ROKOPIS

r

V CELOVCU 1856.

Natisnil .in na prodaj ima Janez L


Kamor so se shajali vladiki,

Sedem vladik z junaškimi zbori.

Vihonj Dob tam hitro ga dohaja,

So vso trumo svojo v temi nočni,
Truma ta mu bila je sto hlapcev;

Vsili sto ima v nožnah britke meče,

K mečem ima vsili sto močne roke,
Terdno vero k Vihonju v oserčji.
Dostopili so do srede lesa,

Desno krog so si poddli roke,

Tiho so mod siibo govorili.

Koč se je čez polnoč prevalila,

V sivotemno je hitela jutro;

Lej pa reče Vihonj knezu Oldru:

„Iioj poslušaj, ti preslavni kneze!

Dal junaštvo Bog ti je v vse ude,

Dal ti Bog je bistro pamet v glavo;

Ti nas vodi proti zlim Poljanom!
Pojdemo za tabo v pravo, v levo,
Naprej, nazaj, na'vse boje ljute,
Kviško, bojnih sere pogum vzdignite!“
Knez pa vzame prapor v močno roko:
„Z mano, z mano hrabro na Poljane,
Na poljano, vrage naših zemelj! 4

— 4  —

Zgerne se za njim vladik vsili osem,
Z njimi tri sto petdeset vojakov,
Serčnih vojnov, tjekaj, kjer je bilo
Množje Poljcev razvaljeno v spanji.
Ko na verhu bili so vkraj lesa,

Aj, molči vsa Praga v jutra spanji,
Veltava se kuri v megli zgodnji,
Verhi se za Prago že modrijo,

In za verhi solnčni vshod se jasni.

„Z gore doli! Tiho, le vse tiho!“

V tihi Trazi skrili so se hitro,

Vse orožje v plašče so zavili.

Gre pastir po sivem jutru zgodaj,
Kliče, da naj se odpre mu brana.
Sliši straža vpitje pastirjevo,

In odpre čez Veltavo mu brano.

Gre pastir na most in glasno trobi,
Skoči knez na most in sedem vladik,
Vsaki teče z množico vso svojo.

In udar jo g-lasni bobni gromni,

Vmes trobente zadone bučeče,

Prapor truma koj na most zastavi,
Most potrese ves pod njih se silo.
Strah udore na vse na Poljane,

Aj, Poljanje grabijo orožje,

Aj, vladiki seko sečne rane!

Sem ter tjekaj skačejo Poljanje,
Gnetejo se do prekopa brane,

Dalje, dalje pred ogroznim klanjem!

Lej podal nam Bog je zopet zmago!
Vstane eno solnce po vsem nebu,
Vstane Jarmir nad vso zemljo zopet.

— o —

Radost se po vsej raznese Praži,
Okol Prage se raznese radost,
Razleti se radost po vsej zemlji,
Po vsej zemlji od radostne Prage.

ounuo GERMANOV.

„Aj ti solnee, solnee naše!

Kaj nam si tak žalostno?

Čemu svetiš ti na nas,

Na revne ljudi? 11

,,Kje je knez, kje ljud braneči?
K Otonu je delec šel;

Kdo izterga vragom nas,

Oj sirotna vlast?“

„V dolzem vlaku gredi Nemci,
To so Nemci S&sici,

Od visocih drevnih gor,

V naše kraje sem.“

Dajte, sirotiee, dajte
Srebro, zlito, bligo vse,

Sicer pa užgejo vam
Dvore, hišice!“

„„Saj so nam že vse požgili,
Srebro, zlito zbrali so,

Govedca odgnali so,

K Troskam dclj gredo.““

— 6  —

„Nič kmetje, ne tožite!

Travička vam vstaja spet,

Tako dolgo tlačena
Od ptujih kopit."

„Vijte vence s poljskih cvetov
Svojemu rešitelju!

Setva zopet zeleni,

Vse spreminja se.“

Hitro vse je spremenjeno.

Lejte, Beneš Germanov
Tamkaj ljudstvo kliče v zbor
Proti S&sikom.

Zbrali so ljudje se kmečki
Pod veliko skalo v les;

Vsak v orožje ima cčp
Prot sovražnikom.

Beneš, Beneš ide pervi,

Ljud razdražen ves za njim;
„Maščevanje! — vpije — „vsim;
Sasom roparjem!"

Lejte, jeza je zgrabila
S krutostjo obž strani,

In raznema v sercih se
Razhudenih mož.

Njih oči se razognijo
Proti sebi prestrašno,

Ino vstane kij nad kij,

Kopje nad kopje.

Zgrabite obč strani se,

Ko bi les valil se v les,
Ko po nebu groma blisk,
Tako mečev blisk.

Krik zbudi se grozonosni,
Splaši z lesa vse zveri,

In letavce neba vse,

Notri v tretji verh.

Razlega se po dolinah
Od skalnatih gor
Kijev vdar in mečev vdar,
Ko pad starih drev.

Tak obč strani stojite,

Ne ugnete se nasprot,
Zasajene na peto,

Na terdne lakti.

Beneš se oberne v goro
In na desno sukne meč,
Tjekaj sila zgrinja se;
Sukne v levo meč,

V levo sila je burila.

V skalnati lom zad gredo,
Z loma pa vse kamenje
Na Nemce leti.

Ide bitva s hriba v raven;
In upili Nemci so,

In bež&li Nemci so,

In pobitje jim!

JAROSLAV.

Oznanjujem vam povest preslavno,

O velicih bitvah, ljutih bojih;

Stojte mo ves svoj um zbirajte.

Stojte, čudo bo vam poslušati!

V zemlji, tam kjer Olomuc vladuje,
Tamkaj stoji gora nevisoka,

Nevi soku, Gostajnov ime ji;

Na njej mati božja čuda dela.

l)olgo zemljo nam so v miru bile,
Dolgo blagor je cvetel med ljudstvom,
Al od vslioda v zemljah burja vstane,
Vstane zavolj hčere Tatar - kama,

Ki so jo za kamenje kristjanje,

Za zlato, za biserje ubili.

Kublajevna, lepa kakor luna,

Sliši, da so zemlje na zahodu,

Da ljudi v tih zemljah živi dosti.

Šeg pogledat ptujih se odpravi.

Skoči deset na noge junakov,

Dve devici, v njene spremljevanje.
Berž zbero si, česar jim je treba,

Vsi na ročne vsedejo se konje.

Tje hitijo, kamor solnce teče.

— 9  —

Kakor sije rana zora v jutru,

Kadar vsnide nad lesove mračne;
Tak sijala liči je Kublaj - kama,
Krasna z rojstva in v obleci krasni.
Ogernjena vsa je v zlito,

Gerlo, njedra razgaljena ima,
Venčana je s biserji in kamni.
Čudijo se Nemci tej lepoti,

Zavidajo zlo bogastvo njeno.

Strežejo na potili njene ceste;

Lej in nanjo padejo med drevjem,

1/ni or e jo, vzamejo bogastvo.

Ko to sliši Kublaj, kam tatarski,
Kaj se z drago zgodilo je hčerjo,
Zbira vojske iz vseh močnih zemelj,
Teče ž njimi kamor solnce speje.
Slišali so kralji na zahodu,

Da hiti kam na njih ljudne zemlje;
Zberejo se hitro eden k drugu,
Združijo si preveliko vojsko,

In nasproti mu gredo na polje,
Polože se na ravnino širno,

Položc se, čakajo tam kama.

