/> ^

■ f f<J'

Resolucije

katoliškega shoda.

Praktična meditacija

za

obletnico I. slovenskega katoliškega shoda.

Znatno spremenjen ponatis iz „Slovenca“.

V Ljubljani,  1893.

Samozaložba. — Tiskala »Katoliška tiskarna«.

(V /^'zadnje dni avgusta bo leto okolu, kar smo sc
/  zbirali na starem strelišču ljubljanskem h ka-
toliškemn shodu.  Nehote prihaja človeku ob
tej priliki v spomin ono navdušenje in veselje, ki je
vladalo pred letom dnij po Ljubljani in po celi zemlji
slovenski. Nehote pa se tudi ozira nazaj na preteklo
prvo leto po tem zares sijajnem shodu, iščoč  — sadov
njegovih.  So li bili zračni gradovi, ki smo jih takrat
zidali, in sklepi, ki smo jih tedaj kovali in s tolikim
odobravanjem sprejemali, prazne besede? F koliko so
že postale dejanja? Kaj se je še storilo in kaj še čaka
našega dela? Kje je slovensko-katoliško učiteljsko seme¬
nišče? kje katoliško učiteljsko društvo in njegovo glasilo?
kje slovenska Leonina? kje društvo za umetnost? kje
zveza cecilijanskih društev ? kje delavska, kje nova roko¬
delska društva z drugimi od. shoda priporočanimi druž¬
bami vred  P Koliko se je storilo za pošivljenje katoliškega
življenja med nami  P kje je časniški odbor, kje odbor za
presojo slovenskih knjig?  kje naša organizacija? kje?. ..
Res vredno in pravično je, ob letu malo računa na¬
praviti o delovanju preteklega leta, zlasti za tiste , ka¬
terim je bila poverjena s velika naloga skrbeti, da se to,
kar se je na shodu reklo, tudi zgodi.

Svet se silno urno suče. Ideje, včeraj še nepoznane,
danes prevzemajo in prešinjajo ves svet. S tem urnim
tokom sveta vštric moramo teči tudi mi, sicer — pridemo
prepozno. Naenkrat res ne moremo vsega imeti, a zdi
se nam vendar, da bi se bilo dalo z dobro voljo že

marsikaj storiti , kar se še ni.  To sc mora sedaj! Sicer,
če se ne misli napraviti, zakaj se govori? Obletnica
katoliškega shoda nam vnovič mogočno zakliči: Nadelo
naprej!

V ta namen zbrali smo po »Slovencu« raztresene
članke, jih premenjenim razmeram primerno spremenili,
oziroma spopolnili, če morejo kaj pripomoči k temu,
da se naši lepi načrti kar mogoče prej uresničijo. (Nekaj
anahronizmov, n. pr. o družbi sv. Cirila in Metoda, ki
so se vsled prepoznega tiska vrinili v knjižico, bralca
menda ne bo motilo.) Razpečati se knjižica mora! Kdor
je ne more kupiti, dobi jo zastonj, eno ali kolikor jih
hoče, da se vsi za dobro imeti če mogoče še bolj una-
mejo za naše sveto delo, katero ne sme prenehati prej,

dokler ni izvršeno vse, kar smo si zapisali v program!

Resolucije katoliškega shoda.

I. Dovršeno dejanje.

Katoliški shod je dovršeno dejanje!

Kdo bi si bil mislil pred dobrim letom, da ga bomo
imeli, predno bo leta konec! Naenkrat se je zaslišal glas
o njem in — spravil po koncu celo Slovenijo. In povabili
so nas in smo prišli. Potrti smo bili ob prihodu v Ljub¬
ljano in malodušni, čujoči o raznih nepričakovanih ne-
prilikah in gledajoči umazano lice ljubljanskega mesta.
Sram nas je bilo pred drugodeželani.

A kmalu smo se poživili. Velikanska množica jedno-
mislečih vzbujala nam je veselje in srčnost, čuli smo
modro sostavljene resolucije in navduševalne govore in
— navdušeni sami vračali se na dom, prepričani, da nas
še ni in ne bo tako kmalu konec!

Katoliški shod je dovršeno dejanje. Hvala Bogu za
to veliko dobroto, naklonjeno našemu narodu !

In zdaj? —

Na misel nam prihaja začetek govora dr. Pavlice
na tretjem slovesnem shodu: „Slavna gospoda! Rešili smo
stavljena vprašanja, imamo jih že spisana in ponesemo
domu, ali meni se zdi, da Vas mori ob koncu katoliškega
shoda še eno vprašanje, katerega nismo rešili na shodu,
kako  li  bomo vse to rešili, kako  naj začnemo? Vse
lepo — ali vprašanje je, da li se bode izvršilo ? Lepe stvari
smo izrekli o šoli; ali — ali: kaj pa bo? Lepe stvari so
spisane o agrarnem vprašanju, ali kdo bo davke plačal,
kdo odpisal dolg? Lepe o narodni organizaciji, ali pri nas
so nam ljudstvo tako razdružili, da ne vemo, kje bi —

1

2

Govore smo čuli, resolucije sprejeli in potrdili, dobili
v roke še zadnje delo pripravljalnega odbora: tiskano
poročilo o celem shodu, — vse dovršeno!-Ali je?

Popolne dovršenosti izven Boga ni, ali po popolnosti
hrepeneti, popolnosti se bližati, to je naša popolnost in to
je naša — dolžnost!

Navdušeni smo poslušali govore in resolucije, pri¬
trjevali in jim klieali „živio“ 1 — danes pa smo praktični
in samo s praktičnega stališča ogledujemo to, za kar smo
se takrat navduševali: katoliškega shoda reso¬
lucije.  S tega stališča ločimo jih na dve polovici, kakor
je bil brez dvojbe namen katoliškemu shodu dvojen: ka¬
toliško zavest poživiti, pa tudi — kaj pozitivnega
ustvariti.  Prelepe so resolucije o ljudski šoli, o soci-
jalnem prašanju itd., ali — spoznati moramo — to so
večinoma pia desideria, za zdaj vsaj neposredno  nam
neizvršljiva. To so katoliškega shoda udeležnikov načela,
to je naša politična vera, to je naš program, to so naši
uzori, za katere se hočemo poganjati, bojevati, po listih,
shodih, zbornicah zagovarjati, dokler nam ne postanejo
resnica. Če bodo kedaj in kedaj bo to, o tem ne pra-
šamo; nam velja le — delo in boj ! Ali o tem danes ne
govorimo.

Pri obilnih shodih našega časa opažamo, da se na¬
pravljajo z velikim šumom in šundrom, da se spiše in
med obilnim ploskanjem prebere dolga vrsta resolucij,
potem se pa vse pusti, kakor bi bilo z resolucijami že
vse opravljeno. A resolucije še niso — dejanje.

Na katoliškem shodu smo se napili naudušenja za
idejale, danes pa smo praktični in taka se nam zdi reso¬
lucij druga polovica. Kar te hočejo, to jev naših
rokah, to je odvisno od našega truda in
požrtvovalnosti, in to si prizadevajmo v
resnici izvršiti  — potem bo katoliški shod dejanje,
v pravem pomenu dovršeno!

II. Več požrtvovalnosti!

V spomin nam prihaja zdaj po slovenskem katoli¬
škem shodu velika beseda, katero je zaklical premilostni
knez in škof lavantinski, Mihael, udeležencem štajarskega
katoliškega shoda v Gradcu: Živi dejanje! Da, dejanje

3

živi tudi sedaj po prvem slovenskem katoliškem shodu!
Na shodu smo debatirali in sklepali, govorili, poslušali in
rokoploskali, sedaj pa — živi dejanje!

In res, veselo, živahno življenje se je začelo po ka¬
toliškem shodu! Nova moč je prešinila Slovenijo. Marsikaj
se je že storilo; globoko v ljudstvo je prodrla katoliška
zavest in ljudstvo — to je narod — se odzivlja, narod
govori. To ni malo !

Marsikaj se je že storilo, a storiti moramo vse, kar
je sploh mogoče.

Pravite, da bi ne mogli? Potem smo podobni možu,
ki hoče zidati stolp, pa ne sčde poprej in ne proračuni
potrebnih stroškov, če ima dosti, da ga bo dodelal. In ko
vstavi dno, pa ne more dokončati, začno se mu posme¬
hovati vsi, ki ga vidijo, rekoč: „Ta človek je začel zidati
in ni mogel dokončati."

Podobni kralju, ki se gre vojskovat zoper drugega
kralja, pa ne sede poprej in ne pomisli, ali more z de¬
setimi tisoči iti nasproti onemu, ki gre nadnj z dvajsetimi
tisoči. In ko sta še daleč narazen, mora poslati poslancev,
nasprotnika prosit miru. (Luk. 14.1.

Ako se hočemo z liberalizmom spoprijeti in ga ob
glavo djati, moramo v proračun postaviti toliko srčnosti,
da nam ne bo treba sredi boja ž njim pogajanja začenjati;
imeti moramo voljo storiti vse, kar nam je mogoče. Ali
to stane požrtvovalnosti! Brez muie se še črevelj ne obuje.

Pečemo vam pa: današnjemu svetu manjka požrtvo¬
valnosti. Nam katoličanom tudi. „Otroci tega sveta so
modrejši v svoji vrsti, kakor otroci luči.“ Nasprotniki je
imajo pogostokrat več.

Sebični smo po natori in mehkužni — dva nasprot¬
nika velikodušnosti. Kolikrat zapažamo to že v malenkostnih
rečeh. Imel je priti; zelo smo ga potrebovali in željno
pričakovali, a bila je nekoliko blatna cesta in — ostal je
doma. Kolikrat zapažamo to pri raznih shodih ! Prav zvesto
posluša, a ko udari njegova ura, tedaj zgubi ravnotežje

— le še nekoliko potrpljenja, a on ne more, sili h koncu

— menca, — tišči ven, — rije se skozi množico na piano.
Če je treba eno, dve uri v vročini prebiti, če je treba po
noči vračati se domu, preveč mu je. — Prijatelji, več
požrtvovalnosti! Nase mislimo preveč,  na svoje
potrebe in zložnost, zato ne moremo napraviti kaj velikega.

1 *

4

Ali pomnite, kaj je bilo zapisano z zlatimi črkami
nad vhodom v zborovališče katoliškega shoda, vi, ki ste
se tiste dni s tolikim navdušenjem zbirali v onih prosto¬
rih? Ali ste brali? Brali; — a ste tudi preudarili?

Yse za vero, dom, cesarja!  Ne mečimo
besed brez premisleka okolu sebe! V geslu je vsaka be¬
seda v svojem polnem pomenu. Čujte tedaj: Vse za vero,
dom, cesarja! Torej vse: moč in čas, zmožnost in slož¬
nost, premoženje in čast, in če je treba — dušo iz telesa!

Pa za enkrat še ne bo treba.

III. Česa nam je torej treba?

česa, prašate, nam je treba ? Povemo vam naravnost:
za zdaj le dveh rečij — dobre volje in denarja. Kaj je
ceneje,  kakor dobra volja, in vendar je ni povsod do¬
biti. — Da, dobre volje! Mir ljudem na zemlji, ki so
dobre volje: mir in zmaga, in sreča in blagostanje! Se
enkrat: dobre volje in — denarja.

A denar je drag;  tega dobiti je težje, kakor dobre
volje. In vendar ga mnogi imajo, ki bi ga lahko pogre¬
šali. Da, denarja, denarja in še denarja, trikrat denarja!

