1C1887 katero je o pokopu prečastitega gospoda bivšega častnega korarja Lavantinske stolne cerkve, odlikovanca z vitežkim križem ces. avstr. Franc-Jožefovega reda, knezo-škofijskega konzistorijalnega svetovalca, kanonika Strasburškega kapitola, dekana in farnega pred¬ stojnika pri Novicerkvi, govoril D r Mihael Nap profesor bogoslovja. , m V MARIBORU, 1884. Založil pisatelj - Tiskal J. I.< Nagrobniea, katero je o p o k o p u prečastitega go s p oda FRANCA JUVANČIČA, bivšega častnega korarja Lavantinske stolne cerkve, odlikovanca z vitežkim križem ces. avstr. Franc-Jožefovega reda, knezo-škofijskega konzistorijalnega svetovalca, kanonika Strasburškega kapitola, dekana in farnega pred¬ stojnika pri Novicerkvi, govoril D r Mihael Napotnik, profesor bogoslovja V MARIBORU, 1884. Založil pisatelj. — Tiskal J. Leon. Rojaku rojaki ici.88 n ,/Mž Za pokojnim pa braije! nočem, da žalujete, kakor oni, ki nimajo upanja — da se zopet vidijo, (I. Tesal. 4, 12.) «I3°ljše je iti v hišo žalovanja kakor pa v hišo razveseljevanja govori in uči sv. Duh po modrem Salomonu«. (Eccles. 7, 3.) V tako hišo prepolno odkritosrčnega, resnobnega žalovanja smo danes prihiteli od blizo in daleč. Lepa novocerkovska fara j e osirotela in je postala vdova, zgubivši svojega ljubljenega duhovnega očeta in svojega premilega dušnega pastirja. Minoli petek zgodaj v jutro je namreč nehalo biti preblago in plemenito srce prečastitega gospoda Franca Juvančiča tukajšnega dekana in farnega predstojnika. Kakor je žalostni glas o nagli smrti tega vzglednega in vele vrednega duhov¬ nika hudo pretresel vse farane novocerkovske, tako je napolnil vse- povsodi, kamor je dospel -— po sosednih župnijah in dekanijah pa po celej široki škofiji Lavantinski z bridko otožnostjo mnogoštevilne znance, prijatelje, duhovne brate in sodelavce visokega pokojnika. Sicer pa tolika zguba zasluži tudi toliko žalost. Vsesplošna zguba tiija vsesplošno žalost. Res krščanski poslušalci! vi smete in zamorete prelivati vroče solze srčne žalosti po zgubi tako dobrega očeta, modrega učenika in tako zanesljivega vodnika po ozkotesni stezi v nebeško domovino. Med tem pa, ko lijete gorke solze, katerih so pokojni gospod popolnoma vredni, ko jokate in žalujete, pravim, molite ob enem in prosite, da so te solze tudi nekako polajšilo na natančni tehtnici Božje pravice; pa da služijo tudi vam ljubljeni v Gospodu! v dušni prid, da vam služijo k večnemu zveličanju. Toda kako je to mogoče, me hočete morebiti vprašati; vsaj vender velika žalost zavira pobož ne molitve, zabranjuje dobra dela ? Na to povsem opravičeno vprašanje odgovarjam z besedami, katere je naj modrejši vseh kraljev zapisal: »Boljše je iti v hišo žalovanja, kakor pa v hišo razveseljevanja. V prvi se spomenja konec vseh ljudij in še živeč človek premišljuje, kaj bode v prihodnje.« (Eccles. 