138154 Vsakdo, ki se količkaj peča z javnimi zade¬ vanji, vidi, kako pogubonosna so postala ona načela vsesplošne svobode, od katerih se je v prvej dobi ustavnega življenja pričakovalo tudi pri nas, da bodo delala čuda. Svoboda, ta nebeška hčerka, ka¬ tero so proslavljali prosvetljeni duhovi vseh vekov in narodov, razbila je res spone, v katerih so je¬ čali narodi in stanovi dolga stoletja ter jim omo¬ gočila tako prostejši razvoj, toda one sreče in za¬ dovoljnosti, katera bi bila imela temu slediti, ni bilo. Uzroka tej prikazni ni nam treba iskati dolgo. Možem, ki so stali ob zibelji ustavne svobode, bile so živo v spominu prežalostue razmere fevdalnega gospodstva in absolutistične državne uprave, zato so v plemenitem svojem navdušenji bili iskreni za- 1 2 govorniki svobode v vsakem oziru. V narodnem in duševnem oziru ni se jim sicer posrečilo izvojevati jej splošne, neomejene veljave, ker so vlade mislile, da bi to utegnilo imeti slabe nasledke za ohranitev držav; zato so pa raje privolile v svobodni razvoj na narodnogospodarskem polji. In tako je mesto blagoslova prišlo prokletstvo v deželo. Ako je prej vladal graščak, stopil je sedaj na njegovo mesto kapitalist — večinoma žid. Ljud¬ stvo prišlo je po takem z dežja pod kap. Nasledke kapitalske nadvlade jelo je kmalu čutiti kmetijstvo, kateremu za njegove pridelke ni določevalo več cene povpraševanje po njih, temveč so jo diktovali špekulantje, razpolagajoči z velikimi kapitali. Posebno hudo zadeti pa so bili obrtniki vsled kapitalske kon- kurencije. Velika, tovarniška obrtnija uničila je sa- mostalnost malih obrtnikov, spremenivši jih z vačine v proste delavce v službi vsemogočnega kapitala. Naravno je, da je o tacih razmerah morala nastati reakcija, kajti pritožbe o brezozirnosti ka¬ pitala in klici na pomoč postajali so čedalje pogo¬ stejši. Državno zakonodajstvo je tudi res sklenilo nekatere zakone, ki so namenjeni varovati pojedinca 3 vsaj deloma uničujoče oblasti kapitala; storiti pa je vender vedno še jako mnogo. Kdo se bode tedaj čudil, da se je s to zadevo pečati jel marsikak poslanec; vsaj je v očeh množice gotovo ni popu¬ larnejše reči, ko pomoč na narodnogospodarskem polji in potisnenje kapitala v ožje meje. A kakor se je prej grešilo z naudušenjem za brezmejno svo¬ bodo, tako se sedaj greši še veliko bolje s pohlep¬ nostjo po popolnej omejitvi iste. „Koristi posa¬ meznika imajo biti podrejenekoristi ce¬ lote' to je geslo najnovejših reformatorjev; pod •celoto pa si mislijo državo ali deželo. Gaslo to prišlo je k nam iz Nemčije, katera za vzdržavanje svojega militarizma potrebuje ogrom¬ nih svot denarja in se je zato jela ozirati, kje bi ga brez težave bilo mogoče dobiti. Železnemu kan- celarju, čegar goropadni izrek „vzeli bodemo denar, kjer ga bodemo dobili' je znan, pali so pred vsem v oči nekateri zavodi, ki so z malimi sredstvi a neutrudljivo marljivostjo in vzgledno vestnostjo pri¬ dobili sebi in udeležencem svojim izdatne kapitalije in čuditi se ni, da se mu je vzbudila pohlepnost po tem imetku. On, ki z besno strogostjo preganja 4 nemške socijaliste, postavil se je na njihovo sta¬ lišče sam; razloček je le ta, da socijalisti dobiček od skupnega dela hočejo ohranjen imeti pojedincem kot članom skupne družbe, Bismarck pa ves ta do¬ biček želi konfiskovati za državo. Kaj bi bilo ko¬ ristneje v posledicah svojih, o tem pač nikdo dvo¬ mil ne bode. Ker se pri nas opičimo v vsakej zadevi po Nemčiji, pač tudi ni čudno, da se je takoj za nem¬ škimi državnimi socijalisti pojavilo jih izobilje tudi v našej polovici države. Kakor pa na Nemškem še vedno ne vedo, kako in kje začeti izvajati svoje osrečevalne načrte, tako tudi naši preobraževalci gospodarstveno-politiČDih razmer neso še našli sred¬ stva, s katerim bi državi na ljubo mogli zatreti gospodarstveno in — kakor bodem pozneje dokazal — s tem tudi politično neodvisnost posameznika. Tavaje v temi okolu sebe , poprijemljejo se tega, kar jim je najbližje, dasiravno bi na prvi pogled mogli spoznati, da tako ne pridejo iz labirinta so- cijalnih problemov, pač pa morebiti zagazijo v za¬ gato državnega komunizma, katerega so se in se navidezno vsaj še vedno plašijo. 5 Po tem uvodu ne hode mi težko prestopiti k vprašanju, o katerem sem se namenil govoriti, o vprašanji, katero ima po mnenji naših preobraže- valcev svoj izvor v kapitalskej nadvladi, katero pa je faktično na Nemškem porodilo hlepenje po večjih državnih dohodkih. Prisilno zavaro¬ vanje, katero plaši sedaj pri nas po mnogih de¬ želnih zborih, ima biti začetek gospodarstvene re¬ forme; ono ima biti prvi udarec mogočnemu kapitalu. Ne bodem se pečal z nazori, ki so se glede prisilnega zavarovanja culi po raznih deželnih zbor¬ nicah, ker bi me to vodilo predaleč; namenil pa sem se govoriti o predlogu, kateri so v deželnem .zboru kranjskem predlagali poslanci gg. Šuklje, Po¬ klukar, Mosche, Vošnjak, Pfeifer, Dev, Detela, Lav¬ renčič, Mobar, Kraigher, Klun, Pakič, Hren, Kavčič in Višnikar in kateri je utemeljeval poslanec Šuklje. Pri tem se mi bode ravnati po vzporedu misli j, kakor se nahajajo v govoru utemeljevalčevem. Profesor Šuklje priznava se naravnost k na¬ čelu, daje treba omejiti po j edinca povsod tam, koder to zahteva javni blagor ce¬ lote. Kaj je celota v tem slučaji, tega g. profesor 6 ni povedal naravnost; a v čast njemu bodi rečeno on ne namerava preustrojiti zavarovanja tako, da bi dobiček stekal se v deželno blagajnico, temveč na podlagi vzajemnosti tako, da bi ga deležni bili vsi členi deželnega zavoda za prisilno zavarovanje. Celota mu torej ni dežela kot javna uprava, ampak, združba členov. Tudi jaz bi načeloma ne imel ugo¬ varjati temu. Dolžnost narodnih zastopov bi res- imela biti, da bi obvarovali celoto človeške družbe špekulativnega izsesavanja pojedincev. A da bi se- to doseglo, ne zadostuje še, da se zavarovalstvo- vzame iz rok privatnih družeb, tu je pred vsem. potreba lotiti se reorganizacije pri onih napravah,, katere so človeštvu mnogo potrebnejše ko zavaro¬ vanje. Vzemimo le vsakdanji živež. Koliko je v našem- narodu, koliko je na Kranjskem ljudij, ki bi se zadovo¬ ljevali samo z onim živežem,katerega prideljujejo doma?' Večina iz njih kupuje si razne za živež potrebne stvari in gotovo se ne motim, ako trdim, da si vsaj četrtina, prebivalstva kupuje ves živež. Ta živež pa mora plačevati razmerno jako drago; s ceno zanj plačati' mora tribut