JlllllllIllIlIIIIII!llllllll!IIIIIIIIIIIIIllllIIIIIIillllllllIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIHIIIIIIIIIIItO

Cerkveni obredi

ljudske šole

sestavil

S i xa o n Z u p a xi
župnik.

Z dovoljenjem

visolcočast ljublj. linezoskofijstva.

popravljeni natis.

V Ljubljani, i8g6.

Založila in prodaja Katol. Bukvama.
Tisk Katoliške Tiskarne.

erkveni obredi

ljudske šole

sostavil

SIMON ZUPAN

župnik.

Tretji natis.

ljubljanskega knezoskofijstva.

V LJUBLJANI 1896.

Založila in prodaja „Katol. Bukvama".
Tisk »Katoliške Tiskarne."

Kaj so cerkveni obredi?

Cerkveni obredi so vidna znamenja in opra¬
vila, ktera nam milost božjo delijo, kako resnico
sv. vere pred oči stavijo, ali tudi pobožno življenje
kristjanovo pospešujejo; n. pr. sv. križ nas spo¬
minja presvete Trojice in našega odrešenja; bela
obleka pri sv. krstu nas spodbada čisto živeti.

Kdo je cerkvene obrede vpeljal?

Kar je bistvenega pri cerkvenih obredih, je
vpeljal Jezus Kristus sam; nebistveno pa aposteljni
in njih nasledniki.

Ali so cerkveni obredi potrebni?

Cerkveni obredi so potrebni, ker se človeška
natura brez zunanjih pripomočkov ne more lahko
povzdigniti k premišljevanju božjih rečij. Oni so
vidna znamenja žive vere, in brez njih bi opešala
vera in pobožnost.

Kako razdelimo nauk o cerkvenih obredih?

Nauk o cerkvenih obredih razdelimo v štiri
poglavja:

I.  o cerkvenih prostorih;

II. o cerkvenem orodju;

III. o cerkvenih časih;

IV. o cerkvenih opravilih ;

*) Marsikaj sem sprejel brez spremembe iz Lesarjeve
liturgike; sicer sem tudi rabil: Dr. Ricker, >die kath. Kirche
in ihren Gebrauchen, fiir die Jugendc, ■— in Pfaff, »das christl.
Kirchenjahr«. Pis.

1*

4

L Poglavje.

O cerkvenih prostorih.

Akoravno je Bog povsod pričujoč in ga toraj
povsod lahko molimo, vendar hoče, naj se na dolo¬
čenih krajih k molitvi zbiramo, njega kot Gospoda
nebes in zemlje častimo, se mu za prejete dobrote
zahvaljujemo, in njegove milosti sprejemamo. Zgo¬
dovina vseh časov nam priča, da so ljudje imeli po¬
sebne kraje za molitev in daritve. Tudi svojemu
služabniku Mojzesu je Bog zapovedal, naj naredi
sveti šotor; ko je Izraelsko ljudstvo prišlo v ob¬
ljubljeno deželo, je kralj Salomon Bogu na Sionski
gori sozidal prelepi tempelj, v katerega so
Judje zlasti vsako leto trikrat prihajali.

Ko se je krščanska vera povsod začela širiti,
so tudi kristjani nalašč zidali hiše, da so se v njih
zbirali k molitvi in daritvi sv. maše. Ob preganjanji
pa so se zbirali po gozdih, podzemeljskih jamah
(katakombah) in druzih skrivnih krajih.

Sveta vera je ob času cesarja Konstantina za-
dobila vse pravice; kristjani so smeli Boga očitno
častiti, in sedaj so se zidale povsod krasne cerkve.
Sam cesar Konstantin in njegova pobožna mati,
sv. Helena, sta na svoje stroške ukazala zidati
prelepe hiše božje.

Katoliške cerkve imajo znotraj in zunaj po¬
sebnosti, in te imajo svoj pomen.

Deli cerkve.

Deli cerkve so: Zvonik, kteri nas, kakor prst
božji, opominja: »Iščite, kar je zgoraj, kjer je Kristus
v veličastvu«. (Kol. 3.) — Ura, ki nas spominja,

5

da čas hitro mine, in nas spodbada, naj bi si ure
življenja modro in vestno v prid obračali. — Križ,
zasajen v pozlačeno jabelko, nas opomni, da je
križani Jezus svet odrešil. — Zvonovi pomenjajo
glas božji, ki nas kliče k službi božji.

Ladja je prostor za krščansko občino; raz¬
teza se od velikih vrat do ograje. Imenuje se tako
zavoljo podolgaste podobe, pa tudi zato, ker v
cerkvi prijadramo v srečno večnost, kakor popot¬
niki na morji v ladiji prijadrajo v svojo domačijo.
— Svetišče je prostor za duhovščino, in se raz¬
teza od ograje do velikega altarja.

Al tar je vzvišen kraj, podoben mizi ali pa
mrtvaški rakvi, ker nas sveta maša, ki se na altarji
opravlja, spominja zadnje večerje in Jezusove smrti.
V altarnem kamnu morajo biti shranjeni ostanki
svetnikov. Altar mora pogrnjen biti z belimi prti,
ki nas spominjajo tistih prtov, s kterimi sta Jožef
Arimatejec in Nikodem zagrnila Jezusovo truplo.
Tudi nas ti beli prti opomnijo, da mora naše srce
čisto in brez madeža biti, kadar prejmemo Jezusa
pri sv. obhajilu.

V sredi velikega altarja stoji tabernakelj,
kjer se hrani presv. rešnje Telo. Na vsakem altarji
mora stati križ, znamenje našega odrešenja, ker je
sv. maša ponavljanje Jezusove daritve na križu. Poleg
križa so svečniki z voščenimi svečami; oni po¬
menijo luč sv. vere; tudi nas opomnijo na preganjanje
prvih kristjanov, ko so se verniki v podzemeljskih
jamah k božji službi zbirali in torej luči potrebovali.
Na altarji in ob stenah so podobe, ktere pred
oči stavijo božje osebe, Marijo, angelje in svetnike,
da bi nas njih pogled spodbadal k večji pobožnosti
in posnemanju njihovih lepih čednostij.

Cerkvene podobe so zelo pomenljive.

Presveta Trojica se nam tako-le pred
oči stavi: Bog Oče v podobi častitljivega starčka,

6

ob njegovi desnici Jezus s križem v podobi člo¬
veški, in sv. Duh v podobi goloba nad njima.

Bog Oče se sploh vpodablja kakor starček, ker
je od vekomaj; glavo ima obdano od trivogelnika,
ki pomenja trojedmega Boga; v levi roki drži zemljo
kot stvarnik, v desni pa žezlo kot vladar sveta.

Bog Sin se vpodablja kakor človek v kaki
dogodbi svojega življenja, trpljenja in smrti, n. pr.
kakor otrok v jaslicah, v Marijinem naročji, kakor
dober pastir, kakor jagnje, ali na križi itd.

Sveti Duh se skoraj povsod vpodablja kakor
golob, ker je golob podoba krotkosti, in ker se je
pri Jezusovem krstu v tej podobi prikazal.

Oko božje obdano od trivogelnika pomenja
trojedinega Boga, kteri vse vidi.

Marijo Devico umetniki mnogovrstno vpo¬
dabljajo : kakor devico v belem oblačilu, z vencem
na glavi, ktero obdaja 12 zvezd, z lilijo v roki, na
kači stoje (1. Moz. 3.15); taka podoba nam pred oči
stavi Marijo brez madeža izvirnega greha spočeto;
— kakor mater z božjim detetom Jezuščekom v
naročji; — kakor žalostno mater z mečem
zabodenim v srce (Luk. 2. 35.), itd.

Angelji se vpodabljajo kakor otročiči, ali
kakor mladenči v belih oblačilih v znamenje njih
nedolžnosti, in s perutnicami v znamenje hitrosti
in pokorščine, s ktero spolnujejo božja povelja.

Sv. mučenci se vpodabljajo s palmovo ve¬
jico, katera pomenja njih slavno zmago, in s po¬
sebnimi znamenji njih mučeniške smrti, n. pr. sveta
Katarina s kolesom, sv. Lorene z rošem.

Drugi svetniki se nam pred oči stavijo v obla¬
čilih svojega stanu, ali pa z znamenjem one čednosti,
s ktero nam posebno svetijo, n. pr. škofje s ško¬
fovsko kapo, kralji s krono, device z lilijo, ki po¬
menja deviško čistost.

7

Posebno pomenljive so podobe štirih evan¬
gelistov. Vsaki evangelist ima podobo poleg sebe,
ki je posneta iz začetka njegovega evangelija. Sveti
Matevž ima poleg sebe človeško podobo, ker
svoj evangelij začenja z bukvami rodu Jezusa Kri¬
stusa, ki dokazujejo, da je Jezus pravi človek. —
Sv. Marka ima poleg sebe leva, ker svoj evan¬
gelij začenja z Janezom Krstnikom, ki je glas vpi¬
jočega v puščavi; v duhovnem pomenu je lev po¬
doba Jezusove kraljevske časti. — Sv. Luka ima
poleg sebe vola, ker začenja svoj evangelij s Caha-
rijevo daritvijo■ v  duhovnem pomenu naznanja ta
podoba Jezusa, naj višjega duhovna. — Sv. Janez
ima poleg sebe orla, ker se je pri popisovanji Je¬
zusove osebe najviše povzdignil, ko je pisal o nje¬
govi božji naturi.

Cerkvene podobe morajo biti dostojno nare¬
jene, da vernike v resnici spodbadajo k pobožnosti;
tudi naj so blagoslovljene.

Deli cerkve so tudi: na desni strani ladje je
prižnica, kjer se oznanuje božja beseda. Na strešici,
ki je nad prižnico, se pogostoma nahaja golobček,
ki je podoba sv. Duha. Na vrhu strešice je križ,
ali dobri pastir, ali Mojzes z deseterimi zapovedmi.

Krstni kamen, ki nas spominja krstnih
milostij in obljub, in ki nas opominja, da krstno
nedolžnost stanovitno ohranimo.

Spovednice nas vabijo in kličejo k zakra¬
mentu sv. pokore.

Kropilni kamen pri vratih nas opominja
s čistim ali vsaj skesanim srcem pred božje obličje
stopiti in tudi zunaj cerkve čisto živeti.

Pri velikih vratih je kor za orgije in pevce; ob
straneh so stranski kori ali molitve niče. Vsaki
cerkvi je prizidan žagradali zakristija, t. j. kraj,
kjer se duhovščina zbira, oblači, po cerkv. opravilu
slači, in kjer so hranjena cerkvena oblačila in orodja.

8

Svetim krajem še prištevamo: kapelice po
gradeh in hišah; znamenja na gričih, mosteh,
v logih ali na polji, ob cestah ali na razpotjih.

Tudi pokopališče je svet kraj ter blago¬
slovljena zemlja; sredi njega stoji križ, znamenje
našega odrešenja in upanje prihodnjega vstajenja.

II. Poglavje.

O cerkvenem orodju.

Semkaj spada vse, kar se rabi pri božji službi
in pri delitvi sv. zakramentov, in sicer 1. cerkvena
obleka, 2. cerkvene posode.

I. oddelek.

O cerkveni obleki.

Že v stari zavezi je Mojzes na božje povelje
duhovnikom odločil posebno obleko pri službi božji.
Ker je duhovstvo nove zaveze veliko bolj imenitno
in častitljivo, kakor je bilo v stari zavezi, zato se
mora sedaj toliko bolj skrbeti za dostojnost in
častitljivost cerkvene obleke.

Imena in pomen cerkvene obleke.

1. Poramnica (humerale); nekdaj so jo čez
glavo potegovali, dandanes pa jo mašnik okoli
vratu ovija. Poramnica pomenja čelado zveličanja,
s ktero se nam je zoper skušnjave vojskovati.

2. Mašna srajca (alba) pomenja čistost in
nedolžnost. Ravno tisti pomen ima tudi r o k e t,
ki ga mašnik rabi pri cerkvenih opravilih.

9

3. Pas (cingulum) opominja mašnike dolžnosti
do treznosti in zdržnosti.

4. Naročnica (manipelj) na levici bila je
nekdaj platnen robec, s katerim si je mašnik pot
brisal; mašnika tedaj opominja, pridno se truditi
v Gospodovem vinogradu in spokorno živeti.

5. Nadramnica (stola) je znamenje maš-
niške oblasti, zato mašnik nobenega svetega opra¬
vila ne sme opravljati brez nje, razven v sili.

6. Mašni plašč (casula) pomenja ljubezen,
ki prejemlje vse Gospodove zapovedi kakor sladak
jarem in jih natanko spolnuje.

7. Večerni plašč (pluviale) je nekdaj va¬
roval duhovne dežja in mraza, zato je imel ka¬
puco, katera se je čez glavo potegovala; sedaj pa
je praznična obleka, in kapuca je okrajšana.

8. Dalmatikaje obleka levitov; ima široke
rokave, kar pomenja radodarnost do ubogih; apo-
steljni so namreč dijakone izvolili zlasti zato, da
bi prevzeli skrb za ubožce.