7, 3.) Te pomenljive besede nas jasno uče, zakaj je zvelieavnejše, — 4 podati se v hišo žalosti kakor pak v hišo veselja — zato namreč, ker se človek v nesreči in žalosti poprej obrne k Bogu kakor pa v sreči in veselji. Če se pa človek zaupno obrne k Bogu, ga tudi Bog milostno pogleda, mu ponudi svojo mogočno roko, mu podeli svojo sveto milost. Kadar si človek ni kod ni kam ne ve in ne more pomagati, takrat stopi pred svojega dobrotljivega nebeškega Očeta pa Njemu potoži, Njemu odkrije svoje skeleče srčne rane. Da! prav posebno v trpljenji in v bolečinah se jame človek znovič pogovarjati z Bogom. Jednako ste se tudi vi užaljeni farani novocerkovski! morebiti pretečene dni bliže pomeknili k Bogu, kakor si to sami domišljujete. Prav od petka sem, ko vasje zadela silna nesreča in težko nado¬ mestljiva zguba, pa do tega prežalostnega trenotka, ko se vam vse, kakor nekdaj Salomonu, ničemurno dozdeva in vas, kakor sv. Pavla svoj čas, skoro življenje več ne veseli, ste se morda v duhu pogo¬ varjali z Bogom — ste Njemu stavili resnomilo vprašanje: O preljubi in predragi Oče nebeški! pokaj si nas pogreznil v toliko žalost, si nam uzročil toliko zgubo, da si nam vzel preizvrstnega dušnega pastirja, ki nas je vedno vodil po zdravi in tečni paši krščanskega življenja? Ali dobrotni Bog vam jednako resnomilo odgovarja po preroku Jzaiji, temu evangelistu starega testamenta: «Moje misli niso vaše misli; moja pota niso vaša pota, govori Gospod. Kajti kakor je nebo više od zemlje, tako so moja pota viša od vaših in moje misli više od vaših misel.» (Jzaij. 5 5, 8.9.) Mar ni Bog Gospod, ki suče vse svetove po volji svoji, ki solncu veleva, da sija; pa mu zaukazuje, da zahaja k gnadi Božji. Ali ni On preštel vseh vaših lasij in ali ni On postavil vašemu življenju mejnika, katerega nihče prestopiti ne sme niti ne more ? Kaj porečete na take in ednake svetopisemske besede? Se li ne bodete hipoma vdali v voljo Božjo in nagloma vklonili skrivnosti polnim namenom in naklepom Božje previdnosti, ki vse reči od kraja do konca tako modro vreduje? (Sap. 8, r.) Odjenjali h ne bote od prevelike žalosti, ko vas sama večna Beseda Jezus Kristus tolaži, kakor je tolažil Marto in Marijo, one dve ljubeznjive sestrici svojega prijatelja Lazara. «Jaz sem vstajenje in življenje. Kdor veruje v mene, ta bode živel, dasiravno je umrl. In vsak, ki živi in veruje v mene, ne bo umrl vekomaj. Veruješ li to Marta?.Če veruješ, videla bodeš veličastvo Božje« ! (Jan. 11, 25. 26. 40.) In v tem tre- notku zakliče Jezus Lazara, po katerem se mu je bilo oko do solz porosilo, iz groba pa njegovemu mrtvemu truplu vdihne novo živ¬ ljenje. Popolnem tako se hoče tudi s tem le mrtvim telom, katero danes — v globoko žalost utopljeni — spremljamo v naročje ma¬ tere zemlje, takisto pravim, se hoče tudi s temi le telesnimi o- stanki zgoditi, se ve, ne takoj v tem hipu pač pa gotovo na dan splošnega vstajenja mesa. — Tudi v evangeliji, ki se vam je danes — 5 — na triindvajseto pobinkoštno nedeljo prebralo pri dopoldanski službi Božji, pripoveda sv. evangelist Matevž ta le preveseli in tolažbe polni dogodek. «Jezus je ravno množici pridigoval* ko dospe k Njemu neki starešina, se mu pokloni in reče: Hči moja je ravnokar umrla, ali pridi in položi na-ujo roko svojo in oži¬ vela bo. In Jezus vstane in odide za njim - on in učenci njegovi.... In dospevši v hišo starešinino, ugleda piskače in ljudstvo, ki je hromelo. In reče njim, odstopite! Kajti deklica ni umrla, ona le spi. In posmehovali so se mu. Ko je pa ljud¬ stvo izgnal, vnide in jo prime za roko in deklica vstane. In ta dogodek se je raglasil po vsej tistej zemlji.« (Mat. 9, 18. 19. 