?■

U N Dl NA.

O O O

Spisal ANDRE THEUI^IET.

Poslovenil VINKO.

V Ljubljani, 1909.

Založila „Narodna knjigarna" v Ljubljani.

Natisnila »Narodna tiskarna" v Ljublj;

I.

Silno je lil dež in ves dan, čeprav v aprilu,
je bil zelo mračen. Vzhodnji veter se je ustavljal
zajet po ulicah mesteca Auberive, z roko pretre¬
sajoč drevesa in ropotajoč s slabo pritrjenimi
zatvori v oknih. V sprejemni sobi v Vrvarski ulici
stoječe hiše je deklica kakih devetnajst let mrzlo z
roko zdrsavala čez tipke starega klavirja. Tenki
glasovi so počasi vreli iz klavirja ter se združevali
z ropotom, ki ga je stara služabnica delala v
kuhinji. Med igranjem so polzeli pogledi mlade
deve dolgočasno preko starih, zaspanih rodbinskih
slik in obledele oprave v salonu. Slednjič preneha

3

1*

s sonato in stopivši k oknu, pritisne čelo na potno
steklo. A zunaj je bilo grozno mrzlo. Hijacinte v
gredici na vrtu so ležale vtopljene v razmehčani
prsti; mala reka Aubette je valila naprej umazano
vodo; dimnik se je videl razločno iznad drevja in
dim se je vil v vzduh: vsa okolica je bila videti
kakor topeča se v solzah.

Mlada deva mraza drhteč zopet sede h kla¬
virju ter prične svirati buren valček, ki ga pa
hipoma pretrga. Roki ji omahneta na tipke in z
nervozno silo iztegnivša jih, vzklikne: »Oh, kako
je dolgčas, kako je dolgčas!«

»Kaj pa je, dete drago?« vpraša služabnica,
ki se je ta hip prikazala z zavihanimi rokavi, pred¬
pasnikom in usnjeno čepico s plapolajočimi trakovi.
Bila je debela, vkljub štiridesetim letom še dokaj
sveža. Imela je modre oči s krotkim, dobrim po¬
gledom mlade kravice.

»Kaj pa ti je, Antoinetta?« vpraša še enkrat
s plašno nežnostjo.

»Celina,« veli Antoinetta ter živo pogleda
deklo s svojimi nežnimi očmi, »ako bo še dolgo
deževalo, me jutri lahko pokopljete. Oh!« zakliče
vstanši, »ta dolgčas! vse ga je tukaj polno, od
neumnih papirnatih cvetic pa do bornih slik pra-

4

dedov, ki me časih mičejo, da bi jih raztrgala, samo
da bi se razvedrila.«

»Oh, srčece drago, da bi te le tvoj oče hotel
uvesti pri notarju ali pri vdovi plavževega lastnika.
Tu se ne manjka ljudi, ki bi jih človek lahko
pohajal, a gospod de Lisle s svojim prepiravim
bitjem je tako talentiran, da je vso družbo aube-
rivsko dvignil proti sebi. Ljubša mu je Pitoisetova
krčma, kjer s svojimi tovariši, divjimi lovci, popiva,
kolikor se mu hoče.«

»Ubogi oče!« Antoinetta vzdihnivši zopet
prične razgovor, »njegovo življenje tu v vasi res ni
kaj prida«. Pogreša pač tistih dobrih starih časov v
Toursu in lepe službe, ki jo je imel tam.«

»Zakaj pa je izgubil službo?« živo deje Celina.
»Vse dni je prebil na lovu in noči pri kvartanju in
vlada ga, je odslovila. Komaj da se zmeni za te;
ako bi ne bilo mene, bila bi ti, odkar ti je mati
umrla, več nego enkrat hodila v raztrganih
čevljih.« Služabnica zmaje z ramo ter se z rokama
upre ob klavir.

»Veš kaj,« nadaljuje, »tvoj oče naj bi te bil,
namesto da se je razprl z obiteljo tvoje matere,
mirno pustil v Parizu pri tvojih starih, ki bi ti že
našli moža.«

5

»Oj,« odvrne Antoinetta nevšečnega lica.
»Bog me varuj moža, ki bi mi ga izbrali moji stari!
Ministrski uradniki, norci in pedantje, plešasti
kakor opice in pravilni kakor ura. Lepa hvala!
Vzgojišče v Passyji, v katero so me zaprli, mi je
vendarle ljubše.«

»Zakaj pa te niso pustili tam?«

»Ker je bilo vzgojišče drago, mi smo pa
revni, Celina.«

»Revni!« odgovori Celina »Da, zdaj, ko se je
tvoj oče naužil življenja, hoče pri drugih štediti,
postajoč skop. In tvoji stari so tudi skopuhi! Tvoja
mati jim je bila edini otrok, ali bi ne bili mogli
tebe obdržati ter plačevati zate vzgojenja? Sicer
mi pa o teh ljudeh ne govori več, jaz nočem ničesar
slišati o njih!«

»Ah, Celina,« vzdihne Antoinetta brez nadeje,
»saj me nihče ne ljubi.«

»Nihče!« vzklikne Celina uporno, »tako, kaj
pa jaz? Te !i nisem razneževala in razvajala od
tistega dne, ko sem prišla k vam — o Božiču bode
tega osemnajst let. Videča te v tvoji zibeli, tako
bledo in suho, a vendar tako ljubko s tvojimi veli¬
kimi očmi, se mi je odprlo srce in takoj sem te
jela ljubiti, ti ubogi, zanemarjeni otrok! Jaz, jaz

6

sem te uspavala v tvoji posteljici, jaz sem te ob
praznikih sv. Rešnjega telesa oblačila kot angela,
in kdo te je obsul s sladkarijami, kadar te je bila
mati kaznovala ? Tako! Nihče te ne ljubi,
nehvaležnica? Bi li mar ne bila razdala deset
košaric, da te nisem obožavala? kajti,« deje Celina
sklonivši se, »imela sem dovolj ljubimcev in ne
najslabših! a morala bi bila ostaviti tebe. Ali bi mar
brez tebe bila ostala v službi pri tvojih starših? Ne
govori torej, da te nihče ne ljubi, ti zlo dekle!«

»Da, Celina moja, ti me imaš rada!« vzklikne
Antoinetta, ki so ji bile oči postale rosne, ter se
zažene svoji služabnici okolo vratu. »Ti me imaš
zelo rada, a ti si edina!«

»Cernu pa ti je treba še drugih?« odgovori
Celina ter jo poljubi na čelo. »Sicer ti je pa gospod
Ormaneev vrl in dober prijatelj.«

Antoinetta porogljivo nabere usteča.

»Evonyme!« pravi. »Res, on je čestokrat prav
vrl; nekaj časa sem se kratkočasila skušaje, da
bi se zaljubi! v me.«

»Ali, dete drago!« veli Celina nejevoljna.

»Nič ne skrbi,« nadaljuje Antoinetta, »njegovo
srce ni v nevarnosti. Preveč nagnenj obenem biva
v njem: cvetice, ptice, knjige — jaz pa hočem biti

7

ljubljena neomejeno. Sicer pa Evonyme tudi ni
mož, o katerem sanjam. Ponosen značaj, kakor
ulit, z železno voljo, katere bi ves svet ne mogel
upogniti, a bi se vender vdajala o najrahlejšem
namigu mojega mezinca — to je mož, ki bi ga jaz
mogla ljubiti.«

»To bi bila bela vrana, hčerka moja. Sveta
mati božja! Tvojega očeta slišim v hlevu. Tukaj
čenčam s tabo, kosilo pa še ni gotovo!«

V istini je tisti, o katerem je govorila, svoj
dohod javljal z melodijo lovske pesmice, žvižgajoč
jo na vse grlo. Kazalo pa je, da še noče priti noter.
Kot skrbljiv gospodar je mislil gospod de Lisle
najpoprej na hrano svojih živali, potem stoprv
nase; prvi njegov hod ga je vedel k trojici krasnih
izvodov svinjskega rodu, radujočih se posebne po¬
zornosti njegove, in katerih on nikdar ni imenoval
drugače kakor tovariše. Iz hleva je odmeval njegov
nizki glas, in odgovarjalo mu je grozno kruljenje.

Nekaj trenotkov pozneje se kuhinjska vrata
naglo odpro in gospod de Lisle se pokaže na pragu.
Nosil je kamižolo rebrčastega baržuna, dokolenke
in bel klobuk. »Celina,« pravi, »kadar bo večerja
za tovariše kuhana, užgi svetilnico ter prinesi
kotel v hlev.«

8

Gotovo bi bile zale dame iz Toursa, katerim
je dvoranil v svojih lepših dneh, lepega Norberta
de Lislea, kateremu je svoje dni bilo njih srce,
komaj zopet spoznale v njegovi selski noši.
Nekdanji lahkoživec se je bil popolnoma prelevil iz
svoje sijajne oprave. Kot sin veleposestnika je bil
gospod de Lisle, nekaj vsled svoje dopadljive
vnanjosti. nekaj vsled pokroviteljstva sorodnikov
svoje žene, imenovan za nadzornika žrebišč, ter je
dvajset let na rodovitni tourenski zemlji živel
veselo življenje. A vsled nekega prešernega čina
je bil odstavljen ter primoran vrniti se v Auberive,
kjer je moral skromno živeti ob ostankih svojega
imetja. In tu se je naenkrat izpremenil. Svojstva
šampanjskih kmetov, zmerom le napol prikrivana
od pariškega lošča, so se zopet jasno pojavila. O
prvi nezgodi se je hitro vzbudila kmetska njegova
premetenost, ustrašila ga je podoba pomanjkljive
starosti in pričel je računati in štediti. S pomočjo
kakega dninarja je sam obdeloval svoja polja, ne
sramujoč se, na trgu v Langresu sam prodajati
svoja žita in živino. Od starih navad njegovih ni
ostalo drugega, kot rezek glas, ošabno vedenje in
jako določeno nagnenje k lovu, ali bolje k divjemu
lovstvu, kajti zli jeziki so trdili, da mnogo rajši
\

9

lovi po državnih gozdih nego po lastnem skromnem
lovišču.

Ko je bila njegova živina napasena, se vrne
gospod de Lisle v kuhinjo, kjer je bila Celina med
tem prižgala luč ter pogrnila mizo. Vkljub pet¬
desetim letom in pričenjajoči se debelosti bil je
še brhek mož, visok, močan, dobro rasel, živahnih
oči, orlovskega nosu in lepih zob pod nekoliko
že osivelimi brkami. Videlo se je iz njegovega
glasu in iz vsega njegovega bitja, da je imel v
svoji mladosti srečo pri ženskah. Sedel je poleg
kamina v naslanjač z obledelim vezenjem. Antoi-
netta ga poljubi ter potem zasede svoje staro mesto
na nizkem stolu. V sredi je sedela »Lepotica«, psica
gospoda de Lislea, na zadnjih nogah ter pol pozor¬
nosti obračala na mlado gospico, pol pa na kadeči
se lonec, v katerem se je kuhalo kosilo. »No,
malička.« pravi gospod de Lisle Antoinetti. »niti
tega ne vprašaš, kaj je novega v mestu?«

Antoinetta malomarno zmaje z glavo in oče
nadaljuje: »Prvič sem srečal Evonyma, ki obeduje
pri sodnikovih ter potem pride k nam. Drugič pa
je došel novi gozdar.«

»Ah,« veli deklica, zadržujoč se v zevanju,
»je li tak, kakor prejšnji? Ali kolne pri vsakem

10

stavku? Ali tudi za njim vedno leta drhal uma¬
zanih psov, ali tudi igra 1’hombre?«

»Vse to ti povem zvečer. Pojdem v krčmo,
kjer je izstopil, in ako mi bode všeč, ga povabim,
naj nas obišče. Z gozdarji mora biti človek zmerom
priljuden.«

Celina, ki je pripravljala juho, je tiho godla.

»No, to bo lepo!« je govorila skozi zobe. »Saj
itak dovolj dolgočasnih ljudi prihaja semkaj. Bolj
pametno bi bilo, da bi Antoinetto uvedli pri gospe
notarjevi ali v kaki drugi pošteni hiši. To bi bilo
bolj zdravo za njo, nego da požira tobakov dim
ter posluša neprimerne razgovore.«

»Molči, klepetulja!« jo zavrne gospod deLisle,
»tvoje opombe so neprimerne. Brigaj se za svoje
stvari in juhe nam daj!«

»Tukaj je!« mrmra Celina ter jezno postavi
na mizo juho, ki je z jedjo iz koštrunovega mesa
in repe tvorila vse kosilo.

Sedeta za mizo. Antoinetta je jedla brez
slasti; gospod de Lisle je pogoltnil vse. Ravno ko
si je še poslednjo kupico natočil do vrha, se oglasi
psica.

»To je gospod Evonyme,« veli Celina. »Lepo¬
tica« ga je ovohala.« Naglo odpre došelcu duri in ta

11

vstopi med veselim kretanjem Celine in »Lepo¬
tice.«

Evonyme Ormancey je bil jak dečak pri tri¬
desetih letih. Plavi lasje in brada, rožnobojna koža
in mokre modre oči so dajale njegovemu obrazu
otročji in dobrodušen izraz. In res mu je bila še
svoja tista naivnost zlate dobe, čeprav je bil po
rojstvu in odgoji Parižan. A bil je plah Parižan ter
se je bil zatekel v gozde, da bi mogel nemoten
streči svoji nagnenosti do sanjarjenja in pohajko¬
vanja. Obdarjen z živim čuvstvom in delavno do¬
mišljijo, je imel v svojih mladih letih lahen literaren
polet, ali bodisi, da se je lenoba njegova ustrašila
težave začetka, bodisi, da mu je upadel pogum
zaradi zahtev pariškega življenja, naglo je bil zopet
opustil pisateljstvo ter se vrnil v razmišljavo
življenje in v samoto, kjer se je nestalni duh njegov
bolje počutil. Velik del leta je prebil na pristavi
sredi gozda, pol ure od Auberiva oddaljeni. V
Auberivu je iznova dobil Antoinetto, katere mate¬
rina obitelj je bila z njegovo sorodna. Cesto je
zahajal v Vrvarsko ulico. Posebno bitje njegovo je
zabavalo Antoinetto, in njen oče, vedoč, da je
bogat in radodaren, ga je kar najbolje sprejemal
ter ga razglasil za dobrega dečaka.

12

In bil je res velik otrok, ki je ljubil glasbo,
barve in sanjarije. Bil je melanholičen ter je rajši,
kakor je sam pravil, reči opazoval s senčne, nego-li
s svetle strani, a melanholija njegova je bila vedra
in zaupljiva. Srce se mu je odpiralo brez ne¬
zaupanja; po vrsti vsakemu je zaupal svoje napake
in svoje nadeje kakor tudi lastne in tuje skrivnosti.
Kakor Montaigne, najljubši njegov pisatelj, je imel
»čudno nagnenost do usmiljenja in dobrotljivosti«,
in tudi njegov duh ni delal drugega, Kakor »pohaj¬
koval je, blodil in dvomil«. A mirni njegov skepti¬
cizem je imel mehko podstavo misticizma, kakor
potok, ki nekaj časa dere čez ostri kremen, potem
pa po mehkih, nežnih zeliščih mirno teče dalje.
Izkušal in proučaval se je neprestano, strastno
ljubil prirodo ter hoteč jo opisati, razvijal časih
malo pregizdavo, vedno pa lastovito zgovornost.

Ko je gospodu de Lisleu stresel roko, se je ta
dvignil, zažvižgal »Lepotici« ter šel ven. Antoinetta
in Evonyme sta ostala sama pri ogromnem kaminu,
katerega žareče oglje je razsvetljevalo kuhinjo.

»No. Vi melanholični pevec,« veli Antoinetta
ter svoje male nožiče pomoli proti žerjavici, »po¬
vejte mi kakšno pokopališko povest, ta žalostni dež
me je napravil prav za kaj takega.«

13

»Ne smejte se mojim pokopališčem,« odvrne
Evonyme nezavzet, »stoprv včeraj sem v Viveyu
videl eno, ki je dražestno, ter me je napravilo
sanjavega. Svoje misli sem obširno zapisal v
dnevnik.«

Antoinetta se nasmeje. Slovečega dnevnika
torej še ni konec?... Mislila sem, da ste nehali
pisati vanj.«

»Seveda, objavil ga ne bodem, a pisal ga.
bodem vendarle. Tkem si obleko, a ne nosim je
očitno. Naj me svet ima za razcapanega, to mi je
malo mar, da le vem, da imam doma dobro pre¬
skrbljeno omaro za oblačila. Kadar sem naveličan
pohajati po hribih in dolinah ali kratkočasiti se s
svojima prijateljema Montaignom in Lafontainom,
potem odprem dnevnik ter se kratkočasim sam s
seboj. Tukaj najdem vtiske, ki mi jih je prinesel
vsak posamezni dan, načrtane kakor stare melo¬
dije in s številkami zanamenovane. Tu najdem
stare cvetice, ki so zame, čeprav so posušene,
ohranile sladko, znano vonjavo. Moj dnevnik me
tolaži v moji neznatnosti, midva sva kakor zaljub¬
ljenca, o katerih pravi pesnik:

Midva sva svet za se, vedno nov in vedno drugačen,

A vedno lep —

14

»Povejte mi, Evonyme,« mu seže Antoinetta
v besedo, »zakaj se vkljub svojim domačim nagnje¬
njem vendar nista oženili?«

Uprla je bila komolec v koleno in brado v
dlan, ter poredno od strani gledala Evonyma, ki
je bil vzdihnil.

»Moji prijatelji,« odgovori, »se temu istotako
čudijo, kakor Vi. Toda ženiti se, se pravi vsem ne-
piodovitim sanjarijam zapreti vrata, po deželi, ki
je vredna, da ,si jo človek ogleda, potovati
v spremstvu Cicerona in uklanjati se običajnim
rekom oticialnega vodnika.«

Antoinetta se smeje ter majčkeno, od če¬
veljčka le napol oblečeno nogo nad žerjavico giblje
sern ter tja. Evonyme skrivaj zre na lično zaokro¬
ženo peto in fino vzbočeni gleženj, sicer pa ga to
ne moti dosti. »A še nekaj,« nadaljuje s smešno
zaupnim glasom, »ali naj povem? bojim se žensk.;<

Antoinetta se še bolj zasmeje. Šaljivo mu pri¬
bliža svoj poredni obraz ter pravi: »Kaj? Vseh?
tudi mene?«

»Vas?« de Evonyme ter se za hip zamisli.
»Seveda, Vas še posebno. Že žena je nevarna in
vznemirujoča, mlado dekle pa je vsa, kolikor jo
je, grozna, z velom zakrita Isis, izpred katere še

15

le po poroki pade zagrinjalo. In potem človek
opazi, kaj ima pri sebi za vse žive dni, ta angela,
oni trapo, ta nuno in oni furijo.«

»Rada bi vedela, kaj bom jaz, kadar se od¬
grne zagrinjalo!« se smeje Antoinetta. Naglo se je
bila dvignila in zdaj je s porednim izzivajočim obra¬
zom pokonci stala pred Evonymom. Žerjavica je
od spodaj gori obsevala njen vitki život, katerega’
nežne črte je ozko oblačilo merinoške volne delalo
še bolj popolne. Sicer pa je bilo- njeno telo zavito v
skrivnostno polutemo, katero je Je zdaj pa zdaj
razsvetlil tresoči se ogenj in potem je bilo razločiti
fini vrat in podolgast, duhovit, od kodrastih las ob¬
robljen obraz, spominjajoč na glave iz šole Leo¬
narda da Vincija. Evonyme je osupel in nem s
plahim obrazom opazoval velike oči in zaničljivo
nabrana, kot češnja rdeča usta dekletova. »No,«
nadaljuje Antoinetta, prekrižavši roki na prsih,
»povejte mi vendar, kakšna pošast sepi.«

»Vi?« odgovori on počasi, »Vi ste prava Un-
dina. Da, Vi ste prišli iz vode, Vi imate njeno dra-
žest in gibčnost, njeno naglo razburjenost in pre-
varljivo pokojnost njeno. Vaše zelene oči kažejo
njeno vznemirujočo barvo. Tistemu, katerega boste
Vi ljubili, bode trebalo dobro zavarovanega srca;

16

gorje mu, ako se le za hip da ganiti. Potegnili ga
boste s sabo doli v nezapopadljive globočine svoje
materinske prvine.«

Naenkrat preneha, kajti Antoinetti se je bilo
obličje pooblačilo, smehljanje ji je izginilo in oči so
ji bile zalite s solzami.

»Potemtakem me imate za zelo hudobno,«
pravi z zamolklim glasom.

O pogledu na to naglo izpremembo in komaj
zadrževane solze Evonyma zapeče vest.

»Kaj še! jaz se šalim,« pravi ter se na vso
moč trudi, da bi mu surovi glas zvenel prijazno.
»Jaz sem tak, kakor tisti osel Lafontainov, ki hoče
oponašati psička: moje šale so malo zarobljene.
Odpustite mi in ne imejte tega za resnico.«

»Lepotica« popraska po vratih in Antoinetta
naglo seže preko oči. Gospod de Lisle vstopi; gu-
bančil je obrvi in žvižgal skozi zobe, kar je bilo
znamenje, da je slabe volje.

»No,« ga vpraša hči, »si li videl svojega
gozdarja?«

»Da,« mrmra gospod de Lisle, »to je čuden
gospod! Za mojo vljudnost se niti zmenil ni. Ne
vem, odkod vlada dandanašnji jemlje svoje
uradnike!«

17

2

»Saj sem vedela,« veli deklica, »kakšen star,
grd godrnjač.«

»Star? o ne! Trideset let, strog obraz, črno
brado, kakor kakšen zarotnik.«

Antoinettin obraz dobi malo manj malomaren
izraz irrEvonyme vpraša, kako se zove novodošlec.
»Duhoux se piše,« odgovori gospod de Lisle.

»Duhoux?« ponovi Evonyme ter vstane, da
bi šel. »Imel sem sošolca tega imena, čudno bi bilo.
ako je on tisti.«

»Duhoux!« reče Antoinetta, »ime se prilega
opisu njegove osebe. Gotovo je kakšen Vaš prijatelj,
Evonyme! Lahko noč, trudna sem, spat grem!«

II.

Drugi dan je Jacquesa Duhouxa, katerega
dohod je zbudil radovednost gospoda de Lislea,
jutranje kolovratenje v Pitoisetovi krčmi kmalu
zbudilo. Ta hiša, edina gostilna v Auberivu, ni bila
ravno svetišče miru.

Žvenketanje steklenic, glasno govorjenje piv¬
cev, lajanje psov se je družilo z donečim glasom
krčmarice, provzročujoč ne ravno prijeten vrišč.
Novi gozdar tega ni mogel trpeti. Naglo se je na-

18

pravil ter si poiskal zavetišča v lipovem drevo¬
redu, ležečem nasproti krčmi in omejenem od dveh
strug reke. Ta vrsta dreves, katero so tukaj zvali
»izprehod med vodama,« je vezara vas s staro
opatijo auberivsko, na eni strani ga je previševal
mlin in stopničasti vrt gospoda de Lislea. Mnogo
vrišča ozbiljnemu okusu Jacquesa Duhouxa nikakor
ni ugajalo. Ker je bil tako srečen, da je po svojem
izstopu iz gozdarske akademije v svojem rojstnem
mestu dobil službo, se je bil ločil od svoje obitelji
samo enkrat, ko je šel na potovanje skozi nemške
gozde. Krčemsko življenje je bilo preveč nasprotno
mirnemu in rednemu bivanju v domači hiši, da bi
se ne bil čutil tujega in slabovoljnega.

