
*


poslednjič korar v Ljubljani

Franc Ks. Kramer

poslednjič korar v Ljubljani.

Njegovo življenje in delovanje

popisano od njega samega.

■ik

Po njegovi smrti na svitlo dal in dopolnil

Karol Klun,

stolni kanonik, dež. in drž. poslanec itd.

V LJUBLJANI.

Natisnila Katoliška Tiskarna.

1893 .

Predgovor izdajateljev.

->esr-

o smrti svojega starega ujca, stolnega kanonika Frančiška
Ksav. Kramerja,  našel sem v njegovi zapuščini njegov
življenjepis, ki ga je bil v visoki starosti spisal on sam.
Hvaležnost za premnoge dobrote, zlasti pa za lepe in modre
nauke, ki sem jih od svojih otročjih let do smrti njegove kot
otrok, dijak in duhovnik v preobilni meri prejemal od njega in
ki so blagodejno vplivali na mojo odgojo, in prigovarjanje nje¬
govih mnogoštevilnih prijateljev, sta me pripravila, da sem na
svitlo dal ta spis ter svetu ohranil zanimive in v kulturno-zgodo-
vinskem oziru za narod slovenski znamenite črtice, ki se nahajajo
v njem. Objavil sem ga najprej v XXV., XXVI. in XXVII. let¬
niku »Drobtinic*, po katerih je ponatisnjena ta knjižica. Posvetil
sem jo vrli slovenski duhovščini, katero je pokojni kanonik tolikanj
ljubil, kateri je bil ves čas vzor pravega duhovnika in dobrega
dušnega pastirja in ki zaradi tega v njegovem življenjepisu najde
zanesljivo vodilo v raznih okoliščinah duhovskega življenja in
delovanja. Vsem duhovnim sobratom bode torej gotovo dobro
došla ta prezanimiva knjižica, v kateri bodo našli krepko spod¬
bujanje k zvestemu in marljivemu spolnovanju svojih duhovnih
dolžnostij, pa tudi obilno tolažbo in voljno potrpljenje v raznih
bridkostih, katerih je kanonik Kramer toliko imel v svojem živ¬
ljenju, ne da bi bila dostikrat živa duša vedela za nje. Pa nikdar
ni zgubil poguma in zaupanja v Boga, zato pa tudi v svojem
početju nikdar ni bil osramoten. Knjižica pisana je jasno, v ne¬
navadno krepki besedi, iz katere vsakdo kaj lahko spozna značaj
pisateljev po starem francoskem reku: »Le style c’est 1 ’homme
— kakoršen mož, taka pisava, ali: iz pisave spoznate moža.*

V pojasnilo mi ni treba dosti dostavljati; nekaj pa moram
vendar - le omenjati. Rodbinski priimek kanonika Kramerja bil je
prav za prav Kromar, kakor se še dandanes pišejo vsi njegovi
sorodovinci; ali v šolah so bili popačili njegovo ime in ga stano¬
vitno klicali Kramer. V zadnjih letih podpisoval se je sam obi¬
čajno za Kramarja. Rojen je bil dnč 16. novembra leta 1801.,
ne 1800; Arko  pa, katerega omenja na 8., 9. in 13. strani, je

bil njegov ožji rojak, poznejši novomeški prošt Jernej Arko. Na
strani 114. in 121. omenja, da je bil šel po najbridkejših udarcih
dvakrat z doma in da je nekoliko dnij skrit ostal pri svojem
prijatelju. Enkrat je bil odšel v Sorico k župniku in znanemu
slovenskemu pesniku Frančišku Svetličiču, enkrat pa v Sentjurij
pri Kranju k staremu župniku Košmerlu, s katerim sta bila po¬
sebna prijatelja že odtlej, ko je bil Kramar župnik v Loškem
potoku, rojstni fari Košmerlovi.

Pesem v spomin zlate maše, ki se nahaja na strani 155.,
je zložil nekdanji starološki kaplan in poznejši trebanjski dekan
Matej Frelih.

Izvirni rokopis življenja in delovanja Kramerjevega izročil
sem farnemu arhivu v Stari Loki, ker ima prav za to faro naj¬
večjo vrednost. Pri popisovanju stare cerkve nahajajo se med
berilom od pisatelja samega za silo načrtani obrisi njene prejšnje
podobe, pa tudi še marsikatere druge reči, katerih iz raznih ozirov
ni bilo mogoče objaviti.

Zaradi večmesečne odsotnosti iz Ljubljane nisem imel pri¬
like, pred natisom pregledati stavka. Vrinilo se je torej več
tiskovnih pomot, izmed katerih naj pa tukaj popravim le nekatere,
ki bistveno kaze pravi pomen.

Ti popravki so:

Na 3. strani v 2. vrsti

od zgoraj namesto 1800 beri 1801.

,. ,, ,, pa drugo beri na  drugo.

., zdolaj j, jezen beri jeseni.

od zgoraj za besedo zmožni  postavi vejico.

„ zdolaj ., „ odhodkov  postavi nadpiCje.

,, „ „ ., kolikorjazvem  postavi

vejico.

,, „ „ „ štruc  izpusti vejico.

.. zgoraj namesto Bezijanski beri Rezijanski.

„ zdolaj „ resnobo beri resnobno.

„ zgoraj ,, omenjala beri omejala.

Pojasnilo.


dor pozna in ve nasledke izvirnega greha,
zlasti slabosti in spridenosti človeške narave,
kdor ve, da izvira iz teh nizkih studencev
večina naših dejanj, sodil bode po tem kopitu tudi
ta spis. — Ne smem tajiti, da bi ta spis ne bil
nič okajen s tem peklenskim dimom, lahko pa re¬
čem, da to ni bil poglavitni vzrok tega spisa. Pisal
sem v semenišču v visoki starosti, kjer je človek
že po izkušnji prepričan o nečimernosti vsega po¬
svetnega.

V semenišču sem imel čas in mir premišljevati
svoje življenje od mladosti do visoke starosti in
se prepričati, kako milost božja nagiba, vodi in
varuje človeka, da izvrši tisto, za kar ga je iz¬
volila. Torej ne toliko lastna ljubezen, marveč tiste
važne besede sv. pisma: Non nobis, Domine,
non nobis; sed nomini tuo da gloriam!
(Ne nam, Gospod, ne nam, ampak svojemu imenu
daj čast!) so bile vedno geslo mojega ravnanja.

Pisatelj.

s

I« M© Ja x» ladost.

V Prigorici, v dolenjski fari pri Ribnici, zagledal sem 16. listo-

bil sprejet v katoliško cerkev.

Moji stariši, Janez in Mica (roj. Merhar iz Obrha), ki so
imeli malin in zemljišče, — oba dobra delavca, skrbna gospodar
in gospodinja — storili so hišo premožno in veljavno.

Med šesterimi otroki, katerih polovica je bila moškega, druga
ženskega spola (najmlajši brat se je v tretjem letu starosti na
Rakah zvrnil v vodo, zašel pod mlinsko vreteno in je strt po¬
nesrečil), bil sem med dečki prvenec in imel pravico biti očetov
naslednik v posestvu.

Blizu do petega leta vedno zdrav in trden sem skakal in
se igral z otroki; tudi sem bil večkrat od matere našeškan; po¬
tem pa sem jel kmalu bolehati, polegati in vodenično otekati. Da
bi me oteli smrti, počeli so stariši vse, kar je bilo na svetu mo¬
goče, pa zdravniki in zdravila so bili brez hasni, z oteklino vred
je tudi smrt prihajala zmirom bliže in od dne do dne sem ležal
nalit kakor sod, — čakali so moje smrti. In glej! vendar je ni
bilo. Kako, poslušaj!

Ker je bila hiša imovita in mati radodarni, dobil je od nje
dar vsak berač. Neki dan pride med drugimi tudi tuja beračica
v hišo prosit vbogajme in dobi dar. Postoji nekoliko v sobi, gleda
mater, ki je sedela žalostna pri moji postelji in povpraša: »Kaj
je tistemu otroku?« — »Vodeničen je«, pravijo, »in že vse smo
počeli, pa nobena reč ne pomaga!« — Beračica: »Tudi jaz bi
hotela nekaj nasvetovati, ako bi hoteli poskusiti.« Mati: »0!
prav rada, le povejte, kaj ?« — Ženica pravi: »Specite iz bele
moke štruc. Iz peči vzete zavite v rjuhe in položite jih po njem,

sveta in po krstu z imenom Frančišek Ksav.

4

da se pregreje. Ako ga začne na vodo gnati, stekla bode vsa
voda, in on bode ozdravel; če pa voda ne izteče, ni mu več
pomagati.« Obrne se in gre iz sobe.

Mati naglo zamesijo in tako napravijo, (saj sem bil njih
ljubček), in me zavijejo v vroče štruce. Še se spominjam pečenja,
svojega vekanja in otepanja, pa tudi materinega tlačenja pod
odejo, in sto in sto obljub, ako bodem miroval. Pičle pol ure
se v neizrekljivem potu kuham, na to pa odteče toliko vode iz
mene, da ostanem le kost in koža. Le malo živega me položijo
na posteljo, pričakujoč smrti, zakaj komaj so še čutili iskrico
življenja v meni.

A nisem umrl, ampak zaspal — in spal vso noč mirno.
Zjutraj se vzbudim in prosim jedi. Jem s slastjo in potem sem
se od dne do dne boljšal; tako sem ozdravel. Od tistihmal pa
tudi nisem nikdar več izkusil nobene hude bolezni.

Vprašam te, dragi čitatelj: Ali je bila ta žena navadna be¬
račica in njen nasvet izkušeno zdravilo? To sam Bog ve. Jaz
le toliko vem, da sem ozdravel, in tega ne pozabim nikdar.
Marsikakemu vodeničnemu bolniku sem ta pomoček nasvetoval,
pa, kolikor vem, nikomur ni pomagal.

Posebno znamenito je to, da beračice nihče ni poznal, pa
tudi po vasi je ni nihče videl prej, ne potlej. Bodi že kakorkoli,
gotovo je, da stari Bog še vedno živi in vlada svet. Če je po
svoji previdnosti nekdaj vidno pošiljal svoje angelje, da so rešili
ljudi nesreče ali smrti, ali je mar sedaj njegova milost prikrajšana?

V šestem letu me pošljejo stariši na kočevsko Beko (Bieg)
učit se kočevskega jezika, češ, da ga mora znati vsak malinar
na meji zaradi Kočevarjev, ki vozijo semkaj v maline.

Kdo ve, kdo je dal starišem ta nespameten svet, da so
neumnega slovenskega otroka poslali v tujo, zgolj nemško deželo,
v samoten kraj med same Nemce, kjer nisem nobenega poznal,
nobenega razumel, videl le nesnago, imel slabo hrano, navajen
pa sem bil doma na materino skrbno postrežbo 1 Svojih tužnih
dnij ne bodem popisaval.

Dva cela meseca sem taval nem in žalosten semtertje in
mislil le na dom in stariše. čim bolj so me tlačile take težave,
tem bolj se je žalost vnemala, in poslednjič mi ni bilo več mo¬
goče prestajati; jel sem ihteti, solze točiti, kakor bi se naenkrat

5

odprle vse zatvornice: zaženem silovit jok in vek, kateri se ni
dal več ustaviti. Iz strahu, da bi ne bilo hudih nasledkov, najeli
so moža, ki me je v velikem snegu in mrazu v košu nesel domov.
Še-le. ko sem zagledal domačo hišo, jenjal sem jokati.

Stariši so spoznali svojo napako, da so prezgodaj poslali
mladega, neumnega otroka v tuj kraj, kjer govore neznan jezik,
zato niso rekli nobene žal besede.

Vedel sem, da imam pravico ostati doma, zato sem mislil,
da se moram sedaj dela vaditi in očetu pomagati. Toda člove¬
kove misli niso vselej tudi božje misli. Človek obrača na to,
Bog pa obrne pa drugo stran. Ker se nisem naučil kočevskega
jezika, je kazalo, da nisem za dom, ne za malinarja. Da bi me
ne poslali zopet kam od doma, poprijemal sem se sicer pridno
dela, očetu po svoji moči pomagal, a saj veste, koliko more otrok
koristiti! Modra mati rečejo tedaj očetu : »Saj vidiš, da ni pa¬
glavec še za nobeno rabo ; čemu bode doma postopal brez hasni ?
Dajmo ga v šolo, da se nauči brati in pisati, potem naj še le
doma dela!« Ta nasvet sicer ni bil po očetovi volji, ali ker je
bil pameten, obveljal je, in šel sem v Ribnico v šolo.

$1- 6©1© ©Tb m©|©m 6a.s-u, IlSsai&JgIgem«

Znano je, kako se Nemci vedno bahajo s svojo oliko in
umetnostjo, nam Slovencem pa podtikajo nevednost, neumnost,
surovost in kdo ve, kaj še hujšega.

Ne morem sicer tajiti, da so Nemci v kulturi Slovence
prehiteli. Vprašam pa, kdo je tega kriv? Naj bi se Nemcem bilo
godilo, kakor se godi nam Slovencem, gotovo bi bili Nemci v
primeri z nami še bolj zaostali. Ne bodem očital, kar je znano,
koliko sto in sto let se že nemška vlada in nemška politika
upira, da bi zatrla naš slovenski jezik in ponemčila naše slo¬
vensko ljudstvo. Ce tudi zamolčim vse drugo, nekoliko pa, zlasti
o šolskih stvareh, moram vendar le omeniti, da se bode videlo,
kako je bilo vedno zatirano naše ljudstvo.

Da je šola podlaga oliki, in sicer šola v domačem ali v
materinem jeziku, to je sploh, torej tudi Nemcem dobro znano.
Tudi Nemci ne padajo učeni z nebes, ne iščejo in ne dobivajo
svoje olike in učenosti po laških, francoskih in drugih tujih krajih

6

in jezikih, temveč poglavitno le v svojih nemških šolah in v
domačem jeziku. Vse drugače je nemška vlada z nami Slovenci
že od nekdaj ravnala; ne bodem pravil o Štajerski ali Koroški,
govorim le o naši kranjski deželi.

Ce se n. pr. ozrem na svoja otroška leta, moram z žalostjo
spoznati, da takrat ni bilo na Kranjskem ne šol, ne knjig, ne
naukov (razven krščanskega v prvem razredu) v slovenskem jeziku.
Po kmetih so bile šole jako redke prikazni in še tiste so uvedli
le duhovni, gojili so jih pa — žal ■—■ skoro le v nemškem jeziku.

Da je to res, kaže se tudi na Ribniški šoli, ki je bila edina
v širni okolici. Imeli smo sošolce skoro iz vseh krajev kranjske
dežele, ne le iz Kočevja, z Dolenjskega in Notranjskega, temveč
tudi z Gorenjskega in celo iz Istre in Dalmacije.

Da bi kdo ne mislil, da je bilo tega zanemarjenja šol in
šolske vzgoje krivo ljudstvo, moram reči, da ljudstvo ni bilo na¬
sprotno šolam, temveč le nemškemu jeziku, kateri edini se je
učil po šolah; raje je ostalo nevedno, nego da bi se v šolah
učilo le nemškega jezika.

Priča temu je moja rojstvena fara, v kateri ni — razven
mojega strica — živa duša znala brati, niti imela mašne knjige.
Da te nevednosti ni bilo ljudstvo krivo, spričuje tudi ta-le
prigodba :

Prigodi se, da je v dolenjski fari umrl stari cerkvenik, in
župnik pokliče v siti mladeniča svojega sorodstva z Gorenjskega,
da bi opravljal službo, dokler se ne najde naslednik. Ko vidijo
ljudje mladeniča pri sveti maši, ki je molil iz bukvic, bil jim
je neizrekljivo všeč; zato naprosijo župnika in dečka, naj nauči
njih otroke brati. Dobil je iz Ljubljane nekoliko slovenskih tablic
in v župnišču je začel šolo. Privrelo je pa otrok in odraslih
toliko, da je bila soba natlačena in jih je po pet ali šest gledalo
v eno tablico. Toda že šesti teden so dečka poklicali domov, in
šola je jenjala.

III. Ul Ib šalite©, šola.

Ribniška šola z dvema razredoma in z dvema učiteljema je
bila, kakor sem omenil, razven krščanskega nauka zgolj nemška.

Dekan Humel, rojen Ljubljančan, sicer izvrsten duhovnik,
vendar pa preveč nemškega duha, je ves gorel za šolo in jo

7

gojil z vso močjo. Ker je pa zahteval nemščino, veljala je pri
ljudstvu le malo. Tudi ni čuda, če pomislimo, da sta učitelja bila
oba tujca, trda Nemca.

Janez Kliber, podučitelj, rojen Šlezijan, je prišel kot kro¬
jaški rokodelec v Ribnico in je tam ostal. Kako je iz krojača
postal učitelj, ni mi znano. — Da se pedagogike in metodike
ni učil, in razven čitanja in pisanja tudi ni imel nobene uči¬
teljske vednosti, lahko se sodi po tem, kako se je vedel in ravnal
z otroki. — Omenjam pa le nekoliko, kar sem izkusil sam.

V prvem razredu je bilo nas šolarčkov kakih 60—70. Vsak
je imel svojo nemško abecedno tablico; ž njo smo tekali posa¬
mezno in zaporedoma k mizi, da nam je učitelj našteval črke
po vrsti in smo jih izgovarjali za njim. Ko je povedal črke, po¬
gnal je vsakega v klop in nastopil je drugi, za njim tretji itd.
Imel je navado, da je takrat otroka, kadar mu je izrekal črke,
suval z nekim bodalcem v kazalec ali je pa mahal po glavi ali
hrbtu in tako res vtepal črke v glavo.

Nosili smo vsi kazalce krvave, ranjene ali gnojne, v zna¬
menje, da smo učenci njegovega razreda. Te rane so bile stra¬
šilo drugim otrokom, da so se balij šole, zatorej so stariši raz¬
posajene otroke najpoprej s tem poboljševali, da so jim žugali
s šolo.

Da se je zaradi takega mučenja tudi meni šola čimdalje
bolj pristudila, mislite si lahko; saj nisem le jako nerad hodil,
temveč sem z drugimi vred vedno nosil ranjene ali gnojne prste.
Zato so bile vedno moje misli, kako bi se brž ko mogoče iznebil
šole. Po sreči je kmalu prišla prilika.

Pomladi mi rečejo mati, da bodem tudi jaz z drugimi vred
hodil zjutraj v šolo, zvečer se pa vračal domov. S to besedo so
vrgli raka v vodo, niso mi mogli bolje ustreči.

Vsako jutro po zajutreku sem šel s kruhom ali z denarjem
preskrbljen z doma; pa nisem šel naravnost v šolo, ampak na¬
ravnost v grmovje iskat ptičjih gnezd, ali v vodo kopat se, ali
rakov lovit, ali se valjat po sencah in čakat šolarjev, da sem z
njimi vred prišel domov: tako sem svojo sleparijo zakrival sta-
rišem. A ob koncu šolskega leta so mati zvedeli mojo sleparijo.
Šiba je močno pela, toda leto je bilo izgubljeno, moral sem —
jezen — zopet stopiti v isti razred in ga izdelati.

8

Proti koncu tega letnika pa umre stari učitelj Anton Šmid,
in dekan Humel, ki je bil nemškega duha, piše na Češko ter
dobi Antona Krompholca, čistega Nemca, za učitelja. Bil je sicer
izvrsten učitelj, pa nikakor ne za slovensko mladino. Drug drugega
nismo razumeli. Da bi nas ponemčil, delal je z nami res ne¬
umno, zlasti nas je obkladal z nalogami, klepetal nemško, pa
nihče ga ni razumel.

Izvršil sem tudi ta razred — sam ne vem kako — in
prišel domov z upanjem, da je sedaj konec zoprne šole. Tudi
oče so me težko čakali, želeč, da bi se učil delati in jim po¬
magal.

A žal! Vsa ta moja in očetova nada je izginila v kratkem,
zakaj neka skrivnostna roka me je nagnila na drugo pot, na
katero dosedaj ni mislila živa duša. Bog sam ve, kdo je materi
misel v glavo vtepel, naj grem celo v Ljubljano v šolo!

Strahoma in skrivaj razodenejo to misel očetu, ki pa o
tem kratko in malo niso hoteli ničesar slišati. Pri vsem tem
vendar mati ne obupajo in ne nehajo nagovarjati očeta. Dolgo
časa sta se skrivaj prepirala in bojevala; bila sta huda, pa nihče
ni vedel, kaj imata med seboj.

Da niso hoteli privoliti oče, zato je bilo več važnih vzrokov
in sicer razven velikih stroškov in težav tudi ta, da so Slovenci
in sosebno kmetiško ljudstvo zavidali nemške šole in jih imeli
le za gnezda in gojišča pisačev, postopačev in odrtnikov. Za¬
torej ni skoro nihče hotel dati svojega sina v šolo, in tudi res
ga ni bilo — razven Arko-ta — v vsi Ribniški okolici nobe¬
nega dečka v Ljubljanski šoli.

Še - le po veliki nadležnosti materini, po prošnjah in pri¬
govarjanju odjenjali in dovolili so oče, da grem tudi še v Ljub¬
ljansko šolo.

Vse to se je godilo brez moje vednosti in brez vprašanja,
ali hočeš ali nečeš v Ljubljano iti. Napravili so mi boljšo in
lepšo obleko brez moje vednosti, preskrbeli so tudi šolsko spri-
čalo, in še-le poslednjič so mi napovedali, da pojdem v Ljub¬
ljano v šolo. Ko to zaslišim, bilo mi je, kakor bi udarila strela
z jasnega: zaprlo mi je sapo in obstal sem ves trd. Braniti se,
ni se mi zdelo varno, saj sem poznal materino resnobo in ostrost.
Zato sem pohajal tužen in klavern do odhoda. Z mojimi stariši

9

vred so sklenili (udi sosedovi, da dado svojega sina Janeza
Pogorelca v Ljubljano v šolo, in preskrbeli so mu tudi po¬
trebno obleko.

Šele, tr L ju."b I} a.xi i.

S tužnim srcem vzamem na koncu počitnic slovo od svoje
ljube domačije, pa nisem mislil, da za vselej. Oba paglavca od¬
peljejo moj oče in pripeljejo zvečer v Ljubljano v stanovanje,
katero je bil nama preskrbel Arko.

Drugi dan zjutraj se vrnejo oče domov, naju pa pelje Arko
po mestu, da si je ogledava. Vse mi je bilo všeč: hiše, cerkve,
ulice, pred vsem pa jerbasi hruha, sadja in sladkarije vsake
baže, česar dosedaj še nikjer nisem videl. Dokler smo postopali
in imeli kak novčič v žepu, bila je Ljubljana kratkočasna; toda
vse to je minulo v kratkem.

Sprejetima v tretji (takrat najvišji) razred normalke, nakupi
nama Arko sedmero šolskih knjig (v Ribnici smo imeli samo berilo
— Lesebuch), zgolj nemških in neznanih. Ogledujem jih, kakor
krava nova vrata. Strah in groza me sprehaja zaradi njih števila,
in mislim si: »Vse to si vtepsti v glavo in zvršiti šolo — je ne¬
mogoče; če pa ne izdelam, kaj pa bode? Domov ne smem, po
svetu ne vem — za Boga, kaj mi je storiti?«

Že me obide misel, da bi vse vkup popustil in potegnil
domov, a kaj bode, če to storim? Kaka sramota, posmehovanje
sosedov, jeza starišev itd. me čaka! Vse te in enake misli so mi
podirale srce, da se nisem upal pobegniti. Sklenem torej ostati
in storiti, kolikor bodem mogel.

Poprimem se knjig, mučim se in učim noč in dan, naučim
naloge od besede do besede, blebetam vse brez razuma, in iz¬
delam, sam ne vem, kako, ta razred še dosti dobro. Vesel pridem
s spričalom na počitnice domov, sprejet od matere prisrčno, bolj
mrzlo od očeta ;  zdelo se mi je, da so mi s tem za vselej za¬
prta vrata domačije, kar je bilo tudi resnično.

V- tatinsko šole.

V gimnaziji ali v latinskih šolah se mi je zlasti iz prva
godilo še veliko hujše. Pomilovanja vredna je bila uboga slo-

10

venska šolska mladina, ki je bila obsojena, naj se na podlagi
neznanega nemškega (tujega) jezika uči še bolj tujega, mrtvega
latinskega jezika. Kdor ni tega poskusil, ne vč, kaj je hudo. —
Tega, kar smo zlasti kmetiški tepci pretrpeli z latinščino v prvih
štirih latinskih razredih, dokler nismo bili latinščine zmožni pri
voščil ne bi niti psu. Razven tega so pa nas strankarski učitelji
še z drugimi krivicami trpinčili in stiskali, ker so namreč le
nemške in gosposke učence čislali in gojili, mi pa — kmetiški
— smo bili vedno zaničevani in odrivani; naj bi izmed nas
kateri še tako dobro znal, nič mu ni pomagalo.

Vrhu tega nas je leta 1816. in 1817. zelo trpinčila huda
lakota in nam jemala moč za učenje, zatorej je takrat marsikdo
opešal in moral popustiti šolo. Jaz sem jo še takrat vlekel; vendar
ker se je moj duh razvijal le počasu in nisem mogel v vsem
doseči svojega sošolca Pogorelca, zato so moj oče vedno godli,
vsak krajcar za potrebe ogodrnjali in mi očitali, da ne bode
drugega iz mene, kakor k večjemu kak brič, »iblajtar« ali kaj takega.

Ker sem se bil naveličal vednih oporek, godrnjanja in oči¬
tanja očetovega, lotil sem se že v tretji šoli poučevanja otrok in
tako zaslužil po goldinarju na mesec za kruh, potem pa vsako
leto več, da ni bilo treba več nadlegovati starišev.

Ko dovršimo gimnazijo, dobimo v sedmi in osmi šoli (na
liceju) vse nove, boljše profesorje ; bili smo že »gospodje«, zmožni
nemščine in latinščine in zato lahko napredovali. Pristranost je
minula. V tej šoli se je marsikak dosedanji zavrženec povzdignil
in postal veljak, — kakor je tudi marsikak poprejšnji veljak
ali »eminentar« padel globoko in izgubil veljavo. Mecl veljaki
sem bil sedaj tudi jaz in ne le v šoli sem imel veljavo, temveč
tudi v bogatih in veljavnih hišah, kjer sem poučeval ali imel
»instrukcije«, dobival denarja, hrano in stanovanje, seznanil se
in sprijaznil z visokimi gospodi, z uradniki in posvetnjaki. Vsi
ti so mi svetovali in prigovarjali, naj grem v Gradec ali v Beč
učit se prava ali zdravništva, obetali mi podporo v denarjih ali
z dobrimi instrukcijami, vsi pa so odsvetovali in grajali duhovski
stan. In kdo ve, kaj bi bil storil neizkušeni mladenič, ako bi
me ne bila mila roka božja varovala in ne vodila na boljšo pot.
Po končani osmi šoli oddam skrivaj prošnjo v bogoslovstvo,
kamor so me v kratkem sprejeli.

11

VI. M  ©g® ©1®^®%^"©-

Izmed dvainsedemdesetih sošolcev v liceju nas je prosilo
le triindvajset v bogoslovstvo in izmed sprejetih so prišli le trije
v semenišče ; vsi drugi smo imeli štipendije (ustanove) po 80 gld.
Določeno število bogoslovcev v semenišču je bilo takrat le pet¬
deset, tudi prostora ni bilo za večje število.

V prvem letu teologije se mi je posebno dobro godilo, —
vse moje žive dni ne bolje. Učil sem privatno le enega in sicer
prav prebrisanega dečka, imel za to stanovanje in vso postrežbo
v bogati hiši in 100 goldinarjev v denarjih; vrh tega pa še
svojo ustanovo.

Da si tudi sem bil v izvrstni in pobožni hiši, vendar mi
je vrag nastavljal mnogotere zanjke, da bi me ujei, in odvrnil
od pravega poklica. Razven onih izkušnjavcev in izkušnjavk, ki
so mi grajali duhovski stan, sklenilo je devet mojih sošolcev,
precej, ko so prejeli ustanovo — 80 goldinarjev, da zapuste bogo¬
slovstvo in gredo v Gradec učit se prava; ti so hoteli na vsak
način spraviti tudi mene seboj.

