Narodna in univerzitetna knjižnica
v Ljubljani

110492

l„

SfaJiLsucii v. Carl Mayer's Kunst-AnafaK in. Nun

Se moj a,-ampak tvoja'volja naj se zjjodi !

"Veaia^^TOn Caxl. Msyer m Tiumberd'.

Sola

ponižnosti, pokoršine in ljubezni do smerti,

® « k v «

premišljevanja in molitve

k časti

britkiga terpijenja in smerti našiga Gospoda
Jezusa Kristusa

po premišljevanju pobožne nune Ane Katarine Emerih in
po spisih nar imenitniših Častivcev presvetiga terpljenja
našiga Zveličarja.

Po devetim nemškim natisu.

Poslovenil

Janez Volčič,

duhoven Ljubljanske škofije.

Petiga natisa.

Z dovoljenjem visokočast. Ljubljanskima ikofijstva.

V LJUBLJANI, 1873.

Prodaja založnik Matija Gerber,

110492.

Natisnili Jožef Blaznikovi dediči v Ljubljani.

Predgovor

prestavljavčev.

», kar sim per-
vikrat bral britko terpljenje našiga Gospoda
Jezusa Kristusa po premišljevanji pobožne nune
Ane Katarine Emerih. Takrat že mi je nekdo
rekel, de bi pač dobro bilo, ko bi te lepe bukve
tudi Kranjci imeli. Med tem so bile te bukve
nekoliko prenarejene, že večkrat nemško natis¬
njene, kar je gotovo znamnje, de jih Nemci radi
berejo in de so na Nemškim že mnogo dobriga
obrodile. Na prigovarjanje druzih sim se preder-
znil, to toliko lepo branje po devetim natisu na
kranjsko prestaviti in sicer brez vsili svojih pri¬
stavkov; zato le to dvoje tu v misel vzamem:

Pervič,  ker so te bukve v nemškim precej
učeno pisane, je prestava marskje nekoliko te¬
žavna, de bi bila natančna; zato v takih verstah
ni prav gladka, morebiti premalo spiljena, in
tako prosim pobožne bravce, naj moji prestavi
prizanašajo, ker moj namen tudi ni, učeno, iz-
verstno pisariti; ampak, kar drugič  v misel

1 *

©žsiCeset let, in že več, je. pretekli

4

vzamem, moj namen je edino le, de bi vsi po¬
božni bravci teh bukev v natančnim popisu brit-
kiga terpljenja našiga Gospoda Jezusa Kristusa
spoznali neskončno ljubezen Božjo do nas ubozih
grešnikov; — de bi videli, koliko je mili Bog
storil, de bi nas zgubljene ovce rešil večniga
pogubljenja; — de bi ga tudi mi vedno bolj in
bolj ljubili in si tako nebeško krono prislužili.

Zraven pa tudi še posebej opomnim, kar
tudi nemški pisavec v predgovoru pravi, de,
kar boš, pobožni bravec! noviga našel v tem
natančnim popisu, nima nobene druge veljave,
kakor le človeško, de torej ni nobeden siljen,
terdno verovati, kar ni v s. pismu, ali kar ni
bd naše s. katoliške cerkve že razsojeno in po-
terjeno, de pa vender ni nič zoper našo s. vero,
de je vse verjetno ter nas spodbadati zamore k
Večji ljubezni do Boga. —

Po moji misli bodo te bukve tudi dobre
za ,, Šmarnice". Kes je sicer, kakor mi piše blag
prijatel, de v „ Šmarnicah “ je le Marija pre-
čista Devica tako rekoč zvezda, okoli ktere naj
Se vse šmarnične pobožnosti sučejo; vender mi¬
slim, de ravno premišljevanje Jezusoviga britkiga
terpljenja nas bo k ljubezni do njegove presvete
Matere gnalo, ker v tem natančnim popisu brit¬
kiga terpljenja našiga Gospoda tudi spoznati
moramo, koliko je Marija -- naša Mati — v

5

■duhu s svojim terpečim Sinam vsa zedinjena za
naše zveličanje storila; in ravno v tem se pre¬
pričati moramo, de smo dolžni Marijo, svojo
pomočnico, ljubiti. — Tudi bomo v tem premi¬
šljevanji svojo duhovno revšino bolj občutili, ko
bomo videli, koliko je Jezus zavoljo našiga greha
terpeti mogel in mi ga z novimi grehi tako rekoč
vnovič križamo; kako se hočemo, njegovi kri-
žavci, obloženi s težko butaro svojih pregreh,
oberniti k njemu, ki je v neskončni ljubezni do
nas pa tudi čez vse svet in pravičen; v tem
spoznanji, ali nam ni silno treba prijatla, de
bi za nas prosil? In kje ga bomo iskali? kje
dobili? Ali mar ne v Marii, svoji duhovni Materi?
— In — kar v Bogu upam — ker ta nar lepši
pobožnost današnjiga časa pri pobožnih sloven¬
skih častivcih Matere Božje ne bo pešala, am¬
pak vedno lepši se razcvetela, bo v spremembo
ravno to premišljevanje — morebiti nekoliko po
svojim prenarejeno — tudi prav prišlo; akoravno
vem in spoznam, de lepote — slave Marije pre-
čiste Device vsi slovenski in tudi drugi pisavci
nikoli zadosti popisati niso v stanu.

Ker so v nemških teh bukvah premišlje¬
vanja le za trideset dni, sim ravno zato za en-
intrideseti dan postavil molitve k terpečimu Je¬
zusu in k žalostni Materi Božji, kar je v nem¬
škim bolj zadej. —

6

Posebno pripravne bodo te bukve za post¬
ni čas; zlasti še za veliki teden.

Bog daj, de bi se serca vsih, kterikoli
bodo te bukve brali ali jih brati poslušali, vnele
v ljubezni do Jezusa Kristusa, našiga Boga, in
do Marije Device, naše Matere in pomočnice!
Bog daj!

De bodo pa naši pobožni bravci vedeli, kdo
je bila in kako sveto je živela nuna, ktera je
britko terpljenje Jezusa Kristusa tako na tanko
popisala, pridenem tu še ob kratkim popisano

pobožne nune Ane Katarine Euterih.

Ana Katarina je bila hči pobožniga kmeta
Bernarda Emerih in njegove žene Ane. Njeni
starši so imeli majhno kmetijo na zgornim Nem¬
škim v imenitni škofii Minsterski, v vasi Flam¬
ski. Rojena je bila 8. kimovca 1774. Že v otroč¬
jih letih je bila vsa z Bogam zedinjena, njen
angel varh se ji je večkrat vidama prikazal v
podobi maliga deteta; ravno tako se ji je tudi Je¬
zus sam večkrat pridružil; tudi z Marijo Devico
ste bile posebno prijatle in dostikrat je bila Ana
Katarina v drušini angela varha, Marije Device
in svojiga nebeškiga Ženina. V svoji nedolžnosti
je mislila, de imajo vsi ljudje take prikazni, in

7

ko je včasih od tega kaj pripovedovala in so jo
drugi zavoljo tega popraševali, pa tudi zaniče¬
vali in svarili, si je mislila: drugi so bolj pa¬
metni, ker od tacih prikazen ne pripovedujejo,
zato je tudi ona vedno bolj zase to ohranovala.

V vsih rečeh se je zatajevala, zlasti v spa¬
nji, jedi in pijači. Veliko ponočnih ur je v mo¬
litvi prečula. Na terdih deskah, navskriž položenih,
je nekoliko počivala. Jedla je nar raji, kar drugi
niso hotli, vse bolje je ubogim dajala. Kjer je
bilo kaj videti ali slišati, je bežala, če je bilo le
mogoče in če ni bilo kaj Božjega. Vse nepotreb¬
no, je djala, je Bogu nedopadljivo, in kar si
človek zunanjiga priterga, mu Bog notranje na¬
domesti.

Ko je nekdaj s svojimi starši na polji de¬
lala, je zaslišala zvonjenje iz bližnjiga samostana,
in takrat se je ji želja obudila, de bi bila tudi
ona rada nuna, in te misli se ni več znebiti
mogla. V več samostanih je prosila, de bi jo
vzeli, pa revne in tudi neučene niso nikjer hotli.
Vdala se je vsa v voljo Božjo, tode misel na
samostan ji je bila vedno v glavi.

Že popred je pogosto premišljevala britko
terpljenje našiga Gospoda Jezusa Kristusa, zlasti
pa zdaj v ti svoji britkosti. Noč in dan je bila
s terpečim Jezusam zedinjena, in vse, karkoli
je storila, je svojimu nebeškimu Ženinu darovala.

&

Iz ljubezni do njega je vsa gorela. Za toliko lju¬
bezen, se ve de, ji je pa neskončno dobri Bog
tudi velike, celo posebne gnade delil. In ker je
iz ljubezni do Jezusa hrepenela tudi ž njim ter-
peti in mu tako vedno bolj podobna biti, ji je
Bog to posebno gnado dodelil, de je res neko¬
liko občutila tistiga veliciga terpljenja, ktero je
naš Zveličar Jezus Kristus pri ternjevim kro¬
nanji občutil, ter so se znamnja tega terpljenja
tudi na njeni glavi prikazale, kar je Bog v svoji
nezapopadljivi modrosti že množim častivcem
Jezusoviga britkiga terpljenja dodelil. Od tega
ona sama tole piše: „Štiri leta, preden sim
prišla v samostan, v svojim 24. letu, sim v
jezuitarski cerkvi opoldne klečala pred britko
martro, in priserčno sim molila. Vsa zamišljena
sim bila in nekako neznano vroče mi je priha¬
jalo, in vidila sim od tabernakeljna sem iti svo-
jiga nebeškiga Ženina v podobi blišečiga mla-
denča. V levici je imel venec cvetlic, v desnici
pa je nesel ternjevo krono; oboje mi je ponudil.
Segla sim po ternjevi kroni, ter sim si jo z obema
rokama na svojo glavo pritisnila in Jezus je
zginil, in jest sim v hudi bolečini okrog glave
se spet zavedila. Zapustiti sim mogla cerkev,
ker mežnar je s ključi prirožljal in je cerkev
zaperl. Drugi dan mi je glava čez čelo in sence
vsa zatekla in hudo me je bolela. Nisim pa

9

vedila, de mi glava kervavi, dokler me niso to¬
varnice opomnile, naj si drugo ogrinjalo denem
na glavo, ker to je vse rejnato-omadežano. Pu¬
stila sim jih v njih mislih in sim ogrinjalo tako
popravila, de kervavenja nobeden ni zapazil,
dokler nisim v samostan prišla 11 .

Od svete Katarine Sienske se ravno tako

bere.

Njena serčna želja po samostanu se ji je
vender spolnila. Starši neke deklice, ktero bi bile
Auguštinarice v mestu Dilmenu rade v samostan
vzele, so svojo hčer le s to pogoj o dali v samo¬
stan, če bodo tudi Ana Katarino Emerih vzele;
in tako je bila v letu 1802 vzeta v samostan.

Bog v svoji modrosti pa te, ktere ljubi,
tudi z obilnimi britkostmi obiskuje, de jim tako
priložnost daje, si lepši nebeško krono prislužiti.
Lahko je prenašati trud in zatajevanje, kakoršno
si človek iz ljubezni do Boga sam naloži; pa
težko je, brez vsiga godernjanja v vedni ljubezni
prenašati krivično obdolženje, zaničevanje in
preganjanje od druzih; in vender se zvesti uče¬
nec Jezusov le v tem pokaže; ker ravno tisti
križ je nar bolj podoben Jezusovimu križu, kte-
riga in kakoršniga Bog sam človeku naloži.

Tako se je godilo tudi z našo Ano Kata¬
rino. Njene tovaršice so jo zaničevale; zlasti so
ji njeno bolehnost očitale, tudi njeno revšino in

10

neučenost, in de so jo le iz usmiljenja vbogajme
vzele, so djale; in spet, de je samostanu le v
nadlogo. In ker jo je velika ljubezen do Boga
vedno po zedinjenji z njenim nebeškim Ženinam
gnala, je tudi bolj pogosto sv. Obhajilo preje¬
mala; in zato so jo hinavko imenovale. Večkrat
se je tudi primerilo, ker takrat v marsikterim
samostanu ni bilo dosti ojstrosti, de so druge
nune godernjale čez postave samostanske, in Ana
Katarina je bila na enkrat med njimi, ter jih
je neprestrašeno storjene obljube opominjevala;
zato so jo tovaršice še bolj čertile. Nar huje ji
je pri takim zaničevanji to bilo, ker je mislila,
de se tako ljubi Bog zavoljo nje žali. Večkrat
je prosila Boga, naj bi njo tepel za pregrehe,
ktere so njene tovaršice zavoljo nje storile.

V 28. letu svoje starosti je slovesno ob¬
ljubo naredila, ter se tako z Jezusam Kristu-
sam, svojim nebeškim Ženinam, zaročila. Vsa se
je zdaj še bolj popolnama njemu darovala, po
kterim je njeno serce vse žive dni hrepenelo.
„Mirno vse preterpeti, karkoli človeka zadene,
je večkrat rekla, to je nar srečnejši stan člove¬
kov na zemlji; in ko bi nevošljivost greh ne
bila, bi nas zavoljo te sreče celo angeli v nebe¬
sih zavidovali“. Zato je pa tudi vse iz ljubezni
do Boga preterpela; celo nar manjši terpljenje,
vsako delo je Bogu darovala. Bila je tako vedno

II

v Bogu zbrana, ž njim zedinjena, v družbi svo-
jiga angela, Marije Device in Jezusa, svojiga
Ženina, s temi se je v duhu pogovarjala, včasih
celo glasno, tako, de so njene tovaršice večkrat
take pogovore slišale in zato so jo prederzno
imenovale. Ona pa je bila vsih takih prikazen
od mladosti že navajena, in prederzno bi se ji
bilo zdelo, večkrat stopiti k sv. Obhajilu, ko bi
ne bila v tako otročji — sveti ljubezni z Jezu-
sam zedinjena. Dostikrat se je tudi zgodilo, ko
je na vertu kopala, so ptice k nji priletele, na
rame in glavo ji sedale, in ž njimi se je pogo¬
varjala in jih Boga častiti opominjevala.

Za toliko lepo ljubezen jo je Bog še vedno
bolj nase navezoval in ji je v tem svoje dopa-
dajenje skazoval, de ji je zmirej nove priložnosti
dajal, iz ljubezni do njega le še več terpeti, de
si je tako spet novo zasluženje pridobila. Mno¬
gotere bolezni ji je pošiljal, ne v pokorila za
njo, ampak za druge. Večkrat namreč je sli¬
šala od kteriga bolnika, de z nejevoljo terpi,
ali od druzih, de so hudo Boga žalili; in precej
se je v svoji bolezni k Bogu obernila in ga
serčno prosila, naj njo tepe v zadostenje ptujih
zadolženj, in Bog v svoji milosti jo je slišal.
Pa njeno serce je vselej več terpelo zavoro ve¬
like ljubezni, kakor pa njeno telo.

Kmalo, ko je v samostan prišla, je hudo

12

zbolela, in od takrat je pri svojim sercu hude
bolečine čutila. Čez 4 leta ji je bilo pripušeno,
svoje starše v Flamski obiskati. In takrat se je
zgodilo, de je enkrat v farni cerkvi pred britko
martro več ur molila in je bila v Bogu — v
Jezusovo terpljenje vsa zamišljena. Prosila je
Boga za mir in edinost svojiga reda in samostana,
in zato je še posebej Bogu darovala britko ter¬
pljenje Jezusa Kristusa, svojiga nebeškiga Že¬
nina; in vsa presunjena od sočutja s terpečim
Jezusam je k njemu zdihovala, naj bi ji on
gnado dodelil, de bi ž njim nekoliko njegoviga
terpljenja občutila, in od takrat jo je peklo na
rokah in nogah in bila je kakor v vedni mer-
zlici, ter je te bolečine le merzlici pripisovala;
de bi jo bil Bog uslišal, ji na misel ni prišlo.
Zavoljo teh bolečin je težko delala, težko hodila.

Ni bila dolgo v samostanu. Že v letu 1811
je bil samostan odpravljen. Nune so ena za
drugo samostan zapustile. Ana Katarina pa je
ostala še v samostanu vsa bolehna in revna. Ena
dekla ji je iz usmiljenja stregla; tudi stari, po¬
božni duhoven je ostal v samostanu, ter je tam
sveto mašo bral. Pol leta pozneje so tudi ti trije
zupustili zapušeni samostan. Bog svoje ljubljence
s šibo obiskuje; ker le terpljenje je delež iz¬
voljenih tu na zemlji in le ternjeva pot je kra¬
ljeva pot v nebesa.

13

Ano Katarino so usmiljeni ljudje v vasi
pod streho vzeli, in tu je v vedni bolehnosti, z
Bogam zedinjena, svetu neznana, pa tudi svetu
neznano živela. Njeno zamaknjenje v molitvi,
njeno združenje z Bogam je bilo vedno lepši,
vedno ljubeznjivši. In bližal se je čas, v kterim
je Bog v svoji modrosti sklenil, zavoljo njene
otročje serčne ljubezni zaznamnjati njeno bolehno,
deviško telo z znamnjem svojiga sv. križa, kteri
je Judam pohujšanje, narodam nespamet; in k
temu, se ve de, ni druziga pripomogla, kakor
le, de je sebe — deklo Gospodovo — volji Božji
popolnoma podvergla. Od svoje mladosti sem je
vedno molila, de bi ji Bog svoj sveti križ tako
globoko v persi vtisnil, de bi nikoli njegove ne¬
skončne ljubezni do nas ne pozabila. Zdaj pa,
od sveta zaveržena, zapušena, uboga, je še bolj
serčnb k svojimu Bogu zdihovala. V god sve-
tiga Avguština, varha njeniga reda, v letu 1812,
je bolna, v sveti molitvi vsa zamaknjena, ležala
na svoji slabi postelji, in zdelo se ji je, de vidi,
blišečiga mladenča, kakor je svojiga nebeškiga
Ženina večkrat vidila, proti nji iti, ki jo je
š svojo desnico žegnal; in na desni stran
telesa se je res prikazalo znamnje križa, ktero
je pekoče se potilo. Dolgo ni od tega nič vedila,
ter je vse to le hudimu potenju pripisovala.
Kmalo pozneje je imela unako prikazen, v kteri

14

ji je nebeški Ženin mali križec v desnico podal,
kteriga si je terdno na persi pritisnila in potem
nazaj dala. Ni vedila, de je tudi zdaj zunanje
znamnje križa zadobila. Ker jo je pa le huje
sklelo, je zapazila na persni žličici podobo križa,
ki se je rudeče vidil. Ta križ je od začetka
vsako sredo kri potil, pozneje pa vsaki petek, in
proti koncu njeniga življenja le ob velikih petkih.

Konec leta 1812 je bila z ranami Kristu¬
sovimi obdarovana. Tri dni pred novim letam
je ležala spet hudo bolna v svoji revni kamrici.
Bilo je okoli treh popoldne, ko je z razprostre-
nimi rokami zamaknjena bila. Premišljevala je
terpljenje Gospodovo, ter je k njemu v velikim
sočutju zdihovala, in ž njim terpeti hrepenela.
Molila je pet očenašev v čast s. peterih Jezu¬
sovih ran. Velika serčnost jo je preletela, čutila
je hudo žejo — hrepenjenje po Gospodovim ter-
pljenji. Zagledala je veliko blišobo in v sredi
te blišobe križanega Jezusa, kakor živiga. Nje¬
gove rane so se še bolj svetile, kakor de bi
gorele. Njeno serce je hude bolečine in veselje
občutilo. Hrepenjenje z Jezusam terpeti, je bilo
pri pogledu njegovih ran tako silno, de se ji je
zdelo, kakor de bi se iz njenih rok in nog in
iz njeniga serca vzdigovalo serčno sočutje proti
s. ranami te prikazni. In prikazali so se, nar
pred iz rok, potem iz nog, in poslednjič iz strani

15

te svete prikazni, in sicer iz sleherne rane troj¬
ni kervavi žarki, ki so pšicam enaki, njenih rok
in nog in njene desne strani se dotaknili. Trojni
žarki strani so bili širje razdeljeni. In v tem
trenutku so se prikazale kervave kaplje na nje¬
nih rokah in nogah in na njeni desni strani.
Dalj časa je še nezavedna ležala, in kadar se
je zbudila, ni vedila, kdo ji je roke spet skle¬
nil. Z začudenjem je gledala kri na svojih ranah
in hude bolečine je občutila. Mala hči hišne
gospodinje, ki je prišla v kamrico pogledat, kako
ji je, je zapazila kri na njenih rokah in je svoji
materi povedat hitela. Hišna gospodinja jo je
skerbno popraševala, kaj se ji je zgodilo; ona pa
je prosila, de bi od tega molčali. Iz poniž¬
nosti od tega ni z druzimi govorila. Od duhov-
ske gosposke zavoljo tega popraševana, je le
rekla: „Upam, de je to od Boga.“

Od zdaj tudi ni mogla nič več hoditi; od
takrat pa tudi skor nobenih jedi ni vživala; le
nekoliko vode z vinam zmešane, pozneje sama
voda, je bila vsa njena telesna hrana; le malo¬
kdaj je nekoliko soka iz kake češnje ali slive
poserkala. Tako življenje brez telesne hrane bere¬
mo v življenju mnozih svetnikov, kteri razun pre¬
jeme svetih zakramentov niso dalj časa nič vživali.
Med njimi je Nikolaj iz Flije, Ludvina, Katarina
Sienska, Angela, Ludovika in še drugi svetniki.

16

Zdaj seje to njeno čudno življenje razgla¬
silo. Učeni in priprosti, hudobni in pobožni, vsi
so, vsaki po svojim, govorili od nje. Postala
je zares, v svetim sočutji s terpečim Zveličar¬
jem, kakor križ ob potu, od enih zaničevana,
od druzih s solzami pokore pozdravljana, od
druzih spet v vsi le mogoči učenosti premišlje-
vana, od nedolžnih pa s cvetlicami zaljšana.

V letu 1817 je njena pobožna mati prišla k
nji. Pa kmalo je umerla, ter ji je bogato dedino
zapustila, ktere je do smerti zadosti imela, in
ktero je tudi ona še vso prijatlam pobožniga
življenja zapustila. In ta dedina ali erbšina je
bila v teh le besedah: „Gospod kakor ti hočeš,
ne kakor jest hočem! — „Gospod, daj poterpež-
ljivost, in potem hudo tepi! — „Kar ni za v
lonec, je saj za pod lonec“, to je, kar ni za
hrano, je saj za kurjavo; ali po duhovno: Ako
to terpljenje mojiga serca ne razveseljuje, zamore
pa, če ga voljno prenesem, vnemati ogenj Božje
ljubezni. Te besede svoje pobožne matere je več¬
krat ponavljala, in se vselej hvaležno svoje ma¬
tere spomnila. — Oče so ji bili že popred umerli.

Njena vedna prošnja, de bi ji Bog vzel
to zunanje znamnje njeniga notranjiga sočutja z
britkim terpljenjem Jezusa Kristusa, je bila čez
7 let uslišana. K koncu leta 1819 je bilo ker-
vavenje njenih ran, ktero se je navadno vsaki

17

teden ponovilo, vedno bolj poredkama, in posled¬
njič je celo zginilo; le veliki teden se je še po¬
navljalo. Na sveti dan tega leta so tudi hraste
na rokah in nogah se odlušile, in belkaste so se
rane poznale, ki so pa ob petkih vselej bolj rudeče
postale in ji takrat tudi še navadne bolečine de¬
lale. čutila pa je toliko huje bolečine na glavi,
kakor de bi ji široka ternjeva krona glavo preba¬
dala; in kadar so jo te bolečine obšle, ni mogla
glave nikamor nasloniti, še z roko se je dotakniti
ni mogla. Tako je večkrat cele noči, kakor od
bolečin prevzeta, s svojo glavo sem ter tje oma-
hovaje, prebudela. In pri teh bolečinah ji je vse¬
lej kri bolj ali manj z glave čez obličje tekla.

Pobožni kristjan z vsakim svojim delam,
kadar ga Bogu daruje, poveličuje Božje češenje,
in vse njegovo djanje, v ljubezni storjeno, ze¬
dinjeno s terpljenjem Jezusa Kristusa, je Bogu
dopadljiv dar. Ni torej nič čudniga, de tisti
sveti ljudje, kteri delavni stan spremene s pre-
mišljevavnim ali celo terpečim stanam, de taki
svoje molitve, enako svojim poprejšnjim djanjem,
sklepajo s terpljenjem svojiga Zveličarja, ter jih,
kakor v nekakih podobah, za razne potrebe svete
katoliške cerkve sploh, ali pa posebej za nektere
ude te svete cerkve Bogu darujejo. In tako je
bilo tudi z našo Ano Katarino. Zato le še ne¬
koliko od tega iz njeniga življenja.

18

Kadar je ona, kmetiška deklica, na polju plela,
je zraven k Bogu zdihovala, de bi Bog ves ple¬
vel na duhovnim polji svoje sv. cerkve zaterl, de
bi se greh s korenino iz polja človeškiga serca
izroval, de bi tako vsi grešniki in krivoverci po¬
stali dobri kristjani. Kadar so jo koprive opekle,
ali je slabo opravljeno delo druzih popravljati
mogla, je bolečine in trud Bogu darovala, zraven
pa prosila, de bi po zasluženji Jezusa Kristusa
nobeni dušni pastir ne omagal in serčno vse na-
sprotnosti premagati zainogel. In tako je bilo
vsako njeno delo v molitev posvečeno, Bogu do¬
padljiv dar. — Ravno nasprotno je bilo v njenim
terpečim, zamaknjenim življenji. Več dni je bila
hudo bolna, zamaknjena je s svojimi perstmi pu-
kala po postelji, kakor de bi kaj iz tal rovala;
in neko jutro je tožila, de jo persti pečejo in
bole, in vidilo se je, kakor de bi bili res od
kopriv vsi opečeni. Prosila je več znancev, naj
bi ž njo za eno veliko gnado prosili. Drugi dan
so jo persti še bolj boleli, ter so zatečeni bili.
Na vprašanje, kaj se ji je primerilo, je rekla:
„Oh toliko kopriv sim mogla izpukati iz vinograda,
in naprošeni pomagavci so le zeliša tergali, jest
pa sim mogla korenine samo iz kamnite zemlje
s perstmi kopati 11 . Ko je pa tisti, ki jo je vpra¬
šal, grajal nerodne delavce, mu je rekla: „Vi ste
bili tudi med njimi, ti delavci so moji naprošeni

19

pomagavci, kteri so slabo molili in so tako sicer
koprive tergali, korenine pa pustili 11 . Kakor je
bila torej opeklina na perstih znamnje zatrenja
kopriv, tako se sme upati, de je njena molitev
pomagala tistim ljudem, ali celim faram, za ktere
je prosila. Zakaj, česebožeodperlonjemu, kiter-
ka, ali se mar ne bo odperlo tistimu, kteri tako
močno terka, de si s tem terkanjem svoje perste
rani?

Namen njeniga življenja je bil, terpeti za
cerkev Božjo ali za posamezne ude njene, česar
potreba ji je bila po duhu razodeta; ali kteri so
se ji posebno v molitev priporočevali, in kterih
terpljenje je včasih vse prevzela, ako ravno so
mislili, de druziga jim storiti ne more, kakor
le nektere očenaše za nje zmoliti. Zmed druzih
zgledov od tega le eniga.

Več dni je hudo terpela, vedno je bila v
nekaki medlevici; strašno se je potila, vedno
je bila vsa premočena; kašelj jo je zadušiti hotel;
merzlica jo je v eno mer tresla. Vsaki dan so
smerti čakali in je v tako groznim terpljenji tudi
želeli. Hudo vojsko je imela sama seboj. Neka
nejevolja celo ene ptuje osebe jo je nadlegovala,
ki se ž njo nikakor spraviti ni hotla. Bolezen je
bila le huji. Na enkrat se spravi po koncu in
prosi okrog stoječe: „Molite z menoj litanije za
mertve ! 11  Molili so in glasno je odgovarjala. In

20

zdajci se oglasi mertvaški zvon in kmalo stopi
nekdo v hišo ter jo poprosi, naj bi molila za
njegovo sestro, ktera je ravno kar umerla. Ana
Katarina ga sočutno poprašuje zastran bolezni in
smerti pokojne. Čudili so se vsi, de je na enkrat
tako mirna postala, kakor de bi ne imela nobenih
bolečin več. Ko je pa ptujic pripovedal, kakšno
belezen je njegova sestra imela, kako ji je ene
dni sem odleglo, kako se je z neko hudo sovraž¬
nico lepo spravila in potem tudi z Bogam, so
spoznali okrog stoječi, de ji je Katarina vso bo¬
lezen prevzela in je namesto nje terpela. In
takih prigodb se v njenim življenji več bere.
Enako se bere tudi v življenji sv. Katarine
Sienske.

V svojih britkostib je k svojimu Jezusu več¬
krat zdihovala, de bi jo skorej že k sebi vzel,
pa vselej je pristavila: „ Gospod! ne kakor jest
hočem, ampak kakor ti hočeš. Ako kaj zaslužiti
zamorem s svojim terpljenjem ali s svojo molitevjo,
naj tavžent let živim; precej pa naj umerjem, ako
bi te kdaj žaliti utegnila 11 . Po velikim terpljenji
jo je Bog uslišal in prišla je ura ločitve iz tega
revniga sveta, na kteriga nikdar več navezana ni
bila. Svete zakramente je z veliko pobožnostjo
že sprejela. Še enkrat pa je želela neke malen¬
kosti skesano se obtožiti; kakor nekiga maliga
pregreška svoje mladosti, kteriga se je velikrat

21

obtoževala, de je bila namreč, še otrok, skoz so¬
sedov plot zlezla, in je poželela tam na tleh le¬
žečih jabelk, vzela, hvala Bogu! ni nobeniga. To
je imela za prelomljenje desete Božje zapovedi.
Mašnik ji še enkrat sv. odvezo podele in mirno
se uleže. Vse je mislilo, de je že umerla. Pri¬
stopil je nekdo k postelji, ki je menil, de jo je
večkrat žalil, ter jo je odpušenja prosil. Začudeno
ga pogleda in s sveto resnobo pravi: ,.Nobeniga
ni na zemlji, de bi jest kaj zoper njega imela".

Več ljudi se je zbralo, in ker niso vsi v
malo kamrico mogli, in tudi vsim niso vanjo pu¬
stili, so zunaj stoječi med seboj govorili od njene
poterpežljivosti, njene vere, in več druziga lepiga
od nje. Umirajoča se milo oglasi: „Za Božjo voljo
vas prosim, ne hvalite me, obžalujte me! Bog
sam je dober; vse do zadnjiga vinarja mora biti
poplačano; jest pa sim uboga in vsa zadolžena;
naj umerjem zaničevana, kakor Kristus na križi".

Njeno oko je bilo vperto v britko martro;
kuševala je noge britke martre. Molitve za umi¬
rajoče začnejo moliti, in ona še pravi: „0 Go¬
spod, pomagaj! o Gospod, pridi!" — Še enkrat
je zdihnila in njena nedolžna duša je zapustila s
tolikimi čudi zaznamnjano telo, de bi s svojim
nebeškim Ženinam na vekomaj se zedinila, de
bi tam v nebesih hodila za njim, po kterim je
vedno hrepenela, mu neznano pesem prepevala,

22

kteriga je tu toliko ljubila, se ž njim tam ra~
dovala, česar terpljenje je tu tako živo premi¬
šljevala, za kteriga edino je živela. Njeno telo se
je rahlo nagnilo na blazino ob devetih zvečer
9. sušca 1824. Njene rane so postale bolj rudeče.
Še le čez štiri dni so jo pokopali. Njeno telo
ni postalo terdo, kakor druzih merličev.

V dan njeniga pogreba se je še to prigodilo:
Zvečer je prišel neki bogatin, ne k Pilatu, ampak
k fajmoštru, in je prosil telo ranjce, ne de bi ga
v nov grob položil, temuč de bi ga za nekiga
zdravnika drago kupil. Se vč de ni nič opravil.
Ljudstvo je pa vender bilo v strahu, de bi telesa
te tako pobožne device kdo ne ukradel. Ker se
je od tega le govorilo, je čez 6 ali 7 tednov po
njeni smerti res gosposka odperla njen grob
».vpričo več ljudi, in začudeni so se prepričali, de
se strohljivost še ni dotaknila tega telesa. Po¬
dobno je bilo njeno obličje lepo mirno spijoči.

„Kraljevo skrivnost ohraniti je dolžnost;
pa dolžnost je tudi svetu razodevati veličastvo
Božjiga usmiljenja 11 , pravi s. pismo. Z Bogam!


23

„l\dor res želi Boga prav spoznati 11 , pravi zve¬
ličani Ludovik Granaški, „kdor hrepeni po za¬
kladih večniga bogastva, kdor na poti čednost
hoče popolnama biti, ta naj premišljuje Božje
skrivnosti v terpljenji Jezusa Kristusa, in naj jih
vedno v svojim sercu ima; — med vsimi pobož¬
nostmi ni nobene tako gotove, tako Zveličavne,
za vsaki stan in spol tako primerne, kakor je po¬
božni spomin na terpljenje našiga Gospoda. Z eno
besedo; pobožno, vedno premišljevanje terpljenja
Jezusa Kristusa nas varuje vsiga hudiga, nas
uterduje v vsim dobrim, nam dodeli tukej gnado,
in večno veličastvo v prihodnjim življenji 14 .

Zato so svetniki toliko radi premišljevali
terpljenje Jezusa Kristusa; zlasti je cerkveni uče¬
nik sv. Bernard vse svoje žive dni ga premišljeval,
in je ravno v tem premišljevanji dosegel toliko
popolnamost. On sam pravi: „V začetku svojiga
spreobernjenja sim si nabral na vertu britkiga
terpljenja in smerti svojiga Božjiga Gospoda šopek
mire, kteriga nosim na svojih persih. Natergal
sim si pasijonskih cvetlic v venec, namreč: iz
uboštva njegovih otročjih let, iz truda njegovih
potov in pridig, iz njegoviga ponočniga čuvanja
v molitvi, iz njegovih skušnjav in jfcstov v pu-

24

šavi, iz zvijače, s ktero so ga v njegovi besedi
vjeti hotli; poslednjič iz vsih nevarnost, izdajanj,
preklinjevanj, zasramovanj in zaničevanj, iz bi¬
čev, žebljev in družili enakih terpinčenj, ktere
vse je za naše zveličanje tako obilno preterpel.

To premišljevanje sim imenoval svojo mo¬
drost, dopolnjenje svojiga opravičenja, polnost
svoje učenosti, bogastvo zveličanja in zaklad ne-
skončniga zasluženja. Zato vedno od tega govo-
vorim, kar vsi vedo, in kar Bog ve, vedno to v
svojim sercu nosim, in kakor se vidi, tudi ved¬
no od tega pišem. V tem je nar večji modrost:
Spoznati Jezusa in sicer križaniga“,

Tako govori sv. Bernard.

In kaj je sad te modrosti?

Na to odgovori častiti Ludovik Granaškir
,,V vednim premišljevanji terpljenja Jezusa Kri¬
stusa bo naše življenje enako življenju tistiga,
kteri je iz ljubezni do nas — razun greha —
nam v vsim enak postal 11 .

In zares! Vedno, pobožno premišljevanje
terpljenja Jezusa Kristusa zamore človeka na to¬
liko stopnjo popolnamosti pripeljati, de postane
nekako enak Božjimu Sinu ne le v duhu, ampak
celo po telesu.

Ne bom tu govoril, kterim svetnikam so
bile svete petere Kristusove rane telesno vtisnjene.
Ni majhno število takih pobožnih kristjanov, kteri
so od sv. Frančiška sem v premišljevanju Jezu¬
sove ljubezni zadobili to nar veči znamnje svo¬
jiga sočutja s terpečim Jezusam. Že več, kot
petdeset jih je znanih.

Med temi izvoljenimi dušami je tudi Ana
Katarina Emerib, pobožna nuna Avguštinarskiga

25

li samostana v Agnetenberg-u na Nemškim. Rojena
i, je bila 8. kim. 1774 in umerla 9. sveč. 1824.
- Kakor sta dva imenitna škofa J. M. Sailer in
e ' G. M. Vitman želela, je svoje premišljevanje
. britkiga terpljenja in smerti Jezusa Kristusa na-
. šiga Gospoda 11  spisala, in te njene bukve so po-
j božne duše z velikim veseljem sprejele.

Po tem premišljevanji 11  so bile zdelane
pričujoče bukve premišljevanja in molitve „G e t z e-
mani  in  Golgata 11 , ki so iz treh delov.

V pervim delu je „nauk od premišljevanja 14
in kaže, kako potrebno in koristno je premišlje¬
vanje sploh, in posebno premišljevanje terpljenja
Jezusa Kristusa, in kako  se more premišljevati.

Drugi  del ima „dve in šestdeset premi¬
šljevanj sv. terpljenja in smerti Jezusa Kristusa,
našiga Gospoda, razdeljenih v jutranje in večer¬
ne premišljevanja za vse dni mesca 11 .

Tretji  del zapopada pobožnosti v poče-
šenje presvetiga terpljenja in smerti našiga Go¬
spoda Jezusa Kristusa 11 , nabrane iz pisem po¬
božnih in svetih častivcev križaniga Odrešenika.

V kazalu bo sprevidil pobožni častivec ter¬
pljenja Jezusa Kristusa, de so te bukve premi¬
šljevanja in molitve zares koristne in popolnama.

Kar zadeva premišljevanje 11 , naj bo iz po-
koršine do zapovedi papeža Urbana VIII. rečeno,
de, kar ni v svetim pismu, ali v ustnim izro¬
čilu ali sploh od sv. katoliške cerkve razsojeno
in poterjeno, de vse to nima nobene večji veljave,
kakor zgolj človeško, in je torej le sveto pre¬
mišljevanje pobožne nune, posebne častivke ter-
pečiga Zveličarja.

Getzemani. 2

26

In ta je bila zares A. K. Emerih, ona, bi
je toliko ur v svoji mladosti po noči in po dnevi
pred štacijoni križeviga pota ali pred britko
martro molila; ona, ki je v svetim sočutji s ter-
pečim Zveličarjem sama kakor križ pri potu po¬
stala, od enih zaničevana, od druzih s solzami
pokore pozdravljana, od druzih spet v vsi učenosti
premišljevana in od nedolžnih s cvetlicami zalj-
šana; ona, ki je pri svojim nebeškim Ženinu to
liko gnado našla, de jo je zaznamnjal z znamDjem
nar večji sočutne ljubezni, de ji je vtisnil svoje
sv. petere rane.

De bi pač ta učenica v djanskim premišlje¬
vanji, v sočutji  s terpečim Zveličarjem veliko
učencev in učenk zadobila, in de bi vsak, slehern
po svojim stanu, skusil sam nad seboj, kar uči
sv. Krizostom, ko piše:

„Pobožno in vedno premišljevanje terpljenja
Jezusa Kristusa je varstvo malim, učenik neved¬
nim, modrost priprostim, mlek otrokam, rejamla-
denčem in devicam, hrana odrašenim, moč spo¬
kornikom, hramba slabim, zdravilo bolnim, pomoč
grešnikam, svet pravičnim, zaklad ubogim, za¬
vetje nesrečnim in pribežališe vsim, ki v brhko¬
stih zdihujejo 11 .

Ako hočeš torej, pobožna duša, vse ob enim,
imaš tu. Pojdi v svetiše terpljenja Jezusa Kri¬
stusa, pojdi v to „šolo ponižnosti, pokoršine
in ljubezni do smerti! 4 '

Nauk od premišljevanja.

2 *

„V premišljevanji se je moje sercd ogrelo, in vžgal
*e je ogenj ljubezni v meni.“

68. pt.

I Nauk od premišljevanja sploh

I. Kaj sc pravi premišljevati.

1. premišljevati se pravi, skrivnosti naše
sv. vere in njene večne resnice na tanko in
zamišljeno v duhu pregledovati, de bi v tem
prišli k večjimu spoznanju, k večji ljubezni do
svojiga Boga.

Tri moči delajo pri premišljevanji. Spo¬
min  nam kaže skrivnost ali resnico sv. vere,
kakor je „kervavo bičanje Jezusa Kristusa 1 ',
ali pa, „kdor v smertnim grehu umerje, bo
pogubljen". Um preiskuje: Kdo bo pogubljen?
Kdo ga bo pogubil? Kako in zakaj bo po¬
gubljen? Kaj meni pomaga, de to vem?
In potem sklene um, kaj mi je zavoljo tega
verovati, kaj upati, kaj se bati; kaj mi je
storiti, kaj opustiti. Volja pa ravno s tem
nagnjena, poterdi vse to, ter obudi svete želje,
stori dobre sklepe in prosi v svetih pogovorih z
Bogam samim, ali s svetniki njegovimi. In tako

30

je edini namen premišljevanja, de bi bil Bog bolj
spoznan, in vedno bolj ljubljen.

2. Kadar torej premišljuješ, po notranje

moliš.

Zunanje moliš, če se s sercem in z ustmi
z  Bogam pogovarjaš; to je, če ustno molitev
opravljaš, ktero sam znaš, ali jo pa v kakih
bukvah bereš, naj bo glasno ali tiho.

Notranje pa moliš, če le s sercem go¬
voriš; če namreč poterdi tvoja volja resnico,
kakor ti jo um kaže; takrat le serce govori.
Postavimo: Tvoj um te tako le uči: Jezus
Kristus je iz ljubezni do mene toliko terpel,
torej moram tudi jest iz ljubezni do njega vse
voljno terpeti. Serce od te resnice ginjeno, za¬
čne Bogu govoriti: Torej hočem o moj Jezus!
iz ljubezni do tebe vse radovoljno terpeti, daj
mi k temu le svojo mogočno gnado! i. t. d.
Spomin pa te dobre misli obderži, de bi se vedno
spolnovale, nikoli ne pozabile.

Prav koristno in lahko se po notranje
moli v serčnih zdihljejih, kratkih pa gorečih;
pri spominu na Boga, njegovo pričujočnost,
njegovo popolnamost, njegovo dobroto; pri spo¬
minu na življenje in terpljenje Jezusa Kristusa;
pri spominu na Marijo Devico ali na druge
svetnike Božje; ali pri spominu na svojo
revšino, na svoje pregrehe, na poslednje reči

31

[j človekove, i. t. d. Tako le: O moj Bog!

jest te ljubim! Moj Bog in moje vse! —
j Moj Bog! nič druziga ne želim, le tebe samiga!
— O Jezus! tebi se vsiga darujem; tvoje
terpljenje je moje upanje! — O moja ljuba
Mati Marija! prosi Jezusa za-me; dodeli mi sv.
stanovitnost in ljubezen do tvojiga Božjiga
Sina i. t. d.

2. Kaj moramo storiti pred premišljeva¬
njem, kaj med tistim, in kaj še potem?

Pred premišljevanjem.

1. Poklekni pobožno pred britko martro,
postavi se živo v pričujočnost Božjo in moli
Boga.

2. Obudi žalost čez svoje grehe; zlasti naj
ti bo žal, de nisi na tanko spolnil pri zadnjim
premišljevanji storjene obljube.

3. Pokliči sv. Duha na pomoč, de te raz¬
svetljuje.

4. Beri odločeno — počasi in zamišljeno.

Med premišljevanjem.

1. Zaderži se spodobno, spoštljivo.

2. Varuj se radovoljne razmišljenosti, temuč
z mirnim, pazljivim, pobožnim in vernim sercem
začni in doveršuj.

32

3. Vsaki stavek posebej premisli; po- ]
stavi se vse živo pred oči, kakor de bi vsiga bil
priča.

4. Preiskuj, premišljuj skrivnost ali res¬
nico na vse strani. Kdo ? kaj ? kod ? kje ? zakaj ?
kdaj? od koga?

5. Vse obračaj na-se, in glej, ali so tvoje
misli in želje, djanja in nehanja take, kakoršne
bi po tem premišljevanji biti mogle.

6. Za terdno skleni, kar spoznaš, dobro
storiti, hudo opustiti, poboljšati se.

7. Obudi v svojim sercu svete želje, zdihuj
zaupljivo k Jezusu, svojimu Ženinu; daruj
zasluženje njegovo, zlasti njegovo terpljenje;
ali tudi zasluženja svetnikov, zlasti presvete
Device Marije; in moli pobožno.

Po premišljevanji.

1. Skesano poglej, ali si prav premišljeval;
prosi odpušenja.

2. Posebno pa gotovo sklep stori, se vaditi
kake posebne čednosti, ali se varovati kake
posebne pregrehe. To je sad premišljevanja.

3. Zahvali se Gospod Bogu za vse med
premišljevanjem sprejete navdihljeje in gnade.

Še enkrat daruj vse premišljevanja Bogu; prosi
njega, prosi presveto Devico in Mater Marijo,

33

- prosi svoje varlie na pomoč, de bi storjeni po-
[ gebni sklep na tanko in zvesto spolnil.

4. Zvoli si v spominek kaki mali izrek,
kteriga večkrat čez dan premišljuj, pobožno
izrekuj.

3. Kaj nam koristi premišljevanje, ali
notranja molitev.

Premišljevanje uči:

1. Hudo opustiti, greh in hudobne požele¬
nja iz serca iztrebiti; dobro storiti, čednost in
svete želje v serce vsaditi.

2. Premišljevanje uči, zakaj moramo hudo
opustiti in dobro storiti; zakaj Jezusa ljubiti.
Pri tem je volja, je serce ginjeno.

3. Pokaže tudi pripomočke, kakozamoremo
hudo opustiti, dobro storiti, Jezusa ljubiti. Kjer
tega ni, je premišljevanje brez sadu.

5. Bernard pravi: „Premišljevanje nas uči,
kaj nam manjka; in potem nam molitev to po¬
manjkljivo zadobi. Premišljevanje nam kaže pot
v nebesa, molitev nas po ti poti pelja. Premi¬
šljevanje nam kaže nevarnost; molitev nam to
nevarnost odverne 11 .

—■ ■ <3 $ gr> r»

2 **

34

II. Nauk od premišljevanja Je-
zusoviga terpljenja.

I. Velik prid premišljevanja Jezusoviga
terpljenja.

1. Če je že premišljevanje sploh tako
koristno, celo potrebno, kako koristno, kako zve¬
ličavno, bo še le posebej premišljevanje nar
svetejšiga britkiga terpljenja našiga Gospoda Je¬
zusa Kristusa! Zato vabi sveti Bonaventura kaj
ljubeznjivo vse duše k ti sveti vaji, rekoč: „Ne
poznam večji časti, kakor je Kristusov križ,
Če je v očeh Božjih draga smert njegovih svet¬
nikov, ki so le za-se umerli, koliko drajši je
smert Gospodova, svetnika vsih svetnikov, ki je za
nas umeri! Ker je torej ta smert tako draga,
koliko zasluženja si zamorejo pridobiti duše,
ktere vse žive dni na to smert mislijo! Zato
pravi častiti Ludovik Granaški, de med vsimi
pobožnostmi ni nobene bolj gotove, bolj zveli¬
čavne, bolj splošne, za vsaki stan in spol bolj
primerne, kakor je spomin terpljenja našiga Go¬
spoda. To premišljevanje je bolj veličastno, kakor

35

kar je le veličastniga, pa spet bolj ponižno, ka¬
kor vse ponižnosti; je vse skrivnostno modrim,
pa vse zapopadljivo priprostim, neučenim. In
kakor je Kristus pot, resnica in življenje, tako
ni nobene ložji, nobene krajši poti, k Bogu priti,
njega spoznati, se ž njim veseliti, kakor vedno
pred očmi imeti Jezusa, kteri, akoravno nam je
vse v vsim, je še le takrat posebno naše vse,
ko ga premišljujemo na križi visečiga..Z eno be¬
sedo: Pobožni, vedni spomin na terpljenje Jezusa
Kristusa nas varuje vsiga hudiga, nam daruje
vse dobro; gnado nam dodeli tukaj, večno slavo,
zveličanje v prihodnjim življenju, zakaj njegovo
sveto terpljenje so vrata nebeške, gotova pomoč
v nevarnostih, zdravilo vsim, pot v pravo zve¬
ličanje.

Na drugim kraji pa pravi ta Božji služab¬
nik: „Komur je resnica, priti k pravimu spo¬
znanju Boga; kdor želi pravo vednost večnih
reči; kdor hrepeni po zakladih večniga kraljestva;
kdor hoče doseči nar viši stopnjo vsih čednost;
kdor misli po kraljevi poti življenja skoz valove
tega sveta varno hoditi; ta naj se oberne k pre¬
mišljevanju teh Božjih skrivnost, in vedno naj
jih nosi v sercu; zakaj na lesu svetiga križa se
prelomi napuh, tam se upanje vzdiguje, se stano¬
vitnost vterduje, in naše življenje bo postalo

36

podobno življenju njega, ki je iz ljubezni do nas, Sl
nam vsim enak postal 3 * * * * * * * 11 . p

2. Nekterim dušam se pristudijo vaje po- 11
božniga življenja zato, ker premišljujejo vedno '
eno in ravno tisto, in tako pride sčasama nekaka *
merzlota. Za take ni boljšiga pripomočka, kakor •
premišljevanje britkiga terpljenja in smerti Je¬
zusa Kristusa. Tu najde duša prijetne, s čudno
dišečimi cvetlicami polno nasajene verte in plan¬
jave svetih zgledov in naukov. Odpro se ji zager-
njene skrivnosti. Vedno najde kaj noviga, kar ji
vso merzloto vzame, njeno spoznanje čudno raz¬
svetljuje in serce k pobožnosti vnema.

3. Marskdo je bolj vnet zato, drugi pa za dru¬
go skrivnost; eden bolj nagnjen k sočutju, drugi
k ljubezni, ta spet ložej upa, uni pa se boji. Eni

si prizadevajo obžalovati svoje grehe, drugi ob¬

čudujejo dela Božje vsigamogočnosti. Pa kje se
pač najde za vso to duhovno žejo bolji hrana, kot

ravno na vertu britkiga terpljenja našiga Gospo¬

da Jezusa Kristusa? V tem premišljevanji, kdo

ne bo jokal solza prave pobožnosti -- pri tem
terpljenji solza sočutja, solza ljubezni? Kdo ne

bo pri pogledu nar večjiga poniževanja, ki se

nam v vsim djanji našiga Zveličarja, kaže, kdo

ne bo občudoval Božje previdnosti? Kdo se ne
bo tresel, kdo se ne bo bal Božje pravice, če premi-

37

ias, šljuje, de Bog svojimu edinorojenimu Sinu ni
prizanesel ? Pa kdo spet se ne bo povzdignil k terd-
)Q _ nimu zaupanju, ko zasluženje, ceno Rešnje kervi
Q  v duhu pregleduje? Zato vsaka pobožna duša
fa  obilno hrane zadobl v tem premišljevanji, ktero
je podobno kraljevi, z nar drajšimi jedili prena-
polnjeni mizi, je podobno vertu, nasajenimu z
0  razno cvetečimi, lepo dišečimi cvetlicami; je kraj
veselja, duhovni sejm, kjer so vse dobrote živ¬
ljenja na prodaj.

4. Nobeden torej ne more reči: Premišlje¬
vanje britkiga terpljenja Jezusa Kristusa mu nič
ne koristi, mu ne pomaga; med vsimi duhovnimi
vajami je to premišljevanje nar bolj zveličavno,
nar sladkejši. Če je tudi premišljevanje Jezusove
Božje nature čudnoveličastno; pa vrata k takimu
premišljevanju je le človeška natura našiga Zve¬
ličarja, po besedah sv. Terezije. Zato, pravi častiti
Ludovik Granaški, je Jezus Kristus pripustil, de
je bila odperta njegova stran, de nam je odpert
vhod do serca njegoviga; zakaj nekako bolj čudno,
kakor drugod, se sveti v tem Božjim sercu do¬
brota in milost, modrost in vsigamogočnost, pra¬
vičnost in ljubezen Božja. Zato je premišljevanje
svetiga terpljenja vsakimu koristno, tudi nar
večjimu grešniku; zakaj kolikor večji so njegove
hudobije, toliko bolj je pomoči potreben. Za take

38

pa, pravi sveti Avguštin, ni boljšiga, kakor spo-p c
min na rane Jezusa Kristusa. Pribežališe za verne, u f
pravi prerok, je skala; tistim pa, kteri pod težo že
svojih pregreh zdihujejo, ni odperto drugo pribe- -vi
žališe, kakor spoke te skale, ktero je Božja pra- ti
vica zavoljo nas prebodla in iz ktere teče voda j
življenja, ki vse madeže grehov izpira, ki ogenj
hudih nagnjenj zaduši. Kdo bo tedaj dvomil, de
bi premišljevanje tega svetiga terpljenja koristno
ne bilo?

5. Vsi svetniki so radi v teh duhovnih vajah
svetosti si iskali in jo tudi zadobili; posebno pa
veliki učenik sveti Bernard, ki je vse svoje živ¬
ljenje premišljeval britko terpljenje Jezusa Kri¬
stusa, ter je ravno v tem toliko čudopolno sve¬
tost dosegel. Zato tudi od tega sam takole piše:
„Od začetka svojiga spreobernjenja sim si vedno
v zasluženje, kteriga mi je pomanjkovalo, iz brit-
kost in težav svojiga Božjiga Zveličarja nabiral
šopek mire, kteriga sim si na svoje persi položil.
In ta šopek sim si nabiral iz revšine Deteta Je¬
zusa; iz truda in težave njegovih pridig in potov;
iz ponočniga čuvanja v sveti molitvi njegovi; iz
skušnjav, kadar se je postil v pušavi; iz britkih
solza njegovih, ktere je za nas točil; in iz vsih
nevarnost, izdajanj, zaničevanj, zasramovanj, bi¬
čanj — iz vsiga, kar je terpel za naše zveličanje.

39

s P°To premišljevanje sim imenoval svojo modrost,
rn 3 učenost in bogastvo, zaklad neskončniga zaslu¬
go ženja. Iz tega si zajemam včasih britko pijačo,
^'včasih nar ljubeznjivši tolažilo; to me v britkos-
ra ' tih podpira, v veselji berzda, ter me po kraljevi
,( * 3  poti tega življenja med žalostjo in veseljem varno
;n J vodi, in odžene vse hudo, karkoli mi proti. To
Je mi potolaži sodnika sveta, pred kterim trepetajo
10  nebeške moči, ter mi ga kaže miliga in pa po-
nižniga. Zato imam to vedno na svojim jeziku,
kakor veste, in vedno v svojim sercu, kakor Bog
k vč, in kakor se vidi, tudi vedno pišem od tega.
a  V tem je nar vikši modrost: Spoznati Jezusa in
■ njega križaniga 11 .

Tako govori spet na drugim kraji ta ljubeznjivi
cerkveni učenik, ko pravi: „Karkoli mi pomanj-
kuje, to vse dobim in vzamem v Jezusovim sercu,
ktero je prenapolnjeno z usmiljenjem Božjim,
ktero je tudi vedno odperto; zakaj roke in noge
so mu odperli, stran so mu s sulico odperli, in
iz teh spok zamorem izserkati med iz skale, olje
iz nar teršiga pečevja; zares iz nar teršiga; ter-
diga, ker je toliko zaničevanj in zasramovanj,
teršiga, ker je toliko ran prestalo; nar teršiga
pa, ker se tako grozovitne smerti ni ustrašilo!

6. Tudi pripoveduje ravno ta sv. Bernard
od neke device, ki je takrat živela, in s posebno ■

40

pobožnostjo britko terpljenje Božjiga Zveličarji
premišljevala, ter se je zraven večkrat prekri¬
žala — de, ko je po njeni smerti vse njeno telo^'
strohnelo, je ostal netrohnjen perst, s kterim se* e
je križala. Tako tudi beremo od druziga svetnika,
ki je neprenehama premišljeval Kristusovo ter¬
pljenje, de so v njegove persi čudno podobo križa
vtisnjeno najdli. Tako je sv. Frančišk vedno imel ^
pred očmi to britko terpljenje, in naš Odrešenik*”
ga je toliko sebi podobniga storil, de je njegovim
rokam in nogam in persim rane vtisnil, s kterimi
je bilo ozaljšano njegovo lastno telo, kakor i
znamnjem svete zmage.

Iz teh zgledov pač lahko vidimo, de stano- g
vitno premišljevanje britkiga terpljenja Jezusa t
Kristusa človeka k toliki stopnji popolnamosti ,
pripelja, de postane Božjimu Sinu nekako enak j
ne le po duhu, ampak celo s častitljivim znam- (
njem svete zmage na telesu zaznamnjan. O kako (
koristno je torej premišljevanje Jezusoviga ter¬
pljenja!

41

arji

kri-

Kako moremo premišljevati Jezusovo
ggterpljenje, de ne bo razsvetljen le um, de
jj 8  bo tudi ginjeno serce in pa volja!

;er-

Terpljenje Jezusa Kristusa moramo premi-
Qe lšljevati po vsih njegovih okolišinah.  Do-
jjjbro namreč moramo pomisliti:

im

™ L Kdo terpi?

' z

Moj Bog,  ki je iz ljubezni do mene na
°‘ svet prišel, človek postal; moj Odrešenik,  ki
33  me je zastonj, iz gole ljubezni in usmiljenja od-
^ rešil greha, hudiča in večniga pogubljenja. Svojo
^ Rešnjo Kri mi je zapustil v svetih zakramentih,
de bi mi tudi prihodnje pregrehe moje ne ško-
0  dovale. On je moj vedni priprošnik  pri ne-
r ' beškim Očetu.

Moj Gospod, moj Kralj  je iz ljubezni
do mene se vjeti, zvezati, križati dal; on terpi
toliko zaničevanja, toliko zasramovanja, toliko
tepenja, je kakor neumnež zapljevan!

Dobri pastir, ki je iskal  tri  in  tri¬
deset  let zgubljeno ovco, ter jo na svoje rame

42

zadel, je zdaj s težo križa obložen; nedolžno
Jagnje raztergano od volkov!

Moj nar boljši .prijatel,  ki je svojo
kri za me prelil, svoje neskončne zaklade mi za¬
pustil, svoje življenje za-me dal, v nar svetejšim
zakramentu svoje lastno meso in kri mi v dušni
živež ponudil, ki mi vedno tako dobro hoče in
želi ... On je toliko zaničevan, on toliko terpi!

Moj nar ljubeznjivši Oče,  ki me tako
serčno ljubi, tako ljubo sprejema, toliko in tako
po očetovsko za-me skerbi; ki mi večno zveli¬
čanje v dedšino deli; ž njim tako delajo. Ali mar
ne bo jokalo moje serce?

Moj preljubi Ženin,  ki se z mojo dušo
na večno zaroči, ki je zavoljo mene nebesa za¬
pustil, v to solzno dolino prišel, le de bi me prav
ljubil; ki ga nobena težava, nobeno zaničevanje
od mene ne odverne; ki je svoje serce le iz lju¬
bezni do mene s sulico dal prebosti i. t. d., ta
moj preljubi Ženin toliko terpi, je toliko preganjan!

Če kak prijatelj kaj terpi, se mi smili, ali
mar z Jezusam, svojim nar boljšim prijatlam, ne
bom nič usmiljenja imel?

Kadar umira oče, se ne da potolažiti dobro
dete. Jezus, moj nar ljubeznjivši Oče, umira na

43

0  križi; in to mi ne bo v serce seglo? Kakšen
otrok sim? — če ženin v nesrečo pade, kako

j žaluje nevesta njegova? Jezus, moj preljubi Že-
- j nin, je celo v smertpeljan, slečen, na križ pribit!

1 Ali to mene nič ne zadeva? Kadar hudodelnika
i peljajo v smert, obudi sočutje? in moje serce je

merzlo, neobčutljivo, kadar mojiga Očeta, mojiga
' Odrešenika, mojiga Ženina peljajo v smert na
križi? To je zvijača peklenska: Veliko kristjanov
posluša in gleda terpljenje Jezusovo, kakor pri-
godbo, ki jim je malo mar; zanemarjajo to nar
svetejši skrivnost, v kteri je njihovo zveličanje
zapopadeno. O ljubi kristjan! tebi to velja; za te
terpi tvoj Jezus; tvoj Odrešenik, tvoj Oče je on,
ki terpi!

2. Kaj terpi Jezus ?

Nar večji revšino, od vsih zapušen, brez
vse tolažbe, celo od nebes zapušen. Z ubogo si¬
roto imamo usmiljenje; zakaj? Nikogar nima, sa¬
mo je, zapušeno je sirote.

Jezus terpi nar večji zaničevanje  in za¬
sramovanje; Božja natura, njegovo veličastvo je
zaničevano; on, neskončna svetost, je za grešnika
spoznan; neskončna pravica, kakor hudodelnik;
podoba vsih čednost, kakor požrešnik; Ženin vsih
duš, kakor zapeljivec; on, neskončna modrost,

44

je kakor neumnež zaničevan. Gospod je prodan,
nedolžnost obsojena, ljubezen zaničevana! Jezus
jeterpel nar hujši bolečine  na svojim telesu:
lakoto in žejo, vročino in mraz, udarce intemje.
V časnih rečeh je torej na svoji časti, na zdravji,
lepoti, na duši in na telesu, z eno besedo, na
vsim je terpel. Bil je zares mož bolečin, ki je
vse preterpel. Nar hujši bolečino mu je delala
nehvaležnost  ljudi, ki njegove ljubezni spo¬
znati, njegoviga terpljenja v prid oberniti niso
hotli; zato jih bo toliko pogubljenih na večno;
kakor de bi Jezus terpel ne bil, akoravno je vso
svojo drago kri prelil, in bi zato se vsi lahko
zveličali. Premisli, o človek! greh,  napuh, lako¬
mnost, nečistost, sovraštvo, jezo i. t. d.; te bole¬
čine nar bolj terpinčijo Jezusa. Dokler torej gre¬
ha ne sovražiš, ne opustiš, tako dolgo terpinčiš
Jezusovo serce. Dobro premisli! —

3. Kako terpi Jezus?

Nedolžno!  Nobeniga, tudi nar manjšiga
greha ni storil in martran je kakor nar večji
grešnik. Če kaznujejo hudodelnika, ki je poln hu¬
dobij, je prav. Zaslužil je. Divja zver se nam
smili, če jo kdo terpinči; nedolžna je; z nedolž¬
nim Jezusam pa, kdo ima usmiljenje? O ljubez-

45

njivi Jezusi Zakaj bi te zaničeval? Zakaj bi te
za tvojo ljubezen terpinčil? Kaj si pa žaliga sto¬
ril? Kaj si mi hudiga napravil?

Kako še Jezus terpi! Z nar večji poter-
pežljivostjo.  Tih je pri vsim britkim ter-
pljenji; z nar večji ponižnostjo in pa
krotkostjo:  Ne ustavlja se, ne zaničuje, ne
preklinja svojih sovražnikov, temuč milostljiv,
ljubeznjiv je ž njimi, moli za nje.

4. Za koga in zakaj terpi Jezus?

Za vse ljudi, ki so bili, ki so zdaj in še
bodo kdaj; za vse skup, in za vsaciga posebej;
tako, ko bi bil jest sam na tem svetu, bi bil vse
samo za-me terpel, kakor pravi sv. apostelj Pavel:
„Ljubil me je in je sebe za-me daroval 11 .

Terpel je za svoje prijatle in sovražnike,
tudi za nje, ki so ga pribili na križ. Premisli to,
o moj kristjan! to tebe zadeva, se za te godi.
Zakaj ? Iz ljubezni do mene terpi Jezus. Na svoji
duši terpi, ker je bila moja duša z greham ra¬
njena, zgubljena zato! Iz ljubezni do mene je
tako ponižan, tako zaničevan, ker sim jest tako
napuhnjen. Zavoljo mene je tako reven, zapušen,

46

ker sim jest tako lakomen časniga. Zavoljo mene
je tako poln ran in bolečin, ker sim jest tako
posveten, tako mehkužen! Zavoljo mene terpi, de
bi bil moj dolg zbrisan, de bi jest gnado zado-
bil pri Bogu, se v čednosti vadil. Zavoljo mene,
de bi me iz sužnosti satanske rešil, terpi Jezus.
Terpel je toliko, de bi vender spoznal njegovo
ljubezen! Premisli, ko bi kdo roko si odsekati
dal, de bi tebe s tem smerti odrešil, kaj bi ti
temu človeku storil ? Ali bi ga mar zaničeval,
mu še drugo roko odsekal? In oh! svojiga Zve¬
ličarja tako lahkomišljeno zaničuješ, ko je toliko
terpel, de te je rešil večniga pogubljenja? Kaj
storiš iz ljubezni do njega? Kaj terpiš iz ljubez¬
ni do njega?

6 Od koga terpi Jezus ?

Od vsih ljudi, od judov in ajdov, duhovnov
in sodnikov, od velicih in malih — od vsih je
zaničevan. Od tistih mora Jezus terpeti, ktere je
toliko ljubil, ktere je rešit prišel. Greh, napuh,
lakomnost, nečistost, i. t. d. so orodje terpljenja.
Tedaj sim tudi jest med derhalijo, ki Jezusa ter-
pinči! Oh kolikokrat sim iz napuha, v nečistosti,
v jezi i. t. d. svoje oči in ušesa, svoj jezik, svoje
roke in noge vzdignil zoper Jezusa! To je v za¬
hvalo za njegovo veliko ljubezen!

47

6. Kje terpi Jezus P

V Jeruzalemskim mestu, kjer so bile zbrane
vse ljudstva, de je očitno,  od vsih ljudstev
zaničevan, zasramovan in pogubljen.

7. Kdaj terpi Jezus ?

Še danes ! Še danes je dosti grešnikov, ki
Jezusa do smerti preganjajo; še danes se ugan¬
jajo tiste hudobije, zavolj kterih je Jezus ter-
peti mogel. Kakor Jezusova ljubezen nikdar ne
jenja, tako nas tudi danes še ljubi; danes še
odrešuje; saj vsaki dan zavživamo zaklade nje-
goviga terpljenja v svetih zakramentih, pri da¬
ritvi svete maše. Kavno tako pa tudi hudobija
ljudi še ne jenja. Še vsaki dan je Jezus zaniče¬
van, kakor pred osemnajst sto leti. Nikar si torej
ne misli terpljenja Jezusa Kristusa že davno
pretekliga, že starodavno nekdanjiga. Njegovo
terpljenje je še vedno pričujoče.

To so okolišine, v kterih boš bolj natanko
spoznal Jezusovo terpljenje, in boš sočutje obudil
v svojim sercu.

48

3. K kakšnim svetim željam, k kakšnima
sklepu bo posebno nagnjeno serce in tudi
volja pri premišljevanji Jezusoviga ter-
pljenja.

Če na tanko  premišljuješ terpljenje na-
šiga Gospoda Jezusa Kristusa, bo tvoje serce in
tvoja volja posebno k naslednjim svetim željam
in sklepu nagnjeno:

L K serčnimu sočutju nad terpljenjem Go¬
spodovim.

Kristus Jezus, nas učč svetniki, je pre¬
stal nar hujši terpljenje, nar hujši bolečine,
kakoršne je kdo na tem svetu kdaj prestal
in prestati zamogel. Terpel je na svojim
telesu;  zakaj noben del njegoviga telesa
ni bil prost nar hujših bolečin. „Od nog do
glave ni bilo zdraviga na njem“,
pravi prerok. Noge in roke so prebite, glava
s ternjem vsa nabodena, obraz s pljunki orna-
dežan, s pestmi razbit, vse telo je z ra¬
nami obdano! Tudi na svoji duši  je terpel
nar hujši bolečine. Ako ravno Sin Božji, je
človeško naturo sklenil z Božjo peršono, je
vender britkosti terpljeuja občutil, kakor de
bi se ne bilo zgodilo to zedinjenje. K te¬
mu, de je bila bolečina še hujši, je bil

49

zapušen, oropan vsiga tolažila. Zato je
zdihoval na križi viseč: „Moj Bog, moj Bog,
zakaj si me zapustil?  „Ne od zemlje ne od
nebes ni bilo zanj nobeniga tolažila. Ne le od
svojih učencev in prijatlov, ampak celo od
svojiga lastniga Očeta je bil zapušen. Tako
velika je bila britkost bolečin, de so ga na
Oljski gori pri misli na tiste obšle smertne
težave in je kervav pot potil. Nobeden bi ne bil
obstal brez posebniga čudeža pri toliki brit-
kosti. K temu mu je bilo vedno pred očmi, in
nove težave mu je delalo: velikost in hudobija
vsih pregreh, storjenih od začetka noter do
konca sveta, velikost božjiga razžaljenja, nesrečno
pa večno pogubljenje toliko duš, nehvaležnost to¬
liko ljudi, za ktere je iz njih lastniga zadolženja
zgubljeno vse njegovo britkoterpjenje, za ktere je
tekla njegova rešnja kri, ne v zveličanje, ampak
v pogubljenje. — če to vse na tanko  pre¬
misliš, in se spomniš, de on, ki to in pa toliko
terpi, je Sin Božji, in de tudi za tebe iz gole
ljubezni terpi; ali bi ne bilo zares kamnito tvoje
serce, ko bi nobeniga sočutja ne občutilo? Zemlja
se trese, skale pokajo, grobovi se odpirajo in —
ti bi bil neobčutljiv? če torej premišljuješ,
kako se Jezus za te kervavo poti, in tvoji
grehi so mu ta kervavi pot napravili, boš iz
teh njegovih bolečin sam občutil bolečine, ž

Getzemani. 3

50

njim boš terpel tudi ti, in tvoje serce bo v
tem sočutji zdihniti moglo: O moj Jezus! kaj
ti zame terpiš! O de bi mogel deliti s teboj
tvoje bolečine, terpeti s teboj! O ubogi Zveličar,
meni je hudo, de zavoljo mojih grehov —
za me toliko terpiš! Smiliš se mi; naj tudi
jest nosim tvoje terpljenje, sej je prav za prav
moje!

2. Boš sam osramoten.

Spoznaš, de ti si kriv vsiga tega
terpljenja,  pa vidiš zraven svojo lastno
mehkužnost,  s ktero se vedno braniš le
količkaj za Jezusa terpeti. Če se spomniš,
kako je Jezus zavoljo tvoje nesramnosti raz¬
tepen, bičan, kako pa ti svoje telo lepotičiš,
mehkužiš, mu strežeš, kakor le veš in pa znaš,
ali te ne bo sam pred teboj sram, in serce te
bo sililo zdihniti: Ti, o moj Jezus! si ne¬
dolžen, pa toliko terpiš; jest pa ves zadolžen,
pa nič nočem terpeti! Skor si ne upam, tebe
pogledati!

3. Kes in stud nad tvojimi grehi bo v tvojim
sercu.

Ne tolovaji in briči, ampak prav za
prav grehi vsiga sveta, torej tudi tvoji, so

51

Jezusa raztepli, so krivi tega terpljenja. Greh
je tedaj tista pošast, ktera je telo Gospodovo
raztergala, in z vsakim smertnim greham je
Jezus vnovič križan, in vse njegovo terpljenje
nekako ponovljeno. Če premišljuješ pri ternjevim
kronanji, de tvoja svojeglavnost, tvoj napuh in
tvoje nesramne želje, so grozovitno ternje, ktero
ti sam zabadaš v presveto glavo svojiga Zveli¬
čarja in ga tako prestrašno terpinčiš, ali ne bo
ginjeno tvoje serce? ali ne boš nekako sveto
sovražil teh hudobij? Ali se ti ne bo gnjusilo
nad tem, in svojimu Odrešeniku boš za gotovo
obljubil: Milost, o moj Jezus, milost! zani¬
čujem, prekolnem te pregrehe, ki so tvoje sveto
obličje ranile, mu sekale tolike bolečine! Lej,
o Gospod! iz vsiga svojiga serca obžalujem vse
svoje pregrehe!

4. Bo občudovalo tvoje serce velikost modrosti,
dobrote in ljubezni Božje pri terpljenji Gospo¬
dovim in molil ga boš.

Ali mar ni zares to prečudno, ko je bilo
po storjenim grehu človeku nemogoče se re¬
šiti, se zveličati, je modrost Božja znajdla
pomoč, človeka rešiti večniga pogubljenja, v
tem, da je Bog svojiga edinorojeniga Sina na
ta svet poslal? In, ali ni spet ravno tako pre¬
čudno, de je ta Sin Božji, kralj nebes in zemlje,

3 *

52

zapustil sedež svojiga Očeta, zapustil svoje veli¬
častvo, ter je prišel v to solzno dolino, de bi
zavoljo revniga červa te zemlje sam sebe na
križ pribiti dal! In če premišljuješ, kako je
tvoj Zveličar med zasramovanjem in zaničevanjem
vsiga ljudstva v britko smert peljan, ali ne boš
z začudenjem zaklical: Kaj, o Gospod! ti
hočem dati za to, kar si mi vse storil! Ali je
mogoče: Bog je v smert peljan, de sim rešen
jest, ubogi grešnik! O prečudna ljubezen mojiga
Boga! v ponižnosti te molim, kako ti zamorem,
kako ti smem le en trenutek svojo službo
odreči ?!

5. Zahvala in hvala Bogu zavoljo tolike do-*

brote se bo obudila v tvojim sercu.

Kaj nam zamore nebeški Oče več dati, ko
nam je dal svojiga edinorojeniga preljubeznjiviga
Sina? Kaj nam zamore Zveličar sam še več
dati, ko je vso svojo Rešnjo Kri prelil že za
nas, ko je dal svoje življenje za nas? Hvaležno
je naše serce njemu, ki nam kako dobroto skaže,
nam kaj daruje, če je tudi še tako malo; in mar
naše serce ne bo polno hvaležnosti, ko nam je
Jezus vse gnade, sam sebe podal; ko nas je s
svojo lastno Kenijo strašne sužnosti satanove
rešil, nam nebesa odprl, nam vse nebeške do¬
brote in nebeško veličastvo zaslužil? Kdo bo

53

premišljeval Jezusa, kako je prišel na goro Kal¬
varijo, se je radovoljno celo oblačil oropati dal,
pred križ pokleknil, ga objel in kuševal, s e
prostovoljno za nas grešnike na terdi
križ razpel,  se na rokah in nogah grozovito
na njega pribiti dal; kdo, pravim, bo to premi¬
šljeval in ne bo nar serčnejši zahvale občutil, če
se spomni: Jest, jest nesrečni zaslužim to smert
na križi, pa Jezus vzame moje dolge prostovoljno
na sč! Kdo ne bo pri tem poln hvale in
zahvale, če to ljubezen premišljuje? In kdo ne
bo zdihnil pri tem: Bodi hvaljen in češen, moj
Zveličar Jezus Kristus, ki se iz ljubezni do mene,
nar ubožniši stvari, nar grozovitniše smerti nisi
bal, de bi le mene večne smerti rešil! O hvala
in zahvala na vekomaj! Amen.

/

8. Bo serce vneto v ljubezni do Boga, ki nas
je popred ljubil in toliko ljubil.

Ljubezen rodi in vname ljubezen. Zato
pravi sv. Katarina Sienska: „K d o r se čuti
ljubljeniga, ne more drugač, kakor
de mora ljubiti 11 .  Mi pa vidimo ljubezen
v Kervi križaniga Jezusa na lesu sv. križa le
za nas teči. Iz te neizrečene ljubezni zajemamo
tudi mi ljubezen. Zato pravi Kristus: „Ko bom
povzdignjen na križ, bom vse nase vlekel 11 ; s
čim drugim, kakor z nepremagljivo močjo svete

54

ljubezni? Nobeden torej britkiga terpljenja Je¬
zusa Kristusa premišljevati ni v stanu, de bi
ne bil serčno vnet od ljubezni do njega,
Kdo bo gledal Jezusa na križi, med nebam in
zemljo, z razpetimi rokami, kakor de bi nas
ljubeznjivo objeti, na svoje serce pritisniti hotel,
de bi z nami v svoji Kervi se zedinil: in bo
merzel — brez vse ljubezni? Ali ne bo sleherni
vnet, vžgan od ognja ljubezni, ki proti njemu
puhti iz Jezusovih ran; ali ne bo spet prisiljen
zdihniti k svojimu Zveličarju: Ti me ljubiš, o
Jezus! tvoje rane mi govore, vsaka kaplja tvoje
kervi mi v sto in sto jezikih vedno ponavlja:
Ljubim te, ljubim te! In jest uboga stvar
biteneljubil? Ohne! Od danes  za
naprej te hočem ljubiti, večno, večno
hočem s teboj biti v ljubezni zedi¬
njen!

7. Boš z upanjem napolnjen.

Kaj vse pač smemo upati od njega, ki
je sam sebe za nas dal! S prelito Kervijo na
križi je vse umirjeno v nebesih in na zemlji,
in s svojo Kervijo nasje Jezus  od¬
rešil in za odpušenje naših grehov je
dal drago bogastvo svoje gnade,  pravi
sv. pismo. Po pravici stavimo vse zaupanje na
to sveto Rešnjo Kri. Sv. Avguštin pravi: „V

55

ti Kervi počiva vse moje upanje." Zato
zakliče sv. Bernard: „Veliko sim grešil, hudo
me vest peče; vender imam upanje; zakaj
spomnim se svetih ran svojiga Zveličarja", če
si torej še tako velik grešnik, če ti je pa vsa
resnic,a, se poboljšati, nekako gotovo — sveto
— prederzno — smeš zaupati na rane Kristusove,
na njegovo sveto Rešnjo Kri. Oškropljen s to
Kervijo je bil opravičen razbojnik na križi. Če
pomisliš: Edina kaplja te Kervi je zadosti, rešiti
ves svet; če pomisliš: Tudi za-me je tekla ta
Kri, ali mar ne boš v sredi svoje revšine vender
le poln zaupanja na to sveto Rešnjo Kri? O
gotovo. Tudi iz svojiga serca se bodo uzdignile
tolažbe polne besede sv. Magdalene Paciške, ki
pravi: „Oh, kaj bom počela, ko boš prišel sodit?
S sveto Kervijo se bom oblila in polna ponižnosti
bom k tebi zdihovala: Ne glej, o sodnik
gerdobije mojih pregreh, temuč glej
zasluženje te drage Kervi!  Terdno se
zanesem, de zavoljo te Kervi bom gnado zadobila
pred tvojim sodnjim štolam".

8. Darovanje samiga sebe.

Ljubezen sili k darovanju, sama sebe
daruje. Zato je naš Zveličar, ki nas je nar
bolj ljubil, sam sebe daroval za nas na
lesu svetiga križa.  Če tedaj Jezusa ljubimo,

56

se mu bomo darovali, in kolikor čistejši, kolikor
bolj popolnama je naša ljubezen do njega,
toliko čistejši, toliko bolj popolnama bo tudi
naša daritev. Bog pa tirja od nas, de bi ga
ljubili iz vsiga serca, iz vse svoje
duše, iz vse svoje moči;  zato mu moramo
tudi darovati vse svoje serce, vso svojo dušo,
vse svoje telesne in dušne moči. Kdo bi pač
premišljeval, kako je Jezus iz ljubezni do nas
svoje življenje v nar strašnejšim terpljenji
daroval, do zadnje kaplje vso svojo kri prelil,
in ne bo tudi pripravljen, iz ljubezni do Jezusa
kaj preterpeti, celo serce v službo njegovo po¬
svetiti, in ko bi bilo treba in bi on tirjal, tudi
svoje življenje za njega darovati? Če torej ti
premišljuješ Jezusa križaniga, gledaš njegovo
bledo obličje, njegovo zamerlo oko; vidiš, kako
nagne svojo glavo in umerje iz ljubezni do tebe,
se ne moreš več zderžati, premagan od tolike
ljubezni, de bi ne padel pred križ in ne zdihnil
iz dna svojiga serca. O Jezus, iz ljubezni do
mene ti umerješ, tudi jest hočem tebi darovati
svoje serce, z dušo in s telesam se tebi ves
vdam; pripravljen sim iz ljubezni do tebe tudi
svoje življenje darovati. O Jezus! ti si
moj, jest pa tvoj! Vzemi me v do¬
padljivi dar !

57

9. Posnemanje Jezusovih čednost.

Beseda miče, zgled pa vleče. Nikjer ne
najdemo Jezusovih čednost lepših, veličastniših>
bolj popolnoma, kakor ravno v njegovim svetim
terpljenji. Tam najdeš nar večji ponižnost,
darovavno ljubezen, zvesto pokoršino, nar večji
poterpežljivost, čudopolno krotkost, nepremakljivo
stanovitnost, ljubezen noter do smerti. Ni pa
mogoče, če te čednosti premišljuješ, de bi ne
bil vnet za njih posnemanje. Kako bi zamogel
biti napuhnjen, po časti hrepeneti, ko vidiš
svojiga Zveličarja na križi zaničevaniga, med
dvema razbojnikama visečiga? Kako bi bil
merzel, nemil do svojiga bližnjiga, ko Kristus
za nje moli, ki so ga na križ pribili? Kako
bi svojeglavno Božjim zapovedim se ustavljal,
ko je Gospod pokorn noter do smerti? Kako
boš v križih in nadlogah še nepoterpežljiv, na
svoje sovražnike jezen ali serdit, ko vidiš Jezusa
v sredi nar večih britkost poterpežljiviga, krot-
kiga kakor jagnje, ki ne odpre svojih ust pred
tem, ki ga v mesnico pelja? Kaj bi v terpljenji
tarnal in stokal, ko Jezus, zapušen od neba in
zemlje, celo od svojiga lastniga Očeta, na križi
visi? —

Vse te premišljevanja te bodo nagnile k
sklepu, posnemati svojiga Zveličarja v njegovih

3 **

'58

čednostih, in k Bogu boš zdihnil, de bi ti po¬
magal k tem čednostim. Pri pogledu križaniga
Jezusa boš rekel: O nar ljubeznjivši, pa za¬
ničevani, moj križani Jezus! daj, de tudi jest
nobene posvetne časti več ne išem; naj tudi
jest ljubim zaničevanje! Ko boš vidil križaniga
Jezusa vsiga oropaniga, boš prosil: O, zavoljo
tvoje velike revšine, te prosim, me uči, vse po-
zemeljsko zaničevati, in se vsiga znebiti, kar bi
me v dobrim opovirati utegnilo! O sveto
uboštvo, bodi mi češeno! — In tako pri drugih
čednostih.

V takih svetih željah, v takih sklepih bo
naše serce in bo tudi volja pri premišljevanji
JezusoViga terpljenja k dobrimu nagnjena in
okrepčana. To bo sad tega premišljevanja.

4. Kaj se zamoremo naučiti v premišlje¬
vanji Jezusovega terpljenja?

Če po vsih okolišinah Jezusovo sveto ter-
pljenje premišljuješ, se boš naučil:

1. Kako gerd in hudoben mora biti greh,

ker je zavoljo greha Sin Božji toliko mogel
terpeti; pa tudi, kako zaničljiv, Bogu zopern
mora biti greh, ker je svojiga lastniga, edino-

59

rojeniga Sina v nar britkejši smert dal, de bi
le greh bil premagan, razdert!

2. Kako strašno, kako hudo mora biti
peklensko terpljenje, ker je Kristus v tako
veliko, globoko morje britkiga terpljenja se po¬
grezniti mogel, le de bi nas rešil pekla!

3. Kako neizmerjena dobrota mora biti
gnada Božja in večno zveličanje, ktero je
Kristus tako drago odkupil, namreč s ceno svoje
Kervi!

4. Kako draga, imenitna mora biti duša
človeška, ker je Kristus, Sin Božji, zavoljo nje
se toliko ponižal, je toliko terpel, svojo drago
Kri do zadnje kaplje le za njo prelil!

5. Kako velika je dobrota, ljubezen in
milost Božja, ker je Kristus, naš Gospod,
toliko terpel za nas, ko smo še njegovi so¬
vražniki bili!

6. Kako ojstro, kako pravično bo Go¬
spod Bog ravnal z grešnikam, ko ga bo za¬
voljo njegovih lastnih pregreh sodil, ko ni pri¬
zanesel svojimu edinorojenimu Sinu, ki je bil
le s ptujimi pregrehami obložen! Č e s e t o
godi na zelenim lesu, kaj bo še le s
suhim se zgodil o?

60

7.  Kaj bi človek zavoljo lastniga zve¬
ličanja vse mogel storiti, trpeti, kako poter-
pežljiv v britkostih biti, ko je Sin Božji za
zveličanje druzih toliko storil, tako poterpežljivo
terpel ?

8. Kako nespametno je, de se branimo
zavoljo Boga ali svojiga bližnjiga iz pokoršine
kaj storiti, kaj terpeti, če pokoršino Sinu Božjiga
premišljujemo!

9. Kako terdo mora biti serce človeka,
kteri zavoljo britkiga terpljenja Jezusa Kristusa
nima nobeniga sočutja do njega, in nobene
ljubezni!

10. Kako slep, neumen, terdo vraten mora
biti grešnik, kteri misli, de bo v bogastvu, v
časti, v sladnosti in enaki mehkužnosti, po svoji
volji šel v nebesa, ko je vender večni Sin Božji
v svoje lastno veličastvo šel po potu revšine,
križev in nadlog!

Taki in tem enaki imenitni nauki se naj- j
dejo v premišljevanji britkiga terpljenja našiga
Gospoda Jezusa Kristusa.

61

5. Zgled za novince, kako se zamore ter
pljenje Kristusovo premišljevati?

Premišljevanje Kristusoviga bičanja.

Pred pr©®aiš!j®waJ®M.

1. Postavi se v pričujočnost Božjo,

O moj Jesus! pobožno pokleknem
pred tvoj sveti križ, in kušnem v duhu
tvoje svete rane.

Ter dno verujem,  de nisi le okrog
mene, ampak tudi v sredi mojiga serca
pričujoč, ter gledaš na vse, kaj in kako
jest počenjam, kako se v tem premišlje¬
vanji zaderžim. V tvoji pričujočnosti in
vpričo preblažene Device Marije in vsih ne¬
beških prebivavcev hočem jest zdaj to
premišljevanje pričeti. Tu na kolenih v
ponižnosti klečž te molim svojiga Boga
in Grospoda.

2. Kes ali žalost.

O ljubeznjivi Zveličar! žal mi je,
de sim te od svojiga zadnjiga premišlje¬
vanja do zdaj spet tolikrat razžalil, zlasti

62

s tem ... in tem greham. Tudi mi je
žal, de sim tako slabo spolno val sklep,
kteriga sim storil pri zadnjim premišlje¬
vanji vpričo tvojiga svetiga obličja in sim
ga spolnovati za terdno obljubil.

3. Zdihljej k svetimu Duhu.

Pomagaj mi s svojo gnado, stoj mi
na strani, de zamorem spet v večji po-
Češenji tvoje, v zveličanje duše svoje
spet premišljevati. Pridi, o sv. Duh, raz¬
svetli mi serce, vžgi me v pravi ljubezni,
poterdi me v vsim dobrim; uči me ti mo¬
liti, dodeli mi gnado in duha prave molitve.
Sv. Jožef! sv. Terezija! moji varili! poma¬
gajte mi, de si to uro pobožno v svoje
zveličanje obernem.

4. Branje.

„Na to je tedaj Pilat Jezusa
vzel in bičal“.  Jan. 19, 1.

1. Spodobno zaderžanje.

O moj bičani Zveličar! dodeli mi,
de tako pobožno  in spodobno, kakor
je le mogoče, to skrivnost premišljujem.

63

Dodeli, de se vsiga razmišljanja ognem in
sim popolnama pazljiv. Pri teh zbra¬
nih besedah se zdaj hočem neko¬
liko pomuditi.

2. Vprašanja,

O duša moja! premisli: Kdo je ta Jezus ,
ki je tako grozovito tepen?  Bog nebes in
zemlje. M o j B o g, ki je iz ljubezni do mene
na ta svet prišel, de bi me greha odrešil.
Moj nar višji kralj  je,  ki ima vso
oblast v nebesih in na zemlji, ki z edino
besedo vse svoje sovražnike pokončati za-
more. Dobri pastir  j e, ki v bolečinah in
ranah iše mene, zgubljeno ovco. M oj lj ubi
Oče je, moj pervi prijatel,  moj
ženin.

Ob, glej: Kaj on terpif  O to strašno,
to grozno bičanje, to zaničljivo slečenje
pred toliko ljudmi, in ti hudi, težki udarci!
Vse sveto telo je raztergano, s kervijo in
ranami obdano. Notranje terpi zasramovanje
in britke bolečine čez naše grehe, zunanje
nar strašnejši bičanje.

In kako on terpi ?  Nedolžno;  le iz
ljubezni do mene. Tiho, ne odpre svojih ust,
molči kakor jagnje v mesnici, z nar večji
poterpežljivostjo.

64

Za koga on vse to terpi?  Za vse ljudi,
za vsaciga grešnika, pa tudi posebej za-rae.

Zakaj terpi Jezus?  Zlasti za grehe
mesa, za vse naše mehkužnosti, lenobo, ne¬
čistost, požrešnost, sladnost i t. d.

Od koga toliko terpi?  Ne le od tolo¬
vajev; od vsaciga grešnika, in tudi od mene.
Jest sam sim tisti grozoviti tolovaj; z vsakim
greham bičam svojiga Jezusa.

Kje terpi Jezus?  Oh v Jeruzalemu,
pred vsim ljudstvam; pa tudi po vsim svetu,
kjer se toliko greši.

Kdaj?  0 velikonočnim prazniku, kadar
je vse ljudstvo zbrano; pa tudi danes še;
in oh! kako dolgo še!

3. Vprašanje na-se.

O duša moja! premisli, kaj Jezus
za te terpi, in ali zamoreš zdaj reči: Jest
Kristusa nikoli nisim bičal! Oh, ali
nisim velikrat že oskrunil svojiga telesa,
ki je tempelj svetiga Duha? Ali nisim
svoje duše z greham omadežal? Ali ne
živim morebiti še zdaj v kakim velikim
grehu ? Ali sim morebiti celo v tacih gre¬
hih  Telo in Kri Jezusovo nevredno spre-

65

jel in se tako pregrešil nad njegovim
lastnim Telesam in Kervijo? Ali ne bi¬
čam še vsaki dan svojiga Jezusa?

4. Sklep.

Ljubi moj Jezus! od zdaj za naprej
je moj terdni sklep storjen: Raji umreti,
kakor le še enkrat v svojim življenji tako
grešiti; tudi vsake priložnosti v greh se
hočem ogibati.

5. Svete želje.

(Sočutja:) O moj ljubeznjivi Jezus!
kdo ne bo s teboj usmiljenja imel ? Ker-
vave solze bi točil, ko premišljujem, koliko
ti iz ljubezni do mene terpiš! (Sramo¬
vanja:) Oh, kako me mora biti sram,
ker sim jest kriv tvojiga terpljenja! (Ke¬
sanja:)  Kesam se zavoljo vsih svojih
pregreh, zlasti tistih se kesam, ki sim jih
zoper sveto čistost storil; zaničujem, so¬
vražim jih iz vsiga svojiga serca ! (Ju  u-
d en j a in molj enja:)  O moj  Jezus!
le čuditi in spet Čuditi se moram, ko pre¬
mišljujem tvojo ljubezen. Na svoje ko¬
lena padem pred steber, na kteriga so te
privezali in ponižno te molim! (Hva¬
ležnosti:)  Tavžentkrat se ti zahvalim

66

za vse, kar si preterpel za-me; bodi
dežen, bodi hvaljen na vekomej! Amen.
(Ljubezni:)  Ža naprej te hočem serč-
nejši ljubiti. O ljubezen! zakaj te nisim
tako dolgo ljubil ? (Zaupanja:)  Vender
upam, de me boš še sprejel, de me' ne
boš zavergel zavoljo svojiga grozovitniga
bičanja, zavoljo svoje drage Kervi,
ktero si tako obilno za me prelival.
(Darovanja samiga sebe:)  Popol-
nama se ti zdaj darujem; tvoj hočem biti
zdaj in na večno! (Posnemanja:)
Tvojo krotkost, tvojo poterpežljivost, tvoje
sveto molčanje hočem posnemati, kadar¬
koli bom razžaljen. Daj mi k temu svojo
gnado. Amem.

6. Pomenek.

O moj nar ljubeznjivši Jezus! poln
zaupljivosti, kakor dete s svojim očetam,
kakor nevesta s svojim ženinam, govorim
zdaj s teboj; saj ti je znana vsa moja
revšina, vsa moja slabost. Nar bolj ti
veš, kakšnih in kterih Čednostmi manjka.
Ne glej mojiga uboštva. Saj mi ne smeš,
saj mi ne moreš nic odreči, sladki moj
Jezus! O nebeški Oče! naj poslušajo tvoje
ušesa mene! Poglej svojiga edinorojeniga

67

Sina, in spomni se, koliko je on iz lju¬
bezni do mene preterpel! O preblažena
Devica in Mati Marija! vzemi me tudi ti
za svojiga otroka!

7. Darovanje.

Pa, o moj Bog! kako si jest upam,
govoriti tako zaupljivo, tako otročje, tako
ljubo? Kaj ti pač dati zamorem, de bi
bilo dopadljivo tvojim očem? Darujem
ti, o nebeški Oče! vse to, kar je moj
preljubi Zveličar pri tem sv. bičanji za-me
terpeti mogel: vse udarce, ki so ga za¬
deli, vse kaplje Kervi, ki jo je prelil;
vse solze, ki jih je točil; vse molitve, ki
jih je med tem v svojim sercu opravil;
vse bolečine, ktere je preterpel; pa tudi
še bolečine njegove presvete Matere, ktere
je med tem bičanjem občutila. Vse to
ti darujem, zlasti za vse grehe nesram¬
nosti, ktere sim vse svoje življenje že
storil.

8. Molitev.

Ljubeznjivi Gospod in moj Bog! za¬
voljo bolečin polniga bičanja tvojiga
ljubiga Simi mi odpusti vse moje grehe!
Usmili se vsih tistih, ki slepi ne spoznajo

68

svojih pregreh, te vsaki dan z grehi še
žalijo. Odverni od nas šibo svoje ojstre
sodbe, in dodeli, de to sveto terpljenje
tvojiga Božjiga Sina, našiga Zveličarja,
in tudi njegova draga Kri nad nas nobe¬
nim zgubljena ne bo. Dodeli mi tudi še
to posebno gnado, de natanko spolnujem
vse sklepe, ktere sim storil pri tem pre¬
mišljevanji. Poslednjič, o moj Bog! se
spomni še ubogih duš v vicah, in zavoljo
tako bogato pretekle Kervi pri bičanji
svojiga Sina jih reši iz njihoviga terplje-
nja. Amen.

1. Vprašanja čez premišljevanje.

1. Ali sim se skerbno pripravil na pre¬
mišljevanje, sim vsaki stavek premišljeno
prebral, ga dobro prevdaril ?

2. Ali sim pred premišljevanjem sv.
Duha pobožno na pomoč poklical, sim se
prav, skerbno v duhu zbral?

3. Sim med premišljevanjem se spo¬
dobno zaderžal?

4. Ali sim v zato odločenim času, in
po postavljenim redu premišljeval? Ali nisim
zato odločeniga časa kaj prikrajšal?

69

5. Ali sim bil v dubu in v sercu zbran
ali prostovoljno razmišljen?

6. Ali sim se v svetih željah, v du¬
hovnih pomenkih kaj vadil?

7. Ali sim kaj posebniga sklenil, kar
spolnovati hočem? In kakšen je sad tega
premišljevanja ?

2. Posebni sklep.

Posebno še sklenem, de hočem za-
naprej, zlasti do prihodnjiga premišljevanja
svoje oči v pravi berzdi imeti, de ne pri¬
dejo nobene nečiste misli z mojim zadol-
ženjem v moje serce. Posebno tudi še
sklenjem zmeren biti v jedi in pijači; ker
požrešnost je velik vzrok nesramnosti, pri¬
pelje veliko skušnjav.

3. Zalivala.

Preljubi moj Zveličar! zahvalim se
ti za vse gnade in svete navdihljeje,
ktere si mi v tem premišljevanji dodelil,
in zlasti zato, ker si moje serce nagnil k
ljubezni.

4. Darovanje.

Darujem ti, o nebeški Oče! vse
razsvetljenja, vse gnade, vse sklepe, in

70

vse to premišljevanje, zedinjeno z molitva¬
mi, zdihljeji in darovanjem ljubeznjiviga
Zveličarja našiga, ter te prosim, dodeli
mi gnado, de na tanko spolnujem svoj
posebni sklep, kteriga sim storil pri tem
premišljevanji. Preblažena Devica in Mati
Marija! in vi, moji sveti varhi, prosite z
menoj Boga za to gnado. Amen.

5. Spominek.

V spominek si hočem zvoliti, in več¬
krat na to se spomniti: „Grrešniki so

na mojim herbtu  kovali. 11  Ps. 128.

Pri tem hočem vselej misliti: Jest

sam sim tisti grešnik, ki sim tako zme- -
šaril svojiga Zveličarja, ki ga še zmirej
bičam, kadarkoli smertno grešim.

71

III. Od skušnjav, premišljeva¬
nje opustiti, in od pripomočkov
premagati te skušnjave.

I. Od skušnjav, premišljevanje opustiti.

Bilo je že rečeno, de ni koristnišiga, ka¬
kor premišljevanje britkiga terpljenja našiga
Gospoda Jezusa Kristusa; zveličani Albert celo
pravi: Vse petke se ob suhim kruhu postiti,
moliti in celo do kervaviga se bičati, pa ne
velja toliko, kolikor edino dobro vravnano pre¬
mišljevanje Jezusoviga terpljenja. Zakaj pač to?
Zato, ker post, molitev in bičanje ne gane
serca tako močno k pokori in k ljubezni, kakor
premišljevanje Jezusoviga terpljenja Veliko jih
je, ki veliko molijo, se ojstro postijo, pa so pri
vsim tem napuhnjeni, lakomni, jezi podverženi.
Pa nemogoče je, de bi kdo terpljenje Jezusa
Kristusa resnobno premišljeval, zraven pa živel
hudobno, in bi k pokori, k sovraštvu do grelm
k ljubezni do Jezusa nagnjen ne bil. Pa ravno
zato si satan vse mogoče prizadeva, de bi od-

72

vernil ljudi od tega premišljevanja. Satan prav
dobro ve, de,' če človek nič več ne premišljuje,
svojih pregreh tudi prav ne spozna, nevarnost
več ne vidi, to je, duhovno oslepi. Zatorej
stori, kakor Filistejci Samsonu: oči so mu
staknili; zakaj dobro so vedili, de slep jim ne
more dosti škodovati. Satan tako na duhovno
stakne ljudem oči, to je, on jih omoti, de več
ne premišljujejo in tako pota v zveličanje ne
vidijo: potem počne ž njimi karkoli hoče.
Zato je toliko greha na svetu, ker tudi tako
malo ljudi terpljenje Jezusa Kristusa in večne
resnice premišljuje. „Človek, spomni se svo¬
jih poslednjih reči, in ne boš grešil vekomaj
ne!“ — V tem se zamorejo v tri verste ljudje
razdeliti.

1. Veliko njih je, ki nikoli ne mislijo na
Božje reči, tudi ne na svoje zveličanje: živč
slabši, kakor neumna žival, in svojimu po¬
gubljenju naproti hite.

2. Nekteri pobožni bi radi premišljevali,
pa kako? tega ne vedo; poskušajo, pa spet
opuste, ker prav še začeli niso. In za take
duše so te bukve namenjene, posebno pri¬
pravne.

3. Več njih je pa, ki premišljevati
znajo, pa se hudobnimu duhu oplašiti dajo;

73

se ne premagajo, se boje maliga truda, ter po¬
slušajo navdajanje hudobniga duha. En čas
premišljujejo, pa opuste, pa spet začnejo, se
ne derže nobeniga reda, nobeniga praviga časa,
ostanejo torej vedno, kjer so bili od začetka.
Se vč, de jih po tem takim premišljevanje nič
ne mika; celo gnjusi se jim; še en čas vlečejo
mlačno, zaspano, in Bog jim svoje sladkosti in
tolažila odtegne, jih začne izpljevati, ker mlačnosti
terpeti ne more, in kmal kmal opuste vse pre¬
mišljevanje, in reve se spet v grehe nazaj po¬
greznejo.

Navadni izgovori, zakaj se ne premišljuje.

1. Nekteri menijo: Jest nimam časa
premišljevati, imam preveč dela, tudi
imam že tako dosti vsakdanjih ustnih
ali zunanjih molitev.  To vse utegne včasih
biti res; pa, o človek! ki celi Božji dan delaš
le za časno, ali res ne moreš dobiti ene četer-
tinke ure, de bi jo daroval svojimu Zveličarju,
de bi se ž njim pogovarjal, ž njim veselil, ž
njim radoval? Premisli, koliko trenutkov čez
dan potratiš z nepotrebnim zgovarjanjem! in ko
bi te kdo po opravljenih tvojih delih k bogati
mizi povabil, ali bi ne najdel časa zato ? Lej!
premišljevanje je taka draga južina, pri kteri te
želi Gospod vsih gospodov s svojimi gnadami

4

Getiomani,

74

i

nasititi, pri tteri ti ponuja nar sladkejši sadove
svoje ljubezni. Res je, tudi navadna ustna
molitev, dobro opravljena, je res dobra; pa no¬
tranja molitev — premišljevanje — jo daleč
preseže, uče cerkveni učeniki. Zatorej pre¬
mišljuj, če ti je le količkaj mogoče, saj eno
četertinko ure vsaki dan, in pa nikar ne poslušaj
zapeljivca, ki ti nastavlja razne opovere. Ko bi
se pa primerilo, de bi en dan zares ne mogel
premišljevati, ali bi ti bolezen branila, ne bodi
nepokojin zato, pa drugi dan spet dalje pre- i
mišljuj.

2. Veliko njih meni: Jest bi rad premi¬
šljeval, pa ne znam, ne vem, kako in pa kaj. ■
Tem in takim le tole povem: Derži se na¬
peljevanja, ki ga v dobrih bukvah najdeš, pa
bo šlo.

3. Drugi spet pravijo: Berem in vein
kako je premišljevati, in tudi poskušam; pa ko
začnem, ne vem kej početi, le ena do¬
bra misel mi ne pride, nič ne opravim,
sim le mlačen, le merzel.  — Vse to utegne
res biti. Pa zato še ne smeš premišljevanja
opustiti. Vsak začetek je težak. Premišljevanje
je delo drugim enako; dokler se ga človek ne
navadi, ni lahko, je težavno. Tako pravi sama
sv. Terezija, de se ji je zgodilo, de na skrivnost
celo misliti ni mogla. Potem je pa tudi molitev

75

posebna gnada iz nebes. Bog sam nas mora
moliti učiti; zato nam večkrat pokaže, de brez
njega nič ne premoremo; pozneje bo že bolje*
Torej serčnost kaj velja! Premisli: Ti moraš za
enkrat svoje moči napeti, de bo Bogu dopadlo,
te z gnadami napolniti.

Ko bi tudi nič ne opravil, le dalje k leč j
in če druziga ne moreš, zdihuj, je že nekaj, za
zdaj je zadosti. Stojiš tako rekoč pred nebeškimi
durmi in terkaš; nikar ne hodi preč, dokler ti
tvoj Ženin, nebeški vratar, ne odpre. Dobro te
sliši, tudi ve, kaj želiš. Pripoveduje se to le:
Dva meniha sta skupaj romala. Priprosti mož
jima je nosil njune kernirje. Ko so na pre-
nočevališe prišli, poklekneta meniha in premi¬
šljujeta. Revni spremljevavec si misli: O kako
sim nesrečen, ker nisim učen, in moliti prav ne
znam, premišljevati ne vem! Poklekne tudi on
v kotiček, ter zdihne v svojim sercu: „Ljubi
moj Bog! lej, jest sim kakor neumna stvar, nič
ne znam, nič ne vem; rad bi tako premišljeval,
kakor ta dva mašnika, pa vem, de nič ne opravim.
In Bog je menihama v molitvi razodel, de molitev
tega priprostiga moža mu je bolj dopadljiva,
kakor njuna. — Bodi torej miren, in ponižaj se
pred Bogam! Ponižna molitev Bogu nar bolj
dopade. Ko bi imel nar lepši misli, nar sladkejši
tolažilo, pa bi zavoljo tega prevzeten bil in si

4*

76

mislil, de že znaš dobro in prav moliti, bi bilo
to Bogu nedopadljivo, tebi pa škodljivo.

4. če občutiš v molitvi veliko su-
hoto, duhovno sušo ali gnjušenje, celo
grozo nad premišljevanjem,  bodi vender
le serčen. Skušnjavec si bo vse prizadeval, de
bi ti le molitev pristudil. Večkrat bo, kakor po
noči, v tvoji duši, in temota bo obdajala tvojiga
duha; mislil boš, de si ves zapušen, de ni več
tolažila za te, ne boš vedil skorej ne kod in ne
kam. Večkrat hoče satan dušo zmotiti. Postavi
ji vse stare hudobije prav živo pred oči, ter ji
navdihuje, de ji ne bodo odpušene, so prevelike;
•kaže celo obupanje, stori vest nepokojno, če
ravno je bila spoved čista; obudi spet vse hude
nagnjenja, ktere si je človek mislil že davno
zamorjene, kakor so: skušnjave nečistosti, pre¬
vzetnosti, občutljivosti, jeze in več tacih. S tem
zbegana duša včasih celo opusti vso molitev,
misleč: saj mi nič ne pomaga, vse je zastonj,
ne čutim, nimam prave pobožnosti. In ravno
to hoče peklenski satan. — Pri vsim tem ni¬
kakor premišljevanja opustiti ne smeš, in ko bi
ga še tako slabo opravil. Večkrat Bog take
skušnjave pripusti, ter ji svoje tolažila odtegne
morebiti, ker si za njegove, že popred ti po¬
deljene gnade premalo maral, ali si se v pre¬
mišljevanji preslabo zaderžal, prostovoljnih raz-

77

mišljenj premalo varoval, se v duhu povzdigoval,
napuhnjene misli pasel; ali si morebiti svoje
sklepe prelomil, ali svojimu spovedniku nisi bil
dosti odkritoserčen i t. d. Včasih je pa tudi
kazen Božja, ker si morebiti čez dan preveč
nepotrebniga govoril, v duhu bil premalo zbran,
ali si celo prostovoljno male grehe storil.
V vsim tem je taka skušnja za te dobra, ter te
opominja, de boš zanaprej bolj previdin, bolj na
tanko z gnadami delal. Bog te zato noče zavreči.
On te le malo kaznovati hoče, de mu boš zanaprej
bolj zvesto služil. Večkrat je pa vsa taka
merzlota in suhota poskušnja Božja, celo znamnje,
de Bog taki duši posebne gnade pripravlja, in
jo v molitvi više peljati hoče. „Zato se dostikrat
zgodi, pravi sv. Frančišk Salezi, de Bog novincam
v duhovnim življenji sladkosti in tolažila daje,
kakor tudi matere malim otrokam sladčice dajo,
pozneje pa, ko nekoliko odrastejo, dobe otroci
černiga kruha 11 . Tako Bog vabi duše s svojimi
sladkostmi, de zadobe veselje v notranji molitvi;
zakaj ko bi jim preč od začetka britkosti poslal,
bi to molitev naglo opustile ali je pa še začele
ne. Pozneje pa jim te sladkosti odvzame, de se
učč Bogu služiti, ne zavoljo teh tolažil,
teh sladkost, ampak iz gole, čiste
ljubezni.  Torej je molitev v merzloti, v su-
hoti opravljena, bolji, Bogu dopadljivši, kakor je

78

molitev polna nebeške sladkosti, zato, ker se
mora duša bolj truditi, bolj premagovati, in ker
se tam kaže večji ljubezen do Boga, kjer je
terpljenje, kakor pa tam, kjer je veselje. Mo¬
litev v duhovni suhoti je Bugu dostikrat bolj do¬
padljiva, zato pravi spet sv. Frančišk: „Ivakor so
cveteče cvetlice lepši za oko, suhe pa lepše in bolj
diše; tako se mi zdi molitev v pobožnosti lepši;
molitev v suhoti pa ima močnejši, prijetniši dišavo
pri Bogu“.

Molitev v suhoti ima tudi več zasluženja.
Spet pravi sv. Frančišk: „Edini lot molitve v
terpljenji, v zapušenji, je večvreden, kakor polni
cent v veselji“. Zakaj, kadar duša v suhoti — sama
sebi prepušena — moli, je ona sama,  ki Go¬
spodu daruje; v veselji, v sladkosti pa je Bog,
ki duši daruje. Zakaj, de imamo v molitvi to¬
lažilo, veselje, sladkosti, to ni naša reč, to je le
dar Božji, pri kterim mi nimamo nobeniga za¬
služenja, za kar smo mu le hvalo dolžni; čas
merzlote, čas suhote, to je čas, si zasluženja
nabirati.

Potem pravi sv. Frančišk: „Kakor čebele
pri oblačnim, neprijetnim vremenu sicer manj
medu dobe, kakor v jasnim, spomladanskim
dnevu, kadar so dalje in raji po cvitlicah pa
zato toliko več mladine zarede v oblačnim vre¬
menu ; ravno tako ima duša pri molitvi v suhoti

79

in zapušenji manj sladkosti, pa toliko več za-
služenja in sadu“. Tudi svete duše morajo skoz
take skušnje, in kolikor bolj so pobožne, toliko
več dobe terpljenja, toliko grenkejši zapušenje
morajo prenesti.

Sv. Frančišk Salezi je bil od strašne ob¬
upnosti nadleževan, tako de je neki dan, ko si
ni vedil nič več pomagati, pokleknil pred po¬
dobo Matere Božje, ter jo milosti prosil, in
skušnjave so zginile. Sv. Angela je bila od
gerdih skušnjav zoper čistost nadlegvana; hudobni
duh jo je na vso inoč s tem terpinčil, vender ji
nič škodovati ni mogel, ni smel. Sv. Magdalena
Paciška je bila pet let, kakor v jami levov, to
je, vsa zapušena je vidila hudobne duhove krog
sebe, ki so jo kakor levi in tigri raztergati
žugali. Sv. Terezija je v duhu vidila pekel in
v peklu kraj za-njo pripravljen, ko bi zvesto
Bogu ne služila.

če tedaj Bog svojim svetnikam kaj taciga
pripusti, de bi jih skušal, očistil, zakaj bi se
pač ti pritoževal, če si včasih za kratek čas,
nekoliko zapušen ?

2. Pripomočki, te skušnjave premagati.

1. če te pri premišljevanji merzlota na¬
pada, si ves zapušen, ali ko skušnjavec moti

80

tvojo dušo, je pervi, nar boljši pripomoček, de
se pred Bogam ponižaš,  svojo slabost, svojo
revšino njemu potožiš. Vse poterpežljivo sprejmi,
karkoli ti Bog pošlje, in le premisli, če nisi
sam kaj kriv tega. Premisli, de nisi nobeniga
tolažila zaslužil pri Bogu, de ti torej ni nič
dolžan, in rad kaj poterpi iz ljubezni do
Jezusa. „Gospod je dal, Gospod je vzel, nje¬
govo ime naj bo češeno! Na nobeno vižo pa
molitve opustiti ne smeš. Zaničuj zvijače in
zanke hudobniga duha! zakaj ves taki nepokoj,
vsa ta zmota je večidel od njega. Tvojo dušo
bi rad skalil, de bi jo lože vjel. Nasproti pa
vse svoje skušnjave otročje odkrij svojimu spo¬
vedniku; zakaj satan je na polovico že pre¬
magan, de le ti razodeneš te skušnjave. Nobena
sramota, nobena boječnost te od tega odverniti
ne sme; zakaj nič hujšiga ni za satana, ka¬
kor če vse na tanko poveš svojimu spovedniku.
Potem pa tudi otročje slušaj, kar ti spovednik
reče. V vsim drugim se popolnama vdaj v
voljo Božjo, ki bo gotovo v tvoj prid vse obernil.