Pogled na mlado zelenje in mrmranje vode ga
je za hip poživilo ter mu tudi misli malo razbistrilo.
A šetajočemu se pod lipami se je srce iznova skr¬
čilo in žalostne posameznosti vsakdanjega živ¬
ljenja, katere je opažal tu in tam, so pohujšale
zopet domobol, ki ga je mučil. Na mlinarjevem
travniku na solncu razprostrto platno ga je spom¬
nilo malega rojstnega mesta njegovega, delavnosti
materine pri velikih perilih in cvetoči ovočnjaki so
mu klicali v spomin vrt, kjer so sestre njegove
popoldne poleg malinjakov posedale in pletle.

19

2*

Tako je zavzet od svojih misli brez namena
pohajal in še zdelo se mu ni, da ga to trenotje
nekdo jako korenito opazuje. Gospodična de Lisle
ga je bila opazila s terase ter takoj uganila, da je
ta neznani šetalec novi, od njenega očeta opisani
gozdar. Skrita za košatim leščevim grmom ga je
motrila tem bolj radovedno, ker se nikakor ni zla¬
gal s podobo, katero si je bila njena domišljija takoj
sestavila o njem. Jacques Duhoux ni bil lep, a ne¬
skladni, strogi in energični obraz, vdrte oči in
široko čelo je dajalo njegovemu licu moški in zna¬
menit izraz. Ponosno kretanje gibčnega in krepkega
mladega'moža je pričalo o značaju in trdni volji.
Naglo je stopal dalje, imajoč roke v žepih zelene
suknje in čelo lahno povešajoč. Naenkrat zmaje z
glavo, kakor da hoče prepoditi mučno misel ter
izgine tja proti krčmi.

Ni hotel, da bi ga premagala žaloba. Kot de¬
laven mož je imel zamišljenost za nepotrebno in
nezdravo opravilo, da bi ji bil kos, je sklenil iti v
gozd ter spoznati podgozdarje svojega okraja. Pol
ure pozneje je stopil v velike hribovske gozde, Si¬
reče se med Auberivom in Viveyem. Ni se bil motil,
misleč si, da bode dolga pot zadostovala, da se
uravna v njem moralno ravnotežje. 2e pogled na

20

gozd ga je bil ozdravil. Kot sin in vnuk gozdarjev
je strastno ljubil svoj poklic. Samota gozdov, v
katerih tako tajno teče življenje, je dobro dela nje¬
govemu srcu; nahajal je v njej dražest stalne, rodo¬
vitne delavnosti, razvijajoče se v tihi okolici. Gozd
* nikdar ni nem in vendar dela tih in pomirujoč vtisk.
Že čez sto korakov se je Jacques čutil poživljenega
in oveseljenega. S krepkim korakom je prekoračil
potok viveyski ter dospel na veliko preseko, zvano
»kravarjeva planka«. Že je dobro stopal preko
prožnih tal jasnega pašnika, kar ugleda visokega
moža v vrhnji suknji lešnikove barve, ki je bil
stopil iz gozda; zamišljen je bil v knjigo ter delal
velikanske korake. Čudni šetalec je glasno govoril
ter živahno mahal z rokami. Bližal se je gozdarju,
ne da bi ga videl. Na tem od sveta oddaljenem
pašniku je bilo tako srečanje sila nenavadno.
Jacques se ustavi, da bi opazoval gorečega čita-
telja. Ko je bil ta le še dva koraka oddaljen od
njega, dvigne glavo ter glasno vzklikne.

»Jacques Duhoux, torej si res ti?«

»Evonyme!« zakliče Jacques, ki je tudi zdaj
spoznal svojega starega sošolca.

Deset let se že nista videla. Potreseta drug
drugemu roko ter se obsipata z vprašanji o minu-

21

losti, o izginivših prijateljih in porušenih zračnih
gradovih.

»Kaj pa si vendar postal?« vpraša Jacques.
»Cesto sem iskal tvojega imena po časopisih; menil
sem, da si krenil med literate.«

Evonyme žalostno zmaje z glavo.

»Da,« vzdihne, »nadejati se je bilo o meni
najlepšega. Buba je bila lepa, a metulj ni tak, kakor
se je pričakovalo. Vila, ki je stala poleg moje zibeli,
me je, žal, razen z nagnenostjo do ved obdarila
tudi z jako odločnim nagibom do lenobe. Da sem
bil le na položini, sem zdrčal počasi popolnoma z
nje. Tolažim se s svojimi knjigami,« nadaljuje ter
potika po hrbtu zvezka Montaigna, »in čutim se
srečnega, da sem tu sam s svojimi razmotrivanji.
Ptice in veter, to je moj orkester, plešem pa s svojo
domišljijo. Vem, da sem tako smešen, kakor kakšen
sivobrad plesalec valčka, a moja plesalka je drugih
misli. Šepeče mi na uho, da so pesniki, ki javno
pojo, često najmanj odkritosrčni in da najmanj
čutijo.«

Jacques se smeje. »In ti?« vpraša Evonyme
ter še enkrat svojemu prijatelju stisne roko.

»Oh,« odgovori ta, »moje življenje je jako
preprosto. Življenje, katero sem si načrtal z dvaj-

22

setim letom, je jako prozaično, kakor kakšna for¬
mula iz algebre, a vkljub temu sem se po načrtu
ravnal in nadejam se, da mu ostanem zvest.
Strastno ljubim svoj poklic in doslej sem živel bolj
v družbi z drevjem, nego-li z ljudmi. Vse moje
teženje je v tem, da delujem za pogozdovanje naših
gora. Dežela brez gozdov je dežela brez bodoč¬
nosti. Eno ali dve leti hočem pridno delati, potem
pa se bodem dal za zmerom prestaviti v svojo do¬
movino. Tam se oženim s preprostim, krotkim
dekletom, ki jo je dobra mati moja že izbrala zame
in pisal bodem knjigo o gozdarstvu.«

»Oženiti se hočeš!« veli Evonyme ter se za¬
misli. Cesto sem se že vprašal, bi li tudi jaz tako
napravil. Dasiravno nisem sloveč, imel bi potem
vsaj otroke, ki bi mi verjeli, da -sem velik mož,
seveda samo, dokler bi bili majhni.«

Tako sta se razgovarjala še četrt ure, potem
pa sta se ločila, toda ne_ prej, da je Jacques Evo-
nymu moral obljubiti, da bode drugo jutro na pri¬
stavi Val-Clavin zajtrkoval z njim.

Zvečer istega dne je šel Evonyme še eno
uro v Vrvarsko ulico. Gospoda de Lislea ni bilo
doma, Antoinetto pa je dobil na vrtni terasi, kjer je

23

med leščevjem hodila gor in dol. Pove ji, kako se je
bil sešel z Jacquesom.

»Ves je še tisti,« pravi, »kakor v šoli, resen,
pošten, vrl in trdne volje, ki me navdaja s strahom.
Jutri pride k.meni na zajtrk in veselim se, da bodem
dalj časa mogel govoriti ž njim.«

»In da mu boste za pomizek čitali svoj dnev¬
nik,« odgovori Antoinetta smeje se. Nekaj korakov
stori naprej, potem pa se naglo obrne k Evonymu;
»Zanimalo bi me, spoznati vašega puritanca, ali mi
ga boste pripeljali?«

Evonyme naredi osupel obraz. »Kaj Vam hodi
na misel! Jacques bi tako ponudbo vprav tako
sprejel, kakor vljudnost Vašega očeta. On je divjak.

. Sicer pa bi Vam on ne bil všeč, in Vi njemu ne.«

»Zakaj bi mu jaz ne bila všeč?«

»Ker je Vaš značaj njegovemu ravno na¬
sproten.

»Lepa hvala! S tem hočete reči, da sem
abotna, lahkomiselna in površna.«

Evonyme se skuša s tem spraviti iz zadrege,
da pravi, da se njegov prijatelj zelo ljudi boji in da
beži posebno pred ženskim spolom. Vse to pa je še
bolj vzbujalo Antoinettino radovednost. Hotela je
na vsak način spoznati gozdarja ter še s porednim

24

obrazom dostavila,da bi najrajša temukrepostnemu
Grandissonu malo zmešala glavo. A zdaj je Evo-
nyme postal nepotrpežljiv. Videč, da je pregnan iz
zadnjih svojih utrdb, je dejal naposled, da bode le
čas tratila, češ, da ima Jacques v svojem rojstnem
mestu že nevesto.

»Nevesto!« vzklikne dekle zbadljivo. »Gotovo
kakšno malomeščanko z rdečimi rokami, ki sadje
kuha in v okviru veze. Izborno, zdaj je slika Ja-
cquesa nepriljudnega dovršena! A vendar, dragi mi
prijatelj, bi ne potrebovala niti osem dni, ako bi se
mi ljubilo, da ga navzlic njegovi resnobi, učenosti
in nevesti njegovi napravim tako zaljubljenega, da
bode na vsa drevesa v gozdu obešal pesmi.«

Evonyme se neverjetno nasmeje. Antoinetta
pa, razdražena po ugovarjanju, ne odneha od svoje
misli ter pravi, da hoče poskusiti.

»Radoveden sem,« veli Evonyme, »kako
boste počeli, da napravite v se zaljubljenega člo¬
veka, s katerim se nikjer ne boste sešli, in kateri
Vas bržkone tudi ne bo obiskal.«

»Kdo ve? Vi ga te dni pripeljete s sabo.«

»Bog me varuj tega!«

»Potem ga pa drugje dobim.«

»Bodemo videli! Vi me hočete izzivati!«

25

Antoinetta tresoč se umolkne in oči se ji za¬
svetijo. »Videla ga bom jutri, če ne prej — stavite
li z mano?«

»Staviti? kaj?« pravi Evonyme ter se smeje
tako glasno, da dekle postane še bolj nervozno
vznemirjeno.

»Ako izgubite,« odgovori, »mi daste tisti zve¬
zek Musseta, katerega ste mi doslej zmerom izpod¬
bijali. Tako! Vi me izzivate, bomo že videli!« In
takoj nato ostavi teraso in osuplega Evonyma.

Drugi dan je Antoinetta nema in vzburjena
po hiši hodila semtertja in nikjer ni imela obstanka.
Gospoda de Lislea, ki je bil zjutraj že o prvem
svitu odšel na trg granceyski, pred nočjo niso pri¬
čakovali. Naglo je odzajtrkovala na oglu kuhinjske
mize, zagnala nato servijeto od sebe ter dejala s
priliznjenim glasom: »Celina, ako bi mi ti hotela
biti prav dobra, obula bi svoje sedmeromiljske
čevlje ter šla z mano na izprehod v gozd.«

Celina ugovarja, da pojde dež in da ne stopi
čez prag. Naposled pa se mora vendar ukloniti
trmi razvajenega otroka ter se obleči. Antoinetta
odhiti v svojo sobo, pripne si cvilhaste dokolenke,
nadene si okrogel siv klobuček ter pride nazaj
odeta v dobro stoječ suknen plašček, v katerega

26

žepe po kavalirski vtakne roke. Pet minut pozneje
je korakala proti gozdom val-clavinskim ter Ce¬
lino, ki je z ozirom na črne oblake še vedno ugo¬
varjala, pripovedujoč najgroznejše povesti o vnetju
pljuč, zmagovito vlekla za sabo.

Vreme v istini ni bilo mikavno. Ponoči je de¬
ževalo, pota so bila razmehčana in gozdi premo¬
čeni. Celina je teško vzdihovala, kadarkoli ji je
noga izpodrsnila na glinastih tleh ali se ji obleka
zapletla v trnjev grm. Antoinetta je odgovarjala s
smehom ter se šetala dalje, trgajoč tu mladiko
bršljana, tam par travic.

»Sveta devica! ljubo dete, kakšne korake
delaš!« kliče Celina brez sape.

Da dovrše nesrečo, oblaki, do zdaj mirno vi-
sevši nad gozdovi, iznenada odpro svoje zatvor-
nice ter izpuste ploho.

»Saj sem ti pravila,« stoka Celina; »obr¬
niva se.«

»To nič ne de,« meni Antoinetta. »Vstopiva
se pod drevje, da naju bode listje čuvalo.«

Pogumno ostavi pešpot ter prodira globoče
v gozd. Korakala je vedno naravnost, kakor da iz¬
vaja že poprej narejeni načrt. Polurazvito perje ni
nič branilo in dež je neoviran curljal na šetalki.

27

Zdaj se gozd razjasni, čuje se petelinovo petje, in
ko sta dospeli na rob gozda, jima je ležala pod
nogami zelena dolina, in v sredi so se dvigali sivi
zidovi in strehe pristavine.

»No, prav lepi sva,« pravi Celina, otresajoč
svoja mokra krila. »Kaj bova pa zdaj?«

»To je jasno,« odvrne Antoinetta; »tu doli je
pristava val-clavinska. Idiva doli in prosiva Evo-
nyma gostoljubja. Hitel bo ter butaro dračja vrgel
na ogenj, da se posušiva.«

Celina glasno ugovarja. Evonyme je bil prej¬
šnji večer povedal, da bode gozdar zajtrkoval pri
njem. Kaj si bode ta gospod mislil, ako naenkrat
prideta Antoinetta in Celina, zdelani, kakor dve
ciganki ?

»Gospod naj si misli kar hoče,« veli Antoi¬
netta.

Izgovorivši te besede precej ozlovoljena, od¬
ločno stopi iz gozda ter krene naravnost proti
pristavi, ne oziraje se na žito Evonymovo, ki je
bilo še nepožeto. Celina stoka za njo. Antoinetta gre
čez veliko dvorišče, ne zmeneč se za kokodakanje
preplašene perutnine in za osuplo gledajočo najem¬
nico. Potem pa se naglo, kakor bi ne hotela več
premišljevati, obrne proti stanovanju Evonymo-

28

vernu, \ katero stopi s povzdigneno glavo, ter
burno, a glasno bijočim srcem, na katero je stiskala
svoj premočeni šopek.

Prijatelja sta pila kavo, ter kadeč sedela
poleg napol ugaslega ognja. Skozi odprto okno
sebi nasproti sta imela razgled na zelenečo doli¬
nico in meglene gozde. Ugledavši Antoinetto, skoči
Evonyme s stola. Jacques se dvigne, odloži smotko
ter z vznemirjenimi pogledi opazuje svojega prija¬
telja in došlo deklico.

»Kaj, vi ste?« vzklikne naposled gospodar.

»Da, jaz sem!« odgovori dekle z glasom, ki
ga je vzburjenost nekaj dušila. »Dolžni ste mi nekaj
Musseta, dragi moj Evonyme! Toda motila sem
vaju. Gospod, oprostite!«

Jacqueš se molče pokloni in črne njegove oči
se radovedno upro v to čudno prikazen.

Antoinetta je stala sredi sobe; v roki šopek,
s svetlim očesom in mokrim licem, med tem, ko ji
je od las in obleke kapljala voda. Bila je videti,
kakor kakšna povodna Vila.

Evonyme nič ne reče. Videti je nevšečen in
v zadregi. Za hip je bilo tako tiho, da se je raz¬
ločno čulo petje škrjancev v žitnem polju. Antoi-

29

netta, čuteča, da jo ostavlja sigurnost, se hoče
zaščititi z drzovitostjo.

»Bila sem na izprehodu v gozdu,« jeclja, po¬
skušajoč smejati se, »dež naju je ujel in prišlo mi
je na misel..., to se pravi, Celina je vsekako tukaj
hotela najti pribežališča.«

Vanjo uprti pogled Jacquesov )o zmeša. Goz¬
darju je potemnel obraz, ko je slišal to malo do-
godbo, ki jo je povedala Antoinetta. Skrivaj ga je
pogledala ter čitala v strogih črtah njegovih kara¬
joče misli. Ker ni mogla končati stavka, se je
obrnila k Celini, da bi prikrila svojo zadrego.

»Pojdita sem,« pravi Evonyme, kateremu se
je smilila, dasiravno se je smejal v pest, «posušita
se tukaj, — drugič pa poprej barometer vprašajte
za svet, predno se upate v gozde val-clavinske!«

Pomilovalno zbadljiv glas, s katerim je go¬
voril zadnje besede, razdraži Antoinetto.

Da bi dovoljevala Evonymovo pomilovanje
vpričo tega tujca, vpričo gospoda Duhouxa, to je že
preveč! Kes zaradi neumnosti, ki jo je bila storila,
se je bil združil s čutom notranjega ponižanja ter
ji vzburil vzdražljive živce. »Hvala!« pravi, po¬
nosno sklonivši se, z nevoljno leskečimi se očmi.

30

»Mokra nisem in bolje je, da grem domov. Idiva,
Celina, vreme se jasni.«

»Saj vendar dežuje, kakor bi iz čebra lil!«
pravi Celina začudena.

»Ne, ne!« odgovori ona naglo, idiva!« .

Ne da bi pozdravila Jacquesa, ki jo je še
zmerom malomarno motril in ne zmeneč se za pri¬
govarjanje Evonyma, ki jo roti, naj ostane, po¬
tegne Celino za sabo ter izgine v lijočem dežju.

»Čudna stvarca to,« pravi Jacques Evonymu,
ki je vrata zaprl za njima.

Gozdar si je zopet zapalil smotko ter hodil
gor in dol.

»To je hči enega mojih prijateljev, gospoda
de Lislea, razvajen otrok, ki se je norčavo vzgo-
jeval v nekem pariškem vzgojevališču. A ne smeš
je soditi na videz; rečem ti, dobro srce ima in
izborno čud.« In Evonyme prične naštevati vse
ljubeznjive lastnosti Antoinettine.

»Da,« pravi Jacques, »moderna, mlada dama.
Žensk te vrste jaz ne morem trpeti, bojim se jih.«

31

III.

V silni plohi, ki niti za hip ni ponehala, sta
molče prehodili pot domov. Komaj na mestu, gre
Antoinetta gori v sobo, zapre se tam ter stoprv
zvečer jako slabe volje pride doli. Ko pa vidi, da
ima Celina vse ude trde in da je žalostna, pade ji
okolo vratu, obsipa jo s poljubi, zavre vodo, pri¬
pravi bezgov čaj ter prisili služabnico, da ga
zaužije. »Ah,« vzdihne ter poljubi Celino, »odpusti
mi, jaz sem res zelo hudobna.«

»Pojdi no, dete drago,« odgovori Celina, »kaj
govoriš take budalosti! Ali sem mar zato huda
nate? Si li ti kriva, da je deževalo in da sva bili
slabo sprejeti v Val-Clavinu in baš zaradi tistega
zarobljenega gozdarja.«

Antoinettini lici postaneta rdeči kot škrlat.

»Molči!« pravi, roko položivši ji na usta, »ne
govori mi več o tem smešnem dogodku! Od sra¬
mote ne vem, kam bi se dejala.«

Ihtenje ji zamori glas; vrže se stari dekli v
naročje in solze se ji ulijo. Celini se pač posreči,
da jo z objemanjem upokoji, a da bi pozabila do¬
godek na pristavi, tega ne more storiti. Več dni je
bila žalostna in raztresena. Le oči ji je trebalo

32

zapreti, da je ugledala Jacquesa, slonečega pri
kaminu, kako jo opazuje z nekim ošabnim pomilo¬
vanjem. Ta motreči pogled, ki ji je bil že na pri¬
stavi vzel hladnokrvnost, jo je zdaj preganjal
povsod, celo v sanjah.

Ko je Evonyme zopet prišel, je bila prva njena
beseda prošnja, naj očetu ne ovadi nesrečnega do¬
godka; potem pa je s povešenimi očmi naglo do¬
dala: »Kaj rada bi zvedela, kaj je Vaš prijatelj rekel
o meni, ko sem bila odšla.«

»Prav nič!« odgovori Evonyme, ki ni hotel
njene zadrege še s tem povečati, da bi ji razodel
trde opombe Jacquesove.

»Kaj. niti besedice?«

»Ne! Jacques je zelo vzdržljiv, ves živi le v
svojih študijah. Uverjen sem, da je že vse pozabil.«

»Tem bolje,« pravi Antoinetta prevarjena.

To mrzlo preziranje je imela za najhujše raz-
žaljenje; najostrejše zlobnosti bi ji bile ljubše,
nego-li taka popolna malomarnost.

Sicer pa Jacques ni bil malomaren, temveč
nenadni pojav mu je bil ostavil vtisk, katerega
živost ga je vznemirjala. V mirnem patrijarhalskem
krogu, v katerem mu je doslej teklo življenje, so ga
srečavale le ženske mirne nravi in plahe, skromna

33

3

vzgojene deklice. Malomestno ozračje je bilo raz¬
prostiralo čez ves ta svet enoliko sivo barvo; vse
je bilo urejeno, odmerjeno in premišljeno; besede,
kretanje in delovanje. Obleka je bila preprosta,
obrazi skromni in neznatni. S temi obledelimi podo¬
bami je bila Antoinetta s svojim kavalirskim tonom,
nekoliko pretirano opravo in predvsem s svojo la¬
stovko lepoto v istem nasprotju, kakor je močno
dišeča krasnobarvna inostranska cvetica s cveti
selskega rožnega grma. Ta mladostna krasota je
bila Jacquesa obenem oslepila in vznepokojila. Bil
je premalo odkrit, da bi pred Evonymom o tem dal
kaj vedeti, a prizor v Val-CIavinu je napravil nanj
živahen vtisk. V njegovem duhu je še dolgo strašil
spomin na Antoinetto, žarečih lic in z lasmi od
deževnih kapljic poškropljenimi, stopivšo v pri¬
stavo. Ta fantastična podoba se je toliko časa vri¬
vala med njega in pisarenje njegovo, dokler se ni
naposled, sam nad seboj jezen in nestrpljiv, ener¬
gično otresel tega vsiljivega spomina. Da bi ga pa
iznova ne oživil, se je ogibal iti skozi vas, kadar
je krenil v gozd.

Naključje pa je uničilo njegove modre
varnostne naredbe. Koncem maja je podgozdar
auberivski svojo hčer dal v zakon knjigovodju iz

34

neke fužine v okolici. Zakon je bil časten in pod-
gozdar Sauvageot ga je hotel slovesno zvršiti ter
je povabil mnogo gostov na svatovščino in na ples.
Med povabljenci bil je tudi Jacques Duhoux, ki svo¬
jega podložnega ni hotel s tem žaliti, da bi odrekel,
Evonvme, katerega ni manjkalo pri nobeni poroki
v vasi, in gospod de Lisle, ki je že marsikako
kupico izpraznil z očetom Sauvageotom. Antoinetta
je obljubila nevesti, da se udeleži plesu. Proti ve¬
čeru jo Celina spremi do gozdarske hiše ter se
potem, tiho jeze se, vrne domov, da opravi živino.

Gozdarska hiša je stala sredi gozda, nekaj
više nego ribniki thuilierski. Ker je bil letošnji maj
zelo gorak, so obedovali pod milim nebom in tudi
ples se je imel vršiti zunaj. Za plesišče se je pri¬
redilo prejšnje shajališče za lovce, imenovano »Lepa
zve.zda«. Globoki, tihi gozd okrog in okrog je
objemal plesalce kakor senčen pas, in skozi malo
preseko se je kazala med drevesnimi masami
bližnja globel, v kateri so ribniki na videz spali. Za
njimi se je zahajajoče solnce vtapljalo v škrlatno-
rdečo meglo.