Kublaj reče svojim čarodejem,
Kozelnikom, vedežem, zvezdarjem ,
Da prihodnost naj bi mu odkrili,
Kakšen konec boj imel bi vzeti?
Zberejo se precej čarodeji,

ICozelnici, vedeži, zvezdarji,

Y dvč strani so kolo razstopili,
Čemi terst po dolzem položili
In na dve ga poli razcepili;

Pervej poli ime Kublaj dali.

Drugej poli ime kraljev dali,

In nad njima stare pesmi peli.
Začneta se tersta bojevati,

— 10

Lej in terst je Kublajev premogel.
Vzradovč, se množje vsega ljudstva,
Vsaki teče ročno h konjem svojim,
In vojske se stavijo berž v versto.
Tega znali niso nič kristjanje,

Derli so brez uma v red poganov,
Bili so na svojo moč prevzetni.

Tu je pervi boj med njimi vdaijen,
Strele deže, kakor toča z mrakov,
Lom oščepov, kakor ropot groma,
Blisket mečev, kakor ogenj burje.
Obe strani, z nevstralTvano silo,
Ena drugi prestopiti brani.

Že kristjanje gnali so pogane,

Bili bi jili uže premagali.

Ali prišli so čarodeji v novo
In prinesli razcepljena tersta.

Tatarji se zlo so razpalili,

Na kristjane ljuto so planili,

Tako strašno jih pred sabo gnali,
Da ko plaho zver jih razkropijo.

Tu ščit leži, tu čelada draga,

Tu konj vlači vojvoda v stremenih,
Tukaj teče ta zastojn v Tatarje,

Uni prosi milosti od Boga.

Tako zmogli so Tatarji ljuti,

In kristjanom naložili davek,

In podvergli so si dve kraljestvi,
Stari Kijev, Novigrad prostrani.

Berž raznese to goije se v zemljah,
Ljud začno po vsih deželah brati,
Naberejo štiri krepke voje,

Obnovijo vraštvo s Tatarini.

Tatarji se v pravo stran ugnejo,

Ko mrak černi, ki grozi posuti

— 11  —

Z ledom svojim sade tolstih polji:

Tako slišan bil je roj od deleč.

Hitro Ogri zbirajo se v trume,

Berž se ž njimi srečajo v orožji,

Al zastojn je serčnost in vsa hrabrost,

In zastojn njih derzno upiranje!

V sredo vojske vdarijo Tatarji,
Razkropijo vse njih nmožne voje,

Pobero vse, kar je v zemlji bilo.

Up odstopi zdaj od vsili kristjanov,

To gorje med vsemi je naj veče.

In prosili žalostno so Boga,

Da odrešil bi jih zlih Tatarjev:

„Vstani Gospod! vstani v svojem serdu!
Sprosti vragov nas preganjajočih,
Potlačiti hčojo dušo našo,

Stiskajo nas, ko ovce volkovi;

Iloj zgubljen nam pervi, zgubljen drugi!"

Tatarji so v Poljsltej razložijo,

Zmirom bliže ropajo po zemljah,

Priderejo ljuto k Olomucu.

Tužna vstane žalost po krajinah,

Nič ni bilo prosto pred pogani.

Bitva pervi, bitva dan je drugi,

Ne nakloni se nikamor zmaga.

Razmnoži se množica Tatarjev,

Ko jesen se množi trna večerna.

In v povodnji tih Tatarjev Ijntih
Zibal se je trop kristjanov v sredi.

Šiloma je rinil tje na liribec,

Tje, kjer mati božja čuda dela.

„Kviško bratje! kviško!“ vpije Vneslav,

Z mečem na ščit sreberni udari,

In zasuče prapor više glave.

Vse se vzmoži, vse v Tatarje skoči,

— 12  —

Zberejo se v eno silo silno,

In udar’jo, kakor ogenj 'z  zemlje,
Tjekaj v liribec iz premnož’ce ■vragov.
Vkrčber s herbtom vračajo se v hribee,
Na podliribu v šir se razložijo,

Spodej v ostro se zožijo brado,

V pravo, levo krijejo so ščiti,

Bistra kopja polože na rame;

Drugi pervim, tako družim tretji,

Mraki strel tu z gore na Tatarje!

V tem pa zemljo černa noč posuje,
Razvall se k zemlji in k oblakom,

In zapira oči, ki so vnete
Kerščenikov, Tatarjev nasprotno.

Verh naspejo v gosti trni kristjanje,
Okrog verlia skopljejo nasipe.

ICo začenja se na vsliodu jutro,

Ves povzdigne se sovražni tabor,

Tabor strašni ta je okrog holma,

In v daljavo nedozirno deleč.

Tu>na ročnih konjih gomezijo,

Nosijo na kopjeh nataknjene

V šotor kama glave kerščenikov.

Sdaj se množje zbere v eno silo,

Merijo vsi proti eni strani,

Berž se gori pomičejo v hribee,

In prestr&šno zaženo kričanje,

Da razlega se iz gor in dolov.

Po nasipih so kristjanje stali,

Mati božja hrabrost jim dajala.

Napenjali berž so toge loke,

Silno z meči ostrimi mahali;

Odstopiti morajo Tatarji!

Razhudi se ljut tatarski narod,

Razjezi se kam njih v krutem serdu.

13  —

V tri verste se ves razstopi tabor,

V trijeh verstah se ženo na liribec.

Vergli dvajset so dreves kristjanje,

Posekali vse, kar tam jih stalo,

Privalili klade v kraj nasipa.

Koj Tatarji zaženo se v nasip,

Rij ovij o do oblakov strašno;

Razmetavat’ že začnč nasipe,

Klade močne že vale z nasipov,

Te mečkajo Tatarje, ko cerve,

In tero jih deleč še na ravnem.

Bilo dolgo bojevano kruto,

Da je konec boju noč storila.

„Aj za Boga! lejte slavni Vneslav,

Vneslav verzen od strele z nasipa!

Serca vse zdaj huda žalost stisne,

Strašna žeja žge jim drob nemilo,

Rosno travo suhih gerl ližejo.

Večer tih tu prej de in noč hladna,

Noč pa v sivo premeni se jutro,

Vse je tiho v taborji Tatarjev.

Dan na poldne že se razgoreva,

V hudi žeji padajo kristjanje,

Odpirajo usta zapečena,

Hripavo na mater božjo pevši,

K njej očesa dvigajo zmedljena,

Žalostno pa lomijo z rokama,

Tužno zrejo od zemljo v oblake.

„Delj terpeti žeje ni mogoče,

Ni mogoče v žeji bojevati;

Komur zdravje, komur drag život ek,

Ta naj išče milosti v Tatarjili;

Huje vmret’ za žejo, ko pod mečem,

V sužnosti bo vsaj vode zadosti! w
Tako reče eden, tako drugi,

„Z m&no, kdor tak misli — vpije Vestonj,—

2

— 14

Z mano, z mano, kogar žeja tare! w
Tu Vratislav, ko tur mladi skoči,
Vestonja za silne pazlie zgrabi,

Reče: „Skrumba ti kristjanov večna!
Vreči dobre češ ljudi v pogubo?

V milost upat’ je od Boga hvalno,

Ne v sužnosti od Talarjev divjih.

Ne hitite bratje mi v pogubo!
Preterpeli smo naj huje vedro,

Bog podpiral nas je v žarnem poldnu,
Bog pomoč nam pošlje upajočim.

Sram, možje! vas tih besed naj bode,
Dokler hčete se junači zvati!

Ak umremo žeje na tem holmu,

Ta smert bo od Boga nam poslana.