Še enkrat: Nikoli  in na nobeno vižo
ne smeš opustiti premišljevanja, razun ko bi
tvoje zdravje pri tem kaj terpelo. Pri tem se
umiraj, postavimo, ko bi te glava bolela ali kaj
taciga. Tudi takrat ne opusti premišljevanja,
ko bi se tudi še kaj pregrešil, ali bi svoj sklep

8f

prelomil! tako, de bi te satan s tem motil, da
si ne upaj zaupljivo se z Bogam pogovarjati, de
se pred poboljšati moraš. Ne verjemi temu ger-
dimu šepetanju, zakaj, kako hočeš, kako zamoreš
bolji biti, če opustiš premišljevanje, ki je nar
bolji pripomoček praviga poboljšanja? In ali bi
bil mar boljši, ali bi imel manj greha, ko bi
ene dni čakal ? Pred tem nas posebno sv.
Terezija opominja. To bi bila hlimba, kriva
ponižnost,  ktera le veliko škoduje. Tudi
ne razodevaj svojih notranjih težav nobenimu,
ki od teh reči nič ne ve, če ne, bo le še hujši.
Iši pri Bogu tolažila; vse človeške tolažbe so
puhle.

2. Na poti premišljevanja bodi tedej
s e r č e n in samiga sebe premaguj. Večkrat
kaže skušnjavec premišljevanje grozno težavno,
de bi le dušo ostrašil pred tem; kakor hitro
pa za to nič ne maraš, zgine ves strah. Molitev,
ki se z nar večjim premagovanjem začeti mora
in je od začetka težavna, je večkrat gnade
polna, in Gospod jo poslednjič oblije z nebeškimi
sladkostmi. Skoz vse te zmotnjave, skoz vse
temne skušnjave pelje Bog dušo k nar lepšim
veselju, k serčnim pogovoram ž njim samim.
Ne smemo tedej serčnosti opustiti, če tudi so
velike nasprotnosti. Sv. Terezija pravi: Edini
trenutek, v kterim je duši pripušeno, piti iz

4**

82

tega studenca nebeške radosti, sto in stokrat
poverne ves trud in težave poprejšnjiga vojsko¬
vanja. K velikim dobrotam se pride tudi le z
velikim trudam. Večkrat Bog v enim trenutku
več gnad dodeli, kot bi si jih duša z dolgim
in dolgim trudam pridobiti zamogla. Zaupaj
torej na Boga, ki te naglo, ko nar manj
na to misliš, obilno z gnadami obdarovati za-
more.

Morebiti se bo kmalo tudi tebi djalo:
,,Zima je preč, dež je jenjal, se je odtekel;
prikazale so se cvetlice v deželi; glas gerlice
se je slišal; vstani, moja lepa, in pridi!“ (Vis.
pes.) Kmalo morebiti te bo peljal Gospod k
tistimu zveličanima pokoju, od kteriga poje ne¬
vesta : „Sedim v njegovi senci, po kteri sim

hrepenela, in njegov sadje sladek mojimu gerlu“.
Vender pa tukej na zemlji ne smemo upati po-
polnama mirnega pokoja; zakaj dokler smo na
tem svetu, se moramo vojskovati, popolnama
pokoj nas čaka še le tam v nebesih.

3. Tako je tedej premišljevanje britkiga
terpljenja Jezus Kristusa za vsaciga zveličavno,
koristno; in zato piše pobožni Ludovik Granaški :
„Berž ko novi učenec Kristusov jarem svojih
pregreh od sebe verže, in je perve potrebne
stopinje v pobožno življenje v kesanji in pokori
že storil, naj se pelje v premišljevanje ter-

88

pljenja in smerti Jezusa Kristusa; de bo okusil,
kako ljubeznjiv je Gospod, in de pride pri ti
sladki dušni hrani do tje, de bo zaničeval vse
posvetne razveseljevanja in nasitenje svojiga
meseniga poželenja 11 .

Tedaj nikar ne bežimo pred obličjem svo¬
jiga Zveličarja, in nikar ne zapustimo drušine
svetnikov. Hodimo ž njimi do zmage sv. križa,
stopajmo naprej in zmiraj naprej, de okusimo
sad svetiga življenja. Nobeden naj ne toži, de
mu to nič ne pomaga. Če si grešnik,  te bo
groza pred greham obdala, ko boš vidil zavoljo
greha Boga na križu umirati. Če si spokor¬
nik, bošpoterjen pri pogledu nedolžniga jagnjeta,
ki toliko terpi, in lože boš terpel, lože se po¬
koril. če hočeš sveto  živeti, najdeš tu nar bolj
popolnama čednosti, vse nar svetejši djanja. Če
si pa popolnama,  boš posnemajoč v sveti
ljubezni Sina in Mater — ž njima zedinjen.

Z eno besedo: Pobožni, vedni spomin na
terpljenje Jezusa Kristusa nas varuja vsiga hudiga,
nam dodeli vse dobro. Terpljenje Jezusa Kristusa
je po besedah sv. Krizostoma: „Bramba malim,
učenik nevednim, modrost priprostim, mlek
otrokam, živež mladosti, hrana odrašenim, škit
slabim, zdravilo bolnikam, pribežališe grešnikam,
svet pravičnim, zaklad ubogim, zavetje nesrečnim
— pribežališe vsim, ki v nadlogah zdihuj ejo“’

Če hočeš torej, ljuba duša! vse v enim imaš
tukaj. Pojdi v to svetiše, napravi si tam
gnjezdo, enako čisti golobici v spokah skalovja.
„Zleti gori k njegovim nogam, pravi sv. Bernard,
zleti gori k njegovim rokam, in poslednjič se
zakleni v njega sveto stran!“ Pridi in okusi,
kako sladak je Gospod! Amen.


n. bul.

Premi šl j e vanj a

britkiga terpljenja in smerti

&a%a @©$p@da

JEZUSA KRISTUSA.

Razdeljene

jutranje in večerne premišljevanja

za V80

„Pobožno in večkratno premišljevanje terpijenja
Jezusa Kristusa nas varuje vsiga hudiga, nam dodeli vse
dobro, pridobi nam gnado za zdaj, večno slavo in zveli¬
čanje za vekomaj. Zakaj sveto terpljenje Kristusovo so
vrata v zveličanje, gotova pomoč v nevarnostih, zdravilo
dušam, in pot v pravo življenje. 1 '

Pobo&ni Ludovik Gr atletiki,

87

Priprave k premišljevanju Kri-
stusoviga terpljenja.

Križani Jezus do verne duše.

Mesena duša! vzdigni svoje oči na altar
svotiga križa, na kterim me vidiš za-
klaniga, in daj si dopovedati: Moj Oče

ni imel več nobeniga dopadajenja nad da¬
rovi grešniga človeka; de bi se mu pa
vender spodobna čast skazovala, zato sim
se ponudil jest v dar za darove tega
sveta. In — dobro premisli! kako sim
umreti hotel iz ljubezni in pokoršine; tale
križ ti to pove, akoravno mutast, pa prav
zgovoren. Uči se torej od mene, ne po
svoji volji, ampak po volji mojiga Očeta
delati, kakor sim jo jest spolnoval noter
do smerti na križi. Daruj mu, kar ti je
nar drajši, svoje življenje. Pripni se z
menoj na križ in bodi stanovitna, de na
njem z menoj tudi ti svojo dušo zročiš v
roke mojiga Očeta.

88

Verna duša do Jezusa.

O Jezus! Ti duhovni ženin ! priprav¬
ljen sim, iti za, teboj, kamorkoli hočeš.
Moje serčne želje so, de se v moje serce
in v moje naročje ne le v podobi, ampak
v resnici in z vso svojo ljubeznjivostjo
vtisneš.

Oh, de bi spomin žebljev in šib,
ternja, sulice in križa, vsiga, kar
je v tvoje britko terpljenje pripomoglo,
kakor dišeči šopek zaljšal moje persi, in
de bi njegova skrivnosti polna dišava moje
serce gnjilobe greha čisto obvarovala. Vodi
ti mojo dušo, pelji jo tje na goro Kal¬
varijo, oboroži jo tam pri križi, s tem
znamnjem odrešenja, de premaga vse so¬
vražnike svoje zdaj in zlasti ob uri svoje
smerti! Ti sam si rekel, kdor hoče rešiti
svoje življenje iz ljubezni do sč, ta ga bo
zgubil; kdor pa ga iz ljubezni do tebe
zgubi, le ta ga bo rešil. Dodeli mi torej,
de išem svoje edine sreče a le v tem, de
sim deležen tvojiga terpljenja, de s tvo¬
jim aposteljnam reči zamorem: „Jest pa

se z drugim ne hvalim, kakor s križem
svojiga Zveličarja Jezusa Kristusa 14 .

89

Molitev

pred slehernim premišljevanjem.

1. Molitev sv. cerkve.

Pridi, sv. Duh! napolni serca svojih
vernih in vžgi v njih oginj svoje ljubezni.

V. Pošlji svojiga Duha, in na novo
bodo vstvarjeni.

0. In ti boš obličje zemlje prenovil.

O Bog! ki si učil serca svojih ver¬
nih z razsvetljenjem sv. Duha; dodeli, de
v ravno tem Duhu spoznamo, kar je prav,
in se njegoviga tolažila vselej veseliti za-
moremo. Po Kristusu, Gospodu našim.
Amen.

(Mešena si Marija!

SJ. Molitev s. Gere.

Gospod Jezus Kristus, 'Sin živiga
Boga! dodeli mi gnado, de s celim ser-
cam, s polnimi željami in z žejno dušo
hrepenim po tebi, in diham le v tebi nar
sladkejšim, nar ljubeznjivšim, in de ves
moj duh, vse moje notranje hrepeni le po
tebi, ki si nam edino pravo zveličanje.
Zapiši, o nar bolj usmiljeni Gospod! za¬
piši svoje rane v moje serce s svojo

90

drago Kervijo, de v tem prebiram tvoje
bolečine in tvojo ljubezen, de vedno v
sebi nosim spomin tvojih ran, de se bo
tako bolečina tvojiga terpljenja v meni
obudila in se tako tudi moč tvoje ljubezni
v meni vname. Dodeli mi tudi, de se mi
vse stvari zaničljive zd4, in da si ti edini
sladak mojimu sercu. Amen.

Molitev po slehernim premišljevanji.

(Čast. Ludovika od Ponta.)

Hvala, serčna hvala, o Bog! za vse
razsvetljenje, ginjenje in tolažilo, za vse
dobre sklepe, s kterimi si me v današ¬
njim premišljevanji tako bogato obdaroval.
Zdaj pa mi dodeli še to gnado, de tudi v
djanji spolnujem sklep, kteriga sim storil
dans s tvojo gnado. Daj mi, de ....  (tu
ponovi, kar si med premišljevanjem sklenil).
O de bi nikoli ne prelomil tega sklepa!

Presveta Devica in Mati Marija! vi
sveti pomočniki, moj angelj varh, vsi svet¬
niki Božji, prosite za - me za to gnado!
Amen.

Oče naš. Češe na si Marija.

91

Jutranje premišljevanje za pervi dan.

Jezus gre s svojimi učenci na Oljsko goro.

1. Po zadnji večerji je šel Jezus s svo¬
jimi učenci po dolini Jozafat, čez potok Ce-
dron, proti Oljski gori. Ko so prišli do vrat,
je ravno ne še polna luna vzhajala izza gor.
Jezus, že v britkosti, je začel žalosten biti.
— Naš Zveličar se je hotel pred svojim brit-
kim terpljenjem še v samoto podati, de bi se
z molitevjo na terpljenje svoje pripravil. —
Zase mu tega ni bilo treba; pa nam je ho¬
tel pokazati, nam je hotel zgled zapustiti,
kako moramo v vsili skušnjavah in težavah
tega življenja k molitvi pribežati, kakor v
posvečeno zavetje, kjer nam bo odvzeta teža
britkosti, ali nam bo saj moč podeljena, tiste
lože prenašati. Zato pravi sv. Bonaventura:
„Če hočeš britkosti in zdihovanje tega živ¬
ljenja v poterpežljivosti prenašati, zateci se
k molitvi. Hočeš zadobiti serčnost in stano¬
vitnost , de boš skušnjave sovražnikove pre¬
magati zamogel, zateci se k molitvi." O duša
moja! ali kej posnemaš ta lepi zgled svojiga
Zveličarja? Ali velikoveč išeš svojiga veselja

92

v nečimernosti tega sveta, ko tvoj Zveličar na
Oljski gori moli? Prevdari to, moja duša!

2. Jezus nam je pa tudi pokazati hotel,,
kako je njegov duh pripravljen terpeti, in
kako on tega terpljenja želi. „S kerstam
(kervi) pa imam keršen biti; in kako mi je
britko, dokler se ne dopolni 14 . (Luk. 12, 50.)
In ravno zato je šel Jezus na Oljsko goro,
ker je vedil, de ga bodo Judje tam iskali in
vjeli. Kako močno je vender on mogel duše
ljubiti in kako ^visoko ceno mora edina duša v
Božjih očeh imeti! Sv. Efrem pravi: „Jezus
je imel tolike želje zveličati naše duše, de bi
bil svojo kri do zadnje kaplje prelil za edino
dušo, ko bi bilo treba 44 . Oh, kako britko bi
se zjokati mogli, če premislimo, kako malo
cenijo večidel vsi ljudje svoje duše! Za pu¬
hlo sladnost, za kratko veselje, za nekoliko
časti, za mali dobiček prodajajo, in prodajo
svojo s tako drago kervjo odkupljeno dušo!
— Ali si morebiti tudi ti med temi slepimi?
Oh premisli in prevdari: Jezus že skor umira
le od želja terpeti in umreti za tvojo dušo!
Sam tako rekoč iše terpljenja, gre v terpljenje
za te; o skerbi tudi ti za zveličanje svoje duše!
Eno samo — edino imaš!

3. Gospod gre s svojimi učenci po do¬
line Jozafat, ter jim razodene, de bo tu sem

93

še enkrat prišel na tisti dan, ko bo svet so¬
dil , pa ne tako reven, tako slab in ubožen,
kakor je zdaj. Njegovi učenci pa ga niso
umeli, mislili so, de od slabost in težav oslab¬
ljen tako zmoteno govori. En čas so šli, pa
so spet postali. To je Jezusa naj bolj žalilo,
de je bil zaveržen od svojih lastnih otrok,
ktere je rešit prišel, ktere je tako Ijubez-
njivo iskal, in zdaj mora tako rekoč bežati
pred njimi. Oh, mislil je na strašni dan sodbe,
ko bo obdan od vsih angeljev, spremljan od
trume svetnikov v oblakih neba zopet prišel
v to dolino Jezafat, de se bo razserdil nad
svojimi sovražniki. In to mu je britke solze
delalo. — Če zdaj tvoje serce ni ginjeno od
te velike ljubezni nebeškiga Zveličarja, če
toliko poniževanje tvojiga Odrešenika tvoje
duše ne presune, ne omeči; oh, se pa raji
spomni tistiga strašniga dneva sodbe, ko bo
Gospod tudi od tebe odgovor tirjal. »Tro¬
benta, pravi sv. Gregor, zapoje k odhodu.
Bodi pripravljen vsaki, ker sodba je blizo!“
Premisli to le: Zdaj kliče to terpljenje, te
solze, ta kri, še za milost za te; potem pa?
če si tega v svoj prid ne oberneš, bo vpilo
ravno to za maševanje za tč.

94

Sveti zdihljeji.

O moj Jezus! Čigavo serce ne bo gi¬
njeno do solz, čigavo ne presunjeno od
serčne ljubezni do tebe, če te premišlju¬
jemo, ko si v toliki britkosti vender ta¬
ko ljubeznjivo s svojimi učenci bodil po
dolini Jozafat! Zares, tvoje sveto žalo¬
vanje na ti britki poti v družbi svojih iz¬
voljenih me bolj k ljubezni napeljuje, ka¬
kor premišljevanje tvojiga prihodnjiga ve¬
ličastva. Bog žaluje zavoljo naših pregreh
in mi bi bili merzli, neobčutljivi pri tem ?
Celo kamen omečč vodene kaplje, in tolike
solze, tolika ljubezen Jezusova bi nas ne
omečila in k ljubezni do njega ne vnela ?
O tega ne. Moj terdni sklep je storjen:
Ljubiti te hočem, moj Jezus! zakaj ti
si me popred ljubil. Dodeli mi gnado po-
polnama ljubezni! Saj praviš sam po pre¬
roku: „Z večno ljubeznijo te ljubim, zato
se te usmilim, in te na se potegujem 1 '. Oh,
vleci me torej na-se, in za dišavami tvo¬
jih čednost hočem hiteti. Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus, skle¬
nem za danes; se vaditi v duhovni sa¬
moti. —

95

Spominek.

„V pušavo jo hočem peljati in ji na
serce govoriti 1 *. (Oz. 2, 14.)

Opomba. Ni ravno potrebno, de bi vselej si ta
sklep in spominek odbral, ki je tn omenjen. Lahko si
zvoliš kako drngo čednost, ali premaganje kake pregrehe,
kakor se ti nar bolje, nar potrebnise zdi. Tudi si lahko
v spominek zvoliš tiste besede, ki so te pri premišljevanji
bolj živo ganile.

Večerno premišljevanje za pervi dan.

Jezus hodi s svojimi učenci po dolini Jozafat.

1. Ko je Jezus s svojimi učenci hodil
po dolini Jozafat, jim reče: To noč se hote
vsi nad menoj pohujšali, zakaj pisano je:
„Pastirja bom vdaril in ovce njegove čede
bodo razkropljene 11 . To je bila spet nova
britkost za Jezusa. Vidil je namreč v duhu,
de ga bodo zapustili tudi njegovi nar ljubez-
njivši prijatli, ki so ravno kar ž njim pri
večerji sedeli, in kterim je on sam sebe z
dušo in s telesam, s kervijo in z mešam, ka¬
kor Bog in človek v sv. Zakramentu v ne¬
skončni ljubezni se popolnama dal; vidil je,
de bodo vsi od njega zbežali. Vidil je tudi

96

vse tiste kristjane, ki ga bodo vprihodnje
hvalili in častili le tako dolgo, dokler se jim
bo dobro godilo; ko jih bo pa malo terpljenje,
kratka britkost zadela, ga bodo nezvesto koj
zapustili; vidil jih je toliko, ki bi se radi z
njim veselili, pa tako malo, ki bi ž njim ža¬
lovali ; toliko, ki ga spremljajo k lomljenju
kruha, k sveti večerji, pa tako malo, ki bi ž
njim šli na Oljsko goro in bi tam ž njim ke¬
lih terpljenja piti hotli; toliko, ki bi ga za¬
voljo sladkost, tako malo, ki bi ga iz čiste
ljubezni ljubili. To ga je nar huje žalilo.
Ti pa, o duša! kaj pa ti išeš? Kaj ti želiš?
Ali si tudi med tistimi, ki se vsakiga ter¬
pljenja bojč, pred njim beže?

2. Aposteljni pa, po ravno prejetim nar
svetejšim zakramentu, od Jezusoviga miliga
slovojemanja še vsi presunjeni, vsi vneti za
njega, silijo v njega, zagotavljajo mu, de ga
nikdar nikakor zapustili ne bodo. Sv. Pe¬
ter celo pravi: „De bi se ravno vsi pohuj-
šali nad teboj, jest vender ne“. In Jezus mu
reče: »Resnično ti povem, de nocoj to noč,
preden bo petelin dvakrat zapel, me boš tri¬
krat zatajil". On pa je še več govoril: „Ako
bi mi bilo tudi umreti s teboj, te ne bom
zatajil". Oh, kako zvestiga se je mislil, ves
vnet je bil za Jezusa, in sto in stokrat bi

97

bil je v tem trenutku za njega umeri; pač nič
ni menil, de bo še to noč pred revno žensko
se tresel, besede ene dekle se prestrašil. —
Uči se, moja duša! od sv. Petra, spoznavati
svojo lastno revšino in slabost; lej tu svojo
lastno nezvestobo, svojo lahkomišljenost. če
je en apostelj po tako slovesnim zagotovljenji
vender svojiga Gospoda zatajil, kaj hočeš ti
na-se staviti, na-se zaupati? Oh kolikrat si
že po pobožnim obhajilu svojimu Gospodu
zvestobo obetal! mile solze točil! svete ob¬
ljube delal! Kje pa so zdaj? Kje so tisti lepi,
terdni sklepi? Obžaluj, objokuj svojo tolikratno
nezvestobo!

3. Med tem pridejo na pristavo, kteri
je ime Getzemani, ki je kake pol ure od
hiše, kjer so zadnjo večerjo obhajali. Get¬
zemani je pristava, kjer je bilo več malih
odpertih hišic za popotne, z velikim ograje¬
nim vertam, kjer je rastlo žlahtno drevje in
druge mnogotere zbrane rastline. Več gosto
spletenih, lepo zelenih šotorov je bilo tam. Bil
je tu kraj, kamor so Judje radi zahajali in
tudi svoje molitve opravljat hodili. Včasih so
tudi velike pojedine tu imeli. Getzemani se
po našim pravi oljska stiskavnica, kjer tam je
stalo več takih olivnih stiskavnic ali preš.
Zato je prišel tu sem Jezus, ki je pravo olivno

GeUentftni, ^

98

zernje, iz kteriga je teklo olje gnade in mi¬
losti Božje; prišel je to noč v hudo stiskav-
nico svojega britkega terpljenja in smerti, de
bi steklo do zadnje kaplje to olje gnade, v
kterim mi rane svoje duše zaceliti in se v
vsim dobrim okrepčati zamoremo. Jezus je
tisto oljkino drevo, ki stoji v sredi polja, iz
kteriga teče olje Božjiga usmiljenja, de ga
lahko vsi vidijo, de se nobeden izgovarjati
ne more, če tega olja gnade noče rabiti. „Po-
doben sim lepimu oljkinimu drevesu, stoje¬
čimi! v sredi polja“. (Sir. 24, 19.) O torej
posluži se, ljuba duša, obilno tega olja gnade,
vedno ga daruj nebeškimi! Očetu, za svoje
obilne pregrehe! Vsaki zdihljej, vsaka molitev,
solza, vsaka bolečina, vsaka kaplja Kervi Jezu¬
sove je zdravilno mazilo za tvojo dušo!

Sveti zdihljeji.

Preljubi Zveličar! oh koliko terpiš ti
za nas! kako malo pa mi iz ljubezni do
tebe! Pač nas mora biti sram, če le
nekoliko primerimo svoje terpljenje s tvo¬
jimi brhkostmi! Ali ni to sramota, pravi
sv. Bernard, biti mehkužen ud s ternjem
kronane glave ? Z zveličano Johano od
Križa bi zaklical: Kdo bo mojim očem

dal potoke solzd, de bi noč in dan objo¬
kovala britko terpljenje svojiga Boga? O

99

duša, moja uboga duša! zakaj ne umiraš
% od bolečin? Pa še več! ti, o moj Jezus,
ne tirjaš le praznih solzd od mene; ti
hočeš, de ti tudi v terpljenji nasledvam.
Dozdaj pa sim bežal pred križem. Če si
le za trenutek zakril svoje obličje, že sim
obupajoč zgubil vso serčnost. Za naprej
pa mora biti drugač! S teboj, o terpeči,
o križani Jezus! hočem hoditi; in tebe v
terpljenji posnemati naj bo moja nar veči
sladkost! O ljubezni vredno terpljenje, o
Čudno terpljenje mojiga Jezusa, kdo bite
ne ljubil, kdo bi ne bil pri tebi ? Nočem
druziga, o Jezus! le za te hočem ter-
peti! O ljubezen! o ljubezen! brez tebe
mi je vse le britkost! tebe pa najdem
samo v terpljenji!

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Ves dan hočem biti v duhu
zbi\an, in s Teboj se hočem meniti v
svojim sercu.

Spominek.

»Njegov odhod nima nič grenkiga,
njegova drušina nič sitniga, ampak le
radost in veselje“. (Modr. 8, 16.)

5 *

100

Jutranje premišljevanje za
drugi dan.

Jezus gre s svojimi učenci na Oljski vert.

1. Oljski vert ni daleč od pristave Get-
zemani, nekoliko višje leži tje po Oljski gori
ki je z votlinami in melinami obdana, po kte-’
rih veliko oljkinih dreves raste. Sleherni si
zamore tu kak -kraj za molitev ali premišlje¬
vanje zvoliti, kakorkoli si hoče. Kraj, kamor
je Jezus hodil molit, je bil bolj zarašen. Na
vertu torej je hotel Jezus svoje sveto, britko
terpljenje pričeti, in tu na vertu, je bil za¬
četek odrešenja grešniga človeka; zakaj na
vertu je bil pervi greh storjen, na vertu za¬
četek vsih rev in nadlog, vsiga zla vesoljniga
sveta. Kakšen, kteri vert bi bil zato bolj pri¬
praven, kot ravno Oljski vert? Sej je oljkina
vejica znamnje miru, znamnje pomilostenja.
Tako je že nekdaj na oljki se opočil golob, kte-
riga je Noe iz barke bil spustil, in ko se
je nazaj vernil, je prinesel oljkino vejo v
znamnje miru, de je Bog se usmilil grešniga
sveta in vesoljni potop se posušil. Tako je
tudi nebeški golob, Jezus Kristus, ki je bil
v to na| ta svet poslan, de bi nam prinesel

101

večni mir, de bi nas z Bogam spet spravil,
tako je tudi on se nar pred podal na Oljski
vert, de bi od tam vsimu svetu ponudil oljki-
no vejico večniga miru. In ti, o duša moja!
ki si morebiti svoj notranji mir z greham zgu¬
bila, in ti je hudo, obupati hočeš, ali ne boš
potolažena z Jezusam šla na ta vert? Bodi
serčna! „Hrib Gospodov je masten hrib“, pravi
psalmist, to je, gnade poln. Tudi za te bo
gnade poln, ta oljski hrib, če Jezusa z zaupa¬
njem tje spremiš.

2. Na ravno ta oljski vert, pravi staro
izročilo, sta nekdaj Adam in Eva, zaveržena
iz paradiža, pervič stopila na okleto zemljo,
ter sta objokovala tu svojo pregreho. Bil je
torej tu vert žalosti, vert pokore. Pač se je
tudi spodobilo, de tam, kjer je bil pervi greh
obžalovan, objokovan, se je tudi začela njega
sprava in odpušenje. Misli si tudi, ljuba
duša! koliko pobožnih molitev so na tem vertu
pobožni Judje k Bogu poslali, de bi skorej
poslal Zveličarja sveta; koliko milih solza je
tu že preteklo! Kolikrat je Jezus sam tukaj
molil! zakaj večkrat je s svojimi učenci tu
sem prišel, pravi sv. pismo; po svoji navadi
je tje hodil. Po pravici je torej Jezus tukaj
začel svoje britko terpljenje. Spremi torej, o
duša moja! tudi ti svojiga Jezusa na ta

102

Oljski vert! Obžaluj, objokuj ua tem vertu
tudi ti svoje hudobije, svoje pregrehe; zdi¬
huj in kliči tudi ti proti nebu za milost in
gnado! Gotovo, prav gotovo boš tudi ti, z
Jezusam zedinjen, odpušenje in gnado tukaj
zadobil. Žaluj, žaluj, moja duša, na tem
vertu! Blagor jim, ki žalujejo in zdihujejo,
ker potolaženi bodo!

3. Bilo je okoli devete ure, ko je Jezus
s svojimi učenci prišel v Getzemani. Zem¬
lja je bila temna, nebo je bilo jasno. Jezus
je postal silno žalosten ter je veliko nevar¬
nost naznanil. Vsi prepadeni so bili učenci
čez to. Jezus je rekel osmerim učencem:
„Sedite tukaj, de zmolim, molite pa tudi vi,
da v skušnjave ne padete“. In On vzame se¬
boj Petra, Jakoba in Janeza dalje na Oljsko
goro. Le malo svojih učencev je Jezus seboj
vzel; ravno tiste, ktere je nar bolj ljubil,
kteri so bili pozneje perve podstave nje¬
gove sv. cerkev. In ravno ti trije so bili tudi
na gori Taboru ž njim, ko se je bil veličastno
spremenil pred njimi. Oh, bal se je, de bi
se drugi že zdaj ne pobujšali nad njim, ki
je tako reven postal. O modrost in ljubezen
Božja!

Jezus noče nobenimu več terpljenja na¬
ložiti, le kolikor ga prenesti zamore. Zvaga

103

ga tako rekoč; nar več ga da svojim nar lju-
beznjivšim otrokam , kteri tudi nar več gnad
podeluje. Terpljenje je torej častna sprednost,
znamnje posebne ljubezni Jezusove do nas.
Pa ti, o duša! nočeš nič terpeti? Ali vidiš,
kaj je prava čast Jezusoviga učenca? Učenec,
ki je slonel na Jezusovih persih, mora terpeti;
sv. Magdalena, ki je sedela pri Jezusovih no¬
gah , mora terpeti; nar čistejši, nar svetejši,
deviška mati Marija, ki jo je Jezus nar bolj
ljubil, mora nar več terpeti. O terpi in po-
terpi tudi ti radovoljno, de boš tudi ti dele¬
žen te svete, te zvoljene drušine!

Sveti zdihljeji.

Nar ljubeznjivšimoj Jezus! kdaj bom
vender spoznal, de pot terpljenja, pot križa
je nar bolj gotova, je kraljeva pot v ne¬
besa, po kteri nam vse gnade nasproti
tek<5? Ktere Bog ljubi, te tudi on tepe.

Dodeli mi vender to gnado, o Go¬
spod! de se nikoli ne ločim od tebe, ni¬
koli od drušine tvojih svetnikov. Ti iz
gole ljubezni do mene terpiš, jest pa za
svoje pregrehe. Kaj je tedaj posebniga,
če en čas terpim, de se za svoje pre¬
grehe spokorim, pa zato večno plačilo
dobim? Oh ne, ne, moj Jezus! nič me

104

ne sme več odtergati od tebe, ne britkost,
ne težava, ne bolezen, ne bolečina! Dru-
žiga nočem, o Gospod! kakor sv. Terezija
pravi: Terpeti ali umreti! Res, ko bi vedil
de ti je bolj dopadljivo, bi zavpil s sv.
Katarino: Gospod ne umreti, ampak ter-,
peti! Vtisni torej, o Jezus, svoje sveto
terpljenje, svoje svete rane prav globoko
v mojo dušo , de jih imam vedne pred
svojimi očmi! O sladko terpljenje, o svete
rane! o de bi vas zmirej nosil v svojim
sercu! O Jezus, naj bom tedaj vedno ze¬
dinjen s teboj v terpljenji, de, če tukaj s
teboj terpim, se nekdaj tudi tam s teboj
veselim. Amen.

* Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Serčne želje po popolna-
mosti obuditi, in na vsako terpljenje biti
pripravljen.

Spominek.

„Terpeti ali umreti 1 '. (Sv. Terezija.)

105

Večerno premišljevanje za
drugi dan.

Jezusova žalost na Oljski gori.

1. Jezus pa se je začel tresti, otožen, ža¬
losten biti. Čudili so se učenci, de on, ki
jih je vselej tolažil, se je bati začel. Rekel
jim je: „Moja duša je žalostna do smerti;
ostanite tukej in čujte!“ Tolika otožnost, take
smertne težave so presunile Jezusovo dušo,
de bi bila že omagala, ko bi ne bilo name¬
njeno njegovimu življenju še hujši, še večji
terpljenje. Tolike britkosti je hotel Jezus že
v začetku prevzeti! S to nepopisljivo in strašno
žalostjo nam je pokazati hotel, de se^odpove
prostovoljno vsipiu tolažilu,- in de iz lju¬
bezni do nas hoče prevzeti vse terpljenja duše
in telesa. Zato je bila njegova duša obložena
s straham in žalostjo, kakor je zapisano;
„Smertne težave me obdajajo! Polnost tvo-
jiga serda se je zlila čez me, o Gospod! in
tvoja groza me je prevzela, kakor valovi
me je obdala. 11  (Ps. 17.) — Premisli, o duša
moja! kje je človek, de bi terpel brez vse
tolažbe; ali de bi le terpeti poželel? Jezus
je hotel biti žalosten noter do smerti, de bi

5**

106

vse žalostne tolažiti zamogel. Studenec vse
tolažbe se je usušil, de bi razlival na vse
žalostne svoje tolažila, jim njihove britkosti po-
lajšal. Zahvali se svojimu do smerti žalostnimu
Jezusu in imej usmiljenje ž njim!

2. Jezus se ozira okoli in vidi, kako
se bližajo od vsih strani britkosti in težave,
žalost in skušnjave, kakor temni oblaki v
strašnih podobah. „Šel je malo dalje in se
je za en lučaj od njih podal 11 . Ves otožen
je bežal proti votlini, ktera je bila s čez mo¬
lečo skalo in germovjem zakrita, de se ni vi-
dilo okoli. Vedno veči prihaja njegova žalosti
vedno hujši njegova britkost. Oh bilo je,
kakor de bi objemala ta ozka votliva gnju-
sobo vsih grehov in težo in kazne taistih od
perviga greha v raji noter do zadnjiga na ti
zemlji. Vidil je zdajci hudobije vsih časov,
spoznal je gerdobo in neskončno število ta¬
istih. Vidil je, kako strašen je Bog razža¬
ljen z enim samim greham; vidil grozo več-
niga pogubljenja; vidil, koliko milijonov duš
se bo pogubilo; vidil, koliko jih je že bilo v
peklu od perviga greha sem. Oh, tu se je
pretreslo njegovo ljubeznjivo serce pri po¬
gledu tolike gnjusobe, tolike nadloge in v dar
se je ponudilo nebeškimu Očetu za vse te pre¬
grehe: Vse je na-se vzel, in za vse je hotel

107

zadostiti. Satan pa se je valjal s serditim za¬
ničevanjem med vsim tem gnjušenjem ter je
Jezusu vpil: Kaj? tudi zato in zato hočeš
zadostiti ? — Premisli moja duša! kaj pač
je Jezus občutil! Zakaj tako velika je bila
bolečina njegova, kakor ljubezen njegova,
kakor vnema njegova za čast nebeškiga Očeta,
in ta je bila neskončna. Grehi so bili tedaj
tiste divje zverine, stekli psi, ki so tergali
njegovo Božjo dušo, ki so grozovitniši bili,
kakor nar hujši tolovaji. O greh, o greh, kaj
strašniga moraš pač biti!

3. Premisli pa tudi, moja duša! Jezus
ni terpel le sploh za vse grehe vsiga sveta,

ampak tudi za vsako pregreho posebej. Tu
so bile tudi tvoje lastne pregrehe, ki si jih

od svoje mladosti sem storil, in ki jih boš
morebiti še storil do konca svojiga življenja;
vse te so se prikazale pred dušo tvojiga Je¬
zusa in ga z neskončno britkostjo napolno-
vale. Tedej je tudi vidil vse gnade, ktere si
že zavergel, opomine in prigovarjanja tvojih

staršev in spovednikov, ki jih nisi slušal;
toliko lepih zgledov, ki jih posnemati nisi
hotel; toliko časa, ki si ga zapravil; toliko

dobriga, kar si opustil; toliko hudobij, ne¬
hvaležnost, nezvestob in pregreh, ktere si že
storil. Oh, vse to je presunilo Jezusovo dušo

108

kakor ojster meč bolečin! In oh, boš mar po¬
gubljen tudi ti ? O duša, premisli vender: Ka¬
ko te Jezus ljubi, kako žaluje za te! Preoberni
preoberni svoje grešno življenje, svojo nesrečno
mlačnost. Oh, de bi bil merzel ali pa gorak;
ker si pa mlačen, te bom pljunil iz svojih ust!
Premisli to, moja duša!

Sveti zdihljeji.

Žalostni Jezus! Tvoja žalost rani glo¬
boko tudi moje sercč, smiliš se mi! Spo¬
znam — oh, prepozno ! kaj strašniga je
greh! Res, grehi, zlasti moji lastni grehi
so ti to neizrečeno britkost napravili. Kdo
mi bo dal, kje bom dobil solzč, de ob¬
jokujem noč in dan svojo nesrečo, de sim
ie enkrat v svojim življenji razžalil svojiga
Boga? Žalostno, v morje britkosti vtopljeno
serce Jezusa mojiga! vender nočem ob¬
upati , ne; tvoja žalost, tvoja britkost
zavoljo mene, mi je nar boljši zagotovilo
tvoje ljubezni. Dodeli tudi meni pravo
žalost čez moje grehe. Ne želim več vna¬
njih tolažb, tudi notranje ti darujem, če
ti je ljubo. Ne želim druziga, kakor
solza čez svoje grehe. S sv. Magdaleno
obžalujem, objokujem svoje pregrehe pri
tvojih nogah; pa zavoljo tvoje svete brit-

109

kosti in pa žalosti na oljskim vertu upa
moja duša slišati od tebe tiste zveličavne
besede: Ker je veliko ljubila, ji je bilo
tudi veliko odpušeniga. Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! skle¬
nem za danes: samotno živeti, vsib nespo¬
dobnost , nepotrebniga smeha se zderžati.

Spominek.

„Moja duša je žalostna do smerti“.
(Mat. 26, 38.)

Jutranje premišljevanje za
tretji dan.

Jezusova molitev na Oljski gori.

1. Ko je Jezus do votline prišel, je pa¬
del na svoj obraz ter je molil, ko bi bilo
mogoče, de bi ta ura šla od njega. In je
rekel: „Aba, Oče, ako je mogoče, naj gre od
mene ta kelih, pa vender ne kakor jest ho¬
čem; ampak kakor ti“. — O mogočni pogla¬
var ! zakliče sv. Bernard, odkod ta ponižna,
britka prošnja? Kaj se mar nisi v prostovoljni
dar ponudil svojimu Očetu ? O se ve, de; pa

Ho

zavoljo naše slabosti, de bi nas v naših brit-
kostih pokrepčal, je hotel Gospod to storiti.
Tu na Oljski gori, moja duša! se uči moliti.
Ta molitev Jezusa Kristusa, pravi na dalje
sv. Bernard, je nar bolj popolnama zgled, ka¬
ko moramo moliti; ima nar boljši pripravljanje,
namreč samoto; nar boljši lastnosti, namreč
ponižnost in otročje zaupanje. Jezus se je
v samoto podal, de bi vsimu razmišljenju pot
zagradil, vsimu se je odpovedal, celo svoje
nar bolji, nar ljubši prijatle je zapustil; in v
znamnje svoje ponižnosti je na svoj obraz
padel. Pokazati nam je hotel, kako se za
nas, ki smo prah in pepel, spodobi z Bogam
govoriti. Zakaj molitev ponižniga oblake pre¬
dere , in ne gre od tam tako dolgo ne, de jo
Bog usliši. — Premisli zdaj, o duša; ali je
bila tvoja molitev dozdaj taka? In če ni bila,
poboljšaj jo. Prosi Jezusa, de te uči, prav
pripravljeno moliti.

2. Na to vižo moliti, kakor je Jezus
molil, je pa tudi nar bolj popolnama: Molil
je namreč z otročjim zaupanjem, pobožno in
stanovitno. Kaj je pač bolj ljubiga, bolj otro-
čjiga, bolj polno zaupanja, kakor mili odgovor:
Oče, Oče! — Kakor otroci moramo stopiti
pred Očeta nebeškiga. In kakšna molitev bi
bila bolj pobožna, kakor Jezusova na Oljski

lil

gori. Celo smertne težave so ga obdajale in
kervavi pot je potil. „Iz vsiga serca sim kli¬
cal, usliši me, o Gospod 11 ! pravi psalmist. —
Pa tudi stanovitna je bila njegova molitev.

Molil je, ker ni bil preč uslišan, v drugič,
celo v tretjič, in kakor pravi sv. evangeli, celo
serčnejši. Če torej Sin Božji ni odjenjal,
ampak je v tretjič molil, zakaj bi preč jenjal
ti, z grehi obloženi červ zemlje, ako te Bog
na pervo ne usliši? Ako je Sin Božji bil tako
stanoviten v molitvi, zakaj bi človek dalje ne
molil? Ako studenec vsih dobrot ne odjenja,
zakaj bi jenjal ta, ki je reven vsiga dobriga?
Zdravnik moli, pravi sv. Bernard, in bolnik
bi ne molil? Premisli, kar pravi sv. Avguštin:
Dokler ti Bog molitve ne vzame, ti tudi usmi¬
ljenja ne vzame.

3. Pred vsim pa prevdari popolnama
zatajevanje Jezusovo in vso vdanost v voljo

Božjo, pa tudi čudni sad te molitve. Jezus
je molil v britkosti svoje duše, tako rekoč
zapušen od Božje nature, brez vsiga tudi no-
tranjiga tolažila. Molil je z vso vdanostjo v
Božjo voljo in to je nar višji stopnja molitve.

„Ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi“!

Naša molitev ima le toliko vrednost, kolikor
se z voljo Božjo zedinimo. Jezus je tedej
pripravljen, vse preterpeti. On vzame kelih,

112

ki mu ga Oče poda, in ga spije do dna.
Premišljuj Jezusa do zadnjiga zdihljeja na
križi: Njegovo sv. molčanje, njegovo krotkost,
njegovo ponižnost v nar večjim zaničevanji, j
in njegovo čudno poterpežljivost, in lej! ve¬
ličastni sad njegove molitve. Še več! Lej
njegovo čudno ljubezen do njegovih učencev,
preč po molitvi gre k njim, de bi jih potola¬
žil. V tem nam pokaže, de tudi v molitvi
ljubezni do bližnjiga pozabiti ne smemo; de
ravno molitev mora to ljubezen vterditi. Zato
pravi sv. Gregor: Tako moramo moliti, de pri
tem svojiga bližnjiga ne bomo pozabili; pa
spet bližnjimu smemo le tako in toliko streči,
de svojih molitev ne bomo opustili. — Pre¬
čudna molitev Jezusa na Oljski gori, v kteri
vsa naša molitev še le pravo moč zadobi v
zedinjenji z njegovim kervavim potam! O Je¬
zus, uči nas moliti!

Sveti zdihljeji.

Kako revna, o Jezus! je bila moja
molitev do zdaj, in kako nepopolnama, če
premišljujem, tebe, moj Zveličar, v ker¬
vavim potu, na obrazu ležečiga pred tvo¬
jim nebeškim očetam! O čudna ponižnost
Sinu Božjiga! Bog leži pred bogam v
prahu te zemlje! In jest, uboga reva, se

113

ne ponižam ter se prederznem, stopiti pred
svojiga Stvarnika z merzlim, persteno-me-
senim, napuhnjenim sercam! 0 Jezus, mi¬
lost, milost! S tvojo mogočno molitevjo,
ki nebesa predere, zedinim svoje slabo,
revno zdihovanje; dopolni ti, o Gospod,
kar jest ne premorem. Zavoljo zasluženja
tvoje sv. molitve na Oljski gori stori moje
zdihovanje, moje prošnje Bogu dopadljive!

Dodeli mi, o Jezus, duha pobožnosti
gnado molitve! Gospod, uči me moliti;
sej ne morem nič brez tvoje moči. Razlij
čez me svojiga duha, kteri naj vedno v
meni serčno zdihuje. Amen.

Sklep.

Iz ljubezeni do tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: ustno molitev pobožno,
bolj serčno opravljati.

Spominek.

„On je na zemljo padel in molih 1 .
(Mark. 14, 35.)

'*OBSO

114

Večerno premišljevanje
za tretji dan.

Jezus obiše svoje spijoče učence.

(Ngled na Jeruialea v li uri.)

1. Nepopisljiva žalost je Jezusa prevzela.
Vse pregrehe, vse hudobijo, vse britkosti in
terpljenja so ga navdajale, groza pred smertjo
in človeška boječnost pred strašnim terplje-
njem zadostenja ste ga obšle. Pada sem ter
tje. Pot britkosti ga oblije; trese se, tre¬
peče, vije svoje roke. Vzdigne se, kolena se
tresejo, komaj ga nosijo, ves zbegan je,
skorej bi ga nobeden ne poznal. Hudo mu
je. In tedaj pride k učencem, in jih najde
spijoče od žalosti.

Groza ga je gnala k njegovim prijatlam,
pa tudi skerb, v kteri je kakor dobri pastir,
akoravno sam ves zbegan, gledal za svojo
čedo, ktero je vidil v velikih nevarnostih , za¬
kaj vedil je, de so bili v britkosti in skuš¬
njavah. Pač tolaživna je za nas ta zvestoba
pastirja Jezusa in pa njegova velika ljubezen!
Tako torej vemo, de Gospod nas ne pozabi,
ne zapusti, če tudi ura skušnjav pride čez
nas. Blizo je Gospod tem, ki so pobitiga
serca! Zatorej bodi serčna, o žalostna in otožna

115

duša! Če Jezus v svoji nar večji žalosti in
britkosti svojih ni pozabil: koliko bolj bo
skerbel za nje zdaj, ko je v svojim nebeškim
veličastvu!

2. Jezus pa je rekel: „Simon, spiš ? nisi

■ mogel eno uro čuti ? Čujte in molite, de ne
padete v skušnjavo. Duh je sicer voljan, ali
meso je slabo“. Oh, užalilo ga je to, k sta¬
novitnosti jih je opominjal, in s tem jim je
napovedal vojsko svoje človeške nature s
smertjo. Kako je moglo Jezusa boleti, ko
najde spijoče svoje učence v sredi tolike ne¬
varnosti ! O užaljeno serce Jezusovo! nikjer
ne najdeš tolažila. Celo tvoji nar boljši pri-
jatli ne čujejo s teboj, premagani od brit¬
kosti. — O koliko je tudi pobožnih duš, ki so
od Boga že veliko gnad sprejele, pa tako
malo se vdeležijo bolečin in terpljenja Jezu-
soviga, in so tako merzle neobčutljive! Ali
si morebiti tudi ti med temi zaspanimi krist¬
jani? Oh čuj in moli tudi ti, de ne padeš v
skušnjave! Čuj, oh, čuj, zakaj sovražnik hodi
okoli, kakor rjoveč lev in iše, koga bi po-
žerl! Moli, moli tudi, ker brez molitve ga
premagati ne moreš.

3. V Jeruzalemu je bilo vse tiho ta ve¬
čer , ker Judje se bili v svojih hišah in so
za veliko noč pripravljali. Jezusovi prijatli pa

116

so bili vsi zbegani, slisali so namreč vsaktere
govorice. Marija, preljuba Mati Jezusova, ni
imela pokoja; šla je s sv. ženami, z Magda¬
leno , Marto, Marijo Kleofovo in Salomo do
predmesta, de bi od Jezusa kaj zvedila. To¬
lažili so se med seboj, ker niso menili, de
bi se kdo še pred praznikam Jezusa lotil. Od
Judeževiga izdajanja še niso nič vedili. Marii
je bilo to vse razodeto. Tudi je vidila, kako
je bil Judež ene dni sem ves zmešan. Kdo
pač zamore popisati nepokoj in bolečine te
ljubeznjive Matere ? O duša moja! pogleduj
večkrat med tem premišljevanjem na to lju-
beznjivo Mater! Imej serčno usmiljenje ž njo!
Spremijo s sv. ženami, in tolaži to materno
serce! Sej je vse te bolečine le zavoljo tebe
terpela! O žalostna Mati, sprosi odpušenja pri
Jezusu zavolj vsiga, kar si terpela za nas!

Sveti zdihijeji.

Tudi jest, preljubi moj Zveličar! sim
eden tistih nehvaležnikov, ki dozdaj t,vo-
jiga britkiga terpljenlja nisim premišljeval,
sim merzel, neobčutljiv bil s teboj! S sv.
Gertrudo ti tedaj zakličem : Oh, dodeli mi
saj, de zanaprej iz celiga serca, s pol¬
nimi željami in z žejno dušo po tebi hre¬
penim! Zapiši s svojo drago kervijo svoje

117

rane v moje serce, de v nj*em prebiram
tvoj'e bolečine in pa tvoj‘o ljubezen! O
moj Jezus! zbudi me s svojo oživljajočo
gnado iz spanja moje neobčutljivosti, in
vžgi v mojim sercu ogenj svoje ljubezni!
Tvoje terljenje, tvoje bolečine, tvoje
solze in tvoje rane mi kličejo stoterno
nasproti: Ljubi me, ljubi me, sej sim te
jest že popred ljubil. Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Mlačnosti in zaspanosti v
duhovnih vajah se ogibati.

Spominek.

„Molite in čujte, de ne padete v
skušnjavo. 14  (Mat. 26. 41.)

Jutranje premišljevanje za
ceterti dan.

Smertna britkost Jezusova na Oljski gori.

1. Jezus je šel v drugič tje in je molil,
in je ravno tiste besede govoril: „Moj Oče !

118

ako je mogoče, naj gre od mene ta kelih,
pa vender ne, kakor jest hočem, ampak
kakor ti“. In vemil se je k svojim učencem
in jih je našel spet spijoče (njih oči namreč
se bile dremotne) in niso vedili, kaj hi mu
odgovorili. Tedaj jih je zapustil, je šel spet
tje, je molil v tretjič in je ravno tiste besede
govoril. In smertna britkost ga je obšla.

Nova vojska je prišla čez Jezusa. Godilo se
je, kakor de bi angelji v celih verstah se
njemu bližali, in njega obdajali. Kazali so
mu velikost in obširnost zadostivniga terplje-
nja; kazali so mu veličastvo, lepoto človeka,
Božje podobe pred pervim greham, pa tudi
gnjusobo in revšino njegovo po storjenim

grehu. Kazali so mu izhajanje vsaciga greha
iz perviga greha, pomen in bistvo vsaciga
veselja nad greham, in iz tega izvirajočo strašno
škodo za dušne in telesne moči človekove. Ka¬
zali so mu, kako bo mogel za vsako veselje
nad greham nasprotno britkosti in težavo ter-
peti, in kako veliko bo mogel na duši in na te¬
lesu terpeti. Za sleherni greh je bilo odlo¬
čeno posebno terpljenje. Ob, vsi grehi ve-
soljniga sveta z vsimi kaznimi, ktere je Božja
pravica za nje tirjala, vse to mu je bilo te¬
daj pred očmi. Še več! Bilo je, kakor de bi
mu angelji tudi kazali vse grozovitno orodje,

119

pripravljeno njega terpinčiti, vervi, biče,
ternjevo krono, kladvo , žeblje, križ, sulico,
gobe i. t. d., potem za kakšno terpinčenje
je sleherno namenjeno, pa tudi hudobije, serd
tistih, ki so to orodje zmislili, pripravljali in
se tako nad njim znositi hrepene. Oh, to je
Jezusa presunilo; groza ga je obšla; lasje
so vstali in pot se je prikazal na vsih udih;
in akoravno je bila njegova volja popolnama
zedinjena z voljo nebeškiga Očeta, se je ven-
der svoji človeški naturi vsiga prepustil iz
ljubezni do nas, ter se je pretresnil pred

smertjo.

2. Jezus, naš ljubeznjivi Zveličar, se je
tedaj zavzel pred nezmernim terpljenjem, in

pretresnil pred strašno, kervavo smertjo. S
svojo Božjo naturo se je tako rekoč umaknil v
presveto Trojico, ter se je vsiga občutljivi,

človeški naturi prepustil. Ne le svojo brit-
kost, ampak smertne težave vsih ljudi je on
nase vzel; vse, kar le nar bolj zaverženi

grešnik na smertni postelji, pri misli na svojo
hudobijo in prihodnjo ojstro sodho občutiti za-
more, vse to je on nase vzel, de bi vsacimu
v tem zadnjim toliko imenitnim trenutku po¬
magal, de bi tako v sredi smertne temote
nam luč in tolažba bil. O prečudna ljubezen
njegova! Pa še več! Gospod ni le vidil svo-

120

jih terpljenj, ampak tudi neskončno terpljenje
svoje ljubeznjive Matere, preganjanje svojih
učencev, hudo smert svojih aposteljnov, vse
terpljenj a in britkosti, ki bodo njegove noter
do konca sveta zavoljo njega zadela. Vse
to je vidil, vse nase vzel, vse tako rekoč sam
terpel, de hi nekdaj vsim v vsih britkostih
v smertnih težavah na pomoč prišel, in jih
krepčal. O sveti Lorene! tvoje veselje, tvojo
radost na razbeljenim ražnji ti je prislužil Je¬
zus v svojih smertnih težavah. — O kdo bo
popisal britkost in težave, neskončne bolečine
Jezusa Kristusa! Nebeški Oče! kaj nimaš no-
beniga usmiljenja več s svojim Sinam? Ali
mora biti popolnama pokončan zavoljo naših
pregreh ? Jokajte, o angelji Božji, o jokajte
iz milosti do svojiga Boga in Gospoda, ki iz
ljubezni do nas kakor červ v prahu leži! ti
pa, o duša, čudi se, tiho bodi in moli ga!

3. In vender še ni dosti; nove strašne
britkosti so stopile pred njegovo dušo pri
misli: Kakšen prid, kakšen dobiček, kakšno
plačilo bo za to grozovitno terpljenje? Ali
je vredno, de se toliko trudim za ljudi? Oh
in tedaj je vidil strašno prihodnost! Vidil je
namreč terpljenja in preganjanje svete cer¬
kve , svoje deviške cerkve, ki jo je tako
drago s svojo Kervijo odkupiti hotel: vidil

121

nehvaležnost toliko ljudi. Jezus je namreč
ljubil, in še zdaj ljubi nar bolj svojo sv. cer¬
kev. Hotel je celo umreti, svojo sveto stran
odpreti, de bi izšla nova Eva, njegova de¬
viška nevesta, sveta cerkev, ki je mati vsih
živih. Hotel ji je dati kri odrešenja, vodo
očiševanja in svojiga duha, te tri, ki so priča
njegova na zemlji. Hotel ji je dati sv. za¬
kramente , de bi bila čista, neomadežana,
sveta nevesta. Hotel je biti nje glava in mi
smo udje njegovi, kost njegove kosti, meso
njegoviga mesa, zato je nebesa zapustil ter
je hotel umreti za nas. Hotel nas je posebno
poživiti v nar svetejšem zakramentu sv. Reš-
njiga Telesa, in zmirej in vedno noter do
konca sveta pri svoji cerkvi ostati. Ali za-
more njegova ljubezen še večji biti? Zdaj
pa je vidil vse prihodnje terpljenja svoje sv.
cerkve: preganjanja svojih učencev in apo-
stelnov, od začetka malo števila kristjanov,
kervavo terpinčenje, ki jih bo zadelo, kri¬
voverstva, ki jih bodo nepokorni, napuhnjeni
krivoverci zasejali. Vidil je mlačnost, nap-
čnost in hudobije toliko kristjanov. Oh, vidil
je celo pregrehe in pohujšanja, ki se v sve-
tiši njegoviga kraljestva godč! Vidil je večno
pogubljenje toliko duš; vidil, za koliko njih
ko zastonj tekla njegova rešnja Kri; vidil,

Oetzemami. ^

122

koliko Djih bo njegove gnade zaničevalo, ako-
ravno je umeri za nje, in bi se bili tako lahko
zveličali, pa niso hotli. Zavoljo tolike ne¬
hvaležnosti , tolike nezvestobe je bil Jezus
tako užaljen, de ta edina bolečina bi ga bila
lahko umorila.

O moj v smertne težave vtopljeni
Jezus! moj um je preslab, moje serce ne-
premožno, da bi zapopasti mogel tvoje
nezmerno terpljenje; ne vem, ne premorem
druziga, kakor le molčati, čuditi se in moliti.
V duhu torej pokleknem pred tebe, ob¬
žalujem iz vsiga serca, de sim bil dozdaj
tako slep, ter sim tvoje gnade premalo
v prid si obračal. Svojiga sočutja ti ne
morem zadosti razodeti; v tiho žalost vtop-
ljen občudujem le tvojo ljubezen. Nekdaj
si rekel zveličani Johani od Križa: „Bodi
pri meni, moja nevesta, in briši mi ker-
vavi pot; daj mi kušljej miru za kušljej
izdajanja 11 . To bi tudi jest storil, ko bi
mi tega moji grehi ne branili. Tvoj sv.
pot ti vender smem obrisati in s teboj
smem zdihovati. O moj Jezus! zavoljo te
britke smertne težave mi pomagaj v tisti
strašni uri, ko se bo moja uboga duša

Sveti zdihijeji.

123

od telesa ločila, pred tvoj sodnji stol
stopila. Stoj mi na strani v moji smertni
težavi in nikar me ne zapusti, če me tudi
že vse bo zapustilo. Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Večkrat se spomniti posled¬
njih reči: Smerti, sodbe, nebes in pekla.

Spominek.

,,Spomni se, o človek, poslednjih reči,
in vekomaj ne boš grešil 14 . (Sir. 7, 40.)

Večerno premišljevanje za
četerti dan.

Jezus kervavi pot poti.

1. „Ko so Jezusa smertne težave obšle,
je delj molil. Njegov pot pa je bil, kakor
kervave kaplje tekoče na zemljo 41 . Grozovitne
prikazni nehvaležnosti in hudobije vesoljniga
sveta, ktere je Jezus prevzel, za ktere je
plačati hotel, so vedno strašnejši prihajale.
Bilo je, kakor de bi se satan v razni pošasti
prikazeval, kakor tiger, ali volk, ali kača, in
bi brez števila ljudi nadlegoval, zapeljeval,

6 *

124

pokončal in pogubil. Kakor de bi z različnim
orodjem na Jezusa planili, ga zaničevali, za-
pljevali, preklinjevali, metali, bodli in bili.
Njihovo orodje se je vzdigovalo in je padalo
kakor cepci na podu, ter je razsajalo po ne¬
beškim pšeničnim zernji. Med temi Jezusovimi
sovražniki so bili zlasti tisti, kteri zaničujejo
njega v nar večji skrivnosti njegove ljubezni,
v zakramentu sv. Rešnjiga Telesa. Med njimi
so bili vsi, ki med sv. mašo nobeniga spošto¬
vanja nimajo, in cele množice mlačnih in ne-
vredih prejemavcev tega sv. zakramenta. Brez

števila tistih, kterim je ta skrivnost ljubezni

v prisego ali kletev; zdivjani vojaki in hlapci
satanovi, kteri svete posode skrunijo, svete
zakramente zaničujejo; nezvesti kristjani, ki
taje pričujočnost Jezusa v sv. zakramentu; in
z eno besedo, vsi tisti, ki se ne potegujejo

za čast tega sv. zakramenta, in tabernakelj,
cerkve in altarje, kjer je ta sv. zakrament

shranjen, nesnažne, brez spodobne lepotije
puste, ali zanemarijo. Kako strašen pogled 1
Britkost in težava je Jezusa vsiga prevzela.
„Njegov pot je bil, kakor kervave kaplje, tekoče
na zemljo 11 .

2. Premisli zdaj Jezusa v kervavim potu.
Njegovo obličje je bilo bledo, s kervijo je
bilo oblito; njegovi lepi lasje so bili v kervi

125

namočeni. Jezus se je ves tresel, majal se
je sem ter tje. Oh molil je tako serčno k svo-
jimu nebeškimu Očetu: „Oče, ako je mogoče,
naj gre ta kelih od mene; vender ne moja,
ampak tvoja volja naj se zgodi!“ Oči nje¬
gove so že otemnele, smert je na ustnicah
njegovih; kri se zbira proti sercu — on
omaguje. Kaj bo mar že zdaj izdihnil svojo
dušo? Ne, ne, zdaj še ne! Prečudna moč
ljubezni žene s silo vso kri nazaj, de celo
žile njegove predere in v kapljah teče na
zemljo. Oblit je s kervijo in zemlja premo¬
čena ž njo. „0 nedolžno jagnje!“ zakliče
častiti Ludovik Granaški, „kdo ti je prisilil ta
kervavi pot? Od kod so te kervave kaplje,
ki čez tvoje lica teko; ni ga tolovaja, ki bi
te terpinčil, ni je ternjeve krone, ne žebljev,
ne križa še.“ Sam si nekdaj razodel svoji
služabnici, zveličani Johani od Križa: Boli me
nepremagljivo hrepenenje, umreti za greš¬
nike; to sili mojo kri iz notranjih žil z ne¬
izrečeno bolečino. Ljubezen torej, nar sve¬
tejši, Božja ljubezen je storila le-to!

3. Premisli tedaj: Kdo je našiga Zveli¬
čarja tako zdelal ? Kdo se je prederznil, pri¬
gnati kri iz njegovih žil? Gospod je nekdaj
rekel svoji služabnici, sv. Katarini Sienski:
Sovraštvo in ljubezen ste to storile. Sovra-

126

štvo do greha in ljubezen do ljudi. Komu ne
bo serce v bolečinah poterto? Kako drag je
ta kervavi pot? Po pravici pravi nek služab¬
nik Božji: „V teh na Oljski gori prestanih

smertnih težavah, v tem tamkej pretečenim
kervavim potu so zajemali vsi marterniki svojo
serčnost; zadobe verni še dandanašnji svojo
moč, sovražnika duše premagati 11 . „Kakor
grozd pod stiskavnico, pravi častiti Ludovik
Granaški, ki ga tlači, ves svoj sok da, tako
je tekla iz tvojiga sv. mesa pod stiskavnico
bolečin škerlatna rosa tvoje svete Kervi. To
je pervi kap, iz kteriga je stekalo vino za
tvojo deviško cerkev.’ Tu si njen kervavi
ženin, kar si že pri obrezovanji biti začel 11 .
Nar manjši kaplja tega kervaviga pota pre¬
maga vse zaklade vesolj niga sveta. O duša
moja! časti te svete kervave kaplje prav po¬
božno, ter jih nebeškimu Očetu daruj!

Sveti zdihljeji.

Ko je sv. Johana od Križa premi¬
šljevala Jezusa na Oljski gori v kervavim
potu, je v duhu zraven njega pokleknila,
je kervave kaplje jokaje prestregla in ž
njimi kropila cerkev Božjo v spreober-
njenje vsih grešnikov, v poterjenje pra¬
vičnih, v tolažbo vsim živim in mertvim.

127

Kaj hočem jest, o ljubeznjivi Jezus, bo-
ljiga storiti? S to veliko služabnico Božjo
hočem zagnati: O'moj Jezus, poln kervi!
Kakšne so te težave? Moj presladki že¬
nin! smertne bolečine so te obdale; pre¬
obilnost tvoje ljubezni te je kot ogenj
vnčla; tvoje telo je razbeljena peč , z
neprenesljivim plamenam; vneta kri teče
iz žil, de bi vse duše pridobila za večno
zveličanje. Oh, razlij nekoliko te žerjavice
čez mojo dušo, de bom deležen tvoje
britkosti in težave. Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Vsaki dan tvoje britko
terpljenje saj pol ure premišljevati.

Spominek.

„Njegov pot je bil kot kervave kap¬
lje, tekoče na zemljo 11 . (Luk. 22, 44.)

128

Jutranje premišljevanje za
peti dan.

Jezusa angelj poterdi.

Pogled na Marij«.

1. De bi Zveličar v svoji nezmerjeni
žalosti in britkosti ne omagal, mu je od časa
do časa nekolika pomoč došla. Bilo je, kakor
de bi se odperl pred njegovimi očmi pred-
pekel. Tedaj je vidil Adama in Evo, vse
stare očake, preroke in pravične stare za¬
veze, starše svoje 'Matere in Janeza Kerst-
nika, ki so vsi željno hrepeneli po njegovim
prihodu. On je namreč mogel tem zdihajočim
jetnikam odpreti nebesa, in jih rešiti iz te
ječe miliga hrepenenja. Tedaj je tudi bilo,
kakor de bi mu angelji v duhu pripeljali vse
trume prihodnjih zveličanih, kteri so svoje
vojskovanja z njegovim terpljenjem zedinili
in tako nebeško krono si prislužili. Bil je to
nepopisljivo lep, tolaživen pogled. Šli so pred
njegovim obličjem y duhu vsi aposteljni in
učenci, vse device in ženč, vsi marterniki,
pušavniki in spoznovavci, vsi cerkveni uče¬
niki in škofje, vse prihodnje ver ste menihov
in nun, vse vojske zveličanih duhov- Vsi so
bili ozališani z zmagovano krono svojih ter-

129

pljenj in zatajevanj; in različnost cvetlic na
njihovih kronah v podobi, farbi, duhu in moči
se je spreminila v različnosti terpljenja,
vojskovanja in zmage, s ktero so krono do¬
segli. Pa vse njih terpljenje in djanje, čast
in velikost njihove vojske in zmage, vsa nji¬
hova slava, je imela le ceno v zedinjenji z
zasluženjem Jezusa Kristusa. Bila je to družba
svetnikov", ki je, kakor veličastna krona te
zmage, ljubeznjivo serce Zveličarjevo obda¬
jala. Ta ginljivi pogled je dušo našiga Gospoda
nekoliko razveselil, poterdil.

2. Kmalo pa so zginile te tolaživne po¬
dobe, in bilo je, kakor de bi angelji kazali
spet vse njegovo britko terpljenje, od kuš-
ljeja Judeževiga noter do zadnje besede na
križi. Izdaja Judeževa, beg njegovih učencev,
zasramovanje in terpljenje pred Anam in Kaj-
fam, zatajevanje Petrovo, sodba Pilatova,
zaničevanje Herodovo, bičanje in kronanje,
smertna kriva sodba, teža veliciga križa,
srečanje s sv. Devico, nje britkost, žaničevanje
tolovajev proti nji, potni pert Veronike,
strašno nabijanje in povzdignjenje na križi:
z eno besedo, vse, vse je bilo pred njegovo
dušo spet odkrito, vse mu je bilo tedaj pred
očmi. Pa vse je rad prevzel, vsimu se je iz
ljubezni do človeka podvergel. Bilo je okoli

6 **

130

enajste ure. Jezus je zdajci vidil, tudi ob¬
čutil žalost svoje Matere; zakaj v duhu je
vidila njegovo terpljenje. Oh, kolikrat je
povzdignila svoje roke proti Oljski gori! ker
vidila je v duhu kervavi pot Jezusa, in ka¬
kor de bi hotla s svojimi rokami njegovo
obličje obrisati, jih je stegovala. O moja
duša, imej usmiljenje z Jezusam, in njegovo
ljubo Materjo !

3. Učenci, ki so na vertu Getzemani
ostali, so bili ravno tako polni britkosti in
hudih skušnjav, ter so pospali. Drugi so
okrog tavali, de bi' kaj zvedili. Jezus pa je
bil zopet postal grozno otožen. „Prikazal se
mu je pa, piše sv. evangelist, angelj z ne¬
bes , kteri ga je poterdil“. Misli si, duša
moja! prelepiga angelja v dolgim, tankim ob¬
lačilu , kakor mašnik ogernjeniga, v človeški
podobi. Prečudni kelih je deržal v svojih
rokah; z nar večji častjo je podal Gospodu
leskeči grižljej, in piti iz prečudniga kelha.
In zdajci je zginil. Jezus je tedaj kelih svo-
jiga terpljenja prostovoljno vzel in bil je po¬
krepčan. O čudna skrivnost, pravi sv. Bernard,
kdo te bo razumel? Ti moč in čast vsih an-
geljev, pa pripustiš, de te angelj tolaži, an¬
gelj poterdi! V slabšiga torej si se ponižal,
kakor so angelji tvoji! O prečudna ponižnost

131

Jezusa, ki se je toliko ponižal! Tedaj smemo
tudi mi zaupanje imeti, in v britkostih in te¬
žavah k molitvi se zateči, in moč in tolažilo
bomo gotovo dobili.

Še nekoliko je počil Jezus zdaj v votlini;
akoravno še otožen, vender čeznaturno vter-
jen. • In v tretje je prišel k svojim učencem,
ter jim je djal: „Spite zdaj in počivajte!
Dosti je; ura je prišla; glejte! Sin človekov
bo izdan v roke grešnikov. Vstanite, pojdimo!
Glejte! kteri me bo izdal, je blizo“.

Sveti zdihljeji.

Zdaj, o sladki moj Jezus! sim po¬
tolažen; vidim te v tvojim britkim ter-
pljenji od angelja prečudno poterjeniga. S
tem si mi hotel pokazati, de tudi meni
ne bo manjkalo ne gnade,' ne moči, kadar
bom, obsut od mnogoterih britkost, v tebe
zaupljivo klical. Čudi se, duša moja! Ne
angelj, ne; ti sam moj ljubeznjivi Zve¬
ličar, si moja moč, moje tolažilo! Ti si
bil osljabljen, de bi mene močniga storil.
Tvoj kervavi pot mi je prečudno mazilo,
ki mojo dušo in telo krepča, in mojimu
sercu nepremagljivo srečnost daje. Zato
pravi po pravici sv. Katarina Sienska. „Bodi
močan, bodi srečan in nič se ne boj; Kri

133

Jezusova te je Čisto oprala. Zmagal boš
s Kervijo Jezusa Kristusa v svojim sercu
in z imenam njegovim v svojih ustih' 4 .
Hvala, hvala tedaj, o ljubeznjivi Zveličar!
de si mi toliko gnad in toliko tolažbe
pridobil s svojo britkostjo, s svojim ker-
vavim potam na Oljski gori! Oh tolaži,
poterdi me ti sam ob uri skušnjav in
vojskovanja! Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, Jezus! skle¬
nem za dans: Le pri tebi tolažbe iskati,
in nobenimu svojih nadlog ne tožiti.

Spominek.

„Prikazal se mu je angelj z nebes,
kteri ga je poterdil 41 . (Luk. 22, 43.)

Večerno premišljevanje
za peti dan.

Judež in njegova drušina.

1. Ko je Jezus še govoril, pride Judež
Iškarjot, eden dvanajsterih, in ž njim velika

133

množica, s svetilnicami, baklami in raznim
orodjem, poslani od višji duhovšine. „Dal jim
je bil pa njegov izdajavec znamnje, rekoč:
Kteriga bom kušnil, tisti je; njega primite in
peljite ga varno!“

Premisli, moja duša: En apostelj izda

Jezusa; eden njevovih pervih prijatlov, kte-
rimu je Gospod že tako obilno gnad skazal,
ga k toliki časti povzdignil; kterimu je malo
popred še noge umil, in kteri je ž njim pri
večerji sedel. Ta nesrečni človek se je nekaj
časa popred soznanil z nekterimi hinavskimi
farizeji, kteri so ga s priliznjenim obetanjem
k izdaji privabili. Revniga in težavniga živ¬
ljenja že sit, je pričakoval, kdaj bo Jezus
napravil časno, mogočno kraljestvo, v kterim
bi on — si je mislil — imenitno službo dobil;
spoznal je pa, de ne bo nič taciga, vidil, de
se preganjanje množi, slišal je celo, de hočejo
Jezusa umoriti, in se je hotel imenitnim fari¬
zejem, sovražnikam Jezusovim, prikupiti. —
Spoznaj iz tega, ljuba duša! de noben stan,
in ko bi še toliko gnad bil od Jezusa sprejel,
nas padca in pogubljenja ne obvaruje, če
vedno ne čujemo in pa ne molimo. Uči se
tu, kako je nevarno k sovražnikam Božjim
v drušino hodit. Zato beži pred hudobnim
človekam. Pred vsim pa, služi Bogu le iz

134

praviga namena. Ne iši nič druziga, kakor
le časti Božje iu zveličanja svoje duše; ne
boj se ne terpljenja, ne preganjanje zavoljo
Jezusa! Oh, koliko njih je že Jezusa zapu¬
stilo, izdalo iz gole bojočnosti pred ljudmi, de
bi le svetu dopadli!

2. Nar hujši pa je bila lakomnost,
ktera je Judeža k temu nagnjusnimu djanju
pripeljala. Premoženje je hotel imeti; zato
se je že takrat tako togotil, kadar je sv. Mag¬
dalena drago mazilo zlila na Jezusove noge.
Mošnjo je namreč imel, denar je bil v nje¬
govih rokah; berž ko ne, se je že popred s
kakšnimi goljufijami pečal. Le denar mu je
bil v misli; ni mislil ne na obsojenje , ne na
križanje Jezusa, ampak le edino na denar.
Zato je letal sem ter tje k Judam, ter jim
prigovarjal, de bi Jezusa še pred prazniki
vjeli. Višji duhovšina pa in farizeji mu niso
še prav zaupali, in sovražili so ga v svojim
sercu. Bali so se tudi, de bi kak hrup ne
vstal, ker k praznikam je bilo veliko ljudstva
iz vse Judeje skupaj. Poslednjič mu dajo
trideset srebernikov, plačilo izdajanja, okoli
petnajst goldinarjev našiga denarja; de se je
spolnilo, kar prerok pravi: „Tehtali so moje
plačilo, namreč trideset srebernikov“. Po to¬
liko so takrat sužne — oh nar revniši ljudi

135

— kupovali. Tako je prodal Judež Boga,
nebesa, zveličanje, svojo dušo in svoje telo:
Vse, vse, neskončno večnost za nekoliko ubo¬
gih denarjev.

O oslepljeni, o nesrečni Judež! — Pa,
duša moja! ali si ti bolji kakor on? bolji zve¬
sta, kakor on! Ali nisi morebiti še bolji kup,
morebiti za smerdljivo meseno poželenje, za
hitro minljivo dopadajenje, za puhlo počaste-
nje, zavoljo prav majhniga časniga dobička,
že večkrat svojiga Gospoda prodal? Premisli
to! Le še premisli!

3. Nar večji vzrok, zakaj je Gospod
Judeža tako daleč zapustil, je bila gotovo
nevredna, prederzna prejema sv. Zakramenta.
Od takrat, kar je šel od svete večerje, je
satan šel vanj in ga je popolnama v last vzel.
Kadar je grižljej sprejel, pravi sv. evange¬
list, je šel satan vanj. Nobena stvar ni mo¬
gla več presuniti tega temniga, ledeniga,
kamnito - oterpnjeniga serca. Jezus ga je tako
milo pogledal pri umivanji njegovih nog; po¬
kleknil je pred-nj; noge mu je umil in kušnil;
in to ga ni ganilo. Pri zadnji večerji se mu
je Gospod iz gole ljubezni sam dal; še opo¬
minjal ga je; pa vse je bilo zastonj. Solze,
prošnje, opomini Matere Božje in drugih
učencev, nič ga ni presunilo. Po nevrednim

136

obhajilu je bežal k smertnim sovražnikam Je¬
zusovim , k veliki duhovšini in farizejem, ter
ni dal miru, tako dolgo, de so mu privolili;
zakaj k učencem si ni več nazaj upal; mislil
si je: Če ga zdaj ne primejo, ga ne bodo
več dobili; zakaj prijatli se bodo krog njega
zbrali in za svojiga kralja ga bodo sklicali.
Vdala se je torej višji duhovšina. Premisli
tu, kam človek pride, če se Božji gnadi
ustavlja! Prevdari, kaj strašniga je nevredno
obhajilo! „Njih miza jim bo v zanke 11 , pravi
prerok.

Sveti zdihljeji.

Groza me obhaja, o Jezus! de pre¬
mišljujem, kam človek pride, ako tebe
zapusti, in tvojiga notranjiga nagibovanja
ne posluša. Celo preobilnost tvoje lju¬
bezni in tvoje gnade nam bo v pogublje¬
nje, ako jo napak obračamo. Po pravici
zdihuješ po preroku: „Na svojih rokah
sim jih nosil, pa niso spoznali, de sker-
bim za nje“. Ljubi moj Jezus! ne pri¬
pusti, de bi jest kdaj tako nehvaležen bil!
O ljubezen, o Bog ljubezni, kraljuj ti po-
polnama čez me! Odtergaj me od vsih
posvetnih nagnjenj, ki me od tebe ločiti
zamorejo; povžij, sežgi jih v ognji svoje

137

ljubezni. Dar svete ljubezni želim biti!
Dodeli, de nikoli ne pristopim brez vredne
priprave duše in telesa k tvoji nar sve¬
tejši večerji, de mi zavživanje tvojiga
Telesa in tvoji Kervi ne bo nikoli v po¬
gubljenje, ampak v večno življenje. O lju¬
bezen, daj, de te večno jest ljubim! Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Na sveto obhajilo se pri¬
praviti tako lepo, kolikor mi bo le mo¬
goče, in zahvale zato nikoli ne opustiti.

Spominek.

„Človek naj spraša sam sebe, preden
j4 od tega kruha in pije iz tega kelha!“
(1. Kor. 11, 28.)

Jutranje premišljevanje za
šesti dan.

Judežev kušljej.

1. Judež se je bil zmenil s svojo der-
halijo: de hoče sam pred njo iti na vert, tam

138

Jezusa pozdraviti, kušniti, kakor de bi od
svojih opravil prišel k njemu, kakor prijatel
in učenec; za njim pa, je tolovajem rekel,
naj hitro gredo in ga primejo. Hlinil se je,
kakor de bi ravno po nevedama zraven prišel
in z drugimi učenci potem zbežal. Veliki du¬
hovni pa Judežu niso zaupali, zato so voja-
kam naročili, naj dobro pazijo nanj, zakaj
plačan je, in potepuh bi jo na zadnje uteg¬
nil z denarjem pobegniti. Tudi bi Jezus po¬
tem po noči ubežati zamogel. Tako tedaj
pride ta derhal na Oljski vert. Na pervo gre
Judež z vojaki; za njimi, nekoliko zadej,
štirje navadni, gerdi briči, ki so nesli ketine
in vervi, na zadnje pa farizeji in služabniki
duhovšine. Bilo je morebiti kakih dvajset vo¬
jakov zmed tempeljnove straže in nekoliko boj¬
nih hlapcev Anatovih in Kajfeževih. Ko pri¬
dejo na Oljski vert, hoče Judež naprej stopiti,
kakor so se bili pogovorili; pa vojaki ga niso
pustili spred oči, ter so se zdajci ž njim
prepirali. Judež se je čez to jezil in je bil
ves zbegan. Vidil je že zdaj, kam ga bo
nesrečno djanje pripeljalo, pa satanu se je
popolnama vdal in ni mu bilo nič žal. Ko so
se tako naprej podili, je šel pred njimi, je
naravnost pred Jezusa stopil, ter ga je po¬
zdravil, rekoč: Zdrav bodi, Učenik 1 in ga je

139

kušnil. — Premisli tu nehvaležnost, prederz-
nost, nesramnost in hudobijo Judeža, ki se
prederzne stopiti pred svojiga nar čistejšiga,
nar svetejšiga, ljubeznjiviga, vsigavidijočiga
Učenika, ki je njegove nar skrivnejši misli
vse vedil, Podoben mu je pa vsaki grešnik,
ki se ne boji hudo storiti pred očmi Božjimi.
Prevdari to, moja duša!

2. Premisli pa tudi hinavski kušljej Ju¬
dežev. Kuševanje je namreč znamnje prijaz¬
nosti in pa ljubezni. Torej ni za Judeža nič
svetiga; kušljeja se posluži, de bi Jezusa iz¬
dal. Sladkiga Učenika, studenec vse ljubezni
hoče vjeti z znamnjem ljubezni. Premisli,
kako je bilo pač ranjeno ljubeznjivo serce
našiga Zveličarja! Zato se je Gospod že pri
psalmistu pritožil: „Ko bi me bil moj sovraž¬
nik preklinjal, bi še prenesel; pa ti, moj to-
varš in moj znanec, ki sva skupaj sladkosti
vživala, v hiši Gospodovi v zastopnosti pre¬
bivala!“ (Ps. 54, 13—15.) Oh, to je Jezusa
nar huje ranilo, ki je Judeža vedno tako serč-
no ljubil pri vsi njegovi nehvaležnosti! ti pa,
okeršanska duša! premisli: Kadarkoli greš

z Jezusam k sv. večerji; kadar njegovo pre¬
sveto Telo in njegovo rešnjo Kri prejmeš v
sv. Obhajilu; kadarkoli moliš, v cerkev greš,
— z eno besedo, kadarkoli se kristjana spo-

140

znaš, tolikrat pozdravljaš, kušuješ po duhovno
svojiga Učenika Jezusa Kristusa, če pa te¬
daj z nečistim, pregrešnim , hudobnim sercem
k tem skrivnostim pristopiš, ali nisi takrat
hujši, kakor Judež, ali nisi še bolj hinavsk
kakor on? Kušuješ Jezusa z ustmi, in morebiti
ga ne le enkrat, ampak večkrat na dan iz¬
daš s svojim djanjem in hudobnim govorje¬
njem. „Je li tvoje oko hudobno, ker sim jest
dober?“ pravi Gospod. (Mat. 20, 15.) O duša,
premisli neskončno ljubezen svojiga Zveličarja
do tebe; premisli .gnade, ktere ti je on že
dodelil! Ne bodi nehvaležna, nezvesta, ne
delaj novih ran Jezusovimu sercu; sej jih že
dosti ima, sej je čez in čez z ranami ob¬
dano.

3. Jezus pa je Judežu rekel: „Prijatel,
čemu si prišel? Judež, s kuševanjem izdajaš
Sinu človekoviga ?“ O prečudna ponižnost,
mila ljubezen Jezusa Kristusa! Nisi ognil,
pravi sv. Bernard, svojih nar svetejših ust, na
kterih ni bilo nikoli le sence goljufije, kuše-
vanju nezvestiga izdajavca; česar usta so
bile oskrunjene s peklensko hudobijo. O ne¬
dolžno jagnje Božje! kaj imaš ti s tem vol-
kam opraviti? — Pa, o Gospod! to je bilo
djanje tvoje milosti, tvoje ljubezni, de bi
vse storil, kar bi zamoglo še prebiti terdo-

HI

vratnost tega hudobniga serca, zakaj po stari
prijaznosti ga opominjaš z ginljivimi besedami:
„Prijatel, čemu si prišel ?“ In z nesramnostjo
njegove lastne hudobije, si hotel presuniti
serce tega nesrečniga s pšico, ko si rekel:
„Judež, s kuševanjem izdajaš sinu človeko-
viga?“ Zato je sprejel Gospod to goljufivo
in grozovitno kuševanje, pravi častiti Ludovik
Granaški, de bi s svojo ljubeznijo in krot-
kostjo omečil terdovratnost tega okamnjeniga
serca. Pa vse to ni nič pomagalo. Ti pa, o
duša moja premisli, če to pohlevno Jagnje
ni zaverglo hinavskiga kuševanja njega, ki
ga je grozovitno prodal, premisli, kako bo
sprejel Gospod duhovno kuševanje duše tiste,
ki ga ljubi iz celiga serca!

Sveti zdihljeji.

O serce mojiga Jezusa! polnost u-
smiljenja in ljubezni! tudi jest sim med
tistimi nehvaležniki, ki po vraču jem z raz-
žaljenjem tvojo ljubezen. Kako je mogoče,
de ne umiram od bolečin, če pomislim,
kako dober si mi ti, in kako sim jest
nehvaležen proti tebi! Akoravno, o Go¬
spod! si poznal nehvaležnost in razža-
ljenja, s kterimi bom povračeval tvojo
ljubezen, si vendar me hotel še vedno

142

ljubiti, pravi sv. Ligvori. Ljubil si me, ko
te jest nisim, nič ljubil, ko na to še jest
mislil nič nisim, koliko več smem zdaj
upati, kadar nič bolj ne želim, nič bolj
ne hrepenim, kakor tebe ljubiti, in od
tebe biti ljubljen — koliko več smem zdaj
upati, de mi miliga kušljeja svoje ljubezni
odrekel ne boš? Dodeli mi, de že vender
enkrat začnem res te ljubiti, in de ni¬
kdar ne bom jenjal od te svete ljubezni. O
ljubezen! naj te jest ljubim! bodi moja
edina ljubezen! Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! sklenem
za dans: Nikoli ne pristopiti s smertnim
greham k sv. Obhajilu, in tudi prostovoljnih
malih grehov se ogibati.

Spominek.

„S kusevanjem izdajaš Sinu člo ve¬
ko viga?“ (Luk. 22, 48.)

143

Večerno premišljevanje za
šesti dan.

Jezus gre svojim sovražnikom naproti.

1. Ko je Jezus tedaj videl, de je z Ju¬
dežem vse zgubljeno, je šel sam svojim so¬
vražnikom naproti. Misli si, duša moja! pri
vhodu na Oljski vert lepo zeleno trato: „Je-
zus pa, ki je vedil vse, kar je imelo čez-nj
priti, je stopil naprej, in jim je rekel: Koga
išete ? So mu odgovorili: Jezusa Nazare-

škiga.“ Jezus je tedaj stopil naprej na to
trato in je nagovoril vojne hlapce. Sam jim
je hotel naproti iti, de bi nam pokazal, kako
hrepeni po terpljenji za nas, in de se da
prostovoljno v smert iz gole ljubezni do nas;
tudi zato, de bi ne bili njegovih učencev kte-
riga prijeli. Kako krotko, ljubeznjivo jih je
Gospod nagovoril: „Koga išete?“ Oh, po¬

mislite vender, je hotel reči, vi išete svojiga
Zveličarja, svojiga Boga, svojiga prihod-
njiga sodnika, njega, ki vam večno zveli¬
čanje ali pa večno pogubljenje dati zamore.
Zakaj ga vi išete? morebiti išete odpušenja,
gnade, ljubezni ali večne milosti njegove,
ali pa večniga miru, večniga zveličanja duše
svoje? O ne! Zavzemi se, moja duša! — de

144

bi ga raztepli, križali, umorili! — Prevdari
to, moja duša! Kako išeš tudi ti svojiga Zve¬
ličarja? Ali ga išeš s ponižnim, skesanim,
potertim, res spokornim in ljubeznjivim ser¬
cem? ali pa v nečimernosti in prevzetnosti,
de bi ga vnovič križal, umoril?

2. Jezus pa jim reče: „Jest sim; in so
odstopili in padli na zemljo. Spet jih je te¬
daj vprašal: Koga išete? Oni pa so rekli:

Jezusa Nazareškiga. Jezus jim je odgovo¬
ril: Povedal sim vam, de sim jest“. (Jan.
18.) Z edino besedo' je tedaj Jezus vso der-
hal vergel na tla. Kakor de bi jih bil kerč
napadel, in s sključenimi udi so ležali po tleh.
Gospod je hotel storiti ta čudež mogočnosti
in moči svoje pravice, ne de bi se branil,
temuč, kakor uči sv. Bernard, de bi s tem
pokazal, de nobena človeška moč ne premore
čez-nj več, kakor sam pripusti. Hotel je s
tem čudežem spreoberniti nje, ki so v hu-
dobili terdovratni. Pa kako neozdravljivo je
terdovratno serce! Poglej, o duša! kako mo¬
gočna je edina Jezusova beseda, in kako
močno je samo ime Jezus, tako de vse so¬
vražnike potreti zamore. Premisli tudi, kako
mila , veselja polna, tolaživna je tista beseda:
, jest sim“ za pobožne, kakor je aposteljnam
rekel: „Jest sim, ne bojte se!“ (Mat. 14.)

145

Jest sim vaš oče, vaš varh, vaš srednik, vaš
prijatelj. Kako strašna pa bo ta beseda nek¬
daj hudobnim, ki ga žalijo: „Jest sim vaš

sodnik, ki bom vas sodil; jest sim vsigamo-
gočni, ki bom pogubil; jest sim Bog serda,
kteriga bom čez vas spustil".

3. Jezus pa je še govoril: „Ako tedaj
mene išete, pustite te iti. De so se dopol¬
nile besede, ktere je rekel: „Ktere si mi dal,
nisim nobeniga zmed njim zgubil". (Jan. 18.)
Prečudna ljubezen Jezusova! Te besede niso
bile le prošnja, ampak povelje, s kterim je
Gospod svojim sovražnikam prepovedal, jim
oblast vzel, njegovim kaj škodovati ali kaj
žaliga storiti; zakaj ura še ni prišla, v kteri
bi mogli tudi njegovi učenci poskušeni biti
in terpeti. Moli tukej, o duša moja! mo¬
drost, dobroto in ljubezen svojiga Zveličarja!
Gospod se sam izda tem kervi željnim ljudem:
njega čakajo biči, ternje in križ, svojim pa
ne pripusti še lasu ne skriviti; varuje jih. Iz
tega pač lahko spoznaš, de brez pripušenja
Gospodoviga ti ne more škodovati noben so¬
vražnik, ko bi tudi še tako mogočen bil; de nas
Gospod ne prepusti nobenimu terpljenju, če ni
k zveličanju naše duše; in k temu nam vse¬
lej svojo gnado da. Kako mogočen je torej
Jezus, nas vselej obvarovati! In ti tarnaš v

7

Getzeraani.

146

terpljenji in odlašaš, se ves v voljo Božjo
podati ? Ne skerbi za prihodnje, če tudi ta¬
vaš po temoti, in se ti skor nobena zvezda
upanja ne prikazuje; popolnama in ves se po¬
daj Gospodu, in z vsimi svojimi nadlogami
se po otročje verzi v njegovo naročje. On
te bo gotovo varoval; on ti zamore, on ti tudi
hoče pomagati.

Sveti zdihljeji.

O kako zvest je moj ljubeznjivi Je¬
zus tem, ki jih je poklical k svoji ljubezni!
„ Zvest je on, ki vas je poklical, in bo tudi
dopolnil. 14  (1. Tes. 5, 22.) „Ne bo pri¬
pustil, de bi bili skušani čez svoje moČi.“
(1. Kor. 10, 13.) V vsih potrebah nas
varuje. O ljubi moj Zveličar, de bi bil pač
tudi jest vedno tako zvest tebi, kakor si
ti meni! Iskal si me, ko sim bil že zgub¬
ljen, in jest bi te ne iskal, svojiga pre-
sladkiga Boga, ko sim spoznal tvojo čudno
ljubezen do mene! Išem ga, ki ga ljubi
duša moja! njega se hočem deržati, ni¬
koli ga ne več zapustiti. Bodi pri meni
zanaprej in nikdar ne daj, de bi ločil od
tebe se kdaj! In ko prihromi ura skuš¬
njav in me vsiga prepade, o naj le za-

147

slišim edino besedo to: „Jest sim, nič se
ne boj!“ Amen.

sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Kolikorkrat bo mogoče, pri¬
stopiti k s. Obhajilu; in nikoli iz nerod¬
nosti tega ne opustiti.

Spominek.

,,Našel sim ga, ki ga ljubi duša
moja; deržim ga in spustiti ga nočem 1 '.
(Vis. pes. 3, 4.)

Jutranje premišljevanje za sedmi dan.

Jezusa so vjeli.

1. Ko se je tedaj Jezus svojim sovraž-
nikam spoznati dal, so planili čez-nj, de
bi ga vjeli; pristopili so, roko nanj položili
in ga zgrabili. Ko so pa aposteljni, ki so ž
njim bili, vidili, kaj se ima zgoditi, so se
hotli braniti. Berž ko ne, je še nekaj unih
učencev prihitelo, ki so bili v Getzemani ostali,

7*

148

kadar so zvedili, v kakšno nevarnost de je
Jezus prišel. Drugi pa, ki niso nič upali,
so od deleč stali, kmalo spet se bližali, ali
k drugim učencem hiteli, jim povedat, de
hočejo Jezusa vjeti. Kteri so pa pri Jezusu
bili, so mu rekli: Gospod, ali naj mahnemo
z mečem ? Simon Peter tedaj, ki je meč imel,
ga je izderi in je mahnil po hlapcu velikiga
duhovna, in mu je odsekal desno uho. Jezus
je tedaj Petru rekel: Vtakni svoj meč v nož¬
nice ; zakaj vsi, kteri za meč prijemajo, bodo
z mečem končani. Ne bom li pil kelha, kte-
riga mi je Oče dal ? Ali meniš, de ne morem
prositi svojiga Očeta, in bi mi poslal več,
ko dvanajst legijonov angeljev? — Premisli,
duša moja! kako se moramo v vsih težavah
in nevarnostih oborožiti. Karkoli nam večni
Oče britkiga pošlje, je kelih, in on hoče, de
bi ga mi pili v svoje očiševanje. Vse brit-
kosti so kelhi nebeškiga Očeta. Ni torej za
nas nobeniga izgovora, piti moramo vsi to
očiševavno pijačo. Tudi grenkosti tega kelha
se ogibati ne smemo, in ko bi bila še tako
britka pijača. Usta sladkiga Jezusa so ga že
popred okusile in posladile.

2. Kako serčniga se tukaj kaže tudi Pe¬
ter! Tode njegova serčnost je bila tu pre¬
nagla, še ne razsvetljena. Ko bi bil on vedil,

149

de vse to se zgoditi mora, de bi on in mi
vsi bili rešeni iz sužnosti satanove; ali bi bil
pač to veliko delo Božje ljubezni in zveličanja
našiga opovirati hotel? Gotovo ne. Modrost
Božja je tedaj ta britki kelih sama nalila, in
modra ljubezen nebeškiga Očeta tudi nam
naše kelhe naliva. Nikar torej ne zametuj
svojih terpljenj, in ne ustavljaj se jim; temuč
vdaj se mirno in tiho ves v voljo nebeškiga
Očeta; prosi Boga le za gnado, terpljenje
lože prenašati ; sv. Gregor namreč pravi, de
je večji gnada za nas, kadar naš Bog v ter-
pljenji poterduje, kakor ko bi nam terpljenje
odvzel. Premisli pa krotkost in ljubezen Je¬
zusovo ! „Jenjajte od tega, je rekel, in se je
njegoviga (ranjeniga hlapca) ušesa dotaknil,
in ga je ozdravil 11 . Tako je Gospod dvojni
čudež storil svojim sovražnikam; čudež svoje
vsigamogočnosti in svojiga usmiljenja. „Nisi
jenjal, zakliče sv. Bernard, vlivati čez svoje
sovražnike olja svojiga usmiljenja, ko si serč-
nost svojiga ediniga branitelja zaderžaval, de
bi ne segal po njih, ki so te hotli vjeti, in
si celo svojiga sovražnika ozdravil. Pač pre¬
kleta tako terdovratna divjost, ktere ne veli¬
častvo tolikiga čudeža, ne velikost tolike do¬
brote premagati ni mogla! Prekleta terdovrat-
nost, ki se pred tolikim čudežem ni oklonila

150

in se s toliko milo dobroto utolažiti ni dala!“
Kako strašno je terdovratno serce!

3. Vender, pravi zveličana Katarina
Emerih, se je nekoliko vojakov spreobernilo,
premaganih od tolike krotkosti in ljubezni;
tudi Malh, hlapec velikiga duhovna, je bil z
gnado Božjo presunjen, in je kmalo potem
spreobernjen šel k Marii, de bi ji vse dopo¬
vedal. Drugi pa, ki so se spreobernili in
pozneje se učencev deržali, so eden za dru¬
gim pobežali. Farizeji in uni drugi so bili le
še bolj zdivjani: „S hudičem ima opraviti,“
so vpili. S copernijo, so mislili, je bilo uho
odsekano in s copernijo spet ozdravljeno. Ka¬
kor stekli volkovi so planili zdaj čez Jezusa,
to nedolžno Jagnje, ki svojih ust ni odperlo.
Straža pa, in stotnik in hlapci Judov so Je¬
zusa zgrabili in zvezali. „Oh, kdo ne bo to¬
čil solza, pravi sv. Bernard, ko sliši, kako so
v tisti uri tolovaji roko nanj položili! kako so,
o predobrotljivi Jezus! zvezali tvoje nedolžne
roke, kako so tebe, Jagnje nar krotkejši,
kakor ubijavca nesramno peljali v smert! Zve¬
zali so Jezusu roke, križema na persih tako
terdo, de so mu naglo zatekle. Širok pas,
v kteriga so žeblje zabili, so mu okoli ledja
oklenili, in roke so mu še enkrat s tertami
priterdili. Tudi na vrat so mu djali ternjevo

151

vez, ki je bila z dvema jermenama križema
čez persi pripeta na pas. Na štirih krajih tega
pasu so dolge vervi privezali, s kterimi so
Gospoda sem ter tje pahali in vleči zamogli.
Oh, kako strašno mili pogled! „Bog je zve¬
zan!“ zakliče sv. Ligvori. In zakaj to? in od
koga? Oh, od svojih lastnih stvari? Kaj pravite
vi k temu, angelji nebeški!

Sveti zdihljeji.

„0 kralj vsih kraljev! toži sv. Ber¬
nard, kako si prišel v vezi? kaj imajo
vezi sužnjih in razbojnikov s kraljem vsih
kraljev, s svetnikam vsih svetnikov? In
če se ljudje prederznejo, te zvezati, od
kod, de ti vsigamogočni teh vezi ne pre-
tergaš? de se ne rešiš terpljenja, ki ti
ga pripravljajo ti grozovitneži ? Oh, pa
sej niso vervi, ki te vežejo; ne, lju¬
bezen do nas, ta te ima oklenjeniga, ta
te pelja v grozovitno smert!“ Kdo bo
brez Čudenja premišljeval, kako Jezus tako
milo, tako krotko in tiho, tako voljno in
ljubeznjivo podd svoje roke, de bi mu jih
zvezali! Za naše napihovanje, za našo
nepoterpežljivost, za našo nepokoršino je
on s tem hotel zadostiti. O sladki moj
Jezus! jest sam sim te torej zvezal, ker

152

sim se tolikrat ustavljal tvojim gnadam;
sim te tako rekoč za roke deržal, de mi
svoje ljubezni, svojih zakladov še dati nisi
mogel. O Jezus nar ljubeznjivši! zveži
me zdaj s sladkimi vezmi svoje svete lju¬
bezni! Tvoje vezi so vezi zveličanja moji-
ga! Oh, tako terdno me priveži na-se,
de se vekomaj od tebe ločiti ne morem!
Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans; Poiskati si dobriga dušniga
pastirja , ali, če ga že imam, mu popol-
nama pokoršino skazovati.

Spominek.

„Njegove vezi so vezi zveličanja 14 .
(Sir. 6, 31.)

Večerno premišljevanje za sedmi dan.

Beg aposteljnov. Pot v Jeruzalem.

1. Grozna množica se začne naprej po*
mikvati, ko so še več bakel nažgali. Naprej

153

gre deset mož straže, za njimi briči, ki Jezusa
zvezaniga na verveh derže in sem ter tje pa-
hajo. Bili so ti ajdje nar zaničljivši verste.

čez kolena, roke in vrat niso imeli nobeniga
oblačila; okrog ledij so bili prepasani, čez
persi kratki persnik brez rokavov, na straneh
z jermeni zapet. Bili so majhne, terdne po¬
stave, leni, zaničljivi, zagorele farbe, kakor

egiptovski sužnji. Za njimi so šli norčevavni
farizeji, in vojni hlapci zadnji. Zdajci so
ga vsi učenci zapustili in so zbežali. „Neki

mladeneč pa je hodil za njim s platnam o-
gernjen; in so ga prijeli. On pa je popustil
platno in jim je ušel“.

O ljubi moj Jezus! celo aposteljni so te
zdaj zapustili. Zakaj ne pridete, de bi rešili
svojiga Jezusa iz rok njegovih sovražnikov!

kliče sv. Alfonz. Zakaj ne greste za njim,
de bi saj pred sodniki se potegovali za nje¬
govo nedožnost? Kako pač je to Zveličarja
bolelo! Pa prevdari, duša moja! mi vsi beži¬
mo pred britkostjo in Gospoda samiga pusti¬
mo iti v terpljenje; in če ga včasih spre¬
mimo v terpljenje, hodimo le od daleč za
njim, kakor eni njegovih učencev; to je, tako
malo poterpimo, de skor ni vredno tega v
misel jemati. Še več: večkrat zapustimo Go¬
spoda, ko še nobene nevarnosti ni; in če tudi

7**

154

pri vsim tem gnado Božjo, notranji mir in
zveličanje svoje zgubimo. Koliko večji, o
Gospod je tedaj naša slabost, kakor je bila
slabost tvojih aposteljnov! O kolikrat, duša
moja! si tudi že ti svojiga Boga z greham tako
zaničljivo zapustila!

2. Briči so nespodobno ravnali z Jezu-

sam, kar in kolikor so le mogli, iz hudobije,
pa tudi na videz iz prilizovanja do šesterih
služabnikov višji duhovšine, kteri so bili polni
serda in strasti, priseženi sovražniki do Je¬
zusa. Jezus je bil bos; imel je volnato, ple¬
teno obleko brez šiva' in pa ogrinjalo. Hitro
so šli. Prišli so do dolziga mostu čez reko

Cedron. Jezus je zavoljo neusmiljeniga pa-
hanja in sovanja z vermi nekterikrat padel.
Ko so pa na sredo mostu ga prignali, so

hotli vso svojo hudobijo zliti nad njim; vergli
so ga seženj globoko čez most v reko Ce¬
dron, ter se norčevali, zdaj naj se do sitiga
napije. Jezus pa je padel na kolena in po¬
tem na obraz. Znamnje njegovih kolen in
pa nog se je vtisnilo v kamnje. Mehkejši je
bilo kamnje, kakor serca človeške. Tu je

tedaj Jezus ležal; čuda, de se ni ubil. Pil je
nekoliko iz reke, de se je spomnilo sv. pismo,
ki pravi: „Iz reke na poti bo on pil“. (Ps.
109, 7.) Bila je pa to čudna skrivnost; ker

155

v to reko Cedron, ki je memo Jeruzalema
tekla, so Judje vse smeti in gnjusobo metali ;
v to reko je nekdaj kralj Jozija, kadar je
tempelj malikvavskih darovanj očiševal, po¬
metal prah zdrobljenih malikov in njih altar-
jev. Tako je bil tedaj v to reko Cedron ver-
žen tudi Jezus, ki je nase vzel vso gnjusobo
sveta, v znamnje, de je vse pregrehe in gnju-
sobe v studenec Božjiga usmiljenja spustil
in v neskončno morje svoje nezmerne ljubezni
potopil. Zato, o duša moja! potopi tudi ti
vse svoje grehe v dragi kervi Jezusa Kri¬
stusa.

3. Briči so tedaj Jezusa po verveh na¬
zaj potegnili in ga na stran iz globoke grape
vlekli. Med vpitjem, norčevanjem, kletvijo,
sovanjem in tepenjem so ga ti nesrečni gnali
naprej. Njegovo dolgo, volnato oblačilo, v
vodo vtopljeno, je bilo tesno na njem. Ni
bilo še prav polnoči. Vlekli so ga čez oj-
stre kamne in groblje po ternjih in čepinjah
nečloveško naprej, in preklinjaj e ga bili.
Šesteri služabniki velikih duhovnov so bili
vedno blizo njega, če je le pot pripustila.
Vsaki teh je imel palico, s ktero ga je dre¬
gal, soval ali tepel; med tem so se rahlali,
smejali, ga nespodobno zaničevali in nad
njim vpili, rekoč: Tu mu je kerstnik slabo

156

pot pripravil, in več taciga. — Ti pa, o
duša! imej usmiljenje z Jezusam; spremi ga
v Jeruzalem; pregleduj njegove raztergane,
kervave noge; daruj vse njegove stopinje,
zdihljeje in solze, in vse kaplje njegove
kervi, ktero je tukej že točil! O ktero serce
bi se ne zjokalo, ko vidi Jezusa v sredi teh
volkov!

Sveti zdihljeji.

O moj zapušeni Jezus! kdo se bo
za te potegnil, kadar so te zapustili vsi
tvoji nar ljubši prijatli! Pa, koliko duš,
ki so za teboj hoditi sklenile, in so ve¬
liko posebnih gnad že sprejele, je zavoljo
nečimerniga veselja, ali zavoljo ljudi te
vnovič zapustilo! Oh, jest revež ubogi,
sim tudi med temi nehvaležniki! O moj
Jezus, odpusti mi! Ne bom te nikoli več
zapustil. Ljubim te in raji vse, tudi živ¬
ljenje zgubim, kakor še kdaj tvojo gnado.
Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Opustiti neumno boječnost

S red. svetam, in zavoljo ljudi nikoli nič
obriga ne storiti, ne opustiti.

157

Spominek.

„Kdorkoli bo mene spoznal pred ljud¬
mi, ga bom tudi jest spoznal pred svojim
Očetam, ki je v nebesih* 4 . (Mat. 10, 32).

Jutranje premišljevanje za osmi dan.

Jezusov vhod v Jeruzalem.

Pogled na Jezusovo Mater.

1. Prišli so po ti žalostni poti do tistih
mestnih vrat, ktere skoz predmestje Ofel der-
že na goro Sionsko, kjer sta bila Ana in
Kajfa, od spodnje strani tempeljna. Ofel je
bil z zidovjem obdan hribčik. Tu stano¬
vali večidel revni ljudje, delavci, ki so derva
in vodo v tempelj nosili. Jezus je popred te
uboge ljudi večkrat tolažil, učil, jih tudi
ozdravljal in jim vbogajme delil. Zato je
imel tu več svojih prijatlov. Ti ubogi ljudje
so bili pozneje tudi večidel k pervim kristja-
nam prišteti. Ko so se pa 'Judje bali, de bi
ti dobri ljudje Zveličarja ne oprostili, so
vrata in vse pota z vojakimi nastavili. Zavoljo
tega hrupa in kadar so vojaki od vrat sem

158

priderli, so bili vsi ti dobri prebivavci Ofel-a
prebujeni. Hiteli so iz svojih hiš na pota in
proti vratam, ter so popraševali, kaj de je.
Vojaki so jim vpili naproti: Jezus, hudodelnik,
vaš krivi prerok, je vjet in ga peljajo. Veliki
duhoven mu hoče vzeti njegovo delo. Na križ
bo mogel iti! Jok in stok je naglo napolnil vse
predmestje. Ubogi ljudje so jokaje sem ter
tje letali, z razpetimi rokami na kolena padali
in so proti nebu klicali, in dobrotljiviga Je¬
zusa hvalili. Vojaki pa so jih sovali in bili,
jih nazaj v stanovanja podili, jih kleli, zmer¬
jali in zaničevali. — Premisli britkost in bo¬
lečine’ teh dobrih ljudi, in kakor so oni usmi¬
ljenje imeli z Jezusam in se zasramovanja in
zaničevanja vojakov niso bali, tako žaluj tudi
ti s svojim Zveličarjem, in nikar se ne sra¬
muj , njega posnemati, ko bi bil zato tudi
zasramovan in zaničevan.

2. Prišli so tedaj v predmestje Ofel. Je¬
zus je bil že nekterikrat padel na tla in
skorej ni mogel naprej. Kakšno zdihovanje
in tarnanje je bilo še le zdaj, de bi serce
počiti moglo, kakar so ti ubogi ljudje Je¬
zusa tako zvezaniga zagledali! Od vsih
strani so skupaj vreli; na kolena so padali in
z velikim glasam so vpili: „Spustite tega člo¬
veka! kdo nas bo ozdravljal? kdo nas tolažil?

159

Spustite tega človeka!“ Grozovito - mili pogled
je bil ta: Jezus ves bled in vpaden, z zme¬
denimi lasmi, v mokrim omadežanim oblačilu,
na verveh sem ter tje pahan, s palicami bit,
od prederznih bričev in napuhnjenih vojakov
peljan skoz predmestje Ofel, med drenjem
zdihajočih in hvaležnih prebivalcev, ki so
stegovali za njim svoje roke, ktere je on
ozdravil, zdihovali, za njim, kteri je dal
govoriti, gledali, jokali za njim, kterim je
dal, de so vidili. Oh, zakliče častiti Ludovik
Granaški, kdo bi ne imel serčniga sočutja,
ko vidi Gospoda vsiga veličastva, čigar celo
življenje je bila sama dobrota, kteri je' bol¬
nike ozdravljal, slepim dajal, de so vidili, in
zveličanski nauk oznanoval; zdaj pa tako
zasramovan, z zvezanimi rokami, od bričev
obdan, med neštevilno množico po očitnih

cestah peljan. O grozovitne serca! Ali nje¬
gova velika britkost nobeniga sočutja v nas
obuditi ne more?

3. Tako ženejo Jezusa med vednim za¬

sramovanjem in zaničevanjem skoz Ofel na
Sionsko goro. Za njimi dereče ljudstvo pa

so s silo nazaj podili. Lo hudobni derhali je
bilo pripušeno, nad Gospodam uganjati vsako
hudobijo. Pa še druga žalost in britkost

je prišla nad prebivavce tega predmestja.

160

Presveta Devica in Mati Marija in druge
svete žene, gnane od ljubezni do Jezusa, so
šle v Cedronovo dolino. Bile so Marta,
Magdalena, Marija Kleofova, Marija Salome,
Marija Markova in še druge žene. Peljajo
zdaj te s. žene in še nekteri drugi prijatli
Jezusovo Mater iz doline Cedron čez Ofel v
hišo Marije Markove, ki je bila tik Sionske
gore. Ko so ti dobri ljudje Jezusovo Mater
zagledali, je med njim ostal nov jok in stok,
novo milo vanj e in zdihovanje; vse hoče k
Marii; vse se žene proti nji, de so jo skor
nesli po poti. Marija pa je bila tih, od bo¬
lečin žalosti in britkosti. — In jest bi ne jo¬
kal s teboj, o žalostna Mati Marija! in bi
v tvoji neskončni britkosti nobeniga deleža
ne imel? Oh , kakšni zdihljeji so takrat puhteli
iz tvojiga ljubeznjivega serca! O ti nevesta
vsih bolečin! zdaj se spolnuje, kar pravi sv.
pismo: Ti išeš svojiga ženina po mestnih

cestah, in hčere Jeruzalemske so ti tvojiga
ženina kervaviga pokazale! Češena mi bodi,
o žalostna Gospa! ki si se vse tolažbe zne¬
bila, de bi le mene tolažila!

Sveti zdihleji.

O žalostna Mati! nekdaj si se sv.
Brigiti pritožila, de tako malo ljudi s tvo-

161

jimi solzami in bolečinami usmiljenje ima!
Ali bom mar tudi jest med temi nehvalež-
niki, ki pozabijo tvojo nar večji in ža¬
lostno materno ljubezen ? 0 varuj me take
nesreče! S sveto Gero ti zato zakličem:
0 žalostna Mati spomni se, koliko zdih-
ljejev, koliko serčne molitve, koliko milih
tožba si takrat storila, kadar si zvedila,
de je tvoj Sin od Judeža izdan, od
Judov vjet, pred Ana in Kajfa peljan;
kadar si britko klicala; Moj Šin, Jezus!
moj Sin. Kdo mi bo dal, de bi umerla
za te, o moj Jezus! Zavoljo tega meča
britkih bolečin, ki je takrat tvojo dušo
presunil, te prosim, stoj mi na strani v
moji zadnji uri, kadar bo moje serce pred
britkostjo trepetalo, omagovalo O Mati.
mila! jest želim žalovati s teboj ! O de
bi bil s teboj v morje tega terplenja z
Jezusam ves potopljen, de bi bil vreden
nekdaj večniga tolažila. Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Vsaki dan saj kaj maliga
storiti v čast žalostne Matere Božje.

162

Spominek.

Brez nehanja joka po, noči, in njene
solzč ji po licih tek(5“. (Zal. pes. 1, 2.)

Večerno premišljevanje za osmi dan.

Kaj počno Jezusovi sovražniki ?

(Pegled na Jeruzalem s  ti uri.)

1. Ko sta Ana in Kajfa zvedila, de je
Jezus vjet, je bilo 'vse po koncu pri njima.
Sodnje dvorane so bile vse razsvetljene, pred
vrata in po mostovži so bile straže postav¬
ljene; njuni hlapci so dirjali po vsim mestu,
klicaje vse ude tega zbora, pismoučene in
vse, kterikoli so kdej pri sodbi kej smeli go¬
voriti. Bili so pa takrat v Jeruzalemu zavoljo
praznika vsi farizeji in saduceji in drugi hu¬
dobni ljudje iz Nazareta, Kafarnavma in iz
vse Judeje, kterim je Jezus večkrat pričo
ljudstva resnico govoril v njihovo sramotenje.
Vsi so bili polni divjega serda proti Jezusu,
vsaki je še kake potepuhe iz svojiga kraja
poiskal med romarji, jih z denarjem podku¬
pil, de bi vpili in pričali po krivo čez Jezusa.
Niso pa vedeli drugiga kakor laž in zasra-

163

movanje. Vsi ti so sčasama privreli pred
sodnjo hišo Kajfovo, in s temi so se združili
Jezusovi sovražniki zmed napuhnjenih fari¬
zejev in pismoučenih s svojim lažnjivim paj-
daštvam iz Jeruzalemskiga mesta. Tu so bili
eni razkačenih prodajalcev, ktere je bil Jezus
iz tempeljna spodil; več napuhnjenih učenikov,
ktere je bil Jezus pred ljudstvam k molčanju
pripravil; terdovratni grešniki, kterih ozdraviti
ni hotel; grešniki, ki so spet v stare pregrehe
pa tudi v stare bolezni zabredli; prevzetni
mladenči, kterih ni hotel svojim učencem pri¬
šteti;. potepuhi, kterih tovarše je spokoril;
nečistniki in prešestniki, kterih sogrešnice je
na pot čednosti pripeljal; z eno besedo, veči¬
del vsa nagnjusna smet in pleve Judovskiga
ljudstva, sami sovražniki Božji in vsiga sve-
tiga; priseženi satanovi hlapci. Dobri po¬
božni ljudje so žalovali, prikazati se niso
upali in so molčali. Celo eni na pol dobri in
slabi so omagovali, od Jezusa odstopiti: prav
malo njih je bilo zvestih. — Premisli, moja
duša! Ali nisi bila tudi ti že med takimi so¬
vražniki Jezusovimi? Ali se nisi pred svetam
Jezusoviga križa sramovala, Jezusa zapu¬
stila? Kadar je svet zaničeval sveto vero, nisi
Jezusa samiga pustila?

