\ BIBIJOTIIHK

Vodniku na čast

ivljenje luč je, smert je nočna tmina;
Med njima pak življenje vsili rodov.

Trne porodnica je pekla globina,

In luč pogled nzvišanih duhov.

Ko noč razstre čez zemljo Černe krila
Pozgine blagodarni dneva žar ;

Zastane vtrudena natvore žila,

Omami v spanje trna vsakktero stvar.

In žal in strah serce prevzame,

Zbudi se plašno v njem neznana strast;
Begati blaga treznost duha jame,

Čez nas kraljuje silno zla oblast.

Le zvezdic svit in sjaj premile lune
Obrača kviško tamen naš pogled;

O njih migljanju nekaj nas presune,
in pelje le na Boga jasni sled.

Pa ko zasvita dneva porodnica
Preljuba zarja, lučca jutrajna,

Se zmiče, dvigne sleherna stvarica,

Y r  nje belim svitu novorojena.

Ko bi zbudile skale se v pečinah,

Se veličansko dvigajo z tarnin,

Odvežejo se sapice v planinah,

In zašumlja studenček sred rastlin.

In lisuč tisuč novih cvetk nastane
Iz raznih novokalenih semen,
lil radostno se v celem stvorju gane
Žival nebrojno mnogih vsili plemen.

Čez celo stvorje rosa se razlije
Z nebes dobrotnih padla rožic hran;

osnovane

I

e

e

-

V

In va-njo zvezda jutrajna posije
In oznanuje žitje, — sonce — dan. —
Stvarnika moč se tak prečudno zbuda —
Napolnjen njega duha ves je svet;

In človek stopi okrepčan tje v čuda,
Zavzame se nadušen, ves prevzet.

In v njem tud spne zdaj duša svoje sile,
In v njem razlije nov se čutja žar ;
ln ginjen lije Bogu solze mile —

Vsa zemlja Večnoga mu je oltar.

In vse, in vse, in vse se složno veže,
Ljubezen večna svoj raztrinja pas,

Ki vun iz srede serca Boga seže

V zemljice ah sirotke kraj in čas.
Pozdravljena za to mi dneva porodnica,
Preljuba zarja, lučca jutrajna I —
Pozdravljen trikrat Vodnik, ti danica,
Danica dušna svoga naroda! —

Tema ležala je čez nas debela.

Zaklad jezika bil nam je zakrit;

Le kaka mala zvezdica svitela —

Cez dušni roda mrak je silovit.

Pa te še tudi so megle vremenov

V morivno zvile pozabljenja noč;

Ne dosti več, ko sladkih njih imenov
Pustila časa je sovražno noč.

In v taki noči celega naroda
Zasveti on na nebu dušeštva —

In spremeni nemila se osoda —

Koj narod sebe, svojo moč spozna.
Poslopje on sostavljal je jezika,

Ki v njem bliši zakladov dušnih zbir,

Ki v njem se razodeva moč velika,
Razliva duha narodniga vir.

Preskerbno sbira narodske svetine,

Kar ni poplavil proč jih časa tok;

In piše zgodbe drage domovine,

Kako čez njo jasnil, m ra čil oblok.

In tak se trudi zvesto, neumorno.

Obrača v doma prid zaklad darov,
ln vdarija v mile strune čudotvorno
Presladkih, dragih maternih glasov.

Ko neba večni glas done s Triglava
Bude rojake v pridno delavnost;

In vjema — znaša krog jih šumna Sava,
In z njimi nadušenja njih sladkost.

Tn kliče krepko ko vihar sinove
Za dom prot tujcu v sveto bran,

Da starejo si sužnosti okove,

Da prost čez Avstrijo zasije dan-
ln glej, naroda duhi se zbudijo,

(j boo  4  ? 403

*

In serca krepke se oživljajo;

Že slavnih pevcev strune se glasijo,

•Ki v glasu njega se pričenjajo.

Razcveta novo dušno se življenje,

Vse giblje, dviga trudi, mudi se;

In porodi se slastno hrepenjenje
Po delih vede, ume narodske.

Razlaga že v besedili ljudskih, prostih
Resnice neborodne se poduk,

Veselo v mnogih napredujemo vednostih —
Končal slavitno bode sin in vnuk.

Al Vodnik pervi trebil gosto ternje,
Jezika silno moč je on razvil,

On je položil rodovitno zernje

On naš „vodm'k“ — je pervi pesnik bil.

Oj pesnik! dar nebes neprecenljivi
Narodu dika in človeštvu cvet!

Lz pevskih pers potoki neba živi
Razljivajo se čez omotljen svet.

Preteklih dni poblazi ojstro silo,

Grenkost sadajnih spremenuje v slad,
Prihodnih razjasnuje tamno krilo,

In zbuja v persih čut nam večnih nad. —
Zato postavljena mi ti strunica,

Ki zlegal se z Veršača tvoj je pev
Poslovljen večno Vodnik, nam danica!
Tako doni slovenskih sere odmev
ln narod rojstni god tvoj zdaj obhaja,

Ko ga obhajal še nikogar ni,

Ker večni duh ga slastno tvoj navdaja,

Ki se iz slavnih tvojih strun glasi.

In pervič spleta okrog čela sina
Hvaležna tebi  mati — lovor — svet, —
Ti nevmerjoč si, večniga spomina,

Dokler Slovenca bode nosil svet! ....

l)r. Lovro Toman.

Natisnil J. Blaznik.

■ !

■ o,,.


V'-

I :./•! : v .

■

: -v::', on)- .1'.  s« i!

. Olfltf ,' ' 9V <}ib!>

r ! ' ! v c.;

r ii o;: 3i:f>:no !aa-apic [

ni i ' ■ :/:-J od:; .- >. *Jr)M

- i« -

, r ( .

[ of. ;

.! '"i..  ; c;. — '■  " . i-.r.n i  ■

jvi Ir-; : : or  i >

. ‘ .v ir;'.'  ■■';’) : "> . . :

h ■ -  sdun i ' > . .. i >1 a v o ; ...

./.• ", .i'■ j . [uw. . ■:

V; ■ ‘uimoii,  • i*o;-!no : >

, '. .1 o;_: . .'

• '. : (I / c: :: Is  ’> v: ; vi s  .

, naiitsu;.-. i; im / no rrr,  | p}, 1
«re<| oi. i/>v/ ;::v; jV s c  i; ■ -i:: II-J