23—26.) Tudi vam, ki danes svoje oči v solzah kopate, lehko porečem jaz: ranjki gospod le spijo, spijo spanje pravičnega; pa udaria bode ura, ko se bodo zopet prebudili k novemu nik¬ dar več smrti zapadlemu življenju. In ta sladki up, da se zopet vidite in zedinite s svojim nepozabljivim dušnim pastirjem, vas mar ne more in ne mora napolnjevati s tolažbo, ki blagodejno hladi in krepi vsako tudi v najglobjo žalost potopljeno srce? In ko vas sam Božji Zveličar tolaži rekoč: Ne žalujte, jaz sem vaš dobri pastir, ki dam življenje za svoje ovce; pa tudi bogato plačujem svoje sopastirje in je prav zato preseljujem k svojemu nebeškemu Očetu, da so tudi moji služabniki in hlapci tam, kjer sem jaz in je moj Oče — ko vas, pravim, Jezus sam tako krepko tolaži, piše vam danes tudi slavni učitelj narodov sv. apostol Pavel tolažilno pismo, kakoršno je pred osemnajstimi stoleti poslal svojim dragim Tesaloničanom, ki so prehudo žalo¬ vali po umrlih bratih in sestrah. «Za pokojnim pa bratje! nečem, da žalujete, kakor oni, ki nimajo upanja. Kajti če mi ve¬ rujemo, da je Jezus umrl in vstal, bode Bog tudi one, ki so v Jezusu zaspali, ž Njim pripeljal. To vam pa povem po besedi Gospodovi, da mi, ki še živimo, ki smo ostali za prihod Gospo¬ dov, ne bomo prehiteli onih, ki so že zaspali. Kajti sam Go¬ spod bode ob povelji in glasu arhangela in na trobento Božjo stopil doli z neba in zamrli v Kristusu bodo vstali najpoprej. Potem bodemo mi, še živeči in preostali, ž njimi vred vzeti na oblakih Gospodu nasproti v zrak. In nato bodemo vedno s Go¬ spodom. Zatorej tolažiti drug drugega s temi besedami.« ( 1 . Tesal. 4, 12—17.) Te resnega prevdarka vredne besede Pavlove, govoreče o smrti, vstajenji in o sodbi, naj vas dragi kristijani! nagnejo k iskreni želji in železni volji, da se učite pri mrtvaškem odru svojega dušnega pastirja srečne smrti. Ta nauk je najvažnejši izmed vseh naukov. Gorje človeku, ki bi ga v življenji lehko- mišljeno preziral ali pa celo prezrl. Srečne smrti se je treba prav zgodaj učiti. Še pri polnem zdravji moraš že misliti na 6 svojo smrt. Ob času nevarne bolezni bi utegnilo prepozno biti. Da! smrt ni greh, ona je le plačilo greha; tudi še ni nobeno gorje, ni nobeno zlo. Pa najhujše gorje in najstrašnejše zlo — to je slaba, nesrečna smrt, je smrt grešnika nespokornika. Kako boš živel kristijan ! tako boš umrl. Kako boš umrl, tako boš prišel pred sodbo. Kako boš prišel pred sodbo, tako boš sojen. Kako boš sojen, tako boš zanaprej živel — večno srečno ali pa večno nesrečno. Enega edinega sodnika imaš, ako pri tem zgubiš, ni pomoči pri drugem. Zatorej pako, ako hočeš umreti za življenje, moraš živeti za smrt. Tako so po¬ kojni gospod čednostno živeli in so umrli prav lepo. Tega kre¬ postnega življenja in te srečne, blažene smrti se učite pri pod¬ uka polni rakvi svojega uzornega dušnega pastirja. Naj ranjki gospod še pri svoji smrti predramijo nekatere grešnike, kakor je Samson še pri svoji smrti več sovražnikov Božjih vkončal, kakor poprej v življenji. Da so pokojni gospod v resnici posnemanja vreden mož, pokazalo nam bode njihovo na dobrih delih in zlatih zaslugah bogato življenje, ki si ga hočemo sedaj, se ve, le površno ogle¬ dati. —,t Prečastiti gospod Franc Juvančič so bili dne 9. septembra 1802 rojeni