Ker sem bil najbolj denaren in imel pomoč mogočnih pri¬
jateljev, bil bi to sicer storil med vsemi najlože in tako odšel,
vendar se nikakor nisem dal pregovoriti, česar pa ne morem
prilastovati sebi, temveč le svojemu angelju varihu. In hvala Bogu,
da me je obvaroval! Nobeden izmed onih begunov ni bil srečen.

V drugem letu smo bili vsi sošolci sprejeti v semenišče.
Moja usoda se je sicer jako premenila: semeniška soba, hrana
in postrežba je bila ko noč in dan proti poprejšnji; vendar ni
vse to nič krhalo moje zadovoljnosti.

Stolna cerkev takrat še ni imela župnišča in stolni duhovni
so še vsi stanovali v semenišču, zatorej je bilo vedno vsakemu
odprto brez razločka stanu in spola. Bogoslovci nismo imeli ne
zaprtih vrat, ne posebnih vodil ali pravil, tudi ne skupnih spre¬
hodov. Hodili smo ob odločeni uri večinoma po dva ali trije ali
po več na sprehod, kakor smo hoteli, vselej pa le v reverendi,
t. j. v dolgi duhovski obleki ali v talarju; a nikoli nismo smeli
v reverendi stopiti v zasebno hišo. Gorje mu je bilo, kdor se
je predrznil iti v krčmo ali kavarno ali v drugo tako hišo, ali
celo pijan in neroden priti domov. Takoj je moral zapustiti

12

semenišče; tako tudi, kdor je brez vzroka prišel prepozno za
večerjo. Ta prostost je imela marsikaj dobrega, zakaj marsikak
ptiček je pokazal svoje napačne nagone, navade in strasti, in ob
pravem času je moral iti iz hiše. Tako so tisti predpust trem
semeniščnikom odprli vrata in jih pognali, kar se je pozneje
skazalo kot pravo.

Leta 1825.—26. je bilo dodelano novo stolno župnišče in
duhovščina se je izselila iz semenišča. Tisto leto so povikšali
zaradi pridobljenih treh dekanij (Postojnska, Ipavska in Trnovska)
število semeniščnikov od petdeset na osemdeset in primerno
temu številu so predelali tudi semeniško hišo, določili pravila,
postavili zaprtijo, določili tiste, ki so na sprehodih vodili druge
(duktorje) in sploh ves še sedaj veljavni red. Na koncu tretjega
leta nas je dobilo šest sošolcev mašnikovo posvečenje in postali
smo duktorji ali vodniki.

1TI3L »©■s'©« ms.i©,«

Znano je, da so bile do cesarja Jožefa duhovnije ali fare
velike in poredko razstavljene. Tako je imela tudi vsa Ribniška
dolina le edino duhovnijo v Ribnici, kamor so bile prištete vse
vasi cele doline. Znano je tudi, da sta se on pa njegova prosto-
miselna vlada preveč vtikala v cerkev in njene naprave, da
so tedaj razkopavali njeno posestvo, sosebno pa delili na več
kosov stare in napravljali nove župnije. Tisti čas (1. 1787.) je
postala tudi Dolenja Vas samostojna župnija in njena poddruž-
nica Sv. Roka župnijska cerkev. V tej sem prejel tudi jaz sveti
krst in kot otrok bil pri sv. maši.

Ta poddružnica, osemoglata rotunda (t. j. okrogla cerkev),
majhna, sama na sebi dosti čedna, za farno cerkev pa neza¬
dostna, je stala v sredi vasi; morala je biti na vsak način pre¬
delana. Se-le pod župnikom Andrejem Albrecht-om (poznej pro¬
štom v Novem Mestu) so se leta 1812. — ob času najhujše fran¬
coske vojske, — lotili delati novo farno cerkev na hribu blizu
župnišča. Koliko hudega je ljudstvo takrat pretrpelo, to se ne
da popisati.

Po željah in prošnjah mojih starišev in domorodcev je bila
na rožnivenško nedeljo 1. 1826. v tej cerkvi moja nova maša,

13

gotovo tudi prva v tej fari. Vdeležilo se je te slovesnosti brez
števila ljudij iz bližnje in daljne okolice, pridigal pa je Ribniški
dekan, gospod Val. Prešern, vrl mož, kakor je malo takih. Gosto¬
vanje smo imeli v hiši mojih starišev.

Da je privrelo brez števila ljudstva skupaj, bil je poglavitni
vzrok ta, da so bile po Dolenjskem sploh, sosebno v Ribniški
dolini takrat nove maše jako redki primeri. Razven Arko-tove
v Ribnici, sedem let poprej, niso najstarji ljudje v tej dolini
pomnili nove maše.

Drugo nedeljo je pri moji maši ravno tukaj pridigoval moj
ljubi prijatelj in sošolec Pavel Dolinar, v nedeljo potem pa, na
spomin posvečevanje vseh cerkva, sem imel sam vso službo
božjo, sv. mašo in pridigo; govoril sem o nebeškem veselju.
Vseh oči, zlasti moje matere, topile so se v solzah od veselja in
hvaležnosti, da je Rog uslišal želje in prošnje njene, osramotil
pa nasprotnike, ki so jo neprenehoma zasmehovali in ji preroko¬
vali, da iz mene ne bode nič drugega, kakor k večjemu kak
odrtnik, iblajtar ali kaj takega.

Tri tedne po novi maši se vrnem v Ljubljano. V kratkem
je bil sklep svetega leta. (Bilo je 1. 1826.) Semeniški vodja ob¬
ljubi župniku Sv. Lenarta v Sostru, da me pošlje k njemu po¬
magat pri sklepu svetega leta. Tam poskušam prve težave du-
hovskega stanu. Zjutraj zgodaj gremo poslednjikrat s procesijo
po poddružnicah in pridemo še-Ie o pol eni v farno cerkev nazaj,
kjer opravim sv. mašo s pridigo. — Kmalu potem začnemo po¬
slednje šolsko leto, in po mnogih opravilih in poskušnjah opra¬
vimo in skončamo šole za vselej. V kratkem dobim pismo (dekret)
od škofijstva, naj grem na službo v Šentjernej na Dolenjskem.

Večkrat sem slišal, da na prvem župniku je največ — za¬
stran prihodnosti mladega duhovna. Zadela me je sreča, da sem
dobil dobrega župnika.

Moja pr-g-a gimifea Š.sKffcjorgLojTa,-,

Šentjernej, izmed največjih duhovnij na Dolenjskem, šteje
okrog 6000 duš, šestinpetdeset vasij, sedemnajst poddružnic, pet
pokopališč in leži, razven treh vasij, večinoma vsa v ravnini.
Sredi ravnin stoji farna cerkev in farni sedež. Njen patron in

14

(po imenu tudi) župnik je Ljubljanski cesarski kapitelj (t. j. vsi
korarji skupaj), kateri pa ima svojega namestnika kot župnika
in ga plačuje.

Do leta 1848. je bilo župnišče grajščina, in imelo ne le
obilno zemljišča, temveč tudi svoje kmete, desetine, urbar, lavde-
mije itd. Vse to je užival župnik-namestnik in plačeval korarjem
ali v denarjih, ali tudi v blagu. Zastran najemščine pa je bila
tudi skoro vedna navskrižnost med kapiteljnom in njegovimi na-
mestniki-župniki. Kapitelj je rad postavljal tiste duhovnike za
župnike-namestnike, kateri so bili dobri gospodarji; zatorej je
bila ta lepa, sloveča in z obilnimi prihodki obdarovana župnija
v dušnih  rečeh nekoliko zanemarjena. To se je godilo še po¬
sebno ob času, ko so nekateri Dolenjcem neprijazni korarji imeli
prvo besedo. V duhovnem pastirstvu mora biti prva skrb za
duše vernikov, še-le potem za časne okoliščine.

Korar Humel — prejšnji Ribniški dekan — potegnil se je
pa odločno za Dolenjce in povedal svojim tovarišem, da potre¬
bujejo dobrih dušnih pastirjev, ne pa najemnikov. Ko je po
smrti Šentjernejskega župnika RadkoviC-a prigovarjal korar Humel
izvrstnemu stolnemu kapelanu Martinu Rak-u, naj prosi za Šent¬
jernej, odsvetovali in branili so mu gorenjski korarji. Nekdo
med njimi je Rak-a celo k sebi poklical in mu naravnost rekel:
»Martin ! za Roga, ne hodi skozi pisana vrata, t. j. na Dolenjsko,
tam so zgolj pijanci, igralci itd.« Morebiti je storil mož to z
dobrim namenom in z nekakim prepričanjem, vendar prav ni
bilo, zlasti ne, ker so se ti gospodje za Gorenjce vedno trudili
in zanje skrbeli. Vendar Rak se tega odsveta ni ustrašil, župnije
pa tudi ni hotel prevzeti, dokler se ni kapitelj ž njim zastran
najemščine popolnoma pogodil in zavezal.

Sentjernejska župnija je dajala nam duhovnikom silno veliko
dela. Noč in dan ni bilo miru ne počitka; malokateri dan je bil
brez obhajila, pogreba ali drugega duhovnega opravila — doma
ali zunaj. — Od adventa do posta je bilo redno vsak dan zjutraj
in popoldne izpraševanje, od posta do binkoštij zjutraj do 10.
in popoldne od 2.—9. ure zvečer velikonočna izpoved, od 10.
do 12. ure je vsak kapelan poučeval po 230—250 otrok v krščan¬
skem nauku za prvo izpoved, župnik pa malo manj za prvo sveto
obhajilo. Razven tega je moral znati vsak otrok čitati, in kdor

15

ni hodil v vsakdanjo šolo, moral je obiskovati nedeljsko, katero
smo preskrbovali tudi mi duhovniki.

Vrh tega smo imeli v fari vsako leto kako hudo bolezen
(epidemijo): grižo, koze, vročinsko bolezen i. dr., katere so veliko
ljudstva pobrale in nam napravljale veliko dela.

Da pri tolikem delu in opravilu ni bilo mogoče moliti v
redu, še manj pa brati, pripravljati se za pridige, umeva vsakdo.
Delali smo na vso moč z veseljem po vzgledu svojega gore¬
čega župnika, kateri je v vseh rečeh dajal dober vzgled: bil je
mož, kakoršnega je potrebovala fara, dober gospodar, radodaren,
gostoljuben, pobožen, neutrudljiv dušni pastir, pravi oče svojih
farnih otrok in nas — duhovnih pomočnikov.

Razven neprenehljivega dela in trpljenja pa niso izostajale
še druge hude prigodbe, katere so meni in drugim grenile živ¬
ljenje. Izmed teh pa naj omenim tukaj samo ti dve.

Že dve leti zaporedoma so se bili turški tolovaji, Bošnjaki,
predrznih prestopiti mejo in po Hrvaškem ropati. Leto poprej so
bili pridrli celo do Kočevja ravno v nedeljo, ko je bila večina
ljudstva v Stari Cerkvi pri božji službi; napadli so mesto, šarili
po gradu, enega človeka ustrelili in odšli z ropom. Ta srečni
opravek je pa tolovajem le še vnel predrznost. Leta 1829. se je
zopet privleklo sedemnajst potepuhov čez mejo in prišlo celo na
Dolenjsko; ti so semtertje ropali, pobijali in med drugimi na¬
padli tudi kneza Auersperga v Veliki vasi, oropali ga in ranili.
Vsa spodnja dolenjska stran je bila zarad njih jako prestrašena.

Velikega Šmarna dan zjutraj so goreli po Gorjancih kopiči
(Allarmstangen) v znamenje, da gredo potepuhi po gozdu proti
Novemu mestu. Proti večeru jih sila prižene v Vrhpolje, v vas,
ki je pol ure od Šentjerneja: tukaj so po hišah šarili, pobrali
kruha, vina in drugih rečij, obložili dva domača krepka mlade¬
niča z ropom in seboj odpeljali v gozd. Malo poprej je bila
prišla tudi cela kompanija vojakov v Šentjernej tolovajev lovit,
kar prisope človek iz Vrhpolja z naznanilom, da so tam tolovaji
in se približujejo fari; takoj začne biti plat zvona.

Vse spreleti neizrekljiva groza in strah, ne le ljudstvo, ampak
tudi vojake. Več od tristo kmetov, poklicanih na stražo pred
župniščem, pobegne in odleti v hipu na vse strani; tudi vojaki
se tresejo. Poprašam enega: »Cernu se bojite?« Pravi mi: »Nerad

16

bi izgubil življenje zaradi teh potepuhov.« Sedaj se stotnik sam
— največji strahopetec — počasi vzdigne in odpelje četo proti
Vrhpolju. A ni se približeval tiho, da bi ujel malopridneže, ampak
da bobnati in trobiti pred seboj, tudi streljati pred vasjo v grmovje
in v žito, kjerkoli je kaj zašumelo ali se ganilo. Ljudstvo pa je
bilo pobegnilo, ko je videlo hajduke po hišah, iz vasi prav v
grmovje ali v žito. Se-le na županovo besedo, da tolovajev ni
več tukaj, ukazal je jenjati s streljanjem. Ko se pa ponudi župan,
da pokaže mesto potepuhov, zapodi ga stotnik, gre z vojaki po
drugi poti in prenoči v vasi daleč od tolovajev.

Strel smo slišali tudi v Šentjernej, pa nihče ni vedel, kaj
se godi. Iz strahu, da bi se po odhodu vojakov tolovaji v noči
ne vrnili in ne napadli naše hiše, sklenem s tovarišem, da pre¬
nočiva v skednju, in zato poveva Cerkveniku, kje naju naj išče
in kliče v potrebi. In res pride proti polnoči mene klicat, naj
grem v Vrhpolje obhajat obstreljenega moža. V strahu, da bi ne
srečal potepuhov na potu, grem naglo, najdem vso vas v strahu
in trepetu in zvem, da so moža vojaki na nogi dvakrat ranili.
Druge prigodbe popisovati, bilo bi preobširno. Tolovajska dogodba
je pa napravila toliko strahu, da so zaradi nje žene prezgodaj
porodile, in je veliko ljudij zbolelo.

Malo tednov potem smo imeli drug strah.

Neki pijan berač se splazi pozno v noč v odprt listnik spat,
ter zatrosi s svojo lulo ogenj v listje. V hipu se vname listje,
ogenj plane v slamnato streho — strašen požar nastane.

Korar Albrecht, ki je prenočeval pri nas v župnišču, za¬
gleda prvi ogenj in skliče nas vse iz spanja. V kratkem je več
hiš z našim kozolcem in skednjem vred v plamenu; skoro se
poprijema ogenj tudi cerkve. A ljudstvo naglo pritisne, brani na
vso moč in ustavi ogenj pri potoku. Tako je bila vas obvarjena
večje nesreče in velikega uboštva.

Ko smo ukrotili ogenj, grem ob polu štirih zjutraj z burzo
maševat k daljni poddružnici. Tam so me čakala tri obhajila na
razne strani; opravim jih po vrsti in pridem še-le proti poldnevu
tešč in truden, seveda tudi lačen in žejen — domov. Pri obedu
spraznim — ni čuda — naglo svoj poliček in dobim ročno drugega.

Korar Albrecht me gleda, muza se in reče župniku kri¬
tično : »Vaši kapelani pa dobro vlečejo!« Rak, ki je dobro

17

poznal značaj korarjev in vedel, katn meri, posmeje se in pravi:
»Dobro! dobro!« pokaže s prstom na-me ter pravi: »Ta je vlekel
od štirih do sedaj v potu, lačen in žejen, na razne strani po fari«,
in pristavi: »O le pijte, le pijte, gospod Franc, saj Ljubljanski
gospodje nimajo še pojma, kaj trpe duhovni na Dolenjskem.« In
nihče se ni več za to zmenil, še manj pa nadejal kaj hudega. In
vendar, glej, kaj se zgodi!

V postu umrje Tom. Fridrih, kapelan in nemški pridigar v
Ljubljanski stolni cerkvi. Sedaj mislijo škof mene poklicati na
njegovo mesto. Ko zve to Albrecht, odsvetuje škofu na vso moč,
češ, da sem pijanec, in da se mi kmalu pozna vino.

Škof niso še nikoli slišali kaj takega o meni in niso verjeli.
Zato pišejo župniku Rak-u in ga v vesti zavežejo, naj jim spo¬
roči resnico.

Župnik Rak je vedel, od kod izvira to vprašanje; pride mi
s pismom v roki povedat, da imam sovražnika v Ljubljani in mi
da pismo brat. Ko preberem, ustrašim se grozovitno in ga prosim,
naj odpiše škofu, da sem res pijanec, »zakaj« — rečem — »rajši
veljam tudi pri škofu za pijanca, kakor pridem v Ljubljano za
nemškega pridigarja; za kar se ne čutim zmožnega.«

Rak pa reče: »O lagati ne smem, pisal bodem resnico,
naj store potem škof, kar hočejo.« Piše res in mi prinese brat.
pismo, v katerem je dobro ošibal obrekovalca, mene pa — hvalil.
V kratkem pride dekret, katerega se ustrašim ko smrti. Ročno
pišem škofu odkritosrčno, da v teh štirih letih na veliki fari z
delom preobložen niti za molitev nisem imel dovolj časa, toliko
manj pa za čitanje: zatorej nisem več zmožen, da bi prevzel
nemške pridige. Zakaj, dobro poznam gospodo, da ji je mar le
bolj zunanja obnaša in olika, nego pa resnica. Zato prosim lepo,
naj me puste na kmetih in izvolijo zmožnejšega za Ljubljano.«
Ali moj ugovor je bil neuspešen, moral sem se udati, sklenil pa
tudi, brž ko mogoče, zopet priti na kmete.

122. Moja. glmžTba -s- Ijj/ulblj&jai«.

Ta poklic v Ljubljano je bil mojim starim znancem in pri¬
jateljem prav všeč, ker so mislili, da sem poprejšnji lahkomiš-
ljenec, in da bodem še kake burke uganjal; pa zmotili so se.

Življenjepis. 2

18

Na praznik sv. Trojice me je zadela prva nemška pridiga.
Odsedala se je gladko in je bila sploh všeč, kakor so mi rekli.
Tudi druga je šla do polovice dobro od rok; v sredi pa se je
nit utrgala in nisem je mogel več ujeti. Sam ne vem, kako sem
jo naredil. To se je sicer marsikomu drugemu — tudi škofu
Wolfu — primerilo, mene je pa tako oplašilo in spravilo iz uma,
da bi bil skoraj potegnil iz Ljubljane. Saj je bila le kazen božja,
»bonum mihi, quia humiliasti me«, rekla mi je vest; išči bolj
božjo čast, ne pa svoje!

Sčasoma sem se sicer nemščine bolj privadil, in pridigal,
kakor sem se pripravil, bolje ali slabše: toda želja, da bi prišel
zopet na slovensko prižnico ali čim najprej na kmete, ni me
nikdar zapustila. In to željo je božja previdnost izpolnila prej,
ko sem se nadejal, in sicer tako-le:

Jožef Poklukar, tovariš moj, se je vse poletje pripravljal
na jesenski konkurz (izkušnjo). Štirinajst dnij pred izkušnjo rečem
pred večerjo v šali: »Škoda, da se tudi jaz nisem pripravil za
konkurz, da bi vsaj teh skrbij ne nosil več v glavi!«:

Potočnik, drugi tovariš, ki je bil naredil izkušnjo pomladi,
reče: »Saj se tudi jaz nisem pripravljal in sem jo naredil, če
greš, stavim, da izdelaš.« Po mnogih šalah staviva za nekaj bo¬
kalov vina. Nisem se mogel kaj prida pripraviti.

Odločeni dan pridem z devetimi drugimi, večinoma Ljub¬
ljanskimi konkurenti, v pisarnico. Ker o mojem namenu razven
Poklukar-ja ni vedel nihče, gledajo me in poprašajo, kaj hočem.
Začudijo se, ko jim rečem: »To, kar vi!« Vsak jc vedel, da
se nisem pripravljal. Pokesam se sicer, vendar pri prvem vpra¬
šanju spoznam, da smo vsi enaki. Naredim izkušnjo z drugimi
vred, naredim dobro, — ne svetujem pa nikomur, da bi me
posnemal.

Ko sem imel spričalo v rokah, bilo mi je, kakor bi se bil
odvalil težak kamen od srca. Mislim si: »Sedaj pridem lahko
pošteno iz Ljubljane.« Ker sem bil pa že privajen gospode in
ljudstva, nisem se hotel prenagliti, ampak čakal, da pride kaj
primernega zame.

Pa Bog sklepa večkrat drugače kakor človek. Božja volja mi
ni pripustila, da bi veljala moja ošabnost, ampak hotela je najprej

19

postaviti me na nizko stopinjo, kakoršne se nisem nadejal, in
sicer tako-le:

Velikonočni torek se odpeljem z gg. Jerinom in Potočnikom
v Ribnico na majhno razvedrilo — na piruhe. Dekan Prešern
nas prijazno sprejme in pozdravi. Po kratkem pogovoru gresta
tovariša na sprehod, mene pa obdrži dekan v sobi, češ, da bi rad
z menoj nekaj govoril. Sedeva, in potem mi reče: »Slišal sem,
da ste že napravili konkurz.« »Da, hvala Bogu!« mu pravim.
On: »Ali mislite sedaj kmalu prositi za kako faro, ali bodete še
kaj časa odkladali? Lejte, Loški Potok je sedaj prazen: ako vam
ta fara ni prenizka, bila bi kot nalašč za vas, ako bi jo hoteli
prevzeti?« Takega vprašanja seveda se nisem mogel nadejati.
»Gospod dekan«, vprašam ga smejaje, »ne razumem vas, ali je
vaše vprašanje resnobno ali le šala?« On: »O, ni šala ne, marveč
resnoba. Nameraval sem vas zaradi tega pismeno poprašati, prišli
ste mi pa sedaj kot nalašč. Vprašam vas torej, ali bi vam bila
ta fara všeč, in ali bi jo hoteli prevzeti, ali ne?«

Začudim se mu in vprašam: »Za Boga, gospod dekan! kdo
vas je le name napotil? Kako bi mogel na kaj takega le misliti
ali celo zahtevati, ki še priden kapelan nisem? Ali bi se ne sme
jale krave, ko bi slišale, da je mladenič v vrsti starih, zaslužnih
prosilcev? In vrhu tega tudi nisva prijatelja s sedanjim patronom.«

On: »Ves ta izgovor je prazen. Povejte mi odkritosrčno,
ali se vam zdi fara preslaba? Ali vas ni volja iti iz mesta v
hribe? če je to, vse drugo je moja skrb. Vedite, da sem vas
že bogoslovca ljubil in želel dobiti za kapelana, pa nisem bil
uslišan; sedaj bi vas rad imel v svoji dekaniji. Storite mi to
ljubav in obljubite mi, da bodete prosili!«

Takemu blagemu gospodu se nisem upal več dalje nasproto¬
vati, toliko manj, ker sem mislil, da je morebiti tudi božji poklic;
zato obljubim, da bodem prosil, če se nobeden drugi ne bo oglasil.

Dekan se nasmeje in pravi: »Prav! Molčiva pa oba do
svojega časa, kar sva govorila. Drugi teden pridem sam v Ljub¬
ljano do zdravnika, zmeniva se še bolje.« Potem mi veli iti za
onima dvema na sprehod, o tem pa ničesar ne omeniti.

Šel sem, in sprehajale so me mnogotere misli. Z ene strani
me je veselilo, da bi šel pošteno iz mesta, z druge me je pa
skrbelo moje uboštvo in malo izkušnje.

2 *

20

Ob tednu pride dekan res v Ljubljano in mi pove, da je s
patronom in s škofom že govoril, in sta oba z menoj zadovoljna.

A žal! Dekan je hodil še malo časa, potem pa se je poka¬
zala vodenica in gospoda položila na posteljo, s katere ni več
vstal. Vsak dan sem ga moral obiskati, in vselej je bilo njegovo
prvo vprašanje, ali sem že oddal prošnjo ? In vselej sem odmajal,
da se ne mudi. Po preteklem času me vpraša zopet, ali sem že
oddal prošnjo ? In ko sliši, da še ne, zavpije nevoljen, da ga
vodim za nos, zapodi me iz sobe, in mi prepove prikazati se mu,
dokler ne oddam prošnje.

Sedaj sem videl jasno njegovo očetovsko skrb in ljubezen
do mene, zato sem hitel naglo domov, spisal prošnjo, oddal v
škofijsko pisarno in šel odtod naravnost k njemu povedat, da
sem jo že oddal. Sedaj se od veselja zasmeje in mi stisne roko.

Anton Kos, notar, ki mi je bil prijazen, spiše ročno predlog
in ga nese škofu podpisat. V treh dneh pride potrjenje od pa-
trona — in jaz dobim dekret.

Sedaj mi pa v Ljubljani ni bilo več obstanka. Hitim naglo
k škofu vprašat, kdaj smem priti k investituri, ker bi rad že
drugi dan odrinil. »Kaj se vam mudi?« rečejo mi trdo, »saj še
naslednika nimam. Potrpite še kakih štirinajst dnij.«

Na to jim rečem: »Dovolite mi, da izpregovorim besedo.
Gotovo se še spominjate mojega upiranja proti Ljubljani. Prišel
sem le zaradi pokorščine in pa z namenom, da si brž, ko mo¬
goče, pomagam drugam. Te želje so se res brez moje nade in
brez mojega truda izpolnile. Loški Potok mi je sicer po imenu
znan, prosil pa bi ne bil nikdar zanj, in še na misel mi ni to
prišlo. Da sem izvoljen, to ni moja reč. Ker sem ga pa dobil,
želim brez odloga nastopiti službo. Ljubljana ima duhovnikov
obilno, Loški Potok pa sedaj le enega; dovolite torej, da grem
brez zadržka.«

Škof —■ moder mož — vidijo mojo resnobo, pomirijo se
in mi rečejo, naj pridem jutri zjutraj k investituri. Od tod hitim
domov, spravim svoja kopita, kar sem storil prav lahko, ker
nisem imel, razven nekoliko knjig in malo orodja v sobi, skoro
nobene stvari. Moje uboštvo se lahko presodi po tem, da sem
prinesel iz Šentjerneja trideset goldinarjev v Ljubljano, in ravno
toliko tudi od tod odnesel na faro.

21

K sreči mi je moja nekdanja gospodinja v šolah, Urša Jager,
oskrbela brez moje vednosti marsikako potrebno reč. Ko zve, da
grem na faro, privleče mi tisti popoldan veliko butaro kuhinjske
posode in družinskega orodja v sobo in pravi: »Vedela sem, da
poj dete prej ali potlej na kako faro, in bodete potrebovali marsi-
kakih rečij, za kar vam do sedaj ni bilo mar. Namesto vas sem
hodila jaz po dražbah in nakupila po ceni marsikako stvarico
in spravljala. Sedaj sem prinesla, da vzamete seboj.« Prisrčno
zahvalo izrečem blagi duši in ji povrnem vse stroške.

Drugo jutro po investituri najamem voznika, naložim na
voz vse uboštvo in je pošljem s kuharico vred v Loški Potok;
popoldan se poslovim še pri nekaterih prijateljih, poslednjič pa
tudi pri svojem očetovskem prijatelju — dekanu. V solzah je
obžaloval revež, da me ne more spremiti in instalirati, obljubil
pa, da me v kratkem obišče. Ločiva in poljubiva se s solzami;
zdelo pa se mi je, da se na tem svetu ne bodeva več videla.
Res je šel čez šest tednov v večnost. Naj v miru počiva!

Drugi dan zgodaj odrinem iz Ljubljane k svojemu očetu,
da dobim nekoliko pomoči in pa živeža v sili. Domov pridem
zvečer in prenočim pri svojih domačih. Zjutraj pa se odpeljem
skozi Ribnico, ostanem v gradu pri obedu in odidem popoldne
s slabim vozom skozi RIoke povabit župnika Svetlin-a za pridi¬
garja pri instalaciji. Nastavil sem jo na prihodnjo nedeljo. Proti
noči pridem v Potoško dolino in se peljem v voziču po polju.
Kmetovalci na polju so videli mladega duhovnika in mislili, da
se pelje kak kapelan obiskat domačega kapelana; zakaj v tistem
samotnem kraju je zlasti gosposki popotnik redka prikazen. O
novem župniku ni mogel nihče misliti.