Ko je Jacques Duhoux, pokadivši svojo
smotko, sklenil malo pogledati okroglišče, se je bil
ples že pričel. Godba je svirala valček in pari so se

35

3 *

počasi vrteli po trati. Prva plesalka, ki je šinila
mimo Jacquesa, opirana od krepke roke mladega
trgovskega pomočnika, je bila Antoinetta. Nosila je
muselinasto obleko z belimi in modrimi progami,
okolo lepih pleč je imela ogrnjen lahek pajčolan in v
lase, ki jih je zadaj na glavi starinski glavnik od
želvine črepinje skupaj držal, je imela vtaknjene tri
narcise kot edini lišp. Valček je plesala dražestno;
kar nič se ne zmeneč za osebnost plesalčevo, je za¬
htevala od njega vidno le varno roko in takt.
Krepko opirana, je drsala lahno in lično, kakor
zračno bitje. Godba in glasomerno premikanje jo je
opajalo, okolo usten je igral lahen smehljaj in oči
so ji plavale v razkošnem veselju. Ko je Jacques
Duhoux opazil Antoinetto, se je nehote umaknil v
senco, odšel pa le ni.

Skrit za vrsto starejših ljudi, ni več odmaknil
očesa od plesalke v obleki z belimi in modrimi pro¬
gami. Imela je zanj nežno, a nepremagljivo pri¬
vlačnost. Nikdar na nobeni deklici še ni videl toli
zapeljive miline. Časih se je izgubila v množici,
potem pa se je iznova pokazala komaj dva koraka
od njega in čutil se je oslepljenega od mile luči,
kakor kadar se luna, za hip skrivša se za oblake,
iznenada zopet pokaže v svoji srebrni čistosti.

36

Polagoma se je bilo znočilo in pisane svetiljke
so se bleščale v listju kakor hrošči svetlini; zvezde
so 7 .  zlatimi očmi namežikovale skozi drevje. Za
valčkom je prišla četvorka, katere se je Antoinetta
udeležila nevesti nasproti. Obraz ji je odseval
radosti, oči so se ji bleščale, vse njeno bitje je
dihalo veselje.

Jacques je videl, kako je med dvema turama
naenkrat ostavila svojega plesalca, zletela h klopi
kjer je sedel gospod de Lisle, dva poljuba pritisnila
na očetov obraz ter se iznova izgubila v plešočih

valovih.

Gospod de Lisle se je pričel dolgočasiti,
nekam nemirno je mislil na večerjo svojih živali,
razen tega pa je bil obilno jedel in je šel rad kmalu
spat. Spretno se je izmuznil iz kroga, ki je okro-
ževal plesalce. »Dekle je veselo in še ne bo hotelo
domov,« je dejal sam pri sebi, »čemu bi motil njeno
zabavo«. Zdaj opazi Evonyma, ki je sanjaje sedel
v kotu. On jo privede domov, si misli, in ker je
bilo s tem konec njegovih pomislekov, se je splazil
tiho odtod.

Evonyme pa je bil ravno tačas žrtva svoje
melanholije. Pogled na poroko, kakor tudi godba
in plesno veselje ga je vselej globoko ganilo. Zanj

37

nerešljivo vprašanje o zakonu ga je potem mučilo
s posebno stanovitnostjo. Zamišljeno je pogledal
žareča obraza novoporočencev ter vzdihnil: »Ta
dva človeka sta srečna! Oženiti se in postati oče
celega rodu malih Evonymov, to bi bil naposled
vendar le pravi smoter in pravi konec«. Preneha,
natlači si pipo ter prižge. Potem pa nadaljuje,
kakor bi bilo to delo neodločnega njegovega duha
obrnilo na nasprotno stran: »Da, a kadar je človek
oženjen, potem odreveni v svoji sreči, kakor raz-
taljena kovina, ki za vse veke ostane v obliki, v
katero je bila tekoča ulita. Nepremičnost pa je
dolgočasna. Živela vedno gibčna, vedno izpremi-
njajoča se narava!«

Dvigne se, puhne od sebe dva tri dime ter
gleda v samotni gozd. Velika, v tajinstveno senco
zavita drevesa so ga mikala. Plesna godba je mo¬
rala tam zveneti tiše, mileje. »Tako iz daljave,« si
misli, »bi tudi jaz ženitev vedno opazoval. »Ej,
blodit grem po gozdu, tam pojo slavci vsak zase.«
S tem se počasi bliža sencam ter izgine.

Med tem se je ples veselo nadaljeval; pote¬
kale so ure in Jacques se ni nagledal Antoinette. ki
se, kar njo zadeva, ni naveličala plesati. Naenkrat
devo izgreši, ter se hoče, zardevši o svoji aboti.

38

napotiti proti vasi, ko se za njim oglasi robati glas
podgozdarja.

Obrne se ter ugleda Sauvageota, predstav-
liočega mu Antoinetto, ki je stala pred njim tresoča
se od plesnega gibanja in odeta z belim burnusom.

»Rad bi Vas nečesa prosil,« pravi podgozdar.
»Gospodična de Lisleova se želi vrniti v Auberive.
Njen oče je že odšel, to pa veste, da je ne morem
zaupati kakšnemu našemu mlademu vetrnjaku. Ker
itak že hočete iti, bodite tako prijazni in spremite
damo domov.«

Temu se ni mogel odreči. Jacques se molče
prikloni ter ob strani mlade deve nastopi ozko,
skalovito stezo, ki je držala doli v sotesko. Pet ali
šest minut sta oba molčala. Jacques je bil v zadregi
in plah zaradi te nepričakovane samote; zamišljen
povešajoč glavo, je stopal kraj nje. Antoinetta, za¬
vita v svoj plašč, je poslušala plesno godbo, gla¬
sečo se za drevjem; njeno gibčno telo se je še zdaj
nekako valovito gibalo po taktu daljnega valčka.
Nenadoma ji izpodrsne na kremenastih tleh, da
lahno vzklikne. Gozdar je mislil, da ji mora ponu¬
diti roko, a ona se zahvali, češ, da je pot preozka.
Jacques se prikloni, ne da bi jo še dalje silil in
zopet je umolknil razgovor. Ta hip se pokaže luna in

39

njena višnjevkasta svetloba zdrsne kakor tenka
sreberna mreža preko dreves. Tam doli v soteski je
odsevala ribnikova voda že izrezani mesec in od
strani se je od daleč glasila slavčeva pesem.

»Gospod Duhoux,« pravi naenkrat deklica,
»Vi ste hudi zaradi mojega izleta v Val-Clavin ter
slabo mislite o meni.«

»Jaz, gospodična?«

»Da, imate me za slabo vzgojeno dekle. Le
priznajte, saj ne bom huda. Nocoj sem bila zelo
srečna in nobena reč me ne naredi tako dobre,
kakor sreča.«

»Se li to mnogokrat zgodi?« vpraša Jacques
z lahko ironijo.

Ona se ustavi, ga poredno pogleda ter od¬
govori s prijetnim, jako krotkim in iako odločnim
glasom:

»O seveda, če drugi store, kar jaz hočem.«

»Hm!« meni Jacques, »to je zadostilo, kate¬
rega človek v svojem življenju nima čestokrat.«

»Pač,« odvrne Antoinetta preprosto; »vsaj
meni nazadnje vsakdo izpolni voljo. Papa pravi, da
z laskavostjo vse dosežem od njega in Celina me
razvaja.«

»Kdo pa je Celina?«

40

»Moja služabnica; ona je pri meni od takrat,
ko sem bila še otrok, zato jo imam pa tudi zelo
rada in ona mene obožava. Kadar me je mati
kazniia, je prišla Celina ter me tešila. Prišla je pa
čestokrat, kajti bila sem sila lena.«

»Veste kaj.« meni Jacques, »gospodična Ce¬
lina bi bila bolje storila, da bi Vas bila prijela malo
za ušesa.«

»No, motite se,« odgovori Antoinetta naglo;
»pri meni se z nežnostjo vse doseže, s silo pa nič.
Mislili so, da me ukrote, ko so me poslali v Sacre-
Coeur v Marmoutiersu.«

»In kakšen je bil uspeh?«

»Tragičen! Ko so me vtaknili v grozno, kot
trava zeleno uniformo, sem bila tako obupana, da
sem sklenila umreti. Prinesla sem bila s sabo škat-
Ijico z barvami in vzela sem iz nje košček berlin¬
skega modrila. Celina je namreč vedno pravila, da
je strupeno, kadar me je svarila, naj čopiča ne
vtikam v usta. Nadejala sem se, da bode dovolj,
da me umori. Imela sem berlinsko modrilo vedno
v žepu ter časih segla po njem, zvečer pa sem je
polagala pod blazino. Ko sem bila nekega večera
bolj nesrečna in zapuščena nego kdaj poprej, sem
požrla barvo.«

41

»In gotovo ste strahovito zboleli!« veli
Jacques osupel in vznemirjen.

»Da, umrla pa le nisem,« nadaljuje smeje se,
»in vzeli so me iz Sacre-Coeura.«

»To je bilo zelo napačno!« odvrne Jacques,
zamislivši se. »Pustiti bi Vas morali tam, in dobro
vem, da bi nikoli več ne bili pokusili berlinskega
modrila.«

Ona ga pogleda od strani ter zmaje z ramami.
»Nikomur bi ne bila svetovala, naj se zanaša
na to,« deje, potem pa pretrga razgovor ter skoči
v goščo, kjer prične trgati divje kozje parkeljce,
viseče z vej lešnikovega grma. Utrgano cvetje je
metala proti Jacquesu Duhouxu, ki jo je čudeč se
gledal. Ker se ji je ena mladika upirala, stopila je
na prste in prijemši vejico z zobmi, jo skušala na
ta način odlomiti.

Jacques se je čudil njeni fini roki za pestjo
in belim zobem, blesketajočim se v mesečini. »Ra¬
nili si boste ustnice,« šepne z rahlo ginjenim in
skoro nežnim glasom. Razlika med običajnim trdim
in resnim naglaševanjem njegovim je bila tako
velika, da je Antoinetta osupla prenehala. Prvi pot
se srečata njiju pogleda in Jacques se je čutil vzru-
janega od nog do glave.

42

Ko si je natrgala cvetk, sta šla doli v grapo.
Bila je daljša pot, a Jacques se je vdal vsemu ter
sc ni upal ugovarjati.

Kmalu sta dospela na breg. Ribnik, obdan od
pripogibajočega se ločja, se je svetil v bajni
čistosti.

Antoinetta z naglim okretom spusti kapuco ter
si plašč vrže nazaj preko ramen. »Kako je to lepo!«
vzklikne navdušena. »Jaz ljubim vodo, ljubim jo
brezmejno!«

»Morebiti Vam je bila kakšna Undina botra!«
veli Jacques smejoč se.

Ona se nasmeje, nabere malo usta ter pravi:

»Evonyme trdi, da sem sama Undina, ker
imam zelene oči.«

»Zelene!« mrmra Jacques, »res? jaz sem
mislil, da so modre.«

»Gotovo niste prav videli. Le poglejte!« doda
nepremišljeno, približavši Jacquesu od lune ob-'
sevano obličje.

»To so oči prave pravcate Undine!«

Jacques je že izgubljal hladnokrvnost.

»Ali veste, da so Undine precej na slabem
glasu?« pravi z nekoliko tresočim se glasom. »Pra¬
vijo, da so za tiste usodepolne, ki jih ljubijo.«

43

»Kaj še!« veli Antoinetta, bližajoč se jezerovi
plazini, »samo takrat, če jih ljubimci ne ljubijo prav.
Človek mora ljubiti preveč, da ljubi dovolj. Sicer
pa hočem, da bi bila že kmalu v svojem kraljestvu,
da natrgam nekaj cvetic ter si popolnim kito.«

Kake tri korake od plazine je bil majhen z
vrbami porastel otok, ki je bil s cesto zvezan z
jako ozko brvijo, in vprav pod to brvijo je zibala
lepa povodna detelja svoje od vode poluzakrite
bele in rdeče cvete. Antoinetta stopi na desko ter
jih skuša utrgati.

»Ne delajte tega!« zakliče Jacques, »deska ni
dovolj močna in voda je globoka.«

»Jaz se ne bojim vode,« odgovori dekle po¬
redno ter ziblje brv.

»Izročili so mi Vas in take neprevidnosti ne
morem dovoliti,« zakliče Jacques osorno. In ker
ona ni nič hotela slišati, dostavi s poudarkom: »Ne
storite ni koraka dalje, prepovedujem Vam!«

»Oj, oj!« odgovori ona z izzivajočim glasom.
»Tako ne smete govoriti z mano!« Kot bi mignil je
bila sredi brvi, kier poklekne ter z eno roko seže
v vodo.

Jacques je planil za njo. Strah, da Antoinetta
utegne priti v precej opasno kopel in jeza, katero

44

uh;  je provzročila ta neumna baharija, sta ga raz¬
dražila tako, da je burno Antoinetto prijel za roko
ter jo energično dvignil. Isti hip se začuje votlo
pokanje, šibka brv se upogne pod dvojno težo
kakor vrba in dekle od strahu glasno zakriči, ko se
voda dotakne njenih nog. Jacques jo prime z divjo
silovitostjo ter z enim samim skokom skoči na
plazino.

Nenadna groza in strah sta deklico tako po¬
prijela, da je pol minute nepremično ležala gozdarju
v naročju. Zala glavica mu bila naslonjena nazaj
na rame in mladi mož je imel čas čuditi se lepima,
od rjavih trepalnic poluzakrivanima očesoma in
med polurazvozlanimi kostanjastimi lasmi najmič-
nejše, najrožnobujnejše uho na svetu. To je bilo
preveč za Jacquesa Duhouxa. S težavo se je upiral
skušnjavi, magnetična privlačnost je že vlekla nje¬
govo glavo doli k dekličini, kar se Antoinettino telo
strese. Odprla je oči, rahlo osvobodila se Jacque-
sovih rok ter se jela na glas smejati.

Jacques, polagoma dobivši zopet moč nad
seboj, se je na tihem jezil nad tem smejanjem.

»Stvar ni tako smešna,« pravi slabovoljen;
»ribnik je poln rastlin in blata in ker je vsled tega
nemogoče plavati, bi bila lahko oba ostala v njem.«

45

Antoinetta je bila sedla na deblo ter otresala
premočeni plašč. »Nič ne de,« je nadaljevala z
lahnim svojim glasom, »peljala bi Vas bila potem v
svoje kraljestvo, kjer pojo Undine, moje sestre ter
si zelene lase češejo z zlatimi glavniki. Saj se vedno
tako godi v pravljicah, kaj ne da?«

»Vi imate mokre noge,« pravi Jacques ne¬
potrpežljivo. Bolje bi bilo, da greva dalje.«

Kujaje se se je dvignila in prišla sta na veliko
cesto. Storivši kakih sto korakov, ugledata majhno
žensko, naglo bližajočo se jima. »Meni se zdi,«
pravi Antoinetta, »da je Celina.«

»Ali si ti, dete drago!« pravi ženska, prišedša
tako blizu, da sta jo mogla čuti. »V skrbeh sem
bila, ker te ni bilo nazaj. Tvoj oče je vendar čuden,
da te pušča samo med temi ljudmi! On je vedno
isti!«

Pred vasjo se poslovi nadgozdar od gospo¬
dične de Lisleove. »Na svidenje!« mu pravi ona
veselo. Potem mu prijazno poda cvetice, katere je
bila natrgala v ribniku ter jih skrbno hranila in
pristavi: »Vzemite mojo povodno deteljo, pošteno
ste jo zaslužili.«

46

IV.

Spomlad je bila prinesla vse svoje cvetje,
mesec junij se je bližal koncu in žetev se je ravno
pričela. V dolinici, kjer je imel gospod de Lisle
svoje travnike, so se dvigali dehteči kupi pokošene
trave. Lastnik, z velikim slamnikom na glavi, je
nadzoroval kosce, nakladajoče prvi voz. Rastoče že
sence gozdnatih gričev so kazale, da se je dan
nagnil. Lenuh Evonyme, naspavši se na kupu sena,
je opazoval resnobno kretanje rakov v potoku, se-
dajočih od časa do časa na mreže, nastavljene jim
od koscev. Za kopico poleg v gozdu izvirajočega
studenca se je razgovarjala Antoinetta, lase polne
trave, zaupno z Jacquesom Duhouxonr, in videlo
se je, da ozbiljnemu gozdarju njena družba nikakor
ni zoprna.

Vkljub trdim sklepom je Jacquesa vendar
premagala mikavnost Undinina. Rožnobojna pe¬
resca povodne detelje so imela v sebi čarobnost, ki
je delovala počasi a sigurno. Gospod de Lisle je šel
zopet enkrat v krčmo in to pot je bil manj hladno
sprejet. Neki večer je Evonyme pregovoril Jacquesa,
da bi šel ž njim v Vrvarsko ulico in odslej je bil
večkrat sam tam. Življenje v Auberivu je bilo tako

47

enakomerno, krčma obiskovana od tako hrupnih
gostov, da je bila v primeri hiša gospoda de Lislea
z zakajeno kuhinjo, veliko golo sprejemno sobo in
malim, stopničastim vrtom gostoljuben raj. Sicer
pa človek tudi ne more zmerom delati; po dolgih
hojah po gozdih je bilo celo potrebno, par ur raz-
vedrovati se v veselem, zaupljivem razgovoru.
In le tam se je moglo prijetno in duhovito kramljati.
To so bili vzroki, ki si jih je delal Jacques, hoteč v
sebi opravičiti svoje pogostne pohode. Gospod
de Lisle je sprejemal nadgozdarja- jako toplo. »To
je mož po moji volji,« je rekel Antoinetti; »skromen
je, a vendar ima mnogo znanja. Človek ima obenem
korist in veselje, ako more ž njim razgovarjati se.
Ta mladec ima še dolgo pot pred sabo.«

In ta mladec je zahajal v Vrvarsko ulico več
nego-li je bilo prav, ako hočemo verjeti damam
auberivskim, ki so sklenile, da je gospod de Lisle
zelo nespameten, Antoinetta pa zelo lahkomiselna.
Časih je tam obedoval ter gospoda de Lislea
spremljal, kadar se je šel šetat v gozd. Tisti dan so
šli že zjutraj od doma, zajtrkovali na travniku ter
hoteli stoprv s kosci vrniti se domov. Antoinetta
je bila nenavadno vesela in njen lahni smeh je
zvonko odmeval pod drevjem. Naposled je vstala

48

ter pričela lesti kvišku po nerodni stezi, poleg poto-
kove struge, vodeče v hrib. Jacques je šel za njo
po tej poti in tako sta dospela do izvirka, skromno
prihajajočega na dan izza gostega zagrinjala kreše
in veronike.

Par korakov naprej je bil od grmovja osen-
čevan prostor, na katerem so bile še sledi starih
ogelnic. Antoinetta brez sape sede na prag oglarske
koče, Jacques pa poleg nje. Dekle je počelo vsak-
tere razposajenosti, zdaj je pela na ves glas selsko
pesem, zdaj skušala posnemati drobeče glasove
kobilarjeve, potem pa si je zopet dolge travnate
bilke vpletala v lase. Jacques jo je gledal, ne da bi
govoril, večkrat se je na tihem resnobno zasmejal
in videti mu je bilo, da preudarno uživa veliko
veselje. Ko se je naveličala vabiti ptičice ter plašiti
kačje pastirje, je naslonila glavo na steno, motrila
nebo skozi dolge trepalnice ter rekla tiho:

»Kako lepo je tukaj! Vedno sem si želela,
da bi bivala v taki, v pozabljenem gozdu skriti
hišici.«

»Ena koča in eno srce!« se smeje Jacques.

Kadar je bil Jacques resnoben, je bil njegov
obraz strog, skoro nepriljuden; ko pa se je na¬
smejal, je bil ves drug človek: črne oči so se mu

49

4

zjasnile, črte okolo ust se omehčale, ves obraz se
mu je razvedril ter dobil izraz otročje dobrote.
Antoinetta je osupla gledala to nenadno izpre-
membo. Zamišljeno je majala z glavo ter rekla:
»Koča? da; srce? to bi bilo zavisno od okoliščin ...
Jaz bi mnogo zahtevala.«

»Le kar povejte,« deje Jacques z nežno vpra-
šajočim pogledom, »kaj bi zahtevali?«

Njene obrvi se stisnejo, na ustne si položi
prst ter se zelo zamisli.

»Predvsem bi me moral ljubiti goreče in
vdano.«

»To se umeje. Dalje.«

»Moral bi biti pogumen, ponosen, pred no¬
benim se ne ukloniti... razen pred menoj.«

»Vi delate izjeme.«

»Vsekako. Zahtevala bi vsako žrtev, ker bi
bila sama pripravljena vse žrtovati. Velike strasti
so me vedno navduševale in prisegla sem si, da
bodem ljubila le moža, ki bi bil zmožen zame kar¬
koli žrtvovati, storiti za me vsako nespametnost!« .

Jacques je bil zopet resen. »Vsako nespamet¬
nost, tega pa ne!« je odgovoril. »Tega ne morem
odobravati, da bi kdo tistega, katerega ljubi, pri¬
ganjal k dejanjem, katera le preveč prizanesljivi

50

svet imenuje nespametnosti. Čast in dostojnost
tistega, ki ga ljubiš, moraš ceniti čez vse. Prava
ljubezen živi v spoštovanju.«

»Prava ljubezen živi v strasti!« zakliče Antoi-
netta burno.

»O tej stvari se ne morem prepirati z Vami,
ker govorim le o rečeh, ki jih poznam,« odgovori
Jacques malo porogljivo. »Vse, kar morem pove¬
dati, je to, da moj ideal...«

»Oh! Vaš ideal!« mu seže ona zelo vzburjena
v besedo; »poznam ga; to vam je poštena, zelo
pokorna malomeščanka, ki hodi ob nedeljah k
večernicam, čez teden pa sedi pri oknu za skromno
zagrnjenimi gardinami ter robi brisače!«

»Mogoče!« pravi on zamišljen.

Izraz Antoinettinega obraza postane jezen in
zaničljiv. »Vidim jo pred seboj,« nadaljuje, »v črni
obleki z gladkim ovratnikom in mrežastimi roka¬
vicami. Oči...« Tu preneha ter vpraša z izziva¬
jočim glasom: »Kakšne barve so njene oči?«

Jacques se dvigne počasi in mirno, utrga v
studencu Veroniko ter odgovori, moleč jo Antoi-
netti; »Modre in mile, kakor ta cvetica«.

Ona si zažene cvetico za hrbet. — »Modre
kakor kamenina,« nadaljuje glasno smejoč se; to

51

4 «

sem si že mislila! Kako pa fl je ime, tisti Vaši malo-
meščanki? Evlalija in Brigita?«

Jacques nagrbanči obrvi. »Meni se zdi,« pre¬
govori rezko, ošabno, »da Vaša šala sega malo
predaleč. Oba govoriva prelahkomiselno o rečeh,
katere imejmo za svete. Prenehajva torej«.

Storil je par korakov pod bukvami, osatu s
paličico odbijajoč glave. Antoinetta se je molče
zagledala v cvetice v potočku.