pridelovalcu, kupcu, prekupcu in pro¬ dajalcu. Ti so gotovo pojedinci nasproti celoti kon- 7 sumontov, kaj bi torej bilo po onem načelu gospoda profesorja Šukljeta naravnejega ko to, da se trgov¬ stvo spremeni v deželni zavod na vzajemnej podlagi? Isto v ravno taki, ako ne še večjej meri, nahajamo pri obrti. Tovarni k, ki je velike svote denarja utak- nil v svoje podjetje, skrbi za to, da se mu ta denar primerno obrestuje, poleg tega pa da mu — če tudi sam nič ne dela in če tuli obrti, katero izvršujejo v njegovej tovarni borno plačani a stvari vešči delavci, prav nič ne razume — daje še do¬ hodkov za— večinoma sijajno — preživljenje sebe in družine. Da doseže to, prodaja gotove izdelke svoje tovarne za neprimerno visoke cene kupcem in pre- kupcem, ti pa zopet za višje cene svojim odjema- teljem. Na ta način podražuje se nam potrebna obleka, pohištvo in vse druge za vsakdanje življenje poleg živeža potrebne ali — pri večjej izomiki — v udobnosti utemeljene stvari. Tu gotovo izkoristuje pojedinec celoto — človeško družbo; javni blagor celote bi torej zahteval, da se to zabrani, kajti v teh vsak¬ danjih potrebščinah izgubi se celoti na korist pojedinca gotovo vsak dan več kapitala, ko pri vseh zavarovalnih oddelkih celo leto. 8 Toda: r parturiunt montes, nascitur ridiculus mus“. Ta smešna miška je prisilno zavarovanje po¬ slopij proti ognju. Kdor je količkaj proučil zavaro¬ valne razmere, temu bode znano, koliko, kako raz¬ nih in kako imenitnih oddelkov obsega zavarova¬ nje in ta mi bode rad pritrdil, da ni najvažnejši mej njimi ravno zavarovanje poslopij proti požaru. Ako se ima že — kakor je naglašal gospod pro¬ fesor Šuklje — zmatrati zavarovanje za javni ustav, ter zato odtegniti privatnemu pravu, potem bi bilo le logično, da se to zgodi z vsemi strokami zava¬ rovanja. Zakaj naj bi se iz celega sostava iztrgal le jeden člen? Zakaj bi zavarovanje za slučaj smrti, — ta glavni steber, na katerem sloni ljudsko bla¬ gostanje —; zakaj dalje zavarovanje premičnostij proti požaru — katere v krajih, kjer je razširjena omika ter razvita obrtnost in trgovina, reprezen- tujejo vsaj jednako ceno, ko poslopja —; zakaj zavarovanje proti toči in živinsko zavarovanje — katero oboje ima nalogo varovati pogina ogromne vrednosti narodnega gospodarstva —; zakaj konečno prevožno (transportno) zavarovanje po suhem in po vodi zmatrati za manje važno, ko zavarovanje poslopij 9 proti požaru? Temeljitega odgovora na to — o tem sem preverjen — ne mogel bi mi dati niti gospod profesor Šuklje, niti kdo drugi izmej poslancev pod- pisavših njegov predlog; kajti, ako bi se po gos¬ poda Šukljeta nazoru imel zmatrati za „prvi in najvažnejši razlog ta, da je na Kranjskem dosihmal že tako izdaten odstotek poslopij, katera neso nikjer zavarovana", tedaj bi se temu nasproti lahko kon- štatovalo, da premično premoženje z malimi izje¬ mami sploh ni zavarovano, da zavarovanja proti toči naše ljudstvo večinoma še niti ne pozna in da se dobrote življenskega zavarovanja udeležuje komaj 1 /2 % vsega kranjskega prebivalstva. Po tem takem morala bi biti skrb deželnega zbora, da pred vsem pomore v teh poslednje naštetih zavarovalnih stro¬ kah reševati narodni imetek in potem še le poseže po sedaj, vsled hvalevrednega prizadevanja privatnih zavarovalnic, že tako udomačenem zavarovanji po- stopij. Da so kljubu temu novodobni reformatorji iz¬ brali si le prisilno zavarovanje poslopij za konečni cilj svojega hrepenenja, temu je prav priprost raz¬ log. Ostale zavarovalne stroke zde se jim prete- 10 težavne, prekomplikovane in zato nemajo nič proti temu, da se — če tudi z velikimi upravnimi troški r katere tako radi oponašajo — ubijajo ž njimi pri¬ vatne zavarovalnice; zavarovanje poslopij pa je dan¬ danes tako urejeno, da se tudi v trgovskih ozirih- precej okorna birokracija že upa uspešno voditi ga r in zato naj se odvzame privatnim zavarovalnicam- Kaj zato, da gre ravno njim zasluga, da se je ta zavarovalna stroka razvila do take popolnosti: der Mohr hat seine Schuldigkeit gethan, der Mohr kann gehen! Pa — posito — da je gospodom res do tega, da je zavarovano vsako poslopje v deželi, ali nemajo zato druzega sredstva, kakor ravno deželno zavarovalnico ? Ali bi se isto ne moglo doseči z za¬ konom, kateri bi to predpisoval, volitev zavoda — izmej jednega obstoječih — pa prepuščal prostej volji lastnikovej ? Vsekakor bi to bilo bolje svo¬ bodomiselno in ne spominjalo bi tako neprijetno one nesrečne in pogubne misli, da bode ljudstvo srečno še le tedaj, kadar bode gospodarstveno po¬ polnem odvisno od države, oziroma dežele ali z jedno besedo, kadar ga država podjarmi popolnem. Sedaj mi je osvetiti Statistični materijal, ka- 11 teri je v podkrepljenje svojega predloga zbral in v utemeljevalnem svojem govoru porabil gospod profesor Šuklje. Res, ko bi številke, kakor jih na¬ vaja on, bile eksaktne v vsakem oziru in tikale se le predmeta, v čegar podkrepljenje so morale sto¬ piti pred visoko zbornico, potem bi bila naša de¬ žela v desetletji 1876 do 1886 izgubila vsled po¬ žara ogromno svoto poltretjega milijona goldinarjev na nezavarovanih poslopjih. Žal! da moram to ilu¬ zijo gospodu predlagatelju razpršiti. Pred vsem je treba pomisliti, kako nastajajo cenitve škod, katere se naznanjajo štatističnej osrednjej komisiji. Pri malih požarih opravlja to županstvo samo, katero Pogorelca vpraša, koliko ima škode in zapiše to v zapisnik. Le če je župan posebno vesten, pokliče občinske cenjevalce, da določijo ti škodo. V vsa¬ kem slučaji, naj že škodo določa pogorelec sam ali naj jo cenjujejo občinski možje, presega cenitev res¬ nično škodo. Izjeme so tako redke, kakor bele vrane. To je tudi naravno; ako pogorelec ni zavarovan,, upa z višjo cenitvijo škode uspešneje apelovati na milosrčnost sosedov in drugih dobrotnikov; ako je zavarovan, pa mu je do tega, da nasproti cenitvene^ 12 komisiji dotične zavarovalnice naglaša, kako silno veliko škodo mu je prouzročil požar. Cenitve žu¬ panstev naznanjajo se c. kr. gensdarmeriji, katera jih semtertja — ali jako redko kedaj — po lastnem .preudarku spremeni, navadno pa nepremenjene na¬ znanja c. kr. okrajnim glavarstvom, od koder jih dobiva osrednja statistična komisija na Dunaji. Le pri velikih požarih dajo škodo cenjevati okrajna gla¬ varstva sama in to zopet le po občinskih možeh. Te cenitve so pač natančnejše, a pretirane so gotovo v 99 iz sto slučajev. Smelo