Ce pa mečem se podamo vragov,
Umorili bomo sami sebe.

Pred Gospodom sužnost je gnjusoba,
Greh je, voljno vrat podati v sužnost!
Z m&no pojte, možje! kdor tak misli,
Tje, kjer stolec materje je božje!“
Množ’ca gre za njim h kapeli sveti:

„Vstani Gospod! vstani v svojem serdu

V zemljah vzdigni nas nad vrage naše,
Vsliši glase k tebi.upijoče!

Lej zajeli so nas hudi vragi,

Reši krutih nas vezi tatarsldh
In mokrote našemu daj drobu,
Prinesemo dar ti glasonosni!

Potri v zemljah naših neprijatle,

Zatri jih na vek in vekov veke! u

Glej! na nebu na vznojenem mraček!
Dahne veter, zabobni grom strašni,
Zatemi se oblak po vsem nebu,

— IS —

Bliski tresk tresk! na tatarski tibor,
Dež obili oživi studence.

Mine burja. Vojska v red se zgrinja,
Iz dežel vsih, iz vsih krajev zemlje
K Olomucu vejejo prapori.

Teški meči jim vise ob strani,

Polni tuli na plečili rožljajo,

Svitle kape jim na bojnih glavah,
Kočni konji skačejo pod njimi.
Zabučijo glasi rogov lčsnih,

Zaženo se gromi bobnov silnih,
Zgrabite se hitro obe vojski.
Povzdiguje se megla od praha,

Bila bitva huja od poslednje.

Vstane hrest in brenket ostrih mečev,
In kaljenih strel strašno sič&nje,

Lom oščepov, ropot kopji bistrih;

Bilo klanje, bilo je mahanje,
Žalovanje ino radovanje!

Kerv vali se, ko deževnik bistri,
Mertvih leži, kakor v lesu drevja:
Temu glava je razklana v dvoje,
Temu obe odsekane roči,

Zvrača ta čez druzega se.s konja,

Ta serdito svoje vrage mlati,

Ko po skalah drevje huda burja,
Temu v serce meč sadi do roče,

In letemu Tatar uho striže.

Uh, bil rik in žalostno zdili Vanje!

In začeli bežati kristjanje,

V hudi stiski gnati jih Tatarji!

Jaroslav zdaj prileti, ko orel!

Terdo jeklo na mogočnih persili,

In pod jeklom serčnost ino hrabrost,

Pod čelado bistro, modro pamet,
Serčnost gori mu ’z oči užganih,

Gre razkačen, kakor lev razdražen,

Ako toplo kerv je kje zagledal,

Ak ostreljen se za lovcem žene,

Tak vserdi se in v Tatarje terci,

Cehi vsi za njim ko neba toča!

Plane kruto na Kublajeviča,

Rila to je silo huda bitev.

Zgrabita se oba z oščepoma,

Zlomita ju s prevelicim praškom.
.Jaroslav, ves v kcrvi s konjem zmočen,
Mahne z mečem po Kublajeviči,

Od rame do stegna ga prekolje;

Tako pade brezduh medi mertve.
Zaropoče nad njim tulec z lokom.

Vstraši narod se Tataijev hudih,
Odiuet&vši suhce sežnja dolge,

V beg je tekel, kdor je teči mogel,

Tje, odkodar solnce jasno vstaja.

Bila Hana prosta je Tatarje v.

GfiSTMiR' IN VLASLAV.

l\eklan reče vstati v vojsko,

Reče z glasom jim knežčvim
Proti Vlaslavu.

Vstali vojni so na vojsko,

Vstali so na glas knežčvi
Proti Vlaslavu,

Ker se Vlaslav knez je hvalil,
Da je zmogel Neklana,

Kneza slavnega.

Spuščal mu je meč in ogenj

V Neklanove dežele,

In govoril za zgrabljivimi
Svojih vojnov meči je
Sramotenje Neklanu.

V boj mi Cmire trume vodi!

Lej dražljivo kliče nas
Vlaslav prčvzetni!*

Vstane Cmir pa se raduje,

In dvozobi čemi ščit
Sname, in s6 ščitom sname
Mlat, čelado neprederjno ž njim,
Pod vse drevje krog
Dar bogovom v  položi.

Vnet sklicuje Cmir vojake v boj.

— 18  —

Vred vojaci berž teko,

Dvignejo se berž pred solneem že,
lil za solnca in po solncu še gredo
Hitro tjekaj v hrib.

Lejte, dim se vali po deželah,

Po deželah vzdihovanje
Žalostnih je glasov.

„Kdo zažgal deželo?

Kdo razplakal vam je glas, kdo? al Vlaslav?
Zadnje vraštvo njega bodi to!

Smert in maščevanje
Vojni moji nanj neso!“

Vojvodi pa odgovore Cmiru:

„KruVoj, Kravoj gerdi nam
Odgnal cede, on poslal v dežele
Z ognjem, z mečem je gorje.

Vse koristi naše

Sterl je v svoji zlobi kruti,

yojvoda pa nam zajel je.“

Črnil- vserdi se na Kruvoja,

Iz široeih pers
Zloba se mu razevrč,

In po udih vsili.

„Vojni — reče — „ jutri zjutraj
Kazpalimo krutost vso!

Zdaj pak trudnim udom pokoj!“

Gore so na desno,

Gore so na levo,

Na verhove pak na njih visoke
Gleda jasno sčlnčice.

Pa od tod na gore,

Pa od tam na gore
Truma ide, bitvo v sebi nese.

„Aj, tj e gori v grad,

V grad, na sredi skal!

— 19  —

Tam Voj mit; j a ima v ječi Kruvaj ,

Ima lepo hčer njegovo,

Ki jo v gostem lesu tam
Je pod sivo skalo vjel,

Neklana pa sramotil.

Ivruvoj mu je bil obljubil vero,

In podal mu vemo roko:

Vender z glasom tim in roko to
Na ljudi je žalost vergel.

Aj, tj e gori v višnji grad,

V grad tecite vojni berž!“

Lej in vojni razhude se,

K gradu berž^se zgrinjajo,

Kamor velel Cmir je serčni,

Kakor toča ledovita.

Krijejo se prednji ščit na ščit,

Opirajo zadnji se na kopja
In na bruna k brunom zasajena vprek.
Nad verhovi lesa više
Brenkajo njih meči h gradu,

V meče divji se derve
Z grada tesajoče.

V gradu Kru voj, z rijovenjem bika,
1’jove hrabrost v svoje ljudstvo,

Meč njegov pak pada na Pražane,

Ko drevo se skalo in ko po gorah
Mnogo silnih dobov:

Tako h gradu se nagerne
Neklanovili vojnov.

Cmir od zad na grad veli udarit’,
Spredaj reče preskočiti gradbo.

Loj i drevja so visoko rast
Priklonili k terdni gradbi,

Da bi po - njem se valile klade,

Nad glavAmi vojnov.

Aj pod njimi spredaj so postavi silnih

— 20  —

K možu mož, da eden druga s plečmi
Sirocimi se tišče.

Na ramč po čez dend bruna,

Sklenejo po dolzem jili z vezmi,

Ter podprejo jih so sulicami.

In skočili so možje na bruna,

Razložijo kopja si po ramah,

Sklenejo z vezmi,

Vskoči tretjih, red na druge,

Cetertih na tretje,

Peti red je že do verlia grada:

Kjer gorijo meči,

Kjer letijo strele,

Kjer valijo se germeče klade.