2. Peter in Janez sta od deleč hodila

164

za njimi. Kadar sta v mesto prišla, sta hitro
šla k enim znancem, ktere je sv. Janez med
posli velikiga duhovna imel, de bi bila prišla
v sodnje dvorane, kamor so Gospoda peljali.
Iskala sta Jezusovih prijatlov, zlasti Niko-
dema in Jožefa iz Arimateje, de bi se ven-
der kdo za Jezusa potegoval; teh bi more¬
biti njegovi sovražniki poklicali ne bili. —
Premišljuj tu, moja duša! Od vsih aposteljnov
gresta le dva za Jezusam; ljubila sta ga
namreč bolj serčno, kakor drugi, in teže
jima je bilo, se ločiti od njega. Ljubezen
ji je tedaj gnalo. Oh, prizadevaj si tudi ti
za serčno ljubezen do Jezusa! Le edino ta
te v boji obderžati zamore, in tudi če si tako
nesrečen, de si Jezusa zgubil, te bo le ta
nazaj k njemu pripeljala. Pa tudi Jezus je
nar bolj ljubil ta dva učenca: Petru je zročil
ključe svoje cerkve, in sv. Janez je na nje¬
govih persih slonel in njemu je Jezus svojo
Mater zročil; ker na Jezusovih persih se je
napil sladkiga duha ljubezni, ki ga je zdaj
tudi za Jezusam gnala. Tako je tedaj Jezus
prečudno jeklo, ki nase vleče vse Boga Iju-
bijoče duše. „Z vezmi ljubezni sim jih vlekel
nase“. Pa tudi ta učenca sta le od deleč
hodila za njim, ker bala sta se za svoje živ¬
ljenje. Oh, kdaj bo nek pregnala ljubezen

165

vso boječnost od nas, de ne bomo druziga iskali,
kakor le Jezusa samiga!

3. V Jeruzalemu, tem velikim, z ljudmi
natlačenim mestu je vse mirno, vse v spanji;
le sovražniki Jezusovi so po koncu; le kodar
so Gospoda peljali, je vse bilo zbujeno. Vse
hiti na Sionsko goro, kjer je bilo vse raz¬
svetljeno. Sem ter tje se sliši terkanje po
vratih, de bi spijoči vstali. Zmotnjave, strah
in ropot, hitro popraševanje se sliši po večih
kotih veliciga mesta. Ljudje so vsi zbegani,
vstaje ali punta so se bali. Tudi zaničljive
besede so se slišale; zdaj mu ne mečejo pal¬
movih vej pod noge, prav je hinavcem, zmi-
ram so hotli biti bolji kakor drugi, in več
taciga. Le v predmestji Ofelu je vse nepo-
kojno in miliga sočutja. Sej je bil Jezus uče¬
nik , tolažnik in pomočnik teh ubogih ljudi!
— Drugi učenci in aposteljni so tavali po do¬
linah krog mesta, ali so se poskrili po votli¬
nah Oljske gore, ter so tiho popraševali, kaj
bo iz tega. Okrog sodnje hiše pa je hrup
in šum. Vse se je svetilo od bakelj in gore¬
čih smolnatih ponva. Od zunaj mesta pa se
je razlegalo rjovenje veliko tovorne in darivne
živine, ktera je bila pripravljena za praznik,
in vmes so milo bleketale jagnjeta, ki bodo
zdaj zdaj zaklane. Pa le on je pravo, čisto,

166

neomadežano velikonočno Jagnje, ki bo zdaj
v mesnico peljano in ne odpre svojih ust —
Jezus Kristus! — čez vse to je prečudno
boječe razpeto nebo. Luna, za meglicami
bleda, kakor bolna po nebu gre, boječa biti
polna; zakaj kadar bo polna, bo Kristus
umorjen. Angelji pa trepetajo med žalostjo
in veseljem; proti Božjimu sedežu bi zdihovali
na pomoč, pa polni začudenja zamorejo le
moliti čudež Božje pravice in milosti nje¬
gove, kteri je v svetiši vsih nebes od veko¬
maj sklenjen, zdaj pa v ti strašni noči na zemlji
svoj začetek ima.

Sveti zdihljeji.

O Jezus! Ti brezdno ljubezni in mi¬
losti! kdo bo zadosti presoditi zamogel,
kaj si terpel to noč iz ljubezni do nas?
O žalostna noč, ki je našimu Zveličarju in
njega ljubeznjivi Materi te nezmerne brit-
kosti in holečine prinesla! Kdo bo mislil
na tč in tvoje skrivnosti primišljeval, in
ne bo ranjen in otožen v dnu svojiga ser¬
ca? Ali mi bo mar pretežko, s teboj
o Jezus! čuti nekoliko, in te spremiti po
tvojim žalostnim potu? Ali mi bo mar
pretežko s teboj, o Mati Božja, nekoliko
žalovati, s teboj tudi jokati! O ne! Ta

167

noč je sicer nar bolj žalostna, pa je nar bolj
gnade polna. Ta je noč tista, ki je bila pred
dnevam našiga odrešenja in je konec storila
vsi temoti na zemlji. Bodi mi torej češena,
o presrečna noč, za ktero se je prikazala
zarija odrešenja! Ljubi moj Jezus! zavoljo
vsiga tega, kar si v ti britkosti polni noči
preterpel, te prosim, naj v mojim sercu
luč tvoje gnada vedno bolj in bolj sveti
in naj prižene vso temoto iz moje duše!
Dodeli luč mojimu sercu, vžgi ogenj lju¬
bezni v meni, in daj, de vse zaničujem,
vse zametujem, kar ni tvoje ljubezni! Daj,
de te ljubim na večno, o sladki moj Je¬
zus ! Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Po noči včasih nekoliko ▼
spanji si pritergati in moliti, ali saj, ko
se zbudim, se spomniti svojiga britkiga
terpljenja.

Spominek.

„Po noči si ga iskala, kteriga ljubi
moja duša“. (Vis. pes 3, 1.)

168

Jutranje premišljevanje za deveti dan.

Jezus pred Anatam.

1. Zelo polnoči je bilo, kadar so Jezusa
v hišo Anatovo skoz razsvetljeno dvoriše na
mostovž sodnje dvorane pripeljali. Vratam
nasproti je sedel Ana na visokim prestolu,
obdan od osem in dvajset svetovavcev. Briči
so Jezusa na verveh privezaniga skor pri¬
vlekli v dvorano. Tam je bilo vse polno voj¬
nih hlapcev, serditih Judov, Anatovih slu¬
žabnikov , nekaj prič, različna derhal, vse
malo prida. Ana je že komaj pričakoval
Zveličarja. Ves gorel je potuhnjeniga ve¬
selja , zaničljivosti in serditosti proti Jezusu.
Bil je on za perviga v tisti sodbi, ki bi
imela nad pravim naukam čuti, in ki je krive
učenike višji duhovšina naznanovala. Jezus
je stal bled, vpaden, v mokri z blatam oma-
dežani obleki, z oklenj enimi rokami od bri-
čev z vervijo zvezan in deržan, s pobešeno
glavo, tiho pred Anatam. Ana, ta stari, ku-
memi hudobnež z majhno brado, poln hudo¬
bije in judovskiga napuha, se hinavsko smeh¬
lja, kakor de bi nič ne vedil od tega, ter se
zelo čudi, de je Jezus njemu napovedani

169

jetnik. Nekako tako-le je bil Jezusa nagovoril:
Lej, lej, Jezus Nazareški! ti si ?! kje so
pa tvoji učenci? kje je tvoje kraljestvo?
kje tvoja imenitnost? Govori zdaj, puntar!
zapeljivec! Nov nauk hočeš ti učiti ? kdo
te je učenika postavil ? kje si se ti kaj
učil? kakšen je tvoj nauk, ki vse preku¬
cni, ljustvo zapeljuje? Govori zdaj! — In
Jezus je vzdignil svojo trudno glavo, Anata
pogledal in djal: „Jest sim očitno govoril
pred svetam; jest sim vselej učil v shodnici
in v tempeljnu, kamor se vsi Judje shajajo,
in na skrivnim nisim nič govoril. Kaj mene
vprašaš ? Vprašaj tiste, kteri so slišali, kaj
sim jim govoril; glej! oni vedo, kaj sim jest
govoril 11 . (Jan. 18, 20, 21.) Premisli tu
hinavšino in hudobijo tega sodnika, ki praša
Jezusa po nauku, pa ne, de bi se poboljšal,
temuč, de bi Jezusa vjel. Prevdari pa tudi
krotki, ponižni in modri odgovor Jezusa Kri¬
stusa. Kako bi bil Jezus lahko svojih čude¬
žev omenil; pa hvaliti se noče; tudi svojih
učencev izdati noče. Dobro je vedil, de mu
izgovarjanje nič ne bo pomagalo; zato ne da
temu prevzetnežu na vse njegove vprašanja
nobeniga gotoviga odgovora. „Bog se pre¬
vzetnim ustavlja, le ponižnim da svojo gnado“.
Premisli, moja duša! Jezus, sodnik vesoljni ga

8

Geta#Bi#ni.

no

sveta, je bil pred to sodbo toliko in tako
spraševan; kako se bo godilo tebi pred sod-
njim štolam tvojiga Boga?

2. Serd in jeza se je pri teh Jezusovih
besedah brala Anatu na obrazu, in to za¬
gleda zraven Jezusa stoječ gerd brič, udari *,
Gospoda s polno pestjo z železarn oboroženo
po obrazu, in zakriči: „Tako odgovarjaš ve-
likimu duhovnu?“ Jezus, pretresen od tega
hudiga udarca, od bričev sem ter tje pahan,
pade znak na tla. Kri se mu vlije iz obraza.
Vpitje, zasramovanje, zaničevanje, mermranje,
smeh in groženje se razlega po dvorani. O
moj Bog! kako je mogoče, de se ni zemlja 1
pri ti priči odperla, in ni na večno tega hu¬
dobneža požerla, ki se je prederznil, svojo
roko vzdigniti zoper nar svetejšiga, biti tisto
obličje, ki s svojo blišobo cele nebesa raz¬
veseljuje, česar pogled je svetnikam v zveli¬
čanje dan; tisto obličje, ktero gledati angelji
hrepenijo! Če se je že obličje Mojzesu, ka¬
dar je govoril, toliko bližalo , de Izraelci niso ,
mogli vanj gledati, de je mogel svoj obraz
zakrivati; kako veličasten je bil še le obraz
Jezusa Kristusa, kteri je beseda Očetova,
večna modrost, neskončna čednost, nar večji
dobrota, popolnama zveličanje, pravo veli¬
čanstvo in bistri studenec vse lepote! Pa lej,

171

o grešnik! z vsako hudobijo, z vsakim raz-
žaljenjem Božjim ponoviš to zasramovanje,
biješ tako rekoč svojiga Zveličarja v obličje,
kadar v nesrečni prederznosti grešiš pred
njegovimi očmi. Prosi vender Boga, de,
kadar boš pred šodbo prišel, te to sveto
obličje milo in milostivo pogleda! Gorje tebi,
če ga boš takrat serditiga vidil, zakaj nje¬
gove oči bodo potem kakor plameči ogenj,
in kakor pravi s. Janez: „Njegovo obličje je
bilo kakor solnce, ki sveti na vso moč, in
kadar sim ga zagledal, sim padel k njegovim
nogam, kakor mertev“. Premisli to , moja
duša!

3. Gospod pa je mirno rekel: „Ako sim 1
hudo govoril, spričaj od hudiga; ako pa prav,
kaj me biješ?“ Reči je hotel: Po krivici si
me udaril, sej nisim nič hudiga storil. O
neizrečeno velika je pač krotkost Jezusa, ki
tega hudobneža ni preč pogubil! le ljubez-
njivo ga je opomnil njegoviga pregreška in
poboljšati ga je hotel. Pomisli, keršanska
duša! ali bi ti iz ljubezni do Jezusa tak
udarec hotel prestati? Morebiti ne moreš le
ene ojstre besede prenesti, de bi se že ne
jezil. Morebiti ti je hudo, de so Zveličarju
toliko britko sramoto napravili; o, raji obžaluj
svojo slabost, ki ne more poterpežljivo pre-

8 *

172

nesti nar manjši britkosti. Morebiti večkrat
delaš velike sklepe in misliš kaj imenitniga
storiti v čast Jezusa Kristusa; pa pri pervi
besedi svojiga nasprotniga si morebiti ves
zbegan. Priteči tedaj k Jezusu in prosi ga
serčno za gnado poterpežljivosti. O Jezus 1
nar ljubeznjivši! ti moč in podpora terpečih
duš 1 daj, de vender že enkrat vse zaniče¬
vanja in zasramovanja z mirnim sercem pre¬
našam !

Sveti zdiMjeji.

„0 poterpežljivost mojiga Zveličarja!
kako je zaslužilo tako zasramovanje toliko
mirni odgovor? 11  vpraša sv. Ligvori, in to
v pričo tolike množice, vpričo velikiga
duhovna samiga, ki nespametniga ni po¬
svaril, s svojim molčanjem celo poterdil
njega prederzno hudobijo. O moj Jezus!
vse to si ti zato terpeti hotel, de si za¬
dostil za razžaljenja, s kterimi sim jest
tebe že žalil. O moja ljubezen! bodi mi
zahvaljena zato! O večni Oče, odpusti mi
zavoljo Jezusoviga zasluženja! O presveto
obličje mojiga Jezusa, o, ko bi te jest
kušniti mogel, in bi ti za vse storjene za¬
sramovanja neskončno čast in ljubezen ska-
zati zamogel! Amen.

173

Sklep.

Iz ljubezeni do tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Krotak biti proti njim, ki
me žalijo.

Spominek.

„Zakaj me biješ? 11  (Jan. 18, 23.)

--

Večerno premišljevanje
za deveti dan.

Jezusa pripeljejo k Kajfcžu.

1. Ko je bil Jezus udarjen, je Ana, še
bolj serdit zavoljo Jezusove krotkosti, silil
pričujoče, naj pričajo od njega, kar so slišali
in kar vedo. Postane zdaj zmešano vpitje,
eden čez druziga so rjuli: Rekel je, de je
kralj; Bog njegov Oče; farizeji prešestniki;
ljudstvo šunta; ob sabotab s hudičem ozdrav¬
lja; z neverniki in čolnarji hodi in več taciga.
Vse to so eden čez druziga vpili in kleli,
briči pa so Jezusa sem ter tje pahali in nad
njim kričali: No, odgovarjaj se zdaj! Ana
in njegovi sodniki so vmes zaničljivo menili:
No, zdaj slišimo tvoj lepi nauk, kaj praviš

174

k temu? To tedaj je tvoj očitni nauk? Kdo
si ti ? kakšen kralj ? Kdo bi mislil, de si
tesarjev sin; zakaj ne zapoveduješ zdaj kakor
kralj ? Take in tem enake bogokletstva so
imeli, in tedaj je rekel Ana: Prav, napisa in
časti tvojiga kraljestva ti nočem zaderže-
vati! In tri pedi dolg papir si je dal prinesti,
nanj je zapisal celo versto tožba in natolce¬
vanj in to je zavil, v malo vratno bučo djal,
jo zamašil, na palico nataknil in mu zanič¬
ljivo s takimi besedami podal: Tu imaš žezlo
svojiga kraljestva; tvoje imena, časti in pra¬
vice so tu noter zapisane, nesi jih velikemu
duhovnu, de te po vrednosti obsodi. Zvežite
mu roke in peljite tega kralja k velikimu
duhovnu! — Žaluj o duša! zavoljo tega bo¬
gokletstva, zavoljo zaničevanja in zasramo¬
vanja, ki ga je storil ta hudobni Ana Zve¬
ličarju tvojimu; imej usmiljenje s svojim ne¬
dolžnim Jezusam, in prosi odpušenja toliko
bogoklestev, onečastenj in rotenj, ki nar
svetejši serce Jezusovo še zdaj vsaki dan
žalijo, zlasti z zasramovanjem svete cerkve,
njene vere, njenih služabnikov. Oh, kako se
ponavlja to britko trpljenje!

2. Med smeham, krohotanjem, vpitjem
in sovanjem peljajo Jezusa iz dvorane k Kaj-
fežu. Bilo je okoli tri sto korakov daleč.

175

Pot je bila razsvetljena z velikimi lešarbami
na kole nataknjenimi, natlačena serditih, divje
rjovečih Judov. Vojaki so komaj skozi pre-
rili in Jezus je bil vso pot zaničevan, sem

ter tje sovan. Nekaj malo jih je bilo, ki so

zdihovali in jokali, te so briči proč podili;
nasproti se je metal denar med tiste, ki so
nar bolj in po krivim vpili. Tako so do sodnje
hiše Kajfeževe prišli. Skoz več dvoriš so ga
peljali; v sredi eniga teh dvorov je bila za¬
kurjena peč. Vojaki, briči, najete priče,
vsaktera derhal se je gnjetla okrog ognja.
Tudi slabe nesramne babe so bile tam; neko
rudečo pijačo so točile in kruhke so pekle

vojakam za denar. V sodnjo hišo pa nobe-
niga niso pustili; le tožniki in krive priče so

šli vanjo: vse druge so ven zapodili. Sodnja
dvorana je bila v polokrogu zidana. Sodniki
so sedeli v polokrogu na zvišanih stoleh; v
sredi pa, še nekoliko višje med njimi je imel
veliki duhoven svoj sedež; in Jezus je bil

postavljen spodej pred stole; na desno in na
levo, za njim in po vsi dvorani se je vse
terlo tožnikov in krivih prič. Ko so Jezusa

pripeljali, je bil Kajfež že na sodnjim sedeži
in okoli njega zelo sedemdeset udov te visoke
sodbe. Veliko farizejev, pismoučenih in dru¬
gih je tu sedelo, in okrog teh veliko prič in

176

slabiga ljudstva; pri vratih in sodnjim stolu
so bili vojni hlapci postavljeni. — Spremi,
moja duša! svojiga Zveličarja po ti žalostni
poti in daruj nebeškimu Očetu vse njegove
stopinje in tolike zaničevanja! Premisli pa tudi
in postavi se v duhu pred sodnji stol Božji,
kamor boš nekdaj stopil in vidil tam Jezusa,
obdaniga od tavžent in tavžent angeljev svo¬
jih, sedečiga na prestolu veličastva. Zdaj že
se pripravljaj na to!

3. Premisli zdaj, kakšniga sodnika je
imel tvoj Zveličar: Kajfež, mož zagoreliga,
jezniga obraza, je- imel dolg, temnorudeč,
z zlatarn polno obšit plajš, ki je bil na per-
sih, na ramah, spredej z blišečimi zankami
ves zapet in spleten. Imel je kapo, ki je
bila zelo podobna nizki škofovi kapi. Bil je
že precej dolgo s svojimi svetovavci v dvo¬
rani. Nepoterpežljivost in jeza ste zavoljo
čakanja toliko v njem zrastle, de je v tem
blišečim oblačilu celo svoj sedež zapustil in
doli na dvoriše letel, se kregal in rotil, zakaj
de ga tako dolgo že ne pripeljajo. Med tem
so se z Jezusam približali in Kajfež je šel
na svoj sedež nazaj.

Če je že groza pred taciga človeškiga
sodnika stopiti, kako strašno, kako grozovito
bo še le za grešnika, stopiti pred Božjiga

177

sodnika! Res, de Jezus ni krivični, ampak
nar bolj, neskončno pravični sodnik; pa ravno
njegova velika, sveta pravica,  ali te ne
bo ta pogubila ? Tudi Jezus Kristus se bo
prikazal v veličastnim škerlatu, namreč v
škerlatu svojih poveličanih ran in svoje drage
kervi. Na njegovi glavi so bo ternjeva krona
v nebeško krono, krono zveličanja spreme¬
nila; njegovo obličje se bo svetilo kakor
solnce blišeče, in kakor blisk njegove oči; iz
njegovih ust pojde na dvoje brušeni meč, ki
bo presunil mozeg in kosti. Tam ti bo svoje
rane pokazal in vse, kar je terpel za tč.
Svetniki bodo ž njim pri sodbi sedeli, angelji
bodo njegovi služabniki, spolnovavci njegove
volje; hudobni duhovi pa tvoji tožniki. Ali si
upaš zdaj le — preč — v tem stanu duše,
kot si — si upaš pred to sodbo stopiti? Do¬
bro premisli!

Sveti zdihljeji.

O moj Jezus! ko bi me hotel zdaj
le soditi, kaj bi bilo z menoj? O večni
Oče! poglej obličje svojiga maziljenca!
Obžalujem vse razžaljenje, kterekoli sim
ti napravil! Poglej kri, poglej rane svo¬
jiga Sina in usmili se mene! Moj Jezus!
če sim tudi dozdaj zaničeval tvojo lju-

6 **

178

bežen, te pa zdaj vender hočem ljubiti!
Res, ljubim te, o moja ljubezen! in upam,
kadar te bom pervikrat svojiga sodnika
zaklical, de te bom ravno tako imeno¬
vati smel. Daj, de te vedno bolj ljubim,
in de bom vedno tudi ljubljen od tebe!
Potem stori z menoj, karkoli le hočeš.
Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Vsakdanje nasprotnosti po-
terpežljivo prenašati.

Spominek.

„Vzemite moj jarm nase, in učite se
od mene, ker jest sim krotak in iz serca
ponižen". (Mar. 11, 29.)

Jutranje premišljevanje za
deseti dan.

Jezus pred Kajfežem.

1. Med rjovečim vpitjem, sovanjem in
pahanjem, z blatam omadežan je bil Jezus v

179

sodnjo hišo peljan. Komaj stopi v sodnjo dvo¬
rano , že se Kajfež zadere nad njim: Ali ti
si preklinjevavec Boga, ki nam nepokoj delaš
nocojšno noč? Dolgovratna buča je sneta iz
zaničljivega žesla, in ko so krive pritožbe in
natolcevanja prebrali, ni mogel Kajfež na en¬
krat vsiga svojiga serda razliti nad Jezusam,
njegove usta so polne zmirjanja, polne rote¬
nja; briči pa so, Jezusa sovaje, vpili: Odgo¬
vori se; odmaši usta; kaj ne znaš govoriti ?
Kajfež, še huje kakor Ana, eno vprašanje
za drugim do Jezusa daje. Jezus pa stoji
tiho; mirno terpeč gleda pred se, in ni se
ozerl v Kajfeža. Briči pa so ga silili govo¬
riti, so ga bili po herbtu in od strani. Tedaj
so priče zaslišali. Vse so spet skupaj spra¬
vili, kar je že bilo stokrat rečeno: On sabote
ne posvečuje; ljudstvo šunta; prerokuje raz-
djanje Jeruzalema; imenuje se kralja, prero¬
ka , Sinu Božjiga; ima nove nauke; kdor ne
je njegoviga mesa in ne pije njegove kervi,
ne bo zveličan. Tako so černili njegove be¬
sede in nauk. Priče pa so si same zoper
govorile; eden pravi: On se za kralja ima;
drugi spet: Ne, on hoče le kralj imenovan

biti. Tako so se prepirali med seboj, vmes
pa preklinjevali in vpili: Pokaži zdaj svojo
moč; zakliči legijone angeljev, od kterih si

180

na Oljskim vertu govoril, in več taciga. —
Premisli, moja duša! to zmešnjavo, to hudo¬
bijo in to strašno obnašanje proti Jezusu!

2. Kajfež je bil tedaj ves serdit; gerdo
obnašanje do Jezusa, priče, ki se niso stri¬
njale , nezapopadljiva tiha poterpežljivost Je¬
zusova je veliko pričujočih čudno presunila.
Nekterikrat so bile priče zasmehovane. Mno¬
gim je bilo hudo pri serci, ker je bil Jezus
le tih; enih deset vojnih hlapcev je bilo tako
ginjenih od tega, de so se ven zmuzali, re¬
koč, de jim je slabo prišlo. „To tiho molčanje
Jezusovo, so menili, pri tem grozovitim ob¬
našanji se ne more prestati; je, kakor de bi
se zemlja odpirala in človeka požreti hotla“.
Iskali so tedaj veliki duhovni in ves sodnji
zbor krivih prič zoper Jezusa, de bi ga bili
v smert obsodili, pa jih niso dobili; desiravno
je bilo veliko krivih prič pristopilo, pa njih
pričevanja se niso strinjale. „Zadnjič pa ste
prišle dve krive priči, in ste rekle: „Ta je
govoril: Jest moram podreti tempelj Božji in v
treh dneh ga spet sozidati“. Pa tudi to pri¬
čevanje se ni strinjalo. Kajfež zavoljo kriviga
pričevanja in krega teh prič, ves sam iz sč,
je vstal s svojiga sedeža, je šel ene dve stop¬
nji niže proti Jezusu, stopi na sredo, vpraša
Jezusa, rekoč: „Ali nič ne odgovoriš na to,

181

kar ti zoper tebe pričujejo ?“ Jezus pa je
molčal in ni odgovoril. Velikiga duhovna je
to jezilo, de ga Jezus še pogledal ni. Briči
so zdajci Gospodu glavo za lase nazaj po¬
tegnili in ga s pestmi pod čeljusti bili. Nje¬
gov pogled pa je bil le v tla obernjen. O
prečudno molčanje Jezusovo! Lej, Gospod
molči k vsimi natolcevanju, k vsim krivim tož¬
bam. Za tvoje hrepenenje po hvali in slavi
se zdaj pokoriti hoče, ker se ti pri nar manj¬
šim obdolženji preč izgovarjati hitiš. Jezus
nam zgled ponižnosti zapustiti hoče, de bi
vse zasramovanja in krive natolcevanja radi
in molče prevzeli, in ko bi bile še tako ve¬
like. „Blagor vam, kadar bodo ljudje vse hudo
zoper vas lažnjivo govorili; vaše plačilo je
obilno v nebesih!“ Ali posnemaš v tem svo-
jiga Zveličarja? —

3. Zavoljo tega tihega molčanja Jezu-
soviga je bil Kajfež vedno bolj serdit; jezno
povzdigne svoje roke in s serditim glasam
zakliče: „Zarotim te pri živim Bogu, de

nam poveš, ali si ti Kristus, Sin Božji ?“
Velika tihota postane med vso to divjo zmeš¬
njavo, in Jezus spregovori s častitim, vse
presunljivim glasam, z glasam večne Besede:
„Ti si rekel. Pa povem vam: Posihmal bote
vidili Sinu človekoviga sedeti na desnici moči

182

Božje, in priti v oblakih neba". Med temi
besedami je bil Jezus kakor ves razsvetljen ;

zdelo se je, kakor de bi se bile nebesa nad

njim razgernile. Kajfežu pa je bilo, kakor
de bi se bil pod njim sam pekel odperl. Ves
presunjen je bil od serditosti vsiga pekla. In
ko je spregovoril Gospod, de je on Sin

Božji, se pretrese in zgrudi ves pekel. Bilo

je, kakor de bi neštevilne pošasti vso hišo
napolnovale, in z neznanim divjanjem pričujoče
obsedle. Njih serd se v divjost spremeni; bil
je ta trenutek kaj grozniga, kaj strašniga.
Kajfež, kakor od pekla obseden, zgrabi rob
svojiga imenitniga plašča, ga zareže z nožem
ter ga z žvižgajočim šumam preterga, rekoč:
»Preklinjal je Boga; kaj potrebujemo še
prič? Glejte, zdaj ste slišali preklinjevanje.
Kaj se vam zdi?" Vsi pričujoči so vstali in
so vpili s strašnim glasam: „Smerti je vre¬

den ! smerti je vreden!“ Med tem vpitjem je
bilo černo divjanje pekla nar strašnejši v ti
hiši. Jezusovi sovražniki so bili, kakor upi¬
janjeni od satana. Bilo je, kakor de bi te-
mota svojo zmago praznovala čez luč. — Je¬
zus je torej do zdaj le molčal. Ko je pa šlo
za čast njegoviga nebeškiga Očeta, je odperl
svoje usta pred svojimi sodniki, ter je očitno
in slovesno spoznal, de je Sin Božji. S tem

183

nas je učil, de je naša dolžnost govoriti, ka¬
dar gre za čast Božjo in za spoznanje svete
vere. Premisli pa tudi, kako hudobno, kako
nesramno so ti sodniki Jezusa v smert obso¬
dili. Nič niso preiskovali, le zato so ga ob¬
sodili , ker verovati niso hotli. Jezus je pa
tudi to smertno sodbo tiho prevzel. V smert
je hotel biti obsojen, ker si ti smert zaslužil,
in de bi tebi življenje dodelil.

Sveti zdihljeji.

O moj Zveličar! ti hočeš biti v smert
obsojen za mč, de bi mene rešil večniga
pogubljenja. Oh, kako se mi bo godilo
nekdaj pri sodnjim stolu mojiga Boga, če
ne boš ti za me govoril, za me se po¬
tegoval? „0 ljubezen! zakličem s sveto
Gero, bodi ti moja priprošnjica; odgovar¬
jaj se za me; sprosi mi odpušenje, po¬
teguj se ti zame, de živim zavoljo tebe!“
Vem, kaj bom storil. Kelih zveličanja
bodem prejel; kelih Jezusov bom djalna
tehtnico Božje pravice. Tako, s tem ho¬
čem nadomestiti, kar meni pomajnkuje. S
tem bom pokril vse svoje pregrehe; s tem
kelham bom popravil svoje pomanjkljivosti;
s tem kelham bom poravnal obilno svoje
nepopolnamosti. Dobro, o ljubezen! tedaj

184

hočem svojiga Jezusa, tvojiga kraljeviga
ni pa iz milosti toliko oslabljeniga jetnika,
kteriga si ti, o ljubezen! ob ti uri v to
strašno sodbo peljala, de bi grehe vesolj-
niga sveta zložila na njega, ki vender ni
madeža nad njim, ki ima le ljubezen do
mene in plačuje moj dolg, kteriga ti od
njega tirjaš — tedaj hočem, o ljubezen
predraga! tega iz ljubezni do mene v smert
obsojeniga jetnika k večni sodbi v tovarša
seboj vzeti. O presladki moj Jezus! pojdi
z menoj pred sodbo! Bodi tam moj zago-
varjavec; potem se mi ni nič bati in osra-
moten nikakor ne bom. Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! sklenem
za dans: Nobeniga prederzno ne soditi.

Spominek.

„Ne sodite, de ne bote sojeni 14 .
(Mat. 7, 1.)

Večerno premišljevanje za
deseti dan.

185

Jezus je zasramovan. Peter ga zataji.

1. Veliki duhoven je tedaj rekel bri-
čem: Vam izdam tega kralja; skazite mu
čast! In zdajci se vzdigne derhal vsih pri¬
čujočih hudobnih, kakor razdraženo gnjezdo
strupenih osa, čez nedolžniga Jezusa. Že
med sodbo so briči in drugi hudobneži cele
šope las iz brade Jezusu neusmiljeno izdirali,
ga v obraz zapljevali, s pestmi hudo bili,
in s ošpičenimi palicami sovali; zdaj pa so
spustili svoj gerdi serd, kakor strupeno zelo
čez uboziga Jezusa. Zaporedama so djali
več kron na glavo iz slame ali bičja spletenih
in mu jim med gerdim rohlanjem spet z glave
zbijali. Zdaj so vpili: Lejte Sinu Davidoviga
s krono njegoviga Očeta! Zdaj spet: Lejte,
ta je več kakor Salomon: Ta je kralj, ki
napravlja ženitnino svojimu sinu. Tako so
ga zasramovali, bili s pestmi in palicami, so¬
vali ga sem ter tje, ter ga nesramno zaplje¬
vali. Med tem so Boga strašno preklinjevali.
Tudi v obraz so ga bili, ga zagrinjali in ga
tako s pestmi tolkli. Drugi so mu zaušnice
dajali in ga vpraševali: „Prerokuj nam, Kriste!

186

kdo te je udaril ?“ Jezus pa je bil tih, mo¬
lil je za-nje, zdihoval je in poterpežljivo je
vse preterpel. Tako zaničevaniga, zveza-
niga, omadežaniga so okoli sem ter tje vlačili.
Strašno, grozovitno djanje, kakor de bi bile
same peklenske pošasti krog njega.

Oh, kdo bo to djanje premišljeval in ne
bo usmiljenja, sočutja z Jezusam imel? Nje¬
govo nebeško obličje je bilo tako onesnaženo,
s pljunki in nagnjusnimi izmečki pokrito, de
se je komaj spoznalo. Jezus pa je pripustil
svoj sveti obraz tako zakriti in toliko biti,
ker si bila ti, keršanska duša! na omišljeno
lepoto svojiga obraza tolikrat napuhnjena, si
svoje oči v nespodobne poglede obračala,
bila s svojim obrazam drugim v spotikljej, s
tem morebiti druge v greh napeljevala. Tudi
ti si hotla tako rekoč Bogu samimu zakriti oči,
de bi ti grešiti ne bi videl; ali saj si djanje
doprinašala, kakor bi te Bog videti ne mogel.
Oh, obžaluj tedaj svoje grehe in pa zdihuj,
naj ti Bog spet pokaže svoje milo obličje!

2. Janez, ki je bil znan z velikim du-
hovnam, je v preddvor velikiga duhovna šel
preč takrat, kadar so Jezusa k Kajfežu pe¬
ljali. Peter pa je zunaj pred vratmi bil. Pri
veliki gnječi je bil prepozno prišel. Tedaj
je šel Janez tje, je z vratarico govoril in

187

Petra noter spravil. Ko je bil Jezus pred
Kajfežem, sta tudi ta dva učenca prišla v

sodnjo dvorano. Mili Jezus ji je pogledal,
kadar so ga memo nju peljali, pa svoje glave
ni obernil proti njima, de bi ju ne bil izdal.
Tako sta stala v dvorani v veliki britkosti
in čakanji tega, kar se ima zgoditi. Neizre¬
čeno sta terpela! Kadar je pa Jezus slo¬
vesno odgovoril: „Jest sim!“ in je Kajfež
svoje oblačilo pretergal in se je razlegalo

strašno vpitje: „Smerti je vreden!“ in je

pekel zlil ves svoj serd, in je bilo vse polno
groze in strahu: takrat Petru in Janezu ni
bilo več obstati tu, kjer sta toliko terpela in
pomagati nič nista mogla. Janez, v svoji

britkosti, se spomni uboge Jezusove Matere.
Bal se je, de bi kteri Jezusovih sovražnikov
tega strašniga djanja še bolj černo in ne¬
usmiljeno ji ne popisal, se ozre še enkrat na
nar svetejšiga vsili svetih, misleč: „Učenik,

ti veš, zakaj preč grem“, in hitro je šel, ka¬
kor od Jezusa samiga poslan, iz sodnje hiše
k sveti Devici. Peter pa ga ni mogel zapu¬
stiti; ljubezen mu tega ni pustila.

Premisli, moja duša! ljubezen teh dveh
učencev, zlasti otročjo ljubezen sv. Janeza in
njega ljubo skerb za sveto Devico, za Jezu¬
sovo Mater. Oh, v toliki britkosti Marije ni

188

mogel zapustiti; ljubil jo je, kakor svojo
lastno ljubeznjivo Mater. Kako lepo pobož¬
nost in veliko češenj e je imel ta učenec do
Marije in kako čist in svet je mogel pač
sam biti, de mu je Gospod svojo deviško
Mater izročil! Posnemaj ga v ti pobožnosti
do Marije in zdihuj pogosto s sv. Gero: „0
sv. Janez, ti ljubljeni učenec Jezusov, sprosi
mi tisto pobožnost, čistost in svetost duha,
ktero tirja cvet in sin tiste lilije, kteri si bil
ti v varha postavljen !“

3. Peter se je komaj že zderžal, britko
je jokal, pa zakrival, kolikor je mogel. Tu
ostati ni več hotel; njegova vnema za Jezusa
bi ga bila prodala, in tudi se ni mogel ni¬
kamor in nikakor skriti, de bi ne bil v drugih
suma obudil. Ves zbegan od britkost in bole¬
čin, utrujen, od jutranjiga mraza občutljivo
spreletavan, je zakrival svojo obupajočo ža¬
lost , kakor je vedil in znal, in boječ se je
bližal zakurjeni peči na dvoru, kjer se je vsa
nečimerna derhal okrog dervila, kjer so jim
denarje metali in kjer so nezmerno jedli in
pili. Tudi hlapci in služabniki so bili pri
ognji; merzlo je bilo in so se greli. Peter
se je tje približal in se grel. Tih je bil, in
britka žalost se mu je na obrazu brala, pa
ravno zato so ga začeli pogledovati. Tedaj

189

je pristopila tudi vratarica k ognju, in ko je
vse od Jezusa in njegovih učencev blebetalo
in zabavljalo, se tudi ta po navadi prederznih
nesramnic vmes vtikuje, in kadar Petra za¬
gleda, ga le pogleduje in pravi: „Nisi tudi
ti zmed njegovih učencev? Tudi ti si bil z
Jezusam Nazareškim!“ Tedaj je bil Peter
ves zbegan; bal se je, de bi ga zdivjano
ljudstvo ne zgrabilo, in rekel je: „Žena, jest
ga ne poznam, in ne vem, kaj praviš!“ In
bežal je po dvoriši. Tedaj je petelin zapel.
Kmalo potem, ko je bil pri vratih, ga je za¬
gledala druga dekla in je rekla tem, ki so
tam stali: „Tudi ta je bil z Jezusam Naza¬
reškim 11 . Okrog stoječi so rekli: „Nisi tudi
ti zmed njegovih učencev? Tedaj je bil
Peter ves prestrašen, v veliki britkosti, in je
spet tajil s prisego: „0 človek! jest nisim!
Ne poznam tega človeka!“ Peter je bil od
žalosti in skerbi za Jezusa tako prevzet, de
skor ni mislil na svoje zatajevanje. Ni bilo
pokoja za njega; ljubezen do Jezusa ga je
gnala zdaj sem, zdaj tje. Kako uro pozneje
je terdil spet drugi in je rekel: „Resnično,

tudi ta je bil ž njim, ker je tudi Galilejic!“
»Res, so rekli zvaven stoječi, tvoj jezik te
razodeva 14 . Ko se je pa hotel Peter izgovar¬
jati in proč bežati, je pristopil eden zmed

190

hlapcev velikiga duhovna, stric tistiga, kte-
rimu je bil Peter uho odsekal, in mu reče:
„Te li nisim vidil na vertu pri njem?“ In
Peter je bil ves sam iz se, se ni vedil kam
obemiti, začel je rotiti se in prisegati: »Člo¬
vek! jest ne vem, kaj ti praviš! Jest ne po¬
znam tega človeka, od kteriga vi pravite!“
In ko je še govoril, je petelin v drugič zapel.
Tako se je tedaj dopolnilo, kar mu je Gospod
popred prerokoval. Njegovo preveliko zaupa¬
nje na se, njegova lenoba v molitvi, strah
pred ljudmi, nar več .pa slaba priložnost, v
ktero se je podal, vse to ga je zapeljalo. Kdo
iz med nas zamore reči: Jest bi v taki ne¬
varnosti ne bil tudi Jezusa zatajil? Oh koliko¬
krat smo ga zavoljo takih vzrokov zatajili, ko
še nobene nevarnosti ni bilo! In ali mar ne
ponavljamo tega še zdaj? še vsaki dan?

Sveti zdiljeji.

O moj Jezus! kako je pač tebe bo¬
lelo , kako je ranilo tvoje serce, ko te
je eden tvojih nar ljuheznivših učencev
očitno trikrat zatajil, kakor, de bi te ne
poznal, in vender si mu ti skazal toliko
gnad in dobrot! Iz tega spoznati zamo-
rem, kako slab je Človek, sebi prepušen,
če je v ljubezni do tebe tudi že visoko

191

stopnjo dosegel. Oh, kdo bi se preder-
znil terditi, v taki nevarnosti, sili, brhko¬
sti in zmotnjavi, v takim boji med lju¬
beznijo in strabam, oslabljen, zbegan, skor
nezaveden od bolečin in težav take strašne
noči, de bi bil močneji, kakor je bil Pe¬
ter? — Ti, o Gospod! si ga njegovi lastni
slabosti prepustil in tedaj je oslabel, ka¬
kor oslabč vsi, ki pozabijo besede tvoje:
„Čujte in molite, de v skušnjavo ne pa¬
dete! 1  O ljubeznjivi moj Jezus! odpusti
mi moje obilne nezvestobe, in ne zapusti
me ob uri skušnjave! Dodeli mi pred vsim
leto gnado, de bežim pred hudo prilož¬
nostjo, kjer bi te le količkaj žaliti utegnil.
O Jezus bodi mi bramba, bodi mi varh!
Marija, moje pribežališe! Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o moj Jezus!
sklenem za dans: V ponižnosti se vaditi
in na se nikoli nič ne zaupati.

Spominek.

„Preden petelin zapoje, me boš tri¬
krat zatajil 11 , (Mat. 26, 35.)

192

Jutranje premišljevanje za
enajsti dan,

Pokora sv. Petra; njegovo pribežališe
k Marii.

1. kavno, ko je Peter Gospoda tajil in je
petelin drugič zapel, so peljali Jezusa iz sodnjie
hiše po dvoriši v ječo, ki je bila pod sodnjo dvo¬
rano. Gospod pa se je ozerl in milo Petra pogle¬
dal, in Peter se je spomnil besedi: „Preden pe¬
telin dvakrat zapoje, me boš trikrat zatajil 11 . In
s strašno močjo so padle te besede na njegovo
serce. V britkosti in težavi ves zdelan, je popol-
nama pozabil prederzno na Oljski gori storjene
obljube, raji umreti s svojim Učenikam, kakor ga
zatajiti. Pri pogledu  Jezusovim pa gaje vsiga
presunila prelomljena obljuba. Pregrešil se je —
in kako? Nad svojim zaničevanim, nedolžno ob¬
sojenim, nar grozovitniši tiho terpečim Zveličar¬
jem, ki ga je tako zvesto svaril -- nad njim se
je pregrešil — in tedaj kakor omamljen od žalosti
in kesanja beži iz hiše in britko se zjoka. —
Premisli tu veliko ljubezen in milost Je- '
zusovo: Peter je padel; trikrat je Gospoda
zatajil, in še ni spoznal svoje pregrehe. Tedaj
ga je Jezus sam opomnil še enkrat storjene

193

pregrehe. Edini pogled njegove gnade je
presunil Petrovo serce, in spremenjen je bil;
njegovo serce je bilo poterto od kesanja;
točil je britke solze. Oh kolikrat je že tebe
Jezus pogledal s takim pogledam svoje gnade!
Oh, morebiti še več! Kolikrat te je že Jezus
opbminjal, po tvojih starših, pridigarjih in spo¬
vednikih, in kolikrat z notranjim navdihova¬
njem! Ali si te opomine fvselej poslušal? Ali
ni tvoje serce pri vsim tem merzlo, neobčut¬
ljivo ostalo? Ali nisi v svojih grehih še zdaj
terdovraten? Oh, ozri se na Jezusa; lej, kako
milo pa britko te gleda, kakor de bi ti klical:
Moje dete, kako dolgo se boš še ustavljalo
moji gnadi?!

2. Kako lepa, posnemanja vredna je
pokora sv. Petra? Kakor hitro je spoznal
svojo pregreho, je britka žalost napolnila
njegovo serce. Njegova pokora je bila torej
hitra in brez odlašanja; bila je pa tudi res¬
nobna in resnična, britke solze je on točil,
vsa duša njegova je bila prevzeta. Oh, on
svoje pregrehe ni objokoval le iz strahu pred
kaznovanem; raji bi bil nar hujši terpljenje
prestal, de bi le ta greh storjen ne bil; ob¬
žaloval je svojo pregreho iz čiste ljubezni do
Jezusa.' Le to mu je bilo hudo, de je lju¬
bezen Jezusovo z nehvaležnostjo in zaniče-

G*t*ein ttn i t  9

194

vanjem povernil, de je Jezusa žalil in s tem
njegovo, že tako veliko terpljenje še pomnožil.
On ni le obžaloval svoje pregrehe, ampak je
tudi preč priložnost zapustil; hitro je šel iz
dvoriša, in nikogar se več ni bal, tako, de
bi bil zdaj vsakimu povedal, kdo de je in
kako se je pregrešil. Premisli tu, kakšna
mora biti prava pokora. Ali si ti tudi preč
po storjenim grehu hrepenel po spravi z Bo-
gam, ali si morebiti dolgo le odlašal ? Oh,
obžaluj svojo gerdo nehvaležnost, zaničuj
svoje pregrehe in obudi popolnama kesanje
čez nje! Prosi vsaki dan za gnado praviga
kesanja iz gole ljubezni; prosi Boga duha
prave pokore in želi živeti in umreti, kakor
resnični spokornik. Uči se tu strahu nevar¬
nosti, zaničevanja sveta, ljubezni do samote.
Vsiga tega ti je potreba, če hočeš se res¬
nično spokoriti. Prevdari vse to in delaj ne-
prenekama za pravo spokorjenje; zvoli si zato
sv. Petra v posebniga varha. —

3. Marija, presveta Devica in Mati
Jezusova, je šla med tem iz hiše Marije
Markove v hišo Lazarja, ki jo je tu v Je¬
ruzalemu imel. Oh pač je bilo žalostno,
kako je ta od terpljenja vsa utrujena Mati z
Jezusovimi prijatlicami v strahu in trepetu
po mestnih cestah hitela iz hiše v hišo.

195

Skrivale so se pred memovpijočo derhalijo •
večkrat so bile zaničevane, slišale so britko
grozovitne pogovore memogredočih, redko
milovavno besedo za Jezusa. Kadar so pri-
sople na svoje pribežališe, so vse utrujene
padle na tla, vzdigovale svoje roke, se ob»
jemale ali sedele v britko terpljenje vtopljene
s pregrernjenim obrazam. Presveta Devica,
z Jesusam po duhovno vedno zedinjena, je
vedila in vidila vse njegovo terpljenje. In
tako jo je dobil sv. Janez, ko je bil prišel iz
sodnje hiše, de bi ji strašno naznanilo prine¬
sel; dobil jo je že v Lazarjevi hiši. Ko so
med jokam in stokam to žalostno novico zve-
dile, je želela Marija in tudi od žalosti skor
že skopernela Magdalena in nektere druge
žene, de bi še bliže Jezusa šle. Sv. Janez
jih je spremil iz hiše. Mater Jezusovo so
druge sv. žene peljale. Magdalena tarnaje
tava za njimi po poti, ki je bila od lune raz¬
svetljena pa polna domu gredočih ljudi. Šle
so vse zavite po judovski šegi. Pa njihovo
zdihovanje in tarnanje jih je memo gredočim
izdajalo, in tako so mogle marsikaj hudiga
preslišati. Le sem ter tje je še kteri usmi¬
ljeni človek rekel: O ti žalostna Mati! o
britkosti polna Mati nar svetejšiga v Izraelu!
Tako pridejo do dvornih vrat sodnje hiše.

9 *

196

Marija je hrepenela, de bi se odperle te
vrata, ker vedila je, de jo le te vrata ločijo
od njeniga Sina, kteriga so ravno po dvoriši
v ječo peljali, in takrat je petelin v drugič
zapel. Pri ti priči so se vrata odperle in Pe¬
ter jim prihiti z obrazam, z rokami zakritim,
brhko jokaje nasproti. Oh, kako se je Peter
prestrašil, ko je zagledal pri svetlobi lune in
bakel presveto Devico, ki ga je prečudno
krotko in milo nagovorila: „0 Simon! kaj je
z mojim Sinam Jezusam?“ Ob! ni se mogel
več premagati: „Mati'! zavpije, nikar me ne
vprašaj, tvoj Sin terpi nečloveško, in jest
sim ga trikrat nesramno zatajil. O Mati, o
ljubeznjiva Mati! prosi vender za-me, in
sprosi mi od svojiga Sina gnado odpušenja! 11
In bežal je na Oljsko goro. Marija pa, s to
novo bolečino ranjena, od britkosti in žalosti
zavoljo tega noviga razžaljenja svojiga Sina
prevzeta, pade zraven stebra velicih vrat na
tla na kamen. — Premisli tu bolečino in lju¬
bezen te svete Matere, in, ki si grešnik, za¬
teci se tudi ti pod njeno varstvo. Sej je on*
pribežališe ubogih grešnikov.

Sveti zdihljaji.

Preljuba Mati mojiga Boga! lej tu
pred svojimi nogami revniga grešnika)

197

ki k tebi pribeži in na te zaupa. Sicer
res ne zaslužim, de bi se ozerla na m6,
ker jest sim, o žalostna Mati! tisti ne-
hvaležnik, ki ti je tolike britkosti napra¬
vil. Oh, grešil sim: Tvojiga ljubeznjiviga
Sina sim tolikrat razžalil in s svojimi be¬
sedami in djanjem sim ga tolikrat zatajil.
Zdaj se k tebi, o žalostna Mati! zatečem,
ker v6m, de si ti pribežališe vsim greš-
nikam, upanje obupajočim, podpora vsim
zapušenim. Za toliko drugih ti prosiš:
oh, prosi tudi zame svojiga Jezusa: Reci
mu ti, naj mi odpusti, in gotovo mi bo
odpustil; reci mu, de želiš mojiga zveli¬
čanja, in gotovo bom rešen. Sprosi mi
gnado, de svoje grehe, kakor Peter, prav
obžalujem in objokujem, in de nikdar ne
jenjam tebe in svojiga Zveličarja na večno
Čestiti, na večno ljubiti. Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Včasih si kako malo po¬
korilo za svoje storjene grehe naložiti.

Spominek.

„Išimo si gnade, išimo je pa po
Marii“. (S. Bernard.)

198

Večerno premišljevanje za
enajsti dan.

Mati Božja pri sodnji hiši Kajfeževi.

1. Ko so Jezusa v ječo odpeljali iu so
se ljudje razšli, so stale dvome vrata od-
perte. Ko se je presveta Devica malo opo-
čila, je želela biti še bliže svojiga Sina. Sv-
Janez in druge sv. žene so jo peljali do ječe
Jezusove. Oh, dobro je vedila za Jezusa,
in Jezus je vedil za njo; pa ne le duhovno,
tudi zunanje slišati zdihovanje svojiga Sina
je hrepenela zvesta Mati; in zaslišala je nje¬
gove zdihljeje in tudi zaničevanje njegove
straže. Tode tu niso mogli dolgo nepoznani
biti. Magdalena je bila prevzeta od velikosti
bolečin, in akoravno je presveta Devica nar
strašnejši terpljenje nekako prečudno - mirno
prenašala, je tudi na ti poti britke besede
slišati mogla: „Ali ni ta Galilejčeva Mati!
Njen Sin bo gotovo križan, vender mende ne
pred prazniki, če ni nar večji hudodelnik“.
Ko je pa Marija na kraj gnjusobe prišla,
kjer so morivci vpili: „3merti je vreden!“ jo
je preveliko sočutje spet prevzelo, in Janez
jo je s sv. ženami, bolj merliču kakor živimu
podobno, preč peljal. Vsa še pričujoča derhal

199

je bila tiho; le čudno so gledali. Bilo je kakor
bi čisti duh šel skoz pekel.

Premisli tu, duša moja! serčno Materno
ljubezen do njeniga Sina! Nič je ni moglo
ločiti od Jezusa; le kamniti zid ji je te¬
lesno ločil, njune serci pa ste bile nerazloč-
ljivo sklenjene. O duša moja! spravi tudi
ti vse preč, kar te ločiti zamore od tvojiga
ljubeznjiviga Jezusa! Pa sej druziga nič ne
dela tega ločenja, kakor edino le greh. Kaj
nas hoče druziga ločiti od ljubezni do Je¬
zusa? Ne britkosti, ne težave, ne bolezen, ne
bolečine. Edino greh je tista pošast, ki nas
od Jezusa ločiti zamore. Obžaluj, in ko bi
se bil dal tudi le enkrat v vsim vsojim življenji
na to vižo od svojiga Jezusa ločiti.

2. Še ena druga, nova britka bolečina
je bila namenjena za Jezusovo Mater in njene
spremljevavke, ki je pa njeno serce že ra¬
nila, še preden je prišla do sodnje hiše. Pot
je namreč deržala z ar to sodnjo hišo memo
nekoliko zvišeniga krdja, kjer so pod slabim
postrešjem pri blišobi bakel Jezusu križ te¬
sali. Že takrat namreč, ko je šel Juda s
hudobno derhalijo k izdajanju na Oljsko goro,
so Jezusovi sovražniki zapovedali, če bodo
Jezusa vjeli, preč križ za-nj pripravljati, de
bi Pilat nobeniga odloga ne imel; ker skle-

200

nili so, zgodaj v jutro mu Jezusa v obsojenje
izdati. Križa pa za una dva razbojnika so
imeli že Kimci pripravljena. Les za Jezusov
križ je sedem sužnjev celo četertinko ure
deleč sem prineslo; zbrali so ga zmed lesa,
ki je bil za tempelj pripravljen. Steber križa
je rastel v dolini Jozafat pri potoku Gedronu,
ki je bil čez ta potok padel in ljudje so ga
tako za berv imeli. Ko je Nehemija sveti
ogenj in sveto posodo poskril v vodnjaku
Betezdi, je bilo tudi to drevo z drugim vred
čez te poskrite reči . verženo, pozneje pa spet
odbrano in k drugimu lesu tempeljna djano.
Po Božji previdnosti je bil ta križ na čudno
vižo pripravljen. Delavci so kleli in rotili Je¬
zusa, ker so po noči mogli delati za-nj. Vsaka
beseda je prebodla pri slehernim mahljeji ra¬
njeno serce presvete Matere Marije in ven-
der je molila za te oslepljene ljudi, ki so pri¬
pravljali preklinjevaje orodje svojiga zveli¬
čanja in strašne smerti njeniga Sina. Kakor
s sodbo, tako tudi s križem niso mogli priti
do konca. Večkrat so mogli drugi les privleči,
ker to ali uno ni bilo prav stesano ali se je
ulomilo ; tako dolgo, de so imeli tak les sku-
pej, kakoršniga je Bog hotel imeti. Bilo je,
kakor de bi bili sami angelji branili, dokler
ni bilo po volji Božji končano.

201

3. Premisli zdaj to žegnano, častito
orodje našiga zveličanja, sveti križ, in po-
prašuj se, zakaj je tvoj Zveličar mogel ravno
na lesu križa umreti za te ? — Jezus Kri¬
stus je hotel na lesu umreti, ker je pervi
človek na lesu se pregrešil. Nad drevesam
se je bil pervi Adam pregrešil, in s tem je pre¬
kletstvo vsimu svetu nakopal. Na drevesu je
mogel Jezus Kristus, drugi Adam, za nas
terpeti, pokoriti se in umreti in nam tako spet
blagoslov Božji zadobiti. Zato je pisano:
Blagoslovil se bo les, na kterim se je pravici
zadostilo. De bi nas rešil prekletstva, je šel
Jezus sam v taisto. „Preklet pa je, pravi
sv. Duh, kteri na lesu visi“. Naše dolžno
pismo je moglo biti pretergano in v večni spo¬
min in znamnje nabito. Kdo drugi pa je to
naše dolžno pismo pretergal, kakor Kristus
Jezus, na kteriga so bili vsi naši grehi pre¬
pisani, ktere je on sam vse prevzel? In kam
bi ga bili lože nabili, kakor na križ? S križa
torej nam je prišlo naše odrešenje, in s tem
vse gnade, vsi žegni, vse zveličanje in večno
življenje. Pa tudi podoba križa nam kaže
veličastne zmage njegove. Steber križa po¬
meni vedno ravno sveto voljo Božjo, les po
čez pa našo lastno voljo, ki se volji Božji
ustavlja, jo na ravnost prekrižuje. Jezus

9**

202

Kristus je mogel tedaj na križi pregrešno
voljo človeško s sveto voljo Božjo zediniti,
to je k pokoršini jo nazaj peljati. Sveti križ
s svojimi rokami ima podobo tehtnice. Križ
je tehtnica, na kteri se cena zveličanja vsiga
sveta, namreč Rešnja Kri, nebeškimu Očetu
odvaguje. Sveti Križ, pravi sv. Katarina
Sienska, je podoben konju, na kterim je Jezus
Kristus, kot pravi jezdic, sovražnike prebo¬
del in nam sedež večniga življenja pridobil,
kteriga nam ne hudobni duh, ne druga stvar
več vzeti ne more,. če sami nočemo. Sveti
križ je prižnica, na ktero je stopil Jezus Kri¬
stus, in od tam uči on, nebeški učenik, ve¬
soljni svet, kaj nam je storiti, kaj opustiti,
če hočemo zveličani biti. Križ je poslednjič
bandero zmage, pod ktero se verste vsi o-
troci Božji, de bi se vojskovali zoper vidne
in nevidne sovražnike svojiga zveličanja, in
ktero se bo nekdaj spet veličastno na nebu
prikazalo.

Sveti zdihljeji.

O moj Jezus! s svetim Bernardam
ti zakličem: Usliši moj glas, o Gospod!
in nagni tisti mili križ čez svojiga hlapca!
drevo življenja tistim, ki ga objamejo: in
teči hočem veselo potem in neutrudljivo za

203

teboj nositi križ, ki pride od tvojih so¬
vražnikov ! Naloži na moje rame tisti križ
Božji, česar širokost je ljubezen, česar
dolgost je večnost, česar visokost je mo¬
gočnost, česar globočina je nezapopadljiva
modrost! Na ta križ pritisni moje roke in
noge in predelaj, o Gospod! svojiga
hlapca vsiga po svojim svetim terpljenji.
O moj Bog, ki si bandero s svetiga križa
z draga kervijo svojiga Sina posvetiti ho¬
tel; prosim te, de vsi, ki se poveličanja
tvojiga sv. križa veselimo, ravno tako
tvoje varstvo vselej občutimo, po Go¬
spodu našim Jezusu Kristusu. Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: K časti žalostne Matere
Božje včasih kaj dobriga storiti.

Spominek.

„Z britkostjo me je nasitil, s pelinam
me napojil 14 . (Ž. p. 3, 15.)

204

Jutranje premišljevanje za
dvanajsti dan.

Od svetiga križa.

1. Veličastvo in gnadepolne zmage sv.
križa se vidijo tudi v podobah stariga teste-
menta, in iz teh zamoremo spoznati njega
skrivnost polni pomen. Podoba sv. križa je
bila Noetova barka, v kteri je bilo sicer le
malo ljudi rešenih vesoljniga potopa. Prava
barka pa, v kteri se. rešiti zamorejo večniga
pogubljenja vsi, ki v nji išejo pribežališa,
je svet križ, ne s smolo oblit, kakor Noetova
barka, oblit pa z drago kervijo Jezusa Kri¬
stusa, de vode pogubljenja ga potopiti ne
morejo. — Druga podoba sv. križa je bil tisti
les, ki ga je nesel nekdaj Izak na svojih
ramah na hrib Morijo, de bi bil na njem za¬
klan, in v žgavni dar Bogu darovan. Sv. križ
je altar praviga žgavniga daru, na kterim
je bil Jezus Kristus, edinorojeni Sin Očetov
zaklan, in v ognji svoje neskončne ljubezni
sežgan, de bi nas z Bogam spet spravil.
— Sv. križ je prava Jakobova lestvica, po
kteri ne hodijo le angelji iz nebes in nazaj,
ampak po kteri je šel sam Sin Božji, de bi
nam vrata nebeške odperl, po kteri tudi mi

205

hoditi moramo, de pridemo v nebesa, in po
kteri edini v nebesa priti zamoremo. Križ
je torej prava nebeška lestvica. — Podoba sv.
križa je bila tista skrivnostna palica Mojze¬
sova, s ktero je Izraelcam odperl pot skoz
rudeče morje, s ktero je skalo omečil, de je
vodo dala, s ktero je delal toliko čudežev
gnade in milosti Božje; ktera je pa tudi
Egipčane z nar strašnejšimi nadlogami tepla,
jih v valovih ravno tistiga rudečige morja
pokopala, v znamnje, de sv. križ je za svoje
zveste častivce studenec gnade in milosti
Božje, za sovražnike in nespokornike pa v
večno pogubljenje. — In ko je nekdaj Mojzes
na gori Horebu z razpetimi rokami molil ?do
solnčniga zahoda, kadar so Izraelci se boje¬
vali s sovražniki, in ni jenjal, de je bil pre¬
magan sovražnik, celo še si je roke podpirati
rekel, de ni omagal; je s tem pokazati hotel,
de le s križem bomo vidne in nevidne sovraž-*
nike svojiga zveličanja premagali. O pre¬
čudno, skrivnost polno zamnje sv. križa!

2. Edino, le v križi je naše upanje,
naše rešenje, naše zveličanje. Na križ je
hotel biti Kristus povzdignjen, de bi s križa
vse nase potegnil, in rešil vse, ki pri njem
išejo pribežališa. Prava podoba sv. križa je
bila tudi tista bronasta kača, ktero je Mojzes

206

postavil v pušavi, de bi od strupenih kač
ranjeni Izraelci se ozirali na njo, in bi tako
spet ozdravljeni bili. Tako naj bi vsi od
strupa peklenske kače pičeni, in v smertnih
težavah stokajoči Adamovi otroci se s svojimi
pobitimi po rešenji hrepenečimi očmi se ozi¬
rali na sv. križ in najdli bodo — in sicer le
v njem. — spet svoje zveličanje. V križi so za-
popadene vse gnade. — Je sv. križ skrinja
zaveze noviga testamenta, v kteri niso le
Mojzesove table, bukve postave in mana za¬

klenjene, temuč v kteri biva sam postavo-
dajavec, pravi kruh življenja. Je sedež vse
gnade, prevlečen z nar drajši kervijo kakor
z nar čistejšim zlatarn, s kteriga Gospod
sam vse gnade deli. — Posebno pa je sv.

križ postal drevo življenja, česar peresa so
v zdravilo vsim ljudstvam, in česar sad vse
sladkosti v sebi ima; zato poje tudi sveta
cerkev: O križ, izmed vsih gozdov ne pride

nobeno boljši drevo 1 Nobeno nima lepšiga
cvetja in perja, nobeno boljšiga sadu! O

sladki križ! sladka je teža, ktero si ti nosil
prebodeno!

O čudno drevo sv. križa, obloženo s sa-
dam za večno življenje! Zato pravi zveličan*
Johana od križa: Veseli se, o Kristusova cer¬
kev! podedovala si nar svetejši drevo, česar

207

nebeški sad ž njega širokih vej nabirati za-
moreš! O to drevo je tvoj ženin plačal drago !
Brez števila marternikov, zaljubljenih v sad
taistiga, je svoje življenje darovalo v ter-
pljenje, ki so tako sami lepota na sadnim
drevesu svetiga križa postali. Brez števila
devic objema zveličansko drevo sv. križa,
pije nebeške sladkosti iz Jezusoviga serca,
daruje serce, dušo in telo drevesu, ki ob-
senčava njih devištvo. Na milijone duš zori za
nebesa, ki se naslanjajo na ta križ, ki je
Judam sramota, nevernikam neumnost; vsim
pa, ki vanj verujejo, Božja moč in Božja
modrost!

3. Premisli zdaj, duša moja! če hoče¬
mo biti deležni sadu tega križa, moramo za¬
povedi Božje spolnovati. Zato pravi sv. Ka¬
tarina Sienska: „Bodite vsi zvesti spolnovavci
sladkih in svetih zapoved Božjih, ker veste,
de drugač nikakor ne moremo imeti deleža
kervaviga sadu neomadežaniga Jagnjeta, kteri
— sladki Jezus — nas je resnico učil in je
rekel: „Jest sim pot, resnica in življenje.* 1  —
On je torej naš ljubeznivi Učenik, ki nam
je zveličanski nauk zapustil, kadar le sto-
pivši na presveti križ s prelito svojo kervijo
Boga in bližnjiga prav ljubiti nas učil. Pre¬
misli potem, de tavžent in tavžent učenikoT

208

je bivalo v senci tega sv. križa, ki so z mo¬
drostjo od tega križa sprejeto vsi z enim
glasam pričali, de ni druge poti v nebesa,
kakor le kraljeva pot križa, premišljevanja
in zatajevanja. Hodi torej pogostama v šolo
tega križa. Pod tem sv. križem se boš več
naučil, kakor iz vsih bukev vsiga sveta.
Prav pogosto zdihuj z zveličano Johano od
križa: O sveti križ , častiti les, ti bramba po
zmotnjavah tega sveta! skazi mi svojo moč,
skaži mi svojo milost! Ne jenjaj mi peti
svoje nebeške pesmi! Zeleni, razcvetaj, ne¬
beška predica cvetlic, ternjeva za Jezusa,
cveteča za nas, oblo žena s sadovi, ki zorijo
za večno življenje.

Sveti zdihljeji.

Bodi mi česen, o sveti križ! ti častit¬
ljivo znamnje našiga zveličanja, ti življe¬
nja drevo, na kterim je Zveličar sveta
premagal s svojo smertjo smert Človeškiga
rodu. Ta sveti križ je naša čast, naše
veselje, upanje naše. S tem častitljivim
znamnjem zaznamnjam svoje čelo -j-, de
se nikoli ne sramujem Jezusoviga križa:
zaznamnjam svoje usta f, de večno sla¬
vim, o Jezus! tvojo smert, kakor svoje
zveličanje; zaznamnjam svoje persi -j*, de

209

se iz tistih spomin tvojiga britkiga terplje-
nja in smerti nikdar ne zbriše. Dodeli mi,
o nebeški Zveličar, de oboroženimu s tem
sv. znamnjem f vse zalezovanja vidnih in
nevidnih sovražnikov mi škodovati ne mo¬
rejo, in de z močjo tvojiga križa vse
skušnjave srečno premagam! In kadar se
bo enkrat to častito znamnje prikazalo na
nebu, naj mi bo takrat, o Jezus! tvoj
sveti križ v tolažilo, ne pa v strašilo.
Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Ljubiti ta od Boga meni
naloženi križ in zato ga hvaliti.

Spominek.

„Le edino v križi je zveličanje
(Tomaž Kempčan.)

Večerno premišljevanje za
dvanajsti dan.

Jezus v ječi.

1. Ječa pod sodnjo hišo Kajfežovo, v
kteri je bil Jezus zapert, je bila majhna, na

210

okroglo zidana. Tu sem so pripeljali Jezusa,
ko so mu vnovič roke zvezali. Ko je
Gospod v to ječo stopil, je molil k svojimn
nebeškimu Očetu: naj bi On vse te zaniče¬
vanja in zasramovanja, kar jih je dozdaj
preterpel in jih bo še terpeti mogel, sprejel
v spravni dar za te svoje sovražnike in za
vse tiste ljudi, ki bi se kdaj v enakim ter-
pljenji z nejevoljo ali jezo kaj pregrešili.
Tudi tu mu tolovaji niso nobeniga pokoja dali.
V sredi te ječe so ga za nizki steber prive¬
zali, in se nasloniti mu niso pustili, tako de
je na svojih utrujenih, od padcev in udarcev
verige, ktera je segla do kolen, ranjenih in
zateklih nogah se sem ter tje martral. Dva
briča sta bila vedno pri njem, ki sta se
z drugimi po kratkim času verstila. In ti
niso jenjali hudo ž njim ravnati. Oh, to se
popisati ne da , kaj vse so ž njim po¬
čeli! V ti ječi stoje je Jezus vedno molil
za nje, ki so ga nadlegovali. Poslednjič, ka¬
dar so se vsi utrudili in umirili, se je Jezus
nekoliko na steber naslonil. In napočil je dan:
dan neskončniga terpljenja in zadostenja; dan
našiga odrešenja zabliši, boječe migljaje skoz
majhno votlino na verhnim zidu te ječe, na
naše sveto velikonočno Jagnje, ki je vse
grehe sveta vzelo nase; in Jezus je povzdignil

211

svoje uklenjene roke proti jutranji zarji, in
je svojiga nebeškiga Očeta milo zahvalil za
ta dan, po kterim so stari očaki že davno zdiho¬
vali , po kterim je on sam že hrepenel; za dan t
na kterim ima končati namen svojiga življenja
— naše zveličanje, ki ima odkleniti nebesa,
premagati pekel, odpreti nam studenec gna-
de in dopolniti voljo nebeškiga Očeta! Oh
tako milo je pozdravil ta dan! Neizrečeno
žalosten, ljubeznjiv, resnoben in svet je bil,
ko jo perve žarke tega veliciga darovav-
niga dneva hvaležno pozdravil. Bilo je, kakor
de bi prišel pervi žark tega dneva k njemu,
kakor pride kervavi sodnik k v smert obso-
jenimu v ječo, de bi se pred še ž njim spra¬
vil ; in on se mu ljubeznjivo zahvali. Jezus je
bil nekaj čez eno uro v ti ječi.

2. Premisli zdaj, moja duša! nezapo-
padljivo terpljenje Jezusovo v ti ječi! Ali se
ti nič ne smili? Oh, kako osramotljivo pač
je za nas, de od neskončniga martranja, kte-
riga je Jezus nedolžno za nas terpeti hotel,
iz mehkužnosti in gnjušenja pred terpljenjem
še slišimo neradi! Kako ti je? Ali te nič ne
pretresne, enako morivcu, ki bi mogel svojo
roko na rane umorjeniga položiti? Oh pre-
vdari: Jezus je toliko terpel; in ni odperl svo¬
jih ust. Bili so ljudje, grešniki, ki so divjali

212

nad svojim bratam, nad svojim Zveličarjem,
nad svojim Bogam. Tudi ti si divjal, ubogi
grešnik; tudi zavoljo tebe je bilo to terpljenje.
Na sodnji dan bo vse odkrito; takrat bomo vsi
vidili, koliko je vsak izmed nas se udeležil
strašniga terpljenja Božjiga Sinu s svojimi’
grehi, ki jih še vedno ponavljamo, in ravno
s tem nekako privolimo in pa pomagamo sa¬
tanski derhali Jezusa terpinčiti. Oh, ko bi
mi prav premislili, pač bi molili veliko bolj
serčno tiste besede, ki so v večih spokornih
molitvah, besede kesanja: „Gospod! raji umreti
kakor tebe še s kakim greham žaliti!"

3. Ves čas, odkar je bil Jezus vjet,
je izdajavec Juda Iškarjot zunaj mesta po
ozki, stermi dolini Hinom sem ter tje divjal,
kjer ni bilo nobene steze, po prekletim kraji)
po močvirji, polnim smeti in nesnage; hudobna
vest ga je grizla, bal se je svoje sence; bil
je čisto sam, le satan ga je lovil. Tedaj, ko
je Jezus v ječi bil, se je bižal sodnji hiši
Kajfežev. Počasi je taval in nesel je zaderg-
njeno mošnico krivičnih srebernikov — ceno
izdajanja — na pasu privezano. Bilo je že vse
mimo, in nepoznan je zaprašal stražo pred
hišo: Kako bo z Galilejcem? Rekli so mu:

V smert je obsojen in na križ bo pribit. Druge
je slišal med seboj se pogovarjati, kako gro-

213

zovito so ž njim delali in pa kako poterpež-
ljiv de je bil; de bo zgodaj v jutro še enkrat
postavljen pred veliki zbor, kteri ga bo slo¬
vesno obsodil. Ker je pa dan že napočil, in
so v hiši in okrog hiše spet robaniti začeli,
jo je Juda preč pobegnil, de bi ga ne spo¬
znali. Bežal je, kakor Kajn, pred ljudmi;
obupnost je rojila v njegovi duši. Pa kaj se
mu je pripetilo ? Prišel je tje, kjer so strašni
križ tesali. Bil je zdelan križ in delavci so
spali zaviti v svoje plahte. Nebo je bilo bledo
tje čez Oljsko goro, kakor de bi ga bilo groza
pogledati orodje našiga odrešenja. Juda se
pretrese in zbeži preč. Vidil je vislice, na
ktere je Gospoda prodal. Skril se je pa blizo
tam, de bi zvedil sklep jutranje sodbe. —
Premisli tu strah slabe vesti! O kako strašan,
grozoviten bo nekdaj za nespokorjeniga greš¬
nika pogled križa, ki se bo v svoji časti na
nebu prikazala!

Sveti zdiUjeji.

O moj Jezus! obišem te v duhu ▼
tvoji žalostni jedi, in smiliš se mi. Z
ranjenimi, golimi nogami stojiš na mokri
in merzli skali, trepetaje od mraza, pri¬
vezan na steber, s kervijo in pljunki
omadežan. Oh, kaj si vender preterpel

214

v ti strašni noči! Kako je mogoče, o ljubi
Zveličar! de sim jest marsiktero noč v
lenobi in preobilnim spanji, ali pa celo v
razuzdanosti in grehu že prebil, ko ti v
ječi terpiš! Tvoji svetniki molijo in jokajo,
uboge duše v vicah zdihujejo in te milu-
jejo! O moj ljubi Jezus! odpusti mi mojo
veliko lahkomišljenost! Zavoljo te britke
ječe, v kteri si molil tudi zame, te pro¬
sim, obvaruj me vender ječe večniga po¬
gubljenja! O moj Jezus! ne pripusti, de
bi bilo zgubljeno nad menoj toliko terplje-
nja, in spomni se tudi ubogih duš v vi¬
cah, ki brez nehanja zdihujejo k tebi;
reši jih iz une nesrečne ječe! Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: V Kristusu skrito živeti, in
vsih nepotrebnih ali posvetnih družeb se
ogibati.

Spominek.

„V ječi sim bil, in ste k meni prišli 4 *.
(Mat. 25, 36.)

215

Jutranje premišljevanje za
trinajsti dan.

Jutranja sodba čez Jezusa.

Juda obupa,

1. Ko je dan že napočil, bilo je že
svetlo, se zberejo Ana, Kajfa, starašini
ljudstva, in pismoučeni zopet v veliki sodnji
dvorani k sodnjimu zboru. Sodba ponočna ni
bila veljavna; je bila le, ker se je zavoljo
praznika mudilo, nekaka priprava, de so priče
zaslišali. Zdaj pa je bilo veliko zbirališe.
Ko so pa svet imeli zoper Jezusa, so govo¬
rili Nikodem, Jožef Arimatejic in še nekteri
zoper Jezusove sovražnike, ter so tirjali, de
bi se odložila ta reč čez praznike, de bi kak
hrup ne vstal, tudi nobene pravične sodbe
skleniti še ne morejo, so djali, ker te priče
*e ne strinjajo, kar so jih zaslišali dozdaj.
Veliki duhovni in vsa njihova stranka so bili
serditi čez ta ugovor, ter so jim očitali, de
taka sodba se ve de ni po njih volji, ker
vlečejo z Galilejcem in niso čisti njegoviga
nauka; zato so vergli iz zbora vse, ki so
za Jezusa govorili. Oni pa so terdili, de ne
privolijo v to, kar bodo v zboru sklenili, in
so sodnjo dvorano zapustili in ven šli. In od

216

takrat tudi niso več prišli v zbor. Potem
ukaže Kajfež uboziga, zmartraniga, zavarva-
niga Jezusa iz ječe pripeljati pred sodbo, in
sicer tako, de bi ga po sodbi brez odloga k
Pilatu gnali. Sodnji hlapci hite v ječo, rote
in preklinjajo Jezusa, ga odvežejo od stebra
in med sovanjem in pahanjem ga peljajo iz
ječe. Briči so ga, enako ubogi darilni ži¬
vini, skoz gnječo pred hišo že zbranih vojnih
hlapcev podili v sodnjo dvorano, in ko je bil
od vsiga prestaniga terpljenja tako strašno
zdelan, v umazanim oblačilu, se jim je studilo
nad njim, in še huje so divjali. Usmiljenja
ni bilo v nobenim judovskim serci. Kajfež
pa, poln jeze in serda do britkiga Jezusa,
mu je rekel: Če si ti maziljenec Gospodov,
obljubljeni Mesija, nam povej. In Jezus, je
zopet odgovoril in rekel: „Kakor vi pravite,
Jest sim“. Na to Gospodovo besedo so eden
čez druziga vpili: „Kaj potrebujemo še prič?
Sami smo iz njegovih ust slišali 11 . In tako so
slovesno sklenili smertno sodbo čez Jezusa
nedolžniga.

Še enkrat premisli, moja duša! to strašno
djanje proti Jezusu, in pa neizrečeno hudo¬
bijo teh ljudi. Uči se pa tudi od Nikodema
in Jožefa Arimatejca, kako hitro moraš be¬
žati iz družbe hudobnih. — Ne delaj znanja

217

s hudobnimi in ne bodi v njih drušini, varuj
se ne v sercu, ne očitno, če tudi le na videz
ž njimi potegniti, de tudi ti ne boš ž njimi
vred na večno pogubljen.

2. Juda izdajavec, ki ni šel deleč od
sodnje hiše, je zvedil, de je Jezus obsojen
k smerti; tudi je od nekaj ubogih, ki so tam
blizo bili, razne pogovore slišal; de ga k
Pilatu peljajo; ali visoki zbor je Galilejca k
smerti obsodil; na križ bo mogel; on, ki ga
je prodal, je bil njegov učenec in je malo
pred ž njim velikonočno jagnje jedel; jest
bi ne hotel biti deležen tega djanja; zares, ta
potepuh zasluži, de bi ga obesili in več ena-
ciga. — Tedaj je bila vojska strahu, pre-
pozniga kesanja in pa obupnosti v gerdi duši
Judeževi. Satan ga je spodil in stekel je preč.
Mošnjica s sreberniki na pasu privezana ga
je žvenkljaje bila po strani in mu je bila želo
peklensko. Hitro je tekel, pa ne za drugimi,
de bi se pred Jezusa na poti vergel in ga
milosti prosil, ne de bi ž njim umreti želel;
ne, ne de bi svoj greh pred Bogam skesano
spoznal, temuč de bi se znebil svojiga dolga
in prejetiga plačila za izdajanje, pa le pred
ljudmi. Letel je, kakor neumni v tempelj,
kamor se je podalo več sodnikov po skončani
sodbi, ki so bili spredniki drugih duhovnov,

10

Getzemani.

218

kteri so nje že čakali, pripravljeni za službo
Božjo; bilo je tudi nekaj starešinov ljudstva že
tam. V obupajočim kesanji ves zbegan stopi
Juda pred nje, sterga mošnjico s sreberniki
iz za pasa, jim jo pomoli, rekoč: „Svoj denar
vzemite nazaj, in Jezusa spustite! Jest raz-’
tergam svojo pogodbo: močno sim grešil, ne¬
dolžno kri sim prodal". Duhovni pa so se
začudeno pogledovali, potem so z napuhnje-
nim posmehovanjem v Juda vperli svoje oči,
odtegovaje svoje roke od ponujanih sreber-
nikov, kakor de bi se s plačilam izdaje
oskruniti ne hotli, in so djali: „Kaj nam zato,
če si ti grešil ? Če si nedolžno kri prodal,
glej ti sam; to je tvoja skerb, mi vemo,
kaj smo kupili od tebe, in smo ga smerti
krivega spoznali; ti imej svoj denar; mi ga
nočemo". In obernili so se zaničevaje od
Juda preč in so ga pustili samiga. Pri ti
priči ga prevzame serd in obupnost, de je
bil kakor neumen; lasje so mu stopili po
konci, preterga mošnjico, v kteri so -bili na¬
brani sreberniki, jih verže po tempeljnu in
beži iz mesta.

3. Kakor norec teče tedaj Juda v dolino
Hinom, in satan v strašni podobi na strani, ki
mu šepta vse prekletstva, ktere so preroki
zrekli čez to dolino, kjer so Judje nekdaj

219

svoje lastne otroke malikam darovali, de bi
ga v obupnost pripravil. Potem je zvonilo
po njegovih ušesih: „Kajn, kje je tvoj brat
Abelj ? Kaj si storil ? Njegova kri vpije k
meni v maševanje. Preklet si zdaj na zemlji!"
In ko je do potoka Cedrona priderl, in proti
Oljski gori se ozerl, ga je vse spreletelo in
preč se je obernil. Slišal je spet besede:
„Prijatel, čemu si prišel? S kuševanjem iz¬
dajaš Sinu človekoviga? Strašno hudo mu je
bilo; njegov duh je bil zbegan, in satan mu
je šeptal: „Tu čez reko Cedron je tudi Da¬
vid pred Absalomam bežal". Absalom je na
hrastu obvisel. David že je pel od tebe, re¬
koč : „Dobro so s hudim povračevali; terdiga
sodnika naj ima; satan naj mu bo na desni;
sleherna sodba naj ga obsodi, malo časa naj
živi, njegovo službo naj drugi prevzame; Go¬
spod naj ne pozabi hudobij njegovih očetov«
pregreh njegovih mater, ki je brez milosti
preganjal uboziga in umoril razžaljeniga; pre¬
kletstvo je ljubil, ima naj ga tedaj; kakor
obleko je nase vzel prekletstvo, in kakor voda
je drlo v njegov drob, kakor olje v njegove
kosti; kakor oblačilo je prekletstvo na njem,
kakor pas, ki ga večno opasuje". V tem groz¬
nim grizenji svoje vesti je bil prišel Juda na
pusti kraj, na groblje izmečka in na smerd-

10 *

220

Ijive mlakuže, do hriba pohujšanja, kjer ga
nobeden viditi ni mogel. Iz mesta se je razle¬
galo glasno vpitje. Satan mu je navdihoval:
„Zdaj peljajo v smert njega, ki si ga ti pro¬
dal. Ali veš, kaj je pisano: Kdor je izmed
bratov ali zmed Izraelovih otrok eno dušo ’
prodal, in je za njo plačilo prejel, naj bo
umorjen? Končaj se, nesrečni, končaj se!“
In Juda obupajoč je vzel verv in se je obe¬
sil na drevo, ki je rogovilasto rastlo v neki
globočini. In ko je visel, se je razpočilo nje¬
govo truplo in drob se je izsul na zemljo. —
Lej tu konec nespokorjeniga grešnika!

Sveti zdihljeji.

O Gospod, in moj Bog! o hudo,
hudo sim se pregrešil; veliko hudobij imam
nad seboj, in to tudi spoznam; vender ob¬
upati nočem; zakaj deje greh še tako velik,
je tvoja gnada še večji. Ne, o ljubez-
njivi Zveličar, Jezus Kristus! Neštevilne
moje pregrehe me ne bodo prestrašile, tudi »
me ne bodo v obupanje gnale, če premiš¬
ljujem tvoje britko terpljenje. Žeblji, ki
so prebodli tvoje češene roke, in sulica,
ki je odperla tvoje Božje serce, mi vpi¬
jejo na glas, de sim spravljen s teboj,
če te le ljubim serčno. V tvoje odperto

221

serce se hočem skriti, in tam bom mirno
in brez vse skerbi! O predobrotljivi Jezus!
v trojim naročji želim živeti, v tvojim
naročji tudi umreti. Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Večkrat na dan vero, upa¬
nje in ljubezen obuditi.

Spominek.

„Bog noče smerti grešnikove, ampak
de se spokori in živi“. (Eceh. 18.)

,   *w/® r Vvv‘ — ——

Večerno premišljevanje za
trinajsti dan.

Jezusa peljajo k Pilatu.

1. Ko so sodniki Jezusa k smerti ob¬
sodili, so ga izdali bričem, naj ga vnovič
zvežejo, mu, ker je k smerti obsojen, verige
na vrat denejo, in ga tako peljajo k Pilatu.
Že pred so Pilatu sporočili, naj bi priprav¬
ljen bil, eniga hudodelnika soditi, ker se za-

222

voljo praznika že zelo mudi. Godernjali pa
so čez rimskiga deželniga poglavarja, ker so
bili primorani, se k njemu podati; zakaj sami
niso smeli smertne sodbe skleniti v rečeh,
ktere niso le vere in tempeljnovih postav za¬
devale. De bi bili pa Jezusovo smert toliko
bolj opravičili, so ga tudi kakor hudodelnika
proti cesarju soditi dali, in tako je bilo obso-
jenje njegovo prišlo sosebno v roke rimskiga
poglavarja. Že, ko so Jezusa še le vjeli, so
veliki duhovni Pilatu sporočili, zakaj de so
predmestje Ofel in nekoliko Sionskiga hriba
z bojnimi hlapci obdali; pa eden druzimu niso
prav zaupali — veliki duhovni in Pilat. Tudi
on je čul, je sprejemal pisma in sporočila in
je dajal povelje. — Tako so tedaj Jezusa pe¬
ljali k Pilatu. Vzdignili so se z Jezusam s
Sionskiga hriba skoz nar bolj živo stran me¬
sta, kjer je bilo ravno zdaj vse polno ptuj-
cev iz vse dežele, in peljali so ga do sodnje
hiše Pilatove, ki je bila na zgornji strani tem-
peljna velikimu tergu nasproti. Kajfež in Ana
in več udov veliciga zbora so v prazničnim
oblačilu šli pred njimi. Pisane tožbe v za¬
vitkih so za njimi služabniki nesli. Za tem
so šli pismoučeni in drugi Judje, med temi
vse krive priče in serditi farizeji, ki so Go¬
spoda tožili. In kmalo za temi so peljali na-

22a

šiga ljubiga Gospoda Jezusa, obdaniga od
bojnih hlapcev in tistih šest služabnikov, ki
so bili že na Oljski gori zraven, kadar so
Jezusa vjeli, in so ga tudi v Jeruzalem spre¬
mili, deržaniga od bričev na verveh. Vse je
skup vrelo od vsih strani in se je gnjetlo
med to žalostno procesijo. Gospod od terpin-
čenja pretečene moči skor ni bil poznati;
omahljiva revna podoba z zmešanimi lasmi,
z bledim, od udarcev zateklim in zagorelim
obrazam. Milo - grozni pogled! Norčevaje
so mu kraljeve imena dajali in pod noge so
mu kamnje, polena in cunje metali, de bi
mu veličastni vhod cvetne nedelje oponašali,
nesramne pesmi so mu peli, in kakor so ve-
dili in znali, so ga na ti poti zaničevali.

2. Ne ravno deleč od Kajfeževe hiše je
v neki kot vgnana, britkosti polna, stala ža¬
lostna Mati Jezusova z Magdaleno in sv. Ja-
nezam, ki so čakali tega uhoda. Njena duša
je bila vedno pri Jezusu; pa kjer ji je bilo
le mogoče, je tudi telesno hotla biti blizo
njega; ljubezen ji ni miru dala, ter jo je
gnala na njegove pota in njegove stopinje.
Po ponočni poti k sodnji hiži Kajfeževi je
bila v tihi žalosti nekoliko časa v hiši, kjer
so zadnjo večerjo obhajali; vzdigne se spet,
se zavije v svoj plajš in svoje zagrinjalo ter

224

reče Janezu in Magdaleni: „Spremimo mojiga
Sina k Pilatu; s svojimi očmi ga viditi želim“.
Tedaj so šli po drugim potu in so naprej
prišli in čakali na vhod. Mati Jezusova je
pač dobro vedila, kako je ž njenim Sinam;
njena duša ga je vedno pred očmi imela; pa
njeno duhovno oko ga ni moglo viditi tako
zdelaniga, tako razdjaniga, kakor je bil s
človeško hudobijo v resnici postal. Tedaj pa
je zagledala strašno vresničenje svojih misel.
Serditi in ošabni Jezusovi sovražniki, veliki
duhovni praviga Boga, v posvečenih praznič¬
nih oblačilih, so memo šli polni laži in goljufije,
prekletstva in morije. Duhovni Božji so po¬
stali satanovi služabniki, — strašan pogled! —
potem hrup in šum ljudstva in vsih krivih prič
in tožnikov in na zadnje Jezus, Sin Božji,
Sin človekov, Sin njen, nečloveško zdelan,
zvezan, stepen, gnan bolj omahovaje kakor
gredoč, od gerdih bričev na verveh vlečen,
v dimu zasramovanja, zaničevanja in bogo¬
kletstva! Oh, ko bi ne bil on nar bolj ubogi,
nar bolj revni, edino mirni, v mili molitvi, v
ti nevihti oklenjeniga pekla, Marija bi ga
spoznala ne bila; in ko se ji približa, zdihuje
ona po človeško: „Gorje! ta je moj Sin! Oh,
res je moj Sin! O Jezus, moj Jezus!“ Hitro
so derli naprej. Gospod se je ginjen ozerl

225

na svojo Mater in omedlela je. Janez in
Magdalena sta jo peljala preč.

3. Pod hribam tempeljnovim je stala ne¬
koliko zvišana hiša rimskiga poglavarja Pi¬
lata. Po kamnitih stopnicah se je šlo v hišo,
od kodar se je vidil prostorni terg, ki je bil
obzidan v podobi veliciga mostovža, kjer so
prodajavci svoj smenj imeli. Štiri ceste so
deržale v ta terg. Tudi je stala tam velika
straža v prostorni hiši, z velikim dvoram na
sredi, in pod tem dvoram so bile ječe, kjer
sta bila tudi dva razbojnika zaperta. Vse se
je terlo tu rimskih vojakov. Blizo straže je
stal na tergu steber bičanja. Tudi več
drugih stebrov je bilo okoli po tergu; bolj
bližnji so bili za tepenje ljudi, daljni pa, de
so na prodaj postavljeno živino na nje pri¬
vezovali. Čez od stražine hiše na tergu je
bilo lepo visoko zidano omizje, s kamnitimi
sedeži, in s tega kraja, Gabata imenovaniga,
je govoril Pilat slovesno sklenjene sodbe. Po
kamnitih stopnicah v Pilatovo hišo se pride
na dvor, in preč pri vhodu na ta dvor je bilo
tudi eno tako zvišano omizje, kjer je Pilat
tožbe poslušal; tožniki pa so njemu nasproti
nekoliko niže na kamnitih plošah sedeli. Glasno
govoreči so se tu lahko zastopili. Do teh
sedežev, in ne dalje, so šli judovski duhovni

10 **

226

v sodnjo hišo Pilatovo. „In oni niso šli v
shodno hišo, de bi se ne omadežali, temuč
de bi smeli jesti velikonočno jagnje".

Spremi, moja duša! spet Jezusa po ti
žalostni poti; imej usmiljenje ž njim, in da
ruj te njegove stopinje in vse na ti poti Je¬
zusu dane zaničevanja, za svoje večkrat pre¬
grešne pota, ki si jih že storila; tudi daruj
njegovo vedno notranjo molitev, ki jo je za
svoje sovražnike po ti poti opravljal; tudi
njegovo molčanje, njegovo poterpežljivost!
Tudi imej serčno usmiljenje ž njegovo žalostno
Materjo! O de bi zamogel tudi ti z Magda¬
leno in Janezam jo spremiti, ž njo jokati,
jo tolažiti, ji svojo ljubezen skazovati: Stori
to saj v duhu; to lahko storiš! vsaka solza,
vsaki zdihljej, ki pride iz usmiljeniga, Iju-
beznjiviga serca, bo prijeten tvojimu Zve¬
ličarju.

Sveti zdihljeji.

O Jezus, moj Zveličar in Odrešenik!
ali mi je mogoče, toliki ljubezni se še
dalje ustavljati? Ali je mogoče, de vse
to verujem, in vender kaj druzega ljubim,
kakor tebe? Veržem se torej pred svo-
jiga Zveličarja, kteri je bil od sodbe k
sodbi peljan, ino rečem; O moj ljubez-

227

njivi Jezus! kako je mogoče, de, ker sim
te tolikrat in tako obilno razžalil, me ti
vender tako ljubiš? O moj Jezus! naj ob¬
čutim tudi jest vse tvoje bolečine in vse
britko terplenje tvoje deviške Matere Ma¬
rije! O ljubezen mojiga Jezusa! bodi ti
edina moja ljubezen! Marija, moje upanje,
prosi Jezusa za me! Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: V čast te žalostne poti Je¬
zusove kako prijetno obiskovanje opustiti.

Spominek.

„Iskala sim svojiga ljubiga po ulicah
in cestah mesta; iskala sim ga, pa ga
nisem našla“. (Vis. p. 3.)

Jutranje premišljevanje za
štirnajsti dan.

Jezus pred Pilatam.

1. Bilo je po našim okoli šeste ure, ko
so veliki duhovni in farizeji s strašno zde-

228

lanim Zveličarjem prišli pred hišo Pilatovo.
Veliki duhovni in Judje so šli le do sedežev
na obeh straneh pota med tergam in vhodam
v sodnjo dvorano, ter so se shodne hiše ogi¬
bali, de bi ne bili omadežani. Jezusa pa so
briči nekoliko bliže Pilata peljali. Pilat je
tedaj ven šel k njim na obzidano omizje.
Vojaki in stotniki so stali krog njega, po¬
stavili so tudi znamnja rimske oblasti. Ko je
vidil Pilat, kako hitro, med velikim hrupam
in vpitjem so priderli in revniga Jezusa v
njegovo hišo podili, jim je zaničevaje ošabno
rekel: „Kaj imate spet tako zgodaj? Kako
ste tega človeka tako strašno zdelali? Zgo¬
daj ste začeli biti in klati ?“ Oni pa so bri-
čem vpili: „Naprej ž njim v sodnjo hišo!“
Jezus je bil od bričev po kamnitih stopnicah
vlečen, in je prišel za omizje, od kodar je
Pilat govoril ž njegovimi tožniki. Ko je vi¬
dil Jezusa, od kteriga je že popred mnogo
slišal, tako strašno zdelaniga, in je vender ne¬
kaj častitljiviga na njegovim obrazu spoznal,
se je le še povikšalo nagnjusno zaničevanje
od judovskih duhovnov in svetovavcev v njem,
in žugal jim je, de ne bo obsodil Jezusa
nedolžno. Kekel je tedaj mogočno pa zanič¬
ljivo velikim duhovnam: „Kakšno tožbo pri¬
nesete zoper tega človeka ?“ Na to so raz-

229

draženi odgovorili: „Ko bi ta ne bil -hudodel-
nik, bi ti ga ne bili izdali“. Pilat jim je tedaj
rekel: „Vzemite ga vi, in ga po svoji po¬
stavi sodite". Judje so mu tedaj rekli: „Mi
ne smemo nikogar umoriti". Polni serda in
jeze so bili. Vse njihove pritožbe so bile
strašno silne in nagle, de bi pred zapoveda¬
nim praznikam z Jezusam skončali in zamogli
klati velikonočno jagnje. Oh, in oni niso
spoznali, de je Jezus sam pravo velikonočno
Jagnje!

2. Ko jih je tedaj deželski poglavar
silil, naj bi svoje tožbe povedali, so oni tri
posebne tožbe zoper Jezusa vzdignili, za
vsako je bilo deset krivih prič. Postavili so
jih pa tako, kakor de bi se bil Jesus zo¬
per cesarja vzdigoval. Napred so rekli:
„Tega smo našli, de zapeljuje naš narod. Je¬
zus je tedaj nepokojnež, zapeljivec naroda;
hodi okoli, ima zbirališa, prelomuje saboto,
ozdravlja v saboto". Pilat jim zaničljivo vmes
pravi: Sej mende niste bolni, sicer bi vas
ozdravljanje ne pohujševalo. Oni pa so vpili
naprej: On zapeljuje narod s krivimi nauki;
zakaj on pravi: Naj jemo njegovo meso in
pijemo njegovo kri in večno bomo živeli.
Pilat se je zjezil nad serditostjo, s ktero so
ga tožili; svoje stotnike je smehljaje pogle-

230

doval in Judam je ojstro med drugim rekel:
Meni se zdi, de hočete njegov nauk posne¬
mati in večno živeti, ste, kakor de bi hotli
res njegovo meso in kri jesti. — V drugo
so ga tožili: „De brani cesarju davke dajati 14 .
Pilat, ker to ga je kakor služabnika cesarje-
viga posebno zadelo, jih hitro zaveme: To
je gerda laž, to se mora do konca dognati.
— Judje pa so vpili in so tretjo tožbo vzdig¬
nili: Vender je temu tako; ker ta človek
pravi, de je Kristus kralj, maziljenec Gospo¬
dov, Mesija, obljubljeni, kralj Judov, in tako
ga tudi drugi imenujejo. Šumeči vhod je
imel v Jeruzalem, „Hozana Sinu Davidovi-
mu!“ so mu vpili, in kraljevo čast so mu
skazovali. Na to pritožbo, de je Jezus Kri¬
stus kralj Judov imenovan, je začel Pilat
nekoliko premišljevati. Šel je z odpertiga
omizja v pervo sodnjo sobo, in je rekel stra¬
žam, naj mu Gospoda tje pripeljajo.

3. Pilat je bil zgubljen, praznoveren
nevernik; razne misli je imel od sinov svojih
malikov, ki po njegovih mislih na zemlji ži¬
vijo, tudi mu je bilo znano, de so Judovski
preroki že njega dni maziljenca Gospodoviga,
Odrešenika, kralja prerokovali, in de veliko
Judov ga je ravno tačas pričakovalo. Vedil
je tudi, de so bili kralj iz Jutroviga pri He-

231

rodu, ki so popraševali po novorojenim kralji
Judovskim, de bi ga častili, in de je Herod
zavoljo tega veliko otrok umoriti ukazal. Te
govorice od Mesija, kralja Judov, je vse
vedil, pa zvesti malikovavec ni tega nič ver¬
jel; tudi si ni misliti mogel, kakšen kralj bi
on utegnil biti. De bi bil pa Jezus, tako reven,
tako zdelan, kakor je pred njim stal, ta ma¬
ziljenec Gospodov, ta kralj, kakor so ga
Judje tožili, ni misliti mogel in to se mu je
smešno zdelo. Vender ker so Jezusovi so¬
vražniki to, pravice cesarjeve prelomljivo pri¬
tožbo zoper njega prinesli, je ukazal Zve¬
ličarja pred sodbo peljati.

Premisli tu, moja duša! spet, kako ser-
diti, hudobni so ti tožniki, kako krive, kako
zaničljive njihove pritožbe! Ti gerdi ljudje
so se bali omadeževanja, ko bi bili v shodno
hišo stopili, pa se niso nič bali, usmertenje
Boga si nakopati, in toliko krivih priseg sto¬
riti. Premisli tudi tega noviga sodnika, na-
puhnjeniga in praznoverniga ajda in maliko-
vavca, ki še v praviga Boga veroval ni. Kaj
smemo tu pričakovati za Jezusa? Ozri se pa
tudi na svojiga, toliko zmartraniga, v neza-
popadljivi poterpežljivosti tihiga Jezusa, kako
za svoje sovražnike v duhu vedno moli. Žaluj,
zdihuj in moli tudi ž njim!

232

Sveti zdihljeji.

Zbudi se, moja duša! zbudi se iz
spanja svoje mlačnosti in lenobe in pre¬
mišljuj svojiga Zvličarja! Lej, kakor nar
krotkejši Jagnje Božje vse tiho prenese,
pripusti, de vsak ž njim dela in počne,
karkoli mu navdaja hudobija in jeza, ne
pa, kakor njegovo Božje veličastvo za¬
služi. Poglej zatekline in s kervijo ob¬
dano obličje; z zvezanimi rokami, z verigo
na vratu, tožen kakor zapeljivec in puntar
naroda, stoji pred Pilatom. Kaj praviš
k temu, moja duša! O človek, prah in
pepel, in vender tako napuhnjen! lej, kaj
počne Sin Božji! O usmiljenja vredni
grešnik! lej, pota, ktere on hodi! O
Jagnje Božje! ki odjemlješ grehe sveta!
O moj soduik! moj Bog! moje zveličanje!
Odpri, o Gospod! moje oči, in razsvetli
mojo pamet, de poznam pota, po kterih
ti hodiš in de tako spoznam pogubljenje
krivih potov! O moja nebeška luč, od¬
pusti mi mojo slepoto, razsvetli me in kaži
mi svoje pota, uči me, vodi me, de za¬
pustim svoje grehe in svoje hudobije, jih
objokujem pred teboj, in hodim tiste pota,
ktere me ti hoditi učiš! Amen.

233

Sklep.

Iz ljubezni do tebe o Jezus! skle¬
nem za dans: Nikoli od pregreškov dru¬
gih ne govoriti.

Spominek.

„Ljubezen ne misli nič hudiga u . (1.
Kor. 13, 5.)

Večerno premišljevanje za
štirnajsti dan.

Jezus pred Pilatam.

1. Jezus pa je stal pred deželnim po¬
glavarjem, in Pilat ga je z začudenjem gle¬
dal in mu rekel: „Ti si kralj Judov?“ Jezus
je odgovoril: „Govoriš to sam iz sebe, ali so
ti drugi povedali od mene?“ Tedaj je bil
Pilat nejevoljen, de ga je Jezus za tako ne-
umniga imel, tako revniga človeka po svoji
misli vprašati, če je kralj, ter je zabavljivo
odgovoril: „Kaj sim jest Jud, de bi to vedil?
Tvoj narod in včliki duhovni so te meni iz¬
dali, kaj si storil? 11  Jezus mu je veličastno
odgovoril: „Moje kraljestvo ni od tega sveta«

234

Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi
se moji služabniki pač bojevali, de bi ne bil
Judam izdan; zdaj pa moje kraljestvo ni
od tod“.

Jezus je hotel s tem reči: Z nebes sim
prišel, in želim vse ljudi seboj v nebesa vzeti.
Zato je moje kraljestvo višji, čeznaturno, ne¬
beško , in kdor hoče biti ud tega kraljestva,
ne sme iskati tega, kar je doli, ampak to,
kar je gori, kokor pravi apostelj. Tu doli na
zemlji pa je ljubezen do bogastva, poželenje
časti in našito vanj e mehkužnosti, ali z dru¬
gimi besedami: Poželenje oči, poželenje mesa
in napuh življenja. To torej moraš zaniče¬
vati, zatajevati, in za Jezusam v zaničevanji,
v revšini in terpljenji radovoljno hoditi. Vpra¬
šaj se tedaj, ali si dozdaj svet in njega na¬
puh zaničeval? Odtergaj se vsimu, kar ni
Bog, ne poželi nič druziga, kakor le Boga
in njegove ljubezni. Le Bog sam je vreden,
biti čez vse ljubljen. Vse drugo je neči-
merno, le Boga ljubiti in njemu samimu slu¬
žiti, ne.

2. Pilat je zaslišal resnobne Jezusove
besede nekako presunjen in zamišljeno je re¬
kel: „Tedaj si ti kralj? Jezus je odgovoril:
Ti praviš, de sim jest kralj. Jest sim v to
rojen, in v to prišel na svet, de pričam res-

235

niči. Vsak, kteri je iz resnice, posluša moj
glas. Pilat mu reče: Kaj je resnica? In ko
je bil to rekel, je spet šel ven k Judam“.

O Pilat! de bi bil saj še en trenutek po¬
čakal, de bi bil zvedil, kaj je resnica. Nje¬
govo serce je bilo že nepokojno, celo gi¬
njeno. Spoznal je, de je Jezus nedolžen;
vender ni na to resnobno mislil, vnemar je
to pustil in svoje zveličanje zapravil. Lej,
koliko prizanesljivo je bil Jezus s tem ajdam,
celo podučiti ga je hotel. Premisli pa tudi,
kako nevarno de je, resnico, ktero nam Bog
dans po pridigarjih in spovednikih ali z no¬
tranjim navdihovanjem kaže, kako nevarno
je, to resnico zaničevati, ali jo sicer poslu¬
šati, pa ne premišljevati, je ne spolnovati,
ampak lahkomišljeno jo zavreči. Oh, de bi
te tvoje premišljevanja ne bile brez vsiga
sadu! Prevdari tedaj, ali tudi storiš, na kar
te premišljevanje napeljuje ? Edino dobro
premišljevanje čez besede: „Kaj je resnica?"
bi bilo morebiti Pilata večniga pogubljenja
rešilo? Iši, oh, iši resnice, in živi po nji.
V besedah in v zgledu Jezusovim, v njego¬
vim terpljenji in smerti jo boš nar lože dobil.
Edino prava katoliška vera in zgled svetnikov
ti kaže, de greh in hudobije sovražiti, svet
in njega veselje zaničevati, le po nebesih

236

hrepeniti, vse poterpežljivo poterpeti, in le
Boga ljubiti — to je resnica; vse nasprotno
je laž.

3. Pilat je bil tedaj spet zunej na vi¬
sokim omizji. Jezusa ni mogel razumeti, to¬
liko pa je zvedil od njega, de ni noben kralj,
de bi bil nevaren cesarju; de noče nobeniga
kraljestva tega sveta; kraljestvo pa druziga
sveta cesarju ni mar. Velikim duhovnam je
tedaj zavpil z visociga omizja: „Jest ne naj¬
dem nobene krivice nad njim“. Vsa jeza se
je vnovič vnela med Jezusovimi sovražniki in
na enkrat so spet zagnali polno dolženja
proti njemu. Gospod pa je mirno molčal, ter
je molil za te uboge ljudi. In ko je Pilat se
proti njemu ozerl in mu rekel: „Nič ne od¬
govoriš ? poglej! koliko reči te tožijo 11 ; tudi
ni Jezus nič več odgovoril, tako de se je
Pilat čudil in si je mislil: Vidim, de imajo
le laž zoper tebe! Judje pa so naprej vpili:
Kaj? nič krivega ne najdeš nad njim? Kaj
ni to zadosti, „ker šunta vse ljudstvo, ker
uči po vsi Judeji, začenši od Galileje do
sem“. Ko je pa Pilat slišal Galilejo imenovati,
je nekoliko pomislil in potem vprašal: „Ali
je ta človek Galilejic in podložnik Herodov ?“
In tožniki so poterdili: Njegovi starši so
bili v Nazaretu, in zdaj je bil on večidel ?

237

Kafarnavmu. Pilat pa jim reče: če je temu
tako, de je ou Galilejic, podložni Herodov,
ga peljite k Herodu, tukaj je zavoljo praz¬
nika, in on naj ga sodi. Vesel je bil, misleč,
de se bo znebil tako obsojeniga nedolžniga
Jezusa; ker čudno se mu je vse to zdelo, in
zraven je imel še namen, se prikupiti s tem
Herodu, ki je že davno želel Jezusa viditi,
zakaj Herod in Pilat sta bila v sovraštvu
med seboj.

O zaničljivo djanje Pilatovo! ve, de je
Jezus nedolžen, vender iz strahu pred Judi,
de bi se jim ne zameril, se ni hotel nič po¬
tegniti za Jezusa! Rad bi se bil znebil tega,
pa iskal je le časniga dobička. Jezusa se je
celo poslužil, de bi se Herodu prikupil.

Sveti zdihljeji.

Ljubi moj Jezus! s svojimi besedami,
s svojim zgledam, s svojo smertjo in s
svojim vstajenjem si nas resnice prepričal;
ker nič nisi govoril, de bi ti zmotnjavo
ali laž očitati zamogli. Tvoje življenje je
bilo po tvojim nauku; s svojo smertjo si
ga poterdil, s svojim vstajenjem tako re¬
koč z nebeškim pečatam zapečatil. Do¬
deli mi gnado, de tudi jest ne le s svo¬
jim sercem, ampak s svojim djanjem in

238

nehanjem vse svoje življenje po tvojim
nauku živim, in do smerti v tistem stano¬
viten ostanem. Ne pripusti, de bi iz bo-
ječnosti ali pa zavoljo hvale ljudi, ali celo
zavoljo časniga dobička odstopil od tvo¬
jih zapoved. O moj ljubeznjivi Jezus! kaj r
bi mi pomagalo, ko bi tudi ves svet pri¬
dobil, na svoji duši pa škodo terpel? Le
edino tebe hočem ljubiti, ko bi tudi za¬
voljo tega bil zaničevan. Hrepenim le po
tvoji ljubezni; le ta sama zamore nasititi
moje serce, ki je stvarjeno le za Božjo
ljubezen. O ljubezen, spremeni moje serce
v Čisto ljubezen, in vse pokončaj, kar je
še tebi na poti. Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Svojiga serca ne navezo¬
vati na pozemeljsko.

Spominek.

„Moie kraljestvo ni od tega sveta“.
(Jan. 18, 36.)

r 1* 1

f

239

Jutranje premišljevanje za
petnajsti dan.

Jezusa k Herodu peljajo.

1. Pilat je ukazal Jezusa spet iz sod-
nje hiše k njegovim sovražnikam peljati;
tudi je Herodu poslal stotnika, de bi mu na¬
povedal prihod njegoviga podložnika, Gali¬
lej ca Jezusa Nazareškiga.  Sovražniki
Jezusovi so bili vsi razkačeni čez to, de jih
je Pilat z Jezusam tako odpravil, pred vsim
ljudstvam osramotil, in ker so mogli naprej
k Herodu iti. To se jim je zdelo preveč in
svoj gerdi serd so spet hotli nad nedolžnim
Jezusam zliti; zato so ga z vojnimi hlapci
obsuli in naglo peljali proti Herodu čez terg
in ceste, kjer je bila vedno večji gnječa
ljudi, ki so vreli iz vsih krajev skup. Ljudje
bo stali v trumah, kakor so iz mnogih krajev
Judeje prišli na praznik, namešani s serditimi
farizeji iz vsih krajev, kjer je Jezus učil,
Id so šuntali omahljivo, začudeno ljudstvo
zoper Jezusa. Pri rimski veliki straži, pred
hišo Pilatovo in na več krajih mesta so bili po¬
stavljeni rimski vojaki. Sodnji hlapci so gnali
Jezusa, vnovič zvezaniga med sovanjem in

240

tepenjem v silni naglici čez z ljudmi natla¬
čeni terg, po drugi cesti proti hiši Herodovi,
ki je bila višje od terga v novim mestu. Ni
bilo ravno deleč do tje, in truma rimskih
vojakov je šla ž njimi. Bili so ti vojaki iz
zgornjih Lahških dežela doma. Sovražniki Je¬
zusovi pa, serditi, ker so mogli ž njim okoli
hoditi, niso jenjali, ga zaničevati ter so briče
dražili k sovanju in pahanju. In tako se je
pričela spet nova versta terpinčenja za Je¬
zusa.

2. Marija je zavoljo britkega pogleda
svojiga preljubeznjiviga Sina na poti proti
Pilatu omedlela, in ko se je komaj malo opo-
čila, je šla s sv. Janezam do dvorane Pilatove.
Med vso to tožbo pred Pilatam je stala Marija
z Magdaleno in Janezam med ljudstvam v
voglu nekiga mostovža na tergu, ter je slišala
z grozovitnimi bolečinami to vpitje in razsa¬
janje. Ko je bil pa Jezus k Herodu peljan, je
šel Janez s sv. Devico in z Magdaleno nazaj
po kervavi poti do Kajfeža, Anata, skoz Ofel
celo v Getzemani na Oljsko goro; in kjerkoli
je Jezus padel, ali se mu je kaj hudiga
zgodilo, so postali, žalovali in ž njim terpeli.
Večkrat je presveta Devica padla na zemljo,
je kušnila tla, kjer je Jezus padel, in Mag¬
dalena je v žalosti vila svoje roke, in sv. Janez

241

je jokal, ji tolažil, ji vzdignil in naprej pe¬
ljal. — To je bil pervi začetek sv. Kri-
ževiga pota, to je: milo premišljevanje in
češenje Jezusoviga terpljenja, še preden je
bilo končano. Takrat že je objokovala in
častila izvoljena, gnade polna Mati stopinje
svojiga Sina in Boga. O kakšno sočutje!
Kako je šel z neusmiljeno močjo ojster meč
skoz njeno serce in je boleč v njem zasajen
ostal! Tako je šla nar čistejši, neomadežana
Devica in Mati v zgled sveti cerkvi po sto¬
pinjah križeviga pota naprej, de bi neskončno
zasluženje Jezusa Kristusa — na vsih teh
krajih, kakor drage kamne nabirala, kakor
cvetlice na poti tergala in jih nebeškimu Očetu
za vervajoče darovala. Vse, kar je bilo kdaj
svetiga pri človeštvu od nekdaj do zdaj, vsi,
kteri so zmiraj in kdaj ljubezen in terpljenje
Gospodovo premišljevali, so hodili, žalovali
po tem sv. Križevim potu, molili, darovali s
sercem Gospodove Matere, ki je tudi zvesta
Mati njegovih vernih otrok in sv. cerkve.