9. V e 1 u m je svilnato zagrinjalo, ki se rabi
pri blagoslovu s presv. rešnjim Telesom.

10. Mašna kapa (biret); njeni trije kviško
moleči konci pomenjajo sv. Trojico.

K cerkveni obleki prištevamo tudi korporal,
platneno ruto, ki se na altarji razgrne, da se nanj
kelih postavi, in po darovanji tudi hostija položi. —
Purifikatorij, brisalna rutica, s ktero mašnik
po sv. obhajilu obriše kelih in svoje prste. Kor¬
poral in purifikatorij nas spominjata tistih tančic, v
ktere je bilo povito Jezusovo telo. — Pa la je štiri-
voglato pokrivalo keliha. — Ves kelih se ogrne s
plaščičem (velum), ki je enacega blaga, kakor
mašni plašč ; ravno tacega blaga je tudi b u r z a,
v kateri je korporal shranjen.

10

Škofovska cerkvena obleka.

1. Zlati prsni križ (pectorale) je znamenje
ljubezni do križanega Jezusa.

2. Pastirska palica (pastorale) je zna¬
menje višje oblasti nad verniki svoje škofije.

3. Škofovska kapa (mitra) pomenja visoko
čast in službo, ktero imajo škofje kot namestniki
Kristusovi.

4. Prstan pomenja, da so škofje tako rekoč
zaročeni z verniki svoje škofije.

5. Rokavice pomenjajo blagoslovila, ki jih
škofje vernikom dele.

6. Posebno obutalo, ki naznanja, da so
škof nevtrudljivi oznanovalec sv. evangelja.

7. Gremijal je prt, ki se da škofu na na¬
ročje, kadar sede na prestolu.

Papež podele tudi nekterim mašnikom in re¬
dovnim predstojnikom čast, da smejo pri duhovnih
opravilih imeti škofovska oblačila. Take mašnike
imenujemo prelate.

Ker ima vsaka cerkvena obleka svoj pomen,
zato jo moramo spoštovati, in po moči radi kaj
podariti za njeno pripravo in olepšavo.

Barva cerkvene obleke.

Cerkvena obleka ima belo, rudečo, zeleno, vi¬
jolično ali pa črno barvo. V tem se sveta cerkev
ravna po različnih časih in praznikih.

Bela barva pomenja veselje in nedolžnost;
ukazuje se o veselih Gospodovih praznikih, o praz¬
nikih MarijeDevice, angeljev in tistih svetnikov, kteri
niso bili mučenci, pašo čisto ali vsaj spokorno živeli.

Rudeča barva je barva ljubezni; ukazuje se
o binkoštnih praznikih v spomin gorečih jezikov, ki
so se aposteljnom nad glavami prikazali. Tudi se
ukazuje o praznikih aposteljnov in mučencev, kteri
so iz ljubezni do Jezusa za sv. vero svojo kri prelili.

11

Zelena barva je barva upanja, ktera nam
je dana po Jezusu Kristusu; ukazuje se ob nedeljah,
in sicer od tretje nedelje po binkoštih do adventa,
ker je upanje rastlo, bolj ko se je prihod Odreše¬
nikov približeval. Tudi se ukazuje ob nedeljah po
sv. treh kraljih do prve predpepelnične nedelje, ker
se v tem času narava začne zbujati iz zimskega
spanja k novemu življenju; tudi v srcu grešnikovem
se vzbuja upanje odrešenja po Jezusovi smrti.

Vijolična barva je barva hrepenenja, po¬
nižnosti in pokore, ker je podobna pepelu, s kterim
so spokorniki v starih časih si glave potresali. Uka¬
zuje se v adventu, v postu, in ob prošnjih dnevih.

črna barva pomenja žalost; ukazuje se
pri pogrebih, pri sv. maši in molitvah za mrtve,
in na veliki petek.



II. oddelek.

O cerkvenih posodah.

Cerkvene posode so tiste, kterih je treba pri
daritvi sv. maše, pri delitvi sv. zakramentov in
pri druzih cerkvenih opravilih tudi zunaj cerkve.

1. Kelih je najimenitnejša cerkvena posoda,
ker je tudi Jezus pri zadnji večerji v kelihu spre¬
menil vino v svojo presveto kri. Ime in podoba je
vzeta iz rastlinstva, posebno od lilij, in nas toraj
spominja čistosti in svetosti Jezusove krvi. Kelih
pomenja Jezusov grob, ker je v kelihu tako rekoč
zaprto njegovo telo in njegova kri.

2. P a tena je zlata skledica, na ktero se pre¬
sveto Jezusovo telo polaga. Ako se patena na kelih
položi, nas to spominja kamna, s kterim je bil
Jezusov grob zaprt.

12

3. C ib o rij ali obhajilni kelih je podoben
našemu kelihu, le da ima pokrov. V njem se hra¬
nijo male sv. hostije, s kterimi se verniki obhajajo.

4. Monštranca z lunico v sredi, kamor
se sv. rešnje Telo dene, da se izpostavlja in v
procesijah nosi.

5. Posode za sveto olje; kadilnica in
čolnič za kajenje pri slovesni sv. maši, in pri
drugih cerkvenih opravilih; posodici za vino in
vodo; svetilnice, v kterih luč gori in nas spo¬
minjajo Jezusa, ki je luč sveta.

Cerkvene posode moramo spoštovati, ker so
odločene v službo Božjo, ker so posvečene in nek-
tere celo pomaziljene. Poslednjih se drugi ne sme
dotikati, kakor duhovniki, ki imajo posvečene in
pomaziljene roke.

III. Poglavje.

O cerkvenih časih.

Celo življenje človeško naj bi bilo Bogu posve¬
čeno, in po besedah sv. aposteljna Pavla naj bi brez
prenehanja molili. Ker pa mora človek tudi delati,
da si za ohranjenje življenja potrebno prisluži, zato
so že v starih časih posebne dni določali, v kterih
naj bi kristjani zlasti za svojo dušo skrbeli. Taki
dnevi so nedelje in prazniki. Vsi prazniki
skupaj, ki se vsako leto ponavljajo, se imenujejo
cerkveno leto, ktero delimo v tri dobe: bo¬
žično. velikonočno m binkoštno.

Božična doba se prične s prvo adventno
nedeljo in traja do zadnje nedelje po sv. treh kraljih.
Spominja nas neskončne ljubezni Boga Očeta, ki

13

n

i-

i.

r

v

i

i

i

je svet tako ljubil, da je svojega lastnega Sina v
naše odrešenje na svet poslal.

Velikonočna doba se prične s prvo pred-
pepelnično nedeljo in konča s praznikom Kristu¬
sovega vnebohoda. Spominja nas neskončne lju¬
bezni božjega Sina, ki je za nas na križu umrl.

Binkoštna doba nas spominja ljubezni
sv. Duha, ki nas je posvetil; ta se prične v soboto
pred binkoštmi in sega do prve adventne nedelje.

V cerkvenem letu imamo razun nedelj še Go¬
spodove praznike, praznike Marije Device in drugih
svetnikov. Praznike razdeljujemo v zapovedane
praznike, ktere moramo tako obhajati, kakor ne¬
delje; invsopraznike, o kterih so hlapčevska
dela pripuščena, vendar pa cerkev želi, naj bi se
verniki take dni sv. maše vdeleževali — Tudi raz¬
deljujemo praznike vpremakljive, to je v take,
ki se ne obhajajo vsako leto ravno tisti dan me¬
seca, ampak včasih prej, včasih poznej, n. pr. velika
noč, vnebohod, binkošti, itd. — in v nepremak¬
ljive, to je take, ki se vsako leto ravno tisti
dan meseca obhajajo, n. pr. božič, razglašenje Go¬
spodovo, vnebovzetje Marije Device itd.

Ker naj bi se na poglavitne praznike s postom
in molitvijo pripravljali, imajo nekteri svoj pred¬
pražnik (vigilijo). Tudi naj bi prehitro ne poza¬
bili skrivnosti praznikove, zato imajo nekteri tudi
svojo osmino (oktavo).

Sv. cerkev je prav modro ravnala, ker je vvedla
praznike; oni nas vedno spominjajo Jezusa Kri¬
stusa in poglavitnih dobrot krščanstva; tudi nam
dajejo priložnost, svojo vero očitno spoznavati, in
nas spodbadajo k bogoljubnemu. življenju.

Nedelja.

Nedelja je prvi dan v tednu ; imenuje se tudi
Gospodov dan, ker je posebno v Gospodovo

14

službo odločen. Judje so imeli soboto, to je dan po¬
čitka; sobota jih je spominjala, da je v  ta dan Bog
nehal vstvarjati, in da ga je posvetil. Že aposteljni
so namesto sobote začeli nedeljo praznovati, in sicer
zato, ker je ta dan Bog začel svet vstvarjati, ker je
Jezus Kristus v nedeljo od mrtvih ostal in tudi
sv. Duha poslal. Moramo se toraj ob nedeljah teh
velikih dobrot trojedinega Boga spominjati, pridno
božjo službo obiskovati, bogoljubna dela opravljati,
in hlapčevskih del se zdržati.

L oddelek.

Božična doba.

1. Advent.

Advent pomeni prihod, namreč Odrešenikov.
Sveta cerkev želi, da bi se vsako leto hvaležno spo¬
minjali našega odrešenja, in da bi se ga s pobožnim
življenjem vredne storili. Skozi štiri tedne naj bi se
z molitvijo, s postom in drugimi dobrimi deli pri¬
pravljali na praznik Odrešenikovega prihoda, kakor
se je tudi ves človeški rod skoz štiri tisoč let na
prihod Odrešenikov pripravljal. Zato se ob tem času
v cerkvi ukazuje vijolična barva, barva pokore in
hrepenenja. V Adventu se berejo zorni c e — Ro-
rate (rosite) — tako imenovane, ker se začenjajo z
besedami: Rosite nebesa, in oblaki naj Pravičnega
deže! (Iz. 45, 8.) Sv. evangeliji, ki se ob nedeljah
bero, govore o prihodu Odrešenikovem in o svetem
Janezu Krstniku. Berila nas opominjajo k pokori
in poboljšanju. V adventu se moramo torej z mo¬
litvijo, postom, premagovanjem v jedi, pijači in
razveseljevanji pripravljati na Jezusovo rojstvo. V
adventu je praznik brezmadežnega spočetja
Marije device (8. grudna).

15

2. Božič.

(25. grudna.)

Najbližnja priprava na Božič je dan pred svetim
dnevom, ki je posvečen spominu Adama in Eve, in
sicer zato, da bi si toliko bolj živo pred oči stavili,
koliko smo z Adamom zgubili in koliko s Kristusom
pridobili. Ta dan je zapovedan post. Za njim nastopi
sveti večer, ki je za vsacega kristjana zelo vesel
čas. To veselje se razodeva v družinskem življenji
s trojno šego: 1. napravljajo se jaslice, t. j vpo-
dablja se betlehemski hlevček in vse, kar se je pri
Jezusovem rojstvu godilo; to šego je pričel sveti
Frančišek Asiški v trinajstem stoletji; — 2. postav¬
ljajo se božičnice, t. j. drevesca, okinčana z lu-
čicami, s trakovi, pozlačenim ali pravim sadjem, ali
z drugimi darili, v znamenje, da smo po novoro¬
jenem Jezusu, ki je za nas na drevesu sv. križa
umrl, prejeli duhovno luč, ki je sv. vera, in vse pre¬
blage darove in milosti. — 3. Lepa je tudi pobožna
navada, da gospodarji ali gospodinje vse tri božične
večere (pred božičem, pred praznikom obrezovanja
Kristusovega in pred svetimi tremi kralji) svoje sta¬
novanje, vse hišne shrambe in druga poslopja in
živino po »Avemariji« z blagoslovljeno vodo škro¬
pijo, s kadilom kade, in zraven rožnivenec molijo.

Posebnost svetega dneva obstoji vtem, da vsak
mašnik sme tri sv. maše brati. Prva je o polnoči;
sv. evangelij nam pripoveduje o Jezusovem rojstvu
v hlevcu betlehemskem, in zato nas ta sv. maša
spominja časnega rojstva njegovega iz Marije De¬
vice. Druga sv. maša se bere zarano, pri kteri nam
sv. evangelij pripoveduje, kako so pastirci prihiteli
in božjeDete molili; ona nas spominja duhovnega
rojstva Jezusovega v krščanskih srcih. Tretja sveta
maša se bere pri belem dnevu; začetni sv. evangelij
od sv. Janeza : »V začetku je bila Beseda in Beseda

16

je bila pri Bogu in Bog je bila Beseda ... in Beseda
je meso postala in je med nami prebivala«, nam
naznanja večno rojstvo Jezusovo od Boga Očeta.

Med osmino božično se nahajajo naslednji praz¬
niki: 1. Praznik sv. Štefana, ki je prvi zavoljo
Jezusove vere kri prelil; sopraznik sv. Janeza
evangelista, kteri je bil posebni ljubljenec Je¬
zusov; 3. sopraznik nedolžnih otročičev, kteri
so zavoljo Jezusovega rojstva bili pomorjeni. Osmi
dan Jezusovega rojstva, ki se imenuje praznik Go¬
spodovega obrezovanja, ker je bilo Dete čez
osem dni obrezano in Jezus imenovano. Imenuje
se tudi novo leto, ker je prvi dan solnčnega leta.

3. Razglašenj e Gospodovo.

(6. prosinca.)

