika, Togenburg! bila je mera . . 128 Bilo je, Mojzes! tebi naročeno . . . 129 Na jasnem nebu mila luna sveti . . 120 Mars’kteri romar gre v Rim, v Kompostelje 1 3 1 Zgodi se včasih, da Mahomedani . . 132 Oči pri nji v deklet so bile sredi . . 133 Kedar previdi učenost zdravnika . . 134 Odprlo bo nebo po sodnjem dnevi . 135 Al’ prav se piše kai^a ali kafha . . 136 Ne bod’mo šalobarde! Moskvičanov . 137 Apel podobo na ogled postavi . . . 138 O Vrba! srečna, draga vas domača . 139 Popotnik pride v Afrike puščavo . . 130 Hrast, ki vihar na tla ga zimski trešne 1 4 1 Komur jc bila sreče dar klofuta . . 142 Življenje ječa, čas v nji rabelj hudi . 143 Čez tebe več ne bo, sovražna sreča . 144 Memento mori.145 Matiju Čopu.146 Krst pri Savici. Uvod. 149 Krst.152 O bombe.170 Pesmi. Strunam. Strune! milo se glasite, Milo, pesmica! žaluj; Srca bolečine skrite Trdosrčni oznanjuj: Kak’ bledi mi moje lice, Kak’ umira luč oči, Kak’ teko iz njih solzice, Ki ljubezen jih rodi; Od želja kako zdihuje, Po nji hrepeni srce, Kak’ mu je veselje tuje, Kak’ od sreče nič ne-vč; Kak’ s seboj me vedno vlčče, Koder hodi, njen’ obraz, Kak’ obličje nje cveteče V srcu nosim vsaki čas; 1 2 In kak’ ve, ki bi nje hvalo Rade pele zanaprej, Ak’ se ne usmili kmalo, Mor’te vtihnit’ vekomej! Te in take ve nosite Tožbe, strune! tje do njč; Ako mor’te, omečite Neusmiljeno srce. Dekletom. Padala nebeška mana Izraelcem je v puščavi; Zginila je, ak’ pobrana Bila ni ob uri pravi. Kak’ lepo se rosa bliska, Dokler jutra hlad ne mine! Komaj solnce bolj pritiska, Je pregnana od vročine. Rožice c veto vesele, Le ob času lčt’ne mldde; Leto pošlje piš in strele, Lepo cvetje jim odpade. Roža, rosa ino mana Vaša je mladost, dekleta! S vet’jem, naj ne bo zaspana, Ki cveto ji zlata leta. Fante ’ zbiraš si prevzetna, Se šopiriš, ker si zala; Vdruj, varuj, da priletna Samka se ne boš jokdla! Pod oknom. Luna sije, Kladvo bije Trudne, pozne ure že; Prej neznane Srčne rane Meni spati ne dade. Ti si kriva, Ljubeznjiva Deklica nevsmiljena! Ti me raniš, Ti mi braniš, Da ne morem spat’ doma. 4 Obraz mili Tvoj po sili Vedno mi je pred očmi; Zdihujoče Srce vroče Vedno k tebi hrepeni. K oknu pridi, Drug ne vidi, Ko nebeške zvezdice; Se prikaži, Al’ sovraži, Me sreč, povej, al’ ne? Up mi vzdigni, Z roko migni, Ak’ bojiš se govorit’! — Ura bije, K oknu ni je, Kaj sirota čem storit’! V hram poglejte, Mi povejte, Zvezde, al’ res ona spi; Al’ posluša, Me le skuša Al’ za druzega gori. 5 .Ako spava, Naj bo zdrava, Ak’ me skuša, nič ne de; Po nje zgubi, Ako ljubi Druz’ga, poč’lo bo srce. Prošnja. Po drugih se oziraj, Ne morem ti branit’; Se men’ oči odpiraj, Daj gledat’ mi njih svit! Obešajo glavice, Ni rožam mar’ cvetet’; Molčijo v gozdu ptice, Ne ljubi se jim pet’; Ne letajo čebele, Krog cvetja ne šume; C’lo ribice vesele Se klaverno drže; Žaluje vsaka živa Stvar, draga deklica! Ak’ dalje solnca skriva Se luč rumenega. 6 Več rož ne rase v polji; Več nima ptičev hrib, Čebčl več kraj najbolji; Več nima voda rib, Ko misli jaz, ki spijo V ljubezenskih sanjah, Ki si na dan želijo Zleteti v pesmicah. Al’ perotnic razpeti Prej nimajo moči, Da tvojih jim zasveti Nebeška luč oči. Ak’ hočeš, da jih sence Pomoril mraz ne bo; Ak’ hočeš med Slovence Da tvojo čast neso, Vsaj name se oziraj, Ak’ nečeš me ljubit’; Oči mi vsaj odpiraj, Daj gledat’ mi njih svit 7 Kani ? Ko brez miru okrog divjam, Prijat’lji vprašajo me, kam? Vprašajte raj’ oblak neba, Vprašajte raji val’ morja, Kedar mogočni gospodar Drevi jih sem ter tje vihar. Oblak ne ve in val ne kam, Kam nese me obup, ne znam. Samo to znam, samo to vem, Da pred obličje nje ne smem. In da ni mesta vrh zemlje, Kjer bi pozabil to gorje! Ukazi. Da ne smem, si ukazala, Belih rok se dotaknit’, Zved’la, deklica si zala! Kako znam pokoren bit’. Da ne smem, si ukazala, Od ljubezni govorit’; Zved’la, deklica si zala! Kako znam pokoren bit’. Moram da, si ukazala, Hojo k teki opustit’; Zved’la, deklica si zala! Kako znam pokoren bit’. Moram da, si ukazala, Tebe se povsod ognit’; Zved’la, deklica si zala! Kako znam pokoren bit’. Zraven si mi ukazala, Da te moram pozabit’; Bogal, deklica bi zala! Ak’ bi moglo se zgodit’. Al’ srce mi drugo vstvari, Al’ počakaj, da to bit’ V prsih neha, — Bog te obvari! Prej ni moč’ te pozabit’. — 9 K slovesu. Kaj od mene proč oko, Proč obraz obračaš mili? Kdo te mene ljubit’ sili? Rajši koj mi daj slovo. Desno roko brez skrbi Daj k . prijaznemu slovesu, Solz v nobenem ni očesu, Zal-besede v ustih ni. Zale misli v srcu ni; Saj ni bilo prej veselo, Ko se zate je unelo, Naj ne bo prihodnje dni! Vrnil bo se prejšnji čas; Hodil poti bom temotne, Kamor sreče bo togotne Gnal nemili me ukaz. Moja stara ljuba bo, Bo potrpežljivost mila Zvezo z mano ponovila, V zakon dala mi roko. Z njeno pomočjo podprt Nosil bom življenja pezo, Dokler zmaga sreče pezo Zadnja ljub’ca — bela smrt. 10 Sila spomina. Drug ti je v skrbno nastavljene mreže Nestanovitno zasačil srce, Vender na mene še nekaj te veže, Kaj da je, komaj med nama se ve. Marsikdaj se govorica ti zmeša, Ko me zagledaš med drughni ljudmi, Marsikdaj tvoje oko me pogreša, Iščeš okoli me s plašnim’ očmi. Večkrat, ko vtrujena praznega hrupa, V misli zamaknena sama sediš, Vsili v spomin se ti pevec brez upa, Stari čas skoraj nazaj si želiš. Marsikdaj, ko ti tvoj ljubi zapoje, Sreče v ljubezni se baha vesel, V srcu te zbadajo pesmice moje, Ki jih od njene nesreče sem pel. Sama sodila si prej me nemilo, Sama še zmerom me sodiš ostro; Pravijo vender, da slabo plačilo, Kdor me pri tebi zatoži, dobo. Trdna med nama vzdiguje se stena ’Z brezna globoc’ga do strmih nebes; Vender želj skrivnih ne vzdrža plamena, Da bi ne mogel on švigniti čez. Ne pozabiti jih so te prosili Drugi, ne moje prevzetno srce; V mislih ti niso, al’ mene po sili Pomnila bodeš do zadnjega dne. Izgubljena yera. Nebeško sijejo oči, Ko so sijale prejšnje dni. Rudeča lica zorno še Cvetejo, ko so prej cvetle. Se usta smejejo ko pred, Sladkost ni manjša ’z njih besed. Otemnil ni ga časa beg, Nič menj ni bel prs’ tvojih sneg. Život je tak, rokč, noge So kakoršne so prej bile. Lepota, ljubeznjivost vsa Je, kakoršna je prej bila. Al’ ver’vat’ v tebe moč’ mi ni, Kakor sem ver’val prejšnje dni. Le sveta, čista glorija, Ki vera da jo, je prešla. En sam pogled je vzel jo preč, Nazaj ne bo je nikdar več. Ak’ bi živela vekomej, Kar si mi b’la, ne boš naprej. Srce je moje b’lo oltar, Pred bog st v o ti, zdaj — lepa stva Mornar. Nezvesta! bodi zdrava, Čolnič po mene plava, Na barko kliče strel; Po zemlji varno hodi, Moj up je šel po vodi, Mi drug te je prevzel. Na Boga sem obljubil, Da prej bom dušo zgubil, Ko nehal te ljubit’, Si z desno v desno segla, Na Boga si prisegla, Mi vedno zvesta bit’. n Morja široka cesta Peljala me je v mesta, Kler lepe deklice; Obrazov njih lepota, Sneg beli njih života Zmotila nista me. Spet so se jadra bela Od južnih sap napela, Prinesla me nazaj; Dekleta svoj’ga ženo Našel sem poročeno, — Prebil sam Bog ve kaj! Le jadra spet napnimo, Valovom se zročimo, Kak’ je čisto morje! Kaj njemu upat’ smemo, Mornarji dobro vemo, Dekletom kaj, — kdo ve? Ne straši moč viharja, Ne grom valov mornarja. Se smrti ne boji. Spomin v potopu mine, Ljubezni bolečine Vsak dan spet oživi 1 14 — Po morli barka plava, Nezvesta, bodi zdrava, Sto tebi sreč želim! Po zemlji srečno hodi; Moj up je šel po vodi, Le jadrajmo za njim! — Soldaska. Pet čevljev merim, palcev pei Adijo ljub’ca, starši, In z Bogom vi tovar’ši! Dopolnil sem devčtnajst let, Pet čevljev merim, palcev pet, In čvrste sem postave Od nog do glave. Očetov dom! ti nd slovo! Kdor ni za boljšo rabo, Naj var’j e dom in babo, Al’ v šolah beli si glavo! Junaka vabi boj, ne bo On trudil se s peresom, In ne z drevesom. — 15 Učeni stan'je zanič’van, Skrbi in huda leta More uboz’ga kmeta; Najprvi stan soldaški stan. Soldat živi vesel v en dan; Saj cesar da pol hleba, In kar je treba. Doma povsod, doma nikir, Obhodi dosti sveta, Zavolj njeg& dekleta, Zenice imajo prepir, In kader zapusti kvartir, Si marsiktera ’z hiše Solzice briše. Le eni ljubici je zvčst, Ti ljub’ci čast se pravi, Ta gre z njim v boj krvavi, Ga spremi čez gorč brez cest, In čez ozidje trdnih mest, Kjer smrt junaške brate Povabi v svate. Saj vem, da mora vsak umret’, In iti vsak k pokoju, Na postelji al’ v boju, Potrta starost, mladi cvet. — Pet čevljev merim, palcev pet, Veselo čem živeti, Junaško — vmreti. 1 6 — V spomin Valentina Vodnika. V Arab’je puščavi Se ptiček rodi; V odljudni goščavi Sam zdse živi. So zvezde sestrice, Mu mesec je brat; Ni dano mu ptice, Za ljubico ’zbrat ? . Zanj družba ne mara, In on ne za njo; V samoti se stara, Mu leta teko; Najslajše dišave. Ki zanje sam vč, Najžlahtniše trave, Kadila dragč, In miro nabira Nevtruden vse dni, Se vbada, se vpira, Za smrt le skrbi. Grmddo ’z njih dela Prilčten samče, Ko pride smrt bela, Na nji se sežge. - 7 — Ven plane 7 z plamena, S svitlobo obdan, ■Slovečega im dna Ptič Fe n is na dan. Tak pevec se trudi. Samoten živi, Se v slavi, ko zgrudi Ga smrt, prerodi. V spomin Andreja Smoleta. Črne te zemlje pokriva odeja V grobu tihotnem, naš bratec Andrej Vince zlato se v kozarcih nam smeja, V tvoja opombo pijemo ga zdej. Zbrani prijat’lji v spomin ga pijemo Tvojih veselih in žalostnih dni; Zraven si take zdravice pojemo, Da ni nesrečen, kdor v grobu leži. Čedna postava ti bila je dana, Bistri je um ti z bogastvom bil dan, Bolj’ga srca ni imela -Ljubljana, Kak’ si za srečo človeštva bil vžgan! — 18 — Kratko sijale so zvezde prijazne, V sanjah prijetnih te zibal je up; Jezo si sreče občutil sovražne, Zgodaj okusil življenja si strup. Deklica druz’ga moža je objela, Ki od ljubezni do nje si bil vnet; TreščMa v bogastvo nesreče je strela, Kranjski v obupu zapustil si svet. Videl si Nemško, Francosko, Britansko, Videl si Švajca visoke gore, Videl si jasno nebo itaPjansko; Sreče ni ranjeno našlo sreč. Videl povsod si, kak’ iščejo d’narje, Kak’ se le vklanjajo zlaPmu bogu; Kje bratoljubja si videl oltarje? S srcem obupnim si prišel domu. Mogla umreti ni stara Šibila, Da so prinesli ji z doma prsti; Ena se tebi je želja spolnila: V zemlji domači da truplo leži. V zemlji slovenski, v predragi deželi, Ki si jo ljubil presrčno ves čas; V kteri očetje so naši slovčli, Ktera zdaj ima grob komaj za nas. 19 Težka človeku ni zemlje odeja, Vzamejo v sebe ga njene moči; Trčimo, bratje! še vince se smeja, Dolgo Smoletov spomin naj živi! Od železne ceste. ,,Bliža se železna cesta, Nje se, ljub’ca! veselim; Iz Ljubljane v druga mesta, Kakor ptiček poletim / 4 ,,Ak’ je blizu tista cesta, Moraš vzet’ me, ljubček moj! Da pogledat tuja mesta, Bom peljala se s teboj / 4 ,,Sam se po železni cesti Vozil bom od nas do nas; Drugo ljub’co v vsacem mesti Imel bom za kratek čas . 44 ,,Ceste tebi ne zaperam, Ne na Dunaj, v Gradec, v Trst; Ti pa mene pusti zmeram, Pet 'mam boljših na vsak prst . 44 2 * 20 ,,Ve Kranjice ste košate, So prijazne Štajerke; Trst dekleta ’ma begate, Dunaj zal’ oblečene / 4 ,,Smo poštene me Kranjice, Vsak sleparček ni za nas: Me hočemo bit’ ženice, Ljub’ce ne za kratek čas . 44 „Ve si pa žel’te možičke, Ki ne stop’jo ’z ojnicc, Zmerom vprežene osličke, Dolgočasne revčeke . 44 ,,Tebe sla pa h krotkim ptikam Vleče, buzakljunski kos! Veter dal boš dvajseticam, PricapljM nazaj boš bos . 44 ,,Jaz popeljem se tj e v Brno, Snubit Jud’nje krščene; Bom priženil z ženo črno Penezov na mernike . 44 ,,Ja pa iz domačih starcev Moža si ’zvolila bom; Imel bo ko peska d’narcev, Mene var’val bo in dom. 4 ' ,,Žene jaz ne bom zapiral, Bal ne bom se zanjo nič: Nje obresti bom pobiral, Živel brez skrbi ko ptič.“ ,,Jaz pa hlače bom nosila, Gospodar bom čes mošnjo, Bom vabila na kosila, Kogar meni bo ljubo.“ ,,Vdruj! celi dan bo godel, Vso noč kašljal stari mož; Še od hiše bo te spodil, Ak’ mu stregla prav ne boš. u ,,Jud’nja je ko satan zvita, Kader boš z njo zavozi dn, Privoščila skoporita Komaj'bo ti sok neslan/'' ,,Torej bodi meni zvesta, Saj te ljubim le samo; Kje je še železna cesta, Koj mi v zakon daj roko/ 1 „Tebi jaz ne bom nezvesta, Ljubček! ti si ptiček zrel; Ko železna pride cesta, Varuj, da ne boš ušel “ 22 „Po nji peljal te ženico Bom na Dunaj, v Gradec, v Trst Zvčsto kazat jim Kranjico, Ak’ ne bo na poti — krst.“ ,,Če kaj tac’ga se napravi, Boš počakal, ljubček moj! Vselej mož najmenj zapravi, Če ženico ’ma seboj.