v divno-lepi okolici «Janine« imenovani, ki leži skoro v sredi sladkih vinskih goric Konjiških. Njihovi stariši — oče je bil oskrbnik cesarskih cest — niso bili bogati niti posebno premožni pač pa so bili pošteni in pobožni, bogo- in ljudoljubni krščani. Kako vrlo so vender vse svoje otroke izredili! Naj¬ starejši sin Sigismund je dne 19. septembra 1819 postal duhov¬ nik ter je bil pozneje knezoškofijski dvorni kapelan, korar stolne cerkve Lavantinske in je dne 15. januarja 1845 umrl kot mno- gozaslužni nadžupnik v Laškem trgu. Hčerke so vse postale prav pridne in bogaboječe gospe. Tudi mlajšega sinka Franceta so skrbni stariši kmalu privadili onih čednosti, ki so največa lepota in najboljša dota vsakemu otroku: strahu Božjega, ki je bil in bode začetek modrosti (Preg. 1, 7.) pa tudi korenina ne- ustrašljivega značaja; so ga privadili tihomirne pohlevnosti, rado- voljne in nemudne vbogljivosti ali zveste pokorščine. Oče se je vedno ostro vedel proti sinu; a zarad tega ni pojemala lju¬ bezen v sinu do očeta ni i v očetu do sina; ampak od dne do due je naraščala in se krepko-živa ohranila noter do groba in še črez grob. Sploh so se stariši in otroci med seboj tako lju¬ bili in spoštovali, da je ta medsebojna ljubezen in je to oboje¬ stransko spoštovanje poglavitna čednost izmed drugih spomina in posneme vrednih čednostij v vrli Juvančičevi familiji. Krš- — 7 čanski stariši! ravnajte se po tem vzgledu in odgojujte po tem pravilu svoje otročiče. Dobro vzgojeni otroci so najdragoce- nejše blago za ta in oni svet. Hvale vredna dejanja pridnih otrok osrečujejo še stariše, ko že po njihovih grobovih trava raste; nasproti pa tudi hudobna dela spridenih otrok teže še po smrti -T- v življenji zanikrne stariše. Ko je mladi France kazal bistro glavo in plemenito srce, pošljejo ga brižljivi stariši v latinske šole, katere je deloma v Mariboru deloma v Gradci dovršil z najboljšim vspehom. Na to se brez posebnih ovinkov posveti težavnemu, sem ter tam hudo zaničevanemu pa vender še z mirom največe časti vrednemu stanu duhovskemu. V semenišče vstopi v Celovci, kamor so se takrat slovenski dijaki iz naše škofije hodili bogoslovja učit. Kako čedno so se morali gospod Franc Juvančič kot bogoslo- vec obnašati, svoje posle pa vestno in natančno spolnovati, spri- čuje dovolj ta okolnust, da so bili, če tudi sam še ne duhovnik, vender že v četrtem letu prefekt ali nadzornik čez druge go¬ spode bogoslovce tudi presbvtere. Branili so se sicer resnobno tega odlikovanja ali ravnateljstvo njih je zavrnilo, češ, da ima ono določevati o tej zadevi in nikdo drug. Rečenemu nadzor- ništvu so se morali celo vkloniti vam vsem, kot vaš nekdanji kaplan, pa tudi vsemu slovenskemu svetu predobro znani knezo- škof Anton Martin Slomšek, ki so bili Juvančičev šolski tovariš in pozneje mili prijatelj. S gospodom Juvančičem se zopet vleže v grob eden sedaj že redko sejanih učencev in gojencev iz slavne šole in čestite družbe Slomšekove. Ker so bili preč. gospod Juvančič v tretjem letu bogo¬ slovja še premladi, da bi bili s svojim sovrstnikom Antonom Slomšekom vred dne 8. septembra 1824 posvečeni v mešnika, prejeli so še le dne 24. avgusta 1825 od milostljivega knezo- škcfa Ignacija Zimmermann-a zakrament sv. mešnikovega