Roj Pražanov urno zid preteče,

So vso silo v terdno gradbo plane.

„Pridi Vojmir z milo svojo hčerjo
Ven iz stolpa, semkaj v blago jutro,

Tam na skali vidil boš Kruvoja
ICervaveti pod sekiro maščev&vno.“

Stopi Vojmir v blagodejno jutro,

Stopi lepa ž njim njegova hčerka,

Vidi vraga kervovet’ Kruvoja.

Vemit Omir ves plen ljudem razpošlje,

S plenom pa se vrača deva lepa.

Vojmir pa je htel bogovom dati dar,

Na tem mestu, v tem .koraku solnca.
„Kviško Vojmir!“ — Cestmir njemu reče,
Naše v zmago nam hite stopinje
Nad Vlaslavom, bogov službo pusti,

Bogi hčejo stepsti Vlaslava.

Kadar solnce dohiti na poldne,

Tjekaj nam je priti že na mesto,

Kjer bo vojska zmago prepevala;

Vzem’ orožje vragu svomu, pojdi!“

— 21  -~

Vzveseli se Vojmir jako — jako,

Vpije s skale, v glasu v l<5s bobnečem,

Z močnim gerlom tako vpije k bogom,

Da se vstraši drevje v širnem lesu:

„Ne čertite bogi svoga hlapca,

Da v današnjem solncu ne žge d&ra!“
„Dolžen dar je bogom, — pravi Cestmir
Al hitčti nam je zdaj na vrage.

Vsedi ti se koj na ročne konje,

Pak poleti v les z jelenjim skokom,

V dobravo, kjer je pri poti skala,

Bogom jako mila, na nje verhu
Dar zančti bogom, bogom rešnjim,

Za prejeto ino za prihodnjo zmago.

Preden zna se, da je prestopilo soluce
Na terdnosti neba,

Ti že tam na mestu boš;

Preden z družim pa korakom
Solnce stopi,

In korakom tretjim
Nad verhovi lesa,

Vojska tjekaj dojde,

Kjer poveje dar tvoj bogom v slopih dima
In pokloni se, mimo ide vsa vojska."

In na ročne konje Vojmir sčde,

Poleti čez les v jelenjem skoku,

Tje v dobravo, k skali zraven pota,

In na verhu skale pa zančti

Rešnjim bogom dar

Za prejeto ino za prihodnjo zmago,

In daruje kravico jim čilo,

Polt rudeča se po njej leskeče,

Jalovko je kupil od pastirjev,

Tam v dolini med visoko travo,

Dal je zanjo konja z uzdo.

— 22  —

PlapoUl je ogenj, bližala se vojska,

Tje k dolini, iz doline gori pa v dobravo,
Shajajo se v glasnem petji
Mož za možem in neso orožje,

Vsaki ide ‘okrog ognja,

Bogom slavo spevajdč,

Peti nihče ni okrog ide zamudil.

In ko se je bližala posleda vojnov,

Skoči Vojinir na ročnega konja
Tolste kite naloži in pleča
Šestini jezdeem za vojsko.

Vojska gre in solnce gre s koraki vsemi;
Solnce je čez poldne že.

Tamkaj pa jih na ravnini čaka
Bojeviti Vlaslav;

Sila mu od lesa do les& stoji,

Petkrat več jih je od vsili Pražanov.

.Tek se dvigne, ko z oblakov mračnih,
Lajanje psov vstane brezštevilnih.

„Težek boj nam bode s temi vragi,

Palico kij malokdaj zaderža!“ v
Tako Vojmir; pravi pak mu Cestmir:

„To skrive je modro govoriti,

Modro je si vsega biti v svesti.

Al čemu ob skalo s čelom tleči!

Močne trne prevari lesica.

Tu zagledal bo nas Vlaslav z gore:

Le berž doli okrog tega vefha,

Zadaj bodo, kteri zdaj so spredaj,

Večkrat tako pojmo z gore doli!“

To je storil Vojmir, storil Cestmir.

Okrog gore vojska se obeme,

Oberne se vojska devet potov.

Tako vragom množijo števila,

Tako vragom razmnože strahove.

Razgube se po germovji nizkem,

— 23

Naj orožje vragom se zabliskne.

Bila je Vsa gora polna bliska.

Oestmir naglo vdari iz zasede,

Bile trume so v zasedi štiri,

7 ,  njim pa Tras iz gozdnih šene udari,

Tras obsede množne trume vragov,

Zadaj plane strah iz vsega lesa,

Raskropč se verste sem ter tjekaj.

Vojmir skoči nanje z roko hrabro,

Iz doline vslioda pol zastopi,

V stran se verze, Vlaslavu nasproti.

Z rijovenjem riče les z doline,

Ko bi gore z gorami se bile
In vse drevje v sebi razlomlj&le.

Ino skoči Vlaslav proti Cmiru,

Vlaslavu pa Črnil- naproti vdari,

V hudo klanje, vstane vdar na vd&r,

Trešči Vlaslava k tlam.

Vlaslav strašno se po zemlji meče,

Zdaj v stran, zdaj vzad, vstati pa ne more
Morena ga v černo noč zasiplje.

Kerv kipi iz silnega Vlaslava,

Po zeleni travi v černo zemljo teče,

Vjide duša z ust mu rijovečih,

Izleti na drevje iri po drevji
Sem ter tje, da mertvega sožgejo.

Splašijo se vsi, ki ž njim so bili,

Vpijejo na stran od tukaj v goro,

Skrivajo se vidu Cmira,

Cmira Vlaslavomorivea.

Neklanu pa zmaga čuje

V radostno se uho ter se kaže plen
Neklanovim radostnim očem.

LJULIŠA iA .LJUBOV.

Poslušajte stali, mladi,

O skušanji v hudih bojih!

Nekdaj bil je knez zal&bski,
Knez bogati, slavni, dobri;

On imel je hčer edino,

Sebi in vsem družim milo.

Hči je bila čudo lepa,
Vzraščena je krasno bila,

Belo lice je imčla,

Rože so po njem cvetele;

Nje oči, ko nebo jasno,

In po njenem belem vratu
Vili so se zlati vlasci,

V perstenee se ji kodrali.

Nekdaj poslu knez ukaže:

„Naj snido se vsi gospodje,

Sem v godi na grad, velike!“

In ko pride dan odločen,

Snidejo se vsi gospodje,

Z daljnih vlasti, daljnih zemelj,
Knezu v grad na godovanje.
Vstane ropot tromb in kotlov.

— 25  —

Zberi h knezu se gospodje,

Pa se knezu uklonijo,

Knežinji in lepi hčeri.

Sedejo za dolge mize,

Vsaki njih po svojem rojstvu.

Tu jedi so bile divje,

Tu je bilo pitje medno,
Godovanje bilo glasno,
Godovanje bilo slavno.

Raztopi se moč po udih,

Raztopi se radost v mislih,

Zdaj pa reče knez gospodom:
„Možje! skrito vam ne bodi,

S kacih zbrani ste namenov.
Verli možje, rad bi zvedil
Ko mi ’z vas naj bolj potreben?
Modri v miru vojske’čaka;
Nemci naši so sosedje."

Reče knez in tihost jcnja;
Vstajejo od miz gospodje,

Pa se knezu uklonijo,

Knežinji in lepi hčeri;

Spet je ropot tromb in kotlov.

Vse na skušnjo se pripravlja.

Tu pred gradom v širni loei,

Na pavlači krasni više
Sedel knez je in starosti,
Knežinja in nje dvorkinje,
Ljudiša in nje device.