Že v noč pridem v župnišče. Znani kapelan g. Cimbas me
sprejme sicer prijazno, začudi se pa, da pride stolni kapelan v
ta samotni kraj; zato me vpraša, kam grem in kaj hočem. Še-le
po meni zve, da sem novi župnik te duhovnije. Revež mi ni
imel s čim postreči; brez večerje in po beraško se vleževa spat.
na slabo ležišče.

22

Zjutraj prideta oba vozova, eden iz Ljubljane z orodjem,
drugi pa s hrano od očeta.

Še-Ie potem zve ljudstvo po fari novico, da je prišel novi
župnik, in ga prihiti gledat. Ker so bili navajeni debelega spred-
nika, gosp. Kepica, in ker sem bil jaz mlad in šibak, zato sem
moral slišati: »Kaj, to bo naš župnik? Saj je kapelan gorji!«
Naj pa povem sedaj nekoliko o svoji župniji.

3HI«  Loški ^otek.

Loški Potok se imenuje sploh ves kraj od Blok blizo do
Drage med Ribniškim in Loškim hribovjem. Ozka dolina ima šest
vasij, in šteje okrog 2300—2400 duš. Sredi doline stoji okrogel,
precej visok hribec, na katerem je farna cerkev, poddružnica
sv. Barbare, župnišče, hiša cerkovnikova, šola, pokopališče in še
nekaj drugih poslopij. Vse to se imenuje skupno Tabor, od koder
se vidijo vasi in hiše vse župnije.

Zaradi studencev in potokov so imeli nekdanji Ložani tukaj
svoje pašnike in od tod izvira ime. Pozneje so si napravljali
hiše, skednje in hleve, sekali gozde, razširjali košenine, senožeti,
delali njive in si stavili stanovitna stališča, kar spričujejo imena
vasij n. pr. Travnik, Retije, Malilog itd.

Dokler je bilo naselnikov le malo, bili so zedinjeni z Bloško
župnijo in dajali obema Bloškima kapelanoma žitno bero. Po¬
zneje sta bili odcepljeni od Blok dve odvisni ekspozituri: Loški
Potok in Št. Vid pri Žilcah — vsaka s svojim ekspozitom. A
dobivala sta od Potoške bere prvi Bloški kapelan in Šentviški
ekspozit vsak po dvajset mernikov žita, za kar sta morala v
Loškem Potoku opraviti neko število sv. maš.

Sčasoma sta obe ti odvisni ekspozituri postali samostojna
vikarijata, in dobili še duhovnega pomočnika ali kapelana. L. 1868.
so škof Jernej Vidmar premenili mnoge vikarijate in lokalije v
fare, zaradi česar sta zunanja duhovnika izgubila bero v Loškem
Potoku, katero pa dobiva sedaj domači kapelan.

Po spričalu starih zemljiških urbarjev je štel Loški Potok
vseh skupaj le šestnajst zemelj (gruntov), ki so bile vse služne
Ribniški grajščini. Ljudstvo, ločeno od sveta, je živelo samotno
med hribovjem, pečalo se le s kmetijo in z živinorejo, po zimi

23

pa delalo obode, leseno posodo in drugo orodje; zato je ostalo
preprosto, premožno in pobožno.

Posestniki Ribniške grajščine so bili večinoma plemenitaži in
zapravljivci, ki so se klatili po velikih mestih, dohodke zaprav¬
ljali, gospodarstvo pa izročali sebičnim oskrbnikom. Take baže
je bil tudi zadnji posestnik, grof Kobencel; moral je — ves
zadolžen in bolehen — prodati svojo grajščino v Ribnici in hišo
v Ljubljani. Kupil je oboje njegov oskrbnik, premeteni Anton
Rudež. Ta je bil rojen Krašovec iz Kobilje Glave in prebrisan
mož, da malo takih.

Skoro s praznimi rokami je prišel v Ribnico oskrbovat
grajščino, pa v kratkem se je prepričal, da ima grajščina skrite
zaloge, katerih še ni nihče odprl. Previdno in spretno je prevzel
grajščino najpoprej v najem, znal pripraviti zapravljivega grofa, da
mu je prodal grajščino prav za nizek kup in jo splačal v kratkem.

Preobširno bi bilo popisovati vse ravnanje in čudno po¬
četje Rudeža, novega grajščaka, s podložniki; o Loškem Potoku
naj omenjam tukaj nekaj malega.

Od nekdaj so imeli Potočani pravico sekati les v bližnjem
gozdu, napravljati leseno posodo, obode, škatlje, kuble in sploh
suho robo, voziii jo po Hrvaškem in Ogerskem na prodaj. Rudež
— novi grajščak — zapazi kmalu ta skriti, pa obilni studenec,
in ga hoče napeljati na svoj mlin. In kaj stori naš mož? Da bi
imel tudi iz gozda dobiček, postavi tik cerkve in župnišča (da
bi kdo ne zažgal) veliko poslopje, zapove, naj vso leseno robo
njemu (seveda, po nizki ceni) prodajajo, v njegovo zalogo do-
našajo in od njega zopet kupujejo.

To ni bila edina kupčija. Ljudstvu še bolj škodljivo, njemu
pa koristno je bilo to le početje:

Vedel je na svojo stran spraviti kresijske uradnike, in dobil
je pravico deliti zemljišča svojih podložnikov. Nepremišljeni kmetje,
ki so imeli več sinov, sprejeli so to pravico z veseljem in jeli
svoja zemljišča deliti med svoje sinove, ter je tako razdevati. Po¬
sledica temu so bile večje lavdemije, obilni prepisi, večji zemljiški
davki, sploh pomnožili so se s tem vsi grajščinski prihodki, po¬
množilo število hiš in ljudstva, pomnožila po tej meri pa tudi
revščina in uboštvo ljudstva. Dokler so bila zemljišča skupaj, ob¬
delovala jih je edina družina, plačevala davke in druge stare

24

dolžnosti, lahko živela z domačimi pridelki. Odslej pa, ko so bila
ista zemljišča razdeljena v več kosov, ni bilo več družinam možno
poravnavati davke iz hišnih pridelkov. Gospodarji in moški sploh
so bili primorani služiti si po Hrvaškem in tudi Turškem de¬
narjev z delom.

2e ob mojem času so bili primorani skoro vsi možki od
12.—50. leta na jesen iti z doma, in še-le pomladi so se vračali
z večjim ali manjšim zaslužkom. Kajpada so tudi seboj prinesli
še marsikako napako, katero smo le težko doma zatrli.

Župnik W  © % © š Ss i«

V takšnih okoliščinah sem še mlad duhovnik brez izkušnje,
brez denarjev in drugih potrebščin nastopil župnijo. Sreča je
bila, da sem dobil sicer hudo, pa pametno in delavno kuharico,
ki je dobro gospodinjila, in brez katere bi se mi bilo v gmotnih
rečeh hudo godilo.

V nedeljo me je pri instalaciji župnik Svetlin na prižnici
sicer hvalil, a farani niso moji mladosti veliko zaupali. Drugo
nedeljo pa sem jim razložil sam svojega duha, in s tem sem
razveselil faro, da me je sprejela prisrčno.

Res mi je bil kraj — zlasti iz prva — v primeri z do¬
sedanjimi službami jako pust in dolgočasen. S Tabra je sicer
razgled odprt na vse strani, in vidijo se iz župnišča vasi, polja
in večina senožetij, pa tudi zarasteno hribovje in gozdi. Komaj
streljaj daleč od Tabra se začenja gozd. Z Rcteških gora smo
slišali skoro vsako noč mnogotere glasove divjih zverin, kakor :
sove skovikati, lisice lajati, volkove tuliti, (to mi je bilo name¬
stilo za Ljubljansko turško muziko), po vaseh pa se je razlegal
vrisk in petje ponočnjakov. Tudi Tabor sam na sebi je bil krog
in krog zarasten z grmovjem, v katerem so se gojile in bivale
živali vsake vrste: gadje in druge kače, lisice, in pravili so, da
je pred malo leti v velikem grmu tik župnišča na vrtu imela
volkulja celo mlade. Po tem lahko vsakdo sodi, kakšen je bil
začetek mojega župnikovanja. Pa to ni bilo še edino: tudi po¬
slopje na Tabru od prvega do poslednjega dela je skoro do
čistega bilo shiralo in skapalo, in ni bilo več za rabo.

25

Farna cerkev — sama na sebi lepa, jajčasta — je bila
znotraj vsa marogasta in umazana; streha je bila krita z deskami,
pa vsa trohlena in razvotljana, da je skoz njo jako močilo.

Kapela sv. Barbare na pokopališču — mnogo starejša od
farne cerkve in še poddružnica nekdanje Bloške fare — je stala
vsa razdejana, brez oltarja, oken in vrat; služila je le cerkov¬
niku za sušenje perila, za shrambo mrtvaškega orodja, motik,
lopat in druge plaže.

Župnišče je bilo zidano in odločeno iz prva za ekspozita,
in je bilo majhna, nizka, bregu prislonjena bajtica; imela je na
spodnji strani pritlično sobico, klet in kuhinjo, vrh tega pa še
tri nizke sobice z majhnimi okenci za stanovanje duhovnikovo ;
vse pa umazano, temno in mokro.

Ko se je pozneje ekspozitura povzdignila v samostojni vi-
karijat in ko je došel še kapelan, ostalo je župnišče, kakoršno
je bilo poprej. Vikar je moral eno sobico odstopiti kapelanu, in
tako je imel le dve mali sobici za stanovanje. V kaki gneči in
tesnobi sta oba gospoda duhovnika bivala in v kaki zadregi je
bil velikokrat vikar, zlasti kadar je moral prenočevati tujca, lahko
si vsakdo misli.

Velikokrat mi je sicer hodilo na misel Ljubljansko moje
dosedanje lepo, suho stanovanje, pa tolažil sem se in si rekel,
da nisem sam tega kriv, ampak da me je volja božja tu sem
privedla. Zraven tega mi je tudi velika udanost in ljubezen
ljudstva vzbujala upanje, da se bode sčasoma dalo vse to po¬
praviti in izboljšati. Popravljanje zlasti nekaterih rečij se ni dalo
več dolgo odkladati. Ker sem pa videl uboštvo in siroščino žup-
ljanov, in slišal, s kolikim trpljenjem in s krvavimi žulji si slu¬
žijo možaki po tujih krajih denarja, nisem se hotel samovoljno
lotiti nobenega dela, razven kolikor sem sam s svojimi najetimi
delavci mogel storiti. O vseh drugih rečeh sem se posvetoval z
županom in z drugimi pametnimi možmi.

2£XXI. Fopr a-c-lj a«, j e poslopja.

Po sklepu občinskih mož je bilo treba napraviti najprej
tvarine — apna in lesa. Naredili so v dolini velikansko apnenico,
kakoršne še nisem videl, zvozili apno na Tabor in je ogasili.

26

Med tem so pa drugi pripravili veliko Število desk in jih do¬
vozih. Najeli smo zidarjev in tesarjev, da so farno cerkev pre¬
krili in pobelili. To polepšavanje cerkve je bilo ljudstvu jako
všeč, dobilo je okus za snago in čednost, in se čudilo, da je
trpelo v hiši božji toliko časa škodo in nesnago. — Tudi v gospo¬
darstvu sem hotel župljanom pokazati vzgled pridnosti. Pri žup¬
nišču ni bilo nobenega travnika. Kdor je hotel imeti kravo, moral
je ali sena kupiti ali pa senožet vzeti v najem. Prostor okrog
Tabra je bil zarasen in stal brez hasni. Zato sem vedno mislil,
kako bi ga pripravil v kaki prid. In to se je zgodilo neko suho,
toplo zimo. Najel sem delavcev, da so izkopali do čistega vse
grmovje in kamenje: naredili so nove široke poti do cerkve in
župnišča od vseh stranij, obsejali skopani prostor s travuljo in z
drugim senom. Pomladi je ves hrib obzelenel, nesnaga mrčesna
je izginila, vzrastla je lepa, gosta trava, in pridelali smo obilo
domačega sena. Napravili smo tudi nov skedenj, ki ga poprej
ni bilo. Po mojem vzgledu je odslej marsikak gospodar tudi
svoje njive in senožeti posnažil in poboljšal.

Leta 1836. je tudi tukaj kolera hudo vihrala in v kratkem
podavila veliko ljudij, tako, da je bilo pokopališče že premajhno.
Naglo je bilo torej treba podaljšati prostor. Poltretji seženj na
spodnji strani visoko, deset sežnjev široko, in toliko dolgo škarpo
smo morali sezidati. Zraven tega je bilo treba znotranji skalnati
prostor štirinajst čevljev globoko izstreljati in zavoziti z novo
prstjo. Vse to je bilo veliko in težko delo, pa ljudje so to storili
brez gosposke in sile, le na mojo besedo, ročno in radovoljno.

Kapela sv. Barbare pa je stala še razdejana brez koristi
— kakor strašilo — na pokopališču. Nisem je mogel več gledati
v tem stanu. Skličem soseskine može in jih poprašam, kaj ho¬
čejo ž njo storiti: ali jo popraviti, ali pa podreti in s poti spraviti?
Vsi pa izrečejo enoglasno, da se mora ohraniti in popraviti.

Da je kapela sv. Barbare veliko starejša od farne cerkve
in da je bila poddružnica Bloške fare, vidi se po tem, da je
bila popolnoma enaka starim Notranjskim poddružnicam, namreč
majhna, komaj dva sežnja visoka, z lesenim stropom, brez stolpa;
le sprednja stena je bila nekoliko višja in imela dve luknji, v
katerih sta visela dva zvončka. Prenaredili smo vso; prizidali in
vzdignili visoko, obokali, prizidali visok zvonik, visoka okna,

27

napravili lep nov altar s slikano podobo sv. Barbare, in tako je sedaj
krasota Tabra, in zopet se mašuje v njej, sosebno vpričo mrliča.

Ves Tabor je dobil sedaj novo obliko razven župnišča, ka¬
tero je stalo še kot stara pokveka. Tudi to sem sicer želel pre¬
noviti, pa naveličal sem se bil prenavljanja. Mislil sem torej
jenjati in prepustiti to delo svojemu nasledniku. Toda večini
faranov to ni bilo prav, želeli so prenoviti tudi župnišče in mi
prigovarjali, naj naprosim patrona, da pripomore k stroškom z
denarjem, vse drugo pa hočejo storiti sami.

Patron — grajščak Josip Rudež — blaga duša in moj pri¬
jatelj, mi obljubi sicer, da bode pripomogel, pa ne pove, kaj in
koliko. Pregovorjen od svoje soproge in drugih nasprotnikov ni
hotel svojega doneska nikakor naznaniti, zatorej sem sklenil vse
skupaj pustiti v nemar in si kam drugam pomagati.

Ali ta moj sklep ni obveljal; božja previdnost je drugače
sklenila, na kar nisem nikdar mislil. Kakor je bila vsa hiša raz¬
drta, bil je tudi dimnik le za silo, namreč ozka cev, ki je segala
komaj čevelj pod streho; snažili so jo s smrekovo vejo povrhu.
Primeri se pa neki dan, da se vnamejo saje v dimniku, in predno
zapazi dekla ogenj, že se pokaže plamen pod streho in doseže
leseno streho. Le še trenotek zamude, in streha bi bila v plamenu,
ž njo vred bi bil pogorel ves Tabor. Po sreči je zagledala dekla
nevarnost o pravem času in z vpitjem sklicala mene in učitelja, da
sva naglo vkljub strašnemu dimu skočila pod streho, s smrtno ne¬
varnostjo mokro platno zatlačila v dimnik in tako zadušila ogenj.

Ta prigodba me je spravila skoro iz uma; mislil sem, kaj bi
bilo počelo revno ljudstvo, ako bi bil ves Tabor pogorel zaradi te na¬
pake ? To me je vnelo, da sem stopil na noge, napovedal župljanom
in patronu, da zapustim župnijo čim najprej mogoče, ako ne pre¬
nove župnišča. To moje žuganje je pomagalo. Bali so se tega in
sklenili, da sezidajo novo župnišče in sicer brez odloga.

Koliko je patron storil z denarjem in s tvarino, ne vem;
vem pa, s kako marljivostjo so moji župljani vozili in delali: v
denarjih pa je vsaka hiša le po pet goldinarjev plačala za stroške.
Koliko skrbij in težav sem ves ta čas, ko se je vršila stavba,
prestal, ne bodem popisoval, saj Bog ve 1 Zadosti je, če omenim,
kar sem rekel škofu, da bi rajši hotel umreti, kakor še kateri-
krat toliko pretrpeti.

28

2TIV. M®|© duh. o. Trsk o pasti»st-c-Q v
Loškerai Potoku.

Marsikateri bi si lahko mislil, da sem zaradi tolikih skrbij
in opravil zanemarjal svoje duhovske dolžnosti Hvala Bogu, da
ne. Znano mi ni, koliko velja pri Bogu moje slabotno delo, vendar
lahko rečem, da se nisem še nikjer mučil s toliko gorečnostjo
in skrbnostjo, kakor tukaj. Moji predniki so sicer časne reči v
nemar puščali, a v duhovnem pastirstvu so bili jako goreči možje
in po njih stopinjah sem hotel tudi jaz hoditi.

Dasitudi sem imel vedno duhovnega pomočnika ali kapelana,
vendar sem zjutranjo in popoldansko službo božjo opravljal sam,
največ spovedoval in bolnikov obhajal, ob nedeljah in praznikih
učil po dvakrat branje in skrbel, da se je vsak otrok pred prvim
obhajilom dobro podučil v branju in krščanskem nauku.

Tudi na lepo krščansko vedenje odrasle mladosti, sosebno
ženskega spola, sem tem bolj pazil, čim večja nevarnost je takrat
bila zanjo. Vlada je bila uvedla takrat po mejah posebne straže
(Grenzjager), in Loški Potok je dobil tedaj takih dvaintrideset
večinoma nemških potepinov, kateri so ženske zalezovali, kakor
volk ovce. Od jeze, da sem ostro zavračal njih razuzdanost,
črtili so me potepini in mi žugali, da me ustrele. Vendar sem
obvaroval — do ene — vsa dekleta in vnel posebno gorečnost
do božje službe in sv. zakramentov. Ob nedeljah in praznikih
je bila cerkev od jutra do večera polna pobožnih vernikov, ki
so molili, peli in brali. Krčme so se praznile, grde pregrehe
jenjavale, celo pravde in tožbe so se poravnale rajše v žup¬
nišču, kakor v pisarnah. Sploh večjega spoštovanja in zaupanja,
večje ljubezni do pastirja si skoro nisem mogel želeti.

Izkusil sem tukaj še druge prigodke, katerih bi ne verjel,
če bi se ne bile godile pred mojimi očmi. Popisati hočem tukaj
pa le samo naslednjo. 1 )

') Umeva se, da ne zahteva pisatelj več vere za to prigodbo, kakor
za druge stvari, katere je popisal. — Uredn.

Zidarski mojster Delronco je popravljal ob času, ko je zidal
naše župnišče, tudi v Ložu mestno poddružnico. Njegovi zidarji so
stanovali tam v sobah praznega mestnega župnišča, kuhali pa v kleti.

Prigodi se, da gre njih kuhar, ki je bil mlad, še dečko,
neki večer kuhat polento. Stopivši v klet zagleda v drugi kleti
na vrhu kupa trsak podobo nekega duhovnika v talarju. Pre¬
strašen pobegne mladi kuhar in hiti tovariše klicat, kateri pa
mislijo, da se šali, in ga zapodijo nazaj. Tudi on sam sebi ne
verjame in misli, da se mu je le zdelo, gre in ne najde res ni¬
kogar. Drugi večer najde kuhar prikazen zopet na tistem mestu,
oblečeno v roketu, s štolo in pa z biretom na glavi; zato zopet
pobegne. Prisiljen se vrne in ne najde potem nikogar. Tretji
dan najde prikazen vso svetlo, zbeži in zažuga, da popusti službo,
ako ne gre nihče ž njim v klet. Spremi ga tedaj tovariš, in
kuhar mu pokaže prikazen na trskah. Spremljevalec sicer ni videl
ničesar, čutil pa nekaj grozovitnega; zato ukaže, naj kuhar vpraša,
česa želi prikazen. Na vprašanje reče prikazen kuharju: »Idi v
Cerknico in povej moji sestri v župnišču, da naj plača mojstru
dvainsedemdeset goldinarjev, v katerih sem se zmolil« — in
izgine. (Prikazen je bil pred šestimi tedni pokopani Cerkniški
župnik Ausec, kateri je bil z mojstrom v računu navskriž.) Tega
naročila se kuhar ni upal nikomur povedati; bal se je natolce¬
vanja, češ, da hoče slepariti; zato je molčal in ostal doma.

Četrti večer pride prikazen v neizrekljivi svetlobi in po-
praša dečka, zakaj ni šel na očit sestri? »Bojim se«, pravi ta,
»da bi mi nihče ne hotel verjeti.« Prikazen reče: »Kaj tebi mar?
Stori, kar ti rečem!« in izgine.

Drugi dan gre dečko v Cerknico povedat sestri, in ta je
bila takoj pripravljena vse poplačati; toda posvetnjaki to zvedo
in ji močno branijo, češ, da je to le sleparija Italijanov; dečko
je podkupljen od mojstra, kateri hoče po krivi poti iz nje iz¬
vleči denarja. Kaj je storila ženska, ne vem.

Primeri se, da spi dečko tisto noč v Cerknici, v hiši moj¬
strovi, v zakleneni sobi. O polnoči se vzbudi, začuti, da se vrata
odpro in nekaj prisope k njegovi postelji. Hipoma ga udari na
bok tako močno, da skoči s cela na kvišku, strese se od strahu,
ko šiba na vodi, in hoče planiti iz sobe, pa najde vrata za-
klenena. Nemara je prikazen s tem dečka hotela zahvaliti za

30

njegovo pokorščino. Zjutraj naznani domačim ponočno prigodbo,
gre v Lož, pove vse tovarišem, ostane sicer še v službi, pa ves
izpremenjen, vedno molčeč in zamišljen.

Ta prigodba se razglasi naglo po vsi okolici, pa tudi v
Loškem potoku, in napravi veliko govorice. Nekateri so verjeli,
nekateri so se norčevali, in imeli vse le za sleparijo Italijanov:
dolžili so mojstra, da je kuharja podkupil iz lakomnosti; tako so
sodili tudi moji zidarji.

Da bi zvedel kaj trdnejšega, gre v nedeljo moj polir nalašč
v Lož in najde vse zidarje z dečkom vred skupaj; pelje jih v
krčmo, pokliče bokal vina. Pogovarjajo se, smejajo in šalijo ve¬
selo, le kuhar sam na strani sedi molčeč in zamišljen. Kar se
nenadoma med pogovorom izgubi iz sobe. Takoj ga pogrešijo,
skočijo iz sobe in ga zagledajo na vso moč tekočega proti reki.
Mislijo, da se mu je zmešala pamet, vderejo za njim, pa predno
ga doidejo, plane dečko v reko. A po sreči prisopejo in ga iz¬
vlečejo iz reke, predno se potopi. Nazaj gredoč vprašajo dečka,
čemu je to storil? Reče jim: »,Dijavel‘ (satan) mi je ukazal, on
hoče imeti sedaj mene namesto rešenega župnika.« Po tem od¬
govoru slutijo še bolj, da deček nori, in pazijo še skrbnejše nanj.

Proti večeru se napravi moj polir nazaj in na prošnjo ku¬
harjevo privoli, da sme iti čez noč ž njim v Loški Potok. Po
polju gredoč se vede pametno in pripoveduje polirju osodo žup¬
nikovo in napade hudobnega duha. A ne prideta še streljaj daleč
v gozd, kar se dečko ustavi, obledi, trese se, skriva se za hrbet
polirjev in vpije: »Pomagaj, pomagaj! Sem gre.* Polir ni videl
nikogar, zato vpraša: »Kdo?« Dečko: »Ali ne vidiš pošasti pred
nama?« In pri tej priči začne mahati, otepati in suvati od sebe
z vso močjo. Pobegnil bi bil, ako bi ga polir ne bil prijel in
obdržal. Po veliki borbi se satan skrije in ko ga dečko več ne
vidi, pomiri se in oba gresta dalje. Ali kmalu stopi vrag izza
grma in hlastne po njem. Dečko ga sune in skoči na stran, da
bi pobegnil; a polir ga je držal trdo. In ta borba se je ponav¬
ljala gotovo vsakih petdeset do šestdeset korakov, tako, da si
polir — ves spehan in zdelan — ni upal več obdržati dečka.
K sreči pride Potočan iz Loža za njima, in na prošnjo polirjevo po¬
maga še ta reveža riniti naprej. Oba sta se trgala ž njim in dasi je
le pičle dve uri hoda iz Loža do Potoške doline, porabila sta celih

31

pet ur do prve vasi. Tam gredo vsi potni in trudni v krčmo
počit se in okrepčat z vinom. Od tam — iz Retja — do Tabra
je le dober četrt ure, porabili so pa v vednih borbah debelo uro.

Pripeljan v zidarsko lopo in položen na posteljo miruje
dečko le malo časa. Tudi tukaj skoči naglo na kvišku, začne
rjoveti, pehati in otepati okrog sebe, in tudi od tod bi bil po¬
begnil, ako bi ga vseh osem mladih in krepkih zidarjev ne bilo
zgrabilo in potlačilo na posteljo. Celo uro se borijo ž njim in
nič ne opravijo. Iz strahu, da bi ne poginil, pošljejo po me, naj
pridem gledat nevarnega bolnika. Naglo vstanem in grem. Pa
kaj vidim? Osem mladeničev, potnih in spehanih, tlači v posteljo
neznanega človeka, ki peha, rjove, otepa na vse strani, da od-
letujejo korenjaki od njega kakor muhe.

Ustrašim se; kaj takega še nisem videl. Nisem vedel, ali je
človek ali kaj. Njegovi dolgi lasje so vršeli na kvišku kakor
ščetine, debele oči se svetile in strmele enako obdivjanemu volu.
Njegov obraz je bil udrt, brez človeške podobe.

»Za Boga, kdo je to?* poprašam zavzet. »To je tisti kuhar,
kateremu se je v Ložu prikazoval Cerkniški župnik«, pravi polir.
»Kaj mu je, da počenja take burke?« Polir pravi: »,Dijavel‘ ga
hoče vzeti.« Jaz: »O, kaj pa da! Ali ne vidite, da nori? Zvežite
ga, da vam ne uide!«

Dečko bije čimdalje hujše okrog sebe, zidarje meče v stran,
ti ga hočejo držati in se bore ž njim, da curkoma lije pot po
njih. Tudi jaz zagrabim njegovo desno roko, pa sune me od
sebe, da odletim kot palica; ko pa drugič primem roko, pogleda
naglo vame, in ne gane več ž njo ; toliko bolj pa maha in suje
z levo okrog sebe, vije se in meče od sebe zidarje. Ko vidijo,
da nič ne pomaga, začno moliti in klicati na pomoč Mater Božjo,
sv. Antona in vse svetnike; molijo psalma »Miserere, De pro-
fundis« in sploh vse, kar so znali na pamet. Prosijo me, naj
eksorcizujem obsedenega in izženem vraga. Čeprav nisem verjel
da bi bil obseden, vendar sem molil in ga križal.

Že trpi ta grozna stvar celo uro. Mahoma, kakor bi od¬
rezal, utihne dečko, zvrne se nazaj, glavo na stran, roke padejo
po njem — sapa zastane. Vsi mislimo, da umira. Že hočem
skočiti po sveto olje, kar odpre oči, pogleda okrog sebe in z

32

globokim vzdihljejem prosi vode — in potem pije. Vsi pričaku¬
jemo molče, kaj bo sedaj?