Razglašenje Gospodovo se tudi imenuje praznik
sv. treh kralj ev; spominja nas tistih treh modrih,
ktere je zvezda iz Jutrovega v Betlehem vodila in
kteri se po ustnem izročilu imenujejo Gašpar, Mel-
hijor in Baltazar. Darovi, ki so jih novorojenemu
Jezusu prinesli, so visokega pomena: zlato je zna¬
menje kraljevske časti Jezusove, kadilo njegove
božje nature, mira pa človeške- To naj nas opo¬
minja, da naj bi tudi mi Jezusu darovali zlato pri¬
srčne ljubezni, kadilo pobožne molitve in miro po¬
trpežljivosti. Na praznik Gospodovega razglašenja
se pa še dveh drugih dogodeb spominjamo, namreč:
Jezusovega krsta v reki Jordanu, pri kterem
je nebeški Oče Jezusa razglasil za svojega Sina;
— in prvega čudeža Jezusovega v Kani
Galilejski, s kterim je prvikrat aposteljnom po¬
kazal svojo božjo vsemogočnost.

Na večer pred tem praznikom se v spomin, da
je Jezus s svojim krstom v Jordanu vodo posvetil,
blagoslavlja voda, s ktero verniki svoja stanovališča
škrope. Sem ter tje je tudi šega, da si dajejo verniki

17

a
n
i.

o
a

‘i
i

z

blagosloviti kadila in krede, s ktero se na vrata na-
pisujejo. G. j M. fB., t. j. začetne črke kraljevskih
imen. Ta šega naznanja, da svojo hišo stavijo pod
varstvo teh sv. mož, in da hočejo pri prihodu in
odhodu iz hiše v srcu dobre misli vzbujati.

Drugo nedeljo po sv. treh kraljih obhajamo
praznik Jezusovega presvetega imena.
Da bi nas sv. cerkev k večjemu češčenju in pove¬
ličanju imena Jezusovega spodbudila, deli na ta
god in vso njegovo osmino popolen odpustek, če
sv. zakramente vredno prejmemo, če smo iz tega
namena pri sv. maši, in na namen sv. Očeta molimo

4. Svečnica.

(2. svečana.)

Svečnica ali Marijino očiščevanje je
praznik Gospodov in Marijin. Gospodov praznik
zato, ker je Marija štirideseti dan po rojstvu Jezusa
prinesla v tempelj k darovanju; Marijin praznik,
ker je Marija po Mojzesovi postavi štirideseti dan
prišla v tempelj k očiščevanju. Ker je starček Si¬
meon takrat Jezusa v naročje vzel in rekel, da bo
»luč v razsvetljenje nevernikom«, zato se ta dan
voščene sveče blagoslavljajo. Prižgane sveče
pomenjajo, da nas je luč Jezusove vere razsvetlila,
in nas spodbadajo, po ti sveti luči vedno se ravnati.

Navadno štejemo po sv. treh kraljih šest ne¬
delj ; pa vseh šest ne pride vsako leto na vrsto,
ampak pride jih po pet, štiri, tri, dve ali še celo
ena, kakor je prej ali pozneje Velikanoč, po kteri
je cerkveno leto vravnano. Nedelje, ki se tu iz¬
puste, se pa po 23. nedelji po binkoštih vložijo.

Cerkv. obredi.

2

18

II. oddelek.

Velikonočna doba.

1. Post

Kakor se na božični praznik v adventu pri¬
pravljamo, tako je sv. cerkev tudi za pripravo na
velikonočni praznik posebni čas odločila, namreč
štiridesetdanski post. V tem času naj bi posnemali
Jezusa, ki se je pred svojim javnim nastopom postil
40 dni, in naj bi pridno premišljevali Jezusovo trp¬
ljenje in smrt. V prvih časih krščanstva so se nek
teri verniki začeli postiti 70 dni, drugi 60 dni, zopet
drugi 50 dni pred velikonočjo, od tod izvirajo
imena treh nedelj pred pepelnico, namreč : septua-
gesima, sedemdesetnica (prva predpepelnična),
sexagesima, šestdesetnica (druga predpepelnična)
in qui n q uage sima, petdesetnica (tretja pred¬
pepelnična). Mi se začnemo postiti na pepelnično
sredo; od pepelnične srede do velike sobote je
46 dni; ker se pa ob nedeljah ne postimo, odpade
6 dni, tako da se res 40 dni postimo; zato se naš
post imenuje: quadragesima, štiridesetdanski post.
Postnih nedelj imamo šest, ki se tako-le imenujejo:
1. pepelnična, 2. kvatrna, 3. brezimna, 4. sred-
postna, 5. tiha, 6. cvetna.

Pepelnično sredo sv. cerkev pepel blago¬
slavlja, in vernike na glavi v podobi križa pepeli
rekoč: Spomni se, človek, da si pepel in
da se boš zopet v pepel spremenil. Pepel
na glavo potresen pomeni žalost in pokoro nad grehi
in nas spominja minljivosti vsega posvetnega. Daje
postni čas res čas pokore, spoznamo iz tega, ker
se v cerkvi ukazuje vijolična barva, in ker se pri
sv. maši izpušča »glorija« in »aleluja«. — Na tiho
nedeljo se altari in britke martre zagrinjajo z
višnjevimi prti, v spomin skrivnega življenja Jezuso¬
vega pred njegovim trpljenjem. Sv. cerkev že žaluje,

19

zato se do velikonočne nedelje pri sv. maši izpušča
vse, kar veselje razodeva, tako n. pr. psalm za¬
četne molitve, in »čast bodi Očetu« itd.

V postu moramo premišljevati Kristusovo
trpljenje, radi moliti sv. križev pot in žalostni del
sv. rožnega venca.

V petek po tihi nedelji je sopraznik ž a -
lostne Matere Božje, ki nas spominja neiz¬
rekljive žalosti, ktero je Marija občutila takrat, ko
je stala pod križem umirajočega Sina.

V postu imamo navadno tudi praznik sv. Jo¬
žefa (19. sušca), in praznik Marijinega ozna¬
njenja (25. sušca).

2. Sveti veliki teden.

Zadnji teden v postu se imenuje veliki teden,
ker v njem s posebno pobožnostjo obhajamo naj-
veče skrivnosti našega odrešenja. — Najimenitnejši
dnevi velikega tedna so: cvetna nedelja, veliki
četrtek, veliki petek in velika sobota.

a)  Cvetna nedelja.

Ta dan nam cerkev pred oči stavi, kako da je
Jezus veličastno na oslici jezdil v Jeruzalem; kamor
ga je velika množica spremljala, mu v čast in slavo
pot z vejami potresala in palmove veje in oljke v
rokah držeč veselo prepevala: »Hosana Sinu Davi¬
dovemu ! češčen bodi, ki pride v imenu Gospo¬
dovem.« Zato se ta dan blagoslavljajo pal¬
move in oljkine vejice, pri nas tudi mlade šibice,
zlasti leskove (butare), na katere se naveže raz¬
lično zelenje in cvetje; od tega ima ta dan tudi
ime cvetna nedelja.

Po blagoslovu oljk gre procesija okoli cerkve;
ko se približa vratom, postane, ker so vrata zaprta.
To nas spominja na žalostno resnico, da so za nas
bila po grehu Adamovem zaprta nebeška vrata.

2*

20

Znotraj in zunaj pojejo pevci »Hosana«; subdijakon
potrka s križem na vrata, ki se odpro, in pevci ze¬
dinjeni po cerkvi pojo, kar pomenja, da so se nam po
Jezusovi smrti na križu nebeška vrata zopet odprla.

Pri sveti maši se bere »p a s s i o n«, to je
trpljenje ali tisti oddelek sv. pisma, v kterem
je opisano Jezusovo trpljenje in smrt. Pri besedah
»Jezus je svojo dušo i z d i h n i 1« vsi poklek¬
nejo v znamenje velike žalosti, in da Zveličarja na
tihem molijo. Na cvetno nedeljo se bere »passion«,
iz evangelija sv. Matevža, v torek iz sv. Marka, v
sredo iz sv. Luka, in v petek iz sv. Janeza.

b) Velika sreda.

Veliko sredo popoldne se začne premišljevanje
Jezusovega trpljenja s tem, da se po cerkvah prepe¬
vajo jutranjice, ktere so sestavljene iz psalmov,
žalostnih pesem Jeremijevih in iz beril, ki merijo na
trpljenje Jezusovo. — Med petjem je ob desni strani
pred altarjem postavljen trivoglat svečnik, na kterem
je nastavljenih 15 sveč; ob robu 14 rudečih, bela pa
na vrhu. Med petjem se ena za drugo ugasne, tako,
da le bela še gori; potem tudi to snamejo, jo ne¬
sejo gorečo za altar, duhovnik s šibico nekoliko ob
tla vdari, in zunaj cerkve začnejo ropotati. Ru-
deče sveče pomenjajo preroke in aposteljne, bela
pa Kristusa. Ugasovanje pomenja, da so judje
preganjali in morili preroke, in da so aposteljni
zgubili Jezusa v njegovem trpljenji. Da gorečo belo
svečo nesejo za altar, nas spominja Jezusove
smrti in teme ob njegovi smrti. Ropotanje
nas spominja divjega vpitja judov in strašnih pri-
godeb v naravi ob smrti Kristusovi.

c)  Veliki četrtek.

Veliki četrtek nas spominja, da je Jezus pri
zadnji večerji postavil presveto rešnje Telo. —

21

Cerkvene šega tega dneva naznanjajo veselje in
žalost; veselje nad presv. rešnjim Telesom, s
kterim nam je Jezus svojo neskončno ljubezen
skazal, in žalost zavoljo njegovega bridkega
trpljenja, ki se je ta dan pričelo.

Šege velikega četrtka so:

1. Križ na velikem altarji se ogrne z belim prtom.

2. Sv. maša se bere v beli obleki; mašnik ve¬
selo »gloria« zapoje, vsi zvonovi se oglase v zna¬
menje veselja. Ali kmalo se žalostni spomin Jezuso¬
vega trpljenja povrne, slovesno petje neha, zvonov
in zvončkov veseli glasi utihnejo ter molče do so¬
bote, lesena drdra (ropotulja) v zvoniku drdra, in
namesto zvončkov klepetci pri sv. maši klepečejo.

Zvonovi utihnejo v znamenje žalosti. Zvonovi
pa tudi pomenjajo aposteljne, in zato nam ta šega
naznanja, da so se aposteljni v teh dneh poskrili
in omolknili.

Ta dan se le ena sv. maša v vsaki duhovnijski
cerkvi bere. Pri tej sv. maši posveti mašnik tri ho¬
stije : eno za sv. mašo tega dneva, drugo za veliki
petek, tretjo za božji grob v monštranco. Prvo mašnik
pri sv. obhajilu zavžije, drugi dve dene v kelih, kterega
zakrije. Drugi duhovniki in verniki ta dan iz nje¬
govih rok sv. obhajilo prejmejo, kar nas spominja,
da je pri zadnji večerji Jezus aposteljne obhajal.

3. Po sveti maši se kelih s sv. hostijama v
procesiji prenese v poseben kraj, kjer se hrani do
prihodnjega dne. To prenašanje pomeni Jezusovo
pot na oljsko goro po zadnji večerji.

4. Potem se vsi altarji odkrijejo. Med tem opra¬
vilom duhovnik moli 21. psalm, v kterem je preroko¬
vano, da bodo Odrešenikova oblačila med-se razdelili,
in vadljali za njegovo suknjo. — To opravilo pomeni
globoko cerkveno žalost in zapuščenje Jezusovo.

5. V stolnih cerkvah škofje sv. olje blagoslav¬
ljajo in dvanajsterim starčkom noge umivajo. To nas

22

spominja Jezusove neskončne ponižnosti, ker je pri
zadnji večerji svojim učencem noge umival. Ravno
to tudi katoliški vladarji store revnim starčkom, kar
naj bi nam služilo v zgled, da moramo tudi mi
revne ljudi spoštovati, jih podpirati in jim streči.

d)  Veliki petek.

Veliki petek je smrtni dan našega Gospoda
Jezusa Kristusa, je dan največje žalosti. Zato tudi
vse šege tega petka naznanjajo le žalost. Daritev
sv. maše se ta dan ne obhaja, ker nam je živo
pred očmi Jezusova daritev na križu.

Šege tega dneva so te-le:

1. Ob začetku opravila se sveče na altarji ne
prižgo; tudi v svetilnici se luč ugasne, v znamenje,
da je Jezus, luč sveta, umrl. Križi so s črnimi
prti ogrnjeni; tudi duhovniki v črnih oblačilih k
altarju pristopajo, se na njegove stopnjice vležejo,
nekoliko časa Gospodovo bridko smrt obžalujejo,
in ponižno molijo njegovo neskončno ljubezen.

2. Potem se bere ali poje oddelek iz sv. pisma,
ki govori o Jezusovem vstajenji; to naj bi nam
bilo v tolažbo pri premišljevanji njegovega brid¬
kega trpljenja.

3. Zdaj se bere tisti oddelek sv. pisma, ki pripo¬
veduje, kako naj Izraelci velikonočno jagnje zakol jejo
in jedo. Potem se koj bere passion po sporočilu sv. Ja¬
neza, v dokaz, daje Jezus pravo velikonočno jagnje.

4. Potem pridejo na vrsto molitve za vse ljudi:
za papeža, škofa, duhovščino, za cesarja, pa tudi
za krivoverce, razkolnike, jude in nevernike. Te
molitve so živ dokaz krščanske ljubezni sv. cerkve;
ona sovraži in zametuje le greh in zmoto, greš¬
nike pa miluje in zanje moli.

5. Po dokončanih teh molitvah mašnik v roke
vzame zakriti križ ter ga polagoma razkriva v spo¬
min, da so bili Jezusu oblačila slekli, in trikrat poje:

23

»Glejte les križa, na kterem je viselo zveličanje sveta.«
— »Pridite, častimo«, mašniku pevci odpevajo.