Knez gospodi svoji reče:

„Kdo n&j pervi se poskusi,

To bom sam jaz knez odločil."

3

26  —

Knez pokazal je Streborja,
Strebor kliče Ljudislava.
Posadita se na konje,

In vzameta drevci ostre,
Zaženeta se nasproti.

Dolgo sta se bojevala,

Sulici sta polomila,

In tako se utrudila,

Da sta z drage odstopila;
Vstane ropot tromb in kotlov.

Knez gospodi svoji reče:

„Kdo naj dragi se poskusi,
Knežinja bo odločila. “

Knežnja kaže na Serpoša,
Serpoš kliče Spitiborja.
Posadita se na konje,

In vzameta drevci ostre.

Serpoš žene v Spitiborja,

Izsadi ga s terda sedla,

Sam se hitro s konja verze.
Berž se mečev polotita,

Vdar za vdarjem v Černe ščite,
Sverkajo iz ščitov iskre;
Spitibor zlo z mečem seka,
Serpoš v hladno zemljo pade.
In obž sta so vtrudila,

Z drage oba odstopila.

Vstane ropot tromb in 'kotlov.

Knez gospodi svoji reče:

-Kdo če tretji na poskušnjo,

To odloči naj Ljudiša. 8

— 27  —

Ljudiša kaže na Ljuborja,
Ljubor kliče Bolemirja.

Posadita se na konje,

In vzameta drevci ostre,
Poženeta se v ogrado;

Zaženeta se nasproti,

Vdarita se z oščepoma.

Bolemir se skonja verze,

Ščit pa deleč odleti mu,

Odneso ga hlapci z drage.
Vstane ropot tromb in kotlov.

Ljubor kliče pa Ruboša,

Ruboš koj na konja skoči,

Žene hitro na Ljuborja,

Ta pa kopje mu preseka,

Rani krepko ga v čelado;

Ruboš vznak se s konja zverne,
Odneso ga hlapci z drage.
Vstane ropot tromb in kotlov.

Ljubor kliče na gospodo:

„Kdor se hoče z mano biti,

Sem v ogrado mora priti!“,
Vstane govor med gospodi,
Ljubor čaka pa v ogradi.
Vzdigne Zdeslav dolgo drevce,
In na drevcu turjo glavo
Na bojnega konja skoči,

In prevzetno odgovarja:

„Moj praded je zmogel tura,
Oče tepel trume Nemcev;

Skusi Ljubor, mojo hrabrost!"
Zaženeta se nasproti,

Vdarita se, lej, z glavama,

Aj obA sta s konja pala.

28  —

Berž se mečev polotita,

Peš začneta bojevati.

Bijeta se z meči krepko,
Razlegajo se udarci.

Ljubor v stran se mu približa,
Vseka z mečem ga v čelado,

Ta se v kosa dva razskoči,

V meč stori mu z mečem rano,
Odleti mu meč z ograde,
Zdeslav se na zemljo verze.
Vstane ropot tromb in kotlov.

Na Ljuborja gre gospoda,

Ino vodi ga pred kneza,
Knežinjo in pred Ljudišo,
Ljudiša mu venec daja,

Venec listov iz dobovih.

Vstane ropot tromb in kotlov.

ZABOJ, SLAVOJ, LJOOEK.

V lesu eernem se dviguje skala,

In na skalo stopi silni Zaboj,

Na vse kraje gleda po deželi,

Pa nad vsemi kraji se užali,

In zajoka s plačem golobinjim.

Dolgo sedel je, žaloval dolgo,

Pa je kviško planil, kakor jelen,
N&vdol tekel v les je dolgopusti,
Bistro spehal od možA do moža,

K vsim junakom, kar jih je v deželi.

— 29  —

Kratke reče vsim skrivč besede,

Pokloni se bogom in drugam odide.

Dan minul je pervi, dan minul je drugi,
Ko za tretjim luna je sijala v noč,
Snidejo se v černi les možje,

Pride Zaboj, vodi jih v dolino

Tam v globocem lesu, v zniženo dolino.

Vdol se Zaboj nar nižeje vstopi,

Vzame strune glasne:

„Aj možje! vi sere bratovskih
In pogledov bistrih!

Pojem vam nar nižji z dola pesem.

Gre iz serca, iz nar nižjega mi serca,

Ki ga tare žalost

„„Oček verne se k očetom,

V domu svoje zapusti otroke,

Svoje ljub’ce, in nikomur on ne reče:
Ti govori brate jim v ocetnem glasu!
Lej in pride ptujec šiloma v deželo,

V ptujem glasu jim zapoveduje,

In kar šega je,na ptujem,

Od jutra na vččer,

To počet’ je tukaj, detetom, ženam;
Družo nam je eno le imeti,

Po vsej poti z Vesne do Morane.

Pa iz gajev gonijo kragulje;

Kakoršni so bogi v ptuji zemlji,

Tacim vklanjat’ se je tu,

In dajati jim darove.

Terkat’ v čelo pred bogovi se ne sme,
Ne dajati v somraku jim jesti,

Kamor oček bogom kerme je daj&l,
Kamor jim je hodil glasno pčt;

Posekali debla vsa,

Zdrobili so vse bogove!““

„Aj ti Zaboj! k sercu poješ nam serce

V pesmih v sredi žalosti, ko Lumir,
Ki z besedo gibal je in s pesmami
Višegrad in vse 'zemlje;

Tak ti mene in vse brate!

Pevce dobre bozi ljubijo,

Od njih ti je dano, poj

V serce proti vragom!"

Zaboj gleda v Slavojeve
Razognjene oči,

Dalje s petjem serca giblje:

„Dva sinova, kterili glasa
Ravno šla sta v moška,

Zahajala v les sta,

Z mlatom sta in meči tam
In oščepom vadila roke,

Bran skrivAla, vračala se rAdostua.

In ko njima so roke dorastle,

In dorastli umi proti vragom,

In dorastli bratovski tovarši:

Aj planili vsi so berž na vrage,

Bil njih serd je, ko nebo viharno,

In v deželo verne se poprčšnja blAgost

Lej vsi v dol so k Zaboju skočili,

In stiskali ga v naročja silna,

S persi pa na persi pokladali roke,

Ino modre družili besede.

Pride pa med tem pred jutro n6č,
Razidejo se iz dola rAzno,

— 31  —

Povsod pod vse drevje,

Na strani vse 'z lesa idejo.

Dan je pervi, dan minul je drugi,

In ko se po tretjem je zmračila noč,
Ide Zaboj v les,

In za njim po lesu trume,

Ide Slavoj v les,

In za njim po lesu trume.

Vsaki vero k vojvodu ima,

Vsak uporno serce kralju,

Nanj orožje bistro.

„Aj ti brate Slavoj!

Tjekaj k modru verhu!

Ta verli zre po vsili krajinah,
Obernimo tje korake!

Od verha prot zgodnjem’ solneu,

Les tem An je tam,

Tamkej roke si podajmo.

Idi hitro tje v lesičjem skoku,

Jaz pa todtje pojdem. “

v  „Aj ti brate Zaboj!

Čemu serda naj orožje
Z verha še-le se navsopne?

Koj od tod na kraljeve udrimo vrage!“

„Slavoj, dragi brat!

Ako gada češ zatrčti,

Naj bolj gotov si na glavo,

Tamkej ima glavo.' 1

Moštvo se u les razide,

Razide se v pravo, v levo;

Tod gredč po Zabojevem glasu,

— 32  —

Tam po glasu hitrega Slavoja,
l’o globinah lesa k modru verhu.