3. Magdelena je bila od bolečin vsa
prevzeta. Neizrekljivo, sveto ljubezen je imela
do Jezusa. Pa kadar je svojo dušo v lju¬
bezni do Jezusa k njegovim nogam vso zliti
hrepenela, kakor nekdaj dišeče mazilo na
njegovo glavo, se je postavilo brezdno med
Getzemani. 11

242

njo in njeno ljubezen. Neizrekljiva je bila ža¬
lost čez grehe, neizrekljiva hvala za odpuše-
nje. In kadar je v svoji ljubeznji svojo zahvalo
kakor dim kadila proti Jezusu vzdigniti hotla,
je vidila Jezusa zaničevaniga, v smert pelja-
niga, tudi zavoljo njenih pregreh, ktere je nase
vzel. Tedej se je zavzela njena ljubezen za¬
voljo storjenih grehov, za ktere je Jezus mogel
toliko terpeti, ter se je v duhu pogreznila v
brezdno kesanja, kteriga ne izliti, ne na¬
polniti zadosti ni mogla, in spet se je v hre¬
penenji vzdignila po- svojim Gospodu in Uče¬
niku, in vidila ga je v strašnem britkim ter-
pljenji. Tako je bila njena duša nekako pre-
tergana med ljubeznijo in kesanjem, med za¬
hvalo in premišljevanjem nehvaležnosti njeniga
naroda do svojiga Zveličarja. In vse to se
je bralo na njenim obrazu, v njenih besedah
in njenim obnašanji. Janez pa je ljubil in
terpel in je spremljeval Mater svojiga Uče¬
nika, svojiga Boga, * ki je terpel tudi za nje¬
ga, ter je gledal v prihodnost na Križevim
potu, po kterim so ti trije pervi molili.

O duša moja! spremljaj tudi ti pogosta-
ma te svete ljudi po Križevim potu Jezuso-
viga terpljenja, saj v duhu; zedini se ž njimi,
žaluj, objokuj, moli in daruj ž njimi vse, kar
je tvoj Zveličar preterpel na tem svetim, bo-

lečin polnim Križevim potu, in hodi po njiho¬
vih stopinjah za njimi!

Sveti zdihljesji.

Na Križevim potu, pravijo svetniki,
dobi grešnik svojiga Zveličarja, spokornik
svojo pomoč in podporo, žalostni svoje
tolažilo, ubogi svojiga bogatiga, radodar-
niga Gospoda, nadleževani svoje pribeža-
liše, nevedni svojiga učenika, ovca svo¬
jiga pastirja, dete svojiga očeta, pravični
svojiga plačnika, ljubijoči svojo ljubezen,
umirajoči svoje zagotovljenje, duša v vicah
svoje rešenje. Tako je tedaj sv. Križev
pot zares kraljeva pot v nebesa, kjer Je¬
zusa vselej lahko najdemo, in njegovih
gnad in zasluženi deležni biti zamoremo.
In jest, o moj Zveličar! bi ne hodil po
h poti, kjer si ti nam naprej šel, kjer
so Marija, Magdalena in Janez, kjer so
vsi svetniki po tvojih kervavili stopinjah
za teboj hodili ? Ali bi jest mar gnad in
milost na drugim kraji iskal ? Nikakor ne!
O Jezus! prav dostikrat, vsaki dan naj ho¬
dim po tem svetim Križevim potu; vsaka
stopinja, ktero si ti tam storil, je drajši,
kakor zlato, vsaka solza tam prelita ime-
hitniši kakor biseri; vsako zasramovanje,

244

vsako terpljenje, vsaka bolečina, ki si jo
tam občutil,! drajši, kakor balzam; vsaka
kaplja ker vi, ki si jo tam točil, drajsi,
kakor drage kamna, podobna dišeči cvet¬
lici, ki nebo in zemljo s svojo dišavo na-
polnuje! O pripusti mi tedaj, de zvesto in t
skerbljivo nabiram te zaklade, ki so nar
imenitniši gnade za večno življenje! Amen,

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Sveti Križev pot večkrat
obiskati ali moliti.

Spominek,

„Križev pot je kraljeva cesta v ne¬
besa 1 '. (Tomaž Kempčan.)

Večerno premišljevanje za
petnajsti dan.

Pilat in žena njegova,

1. Že pri zadnji, tretji tožbi Judov č eZ
Jezusa je Klavdija Prokle, Pilatova žena

245

poslala služabnika do Pilata, ki mu je spo¬
ročil, de želi ona nekaj silnega ž njim go¬
voriti ; in ko so Jezusa k Herodu peljali,
je bila skrivaj na visokim mostovži, ter je
veliko gnječo s straham in grozo gledala,
gnati se čez veliki terg. In tedaj je Pilat se
sošel ž njo v neki vertni lopi zad za svojo
dvorano. Klavdija je bila vsa zbegana. Bila
je velika, zala ženska, pa bleda; tančica ji
je visela po herbtu od glave; njeni lasje krog
glave spleteni z lepotijami vmešani, tudi uhane
in druge zlatine po vratu, spredej zapetnico,
s ktero je svoje dolgo oblačilo zapeto imela.
Dolgo je s Pilatam govorila, ga prosila in
rotila pri vsim, kar mu je sveto, se ne pre¬
grešiti nad Jezusam, tem prerokam, tem nar
svetejšim vsih svetnikov. Pripovedovala mu
je čudne prigodbe ali sanje, ktere je o njem
imela; zakaj „veliko je v sanjah terpela za¬
voljo njega. 11  Vidila je v sanjah vse nar ime-
nitniši čase Jezusoviga življenja; videli ozna¬
njenje Marii Devici, Jezusovo rojstvo, molitev
pastircev in kraljev, Simeonovo prerokova¬
nje , beg v Egipt, morije nedolžnih otrok
in tako dalje. Vidila je tudi druge čase nje-
goviga svetiga zveličanskiga življenja; vidi¬
la njegovo svetost, njegovo neskončno ter-
Pljenje v toliki ljubezni in poterpežljivosti,

246

pa tudi svetost in bolečine njegove Matere;
zraven pa tudi prederznost in hudibijo nje¬
govih sovražnikov, v nar strašnejših podobah.

To vse je po noči terpela, ter je veliko
Čudežev in resnic, nektere bolj temno, ne-
ktere bolj na tanko spoznala. Vsa prestra¬
šena je tedej na vse zgodaj sporočila Pilatu,
kar mu je zdaj z veliko grozo in straham
pripovedovala; ker ni vsiga razumela, tudi
prav dopovedati ni mogla; pa prosila ga je,
zdihovala pred njim in mu radovala zato.

2. Pilat se je čudil temu, kar mu je f
pripovedovala ter je bil ginjen. Vidil je, de
se vse to strinja s tem, kar je on sam slišal
sem ter tje o Jezusu, pa de se tudi strinja
s serditostjo Judov, z molčanjem Jezusovim
in ž njegovim terdnim pa čudim odgovoram
na Pilatovo vprašanje; postal je omahljiv, ne-
pokojin , je poterdil misli svoje žene in je
rekel, de je že Judam zaterdil, de ne najde '
nič kriviga nad njim; de ga tedaj ne bo ob- ,
sodil, ki je vso Judovsko hudobijo spoznal, ^
Pomiril je svojo ženo, ji je s prisego žago-
tovil, de ga on ne bo obsodil. Celo neko
zagotovilo, perstan ali pečat ji je zato dal, j
In tako sta šla spet vsaksebi.

O kako čudno si je Gospod prizadeval

247

in je tega ajdovskiga sodnika svaril, de bi
ga opomnil velikosti njegove pregrehe in pri-
hodtijiga odgovora, ako Jezusa nedolžno ob¬
sodi, de se nikakor izgovarjati ne bo mogel t
de ni vedil, kdo je Jezus! kako ljubeznjiv,
pa tudi pravičen je Gospod, On nobeniga
noče v skušnjavo zapeljati ali čez moč moči ga
skušati. O de bi bil pač Pilat se poslužil
teh velikih gnad in Božjih navdajanj! Pre¬
misli, ali si bil ti bolj zvest pri enakim Božjim
opominovanji in navdajanji, s kterim te je
Bog grehov obvarovati hotel ? —

3. Pilat je bil zmoten, lakomen, omah¬
ljiv, napuhnjen in zaničljiv človek, ki je v
vse privolil brez vsiga strahu Božjiga, če
mu je le kak dobiček kazalo ali všeč bilo,
ter je razno malikovanje in vedeževanje uga¬
njal, kadar je v kako zadergo prišel. Tudi
Z( laj je bil ves zmoten; s svojimi bogovi je
vedno imel opraviti, na skrivnim jim je v
svoji hiši kadilo zažigal in od njih vsakterih
znamenj pričakoval. Imel je tudi še druge
neumne prazne vere. Satan ga je motii, mu
zdaj to, zdaj uno silil. Kmalo je mislil, Je¬
zus , ker je nedolžen, mora biti oprosten; pa
je spet menil, njegovi bogovi bodo zato žaljeni,
se nad njim znosili, ker hoče tudi Jezus Bog
hiti in bi njegovim bogovam kaj škodovati

■248

zamogel. Pa je spet premišljeval čudne po¬
nočne sanje svoje žene, ktera Jezusa nikoli
popred vidila ni, in to je omahljiviga Pilata
zelo nagibalo, de bi Jezusa oprostil, tudi je
to v drugič že sklenil. Pravičen je hotel biti,
pa ni mogel, zakaj vprašal je: „Kaj je res¬
nica ? 11  pa odgovora ni čakal. Jezus Naza-
reški, kralj Judovski  je resnica.

Premisli, kako reven, kako nesrečen je
človek, ki nima nobene vere in ne veruje pra-
viga Boga. Vse verjame, samo resnice ne ve¬
ruje. Poprašaj se tudi, ali nimaš tudi ti na
kake vraže, prazne vere ali take reči večjiga
zaupanja, kakor na Boga? —

Sveti zdihljeji.

Jezus nas nič ne potrebuje, pravi sv.
Alfons Ligvori; Jezus je ravno tako mogo¬
čen, če ga mi ljubimo ali ne. Vender
Jezus tako serčno želi, de bi ga ljubili,
kakor de bi v ljudčh bilo njegovo zveli¬
čanje. O-duša moja! Bog išetako skerbno
ljubezni revniga červa te zemlje; kdo bo
to zapopadel ? Sej bi bila že velika gna-
da, ko bi bil nam, o ljubeznjivi Zveličar!
le pripustil, te ljubiti; pa tako željno hre¬
peniš, de bi ti mi svoje serce darovali-

249

„Daj mi svoje serce, moj sin! 1 * Pa po¬
slušajte in čudite se še bolj : Če te tudi,
o Jezus! nehvaležna duša spodi, je ti
vender še ne zapustiš; pred vratmi njeni-
ga serca obstojiš, kličeš in terkaš, de bi
te spet še sprejela. „Stojim pred vratmi
in terkam.“ Oh, celo svojih smertnih so¬
vražnikov išeš, de bi jih rešil, dobri pa¬
stir ! O moj Jezus! ali nas tolika prošnja,
toliko silno hrepenenje ne bo nagnilo, tebe
ljubiti ki tako serčno želiš od nas ljub¬
ljen biti ? O moj Bog, jest te ljubim ! Daj
mi vender, de te večno ljubim.

Sklep.

Iz ljubezni do tebe o Jezus! skle¬
nem za dans: Vsaki dan svojo vest spra¬
ševati in notranje navdajanja slušati.

Spominek.

„Stoiim pred vratmi in terkam“.
(Skriv. raz. 5.)

11

250

Jutranje premišljevanje za
šestnajsti dan.

Jezus pred Hcrodam.

l. Poslani služabnik Pilatov je bil pred
Jezusam prišel k Herodu. In Herod je Jezusa '
že pričakoval na velikim mostovži, kjer je na
nekim visokim sedeži na blazinah sedel. Ve¬
liko njegovih dvornikov in vojakov je bilo
krog njega zbranih. Vdliki duhovni so se po
dolgim mostovži na dve strani postavili; Jezus
je pri vhodu stal. Herodu se je kaj dobro
zdelo, de mu je Pilat prepustil, Galilejca
pred veliko duhovšino očitno soditi. Ves pre¬
vzet in napuhnjen je bil zavoljo tega; tudi
to se mu je dobro zdelo, de je imel pred se¬
boj toliko ponižaniga Jezusa, kteri se mu je
popred le ogibal. Janez Kerstnik je tako slo¬
vesno , imenitno govoril od njega, tudi Hero-
dijani in drugi prilizniki so mu že toliko od
Jezusa pripovedovali, de je želil ga viditi
Posebna radost ga je obhajala, ko je Še le *
mislil, kako imenitno bo sodil pred svojimi
dvorniki in pred velikimi duhovni. Zvedil je
pa tudi, de Pilat ni nobene krivice najdel nad
njim. To je bilo njegovi hinavšini ravno prav;
zato je nekako zaničeval tožnike, kar jih j®

251

pa le Se bolj dražilo. Z vso silo so gnali
8voje pritožbe preč, ko so na mostovž sto¬
pili. Herod zanje ni veliko maral, radovedno
je le Jezusa gledal, ki je bil tako reven, tako
zdelan, z zmešanimi lasmi, z razbitim, s ker-
vijo in blatam pokritim obličjem, z omadeže-
nim obačilam, in ta grozni pogled je meh-
kužnimu, nečistimu kralju gnjušenje in nekako
milovanje obudil. „Kako si upate tako zde-
laniga, omadeženiga človeka pred me pripe¬
ljati? 1  serdito reče, ter se hlini v vsim Pilata
posnemati. Očital je tedej duhovnam njih gro-
zovitnost in jim reče: „Vidi se na njem, de
je mesarjem prišel v roke.“ Jezusu pa se je
prav prijazniga hlinil.

2. Tedej je bil Herod prav zgovoren,
celo jezičen proti Jezusu, ter mu pripovedo¬
val vse, karkoli je vedil ali slišal kdaj od
njega. Nar pred ga je več reči spraševal,
tudi čudežev je želel od njega; ker je pa
Jezus le molčal in tiho pred se gledal, je bil
Herod jezen, ker je bil tako pred vsimi
osramoten; vender je pa to skrival pred pri¬
čujočimi, in je zato mnogo vprašanj Jezusu
dajal. Pervič se mu je prilizoval zelo takole:
^al, težko mi je, de te taciga vidim. Ve-
*'ko sim že slišal od tebe. Kaj praviš na
te pritožbe? Le molčiš? Veliko so govorili

252

od modrosti tvojih naukov; želim, de bi ti
svoje tožnike dobro zavernil; kaj praviš ? Ali
je res, de si ti kralj Judov ? Ali si res Sin
Božji? Kdo si ti? Slišim, de znaš čudeže
delati; pokaži mi. Veš, de te jest lahko re¬
šim. Ali je res, de si dal slepim viditi ? Ali
si ti Lazarja od smerti obudil? Si ti veliko
tavžent ljudi z malo kruham nasitil? Zakaj
ne odgovoriš? Zarotim te, pokaži en čudež.
Bo tebi v prid, i. t. d. Jezus je pa na vse
te čenčarije molčal. Dobro je vedil hudobijo
in nesramnost Heroda, ki je z ženo svojiga
brata v prešestvu živel in je zavoljo tega
greha tudi že sv, Janeza Kerstnika umoriti
dal. Tudi nam je Gospod s tem pokazal, de
čudežev ni delal, de bi nečimerni radoved¬
nosti ž njimi stregel. Veliki duhovni pa in
pismarji so stali in Jezusa terdo tožili.

3. Herod pa, akoravno ves jezen za¬
voljo molčanja Jezusoviga, je vender le hotel
mošk biti. On ni hotel Gospoda obsoditi, ker
ga tudi Pilat ni obsodil; in ravno s tem se
je hotel Pilatu prilizniti pričo velike duhov-
šine. „Herod pa s svojimi vojaki ga je za¬
ničeval in zasramoval, in ga je oblekel v
belo oblačilo in ga je nazaj poslal k Pilatu. 11
Oh, koliko zasramovanja je mogel Jezus tedej
spet terpeti! Peljali so Gospoda na veliko

253

dvoriše in so ga neizrekljivo vnovič zaniče¬
vali ; to dvoriše je bilo v sredi Herodove dvo¬
rane, in Herod na ravni strehi stoječ je ne¬
kaj časa gledal, kaj so vse ž njim počeli.

■Vergli so mu belo sramotljivo oblačilo med
gerdim rohlanjem čez glavo; pripogovali so
se zdajci pred njim, sem ter tje ga pahali,

ga nesramno zapljevali; v obraz so ga
bili, ker kralju odgovarjati ni hotel, kra¬
ljeve čast so Mu norčevaje skazovali, blato
vanj metali, neusmiljeno so vali, krog njega
plesali, celo na tla ga pobili in grozovito

vlačili; celo najeli so briče, kteri so ga s
pestmi in kolmi bili. Neusmiljeno je bil zmar-
tran, zdihovaje se je od terpljenja tresel;

oni pa so njegovo zdihovanje nesramno opo¬
našali in pri vsakim novim terpinčenji velik
hrup in šum zagnali. Ni ga bilo nobeniga,

de bi bil usmiljenje imel ž njim. Kri pa je
tekla v curkih čez njegovo obličje, in več¬

krat je padel na tla pod težo njihovih udarcev.
Oh, mende so le jokajoči angelji Njegovo

glavo mazilili; zakaj brez posebne pomoči

Božje bi več živ biti ne mogel. Tako so te¬
daj Jezusa kakor norca, neumniga imeli. Je¬
zus pa je hotel sprejeti to belo sramotljivo
oblačilo, de bi bil zadostil za napuh in neči¬
mrnost v obleki, s ktero mi toliko Boga ža-

254

limo, in tudi, de bi nam s tem pokazal, dc
je prišel na svet, nam dati oblačilo nedolžno¬
sti, ktero smo z grehi zgubili; in de zamo.
remo svoje dušno oblačilo čisto — belo oprati
v njegovi Rešnji Kervi. Premisli to, moja
duša! in obžaluj vse grehe, ktere si v ti reči
storila!

Sveti zdihljejL

O moj Bog! zakličem s sv. Alfonzam
Ligvorjem, tudi jest sim te zaničeval in
zasramoval, kakor pekdaj Herod. Ne ka¬
znuj me tako, kakor si Heroda, de bi nam¬
reč več ne govoril z menoj! Herod te ni
spoznal, kar si v resnici bil; jest pa te
spoznam, de si moj Bog. Herod ni obža¬
loval, ko te je razžalil; jest pa iz vsiga
serca to obžalujem. Herod te ni ljubil;
jest te pa iz serca ljubiti želim in te lju¬
bim Čez vse. — O moj Bog! ne vzemi
mi glasu svojih navdajanj! Povej mi le,
kaj ti tirjaš od mene. S tvojo močjo
hočem storiti vse! Marija, moje upanje,
prosi Jezusa za me!

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! skte-
nem za dans: Se v molčečnosti vaditi 10
vse nepotrebno govorjenje opustiti.

255

Spominek.

„V molčečnosti in v upanji bo vaša
moč“. (Izaija 30, 15.)

Večerno premišljevanje za
šestnajsti dan.

Jezusa pcljajo od Heroda k Pilata nazaj.

1. Ko so viliki duhovni in sovražniki
Jezusovi vidili, de tudi Herod Jezusa noče
obsoditi, so bili vnovič vsi razkačeni in zdiv¬
jani. Poslali so nektere zmed se v tisti kraj
mesta, kjer je bilo nar več farizejev, ter
so jim denarja poslali rekoč, naj z vsimi svo-
jimi ljudmi pred Pilatovo hišo gredo, naj
med ljudstvo denarje dele, de bo 'silama tir-
jalo smert Jezusovo. Druge pa so razposlali
okoli, de naj ljudem dopovedujejo, če ne
bodo tirjali smerti Jezusove, si bodo sodbo
Božjo nakopali. Tako so ljudstvo šuntali in
S* 1  s svojim žuganjem vsiga zbegali; kakor
so vedili in znali, so zoper Jezusa ljudstvo
dražili; Herodovim vojakam so denarje metali,
de bi Jezusa še bolj serdito martrali; za¬
kaj mislili so, de naj bi raji bil umorjen,

preden bi ga Pilat oprostiti mogel. Podali
so se tedej z Jezusam od Heroda nazaj k
Pilatu. Sram jih je pa bilo , ker so neobso-
jeniga spet nazaj peljali tje, kjer je bil že
nedolžen spoznan. Šli so po drugi daljni
poti, de bi Jezusa lože in dalje terpinčili.
Pot je bila gerda, kamnita, roglata. Vlekli
so Gospoda v neizrečenim zaničevanji in za¬
sramovanji. Dolgo sramotljivo oblačilo mu
je hojo še opoveralo, po blatu se je vleklo;
nekterikrat je padel na tla in med udarci na
glavo in sovanjem z nogami je bil na verveh
spet po konci potegnjen. Oh, kako strašna
pot! Jezus je molil, de bi zdaj ne umeri, de
jbi dopolnil svoje terpljenje za nas!

2. Bila je že osma ura preč, ko so tako
zdelaniga Jezusa po drugi poti čez veliki
terg spet prepeljali pred Pilatovo hišo. Ljud¬
stva je bilo neizrečeno veliko; ptujci iz vsih
krajev večidel skupaj, med njimi so farizeji
se gnjetli in šuntali zoper Jezusa. Pilat pa,
ker se je vstaje ali punta bal, je postavil
okoli tavžent vojakov po tergu, pri veliki
straži in okoli svoje dvorane. Presveta De¬
vica Marija, sv, Magdalena in druge svete
žene, kakih dvajset skupaj, so med tem z
Oljske gore prišle nazaj in so stale v kotu
nekiga mostovžu, kjer so vse lahko vidile m

257

slišale, tudi sv. Janez je bil od začetka med
njimi. Jezusa so peljali v sramotljivim obla¬
čilu skoz gnječo ljudstva, ki je med smeham
in vpitjem se iz njega norčevalo. Neki dvorni
Herodov služabnik je že Pilatu sporočil, kako
dobro se je Herodu zdelo, ker mu je Pilat
to sodbo prepustil, de pa nad tem imenitnim
Galilejcem nič krivice ne najde, de se mu le
mutast norec zdi, in ga tudi kakor norca na¬
zaj k njemu pošlje. Pilatu je spet to dopadlo,
de je Herod njegovo sodbo poterdil in ni
Jezusa obsodil; mu je pozdravljenje poslal,
tako de sta se sprijaznila tisti dan, ki sta
bila popred v sovraštvu med seboj. Jezus je
bil tedej čez terg pripeljan v Pilatovo dvorano
Po kamnitih stopnicah na razvišano zidano
omizje. Med neusmiljenim sovanjem bričev
je stopil na dolgo sramotljivo oblačilo, ter je
oa bele stopnice tako hudo padel, de je na
oje kri iz njegove glave tekla. Sovražniki
Jezusovi pa, ki so spodej na dolgih klopeh
ostali, in vse ljudstvo je zagnalo veliko kro¬
hotanje in smeh nad tem padcam, in briči so
Jezusa so vali naprej.

Spremi tedej svojiga Zveličarja v duhu;
bušni kaplje svete kervi, ktera je tekla na
te  stopnice in daruj jih nebeškimu Očetu za
sv °je grehe, v ktere si padel. Imej usmi-

258

Jjenje s tem bolečim padcam Jezusa, svojiga
Odrešenika!

3. Pilat je slonel na stolu z blazinami
ne zvišavi. Majhna mizica je bila pred njim,
na mizi so ležale znamnja rimske oblasti,
Tudi zdaj so stali nekteri stotniki in drugi
možje z zavitki v rokah krog njega, kakor

popred. Vzdignil se je Pilat in je zaklical
„velike duhovne, poglavarje in ljudstvo, in
jim je rekel. Pripeljali ste mi tega človeka,
kakor de bi odvračeval ljudstvo; in glejte,
jest sim ga vpričo vas izprašal, in nisim na¬
šel nobene krivice nad tem človekam v tem,
česar ga tožite. Pa tudi Herod ne; zakaj

poslal sim vas bil k njemu, in glejte, nič
smerti vredniga ni bilo najdeno nad njim-

Pretepel ga bom tedej in spustil. 11  Na to se

vzdigne hudo mermranje in vpitje med fari'
žeji, in ljudstvo so še bolj šuntali, in denarje
med nje metali. Zaničljivo jih je Pilat za-
vračeval, ojstro jim je očital, rekoč: Ali ne
bodo še dans nedolžne kervi pri klanji obilno
teči vidili? Kako velika je pač slepota Pil a '
tova! Vidi, de je Jezus ves nedolžen, to očitno
spozna, de ne najde nič krivice nad njim, > Q
vender pravi: „Pretepel ga bom tedaj in sp u '
stil.“ Ako je nedolžen, zakaj ga hočeš tepsti?
Kaj te sili, Zveličarja tepsti dati ? Oh, l 0

259

gola boječnost pred ljudmi in posvetna mo¬
drost; Judam je hotel s tem saj nekaj privo¬
liti , se jim s tem prikupiti. Mislil je more¬
biti, s tem jih potolažiti. Mar je bilo za ubo-
ziga Jezusa? de bi le sam s častjo pred sve-
tam se zmuznil iz te njemu toliko sitne pravde.
0 nesrečna posvetna modrost!

Sveti zdihljaji.

Ni je vedi bolečine, pravi sv. Alfonz,
za serce, ktero ljubi, kakor je bolečina
ta, če vidi, de se zaničuje njegova lju¬
bezen. Nehvaležnost pa je toliko veči,
kolikor veči je skazana ljubezen. Kako
ljubeznjivo, o presladki moj Jezus! si pa
ti iskal Pilata in vsih svojih sovražnikov?
Pa za vse to so te le zaničevali. Koliko
hvaležnisi pa, o moj Jezus! sim bil jest
dozdaj do tebe? Komu si skazal več
&nad, več ljubezni, kakor meni, od moje
mladosti sem, noter do zdaj ? In kdo
te je bolj zaničljivo zasramoval, kakor
spet jest nesrečni? Oh, naj bo že enkrat
konec te nehvaležnosti! Spreoberni me že
vender enkrat, de jenjarn žaliti tvoje to-
uko ljubeznjivo serce! O zaničevano serce
mojiga Jezusa! razserdi se nad menoj, pa
6  v svoji veliki milosti: Vžgi me namreč

£60

2  ognjem svoje ljubezni, in požgi s svojo
ljubeznijo v meni vse, de zanaprej ne lju¬
bim nič druziga, kakor le tebe samiga!

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Rad po nedolžnim kaj po-
terpeti in se nic ne izgovarjati.

Spominek.

„Nič kriviga ne najdem nad tem
Človekam“. (Luk. 23, 4.)

Jutranje premišljevanje za
sedemnajsti dan.

Jezus In Baraba.

1. Bilo je ravno o tistim času, ko je
Judovsko ljudstvo o veliki moči po neki stari
navadi pred deželniga poglavarja prišlo, de
bi jim eniga zmed vjetih spustil, za kteriga
koli so prosili. Farizeji so pa ravno P re< *
med ljudstvo tudi zato denar metali, de bi

261

ljudstvo podkupili, de bi saj ne tirjalo opro-
stenja Jezusa, temuč de bi za njega križa¬
nje vpilo. Pilat pa je menil, de bo ljudstvo
za Jezusa govorilo, in de bi Judam ne bilo.
treba veliko premišljevati, imenoval je zraven
Jezusa nekiga imenitniga hudodelnika zavoljo
oprostenja, kteri je bil že k smerti obsojen.
Temu hudodelniku so rekli Baraba in vse
ljudstvo ga je zelo čertilo in klelo. Bil je
zavoljo nekiga v mestu storjeniga punta in
uboja v ječo verzen. Vstal je pa velik lirup.
med ljudstvam po tergu. Neka derhal se
žene skoz gnječo bliže Pilata in vpije: Pilat!
stori nam po navadi praznika. In ravno tega
je čakal Pilat, zato jim je rekel: „Navada
je pri vas, de vam eniga spustim o veliki
noči. Kteriga tedaj hočete, de vam spustim:
Baraba, ali pa Jezusa, ki je imenovan Kri¬
stus ? 14  Pilat je bil namreč ves omahljiv, in
m vedil, kaj bi storil. Na to Pilatovo vpra¬
šanje je ljudstvo nekoliko potihnilo, in le
sem ter tje se je kdo oglasil za Baraba. In
tedaj j e  Pilata poklical služabnik njegove
ze ne; in umaknil se je nazaj in služabnik
mu  je pokazal zastavo. ktero je bil Pilat svoji
ženi v jutro zastavil, in mu reče: Klavdija
Brokle te s tem opomni. Farizeji in veliki
duhovni pa so bili vsi po konci; sami so šli

262

med ljudstvo, šuntali, žugali, zapovedovali
so, bilo je pa to tudi kaj lahkiga, ker ljud¬
stvo ali podkupljeno ali preplašeno je bilo že
vse zoper Jezusa.

2. Marija, Magdalena, Janez in druge
ženč so stali v kotu bližnjiga mostovža, so
molili in solze točili, in akoravno je Jezusova
Mati dobro vedila, de ni drugač rešenja za
človeški rod, kakor le v smerti Jezusovi, ven-
der se je za njegovo življenje bala, kakor
Mati nar svetejšiga Sina, in kakor je Jezus,
akoravno je prostovoljno človek postal, de bi
na lesu križa za nas umeri, vender bolečine
in terpljenja teh strašnih marter nedolžno k
smerti obsojeniga, kakor človek terpel; tako je
terpela Marija brhkosti in terpljenja Matere,
ktere svetimu Sinu je nehvaležno ljudstvo
toliko hudiga storilo. Tresli so se, bali se in
upali. Janez je večkrat nekoliko preč stopil,
de bi kaj boljiga zvedil. Marija je molila,
de bi se vender toliko greha ne delalo; mo¬
lila je, kakor je molil Jezus na Oljski gori:
„Če je mogoče, naj gre preč ta kelih!“ la
tako je Jjubeznjiva Mati še zmiraj upanje
imela ; ko je vidila in slišala, koliko se fari¬
zeji trudijo in prizadevajo ljudstvo podšuntati,
je tudi zvedita, de Pilat želi Jezusa spustiti.
Blizo tam jih je stalo veliko iz mesta Katar*

263

navma med njimi, ktere je Jezus učil in
ozdravil; čudili so se, skrivaj so pogledovali
Gospoda, toliko nesrečniga, se pa zakrivali
pred Marijo in drugimi ženami. Marija je
mislila — tudi drugi so menili — ti bodo za
Jezusa prosili, svojiga dobrotnika, svojiga
učenika, ne pa za Baraba; pa vender niso.
0 kdo bo zapopadel britkost in bolečine Ma¬
riine v ti žalostni uri?“

3. Pilat je razumil, kaj mu hoče njegova
žena, in je nazaj poslal zastavo v znamnje,
^ njegova storjena obljuba še ni prelomljena.
Spet je stopil na visoko omizje, se usedel
pred mizico na stol; tudi veliki duhovni so
posedli svoje sedeže, in Pilat je spet zavpil:
»Kteriga teh dveh hočete, de vam spustim?“
in tedaj se je razlegalo vesoljne vpitje po
vsim tergu: „Preč s tem, daj nam Baraba.“
i’ilat, je še enkrat rekel: „Kaj hočete, de
B t°rim s kraljem Judov, z Jezusam, ki je
imenovan Kristus ?“ Tedaj so z velikim hru-
Pam zagnali: „Križaj ga, križaj ga!“ Pilat
J e  vtretje vprašal: „Kaj pa je hudiga storil ?
Jes t ne najdem nič smerti vredniga nad njim.
tepsti ga bom dal, in potem spustil.” Pa
v Pitje: Križaj ga! Križan naj bo! se je raz-
e S a lo, kakor peklenski šum in hrup od vsib
8 tranf, j n  veliki duhovni so bili kakor divji

264

od samiga vpitja. Tedaj je omahljivi Pilat
spustil Baraba hudodelnika in Jezusa jim je
dal, de bi bil bičan. Tako so tedaj hudob- 1
niga morivca in ubijavca oprostili, svojiga
Zveličarja in Odrešenika pa umoriti sklenili.

O nezapopadljiva ponižnost Boga samiga, ki
je hotel biti slabši, kakor ubijavec!

Sveti zdihljeji.

• '

O moj preljubeznjivi Zveličar! koli-
krat sim se potegoval ne le za hudodelnika
ali morivca, ampak za sužnost satana,
tvojiga priseženiga sovražnika, ki je laž-
njivec in morivec od začetka, oče vsih
morivcev; nisim se pa potegoval za tvojo
sladko ljubezen in gnado, za tvoje Božje
dopadajenje, s tem namreč, de sim pro¬
stovoljno zapeljevanje satanovo poslušal in
v grehe zabredel! O nesrečna slepota! de
sim le enkrat v svojim življenji, tebe,
moj Jezus! zapustil in tvojo ljubezen za; •
niče val! O moj Jezus! tako pridem tedaj
potert k tebi spet nazaj: dodeli, de me
nobena stvar več ne zapelja, de na večno
ljubim le tebe! Bežite vse stvari iz mo-
jiga serca! Jezus sam naj bo zapopadek
moje ljubezni! O Jezus! de pozabim .

265

vse, le tebe nikoli, ki si edina moja lju¬
bezen! Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Zavoljo Jezusa rad zani¬
čevan in preganjan biti.

Spominek.

„Kdor Jezusa zgubi, vse zgubi“.
(Tom. Kemp.)

Večerno premišljevanje za
sedemnajsti dan.

Jezusa bičajo.

1. Pilat, zaničljivi in omahljivi sodnik,
Je večkrat izrekel krivične besede: „Nič kri-
v 'ga ne najdem nad njim, pretepel ga bom
tedaj in ga spustil.“ Vpitje Judov pa se je
razlegalo v eno mero naprej: „Križaj ga,

kdžaj ga!“ še je hotel Pilat nekoliko pre-
m i s liti, svojo voljo poskusiti, in je ukazal
e zusa bičati. Peljali so tedaj briči Jezusa,
raz bitiga, zaničevaniga, zapljevanega Zveli-
Getzemani. 12

266

čarja sovaje in pahaje skoz zdivjano ljudstvo
tje na veliki terg, iz Pilatove hiše proti ve¬
liki straži, do stebra bičanja, ki je tu na
tergu pred nekim mostovžem stal. Rabeljnovi
hlapci so prihrumeli z biči, šibami in
vervicami, ter so vse to orodje pred steber
k Jezusovim nogam pometali. Bilo jih je
šest; rujavi, zagoreli ljudje, manjši kakor
Jezus, z zmeršenimi lasmi. Bili so gerdi raz¬
bojniki iz egiptovskih krajev, ki so bili tu v
sužnost prodani in so težke dela, večidel zida¬
nje , opravljali; nar hudobniši, nar zaničljivši iz
med takih sužnjih so bili za to odbrani in ka¬
kor hlapci rabeljnovi v sodnjo hišo pripeljani.
Ti gerdi, ti neusmiljeni ljudje so že več ubo¬
gih grešnikov pri tem stebru do smerti stepli-
Imeli so nekaj živinskiga, satanskiga nad se¬
boj ; bili so na pol upijanjeni. Bili so Gospoda
z jezo, akoravno je radovoljno šel, ter so
ga z divjo serditostjo vlekli k stebru bi¬
čanja. Steber je bil kake štiri pedi visok, 2
železnim obročem obdan. Jezusa je groza
obšla, stresel se je pred stebram. Jezus J e
sam v trepeči naglosti odpel svoje oblačila s
svojimi od terdiga pervijanja zateklimi in ker-
vavimi rokami, ki so mu drugi tiste trgah
in ga sovali. Molil in zdihoval je, oh! tako
milo! Sramoval se je, se tako sleči. P a 8

267

tem je hotel za našo nesramožljivost zadostiti.
Marija pa, od britkih bolečin vsa prevzeta
Mati, ki je s svetimi ženami v kotu terga bila,
se je pri tem preč obernila in omedlela v na¬
ročji svetih zraven nje stoječih žen.

2. Jezus je tedaj objel steber in briči
so med strašnim kletjem in pahanjem njegove
svete roke na železni obroč stebra pripeli.
Nar svetejši vsih svetih je bil nag v neskončni
britkosti in sramožljivosti na steber hudodel-
nikov terdo privezan, in dva teh divjakov
sta z neusmiljeno serditostjo začela tepsti po
Jezusu od verha do tal in spet od tal do
verha. Pervi biči so bili iz suhih volov¬
skih žil ali terdih belih jermenov. Naš Go¬
spod in Zveličar, Sin Božji, pravi Bog in
pravi človek, se je pretresnil in vil pod straš¬
nimi udarci teh bičev gerdih hudodelnikov;
zv ijal se je, stokal je sladko-britko zdiho-
vanje kot ljubeznjivo molitev med grozovitim
trpljenjem, in to milovanje se je mešalo med
švigajoče in žvižgajoče udarce z biči. Več¬
krat pa je te svete, milo-tožljive, britko-
žegnajoče zdihljeje zadušilo strašno vpitje
ljudstva in farizejev, in jih ko černo-gromeči
°blak zagernilo: Na vse gerlo so vpili:
»Preč ž njim! Križan naj bo 1“ zakaj Pilat
J e  še zmiraj barantal z ljudstam in če je

12 *

26  8

neznani hrup in šum zadušiti hotel, de bi on
govoril, je trobenta zapela, de je vse potih¬
nilo ; in tedaj so se po tergu razlegali grozni
udarci, milo zdihovanje Jezusovo, kletev bri-
čev in rabeljnovih hlapcev, pa tudi bleketanje
darivnih jagnjet, ki so jih blizo tam v ov¬
čjim vodnjaku omivali, preden so bile daro¬
vane. To nedolžno bleketanje jagnjet je imelo
nekaj čudno ginljiviga v sebi. Edini glasovi
so bili ti, ki so se lepo strinjali z milim zdi-
hovanjem Zveličarjevim. Judovsko ljudstvo je
od stebra bičanja za eno pot širjave od¬
stopilo. Rimski vojaki so bili sem ter tje
nastavljeni, zlasti proti stražni hiši. Vsak-
tera derhal je bila blizo tam, eni tihi, drugi
norčevaje, le nekteri so bili ginjeni. Nesramni
skor nagi briči so pri stražni hiši pletli nove
šibe; drugi so šli po ternja. Briči velikih
duhovnov pa so denar dajali tem, ki so bi¬
čali. Tudi so prinesli velik verč z rudečo
debelo pijačo, iz kteriga so pili, de so bili
toliko bolj serditi in pijani. Čez eno pi^°
četertinko ure sta perva dva odstopila in k
pijači pristopila. Jezusovo telo je bilo viš
njevo-rudeče; njegova sveta kri je kapala
iz njega. Zganoval, tresel se je. Norčevanje
in krohotanje se je razlegalo od vsili strani.

3. Druga dva rabeljnova hlapca sta

269

pristopila in z novo divjostjo sta planila čez
Jezusa; imela sta šibe, z vozli, ternjem in
drugimi bodečinami opletene. S svojim divjim
tepenjem sta raztergala Jezusovo telo, de
je njegova kri na okrog tje škropila, roke

bričev so bile okervavljene. Jezus je zdi¬

hoval, molil in se zganoval. — Dva naslednja
briča sta Jezusa spet z drugačnimi biči

tepla. So bile na železni deržaj pripete male
verižice namešane z jermeni, ki so imeli na
konci železne ternke in sta s tem strašnim
orodjem cele kose mesa in kože tergala z
njega. O kdo zamore popisati ta revni po¬
gled! Pa teh hudobij še ni bilo zadosti; od¬
vezali so vervi in so Jezusa s hrbtam na

steber privezali; in ker je bil že toliko zde¬
lan, de stati ni več mogel, so ga z vervicami

terdno na steber privezali; njegove roke pa
so zadej na steber terdo pripeli. Strašno je
bil tako zadrgnjen, s kervijo in ranami ob¬

dan. Kakor stekli psi so ga bili, in eden je
imel malo šibico v levici , s ktero je celo

njegovo obličje raztepel. Ni bilo nič zdra¬
ha več na Gospodovim telesu. On pa je
sv oje neusmiljene pretepavce s svojim kervi
Polnim očesam milo gledal in je molil zanje;
Pa oni so vedno hujši divjali, on pa je vedno
bolj tiho zdihoval: „Gorje!“

270

Sveti zdihljeji.

O zaklad, o bogastvo mojiga serca!
zakličem s častitim Tomažem od Jezusa;
strah in groza me spreletuje! začuden ne
v4m, kaj bi rekel; padem pred tvoje
svete noge. Zakaj, o moj Jezus, o sladka
ljubezen mojiga serca! zakaj si tako gro-
zoviten proti sebi, pa tako mil proti meni ?
Ali bi ne bilo bolj prav, de bi bil jest
bičan, ne pa ti ? zakaj jest sim grešil,
ne pa ti, o Jagnje nedolžno! Oh, torej
objokujem svoje pregrehe, zavoljo kterih
si bil ti bičan; spoznam jih vse, in
milosti pričakujem za nje; ne pusti mi,
se kdaj od tebe ločiti! Od rane do rane
čem iti, in, kakor dela čebela na paši,
hočem pokusiti iz tistih ljubeznjivost tvoje
sladkosti. V te nar svetejši rane nas
zberi, o nebeška sladkost! in poživi naše
serca in jih zredi v ljubeznjivosti svoje
drage kervi, tu nas varuj z očetovsko
ljubeznijo; tu nas ubogati kakor pravi oče
z vsimi dobrotami; tu nas pripravi k rasti
prave notranje velikosti, de bomo v tebi
jo tebi, postali tebi enaki! Oh srečen,
cdor te nikoli ni zapustil! Oh srečen,
_ cdor ni nobeniga druziga prostora v po-
' soj si zbral! Oh srečen, kdor je vedno

271

ls po teh ranah zdihoval in iz celiga
serca se v tiste potopil! — Oh, naj se
tudi jest vedno bolj v te sv. rane potopim!
Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans : Zatajevati poželjivost in

lenobo mesa.

Spominek.

,,Grešniki so kovali na mojem hrbtu. 41
{Ps. 128, 3.)

Jutranje premišljevanje za
osemnajsti dan,

Jezusa bičajo.

1. To grozovitno bičanje je zelo tri
četertinke ure terpelo; kaj je neki ptuj in
malo vreden človek jezno prilomastil od une
strani stebra s krivim nožem v roki, in za¬
bije : Stojte! ne bijte nedolžniga človeka

c elo do smerti! In upijanjeni briči so ga po-

272

gledali in odjenjali in naglo so porezali ver-
vice, s kterimi je bil Jezus povezan, in tisti
človek je zbežal, se med ljudstvo zgubil. Je¬
zus pa se je zgrudil s svojim kervavečim te-
lesam pri stebru kakor omedlen, v kolobaru
svoje kervi.

Rabeljnovi hlapci so ga pustili na tleh;
pili so in vpili unim rabeljnam v stražno hišo,
naj dobro delajo ternjevo krono. Jezus se je
še zganoval v svojih bolečinah, s kervavečimi
ranami pri stebru ležeč. In tedaj so šle enš
prederzno spodrecane nemarne ženske memo
njega; za roke so se sprejele in pred Jezu-
sam postale in gledale so ga z mehkužnim
gnjušenjem. In njegove rane so ga še bolj
zabolele, in svoje revno obljičje je obernil
tako milo proti njim! In šle so naprej in vo¬
jaki so za njimi nesramno vpili. Med biča¬
njem pa je bilo, kakor de bi angelji žalovaje
pri Jezusu bili. Jezus pa je molil ter se jo
vedno v tem britkim in sramotljivim terpljenji
nebeškimu Očetu daroval za grehe ljudi. Tedaj
pa, ko je pri stebru ležal v svoji kervi, j e
bilo, kakor de bi bil po angelji okrepčan.

2. Premislimo zdaj velikost osramote-
nja, ktero so Gospodu z bičanjem storili.
O presunljivi pogled! Lej, moja duša! kako
je tu Gospod vsiga sveta, enako očitnimu hu-

273

dodelniku, na steber privezan in bičan; po¬
slušaj , kako angelji tožijo, ki popolnama spo¬
znajo veličastvo tega Gospoda, zdaj pa so
priče, kako je boleče s šibami in biči
zmesarjen. Tedaj se je spolnilo, kar prerok
Izaija prerokuje: „Zginila je vsa lepota nje¬
gova , postal je v sramovanje ljudem; mož
bolečin je on, razdrto je njegovo obličje;
ni več poznati; enak je gobovimu, kteriga je
roka Božja zadela. 11  O padi torej pred svo-

jiga v krvi ležečiga Zveličarja in moli ga!

Prašaj se: Kdo, kdo te je. o sladki moj

Jezus! toliko raztepel? Kdo je vzrok tega
neskončniga terpljenja? Oh, kdo drugi, kakor
jest sam? „Zavoljo naših hudobij je bil ra¬
njen, pravi prerok; de se je za naše pre¬

grehe spokoril, je bil toliko pobit, šiba naših
pregreškov je čez-nj prišla; z njegovimi ra¬
nami smo bili mi ozdravljeni. 11  (Iz. 53.) Ker
s ° pa naše pregrehe neštevilne, so tudi rane
njegove in bolečine njegove brez števila.
In kako čudno poterpežljivo je on vse to
lerpel! O nespametni človek! zakliče častiti
Ludovik Granaški, o maloverna duša! semkej
Se  ozri in poglej, kako po pravici moraš
tega Gospoda ljubiti, se bati in upati vanj,
ri kako je spodobno, de imaš usmiljenje z
Dim in njegove bolečine zapišeš v svoje

12**

serce. K ljubezni boš nagnjen, če pazljivo
premišljuješ, koliko in koliko strašniga je za
te on terpel; strah te bo preletel, ako pre¬
mišljuješ, kako ojstro tepe Bog greh celo na
svojim lastnim Sinu; pa upanje te bo poži¬
vilo , ako pregleduješ bogato odrešenje in
obilno zadostenje, ktero nam je to bičanje
zaslužilo; usmiljenje poslednjič boš imel, ako
si velikost teh bolečin k sercu vzameš in
obilnost kervi, ki je tu tekla za te.

3. Pred vsim drugim pa je gerda pre¬
greha nečistost, ktera je Gospoda zdelala
tako strašno. Poglejte, pravi neki cerkveni
učenik, poglejte ve zavoljo nečistosti kumerne
duše, koliko terplenja je vaša mehkužnost,
vaše meseno poželenje ljubeznjivimu Jezusu
storilo! Poglejte, kako je to čisto meso le ena
rana od glave do nog! Ali pogled tega ker-
vaviga stepenja ne bo ginil vašiga serca?
In ve, spokorne duše, ki ste nekdaj živele
v ti gerdi pregrehi, pa ste v svojo srečo jo
obžalovale, spomnite se te drage kervi, ktero
je hotel Jezus točiti, de bi vas rešil iz te
nagnjusne zmešnjave; dobro in zvesto si P a
to v spominu ohranite, de serca svojiga nar
boljšiga in nar ljubeznjivšiga Zveličarja nik¬
dar več ne bote razžalile! Tudi za vas,
duše nedolžne in čiste, je Jezus prelival

275

svojo kri, de bi vam namreč gnado zaslužil,
to lepo lilijo, sveto nedolžnost, čisto, ne-
omadežano, cvetečo ohraniti. — O grešnik!
nikar torej ne obupaj! Ta kri, ktero so tvoje
roke iz Jezusoviga telesa škropile, ta kri
bo tebi v mazilo, zaceliti rane tvoje duše, če
v zatajevanji svojiga mesa, v čuječnosti svo¬
jih počutkov, zlasti v vrednim prejemanji sv.
pokore si prizadevaš, to drago kri sebi pri¬
lastiti. O nikar ne zamudi tega iz lastuiga
zadolženja!

Sveti zdihljeji.

Kaj je to, o nar višji kralj ! zakli¬
čem s Častitim Ludovikam Granaškim, ka-
košno kaznovanje, kokošno tepenje je to?
Kaj si počel, de bi tako veliko britkost,
tako neznano sramoto zaslužilo ? Zares,
prav nič! Jest, jest, zaničljivi človek in
otrok pogubljenja, jest sim kriv tvojiga
grozovitnega terpljenja ; ti se pokoriš, kar
se nikoli nisi pregrešil! Lej, o Gospod!
jest spoznam svoje grehe, svoje hudo¬
bije ! Moje pregrehe so krive tvojiga
bičanja. O Jezus! Kako mi je to hudo!
Prekolnem vse nespodobne razveseljeva¬
la, s kterimi sim tebi toliko terpljenja
napravil! Spomni me, o moj Jezus! več-

276

krat tiste ljubezni, ki si jo do mene imel,
de te jest ljubim, de te nikdar nikoli
več ne žalim. Odpusti mi! Tvoja na
stebru bičanja prelita kri je mazilo, ki
ga položiti hočem na rane svoje duše, je
kopel zveličanja, v kteri se kopati hočem,
de operem svojo, o moj Bog! tako strašno
umazano dušo. Oh, očisti me s to sveto
kervijo na duši in telesu! Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jazus! skle¬
nem za dans: Bežati pred veseljem tega
sveta in pred vsako priložnostjo v gerdo
nečistost.

Spominek.

„On je ranjen zavoljo naših hudobij,
stepen zavoljo naših pregreh,“ (Iz. 53, 5.)

Večerno premišljevanje za
osemnajsti dan.

Marija med bičanjem Jezusa.

1. Tedaj so briči spet pristopili k Go¬
spodu ter so ga sovali z nogami, de naj vstane,

277

ker do zdaj ga še niso kakor kralja dosti
počastili; tudi bili so ga, in Jezus se je ste¬
goval po svoji obleki, ki je na strani ležala,

in gerduni so mu jo zmikali, sem ter tje me¬
tali, de je mogel ubogi Jezus v kervavi na¬
goti po tleh, enako pomandranimu červu, se
težko stegovati po obleki. Potem so ga silili
s sovanjem in bercanjem stopiti na omahljive
noge, in niso mu toliko pripustili, de bi si
bil suknjo oblekel, ampak zagnali so mu jo
čez rame. S svojim oblačilam si je obrisal

svojo kri z obraza po poti, po kteri so ga

bitro proti stražni cesti podili. Lahko bi bili
šli ž njim od stebra bičanja naravnost v
stražno hišo; ker so bili mostovži okoli hiše
odperti proti tergu, tako de bi bili šli čez
ječo, ker sta bila razbojnika in Baraba za-
perta; oni pa so peljali Jezusa memo sede¬
žev velikih duhovnov, kteri so vpili: „Preč

ž njim, preč ž njim!“ ter se z gnjušenjem

stran obračali. In tedaj so ga peljali v no¬
tranje dvoriše velike stražne hiše. Ko so ga

*je pripeljali, ni bilo tam nobeniga vojaka,

ampak briči, sužnji, rabeljski hlapci in drugi
raztergani potepuhi. Ker je pa ljudstvo tako
nepokojno postalo, je Pilat pomnožil rimsko
stražo. In vojaki so vversteno stražno hišo
obstopili. Govoriti, smejati, Jezusa zaniče-

278


vati jim je bilo pripušeno, le v vrstah so
mogli stati. Pilat je hotel s tem ljudstvo v
pokoji ohraniti. Bilo je gotovo tavžent mož
zbranih.

2. Marija, prečista Devica, je bila med
bičanjem našiga Zveličarja vedno zamak¬
njena ; kar se je ž njenim Sinam godilo, je
vse videla in občutila notranje z neizrečeno
ljubeznijo in britkostjo. Večkrat se je tiho,
milo žalovanje slišalo iz njenih ust, njene .

oči so bile vse rudeče od solza. S tančico
zagernjena je slonela v naročji svoje sestre
Marije Heli, ki je bila že stara žena. Svete
prijatlice Mariine in Jezusove so bile vse za¬
vite in zagernjene s tančicami čez obličje,

v bolečini in britkosti trepetaje, med tihim
zdihovanjem so se krog svete Device tišale,
kakor de bi pričakovale svojiga lastniga ob-
sojenja. Marija je imela dolgo višnjevo ob¬
lačilo in čez to dolgi beli volnati plajš, in
rumeno belkasto tančico. Magdalena je bil*
vsa zmešana, poterta od bolečin in zdihova-
nja; njeni "lasje so bili pod tančico spušeni-
Marija, ko se je zavedila, je ravno zagledala
svojiga raztepeniga Sina, ko so ga briči memo
peljali. Kri si je zbrisal z oči s svojim
oblačilam, de je svojo Mater pogledal-
Od bolečin prevzeta je roke za njim ste-

279

govala in gledala za njegovimi kervavimi
stopinjami. Kadar se je tedaj ljudstvo bolj
v drugo stran zabernilo, so ze sv. žene stebru
bičanja bližale, in so padle pred steber na
tla, zakrite od nekoliko usmiljenih ljudi, in so
s pertmi pobirale Jezusovo kri in tla posu¬
šile , kjer se je le kaj poznalo; Janeza zdaj
ni bilo pri njih. Bilo je po bičanji okoli
devete ure zjutraj. —

Imej tudi ti usmiljenje s to žalostno Ma¬
terjo , spremi jo v duhu, poklekni tam ž njo
k svetimu stebru bičanja, objemi ga, kušni
s kervijo napojene tla in daruj vsako kapljo
te drage kervi zlasti za svojo mehkužnost,
počutnost in lenobo in za vse grehe svojiga
mesa. Prosi Boga, de bi šibe svoje ojstre
sodbe odvernil od tebe zavoljo tega sv. bi¬
čanja.

3. Premisli tukaj, o duša! presveto
Devico! Njene lica so blede in suhe, njene
oči skor kervave od solza. Čudna in nepo-
Pisljiva, ponižna, pa častitljiva in priprosta
je njena podoba. Od sinoč, vso noč v brifc-
kostih in težavah, je v solzah hodila po dolinj
Jozafat in po cestah Jeruzalema v gnječi,
v siga ljudstva, in njena obleka je vsa čedna,
Deomadežana. Ni je gube na njenim oblačilu,
de bi ne bila polna svetosti. Vse tako čedno

280

in pri p ros to, tako resnobno, čisto in nedolžno-
Njena obleka sicer od ponočne rose in obil¬
nih solza zmočena, vender čedna, čista, lepo
uravnana. Ni hitra, v nar strašnejših bole¬
činah je njeno djanje vse mirno, priprosto.
Neizrečeno, nekako čeznaturno je lepa; zakaj
vsa njena lepota je neomadežana, častitljiva,
sveta. Magdalena pa je bila vsa drugačna:
zavoljo kesanja in groznih bolečin je vsa
njena lepota razderta, skorej strašna. Njena
obleka je mokra, z blatam omadežana, nered¬
no, zmešano visi na. nji; njeni lasje mahajo
razvezani pod razderto, mokro tančico. Vsa
zbegana je, ne misli na drugo, le na svojo
britkost. Tako velika je njena bolečina, njeno
kesanje, njeno terpljenje. Oh, vsa je pre¬
vzeta in v svoje zdihovanje vtopljena! Pre¬
misli tu čisto, neomadežano Devico Marijo
in pa skesano spokornico Magdaleno!

Sveti zdihljeji.

O moj Jezus! v duhu kušnem zdaj
tla, namočene s kervijo mojiga Zveličarja
in Odrešenika. Biče in šibe, s to drago
kervijo nasitene pritisnem na svoje serce
in ponižno te prosim, ozdravi rane mojih
nespodobnih nagnjenj in rani s svojo Božjo

281

ljubeznijo moje serce. Objamem in pozdra¬
vim z nar večjim spoštovanjem ta sveti
steber. O srečni steber, na kterim je bil
privezan in bij en tisti, ki je steber in pod¬
pora vesoljniga sveta in moč vsiga stvar¬
jenja ! O ti visoko žegnani steber, ozaljšan,
olepšan in pomalan z nar drajši kervijo
Božjiga Sina. ktera je tekla, de bi uter-
dila ljudi, in jih v stebre v tempeljnu ži-
viga Boga spremenila! O de "bi bil jest
privezan na te, oškropljen in ozaljšan s
to sveto kervijo, terden steber v službi
Zveličarja svojiga, ki je toliko za me na
tebi prestal! O draga kri! edina kaplja bi
bila zadostila v odrešenje vesoljniga sveta,
tu pa si'v toliki obilnosti tekla, častim te
v nar večji pobožnosti; v tebi hočem oprati
vse madeže svoje, v te se pogreznem;
dodeli, de se v tebi očistim belo, kakor
sneg, de bom vreden spoznan, kakor či¬
sta, neomadežana nevesta stopiti nekdaj
pred obličje svojiga Jezusa! Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! skle¬
pni za dans: Prositi Marijo za dar svete
Čistosti.

282

Spominek.

Ne recite mi več Noemi, t. j. 16pa,
ampak Marija, t. j. britka; zakaj vsiga-
mogočni me je z  britkostjo napolnili (Rat.
1 , 20 .)

Jutranje premišljevanje za
devetnajsti dan.

Jezus je s ternjcm kronan in zasramovan.

1. Peljali so tedaj Jezusa v notranje
dvoriše velike stražne hiše, ki je stala čez
ječe na tergu in se je še k sodnji hiši štela.
S stebri je bilo podslonjeno na okoli in vrata
so bile odperte. Bilo je tam okoli petdeset
gerdunov, zmed bričev in njihovih hlapcev,
sužnih in rabeljnovih služabnikov, nar hujših,
ki so se vdeležili zasramovanja Jezusoviga»
Ljudstvo se je gnalo bliže, pa rimski vojaki
so hišo obsedli; stali so v verstah, smejali
se in norčevali in s tem so gerdune le še
podpihovali, Jezusu terpljenje pomnožiti; za¬
kaj njihov smeh in norčije so Jude dražili-
Kos stariga stebra so v sredo privalili, na
to iz gole hudobije Čepin in robastiga kam*

283

nja nametali. In tedaj so vnovič Jezusa raz-
tergali oblačila ž njegoviga z ranami obda-
niga telesa, in ogernili so ga s starim, ru-
dečim, sterganim, kratkim, vojaškim plajšem,
ki je ležal v kotu rabeljnoviga stanovanja.
In tedaj so Jezusa vlekli na s čepinami in
kamnjem nasuti sedež, ter so ga terdo nanj
pahnili. In potem so mu ternjevo krono po¬
stavili. Bila je za dve dlani visoka, gosto
in umetno spletena, tako de 'je čelo in glavo
Jezusovo vso zakrila. Bila je iz tri perste
debelih ternjevih vej umetno spletena, in z
dolgimi terni večidel na noter obernjena. Bilo
J e  pa ternje debelo, ki raste okrog Jeruza¬
lema in je tako močno in živo ošpičeno, de
se celo manjši kosti ž njim prebosti zamorejo.
To ternjevo krono so Gospodu na glavo po-
tlačili, de so mu terni vse žile prebodli. O
kako strašne bolečine je takrat občutil naš
m ili Zveličar! Kri je škropila iz njegove
svete glave, kakor iz odpertih studencev, in
J e  tekla v curkih njemu po obrazu.

2. Dali so mu potem debeli terst v des-
Dlc « i s češuljo na verhu. Vse to so delali
s  sramotljivo slovesnostjo, kakor de bi ga
res  kronali kralja. Vzeli so mu tedaj terst
Iz r ok in so ga bili po glavi. Kri je zalivala
n J e gove oči. Potem so pred-nj poklekovali,

284

I

jezik pred njim stegovali, ga bili in pljevali
mu v obraz in vpili: „Bodi pozdravljen

kralj Judov!“ Ob, kdo bo nesramno djanje
teh nečloveških gerdunov popisoval ?! Jezus
pa je terpel neizrečeno žejo; mraz ga je
pretresoval zavoljo zmesarjenja in nečlove-
škiga bičanja; tresel se je; sem ter tje je
bilo raztergano meso celo do kosti. Njegov
jezik je bil skerčen; le kri njegove glave
mu je tekla v razpečene usta, ki so hre¬
peneče bile odperte. Gerdi ljudje pa so mu
v usta pljevali. Tako so Jezusa terpinčili
skorej pol ure, in vojaki, ki so stražno hišo
v verstah obdajali, so zraven se smejali
in vpili.

3. Premisli tedaj: Kako veliko terplje-
nje in kakšna sramota je bila to! Kakor pravi
sv. Peter Damijan, so segli terni Gospodu no¬
ter do možganov, ter so jih kakor živi ogenj
prebadali. Terpljenje, ktero je to ternjevo
kronanje prizadjalo, je bilo nar hujši, in J e
nar dalje terpelo, in še le s smertjo Jez 11 ' j
sovo odjenjalo; ker vselej je bilo ponovljeno,
če se je le ternjeva krona ali glava njegova
kaj dotaknila; več ternov se je ulomilo in v
glavi ostalo. Kdaj in kje je pač kdo vidi'
tako terpljenje? Kdaj je bilo zmišljeno tako
kervavo terpinčenje ? V nobenim boji svet-

285

nikov ne beremo kej taciga. Prihranjeno je
bilo to le za Gospoda. Satan sam je znajdel
to terpinčenje ter ga ljudem navdal. — Poj¬
dite torej, ve hčere Sionske, t. j. ve od
Boga blagoslovljene duše, in poglejte kralja
Salomona; kako ga je kronala s krono ter-
pljenja mati njegova, brezbožna sinagoga,
v dan njegoviga zaročenja, t. j. tisti dan, ko
je na križi umeri iz ljubezni do nas! pre¬
kleta naj bo zemlja zavoljo tebe, je rekel
Bog nekdaj Adamu, ternje in osat ti bo ro¬
dila zavoljo greha tvojiga.“ Zdaj se je ta
beseda spolnila. To prekletstvo za naše grehe
je mogel naš Zveličar nase vzeti in ti terni
in osat, podoha našiga greha in ž njim za¬
služenih kazen, so mogli predirati njegovo
glavo. Sosebno je pa hotel Jezus to grozo¬
vito terpljenje prestati v zadostenje naših
hudobnih misel. Oh, zadostiti je hotel za
vse naše pregrešne in hudobne misli, za naše
nečimerne in častilakomne zmišljenja, za
ošabnost in naš napuh , za našo svojeglavnost
in svojeljube, za našo nepokoršino in pre¬
grešno termo, za vse nečiste premišljevanja,
^ izhajajo iz našiga sprideniga serca. Zato
je hotel naš Gospod s temi terni biti globoko
Preboden, de bi ž njegovo drago, čez nje¬
govo obličje tekočo kervijo naš duh bil oči-

286

šen vsih pregrešnih nespodobnost. In ti pa,
o človek! se hočeš še vedno povzdigovati, in
pasti v svojim serci misli, kakoršne žalijo
Boga ? Še nočeš jenjati, nečistih podob v sebi
oživljati? O premišljuj svojiga s ternjem kro-
naniga Zveličarja, in ustavi se vsim satano¬
vim skušnjavam!

Sveti zdihljeji.

O moj nar krotkejši Jezus ! kakšno
mora biti moje sočutje, ko premišljujem,
de je tvoja presveta kri tekla v toliko
studencih, kolikor ternov je tvoje sveto
glavo prebodlo! Zares ti so studenci Božje
gnade za me. Tvoja ternjeva krona je
meni v venec cvetlic in cvete okrog glave
v nar lepših cvetlicah tvoje ljubezni. Vsi
vbadci ternja so živi. kakor očesa cvet¬
lic, biserno porošeni, razpošiljajoči lepoto
in dišavo. Oh, dodeli mi, moj Zveličar!
de ta draga rosa življenja, ki teče iz
tvoje s ternjem ovite glave, mene namoči)
in me vsiga madeža hudobnih skušnjav
očisti! Bog hotel, zakličem s sveto Gero.
Bog hotel tavžentkrat, de bi vse morje v
kri spremeniti, skoz svojo glavo ga na¬
peljati zamogel, de bi se očistila nesnaŽ-
nost moje slabosti, ktero si ti, o neskon-

287

čna vrednost! v stanovanje si zvolil. Oh,
prosim pri vrednosti tvoje sv. kervi, pre¬
bodi s tem dragim ternjem tudi moje serce!
Oh, prebodite me, o terni! zaženem z zve¬
ličano Johano od križa ; veliki, globoko
segajoči temi, prebodite me! kolikor glo-
bokeje, toliko serčneje; za male, ki do kervi
ne zbodejo, nič ne maram ; prebodite me z
živo bolečino, de dobro občutim, de mi je
v sramoto, biti mehkužen ud s ternjem
kronane glave! Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans : Odložiti vso svojeglavnost
in notranji napuh svojiga duha.

Spominek.

„Pojdite ven, v4 hčere Sionske; in
poglejte kralja Salomona, s krono, s ktero
8 a  je kronala njegova mati v dan nje-
goviga zaročenja!“ (Vis. p. 3, 11.)

288

Večerno premišljevanje za
devetnajsti dan.

Ecce honio! Glej, o človek!

1. Tedaj so Jezusa peljali s ternjevo
krono na glavi in s terstam v zvezanih rokah
ogernjeniga s škerlatastim plajšem spet v dvo¬
rano Pilatovo. Jezus ni bil spoznati, zavoljo
kervi, ki mu je zalivala njegove oči, in usta
in brado njegovo; njegovo telo je bilo z
ranami pokrito, podobno v kervi namočenimu
suknu. Priklonjen je šel omahljivo, plajš mo
je bil komaj do kolen, in druziga oblačila ni
imel na sebi. Ko je ubogi Jezus prišel pred
hišo Pilatovo, je tudi tega neusmiljeniga
človeka groza, sočutje in gnjušenje sprele¬
telo J na eniga svojih vojakov se je naslonil,
in ker je duhovšina in ljudstvo le še razsa¬
jalo in vpilo, je rekel Pilat: Če je Judovski
satan tako strašan, ne bo moč ž njim v pe¬
klu stanovati. Ko je bil ubogi Jezus P°
stopnicah neusmiljeno pahan, je stopil Pilat
na visoko omizje in trobentar je zatrobil,
de bi poslušali, ker hoče Pilat govoriti, «
govoril je velikim duhovnam in vsim pri'
čujočim: „Lejte, pripeljano vam ga, de

289

bote spoznali, de ne najdem nobene krivice
nad njim“.

2. Jezus je bil tedaj po bričih na visoko
omizje zraven Pilata gripeljan, tako de ga
je vse ljudstvo s terga viditi zamoglo. —
Strašan, grozen pogled je bil ta, ki je od
začetka grozo in čudno britko tihoto napra¬
vil, ko je Sin Boga samiga v ti neznani pri¬
kazni, poln zaterdele kervi spod grozovite
ternjeve krone, s kervijo zalitimi očmi se
ozerl po vsi množici po tergu. Pilat je k
njemu stopil in na-nj kazaje je rekel: »Kak¬
šen človek!“ Tedaj je stal Jezus v rudečim
sramotljivim plajši z raztepenim telesam,
s kervijo oblit, s ternjem prebodeno glavo,
Pripognjen, z zvezanimi rokami terstno žezlo
deržč, priklonjen v neskončni žalosti in mi¬
losti, potert od bolečin in ljubezni, kakor
kervava senca pred ljudstvam. Veliki duhovni
in sodniki so bili vsi togotni pri pogledu Je¬
zusa in vpili so: „Križaj ga, križaj ga! w
Klat jim pa reče: »Vzemite in križajte ga
Ti ; zakaj jest ne najdem krivice nad njim“.
Oni pa so še bolj vpili in ljudstvo je zmiraj
^jSi hrumelo! in pismejci so odgovorili:
»Mi imamo postavo, po postavi mora umreti,
* Cer  se je Sinu Božjiga delal“.

3. Beseda Judov, de „se je Sinu Božji-

Getzemani. 13

290

ga delal 11 , je Pilata še bolj prestrašila in
praznoverne skerbi so se spet ponovile v
njem. Ukazal je Jezusa v sodnjo hišo peljati
in mu je rekel: „Od kod si ti ?“ Jezus pa
mu ni odgovoril. Pilat mu tedaj reče: Meni
ne odgovoriš? Ne veš, de imam oblast te
križati, in imam oblast, te spustiti? Jezus je
odgovoril: „Ne bi imel nobene oblasti do mene,
ko bi ti ne bilo od zgorej dano. Zavoljo
tega ima tisti, kteri me je tebi izdal, večji
greh“. Gospod mu je tudi še druge, strašno
resnobne besede govoril. Pokazal mu je, kak¬
šen kralj je, kakšno njegovo kraljestvo: ter-
dovratno nespokornost njegoviga notranjiga
stanu mu je odkrito očital, prerokoval mu je,
kaj de ga čaka, njegovo zaverženje v rev-
šino, njegov strašni konec mu je dopovedal,
in de ga bo nekdaj v pravični sodbi on so¬
dil. Tudi Klavdija Prokle, žena Pilatova,
ki se je zavoljo toliciga mujenja bala za Pi'
lata, je zopet poslala do njega tisto dano
zastavo, de bi ga opomnila storjene obljube.
Pilat, dozdaj negotov, je kakor pijan sem
ter tje taval s svojo sodbo; zdaj pa ■ je iskal
Jezusa spustiti. Prestrašen, pa tudi razkačen
zavoljo Jezusovih resnobnih besedi je če
enkrat stopil na visoko omizje in je zavpil,
de hoče Jezusa spustiti. Judje pa so še bolj

291

vpili: „Ako tega spustiš, nisi cesarjev prija¬
telj ; zakaj vsak, kteri se kralja dela, cesarju
zoper govori 11 . Drugi so gnali, de ga hočejo
pri cesarji tožiti. Vpijte pa: „Križaj ga,

križan naj bo!“ je spet donelo od vsih strani;
celo na ravne strehe terga so zlezli in od tam
so vpili. O nesrečna slepota tega ljudstva in
strašna hudobija, ki je vse poskusila, ter ni nič
opustila, de bi le Jezusa umorila!

Sveti zdihljeji.

O moj Bog! o kralj in gospod moje
duše! zakličem s častitim Tomažem od
Jezusa, kdo te je vender tako zdelal!
O lepota nebeška! z zvezanimi rokami,
s ternjevo krono, z vso s kervijo zako¬
pano glavo, z okervavljenim obličjem, s
terstam v zasramotenje v roči — te vi¬
dim postavljenega pred vse ljudstvo. —
O moj Zveličar! kakšno zasramovanje,
kakšna bolečina je bilo to zate! O moje
veličastvo, o moje zveličanje! o moj Je¬
zus! jest te molim, častim in hvalim, ko¬
likor premorem! Vtisni to milo, zasramova¬
nja polno podobo v moje terdo serce, omeči
Ra s svojo pričujočnostjo, in dodeli, de
ko občutilo, kar vidi nad teboj! Potegni
tte  V svojo ljubezen, ki te vidim iz lju-

13 *

292

bežni do mene toliko revniga! Vzemi, o
Gospod, o Bog moje duše, vzemi to dušo
in jo vnemi z lepoto tistiga plamena, ki
iz tebe gori, ki si bil tako stepen in za¬
ničevan! Kažeš se tako tihiga, tako po-
nižniga, tako resnobniga, de na vse strani
šviga plamen Božje ljubezni iz tebe. Oh
de bi tudi mene zadel ta plamen! de bi me
vnel, o moj Bog! in me v tebe za tebe
popolnama sežgal. Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! skle¬
nem za dan s : Odložiti vso nečimernost v .
obleki.

Spominek.

„Ecce homo! Glejte, Človek !*• (Jan.
19 , 5 .)

Jutranje premišljevanje za
dvajseti dan.

Jezus je k smerti obsojen.

1. Na žuganje Judov, de ga hočejo
pri cesarji tožiti, če Jezusa spusti, je nov

293

strah Pilata preletel. Strah pred pozemelj-
skim cesarjem je premagal strah pred kra¬
ljem, čigar kraljestvo ni bilo od tega sveta.
Omahljivi, boječi hudobnež si je mislil: če
umerje, umerje ž njim vred vse, kar on \6
od mene in kar mi je prerokoval. Na žu-
ganje s cesarjem je Pilat Jezusa izdaj njih
volji zoper svojo besedo, ktero je dal svoji
ženi, zoper pravico in resnico, zoper svoje
lastno prepričanje. Menil je tedaj, de pri
teh razuzdanih ljudeh nič ne opravi; vpitje,
šum in hrup je imelo nekaj strašniga v sebi,
in vsa množica ljudstva pred Pilatovo dvorano
je serdito vrela, in velike vstaje ali punta
se je bilo bati. Tedaj si je dal Pilat prenesti
vode, in služabnik mu jo je vlil na roke pred
ljudstvam in Pilat je z omizja zavpil: „Jest
sim nedolžen nad kervijo tega pravičniga,
vi glejte!“ Tako je iz strahu pred cesar¬
jem Judam kri Jezusovo izdal, za njegovo
vest mu ni ostalo nič druziga kakor le voda;
s  to se je mislil čisto, nedolžno izmiti. — Ne,
^iiat! zdaj ti glej! zakaj pravičniga ga ime-
nu ješ in točiš njegovo kri; ti si krivičen,
brezvesten sodnik; kervi, ktero hočeš izmiti,
i* svojih rok, nikdar nikoli ne boš izmil iz
Sv °je duše! O strašna slepota, ki raji dopade
ljudem, kakor Bogu, in iz strahu pred ljudmi

294

raji svojo dušo pogubi! O de bi se nikdar
ne bali tistih, ki le telo zamorejo umoriti,
ampak veliko več tistiga, ki dušo in telo za-
more v pekel pogubiti — Boga!

2, Tedaj se je povzdignilo strašno-gro-
zovito, enoglasno vpitje zbraniga ljudstva,
med kterim so bili ljudje zmed vsih krajev
Palestine. Vpili so pa: „Njegova kri pridi na
nas in na naše otroke!“ Kri Jezusova, ki za
nas za usmiljenje vpije, so tirjali, naj vpije
za nje v maševanji. Oh pri tem slovesnim
prekletstvu samiga sebe je bilo, kakor de bi
tišalo temno nebo, polno, kervavo - rudečih
oblakov, polno gorečih šib in pa mečev, na
strašno kličejoče ljudstvo. Bilo je, kakor
de bi žarki tega prekletstva prešinili mozeg
in kosti in celo otroke v maternim telesu
zadeli. Le na tistimu, ki so se po Jezusovi
smerti spreobernili, so tako rekoč žugaje mig¬
ljali. Bilo jih je pa precej veliko tacih med
njimi; zakaj Jezus in Marija sta nepreneha-
ma molila med tem ,strašnim terpljenjem za
zveličanje svojih sovražnikov, ter se nad
vsim tem grozovitem terpinčenjem nista celo
nič grozila. Kako na tanko pa se je to pre¬
kletstvo spolnilo nad tem oslepljenim Ijudstvam,
ktero še dandanašnji, že čez osemnajst sto let,
to prekletstvo vedno nosi seboj, in zgub-

295

Ijeno med vse narode te zemlje je zaniče¬
vano, zasramovano in preganjano, zavoljo

serda Božjiga, kteriga si je s tem nakopalo!
O de bi ta sveta kri Jezusa Kristusa, ktera,
kakor pravi sv. Bernard, poje kakor tro¬
benta, nam ne naznanovala le sodbe Božje,

ampak tudi milost njegovo! O de bi ne tekla
tudi nam v pogubljenje, in de bi ne bila
zgubljena za naše duše!

3. Med tem neznanim kričanjem je uka¬
zal Pilat, hitro pripraviti vse k sodnjimu

sklepu. Druge, slovesne oblačila si je rekel pri¬
nesti in jih je oblekel: nekako pokrivalo,

kroni podobno, so mu dali, drugi plajš mu
ogernili, in neko palico pred njim deržali.
Veliko vojakov je bilo krog njega, in sodnji
hlapci pred njim, za njim pisači z zavitki
in dilicami. Naprej je eden trobil v trobento.
Tako so se podali iz dvorano na veliki terg,
Kjer je bil stebru bičanja nasproti, lepo
zidan visok sedež, na kterim so se sklepale
sodbe; le s tega sedeža izrečene sodbe so
imele pravo veljavo. Temu sodnjimu kraju se
je reklo Litostrotos, po hebrejsko pa Gabata,
in je bilo okroglo omizje, na ktero se je od
y eč strani po stopnicah šlo; na verhu je bil
sedež za Pilata, zadej še ena klop za druge
sodnike. Veliko vojakov je obdajalo to omizje

296

nekteri so stali tudi po stopnicah višje, Z
rudečim pregrinjalam je bil sedež Pilatu pre-
gernjen in višnjeva blazina rumeno opasana
je na njem ležala. Obadva razbojnika sta bila
tudi že sem pripeljana. Tedaj je bil Jezus,
še zmiraj v rudečim zaničljivim plajši, s ter-
njevo krono na glavi in z zvezanimi rokami
po bričih in neusmiljenih vojakih pred sodnji
stol skoz gerdo ljudstvo peljan in med oba
ubijavca postavljen. Ko je Pilat na svojim
sodnjim stolu sedel, je še enkrat Jezusovim
sovražnikam zavpil: „ Glejte, vaš kralj!" Oni
pa so vpili: „Preč ž njim, preč ž njim, kri¬
žaj ga!" Pilat jim reče: „Vašiga kralja bom
križal?" Veliki duhovni so odgovorili: „Nimamo
kralja, razun cesarja". In tedaj Pilat ni nobene
besede več govoril za Jezusa in tudi z Jezusam
ne, ter ja začel sodbo obsojenja.

Sveti zdihljeji.

O draga kri Jezusa Kristusa ! ki si
tekla, de bi vsim ljudem usmiljenje ska-
zala; pridi tudi čez me in čez vse ljudi,
tode ne v prekletstvo, ampak v blagoslov-
Ijenje! Razlij se bogato Čez nas, lej! da¬
rujemo ti svoje serce in roke, svojo voljo,
pamet in spomin, svoje misli in želje, na-

297

gnjenja in djanja, vse svoje notranje in
zunanje počutke! Operi nas, ker vse je
omadežano za nas; očisti nas, ker vse
je popačeno za nas; ozdravi nas, ker V3e
je bolno v nas; spreoberni, poboljšaj nas
s svojo prečudno močjo, de bomo vredni,
s teboj se skleniti. O ti neskončna či¬
stost, stori nas vse bele, zaljšaj nas,
oživi nas, žveličaj nas in kronaj nas! O
predraga kri, pridi, oh, pridi čez me!
Ne želim nič bolj, kakor tebe, o sveta
kri, sej ti si nar drajši zavratnica, nar
drajši perstan! Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Drago kri Jezusa Kristusa
prav častiti, in na njo svoje edino zau¬
panje staviti.

Spominek.

»Njegova kri pride na nas!“ Mat.
27 . 25 .)

298

Večerno premišljevanje za
dvajseti dan.

Jezus je k smerti na križi obsojen.

1. Obadva razbojnika sta bila že po-
pred k smerti obsojena, na prošnjo velikih
duhovnov pa so do dans ž njima čakali; ker
mislili so s tem Jezusa še bolj osramotiti, de
je bil med dvema ubijavcema križan. Presveta
Devica, ko je bil Pilat Jezusa očitno ljudstvu
pokazal, in je kervavo vpitje Judov slišala,
je nekoliko časa preč se odtegnila; zdaj pa
se je z drugimi sv. ženami skoz množico ljud¬
stva spet bližala k zadnjimu sklepu morivne
sodbe svojiga Sina in svojiga Boga. Jezus,
obdan od bričev, od svojih sovražnikov za¬
smehovan, je stal na stopnicah pred Pilatam,
Trobenta je zapela, in Pilat, ta zaničljivi,
omahljivi in prevzetni hudobnež, je z nekako
ošabno serditostjo smertno sodbo čez Zveli¬
čarja izgovoril. Oh kdo bo zaničljivost tega
hudobnega sodnika, veselje in nasitenje ker-
vave žeje velikih duhovnov, revo in bolečino
uboziga Zveličarja, neizrečeno britkost Jezu-
Bove Matere in drugih sv. žena, hrepeneče in
serdito prežanje Judov, merzlo in ošabno ob¬
našanje vojakov in vse te grozne peklensko

299

podobe zdivjaniga ljudstva — kdo bo vse to
premišljeval in ne bo ves potert? Ob, kdo
ne občuti, de mi sami bi bili mogli tam stati,
kjer je stal Jezus, naš ljubi ženin; potem bi
bila sodba pravična!

2. Pilat je delj časa žlobodral in Klav¬
dija Tiberija z visokimi primki cesarja ime¬
noval; potem je bral pritožbo zoper Jezusa,
de je ljudi šuntal, in punt napravljal, de je
judovsko postavo prelomil, ker se je Sinu

Božjiga, kralja Judov, imenovati dal — in de
ga obsodi Judovska velika duhovšina v smert
in ljudstvo enoglasno hoče njega križanje.
In potem, kdo bi mislil, zine ta ubogi človek,
ki je več ur Jezusovo nedolžnost spoznaval,
de to sodbo za resnično spozna. Rekel je:

Jest torej obsodim Jezusa Nazareškiga, kra¬
lja Judovskiga, de bodi na križ pribit. —
Mati Jezusova je pri teh besedah omedlela^

kakor de bi hotla tudi umreti. Tedaj je bilo
zagotovljeno; strašna, boleča, sramotljiva smert
njeniga svetiga, nar Ijnbeznjivšiga Sina in
Zveličarja sveta je bila sklenjena za gotovo.
Janez in sv. žene so Marijo peljali preč, de
ki oslepljeni ljudje norčevaje nad bolečinami
Zveličarjeve Matere se ne pregrešili. Tedaj
je hotel Jezus nedolžno v smert obsojen biti

m  našo lastno smertno sodbo nase prevzeti*

300

de bi nam nekdaj dodelil milostljivo sodbo.
O neskončna ljubezen Jezusova !

3. Tedaj je še na sodnjim stolu Pilat
to krivo sodbo spisal, in drugi, zadej sedeči
sodniki so jo večkrat prepisali. Pisal je pa
ta hinavski človek vse drugači, kakor je ravno
pred govoril. Bilo je, kakor da bi pisal zoper
svojo voljo, ves nekako prestrašen in zbe¬
gan, kakor de bi mu grozljivi angelj opoviral
roko; pisal je pa, de je bil prisiljen od viši
duhovšine in njihoviga zbora, in ker se je
bal punta med ljudstvam, zato je Jezusa ob¬
sodil, in de bi ga ne tožili cesarju za krivič-
niga sodnika, in de bi se ne pripisovala njemu
vstaja ljudstva, sicer pa, de ni pregledoval
vsiga zadolženja, ki je bilo zoper Jezusa go¬
vorjeno. Potem je še pisal napis križa, kteri
naj se nad glavo Jezusovo pripne na križ;
namreč: Jezus Nazareški, kralj Judov. Ve¬
liki duhovni pa so se ž njim kregali in prepi¬
rali tam pred sodnjim štolam, ker ta napi¬
sana sodba jim nič ni bila po volji; tudi za¬
voljo napisa so se prepirali in so hotli, naj
bi ne pisal: Kralj Judov, ampak, de se je
za Judovskiga kralja imel. Pilat že ves ne-
poterpežljiv, jih zaničljivo in jezno zaverne:
„Kar sim pisal, sim pisal“. Tako je bil tedaj
zoper voljo Judov Jezus vender njih kralj

301

spoznan in bo tako na vekomaj ostal, če ravno
so ga oni zavergli. Jezus, kar pomeni Zve¬
ličarja, Odrešenika, in kralj, je častiti napis,
kteriga si je Gospod hotel sam dati in kteri
se še zdaj na vsakim križi bere. V tem ča¬
stitljivim napisu je zapopadena vsa naša vera,
vse naše upanje in vsa naša ljubezen. Ta
napis je naš nauk, naše tolažilo, naše ve¬
selje, naše zagotovilo večniga življenja, je
mogočni pripomoček zoper vse zalezovanje
hudobniga duha, je strah vsimu peklu; zakaj
ta napis nam kaže, de je Jezus s svojo drago
kervijo nas greha in večniga pogubljenja
odrešil, nas sužnosti satanovi odtergal, in de
zdaj v veličastvu svojiga Očeta kraljuje in
bo vekomaj kraljeval, ker nas vse zveličati
koče. O gnadepolni napis, ki zasluži, de ga
vsi ljudje z veseljem pozdravljajo in v po¬
božnosti časte!

Sveti zdihljaji.

Kdo ima serce, de bi poslušal gro-
zovitno smertuo sodbo zoper t4? pravi ča¬
stiti Tomaž od Jezusa. O pravo življe¬
nje vsih duš in edino upanje grešnikov!
kako bo človeško seree zapopadlo, de si
bil toliko zmesarjen in pa stepen, de nisi
bil milovan, ampak enoglasno od vsih

302

tirjan v smert, ki so vpili: „Preč ž njim!
Križaj ga!“ Tedaj o Pilat, vzemi ga
spred oči teh divjih zverin, ki ga viditi
ne morejo, in meni ga daj! Sprejeti ga
hočem, zdraviti ga hočem, moliti ga ho¬
čem in njemu služiti. Pridi, o sladka lju¬
bezen, in moj rešitelj! Pridi k meni, ki
hrepenim po tebi, ki tebe le išem, se
tebe veselim, akoravno si z ranami ves
obdan! Pojdi v to mojo dušo in živi v
nji; in za te hočem umreti. — Pa, kaj
to pravim ? Sej sim jest še le slabši, ka¬
kor ta krivični sodnik, ki je to grozno
sodbo izrekel čez te; sim hudobniši, ka¬
kor uno ljudstvo, kijetirjalo tvojo smert;
sej sim jest vzrok tvoje smerti s svo¬
jimi neštevilnimi pregrehami. — Oh, odpusti
mi, o moj Jezus! Na tvoje neskončno
usmiljenje stavim svoje upanje; ozdravi
mojo revšino, in zavoljo tvoje britke
smertne sodbe me obvaruj večne smerti!
Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Serčno se vojskovati zoper
skušnjave hudobniga duha.

303

Spominek.

„Bog pa je zvest, ki vas ne bo pu¬
stil skušati bolj, kakor premorete, temuiS
bo storil tudi s skušnjavo izid, dejozma-
gate‘‘. (1. Kor. 10, 13.)

Jutranje premišljevanje za
enindvajseti dan.

Jczns vzame svoj križ na-se.

1. Ko je bila smertna sodba izrečena
se je začelo nje pisanje in prepir velikih
duhovnov s Pilatom, je bil Jezus bričem iz¬
dan; pred so se še nekoliko bali sodnikov,
zdaj pa je bil tako rekoč Jezus plen teh
strašnih ljudi. Slekli so mu tedaj rudeči,
sramotljivi plajš z ranjeniga telesa, ter so
mu s tem več rau ponovili. Potem so mu
Podali rujavkasto suknjo brež šiva, ktero mu
Je naredila njegova Mati. Ker mu je za¬
voljo široke ternjeve krone obleči niso mogli,
so mu zderli krono z glave, in iz vsih ran
Jo tekla kri vnovič v neznanih bolečinah.

304

Privezali so mu spet okoli ledja oklepni pas,
za kteriga so vervi privezali. Vse to še je
godilo z divjo prederznostjo med sovanjem
in tepenjem. Dva razbojnika sta bila eden
na desno, eden na levo postavljena z zve¬
zanimi rokami; imela sta, kakor tudi Jezus
pri sodbi, verigo okrog vratu. Imela sta le
nekako slabo srajco, revni napersnik brez
rokavov, na glavi pa iz slame spleteno po-
krivalce. Umazana, rujava, zetekla od po-
prejšniga bičanja sta bila. Tisti, ki se je
potem spreobernil, je .bil že zdaj tih in v se
zamišljen. Drugi pa je bil jezen, prederzen
je klel in zaničeval z briči vred Jezusa. Briči
pa so skupej nosili vse svoje orodja, in vse
se je pripravljalo na strašno, grozno, ne¬
znano pot, na kteri je ljubeznjivi, terpeči
Zveličar za nas nehvaležno težo vsih grehov
nesti hotel, de bi svojo kri iz od zaverženih
ljudi prebodeniga kelha svojiga telesa razlil v
zadostenje.

2. Poslednjič sta Ana in Kajfa se s Pi-
latam že dosti nakregala in prepirala; hitela
sta zdaj proti tempeljnu, zakaj komaj še sta
zamogla o pravim času tje priti. In tedaj so
se ločili veliki duhovni od praviga velikonoč¬
nega Jagnjeta; hiteli so v kamniti tempelj, de
bi podobo tega Jagnjeta klali in jedli, ter so

305

spolnjenje te podobe — pravo Božje Jagnje
— neusmiljenim rabeljnam na altarji križa
darovati pripustili. Tu so se pota ločile k
pomenljivimu in resničnimu darovanju; čisto
zadostivno velikonočno Jagnje Božje, ktero
so očitno z vso gnjusobo svoje hudobije oma¬
deževali, so prepustili nečistim, grozovitnim
rabeljnam, ter so tekli v kamnitni tempelj,
darovat očišene, oprane, posvečene jagnjeta.
Toliko skerbno so se bali zunanje se kej
oskruniti, ko je nasproti vsa hudobija njiho-
viga serca v jezi, nevošljivosti in zaničljivo¬
sti jih popolnama oblivala. „Njegova kri pridi
čez nas in naše otroke!“ S temi besedami so
nadomestili poterjenje darovanja, ki je pri
darovih v tem obstalo, de je darovavec svojo
roko položil na darovano žival. Ločile so se
tu pota k altarju postave in k altarju gnade.
Pilat pa, napuhnjen, omahljiv, ki se je tresel
Pred Bogam, pa malikam daroval, on suženj
snaerti, en čas mogočnež do žalostniga konca
večne smerti, je s svojimi obdan od velike
straže šel mogočno nazaj v svojo dvorano,
Pred njim trobentar s trobento. Že ko je Pi¬
lat krivo sodbo poterdoval, mu je poslala
Klavdija Prokle njegovo dano zastavo, in se
®u je odpovedala. Pozneje je skrivej iz dvo¬
jne ušla in je za Jezusovimi prijatli hodila.

306

Ta krivična sodba je bila po našim okoli de¬
sete ure zjutrej poterjena.

3. Ko je Pilat sodnji sedež zapustil, je
šlo nekaj vojakov ž njim, ki so se pred nje¬
govo dvorano postavili, Le nekoliko jih je
pri obsojenih ostalo. Osemindvajset oborože¬
nih farizejev, med njimi šest nar hujših Je¬
zusovih sovražnikov, ki so bili na Oljski gori
pri izdaji pričujoči, je prijezdarilo čez terg,
de so spremili obsojene. Rabeljni so tedaj
peljeli Jezusa na sredo terga, in več sužnjev
je prineslo od večerne strani sem strašan
križ, ter so ga pred Jezusa na tla vergli. In
ko je križ pred Jezusam na tleh ležal, tedaj
je padel Jezus na svoje kolena, objel s svo¬
jimi rokami križ, ga trikrat kušnil, in na ti¬
him je serčno zahvalno molitev opravil ne-
beškimu Očetu za pričeto odrešenje človeka.
Tedaj je Gospod objel svoj križ, večni altar
zadostivne kervave daritve. Rabeljni pa so
Jezusa potegnili na kolena, in primoran jo
bil, težki križ z majhno, gerdo pomočjo sam
zadeti na svoje rame in z desnico ga objeti.
Angelji so mu pomagali, sicer bi ne bil mo*
gel si ga naložiti. Pod to težo je klečal pri'
klonjen.

Premisli, kako radovoljno vzame Jezu 3
svoj sveti križ za te in kako hrepeni, za ^

307

terpeti. Zadeni torej tudi ti svoj križ, kte-
riga ti je odločil Gospod, in nosi ga voljno
za Gospodam,

Sveti zdihljeji.

Zveličana Johana od Križa pravi,
de je Jezus toliko hrepenel, svoj sveti
križ objeti in za nas umreti, de je tako
rekoč zdihnil: Ozrem se na tč, o križ,

moja nevesta! Naproti mi prideš na mojo
ženitnino, in z menoj se hočeš zaročiti.
Pridem, de te s svojo kervijo ozaljšam,
za te sim zapustil nebesa: triintrideset let
sim tebe iskal; z veseljem te objamem,
ti ključ in vrata nebeške! — O moj Je¬
zus! kako serčno, goreče je bilo hrepe¬
nenje tvoje po tem terdim lesu svetiga
križa! Kaj ti je pač toliko hrepenenje
po njem navdajalo, de ga celo svojo lju-
beznjivo nevesto imenuješ? Oh, kaj dru-
ziga, kakor le ljubezen in sicer ljubezen
do nas grešnikov! Ker si vedil, de s
tem križem nas boš večniga pogubljenja
odrešil, zato ti je bil tako prijeten, in
tako ti je bila nar večji britkost v sladko
radost. O hvala! tavžentkrat hvala, o
Jezus! za tvojo neskončno ljubezen do
nas grešnih ljudi! Oh, vcepi tudi meni

308

veliko hrepenenje in serčne želje, iz lju¬
bezni do tebe terpeti, iz ljubezni do tebe
umreti! Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: V križih ne biti maloserčen.

Spominek.

„Ne umreti, ampak terpeti 11 . (S.
Magd. Pac.)

Večerno premišljevanje za
enindvajseti dan.

Jezus nese svoj križ na Golgoto.

1. Zapela pa je trobenta Pilatovih jezdi-
cev, in eden farizejev na konji se je pribli¬
žal Jezusu, ki je še klečal pod svojo težo
in mu reče: Dosti je lepih besedi, hajd! de
se ga pred znebimo, naprej! naprej! In te¬
daj so potegnili Jezusa na kviško, in tedaj
je bila na njegovih ramah vsa teža križa,
ktero moramo tudi mi po njegovih večno res-

309

ničnih sv. besedah nositi za njim. In vzdig¬
nila se je za zemljo tako zaničljiva, za ne¬
besa tako zveličavna procesija kralja vsih
kraljev. Naprej je jezdaril trobentar, ki je na
vsih voglih mesta trobil in usmertenje na¬
povedoval! Ene korake za tem je šla der-
hal vsakterih potepinov; nesli so pijačo,
vervi, žeblje, zagojzde in jerbase mnogote-
riga orodja; močnejši so nesli dolge kole,
lestvice in križe razbojnikov. Potem so eni
farizejev jezdarili, in za temi je šel pobalin,
hi je nesel napis, in pa na palici čez ramo
ternjevo krono, ktera Jezusu pri nošenji križa
na glavi ni obstala.

2. In za temi je šel naš Gospod in Od¬
rešenik, pripognjen pod težo križa, zgajžlan,
stepen in ves omagan. Od sinočne zadnje
večerje brez jedi in pijače, v vednim, smert-
nini tepenji, zavoljo pretekle kervi, brezšte¬
vilnih ran, žeje in neznanih notranjih britkost
in grozovitost ves oslabljen, je šel omahljivo,
pripognjen po golih ranjenih nogah. Z des-
nico je deržal veliko težo na desni rami, in
z  levico je trudno segal po širokim dolgim
oblačilu, de bi tisto umaknil negotovim sto¬
pinjam svojim. Štirje briči so ga na verveh,
2a  oklepni pas privezanih, od deleč deržali.
Sprednja dva sta ga vlekla naprej, zadnja

310

dva sta ga sovala in pahala, tako de ni imel
nobene gotove stopinje. Roki njegove ste
bile od poprejšnih vezi vse ranjene, zatekle.
Obličje njegovo s kervijo in oteklino zabuhlo,
lasje in brava zmešani, s kervijo namočeni;
teža in oklepi so mu volnato oblačilo tišali
na ranjeno telo, in volna se je v vse po¬
novljene rane prisušila; okrog njega pa za¬
ničljivo krohotanje in zasmehovanje, sama
hudobija. Neizrečeno reven, zdelan pa ven-
der ljubeznjiv je bil; njegove usta so molile,
njegov pogled je bil' mil, odpustljiv in ter-
peč. Dva rabeljna sta na zadnjim konci križa
vervi navezala, ter sta ga vzdigovala, de je
visel in se ni vlekel, ter sta tako terpljenje
Jezusu množila, ker sta težo s svojim vzdi¬
hovanjem in spušanjem le povikševala.

3. Pri straneh je šlo več vojakov s su¬
licami. Zadej sta šla razbojnika; vsaciga
je peljal na vervi za pas perpeti en briČ.
Zboljšani razbojnik je bil le tih; hudobni pa
hud, jezen, serdit in je klel. Briči so bili
zagoreli, majhni pritlikovalci; imeli so kratke,
Černe, kodraste in šetinaste lase. Sužnji iz
Egipta so bili, ki so mestne grabne kopali,
imeli so kratke opasnike z usnjatimi napersniki
brez rokavov. Bili so prav živinski. In za raz-
bojnikama je šla polovica farizejev na konjih,

311

ti jezdici so tudi sem ter tje letali in vpili
nad ljudmi, de bi bolj po redu hodili. Med
potepine, ki so sprdeej orodje nosili, se je bilo
še nekaj Judovskih hudobnih pobalinov vri¬
nilo. Precej deleč zadej je šla Pilatova der-
hal. Sam Pilat je šel ž njimi, de bi po mestu
kak punt ne vstal. Naprej je jezdaril troben-
bentar na konji, za tem kmalo Pilat v vojaški
obleki med stotniki in nekoliko druzimi jez¬
dici; za temi je šlo tri sto pešcev, ki so bili
iz zgornje Italije doma. Ljudstvo je preč po
sodbi začelo naprej se pomikovati. Prav ve¬
liko vsakterih ljudi je bilo skupej: ptujci,
sužnji, delavci, otroci, žene in možje, po
vsih cestah so naprej letali, da so to žalostno
procesijo gledati zamogli. Rimski vojaki pa
so jim branili preč za Jezusam gnjesti se, zato
so po drugih potih spet naprej letali. Večidel
ljudstva pa je derlo na Golgoto.

Sveti zdihljeji.

O Gospod in Bog moje duše! pravi
Častiti Tomaž od Jezusa, ali je mogoče,
de se ne braniš vzeti teže križa na svoje
rame, ker je tvoje telo tako oslabljeno
zavoljo prelite kervi in zdelano v pre-
Btanim terpljenji, tako de je le ena rana
ha tvojim telesu ? Veš, de tvoje moči

312

ne premorejo nositi te velike teže, inven-
der jo prevzameS. 0 Bog ljubezni! tvoja
ljubezen premore vse in nič ji ni nemo¬
goče. Pa Se več: Jest sam sim en del
te strašne teže, in jest sam ležim s celo
težo svojih pregreh na tebi. Bodi torej
hvaljen in zahvaljen, o nar dobrotljivši
pastir! ki si mene zgubljeno ovco naložil
na svoje rame, de bi me nazaj nesel k
svoji čedi. O sladki moj Jezus! dodeli mi,
de ti saj v prihodnje polajšam to težo,
ter je z nobenim, tudi z nar manjSim gre-
ham več ne pomnožim! Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: V vsim ze zatajevati in nič
po svoji volji ne ravnati.

Spominek.

„Ako hoče kdo za menoj priti, naj
zataji sam sebe, naj vzame svoj križ, in
naj hodi za menoj 11 . (Mat. 16, 24.)

Jutranje premišljevanje za
dvaindvajseti dan.

Jezns pade pervic in drugič pod križem.

Sreča svojo žalostno Mater.

l. Peljali so Jezusa po ozki cesti za
hišami, kjer je bilo vse polno nečimerne šare.
Jezus je mogel tu veliko terpeti. Briči so šli
bliže njega. Iz okenj in lukenj je vsake sorte
derhal zijala na-nj, in sužnji, ki so tod de¬
lali, so vanj blato in pomije metali; hu¬
dobni potepini so ga s Černo, smradljivo lužo
oblivali; celo otroci našuntani, so v svoje
krila kamnja nabrali in iz vež mu pred noge
ga metali z vpitjem, norčevanjem in s kletvijo.
To so delali otroci, ktere je ljubil, blagoslovljal,
srečne imenoval. Ozka cesta se vije na levo,
Proti koncu je širji in nekoliko navkreber.
Tu, preden se je začelo navkreber iti, se je
v nižini voda in blato zbiralo; in ležal je tu
kamen, de se je lože čez blato prestopilo,
kakor je bilo na več krajih Jeruzalema, kjer
so  bile slabe, nesnažne pota. Ubogi Jezus
mogel čez stopiti z veliko težo svojiga
križa. Briči pa so ga pahaii in podili ne¬
usmiljeno naprej. In Božji Zveličar se nad

Gfctzemani. 14

314

kamnam spotakne in pade na tla in križ zra-
vren njega. Briči so kleli, z nogami ga so-
vali; vse se je ustavilo in vriš je vstal okrog
njega. Zastonj je podajal roko, de bi mu
vstati kdo pomagal. Oh, sej bo kmalo konec,
je zdihnil in je molil. Farizeji pa so vpili:-
Naprej, naprej, spravite ga na noge, de nam
pod rokami ne umerje. Sem ter tje ob potu
so stale jokajoče žene z otročiči, ter so se

od groze vse tresle. S čeznaturno močjo je
vzdignil Jezus svojo glavo, in grozoviti, sa¬
tanski rabeljni so. mu tu ternjevo krono po¬
tlačili na glavo, namesto polajšanja. Ko so

ga pa med pahanjem spet spravili po konci,
so mu naložili križ na rame in revno, s ter-
njem prebodeno glavo je mogel s strašnimi
bolečinami deržati na stran, de je velika teža
pod široko krono na rami slonela. Tako je
stopal z novim pomnoženim terpljenjem po

širji cesti navkreber.

2. Od bolečin vsa prevzeta, žalostna
Mati je z Janezam in drugimi ženami zapu¬
stila terg, ko je bila izrečena krivična sodba

čez njeniga Sina. Med tem je spet več kra¬
jev njegoviga terpljenja obhodila, in ko je
postalo dirjanje ljudstva, glas trobente, in ko
je Pilat s svojo stražo in vojaki se vzdignil
in je bilo vse po konci v znamnje, de Jezusa

315

peljajo po križevim potu, tudi Marija ni za¬
ostala. Viditi je hotla svojiga Božjiga Sina
v njegovim terpljenji, ter je Janeza prosila,
de bi jo peljal na kraj, kjer bo Jezus šel
memo. Od Sionske gore sem so prišli. Šli
so po stranskih potih čez sodnji terg, ki ga
je Jezus zapustil, skoz vrata, po verteh, kteri
sicer niso bili odperti, zdaj pa so bili zavoljo
ljudstva. — Potem so prišli na vačerno stran
dvorane, kjer so bile vrata na široko cesto,
kjer se je ravno po pervim padcu Jezusovim
vsa žalostna procesija obernila nekoliko na
stran. Janez je nekiga usmiljeniga hlapca
ali vratarja sprosil, de je smel z Marijo in
drugimi ženami tu skoz iti, na uno stran hiše.
Uboga Mati Božja, vsa bleda, z objokanimi
očmi, v višnjevo - rujavo ogrinjalo zavita, je
tila res žalosten pogled. Oh, čigavo serce
ne bo presunjeno pri tem pogledu, in kdo
ne bo z grozo napolnjen! — Vpitje in vriš,
hrup in šum se je slišal deleč na okrog,
trobenta se je razlegala, klic na voglih ce¬
sta, de peljajo eniga v smert križa, je bil
strašan. Hlapec je odperl vrata, in vpitje
je postalo bolj razločno in večji. Marija je
molila, in Janezu rekla: Ali hočem gledati?

AH hočem preč iti? Oh, kako bom prestala?
~~ Bili so zunaj pred hišo, in Marija je gle-

14 *

316

dala doli na desno, po poti, ki je bila pred
to hišo spet ravna. Oh, kako je glas trobente
presunil njeno serce! Jezus je bil še okoli
osemdeset stopinj deleč od tod, ko so stopili
pred vrata. Tu ni šlo nič ljudstva pred njim
le na straneh in zadej se je gnjeto.

3. Ko so služabniki rabeljnov z vsinii
svojim orodjem se bližali s prederznim obna¬
šanjem, se je Mati Jezusova vsa tresla, po¬
vzdigovala roke, in eden memogredočih po¬
balinov je zaničevaje vprašal: Kdo je ta

žena, ki toliko udeluje? In rekel je nekdo:
,Ta je Mati Galilejčeva. Ko pa so potepuhi
to slišali, so žalostno Mater z zaničevanjem
pitali, s berstam na njo kazali in eden ne¬
srečnih pobalinov je žeblje iz jerbasa vzel
ter jih pred obličje presveti Devici molil.
Zdihovaje se je po Jezusu ozirala in poterta
od bolečin se je na steber vrat naslonila.
Bleda je . bila kakor merlič in njene ustnice
so bile višnjevo - plavkaste. Farizeji so memo
jezdarili. Prišel je mladi Jud z napisam in
ene stopinje za tem, — Božji  Sin  — njen
Sin, Sveti, Odrešenik! Trepeče, pripognjen je
šel njen ljubi Sin Jezus, glavo s ternjevo
krono boleče nagnjeno na stran zavoljo teže
križa na rami. Njegovo obličje je bilo bledo,
polno kervi, razbito, njegova brada napojena

31 ?

s kervijo. Ozerl se je s svojimi kervavimi
očmi, tako resnobno pa milo spod strašno
spletene ternjeve krone proti svoji žalostni
Materi, in spotaknivši se je v drugič pade
pod težo križa na tla na svoje kolena in roke.
Mati, v volikosti svojih bolečin in svoje lju¬
bezni ni gledala, ni vidila nobeniga vojakov,
nobeniga bričev, vidila je le svojiga ljubez-
njiviga, revniga, terpečiga Sina; roke povzdi-
govaje se poda dve stopinji od [hišnih vrat
proti Jezusu in pade k njemu na kolena in
ga olyame. Slišale so se besede: Moj Sin!

— Moja Mati! —

Kdo koli na svetu bo zapopadel bolečino
teh dveh nar ljubeznjivših sere, ko sta se
srečala na tem potu neizrečeniga terpljenja ?
Imej usmiljenje s to žalostno Materjo, na
•deri se je zdaj spolnilo prerokovanje Si¬
meona, ki je rekel: „Meč bo prebodel tvojo

lastno dušo."

Sveti zdihljeji.

O ljuba Mati moja! kako žalosten
pogled je bil za te, ko si na kerva-
vim potu do mertvaških glav srečala svo-
jiga ljubiga Sina ter ga zagledala vkle-
ajeniga v strašne vezi, s ternjem kro-
oaniga, s križem obloženiga, s kervijo

318

in mertvaškim potam obdaniga. Kader so
se tvoje oči vjele z njegovimi, kakšna
smertna bolečina je presunila tvoje serce
in njegovo! Kakšna britkost za Mater,
viditi svojiga ljubeznjiviga Sina v toliko
groznim stanu! Kakšne britkost za Sina,
viditi svojo drago Mater toliko užaljeno,
toliko poterto! O žalostni Jezus! dodeli mi
delež svojih bolečin, de tvojo ljubo Mater
pomilujem! O žalostna Mati, dodeli mi
delež svojih bolečin, de imam sočutje s
terpljenjem tvojiga Sina, in sprosi mi pri
njem moč in serčnost, de ga spremljujem
po ternjevi poti svetiga križa! Oh, blažena
Mati! zavoljo te velike bolečine tega ža-
lostniga snidenja mi sprosi pravo serčno
ljubezen do križa! Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: K časti tega žalostniga po¬
gleda Sina in Matere svoje oči v ostri
berzdi imeti in ž njimi ne ozirati se.

Spominek.

„Meč bo tvojo lastno dušo presunil 11 -
(Luk. 2, 35.)

319

Večerno premišljevanje za
dvaindvajseti dan.

Simon iz Cirenc pomaga Jezusu križ nesti.

Veronika poda Jezusu potni pert.

Jezus pade v tretjič.

1. Bil je velik šum in hrup, velika zmeš¬
njava. Janez in žene so hotli Marijo nazaj
potegniti; briči so kleli, vpili, preč jo podili;
tode noben brič se je ni dotaknil. Janez

in žene so jo vzdignili in jo preč peljali,
in ona, od britkosti prevzeta, pade pri tistih
vratih spet, kakor mertva na svoje kolena.

Nesli so jo skoz vrata, ktere so pa spet

zaperli. Gospoda pa so briči po konci po¬
tegnili in šli so po široki cesti skoz velike
stare mestne vrata po dolgim in širokim tergu
naprej. In tu je mogel Jezus spet čez en

velik kamen; omagoval, padel je, se opiraje
na kamen in ni mogel več sam se spraviti
Po konci. Ljudje, ki so tu memo v tempelj
šli, so milo vpili: O gorje! ubogi človek bo
Z( iaj zdaj umeri. Bila je spet velika zmeš¬
njava; Jezusa niso mogli po konci spraviti,
ni farizeji na konjih sa vpili: Ne bomo živiga
tje pripeljali, morate koga dobiti, de mu po-

320

?

maga križ nesti. In tedaj je po cesti ravne
nasproti prišel Simon iz Cirene, ajdovski mož,
In njegovi trije sinovi so bili ž njim; nesel je
butarico dračja pod pazho in je bil vertnar,
ki je ravno delal na vertih, na vzhodni strani
mesta. Vsako leto je bil namreč okoli praz- >
nikov z vso svojo družino prišel v Jeruzalem, 1
de je plotove obrezoval, kakor več takih de-
lavcov. Ni se mogel tu ogniti: velika gnječa
je postala, in po obleki so ga spoznali, de je
ajd in ubog delavec; vojaki so ga zgrabili in
k Jezusa bliže peljali. Branil se je, kar je
mogel, gnjusilo se mu je, pa prisilili so ga
bili. Njegovi otroci so vpili in jokali, in neke
žene, ktere so moža poznale, so jih k sebi
vzele in tolažile. Simonu se je hudo gnju¬
silo in studilo. Ubogi Jezus je bil strašno
zdelan, njegove oblačila vse z blatam oma-
dežane. Jokal je ter je Simona tako ljubez-
Hjivo-milo pogledal!

2. Simon mu je mogel po konci poma¬
gati in pomagati križ nesti; šel je tik za
Jezusam, kteri tedaj ni tako težko nositi
imel. Jezusu so tedaj tudi ternjevo krono
popravili na glavi. In tako so se spet za¬
čeli pomikovati naprej. Simon je bil mož
terdne postave okoli štirdeset let star; šel je
gologlav, in je imel kratko majhno suknjico;

321

njegovo ledje je bilo slabo opasano; zakriv¬
ljene žebljičke je imel na podplatih, ki so
bili z jermeni privezani na noge. Njegovi si¬
novi so imeli pisane suknjiče, dva že odra-
šena sta bila Ruf in Aleksander, ki sta po¬
zneje tudi Jezusovim učencam bila prišteta.
Simon ni dolgo nesel križa in bil je v sercu
nekako presunjen.

Premisli tu, duša moja! kako velika
sreča je zadela tega Simona, de ( je smel Go¬
spodu pomagati križ nesti. Ni vedil, de
je Jezus sam Sin Božji, o kako rad bi
ga bil sicer nesel! Tudi ni takrat na to
mislil, de mu bo ta majhna, Jezusu skazana
pomoč s tolikimi gnadami povemjena; de ta
križ mu bo celo večno življenje dodelil, in
de je Jezus ravno na poti, tudi zanj svojo
drago kri preliti, in tudi njega večniga po¬
gubljenja odrešiti. Vsiga tega takrat ni nič
vedil. Zato so ga k temu silili, in je od za¬
četka nerad nesel križ; kmalo pa je občutil
notranje gnade; razsvetljenje, tolažilo, ve¬
selje. Kmalo ga je ravno ta križ spreober-
nil iz nevernika v veliciga svetnika in služab¬
nika Kristusoviga. O prečudna moč križal
Ti pa, o duša! ali ne bežiš tudi pred križem?
^li nosiš svoj križ z veseljem in ne prisi¬
ljeno za svojim Gospodam, kteriga ti je on

14 ”

322

sam naložil? Ali pomagaš, kakor Simon iz
Cirene, križ nesti Gospodu, de bi s tem njo-
govo težo polajšal? O potem bo križ tudi
za te studenec nar večih gnad in bo tudi

tebe v nebesa pripeljal! Le v križi je pot v
zveličanje. Pot križa je pot luči in vsim v
raj derži. Nosi tudi ti križ z vso njegovo
težo, z vso njegovo širokostjo, to je, z
vsimi njegovimi okolišinami in nasledki; z
vso njegovo dolgostjo, in ko bi bilo tudi do
konca tvojiga življenja; z vso njegovo viso¬
kostjo, ko bi tudi terpljenje, kakor vode, se
narastlo; z vso njegovo globočino, to je, z
vso velikostjo bolečin, ktere dušo in telo za¬
devajo. Ob, nosi križ v ljubezni in poter-

pežljivosti. Nosi ti križ, in križ bo tebe nosil
od gnade do gnade.