6. Mašnik razkriti križ potem nese na poseben
za to pravljeni kraj, ga položi na blazinico v spomin,
da je bilo Jezusovo telo v grob položeno. Potem
mašnik nekoliko oddaljen trikrat poklekne, naposled
pa Jezusa poljubi. Tako počaste tudi drugi priču¬
joči duhovniki sv. križ. Med tem češčenjem se na
koru pojejo »očitanja«, s kterimi se judovskemu
ljudstvu naštevajo brezštevilne dobrote, ktere je
Jezusu povračevalo le z nehvaležnostjo.

7. Potem gredo duhovniki v procesiji po kelih
s hostijama k stranskemu altarju ; in nato se prične
pri velikem altarji opravilo, ki je mesto sv. maše in
mašnik zavžije eno prejšnji dan posvečenih hostij. —
Drugo sv. hostijo dene v monštranco, jo potem ogrne
z belim zagrinjalom, in jo v procesiji nese v b o žj i
grob; tukaj je sv. rešnje Telo med lučicami in
cveticami izpostavljeno. Obiskovanje božjega groba
nas spominja pobožnih žena in aposteljnov, ki so
hodili k Jezusovemu grobu. Pri ti priložnosti ne
smemo samo radovednosti pasti, ampak lepo se
moramo obnašati in pobožno moliti.

e) Velika sobota.

Ta dan nas spominja, da je Jezusovo telo v
grobu ležalo, in da je njegova duša šla tolažit po¬
božne duše v predpekel.

Sv. mašo sme le en mašnik darovati; altarji
so brez lepotij, tabernakelj je odprt in prazen;
bridka martra na tleh leži; zunaj božjega groba
v cerkvi nobena luč ne gori.

Šege tega dneva sol"

1. Blagoslavljanje ognja, kteri se iz kremena
izkreše v znamenje, da je Jezus temeljni kamen
našega zveličanja, iz kterega izhaja luč, ki nas
razsvetljuje.

24

2. Potem mašnik blagoslovi pet kadilnih zrn
za velikonočno svečo.

3. Pri procesiji v cerkev nese dijakon stalnico
s tremi roglji; na vsaki rogelj je nataknjena bela
sveča. K velikemu altarju grede dijakon z blagoslov¬
ljenim ognjem prižge prvo svečo pri vstopu, drugo
sredi cerkve, tretjo pred velikim altarjem. Ko svečo
prižge, poklekne in zapoje: »Luč Kristusova«;
drugi odpevajo: »Bogu bodi zahvala«, namreč zato,
ker smo po Kristusu spoznali troj edinega Boga.

4. Blagoslavljanje velikonočne 'sveče, ki nam
pomeni Jezusa od smrti vstalega. Kadilna zrna,
ktera se v podobi križa v svečo vtaknejo, nas spo¬
minjajo peterih ran Gospodovih. Blagoslovljena
velikonočna sveča se na evangelijsko stran altarja
postavi, in se odslej do praznika vnebohoda pri
vsaki slovesni službi božji prižiga.

5. Bere se dvanajst prerokovanj iz stare za¬
veze. ktera so se nad Jezusom spolnila.

6. Krstna voda se posveti, ker so v prvih časih
krščanstva na veliko soboto katehumene krščevali.

7. Sv. maša se bere v beli barvi. Ko mašnik
»Gloria« zapoje, vsi zvonovi v zvoniku in zvončeki
po cerkvi zadone in oznanujejo častito vstajenje Je¬
zusovo. — Po listu mašnik veselo zapoje »aleluja«
trikrat, vselej z nekoliko višjim glasom; enako se
mu na koru odpeva.

Beseda »aleluja« pomeni: »hvalite Gospoda !«
ali »Bog bodi hvaljen«.

8. Velike sobote popoldan nam velikonočno
jutro predočuje. Ko duhovniki odpojo vesele veliko¬
nočne jutranjice, gredo k božjemu grobu. Mašnik
vzame belo zagrinjalo z monštrance in proti
ljudstvu obrnjen trikrat zapoje »aleluja«. Nato se
nese presveto rešnje Telo v procesiji iz cerkve; v
cerkev vrnivši se mašnik zahvalno pesem zapoje
in podeli vernikom sv. blagoslov.

25

3. Velika noč.

Sv. Gregor imenuje veliko noč največji izmed
vseh praznikov, ker Jezusovo vstajenje je porok
našega odrešenja, podlaga sveti veri in poroštvo
prihodnjega vstajenja. — Judje so se ob tem času
spominjali rešenja iz egiptovske sužnjosti.

Velika noč je vselej prvo nedeljo po prvi spo-
mladni polni luni. Po tem dnevu se ravnajo vsi
naslednji Gospodovi prazniki.

Cerkev je o veliki noči kolikor mogoče okin-
čena; na velikem altarji stoji podoba Jezusova z
bandercem v roki, ker je smrt in pekel premagal:
»aleluja« se mnogokrat ponavlja.

Vsaka krščanska družina si za ta dan neko¬
liko mesa, kruha, jajec in hrena preskrbi, si to da
blagosloviti, veselega srca vživa in kaj rada tudi
prijateljem in znancem postreže. Od starodavnih
časov so tudi v navadi pirhi. Jajceva lupina na¬
znanja Jezusov grob, kterega je predrl iz lastne
moči; rudeča barva pa veselje, ki ga imajo zlasti
otroci s pirhi.

4. Bela nedelja.

Tako se imenuje prva nedelja po veliki noči,
ker so v prvih časih krščanstva imeli lepo navado,
da so veliko soboto krščeni dobili v znamenje za-
dobljene nedolžnosti belo obleko, ktero so prvo
nedeljo po veliki noči odložili.

V nekterih krajih imajo navado, da ta dan
otroci pristopijo prvič k sv. obhajilu.

5. Prošnji dnevi.

Velikonočni dobi, ki obsega šest nedelj, je
vvrstila sv. cerkev štiri procesije, namreč: na dan
sv. Marka (25. mal. travna), ktero je ukazal papež
Gregor vdliki v odvrnjenje kuge; in v ponedeljek,

26

vtorek in sredo pred vnebohodom Gospodovim, ktere
je prvi obhajal sv. Mamert, škof Vienski na
Francoskem, v očitno prošnjo za odvrnjenje raz¬
ličnih nadlog v škofiji. Pri procesijah molimo, da bi
Bog blagoslovil polja in nas varoval nesreč ; od tod
ime prošnji dnevi. Pred procesijami se križ
nosi, zato se ta teden tudi imenuje križev teden.

6. Vnebohod Gospodov.

Sv. pismo nam pripoveduje, da je Jezus štiri¬
deseti dan po svojem vstajenji na oljski gori iz lastne
moči šel v nebesa. V spomin na to dogodbo obhaja
sv. cerkev slovesni praznik vnebohoda Gospodovega.

Šege tega dneva so:

1. Velikonočna sveča se ugasne pri slovesni
sv. maši po sv. evangeliji; po maši se od altarja
odmakne, v znamenje, da s tem praznikom jenja
velikonočna doba.

2. Podoba vstalega Jezusa se po evangeliji z
altarja vzame in odnese. — Ta praznik ima tudi
svojo osmino.

III. oddelek.

Binkoštna doba.

1. Binkoštni praznik.

Beseda binkošti pomeni petdeset, ker je bin¬
koštna nedelja petdeseti dan po Gospodovem vsta¬
jenji. Binkoštna nedelja nas spominja, da je sv. Duh
prišel nad aposteljne v podobi gorečih jezikov. Ta
dan je toraj praznik sv. Duha, in ker se je tudi takrat
prva krščanska občina ustanovila, je binkoštna ne¬
delja res rojstni dan svete katoliške cerkve.

Binkoštno soboto se blagoslavlja krstna voda,
ker so v starih časih tudi ta dan krščevali. Tudi

27

e je na binkoštno soboto zapovedan post, da bi se s
a postom in molitvijo vredne storili darov sv. Duha.
■- V škofijskih cerkvah se binkoštno nedeljo in

d ponedeljek deli zakrament sv. birme.

i

ž 2. Presveta Trojica.

Ta praznik nam očitno in slovesno pred oči
stavi največjo skrivnost sv. vere, skrivnost presvete
Trojice. Ta god je vselej prvo nedeljo po binkoštih,
in je tako rekoč ponavljanje vseh svetih skrivnostij
ob enem, ktere smo o posameznih velikih praznikih
1  obhajali. Ta praznik naj nas posebno spodbada, da
hvaležnost in čast skazujmo trojedinemu Bogu,
kteri nas je vstvaril, odrešil in posvetil.

3. Praznik presvetega rešnjega Telesa.

Ta prelepi praznik se obhaja v četrtek po
presveti Trojici; sicer bi se moral obhajati na v e-
liki četrtek, ker je ta dan Jezus postavil za¬
krament svetega rešnjega Telesa. Ker pa sv. cerkev
veliki teden zavoljo smrti Jezusove le žaluje, je po¬
stavila spomin svetega rešnjega Telesa v veseli
čas, ko je cela narava v največji krasoti.

Presveto rešnje Telo se v procesiji iz cerkve
nese; pota, po kterih se obhod pomika, so okin-
čana, veselo petje, streljanje in zvonjenje se razlega.
Na štirih krajih so postavljeni altarji, pri kterih
procesija postojf, mašnik sv. rešnje Telo v mon-
štranci nanje postavi, in poje začetek štirih evan¬
gelijev, in potem da sv. blagoslov.

Ta veseli praznik ima osmino; cerkev je zelo
okinčana, in vsaki dan je sv. maša z blagoslovom.
Prav iz srca moramo Jezusu hvaležni biti in po¬
božno ga moliti, ker se poniža med nami prebivati,
in ker se nam daje v jed in pijačo.

28

4.  Nedelje po biukoštili.

V pobinkoštni dobi štejemo navadno 24 ne¬
delj ; jih je pa tudi več, kakor je že velikanoč prej
ali pozneje, če jih je več kakor 24, se pred 24. ne¬
deljo vvrstijo tiste nedelje, ki so po sv. treh kraljih
ostale. V tem času sta dva kvatrna tedna.

5.  Manjši prazniki Gospodovi v binkoštni dobi.

1. Praznik presvetega Jezusovega Srca v petek
po osmini sv. rešnjega Telesa.

2. Sopraznik najdenja sv. križa 3. vel. travna,
in praznik povikšanja sv. križa 14. kimovca.

3. Praznik cerkvenega posvečevanja ali Cahe-
jeva nedelja, to je spomin tistega dneva, ko se je
cerkev posvetila v službo božjo. V našem cesarstvu
se ta spomin obhaja po vseh cerkvah ob enem, in
sicer tretjo nedeljo meseca vinotoka. V zvonikih se
rudeče-bela bandera razobešajo, ki naznanjajo ve¬
selje, da hoče Jezus med nami prebivati. ■— Cahe-
jeva nedelja se imenuje zato, ker se pri sv. maši
bere evangelij, ki nam pripoveduje, da je Jezus šel
v hišo Cahejevo in ga spreobrnil.

IV. oddelek.

Prazniki Matere božje in angeljev.

O vseh časih je sv. cerkev Mariji posebno čast
skazovala, ker je zavoljo svoje čistosti in pobožnosti
mati božjega Sina postala, in ker v milosti, v svetosti,
v veličastvu in moči vse angelje in svetnike prekosi,
in se zato zove Mati Božja, kraljica nebes, angeljev
in svetnikov. Mi Marijo častimo in v dušnih pa
telesnih potrebah na pomoč kličemo; to je Bogu
zelo všeč, nam pa v veliko korist. Posebno moramo
o Marijinih praznikih njene lepe čednosti premišlje¬
vati in posnemati. Njeni poglavitni prazniki so:

29

1. Brezmadežno spočetje (8. grudna),
ki nas spominja, da je Marija po posebni milosti
božji bila brez madeža izvirnega greha.

2. Marijino očiščenje ali svečnica
(2- svečana).

3. Marijino oznanjenj e (25. svečana), ki
pas spominja, da je angelj Gabrijel prišel k Mariji
m ji oznanil, da bo postala mati Odrešenikova.

4. Marijino vnebovzetje ali veliki Šmaren
(15. vel. srpana) obhajamo v spomin smrti Marijine
'n njenega povišanja v nebesih. To je največji Ma¬
rijin praznik, ker nam pred oči stavi veličastvo, pla¬
čilo in zmago prečiste Device, toraj ima tudi svojo
osmino; pred ta dan je zapovedan post.

5. Marijino rojstvo ali mali Šmaren (8. ki-
movca) obhajamo v spomin Marijinega rojstva. Pri
drugih svetnikih obhajamo dan njih smrti, ki je
njih rojstni dan za nebesa. Le pri Mariji in sv. Ja¬
nezu Krstniku obhaja sv. cerkev tudi rojstni dan.
V nedeljo po Marijinem rojstvu je god njenega pre¬
svetega imena. Ime Marija pomeni gospa, zapo¬
vedo valka. Papež Inocenc XI. je ukazal to prazno¬
vanje v spomin, da so bili Turki leta 1863 pred
Dunajem na Marijino priprošnjo premagani. Ta
praznik ima osmino s popolnoma odpustki.

6. Rožen kr anska nedelja, prva nedelja
nieseca vinotoka, v spomin slavne zmage kristijanov
nad Turki pri Lepantu leta 1571, in pri Temešvaru
leta 1716.