In kadar pet solne je bilo,

Podasta si presilne roke,

Ter ozreta z lisjima očima,

Se v kraljevo vojsko:

„Ljudek mora nama zbrati vojsko,

Vojsko vso pod eno rano.

Aj ti Ljudek, ti si sluga
(,'ez vse sluge kralja!

Le povedi svomu trinogu,

Da nam dim je njega vse povelje!“

Ljudek pa se razhudi,

S hitrim glasom kliče si vojsko.

Podnebesje polno, je svečave,

In v svečavi solnca polno bliska
Iz kraljevih vojsk.

Vsih noge so za korak gotove;

In roke v bran, po ukazu Ljudeka,

„ Aj ti brate Slavoj !

Pojdi v skoku tod lesičjem,

Jaz pa v čelo grem na ravnost!"

In udari Zaboj vanje spred, ko toče šum,

In udari Slavoj vanje v stran, ko toče šum.

„Brate! aj ti nam bogove terli so,

Ti drevesa sekali nam
In plašili kragulje z losov.

Zmago dajo nam bogovi!"

Močna truma z Ljudekom udari
,Z množnih vragov proti Zaboju,

Ino Zaboj vdari

— 33  —

V Ljudeka sJ> žarnimi očmi.

Dob ogrozno se na dob nameri
Viden izmed vsili dreves,

V Ljudeka se Zaboj žene,

Viden zmed vsili trum.

Ljudek dvigne svoj presilni meč,

Vseka kože tri na ščitu,

In udari Zaboj z mlatom,

Gibčni Ljudek skoči v stran,

V drevo vdari mlat.

Drevo z verne se na vojne.

Pa jih ide trideset k očetom,
liazserdi se, Ljudek: „aj ti zagovedni!
Ti velika zmena gadova,

Z mečem z mano se bojevaj!“

Zaboj pa meč zavihti,

Vragu ščita kos odterga.

Meč potegne Ljudek,

Meč mu zdersne po koženem ščitu.

In oba se raznemeta k ranam,

Z ranami vse stešeta po sebi,

Okropita vse okrog s kervjo,

Okropijo nju s kervjo možje,

Ki okrog v prehudem klanji so povsčd.

Solnce prej de poli dne,

In od poli dne k večeru že na pol,

Boj terpi še vedno,

Ne odstopi se ne sem ne tjekaj,

Bije tukaj, bije tam se od Slavoja.

„Aj ti vraže, bes v te!

Cernu ti nam piješ našo kerv?“

Zaboj zgrabi težki mlat,

V stran odskoči Ljudek,

— 34  —

Zaboj više svoj poprime mlat,

Verze ga po vragu.

Mlat leti, ščit se razkoči,

Razskočite se za ščitom
Ljudekove persi.

Duša pa se mlata vstraši težkega,

Pa izbije mlat še dušo,

Sežnjev pet med vojne jo zanese.

Strah iz gerla krik iztiska vragom,

Radost ’z vojnov Zabojevili zadoni
In zaiskri z radostnih oči.

„Bratje! aj bogovi nam so dali zmago!

V pravo eden, v levo drugi se razidi trop.
Iz dolin vsih konje pripeljite sem,

Naj razgeče les od konj!“

„Zaboj brate, aj ti lev udati!

Ne odnebaj, germi v vrage!“

Lejte, Zaboj — ščit odverže,

V roko mlat in v drugo roko meč,

Pa preterga cesto si tako med vrage.

Bilo vragom vpiti je,

Bilo vragom je bežati,

Tras z bojišča jih je gnal,

Krik iz gerla jim iztiskal strah,

Ves razgetal les od konj.

■.Berž na konje, s konji pa za vragi
Cez dežele vse!

Nes’te ročni konji

Krutost našo nanje berž v petah!

Truma berž na ročne konje skoči,

Skok za skokom poženč za vragi,

Vdar na vdar in vsi sopejo krutost,

In letijo ravni in gore in lesi,

V pravo, v levo vse beži za njimi.

Dere divja reka,

Val za valom se poganja,

Zašume vsi vojni skok na skok,

Zaženo se čez vihamo reko,

Utopijo vode mnoštvo ptujih,

Preneso. na drugi breg vse svoje zvesto.

Lej in v šir in v šir po vsih krajinah

Ljuti jastreb svoja krila, svoja dolga je razpel,

Bistro v tiče se zagnal;

Zabojevi v šir razgnali se vojaci,

Po vsih zemljah so hudo podili vrage,

In povsod jih terli in teptali s konji.

V noči z luno vse za njimi ljuto,

Vdnevu s solncem vse za njimi ljuto.

Ino zopet v noči temni,

Za nočjo po sivem jutru.

Dere divja reka,

Val za valom se poganja,

Zašumč vsi vojni skok na skok,

Zaženo se čez viharno reko.

Utopijo vode mnoštvo ptujih,

Preneso na drugi breg vse svoje zvesto.

,,Tjekaj, k sivim goram!

Tam dokipi maščevanje!

„ Aj ti brate Zaboj
Že gore so blizo,

Tam je tropič vragov,

Ali prosi žalostivo.“

— 36  —

„Ti v krajine se poverni tod,

Jaz pa tod, vse pogubit kraljevo! M

Veter buči v dežele,

Vojske buče v dežele,

V dežele na pravo, 16 vo,

Vojska silna širje sega,

Glas radostni ž njo.

„ Brate, aj tam sivi verh !

Tam bogovi zmago so darili nam.

Duš obilo tamkaj teka
Po drevesih sem ter tje,

Tiči se in zver jih boji plaha,
Same sove ne boje se.

Mertve pojmo v verh pokopat,

Dat bogovom kerme,

Rešiteljem svojim tam
Dat obilo darov,

Pa jim mile pesmi pet,

Dat orožje vragov jim pobitih S u

ZBIGONJ.

Poletava golob
Z drevja pa na drevje
In premilo toži
Gorjč vsemu lesu:

„Aj ti les ti širni!
Letal sem po tebi
Z golobico drago,

Z ljubeznjivo, z milo;
Ah, al hudi Zbigonj
Golobico vjel je,

Pa odnesel v grad jo,
Ah, u grad u terdi!“

Aj mladenič hodi
Krog terdnega grada,
Zalostivo vzdiše
Po premili svoji.

Od gradu na skalo —
Vsede se na skalo,
Žalostno je sedel,
Molčal z nemim lesom.

Prileti pa golob.
Žalostivo guče,

In mladenič dvigne
Rokopis kraljedvorski.

— 38

K njemu glavo, pravi:
„Ti golobče vbogi!
Dolg čas ti je samem’?
Al kraguljec ti je
Vldvil tvojo družo?

Uni Zbigonj tamkej,

Na tem terdem gradu,
On ujel je mojo
Ljubeznjivo drago,

In odnesel v grad jo,

Ah u grad u terdil
Ti golobče! bi se
S kraguljem bil skušal,
Ko bi tebi dano
Hrabro serce bilo;

Ti bi svojo drago
Kraguljcu bil rešil,

Ko bi tebi dani
Ostri nohti bili,

Ti bi bil umoril
Kraguljca si zlobna,

Ko bi imel terdni
Mesojedni kljunek.“

„ Aj mladenič kviško ,
Na Zbigonja teci!