Toda ta pesem se marsikomu nič prijetno ne sliši.
Ne pomaga nič! Brez nič ni nič! Ne smejmo se samo
tistim, ki s parolo: vse za narod! in: živio narod! hočejo
lačno ljudstvo nasititi in je večno izveličati, — tudi ka¬
toliška reč ne gre brez tega vseobčnega sredstva. In ka¬
toliška zavest sama na sebi ne postavlja palač. Ona se
mora pokazati s tem, da odpre denarnico in na široko
odpre, kjer je široka potreba. „Kdor ima premoženje tega
sveta in vidi svojega brata v potrebi, in zapre svoje srce
pred njim, kako prebiva ljubezen božja v njem? Otročiči
moji! Ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, ampak v
dejanju in v resnici!“

Da bi se vsi po teh besedah apostolovih ravnali,
bi naša reč bolje uspevala! Ali nekateri ljudje, ki hočejo
vedno biti v prvi vrsti, ljudje, ki sede na tisočih in sto-
tisočih, sostavljajo in razpošiljajo dolge pozive in navdu¬
šujejo morda uboge teologe, naj bi oni napravili kake
velikanske reči, ki mnogi nimajo ne enega krajcarja letnega
dohodka! Človeku se vzbuja pravična nevolja nad takimi

5

ljudmi. Bratje, ne bodimo katoličani samo z besedo, tudi
ne z jezikom, ampak bodimo v dejanju in v resnici!

Toda, kaj je taka sila, pravite? Saj ne gori! — Da,
gori, ravno gori, slovenski dom je v ognju. — Hitimo,
rešimo, kar je mogoče! Povodenj brezverstva preti domovju :
gradimo!

Nasičen je zrak že grozečih snovij,

Oj, čujmo, še predno vihar se vzbudi!

Sejmo, sejmo semena
Jezusove nade
Z golgotskega slemena
Predno vse propade!

(Krek: Slov. katol. shodu.)

Kaj čakati? Kaj pomišljati? Kaj se spogledavati?
Zlo narašča vsako uro. Naša mladina izgublja vero, ljudstvo
se odtujuje cerkvi; potaplja se v bedo dušno in gmotno.

Bratje, ne mudimo se, delajmo, dajmo, žrtvujmo:
dobre volje in denarja!

IV. Ljudske šole.

Poglejmo zdaj posamezne resolucije, v kolikor se
ujemajo z našim namenom.

Najprej šola  — naša najhujša rana. O ljudski šoli
ne govorimo. Verska šola je tam, kjer je bila. Kdo ve,
kdaj nam zasveti upanje, da jo bomo dobili, kakoršne si
želimo ? Prepustiti moramo razvoju razmer in previdnosti
božji. V naši moči ni, neposredno v tem kaj storiti. Med
tem pa razširjajmo idejo verske šole  in do¬
kazujmo nje potrebo vse vprek. Ne minister, ne državni
zbor, ampak ljudstvo nam jo bo dalo, ko bo prešinjeno
prepričanja o njeni potrebi.

Dotlej pa nam velja: Pomagaj si sam in Bog ti bode
pomagal! Pa kako? Katoliške zasebne šole snovati, kakor
resolucija pravi? Dobro, pa povsod ni mogoče, nismo
Američani. Šolski davek nam je že tako težak; dvojnega
bi ne mogli zmagovati. Po priznanem reku: Vzgoja je
vzgojitelj in šola — učitelj, pridi nam na pomoč slo¬
ve n s k o - k a t o 1 i š k o učiteljsko semenišče
in, kedar mogoče, morda tudi slovenska katoliška priprav¬
nica. Ta pot je krajša in ceneja. Dobro, prav dobro; treba
ni druzega, kakor — začeti; začeti z začet-

6

kom šolskega leta 1893/94, — ako tudi le s
tremi dijaki.

Pri »ljudski šoli" je prišla v razgovor tudi  šolska
družba sv. Cirila in Metoda. Ne bomo pogrevali
starih reči. V kratkem bode občni zbor; tam se bo od¬
ločilo. Postaviti pa hočemo sem-le, kar je nedavno pisal
»Slovencu" poročevalec občnega zbora celovške podružnice :
»Po naših mislih se mora  v Slovencih dobiti glede pre¬
potrebne naše šolske družbe nekak »modus vivendi", da
družba po skupnem delovanju vseh  slovenskih domoljubov
more res koristno in uspešno delovati za versko-na-
rodno  vzgojo slovenske dece zlasti ob jezikovni meji.
In z dobro voljo  ter skrbjo za pravi napredek naše
narodnosti se bode tako sporazumljenje vendar dalo do¬
seči : . . . Da se zruši družba, uničili se bodo na mah
vsi veliki vspehi, kateri so se potom podružnic z velikimi
žrtvami doslej dosegli! — Misel, da se družba preosnuje
na podlagi farnih  podružnic, moramo načelno  odo¬
bravati, ker je taka uravnava res primerna za katoliško
družbo. A taka preosnova se ne more, vsaj na Koroškem,
naenkrat uvesti. Pri nas se je dosedanja uredba podružnic
pokazala dobro. Zato pa se je treba pri slučajni preosnovi
naše šolske družbe posebej ozirati na omenjene razmere,
ako hočemo, da bode preosnova res dobra in koristna za
vse slovensko ljudstvo !“

Prepisane besede iz srca podpisavamo.

Vedeti moramo in se domeniti natanko, kaj hočemo,
in ako se ugodi našim željam — in to se mora, če je le
res kaj »skrbi za pravi napredek naroda" — delali bomo
složno. Le za stafažo nečemo biti ne mi, ne sveta apostola.

Resolucija o ljudski šoli v zadnjem odstavku pripo¬
roča učiteljem in katehetom, naj ustanovč katoliško
učiteljsko društvo  in poseben katoliški list kot
glasilo društva; da pa ne bo učiteljskih listov brez potrebe
preveč, povabi naj se eden izmed že zdaj izhajajočih, če
bi hotel naš program sprejeti. — Kaj hočemo reči na to ?
Hvala Bogu, vendar imamo še nekaj učiteljev, krščanskih
in značajnih;  več kakor smo mislili. Te dobre ele¬
mente je treba združiti, kajti če je v družbi moč, poka¬
zala se bo tudi tukaj in blagodejno delovala. Toda samo
od sebe se ne bo zgodilo. Na delo tedaj,
poklicani možje!

7

V.  Gimnazija in vseučilišče.

Gimnazija!

Skoro bi ne vedeli, kaj rodi več nesreče: brezverska
ljudska šola, brezverska gimnazija aii brezversko vseuči¬
lišče. Vendar rečemo brez pomišljanja: Gimnazija! Ona ima
človeka najdlje v sebi, da ga po svoje upodablja in obrazi,
in ima ga v dobi, ko se človek najbolj razvija in je naj¬
bolj odprt vsem uplivom. Kajti do malega šolarčka ima
domača vzgoja, hišni upliv večjo moč, kakor šola. Od doma
zanemarjenih in malovrednih otrok še tako dobra šola ne
more popolnoma prenarediti, in sledov domače dobre vzgoje
brezverska ljudska šola nikdar ne more zbrisati.

Na vseučilišču pa, kdor je gimnazijo srečno prebil
in tu ušel nevarnostim, ima mladenič že toliko jakosti,
da ga ne omaje več vsak veter in ne kupi vsak slepar.

Kdor pa tjekaj pride že zgubljen, nima več mnogo
zgubiti.

Na gimnaziji pa je človek mlad in neizkušen, veči¬
noma odvzet uplivu starišev; tedaj ima šola: učitelj, knjiga
in tovarišija, vso moč do njega. Ljudska šola je namenjena
poglavitno bodočim kmetom in rokodelcem; gimnazija ljudi
izobražuje  in izobraženci svetu zapovedujejo, določajo
smčr in značaj svojemu času. Kar hoče v življenju kaj
veljati, mora skozi gimnazijo.

Česa nam je torej bolj želeti, kakor katoliške gim¬
nazije?

Ali da bi se državne gimnazije na bolje prenaredile,
kakor želi resolucija, bomo še čakali. Prepozno bo čakati:
nesreče prevelike, zguba preobčutljiva, nenadomestna!

Zopet nam velja: »Pomagaj si sam !“ Zato z vese¬
ljem pozdravljam željo, »da se s časom osnuje svo¬
bodna katoliška gimnazija, združen a z odgojilnim
zavodom, s slovenskim učnim jezikom".
V tej resoluciji nam ni všeč le ena beseda: »s časom".

Naša pozornost obrnena je zdaj katoliškemu
vseučilišču.  Prav govori resolucija: »Ker ni upati,
da bi se sedanje visoke šole kmalu preosnovale v verskem
smislu, ali da bi se ustanavljale nove državne visoke šole,
osnovane na podlagi katoliške vere, podpirajo naj Slovenci
društvo za ustanovitev svobodnega katoliškega vseučilišča

8

v Solnogradu, od katerega pričakujemo, da bode zasnovalo
nekaj slovenskih vseučiliščnih stolic." — Pri tej točki se
je zopet oglasil gosp. Koblar, hoteč imeti slovensko vse¬
učilišče v Ljubljani.

Dr. Gregorčič je, govoreč v odseku za narodno in
katoliško organizacijo, enkrat bolj prav mislil, kakor so
ga poslušalci večinoma razumeli, ko je priporočal, da mo¬
ramo iti po tisti poti, katera nas gotoveje vodi k namenu.
S tem ni mislil zagovarjati »politike uspeha" kakor so
nekateri hoteli. — Ta nauk velja g. Koblarju.

Da, slovensko vseučilišče, tudi naš idejal, a za zdaj
samo idejal! Želimo si ga le, prosimo z&nje, zahtevajmo
ga! A sami ga ne bomo postavili, in država ga nam še
ne bo dala z lepa, — saj nimamo niti slovenske gimna¬
zije, — in predno bomo čuli o novem slovenskem vse¬
učilišču, bomo že vse pozabili, kaj nas je stalo vseučilišče
solnograško.

Mi moramo razmere upoštevati, kakor
so, in na te zidati,  drugače ne bomo imeli nikoli
nič pozitivnega, ampak stali bomo na samih lepih sanjah.
Mi bomo ponavljali svoje opravičene zahteve, dokazovali
pravico do enakopravnosti, kazali davke, ki jih plačujemo,
zvestobo slovenskega naroda, pridušali vlado, naj nam d&,
kar imajo drugi — naši mladeniči pa bodo bodili v nemški
Gradec in nemški Dunaj na nemško in brezversko vse¬
učilišče v neizmerno nesrečo našemu narodu.

Sicer pa je tudi pri slovenskem vseučilišču prašanje,
če bi bilo versko, ali ne. Hrvatje imajo tudi narodno vse¬
učilišče, še s crkvenimi denarji zidano, pa svobodno je
naravnost napadati verske resnice in hrvatska mladina
menda ni boljša od nemške. Nevarnost, ki preti od brez¬
verskih vseučilišč, je večja, kakor od nemških. Vera je
pri vsakem narodu in vsakem človeku
v nevarnosti, razven pri tistih, ki je ni¬
majo, ker je ne morejo več zgubiti.  Zato
pa naši dijaki na nemških brezverskih vseučiliščih vendar
ne zatajč svoje narodnosti, vero pa, — ali vrjamete? —
zdaj s k o r o vsi, kateri je že na gimnaziji niso. In to bi
vendar moralo v dno srca boleti in skrbeti vsakega, kdor
le še sam vero ima!

Drugačna pa je z drugo željo gosp. Koblarja, da bi
nam snovatelji katoliškega vseučilišča dali poroštvo, da

9

se bo kaj slovensko poučevalo. Ta previdnost bi bila opra¬
vičena, zato je v odseku skoro polovica zanjo glasovala.
Ker se pa vendar predlog ni sprejel, naj se vsaj izpolnjuje
svet poročevalca dr. Lesarja, da se nabrane svote za vse¬
učilišče ne odpošiljajo v Solnograd, marveč naj se odda¬
jajo škofijskim ordinarijatom, da se lahko porabijo v druge
namene, če se ustanovitev katoliške univerze izjalovi ali
če se našim željam ne bo hotelo ustreči.

Mi tedaj misel katoliškega vseučilišča z največjim
veseljem pozdravljamo in se veselimo, da se zanjo ogrevajo
tudi Slovenci. Želeli bi le Nemcem, da se nekoliko hitreje
zasučejo; malo manj formalnosti, pa več požrtvovalnosti,
da bi ne zbirali samo po goldinarjih, ampak po tisočih,
večtisočih in stotisočih in — že skoro kaj začeli.