Ko začuti pod seboj polno mrčesa, prosi druge postelje, in
jaz velim, naj ga nesejo v sobo novega župnišča, kjer je že stala
postelja. Tam obstopimo posteljo in ga izprašujemo zastran nje¬
govega silovitega početja?

Ob kratkem omeni prikazen rajnega župnika in njegovo
rešenje; potem pa pripoveduje napade satanove, kako je hotel
namesto rajnika na vsak način njega imeti in zadaviti. Na moje
vprašanje, ali je in zakaj je sedaj satan njega zapustil, reče mi:
»V moji največji sili in nevarnosti se je prikazala na nebu ne¬
izrekljivo lepa Marija, obdana z veliko družbo svetnikov, in satan
me je naglo popustil in — pobegnil, ko jo je zagledal.« Na to
utihne, in v hipu se začne preminjati: njegov bledi, suhi in
črni obraz se nekako napolni in dobi lepo, belordečkasto barvo,
lepe, svetle oči plavajo mirno in pohlevno, njegovi dolgi in mehki
lasje se zravnajo in padajo lepo po tilniku, s kratka: njegova
sedanja podoba ni bila več kakor poprejšnja, ampak mila in pri¬
jazna, rekel bi skoro ženska.

Tako leži, zroč v nebo, nekoliko časa mirno, potem vzdigne
svojo desnico kvišku in pokaže med prstmi kos molka, katerega
ni bil poprej nihče opazil, tudi ne slutil. Dečko ga gleda. Hipno
se molek v popolnoma mirni roki zgane in neizrekljivo naglo
mahlja semtertje; potem se zopet v hipu ustavi, a spodnji konec
se zakrivi kakor trnek in ostane tako zavit nekaj časa.

Vsi navzoči gledamo to prikazen in strmimo. Nihče ni vedel,
kako se to godi. Ker sem stal najbližje njega, potegnem dekli
svečo iz rok, posvetim prav blizo njegove roke, pogledam na¬
tančno in poprašam vse, ali vidijo to prikazen ? Vsi zatrde sicer,
da vidijo, nihče pa ne ume, kaj je neki to. Cez nekoliko časa
mu pade roka na posteljo, in pokaže se le kos molka, vse drugo
je bil izgubil že poprej v bojevanju. Vseh teh prigodb nas je
bilo priča enajst oseb in nismo vedeli kaj pomenijo. Trudni po¬
pustimo vsi dečka samega v sobi in gremo spat.

Drugo jutro grem zgodaj maševat in najdem dečka že v
cerkvi klečečega; molil je. Po maši ga pokličem v svojo sobo k
zajtrku, da bi še natančneje pozvedel, ali je v tem dogodku kaj

33

resnice, ali je le sleparija. Izprašujem ga in zvijam na vse strani,
pa ne morem najti nič sumnega.

Tudi zidarji, njegovi rojaki, ki so se prej posmehovali in
imeli vse za sleparijo, čudili so se in verjeli, ko so videli
njegovo premembo, njegovo prečudno lepo obličje, resnobo in
modro vedenje. Vsi so dejali, da se je godilo ž njim nekaj po¬
sebnega. In vzamem ga še k obedu, izprašujem po domače in
prijazno o raznih rečeh, pa nobene napake nisem mogel zapaziti
na dobrem dečku.

Po obedu pustim dečka samega v sobi, grem premišljujoč
to zgodbo pred župnišče, in se vsedem pod lipo. Dan je bil gorak,
nebo čisto, jasno, živa duša se ni mogla nadejati nič hudega.
Slišal sem včasih kakega bedaka, ki se je v jezi rotil: »Naj strela
iz jasnega trešči!« — a imel sem to le za prazno frazo; nikdar
nisem verjel, da bi to bilo mogoče. Toda namah se zabliska in
— trešči. Stresem se in skoro zgrudim. Zmešan sem bil in še
nisem vedel, ali je bil res tresk ali kaj drugega. A že zaslišim
glas iz Travnika: »Pomagajte! Ogenj, ogenj!« Naglo skočim k
cerkovniku povedat in ukazat, naj zvoni Od tod hitim domov
po klobuk. Na domačem pragu pa me sreča dečko in reče: »Ne
hodite tjekaj! Saj ne bo gorelo.« »Od kod veš to?« vprašam ga.
On pravi: »Angelj je prišel povedat.« In res je tako bilo. Strela
je sicer zadela v skedenj, poln sena, odtrgala in raznesla s konca
pažnice na vse strani, seno je tlelo in se kadilo čim dalje bolj.
Sosed pod škarpo stoječ zagleda dim, skoči na vrh in potlači
žrjavico s klobukom. Tudi ta dogodek se mi ni zdel malo čuden.
Katera moč je tukaj delovala?

Drugi dan se dečko poslovi od nas, gre v Lož, pobere ko¬
pita in se vrne na Laško z namenom, da bi stopil v samostan.
Ko so dodelali župnišče, odrinili so tudi zidarji domov in od
tedaj ni bilo dlje časa ne duha ne sluha o nobenem.

Se-le čez dve leti, ko sem bil v Postojni, srečam po na-
ključbi na cesti enega izmed tistih zidarjev in ga poprašam, kako
je s kuharjem, in kje je? On mi pove to-le :

Kuhar je sicer po velikem prizadevanju vendar-le prišel — v
samostan in živi mirno in pobožno. A poslušajte, kako seje satan
maščeval nad Janezom-polirjem, kateri je kuharja otel z velikim
trpljenjem.

Življenjepis. 3

34

Malo dnij po prihodu na Laško Janez naglo hudo znori,
tako, da je hotel vse okrog sebe podušiti in pobiti. Morali so z
močnimi verigami zvezanega imeti v sobi zaprtega. Njegovi imoviti
stariši so vse počeli, iskali pomoči pri vseh slovečih laških zdrav¬
nikih, pa brez uspeha. Tudi so modri zdravniki naravnost trdili,
da ta norost ni bolezen sama na sebi, ampak je obsedenost.
Zaradi tega so ga stariši vodili tudi po božjih potih, dali ga re¬
dovnikom eksorcizirati — pa vse je bilo prazno.

Poslednjič zvedo, da je na Rimskem neki star duhovnik,
ki ozdravi vsakega obsedenca. Zato ga peljejo k njemu. In res iz¬
žene ta duhovnik hudobnega duha, in Janez pride zdrav in pameten
domov. Oče mu izroči svoje posestvo, in sedaj je oženjen, skrben in
imovit posestnik, glavar soseske in moder mož, da malo takih.

Po tej zgodbi sem bil prepričan, da dogodba kuharjeva ni
bila sleparija, temveč resnična, da je bila poskušnja hudobnega
duha, kako bi dobil dušo v svojo oblast. Zato ni zastonj govoril
sv. Peter, naj bodemo trezni in čuječi.

Še več drugih čudnih prigodb sem doživel v teh hribovskih
krajih, pa kaj bi vse popisaval! Reči moram, da nisem ne prej,
ne poznej nikjer užil toliko duhovnega veselja, kakor tukaj. Zlasti,
ko je bilo dovršeno župnišče, nisem več mislil in želel seliti se.
A zgodilo se je vendar le, da sem se selil.

Ig@Jg© gem prišel iz :  Loikega
IPetelggu

Tri leta, predno sem zidal župnišče, bil je pri meni korar
Jerin in me napravil, da sva šla gledat Postojnsko jamo. Postojna
sploh mi je bila malo všeč, da sem nazaj gredč rekel Jerin-u:
»Jaz bi tukaj ne hotel biti niti naslikan.« Tudi, ko sem ob raz¬
pisu župnije podpisal kurendo, nisem se zmenil za Postojno.

Zadnje dneve pa, ko je bil še čas za prošnjo, pridem neki
dan po maši iz zakristije, in k meni stopi trgovka ter pravi:
»Gospod, jutri grem v Ljubljano. Ce imate kaj poslati ali naročiti,
rada vam opravim.« »Ničesar nimam takega«, rečem in stopim
v župnišče, ne misleč več na to stvar.

Pri obedu — sam ne vem, kako — pride mi Postojna na
misel, in rečem v šali svojemu gosp. kapelanu : »Jera gre v Ljubljano

35

in mi hoče opraviti, ako bi kaj imel. Prositi bi hotel za Postojno,
če ni prepozno.« »O nikar!« pravi gospod, »devet prošnjikovje
neki. Vendar, če vi prosite, gotovo jo dobite.« Jaz: »Postojna
mi ni mar, le zvedel bi rad, ali me bodo deli v terno.« On:
»0, to je gotovo.« Mislil sem pa, da se mi prilizuje in pustil
ta pogovor.

Sedaj mi Postojna ni šla več iz mislij; ves popoldan me
je nekaj drezalo, naj poskusim, in res — proti večeru se vsedem,
spišem prošnjo in pošljem trgovki, da jo nese v škofijo. In glej,
že tretji dan pride pismo prijateljevo iz Ljubljane z naznanilom,
da je moja prošnja škofa razveselila in da so ukazali deti me
v predlogu na prvo mesto. V šali je še pristavil: »Kakor slišim,
mislijo škof dekanijo prestaviti v Postojno, Tebe pa s ! oriti de¬
kana. Lej, kakšna sreča te čaka!«

Tega sporočila se sicer nekoliko ustrašim, a zaradi onega
pristavka se mi ni zdela ta stvar resnobna, ampak le mala nor¬
čija mojega prijatelja. Zato pustim vse v ncmar in ne povem
živi duši, kaj sem storil.

Ali žal! Cez sedem mesecev pride res nenadoma dekret za
Postojno. Bilo mi je hudo, najbolj zaradi ljudstva. Imelo me je
rado, res srčno me je ljubilo, in tudi jaz sem imel srce zanj.
Slišalo je semtertje sicer že poprej o moji nameri, pa nihče ni
hotel verjeti, dokler ni novice potrdil dekanijski pot, ki je dekret
prinesel. Vendar še niso ljudje verjeli, temveč prišli me poprašat,
ali je res, kar se govori. Ko zaslišijo iz mojih ust, da je res,
bilo je vse po župniji poparjeno. Hodili so me prosit, naj jih
ne zapustim, obetali so mi vse, kar so mogli, ponujali so se, da
gredo prosit zame škofa — tako so me hoteli pridržati. Vse moje
pogovarjanje in tolaženje ni moglo pomiriti ljudij. Zato mi je
bilo neizrekljivo težko, in rad bi bil dekret nazaj poslal pa —
bedak — bal sem se zameriti škofu, zaradi česar sem se pa
pozneje kesal sto in stokrat.

Odhoda ne bodem popisaval natančno; ne morem. Le ob
kratkem povem glavne stvari.

Pri zadnji moji maši na dan odhoda je bila cerkev natla¬
čena, slišal sem ihtenje. Po zajutrku pridem iz župnišča in ob¬
suje me množica, joka in podaje roke od vseh stranij v poslov.
Ko sedem na voz, priklonim se in rečem: »Bog vas obvaruj!«

3 *

36

Tedaj nastane neizrekljiv jok; vse tišči vame, lovi in poljubuje
roki; le s prošnjo in silo se rešim, da požene voznik konje. Pa
za menoj in pred menoj se vsuje tropa jokajočih in teče do
Retij. Tam me ustavi zopet in obsuje na cesti nova množica z
jokom. Tudi meni hoče srce počiti v žalosti in britkosti, in komaj
jih sprosim, da se umaknejo s poti.

Tolike ljubezni in udanosti ljudstva svojemu dušnemu pa¬
stirju si nisem poprej niti mislil. Sedaj spoznam, da je res, kar
mi je nekdo rekel, da so veliko močnejše dušne vezi mimo
telesnih. Zato je dobrim ovčicam tako britka izguba svojega
dušnega pastirja.

XVII«. sl-u-šlss. v X* o s to j zli.

S tužnim srcem se pripeljem proti večeru dne 27. aprila
1. 1843. v Postojno. 2e na tej poti mi skoro srce upade. Mislim
si: »0 kak razloček med zjutraj in sedaj! Tam je vse v resnici,
v srcu žalovalo, tukaj sicer naznanjujejo zvonovi moj prihod, pa
razven šolske mladine in nekaj zijal ni nikogar, ki bi me po¬
zdravljal.« Tudi v župnišču me ni razven štirih učiteljev nihče
sprejel in ne pozdravil. Ves tisti večer sem sam prodajal dolgčas.

Pa že prvo noč čutim, da sem na novem svetu. Vso noč
so ropotali vozovi, biči pokali, poštni rogovi se glasili. Drugi
dan vidim ljudi in tujce iz vseh krajev sveta, razne noše in
podobe, slišim mnogotere tuje jezike, da bi bil skoraj dvomil,
ali sem v domači ali drugi deželi.

V nedeljo pri instalaciji sem videl, da sem v slovečem trgu,
in ne več na kmetih in v hribih. Stopal sem v slovesnem spre¬
vodu med uradniki in gospodo v natlačeno cerkev. Na pragu
me pozdravi šumeča godba s pavkami in trobentami. (Postojna
je imela takrat, kakor druga mesta, tudi turško muziko ob večjih
slovesnostih pri božji službi.) Imel sem slovesno sv. mašo, pridigo
pa Slavinski dekan Jurčič.

Po stari šegi: »Kjer je maša, je tudi kaša« — so bili po¬
vabljeni kresijski uradniki in drugi Postojnski gospodje k obedu.
Vse je bilo veselo, na videz tudi jaz, v srcu pa ne.

Naslednji dan sem začel pastirovati; skoro sam sem bil,
ker katehet Lesjak je imel s štirimi razredi v šolah dovolj opraviti.

37

Cez tri tedne je bil učitelj četrtega razreda in Šolski vodja
prestavljen v Celovec, in škof so izročili meni še šolsko voditev.

Ko sem šel v Postojno, začelo se je v njej nekoliko pre-
minjati. 2e drugi dan po instalaciji smo poslali stare zvonove
župnijske cerkve zvonarju v Ljubljano prelit in smo naročili štiri
večje. Ravno tisti čas so tudi škof napovedali birmo v Postojni.
Kdo ve, koliko časa so poprej Postojnci želeli in prosili, da bi
dobili drugo kapelanijo, pa niso bili uslišani. Da bi ustregel
svojim novim župljanom, prosim pismeno škofa, ne le druge
kapelanije, temveč tudi, da bi blagoslovili nove zvonove ob birmi
v Postojni. Obe prošnji so uslišali škof. Zvedel sem pa kmalu
vzroke te postrežnosti.

V nedeljo po blagoslovljenju zvonov in po birmi ostanejo
škof čez noč še pri meni in mi vele proti večeru, naj grem ž
njimi na sprehod. Med potjo mi naznanijo, da so primorani pre¬
staviti dekanijo v Postojno zaradi oslabelosti starega dekana in
da hočejo mene storiti dekana. Ustrašim se in se branim na
vso moč. Škof poslušajo mirno moje ugovore in potem obrnejo
pogovor na druge reči. Mislil sem, da sem rešen.

Cez tri dni potem pa dobim dekret, da sem dekan, in na¬
znanilo, da je ustanovljena tudi druga kapelanija, na katero pride
mladi gosp. Jož. Golob. Vsem je bilo ustreženo, le meni ne; tudi
nisem dobil dekanijskih spisov, zaradi česar so bila moja deka¬
nijska opravila zlasti iz prvega jako težavna.

Postojna je bila pred malo leti ekspozitura Slavinske žup¬
nije z enim duhovnikom in prav pičlimi dohodki. Duhovnik je
imel žitno bero od zemljakov v štirih vaseh, oficijature ali obli-
gatne maše, domačo štolo, en travnik in zelnik, in tu pa tam je
dobil kak prostovoljni dar. Imel je za stanovanje majhno, za
enega človeka primerjeno hišico s štirimi malimi sobicami brez
drugega poslopja.

Pozneje so naredili iz ekspoziture župnijo z enim kapela-
nom. Ekspozit. ni dobil nobenega poboljška, kakor novo ime
župnik, vse drugo je ostalo kakor poprej. Kapelan je dobil tudi

38

svojo hišico z dvema sobicama. Ob teh pičlih prihodkih so morali
ekspoziti, zlasti zaradi velike, jako rabljene ceste živeti skromno
in varčno : tako pa tudi župniki, ako niso imeli svojega očetov¬
skega imetja.

Meni ni bilo v Postojni postlano na rožicah. Imel sem de¬
kanijo in dva kapelana, a gmotne razmere so bile take tudi
sedaj, kakoršne so bile nekdaj. Po tem lahko vsakdo sodi, da
sem z večjo častjo prejel le več skrbi in dela. Zlasti me je v
zadrego spravil drugi kapelan. Župljani so bili obljubili, da mu
preskrbe stanovanje, pa niso storili. Prišel je kapelan in hoteli
so mu dati sobo v neki gostilnici. A tega nisem hotel in mogel
nikakor ne dovoliti. Dal sem mu tedaj stanovanje v župnišču,
in tako so meni ostale le tri majhne sobice.

Moja zadovoljnost se je izprva jako krhala tudi zaradi zna¬
čaja ljudstva. Zdelo se mi je ljudstvo dokaj spačeno in ošabno,
sosebno pa udano plesu, šalam, smehu in veselicam. Govorjenje,
hoja, noša — vse je kazalo, da sem prišel med preveč posvetne
ljudi, zato sem začel vse te napake, sosebno pa plese in shode
mladine obojnega spola ostro grajati, ustavljati in zatirati; opravil
pa nisem nič. Samo čudili in smejali so se mi mladi in stari,
češ, čemu ustavljam in prepovedujem nedolžno veselje.

Še-le neki star, sloveč mož mi je zbrisal oči, da sem dobil
boljše pojme, in jel tudi drugače ravnati. Bila je pa ta-le prilika:

Ključar Starovaške poddružnice, stari oče Dekleva, pride
me prosit, da bi oznanil prihodnjo nedeljo pri njih poddružnici
opravilo (patrociniumi. Obljubim mu, a le s tem pogojem, da v
vasi ne bode plesa. A sedaj se splete med nama besedovanje.
On pravi: »Ma, tega ne obljubim!« Jaz: »Če vi ne obljubite,
pa jaz tudi ne!« On se nasmeje in reče: »E — plesali so pred
nami, plesali bodo za nami.« Jaz: »Res je, greh so delali pred
nami, greh bodo delali za nami. Po vaših mislih torej ni po¬
treba greha prepovedovati?« On: »Po moji vednosti se na našem
plesišču ne godi nič kaj pregrešnega.« Jaz: »Ali bi hoteli vi za
tiste grehe odgovarjati pred Bogom?« On: »Ma, zakaj neki ne?«
Jaz: »Za Boga! kakšna mora li vaša vest biti?« On: »Mislim,
da dobra. Če pa meni ne verjamete, pridite sami na plesišče in
se prepričajte, da se ne godi nič pregrešnega.« Jaz: »Prav! Jaz

39

pridem, če me ne ovadite.« On je bil pošten mož: »Nate mojo
roko!« reče, »da nikomur ne bodem povedal.«

V nedeljo po večernicah grem skrivaj, kjer se me nihče
ni mogel nadejati, pridem za vasjo, zadenem po naključbi prav
hišo plesišča in stopim vanjo. In kaj najdem?

Spola ločena, mirno sede vsi na klopi; dečko pa na mizi
citra in v sredi sobe se suče par, ne zmeneč se za moj prihod,
ko vsi drugi vstanejo. »Veliki fant« me sprejme, posadi za mizo
zraven bokala vina, pogovarja se z menoj in mi ponuja piti. Ko
jenjata plesalca, vsedeta se vsak k svojemu spolu, in druga dva
nastopita; tako je šlo z vrstjo zaporedoma pošteno naprej. Videl
sem, da je govoril ključar prav.

Enako vedenje sem videl binkoštni ponedeljek tudi v jami,
kjer pleše po štirideset do petdeset in še več parov, smeje se
in šali. Ko pa poči topič v znamenje, da je konec slovesnosti,
tedaj šinejo plesalci narazen, in vsi gredo po spolih ločeni proti
domu. Po tej poskušnji nisem nič več mislil slabo. S tem pa
nečem reči, da bi pri vsem tem ne bilo nikake nevarnosti in
da bi ples bil dobra stvar. Bog ne daj! Modri duhovni pastir
se mora ozirati tudi na navade; kdor zahteva preveč, ne doseže
ničesar.

Zastran deklet, ki so priljudne, šaljive in na videz priliznene,
moram pripoznati, da jako skrbe za svojo poštenost. Odločno
hočejo ali device ostati, ali pa device stopiti v zakon. Z vojaki,
s tujci ali zapeljivci se pečajo jako redko; če pa katera pade,
osramoti se in izgubi za vselej čast in veljavo. Zato je neke
vrste domačih otrok jako malo. Kolikor pa je nezakonskih mater,
te so večinoma iz drugih krajev, zlasti take, ki so na poto¬
vanju v Trst.

Ponočevanja, vriskanja, ponočnega vasovanja z ženskim
spolom je malokdaj slišati. Mladeniči (fantje) se drug drugega
zvesto opazujejo. Gorje mu, kdor se s katero pregreši. On je za¬
vržen in izgubi vse fantovske pravice, kar spričuje ta-le prigodba:

Po stari navadi se snidejo na novega leta dan fantje vsake
soseske in izvolijo iz svoje družbe glavarja ali »velikega fanta«.
Njegova dolžnost je, da varuje fantovske pravice, nerodnosti pa
odvračuje. Daši sem bil v Postojni že dve leti župnik, vendar
nisem še nič slišal o tej hvalevredni šegi.

40

Neki dan pa pridela pred oznanjenim izpraševanjem dva
fanta k meni v sobo in pravita: »Gospod, sedaj pride z nami
k izpraševanju tudi dečko, ki je po naših fantovskih postavah
izgubil pravico družiti se z nami.* »Ali je domačin ali tujec?*
vprašam. »Domačin je sicer«, pravita, »pregrešil pa se je nespo¬
dobno in izgubil torej pravico družiti se z nami.« Jaz: »Ce je
pa taka, pa bodi! Le ostanite tudi zanaprej zvesti svojim po¬
stavam! Kadar pride, pokažita mi ga!«

Ko pridem v izpraševalno sobo, stopi za menoj tudi grešnik.
»Veliki fant« pa vstane, pokaže ga s prstom in reče: »Ta-leje.«
Obrnen proti njemu rečem: »Prijatelj, znane so tudi tebi vaše
fantovske postave, katere jaz pohvalim z veseljem. Ti si jih pre¬
lomil in zapravil fantovske pravice. Stopi torej sedaj ven in
pridi potem, ko ti odidejo, nazaj!« Brez izgovora se ponižno
prikloni, gre in pride po izpraševanju k meni. Vprašam sedaj:
Ali se nahaja kje na Kranjskem tako vrla mladina?

Ne morem sicer tajiti, da imajo tudi Notranjci svoje na¬
pake in take razvade, katerih ni drugodi na Kranjskem (da bi
le res ne bilo!) n. pr. da niso preveč vneti za molitev, da ne
silijo preveč k izpovednici, da pridejo za mašnikom v cerkev in
šinejo po križu mašnikovem iz cerkve itd., pa vedejo se mirno
in spodobno, kakor malokje na Kranjskem.

Daši so gmotne razmere v Postojni revne in je treba skrbno
paziti, da se živi brez dolga, vendar se nisem nikdar pritoževal
zastran tega. Bolj me je pa žulilo in velikokrat v zadrego pri¬
pravljalo slabo in tesno stanovanje. V dekanijsko župnišče so pri¬
hajali pogostoma revni in tuji popotniki, zlasti duhovniki in re¬
dovniki, ter pri meni prenočevali. In prav to prenočevanje mi
je bilo večkrat dosti težavno. Zaradi tega in zaradi drugega ka-
pelana je kazalo sedaj zidati novo župnišče, pa zaradi svoje iz¬
kušnje sem se tega dela bal malo manj ko smrti. Da bi odšel
tem težavam, prosil sem za dve takrat razpisani duhovniji, in sicer
za Cerkljansko in za Krško. Pri nobeni pa me niso deli v terno;
tako sem videl, da je božja volja, naj še ostanem v Postojni.

Lotil sem se torej prigovarjati in pisariti zastran novega
župnišča na vse strani, pa nihče se ni hotel zmeniti, ne župljani,
ne patron. Moral sem torej resnobno in trdo stopiti na noge.
Dve leti smo pisali in se bojevali — poslednjič je hotel inženir

41

— menda pregovorjen — osnovali majhno pokveko. A to sem
jaz odločno zavrgel, in tako j<p odjenjal. Župnišče je bilo obri¬
sano po mojem svetu in načrtu. Delati ga pa nisem mogel,
zakaj, predno je prišla pomlad, poklicala me je božja previdnost
na drugo, še težjo službo.

2TI2T- M©| p o Jslio v  Staro Loko,

V adventu 1. 1846 je umrl Jakob Dolenec, Starološki župnik
in dekan, v 48. letu svoje starosti, in oglasilo se je enajst starih,
večinoma veljavnih prosilcev za to faro. Meni še celo mar ni
bilo sploh prositi za-njo. Deset dnij po pretekli kompetenciji mi
piše veljaven prijatelj iz Ljubljane, da naj ročno pošljem prošnjo
za Starološko faro v škofijo; škof me želi tam imeti. Precej se
vsedem in mu odpišem, da v Loko ne grem. Drugi dan dobim
zopet pismo, češ, da naj se ne branim take ponudbe. Ročno
zopet odgovorim, da Loke in dekanije sploh nečem. Tretji dan
mi piše tretjič in zaroti, da naj se ne branim najlepše fare in
naj pomislim, da volja škofova je volja božja. Ce je tako, mislim
si, ne bom se ustavljal volji božji, in pošljem prošnjo.

Dne 14. sušca 1. 1847 dobim dekret in kmalu se peljem
pogledat Loko. Pa že po kratkem ogledu vidim, da pridem z
dežja pod kap. Prepozno je bilo kremžiti in pačiti se; moral
sem se pripravljati na odhod. Dne 23. malega travna se poslovim
in odrinem iz Postojne, spremljan od gospode do Planine; zvečer
pridem v Ljubljano.

Drugo jutro smo bili štirje župniki (tudi Krški in Cerkljanski)
umeščeni. Ko smo se zahvalili škofu, pridrži me še pri sebi in
me vpraša, ali sem se res branil Stare Loke? »Res«, pravim, »zakaj
ne razumem tega poklica. Pri Cerkljah in Krški fari še v terni
nisem bil, semkaj pa sem najmlajši poklican : ne vem, kaj pomeni.«
— Škof reče: »V Stari Loki je cerkev in vse drugo postarano
in zanemarjeno, da je groza. V Loškem Potoku ste vse prenovili;
želim, da bi tudi tukaj to storili.« Jaz: »Ali se spominjate, kaj
sem rekel, da raji umrjem, kakor še katerikrat toliko trpim?«
Škof se prijazno namuza ter pravi: »Ro že šlo, že, saj ste zmožni,
le poprimite se L »Zdaj ni drugače«, pravim, »poskušal bom. Če
pojde, je prav, če pa ne pojde, ne bom jaz kriv!« Potem se
poklonim in odidem.

42

Stguro Lois©_.

Starološka fara je bila jako sloveča, med prvimi v škofiji.
Marsikak star veljak mi je zavidal, da sem jo mladenič dobil;
pa tudi sam sem mislil, Bog ve, na kako stopinjo me je škof
povzdignil in s kako srečo obdaroval! Ali —- bedak! — v kratkem
sem izkušal svojo zmoto in spoznal, da sem le v križe in težave
prišel. Ne lastna hvala ali kak drug sebičen namen je obudil v
meni sklep, da popišem svojo usodo na tej fari, temveč le pokazati
hočem, kako čudno vodi človeka previdnost božja in ga podpira,
da zvrši, za kar ga je izvolila.

V saboto dne 24. aprila proti večeru se pripeljem na faro,
pričakovan in sprejet od velike trope ljudij. Z voza stopivši grem
prvič naravnost v cerkev počastit svojega Gospoda, in za menoj
se vsuje vsa množica. Pred oltarjem klečečega me napade hipoma
grozovita bridkost, kakoršne vse žive dni nisem izkusil; srce mi
začne silno razbijati, solze se mi vlijejo po licih curkoma, tema
se mi dela pred očmi in tresem se na vseh udih. — Tlačim,
premagujem in zakrivam čutila, kolikor mogoče, pa vse nič ne izda.