posve¬ čevanja. Po izvrstno dokončanih bogoslovskih naukih se podajo gospod Juvančič s preveselim srcem na trudapolno delo v vino¬ grad Gospodov, v katerem so nasadili obilo rodnih trt in plod¬ nih mladik, ki bodo še bogat sad prinašale, ko bode že večerni veter hlidel preko trave njihovega grobišča. Dne 29. oktobra 1825 so kapelansko službo nastopili v prijetni fari sv. Martina poleg Slovenskega Gradca; pa so tamkaj samo do 28. decembra istega leta pastirovali vsem vernikom v veliko spodbudo in pre¬ hudo duševno. Potem so bili za prvega kapelana premeščeni v pri¬ jazno Vitanjsko župnijo , kjer šopa tudi le kratko službovali; kajti bili so že dne 22. oktobra 1829 prestavljeni za prvega kapelana v slovečo faro novocerkovsko. Moj Bog! kdo bi si bil onokrat mislil, da bodo prav v tem krasnem kraji prebili skoro drugo dobro polovino svojega dušnopastirskega življenja. Začenši tu — 8 kot kapelan svoje blaženo delovanje so ga dokončali kot vele- zaslužni dekan in župnik. Zal! da mi ni moči, natenko opisati vsestranskih zaslug, katere so si g. Juvančič že kot duhovni po¬ močnik pridobili in nabrali. Naglašam samo to, da so bili goreč o-manjevalec Božje besede, vnet spovednik, moder učenik in vodnik vseh njihovi skrbi izročenih ovčic. —• Po smrti doktora Jožefa pl. Jakomini-ja (j 28. marca 1830), moža blagega spo¬ mina, so morali gosp. Juvančič prevzeti ne lehek posel farnega provizora ali oskrbnika, katero službo so v obče zadovoljnost do 17. oktobra 1835 opravljali. In ko so tako že deset let vspešno in pohvalno delovali v Gospodovem vrtu, podelila se njim je dne 18. oktobra 1835 prelepa fara Vojniška, kjer so štiri in dvajset let blagonosno poslovali v telesno iu duševno korist Vojniških faranov. Zopet obžaljujem, da ne morem po- bliže pojasniti vseh čednosti, ki so odsevale na njih kot župniku, pa da ne morem korenito oceniti vseh obilnih dobrot, ki so njih skazali svojim ljubim Vojničanom. Rečem le toliko, da če imenujem moža previdnega in razumnega, miroljubnega in sprav¬ ljivega, pa postavnega, natančnega in neumorno delavnega —■ sem imenoval častitega gospoda Juvančiča. Poje se njim po¬ sebna hvala, da so bili v vseh službenskih poslih sila vesten in natančen — natančen skoro do boječnosti. Vender mislim, da bodo pred natančnim Božjim sodnikom lagljej dajali odgovor od prevelike natančnosti, kakor bi ga dajali od prevelike površno¬ sti. Da pa ljubezen vojniških faranov do svojega nekdanjega dušnega pastirja še do danes ni ugasnila, očitno priča oni le tam na krsti ležeč krasni venec s svilnatim trakom, ki nosi na¬ pis: «Svojemu prijatelju stari Vojniški prijatelji!« V priznanje hvalevrednega oskrbovanja župnijske službe so bili od pokoj¬ nega knezovladike Antona Martina Slomšeka imenovani za knezo- škofijskega duhovnega svetovalca. Pač je bila resnica in bode, da kdor časti ne išče, on jo gotovo najde. Kdor beži pred častjo, kakor pred svojo senco, za tem hiti čast, kakor hiti senca za njim. Da kristijan! tvoja čast se toliko povišuje, kolikor se tvoj napuh ponižuje. Po smrti novocerkovskega dekana Fr. Ksav. Križaj-a je bila dne 5. julija 1859 gosp. župniku Juvančiču izročena skrbipolna služba dekanijskega administratora in šolskega nadzornika za obširni novocerkovski okraj, dokler