Imamo pa še mnogo sopraznikov Matere božje:

1. Spomin zaročenja s sv. Jožefom (23. prosinca).

2. Marija sedem žalosti (cvetni petek).

3. Marija pomoč kristjanov .(24. vel. travna).

4. Marijino obiskovanje (2. mal. srpana).

5. Marija karmelska (16. mal. srpana).

6. Marija snežnica (5. vel. srpana).

7. Marijino varstvo (drugo nedeljo listopada.)

30

8. Marijino darovanje (21. listopada).

9. PričakovanjeMarijinegaporoda(18.grudna).

10.  Tudi celi mesec majnik in vsaka sobota
je Mariji posvečena.

A n g e 1 j e pa sv. cerkev časti, ker obhaja:

1. praznik angeljev varhov (prva nedelja ki-
movca).

2. Sopraznik velikega angelja Gabrijela (moč
božja), 24. sušca.

3. Sopraznik velikega angelja Mihaela (kdo je
kakor Bog?) 29. kimovca.

4. Sopraznik velikega angelja Rafaela (zdravnik
božji) 24. vinotoka.



V. oddelek.

Prazniki svetnikov božjih.

Svetnike imenujemo tiste duše vernih kristi-
janov, ki so v tem življenji dosegli posebno visoko
stopnjo krščanske čednosti, in zdaj gotovo gledajo
in vživajo Boga od obličja do obličja.

Med svetnike štejemo:

1. Tiste, kterih svetost spričuje sv. pismo;

2. tiste, kteri se časte s cerkvenim privo¬
ljenjem od starodavnih časov;

3. tiste, ki jih papeži slovesno za svetnike
razglašajo.

Preden se kdo razglasi za svetnika, ga papež
med zveličane prištejejo, to je privolijo, da ga v
kaki cerkvi ali v kacem kraji smejo očitno častiti.

Preden se pa kdo postavi med zveličane, mora
biti spričano, da je bil služabnik božji res v slovesu
posebno visoke (junaške) čednosti in čudodelne moči.

Da je kdo za mučenca spoznan, je treba ska-
zati, da je bil mučen zavoljo sv. vere, in da so se
godili čudeži po njegovi priprošnji.

31

Vse preiskovanje se v Rimu godi z največjo
y natančnostjo in previdnostjo; svetnikovo življenje
a  in njegova sv. djanja se morajo potrditi s priseže-
nimi pričami, njih čudežna dela pa po zvedenih in
vestnih zdravnikih, ki morajo skazati, da se niso
zgodila po naravnih potih in močeh.

Radarje vse neovrgljivo dokazano vkljub vsemu
5 ugovarjanju, papež po večkratnem posvetovanji s
svojimi svetovalci in po večletnem presojevanji iz-
3 reko, da naj se ta in ta šteje še le med zveličane.

Da se zveličani razglasi za svetnika, je treba
c  dokazati, da sta se najmanj še dva čudeža na nje¬
govo priprošnjo zgodila.

Razglašenje za svetnika se s posebnimi slo¬
vesnostmi v Rimu obhaja, in vsemu svetu se pri¬
poroča, novega svetnika častiti in na pomoč klicati.

Svetnike sv. cerkev v te le vrste deli: 1. apo-
steljne in evangeliste, 2. mučence, 3. spoznovalce,
4. device, 5. vdove.

, Sv. cerkev je svetnikom v spomin in v njih
। češčenje posebne praznike odločila. Nekteri praz¬
niki so zapovedani, kakor:

1. sv. Štefan, 26. grudna;

2. sv. Jožef, 19. sušca ;

3. sv. Peter in Pavel, 29. rožnika; prejšnji
dan je zapovedan post;

4. praznik vseh svetnikov, 1. listopada,
kteri ima osmino in prejšnji dan zapovedan post.

Imamo tudi praznike varhov deželnih,
cerkvenih in krajevnih.

Deželne varhe imenujemo tiste svetnike, ki
so si jih posamezne dežele izvolile, da jih posebno
časte in na pomoč kličejo, n. pr. na Kranjskem, Štajer¬
skem. Koroškem, Goriškem,Tržaškem in Istrijanskem
sv. Jožefa; na Avstrijskem sv. Leopolda; na češkem
sv. Janeza Nepomučana; na Moravskem sv. Cirila in
Metoda; na Ogrskem in Hrovaškem sv. Štefana kralja.

32

Cerkvene ali krajevne varhe imenujemo
tiste svetnike, kterim na čast je bila cerkev sezidana.

Sv. cerkev priporoča svojim vernikom, tudi za
posebne zadeve in nadloge, v bolezni in trpljenji
posebne svetnike za pomočnike si voliti in
jih na pomoč klicati, ker skušnja uči, da je že
marsikdo čudovito uslišan bil. Taki pomočniki so
n. pr.: sv. Valentin, sv. Anton, sv. Barbara, sv. Lu¬
cija, sv. Polona itd. Šolska mladina ima za svojega
varha sv. Alojzija, kteremu v čast naj rada
opravlja šestnedeljno pobožnost, in naj si prizadeva,
posnemati njegov bliščeči zgled.

Vseh vernih duš dan.

Dan po prazniku vseh svetnikov (2. listopada)
je posvečen spominu vseh vernih duš, to je tistih,
ktere v vicah časne kazni trpe. Vpeljal ga je sveti
opat Odilo 1. 998. Ta dan moramo moliti za svoje
ranjce stariše, sorodnike, dobrotnike in sploh za
verne duše, da bi jih milostljivi Bog kmalo iz vic
rešil. Vsaki mašnik mašuje v črni obleki; v sredi
cerkve je postavljen mrtvaški oder, pred kterim
duhovniki opravljajo molitve za ranjce.

Verni imajo lepo navado, da grobe pokojnikov
zališajo s cvetlicami in lučicami, da grobe obi¬
skujejo in na njih molijo. Lučiče naznanjajo go¬
rečo prošnjo: »Večna luč naj jim sveti!«

IV. Poglavje.

O cerkvenih opravilih.

Cerkvena opravila so tista sveta dejanja, ktera
je Jezus Kristus sam zapovedal, ali ktera je sv. cerkev

33

ukazala, in po kterih nam Jezus veliko milosti deli.
Cerkvena opravila so : 1. daritev sv. maše, 2. sv. za¬
kramenti, 3. posvečevanja in blagoslovi, 4. molitev,
5. procesije in božja pota.

L O daritvi sv. maše.

V prvih časih krščanstva še niso bili obredi
sv. maše tako določeni, kakor sedaj; vendar po¬
glavitne nje oddelke v vseh časih nahajamo,
namreč: 1. evangelij, 2. darovanje, 3. povzdigo¬
vanje (spreminjanje), 4. obhajilo.

Prvi del svete maše.

Pripravljanje za sveto mašo; evangelij.

1. Ko se je mašnik za sv. mašo z molitvijo
pripravil, si v zakristiji umije roke in se obleče v
mašna oblačila. Potem gre k oltarju, kelih na raz¬
grnjeni korporal postavi, strežaj pa mašne bukve
položi na blazinico leve strani. Mašnik gre k bukvam
ter jih tam odpre, kjer je dnevna maša. Poda se
nato ves ponižen k najnižji stopinji altarjevi, kjer
se zaznamenja s svetim križem in moli s strežajem
42. psalm, v kterem David svoje hrepenenje po
sv. šotoru naznanja. Mašnik spozna svojo nevrednost,
se globoko pripogne, glasno moli očitno spoved
in pri besedah: »grešil sem, grešil sem, zelo
sem grešil«, se skesano trikrat na prsi trka.

Po opravljeni nastopni molitvi gre mašnik zopet
pred altar, in grede moli za dušno očiščenje sebi in
vsem pričujočim. Ko do altarja pride, glavo globoko
prikloni, vse svetnike sploh, zlasti pa tiste, kterih
svetinje so v altarji shranjene, njihove priprošnje
prosi in altar poljubi, da skaže čast in spoštovanje
svetnikom in njihovemu začetniku Jezusu Kristusu.

Cerkv. obredi. 3

34

2. Mašnik se potem poda na levo stran altarja
in moli vhod sv. maše, kterega sklepa z besedami:
»čast bodi« itd. Po tej molitvi gre mašnik v sredo
altarja in s strežnikom za božjo milost prosi, ker
šestkrat moli: »Gospod usmili se nas«, in
trikrat: »Kriste usmili se nas!« To ponav¬
ljanje pomenja, kako silno nam je potrebno usmi¬
ljenje božje, in kako trdno zaupamo, da bomo uslišani.

3. Pri pogledu križa se spominja mašnik pre¬
velike ljubezni Očeta nebeškega, kteri je svojega
edinorojenega Sina za nas dal, in iz globočine
hvaležnega srca moli »Glorija — Slava Bogu
na višavah«, v kteri pesmi presv. Trojici pre-
srčno čast in hvalo daje za vse podeljene dobrote
in milosti. V adventu, v postu, pri sv. mašah za
mrtve »glorija« umolkne, ker se taka vesela pesem
ne vjema s pokoro in žalostjo.

Po gloriji mašnik altar poljubi, se k ljudstvu
obrne, roke razpne in sklene, rekoč: »Gospod z
vami«, na kar strežnik v imenu ljudstva odgovori:
»In s tvojim duhom.« Ta pozdrav je silo star in lep.
Mašnik pač vernim ne more kaj boljšega želeti, kakor
da bi bil Bog ž njimi, da bi bil njih pomočnik in varh;
pa tudi verniki ne morejo mašniku boljšega voščiti,
kakor da bi ga Gospod spremljal, varoval in krepčal.
Mašnik roke razpne in sklene v znamenje, da hoče vse
objeti s svojo ljubeznijo in vsem sprositi nebeških
dobrot.

4. Potem se mašnik na levo stran poda in
z besedo: »Molimo« vernike k molitvi vabi, in v
imenu vseh moli tiste cerkvene molitve, ktere so
za ta dan odločene in ktere zato imenujemo k o -
lekte t. j. zbirne molitve. Pri tem ima roke
razpete in povzdignjene, kar pomeni, kako silno
in goreče hrepeni uslišan biti. Sklepajo se kolekte
in vse druge cerkvene molitve z besedami: »Po
našem gospodu Jezusu Kristusu, kteri s teboj živi

35

in kraljuje v edinosti sv. Duha, Bog od vekomaj
do vekomaj.« Amen.

5. Potem bere mašnik berilo, t. j. kak od¬
delek iz sv. pisma stare ali nove zaveze. Konec
berila reče strežnik: »Bogu bodi hvala!« namreč za
nauke, ki smo jih prejeli po prerokih in aposteljnih.

6. Da bi verniki zaslišane nauke bolj premi¬
slili, so v prvih časih krščanstva sedaj psalme
peli; dandanes namesto njih mašnik le nekoliko
vrstic bere, kterim navadno pristavlja : »Aleluja!«
t. j. »hvalite Gospoda!« Te vrstice se imenujejo
graduale, to je gredne molitve, ker je
nekdaj dijakon med tem šel po stopnicah na priž¬
nico vernikom sv. evangelij brat.

7. Zdaj gre mašnik v sredo altarja, se ponižno
prikloni, roke sklene in prosi, da bi vredno in do¬
stojno oznanoval sv. evangelij. Potem se poda na
desno stran, prekriža mašne bukve in sebe; tudi
verniki se prekrižajo v znamenje, da se sv. evan¬
gelija ne sramujejo, ampak da ga hočejo pričati z
besedo in djanjem. Ko mašnik sv. evangelij
bere, verniki stoje, v znamenje, da božjo besedo
spoštujejo, in da so pripravljeni, jo zvesto spolno-
vati. V starih časih se je koj potem sv. evangelij
na prižnici razkladal. Tudi pri nas je še skoraj
sploh ta navada. — Po pridigi so bili iz cerkve
izpuščeni katehumeni, t. j. tisti, ki so se za sv. krst
pripravljali, tudi očitni spokorniki in neverniki,
zato se je ta del sv. maše imenoval: »maša ne¬
vernikov« ali p o du č e van c e v. Naslednji deli
pa so se imenovali »maša vernikov«.

8. Po evangeliju se moli ob nedeljah in nek-
terih večjih praznikih vera, v..znamenje, da ho¬
čemo nauke sv. evangelija sprejeti in spoznavati.
Pri besedah : »in se je včlovečil«, mašnik na desno
koleno poklekne, da Jezusovo skrivnostno včlove-
čenje počasti.

3*

36

Drugi del svete maše.

Darovanje.

1. Ko mašnik vero odmoli, poljubi altar, se
k ljudstvu obrne s pozdravom: »Gospod z vami!«
in jih k molitvi vabi, rekoč: »molimo«. Potem
prebere psalmovo vrstico, kise » o ff er t o r i u m«
imenuje, odgrne kelih, ga s korporala na stran
postavi in z njega pateno s hostijo v roke vzame,
ter kruh daruje, rekoč: »Vzemi, sveti Oče, vse¬
mogočni Bog! ta prečisti dar, kterega jaz, tvoj ne¬
vredni služabnik, darujem tebi, svojemu živemu in
pravemu Bogu za brezštevilne grehe, razžaljenja
in zanikarnosti, in za vse pričujoče, pa tudi za vse
verne kristjane, žive in mrtve. Daj, da bo meni
in njim v zveličanje in večno življenje.« Amen.