Jezeč se, da se je dal premagati od svojega
slabega razpoloženja, se vrne Jacgues k njej ter v
zadregi prime njeno roko z besedami: »Jeziti se
ni treba!«

Ona se ugrizne v ustne. — »Jeziti,« odgovori,
ne da bi premaknila glavo,»»zakaj neki? Napačno
sem storila, da sem se šalila z Vami. Odpustite mi,
ne zgodi se več.«

Odtegnila mu je kot led mrzlo roko ter se
iznova vtopila v razmišljevanje. Čez nekaj tre-
notkov se začuje zategnen »halo!« in dolge noge
Evonyma se prikažejo med mladikami. »Kaj pa
vendar mislita? Samo vaju še čakamo, da od¬
rinemo!« Antoinetta mu steče naproti ter se doli
grede nasloni na njegovo roko. Solnce je bilo
izginilo; visoko naložen seneni voz se je že peljal

52

po cesti iz Germaina v Auberive. Gospod de Lisle
jt. stopal s kosci pred konji; Evonyme se jim zadaj
pridruži z Antoinetto ob strani. Jacques pa je malo
nevšečen in vzmočen ostal sam. Videč, da se
gospod de Lisle briga le za svoje seno in da se
tudi onadva vidno ne zmenita zanj, je polagoma
prikrajševal svoje korake. Kmalu je bil za cel
streljaj ostal za družbo, a razločno je še mogel
videti živahno kretanje Antoinette ter slišati glasni
smeh Evonyma.

»Pripoveduje mu o najinem prepiru,« si je
mislil Jacques; »on ji daje prav ter se seveda dela
norca iz mene... Saj on dela popolnoma po njeni
volji ter k vsaki njeni trmi pravi »da« in »amen«.
On jo ljubi! v istini! na njem je pač poskusila silo
svoje očarujoče lepote. Kdo ve, ni li mislila na Evo-
nyma, govoreča o srcu, ki je pripravljeno za vse
nespametnosti? Jaz norec pa je nisem umel! Bil
sem tako neumen, da sem se razvnel ter govoril,
kakor da vse to gre na moj rovaš! Gotovo sem se
ji zdel smešen.«

Čimbolj je Jacques to novo misel preudarjal
v svoji glavi, tembolj se mu je zdela resnična.
Spomnil se je Antoinettinega pohoda v Val-Clavinu,
pazljivosti in zadrege Evonymove, kakor tudi na-

53

čina, kako je njegov prijatelj hvalil Antoinetto.
Polagoma je dobila ta misel, ki je bila izprva samo
domnevanje, s pomočjo nekakšne halucinacije vse
znakove istinitosti. Antoinetti je bil Evonyme všeč
in temu se ni bilo čuditi: bila sta skupaj vzrasla,
Evonyine je bil bogat, nezavisen. Ako se dobro
premisli, bilo je tudi najbolje tako in on, Jacques,
se je mogel šteti srečnega, da je ušel ljubezni, ki
bi bila škodovala njegovemu delu, žalila njegovo
rodbino ter izpremenila vso njegovo bodočnost.
Vkljub vsem tem vzrokom se je Jacquesu srce
bolestno stiskalo in videč se prenevšečnega, je
ostavil naglo veliko cesto ter krenil na pot, po
kateri je sam dospel v svoje stanovanje.

Več dni se je izogibal, da ni šel k Antoinetti.
Naposled je bil tako miren in samsvoj, da se je
mogel drzniti, pozvoniti • pri malih hišnih vratih. V
vsprejemni sobi, kjer so bili zatvori pred solncem
tako trdno zaprti, da je mogel le ozek trak zlate
svetlobe prihajati noter, je sedela Antoinetta pri
klavirju. Na mizici je stala velika, iz rezede, čajevih
rož in jasmina spletena kita, izpuhtevajoča prijetno
vonjavo. Ko je bil Jacques vstopil, se je dvignila
Antoinetta. V tej polutemi, v kateri so se njene
oči svetile kakor smaragd, je bila videti zapeljivejša

54

nego kdaj poprej. Njeni lasje, spleteni v dve dolgi
kiti, so padali preko ramen in med gubami njenega
modrca je žarel rdeč linček.

»Zadnjič sem bil sila nespameten,« deje
Jacques naglo, »prišel sem Vas prosit, da mi od¬
pustite.«

Ona mu molče stisne roko ter odgovori
stoprv čez par trenotij: »Hvala! Dobro da ste
prišli, kajti jaz bi bila neutolažljiva, ako bi bila
ločena v razporu.«

»Ločena?« mrmra Jacques, »nameravate li
odpotovati?«

»Vsekako... V tem času me vedno moji stari
žele nazaj... Ako bi zavrnila njih povabilo, raz¬
dvojila bi se ž njimi in to bi ne bilo prilično očetu,
ki se zanaša na mojega deda, da bi našel za me
hasnovito preskrbljenje.«

Te besede je izgovorila s posmehljivim po¬
udarkom.

»Zakaj,« pravi Jacques, »prepuščate drugim,
da delajo za Vas? Mislil bi, da ste dovolj nezavisni,
cia sami sklenete ter izvolite.«

»O,« odgovori ona, »bom že znala govoriti,
ako bi me silili h kakemu sklepu. Toda, saj imam

55

še časa,« pravi smejoč se, »do te ure prosilci še
niso nič kaj posebno oblegali naših vrat.«

»Jaz pa vendar menim, da poznam vsaj
enega,« veli Jacques.

Ona ga gleda zdaj ozbiljno, zdaj neverjetno.

»Vi se šalite, kajneda?« pravi tiho. »Toda
govorite dalje, to mi je zabavno.«

Uprla je bila roko ob mizico ter se mehanično
igrala z vazo za cvetice.

»Ne šalim se,« odvrne Jacques, »poznam
enega.«

Antoinettina roka se odmakne od vaze in iz
oči ji je videti hipna nepokojnost.

»Res,« je jecljala, »ali je res kateri?«

Jacques prikima.

»Kdo more ta biti?« pravi ona z malosrčnim
glasom. Izgovorivši te besede, pa je lice skrila med
cvetjem ter dolgo dihala njega vonjavo.

»To je seveda moj prijatelj Evonyme,« od¬
govori Jacques.

Ona plane kvišku, burno sune nazaj svoj stol
ter Jacquesa osorno pogledavši reče:

»Evonyme? Ali Vas je prosil, da bi govorili
zanj?«

56

»Ne,« jeclja Jacques, vzrujan od skoro tragič¬
nega izraza v dekličinem obličju. »Mislil sem si...
zdelo se mi je, da sem opažal...«

»Da me ljubi? In Vi ste prevzeli nalogo, da
govorite zanj? Tisočkrat Vam hvala!« — Postala
je bila zelo bleda in sklenjene roke so se ji tresle

krčevito.

»Odpustite!« se drzne reči Jacques, »bil sem
grozno vsiljiv, a bodite uverjeni, da Evonyme ...«

Ona mu ne da izgovoriti. »Evo/iyme!« zakliče
burno, »meni mrzi Evonyme ... To mu lahko po¬
veste, kakor bi mu i jaz povedala, ako bi se bil
osebno potrudil sem!«

»Še enkrat Vas rotim,« zatrjuje Jacques, »da
mi ni naročil, naj govorim v njega imenu.«

»Zakaj,« pravi ona z ihtečim glasom, »zakaj pa
mi govorite o njem? Zaradi stave ali rogajoč se?«

Oči so ji bile zalite od solz. Obrnila je
Jacquesu hrbet ter čelo pritisnila na steklo v oknu.
Nastal je za hip molk. Mladenič se ji približa za
nekaj korakov ter hoče iznova poskusiti'razložiti
zmoto.

»Gospodična! ... Antoinetta!« )o kliče.

57

»Pustite me,« šepne ona, ne ozrši se, »biti
hočem sama.« In ko on hoče dalje govoriti, trdo
udari z nogo ob tla ter vzklikne: »Ne, idite!«

On se za hip obotavlja, potem pa naglo prime
za klobuk ter gre. Antoinetta je nepremično stala
na istem mestu. Več ur je preteklo, večer je na¬
stopil in gosta tema je bila v sobi.

Ko je Celina prišla odpirat zatvore, je menila
od kraja, da je šla Antoinetta ven, tako tiho je bilo.
Naenkrat ihtenje prodere temo.

»Antoinetta!« krikne Celina preplašena ter
šiloma odpre zatvore, »kaj pa ti je bilo, dete moje?«

V nerazločnem mraku je našla deklico vso
solzno, tičečo med naslanjačevimi blazinami.
»Pusti me!« zakliče Antoinetta plaha kakor ranjena
žival, in ne da bi kaj rekla, ubeži v svojo sobo.

V.

Jacques je prebil noč sedeč pri odprtem oknu.
Mehanično je opazoval jasno zvezdnato nebo in
temno drevje v parku stare opatije, med tem, ko
so cvrčki škripali ter v dalji zapoznel voz težko
drdral po veliki cesti. Potem je zaprl oči in pri¬
zor v Vrvarski ulici je stal zopet razločno pred

58

njim. Še vedno se mu je zdelo, da diha sladko
vonjavo jasmina in čajevih rož, da čuje tresenje ko¬
vinsko čistega glasu Antoinettinega ter vidi njene
zelene oči, svetlikajoče se v temi. Ponovil si je
slehrno besedo, katero je izgovorila, iskal odgo¬
vorov, katere bi bil moral dati ter si očital, da jih
ni našel o pravem času. To ob omamo sluha in vida
meječe stanje je trajalo skoro vso noč. Spal je
samo eno uro in komaj se je dan zaznal, že je bil
na poti proti pristavi val-clavinski.

Našel je Evonyma že pokonci, zapenjajočega
dokolenke v spalni sobi — in to je bila v istini soba
filozofa, ki se ni dosti zmenil za priležnost. Star
kovčeg je ležal v kotu, na pobeljeni steni je visela
baskiška kapa, klobuček iz Pirenejev in stara po¬
potna torba; med dvema rodbinskima slikama na
nasprotni strani pa je bila v stojalu za knjige cela
biblioteka: Montaigne, Pascal, La Fontaine, biblija
in Hoja za Kristom. Dva stola in železna postelja,
to je bila vsa premičnina; namesto tega pa je da¬
jalo odprto okno razgled na pokrajino jutranje
svežo, na travnike, ribnike in gozde.

»Dobro jutro!« mu je zaklical Evonyme na¬
sproti, »pojdi z mano v Santenoge, pokažem ti tam¬
kaj lepo pokopališče . . .«

59

»Govoril bi rad s tabo par besed,« pravi
Jacques; »stvar se tiče resnobnih zadev. Poslušaj
torej pazljivo in odgovori mi odkritosrčno . . .
Ljubiš li gospodično de Lisleovo?«

»Kaj praviš?« vzklikne Evonyme, debelo po-
gledavši s svojimi otročjimi očmi, »če jo ljubim?
Staviš mi čudno vprašanje. Če jo ljubim? Moj Bog,
mogel bi jo ljubiti kakor kdo drugi, kajti Antoinetta
je mična deklica, dasiravno prenapeta . . . Toda
stoj! tisti dan. ko si ti prišel, je vela taka milotna
sapica po Vrvarski ulici in lahen dih bi bil utegnil
zadostovati, da . . . toda prišel je preudarek in
dvom in vsi tisti krilati bogovi ljubezni so se iz¬
gubili.«

»Z eno besedo,« pravi Jacques z glasom, od
nepotrpežljivosti tresočim se, »ali nisi nikdar mislil
na to, da bi Antoinetto vzel za ženo?«

»Za ženo? Kako si vendar hiter! Seveda mi¬
slim zdajpazdaj na ženitev . . . Glej, jaz se zdim
sebi kakor ura v stolpu, ki vsako uro prenaša nove
sanje; na deski s številkami je odmenjena tudi ura
za sanje zakona, in vsak dan se kazalo ustavi pri
njej ali pa vsaj gre preko nje ... A kaj je ta ura,
ako drugih enajst obiskujejo sanjske podobe, ki z
ljubeznijo kar nič nimajo opraviti?«

60

»Ali za gotovo veš, da Antoinette nečeš lju¬
biti in vzeti za ženo?«

»Ti me še umoriš s svojimi vprašanji!« od¬
govori Evonyme. »Spoznavaj me vendar in vedi,
da bi lahko rekel da in ne . . . Sicer pa jaz sploh
nisem za ženitev!«

Jacques ni izpraševal dalje; zahvalil se je
Evonymu, ter hitel v gozd. Tam se ga je lotila
plašnost, predhodnica slovesnih sklepov, in naglo
je pogledal nazaj na vse svoje življenje. Spomnil
se je pridne mladosti, enakomernega življenja v
domači hiši, črnih miz gimnazijskih. Potem je mislil
na dneve gozdarske akademije, na častiželjne sanje
in načrte svoje za bodočnost . . .

Gozdna pot, na katero je krenil Jacques, ga
je peljala naravnost v sotesko La-Tuliersko. Pri¬
bližal se je ribniku, našel zopet polupodrto brv ter
zvesto med vrbami iskal mesta, kamor je bila sto¬
pila Antoinetta, kakor bi bila trava ohranila maj¬
hen vtisk.

»Halo!« zakliče zdajci nizek glas, »ali iščete
štiriperesno deteljico ob ribniku?«

Obrnil se je ter ugledal gospoda de Lislea.

»Ušel sem od doma,« je nadaljeval ta, »ni
mi bilo več prebiti. Antoinetta, ki je imela stoprv

61

septembra potovati v Pariz, je naenkrat izpreme-
nila svoj sklep, ter odpotuje že jutri. Hiša je polna
zavitkov in škatelj; človek ne ve več, kam bi
stopil . . . Greste li z mano k podgozdarju Sau-
vageotu?«

Jacques pravi, da ima opravek ter ga kmalu
ostavi. Sklenil je bil že sam v sebi. Z velikimi
koraki je krenil na pot proti Auberivu ter četrt
ure pozneje stopil v hišo v Vrvarski ulici. Vrata
so bila samo priprta in ne da bi pozvonil, se je
zmuznil na dvorišče. Nikogar ni bilo v kuhinji. Sli¬
šal je hrup iz salona ter se za hip ustavil na stop¬
nicah, da je zajel sape. Okna so bila odprta, oprava
pokrita z zavitki in oblekami. Antoinetta je vratom
kazala hrbet ter ravnala perilo na dno zaboja. O
škripanju v tečaju zasukavših se vrat se obrne in
uglcdavši Jacquesa, se dvigne vzkliknivši. Bila je
zelo bleda, oči so ji obdajali globoki kolobarji, ter
so se bile na videz povečale, Solnčni žarek se je
igral okolo malo razmršenih las, pletoč ji okrog
glave rumen sij. »Kakor vidite,« je dejala po sili
smehljaje se, »leži tukaj vse navzkriž in niti stola
nimam, da bi ga Vam ponudila.«

Jacques pokaže z znamenjem, da ga tudi ne
zahteva; grlo mu je bilo kakor zadrgnjeno in dvojil

62

je, bo mu li moči govoriti. »Vi jutri odpotujete?«
prične naposled.

»Da, jutri navsezgodaj z brzovlakom. Vlak
odide ob osmih iz Langresa in okrog poldneva
bom že v Parizu. Menim, da bom imela po poti
dobro vreme. Le poslušajte, kako razločno se ču-
jejo zvonovi germainski! To je dobro znamenje,
jelite?«

Govorila je jako naglo, skoro mehanično, ka¬
kor bi se hotela omamiti. Jacques je molčal in v
tej veliki tihoti so se jako razločno slišali zvonovi.
Nenadoma stopi Jacques par korakov proti devojki
ter pravi s stisnjenim glasom:

»Antoinetta, jaz Vas ljubim ... Ali hočete
biti moja?«

Ona zelo zardi, a takoj nato prebledi, zeleni
zenici se ji razširita, skuša govoriti, a glas ji za¬
staja. Jacques stori še par korakov proti njej, potem
prime Antoinettine roke, stisne jih krčevito v svojih
ter jo še enkrat vpraša nežno: »Ali me ljubite?«

Ona je bila zamežala, a z rokami je odgovo¬
rila njegovim, presrčno stiskajočim. Slednjič se od-
pro nje ustne, trepalnice se napol dvignejo in vesel
smehljaj ji šine preko obličja.

»Res, res, Vi me ljubite?«

63

»Jaz Vas ljubim!«

»Bolj nego svoje knjige?«

»Ne prebiram jih več, odkar mislim na Vas?«

Bolj nego dekleta z modrimi očmi?« nada¬
ljuje ona, dražestno-poredno smehljaje se.

On odgovori resnobno: »To je bila senca in
Vi ste jo prepodili.«

Ona zadovoljno vzdihne. »In kdaj Vam je
prišlo na misel, ljubiti tako slabo vzgojeno dekle,
kot sem jaz?«

»Na plesnem večeru v podgozdarjevi hiši.«

Povesila je oči ter zardela. »Vaša ljubezen
je prišla šele za mojo. To je sramotilno in prav
bi tega ne smela priznati, a ljubila sem Vas od
prvega dne, ko sem Vas videla nevšečnega in trmo¬
glavega, kakor melanholičnega medveda, slonečega
pri kaminu v Val-Clavinu. Vaš mračni pogled mi je
prodrl v srce in dejala sem si: Ta bo tvoj gospod
ali pa nobeden!«

»Preljuba Undina!« šepne on ter jo rahlo po¬
tegne k sebi.

Zopet je obledela, zaprla oči ter za hip svojo
glavo naslonila na ramo Jacquesu, ki se to pot ni
ustavljal izkušnjavi ter naglo zaročni poljub pritis¬
nil na zelene oči.

64

L

»Sveta devica!« krikne Celina, pokazavši se
na pragu in v svojem strmenju cel sklad perila
spustivši na tla. »Kaj pomeni to, ljubo moje dete?«

To pomeni,« odgovori Antoinetta, »da ne od¬
potujem, da lahko izložiš!« Planila je stari služab¬
nici okolo vratu ter jo burno objela. »Ah, Celina,«
je šepetala, »poljubi me! tako sem srečna!«

Jacques ji ostavi ter gre naproti gospodu de
Lisleu, pri katerem je še danes hotel snubiti, kakor
se spodobi. Naposled ga ugleda prihajati žvižgajo¬
čega in spremljanega od »Lepotice«.

Brez daljšega uvoda mu razloži svojo ljube¬
zen in to, kar se je dogodilo v njegovi hiši. Gospod
de Lisle ga je poslušal resnobno, s slabo prikriva¬
nim zadovoljstvom. Ko je Jacques končal, pravi oče
Antoinettin: »Ah, ta mala ženščina! Le poglej člo¬
vek!« potem se je ustavil ter dejal s slovesnim
obrazom Jacquesu: »Eno samo besedo namesto
sto! Vi mi ugajate! Udarite mi v roko, moj zet ste!
Samo povedati Vam moram, da je vse moje imetje
moje zemljišče in da svoji hčeri niti beliča prinosa
ne dam. Slabi časi so in gledati mi je ,da sem zava¬
rovan.«

Gozdar zmaje z ramami ter ravno hoče raz¬
ložiti. kako malo se zmeni za denarno vprašanje,

65

5

ko mu gospod de Lisle seže v besedo ter nada¬
ljuje: »Čakajte malo! nisem še končal. Vaša nese¬
bičnost mi je zelo všeč, a človek ob samih lepih
čuvstvih ne more živeti. V kakšnih odnošajih ži¬
vite?« Jacques odgovori, da ima samo svojo plačo,
in gospod de Lisle naredi kisel obraz. Ko pa mladi
mož pristavi, da je obitelj njegova premožna in da
mu oče ne bode odrekel štiritisoč frankov priklade,
kadar mu predloži ženitni načrt, se iznova razjasni
obličje Antoinettinemu očetu. »Tako je prav!«
pravi, »to mora biti prvo. Kar mene zadeva, sem jaz
jako za spoštovanje očetove oblasti. Idite k svoj¬
cem, dobite njih dovoljenje, uravnajte denarno
vprašanje in vrnite se stoprv, ko bo vse končano.
Kar mene zadeva, ponovim Vam še enkrat: Vi ste
povsem mož po moji volji!«

Potem sta se dogovorila, da bode Jacques
prosil dopusta in da v štirinajstih dneh odpotuje v
L., kjer živi njegova obitelj. Ta dva zadnja tedna
sta zbežala med razgovarjanjem in izprehodi.
Mlada človeka sta uživala tisto, kar se more zvati
medene tedne ljubezni, kratek, prekrasen čas, ko
ima nežnost še prvo svojo mehkobo, ko je ljubezen
enaka razvijajoči se duhteči roži. Prvi čas ljubezni
je istotako dražesten, kakor jutranje ure prazni-

66

kove; vse se nam smehlja, vse nam kaže še ne¬
znano veselje ter nam dela sijajne obljube. Jutranja
rosa nadeje čez vse razgrinja nežen, svež dih, ki
traja samo en hip ter se nikdar ne vrne.

Dopust se mu je dovolil in prišel je dan od¬
hoda. Anioinetta in gospod de Lisle sta spremila
Jacquesa do poti, vezoče Auberive z Langresom.
Evonyme je imel svojega prijatelja spremiti do po¬
staje, ter potem sam porabiti prihodnji vlak v
Pariz, kamor se je moral podati po opravkih. Med¬
tem, ko se je prijatelj spravljal v staro kočijo, je
gledal Jacques Antoinetto, ki je bila naenkrat
umolknila. »Kaj premišljuješ?« jo je vprašal stis-
nivši ji roko.

»Na tvojo obitelj mislim,« vzdihne Antoinetta.
»Bojim se je. Kako se bodo ti strogi ljudje mogli
navaditi tako površne snehe kot sem jaz. Obljubi
mi, da se boš tam ustavljal vsem opominom in ugo¬
vorom. Potem pa,« — Antoinetta preneha za hipec
ter zaokroži obrvi, — »prisezi mi, da ne boš zopet
videl deklice z modrimi očmi.«

»Prisezain ti!« pravi on smejoč se; »toda če
ima že kdo izmed naju pravico, vznemirjati se,
gotovo jo imam jaz prvi. Odsotnost me plaši in če
prav ti tega nisem dal opaziti, sem vendarle silno
ljubosumen.«

67

5 *

»Ljubosumen!« deje ona ter malo nabere
usta, »kako moreš biti proti meni ljubosumen? Ali
nisem jaz tebe prva ljubila?«

Kočijaž je bil že na kozlu; stisnila sta si po-
slednjikrat roke in Jacques je skočil v voz. »Na
snidenje!« zakliče Evonyme gospodu de Lisleu, »v
osmih dneh se vrnem.«

Voz je odšel. Ko so došli na postajo, je bilo
že dano znamenje za vlak, s katerim se je Jacques
Duhoux imel odpeljati v L. Malo predno sta se
ločila, je potegnil Jacques, ki je bil dozdaj molčeč,
svojega prijatelja na stran, stisnil mu krepko roko
ter mu priporočil, da naj hodi prav pogosto v
Vrvarsko ulico ter mu redno poroča o vseh do¬
godkih.

»Ostanem morebiti cel mesec doma,« je pri¬
stavil. »Antoinetta je malo svojeglavna in prenapeta
in nerad bi videl, da bi ob moji odsotnosti napravila
kaj nepremišljenega, kakor je bil na pr. tisti obisk
v Val-Clavinu, ali da bi šla na ples, kakor je bil
tisti v gozdarski hiši. Ti kot njen prijatelj in tovariš
delaj na to, da bo ostajala doma in obljubi mi, da
jo boš čuval.«

»Dragi moj,« odgovori Evonyme, »izročaš mi
vlogo mentorja, za katero me priroda ni ustvarila.