Za Boga! mislim si, kaj le to pomeni? Ali me hoče mrtvoud
zadeti, ali me pričakuje kaka druga nesreča, ali kaj ? Duh je
slutil nekaj hudega, pa ni vedel, kaj. O, pač je dobro, da človek
prihodnosti ne vidi, sicer bi bil jaz vstal in šel ne v župnišče,
temveč naravnost na voz in obrnil hrbet — Stari Loki! Poznejša
izkušnja me je poučila, da moja čutila niso bila prazni pomisleki.
V župnišče so me spremili Loški duhovniki, poslovili se od mene
in šli naglo v spovednice. Ostal sem sam v praznih sobah, zakaj
do malega sem bil prodal v Postojni vso hišno opravo.

Drugi dan je bila nedelja, patronsko opravilo sv. Jurija in
moje vmeščevanje. K tej niso mogli priti duhovniki zaradi svetega
leta, toliko več je pa privrelo ljudstva.

Imel sem vse duhovno opravilo in tudi pridigo sam. Napo¬
vedal sem faranom, kaj jim želim biti in kaj od njih pričakujem.
Vsa fara je bila vesela, vesel tudi jaz cel tisti dan, toda žal, skoro
edini veseli moj dan v Loki. Že drugi dan, česar bi se nikdar
ne bil nadejal, vrgel je nekdo prvo kapljo grenkosti v kupico
veselja in mi jo dal piti. Moj bližnji duhovni sosed namreč mi
je pisal očitajoč, da sem pri včerajšnjem obedu stare vpokojene

43

župnike posadil na prve sedeže, njega pa za njimi posadil, in
pristavil, če bom tako delal, bom težko izhajal. Initium malorum
— začetek zla.

Drugi dan grem ogledat farna poslopja in najdem skoraj
vse razdejano in zanemarjeno. Zvem, da se razven župnika
Jereba, kateri je z velikimi težavami kaplanijo, pode in hleve
prenovil, ni nihče dotaknil kdo ve koliko let najmanjše reči, dasi
tudi je vsak župnik dolžan vsako leto iz farnih prihodkov na
popravila porabiti šestdeset goldinarjev.

Moj sprednik, gosp. Dolenec, sicer skrben in vesten duhovnik,
ni izdal vseh osem let na popravila niti solda; pač je pripravljal
več let škopo in mislil na pomlad vse poslopje prekriti s škopo;
toda smrt ga je prehitela in njegova sestra — glavni dedič —
je prodala škopo in pustila strehe v nemar. In da bi ne bila
prisiljena izpolniti svoje dolžnosti, skrila se je za hrbet kresijskega
inženirja in ga pridobila z denarjem. Delali so pa tako-le:

Že tretji dan po mojem prihodu prihite inženir, ona in njen
mož presodit poslopja. Tudi jaz hočem z njimi iti in pregledati.
Inženir me pa ustavi in reče, da poslopja presojati je njegova
reč, moja pa le podpisati zapisnik. Vidim, da je podkupljen, pa
jaz sem hotel ptička ujeti; stisnem mu mimogrede bankovec v
pest, katerega ročno v žep vtakne in odide. Sedaj pustim, da
vsi trije gredo in ogledajo, mislim si pa svoje.

V kratkem pridejo nazaj in četudi povabljeni, nečejo pri
meni pri obedu ostati, marveč gredo v krčmo z obljubo, da mi
prineso zapisnik podpisat. Še le proti večeru ga pošlje z naro¬
čilom, naj ga naglo podpišem, ker se mu mudi v Ljubljano. Za¬
pisnik vtaknem v žep in dam inženirju povedati, da nisem vajen
mačke kupovati v žaklju, poprej se hočem prepričati, ali se za¬
pisnik vjema s stanjem poslopja ali ne. Vem, kje je Ljubljana
in kje kresija! Kadar pregledam, pravim, hočem naglo podpisati
in zapisnik poslati v Ljubljano.

Res je bilo, kar sem slutil. Vse strehe so skapale in bile
raztrgane, povsodi so pretekale, znamenja luž so se videla na
podih in pod streho, zapisnik pa je pričal, da je vse poslopje
v dobrem stanu, da dediča — namesto 300 goldinarjev, ne zadene
drugega, kakor, da popravi konjske pode, kar je bilo cenjeno na
štirinajst goldinarjev.

44

Poznal sem zvijače takih ljudij sicer že od poprej, ali kaj
takega bi se vendar ne bil nadejal. Toliko popravil imeti takoj
v začetku brez zadolženja in užitka le zaradi malopridnih ljudij,
to mi je bilo prehudo. Nevoljen hitim najpoprej na grad poprašat
oskrbnika, kateri je v imenu patrona bil pričujoč pri komisiji,
ali je res poslopje v takem stanu, kakor se včerajšnji, tudi od
njega podpisani zapisnik glasi ? Ustraši se me, ko vidi, da nisem
ne bedak, ne strahopetec! — Se bolj pa se ustraši, ko vidi
mojo nevoljo in sliši moje žuganje, da grem naravnost v Ljub¬
ljano tožit krivičnega inženirja in tirjat nepristransko komisijo.
Začne me torej pogovarjati in prositi, da naj ne grem in tudi
ne pišem, temveč pustim njemu, da piše inženirju, kar tudi
privolim.

Na to prihiti tretji dan inženir sam iz Ljubljane k meni v
župnišče, ne potrka, ampak odpre vrata na stežaj, postoji na
pragu in zaupije po živinsko: »Was wollen Sie? —- Kaj hočete?«
in me gleda grdo, kakor pošast; mislil me je s tem menda ugnati
v kozji rog.

Tudi v meni se vname togota. Nekoliko časa ga molče
gledam, potem pa, da bi potlačil njegovo mogočnost, poskočim
kakor blisek na noge, stol zleti od mene po sobi in zaderem se
kakor lev: »Sie impertinenter Sch . . .! Wie getrauen Sie sich auf
diese Art ein ehrliches Haus zu betreten? Sind Sie ein kaiser-
licher Beamte? Ein gebildeter, rechtschaffener Herr? — Vi

nesramni p.. kako se drznete na tak način priti v pošteno

hišo? Ali ste Vi mar cesarsk uradnik? olikan in pošten gospod?«

— Se ve, kaj takega se mogočni birokrat ni nadejal! — Srce mu
upade, ko vidi, da z grdo nič ne opravi, tolaži me in reče:
»Seien Sie ruhig und sagen Sie mir, \vas Sie doch vviinschen?

— Pomirite se in mi povejte, kaj želite?« — Tudi jaz odjenjam
in ga vprašam: »Ali je res poslopje tako, kakor govori Vaš za¬
pisnik?« Slaba vest mu sapo zapre in na to nič ne odgovori,
temveč le reče: »Pojte z menoj in pokažite mi napake!« —
»Ne grem«, pravim, »če nisem bil prej potreben, tudi sedaj nisem!«

— In gre sam ogledovat.

Drugi zapisnik je govoril vse drugače; obsodil je dediča,
da popravi vse strehe iz zapuščine, in zato ga podpišem tudi jaz,
Kaj je inženir potem storil, nisem mogel zvedeti. Čakal sem več

45

časa popravljanja, ker ga pa od nikoder ni bilo, moral sem, da
se še večja škoda ni godila, poslednjič vse sam popraviti in plačati.

Ali med tem časom pride tudi še drugi stiskalec.

Kameralka mi pošlje dopis, da naj znesek farne takse
(Pfrundenverleihungs-Taxe) s 575 gld. plačam v dvanajsterih
mesečnih obrokih. Tolikošni znesek se mi je zdel čuden, ker so
moji predniki plačevali levečemu le po 200 gld.; mislil sem, da
je to le kaka pomota; zato rekuriram in prosim, naj se taksa
odloči po meri prihodkov in plačilo obrokov privoli na dve leti.
Ali kaj store? Ne da bi znižali takso, še povikšajojo za 60 gld.
in plačilo odločenih obrokov tirjajo z žuganjem rubežni. Vzroka
tega ravnanja takrat še nihče ni vedel, zvedel se je pa v kratkem,
v nekaterih mesecih.

Župnišče v Stari Loki je samo na sebi prostorna in pri¬
pravna hiša, bilo je pa kdo ve koliko let vse zanemarjeno in
zamazano. Čudim se, kako so mogli moji predniki, ko so bili
med njimi tudi prav izvrstni gospodje, trpeti toliko nesnage in
napak. Vse popisati bilo bi predolgo, nekoliko pa hočem vendar
le omeniti, da se bo videlo, v kakšne težave sem prišel.

Župnišče je bilo tako-le:

Spodnja veža je bila z debelimi kroglami tlakana, krogel
je semtertje manjkalo, zato je bilo treba skrbno gledati, da se
ni človek nad luknjami izpodtaknil in padel. Na desni strani
zraven vežnih vrat je bila globoko v zemljo izvrtana vinska klet, od
tega naprej je bila stara družinska soba, prostorna sicer, pa polna
stenic, ščurkov, mišij in drugega mrčesa; na levi roki sta bili dve
jedilni shrambi in zraven dve kleti za kisal in krompir. Odtodi
se je šlo po temnih stopnicah na srednji prostorni hodnik ali
prvo nadstropje; na vsaki strani sta bili po dve gosposki sobi
z nizkimi vratmi, v desnem kotu pa vsa zakajena črna kuhinja.
Po hodniku so bile ob zidu razstavljene kuhinjske omare, škaf,
žličniki, skledniki in več druge take šare. Hodnik je bil z opeko
tlakan, pa ves luknjast in izhojen.

Iz tega nadstropja so bile napravljene slabe temne stopnice na
izbo ali podstreho. Groza je obšla vsakoga, kateri je prišel na izbo !

46

Streha je bila z deskami krita, vsa strgana in votla; o de¬
ževju je v sobe zatekalo, in moral sem nad posteljo razpenjati
dežnik. Namestu dimnikov so stale nad pečmi po poldrugi čevelj
visoke luknje ali duški, po katerih se je dim pod streho valil in
se lesenine prijemal; zatorej je bilo vse znotranje podstrešje za¬
kajeno, črno in s sajami prepreženo; seve, tudi vse v največji
nevarnosti zaradi ognja!

Pod izbo so bile na koncih župnišča napravljene in le z
deskami zapažene žitne kašče s slabim zaporom. V sredi med
kaščami so stale tri stare velike omare, natlačene s starimi pismi
ali listinami in vsakatero drugo plažo.

Mišij, podgan, netopirjev, moljev in drugega mrčesa je vse
mrgolelo pod streho. Golazen je pod podom ali v špranjah in
luknjah tičala skrita, glodala pode, klestila in pridila žito in se
po noči in po dnevu preganjala, ropotala in nam kratila spanje.

Da v takem, nesnage in škode polnem stanovanju ni bilo
mogoče prebivati, umeva se lahko samo ob sebi; sklenil sem
torej, najprej župnišče v red dejati, golazen zatreti, nevarnost
ognja odvrniti. Pišem torej po inženirja v Kranj, da bi spričal
potrebo prenovljenja in presodil stroške. Ko to stori, pošljem
vse v kresijo in prosim privoljenja, porabiti cerkvenih denarjev,
kolikor jih je bilo v skrinjici. Ali kaj stori kresija? — Blezo iz
nagajivosti, da sem se bil o svojem prihodu pregrešil nad inže¬
nirjem, prepovedo mi dotakniti se gotovine in privole le nekak
lavdemij, ki je bil že čez trideset let v pravdi, da ga smem iz¬
tirjati in ga porabiti, kar je bilo toliko, kakor nič.

Ta birokratska razsodba me pa nič ne ostraši. Župnišče,
mislim si, mora biti na vsak način popravljeno, naj reče kresija,
kar hoče. Oznanim torej s prižnice župljanom slabost in nevarnost
župnišča in potrebo, da se prenovi; poprosim, naj darujejo in
pripeljejo prostovoljno kako strešnjo ali tram za nov oder pod
streho. In res so napeljali lesa velike kupe, in začeli smo delati.

Najel sem zidarjev in tesarjev, vzdignili smo hišo za štiri
čevlje, napravili nov oder pod streho, pokrili ga z opeko in vse
dimnike izpeljali izpod strehe; sezidali smo pod streho novo žitnico
s predali. Iz stare »hišterne« se je naredila kuhinja z jedilno
shrambo, iz prejšnjih jedilnih shramb pa hišterna z dvema so¬
bama; iz stare kuhinje sem napravil trden arhiv, polovico hodnika

47

pregradil in napravil novo vstopno sobo, da se z enim ključem
sedaj lahko zapro štiri vrata. Tako je sedaj še z novim spodnjim
tlakom vse župnišče predelano, bolj pripravno, ognja varno, brez
podgan, mišij in mrčesa, sploh tudi mirno in snažno.

Stroške sem plačal nekoliko iz svojega, drugo pa s cerkve¬
nim denarjem, katerega sevč v denarnici ni bilo zadosti. Da
me je pa podpirala božja roka, sklepam iz tega, ker v najhujši
stiski mi prinese in vrne nenadoma neki dolžnik cerkveno glav¬
nico 500 gld. Škof mi odsvetuje brez privoljenja gosposke s to
glavnico izplačati stroške; vendar sem s temi denarji plačal,
kresiji pa naznanil, da cerkvi je vse eno, ali naj plača s tem
ali drugim denarjem, in je potrdila. Veselila me je najbolj trdna
žitnica, toda žal, ne dolgo.

222SII:-, Parni priliodki-

Starološka duhovnija je imela z drugimi starimi duhovnijami
grajščinske pravice, namreč svoje kmete, desetino itd. Njeni
patron, Loška grajščina, jo je bila s posebnimi dobrotami obdaro¬
vala in odločila namestu zemljišča iz svoje lastne grajščinske žitnice
žitni deputat: 96 mernikov pšenice in 52 mernikov rži in dese¬
tino v pridelkih. Kot desetinsko polje je dobilo župnišče razven
dveh vasij, Dorfarjev in Gorenje vasi, vse bližnje polje »Ošter in
Vešterfeld«, in desetino v natori pobiralo od vseh pridelkov;
zbok obilnega snopja je imelo župnišče tri kozolce, doma, na
,gmajni' in na Ošterfeldu, dva poda in več drugega poslopja, in
vendar je velikokrat vsega zmanjkovalo. Dasitudi je bilo župnišče
z žitom in drugimi pridelki obilno obdarovano, in je poslov in
delavcev potrebovalo le malo, ni imelo, razven 200 gold. miznine,
proste kaplanske hrane in 60 gld. za popravo poslopja, skoraj
nobenih gotovih davkov in odhodkov, kolikor jaz vem; s takimi
dobrotami ni bilo v naši škofiji nobene druge fare.

Ker sem napolnil že prvo jesen s pridelki svoje shrambe,
pa tudi nekoliko z denarji svojo lačno denarnico, dobil sem že
upanje, da bom z naloženo takso shajal, nekoliko svojih dolgov
poplačal in zanaprej lahko živel in delal. Ali žal, vse to moje
upanje je splavalo kmalu po vodi.

Predno pa dalje popisujem svojo usodo, hočem poprej ne¬
koliko omeniti še o Ločanih tistega časa.

48

Kdor pozna ali je izkusil notranjske kraje, videl gole skalnate
hribe, občutil hude vetrove in nevihte in mrzlo burjo, in pride
od tam v Loške kraje, zagleda obraseno hribovje, lepe ravnine
in rodovitno polje, misli, da je enako Izraelcem prišel iz puste
Arabije v obljubljeno Palestino. Ko sem prvič zagledal Loško
okolico, poskakovalo je od veselja moje srce, in sem se srečnega
štel, da sem bil v tak rajski kraj prestavljen.

Kakor pa ni vse zlato, kar se sveti, tako se moti vsakdo,
kdor po vnanjem sodi nevidne reči, sosebno duhovniki, kateri
pričakujejo od vnanjih okoliščin, od lepih krajev in obilnih pri¬
hodkov svojo srečo. Da ne vnanje reči, ampak edino le ljudstvo
dela duhovnika zadovoljnega ali nezadovoljnega, srečnega ali
nesrečnega, imam sam nad seboj spričevanje in prepričal bom
tudi druge.

Ljudstvo je sicer povsodi enako; povsodi so hudobni med
dobrimi, pobožni med nepobožnimi; ali v nekaterih razmerah
je vendar velik razloček med ljudstvom in krajem, in je tudi
med Ločani in Notranjci. Tako n. pr. sem bil v Postojni vajen,
da me je ljudstvo zelo spoštovalo : tam me je vsak človek, odrasel
in otrok pozdravil z besedo in s poklonom: »Dobro jutro, dober
dan ali dober večer, hvaljen bodi Jezus Kristus« itd. V Loki
nisem iz prvega tega slišal ali izkusil, marveč vsak je šel le molče,
potuhnjeno, v tla ali na stran zroč mimo mene, in se je klobuka
le malo ali pa nič dotaknil.

Mislil sem v začetku, da se me ne upajo pozdravljati, kot
neznanega, ali iz boječnosti ali kaj takega (nedolžnega); kmalu pa sem
izkusil, da tako ravnajo le iz napuha ali iz surovosti. Bil sem tudi
na Dolenjskem in ne le na Notranjskem v duhovski službi, izkusil
sem tudi tam mar&ikako napako, sosebno pri odrasli moški mla¬
dini, ali nikjer nisem našel take surovosti, predrznosti in razbrzda¬
nosti, kakoršna je bila takrat v Loki. Vse popisati bi bilo preveč,
nekoliko pa hočem omenjati, da bodete videli mojo usodo.

Povsodi so sicer med dečki kaki malopridni potepuhi, ki
sosedom ali drugim nagajajo in delajo bridkosti; tukaj so bili
skoraj vsi enako nič prida, kar se je že nad njihovim pogledom
videlo, ker poštenega človeka, zlasti tujega, naj je bil gosposki
ali kmetovski, ni se upal nobeden naravnost pogledati ali pohlevno
ž njim govoriti. Zvečer se je komaj mrak storil, že se je slišalo

49

na polju, po vaseh, ali po potih vriskanje in petje ali tuljenje v
znamenje, da se ura ponočnjakov približuje. Mirni sosedje so se
začeli zaradi lastne izkušnje spravljati s polja proti domu in zapirati
se v svoje hiše; tujci so hiteli nazaj, zakaj skozi vas ali po
cesti po noči se voziti ni bilo varno, da bi iz kakega kota ali
izza vogla ne priletel kak kamen ali poleno v hrbet ali na voz,
kar je že marsikdo, pa tudi jaz iz Kranja gredoč, poskusil, ko
je kamen izza vogla hiše v kočijo priletel; zvedel sem bil, kdo
je to storil, pa mu tudi hudo prigreval.

Posebno nemirni in nevarni so bili sabotni in nedeljski
večeri in noči. Tistikrat so ponočnjaki najhuje razgrajali, kričali,
prepevali, preklinjali, pod okni klafali, plotove podirali, pijančevali,
besedovali se, pretepali, bili ali pobijali. V Loki je bilo takrat
vsako leto največ pobitih. — Gorje mu, kdor je svaril ali go¬
sposki tožil! Tudi duhovniku ni bilo varno, javno svariti ali
zavračati. Primerilo se je, da je kapelan s prižnice svaril in
očital ponočnjakom nerodnosti, in zgodilo se je, da so se pre¬
drznih celo pod kaplanijo po noči razsajati, klafati in nesramne
pesmi peti itd. — Sicer sta se oba moja prednika, gosp. Jereb
in Dolenec, veliko mučila, da bi bila ugnala in ukrotila ponočnjake,
pa vse njuno prizadevanje ni bilo ne le zaman, ampak zaradi
nerodnosti potepuhov sta oba izgubila življenje.

Jereb, zelo goreč dušni pastir, je pri izpraševanju Zabni-
ških fantov očital malopridnim njih hudobije; namesto kesanja
so njegovo grajo le zasmehovali in zaničevali, kar ga je tako
v srce zbodlo, da se je pred njimi od mrtvouda zadet zgrudil
in že drugi dan v nezavednosti umrl.

Enako se je godilo tudi Dolencu. — Bilo je med večerjo,
ko je zlezel neki bližnji potepuh z namenom, da bi kradel, po
lestvi pri oknu v kaplansko sobo. Ko ga je hlapec zapazil in
izdal, pobegnil je naglo, v naglici pa popustil v sobi svojo kapico.
Da bi zvedeli tata, vzame Dolenec kapico, gre ž njo od hiše do
hiše po vasi, popraševaje, čegava je? Nihče pasi ni upal hudo-
delnika ovaditi. Dolenec pride premrazen nazaj, zboli in v kratkem
umrje.

Ko sem videl in zvedel take žalostne prigodbe, prigrevalo
je jako mojemu srcu in delalo težke skrbi; pa vse to je bil še
le začetek zla, ki se je začelo snovati.

Življenjepis. 4

50

XJUir 5  teto  184.8,

Že je šlo prvo leto h koncu. Da bi me ne zadela zažugana
kazen rubežni, izkušal sem obroke farne takse zvesto plačevati;
da si še zadnji obrok z glave snamem, vzamem prvega sušca
štirideset tolarjev — bili so dedšina po mojem očetu — in jih
nesem v Ljubljano plačat, da bi bil brez skrbi.

Davkar sicer vzame denar, pa se smeje in šali, čemu se
mi mudi in tako naglo skrbim za plačilo, ker ni take sile; menda
je vedel, kaj se približuje.

Čez štirinajst dnij se vname v Beču upor in se hipoma
razširi po vsi Avstriji do najvišje bajte v hribih in raztrga vse
stare vezi; gosposka izgubi vso moč in veljavo, grajščine svoje
pravice, desetino in druge dobrote, s tem vred splavajo tudi vsi
župniški prihodki, in v trenotku sem bil na beraški palici.

To oproščenje brez odškodovanja desetine in starih graj-
ščinskih davkov je bilo ljudstvu neizrekljivo všeč; ni pomislilo,
da upornik je slepar, laž njegov dar, kdor mu verjame, ta se
ujame, kdor se za njega poteguje, kmalu zmoto obžaluje, zakaj
po gosteh pride post, po veselju žalost. Tisti čas so se kmetje
radovali, mi pa žalovali. Ne bom pozabil svojega sprehoda po
starem desetinskem polju, kjer sem videl z bogatim žitom obložene
njive, z obilnim snopjem natlačene kozolce, slišal na podih cepce
pokati, župniški pa so stali vsi prazni in zaprti, nove žitnice brez
žita. Kmetje so mogočno hodili po krčmah pijančevat, smejali so
se nam in krohotali, češ, sedaj smo kmetje gospodje in bomo
lahko živeli. A pozabili so, da krivica ni pravica, za pustom
pride post, po lepem vremenu nastopi grdo.

Kar sem jim pravil, niso verjeli, pa se je v kratkem pričelo.

Komaj je duhovska in deželna gosposka izgubila veljavo
in moč, nastopila je razbrzdanost, stopili so potepuhi in hudo-
delniki na noge in jeli po svoji volji šariti, krasti in hudobije
počenjati. V kratkem se je slišalo, da so tatovi vlomili v to ali
ono klet, v žitnice, skrinjo ali hlev, da so pokradli in pobrali
denarje, platno, obleko, živino ali kaj drugega; ni je bilo noči
brez tatvine, in tatovi se niso strašili ne straže, ne psov, ne
vrat, ne železa, ne mreže: vse jim je moralo odjenjati.

51

Vrh tega je jel neki hudodelnik celo požigati, in gorelo
je sedaj tu, sedaj tam, ali hiša, ali hlev, ali skedenj, ali kozolec;
to se je godilo, če prej ne, gotovo vsake kvatre večinoma kje
blizu župnišča; k sreči je pogorelo le po eno, dvoje ali troje
poslopij; le nevidna roka božja je obvarovala cele vasi. V strahu
in trepetu smo noč in dan živeli; nihče ni vedel, ali bo drugi
dan še imel pohištvo, imovino in življenje, ali ne. Skoraj dve leti
je trajala ta strašanska stiska, koprneli smo vsi, pa pomagati ni
bilo mogoče. — Poznali smo skoraj vse potepuhe in tudi požigalca,
ker hodili so po krčmah in hišah, jedli in popivali; nihče pa se
ni upal komu kaj reči ali očitati, še manj pa prijeti ga. Gorje
mu, kdor bi se bil predrznil kaj tacega storiti!

Taka osodaje vsem presedala; vsak je želel konca stiskam
in mirnih in varnih časov; zato je glas, da je upor zatrt in da
je vlada zopet dobila moč, razveselil vse pošteno ljudstvo. Vpeljani
žandarmi so v kratkem polovili in s pota spravili hudodelnike;
tudi požigalec je stisnil rep in jenjal požigati.

XXIV.  sIiažTaa ©b  3so s©s»

izg-utiil priliodlse.

Skoraj dve leti po izgubi desetine ni imelo župnišče nobenih
prihodkov. Živeli smo od zaloge prvega leta; sčasoma je pa tudi
to pošlo, in velikokrat ni bilo solda več za sol in meso pri hiši,
in nihče se ni zmenil za to.

Skrbelo me je sicer, kaj je početi, vendar nisem nikomur
razodel ali potožil svojega pomanjkanja. Najbolj me je pekla
slepota in mrzlota ne le družine, kapelanov in beračev, temveč
tudi sosedov in tujcev. Vajeni k dekanu hoditi v župnišče jest
in pit, niso se nič zmenili, ali imaš ali nimaš, moreš ali ne
moreš dajati.

Ko ni bilo nič več, mislim si, sedaj bo treba po vetru
obrniti plašč, to je odhodke prihodkom primerjati, kapelanoma
hrano ustaviti, posle odsloviti, dekaniji se odpovedati, župnišče
zapreti in le eno osebo imeti za postrežbo.

Prihodnjo nedeljo oznanim s prižnice in povem, da župnišče
že toliko časa nima nobenega prihodka in pri tem ne more
ostati; prisiljen sem tedaj po vetru plašč obrniti. Sam bom živel,

4*

52

kakor bom vedel in znal; fara pa, če hoče kapelana imeti, naj
ju preskrbi.

Še-le to oznanilo je ljudstvu odprlo oči; spomnilo se je,
da župnik nima nobenih prihodkov več, zato tudi ne more izpol¬
njevati starih dolžnostij. Zmenijo se torej možje še tisti dan, da
pošljejo zjutraj v vsako sosesko po dva moža prostovoljno na¬
birat žita ali denarjev in ga dat v župnišče; to tudi storč,
meni pa ni bilo poprej nič znano o tem.

Drugi dan že pozno v noč pripeljejo možje žito pred žup¬
nišče in pošljejo ključarja vprašat, kam naj spravijo žito? »Kakšno
žito?« rečem mu. — On: »Slišali smo včeraj oznanilo, da nima
župnišče sedaj nobenih prihodkov več in da pri tem obstati ne
more. Nabrali smo po župniji 62 mernikov žita, da bodete imeli
živeža do odškodovanja; če tega ne bo, oskrbovala vas bo župnija,
zakaj ta hoče imeti duhovna.« Ta beseda je moje srce ohladila;
bila je nasprotna sosedovi, kateri je malo prej rekel: »Kdor bo
desetino dal, zažgali mu bomo kozolec.«

XXV,. Odškodovanje desetin-© in,
d^mgife. dalžn-ostij-.

Kdo je bil kriv podpihovanja in upora ljudstva leta 1848.
zoper posestnike desetine, tega mi ni treba praviti; bili so, da
ob kratkem rečem, prostomavtarji, da bi Boga in cerkev zatrli,
kar hočejo še zmeraj. — Ako bi bila cerkev sama imela desetino,
ne bi se bil nihče zmenil zaradi izgube: toda bile so tudi grajščine
in gospoda s tem zadete; zatorej je po zatrtem uporu vlada
spoznala, da ne gre posestnikom desetin in druzih pravic popol¬
noma jemati in jih devati na beraško palico. Vlada je tedaj
sklenila, vse take pravice v tri dele razdeliti, in odškodovanje
enega dela naložiti kmetu, enega deželi, enega pa naj bi trpeli
lastniki. Po tem sklepu je ukazala posestnikom vse clesetinske
in druge pravice pismeno izkazati in svoje spise (operate) v presojo
izročiti nalašč v to postavljeni komisiji.