Toda ali bodo hodili naši dijaki v Solnograd ?

Marsikaj navajajo zoper to, zlasti načelni nasprotniki
katoliškemu vseučilišču : da ne bo ustanov, da je premajhno
mesto ... Mi se s temi ugovori ne pečamo, nekaj dru¬
gega nas skrbi : ali bodo hoteli naši dijaki v Solnograd,
ne zato, ker je mesto majhno, ampak ker bo vseučilišče
katoliško?  — Ali gledamo prečrno, ali je naša bo¬
jazen neopravičena?

Hoteli smo na katoliškem shodu nekoliko pojasniti
razmere naših srednjih šol, a ni bilo časa, morali smo
molčati. Toda fakta govore.  Tudi na srednjih šolah
je še nekaj krščanskih mož, a kolikokrat moramo slišati,
da profesorji naravnost rušijo ali se vsaj pri strani zade¬
vajo ob krščanske resnice. Kako to prija sprijenim dijakom,
kako se vsem vtisne v spomin!

A toliko še treba ni. Treba je le nič pozitivno krščan¬
skega — in takega dijak ne sliši izven veroučne ure — slabo
pride samo ob sebi. Veronauk je obligaten predmet, ka¬
terega se je treba naučiti, pa je. Poleg tega tista domi¬
šljavost mladega človeka, ki vse najbolje vč, vse presoja
in se ne d& od nikogar poučiti. Še slabi zgledi, družba,
berilo, doma morda popolna prostost, v šoli n i k a k e
vzgoje, če nečemo vzgoje imenovati — dresure; kaj ho¬
čete boljšega še več? In v takem se mora prebiti osem
let. Pa ni treba osmih let, v pregovor je že prišla „peto-
šolska ljubezen" in negodni šestošolci se bahajo s svojo
nevero, zagovarjajo darvinske in druge ovržene nezmisli,

10

pri sveti maši se obnašajo nedostojno, božjeropno preje¬
majo obligatno spoved. Taka je resnica, brez
vsega prikrivanja,  reci kdo, kar moreš! Pravite,
da ne vsi tako. — Bog varuj ; dosti je, da mnogi! V res¬
nici pobožen pa dijak ostane le po čudežu, ker slabi zgledi
učiteljev in tovarišev, pa pikro zbadanje součencev mla¬
deniča omaje, če ni trd kakor kremen. Srečen je, kdor
živo vero in nedolžnost ohrani! Ni li opravičena skrb
krščanskih starišev, ko pošiljajo drage svoje otroke od sebe
med svet, tujim ljudem v varstvo, kaj bo iž njih? Kaj
lahko postane iz nedolžnega otroka, ki so ga pripeljali
prvič v šolo zapisat, v osmih letih ?! Zato gimnazija tako
globoke sledove vtisne človeku, da ga stane truda, predno
se otrese gimnazijskega prahu ; marsikdo se ga celo
življenje ne.

Ljudje božji, taka se godi z našo mladino in vi nas
tolažite, da počakajmo! Z gimnazijo se mudi! Izmed
vseh treh vrst šolstva najnujnejša brez
dvoma je katoliška gimnazija. Na to se je
doslej premalo pozornost obračala in naš
namen je, merodajne može na te razmere
opozoriti.

Seveda bo samostojna gimnazija stala ogromnih
troškov. Ali noben denar se ne bo bogateje obrestoval.
Bodoči duhovniki se bodo z mladega pripravljali na svoj
sveti poklic in le po tem potu si bomo pridobili
— materijala za katoliško vseučilišče.
Svetna inteligenca — neutajljiva žalostna resnica — je
večinoma odtujena veri. In svetno inteligenco
moramo zopet dobiti za vero in cerkev!

Na tem-le mestu pa moramo svojo opazko v „Slo-
veneu“ temeljito popraviti.

Rekli smo tam: Dotlej tudi nimamo dosti upanja,
da bi se ustanovili na Dunaju in v Gradcu katoliški društvi
za slovenske visokošolce. — In česar si nismo mogli mi¬
sliti, — se že snuje. Mi ne moremo zadosti izraziti svojega
čudenja in veselja nad tem dejanjem. In smelo rečemo:
Če se ta reč dobro obdrži, prištevati jo moramo najlepšim
sadovom katoliškega shoda. Slava možem, ki se ne sra¬
mujejo katoliškega imena!

Ker bo pa gimnazija slovenska, je bodo menda tudi
liberalci veseli. Bomo videli, kaj jim je večje: gorečnost

11

za narodnost ali sovraštvo do cerkve. Sicer pa podlago
za to veliko reč že imamo.  Treba jo je le izročiti
rokam — katerimkoli že — ali da nam bodo porok, da
se bo vodila v smislu ustanoviteljev, v duhu, kateremu bo
posvečena, in ne — v nasprotnem.

Tedaj, gospodje, z gimnazijo se mudi; najnovejši
dogodki do neba vpijejo: z gimnazijo se mudi!

VI. Slovenska Leonina, umetnostno društvo
in glasba.

Za nove šole je treba denarja; te zahtevajo res žrtev.
Mnogim drugim sklepom pa ni treba drugega, kakor
dobre resne volje, pa se izvrže. Zato bi smeli tembolj
upati, da se bodo. —

Moč in potreba m o d r o s 1 o v j a sta dokazani. Velik
napredek, ki ga smemo menda tudi kot uspeh katoliškega
shoda zaznamovati, je to, da se je vvedlo modroslovje v
ljubljansko semenišče.

,Novo slovensko vednostnodruštvo 1  po zgledu
dunajske Leonine je vse hvale vredna beseda. Kako bi se
pa ta beseda v dejanje spremenila, prišli smo na to - le
misel. „Rimski Katolik" s svojimi sotrudniki in njihovimi
zlasti zadnji čas priobčevanimi znanstvenimi spisi, kaj je
drugega, kakor vednostno društvo? Treba je je samo for¬
malno urediti in še novih moči privabiti. List postane
glasilo društva. — Dr. Mahničevi podjetnosti zaupamo, da
se bo te reči lotil in jo dognal.

O umetnostnem društvu  se je že nekaj
glasov slišalo. Pa je res potrebno tako društvo. Grkvena
umetnost se je vzbudila iz spanja. Po vseh cerkvah se
staro popravlja in novo napravlja. Vse, kar je pokazil po¬
kvarjeni okus dveh stoletij, hočemo naenkrat novo imeti.
Ali pri popravah se zopet greši; večkrat se zavrže denar,
da se človeku kar smili. Skoro prenaglo se popravlja.
Kranjska dekanijsko-farna cerkev bodi nam v tem zgled.
Tukaj ne pišemo kritike, marveč to priznavamo gospodu
dekanu Mežnarcu: on nam je pokazal, kako se morajo
cerkve v obče  popravljati. On je to misel že dolgo gojil
in čakal, da jo dostojno izvede. Tedaj ne vsakih pet gol-

12

dinarjev sproti zadelavati, ampak čakati in zbirati,
da se naposled svetu res — lahko kaj pokaže. Po cerkvah
se preveč krpa,  zato manjka enotnosti.

Opravila bo imelo novo društvo obilo, hvaležnega
opravila. Kolikokrat potrebuje človek dobrega sveta, pa ga
ne ve kje iskati, ali se boji, nadležen biti. Društvo pa prav
„ad hoe“ bo vsakemu pristopno.

Na drugi strani bo pa pospeševalo in urejevalo na-
ročevanje umetnin pri domačih umetnikih, da ne bomo
po nepotrebnem domačih svetišč krasili z deli tuje dlani,
in domačega denarja na tisoče pošiljali iz dežele, ko imamo
v domovini dosti nadarjenih m6ž, samo premalo so znani
in ne morejo tekmovati s tujimi tvrdkami.

A le takim — pravi resolucija po pravici — naj se
oddaja delo, ki so pravi umetniki, pa krščanskega mišljenja
in življenja, da ne bodo na naše oltarje prihajale slike,
kakor ona, o kateri smo čuli to-le opravičeno sodbo: Sveta
A. je natakarica, sv. B. stara branjevka, sv. 0. mestni črev-
ljar, in vendar se taka dela hvalijo vse vprek! Kako po¬
trebna je bila opazka gospoda kanonika Flisa, da se vsako
domače delo preveč hvali in da to močno zavira napredek
umetnikov.

Dandanes, ko sleparija vsepovsod gospodari, je tudi
naše govorjenje vse lažnjivo. Človek ne more nikjer resnice
zvedeti; vsaka knjiga je najizvrstnejša, vsak govor najboljši,
vsaka točka programa najbolje izvedena, vsako delo naj¬
lepše in vsakega dela posamezni del zopet najlepši. Iz take
kritike se človek ne spozna, pri čem da je, in umetnik,
misleč, da je res tako, kaj hoče več storiti ? Kritika nikar
ne jemlji veselja, pa tudi nikar ne slepi nikogar 1

Društva tedaj potrebujemo, in siga
želimo, in kmalu si ga želimo. Poklicani
možje — ganite seže!

Katoliški shod se je oglasil tudi za prospeh prave
cerkvene glasbe  in — tudi mi smo v svoji naivnosti
dodali nekaj besed tem resolucijam. Pa smo slabo nale¬
teli. Daši smo poudarjali izrečno — in poudarjamo zopet
— da radi prepuščamo sodbo veščakom, še raje se ukla¬
njamo določilom sv. cerkve, so vendar naše pohlevne besede
napravile velik šunder v cecilijanskih krogih. Kar smo
zraven dostavili, kaj je hotelo reči drugega, kakor to, kar

13

je „Crkveni Glasbenik" sam pisal v prvi številki po tisti
toči, ki je padala na nas: „Seveda treba previdnosti.
Ljudstvo je kakor otrok. S kakeršno hrano je pitate, take
se privadi; ako se pa privadi, težko se je zopet odvadi.
Privadilo se bode gotovo tem pesmam . . .“ Hoteli smo
reči, da ima cecilijansko prizadevanje časih ovire, katerih
ni mogoče popolnoma prezirati, da pa zaradi tega ne smemo
glasbene reformacije opuščati. Da je na mnogih krajih
edina ovira gola vnemarnost, priznavamo. To v naše
opravičenje in nič več! Čemu povsod prepira iskati?
Prepir ni dejanje in redkokdaj vodi k dejanju, najmanj
prepir z ljudmi lastne stranke. Nam pa živi dejanje! V
prospeh crkvene glasbe tedaj ponavljamo željo, naj bi
Cecilijina društva po vseh slovenskih vladikovinah res
stopila v zvezo, kakor, resolucija želi, in naj bi orgljarska
šola v Ljubljani, izdatno podpirana in umetnostno povzdig-
nena, bila skupna za vse slovenske škofije.

Ponavljamo drugič : V v e d i m o v cerkev skupno
ljudsko petje!  Ljudstvo toži — reci kdo kar hočeš,
toži vendar — da mu krademo domače pesmi. S tem je
bomo bogato odškodovali, in liturgično petje samo bo vsled
tega imelo manj ovir. Pa bi bilo tudi velikega pomena za
nabožno izobrazbo našega naroda. Cecilijansko dru¬
štvo naj sprejme tudi to v svoj program!

VIL Socijalna mizerija in liberalizem.

Dospeli smo do nadlog delavskih stanov. Kaj naj
rečemo? — Srce nam krvavi: Tu smo skoro brez svčta,
brez tolažbe. Tu prav čutimo bridko ironijo že navedenih
besedij: Lepe stvari so spisane o agrarnem vprašanju, ali
kdo bo davke plačal, kdo odpisal dolg?  Koliko le¬
pega povedo resolucije o socijalnem prašanju, — a tu
so nam zvezane roke in kar moremo storiti sami, to je
krparija. Socijalna beda, v 'katero nas je spravil liberali¬
zem, je tolika, da jej ne more več kaj krščanska ljubezen
sama, le državi v zvezi s cerkvijo je mogoče izvesti soci-
jalno reformo. In v tem smislu so sestavljene vse reso¬
lucije o tem prašanju. Zato pa v tej nezmožnosti obso¬
jamo — z resolucijo vred — in preklinjamo pogubni
liberalizem, ker ravno ta je s svojo sebičnostjo na soci¬
jalnem polju razrušil veljavo krščanskih načel in s tem

14

poklical na svet neizmerno gorjž, v gmotnem in dušev¬
nem oziru.