68

Jaz nimam nikakega vpliva in Antoinetta sila rada
ugovarja; ako bi se ustavljal njenim trmam, utegne
me izgnati brez ovinkov. Toda že zaradi tega, ker
se oženiš, se smeš zanašati na mojo pozornost. Za¬
upaj v me, kolikor more človek zaupati v drugega,
kadar gre za tisto, kar je večno žensko.

»Ženska ostane ženska! Dosti lepih
Dobiš in grdih, ki jih ti ne maraš.

A tisto za najboljšo boš imel,

Ki jo zvestost od drugih odlikuje."

S tem malo tolažljivim citatom je Evonyme
presrčno objel svojega prijatelja, zaprl vrata-voza,
v katerega je stopil Jacques ter si prižgal smotko,
medtem, ko je gledal za vlakom, oddaljujočim se
v oblaku dima.

VI.

Prva dva dneva po odhodu Jacquesa Du-
houxa je bila Antoinetta molčeča in žalostna. Ma¬
lokdaj je ostavila sobo ter po cele ure gledala po
krivi, od dreves obrobljeni cesti, na kateri je bil
izginil Jacques. Mislila je samo nanj in njegova po¬
doba ji je bila vedno pred očmi. Tretji dan je pri¬
nesel poštni sel na Antoinetto adresirano pismo.

69

Jacques je bil pisal takoj po svojem dohodu; zate¬
gadelj pismo ni obsegalo še nobenih poročil o na¬
menu njegovega potovanja, a bilo je polno spo¬
minov, ki jih je Jacques vzel s sabo in dihalo je
vročo ljubezen. Jacques je v teh vrstah razvijal
svojo veliko strast, svojega bistrega, strogega a
vendar sanjarskega duha. V njegovem mišljenju in
pisanju je bilo nekaj nehote spominjajočega na
gozde, v katerih je preživel svojo mladost, nekaj
nedoločno sanjarskega in nežnega, in vse to je
oveval svež, zelen dih. Antoinetta je te s krepkimi,
jasnimi, moškimi potezami napolnjene strani vedno
iznova prebirala, potem se je zaprla v svojo sobo,
da mu odgovori obširno, ter je pozneje pismo svoje
sama nesla na pošto.

Tako je minil tretji dan. Naslednje jutro se je
vzbudila deklica, živo trebajoča delavnosti in pre¬
mikanja. Vso noč je mislila na Jacquesovo obitelj,
v katero ima vstopiti, na tiste stroge in resnobne
ljudi, katerih navade so se tako malo strinjale z
njenimi.

Povedala je osupli Celini, da se bode zdaj
bavila s kuhinjo in gospodinjstvom, opasala si velik
predpasnik ter se pogumno lotila dela. Ko se je
popravljajoč servijeto, vbodla v prst ter zasmodila

70

gospodu de Lisleu za kosilo namenjeno koštrunovo
pečenko, je postala nepotrpežljiva, zagnala pred¬
pasnik na sredo kuhinje ter zelo jezna sedla pod
leščevje na vrtu. Pred koncem tedna ni bilo pri¬
čakovati nobenega pisma več in pričelo ji je biti
dolgčas. Gospod de Lisle je prihajal stoprv zve¬
čer domov jest in spat; sicer pa tudi ni umel dušne
ganjenosti svoje hčere in imel jo je za otročarijo.
Antoinette pa nič kaj ni veselilo, da bi mu kaj za¬
upala. Ostala je torej le še Celina, kateri je devojka
mogla odpreti svoje strce. Celina je bila izborna
poslušalka; bila je potrpežljiva, pazljiva in vedno
pripravljena čuditi se, toda kaj, ko je samo poslu¬
šala in molčala.

Antoinetta, ki ji je bil usojen neprestan samo¬
govor, bi bila rada videla, da bi ji bil časih kdo
odgovoril. Zategadelj je neko jutro, ko se je dolgo¬
časila bolj nego kdaj poprej, olajšanega srca glo¬
boko vzdihnila, ko se je med dalijami vrtne gredice
prikazala plava brada in smejoče se oči Evo-
nymove.

Prijatelj Jacquesov ji je bil kar se da dobro¬
došel. Antoinetta, nikdar ne poznajoč mere in konca,
mu je napravila sprejem, kakršnega ni bil navajen
in ki je v njem zbudil otročjo domišljavost. Bila je

71

postrežljiva in našla je celo vrsto izgovorov, da bi
ga kolikor mogoče pogostoma zvabila v Vrvarsko
ulico, da bi mogla, kolikor bi se ji hotelo, ž njim
govoriti o Jacquesu.

Kadar ji je bilo kaj do tega, je bila nepre¬
magljivo dražestna. Evonymu je bilo vse povšeči;
pravzaprav si je zelo laskal na tem vedenju in
dobrosrčno je vse to imel za resnobo. Naj bode
človek skeptičen, kolikor hoče, sam o sebi pa se
vendarle vedno lahko malo vara. Evonyme je ta
pot pozabil verz najljubšega pesnika svojega o oslu
z relikvijami:

To nesi ti, to je samo idol,

Ki se dajala mu časti je dan.

Tega pa ni sprevidel, da je ta mični sprejem
veljal zaupniku Jacquesa Duhouxa in glavni delež
je pripisal sam sebi. Sicer pa je bila Antoinetta pri
tem jako spretna; o svojem ljubimcu sukajoče se
razgovore je pretrgavala z drugimi, zbujajoče Evo-
nymu osebne interese. Laskala se je samoljubju
njegovemu ter si dajala čitati dolge odlomke iz
slovečega dnevnika. Evonymu je bilo to povšeči in
kmalu je bil vsakdanji gost v Vrvarski ulici. Pri¬
hajal je zjutraj ter skoro vselej našel deklico v pre-

72

prosti platneni obleki, glavo ovito z rdečim robcem,
na ograjo naslanjajočo se in zajtrkujočo grozd in
kos kruha. Počasi je odprla mala vrata in potem
pohajala po vrtu, kjer se je po gredicah še lesketala
jutranja rosa.

A izprehajala se nista zmerom le po vrtnih
drevoredih; večkrat sta krenila ven v gozde, kadar
sta šla naproti gospodu de Lisleu.

Prebivalci auberivski so bili preveč navajeni
Antoinettinih muh in čudnega njenega bitja, da bi
se bili o tem kaj posebno čudili; sicer pa se Antoi-
netta za njih misel niti zmenila ni.

Neko jutro koncem avgusta je bilo nebo malo
oblačno in zelenje tako sveže, da sta se dala nehote
zapeljati od gozdne čarobe ter zašla precej daleč
v goščo. Antoinetta je bila prejšnji večer dobila
pismo od Jacquesa. Pisanje njenega ženina je bilo
krajše in manj zaupljivo od prejšnjih in zdelo se ji
je. da vpliva nanj nekov nenavaden dogodek; po
noči je dalj časa premišljevala posamezne stavke
tega lakoničnega pisma, in torej malo spala in zdaj
je bila bolna na živcih; imela je viharen dan, kakor
je rekala Celina. Spotoma je napeljala razgovor
na rodbino Duhouxovo in previdno ter po okoliših

73

je pričela Evonyma izpraševati o osebi, katero so
nekdaj hoteli zaročiti z nadgozdarjem. Evonyme ni
dosti vedel o tem; dotična deklica je bila Jacqueso-
vim sestram dobra prijateljica in ljudje so jo imeli za
jako skromno in tiho. Njegovi starši so že odnekdaj
želeli, da bi se vzela. Antoinetta je nabrala obrvi
m obraz ji je potemnel. Postala je molčeča in Evo-
nyme, opazujoč jo, se je ustrašil tragičnega izraza,
ki se je bil uselil na njeno obličje. Hotel je razgovor
napeljati drugam ter vsled izprehoda lirično razpo¬
ložen pričel razvijati svojo slikovito zgovornost,
poveličujoč slast samote in gozdnega življenja.
Toda Antoinetta ni pritrjevala njegovemu pretira¬
vanju ter mu celo skušala ugovarjati.

»Samota me dolgočasi,« je dejala z nevšečnitn
glasom ter zlovoljno sedla na posekano deblo; »člo¬
vek, ki je celega pol leta prebival v Auberivu, si
želi manj selskih užitkov«. Nekaj časa je zamišljeno
seaela, strmeča pred se, potem pa je odločno zma¬
jala z glavo ter nadaljevala: »Ze vidim, da postajam
zopet posvetna in da bi rada ugriznila vsak pre¬
povedan sad. Rada bi plesala ter se kratkočasila.
Vi mi morate očeta pregovoriti, da me popelje v
Are, ker bo letos velik ples, h kateremu pridejo tudi
častniki iz posadke.«

74

Že samo zaradi besede »častniki« je Evonyme
debelo gledal. Menil je, da je zdaj prišel ugodni
trenotek, da igra svojo vlogo kot mentor.

»Hm, hm,« je pričel ozbiljno. »Mislite-li, da
bi bilo Jacquesu tako prijetno slišati, da ste Vi bili
na tem plesu?«

Antoinetta lahno nabere usta. »Jacquesa ni tu,«
odgovori trmasto, »povedal mu pa tudi ne bode
nihče.«

»A jaz sem tu, in to je isto. Jaz menim, da bi
prestopil svoja pooblastila, ako bi dovolil —«

»Kako pravite?« mu seže Antoinetta nevljudno
v besedo. »Vaša pooblastila? kaj menite s tem?«

Zdaj ji prične Evonyme, ki ni mogel ničesar
prihraniti za-se, brez najmanjše previdnosti govo¬
riti o nezaupnosti in strahu, ki ga je čutil Jacques z
ozirom na fantastni in nezavisni značaj svoje ne¬
veste; te pomisleke je celo pretiraval ter s samo¬
zadovoljstvom govoril o nežnem naročilu, ki ga
je dobil. Kakor je govoril, tako se je menjaval
izraz dekletovega obraza. Najprej je nagubančila
obrvi, opazujoč Evonyma od nog do glave, potem
se je pa v ustnih kotih pojavilo zasramljivo smeh¬
ljanje.

75

»Ah! res?« je dejala nejevoljno, ko je Evo-
nyme pričel svojo poučno prepoved. Čutila se je
globoko užaljeno od pičlega zaupanja Jacquesovega
in od čudnega domisleka, da je Evonyma po¬
oblastil, nadzirati in opominjati jo. Ta pa je ne¬
dolžno, ne sluteč preteče nevihte, nadaljeval slo¬
vesni svoj govor. Antoinetta ga je gledala od
strani, med tem, ko ji je po glavici vršela tolpa
zmešanih maščevalnih in upornih misli. Naenkrat
ji iz oči zasije škodoželjni svit. Prišla ji je vražja
izkušnjava, da bi se proti Evonymu na videz vedla
tako, da bi se sam zamotal v gube krepostnega
plašča svojega ter prvi padel v prepad, od katerega
je njo hotel odvrniti. Dvignivši se, je položila svojo
malo roko modremu propovedniku na ramo ter
rekla: »Že dobro! Imate povsem prav! Na tisto ne
bom več mislila, malo trudna sem.«

Priležno se je naslonila na roko Evonymovo,
ki je bil jako zadovoljen z uspehom svoje pridige
o pokori, in počasnih korakov sta stopala proti
domu. Spotoma si je napravila veselje, tovariša
iznova spraviti v navdušeno sanjarijo, iz katere ga
je bila poprej tako oblastno zbudila. Evonymov duh
je bil vir vedno kipeče lirike. Izprehod v gozdu ga

76

je zamaknil v duševno pijanost, izražajočo se v
neprestano tekočih besedah ter v podobah in
prilikah.

Razvnel se je ter postal zdaj vesel, zdaj
žalosten, zdaj mnogozahteven, zdaj plah; zdaj se
je glasno smejal lastnim dovtipom, zdaj je bil zopet
do solz ganjen, vse to pa na nezvezan, menjajoč se
čuden način.

S potuhnjeno porednostjo je Antoinetta nje¬
govo razpoloženje še poviševala, odobrujoč nje¬
gove besede in kadar je bil najbolj razvnet, ga je
zmotila s tem, da je pričela mrmrati kako pesmico
ali pa, da je utrgala kako cvetico. Potem se je
vrnila k njemu, in iznova vzela njegovo roko in
malo bolj naslonivši se nanj, pogledala mu na¬
ravnost v oči.

»No! kje sva ostala?« je vprašala kar se da
laskavo.

Na nekem ovinku je opazila reber, na kateri
je stal divji malinjek. Kot bi mignil, je bila gori
ter migala Evonymu, naj gre za njo. Z eno roko
držeč se mladega jesena, je pričela uživati tečne
črne jagode. Ormancey jo je gledal s poželjivimi
pogledi. »Stojte mirno,« je klicala smejoč se, »tudi

77

vi dobite svoj del.« Utrgala je jagodo in s konci
prstov držeč jo nad Evonymovimi ustnami, je
dejala: »Zdaj pa Vi!«

Mirno je nastavil usta in njegove ustnice so
čutile dotik malih ozkih prstov. To se je večkrat
ponovilo. Bodi že človek še tako hladnokrven,
človek je vendarle, in to je imel tudi modrijan
Evonyme opaziti sam na sebi. Osuple poglede svoje
je upiral v smejoči se, od perja obrobljeni obraz in
v naprej med trnjem stikajočo in potem nad njegova
usta dvigajočo se lepo roko, kakor tudi v nežno,
vsled gibanja naprej nagnjeno postavo. Opazoval
je vse te male posameznosti in pričelo se mu je
malo v glavi vrteti. Kar Antoinetta lahno skoči
doli na stezo.

»V istini,« pravi, »Vi bi se navadili tega!«
Potem mu pogleda v obraz ter se zvonko zasmeje
njegovim modro-rdeče pobarvanim ustnam.

»Kako čudnega Vas dela to!« nadaljuje,
»ravno taki ste, kakor Favn, ki so ga Nimfe na¬
mazale s sokom vinskih jagod!«

Zdaj sta zopet pričela iti, a to pot je ona za¬
vrnila od Evonyma ponujano ji roko. Z lahkim
ritmičnim korakom je šla naprej pod svetlo-zele-

78

nirni bukvami in Evonyme, katerega pozornost se
je bila prvič obrnila na dražestne posameznosti
njene lepote, je stopal občudujoč za njo. Ta dan je
tudi pri obedu ostal v Vrvarski ulici ter pustil na¬
jemnico v Val-Clavinu, da ga je zaman pričakovala.
Ves zamišljen je ostavil Auberive. Čudna zmeš¬
njava je nastala v njem. Najglobočje globočine
njegovega bitja so razrivala nepoznana čuvstva.
»Kaj je to?« si je mislil, »sem li drug ali sem še
vedno na duši in telesu isti Evonyme, kakor lansko
leto? Jaz, katerega je večno žensko sicer tako
malo brigalo, sem ves zmešan in zamišljen, ker
sem bil sam z Antoinetto! človek bi mislil, da mi
je ta razposajena deklica dala pijačo ljubezni. Zdi
se mi, da se še zaljubim. Sanjalo se mi pa vendarle
ni; njena roka se je še ravnokar s skoro nežno
vdanostjo opirala ob mojo, njene oči so se mi smeh¬
ljale in njeni prsti so se dotikali mojih ustnic.
Gotovo si preveč ne domišljujem, toda govoreči z
mano ji je bil glas nekako nežno izpremenjen,
česar doslej na njej še nisem opazil. Prerok
Salomon ima prav, govoreč o ženski, da je po¬
dobna lovskemu orodju; srce da ji je zanka, roke
pa spone. Bodi si že, kakorkoli, ljubezen je vse-

79

kako nekaj lepega, posebno mlada ljubezen s
svojim dražestnim, nerodnim bitjem, s svojimi
vzdihi, molčanjem in neizraženo drzovitostjo svojo.
Oh. ti nežni, od malinic začrneli prsti, še zmerom
jih čutim na ustnah!«

Pogled na Val-Clavin, katerega migljajoče
luči so se lesketale skozi veje zadnjih gozdnih
dreves, je pretrgal ta ugodni samogovor ter'Evo-
nyma postavil nazaj v istinitost. »O Gospod, o
Bog!« je vzkliknil in Jacquesa sem pozabil, Ja-
cquesa, ki na moje prijateljstvo zida hiše! No?
Kaj? Zaupanja njegovega ne bom varal.«

S trdnim sklepom žrtvovati se, se je vrnil v
Vrvarsko ulico, dodobra uverjen, da nihče ne opazi
izpremembe, zgodivše se v njegovi notranjosti. A
v svojo nesrečo ni mogel ničesar prikriti in v
pismih, ki jih je pisal Jacquesu, je nehote kazal
nova čutila, ki so ga napolnjevala.

Jacques se je med tem boril z zaprekami,
katere je sicer videl že naprej, katerih pa zatega¬
delj ni bilo lahko premagati. Njegovo ljubezen do
Antoinette je sprejela njegova obitelj, katere na¬
klepe je prevrnila, vprav tako začudena kakor
ozlovoljena. Posebno mati njegova, ki je imela,

80

kakor vse ženske s kmetov, nek predsodek proti
Parižankam, je z grozo zrla v oči temu zakonu, ki
ga je imela za predrznost. Mislila si je Antoinetto
kot zapravljivo in zabave željno dekle, ki nima nič
prinosa in tudi o gospodinjstvu ne ume ničesar.
Ugovorov in primer, ki so se govorile za zakon,
ki ga je ona sklepala, se je nabrala cela truma.
Za tem so prišle prošnje in solze, in vse to je
mučilo Jacpuesa, ne da bi ga ganilo.

Med temi težkimi in mučnimi boji so prišla
pisma od Evonyma, polna skrivarij in čudnih na¬
migovanj, ki so Jacquesa iznenadila in vznemirila.
Z druge strani pa mu tudi Antoinettina pisma niso
bila v polajšanje. Bodisi iz lahkomiselnosti, bodisi
v poredni želji, da bi razdražila svojemu zaročencu
strast ter pospešila njegovo vrnitev, ni izpustila
nobene priložnosti, da bi šaljivo ne poudarjala, da
se je Evonyme izpremenil v seladona in da bi ne
poročala o nežni paznosti, čudnih domislekih in
koprnenju njegovem. Evonyme jo je spremljal na
vseh izprehodih, oblačil se skrbljiveje, natikal si
rokavice, nosil cvetice v gumbnici ter opustil
pusenje iz pipe.

V listu, datiranem od začetka septembra, je
pisala Antoinetta: »So ti li znani gozdi okrog La

81

6

Faye-a? Misli si, tam sva Evonyme in jaz včeraj
zjutraj šla. Najin prijatelj, ki se malo spozna v
takih slučajih, ni mogel najti poti nazaj v Auberive.
Zašla sva v labirintu mičnih a prevarljivih steza
ter naposled prišla... Ugani, kam? v Santenoge,
kjer sva sama zajtrkovala. Ni treba nabrati ljubo¬
sumnih črnih obrvi! Jaz gladu nisem mogla več
trpeti in grozovito bi bilo, da bi me bil teščo peljal
nazaj domov. Zgrudila bi se bila po poti! Zajtrk
je bil oduševil Evonyma in spotoma sem imela
dosti opraviti ž njim, da me ni imel za Nimfo ter
me okrasil z divjo trto.«

Ta in drugi listi, pisani v istem lahko¬
miselnem zlogu, so vznemirjali in žalil Jacquesa.
Ne rečem, da bi se bil tako daleč izpozabil, da bi
bil dvomil o Antoinetti: trdno je veroval v njeno
ljubezen, a trpel je vsled te lahkomiselnosti; mrzelo
ga je to nedostajanje ozbiljnosti, ta nebrzdana ne-
zavisnost in to popolno preziranje javnega mnenja.
Vse te neumnosti so nekako opravičevale ugovar¬
janje njegove matere in to ga je najbolj jezilo. Bal
se je trenotka, ko bo moral svojo nevesto pred¬
staviti svoji rodbini. Antoinetti o svoji zlovoljnosti
ni hotel pisati ničesar, a gnalo ga je nazaj v Aube¬
rive, da bi ustavil te budalosti in da bi, kar se mu

82

je zdelo sila potrebno, navadam in značajem drage
svoje dal drugo smer. Zelja, da bi odpotoval, ga je
nagnila, da je stvar šiloma odločil. Energično je
pokazal svojo voljo ter bolj nego dobil, si je prisilil
dovoljenje očetovo in vdano pritrditev materino.
Potem pa je, ne da bi bil Antoinetti kaj poročil o
tem, sedel v prvi brzovlak, ki je odšel proti
Champagni.

Isti dan, ko je Jacques z brzovlakom dospel
v Auberive, je bil šel Evonyme v Vrvarsko ulico,
da bi popoldan prebil tamkaj. Amoinetta in on
sta bila sama v salonu, kjer so bila na teraso
držeča steklena vrata napol zaprta. Antoinetta je
sedela pri klavirju ter zdajpazdaj kaj zapela.

Evonyme, koprneče iztegnivši se na zofi, je
zaprl oči, da bi bolje užival godbo, potem pa se je
zopet časih dvignil, da bi se zgledoval nad Antoi-
riette gibčno rastjo, krepko zaokroženimi pleči, na
katerih so vihrali črni žametasti trakovi in nad fino,
lahno nagnjeno glavo, kakor tudi nad upornimi
kodrci na tilniku.

Antoinetta je počasi pričela igrati menuett iz
Donna Juana. Evonyme oduševljen plane kvišku.
»Začnite še enkrat od kraja, prosim Vas!« vzklikne
»Ta razkošna godba čudovito vzbuja mojo domiš-

83

6 *

liijo. Vselej, kadar jo čujem, vidim pred seboj dvo¬
rano, polno mladostnih plesalcev; zagrinjala so
spuščena, v vseh skupinah šumi in vrši smeh in
kramljanje, eno čez drugo; pari molče drče dalje,
globoko klanjajoč se; tam v kotu sedi plesalec za
svojo ljubico ter ji šepeče v uho zaljubljene besede,
katere ona vidno s pahljačo izpodbuja in zavrača.
Potem si mislim ta zaljubljeni parček petdeset let
pozneje, počivajoč pod vlažno travo na pokopali¬
šču; vidim ja ob godbenih glasih dvigajoča se iz
grobov in hipoma kakor stara strahova javljajoča
se pred mojimi očmi.«

Pesek na vrtu zaškriplje pod korakom in šum
preseče tek njegovih besed; ozrši se uzre Ja-
cquesa, stoječega na sobnem pragu.