3. Simon je okoli dve sto korakov de¬
leč pomagal Gospodu težo križa nositi, in

prišli so do lepe hiše, na levo stoječe, ktera
je bila s širokim zidovjem in blišeče olikanim
železjem ograjena, po stopnicah se je šlo k
ti hiši. Iz te hiše prihiti velika veličastna
žena majhno deklico za roko peljaje. Bila
je Serafija, žena Siraha, ki je bil ud teni'
peljnoviga zbora, navadno Veronika imeno¬
vana. Bila je v tančico zavita; stopila J e
na cesto, in neki pert je imela čez svoje

323

rame; deklica, kacih devet let stara, je stala
pri nji. Zastonj so jo naprejdereči podili na¬
zaj; vsa presunjena je bila od usmiljenja in
ljubezni; silila je z otrokam, ki se je njeniga
krila deržal, skoz gnječo, skoz briče in vo¬
jake tje proti Jezusu na pot, padla je na svoje
kolena, prijela je pert, ga zgernila proti Je¬
zusu z milimi besedami: „Stori me vredno

obrisati obličje svojiga Gospoda!“ — Jezus
je prijel pert z levico, ga z vso roko pritisnil
na svoje kervavo obličje in ga hvaležno nazaj
ji podal; ona ga kužne, dene pod plajš in
vstane. Jezdici pa in briči so razsajali nad
to zamudo in še bolj čez očitno češenje Go¬
spoda in so Jezusa bili in sovali. Veronika
P a  je zbežala z otrokam v svojo hišo. Ko¬
maj je stopila v hišo, je potni pert razgernila
na mizo in pred njim omedlela; dete pa je
klečalo trepeče pri nji. Tako jo je dobil neki
hišni prijatel, ki je stopil v hišo, ter jo
vidil kakor mertvo ležati pred razgemje-
nim pertam, na kterim je bilo kervavo obličje
Jezusovo, sicer strašno, pa čudno in popol-
nama vtisnjeno. Čudil se je, zbudil jo je in
ji pokazal obličje Gospodovo. Polna britkosti
in tolažila poklekne pred pert in pa reče:
Vse hočem zdaj zapustiti, Gospod mi je spo¬
minek dodelil. — Prosi tedaj tudi ti svojiga

824

Jezusa; Naj bi spomin svojige terpljenja glo¬
boko vsadil v tvojo dušo in svoje obličje
vtisnil v tvoje serce. Imej usmiljenje z Jezu-
sam, in pomagaj mu, kakor Veronika, obrisati
pot s serčno, resnično ljubeznijo.

Sveti zdihljeji.

O srečni Cirenejic! kliče častiti To¬
maž od Jezusa, ki si za gotovo plačilo
prejel, kar jest s solzami doseči ne mo¬
rem, de bi nosil ta križ in temu Božjimu
Jagnjetu nekoliko pomagal v njegovim
strašnim terpljenji. S križem ga sprem¬
ljaš in tega ne veš; ko bi pa tega Go¬
spoda spoznal, in zvedil, kaj nosiš, bi
ga več ne odložil od sebe in bi se dal nanj
pribiti. O Bog ljubezni! o ljubezen Božja!
če ti tudi sam ne morem pomagati tvo-
jiga križa nositi, te vender smem s svo¬
jim križem spremljevati, in o kako srečen
sim zato! Cirenejcu ni bilo pripušeno, it 1
jred teboj, ampak za teboj je šel; za-
caj ti, o moj Bog in Gospod! nočeš, de
)i kdo hodil pred teboj, temuč ti hočeš
naprej iti, de s križem obloženi te vidijoj
in so razsvetljeni, uterjeni, vneti za te.
In kdor te vidi vedno pred seboj, tebe,
o luč sv. raja! kaj ta vidi? kaj ta ljubif

325 ;

kaj ta sprejme? česa se veseli? Bodi tiho,
o jezik! in molči ti, o serce! — Ljubezen
vidi, ljubezen nese iz ljubezni, de bi le
jez ljubil! Oh pripusti mi, de te tedaj lju¬
bim, moj Bog! in de bom ves prevzet od
ljubezni! Vžgi me, ljubi me, spremeni me
v s6, o moja nebeška ljubezen! Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Drugim v potrebi pomagati
po svoji moči, in kaj dobriga storiti.

Spominek.

„Eden druziga bremena nosite, in
tako bote dopolnili Kristusovo postavo. 14
(Gal. 6, 2.)

Jutranje premišljevanje za
triindvajseti dan.

Jezus pade četertič in petič pod križem.
Jokajoče Jeruzalemske hčere.

Jezus pade šestič in sedmič.

1- Ko so se bližali vratam, ki stojd
^ed poldnem in večeram, so briči bolj naglo

326


silili naprej. Tib vrat je bila čez razvoženo
cesto velika luža. Neusmiljeni briči so Jezusa
vlekli naprej, vse se je gnjetlo. Simon iz Ci-
rene je stopil na stran, de bi se ognil luže,
in v tem se je teža križa nagnila, in ubogi
Jezus je četertič padel pod križem v lužo; j
tako de je Simon komaj križ obderžal. Jezus
je z milim glasam zdihnil: „Gorje, gorje, Je¬
ruzalem! kako sim te ljubil, kakor koklja zbira
svoje pišeta pod peruti, in ti me tako grozo¬
vito suješ čez svoje vrata!“ — Gospod je bil
silno žalosten; farizeji pa so se proti njemu
obernili in ga zmirjali; bili in sovali in vlekli
so ga po konci iz luže. Tedaj je bil Simon
iz Cirene razserjen zavoljo grozovitosti bri-
čev in je rekel: „Če ne jenjate teh hudobij,

bom križ na tla vergel in če me preč ubi¬
jete." Gez vrata se cesta oberne na desno
proti polnočni strani na goro Kalvarije. In
tu pred vratmi, kjer gre cesta na Kalvarijo,
je bila na kol pribita tabla, na kteri je
bila zapisana smertna sodba Zveličarja in
obeh razbojnikov. In blizo tu pri potu je
stala množica jokajočih žen. Bile so nektere
device pa tudi revne žene s svojimi otroci
iz Jeruzalema in tam okoli. Jezus sicer tu
ni prav na tla padel, vender kakor omedlen
se je zgrudil, tako de je Simon za pripog-

327

njenim Gospodam križ spustil na tla in je
Gospoda poprijel. In Gospod se je na Simona
naslonil. Ta je bil peti padec kervavo ter-
pečiga Jezusa.

2. Žene in device pa pri strašnim po¬
gledu so zagnale veliko vpitje in milovanje
ter so Jezusu po Judovski šegi iz sočutja
perte nasproti molile, de bi si pot obrisal
Tedaj se je Jezus k njim obernil in je re¬
kel: „Hčere Jeruzalemske! nikar se ne jo¬
kajte nad menoj, ampak jokajte se nad se¬
boj in nad svojimi otroci. Zakaj glejte! dnevi
bodo prišli, ob kterih poreko: Srečne so ne¬

rodovitne, in telesa, ktere niso rodile, in
persi, ktere niso dojile! Takrat bodo začeli
reči goram: Padite na nas! in hribam: po¬
krite nas! Če namreč nad sirovim lesam to
delajo, kaj se bo godilo nad suhim?" Postali
so nekoliko. Sprednja derhal z vsim orodjem
je hitela naprej na Kalvarijo in šlo je za
n jhni sto mož rimskih vojakov zmed Pilatove
straže, ktera je bila do tu zadej in je pri
vratih spet nazaj se vernila v mesto. Spet
se je vse vzdignilo naprej.

Premisli tu, moja duša! prav je sicer,
de terpljenje Jezusovo obžalujemo, pred vsim
Pa moramo jokati le zavoljo svojih pregreh,
^ so bile vzrok strašne, grozovitne smerti

328

Jezusa Kristusa. Naši grehi so Jezusu križ
naložili! O strašna pošast ediniga greha! O
de bi noč ino dan objokovali nesrečo, ktero
je ne prinesel na svet! O le nobeniga
greha več!

3. Spet se je vse vzdignilo naprej. Je¬
zus je bil pod križem po gerdi in stermi poti
med mestnim zidovjem in Kalvarsko goro v
polnočni strani s sovanjem in pahanjem na
verveh naprej gnan. In pot se je na drugo
stran proti poldnevu zavila navkreber. In
tedaj je padel ubogi Jezus šestič pod težo
križa. Zdaj pa so ga tepli in podili še huje
kakor popred, de je Jezus do verh sodnjih
skal prišel in s križem na tla padel še sed¬
mič. Simon iz Cirene, sam že zaničevan in
zdelan, je bil ves potert od usmiljenja: hotel
je še pomagati ubogimu Jezusu, ali briči so
ga s sovanjem in zaničevanjem nazaj zapodili.
Kmali potem je bil k Jezusovim učencem pri¬
šel. Tudi vsi nepotrebni potepini in pobalini,
ki so ž njimi leteli, so bili spojeni nazaj.
Farizeji na konjih pa so od večerne strani po
boljši poti prijezdili na goro Kalvarijo. Od
tod se je vse vidilo čez mestno zidovje. Verh
te strašne gore je bila ravnina, moriše ime¬
novana, na okrog z zvišano zemljo ograjena.
Farizeji na konjih so obstali na večerni

329

strani, kamor je bil hrib malo nagnjen. Okoli
sto rimskih vojakov iz zgornje Italije je bilo
razpostaveljenih sem ter tje po gori in ob
meji moriša. Veliko ljudstva, večidel revni
ljudje, ptujci, sužnji ajdje in veliko žen,
ljudje, kteri se niso omadežanja zavoljo praz¬
nikov bali, je stalo na okrog, in vedno jih
je le še več prihajalo iz bližnjih spotov, kteri
so šli proti mestu. Na gori Gihonu proti
večeru je stala cela truma velikonočnih sva¬
tov, in od deleč jih je bilo veliko, ki so se
zmirej bolj bližali.

Sveti zdihljeji,

O pravični Zveličar! tresem se od
strahu pred kaznijo, ktero bom terpeti
mogel, če bom podoben suhimu, nerodo-
vitnimu drevesu! Moji brezštevilni grehi
me silijo v jok, ko vidim, koliko si ti,
o moj Bog, mogel terpeti zanje. Ljubez¬
nivi in milostljivi glas tvoje kervi me
lz  grešniga spanja budi. O večni Oče!
“odi potolažen s tem, kar tvoj nedolžni
Sin terpi, in akoravno sim zaslužil, kakor
8 uho nerodovitno drevo v večni ogenj ver¬
zen biti, vender te ponižno prosim, zavolj
zasluženja svojiga Božjiga Sina, usmili se
mene! Oh ne glej mojih pregreh; ozri se

830

na drago kri svojiga Sina, ki vpije v
neb6 za usmiljenje za-me! Meni pa gnado
dodeli, de odslej zanaprej objokujem svoje
grehe! zakaj boljši je zdaj ob času gnade
točiti solze pokore, kakor kdaj točiti v
peklu solzo obupanja. Oh, objokovati ho¬
čem svoje pregrehe. Daj pa, de te solze
ne bodo nerodovitne; daj, de se v resnici
poboljšam! Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Prijazen biti vsacimu, in
tolažiti revne, bolne in žalostne.

Spominek.

„Jokajte z jokajočimi! (Rim. 12, 15.)

Večerno premišljevanje za
triindvajesti dan.

Jezusu slečejo obalčila iu mu kisa piti dajo.

1. Zelo dvanajsta ura je tekla, kadar
je Jezus na moriši padel pod križem in so

I

331

Simona spodili. Potegnili so tedaj Jezusa na
verveh po konci! Oh., kako reven, žalosten,
raztergan, kervav, bled — strašna podoba
— je ubogi Jezus stal na kraji terpljenja!
Sovali so ga med norčevanjem, kakor: Tvoj

I tron ti moramo pomeriti, ti kralj! Pa Jezus
se je prostovoljno ulegel na 'križ. Raztegnili
so ga po križi in znamnje dolgosti na rokab
in nogah so potegnili; farizeji pa so se z njim
norčevali. Potegnili so ga spet po konci in

ga zvezaniga peljali zelo sedemdeset stopinj
na zgornjo stran Kalvarije navzdol v neko,
v kamen vsekano jamo, ktero so odperli in
ga neusmiljeno vanjo pahnili, de bi si bil
brez čudeža kolena mogel razbiti na kamnitih
fleh. Slišalo se je njegovo milo zdihovanje.
Zaperli so vrata in stražo so postavili. Je-

zus  je zdihoval in miloval, de je kamen pod
njim se omečil. Tedaj so začeli briči hitro
sv oje pripravljanja. Sreda moriša je bila za
baka dva čevlja zvišana in na ti zvišini so
delali jame za križe, ktere so drugi skupej
zbijali. — Premisli, o duša! kaj je pač Je¬
zus med tem strašnim pripravljanjem občutil,
b° je slišal to nabijanje s kladvi, slišal kle-
tev  in zmirjanje rabeljskih hlapcev. Oh,
bil je to njegov zadnji, bolečin polni pokoj J
Zdihoval je in molil neprenehama za svoje

332

sovražnike, ter se je še enkrat na svojo ker*
vavo darivno smert pripravil. Oh, daroval je
vse svoje že prestane bolečine in vso že
prelito kri in tudi svojo prihodnjo smert
vnovič svojimu nebeškimu Očetu za grehe
vesoljniga sveta. O žalostni pokoj, ki si nam
dodelil večni pokoj in večni mir z Bogam,
bodi nam večno hvaljen in češen!

2. Ko je Marija, po snidenji z Jezusam,
se nekoliko opočila, jo je gnala ljubezen in
hrepenenje, biti pri svojim Sinu, terpeti vse
ž njim, ga ne zapustiti do konca, spet vno¬
vič do njega ter se je s čeznaturno močjo
okrepčala. Ona in njene spremljevavke so
hitele zavite v tančice v hišo Lazarjevo pri
vratih, kjer* so tudi druge sv. žene z Magda¬
leno in Marto v solzah in zdihovanji bile
zbrane. Tudi je bilo nekaj otrok pri njih.
Od tod so šle, njih sedemnajst, po križevim
potu za Jezusam v svoji žalosti nekako častito
in resnobno, ter niso marale za nobeno zani¬
čevanje ljudstva. Prišle so čez terg; kjer je
Jezus svoj križ prevzel, so kušnile tla; po¬
tem so šle po vsim križevim potu; so poča¬
stile kraj Jezusoviga terpljenja, in Marija in
ene bolj razsvetljene so hodile po njegovih
stopinjah. Presveta Devica je vse občutila
in vidila v duhu; je vodila to množico, vse

333

imenitniši kraje si je globoko v serce vcepila,
štela je stopinje, in svojim spremljevavkam

kazala svete kraje. In tako je bil vstanovljem
sv. križev pot v nar zvestejši Materni lju¬
bezni , tako rekoč pod nogami Jezusovimi,
kteri je pervi šel to ternjevo pot. Terpljenje,
neznane bolečine Mariine na ti poti, pri po¬
gledu moriša, in pri prihodu na goro, se

popisati ne dajo; bile so v duhu bolečine
Jezusove in zraven še spomin, de bo sama
ostala. Magdalena je bila vsa poterta, od
bolečin premagana, kakor pogrezovana iz ter-
pljenje v terpljenje; iz molčanja je zagnala
zdihovanje, iz mirnosti je začela viti svoje
r oke, in v tožbo se je očitanje sililo; vedno
so jo druge mogle podpirati, varovati, sva¬
riti in celo skrivati. Tako so prišle na goro.
kakšen pogled za Marijo, na tem morišl,
oa gori križanja! Strašan križ leži pred
D jo; kladva, vervi, grozovitne žeblje pri¬
našajo sem ter tje! Nepričujočnost Jezusa
j 0  terpljenje Marii lej podaljšala; vedila je,
de Jezus še živi; hrepenela je ga viditi; pa

?roza jo obdaja; zakaj viditi ga bo mogla

v  strašnim terpljenji.'

3. Tedaj so šli štirje briči po zgornji
strani doli do jame, ter so potegnili Jezusa
lz  nje, ki je prosil Boga za pomoč in se je

334


še enkrat daroval za grehe svojih sovražni¬
kov. Podili in vlekli, bili in zaničevali so ga
po ti zadnji stezi njegoviga terpljenja. Ljud¬
stvo je zijalo in zmirjalo; vojaki so se mer-
zlo in resnobno napihovali; in rabeljni so ga
jezno sprejeli, v sredo med se potegnili. Imeli
so dve rujavi posodi tam; v eni je bil jesih
in želč, v drugi"samo jesih. Vino s pelinam
in miro namešano bi imelo biti. Ponudili so
zvozanimu Zveličarju v rujavim kozarcu od
te druge pijače: on je pokusil, pa ni pil-
Bilo je okoli osemnajst rabeljnov v morišnim
okrožji. Eni so imeli z Jezusam opraviti, eni
z razbojnikama, ter so delali in popivali. Bili
so umazani, na pol nagi, majhni, terdni lju¬
dje z neznanim obrazam, terdimi lasmi, s še-
tinasto brado, gerdi in živinski. Bilo je, ka¬
kor de bi satanske podobe se mešale med te
grozovite ljudi, in bi jim v vsim pomagale.
Nad Gospoda pa se je zdelo, kakor de bi se
večkrat med križanjem prikazale množice jo¬
kajočih angeljev; ravno tako čez presveto
Devico in druge pobožne, ki so jih tolažili
in krepčali. In tedaj so rabeljni potegnili
Gospodu oblačila s telesa; in ko mu rujav-
kaste suknje brez šiva, ktero mu je Mati
njegova napravila, čez široko ternjevo krono
potegniti niso mogli, so mu krono potegnili z

335

glave, de so se rane mu ponovile, in so sple¬
teno suknjo mu zavihali in med prekletim
rohlanjem vlekli čez kervavečo, ranjeno glavo.
Tedaj so mu krono spet na glavo posadili.
Tedaj je stal omagaj oči Sin človekov ves ob¬
dan s kervijo in zateklinami, z zasušenimi
in kervavečimi ranami. Obleka je bila z volno
v njegove rane prisušena in vtisnjena s ker¬
vijo v nove globoke rane, ktere mu je teža
križa napravila na rame. Neusmiljeno so
oblačilo potegnili z njega, in on, ki oblači
ljudi in živino, je stal strašno raztergan in
zatečen v svoji nagoti; pleča in rame so bile
raztergane do kosti, in volna je ostala sem
ter tje v ranah in v prisušeni kervi na persihl
O kako neznano reven je bil Gospod!

Sveti zdihljeji.

O Jezus ! Če si mislim grozovitost,
s ktero so te tvoji morivci napadali,
ko so te že v drugič oropali tvojih
oblačil, me spreleti neka strašna groza.
Oblačilo je bilo v tekoči kervi v ranjeno
telo globoko na pol prisušeno in ni bilo
Ofugači, kadar so te divje razslekli, je
odo vse telo raztergano, omajeno, in
tvoja draga kri se je spet vlila v cur-

336

kih po tebi. O kako grozen, strašen po¬
gled v tem terpljenji! Kakšno kervavo
bolečino je tvoji nar čistejši duši priza¬
delo, grozno razslečen stati pred vsim
ljudstvam v sramoto! In pa, kako mi mora
biti pri sercu, ko mi ti kličeš, de moje
in vsiga sveta gerde pregrehe so vzrok te
tvoje sramote, vsiga tvojiga terpljenja!
Nečimerna, nesramna noša, zapeljivo gi-
zdanje in oskrunjenje našiga telesa, ne-
številne pohujšanja vsakterih — te pre¬
grehe so bile nad teboj, o moj Zveličar!
na tvojim svetim in čistim telesu tepene,
namesto na meni in nad drugimi grešniki
tega sveta! Oh, moj Bog in moj sodnik!
tudi jest sim eden tistih tolovajev, ki so
ropali tvoje oblačilo. Kakšna hudobija!
Oh, odpusti mi, in prizanesi mi zavoljo
svoje svete kervi! Oh, de bi pač pripu¬
stil edino kap 1 ' ' ' '* t ' 1 "'

me to zveličavno mazilo obvarovalo ples-
nobe nečistosti, de bi zanaprej s čistini
sercem in nedolžnim telesam vse dni svo-
jiga življenja tebi služil! Amen.

čila pretekle

!

337

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: V jedi in pijači si kej pri-
tergati in vso nezmernost opustiti.

Spominek.

„Z želčem so me nasitili in z jesi-
ham napojili 11 . (Ps. 68, 22.)

Jutranje premišljevanje za
štirindvajseti dan.

Jezusa na križ pribijejo.

Povzdigujenje križa.

l. Jezus, podoba neznane revšine, je
od rabeljnov pahnjen na križ; usedel se
J e i oni pa so ga vergli znak, mu potegnili
desno roko do desne luknje na križi, ter so
vso  roko privezali na križ. Eden je poklek-
na njegove s. persi in drugi je nastavil
dolg p a  ž e k e ]j 5  ki je bil popiljen na

konci, na sredo žegnajoče desnice in z divjo
Srditostjo je bil s težkim železnim kladvam
P° njem. Sladak, milo - lep zdihljej se je sli-

Getzemani, 15

338

šal iz Gospodovih ust. Njegova kri je škro¬
pila rabeljnove roke. Žile na roki so bile

pretergane in s trivoglatim žebljem v majhno
luknjo križa vgnane. Presveta Devica je tiho
zdihovala, je bila na videz nezavedna. Mag¬
dalena pa je omedlela. Ko so desno roko

Gospodovo pribili, so morivci zagledali, de
leva roka, ki je bila tudi terdo na križ pri¬
vezana, ne seže do zvertane luknje, de so
jo zelo na dva palca naprej čez perste bili
zvertali. Privezali so tedaj vervi za njegovo
levico, ter so, z nogami na križ se opiraje,

tako silno nategovali roko, de je rama iz

člena skočila, se podpazha stegnila in na ko¬
molci se vidilo deljenje kosti. Njegove persi
so se vzdignile visoko, kolena so se skerčile
proti sebi. Klečali so mu na rokah in na

persih, privijali mu roke terdo, in zabili so

drugi strašni žebelj skoz levico Gospodovo.

Kri je okoli škropila. Sladak, milo-lep zdih-
ljej se je zopet slišal iz Gospodovih ust med >
udarci strašniga kladva. Presveta Devica je

vse z Jezusam čutila; bleda je bila kot merlič,
in tihi mili zdihljeji so šli čez njene ustnice.
Farizeji so se posmehovali in zmirjali. Mag¬
dalena je bila kakor neumna; tergala je svoj
obraz; njene oči in lica so bile kervave.

339

2. Vse telo našiga Zveličarja je bilo,
zavoljo silniga nategovanja rok do predeleč
zvertanih lukenj, na kviško potegnjeno in
njegove kolena so bile vzdignjene. Tedaj pa
so rabeljni divje padli čez nje, zagernili
noge z zankami; in zavoljo hudobno pre¬
stavljenih lukenj niso noge nikakor mogle
seči do tistih. In tedaj so zagnali rabeljni
kletev in rotenje. Eni so menili, naj bi se
zvertala druga luknja; drugi pa so grozovito
divjali: Noče se stegniti, mu hočemo poma¬

gati. Privezali so mu vervi na noge ter so
jih nategovali s strašno neusmiljeno močjo
noter do luknje, in so jih terdo eno na drugo
privili. Nategovanje telesa je bilo tako
silno, de so persi Jezusu pokale, in je glasno
zdihoval: O Bog, o Bog! Prevezali so ga

tudi čez persi in roke, de bi se ne snele
r °ke iz žebljev. Njegov drob je bil sklju-'
čen, persi vzdignjene, kakor de bi hotlo
rebrovje se odtergati od njih. Bilo je grozo¬
tno terpljenje! Tedaj so popadli nar dalji,
nar strašnejši žebelj, ter so ga serdito gnali
s koz navkriž položene noge. Prebijanje nog
Je bilo grozovitniši, kakor vse drugo, zavoljo
razteganja vsiga telesa. Okoli šestintride-
setkrat so s strašnim kladvam udarili med
•nilini zdihovanjem uboziga Zveličarja, ktero

340

je toliko sladko, toliko milo se glasilo. Na¬
sproti je rotenje in krohotanje bričev tako
grozno, tako strašno donelo. Presveta De¬
vica je pri nategovanji, pokanji in milim zdi-
hovanji Jezusovim, pri pribijanji nog, od ne¬
znanih britkost premagana, v naročje svojih
spremljevavk se zganila. Zdihovanja Jezu¬
sove pa so bile le glasovi bolečin iz psalmov
posneti, ki so se zdaj, že davno prerokovani,
spolnovali. Bilo je tedaj, kakor de bi joka¬
joči angelji nad Jezusam se prikazovali med
tem groznim terpljenjem. Bila je že dvanaj¬
sta ura, ko so Jezusa križali. Ko so križ
povzdigovali, se je od tempeljna sem razle¬
galo trobentanje velike trobente: znamnje je
bilo to, de je bilo tam zaklano velikonočni)
jagnje, podoba praviga Jagnjeta Božjiga, ki
je vzel grehe vsiga sveta na se, in je tukaj
na križ bil pribit.

3. Ko so Gospoda našiga pribili, so
briči z vervmi križ vlekli na kviško! drugi
so s toporiši pomagali in spodnji konec v
jamo ravnali. Verh križa so potegnili naprej,
de se je povzdignil po konci, in vsa teža je
s trepečim hrupam v jamo se zgrudila. Križ
se je pretresnil; Jezus je glasno zdihnil; r aZ '
peta teža vsiga telesa se je posedla, i -ane
so postale širji, kri je spet obilniši tekla

341

in razderti členi so pokali. Strašan pa mil
trenutek je bil, kadar se je med vpitjem in
zmirjanjem bričev in rabeljnov in farizejev
in mermranjem vsiga okoli stoječiga ljudstva,
ktero ga je zdaj tudi viditi zamoglo — ka¬
dar se je križ povzdigoval in s trepečim hru-
pam v jamo se zgrudil! Pa tudi pobožni
sveti zdihljeji so se slišali, nar svetejši vse
zemlje, milo terpeči glas Matere njegove in
prijatlov in prijatlic, in vsi, ki so bili čistiga
serca, so britko pozdravili na križ povzdig¬
njeno, večno, včlovečeno Besedo z ginljivimi
sočutki, in vse roke ljubijočih so trepetaje
se povzdigovale, kakor de bi mu pomagati
hotele, kadar je nar svetejši vsih svetih,
ženin čistih duš, na križi pribit v rokah
grešnikov, na kviško se povzdigoval. Kadar
je pa križ z glasnim hrupam padel v svojo
jamo, je nastopilo kratko molčanje. Vse je
hilo pretreseno z novim sočutjem, kakoršniga
že nobeden popred ni imel. Celo pekel je ob¬
čutil hrup pogreznjeniga križa z grozo, in
vzdignil se je še enkrat s svojim orodjem, s
kletvino in zmirjanjem proti križu. Med revne
duše pred peklam pa je šinilo britko — hre¬
peneče veselje, ki so v težkim zaupanji po¬
slušale vsaki mahljej, ki se jim je zdel, kakor
trkanje bližnjiga premagovavca na vrata od-

342

rešenja. Sv. križ je stal pervikrat, postav¬
ljen v sredo zemlje, kakor drugo drevo živ¬
ljenja v paradiži, in iz raztegnjenih Jezuso¬
vih ran so kapali štirje s. studenci na zemljo,
zadostit za prekletstvo, in jo njemu, novimu
Adamu, v nov paradiž posvetit. Obraz Je- j
zusov je bil obernjen proti zahodu.

. ' ' I

. m

Sveti zdihljeji.

Spomni se, o. sladki moj Jezus! kar
si mi obljubil, de, kadar boš povzdignjen
od zemlje, boš vse nase vlekel. Ako-
ravno sim zavoljo svojih pregreh slabši,
kakor nič, vender zato ne jenjam biti tvoje
dete. Ko tedaj, o Gospod, vse nase zdaj
vlečeš, oh, stori, de ne bom odločen iz
tistiga števila. Vleci me k sebi, o moj
Bog! zedini me seboj, spremeni me po-
polnama v sč. O ljubezen! o Jezus! o
križani Jezus! pribij me seboj na ta križ;
druziga govoriti, druziga prositi ne v4m.
Naj zavoljo mene v tem trenutku vse bo
končano, in le ti edini, moj križani Je¬
zus! ostani pri meni, ker ti si ljubezen
moje duše, moje zveličanje, moje edino
in vse! Ti sam, o Gospod! govori, živi,
kraljuj, posedi, žgi in sežgi moje serce,

343

ker za naprej hočem ves tvoj biti in ostati!
Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Pripeti se s Kristusam na
križ in odmreti vsim stvarem in nečimer-
nim razveseljevanjem.

Spominek.

„Mene pa Bog varuj, de bi se z dru¬
gim hvalil, kakor s križem Gospoda na-
siga Jezusa Kristusa, po kterim je meni
svet križan in jest svetu. 11  (Gal. 6, 14.)

Večerno premišljevanje za
štirindvajseti dan.

Jezus na križi, in oba razbojnika.

j Razdeljenje Jezusovih oblačil.

1. Po hudim, terdim padcu postavlje¬
nima križa je vnovič obilno tekla kri iz Je¬
zusove glave, ki je obložena s ternjevo krono
hudo se pretresla, in tudi iz rok in nog Je¬
zusovih sfo kapali studenci svete njegove

844

bervi na tla. Jezus je naslonil glavo na parsi
in je visel okoli sedem minut omedlen, kakor
mertev. Njegovo obličje s strašno krono, s
kervijo, ki je oči, brado in lase in hrepeneče-
odperte usta napolnovala, je bilo vgreznjeno
proti persim, in se je tudi pozneje zavoljo j
velikosti ternjeve krone le z neizrečenimi bo¬
lečinami povzdigniti zamoglo. Njegove persi
so bile široko razpete, silno, raztegnjene!
njegove pazhe so bile votle, strašno razle-
čene, njegovi komolci in členki na rokah vsi
Iz udov potegnjeni. . Kri je tekla po rokah iz
na široko raztegnjenih ran. Njegovi udje so
bili tako silno pretegnjeni, vse žile in raz-
tergana koža tako neusmiljeno napete, de bi
se bile zamogle šteti vse njegove kosti. Kri
je kapala iz pod strašniga žeblja, ki je pre- ;
bodel njegove svete noge, po križi v zemljo.
Vse njegovo sveto telo je bilo le ena ve¬
lika rana. Od prehudiga nategnjenja so rane
vnovič pokale in se širile in tekla je sem ter
tje nova rudeča kri. Pozneje je bila kri bolj
bleda in vodena; tudi sv. telo je prihajalo
vedno bolj bledo. Prisušena kri se je lušila

in bil je podoben razkervavljenimu mesu. Pri
vsim tem strašnim razdjanji je bilo telo na-
šiga Gospoda Jezusa Kristusa na križi ne¬
izrečeno žlahtno in ginljivo. Sin Božji, večna,

345

v času se darovavna ljubezen, je bil lep, čist
in svet v razdjanim, z grehi vsih ljudi oblo¬
ženim telesu umirajočiga velikonočniga Jag¬
njeta.

2. Ko je bil Jezus že križan, je prišla
versta na una dva razbojnika. Bila sta dva
tolovaja — morivca. Levi razbojnik je bil
starji, velik hudodelnik, zapeljivec, učenik
desniga — spreobernjeniga. Navadno se ime¬
nuje zboljšani razbojnik Dizma, hudobni pa
Gezma. Obadva sta bila zmed tistih razboj¬
nikov na egiptovski meji, kjer je nekdaj sv
družina z detetam Jezusam na begu v Egipt
prenočila; in Dizma je bil tisti gobov otrok,
ti je bil v vodeni kopeli deteta Jezusa na
svet Marije od svoje matere skopan in naen¬
krat ozdravljen. Milost in bramba, ktero je
njegova mati takrat sv. družini pred tolovaji
skazala, je bila poplačana v tistim opodobnim
očiševanji, ki se je zdaj na križi spolnila, ko
je bil v kervi Jezusovi očišen. Dizma je bil
ves spriden, Jezusa ni poznal, vender pa ni
kil popolnama hudoben, in poterpežljivost Go¬
spodova ga je ganila. Bila sta tedaj obadva
tudi križana; Dizma na desno, Gezma na
levo stran Jezusa. Strašno tuljenje sta za¬
gnala. Križa sta stala na desno in levo na
kraji griča, toliko proč od Jezusoviga križa,

15 ”

846

de je jezdic lahko memo jezdaril. Bila sta
nekoliko eden proti drugimu obernjena in malo
niže sta stala. Pogled teh razbojnikov na
križi je bil nagnjusen, slasti leviga, jezniga,
upijanjeniga hudodelca, polniga kletve in ro¬
tenja, visela sta vsa zvita, poterta, zatekla,
in k križema in privita. Neznano sta rjula pod
tertami in vervmi; Gezma je klel in zmirjal.

3. Za malo časa je bilo vse tiho okoli;
glas trobente se je razlegal od tempeljna po
zraku. Vsi pričujoči so bili v serd in bole¬
čino pogreznjeni. Jezus, naše zveličanje in
zveličanje vsiga sveta, je visel kakor mertev,
prevzet od bolečin. Križavci so Jezusove
oblačila razdelili med seboj, ktere so bile vse
namočene v kervi Gospodovi. Zavoljo nje¬

gove rujavkaste suknje brez šiva pa niso bili
enih misel, in raztergana bi jim nič ne kori¬
stila; zato so vzeli desko s številkami in za
bob debele kamničke z narejenimi pikami,
ktere so seboj imeli, ter so jih metali na
desko in so za suknjo vadljali. Tedaj pa je

prišel nek človek, poslan od Nikodema in

Jožefa Arimatejca, po hribu gori in jim je

rekel, de spodej doli so kupci za Jezusove
oblačila, in oni so zgrabili skupej vso obleko,
tekli po hribu in jo prodali, in tako so te

svetinje ostale kristjanam.

347

O neizrečena slepota ljudi! Kadar Jezus
v neznanih bolečinah med neham in zemljo
na križi pribit visi, so igrali pri njegovih

nogah; tako je prišla lakomnost celo noter
pod križ. Jezus pa je pripustil, de so ga

celo oblačil obropali, nad zemljo se je po¬

vzdigniti dal v znamnje, de noče imeti no-
beniga deleža na nji, in de bi s tem zadostil
za našo preveliko ljubezen do nečimernosti
tega sveta, in de bi nam pokazal, de se

vsimu odpovedati moramo, ako hočemo biti
učenci njegovi.

Sveti zdihljeji.

O grešnik! kliče zveličana Johana od
križa, položi se, v duhu povzdignjen, na
obličje Kristusovo; tolaži naj te on; mir
hoče skleniti s teboj in s svojo sv. ker-
v ijo, de bi se ti v nebeški ljubezni ogrel!
9 moj preljubi! Ti si tedaj grozd na tla-
Čivnico djan, iz tebe teče sladčica večne
sprave, vino svete moči, de bi nas vse
nase potegnil! Oh, obupati nočem, ako-
ravno nar nevredniši, nar nadložniši stvar,
ki je kdaj bila na svetu! Pribežim pod
drevo tege križa, de me valovi obupanja
seboj ne potegnejo. Kapljaj na mene,
draga kri mojiga Zveličarja! Ti mi a.

348

tavžent jeziki govoriš v mojo dušo : Za¬
upaj na mč, ki umiram, de bi tebi živ¬
ljenje dodelil! Oh nagni se k meni, ti
moje zveličanje, moje življenje, moj edini
Zveličar, de tebe, razdjaniga, terpečiga,
kervaviga ljubiga svojiga zamorem objeti!
Amen.

sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Do nikogar nikakoršniga
studa ne imeti, čez nobeniga se ne pri¬
tožiti in vsim iz serca odpustiti.

Spominek.

„Ljubezen vse veruje, vse upa, vse
prenese 11 . (1. Kor. 13.)

Jutranje premišljevanje za
petindvajseti dan.

Zaničevanje Jezusa na križi.

Perva, druga in tretja beseda Jezusova na križu

1. Po križanji razbojnikov in po raz-
deljenji Jezusovih oblačil so pobrali briči

349

L

vse svoje orodje skupej, zmirjali, zasmeho¬
vali in zaničevali še Jezusa in so jo preč
potegnili; tudi drugi pričujoči farizeji na ko¬
njih so na okrog pred Jezusa se vstopili, ga z
nespodobnimi besedami zasmehovali in potem
I tudi preč jezdarili. Tudi stoteri rimski vojaki
so šli, ker je petdeset družili prišlo, kteri so
bili v stražo razpostavljeni. Stotnik te nove
množice je bil Abenadar, rojen Arabec, ki
je bil pozneje za Ktezifona keršen. Podstot-
nik je bil Kaši, služabnik Pilatov, pozneje
pa Longin imenovan. Ti so bili na straži pri
■ Jezusu. In memo gredoči so ga preklinjali,
in so s svojimi glavami majali in rekli: „De
te! kako tempelj Božji podiraš, in v treh
j, dneh spet sozidaš! Pomagaj sam sebi, in stopi
s križa, če si Sin Božji. 11  In ravno tako je
ljudstvo stalo in ga zasmehovalo: Drugim je

pomagal, sam sebi ne more pomagati. V Boga
je zaupal, naj ga zdaj reši, če ga rad ima.
Tudi vojaki so ga zasramovali, so pristopili
In muh jesiha dali, rekoč: „Če si kralj Judov,

Pomagaj sam sebi!“ Vse to se je godilo, ko
s ° pervi vojaki odhajali in drugi pod Abena-
darjem prihajali. Jezus pa je nekoliko po¬
vzdignil svojo glavo in je rekel: „Oče, od-

pusti jim, oni ne vedo, kaj delajo!“ In tiho
J e  molil naprej. Tako je molil Jezus na križi

350

za svoje nar hujši sovražnike, ki so ga do
zadnjiga zdihljeja zaničevali in tako grozo¬
vito umorili, in je s tem nam zapustil pre¬
čudni zgled, de moramo blagosloviti nje, ki
nas kolnejo, moliti za nje, ki nas preganjajo.
O kako deleč smo velikrat še od te Jezusove
ljubezni.

2. Tedaj je rekel Gezma, levi razbojnik:
„Ako si ti Kristus, pomagaj sam sebi in
nama!“ In še več je Jezusa zaničeval. Dizma
pa, desni razbojnik, je bil ginjen, kadar je
Jezus molil za svoje sovražnike. Kadar je
Marija glas svojiga Sina zaslišala, je njene
tovaršice niso mogle več deržati! silila je proti
križu in stotnik ji ni nič branil. Dizma,
desni razbojnik, je bil zavoljo Jezusove mo¬
litve notranje razsvetljen. Ko je presveta
Devica pristopila, mu je bilo razodeto, de
Jezus in njegova Mati sta mu še otroku že
pomagala, in povzdignil je svoj glas mogočno
in je zelo takole govoril: Kako je mogoče?

vi ga preklinjate, in on moli za vas; tiho je
bil, in je terpel in molil je za vas, in vi ga
zaničujete; on je prerok, on je naš kralj, in
je Sin Božji! — Zavoljo tega nepričakova-
niga svarjenja iz ust nesrečno visečiga ubi-
javca je vstal hrup med njimi in kamnje so
pobirali, de bi ga na križi kamnjali. Stotnik

351

Abenadar pa tega ni pripustil, ter jih je raz¬
podil in je mir storil. Med tem se je čutila
presveta Devica zavoljo Jezusove molitve
okrepčana in Dizma je rekel Gezmu: „ Se tudi
ti ne bojiš Boga, ker si v ravno tistim obso-
jenji? In midva sicer po pravici, zakaj po
zasluženji svojih del prejemava; ta pa ni nič
hudiga storil.“ Bil je razsvetljen, ginjen,
spoznal je svoj greh, rekoč: Gospod, če me
pogubiš, se mi prav zgodi; pa usmili se mene!
Dizma je zadobil gnado praviga kesanja, čez
nekoliko časa, okoli četertinke ure, je ves
zgrevan, v ponižnim zaupanji, povzdignil svojo
glavo proti Jezusu in je rekel. „Gospod, spomni
se me, kadar prideš v svoje kraljestvo! In
Jezus mu je rekel: Resnično ti povem, dans
boš z menoj v raji! “ In tako je ta ubijavec
zadnjo uro svojiga življenja odpušenje svojih
velikih pregreh pri Jezusu zadobil, v večni
spomin, de tudi nar večji grešnik nikoli ob¬
upati ne sme. Dizma je postal celo svetnik.
De pa ne grešiš prederzno na Božjo milost,
Pravi sv. Avguštin, se ozri tudi na leviga raz¬
bojnika, ki je ravno tako na strani Jezusa
visel, in je ravno s tisto drago kervijo bil
oškropljen, ki je pa zavoljo svoje terdovratne
oespokornosti nesrečen konec storil.

3. Mati Jezusova, Salome, Marija Kleo-

352

fova, Marija Magdalena in Janez so stali med
križi razbojnikov in Jezusovim, ter so gle¬

dali v Gospoda. Presveta Devica, od materne
ljubezni vsa prevzeta, je serčno, pa na tihim
zdihovala. Jezus bi ji vender pripustil, de
bi ž njim vred umerla. In tedaj se je Go¬
spod ozerl na svojo mater resnobno pa milo,

se je obernil proti Janezu in ji rekel: „Žena,
glej, tvoj sin!“ Potlej reče Janezu: „Glej,
tvoja mati!“ In Janez je objel Jezusovo Ma¬
ter, ki je tedaj tudi njegova mati postala,

častito kakor pobožni sin pod križem umira-
jočiga Odrešenika. Presveta Devica pa je
bila pri tem slovesnim testamentu svojiga umi-
rajočiga Sina od bolečin in britkost toliko
presunjena, de je v naročji svetih žen zuna¬
nje omedlela. Gospod ni imenoval v ti uri

presvete Device matere, ampak „ žena “ ji je
rekel, zakaj v ti uri je bila v časti žene, ki
ima kači streti glavo; v ti uri, ko se je v
darivni smerti Sinu človekoviga, njeniga
Sina, tista obljuba spolnila, ktero je Bog
našim pervim staršem dal; in v ti uri je dal
Gospod v Janezu, z besedami: „Glej, tvoja
mati!“ Marijo za mater vsim, kteri njega ka¬
kor Janez sprejmejo, v njegovo Ime veru¬
jejo in so otroci Božji, in niso ne v kervi,

ne v volji mesa, ne v volji moža, ampak

353

v Bogu rojeni. In Marija, nar čistejši, nar
ponižniši, nar pokorniši, ki je angelju rekla:
„Glej, dekla sim Gospodova, meni se zgodi
po tvoji besedi!“ in je tako mati večne, včlo-
večene Besede postala, je tudi zdaj, ko je
od svojiga umirajočiga Sina zaslišala, de bo
duhovna mati druziga sina, v sredi neznanih
bolečin grozne ločitve, ponižna in pokoma
zdihnila v svojim serci: Glej, dekla sim

Gospodova, meni se zgodi po tvoji besedi!
in sprejme tako vse otroke Božje, vse brate
Jezusove, za svoje otroke. O kakšno tolažilo
za nas! Marija je naša mati!

Sveti zdihljeji.

Nikoli ni v stanu noben jezik izgo¬
voriti, in nobeno serce občutiti, pravi sv.
Bernard, v kako neznane bolečine je bila
pogreznjena duša preblažene Device Ma¬
rije pod križem. O Marija, pač drago si
zares tu poplačala bolečine, kterih si bila
eprostena pri svojim presvetim porodu. No¬
benih težav nisi občutila, kadar si Sina
rodila, pa tavžentkratno bolečino si terpela
Pri smerti tega svojiga Božjiga Sina. O
ktere persi bi bile toliko kamnite, ktero
serce tako terdo, de bi ne bilo presunjeno
°d sočutja, če premisli, o mati presladka !

854

Tvoje solze in tvoje bolečine pod križem,
ko si se ozerla proti Sinu, ki je terpel
toliko in tako veliko terpljenje! Ktero
serce bo občutilo in kteri jezik bo dopovedal
tvoje zdihovanje, tvoje žalovanje in tvoje
terpljenje, kadar si stala pod križem! Te¬
daj si zgubila svojiga Gospoda, svojiga
Boga, Božjiga Sina in svojiga edino ljub-
ljeniga Sinu, in zanj si dobila nas revne
grešnike za svoje otroke! Oh, kakšna za-
mčnja! Morivca za umorjeniga Sina. Ven-
der ker je enkrat Bogu to dopadlo, in si
se tudi ti ponižno 'temu vdala — o bodi
nam torej mati, ki si nas v tolikih bole¬
činah rodila! Bodi naša ljuba mati in
sprosi nam gnado, de ti bomo tudi mi
vedno tvoji zvesti otroci! Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Marijo vnovič si za mater
zvoliti.

Spominek.

„Glej, tvoja mati!“ (Jan. 19, 27.)

355

Večerno premišljevanje za
petindvajseti dan.

OtemneDje solnca.

Jezus zapuŠen.

1. Sestro uro, po našim okoli poli ene,
je nastale čudno otemnenje solnca in velike
znamnja so se v naturi prikazale. Luna je
blišela čez Oljsko goro, polna in bleda, solnce
je bilo, kakor s temnim hribam zakrito, otem-
nelo; rudeči bliš, kakor goreč pas, je bil
okoli solnca; nebo je postalo temno, zvezde
so  se vidile rudeče blišeče; neznana groza
je obhajala ljudi in žival; živina je tulila in
divje letala, tiči so ferfrali in se skrivali, ter
so v celih trumah po Kalvarskim hribu pa¬
dali; z rokami bi jih bili lahko lovili. Za-
ničevavci so potihnili. Farizeji so to vse po
naturno razlagati hotli; pa se ni dalo, in
tudi njih je notranja groza obšla. Vse je
Proti nebu se oziralo, veliko njih se je ter¬
jalo na persi, je vilo svoje roke in eni so
vpili: Njegova kri naj pride čez njegove

ruorivce! Nekteri od deleč in blizo so padali
na  svoje kolena in so Jezusa za odpušenje
Prosili; in Jezus v svojih bolečinah se je

356

proti njim oziral. Tudi po Jeruzalemu je bilo
strah in groza. Soparica in noč je bila po
cestah, ljudje so zbegani tavali okrog; nekteri
so si glavo zakrili, se poskrili, in terkali na
persi; drugi so šli na svoje strehe, gledali

proti nebu in silno so tarnali. Pilat je šel k

Herodu; gledala sta vsa zbegana proti nebu
na tistim mostovži, kjer je v jutro Herod za¬
sramovanje Jezusa gledal; to ni naturno, sta
djala; Jezusu se je gotovo preveč zgodilo.

Herod je spremil potem Pilata v njegovo
dvorano čez terg; .obadva sta bila prestra¬
šena, šla sta hitro obdana od straže. Pilat

pa se še ozerl ni proti sodnjimu stolu Gabati,
kjer je bil Jezusa obsodil.

2. Pilat je tedaj starašine Judov v svojo
hišo poklical ter jih vprašal, kaj oni mislijo
od tega otemnenja; njemu, pravi, se zdi to
hudo znamnje; vaš Bog je jezen na vas, ker
ste s silo tirjali smert Galilejca, ki je bil go¬
tovo vaš prerok in pa kralj! jest si umijem
svoje roke, in več taciga je govoril. Oni pa
so bili terdovratni, so vsi to le za naturne
prikazni imeli, ter se niso spreobernili. Sem
ter tje pa se je veliko ljudi spreobernilo.
Zbralo se je pa veliko ljudstva pred Pilatovo
dvorano, in kjer so v jutro vpili: Križaj g#i
preč ž njim! so zdaj gnali: Krivični sodnik,

357

njegova kri pridi na njegove morivice! Pi¬
lata so mogli vojaki varovati, tako velik hrup
je vstal pred dvorano. Pilat, ta reva, je Ju¬
dam očital; On ni tega nič deležen, sej je
bil Jezus njihov kralj, njihov prerok, njihov
sveti, ki so ga v smert peljali, ne pa njegov;
njemu ni to nič mar; oni so tirjali njegovo
smert. — V tempeljnu je bilo neznano, strah
in groza; ravno je bilo velikonočno jagnje
zaklano in temota je nastopila. Vse je bilo
zbegano, in sem ter tje je britko zdihovanje
se vzdignilo. Veliki duhovni so si vse mo¬
goče prizadevali, ljudstvo utolažiti in pomi¬
riti ; prižgali so naglo vse luči, pa zmotnjava
je bila vedno le huji. Ana je skrivna groza
presunila, iz kota v kot je letal, de bi se
skril. Okna pri hišah so šklepetale in ven-
der ni bilo nobene nevihte. Otemnenje je
vedno večji.

3. Za Golgoto je bila ta temota še
nekaj posebno čudniga in strašniga. Strašno
razbijanje, vpitje in kletev pri vzdigovanji
križev, tuljenje obeh razbojnikov, zmerjanje
>n dirjanje farizejev, sprememba vojakov, šu¬
meče odtegnjenje upijanjenih morivcev, vse
to je storilo, de v začetku otemnenja niso
veliko marali; in potem je bila svarivna pri¬
diga spokorjeniga Dizma in serd farizejev

358

proti njemu; tedaj pa je prihajali temota le
večji; ljudstvo se je začelo pogledovati, od
križa odvračevati. Tedaj je Jezus zročil svojo
Mater Janezu; in spremljena je bila preč iz
okrožja. Postala je neko temno-britka tihota.
Ljudstvo je bilo zmirej bolj boječe, kakor
temota bolj temna. Pri križi je bilo vse tiho.

Veliko ljudi je bežalo v mesto. Križani Zve¬

ličar je bil v nar večjim zapušenji neskončnih
bolečin, obernjen proti nebeškimu Očetu, ter
je molil za svoje sovražnike, ktere je ljubil.
Ves zapušen in brez tolažbe je visel. Ter-
pel je Yse, karkoli je ubogi, zaterti človek
v nar večjim zapušenji, brez vsiga Človeški-

ga in Božjiga tolažila terpeti v stanu, kadar
je vera, upanje in ljubezen njegova brez
vsiga razsvetljenja, brez vse tolažbe na po-

skušnjo postavljena. V tem terpljenji nam je
ljubezvjivi Zveličar moč zadobil, premagati
nar večji revo, zapušenja, v zedinjenji zaslu-
ženja njegovige zapušenja na križi. Zado¬
bil nam je moč, obstati v nar hujšim boji
zapušenja, ko je daroval svojo revšino, svojo
nadlogo, svoje zapušenje na križi za nas
uboge grešnike; tako, de z Jezusam zedi¬
njenimi! človeku ni treba obupati v nar hujši
uri, če tudi vse otemni, vsa svetloba in to¬
lažba zbeži.

359

Sveti zdihljeji.

Zdaj tedaj visi moj preljubi Jezus na
lesu svetiga križa v nar večjih bolečinah!
V tavžent ranah visi moj Zveličar tu; nje¬
govo telo in njegova duša terpi, zani¬
čevan, med razbojnike štet, zasramovan
od svojih sovražnikov, reven, zapušen od
vsih. O moj Odrešenik! vsa natura ža¬
luje za te; solnce je otemnelo, strašne
prigodbe noče biti priča. Vse nebo ža¬
lostno gleda na te; tvoja mati, v bole¬
čine pogreznjena, joka pod tvojim križem,
in ž njo vred tvoj ljubeznjivi učenec sv.
Janez, serčno ljubljeni prijatelj tvoje duše.

oni žalujejo, oni jokajo, pa pomagati
h ne morejo in tvoje bolečine so tako
velike! Tvoj nebeški Oče se ne da spro¬
sti; njegova pravica tirja tvojo smert.
ves dar tvojiga življenja. Oh, zavoljo
tega britkiga zapušenja se me usmili! Ne
zapusti me v mojih nadlogah, zlasti ne v
^oji zadnji uri, kadar me bo vse drugo
zapustilo. Tudi v tistih nesrečnih trenut¬
kih me ne zapusti, o Jezus ! v kterih oslep¬
ljen ne išem tvoje pomoči, kadar me
moje gerdo poželenje vleče v greh; ne
zapusti me takrat s svojo gnado, temuč
l 'eši me s svojo neskončno dobroto! Amen.

360

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: V žalosti in zapušenji serč-
nosti ne zgubiti, in Bogu ne le zavoljo
tolažbe služiti.

Spominek.

„Moj Bog, moj Bog, zakaj si me
zapustil ?“ (Mat. 27, 46.)

Jutranje premišljevanje za
šestindvajseti dan.

četerta, peta, šesta in sedma beseda Jezusova
na križi.

Smert Jezusova.

l. Jezus se je prepustil vsi britkosti,
vsimu zapušenju, in tako kristjan v smert-
nim zapušenji (v otemnenji vsiga tolažila)
ni sam sebi prepušen. Ni več za kristjana
nobene pušave, nobene samote, nobeniga ob-
upanja v smertni sili; zakaj Jezus, ki je luči
pot in resnica, je šel to temno pot, žegnajoč

361

je pregnal ves strah, ter je svoj križ posta¬
vil v ti pušavi. Jezus, ves zapušen, ves re¬
ven, je sam sebe dal, kakor ljubezen zna;

svoje zapušenje je storil v bogat zaklad, ker

daroval se je z vsim svojim življenjem, de¬

lam, z ljubeznijo in terpljenjem, tudi z britkim
občutenjem naše nehvaležnosti svojimu nebe-
škimu Očetu za našo revšino in slabost. Pred
Bogam je storil svoj testament, ter je dal
vse svoje zasluženje cerkvi in grešnikam.
Vsih se je spomnil; v svojim zapušenji je

bil pri vsih do konca sveta. To zapušenje

pa je bilo britkejši, kakor ga kdaj kaki člo¬
vek prenesti zamore; ker bil je Jezus ves z
Božjo naturo sklenjen, in ker Bog in človek
skupaj, pa zdaj v od Boga popolnama za-

pušeni človeški naturi, je kakor Sin človekov
britkost zapušenja v polni meri občutil; in je
tako y svojim terpljenji spričevanje tega za¬
pušenja izrekel, ter je s tem vsim hudo nad-
ložnim, ki v Bogu svojiga Očeta spoznajo,
otročje zaupljivo pritožbo pripustil. — Okoli
tretje ure je Jezus z velikim glasam zavpil;
’vEloj! Eloj! lama sabaktani?“ kar je prestav¬
no : „ Moj Bog 1 moj Bog! zakaj si me za¬
pustil? 11  Ko je ta glasni klic našiga Gospoda

britko tihoto pretergal, so se nekteri zasme-
bovavci spet proti križu obernili, in eiii so
Getzeraaai, 16

362

rekli: „Glejte, Elija kliče.“ Drugi pa: „Pustite,
glejmo, ali ga pride Elija snet.“ Mati pa,
ko je glas svojiga Sina slišala, se ni mogla
več zderžati; spet je hitela do križa, in Ja¬
nez, Maria Kleofova, Magdalena in Salome
so šli za njo. Hrup in mermranje je vstalo
med ljudstvam. Dvojnih misel so bili vsi pri¬
čujoči ; enj so zdihovali in mermrali, drugi pa
rojili in zmirjali. Farizeji so bili zmirej bolj
tihi. Bali so se punta, ter so po vojake po¬
slali. Med tem je stotnik Abenadar s svojo
resnobo mir in pokoj storil ter je vse zasra¬
movanje prepovedal, de bi ne bilo ljudstvo
draženo.

2. Ko je bila ura tri, je postalo bolj
svitlo. Luna se je skrila pred solncem; solnce
se je kazalo za oblaki rudeče, in luna se jo
vtopila naglo, kakor de bi padla. Tudi solnčni
žarki so prisijali in zvezde so zginile; ven-
der je bilo še zmirej le mračno. S prihajočo
svetlobo so postajali zaničevavci spet prederz-
niši in tedaj so djali: „ Glejte, Elija kliče!“

Abenadar pa, stotnik, je mir in pokoj zapo'
vedal. Ko je bilo nekoliko svetlejši, se je vi-
dilo telo Gospodovo na križi bledo, oslabljeno)
vse omagano , bolj belo kakor pred, ker vse
se je bilo skervavilo. Jezus, ves omagan,
zdihne z zasušenim jezikam: „Žejin sim!“ i n

363

ko so ga njegovi žalostno pogledali, je rekel:
Ali bi mi ne bili mogli dati požirka vode?
misleč, med otemnenjem bi jim tega ne bil
nobeden branil. O Gospod! pozabili smo, reče
žalostni Janez, in Jezus je še govoril, de tudi
bližnji so ga pozabiti mogli in mu piti niso
dali, de se je pismo dopolnilo. Hudo jim je pa
bilo zavoljo te pozabljivosti. Na to njegovo
pritožbo so vojake prosili in jim denarja po¬
nujali , de bi mu požirek vode podali; oni pa
tega niso hotli storiti; ampak eden je pomočil
gobo v jesih, ki je stal tu v posodi ter je
tudi želča zraven prilil. Pa stotnik Abenadar?
ginjen za Jezusa, je vzel gobo vojaku, jo
ožel in s čistim jesiham napojil. Nataknil je
gobo na kratek hisopov prevotljen konec, kte-
ri ga je nasadil na svojo sulico in povzdignil
proti obličju Gospodovimu. — Jezus pa je ho¬
tel terpeti to strašno žejo, de bi za našo po¬
žrešnost zadostil, in de bi nam pokazal, kako
goreče ga žeja po našim zveličanji in kako
hrepeni po naši ljubezni. Oh, pogasi torej
ojegovo gorečo žejo s popolnama, nerazde¬
ljeno ljubeznijo in hrepeni tudi ti po Jezusu!

3. Kadar je tedaj ura Gospodova pri-
^ a i je rinjal s smertjo in merzel pot je sto-
PH po njem. Janez je stal pri križi ter je
brisal njemu noge s potnim pertam. Mag-

16 *

564

dalena, od bolečin vsa poterta, je slonela
zadej pri križi. Presveta Devica je stala med
Jezusam in križem poboljšaniga razbojnika;
Maria Kleofova in Marija Salome ste jo
deržale; in ona se je ozirala na umirajočiga
Sina. Tedej je rekel Jezus: „Dopolnjeno je.“
In z velikim glasam je zavpil: „Oče! v tvoje
roke izročim svojo dušo.“ Bil je sladak,
glasan klic, ki je nebo in zemljo presunil;
potem je glavo nagnil in svojo dušo izdihnil;
in duša njegova je šla, kakor svetla senca
pri križi v zemljo pred pekel. Janez in svete
žene so popadali na svoje obraze. Stotnik
Abenadar, rojen Arabec, pozneje Ktezifon
keršen, kar je bil Jezusu jesiha pomolil, je
stal tik križa na konji; gledal je dolgo, no¬
tranje ginjen v s ternjam kronano obličje na-
šiga Gospoda. Konj pa je bil z glavo kakor
bolan pripognjen. In Gospod je izrekel zad¬
nje besede glasno in močno in umeri je s
klicem, ki je zemljo, pekel in nebo presunil. I
Zemlja se je tresla, skale so pokale, in na
široko se je razkrehnilo med križem Jezuso¬
vim in križem leviga razbojnika v znamnje,
de Jezus noče imeti deleža z nespokorjenim
grešnikam, ki zaničuje vse gnade, in nad
kterim tudi celo njegova draga kri nič ne
premore, in je pogubljen.

365

Sveti zdihljeji.

O zveličansko končanje! o sladka
smert! o mile rane! o radostno drevo! o
neskončna ljubezen! zakličem s častitim
Ludovikam Granaškim; de bi nas uboge
sužnje v nebesa pripeljal, si umeri, Go¬
spod vsih nebes! na lesu tega križa in si
zročil svojo dušo nebeškimu Očetu. Zato,
o Gospod! k tebi ponižno zdihujem: Po-
terdime z bolečino svojiga svetiga ločenja,
ko je tvoja presveta duša svoje telo za¬
pustila, in okrepčaj z močjo te skrivnosti
mojo revno dušo v tisti uri, ko se bo od
svojiga telesa ločiti mogla, ker noben živi
človek temu strašnimu trenutku uiti ne more,
de sklenem svoje življenje s tistimi bese¬
dami, s kterimi si ti svoje bil sklenil, de'
zročim svojo dušo v tvoje roke in jo ti
milostljivo sprejmeš. Pripusti, de zadnje
trenutke svojiga pozemeljskiga življenja
preživim v tvojih svetih ranah in tamkej
prevzemi zadnje zdihljeje moje! Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Sam sebi notranje umreti

m vso s vojo lastno ljubezen zadušiti.

366

Spominek,

»Dopolnjeno je!“ (Jan. 19, 30.)

Večerno premišljevanje za
šestindvajesti dan.

Spreobernjenje stotnikovo.

Pri godb e pri Jezusovi smer ti.

1. Spričevanje Božje je šlo s straham
in grozo globoko .v žalovavno naturo. »Do¬
polnjeno je!“ Duša našiga Gospoda je svoje
telo zapustila, in pri smertnim klici umira-
jočiga Zveličarja so se pretresli vsi, ki so
slišali, z zemljo vred, ki je trepeča svojiga
Zveličarja spoznala. Soznanjene serca pa je
prebodel ojster meč bolečin. In tadaj je bilo,
de je gnada zadela tudi stotnika Abenadarja;
njegov konj se je tresel, njegova strast je
omahovala, njegov napuh se je razpočil, ka¬
kor skala na Kalvarii; vergel je sulico od
sebe in z močno pestjo se je udaril na svoje
serce, glasno rekoč z glasam noviga človeka:
Hvaljen bodi Bog, Vsigamogočni, Bog Abra¬
hamov, Izakov in Jakobov! Besnično, ta člo¬
vek je bil pravičen, resnično je bil Sin Božji!
— In veliko vojakov, presunjenih od te be-

367

sede stotnikove, je ravno to terdilo. Abenadar
pa, ko je postal nov, odrešen človek in je
očitno spoznal Sinu Božjiga, ni hotel več biti
v službi njegovih sovražnikov. Dal je svo-
jiga konja podstotniku Kasiju, ki je bil po¬
zneje Longin imenovan, pobere svojo sulico^
jo zroči njemu, ter je še nekaj govoril voja-
kam in Kasiju, ki je stopil na konja, in je tu
zapovedoval; Abenadar pa je hitel čez Kal¬
varijo po Gihonski dolini s votline Hinoma,
je naznanil tam skritim učencem Gospodovo
smert in tekel v mesto k Pilatu. Neki strah
je vse pričujoče prevzel pri zadnjih Jezusovih
besedah, ko se je zemlja tresla in se je kam¬
nita Kalvarija razpočila. Bil je strah, ki je
vso naturo prešinil. Takrat se je pretergalo
tudi zagrinjalo tempeljna; takrat je veliko
mertvih vstalo iz groba, takrat so se nagnile
tempelj nove stene, hribi in pohištva so se po¬
greznile v več krajih sveta. Njih veliko se
je spreobernilo, ki so terkali na persi, zdiho¬
vali in tavali s hriba po dolini domu. Drugi
80  si oblačila pretergali in so pepel na glavo
s * tresli. Vse je bilo polno strahu in pa groze.

2. Ko je ljubijoči Gospod vsiga življe¬
nja strašni dolg smerti za grešnike poplačal,
kakor človek svojo dušo svojimu Bogu in
Očetu izročil, in svoje telo dal v smert, je

368

to sveto, poterto posodo bledo-merzla barva
smerti obšla; njegovo telo je bilo belo, in
curki iz ran tekoče kervi so bili temnejši,
očitniši. Njegovo obličje je bilo dalji, nje¬
gove lica v sč vderte, njegov nos tanjši,

njegova čeljust obešena, njegove zaperte,
kervi-polne oči so se odperle; vzdignil je
svojo s ternjem kronano glavo zadnjikrat
nekoliko in spustil jo je na persi pod težo

bolečin; njegove ustnice so bile višnjevo na¬
pete, in so kazale odperte kervavi jezik; nje¬
gove roke, popred bolj stisnjene na perstih,
so se odperle; ko so komolci se raztegnili,
je herbet na križ se pritisnil in je vsa teža .
svetiga trupla na noge se spustila. Kolena
so se pripognile, nagnjene na stran. Tedaj

so oterpnile roke njegove Matere, njene oči

so zatemnele, smertno bleda je postala, ušesa
niso več slišale, noge so zmaknile in zgrudile
se na tla, in tudi Magdalena, Janez in drug 1
so popadali z zakritim obrazam prepušeni
bolečinam. In ko je nar bolj ljubijoča, nar
bolj žalostna Mati spet od prijatlov vzdig¬
njena odperla svoje oči, je vidila to od sve¬
tiga Duha čisto spočeto telo svojiga Sina
meso svojiga mesa, kosti svojih kosti, serce
svojiga serca, sveto posodo z Božjim obsen-
čenjem v svojim naročji storjeno; zdaj P a

369

vsiga kinča, vse lepote, in svoje svete duše
oroprano, od grešnikov, ktere je zveličat pri¬
šel, razdjano, poterto, umorjeno! Oli, za-
verženo, zaničevano, zasramovano, gobovim
enako, je visela izpraznjena posoda, posoda
vse lepote, resnice in ljubezni, stergana na
križi med dvema morivcema! — Kdo bo za-
popadel bolečino Matere Jezusove, kraljice
vsih marternikov ?!

3. Solnčna svetloba je bila še temna in
mračna. Bilo je soparno in težavno pri po¬
tresu zemlje; potem pa je nastopil občutljiv
hlad. Podoba presvetiga trupla našiga Go¬
spoda na križi je bila neskončno častita in
ginljiva. Razbojnika sta visela štrašno zvita,
kakor upijanjena, oba sta molčala, Dizma je
molil. Bilo je kmalo po treh, ko je Jezus
umeri. Farizeji in ljudstvo so se zgubili proti
mestu po dolini v strahu in grozi. Veliko se
jih je spokorilo. Le Kaši in kakih pet voja¬
kov je še tam ostalo; polegali so tje po melini
Drugi vojaki so bili drugod razpostavljeni.
Znanci Jezusovi so obdali križ, so posedli
nasproti, jokali in žalovali tam. Postalo je
samotno, tiho in žalostno. Ko je Jezus z
velikim glasom svojo dušo zročil svojimu ne-
beškimu Očetu, je šla njegovo duša, svetla,
Pri križi v zemljo in ž njo blišeče kerdelo

16 **

370

angeljev, med njimi tudi Gabriel, in podili so
veliko derhal hudobnih duhov z zemlje v pe¬
kel. Jezus pa je poslal veliko duš izpred
pekla na zemljo v telesa, de bi nespokorjene
prestrašile in svarile in pa pričevanje od
njega dajale. S pretresenjem zemlje ob Je¬
zusovi smerti, ko se je skala Kalvarije raz¬
počila, je veliko po svetu razpadlo, zlasti v
Palestini in Jeruzalemu. Komaj so se v tem-
peljnu in po mestu nekoliko oddahnili, in je
temota spet bežati jela, je tresenje zemlje,
ropot pogreznjenja. na več krajih, še večji
strah napravilo. Ljudje so bežali, jokali in
zdihovali, sem ter tje tavali, in v strašno
grozo so se jim davno že umerli merliči pri¬
kazovali, ki so od mertvih vstali, hodili in z
votlim glasam svarili, naj bi, ker živih po¬
slušati niso hotli, saj spričevanje mertvih
zaslišali.

Sveti zdihljeji.

O križ, ti nar zvestejši tovarš mo-
jiga Grospoda, pusti ga zdaj in meni ga
daj, v svojo dušo ga hočem sprejeti! O
ti presveti križ! ko se Grospod ne utrudi
terpeti, se ti utrudiš ga še dalje terpinčiti.
Ti edeni si bil vreden spoznan, nositi ceno
veličastva. Sladki križ, sladki žeblji, ki
ste nosili težo tako sladko; vi ste vender

371

ljubeznjivi in sladki, ker on, kteriga ste
pribitiga nosili, ne zasluži tega, kar
terpi! Pripogni svoje veje, o Božje drevo!
nagni svoje roke, omeči svoj terdi steržen,
omehčaj ojstrost svoje nature, de udje tega
nar bolj nedolžniga Jagnjeta ne bodo toliko
terpeli. — Počivaj zdaj, o Gospod! po to¬
likim terpljenji, po tolikih belečinah in pa
pridi v dušo, ki omaguje od hrepenenja
po tebi, in je tvoje pričujočnosti toliko
potrebna. Pridi vanjo, počivaj v nji, vzemi
jo ti, posedi jo ti, kakor svoje posestvo,
ker ti si jo vstvaril; dopolni na nji delo,
ktero si na križi pričel! Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jesus! skle¬
nem za dans: Sam sebe zaničevati, ni¬
koli sam sebe hvaliti, tudi ne nobene hvale
od drugih pričakovati.

Spominek.

„Vsi ljudje so terkali na svoje persi
in se vernili.“ (Luk. 23, 48.)

372

Jutranje premišljevanje za
sedemindvajseti dan.

Potres. Prikazen mertvih v Jeruzalemu.

1. V tempeljnu so veliki duhovni klanje,
ktero je strašna temota zaderžala, spet ne¬
koliko vredili, ter se veselili zadobljene svet¬
lobe, kar se hitro zemlja potrese in votlo
hrumenje se zasliši. Oba velika stebra pri
vhodu v svetiše tempeljna, med kterima je
zalo zagrinjalo viselo, sta zgorej se narazen
nagnila in veliko zagrinjalo se šumeče pre-
terga od verha do tal, tako, de pretergano
pade na straneh na tla. To zagrinjalo je bilo
rudeče, plavo, belo in rumeno. Tedaj se je
vidilo v svetiše. V svetiši se je prikazal med
tempeljnam in altarjem ubiti Caharija, in je
govoril hude besede od morije prerokov. Na
altarji je bil Jeremija z žugajočimi besedami:
Dar je končan in začne se novo darovanje.

Na enkrat se zasliši veliko hrumenje. Vrata
svetiša se razpočijo in glas se zasliši: Be¬
žimo od tod! Bili so angelji, ki so iz tem¬

peljna hiteli. Altar kadila se stresne, kadil¬
nice se zvernejo, zavitki pisem popadajo,

prižnica v lopi se pogrezne; več zidovja se

je poderlo. Narpred je tiha groza obšla

373

veliko množico, sem ter tje je kdo od strahu
zavpil. Množica pa je bila tako vrejena,
velik tempelj tako napoljen, prihod ie od¬
hod ijudi, ki so klali, tako napravljen, in
spušanje in škropljenje kervi po altarji z dol¬
gimi verstami neštevilnih duhovnov, z glasnim
petjem in šumečimi trobentami, to vse je bilo
tako združeno in zvezano, de strah ni na
enkrat vsih zbegal in oplašil. Tudi so du¬
hovni ljudi tolažili in vredovali. Pa vse je
bilo zastonj. Preplašeni z glasam angeljskim j
s prikaznijo mertvih, so ljudje tempelj za-
pušali. Strah in groza v vsih se popisati
ne da.

2. Veliki duhoven Kajfež pa, in nje¬
gova derhal, je v svoji obupajoči prederznostii
kakor modra gosposka spuntaniga mesta,
protil, žugal in prigovarjal in tako nevarnost
odvračeval, ter je s svojo satansko terdovrat-
nostjo, in s svojim na videz mirnim sercem
saj toliko dosegel, de se ljudstvo splošno ni
vzdignilo, ker je te strašne znamnja naturi
Pripisoval in tega nikakor veljati ni dal, de
hi bilo to opomin nedolžne smerti Jezusove.
Tudi rimski vojaki so si močno prizadevali*
de bi se red ohranil, in tako sta bila strah
m  zmešnjava velika, in praznovanje je bilo
ustavljeno, vender pa splošniga punta ni bilo-

374

Ana, priseženi sovražnik Jezusov, ki je že
dolgo vse le mogoče počel zoper Jezusa in
je njegove tožnike učil zoper njega, je bil
kakor neumen od strahu in groze, je letal iz
kota v kot, v nar skrivnejši kraje tempeljna.
Kajfež ga je bil objel, de bi ga poterdil, k
serčnosti opominjal, pa vse je bilo zastonj;
prikazen mertvih ga je v obupanje gnala.
Kajfež, akoravno ves presunjen, je imel tako
napubnjeniga in terdovratniga satana, de je
svojo boječnost vedno zakrival. Grozovitnim
znamnjem Božjim in tudi svoji prikiti grozi
se je le s svojim napubam in serdam pre-
derzno ustavljal. — Ko pa daljniga prazno¬
vanja svetih opravil ni mogel več ohraniti,
je poskril sam in je drugim veleval poskriti
vse prigodbe in prikazni, ktere niso bile
vsimu ljudstvu očitne. On sam je govoril,
tudi drugim duhovnam je rekel oznanovati.
de te znamnja Božjiga serda so prišle za¬
voljo tistih, ki so s križanim Galilejcem der-
žali, in so zavoljo tega oskrunjeni v tempelj
stopili. Veliko tega se tudi copernii tega
Galilejca pripisuje. Tako jih je več potola¬
žil, drugim pa spet žugal. Pa veliko njih je
bilo presunjenih in so svoje misli zakrivali.
Darovanje je jenjalo in praznik je bil ustav¬
ljen, dokler bi ne bil tempelj očišen. Veliko

375

jagnjet ni bilo poklanih. Ljudstvo se ja sča-
sama razšlo.

3. Ko se je vse to po tempeljnu godilo*
je bil na veliko krajih v Jeruzalemu ravno

tak strah. Kadar je ura tri odbila, se je po-

derlo več grobov, zlasti na južni strani v

mestu. V Kajfeževi hiši so se poderle stop¬
nice, na kterih je bil Jezus zasramovan. V
Pilatovi dvorani se je razpočil kamen, in kraj
se je pogreznil, kjer je bil Jezus pred ljud¬
stvo postavljen. Vse se je majalo, vse treslo.
Tudi drugot so stene se podirale in zidovje
je pokalo. Zbegani, praznoverni Pilat je bil
v velikim strahu, za vse vladanje nezmožen;
potres je majal njegovo dvorano, ropotalo in
treslo se je pod njim. Mertvi so mu iz dvora
gori očitali krivo sodbo. Mislil si je, to so

bogovi preroka Jezusa in se je v nar skriv-
niši kot svojiga grada zaperl, tam je prosil
svoje malike, jim kadilo zažigal, de bi mu
bogovi Galilejčevi ne škodovali. Herod je bil
ves preplašen v svoji dvorani, ter je vse terdo
zapreti dal. Zelo sto mertvih iz vsih časov
je bilo, kteri so v Jeruzalemu in v okolici
n jegovi s svojimi telesi iz progeznjenih gro¬
bov vstali, večidel po dva po mestu se pri¬
kazovali, in sem ter tje tekoče ljudstvo ustav¬
ljali in svarivne besede od Jezusa pričali.

376

Veliko njih, kterih duše je Jezus poslal iz¬
pred pekla, se je vzdignilo; lazili so v dolgi
mertvaški obleki, pod ktero se nobeno pre¬
mikanj e, nog vidi ti ni moglo, kakor lahko pla¬
vajoči čez tla po cestah; njihove roke so bile
ali v široke vezi zgubljeno zavite, ali pa so
viseli dolgi čez rame zavezani rokavi daleč
čez roke. Zagrinjalo obraza je bilo čez glavo
zavihano; bledi, rumenkasti obrazi so gledali
suho in temno v dolgih bradah. V hiše svo¬
jih naslednikov so stopali z žugajočimi, sva-
aivnimi pridigami zavoljo vdeleženja Jezusove
smerti. Ljudje so od deleč stali, poslušali
in se tresli, bežali v nar skrivniši kote svojih
hiš in se skrivali. Velika groza je bila po
vsim mestu. Okoli štirih so merliči spet v
svoje grobove se podali. Vse je bilo v zmeš¬
njavi. Le malo kdo je na večer jedel veliko¬
nočno jagnje.

Sveti zdihljeji.

Ves lep si ti, o Jezus! ves mil, ves
sladak, ves ljubeznjiv, kadar terkaš na
serca grešnikov. Tvoje oči spreobračajo
duše, tvoje besede omehčujejo serca. Tvoj
prihod poteguje na se tiste, ki so od prave

Š oti odstopili; tvoja tovaršija jih vjete se-
oj pelja. Ti se ves daruješ za grešni-

377

kovo ljubezen. Ali je tedaj mogoče, de
bi te ne ljubil, kdor premišljuje tvojo
ljubezen? O moja križana ljubezen! ta
tvoja ljubezen me bolj gane, kakor ko
bi vse čudeže tvoje vsigamogočnosti vi-
dil. Potres zemlje, otemnenje solnca so
velike zuamnja tvojiga veličastva; pa bolj
Čudna še je tvoja ljubezen. Če  tudi pri-
deje mertvi iz grobov, in pričajo od tebe,
je vender tvoja ljubezen, s ktero si za
me umeri na križi, mogočniši, omečiti moje
serce. Kteriga tvoja ljubezen ne gane,
ga tudi prikazen mertvih ganila ne bo.
Zatorej te hočem ljubiti, o večna ljube¬
zen! Dodeli mi, de ta ljubezen nikoli več
ne ugasne v meni! Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Odtergati se od vsiga po-
svetniga in ne navezovati svojiga serca
na posvetno blago, ampak gnado Božjo
poslušati.

Spominek.

„ Dans ko slišite njegov glas, ne
nterdite svojih serc.“ (Ps. 94.)

378

Večerno premišljevanje za
sedemindvajseti dan.

Jezusova stran se odpre.

1. Komaj se je po teh strašnih prigod-
bah po Jeruzalemu nekoliko pomirilo, že je
veliki Judovski zbor, kar je bilo že v jutro
sklenjeno, k Pilatu posla), naj bi dal vsim
križanim kosti polomiti, de bi tako umorjeni
se s križa sneli, de bi čez pranike ne viseli
na križih. Pilat . je tedaj poslal zato bričev

na Golgoto. Kmal potem pa pride tudi Jožef
iz Arimateje, svetovavec Judovskigo zbora
k Pilatu. Jožef je vidil, de je Pilat ves

prestrašen in zbegan; naravnost brez vse
boječnosti je poprosil Pilata, naj bi mu pri¬
pustil, s križa sneti telo Jezusa, Judovskiga
kralja, ker ga v svoj grob pokopati hoče.
Pilat se je še bolj zavzel, ko je tako ime¬
nitni gospod prosil telo Jezusovo, de bi mu
poslednjo čast skazal, kteriga je on tako za¬
ničljivo križati dal. Nedolžnost Jezusova mu
je še bolj živo pred oči stopila; pa hlinil se

je, in je vprašal: „Kaj je že mertev?“ ker

je ravno kar še le briče venkej poslal, de bi
križanim kosti polomili in jih tako umorili-
Poklical je stotnika Abenadarja, ki je ravno

379

nazaj prišel, ter je tega vprašal, ali je že
umeri kralj Judovski. In Abenadar je pri¬
povedoval, kako je Gospod ob treh umeri«
kaj je na zadnje govoril, kako na glas zavpil,
kako se je zemlja tresla in skale pokale.
Pilat se je hinavsko čudil, de je tako naglo
umeri, ki je pa ves presunjen, ker je spo¬
znal, do so se te znamnja s smertjo Gospo¬
dovo strinjale. Svojo grozovitost je morebiti
hotel s tem nekoliko olepiti, de je Jožefu iz
Arimateje hitro povelje napisal, naj se mu
telo Judovskiga kralja da, de ga tedaj sme
s križa sneti in pokopati. Veselilo ga je, s
tem velikim duhovnam nagajati, ki so hotli,
de bi bil Jezus z razbojnikama vred brez vse
tasti zakopan.

2. Med tem je postalo vse tiho in ža¬
lostno po Golgoti. Ljudstvo se je s straham
In grozo izšlo ali poskrilo. Mati Jezusova in
Janez, Magdalena, Marija Kleofova in Sa¬
lome so stale in sedele z zakritimi obrazi
križu nasproti, ter so žalovale. Nekoliko vo¬
jakov je bilo še na meji, ki so bili svoje su-
Une v tla zraven sebe zapičili. Kaši je sem
t er  tje jezdaril. Nebo je bilo oblačno, vsa
natura je bila v veliko žalost zagernjena. In
te daj je prišlo šest bričev; imeli so seboj
lestvice, lopate in vervi; težke, trivoglati že-

380

lezne kole za zdrobljenje kosti so nesli. Raz¬
bili so s temi kolmi razbojnikama kosti med
strašnim tuljenjem Gezma, kterimu so s tremi
udarci tudi persi polomili. Dizma se je zvi¬
jal, de je umeri v tem terpinčenji in on je
bil pervi umirajočih, ki je zopet vidil svojiga
Zveličarja. Briči so še dvomili ali je Jezus
res mertev ali ne, in presveta Devica je bila
v novi neznani britkosti, de bi ti tolovaji
tudi njegoviga telesa ne bili. Pa Kaši, po¬
zneje Longin, podstotnik, mož okoli petin¬
dvajset let star, .kteriga so njegovi podložni
večkrat zavoljo škilastiga pogleda zaničevali,
ta Kaši je bil na enkrat za Jezusa vnet.
Grozovitnost in nespodobno divjanje bričev,
in britkost svetih žena in pa gnada Božja,
vse to ga je storilo spolnovavca nekiga pre¬
rokovanja: vzel je svojo sulico, zabernil je
konja in ga je zapodil proti malimu gričku,
kjer so križi stali. Tako med križem dobriga
razbojnika in Jezusovim križem, na desno
Jezusoviga telesa, je prijal z obema rokama
svojo sulico in jo je s toliko močjo porinil
v napeto desno stran presvetiga telesa skoz
drob in serce, de je celo na levi strani mala
rana se naredila, in ko je sveto sulico silno
nazaj potegnil, je iz velike rane desne strani
kri in voda se uderla, ter je njegovo obličje

381

z zveličanjem in gnado oblila. Poskočil je s
konja, padel na svoje kolena, se na persi ter-
kal in očitno, pred vsimi pričujočimi je Je¬
zusa spoznal.

3. Presveta Devica in drugi, ki so
vedno na Jezusa gledali, so čudno obnašanje
tega moža z britkostjo vidili, in so pri pre-
bodenji s sulico globoko zdihnili, ter bliže
križa hiteli. Marija, kakor de bi bilo njeno
lastno serce prebodeno, je čutila ojstro že¬
lezo skoz in skoz, ter se je v naročje svojih
prijatlic nagnila; in med tem je Kaši Go¬
spoda očitno spoznal, na svojih kolenih hvalil
Boga, zakaj veroval je, razsvetljen je bil in
vse mu je bilo odkrito. Oči njegoviga telesa
in njegove duše so se bile odperle, so bile
ozdravljene. — Vse pa je prešinilo neko sveto
spoštovanje do kervi Odrešenikove, ki se je
zmešana z vodo penila v malo votlino na kam¬
nite tla zraven križa. Kaši, Marija in druge
žene, in sv. Janez so probali to sv. kri in so
s  pertmi posušili tla. Vse to se je godilo
Pri križi po četerti uri. Tako je tedaj hotel
Jezus, ko je bil že svojo glavo nagnil, še
Sv oje nar svetejši serce prebosti dati, de bi
stekla zadnja kaplja kervi iz ljubezni do nas.
^nto zakliče sv. Bernard ves začuden: Dans

3 e  serd in grozovitnost s sulico prederla že

382

z njegovo ljubeznijo ranjeno serce Jezusovo!
Lejte tu novo kri, ki mora uterditi naše za¬
upanje! Lejte njegovo pravičnim in grešni-
kam odperto stran! Vsi, brez razločka so tu
sem povabljeni! Pridi, pravi on duši pravič-
niga, pridi moja ljuba golobica, v moje svete
odperte rane in zlasti v rano mojiga serca!
Pa ravno tako ljubeznjivo kliče on grešnike,
naj bi pribežali v to skrivnostno rano, kjer
bodo zavarvani pred pšicami Božje pravice,
in kjer bo njih duša vsih madežev svojih
pregreh očišena in oprana. O prečudna lju¬
bezen Jezusova! pa od ljudi tako malo spo¬
znana, tako slabo povračevana ljubezen!

Sveti zdihljeji.

O ljubezni polno terpljenje! o razve-
selivna smert mojiga Gospoda! zakličem
s sv. Bonaventuram. O de bi bil jest tisto
drevo križa, in de bi bile roke in noge
križaniga Jezusa na me pribite, potem bi
hotel govoriti tistim, ki so ga s križa
sneli: Nikdar nikoli se ne dam ločiti od
svojiga Gospoda! Pokopajte me ž njim
vred, de ne bom ločen od njega. Kar
pa mi telesno mogoče ni, to hočem saj v
svojim serci storiti. O kako dobro je s
križanim Jezusam križan biti. Trojni So-

I

383

tor si hočem postaviti: eniga v nogah,

eniga v rokah in tretjiga v njegovih per-
sih in ta bo moje vedno prebivaliže. Tam
hočem dihati, počivati, spati in moliti;
tam hočem na njegovo serce govoriti, in
dodelil mi l^o, karkoli ga bom le prosil!
Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Večkrat svete zdihljeje lju¬
bezni v sebi obuditi.

Spominek.

„0 moj Bog! vzemi me meni, in daj
me vsiga sebi! (Nikol, od Flue.)

Jutranje premišljevanje za
osemindvajseti dan.

Jezusove petere sv. rane.

1. Lej tu, moja duša! svojiga Zveli¬
ča na križi, pravi častiti Ludovik Granaški.
Lej, kje on spi, kje on počiva, kje on
svojo čedo opoldne pase po senci! Tu najdeš

384

živež svojimu telesu, tu zdravilo svojim ra¬
nam, pomoč svoji nevednosti, zadostenje svo¬
jim pregreham in hudobijam! To je tisto
ogledalo, ktero je Gospod ukazal hraniti v
tempeljnu, v kteriga naj se gledajo duhovni,
preden se kaj dotaknejo v tempeljnu. Zakaj
pobožna duša, ki križ pogleda, in premišljuje
čednost in popolnamost tistiga, ki na njem
visi, vidi v njem vse svoje nepopolnamosti
in pregreške bolj na tanko, kakor v nar bolj¬
šim ogledalu. Ti torej, o Gospod! si od nog
do glave resnično - nar čistejši ogledalo vsih
popolnamost, nar lepši podoba vsih čednost.
Tu se svetijo zlasti tiste štiri čednosti v svoji
nar večji blišobi: Ljubezen, poterpežljivost,

pokoršina in ponižnost, s kterimi si ti zaljšal
križ, kakor s štirimi dragimi kamni; in zmed
teh, kakor pravi sv. Bernard, je ljubezen nar
višji; ponižnost pa, podpora vsih čednost,
nar nižji; pokoršina se sveti na desno in po¬
terpežljivost na levo. S temi štirimi dragimi
kamni zaljšaš, o Gospod! to častitljivo ban- |
dero, ter se nam tukaj kažeš poterpežljiviga
v terpljenji, ponižniga v razžaljenji, ljubijo-
čiga ljudem, pokorniga Bogu; nad vse pa se
sveti ljubezen. Zato pravi sv. Bernard: Po¬
glej in ozri se tje na cvetlico kervaviga ter-
pljenja Jezusa Kristusa, kako rudeče žari v

385

znamnje ljubezni goreče! bojuje se terpljenje
z ljubeznijo; ljubezen hoče bolj goreti, ter¬
pljenje še več terpeti. Lej! kako cvete v
ti cvetlici naša nar boljši, nar žlahtniši terta ;
Jezus Kristus! Poglej vse telo in ali ne boš
cvetlice kervave v d jem naj del? Poglej eno
roko, poglej drugo rožo in ali ne boš cvet¬
lice cvetlic v obeh najdel? Poglej eno ali
drugo nogo, ali niste obedve cveteče rude-
če? Poglej tudi stran že odperto, ker tudi
tam je cvetlica, akoravno bleda, oškropljena
2  vodo. Vsa čednost, vsa ljubezen žari iz
Jezusovih ran.

2. Pa tudi vse gnade, vse odpušenja
tečejo iz Jezusovih sv. ran. Štiri prečudne
studence, pravi sv. Bernard, nam odpira Go¬
spod v svojih sv. ranah: Studenec usmiljenja,
studenec miru, studenec pobožnosti in stude¬
če ljubezni; in ljubeznjivo vabi duše vsih,
de bi prišle in se tam pokrepčevale. Ko bi
torej naše pregrehe še tako velike bile, ne
i smemo biti maloserčni. Jezus nam tako rekoč
kliče: Pridite, o grešniki, ne pustite zastonj
teči moje kervi! objemite moje prebodene
roke in noge, ki na vse strani milost delčl
O gorje! Moja kri teče na zemljo, in vi je

zajemati nočete, de bi bili rešeni, de bi ž
B jo dolg svojih grehov poplačali. O neusmi-

Get zemani. 17

386

ljeni otroci! vaša terdovratnost, vaša nespo-
kornost mi je britkejši, kakor moja smert.
Oh, pritecite k mojim nogam, sej kervavijo
iz ljubezni do vas, iz kterih je Magdalena in
tudi veliko drugih grešnikov milost zadobilo!
Velikost moje ljubezni mora vender omečiti
vaše kamnito serce. Pridite na moje serce,
vdajte se mi popolnama, in okusiti studenec
moje nebeške ljubezni! Očistiti hočem vse
nečisto v vas, pomilostiti vse pregrešno in
okrepčati vse razstradano. — V premišlje¬
vanjih teh svetih ran je sv. Bernard toliko to¬
lažbe najdel. Ozri se, o sveti Oče, zakliče
on, ozri se iz svojiga svetiša in poglej to ■
visoko — sveto daritev, ktero naš veliki du¬
hoven, tvoj Edinorojeni Jezus Kristus, za
grehe svojih bratov tebi opravlja, in odpusti
nam zato naše obilne pregrehe! Lej, kri na-
šiga Jezusa kliče s križa proti tebi: Spo¬

znaj, Oče! suknjo svojiga resničniga Sina
Jožefa! gerda zver, pregreha, ga je razter-
gala, njegovo oblačilo z nogami potaptala in
vse svoje sinove z njegovo kervijo poškro¬
pila. Lej, pet žalostnih ran mu je ostalo!

In ti, moja duša! ali ne boš k tem svetim
ranam močniga zaupanja imela? Ali hočeš
mar obupati zavoljo svojih velikih pregreh?
Oh ne! Pridi in zajemaj veselo iz teh studen-

387

cev svojiga Zveličarja, ki so vsim in vselej
odperti!

3. Te drage Jezusove rane so torej
pribežališa, ktere so vsim grešnikam odperte
in kamor zamore vsaki pribežati v vsih ne¬
varnostih in skušnjavah tega sveta. In nje¬
gova sveta odperta stran je pa še posebno
zavetje skesanim grešnikam, vpodobljena že
v starim testamentu v stranskih vratih Noe¬
tove barke, skoz ktere so šle na povelje Božje
vse zverine v barko, ktei’e so bile rešene
vesoljniga potopa. Tako naj bi tudi vsi ža¬
lostni, vsi od britkih valov tega nemirniga
sveta nadlegovanj, vsi po miru in pravim po-
koji hrepeneči skoz odperto stran njegovih
češenih pers šli. Tu naj bo vaša terdnjava,
tu vaše prebivališe, vaš paradiž, vaš tempelj,
kjer bi vedno imeli biti! Tedaj, o nevesta
Kristusova, naredi si, kakor lepa golobica
gnjezdo v teh spokah, in vedno tam bodi,
zidaj si tam, kakor sramotna tiča, svojo hišo
'n kakor gerlica zakrij tam svoje mlade! O
neskončna ljubezen Jezusova! ta nebeški pe¬
likan razterga svoje čiste persi, svoje ne¬
dolžno serce, de bi svoje mlade z zadnja
kupijo svoje kervi okrepčeval. O ljubezen!
0  neizrečena, o neskončna ljubezen!

17 *

388

Sveti zdihljeji.

O čez vse vesele rane mojiga pre-
dobrotljiviga Zveličarja! zakličem s sv,
Bonaventuram; vedno hočem tam v teh
ranah stanovati; z njihovo močjo se hočem
okrepčati; piti hočem iz studenca teh ran,
te neskončne ljubezni; njih sladkost je
tako velika, de je zapopasti, izreči nisim
v stanu. Spreleti me večkrat velik strah,
de bi ne padel iz tega zveličavniga sta¬
novanja in de bi ne zgubil tolažbe, ktero
moja duša tu vživa. Vender me vedno
podpira terdno zaupanje, ker te svete rane
so mi zmirej odperte in pripušeno mi je,
se vselej vanje verniti, in za zmirej tam-
kej stanovati. O srečna sulica, o pre¬
srečni žeblji, ki ste nam odperli to pot
večniga življenja! Oh, de bi bilo meni
pripušeno, biti tista srečna sulica, nikoli
bi se ne bil vernil iz teh Božjih pers,
ampak zdihnilbibil: Tuje moj pokoj n®
večno, tu moje stanovanje na vekomaj-
Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Božji volji se vsiga pod-

389

vreči, in njegovi modri previdnosti se po-
polnama prepustiti.

Spominek.

„V svoje roke sim te zapisal . 44  (Iz.

49 , 15 .)

Večerno premišljevanje za
osemindvajseti dan.

Jezusa s križa snamejo in ga pokopljejo.

1. Jožef iz Arimateje je med tem šel
°<1 Pilata k Nikodemu, ki ga je čakal pri neki
Pobožni ženi, ktera je z dišavami kupčevala.
Nikodem je bil veliko dišav že nakupil, mire
® aloe okoli sto liber. Jožef pa je še kupil
Prav lepo tančico. In vse to sta na goro Kal¬
orijo nesla, služabniki pa so nesli lestvice,
kladva, kleše, gobe, vode in še drugih po¬
trebnih reči. Bilo je temno, oblačno, ko so
na  goro prišli. Žene so jokajoče križu na-
8 Proti sedele. Kaši in več vojakov je stalo,
vsi  spreobernjeni, nekoliko preč boječe in
spoštljivo. In začeli so v veliki žalosti in s
Posebnim spoštovanjem sveto ljubeznjivo delo

390

snemanja in pripravljali so vse potrebno k
pogrebu nar svetejšiga telesa našiga Gospo¬
da in Zveličarja Jezusa Kristusa. Snemanje
Jezusa s križa je bilo neznano žalostno;
previdno, prizanesljivo so ravnali, kakor so
vedili in znali, ker sveta groza jih je obda¬
jala, in bali so se, de bi Gospodu kakih bo¬
lečin ne napravili; presunjeni so bili od lju¬
bezni in spoštovanja do svetiga telesa. Vsi
pričujoči so nepremakljivo gledali v telo Go¬
spodovo, ter so vsako premaknjenje s po¬
vzdignjenimi rokami spremljevali, s solzami
in vsimi znamnji ' britke žalosti. Vsi pa so
molčali: in tudi možje, ki so ga snemali, so
iz spoštovanja le tiho, kakor pri svetim delu,
si potrebne reči dopovedali. Kadar so se
oglasili udarci kladev, kterimi so žeblje
izbijali, je Marijo in Magdaleno in vse pri¬
čujoče nova bolečina presunila, ker glas teh
udarcev jih je neusmiljeniga pribijanja Jezusa
opomnil, in vsi so se tresli, de bi Jezusovih
zdihljejev ne slišali, ter so silno žalovali za¬
voljo njegove smerti in so molčali. — Kadar
so ga sneli, so ga možje do pasa v perte
zavili, ter ga tako položili v roke njegove
Matere, ktere je v britkosti in hrepenenji
nasproti molila.

2. Presveti Devica je sedela na raz-

391

gernjenim plajši; njeno desno koleno je bilo
nekoliko vzdignjeno, sedela je nekoliko na¬
slonjena. Presveta glava Jezusova je bila

na njeno vzdignjeno koleno naslonjena, in
vse telo je ležalo na razgernjenim pertu.
Bolečina in ljubezen svete Matere ste bile

enako velike; imela je zdaj telo svojiga lju-
beznjiviga Sina spet v naročji; vidila pa je,
kako strašno je razdjano; kuševala je nje¬

gove kervave lica, in Magdalena je s svojim
obrazam na njegovih nogah slonela. Bila je
pa presveta Devica pri tem neizrečenim ter-
pljenji z veliko serčnostjo navdana; vzela je
tedaj ternjevo krono z vso skerbjo in s po¬
močjo druzih z Jezusove glave, ter jo je k
žebljem položila. Komaj se je še spoznalo
obličje Gospodovo, tako je bilo s kervijo in
ranami razdjano. Marija je omila presveto
glavo in obličje Jezusovo in je prisušeno kri
iz las z mokro gobo odmočila in med tem
omivanjen je bilo grozovito razdjanje Jezusa
vedno bolj očitno, in sočutje je šlo za so¬
čutjem, skerb za skerbjo, od rane do rane.
Razdelila je tedaj lase na dvoje. Potem je
°mila tudi druge njegove rane in jih je oči¬
stila. Potem je vse rane maziliti jela, tudi
lase je oblila. Magdalena na svojih kolenih
klečeča ji je pomagala, zlasti pa je noge

392

Jezusove bolj s svojimi solzami, kakor z
vodo omivala in jih s svojimi lasmi brisala.
Ko je presveta Devica vse rane namazilila'
je še na pol odperte oči Jezusove zatisnila
usta Gospodove zaperla in je sveto telo svo-
jiga Sina objela, svoje obličje na njegovo
položila. Potem so možje prevzeli sveto telo,
ga v dišave zavili in s tančico ogernili.

Svete žene pa so ga vedno še jakaje in zdi-
hovaje objemale in kuševale in tako britko-
milo se od njega ločile. — Ti pa, o duša
moja! omivaj, mazili in obezuj rane svojiga
Zveličarja v vednim premišljevanji ljubezni
svojiga križaniga Jezusa, in mešaj svoje solze
z njegovo drago kervijo; daruj mu mazi¬

ljenje hvaležnosti za toliko ljubezen in oblivaj
ga z dišavo svojih čednost in ovij ga z vezjo
popolnama vdanosti. Imej tudi usmiljenje z
Marijo, ki je pogreznjena v morje britkosti,
svojiga nar lepšiga, nar ljubeznjivšiga Sina ,
tako razdjaniga v svoje naročje prejela, nje¬
ga, ki je nekdaj tako milo in ljubo v njenim
naročji počival!

3. Ne deleč od Kalvarske gore je imel
Jožef iz Arimateje vert, in tam nov iz skale
izsekan grob, v kteriga še nihče ni bil polo¬
žen. In tu sem je hotel Jožef Gospoda po¬
kopati. Možje so tedaj položili sveto telo

393

na usnjate obramoice, so ga z rujavkastim
pertam pregernili, in na straneh dve nosili
podložili. Nikodem in Jožef sta nesla spre-
dej na ramah; za njima pa Abenadar in Ja¬
nez. Za njimi so šle Marija, Marija Helitova.
njena starji sestra, Magdalena in Marija
Kleofova in druga množica pobožnih žen. Na
zadnje pa so šli Kaši in vojaki. Dva vojaka
sta z gorečimi baklami šla naprej, ker je
bilo v grobu luči treba. Tako so šli kakih
sedem minut deleč, med tihim, milim petjem
psalmov po dolini do verta, kjer je bil grob.
Kadar so do groba prišli, so presveto telo
na tla položili in ga odgernili. Nikodem in
Jožef sta ga tedaj nesla v grob, ki je bil
nov in od Nikodemovih služabnikov osnažen
in pokajen; bil je prav lep; pri glavi je bil
nekoliko širji, kakor pri nogah; bil je v po¬
dobi zavitiga telesa izsekan. In tedaj sta
svetimu telesu že s solzami in objemanjem
svojo ljubezen skazala in šla iz groba. In
tedaj je šla presveta Devica v grob, se usede
b glavi, ki je bila zvišana ter se jokaje nagne
čez telo svojiga otroka. Kadar je Marija
grob zapustila, je še Magdalena vanj stopila;
Po vertu je vejic in cvetlic natergala in jih
Čez sveto telo položila. Jokaje in zdihovaje
Je objemala Jezusove noge. Ko so pa možje

17 **

394

zunaj že k sklepu opominjevali, je tudi ona
šla nazaj k drugim ženam. Možje so ga
tedaj z rujavkastim pertam pregernili, vrata
k grobu zaperli in velik kamen pred vrata
zavalili.

Sveti zdihljeji.

O prežalostna Mati moja! smiliš se
mi zavoljo te svoje velike bolečine, ki
te je presunila, kadar si svojiga mertviga
Sina v svoje naročje prejela — pravi sv.
Ligvori. Ni več tako ljubeznjiv, tako lep,
kakor je bil takrat, ko si ga v Betlehemu
v svojim naročji deržala; oh ne, on je
kervav, njegovo sveto telo je vse ster-
gano od bičanja, vse njegove kosti se
vidijo skoz rane. O ljubi moj Sin! si
zdihnila takrat, kam te je ljubezen pri¬
peljala ! In kadar so ga v grob nesli,
si ga spremiti hotla, s svojimi rokami v
grobu poravnala, de bi od njega slovo
jemaje svoje ljubijoče serce tam pustila.
Zavoljo te velike bolečine mi sprosi, o
Mati lepe ljubezni! odpušenje vsih razža-
Ijenj, s kterimi sim svojiga toliko Ijubez-
njiviga Boga razžalil in ktere zdaj iz ce-
liga serca obžalujem. Stoj mi na strani,
o Marija! v vsih skušnjavah, zlasti ob moji

395

smertni uri, de bom po zasluženji Jezusa
Kristusa in po tvojim zasluženji zveličan
in de bom nekdaj s tvojo pomočjo, po
tem revnim življenji, tam v nebesih Je¬
zusu in tebi na večno hvalo prepeval!
Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: večkrat čez dan se po du¬
hovno obhajati.

Spominek.

„Ljubim te z večno ljubeznijo. 44  (Je-
rem. 31, 3.)

Jutranje premišljevanje za
devetindvajseti dan.

Jezusov grob je zavarvan. Jezus gre pred
pekel.

l. Solnce je že zašlo in sabota je nastopila.
Jezusovi prijatli so se od groba preč podali.
Jožefa in Nikodema so v mestu srečali Peter
io Jakob veči in Jakob manjši; vsi so jokali.

396

Peter je bil posebno pobit in žalosten; s sol¬
zami ji je objemal, jimi tožil svojo nezve*
stobo, in zdihoval, de ni bil pri smerti pri¬
čujoč, ter se jima je zahvalil, de sta Gospoda
pokopala. Vsi pa so bili prevzeti od velike
žalosti. Šli so v hišo, kjer so sveto večerjo
obhajali. Sčasama so se zbrali skorej vsi
aposteljni skupaj; tudi več drugih učencev je
prišlo. Svete žene pa so šle v stanovanje
presvete Device Marije. V žalosti in brhko¬
sti so si marsikaj pripovedovali. Možje so
druge oblačila oblekli in pri luči začeli sa-
boto praznovati. Velika zmešnjava in žalost
je bila med njimi. Tudi žene so molile pri luči.

Po noči od petka na saboto pa so se
zbrali veliki duhovni in farizeji k Pilatu in
so rekli: „Gospod, spomnili smo se, de je ta
zapeljivec, ko je še živ bil, rekel: čez tri

dni bom vstal. Ukaži tedaj grob obvarovati
do dretjiga dne, de kje ne pridejo njegov 1

učenci, in ga ne ukradejo, in ne reko ljud¬

stvu: Od mertvih je vstal; in poslednja zmota
bo hujši od perve. Pilat pa jim je rekel:
„Imate stražo, pojdite, obvarujte, kakor veste. 11
Dal jim je pa tudi Kasija k straži, kteri mu
je vse dopovedal, kaj se mu je bilo zgodilo,

ter mu je naročil, de bi tudi potem vse na
tanko naznanil. Šli so še pred solnčnim vzho-

397

dam venkej; spremljajoči vojaki niso bili po
rimsko oblečeni; bili so namreč od tempeljnove
straže. Vzeli so bakle, de bi v temni noči
vse dobro vidili in grobno jamo razsvetili.
Ko so se prepričali, de je Jezusovo telo res
v grobu, „so grob obdali z varhi in kamen
zapečatili. 11  In šli so v mesto nazaj. Straža
pa je bila postavljena grobnim vratam na¬
sproti. Pet do šest mož je bilo vedno tam.

2. Grobne vrata so bile zaperte. Kamen
je bil naslonjen na nje. Telo Gospodovo pa
je počivalo svetlo in blišeče med dvema an-
geljema, ki sta ga molila. Tik vrat tega kam-
neniga groba je stal Kaši nepremakljivo ves
tih in voljan. Velike razsvetljenja in gnade
je sprejel, tudi čudne duhovne prikazni je
imel. Še le tu je bil ves spreobernjen in po-
polnama nov človek. V žalovanji, zahvalovanji
in molitvi je ves dan doprinesel. Svete žene
in Jezusovi prijatli so v saboto počivali po
postavi, ter so bili v žalovanji in molitvi v hiši
zadnje večerje, ktera je bila Nikodemova. —

3. Kadar je bil Jezus v velikim glasam
8v °jo dušo izdihnil, je šla njegova duša,
kakor blišeči žark, spremljena od veliko an-
S^ljev, med njimi tudi Gabriel, pri sv. križi v
zemljo pred pekel. Njegova Božja natura
P a  je ostala zedinjena z njegovo dušo, pa

398

tudi zedinjena z njegovim na sv. križi visečim
in zdaj v grobu ležečim telesam. Pred
peklam je bil tisti kraj, kjer so duše vsih
pravičnih stariga testamenta čakale Odreše¬
nika; zakaj nobeden ni mogel v nebesa iti
zavoljo Adamoviga greha, dokler ni Kristus
za vse umeri. Brez nehanja so zdihovali po
prihodu Mesija, de bi jih rešil te žalostne
ječe in jih peljal v zveličanje Božje. Bile
so tedaj tukaj duše starih očakov od Adama
do Abrahama in spet od Abrahama noter do
Janeza Kerstnika.' Bili so tukaj vsi sveti
Izraelci; patriarhi, Mojzes, sodniki, kralji,
preroki in vsi spredniki Jezusovi in njihovi
žlahtniki do Joahima, Ane, Jožefa, Caharija,
Elizabete in Janeza. Tu sem tedaj je prišel
Zveličar v svojim veličastvu, obdan od trume
nebeških angeljev. Angelji Božji so poterkali
in so odpreti veleli. Bilo je, kakor de bi
klicali: Odklenite se duri, odprite se vrata,
de gre noter kralj vse časti! In Jezus je sto¬
pil veličastno med nje, je govoril tem dušam
ter se jim naznanil, in one so ga v neizre¬
čeni radosti molile in mu hvalno pesem za¬
pele. Neznana radost in zveličanje je prešinilo
te britke kraje milovanja. Tako je odklenil
Jezus z močjo svoje kervi peklenske vrata
in razdrobil njihove pahove, in vse te duše

399

so veselo prepavaje se združile z Jezusovim
veličastvam. Hudobni duhovi pa so uklenjeni
pred njim bežali in vergel jih je v brezdno
pekla, in Luciferja tam priklenil do konca

.vsih časov. Bilo je tuljenje in razgrajanje
obupnosti v tem svetu grozne temote.

Premisli, moja duša! kako veličasten
je bil ta vhod Jezusa Kristusa, ko je, obdan
od neštevilnih trum angeljev, kakor prema-
govavec smerti in pekla, tu sem prišel; kako
veliko je bilo njegovo veselje, ko je zagle¬
dal milijone tistih duš, ktere je odkupil s

svojo drago kervijo, in ktere je — pervence
svoje zveličavne smerti — peljal seboj! Kako
veliko pa je bilo tudi veselje te starih oča¬
kov, in vsih odrešenih duš, ki so bile zdaj
iz te žalostne ječe rešene in zveličanja Bož-
jiga deležne po neskončni ljubezni Jezusovi,
v  ktere je on sebe v smert dal; zakaj če

tudi niso te duše nič tu terpele, pa vender

Boga niso gledale, in to je bilo za nje nar
hujši terpljenje. Poveličuj in hvali tudi ti
sv °jiga Zveličarja kakor premagovavca smerti
pekla, v njegovim veličastvu, v njegovi

Mogočnosti!

Sveti zdihljeji.

O neumerjoči ljubljenec vsih duš, kako

400

hrepeneč si v ljubezni do njih, tako, de
le en trenutek brez njih biti ne moreš; za¬
kaj, kadar si jenjal živeti med človeškimi
otroci, že si imel hrepenenje, podeliti vsim
pred peklam na te čakajočim dušam tiste
dobrote, ktere si nam s svojo smertjo za¬
služil. Z močjo svoje drage kervi si od-
perl njih ječo, razdjal njene vrata in pa-
hove, raztergal njih verige in vezi. Pridi
torej, o Gospod! in obiši tudi mojo dušo;
združi se tudi z menoj; in de boš vhod
v mojo dušo zadobil, raztergaj vezi vse
pregrehe in odvzemi mi vse zaderžke, ki
me še ujetiga derže in me ločijo od tebe;
dodeli tudi meni prostost Božjih otrok;
pojdi v mojo dušo, de tebe hvali in tvojo
milost poveličuje na vekomaj! Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Za uboge duše v vicah

pridno moliti, in jim s tem, kolikor mo¬
goče, pomanjšati njihovo terpljenje.

Spominek.

„Stopi doli, o presveta Rešnja Kri,
Reši duše iz razbeljene peči! “

(S. Magd. Pac.)

-«3s*800os&<*-

401

Večerno premišljevanje za
devetindvajseti dan.

Vstajenje Gospodovo.

l. Gospod je tedaj šel veličastno s te¬
mi izvoljenimi trumami, med kterimi je tudi
David bil, na razne kraje svojiga življenja in
terpljenja; razložil jim je vse predpodobe in
spolnjenje tistih, ter jim je pokazal, koliko
je storil za zveličanje ljudi. — Ko je tedaj
presveta Devica, po Jezusu vsa hrepeneča,
v molitvi sedela, je k nji angelj pristopil,
in ji je rekel, naj gre pred mesto, ker Go¬
spod se bliža. In serce Marijno je. bilo polno
veselja. Hitro se zavije v svoj plajš, ter
gre in sv. ženam od svojiga pota nič ne pove.
Šla je pred mesto. Bilo je na večer pred
vstajenjem Gospodovim, okoli devete ure.
Na enkrat obstoji in gleda vsa zamaknjena
Polna veseliga hrepenenja. Tedaj je prišla
k Marii duša Jezusova, žareča, spremljena
0( i velike množice duš starih očakov. Rekel
P a  je Jezus na sveto Devico kazaje starim
očakam: Marija, moja Mati! in bilo je, kakor

de bi jo objel; in potem je zginil. Presveta
Devica pa je padla na kolena, kjer je Jezus
bil) in je neizrečeno potolažena šla nazaj k

402

sv. ženam, ktere so mazil in dišav priprav¬
ljale. Ni jim pravila, kaj se ji je zgodilo!

pa vsa okrepčana je bila, jih tolažila in v
veri uterdovala. Tako so tedaj stari očaki

veselo pozdravili Mater Jezusovo, njo visoko

češeno, po ■ kteri so že patriarhi hrepeneli,

ktero so preroki prerokovali, in vsi svetniki
stare zaveze z velikim hrepenenjem težko

pričakovali. In če so že Judito nekdaj hva¬
lili, ker je Holofernu glavo odsekala in tako
rešila zvoljeno ljudstvo nar hujšiga sovraž¬

nika, kako so še. le te trume svetnikov Ma¬
rijo s hvalo in slavo častile, ker je bila tista
žena, ki je kači glavo sterla, in s tem, de je
Zveličarja rodila, nas vse sužnosti satanove
rešila! Marija je bila od vsih teh svetnikov
visoko češena in hvaljena, ker spoznali so jo
svojo prihodnjo Kraljico, kteri so bili za

Jezusam nar več hvale dolžni.

2. Pri grobu Gospodovim je bilo vse
mirno, vse tiho. Mende sedem vojakov je

sedelo ali stalo pri grobu in tam okoli na
straži. Kaši je ves dan le na nektere tre¬
nutke zapustil svoj kraj. Spet je tedaj stal
pri grobu v premišljevanji in je občutil no¬
tranje navdajanja. Bila je noč, in bakle so
temno berlele okrog groba. Telo Gospodovo
je nespremenjeno ležalo, zavito, blišeče med

403

angeljema, ktera sta v podobi duhovnov s
čez persi naskrižnimi rokami, kakor Kerubina
na skrinji sprave, pri glavi in nogah v tihi
molitvi klečala. In tedaj je bilo, kakor de bi
stopila skoz skalo groba duša Gospodova z
vsimi odrešenimi duhovi starih očakov, in
jim razkazovala razdjanje svojiga svetiga te¬
lesa. Kazala jim je svoje rane, zaničevanja
in bolečine vse na tanko. Duše so bile pre¬
sunjene z neizrečenim spoštovanjem, kakor
de bi se od sočutja tresle in jokale. In tako
je peljal Gospod te trume svetnikov po vsim
križevim potu. Vse martre, vse zaničevanje
njegovo je bilo tem dušam razodeto. In an-
gelji so skrivnostno pobirali vse kaplje svete
kervi, ktero je Gospod v svojim terpljenji
prelil.