Ti junaško imaš
Serce proti vragu,

In orožje nadenj
Silno ostro imaš,

Imaš njemu v glavo
Mlat železni, težki! u

Berž v doline plane,
Tje po temnem lesu,

Pa orožje vzame,

— 39  —

Težki mlat na rame,

Teče v temnem lesu
H gradu, k terdnem’ gradu.
Pride tj e do grada,

Noč je — vse je temno, —
Tolče s pestjo silno.

„Kdo je?“ z grada vpije.
„Jaz sem lovec zmoten. “

In odpro se vrata.

Tolče s pestjo silno;

In odpro se druga.

„Kje vladika Zbigonj?"

„Za veliko sobo."

Tam je Zbigonj hotni,
Tamkaj plaka deva.

„Aj, odpri mi lovcu!"

Ne odpre mu Zbigonj.

Pa razbije z mlatom
Silni junak duri,

Pa razbije z mlatom
Zbigonj evo glavo.

Po vsem gradu teka,

Vse pobije v gradu,

Z devo svojo krasno
Vleže se do svita.

Pride rano solnce

V verh dreves pri gradu,
Pride nova radost

V mladenčevo serce,

Kjer device lepe

V silnih rokah var’je.

„Golobica čija?"

„Vjel jo bil je Zbigonj
Jččil, kakor mene,

— 40  —

V terdem je jo gradu."

V les pojdi iz grada!"
Odletela v les je,

In letala semkaj,

In letala tjekaj,

Z drevja pa na drevje
Z golobičem svojim,

Z golobičem spala
Je na eni vej’ci.
Vzveseli se dčva,

In z mladenčem svojim
Hodi sem ter tjekaj,
Kamor se ji zljubi,

Z milim svojim spava
Ka postelji eni.

KITICA.

\etricek veje
S knezovih lesov,
Deklica teče

V potok po vodo.
Vode zajema

V vedra kovana.
K dekli po vodi
Kitica plava,

Kita dišeča

Z rož in vijolic.
„Ko bi jaz znala,

41  —

Kitica krasna!

Kdo te je vsadil

V rahlo zemljico,
Temu bi dala
Perstenek zlati.

Ko bi jaz znala,
Kitica krasna!

Kdo te je z voljnim
Ličjem povžzal,
Temu podala,

Z las bi iglico.

Ko bi jaz znala.
Kitica krasna!

Kdo te po hladni
Vodi je spustil,

Temu bi dala
Venec svoj z glave. “

Začne devica
Kito loviti
Pade, ah pade

V hladno vodico!

JAGODE.

Ide mila po jagode
Tje v zeleni borek,

Ostro temje si zadere
U nožico bčlo.

Pa ne more mi predraga.
Na nožico stopiti.

„Aj ti temje, ostro ternje!
Kaj ji rano delaš!

Zato bodeš, ostro temje,
Pometano z gojzda!“

„Caii mila! tu v pobladei,
Tu v zelenem borku;

Jaz pa pojdem tje na loge,
Tam je konjec beli.“

Moj konjiček se na loki
V gosti travi'pase,

Moja mila pa v pohladci
Milega si čaka.

Začne mila žalovati
Prav na tiho v borci:

„Kaj poreče moja mati?
Vedno mi je djala mati:

Mladenčev se vari!

Čemu pač se varovati jih?

Ker ljudje so dobri 1“

In prijezdim na konjičku,

Kakor snežec belem,

Skočim s konja, spnem ga k veji
Za srebemo uzdo.

Vzamem devče, prižmem k sercu,
In poljubim usta;

In pozabi krasna dčva
Bolni temek v nogi.

Ljubiva se, milujeva,

Da zahaja solnce.

» —

„Pojdi mili, hitro k domu,
Solnčice se skriva!“

Skočim ročno na konjička,

Ki je bel ko snežec,

In v naročje vzamem drago,

Z njo odidem k domu.

Jž L E it

Po gor&h je tčkal jelen,

V svoji lasti poskakvil,

Po dolinah, po gorili;

Krasne nosil je rogi

S krasnimi pa on rogmi

V gosti les je vdiral,

Skakal je po lesu
Na nožieah umih.

Lej in hodil je mladenič po gorili,

On je hodil po dolinah v ljuti boj,

Nosil je na sebi terdno bran,

Z njo prediral je sovražnikom verste.

Zdaj mladenča ni več v gorah!

Tu poskočil nanj skrive je ljuti vrag.
Spaljene od zlobe si raznel oči,

Ino vergel mu je v persi težki mlat, —
Zaječali so lesovi žalostno, —

Ah mladenčn vzel je dušo, dušico!

Zletela skoz lepo tenko gerlo ,

’Z gerla je skoz lepa usta.

Aj tu leži, topla kri
Za dušico odletelo teče;

Cerna zemlja vrčlo kerv pije,

In za njim je v devi vsaki serce žalostno.

V zemlji hladni mladenič leži,

Na mladenču raste dobec, dob,
Razklada se v veje šir in šir.

Hodil jelen je z rogoma krasnima,
Po nožicah umih skakal,

V zori v liste spenjal tenko gerlo.
Trume bistrih se kraguljcev zgrinjajo
Iz vsih lesov semkaj na ta dob,

In na dobu vsi zakrčkajo:

,V zlobi vraga je mladenič pal,
Žalovale so ga dčve vse!“

ROZA.

Ah ti roža, krasna roža!

Kaj si zgodaj razcvelk?

Razcvetena zmerznila?

Zmerznjena pa zvčnila?

Zvenjena se osula?

Zvečer sčdem, sedim dolgo,

Da petelin je zapel,

Al pričakat’ nič ne morem:

Treske, luči vse požgčm.

In zaspim in sanja se mi v spanji.
Ko da meni vbožici
S persta desne bi roke
Snel se zlati perstenček,

Zderl se dragi kdmenček.

Najdla nisem kamenčka,

Včakala ne ljubega!

KUKAVICA.

V širnem polji stoji dobec,
Kukavica na dobcu;
Zakukala, zaplakala,

Da pomladi zmirom ni.

Kak bi žitce nam zorelo,

Ko bi pomlad bila zmir?

Kak zorela jablan v sadu,

Ko bi leto bilo zmir?

Kak zmerzValo klasje v kopi,
Ko bi jesen bila zmir?

Kak bi dčvi težko bilo,

Ko bi sama bila zmir!

ZAPUŠČENA.

Ah vi lesi, temni lesi,
Miletinski lesi!

Ah čemu se zelenite
V zimi kakor v letu?
Rada jaz bi ne jokala,

Ne žalila serca:

Al povejte, ljudje dobri!
Kdo bi se ne jokal?

Kje moj oček, oček mili?
Zagreben je v jami.

Kje je mati, dobra mati?
Trav’ca na njej raste.

Nimam brata, nimam sestre,
Ljubega so vzeli.

ŠKERJANEC.

Pleve dčva konoplje
Na gosposkem vertu,

Pa skerjanček vpraša je,

Kaj žaluje vedno? .

Kak se morem veseliti?

Aj skerjanee mali!

Vzeli so mi ljubega,

Tje v kamniti gradek.

Ko bi perce imela,

Pisala bi listek;

Ti skerjanče majekini!

Ti bi ž njim tje letel.

Ni peresca, nemam listka,

Da mu pismo pišem;

S petjem mi ga vsaj pozdravljaj,
Da žalujem po-njem.

Zakrokoče v gradu vr(ran) . .

ZBOR.

Vsaki naj bo vladal v svojem rodu,
Možjd pas6, žena hale dčla,

In umrč -11 glava rodovine,

Vse blago se dene v eno vlado,
Vladika se z rodovine zbere,

Ki v korist bo v slavne zbore hodil.
Hodil s kmeti, z lehi in vladiki.
Vstali kmetje, lehi in vladiki,
Pohvalili pravdo po zakonu.