Antoinetta je ugledavši Jacquesa hotela mu
z razprostrtima rokama hiteti naproti, a neje¬
voljni pogled, s katerim jo je zaročnik najprej po¬
gledal, je deloval na njeno nežnost kakor curek
mrzle vode ter udušil vzkipenje njene radosti.
Voden od klavirjevih glasov, je bil dospel Jacques
natihem semkaj; nadejal se je, da bode Antoinetto
našel samo ter jo iznenadil; o pogledu na Evo-
nyma, ležečega na zofi, kot da je doma, pa je nagla
izprememba njegovega obličja pokazala, kako se je

84

varal. A vendar je brzo premagal sam sebe ter se
posili smejal. Način, kako sta si zaljubljenca stisnila
roko, je bil nežen, toda malo vzdržljiv. Sam Evo-
nyme je kazal glasno in presrčno veselost ter obje!
svojega prijatelja z vdanostjo moža, imajočega
čisto, mirno vest. Povpraševal je po njegovi obi-
telji, poizvedoval o potovanju in koliko časa se je
vozil. Jacques mu je na kratko odgovarjal. »Ali še
ne pojde?« si je mislil. »Ali res ne izprevidi, da je
odveč tukaj?«

Evonyme pa je bil kakor prirasel. Zdelo se
mu je, kakor da razgovor hoče zaspati ter menil je,
da je dolžan oživiti in nadaljevati ga. Slednjič je
prišel domov gospod de Lisle ter prijatelja pridržal
na kosilu. Ta večer Jacques z Antoinetto ni mogel
biti vfeč sam.

K sreči se je naslednji dan mogel odškodo¬
vati za to. Evonyme je bil ostal v Val-Clavina in
septembrsko solnce je radostno sijalo. Antoinetta
mu je hotela pokazati gozd in ves dopoldan sta
prebila tam. Devojki je bilo tako lahko in sveže
pri srcu, obraz ji je ves žarel; veselje jo je po¬
boljšalo ter povzdignilo nje dražesti. Sam Jacques
je bil ves zavzet od te miline, izlivajoče se iz tega
bogato obdarjenega bitja in pozabil je muke med

85

odsotnostjo in prevaro o dohodu. Ona mu je rahlo
očitala včerajšnjo slabo voljo njegovo in on ni imel
poguma, da bi veliko veselje prvih ur motil s stro¬
gimi besedami. Vrnila sta se domov še bolj ljubeča
se in srčneje združena in ves dan je pretekel v
nekaljeni blaženosti.

Toda naslednje dni je Evonyme iznova pri¬
hajal, na vsak način se je hotel udeleževati njijinih
razgovorov in izprehodov. Niti za hip mu ni prišlo
na misel, da jima utegne biti odveč ali da ju moti.
Poln svojih požrtvovalnih načrtov in s trdnim
sklepom, da izgine, kadar bode njegova prisotnost
pričela biti zapreka sreči prijateljev, je skoro menil,
da ima pravico, da tudi on sme čutiti svoj del ča¬
robnosti in lepote Antoinettine. Je li bil tako velik
greh, pobirati drobtinice pri pojedini, katero je
njegov prijatelj lahko užival celo življenje. Kot
spoštljiv in skromen gost bi svojih gostiteljev ne
nadlegoval in se umaknil pri pomizku. V tej strp-
ljivosti je videl nekaj takega kakor odškodnino in
plačilo za svoje samozatajevanje; večkrat je tudi,
ako je bil kot tretji pri zaljubljencih, njegova odpo¬
ved dobila vdano in elegično lice, ki je bilo sila
komično. Čestokrat je na izprehodu, ko je Antoi-
netta stopala ob ženinovi roki, globoko vzdihoval,

86

očividno udaljeval se, ter prijatelja svoja pogle¬
doval z žalostnim pogledom, kot da hoče reči:
»Dobro, bodita srečna, ne zmenita se zame. Jaz
sem se odrekel vsemu.« Ali pa je postal povsem
drugačen ter prevzet od galantnosti Antoinetto
obsipal s pozornostmi, celo vpričo tujcev delal tak
trpeč obraz ter se vedel kakor »cavaliere ser-
vente«. Antoinetta si ni mogla kaj, da bi se temu ne
smejala, a Jacquesu so se na čelu nabirali temni
oblaki. Če je pa potem opazil svojo nerodnost ter
jo hotel zopet popraviti, se je polastil nadgozdarja,
prisezal mu neizpremenljivo prijateljstvo ter mu na
koncu svojih zatrjevanj stisnil roko, kar bi se dalo
nekako'tako le prevesti: »Umiri se, vsega je konec,
odrekel sem se.«

Ta požrtvovalni obraz, to platonsko grgotanje
in to zadušeno vzdihovanje je delalo Jacquesa ne-
strpljivega, tako da je skoro obupal.

»Ali Evonyme še ne pojde kmalu v Pariz?«
je vprašal neki večer Antoinetto.

»Ne vem, če pojde pred najino poroko,« je od¬
govorila ona; videč, kako je Jacques napravil kisel
obraz, pa je dejala smeje se: »Ali te to jezi? Menda
vendar nisi ljubosumen na Evonyma?«

87

Jacques, ne da bi odgovoril na poslednje
vprašanje, jo opozori, da je neprijenljivost, s katero
se Ormancev neprenehoma vtika med nju, vendar
vsaj brezozirna. »Sicer pa«, je dostavil, »utegnilo
bi to dati povoda neprijetnemu in zlobnemu bese¬
dičenju. Evonyme bi moral to izprevideti.«

»Kaj,še!« je dejala Antoinetta, ugovarjajoč že
iz navade, »to je malomestno mnenje! Ljubi moj
Jacques, kaj se je nama treba zmeniti za aube-
rivsko klevetanje? Sicer pa nama je Evonyme
spremljevalec. Bi ti li bilo ljubše, ako bi naju ljudje
zunaj videli zmerom sama?«

»A ti nisi tako mislila,« opomni Jacque$
osorno, »ko si pred mojo vrnitvijo z Ormanceyem
sama hodila na izprehod.«

Antoinetta ni mogla trpeti, ako ji je kdo očital,
da ne misli vedno enako. Namesto odgovora je
lahno zmajala z ramami. Zdaj pa je bil Jacques ne¬
jevoljen in razžaljen.

»Prosim te, skrbi, da se Evonyme izpame-
tuje!« In ko je na obličju dekletovem opazil nova
znamenja nestrpljivosti, je oblastno pristavil: »Jaz
želim, da se vse to konča.«

Antoinetto je pretresla ta zapovedujoča be¬
seda. Zardevši se je pogledala Jacquesa z izziva¬
jočim pogledom.

»Za to se sam brigaj,« je rekla na kratko. A
komaj so ji te besede ušle iz ustnic, že ji je bilo
žal, da jih je izgovorila. Nadgozdar je prebledel
in oči so se mu tako užalostile, da se je deklici
srce skrčilo. Videvša ta brezupni pogled, se je ske¬
sano vrgla Jacquesu v naročje ter kriknila: »Od¬
pusti mi! razžalila sem te, kako sem zlobna!« On
pa ji je molče stisnil roko ter se nasmejal.

»Da,« je nadaljevala poredno proseč, »zlobna
sem; toda prosim te, ne govori več tako trdo z
mano, kakor ravnokar; moja zlobna strastna nrav,
upirajoča se slehrnemu trdemu govorjenju, se
ukloni nežni besedi. Prosim te, bodi krotak in potr¬
pežljiv z mano. Saj se bom tudi jaz zato na vso
moč trudila, da se poboljšam.«

In obljubil ji je, ter ji dolgo in goreče polju-
boval male roke. Potem se je smehljanje vrnilo
Antoinetti na ustne, pogledala ga je z lepimi, pro¬
sečimi, ljubkimi očmi. »Obljubi mi še,« je pristavila,
»da ne boš dal solncu zaiti nad najino jezo, ako se
bova še kdaj razpiha.«

Mir je bil sklenjen, a žal, da ni bil trpežen.
Evonyme je zopet prišel ter se še vedno vedel kot
nerazumljen in žrtvovan ljubimec. Antoinetta ga je
sprejela bolj vzdržljivo, a modrijanski Ormancey

tega očividno ni opazil ter je še dalje vzdihoval.
Na Jacquesu so se zopet pojavile nabrane obrvi in
nevšečno obličje, a to pot se ni pritožil; postal je
molčeč in ljubosumnost mu je prodirala po kaplji¬
cah v srce. Spominjal se je prvih svojih šumenj,
vsakdanje prisotnosti Ormanceyeve v Vrvarski
ulici, tistega večera pri košnji v dolini Germaine,
opreznih odgovorov Ormanceyevih, ko ga je izpra¬
ševal o ljubezni do Antoinette. Vsi ti spomini so ga
mučili in delali slabovoljnega. Mlado dekle pa ga
je videlo takega ter postalo nepotrpežljivo.

Iznova so se je lotile slabe misli in ubogajoč
nasajeno drzovitost, katera jo je vedno gnala ob
robu propada naprej, je vnovič pričela svoje
otročje koketno igranje z Evonymom. Oblaki so se
čedalje bolj kopičili, toda Ormancey, kakor je ka¬
zalo, še zmerom ničesar ni opazil. Bilo je nujno
potrebno, da je Celina, ki je vse bistreje videla od
njega ter se bala, da se reči na kakov hud način
ne izpremene, naposled sklenila, odpreti mu oči.
Ko je nekega dne došel ves vesel, ga je vsprejela
na vrtu zvesta dekla, ki mu ničesai ni zamolčala,
kar ji je težilo srce. »čujte«, je pričela, »ker sva
baš sama, Vam moram nekaj povedati, in sicer, da
nam boste dajali gristi še trde orehe, ako boste še

90

dalje na ta način plazili se okolu Antoinette. Lansko
leto, ko je bilo njeno srce še prosto, bi ji bili dvo¬
rili; zdaj pa ima ljubimca in vse je izgubljeno.
Pobrati morate kopita ter iti v Pariz, čimprej, tem-
bolje.« In ko se je Evonyme, debelo gledajoč z ne¬
dolžnimi svojimi očmi, hotel izgovarjati, je nadalje¬
vala: »Že dobro, saj vem, da s tem nič hudega ne
nameravate, toda z ognjem se ne sme igrati. Ako
Antoinetta, ki je še otrok, tega nima za resnico, je
pa gospod Jacques zato temmanj slep in pri¬
zanesljiv, in stvar bode imela slab konec. Ker pa
ga Antoinetta ljubi, zato jaz ne trpim, da bi mu kdo
napravljal žalost. In zategadelj,« — odprla je vrata
na stežaj, »sem se drznila povedati Vam odkrito,
kako in kaj. Posvarjeni velja za dva!«

Evonyme je odšel potrt. »To vrlo dekle ima
prav,« si je mislil, »jaz igram grdo igro, prišla je
ura žrtve.« Sklenil je udaljiti se, ter se pričel pri¬
pravljati za potovanje, precej, ko je prišel na pri¬
stavo; toda Evonyme je imel to posebnost, da
ničesar ni mogel storiti brez ovinkov. Najozbilj-
nejši dogodek je moral nekoliko gledališko olepšati,
nekako uprizoriti. Vdal se je sicer, da odide, toda
vsakdanjost njegovega odhoda je imela zakriti
kaka poetična okolnost. Po dolgem iskanju je našel,

91

kar je rabil. Rojstni dan Antoinettin bil je 20. sep¬
tembra, in baš ta dan je imel biti ples v Arcu, na
katerega bi deklica tako rada šla. Na ta dan je
torej določil svoj odhod, preskrbel vabilo za go¬
spoda de Lislea in njega hčer, ter je v zavitku
poslal v Vrvarsko ulico. Nato je sestavil sledeči
program: spremil bode svoje prijatelje na veselico
v Are, med plesom od godbe omamljen dvignil se,
stisnil zaročencema roke, slovesno čestitajoč jirna
ter izginil med melodičnim sviranjem godbe.

Dne 20. septembra je prišla Antoinetta vsa
vesela na vrt. V njej in zunaj nje bilo je vse
radostno: nebo jasno, veter prijeten in solnce

smejoče se. Jacques jo je ljubil, njiju zvezi ni za¬
držka in poroka bode prve dni oktobra meseca.
Nikoli se ji življenje še ni videlo v tako dražestnih,
rožnih barvah. Po zajtrku sta prišla Evonyme in
Jacques, in ona je nekaj zaigrala. Takoj na to je
prinesla Celina na Antoinetto adresovano pismo;
naglo je pretrgala zavitek: »Vabilo na ples v Arcu,«
je vzkliknila ter plosknila z rokama, »in baš
primerno obleko imam! Kdo mi je napravil to pri¬
jetno iznenadenje? Ti si tisti, Jacques,« in obrnila
se je k nadgozdarju, »ti si uganil mojo željo!
hvala ti!«

92

Jacq'ues se je užalostil. »Ne,« je odgovoril,
»ta misel ne prihaja od mene. Na to sem mislil
tem manj, ker moram iti še nocoj z gospodom
de Lisleom k notarju delat ženitvanjsko pogodbo.«

»Ah!« pravi devojka prevarjena ter vabilo
zažene na klavir, »komu pa je potem to prišlo
na um?«

Evonyme je delal skrivnosten obraz ter se
natihem smejal.

»Vi ste, Evonyme,« nadaljuje ona malo ne¬
jevoljna, »no, dobro, Vas ne vežejo ozbiljna opra¬
vila, izvolite ponižati se frivolnemu človeštvu!«

Ormancey skromno pripozna, da je on pro-
vzročil iznenadenost. »Bi li ne bilo mogoče,« pri¬
stavi, »da bi se ta opravilni sestanek odložil na
jutri? Govoriti hočem o tem z gospodom de Lisleom
in če on pritrdi, popeljem vaju tja v družabnem
vozu, ki čaka pred vrati.«

Jacques molči. Evonyme gre ven. Zaljubljenca
sta ostala sama. Antoinetta je raztresena bobnala
po klavirjevem pokrovu; Jacques je z mračnim
čelom zlovoljno hodil gori in doli. Naenkrat dvigne
glavo, ustavi se pred dekletom ter veli z resnobnim
glasom: »Prositi te imam nečesa: bodi tako dobra,
in pusti to veselico v nemar«.

93

»Ne!« se je glasil burni odgovor, »to je naj¬
večja samopašnost. Vem, da se jeziš, da moraš
večer žrtvovati dolgočasnim opravkom, a to še ni
vzrok, da bi o drugih mislil, da se bodo dolgočasili
brez tebe«.

»Kakor po navadi, bo čez osem dni drug ples,
na katerega te sam popeljem,« mrmra on, šileč se.
da bi mirno govoril, »potemtakem bi bila to le pre¬
ložena zabava. Sicer pa se mi zdi bolj primerno,
da uživaš to veselje z mano, ne pa z Evonymom«,

»Zakaj pa?« vpraša ona izzivajoče. »Verjemi
mi, Evonyme je jako pozoren in spoštljiv kavalir«.

»O Evonymovem poštenju ne dvojim; toda
kakor sem ti že rekel, v tem položaju je celo njega
postrežljivost nadležna in kompromitujoča.«

»Kompromitujoča!« Antoinetta se jame po¬
siljeno smejati. »Ze zopet si v stari ljubosumni
domišljavosti svoji. Ljubi moj Jacques, ta ljubo¬
sumnost je na vso moč smešna«.

»Naj bo smešna, ali ne,« pravi Jacques, za¬
držujoč jezo, »muči pa me vendarle. Zaklinjam te,
ne igraj se dalje na ta način«. Antoinetta zmaje z
ramami ter vznemirjena tolče po klavirju. »Ako pa
moje prošnje,« nadaljuje nadgozdar z ginjenim
glasom, »nimajo take moči, da bi te nagnile k tej

94

mali žrtvi, potem pa dostavljam, da zahtevam to
od tebe v imenu najine ljubezni«.

Ona se naglo obrne ter pogleda Jacquesa z
viliarnim pogledom: »Jaz pa takih zahtevanj nikdar
izpolnila ne bom!«

»Varuj se!« odgovori on navidezno hladno;
»veroval bom, da je tvoja želja, Evonymu biti všeč,
večja nego Ii tvoj strah, meni zameriti se. Tvoja
upornost pričenja biti čudna«.

»In tvoja neprijenljivost,« zakliče Antoinetta z
očmi. jeze žarečimi se, »je razžaljivo sumničenje,
katerega jaz nočem trpeti!«

Jacques se je s hrbtom opiral na kamin. Nje¬
gove oči so postale skoro divje in nenavadno črne.
Ena roka je pod Suknjo divje pulila telovnik.
Silna jeza in bridka žalost sta se ga lotili, še enkrat
je poskusil premagati se. »Antoinetta,« je šepetal,
moteč tihoto v sobi, »zaklinjam te, ne igraj se tako
z mojim srcem. Kar jaz trpim, tega ni mogoče
dopovedati!«

Ona je en hip zrla na čudno izpremenjcni
obraz Jacquesov ter se stresla. Še ena beseda,
ljubezniv pogled, iztegnena roka in Antoinetta bi
mu bila vsa skesana skočila v naročje. Toda žal,
da Jacques te prve sledi ginjenja ni opazil; ne da

95

bi dvignil oči, je nadaljeval s tresočim se glasom:
»Cuj, to je zelo resno, prosim te, resno premisli,
predno odgovoriš. Ako ostaneš pri sklepu, da
pojdeš na to veselico, razžališ me smrtno in
ostavim to hišo ter se ne vrnem nikoli! «

Vsega je bilo konec; zli duh togote in upor¬
nosti je premagal v srcu Antoinettinem. Ošabno je
glavo nagnila nazaj in njene oči so dobile nemirno
barvo, oznanjajoč vihar. »Kakor hočeš,« je dejala;
»jaz pretenju nikdar ne odjenjam!«

»Antoinetta!« ... In Jacques je storil par ko¬
rakov proti steklenim vratom.

»Idi,« je nadaljevala ona, ne da bi se ozrla,
»ako ti srce veli, da idi, potem idil«

»Bodi torej zdrava!« je kriknil on z bolestnim
a krepkim, odločnim glasom ter odšel skozi vrt.

Takoj nato se odpro vrata v sobo, Evonyme
vstopi z žarečim obrazom rekoč: »Sklenjeno je,
opravilo se bode odložilo za jutri in jaz Vas po¬
peljem v svojem vozu ...«

Videč burni obraz Antoinettin, pa je umolknil:
»Moj Bog, kaj pa Vam je? Kje je Jacques?«

»Jaques je odšel, in Vi greste lahko za njim,
ker jaz ne pojdem na ples.«

96

»Kako,« jeclja on iznenadejan. »Vi ne poj-
dete?...  In jaz sem delal na vse kriplje, da sem
Vam preskrbel to vabilo!«

»Vaše vabilo!« veli Antoinetta jezno. »Glejte,
kaj počnem ž njim!«

Raztrgala je karto, jeze solzeč se, ter kosce
zagnala po tleh.

Evonyme čudeč se, strmi v njo, ne da bi jo
umel. »Za Boga,« izpregovori naposled, »kaj pa je
vendar?«

»Drugega nič, kakor da me Vaši pohodi
dolgočasijo, da so mi Vaše pozornosti nadležne ...
Odkar ste sem prišli, delali ste same nerodnosti in
meni napravljali sitnosti... Naveličana sem tega,
grozno naveličana in prosim Vas, da me pustite v
miru.«

Siromak osupel vrti oči ter se vede proseče;
pri prvi besedi, katero je poskusil izpregovoriti, pa
dekletu jeza še bolj vzkipi.

»Pustite me!« je vpila. »Vi ste neznosni! .Taz
Vas sovražim, me li umejete? Glejte, da odidete!«

Burno je udarila z nogo ob tla in blede ust¬
nice so se ji tresle. Ormancey se je preplašen
umikal, — a Antoinetta se je delala, kot da ga ne

97

7

vidi. Odprla je vrata ter izginila, pustivši Evonyma
v žalostnem premišljevanju pri ostankih nesreč¬
nega vabila.

Zaprši _se v svojo sobo je pričela Antoinetta
ihteti. V njeni tugi so bila čudno združena na¬
sprotna si čuvstva: sovraštvo in kes, sram in togota.
Jeza je besnela pod solzami, kakor se v hudem
viharju dež meša s treski. Bila je obupana, da je
stvar gnala do zadnjega, a v globočini strastne
narave svoje se je skrivaj togotila ter se še zmerom
protivila. Vse, kar se je bilo zgodilo, se ji je zdelo
kakor grde sanje. Tega kar verjeti ni mogla, da
bi izpolnil, kar je zažugal. »Preveč me ljubi,« si je
mislila, »on pride prvi«. Najtišji šum jo je pre¬
tresel ... Nagnila se je skozi okno. Solnce je zaha¬
jalo v deževno meglo, 'veter je šiloma pripogibal
na vrtu drevesom razmršene vrhove. »Pride,«
je dejala, »to ni mogoče, da bi ne prišel«. A v
hiši je bilo vse tiho; noč se je spuščala doli, iz
vasi so se pričele bleščati luči skozi dež. Proti
deseti uri je čula Antoinetta gospoda de Lislea,
prišedšega domov. Bil je zelo nevoljen, jako glasno

98

pritožujoč se, da ga je gospod Duhoux pri notarju
pustil zaman čakajočega... Polagoma so glasovi
umolknili, Celina je zaprla okna in tihota je vladala
v hiši. Dekle je čutilo grozovito, srce trgajočo
bolest, obup jo je premagoval, in iznova so se ji
ulile solze.

Brez spanja je prebila noč. 'Med tem, ko je
veter tožil ter, dejal bi, objokoval ginečo ji srečo,
se ji je vsiljevalo krdelo spominov zadnjih šest
mesecev, in podobe preteklosti so ji dajale še gro-
zoviteje čutiti, kako velik je bil prostor, katerega
je zavzemal Jacques v njenem bitju, kako globoke
korenine je bila ta ljubezen pognala v njenem srcu.
Trpela je tem hujše, ker trpljenja ni bila navajena.
Prvi pot je zadela njena strastna volja na grozno
zapreko ter bila razrušena, odbita. Ko se je zdanilo,
je mislila, da je Jacques, hoteč nauk narediti tem
živejši, počakal jutra, da pride.

Hotela je upati do zadnjega. Bilo ji je neljubo,
da bi poslušala očetova očitanja. Zategadelj je
velela reči, da ji je slabo in da želi spati. Potem
se je čakanje pričelo z istim menjajočim se
strahom in obupom. Slednjič ni mogla več strpeti;
odstranivši zadnji ostanek svojega ponosa, je pisala
Jacquesu. V naglici načrtano pismo je imelo v sebi

99

7*

vse njeno srce, vso njeno ljubezen. Poniževala se
je, tožila samo sebe ter milo prosila. »Odpusti mi,«
je pisala, »vem, da nisem storila prav in sem
kaznovana zato... Trpim! Ti si krepak, bodi tudi
dober in vrni se k svoji Undini, ki oddaljena od
tebe gin e žalosti.«

Celina je sama z lističem letela v gostilno.

»Gospod Jacques Duhoux,« je dejala gostil-
ničarica, »je odpotoval nocoj. Bržkone je dobi!
slabe vesti, kajti bil je videti ves potrt. Idoča mimo
njegove sobe, sem slišala prav razločno, da je
jokal. Ko je stopil na voz, je bil bled ko stena in
tako zmešan, da nam je pozabil povedati svoj
naslov.«

Skrbeča Celina je mislila, da se je zopet vrnil
domov; naglo je napisala na zavitek pisma še
Jacquesov naslov v L ....  ter sklenila list nesti na
pošto. »Dobil ga bo jutri,« je mislila, »odgovori pa
lahko s telegramom; tako dolgo pa bodem pri¬
krivala Antoinetti, *da je odpotoval.«

In tako je odšlo malo pismo, skrivajoče v
svojih vrstah usodo in vse nade uboge Undine, iz
roke v roko do voza brzovlaka, ki je je imel nesti

v L_ Vso noč je hitelo čez polje, ravnine in

gozde, zdaj pretresovano v omahujočem poštnem

100

vozu, zdaj neseno od kadečega se hlapona. V L ...
o odhodu Jacquesovem ničesar niso vedeli ter list
poslali nazaj v Auberive, kjer ga je neko jutro
pismonoša vsega mokrega položil na mizo v gostil¬
nici. Takrat se je zadovoljila madame Potoisetova
kar s tem, da je pisemce Antoinettino pridružila
opravilnim listinam, nakopičenim na nadgozdarjevi
mizi. Tam je listič ležal pozabljen; v hiši v Vrvar-
ski ulici pa je Antoinetta čakala, gineča od strahu.