Potem stopi na levo stran, vlije v kelih vina
in nekoliko kapljic vode, zato ker je iz Jezusove pre¬
bodene strani pritekla kri in voda, in tudi zato, ker
to zmešanje pomenja zedinjenje vernega ljudstva
s Kristusom. — Mašnik sedaj kelih v roke vzame in
držeč ga nad korporalom, moli: »Darujemo ti, Go¬
spod! kelih zveličanja, ter prosimo tvojo milost, da
naj gre pred obličje tvojega božjega veličastva v pri¬
jeten dar za zveličanje naše in vsega sveta.« Amen.

Po darovanji vina mašnik moli: »V duhu
ponižnosti in s potrtim srcem stojimo pred teboj,
vzemi naš dar, o Gospod, in godi naj se pred
tvojim obličjem danes tako naša daritev, da ti bo
prijetna, Gospod Bog!«

Ko se je mašnik pred Bogom tako ponižal,
se zopet skloni, proti nebu pogleda, svoje roke
razprostre in na kviško povzdigne, kakor da bi
videl nebesa odprta in sv. Duha v njih, in ga prosi,
naj pripravljeni dar posveti.

2. Po darovanji si mašnik na levi strani altarja
roke umije, kar njega spominja notranje čistosti

37

srca, ki se spodobi temu, kdor stoji pred altarjem
božjim. Potem v sredi altarja ponižno moli, se
obrne proti ljudstvu in reče: »Molite bratje,
da bo moja in vaša daritev prijetna pri Bogu vse¬
mogočnem Očetu.« In strežnik odgovori: »Naj
vzame Gospod ta dar iz tvojih rok v hvalo in
čast svojega imena, tudi v prid naš in vse svete
cerkve.« Mašnik tiho odgovori: »Amen.«

3. Ko se mašnik zopet k altarju obrne, opravi
tihe molitve, po kterih glasno in vneto moli
predglasje, zahvalo za vse dobrote božje, in se
proti koncu pridruži angeljem ter pravi: »Svet, svet,
svet, Gospod, vsemogočni Bog! Polna so nebesa in
zemlja tvoje slave. Hozana na višavah! Bodi češčen,
ki pride v imenu Gospodovem Hozana na višavah.«
Strežnik trikrat z zvončkom pozvoni, da vernike
opominja k pobožnosti, ker sedaj se začne najsvetejše
opravilo; tudi v zvoniku se v nekterih krajih po¬
zvanja, ne le iz spoštovanja do poglavitnejših delov
sv. maše, temuč zlasti v naznanilo tistim, ki bi bili radi
pri sv. maši, pa jim ni mogoče se je vdeležiti, da bi
vsaj doma mislili na to, kar se sedaj v cerkvi godi.

Tretji del sv. maše.

Povzdigovanj e (spreminjanj e).

1. Začne se sedaj tiha maša. Duhovnik oči in
roke povzdigne proti nebu, potem roke pred seboj
sklene, se prikloni ter moli, da bi Bog ta darila bla¬
goslovil in sprejel, ktere daruje zlasti za sv. cerkev,
za papeža, škofa, cesarja in za vse katoličane.

2. Zdaj mašnik moli za tiste, kterirn hoče sad
sv. maše zlasti v prid obrniti, kakor tudi za vse pri¬
čujoče. Ta molitev se imenuje spomin za žive.
Da bi bila bolj krepka, se mašnik obrne k Devici
Mariji, aposteljnom, mnogim mučencem in vsem
svetnikom, ter jih prosi njih priprošnje. Na to stegne

38

svoje roke, jih nad kruhom in vinom drži v znamenje,
da svoje in pričujočega ljudstva grehe in prošnje na
tistega položi, kteri se je za nas daroval. Strežnik
da znamenje, da se začne povzdigovanje.

3. Pri povzdigovanji mašnik ravno to stori,
kar je Jezus pri zadnji večerji storil, vzame namreč
kruh v svoje roke, se zahvali nebeškemu Očetu in
reče: »To je moje telo«, se s kolenom pri¬
pogne in povzdigne sv. rešnje Telo nad glavo, ter
ga pokaže klečečemu vernemu ljudstvu, da ga moli
ter na prsi trkaje prosi odpuščenja grehov.

Potem vzame kelih z vinom, se zahvali nebe¬
škemu Očetu in reče: »Vzemite in pijte vsi iz
njega, kajti to je kelih moje krvi«; se
zopet pripogne in kelih povzdigne. Verniki prav
pobožno pri povzdigovanji molijo r »Jezus, tebi
živim; Jezus, tebi umrjem ; Jezus, tvoj sem živ in
mrtev.« —»Presveta kri, očisti me; presveta kri,
potrdi me; presveta kri, operi me od grehov!«
ali pa: »Moj Jezus, bodi mi milostljiv; moj Jezus,
usmili se me; moj Jezus, odpusti mi grehe!«

4. Po povzdigovanji prosi mašnik, naj bi Bog
to daritev s tisto ljubeznijo iz naših rok sprejel, kakor
je sprejel daritev Abeljna, Abrahama in Melkizedeka,
ktere so bile predpodobe sv. maše. Potem globoko
priklonjen prosi, da bi Bog te dari po svojem an-
gelju pustil prinesti pred svoje veličastvo.

5. Živo verujoč, da je sedaj Jezus na altarji
resnično pričujoč, in da naše prošnje gotovo usliši,
se spominja mašnik vernih duš v vicah, po¬
sebno tistih, za ktere je moliti dolžan. Pri tej molitvi
se spominja lastne pregrešnosti, zato se pri besedah:
»tudi nam grešnikom« skesano na prsi vdari ter
prosi, da bi nas Bog, ne zavoljo lastnega zasluženja,
ampak iz same milosti med zveličane sprejel.

Potem mašnik kelih odkrije, se pripogne in s
sveto hostijo naredi trikrat križ med kelihom rekoč:

39

»Po njem, ž njim in v njem je tebi, Bogu Očetu
vsemogočnemu, v edinosti sv. Duha vsa čast in
slava od vekomaj do vekomaj Amen.« — Te besede
nam kažejo, da zamore samo Jezus Kristus Bogu
dati tisto čast in slavo, ki so mu jo dolžne vse
stvari v nebesih in na zemlji. Pri zadnjih besedah
mašnih sv. hostijo in kelih nekoliko povzdigne,
kar pomenja, da je bil tudi Jezus na križ povzdig¬
njen v božje poveličanje.

Četrti del svete maše.

Sveto obhajilo.

1. Mašnik se začne pripravljati za sv. obhajilo
in moli: »Oče naš«. Po besedah: »in reši nas od
hudega«, prosi mašnik v imenu vseh svetnikov
rešenja vseh nadlog, preteklih, sedanjih in pri¬
hodnjih. Med to molitvijo vzame pateno v desno
roko, se ž njo prekriža, jo iz spoštovanja poljubi
ter sv. hostijo na njo položi. Potem vzame sveto
hostijo, jo nad kelihom v tri dele razdeli, z manjšim
delom naredi trikrat križ nad kelihom rekoč: »Mir
Gospodov bodi vedno z vami«. Zdaj spusti košček
sv. hostije v kelih, da se s presveto rešnjo Krvjo
zmeša, in med tem moli: »Ta zmes in posvetba
telesa in krvi Gospoda našega Jezusa Kristusa bodi
nam, ki jo prejmemo, v večno življenje.« Amen.

Prelomi j en je sv. hostije nas spominja:
1. zadnje večerje, pri kteri je tudi Jezus kruh raz¬
lomil, in 2. ločenja Jezusove duše od telesa pri nje¬
govi smrti. — Zmešanje Jezusovega telesa z njegovo
krvjo pomeni združenje duše Jezusove s telesom,
in njegovo sklenitev s človekom pri sv. obhajilu.

2. Večja kosca sv. hostije položi na pateno in
se trikrat na prsi vdari rekoč: »Jagnje Božje, ki
grehe sveta odjemlješ; usmili se nas!«
tretjikratpa pristavi: »daj nam mir!« — Potem

40

mašnik moli še tri molitve pred sv. obhajilom,
vzame sv. hostijo v levo roko, in se z desno trikrat
na prsi vdari rekoč: »Gospod, nisem vreden,
da greš pod mojo streho, ali reci le z besedo, in
ozdravljena bo moja duša.« Strežnik trikrat po-
žvenklja; potem mašnik zavžije telo in kri Jezusa
Kristusa. Nato pokrije kelih, gre na levo stran in
moli kratko obhajilno molitev.

3. Mašnik gre zdaj v sredo altarja, ga poljubi,
se obrne k vernikom rekoč: »Gospod z vami«,
gre zopet na levo stran in moli poobhajilne
molitve, s kterimi se zahvaljuje za sad sv. maše,
ter prosi, da bi vedno v nas ostal. Ko se povrne na
sredo altarja, ga poljubi, se proti ljudstvu obrne in
reče: »Gospod z vami« in potem »Ite missa est«,
t. j. »Idite v miru, sv. maša je minula«. Potem
blagoslovi ljudstvo v imenu trojedinega Boga.
Slednjič se bere navadno evangelij sv. Janeza:
»V začetku je bila Beseda, in Beseda je
bila pri Bogu inBogje b i 1 a B e s e d a« itd.
Ko reče: »Beseda je meso postala« se pripogne
s kolenom iz spoštovanja do skrivnosti včlovečenja
Sina Božjega. — Kakor je mašnik k altarju šel, tako
gre tudi sedaj od altarja, in sv. maša je sklenjena.

II. O sv. zakramentih.

i. Sveti krst.

a)  Pred cerkvenimi durmi vpraša mašnik botra,
kako naj je otroku ime in kaj da želi od cerkve
božje; boter odgovori: »Vero.« Dalje mašnik vpraša:
»Kaj ti da vera?« Boter odgovori: »Večno življenje.«
Potem mašnik reče: »Ako hočeš v življenje iti,
spolnuj zapovedi; ljubi Gospoda, svojega Boga« itd.
S temi besedami mašnik naznanja, da vera brez

41

spolnovanja zapovedi, brez dobrih del še ni zadosti
za večno življenje.

b)  Mašnik otroku trikrat v obraz pihne. Kakor
je Bog prvemu človeku življenje vdihnil in Kristus
aposteljnom sv. Duha, ravno tako se pri sv. krstu
vdihne človeku čeznaturno življenje, to je posveču¬
joča milost božja.

c)  Mašnik otroku zaznamnja čelo in prsi z
znamenjem sv. križa. Znamenje sv. križa na čelu
človeka opominja, da mora nauke križanega Jezusa
verovati, in če je treba, tudi očitno spoznavati;
na prsih pa, da mora po njih tudi živeti.

d)  Mašnik položi roko na otrokovo glavo,
in med tem božje pomoči prosi. Polaganje rok
pomen ja, da bo otrok v posebnem božjem varstvu,
s kterim mu bo mogoče, po božjih naukih živeti.

e)  Mašnik otroku nekoliko blagoslovljene soli
v usta dene. Sol je znamenje modrosti; kakor sol
dela jedila okusna ter jih varuje gnjilobe, ravno
tako modrost, to je vera in življenje po veri, dušo
stori Bogu prijetno in jo varuje greha.

f)  Mašnik s slovesnimi molitvami in večkratnimi
znamenji sv. križa opravlja zarotovanje, s kterim
v imenu Cerkve veli hudiču, naj zapusti otroka.

g)  Mašnik položi na otroka konec štole, in na
štolo svojo desno roko, v znamenje božjega varstva
in pravi: »J. pojdi v cerkev božjo, da boš večnega
življenja deležen.« Amen. — Ko pridejo h krstnemu
kamnu, molijo mašnik in botri apostolsko vero in
očenaš, ki sta poglavitni del krščanske vere in
krščanskega upanja.

h)  Mašnik otroku ušesa in nosnice s slino po¬
maže, rekoč: »efeta«, t. j. »odpri.se«. To spominja
na čudež, s kterim je bil gluhomutec ozdravljen,
in naznanja, da naj kristijan rad posluša božjo
besedo ter si prizadeva s pobožnim življenjem
»lepa dišava biti pred Bogom«. (2. Kor. 2. 15.)

42

i)  Mašnik vpraša: »Ali se odpoveš hudiču ?
— in vsemu njegovemu djanju? — in vsemu nje¬
govemu napuhu ?« Boter odgovori na vsako vpra¬
šanje : »Se odpovem.« Potem mašnik mazili otroku
prsi in medplečje s sv. krstnim oljem. V starih
časih so se bojevalci z oljem mazali, da so bili
krepkejši in gibčnejši; maziljenje pri sv. krstu
pomeni duhovno moč, zoprstati vsem skušnjavam,
in spolnovati božje zapovedi.

Zdaj mašnik višnjevo spokorno štolo z belo
veselo zamenja; še enkrat vpraša otroka: »Ali
veruješ v Boga Očeta vsemogočnega, stvarnika
nebes in zemlje?« »Ali veruješ v Jezusa Kristusa. .?«
»Ali veruješ v sv. Duha, sv. katoliško cerkev .. ?«
Boter na to trojno vprašanje odgovarja: »Verujem.«
Potem še vpraša : »J., ali hočeš krščen biti ?« Boter
odgovori: »Hočem.«

le)  Mašnik otroka na glavi trikrat z vodo oblije
v podobi križa rekoč: »J., jaz te krstim v imenu
Očeta -f in Sina -f- in svetega Duha.« Med kršče-
vanjem boter otroka na rokah drži, botra pa des¬
nico nanj položi.