Obiši tedaj tudi ti, moja duša! v tihi
žalosti svojiga v grobu počivajočiga Zveli¬
čarja. Prevdari ob kratkim, in premisli, ko¬
liko je tvoj Jezus terpel za te. Moli in jo¬
kaj z nebeškimi angelji solze sočutja in pa
ljubezni. Pred vsim pa pokopaj grehe vsiga.
sv °jiga življenja, de noš nekdaj tudi ti veli¬
častno vstajenje dosegla.

3. Po saboti pa, kadar se je jutro per-
v iga dneva v tednu napočilo, in se nebo v
bledi blišobi razsvetilo, je šla duša Jezusova,

404

kakor velika blišoba, med dvema angeljema
v vojaški podobi, spremljena od svetih du¬
hov , čez skalo groba, v svoje sveto telo.
Bilo je, kakor de bi se čez telo nagnila in
vanj stopila. Udje zaviti v tančice so se
oživili, in svetlo, živo telo Gospodovo, z
dušo in Božjo naturo sklenjeno, je šlo iz za-
vitja. Polno svetlobe, polno blišobe je bilo.
Gospod je imel bandero zmage v svoji roki
in blišeče je stal čez skalo groba. Zemlja
se strese, in angelj Gospodov v vojaško oble¬
čen se spusti kakor blisk iz nebes k grobu,
in kamen od groba odvali in se nanj usede.
Bil je tolik potres, de so se bakle zmajale
in je njih plamen okoli ferfral. Straža, kadar
je to vidila, je popadala omamljena in je ka¬
kor mertva sem ter tje ležala. Kaši je vidil
vse polno blišobe; pa kmalo se je zevedil,
stopil v grob, duri groba nekoliko odperl,
zatipal prazne perte, ter je šel in vse Pilatu
povedal, karkoli se je zgodilo. V tem tre¬
nutku pa, kadar je angelj k grobu se spustil,
in zemlja se stresla, se je vstavši Gospod
svoji Materi pokazal. Bil je neskončno lep,
veličasten in bliseč; njegovo krilo, kakor Ši¬
roki plajš krog telesa ogernjeno, se je okoli
njega vilo, ter se blišalo višnjevo - bledo,
kakor kadilo v solnčnim žarku. Njegove rane

405

so bile velike in svetle. Pokazal ji je svoje
rane, in ko je pred - nj padla, mu kušnit
noge, jo je prijel za roko, vzdignil in zginil.

Sveti zdihljeji.

O Jezus, ti prečastitljivi zmagova-
vec smerti, greha in pekla! vošim ti srečo
in zveličanje k tvojimu častitljivirau vsta¬
jenju, in iz serca se veselim, de si smert
s svojim terpljenjem premagal. Velik pre-
inagovavec smerti, moj Odrešenik! za kte-
riga je bila ta noč tako veličastna, tolaži
tudi mojo žalostno dušo, in pošlji v moje
serce nekoliko tistiga veselja, kteriga si
ta svoj veliki dan podelil vsim stvarem.
Kako nepopisljivo častitljiv si bil zdaj, ki
malo pred človeku skor podoben nisi bil,
zdaj, kadar si izšel iz groba, kakor ju¬
tranja zarja! Kolika čast te je obdajala,
ko so te vse trume angeljev, vse duše
pravičnih svojiga Boga in kralja slavile,
v  veseli ponižnosti molile in k tvojimu
v eličastnimu vstajenju ti srečo vošile! Kako
neznano je bilo veselje, ktero je serce
tvoje Matere to noč občutilo, kadar si se
J 1  ti v svoji ljubeznjivi prijaznosti, pa v
g voji veličastni slavi prikazal in na večno
°hrisal njene solze! O ti moj vstavši

406

Jezus, tudi jest te zdaj molim v nar veČi
ponižnosti, te hvalim in častim! O moj
Bog in Odrešenik, ki si v ti noči vse
stvari prenovil, vstvari tudi v meni novo,
pobožno serce! Dodeli, de iz svojiga greš-
niga življenja na novo vstanem, in de ne¬
kdaj pri vesoljnim vstajenji tudi častitljivo
grem iz groba in te z vsimi angelji in
svetniki večno častim in slavim! Amen.

Sklep.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Vsako leto kerstno obljubo
ponoviti, in sicer preč pri pervim sv. Ob¬
hajilu.

Spominek.

„Glej, novo storim vse !‘‘ (Skriv. raz.
21 . 4 .)

Jutranje premišljevanje za
trideseti dan.

Svete žene pri grobu.

1. Z dnevam vred, takrat kadar je
Gospod od mertvih vstal, so zapustile svoje

407

stanovanje Magdalena, Marija Kleofova, Jo-
ana Kuža in Saloma, v plajše zavite. Nesle
so s pertam zakrite dišave, kterih so bile na¬
kupile na večer v saboto, de bi Jezusa ma¬

zilile. Ena zmed njih je nesla tudi gorečo luč,
vse skrito pod plajši. Tem dišavam so pri-
djale še cvetečih cvetlic, de bi jih potresle,
in iztisnjene dišeče mazila za oblivanje; nar
drajši, kar so dobiti mogle, je bilo. V veliki
britkosti so hodile. Nič niso vedile od zna¬
menj, ki so se pri grobu že godile, tudi od
straže pri grobu ne, zakaj včeraj šni — sa¬

motni dan, ni bil nobeden pri grobu, in one so
bile zaklenjene in so žalovale. Skerbno so

med seboj se menile: „Kdo nam bo odvalil

kamen od dur groba ?“ zakaj v svojim hre¬

penenji , Gospodovimi! telesu čast skazati,
Se  še tega kamna domislile niso; njihov na¬
men je bil, telo Gospodovo obliti z nar-

dovo vodo in drugo dišavo, cvetlice pa po

Ajem potrositi. Sklenile so zdaj, dišave na
kamen položiti in žalovati, de bo kteri učen¬

cev prišel in jim grob odperl. Tako so šle
Proti vertu. Straža je se vsa omamljena sem
ter  tje ležala. Kamen je bil na stran odva¬
li efl, tako, de so se lahko odperle duri, ki so

le naslonjene. Žene so se tedaj vertu

bližale. Kadar so stražne bakle in okrog

408

ležeče vojake zagledale, so se prestrašile.
Magdalena pa je vse nevarnosti pozabila in
je hitela na vert; Salome je šla za njo. Une
dve ste bile bolj boječe in ste pred vertam
ostale, in ko ste od deleč gledale, ste vidile,
de je kamen od groba odvaljen. In Magda¬
lena je z veliko britkostjo odperla duri, ster-
mela v grob, in vidila je perte prazne in po¬
sebej zvite. Vse je bilo polno blišobe. In
Magdalena teče vsa preplašena v mesto k
zbranim aposteljnam in Petru, povedat, kar
se je zgodilo.

2. Une žene pa so med tem serčnost
zadobile in združene šle na vert. Kadar so
z velikim straham stopile v grob, sta stala
dva angelja v grobu v belih, svetih mašnih
oblačilih pred njimi. Žene so se silno pre-
strašile, se skupaj tišale in svoj obraz z ro¬
kami zakrivale in se k tlam obračale. Angelja
pa sta jim govorila in rekla: „Kaj išete

živiga med mertvimi? Ni ga tukej, temuč
vstal je; spomnite se, kakor vam je govoril,
ko je še v Galileji bil, rekoč: Sin člove¬

kov mora ljudem, grešnikam v roke izdan
in križan biti, in tretji dan od smerti vstati 11
In angelja sta zginila; sv. žene prestra¬
šene, pa polne veselja, so pogledale grob
in perte, in jokaje so šle, de bi drugim

409

povedale. Tako je Gospod poplačal pobož¬
nost teh sv. žen za delo ljubezni, ktero so
njemu skazale.

Premisli, moja duša! kakšno sveto vne¬
mo so te žene imele; komaj se je dan napo¬
čil, še je bilo temno, pa že jih je ljubezen
gnala do Jezusoviga groba; vse so premagale,
kar jim je protilo. Zato jih je Bog s toliko
gnado poplačal. Vzdigni se tedaj, moja duša!
in zgodaj že pojdi iskat svojiga Gospoda.
Vadi svoje serce, v jutro zgodaj vstati pred
Gospoda, svojiga stvarnika, in moliti pred
njim, svojim Bogam. Nikar ne iši tudi ti
svojiga Gospoda med mertvimi, to je, ne med
mertvimi in nečimernimi stvarmi tega sveta,
ampak v čisti, popolnama ljubezni Božji, ktera
edina nas pripravne stori, njega gledati v
njegovim veličastvu.

3. Med tem je prišla Magdalena do

h'še, kjer so bili aposteljni zbrani; vsa pre¬
plašena je silno poterkala. Peter in Janez
ata odperla. Magdalena je rekla: „Vzeli so
Gospoda iz groba, in ne vemo, kam so ga

Položili. 11  „ Tedaj sta šla Peter in Janez k

? r °bu. Tekla pa sta oba skupej, in Janez

J' e  Petra pretekel in je bil pervi prišel k grobu-
Janez je stal pri vratih, se je pripognil, je
skozi na pol odperte duri gledal in je vidil
Getzemani. 18

410

rjuhe ležati; vanj pa ni šel. Pride tedaj Pe¬
ter, ki je šel za njim in je šel v grob in
vidil rjuhe ležati, in pert, kteri je bil na nje¬
govi glavi; ta ni bil zraven rjuh položen, am¬
pak posebej v enim kraji zvit. Takrat je te¬
daj tudi Janez šel noter in je vidil in vero-
val“ v vstajenje. Zdaj še le sta umela, kar
je Gospod pred prerokoval in kar' je pismo
govorilo; pred na to nista veliko mislila. Peter
je vzel rjuhe pod plajš in šla sta spet domu.

Premisli, moja duša! Ta dva učenca,
Peter in Janez, pomenita dve nar imenitniši
čednosti, s kterima hoče Gospod biti iskan,
namreč vero in ljubezen. Vera odkrije vse
čednosti in gre s sv. Petram naprej v grob;
ljubezen gre za njo, kakor sv. Janez za Petram,
in kadar pride za njo, vero pomnoži, jo v
spoznanji poterdi in jo popolnama stori. V
teh dveh učencih se vidi tudi dvojno življe¬
nje, ki nas k Jezusu pelja, namreč delavno
in premišljevavno življenje. Delavno gre na¬
prej, de bi nas pripravne, pobožne storilo;
premišljevavno gre za njim, Kristusa posest
in vživat. Prosi Boga, de ti vero razsvetli)
in ljubezen užge, de zaničuješ ves strah pred
ljudmi, in išeš le samo Boga in ga tudi
najdeš, naj te Gospod vodi po potu, po kte-
rim koli hoče.

411

Sveti zdihljeji.

Presladki moj Jezus! ti si vstal, pa
ti nas nisi zapustil, ampak, ker ljubiš
svoje, jih ljubiš do konca! Sam si nam
rekel, de je tvoje veselje, biti med člo¬
veškimi otroci, in zato prebivaš med nami
noč in dan, kjerkoli je kaki tabernakelj,
v nar svetejšim Zakramentu, v ognji svoje
ljubezni in vabiš nas sam, tebe obiskovati.
Ni se nam treba straže več bati, ni nam
treba skerbeti, kdo nam bo kamen odvalil,
ker je tvoje ljubezni polno serce noč in
dan odperto vsacimu, kdorkoli hoče k tebi
se zateči. O moj preljubeznjivi Zveličar!
zahvalim se ti tedaj za gnado, de te
smem obiskovati v tem nar svetejšim Za¬
kramentu. Daj, de bom svoje edino ve¬
selje pri tebi le imel, in de okusim že
zdaj, kako je sladka tvoja družba, nekdaj
pa se večno tvojiga vživanja veseliti za-
morem ! Amen.

Sklep.

Iz ljubezni to tebe, o Jezus! skle-
ne *n za dans: Če bo mogoče, vsaki dan
Nekoliko obiskati ta sv. Zakrament, in po¬
stiti Marijo Devico, ali pa kaj druziga
PPbožniga storiti.

18 *

Spominek.

,,Kjer je vaš zaklad, tam bo tudi
vaše serce.“ (Luk. 12, 34.)

Večerno premišljevanje za
trideseti dan.

Jezus se prikaže sr. Magdaleni in drugim
'sv. ženam.

1. Magdalena je tedaj hitela nazaj n«
vert in k gfobu. Ker je bila pa sama, si
ni preč upala v grob, ampak je zunaj stala
pri grobu. Pripognila se je, de bi skoz ni¬
že naslonjene duri pogledala v grob. Ko je
svoje čez obličje omahljive lase nazaj zavi¬
hala, je vidila dva angelja v belih duhovnih
oblačilih sedeti pri glavi in nogah in te¬
daj zasliši glas: „Žena, kaj jokaš? 11  In v
svoji britkosti je zavpila, zakaj vedila i°
mislila ni nič druziga, kakor de Gospodovi
telesa ni več tukaj: „Vzeli so mojiga G®"

spoda iz groba, in ne vem, kam so ga P°'
ložili.“ In to rekoč, ker druziga ni vidila
kakor perte, se je, kakor iskaje, obernil®

413

okrog; menila je, de povsod ga mora najti;
zdelo se ji je, kakor de bi bila blizo njega,
in celo prikazen angeljev je v tem premotiti
ni mogla. Bilo ji je, kakor de bi ne mislila,
de so to angelji; na nič druziga misliti ni
mogla, kakor le na Jezusa. Kadar se je
tedaj obernila, je vidila kakih deset stopinj
od grobnika kamna proti jutru, med ger-
movjem, za palmovim drevesam dolgo v belo
oblečeno podobo, v mračnosti, ter je proti
nji šla in zopet slišala besede: „Žena, kaj
jokaš? Koga išeš?“ Ona, ker je menila, de
je vertnar, mu reče: „Gospod, ako si ga ti
odnesel, povej mi, kam si ga položil, in
jest ga bom vzela 11 ; in okoli se je ozirala,
kakor bi ga res kje imel. Jezus pa ji z na¬
vadnim glasam reče: „Marija!“ in spoznala

je glas, pozabila križanja, smerti in pogreba
in, od preveliciga veselja vsa sama iz sebe,
mu pade k nogam, se ga oklene, kakor de
bi ne hotla nič več se od njega ločiti, in
reče: „Raboni, kar se pravi: Učenik! Jezus
Pa ji reče: Nikar se me ne dotakni; zakaj
uisim še šel k svojimu Očetu. Pojdi pa k
mojim bratam, in povej jim: Grem k svoji-

ou Očetu in k vašimu Očetu, k svojimu Bogu
’u k vašimu Bogu.' 1  In tedaj je Gospod
zginil.

414

2 .  Premisli tu, moja duša! veliko lju¬
bezen te sv. spokornice: zraven Marije Device
je povsod nar zvestejši služabnica Jezusa
Kristusa. Povsod je spremila Gospoda noter
do križa, in kadar je Gospod umeri, se ni
mogla ločiti od njegoviga sv. telesa; in kte-
rimu je v življenji noge mazilila, njemu je
želela še v smerti nar večji čast skazati, ga
z nar drajšimi mazili obliti. Vedno je molila
in jokala pred grobara, in ko bi je zapoved
sabote ne bila zaderževala, nikakor bi ga ne
bila zapustila. Kolike bolečine pa je tadaj
občatila, kadar mertviga telesa Gospodoviga
ni v grobu več najdla! Kadar je Gospod na
križi umeri, je imela še to tolažilo, de bo
mertvimu svojo ljubezen skazovati zamogla.
Zdaj pa ji je vse tolažilo odvzeto. Oh, njena
ljubezen je tolika, de ne misli nič druziga,
kakor le na Jezusa! od te ljubezni je tako
rekoč vsa prevzeta; še na prikazen angeljev
ne misli, se temu nič ne čudi, gre preč od
njih, hoče in iše le Jezusa: Oh, še več!

Od same ljubezni še Jezusa ne spozna; ne
misli, de bi bil vstal; njeno serce je le pri
pokopanim Jezusu, njen duh tako rekoč z
njim pokopan. Jezusa ima za vertuarja, in
vertnarju zakliče: Gospod! Vse kaj druziga

mu odgovori, kakor jo on vpraša; meni, de

415

je vertnar njegovo telo vzel in ji bo pove¬
dal, kam ga je položil. Ponudi se mu, ga
vzeti, preč nesti, naj bo že kjerkoli hoče J
nobeniga se ne boji, pa tudi ne ve, kam ga
nesti hoče. O prečudna ljubezen! pravi Lu-
dovik Granaški, ki jo je vso neumno storila.
Vsaka beseda, ktero le zine, je nekako sveta
norost; zakaj ne misli in ne ve nič druziga,
kakor le Jezusa; kje je Jezus? — Ta ljube¬
zen je bila vredna, de se ji je Jezus nar
pred prikazal.

3. Tedaj pa tudi Jezus ni mogel več
svoje ljubezni priderževati; ni se mogel več
prikrivati. Rekel je: „Marija!“ in to edino

besedo je on izrekel tako ginljivo in tako
ljubeznjivo, de je dušo te sv. spokorni¬
ke kakor ojstra pšica prebodla. Njeno serce
je bilo, kakor spremenjeno; spoznala je ta
ljubeznjivi klic in glas svojiga Učenika. Nič
ui mogla govoriti, njeno serce je bilo prepol¬
no, jezik od veselja in ljubezni zaderžan, le
to  je zaklicati mogla: „Raboni! Učenik!“ in
s  tem mu pade k nogam, se ga oklene in
tako vse serce k nogam položi. „Marija!“
'n spet: „Raboni!“ V teh dveh besedah je
zapopadena vsa ljubezen in gnada Gospodova
*n pa vsa ljubezen in vdanost njegove sv.
služabnice; celo tako silna je bila v svoji

416

ljubezni, de je želela Gospoda se okleniti, in
ga nič več ne spustiti. „ Dobila sim ga,
kteriga ljubi moja duša, deržati ga hočem
in ga nikdar ne spustiti;" tako, de je Gospod
se braniti mogel in je rekel: Sej nisim še
šel k Očetu; sej bom še pri tebi ostal; ae
boš me še zdaj že zgubila. — O prečudna
ljubezen! prečudna vnema! Uči se tu od te
svete spokornice, kako moraš Jezusa iskati
in zavoljo njega vse pozabiti.

Okoli ležeča straža se je spet zdramila,
pobrali so se, vzeli svoje sulice in bakle in

so strahama iz verta v mesto bežali. Magda¬
lena je potem tudi druge žene poiskala, ter
jim pripovedovala, de je vidila Gospoda na
vertu. In Magdalena je hitela spet v mesto;
sv. žene pa so šle še enkrat na vert. In Je¬
zus se je tem s.v. ženam v širokim, belim

oblačilu prikazal, rekoč: »Pozdravljene bo¬

dite! One pa so pristopile, in objele njegove
noge, ter ga molile. Tedaj jim reče Jezus :
Nikar se ne bojte; pojdite in povejte mojim
bratam, de naj gredo v Galilejo, ondi me bodo
vidili.“ In tedaj je zginil. Svete žene so

hitele tudi v mesto, de bi zbranim učencem

povedale; in tudi Magdalena je prišla in pri¬
povedovala, de je Gospoda vidila. Učenci pa
so to imeli le za izmišljenje sv. žen, dokler

41T

nista Peter in Janez nazaj prišla, in sta tudi
pravila, kar sta vidila. Kaši je bil tačas že
pri Pilatu, ter mu je vse dopovedal, kar se
je bilo zgodilo. Z zakrito grozo je Pilat vse
to poslušal. Tudi eni od straže so že v mesto
prihiteli, ter so velikim duhovnam pripovedo¬
vali, kar so vidili. Tedaj so se zbrali veliki
duhovni s starašini in so svet imeli in na
to vojakam veliko denarjev dajali, rekoč:
„Recite, de so njegovi učenci po noči prišli,
in ga ukradli, ko smo spali. In če bo to
poglavar slišal, ga bomo mi pregovorili, in
bomo naredili, de bote brez skerbi. Vojaki
so vzeli denar, in so storili, kakor so bili
podučeni.“ Tako tedaj so ostali oslepljeni so¬
vražniki Jezusovi oterpnjeni in terdovratni
pri vsih velikih čudežih njegoviga vstajenja-
Ti pa, duša moja! veseli se njegoviga vsta¬
jenja, ker to ti je gotova zastava tvojiga
lastniga, prihodnjiga vstajenja, in pa prosi
svojiga Zveličarja, de bi tudi ti enkrat z
njim vred častitljivo od smerti vstal! Amen.

Sveti zdihljaji.

O velika spokoruica, sveta Magdalena !
kako naš osramotuje tvoja goreča ljubezen
do Jezusa, s ktero si povsod spremljevala

18 **

418

svojiga Gospoda, in kadar si menila, de
si ga zgubila, si ga ge vedno iskala.
Od takrat, kadar si noge svojiga Učenika
kušnila, in s svojimi solzami močila in si
iz njegovih ust zaslišala ljubeznjive be¬
sede: „ Tvoji grehi so ti odpušeni!“ nisi

svojiga Zveličarja nič več zapustila, ter si
mu vse svoje serce darovala. Od tistiga
srečniga trenutka svojiga spreobernjenja
nisi na svetu nič druziga poželela, kakor
le Jezusa, nisi nič druziga ljubila, kakor
le njega. Povsod si spremljevala svojiga
Gospoda ; celo, kadar ga je vse zapu¬
stilo, ga tvoje zvesto serce ni zapustilo;
na goro kalvarijo, do smerti si ga spre¬
mila, in kadar je Gospod že zameri, te
je ljubezen vezala še na njegov grob. 0
ti, zraven Marije, nar zvestejši šlužabnica
in ljubljenica, Jezusova! ti si ogledalo vsim
Jezusa ljubijočim dušam. Nič te ni moglo
odtergati od tvojiga Jezusa, in zato si tudi
zaslužila toliko ljubezen od svojiga Je¬
zusa. Zato te je zaklical. Gospod s tvo¬
jim lastnim imenam, v znamnje, de te po-
znd in te serčno ljubi. On, ki je z edino
besedo nebo in zemljo vstvaril, je spre¬
menil tudi z edino besedo tvojo žalost v
veselje, te je napolnil z obilnostjo svoje
ljubezni, ter se ti je, kteriga si mertviga

419

v grobu iskala, v vsi svoji lepoti in
slavi dal v vedno posestvo. O koliko
veselje te je pri ti edini besedi preši¬
nilo ! Od preveliciga veselja nisi vedila
rčči nič druziga, kakor le: „Raboni!“
0 učenik nebes ino zemlje, učenik moje
duše, učenik krotkih in ponižnih in vsih
ljubijočih sere! Oh, prosi, sv. Magda¬
lena ! tudi zame, de tudi jest ljubim svo-
jiga Gospoda Jezusa čez vse, de sprem¬
ljam svojiga Gospoda v britkosti in ter-
pljenji noter do križa, de vedno objokujem
njegovo britko terpljenje in smert, in ga
nikdar več ne zapustim, de kadar se bo
tudi meni v dan sodbe prikazal, tudi
mene za svojiga spozna, me po imenu
pokliče in se mi daruje v večno posestvo!
Amen.

Sklep-

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans : Vsaki dan Boga za stano¬
vitnost prositi, in svojimu Jesusu tudi v
trpljenji in britkosti noter do smerti zvest
biti.

420

Spominek.

„Bodi zvest do smerti, in ti bom dal
krono življenja. 11  (Skriv. raz. 2. 10.)

Jutranje premišljevanje za
edenintrideseti dan.

Molitve k terpecimu Jezusu.

Končano je premišljevanje britkiga ter-
pljenje in smerti Jezusa Kristusa, Gospoda
našiga. Kaj, o duša moja! hočemo še sto¬
riti? kaj druziga, kakor moliti k njemu, ki
je sam sebe za nas v smert dal? Kaj dru¬
ziga, kakor moliti njega, ki je naš Bog, pa
nam je na tako vižo svojo neskončno ljube¬
zen pokazati hotel ? Torej zdihni, o duša
moja! iz dna svojiga serca s sv. Brigito:

1. Jezusovo terpljenje na Oljski nori do
kronanja s iernjcm.

O Jezus! ti večna sladkost vsih, k 1
te ljubijo, ti prijatel in Zveličar vsib
grešnikov! spomni se neznane britkosti,
ktero si občutil, kadar se je približal čas

421

tvojiga zveličanskiga terpljenja, ktero je
bilo v tvojim Božjim serci že od veko¬
maj sklenjeno; kadar si svojim učencem
noge umival, jim svoje telo in svojo kri
v hrano podal, jih milo tolažil, in ktero si
potem v polnosti svoje žalosti sam očitno
spoznal, rekoč: Moja duša je žalostna

do smerti! Spomni se britkost in težav,
ktere si občutil pred britko smertjo na
križi, kadar si po trikratni molitvi in ker-
vavim potu od svojiga učenca bil izdan,
od svojiga ljudstva vjet, krivo tožen, od
svojih sodnikov krivično obsojen, v izvo¬
ljenim mestu, ob posvečenim času, nedolžno
pogubljen, svojih oblačil obropan, s pestmi
bit, na steber privezan, bičan, s ter-
njem kronan in z brezštevilnimi drugimi
nespodobnostmi zaničevan. V spominu tega
britkiga terpljenja, mi dodeli, o Gospod,
moj Bog! pravo kesanje, vredno zadostenje
in odpušenje vsih mojih grehov! Amen.

Oče naš. Češena si Marija.

2. Jezus zaničevan.

O Jezus, ti veselje angeljev, ti
zapopadek vse radosti! spomni se žalosti
in groze, ki si jo občutil, kadar so te
vsi tvoji sovražniki, kakor rjoveči levi

422

obdali, k  pestmi bili in te nesramno za-
pljevali! Zavoljo teb britkost in nespodob¬
nih besedi, s kterimi so te tvoji sovraž¬
niki zaničevali, me reši, o Gospod! vsih
mojih vidnih in nevidnih sovražnikov, in
me pod svojim varstvam pripelji v večno
življenje! Amen.

Oče naš. Češena si Marija.

3. Jezusa na križ pribijajo.

O Jezus! ti stvarnik sveta, ki v
svoji neskončnosti nebo in zemljo obsegaš!
spomni se britkih bolečin, ktere si terpel,
kadar so grozoviti tolovaji tvoje sv. roke
in noge z debelimi žeblji prebadali in pri¬
bijali na križ, kadar so — bolečino na
bolečino — tvoje sv. ude po širokosti in
dolgosti križa neusmiljeno nategovali, de
so iz svojih členkov stopili. V spominu
tega britkiga terpljenja na križi te prosim,
dodeli mi sveti strah in ljubezen do svo-
jiga imena! Amen.

Oče naš. Češena si Marija.

4. Jezus moli za svoje sovražnike.

O Jezus, ti nebeški zdravnik! spomni
se smertne slabosti, bolečin, ktere si, p°'

423

vzdignjen na lesu križa, v vsih svojih
ranjenih in razdjanih udih občutil, tako de
ni bilo belečine tvoji enake, in od glave
do nog nič zdraviga na tebi! in kadar si,
vender vsih teh britkost pozabljivši, milo
prosil za svoje sovražnike in si molil:
„Oče! odpusti jim; sej ne vodo, kaj de¬
lajo !“ Po tem svojim usmiljenji mi dodeli,
de mi bo spomin tega tvojiga britkiga
terpljenja v popolnama odpušenje mojih
grehov! Amen.

Oče naš. Češena si Marija.

5. Milost Jezusova <lo spokornih grešnikov.

O Jezus, ti ogledalo večne svetlo¬
sti ! spomni se tiste britkosti, ktera je te¬
žila tvoje serce, kadar si v luči svoje
vsigavidijoče modrosti sicer vidil srečno
prihodnost izvoljenih, kteri v zasluženji
tvojiga terpljenja svoje zveličanje naj¬
dejo! pa si tudi vidil pogubljenje toliko
hudobnih, kteri bodo z lastnim zadolže-
njem pahnjeni v večno pogubljenje. Po
nezapopadljivi velikosti tvojiga usmiljenja,
v kterim ti z nami grešniki toliko boleče
sočutje imaš, in ktero si skazal razbojniku
zraven sebe, rekoč: „Še dans boš z me-

424

noj v paradižute prosim, skaži tudi
meni usmiljenje ob uri moje smerti! Amen,

Oče naš. Češena si Marija.

6. Testament Kristusov na križi

O Jezus, ti kralj inprijatel vsi h duš,
ki si edino vse ljubezni in vsiga hrepenenja
vreden! spomni se tiste britkosti, ktero si
občutil, kadar si nag in reven, zapušen
od vsih svojih prijatlov, vesel na križi in
nisi imel druziga .tolažnika, kakor le svojo
ljubeznjivo Mater, ktera je v britkosti
svoje duše s sv. zvestobo stala na tvoji
strani, in ktero si izročil svojimu učencu,
kakor si tudi učenca za sebe nji dal v
sina, rekoč: „Žena, glej, tvoj sin!“ in

učencu; ,,Grlej, tvoja mati! “ Pri meči
bolečin, kteri je takrat njeno dušo pre¬
sunil, te prosim, o predobrotljivi Jezus!
dodeli mi v vsih britkostik telesa in duše,
nar bolj pa v smertni uri. svojo neskončno
milost in svojo tolažbo! Amen.

Oče naš. češena si Marija.

7 . Jezusova žeja.

O Jezus! ti studenec nezmčrne do¬
brote ! ki si z nar večjim zaželenjem zdik-

425

nil na križi: „ Žejin aim! “ namreč žejin

zveličanja človeških otrok; užgi v naših
sercih hrepenenje po spolnovanji prave čed¬
nosti in sežgi v nas popolnama vso po-
željivost naših počutkov, vse hudo nag¬
njenje, in vso žejo po pozvetni nečimer-
nosti! Amen.

Oče neš. češena si Marija.

8. Jezusova pijača.

O Jezus, ti vsa sladkost svetd in
radostno veselje tebi vdanim dušam; po
grenkosti jesiha in želča, kteriga si za me
pokusil, mi dodeli, de te vredno prejmem
v smertni uri v zveličanje in tolažbo svoje
duše! Amen.

Oče naš. Češena si Marija.

I

9. Jezusov zdihljaj na križi.

O Bog, ti kraljeva moč in veselje
duha! spomni se britkosti in težave, ktero
si terpel, kadar si pri približanji svoje
britke smerti in v neizrečenim zapušenji
v se tolažbe glasno zaklical: „Moj Bog!“

moj Bog! zakaj si me zapustil? 41  V ti
britkosti vidniga zapušenja, s ktero si nas
večniga zaverženja odrešil, te prosim,

426

Gospod, nas Bog! da me v mojih teža¬
vah nikoli ne zapustiš. Amen.

Oče naš. Češena si Marija.

10. Jezusove velike rane.

O Jezus, zadetek in konec, moč in
življenje! spomni se, de si bil od glave
do nog za nas v morje terpljenja ves po¬
greznjen. Po velikosti in globočini svojih
neštevilnih ran me v grehe pogreznjeniga
uči, v pravi pokoršini in ljubezni spolnovati
tvoje zapovedi! • Amen.

Oče naš. Češena si Marija.

11. Jezusove globoke rane.

O Jezus, ti brezdno neskončne mi¬
losti! zavoljo globočine tvojih ran, ki so
mozeg tvojih kosti presunile, te prosim,
potegni me iz brezdna mojih pregreh in
skrij mojo dušo v svojo sv. rane pred oblič¬
jem svojiga kaznovavniga serda, de ne
padem v roke tvoje pravice! Amen.

Oče naš. Češena si Marija.

12. Jezusove kervavcče rane.

O Jezus, ti žareča podoba resnice,
znamnje edinosti in vez ljubezni! spomin
se neštevilnih ran, ktere so vse tvoje
telo pokrivale, in ga s tvojo nar sve-

427

tejši kervijo oblile, spomni se nezapopad-
ljiviga terpljenja, ktero si v tem svojim
nar svetejšim telesu za nas prestal. Kaj
bi bil še hotel storiti za nas, de bi ne
bil že storil? Prosim te, o predobrotljivi
Jezus! zapiši s svojo drago kervijo vse
te rane v moje serce, de vedno prebiram
v tistim tvoje rane in tvojo smert in v
zvesti hvaležnosti do konca stanoviten osta¬
nem ! Amen.

Oče naš. češena si Marija.

13. Jezusova zadnja britkost.

O Jezus, ti neumerjoči, nepremak¬
ljivi kralj! spomni se bolečin, ktere si pre-
terpel, kadar so te vse moči tvojiga te¬
lesa popolnama zapustile in si z nagnjeno
glavo rekel: „Dokončanoje!“ Po ti svoji
smertni britkosti se usmili tudi mene v moji
zadnji uri, ko bo poterta moja duša! Amen,

Oče naš. Češena si Marija.

14. Jezusovo loeenje.

O Jezus, ti Edinorojeni nebeškiga
Očeta, ti bitje njegovo! spomni se serčne
danosti, s ktero si Očetu izročil svojo
dušo, kadar si rekel: „Oče, v tvoje roke
Uročim svojo dušo!“ in kadar si tako z

428

razdjanim telesam, z razpočenim sercem
svojo milost čez nas dopolnil in svojo dušo
izdihnil. Po ti dragi smerti te prosim,
o kralj vsih svetnikov! pokrepčuj me v
boji s satanam, s svetam in mešam,
de svetu odmerjem, le tebi živim, in de
z milo ljubeznijo sprejmeš poslednjič
mojo dušo, kadar bo po uri ločenja iz
tega popotvanja nazaj se k tebi podala!
Amen.

Oče naš. češena si Marija.

15. Prelivanje zadnje Jezusove kervi.

O Jezus, ti prava in rodovitna vin¬
ska terta, v ktero smo vcepljeni vsi, spomni
se svoje prebogato prelite kervi, ktero
si ti, enako stisnjenimu grojzdu, prelil,
kadar si iz svoje s sulico prebodene strani
kri in vodo obilno točiti hotel, tako, de
celo kapljica kervi v tebi ni ostala, ' ia
kadar je tvojo nar svetejši telo, kakor
šopek mire suho, visoko na križi viselo*
V tem prelivanji svoje nar drajši kervi
uterdi mojo dušo v njenim smertnim boji
in pripusti jo k sebi Čisto vsiga madeža •
Amen.

Oče naš. Češena si Marija.

429

Sklepna molitev.

Sprejmi, o Jezus! te moje molitve v
tisti preveličastni ljubezni, s ktero si vse
rane svojiga nar svetejšiga telesa za nas
prestal; usmili se mene, in vsih z grehi
obloženih, in dodeli vsim vernim dušam —
živim in mertvim — gnado odpušenje in
večno življenje! Amen.

Sklep.

Iz ljubezni to tebe, o Jezus! skle¬
nem za dans: Jest hočem vse svoje živ¬
ljenje premišljevati tvoje terpljenje.

Spominek.

Jezus je za me na križi umeri.

Večerno premišljevanje za
edenintrideseti dan.

Molitve k žalostni Materi Božji.

Oberni se, o duša moja! zdaj tudi še
enkrat k Marii, Materi Gospodovi! premisli
neznane bolečine, ktere je ona zavoljo brit-
jdga terpljenja svojiga Božjiga Sina občutila
to spomni se, de tudi ona je vse to iz lju-

430

bežni do tebe terpeti liotla. Imej usmiljenje
z žalostno Materjo Božjo in zdihni iz dna
svojiga serca k nji s sv. Alfonzam Ligvorijem:

O Marija, Mati moja!

Naj me vžali žalost tvoja
V smerti tvojiga Simi!

Perva žalost.

Usmiljenje imam s teboj, o preža-
lostna Mati Marija! zavoljo perviga meča
žalosti, kteri te je presunil, kadar so ti
bile po Simeonu pred oči postavljene vse
krivice, od hudobnih ljudi tvojimu ljubimu
Sinu storjene, ktere si že iz sv. pisma ve¬
dita, ker ti je bilo tudi znano, de bo pred
tvojimi očmi na lesu križa obešen, vso
kri prelil, in od vsih zapušen umeri, in
de ne boš mogla obvarovati ga, ali mu
pomagati.

Zavoljo tega britkiga spomina, kteri
je toliko let tvoje serce žalil, te prosim,
o moja Kraljica! zadobi mi gnado, de bom
terpljeuje Jezusovo in tvojo žalost v živ¬
ljenji in v smerti vedno v svojim serci vtis¬
njeno imel.

Oče naš. češena si Marija, čast bodi.

O Marija, Mati moja!

Naj me vžali žalost tvoja
V smerti tvojiga Sina!

431

Draga žalost.

Usmiljenje imam s teboj, o preža-
lostna Mati Marija ! zavoljo druziga meča
žalosti, kteri te je presunil, kadar si vi-
dila svojiga nedolžniga Sina, komej roje-
niga, od tistih ljudi preganjaniga, zavoljo
kterih je bil na ta svet prišel! zakaj po
noči si mogla takrat vstati in skrivaj be¬
žati v Egipt.

Zavoljo tolikiga terpljenja, kteriga si
mogla, še slaba deklica, s svojim pre¬
gnanim Detetam na dolgi in truda polni
poti skozi puste in težavne dežele, in med
prebivanjem v Egiptu prestati, kjer si ne¬
znana in ptuja, uboga in zaničevana ži¬
vela, te prosim, moja preljuba Gospa!
zadobi mi gnado, s teboj vred voljno
terpeti do smerti vse težave tega revniga
Življenja, de bom na unim svetu odšel
večnimu terpljenju in peklu, kteriga sim
zaslužil.

Oče naš. Češena si Marija, čast bodi.

O Marija. Mati moja!

Naj me vžali žalost tvoja
V smerti tvojiga Sinu!

Tretja žalost.

Usmiljenje imam s teboj, o preža-

432

lostna Mati Marija! zavoljo tretjiga meča
žalosti, kteri te je presunil, kadar si
svojiga ljubiga Sina Jezusa zgubila, kteri
je bil tri dni v Jeruzalemu od tebe od¬
ločen. Takrat, o moja Kraljica! kadar nisi
vidila pri sebi svojiga ljubiga, in nisi
vedila, zakaj te je zapustil, mislim, de
tiste noči nisi imela pokoja, in nisi druziga
delala, kakor zdihovala po njem, ki je
bil vsa tvoja blagost.

Zavoljo tvojiga zdihovanja tiste tri,
za tebe predolge in prebritke dni te pro¬
sim, zadobi mi gnado, de nikoli ne zgu¬
bim svojiga Boga, de vedno z Bogam
sklenjen živim, in z njim sklenjen smertno
uro ta svet zapustim.

Oče naš. Češena si Marija. Čast bodi.

O Marija, Mati moja! i. t. d.

Četerta žalost.

Usmiljenje imam s teboj, o preža-
lostna Mati Marija! zavoljo četertiga meča
žalosti, kteri te je presunil, kadar si
vidila svojiga ljubiga Sina v smert obso-
jeniga, z vervmi in verigami zvezaniga,
s kervijo in ranami pokritiga, s ter njem
kronaniga, podati se po poti pod težkim
križem, kteriga je nesel na ranjenih ramah

433

in kakor nedolžno Jagnje iti v smert iz
ljubezni do nas. Tvoje oči so se vjele
z njegovimi, in vajni pogledi so bili ravno
toliko grozovitnih mečev, g kterimi sta ra¬
nila svoji ljubezni polni serci.

Zavoljo te velike žalosti te prosim,
'zadbbi mi gnado, de bom ves v voljo svo-
jiga Boga vdan živel; de bom z veseljem
svoj križ z Jezusam vred noter do zad-
njiga zdihljeja svojiga življenja nosil.

Oče naš. Češena si Marija. Čast bodi.

O Marija, Mati moja! i. t. d.

Peta žalost.

Usmiljenje imam s teboj, o preža-
lostna Mati Marija! zavoljo petiga meča
* žalosti, kteri te je presunil, kadar si bila
na gori Kalvarii, in si vidila pred svojimi
očmi svojiga ljubiga Sina Jezusa umirati,
v  takih bolečinah in v takim zaničevanji,
na terdi postelji križa, in mu nisi mogla
tudi nar manjšiga polajšanja dati, kakor-
šno se tudi nar večjim hudodelnikom ne
odreče.

Zavoljo smertne britkosti, ktero si,
ljubeznjiva Mati! s svojim umirajočim Ši¬
bam vred terpela, in zavoljo žalosti, ktero
8 i občutila, kadar je zadnjikrat s križa

Getzemani. 10

434

s teboj govoril, se s teboj poslovil, in
je b  sv. Janezam nas vse tebi v sinove
izrodil, kadar si ga vidila stanovitna
svojo glavo nagniti in umreti, te prosim,
zad6bi mi gnado od svojiga križaniga Lju-
biga, de bom živel in umeri križan vsim
redem tega sveta, de bom živel samimu
Bogu vse svoje žive dni, in tako kdaj pri¬
dem v nebesa ga vživat in gledat od
oblidja do oblidja.

Oče naš. Češena si Marija. Čast bodi.

O Marija, Mati moja! i. t d.

Šesta žalost.

Usmiljenje imam s teboj, o preža-
lostna Mati Marija! zavoljo šestiga meda
žalosti, kteri te je presunil, kadar si vi¬
dila skoz in skoz prebodeno serce svojiga
že mertviga Simi , kteri je umeri za ne¬
hvaležne, ki Se po njegovi smerti niso bili
nasiteni, ga terpinditi.

Zavoljo te grozovite žalosti, ktero si
ti obdutila , te prosim, zadobi mi gnado,
de prebivam v serci Jezusovim, za mene
prebodenim in odpertim; v tistim serci,
ktero je lepo stanovanje ljubezni, kjer
prebivajo vse duše, ktere Boga ljubijo,
id kjer, dokler bom živel, ne bom druziga

436

mislil in ne druziga ljubil, kakor Boga.
O presveta Devica! to ti lahko storiš, —
od tebe to upam.

Oče naš. Češena si Marija. Čast bodi.

Usmiljenje imam s teboj, o preža-
lostnaMati Marija! zavoljo sedmiga meda
Žalosti, kteri te je presunil, kadar si vi-
dila v svojim naročji svojiga Sinti že mert-
viga, ne več lepiga in ljubeznjiviga, ka-
korSniga si kdaj imela v Betlehemskim
hlevu, ampak kervaviga, blediga, vsiga
raztepeniga, de se mu gole kosti vidijo.
Sin, si rekla takrat, Sin, kako deleč te
je ljubezen pripravila! In kadar so ga v
grob nesli, si ga hotla tudi ti spremiti,
in s svojimi lastnimi rokami pomagati, ga
v grob poravnati, de si zadnjič, kadar si
»e od njega poslovila, pustila v grobu pri
Sinu svoje ljubezni polno serce.

Zavoljo tolike žalosti svoje lepe duše
mi zadobi, o Mati lepe ljubezni! odpušenje
mojih grehov. s kterimi sim svojiga lju-

njavah, ti mi na strani stoj mojo zadnjo

O Marija, Mati mojal i. t, d.

Sedma žalost.

436

uro, de bom zveličan po zasluženji Jezu¬
sovim in tvojim, in de pridem kdaj s
tvojo pomočjo po tem revnim življenji
prepevat v nebesa čast Jezusovo in tvojo
na vekomaj. Amen.

Oče naš. Češena si Marija. Čast bodi.

O Marija. Mati moja! i. t. d.

Prosi za nas, prežalostna Devica,

De vredni postanemo obljub Kristu¬
sovih.

• Molitev.

Bog, v kteriga terpljenji je po prero¬
kovanji Simeonovim presladko dušo častite
Device in Matere Marije meč žalosti pre¬
sunil, dodeli milostljivo, de, ki njene ža¬
losti s Častitim spominam obhajamo, srečni
sad tvojiga terpljenja dosežemo; kteri ži¬
viš in kraljuješ z Bogam Očetam v edi¬
nosti sv. Duha, Bog vekomaj! Amen.

Benedict XIII. je dodelil tistim, kteri te molitve ob
petkih in v velikim postu opravijo, 200 dni, druge dni pa
100 dni odpustika za vsak Oče nas in Češena si Marija.
Kteri jih opravlja skoz celi mesec, zadobi popolnama od-
pustik tisti dan. ko se spove, vredno obhaja, in po na¬
menu katoliške cerkve moliti.

Hi Dl L.

Pobožne opravila

počešenje nar svetejšiga terpljenja
in sinerti

aaštga ®@sf@dla

mmsA

»t

!

Molimo U, o Kriste! in te hvalimo,

Kec si s svojim križem svet odrešil.

(8. oerkev,)


I.

v čast Jezusoviga terplj enja.

Kadar se zbudiš, se prekrižaj in reci:

Moj križani Jezus! bodi v mojih f
mislih, v mojih f besedah in v mojim f
djanji! Amen.

V imenu svojiga križaniga Gospoda
Jezusa Kristusa vstanem, kteri me je od¬
rešil s svojo drago kervijo; on naj me
varuje vsiga hudiga na duši in na telesi;
on naj mi dodeli, kar me uterditi, okrep¬
čati zamore v dobrim za večno življenje!
Amen.

K presveti Trojici.

K Bogu Očetu.

Oče nebeški! proti tebi povzdignem
svoje serce in svojo dušo, ter ti darujem
v prijetni jutranji dar Jezusa križaniga s po-

440

nižno prošnjo: Ode nebeški! usmili se mene
po terpljenji in zavoljo drage prelite kervi
Jezusa Kristusa, Sinu tvojiga!

Padem pred tvoje Božje veličastvo
ter molim tvoje neskončno bitje s poniž¬
nim sercem. slavim in hvalim te, de si
mi spet iz gole ljubezni en dan v moje
zveličanje dodelil. Spoznam, de si me le
v svojo službo vstvaril in tudi dozdaj ohra¬
nil , ter vem, de sim dolžan, tebi služiti
in vse svoje moči v tvojo čast obračati.
De ti torej svojo vdanost pokažem, ti
darujem z nar svetejšim sercem Jezuso¬
vim tudi svoje serce, in ponižno te pro¬
sim , očisti ga, razsvetli ga in vnemi ga
z gorečimi željami, tebe ljubiti! Amen.

K Bogu Sinu.

Častim in molim te, o moj križani
Jezus! in serčno se ti zahvalim, de si za
nas na svetim križi umeri, ter si nas s
svojim britkim terpljenjen in s svojo dra¬
go kervijo odrešil. Te hvaliti za to ve¬
liko dobroto, želim ti dans zvesto služiti,
in vse svoje djanje in nehanje v čast tvo¬
jiga britkiga terpljenja in tvoje drage kervi
oberniti. In ker si v svojim britkim ter¬
pljenji vse svoje ude neznanim britkostim

441

prepustil v zadobljenje mojiga zveličanja,
zato želim tudi jest, vse svoje dušne in
telesne moči, dans in vse svoje življenje,
v tvojo službo, v čast tvojiga britkiga
terpljenja in tvoje drage ker vi oberniti
in z vsim gibanjem svojih udov tebi zato
večno hvalo in slavo dajati! Amen.

K Roku sv. Duhu.

Molim te in te častim, o sveti Duh!
svojiga vsigamogočniga Gospoda in Boga,
in hvalim in slavim te za ta novi dan.
Dodeli mi, de ta dan prav obernem s po¬
božnim češenjem britkiga terpljenja in
smerti našiga Gospoda Jezusa Kristusa!
Amen.

ib.

Dober namen.

O preljubeznjivi moj Bog! spoznam
pred teboj in vsimi trumami nebeških du¬
hov, de dans spet resnobno želim, tebi
služiti, in z vsim svojim djanjem tebi so-
»ebno dopasti. S tistim namenam, s kte-
je Kristus in so vsi svetniki svoje
dela opravljali, s tistim namenam želim
tudi jest vse svoje dušne in telesne dela
opraviti, in s tem zlasti tebi dopasti.
Svoje misli, besede in djanja zedinim z

19  ••

442

vsimi mislimi, besedami in djanjem Jezusa
Kristusa in vsih tvojih svetnikov, de ti
s tem skažem toliko dopadajenje, kakor
so ga oni tebi kdaj skazali. Tudi želim
vsih sv. odpustikov dans deležen biti, ktere
koli zadobiti zamorem, ter ti vse, kar¬
koli bom dans mislil, govoril in delal, da¬
rujem v tvoje večji počešenje, v zveli¬
čanje svoje duše, inv tolažbo revnih duš
v vicah. 0 dobrotljivi Bog! sprejmi mi¬
lostno mojo voljo, moje želje, in dodeli mi
gnado, de te v Jezusu in z Jezusam
vedno serčnejši ljubim in častim! Amen.

Zaveza z Jezusam;

O Jezus, ti zvesti Odrešenik! ker
ti zlasti dopade premišljevanje tvojiga
britkiga terpljenja in tvoje drage kervi,
zato si naprejvzamem in sklenem, dans več¬
krat se zmisliti nato tvoje britko terplje-
nje in tvojo drago kri in vse svoje djanje
in nehanje hočem v počešenje taistega ober-
niti. Kolikorkrat torej se bom dans k neba
ozerl, te hočem slaviti in častiti, ker si
ti v svojim terpljenji tolikrat proti nebu se
ozerl in na pomoč klical svojiga nebeškig*
Očeta.

443

Kadarkoli bom mignil s svojo roko,
naj bo to že hvala za tvoje zaničevanja,
ktere si v svojim terpljenji prestal, in ka¬
darkoli se prestopim, naj bo vse storjeno
in vnovič darovano v čast tvojih kervavih
stopinj, ktere si storil za nas vse v svo¬
jim sv. terpljenji.

Vse moje misli, besede in djanja naj
tebi hvalo in čast dajejo za britkosti, ktere
je občutilo tvoje sveto serce, in za vse
smertne bolečine, ktere si imel v svojim
terpljenji, in pa tudi za vse svete kaplje
tvoje drage kervi, ktere si takrat za nas
prelil. Naj, o Jezus! velja ta zaveza
med menoj in teboj in sprejmi jo tako,
kakor de bi jo ponovil vsaki trenutek, in
kakor de bi vse svoje djanje le iz tega
namena opravljal; zakaj to je moje res¬
nobno hrepenenje in poželjenje, v kterim
do konca stanoviten biti hočem, namreč
de z vsimi migleji svoje duše in svojiga
telesa neskončno čast skazujem tvojimu
britkimu terpljenju in tvoji dragi kervi!
Amen.


: 444

K  Marii Devici, k angeljem in svetnikam.

O Marija, Mati našiga Odrešenika!
prosim te v tisti ljubezni in zvestobi, s
kteroje Jesus, tvoj ljubi Sin, na sv. križi
tebi svoji ga ljubiga učenca Janeza izročil,
vzemi milostljivo tudi mene v svoje materno
varstvo in brambo in varuj mojo z drago
kervijo Jezusa Kristusa odkupljeno dušo
večniga pogubljenja. Amen.

O moj sv. angel varh! prosim te pri
službi in dobrotah, ktere si mi že skazal,
varuj me poti pogubljenja, in vodi me po
poti čednosti v večno življenje, de veli-
častniga in večniga sadu britkiga terplje-
nja in križa Jezusa Kristusa deležen po¬
stanem. Amen.

O.sveti pomočniki in izvoljeni prijata
Božji vsi skupaj! ljubite in hvalite, častite
in slavite za me nebeškiga Očeta, ki me
je vstvaril, Sina, ki me je odrešil, in sv.
Duha, ki me je posvetil! Amen.

Oče naš. Češena si Marija. Verujem

Jezusova smert in pa Marijne bolečine,

Naj nikdar, nikoli iz mojiga serca ne zgine! Amen.

446

II-

fsiirii

v čast Jesasoviga terpljenja.

K presveti Trojici.

red tebe, o presveta Trojica! po¬
kleknem, in povzdignem svojo dušo proti
tebi v nebo. Za vse dobrote, ktere sim
dana od tvoje Božje dobrote sprejel, naj
ti bo večna hvala in zahvala in tvoja
očetovska skerb in dobrota naj bo hvaljena
in zahvaljena vekomaj, ker si me spet
dans obvaroval veliko pregreh in nadlog!
Ker te pa jest vredno zato zahvaliti ne
premorem, naj te hvalijo in časte zato
v si kori angeljev, vse trume nebeških
duhov.

Kar sim dobriga storil čez dan,  ti
darujem zdaj v nar svetejšim serci in z
ravno tem nar svetejšim sercem Jezusa
Kristusa, in z vsim zasluženjem njegove
drage kervi, de bi tako vse, karkoli sim
dans storil ali preterpel, bilo je v povikšanje
tvoje časti. Spet se izročim v tvojo oče-

446

tovako skerb, v tvoje Božje varstvo, de
mi sovražnik nocojšno noč na duši in na
telesi nič škodovati ne more, temuč de v
Božjim naročji Jezusa in v njega svetih
ranah k tvoji časti mirno počivati zamorem.
Amen.

Spraševanje vesti.

1. Ali sim današnji dan v Bogu in z
Bogam začel? sim svojo voljo, svoje misli,
svoje sklepe na Boga obračal?

2. Ali sim ob pravim času vstal, se
spobobno zaderžal?

3. Sim si prizadeval, kar sim vstal,
svoje misli in serce zbrano ohraniti?

4. S kakšno pobožnostjo, s kakšnim spo¬
štovanjem sim svojo jutranjo molitev opravil?

5. Ali sim pobožno premišljevanje opra¬
vil? Kako sim se k temu pripravljal? kako
tisto dognal? Kakšen prid mi je to premišlje¬
vanje za moje navadno življenje?

6. S kakšno pobožnostjo za veliko
skrivnost, s kakšno vnemo za veličanje
svoje in druzih, živih in mertvih, sim bil pri
sv. maši?

7. Ali sim med delam kdaj svoje serce
k Bogu povzdignil? večkrat terpljenja Kri-
stusoviga se spomnil? večkrat na v zadnjim

447

premišljevanji zvoljeni spominek se zmislil?
Ali sim v nepotrebnih mislih, besedah ali
v dolgim tratenji za zveličanje svoje duše,
tako dragi čas zapravljal ?

8. Ali sim se čez dan storjenih sklepov
spomnil, ali pa jih pozabil?

9. Ali sim imel v drušini potrebno paz¬
ljivost na se, na svoje poglede, poslušanje,
govorjenje in djanje?

10. Sim komu priložnost v kaki greh da¬
jal? kteriga z besedo ali djanjem razžalil? s
hinavšino ali lažjo čast svojiga bližnjiga oskru¬
nil? od druzih nepotrebno govoril? Sim v ne¬
jevoljo zabredel? sim v jezi ali serdu ne-
keršansko, nekrotko, sovražno se zaderžal?

11. Sim si kej v jedi pritergal? pred
jedjo in [po jedi svojo molitev pobožno opra¬
vil? Sim se vse nevošljivosti ali lakomnosti
ogibal?

12.  Ali sim nečimerne, nespodobne, sy.
vero zaničevavne, napuhnjene, lakomne, neči¬
ste, nevošljive, jezne ali druge pregrešne
misli rado voljno pasel? ali celo take pogovore
imel?

Kes in žalost.

O moj križani Jezus! v britkosti svo¬
jiga serca padem pred tvoj sv. križ na

448

kolena, in z žalostjo se obtožim , de sim
ti dans tako slabo služil in te spet s to¬
likimi grehi razžalil. Sicer sim v jutro
za terdno in resnobno sklenil, se skerbno
varovati vsaciga greha, pa sim svoj sklep
spet velikrat prelomil, ter sim tebe, svo-
jiga ljubeznjiviga Boga in Gospoda, s
svojimi grehi tolikrat razserdil. Odpusti
mi pa o Jezus! oh, odpusti mi vse moje
grehe, in zbriši s svojo drago kervijo
vse madeže moje duše. Prosim te za¬
voljo te tvoje .drage kervi, in zavoljo
tvojih težav in britkost, ktere si v svo¬
jim britkim terpljenji, zlasti na sv. križi
prestal, prosim te, potolaži pravični serd
svojiga nebeškiga Očeta in dodeli mi gna-
do, de ti zanaprej bolj zvesto služim in
v tvoji Božji ljubezni vsaki dan močneji
prihajam! Amen.

K materi Božji.

Preljubeznjiva Devica Marija, opom¬
nim te tistih britkih noči, tistiga britkiga
časa , kadar si bila ti brez svojiga Sina
v britkosti svojiga serca. Zavoljo vsih
solzd, ktere si tiste noči in tisti Čas pr e '
točila, zavoljo vsih zdihljejev, kteri so
tačas iz tvojih ust in iz tvojiga serca

549

prišli, te prosim, dodeli mi, de noeojšno
noč prebim v počešenje britkiga terplje-
nja tvojiga Božjiga Sinu in tvojiga ser-
Čniga sočutja. Zedinim vse svoje zdih-
Ijeje s tvojimi žalostnimi zdihljeji in vse
udarce svojiga serca z britkostjo tvojiga
serca, ter te prosim, daruj ti to vse
svojimu križanimu Sinu v počešenje nje-
goviga britkiga terpljenja in njegove dra¬
ge kervi, in v zahvalo za vse dobrote,
ktere nam je ravno s tem terpljenjem ska-
zal. Amen.

K sv. angelju varim.

Pozdravim te, jest nevredni tvoj re¬
jenec, o moj ljubi angelj varh! ter te za¬
hvalim za vso ljubezen in zvestobo, ktero
si mi današnji dan in vse moje življenje
že skazal. O ljubi moj sveti angel! za¬
voljo britkosti našiga Gospoda Jezusa Kri¬
stusa mi odpusti, ker sim tebe in pred
vsimi drugimi Boga, našiga Gospoda, toli-
krat razžalil; oh , zadobi mi guado, de
svoje pregrešno življenje poboljšam! Ob¬
varuj me noeojšno noč vsiga zalezovanja
hudobniga duha in nagle, neprevidene
smerti! Stori, de bodo vsi moji dihljeji
ln  udarci rnojiga serca le hvala in zahvala

450

za britko terpljenje in smert Jezusa Kri¬
stusa G-ospoda nasiga. Amen.

Večerni namen.

Grospod Jezus Kristus! v počešenje
tvojiga britkiga terpljenja, ktero si na
terdim lesu sv. križa preterpel, se hočem
k pokoju podati in v misli tvoje bolečin
polne smerti zaspati. Oh, kako terdo po¬
steljo , kako ojstro blazino si ti imel, ka¬
dar si visel s svojim ranjenim telesam na
terdim lesu sv. križa, in s svojo blago
glavo slonel na ternjevi kroni! In ko si
tri ure v teh neznanih bolečinah visel, si
zdihnil z nagnjeno glavo svojo dušo in
zaspal v spanji britke smerti. Zavoljo
tega svojiga nar britkejšiga spanja mi
dodeli, de bo moje spanje v tvoje po-
češenje, in de me hudobni duh nikakor
zapeljati ne bo mogel. Kakor je sv. J*'
nez svojo glavo na tvoje svete prsi na¬
slonil in na njih počival; tako položim
tudi jest svojo grešno glavo na tvoje
svete persi in svoje usta na tvojo od-
perto serčno rano, de bi tvoja nar slad-
kejši ljubezen šla v moje grešno serce-
Amen.

Oče naš. Češana si Marija« Verujem.

451

Zdaj pokropi sebe in svojo posteljo z žegnano vodo,

rekoč:

ObiSi, o Gospod! milostljivo to sta¬
novanje in razp6di iz njega vse zalezo¬
vanja hudobniga duha! Tvoji angelji naj
bivajo v njem in me varujejo v miru! Tvoj
sveti žegen pridi čez me in tvoja Božja
ljubezen naj bo v mojim serci; po Jezusu
Kristusu, Gospodu našim. Amen.

Prekrižaj se, rekoč:

Naj me žegna Bog + Oče, f Sin in
sv. f Duh! Amen.

Poslednjič zaznamnjaj napis križa na svoje čelo:

J. N. K. J. Jezus Nazareški Kralj
Judov! s svojim zveličavnem imenam in
oapisamme obvaruj vsiga hudiga! Amen,

Spomni se Se ubogih duš v vicah in moli pobožno
* & J en „0če naš“ in „Gospod, daj jim večni mir in po¬
koj!" in zdihni:

0 Jezus, tvoja britka martra, tvoja rešnja kri,
na j reši uboge duše iz razbeljene peči!

Potem si prizadevaj v dobrih mislih zaspati, misli
“f terdi križ Jezusov iu se njemu in svetnikam njego-
”®* zlasti Marii, njegovi Materi, izroči.

452

III,

Kašne molitve

v čast Jezusoviga terpljenja.

Perva sv. maša.

Terpljttj® It «®rt Krlstisa.

Priprava.

jUiodi vsaki dan pri sv. maši, če ti je le
mogoče in ti to tvoje vsakdanje opravila pri¬
puste. Kadar smo spodobno pri sveti maši,
skažemo Bogu več časti, kakor celo angelji
in svetniki v nebesih. Zakaj oni so le stvari
Božje, in ga le kakor stvari častiti zamorejo!
mi pa pri sv. maši darujemo Bogu Jezusa Kri¬
stusa, ter mu tako neskončno čast skazujemo.
Kadarkoli smo s spodobno pobožnostjo pri sv.
maši, zadobimo več let odpustikov in se še
posebno vdeležimo zasluženja Jezusoviga ter¬
pljenja.

Pri sv. maši pa moramo biti s tistim na-
menam, iz kteriga namena je sv. maša P°'
stavljena; namreč: 1. De Boga spodobno P°'

453

častimo; 2. de ga za prejete dobrote zahva¬
limo; 3. de za svoje grehe Bogu zadustuje-
mo, ga za njih odpušenje prosimo; in 4. de
novih gnad zadobimo.

Molitev pred sv. mašo.

Preljubi Jezus, moj Zveličar in moj
Odrešenik! ti si iz neskončne ljubezni do
nas sveto mašo postavil, de bi imeli vedni
spomin tvojiga nar svetejšiga daru, kte-
riga si na sv. križi za nas opravil, zra¬
ven pa tudi pomoček , de zamoremo za-
služenja te tvoje daritve vdeležiti se.
Jest hočem zdaj z vso le mogočo po¬
božnostjo biti pri ti sveti daritvi, ter jo
bočem presveti Trojici darovati, v hvaljenje
jn moljenje Božjiga veličastva, v spomin
|n počešenje tvojiga britkiga terpljenja
'n tvoje smerti, v zahvalo za vse meni
podeljene gnade, in dobrote; v zadostenje
za  vse moje pregrehe; v zadobljenje vsih
tistih gnad, ki so meni k zveličanju moje
duše potrebne in koristne; v tolažbo in
pomoč vsim živim in mertvim , zlasti pa
Za  to . . . m to . . . gnado. Dodeli mi,
de bom pri ti sveti daritvi tako pričujoč,
de bom namen postavlienja sv. maše do¬
segel.

454

O preblažena Devica in Mati Božja
Marija! ki si na gori Kalvarii pod križem
stala, kadar je bil moj Odrešenik za zve*
liČanje sveta na njem darovan; prosi za
m4, de bom s spodobno pobožnostjo, v
čast Božjo in v svoje večno zveličanje pri
ti presveti daritvi, kjer se Jezus, tvoj
Božji Sin, vnovič, pa nekervavo svojimn
nebeškemu Očetu daruje.

Pristop.

MaSnik gre k altarju. — Kristus gre s svojimi učenci M
Oljsko goro.

Predobrotljivi Jezus! iz ljubezni do
mene si prostovoljno šel na Oljsko goro,
ter si tam svoje britko sv. terpljenje pričel.
Žalosten si postal do smerti, iz ljubezni
do mene. Oh, odpusti mi moje grehe, ki
so bili vsrok tvoje žalosti, tvojiga brit-
kiga terpljenja. Iz serca jih obžalujem,
ker sim ž njimi tebe, nar večji, vse lju¬
bezni vredno dobroto in lepoto razžalil.

Mušnik moli pred altaijem. — Kristus moli na Oljski gon
in kervavi pot poti.

Trikrat, o Jezus! si molil na Oljski
gori k svojimu nebeškimu Očetu; popoh
nama se vdal njegovi sv. volji; kervavi

455

pot si potil v omivanje mojih grehov. Ne¬
beški Oče ti angelja pošlje, te tolažit in
okrepčat. Ljubeznjivi Jezus! dodeli mi
gnado, prav moliti, gnado, de se tudi jest
popolnama vdam tvoji sv. volji. Dodeli mi
pravo kesanje čez vse moje pregrehe.
Naj ne ho tvoja prelita kri zgubljea za
ni4. Pošlji mi svojiga sv. angeljna doli iz
nebes, de me v moji žalosti tolaži in v
vsih skušnjavah okrepčuje.

Mašnik kužne altar, gre na desno stran in moli. —
Kristns je s knževanjem izdani, vjet in zvezan, in
k Ann peljan.

se

Iz ljubezni do mene, o Jezus! si
dal s kuševanjem izdati, vjeti in neusmi¬
ljeno zvezati, in potem k hudobnimu Anu
peljati. Zavoljo vsih bolečin in zasramo¬
vanj, ktere si z nar večji poterpežljivostjo
preterpel, te prosim za gnado, de to malo,
*ar mi je terpeti, iz ljubezni do tebe po¬
trpežljivo in rad preterpim.

»žnik gre na sredo altarja, in moli: Kirije elejsonl —

Kristns je k Kajfežu peljan, od Petra zatajan, od
Jndov zasramovan in zaničevan.

Preljubi moj Jezus! ti si se dal k
Velikimn duhovnu Kajfežu peljati, tam od
■retra trikrat zatajiti, od Judov vso noč

456

neusmiljeno zasramovati, biti in zaničevati;
Prosim te nikoli ne pripusti, de bi z be¬
sedo ali djanjem tudi jest kdaj te za¬
tajil; uterdi me v pravi veri do konca
mojiga življenja; dodeli mi milostjivo, de
sveto vero vselej očitno, brez boječnosti*
spoznam, in po nji živim. Varuj me, de
te nikoli z nobenim greham ne zatajim
in ne žalim.

Mašnik se oberiie k ljudstvu, rekoč: Gospod z vamil —

Kristus se oberne k Petru ter ga nagne k pokori.

O veliko večkrat, kakor Peter, sim;
te jest razžalil, o Jezus! Oh, oberni tiste^
svoje milostljive oči v m4, s kterimi si
Petra pogledal, in dodeli mi gnado, de
tudi jest ž njim vred svoje grehe obžalu¬
jem in te nikoli več ne razžalim.

Mašnik gre spet na desno in moli. — Kristus je k Pilatu

peljan in tožen.

Prišel bo čas, o Jezus! ko se bom
mogel pred tvoj sodnji stol prikazati, od¬
govor od vsiga svojiga življenja dajati.
Hudobni duhovi me bodo ojstro tožili.
Preljubi moj Jezus! zavoljo tistih bolečini
ktere si prestal, kadar so te k Pilatu
peljali in krivo tožili, te prosim, dodeh
mi gnado, de tako živim, de bom kdaj

457

v tebi miliga sodnika zagledal, in se
tožbe hudobnih duhov nič bal ne bom.

Mašnik' gre na sredo altarja in moli; potem na levo in
bere sv. evangeli. — Kristus je od Pilata k Herodu
poslan in tam zasmehovan in zaničevan.

O Jezus! od sodnika do sodnika te vo¬
dijo; kakor neumneža te zaničujejo z belim
oblačilam. K vsimu temu zaničevanju ti
le melčiš. Ali ne bom tudi jest iz ljubezni
do tebe kaj maliga tiho in peterpežljivo
prenesti zamogel ? To hočem, o Jezus! s
tvojo gnado zdaj in ves čas svojiga živ¬
ljenja. Že dans, zlasti, če se mi bo kaj
nasprotniga primerilo, hočem tiho in po-
terpežljivo iz ljubezni do tebe prenesti.

Masnik gre spet na sredo altarja, se oberne le ljudstvu,
rekoč: Gospod z vami. — Kristus je od Heroda

spet k Pilatu poslan, krivo tožen in zasramovan.

Zahvalim se ti, o moj preljubi Je-
2U8! za vse stopinje, ktere si v svojim
hritkim terpljenji storil za me. Zahvalim
se _ ti za poterpežljivost, ktero si pokazal
pri tolikih krivih tožbah, zlasti kadar so
za Baraba sprosili in tebe pogubili; oh,
»e pripusti, de bi kdaj kakšno stvar bolj
babil, kakor tebe, zakaj ti edini zaslu-
ljubljen biti.

Getzemani. 20

468

Darovanje.

Mašuik odkrije kelih in daruje kruh in vino. — Kristus je
ohladil oropan, na steber privezan in neusmiljeno
bifan.

Kristus Jezus! zavoljo veliko kapelj
tvoje sv. kervi, ktera je tekla pri ne¬
usmiljenim bičanji tvojiga nar svetej-
šiga telesa, te prosim, nikar ne pripusti,
de bi kdaj oskrunil svoje telo z gerdim,
nesramnim greham nečistosti, ki je bila
poglavitni vzrok tvojiga neusmiljeniga
bičanja. Darujem ti zdaj to svoje telo
popolnoma v tvojo službo. Nikoli nočem
le ediniga uda svojiga telesa oberniti v
tvoje razžaljenje. Raji hočem umreti, ka¬
kor s svojimi očmi, s svojim jezikam, s
svojimi ušesi, s svojim telesam ali s svojo
dušo kdaj zoper to angeljsko čednost, sv.
čistost, se kaj pregrešiti. K temu, o Je¬
zus! mi daj svojo gnado! Odverni pa
tudi od mene šibe svoje jeze, ktere sim
zaslužil s svojimi grehi, zlasti s svojim
telesam.

Mašnik kelih pokrije. — Kristus je s ternjem kronan.

Kristus Jezus! zavoljo strašnih bo¬
lečin, ktere si prestal, kadar so tvojo
sveto glavo s ternjem kronali j te prosim-

459

prebodi moje meso s svojim svetim stra-
ham, in dodeli mi gnado, de sebe vedno
zatajujem, de bom vreden spoznan, ne¬
kdaj v nebesih s krono veličastva od tebe
kronan biti.

Mašuik umiva roke. Kristus je bil nedolžen spoznan,
kadar je Pilat umival svoje roke.

O Jezus! ti si nedolžen, jest, jest
pa sim kriv. Jest sim grešil. Jest za¬
služim terpljenja in bolečine, ktere si ti
preterpel. Oh, naj bom deležen zasluženja
tvojiga nedolžniga terpljenja! Operi me
bolj in bolj mojih grehov! očisti me vse.
hudobije, ker včm, de nič nečistiga v ne¬
besa ne more.

Mašuik reče: Molite bratje! — Kristus je pred ljudstvo
postavljen z besedami: Glej, o človek!

Nebeški Oče, poglej svojiga Sina,
ki je iz ljubezni do mene človek postal!
Glej njegovo s ternjem kronano glavo!
Glej njegovo s pljunki in udarci razdjano
obličje! Glej njegovo vse raztepeno, vse
ranjeno telo! Glej vse to je iz lju¬
bezni do mene prestal. Zavoljo tega
lr nej usmiljenje z menoj, o predobrotljivi
Oče! in ti, o Jezus ! bodi mi milostljiv,
zlasti takrat, kadar bom postavljen pred

20 *

460

tvoj sodnji stol, odgovor dajal od vsiga
svojiga življenja. Takrat se spomni vsiga,
kar si za me preterpel, in nikar me ne
zaverzi spred svojiga obličja.

Mašnik muli predglasje. — Kristus nedolžni je k smerti

obsojen.

Neskončna zahvala naj ti bo, o Je¬
zus ! ker si, akoravno nedolžen, sodbo
zaničljive smerti za mč radovoljno zaslišati
hotel. Oh, dodeli mi gnado, de svoje živ¬
ljenje zdaj tako začnem in tudi tako skle¬
nem, de ne bom nekdaj sodbe večniga po¬
gubljenja zavoljo svojih grehov slišati mo¬
gel. Kadar boš prišel sodit, oh, nikar me
ne zaverzi! Naj bom takrat tistim prištet,
ktere bos z veselimi besedami poklical v
večno življenje!

Mašnik tiho moli. — Kristus nese tiho svoj križ na Kal¬
varijo.

O preljubi moj Jezus! ti si rekel:
„Kdor hoče za menoj, naj sam sebe za¬
tajuje, svoj križ zadene in hodi za menoj!“
Vidim, kako si ti svoj težki križ zadel,
in nesel na hrib Kalvarijo v neizrečeno
velikih bolečinah, med zaničevanjem brez
vse pritožbe, z nar večji ljubeznijo m
poterpežljivostjo. Preljubi Zveličar! moja

461

resnična volja je, hoditi za teboj. Za¬
torej radovoljno prevzamen nase tisti križ,
kteriga si mi ti naložil ali mi ga še boš
naložil, in nositi ga hočem, dokler bo
tebi dopadljivo brez toževanja in brez
godernjanja. Iz ljubezni do tebe in ze¬
dinjen s teboj v tistih bolečinah, ktere si
terpel, kadar si težki križ nesel, hočem
vse rad poterpeti, le s svojo gnado me
uterduj; zakaj moj duh je sicer voljan in
pripravljen, pa moje meso je slabo. Sam
iz sebe ne premorem nič, v tebi pa za-
morem in premorem vse. O terpeči Jezus!
bodi mi milostljiv, in usmili se tudi vsih,
za ktere sim jest dolžan moliti, in za
ktere sim moliti objubil. Dodeli meni in.
vsim gnado pobožniga življenja in srečne
smerti.

Mašoik blagoslovi kruli in vino. — Kristus ja na križ.

pribit.

O preljubeznjivi moj Jezus! zavoljo
tistih neznanih bolečin, ktere si preterpel,
kadar so ti na hribu Kalvarii oblačila s
tvojiga ranjeniga telesa silno tergali,
tvoje svete roke in noge z velikimi žeblji
na križ pribijali, in zavoljo takrat prelite
drage kervi te prosim, odpusti mi vse
grehe, ktere sim kdaj s svojimi rokami ali

462

svojimi nogami storil, in dodeli mi gnado,
de za naprej svoje roke in noge le v tvojo
službo rabim.

Povzdigovanje.

Mašnik povzdigne sv. Hostijo. — Kristus je na križi po¬
vzdignjen.

Jezusi verujem v te! Jezus! upam
v te! Jezus! ljubim te iz vsiga ser¬
ca! ti sam si tukej pričujoč, ki si se
nekdaj iz ljubezni do mene na križi po¬
vzdigniti in ljudstvu pokazati dal. Motim
te v ponižnosti- svojiga serca, moj Bog in
Gospod! Bodi milostljiv meni ubogimu
grešniku!

Mašnik povzdigne sv. kri. — Kristus toči na križi svojo
sv. kri.

Jezus! verujem v te! Jezus! upam
v te! Jezus! ljubim te iz vsiga serca!
tvoja sv. kri je tukaj pričujoča, ktero
si nekdaj zame na križi prelil. Molim te
in te prosim, naj ne teče zastonj za-me!
moj Bog in moj Gospod! Bodi milostljiv
meni ubogimu grešniku!

Mašnik moli po povzdigovanji. — Kristus visi tri irru na
križi.

Tri ure, o Jezus! si visel na križi

463

v neznanih bolečinah, v strašnim terpljenji.
Tri ure si s smertjo rinjal. Oh, usmili se
me v vsih bolečinah, ktere bom še terpeti
mogel, zlasti takrat, kadar bom v smert-
nih težavah. Ne pusti v pogubljenje moje
duše, za ktero si mogel toliko terpeti.
Stoj s svojo gnado vsim tistim na strani,
ki so zdaj v smertnih britkostih. Usmili se
vsih vernih duš v vicah, zlasti pa te . . .
in te . . . Daj jim večni mir, meni pa
gnado, de tako živim, de nekdaj srečno
umerjeni in večni mir in zveličanje zado-
bim. Amen.

Masnik moli 0?e naš. — Kristus sedemkrat spregovori
na križi.

Iz ljubezni do tebe, o Jezus! ki si
na križi za svoje sovražnike pi’osil, od¬
pustim vsim tistim, ki so me kdaj razža¬
lili. Daj mi, kakor spokornimu razboj¬
niku, gnado, spokorjenja in vzemi tudi
niene v paradiž. Želim in hrepenim živeti
in umreti pod varstvam Marije, ktero si
tudi meni, kakor sv. Janezu, dal v Iju-
beznjivo Mater. Zavoljo tvojiga britkiga
zapušenja na sv. križi te prosim, ne za¬
pusti me v moji zadnji uri. Zavoljo tvoje
velike žeje te prosim, dodeli mi serčno
hrepenenje, tebi zvesto služiti, vse iz lju-

464

bežni do tebe storiti in voljno terpeti.
Želim vse spolniti, karkoli ti, o Jezus!
tirjaš od mene, tako, kakor si ti voljo
svojiga nebeškiga Očeta dopolnil. Že zdaj
namesto v svoji zadnji uri, zdihnem po
tvojim zgledu: Oče! v tvoje roke izro¬

čim svojo dušo !

Majnik razdeli sv. Hostijo. — Kristus umerje.

Kako velika je tvoja ljubezen dc»
mene, o Jezus! Umerješ na križi iz gole
ljubezni do mene! Neskončno te hvalim
zato, in prosim te za gnado, za naprej
ne živeti, ne terpeti, ne umreti, kakor le
v ljubezni in iz ljubezni do tebe.

Mašnik terka na persi, rekoč: Jagnje Božje. Veliko se

jih pri Jezusovi sruerti spreoberne. — Kristus pri¬
pusti odpreti sv. stran.

O Jezus, Bog mojiga serca! zavoljo
svete kervi in vode, ktera je po tvoji
smerti iz tvoje svete strani tekla, te pro¬
sim, vsiga me spreoberni; operi in očisti
moje serce vsih grehov, in daj mi poniž¬
no, skesano, poterto, tebi dopadljivo
serce! Zato se udarim na svoje grešno
serce in rečem poln kesanja in poln za¬
upanja: O Jagnje Božje! ki grebe sveta

odjemlješ, usmili se mene! ....  usmili
se mene!

465

Obhajilo.

Mašnik se obhaja. -- Kristus je pokopan.

Preljubi moj Jesus! ki si pripustil, de
so po tvoji smerti tvoje sveto telo sneli
s križa, ga mazilili, v čisto tančico zavili,
v nov grob položili; o kako srečen bi bil,
ko bi te z mašnikam vred resnično zavžiti
smel! Pa jest nisim vreden, de greš pod
mojo streho. Vender pa hrepenim po tebi,
o moj Jezus! Verujem v tebe, moj Je-
zas! Upam v tebe, o Jezus! Iz serca
te ljubim, o Ljubi mojiga serca; In kdaj
bo prišla tista srečno ura, de se boš po¬
nižal k meni priti? Prosim te ponižno,
očisti moje serce vsiga, kar ti ne dopade,
zakaj vse to obžalujem iz ljubezni do tebe.
Pripravi si v mojim serci svojima veliča¬
stvu spodobno stanovanje! Dodeli, de te
vselej z vso mogočo spodobnostjo in
spoštljivostjo prejmem! Ne pripusti, de bi
ne prejel te svete popotnice, ko se bom
ločil iz tega sveta!

Mašni); moli na desni 'strani, gre na sredo, pozdravi
ljudstvo in spet moli zadnje mašne molitve. — Kri¬
stus vstane od smerti, se prikaže svojim učencem,
in ostane štirdeset dni prih njih.

Častitljivo vstaneš od smerti, o Je¬
zus! se prikažeš svoji ljubeznjivi Materi,

20 *'

466

svojim aposteljnam, svojim učencem; še
štirdeset dni ostaneš pri njih, jih tolažiš
in učiš. Prosim te, ostani pri meni s svojo
tolažbo, s svojim naukarn in s svojo gna-
do do konca mojiga življenja. Dodeli mi
gnado, de takd živim, de enkrat častitljivo
vstanem od smerti, in te s tvojo pre¬
sveto Materjo in z vsimi svetniki v nebe¬
sih vso večnost gledati zamorem,

MaŠnik blagoslovi ljudstvo in moli zadnji evangeli. — Kri¬
stus gre v nebo, in pošlje sv. Duha.

Zavoljo svojiga prečudniga vneboho¬
da, o Jezus! se me usmili! Daj mi že
zdaj svoj sveti žegen! Zegnaj vse moje
misli, besede in djanja, vse moje stopinje
in nehanja; žegnaj moje življenje in mojo
smert.

S poslanim sv. Duham, o Jezus! se
tudi mene usmili ter tudi meni dodeli da¬
rove svojiga sv. Duha! In ti, sveti Duh,
usmili se mene, bodi in ostani vedno pri
meni. Dans me okrepčaj v vsih skušnja¬
vah ; uči in vodi me v dvomih in nevar¬
nostih ; k Božji službi me vnemaj; moje
serce vžgi v sveti ljubezni do Boga, de
dans in vselej iz ljubezni do Boga vse
hudo opustim, le dobro storim; vse na-
sprotnosti poterpežljivo poterpim in posled-

467

njid tje pridem, kjer te bom z Odetam
in Sinam na vedno ljubiti in hvaliti zamo-
gel! Amen.

Po sv. maši.

Sprejmi, o nebeški Ode! to nar sve¬
tejši daritev sv. maše v zedinjenje s tisto
daritvijo, ktero je tvoj ljubeznjivi Sin, moj
Odrešenik Jezus Kristus, na altarji sve-
tiga križa za zveličanje vsiga sveta ne¬
kdaj opravil. Odpusti mi vse, karkoli bi
se bil kdaj pri sv. maši pregrešil, in dodeli
mi vse tiste gnade, ktere obilno tistim
deliš, ki se pobožno znajdejo pri ti sveti
daritvi.

O Jezus; zavoljo neskondniga zaslu-
ženja tvoje sv. daritve na križi te prosim
ponižno za tvojo gnado v življenji in v
smerti. Vse karkoli bom dans mislil in
želel, govoril in storil, terpel in opustil,
vse naj bo v tvojo čast, vse iz ljubezni
do tebe.

Oast bodi Očetu, Sinu in sv. Duhu;
kakor od zadetka, zdej in vselej in veko¬
maj. Amen.

Po tvojih rokah, o preblažena De¬
vica in Božja Porodnica Marija! darujem
presveti Trojici to sveto mašo in vse svete

468

maše, ktere se dans po vsim svetu oprav¬
ljajo. In zato mi zadobi pri Bogu gnado,
de obernem svoje prihodnje življenje lev
Božjo čast in v zveličanje svoje duše.

Vsi svetniki Božji, prosite za me, de
se varujem vsiga greha, in v gnadi Božji
živim in umerjeni. Amen.

Molitev za odpustike.

0 Grospod! naj ti bo priporočena
tvoja sveta cerkev, ktero je Jezus Kri¬
stus, tvoj Sin, s svojo kervijo tu na
zemlji postavil. Posveti vse njene sta¬
nove; daj ji pastirje in mašnike po svoji
sv. volji. Blagoslovi zlasti našo škofijo,
našiga škofa in vse, kterim si skerb za
naše zveličanje zroČil; napolni naslednika
sv. Petra s svetim Duham; naj bo pervi
posnemavec tvojiga Sina, Čigar nastop-
nik je. Razlij v obilnosti svoj žegen čez
naše cesarstvo, v tvoje počeŠenje, k
miru tvoje cerkve; daj nam svoj mir, mir
resnice in pravice; tolaži žalostne, zlasti
tiste, ki so zavoljo tvojiga sv. imena, za¬
voljo tvoje gnade in ljubezni tolažbe po¬
trebni ; spreoberni nevernike, krivoverce i»
vse grešnike, spreoberni tudi sovražnike
svoje sv, cerkve; oživljaj vse svoje s svo-

489

jim življenjem in dodeli jim gnado, de sta¬
novitni ostanejo v tvoji ljubezni na večno.
Amen.

Druga sv. masa.

Sedmero darovanje sv. Rešnje Kervi
Jezusa Kristusa

1. Priprava.

Vsigamogočni, večni Bog! z zauplji¬
vim sercem se bližam zdaj tebi, ter že¬
lim pri ti sv. maši z nar večji pobožnostjo
biti, in jo tebi darovati. Zedinim se to¬
rej s tvojim mašnikam, ter ti darujem
to sv, daritev v nar lepši dar hvale in
molitve tvojiga Božjiga veličastva; v da¬
ritev nar vredniši zahvale za vse dušne
m telesne dobrote, ktere si mi vse moje
življenje že skazal; tudi v nar boljši dar
prositve za vse, karkoli na duši in na
telesu potrebujem; zlasti pa v daritev ne¬
skončne sprave za svoje brezštevilne pre¬
grehe. In ti, o moj Bog, mi dodeli k
temu svoj Božji žegen.

470

Ker pa prav dobro vem, de zavoljo
svojih grehov nisim vreden, biti pri tako
sveti daritvi, te opomnim, o večni Oče!
p er vi g a prelivanja kervi tvojiga pre-
Ijubeznjiviga Sina in Zveličarja našiga,
kadar je bil kakor majhno dete obrezan
in je milostljivo svojo kri za nas prelil.
Vso to njegovo sv. kri, vse njegove solze
in svete zdihljeje, in vse, karkoli je že
takrat terpel in daroval, in kar je še po¬
zneje v svoji sveti mladosti zaslužil za nas,
vse to ti darujem, o nebeški Oče! zdaj
za svoje velike .pregrehe in hudobije, zla¬
sti za svojo nepokoršino, za vse pregrehe,
ktere sim od svoje mladosti sem zoper sv.
čistost storil, ter te ponižno prosim za
gnado , de se zdej resnično poboljšam,
zmirej pobožniši prihajam, in vedno kakor
dober kristjan živim. Posebno te prosim,
de bi bil vredno pri ti sv. maši, de bi bilo
v zveličanje meni in vsim tistim, za ktere
bom pri ti sveti daritvi molil.

2. Od začetka sv. maše do glorije.

Preljubi Gospod, in nebeški Oče! v
zaupanji na tvojo preveliko milost stopipr
zdaj s tvojim mašnikam pred altar, U*
te opomnim, kako je nekdaj tvoj preljn-

471

bezojivi Sin Jezus Kristus Sel na Oljsko
goro. Darujem ti zdaj vso njegovo, tri
ure terpečo molitev na Oljski gori, vse
smertne težave, ktere je tamkej prestal,
ves kervavi pot, ki ga je pretočil, ter te
spet prosim za odpušenje vsili svojih gre¬
hov in grehov vsih družili ljudi. Zlasti
ti darujem to predrago njegovo kri za
srečno zadnjo uro, namreč de mene in
tudi druge varuješ nagle, neprevidene
smerti, de meni in vsim umirajočim v
smertni uri na strani stojiš, nam pravo
serčno obžalovanje vsih naših grehov do¬
deliš , in nas s svojo sv. tolažbo tolažiš.
Darujem ti tudi za naši g a sv. očeta
papeža, za vse škofe, mašni k e in
dušne pastirje in zlasti za naše
spovednike, de jih ti vodiš, vla¬
daš in varuješ; in pa tudi za sveto
katoliško cerkev, de se vedno
bolj razširja in poveličuje.  Amen,

S. Od glorije do evangelija.

Vsigamogočni Oče, usmiljeni Bog!
z mašnikam in sv. angelji te zdaj hvalim
in častim. Iz dna svojiga serca zakličem
z nebeškimi trumami: Čast Bogu na vi¬

sokim, in mir ljudem, ki so svete volje!

472

Opomnim te pa tudi zdaj, o večni Oče!
bičanja tvojiga ljubiga Sina in vsiga,
kar je naš ljubezenjivi Jezus na stebri
bičanja preterpel. Vse njegovo zaničljivo
slačenje, vse njegove udarce, vse nje¬
gove britke zdihljeje, vse njegovo tu pre¬
teklo kri, vse njegove velike bolečine in
rane, in vse, karkoli je on pri tem ste¬
bru bičanja terpel, molil in daroval, vse
to ti darujem, nebeški Oče! za vse grehe
nesramnosti in za vse, karkoli smo se
pregrešili zoper svoje telo, ki je tempelj
sv. Duha. Darujem ti vse to zlasti tudi
za našo deželsko gosposko, za
naši g a cesarja, de jih ti razsvet¬
ljuješ in varuješ; za našo domo¬
vino in vse keršanske dežele, de
v njih ohraniš pravo vero, in jih
varuješ šibe svoje ojstre sodbe,
vojske, kuge, lakote, bolezni in
vsihžalostnih, revnihčasov.  Amen.

4. Od darovanja do sanktusa.

Z mašnikam tvojim, o Bog! ti zdaj
darujem kruh in vino, ter zedinim svojo
molitev z molitevjo tvojiga pomaziljeniga
služabnika. Zlasti ti pa zdaj darujem,
kar je moj Gospod in Zveličar pri svojim

473

kronanji preterpel. Darujem ti vse ne¬
znane bolečine njegove sv. glave, vsa
kervave bodeče terne, vse tripanje in ter-
ganje njegovih čutnic, vso njegovo dra¬
go kri, ki je tekla iz toliko ran njegove
sv. glave, njegovo britko - milo obličje,
njegovo zdihovanje in sv. molitev, V3e
njegove darovanja, ki jih je storil med
tem bolečim kronanjem. Vse to ti da¬
rujem za vse nečiste in hudobne misli,
ktere sim kdaj imel v svojim življenji:
za vse svoje nespodobne poglede, za
svoj napuh, za vse nevere, krivover¬
stva, in pa vse pregrešne namene, ki
so bili kdaj skovani v tvoje zasramova¬
nje, v zaničevanje tvoje sv. cerkve ali
sploh v pogubljenje ljudi. Vse to ter-
pljenje tvojiga ljubeznjiviga Sina ti daru¬
jem zdaj zlasti v spreobernjenje ne¬
vernikov, krivovercev in h udob¬
ji ih kristjanov, s oseb no pa za
svoje lastno spreobernjenje in
Poboljšan  j e. Amen.

5, Od sanktusa do povzdigovanja.

Svet, svet, svet si ti, o Bog voj-
skinih trum! kdo bi te ne častil, o ne¬
skončno veličastvo ! Premisliti zdaj hočem,
0  moj Bog! britko nošo križa tvojiga

474

preljubeznjiviga Sina in na siga Zveličarja
Darujem ti, o moj Bog! kar je nas ljubi
Zveličar na tem britkim križevim potu pre-
terpel; vse njegove boleče padce, vse
kaplje kervi. ki jo je točil na tem potu,
vse zasramovanje in zaničevanje, vse ne¬
usmiljene udarce, ki jih je tu prestal; vse
to ti darujem, o večni Oče! O ko bi
mogel s Simeonam Cirenejskim tebi, o
moj ljubi Jezus! pomagati, križ nositi! 0
ko bi mogel z Veroniko ti potni obraz obri¬
sati in z jokajočimi ženami iz Jeruzalema
tebi, svoje sočutje pokazati in tako svoje
grehe resnično objokovati! Darujem ti, o
nebeški Oče! sladko pa bolečin polno sre¬
čanje svete Matere tvojiga edinorojeniga
Sina. Zato hočem tudi jest zadeti svoj
križ: daj mi gnado, de ga z veseljem in
voljno nosim. Vse to pa ti še daru¬
jem za vse žalostne in revne
kristjane, ki težak križ nosijo;
za vse bolnike, ki zdaj v cerkev
ne morejo; za vse jetnike, zlasti,
za tiste, kteri zavoljo pravice
preganjanje terpč; za vse, kj
kake težave imajo, pa k službi
Božji ne morejo; za vse, ki s 0
zdaj na poti in za vse nepričujoč®
kristjane.  Amen.

475

Od povzdigovanja do »Jagnje Božje",

Pri povzdigovanji sv. Hostije.

Jezus! verujem, de si resnič¬
no v ti sv. Hostii pričujoč; upam
v tebe; ljubim te iz vsiga serca in
ponižno te molim. Jezus! tebi ži¬
vina; Jezus! tebi umerjeni; Je¬
zus! tv o j sim živ in mertev! —

Pri povzdigovanji sv. Kervi.

Presveta kri mojiga Jezusa!
molim te; operi me, očisti me vsi¬
ga greha!

Večni Oče! darujem ti to drago kri
Jezusa Kristusa v spravo za svoje grehe,
m za vse potrebe svete katoliške cerkve.
Amen.

fi. Po povzdigovanji.

O moj Bog! zdaj je prišel tvoj lju-
heznjivi Sin in naš dobri Zveličar na Kal-
v arsko goro; z jesiham in želčem je na¬
pojen , svojih oblačil oropan in na kri ž
Pribit. Na lesu sv. križa povzdignjen visi
tr i ure med nebam in zemljo, in se za
odrešenje vsiga človeštva daruje; moli,
hrpi za nas, svoje sovražnike. Darujem

476

ti zdaj,, o nebeški Oče! vse nc-skončno
veliko terpljenje Jezusa Kristusa, ktero je
terpel, kadar so križ za-nj pripravljali;
vse bolečine in ponavljanje ran pri oropanji
njegovih oblačil, vse grozovito nabijanje
s kladvi in vso drago kri, ki je iz nje¬
govih peterih sv. ran tekla; zdihovanje in
milovanje njegovo; zlasti goreče hrepe

nenje,

s kterim

se je

za

nas na križ ule¬
gel in razlil tam vso svojo kri do zadnje
kaplje. Tudi jest hočem zanaprej voljno
vse preterpeti, karkoli mi Bog pošlje.
Darujem ti, p Bog! vse britkosti in bo¬
lečine, ktere je Jezus tri ure na križi vi¬
seč preterpel; V3e njegovo zdihovanje,
molitev in darovanje in vso njegovo drago
kri, ki je s križa tekla na zemljo. Zlasti
ti to vse darujem za svoje še žive
starše, brate in sestre, znance in
prijatle, za dušne in telesne do¬
brotnike, za vse, ki so mi kdaj
kaj dobriga storili.  Vse te izročim
v sv. petere rane tvojiga ljubeznjiviga
Sina. Gospod, žegnaj jih in ohrani jih-
Amen.

477

7 .  Od ..Jagnje Božje 4 * do Obhajila.

Kmalo pride presrečni trenutek, ko
se bo mašnik z Gospodam zedinil v nar
svetejšem Zakramentu. Premišljujem te
zdaj. o Jezus! kako na križi visiš, in
zadnje svete besede govoriš. — Večni
Oče! darujem ti vso to neznano zapuše-
nje tvojiga ljubeznjivega Sina in vse nje¬
gove zadnje besede, vse neskončno ter-
pljenje in prelivanje kervi, de poslednjič
izreče:,,Dopolnjeno je!“ vse zasramovanje,
ktero je Zveličar še na križi milostno
preterpel, in vso njegovo sv. molitev, ki
jo je do zadnjiga zdihljeja opravil. Tudi ti
darujem vse neizrečene bolečine, ktere mu
je napravil pogled njegove žalostne Matere,
ki je pod križem stala. O velika ljubezen!
0 moj Jezus! Oh, ko bi te smel z maš-
nikam tvojim zdaj sprejeti in se s teboj
popolnoma zediniti! O de bi vsaj po du¬
hovno se zedinil s teboj in vedno ostal
hidi s teboj! — Grem , pridem k tebi,
Želim, hrepenim po tebi iz vsiga ser-
ca! Premišljujem te, o Jezus! ti si
zame umeri! — In hudobni Judje so ti
serce odperli; kri in voda teče iz njega.
Elo zadnje kaplje hoče večna ljubezen pre¬
liti svojo kri. To poslednje zasramovanje

478

mojim ljubimo Zveličarju storjeno, te zad¬
nje kaplje kervi in vode, ti zdaj daru¬
jem, o Bog! in v to prebodeno serce Je¬
zusovo izročim in zaklenem zdaj samiga
sebe popolnama! — O Jezus! ti si moj,
in jest sim tvoj! — Pridi, o moj Jezus!
zakleni me v svoje serce, operi in očisti
me s to svojo sv. kervijo in vodo vsih
mojih grehov! — In to zasramovanje
mojimu Zveličarju storjeno, ti darujem,
o Bog! za vse, ki so mi posebno
pri serci, zlasti  za tega ... in to
dušo ... in tudi te zaklenem v nar sve¬
tejši serce Jezusovo. Varuj in obrani nas,
o nebeški Oče! dans in vse dni do konca
življenja; dodeli nam gnado, de v noben
smertni greh ne privolimo, in se tudi ma¬
lih grehov skerbno ogibamo. V to nar
svetejši serce Jezusovo izročim tudi zdaj
vse uboge duše v vicah , zlasti pokojnih
staršev, bratov in sester, prijatlov in znan¬
cev in vsih, za ktere sim moliti dolžan;
tudi vse prijatle in dobrotnike; vse, kten
molijo za me; vse, kteri moje molitve nar
bolj potrebujejo; za vse zapušene, za
ktere nobeden ne moli in za ktere ti ho¬
češ , de jest molim. Za vse te darujem
zdaj vse Jezusovo terpljenje in vlijem vso
njegovo drago kri čez njih duše. Amen.

479

8. Sklep sv. maše.

De bi današnji dan jest in vsi, za
ktere sim to sveto mašo daroval, sveto
preživeli, in de bi bil ta dan za me in
za vse zasluživen , gnade poln , ti daru¬
jem, zdaj, o nebeški Oče! vse svete maše,
ktere so se tebi dans darovale ali se še
bodo darovale; vse spovedi in sv. Obhajila,
roženkrance in dnige molitve, ki se dans
opravljajo; vse poste in spokorjenja, vse
milodare in dobre dela , ki so bile dans
in bodo se v prihodnje opravljene od vsili
mašnikov in menihov, pobožnih kristjanov
in bratovšin in zlasti od tistih, ki so po
duhovno zedinjeni z menoj. Tudi želim
se vdeležiti vsili svetih odpustikov, ktere za-
morem zdaj zadobiti, in jih dušam v vicah
darovati. — Zdaj, o moj Bog! ko nas
tnašnik žegna, te prosim, žegnaj tudi
Jfcene, žegnaj vse pričujoče in vse tiste,
za ktere sim molil pri ti sv. maši. Vlij
zdaj po rokah svojiga mašnika žegen dra¬
ge kervi Jezusa Kristusa z vsim njego¬
vim zasluženjem, z vsimi neskončnimi gna-
dami, čez nas in vse uboge duše v vicah!
Očisti nas v moči tega žegna vsili naših
grehov, dodeli nam moč in serčnost k vsi-
mt!  dobrimu djanju, vdruj naš, ki smo

480

tvoji otroci in delčži tvojiga kraljestva,
in pelji nas nekdaj k sebi, ki si zveličanje
vsih svetnikov.

Zahvalna molitev po sv. maši.

Zdaj. o Bog! ko je končana sv. maša,
te iz dna svojiga serca zali valim za vso
pobožnost, ktero sim pri nji imel, za vse
gnade in zasluženja, ktere si mi dodelil
pri ti sv. maši. Daj o predobrotljivi Bog'!
dete gnade dans in do konca svojiga živ¬
ljenja ohranim in nekdaj zato večno pla¬
čilo v nebesih prejmem.

Ljubezen vsigamogočniga Boga. gna¬
de Sinu Božjiga, našiga Gospoda Jezusa
Kristusa, in občestvo sv. Duha naj bo
vedno z menoj in z vsimi vernimi! Moš
drage kervi, hramba prečastite Device
Marije in priprošnja vsih svetnikov naj nie
spremijo domd in na moje delo in naj
ostanejo pri meni vekomaj! Amen.

481

5  Tretja sv. maša.

V čast Matere Božje sedem žalost.

Priprava,

i V imenu Boga Očeta, in Sina in sv.

! Buba. Amen.

Neskončno mogočni Bog! ustopim se
pred tvoj sedež ter hrepeni pričakujem
trenutka, ko bo Jezus, tvoj Božji veliki
duhoven, daritev sprave na tem altarji
opravil in bomo mi grešniki po zasluženji
njegoviga terpljenja deležni tudi njegoviga
veličastva. O Bog! želim z vso le mo¬
gočo pobožnostjo biti pri ti sv. daritvi;

' zakaj po Jezusu in v Jezusu si nam vse
dodelil, karkoli nas večno zveličati zamore.
Pa, o preljubi moj Bog! jest sim nevre¬
den tukaj biti, ker grešnik sim velik!
Spoznam pred teboj, de sim veliko in
j obilno grešil. Vender poln zaupanja v
zasluženje svojiga Zveličarja udarim na
svoje persi in prosim: „Bodi milostljiv

ttieni grešniku ! 11

O večni Bog! sprejmi to sv. mašo
j 2  dopadajenjem v svojo slavo, čast in
poveličevanje, pa tudi v počešenje nar
t  čistejši Device in Matere Jemsove, ktero

Getzemani. . 21

482

si izmed vsih izvolil, biti žegnana med
ženami, pa tudi izmed vsih mater v nar
večji terpljenje pogreznjena. Dodeli mi, o
Gospod! de s spoštovanjem premišljujem
zdaj njeno terpljenje in bom tako vreden
zasluženja Jezusoviga terpljenja.

Sveta Marija, žegnana Mati Božja!
oh, k kolikimu terpljenju te je odločil
tvoj Bog, kadar te je zvolil Mater svo-
jimu Sinu! Pozdravil te je angelj gnade
polno, in vender so bili dnevi tvojiga živ¬
ljenja z revšino, uboštvam in terpljenjem
napoljeni! Morje britkosti te je že takrat
obdalo, kadar ti je rekel pobožni Simeon:
Mati! meč bo tvojo dušo prebodel! — •
O žalostna Mati, boleče prerokovanje to
se je preobilno spolnilo nad teboj. — P®
zdaj si presrečno povzdignjena, zakaj ti
si v tihi vdanosti v previdnost Božjo brez
smerti sprejela krono vsih marternikov!
Prosi, o ljuba moja Mati! de tudi jest v
vsim svojim terpljenji stanovitno upam v
Boga, in po tvoji prošnji vedno serčen >
ostanem v Jezusu Kristusu, Gospodu na¬
šim. Amen.

Glorija.

Čast Bogu na visokim in mir ljudem

483

na zemlji, ki so svete volje! Hvalimo te,
častimo te, molimo te, povikšujemo te,
hvaležni smo ti zavoljo tvoje časti. Go¬
spod Bog! nebeški kralj! Bog vsigamo-
gočni Oče! Gospod Jezus Kristus, edino-
rojeni Sin, kteri grehe sveta odjemlješ,
usmili se nas! kteri grehe sveta odjemlješ,
usliši našo prošnjo! kteri sediš na desnici
Očetovi, usmili se nas! ker sam ti si
svet; sam ti Gospod; sam ti naj vikši,
Jezus Kristus, s svetim Duham vred v
Časti Boga Očeta! Amen.

Molitev.

Vsigamogočni Bog! očisti naše serca
in povzdigni našiga duha k pobožnosti, de
homo, zedinjeni s tvojim mašnikam, na
tem altarji slovesno ponovili daritev, ktero
je Jezus Kristus na sv. križi opravil. Do¬
neli nam tudi, de se s serčnim spošto¬
vanjem spomnimo žalostne Matere svojiga
Zveličarja, ktere serce je bilo z grozovi¬
tim mečem prebodeno takrat, kadar je ho¬
tel Herod njeno presveto Dete umoriti. —
Molim te, o prečudni Bog! v ti veliki
skrivnosti, ter ti darujem britkosti in vse
^erpljenja, kterekoli je presveta Mati na
žalostnim begu v Egipt preterpela. Do-

21*

484

deli, o Gospod! nam svojim služabnikam,
de bomo po prošnji deviške Matere tvo-
jiga Sina rešeni vsih časnih nadlog, in
nekdaj vživali večno veselje, po Jezus«
Kristusu, Gospodu našim. Amen.

Fvangeli in vera.

Večna slava in hvala naj ti bo, o
Bog! za nebeški nauk, kteriga nam je
zapustil tvoj ljubeznjivi Sin v svojim sv.
evangelii. Po tem Božjim veselim ozna¬
nilu so nam- bile nar imenitniši skrivnosti
sv. vere razodete. V tem dragim darilu
spoznamo tvojo veliko ljubezen do nas.
Vemo in spoznamo, de si nas, o nebeški
Oče! iz nič vstvaril, de je Jezus Kristus
tvoj edinorojeni Sin od vekomaj , de nas
je iz gole ljubezni s svojo kervijo od
pekla odrešil. Vemo in spoznamo, de
sv. Duh izhaja od Očeta in Sina in je 2
njima enaki, edini Bog. O kako veselo
večno-srečno oznanilo! ki nas uči, de
stopi Sin Božji med daritevjo sv. maše
na ta naš altar, ki je ravno tisti Bog t
kterimu milioni nebeških duhov večno —
sveto — pojo, in de je v nar svetejšim
zakramentu sv. Rešnjiga Telesa vselej
pričujoč. — Dodeli, o Bog! de ta zveli-

485

čanski nauk vedno bolj in bolj spoznani
in ga v svoje zveličanje obračam, po Je¬
zusu Kristusu, Gospodu našim. Amen.

0 presveta Devica Marija! spomnim
se vsih tistih britkost tvojiga materniga
serca, ktere si pri tridnevnim iskanji svo-
jiga zgubljeniga Sinu preterpela, de si ga
poslednjič v jeruzalemskim tempelnu na¬
šla. Zavoljo tega terpljenja, o Marija!
mi sprosi to gnado , de, ko bi kdaj tako
nesrečen bil, de bi Jezusa zgubil s smert-
nim greham, ga išem s skesanim sercem
in spokornimi solzami, in de ga najdem
kakor dobriga, usmiljeniga Očeta; po
ravno tem Jezusu Kristusu, Gospodu na¬
šim. Amen.

Darovanje.

Sveti Oče, vsigamogočni, večni Bog!
sprejmi ta dar, kteriga ti zdaj po maš-
nikovih rokah položimo na tvoj altar.
Darujem ti Jagnje Božje, ktero je bilo
Q a Golgati zaklano, ter te prosimo po
zasluženji terpljenja in smerti Jezusa Kri¬
stusa, obvaruj vsih nasprotnost svojo sv.
katoliško cerkev; po ravno tem Jezusu
Kristusu, Gospodu našim. Amen.

486

O Bog! usliši naše pohlevne prošnje,
in dodeli nam, ki britko terpljenje prebla-
žene Matere Jezusove pobožno premišlju¬
jemo , de na njene sv. prošnje, po za-
služenji tvojiga Sina našiga Gospoda,
vedno zveličanje v nebesih zadobimo.

O žalostna, deviška Mati Jezusova!
v britkosti se spomnim žalostniga trenutka,
ko si srečala Jezusa, svojiga edino lju-
biga Sina, s težkim križem na ramah.
O kako je ta pogled tvoje materno serce
globoko ranil! Kako silama so se vzdigo¬
vali tvoji zdihljeji k Očetu v nebesa, in
kako obilno so tekle tvoje solze! Oh, ža¬
lostna Mati! vdeležim se tvojiga zdiho-
vanja in molim z začudenjem previdnost
Božjo; ker Bog te je žegnal s svojo
močjo. Visoko hvaljen naj bo Gospod na
vekomaj! Gospod je tvoje ime povikšal;
tvoja slava se sliši iz ust vsih, ki
ljubijo Gospoda, našiga Boga. Čast bodi
Bogu Očetu, in Sinu, in sv. Duhu , ka¬
kor je bila od začetka, in zdaj in vselej
in vekomaj! Amen.

Sveto.

Neizrečeno veliki Bog! molim te s
spoštovanja polnim začudenjem; zdaj se

487

začenja velik čudež tvoje dobrote in lju¬
bezni , in v ti skrivnosti spoznamo tvojo
moč, pred ktero te nebo in zemlja moli
v prahu. O veličastvo in moč mojiga Bo¬
ga! poterdi mojo slabo vero, de globoko
občutim svetost djanja, ki se bo zdaj do¬
polnilo. Večni Bog! prav in spodobno je,
de te vsi angelji in ljudje glasno častd,
kadar mašnik, pooblastenec tvoje volje,
to sveto delo opravlja. V zaupanji na
Jezusovo obljubo izreče mašnik besede
spremenjenja, in čudež je spolnjen. Te¬
daj te hočemo, o Gospod, vsigamogočni,
večni Bog! hvaliti in slaviti v Jezusu Kri¬
stusu , našim Gospodu, tudi v spominu
žalostne Device Marije, ki je v nar večji
britkosti stala pod križem. Vidila je svo-
jiga preljubeznjiviga Sina pribitega na križ;
slišala ga je vpiti z velikim glasam: „Do-
polnjeno je!“ — O moj Bog! ta čudo-
polna daritev se bo zdaj tu ponovila; nebo
in zemlja ne zapopadete te neskončne skriv¬
nosti; zato te spoznamo kakor nar višji
veličastvo in zakličemo veselo in pobožno:
Svet, svet, svet je naš Gospod in Bog!
Cešen, ki pride v Gospodovim imenu: Ho-
zana na visokim!

488

Povzdigovanje.

0 Jezus, Sin Davidov, bodi mi
milostljiv! Jezus, Sin Davidov,
bodi mi usmiljen! Jezus, Sin De¬
vice Marije! odpusti mi moje gre¬
he! —

Omoj O dr ešeni k! s s voj o Božj o
k er vij o očisti mojo dušo v s ih nje¬
nih grehov! S svojo drago ker-
vijo me uterdi v vsim dobrim. V
svoji gnade polni kervi mi gnado
in usmiljenje dodeli! O Jezus,
pravi Bog! verujem v te; upam
v te in te ljubim  z vsim svojim
sercem.

Po povzdigovanji.

O moj Jezus, Bog večni! molim te
ponižno v podobi kruha. Velik si in stra-
šan, pa vender milost sama; torej te pro¬
sim, oberni svoje obličje na nas tukaj zbra¬
ne, in pripusti, de pride ta sveta daritev
po rokah svetih angeljev pred sedež tvo-
jiga večniga Očeta, de bo s tem poveli-
časten, mi pa, ki te v tvojim svetim
mesu in v tvoji sveti kervi tu na altarji
združeni molimo, de bomo z vsim nebeškim
žegnam in s tvojo gnado napoljeni.

489

O Bog! naj ti bo dopadljiva naša
pobožnost; tega te prosimo po Jezusa
Kristusa, Gospodu našim, po kterim ti to
daritev posvečuješ in žegnaš; po njem, ž
njim in v njem imaš ti, Bog, vsigamo-
gočni Oče! v edinosti sv. Duha vso Čast
in veličastvo na vekomaj! Amen.

Pri križi so stale njegova Mati in
Marija Kleofova, in Salome in Magdalena.

O vi sv. prijatli Jezusovi, ki ste vi-
dili Boga in človeka v neznanih bolečinah
umirati! tu je zdaj ravno tisti Jezus Kri¬
stus pričujoč, in vnovič se nekervavo da¬
ruje svojimu nebeškimu Očetu za nas.
Molimo ga tu v delu njegove ljubezni,
njegove gnade in milosti!

Hvalimo, častimo svojige Gospoda,
ki je sebe dal za naše hudobije; prosite
vi, prijatli Jezusovi! de mu bo všeč naša
zahvala, po ravno tem Jezusu Kristusu,
Gospodu našim. Amen.

Odliajilo.

Sveta Devica Marija, žalostna Mati
Božja! o kolika preobilnost strašne brhko¬
sti je napolnila tvojo dušo, kador so bili
tvojiga preljubeznjiviga Sina s križa sneli!