“ Zapuščena. Je za druzega dekleta Zdaj ljubezen tvoja vneta; Jezik ji lažnjiv’ obeta. Pčljati jo pred oltar; Bog te ob var’! Da prisegel -si, obljubil, Da boš mene samo ljubil, Da ne bos ti druge snubil, Ni ti v mislih več nikdar, Bog te obvar’! Da srce, ki je gorelo Le za te, življenje celo Nikdar več ne bo veselo, Kaj je tebi tega mar’? Bog te obvar’! Bog obvdr’ te zdaj in vedno, Bog obvdr’ te z ljub’co čedno, Bog men’ uro daj poslednjo Predno grčsta pred oltar, Bog te obvdr’! Nezakonska mati. Kaj pa je tebe treba bilo, Dete ljubo, dete lepo! Meni mladi deklici, Neporočeni materi? — Oče so kleli, tepli me, Mati nad mano jokali se: Moji se mene sram’vali so, Tuji za mano kazali so. On, ki je sam bil ljubi moj, On, ki je prdvi oče tvoj, Šel je po svčti, Bog ve kam; Tebe in mene ga je sram! Kaj pa je tebe treba bilo, Dete ljubo, dete lepo! Al’ te je bilo treba, al’ ne, Vender presrčno ljubim te. — 2 4 — Meni nebo odprto se zdi, Kader se v tvoje ozrem oči, Kader prijazno nasmeješ se, Kar sem prebila, pozabljeno je. On, ki ptice pod nebom živi, Naj ti da srečne, vesele dni! Al’ te je- bilo treba, al’ ne, Vedno bom serčno ljubila te. Pevcu. Kdo zn d Noč temno razjasnit’, ki tare duha! Kdo vd, Kragulja odgnati, ki kljuje sred Od zora do mraka, od mraka do dne: Kdo uči Izbrisat ’z spomina nekdanje dni, Brezup prihodnjih odvzdt’ spred oči, Praznoti vbežati, ki zdanje mori! Kako Bit’ hočeš poet in ti pretežko, Je v prsih nosit’ al’ pekdl, al’ nebo! Stanu Se svojega spomni, trpi brez miru! Balade in romance. Hčere svčt. Ljubice pod okno dragi Pride marsiktero noč. Z deklico se pogovarjat, Dokler se napoči zor. To je zvedel oče stari, Stari oče, sivi mož, Kregal svojo lepo hčerko In svaril jo je rekoč; „Ako boš pri oknu stala, Kader mimo hodil bo, Ak’ po noči govorila, Ino z njim vas’vala boš, Hišo bodem ti ogradil, Zidal zid bom krog in krog, Spustil bom okoli hiše Sultana, da lajal bo, Stari hišni bom ukazal, Da bo spdvala z teboj.“ Hčerka je odgovorila, Te besede mu, rekoč: ,,Stari oče, oče ljubi. Ljubi oče, modri mož'. Lojtro bo za zid prinčsel Za pesčta kruha kos, Hišna meni davno nosi, Pisma z plačano roko; Ako hoč’te, da ne pride Več pod okno ljubi moj, Za ženico dajte dragemu Ljubi oče! me na dom.“ Učenec. Klel je neki mlad učenec Pust na pepelnično jutro, Te besede je govoril V jezi svoji tisto' uro: ,,0, predpust! ti čas presnčti Da bi več ne piišel v drugo Ti med mater’ne petke, Si poslal požrešno kugo, Si mošnjico mi rejeno Del popolnoma na suho; Stari oča se bo praskal, Gledala bo mati čudno, 29 Malo penezov poslala, Dokaj bosta mi naukov; Vender to bi še prenesel, To še ni največe hudo. O, predpust! ti čas presneti, Da bi več ne prišel v drugo Sem obesil zavolj tebe. Dokaj časa uk na kljuko; 1 reba prečuvati bode, Več noči s prižgano lučjo, Dolgo si glavo beliti, Da popravim spet zamudo; Vender to bi še prenesel, To še ni največe hudo. O, predpust! ti čas presneti, Da bi več ne prišel v drugo Dokaj si omožil deklic, In med njimi mojo ljub’co, Mlado deklico nezvesto, Lepo Reziko nemškuto, Za katero rad bi dal bil Kri, življenje, svojo dušo. Da si njo mi ti omožil, Oh, to je največe hudo!“ 30 Dohtar. ,,Dohtar, ti jezični dohtar! Kaj postopaš ti za mano? Ne prepiram se z nobenim, Da bi peljal mojo pravdo; Ni umrla teta moja. Teta moja, dčkle staro, Da bi, dohtar! mi opravljal, Po nji dedino bogato; Sem premlada, da bi pismo Zenitvanjsko se pisalo, Dohtar, ti jezični dohtar! Kaj postopaš ti za mano?“ — „Ne zameri, ne zameri, Cvet lepote, dčkle drago! Naj teko ti mirni dnevi, Bog ti živi teto staro. Je v šestnajstem, mislim, leti Se možiti Še prekmalo; Da te ljubit’ ni prezgodaj, Tvoji mi pogledi prav’jo. V pravdah ne želi pero ti, Al’ srce le za-te vžgano, Ti želi v ljubezni služit’; Brez pokoja to za tdbo v Vodi mi poglede, misli In noge z močjo neznano, Koder hodiš, cvet lepote, Žlahtna roža, dekle drago!“ — Turjaška Rozamunda. Hrast stoji v Turjaškem dvoru, Vrh vzdiguje svoj v oblake, V senci pri kamniti mizi Zbor sedi gospode žlahtne, Ker Turjačan spet gostuje Rozamundine snubače Rozamunda, roža deklic, Čast dežele je domače; Nje pogledi, svitle strele, Z neba jasnega poslane, Daleč krog junakov srcem Vžigajo skeleče rane. Dokaj jo baronov snubi; Troje iz dežele laške, Troje iz dežele nemške, Troje ’z štajarske in kranjske, Ino zraven Ostrovrhar, Ki so boji mu igrače. 3 2 — Lep junak srce bil vnel je Gospodične z’lo košate, Ki ukaže mu, da prosi Od očeta jo in žlahte. Njemu oče nje napravi Imenitno gostovanje, Rozamundo mu obljubi, Reče mu pripeljat’ svate V treh nedeljah, da nevesto ’Z hiše spremijo domače. Tj e h gospodi se približa Pevec razglašene slave; Prošen strune vbere, poje Dela vitezov junaške In deklet oči nebeške, Srca od njih ognja vžgane. Ko premolkne, ga povproša Teta Rozamunde zale, Da bi jo čez vse pohvalil, Reče mu besede take: ,,Ti povej nam, ki obhodiš Bližnje ino daljne kraje, Kje bi neki dekle raslo Lepše od neveste naše ? u 33 ,,Bog jo živi gospodično, Bog ji hčere daj enake, Tak’ cveteče, tak’ sloveče! Bog ji sine daj junake! Pod cesarjem zdaj .najlepši Cvet Turjaška roža rase; Sestra Bašetova v Bosni, Solnce vse lepote zdanje Po vsem svetu razglašena Ako slave glas ne laže, Sama bi vtegnila biti Lepša od neveste vaše.“ Ni nevesti všeč, kar reče, Mal’ odgovor ji dopade, Lica spremeni rudeče, Nejevolja jo prevzame, Ostrovrharja pogleda, Reče mu iz jeze nagle: „ Slišim, da so Bosni jaki V sužnost gnali kristijane, Res junakom je sramota, Da jih še obklada jarem. Meč opaši, Ostrovrhar! Hlapce zberi in tovar’še, Basetovo izpeljite Sestro, ako kaj veljate. 3 — 34 Radi dali bodo Turki Za-njo naše vam rojake. Brez otrok moj zakon bodi, Brez veselja lčta stare! Ako šla bom prej k poroki, Ako prej moža objamem, Ko pripelješ Bosnijanko V grad Turjaški, da verjamem Da je take res sviti obe Turško solnce, kakor slave!“ Ženin z njo obljubljen svoje Zbere Ostrovrhar hlapce, Po prijat’lje bližnje pošlje. In si oster meč opaše, Ročno jezdi na Turčine, Spolnit voljo svoje drage. Ne globoka reka Kolpa, Ne vdrže ga turžke straže; Meč krvavi v močni desni Pred seboj drvi Bošnjake, Bašetov tam grad razdene, Reši ’z sužnosti rojake, Z njimi Bašetovo lepo Sestro vitez s sdbo vzame, R&sti in podobe rajske: Vseh lepot je bila solnce, Ki so tisti čas sijale. 35 Bolj, ko lepa Rozamunda, Lepša Lejla mu dopade, V grad Turjaški je ne pelje, Na svoj grad domu jo vzame. Cvet junakov, Ostrovrhar, Srce ji nedolžno gane. Vero popusti Mahoma. Turške šege in navade; Ko se bila naučila Vseli resnic je vere prave, Krstil jo je, potlej njiju Je poročil grajski pater. Rozamunda grede v klošter, Čast Ljubljanskih nun postane. Judovsko dekl6. Stoji Moravški trg Lesce, Več lepih deklic v njem cvete, Med njimi Judovsko dekle. Kristjane v cerkev hodijo, Po trgu se sprehajajo, Po ljubih se ozirajo. Rodu Abrabam<5v’ga hči Pa dan na dan doma sedi, Le malokdaj gre med ljudi. 3 * $6 Prišel je spet sobotni dan, Ki ne spoštuje ga kristjan, Pri vernih Judih praznovali. Ker tempelj daleč njih stoji, Do poldne spet doma sedi, Po poldne tdko govori: „Od seje meni slAbo je, Pustite, ljubi oče! me, Da v divnjak grem sprehijat se. Tam lepe rožice cveto, Vesele ptičice pojo, Srnice plašne se paso.“ Ko v grajski divnjak je prišli! Judovska lčpa deklica, Mladen’ča najde kerščen’ga. Za bele jo roke prijčl, Na srce stisnil in objel, Tak’ govoriti je začel: ,,Da ljubit’ moram vse ljudi, To vera moja me uči, Al’ ljubiš me, Judovska hči?“ Odtegne bele mu roke, V oči ji stopijo solzč, Odreče mu besede te: ,,Ak’ ravno mene ljubit’ sme?, Jaz dobro vem, ti dobro vež, Da v zakon vzeti me ne smeš. £ ' In sla je žalostna domu, Tožila milemu Bogu, Da ni nje včre, nje rodu. Al večkrat je nazaj prišh\; Nje vera trden jez je b’l;\, Ljubezni nje ni vstavila. Zdravilo ljubezni. Je ljubemu ljub’ca, lepote cvet, Umrla stara le osemnajst let. Mladenič obljubi ostdti ji zvčst, Se noč in dan jokal je mčsecev Sest. Se milo je jokal, je milo zdih’val, Grob njčni je vsak dan obiskoval. Tolaži ga mati, tako govori: „Jaz imam tri brate, ti ujce tri. Brat prvi kupec je, on kupe zlatd, Na mero ta ujec tvoj ima srebra. Od mesta do mesta se vozi vešči, Po svetu on rad s seboj te bo vzčl. Poddj se k njemu, pregledaj svet, Po svetu boš dokaj videl deklčt. Bolj umne, bogate, bolj lepč BoŠ videl, pozabil podobo njč. Al’, ak’ ne znebiš se srčnih ran, Nazaj spet pridi čez lčt’ in dan; Prebiva mi v kloštru drugi brat, Tvoj drugi je ujec učen opat. Opat in menihi, modri možje, Gotovo ti bodo ozdrav’li sreč. Samota, post. učenost, brevir Nazaj ti spet dali bodo mir; Al’, ak’ ne znebiš se srčnih ran, Nazaj spet pridi čez lčt’ in dan. Moj tretji brat vojni je poglavar, Spet pridi nazaj, ne obupaj nikar. Do srca veliko ima oblast Vojščakov ljubica, presvitla čast. 39 In predno preteče let’ in dan. Na vojski se znebil boš srčnih ran.“ Vgovarjal se dolgo, branil je, Ni vbranil se prošnjam matere. Prijazno kupčc mu roko poda, Ne zdi se mu Škoda zlatil ne srebrd. Od mesta do mesta s seboj ga je vzel, Ga prosil in silil, da bil bi vesel. Okoli mu daleč pokazal je svčt, Povsod je dosti videl deklet. Bogate je videl, umne, lepč; Pozabil ni vender ljub’ce bledč. In kader preteče let’ in dan, Spet k materi pride bolj boldn. Ko prej, vsak dan obiskuje grob nje, Tam milo zdihuje in toči solzč. Podd se ve klošter, kjer materin brat, Njegdv je ujec uččn bil opat. Opat in menihi, modri možje. Nobeden srca ozdravit’ ne ve. Uči se in posti in moli brevir, Nazaj se mu v srce ne vrne mir. 4 o In kader preteče let’ in dan, Spet k materi pride bolj bolan. Vsak dan obiskuje, ko prej, grob njč, In milo zdihuje in toči solze. „Podaj se k tretjemu ujcu, moj sin! Da srčnih znebiš še bolečin!“ Na vojsko je šel, srčno se boj’val, Česti hi, miru je tamkaj iskal. In predno preteče lčt’ in dan, Do matere pride list poslan. List črno je zapečdten bil: ,, 0 , 'mati! tvoj sin je mir dobil!“ Lenora. (Iz nemškega.) Lenora, ko se zazori, Iz strašnih sanj se splaši: ,,Zvest nis’, al’ živ več Vilhelm ti' Od kod tak’ dolg’ odlaši?“ Je kralja Miroslava roj Pred Prago vnesel bil ga v boj; Al’ zdrav je, kar se ločil, Ni pisal ne poročil'. 41 Se kralj in cesarica sta Že vender omečila, Prepira trudna dolzega Med sabo se vmirila; In trum se Šum in vriš in vrisk In turški boben sliš’ in pisk; Iz boja vojska cčla, Domu hiti vesčla. Povsod koder neso noge, Po vsaki stčzi poti Mladi, stari iz hiš hilč Ukan ju trum naproti. Boga sin, mati hvalita, Nevesta sprimlja ljubega; Nihče Lenore sdme Ne kliče, ne objame. Lenora gor’ in doli vse Je vrste ovpršala; Al’ zanj ne vč noben, kar je Jih vojska dom’ posldla. Armada komaj je odšla, Lenora vrže se na tla, Las6 si črne ruje, Grozno se togotuje. 42 K nji mati skrbna prileti: ,,Bog vsmili se!“ zdihuje; „0 kaj ti je, o ljuba hči : “ Srčno jo objemuje. ,,0 mati, mati! preč je preč! Za celi svet ne maram več! Ni milosti pri Bogi, Gorjč siroti vbogi! u — „Usmiljen’ Bog, pomagaj ti! Hči očenaš molivi! Vse dobro je, kar Bog stori. Da vsmili se, prosivi. u ,,0 mati, mati! laž je to! Bog storil meni je hudd! Oh kaj sem primolila? Zdaj molit’ več ni sila!“ — „Vč, kdor očeta prav poznd, Da rad otrok se vsmili; Bridkost bo vgasnila sred Pri svetem obhajili.“ — „Za to, kar v meni zdaj gori, Gasila, obhajila ni! Al’ obhajilo ’zkliče Iz grobov ven mrliče? — 43 ,,Na Ogerskem, pomisli hči! Nezvest tvoj more biti, Da pravo vero zdaj taji, Se drugi prikupiti. Tz misli pusti ga! zato Nikoli srečen on ne bo, Bo kriva pekla tčga, Ko vmiral bo, prisega!“ — ,,0 mati, mati! preč je preč! Zgubljena sem, zgubljena! O smrt, o smrt, ne čakaj več, Da bila sem rojena! Ugasni luč mi vekomaj! Noč groba me in strah obdaj; Ni milosti pri Bogi, Gorjč siroti vbogi!“ ,,Pomagaj Bog! otroka ti Ubozega ne sodi! Ne vč, kaj jezik govori, Nje grehom mili bodi! Slovo sveta bridkosti daj, In spomni se na sveti raj, Kjer duša Bogu zvesta Bo Jezusu nevesta. “ — 44 „0, mati! kaj je sveti raj, Kaj je pekčl, o mati! Le z njim, le z njim je sveti raj, Pekčl brez njega, mati! Ugasni luč mi vekomaj! Noč groba me in strah obdaj! Brez njega sreče zame Ni tu ne <5n’stran jame!“ ,,Obup tako po nji buči, Kri vnema in možgane, Na božje sklepe togoti Predrzno se neznane: Si rani prsi in rokč, Da solnce zajde za gorč, Da skoz nebeška vrata Zvezd truma pride zlata. Po vaši gori pok, pok, pok Je od podkdv bobnelo; Zrožljal je s konja mož visok Na klop pred hišo belo. Poslušaj! iz nadvratnih lin Zvonččk zapojč: cin, cin, cin; Lenora dobro v hiši Le-tč besede sliši: 45 ,,Alo, alo! le brž odpri! Lenora spiš, al’ čuješ? Al’ zvesta si ti, ljub’ca! mi, Se smeješ al’ zdihuješ ?“ ,,0 Vilhelm, ti? od kod zdaj te Tak pozno konj prinesel je? Sem cula, sem jokala, Bridkosti kaj prestala!