rečem, da je znesek, kateri na ta način dobiva za registrovanje osrednja Statistična komisija, gotovo pretiran za tretjino in da računim zvrkoma dobro, ako faktično škodo na poslopjih v letih 1876 do 1885 mesto izkazanih .3,600.215 gld. redukujem na 2,500.000 gld. Glede točnosti izkazanih odškodnin zavaro¬ valnih zavodov imam isto tako opravičene pomisleke. Ko bi se uredila stvar tako, da bi zavarovalnice same naznanjale okrajnim glavarstvom odškodnine, katere plačujejo zavarovanim pogorelcem, — in to bi ne bilo težko — potem bi pač izvedela osrednja .Statistična komisija prave številke; po sedanjej 13 uredbi pa to nikakor ni mogoče. Iz lastne skušnje vem, da je pogorelec, ki je prejel odškodnino, ob¬ činskemu predstojništvu naznanil za polovico manji znesek, samo zato, da bi se bilo to zvedelo po ob¬ čini in da bi mu bili sosedje raje pomagali s po¬ trebnim stavbenim lesom. Ako se kaj tacega more zgoditi v jednem slučaji, kdo nam je porok, da se ne zgodi večkrat? Gotovo pa je — če že abstra- hujem od vsega tega — da za one odškodnine, katere zavarovalnice izplačujejo pogorelcem izredno, osrednja Statistična komisija ne zve. Zgodi se nam¬ reč večkrat, da pogorelec ni plačal zavarovalnine o pravem času. Ako je sicer bil reden plačnik in več¬ leten zavarovanec, tedaj mu zavarovalnica spregleda osodno zamudo in izplača navadno vsaj polovico za¬ varovane škode. Toda, ker ravnateljstvo samo po pravilih ni opravičeno likvidovati jednake odškod¬ nine, mora se vsak tak slučaj predložiti upravnemu svetu, kar celo stvar zadrži navadno po par me¬ secev. V tem pa je občina in gensdarmerija že od¬ poslala svoje poročilo o pogorišči in tako ostajajo te izredne odškodnine čisto neznane c. kr. okrajnim glavarstvom; dasi na priliko le pri dveh na Kranj- 14 skem poslujočih vzajemnih zavarovalnicah znašajo navadno po 4000 gld. na leto. Pa recimo, da bi zavarovalnice res ne bile plačale več odškodnine ko 1,196.605 gld., tedaj so z ozirom na doslej povedano in z ozirom na to, da je do leta 1880. bilo zavarovanje še prav pičlo razširjeno po Kranjskem, storile gotovo toliko, da zaslužijo priznanje vsacega nepristranski sodečega človeka; storile pa tudi nasproti premijam, katere «o prejele, toliko, da bi kljubu zakonodavskemu .pretekcijonizmu težko bilo deželni prisilni zavaro¬ valnici izkazati se za jednako dobo s primerno jed- nakim uspehom. S tem sem pa tudi izrekel, da je •druga pot, ki po mnenji poslanca Šukljeta vodi do sklepa o potrebi prisilne deželne zavarovalnice, namreč razmatranje stvari s finančnega stališča, jako polžka in ne bode mi težko dokazati, da se je ravno na njej močno izpodrsnilo gospodu pro¬ fesorju. 2% nega doneska’ za gasilne namene plačale so po uradnih izkazih deželnega odbora vse na Kranjskem poslujoče zavarovalnice: leta 1885. gld. 4.430.76 kr. in za leto 1886. gld. 4.715.93V 2 kr. 15 {Mimogrede rečeno sumniči gospod profesor zava¬ rovalnice, da so utegnile priznati premajhne zneske za odmerjenje tega doneska. Na to neopravičeno sumničenje upam, da ne bodo ostale odgovora dolžne zavarovalnice same). Ako se ta znesek pomnoži petdesetkrat, najdemo svoto premij, katere so kranj¬ ski zavarovanci plačali, v teh dveh letih raznim zavarovalnicam. Plačali so torej v letu 1885. . . . 221.538 gld. — kr. in v letu 1886. . 235.796 „ — „ tedaj v obeh letih vkup . . 457.334 gld. — kr. Iz tega izkaza pa vidimo tudi jako zanimiv faktum, tla so se namreč premije (zavarovalnine) od leta 1885. do leta 1886. — tedaj v jednem samem letu pomnožile za 14258 gld. S tem faktom gospod pro¬ fesor ni računih Njemu je predvsem bilo do tega, da deželnemu zboru pokaže zavarovalnice kot za¬ vode, ki vlečejo iz naše dežele velikanske dobičke, v kar se da neugodni svetlobi. Zato je vzel po¬ vprečno številko zavarovalnin iz let 1885. in 1886. torej znesek 228.667 gld. za podlago vsemu svojemu desetletnemu računu in vskliknil je: glejte, nad 100.000 gld. na leto puščamo mi, zakoniti de- 10 želni zastop, iz dežele! V resnici je pa stvar čisto drugačna. Zavarovalnice neso vlekle s Kranjskega od leta 1876 do 1885. vsako leto po 228.667 gld. zavarovalnin, ampak prav veliko manje. Leta 1876. zavarovanje na Kranjskem še nikakor ni bilo raz¬ vito tako, kakor leta 1885. in 1886., celo do leta 1880. ni mej zavarovalnicami bilo vidno pravega, gibanja. Tega leta začeli sta poslovati dve novi zavarovalnici; nekatere druge pa so svoje in- dolentne uprave spremenile in tako zadobile no¬ vega življenja v svoje organizme. Ustanovljali in prenovljali so se na Kranjskem zastopi in to je privelo novo gibanje in živahno tekmovanje mej zavarovalnicami tudi na Kranjskem. Glavni prira¬ stek premij spada torej v dobo od leta 1880 do' 1885. Prav natančno dal bi se ta znesek določiti le po Statističnih podatkih zavarovalnic samih ; a ker nam ti neso pristopni, zadovoljiti se moremo a tem, da glede na prirastek zavarovalnin v posled¬ njem letu onega desetletja, katero gospod poslanec Šuklje jemlje za podlago svojemu razmetavanju, določimo s približno matematično gotovostjo znesek premij, katere so prejemale s Kranjskega zavaro- 17 valnice. Vprašanje je čisto priprosto: Ako je od leta 1885. do leta 1886. poskočila premija za 11258 gld., za koliko se je ista pomnožila v letih 1884 — 1885, 1883 — 1884, 1882 — 1883 itd. in koliko so tedaj prejeie zavarovalnice premij v letih 1876 — 1885? Tako sestavljeni račun pokaže nam, da je v imenovanem desetletji bilo jim uplačanih zavarovalnin 1,809.496 gld., tedaj povprečno na leto 180.949 gld. in ne, kakor je trdil gospod ute- meljevateij 228.667 gld. Ker so zavarovalnice pla¬ čevale povprečno najmanje 119660 gld. odškodnin na leto, prejemale so torej premije več po 61289 gld. Gospod profesor Šuklje sam pripušča na jed- nem mestu svojega govora možnost, da stane uprava 50000 gld.; potemtakem bile bi zavaroval¬ nice imele na leto dobička 11289 gld. In to naj bode tedaj oni kapital, ki izkoristuje, izsesava, uni¬ čuje posamičnika! Preiti mi je sedaj k drugi stvari, katera tako silno vznemirja gospoda profesorja. To so upravni troški zavarovalnic. Da dokaže, kako grozno drage so uprave zavarovalnic, vzel je v roke letnik 1887. Ekrenzvveigovega „Assecuranz- Jahrbucha" in poiskal 18 gi tam bilančne številke zavarovalnice; katera mu je prirastla posebno k srcu. Žal, da si je go¬ spod utemeljevatelj sestavil številke tako, kakor so njemu prihajale najbolje prav, in