Z) Mašnik otroku glavo na temenu s sv. krizmo
mazili s prošnjo, naj bi Bog tega maziljenca, to je
kristijana v veri potrdil; položi na njega belo
obleko v znamenje prejete čistosti in nedolžnosti,
ktero naj do konca ohrani neomadeževano, mu
poda gorečo svečo v roke v spomin, da naj hodi
v luči svete vere in naj se trdno drži Jezusovih
naukov ter po njih ravna svoje življenje.

2. Sveta birma.

1. Sv. birma je v to postavljena, da bi nas
v veri potrdila, ker birmati se pravi potrditi. Bir¬
manci se napovedani dan snidejo s svojimi botri v
cerkvi, in se tako v vrsto vstopijo, da je za vsakim

43

njegov boter. Škof stopijo pred altar ter prično
moliti nad birmanci, kteri med molitvijo kleče;
potem se k birmancem obrnejo in s sklenjenimi
rokami v začetku molitve prosijo, da bi sv. Duh
nad nje prišel ter jih greha varoval. Nato roke
nad njimi razprostrejo in s povzdignjenim glasom
molijo, naj bi sv. Duh svoje sedmere darove nad
birmance razlil; to molitev imenujemo prvi
blagoslov.

2.  Potem gredo škof k vsakemu posebej, roko
na njega polože, mu ime dajo, in vsacega s sv. krizmo
na čelu mazilijo, rekoč: »J., zaznamnjam te z zna¬
menjem križa, in te potrdim z mazilom zveličanja
v imenu Očetu in Sina in sv. Duha. Amen.« Po-
klada rok pomeni posebno božje varstvo. M a z i 1 j e n j e
s sv. krizmo, ktera je napravljena iz olja in iz bal¬
zama, pomenja, da je birmanec sedaj v veri po¬
trjen, da se bo zamogel vojskovati zoper dušne
sovražnike. Olje pomeni vso srečo in milost, bal¬
zam opominja, naj bi tudi birmanec razširjal lepo
dišavo krščanskih čednosti. Maziljenje se godi v
podobi križa na čelu v znamenje, da se birmanec
nikdar ne sme sramovati sv. križa, ampak da je
dolžan očitno spoznavati vero v križanega Jezusa.

3. Med maziljenjem boter desno roko na bir-
mančevo ramo položi, s čemur pokaže, da hoče
vedni pomočnik in varh biti mlademu bojevalcu
Kristusovemu. Po maziljenji duhovnik čelo s pavolo
zbriše, boter pa mu ga zaveže z vezilom, kterega
drugi duhovnik odveže in čelo še enkrat zbriše.

4. Potem škof birmanca nekoliko na lice vda-
rijo, rekoč: »Mir bodi s teboj!« To birmanca opo¬
minja, da mora po Jezusovi veri stanovitno živeti
in jo srčno do smrti pričati, ko bi mogel še toliko
zavoljo nje trpeti. Poslednjič škof vse birmance
blagoslove, kteri še le potem smejo oditi.

_jt£_

3.  Presveto rešnje Tel6.

a)  Pri sv. Obhajilu prejemajo verniki Jezusa
Kristusa samega pod podobo kruha. — Po dobro
opravljeni spo vedi pristopi kristijan k miziGospodovi.
Strežaj moli očitno spoved v imenu vernikov, kteri
med tem popolnoma kes obude nad svojimi grehi-

b)  Mašnik sv. rešnje Telo v ciboriju iz taber-
nakeljna vzame, ga na altar postavi in k vernikom
obrnjen moli: »Usmili se vas vsemogočni Bog,
odpusti naj vam vaše grehe ter naj vas pelje v
večno življenje.« — »Prizanesenje, odvezo in od-
puščenje vaših grehov naj vam dodeli vsemogočni
in usmiljeni Gospod.«

c)  Mašnik eno sv. hostijo iz keliha vzame, jo
vernikom pokaže rekoč: »Glejte Jagnje božje, ki
odjemlje grehe sveta« ; potem trikrat zapored reče:
»Gospod, nisem vreden«, itd.; pri teh besedah se
verniki trikrat skesano na prsi vdarijo.

d)  Mašnik gre k vsakemu posebej, ga obhaja
rekoč: »Telo našega Gospoda Jezusa Kristusa ohrani
tvojo dušo za večno življenje « Amen. Po sv. obhajilu
se da blagoslov s presv. rešnjimTelesom ali pa z roko.

4.  Sveta pokora.

Po sv. krstu storjeni grehi se nam pri sv. po¬
kori odpustijo, če se jih skesano in do čistega
spovemo. Spovednica je sodni stol, na kterem
mašnik sodi na božjem mestu; štola je znamenje
mašnikove oblasti, nje vijoličasta barva pomeni po¬
koro ; grešnik je ves ponižen, zato kleči. Mašnik je
sodnik, ki odloči, je-li grešnik odveze vreden ali ne.
če ga vrednega spozna, povzdigne roko, moli, na¬
redi sv. križ in reče : »Odvežem te tvojih grehov v
imenu Očeta in Sina in sv. Duha. Amen.« O veliko¬
nočnem času da mašnik spovedancu listek, s kterim
se potem skaže, da jeres prejel zakrament sv. pokore.

lii
m
h]
P:
ol
ol
sr
tu
sl

p<

Vs

bi
m
m
pr
nc
si
kt

kr
al:

de
sv
izj

Pr
v
m
trj

45

5. Sveto poslednje olje.

Olje, ki se rabi pri tem zakramentu, škof ve¬
liki četrtek posvečujejo; ono prav lepo naznanja
milost tega svetega zakramenta. Olje telesne rane
hladi in bolečine polajšuje, milost poslednjega olja
pa dušne rane, žalosti in bolečine zmanjšuje; —
olje trudne telesne ude krepča, ravno tako poslednje
olje daje moči v smrtnem boji in v skušnjavah ob
smrtni uri; — olje marsiktero bolezen ozdravi,
tudi pri poslednjem olji zadobi bolnik dušno, in
ako je v njegovo zveličanje, tudi telesno zdravje.

Za poslednje olje naj se v izbi, kjer bolnik leži:

a)  pripravi miza ter s čisto spranim prtom
pogrne;

b)  na mizo naj se postavi križ, njemu na
vsako stran prižgana sveča;

c)  na levo stran mize naj se dene posoda z
blagoslovljeno vodo in škropilnico (vejico), s ktero
mašnik bolnika in po izbi poškropi; na desno stran
mize pa na krožniku sedem kosmičev pavole ali
prediva, s kterim se maziljeni kraji bolnika brišejo ;
nekoliko soh' na kruhu in kozarec vode, s čimur
si mašnik po maziljenji prste umiva, in prtič, s
kterim si roke obriše;

d)  pred mizo se postavi nizka klopica ali stolček,
kamor mašnik poklekuje. — Sol, kruh, voda, pavola
ali predivo se poznej v ogenj vržejo in sežgo.

Kadar bolnika tudi obhajajo, naj se na mizo
dene še kozarček vode, v kteri si mašnik po
sv. obhajilu prste umije; ta voda se da bolniku
izpiti ali pa se v ogenj vrže.

1. Ko se je bolnik spovedal in sv. popotnico
prejel, moli inašnik psalm »iz globočine« in prelepe,
v ta namen odločene litanije in nektere druge lepe
molitve, v kterih prosi Boga za bolnika moči in po¬
trpežljivosti in telesno zdravje, če je bolniku v zve-

46

ličanje. Mašnik nato k bolniku stopi, mu desno
roko na glavo položi in nad njim moli, kar na¬
znanja, da se mu ni bati, ker je pod varstvom
božjim, kteremu naj se popolnoma izroči.

2. Potem mašnik desni palec v sveto olje po¬
moči ter ž njim v podobi sv. križa bolniku mazili
oči, ušesi, nosnici, ustnici, roki in nogi, rekoč: »Po
tem maziljenji in po presvetem svojem usmiljenji
ti Bog odpusti, karkoli si grešil s pogledom, (po¬
slušanjem, duhanjem. govorjenjem, tipanjem, hojo.)«

Bolnika mazili na telesnih počutkih, ker so
ravno počutki veliko grehov krivi; mazili jih v
podobi sv. križa, ker vse milosti izhajajo od pre¬
svete daritve na križu.

3. Po maziljenji mašnik moli tri molitve, s
križem bolnika blagoslavlja z milo prošnjo, da bi
ga Jezus branil, varoval in krepčal. Iz tega naj bi
bolnik spoznal, da se ima le križanemu Jezusu
zahvaliti za odpuščenje grehov in za vse prejete
milosti. Poslednjič mu desno roko na glavo položi,
moli, da bi ga presv. Trojica ozdravila, in mu da
križ poljubiti z opominom, naj zaupa na Jezusa
in naj se vda v njegovo sveto voljo.

4. Po poslednjem olji se bolniku navadno še
deli papežev blagoslov. Škofje imajo namreč
oblast od papeža bolnikom po pooblaščenih maš-
nikih deliti blagoslov s popolnim odpustkom za
smrtno uro; tega odpustka se bolnik še-le ob
smrtni uri stori deležnega, in ni ga treba ponav¬
ljati v isti bolezni in isti smrtni nevarnosti.

6. Sveto mašnikovo posvečevanje.

Jezus je vstanovil svojo cerkev za vse kraje
in vse čase, in je dal svojim aposteljnom ravno
tisto oblast, ktero je sam imel: »Kakor je oče
mene poslal, tako tudi jaz vas pošljem«. Ker so

1

1

i

1

1

<

1

1

£

1

£

£

C

(

l

5

C

1

l

S

r

c

47

bili pa aposteljni umrljivi, in tudi niso zamogli
povsod biti, so si izmed vernikov pripravne može
izvolili za svoje naslednike, in jim svojo oblast
vso ali deloma izročili. Tako je nastal v cerkvi
posebni stan, kteri se je popolnoma božji službi
posvetil in kterega imenujemo duhovniški stan
(duhovščino). Vidno znamenje pri sprejetji duhovske
oblasti in tiste milosti, ki so na to znamenje na¬
vezane, imenujemo zakrament svetega mašniškega
posvečenja. Poglavitno zunanje znamenje je po-
kladanje škofovih rok, maziljenje in molitev.

Sv. cerkev je že od nekdaj imela več redov
ali stopinj v cerkveni službi. Sv. Peter je bil po¬
glavar sv. cerkve, in rimski papež je njegov na¬
slednik ; aposteljni imajo za naslednike škofe,
kterim pomagajo navadni mašniki. Tudi dijakone
so si aposteljni izvolili, in pozneje je sv. cerkev
še več redov vpeljala Vseh redov štejemo sedem;
delimo jih v štiri nižje in tri višje.

Nižji redovi, kterih dela dandanes nekoliko
Cerkveniki opravljajo, so: 1. red vratarstva; 2. red
bralstva; 3. red zarotištva; 4. red strežništva.

Višji redovi, s kterimi se prevzame dolžnost,
v duhovniškem stanu vse žive dni ostati, so: 1. sub-
dijakonat (mali levit), kar še ni zakrament; 2. dija-
konat (veliki levit), in 3. presbiterat (mašnik), v
kterem še-le se posvečencu deli mašniška oblast,
sv. mašo opravljati in grehe odpuščati, in posebna
milost, dolžnosti svojega stanu zvesto spolnovati.

Škofovsko posvečevanje le razširi in dopolni
oblast mašniškega posvečevanja.

7. Sveti zakon.

1, Ženin in nevesta morata svoj zakon napovedati
pri lastnem župniku, kteri mora preiskovati, ali ni
kakega zadržka med njima. Tudi se mora prepričati,

48

ali sta dobro podučena v krščanskem nauku ter
jih mora podučiti o dolžnostih zakonskega stanu-

2. Napovedani zakon se mora tri nedelje ali
praznike pri očitni božji službi oklicati. Namen
oklicev je, da se na sled pride zakonskim zadržkom-

3. Ženin in nevesta naj prejmeta pred sv. zakonom
zakramenta sv. pokore in presv. rešnjega Telesa.

4. Napovedani dan ženin in nevesta prideta
v cerkev in ž njima dve priči.

5. Duhovnik jih po kratkem nagovoru vpraša,
ali sta res trdno sklenila, stopiti v sv. zakon, na
kar glasno odgovorita: »da«.

6. Ženin in nevesta si podasta desnici ter si
obljubita zvestobo in ljubezen. Duhovnik sklenjeni
roki s štolo obvije ter reče: »Zvežem vaji v zakon
v imenu Očeta -j- in Sina f in sv. Duha. Amen.«

7. Duhovnik blagoslovi prstana, ktera si potem
ženin in nevesta v znamenje zvestobe eden drugemu
natakneta na prst.

8. Po nekterih molitvah poškropi duhovnik
vsakega posebej z blagoslovljeno vodo ter jima
želi božji blagoslov v vsi obilnosti.

Sv. cerkev želi, da bi se sklepal sv. zakon le
ob sv. maši, in je v ta namen priredila posebno
sv. mašo.

Slovesni spomin poročnega dneva po 25 letih
imenujemo srebrno, po 50 letih zlato poroko.

III. O posvečevanju in blagoslovih.

Posvečevanje je tako sveto opravilo, s
kterim sv. cerkev kakšno osebo (mnihe, nune)
ali reč v božjo službo odloči. Posvečevanja, pri
kterih se rabi sveta krizma, opravljajo le škofje;
sicer posvečujejo tudi drugi duhovniki.