Liberte, egalitd, fraternite ! —

A vscvelo je ž njih samo gorje,

Samo gorje in potoki solza,

In curki krvi in nezmerno gorja.

(Dr. Krek: Slov. katol. shodu.)

To so zlati gradovi lažnjivega liberalizma, ki daje
vsakemu svobodo, da uničuje in davi svojega bližnjika in
na razvalinah njegove sreče stavi svojo. In vendar pod
krinko ljubezni do naroda goje mnogi pri nas isti nesrečni
liberalizem in za njim gredo mnogi, ki sami trpe za ža¬
lostnimi nasledki njegovimi. Kajti radi bi vedeli, v čem se
loči slovenski liberalizem od vseobčnega. V čem se loči

— uči nas prisilno legalizovauje, Slovenski liberalizem je
ta: Gospoda se hodi v gledišče zabavat, — kmet plačuj!

Da, današnje s o c i j a 1 n o stanje je ob¬
sodba liberalizma.  On ni nauk, ki bi mogel ljud¬
stva osrečiti. To je še vedno le naša stara, neovržena
sveta vera!

Brez Krista ljudij ne zjedinja svoboda,

Zdivjane jih strasti vihar le razgloda.

Brez Krista jednakost  zaman se povdarja,

Tirane in sužnje le nove nam vstvarja.

Brez Krista i bratstvo  ne zbrati sveta;

Po bratstvo se v Črtu in boju skonfia.

Po Kristu samo se blešči nam svoboda,

Pred njega sodiščem samo smo jednaki,

In v njem so cesarji in borni prosjaki.

Sinovi pobrateni  jednega roda.

(Dr. Krek:  Slov. katol. shodu.)

Ljudstva začenjajo že to spoznavati in uvidevati ter
liberalizmu hrbet obračati in ko bodo spoznala in uvidela,
dobili bomo — pravične krščanske postave.

Yendar se je tudi v tej reči storilo že nekaj prav
izvrstnega, česar niti nismo nič pričakovali: „Vzajemno
podporno društv  o“. Kako ste nas presenetili!
Toda zdaj je treba ljudi ž njim soznanjati. Varčnosti
moramo učiti ljudi  v teh hudih časih, varčnosti! To je
najboljša hranilnica, ker se lahko vlagajo le mali zneski

— kakor nalašč za delavca iu rokodelca, ki dobiva sproti
svoje krajcarje, — ker se kapital ne more ven vzeti, ker
se za dolg plačujejo tako male obresti in vrhu tega deli
še dividenda. Naj raste in cvete!

15

VIII. Delavska društva.

Z ozirom na to, da se med delavci vedno bolj širi
crkvenemu in državnemu redu nevarna agitacija, izreka
katoliški shod željo, naj bi se snovala katoliška de¬
lavska društva  ter med delavci razširjali dobri in
poučni spisi o socijalnem gibanju.

Zveličar naš je v prvi vrsti ubogim evangelij ozna-
noval, katoliška cerkev je bila vedno naklonjena nižjim
stanovom. Kdo pa je bolj potreben posebne ljubezni in
pomoči, kakor ti ljudje? To pa je vsega hudega najhuje,
da mnogi teh trpinov v svoji gmotni bedi ne marajo to¬
lažbe in pomoči, katero jim ponuja sv. vera. Koliko sto-
tisočev zapeljanih siromakov!

Ta pogled po svetu napolnuje kristijana — človeko¬
ljuba z neznansko bridkostjo. In ta odpad od Boga se
siri tudi med našimi delavci. Nasprotniki delajo, — z naše
strani se ni še nič, ali bolje: prav nič storilo v tem oziru.
Samo v Mirnem pri Gorici imajo delavsko društvo, ki hva¬
levredno deluje, v Ljubljani še nič. Od samega modro¬
vanja o delavskem prašaDju delavci nimajo nič. Kjer je
tovarna, ki ima nad 100 delavcev — naj¬
prej v Ljubljani — napravi naj se delav¬
sko društvo,  in po delavskih shodih naj se poučujejo
delavci o njihovih pravicah in dolžnostih. Ako se za ro¬
kodelske pomočnike napravljajo društva, da se obvarujejo
moralne pogube, koliko bolj za te, ki jih je več in so še
bolj prepuščeni samim sebi in zapeljivcem.

Mi katoličani smo taki, da čakamo in gledamo, kaj
bo nasprotnik naredil in potem, ko je že polovica zgublje¬
nega, spoznamo še-le, da je potrebna — reakcija. Za to bilo
bi se moralo že davno skrbeti, naj vsaj zdaj ne ostane
pri samih besedah!

Socijalna demokracija nas bo zdaj zdaj preplavila in
— lovili bomo po njenem valovji razgubljene ostanke.

Vedimo pa in naše ljudstvo naj tudi ve, da revščine
niso krive samo vnanje razmere, ampak ljudstvo samo.
Koliko posestev spravi na boben zadolžena zapravljivost:
igra in pijančevanje. Kolika potratnost povsod, zlasti v
obleki. Saj ga ne ločiš več kmeta od gospoda. Kak raz¬
loček mimo nekdanjih časov!

16

Stara priprostost izginja, ž njo blagostanje. Ta na¬
predek pravega rodoljuba ne more veseliti. Vse drvi za
uživanjem. Verski duh ugaša. — ljudstvo hoče nebesa na
svetu imeti. Povejmo mu, da jih ne bo dobilo, — išče
naj si boljših! Vvedimo je zopet v katoliško
življenje!

IX. Katoliško življenje.

Resolucije o katoliškem življenju so središče in go-
rišče vsega, kar se je na katoliškem shodu govorilo in
sklepalo.

Vrnimo se k govoru dr. Pavlice! Na prašanje, kako
bomo vse to izvršili, kar smo dobrega sklenili, kako naj
začnemo, odgovarja: Jaz pa pravim vsem, ki ne vedo, kaj
bi začeli, in posebej še svojim sobratom - duhovnikom:
„Nollite timere pussillus grex!“ Nikar naj vas ne skrbi
to in ono, ampak skrbimo samo, da sebe posvetimo,
da ljudstvo posvetimo, da bo krščansko
živelo.  Vse drugo bo dodano. To bo zadosten sad ka¬
toliškega shoda. Zato tudi v naših resolucijah „katoliški
shod izjavlja, da mu je pred vsem namen po¬
živiti versko življenje.  Blaženo pa ljudstvo, ki
Bogu služi, krščansko živi. Takemu ljudstvu ni se bati
pogube, ni se bati, da propade, ker ima zaslombo v
večnem Bogu.“

Da, to je konečni namen celega kato¬
liškega shoda.  In ta namen dosežen, v resnici —
zadosten sad! „Haec est voluntas Dei, sanctificatio vestra.“
Bratje, ne motimo se! Ne zamenjujmo sredstva z namenom!
Brez tega je vsa naša politika — prazno ubijanje. Tega
ne smemo nikoli pozabiti. Vse naše delo meri neposredno
ali posredno na to! Zlasti sedaj po katoliškem shodu
razvijaj se naše delovanje na to stran!

Kot izredna sredstva za pospeševanje katol. življenja
imenuje resolucija: katol. društva, crkvene družbe in bra¬
tovščine pa misijoni. Ne vemo, ččmu bi dali prednost, a
jedno najizdatuejših sredstev za katoliško življenje in pravi
blagor našega naroda so gotovo misijoni.

Vsaka fara naj bi imela misijon vsakih sedem ali
deset let, naj ga že vodi, kdor je, in kjer ga še niso
imeli, naj ga še letos napravijo !


17

Resolucija 2. „se hvaležno spominja katoliških družb
rokodelskih pomočnikov v Ljubljani, Novem Mestu, Šent¬
vidu, Vrhniki, Mariboru in Marnbergu, pristavljajoč željo,
naj se snujejo taka društva tudi po drugih krajih in naj
se ozira pri tem tudi na mojstre in učence".

Katoliško rokodelsko društvo moralo
bi biti v vsakem mestu in v vsakem več jem
obrtnem kraju!

Nam se zdi, da se od takih društev preveč zahteva,
zato se tako počasi snujejo. Saj ni treba, da bi imelo
vsako društvo takoj svojo hišo in zastavo. Gotovo ni bil
namen ustanoviteljev, da bi morala njegova društva tako
paradirati. Glavna reč je, da se mladi ljudje odvračajo od
hudega, ki jih na vseh straneh obdaja, in v ta namen
je za prvo silo kmalu dosti.

Kakor rokodelsko društvo, naj bi bila tudi Vincen¬
ci j e v a družba  v vsakem večjem mestu in trgu. Tudi
za to ni treba, Bog ve, kakih posebnih ceremonij, dajanje
miloščine treba je le nekoliko organizovati.

Med bratovščinami na prvem mestu je gotovo bra¬
tovščina presvetega Reš njega Telesa,  ki du¬
hovno življenje najbolj pospešuje. V dušnem in socijalnem
oziru zelo važna je družba treznosti.  Bratovščina
sv. Cirila in Metoda  je vsaj izven Štajarskega vse
premalo znana.

Izredne vrednosti za versko in nravno življenje so
Marijanske kongregacije.  Po deželi pa sta¬
novske ali križevske družbe,  kakoršne je pri¬
poročal gosp. dekan Voh. Na Kranjskem ste nam znani
le dve taki: pri nunah v Loki za dekleta, na Krki za
mladeniče. Cujemo, da se snujejo tudi v dveh drugih
farah. Zakaj bi se tudi drugod ne poskusilo? Kako po¬
trebni so zlasti mladeniči posebne podpore, da jih vrtinec
hudobnega življenja v globočino ne potegne!

Res, take reči snovati In vspešno voditi, to zahteva
precej dobre volje, časa in truda, in
morda še troškov.  A če je bilo navdušenje  na
katoliškem shodu od svetega  Duha, — srčnosti ne sme
zmanjkati!

„Nunc sancte nobis spiritus-Nostro refusus

pectori-Flamescat igne charitas, Accendat ardor

proximos!“

2

18

X. Hrenov spomenik.

Resolucijam o katoliškem življenju dodana je bila še
le v konečnem odsekovem zborovanju nova resolucija v
kateri prvi slovenski katoliški shod blagoslavlja spomin
škofa Tomaža Hrena,  ki je pred 300 leti ljub¬
ljansko škofijo rešil luteranstva ter s tem v daljni pre¬
teklosti omogočil prvi slovenski katoliški shod, in v znak
svoje hvaležnosti izraža shod željo, da bodi katoliškim
Slovencem sveta dolžnost, da postavijo temu velezaslužnemu
možu dostojen spomenik  v ljubljanskem mestu.

Ko smo to slišali, prišlo nam je na misel   in

tukaj se še bolj poda — kar nam je njega dni rekel du¬
hoviti naš profesor o slavljenju Valvazorja: „Wohl ein
spii r er Ausbruch der Dankbarkeit!“ Kdo je vendar to srečno
misel v sebi rodil, povejte nam, da se mu odkrijemo in
globoko priklonimo! Kdo se je spomnil, da tudi branite¬
ljem naše vere dolžujemo hvaležnost?!

Hren, za onimi, ki so zemlji slovenski sv. vero pri¬
nesli, največji njen dobrotnik, Hren, rešitelj naše domo¬
vine in naš apostelj — je preveč pozabljen. Kaj je tedaj
primerniše, kakor da prvi katoliški shod na Slovenskem,
slovesna manifestacija katoliške vere in zavesti med Slo¬
venci, v imenu celega naroda slovesno izreka zahvalo
možu, kateremu gre zasluga, da smo še katoličani?