O še nobeno materno serce ni toliko

21  **

490

ljubilo, kolikor je tvoje; zakaj ti nisi v
Jezusu le ljubila svojiga nar ljubeznjivši-
ga Sina, nar lepšiga, nar boljšiga zmed
vsih ljudi, ampak v njem si tudi ljubila
svojiga Boga. In ta tvoj nar ljubeznjivši
Sin, ta Božji Zveličar, kteriga vsi angelji
molijo svojiga Boga, ta je ležal mertev
v tvojim naročji. Oh, kako strašan po¬
gled, viditi nar bolj nedolžniga z ranami
obdaniga, zavoljo naših grehov grozovito
umorjeniga! — O žalostna Mati! pač po
pravici si smela klicati: „0 vi vsi, ki

memo greste, postojte in poglejte, če je
bolečina, kakoršna je bolečina moja!“

O prežalostna, jokajoča Mati, ker
mi zdaj tu na altarji ponavljamo veliko
spravno daritev, oh, zedini tudi ti svoje
terpljenje, svoje zdihljeje in solzč z naši¬
mi molitvami, in ti sama pokaži naše po¬
trebe in nadloge svojimu Božjimu Sinu, 1
kteri je zdaj v spomin svojiga pokopa šel
v serce mašnikovo. — O de bi bil tudi
jest vreden in bi smel sprejeti z mašnikam ,
vred sveto telo Jezusa Kristusa! Ker
sim pa ves nevreden te gnade, prosi za
me, o preljuba moja Mati! svojiga Božji-
ga Sina, de po duhovno k meni pride,
in me posveti, de bi ga saj pri pervim
Obhajilu prav pobožno prejel, in bom v

491

zavživanji njegoviga sv. telesa uterjen
v vsih čednostih, ktere me vredniga store
večniga življenja; po Jezusu Kristusu, Go¬
spodu našim. Amen.

Pri sklepu.

Presveta Trojica! sprejmi milostljivo
to sv. daritev, ktero smo ti v pobožnosti
opravili, in naj ti bo dopadljiva v znam-
nje mojiga spoštovanja, moje pokoršine
in molitve do tebe; in ker smo se tudi
spomnili terpljenja in britkosti deviške Ma¬
tere našiga Gospoda, naj prosi tudi ona
za nas, de bomo v nasledovanji njeniga
življenja na ti zemlji tako verni, kakor
ona, in de bomo tako poterpežljivo in
vdano vse terpljenja in britkosti sprejemali
iz Božje roke, kakor ona. — Zlasti naj
prosi preblažena Devica še za me, de bom
imel nekdaj srečno zadnjo uro in de pod
njenim varstvam večno življenje dosežem;
po Jezusu Kristusu, Gospodu našim.
Amen.

Pri žegnu.

O preljubeznjivi Bog! žegnaj me v
v sih zadevah mojiga življenja, kakor si

žegnal Mater svojiga Božjiga Sina v nje¬
nim terpljenji, de se je v vsih svojih bo¬
lečinah in britkostih vsa tvoji sv, volji
vdala. V imenu Boga Očeta in Sina in
8v. Duha. Amen.

Zalivala.

O Jezus Kristus, moj Odrešenik! z
ginjenim sercem te zahvalim za tvojo
britko smert na križi, ktere spomin je bil
zdaj na altarji ponovljen. Med to Božjo
daritevjo tvoje smerti sim s skesanim ser¬
cem molil, in imam zdaj žegen nebeški v
svojim serci. O Jezus, daj mi moč, de
tega draziga zaklada z novimi grehi ne
zgubim.

Tudi tvojih britkost, o žalostna Mati
Jezusova! sim se sočutno spomnil. Jo -
kaje si stala pod križem, in vsaki zdihljej,
vsaka beseda tvojiga umirajočiga Sina
je šla kakor meč skoz tvoje ljubijoče ma¬
terno serce! O prežalostna Mati, kdo bi
se ne jokal pri spominu tvojih britkost
Vidila si ga kervaveti, slišala ga klicati:
„Oče, zakaj si me zapustil ?“ Vidila si
ga brez vsiga polajšanja v strašnim ter-
pljenji dokončati veliko delo. Več si t'
terpela, kakor vsi njegovi žalostni pn-

493

jatli, ker bolj si ga ljubila. O žalostna
Mati! bodi mi vedno dobra Mati, skerbi
za me v mojim življenji, in kadar bom
nekdaj v smertnik težavah od vsih zapu-
sen, takrat se spomni te ure, ponovljene
svete daritve, spomni se moje ljubezni, s
ktero te ljubim, in bodi moja tolažnica,
moja priprošnjica pri Jezusu Kristusu,
tvojim Sinu, našim Gospodu. Amen.

O Marija! požegnaj nas s svojim
detetam Jezusam Kristusam, vsiga hudiga
nas obvaruj — nagle, neprevidene smerti
— smertniga greha! — (Mešeno bodi to
sveto sladko Ime: Jezus, Marija in

sv. Jožef!  Češe na bodi vsa nebeška
družba, zdaj in na vse večne čase! Amen.

Po svojim devištvu in čistim spočetji,
o Devica! očisti naše duše, nase serca!

494

Priprava.

Sv. pokora očisti naše serce, nam grehe
odpusti, nam pomoč zadobi, de skušnjave lože
premagamo. Zvoli si torej, ljuba duša! dušniga
pastirja, kterimu se vselej spoveduj, kteriga v
vsih imenitnih rečeh za svet poprašuj, in kterimu
moraš vsa pokorna biti, zlasti kar tvojo vest za¬
deva. Kdor spovednika sluša, njemu se ni treba
bati, de bi se motil. „Kdor vas posluša,
mene posluša,* 1  pravi Jezus. (Luk. 10, 16.)
Glas spovednikov naj ti bo glas Božji.

Preden pa k spovedi gremo, moramo prositi
Boga, de bi nas razsvetlil, de spoznamo vse stor¬
jene grehe, in de bi nam gnado resničniga kesanja
in terdniga sklepa našiga poboljšanja dodelil.
Zlasti se moramo priporočiti Materi Božji, de bi
nam sprosila pravo žalost čez vse naše grehe.

Ker je po nezmotljivim nauku sv. katoliške
cerkve zakrament sv. pokore edini  pripomoček,
odpušenje po svetim kerstu storjenih grehov za-
dobiti, kako skerbno pač, o keršanška duša! se
moramo pripravljati, de ta sveti zakrament vselej
s spodobno pripravo in vredno prejmemo.

495

Molitev pred spovedjo.

Za potrebno pripravo.

O sveti Bog! ki si vselej pripravljen,
grešnika sprejeti, mu grehe odpustiti; ozri
se milostljivo na mojo revno dušo, ktera
gre k tebi nazaj, in se hoče v vodi ker-
šanske pokore vsih svojih grehov očistiti,
Dodeli mi torej, o predobrotljivi Oče, k
temu potrebno pripravo; razsvetli moj um,
de spoznam vse svoje grehe, omeči moje
terdo serce, de jih prav obžalujem in pa
sovražim; vodi moj jezik, de se vsih gre¬
hov čisto spovem in odpušenje zadobim.

Prošnja k sv. Dohu za spoznanje grehov.

O vseti Duh! ti večna luč Božja;
razsvetli moj um in stoj mi na strani, de
vse svoje grehe spoznam in natanko pre¬
gledam, kakor jih bom spoznal po smerti
pred tvojim sodnjim štolam. Daj, de
pregledam, karkoli sim hudiga storil, ali
dobriga opustil; kolikrat in kako močno
sim se v tvoji sv. službi pregrešil, ko-
hkrat in kako zelo sim svojiga bližnjiga
razžalil; kar sim se zoper samiga sebe in
zoper dolžnosti svojiga stanii pregrešil.

Ne pripusti, o Bog resnice! de bi

496

me moja lastna ljubezen oslepila ali go¬
ljufala! odpri mi oči mojiga uma, de sam
sebe prav spoznam, in karkoli je treba,
se tudi spovedniku razodenem.

(Sprašuj svojo vest čez vse storjene grehe, po njih
številu iu okolišinah. Tudi njih začetek preiši iu razo¬
deni. In akoravno je popolnama potrebno le smertnili gre¬
hov se obtožiti in zlasti teh se spraševati, je vendar zares
koristno, tudi odpustljivih se spovedati, celo vsili druzih
skušnjav.) — Potem moli kesanje:

O moj Bog! vsi moji storjeni grehi
so mi iz serca žal, ker sim ž  njimi tebe,
svojiga preljubeznjiviga Boga, neskončno
svetost in dobroto, ki te iz serca ljubim,
razžalil. Terdno sklenem s tvojo gnado
svoje življenje poboljšati, in raji vse, še
celo smert preterpeti, kakor tebe, svo¬
jiga Boga, neskončno svetost in dobroto,
še kdaj s kakim greham razžaliti. Daj
mi gnado, ta svoj sklep spolniti. Prosim
te po neskončnim zasluženji tvojiga Bož-
jiga Sina, našiga Gospoda in Zveličarja
Jezusa Kristusa. Amen.

Predobrotljivi Bog! pač me je lahko !
sram, de sim po tolikratnim zaterdovanji)
po tolikratnih obljubah vender spet tolikrat
in tako brez skerbi v svoje poprejšnje
pregrehe nazaj zabredel, in sim vpričo
tebe zavoljo puhliga veselja tvoje sv.
zapovedi prelomil, celo tvojo dobroto

497

>- zaničeval, tebe, o usmiljeni Oče! vedno
h  bolj in bolj žalil. Oh, Gospod! nikar me
i) ne tepi s svojim pravičnim serdam, in ne
pogubi me v svoji neskončni svetosti!

Ozri se milostljivo na moje poterto in
- skesano serce, ktero britko obžaluje vse
’ storjene grehe, ne toliko zavoljo zasluženih
kazen, temuč, ker si bil ti, o večna do¬
brota in preljubeznjivi moj Oče! ž njimi
1  razžaljen.

0 ti Bog vse dobrote; k tebi zdi¬
hujem! milosti, gnade, usmiljenja te pro¬
sim za vse hudo, karkoli sim storil, ali
so drugi zavoljo mene storili; za vse do¬
bro, karkoli sim opustil ali slabo opravil;
za vse grehe, ktere vem ali jih ne vem,
ktere vse v britkosti obžalujem, iz serca
sovražim, na vekomaj zaveržem. Oh, de
hi jih zamogel z obilnimi solzami objoko¬
vati, s svojo kervijo oprati, s svojo smertjo
v  nič spremeniti.

0 Jezus! ki si na Oljski gori moje
grehe s kervavimi solzami objokoval, oh.
spusti v moje serce le edino kapljico tistiga
britkiga morja, v ktero je bilo takrat po¬
greznjeno tvoje sladko serce, de moje
storjene hudobije tudi mene užalijo do
stnerti, kakor so tebe.

498

Terdni sklep.

Predobrotljivi Bog! umreti bi bil imel
pred, kakor sim kdaj tebe razžalil, ker
je pa storjeno, in to storjeno ni ved v
moji moči, hočem vsaj za naprej tako de¬
lati, de te s pomočjo tvoje gnade nikdar
več ne razžalim, in se ne le vsiga greha,
ampak tudi vsake priložnosti vgrehskerbno
ogibam, zlasti pa tiste, v ktere sim po
stari navadi in spačenim nagnjenji že to-
likrat padel.

Zato hočem z vso resnobo poprijeti se
vsih potrebnih pripomočkov in delati ž njimi,
ktere mi boš pokazal po svojim mašniku,
kteri namesto tebe tu sedi, in skoz čigar
usta mi hočeš ti sam govoriti, me opra¬
ševati, me učiti in svariti. Vse, karkoli
mu bom govoril in obljubil, naj bo tudi
tebi govorjeno in obljubljeno.

Upanje v Božjo milost.

Spoznam, o usmiljeni Oče! kako zelo
sim se pregrešil, in kaj bi se mogel bab
od tvoje pravične jeze; pa terdno upam
v tvojo veliko milost, de mi boš odpustu
zavoljo neskončniga zasluženja Jezusa
Kristusa, ki se je daroval za me uboziga
grešnika. S tem zaupanjem se hočem

499

svojih grehov odkritoserčno spovedati, po¬
nižno vse spoznati, v tolaživnim upanji,
de boš tudi tam v nebesih to sodbo po-
terdil, ktero bo tu na zemlji tvoj mašnik
izrekel nad menoj.

Prošnja do Marije in do angelja varlia.

Sveta Devica, Mati vsih gnad, pri-
bežališe grešnikov! prosi za me to uro,
de vredno opravim to sveto spoved in de
dobim odpušanje svojih grehov, in gnado,
prav poboljšati svoje življenje. Tudi ti
mi stoj na strani, o moj sv. angelj in
ljubi varh moje uboge duše! ti veš vse,
kolikrat sim se pregrešil, pomagaj mi, de
spet vstanem, in nikdar več ne grešim.

(Pojdi zdaj k spovednici s spodobnim spoštovanjem
ln  s pravo ponižnostjo. Obnašaj se, kakor ubogi grešnik
P ro< t sodnikam, Kdor je pekel zaslužil in gnado Božjo
zgubil, se ne more nikoli zadosti ponižati. Spovej se
svojih grehov odkritoserčno. — Prosim te, o moj kristjan,
za  Božjo voljo in pri zveličanji tvoje duše, prosim te, oh,
zamolči nikoli nikdar pri spovedi nobeniga greha iz
P r ®grešne sramožljivosti! Želi pa, de bi spovednik tvoj
uušni stan tako spoznal, kakor ga sam vsigavedni Bog
pozna in vidi. O koliko razžaljenja preljubeznjiviga ne-
boskiga Očeta, pa tudi koliko 'britkih in nepokojnih ur
"° 3  tako odvernil!! — Prosi tudi svojiga spovednika,

na .i ti močne pripomočke v tvoje poboljsanje pokaže in

naznani.)

500

Molitve po spovedi.

Zahvala in ponavljanje sklepa.

O moj preljubeznjivi Jezus! koliko
hvalo sim ti dolžan! Upam, de si mi
zavoljo zasluženja svoje drage kervi od¬
pustil vse moje grehe. Iz vsiga serca
se ti zahvalim za to, in hrepenim in že¬
lim tam v nebesih za to vso večnost tvoje
usmiljenje hvaliti. Dozdaj, o moj Bog!
sim te velikrat bil zgubil; pa za naprej
te nikakor več nočem zgubiti; spreober-
niti hočem svoje življenje; sej ti zaslužiš
vso mojo ljubezen, resnično te hočem
ljubiti, nikoli več od tebe ne ločiti se:
obljubil sim ti, raji umreti, kakor te še
kdaj razžaliti; svojo obljubo zdaj ponovim
in spolniti jo želim.

Obljubim ti, vsake priložnosti v greh
se varovati, in zato hočem na tanko spol-
novati, kar mi je tvoj namestnik nasve;
toval, de več ne grešim. Pa ti, o moj
Bog! poznaš mojo slabost; dodeli mi gna-
do, de ti od zdaj za naprej zvest osta¬
nem do smerti, in pomagaj mi, kadar
pride skušnjava, de išem pri tebi pomoč 1 -
Pomagaj mi, o Marija! ti si Mati stano-


501

vitnosti; za Bogam stavim na te vse za¬
upanje svoje!

(Zdaj moli naloženo pokoro, kakor de bi jo zadnji¬
krat v svojim življenji molil.)

)

j Darovanje pokore.

Sprejmi, o Bog! milostljivo mojo po-
i koro, ktero sim zdaj opravil. Zedinim to
• malo pokoro z neskončnim zasluženjem Je-
! zusa Kristusa in z njegovo za me pre-
! lito sv. kervijo. Zavoljo Jezusoviga ter-
i pljenja, kervi in ran upam, de sim svo¬
jin grehov ves opran, karkoli sim jih sto¬
ril v svojim življenji, ter vse še enkrat
serčno obžalujem, in se jih kesam. Kar
mi k popolnamosti kesanja, spovedi in
sklepa še manjka, to naj nadomesti ljubezni
polno Božje serce Jezusa Kristusa, Čigar
usmiljenje je brez konca! Amen.

502

V.

Priprava.

iie je večkratno in vredno Obhajilo (vredno, ko¬
likor je človeški slabosti mogoče) po želji Jezusa Kri¬
stusa in po želji sv. katoliške cerkve, to je gotovo; ven-
der, ti keršanska duša! pristopaj k mizi Gospodovi le po
svetu in s privoljenjem svojiga dušniga vodnika.

Zastran vrednosti pa uče cerkveni učeniki s sv.
Frančiškam Salezijem tole: 1. Kdor se smertnih grehov

obvaruje, in tudi prostovoljniga nagnjenja do odpustljivih
grehov nima, sme vsaki teden pristopiti k sv. Obhajilu.
2. Kdor si resnobno prizadeva, vsih prostovoljnih malih
grehov se ogibati, sme večkrat pristopiti, ko bi tudi vča¬
sih iz slabosti padel. 3. Kdor svoje hudobne nagnjenja
in strasti večidel premaga, in ima veliko hrepenenje po
sv. Obhajilu, sme vsaki dan pristopiti. — Vselej pa le
po svetu in s privoljenjem svojiga spovednika.

Duhovno Obhajilo pa je vselej pripušeno, ne le pri
sv. maši, ampak prav dobro in koristno je, večkrat na
dan se Bpomniti svojiga v nar svetejšim zakramentu Keš-
njiga Telesa pričujočiga Zveličarja, ali zjutraj, opoldne in
zvečer se oberniti proti cerkvi, kjer je ljubljenec tvoje
duše shranjen, in vselej serčno hrepenenje po njem obu-

503

diti te r se tako po duhovi o ž njim skleniti. Zlasti se
lahko to zgodi pri obiskanji sv. Rešnjiga Telesa.

Ki nobeniga boljšiga pripomočka, grehov se zne¬
biti. in v ljubezni Božji se uterditi, kakor je sv. Obhajilo.
Pa od kod je to, de nektere duše pri večkratnih Obhajilih
vender le v stari mlačnosti ostanejo in zmirej v starih pre¬
grehah živijo? Vzrok tega je, ker se premalo skerbno
pripravljajo. K dobri pripravi pa je dvojniga treba:

1.  Moraš svoje serce očistiti vsih nagnjenj, ktere
se ustavljajo Božji ljubezni. Tvoje serce mora biti
prazno posvetne ljubezni.

2. Moraš veliko hrepenenje imeti. Boga ljubiti,
tvoje serce mora biti polno Božje ljubezni.

Pervi namen, kadar pristopimo k angeljski mizi,
mora biti, de bi rastli v ljubezni Božji. ,,Le iz ljubezni
moramo Boga prejemati, ker iz gole ljubezni se je on
ljudem daroval.“ Zato moli naslednje molitve z zbrano
pobožnostjo.

Prod sv. Obliajilam.

Vera.

Moj Bog! verujem v tebe praviga
živiga Boga, ediniga v natori in trojniga
v peršonah: Očeta, Sina in sv. Duha;

verujem, de je Sin Božji, druga peršona
v sveti Trojici, za nas Človek postal,
terpel in umeri; de je tretji dan od
smerti vstal, in de po svojim vnebo¬
hodu sedi na desnici Boga Očeta in bo
prišel sodit žive in mertve; včrujem, de
je Jezus Kristus svete zakramente po¬
stavil, de nobeden brez vere in kersta,
in potem, kadar v greh pade, brez pokore

604

zveličan ne bo; verujem, de je gnadak
Božja vsim potrebna ; včrujem tudi, de ti
moj Bog, vse dobro z dobrim, vse hudo
s hudim plačuješ, de nam naše zasluženje
samo skoz tvoje pomaga; včrujem zad¬
njič tudi vse, kar si ti po svoji katoliškii
cerkvi zapovedal verovati, in de zunaj!
nje nobeden zveličan ne bo. Vse to pa (
zato verujem, ker si ti to razodel, kteri,;
si večna modrost in resnica. V ti in za to j
katoliško vero želim živeti in umreti. 0
moj Bog, poterdi me s svojo gnado v ti
sveti veri! .

Upanje.

Moj Bog! terdno upam po zaslu-
ženji, rerpljenji in smerti svojiga Go¬
spoda in Zveličarja Jezusa Kristusa za-
dobiti odpušenje vsih svojih grehov; za¬
upam s tvojo gnado in pomočjo, tvojo
voljo dopolniti, greha se varovati, in tako
večno veselje in zveličanje doseči. 1°
vse to upam zato, ker si ti, moj Bog!
to obljubil, ker si vsigamogočen, neskon¬
čno dober in zvest v svojih obljubah, kteri
ne moreš ne goljufati in ne goljufan biti-
Moj Bog in Gospod! stori še večji to
moje upanje!

505

Ljubezen.

Ljubim tebe, moj Bog! iz celiga
serca in čez vse, ker si ti sam v sebi
nar vekši, vse ljubezni in časti vredna do¬
brota in lepota. Iz te ljubezni proti tebi
je meni močno žal zavoljo vsih grehov
mojiga celiga življenja, ker sim s taistimi
tebe, svojiga Boga, razžalil: in sklenem,
od zdaj na dalje, tebe, svojiga Boga,
nikoli več ne razžaliti, tebi samimu želim
služiti, tebi v vsih rečeh dopasti; svojiga
bližnjiga hočem zavoljo tebe, kakor sam
sebe ljubiti, in tako želim v ti ljubezni ži¬
veti in umreti. O Bog! užgi v meni ogenj
svoje ljubezni, de bom v svojim serci go¬
rečo ljubezen proti tvoji dobroti vedno
obranih Amen.

Posebna molitev k Jezusu.

Pred sv. Obhajilam.

O moj ljubi Jezus, pravi Sin Božji!
ki si iz ljubezni do mene na križi v morji
bolečin in zaničevanja umeri, terdno ve¬
rujem, de si v nar svetejšim zakramentu
Rešnjiga Telesa pričujoč; pripravljen sim
za to sveto vero dati svoje življenje.

Get zemani. 22

506

O moj ljubeznjivi Zveličar! upam od
tvoje dobrote, de boš, zavoljo zasluže-
nja svoje za m4 prelite kervi, že to ju¬
tro, ko hočeš k meni priti, moje serce s
svojo sv. ljubeznijo užgal in mi vse tiste
gnade dodelil, kterih mi je treba, de tebi-'
zvest in stanoviten ostanem do konca svo-
jiga življenja.

O moj Bog! edini in resnični ljubi
moje duše! kaj si še več hotel storiti, de
bi me nagnil k svoji ljubezni ? O moj Je¬
zus ! ni ti bilo zadosti, de si umeri za
mč: ta sv. -Zakrament si še hotel posta¬
viti , v jed si se mi hotel dati, de bi se
ves in ves meni daroval, de bi se zedinil
popolnonna z menoj, revno in nehvaležno
stvarjo. Še sam me vabiš, de bi te spre-

sklenil s teboj. O neskončna ljuuezcu-
Bog sam se hoče meni ves in ves daro¬
vati! O moj Bog! o ljubeznjiva, neskon¬
čna dobrota, ki neskončno ljubezen zaslu- ,
žiš! ljubim te čez vse, ljubim te iz ce-
liga svojiga serca, ljubim te bolj, kakor
sebe, ljubim te bolj, kakor svoje živ¬
ljenje ; jest te ljubim, ker ljubljen biti
hočeš, te ljubim, ker ljubljen biti zaslu¬
žiš , te ljubim, de bi le tebi dopadel;
te ljubim, ker toliko hrepeniš po moji

jel; nič bolj ne želiš, kakor

507

ljubezni. Zapustite me torej vse posvetne
želje, vse pozemeljske nagnenja! tebi, o
moj Jezus! tebi, moja nar večji dobrota,
moje vse! tebi samimu hočem dati vso
svojo ljubezen. Ti se hočeš dans meni
vsiga in popolnama darovati; tudi jest se
tebi vsiga in popolnama darujem. Daj,
de te res ljubim; lej! nič druziga nočem,
kakor le tebe samiga; nič druziga ne že¬
lim, kakor le to, kar tebi dopade, kakor
le tebe samiga. Ljubim te, moj Zveli¬
čar! tvojo slabo ljubezen zedinim s tisto
ljubeznijo, ktero imajo vsi angelji in svet¬
niki do tebe, s ktero te Marija, tvoja
Božja Mati, s ktero te večni Oče sam
ljubi. O de bi te od vsih ljubljeniga vi-
dil! O de bi mogel storiti, de bi te vsi
ljudje ljubili, de bi te tako ljubili, kakor
ljubljen biti zaslužiš.

Lej, moj Jezus! tebi se bližam, de
bi se s tvojim mešam nahranil. Pa, oh,
uaoj Bog! kdo sim jest, in kdo si ti? Ti
si Bog neskončne dobrote in jest, jest sim
ubogi červ, ki sim obložen s tolikimi pre¬
grehami , s kterimi sim te, oh! tolikrat
°dgnal iz svojiga serca. O moj Bog! jest
uisim vreden , biti v tvoji pričujočnosti;
jest zaslužim zaveržen biti od tebe in celo
večnost v peklu se pokoriti. Pa ti, o moj

' 22  *

$08

Bog! ker si neskončna dobrota, me k sebi
zdaj kličeš, de bi te sprejel v svoje serce,
Lej, jest se ti bližam, bližam se ves poni¬
žan in potert, zavoljo velikih razžaljenj,
s kterimi sim te žalil, pa vender pok
zaupanja v tvojo milost, v tvojo lju-“
bežen. Oh, kako mi je žal, moj prelju-
beznjivi Zveličar! de sim te že tolikrat
razžalil! Ti si cehi svoje življenje hotel
dati za me, jest pa sim tolikrat tvojo
gnado , tvojo ljubezen zavergel, za pra¬
zen nič te zapustil. Obžalujem zdaj,;
bolj kakor vse drugo hudo, vse razžalje-
nja, ktere sim tebi storil, vse, male k
velike , ker sim ž njimi tebe , neskončno
dobroto , razžalil; sovražim jih iz vsiga
serca. Upam, de si mi že vse odpustil;
če pa ne, o Jezus! mi odpusti zdaj, pre¬
den te prejmem v svoje serce. Ker hočeš
zdaj stanovati v mojim serci, te pro¬
sim, sprejmi me še popred milostljivo v
svoji gnadi!

Pridi, o moj Jezus! pridi v moje
serce, ki po tebi hrepeni. O moja edinai
moja neskončna dobrota! moje življenje,
moja ljubezen, moje vse! rad bi te dans
prejel s tisto ljubeznijo, s ktero te pre¬
jemajo tiste duše, ki te nar bolj ljubijo!
rad bi te prejel, kakor tvoja lastna Mati

509

Marija; to svoje današnje Obhajilo zedinim
ž njihovimi Obhajili.

O preblažena Devica, ljuba moja Mati
Marija! daj mi ti sama dans svojiga lju-
biga Sina; lej! iz tvojih rok ga sprejeti
želim. Povej mu ti, de sim jest tvoj
služabnik, in on me bode, kadar bo k
meni prišel, dans s toliko večji ljubeznijo
pritisnil na svoje serce.

Zdihljej k Jezusu

Se odperle so nebesa,

Lej! že Kralj nebeški gre;

Duša, vzdigni se ’z telesa
In nasiti si želje!

Truma angeljev se zbira
Tam na altarji, moli ga;

Tam studenec gnad izvira,

Lej tam svoj’ga Ljubiga!

Oh, ne čakaj, Jezus mili!

Pridi, pridi, ljubi moj !

Prosim, naglo se usmili
Mene — skleni se z menoj! —

Res, Gospod! de nisim vreden,

De pod mojo streho greš;

Kak pa tebe sim potreben,^

To nar bolj le sam ti veš.

510

Sej ne moreni več živeti,

Če ne prideš, o Gospod!

Tebe serčno čem objeti;

Jest popred ne grem od tod,
Torej, Jezus ljubeznjivi!

Pridi in nasiti me,

De v ljubezni nevgasljivi
Večno s tabo sklenem se! Amen,

Po sv. Obhajilu.

(čas po sv. Obhajilu je tisti dragi čas, v kteriffl
so nebeški zakladi odperti; zakaj molitve, ki se opravljajo
v času, kadar je Jezus tako na tanko z našo dušo skle¬
njen, imajo veliko več zasluženja in moči, kakor molitve
drugi čas opravljene. Sv. Terezija pravi, de se takrat
Gospod na milostni sedež v naši duši usede ia nam kliče:
„Prosi me, duša moja! karkoli le hočeš; le, de bi ti do¬
brote skazoval, sim k tebi prišel?" O koliko posebnih
gnad so prejeli tisti, v ki so se po sv. Obhajilu skerbno
z Jezusam radovali! Častiti Oče A vila je po sv. Obhajilu
vselej po dve uri v molitvi ostal. Sv. Alojzi je po sv,
Obhajilu tri dni Jezusa hvalil za prejete gnade. Obudimo
naslednje izročeDja pobožno, in bodimo ves dan zedinjeni
z Jezusam, kteriga smo v jutro prejeli v svoje serce.)

Izročenje Jezusu.

Dobil sim njega, kteriga ljubi moja
duša; nočem ga nikoli več zapustiti. Tebe,
o moj Jezus! objamem; moj si ti, nad
kterim se raduje moje serce. Imam tebe,
zaklad mojiga serca, in v tebi imam vse.
Oh, pripusti, prosim te, pripusti vender,

511

de moja duša občuti moč tvoje pričujoč-
nosti! naj okusi, kako si sladak, o Go¬
spod! de od ljubezni do tebe prevzeta
nič druziga ne išče, kakor le tebe; nič
druziga ne ljubi, kakor le tebe. Ti si
moj Kralj; oh, ne pozabi moje revšine,
mojiga uboštva! Ti si moj sodnik; pozabi
moje grehe, in usmili se me! Ti si moj
zdravnik, ozdravi vse moje slabosti! Tisi
Ljubi moje duše; zaveži me seboj na
večno. Ti si moj voditelj, moja bramba;
postavi me na svojo stran; potem naj se
vojskuje z menoj kdorkoli hoče. Ti si
se za m6 daroval, tudi jest hočem biti
tebi v dar. Ti si moj Odrešenik; reši
mojo dušo vsih sovražnikov njenih in po¬
sveti me! Ti si moj Bog, moje vse; kaj
hočem v nebesih, kaj tu na zemlji, kakor
le tebe, o Bog mojiga serca! Ti, o Bog,
si moj delež na vekomaj! Amen.

Zdihljej k Jezusu.

\

Zdaj, o duša moja, pevaj!
Jezus tvoj
Je s teboj;

Zdaj zročuj,

Zdaj zdihuj,

In v ljubezni se ogrevaj!

512

Zdaj vesela glas zaženi:

Jezus moj!

Res si moj!

In kot zdaj
Vekomaj —

Prosim — moraš biti v meni!

In tak dolgo bom prosila:
Jezus moj!

Bod’ z menoj!

De s teboj,

Ljubi moj!

Po nebesih bom hodila.

Zahvala in prošnja.

Lej, o moj Jezus! že si k meni pri¬
žel, že si v mojim serci, že si ves moje
posestvo! Pozdravim te, o moj ljubez-
njivi Zveličar! molim te; pred teboj se
veržem na kolena; objamem te, na
svoje serce pritisnem, zahvalim se ti, de
si hotel v moje revno serce priti. O Ma¬
rija, o vi moji sv. priprožnjiki, moj sv.
angelj varh, hvalite Jezusa namesto mene!
Ker si me, o nebeški kralj! tako ljubez-
njivo hotel obiskati, ti darujem svojo
voljo, svojo prostost, vsiga samiga sebe.
Ti si se meni vsiga daroval, tudi jest se
tebi vsiga darujem; za naprej nočem bih
sam svoj; ne, od dans za naprej naj bom

513

ves tvoj. Hočem in želim, de bo moja
duša vsa tvoja, de moje telo in vse moje
moči žel4 le tebi dopasti. Tebi, o moj
Jezus! posvetim vse svoje misli, želje in
nagnjenja, vse svoje življenje. Sej sim te
dosti dolgo žalil, o moj Jezus! Vse dni
svojiga prihodnjiga življenja hočem v to
oberniti, de bi te ljubil, ker si me ti
toliko ljubil.

Sprejmi, o Bog mojiga serca, sprej¬
mi dar, kteriga ti dans daruje ubogi greš¬
nik, ki nič bolj ne želi, kakor tebe ljubiti,
tebi dopasti. Stori z menoj, in delaj z
menoj, in z vsim, kar je mojiga, kakor
le tebi dopade. O de bi tvoja ljubezen
v mojim serci pokončala vse nagnjenja,
ki niso tebi dopadljive, de bi le tvoj bil,
za te živel, tebi dopadel!

Ne prosim te, o Jezus! za dobrote
tega sveta; prosim te le. dodeli mi po
zasluženji svojiga terpljenja vedno žalost
cez moje grehe. Razsvetli me, de spo¬
znam nečimernost tega sveta, de spoznam,
kako zelo ti zaslužiš ljubljen biti od nas
v sih. Daj, de se odtergam vsiga poze-
^eljskiga in naveži me na svojo sveto
ljubezen, de od dans za naprej nič dru-
z lga nočem in ne želim, kakor le to, kar

22 "

514

ti hočeš in želiš. Daj mi poterpežljivost
in vdanost, kadar bom reven in bolan, ali
kadar se mi kaj prigodi, kar moji lastni
ljubezni ne dopade. Dodeli, de bom ves
krotak proti tistim, ki me žalijo ali zani¬
čujejo. Daj mi srečno smert, daj mi svojo
sveto ljubezen. Pred vsim pa te prosim,
dodeli mi stanovitnost v tvoji gnadi noter
do smerti. Ne pripusti, de bi se še kdaj
ločil od tebe. O moj presladki Jezus!
dodeli mi tudi gnado, de se v vsih skuš¬
njavah in nevarnostih^ k tebi zatečem, in
tebe pomoči prosim. Še enkrat te prosim
za gnado stanovitnosti. —

O večni Oče! tvoj ljubi Sin Jezus
mi je obljubil, de mi ti vse dati hočeš,
karkoli te bom v njegovim imenu prosil:
„Resnično, resnično vam povem: Ako bote
Očeta kaj prosili v mojim imenu, vam bo
dal.“ (Jan. 16, 23.) V imenu in po za-
služenji tvojiga ljubiga Sina te torej pro¬
sim tvoje ljubezni in vedne stanovitnosti,
da te bom kdaj tam v nebesih ljubil na
vso moč, iu bom vso večnost hvaliti za-
mogel tvoje neskončno usmiljenje, tam,
kjer bom gotov, de se ne bom nikoli več
ločil od tebe.

O preblažena Devica Marija, upanje
moje! zadobi mi to gnado, za ktero te

515

prosim; daj, de te serčno ljubim, tebe,
svojo mogočno kraljico, in de se v vsih
svojih potrebah tebi izročujem. Amen.

Molitev za sv. odpustike.

Lej, o dobrotljivi in presladki Jezus !
pred tvojim obličjem se veržem na svoje
kolena, ter te serčno prosim in milo zdi¬
hujem, vtisni globoko v moje serce žive
občutljeje vere, upanja in ljubezni, z res¬
nično žalostjo čez moje grehe in terdnim
sklepam poboljšati se. Ko z živim ob-
Čutljejem in veliko bolečino tvoje petere
sv. rane premišljujem, in v svojim serci
prevdarjam, se spomnim tistih besedi, ki
so tekle iz posvečenih ust kraljeviga pre¬
roka Davida: „Prebodli so moje roke in
noge in šteli so moje kosti.“

(Kdor po vredni prejemi sv. pokore in sv. Obhajila
to molitev pobožno in skesano pred britko martro moli,
zadobi popolnama odpustek, ki se zamore tudi dušam v
vicah darovati. Pap. Klemen VIII., Leo XII. 1825.)

Prošnja za sv. čednosti.

Moj Gospod in moj Bog! prosim te
po zasluženji Jezusa Kristusa, razsvetli
me, de spoznam, kako nečimerno je vse
na tem svetu, in de tu ni druziga dobri-
ga, kakor ljubiti le tebe, o nar večji,

516

o neskončna dobrota; Daj mi spoznati
svojo nevrednost in zapopasti, kako ti za¬
služiš biti ljubljen od vsih, zlasti od mene
zavoljo ljubezni, s ktero si me ti popred
ljubil. Dodeli mi sv. ponižnost, de bom
vesel, kadar bom zaničevan. Dodeli mi
veliko žalost čez moje grehe in serčno
ljubezen do sv. zatajevanja, de se ustav¬
ljam svojim strastim in strahujem svoje
nepokorne počutke. Dodeli mi pravo lju¬
bezen do pokoršine do svojih predpostav¬
ljenih, in pa gnado, de vse storim le zato,
de bi tebi dopadel. Dodeli mi sveto či¬
stost telesa in duše, in de se odtergam
vsiga, kar me k tebi ne pripelja. Daj
mi veliko zaupanje na terpljenje Kristu¬
sovo in na priprošnjo preblažene Device
Marije. Daj mi veliko ljubezen do tebe
in popolnama vdanost v tvojo sv. voljo.

Priporočim ti, o moj Bog! uboge
duše v vicah, svoje žlahtnike, dobrotnike
in prijatle in vse, kteri so me kdaj raz¬
žalili ali mi kdaj kake britkosti storili;
prosim te, napolni jih s svojo gnado.
Poslednjič ti priporočim vse nevernike,
krivoverce in vse grešnike, zlasti terdo-
vratne. Daj, o moj Bog! ker neskončno
ljubezen zaslužiš, daj, de te vsi spoznajo
in ljubijo, zlasti mi dodeli, de te jest

ljubim, ki sim bil bolj nehvaležen, kakor
drugi. Sej sim te dosti dolgo že žalil:
stori, de te ljubim , in skoz vso večnost
tvoje usmiljenje hvalim. Presveta Devica
Marija! prosi za me. Amen.

Duhovno Obhajilo.

(Duhovno Obhajilo je po besedah sv. Tomaža
Akvina, posebniga častivca nar svetejšiga Zakramenta,
serifno hrepenenje, Jezusa v zakramentu sv. Kešnjiga
Telesa prejeti v ljubeznjivim v  objemanji njega, kakor
de bi ga v resnici prejel. „Če hočete po duhovno se
obhajati, pravi sv. Terezija, se morate v duhu ravno tako
zbrati, kakor de bi sv. Telo našiga Gospoda v resnici
prejeli . 14  Duhovno Obhajilo je posebno močan pripomoček,
Jezusa pri sv. Obhajilu z več pridam prejemati; zato so
svetniki tolikrat na dan se po duhovno obhajali in to več¬
kratno duhovno Obhajilo vsim pravovernim zlasti pri sv.
Maši priporo čevali.)

Zdihljej pri duhovnim Obhajilu.

Moj Jezus, terdno verujem, de si v
presvetim Zakramentu resnično pričujoč.
Ljubim te čez vse, želim te v svoje
serce prejeti. Ker mi pa zdaj ni pripu-
šeno, te v nar svetejšim Zakramentu
resnično prejeti, pridi vsaj s svojo gnado
s svojo ljubeznijo v moje serce! Ob¬
jamem te, zedinim se s teboj, kakor de
bi bil resnično prišel v moje serce. Oh,
n e pripusti, de bi se še kdaj ločil od
tebe.

518

Krajši zdihljaj za duhovno Obhajilo, ki se lahko
vsako uro ponovi, ali pa šc večkrat:

Verujem, o Jezus! de si v zakra¬
mentu sv. Rešnjiga Telesa resnično pri¬
čujoč; želim s teboj se skleniti; pridi v ,
moje serce. Objamem te, oh, ne loči se i
nikdar od mene!

Duša Kristusova.

Duša Kristusova, posveti me!

Telo Kristusovo, odreši me!

Voda Kristusove rane, operi me!

Terpljenje Kristusovo, poterdi me!

O predobrotljivi Jezus, usliši me!

V svoje svete rane zakrij me !

Od tebe ločit’ se, ne pripusti mi!

V moji smerti pokliči me!

De s tvojimi svetniki hvalim te

V tvojim kraljestvu vekomaj! Amen.


519

VI.

v čast britkiga terpljenja našiga
Gospoda Jezusa Kristusa.

ife bi, o keršanska duša, ob nedeljah iu zapovedanih
praznikih, na večer, svojiga Zveličarja za njegovo britko
terpljenje še posebej zahvaliti in po svoji moči počastiti
zamogla, so ti naslednji peteri psalmi Kristusoviga ter-
pljenja iz Davidovih psalmov vzeti in tako vversteni, kakor
Jih navadno s. katoliška cerkev moli. Tudi doma zamoreš
te večernice-opravljati, ter si tako veliko zasluženja zadobiti.

stusovo od zdaj in na vekomaj ! Amen.
Predpev.  Lej, o Gospod!

Začetek.

Oče naš. Češena si Marija.

O Bog, hiti me otčt.

Gospod! teci mi pomagat.

Čast, hvala in zahvala bodi Očetu,

520

Pervi psalm (21).

Terpeči Mesija in njegovo kraljestvo.

De David v tem psalmu od Mesija govori, so tudi
že stari judje spoznali, pa tudi aposteljni so ravno
to pričali (Jan. 19, 24. Hebr. 2, 11. 12.) in tudi
Kristus sam. (Mat. 27, 46. Mar. 15, 34.)

Bog, moj Bog! ozri se na me; zakaj
si me zapustil? Vpitje mojih grehov mi
odteguje pomoč.

Moj Bog! kličem po dnevu, in me ne
uslišiš; in po noči, in mi ni v nespamet.

Ti pa prebivaš v svetišu, hvala Izra¬
elova !

V tč so upali naši očetje; upali so,
in si jih rešil.

V tč so klicali, in so bili oteti; v tč
so upali, in niso bili osramoteni.

Jez pa sim červ, in ne človek; za '
sramovanje ljudi, in izveržek izmed ljud¬
stva.

Vsi, ki me vidijo, me zasmehujejo;
z ustnicami gibljejo, in z glavo majejoj

„V Gospoda je zaupal, naj ga reši;
otmč naj ga, ker ga ljubi.“

Zakaj ti si, ki si me izlekel iz telesa,
moje upanje od pers moje matere.

521

Tebi sim bil verzen iz materniga na¬
ročja ; od materniga telesa si bil ti moj
Bog.

Ne hodi od mene; zakaj stiska je prav
blizo; ker nikogar ni, de bi pomagal.

Veliko telet me je obdalo! debeli junci
so me obsuli.

Reže v m6, ko zgrabljiv in rjoveč lev.

Ko voda sim razlit: in vse moje ko¬
sti so se razklenile. Moje serce je kakor
raztopljen vosk v mojim telesu.

Moja moč se je usušila kakor Čepina,
in moj jezik tiči na mojim nebu; in v
smertni prah si me pripeljal.

Ker veliko psdvme je obsulo; truma
hudobnih meje oblegla. Moje roke in moje
Doge so mi prebodli.

Vse moje kosti so razšteli, oni pa
so me premišljevali in gledali.

Moje oblačila so si razdelili, in za
Mojo suknjo so vadljali.

Ti pa, o Gospod! mi ne odteguj po-
> Moči; glej na mojo hranitev.

Reši meča, Bog! mojo dušo, in iz
pasje roke mojo. edino.

Otmi me iz levoviga žrela, in mene
Ponižaniga od rogov enorogov.

Oznanoval bom tvoje ime svojim bra-
tani, v sredi zbora te bom hvalil.

522

Ki se bojite Gospoda, hvalite ga; ves
zarod Jakopov častite ga.

Boj se ga ves Izraelov zarod; ker ni
zavergel in ne zaničeval prošnje uboziga,
tudi ni obernil od mene svojiga obličja; in
ko sim vanj klical, me je uslišal.

Pri tebi je moja hvala v velikim zboru;
svoje obljube bom spolnoval vpričo njih,
ki se ga boj4.

Jedli bodo ubogi, in bodo nasiteni, in
hvalili bodo Gospoda, ki ga išejo; njih
serca bodo živele vekomaj.

Vse pokrajine zemlje se bodo spom¬
nile, ter se vernile k Gospodu! in vsi ro¬
dovi nevernikov bodo molili pred njega
obličjem.

Zakaj Gospodovo je kraljestvo, in on
bo gospodoval nad narodi.

Jedli bodo in molili vsi debeli zemlje ;
pred njega obličjem bodo popadali vsi,
ki pridejo na zemljo.

In moja duša bo njemu živela, in moj
zarod bo njemu služil.

Po Gospodu se bo imenoval prihodnji
zarod; in nebesa bodo oznanovale njega
pravico ljudstvu, ki bo rojeno; ktero j e
Gospod naredil.

Čast, hvala in zahvala bodi Očetu,

523

Sinn in sv. Duhu za britko terpljenje Kri¬
stusovo od zdaj in na vekomaj. Amen.

Predpev.  Lej, o Gospod! mojo nad¬
logo in britkost; zakaj sovražnik se je
vzdignil čez mA

Predpev.  V svoji britkosti.

Drugi psalm (68).

Terpcči Mesija.

David govori v Kristusovim imenu in prerokuje
Kristusovo terpljenje in zaverženje, kakor tudi že
aposteljni spričujejo.

Pomagaj mi, o Bog! ker so vode
pritekle do moje duše.

Tičim globoko v blatu, in ni najti dna;
prišel sim v globočino morja, in vihar me
je pogreznil.

Trudim se z vpitjem, moje gerlo je
zamolklo ; moje oči pešajo, ko upam v svo¬
jega Boga.

Več ko las na moji glavi jih je, ki
de sovražijo brez vzroka; močni so moji
sovražniki, ki me preganjajo krivično; kar
nisim ropal, sim potem povernil.

Bog! ti veš mojo nespamet; in moje
pregrehe ti niso prikrite.

524

Naj ne bodo osramoteni zavoljo mene,
kteri v tebe upajo, o Gospod, Gospod voj-
skinih trum! Naj ne bodo osramoteni za¬
voljo mene, kteri tebe išejo, Izraelov Bog!

Ker zavoljo tebe prenašam zasmeho¬
vanje; sramota pokriva moje obličje.

Ptuj sim postal svojim bratam; neznan
otrokam svoje matere.

Ker gorečnost za tvojo hišo me jd;
in zasramovanje njih, ki tebe zasramujejo,
na me pada.

S postani pokrivam svojo dušo, in
bilo mi je v zasmehovanje.

Naredil sim si žimnato oblačilo, in bil
sim jim v pregovor.

Zoper mč so govorili, kteri so sedeli
pri vratih; in od mene pojejo, kteri vino
pijejo.

Jez pa, Gospod! k tebi molim; čas
dopadenja je, o Bog! Po obilnosti svojiga
usmiljenja me usliši, v resnici svoje bla¬
gosti.

Potegni me iz blata, de ne obtičini;
reši me njih, ki me čertijo, in iz globokih
voda.

Naj me ne vtopi sila vode, in globo¬
čina naj me ne požre; in jama naj nad
mano ne stisne svojih ust.

Usliši me, Gospod! ker dobrotljivo j e

525

tvoje usmiljenje; in po obilnosti svojiga
usmiljenja glej v mž!

Ne obračaj svojiga obličja od svojiga
služabnika, ker sim v stiski; hitro me usliši!

Glej na mojo dušo, in reši jo; za¬
voljo mojih sovražnikov me otmi!

Znano ti je moje zasramovanje in osra-
motenje, in moja sramožljivost.

Pred tvojim obličjem so vsi, ki me
stiskajo; moje serce pričakuje zasramova¬
nja in reve. Pričakoval sim ga, de di me
miloval, pa ga ni; in de bi me tolažil, pa
ga ne najdem.

In dajejo mi želča v
žeji me napajajo s kisam

Njih miza jim bodi v zadergo, in v
povračilo, in v spotikljeji.

Njih oči naj otemnč, de ne vidijo;
njih herbet zmirej uklanjaj.

Izli na njč svojo jezo; in serd tvoje
jeze naj jih zgrabi.

Naj bo pusto njih prebivališe, in nihče
naj ne prebiva v njih šotorih.

Zakaj, kteriga si ti udaril, ga pre¬
ganjajo, in bolečinam mojih ran še pri-
devajo.

Pusti jih padati iz greha v greh, in
Daj ne pridejo v tvojo pravico.

jed, in v moji

526

Izbrišejo naj se iz bukev živih, ter
naj se ne pišejo med pravične.

Jez sim reven in terpeč; tvoja blagost,
o Bog! me bo sprejela.

Hvalil bom s petjem Božje im4; in ga
poveličeval s hvalo; in to bo Bogu bolj
dopadlo, kakor mlado tele, ki mu rastejo
regovi in parklji.

Reveži naj vidijo in naj se vesele;
išite Boga, in živela bo vaša duša; ker
Gospod usliši reveže, in ne zaničuje svojih
jetnikov.

Hvalite ga nebo in zemlja, morje in
vse, kar v njem lazi.

Ker Bog bo Sionu pomagal, in mesta
Judove se bodo stavile, in ondi bodo pre-
bivali, in v delež ga dobili.

In zarod njega služabnikov ga bo v
lasti imel; in kteri ljubijo njegovo kn4 ,
bodo v  njem prebivali.

Čast, hvala in zahvala bodi Očetu,
Sinu in sv. Duhu za britko terpljenje Kri¬
stusovo od zdaj in na vekomaj. Amen. .

Predpev.  V svoji britkosti sim klicni
Gospoda, in uslišal me je v svojim svetim
tempeljnu.

Predpev.  Svojiga obličja.

527

Tretji psalm (39).

Molitev za rešenje v raznih dušnih in telesnih
potrebah.

V tč, Gospod, zaupam, ne bom osra-
moten vekomaj; po svoji pravici me reši!

Nagni mi svoje uho, hiti me otčt!
Bodi mi Bog varh, in hiša pribežališa, de
mi pomagaš!

Zakaj ti si moja moč in moje pribe-
žalise; in zavoljo svojiga imena me boš
vodil in živil; izpeljal me boš iz te za-
derge, ki so mi jo nastavili; ker ti si moj
varh.

V tvoje roke izročim svojiga duha;
ti si me rešil, Gospod resnični Bog!

Ti sovražiš njč, ki se nečimernosti
derže zastonj; jez pa sim v Gospoda upal.

Veselil se bom in radoval nad tvojo
milostjo; zakaj ozerl si se na mojo revo,
m iz težav si rešil mojo dušo; in me nisi
dal sovražniku v roke; postavil si moje
no ge na prostoren kraj.

Usmili se me, Gospod! ker sim sti¬
skan ; pobito je od nevolje moje oko, moja
duša in moje telo.

, Zakaj moje življenje zginja v žalosti
ln  moje leta v zdihovanji. Oslabela je po
r evi moja moč, in moje kosti so pretresene.

Zavoljo vsih svojih sovražnikov sim

528

>

zelo v sramoto tudi svojim sosedam, znan-
cam pa v strah. Kteri me zunaj vidijo,! 5
bežč pred mano.

Pozabljen sim, ko mertvi, v sercu;
kakor zaveržena posoda sim, zakaj slišal;
sim zasramovanje dosterih, ki krog in krog
prebivajo. Ko so se bili zoper me sošli,
so se posvetovali, mi življenje vzeti.

Jez pa sim upal v tč, Gospod! rekel
sim: Ti si moj Bog; v tvojih rokah je moje
življenje! Iztergaj me iz roke mojih so¬
vražnikov, in njih, ki me preganjajo.

Razsvetli svoje obličje nad svojim hlap-
cam; otmi me po svojim usmiljenji.

Gospod! ne bom osramoten, ker si®
v tebe klical. Osramoteni naj bodo hudobni)
ter naj se pogreznejo v pekel.

Goljufne usta naj umolknejo, ki zoper
pravičniga krivico govorč iz napuha in
zaničevanja.

Kako obilna je tvoja sladkost, Gospod,
ki si jo prihranil njim, kteri se te bojč!
Spolnuješ jo njim, ki upajo v tč, vpričo i
človeških otrdk.

Prikrivaš jih v skrivnosti svojig®
obličja strahu ljudi. Braniš jih v svoji®
šotoru zopergovorečim jezikam.

Hvaljen bodi, Gospod, ker mi je svojo

milost čudovito razkazal v terdnim mestu-

529

Jez pa sim rekel v strahu svojiga duha:
Zaveržen sim spred tvojih oči! Zatorej si
uslišal glas moje molitve, ko sim v tebe
klical.

Ljubite Gospoda vsi njegovi sveti;
zakaj Gospod iše resnice, in obilno vračuje
njim, ki prevzetnost doprinašajo.

Junaško se deržite, in poterdi se serce
vam vsim, ki v Gospoda upate!

Čast, hvala in zahvala bodi Očetu,
Sinu in sv. Duhu za britko terpljenje Kri¬
stusovo od zdaj in na vekomaj. Amen.

Predpev.  Svojiga obličja nisim od¬
grnil od njih, ki so me zasramovali in
zapljuvali.

Predpev.  Kakor jagnje.

Geterti psalm. (139.)

Pronšja za pomoč zoper hudobne, zvite
sovražnike.

Keši me, Gospod ! hudobniga človeka,
krivičniga moža me otmi.

Oni mislijo hudo v sercu, vsaki dan
ooj napravljajo; svoje jezike brusijo kakor
kača; gadji strup je pod njih ustnicami.

Obvari me, Gospod! grešnikove roke;
r eši me krivičnih ljudi, ki mi mislijo spod¬
iti stopinje.

Getzemani. 23

530

Prevzetniki mi nastavljajo zadergo, in
vervi razpenjajo v mrežo, na potu mi po-
kladajo spotiko.

Rekel sim Gospodu: Moj Bog si ti;
usliši, Gospod, glas moje prošnje!

Gospod, Gospod, moč mojiga zveli¬
čanja! glavo mi obsenčiš ob dnevu vojske.

Ne prepusti me, Gospod! grešniku zo¬
per mojo voljo, zoper me naklepajo; ne
zapusti me, de se kje ne povikšujejo.

Poglavitno njih zvijač, prizadevanje
njih ustnic jih bo pokrilo.

Oglje.bo na nje padlo, v ogenj jih
boš vergel, v nadlogah ne bodo sterpeE

Jezičnimu človeku se ne bo dobro go¬
dilo na zemlji; krivičniga moža bo nesreča
zadela v poginu.

Spoznam, de bo Gospod pravico na¬
pravljal siromaku, in maše vanje revežem.

Venderpa bodo pravični slavili tvoje
ime; in pošteni stanovali pred tvojim oblič*
jem.

Čast, hvala in zahvala bodi Očetu (
Sinu in sv. Duhu za britko terpljenje Kri¬
stusovo od zdaj in na vekomaj. Amen.

Predpev.  Kakor jagnje bo v mesnico

Predpev.  Moje ljudstvo.

531

Peti psalm. (87.)

Molitev v britkosti in zapušenji.

Gospod, Bog mojiga zveličanja, po
dnevu kličem, in po noči vpričo tebe.

Naj pride pred tvoje obličje moja mo¬
litev; nagni svoje uho k moji prošnji!

Ker moja duša je z nadlogami na¬
polnjena, in moje življenje se peklu bliža.

Prištet sim njim, ki gredo v jamo,
enak Človeku, ki je brez pomoči.

Med mertve sim spušen, kakor pobiti,
kteri spijo v grehih, in se jih več ne
spomniš, in oni so pahnjeni iz tvoje roke.

Položili so me v nar globokejši jamo,
v temo, in v smertno senco.

Tvoj serd tiči terdo nad mano, in vse
svoje valove si nad me navlekel.

Odvernil si od mene moje znance;
imeli so me za gnusobo. Izdan sim, in ne
morem uiti.

Moje oči slabe zavoljo revšine; v
tebe kličem, o Gospod! ves dan, proti
tebi razpenjam svoje roke.

Boš mar nad mertvimi čudo delal?
a li jih bodo zdravniki obudili, de te bodo
slavili ?

Bo mar kdo v grobu pripovedoval
tvojo milost, in tvojo resnico v pogubljenji?

23 *

Se bodo mar v temnicah spoznale tvoje
čuda; in tvoja pravica v deželi pozabljivosti?

Jez pa, Gospod! v tebe kličem, in
zjutrej ti moja molitev naproti pride.

Zakaj, Gospod, zametuješ mojo mo¬
litev, in odvračaš svoje obličje od mene?

Revež sim, in v težavah od svoje
mladosti; povišan pa, sim bil ponižan in
prestrašen.

Tvoja jeza se na me obrača, in tvoji
strahovi me begajo, obdajajo me ves dan
kakor voda, obdajajo me vsi skupej.

Odpravil si od mene prijatla in bliž'
njiga.in moje znance od moje reve.

Čast, hvala in zahvala bodi Očetu,
Sinu in sv. Duhu za britko terpljenje Kri’
stusovo od zdaj in na vekomaj. Amen.

Predpev.  Moje ljudstvo ! kaj sim ti
storil ? s ččm te nadlegoval ? Povej mi.

Poglavje. (Filip. 2.)

Bratje? Kristus pa je sam sebe v nič,
storil, ko je podobo hlapca nase vzel..-
Ponižal je sam sebe in je bil pokoren d°
smerti, smerti pa na križi. Zato ga j 0
tudi Bog povišal in mu dd ime, ktero J e
čez vse imena.

Odg.  Hvala bodi Bogu!

533

Pesem

1.

K svet’mu križa pristopite,
Jezus, Bog, na njem visi!

In grenke solze točite,

Ker za nas on toljk’ terpi.
Oh, preljubeznjivo Dete
Se postavi med preklete,

Sebe v spravo z Bogam da!
Od pekla nas vse oteti,

Hoče Jezus sam umreti!

Sveti, sveti,

O presveti!

Večni Bog!

2 .

Se na križi ne pozabi
Prosit’ za sovražnike,

Še seboj v nebesa vabi
Tudi c’lo razbojnike.

Temu, kter ga zaničuje,

On dobrote povračuje.

O ljubezni polni Bog!

Daje zdravje za bolezen,

Za sovraštvo da ljubezen.

Sveti, sveti,

O presveti!

Večni Bog!

3 .

Teče potok mu kervavi
Iz obraza, rok in nog,

In v težavah zdiha, pravi,

Vpije: O moj Bog! moj Bog!
Oh, zakaj zapušaš Sina,

Ker ga tare bolečina?

Jezus, kaj za nas terpiš!
Svojo žejo vtolažiti,

Moraš želč in jesih piti!

Sveti, sveti,

O presveti!

Večni Bog!

4 .

Oslabljen od bolečine,

Živ na pol je komaj še,
Zdihne zdaj iz globočine:

Oče! spolnjeno je vse!

Nagne glavo, sam Bog večni,

De bi grešniki b’li srečni,
Sklene — dušo izroči.

Nam nebesa obderžati
Se on sam pusti zaklati.

Sveti, sveti,

O presveti!

Večni Bog!

5 .

S strašnim gromam vse nebesa,
Vidit’ njega, smert dajo;

Skale počjo od potresa.

Svetlo solnce je tamno.

Tudi grobi so odperti,

Mertvi vstajajo od smerti,

In se prikazujejo.

535

Odrešenje, kakor reka
Se iz njega ran izteka.

Sveti, sveti,

O presveti!

Večni Bog!

6 .

Zviraj Božja Kri, o zviraj!

In po meni vedno lij;

Mojo revno dušo spiraj,

Moje grehe čisto zmij!

Oh, naj kušnem rane tvoje,

Iz njih teče zdravje moje,

In tud’ tebe, o moj Bog!

Kjer si hotel smert storiti,

Tam te hočem jest moliti.

Sveti, sveti,

O presveti!

Večni Bog!

V. Bog svojimu lastnimu Sinu ni
prizanesel.

O. Ampak ga je dal za nas v smert
na križi.

Predpev.  Ob deveti uri.

Zahvalna pesem Marije Device.

(Magnificat. Luk. 1, 46.)

„Moja duša poveličuje Grospoda, in
moj duh se veseli v Bogu, mojim Zveli¬
čarji.

536

Ker se je ozerl na nizkost svoje de¬
kle ; zakaj glej! odsihmal me bodo srečno
imenovali vsi narodi.

Zakaj velike reči mi je storil on, ki
je mogočen in sveto njegovo im4.

In njegovo usmiljenje jim je od roda
da roda, kteri se njega boj4.

Moč je skazal s svojo roko, in raz¬
kropil je napuknjene v misli njih serca.

Mogočne je s sedeža vergel, in po¬
nižne povzdignil.

Lačne je z dobrim napolnil, in bogate
prazne spustil.

Sprejel je Izraela, svojiga služabnika,
in se je spomnil svojiga usmiljenja.

Kakor je obljubil našim očakam, Abra¬
hamu in njegovimu zarodu na vekomaj. 11

Čast, hvala in zahvala bodi Očetu,
Sinu in sv. Duhu za britko terpljenje Kri¬
stusovo od zdaj in na vekomaj. Amen.

Predpev.  Ob deveti uri je Jezus z
velikim glasam zavpil: ,,Moj Bog! moj

Bog! zakaj si me zapustil ? li  in je glavo
nagnil in umeri.

V. Gospod! usliši mojo molitev.

O. In moje vpitje naj k tebi pride.

537

M ® I i t  ® f.

Vsigamogočni večni Bog! ki si v
odrešenje človeškiga rodu hotel, de je tvoj
edinorojeni Sin, naš Gospod Jezus Kristus,
meso nase vzel in smert križa preterpel;
prosimo te, v ljubezni ravno tega tvojiga
Sinu, odpusti nam, v moči njegoviga brit-
kiga terpljenja in njegove drage Kervi,
vse naše grehe in ž njimi zaslužene kazni,
in vzemi nas po srečni smerti v večno živ¬
ljenje. Po ravno tistim Gospodu našim
Jezusu Kristusu, tvojim Sinu, ki s te¬
boj in sv. Duham enaki Bog živi in kraljuje
od vekomaj do vekomaj. Amen.

K žalostni Materi Božji.

Zraven križa Jezusoviga je stala Mati
njegova, in sestra njena, Marija Kleofova,
m Marija Magdalena ; in Jezus je rekel
Marii: „Žena, glej, tvoj sin!“ in učencu

Janezu: „Glej, tvoja mati!“

V. Prosi za nas, o žalostna mati!

O. De bomo deležni sadu terpljenja
tvojiga Sina.

Bog, v kteriga terpljenji je, po prero¬
kovanji Simeonovim, presladko dušo Device

23 “

538

in Matere Marije meč žalosti presunil, do¬
deli milostljivo, de, ki njene žalosti s ča¬
stitim spominam obhajamo, srečni sad tvo-
jiga terpljenja dosežemo, kteri živiš in
kraljuješ z Bogam Očetam v edinosti sv.
Duha, Bog vekomaj! Amen.

V. Gospod! usliši mojo molitev.

O. In moje vpitje naj k tebi pride.

V. Častimo Gospoda,

O. Hvalimo ga za njegove dobrote.

V. Vernih duše naj po milosti Božji
v miru počivajo.

O. Amen. v

Oče naš. Cešena si Marija.

V. Bog nam dodeli svoj mir,

O. In večno življenje. Amen.

Cešena Kraljica.

Cešena bodi Kraljica, mati milosti,
življenje, sladkost in upanje naše, bodi
Češena! K tebi vpijemo zapušeni Evini
otroci; k tebi zdihujemo žalostni in objo¬
kani v ti dolini solz. Oh, oberni tedaj
naša pomočnica! svoje milostljive oči v
nas, in pokaži nam po tem revnim življenji
Jezusa, žegnani sad svojiga telesa; o mi¬
lostljiva, o dobrotljiva, o sladka Devica
Marija!

539

V. Prosi za nas, sveta Božja porodnica!

O. De bomo vredni obljub Kristusovih.

M

Vsigamogočni, večni Bog! ki si dušo
in telo častite Device Matere Marije, de
bi vredno prebivališe tvojiga Sina biti za¬
služila s pripomočjo sv. Duha pripravil, daj,
de bomo, ki se njeniga spomina veselimo,
po njenihmilostljivih prošnjah od prihodnjih
zlegov in večni smerti rešeni. Po Kristusu
Jezusu, Gospodu našim. Amen.

V. Božja pomoč ostani vselej pri nas.

O. Amen,

H a r @ ? a a J e.

Sprejmi dopadljivo, o križani Jezus!
te svete večernice, ktere sim zdaj v čast
tvojiga britkiga terpljenja opravil. Daru¬
jem ti jih v čast tvojih sv. peterih ran,
in v serčno zahvalo za vse, kar si na duši
in na telesi za me in za vse uboge grešnike
milostno terpe!. Prosim te pa tudi po¬
nižno, dodeli bogato zasluženje svojiga brit¬
kiga terpljenja moji revni duši, in z močjo
svoje drage Kervi jo vsih grehov opčri,
de po smerti vsa čista pred tvoje Božje
obličje stopiti zamore. Amen.

540

Pobožno pozdravljenje svete rane Jezusove
strani.

(Sv. G-ere.)

O Gospod Jezus! ti sveti pelikan, ki
si nas nečiste očistil s svojo kervijo! za¬
hvalim te za presladko in prečastito rano
ljubezni, ktero si na sv. križi prejel, ka¬
dar je tvoja nepremagljiva ljubezen s svojo
ljubeznjivo psico tvojo presladko stran od-
perla in tvoje presveto serce z rano lju¬
bezni ranila. (Mešeno bodi to zveličansko
ranjenje, češena ta presladka rana, in če¬
šena presveta Kri in voda zveličanja, ki
je v očiševanje grehov iz nje tekla. S
premočnim kapam te vode, o Jezus! mene
nečistiga operi, in s to svojo kervijo me
pokropi in oživi, ter mi dodeli, de bo pri
ločenji moje duše iz tega sveta saj edina
kapljica te Božje rose moj delež, moja erb-
šina! Po svojim prebodenim sercu prebodi,
o preljubeznjivi moj Jezus! moje serce s
psico svoje ljubezni, tako silno, de nič po-
zemelskiga več sprejeti ne bo moglo, te-
muč de bo le od tvoje mogočne ljubezni
vse prevzeto in kraljevano! Amen.

541

Pobožno pozdravljenje sv. udov Jezusa
Kristusa.

(Sv. G ere.)

Bodite mi pozdravljeni o nježni udje
mojiga G-ospoda Jezusa Kristusa, ki ste
bili toliko terpinčeni za naše zveličanje!

Bodi mi pozdravljena Častita glava, za
nas s ternjem kronana in s terstam bita!

Bodi mi pozdravljeno predrago obličje,
za nas zapljuvano in s pestmi bito!

Bodite mi pozdravljene, vč premile oči
našiga Odrešenika, ki ste za nas točile
britke solzč!

Bodite mi pozdravljene svete usta in
ti preljubo gerlo, za nas z jesibam in žel-
čem napojeno !

Bodite mi pozdravljene preblage ušesa,
za nas z zaničevanjem in kletevjo razža¬
ljene !

Bodi mi pozdravljen presveti herbet,
ki si za nas bičan bil!

Bodite mi pozdravljene častitljive roke
in noge, za nas na križi razpete!

Bodite mi pozdravljene Božje persi,
za nas stepene in zbite!

Bodite mi pozdravljene vse časti vredne
kolena, zanas ranjene, v molitvi pripognjene!

542

Bodite mi pozdravljene presvete noge,
za nas z žeblji prebodene!

Bodi mi pozdravljena častita stran, za
nas s sulico vojakovo odperta!

Bodi mi pozdravljeno celo sv. Telo Je¬
zusa Kristusa. za nas na križi viseče,
ranjeno, umorjeno in pokopano.

Bodi mi pozdravljeno, o presladko
serce Jezusovo, ti zaklad presvete Tro¬
jice, za nas na križi odperto !

Bodi mi pozdravljena ti trikrat sveta
duša Jezusa Kristusa, za nas do smerti
užaljena!

Bodi mi pozdravljena ti predraga'kri,
za nas tako obilno tekoča iz Kristusovih ran!

Bodite mi pozdravljene, vč presvete
rane našiga Odrešenika, vč spomin ljubezni
in cena našiga odrešenja, v terpljenji Kri¬
stusovim vsekane, zdaj pa v nebesih kakor
zvezde blišeče! V te svoje rane, o do¬
brotljivi Jezus! me zapiši in me skrij pred
pogledam zapeljivca! In zavoljo zasluženja
in ran svojih udov me stori vredniga, do¬
deliti moji duši pri ločenji iz te solzne
doline tisto čistost in nedolžnost, ktero si
s terpljenjem vsili svojih udov svoji sveti
cerkvi zaslužil! Amen,

543

svetiga Patra.

Leonarda Portu - Mavriškiga,

Darovanje svetiga križeviga pota.

dobrotljivi moj Jezus! ljubim te
čez vse, ker si večna dobrota in brez¬
končna milost. Žal mi je iz vsiga serca,
de sim kdaj tebe, o nar veči dobrota !
razžalil. Darujem ti ta sveti križev pot
v tvojo čast, v spomin tistiga težavniga
pota, po kterim si hodil zavoljo mene ubo-
ziga grešnika. Vsih odpustkov se želim
vdeležiti, kteri so za sveti križov pot po¬
deljeni, torej tudi želim, vse tako opraviti,
kar in kakor je v zadobljenje odpustkov

544

storiti potreba. Prosim te, o Jezus! do¬
deli mi gnado in moč, de bi s sv. križe¬
vim potam v tem življenji tvojo milost,
v prihodnjim pa večno veselje zaslužiti za-
mogel. Amen.

(Zdaj daruj Bogu odpustke za tiste, za ktere mu
jih darovati želiš, de bi v prid jim bili,

Pri uekterih štacijonih se zadobc popoloama od-
pustiki; ker pa nobeden ne more za-se več, kakor le en
sam popolnama odpustek zadobiti, torej psrvi popolnama
odpustek sebi v prid oberni, druge pa za duše v vicah
Bogu daruj, ali za dušo ranjciga očeta ali ranjce matere,
brata, sestre, prijatla ali kteriga druziga itd.)

I. štacijon.

Jezusa v smert obsodijo.

t.  Molimo te, o Kriste! in te hvalimo.

O. Ker si s svojim križem svet odrešil.

Premisli prečudno ponižnost svojiga
nedolžniga 'Jezusa, s ktero je krivično
sodbo brez vsiga ugovarjanja poslušal, in
sprejel. Tvoji grehi so tiste lažnjive in
krivične priče, ktere so sodbo podpisale.
Hudobnost tvojiga jezika, s ktero si se
večkrat zoper Boga in svojiga bližnjiga
pregrešil, je sodnika oslepila, de je ne-
dolžniga Jezusa v smert obsodil. Oberni
se tedaj k njemu, jokaj in zdihni bolj s
sercem, kakor z ustmi:

545

O moj ljubeznjivi Jezus! kak o ne¬
zmerna je tvoja ljubezen proti meni ubo-
gimu grešniku! Boš li tedaj za nevredno
hudobno stvar ječo, verige, tepenje ter-
pel ? in v tako grozovitno smert obsojen ?
Oh! to je zadosti, de mi rani moje serce,
de naj objokujem vse pregrehe, ktere sim
s svojim jezikam storil. Tedaj jih obža¬
lujem in kličem k tebi: O Jezus! usmi¬

ljenje, prosim te, usmiljenje in milost, o
Jezus!

O že nas. Češena si Marija. Čast bodi Bogu.

Usmili se nas, o Gospod! usmili se nas!

II. štacijon.

Jezus vzame križ na svoje rame.

t.  Molimo te, o Kriste! in te hvalimo.

0. Ker si s svojim križem svet odrešil.

Premisli, s kakšnim veseljem in ra-
dovoljnim sercem dobrotljivi Jezus sveti
križ objame, in kako poterpežljivo prenaša
tepenje in suvanje malopridniga ljudstva!
Ti pa poln nevolje in nepoterpežljivosti
bežiš pred križem, kar je mogoče! Kaj
Q e veš, de se ne more brez križa nebeško
veselje zadobiti? Oh, objokuj svojo sle¬
poto, oberni se k svojimu Gospodu, zdihni
hi reci:

546

Ne tebi, o Jezus! ampak meni se
spodobi križ. O težki križ! ki so ti ga
moji grehi naložili. O ljubeznjivi Jezus !

E  odeli mi svojo gnado in moč, de bom vse
riže objel, ktere sim s svojimi grehi za¬
služil. Stori, de bom svoj križ voljno
objel, in se tako od sveta ločil! daj mi
tako ljubezen do križa, de bom vselej s
tvojo služabnico sv. Terezijo vošil in
želel: Terpeti ali umreti, umreti
ali terpeti.

Oče naš. Česana si Marija. Čast bodi Boga.
Usmili se nas, o Gospod! usmili se nas!

III. štacijon.

Jezus pade pervič pod križem.

t.  Molimo te, o Kriste! in te hvalimo,

0. Ker si s svojim križem svet odrešil.

Poglej in premisli, kako tvoj Jezus
zavoljo tolikanj prelite kervi ves oslabljen
pervič na zemljo pade. Oh, kako ga s
pestmi bijejo, z nogami teptajo in sujejo!
Vender ni žalovanja ali nevolje iz njego¬
vih ust slišati. Ti pa tarnaš in tožiš, če
le majhen križ občutiš ali zoperno besedo
slišiš. Oh! sovraži svojo nepoterpežljivost,
svoj napuh in svojo nečimernost! zdihni k
Jezusu:

547

O ljubeznjivi Jezus! poglej me pre-
uboziga grešnika pred tvojimi nogami.
Oh, kolikrat, in v kako velike pregrehe
sim padel! Kolikorkrat sim se v globočino
hudobij pogreznil! O Jezus, stegni svoje
rame, podaj mi svoje roke! Pomoči, o
Jezus! pomoči pri tebi išem, de bi ves
Čas svojiga življenja nikdar nikoli smert-
niga greha ne storil, in bi tako v svoji
zadnji uri svoje zveličanje upati zamogeL

Oče naš. češ ena si Marija, čast bodi Bogu.

Usmili se nas, o Gospod! usmili se nas!

I¥. štacijon

Jezus sreča svojo žalostno Mater,

t.  Molimo te, o Kriste! in te hvalimo,

O. Ker si s svojim križem svet odrešil.

Oh, kako veliko žalost in bolečino je
občutilo serce Jezusovo! Oh, s kakšno
grenkostjo in žalostjo je bilo napolnjeno
Marijno serce, ko sta se srečala! Poslu¬
šaj, o nehvaležna duša! ,,Kaj ti j e
storil moj Sin?“  ti kliče Marija. —
,,Kaj hudiga ti je storila moja
Mati?“ te vpraša Jezus. Oh! zapusti že
enkrat svoje grehe, zavoljo kterih midva
toliko žalost in britkost terpiva. O grešnik!

648

kaj praviš na td? Reci tedej in zdihni v
svojim serci.

O Božji Sin Marije! o presveta Mati
mojiga ljubeznjiviga Jezusa! ves raztert
in ponižan klečim pri vajnih nogah. Jest
sim tisti izdajavec, s svojimi grehi sim
brusil meč, kterijevajno serce ranil. Oh!
iz serca mi je žal; prosim vaji, odpustita
mi. Milost, o Jezus! milost, o Marija!
po svoji veliki milosti mi dodelita, de ni¬
kdar več ne bom grešil, temuČ, de bom
vajno grenko terpljenje in žalost noč in dan
premišljeval in objokoval.

Oče naš. Cešena si Marija. Čast bodi Bogu,

Usmili se nas, o Gospod! usmili se nas!

V. štacijon,

Simon Cirenejski pomaga Jezusu križ nositi.

t.  Molimo te, o Kriste! in te hvalimo.

O. Ker si s svojim križem svet odrešil.

Spomni se, de si ti tisti Simon, kteri
si nečimernostim sveta in sladnostim svojih
počutkov ves vdan, ki svoje križe, ne ra-
dovoljno, ampak le, ker si jih braniti ne
moreš, z veliko nevoljo nosiš. Oh! zbudi
enkrat svoje serce, in usmili se svojiga

549

tako obloženiga Zveličarja. Sprejmi ra-
dovoljno vse križe in nadloge, ktere ti bo
tvoj ljubeznjivi Oče poslal. Terdno skleni,
ne samo vse zopernosti s poterpežljivostjo
prenašati, ampak tudi svojimu Bogu za¬
nje hvaležniga se skazovati, prosi ga
takole:

O ljubeznjivi Jezus! hvalim te za
toliko priložnost, ktero mi daješ, de bi za
te terpeti in za-se kaj zaslužiti zamogel.
Oh, moj Bog! daj mi, de bom vse, kar
se mi bo v tem življenji težkiga prigodilo,
s poterpežljivim sercem prenašal in potem
večniga veselja se vdeležil. Stori, o Jezus,
de bom tukaj s teboj jokal in terpel, potlej
pa š teboj v nebesih gospodoval.

Oče naš. Češena si Marija. Čast bodi Bogu.

Usmili se nas. o Gospod! usmili se nas!

VI. štacijon.

Veronika poda Jezusu potni pert.

t.  Molimo te, o Kriste! in te hvalimo.

O. Ker si s svojim križem svet odrešil.

Poglej in premisli v tem pertu sveto
obličje Zveličarjevo! Ljubi Jezusa, in po
ti ljubezni vtisni njegov obraz v svoje
serce. O kako srečen boš, ako boš z

550

Jezusovim obrazom v svojim serci živel,
in ž njim v večnost šel! De bi tedej to
gnada zadobil, prosi svojiga Boga in reci:

O moj žalostni Jezus! prosim te,
vtisni v moje serce sveti obraz svojiga
obličja, de bom brez nehanja na te mislil,
noč in dan tvoje grenko terpljenje pre¬
mišljeval in svoje grehe objokoval! O Je¬
zus! s kruham tvojiga terplenja hočem
svojo dušo nasitovati in moje oči bodo
vselej solze točile nad mojimi pregrehami.

O že naš. Češena si Marija. Čast bodi Bogu.

Usmili se nas, o Gospodi usmili se nas!

VII. štacijon.

Jezus pade drugič pod križem.

t.  Molimo te, o Kriste! in te hvalimo.

O. Ker si s svojim križem svet odrešil.

Premisli, kako Jezus, tvoj Bog in
tvoj Gospod, zopet na zemlji leži, ves
oslabljen od velike bolečine, utruden in
zaničevan od sovražnikov. Premisli, de
je tvoja prevzetnost Jezusa poterla, in
ga na zemljo vergla, ker je prenesti ne
more. Oh, zapusti svojo ošabnost, ne
bodi več tako napihnjen! Spokori se, in

551

skleni ponižniši biti. Reci s skesanim
sercem:

O prečastitljivi Jezus! akoravno vi¬
dim , de na zemlji pod težo križa ležiš,
j vender te molim in častim, kakor svojiga
mogočniga, večniga Boga. Prosim te,
poteri moj napuh, vzemi iz mojiga serca
vso ošabnost, de bom svojo nečiruernost
spoznal, vse zasramovanje s tolikanj tebi
ljubo ponižnostjo sprejemal, de bom po
tem tudi s teboj v nebeškem kraljestvu
povikšan.

Oče naš. Češena si Marija. Čast bodi Bogu.

Usmili se nas, o Gospod! usmili se nas!

VIII. štacijon.

Jezus tolaži Jeruzalemske žene.

t.  Molimo te, o Kriste! in te hvalimo.

O. Ker si s svojim križem svet odrešil.

Premisli v svojim serci, kolikanj ti
je vender treba jokati in žalovati; pervič
ker tvoj ljubeznjivi Jezus zavoljo tebe
toliko terpi; drugič sam nad seboj, ker si
tako nehvaležen in ga ne nehaš žaliti.
Kako moreš premišljevaje njegove gro¬
zovite bolečine še terdovraten ostati! Po-

552

glej, kako milostljiviga se Jezus revnim
Jeruzalemskim ženam skazuje! Zaupaj
tedaj va-nj in zdihni s sercem:

O ljubeznjivi Jezus! Oh! kako je to,
de se moje serce ne razstopl v solzah ve¬
like žalosti? Solze, oh Jezus! prosim,
solzč prave pokore in serčniga obžalova¬
nja mi daj, de bom z objokanimi očmi in
s skesanim sercem tisto milost zadobil,
ktero si ubogim ženam skazal. Oh, Jezus!
ne obračaj od mene svojih milostljivih oči:
poglej me, uboziga grešnika, de bom tudi
jest ves potolažen na zadnjo uro te vi-
diti mogel.

Oče naš. Češena si Marija. Čast bodi Bogu.

Usmili se nas, o Gospod! usmili se nas!

IX- štacijon.

Jezus pade tretjič pod križem.

t.  Molimo te, o Kriste! in te hvalimo.

O. Ker si s svojim križem svet odrešil.

Oh, s kako veliko bolečino je Jezus
že tretjič pod križem padel! Pomisli: Je¬
zusa, krotko in nedolžno ovčico, Judje,
neverniki, kakor stekli volkovi tep<5, sujejo
sem ter tje po terdih kamnih vlačijo. 0

553

nesrečni greh, ki samiga Sinu Božjiga
tako grozovitno martraš! O grešnik, ni
morebiti tvoj ves poterti in kervavi včlo-
večeni Bog vreden tvojih solz ? Oh, reci
tedej ves objokan:

O vsigamogočni Bog! ki nebo in
zemljo z enim perstam deržiš, kdo te je
tako neusmiljeno vergel ? Oh! nobeden
drugi ne, kakor moja pregreha, v ktero
sim tolikrat zopet padel. Moja hudoba ni
jenjala grešiti, in zato seje množilo tvoje
terpljenje. Tode poglej , o Jezus ! pred
teboj zdaj klečim s skesanim sercem, in
terdno sklenem, svoji budobii konec storiti.
Z objokanimi očmi ti terdno in zvesto
obljubim: nikdar več nočem grešiti; o
Bog! nikdar več, nikdar več ne.

Oče naš. Češena si Marija. Čast bodi Bogu.

Usmili se nas, o Gospodi usmili se nasl

X. štacijon.

Jezusa slečejo in mu želča pili dajo.

t.  Molimo te, o Kriste! in te hvalimo,

0. Ker si s svojim križem svet odrešil.

Premisli, o duša! kako Jezusu, ki
je po svojim životu ves ranjen in stepen,

Getzemani. 24

554

že grenkiga želča piti dajo. Poglej, kako
on tvojo nesramežljivost, nespodobno ob¬
našanje in nečim ernost v obleki s svojo
nagostjo plačuje, z želčem pa tvojo po¬
žrešnost. Ali moreš svojiga Jezusa brez
milovanja pogledati? Oh, verzi se k nogam
svojiga Jezusa in reci:

O žalostni Jezus! kako velik razlo¬
ček je med teboj in menoj ! Ti si ves
ranjen , poln grenkosti, in ves s kervijo
oblit; jest pa ves nečimeren, poln slad-
nosti in veselja, ali vsaj tak želim biti.
Oh, jest nisim na pravim potu! O Jezus!
pelji me ti na pravo stezo. Stori, de
mi bodo vse sladnosti tega sveta grenke
in zoperne, de bom namesti njih želel
tvoje terpljenje občutiti, in de tako vreden
postanem, s teboj večno veselje vživati.

Oče naš. Češena si Marija. Čast bodi Bogu.

Usmili se nas, o Gospod! usmili se nas!

XI. štacijon.

Jezusa na križ pribijejo.

t.  Molimo te, o Kriste! in te hvalimo.

0. Ker si s svojim križem svet odrešil...

Premisli neizrečeno bolečino, ktero
je dobrotljivi Jezus občutil, kadar som«

'ena l/i

655

rabeljni udje, kite in žile z žeblji prebodli
O! kako je to, de tvoje serce kar žalosti
ne podi, ker vidiš, de tvoji grehi tako
neusmiljeno tvojiga Zveličarja morč? Saj
zdaj toči solzč, obžaluj svoje grehe in reci:

O dobrotljivi, zavoljo mene križani
Jezus! vli v moje serce strah in ljubezen
do tebe. In ker so moji grehi tisti žeblji,
kteri so tebe na križ pribili, stori s svojo
gnado, de bodo vse moje hude želje in
občutki na tvoj križ nabiti in tamkej umor¬
jeni, de bom v življenji in v smerti s
teboj križan, tudi s teboj v nebesih večno
kraljevati zamogel.

Oče naš. Češena si Marija, čast bodi Bogu.

Usmili se nas, o Gospod! usmili se nas!

XII. štacijon.

Jezus umerje na križi.

t.  Molimo te, o Kriste! in te hvalimo.
O. Ker si s svojim križem svet odrešil.

Odpri tukaj svoje oči in premišljuj
svojiga z žeblji na križ pribitiga Jezusa.
E ogle j vse bledo obličje Božje. Poslušaj,
rosi odpušanja tistim, kteri ga kri-
_, pilijo. Razbojniku obljubi nebeško

24  *

556

kraljestvo, izroči svojo mater Janezu,
priporoči svojo dušo nebeškimu Očetu,
poslednjič pa umerje z nagnjeno glavo.
Tedej je moj Jezus umeri? Res, umeri
je na križi in zavoljo mene. O duša
moja! kaj boš zdaj počela? Oh, ne hodi
preč, ako ne s ponižnim in skesanim ser¬
cem. Objemi križ in zdihni k Jezusu:

O moj ljubeznjivi Zveličar! vem in
spoznam, de so moji grehi tisti rabeljni,
kteri so tebe tako neusmiljeno umorili.
'Nobene gnade nisim vreden, ker sim tebe
križal. Pa kako veliko veselje in upanje
občuti moja duša, kedar Te slišim tudi
za tiste prositi, kteri so tebe križali. Kaj
hočem tedaj za te storiti, ker si ti toli¬
kanj za-me storil? Poglej, o Jezus!
pripravljen sem in voljan, vsim odpustiti,
kteri so me kdaj razžalili. Res, moj Bog!
zavoljo tvoje ljubezni odpustim vsem, iz
serca jih objamem, in jim želim vse do¬
bro, in tako tudi upam ob svoji smertni
uri tvoje vesele besede slišati: „Se dans '
boš z menoj v raji.“

Oče naš. Cešena si Marija, čast bodi Bogu.

Usmili se nas, o Gospodi usmili se nasl

657

XIII. štacijon.

Jezusa s križa snamejo in ga v naročje Marijno polože.

t.  Molimo te, o Kriste! in te hvalimo,

O. Ker si s svojim križem svet odrešil.

Premisli, kako oster je bil meč, ki
je serce žalostne matere prebodel, ko je
svojega mertviga Sina v svoje naročie
vzela. Vidila ga je vsiga ranjeniga in
kervaviga. O kakšno žalost in bolečino
je ona tistikrat v svojem serci občutila I
Kteri meč pa je bil tako oster, ki je pre¬
bodel njeno serce? Ob! greh je bil, kteri
je Jezusu življenje vzel in Marijno serce
tako močno ranil. Objokuj tedej ta gro¬
zoviti greh. Skleni svoje solzč s solzami
svoje žalostne Matere, in zdihni k nji tako:

O Kraljica vsih marternikov! kdaj
bom vreden, da bi prav zapopadel tvojo
žalost in bolečino? Kdaj bom zadobil
gnado, tvojo žalost v svojim serci no¬
siti in s teboj terpeti? O velika Grospa!
sprosi mi, de bom noč in dan žaloval
nad svojimi grehi, kteri so tebi tako ža¬
lost naklonili, de bom ves skesan in spo-

568

korjen, v zaupanju in ljubezni do tebe
umeri, in po smerti a teboj vedno živel.

Oče nas. Češena si Marija. Čast bodi Bogu,
Usmili se nas, o Gospodi usmili se nas!

XIV. štacijon.

Jezusa v grob polože.

t.  Molimo te, o Kriste! in te hvalimo.
O. Ker si s svojim križem svet odrešil.

Premisli tukaj žalovanje, zdihovanje
in jokanje Magdalene, Janeza in druzih
pobožnih duš, ko jim je bil Jezus odvzet,
m v grob položen. Zlasti pa si v serce
vtisni težavo in grenka žalost Marije,
njegove Matere, ko je s svojiga naročja
ljubeznjiviga Sina dala. Premišljevaje
njene tadanjo žalost in njeno terpljenja se
moraš res sramovati, de si pri obisko¬
vanji tega križeviga pota tako malo milo-
vanja občutil. Oh! zbudi svoje serce vsaj
zdaj pri zadnjem štacijonu. Kušni s častjo
kamen svetiga groba; položi v duhu va-nj
svoje serce, in reci k svojemu mertvimu
Jezusu:

O usmiljeni Jezus! kteri si po tako
kervavim potu šel iz ljubezni do mene,

559

častim te, v grob položeniga in molim.
Oh! v svojem serci te serčno želim za-
pertega imeti, de bi, s teboj sklenjen, po
tem svetim križevim potu k novimu živ¬
ljenju vstal, in se v tvoji gnadi s tega
sveta ločiti zamogel. Po zasluženji tvo-
jiga terpljenja, ktero sim premišljeval, mi
dodeli, de bo na zadnjo uro tvoje sv.
rešnje Telo moja popotnica, de bodo moje
zadnje besede: Jezus, Marija, Jožef! in de
svoje zadnje zdihovanje s tistim zdiho-
vanjem sklenem, s kterim si ti na sve¬
tim križi svojo sveto dušo izdihnil. Daj
mi z živo vero, s terdnim zaupanjem in z
gorečo ljubeznijo s teboj in zavoljo tebe
umreti in potlej s teboj na večne čase
živeti. Amen.

Oče naš. Čeaena si Marija. Čast bodi Bogu.

Usmili se nas, o Gospod! usmili se nas!

Molitev.

Nebeški Oče, večni Bog! po tisti
ljubezni, s ktero si svojiga Sina, Jezusa
Kristusa zavoljo mene na svčt poslal, in
8 ktero je on po svojim britkim terpljenji
in grenki smerti mene odrešil, ti darujem
ta sv. križev pot, kteriga sim s tvoja

560

gnado obhajal. Vzemi to pobožno opra¬
vilo k povikšanju svoje časti, v zahvalo
za vse meni in drugim podeljene gnade,
za odpušenje grehov celiga sveta, za po¬
moč ubogim dušam v vicah, zlasti pa, za ;
ktere sim v začetku prosil. O milostljivi !
Oče nebeški! poglej na obličje Kristusa,
svojiga Sina, usliši glas njegove svete
kervi, in bodi milostljiv meni ubogimu f
grešniku! Amen.

Hvaljen bodi naš križani Zveličar, Jezus
Kristus, in njegova žalostna Mati Marija!

Pesem

pri svetim kriiccim potu.

Oh, pridite stvari !

Kaj, glejte, se godi!

Ou, ki nas vse živi.

Strašno za nas terpi.

1. štacijon.

Razgajžlan, zapljevan,

In kronan, zasramvan,

Pred sodbo je peljan,

Nedolžno v smert izdan.

2. štacijon.

Glej, križ mu nalože

Na ranjene ram6,

Oh Jagnje Božje gre,

In nese vsih dolgš.

561

3. štacijon.

Opešal je v možeh.

Podre ga križ, naš greh;

Vtopljen v sveta dolgeh
Leži potert na tlžh.‘

4. štacijon.

Oh, žalostni spomin!

Ker sreča Mater Sin;

Nji gre meč bolečin.

Do serca globočin,

5. štacijon.

Omagal Jezus je
Od teže križeve;

O Simon, prosim te,

Ne brani križa se!

6. štacijon.

S pertam Veronika
Obriše Jezusa ;

Spomin zato ji da
Terpljenja britkiga,

7. štacijon.

Slabosti ves prevzet
Pod križem pade spet,

O jenjaj, grešni svet!

Ponavljat’ greh preklet.

8. štacijon.

Usmiljene žene!

Ne jokajte za me;

Točite za-se le
Spokorni sere solzč.

9. štacijon.

Oh, Jezus omedli,

Pod križem spet leži,

24  ”

562

Naj vender se zbudi,

Kdor še v pregrehah spi!

10. štacijon.

Ko pride na goro,

Ga slečejo gerdo,

Pijačo mu dajo.

Ostudno in grenko.

11. štacijon.

Na križ ga polože
Razpnd roke, noge,

Žeblji mu zdaj nove
Še rane naredč.

12. štacijon.

,Na križi tam visi,

Oh, sveta teče kri!

Za grehe vsi ljudi
Zveličar smert stori.

13. štacijon.

Marija, k teb' hitim,

Tvojiga Sinu častim,

Z vama, dokler živim,

Rad jokam in terpim.

14. štacijon.

Za naš greh mertviga
Molimo Jezusa,

In položimo ga
V grob svojiga serca.

O Jezus! hvala zdaj
Ti bod’ ino vselej ;

Skoz svojo smert nam daj,
Te ljubit’ vekomaj.

563

VIII.

1. Litanije k tcrpečimu Zveličarju.

^Bospod, usmili se nas!

Kriste, usmili se nas!

G-ospod, usmili se nas!

Kriste sliši nas!

Kriste, usliši nas!

Oče nebeški, vsigamogodni Bog, i
Sin, vsiga sveta rešnji Bog, f usmili
Sveti Duh, resnični Bog, 1 se nas!

Sveta Trojica, en sam Bog, *

Jezus, Sin živiga Boga, \

Jezus, Sin Device Marije, J

Jezus, Sin Davidov, r

Jezus, pravi in veliki prijatel ljudi, \

Jezus, naš nar veči dobrotnik, f

Jezus, ki si nas ljubil do smerti, \

Jezus, ki si sebe za nas daroval,

usmili se nas!

564

Jezus, nas Odrešenik,

Jezus, naš prijatel,

Jezus, žalosten do smerti,

Jezus, kteri si se s smertjo bojeval,
Jezus, kteri si v svoji britkosti ker
vavi pot potil,

Jezus, od angelja pokrepčan,

Jezus, od Judeža izdan,

Jezus, od sovražnikov vjet,

Jezus, z vervmi zvezan,

Jezus, nespodobno zaničevan,

Jezus, zvezan v mesto peljan,

Jezus, kteri si bil pred Ana postavljen,!
Jezus, kteri si bil v svoj sv. obraz bit, \
Jezus, kteri si bil od Kajfeža pre-/
klinjevan,

Jezus, kteri si bil nesramno zapljevan,
Jezus, kteri si bil od Petra zatajan,
Jezns, kteri si bil pred Pilata peljan,
Jezus, kteri si bil pred Pilatam krivo!

tožen, |

Jezus, kteri si bil od Heroda zasra¬
movan,

Jezus, kteri si bil svojih oblačil oropan,
Jezus, na steber privezan,

Jezus, neusmiljeno tepen,

Jezus, s ternjem kronan,

Jezus,  v škerlatastim plajši zaničevan,'

usmili se nas!

565

Jezus, pred ljudstvo postavljen,

Jezus, k smerti obsojen,

Jezus, v smert peljan,

Jezus, kteri si težki križ nesel,

Jezus, mož bolečin,

Jezus, kteriga so z žeblji pribili na križ,
Jezus, kteri si bil povzdignjen na križi,
Jezus, kteri si med nebam in zemljo
visel kakor dar,

Jezus, Čigar Kri je s križa za nas
tekla, '

Jezus, kteri si molil za svoje sovraž¬
nike,

Jezus, kteri si bil tudi od svojiga
Očeta zapušen,

Jezus, s smertjo rinjajoči Zveličar,

Jezus, na križi umirajoči Zveličar,

Jezus, kteri si bil s sulico preboden,

Jezus, kteri si bil s križa snet,

Jezus, kteri si bil od svoje Matere
objokovan,

Jezus, kteri si bil z miro maziljen,

Jezus, kteri si bil v grob nesen, j

Bodi nam milostljiv; zanesi nam, o Jezus!
Bodi nam milostljiv; usliši nas, o Jezus!
Od vsiga hudiga, \

Od vsiga greha, 5 reši nas, o Jezus!

Od svoje jeze, )

usmili se nas!

566

Od večnih strafeng,

Od sovraštva in nevosljivosti,

Od jeze in nepoterpežljivosti,

Od kletve in rotenja,

Od vsiga obrekovanja.

Od vsiga serda,

Od vse požrešnosti,

Od vse nečistosti,

Od vsiga hudiga poželenja,

Od obupnosti in nespokornosti,

Od nagle in neprevidene smerti,

S svojim britkim terpljenjem in s svojo
smertjo, '

S svojo žajostjo na oljski gori, j

S svojo trikrat ponovljeno molitevjo, >
S padenjem na svoje obličje,

Z brhkostjo svojiga serca,

S svojim neizrečenim zdihljejem,

S svojim kervavim potam,

S svojim žalostnim zaporam,

Z vsim od svojih sovražnikov pre-
stanim zaničevanjem,

S prederznim zasmehovanjem, kteriga
si preterpel,

Z vsako terdo stopinjo, ktero si storil,
S svojimi preslanimi bolečinami,

S svojim zdihovanjem in s svojimi
solzami,

reši nas, o Jezus!

567

S svojo trudnostjo,

S tebi storjenim zasramovanjem,

S svojo poterpežljivostjo in ponižnostjo,
S svojim neusmiljenim raztepenjem,

S svojim zaničljivim kronanjem,

Z zasmehovanjem svojih morivcev,

Z nošo svojiga križa,

S svojim zapušenjem,

S tebi podeljenim želčem,

S terpljenjem svoje duše, t

S svojo britko vojsko s smertjo,

Z izročenjem svoje duše v roke svo-.
jiga Očeta,

Z nagnjenjem svoje glave,

S svojo britko smertjo,

Z rano svoje svete strani,

S svojo drago kervijo,

S svojimi sv. ranami,

S svojim neskončnim zasluženjem,

Mi ubogi grešniki, prosimo te, usliši n;
De nam zaneseš,

De nam odpustiš,

De nam pravo pokoro dodeliš,

De nam pravi stud nad greham daš,
De nam gnado poboljšanja daš,

De nam vredni sad pokore dodeliš,

De nas no viga padca v greh varuješ,
De nas pred hudimi skušnjavami braniš, j
De nas vsih grehov očistiš,

reši nas, o Jezus! prosimo te, usliši nas!

568

De nam vse zaslužene kazni odpu¬
stiš,

De nam milo usmiljenje skažeš,

De nas s svojo drago Kervijo očistiš,

De nam gnado posnemanja dodeliš, '
De nas svojiga zasluženja vdeležiš, ,
De nas s svojimi ranami ozdraviš, |
De nas s svojo smertjo oživiš,

De nas s svojo ljubeznijo zveličaš,

De nas uslišiš,

Jagnje Božje, ki grehe svetd odjemlješ;

zanesi nam, o Jezus!

Jagnje Božje, ki grehe svetd odjemlješ;
usliši nas, o Jezus!

Jagnje Božje, kri grehe sveta odjemlješ;
usmili se nas, o Jezus!

Jezus Kristus, sliši nas!

Jezus Kristus, usliši nas!

Oče nas. Cessna si Marija.

Molitev.

0 Gospod Jezus Kristus! s svojim
terpljenjem in s svojo smertjo si svet od¬
rešil , in nam nar lepši zgled zapustil,
kako se moramo v britkostih tega življenja
in ob uri svojiga ločenja iz tega sveta

prosimo te, usliSi nas!

569

j zaderžati; dodeli nam gnado, de bomo
! tvoje nauke in zglede vedno pred očmi
imeli, jih vselej zvesto posnemali, in tako
častitljiviga sadii tvojiga odrešenja vredni
postali, ki z Bogam Očetam in sv. Du¬
ham enaki Bog živiš in kraljuješ na ve-
, komaj. Amen.

2. Molitev sv. Avguština k časti Kristnsoviga
lerpljenja.

O Bog! kteri si zavoljo zveličanja
svetd hotel biti rojen, obrezan, od Judov
zaveržen, od Judeža s kuševanjem izdan,
z vervmi zvezan, kakor nedolžno Jagnje
v mesnico peljan , pred Ana in Kajfa,
pred Pilata in Heroda postavljen , krivo
tožen , gajžlan , zaničevan , zapljevan, s
ternjem kronan, s pestmi in s terstam bit,
slečen, z žeblji na križ pribit, razbojni-
| kam prištet, z želčem in jesiham napojen
( in s sulico preboden: prosim te, o Go¬
spod! zavoljo tistih tvojih neznanih bole¬
čin, ktere jest grešnik zdaj pobožno pre¬
mišljujem , in zavoljo tvoje britke smerti
na križi, obvaruj me večniga peklenskiga
terpljenja, in pelji me tje, kamor si peljal
nniga s teboj križaniga desniga razboj-

570

nika, kjer z Očetam in s sv. Duham pravi
Bog živiš in kraljuješ na vekomaj. Amen,

3. Molitev ob četertkih. V spomin smerlnih

Kristusovih težav.

Na Oljski gori je Jezus rekel svojim
učencem: ,,Moja duša je žalostna do

smerti. Cujte in molite, de v skušnjavo
ne padete 11 . In ves vdan v voljo svojiga
nebeškiga Očeta, je molil: „Oče, ako je
mogoče, vzemi ta kelih od mene; vender
ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi ! 11

O premili Gospod Jezus Kristus! ki
si za moje grehe, in za grehe vsiga sveta
toliko britkost in težav preterpel, kervavi
pot potil, v ti svoji britkosti od angelja
pokrepčan bil; dodeli mi gnado, de se
tudi jest v vsih težavah, brhkostih in nad¬
logah ves v voljo Božjo vdam, pobožno
in serčno molim, v vsim terpljenji tolažilo,
v vsaki skušnjavi pa pomoč iz nebes za-
dobim. Amen.

4. Molitev ob petkih. V spomin Kristusove

smerti.

Temota je postala, kadar so Judje
Gospoda Jezusa križali. In ob deveti uri

571

,vi je Gospod Jezus z velikim glasam za-
n, vpil: „Moj Bog! moj Bog! zakaj si me
zapustil ? 11  In glavo je nagnil in dušo
• izdihnil. Zato, o Gospod Jezus Kristus!

te molimo in hvalimo; ker s svojim sve-
i tim križem in svojo nedolžno smertjo si
hj  ves s vet odrešil.

lo O Gospod Jezus Kristus! zavoljo
o britkosti svojiga svetiga terpljenja, kteriga
a si za nas na križi preterpel, zlasti ob uri,

0  kadar se je tvoja preblažena duša od
r tvojig-a presvetiga telesa ločila, te pro-
‘ sim, usmili se moje revne duše , kadar

1 se bo od svojiga telesa ločila , de tvoj
> križ in tvoje terpljenje nad menoj in nad

vsimi drugimi grešniki ne bo zgubljeno.
Amen.

O Jezus , tebi živim! o Jezus tebi
umerjeni! o Jezus tvoj sem živ in mer-
tev! Amen.

5- Slovesna prošnja za odpnšenje pred križanim
Jcznsam.

Edinorojeni Sin Božji! ki si dal svoje
Življenje na lesu svetiga križa za me iz
gole ljubezni, oh! jest, nevredni grešnik,
»itn z lastnim zadolženjem tolikrat že za-

572

pravil ceno tvoje britke smer ti; in s svo¬
jimi neštevilnimi hudobijami sim te le vno¬
vič križal; pa lej, zdaj pridem, de te
slovesno prosim za zamero; pridem, vzeto
čast, kolikor je mogoče, ti povernit. K
tvojim nogam se veržem na zemljo, ske¬
sano se udarim na svoje grešno serce,
ki je presunjeno od žalosti in bolečin,
Moje obličje je s sramoto pokrito, moje
oči so s solzami oblite; s hrepenečimi ro¬
kami objamem, kakor nekdaj Magdalena,
tvoj sveti križ, in ti želim zadostiti za
toliko razžaljenje iz dna svojiga serca.

Po svojim preroku si se nekdaj pri¬
tožil, de grešniki za stavo raztepajo tvoj
herbet in s svojimi neusmiljenimi udarci
ti sekajo globoke rane; o Jezus! jest
vidim te kervave ranenavsih tvojih udih:
pa — o nesrečno oskrunjenje, ki mene
zadeva! spoznam v teh ranah hudobno
delo svojih rok; s kervavimi Čerkami so
zapisane tam vse moje nehvaležnosti, moje
hudobije in nerodnosti. Jest — jest sim
tvoj morivec postal; jest — sim tvoje
terpljenje le daljšal, ker sim število svojih
pregreh vedno le množil. O moj Zveličar!
grizenje moje vesti me bije; moje serce
je o britkosti poterto, sramota me pokriva
in pod težo svojih pregreh omagujem-

573

' Ozri se milostno na moje kervave bole-
■ Cine, imej usmiljenje z menoj, sej zani-
'  Čujem vse svoje hudobije. Oh , de bi jih
1  zamogel s kervavimi solzami objokovati!
; Ko bi imel tavžent življenj, bi rad tav-
žentkrat umeri, de bi s to tavžentkratno
smertno britkostjo svoje grehe opral.

O večni moj Oče! kadarkoli se ozreš
na me, mora v tvojim serci pravični serd
zoper mč se vzdigniti. Pa prosim te,
o Gospod! ne glej mene, ampak glej ve¬
liko več Jezusa, svojiga ediniga Sina,
nad kterim vse svoje dopadajenje imaš.
Oh, kdo ga zamore pogledati, in ne bo
ginjen? Tudi nar bolj neobčutljivo serce
se mora omečiti pri tem pogledu. Nje¬
govo Telo je na les križa razpeto: nje¬
govo obličje, ktero angelji z začudenjem
molijo, je neusmiljeno razdjano; njegove
oči so otemnele; njegove ustnice obledele,
njegova glava s ternjevo krono ranjena;
njegove roke in noge z žeblji pribite;
vse njegovo Telo — le ena rana — z
nepopisljivimi bolečinami preobloženo. Oh,
glej! ta je tvoj Sin! ki toliko terpl. Z
vsimi temi ranami kliče za nas k tebi za
gnado. Premili Oče! poslušaj tedej glas
te svete Kervi, in dodeli nam milost!
Amen.

574

6. Ure Kristusovima terpljenja.

Ob šestih zvečer.

Jezu* vzame slovo od svoje Matere.

O Gospod Jezus Kristus! ki si to
uro od svoje preljube Matere slovo jemal,
svojim učencem noge umival, in nam s
tem zgled ponižnosti dal; daj de se od-
tergam od vsiga , kar nisi ti, in uči me
ponižnosti in krotkosti. Amen.

Ob sedmih zvečer.

Jezus postavi zakrament sv. Reinjiga Telesa.

O Gospod Jezus Kristus! ki si to
uro zakrament sv. rešnjiga Telesa po¬
stavil; daj, de vselej vredno prejmem to
skrivnost ljubezni, zlasti pa ob svoji zad¬
nji uri! Že zdaj, v tem trenutku te želim
prejeti v tem sv. zakramentu; ker te pa
resnično prejeti ne morem, oh, pridi saj
po duhovno v moje serce! O Jezus, tebi
živim! O Jezus, tebi umerjem! O Je*
zus, tvoj sim živ in mertev! Amen.

575

Ob osmih zvečer.

Jemua vzame slovo od svojih učencev.

O Gospod Jezus Kristus! ki si to
uro od svojih učencev slovo jemal in jih
svojimu nebeškimu Očetu izročeval; usmili
se mene, kadar bom ob smertni uri tudi
jest s svojci se poslovil, in dodeli mi,
tamkej tvoje Božje obličje vekomaj gle¬
dati. Amen.

Ob devetih zvečer.

Jezus gre na Oljsko goro.

O Gospod Jezus Kristus! ki si to
uro žalosten in otožen šel na Oljsko goro;
dodeli tudi meni pravo žalost zavoljo gre¬
hov, in daj, de te nikoli več prostovoljno
ne razžalim. Amen.

'i

Ob desetih zvečer,

Jezus kervavi pot poti.

O Gospod Jezus Kristus! ki si to
nro v smertnih težavah molil in kervavi
Pot potil; dodeli mi, de se tudi jest vse¬
lej v voljo svojiga nebeškiga Očeta ves
vdam, in stoj mi na strani ob moji zadnji
nri. Amen.

576

Ob enajstih zvečer.

Jeisusa vjamejo.

O Gospod Jezus Kristus! ki si to
uro in pozneje, od Judov vjet, zvezan,
v Jeruzalem pred Ana in Kajfa peljan, s
pestmi bit, od Petra, svojiga učenca, za¬
tajevan bil; oh, daj de se to noč več¬
krat spomnim tvojiga svetiga terpljenja,
in varuj me vsaciga greha. Amen.

Po noči, kadar se zbudiš.

Jezus v ječi.

O  Gospod Jezus Kristus! ki si to
noč v ječi Čul in molil; odpusti mi vse
grehe, ktere sim kdaj po noči storil; ob¬
varuj me večne ječe, in spomni se tudi
ubogih duš v vicah. Amen,

Zjutraj, kadar se zbudiš.

Jezusa k Pilatu peljajo.

O Gospod Jezus Kristus! ki si bil
v jutro zgodaj k Pilatu peljan, krivo to¬
žen in zaničevan; odpusti mojim sovraž-
nikam, in vsim, ki me sovražijo in pre¬
ganjajo, in daj mi pravo ljubezen do njih.
Amen.

577

Ob šestili zjutraj.

Jezusa k Herodu peljajo.

O Gospod Jezus Kristus! ki si to
uro v belin sramotljivim plajši od Heroda
bil zaničevan; dodeli mi gnado, de bom
tudi j'est, kakor ti, vse zasramovanje in
zaničevanje tiho preterpel, in odpusti mi,
kar sim se zlasti z napuham v obleki pre¬
grešil. Amen.

Ob sedmih zjutraj.

Jezus je slabši, kakor Baraba spoznan.

O Gospod Jezus Kristuts! ki si bil
to uro slabši, kakor morivec Baraba spo¬
znan, daj, de nobene stvari bolj ne cenim,
kakor tebe, in le tebe ljubim. Amen.

Ob osmih zjutraj.

Jezusa bičajo.

O Gospod Jezus Kristus! ki si to
uro od Judov bil neusmiljeno bičan in
tepen! odpusti mi vse grehe nečistosti in
mesd, in od verni od mene šibe svoje oj-
Btre sodbe. Amen.

Ob devetih zjutraj.

Jezusa s ternjem kronajo.

O Gospod Jezus Kristus! ki si bil
to uro z bodečim ternjem kronan; odpusti

Getzemani. 25 s

578

mi vse pregrešne misli in želje; vso svo¬
jevoljnost, ves napuh in vso nepokoršino.
Amen.

Ob desetih zjutraj.

Jezus je pred, ljudstvo postavljen. Ecce komo!

O Gospod Jezus Kristus! ki si to
uro na mostovži bil pred ljudstvo postav¬
ljen ! vtisni vender spomin svojiga terplje-
nja globoko v mojo dušo, in dodeli, de
tistiga nikoli ne pozabim. Amen.

Ob enajstih zjutraj.

Jezus nese svojgsv. križ na goro Kalvarijo.

O Gospod Jezus Kristus! ki si to
uro svoj sveti križ nesel na goro Kalva¬
rijo ; daj, de tudi jest svoj križ voljno za¬
denem, in poterpežljivo za teboj hodim.
Amen.

Ob dvanajstih opoldne.

Jezusa na križ pribijajo.

O Gospod Jezus Kristus! ki si to
uro na rokah in nogah na sveti križ bil
pribit; odpusti mi vse grehe, ktere sim
s svojimi rokami in nogami storil! pripni
seboj tudi mene na križ, in dodeli mi, de
se vso vednost nikdar ne ločim od tebe.
Amen.

579

Ob eni popoldne.

Jezus govori zadnje besede.

O Gospod Jezus Kristus! ki si to
uro molil za svoje sovražnike, si razboj¬
niku na križi milost skazal, svojo prelju-
beznjivo Mater nam za Mater zapustil; od¬
pusti tudi mojim sovražnikam; vzemi tudi
mene nekdaj v sveti raj; in dodeli, de
Marija tudi moja Mati vedno bo in ostane.
Amen.

Ob dveh popoldne.

Jezusu dajo jesiha in ielča piti.

O Gospod Jezus Kristus! ki si bil
to uro silno žejin in z jesiham in želčem
napojen, daj tudi meni pravo žejo po sveti
ljubezni in popolnamosti, in odpusti mi
vse, kar sim se s požrešnostjo v jedi in
pijači pregrešil. Amen.

Ob treh popoldne.

Jezus na križi um er je.

O Gospod Jezus Kristus! ki si to
uro na sv. križi svojo dušo v roke svojiga
nebeškiga očeta izročil: stoj mi na strani
ob moji smertni uri, in dodeli, de tvoje
sveto terpljenje in tvoja draga kri ne bo
zgubljena za me. Amen.

25 *

580

Ob štirih popoldne.

Jezus je s sulico preboden.

O Gospod Jezus Kristus! ki si bil
to uro s sulico preboden, de je kri in
voda tekla iz tvojiga serca: operi me v
ti sveti kervi in vodi, in zapri me glo¬
boko v svoje sveto serce, de v tistim
svojo edino radost in ljubezen najdem, in
vedno v njem ostanen. Amen.

Ob petih popoldne

Jezusa v grob poloze.

O Gospod Jezus Kristus! ki si bil
to uro s križa snet, v naročje svoje de- '
viSke Matere, potem pa v grob položen;
daj, de tudi jest s teboj pokopljem svoje
grešno življenje, in nekdaj s teboj do¬
sežem veličastno vstajenje. Amen.

Zdihljej za vsako uro dneva.