Ko je Evonyme čul o nenadejanem odhodu
prijateljevem, ga je pričela peči vest in s tako
težo na srcu ni hotel ostati osamljen. Čutil se je
odgovornega za to bridko posledico. Ves skesan je
hitel proti domu gospoda de Lislea, pripravljen za
pokoro potrpežljivo sprejeti najgrozovitejša oči¬
tanja Antoinette. Toda njegov strah je bil odveč.
Podala mu je ledeno roko, bridek usmev ji je za
hip šinil preko bledih usten in to je bilo vse; nje¬
govo prisotnost v hiši je komaj opazila. Povsem
drugače pa ga je sprejel gospod de Lisle. Ta se je
nekdaj nadejal, da bode Antoinetto in Evonyma
videl kdaj kot ženo in moža, in beg Jacquesa Duho-
uxa je bil ravnokar iznova oživel to za kratek čas
milo upanje. Ormancey se mu je zdel zdaj odre¬
šenik in ravnal je ž njim temu primerno. Gospod de

101

Lisle je na glas hvalil nebo, ki ga je rešilo tako
zoprnega zeta, kakor je nadgozdar, tista kislica.
Njegova hči ima, kakor je dejal, boljšega pri roki,
in le namigniti ji je treba. To je ponovil vsakemu,
kdor je hotel slišati ter se tudi ni vzdrževal, da bi
vpričo deklice ne govoril o tem. Antoinetta je malo¬
marno poslušala to brezuspešno besedičenje. Vse
zmožnosti njenega duha so bile osredotočene v
čakanju in njena duša se je oprijemala poslednjega
upa: odgovora Jacquesovega na njeno zadnje
pismo. Zdelo se ji je nemogoče, da bi bral in ne od¬
govoril. Prebravši te ponižne, od bolesti in strasti
prošinjene vrstice, se bode dal omečiti in se vrnil.
Kadar se bode tega najmenj nadejala, bo začula
korake, obrnila se ter ga hipoma uzrla pred sabo,
bledega in ginjenega kakor tisti večer, ko ji je v
salonu, zaprtem od zabojev in zavitkov, tako burno
odkril svojo ljubezen. Izprehajajoča se po vrtu,
je čestokrat dejala sama pri sebi: »Morebiti ga
ugledam na drevoredovem ovinku.« Večkrat se ji
je celo zdelo, kakor da dobro znan glas za njo
šepeče besedo »Antoinetta«. In potem se je trepe¬
taje obrnila, a prevara jo je sunila v srce.

Ko je bil čas, da so dohajala pisma, postal je
njen smrtni strah še hujši. Vsako jutro je za vrati

102

na dvorišču prežala na pismonosca. Slednjič je
prišel dolgo pričakovani list ... Ah! storil je pač
konec njenemu strahu, a tudi vsem njenim upom.
Mrzlično je razgrnila listič Jacquesov, potem pa se
je morala za hip prijeti za ograjo. Kratke, ravne
vrste bile so pisane od trdne roke, kažoč veliko
jasno pisavo, ki jo je tolikanj ljubila. Listič ni imel
zaznamenovanega niti dne niti kraja in glasil se je
tako-le:

»Milostiva gospodična! Zadnji razgovor, ki
sva ga imela, me je uveril, da Vam je bila moja pri¬
sotnost nadležna in da zopet želite dobiti svojo
prostost. Nisem Vam hotel biti še dalj nadležen ter
sem se oddaljil. Prosti ste. Obenem pišem gospodu
de Lisleu, jemljoč nazaj svojo besedo. Samo molka
in pozabljenja še zahtevam.

Jacques Duhoux.«

To je torej njegov odgovor na preljubeznivo
pismo, v katerem se je bila Antoinetta tako nežno
ponižala pred njim. Odpotoval je! Brez dvojbe se
je vrnil v L . . . ., k svoji rodbini in k deklici, s
katero so ga bili hoteli oženiti. Oporavila se je od
uničujočega udarca in čuvstva osamelosti. Poiskala
je gospoda de Lislea, pušečega v kuhinji, položila

103

predenj odprt list ter odšla gori v svojo sobo, ne
izgovorivši besedice. Bilo je, kakor da se je zvršil
v njej preobrat. Kakor bi pihnil, je odvel jad v njej
vso milosrčnost, kes in krotkost.

Fantastna, burna Undina je zopet oživela s
svojim ponosom, upornostjo in svojimi strastmi.
Poiskala je zabojček, v katerem je hranila vsa
pisma Jacquesova in vse male spomine, tičoče se
njene ljubezni: v gozdu natrgane šopke cvetic,
modri trak, ki ga je nosila v laseh tisti dan, ko je
dobila prvi poljub, knjigo, katero sta skupno čitali v
malem vrtu ... Vso vsebino je vrgla na ognjišče ter
jo užgala; potem pa je z gorjupim veseljem gledala,
kako so splamtevali ti ostanki ljubezni. Kadar
vihar jezerovo vodo vzburi do dna, je videti, kako
blato in pesek, zgrabljena in vzdignjena od vrtinca,
na dan spravljata ostanke mrtvih rastlin in žuželk,
o katerih je bilo misliti, da so za vedno pokopane
v globočinah.

Tako je bil tudi v Antoinettinem srcu nastali
vihar zbudil na dnu vsake človeške narave speča
zla čutila. Podedovana očetova burnost, katere
nikdar ni tešila pazna vzgoja, grozovita nagnjenja
razvajenega in samoglavega otroka, kali zlega, ki
leže skrite tudi v najblažjem srcu človeškem, kakor

104

otrov v najmičnejši cvetki, vse te elemente upor¬
nosti je vzdramil vihar in kalni valovi njegovi so
požrli vse boljše lastnosti Antoinettine. Živo njeno
čutenje, njen pogumni, ponosni duh, njeno visoko
poganjanje — vse je bilo kakor odneseno. Eno samo
čuvstvo je še ostalo — jeza, ena sama želja —
osveta. Hotela je maščevati svojo prezirano ne¬
žnost, ponižati ponos, svojo z nogami teptano lju¬
bezen. Plačal ji bode, drago plačal njene ure polne
groze, njene noči polne solza, njene dni polne
mrzličnega pričakovanja. Trebalo ji je tešeče,
smrtne povrnitve ... Maščevanja je hotela na vsak
način, naj ji tudi lastno srce poči pri tem. Nepre¬
mična, kakor kip stoječa sredi sobe, je iskala najbolj
rafinirane krutosti, da bi mučila njega, ki ji je
usekal to rano. Ubijala si je glavo, da bi našla naj¬
strašnejšo kazen, najpripravnejše sredstvo in naj¬
boljše, najpriročnejše orodje za izvršitev. Postanši
plen te neusmiljene jeze, je šla doli v sobano.

Ko je baš hotela vstopiti, ugledala je na dvo¬
rišču Evonyma, prihajajočega leno z blaženo sa-
njarskim obrazom. Uzrši Ormanceya, je za hip ob¬
stala na pragu; oči so ji zažarele, zaničljiv usmev
ji je šinil preko usten, potem pa je odločno čakala
mladega moža, ki je bil, dvignivši pogled, zdaj

105

pospešil korake. Evonyme ji stisne roke z ljubez¬
nivim sočutjem, kar mu ona vrne z nervoznim
stiskom. Nato skupno vstopita v sobo, kjer je
deklica blizu klavirja, od strani opazovala svojega
tovariša, ki je v zadregi iskal besede. Rad bi rekel
par primernih, tolažečih besed, a ničesar mu ni
prišlo na misel, kar bi bilo dovolj nežno, da bi se
dotaknilo rane Antoinettine, ne da bi jo iz nova od¬
prlo. Hoteč končati ta neprijetni molk, se je zatekel
k vsakdanjostim ter govoril o deževnem vremenu
in zgodnji jeseni.

»Drevesa so jako kmalu porumenela,« pravi,
kažoč ovenelo perje, počasi trgajoče se od lesko¬
vega grma in dotikajoče se stebel s tihim glasom
metuljevih perutnic.

»Da,« deje Antoinetta mehanično ... Zaprla je
oči ter kakor v sanjah, uzrla od mesečine obsevani
ribnik, trepetajoče vrbe, šope in vodno deteljo,
rahlo oplakujoči tok in vse to okrožujoči pas gostih
gozdov, skozi katere je donela na tihem plesna
godba... Stresla je glavo, da bi prepodila prikazen
ter se naglo obrnila k Ormanceyu:

»Evonyme,« je pričela s.tresočim se glasom.
»Vi ste se čestokrat proti meni vedli, kakor da me
ljubite ... ali me še ljubite?«

106

Evortyme se zgane ter zardi.

»Drago moje dete,« odgovori, »menim, da
vendar ne dvojite o moji naklonjenosti in vda¬
nosti?«

»Ali me ljubite,« nadaljuje Antoinetta, ne da
bi ga pogledala, »ne samo kot prijatelj, marveč tudi
kot ljubimec?«

Evonyme je Čutil, kako mu je nenadna vro¬
čina prešinila truplo ter ga tiščala v grlu; prav
razločno je videl propast, kamor ga je silila, a
vprav tako razločno je videl, da ni veje, katere bi
se oklenil.

»Moja čustva se niso izpremenila,« je od¬
govoril lakonično.

»Evonyme, ali me hočete za ženo?«

Bila je bleda in mrzla, kakor mramorni kip in
bala se je lastnega glasu.

»Jaz!« vzklikne on. Samo v tem vzkliku je
bila izražena cela vrsta čuvstev: veselja — prav
malo, strahu in groze — prav mnogo.

»Da,« odvrne Antoinetta, »ali me hočete?«

»Nebesa draga!« je šepnil z zmešanim obra¬
zom in široko odprtimi očmi, »Vi ste mislili name?
Čestokrat se mi je zdela ta sreča oddaleč kakor
sanje, a nikdar bi se ne bil upal nadejati se, da se

107

uresničijo. Oprostite! Ves sem še osupel. Ubogo
dete moje, vi ne veste, kako žalostnega moža
hočete vzeti, saj so me same napake!«

Ona se bridko nasmeje. »Ali pa Vi mene
imate za angela?«

»Imam Vas za Vilo,« odvrne on prepričano . . .
»No, dobro,« nadaljuje z obrazon moža, z zaprtimi
očmi letečega v nepoznano temo, »ker menite, da
vas lahko osrečim, dajte mi svojo roko: Vi boste
moja soproga, jaz pa Vaš suženj. Hvala, draga . . .
draga Antoinetta!«

Hotel je pritisniti poljub na mrzle prste de¬
kletove, a ona naglo umakne roke ter nadaljuje:
»Dobro, poiščite torej zdaj mojega očeta in povejte
mu, kaj sva sklenila. Izravnajte vse tako, da bode
kmalu konec. Danes imamo prvi oktober; želim,
da bodeva pred koncem meseca mož in žena.«

Evonyme uboga ter odide še ves omamljen
iskat gospoda de Lislea. Ta ga sprejme z raz¬
prostrtima rokama ter vedno ponavlja, da je on
zet, katerega si je že zdavnaj želel, in da bode ta
zakon veselje njegovih starih dni. Sklenila sta, da
takoj prično pripravljati, kar je treba.

»Zdaj stojim torej pred zakonom,« je dejal
Evonyme, sanjaje vračajoč se proti Val-Clavinu;

108

noga mi stoji na robu čarovnega gozda, iz katerega
človek več ne more ven. V prihodnje gledajoč
poroko, ne bodem več otožno pomiloval, in pogled
na dva, tri paglavce, igrajoč se na pragu, mi
ne bode srca več napolnjeval z žalostjo in ne¬
voščljivostjo ... Imel bom svojo ženo in otroke,
ki nama bodo obema enaki! Zakaj se ne radujem?
Odkod to. da čutim na dnu srca nekako osuplost,
nekak strah?«

Ah! revež je ljubil zakon samo v teoriji in bi
bil rad večno sanjaril o njem. Sila, stopiti iz ne¬
odločnosti, v katero je bil pogreznjen omahljvi duh
njegov, ga je pahnila v čudno tesnobo. Da bi si
dajal poguma, je dejal sam v sebi, da ne more več
nazaj. Dokler je bila Antoinetta zaročena z drugim,
se je kazal v njo zelo zaljubljenega; more li zdaj,
ko je svobodna, prenehati ter se odtegniti? Ni li
za to, kar se je zgodilo, tudi odgovoren? Ne dol¬
guje li deklici nekakšno moralno odškodnino? ...
Ako bi se branil, vedel bi se kot brezčasten mož
in nezvest prijatelj. »Sicer pa, ako pomislim,« je
dejal, »sem li res tako pomilovanja vreden, ako
vzamem zalo ženo, kateri sem všeč in ki mi bode
na čast?... Dragi Evonyme, ne bodi neumen in
visoko nosi glavo! Srečen dečko si!«

109

Ko je gospod de Lisle prišel domov, je raz¬
veseljen objel hčer ter jo poljubil nekaterikrat.
»Tako, tako, gospodična?« je zaklical z robatim
svojim glasom, »ljubimca smo torej menjali? Glej,
čestitam ti, na izgubi nisi pri tem, in Ormancey je
drug dečko nego tvoj nadgozdar. Nikdar mi ni bil
všeč tisti vitez žalostne postave!« Takoj je pričel
z veselo naglostjo skrbeti za potrebne formalnosti.

Antoinetta se je ogrnila v neprodorno malo¬
marnost. Evonyme ji je čisto pravilno dvoril. Od¬
rekel se je za vselej svoji pipi, pazno oblačil se
ter slehrni dan donašal krasnih cvetic, ki jih je
dobival iz Dijona. Celina jih je vsako jutro ovenele
pobrala iz kota, kamor so bile z zaničevanjem
vržene. Deklica ga je sprejemala prijazno, toda ne
da bi odložila nekovo vzdržljivost, katere doslej ni
bilo poznati na njej. Pazno se je ogibala vsake
priložnosti, da ni bila sama s svojim ženinom.

Samo enkrat je bilo vreme tako lepo, da se
je dala pregovoriti ter šla z Evonymom na iz-
prehod. Dospela sta v gozde, Sireče se okolo Aube-
riva, a ko sta prišla višje v goščo, je izpustila
Antoinetta Ormanceyevo roko. S povešeno glavo
je korakala pred njim po ozki stezi, poslušajoč šu¬
menje velega listja, po katerem ji je rila noga.

110

Razgovor jima je tekel leno ter večkrat popolnoma
umolknil, tako da je bilo o prestankih slišati rahli
šumot zrelega želoda, padajočega doli v mah. Kar
se Antoinetta strese ter se ustavi pri vhodu v
dolg bukov drevored...

Spoznala je bila dolinico germainsko, v ka¬
teri je nekdaj o košnji en popoldan prebila z
Jacquesom.

»Obrniva se,« je dejala zgrozivši se, »zebe
me in upehana sem.«

Molče sta krenila nazaj proti vasi in na kraju
gozda se je Evonymu zazdelo, da ima ona
solzne oči.

»Čudno,« si je mislil ves zmešan, »naj storim,
kar hočem, moja zaroka je povsem podobna po¬
grebu prve vrste.«

Med tem je mineval teden za tednom, bila sta
oklicana in ženitvanjska oprava bila je dovršena.
Evonyme je imel še en teden prebiti v Parizu,
da še nekaj reči opravi ter nakupi daril za nevesto.
Dogovorjeno je bilo, da bode poroka precej, ko
se vrne.

Nekega jutra ga je spremil gospod de Lisle
k poštnemu vozu, voščil mu srečno pot in naj se
kmalu vrne, potem pa je šel ,na polje gledat k setvi.

111

Ko je mladi mož hotel ravno stopiti v voz, potegne
ga nekdo zadaj za suknjo, obrne se ter ugleda za
sabo Celino.

»No, kaj je?« vpraša Evonyme, videč slu¬
žabnice obupani obraz, »ali se je Antoinetti kaj
pripetilo?« '

»Ne,« odgovori Celina mračnega obraza,
»zdaj še ne!« Potem ga potegne v stran ter na¬
daljuje: »Glejte, jaz moram govoriti z Vami, ker se
sicer nihče ne upa povedati Vam resnice. Verjemite
mi, ostanite v Parizu in ne vrnite se nikdar več
semkaj.«

»Za božjo voljo, draga moja, kaj pa se je
zgodilo?« ponavlja Evonyme osupel.

»Antoinetta Vas ne ljubi in ako jo hočete na
vsak način vzeti, morate ji pripraviti mrtvaški prt
namesto poročne obleke.«

»Naprej! Vstopite!« zavpije voznik ter poči z
bičem. Evonyme stopi z ramami majaje v voz in
pošta se odpelje.

VIII.

Ko Evonyma ni bilo več blizu, je prišel nad
Antoinetto nekov mir in polajšanje. Bilo je, kakor
da se je zbudila iz plašečih sanj in da si slednjič

112

zopet more prosto oddahniti. Saj ni bila prisiljena
igrati svojo grdo vlogo in lagati se sebi in drugim.
Želela je, da bi se minute izpremenile v ure in dnevi
v stoletja ter da bi se zaročenec več ne vrnil. Med¬
tem bi jo utegnil kak nepričakovan dogodek rešiti
izida, katerega se je zdaj, ko jo je bila minila prva
jeza, bala. Jacques Duhoux, kojemu je potekel
dopust, bi se brez dvojbe vrnil na svoje mesto in
potem . . . kdo ve? . . . Tam v kotu njenega srca
je tlel še majhen slab žarek upanja, enak medli luči
v sobi umirajočega. Dejala je sama sebi, da jo je
Jacques preveč ljubil, da bi jo mogel popolnoma
pozabiti. Celina ji je tolikokrat ponavljala: »Ti imaš
oči, ki človeka očarajo, hčerka moja; tisti, ki te
ljubi, se nikdar ne bode mogel ločiti od tebe . . .«

Antoinetta je nazadnje sama verovala v to.
Zdelo se ji je nemogoče, da bi jo Duhoux, vrnivši
se v Avberive, mogel videti ob strani komu dru¬
gemu; a dnevi so minevali in soba nadgozdarjeva
v gostilnici je bila še zmerom prazna. V trgu se je
govorilo, da je dobil dovoljenje, nastaniti se v Lan-
gresu, in nekateri so celo trdili, da je prosil, naj ga
odpuste iz službe. To pa je gotovo, da nazaj ni
prišel. Zdaj je vse splavalo po vodi, vse, celo up na
žalostno osveto, kateri je bila Antoinetta žrtvovala

113

8

vse življenje. Jacques niti ne bode slišal ženitvanj-
skega hrupa, donenje zvonov ne bode z grizenjem
vesti kakor dvorezen meč prodiralo v njega dušo.
Vse je bilo izgubljeno, zadnja nada se je razpršila,
zadnja luč ugasnila.

Ko je deva v jutru tistega dne, ki je bil dolo¬
čen za Evonymov povrat, odprla okno ter čula
petje petelinov in šumenje mlinskega jezu, ko je
videla sebi nasproti gozdnata brda zavita v višnjel-
kasto soparo, ji je napolnil vso dušo spomin na
srečne dni poleti! Kako daleč zadaj so ostali tisti
čarobno lepi dnevi! Kakšen je bil prepad med bo¬
dočnostjo, o kateri je sanjala takrat in med usodo,
kateri je zdaj morala gledati v oči! Vse se je bilo
tako grozno izpremenilo, in ona je tega kriva! Misel
da je sama glavni vzrok svoje nesreče, jo je pahnila
v mračen obup. Menila je, da bode tudi življenje
ravnalo ž njo kot z razvajenim otrokom, zdaj pa
ji je prva izkušnja, istinitost, pripravila smrtno pre¬
varo. Nesreča se je zgodila, rana je bila neozdrav¬
ljiva ter je krvavela dalje. Zakaj ni takoj umrla tisti
dan, ko je Jacques ostavil Avberive? Smrti se ni
bala; že zdavnaj se je bila seznanila ž njo, že ta¬
krat, ko je bila v samostanu marmoutierskern
požrla košček berlinskega modrila. Smrt je bila

114

bliže opazovana, vendarle nekaj manj strašnega,
negoli z dušo in telesom biti last moža, katerega ni
ljubila. Mraz jo je pretresel, če se je le spomnila
tega . . . Kako bode šele, ko postane Evonymova
žena, njegova žena za vse življenje! Grlo se ji je
krčilo, grenke solze so ji napolnile oči. »Ne, ne!« je
vzkliknila, »ni mogoče, tega nikdar ne bodem
mogla!«

»E, ljuba moja hčerka,« pravi Celina za njo,
le siliti se ne smeš, govori odkrito in razdri to pre¬
klicano zaroko.«

»Ah!« odgovori Antoinetta, »sama sem tako
hotela, zdaj pa je že prepozno . . . Igrala sem s
srečo življenja svojega ter jo razdejala!«

»Pojdi no!« pravi Celina, prijemši jo za roke,
»saj še ni vsega konec; meni se vedno tako zdi, da
iz tega zakona nič ne bo.«

Antoinetta žalostno zmaje z glavo, a Celina
je vkljub temu še dalje pomirujoč prerokovala in to
s tem večjo sigurnostjo, ker je bila trdno uverjena
o uspehu opominov, s katerim je poučila Evonyma.
Nadejala se je, da so njene trde besede v Evonymu
vzbudile premišljevanje, in da se ne vrne poganjat
se kot ženin za svoje pravice.

115

8 *

A motila se je. Proti dvanajsti uri je čula »Le¬
potico«, lajajočo na dvorišču, in revica je skoro
vznak pala, ugledavši Evonyma, spremljevanega
od poštnega služabnika, ki je dragocene zavitke z
darili za nevesto peljal na samokolnici.

Zaupljive besede Celinine so res kakor mrzel
curek vplivale na Evonymovo oduševljenje; toda
po svoji navadi je dolgo preudarjal njena odkritja
in to premišljevanje ga je vnočič pahnilo v nejasno
neodločnost. Njegovo samoljubje je bilo globoko
žaljeno. Bodisi človek še tak filozof iz šole Mon-
taignove, neprijetno je pa vendarle, ako mora sli¬
šati, da ni všeč lepi ženski, o kateri je mislil, da je
napravil na njo vtisk. Odtod pa do dvoma o odkri¬
tosrčnosti Celinini je bil še en korak.

»Ta oseba,« si je mislil Evonyme, »se nikdar
ni mogla sprijazniti z mojo ženitvijo, stopila je na
Jacquesovo stran proti meni ter meni zdaj očita
poraz svojega varovanca.«

Sicer pa je bil Evonyme, dasiravno ni bil
strastno zaljubljen v njo, vendar le resno naklonjen
Antoinetti. Srce ga je bolelo, kadar se je spomnil,
v kakem napačnem položaju bi bila deklica, ako bi
tudi iz tega drugega zakona ne bilo nič. Kak nepri¬
jeten hrup bi moral vzbuditi razdor pri takih raz-

116

merah. Bodočnost Antoinettina bi bila za zmerom
kompromitirana in on bi se moral razpreti z njeno
rodbino.