Bi BRUSIM SODBA.

Aj Veltava! kaj kališ si vodo,
Kaj kališ si vodo srebropeno?

Al te huda je razrila burja,
Suvši točo iz nebes širocih,
Oplaknivši glave gor zelenih,
Izplaknivši zlatopesko glino?
„Kak bi si jaz vode ne kalila?
Ker v razpertji sta rojena brata.
Brata zavolj dedine očeta.

— 49  —

Prepirata kruto se med sabo,

Ljuti Hrudoš na Otavi krivi,

Na Otavi krivi zlatonosni,

Staglav hrabri na Radbuzi hladni,
Oba brata, oba Klenoviča,

Stare kervi Tetva - Pepelove,

Ki prišel je s Čehovimi polki

V te dežele blage čez tri reke. u

Priletela družna vlastovica,

Priletela od Otave krive,

Na okence sela je odperto,

V Ljubušini zlati dvor ocetni,

Dvor ocetni, v svetem Višegraclu,
Žalovala in tožila milo.

Ko to sliši nju rojena sestra
Sestra njuna, v Ljubušinem dvoru,

Sp rosi knežnjo, notri v Višegradu,

Na razsodbo postaviti pravdo,

Oba njena brata poklicati,

In soditi jima po zakonu.

Reče knežnja razposlati posle :

K Svetoslavu od Ljubice bele,

Tarao, kjer so dobrovine mlade,

K Ljutoborju s Dobroslavskih holmov,
Tamo, Laba kjer Orlico pije,

K Ratiborju od gor Kerkonosov,

Kjer pogubil Trut je kačo hudo,

K Radovanu od Kamena mosta,

K Jarožirju, kjer so rečna berda,

K Streziborju od Sasave lepe,

K Samorodu z Meže srebronosne,

Po vse kmete, lehe in vladike,

Po Hrudoša, po Staglava brata,

Ki sta v vraštvu za dedino očno.

Ko zbero se kmetje, lehi in vladiki,

5

— 60  —

V Višegradu v Ljubušinem dvoru,

Vsaki vstopi se po svojem rojstvu,
Vstopi knežnja se v obleci beli
Na ocetni stol v slovečem zboru.
Pristopite dve devici modre,

Podučene v viteških besedah.

Ena ima deske pravdodatne.

Druga meč, vso krivdo karajoči.

Proti njima plamen pravoskazen,

In pod njima svetočudna voda,

Začne knežnja v očnem, zlatem stolu:
„Moji kmetje, lehi in vladiki!

Bratoma zdaj razrešite pravdo,

Ki razperla sta se za dedino,

Za očetno dedino med sabo.

Po zakonu večnoživih bogov,

Bosta naj al vkup oba vladala,

Al pa v ravni so delila meri.

Moji kmetje, lehi in vladiki!

Presodite moje si izreke,

Ako bodo po razumu vašem;

Če ne bodo po razumu vašem,
Vstanovite njima novo sodbo,

Ki bi huda umirila brata.

Vklonijo se lehi in vladiki,

In počnejo tiho govoriti,

Govoriti tiho medi sabo,

In hvaliti zlo izreke njene.

Ljutobor od Dobroslavskih holmov
Vstane, začne tako govoriti:

„Slavna knežnja, v očnem zlatem stolu!
Premislili smo t izreke tvoje,

Zberi glase po narodu svojem!“

Brale dčvi sodni ste glasove,

Zbirale ste jih v posode svete,

Pa jih dale razglasiti lehom.

Vstal Radovan je s Kamena mosta,

In začel je preštevati glase,

In večino razglasiti v narod,

V narod, v zbor na razsojenje sklican:
„Oba rodna brata lvlenoviča,

Stare kervi Tetva - Pepelove,

Ki prišel je s Čehovimi polki

V te dežele blag'e čez tri reke,

Naj med sabo se tako vgodita,

Da oba vkup bodeta vladala!"

Vstane Hrudoš od Otave krive,

Žolč razlije mu po vsem se drobu*
Tresejo se jeze mu vsi udje,

Z roko mahne, ko mlad tur, zarjove:
„Gorje ptencem, ko k njim kača zajde,
Gorje možem, ko jim žena vlada,
Možem vladat’ možu jo spodobno,

Gre po pravdi dedina perVencu!"
Vstane v stolu Ljnbula očetnem,

Reče: „Kmetje, Iehi in vladiki!

Slišali ste sramotenje moje,

Le sodite sami svoje pravde,

Jaz ne morem sodit’ vam prepirov.
Zvolite si enacega moža,

Ki bo s krutim vam železom vladal,
Zenska roka je za vas preslaba!"

Vstal Ratibor je, z gor Kerkonosov,

In začel je tako govoriti:

„Iskat’ pravde v Nemcih je sramotno,
Pravdo v svetem imamo zakonu,

Ki prinesli so jo nam očetje

V te dežele blage čez tri reke.

PESEM POE ViŠEGRABOM.

Ha ti naše solnee,
Terdni Višegrad!
Terdno in prederzno
V stermem ti stojiš,
Ti stojiš na skali
Ptujcem velik strah!

Reka pod tabo
Bistra vali se,
Reka vali se
Veltava močna,

Ob kraji reke
Veltave čiste
Stoji germov dosti,
Daje mili hlad.

Tu slavieek mali
Poje veselo,
Žalostno poje,
Kakor mn serce
Radost al žalost
Čuje.

— 63  —

Ko bi bil jaz slavec
V logu zelenem,

Zletel ročno tjekaj bi,

Kjer draga hodi
Pozno v večeru,

Pozno v večeru.

Kjer ljubezen čuti, kar ima življenje,
S hrepenenjem močnim je želi,

Jaz uboščik tožim
Lepa za tabo!

Vsmili se mene,

Vsmili se mene !

PRISTAVEK.

Bilo je 16. septembra 1817, ko je V. Ilanka,
bibliotekar češkega museja šel obiskat nekega prijatla
v mestu Kraljedvoru. Slišal je, da se nahajajo v cerkvi
pod zvonikom nektere pušice iz časov husitskih _ vojsk,
o kterih je Žižka to mesto Kraljedvor razdjal. »Sel jih
je gledat in te starine premetaje zadene na neke liste
papirja, ki so bili z latinskimi čerkami napisan^. Ko jih
malo bolj ostro pogleda, se kaj razveseli, ko zapazi,
da ima češki rokopis v rokah. Dobil je rokopis v dav
za njegove zasluge, pozneje ga je češkemu niuseju
podaril. Veselje je bilo veliko po vsem češkem; povsodi
so z nadušenjem brali novonajdeni rokopis, zakaj cena
njegova je velika. Pesmi v njem zapopadene so tolike
vrednosti, kakor najizverstniša dela vsili časov. Zato
so bile tudi kmalu prestavljene v dinga narečja slo¬
vanska in tudi skoraj v vse evropejske jezike.

Rokopis je po mnenju zvedenih mož pisan med
leti 1290 in 1310. Pesmi so pa, kar se po njih zapo-
padku soditi zamore, mnogo, mnogo starejše, nektere
še iz poganskih časov. Kraljedvorski rokopis se mora
tedaj šteti med naj starejše spomenike slovanskega
slovstva in kraljedvorski rokopis je tudi priča, da je
slovanska narodna poezija bila že v davnovekosti tako
izverstna in doveršena in še bolj, kakor dones.