ne faktičnim razmeram primerno. Bruttodohodkov navaja, da je imel omenjeni zavod 624.645 gld. v tem, ko je iz omenjene knjige prav jasno razvidno, da jih je imel 880.683 gold. Gospod profesor izpustil je 256.038 gold za pozavarovanje, ko da bi s tem zneskom zavarovalnica ne bila imela nikacega posla, v tem, ko je znano, da zavarovalnicam pozavaro¬ vanje napravlja več in komplikovanejšega pisarnič- nega poslovanja, ko direktno zavarovanje in da ima zavarovalnica z vso v pozavarovanje odstopljeno premijo isti direktni pisarnični posel, ko s premijo, katero pridrži na lastni račun. Potem mu je seveda bilo lahko mogoče izračuniti, da je ta zavarovalnica potrebovala za upravne troške 43%. kar pa ni res, kajti potrebovala je 28% bruttodohodkov. Da pa ne bode kdo mislil, da je vseh teh 28% šlo v žepe potujočih agentov, uradnikov in generalnih zastop¬ nikov, omenjam tu, da se je od 156.990 gld. po¬ rabilo za uradniške plače le 76.143 gld., v tem ko 19 ■so drugi izdatki — n. pr. za samo poštnino 10.262 gld. — bili le posledica tako komplikovanega poslovanja, kakoršno je zvezano z zavarovalnicami in kakoršnega odpravile ne bodo niti državne niti deželne zavarovalnice. Ako gospod profesor ne pri¬ vošči življenja potujočim agentom, uradnikom in generalnim zastopnikom in miluje uboge zavarovance 1 ', da morajo skrbeti zanje v „obliki previsoke pre¬ mije 11 ; tedaj mu pač lahko odgovorim, da so ve¬ liko bolje milovanja vredni ubogi davkoplačevalci, ki morajo z neprestano rastočimi in v resnici ob¬ čutljivimi davko'8kimi bremeni skrbeti zato, da žive — se ve da tudi raje dobro, nego slabo — oni ■nižji in višji uradniki, ki sestavljalo silno dragi dr¬ žavni organizem. O davkih pritožujejo se kmetiški posestniki; o zavarovalnih p-emijah pa nikdar, kajti te se jim zde potrebne. Še le, ko bi se gospodom oznanjevalcem po njihovih mislih — zveličalne ideje prisilnega zavarovanja posrečilo doseči, da bi se zavarovalna premija morala plačevati v obliki davka, — še le tedaj bi zavarovanje postalo priskutno iu nepopularno. Doseglo bi se torej ravno nasprotno od nameravanega. 2 * 20 Pa poglejmo, če bi deželna prisilna zavaro¬ valnica poslovala res ceneje od privatnih zavaro¬ valnic. Kdor količkaj pozna zavarovalni posel, ta mi bode pritrdil, da se isti ne da urediti birokratski. Dežela, tudi ko bi uvela posilno zavarovanje, mo¬ rala bi torej, ako bi hotela v resnici doseči kaj uspeha, svoj zavarovalni urad urediti po istih na¬ čelih, po katerih so urejene privatne zavarovalnice. Ako torej kdo misli, da bi dva ali k večjemu trije uradniki pri zavarovalnem oddelku deželnega urada zadostovali, da bi vodili zavod, pri katerem bi bilo zavarovanih — po podatkih c. kr. Statistične osred¬ nje komisije objavljenih leta 1884 — 79203 hišnih in vsaj trikrat toliko gospodarskih poslopij, pač dokazuje, da o zavarovalnem poslu nema pravega pojma. Poglejmo, koliko časa bi se potrebovalo samo zato, da se zapišejo 79203 imena. Kdor je hiter pi- salec, v stanu je, ako piše brez prenehanja in na pamet, zapisati v minuti deset krstnih imen in pri¬ imkov. Ker pa nikomur ni mogoče pisati po neko¬ liko ur neprenehoma in ker bi bilo gorenjih 79203 imen treba iskati še le po prvotnih spisih, da se prepišejo v knjige, gotovo je, da se vsled tega pi- 21 •sanje tako zadržuje, da se more v minuti napisati le pet imen, tedaj v jedni uri 300 imen. Računimo ■na dan osem uradnih ur — pri deželnih uradih imajo jih le po šest — tedaj bi jeden pisalec na -dan mogel zapisati 2400 imen; ali za 79203 imena (potrebovalo bi se 33 dnij, tedaj , ako se računijo nedelje in prazniki, jeden mesec in 8 dnij Kje ostane potem spisovanje zavarovalnih pogodeb , kje upiso- vanje v zavarovalni kataster, kje saldovanje plačil, -kje knjigovodstvo in kje vsa ostala dela, katera tu navajati bi segalo predaleč. Da dokažem, kako opti¬ mistično računi gosp. profesor Šuklje upravne troške, navesti hočem le še, koliko uradnikov bi se potre¬ bovalo s početka samo za pisanje zavarovalnih po¬ godeb. Hiter pisalec napiše po pet zavarovalnih po¬ godeb v jednej uri. Za 79203 zavarovalne pogodbe bilo bi torej potreba 15840 ur ali 1980 dnij, tedaj — ako odštejemo 66 nedelj in praznikov ter ra¬ čunimo leto z 299 uradnimi dnevi — šest let, 6 mesecev in 3 dnij ali z drugimi besedami: samo s pisanjem zavarovalnih pogodeb imelo bi več kot šest •uradnikov leto dni posla dovolj. To kar velja o za¬ varovalnih pogodbah, velja v tem večjej meri še 22 o oglasilib, katera imajo biti temeljne listine o skle¬ njenem zavarovanji. Naj se mi ne ugovarja, da bode oboje to delo končano v početku jedenkrat za vselej. To je čisto napačna mnenje, kajti pri zavarovalnih predmetih vrše se neprenehoma premembe in z vsemi temi premembami treba je zavarovalnicam računiti. Pa poglejmo, kako si dalje misli gospod pro¬ fesor Šuklje uredbo prisilne zavarovalnice. Pred vsem hoče pobiranje premij oddati davkarijam ter pla¬ čati zato državi ueko provizijo. Neglede na to, da — kakor sem že omenil — s tem za¬ varovalna premija zadobi odiutn davka, bila bi taka uredba že zaradi tega obžalovanja vredna, ker bi provizijo, katero sedaj uživa zastopnik — učitelj, trgovec, kmet — in s katero si vender zboljšuje nekoliko svoje dohodke, dobivala država katerej mora že tako vsak državljan po¬ sredno in neposredno plačevati velike davke. Res je, da bi morebiti država oskrbljevala izterjevanje zavarovalnin ceneje, ko se godi to sedaj; a da bi storila to mnogo ceneje, ne verujem, kajti davkarije imele bi z zavarovalnim poslom, čegar točna evidencija je neobhodno potrebna, silno veliko 23 opravka in bi se skoro gotovo pri posamičnih dav ¬ karijah moralo osobje pomnožiti vsaj za jedno uradne moč. Ali bi tedaj zaradi tega morebitnega pičlega prihranka pri proviziji bilo zares vredno oškodovati nekatere davkoplačevalce na korist državi? Ako misli gospod profesor, da se cenitev poslopij, ki se imajo zavarovati, kar prosto more prepusti občinskim cenilcem in da bi zadostovalo, ko bi občinski urad naznanil deželnemu uradu n. pr. Peter Bertoncelj s Pijave gorice ima pet poslopij, katere smo cenili na 2000 gld., tedaj je s tem izrekel tako čudovišče, da je strmeti o njem Vsa čast našim občinskim cenilcem; a da bi oni bili povsod sposobni izvrševati tak težaven posel, kakor je cenjevanje poslopij v zavarovalne namene, o tem dvomiti je pač opravičeno. Sicer ima pa take cenjevanje tudi