se niso dne 18. decembra istega leta stalno preselili k Novicerkvi kot farni predstojnik in dekan. Preljubi farani! ne tirjajte od mene, da bi vam moral, če bi tudi hotel in mogel, v tej urici na drobno razložiti vse, kar so pokojni gospod v pet in dvajset-letnem tukajšnem žup- nikovanji dobrega storili za Boga, za vas, za celo škofijo, za svojo ožjo in širjo domovino. Zopet le gredoč omenjam, da so — 9 — bili glede tako zvanih kanoničnih ali cerkveno-pravnih čednostij: čistosti, treznosti in radodarnosti neomadežan, vzgleden duhoven; da so bili ljubeznjiv in postrežljiv prijatelj svojim kapelanom ter do¬ brotljiv in milosrčen pastir vsem svojim župljanom, katere so menda le enkrat prav hudo razžalili, to pa v petek, ko so izdihnili svojo blago dušo. Kako radi so delali, priča tudi to, da so še kratko pred smrtjo vredili zapisnik rečij, celo dekanijo zadevajočih. Pač njim je mo¬ ralo vodilo in pravilo biti svetopisemsko povelje: «V jutru zgodaj sejaj seme svoje; in na večer naj ti ne vtrne roka tvoja, ker ne veš, katero seme lepše požene to ali ono, ako pako obedve, tako tem bolje.« (Eccles. n, 6.) Da so bile zasluge umrlega gospoda različne in resnične, po¬ trjujejo raznovrstne časti, ki so jih prejeli od duhovske in posvetne gosposke. Pred vsem povdarjam, da njim je hotel Bog sam že na tem svetu nekoliko poplačati ves trud za čast Božjo in za zveli¬ čanje duš s tem, da njih je toliko let ohranil veselozdravega in krepkovoljnega — dopolnili so 82 let svojega življenja in so tako postali starosta Lavantinske duhovščine. Na dalje so včakali pre¬ redko slovesnost zlate svete meše, katero so sebi in vsem svojini na veliko veselje služili dne 4. oktobra 1875 in so s tem postali častitljiv zlatomešnik. Druga priznanja njihovih ne majhnih zaslug so prihajala od cerkvene in državne oblasti. Premilostljivi knezoškof Jakob Maksi¬ milijan so njim leta 1873. podelili častno ime knezoškofijskega kon- zistorijalnega svetovalca in dne 27. junija 1874 so postali častni korar Lavantinske katedrale, kakor so že poprej bili kanonik Strasburškega kapitola. Ni, da bi preskočili še naslednje. Veseli glas o njihovem požrtvovalnem delovanji je došel celo pred pre¬ stol samega svetlega cesarja; in vsled tega so prejeli od mogoč¬ nega vladarja, zavoljo katerega Avstrijancem po pravici zavidajo vsi inostranski narodi, od tega preslavnega gospodarja, pravim, so pokojnik dne 24. oktobra 1882 prejeli vitežki križ ces. avstr. Franc-Jožefovega reda. Kaj želite, da še dodani temu poročilu? Pa dovolj bode go¬ vora o hvali in slavi ranjkega gospoda. Pač ni treba, hvalnih pes- nij popevati onemu, kateremu slavo pojo dobra dela. Res so tru- doljubivi mož že v tem življenji prejeli nekoliko plačila za svoje vseobsežno delovanje, vender kaj je posvetno poyračilo ? Prav živo opisuje z ozirom na bukve modrosti (Sap. 5, 9—12) sv. Janez Krisostom minljivost posvetne sreče rekoč: «Kaj so vse časti in veselice? Ponočne sanje so, ki zbeže z jutranjo zoro. Spomladue cvetice, ki ovene, ko mine spomlad; senca, ki zgine, ko zgine solnce; sopar, ki ga razkadi veter; vodeni mehuri, ki se razprše v peno vodeno; pajčevina so, ki se brzo raztrga.