Komu gre prej spomenik postavljati, kakor njemu?
In če zdaj češki narod, v katerega se je liberalizem že
tako globoko zajedel, stavi spomenik verskemu odpadniku,
ki je toliko rojakov za seboj v razkol potegnil in pro-
uzročil bratomorne vojske — pokažimo Slovenci, da nam
je edino zveličalna vera še vedno nad vse sveta in draga,
in proslavimo spomin rešitelja prave vere naše!

Vendar spomenik iz kamenja in brona je mrtva in
mrzla reč. Mi nimamo veliko denarja; biti moramo prak¬
tični ter vsak krajcar modro obrniti in obrestonosno na¬
ložiti. Zato hvalimo in odobravamo misel gospoda župnika
Puca, da ta spomenik bodi delo, ki bo delo
Hrenovo — ohranjen j e svete vere — ne¬
kako nadaljevalo,  po njegovih mislih katoliško
učiteljsko semenišče. To je praktična in vse hvale vredna
misel. Mi jo spreminjamo samo v toliko, da to ne bodi

19

katoliško učiteljsko semenišče, ampak — katoliška
gimnazija!

Kriva vera je pretila preplaviti slovensko zemljo ob
Hrenovem času. Krivoverski, bolje brezverski liberalizem
ali liberalno brezverstvo se hoče v naših dneh udomačili
med nami. Kakor so takrat krive vere prvi privrženci in
najtrdnejša podpora bili omikanci,  tako so zdaj isti pri
nas do malega skoro vsi verski indiferentisti, in ti s svo¬
jim uplivom — po knjigah, časnikih in zgledih — vva-
jajo verski indiferentizem, to je nevero, med naše ljudstvo.
Katoliška gimnazija (z vseučiliščem vred) nam bo vzgo¬
jila katoliško-verno inteligenco, in ta bo zopet s svojim
uplivom utrjevala versko prepričanje v našem narodu.
Katoliška gimnazija bo najbolj v smislu
dela Hrenovega!

Leta 1897 bo 300 let, kar je Tomaž Hren prijel v
roke pastirsko palico ljubljanske škofije in z apostolsko
gorečnostjo jel preganjati luteranstvo. Ce bomo že skoro
vsakega vrabca smrtno obletnico praznovali, te pomenljive
obletnice ne smemo pustiti iz nemar! Ob tristoletnici naj
mu — stoji spomenik!

XI. Pravo katoličanstvo.

„Ker imamo pa v boju za katoliško življenje le tedaj
upanje do zmage, ako se tesno oklepamo od Boga nam
danih voditeljev in učiteljev, priporoča katoliški shod vsem
vernim Slovencem, naj se vsikdar z neomajljivo udanostjo,
zvestobo in pokornostjo držč svojih dušnih pastirjev, škofov
in rimskega papeža, ki so od Boga postavljeni voditelji
svete cerkve."

V vesoljnem potopu liberalizma bi bil vendar le
vsakdo rad — katoličan. Kdo,bi se torej čudil našim libe¬
ralcem, ako tudi oni trdč, da so — tudi katoličani, ali
celo edino pravi katoličani; katoličanstvo pa, katero mi
hočemo, da je popačeno in lažnjivo. Tako je bilo od
nekdaj.  Kje je bila krivoverska ločina, ki bi ne bilu
trdila, da je ona prava cerkev Kristusova? Pri vsem tem
pa je prava cerkev Kristusova le ena in — pravi kato¬
ličani tudi le ene vrste.  Iu kakor ima prava cerkev
ločilna znamenja, po katerih jo je mogoče izmed vseh

2 *

20

drugih spoznati, tako tudi pristnega katoličana, katoliško
društvo ali list kmalu spoznamo, ne da bi nam bilo
treba še posebno zatrjevati, kaj daje.  Ako
brez hierarhije ni cerkve — in brez hierarhije cerkve ni,
kajti le v hierarhiji je cerkev edina in apostolska, kar Kri¬
stusova cerkev mora biti — tedaj tudi katoličanstva
ni brez pokorščine in udanosti do hierar¬
hije.  Komur to ni prav, pojdi k luteranom; tam je vsak
sam sebi duhovnik, škof in papež!

Zakaj pa to udanost sedanje dni vedno tirjamo, po¬
navljamo in poudarjamo? Prisiljeni in izzivani. Zato, ker
vse prizadevanje erkvenih sovražnikov meri na to resnico,
da bi jo spodkopali in utajili, kajti — ž njo pade vse.
Ako pa mi tukaj to zopet ponavljamo, vsaj ne smete mi¬
sliti, da hočemo s svojim dokazovanjem naše liberalce pre¬
veriti! Povedali bi radi to samo tistim, ki so katoličani
ali bi vsaj radi bili, ali, ali — —. In ko bi le-ti libe¬
ralcem roke ne držali, pravi liberalci bi nam ne mogli
veliko!

Pa to je gorje, da katoličani sami zoper sebe vsta¬
jamo ! Ne gre nam v glavo, kako more kdo
hoteti krščansk in katolišk biti, pa brez
teh ali celo zoper te, ki krščanstvo in ka¬
tolištvo uče in njegove milosti dele!  „Ni
torej katoliškega  verovanja in ni katoliškega
ravnanja, ki bi moglo neodvisno biti od vsakodobnih škofov
in papeža, kot jedinih od Kristusa postavljenih posredo¬
valcev v zadevi vere in verskega življenja. In če prav bi
kdo vse drugo veroval in vse drugo izpolnoval, kakor ve¬
leva sveta cerkev, tajil pa to resnico in to zapoved, da
namreč mora naša vera in versko življenje sloneti na škofih,
zedinjenih s papežem, in od njih dobivati svojo smer, bi
vendar tako vedenje ne bilo katoliško in zveličavno za
večno življenje. Ker jedna izmed verskih  resnic in
verskih  zapovedij, katero mora vsakdo spoznati in
držati, ki po pravici in resnici hoče biti katoličan, je tudi
ta, da se ima učiti od vsakratnih škofov, kaj naj se veruje,
in kaj naj se izpolnuje, da se doseže zveličanje." (Iz slav¬
nostne pridige na shodu.)

Ne vi, ne mi sami tega ne moremo prenarediti.
Zakaj ni Bog angeljem izročil vodstva svoje cerkve, ampak
ljudem, ne vemo. Faktum je, da je je izročil ljudem. In

21

česar ni rekel arhangeljem, rekel je apostolom in nam:
Kdor vas posluša mene posluša. In apostoli so bili sla¬
botni ljudje; slabotni ljudje smo tudi mi. Zakaj ravno
mi? „Niste vi mene izbrali, ampak jaz sem vas izbral"
in „Kdor vas zaničuje, mene  zaničuje". Punktum !

Da pa ne boste trdili, da zahtevamo preveč, ta po¬
korščina in odvisnost ni absolutna v tem oziru, kakor da
bi obsegala vse naše ravnanje sploh, ampak obsega: prvič
vero, drugič reči, ki so z vero v zvezi, tretjič vse reči,
v kolikor se vere dotikajo.

Tedaj „tudi politika ni izvzeta od cerkvene razsodbe".
Zakaj ? „Gotovo je Bogu, ravno ker je Bog, vse podvr¬
ženo; vse, vse, tudi politika. Prav zato je Kristusu-Bogu
podvržena tudi politika in se mora, ako noče kedaj postati
pogubonosna, vselej in v prvi vrsti ozirati na Kristusa. A
Kristus nas uči po svoji cerkvi in po njej nam kaže pravo
in rešilno pot v večnost." (Iz slavnostne pridige na shodu.)
V toliko  tedaj je in mora biti odvisen  vsak pravi
katoličan, vsako katoliško društvo in list. A ta odvisnost
nam ni v sramoto, kakor ni sramota, odvisen biti od Boga.
„Ako vas Sin oprosti, boste resnično  prosti". Zaradi
tega katoličani nikakor nismo, za kar nas neprijatelji hočejo
imeti, čeda brez glave in misli, ki vojena na vrvi slepo
hodi in stopicA, ne vedoč ni kam, ni kod, ni zakaj. To
so katoličani, posebej še duhovniki, že večkrat pokazali,
n. pr. zadnja leta žalostne zgodovine državne cerkve na
Ogrskem.

Državne cerkve! Prvi slovenski katoliški shod, bridko
čuteč spone, ki vežejo sv. Očeta ter jim branijo z vso
veljavo in močjo vladati sveto cerkev, in globoko užaljen
zarad hudih krivic, katere napravljajo sovražniki svetemu
Očetu, slovesno oporeka vsemu kratenju papeževih pravic.
Da, prost bodi papež ne le v Rimu, ampak
po celem svetu, izvršujoč svojo oblast,
in  prosta s papežem — cerkev! Osvobodimo cerkev
državnih spon! — to bodi odslej geslo vsem pravim kato¬
ličanom in ta glas ne potihni dotlej, dokler cerkvi ni
vrnena tista svoboda, ki jo ji je dal Bog, njen ustanovitelj!

Tu se nam vsiljuje priložnost, spregovoriti o preža-
lostni prikazni, ki se je pojavila prav posebno ob in po
katoliškem shodu, da tudi nekateri, ki so nekdaj v slo¬
vesnem trenotku očitno obetali pokorščino svojemu škofu

22

in njegovim naslednikom, odrekajo spoštovanje in udanost
višji crkveni oblasti in se v imenu narodnosti glede po¬
litike družijo s sovražniki vere in cerkve.

Mi se temu ne čudimo prav nič in nikdo naj se ne
čudi! Čudili bi se, ko bi tega ne bilo, kajti tako je
bilo od nekdaj  in  bo. Berite zgodovino erkveno!

— Pohujšanje mora priti, toda-! To vedite in kar

nič se ne zgledujte nad tem!

XII. Casništvo.

O važnosti tiska, zlasti časništva, modrovati, nimamo
namena; je popolnoma odveč. Brez vseh premis naravnost
rečemo in kličemo: Za okrepi j enje in razšir¬
janje katoliških časnikov storimo vse,
kar nam je mogoče!  V tej reči se lahko gremo
učit k nasprotnikom. Otroci sveta so modrejši. Naša reso¬
lucija sama spoznava našo pomanjkljivost v tem oziru,

govoreč: „ —-sprevidi prvi slovenski katoliški shod,

da je neobhodno potrebno sovražniku postaviti se v
bran  z enakim orožjem. A ne le braniti, marveč tudi
pozitivno mora tisek pospeševati katoliško zavest — —.“

Tedaj: nasprotniki začenjajo, napadajo, mi se še le

— branimo. In najprej še podpiramo liberalne liste in se
ne damo zmodriti, dokler nam — zob ne pokažejo. Potem,
ko nas začno že do kosti obirati, tedaj spoznamo in se
začudimo, da smo, menčč podpirati „dobro stvar", redili
gada na svojih prsih in tedaj — se začnemo braniti!
Difficile est satiram non scribere! Ni li bilo dosti to, kar
in kakor je „Narod“ pisal okolu 78. leta, da bi ga ne
bil smel nikdo več v roke vzeti? In vendar so ga še vedno
brali in plačevali in izgovarjali in čakali od njega pobolj
šanja. Kaj je bilo treba še pozitivnega ukaza, da se mora
opustiti?!

Ob vseh teh skušnjah je pa še danes dosti katoli¬
čanov in tudi duhovnikov, ki naročajo in bero liste, ka¬
terih katoliški značaj je zelo dvomljiv: „Soča“ in »Domo¬
vina". Ko bo prepozno, spoznali bodo, čudeč se, da so —
varani. Morda se motimo? Morda delajo iz dobrega na¬
mena, da bi jih na pravem potu ohranili, prav v smislu
naše resolucije: „— — časnike pa, ki so nekoliko omah¬
ljivi, pa se še niso udali liberalstvu, naj uplivni katoličani

23

tako preustrojijo, da, zapustivši omahljivost, odločno, sta¬
novitno in dosledno zagovarjajo ediao prava načela.