drugo temno stran, katero nekako sluti gospod predlagatelj. Jaz mislim namreč ono neskončno vrsto konfliktov, ki bi nastajali iz taeega cenjevanja. Ne bojim se sicer, da bi bilo mnogo tacih slučajev-, kjer bi se hišni lastniki pritože¬ vali o prenizkih cenitvah; pač pa bode mnogo pri- tožeb o previsocih cenitvah. Kdor ima varno zidano- 24 poslopje in ve, da njegova družina previdno ravna z ognjem, ne zavaruje si nikdar cele vrednosti, tem¬ več navadno polovico ali tretjino njeno, češ, da bo¬ dem v slučaji nesreče imel vsaj za delavce. Takemu bodo občinski cenilci, ako bodo vestni, morali ce¬ niti poslopje za veliko več, kakor je imel doslej navado zavarovati ga. On dobro vedoč, da bi s tem pomagal le pokrivati nevarščino drugih manje varnih poslopij, pa bode protestoval proti temu in nastale bodo dolgotrajne pritožbe do deželnega odbora in sovraštvo mej Občinarji, ki so dotle živeli v slogi. In ako se uloži pritožba proti previsokej cenitvi, deželni odbor pa po svojem odposlanci konštatuje, da je cenitev pravilna, kdo bode v takem slučaji plačal stroške? In kako bode potem deželni odbor rešil pritožbo lastnikovo ? On, ki se bode imel strogo ravnati po načelu vzajemnosti, pač ne bode smel dopustiti, da bi kdo na škodo ostalim članom za¬ varoval svoja poslopja pod pravo vrednostjo, temveč ukazati mu bode moral, da jih zavaruje za višji znesek, kakor si želi sam. Nasledek tega pa bode srd, sovraštvo, nezadovoljnost. Res lepe avspicije za prisilno zavarovanje! 25 Iz rečenega je torej vidno, da bi tudi prisilnej zavarovalnici ne zadostovale cenitve občinskih mož, temveč, da bi bilo potreba posebnih organov, ki bi vsa poslopja popisali in izmerili ter izgotovili tako imenovana oglasila. Ako pa bi že pisanje samih zavarovalnih pogodeb vzelo čez šest let časa, koliko več bi stalo še le prvotno popisovanje vseh — sem- tertja visoko po gorah raztresenih — poslopij. Pa recimo, da bi občinski cenilci bili vender-le res kos nalogi, katero jim prisoja gospod predlagatelj, ali misli on, da bi hoteli ta posel opravljati brezplačno ? Naj se torej stvar vzame s katerega stališča koli, one cene uprave, katero si predstavlja gospod po¬ slanec, ne bilo bi nikakor doseči mogoče. Cenitve požarnih škod prepuščati hoče gospod profesor Šuklje zaupnim možem po posamičnih okrajih. To pač ni nič novega, kajti tako ravnajo že sedaj skoro vse zavarovalnice pri malih in tudi pri tacih velikih škodah, kjer je vse pogorelo do tal in je iz pristopnega oglasila po meri poslopij vidno, da neso bila previsoko zavarovana. V takih slučajih cenjujejo škode navadno zastopniki kot za¬ upni možje zavarovalnic z jedne in vselej po jeden 26 zaupni mož, katerega si izbere pogorelec, z druge- strani. Povsod tam, kjer je večja parcijaina škoda,, pa mora iz lahko umevnih razlogov intervenovati zavarovalnični uradnik in intervenovati bi moral tudi pri deželni zavarovalnici. Naj se ta uradnik, tedaj imenuje generalni zastopnik likvidator ali urad¬ nik deželnega stavbenega urada, stroški za inter¬ vencijo ostajajo isti. Mislim, da sem dokazal dovoljno, kako pretirane so nade, katere goje nekateri da cene uprave pri¬ silnih zavarovalnic. Čudim se, da prihaja kdo še do tacih zaključkov, ko je vender splošno znano, da države in dežele upravljajo vse mnogo dražje,, ko privatna — po trgovskem načelu uravnana — podjetja. V dokaz tega naj navedem le nekaj šte¬ vilk iz bilancij nemških državnih zadrug za zavaro¬ vanje proti nezgodam in pa nemških, privat¬ nih zavarovalnic z jednakim delokrogom. Leta, 1886. plačale so nemške državne zadruge za ne¬ zgode 1,711.594 mark odškodnin; upravni stro¬ ški njihovi pa so znašali 2,601.542 mark. in sicer za uradniške plače 1,118.319 mark za potne stroške uradnikov . . 31.342 „ 27 za potne stroške in na¬ grade osob, opravljajo¬ čih častno službo . . . 458.752 mark: za preiskovalne stroške . . . 277.247 n in za ostale razne stroške 715.882 B Privatne zavarovalnice pa so plačale 7.700.000’ mark odškodnin ter imele upravnih troskov 2,130 000 mark. Y primeri s plačanimi odškodninami porabile so torej privatne zavarovalnice 28% za upravne troške, v tem ko so državne zadruge pora¬ bile 152%. Jednako cena je javna uprava tudi drugod. Gospod predlagatelj pravi dalje, da bi prisilna deželna zavarovalnina „tudi v drugih ozirih blago¬ dejno uplivala na gospodarstveni in nravni razvoj našega prebivalstva" ter v podkrepljenje prve trditve navaja, da bi se ojačil hipotekarni kredit, če se upnikom, kateri so objavili svoje hipoteke ter pri objavljenji plačali dotične pristojbine za vse slučaje, tudi pri požarih prouzročenih po zločinu in lastnej krivdi, varujejo njih pravice do odškodnine v pol¬ nem obsegu." — S tem ojačevanjem hipotekarnega kredita prišel je g. prof. Šuklje pač prepozno, kajti 28 take obveze prevzemajo — kakor se je lahko poučiti pri vsakej hranilnici — privatne zava¬ rovalnice nasproti hipotekarnim upni¬ kom že od davna. Da, one store še več; porok so namreč za odškodnine tudi v onih sl u- čajih, če zavarovani dolžnik premije in pristojbin še plačal ni. In kakošen bi bil blagodejni upliv na nravni razvoj? „Naglašal sem“ — pravi gospod predlaga¬ telj — »da zavarovalna svota nikoli ne bi smela presegati visokosti škode, (sodim, da je hotel s tem izraziti, da bi zavarovalna svota ne smela nikoli presegati prave vrednosti, kajti, ko bi ne smela presegati visokosti škode, tedaj bi bilo s tem iz¬ rečeno, da niso dopuščeni parcijalni požari, temveč da mora vsako poslopje, ako že goreti začne, po¬ goreti do tal) — „provzročene na zavarovanem ob¬ jektu". Od tega obeta si prenehanje špekulativnih požarov. Na to mu moram odgovoriti, da v tem oziru previdne privatne zavarovalnice store vse, kar je v njihovej moči. Predno namreč sprejmo kako poslopje v zavarovanje, preračunijo po meri in dru¬ gem popisu istega vrednost njegovo in če je bilo 29 predloženo za previsok znesek, znižajo ga. Pa ven- der špekulativnih požarov niso odpravile, kakor jih tudi ne bi odpravila deželna prisilna zavarovalnica,, kajti nastanejo večkrat okolnosti, da se zavarovancu. — ako že ima tak hudoben namen — izplača za- paliti svoja poslopja tudi, če so zavarovana za nižjo vrednost, kakor jo reprezentujejo. Jaz si celo na¬ sprotno drznem trditi, da bi deželna prisilna za¬ varovalnica še le vzbudila špekulativno požiganje, kajti ona bi bila prisiljena sprejeti v zavarovanje vsa poslopja, tedaj tudi