Izdelovanje teh operatov, to je zapisnika pravic, se ve je
tudi mene zadelo in je bilo toliko težavnejše, kolikor manj izkušenj
sem imel, in kolikor bolj zmešani in pomanjkljivi so bili zapis¬
niki mojih prednikov, kar se vidi tudi iz tega:

53

Župniki te fare so bili večinoma stari možje, ki se niso
mogli ali ne hoteli s takimi rečmi veliko pečati, temveč so jih
rajši svojim oskrbnikom prepuščali. — Kdor je deselinske in
urbarske zapisnike pregledoval, iztaknil je kmalu zanikrnost mar-
sikakega oskrbnika, ki se ni zmenil, kaj, kje in katere pravice
ima župnišče, in po tem tudi lahko sodi, koliko mi je dal operat
opraviti, predno je bil izdelan. Nevednosti, zmešnjav in pomanjklji¬
vosti je bilo brez števila. Mučil sem se več tednov sam, in kar
sam nisem mogel, pošiljal sem hlapce pozvedovat in popraševat
kmete ali sosede, katere njive so ali niso pod župniško desetino.
Vrh vsega tega sem moral najeti tudi še pomožne pisače, kar
me je veljalo blizo 800 gld; in pri vsem tem je bilo — sam Bog
ve, kako — vendar nekoliko njiv in pravic ali iz nevednosti, ali
po slepariji kmetov izgubljenih ali zatajenih.

Znesek odškodovanja vseh pravic znaša v skupnem kapitalu
le 14.464 goldinarjev, ali letne rente 714 gld. To je bil prvi sad
prevrata v moji Starološki fari, ki je bila ob mojem nastopu
še na 1900 gld. sojena, od katerih sem moral plačati same takse
605 gld., dasi sem jih užival le eno leto

Pa tudi od teh 714 gld. rente je davka 20 odstotkov, hrana
dveh kapelanov in še 60 gld. na »sarta tekta*.

Razven tega me je zadelo tudi še to-le plačilo:

1. Odškodovanje desetine Loške grajščine od župniškega
polja na ,gmajni', kije zneslo 72gold. in sem moral vse plačati kmalu.

2. Odškodovanje servitutov od župniških travnikov in od
gozdov v Ljubniku.

Kakor sem že omenjal, odločil je bil patron — Loški grad
— Starološkemu župnišču namesto zemljišča nekaj gotovega žita
iz svoje grajščinske žitnice. Pozneje pa so, ne ve se kako, bližnje
soseske župnišču prepustile, da sme iz njih pašnikov dva travnika
s trdim konjskim senom napraviti proti temu, da so si soseske
pridržale pravico spomladi do Sv. Florijana, in jeseni od Sv. Jerneja
do zime po njih pasti. Ta travnika ležita eden v Moškrinski
grapi, eden pa pod Crngrobom.

V Moškrinski grapi sem zraven župniškega tudi jaz še so¬
sedov travnik kupil in sicer z denarji rožnivenške bratovščine
in ga prepustil župniku proti temu, da po štiri sv. maše opravlja
in davke plačuje, če pa tega neče storiti, naj travnik da v najem.

54

Dokler je bil travnik v Moškrinu obložen s servituti, bil
je zapuščen in je dajal komaj po 2—3 vozičke trdega sena; po
odškodovanju pa, ko smo tamošnjemu potoku strugo naravnost
prekopali, vodo vzdignili in na travnik speljevali, pridelali smo
brez otave po 5 do 6 vozov mehkega sena. Oproščenje servitutov
je bilo sicer župnišču zelo koristno, toliko bolj škodljivo in ob¬
čutljivo pa za-me. Ne vem, ali sta bila župniška travnika za
poskušnjo izvoljena —ali kaj? Semkaj namreč je prišla komisija
nenadoma prva in edina v tem letu presojat in cenila samo
za župniški travnik v Moškrinu 74 goldinarjev odškodovanja,
drugo leto pa je druga komisija sosedove večje in boljše trav¬
nike cenila in obsodila le po eden ali dva goldinarja. Po tej meri
je bil tudi župniški travnik pod Crngrobom odkupljen. Enako
se je godilo z gozdom na Ljubniku, daje bil župniški del cenjen
200 goldinarjev, sosedov (grajščakov), ki je veliko večji in
boljši, pa le 130 goldinarjev; moral sem torej za odškodovanje
servitutov plačati okrog 400 goldinarjev.

3. Še hujša nevihta je vstala in trajala skoraj 18 let zaradi
grajščinskega deputata in menzala, kar hočem malo pojasniti.

Da so nekdanji posestniki Loške grajščine bili verni in
pobožni kristijani, sodi se lahko že po tem, da so s svojim veli¬
kanskim posestvom svojo — takrat edino — Starološko duhov-
nijo obdarovali z 42 orali gozda, z desetino in s 148 merniki
žita iz svoje žitnice, sebi pa v spričevanje dobrote iz tega
vsega izgovorili le 200 gld. miznine na leto; pa tudi samostanoma
nunskemu in kapucinskemu so dajali po 16 mernikov žita na leto,
kateri dar sta samostana brez vse ovire prejemala do leta 1848.

Daje namen prevrata leta 1848. pred vsem drugim zahteval,
naj se cerkev obropa in razdene, videlo se je lahko po tem, da
so uradniki precej na jesen istega leta obema samostanoma odpo¬
vedali grajščinski deputat, in ker je bilo to le miloščina, nista
se samostana hotela pravdati. In ko jim je ta odpoved brez
kake ovire obveljala, mislili so tudi z župniškim deputatom
enako storiti; toda zaradi nasprotnega menzala se niso upali
tega brez ovire doseči; skuhali so tedaj to-le zvijačo:

Grajščinski oskrbnik pride v imenu finančne gosposke iz¬
kušat me in zvedet, ali privolim, da bi se nasprotne dolžnosti
med grajščino in župniščem tako poravnale, da bi nobeden dru-

55

gemu nič več ne bil dolžan. Da bi me preslepil, izvleče iz žepa spis
žitne cene skoz trideset let in mi skazuje, da zarad nizke žitne
cene je po izplačani miznini ostajalo župnišču še komaj kakih
4—6 gld. deputata; temu še pristavi, da se bode sedaj po od¬
pravljeni desetini in colnini na mejah žitni kup toliko skrčil,
da bo moralo župnišče na miznino še doplačevati. Spoznal sem,
da me poskuša preslepiti in ujeti. Nasmejem se in vprašam, ali
verjame to, kar je govoril? Tudi on se nasmeje, z ramo zgane
in reče: »Meni se tako zdi.«

»Meni pa ne«, pravim, »temveč vem, da žitni kup ne bo
nikdar več odslej na tako nizko stopinjo prišel, kakor je bil sedaj«,
in mu razložim vse okoliščine.

Poslednjič ga še vprašam, kako da pride o lej stvari vprašat
mene, začasnega posestnika, ki nimam nič govoriti; zakaj ne
vpraša rajši deželne in cerkvene vlade, katera sama ima pravico
veljavno presojati.

Kameralka ukaže potem oskrbniku deputat izročiti odško-
dovalni komisiji, ker misli, da bo moralo župnišče po odločeni
nizki ceni žita miznini še doplačevati.

Predno oskrbnik to stori, popraša pismeno kameralko, kako
naj to reč obravnava? A ne dobi nobenega odgovora, ne vem,
ali nalašč ne, ali zaradi pozabljivosti; med časom je pa ustavila
komisija svoje delo in ostala je zaveza pri starem.

Poprej je odmerjala grajščina župnišču svoj deputat vselej
zadnja meseca novembra in decembra in takrat dobivala tudi svojo
miznino; po žitni ceni teh mesecev je kameralka tudi svojo takso
tirjala, in po tej ceni sem tudi jaz žitni »relutum« (odškodnino)
prvo leto tirjal in tudi prejel.

Ker je pa žitna cena od leta do leta zmerom bolj rastla,
zaradi tega je bil tudi relutum vedno večji. Zato so začeli
financarji krčiti in mi ponujati relutum po srednji ceni celega
leta. Tudi to sem privolil; toda tudi še ta znesek jim je bil previsok;
hoteli so me s figo odpraviti, in začeli nagajati.

Poskusili so najprej žitni deputat brez odškodovanja vzeti
župnišču, in tirjali od mene pismene dokaze ali dokumente, da
ima župnišče pravico, tirjati ta deputat.

Na to odgovorim, da župnišče, razven večstoletnega dejan¬
skega posestva, sicer nima nobenega pismenega spričala; če pa

56

to ne zadostuje, naj kameralka pismeno izkaže, da grajščina
nima te dolžnosti. Res so po vseh arhivih in listinah preiskovali,
pa niso mogli ničesar najti.

Iz nevolje, da jim nobena ne obvelja, sklene poročevalec
na vsak način me ugnati in me obsodi, da izgubim ves deputat
in da moram miznine po šestdeset goldinarjev na leto plačevati.
Na to mu drugega ne odgovorim, kakor s šalami, in mu sporočim,
da hočem pri finančnem ministerstvu pravice iskati, če finančna
gosposka ostane pri tem. Razžaljen, da me ne more Jv kozji
rog ugnati, vrže vso reč v kot in molči tri leta. Čez tri leta
pišem zopet, da je čas menzal plačati in relutum poravnati. In
zgodilo se je. Tako se je vršila ta borba od leta do leta in šla
po vseh pisarnicah v Loki, Ljubljani, Gradcu in Beču do mini-
sterstva brez nehanja do leta 1866., dokler niso izprevideli, da
se ne dam odpraviti z ničem.

Nekega dne pride grajščinski oskrbnik, poslan od finančne
gosposke, nenadoma vprašat me, ali privolim, da se deputat
odkupi z denarjem in koliko bi hotel imeti? Naveličan vedne
borbe in pisarije, rečem s premislekom, da zahtevam oproščenje
od miznine in dva tisoč goldinarjev glavnice v prid župnišču.
To sporoči finančni gosposki v Gradec, in brž dobi Loški davkar
ukaz, naj mi glavnico izplača, in pride k meni z dopisom, da
naj s pobotnico s kolkom desetih goldinarjev potegnem denar.
Toda jaz nisem hotel ničesar slišati o pobotnici s kolkom.
Davkar, navidezen prijatelj, priznava mi pravico, češ, da le grajščina
ima kolek priskrbeti in obljubi, da hoče to vse poravnati. Jaz
se dam premotiti in potegnem denar brez kolka. V kratkem
pa mi pride kazen iz Ljubljane, da imam plačati trojno kolkovino
30 gld. in percentuala 42 gld., torej vsega skupaj 72 goldinarjev.

Ta kazen me neizrekljivo razkači. Davkarja grdo ozmerjam
in za vselej od hiše zapodim; gospodi v Ljubljani pa očitaj e
krivico žugam, da se hočem v Beču pritožiti.

Finančni vodja se pritoži pri škofu, in ta mi piše, da pre¬
grdo ravnam z gosposko. Grem pa osebno k škofu in ga
vprašam, kdo vpije, ali davljeni, ali kdor davi? Spoznavši mojo
nedolžnost, hoče za-me plačati, česar pa se branim in sam plačam.
In s tem sem uredil gospodarsko stran Loškega župnišča.

57

Začetek farne cerkve je popolnoma neznan; brez dvoma
sega že v prve čase krščanstva, ali celo v čase apostolov, ki
so vero po morskih pokrajinah Dalmacije in Istre oznanjevali.
Sv. Pavel je neki prehodil te kraje in celo do Trsta prišel. In
četudi ne ravno apostoli, vendar pa so apostolski možje krščanstvo
v teh krajih oznanjevali in morebiti zanesli tudi v Loško okolico.

Rajni Jelovšek, učen zgodovinar, pripoveduje o nekem
najdenem napisu, kateri spričuje, da je sv. Mohor, popotujoč
po rimski cesti, pridigoval tudi v Loki. Če je to res, bilo je
krščanstvo, če ne prej, gotovo že v drugi polovici prvega stoletja
tukaj zasejano, le vč se ne, ali so se pogani pokristjanili, ali
so kristijani v preganjanju v te gozde in grape pribežali, tukaj
se poskrili in Bogu služili. Verjetno je, da je ob času cesarja
Konstantina, pod katerim je krščanstvo zadobilo mir in prostost,
na tem griču, na katerem še sedaj stoji farna cerkev, stala že
cerkvica, kamor so verniki iz cele okolice k službi božji prihajali
in svojega mašnika imeli. Ta duhovnija je torej ena izmed naj¬
starejših in se ne imenuje brez vzroka Stara fara; zakaj znano
je, da vse druge duhovnije v okolici, n. pr. Selška, Poljanska
in Žirovska fara so iz nje odcepljene; v spričevanje tega vsi ti trije
župniki še zmeraj miznino ali menzal plačujejo prifarskemu župniku.

Zastran prve tukajšnje farne cerkve se nikjer ne najde nič
zapisanega, kolikšna in kakšna je bila, in če je bilo kaj za¬
pisanega, lahko se je izgubilo po toliko sto in sto nemirnih letih.
Gotovo je bila prva cerkev po številu vernikov in po drugih oko¬
liščinah le majhna in revna; ali tega, kar se ne ve, ne bom
popisoval dalje.

Ob času mojega prihoda na to faro so še semtertje živele
kake stare osebe, katere so še pomnile cerkve sv. Lorenca, ki
je stala nekoliko sežnjev pod farno cerkvijo proti cesti, in je bila
ob času cesarja Jožefa II. z drugimi enakimi vred podrta. Ti so
mi pravili, kakor so slišali po ustnem izročilu, da je cerkvica
sv. Lorenca bila prva farna cerkev in sicer tako priljubljena, da
je ob času, ko so stavili novo cerkev sv. Jurija, pobožni farani iz
spoštovanja do sv. Lorenca in njene visoke starosti niso pustili
podreti, in je padla še-le pod rokami prostomavtarjev.

58

Iz spoštovanja do njenega patrona sv. Lorenca so njegovo
podobo z velikega oltarja vzeli in prenesli v stranski oltar farne
cerkve, kjer sem jo našel še jaz.

Lela 1852. so možje kopali mrtvaško jamo in zadeli še
na kos njenega temeljnega zidovja; tako smo zvedeli, kje je stala
cerkev svetega Lorenca. Ostanek tega zidovja je bil trden kakor
skala, in izkopali so ga le z veliko silo, kar tudi spričuje njegovo
visoko starost.

Kdaj je bila farna cerkev sv. Jurija zidana, ni znano; ve
se le, da je zelo stara, dasi tudi se menda nobeno pisanje o
tej stvari ne nahaja. — Stale so pod župniško streho tri omare
natlačene s starimi pismi in listinami, in mislil sem tukaj kaj
zgodovinskega iztakniti; ali žal, našel sem tudi tukaj vse papirje
od mišij in podgan, ki so v teh omarah svoje stanovanje in
mlade imele, tako skleščene in zdrobljene, da smo jih morali zme¬
tati na gnoj.

Mislil sem poslednjič, da bodemo pri podiranju stare cerkve
našli kako znamenje starosti ali prve podobe. Dobil sem pa le
nekaj malega in sicer to-le: Pri podiranju stranskih lesenih ol¬
tarčkov se je pokazal na zidu slikan oltar s podobo sv. Štefana,
ki je bil poprej zakrit. Spodaj je bil zalizan in tudi nekoliko
okrušen ta-le napis: >Reliquiae hic reconditae sunt: primo reliquiae
S. Stephani Protom. — Ss. Fabiani et Sebastiani, — S. Magdalenae
— S. Clement . . . Haec duo altaria Zibata . . . errect 1118 .. .
putruit, et novo altari opus fuit . . . et hinc . . . duo pincta
sunt anno Dni 1441 mensis Augusti die 2 da. J. Bonitz.

Razven tega se je semtertje pokazala pod odbitim ometom
ali beležem kaka druga slika, n. pr. v sredi cerkve na stranski
steni slikana podoba škofa v mašni obleki z nizko mitro dobro
ohranjena, pa zelo različna od miter sedanjih časov, v znamenje
visoke starosti cerkve.

Glede na starost cerkve omenjam še to: Dve leti prej je
hodil ud starinoslovske družbe iz Beča po Kranjskem iskat in
ogledovat stare cerkve, gradove itd. Tudi Starološko cerkev je
prišel gledat in po znotranjem in zunanjem ogledu spoznal, da
je sicer kdo ve kolikokrat že predelana in prvi skoraj malo več
podobna. Sodil je, da je bila v devetem ali desetem stoletju zidana,
da je pa zaradi starosti vredna, da se ohrani. Ko je slišal, da

59

ni več za rabo in se bo morala nova zidati, branil je to in ob¬
ljubil poslati 500 gld za popravilo, če jo pustimo.

Prva cerkev je merila kakih 14 do 16 sežnjev dolžine in
šest sežnjev širjave; po sredi je imela [dve vrsti po pet nizkih
stebrov, torej tri razgrede. Srednji razgred, oblokan in veliko višji
mimo stranskih, je imel po pet velikih oken na vsaki strani;
stranska razgreda, veliko nižja, sta bila z lesenim stropom zapažena.
Pet oltarjev je bilo: dva v kotih, dva na drugem gornjem stebru in
veliki v sredi med njimi; torej v podobi Kristusa na križu.

Po šegi starih časov je bila cerkev bolj temna in je dobivala
svetlobo bolj po zgornjih oknih; spodaj je imela zraven vsakega
oltarja majhno okence. Pri podiranju cerkve smo našli še pri
oltarju sv. Štefana v sredi zidu thko zazidano okence.

Namesto stolpa ali zvonika je bila vzdignjena sprednja stena
cerkve kak seženj višje čez streho in v nji sta visela dva
zvončka in vabila k službi božji.

Še-le pozneje, ne ve se, zakaj, ali zaradi večjih zvonov,
ali večje lepote, napravili so stolp ali zvonik. Bog ve, kdo je bil
nasvetoval, da stolpa niso prizidali cerkvi, ampak rajši prezidali
štiri sprednje stebre nad velikim oltarjem in na nje postavili
stolp. — In s tem se je začela kvar cerkve. Bolj ko so jo pre-
narejali, bolj je bila pokvarjena. Zakaj precej po izdelanem stolpu
se je pokazala napaka, da so vrvi zvonov na stopnice pri oltarju
padale in motile mašnika in ljudstvo.

Da bi odpravili to napako, podaljšali so pozneje cerkev in
veliki oltar prestavili. Zaradi tega so stari žagrad za oltarjem
podrli; pri podiranju stare cerkve smo še pod tlakom našli njegovo
podlago ali temelj in ga izkopali; prizidali so nov prezbiterij in
ga podaljšali, oltar k zadnji steni prestavili in sezidali nov žagrad
na strani cerkve.

Zaradi te prenaredbe je zvonik ostal v sredi cerkve; vrvi
zvonov so visele in se dotikale prižnice (leče) in motile pri zvo¬
njenju ljudi in pridigarja; vendar je ta napaka ostala kdo ve
koliko let.

Leta 1750. je družba rožnivenške bratovščine sklenila, da
si napravi svoj oltar Matere Božje pri cerkvi in iz tega namena
na evangeljski strani velik kos zidu z oltarjem sv. Valentina vred
podrla in postavila veliko, samo na sebi tudi čedno, cerkvi pa

60

nikakor ne primerno kapelo z rožnivenškim oltarjem. S to ka¬
pelo je izgubila cerkev vso poprejšnjo podobo in semtertje bila
popačena. Da bi jo zopet v lepši in boljši stan pripravil, poskušal
je pozneje skoro vsak župnik kaj prenarediti, toda, kolikor bolj
so jo prenarejali, toliko bolj so jo tudi popačili. V začetku seda¬
njega veka je neki župnik krono vsem napakam postavil s tem,
da je dal dve novi lopi — spredaj in na strani — prizidati,
zunanje nizke stene srednjemu razgredu primerno vzdigniti,
zgornja okna zazidati, nova pri tleh napraviti in vso cerkev po¬
kriti z jedno streho.

S to prenaredbo je izgubila cerkev popolnoma svojo prejšnjo
podobo in postala prava pokveka, bolj kleti kakor cerkvi podobna.

Po tej zadnji prenaredbi ni le vsa cerkev vso drugo podobo
dobila, temveč jela se je pod težo strehe posedati, zunanji slabi
zid se je zbočil in na vse strani izpokal.

V skrbeh, da bi se kaj ne podrlo ali zgodila nesreča, po¬
skušali so župniki lotiti se nove cerkve, in po besedah starih
mož je bilo tudi že nekoliko tvarine, lesa, apna itd. napravljene.
Po vednem odkladanju pa se je sčasoma les spridil, apno je
bilo pokradeno ali prodano. Še ob svojem prihodu sem našel
kosove hrastovega lesa okrog cerkve semtertje ležati.

Leta 1817. je s farno vasjo vred pogorela tudi cerkvena in
stolpova streha, zvonovi so na oblok popadali in se stopili. Ves
les zvonikove strehe in oder zvonov se je sesul, kakor so pra¬
vili, na oblok in je gorel kakor v apnenici cele tri dni, da se
je zaradi vročine tudi zid stolpa znotraj na pol skuhal.

Tistikrat je bil pripraven čas za zidanje nove cerkve. A ne
da bi se bili zedinili in z zedinjenimi močmi poprijeli dela, nastala
je navskrižnost s prepirom med faro in patronom zastran plačila
stroškov, katere so drug na drugega zvračali, dokler se niso
zedinili, da hočejo streho čez zimo začasno pokriti, spomladi
pa novo cerkev zidati. Pri tem je ostalo. Ko je pa prišla spo¬
mlad, ni se menila živa duša za cerkev; kdorkoli je novo cerkev
omenil, razdražil je ljudstvo in patrona, kakor bi bil dregnil v
sršenovo gnezdo.

Oba moja sprednika Jereb in Dolenec sta poskušala, pa
nista nič opravila. — Sedaj pa čujte, kako se je meni godilo!

61

XXVII.. 333.0]©. pOs3s-U.Š33.]a z aovo

Radovoljnost, s katero so se bili župljani poprijeli poprav¬
ljanja župnišča, dajala mi je upanje, da se bodo še z večjo
gorečnostjo lotili tudi nove cerkve. Namenil sem se bil tega dela
precej spomladi poprijeti; vendar sem se hotel prej še z žup¬
ljani posvetovati. Sklenil sem torej storiti to pri izpraševanju in
stvar najprej obravnati z možmi. Pokličem prvič same gospodarje;
pa zvem tudi precej, kakšnega duha je ljudstvo. Kakor hitro
sem omenil novo cerkev, tedaj so dosedaj prijazni možje hipoma
obmolknili, oči v tla obrnili, izpod čela molče gledali in se drug
drugemu muzali. Nazaj grede naznanjajo po vaseh moje misli
in vse je sklenilo, nikakor se ne udati. In res je šlo tako ves
tisti izpraševanjski čas.

Vse te ovire me niso ostrašile; mislil sem, če se ljudje
dela in stroškov bojijo, ni jim zameriti, sčasoma se bo pa vse
udalo. Ali kaj hasne ?

Meseca sušca vstane tisti nesrečni prevrat, ki je zatrl de¬
setino in stare pravice in tudi mene dejal na beraško palico. —
Ne prej, ne potlej ni bilo bolj pripravnega časa cerkev delati,
kakor takrat; takrat ni ljudstvo imelo ne desetine, ne davkov;
letino in pridelke na jesen zelo dobre in denarja obilno; toda
ljudstvo je norelo in trapalo v dobrotah, jedlo je in pilo in mi¬
slilo, da ne more zmanjkati. Vse moje svarjenje je bilo bob
v steno.

A v kratkem so se jele moje besede izpolnjevati, in prišle
so mnogotere stiske in bridkosti. Kakor sem že omenil, jeli so
med drugim potepuhi stopati na noge in šariti, tatovi krasti,
požigalci požigati itd.

Vrh vsega tega so nastopile še slabe letine, poškodovanja
polja po toči in slani, dragina in lakota; naposled se je nevihta
polegla, gosposka je dobila moč, potepuhe ukrotila, tirjala za¬
stane dolžnosti, odškodovanje desetine in davkov. Po takih
stiskah se je ljudstvo streznilo, spametovalo in spoznalo svoje
napake.

62

XXVIII.. JDru-ga posfe-u.1Sn.3st.,, da M zidali

Četrto leto potem, ko se je mir vstanovil in si ljudstvo po
boljših letinah nekoliko opomoglo, opomni me škof zopet, da naj
se lotim cerkve in da naj izročim vso to stvar deželni gosposki,
ki naj ljudstvo prisili k zidanju. — Tega pa nikakor nisem hotel
storiti; rekel sem tudi njemu, da s hudičem in biričem nečem
cerkve zidati. Poskusim torej zopet z lepo.

Jeseni v začetku izpraševanja oznanim s prižnice voljo
škofovo; kažem s prstom na razpoke in nevarnost zidu, na črvo-
jedne altarje itd. in očitam, da ni grše in slabejše farne cerkve
v škofiji, kakor ta. Pri vsem tem pa pri izpraševanju ni hotel
skoro nihče slišati o novi cerkvi, veliko bolj so neslanci meni
jako grenke pod nos drobili; med drugim mi neko teslo na¬
ravnost reče : »Če ste mislili faro tako obkladati, naj bi bili rajši
tam ostali, kjer ste bili.«

Res je sicer, da velika, nova farna cerkev veliko trpljenja
in stroškov napravlja: a če gledam v drugih krajih, zlasti na
strmih in visokih hribih prijazne cerkvice in mislim, koliko hudega
in koliko trpljenja so morali ljudje prenašati, predno so to ali
drugo cerkev postavili, moram se res čuditi svojim faranom, ki
se na lepi ravnini, pri prav bližnji tvarini, razven tega večinoma
imoviti in pobožni, vendar že toliko let branijo, svojo staro, raz¬
dejano cerkev prenoviti. Kaj le to pomenja?

Bolj ko sem ljudstvo spoznaval, bolj sem se prepričal, da
ne toliko delo in stroški, temveč veliko bolj drugi vzroki so krivi
nasprotovanju, med njimi tudi ti-le:

»Če Gospod hiše ne zida, pravi sv. pismo, zastonj se delavci
mučijo«; tudi tukaj božja previdnost ni pustila zvršiti sklepov
sprednikov, ki so hoteli po najdenih obrisih razdejano cerkev le
popraviti brez ozira na splošne njene slabosti.

Tudi moja mladost in pomanjkanje izkušnje za tako važno
delo menda ni bila še pripravna.

Poglavitni zadržek pa so bili moji farani ali Staroločani.

Starološko ljudstvo — večinoma pobožno, pa še vedno
polno praznih vraž — je imelo glede na svojo župno cerkev ne
kake posebne pojme, kakoršnih se nikjer ne najde. — Njim je

63

veljala njih cerkev za najbolj posvečeno, obdarovano s posebnimi
odpustki, kakoršnih razven v Rimu ni pri nobeni cerkvi; zatorej
— »noli me langere« — niso pustili, da bi se je dotaknil.

Nekdanji Ločani so bili sebični gospodarji; gledali so le na
svoj prid, občna korist ni bila nikomur mar, in brez sile in biriča
se za občinske potrebe ni hotel nihče pobrigati, ne prsta ganiti
ali stopinje storiti. Iz tega vzroka ni bilo razven kantonske v
župniji nobene ceste, še pravega peš- ali voznega pota ne. Ni
torej čudo, da je župljane zdražilo in razburilo, ako je kdo le
omenil novo cerkev. Če sem hotel potemtakem doseči svoj namen,
bilo je treba poprej vse te zadržke odpraviti in privaditi ljudstvo
za občinsko korist brez biriča in gosposke. — Poskusil sem to
najprej s cestami in sicer

XXIX, g oesto v Oragirob,

Cerkev Matere Božje v Crngrobu — nekdaj slavna božja
pot — je bila pred vsemi drugimi najbolj obiskovana, z božjo
službo in svetimi mašami obilno preskrbljena; do nje pa ni bilo
nobenega pravega pota; hodilo se je le po stezah, poljskih ali
gozdnih kolovozih, po gričih ali močvirjih, po zimi in poleti, kar
je bilo duhovniku in ljudstvu jako težavno in zoprno. Nikomur
pa ni bilo mar za pot, pa tudi ni bilo take prilike, ker po ravnini
so bile njive in travniki, po katerih so posestniki — kmetje — branili
cesto delati; da bi pa odkupili potrebni svet, za to ni bilo denarjev.