*' — ,,0 polnoči sedlamo mi, Na češkem vstal sem sveti, Pozno sem vstal, in blizu ni, S seboj te hočem vzeti.“ — ,,Brž k meni v hišo, Vilhelm moj! Z’lo brije zunaj mraz nocoj, Bom, ljubi! te objela, Na srcu te ogrela. “ Naj, ljub’ca! zunaj brije mraz, Da hotel bolj bi briti! Moj konj cep’ta, poteka čas, Ne smem se dalj muditi. Podpaši, vrzi ročnoma Na vranca zad se, ljubica! Z nevesto danes spati, Sto moram milj dirjati.“ 4 6 „Kako me nesel boš nocoj Sto milj do domačije! Poslušaj, ljubi Vilhelm moj! Enajst že ura bije.“ „Pot gladek, luno lej svetlo! Mrlič’ in mi ko blisk let’mo! Domu še danes zvesto Prinesel bom nevesto.“ ,,Kje tvoj je dom, kje postajica? Kakovo je obojer“ ,,0 daleč sta in majhena, Šest dilj in diljic dvoje ! u ,,Bo prostor zame? u — „Ljub’ca! bo, Pod paši, vrzi se srČnd; Ze post’ljica postlana, Je svatovŠčina zbrana. “ — Lenora brž planila je, Na konja je zletela, Z prebelim! rokami se Preljubega prijela; In udri, udri, klop, klop, klop, Spustita urno se v kolop, Da sape ji zmanjkuje In podkev iskre kuje. 47 Na levi, desni strani, glej! Nak spred oči leteli So logi, travniki naprej, Mostovi kak grmeli! — ,,Te strah ni ? — luno lej svetlo Mrliči jezd’jo jadrno! Jih strah je tebe tudi?“ ,,Me ni, mrtvih ne budi!“ Kaj tam grče, kaj tam zvone? Kaj vrane ferfetajo? — Mrliča deti v grob velč, In bilje godrnjajo. Lej, bliža se pogrebcev trop, O čuden vidi se pokop! Glasovi so enaki ŽaPvanju pubčev v mlaki. „Po polnoči pokop naj bo, In petje, žalovanje; Nevesto peljem zdaj s sabo, Z menoj na ženitVanje! Zakroži, mežnar! pesem ti, Rokč brž nama pop povij, Da zakon naju zveže, Potem se z mano vleže 4 8 Zdaj vtihne vse! — pogrebcev ni Pokoren tej besedi Klop, klop, trdo za njim leti Ves trop po konja slčdi; In udri, udri, klop, klop, klop Leteli dalje so v kolop, Da sape ji zmanjkuje, In podkev iskre kuje. Na levi, desni kak leti Grmovje, graja, cesta! Kako lete izpred oči Vasi, trgovi, mesta! — ,,Te strah ni? — Luno lej svetlo Mrliči jezd’jo jaderno; Ni strah te mrtvih tudir“ ,,Me ni, —■ mrtvih ne budi?“ Pogledaj na viselnice! Plesat’ okrog kolesa, Temno pri luni vidi se Trop jasen brez telesa. ,,Alo, pošasti! z mano zdaj, Plesat’ mi ženitvanjski raj, Nevesto ko objamem In s sabo v post’ljo vzamem! 49 Pošasti grde veš, veš, veš! Za njima so jo vnčle, Ko oster piš skoz zrelo rž, Tako so te vrščle. In udri, udri, klop, klop, klop Leteli ddlje so v kolop, Da sape ji zmanjkuje In podkev iskre kuje. Kar je pod luno, oh kako, Kako je vse bežalo! Nad njima z zvezdami nebo, Kako je to dirjalo! — ,,Te strah ni: — Luno lej svetlo Mrliči jezd’jo jaderno! Ni strah te mrtvih tudi?“ „Gorje! mrtvih ne budi!‘ £ ,,Petelin poje se mi zdi, Potčka čas mi tukaj. — V nos jutra sapa me skeli, Brž vranec se zasukaj! — Končala pot, končala sva! Odgrinja se ti postajica! Ko blisk lete duhovi, Tu moji so domovi! 4 5 ° In nad želčzna vrata ti Jo skokoma drevijo; Švrk! s tanko šibo jih vsmodi, Zapahi odletijo, In str&šno duri zakričč, Po črnih grobih v skok lete, Čez kamne peketdjo, Od lune ti migljajo. Al’ predno mignil bi z očmi O čudesa neznana! Lej! s konjika se plašč zdrobi, Ko cdpica sežgana, Ni ga lasu na glavi več, Z lasmi mu pade koža preč, Lej smrt je z uro stala, Koso v rokah drždla. Razbija vranec, spčnja se, Plamčn od njega šine, In pod Lenoro vbogo vpe Vse vdere se in zgine. In jok in stok je nad zemljo, In jok in stok je bil pod njo, Lenora tam v trepeti, Neh’vala je živeti. 5i Pod bled© luno se nad njd Duhovi so sklenili, Plesali krog in krog, bridko To pesem zatulili: ,,Trpi, če poka ti sreč! Prah z Bogom krčgat’ se ne sme! Odšla si trupla sili, Bog duše se usmili! Povodnji mož. Od nekdaj lepe so Ljubljanke slovčle, Al’ lepše od Urš’ke ni bilo nobene, Nobene oččm bolj bilo zaželjene Ob času nje cvetja dekleta ne žene. — Ko najbolj iz zvčzd je danica svetla, Najlepša iz deklic je Urš’ka biU. Monog’tere device, mnog’tere ženice Oko je na skrivnem solze prelivalo, Ker UrŠ’ki sreč se je ljubega vdalo; Al’ ljubih je bilo nji vedno premalo. Kar slišala moških okrog je slovčt’, Skušala jih v mreže razpčte je vjčt . 4 * 52 Obljubit’ je znala in znala odreči, In biti priljudna in biti prevzetna, Mladeniče vnčmat’, bit’ staršim prijčtna, Modrij in zvijdč je vseh bila umčtna; Možake je dolgo vodila za nos, Na zadnje ga stakne, ki bil ji je kos. Na starem so trgu pod lipo zeleno Trobente in gosli in cimbale pele, Plesale lepote Ljubljane so cele V nedeljo po poldne z mladen’či vesele Kraljica njih bila je Urš’ka brhka, Plesdti ni dolgo nje volja bila. Dokaj jih jo prosi, al’ vsak’mu odreče, Preširna se brani in plčs. odlašuje, Izgovore nove si vedno zmišljuje; Že solnce zahdja, se mrak približuje, Že sedem odbila je ura in čez, Ko jčla ravnati se Urš’ka na plčs. Al’ ko se ozira, plesalca si ’zbira, Zaglčda pri mizi rumeni junaka, Enac’ga pod solncem mu ni korenjaka, Želi si plesdti z njim dčklica vsaka, — Omrežiti Urš’ka ga lepa želi, Zaljubljeno v njega obrdča oči. 53 To videt’ mladenič, se Urš’ki približa: ,,A1’ hotela z mano bi plesat’? t£ ji pravi ,,Kjer Donova bistri pridruži se Savi, Od tvoje lepote zaslišal sem davi; Že Uršika zala! pred tabo sem zdaj, Že Uršika zala! pripravljen na raj!“ To reče in se ji globoko prikloni, gladko mu nasmeje se Uršika zala: ,,Nobene stopinj’ce še nisem plesala, Da čakala tebe sem, res je, ni, šala; Zatorej le hitro mi roko podaj, Lej, solnce zahaja, nehuje že raj!‘‘ — Podal ji mladenič prelepi je roko, In urno ta dva sta po podu zletela, Ko da bi lehkč perutnice imela, Brez trupla okrog bi se bila vrtela; Ne vidi se, kdaj da pod noga udar’, Plesala sta, ko bi ja nosil vihar. To videti, drugi so vsi ostrmčli, Od čudesa godcem rokč so zastale — Ker niso trobente glasova več dale, — Mladen’ču nogč so trdo zacep’tale; ,,Ne maram“, zavpije, „za gosli, za bas. Strun drugih, ko plešem, zapoje naj glas 54 — Pridrevili brž sq se črni oblaki, Zasliši na nebu se strašno grmenje, Zasliši vetrov se sovražno vršenje, Zasliši potokov deročih šumenje, Prič’jočim po koncu so vstali lasje, — Oh, Uršika zala, zdaj tebi gorje! ,,Ne boj se, ti Urš’ka! le hitro mi stopi Ne boj se,“ ji reče, ,,ne boj se grmenja Ne boj se potokov ti mojih šumenja, Ne boj se vetrov mi prijaznih vršenja; Le urno, le urno obrni pete, Le urno, le urno, ker pozno je že!“ ,,Oh, majhno postojva, preljubi plesalec! Da jaz se oddahnem, da noga počije.“ ,.Ni blizu, ni blizu do bčle Turčije, Kjer v Donovo Sava se bistra izlije; Valovi šumeči te UrŠ’ka žele, Le urno, le urno obrni pete!“ — To reče, hitreje sta se zasukala, In dalje in dalje od poda spustila, Na bregu Ljubijan’ce se trikrat zavila, Pleše sta v valove šumeče planila. Vrtinec so vid’li čolnarji dereč; Al’ Uršike videl nobeden ni več. — 55 Prekop. Bil nekdaj je mlad pevec, ne bogat al’ slovčč; Dokaj je zložil pesmi, od ljubice največ, Od ljubice Severe, prevzetne deklice, Ki niso je omeč’le njegove pesmi vse. Pomlad se je zbudila, nje veseli se svet; Al’ tebe pevec vabi ’z ozidja ven nje cvet? Kaj s čutar’co čez pleča iz mesta ven hitiš, Al’ ne piješ studencev, se mrzlice bojiš? V kaj si tako zamišljen? kaj gledaš tak plašno? Od nje al’ od pomladi zmišljuješ pesmico? Noben ni človek zvedel, kaj mislil je tačas, Omolknila so usta, oblčdel je obraz. Ko najdejo ga, prazna čutarčica leži, Od srca spčt do srca mu več ne roji kri. — Kdo mu je kriv bil smrti, vprašujejo ljudje; Nobeden ni bil zraven, sam Bog nebeški vč. K pogrebu vkup derejo ljudje od vseh strani, Severe, njega ljub’ce, med njimi videt’ ni. Skrivdj po pevcu joka mor’biti se doma; O komaj je verjeti, da je tak vsmiljena! Kaj mašnik z mizererom, kaj danes z libero In z drugo pri-pokopu hiti molitvijo? Poroka njega čaka, zato tako hiti; Prelepa gospodična Severa se moži. 56 Zvečer jo je poročil, do polnoči svat’val; O polnoči vesel je ’z vesele družbe vstal; Ko pride tje do grobov, kjer s’cer kraljuje mir Zasliši med mrliči gospod glasdn prepir. Pred njim odpro se vrata, ven pevec prihiti: ,,Zakaj v prst posvečeno ste me zagrebli vi? Ker sem se sam bil vsmrtil, zdaj je prepir zato Al’ rabeljem zapadlo, biričem ni telo? Ne 1 jub’ci bit’ na poti, smrt v strupu sem si pil Zakaj bi jaz nadležen mrličem v zemlji gnjil?‘ Odkopan pevec ležal je zjutraj vrh zemlje, Pokopat’ k tolovajem, biričem ga dade. Neiztrolineno srce. Grob kopljejo, da zadnji mrlič bo vanj dejan Obraz bled’ga mladen’ča prikaže se na ddn. Kopači ostermijo, da ’z ust jim sape ni, Menj vstrašeni pogrebci vanj vpirajo oči. Da je lepo, bi sodil, visoko čelo, vsak, Ak’ bil bi le nekdšen zapustil ga oblak; Lepa bi usta bila, lep bil obraz bi bled, Ak’ bil bi le nekdšen preč nejevolje sled. — 57 Dalj čas ni trupla gledat’, dih prvi ga zcjrobi; Srce samo zavzetim ostane pred očmi. Se bije, Še čutiti je ravno tak’ gorko, Ko da bi v prsih bilo še zdravo in živo. Vsi vprašajo, kdo zadnji v to jamo djan je bil, Gotovo bil svetnik je, ker ni ves v grobu zgnjil. Stal tam je kamen, kter’ga nihče prej čislal ni, Hite mu mah otrebit’, napis tak govori, Da Dobroslav je pevec bil tjekaj pokopan, Ki pel v tak milih glasih je od ljubezni rdn, Pel v tak slovečih pesmih čast lepe deklice, Prevzetne gospodične, nemile ljubice. Al’, ko je izvolila mladen’ča druzega, Iz prsi mu nobena ni pesem več prišla. Pri Bogu ni tolažbe iskal ne pri ljudeh, Oči kalil mu jok ni, razjasnil lic ne smeh. V nemar naprej je živel, menj svet, ko razuzdan, Umrl je nespovedan, ne v sveto olje djan. Vsi p ravijo, da njemu svetost ne brani gnjit’, Vsi pravijo, njegovo sreč ne more bit’. ,,I o pevčevo srce je“, star mož tam govori, ,,Ak’ bilo bi svetnika, mir dala bi mu kri; Svetost ne, pesmi večne mu branijo trohnčt’, Ki jih zaprte nosil je v prsih dokaj let. 5 » Srce mu mi odprimo, pod nebom naj leži, Da prejde dan današnji, da prva noč zbeži, Da vstane drugo solnce, pripelje beli dan; Spet zajtru ga poglejmo, ko mine zor hladan. Hladijo naj ga sap’ce, naj rosa pade nanj, Naj solnce, luna, zvezde, kar so mu pevskih sanj Prej vdihnile v življenji, prejmejo spet ’z njega; Ak’ bo ta čas splahnilo, spet zagrebimo ga“. llazpldtili sreč so, ležalo noč in ddn Je tam pod jasnim nebom. Ko mine zor hladan, Ko vstane drugo solnce, sreč tako skopni. Ko beli sneg spomladi, da kaj zagrebsti ni. Bibič. Mlad ribič cele noči vesla, Visoko na nebu zvezda miglja, Nevarne mu kaže poti morja. Več lčt mu žarki zvezde lepč Ljubezen sijejo v mlado sreč, Budijo mu v prsih čiste željč. Če kak mu vihar od daleč preti, Ce kak se morski mu som privali Če kako mu breznh nasproti reži, 59 Na zvezdo gledeč vhiti, je otet; Mlad ribič od čistega ognja vnet, Po morji je varno veslal več let. Enkrat se valovi morja razdele, Prikažejo ’z njih se dekleta lepe, Da pasa morska dekleta nage. Se kopljejo, smejejo, tak pojo: ,,0 srečni ribič, srce zvesto! Kak dolgo še misliš ti gledati v njo Povej nam, ribič! povej zares, Al’ Čakaš, da pade zvezda ’z nebes, AP da bi k nji zletel, čakaš peres? Bilo bi drugemu čakat’ dolg čas, Bilo bi drugemu čakati mraz, Bi drugi se ne ogibal nas. Nocoj bi drugi odprl oči, In videl, kak’ blizu strelca stoji Lepota, ki zanjo srce ti gori.“ O res je, da bi ne bilo tako! Vse res, kar dekleta morska pojo; Obup mu zaliva srce zvesto. Fant z cčlo močjo se v veslo vprč, Ni mar’ mu skalovja, viharjev ne, Nič več se na zvezdo ne ozrč. 6 o Naprej brez miru svoj čoln drevi; Al’ tak za pevkami ribič hiti, Kdo ve! al’ sam pred seboj beži. Zgubljen je, vtopljen, se bojim; Kdor ljubi brez upa, ga svarim, Nikar naj ne vesla za njim! — Ženska zvestoba. Bil godec je mlad, in lep in vesel, Lepo je godel, sladko je pel. Ni bilo godu, svatovšč’ne, semnja, Da tje bi ne bili vabili ga. Poslušajo radi ga vsi ljudje, Ga gledajo rade dekleta mladč; Posebno pa Mic’ka, županova liči, Pogostoma vanj obrača oči. Od čistega godec je ognja vnet Za Mic’ko bogato, rožo deklet. Zastonj več drugih postopa za njo, Le njemu prijazno se smeje oko. In kar mu obetati očesi nje, Potrdijo kmalu besede sladke. Nje oče s’cer stavi ljubezni se v bran Al’ oče bo sprošen, al’ pa goljuf&n. Obljubi Mic’ka godčeva bit’, Al’ samka ostati, se ne možit’. Prišel je v grad mlad, lep kancelir, Sto zlatih je služil dvakrat štir’. Lehko bi s temi in kar bo dobil Se zraven, ženico otroke redil. Od konca mesto hod’ obisk’vat, Povabi ga deklic oče al’ brat. Vklon materin, gospodične oko Ponujata v zakon njeno rok 6 Al’ v kratkem času se zgodi, Da v mestu po cele ga mesece ni. Novica pravi se na glas, Da hodi k županu pogosto v vas. S’cer oče župan so mož neslan, Kaj dela tam kancelir vsak dan? Priljudna in lepa je njega hči; Al’ ona zvesto za godca gori. Bil vel’ki Šmaren prišel je spet, Prišel god Mic’kin, rože deklet. 