taka., katerih privatne za¬ varovalnice ne sprejemajo. So ljudje, katere njihovi lastni sosedje hodijo objavljat zavarovalnicam, kot nezanesljive in prosit, da se ne vsprejtno v zavaro¬ vanje. Take torej od požigalstva zadržuje le zavest, da potem nimajo pričakovati odškodnine; pri de- želnej prisilnej zavarovalnici pa bi to se ve da od¬ padlo in špekulativnemu požiganju bila bi odprta vrata na stežaj. Sicer pa naglašam zopet, da bi precenjevanje poslopij, ako bi se imela deželna pri¬ silna zavarovalnica urediti po nazorih gospoda pro¬ fesorja Šukljeta, postalo veliko pogostejše in s tem, izpodbuja k špekulativnim požarom veliko intenziv- 30 nejša, ko doslej. Ali bi požiganje iz osvete res zmanj¬ šalo se, ko bi vsakdo bil zavarovan, o tem ne bo¬ dem obširneje govoril; le na to opozarjam, da se taki zločini — ki so, hvala Bogu! pri nas jako redki — gode tudi na tacih poslopjih, o katerih ■se požigalfc s tablice nad hišnimi vrati lahko pre¬ priča, da so zavarovana. Požigalec iz osvete ne kal - kuluje namreč mnogo, koliko gmotne škode bode prouzročil svojemu bližnjemu, do katerega kuha srd v srci; on se zadovoljuje s tem, da ga spravi v nesrečo, pa naj bode že to s strahom, zadregami zaradi stanovanja ali na kak drug način, pred vsem pa, da si ohladi svojo jezo. Da bi deželnej zavarovalnici na ljubo občine izpolnjevale bolje strogo določbe stavbenega reda, o tem je pač opravičen dvom. Občinski predstojniki — naj si imajo še tako dobro voljo — ne morejo storiti toliko, kakor misli gospod predlagatelj. Po¬ misliti je namreč treba, da so oni mnogokrat in v marsičem odvisni od svojih soobčinarjev in da za¬ radi tega ne morejo ž njimi ravnati birokratski strogo. Zaradi tistih par krajcarjev, katere bi si občinski predstojnik in katere bi si morebiti tudi 31 drugi Občinarji prihranili, ko bi se poslopja postav¬ ljala strogo predpisom stavbenega reda primerno, ne bode se hotel občinski predstojnik pričkati z Ob¬ činarjem in delati si ga morebiti zaradi tega so¬ vražnika. Komur je do tega, da si pri zavaroval¬ nini kaj prihrani, doseže pa to v polnej meri pri vsakej privatnej zavarovalnici; kajti tu se one na¬ prave v poslopjih, katere omejujo nevarnost ognja, ne jemljo v poštev celoti, temveč lastniku samemu, kar mu pri zavarovalnini prinaša neprimerno večji dobiček. Neistinita je trditev, da se gasilna društva „navzlic svoje izredne važnosti prav slabo podpi¬ rajo". Poznam zavarovalnico — in gospod profesor Čuklje jo pozna tudi— katera jejedino v Ljubljansko okolico dala tri brizgalnice po 500 gld. vredne in katera še nikdar ni opustila kakemu gasilnemu društvu dati primerne podpore, kedarkoli je s svojim delovanjem pripomoglo, da se je rešilo kako po¬ slopje, ki je bilo zavarovano pri njej. Tako rav¬ najo tudi ostale zavarovalnice. Kako bi deželna pri¬ silna zavarovalnica mogla storiti za gasilna društva Teč, ko bi jej vender mogla biti glavna naloga skr- 32 beti posamičnim členom za prihranke zavarovalnine, ni umevno. Deželni zbor, kateri je s postavo o dvopercentuem gasilnem donesku obdačil skrbne go¬ spodarje, ki zavarujejo svoja poslopja, na korist ma- lomarnežem, katerim je zavarovanje deveta briga, naj bi raje pritegnil te k izdatnemu podpiranju ga¬ silnih društev. Vsaj ravno onim, ki se ne zavarujejo, najbolje prav prihaja gasilna organizacija. Politična eksekucija je po mnenji gospoda pro¬ fesorja tudi prednost, katero bi imela deželna pri¬ silna zavarovalnica. Ta prednost pa bi prav za prav ne bila prednost, kajti imajo jo že mnoge sedaj po¬ slujoče vzajemne zavarovalnice in mej temi na pri¬ mer pri nas zelo razširjena „ Graška vzajemna zava rovalnica". In vender se je ti zavodi praviloma ne poslužujejo, temveč iš čejo raje realizacije svojih tirjatev rednim soanijskim potom. Zakaj, označil sem že prej nekoliko. Politično eksekucijo izvesti ima po nalogu okrajnega glavarstva občinsko pred- stojništvo; to pa j e v najredkejših slučajih voljno zaradi dobrega mnenja zavarovalničnega skaziti si prijateljske odnošaje z Občinarjem, ki je zaostal s plačilom premije. — Da o priliki, ko govori o po- 33 eksekuciji, sodi nem lostno gospo 1 piufesor o zavarovalnih agentih, ki si prizadevajo pridob : ti posestnike za zavarovanje, to inu sicer prav dobro spada v košaro; a glede na predlog, kateri uteme¬ ljuje in zagovarja, je to vsekakor nelogično. Ako je pri ras zavarovanje res tako malo razširjeno, da je potreba ljudi siliti k teinu, tedaj bi moral gospod profesor pač še hvaležen biti onim, ki se doslej trudijo, da dokažejo kmetiškim posest¬ nikom koristi in potrebo istega,- ne pa šteti jim tega v greb. Trditi, da marsikateremu gospodarju, kateremu je v hišo prišel agent , nagovarjat ga, da se zavaruje, ni znano, kacega p imena je njegov podpis ali njegov križ na dotičnej „polici“ (gospod profesor misli tu gotovo, pristopno oglasilo, kajti police podpisujejo le zavarovalnice) je vsekakor smela. Za Biga! kaj bode še le, ako mu deželna zavarovalnica pošlje tožbo ali rubežen; zavaroval¬ nica, h katerej ni pristopil na prigovar¬ janje agentovo podpisa vši ali p o d k ri¬ ža v š i se, temveč pri katerej so ga zava¬ rovali po sili. formalnih ozirih, pravi gospod profesor Ž aklje, Liu&ljaaa 34 da ne more biti ugovora proti ustanovitvi deželne prisilne zavarovalnice ; treba je po njegovih besedah deželnozborskim predlogom le državnozborskega bla¬ goslova in — stvar je gotova Kaj poreko k temu privatne zavarovalnice, katere se postavljajo na stališče „beati possidentis“ in katerih nekatere imajo prav dragocene privilegije — kedo bi se zmenil za to? Vsaj vender slove nemški pravni aksijom: Macht geht vor Recht. Moč imajo deželni zbori, pravo privatne zavarovalnice; poslednjim je torej molčati. — Toda le počasi. Pri nas v Av¬ striji imamo zakone, ki so v stanu varovati vsacega — tudi najposlednjejšega — državljana prepotence države ali njenega zastopa. In ni dvojbe, da bodo vedele zavarovalnice temeljito braniti svoje pravice proti konfiskacij skim nameram državnodeželnih so¬ cialistov. Vedeti je namreč treba, da privatnim za¬ varovalnicam — da govorim z narodno poslovico — neso leteli v usta pečeni piščanci, temveč, da jih je stalo mnogo truda in denarnih žrtev, predno so si uredile svoj posel tako, kakor ga vidimo sedaj. Delniške zavarovalnice investovale so ves svoj del¬ niški kapital v organizacijo; vzajemne zavarovalnice 85 izvele so isto s fondi, do