Primeri se pa, da grem nekega dne iz Crngroba in na potu
srečam moža in posestnika ravno tistega zemljišča in ga vprašam,
ali bi privolil, da bi se po njegovem polju napravila cesta v
Crngrob. »Brez plačila ne«, pravi on ; »če pa to privolijo sosedje
po svojih delih brez odškodovanja, ne bodem se branil tudi jaz.«
Vprašam torej druge; nekateri privolijo, nekateri ne privolijo
brez odškodnine. Ko vidim, da brez denarja nič ne opravim,
pustim vse v nemar! — Ali kaj se zgodi?

Ne da bi se bil nadejal, pridejo mi v kratkem možje po¬
vedat, da pustijo, da se po njih delih dela cesta tudi brez od¬
škodovanja, če si jo le upam izpeljati. — Spoznal sem, da se
tukaj nevidna roka božja vdeležuje in hoče podpirati moje želje,
vendar me je stvar jela jako skrbeti, zakaj skoraj uro dolgo novo

64

cesto vložiti, toliko skal in pečin presekati, toliko grap in dolin
zasuti in poravnati brez denarja in pomoči, (na župljane se nisem
mogel zanašati), to ni nobena šala.

Sam nisem vedel, kaj bi storil: ali bi se lotil, ali ne. Vendar
me je nekaj gnalo, da naj poskusim. Najel sem več čvrstih
fantov, peljal jih na peščeni hrib, kjer so največje in najhujše
skale, in sem jim rekel, naj skale razstrelijo, hrib presekajo
in ga ponižajo. Najhujši kos ceste je bil v kratkem izdelan. Ko
vidijo mojo srčnost, čudijo se vsi.

Čez dva dni mi prideta dva soseda pomagat, tretji dan jih
pride še več, in tako jih prihaja od dne do dne čimdalje večje
število in poslednjič se vzdiguje soseska za sosesko, prvi hiti
bolj mimo drugega, in v štirinajstih dneh so bile vse skale pre¬
sekane, kamen s pota spravljen, mlake in luže zasute, mostovi
postavljeni, sploh cesta od fare in Dorfarjev do Crngroba brez
gosposke in biriča, brez prošnje in sile lepo izdelana, da se je
vse čudilo. In kako bi se ne! Pred štirinajstimi dnevi bi ne bil
nihče verjel, da bi bil kdo hotel delati. Sedaj pa vidite mlade
in stare, kmetovske in gosposke hoditi in voziti po cesti.

Pa cesta je ljudstvu oči odprla, da je videlo, koliko pre¬
more storiti zedinjena moč brez lastne škode in zamude v korist
občine in v čast božjo. S tem je bila svojeglavnost in sebičnost
marsikakega prelomljena, da je pozneje drugače mislil in delal.

XXX,  ITova, oepta k

Do leta 1805. je bilo Loško mesto od stare Matere-fare
odvisen vikarijat; omenjenega leta je postalo samostojna du-
hovnija s pomočjo gosposke in mogočnih meščanov. Župnik
Stare Fare je bil strahopetec, s katerim so delali, kakor so hoteli.
Preobširno bi bilo vso zgodbo popisati, kar so nasprotniki po¬
čenjali; le nekoliko napak pri delitvi hočem omeniti.

Napačno in strankarsko je delala gosposka že pri delitvi
Stare Fare. Naravna meja bi morala biti reka Sora, na kar pa
niso gledali, temveč odločili so hiše pred mostom in vse vasi na
tej strani reke in pustili Fari razven štirih bližnjih in dveh hri¬
bovskih vse druge vasi ob cesti do Bitna (Bitinja), okoli dve uri

65

daljave. Zaradi le daljave je hodil kapelan od fare vsako nedeljo
in vsak praznik v Žabnico opravljat službo božjo.

Še večja težava kakor daljava sama bilo je pomanjkanje cest
in potov. Čudil sem se, da od sv. Duha do Fare, kamor je le
pičle pol ure hoda, ni bilo ne kolovoza, ne steze in ne brvi, in
so morali farani iz daljnih vasij zlasti v deževju le po kantonski
cesti hoditi do Fare. Tega so bili krivi le Dorfarčani in Žabni-
čani; prvi so branili napraviti cesto, da ni mogel župnik dese¬
tine v snopju pobirati, drugi pa so hoteli svojo župnijo v Žab-
nici imeti. Nad tem zadržkom je izpodletela tudi vsaka poskušnja
župnikov; vsi drugi farani in duhovniki so morali hoditi, zlasti
v snegu ali v noči, po kantonski cesti skozi Loško faro po svojih
opravkih.

Želel sem torej na bližnico po ,gmajni 1  napraviti cesto. Da
bi se pa tudi meni ne bilo enako godilo, kakor mojim spredni-
kom, in da mi nasprotne soseske dela ne bi bile uničile, nisem
hotel svojega namena živi duši povedati, ampak sem porabil
zvijačo, za katero mi je dala priložnost izgubljena desetina.

Z izgovorom namreč, da hočem sedaj po izgubi desetine
župniško polje na ,gmajni' razširiti in zboljšati, najmem delavcev
in jih pošljem na polje streljat skale, kamenje na pot voziti,
luknje in luže zasuti itd.; tako mi napravijo iz slabega kolovoza
lepo široko in gladko cesto do konca župniškega polja. — Ta
cesta je tudi za prifarsko sosesko edina do vseh njiv in travni¬
kov, zato je bila vsem prifarcem tolikanj bolj všeč, ker prej po
kolovozu v dežju po blatu in lužah ni mogel nihče voziti. Zaradi
tega sem kaj lahko napravil tudi sosede, da so cesto po svojem
posestvu do meje lepo izdelali.

Naprej se začenja svetoduška ,gmajna', ki sega do kanton-
ske ceste, pa je bila po zanikrnosti posestnikov zelo zanemarjena.
Vsak posestnik je imel svoj kolovoz, in v deževju in mokroti ni
bilo nikomur mogoče izpeljati ne drv, ne stelje; še prazni voz
so komaj izpeljali iz blata.

Prigovarjal sem torej na tihem nekaterim veljavnim možem
svetoduške srenje, naj izkušajo sosede pripraviti, da izpeljejo cesto
po svoji ,gmajni' do kantonske ceste. Vsi so bili zadovoljni; vsi
so vozili, kopali in delali na vso moč, in v malo dneh, predno
so daljne vasi zvedele, bila je izdelana cesta do sv. Duha.

Življenjepis. 5

66

Zvedevši to, prihiteli so nasprotniki, branili, jezili se in žu¬
gali: ali kaj je pomagalo, vse je bilo prepozno. Vse je spoznalo
dobroto in korist te ceste, vse je hodilo in se odtlej vozilo po
bližnici ne le v cerkev, ampak tudi v Loko in nazaj.

ULM.# Fr eaaa.Trl]eua je podrwžn.io.

Na svetu ni nič stanovitnega, to vidimo ne-le v posvetnih,
temveč tudi v cerkvenih rečeh. Poglejmo le razloček med prej
in sedaj v božjih hišah. Prej so stale povsod, po ravninah,
hribih in dolinah, po samotah, mestih in vaseh majhne in velike,
bogate, ozaljšane in tudi revne cerkve; verniki so jih z vso
skrbnostjo in veseljem oskrbovali. Naenkrat je pa sveta skrbnost
jenjala, cerkve so ostale zanemarjene, podirale so se, razpadale
in v razvalinah na tleh ležale in nihče, ne duhovščina ne ljudstvo
se ni več zmenilo zanje.

Resničen je sicer pregovor: Po ljudeh gori, po ljudeh doli;
vendar bi bilo krivično, nedolžne dolžiti te zanikrnosti; tukaj
velja marveč pregovor: Qualis rex, tališ grex. Oni, ki bi bili
morali varovati cerkve, bili so največ krivi, da je toliko cerkva
razpadlo.

Po spričevanju starih urbarskih knjig je bitenska cerkev
najstarejša med vsemi podružnicami v fari. Prvi njen patron je
bil Sv. Vid, po katerem se tudi vas imenuje Bitno, to je Vitno,
in je še njegova podoba ali njegov kip na vrhu velikega oltarja.
Kdaj in zakaj se je moral sv. Vid umakniti sv. Miklavžu, to
ni znano.

V začetku je bila tudi ta podružnica enako drugim starejšim
cerkvicam brez stolpa, prav nizka, z lesenim stropom in z edinim
oltarjem. Stolp je bil pozneje prizidan, in ne le ta, ampak še
drugo okrasje, in zlasti lepi, močno pozlačeni veliki oltar spričuje
pobožnost in gorečnost, soseske za čast in lepoto hiše božje.

Ali žal! huda roka Jožefinskih časov z drugimi nesrečami
vred je zadela tudi to cerkev, razdelila vse njeno imetje in jo
odločila za podrtijo. Nihče več se jeni smel dotakniti niti s prstom.

67

Našel sem jo ob svojem prihodu zapuščeno in podobno bolj
kolnici in hlevu, nego cerkvi; brez stolpa bi jo bil mogel vsakdo
imeti za kako drugo poslopje slabega gospodarja. In kako ne ? Na
vsaki strani sta bili po dve okenci in zraven velikega oltarja še
dve drugi, kakor luknji, streha, z deskami pokrita, je bila strgana,
gnila in votla, povsod je pretekalo; leseni strop, sicer slikan, pa
strgan, stranska oltarja sta bila črviva in brez barve, zid po cerkvi
moker in umazan. Imovine pa, razven 150 gld. posojenih, ni
bilo ne beliča.

V taki cerkvi božjo službo opravljati ni mi pripustila vest.
»S čim pa naj jo popravim, ko cerkev sama nič nima? Soseska
je revna, zadolžena, zanikarna, za cerkev vsa mrzla in nemarna:
za Boga! Kaj je storiti?« tako si mislim.

Sila kola lomi! — Grem in pokličem sosede k cerkvi,
skazujem jo znotraj in zunaj in povem, da mi v taki pokveki
vest ne pripušča opravljati službo božjo, in se mora na vsak način
vse popraviti ali pa zapreti, — če ne, se zgrudi.

Nekoliko vzbujena vest, še bolj pa sramota, da bi jim božje
službe ne odrekel, primora soseščane, da obljubijo po svoji moči
napraviti 'za silo tvarino. Ko pa to store, najmem delavcev, da
vzdignejo cerkev za poldrugi seženj, prebijejo nova, večja okna
in napravijo novo streho, katero pokrijejo z opeko. Cerkev je
sedaj po zunanjem čedna; znotranjo popravo pa sem moral pre¬
pustiti božji milosti.

Res je božja milost v kratkem odprla skriven zaklad, ka¬
terega je do zdaj po nevednosti soseska sama uživala, cerkvi
pa le nekaj malega dajala. Zvedelo se je to tako-le:

Ob cerkvenih računih je ključar vselej nosil 1 gld. 80 kr.
soseskinega davka plačevat, ne da bi bil vedel, zakaj in čemu
plačuje. Imeli smo vsi ta davek za kako staro obljubo soseske.
Nenadoma pa zvem, da ima cerkev pet delov travnikov, katere
sosedje — in sicer po trije in trije na leto kosijo, za kar plačujejo
1 gld. 80 kr. cerkvi.

Iz radovednosti grem nekega dne nalašč travnike gledat
in najdem zelo velike prostore. Čudim se, odkodi je soseska
dobila pravico, da uživa cerkvene travnike za tako majhno
plačilo ali odškodovanje. Poprašam torej zastran tega zbrano

5 *

68

sosesko. Pa nihče mi drugega vzroka ne ve povedati, razven,
da je bilo vedno tako.

Morebiti je ob času Jožefmskega gospodarstva kak ključar
travnike zatajil in jih naklonil soseski za malo odškodovanje.
Ali jaz s tem odgovorom nisem bil zadovoljen in sem prigovarjal
ljudem, zaradi revščine cerkvi nekoliko več plačevati, ker hočem
sicer travnike javno dati v najem. Ko soseska nikakor ni hotela
več plačati, dam travnike za tri leta v najem in dobim po 39 gld.
na leto, skupaj 117 gld., druga tri leta 135 gld. itd. S tem pri¬
hodkom se bo cerkev odslej lahko ohranila v dobrem stanu.

XXXHI.  Jpodr-ušnica. sv. Urha v ŽeLbn-ioi.

Žabniška soseska — četrt ure od Bitna proti Loki, leži na
ravnem polju, šteje čez sedemdeset hišnikov, in med njimi štiri¬
deset zemljakov, večinoma premožnih, pa tudi ošabnih kmetov.

Ta soseska in okolica je imela, kar sem že opomnil, to
posebno postrežbo, da je hodil ob nedeljah in praznikih eden
izmed prifarskih kapelanov zjutranjo službo božjo zavoljo pastirjev,
hišnih varihov in lenuhov opravljat v Žabniško podružnico.
Sploh je prifarska. duhovščina tej ošabni soseski, kolikor mogoče,
posebno stregla, in vendar vse to ni še zadostovalo nekaterim
bahačem; izmislili so si, da se hočejo ločiti od Stare Fare in
v Žabnici napraviti lastno faro. Od začetka so bili le kaki trije
ali štirje bahači; vsem drugim sosedom se je ta misel iz prvega
zdela nespametna in nepotrebna, in so se modrijanom le posme¬
hovali in ž njimi šalili. Ti pa niso hoteli odjenjati, svojeglavnost
jih je še bolj gnala, in ker niso vedeli drugega, začeli so dolžiti
prifarsko duhovščino, da le ona brani in ustavlja ločitev soseske.

Nastala je potem huda borba v soseski med bahači in
duhovščino, sosebno z župnikom Jerebom, rojenim Žabničanom,
kateri o delitvi Stare Fare ni hotel celo nič slišati, in je do
smrti nasprotnikom vedno debele dajal pod nos,

Njegov naslednik Dolenec, nekdanji kapelan prifarski. dal se
je od priliznjenih bahačev premotiti in privolil, da se napravi
ekspozitura v Žabnici. Škof, sicer nezadovoljen, pošlje vendar
zaradi miru tje duhovnika, kateri je pa delal še večji nepokoj
med duhovščino in sosesko in primoral dekana Dolenca, da ga
je odpravil.

69

Njegov naslednik Č., še večji zagrizenec, podpihoval je še
bolj. zoper farno duhovščino, in dekan Dolenec je prepozno
spoznal svojo zmoto, da je bil nasvetoval ekspozituro, in se zelo
kesal. Sreča njegova, da ga je smrt rešila še večjih sitnostij in
težav, katere je C. s svojimi hudobnimi pomagači napravljal
župniku.

V Postojni, od koder sem prišel na faro, ni bilo celo nič
slišati o Žabniških homatijah, in nastopil sem faro z mirnim duhom.
Zvedel sem pa že drugi dan po pismu C., kaj me čaka. Zabolelo
me je sicer pismo, tolažilo me je pa upanje, da bode ljubezen
sčasoma poravnala vso navskrižnost. Ali kaj še? Strast ne od-
jenja, marveč se vnema čimdalje bolj. Leto sem prizanašal in
trpel. Ko sem pa videl, da tudi angeljska potrpežljivost nič ne
izda, pišem škofu, naj ali mene, ali njega prestavi, ker v takih
razmerah ne morem in nečem živeti. Škof je tudi od drugih
stranij slišal o tem nagajanju; zato prestavi dotičnega hipoma s
pristavkom, da mora v štiri in dvajsetih urah odriniti in ne sme
tam več maševati, ekspozitura pa je ostala prazna.

Po velikih prošnjah in obljubah poboljšanja pošlje škof
na moj svet čez pol leta Janeza Sokliča, prav priljudnega go¬
spoda, v Žabnico, kjer pa zastran slabe cerkve ni hotel ostati.

Cerkvica je bila v fari med vsemi podružnicami res naj-
slabejša; razven visokega zvonika je bila med vsemi najbolj
nizka, umazana, mokra, globoko v tleh, in o povodnih je stala
voda črevelj globoko v cerkvi.

Na žuganje Šokličevo, da hoče vse skupaj zapustiti, ako
cerkve ne popravijo, grem v Žabnico, pokličem sosede v župnišče in
napovem, da morajo, ako hočejo duhovnika imeti, cerkev spodobno
napraviti; sicer mora vse jenjati. Česar še nisem vedel, izkusil
sem še-le tukaj, namreč, da so si sosedje navskriž v tej reči.
Večina soseske ni hotela ne o novi cerkvi, ne o ekspozitu nič
slišati, mogočni velikaši pa so tirjali oboje. Po dolgem prepiru,
žuganju in pogovarjanju so mirni in pametni odjenjali in se udali,
da hočejo cerkev zidati; izvolili so pa najhujše posiljence in
nasprotnike moje in fare za načelnika in voditelje novi stavbi.

Da bi jim nihče na prste ne gledal in zapazil njih početja,
hoteli so pred vsem drugim mene odstraniti in otresti. Iz tega
namena so brez moje vednosti dali nekemu kmetovskemu zidarju

70

v okraju izdelati obris nove cerkve, ki ga pošljejo vladi v po-
trjenje; ali ona ga ročno nazaj pošlje s pristavkom, da je to
posel farnega predstojnika. Po tem spoznajo, da brez mene nič
ne opravijo, in me pridejo po hinavsko prosit, da naj jim preskrbim
vse. česar se potrebuje.

Po dolgem pričakovanju mi pošlje stavbena gosposka že
tretji obris, sicer sam na sebi čeden, pa po nekakem luteranskem
templju posnet in nepripraven za potrebo katoliške službe božje.
Vendar ga ne pošljem nazaj, temveč grem v Žabnico, pokličem
sosede, pokažem jim obris in povem, kaj se mora predelati, da
bo katoliški hiši božji služen, zlasti mora cerkev najmanj za pol¬
drugi seženj za stališče velikega oltarja biti podaljšana, in sicer
zaradi oltarja, ki ga nimajo luterani.

Komaj pa izrečem to opazko, nastane šum in godrnjanje
po sobi, češ, da večje cerkve ne potrebujemo, da večjih stroškov
soseska ne more zmagati, in da nikakor ne pustijo večje delati.
Če jim bolj dopovedujem, da taka ni pripravna za katoliško
službo božjo, bolj se hudujejo in ustavljajo; kar neki zarobljenec
za hrbtom glasno zavpije: »Tehant lahko ukazuje, ker ne bo nič
plačeval.« In vsi se zasmejejo in potrdijo to. Iz tega sem videl,
da je nevedno ljudstvo podpihovano od sebičnih nasprotnikov,
da bi mene odslovili in dobili proste roke, zato rečem trdo:
»Poznam vašega duha, kaj zahteva. Odslej se ne bom več vtikal,
ukažem pa, da se mora presbiterij podaljšati vsaj štiri čevlje,
sicer bom uničil vse delo. Pozneje se bo videlo, kdo hoče prav.«
In vrnem se domov.

Zidali so pod vladarstvom štirih najhujših in najzvitejših
nasprotnikov. Jaz se nisem hotel nič več vtikati v delo, še-le
pozneje — zid je bil že čez poldrugi seženj zrastel —, ko grem
nekoč iz Kranja, stopim v cerkev. Vidim pa, da zidarji vkljub
mnogih napak zidajo po obrisu, zato pokličem polirja in rečem,
da bo moral zaradi napak zid popravljati. On pravi: »Po obrisu
sem se pogodil, po obrisu delam.« — Na to stopi neki tuj go¬
spod k meni in vpraša, kaj se mi prav ne zdi? Rečem: »Glejte,
tukaj ne vidim ne vrat, ne prostora za prižnico. Več drugih
takih napak je tukaj.« Tujec pogleda obris in me prosi, naj mu
ga dam, da ga hoče v ponedeljek nazaj prinesti. Ko pove, da je

71

novi inženir iz Kranja, izročim mu ga, in prinese ga vsega z
barvami prerisanega nazaj, v spričevanje, da je bila moja prava.

Dalje ne bom popisaval napak, katere so se pozneje po¬
kazale, le samo to še omenjam, da je pri blagoslovljenju cerkve
brila strupena burja, in ker je bila cerkev že brez oken, ustavil se
mi je na prižnici pot; ves trd in premrazen sem zbolel; ves teden
sem se brez jedi in pijače v postelji valjal in komaj ostal še živ.

XXXI?. Bodr^žjaica Lffatere Božje v

Cte&gsrefeia«

Še predno sem videl in poznal Loko, bral sem v slovenskih
časnikih o prepiru dveh modrijanov zastran imena Crngrob.
Prvi je sanjal, da so nekdaj v teh gozdih cestni roparji stanovali,
popotnike ropali in pobijali, v bližnje grape vlačili in zagrebali,
in da se ta kraj po tem imenuje Črni grob;  drugi pa je sa¬
njaril, da je v tem gozdu rastel Cer (Weisseiche), in da po njem
izrekajo prav Crngrob.  Obeh sodbe so bile prazne sanje, zakaj
prepričal sem se, da ime Crngrob je popačeno nemško ime:
»Mariae zu Ehren im Graben«; v razloček drugih Marijinih cerkev,
n. pr. Gross- oder Kleinkahlenberg itd. — kar se lahko sklepa
iz tega :

Gotovo je, da je ljudstvo, zlasti Stare Fare, večinoma nem¬
škega rodu. Nekdanji Brizinški škofje, posestniki Loške grajščine,
poslali so bili nekdaj naselnike s Švabskega na svoja zemljišča.
Čemu so to storili, ni znano, ali zavoljo ponemčevanja dežele,
ali zaradi lenobe in premale pridnosti Slovencev, ali, ker je bila
dežela izpraznjena po Turkih, ali zaradi kake druge kazni. Da
so morali Slovenci Nemcem prepustiti ravnino in se po sili
preseliti v hribe, sodim po tem, ker se dandanašnji nahajajo po
hribih skoraj sploh le slovenski, po ravnini pa večinoma nemški
priimki, drugič pa tudi po razdelitvi zemljišč.

Skoraj nikjer na Kranjskem se ne nahaja grajščina, da bi
imela zemljišča (kmetije) v takem redu razvrščena, kakor so v
Starološki fari. — Če greš po kantonski cesti od Staregadvora
do Bitna, korakaš mimo osem vasij zaporedoma; vrsti se hiša za
hišo, vrt za vrtom in skoraj ne razločiš, kje se ta ali ona vas
pričenja in kje neha. Prav po taki vrsti so tudi zemljišča raz-

72

merjena. Posestva kmetov se vrste drugo za drugim, in sicer
leži hiša, poslopje in vrt v sredi, na desno stran se razteza polje
proti Savi, na levi pa so travniki in pašniki, v hribih pa gozdni deli.

JKJOfs Starost ia useda, Orngro^slte

Ko sem zagledal velikansko cerkev v samoti, daleč od vasi,
na robu strmega hriba, mikalo me je zvedeti, komu in čemu je
bilo prišlo na misel v tem samotnem kraju zidati cerkev. Ali so
to storili že Slovenci, ali še-le Nemci? — Nič zanesljivega nisem
mogel zvedeti. Pravil mi je pa cerkovnik, kar je od svojega očeta
slišal, da pod cesarjem Jožefom II. so nekoč privreli uradniki z
biriči, pobrali iz cerkve vse, preiskali stara pisma in listine,
nekaj jih vzeli seboj, kar so jih pa pustili, bila so spravljena v
zakristiji v skrinji.

Vrhu tega so vlomili pred nekoliko leti tatovi skozi okno
v žagrad, najtežjo skrinjo skozi okno v gozd izvlekli, tam jo
razbili, namesto denarja dobili pa le šaro in pisma, ki so jih
izmetali in pod milim nebom pustili, da so segnila. Pozneje so jih
našli pastirji, pa niso bila več za rabo.

Spravil sem se potem na cerkev samo.

Po zlogu cerkve se vidi, da ni bila zidana vsa ob enem.
Prvi del — kakih 6 do 7 sežnjev dolg — je veliko stareji,
morebiti je vrstnik farne cerkve, in je imel pet oltarjev, ki so
stali iz prva vsi spredaj v vrsti; oken je bilo čvetero, in srednji
razgred je veliko višji od stranskih. Namestu stolpa ali zvonika
je bila sprednja stena zidu nekoliko višja, čez streho izpeljana
in v njej sta visela dva zvončka. Kdaj je bil zidan drugi del z
visokimi stebri in velikimi okni, s plitvim obokom in velikanskim
zvonikom, kakoršnega glede na širjavo na Kranjskem ni, tega ne
vem. — Po sporočilu dekana Hitzinger-ja je stal drugi lepši del
že leta 1278., potem takem je prvi najmanj kakih 200 let stareji
in sega gotovo še v prejšnji vek ali pred prihod Švabov.

Da je bila pa cerkev že v začetku odločena za božjo pot,
pričajo razne okoliščine. Še pred nekoliko leti je bilo le malo
duhovnij, ki so bile večinoma jako redke in velike; ljudstvo, po
hribih in dolinah raztreseno, imelo je po težavnih in nevarnih

73

potih do farne cerkve po več ur hoda, kamor zlasti v velikem
snegu ali v slabem vremenu celo priti ni moglo, ali pa le z veliko
težavo. Tudi je bilo še pred malo leti, česar se tudi jaz spomi¬
njam, le malo cest, mostov in sejmov; kdor je imel kaj kupovati
ali prodajati, moral je hoditi po več ur ali tudi več dnij hoda
do take prilike. Iz takih vzrokov so bila cerkvena božja pota
jako priložna in koristna, ker je imelo ljudstvo ob njih priliko
preskrbeti se z dušnimi in telesnimi potrebami. Božja pota so
bila tedaj duhovne vaje ali misijoni, kjer je vsakdo lahko svojo
vest očistil in preskrbel dušne potrebe, zraven tega pa so se
vršili pri taki priliki tudi sejmi, kjer je mogel vsakdo tudi blaga
vsake baže nakupiti ali prodati.

Taka božja pot je bila tudi pri erngrobski cerkvi in je po¬
sebno slovela. Romarjev je prihajalo od vseh stranij, tudi s Šta¬
jerskega in Koroškega, od leta do leta več; tako, da so bili
primorani cerkev podaljšati in prizidati zvonik.

Kako imenitna in sloveča je bila ta božja pot, sodi se lahko
po napravi in drugih okoliščinah. Imela je namreč cerkev sedem
zelo pozlačenih in okrašenih oltarjev, obilno mašne obleke vsake
vrste, mnogo kelihov, tudi drugih srebrnih posod itd. Zunaj
cerkve je bila pridelana velika lesena lopa z nadstropjem v
zavetje in prenočevanje tujih romarjev. Malo višje je stala pro¬
storna duhovnišnica s peterimi sobami, posteljno, mizno in
kuhinjsko opravo za prenočevanje in oskrbljevanje tujih mašnikov
in izpovednikov, okoli cerkve pa polno krčem, prodajalnic in
drugih hiš za postrežbo ljudstva.

Vse to so prej kot gospodarji oskrbovali, darove sprejemali
in uredovali župnik in njegovi ključarji brez nadzorstva in cer¬
kvenih računov; le vest in pobožnost je varovala napake, in
ljudstvo in cerkev sta bila v redu.

Toda, vsi ti blaženi zveličanski časi so trajali le do cesarja
Jožefa II. Po nasvetu prostomavtarjev je tedanja Bogu in cerkvi
nasprotna vlada vse te pobožne naredbe v hipu ustavila in po¬
končala, vzela duhovščini moč in veljavo, cerkve oropala in
zapovedala, da se nekatere ne smejo nič več ohraniti in po¬
pravljati. In to se je zgodilo tudi pri Crngrobski, kar bodem
popisal ob kratkem.