49

Posvečevanja, ktera opravljajo škofje, in pri
kterih se rabi sv. krizma, so : posvečevanje cerkva,
altarjev, kelihov, paten in zvonov.

Posvečevanja, ktera opravljajo duhovniki ali s
škofovim pooblaščenjem ali z lastno oblastjo, se
imenujejo blagoslavljanja, kakoršna so : blagoslav¬
ljanje cerkve, pokopališča, cerkvenega orodja in
oblačil, podob, vode, sveč, pepela, oljk, jedil, itd.
Pri posvečevanji se rabijo različne molitve in se
dotične reči poškrope z blagoslovljeno vodo.

Bogu posvečene reči se smejo rabiti le Bogu
v čast in iz svetega namena; nikoli se toraj ne sme
ž njimi nespodobno ravnati; one se ne smejo nikdar
v posvetne ali celo v pregrešne namene obračati, in
kadar niso za rabo, se sežgo. Pa tudi rečem, ki
so ljudem v prid blagoslovljene, gre veča čast in
više spoštovanje, kakor neblagoslovljenim.

Blagoslovi so prošnje, naj bi Bog tistim,
kterim seblagoslovpodeli,skazalmilostin usmiljenje.

Imamo blagoslove necerkvene in cerkvene.

Necerkvene blagoslove dele, n. pr. stariši svojim
otrokom na smrtni postelji, pred sv. zakonom, ali
pri kaki drugi priliki.

Cerkvene blagoslove dele duhovniki, in k tem
prištevamo:

1. blagoslov novomašnika, kterega ljudje
zato visoko cenijo, ker po pravici menijo, da bo Bog
prvo prošnjo novomašnikovo posebno rad uslišal;

2. blagoslov mašnikov konec sv. maše, po pri¬
digi in pri drugih cerkvenih opravilih, ki se na¬
vadno glasi: »Blagoslovi vas vsemogočni in mi¬
lostljivi Gospod, Oče, Sin in sv. Duh« ;

3. blagoslov s presv. rešnjim Telesom v mon-
štranci ali v ciboriju; mašnik pri” tem nič ne go¬
vori, ker tukaj Jezus sam blagoslavlja.

4. blagoslov, kteri se podeli materam, kedar
pridejo z otrokom v cerkev Bogu se zahvaliti, kar

Cerkv, obredi. 4

_60_

nas spominja, da je tudi Marija nesla Jezusa v
tempelj, ko je bil 40 dni star, in da se je tam
Bogu za prejeto milost zahvalila;

5. Blagoslov nad mrličem pred hišo, v cerkvi
in na pokopališču.

IV. O molitvah.

Med cerkvena opravila prištevamo tudi razne
molitve. Molitev je povzdigovanje duha k Bogu. Cer¬
kvene molitve se molijo (izrekajo) ali pa pojejo.

Cerkvene molitve imajo te-le posebnosti: 1. zlo¬
žene so v množini, ker se opravljajo za vse in v
imenu vsega ljudstva; 2. so kratke in jedrnate ter
večjidel obrnene do nebeškega Očeta; 3. sklepajo
se navadno z besedami: »Po Jezusu Kristusu tvojem
Sinu, Gospodu našem, kteri s teboj živi in kraljuje
v edinosti sv. Duha, Bog od vekomaj do vekomaj.
Amen«.

Šege pri cerkvenih molitvah sploh so:

1. Molimo razoglavi v znamenje spoštovanja
in ponižnosti. Ženske so pa pri molitvi in v cerkvi
pokrite v znamenje, da so pod moževo oblastjo.

2. Pri molitvi roke na prsih sklepamo, v
znamenje naše revščine, v kteri se k Bogu obračamo-

3. Pri nekterih molitvah klečimo, v znamenje
visokega spoštovanja do Boga, in v znamenje svoje
ponižnosti in grešne zavesti. — Poklekujemo pa
le z desnim kolenom ali z obema. — Na eno koleno
pokleknemo, kadar v cerkev stopimo ali gremo memo
altarja, na kterem je presv. rešnje Telo shranjeno,
ali preden cerkev zapustimo. — Na obe koleni po¬
kleknemo pred sv. rešnjim Telesom, kadar je iz¬
postavljeno ali se bolnikom nese, ali kadar klečimo
pri sv. maši in pri molitvi. — Na enem kolenu
klečati in na drugo se opirati, je nespodobno.

51

4. Pri molitvi marsikdaj na prsi trkamo,
zlasti pri povzdigovanji, pri sv. obhajilu, pri blago¬
slovu s presv. rešnjim Telesom. Š trkanjem na
prsi naznanjamo, da svoje grehe obžalujemo ter
spoznamo, da smo pred Bogom kazni vredni.

5. Molitev začnemo in končamo z zna¬
menjem sv. križa. Navadno se prekrižamo na
čelu, na ustnicah in na prsih, v znamenje našega
trdnega sklepa, da hočemo misliti, govoriti in že¬
leti, kar je trojedinemu Bogu dopadljivo.

Pobožni kristjani se tudi sicer pogosto prekrižu¬
jejo, ker je znamenje sv. križa močno sredstvo zoper
skušnjave, in poseben pripomoček od trojedinega
Boga izprositi nebeškega blagoslova. Prekrižujejo
se: a)  pred jedjo in po jedi, da bi jim k dobremu
teknilo; — b)  pred vsemi svojimi opravili, naj bi
jih Bog blagoslovil, da bi jim srečno izpod rok šla
in bila v zasluženje; — c)  predno gredo spat,
da bi bili vsega zlega obvarovani po noči, in ko
se zb u d e, da novi dan Bogu posvete ; — d)  v ne¬
varnostih in skušnjavah, da bi jim Bog pomagal.

Iz svetih namenov prekrižujejo pobožne ma¬
tere svoje otročiče, ko jih spat devajo; pobožni
stariši svoje otroke, preden jih pošljejo k sv. zakra¬
mentom, v šolo, itd.; pobožni gospodarji in gospo¬
dinje hleb kruha, preden ga načnejo, itd.

Najimenitnejše molitve so : 1. Oče naš; 2. Če-
ščena si Marija; 3. Angelj Gospodov;
4. Rožni venec; 5. Litanije.

Tudi p et j e je molitev. Pesmi, ki jih pri službi
božji pojemo, so ali vzete iz sv. pisma, kakor so
psalmi, žalostne pesmi Jeremija preroka, zahvalna
pesem Caharijeva (Benedictus) in Marijina pri Eli¬
zabeti (Magnifikat); ali pašo jih zložili navdušeni
možje, in jih je cerkev sprejela in potrdila. Petje
pri službi božji je mnogokrat sklenjeno ali sprem¬
ljano z godbo, posebno z orgijami.

4*

52

Med posebne cerkvene pobožnosti
štejemo:

1. Razkladanje krščanskega nauka in
litanije z blagoslovom ob nedeljah popoldne.

2. Pobožnost križevega pota. Križev pot
imenujemo tisto pot, po kteri je Jezus Kristus križ
nesel od Pilatove hiše na goro Kalvarijo. Na mestih,
kjer se je kaj pomenljivega zgodilo, so kristjani po¬
stavili primerna znamenja, ktera so postaje ali šta-
cijone imenovali, ker so romarji pri njih postajali
in Kristusovo trpljenje premišljevali. Takih postaj
je 14. Ker je le malo kristjanom mogoče romati k
svetim krajem v Jeruzalem, narede take postaje s
podobami po cerkvah in holmcih, in če so blago¬
slovljene, zamorejo obiskovalci zadobiti ravno tiste
odpustke, kakor romarji v Jeruzalemu.

3. Pustna pobožnost. Po mnogih krajih
se presv. rešuje Telo izpostavlja ob treh zadnjih
pustnih dneh: v nedeljo, ponedeljek, v torek pred
pepelnico, iz blagega namena, da bi pobožni krist¬
jani zadostili številnim grehom, s kterimi svet
ravno te dni Boga žali.

4. Pobožnosti ob kvatrnih tednih.
Kvatrni tedni so postni in spokorni dnevi, ki jih
cerkev zapoveduje vsako četrt leta; in sicer so:
sreda, petek in sobota po tretji adventni ne¬
delji (po zimi), po prvo-postni nedelji (spomladi),
po binkoštni nedelji (po letu), in teden, v kterem
je prva sreda po spominu povišanja svetega križa
(14. kimovca, jeseni).

Kvatrne čase je cerkev zapovedala iz dvojnega
namena: 1. Da Bogu dolžno hvalo dajemo za dobrote,
ki smo jih tisto četrt leta prejeli, da novih dobrot
prosimo ter pokoro delamo za svoje grehe; 2. da
Boga prosimo dobrih duhovnikov, ki jih je cerkev
po stari navadi ob teh časih posvečevala. Po mestih
se ob kvatrnih dneh presv. rešnje Telo izpostavlja.

53

5. Bratovščine. Ako se več ljudi obojega
spola združi iz svetega namena, da bi se prizade¬
vali za posebne čednosti in dobra dela, h kterim
kristjani sploh nismo zavezani, imenujemo tako
zvezo bratovščino.

O bratovščinah je pomniti, da nikogar pod
grehom ne vežejo spolnovati dolžnosti. Brez greha
je, kdor se bratovščini odpove, ali kdor bratovskih
postav ne spolnuje, toda tudi brez njihovega du¬
hovnega dobička.

Korist bratovščin se spozna iz njih namena,
kteri je:

1. povekšanje časti božje;

2. posebno pobožnost buditi v svojih udih;

3. razširjanje sv. vere podpirati;

4. posebna dela ljubezni do bližnjega, kakor
bolnikom streči, za duše v vicah moliti.

Navadne bratovščine so: bratovščina Srca
Jezusovega, Marijinega, presv. rešnjega Telesa, ži¬
vega rožnivenca, sv. Cirila in Metoda itd.

V. Procesije in božja pota.

Procesije so očitni in skupni obhodi du-
hovstva in vernega ljudstva med molitvami in
petjem. One so: 1. očitno spoznavanje katoliške
vere; 2. slovesno poveličevanje božje; 3. lepa po¬
doba našega potovanja v nebeško domačijo.

Procesije so prosivne ali pokorivne;
pri teh se križ naprej nosi v znamenje, da nam je
Jezus edino pravi vodnik našega potovanja na sv< tu,
in v znamenje, da le v imenu križanega Jezusa
upamo uslišani biti.

Pri poveličavnih procesijah se najprej no¬
sijo zastave, v znamenje, da za njimi gre bojevalna
cerkev, to je kristjani, ki se še vojskujejo za svoje

54

zveličanje; — bandera so pa tudi znamenja ve¬
selja, da je tako dolgo preganjana krščanska vera
zmagala vse svoje sovražnike.

Ako kdo iz dobrega in pobožnega namena
potuje obiskat kak svet kraj, ali svetinje, ali svete
podobe, pravimo, da na b o žj o p o t gre ali da
roma.

Božja pota so vernikom koristna in Bogu do¬
padljiva, ker

1. pobožnost izrazujejo, bude, podpirajo, zvek-
šujejo. Romarje vnema že kraj, kjer je Bog svojo
moč posebno pokazal, kakor tudi mnogi zgledi go¬
reče pobožnosti, ki se vidijo nad kristjani bližnjih
in daljnih krajev.

2. Božja pota podpirajo spokornega duha in
vredno prejemanje sv. zakramentov, ker so s te¬
žavami sklenjena, in ker je človek od domačih
opravil in skrbi ločen, toraj bolj zbran in pripraven
za svete zakramente.

3. Na božjih potih Bog obilniše milosti deli,
kar mnoge skušnje pričajo.

HI a z a 1 o

Stran

Vvod . 3

I.  poglavje:

0 cerkvenih prostorih. 4

Deli cerkve.4

H. poglavje:

0 cerkvenem orodju.8

I. oddelek:

0 cerkveni obleki . ..8

Imena in pomen cerkvene obleke.8

Škofovska cerkvena obleka .10

Barva cerkvene obleke.10

II. oddelek:

Ocerkvenihposodah . 11

lil.  poglavje:

O cerkvenih časih . 12

Nedelja.13

I. oddelek:

Božična doba.14

Advent. 14

Božič.1'1

Razglašenje Gospodovo.16

..1?

II. oddelek:

Velikonočna doba:

Post.1°

S v. v e 1 i k i t e d e n . . . . . ; .13

Cvetna nedelja.'•.19

Velika sreda.20

Veliki četrtek.20

Veliki petek.22

Velika sobota .23

Stran

V  e 1 i k a n o č 25

Bela nedelja .25

Prošnji dnevi  25

Vnebohod Gospodov   26

UL oddelek:

Binkoštna doba:

Binkoštni praznik 26

Presveta Trojica 27

Presveto režnje Telo 27

Nedelje po binkoštih 28

Manjši prazniki Gospodovi 28

IV. oddelek:

Prazniki Matere božje in angeljev . . 28

V. oddelek:

Prazniki svetnikov božjih 30

Vseh vernih duš dan 32

IV. poglavje:

O cerkvenih opravilih 

I. O s v. m a š i 
Prvi del sv. maše
Drugi del sv. maše
Tretji del sv. maše
Četrti del sv. maše

32

33

33

36

37

39

II. O sv. zakramentih:

1. Sv. krst 40

2. Sv. birma 42

3. Presv. rešnje Telo 44

4. Sv. pokora 44

5. Sv. poslednje olje 45

6. Sv. mašniško posvečevanje 46

7. Sv. zakon 47

III. O posvečevanju in blagoslovih. . 48

IV. O m o 1 i t v a h 50