katerih imajo pravico vsi členi. In to dragoceno organizacijo naj bi privatne zavarovalnice prepustile brezplačno deželnim prisil¬ nim zavarovalnicam? Ako bi se torej imele že vsekakor uvesti take zavarovalnice, bilo b' pred vsem potreba izvlastniti pravice privatnih zavarovalnic. Za približen pojem, koliko bi to stalo, navajam, da delniški kapital samo tuzemskih zavarovalnic znaša blizu 30 milijonov goldinarjev. O tem, koliko bi zahtevali delničarji odškodnine in kako visoko bi cenile svojo organi¬ zacijo vzajemne zavarovalnice, pač ne morem go¬ voriti ni s približno točnostjo, a da si bodo vedeli častiti čitatelji napraviti pojem o obširnosti take denarne operacije, navajam, da rezervni fondi del¬ niških zavarovalnic znašajo preko 88 milijonov, vza¬ jemnih pa preko 36 milijonov goldinarjev. Se ve da bi se morala — ako bi se imele ustanoviti deželne prisilne zavarovalnice — odkupnina razdeliti za po¬ samične zavarovalnice na posamične dežele v raz¬ meri k poslovanju; pred vsem pa, da bi bilo po¬ treba organizacijo za življensko, nezgodno, požarno, tdčno in prevozno stroko vsako posebej taksativno 3 * 36 ceniti. To samo na sebi pa je tako težavno delo r da se ga gotovo ne bode lotil nobeden teh, ki po raznih deželnih zborih prepovedujejo zveličeval- nost prisilnega zavarovanja; brez tega pa državni zbor ne more sklepati meritorno o stvari. Primera z uvedbo državne prisilne zavaroval¬ nice na Bavarskem — Saksonska ima sicer tudi državno zavarovalnico, a ne prisilne — ni točna. Tam so bile vse drugačne razmere. Na Nemškem je namreč že od konca minolega in začetka teko¬ čega stoletja mnogo javnih zavarovalnih združeb- (offentliche Versicherungs-Societaten), katere imajo' take privilegije, da morajo pri njih zavarovana biti vsa poslopja onih ozemelj, za katera so bile usta¬ novljene. Na Bavarskem torej ni bilo treba druzega r ko te javne združbe postaviti skupno pod državno' upravo in bila je gotova državna zavarovalnica, ue da bi bili kako zadeti interesi privatnih zavarovalnic. Po tem takem pač nimajo vsi po raznih deželnih zborih storjeni nasveti glede prisilnega zavarovanja nikake praktične vrednosti in tudi v formalnem oziru neso še zreli za rešitev. Ako posnamem vse doslej povedano, priti 37 moram do zaključka, da vprašanje o prisilnem za¬ varovanji poslopij: 1. ni važno, 2. ne izpe¬ ljave potrebno in 3. v morebitnej svojej izpeljavi zaobčansko s vo b o d o n a ra v n o st škodljivo. Važno to vprašanje ni zaradi tega, ker bi •se s tem nikakor ne dosegel v narodnogospodarskem oziru oni uspeh, katerega bi nekateri radi dosegli v prospeh celote od pojedincev. Zavarovalne delnice večinoma niso v rokah velikih kapitalistov in zato tudi ne igrajo skoro nikakeršne uloge pri borznih špekulacijah. Pri zavarovalnih podjetjih interesovan je marveč meščanski kapital, kar nam ravno mirna posest zavarovalnih delnic dokazuje najbolje. In škodovati državljanom, katerim je neutrudljiva mar¬ ljivost pripomogla do nekega zmernega imetka in katere moremo zmatrati za jeden izmej štirih steb¬ rov, na katerih sloni državno ustrojstvo, vender ne more biti v interesu države. Najnovejši reforma¬ torji sami protestovali bi, ko bi se jim pripisovale take namere in tudi jaz sem prepričan, da tega ne žele. Oni so le na napačnej poti, na katero jih je .zavel nemški doktrinarizem. Mesto, da bi iskali ka- 38 pitala tam, kjer bi ga lahko bilo najti in kjer se njegova brezozirna in pogubna nadvlada kaže v vsej svojej nagoti — no borzi in pri velikih borznih podjetjih — lotili so se blagodejno in mirno po¬ slujočih zavarovalnic. Pač res, da so marsikoga mo¬ rebiti boli v oči veliki rezervni fondi; a tu zopet ni pomislil, da ti rezervni fondi niso lastnina del¬ ničarjev, ampak članov, tedaj nepojedinca, ampak celote. — So pa tudi nekateri — in tem ne prištevam onih gospodov, ki so v kranjskem deželnem zboru predlagali prisilno zavarovanje — kateri se — ker že hočejo vsekakor veljati za skrbne čuvarje narodne blaginje — polotujejo zavaroval¬ nega vprašanja zato, ker vedo, da s tem ne bodo vzbudili nevolje višjih finančnih krogov, kakeršno bi zbudili gotovo, ko bi' hoteli motiti jim resna kapitalistično njihovo nadvlado. Potrebno ni prisilno zavarovanje zato, ker imamo v Avstriji mnogo uzorno urejenih zavarovalnic^ katere vsestransko ustrezajo svojemu namenu. Tega v Kranjskem deželnem zboru sicer tudi nikdo ni za- nikaval; pač pa se je v podkrepljenje potrebe za deželno prisilno zavarovalnico navajalo, da imajo- 39 privatne zavarovalnice predrago upravo in da so vsled tega primorane od svojih članov zahtevati ne¬ primerno visoke doneske premij ter, da je na Kranj¬ skem vsaj 60% vseh poslopij še nezavarovanih. Da državna, odnosno deželna uprava ne bode cenejša, temveč po vsej verjetnosti in vseh dosedanjih skuš¬ njah drugod celo dražja, dokazal sem že prej z za- varovalnotehničnega stališča in pa z vzgledom nem¬ ških državnih zadrug. O tem, da bi deželna prisilna zavarovalnica mogla zadovoljevati se z nižjimi premijami, ko pri¬ vatne zavarovalnice, pač glede na upravne stroške ne more biti govora. Jedina mogočnost bi bila le v tem, da bi ves oni dobiček, kateri se je sedaj plačeval delničarjem privatnih zavarovalnic, prišel v korist članom samim. Ta dobiček pa je, kakor sem prej dokazal, vsaj na Kranjskem tako silno neznaten, da bi ga daleko nadkriljevala večja nevarnost vsled prisilnega zavarovanja vseh, tedaj tudi najslabših objektov. Prav poučljiv izgled o tem imamo v Švici, kjer se je ljudstvo s početka nauduševalo za posilne zavarovanje in ga je splošno glasovanje v mnogih kantonih spravilo tudi v veljavo, kjer pa je že po 40 kratkem času vsled naraščanja premij nastal popolen prevrat v nazorih. Tako se je na priliko v kantonu Graubiindenu zavarovalna premija za poslopja vsled prisilnega zavarovanja zvišala od 1 1 / 2 na 7 per mille in narod sam vzdignil se je vsled tega proti inšti¬ tuciji prisilnega zavarovanja ter jo odpravil po komaj sedemletnem obstoji, postavivši na njeno mesto zopet konkurencijo privatnih zavarovalnic. — Jednako opa¬ žamo tudi na Nemškem — kjer je po nekaterih krajih že od začetka tekočega stoletja upeljano pri¬ silno zavarovanje po tako imenovanih združbah (So- cietaten) — da te združbe pobirajo višje premije, ko privatne zavarovalnice za jednake objekte in o jednakih okolnostih po onih krajih, kjer ni prilego- vanih združeb. Pa tudi prepičla udeležba