« Pa tudi res, kako bi svet bil zamogel dostojno povrniti pokojnemu gospodu vso lju- IO bežen, katero so nosili v svojej duši do Boga in do bližnjega — isti svet, ki je vajen kratko ljubiti, a dolgo sovražiti; oni isti svet, ki je vajen dobrote plačevati s grdo nehvaležnostjo ? Lepi so sicer venci, katere ste položili tj e le na mrtvaški oder umrlega gospoda, a kaj! ko se bodo le prehitro spremenili v solnčni prah. Samo venec, ki so si ga vrli gospod spletli iz krščanskih čednostij, ta bode nevelo cvel in cvel bode vekomaj. Dvomiti ni, da kdor je poln ljubezni do Boga in bližnjega, ta zamore zasluženo plačilo le tam dobiti, kjer prebiva in kraljuje sama ljubezen, sama večna Božja ljubezen. Zato je morala tudi za vašega premilenega pastirja nastopiti doba, da prejmo svojemu prizadevanju primerno plačilo. Nekako pred štirinajstimi dnevi so se vlegli na bolniško postelj — in so ta kratki čas vrlo dobro obrnili v svoj dušui dobiček. Pač njim je bil vedno na umu sv. apostola Paula opomin doEfežanov: «Kupujte sičas!» (Efež. 5, 16.) Kar so poprej učili, to so sedaj sami storili. Kdor tega sam ne stori, kar uči, podoben je obcestni roki, ki kaže potnikom, kod in kam naj gredo, sama pa se s mesta nikdar ne premekne. Ne tako pokojni gospod ! Dvakrat so se dali prevideti s svetimi zakramenti, ki so najkrepkejša podpora na važni a nevarni poti v skrivnostno večnost. Kar so učili, ponavljam, to so tudi sami storili. Pač so se spominjali sv. Pavla, ki je vselej strepetal pri strašni misli, da ne bi bil, ko druge uči in svari, sam pogubljen. O krščanski po¬ slušalci! to si zapišite globoko v svoja srca, da hočete tudi v de¬ janji izvrševati, kar ste od ranjkega gospoda slišali dobrega ali pa lepega na-njih zapazili. Če se je sv. Pavel, ta mogočni steber sv. katoliške cerkve, tresel; če je ta krepka cedra na Libanonu trepe¬ tala; če se je bal, pravim, slavni Taržan, da ne bi bil sam v pekel pahnen, med tem ko druge v uebesa pošilja; kaj naj mi porečemo, mi slabotni trsi in slabotne trstike tu doli v viharja polni nižavi r Vprašam, kaj bi pomagalo človeku, ko bi pridobil vse duše, svojo bi pa pogubil? Ravno zato so preč. g. Juvančič na smrtni postelji pred vsem iskali Božje podpore. Ali poleg te niso zanemarjali niti človeške pomoči — po zapovedi sv. pisma: »Sin! v svoji bolezni se ne zanemarjaj, ampak moli k Bogu in On te hoče ozdraviti. Pa pokliči tudi zdravnika; kajti njega je vstvaril Bog — in ti ga ne odstranjuj, ker njegovo delo je tebi potrebno. Najviši je vstvaril zdravila in moder mož njih ne bode zanemarjal.« (Sir. 38, 9. 12.) Nebo in zemlja zamoreta človeku nekako pomagati k zveličanju. Kdor bi hotel edno ali drugo lehkomišljeno zanemarjati, utegnil bi naposled oboje zapraviti. Vrhu tega so pokojnik tudi druge posvetne reči prav pametno vredili. Svoje skromno premoženje so primerno razdelili med so¬ rodnike, koristne zavode in med vse farne cerkve pa nekatere Ma riji Devici posvečene poddružnice novocerkovskega dekanata. Nedavno so se poslovili od starih znancev in prijateljev tam gori na Koroškem, katere so po mnogih letih ravno letos znovič obis¬ kali. Neposredno pred boleznijo so pogledali še v svoj rojstni kraj v rajsko-lepe Konjice. Pa častnega spomina je vsekako vredno tudi to, da so sleherno leto romali v prijetne Petrovče, počastit deviško Mater Marijo. Za tekoče