6 2 Bil čas se je Mic’ki prikupit’, Zagodnico čas ji je bil naredit’. Pod oknom godejo godci trijč, Med njimi tam gode ljubi nje. Pod oknom godejo ure tri; Al’ Micike lepe k oknu ni. Nje godec strune pritiska hudo, Od Micike jemlje nčkdo slovo. Na goslih počila struna je, To, godec! ni dobro znamenje. Zarotil se je, se je zaklel, Da strune druge ne bo napel. Na mali Šmaren preblečena GospA je Micika v cerkev prišlA. ,,0, godec! kak dolgo boš še žalovAl. Kak dolgo se bodeš ljudi sramovAl? Pomisli da v jopici deklica Bil;\ bi rada vsaka gospa. Zakaj si bogate lotil se ? Snubačev ima na zbiranje.“ 63 Tako ga prijatelji toldžijo, Dokler mu obrdz razjdsnijo. Po struni ga le boli sreč Da več je na gosli napeti ne sme. Kdor urne rokč, sol v glavi ima, V nesreči si vsaki pomagat’ znd. Spet gosli je godec v roke vzel, Na tri je strune gosti začel. Preteklo dve lčti bilo še ni, Pa godel je boljše na strune tri, Ko znal je prej gosti na vse štir’, In več je zaslužil, ko mladi kanc’lir. Ni bilo godu, svatdvŠč’ne, semnjd, Da tje bi ne bili vabili ga. V pondeljek jutro z vesePga godu Šel dobre je volje godec domu. Na pragu deklica lepa stoji, In solza za solzo ji kdplja ’z oči. ,,0 deklica 1 rosna rožica? Kaj žali tak d te, ubožica!“ 6 4 „0h, v hiši moj oče leži bolan, In nimam mu dati, ko sok neslan.“ Bil godec je mehkega sred, Mošnjico polno dčklici da. Za dar svoj on je nepokoj prejel, Za vbogo deklico se je vnel. In dolgo ni zastonj zdihovdl, Objemal jo kmalu in kuševdl. Obljubi mu vedno zvesta bit’, In on se pred pustom z njo poročit’. Ta čas je končal bil vojsko mir, Spuščen na odlog je bil mušketir. Pred dvema letoma bil je Vjet, Po sili v soldate bil je vzet. Jokale so milo njene oči, Ki zdaj ji sreč za godca gori. V nedeljo spet bil je pod lipo ples, ,,Kaj vidiš tam, godec! ali je res, Da stara ljubezen ne zarjavi, Devetkrat se vrne, ponovi? 65 Zakaj se tak jezno obrača t’ oko? Kaj strune pritiskaš tak’ hudo? Plesala sta ravno mimo njeg&, Na goslih je struna počila. Zarotil se je, se je zaklel, Da nikdar več druge ne bo napel. „Neumnost in ubožnost sta sestrč, Ni bila dčklica taka za tč. Le gosti spet skusi, in bodi vesel, Da nisi v zakona se mreže ujel.“ Tako ga prijat’lji tolažijo, Dokler mu obraz razjasnijo. Po struni ga le boli srce, Da več je na gosli napčti ne sme. Po struni se dolgo ni kes&l, Na dve je spčt kmalu gosti znal. Ni bilo godu, svatovšč’ne, semnji, Da tje bi ne bili vabili ga. 5 66 — In bil je spet v gradu god gospe, Tam slišat’ slovečega godca žele. In v gradu je lepa hišna bila. Priljudna, al’ zvita ptičica. Ni bila še stara dvajset let, Al’ vender je dobro poznala svčt. Iz ust gospodičin svojih zna, Kak’ treba se trudit’ je za moža. Zvestobo je brati godcu v očeh, Ki ni je našel pri ljubicah dveh. Kak’ streže mu, kak’ prilizuje se; ,,0, godec! nastavlja ti liman’ce.“ In predno se vnamejo zvezde noči, Že godec za lepo hišno gori. Nje, koder on hodi, išče oko, Vse pesmi njegove nje hvalo pojo. Tud’ ona obljubi le zdnj’ga gorčt’, In godec presrečni obljubi jo vzčt’. Velike so . v gradu bile gosti, Ker se omožila mlajša je hči 67 Prišel je bil v grad marsikteri svat, Iz mesta prišel je nevestin brat. Šampdnjca so pili, veseli bili, Odbila je ura polnoči. Bil godec zagodel je kotiljon, Vsi vprašajo, kje je mladi baron? Vsi vprašajo, kaj se mu zgodilo je? Ker ni ga, da bi on vodil vrstč. In gre ga iskat, klicat strežaj, In drugi za njim, ker ni ga nazaj. In pravili so si tam na uho, Kje da so ga ndšli in kako. Ko godec skrivndst pogovora zve, Rudeča mu lica oblede. Po strunah lok gori in doli drevi, Da zadnjih strun ena odleti. Zarotil se je, se je zaklel, Da druge ne bode strune napčl. 68 Tri leta so preč, zdravnik je čas, Razjdsnil se spet je godcu obraz. On, ko Paganin je navadil se, Da godel na eno struno je. Na eno struno je godel vesel, In zraven od svojih ljubic je pel. In pel je tako od žčn in deklčt, Da nič nobeni ne sme se verjčt’. Zaljubil se ni v nobeno več, Dal eno jim hv&lo je godec sloveč; „Da one same nam ur’jo rokč, Da one samč nam glave vedre.“ Orglar. Popusti posvetno rabo Orglarček in gre v puščavo, Tam prepčvat’ božjo slavo, Svoje citre vzame sdbo. Pesmi svoje med stogldsne V gozdu zliva ptičev kore, Od prihoda zlate zore, Dokler solnca luč ne vgasne. 69 Al’ veselje v srcu vtoni S časom mu za petje slavcev, In vseh gozdnih prebivavccv, Ker vsak svojo vedno goni. On ob drugi si pomladi Zbere ptiče mlado-kljune, Svoje jim prebira strune, In jih raznih pesmi vadi. Kosa, trdokljunsko dete, Od preljub’ga Avguština. VePkoglavega kalina Nauči pet’ pesmi svete. Zmerom svojo goni sldvček, Zmerom od ljubezni bije Srcu sladke melodije; Toži ga Bogu puščavček: Lej, kalin, debeloglavec, Trdokljunast kos je svoje Pesmi pustil, lepše poje, Podučit’ ne dd se slavec! Al’ Bog slavca ni posvaril, Le posvaril je puščavca: ,,Pusti peti moj’ga slavca, Kakor sem mu grlo vstvdril. 70 Pel je v sužnosti žblezni Jeremij žalost globoko; Pesem svojo je visoko Salomon pel od ljubezni. Komur pevski duh sem vdihnil, Z njim sem dal mu pesmi svoje; Drugih ne, le te naj poje, Dokler da bo v grobu vtihnil.“ — Različne poezije. Zvezdogledom. Vsi pojte rakom žvižgat, Lažnjivi pratikarji, Lažnjivi zvezdogledi, Vremena, vi preroki! Vi modrijani! hoč’te V nebeških zvezdah brati: Al’ solnce bo dobrotno Nam dalo srečno leto, Al’ bo neba togota Vetrov nam sum zbudila, Razsula v polje točo, Vtopila čoln na morji, Sad umorila trti. Lažnjivi zvezdogledi! Vsi pojte rakom žvižgat. Dve sami zvezdi gledal, Oči sem svoje ljube, Dve svitli zvezdi gledal, V njih sem neumni slepec. 74 Vesele bral.si dneve In solcno brez oblakov Sem bral ljubezni srečo. Solze so meni zrasle, In kes in srd sta zrasla, Sramota ino moj’ga Miru je smrt mi zrasla. Dve sami zapeljali Dve sami sta zmotili, Mi zvezdi umno glavo; In cel’ga neba hoč’te Vi zvezde zmodrovAti! — Lažnjivi pratikarji, Lažnjivi zvezdogledi, Vremena vsi preroki Le pojte rakom žvižgat! — V spomin Matija Čopa. (Mera zgol po udarjih.) Tajati lčd naš šč le začnč se, pomlad je drugod že; V dragi slovenski vkroččn ni domovini vihar. Stčšemo svoj si čolnič nov, z Bogom zroč’mo ga valdvom; Ni še navadil poprčj breznov se, skal ogibat’. — 75 Zvezde, ki reš’jo, bile so neznane, ki čoln pogubijo; Lelj bil naš je krmar, drugi je bil Palinur. Ti nam otčl si čolnič, si mu z jadrami krmo popravil, Ti mu pokazal si pot pravo v deželo duhov. Skrita nobena bila ni zvezd ti nebd poezije, Slednji je bil ti domdč jezik omikan, uččn. Stari Rimljan kar sveta je gospod, kar Grecija modra, Z Lahi, Francoz, Španijol, Nemec in Albijonec. Čeh in Poljdk, kar Rus in Ilir, kar rod naš slovenski » Slavnih izmislil si bil časa do tvoj’ga pisanj, Polno si zndnost imel njih, Čop, velikdn učenosti! Ti si zaklade duha Krezove bil si nabral. Nisi zaklepal doma ti žlahtnega blagodarova, Sebi zročeno mladost, druge si z njim bogatil. Komaj zastavil, rojak, si pero, prej praznuvajoče — V zgubo veliko rodu, krivega dokaj zamud, V Save deroče valov tam vrtinčinah smrt te zasači, Glas ti zaprč besedi, ’z rok ti potegne pero. Zemlja, nemili čuvdj, nam zaklad tvoj varuje skopa; Grobu na tvojem oči materi Slavi rosč. 76 Niso suhe nam prijateljem oči, ki se spomnimo tebe, Ino predragih s teboj tvoje ljubezni darov. Seme, ki ti zasejal si ga, že gre v klasje veselo, Nam in za nami dokaj vnukom občta sadu. Naj se učenost in ime, čast tvoja, rojak! ne pozabi, Dokler tebi drago v Krajni slovenstvo živi! — Nova pisarija. Učenec. ,,Da zdaj, — ko že na Kranjskem vsak pisari, Že bukve vsak šušmar dajč med ljudi, Ta v prozi, dni v verzih se slepari, — Jaz tudi v trop, — ki se poti in trudi Ledino orje naše poezije, — Želim se vriniti, se mi ne čudi. Prijatelj! uči mene pisarije : Kako in kaj uŠeč se Kranjcem poje, Odkrij mi proze naše lepotije.“ Pisar. ,,Ak’ so pisar postati želje tvoje, Moj zlati uk poslušaj in zastopi, Zapiši trdno ga v možgane svoje! 77 Ak ? hočeš kaj veljdti v našem tropi, Besed se tujih boj, ko hud’ga vraga, Ak’ kos si temu, ko j na prste stopi. Naj proza tvoja bo lepote naga, Minerve nič ne vprašaj, poj po sili, Pisarjem proza bo in pesem draga. Ceš biti v kranjskih klasikov števili, Debelo po gorjansko jo zarobi, Vsi bomo tvojo čast na glas trobili; Ak’ rovtarske vezdti znaš otrobi, Nov Orfej k sebi vlekel boš Slovene, In pozen vnuk poroma k tvojhnu grobi. Da kranjŠčina zakldd ti svoj odklene, Zapusti ročno mestne mi sosede, Tri leta pojdi v rovtarske Atčne.“ Učenec. ,,A1’ žlahtne kranjske tam cveto besede, Kje govoriti dosti več ne znajo, Pastirji samski, ko imena čede? u Piša r. „Tam, kjer po stari šegi še kramljajo Kjer ne zmajejo dost’ al’ nič jezika, Besed nemšk’valcev grdih ne poznajo. ‘ 7.8 Učenec. ,,0 srečne rovte! v vas me iti mika: Al’ se bojim pri rovtarji, pri kmeti, Da bčra besedi ne bo velika.“ Pisar. „Pečene, ljubček! piščeta na sveti Nikomur niso v grlo priletele; Brez truda večno se ne da živeti. Besede zrastene, besede zrele, Ne v rovtali, po planjavi ne kmetije, Nikjer ne bodo ti na nos visele. Poslušaj ga, kako jo on zavije, Jezika sol, lepota, da le zine, In pravo ti vezanje se odkrije. Tam puPjo besedi se korenine; I\ tem deni konce: ača, išče, uha, On, ovka, ovec, druge pritikline, To trdno skupaj zvari;. primaruha! Lehko boš v kozji rog ugnal Slovence, In proti tebi bo Dobrovski — muha.“ U čen ec. „0 zlati uk! adijo mestne sence! Apolon drugi bom jaz sred kožarjev Si v rovtah pletel nevmerjoče vence. — 79 Al’ naše ljudstvo nekdaj ni oltarjev Minerve in Apolona imelo, Od grških, od latinskih so pisarjev Dobili starši učenost v dežčlo, In z njo besede tuje; — razodeni, Al’ saj se bode teh poslužit’ smelo ?“ Pisar. ,,Bog tega varuj! po nobeni ceni, Jezika naš’ga z njimi ne ognjusi!“ Učenec. ,,Saj tudi drugi to storč Sloveni; Saj vemo, da turčuje Srb, da Rusi Tatarijo. Poljak da francozuje, Da včasih vrli Celi nemšk’vati musi.“ Pisar. ,,Lej, v knjigah njih je toPkanj ljubke tuje Med lčpo, čisto slavščino vsejane, Da je noben purist več ne izruje: Al’ bukev naše kranjšč’ne spakedranc Peščičico denimo na ognjišče, Prerojen Fenis čist da ’z ognja vstane.“ Učenec. ,, Cenni bo, vprašam, prazno pogorišče? Al’ mutasti počakamo zijali, Da ’z njega zraste novo besedišče r“ 8o Pisar. ,,Slovensko ljuPko bomo rešetali, Hranili dobro zrno, in kar zmanjka, Iz svojih bomo to možgan dodali/ 4 Učenec. ,,Te čudne zmesi starega ostanka In iz novink Slovenec v Korotani, Ne bo razumel Štajar’c ne Ljubi janka,“ Pisar. ,,Gorjačarji, tatovi in cigani Po svojem govorč; in kaj za silo Nam v bukvah jezik svoj imeti brani ?“ Učenec. ,,Gorjačarsko, cigansko kaj berilo Bo čudno vam pisarjem pomagalo, Ak’ bo se vse drugače govorilo? Sami svoj uk spoštujete premdlo, Več tujk c’lo tebi, ne zamčri, vjide, Zakaj bi se jih moje žnablo bdlo?“ Pisar. „To govori sc, kar na jezik pride, Pogovor, ko na uho več ne bije, Ko zjutranja megla se v nič razide; Kar v bukvah je natisnenega, vpije, To bratec! med učene gre lingviste, In priča od jezika lepotije. Slovenci bodo brali bukve čiste, Ak’ nas ne hvaPjo, naj me vzame zlodi Ves svet posndmal kranjske bo puriste. Kar noč’te vi umčti k svoji škodi, Kar ne dopade vaši slepi buči, Čestili bodo pozni to narodi/ 1 Učenec. ,,Prižgal si, mojster! žar’k mi nove luči; Na delopust da sodnjega jaz dneva Slovim, še to, kaj pel bom, me poduči! 1 Pisar. ,,Horaci dulce et utile velčva, Kaj prida sliš’jo všesa naše rdde; Nam utile je zrno, dulce plčva.“ Učenec. ,,Romance zdaj pojejo in balade, Tragčdija se tudi nam obeta, Sonete slišim peti pevce mldde.“ Pisar. »Od mene pesem vsaka je preklčta, Ki nima prav slovenskega imena. Naj še tako prijetno bo zapčta. -r, 82 — Ljubezen poje pevcev teh Kamena, Jeziku dela ino srcu rane, V grdobe strela, trešči naj ognjena! Balade po čebelici izdane, Da bi se te med nami zamorile, Tragedije ostale nam neznane! Da bi Kranjice strupa ’z njih ne pile, Ljubezni sladke, ki srce zapelje, Bi z Romejevo JuPjo ne čutile! Učene c. ,,Res škoda bilo bi, zdaj od nedelje Do druge šestkrat se srce uname. Je šega, da, kdo pride prej, prej melje!' 