Evonyme ni videl drugega kot nerazrešljivo
zmes neprijetnosti. Po dolgem omahovanju je na¬
posled sklenil, vrniti se v Avberive s trdnim skle¬
pom, da bode hladnokrvno opazoval svojo nevesto
ter odločilni korak storil stoprv potem, ko bode
ozbiljno vprašal srce dekletovo.

Ko je dospel v Langres, je povsem nepričako¬
van dogodek njegovo zadrego in neodločnost še
povišal. Ko je bil ravno sedel v poštni voz ter se je
to rumeno vozilo jelo premikati po glavni ulici
mesta, se je zdelo Evonymu, da vidi na pragu neke
gostilne Jacques Duhouxa v svoji nadgozdarski
opravi. Od kraja sam svojim očem ni verjel, nagnil
je glavo skozi okno ter se zdaj preveril, da je tisti
gozdar, ki žalobno zre za pošto, peljajočo se proti
Auberivu, v resnici njegov prijatelj Jacques
Duhoux.

»Tako, torej se je vrnil,« je mrmral sam pri
sebi. »Kdo ve, mu li ta preklicana dekla ni kaj po¬
ročila, nista li sporazumljena, da me izpodrineta?
Kaj mi je bilo pa tudi treba zaljubiti se in kaj naj
počnem v zakonskem jarmu?«

117

Stopivšemu v sprejemno sobo Lisleove hiše,
se je revežu srce treslo v prsih. Čutil je, da se vsa
njegova junaška odločnost razbije ob mrzli malo¬
marnosti Antoinettini.

Med tem, ko je Celina imela opraviti z darili,
se je približal Ormancey deklici; potegnivši iz žepa
dva zabojčka z dragotinami, pravi: »Hočete li po¬
gledati, če so to tisti kameni, katere ste želeli?«

V zabojčkih je bilo okrasje iz opala in akva-
marina. Antoinetta se ga dotakne s konci prstov ter
prikima. Celina se je bila približala gledat.

»Opali!« vzklikne praznoverna služabnica.
»Menda vendar mali moji deklici ne boste tega po¬
darili? Ti kameni prineso nesrečo.«

»Jaz sem jih sama izbrala,« odgovori Antoi¬
netta. Obrnivši se k Evonymu pa pravi z mračnim
pogledom: »Nista li opal in akvamarin najprilež-
nejše darilo za Undino?«

»Vsaj pomerite jih,« pravi Evonyme s ponižno
prosečim pogledom.

Ona vzame dragotine ter stopi pred zrcalo.
Solnčni žarek je padal na njo in tekoče gube njene
bele muselinaste obleke so objemale nalahko njeno
gibčno postavo in kraljevska pleča. Nežni, prožni
vrat so objemali v gube zloženi zobci, kakršne so

118

nosile za vratom ženske šestnajstega stoletja. V
ušesih, okrog vratu in za pestmi so se lesketali
opali in akvamarini kakor čiste kapljice z mavrič¬
nimi barvami. Njena lica. še belejša nego obleka,
so še bolj povzdigovala mrzlični svit v velikih
očeh. Osupla od te ledene krasote, se je vzbudila
iznova Evonymova ljubezen. Njegovi dvomi so se
razpršili kot megla v solnčnem svitu, počasi, nena¬
ravno živo gledajoč, je stopil proti njej.

»Ali se Vam vidim lepa?« vpraša Antoinetta
z usmevom, mrzlim kot led.

»Vi ste povodna Vila!« odgovori Evonyme
premagan. Galantno prime za njeno roko in ona mu
jo malomarno pusti;ohrabrenvsled tega ji hoče pri¬
tisniti poljub na lepe oči, gledajoče ga tako vdano,
a tisto trenotje, ko so se ustnice drznega ženina do¬
taknile rjavih trepalnic dekletovih, spreleti njeno
obličje grozen izraz nevoljnosti in plašnosti, toge
roke pahnejo Evonyma od sebe: »Ne, ne, nikdar!«
vzkrikne in se v nezavesti zgrudi na tla.

Celina je bila na Evonymov krik prihitela. Ne¬
prijazno porine strani Evonyma, hotečega držati
deklico. »Saj vidite, da jo še umorite!« šepne z
jezo. »Glejte, da odidete!«

119

Odšel je ves razburjen. »To pot je bilo dovolj
jasno,« pravi sam pri sebi, precej pobit krenivši na
pot »med vodama«, »zdaj vse umejem ... To
grozno dekle bi se na glavo zagnalo v prepad, ter
še mene potegnilo za sabo. Lepa hvala, pri tem ji
ne bodem družabnik. Že srečen zakon ni nič lepega,
a tak, kakor ta, bil bi sam pekel za njo in za me.
Oh, te ženske! Ona bi me bila hladnokrvno žrtvo¬
vala za veselje, da bi se osvetila Jacquesu!«

„Za vso bodočnost hvala ti za nauk!“

Zdaj je bil popolnoma ozdravljen želje po že¬
nitvi; pogled na revico, ki ljubi Jacquesa ter trpi
grozne bolesti, je vzbujal njegovo sočutje. A kako
to, da on, ki se je vendar ponašal, da pozna člo¬
veško srce, ni poprej uganil neodjenljivosti te lju¬
bezni, ki je bila kakor ostro jeklo ostala v rani . . .

»Kaj?« je dejal sam v sebi, »ali res ne bom
ničesar storil, da zopet oživim to srečo, katero sem
sam porušil? . . . Bogme! pokazati hočem obema,
da v koži Evonyma Ormanceya tiči mož, in sicer
vrl mož; vse bom poravnal, naj tudi nekaj cunj
moje ošabnosti obvisi na grmovju!«

Krenil je proti gostilnici ter povprašal po Jac-
quesu. Nadgozdar od takrat še ni bil pri Pitoise-

120

tovih, a vedeli so, da je zopet nastopil svojo službo
in da zopet hodi pregledovat po gozdih. Nekemu
gozdnemu čuvaju iz soseščine je naročil, naj drugo
jutro vzame v gostilni zaostalo prtljago in v njegovi
odsotnosti došla pisma ter vse skupaj odda v goz¬
darski hiši, pri podgozdarju Sauvageotu, kjer se je
bil nastanil Jacques. Evonyme je počasi šel domov
ter ves večer premišljeval svoj načrt, ki ga je hotel
brez oprezovanja izvršiti.

Ostavil je pristavo o prvem svitu ter jako
zgodaj prišel v Vrvarske ulice. Našel je gospoda de
Lislea in njegovo hčer skupaj in takoj je zastavil
vso svojo diplomatiško bistroumnost, da bi prego¬
voril Antoinetto, da bi šla ž njim v Val-Clavin. Že
zdavnaj mu je bila obljubila ta pohod in on si je
tako zelo želel slišati njeno sodbo o nekaterih no¬
tranjih olepšavah.

Njegov nasvet se je sprejel manj slabo nego
se je bal. Celine ni bilo tu in gospod de Lisle, vedoč
za dogodek prejšnjega večera, je bil precej trdo
svojo hčer prijel zaradi tega, kar je on imenoval
norčije. Sicer pa je bilo nji sami žal, da je pokazala
tako malo poguma in ni se mu upala odreči. Dogo¬
vorili so se, da gospod de Lisle proti poldne pride
za njima in da bodo potem na pristavi zajtrkovali.

121

Podala sta se na pot. Nebo je bilo zelo jasno,
ponoči je bilo zmrznilo; velo listje, ležeče po poti,
je bilo belkasto od slane in zemlja je pokala pod
nogami. Evonyme je peljal Antoinetto po stezi
skozi gozd. Sam sebi je voščil srečo k začetku svo¬
jega podjetja ter se nadejal, da vse dobro dovrši.
Potihem je žvižgal pred se, pomagajoč Antoinetti
pri hoji po gozdnih klancih in prizadeval se je, da
bi razgovor napeljal na vsakdanje stvari. Deklico
je osupnila ta nežna pazljivost in na vso moč se je
prizadevala, da bi ne pošle besede ob neznatnih za¬
devah.

Tako je puščala pot za sabo, da sama ni ve¬
dela za to. Zdajci se odpre steza na robu lesa in
Antoinetta ugleda tam doli v globeli ribnik la Thui-
lierski, ležeč pred njo okroževan od rumenolist-
natih brez in obsevan od solnčnih žarkov. »Zakaj
ste me privedli sem?« pravi z nevoljnim glasom,
»ta pot ne pelje na pristavo.«

»Ne,« odgovori Evonyme, »a gozdnega ču¬
vaja la Thuilierskega moram nekaj vprašati. Za¬
mudila ne bodeva niti četrt ure. Sedite tu na solnce
in čitajte to knjigo, čakaje me.« Da ji v roko zvezek
Lafontaina ter z glasno bijočim srcem krene na
stezo, držečo proti gozdarski hiši.

122

Iz tega, kar mu je bila povedala krčmarica iz
Auberiva, je bil sklenil, da Jacques danes ne pojde
v gozd, imajoč čez glavo opraviti s svojo selitvijo.
In res se ni motil; Jacques Duhoux se je nastanil
v prvem nadstropju v sobici, iz katere se je videlo
čez gozde in ribnik. Vstopivši ga najde Evonyme
nagnjenega čez imenike in zemljevide, ležeče na
tleh. Poleg njega je stala z listinami pokrita mizica.

Ko so vrata zaškripala, se je obrnil Jacques
in Evonyme se je ustrašil žalostne izpremembe,
zgodivše se z njegovim obličjem: posušil se je in
oči so mu bile še bolj upadle.

Ugledavši nepričakovanega obiskovalca pre¬
bledi Jacques, plane burno kvišku ter krikne: »Kaj
hočete? upal sem, da Vas nikdar več ne vidim!«

»Jacques, stari moj tovariš . . .« prične Evo-
nyme z ginjenim glasom.

Jacques ga ošabno pogleda: »Ne kličite naji¬
nega starega prijateljstva. Umrlo je! Morali bi bili
vedeti, da mi je mučno, videti Vas.«

»Poslušaj me en hip mirno.«

»Glejte, da odidete,« pravi Jacques, »ničesar
nočem slišati.«

»Ni vrag,« odgovori Evonyme odločno, »da
bi me ne poslušal. Ako meniš, da sem za kratek

123

čas priplezal sem gori, se motiš. Moja vest me je
gnala k temu in prej ne grem odtod, da izpolnim,
kar smatram za svojo dolžnost.«

»Govorite torej, a naglo!« mrmra Jacques, ne
da bi ga pogledal.

»Storil sem ti krivico,« nadaljuje Ormancey
počasi, »in prosim odpuščanja; a stvar se ne tiče
mene, govoriti hočem o Antoinetti!«

Jacques se bolestno zgane. »Ali me hočete
prositi blagoslova?« pravi pikro.

»Stvar se ne tiče mene, ti pravim . . . Res je,
da sem bil za trenotje tako neumen, da sem menil,
da bi mogel biti dober zakonski mož; a naglo sem
ozdravel te neumnosti. Antoinetta je vedno le tebe
ljubila. Da si jo ostavil, to jo umori in ugonobi. Ti
mi ne verjameš!« vzklikne, ko Jacques zmaje z
ramami. »Bog nebeški! kako je mogoče, da mi ne
verjameš, ako ti kot dokaz prinašam z nogami
teptano ošabnost svojo ter se pred tabo tako glo¬
boko ponižujem, da igram smešno vlogo? Ona mi
ničesar ni povedala o svoji ljubezni in bolečinah
svojih, ker je preponosna! A jaz sem uganil iz mrz¬
ličnega žarenja njenih oči, iz bledobe njenih lic in
iz nepremagljive nevolje, kadar se je moja roka

124

njene dotaknila. Ona trpi muke, prijatelj, in zato
sem prišel!«

»In jaz!« pravi Jacques suho lice svoje obr-
nivši proti Evonymu, »meniš, da jaz ne trpim? Me¬
niš, da je mogoče ljubezen, kakršna je moja, iztr¬
gati iz srca, ne da bi krvavelo? En mesec že niti
ne živim, niti ne mislim! Pohajam, kakor v zlih
sanjah. Ko sem se zopet hotel lotiti dela, sem
uvidel, da nisem zmožen za to, in ko sem prišedši
semkaj, zvedel, da jo bodeš ti vzel, mi je bilo, kakor
bi mi bil kdo žareče železo zasadil v rano. Praviš,
da ji oči upadajo in lica blede; no, poglej semkaj!
sem li še živemu podoben?«

»Ti,» deje Evonyme, »ti si mož in moraš pre¬
magovati bolest; a ona,»ubogo dete, tako dražestna
in tako malo ustvarjena za trpljenje! Veter, ki
hrastu vzame komaj par peres, cvetico lahko ugo¬
nobi. Poslušaj me!« nadaljuje, videč, kako je groza
izpreletela obraz Jacquesu Duhouxu, »daj se ome¬
čiti in bodi ji dober!«

Jacques je bil. kakor da ga ne sliši; čedalje
bolj vzburjen je hodil po sobici gor in dol. »Ti ne
veš,« prične naposled, ter se ustavi pred Orman-
ceyem, »ona nikdar ni umela, kako zelo sem jo
ljubil. Ves up svojega življenja sem stavil v njo!

125

Predno sem jo poznal, nisem ljubil še nikoli. Vsako
kapljico krvi, vso moč svoje mladosti in zaklade
nežnosti ,katerih se še nihče ni bil dotaknil, sem
posvetil njej. Kaj je storila z vsem tem? Mojo
strast je imela za ljubezen, s katero se sme igrati
brez kazni. Kakšno usmiljenje je kazala, zamorivši
mi srce? Kakšen kes je imela? Jaz sem zahteval
samo eno besedo, samo eden iz srca prihajajoč
klic, da bi se vrnil ter jokal ob njenih nogah. A
ta beseda! — ona ni mislila na to, da bi jo bila
izgovorila!«

»Kaj pa ti?« odgovori Evonyme, »si li mislil
na to, da bi počakal klic, o katerem govoriš? Nisi
li prehitro obsojal? Bežal si, kakor nor, ter niti
povedal nisi, kam greš. Si li uverjen, da ti Antoi-
netta ni pisala, da se njeno pismo ni izgubilo med
potjo?«

»Oh!« zastoče Jacques ter neverjetno zmaje
z glavo.

»Veš li za gotovo — ali si povprašal vsaj
svojo gospodinjo v Avberivu?«

Jacques se približa s pisanji obloženi mizi.

»Tu leži vse,« pravi, »kar je prišlo na me ob
moji nenavzočnosti, same pisarije, tičoče se oskrbo¬
vanja. Lahko jih preiščeš, našel ne bodeš drugega,
kot opravilna pisma.«

126

Vkljub svojim poslednjim besedam se nagne
z Evonymom čez navrhovatene pisarije in oba jih
pričneta premetavati z mrzlično naglostjo.

Naenkrat Evonyme zmagovito zakriči. Našel
je bil pisemce Antoinettino, napol skrito pod dvoj¬
nim križnim zavitkom uradnega lista. Poda je Ja-
cquesu, ki s tresočo se roko odtrga kuverto.

»Poštni kolek ima dan 21. septembra,« pravi
Evonyme.

Jacques kar požira vrstice ubogega, pozablje¬
nega pisma. Čimdalje je bral, tem bledejši je bil,
mišice v obrazu so se mu omehčale, ihtenje mu je
dvigalo prsi in dve solzi sta kanili na pismo. Evo-
nyme ga molče gleda ter sam čuti, da je ginjen.
Jacques vedno iznova pričenja brati pismo, ne da
bi se ganil. Slednjič ga Evonyme rahlo potrka po
rami ter skozi odprto okno pokaže na globoko
globel, v kateri se je ribnik lesketal v solncu.

»Tam doli je!« izpregovori, »na kraju gozda.
Nalašč sem jo pripeljal semkaj in ničesar ne
sluti!«

Jacques za hip s stisnjenimi ustmi motri
solnčno globel, potem pa nagloma ostavi sobo ter
zleti iz gozdarske hiše . . .

127

Ko se je bil tovariš oddaljil, je ostavila Antoi-
netta kraj gozda ter Evonymovo knjigo pustivši
med suhim listjem, nastopila pot proti ribniku.
Slana se je bila raztajala v solncu, lahne, vlažne
megle so plavale nad travniki, proti jugu ležečimi.
Dekle je spoznalo najmanjše podrobnosti na bregu,
na katerem se je bila mudila plesni večer. Vse je
bilo neizpremenjeno na istem mestu, vrbe malega
otoka, polpodrta brv in vodna detelja, gibajoča v
vodi svoja trolista peresa. Sedla je bila na najskraj¬
nejši rob obrežja ter glavo podpirajoč z roko,
motrila ribnik. Njegovo površje je veter lahno gibal
in jasni valovi so ji skoro oplakovali noge. Skozi
čisto, zeleno vodo so se videle v precejšnji globo¬
čini na dnu plavajoče rastline, čez katere je časih
šinil solnčni žarek, kakor bi jih poljuboval. Mirno
je bilo tu in vsa beda in uničenje pozabljeno.

Ali bi ne bilo dokaj boljše, si je mislila Antoi-
netta, spati pod valovitim zagrinjalom teh trav,
nego da bi bila živa pokopana v poročni obleki, ki
jo sovražim? Vedno je imela rada vodo, a ta hip se
ji je zdela prijaznejša in mikavnejša, nego kdaj po¬
prej. Nagnila se je naprej ter z očaranim pogledom
sledila žarkom, potapljajočim se pod gladino, a
vendar kakor veriga zlatih prstanov polzečim

128

preko nje. Voda je šepetala med vrbami kot kri¬
stalno čista daljna godba, polna laskave mehkobe;
nepopisljivo mično se je zdelo deklici, poslušati jo.
Čedalje bolj se ji je nagibalo uho tem tešečim
glasom, čedalje globočje ji je prodiral pogled v
blisketajočo globočino, čedaljebolj se ji je duša od¬
vezovala od stvari zunaj nje. Nič več ni mislila, no¬
benega drugega šuma ni slišala. Nevidno ji je pol¬
zelo telo proti tem vabečim skrivnostnim valovom;
v glavi se ji je jelo vrteti. Naenkrat krepka roka
prime njeno ter jo šiloma potegne nazaj. Obrnivša
se zakriči: »Jacques!« in oči se ji zapro.

Sedel je poleg nje na obrežno kamenje. Kakor
tisti plesni večer je čutil njeno srce, bijoče na nje¬
govem; gledal je to bledo obličje, udrte oči/ in
majhna, čisto otročja usta. Čarobnost Undinina se
ga je bila polastila; krepkeje jo je objel ter pritisnil
poljub na sklenjene trepalnice. Kar ona odpre oči
ter se vztrepetavši zopet zave, potem pa Jacque-
sove roke strastno stisne k sebi.

»Ah!« je šepetala, »nisem te več pričakovala!
Se malo pozneje in ne bil bi me več našel!«

»Ti si hotela umreti!« vzkline on.

»Ne vem ... a bila sem tako brezmejno ne¬
srečna i n zdelo se mi je, da pozabljam svoje

129

9

trpljenje pri šumljanju vode, vabeče me v se. »Ah!«
pravi tresoč se, »zdaj me vendar več ne ostaviš?«
Hudo ihtenje ji je zaprlo besedo in solze so se ji
udrle iz oči.

Jacques jo skuša umiriti z milovanjem. Go¬
vori ji o Evonymovem početju ter ji razloži, kako
je prišlo, da je njeno pismo stoprv danes čital. Dne
20. septembra je bil odpotoval s srcem, polnim jeze.
»Vse sem sovražil,« pravi, »tebe, Evonyma, ves
svet. Sedel sem v prvi železniški vlak, ki je šel
skozi, najrajši bi se bil peljal na konec sveta.
Ustavil sem se pa tudi šele tam, kjer se neha želez¬
nica — v Bretagni. Tam med morjem in pustinjo
sem skušal ozdraveti, a zaman. Tvoja senca me je
spremljala povsod. Potem sem se vrnil v gozde
auberivske, in prvi večer po svojem povratu sem
zvedel, da se omožiš z Evonymom.«

»Da, bila sem zelo zlobna,« vzdihne ona, »a
ko bi ti vedel, kako sem jokala, kako te čakala!
Mislila sem, da se vrneš v L., da vzameš dekle z
modrimi očmi, in lotila se me je besnost. Hotela
sem te prav hudo zadeti in sama sebe tudi; okle¬
nila sem se ubogega Evonyma. Kazen je bila
bridka,« pristavi, »a če mi odpustiš, nikdar več ne
bodem hudobna. Vse svoje nerodnosti sem pustila
tu v ribniku.«

130

Prijel jo je za roke ter jih ji poljuboval. »Lju¬
bim te,« je dejal, »in moje življenje je tvoje! . . .«

Evonyme je sam ostal v sobici tam gori v
gozdarski hiši. Gledal je skozi okno ter z bistrim
okom opazoval, kaj sta počela zaljubljenca, kakor
dve senci črtajoča se na zelenem bregu. Olajšan se
je oddahnil. »Hvala Bogu! mir je sklenjen.« Na
oknu je opazil pipo in tobak ter veselo vzkliknivši
natlačil si jo ter zapalil. »Cez dolgo časa,« si je
mislil, »zdaj zopet pušim z mirno vestjo.« Motril je
kretanje mladega para z blaženim, mehkim čuv-
stvom, katerega človek lahko čuti z varnega
obrežja zroč tja čez vzviharjeno morje.

»Prav gotovo,« je govoril sam s seboj, »se
nikdar ne oženim! Ti viharji niso zame; zadovo¬
ljeval se bom s tem, da bom sedel pri oknu ter
gledal ljudi, dvigajoče sidro in paroma odhajajoče
proti Kytheri. — A vendar sta srečna, ta dva za¬
ljubljenca, izprehajajoča se tam doli! Solnce se jima
iznova smehlja in pozabila sta besnega viharja, ki
ja je bičal. Včeraj sta si rvala lase, hoteč umreti,
danes pa jih je samo veselje, prazničnost in ljube¬
zen. Bogme:

Zares, ljubav je čuden učenik!

O blagor njemu, komur so neznane,

Ki jih useka, krvaveče rane!“

131

Ti stihi so ga spomnili zvezka njegovega naj¬
ljubšega pesnika, katerega je bil izročil Antoinetti.
»Strela!« je dejal, »kaj pa moj Lafontaine? Gotovo
sta ga pozabila 'pod kakim drevesom, in moja
knjiga je v nevarnosti, da pogine v rosni kopeli!«

Naglo se dvigne ter hiti navzdol iskat drago¬
ceno knjigo. Stoprv ko jo je našel, se pridruži
onima dvema in vsi trije se podajo proti Val-
Clavinu.

Kaj naj še dalje pripovedujem? Evonyme je
spametoval gospoda de Lislea in Jacques ter An-
toinetta sta bila v novembru poročena. Danes vsi
skupaj žive v Vrvarski ulici. Evonyme je postal
kum prvemu otroku Undininemu. Deček pridno
raste in Ormancey ga uči čitati v Lafontainovih
basnih ter je ves srečen zaradi tega. »Vzgajam ga
po svoji podobi,« pravi, »in očetovsko veselje
uživam, ne da bi mi bilo treba trpeti zakonske
grenkobe; postal sem stric!«

132