Prav; a ta dobri namen mora tudi kaj vspeha imeti.
Vendar z imenovanimi listi nimamo več dosti upanja, ker
se obračajo vedno bolj na liberalno stran; da, toliko po
gubnejši so, čem bolj skrivajo svojo pravo barvo. Zlate
srede pa tukaj ni, ali vsaj dolgo časa noben list ne bo
visel v sredi, kajti svet je razpolovljen — ne pomaga nič

— in ta ločitev se bo še poostrila.  Torej ho¬
čemo vedeti, kake barve da je kdo, pa tudi — vsak
sam mora vedeti!

Liberalci to reč — moč in upliv časništva — kaj
dobro umevajo. Naučili so se od inorodnih svojih somiš¬
ljenikov. To nam kaže, ker imajo vsi naši liberalni listi
svoje priloge.  Kateri list pa menite, da je najnevar¬
nejši in najpogubnejši? „Narod“ ? Kaj še, ta je preod-
kritosrčen. Marveč to so priloge, na Kranjskem zlasti
»Narodova" priloga »Rodoljub". Ta list je s svojim kato¬
lištvom in pobožnostjo nad vse mašnike in škofe! Ob ve¬
likih praznikih vam prinaša članke, ki so lepši od vsake
pridige. Kaj mu hočete takemu pobožnemu listu; on se
bori samo zoper prenapetost?! Zato ima »Rodoljub"
strastnih zagovornikov med nerazsodnim ljudstvom. —
Gorje pa, čujte: gorje našemu narodu,
ako se načela »Rodoljuba" med ljudstvom
razširijo!  Zato pa svarimo pred takimi listi oppor-
tune, inopportune, naj se liberalci še tako britko pritožujejo
o »zlorabi leče". Kaj gre v cerkvi govoriti, tega nas ne
bodo učili notarji ni advokati. Le čevlje sodi naj kopitar!

— »V dolžnost naj si šteje vsak katoličan, zatirati veri
sovražne časnike in jih nadomeščati z dobrimi, sveto vero
in našo narodnost pospešujočimi." (Res. 1.)

Naše veselje in upanje pa je »Domoljub". Ta je tudi
list, s katerim smo liberalce enkrat prehiteli, da so se
oni morali od nas učiti ter ža nami pricapljati s svojim
faksimilom. »Domoljub" je velikanske važnosti za nas, zato
moramo nanj vso pozornost obračati.

Zelo smo se obradostili tudi »Primorskega lista".
Kaže tudi, da si bo pridobil tal v Primorji. — Toda,
gospodje iz Primorja, to ni še nikakor zadosti: nasproti
dvema velikima listoma, vsak s svojo prilogo, en mal
štirinajstdnevnik! Ali ne veste, kolikor imamo listov in

24

kolikor imajo ti listi naročnikov in bralcev, toliko imamo
tal pod seboj. Zdi se nam, da so razmere in interesi
obeh delov Primorja tako različni, da treba za Gorico
posebnega lista, ali naj se vsaj „Primorski list“ na znotraj
in zunaj znatno razširi.

Za naroda pravice in prosveto prezaslužnemu „Slov.
Gospodarju 1 ' želimo, da preveč — ne zaostane za »Do¬
movino Časih je imel dve prilogi, zdaj nobene. Odločni
katoličani na Štajarskem, ki so na katoliškem shodu tako
častno zastopali svoje provincijo, naj skrbč, — p r e d n o
bodo katoličanstvu tla spodkopana,  — da
urede in okrepijo svoje provincijalno časništvo. »Domo¬
vina" naj se izjavi, če hoče pisati v obče v duhu kato¬
liškega shoda; potem naj oba vzajemno delata in se pod¬
pirata, sicer veste, kako je o njej soditi in ž njo ravnati.
Za časa treba paziti!

„Miru“, neustrašnemu bojevniku za narodne pravice,
želimo, da bi bil kakor v prašanjih narodnostnih, katerim
je v prvi vrsti posvečen, tako v verskih vselej dosledno-
odločen. Drugače pa krepko naprej !

„Dolenjske Novice" so možate.

Sicer pa bi se o tem in še o marsičem drugem
listu lahko med seboj pogovorili, ako bi se ustanovil od
katoliškega shoda nasvetovani »stalni središčni
odbor katoliških urednikov in drugih za¬
vednih vplivnih gospodov",  — o katerem pa
še do danes ni nič sluha. Kaj čakajo, ne vem. —

XIII. Farne knjižnice.

Resolucija 3. govori za razširjanje dobrega berila,
in v ta namen priporoča zlasti farne knjižnice.

Bila je — zdaj menda že nekoliko pojema — ta
manija, da so hoteli imeti v vsaki vasi svoje bralno društvo
ali čitalnico, in od takih društev se je pričakovalo vse
zveličanje našega naroda. O reorganizaciji naših društev,
in o tem, če so sploh potrebna taka društva, se je že precej
pisalo.

Vse večjega pomena, — če tudi bolj skromne —
so za pravo narodno izobrazbo farne knjižnice.
Navadnemu kmetu je časnikov kmalu zadosti, — kar je
preveč, je od hudega, — bolj potrebni so priprostemu

25

človeku zabavni in poučni spisi. In ljudje radi bero, zlasti
mladeniči. — Mohorjeva družba jim ni več zadosti. Komu
pa je branje bolj koristno ? To je važna točka ka¬
toliškega življenja.  Iz skušnje govorimo. Ljudstvo
prosi kruha, ne odrekajmo mu ga!

Kdor pa je imel s tem opraviti, ve tudi, da nam še
vedno manjka knjig, kakoršnih ljudje žele, najbolj gotovo

— povestij. Poleg nove izdaje slovenskih klasikov za mla¬
dino slovensko naj bi se drugič natisnile tudi nekatere
stare povesti, katerih je že težko dobiti.

Opomniti pa moramo, da je prij pisanju ljudskih
knjig treba skrupulozne natančnosti. Culi smo pritožbe
celo o letošnjem »Domačem zdravniku". Bolje premalo,
kakor preveč.

„Odbor veščih mož za presojo knjig
ljudstvu in mladini namenjenih",  je zelo
dobra in potrebna reč. Ker je pa teh odborov že toliko
in so vsak pot nove težave, kadar je treba nov odbor se¬
staviti, bo pot krajša, ako to nalogo prevzame novo ved-
nostno društvo, katero naj izvoli v ta namen iz svoje
srede poseben odsek za to.

XIV. Katoličani in narodnost.

Zadnja sekcija resolucij nosi napis: »Katoliška
narodna organizacija".

Nad tem napisom se je pohujševal konservativni
»Kiirntner Volksblatt", ki je med tem časom že sklenil
svoje životarenje. čudil se je ta list, kako je mogel kato¬
liški shod pod nadzorstvom dveh škofov govoriti o na¬
rodnem katoličanstvu, ali celo, da se sploh katoličanstvo
združuje z narodnostjo. Z mrtvim se ne bomo prepirali,

— mimogredč omenjamo, da bi bilo res natančneje rečeno:
»Katoliška in narodna organizacij  a“.

Zdi se nam pa, da je-poleg tega »konservativca"
na svetu še nekaj ljudij te vrste, ki hočejo biti bolj ka
toliški, kakor cerkev sama, katerim se zdi pregrešno vse,
kar je narodno, ki se križajo, kadar čujejo besedo »slo¬
vanska vzajemnost".  Tem ultra-katoličanom mo¬
ramo povedati, da katolicizem ni kozmopolitizem. Dokazo¬
vati, da vera narodnosti ne zatira, ampak blaži, da je
narodnost naturno dobro, v kakem razmerju sta si vera

26

in narodnost med seboj, nam že preseda. Jedini živ dokaz
nam bodi on, ki mora biti v pravem pomenu besede in
pred vsemi drugimi k a t o 1 i š k , t. j. za vse ljudi in vse
narode, ta je — naš sv. Oče.  Se li ne čuti on Italijana
in ne pokaže li tega večkrat? In bolj katoliškim nam res
ni treba biti, kakor je papež! Toda, saj to ni pravo kato-
ličanstvo. Mi rečemo naravnost: Katoličani smo in
moramo biti narodni. Mi nismo absolutno
narodni,  a eminentno narodni smo! Kajti kaj druzega
je nenaravno, je nesmisel, je otročje, je laž, je grdo.

Kdor se sramuje domovine, nam je — ostuden ne-
značajnež! Vemo dobro, da liberalci niso boljši, vendar
se po pravici jezimo nad tistimi katoličani, ki dajejo libe¬
ralcem zaželjeno priliko, da nas persiflirajo.

Drugič smo praktično narodni.  Zopet je na
svetu druga vrsta ljudij, — katoliških in liberalnih, —
ki sanjarijo o slovanskih kraljestvih, in tirjajo slovansko
liturgijo, vendar brez potrebe  nemški govore, nemški
pišejo, nemški občujejo, nemški ukazujejo. Tu imamo
mnogo popraviti; bomo še govorili o tem. Z resolucijo
vred obžalujemo krivice, ki se nam delajo v narodnem
oziru; obžalujemo pa tudi, da je še vedno dosti norcev,
ki hočejo, da bi drugi spoštovali njihove pravice, ko jih
sami ne.

Očitali so pa nekateri — ne le liberalci, marveč i
katoličani — katoliškemu shodu samemu, da je bil pre¬
malo naroden! — To je zmota! Ta zmota pa seje poro¬
dila iz napačnega pojma, ki so si ga naprej ustvarili o
katoliškem shodu. Shod ni bil narodnosten, ampak katolišk.
,,Prvi slovenski katoliški shod“ ni reči: ,,prvi slovenski
i n katoliški shod“, marveč : ,,prvi katoliški shod za Sio-
vence“.

Jedino katoliška ideja nas je združila in vodila. Ali
to ni prav? Ce smo se — pravi dr. Mahnič — že tolikrat
zbrali v imenu narodnosti, kjer se vera ni z besedico
omenjala, pa bi se ne smeli enkrat v imenu vere?
Zaradi tega pa nismo nenarodni, kakor niso nenarodni
obrtniki, ko se zbero in preziraje jezikovno prašanje go¬
vore le o svojih stanovskih interesih. In vendar tudi tu
narodnosti nismo prezirali, ampak se ozirali nanjo kot na
podrejeno idejo: kar je prav in pravično!

27

Razmerja med vero in narodnostjo, prijatelji, ne
smemo pozabiti! Razloček je neskončen. Ali je treba to
katoličanom še praviti? — O, da bi primeroma le pol
toliko cenili vero, kakor narodnost! Potem bi morda tudi
tu čutili krivice, ki se nam godč, in nevarnosti, ki nam
prete, in ne zdelo bi se nam takoj preveč in „strastno“,
kar se zanjo govori in stori.

Zato nikakor ne moremo ustreči željam, da v imenu
narodnosti sklenemo premirje v verskem prašanju. To se
pravi vero narodnosti podrejati, žrtvovati — ideja abso¬
lutne narodnosti. Sloga in mir — lepa reč in dobra, pa
ne vsak čas in v vseh okoliščinah. Mir je prinesel Kristus
na svet in vendar je pridigal vojsko. ,,Nikar ne mislite, da
sem prišel mir prinest na zemljo; ne miru, ampak meč
sem prinesel. Prišel sem namreč razdvojit človeka zoper
njegovega očeta in hčer zoper njeno mater in nevesto
zoper njeno taščo. In človekovi sovražniki bodo
njegovi domači.  Kdor ljubi očeta ali mater bolj ko
mene, ni mene vreden (!), in kdor ljubi sina ali hčer bolj
ko mene, ni mene vreden (!).“ Zdi se nam, kakor bi bile
te besede nalašč zapisane v evangeliju — bolj jasno ni
mogoče govoriti — da osvetlč naš „narodni razpor 11 . —
Toda, kaj „narodni“ razpor — mi imenujemo to omejeno
obzorje — svetovni razpor  je  to!