1 Pisar. ,,Balade pet’ je mlatva prazne slame, Je reč pohujšljiva in zapeljiva; Lenoro bere naj, kdor ne verjame. Romanca je s tragedijo škodljiva. Teh in sonetov in zdravic ne piši, Sovraži vse te muza sramežljiva. Poj rajši to, kar treba je pri hiši, Za hleve treba, treba je na polji, Poj to, kar kmet in mčščan z pridom sliši / 1 «3 Učenec. ,,Bog ti zaplati uk! po.,tvoji volji Bom pel: gosen’ce kaj na repo vir’j e, Kak’ prideluje se krompir najbolji; Kako odpravljajo se ovcam garje, Preganjajo ušivim glavam gnjidc, Loviti miŠ’ učil bom gospodarje. 1 ‘ Piša r. ,,0, zlati vek zdaj muzam kranjskim pride!“ Prva ljubezen. Že miru srčnemu nevarna leta, Mladosti leta so slovo jemale; Domače sem lepe poznal dekleta. Dežel sem tujih videl hčere zale; Ni bila srca prostost mi odvzeta, Že so prevzčtne misli mi vstajdle, Da mal’ al’ nič ljubezen neopravi Pri tistem, ki se trdno v bran ji stavi. Prišla lepote rajske je devica, Da videl bi ne bil podobe njene! Rudeči zor osramotč nje lica, In nje oči nebeških zvezd plamene, 6 * Nikdar več zdrav ne bo, ki ga pušica Pugleda bistrega v srce zadene. Kdo znal popisat’ ust bi ljubeznjivost, Nedolžnih prsi snčga zapeljivost! Namest’ iskat’ zavetja v trumi gosti, Ki nji podobna stala je pred mano, Ki je od nje na zadnji petek v posti Petrarkovo bilo sreč užgano, Pogleda nje užival sem sladkosti, Dokler da je srce dobilo rano, Ki peče noč in dan me brez hladila, Ki ni dobiti ji nikjer zdravila. Ne omečč je lica obledene, Ne pesmi žalostnih glasovi mili, In ne oči od spanja zapuščene, Solzč ne, ki teko iz njih po sili. Veselje, mir zbeždla sta od mene, Obup topi srce, ker se ne vsmili. — Tako, kdor misli trdno stati, pade, Nevarno gledat’ je dekleta mlade. Zatorej, komur mar’ je prostost zldta, Cvetočih deklic naj ne ogleduje! Miru sta bili men’ očesi tata, Na svoje naj poglčde skrbno čuje; 85 Oči odprd ljubezni dur’ in vrata, Skoz te se naša pamet premaguje. Kdor noče mene bogat’, sam bo zvedel, V nesreče moje reva bo zabredel. Slov6 od mladosti. Dni mojih lepša polovica kmalo, Mladosti lčta! kmalo ste minule; Rodile ve ste meni cvetja malo. Se tega rož’ce so se koj osule; Le rčdko upa solnce je sijalo, Viharjev jčze so po gosto rjule, Mladost! vender po tvoji temni zdrji Sreč bridkd zdihuje, Bog te obvarji! Okusil zgodaj sem tvoj sad, spoznanje! Veselja dokaj strup njegov je vmoril: Sem zvedel, da vest čisto, dobro djanje Svet zanič’vati se je zagovoril. Ljubezen zvesto ndjti, kratke sanje! Zbežale ste, ko se je dan zazdril, Modrdst, pravičnost, učenost, device Brez dot žaPvati videl sem samice. Sem videl, da svoj čoln po sapi srčče, Komur sovražna je, zastonj obrača; Kak’ veter nje nasproti temu vleče, Kogdr v zibeli vid’la je berača; 86 Da le petica da ime sloveče; Da človek toliko velja, kar plača. Sem videl čislati le to med nami, * Kar um slepi, z goljufijami, ležami! Te videt’, grje videti napake, Je srcu rane vsekalo krvave : Mladosti jasnost vender misli take Si kmalu iz srca spodi in glave, Graddve svitle zida si v oblake, Zelene trate stavi si v puščave, Povsod vesele lučice prižiga Ji up golj’fivi, k’ njim iz stisk ji miga. Ne zmisli, da dih prve sap’ce bode Odnesel to, kar misli so stvarile, Pozabi koj nesreč prestanih škode, In ran, ki so se komaj zacelile, Dokler da smo brez dna polnili sode, ’Zučč nas v starših letih časov sile. Zato mladost! po tvoji temni zdrji Sreč zdih’valo bo mi, Bog te obvarji! 87 Glosa. ,,Slep je, kdor se s petjem vkvarja, Kranjec moj mu osle kaže; Pevcu vedno sreče laže, On živi, vmerje brez d’narja.‘ Le začniva pri Homeri: Prosil reva dni je stare; Mraz Ovid’ja v Pontu tare; Drugih pevcev zgodbe beri: Nam spričuje Aligjeri, Kako sreča pevce vdarja; Nam spričujeta pisarja Luzijade, Don Kihota Kakoršna Parnasa pota — Slep je, kdor se s petjem vkvarja. Kaj Petrarkov, kaj nam Tasov Treba pevcev je prijetnih? Slišim od butic nevkretnih Vprdšat’ zddnjih, prejšnjih časov. Komur mar’ prijetnih gldsov Pesmi, ki pojo Matjaže, Boje krog hrvaške straže, Mar’, kar pevec pel Ilir’je Mar’, „ čebel’ce“ roji štirje, Kranjec moj mu osle kaže. — 88 — Lani je slepar starino Še prodajal, nosil škatle, Meril platno, trak na vatle, Letos kupi si grajŠčino. Naj gre pevec v daljno Kino, Pot se mu še dalje kaže, Naj si s ti uto prste maže, Naj ljubezen si obeta, Vneti lčpega dekleta, Pevcu vedno sreča laže. Vender peti on ne jenja, Grabite d’narje si gotove. Kupuvajte si gradove, V njih živite brez trpljenja. Koder se nebo razpenja Grad je pevcu brez vratdrja, V njem zlatnina čista zarja, Srebrnina rosa trave, S tem posestvom brez težave On živi, vmerje brez d’n ar j a. 89 Zabavljivi napisi. Predgovor in zagovor. Feriuni — sumtnos fulmina montes. Naj misli, kogar bi pušice tč zadele, Da na visoki vrh letč iz neba strčle. Vzrok nezlatega veka. Prišli že bili bi Slovčncem zlati časi, Ak’ klasik bil bi vsak pisdr, kdor nam kaj kvasi. Novi Pegaz. „Višnjdni! kam ste svoj’ga polža djdli?“ „Za Pegaza smo pevcem ga prodali / 1 Čebelčinim pušičarjem. Ko vsaka ni živdl lisica, Tako ni vsak napis pušica. Čebeličinim pravljičarjem. Pravljica po Ezdp’ od vas zapeta, Več nima slasti, kakor jed pogreta Čebeličinim Šestomerjevcem. Ak’ kdo v heksametru namest’ spondcja Al’ daktila posluži se troheja, Ne vč, kam se cezure dejo, On vprega Pegaza v galejo. 90 Čebeli čin im pesni a m brez s in c. ,,Brez cetov teče vir mu Hipokrene, In esov v pesmih njega najti ni!“ ,,Zatorej nimajo nobene cene, Zato so pesmi tiste brez soli.“ Cebeličinim pevcem letnih časov. Kdor govoriti kaj ne vč, On vreme h val’ al toži; Kdor pevcev peti kaj ne vč, Od letnih časov kroži. Lesni čn jaku in Le vi čn jaku. Kako bi neki sladke pel Lesničnjak! Kako bi neki prave pel Levičnjak! Prej pevecu potlej homeopatu. Poprej si pevec bil, zdaj si homeopdt; Poprej si časa bil, zdaj si življenja tat. Čebeldr j u. Zakaj pač muhe moj lovi Kastelic? Prodajat’ misli jih namest’ čebelic. Vodnik. Preblečen sem menišič bil, In rad sem pel, še rajši pil. 9 1 Ravnikarju. Gorjancev naših jezik poptujč’vavŠi Si kriv, da kolne kmet molitve bravši A h a c 1 j e v i m p e s m a m. Ne čudi se, neslane Da pesmi te so brane, Lej pure vabi: „puri, puri!“ In božje volke: „šuri, muri!“ Nekim pevcem duhovnih pesmi. Res je duhovna, in res pesem ni vaša duhovna, Duh praznote ki imd, božjega prazna duhd. Kremplju. Nisi je v glavo dobil, si dobil le slovenščino v kremplje; Duh preonemčeni sh\b, voljni so kremplji bili. Kopitar. Nosil učeno glavo s čestjo sem vseh premagalec; Smrt in ošabnost sta zmagali mene sami. Daničar jem. Dobrovski. »Prijdtelj! ki s svetd prideš, mi povej po pravici,“ Dobrovius modrost vpraša Kopitarjevo; ,,A1’ Dobrovničanov, srbski, al’ mar’ vrli hrvaški Jezik pišejo Gaj, Gaja goreča drhal?“ Kopitar. ,,Gaj daničar, daničdrska drhal? svoj pišejo jezik, Slavščine ti južnih so jdničarji dežel. “ Bahači štireh množnejših Slave rodov. Ceh, Poljak in Ilir, Rus svoj ’zobraziti jezik, Njih le mogočni ga rod ima pravico pisdt’; Beli Hrvat, Rusnjak ne Slovak ne, s Slovenci ne drugi, Tem gre Slave pesdm, lajati, tace lizdt’. N a robe Katon. Od drugih manjši in češččn menj rod je slo¬ venski. Lakota slave, blagd, vleče pisarja drugdm. Victrix causa Diis placuit, sed victa Catoni; Stanko Slovencev vskok, Vraz si na robe Katon. Pričujoče poezije. Smč nčkaj nas, kčr smo Preščrnove, biti pre¬ šernih ; Pesem kdže dovolj, kak je naš oče krotdk. Gazele. I. Pesem moja je posoda tvojega imena, Mojega srca gospoda, tvojega imena; V nji bom med slovenske brate sladki glas zanesel Od zahoda do izhoda tvojega imena; Na posodi v zlatih č:kah slava se bo brala Od naroda do naroda tvojega imena; ’Z nje svitloba bo gorela še takrat, ko bova On’stran Karonov’ga broda, tvojega imena. Bolj ko Delije, Korine, Cintije al’ Lavre Bilo bi pozabi;’ škoda tvojega imena. 2 . Oči sem večkrat vprašal, ali smem Ljubiti te; odgovora ne zvem. Od daleč gledaš, draga! me prijazno Prevzetno vihaš nos, ko mimo grem. Ak’ v tebe so obrneni pogledi, Odtegneš precej svoj obraz oččm; Al’ ak’ dekleta druga ogledujem, Zakriti jeze ni ti moč’ ljudem. Tako, al’ ljubiš me, al’ me sovražiš, Kak’, bi ti vstregel, siromak ne vem. 97 9 * Žalostna komu neznana je resnica, da jo ljubim, V pesmih mojih vedna, sama govorica, da jo ljubim! Ve že noč, ki bridko sliši zdihovati me brez spanja; Ve že svitla zarja, dneva porodnica, da jo ljubim; Vč že jutro, vč že poldne, ve že mračni lilad večera liho tožbo moj’ga bled’ga, vePga lica, da jo ljubim; PrebivaPŠča moj’ga stenam, mirni je samoti znano, Tudi nepokoju mesta ni novica, da jo ljubim; Vč že roža, ki pri poti, koder draga hodi, rase; Ve že, ki nad potom leta ptica, da jo ljubim; Vč žč mokri prag nje hiše in vsak kamen blizu njega, Ino ve, ki mimo vodi me stezica, da jo ljubim: Ve že vsaka stvar, kar vedet’ in kar slišati od mene, In verjeti noqe draga, mi devica, da jo ljubim. 7 98 4 - Draga! vem kako pri tebi me opravljajo ženice, Prav’jo, da v ljubezni moji ni bilo nikdar resnice, Kak si brusijo jezike, in ti štejejo na prste Pri kofetu, kar jih nisem, kar sem ljubil jih, device; Al’ poslušaj mojo spoved’ rekla boš, da sem nedolžen, Da le sama ti si kriva, ako v tem je kaj krivice. Dokler ne cvetč še roža, v časti so pri nas vijoPce, Zvončeke, marjet’ce, druge tudi čislamo cvetlice, Kdor ni slišal nikdar peti sladkih pesmi Filomele, Rad poslušal bo strnade, ščinkovce in druge ptice. Al’ je moč’ na prvi prostor jo v zbiraPščih posaditi, Moč’ ji prvo čast skazati, ako v njih je ni kraljice? Prej dekleta so imela, al’ kar ti -cvetčš med njimi, Vseh lepot nobena nima nam dopasti več pravice, To pomisli ne zameri, da kar solnce sem zagledal, Od oči so tudi meni se uzdignile temnice. 99 S- Med otroci si igrala, draga! lani, — čas hiti; Letos že unemaš srca po Ljubljani, — čas hiti. Koder hodiš, spremljajo mladen’či te z očmi povsod, Satelitov trop nam zvezde kraj oznani, — čas hiti. Zdaj je Hanibal pri Kanali, premagalec tvoj obraz, Naša srca Rim ostrašen, ne vstrahvani, — čas hiti. Deklica prevzetna! zmisli, kako kratek vsak je cvet, Da začne se leto starat’ že v srpani, — čas hiti Pevca vbozega usliši, ki ga ranil tvoj pogled, Predno starost bo Mahaon njega rani, — čas hiti. Da Helenina lepota, toPkanj mož pred Trojo smrt Ni pozabljena, le pesem sama brani, — čas hiti. 7 * 100 6 . Al’ bo kal pognalo seme, kdor ga seje, sam ne ve; Kdor sadi drevo, al’ bode zred’lo veje, sam ne ve. Trudi se pod stropom neba let’ in dan nomad; Al’ pa konec leta bode kaj prireje, sam ne ve. In kupec po svetu hodi, al’ pa kaj dobička bo, Za blago, kedar gotove d’narje šteje, sam ne ve. In vojščak, ki ga trobenta vabi med kanonov grom, Kaj plačilo bo vročine, ran in žeje, sam ne ve. Lej tak’ pevec teli gazelic, al’ jih bereš ti. al’ ne, Al’ pri njih srce ledeno se ogreje, sam ne ve, In al’ veš, da ti ga vnemaš, ti mu pevski ogenj daš, Al’se smel bo razodeti vsaj pozneje, sam ne vč. IOI 7 - Kdor jih bere, vsak drugače pesmi moje sodi; Eden hvali in spet drugi vpije: ,,fej te bodi!“ Ta veli mi: poj sonete; dni: poj balade; Tretji bil bi bolj prijatelj Pindarovi odi. Morebiti, bo prijeten temu glas gazehe; Oni bo pa rekel: kaj za Vodnikom ne hodi? Razuzdanim bodo moje pesmi prenedolžne? Al’ trejalke poreko, da jih je vdihnil zlodi. Jaz pa tebi sami, draga! želel sem dopasti, Drugih nisem vprašal, kaj se jim po glavi blodi. Sonetje. Očetov naših imenitna dčla, Kar jih nekdanjih časov zgodba hran Kako Metulum se Avgustu brani, Kaj je do zdaj Ljubljana doživčla. Kak’ veri bramba bila je dežčla, Kako pri Sisku Kolpe so pijani Omdgali pred Kranjci Otomani, Vam bo Homerov naših pesem pela. Preslabe, peti boje vam sloveče, Pojo Kranjic lepoto moje strune, In tvojo čast, nevsmiljena devica! Pojo ljubezni moje vam nesreče, Kakov je revež ta, ki ga 'presune ’Z oči nebeških vržena pušica. io6 Vrh solnca sije solne nam cela čeda, Po neba svitlih potih razkropljena, Od solnca ljub’ga svoj’ga zapuščena; Z veseljem zemlja cčlo noč jih gleda: Ko se zlati oblakov truma bleda, Nazaj pripelje zarja ga rumena; Tak’ zemlja je v ljubezni vsa zgubljena, Da vanje ne obrne več pogleda. Kar zvezd nebo, deklet imd Ljubljana; Rad ogledujem vas cvetečelične, Ljubljanske, ljubeznjive gospodične! Al’ dragi! taka moč je čez me dana, Da v pričo nje sem slep za vse device, Zamaknen v miP obraz srca kraljice. io7 Tak’ kakor hrepeni oko čolnarja Zagledat’ vaj’ni zvezdi, Dioskuri! Keddr razgraja piš ob hudi uri, Ko se tepo valovi, grom udarja. — Zakaj ak’ vaj’nih zvezd zasije zarja, Vetrovom Eol koj zaklene duri; Po morji, po razjasnjenem azuri Kraljuje mir, potihne šum viharja. — Tak’, draga deklica! zvezd tvojih čakam, Tako in bolj še čakam hrepenčče, Oči zagledat’ tvojih svitle žarke; Zakaj, ak’ ti reko beždt’ oblakam, Naj še tak 6 vi bari jeza sreče, Nebo se koj zvedri krog moje barke. io8 Dve sestri videle so zmoti vdane Oči: dekle je bilo nizko ena; Bila je druga njij’ visoka žena, Obe lepote cvet in čast Ljubljane. Pobegnil tak’ sem, kakor srna plane Od lovcev v prejšnjih časih ostreljena, Ko spet se strelcev truma ji zelena Prikaže in jo spomni stare rane. Ak’ vprašate, od kod strahota taka? Ranila mene z ostro sta pušico Kupido strelec, mati z njim njegova. Ta dva sem mislil videti bogova: Za Amorja sem manj’ imel sestrico, Bila je veča Veneri enaka. 