pri zavarovanji ne govori za potrebo prisilne zavarovalnice. Po stati¬ stičnih podatkih one zavarovalnice, na katero se je skliceval v deželnem zboru gospod profesor Šuklje, plačuje se na Kranjskem od vsake zavarovane hišne številke povprek po 4 gld 50 kr. premije na leto. Ker so torej zavarovalnice prejele leta 1886 na Kranjskem za premije 235.796 gld. in ker od tega 41 zneska spada le pičlo odstotkov na zavarovanje premičnin, vidno je, da je na Kranjskem zavaro¬ vanih čez 50000 hišnih številk, tedaj dve tretjini vseh. Vsaj pa že tudi res ni najti dobrega, previdnega gospodarja, ki bi ne bil skrbel za zavarovanje. — Prisilno zavarovanje bilo bi konečno za ob- ■čanskosvobodonaravnostškodljivo. Vzvi¬ šen je nauk, da je Bog dal človeku takrat, ko ga je ustvaril, prosto voljo; lepa, k napredku izpod- bujajoča je tudi zares zavest, da more z onim, kar imenuje svoje lastno, razpolagati po svoje. Kako napolnuje pogorelcu, ki se je o pravem času zava¬ roval in prejel povrnjeno vsled požara mu nastalo škodo, srce zadovoljnost o storjenej dolžnosti do sebe samega; kako nasprotno razjeda kes onega, ki je to opustil vsled zanikrnosti ali brezbrižnosti. „Moje je bilo, a ni me bilo skrb za nje; o! o pri¬ hodnje bodem vedel vse drugače ceniti to, kar imam“ — more se čuti mnogokrat na pogoriščih od takih nezavarovancev in marsikoga je ravno o taki priliki izpodbodel zgled skrbnega soseda, da ga je jel posnemati tudi v ostalem. Vzemite go¬ spodarju pravico določevati, ali naj bodo poslopja 42 njegova zavarovana ali ne in prisilite ga k zavaro- vanju, vzeli ste mu tem lep pripomoček po hrepe¬ nenji k večji popolnosti in pritisnili ga precej bliže k fatalizmu. Pač to ugaja onim nemškim sociali¬ stom, ki za Bismarckom propovedujejo, da je člo¬ veštvo zaradi držav na svetu; ne more pa si tacega stanja želeti nikdo, kateri priznava načelo, da so države zaradi človeštva in da ima v uravnavi teh držav priti k veljavi svobodna volja človeštva. Še škodljiveje za občansko svobodo pa bi bile prisilne zavarovalnice z druzega stališča. Bile bi namreč v rokah vlade (kot državni zavodi) ali v rokah' deželnih odborov (kot deželni zavodi) prav mogočna organizacija, katera bi se v okolnostih dala zlorabiti v politične namene. Z ozirom na projekt kranjskega deželnega zbora naglasiti mi je nevarnost, katera bi od deželnih zavarovalnic pretila slovenskemu narodu po vseh deželah, v kateri stanuje, in o neugodnih- okolnostih tudi na Kranjskem. Vsaj smo tu, dasi nas je ogromua večina 95% vsega prebivalstva, vender že bili prišli vsled vladnega pritiska tako dalječ, da smo mnogo let imeli čisto nemšk deželni odbor. V rokah tacega deželnega odbora bila bi 43 deželna prisilna zavaroralnice to, kar je v rokabr vlade državno uradništvo. Občinski načelniki in za¬ upni možje, kateri bi od zavarovalnice bili plačani za njihovo delovanje, bili bi po takem v gmotnem oziru odvisni od deželnega odbora; pa tudi mej člani' zavoda, ki bi bili v slučajih škod navezani na bla¬ gohotnost zavarovalničnih, oziroma deželnih funkci- jonarjev, ne bilo bi teško prodirati z agitacijami,, škodljivimi našemu narodnemu razvoju. Iz lastne skušnje vem, da je o času deželnozborskih volitev leta 1877. neka zavarovalnica naročala svojim na Spodnje Štajersko odhajajočim likvidatorjem škod,, naj agitujejo proti slovenskim kandidatom; — ako se kaj tacega drzne privaten zavod, koliko bolje bi labko proti Slovencem uporabil Graški deželni odbor obširno deželno zavarovalno organizacijo. Isto ko na Štajerskem, godilo bi se pa tudi drugje, kjer smo Slovenci v naravnej ali pa vsled krivičnih volilnih redov v umetnej manjšini; da celo na Kranjskem kakor sem že naglašal — ni izključena taka mo¬ gočnost. — Ubogi koroški Slovenec, ki od državnih in deželnih uradov ne more v nobenem oziru doseči ravnopravnosti s svojimi nemškimi sodeželani, do- _44 sega to ravnopravnost vsaj pri zavarovalnicah, Ve- čina zavarovalnih družeb uvela je namreč slovenske police in slovenske zavarovalne tablice. Da bi kaj tacega koroška deželna zavarovalnica odpravila takoj, o tem ni dvojbe. Pa tudi drugod — ako izvzamem Kranjsko — ne bilo bi v tem oziru boljše. Privatne zavarovalnice — abstrahujoč od ne¬ katerih strastnih funkcionarjev njihovih — ne upajo si posegati v narodno naše gibanje ovirajoče.; one nas celo v mnogočem rade podpirajo. Opozarjam samo na jeden zavod, čegar narodna organizacija razvidna je prav dobro iz vseh dosedanjih izkazov o denarnih doneskih za zgradbo splošnega Narod¬ nega doma“. Od deželne organizacije bi se gotovo nikdar ne bilo doseglo tako izdatno sodelovanje pri tem imenitnem narodnem podjetji. Znamenita je v tem oziru tudi izjava gališkega deželnega odbora. Tudi tam so nekateri poslanci sprožili misel prisilne zavarovalnice in deželnemu odboru bilo je naloženo proučiti to stvar in staviti plenumu deželnega zbora primerne nasvete o izvedbi. Ti nasveti bili so predloženi letos; a glase se proti deželnej prisilnej zavarovalnici, pač pa izražajo za 45 prisilno zavarovanje, pri katerem naj bi se lastni¬ kom poslopij samim prepustila volitev jedne obsto¬ ječih privatnih zavarovalnic. V svojem poročilu pri¬ znava deželni odbor gališki: „da rešitev pro¬ blema o prisilnem zavarovanji ni lahka, da sega globoko v deželne razmere, da omejuje osob no svobodo deželanovin da naklada vsem v elika bremena.” To je jako' znamenita izjava, katero naj bi si vzeli k srcu oni, ki z deželno prisilno zavarovalnico žele vse deželane spraviti v odvisnost dežele, poleg tega pa pričakujejo zmanjšanja bremen. Končujem. Očitati se mi utegne, da bi jaz ne bil imel spuščati se v razpravo o prisilnem za¬ varovanji, češ, da več ali manje govorim pro domo sua. Naj bode tedaj povedano, da se meni ni prav nič bati deželne prisilne zavarovalnice, ker imam z zavodom, kateri zastopam, skleneno tako pogodbo, da bi se nikakor ne mogla ignorovati tedaj, ko bi se ustvarjala deželna prisilna zavarovalnica. V tem oziru sem tedaj čisto neodvisen in prost vsake bo- 46 jazni. — Pravico in celo dolžnost pa imam o tej tako važnej zadevi izpregovoriti zato, ker mi je znano notranje in vnanje poslovanje zavarovalnic. Kobi se mi zanikavala ta pravica, tedaj bi se moralo izreči tudi načelo, da na priliko o zadevah odvetniškega stanu ne sme govoriti nobeden odvetnik in da v trgovin- skoobrtnjiskih zbornicah ne bi smel sedeti nobeden trgovec ali obrtnik. Ivan Hribar.