Mladi smo res Slovenci in majhni. Komaj smo se
zavedeli. In kakor je otroku domača hiša z vrtom cel svet,
tako nekako nam naša domovina. Ker smo ravnokar prišli
k zavesti, da b i v a m o in se imamo v prvi mladosti narod¬
nega življenja toliko boriti, da ostanemo,  smo se
nekako zaverovali sami vdse, da skoro ne vidimo druzega
razven sebe. Pa poglejmo nekoliko čez planke domačega
vrta, kaj zunaj počno. Nismo sami na svetu; pod uplivom
smo drugih narodov. Kaj vidimo čez ograjo ? Vojska povsod !
Ta boj je star, kakor človeški rod, pa časih huje zahruje,
kakor se plamen časih silneje požene kvišku. In ravno
naše dni so si katoličani brez razločka narod¬
nosti  — pač pozno že — vzbujeni po vedno raščoči
predrznosti nasprotnikov samih izmeli oči in krepko prijeli
za meč, ki ga jim vojvoda Kristus sam stiska v roke.

Kakor socijalno gibanje, tako katoliško ne pozna narod¬
nostnih mej. Ideja narodnostna je prešibka, da bi je usta¬
vila in odpravila. — Gre se nam za višje interese.

28

Pa tudi iz ozira na narodnost s a ra o
ne moremo in ne smemo premirja sklepati,
dokler je kaj liberalizma naSlovenskem.
Naše narodnostne težnje se ne bodo iz¬
polnile, dokler vlada 1 i b e r a 1 i z e m. Sovraž¬
niki nam ne bodo dali, mi ne privojevali, ker smo —
slabši. Po Darvinovi hipotezi, na kateri sloni liberalizem,
moramo podleči. Odkod vneboupijoče krivice, ki se gode
naši narodnosti, odkod vsi narodnosti prepiri? Ali so
nemški katoličani — pravi katoličani; izrodki so povsod
— ali so ti naši nasprotniki, ali nemški — liberalci ?
„N e nemški in italijanski narod  — besede
dr. Šušteršiča — ampak nemški in italijanski
liberalizem je sovražnik našemu narodu.
Liberalizem, sloneč na darvinski teoriji,
po kateri močnejši slabšega uuičuje, nas
mora narodno ukončat i.“

To bi si naši liberalci lahko na prste zračunali, ako
znajo le do pet šteti. In ko bi jih res vodilo pravo domo¬
ljubje, bili bi še danes naši. Toda nekaj drugega jih od¬
bija od nas: apatija do vsega verskega. Torej trdimo mi
dosledno: Sovraštvo do vere je liberalcem
veče, nego ljubezen do domovine! Ono je
življenjski princip njih liberalstva!

Ker pa katoliška načela tako počasi zmagujejo, mo¬
ramo se med tem tudi neposredno  boriti za svoje
narodne pravice. In v tem boju smemo se časih združiti
z našimi načelnimi nasprotniki. Vsi brez razločka — tudi
katoličani — ne pozabljajmo hudega boja, ki ga naši
bratje ob mejah neprenehoma bijejo z nemškim zlodejem
in podpirajmo jih v prepravičnih njih naporih!

Samo vedeti moramo, da popolnoma ne bomo zma¬
gali, dokler vlada liberalizem. „Naše prizadevanje mora
biti obrneno na to — je govoril zopet dr. Šušteršič v
odseku za narodno in katoliško organizacijo — da se na-
pominani zakon (jezikovne ravnopravnosti) dejanjski izvr¬
šuje. Vendar se na ta zakon ne smemo preveč zanašati.
Postave so od danes do jutri, ter se lahko spreminjajo.
Nespremenljiva pa je naša sv. vera, ki veli jednako pravico
vsakemu. Da bi načela naše katoliške vere prodrla v celi
Avstriji, da bi ta načela vodilna bila za vse narode
avstrijske, potem bi kmalu — bodisi z navedenim členom 19.

29

ali brez njega — zavladala v Avstriji popolna narodna
ravnopravnost.“

In da se to zgodi, iščimo si zaveznikov pri vseh na¬
rodih. „V obrambo naših verskih in narodnih pravic spo¬
znava prvi slovenski katoliški shod potrebo tesne zveze
katoličanov raznih avstrijskih narodov." Krščanski duh
mora zopet prešiniti svet in človeško
družbo; svet se mora pokristjaniti!  To so
na kratko izražene naše težnje in kdor tako misli, bodi
jezika in polti katerekoli, ta je naš! To je katoliška ideja,
„ki je različnost vseh jezikov v edinosti vere združila 11 .

Ko se bo to zgodilo, ko se bo Avstrija zopet poka-
toličanila, ne bodo hodili zastopniki našega ljudstva več
skupaj zapravljat dragoceni čas in denar s cele tedne dol¬
gimi brezplodnimi jezikovnimi prepiri, marveč davši in
dovolivši vsakemu kar mu gre, mogli premišljevati, kako
bi se dalo pomagati gmotnemu poginu bližajočemu se
ubogemu ljudstvu.

XV. Organizacija.

Da izvedemo svoje sklepe, potrebujemo organizacije.
Kaj je biti brez organizacije, videli smo pri zadnjih deželno-
zborskih volitvah. Sami nismo vedeli, pri čem smo. —
Kaj stori organizacija, pokazalo se je koj čez dve leti pri
državnozborskih volitvah. Imeli smo takrat že katoliško-
politično društvo.

Toda organizacije je še vedno premalo. Organizacije
je veliko premalo. Organizacije je povsod premalo. V Ljub¬
ljani sami je premalo organizacije. Vsak v svojem kotu
tuhta in študira. In dobra misel posameznika, ker nima
podpore od drugod, — usahne in zamre.

Nalogo, organizacijo izvesti, ima, in ,,završni korak"
organizacije same je , slovenski katoliški odbor". Pre-
važna točka, zaključujoča resolucije prvega slovenskega
katoliškega shoda! Njemu izroča in ž njim zagotavlja
shod izvršitev vseh drugih — sploh izvršljivih — reso¬
lucij. On ima dejanjsko nadaljevati misel katoliškega shoda
in pripravljati na drugega.

Obetal se nam je menda kmalu zopet drugi slovenski
katoliški shod. Se bomo li z enako gorečnostjo sošli in v

30

istem navdušenju zborovali ? To je odvisno od
vspehov prvega shoda in ti od izvrševal-
nega odseka njegovega.

Vršeč občno svojo nalogo ima odbor najprej začeti
posebe izvajati splošno organizacijo. „Ako hočemo — piše
se 7. aprila ,,Slovencu“ iz Novega Mesta — da bode vspeh
shoda trajen in še veči, ne smemo držati rok križema,
marveč nam je resno skrbeti, da se sklepi shoda vvedo
v življenje, postati morajo narodu mozeg in kri. To se
bode pa zgodilo, ako se ne ustrašijo dela katoliški izobra¬
ženi Slovenci, pred vsem pa, da se izvede
povsod od shoda nam priporočena na¬
rodna organizacija. To je prvi, to zadnji
pogoj za dober vspeh."  Kar je dr. Šušteršič v
odseku priporočujoč resolucije za narodno organizacijo
rekel o posameznih političnih društvih, to velja o celotni
organizaciji: Posebne koristi pa je, če ima
društvo v posameznih občinah svojega
okraja stalne poročevalce (poverjenike),
ki stalno vzdržujejo duševno vez mej so¬
mišljeniki dotične občine in odborom
političnega društva.  Na ta način se vstvari
krepka jednotna organizacija somišljenikov dotičnega okraja
in društvu je delovanje bistveno olajšano, kajti v odločil¬
nem trenotku treba je le migniti in cela armada je na
nogah.

Te misli so bili gotovo možje, ki so se zbrali dne
4. aprila v Novem Mestu in izvolili stalni krajevni pod¬
odbor, ki naj bi bil v pomoč glavnemu odboru. ,,Slo-
venčev“ poročevalec o tem shodu končava svoje poročilo:
,,Radi tega, gospodje somišljeniki, le na noge! Snujte
pododbore! Belokranjsko, krški okraj, Ribnica in drugi —
na noge!“

Toda lepi zgled podjetnih Novomeščanov še nobe¬
nega okraja ni za seboj potegnil, — vse je tiho. — —
Ta počasnost nam je nerazumljiva! Dokler je gorko, kuje
se železo. Našim ljudem pa se bo že vsa gorečnost, ki
jo je unel katoliški shod, shladila, ko bodo skupaj klicani,
naj se v prospeh shodovih sklepov tesneje združijo. Zadnji
čas je že, da osrednji odbor to reč v roke vzame, da se iz¬
vede in da se j e d n o t n o izvede po celi slovenski zemlji.

31

,,Organizacija na vseh straneh 11 , tožil je ,,Narod“
one dni po imenovanem shodu v Novem Mestu. Da, or¬
ganizacija na vseh straneh, to in nič manj! Kakor mreža
mora prepletati celo slovensko zemljo, in — tedaj bo čas, da
,,Narod 11  in njegov S—c pišeta nekrologe, zabijata po¬
krove, pojeta mizerere in libero, — pa ta libera in mi-
zerere bosta veljala liberalizmu, katerega se bo, ko se iz¬
vede naša organizacija, lotila hitra jetika in ga spravila
pod zemljo! —

XVI. Očetov god.

Srečno smo dospeli do leta 1893. Željno smo ga
pričakovali. S skrbjo smo se ozirali zadnja leta večkrat
tje proti Kirnu na očeta našega, Leona, če mu morda ne
bodo že opešale moči v hudem boju, ki ga v sivi svoji
starosti bije s peklenskimi vratmi, in zdihovali na tihem:
Dominus conservet eum et vivificet eum . . . Izpolnile so
se nam srčne želje; Bog ga je ohranil. Leto 1893. je tu

— papežev jubilej — očetov god! To je praznik
katoliške cerkve, praznik — katoliške ideje ! To
leto naj se pojavi v vsem svojem vele-
častvu zopet ideja katoliška!  Svet naj zve,
da smo katoličani še na svetu, da ueporušena in čila
kakor nekdanje čase vsem bojem vkljub še vedno stoji
sveta katoliška cerkev!

Želeli smo že davno, da bi bil naš katoliški shod

— slovesen pojav katoliške ideje med Slovenci — leta
1893. v proslavo papeževega jubileja. Bil je 1892. leta;

— čim prej, tem bolje. Proslaviti papežev jubilej moramo
pa kako drugače.

Mnogi odbori za slavnostno praznovanje škofovske
petdesetletnice so si stavili tudi nalogo pospeševati sno¬
vanje katoliških društev, dobrodelnih zavodov, sploh na¬
prav, ki bodo gojila in utrjevala katoliško zavest in kato¬
liško življenje. Kdo ne ve. da sv. oče sam to najsrčneje
želi? Ustrezimo tudi mi, kolikor moremo, tej želji njegovi.
Praznujmo in proslavimo njegov častiti
j u bil  e j s — katoliškim dejanjem! In kar smo 1892.
leta sklepali, to 1893. z gorečnostjo izvršujmo!

Kako so sv. očetu na srcu verske šole! V spomin
njegovega jubileja začne naj se že letos — če tudi skromno

32

v početku  — z učiteljskim semeniščem; v
spomin njegovega jubileja postavi naj se podlaga ideji
Hrenovega spomenika — katoliški gim¬
naziji. Leon — sam učenjak — kako pospešuje vedo,
kako blagoslavlja katoliške časnike in časnikarje! V spomin
njegovega jubileja ustanovi naj se ved n os tn o in
umetniško društvo,  osnuje naj se č a s n i š k i
odbor!  — Kaj je „delavskemu papežu* 1  bolj pri srcu,
kakor srečna rešitev zamotanega socijalnega prašanja?
V spomin njegovega jubileja snujejo naj se d ed a v s k a
in rokodelska društva  po vseh krajih, kjer je
potreba.