109 Kupido! ti in tvoja lepa starka, Ne bosta dalje me za nos vodila; Ne bom pel vaj-ne hvale brez plačila Do konca dni, ko siromak Petrarka. Dovolj je let mi že naprddla Parka, I11 kaj mi je prinesla pevska žila? Nobena me še ni deklet ljubila, Kadil ne bom več vaju brez prevdarka. Obeti vaj’ni so le prazne šale; Sit, nehvaležnika! sem vaj’ne tlake;, Te leta, ki so meni še ostale, Cel dan iz pravd koval bom rumenjake, Zvečer s prijat’lji praznil bom bokale, Preganjal z vinom bom skrbi oblike. I 10 Je od vesePga časa teklo leto, Kar v Betlehemu angeljcev hosana Je oznanila, da je noč končana, Dvakrat devetsto tri in trideseto. Bil vePki teden je; v soboto sveto, Ko vabi molit božji grob kristjana, Po cerkvah tvojih hodil sem Ljubljana V Trnovo, tje sem uro šel deseto. Trnovo! kraj nesrečnega imena; Tam meni bilo je gorje rojeno Iz dveh oččs prečistega plamena. Ko je stopila v cerkev razsvetljeno, V srce mi padla iskra je ognjena, Ki vgasnit’ se ne dd z močjo nobeno. 111 Sonetni venec. Poet tvoj nov Slovencem venec vije, ’Z petnajst sonetov ti tako ga spleta, Da ,,magistrale“, pesem trikrat peta, Vseh drugih skupaj veže harmonije. I/. njega ’zvira, vanj se zobet zlije Po vrsti pesem vsacega soneta; Prihodnja v prednje koncu je začeta; Enak je pevec vencu poezije: Vse misli’ zvirajo ’z ljubezni ene, In kjer po noči v spanji so zastale, Zbudč se, ko spet zdrja noč prežene. Ti si življenja moj’ga magistrale, Glasil se ’z njega, ko ne bo več mene, Ran mojih bo spomin in tvoje hvdle. I I 2 - Ran mojih bo spomin in tvoje hvale, Glasil Slovencem se prihodnje čase, Ko mi na zgodnjem grobu mah porase, V njem zdanje bodo bolečine spale. Prevzetne,. kakor ti dekleta zale, Ko bodo slišale teh pesmi glase, Srca železne djale proč opaše, Zvesto ljubezen bodo bolj spošt’vale. Vremena bodo Kranjcem se zjasnile, Jim milši zvezde, kakor zdaj sijale, Jim pesmi bolj sloveče se glasile; Vender te bodo morebit’ ostale Med njimi, ker njih poezije mile Iz srca svoje so kali pognale. Iz srca svoje so kali pogndle, Ki bolečin molčati dalj ne more; Enak sem pevcu, ki je Leonore Pel Estijdnke imenitne hvale. Da s’ od ljubezni usta so molčdle, Ki mu mračila je mladosti zdre, Ki v upu nič imela ni podpore, Skrivaj so pesmi jo razodevale. Željd se ogenj v meni ne polčže, Da s’ upa tvoj pogled v sreč ne vlije Strah razžaliti te, mi jezik včže. Bridkost, k’ od nje sreč več ne počije, Odkrivajo njegove skrivne tčže Mokrdcvetoče rož’ce poezije. 11 4 Mokrocvetoče rož’ce poezije Očitajo to, kar se v prsih skriva. Srce mi je postalo vrt in njiva, Kjer seje zdaj ljubezen elegije. Njih solnce ti si. V oknu domačije, Ne dd te najti, luč ti ljubeznjiva! V gledišči, na sprehodih sreča kriva, Ne v krajih, kjer plesalk vrsta se vije. Kolikokratov me po mestu žene Zaglčdat tebe želja; ne odkrije Se mi obraz lepote zaželene. V samoti iz oči mi solza lije, Zatorej pesmi tebi v čast zložene Iz krdjev niso, ki v njih solnce sije. — 1 15 — Iz krajev niso, ki v njih solnce sije, Kjer tvoje milo se oko ozira, Kjer vsa v pogleda tvojem skrb umira, Vseh bolečin se pozabljivost pije. Kjer se veselje po obrazu zlije, Kjer mine jeza notranjega prepira, Kjer petje ’z polnega srca izvira, Zbudč se v srcu sladke harmonije. Kjer porošeno od ljubezni čiste, Kali, kar žlahtnega je, žene zale, Ko, ki budi dih pomladanjski liste. Od tamkaj niso pesmi tvoje hvale, Pomladi srečne, blagodarne tiste Celčas so blagih sapic pogrešale. 8 Cel čas so blagih sapic pogrešale, Od tebe, drage deklice prevzetne, Prinesle niso vbožicam prijetne, Ki bila bi jih oživila, hvale. Bile so v strahu, da boš ti, da zale Slovenke, nemški govorit’ umetne, Jih boste, ker s Parndsa so ocetne Dežele, morebiti zanič’vale. Kamčne naše, zapuščene vbož’ce, Samice so pozabljene žaPvale, Le tujke so čestile Kranjcev množ’ce. Cvetlice naše poezije stale Do zdaj so vrh snežnikov redke rož’ce, Obdajale so vrtjene jih skale. Obdajale so vtrjene jih skale Ko nekdaj Orfejevih strun glasove, Ki so jim ljudstva Trači j e sirove Krog Hema, Rodope se bile vdale. Da bi nebesa milost nam skazale! Otajat’ Kranja našega sinove, Njih in Slovencev vseh okrog rodov Z domačhni pesmain’ Orfeja poslale! Da bi nam srca vnel za čast dežele, Med nami potolažil razprtije, In spet zedinil rod Slovenšč’ne cele Da b’ od sladkote njega poezije Potihnil ves prepir, bile vesele Viharjev jeznih mrzle domačije! Viharjev jeznih mrzle domačije Pokraj’ne bile naše so, kar Samo! Tvoj duh je zginil, kar nad tvojo jamo Pozabljeno od vnukov veter brije. Obložile očetov razprtije S Pipinovim so jarmom sužnjo ramo; Od tod samo krvavi punt poznamo, Boj Vitovca in ropanje Turčije. Minuli sreče so in slave časi, Ker vredna dela niso jih budile, Omolknili so pesme sladki glasi. Kar niso jih zatrle časov sile Kar raste rož na mladem nam Parnasi, Izdihljaji, solze so jih redile. Izdihljaji, solze so jih redile S Parnasa moj’ga rožice prič’joče: Solze ’z ljubezni so do tebe vroče, Iz domovinske so ljubezni lile. Skeleče misli, da Slovenec mile Ne ljubi matere, vanj tipajoče, Da tebe zame vneti ni mogoče, Z bridkostjo so sreč mi napolnile. Zelje rodile so prehrepeneče, Da s tvojim moje bi imč slovelo, Domače pesmi milo se glaseče; Zeljč, da zbudil bi slovenšč’no celo, Da bi vrnili k nam se časi sreče. Jim moč so dale rasti neveselo. I 20 Jim moč so dale rasti neveselo, Ko zgodnja roža raste zapeljana Od mlad’ga solnca kopnega svečana, Ak’ smeje nekaj dni se ji veselo; Al’ nagne žalostno glavico velo, Megla k’ od burje prileti prignana, In pade iz nebes strupena slana, Pokrije sneg gore in polje celo. Sijalo solnce je podobe zale, Pogleda tvoj’ga pil sem žarke mile, Ljubezni so cvetlice kal pognale. Nad žarki solnca so se te zmotile, Na mrazu zapuščene so ostale, Ur temnih so zatirale jih sile. I 2 I Ur temnih so zatirale jih sile Vse pevca dni, ki te ti pesmi poje; Obup, življenja gnjus, začela boje, Erinje vse so se ga polastile. Ko v veži je Orest Dijane mile Zadobil spet bil zdravje duše svoje, Tak’ bile od ljubezni bi se tvoje Vmirile prsi, lica se zjasnile. Zbežale so te sanje kratkočasne, Blisk nagel bilo upanje je celo, Ki le temnejšo noč stori, ko vgasne. Od tod ni bilo srce več veselo; Kako bi poezije bile jasne! Lej! torej je bledo njih cvetje velo. I 22 Lej! torej je bledo njih cvetje velo. In redke so in slabe, nebogljene, V zidčh tak’ podrtije zapuščene Rastejo v časih rože neveselo, Ki jim kropiv krdelo rejo vzelo, In kar nežlahtnih zelišč kal tam žene, Al’, če v gredice vrta jih zelene Kdo presadi, cvetejo koj veselo. Tak’ blizu moj’ga bi srca kraljice, Bi blizu tebe, solnca njih, dobile Moč kvišku rasti poezij cvetlice; Ak’ hočeš, da bi zalši cvet rodile, Veselo vele vzdignile glavice, Jim iz oči ti pošlji žarke mile. # 123 Jim iz oči ti pošlji žarke mile, Mi gledati daj lic svitlobo zorno! Le nji teme kraljevstvo je pokorno. Samo njo bogajo viharjev sile. Skrbi verige bodo odstopile, Odpadlo bo železje njih okorno, S preblago tvojo pomočjo podporno Vse njih se rane bodo zacelile. Zjasnilo se mi bo spet mračno lice, Spet upanje bo v srci zelenelo, In ustom dalo sladke govorice; Na novo bo srce spet oživelo, V njem rastle jasnih poezij cvetlice, In gnale bodo nov cvet bolj veselo. In gnale bodo nov cvet bolj veselo. Ko rože, kader mine zima huda, In spet pomlad razklada svoja čuda, Razsipa po drevesih cvetje belo, In toplo solnce vabi ven čebelo, Pastir rumene zarje ne zamuda, V grmovji slavček poje spet brez truda. Veselje preleti natoro celo. O vem, da niso vredne take sreče; Od straha, da nadležne poezije Bi ti ne bile, mi srce trepeče. Naj pesmi milost tvoja vsaj obsije, Ki ’z njih, hladiti rane si skeleče, Poet tvoj nov Slovencem venec vije. 12 ; Magistrale. Poet tvoj nov Slovencem venec vije, Ran mojih bo spomin in tvoje hvale; Iz srca svoje so kali pognale, Mokrocvetoče rož’ce poezije. Iz krij e v niso, ki v njih solnce sije; Celčas so blagih sapic pogrešile, Obdajale so vtrjene jih skale, Viharjev jeznih mrzle domačije.. Izdihljaji, solzč so jih redile Jim moč so dale rasti neveselo, Ur temnih so zatirale jih sile. Lej! torej je bledo njih cvetje velo, Jim iz oči ti pošlji žarke mile, In gnale bodo nov cvet bolj veselo. Ni znal molitve žlahtnič trde glave, Ko te začetek, v kteri poje hvala Se nje, ki mati božja je postala; Kar znal je, molil vedno ’z misli prave. Ko znebil duh se trupla je težave, Legenda pravi, da je roža zala ’Z njegovega sred skoz grob pognala, Z napisom zlatih črk: „Marija ave!“ Od zora, da se nagne dan k večeri, Glasi po noči pesem se ognjena Le tebi s’cer nobeni Eve hčeri. Da, predno vgasnila smrt moč plamena, Je ’z srca zrastel venec, ne zameri, Ki nosi črke tvojega imena. 127 Sanjalo se mi je, da v svetem raji Tam bila srečna sva brez zapopadka: Preč bila je življenja doba kratka, Kjer me od tebe loč’jo časi, kraji. Sedela z Lavro ti si, sestra mlaji, Pred vama bila dni je prejšnjih prat’ka, Med vama bila govorica sladka, Kako slovela ktera je od vaji. In tam na tehtnico-svet’g;\ Mihela S Petrarkom djala sva sonete svoje, Visoko moja skled’ca je zletela. Pridjala čednosti sva njč in tvoje Vsak svojim pesmam, in skodela Njegi ni bila niz’ od skled’ce moje. Velika, Togenburg! bila je mera Trpljenja tvoj’ga; moje ga premaga: Nazadnje omeči se tvoja draga, Vsak dan ti okno celice odpera. Od zora srečen upaš do večera, Da vidna bode nje podoba blaga; In ko ti že priteče smrtna sraga, Zaupljiv še pogled se k nji ozera. V nebesih nje oči jaz videt’ menim, Kedar predrznem vanje se ozreti, Dva jezna Keruba z meččm ognjenim. Da bi ne žalil je, v vednem trepeti, Bežim jaz revež pred pogledom njenim; Noben mi žar’k v življenja'noč ne sveti. Bilo je Mojzes! tebi naročeno, Peljati v Kanaan krdelo Juda; Ak’ srečna pride, pride ura huda, Zamišljen si v to opravilo eno. Od daleč vgledaš zemljo zaželeno; Povrnena veselja je zamuda, In plačani so poti polni truda, Srce otrpne ti razveseljeno. Pet’ ljubeznjivost tvojo in lepoto, Poklic je moj in samo opravilo, Dokler me v groba ponesd temoto Ak’ gledat’ smem obličje tvoje milo, Za žalostnih noči in dni samoto Obilno dano mi je povračilo. 130 Na jasnem nebu mila luna sveti. Kjerkoli žarki nje so zasijali Po zimi se snega, ledu kristali, Demanti rose bliskajo po leti. Vsi čudeži noči so razodeti, Stori svetila moč brez te, ki pali, Da luna jih ko solnce ne razžali, Da nenavarna je stvarem na sveti. Ne bojte pesmi se, ki jih prepeva Tvoj pevec, ti, tvoj ljubi, tvoja mati In ki jih pel do zadnjega bo dneva. Brez te moči, ko lune žarki zlati, Le cena tvoja v njih se razodeva, Pred njimi noče led srca bežati. « 3 « Mars’kteri /omar gre v Rim, v Kompostčlje, Al’ tje, kjer svet Anton Jezusa var’je, Trsat obišče, al’ svete Lušarje Enkrat v življenji, al’ Marijno Celje. V podobah gledat’ hrepeni veselje Življenja rajskega. Sled sence zarje On’stranske glor’je, vtisnen tam v oltarje, Ejubezni verne ohladi mu želje. Ah tak’ podobo gledat’ me device, Nebeške nje lepote senco, sanje Goljufne, v kterih komaj sled resnice, Ukaz želj vleče v tvoje domovanje; Sreč obupa menj more pušice, Ur krajši tek, tam milše prs’ zdih’vanje. Zgodi se včasih da Mohamedani, Praznujejo Budisti v daljni Kini, Al’ ljudstva, kjer šopir’jo se Bramini, En dan z med njimi vjetimi kristjani. Veselje onih glasen hrup oznani, Pojo trobente, piščal k tamburini; Obhajajo v srca ga globočini V samotnih kotih ti z nočjo obdani. Bil je tvoj god: glasno so strune pele, Obhajali so s petjem ga in plesom Prijatelji in prijat’ljice vesele; Jaz praznoval sem z mokrim ga očesom, V samoti so za srečne dni puhtele Iz polnega srca želje k nebesom. *33 Oči pri nji v deklet so bile sredi, Govor’la usta le od nje so hvale, Roke po sili nje ime pisale, Hodile so nogč le po nje sledi. Prepov’d sem dal jim: bogali pogledi, Molčala usta od podobe zale, Mir dale so roke, nogč ravnale Po rok, ust in oči so se izgledi. Brez upanja ljubezni v svoji zmoti, Ki se mi pogasiti v srci noče, Tako sem dolgo stavil se nasproti. Ne bogajo me misli, želje vroče, Drevesom, hišam, rekam, hribom poti Do nje jim ni zastaviti mogoče. Kedar previdi učenost zdravnika, Da smrti odvrniti ni mogoče, Ne brani jesti, piti mu kar hoče, Z grenkotami ne sili več bolnika. Ko je viharjev sila prevelika, Togota njih se potolažit’ noče, Kamor val žene čoln, obupujoče Leteti mu dade roke brodnika. Ne bom več tebe pil, solz grenka kupa! Pogledi, misli in željč goreče! Vam prostost dam, ker zdravja nimam u Hodite kamor vedno sla vas vleče, Vpijanite od sladkega se strupa, Ki mi razdjal srce bo hrepeneče. Odprlo bo nebo po sodnjem dnevi Se ’zvoljenim, svit glor’je ne’zrečeni, Vso srečo bodo vid’li pogubljeni, Ki stali bodo tam na strani levi. Pogled ta bolj jih ko goreči levi, In ko strahovi vsi ’z pekla ’zpuščeni Bo vstrašil, od njegit naprej podeni Miru ne bodo našli v večni rčvi. Oči nje od ljubezni razsvetljene Smijale so se ^voljenhnu naproti, Bil priča sem nj’u sreče ne’zrečene; Mi pred očmi je v najtemnejšem koti Pogled ta, brez miru me dalje žene V obupa brezno po brezkončnem poti. Al’ prav se piše kaU>a ali kafha, Se šola novočrkarjev srdita Z ljudmi prepira starega kopita, Kdo njih pa pravo trdi, to se vpraša. Po pameti je taka sodba naša : Ak’ je od kafhe katfte bolj’ga žita, In bolj obdelana in bolj polita, Naj se ne piše kafha, ampak kat^a. Ak’ pa po črki boljša jed ne bode, In zavolj črke ne trpi nič škode, Obhaja taka misel nas Slovence, Da pravdajo se ti možjč mor’biti, Za kar so se nekdanji Abderiti V slovčči pravdi od oslove sence. 