leto so to pobožnost opravili na praznik sv. Uršule. Menda ne bode predrzno za¬ upanje v Marijino neomejeno pomoč, ako rečem, da je usmiljena Mati zvestemu sinu gotovo že stotrno povrnila vso ljubezen in vso čast, katero so pokojnik na tem svetu skazali Kraljici nebes in zemlje. In ko so bili tako z Bogom in s svetom spravljeni, pogle¬ dali so brez strahu nepreprosljivi smrti v bledi obraz, dobro vede, da je ona samo konec pozemeljskega, a začetek nebe¬ škega življenja. In. v rano jutro dne 7. novembra se je od umerjočega trupla ločila neumerjoča duša — o da bi jo angeli le s tolikim vese¬ ljem sprejeli, s koliko žalostjo se mi danes pošlovljamo od pre¬ blagega gospoda! Moramo se posloviti od njih — pa predno to storimo, naj vam ljubljeni v Gospodu! naznanim še misel, ki se je v tem trenotji porodila v duši moji. Le-ta dan vaše žalosti dragi mi kristijani! je zajedno tudi dan slave za našo sveto katoliško vero. Semkaj pritecite vi vsi, ki zaničujete sveto vero in sovražite njene služabnike, ki glasno oznanujete, da ni treba dušnih pastirjev, da so brez koristi. Prihitite sem pa pre¬ mišljujte mile solze mladih in starih, mož in žen, fantov in de¬ klet — v obče vseh čislanih prebivalcev zale fare novo- cerkovske; potem pa vprašajte sami sebe: Umira tako brezko¬ risten mož ? Se li tako žaluje za možem, ki naj bi bil zastonj živel življenje svoje ? Ne trikrat ne. Tako živi in umerje le pri¬ jatelj Božji in ljubljenec ljudstva; tako se spremlja neutrujen de¬ lavec na cerkvenem polji, se spremlja apostol miru in sprave k sladkemu počitku v krilo matere zemlje. * In tako je nastopil prežalostni trenotek, v katerem se mo¬ ramo vsaj za ta svet vedno ločiti od blagomilega gospoda. Za¬ prla so se njim za zmirom usta, da vam ne morejo slovesa sami govoriti s te le leče, s katere so vam poprej tako radi in tako navdušeno razlagali nauke Božje. Naj mesto njih pa jaz zameuim besedo, da zakličem: «Z Bogom ostanite prečastiti gospodi du¬ hovni bratje! Ohranite me v prijateljskem spominu posebno pri svetih mešah in drugih svojih vsakdanjih molitvah in pobožno¬ stih. Z Bogom ostanite vi preljubljeni farani! Ne jokajte za - 12 menoj — za-me le molite. A jokajte se nad seboj in svojimi grehi. ««Bratje! čas je kratek, zato treba, da tisti, ki se jočejo, kakor bi ne jokali; in ki se vesele, kako bi se ne veselili; in ki kopujejo, kakor bi ne posedli; in ki svet uživajo, kakor bi ga ne uživali — kajti podoba sveta premine.»» (I. Kor. 7, 29—31.) Živite tako, dane bodete že pred smrtjo mrtvi, ampak še po smrti živi, večno živi. Za to pa skrbite, da bodo le dobra dela zapisovana v knjige vašega sedanjega življenja, da kader dospete to poslednjega poglavja, ki nosi napis: smrt — ko se namreč približa oni prevažni trenotek, ki bode odločil za vso vašo večnost, da bodo takrat vaša imena iz knjige tega revnega življenja zbrisana pa v bukve večno srečnega zapisana.« Ti pa o sveti Lenart! Ti slavni patron te dične cerkve, ki prav danes, se ve, le v žalosti tvoj častiti god obhaja, izprosi ranj- kemu gospodu, ki so tako močno za tvojo čast goreli — izprosi njim, mi Te vsi pohlevno prosimo: večni mir in pokoj; nam ostalim pa pridobi milost vseh milosti, da sveto živimo, srečno umerjemo in se večno zveličamo ! Amen.