O Gospod Jezus Kristus! zavoljo
svojiga britkiga terpljenja, zavoljo svoje
drage kervi mi dodeli srečno uro življenja
in smerti. Amen.

7. Molitev ob treh popoldne.

Večni Oče! spomni se milostljivo, de

581

je to uro tvoj edinorojeni Sin, s teboj
pravi Bog, za me umeri; dodeli svojim z
drago ceno svoje prelite kervi odkupljenim
služabnikam odpušenje vsih grehov. O
Bog! spreoberni nas; dodeli nam zaslu-
ženje britkiga terpljenja Jezusa Kristusa;
ozri se z očmi svoje nezapopadljive mi¬
losti na nje, za ktere se je on grešnikam
v roke dal, in je strašno smert križa pre¬
stal. O moj, na križ povzdignjeni Jezus;
potegni mena se! Ti umiraš za m6, daj,
de bom od zdaj za naprej tudi jest živel
le za tč. Amen.

8. Molitev, kadar greš me mo britke martre.

Križani Grospod Jezus Kristus! za¬
voljo britkosti svojiga terpljenja, kteriga
si za me na lesu sv. križa prestal, zlasti,
kadar se je tvoja preblažena duša od
svojiga presvetiga telesa ločila, se usmili
moje revne duše ob ločenji in tega sveta.
Amen.

Trojna zahvala in trojna prošnja k križanimi!

Jezusu.

(Od sv. Gere.)

1. O ti nar krotkejši Jangje Božje,
ki si tako revno tri ure na križi viselo; iz

582

vsiga svojiga serca te zahvalim za ne¬
znane bolečine, ktere si preterpelo, kadar
si bilo na sv. križi tako neusmiljeno razpeto,
de so se tvoje kosti lahko štele, in te
prosim, de mi zavoljo tisteh bolečin odpu¬
stiš , karkoli sim se s svojimi udi proti
tvoji dobroti pregrešil. Amen.

3. Oti nar nedolžniši Jagnje Božje!
s hvaležnostjo vsih stvari se ti zahvalim
za britko žejo, ktero si ti terpelo na križi
za zveličanje svetd, kadar si z umirajočim
glasom zaklicalo: „Zejin sim!-‘ pa si le

jesiha in želča piti dobilo, ter te prosim,
zavoljo britkosti tiste žeje mi odpusti, kar ¬
koli sim se s požrešnostjo v jedi in pijači
pregrešil. Amen.

3. O ti nar svetejši Jagnje Božje!
z nasprotno hvaležnostjo presvete Trojice
se ti zahvalim za neizmerno terpljenje,
ktero si prestalo, kadar si tako neusmiljeno
na rokah in nogah z železnimi žeblji na
križ bilo pribito, de je tvoje serce od bo¬
lečin se pretreslo in so vse tvoje žile se
skerčile. Zavoljo teh strašnih bolečin in
tvoje britke smerti te prosim, zbriši vse
grehe mojih rok in nog, in daruj te rane
svojimu nebeškimu Očetu v spravo za me!
Amen.

583

10. Moliter k sedem poslednjim besedam
križaniga Jezusa.

1. O Gospod Jezus Kristus! ti Sin
živega Boga! ki si na lesu sv. križa viseč
k svojimu Očetu molil za svoje sovražnike:
„Oče, odpusti jim; sej ne vedd, kaj
delaj  o!“ daj, de bom iz ljubezni do tebe
rad vsim odpustil, kteri so mi kaj hudiga
storili.

2. Po tolaživnih besedah, o Jezus!
ktere si spokorjenimu razbojniku djal:
„Resnično ti povčm, še dans boš
z menoj v raji!“  te prosim, dodeli mi
gnado, tako živeti, de tudi jest ob uri
svoje smerti slišim od tebe: „Dans boš
z menoj v raji! 44

3. Svoji Materi si rekel, o Jezus!
„Žena! glej, tvoj sin!  in učencu:
Glej, tvoja Mati!- 4  Daj, de me prava
ljubezen sklene s tvojo Materjo, in de njo
s posnemanjem njenih čednost vedno kakor
svojo Mater po otročje častim.

4. V svoji smertni britkosti si zaklical
o Jezus! „Moj Bog! Moj Bog! zakaj
si me zapustil? 44  Daj, de v nobeni po¬
trebi ali nadlogi ne obupam, temuč vselej
z otročj m zaupanjem k tebi zakličem:

584

Oče, Gospod! usmili se mene. Pomagaj
mi, moj kralj! Ne zapusti me, moj Bog!
ki si me revniga grešnika odrešil s svojo
drago kervijo.

5 . Gospod Jezus, ki si klical: „Že-
j i n s i m!“ daj, de bom vedno žejin tebe,
studenca žive vode.

6. Po dopolnjeni volji svojiganebeškiga
Očeta si rekel, o Jezus! „Dopolnjeno
j e“. Daj , de tudi jest tek svojiga živ¬
ljenja po tvoji sveti volji v tvoji gnadi
končam.

7. Oče, v tvoje roke izročim
svojo dušo!“  Tako si z velikim glasam
zavpil, o Jezus! nagnil svojo glavo in
umeri. Po teh tvojih, zaupanja polnih
besedah te prosim za gnado , de bi tudi
jest z i-avni temi besedami svoje življenje
sklenil in de potem moja duša od tebe za¬
sliši besede: Pridi, izvoljena mojiga Očeta,
pojdi v veselje svojiga Gospoda! Amen.

11. Pobožni spomin treh ur, kadar je Jezus na
križi visel.

Kdo bo naštel vse terpljenja, o moj
predobrotljivi Jezus! ktere si ti zadnje
tri ure na križi prestal! Tvoje, z ranami

585

napolnjeno telo, ktero je malo popred v
smertnih težavah na vertu, z zaničevanjem
v hiši velikiga duhovna, z vlačenjem od
sodnika do sodnika, v neusmiljenim bi¬
čanji, v še bolj zaničljivim kronanji, po
terdi poti na gori mertvaških glav vse
oslabelo, vse bilo razdjano — to tvoje
telo visi zdaj na križi prebodeno na ro¬
kah in nogah, na treh železnih žebljih.
Ti sam si ves obdan s trumo nar hujših,
zdivjanih sovražnikov, kteri te zaničujejo,
kteri te preklinjajo; strašno žejo terpiš,
ves si zapušen , tudi od svojiga Očeta v
nebesih. Daruješ se za grehe vsiga sveta;
tvoja kri teče iz vsili ran, dokler je serce
le kaj ima. Pod križem stoji tvoja ža¬
lostna Mati, jokajoči učenec „ skorej tako
reven, zapušen, ubog in zaničevan, kakor
ti, in tč brhkosti terpe tri dolge, strašne,
boleče ure! Pač revno bi moglo biti serce,
ktero bi pri premišljevanji tvojiga terpljenja
ne bilo ginjeno , in ktero bi ravno zato
ne bilo prisiljeno, tebi se serčno zahva¬
liti, tebe serčno ljubiti, svoje grehe res¬
nično objokovati in terdno skleniti, z vsim
trudarn in z vso zvestobo tvoje zapovedi
spolnovati!

O moj preljubeznjivi Jezus! zahvalim
ae ti za tvojo neskončno dobroto, ker

586

za mč ai toliko terpel; ljubiti te moram,
o neskončna ljubezen! ker ti terpiš, ti
umiraš, de bi ti jest vse svoje serce da¬
roval! Zaničujem z britko žalostjo vse
svoje storjene neumnosti, zmotnjave, svo-
jeglavnosti in vse svoje hudobije, kterekoli
sim kdaj storil. Pred tvoiim obličjem,
pod tvojim križem, o moj Zveličar! skle¬
nem resnično poboljšanje; drugači hočem
živeti, zapustiti svoje nesrečne neumnosti,
s kterimi 3im se omadeževal! jest hočem
t-  oh, daj mi k temu svojo mogočno
gnado, svojžegen! —jest hočem pobožno
živeti! Amen.

12. Darovauje križaniga Jezusa Bogu Očetu.

O pravični, nebeški Oče! moji grehi
so tako veliki, de si pred tvojo strašno
sodbo obstati in za tiste nikakor zadostiti
ne upam. Vender pa za to ne obupam,
temuč bežim v bogato zadostenje svojiga
Zveličarja Jezusa Kristusa. Tega tvo-
jiga križaniga Sina postavim pred tvoje
oči, ter te prosim, zavoljo njega se mene
usmili. Spomni se, o predobrotljivi Oče-
kako revno je visel moj Zveličar na križ 1
in kolike težave je terpel za me. Grleji
njegova kraljeva glava je s temjem ovita;

587

njegovo milo obličje z udarci in s tepe-
njem razdjano; njegove oči so zgubile svojo
moč; utihnile so njegove usta; razbite so
njegove lica; reztegnjene njegove roke;
ranjene njegove persi; stergano vse nje¬
govo telo; z žeblji so pribite njegove
rokč in nogč; bolečine švigajo po vsili
njegovih žilah; vroča je njegova žeja;
vse moči oslabljene; kri njegova stočena,
stran odperta, njegova duša z bolečinami
in britkostjo prenapolnjena. O moj Bog!
Jezus je reven — ves reven; spomni se,
de zavoljo mene je tako reven! Oče vsi-
ga usmiljenja! tako me je tvoja milost
rešiti hotla; in ti bi svojiga Sina zavoljo
mojih grehov ne bil tako tepel, ako bi bil
kotel mene na večno tepsti. Oh, ne pri¬
pusti, de bi njegove velike bolečine zgub¬
ljene bile za mojo dušo; naj bo njegovo
britko terpljenje v moje zveličanje! Naj
očistijo njegove solzč mojo dušo, naj
zbriše njegova draga kri moje pregrehe!
njegova strašna smert naj reši mene večne
srnerti, in njegove neznane britkosti naj
mene branijo večniga pogubljenja; Amen.

588

13. Litanije st. peterim ranam r čast.

Gospod, usmili se nas!

Kriste, usmili se nas!

Gospod, usmili se nas!

Kriste, sliši nas!

Kricte, usliši nas!

Ode nebeški, vsigamogočni Bog, ,  g
Sin, vsiga sveta rešnji Bog, ( g B.
Sveti Duh. resnični Bog, l  ^ t=t

Sveta Trojica, en sam Bog, } *

Vd sveto petere rane,

Vd zveličanske rane,

Vd častitljive rane,

Vd blišeče rane,

Vd drage rane,

Vd znamnje Jezusove ljubezni,

Vd gnade polne rane,

Vd bolečin polne rane,

Vd dobrotljive rane,

Vd studenci zveličanja,

Vd priče preljubeznjiviga odrešenja,
Vd pribežališe grešnikam,

Vd paradiž svetim dušatn,

Vd rane našiga Odrešenika,

Vd peteri studenci tolažila,

Vd zastava zveličanja,

589

V4 pomoč bolcikam,

V4 pomoč v potrebah,

V4 polajšanje bolečin,

V4 tolažilo vsim žalostnim,

V4 pribežališe v skušnjavah,

V4 uterdilo slabim,

V4 sprava grešnikam,

V4 upanje malovernim,

V4 zavetje pobožnim,

V4 rešenje ubogim,

V4 veselje angel jem,

Ve tolažba aposteljnam,

V4 moč marternikam,

Ve pomoč spovednikam,

V4 bramba devicam,

V4 zmaga svetnikam,

V4 «01006  nebesam,

Bodi nam milostljiv; zanesi nam, o
Bodi nam milostljiv; usliši nas, o
Od vsiga hudiga,

Od vsiga greha,

Od hudih skušnjav,

Od škodljiviga žalovanja,

'Od vse malovernosti,

Od vse lenobe,

Od pregrešnih misel,

Od duha bogokletstva,

Od nagle in neprevidene smerti,
Od večniga pogubljenja,

Jezi

Jezi

vžgite naše serca z Božjo ljubeznijo Ho"» reši nas, o Jezus!

590

Skozi svoje svete petere rane,

Skozi bolečine, ktere si v svojih ranah
občutil,

Skozi kri, kteraje tekla iz tvojih ran,
Skozi ljubezen, s ktero si svoje rane
sprejel,

Skozi svojo poterpežljivost v svojih
bolečinah,

Skozi ljubezen, s ktero si svet odrešil,
Skozi ljubezen, s ktero si nas ozdravil,
Skozi ljubezen, s ktero si svoje rane
častitljive storil,

Skozi ljubezen, s ktero si svoje rane
na svojim telesu ohranil,

Skozi ljubezen, s ktero si jih svojim
učencem skazoval,

Skozi ljubezen, s ktero si nam jih v
pribešališe storil,

Skozi ljubezen, s ktero si jih v ne¬
besa vzel,

Skozi ljubezen, s ktero si ž njimi vse
nebesa razsvetlil,

Skozi ljubezen, s ktero si ž njimi vse
svetnike razveselil,

Skozi ljubezen, s ktero si jih svojimu
Očetu daroval, J

Skozi ljubezen, s ktero si ž njimi nje-1

govo pravico potolažil,

reSi nas, o Jezus!

591

Skozi ljubezen, s ktero si ž njimi to-'
liko strafeng odvernil,

Skozi ljubezen, s ktero si ž njimi greš-/
nikam gnado dodelil,

Skozi ljubezen, s ktero jih bos sodnji^
dan izvoljenim pokazal,

Skozi ljubezen, s ktero ž njimi nebesa 1
vedno razveseljuješ,

i-*

aa<

C*

©

M

P

m

Mi ubogi grešniki,

De nam zavoljo svojih ran prizaneseš , 1
De nam zavoljo njih odpustiš, j

De nam zavoljo njih gnado dodeliš,

De nam zavoljo njih hvaležno serce/ g
daš, ' 2.

De nam s er dno pobožnost do tistih do- §
deliš, g

De nam pravo zaupanje do tistih daš, -
De nas zasluženja tistih vdeležiš,

De nas umirajoče v tiste sprejmeš,

D e  nas zavoljo njih milostljivo sodiš,

De jih za nas svojimu Očetu daruješ,

De nas poslednji dan z njih pogledam
razveseliš,

De nas po njih v večno veselje peljaš,

De nas dobrotno uslišiš,

0 Jagnje Božje, ki grehe sveti odjem-
lješ; zanesi nam, o Jezus!

Š

O Jagnje Božje, ki grehe svetd odjem-
Iješ;. usliši nas, o Jezus!

O Jagnje Božje, ki grehe svetd odjem-
Iješ; usmili se nas, o Jezus!

Kriste, sliši nas!

Kriste, usliši nas!

V. Roke in noge so mi prederli.

O. In eden vojakov je mojo stran odperl.

M®Ufe?. ■

O Bog! ki si s terpljenjem svojiga
edinorojeniga Sina in z drago kervijo,
ktera je iz njegovih sv. peterih ran tekla,
človeški, z greham popačeni rod spet
ozdravil; prosimo te, de, ki tu na zemlji
njegove presvete rane častimo, bomo cene
te drage prelite kervi v večnim življenji
deležni.

Gospod Jezus Kristus, ti Bog naših
sere! zavoljo presvetih ran, ktere ti je
tvoja ljubezen do nas na križi naredila,
te prosimo, pridi na pomoč svojim sla* 1
žabnikam, ktere si s svojo drago kervijo
odrešil.

Božji Odrešenik, ti Sin živiga Boga!
ki si v večni spomin svoje velike ljubezni
do nas svete rane v svojim poveličanih
relesu ohranil, in tiste po svojim vstajenji

593

svojim učencem gledati in dotakniti pripu¬
stil; dodeli nam milostljivo, de bomo s
sv. aposteljnam Tomažem — razsvetljeni
s temi tvojimi sv. ranami — v nezapo-
padljivo morje tvoje milosti vsi pogrez¬
njeni , nekdaj v nebesa vzeti, tam slavo
tvojih presvetih ran na večno premišlje¬
vali; ki z Očetam v edinosti sv. Duha
živiš in kraljuješ vekomaj. Amen.

14. Scrčnc prošnje in izročila peterim kervavim
ranam Jezusovim.

(Sv. Alf. Lig v.)

t. K sveti rani desne noge.

Moj Gospod Jezus Kristus! molim
r ano tvoje desne noge. Zahvalim se ti,
de si jo hotel za me terpeti v tako silnih
bolečinah in s toliko ljubeznijo. Milujem
tvojo bolečino in bolečino tvoje žalostne
Matere. Zavoljo zasluženja tč svete rane
te prosim, dodeli mi odpušenje mojih gre¬
hov, ktere iz vsiga serca obžalujem bolj,
kakor vsako drugo hudo; ker sim tebe,
n eskončno dobroto ž njimi razžalil. Ža¬
lostna Mati Božja! prosi Jezusa zame!

Oče naS. Česana si Marija. Čast bodi.

594

2. K sveti rani leve noge.

Moj Gospod Jezus Kristus! molim
rano tvoje leve noge. Zahvalim se ti,
de si jo hotel zame terpeti v tako silnih
bolečinah in s toliko ljubeznijo. Milujem
tvojo bolečino in bolečino tvoje žalostne
Matere. Zavoljo zasluženja te svete rane
te prosim, dodeli mi moč, v prihodnje
nikoli več ne pasti v smertne grehe, temuž
v gnadi Božji do smerti ostati. Žalostna
Mati Božja! prosi Jezusa zame!

Oče naš. Češena si Marija. Čast bodi.

o. K sveti rani leve roke.

Moj Gospod Jezus Kristus! molim
rano tvoje leve roke. Zahvalim se ti,
de si jo hotel zame terpeti v tako silnih
bolečinah in s toliko ljubeznijo. Milujem
tvojo bolečino, in bolečino tvoje žalostne
Matere. Zavoljo zasluženja te svete rane
te prosim, reši me pekla, kteriga sim
tolikrat zaslužil v  ker bi te v njem več ne
mogel ljubiti. Žalostna Mati Božja! prosi
Jezusa zame!

Oče naš. Češena si Marija. Čast bodi.

4- K sveti rani desne roke.

Moj Gospod Jezus Kristus! molim
rano tvoje desne roke. Zahvalim se ti,

595

de si jo hotel zame terpeti v tako silnih
t bolečinah in s toliko ljubeznijo. Milujem
tvojo bolečino, in bolečino tvoje žalostne
Matere. Zavoljo zasluženja te svete rane
te prosim, dodeli mi nebeško veličastvo,
kjer te bom popolnama in iz vsih svojih
I moči molil. Žalostna Mati Božja! prosi
Jezusa zame!

Oče naš. ČeSena si Marija. Čast bodi.

5. K sveti rani Jezusove strani.

Moj Grospod Jezus Kristus! molim
rano tvoje svete strani. Zahvalim se ti,
de si še' tudi celo po svoji smerti to
razžaljenje preterpel, ki si ga z nar veči
ljubeznijo dopustil, akoravno ti nobene
bolečine napraviti ni moglo. Tudi milujem
tvojo,žalostno Mater, ktere je bilo takrat
njeno serce prebodeno. Zavoljo zaslu¬
ženja te svete rane te prosim, obdaruj
me s svojo sveto ljubeznijo, naj te tukaj
na svetu vedno ljubim, de te bom enkrat
na unim svetu obličje v obhčje skozi vso
večnost ljubiti zamogel. Žalostna Mati
Božja prosi Jezusa zame!

Očo na«. Česana si Marija, čast bodi.

596

15. Molitev k časti rane Jeznsoviga serca.

(Sv. Gere.)

Bodi češena, o presveta rana serca
Jezusa Kristusa, ti vrata paradiža in stu¬
denec Božje ljubezni! Bodi pozdravljena,
o presladka rana, ti žila življenja in za¬
klad Božjiga bogastva! O ti draga rana,
ponižno te molim in častim, in v ljubezni,
s ktero te je moj Jezus sprejel, te po¬
zdravim in kušnem , ter se ti serčno za¬
hvalim, de si serd Božji tolikrat potolažila,
in od mene in od vsih grešnikov toliko
štrafeng odvernila. O ti preblažena rana!
v tč zaklenem svoje grešno serce, in v
tč izročim svoj poslednji trenutek! Opre-
dobrotljivi Jezus! večna hvala naj ti bo,
ker sito presladko rano sprejel, in jo po
svojim vstajenji obderžal, de bi jo svojim
razžaljenimu Očetu kazal, in tako vsim
grešnikam gnado zadobil. Prosim te,
zavoljo te tvoje svete rane, de jo ob uri
moje smerti svojimu Očetu pokažeš in mojo
revno dušo v tisto sprejmeš. Amen.

597

16. Molitev k sveti rani Jezusove rame.

(Sv. Bernarda.)

(Sv. Bernard je bil posebni fastivec te sv. rane,
ter je v tem fese nji nar veli gnade zajemal.)

O preljubeznjivi moj Jezus! o nar
krotkejši Jagnje Božje! jest revni grešnik
pozdravim in častim presveto rano, ktero
si na svoji rami prejel, kadar si nosil tež¬
ki steber svojiga križa in zavoljo ktere
si posebno terpljenje na svojim preblaže-
nim telesu prestati hotel. Molim te, o
prežalostni Jezus! in te hvalim; slavim
in poveličujem te iz dna svojiga serca.
Zahvalim te za to presveto in prebolečo
rano tvoje rame, ter te ponižno prosim,
de se zavoljo te velike bolečine in zavoljo
teže svojiga križa mene revniga grešnika
usmiliš, moje odpustljive in smertne grehe
odpustiš in me po poti svojiga križa v ne¬
besa pripeljaš. Amen.

Pobožno košcvanje sv. peterih Jezusovih ran.

O križani Jezus! s serčno ljubeznijo
'n pobožnostjo kušnem dobrotljivo rano
tvoje svete desne roke, ter te prosim

598

zavoljo velikih bolečin, ktere si takrat ob¬
čutil ; odpusti mi vse moje grehe, kterekoli
sim s hudobnjim djanjem storil.

O križani Jezus! s serčno ljubeznijo
in pobožnostjo kužnem dobrotljivo rano
tvoje svete leve roke , ter te prosim za¬
voljo velikih bolečin, ktere si takrat ob¬
čutil; odpusti mi vse moje grehe, ktere
sim z opuženjem dobrih del storil.

O križani Jezus! s serčno ljubeznijo
in pobožnostjo kužnem dobrotljivo rano
tvoje svete desne noge, ter te prosim
zavoljo velikih bolečin, ktere si takrat ob¬
čutil ; odpusti mi vse žtrafenge, ktere sim
s svojimi grehi zaslužil!

O križani Jezus! s serčno ljubeznijo
in pobožnostjo kužnem dobrotljivo rano
tvoje svete leve noge, ter te prosim za¬
voljo velikih bolečin, ktere si takrat ob¬
čutil; odverni od mene svojo pravično ne¬
jevoljo, ktero sim jest s svojimi grehi zoper
se zdražil!

O križani Jezus! s serčno ljubeznijo
in pobožnostjo kužnem drago rano tvoje
svete strani, ter te prosim po neskončni
dobroti, s ktero si zame terpel; odpusti
mi vse grehe, kterekoli sim kdaj s hudim
poželenjem svojiga serca storil! Amem

599

18. Molitev k Jezusu ua Oljski gori.

O predobro tl ji vi Jezus! kisinavertu
za moje grebe in za grehe vsiga sveta
tako veliko žalost, brhkost in težavo, bo¬
lečino in terpljenje prostovoljno prevzel,
in prečudno kervavi pot potil, in si v ti
svoji britkosti hotel od angelja pokrepčan
biti: prosim te, dodeli nam ubogim greš-
nikam , de se v brhkostih in težavah k
tebi obernemo in spreobernemo, od tebe
tolažilo in moč po tvojim sv. angelji prej¬
memo , in poslednjič v premišljevanji svojih
pregreh in tvojiga britkiga terpljenja to¬
čimo solzč prave pokore! Amen.

19. Molite? k Jezusu ? ječi.

O moj nedolžni Jezus! kako britko
moram premišljevati v ti temni ječi,
kakor razbojnika vjetiga, zvezaniga, pri-
ilenjeniga! O kako težki in strašni morajo
biti moji grehi! kako grozovite moje hu¬
dobije! ker tč so ti zanke naložile, te
v verige in vezi vkovale in v to ječo pri¬
pravile! O ti pribežališe moje duše! ne
pripusti mi priti v večno peklensko ječo
zavoljo hudobij , s kterimi sim ti to ter¬
pljenje napravil, temuč, ker si iz gole

600

ljubezni zame terpeti hotel, stori me de-
ležniga svoje milosti, in reši me s to svojo
sužnostjo vezi vsiga greha, de zamorem
iti v srečno prostost in večno zveličanje
otrok Božjih in vsih zvoljenih! Amen.

20. Molitev k Jezusu pri stebru bičanja.

Preljubi moj Jezus! svojih oblačil
oropan, na rokah in nogah vklenjen, s
šibami in z biči razmesarjen, s kervijo
preoblit, stojiš pri stebru bičanja. Vse
tvoje telo je le ena rana; slišim glas
tvoje sv. kervi; z mnogim očitanjem se
vzdiguje proti meni. Spoznati moram, de
sim se velikrat tvojim preganjavcem pri¬
družil in sim zaničljivo po tebi mahal to-
likrat, kolikorkrat sim grešil. Pa, o mi¬
lost! ta kri ne kliče dans v maščevanje,
ampak kliče usmiljenje za me ! Je zdra¬
vilo , s kterim hočem svoje dušne rane
obezati; je kopel, v ktero hočem svojo,
oh! tako strašno razdjano dušo omočiti,
jo očistiti. Sej je edina kapljica več ka¬
kor preveč, me popolnama očistiti. 0
stori me vredniga, de po tem zasluženjiv
svoji duši občutim pravo žalost nad svo¬
jimi grehi, de se v meni obudi živo gnju-

601

Senj e in britko sovraštvo vsiga greha!
Odpusti mi zlasti vse grehe nečistosti in
dodeli mi potem, kadar bo Čisto moje serce,
de bom zamogel priti v tisti srečni kraj
nebes, kamor pridejo le čiste duše ! Amen.

21. Molitev k zalostuimu Jezusu „Ecce liouio“

O Jezus, nar krotkejši Jagnje Božje!
s škerlatastim plajšem ogernjem, s ternjevo
krono na glavi, s terstam v roki, na vsim
Telesu ranjen. s Kervijo oblit — stojiš
pred vsim ljudstvam in krivični sodnik za¬
vpije Glejte, človek ! 11  O zavoljo tega
veliciga zasramovanja, ki si ga tiho pre-
terpel, besede nisi čerhnil, ga z močnim
ljubijočim sercem prestal, te prosim; do¬
deli mi gnado, de tudi jest nikakoršne časti
ne išem pri ljudčli, in, kadarkoli se bo
moje serce v napuhu povzdigovalo, naj mi
ta tvoja žalostna podoba stopi pred oči,
de se zopet ponižam; in kadar bom nek¬
daj — ogernjen z gnjusobo svojih pregreh
— postavljen pred sodbo tvojiga nebe-
škiga Očeta, oh, takrat me zavoljo tega
svojiga veliciga zasramovanja ne zapusti,
temuč bodi moj varh, moj priprošnjik,
*noja sprava! Amen.


26

602

22. Molitev na grob« Zveličarjevim.

Ne le na križi, ampak tudi v grobu
te  Častim, o ljubeznjivi Zveličar! Ponižno
te molim v tvojim nar svetejšim Telesu,
ki je tudi po smerti bilo sklenjeno z  Božjo
naturo in ktero si nam zapustil v nar
svetejšim zakramentu.

O ti Božji Zveličar! s ponižnim,
zaupljivim, hvaležnim in ljuboČim sercem
te molim; bodi večno Česen in hvaljen
za vse dobrote, ktere si vsimu Človeški-
mu rodu, in tudi meni nevrednimu skazal.
S svetim spoštovanjem premišljujem ker-
vave svetinje tvoje neskončne dobrote, to
v vsih brhkostih darovano Telo. V vsaki
rani vidim tvojo nezapopadljivo ljubezen.

O preljubeznjiva skrivnost, kadar je
tvoje umerlo sveto Telo, s križa sneto,
tri dni v grobu zaklenjeno ležalo!

O Častitljivi grob mojiga Odrešenika,
ki obdajaš njega, ki je blišoba Očeta,
slava angeljev, veselje nebes, življenje in
zveličanje ljudi!

O sveti grob! kteriga si ti, o Je¬
zus! s svojo Božjo pričujočnostjo posvetil,
kteriga so pobožne žene počastile, sveti
angelji obiskali in Bog s čudeži poveličastili

603

O ti prečastni grob, reši me iz temne
jame pekla in iz smertne sence! Vzemimo
v svoje naročje, de umerjem in bom po¬
kopan ž njim, ki je zame umeri in bil
pokopan.

O moj Jezus! ki si tri dni v grobu
počival, dodeli mi gnado, de bo tvojimu
grobu podobno moje serce, kadar bom pri
sv. Obhajilu prejel vanj tvoje presveto
Telo; de bo vse novo v ponovljenji duha,
in s Čistim življenjem v stanovitnosti ne-

{ Jremakljivo enako skali, v vednim premiš-
jevanji tvojiga terpljenja in tvoje smerti,
de tvoja gnada in tvoja ljubezen vedno
v meni ostane! Amen.

23 ZdilUjcj sv. Gregorja k Jezusa v grobu
počivajocimu.

O Gospod Jezus Kristus! molim te,
ki si v grobu počival, v miro in drago
Oazilo zavit! Prosim te ponižno, naj bo
tvoja smert meni v življenje! Amen.

24. Sveti križ.

Kraljevo znamnje, lej, stoji 1
Svet’ križ, nebeška luč, gori!

Na njem Življenje smert stori,

Življenje s smertjo nam dobi.

26  •

604

Za nas je od Kervi neznan,

Odperta je njegova stran,

Lije mu rešnja kri iz ran,

De je bil greh sveta upran.

Zdaj je Zveličar dokončal,

Kar je že David prerok’val,

In vsim narodam oznan’val,
De Bog bo z lesa kraljeval.

Prelepo in sveto Drevo!

Rudeče pisano s Kervjo!

Bilo si vredno ti samo
Nositi tak’ sveto Telo.

Na tebe je pribita b’la

Odkupšina vsiga sveta
Pravici žaljen’ga Boga,

De je rešila rop pekla.

Češen si ti, presveti križ!

Edin’ nam upanje deliš,

Le ti nam milost zadobiš,
Pregrehe naše nam izbriš’1

Čast, hvala bodi vekomaj,

Nebeškimu Bogu vselej!

Presveti križ nam vernim daj,
De pridemo v nebeški raj!

25. Spomin lernjeve krone našiga Gospoda,

P r e dp e v. Kolena pripogovaje pred
njim so ga zaničevali in vpili: „Bodi

605

povzdravljen, kralj Judov! V njegov
obraz so mu pljevali in ga s terstam bili
po glavi.

V. Spletli so mu ternjevo krono,

O. In mu jo na glavo posadili.

Molitev.

Dodeli, vsigamogočni Bog, našim
prošnjam, de, ki v spomin terpljenja na-
šiga Gospoda Jezusa Kristusa tu na žemlji
njegovo ternjevo krono častimo, bomo
vredni s častjo in veličastvam tam v ne¬
besih kronani biti od njega, ki s teboj
živi in kraljuje v edinosti sv. Duha, Bog
od vekomaj do vekomaj! Amen.

26. Spomin sv. sulice in žebljev našiga Gospoda.

Predpev. Dolžno pismo, ktero je
bilo zoper nas, je zbrisal, vzel in ga
pribil na križ.

V. Prebodli so mi roke in noge,

O. In šteli so moje kosti.

Molitev.

Gospod Jezus Kristus! ki si hotel v
slabosti človeške nature, ktero si za zve-

606

ličanje sveta nase vzel, z žeblji na križ
pribit, in s sulico ranjen biti; dodeli nam
milostljivo, de, ki to orodje tu na zemlji
častimo, se bomo veselili tvoje častitljive
zmage tam v nebesih; kjer živiš in kra¬
ljuješ z Bogam Očetam v edinosti svetiga
Duha, Bog od vekomaj do vekomaj! Amen.

27. Spomin sr. tančice našiga Gospoda.

Predpev.  Jožef iz Arimateje, pra¬
vičen mož, je vzel Jezusovo telo, in ga
je zavil v novo Čisto tančico.

V. Tvoj grobni pert, o Gospod! ča¬
stimo ;

O. Tvojiga terpljenja se spominjamo.

Molitev.

Gospod Jezus Kristus! ki si v sveti
tančici, v ktero je bilo tvoje s križa
sneto telo po Jožefu zavito, znamnja
svojiga terpljenja zapustil; dodeli nam mi¬
lostljivo, de po tvoji smerti in tvojim
pokopu dosežemo slavo ustajenja; ki živiS
in kraljuješ z Bogam Očetam v edinosti
svetiga Duha, Bog od vekomaj do veko¬
maj ! Amen.

607

28. Molite? k časti Jezusove snknje.

O predobrotljivi Grospod Jezno Kri'
stas! ki si s svojo drago prelito Kervijo
svojo suknjo posvetil; dodeli nam, ki to
svetinjo častimo, de bodo naše duše vsiga
greha očišene, z oblačilam gnade ozaljšane
in nekdaj tam v nebesih s plajšem večne
slave ogernjene; po ravno tem Kristusu,
Grospodu našim. Amen.

29. Molitev k časti sv. potniga perta Jezu¬
sa Kristusa.

O moj terpeČi Zveličar! kako bogato
si dobroserčno delo sv. Veroniki poplačal,
kadar si svoj sveti obraz v potni pert ji
vtisnil, in ga nji zapustil v spomin. Oh,
vtisni tisto tudi v moje serce, de te ni¬
kdar ne pozabim in de tvojo sveto podobo
v svoji duši vedno nosim; ki živiš in
kraljuješ z Bogam Očetam v edinosti sve-
tiga Duha, Bog od vekomaj do vekomaj.
Amen.

608

IX.

I. Roženkranc k časti Jezusove Kervi.

(Ta roženkranc ima sedem skrivnost v premišlje¬
vanje. kako je Jezus sedemkrat Kri tožil. Pri sleherni
skrivnosti se moli pet Očenašev in Čast bodi, le pri zad¬
nji samo tri, de sa število triintrideset dopolni, v spomin
triintrideset let, v kterih je draga kri Jezusa Kristusa
po njegovih žilah tekla in poslednjič za zveličanje sveta
bila darovana.

Odpustiki te molitve so:

1. Vsaki dan sedem let in dve sto in osem deset
dni, ako se pobožno moli.

2. Popolnoma odpustik enkrat v mescu, ako se
vsaki dan moli in se navadne pobožnosti opravijo. — Ti
odpustiki se zamorejo tudi dušam v vicah v prid oberniti-
Pap. Pij VII. 1815.)

Roženkranc.

V. O Bog! hiti me otet!

O. Gospod, teci mi pomagat!

čast bodi.

609

Perva skrivnost.

Naš preljubeznjivi Odrešenik je per-
vikrat točil svojo predrago Kri osmi dan
po svojim rojstvu, kadar je bil po Moj¬
zesovi postavi obrezan. — Ako premisli¬
mo, de je Jezus to pripustil, de bi Božji
pravici za našo svojeglavnost in prederz-
nost zadostil, pač moramo te svoje pre¬
grehe resnično obžalovati in Gospodu ob¬
ljubiti, ž njegovo mogočno gnado na duši
in na telesi se čisto in sramožljivo zader-
žati.

Pet očenašev. Čast bodi.

Gospod pomagaj nam,

Svojim služabnikam,

Za ktere si ti križan bil,

In svojo drago Kri prelil.

Druga skrivnost.

Jezus je na Oljski gori, v svojih
smertnih britkostih, kervavi pot potil, ki
je na zemljo tekel. To se je godilo v
Živim spominu Človeške nehvaležnosti, s
ktero je Jezusova ljubezen povračevana.
Oh, de bi bilo z britko žalostjo presu¬
njeno naše serce, ker smo bili Gospodu
za neštevilne dobrote do zdaj tako malo
hvaležni. — Terdno sklenimo, ž njego-

26  ••

610

vimi gnadami in svetim navdajanjem zve¬
sto delati.

Pet očenašev. Čast bodi.

Gospod! pomagaj nam,

Svojim služabnikam,

Za ktere si ti križan bil.

In svojo drago Kri prelil.

Tretja skrivnost.

Naš Gospod Jezus Kristus je pri
neusmiljenim gajžlanji na vsim svojim te¬
lesu v curkih svojo Kri točil, kadar je
bila njegova koža pretepena in njegovo
sveto meso ranjeno. To sveto Kri je on
večnimu Očetu daroval za našo nepoter-
pežljivost. Oh zakaj še čakamo, svojo jezo
in lastno ljubezen krotiti! — Terdno skle¬
nimo, de se hočemo zanaprej v terpljenji
in britkostih poterpežljivosti stanovitno va¬
diti, sami sebe zaničevati, in s krotkostjo
vse razžaljenja prenesti.

Pet oifenašev. Čast bodi.

Gospod! pomagaj nam,

Svojim služabnikam.

Za ktere si ti križan bil,

In svojo drago Kri prelil.

611

Četerta skrivnost.

Kadar je tvoja presveta glava, o
Božji Zveličar! zavoljo našiga napuha in
zavoljo naših hudobnih misel s ternjem
kronana bila, je obilno tekla kri čez tvoje
obličje; in vender ne jenjamo,se napiho¬
vati in nečistih pregrešnih misel v svojim
serci nositi! Oh, de bi pač za naprej svojo
slabost vedno pred očmi imeli, na svojo
revšino in na svojo uboštvo večkrat mislili,
in se vsimu zalezovanju hudobniga duha
serčno ustavljali!

Pet očenašev. Čast bodi.

Gospod! pomagaj nam,

Svojim služabnikam,

Za k terc si ti križan bil,

In svojo drago Kri prelil.

Peta 6krivaost.

O koliko Kervi je naš preljubeznjivi
Jezus stočil na kervavim potu, kadar je
šel na goro Kalvarijo obložen s svojim
težkim križem! Jeruzalemske ulice in kraji,
kodar je šel, so bili naškropljeni ž nje¬
govo Kervijo. To se je godilo v zado-
stenje pohujšanja in hudobnih zgledov, s
kterimi se njegove stvari na vekomaj po-
gubujejo. Oh, kdo vč, če nismo tudi mi

612

med temi nesrečnimi! Kdo vč, koliko njih
je zapeljanih z našimi slabimi zgledi, že
pahnjenih v pekel! In mi smo tako ne-
skerbni, ter nič ne mislimo na pobolj-
šanje, nič na zadostenje! — Od zdaj
za naprej pa hočemo za zveličanje svojiga
bližnjiga delati, ga opominjati, mu lepe
zglede dobrih in svetih djanj dajati.

Pet očenašev. čast bodi.

Gospod! pomagaj nam,

Svojim služabnikam,

Za ktere si ti križan bil,

In svojo drago Kri prelil.

Šesta skrivnost.

Še veliko več Kervi je pretočil naš
Božji Zveličar med usmiljenim križanjem,
takrat so tekli iz prebodenih in preterga-
nih žil njegovih rok in nog studenci tega
svetiga mazila veČniga življenja, s kterimi
je hudobije in krivice vsih ljudi zmil. —■
Kje bi se pač najdel, ki bi v svojih pre¬
grehah še živel in tako strašno križanje
Sinu Božjiga še ponavljal! Objokujmo
svoje storjene pregrehe, obtožimo se jih
spovedniku, zapustimo slabe pregrešne na¬
vade, živimo keršansko, in vedno imejmo

613

pred očmi, koliko Kervi je pretočil nas
Zveličar za naše večno zveličanje!

Pet očenašev. Čast bodi.

Gospod! pomagaj nam,

Svojim služabnikam,

Za kteie si ti križan bil,

In svojo drago Kri prelil.

Sedma skrivnost.

Zadnjikrat je Jezus Kristus svojo
drago Kri točil, kadar mu je bila po
smerti že njegova stran s sulico odperta,
in je bilo njegovo nar ljubeznjivši serce
prebodeno; takrat je tekla voda s Kervijo
v spomin, de je že vsa Kri iztekla do
zadnje kaplje O neskončna dobrota na-
šiga Odrešenika! Kdo te ne bo ljubil,
kdo se ti ne vsiga daroval, ker si toliko
storil za nase odrešenje! Oh, manjka
nam besedi; zato povabimo vse stvari,
angelje in svetnike nebeške, in zlasti svojo
ljubo Mater Marijo, z nami častiti, slaviti
in hvaliti tvojo predrago Kri. — Naj živi
Jezusova Kri! Naj živi Jezusova Kri
zdaj in vselej in na vekomaj! Amen.

Zdaj moli tri očenaše in Čast bodi.

614

Gospod! pomagaj nam,
Svojim služabnikam,

Za ktere si ti križan bil.
In svojo drago Kri prelil.

Molitev.

(Kdor to molitev pobožno moli, zadobi tri sto dni
odpnstikov, ki se zamorejo tudi dušam v vicah v prid
oberniti.)

O draga Kri! studenec večniga živ¬
ljenja, odkupšina svetd, svčta kopel naših
duš, ti nas. zagovarjaš brez nehanja pred
sedežem večniga usmiljenja; ponižno te
molim; o de bi ti zamogel zadostiti za
vse hudobije in zaničevanja, s kterimi koli
so te tvoje stvari žalile, zlasti tiste,
ktere so se prederznile tebe preklinjati!
Kdo pač bi ne častil te Kervi neskončne
cene, in ne bo vnet od ljubezni do Jezusa,
kteri jo je točil! Kaj bi bilo z menoj, ako
bi ne bil odkupljen s to Božjo Kervijo,
ktero je moj Odrešenik iz ljubezni do mene
do zadnje kaplje prelil! O nezmerna lju¬
bezen, ki si nam ta balzam življenja po¬
delila! O neprecenjeni balzam, ki tečeš
iz neskončne ljubezni mojiga Boga! pro¬
sim in zarotim te, vzdigni, vnemi vse
serca, vse jezike v svojo slavo, naj te

615

vsi čast6 in hvalijo zdaj in vselej in ve¬
komaj ! Amen.

V. Gospod! s svojo Kervijo si nas
odkupil.

O. In našima Bogu si nas v kralje¬
stvo storiL

Molimo.

Vsigamogočni, večni Bog! ki si svo-
jiga edinorojeniga Simi svetu v Odreše¬
nika dal, in si ž njegovo Kervijo hotel
biti spravljen; prosimo te, dodeli nam,
de to ceno svojiga zveličanja častimo in
bomo ž njo vsiga hudiga tega življenja
obvarovani, de se nekdaj v nebesih ž njim
veseliti zamoremo, ki s teboj živi in kra¬
ljuje v edinosti svetigaDuha, Bog veko¬
maj. Amen.

2. Sedem darovanj Jezusove drage Kervi
Bogu Očetu.

(Kdor te darovanja pobožno opravi z namenam,
Bogu zadostiti za razžaljenja presveti Jezusovi Kervi stor¬
jene, zadobi tri sto dni opustikov; ako jih v mesci vsaki
dan moli in navadne pobožnosti opravi, tudi popolnama
odpustik, Ti odpustiki se zamorejo dušam v vicah v prid
oberniti. Pij Vil. 1817.)

616

®ar@¥aaje.

1. O večni Oče! darujem ti zaslu-
ženje predrage Ker vi Jezusa, tvojiga
ljubeznjiviga Sina in mojiga Božjiga Od¬
rešenika, za razširjanje in povikšanje sv.
cerkve, naše ljube matere, za ohranjenje
in srečo njeniga vidniga poglavarja, rim-
skiga papeža, kardinalov, škofov in maš-
nikov in vsili služabnikov tvojiga svetiša.

Čast bodi.

O Jezus , bodi večno hvaljen in če¬
sen, ker s svojo sveto Kervijo si nas od¬
rešil !

2. O večni Oče, darujem ti zaslu-
ženje predrage Kervi Jezusa, tvojiga
ljubeznjiviga Sina in mojiga Božjiga Od¬
rešenika, za mir in edinost kraljev in
katoliških poglavarjev, za ponižanje so¬
vražnikov sv. vere in za zveličanje vsiga
keršanskiga ljudstva.

Čast bodi.

O Jezus, bodi večno hvaljen in če¬
sen, ker s svojo sv. Kervijo si nas od¬
rešil !

3. O večni Oče! darujem ti zaslu-
ženje predrage Kervi Jezusa, tvojiga

617

Ijubeznjiviga Sina in mojiga Božjiga Od¬
rešenika, za razsvetljenje nejevernikov, za
zatrenje vsih krivoverstev in za spreober-
njenje grešnikov.

Čast bodi.

0 .Jezus , bodi večno hvaljen in če-
šen, ker s svojo sv. Kervijo si nas odrešil!

4. O večni Oče! darujem ti zaslu-
ženje predrage Kervi .Jezusa, tvojiga
Ijubeznjiviga Sina in mojiga Božjiga Od¬
rešenika, za vse svoje žlahtnike , prijatle
in sovražnike, za uboge, bolne in žalostne,
in za vse tiste, za ktere sim jest, kakor
veš, moliti dolžan in za ktere ti hočeš,
de naj molim.

Čast bodi.

O Jezus, bodi večno hvaljen in če-
Šen, ker s svojo sv. Kervijo si nas od¬
rešil !

5. O večni Oče, darujem ti zaslu-
ženje predrage Kervi Jezusa, tvojiga
Ijubeznjiviga Sina in mojiga Božjiga Od¬
rešenika, za vse tiste, ki se bodo dans
iz tega sveta ločili, de jih obvaruješ pe¬
klenskih iuarter, ter jim posestvo svo-
jiga veličastva milostljivo dodeliš.

Čast bodi.

618

O Jezus, bodi večno hvaljen in če¬
sen, ker s svojo sv. Kervijo si nas od¬
rešil !

6. O večni Oče! darujem ti zaslu-
ženje predrage Kervi Jezusa, tvojiga
ljubeznjiviga Sina in mojiga Božjiga Od¬
rešenika, za vse tiste, kteri to odkupšino
našiga zveličanja prav ceniti in ljubiti znajo;
za tiste, kteri z menoj zedinjeni tisto ča-
std in molijo, in si prizadevajo, razširiti
to Češenj e.

Čast bodi.

O Jezus, bodi večno hvaljen in če-
šen, ker s svojo sv. Kervijo si nas od¬
rešil.

7. O večni Oče! darujem ti zasln-
ženje predrage Kervi Jezusa, tvojiga
ljubeznjiviga Sina in mojiga Božjiga Od¬
rešenika, za vse svoje dušne in telesne
potrebe, v pomoč revnim dušam v vicah
zlasti za tiste, ktere so v svoji pobožnosti
veči ceno stavile v to drago odkupšino
našiga odrešenja in v bolečine in terple-
nje naše ljube, presvete matere Marije.

čast bodi.

O Jezus, bodi večno hvaljen in če-
šen, ker s svojo sv. Kervijo si nas od¬
rešil !

3 -

619

3. Krajši darovanje Jezusove Kervi Bogu Očetu.

O večni Oče! darujem ti predrago
t  Kri Jezusa Kristusa v spravo za svoje

, a  grehe in za vesoljne potrebe svete cerkve!

(Kdor to molitvico pobožno zmoli, zadobi sto dni

0 odpustikov. Pij VII. 1817.)

1 l

i :

4. Drugo darovanje Jezusove Kervi Bogu Očetu.

(Kdor naslednjo molitev pobožno odmoli, de bi ne*
beški žegen zadobil, in potem še en Oženas, Češeuamarijo
>o Čast bodi v čast sv. Trojice v zahvalo za prejeto do¬
brote, zadobi vselej sto dni odpnstikov; in popolnama od-
pnstik, kdor jo celi mesec moli ia navadne pobožnosti
»Pravi. Leo XII. 1823.)

j O večni Oče! darujemo ti predrago
Kri Jezusa Kristusa, ktero je iz tolike
ljubezni do nas, in s toliko bolečino iz
rane svoje desne  roke prelil; in zavoljo
zasluženja in moči te Kervi prosimo tvoje
Božje veličastvo, de nam svoj sveti žegen
dodeliš, de bomo s pomočjo njegovo ob¬
varovani svojih sovražnikov, oprosteni vsi-
&a hudiga, rekoč: Žegen vsigamogočniga
Boga Očeta, Sina in sv. Duha pridi na
n as, in ostani vselej pri nas! Amen.

05« naš. Češ ena si Marija, čast bodi.

620

5. Ponižna prošnja pred sv. Rešnjim Telesam.

O Jezus, Sin živiga Boga, čudno
zakriti Bog v sveti hostii! ozri se v nas
z očmi svoje neskončne milosti, in sprej¬
mi milostljivo naše ponižno zdihovanje,
spoznanje našiga dolga in skesane proš¬
nje naših sere. Ti si naš Gospod in naš
Bog, naš Stvarnik, Odrešenik in Posve-
čevavec, nar viši oblastnik nebes in zem¬
lje, častiti zmagovavec pekla in sroerti!
ti veselje in večna krona izvoljenih, ne¬
zmerni studenec vsih gnad in dobrot našiga
zveličanja! Vreden si torej, de vsi ljudje
v tč verujejo, te molijo, ljubijo, hvalijo
in časte. Pa, oh, vč nebesa žalujte in
z nami jokajte! ker on je naš Bog, in
ljudje mu ne verujejo! On je edino naše
upanje, in ljudje ne zaupajo njemu! On
je ljubezen sama, nar viši dobrota, in
človeške serca ga ne ljubijo!

Poslušajte in premišljujte, vi angelji
miru! V tem zakramentu svoje ljubezni se
nam Jezus samiga sebe daje v zastavo
večniga življenja; tb ima on svoje veselje
biti med Človeškimi otroci; th jih on hoče
razsvetliti, uterditi, s svojimi gnadami na-

621

polniti; til tirja tudi njihove serca,' ljube¬
zen in molitev; ljudje pa se ga ogibajo,
pred njim beže, zapušajo njegove altarje,
in tekajo za minljivimi nečimernostmi te
zemlje. O Jezus! ponižani, zaverženi Bog
v tem sv. zakramentu ! ljudje te ne po¬
znajo in te ne ljubijo! Za nje si smert
prestal, svojo drago Kri v odrešenje njih
prelil, oni pa ti to vse povračujejo z ne¬
hvaležnostjo, z zaničevanjem tvoje Božje
pričujočnosti; tvoja ljubezen se jim gnjusi;
tvoje gnade in obljube nič ne omečijo
njih terdiga serca; ponavljajo ti zaniče¬
vanje in zasramovanje judovsko; tajijo
te z neverniki; križajo te z neznabogi;
kolnejo tvoje sv. Ime, in s svojimi hu¬
dobijami dražijo tvoje serce k pravičnimu
serdu.

0 Bog ljubezni in milosti! z živo
vero, s skesanim sercem in gerečo ljubez¬
nijo te ponižno prosimo namesto njih,
odpusti milostljivo vse hudobije, vso ne¬
hvaležnost in vse razžaljenje tvojiga nar-
visiga veličastva.

Zavoljo neskončne ljubezni, s ktero
si se na križi za nas daroval, in svojo
drago Kri do zadnje kaplje prelil; zavoljo
nezapopadljiviga dopadajenja, v kterim se

622

je tvoj nebeški Ode nad teboj, svojim
ljubeznjivim Sinam, večno veselil; in za¬
voljo ljubeznjive milosti tvojiga Božjiga
serca do nas revnih grešnikov; prosimo
in zdihujemo k tebi, o Jezus; za milost,
gnado in odpušenje. Milost, o Jezus!
zavolje tvoje Kervi, zavoljo tvojih ran!
Milost nam, ki smo tolikrat iz pomanjkanja
ljubezni in spoštovanja v mlačnost in mer- 1
zloto pred tvojo presveto pričujočnostjo
zabredli! Milost vsim grešnikam, ki te
ne poznalo in te preklinjajo! Milost vsim
pravovernim, ki te poznajo, pa se ven-
der vabljenju tvoje ljubezni ustavljajo!
Milost posvetnjakam, ki nočejo slišati glasil
tvoje cerkve in tičč v temoti in senci.
smerti! O Jezus! odpusti nam vsim in pre¬
magaj našo slepoto in hudobijo! Sveti,
večni Oče! ozri se na obličje svojiga Sina,
s kterim si nam vse dal! Mi smo njegovo
ljudstvo, njegovi oprosteni, njegovo po¬
sestvo. Iz ljubezni do njega nam odpusti
vse razžaljen ja, nam odpusti našo nehva¬
ležnost, nam raztergaj verige, razsvetli
našo slepoto in nas pripelji v kraljestvo
svojiga ljubeznjiviga Sina, de ga vedno
in na vekomaj hvalimo, molimo in častimo.
Amen,

623

6. Molitev k Jezusu v nar svetejšim zakramentu
Rešnjiga Telesa.

(S to pobožno opravljeno molitevjo se zadobi "od¬
pustile za tri sto dni, ki se zamore tudi dušam v vicah
v prid oberniti. Pij VII. 1814.)

Molitev.

1. Z nar večim spoštovanjem te mo¬
lim, o Jezus! v nar svetejšim zakramentu.
Spoznam te praviga Boga in praviga
Človeka in s to molitevjo želim nadome¬
stiti mlačnost in merzloto toliko kristjanov,
kteri gredoč memo tvojiga tempeljna, celo
velikrat pred tvojim sv. tabernakeljnam, kjer
ti z ljubeznjivo nepokornostjo čakaš rav¬
no teh vernih, de bi jim gnade -— sa-
miga sebe delil, — kteri te še ne po¬
zdravijo, temuč s svojim zaničljivim ob¬
našanjem spričujejo, de se jim, kakor ne¬
kdaj Judam v pušavi, gnjusi ta nebeška
mana. Torej ti darujem predrago kri,
ktero si točil iz rane svoje leve  noge v
spravo za to gerdo mlačnost; in skrivdje
8e v to rano kličem tavžent in tavžentkrat:

Sveto Režnje Jezusa Telo,

V sveti zakrament postavljeno I
Bodi nam češeno hvaljeno,

Bodi ljubljeno in moljeno!

Oče na5. Češena si Marija. Čast bodi.

624

ii

2. Z nar večjim spoštovanjem, o Je¬
zus! te molim, in spoznam, de si v nar
svetejšim zakramentu Rešnjiga Telesa pri¬
čujoč ; in s to molitevjo želim nadomestiti
nehvaležnost toliku kristjanov, kteri, ka¬
dar te vidijo nesti k nevarno bolnim za
popotnico v dolgo večnost, te ne spre¬
mijo, ali k večimu ti le mlačno znamnje
zunanjiga spoštovanja skazujejo. Torej
ti darujem v spravo te tolike mlačnosti
predrago kri, ktero si točil iz rane svoje
desne  noge; in se skrivaje v to rano
kličem tavžgnt in tavžentkrat:

Sveto Rešnje Jezusa Telo,

V sveti zakrament postavljeno!

Bodi nam češeno, hvaljeno,

Bodi ljubljeno in moljeno!

Oče naš. Češena si Matija. Čast bodi.

3, Z nar večjim spoštovanjem, o Je¬
zus, te molim, ti pravi kruh večniga
življenja! in s to molitevjo želim zaceliti
tiste rane, ktere se vsaki dan vsekujejo
v tvoje serce z oskrunovanjem cerkvd, kjer
ti v skrivnostnih podobah prebivaš, de bi
te tvoji zvesti ljubili in molili. Torej
ti darujem v spravo tolike nespodobnosti
predrago kri, ktero si točil iz rane svoje


625

leve roke; in skrivne se v to rano kličem
tavžent in tavžentkrat:

Sveto Režnje Jezusa Telo,

V sveti zakrament postavljeno!

Bodi nam češeno, hvaljeno,

Bodi ljubljeno in moljena!

Oče naš. Češena si Marija.

4. Z nar večim spoštovanjem te
molim, o Jezus! ti živi, nebeški kruh!
in s to molitevjo želim zadostiti za toliko
krivico, ktero tebi vsaki dan tvoji verni
delajo pri svetih mašah, kjer ti v nezmer¬
nosti svoje ljubezni ponavljaš , akoravno
nekervavo, tisto daritev, ktero si nekdaj
na gori Kalvarii za naše zveličanje opra¬
vil, Torej ti darujem v spravo tolike
nehvaležnosti predrago kri, ktero si točil
iz rane svoje desne  roke; in skrivdjese
v to rano zedinim svoj glas s tistimi an-
gelji, ki tebe obdajoči molijo, in ž njimi
kličem:

Sveto Režnje Jezusa Telo,

V sveti zakrament postavljeno!

Bodi nam češeno, hvaljeno,

Bodi ljubljeno in moljeno!

Oče naš. Češena si Marija.

5. Z nar večjim spoštovanjem te
molim, o moj Jezus! Ti prava daritev v

Getzemani, 27

626

s pravo naši grehov! in ti darujem to
molitev za preklinovanje Božje rope, ktere
ti preterpeti hočeš od toliko nehvaležnih
kristjanov, ki se tebi prederzno bližajo
in obloženi s smertnimi grehi te v sv.
Obhajilu prejemajo. V spravo te zaničljive
oskrumbe ti darujem zadnje kaplje pre¬
drage kervi, ktero si točil iz rane svoje
strani;  inv  to rano skrivaje se, te pri¬
dem molit, ljubit in častit in z vsimi po¬
božnimi častivci nar svetejšiga zakramenta
tavžentin tavžentkrat ponavljat:

Sveto Režnje Jezusa Telo,

V sveti zakrament postavljeno!

Bodi nam češeno, hvaljeno,

Bodi ljubljeno in moljeno!

Oče naš. Češena si Marija. Čast bodi.

Ponižno tukaj pokleknimo
In z vernim sercem počastimo
Usmiljeniga Zveličarja;

Ker v zakramentu je pred nami,

De bi z gorečimi željami
častili in molili ga.

Bod’ moljeno in počešeno,

Nam iz ljubezni dodeljeno
Presveto Jezusa Telo!

Bod’ dušam moč in posvečenje,

Zastava terdna jim v življenje;

O jed, popotnica v nebo!

627

Bod’ moljena, o Kri častita!

Za grehe vsih ljudi prelita,

Iz svete Jezusa strani,

Naj cena tvoja nam odmije
Vsih grehov naših hudobije;

V skušnjavah nam serčnost deli.

V. Kruh iz nebes si jim dodelil.

O. Kteri ima vso sladkost v sebi.

Molitev.

O Bog, kteri si nam v prečudnim
zakramentu spomin svojiga terpljenja za¬
pustil, daj nam, te prosimo, svete skriv¬
nosti tvojiga Telesa in tvoje Kervi tako
častiti, de sad tvojiga odrešenja vedno v
sebi čutimo. Kteri živiš in kraljuješ v edi¬
nosti svetiga Duha, Bog vekomaj. Amen.

7. Molitev pri obiskovanji sv, Rešnjiga Telesa,

(Pij VI. je podelil vsim pravovernim kristjanam po-
polnama odpustit vsaki pervi četertik mesca, kteri navadne
pobožnosti opravijo in pred svetim Zakramentam naslednjo
molitev skesano zmolijo, ktero je sv. Kajetan v klicanje
Božje milosti zložil.

Vsim pa, kteri druge četertike zakramenta sv. po¬
kore in sv. Rešnjiga Telesa vredno prejmejo in to molitev
pred sv. Rešnjim Telesam pobožno opravijo, dodeli ravno
papež sedem let in sedemkrat štirdeset dni odpnstika.
Kdor pa to molitev druge dni moli, zadobi sto dni odpu¬
sta. Vsi ti odpustiki se zamorejo dušam v vicah v
prid oberniti.)

27 *

628

Molitev.

Ozri se, o Gospod! iz svojiga sve-
tisa in iz svojiga veličastnega stanovanja,
in poglej to nar svetejši daritev, ktero ti
daruje naš veliki duhoven, tvoj sveti Sin,
naš Gospod Jezus Kristus, za grehe svo¬
jih bratov, in odpusti nam velikost naše
hudobije! Lej! Kri našiga brata Jezusa
vpije k tebi s križa. Usliši, Gospod!
Bodi milostljiv, Gospod! poslušaj in stori!
Ne mudi se zavoljo samiga sebe, moj
Bog! zakaj tvoje ime je bilo zaklicano
čez to mesto in tvoje ljudstvo, in stori z
nami po svoji milosti! Amen.

629

I. Pobožni zdihljeji k žalostni Materi Božji.

(Tri sto dni odpustikov zadobi, kteri se tudi du-
Sam v vicah v prid oberriiti zamorejo, kdor naslednje
zdihljeje pobožno opravi. Pij VII. 1817.)

V. O Bog! hiti me otet!

0. Gospod! teci mi pomagat!

čast bodi.

1. Serčno usmiljenje imam s teboj,
o žalostna Mati Marija! zavoljo britkosti,
ktero je občutilo tvoje sveto serce pri
prerokovanji sv. starčika Simeona. O lju-
beznjiva Mati! s tem svojim užaljenim ser¬
cem mi sprosi pri Bogu ponižnost in
dar strahu Božjiga!

česena si Marija.

2. Serčno usmiljenje imam s teboj,
o žalostna Mati Marija! zavoljo britkosti,
ktere je tvoje preljubeznjivo serce obču-
tilo na bčgu v Egipt in zavoljo žalosti,

630

ktero si ves čas v Egiptu imela. O lju-
beznjiva Mati! s tem svojim tako užaljenim
sercem mi sprosi pri Bogu radodarnost,
zlasti proti revnim, in dar pobožnosti.

češena si Marija.

3. Serčno usmiljenje imam s teboj,
o žalostna Mati! zavoljo nepokojnosti, ktero
je tvoje skerbljivo serce občutilo, kadar
si svojiga preljubiga Sina Jezusa tri dni
iskala. O ljubeznjiva Mati! s tem svojim
tako skerbljivim sercem mi sprosi pri Bogu
čistost in dar učenosti.

Češena si Marija.

4. SerČno usmiljenje imam s teboj,
o žalostna Mati! zavoljo tiste groze, ktera
je presunila tvoje Materno serce, kadar
si srečala Jezusa obloženiga s težkim kri¬
žem na rami. O ljubeznjiva Mati! s tem
svojim ljubijočim od bolečin toliko razdja-
nim  sercem mi sprosi pri Bogu pot er-
pežljivost in dar moči.

češena si Marija.

5. Serčno usmiljenje imam s teboj,
o žalostna Mati! zavoljo tistega neizreče-
niga terpljenja, ktero je tvoje močno serce
preneslo, kadar si bila pričujoča pri smertnib
težavah svojiga Sina Jezusa na križi vi-

631

sččiga. O ljubeznjiva Mati! s tem svojim
tako užaljenim sercem mi sprosi pri Boga
zmernost in dar svetovanja.

češena si Marija.

6. Serčno usmiljenje imam s teboj,
o žalostna Mati! zavoljo hude rane, ktera
je bila v tvoje, milosti polno serce vse¬
kana, kadar je sulica Jezusovo stran od-
perla, in njegovo, vse ljubezni vredno
serce prebodla. O ljubeznjiva Mati! s tem
svojim tako ranjenim sercem mi sprosi
bratovsko lj ub ez e nin dar umno  sti.

češena si Marija.

7. Serčno usmiljenje imam s teboj,
o žalostna Mati! zavoljo tiste tihe britko-
sti, ktero je občutilo tvoje premilo serce,
kadar so Jezusa v grob položili. O lju¬
beznjiva Mati! s tem svojim tako močno
razžaljenim sercem mi sprosi pri Bogu
gorečnost in dar modrosti.

Češena si Marija.

V. Prosi za nas, o prežalostna Devica !

O. De bomo vredni obljub Kristusovih!

Molitev.

O preljubeznjivi Jezus! prosimo te,
Daj bo tvoja žalostna Mati Marija, ktere

632

serce je sedmeri meč presunil, pri tebi
za nas milostljiva priprošnjica in mila naša
Mati; de po njeni prošnji od tebe gnado
zadobimo; de vse terpljenja in britkosti
tega življenja poterpežliv o prenašamo in
zato večno krono dosežemo. Amen.

2. Krajši pobožnost k žalostni Materi Božji.

(S to pobožno opravljeno molitvico se zadobi tri
sto dni odpustika za vsaki dan; kdor pa ves mesec moli
in enkrat svete zakramente vredno prejme in zato navadne
molitve opravi zadobi popolnama odpustik, ki se zamore
tudi dušam v vicah v prid oberniti. Pij VII.)

Sedemkrat: češena si Marija, s pristavkam:

O Marija, Mati moja!

Naj me vžali žalost tvoja

V smerti tvojiga Sinu.

3. Molitev pred podobo snemanja s križa.

O žalostna Devica Marija! jest ubog
grešni človek pridem in te prosim zavoljo
tistih britkih bolečin, ktere si ti v svojim
serci občutila, kadar si svojiga mertviga
Sina, snetiga s križa, v svoje Materno
naročje sprejela. Spomni se, o Marija!
kako neznana je bila bolečina tvoja, ka¬
dar si njegove velike, globoke rane s
svojimi očmi pregledovala, kuševala in 8

633

svojimi solzami oblivala. Oh, kaj je ob¬
čutilo tvoje serce, kadar si strašne terne
iz njegove glave jemala, si se ran nje¬
govih rok in nog dotikala, in si njegovo
od nog do glave toliko razdjano telo pre¬
mišljevala. T6 tvoje neizrečene britkosti
te opomnim, o Marija! ter te prosim,
sprosi mi zavoljo tega pri svojim ljubim
Sinu odpušenje vsik mojih pregreh. O
prosi ga, naj mi zavoljo te tvoje velike
britkosti odpusti vse moje grehe in mi do¬
deli gnado usmiljenja, de po neskončnim
zasluženji njegovim zadobim večno zveli¬
čanje! Amen.

4. Žalostna Mati Božja.

(Stal at mater.)

Žalostna je Mati stala,

Se pod križem mil’ jokala,
Ker je visel njeni Sin.

V žalost je serce vtopljeno,
Vse pobito, prebodeno
Z mečem dušnih bolečin.

O, kaj žalosti prestati,
Mogla je presveta Mati,
Ktere Sin je rešil svet!
Žalostna stoji jokaje,

Zdiha, gleda trepetaje,

Kaj nje Sin terpi razpet.

27 **

Kdo bi solz ne jel točiti,

Če Marijo vgleda biti
V britkosti, ko je ta?

Kdo preserčno ne žaluje,
če to Mater premišljuje,

Ki terpeti tol’ko ima!

Grehe ljudstva nase vzeti,

Vidi Jezusa terpeti,

Šibam vdati se voljno.
Gleda svoj’ga Sina milo:

Ki je vse ga zapustilo,

Kadar je nagnil glavo.

Mati! zgled ljubezni prave!
Daj mi čutit’ te težave,

Daj mi solz pregrenkih dar.
Stori mi serce se vneti
In za Jezusa goreti,

De mu bom prijetna stvar.

Sveta Mati! to te prosim,
Rane Kristusa naj nosim,
Vtisni mi jih v serce.

Naj te rane tvoj’ga Sina,
Naših grehov bolečina,

Tudi mene v živo skle.

Daj, de s tabo rad žalujem,
Svoje grehe objokujem,

Dokler tukaj še živim:
Poleg križa de prebivam,

In s teboj solze prelivam,

S celiga serca želim.

635

O devic vsih Devica,

V žalost nam tovaršica,

Daj, de jokam se s teboj;
Smert de Jezusa ostane
Meni v serci, naj tud rane
Bodo vedno, pred menoj.

Naj se svetih ran navzamem,
In od križa ves unamem,
Kristusu de bom udan.

Dušo vneto in gorečo,

Varuj Mati v nesrečo,

Kadar pride sodnji dan.

Tvoj’ga Sina križ me brani,

Ino smert njegova brani,

Mi pomoč in milost daj,

Ko bo smert telo zadela,

Daj, de bo takrat prejela
Duša moja sveti raj. Amen.

636

XI.

ISfospod, usmili se nas
Kriste usmili se nas!
Gospod, usmili se nas!
Kriste, sliši nas!

Kriste, usliši nas!

Oče nebeški, vsemogočni Bog,
Sin, vsega svetil rešnji Bog,
Sveti duh, resnični Bog,

Sveta Trojica, en sam Bog,

Sv. Marija,

Sv. Mati Božja,

Sv. devic Devica,

Mati Kristusova,

Mati milosti Božje,

Mati prečista,

Mati brez madeža,

Mati nedolžna,

Mati presveta,

Mati ljubeznjiva,

Mati prečudna,

Mati našege Stvarnika,

usmili

se

nas!

za nas Boga prosil

637

Mati našega Odrešenika,
Devica modra,

Devica častitljiva,

Devica hvale vredna,
Devica mogočna,

Devica usmiljena,

Devica verna,

Podoba pravice,

Sedež modrosti Božje,
Začetek našega veselja,
Posoda duhovna,

Posoda časti vredna,
Posoda vse svetosti,
Skrivnostna roža,

Turn kralja Davida,
Turn slonokosteni,

Hiša zlata,

Skrinja mini in sprave,
Vrata nebeška,

Zgodnja danica,

Zdravje bolnikov,
Pribežališče grešnikov,
Tolažnica žalostnih,
Pomoč kristjanov,
Kraljica angeljev,
Kraljica očakov,

Kraljica prerokov,
Kraljica aposteljnov,

za nas Boga prosi!

638

Kraljica mučenikov,

Kraljica spoznavavcev,

Kraljica devic,

Kraljica vseh svetnikov,

Kraljica brez madeža izvirnega greha
spočeta,

Jagnje Božje, ki grehe sveta od jemlješ;

zanesi nam, o Gspod!

Jagnje Božje, ki grehe sveta odjemi ješ;

usliši nas, o Gospod!

Jagnje božje, ki grehe sveta odjemlješ;
usmili se nas, o Gospod!

Kriste, sliši nas!

Kiste, usliši nas!

Oče nas. Cešena si Marija.

I. K svetimu Rešnjimu Telesu.

(Kadar je izpostavljeno.)

V. Kruh z nebes si jim dodelil.

O. Kteri ima vso sladkost v sebi.

Molimo.

O Bog! kteri si nam v prečudnem
sakramentu spomin svojega terpljenja za¬
pustil , daj nam, te prosimo, svete skriv-

639

nosti tvojega telesa in tvoje kervi tako
častiti, da sad tvojega odrešenja vedno
v sebi čutimo. Kteri živiš in kraljuješ
z Bogam Očetam v edinosti svetega Duha,
Bog od vekomaj do vekomaj. Amen.

2. K sveti Devici Materi Marii.

Pod tvojo pomoč pribežimo, o sveta
Božja porodnica! ne zaverzi naših prošenj
v naših potrebah, temuč reši nas vselej
vsih nevarnost. O častitljiva in žegnana
Devica, naša Gospa, naša srednica, naša
besednica, naša pomočnica. S svojim Si-
nam nas spravi, svojimu Sinu nas pri¬
poroči, svojimu Sinu nas izroči.

V. Prosi za nas, sveta Božja po¬
rodnica !

O. De bomo vredni obljub Kristu¬
sovih.

M o 1 i m o.

Svojo milost, prosimo, o Gospod! v
naše serca vlij, de, ki smo po angeljevim
oznanjenji včlovečenje Kristusa, tvojiga
Sina, spoznali, po njegovim terpljenji in
križi častitljivo vstajenje dosežemo, po Je¬
zusu Kristusu, Gospodu našim. Amen.

640

Češena bodi Kraljica.

Češčena bodi, Kraljica, Mati milosti,
življenje, sladkost in upanje naše, bodi
češčena! K tebi vpijemo zapušeni Evini
otroci, k tebi zdihujemo žalostni in ob¬
jokani v tej dolini solz. Oh, oberni tedej
naša pomočnica! svoje milostljive oči v
nas, in pokaži nam po tem revnim življenju
Jezusa, blaženi sad tvojiga telesa, o
milostljiva, o dobrotljiva, o sladka Devica
Marija!

V. Prosi za nas, sveta Božja po¬
rodnica

O. De bomo vredni obljub Kristu¬
sovih.

Molimo.

Vsigamogočni večni Bog! ki si dušo
in telo častite Device, Matere Marije, de
bi vredno prebivališe tvojiga Sina biti
zaslužila, s pripomočjo svetiga Duha pri¬
pravil, daj, de bomo, ki se njeniga spo¬
mina veselimo, po njenih milostljivih proš¬
njah prihodnjihzlegovin večne smerti rešeni.

641

3. K svetimu Jožefa.

Glejte, zvest ia moder hlapec, kte-
rigaje postavil Gospod čez svojo družino.
V. Prosi za nas, sveti Jožef.

O. De bomo vredni obljub. Kristu¬
sovih.

4. Za vse potrebe.

Ponižno, Gospod! te prosimo, raz¬
veži po svoji milosti naših grehov vezi,
in ohrani po prošnjah svoje izvoljene Ma¬
tere ljube Device Marije in vsih svojih
svetnikov nas, svoje služabnike, naše do¬
brotnike in naše pohištvo v vsi svetosti;
tudi očisti vso našo rodovino in naše pri-
jatle hudobij in grehov, in napolni jih z
lepemi čednostmi; dodeli nam mir in zdravje
odverni od nas vidne in nevidne sovraž¬
nike, in odženi vse hude želje; daj nam
zdravo vreme in dobro letino, skaži mi¬
lost našim prijatlomin neprijatlam, in ob¬
varuj to faro z vsimi, ki v njej prebivajo
kuge, lakote, vojske, ognja, potresa,
povodnji, in dodeli milostivo vsim vernim
keršenikam, živim in mertvim, v nebeškim
kraljestvu večno življenje, mir in pokoj

642

Obvaruj našiga papeža I., našiga škofa I.,
našiga svetliga cesarja I., in vso našo
duhovsko in deželsko gosposko in vse ker-
šansko ljudstvo vsili nadlog in vsiga zlega.
In tvoj blagoslov pridi z nebes doli na nas,
in bodi vselej nad nami. Po Gospodu na¬
šim Jezusu Kristusu, Sinu tvojim, kteri
s teboj živi in kraljuje v edinosti svetiga
Duha, Bog vekomaj. Amen.

V. Božja pomoč ostani vselej pri nas.

O. Amen.

Oče naš. Češena si Marija.

(Petkrat.)

XII.

643

OD

CD

3

P

OD

▼5

fospod, usmili se nas!

Kriste, usmili se nas!

Gospod, usmili se nas!

Kriste, sliši nas!

Kriste, usliši nas!

Oče nebeški, vsegamogočni Bog,

Sin, vsega sveta rešnji Bog,

Sveti Duh, resnični Bog,

Sveta Trojica, en sam Bog,

Sv. Marija,

Sv. Mati Božja,

Sv. devic Devica, l v  ■.

Sv. Mihael, Boga pro»!

Sv. Gabriel,

Sv. Rafael,

Vsi sveti angelji in arkangelji, za nas
Boga prosite!

Vse svete versteizveličanih duhov, za nas
Boga prosite!

Sv. Janez Kerstnik, / za nas Boga

Sv. Jožef,

prosi

;!

usmili

644

| za nas Boga prosi!

Vsi sveti o Saki in preroki, za nas Boga
prosite!

Sv. Peter,

Sv. Pavel,

Sv. Andrej,

Sv. Jakop,

Sv. Janez,

Sv. Tomaž,

Sv. Jakop,

Sv. Filip,

Sv. Jernej,

Sv. Matevž,

Sv. Simon,

Sv. Tadej,

Sv. Matija,

Sv. Barnaba,

Sv. Lukež,

Sv. Marka,

Vsi sveti aposteljni in evangelisti, za nas
Boga prosite!

Vsi sveti učenci Gospodovi, za nas Boga
prosite!

Vsi sveti nedolžni otroci, za nas Boga
prosite!

Sv. Stefan, (

Sv. Lorene, ) za nas Boga prosi!

Sv. Vincenc, \

Sv. Fabjan in Boštjan, za nas Boga prosita!

645

Sveta Janez in Pavel,
Sveta Kozma in Damijan,
Sveta Gervazi in Protazi,

za nas Boga
prosita!

Vsi sveti marterniki, za nas Boga prosite!
Sv. Silvester, \

Sv. Gregor, I

Sv. Ambrož, J

Sv. Hieronim, (

Sv. Martin, \

Sv. Miklavž, -

Vsi sveti škofje in spoznavavci, za nas
Boga prosite!

Vsi sveti učeniki, za nas Boga prosite!
Sv. Anton,

Sv. Dominik,

Sv. Frančišk,

Vsi sveti mašniki m leviti, za nas noga
prosite!

Vsi sveti mnihiin pnščavniki, zanas Boga
prosite!

Sv. Marija Magdalena, j
Sv. Agata, /

Sv. Lucija, l za nas Boga

Sv. Cecilija, / prosi!

Sv. Neža, I

Sv. Katarina, )

Sv. Avguštin,

za nas Boga prosi!

Sv. Benedikt,
Sv. Bernard,

646

Sv. Anastazija, za nas Boga prosi!

Vse svete device in vdove, za nas
prosite!

Vsi svetniki in svetnice Božje, za nas
Boga prosite!

Bodi nam milostljiv; zanesi nam, o Gospod!
Bodi nam milostljiv; usliši nas o Gospod!
Od vsiga hudiga,

Od vsiga greha,

Od svoje jeze,

Od nagle in neprevidne smerti,

Od skušnjav hudičevih,

Od jeze, sovraštva in vse hude volje,

Od duha nečistosti,

Od treska in hudega vremena,

Od šibe potresa,

Od kuge, lakote in vojske ,

Od večne smerti,

Skozi skrivnost svojega svetega vČlo- j q
večen j a , * 5

Skozi svoj prihod,

Skoz svoje rojstvo,

Skoz svoj kerstinsvet post,

Skoz svoj križ in terpljenje ,

Skozi svojo smert in pokop,

Skozi svoje sveto vstajenje,

Skoz svoj čudni vnebohod,

Skoz prihod tolažnika svetiga Duha,

S

(D

ose

647

V dan sodbe, reši nas, o Gospod!

Mi grešniki,

De nam zaneseš,

De nam odpustiš,

De nas k pravi pokori pripelješ,

Da svojo sveto cerkev vižaš in ohraniš,
De pastirja apostoljskiga in vse cer¬
kvene stanove v svoji sveti veri
ohraniš,

De sovražnike svete cerkve ponižaš,
De keršanskim kraljem in oblastnikam
mir in pravo enovoljnost daruješ,
De vsimu keršanskimu ljudstvu mir inf
edinost daš,

De nas vse v svoji sveti službi poter- b
diš in obderžiš,

De naše misli k nebeškim željam po¬
vzdiguješ,

De vsim našim dobrotnikam večne
dari dodeliš,

De duše naše in naših bratov, bliž¬
njih in dobrotnikov večniga pogub¬
ljenja rešiš,

De sad zemlje daš in ohraniš,

De vsim vernim dušam večni pokoj
dodeliš,

De nas uslišiš,

Sin Božji!

te prosimo, usliši nas!

648

Jagnje Božje, ki grehe svetd odjemlješ;

zanesi nam, o Gospod!

Jagnje Božje, ki grehe svetd odjemlješ;

usliši nas, o Gospod!

Jagnje Božje, ki grehe svetd odjemlješ;
usmili se nas, o Gospod!

Kriste, sliši nas!

Kriste usliši nas!

Gospod, usmili se nas!

Kriste, usmili se nas!

Gospod, usmili se nas!

Oče naš.

V. In nas ne vpelji v skušnjavo.

O. Temud reši nas od hudega. Amen.

Molst?©.

I. K svetiinu Rešnjimu Telesu.

(Sadar je izpostavljeno.)

V. Kruh z nebes si jim dodelil.
O. Kteri ima vso sladkost v sebi.

Sl o 1 i m o.

O Bog! kteri si nam v prečudnim sa-
kramentu spomin svojega terpljenja zapa-
Btil, daj nam, te prosimo , svete skriv-

649

nosti tvojega telesa in tvoje kervi tako
častiti, da sad tvojega odrešenja vedno v
sebi Čutimo. Kteri živiš in kraljuješ z
Bogam Očetam v edinosti sv. Duha, Bog
od vekomaj do vekomaj. Amen.

2. Za odvernjenje vsili nadlog in nevarnost.

Vsigamogočni, večni Bog! poglej z
očmi svoje neskončne milosti naše reve in
nadloge. Usmili se vsili vernih kristjanov,
za ktere se je tvoj edinorojeni Sin, naš
Gospod in Zveličar Jezus Kristus, voljno
grešnikam v roke dal, in je tudi svojo
drago kri na lesu svetiga križa prelil. Po
tem Gospodu Jezusu odverni, milostljivi
Oče! zaslužene šibe, sedanje in prihodnje
nevarnosti, punte, vojske, kugo, lakoto,
draginjo, bolezni in žalostne revne čase.

Vsigamogočni, večni Bog! usmili se
svojiga služabnika, našiga pa peža I., in
vodi ga po poti večniga življenja, de bo
s tvojo pomočjo, kar je tebi prijetno,
Želel, in z vso močjo štorih

O Bog, pastir in vižar vsih verni¬
kov ! glej milostljivo na svojiga služabnika
našiga škofa I., ki si ga pastirja naše
škpfije postavil; dodeli mu, te prosimo,

Getzemani 28

650

de tistim , čez ktere je postavljen ^be¬
sedo in djanjem k dobrimu služit, in tako
s čedo, ki mu je zrocena, večno življenje
doseže.

Bog, varh vsih kraljestev, dodeli
svojimu služabniku, našimu cesarju I., tvojo
moč, s ktero se sovražnik premaga, spo¬
znati in častiti, de bo, ker je po tvoji 1
volji cesar postal, tudi v tvojim varstvu
vselej mogočen.

Razsvetli in poterdi v vsim dobrim
duhovske in deželske oblastnike in go¬
sposke, de nas bodo na vse napeljevali,
kar zamore k tvoji Božji časti, k našimu
zveličanju, in k miru in sreči vsiga ker-
šanstva pripomoči.

Prosimo tudi, kakor hočeš, de nam
je prositi, za svoje prijatle in neprijatle,
za zdrave in bolne, za vse žalostne in
revne kristjane, za žive in mertve.

Vsigamogočni, večni Bog! ki gospo¬
duješ čez žive in mertve, in se usmiliš
vsih, ktere iz vere in dobrih del za svoje
spoznaš, pohlevno te prosimo, de vsi,
za ktere smo se namenili moliti, kteri so
Še pri življenji, ali pa so se že s tega
sveta ločili, na prošnjo vsih tvojih svet¬
nikov od tvoje dobrote odpušenje vsih
svojih grehov dosežejo.

651

Dodeli nam, o Bog, mirti! pravo edi¬
nost v veri brez vsiga razdertja in ločitve.
Preoberni nage serca k pravi pokori in k
poboljšan ju našiga življenja. Vžgi v nas
ogenj svoje ljubezni. Daj nam gereče
želje po vsi pravičnosti, de ti bomo, ka¬
kor tvoji pokorni otroci, v življenji in
smerti prijetni in dopadljivi.

Tebi bodi vedno priporočeno, o Go-
spod! vse naše djanje in nehanje, naše delo
in opravilo, naše življenje in naša smert.
Daj nam tvojo milost tukaj vživati, in
tamkaj z vsimi izvoljenimi doseči, de te
bomo v večnim veselji in zveličanji hvalili
in molili. To nam dodeli, o Gospod, ne¬
beški Oče! po Jezusu Kristusu, svojim
ljubim Sinu, Gospodu našim in Odreše¬
niku, kteri s teboj živi in kraljuje v edi¬
nosti svetiga duha, Bog vekomaj. Amen.

V. Božja pomoč ostani vselej pri nas.

O. Amen.

Oče naš. češena si Marija.

(Petkrat.)


28 *

652

XIII.

SMitw m  faš© ¥ mak

I. Počešenje sv. peterih ran našiga Zveličarja
za duše v vicah.

Priprava.

^tj^ezus Kristus, ki si za nas na svetim
križi umeri, na kolenih klečč te pro¬
sim za odpušenje svojih pregreh; serč-
no jih obžalujem ter za terdno obljubim
se poboljšati in vsiga se skerbno ogibati*
karkoli bi te še kdaj užaliti zamoglo. V
tvoje sv. rane, o križani Zveličar! pri¬
bežim, ter te prosim, poterdi me v mojim
sklepu, in stori me deležniga zasluženja
svojiga britkiga terpljenja. S tem terdnim
sklepam v svojim serci želim tudi moliti
za duše pokojnih, želim tudi prositi po
zasluženji tvojih sv. peterih ran in tvoje
pretekle sv. kervi za rešenje ubogih duš
iz vic.

Jezus Kristus, za nas na križi umi¬
rajoč! zavoljo sv. rane svoje desne  roke
se usmili ubogih duš v vicah! —

O moj Odrešenik, moj Bog in Zve¬
ličar! molim te na kolenih in kaš¬
nem v duhu sv. rane tvoje desne roke.
Zavoljo te preblažene 'rane te prosim za
odpušenje vsih svojih pregreh. Tudi te
prosim zavolje bolečine, ktero si ti, o
moj Jezus! prestal pri nabijanji na križ
v ti sveti rani desne roke, in zavoljo sv.
kervi, ktera je tekla iz tč rane, usmili se
duš v vicah, odpusti jim njih dolgove in
peli jih v večno zveličanje. Zlasti te
prosim za to dušo ....

Ofe nas. Češena si Marija.

Jezus Kristus, za nas na križi umi¬
rajoč, zavoljo sv. rane svoje leve  roke
se usmili ubogih duš v vicah! —

O moj Jezus! svoje oči povzdignem
k tebi na križ,  ter te ponižno molim
svojiga Zveličarja. V duhu kušnem sveto
rano tvoje leve roke, ter te prosim za¬
voljo bolečine, ktero si pri nabijanji na
križ v ti sveti rani prestal, in zavoljo, sv.
kervi, ktera je tekla iz te rane, reši
terpeče duše iz vic, in večni mir in po¬
koj jim dodeli. Zlasti te prosim za to
dušo ....

O?a  naS. Češena si Marija.

654

Jezus Kristus, za nas na križi umi ¬
rajoč! zavoljo sv. rane svoje desne  noge
se usmili ubogih duš v vicah! —

0 moj Jezus, Sin večniga Boga!
na križi terpečigate molim, in kušnemv
duhu sv. rano tvoje desne noge. Za¬
voljo velike bolečine, ktero si pri nabijanji
na križ prestal v ti sveti rani, in zavoljo
sv. kervi, ktera je tekla iz te rane. te
prosim, očisti duše v vicah vsih madežev
greha, in razveseli jih skorej s pogledam
svojiga Božjiga obličja. Zlasti te prosim
za to dušo . .

Oee naš. Češena si Marija.

Jezus Kristus, za nas na križi umi¬
rajoč! zavoljo sv. rane svoje leve  noge
se usmili ubogih duš v vicah! —

O moj Jezus, na rokah in nogah pre¬
boden, grozovito za nas grešnike na križi
umorjen! v duhu kušnem sv. rano tvoje
leve noge in zavoljo bolečine, ktero si
pri nabijanji na križ v ti sv. rani preter-
pel, in zavoljo sv. kervi, ki je tekla iz
tč rane, te prosim, reši duše iz vic in
vzemi jih k sebi v nebesa. Zlasti te pro¬
sim za to dušo ....

Oče naš. Češena si Marija.

Jezus Kristus, za nas na križi umi-

655

rajoč! zavoljo sv. rane svoje strani  se
usmili ubogih duš v vicah! —

Predobrotljivi Jezus ! ti naš srednik
pri Bogu! Tvoji ljubezni ni bilo zadosti,
de si za nas grešnike na križi grozovito
umeri, temuc še po svoji smerti si hotel
biti s su lico preboden , in tako si hotel
zadnje kaplje svoje sv. kervi stočiti za
nas. O ljubeznjivi Jezus! zavoljo tvoje
smerti, zavoljo pretekle sv. kervi, zavoljo
tvojih sv. peterih ran te prosim za od¬
rešenje ubogih duš iz vic. Zlasti te pro¬
sim za to dušo ....  Naj gre ta duša
skoz tvojo sv. prebodeno stran k tebi v
večno življenje, kjer naj prosi za me, de
tudi jest nekdaj pridem v večno zveliča¬
nje , in bomo zedinjeni tebe, Očeta in
sv. Duha ljubili, častili in molili na ve¬
komaj. Amen.

Oče naš. Češena si Marija.

Gospod, daj dušam vsih pokojnih ver¬
nih kristjanov večni mir in pokoj! Amen.

2. K Materi Božji.

Sveta Marija, žalostna Mati! vse
tvoje življenje je bilo napolnjeno z ža¬
lostjo, brhkostjo in terpljenjem; pa s svojo

65S

S oterpežljivostjo si šla vsa vdana v voljo
ožjo po ti poti terpljenja v veličastvo
večniga življenja. S terdnim zaupanjem na
tvojo mogočno priprošnjo pri Bogu, te
prosim, poprosi za uboge duše v vicah,
de bodo skorej zedinjene s teboj; prosi
pa tudi zame, de moja duša pri ločenji s
tega sveta na tvojo materno priprošnjo
najde milostniga sodnika v Jezusu Kri¬
stusu tvojim Sinu , kteri z Očetam in
sv. Duham enaki Bog živi in kraljuje ve¬
komaj. Amen.

3- Litanije Kristusoviga terpljenja za uboge
duše v vicah.

Gospod Bogr, Oče nebeški, \

Bog Sin, Odrešenik sveta, j

Bog sveti Duh, j |.

Sveta Trojica, en sam Bog, /

Jezus, Edinorojeni, preljubi Sin Božji/ ®
Jezus, ti klavni dar ljubezni, \ pu

Jezus, kteri si v odrešenje ljudi britki §x
kelih terpljenja pil in v smertnih <3
težavah kervavi pot potil, I

Jezus, kteri si bil kakor hudodelnikl g
vjet, zvezan, pred sodnike peljan ^
zasramovan, s pestmi bit, /

657

Jezus, kteri si bil kervavo bičan, s
ternjem kronan,

Jezus, kteri si grebe sveta s svojim
križem nesel,

Jezus, kteri si bil z žeblji neusmiljeno
na križ pribit, i

Jezus, kteri si na križi razpet v ne¬
znanih bolečinah s smertjo se voj¬
skoval,

Jezus, kteri si bil v smertni uri, de
bi svojo hudo žejo potolažil, z
želčem in jesiham napajan, od
memogredočih v smertni britkosti
zaničevan in preklinjevan,

Jezus, kteri si v svojim ločenji svojo
žalostno Mater milo pod križem
vidil in jo sv. Janezu izročil,

Jezus, kteri si po tri ure dolgim smert-
nim boji z velikim glasam svojo
dušo izdihnil, in nam s svojo
smertjo nebeške vrata odperl,

Jezus Kristus, naš Odrešenik,

O Jezus, Jagnje Božje, ki grehe svetd
odjemlješ; prizanesi dušam v vicah!

O Jezus, Jagnje Božje, ki grehe svetd
odjemlješ; usliši zdihovanje duš v
vicah!

28 **

usmili se duš v vicah!

658

O Jezus, Jagnje Božje, ki grehe svet&
odjemlješ; usmili se duš v vicah!

Oče naš. čeaeoa si Marija.

Molitev.

O Gospod Jezus Kristus, za nas na
križi umirajoč! usmili se duš v vicah, o-
Čisti jih s svojo sveto, drago kervijo vsiga,
karkoli tvoja sv. Božja pravica še kazni
vredniga nad njimi najde. Daruj svoje
britko terpljenje, svojo kri in svoje rane,
poslednjič tudi svojo grenko smert na križi
v spravo za nje, de jim Bog pregleda
ves dolg in jih v večno zveličanje sprej¬
me. Amen.

Gospod, dodeli dušam vsih vernih
kristjanov večni mir, in večna luč naj jim
sveti! Amen.

4. Sedem prošnja do sv. Rešnje kervi za
sedmere duše.

1. O predobrotljivi Gospod Jezus
Kristus! hvalim te za tvojo drago pre¬
lito kri, ktero si pri bolečim obrezovanji
za nas točil in v moči takrat prelite kervi
te prosim, ohladi hudo terpljenje tistim

659

dušam v vicah, ktere so ti nar ljubši
in vzemi jih v svoje večji počešenje v
kraljestvo svojiga veličastva.

2. 0 nar krotkejši Jezus! hvalim te
za tvojo drago prelito kri,  ktero si ti
v svoji smertni britkosti na Oljski gori po
vsim svojim životu kervavo potil, in za¬
voljo zasluženja takrat prelite kervi to
prosim, pošlji v goreči ogenj v vicah je
hladilo tistim dušam, za kterenarbolj
moliti sim jest dolžan  in vzemi jih
v svoje večji počešenje v kraljestvo svo¬
jiga veličastva.

3. 0 presladki Gospod Jezus Kri¬
stus! hvalim te za tvojo drago prelito
kri,  ktero si ti pri bičanji v tolikim
terpljenji za nas točil; in zavoljo te tako
obilno pretekle kervi te prosim, pošlji le
edino kapljico t6 svoje drage kervi ubogim
dušam moj ih pokojnihstaršev, bra-
tovin sester, žlahtnikov in znan¬
cev,  de bo v moči te tvoje kervi po-
lajšano njih hudo terpljenje.

4. O preusmiljeni Gospod Jezus Kri¬
stus! večna hvala in zahvala naj ti bo
za tvojo drago tako obilno prelito sv.
rešnjo kri, ktera je tekla iz tvoje s ternjem
prebodene glave , ter te prosim , zavoljo

660

tč takrat prelite kervi, ohladi vroči pla¬
men tistim dušam v vicah, kteremorajo
zavoljo mene tam terpeti,  in reši
jih iz strašniga terpljenja.

5. O milostljivi Gospod Jezus Kristus!
iz dna svojiga serca te zahvalim za tako
obilno prelito tvojo drago kri,  ktera je
tekla iz ponovljenih ran, kadar so te ne¬
sramno oropali vsih oblačil, in prosim te
ponižno, očisti vsih madežev zavolje tč
takrat prelite kervi tiste duše, ktere
morajo nar dalje terpeti  in vzemi
jih v kraljestvo svojiga veličastva.

6. O predobrotljivi Gospod Jezus
Kristus! hvalim in častim te za neskončno
ljubezen in dobroto, s ktero si se za nas
na križ pribiti dal, in si izvolil svojo drago
kri iz svojih presvetih rok in nog točiti.
Zavoljo tč bogato pretekle kervi te pro¬
sim, pogasi vroči plamen tistim ubogim
dušam v vicah, ktere so od vsih z a-
pušene,  in okrepčaj jih z roso svoje
Božje milosti.

7. Preljubeznjivi Gospod Jezus Kri¬
stus! vsi angelji in vsi svetniki naj te z
menoj hvalijo zavoljo rane tvojiga nar
svetejšiga serca, ktero si izvolil še po
svoji smerti odpreti ter si presveto vodo in

661

kri do zadaje kaplje milostno stožil v
spravo za naše grehe. Vzemi, te prosim,
to tako ljubeznjivo preteklo kri v popol-
nama zadostenje vsiga zadolženja tistih
duš v vicah, ktere so nar bližeji
svojiga odrešenja  in odpusti jim mi¬
lostljivo vse še ne poplačane dolgove.
Amen.

5 Darovanje Jezusoviga terpljenja za terpeče
duše v vicah.

O pravični Bog! ki v svoji svetosti
vsako pregreho kaznovati moraš, in jo tu
ali tam pokoriš: prosim te, reši uboge
duše iz vic, zlasti tiste, za ktere sim jest
moliti dolžan; odpusti jim njih dolgd;
odpri njih žalostno ječo: naj bo tvoja
sveta pravica potolažena z daram mojiga
Odrešenika, kteriga ti zdaj v pobožni
ponižnosti darujem.

Darujem ti, o Oče vse ljubezni!
smertne težave, ktere je občutila Jezusova
duša na vertu Getžemani, tudi serčno mo¬
litev njegovo, ktero je trikrat k tebi po¬
novil, in njegovo strašno terpljenje, ktero
mu je gnalo kri iz njegovih žil.

Darujem ti britkost, ktero je obča-

662

til, kadar so ga zaničljivo vjeli, zvezali,
v mesto gnali in vse, kar je v hiši Ana-
tovi in Kajfeževi terpeti mogel: ali takrat,
kadar so ga njegovi sovražniki k Pilatu
peljali, kadar ga je napuhnjeni Herodež
zasramoval.

Darujem ti prestano terpljenje pri
nečloveškim bičanji, njegovo kri, nje¬
gove rane, njegove solze, neznano za¬
sramovanje, kadar je bil s ternjevo krono
kronan, ktero so mu na glavo pritisnili,
ga pred zdivjano, kervi željno ljudstvo
postavili in so. smertno sodbo čez - nj
sklenili.

Darujem ti vse zasramovanje, ktero
je preterpel, kadar je zaničljivi težki križ
nesel, in karkoli je na ti kervavi poti pre¬
stal; tudi neznane bolečine križanja, zlasti
kadar je bil povzdignjen, vse hudo, kar
je na duši in na telesi preterpel, neu¬
smiljeno zaničevanje morivcev, sveto so¬
čutje njegove zveste Matere in njegovih
prijatlov, tri strašne ure, ktere je na križi
previsil, njegovo hudo žejo, njegovo
zapušenje, vse, kar nobeno serce zapo-
pasti, noben jezik dopovedati ne more —
njegovo sveto smert.

Vse to ti darujem v odrešenje ter-

66i

pečih dušv vicah, v odpušenje njih kazen,
ktere so si s svojimi pregrehami zaslužile.
Sprejmi milostljivo ta dar, o Bog ljubezni
in dodeli za to svojim terpecim otrokam to¬
lažilo in reženj e. Amen.

6. Molitev k žalostni Materi Božji za uboge duše
v vicah.

O sveta Marija! Mati mojiga Odre¬
šenika! z žalostnim sercem se spomnim
veliciga terpljenja, kteroje občutilo tvoje
materno serce, kadar si na gori Kalvarii
krono marternikov dosegla. Takrat se je
spolnilo prerokovanje Simeonovo, de bo
mač tvoje materno serce prebodel. O
sveto, visokočešena Mati Božja! kako ve
lika, kako terdna je bila tvoja vera, kako
zvesto tvoje zaupanje v Božje modro

E revidnost, kako stanovitna tvoja vdanost,
oko nepremagljiva tvoja poterpežljivost.
— O poveličana, o velika kraljica marter¬
nikov , k tebi zdihujem, prosi pri Boga
za uboge duše v vicah. Oh, te revne duše
hrepenč po odrešenji iz svojih terpljenj,
in glej! nobeni ni med njimi, ktera bi
tebe v svojim življenji ne bila za Mater
našiga Gospoda častila in ljubila! O usmi-

664

Ijena Mati! prosi torej zdaj za svoje za-
pušene otroke, ki neprenehama zdihujejo
in jokajo! Prosi Jezusa, svojigo Sina, de
se usmili teh revnih duš v rijihovim ter«
pljenji! Zlasti priporočim tvoji materni
ljubezni tole dušo ....

Prosi pa tudi za me uboziga greš¬
nika ; dodeli mi gnado resnične žalosti čez
grehe in pravo pokoro, de bo moja duša
Čista vsiga greha, ozaljšana s čednostjo in
svetostjo, ter vredna, nekdaj pri ločenji iz
tega sveta biti oprostena hudiga terpljenja
v vicah. Tudi še tvoji mogočni priproš¬
nji izročim vse‘svoje telesne potrebe; in
kadar britkosti in težave pridejo čez me,
bodi mi tolažnica, vzemi me v svoje var¬
stvo. Reši me vsih nevarnost na duši in
na telesi, po Jezusu Kristusu, tvojim
Sinu, Gospodu našim. Amen.

Vse k časti Jezusoviga terpljenja in naše
Matere Marije.

Kazalo.

9tn%

Predgovor prestavljavčev.  3

Predgovor.  33

Cl k.

Od premišljevanja.

/. Nauk od premišljevanja sploh.

1. Kaj se pravi premišljevati?.29

2. Kaj moramo storiti pred premišljevanjem, kaj

med tistim in kaj še potem?.31

3. Kaj nam koristi premišljevanje, ali notranja

molitev?..33

II. Nauk od premišljevanja Jezusovega terpljenja.

1* Velik prid premišljevanja Jezusoviga terpljenja 34

2 . Kako moramo premišljevati Jezusovo terpljenje,

de ne bo razsvetljen le nm, do bo tndi ginjeno
serce in pa volja? . . . ,.41

3. K kakšnim svetim željam, k kakšnima sklepa

bo posebno nagnjeno serce in tudi volja pri
premišljevanji Jezusovega terpljenja? ....  48

4. Kaj se zamoremo naučiti v premišljevanje Je-

zusoviga terpljenja?.69

6. Zgled za novince, kako se zamore terpljenje

Kristusovo premišljevati?.61

III. Od skušnjav, premišljevanja opustiti, in od
pripomočkov premagati te skušnjave.

1. Od sknšnjav, premišljevanja opustiti ....  71

1.  Pripomočki, te skušnjave premagati .... 80

Strin,.

titis ©Ulk«

Premišljevanje britkiga terpljenja in smerti
našiga Gospoda Jezusa Kristusa.

Razdeljene v jutranje in večerne premišljevanja
za vse dni mesca.

Priprava k premišljevanju Kristusoviga terpljenja 87

Molitev pred slehernim premišljevanjem ....  89

Molitev po slehernim premišljevanji.90

1. a. Jutranje premišljevanje ca pervi dan. Jezus

gre s svojimi učenci na Oljsko goro ... 91
b. Večerno premišljevanje za pervi dan. Jezus
hodi s svojimi učenci po dolini Jozafat . 95

2. a. Jezus gre s svojimi učenci na Oljsko goro 100

b. Jezusova žalost na Oljski gori.105

3. a. Jezusova molitev na Oljski gori ....  109

b. Jezus obiše svoje spijooc učence ....  114

4. a. Smertna britkost Jezusova na Oljski gori 117

b. Jezus korvavi pot poti.123

5. a. Jezus je od angelja poterjen.128

b. Judež in njegova drušina .......  132

6. a. Judežev kušljej.137

b. Jezus gre svojim sovražnikam naproti . . 143

7. a. Jezusa so vjeli.147

b. Bdg aposteljnov. Pot v Jeruzalem ....  152

8. a. Jezusov vhod v Jeruzalem. Pogled na Je¬

zusovo Mater.157

b. Kaj počno Jezusovi sovražniki. Pogled na
Jeruzalem  162

9. a. Jezus pred Anatem.168

b. Jezusa peljajo k Kajfežu . ,.173

S*t aa

10. a. Jezus pred Kajfežem .178

b. Jezus je zasramovan. Peter ga zataji . 185

11. a. Pokora s. Petra; njegovo pribežališe k Marii 192

b. Mati Božja pri sodnji hiši Kajfeževi . . 198

12. a. Od svetiga križa.201

b. Jezus v ječi.309

13. a. Jutranja sodba čez Juzusa. Juda obupa 215

b. Jezusa peljejo k Pilatu.221

14. a. Jezus pred Pilatam.227

b. Jezus pred Pilatam.233

15. a. Jezus je k Heroda peijan 239

b. Pilat iu žena njegova.. . 244

16. a. Jezus prel Herodam ..  250

b. Jezusa pcljajo od Heroda k Pilatu nazaj . 255

17. a. Jezus in Baraba.260

b. Jezus je b čan.265

18. a. Jezus je bičan ..  271

b. Marija med gajžlanjera Jezusa.276

19. a. Jezus je s ternjem kronan in zasramovan 282

b. Ecco hotno! Glej, o človek!.288

20. a. Jezus je k smerti na križi obsojen . . . 292

b. Jezus je k smerti na križi obsojen . . , 298

21. a. Jezus vzame syoj križ na-se.303

b. Jezus nese svoj križ na Golgoto ....  308

22. a. Jezus pade pervič in drugič pod križem.

Sreča svojo žalostno Mater.313

b. Simon iz Cirine pomaga Jezusu križ nesti.
Veronika podi Jeznsu potni pert. Jezus
pade tretjič.319

23. a. Jezus pade četertič in petič pod križem.

Jokajoče Jeruzalemske žene. Jezus pade
šestič in sedmič.325

Stran.

b. Jezusu slečejo oblačilo in mu jesiha piti dajo 330

24. a. Jezusa na križ pribijejo. Povzdignjenje križa 237
b. Jezus na križi in oba razbojnika. Razde-

Ijcnje Jezusovih oblačil.343

25. a. Zaničevanje Jezusa na križi. Perva, druga

in tretja beseda Jezusova na križi ....  348

b. Otemnjenje solnca. Jezus zapušen . . . 355

20. a. Četcrta, peta, šesta in sedma beseda Je¬
zusova na križi. Smert Jezusova . . . 3G0

b. Spreobcrnjenje stotnikovo. Prigodba pri Je¬
zusovi smrti.. . • . . 300

27. a. Potres. Prikazen mertvih v Jeruzalemu 372

b. Jezusova stran je odperta.378

28. a. Jezusove petere sv. rane ......  383

b Jezusa s križa snamejo in ga pokopljejo .. 389

29. a. Jezusov grob je zavarovan. Jezus gre

pred pekel.  359

b. Vstajenje Gospodovo.401

30. a. Svete žene pri grobu.400

b. Jezus se prikaže sv. Magdaleni in drugim

ženam.412

31. a. Molitve k terpeoimu Jezusu .....  430
b. Molitve k žalostni Materi Božji .... 429

Pobožne opravila v počešenje nar svetej-
šiga terpljenja in smerti našiga Gospoda
Jezusa Kristusa.

J. Jutranja molitev v čast Ies>usoviga terpljenja  439

II. Večerne molitve v čast Jevusovig* terpljenja  445

III. Mašne molitve v čast Jecusoviga terpljenja .

Strane

Pcrva sv. masa. Terpljcnje in sniert Jezusa

Kristusa.. 452

Molitev za odpustike ..4G8

Druga sv. meša. Sedmero darovanje sv. Itcsnje

Kcrvi Jezusa Kristusa. 4G9

Tretja sveta maša. V čast Matero Božje sedem

žalost ..481

/F Spovedne molitve .494

F. Obhajilne molitve.

Priprava.602

Pred sv. Obliejllam.603

Po sv. Obhajilu.510

F/. F 'ečeruice v čast Iritkiga ter pl jetija nasipa
gospoda Jezusa Kristusa.

Psalmi.620

Pesem. Ii svetimu Križu pristopite.633

Magniiikat.53j

K žalostni Materi Božji.. 637

češena kraljica ..538

Darovanje.. 639

Pobožno pozdrovljenje sv. rane Jezusove strani . 640

Pobožno pozdravljcnje sv. udov Jezusa Kristusa . 641

Tli. Sv. Križev pot . .543

F/J/. It  »sne pobožnosti h časti križaniga Odrešenika

1. Litanije k terpečimu Zveličarju.5G3

2. Molitev sv. Avguština k časti Kristusoviga

tcrpljenja.669

3. Molitev ob četertkih. Spomin smertnih Kri¬
stusovih težav .670

4.  Molitev ob petkih. Spomin Kristusove smerti 570

6. Slovesna prošnja za odjušenje pred križanim

Jezusom .. 571

Stran.

6. Ure Kristusoviga terpljenja.674

7. Molitev, ob treh popoldne .680

8. Molitev, kadar greš memo britke martre . . . 581

9. Trojna zahvala in trojna prošnja k križanima

Jezusa'.  681

10. Molitev k sedem poslednjim besedam Jezasa

Kristusa .683

11. Pobožni spomin treh ar, kadar je Jezas na

križi visel.584

12. Darovanje križaniga Jezusa Boga Očeta . . . 680

13. Litanije peterim sv. ranam v čast .....  688

14. Serčne prošnje in izročila peterim kervavavim

ranam Jezusovim.  693

16. Molitev k časti rane Jezusoviga serca . . . 698

16. Molitev k sv. rani Jezusove rame . . . . 697

17. Pobožno kuševanje sv. peterih Jezusovih ran 597

18. Molitev k Jezusa na Oljski gori.599

19. Molitev k Jezusu v ječi.599

20. Molitev k Jezusu pri stebru bičanja ....  600

21. Molitev k žalostnima Jezusu „Ecce homo“ . 601

22. Molitev na grobu Zveličarjcvim .....  602

23. Zdihljej sv. Gregorja k Jezusu v grobu poči*

vajo čimn ..603

24. Sveti križ . ..603

26. Spomin ternjeve krone našiga Gospoda . . . 604

26. Spomin sv. sulioe in žebljev našiga Gospoda . 605

27. Spomin sv. tančice našiga Gospoda ....  606

28. Molitev k čaati Jezusove suknje .....  607

29. Molitev k časti sv. potniga perta Jezusa

Kristusa .607

IX. Pobožnosti k časti drage Kerti Je%usa Kri¬
stusa.

Stran«.

1. Roženkranc k časti Jezusove Kervi ....  608

2. Sedem darovanj Jezusove drage Kervi Boga

Očeta.615

3. Krajši darovanje Jezusova Kervi Bogu Očetu . 619

4. Drugo darovanje Jezusove Kervi Bogu Očetu . 619

5. Ponižna prošnja pred sv. rešnjim Telesam . . 620

6. Molitev k Jezusu v nar svetejšim Zakra¬
mentu Rcšnjiga Telesa.. 623

7. Molitev pri obiskovanji sv. Rešnjiga Telesa 627

X. Pobožnosti k časti žalostne Matere Božje.

1. Pobožni zdihljcji k žalostni Materi Božji . . 629

2. Krajši pobožnost k žalostni Materi Božji . . 632

3. Molitev pred podobo snemanja s. križa . . . 632

4. Žalostna Mati Božja. Pesem.633

XI. Lavretanske Litanije is navadnimi molitvami  636

XII. Litanije vsih svetnikov <s navadnimi molitvami  643

XIII. Molitve za duše v vicah.

1. Počešenje sv. peterih ran našiga Zveličarja

za duše v vicah.652

2. K Materi Božji.655

3. Litanije Kristusoviga terpljenja za uboge duše

v vicah  .656

4. Sedem prošnji do sv. Rešnje Kervi za sed¬
mere duše.658

5» Darovanje Jezusoviga terpljenja za duše v
vicah ..............  661

6. Molitev k žalostni Materi Božji za uboge
duše v vioah.663

Pri

Matiju Gerberju,

bukvovesu v Ljubljani,

se tudi dobivajo naslednje bukve:

Sv. Listi in Evangeli. Pol usnjate 1 gld. 40 kr., usnjate
1. gnid. 70 kr., z zlatim obrezkom 1 gold. 50 kr.

Spomin Misijonski. Pol usnjate 1. gold. 20 kr., us¬
njate 1 gold. 40 kr., z zlatim obrezkom 2 gold.

Jezus in Marija moja ljubezen. Tcrdo vezane 25
kr., pol usnjate 30 kr., usnjate 40. kr., z zlatim obrezkom ,
66 kr.

Čast Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji. Kratek
molitvenik, zbral in spisal L. J. Veljajo pol usnjate
56 kr , usnjate 76 kr., z zlatim obrezkom 1 gold. 10 kr.

Sveta Ura moliti Jezusa v Zakramentu ljubezni Božje. Ali;
Obiskovanje presvetega Rešnjega Telesa, in počeševanje
vselej neomadežane Device Marije, za vse dni v mesca
poleg sv. Alfonza Ligvorijana. Spisal Jan. Volčič. Pol
usnjate 80 kr., usnjate 1 gold., z zlatim obrezkom 1 gld. 40kr.

Nebeške iskrice. Molitcvne bukvice za mladost, pa tudi
za odraščene ljudi. Spisal L. Pintar. Terdovezane 20 kr.,
usnjate 35 kr., z zlatim obrezkom 50 kr.

Pobožni otrok ali podnčne in molitevne bukvice za mla¬
de kristjane. Spisal V. L. Terdo vezane 18 kr., usnjate
35 kr., z zlatim obrezkom 50 kr.

Svet angel varh, molitevne bukvice. Spisal L. Pintar,
Tcrdo vezane 14 kr.

Mašne in druge molitve. Spisal L. Pintar. Terdo
vezane 30 kr., pol usnjate 40 kr., usnjate 50 kr., >
zlaiim obrezkom 80 kr., pozlačene 1 gold.

Ključ nebeških vrat, Jutranje, večerne in mašne mo¬
litve a več drugimi navadnimi molitvami in pobožnimi
opravili. Spisal J, K. Pol usnjate 50 kr., usnjate 70 kr.,
z zlatim obrezkoto l gold;, pozlačene 1 gold. 40 kr.


1