137 Ne bod’mo šalobarde! Moskvičanov Gorenjci moji! knjige mi berimo, In kar nam všeč bo, uzmat’ se učimo Od bogmejev na meji Otomanov! Iz kotov vseh od Skjaptrov do Samdnov Tak’, kakor srake gnjezda, vkup nosimo Besede tuje, z njimi bogatimo Slovenskih novi jezik Ilirjanov. Prekosili res bomo vse narode, Najstarši med jeziki jezik bode Ki se iz te čobodre bo narčdil. Ker bomo tak’ govorili v Emoni, Ko žlobodrali so tam v Babiloni Ko bil jim Bog je govorico zmedel. 138 Apel podobo na ogled postavi Ker bolj resnico ljubi kakor hvalo; Zad skrit vse vprek posluša, kaj zijalo Neumno, kaj umetni od nje pravi. Pred njo s kopiti čevljarček se vstavi; Ker oglednje smoleč obutalo, Jermenov meni, da ima premalo; Kar on očita, koj Apel popravi. Ko pride drugi dan spet mož kopitni Namest’ da bi šel dalj po svojem poti, Ker čevlji so po godi, mčč se loti. Zavrne ga obraznih imenitni, Tn tebe z njim, kdor ndpčen si očitar, Rekoč: ,,Le čevlje sodi naj Kopitar!“ O Vrba! srečna draga vas do mača, Kjer hiša mojega stoji očeta; Da b’ uka žeja me iz tvoj’ga svčta Speljdla ne bila, golj’fiva kača! Ne vedel bi, kako se v strup prebrača, Vse kar sreč si sladkega obeta; Ne bila bi mi vera v sčbe vzčta Ne bil viharjev notranjih b’ igrača! Zvesto sreč in dčlavno ročico Za doto, ki je nima miljondrka, Dobil z izvoljeno bi bil devico; Mirno mi plavala bi moja barka, Od ognja dom, od toče mi pšenico Bi bližnji sosed vdroval — svet’ Mark Popotnik pride v Afrike puščavo, Stezč mu zmanjka, noč na zemljo pade, Nobena luč se skoz oblak ne okrade, Po. mes’ci hrepeneč se vleže v travo. Nebo odpre se, luna da, svečavo; Tam vidi gnjčzditi strupene gade, In tam brlog, kjer ima tigra mlade, Vzdigati vidi leva jezno glavo. Tako mladen’ča gledati je gnalo Naključje zdanjih dni, dokler na poti Prihodnjosti je bilo zagrinjalo. Zvedrila se je noč, zija nasproti Življenja gnjus, nadlog in stisk ne malo. Globoko brezno brez vse rešne poti. I 4 I Hrast, ki vihar na tla ga zimski trešne, Ko toplo solnce pomladansko seje, Spet ozelčnel sem ter tje bo veje, Na enkrat ne ; zgubi moči poprešne : Al’ vender zanj več ni pomoči rešne; Ko spet znebi se gozd snega odeje, Mladik le malo, al’ nič več ne šteje, Leži tam rob trohljivosti požrešne: Tak’ siromak ti v bran, sovražna sreča! Stoji, ki ga iz visokosti jasne Na tla telebi tvoja moč grmeča; Ak’ hitre ne, v svest’ smrti je počasne, Bolj dan na dan brli življenja sveča, Dokler ji reje zmanjka in ugasne. I 42 Komur je bila sreče dar klofuta Kdor je prišel, ko jaz, pri nji v zamčro, Ak’ bi imel 'Gigantov rok stotero, Ne spravi vkup darov potrebnih Pluta. Kjer hodi, pot mu s trnjem je posuta, Kjer si poišče dom, nadlog jezero Nabere se okrog, in v eno mero S togotnimi valmi na stene buta. Okrog drvita skrb ga in potreba, Miru ne najde revež, ak’ preiše Vse kraje, kar jih strop pokriva nčba; Še le v pokoji tihem hladne hiše, Ki pelje vanjo temni pot pogreba. Počije, smrt mu čela pot obriše. 1 43 Življenje ječa, čas v nji rabelj hudi, Skrb vsak dan mu pomldjena nevesta, Trpljenje in obup mu hlapca zvesta, In kes čuvaj, ki se nikdar ne vtrudi. Prijazna smrt! predolgo se ne mudi: Ti ključ, ti vrata, ti si srečna cesta, Ki pčlje nas iz bolečine mesta, Tje, kjer trohljivost vse verige zgrudi; Tje, kamor moč pregdnjavcev ne sčže, Tje, kamor njih krivic ne bo za nami, Tje, kjer znebi se človek vsake tčže, Tje v posteljo postldno v črni jami, V kateri spi, kdor vanjo spat se vleže, Da glasni hrup nadldg ga ne predrdmi. 144 Čez tebe več ne bo, sovražna sreča! Iz mojih ust prišla beseda žala; Navadil sem se, naj Bogu bo hvala Trpljenja tvojega, življenja ječa! Navadile so butare se pleča, In grenkega se usta so bokala, Podplat je koža čez in čez postala, Ne straši več je trnovka bodeča. Otrpnili so udje mi in sklepi, In okamnčlo je sreč preživo, Duhd so vkrotili nadlog oklepi; Strah zbežal je, z njim upanje goljTivo Naprej me sreča gladi ali tepi, Našla me tnalo boš neobčutljivo. — *45 Memčnto m tiri • Dolgost življenja našega je kratka. Kaj znancev je zasula že lopata! Odprta noč in dan so groba vrata; Al’ dneva ne povč nobena prat’ka. Nas smrti ne obvar’je koža glddka, Od nje nas ne odkup’jo kupi zldta, Ne odpodi od nas življenja tdta Veselja hrup, ne pevcev pesem sladka. Naj zmisli, kdor slepoto ljubi sveta, In od veselja do veselja lčta, Da smrtna žetev vsak dan bolj dozori. Mor’biti, da kdor zdaj vesel prepeva, V mrtvaškem prtu nam pred koncem dneva Moleč trobental bo: „memčnto mori!“ 10 — 146 — Matija Čopa. Izročam vam, prijat’lja dragi mdni! Ki spi v prezgodnjem grobu, pesem milo Ločitvi od njeg& mi je hladilo, Lčk bila je ljubezni, stari rani. Minljivost sladkih zvez na svet’ oznani. Kak’ kratko je veselih dni število, Da srečen je le ta, kdor z Bogomilo Up sreče 011’stran groba v prsih hrani. Pokopal misli visokoleteče, Želj neizpolnjenih sem bolečine, Ko Črtomir, ves up na zemlji sreče. Dan jasni, dan oblačni v noči mine, Sreč vesčlo in bolno, trpčče Vpok 6 j’le bodo groba globočine. Krst pri Savici. 10* Uvod. Valjhun 1 , sin Kajtimara, boj krvavi Že dolgo bije za krščansko vero, Z AvrePjem Droh 2 se več mu v bran ne stavi; Končano njijno je in marsiktero Življenje, kri po Kranji, Korotani Prelita, napolnila bi jezčro. Gnijo po polji v bojih pokončani Trum srčni, vojvodi in njih vojščaki; Sam Črtomir se z majhnim tropom brani Bojuje se naj mlajši med junaki Za vero staršev, lepo bog’njo Živo 3 . Za Črte, za bogove nad oblaki, On z njimi, ki še trd’jo vero krivo, Beži tje v Bohinj, v Bistriško dolino, V trdnjavo, zidano na skalo sivo. Še dan današnji vidiš razvalino, Ki Ajdovski se gradeč imenuje, V nji gledaš Črtomirovo lastnino. 150 Devetkrat veča množ’ca jih obsuje In zveste straže krog in krog postavi, Odvzame up jim vse pomoči tuje; Visoke odre tamkaj si napravi. Zidovje podkopuje, vrata seka; Ne polasti se njih, ki so v trdnjavi. Šest mes’cev moči tla krvava reka, Slovenec že mori Slovenca, brata. — Kako strašni slepota je človeka! Ko niso meč, sekira in lopata Jih mogle, lakota nepremagljiva Preti odpreti grada trdna vrata. Delj Črtomir jim reve ne zakriva. Besede te tovar’šem reče zbranim; ,,Ne meč, pregnala bo nas sreča kriva. Le malo vam jedila, bratje! hranim; Branili smo se dolgo brez podpore, Kdor hoče se podati, mu ne branim; Kdor hoče vas dočakat’ temne zore, Neproste dni živet’, noččm enake, Ne branim mu, al’ jutra čakat’ more. S seboj pa vabim druge vas junake, Vas, kterih rama se vkloniti noče: Temni je noč in stresa grom oblake; Sovražnik se podal bo v svoje koče, Le majhen prostor je tje do goščave; To noč nam jo doseči je mogoče. — 15 , ~ Naj več sveta otrokom sliši Slave, Tje bomo našli pot, kjer nje sinovi Si prosti vol’j o vero in postave, Alt’ pa naklonijo nam smrt bogovi, Menj strašna noč je v črne zemlje krili, Ko so pod svčtlim solncem sužnji dnovi Ne zapusti nobeden ga v ti sili, Molče orožje svoje vsak si vzame. Strahljivca v celem ni imel števili. Al’ komaj vrata so odprta, vname Se strašen boj, ne boj, mesarsko klanje: Valjhun tam s celo jih močjo objame. Tud’ on se je zanesel na njih spanje, Prelesti mislil je ozidje grada, In ponevedoma planiti nanje. Ko svojo moč najbolj vihar razklada, Okrog vrat straža na pomoč zavpije, In vstane šum, da mož za možem pada. Ko se neurnik o povodnji vlije, Ter s hriba strmega v doline plane, Z deročimi valovi vse ovije, Kar se mu v bran postavlja, se ne vgane, In ne počije prej, da jez omaga; Tak’ vrže se Valjhun na nekristjane. Ne jenja prej, dokler ni zadnja sraga Krvi prelita, dokler njih kdo sope, Ki jim je bila vera nad vse draga. 1 5 2 Ko zor zasije na mrličev trope, Ležč, k’ ob ajde žetvi al’ pšenice Po njivah tam ležč snopovja kope. Leži kristjanov več od polovice; Med njimi, ki so padli za malike, Valjhun zastonj tam išče mlado lice Njegd, ki kriv moritve je velike. — Krst. Mož in oblakov vojsko je obojno Končala temna noč, kar svetla zdrja Zlati z rumen’mi žarki glavo trojno Snežnikov kranjskih siv’ga poglavarja. Bohinjsko jezero stoji pokojno, Sledu ni več vunanjeja viharja; Al’ somov vojska pod vodo ne mine In drugih roparjev v dnu globočine. Al’ jezero, ki na njegd pokraj’ni Stojiš, ni, Črtomir! podoba tvoja? — To noč je nehal vojske Šum vunanji, Potihnil ti vihar ni v prsih bdja; Le hujše se je zbudil črv nekdanji, Ak’ prav uči me v revah skušnja moj; Bolj grize, bolj po novi krvi vpije, Požrešniši obupa so Harpije. •53 Nji tleh leže Slovenstva stebri stari, V domačih šegah vtrjene postave; V deželi parski Tesel 4 gospodjiri, Ječe pod težkim jarmom sini Slave, Le tujcem sreče svit se v Kranji žari, Ošdbno nos’jo ti po konci glave; Al’, da te neha ta skelčti rana, Ne boš posnel Katona Utičdna! Prenesla pričujoče ure teže Bi ne bila let poznih glava siva; V mladosti vender trdnejše so mreže, Ki v njih drži nas upa moč golj’fiva, Kar, Črtomir! te na življenje veže, Iz tvojih prejšnjih dni se mi odkriva, Ko te vodila ni le stara včra Tje na osrčdek Blčjskega jezčra. Tj e na otok, z valovi ves obdani, V današnjih dnevih božjo pot Marije. V dnu zad stojč snežnikov velikani; Poljd, ki spred se sprdsti, lepotije Ti kaže Blčjski grad na levi strani; Na desni griček se za gričem krije. Dežela kranjska nima lepš’ga kraja, Ko je z okoPco ta, podoba raja. 154 Tam v časih Crtomira na otoki Podoba boginje je stala Žive, Ki so zročeni ji mladen’čev stoki, Ki so ji, ve dekleta ljubeznjive, Zročeni vaši smčhi, vaši joki, Orožja, ki so nam nepremagljive; Tam pog’nje vežo Staroslav in lepa Njegova hči odpira in zaklepa. Hči Bogomila, lepa ko devica, Sloveča Hero bila je v Abidi; Nedolžnost vnema ji oči in lica, Lepote svoje sama le ne vidi; Priliznena mladen’čev govorica Je ne napihne, srca ji ne spridi. Spolnila komaj je šestnajsto leto; Sreč mlado ni za noben’ga vneto. Dari opravit bog’nji po navadi, Prinese Črtomira lahka ladja, Od tega, kar raste pri njega gradi, Od čede, žita in novine sadja. Ko bliža z njimi se devici mladi, Zadene ga, ko se je najmenj nadja, Iz nje oči v sreč ljubezni strela, Plamčn je neugasen v njem unela. «55 O blagor, blagor Črtomir! ti vneta Je deklica od tvojega poglčda! Kak’ od zamik n en j a je vsa prevzeta; Kak’ gleda v tla, kak’ trese se beseda Ko zarja, kader jasen dan obeta, Zarumeni podoba njena bleda, In v tvoji roki roka nje ostane, Zadržana ji od moči neznane. Naj pevec drug vam srečo popisuje, Ki celo lčto je cvetla obema: Kak’ Črtomir osrčdek obiskuje; Kak’ oče omladi med njima dvema, Ki ni, ko meni mu veselje tuje, Ki srečna ga ljubezen v prsih vnčma; Pijanost njijno, ki tak hitro mine, Pregnana od ločitve bolečine. Ze, Črtomir! je treba se ločiti, Ne slišiš kak’ glasno trobenta poje! Pripodil s sabo je Valjhun srditi, Požigat božje veže, divje roje; Povsod vzdigujejo se vere ščiti, Ki si prejčl od matere jo svoje, Te vdre, ki ji dčklica ta služi, Ki zdaj te z njo ljubezen čista druži. i 5 6 Kak’ težka, bridka ura je slovčsa! Stoje po licih jima kaplje vroče, Objčta, sta, ko bila bi telesa En’gi, spustiti ustna ustne noče; Si ’z lev’ga oče desnega oččsa Jok briše, ki ga