Raztegnimo katoliško gibanje čez vso zemljo slo¬
vensko ! Katoliška politična društva naj prirejajo shode po
raznih krajih in naj se muožč. Ljudstvo mora vedeti, da
je katoliško, in vedeti mora, kaj se to pravi, pa tudi —
sam j moramo vedeti!

Zalibog, še vedno premalo katoliške zavesti! To se
pokaže posebno ob takih prilikah. Vsaka druga ideja nas
bolj dvigne in uname, kakor velika ideja katoliška. Spom¬
nimo se, kako se je praznovala na slovenski zemlji štiri¬
desetletnica vlade Franca Jožefa! Slavnosti šolske in
ljudske na vseh straneh, dobrotni darovi in naprave, spo¬
minske plošče in vse, kar se je to leto lepega in dobrega
napravilo, krstili so na ime štiridesetletnega cesarjevega
vladanja. Dragi trakovi na zastavah pričajo še danes o
tem znamenitem dogodku in zasajene lipe govorile bodo
čez sto let, kako je avstrijsko ljudstvo čislalo svojega vla¬
darja. — Pa v primeri s tem — papežev jubilej? Mnogo
so listi pisali, kako se je praznoval, a pisati bi se dalo
tudi, kako — se ni praznoval.  Na poziv „Slo-
venčev“: proslavimo jubilej s katoliškim dejanjem! se je
odzval, kolikor vemo, edino vrli g. administrator rovtarski,
ki je naklonil izrečno pod tem imenom  svojim
ovčicam veliko dobroto sv. misijona. Sicer menimo, da
smo storili kaj posebnega, ako za silo opravimo, kar nam
je prinesel uradni škofijski list. In vendar bi mo¬
rali v vsak kamen domovine naše zarisati:
leta  1893. se je katoliški svet radoval ško¬
fovskega jubileja ljubljenega svojega
očeta Leona, — in s tem katoliškemu ljud¬
stvu zarisati in zapisati globoko v srce

33

dragoceno zavest, da ima papeža-očeta
in — takega!

Ljudstvo mora vedeti, da je katoliško, in vedeti mora,
kaj se to pravi, pa tudi — sami moramo vedeti!

Pred vsem poživimo katoliško življenje ! Vedno bolj
sili v nas pogansko življenje in mi tega — niti ne ču¬
timo. Posvetimo sebe, posvetimo ljudstvo! Kar služi temu
namenu, tega se ne strašimo : misijoni, bratovščine, sta¬
novske družbe, farne knjižnice.  Razširjati
in voditi tretji red v pristnem duhu sv. Frančiška, bo
gotovo po želji sv. očeta — tretjerednika. In, ako je res,
kar smo brali, da bo sv. oče ob tej slovesni priliki povabil
razkolnike k združenju z Rimom, kaj je bolj prav, kakor
da razširjamo njegove preblage namere z molitvijo — z
razširjanjem pozabljene bratovščine sv. Cirila in Metoda?

Najsrčnejša želja sv. očeta pa je brez dvojbe, kar
izraža v svojem geslu „ut omnes unum sint“, da bi bili
v tolikem nasprotovanju sveti cerkvi vsaj vsi sinovi nje¬
govi enega duha in enega srca. Zato tedaj zjedinimo se
v udanosti do rimske stolice in slehrn, ki si prisvaja ime
katoličana, daruj dar pokorščine in zvestobe papežki in
škofovski avtoritati, kateri je posvečeno letošnje prazno¬
vanje. To bo vredno praznovanje očetovega
godu, to bo pravo sveto leto, leto — kato¬
liškega dejanja.

XVII. Za kaj se nam gre.

Gospod Luka Svetec je zagotavljal v svojih popravkih,
da z nesrečno besedo ,,vera ni na dnevnem redu“ ni
odobraval, ampak le konstatoval časovni tok, s katerim
mora računati, kdor hoče vspešno delati. To mu prav
radi vrjamemo; menimo samo, da se je v tem konstato-
vanju zmotil. Tudi druge sile še gibajo in privzdigajo
človeštvo. Vera je res že malokje na dnevnem redu; a
ravno zato, ker hočejo vero z dnevnega reda zbrisati, j e
versko prašanje na dnevnem redu  in prva
točka dnevnega reda, kajti ona sega globoko v druga
prašanja, zlasti v socijalno, kije  naj  si  ln  e j e prašanje
naše dobe.

Versko prašanje je vedno in vsaki čas na dnevnem
redu, v naših dneh pa prav posebno; povsod, pri nas

3

31

tudi. Boj vere z nevero, katoličanova z liberalizmom bije
se na vseh straneh. Da, boj na vsi falangi, boj na živ¬
ljenje in smrt. Zastonj trditev, da ni načelnega nasprotja
med nami, zastonj prošnja po ljubem miru. Eppur si
muove, in vendar je boj! Ako pa je že boj, ne kaže
pomišljati se, ampak čim krepkeje se spopri¬
memo,  tem prej bo liberalizem ugnan. In ugnan mora
biti liberalizem!

Ali nas žene slepa strast, verski fanatizem in gola
bojaželjnost? Ali res nima nikake resnične podlage naš
boj ? Ali smo otroci, ki ne vedo, zakaj se trgajo ? — Kdor
ima oči, poglej po svetu gorje, ki je je rodil liberalizem;
kdor ima ušesa, čuj obupno upitje, ki je je liberalizem
prouzročil! Narodnostni boji, vneboupijoče zatiranje manjših
narodov, socijalno gorje, goljufija na milijarde, občni odpad
od Boga, zločini, samomori, — milijoni pogubljenih . . .

Samo gorje in potoki solza,

In curki krvi in nezmerno gorja.

(Krek: Slov. katol. shodu.)

Milijoni pogubljenih, ki jih ima liberalizem na vesti!
To je težišče liberalizma.  Ne vodi nas ne gola
prepirljivost za prazen nič, marveč boj z liberalizmom je
krvavo-resen. „Narod“ se je norčeval iz Petra Amienskega

— to smo mi — in njegovih pretresljivih pridig, ki s
krvavimi barvami slikajo občno brezverstvo. Če nima dru¬
gega pisati, smč se še, — Peter mu ne bo odgovarjal.
Boj z liberalizmom nam je krvavo-resen.

Bratje, ne prepirajmo se veliko! Časi so preresni.
Liberalce spreobračati? dokazovati? Da bi se šlo za dokaze,
bili bi že davno edini! Kar je izgubljenega, je izgubljeno.
Ne obsojajmo jih; Bog jim daj spoznanje! Mi pa sku¬
šajmo ohraniti to, česar ogenj še ni do¬
segel.  Kakor Judje ob zidanju Zorobabelovega tempelja
in mestnega ozidja, imejmo meč le za brambo, sicer pa

— ročno zidajmo ! Pustimo mrtvim mrtve pokopavati, nam

— živi dejanje!

XVIII. Tedaj živi dejanje!

Ta zpavo.ava st? a^p.spov! Ročno zidajmo!

Bil je mož v starih Atenah — s to zgodbo je za-
vrševal premilostni knezoškof Mihael prekrasni svoj govor

35

na katoliškem shodu — ki je, prejemši list med veselico,
vrgel neodpečatenega pod vzglavje svojega sedeža, rekoč:
Ta zpavi;,OTa ste aiiptov, opravki za jutri! Toda drugega
jutra mož ni dočakal, ker so mu čez noč — glavo vzeli.
Modrost je učiti se od nemodrosti drugih. Pripravimo se
tudi mi k delu, predno — nam glavo vzamejo. Menimo,
da čakanja je dosti. Da bi ne bili toliko čakali, ne bili
bi tako globoko v liberalizem zlezli. Tega nam Slovencem,
„pobožnemu narodu" res ni bilo treba. — Besedi se je
govorilo dosti in lepih; sedaj skrbimo, da postanejo de¬
janje. Da pa postanejo dejanje, treba resnega dela.

Da bodo naše besede imele več moči, podprimo jih
pred sklepom z besedami pokrovitelja katoliškemu shodu,
prevzvišenega knezoškofa Jakoba: „Ta spomin (na križa¬
nega Kristusa) kliče nas ne k mirnemu počitku, ampak
na trudapolno, vztrajno, požrtvovalno delo. In verujte mi,
da ni nepotreben tak klic in opomin ; ker posebno v naših
časih — in to velja tudi o marsikaterih shodih — se sicer
veliko govori, a dostikrat prav malo stori. Veselimo se
sicer, če se kaj dobrega godi, radostno priznavajmo, če
kdo drug gre naprej, in navdušujemo se. A besednjasta
naša navdušenost nam kaj rada utihne in umolkne, kadar
se kliče tudi nam: Na delo! Ko torej rečemo: „Hvaljen
bodi Jezus Kristus!" predočujmo si tistega, katerega živ¬
ljenje je bilo delo: jedno nepretrgano delo."

In takega dela se hočemo lotiti. Izvršujoči odsek
katoliškega shoda je že izdal in razposlal poziv, s katerim
prosi za redne doneske „katoliškemu skladu 11 , ki ima slu¬
žiti praktičnemu izvrševanju resolucij 1. slov. katol. shoda.
Z rednimi mesečnimi prispevki bi se dalo katoliškemu
skladu najhitreje in najložje pomagati do tega, da bi mogel
z vso resnobo  začeti izvrševati svojo nalogo . u  Ta
govor nam ugaja. Z vso resnobo!

„Boneski se bodo izkazovali in stalna komisija
II. katol. shoda določi, kateri nameni katol. shoda in po
kateri vrsti naj se podpirajo iz tega zaklada." Prvi trije
tisočaki nabrani v par tednih kažejo, da dejanje unema
k dejanju in da katoliška požrtvovalnost še ni izumrla.

Pa še nekaj. „Dandanes — nadaljeval je premilostni
knezoškof — se sicer veliko govori, že tudi kaj stori. A
.jedno se mi zdi, se pri vsem tem vse preveč prezira in
premalo ceni, in to je: molitev. Ne pozabimo, daje  prvo

3 *

36

delo Kristusovo na tem svetu bila molitev; ne pozabimo,
da je zadnje njegovo delo na križu zopet bila molitev.
Odtod mora priti vztrajnost in blagoslov tudi našim na¬
porom; preziraje pa molitev bomo morali tožiti tudi mi:
Celo noč smo delali in nismo nič ujeli .' 1

Molimo veliko, prijatelji, in skrbimo,
da se bo veliko molilo za blage namene
katoliškega shoda!

Resolucije katoliškega shoda nam morajo biti —
dokler jih ne izvedemo v dejanje — vedno pred očmi.
Na svojih rokah moramo zapisane nositi, da nas vsak dan
opominjajo k delu. Marsikaj se je že storilo, a storiti mo¬
ramo vse. In da bomo mogli storiti vse, moramo pri¬
pravljeni biti — dati in žrtvovati vse. Vse za vero, dom,
cesarja! — ali če hočete po brezdomovinsko: Vse za vero,
cerkev in papeža! čemu je človeku premoženje tega sveta?
Ali ne za to, da ga d& in dobro stori? Živi požrtvovalnost!

Da, katoliška požrtvovalnost že živi! Katoliška ideja
je mogočna, da bi gore privzdigovala. O tem pričajo de¬
janja. Verski duh — prost — čez noč ustvarja velikanske
reči. Kje je zavod za gluhoneme na Kranjskem, za kate¬
rega je že za desetletij založenih več stotisočakov ? Kdo
je takrat sanjal o našem „Marijanišču“? Danes stoji —
delo prostega verskega duha.  Kdo si je pred
petimi leti upal misliti, da bo katoliško tiskovno društvo
imelo kedaj lasten dom? In danes je dovršen in z vsem
potrebnim opravljen. Katoliško tiskovno društvo
v Ljubljani je priča naše požrtvovalnosti.

In ta požrtvovalnost nam upanje daje.

Živi požrtvovalnost v letu papeževega jubileja!
Živi dejanje!