skriti ni mogoče, Ko vidi v tako žalost zatopljene, In da tolažbe njima ni nobene. Bi spomnil njima zmage večno slavo, Ko bi, da jo doseči moč’ je, sodil; Al’ preveliko trumo je čez Dravo Po Kokri doli v Kranj Valjhun pripodil; Zdi možu se, da gre le v smrt krvavo, Ne da bi vero, brate osvobodil. — List pride, kak’ vasi in veže božje Gore; — čas, Črtomir! je vzet’ orožje. In šel je boj boj’vat brez upa zmage; Pokazal se je korenine prave. Kjer suče meč, na čelu smrtne srage Leže sovražnikov trupli krvave Mrtvih, al’ zdihajočih duše drage; Vender ne meč, ne moč gradu trdnjave Bogov ne more rčšit’ slavnih staršev, Od smrti ne ohrdniti tovar’šev. 157 Premagan pri Bohinjskem sam jezčri Stoji, naslonjen na svoj meč krvavi; Z očmi valdv globoko brezno mčri; Strašnč mu misli rojijo po glavi; Življenje meni vzet’ si v slepi včri: AP nekaj mu prdrzno roko vstavi — Bila je lepa, Bogomila! tvoja Podoba, ki ’zpeljala ga je ’z boja. Enkrat vidfct’ želi podobo milo, Pozdravit’ prejšnjega veselja mesto: Al’ srečno je prebila časov silo; Al’ njeno srce mu še bije zvčsto; Al’ morebit’ pod hladno spi gomilo; Al’ premagdlec mu je vzel nevesto; Al’ živa al’ mrtva je, zvedet’ more, Ločiti prej se iz svetd ne more. Znan ribič privesla od one str dni Opomni ga, kak’ sam sebe pozabi; Kako povsod ga iščejo kristjani; Kak’ z vjčtimi Valjhun srditi rdbi. Prijazno delj mu tam ostati brani; Stopiti k sebi ga v čolnič povabi, Da ga pripelje v vdrnejše zavetje, Vda Črtomir se v to, kar ribič svet’je. '58 In brž veslata v konec ta jezera, Kjer 1 v njega bistra pribobni Savica. Ker srečen veter nji j rokč podpčra, Čolnič leti, ko v zraku urna ptica. Se ribič po sovražnikih ozčra, Čoln vstavi, kjer je gosta šene temnica. Ker se mu zdi, da lakota ga grudi, Junaku, kar je v torbici, ponudi. Želi dat’ Črtomir mu povračilo, Al’ v vojski bili d’narji so razdani. Da Staroslav, se spomni, z Bogomilo Mu v skrivnem kraji tovor zlata hrani; Njij’ poiskati da mu naročilo, In dd mu prstan, samo njima znani, Da bi pri njiju storil mu resnico; — Prinesti zldta reče četrtnico. Po Bogomili vprašat’ mu ukaže: Al’ gleda svetlo solnce, je še živa; Al’ so obvar’vale jo mokre straže; Ali sovražnikom drugjč se skriva, In kod najvarniši se pot pokaže, Tj e, kjer zdaj draga deklica prebiva? Pri slapu čakal jutri bo Savice Vesele ali žalostne novice. <59 Slap drugo jutro mu grmi v ušesa. Jundk premišlja, kak’ bolj spodaj lena • Vodd razgraja, kak’ bregove stresa, In kak od njč se gore ziblje stena; Kak’ skale podkopuje in drevesa; Kak’ do nebes leti nje jeze pena! — Tak’ se zažene, se pozneje vstavi Mladenič, Črtomir pri sebi pravi. Zbudi ga ’z misli teh mož govorica, Ki bližajo se z blagom obloženi. Spoznd koj ribiča poštena lica; Neznan mož pride po stezi zeleni; Tal dr in štola, znamenje poklica, Povesta mu, da služi Nazareni. Po meč bi desna bila se stegnila, V ti priči se prikaže Bogomila. „0 sem, na srce moje, Bogomila! Skrbi je konec, žalosti, nesreče; Se trese od veselja vsaka žila, Kar gledam spet v obličje ti cvetčče! Naj brije zdaj okrdg viharjev sila; Naj se nebo z oblaki preobleče: Ni meni mar’, kar se godi na sveti, Ak’ smejo srečne te rokč objeti.“ Iz njega rok izmakne se počasi, In blizu se na prvi kamen vsede, In v trdnem ali vender milem glasi Mladeniču vnet’mu reče te besede: ,,Ne združenja, ločitve zdaj so časi, Vsak sam naj’ šel bo skoz življenja zmčde; Da b’ enkrat se sklenila poti naju, Zdaj tukaj vidiš me v samotnem kraju.“ ,,Povedat’ moram ti, da sem kristjana, Malikov popustila vero krivo; Da je bežala td, k’ ob solnci slana; Da dal krstit’ je oče gldvo sivo. Soseska je, Marije službi vdana, V dnu jčzera vtopila bog’njo Živo. Kako prišld k resnice sem pogledi, Moj Črtomir! v besedah kratkih zvedi.“ ,,Večkrat v otoka sem samotnem kraji, Ko ladja te odnesla je od mene, Si mislila, al’ bo ljubezen naji Prešld, ko val, ki veter ga zažene; Al’ hrepenečih src želje najslaji Ugasil vse bo zemlje hlad zelčne; Al’ mesta ni nikjer, ni zvezde mile, Kjer bi ljubeča srca se sklenile.“ ,,Te misli, ko odšel si v hude boje, Miru mi niso dale več siroti. V nevarnosti življenje vedet’ tvoje, Zaprte vse do tebe videt’ poti, Ni ved’lo kam se djati srce moje. Tolažbe nisem našla v taki zmoti, Obupala sem skoraj takrat reva; Kak’ sem želela v noči ti svit dneva!" „En dan sem vprašat šla po vojske sreči, Ali še zdaj se ni sklenila z vami; Učil ljudi mož bogaboječi, Duhovni mož, ki zdaj ga vidiš z nami: Kako nas vstvaril vse je Bog največi; Kak’ greh prišel na svet je po Addmi; Kak’ se je božji sin zato včlovečil, Da bi otčl narode in osrečil." Da pravi Bog se kliče Bog ljubezni; Da ljubi vse ljudi, svoje otroke; Da zemlja, kjer vijd viharji jezni, Je skušnje kraj; da so naš dom visoke Nebesa: da trpljenje in bolezni Z veseljem vred so dar njegove roke; Da čudno k sebi vod’ otroke ljube; Da ne želi nobenega pogube." 11 ,,Da vstvaril je ljudi vse za nebesa, Kjer glor’ja nejga sije brez oblaka; Oko ni vid’lo slišala ušesa Veselja, ki izvoljene tam čaka; Da sproščenim bo vseh težav telesa Se srečnim izpolnila volja vsaka; Da bodo tamkaj božji sklepi mili Te, ki se tukaj ljubijo, sklenili.“ ,,Ko šla domu sem, z družbo naj’no v gl Me mož, ki je ta uk učil, doide. Prijazno v svoji šegi me pozdravi; Povč, da prej je Štet bil med Druide; Da preobrnil se je k’ veri pravi; Da v naše kraje oznanj’vat jo ide. Ker so vasi mu bile krog neznane, Z menoj iti želi, ker noč postane.“ ,,Doma očetu, meni razodeva, Kar prerok’vali nekdaj so preroki; Kak’, kar grešila sta Adam in Eva, Na križi opero krvi potoki; Popiše nama strah sodnjega dneva, Vse čudeže, ki vere so poroki: Kar vedet’ treba, razloži po vrsti, Ker sva mu vse verjela, ndju krsti.“ — 163 — ,,AP ena skrb me je morila vedno, Da ti med njimi si, ki Bog jih črti; Večkart sem v sanjah vid’la glavo čedno, Bledo ležati na mrtvaškem prti; Zatč sem trepetala uro slednjo, Da bi nebes ne zgrešil v bridki smrti. Mož božji mi bolno sreč ozdravi. Ker, da premore vse molitev, pravi.“ ,,Kolikokratov sem od tod v samoti Klečala, klicala pomoč Marije: ,,Zavreči v jezi ga, moj Bog! ne hoti, Ker v zmoti žali te, ne ’z hudobije; Ne daj v oblast sovražni ga togoti; Pred njo naj tvoja milost ga zakrije! ““ In čudno te je tisto noč ohranil, Ko ni noben tovar’š se smrti vbranil.“ ,,Iz spanja svoj’ga, Črtomir, se zbudi! Slovd daj svoji strašni, dolgi zmoti; Po potih se noči temnč ne trudi, Ne stavi v bran delj božji se dobroti, In njene milosti dni ne zamudi, Da sklčneta se enkrat naj’ni poti; Ljubezen brez ločitve da zazori Po smrti nama tam v nebeškem dvori.“ 11 * — 164 — Črtomir. „Kak’ bom povrnil, Bogomila draga! Ljubezen, skrb, kar si trpela zame? V veselji skoraj mi sreč omaga, Ki tvoja ga ljubezen v njem unamel Dokler krvi ne vteče zadnja sraga, In groba temna noč me ne objame, Ti sužno moje bo življenje celo; Ti gospoduj čez vero, misli, delo.“ ,,Kako bi mogel tebi kaj odreči, Storiti tega ne, kar boš želela! Al’ zmisli ran, ki jih Valjhuna meči So storili, pušic njegovih strela! Kaj videli krvi smo v Kranji teči; Kristjanov svojih vsa prevdari dela, In mi povej, al’ ni Crt najbolj jezni Njih Bog, ki kličeš ga Boga ljubezni ?“ Duhovni. „Po celi zemlji vsem ljudem mir bodi! Tako so peli angel j cev glasovi V višavah pri Mesijevem prihodi. Da smo očeta enega sinovi, Ljudje vsi bratje, bratje vsi narodi; Da ljubit’ mor’mo se, prav’ uk njegovi. Valjhun ravnd po svoji slčpi glavi, Po božji volji ne, duhovnik pravi.“ 165 Črtomir. ,,Ljubezni vere in miru in sprave, Ne branim se je včre Bogomile! Vem, da malike in njih službo glave Služabnikov njih so na svet rodile; V njih le spošt’val očetov sem postave Al’ zdaj ovrgle so jih vojske sile. Ce sklene me s teboj krst, Bogomila! Kdaj bo zakona zveza me sklenila ?“ Bogomila. „Odločeni so roži kratki dnovi, Ki pride nanjo pomladanjska slana, Al’ v cvetji jo zapadejo snegovi; Tak’ mladi dčklici, ki zgodnja rana Sreč ji gloda, vsmrti mir njegovi, Le kratka pot je skoz življenje dana. Al’ se za majhen čas je združit’ vredno Da bi ločitve spet sč bala vedno' u ,,Da bi od smrti rešil te nesrečne, In tamkaj mili Bog v nebeškem raji Z menoj te, dragi, sklenil čase večne, Pustila v nemar sem željč najslaji; Pustila v nemar dni na svetu srečne, Sem odpovedala se zvezi naji; — Biljt je vslišana molitev moja, Ne smem postati jaz nevesta tvoja.“ i 66 Bogu sem večno čistost obljubila In Jezusu in materi Mariji; Kar še učakala bom let števila, V željd bridkosti, v upa rajskem siji Nobena me ne bo premogla sila, Da bila svojemu, sveta Mesiji, Nebeškemu bi ženinu nezvesta. Nikdar ne morem tvoja bit’ nevesta! — Duhovnik reče med besede take: ,,Zakona sreče ta vživat’ ne more, Kdor dela mojim, tvojim je enake Predrznil v časa se sejat’ razore! Druid sem z zmoto jas slepil rojake Ko bi dajal ne bil tvoj meč podpore, Kdaj vgasnila bila bi kriva vera; Bi vdova ne bild žčn marsiktera!“ ,,Tvoj pot je v Oglej, da položil nate Rokč bo patrijarh, če duh te ežne; Ko si pogubljal jih, oteti brate, Duhovnika te storil bo, ko mene. V deželah jutra čakajo bogate Te žetve, ne zamudi je nobčne! Le hitro v Oglej, tje do patrijarha, Da posveti te v mašnika, duš var’ha.“ \6j Črtomir. „Prav praviš, da ne smem jaz upat’ sreče, Ki vedno je in bo sovražna meni: Dosegel oče zmage ni sloveče, Končal življenje v vojski je zgubljeni; Odšli je mati komaj sponam ječe, Že davno jo pokriva grob zeleni. Osrečit’ hoče me ljubezen sladka. Al’ kak’ sladkost je bila njčna kratka!“ ,,V deželi koj trobente glas zapoje, Od Bogomile drage mene loči; junaško bili smo z Valjliunom boje, Vesčle zmage dan nam ne napoči; Pomoril meč je vse tovar’še’ moje! Beg je moj up, gozd je moj dom prič’joči. Nespametna bi z mano bila zveza, Ki me preganja vedno sreče jeza.“ Bogomila. Ljubezni prave ne pozna, kdor meni, Da jo vgasiti more sreče jeza; Gorela v čistem, v večnem bo plameni Zdaj in ko mi odpade trupla peza; V zakoni vender brani sad mi njeni Vživdti z Bogom trdnejša zaveza. Odkrila se bo tebi on’stran groba Ljubezni moje čitos.t in zvestoba,, 168 — ,,Da bodo božji znani jim obeti, Pojdi jih oznanj’vat v slovenska mesta Kar dni odločenih mi bo na sveti, Bogu in tebi bom ostala zvesta; V nebesih čakala bom pri očeti Cez majhen čas deviška te nevesta, Dokler žalujejo po teb’ oteta Krdela, prideš k meni v mesta sveta.“ Izmed oblakov solnce zdaj zasije, In mavrica na blčdo Bogomilo Lepote svoje čisti svit izlije; Nebeški zor obdd obličje milo. Jok, ki v oči mu sili, komaj skrije; Da ni nebo nad njim se odklenilo; Da je na svetu, komaj si verjame: Tak 1 Črtomira ta pogled prevzame. Ko je minul, kar misli, da bo vsili Zlata mu treba, si od mož ga vzame; Dar rib’ču da, njim, ki so ga nosili. ,,Kar Staroslav zlatd Še hrani zdme, Daj ga sirotam,“ rčče Bogomili; Se bliža ji, presrčno jo objame, Molčč poda desnico ji k slovesu, Stolzč stojijo v vsakem niu očesu. -— 169 —- O čakaj, prošnjo mi dopolni eno! Prej ko se loč’va,“ Bogomila pravi, ,,Da mi v skrbeh ne bo src6 vtopljeno Da lažje se bridkosti v bran postavi, Prej ko greš v Oglej čez goro zeleno. Se v pričcr m£ne odpovej zmotnjavi; Dokler te posveti krst, se zamudi; Voda je blizu in duhovnik tudi. Molče v to prošnjo Črtomir dovoli; Z duhovnim bliža slapu se Savice. Molitve svete mašnik, on z njim moli, V imenu krsti svete ga Trojice. So na kolenih, kar jih je okoli; Se od veselja svet’ obraz device, Ki bila je podpora vere krive In oprav’jala službo bog’nje Žive. Razlagajo, ko pride v Akvilejo, Mu sveta pisma, prosta zmote vsake; Postane mdšnik, v prsih umrjejo Nekdanji upi; med svojč rojake Slovence gre in dalje čez njih mejo; Do smrti tam preganja zmot oblake. Domu je Bogomila šla k očetu; Nič več se nista videla na svetu. Opombe. 1 Val j litin, v latinskih pisarjih Valhunus in Valdungus imenovan, bil je korošk vojvoda in poseben preganjalec nevernikov. Ze njegov oče Kajtimar (Chetimarus) si je veliko prizadel, da bi krščansko vero razširil po Korotdnu in Kranji; ali Slovenci so se trdo držali stare vere, in preganjali kristijane, posebno misi¬ jonarje. Poglej Valvazorja ,,Ehre des Herzog- thums Krain“ 7me bukve, 2go poglavje. 2 Avrelij, Droh, (Aurelius Drohus), dva poglavarja nevernikom. Poglej Valvazorja na mestu rečenem. 3 Živa, boginja ljubezni, slovenska Venera. 4 Parski Tesel. Tesel (Tasilo), parsk vojvoda, s tremi trumami vojščakov nazaj je pripeljal in zopet jim vsilil Valjhuna, ki so ga bili Slovenci v prvih letih vojvodstva iz dežele izpodili. Poglej Valvazorja na mestu rečenem. Natisnila Ranim & Seemann v Lipskem.