74

JLX2k¥IU Cjrngrpb o. prih-odn.

Želel sem videti slovečo Crngrobsko cerkev, o kateri sem
že prej veliko slišal, in grem ne dolgo po prihodu tje — in jo
ogledam vso, zunaj in znotraj. — In kaj najdem?

Ako bi mi ne bilo že znano Jožefinsko razdejanje cerkva,
mislil bi si bil, da so pred nekolikimi leti tudi tukaj divjali Huni
in Turki, ropali in pobijali, in da je od tistega časa razdejana
in zapuščena; kamorkoli sem se ozrl, povsodi seje kazala podrtija,
pustota in zanemarjenje. Streha na cerkvi je kazala povsodi rebra,
lesena duhovnišnica (duhovnik g. Proj, rojen Dorfarčan, živel je
v nji zadnji in leta 1820 umrl v pokoju) je stala brez oken
in vrat na vse strani odprta in je služila Cerkveniku za shrambo
stelje in druge šare, pa tudi tatovom in potepuhom v zavetje
in skrivališče. Mežnarija, majhna lesena bajtica, je bila od dima
vsa okajena in črna in polna stenic, mišij in podgan, in enako
je bil tudi hlev in skedenj ves trohljen in razdejan, ravno tako
ostanki nekdanjih krčem in prodajalnic.

Zunaj cerkve pred obzidjem je bila od deževja izkopana
grapa, čez katero se je prišlo po 4—5 stopnicah v cerkev, in
tudi ves prostor okrog cerkve je bil zarasen z grmovjem in
drevjem.

Enako je bila cerkev tudi znotraj vsa zanemarjena, mašna
obleka — obilna sicer — skoraj vsa strgana in umazana, oltarji
in podobe svetnikov okrušene in obledele, da je bilo groza!

Toda ni čuda, da je bila cerkev tako zanemarjena in za¬
puščena, če se ve, kako se je cerkvam sploh godilo. Ona vlada
je bila namreč cerkve ne le obropala, ampak vzela je duhovščini
tudi ključe in gospodarstvo iz rok in jih izročila posebnim
oskrbnikom in ključarjem, duhovščini pa pustila le pravico, službo
božjo opravljati.

Kako so delala ta oskrbništva, vidi se iz tega, da so morala
pozneje popravljati krivice in povračevati cerkveno blago, in kakšno
je bilo gospodarstvo ključarjev, bodem popisal le nekoliko.

Ključarja crngrobske cerkve sta bila dva kmeta in posest¬
nika domače soseske, eden iz Dorfarjev, eden iz Crngroba.

Starejši je bil iz Dorfarjev in se je večkrat hvalil, da že
42 let ključari pri Crngrobski cerkvi; bil je bogat in veljaven

75

mož, kar se je že iz tega videlo, da je nekaj sinov imel v šoli,
nekaj jih je dal k imovitim hišam. Držal se je rad krčem in
napajal priliznjence, ki so vedeli, da je hvaleželjen, in ga po
krčmah radi hvalili, da je gospodar Crngrobske cerkve, da dobro
gospodari itd. On je vedel, da se šalijo in jim s smehom odgo¬
varjal: »Saj Mati Božja v Crngrobu ne je in ne pije!*

V gospodarskih stvareh ni imel župnik ali kak drug du¬
hovnik nič opraviti in se ni smel celo nič vtikati; njih reč je
bila le služba božja; gospodarili so pa ključarji, ki so hranili
ključe od vseh shramb, skrinjice darov odpirali, denarje sprav¬
ljali, cerkev pa puščali popolnoma v nemar.

Račune cerkvene je koncem leta izdelaval oskrbniški glavar,
kateremu so ključarji darov ali miloščine prinesli, kolikor so sami
hoteli; župnik, odgovoren sicer, ni imel drugega opraviti, kakor
da je bil pričujoč in podpisal račune. — Ko so bili sklenjeni,
odnesel je glavar račune in ostale denarje seboj na grad in jih
tam spravil.

Po takem gospodarstvu se ni čuditi, da je cerkev od leta
do leta bolj pešala in ostala zanemarjena, in da sem jo našel
pri svojem prihodu skoraj vso razdejano. Ko sem bil prvič prišel
v Crngrob, zagledal sem od daleč veliko luknjo na stolpu, in
ko poprašam ključarja, zakaj pustita toliko luknjo na stolpu, ker
se velika škoda dela, odgovorita mi, da nimata denarjev, ker sta
vse, kar je po računu ostalo, izročila dekanu Dolencu. — Verjel
sem, in dal streho ročno popraviti.

Poprejšnji župniki, večinoma ali stari ali zložni možje, me¬
nili so se za podružnice in tudi za Crngrob malo in hodili jako
redko tje maševat; toliko bolj je pa mene mikalo ob četrtkih
v Crngrobu maševati ;  pri teh prilikah sem dostikrat na stranskih
oltarjih zapazil posode žita, prediva, štruc, surovega piasla itd.;
videl sem tudi, da so ljudje okrog oltarja hodili in denarje
metali v pušico. Nič slabega nisem natolceval.

Ko pa pri cerkvenih računih zapazim, da sta ključarja le
malo miloščine prinesla, grem nekega jutra prav zgodaj v Crngrob,
kjer najdem že oba ključarja. Potem mašujem in čakam, da vse
ljudstvo odide. Po maši pokličem ključarja in jima velim: »Odprita
pušico, dajo  vidim od znotraj!« Oba obledita in starejši vpraša:
»Čemu to? Ali mari dvomite nad najino poštenostjo?« — »0,

76

kaj že?« pravim, »le znotraj jo želim videti.« Ko jo odpreta,
bila je do vrha napolnjena z denarji. »Kdaj stajo zadnjič izpraz¬
nila?« vprašam. »Že zdavnaj«, pravita; »tolikega zneska pa še
nikdar ni bilo!«

Sedaj ukažem pušico izprazniti in denarje nesti v mežnarijo,
da jih preštejemo. Našteli smo nekaj čez 50 gld. Potem velim
mežnarju, naj prinese vrečo, vzamem en ključ od pušice, enega
pa izročim ključarjema, poberem denarje v vrečo in ukažem
mežnarju, naj jih nese z menoj.

»Oho!« zarohni stari ključar, »kaj pa to pomeni? Ali mar
nimate zaupanja v naji?« Mirno odgovorim: »Odslej bomo po
postavi vsak svoj ključ imeli, pušico skupno odpirali, skupno
denarje preštevali; spravljal bom denarje jaz sam, vidva pa si
zapisujta vsak znesek.« Dasiravno jima nisem nikdar nič očital,
bilo je njuno vedenje proti meni odslej vse drugačno, njuna
ošabnost in mogočnost je izginila, in jela sta se ne samo mene,
ampak tudi drugih bolj ogibati; nihče ju ni od tistega časa več
videl skupaj ne na potu, ne v krčmi, ne drugodi, in nihče ni
vedel, kaj imata med seboj.

Prigodi se pa, da mlajši ključar, ki ni bil izpriden in hu¬
doben, ampak le strahopetec, ki si ni upal starejšemu tovarišu
nasprotovati, nenadoma hudo zboli in tudi ročno pome pošlje
z naročilom, da naj prej ko mogoče pridem, ker ima nekaj važ¬
nega povedati. Grem torej brez odloga. Ko stopim v sobo, zjoka
se bolnik od veselja, poljubi mi roko in pravi: »Ne zamerite
moji predrznosti, da vas mučim. Meni je slabo in hotel sem vam
neko skrivnost osebno razodeti. Mežnar vam bo zdaj prinesel
dve sto goldinarjev v srebru. Ta denar je last Crngrobske cerkve.
Storite ž njimi, kar se vam prav zdi.«

BoLJk bi bil rad govoril tudi še z drugim ključarjem in
pošlje hlapca ponj; ali ko zve, da sem jaz pri njem, zapodi
hlapca in reče srdito, da nima nič tam opraviti in da ne gre.

Popoldne pa pride sam ob sebi k meni izgovarjat se, da
ga je bolnik menda tožil, da je pa vse laž, kar je govoril. Jaz
mu rečem, da ne vem, kaj imata med seboj, da grem pa jutri
v Crngrob maševat in po maši k bolnemu ključarju. Naj pride
torej tudi on Ije, da se zmenita v pričo mene.

7 ?

Ali bolnik je žalibog umrl ge tisto noč, ne da bi bil z
menoj in s tovarišem še kaj govoril. Zato tudi nisem vedel nič
več, kakor prej. Že tri leta sem bil župnik pri Fari, pa še nisem
vedel, da ima Crngrobska cerkev tudi dva gozdna dela v svoji
lasti, enega nad cerkvijo, katerega pa uživa mežnar, enega pod
cerkvijo za svoje potrebe; dotična parcela se imenuje Videm,
ima številko 2786, meri blizo 5 oral in leži malo od Dorfarjev
v sredi med deli kmetov. Neki sosed mi ga pokaže, rekoč:
»Ta ves posekani del je cerkven, oni zraven njega z gostimi in
visokimi smerekami je pa ključarjev.«

»Kako pa to«, vprašam, »ali je bil zmerom tak?« »One«,
reče mi, »še pred malo leti je bil z lepim hrastovim, smerekovim
in drugim lesom zarašen, le sedaj je tak postal, ker se je vse
vprek v njem sekalo.«

Kmalu potem me nagovori drug sosed in me vpraša, ali
mi je znano, da je ključar svojemu sinu posodil 200 gld. cerkve¬
nega denarja in če plačuje obresti? Tudi o tem nisem še nič
vedel.

Pokličem ga torej in primem najprej zarad lesa. Ni tajil,
da bi ne bil kdaj kakega drevesa posekal in za se porabil;
»vendar večino«, pravi, »pokradli so drugi«. Tudi posojilo 200 gld.,
katero je bil dal svojemu sinu, potrdi, reče pa, da je obresti
vsako leto sproti deval v cerkveno pušico. Ko sem mu rekel,
da bo treba to cerkvi vrniti, odgovori mi: »Za Boga, s čim naj
povrnem? Denarja nimam, posestvo sem na sina prepisal in
sebi pridržal le en travnik. Potrpite, po smrti zapustim cerkvi
ta travnik.«

Kmalu nato zvem, da me po hišah, v krčmah in družbah
obrekujejo, češ, da cerkvene pušice sam odpiram, miloščino v
žep spravljam, v zapisnik manj zapisujem, kakor sem prejel, da
se bojim račun dajati in enake stvari. Vsega tega bi ne bil
verjel, če bi mi ne bil povedal farni Cerkvenik. On pride namreč
ob času bire tudi v ključarjevo hišo; ta ga med drugim vpraša:
»Kdo ve, kdaj bo ta dekan dal račun od Crngrobske cerkve, ker
sam pušico odpira, denarje pobira in spravlja. Pa kaj vprašujem«,
pravi naposled smehljaje, »saj se boji, ker mu je kec!«

Ko mi cerkovnik to pove, pokličem drugi dan oba ključarja,
tudi novega, ki je bil stopil na mesto umrlega, in Cerkvenika,

18

ker so bili vsi trije vselej pričujoči, kadar se je odpirala pušica
in denar štel; razven njih pa pokličem tudi še župana in po
dva moža iz vsake vasi v župnišče s pristavkom, da bodo slišali
račun od Crngrobske cerkve.

Ko pridejo, vzamem zapisnik v roke in berem, koliko smo
vsak pot denarja našteli, in vprašam cerkovnika in ključarja :
»Ali sem prav zapisal?« Ko potrde vsako številko, berem tudi od¬
hodke, koliko sem namreč v tem času izdal iz miloščine za po¬
pravila, napravo obleke in druge cerkvene potrebe. Potem pri¬
merim odhodke s prihodki in pravim : »Toliko mora biti še de¬
narja«, privlečem vrečo iz omare, vržem jo na mizo in rečem:
»Preštejte, če je res toliko, ali ne.« Vsi se branijo šteti in me
prosijo, da naj denarje spravim, ker nobeden ne dvomi nad
mojim poštenjem. Potem se obrnem proti staremu ključarju in
mu rečem: »Vi se hvalite, da že 42 let ključarite, vi ste do
malega ves čas cerkvene skrinjice sami odpirali, darove sami
spravljali, pokažite sedaj, kaj in koliko ste pa vi med tem časom
pri cerkvi napravili in popravili, in koliko prihranili ?«

To vprašanje ga je vsega iz uma spravilo; začel je jecljati
in se opravičevati, možje pa smejati. Nato vstane, postavi se
na noge in pravi: »Možje, nekdaj je bilo v Crngrobu vse drugače,
mimo sedaj. Ob shodih smo imeli v župnišču pojedine in plačilo.
Spominjam se, da me enkrat ob takem shodu ni bilo doma in
pri pojedini, pa sem dobil namestu tega slamnik in 30 goldinarjev
v denarjih.« Ko to izreče, začno se vsi možje neizrekljivo sme¬
jati, krohotati in ploskati. On pa osramočen in zmešan poseže
v žep, privleče ključ od pušice, položi ga na mizo in se odpove
ključarstvu. Ves vrtoglav se na mestu obrne proti vratom, ki
jih pa išče pri oknu. »Tam ni vrat«, zavpijem, primem ga za
roko in izpeljem iz sobe.

Možem pa sem rekel, da naj namesto njega izvolijo drugega
ključarja. Izbrali so torej tri može iz soseske, in po srečki je bil
izmed teh treh izvoljen sosed Štibernik, katerega sem potrdil.

Od starega ključarja ni bilo ne duha ne sluha več. Ves čas
je tičal skrit v svoji hiši. Neko jutro pa poči glas, da je v noči,
ves izgubljen, od žabniškega duhovnika s sv. oljem maziljen
umrl. Pokopali smo ga, cerkev pa ni ne travnika ne božjaka po
njem dobila. Naj počiva v miru!

79

XXX\?II e  Izprena-eaaaba Crzigrobeu

Da cerkev Božja preganjanje trpi, a se zatreti ne dž, spri-
čuje tudi zgodba Crngrobske cerkve. Pod cesarjem Jožefom II.
je bila z drugimi vred tudi ta božja pot zatrta, cerkev oropana,
zapuščena in do malega razdejana. Česar bi ne bil nihče mislil,
imel je upor leta 1848. pa vsaj to dobro stran, da je hiše božje
iz krempljev nevernega uradništva rešil in obvaroval razpada.
In to se je zgodilo tudi pri Crngrobski cerkvi. Neka nevidna
moč mi je dala srčnost, dasiravno sem imel prazne roke, lotiti
se njenega prenavljanja; le roka božja me je podpirala.

Najel sem najprej delavcev in ukazal iz prvega zunanjo
plažo — stare razdejane bajte nekdanjih krčem, prodajalnic itd.
s pota spraviti, grmovje in drevje posekati in korenine izkopati,
da je bila cerkev oproščena. Potem sem dal jarke, luknje in
izjede nalivov zasuti, nove vodotoče izkopati, poti napraviti ali
razširiti.

Skrbelo me je sedaj najbolj, odkodi se bo sedaj dobila
opeka ali druga tvarina za novo lopo? Neki bližnji sosed me
pelje v grapo pod cerkvijo, pokaže mi ilovico, ki se mi je zdela
prav primerna. Pogodiva se precej za plačilo za toliko in toliko
tisoč opeke, ki naj jo napravi in ožge s starimi koreninami in
debli bližnjega gozda. Do sedaj nisem še nikogar pomoči prosil,
in nasprotniki so me plašili, da mi ne bode nihče hotel pomagati.
Ali glej! Ko je bila opeka dožgana, oznanim s prižnice, naj po¬
poldne po nauku v Crngrob pride in pomaga opeko k cerkvi
spravljati, kdor radovoljno hoče. In privrelo je ljudstva obojega
spola toliko, da so se od peči do cerkve v dve vrsti vstopili
in potem podajaje iz roke v roko v dveh urah vso opeko k cerkvi
spravili. Sedaj sem se čvrsto lotil dela in popravljanja; in le ob
kratkem povem, kaj in koliko se je tukaj napravilo in izpremenilo.

Staro leseno lopo smo podrli in pod ravno tisto streho
sezidali novo z dvanajstimi stebri, potem jo obokali in pod njo
prebili še dvojna vrata v cerkev. Do malega smo vso cerkveno
streho prenovili, prestavili pot v zvonik, staro, nepotrebno du-
hovnišnico in vsa druga stara poslopja podrli in odpravili, novo
mežnarijo zidali in s ploščami pokrili, hleve in skedenj predelali
in z opeko pokrili.

80

Potem sem se lotil cerkve od znotraj in dal šest sprednjih
luknjastih stebrov (iz labora) prevleči z mavcem in zgladiti, vso
cerkev pobeliti, nova okna prebiti, dva oltarja iz srede na stran
prestaviti, vse oltarje prezlatiti, stole po cerkvi popraviti in z
novimi pomnožiti; poslednjič sem napravil še tri nove večje —
harmonične — zvonove, katere je milostljivi škof Jernej Vidmar
posvetil v Crngrobu pod zvonikom.

Koliko tisoč je vse to predelovanje veljalo, Bog sam ve;
vem pa le toliko, da sem s praznimi rokami začel, vse sproti
plačeval, in vendar je še denarjev ostalo. Moje zaupanje v pomoč
Marije Device tedaj ni bilo prazno.

jyS.S.¥llte s«v« v

Po spričalih starih urbarijev se je vas iz prvega imenovala
»Jagerndorf«, ker so tam stanovali grajščinski lovci in gozdni
varhi, med njimi večjidel Pemci (Čehi): po njih, mislim, je pozneje
vas dobila popačeno ime Peven.

Vas leži pod gozdom četrt ure od Crngroba, šteje osem
zemljakov in pet bajt ali podružnikov, katerih polje je zelo
podvrženo slani. — V sredi vasi leži podružnica sv. Uršule z
visokim stolpom, sicer pa majhna, nizka, z lesenim stropom,
edinim oltarjem, s tremi okenci, globoko v tleh, kakor repna jama.

Pod cesarjem Jožefom II. je bila tudi ta cerkvica oropana
in zapuščena in ni imela razven 50 gld. posojenega kapitala
nobenega imetja; pa tudi majhna soseska ni smela in je tudi
ni mogla popraviti. Prigodilo se je pa, da ji je edini imoviti
sosed na smrtni postelji zapustil 200 gld. s tem pristavkom, da
se mora obokati. Zaradi tega sem napravil sosesko, da jo je
predelala, naredila večja okna, kor, stranske oltarje, zasula stari
tlak in vzdignila novega, da se sedaj naravnost v cerkev hodi,
in napravda še več drugega. Sedaj je cerkvica čedna, visoka,
svetla, večkrat se mašuje v njej, in ima že nekaj več glavnice
iz zapuščin.

81

XXXIX,  Fodružaaica s%r- TTrh.a na Križni

Nekdaj je stala na vrhu visoke gore, uro hoda od Fare,

kapelica sv. Križa, vidna od vseh stranij, in po njej se tudi gora

in vas (četrt ure proč) imenujeta Križna Gora.

Pozneje so to kapelico podaljšali, zraven pa prizidali še
lopo in zvonik (oboje odprto), in postala je podružnica s patro-
nom sv. Urhom, namesto sv. Križa.

Zaradi samote sta odprta lopa in zvonik služila pastirjem
in gozdarjem v deževju v podstrešje, velikokrat pa tudi begunom

in tatovom v zavetje, iz katerega so lahko biriče in lovce opa¬

zovali in bežali o pravem času. Zaradi samote je bila cerkev
večkrat okradena. Tudi leta 1862. so hoteli tatovi kaj takega
storiti. Ker pa niso mogli vrat odpreti, zakurili so tik nje, da
so pregorela, in tatovi so zlezli skozi luknjo v cerkev Pokradli
so sicer le nekaj malega, ker je vrednost spravljena v vasi, po¬
škodovali pa so vrata, da je bilo treba napraviti nova.

Malo dnij potem je privihrala huda nevihta s pišem, ki ni
le drevja lomila, temveč tudi vso desno stran cerkvene strehe
odtrgala in po hribu raznesla. Vso škodo popraviti je bilo revni
soseski skoro nemogoče, nenadoma pa ji je prišla previdnost
božja na pomoč.

Primeri se namreč, da ravno tiste dni stari ključar umrje,
in namesto njega ročno izvolim Miha Okorn-a, iz hiš. št. 7, moža,
kakoršnih je malo, in ki je vreden, da ga v vzgled drugim ne¬
koliko popišem.

Kot najstarejši sin je prevzel po svojih stariših v vasi naj-
slabejše in vse zadolženo pohištvo s starim in razdejanim po¬
slopjem. Ostal je neoženjen in obdelaval z dvema svojima po¬
božnima bratoma in dvema deklama svoje posestvo tako izvrstno,
da je v malo letih vse svoje pohištvo in poslopje prenovil, dol¬
gove poplačal in si opomogel, da je bil najbogatejši v soseski.
Njegovo geslo je bilo: moliti, delati in dobro storiti. Dasitudi je
imel uro hoda do Fare, vendar je bil ob nedeljah in praznikih
večinoma prvi v cerkvi, ves dan je po Loških cerkvah križev pot
molil, in do večera ostal v cerkvah. Njegovo polje je bilo naj¬
prej in najboljše obdelano, in on je vselej največ pridelal v

Življenjepis, 6

82

soseski. Vsak berač je dobil pri njem prenočevanje in postrežbo,
in na vse strani je delil miloščino. Tudi k stavbi farne cerkve je
največ storil in dal.

Svojo Križnogorsko podružnico je skoraj vso sam predelal,
lopo in zvonik ž njo sklenil, dejal ju pod ena vrata in pod
en ključ, in sam tudi še tretji zvon kupil in napravil veliko
drugega.

A žal, takih mož je le malo.*)

XL. Oerise-cr str. Ga-brijela zia IPlaiaici.

Pičle pol ure od Križnogorske, kake dve uri od farne in
tričetrti od Crngrobske cerkve stoji na vrhu golega, najvišjega
hriba, vidna od vseh stranij, cerkvica sv. Gabrijela na Planici.
Kdor jo vidi, mora občudovati nekdanje čase in kristijane, ki
so na vrhu samotnega hriba postavili cerkev. — Ali ne spričuje
ravno to veliki razloček med sedanjim in nekdanjim časom?
Nekdanjim vernikom ni bila nobena reč pretežka, ker so si pred
oči stavili spomine našega odrešenja; zatorej so tudi na tej višavi
cerkev postavili v spomin poslanstva angelja Gabrijela do Marije
Device, katere oznanjenje se časti v Crngrobu Dasiravno na
golem hribu, izročena vsem vetrovom in nevihtam, od strele
tolikokrat zadeta, vendar je zelo redko kaj poškodovana. Leta
1864. smo ji z mecesnovimi skodljami pokrili streho, sicer pa
ni nobenih posebnih popravil in stroškov potrebovala. Vsa dru¬
gačna je bila

Svetoduška soseska je največja v Fari, šteje štiri vasi: domačo,
Vermaže, Grence in Stari dvor. Cerkev stoji na lepi ravnini tik
kantonske ceste in je razven Crngrobske najbolj sloveča in obi¬
skovana; ima binkoštno nedeljo blagoslovljenje, po dvojno, zjut.ranje

*) Bogoljubna, kakor njegovo življenje, bila je tudi njegova smrt. Umrl
je 30. marca 1. 1877. v visoki starosti; v bolezni je bil sv. križev pot nje¬
gova najljubša molitev; 30. marca je prišel ob zavest, ali tudi v nezavesti
je molil pravilno sv. križev pot, in pri postaji »Jezus umrje na križu« izdihne
svojo blago dušo. Bilo je ravno — veliki petek ob devetih dopoldne, torej ob
uri, ko je naš božji Odrešenik pričel svoj križev pot. Izdajatelj.

83

in farno opravilo, sicer pa tudi avtentiko odpustkov v prid dušam
v vicah za vse, kateri se vdeležujejo v torek po smrti rajnih
tam sv. maše.

Tudi to cerkev sem našel enako drugim vso zanemarjeno
in razdejano. Razven lepega visokega stolpa z dvema starima
in majhnima zvončkoma je bila vsa druga cerkev kratka in
zelo nizka; merila je znotraj do lesenega stropa le pičla dva
sežnja; tej višavi primerna je bila vsa druga notranja naprava:
okenca, oltarčki, podobice, vse je bilo zelo majhno. Iz visokega
obzidja se je razven visoke in ostre strehe cerkvenega zidu le
malo videlo. Zaradi pomanjkanja duškov smo duhovniki zlasti
na leči ob shodih, ljudstvo pa v gneči in soparici trpeli velike
težave; mnogo jih je v slabosti omedlevalo in so jih morali iz
cerkve vlačiti.

Tudi prenovljenje te cerkve, na katero od Jožehnskih časov,
razven na streho, nikoli nihče še prsta ni položil, bil bi se rad
lotil, pa si nisem upal niti črhniti, nekoliko, ker sem vedel, kako
močno je večina ljudstva na svojo staro cerkev navezana in bi
ne pustila dotakniti se je; še bolj pa zaradi pomanjkanja denarjev,
zakaj vse cerkveno premoženje je bilo v obligacijah (v cesarski
denarnici), katerega pa gosposka ni privolila porabiti, zlasti po¬
družnicam ne.

Že sem bil pustil vse misli, kar zvem po naključbi o neki
denarni žilici, katera do sedaj še nikomur ni bila znana, če
tudi so jo videli.

Pri cerkvi namreč je stranski oltar sv. Jederti. Na njen
god hodi prifarski kapelan vsako leto na njenem oltarju opravljat
oznanjeno sv. mašo, katere se vdeležuje silno veliko ljudstva iz
vseh krajev in prinese mnogo darov: žita, prediva, denarja itd.;
o tem nisem, dasi sem bil že več let pri Fari, še celo nič vedel
in slišal.

Novi kapelan gosp. Šust je pripovedoval v svoji preprostosti
pri jedi, koliko žita, prediva in denarja je ljudstvo cerkvi v dar
prineslo.

Jaz ga resnobno pogledam in rečem: »Kaj pravite? Darov
prineslo? 0 tem še nikoli nisem slišal.« On: »Ali ne veste, koliko
miloščine dobi današnji dan cerkev?« Jaz : »To je prvo, kar slišim.«
Sedaj je bila moja prva misel nekdanje Crngrobsko gospodarstvo.

6 *

84

Zato pravim sam pri sebi: Morebiti je tudi tukaj kaj takega.
Poprašujem torej od strani in zvem, da ključarja in Cerkvenik
spravljata darove. Pokličem ključarja in zvem, da res jemljeta
darove. Vprašam: »Kdo vama je dal pravico?« Pravita: »To
je od nekdaj plačilo ključarjev. Kdo bi hotel to službo opravljati
zastonj?« »Oho!« zavpijem z nevoljo, »ali mar opravljata službo
zastonj ? Ali ne dobivata ključarja plačila pri računih, in Cerkve¬
nik pri soseski ? In za kaj hočeta plačilo ? Poglejta cerkev! Ali
more biti bolj zanemarjena in zapuščena, kakor je?« Ko našte¬
jem vse napake, pravim: »Potemtakem nista oskrbnika, temveč
tatova cerkve. Ne obračata darov ljudstva v prid cerkve, ampak
jih samovoljno spravljata v svoj žep. Kolikor darov sta pobrala,
vzela sta jih po krivici in morata jih povrniti.«

Mlajši ključar se je izgovarjal z nevednostjo in obljubil, da
vse prejeto povrne; stari se je pa branil, češ, da so vsi spredniki
tako ravnali. To je tudi verjetno, ker so pod Jožefinsko nevihto
marsikako miloščino zatajili ali sebi prilastili, in tako je tudi pri
tem ostalo. Ker se ni hotel udati, zažugam mu, da ga naznanim
gosposki. Tega se ustraši in reče, da bi rad povrnil, pa ni več
zmožen, ker je vse svoje posestvo svojemu sinu izročil in pre¬
pisal, sebi pa le hrano izgovoril; le 70 gld. posojenih ima še, ki
jih hoče iztirjati in prinesti. Nisem mu verjel, marveč mu vzel
ključe in izvolil drugega moža.

X L/Ji L H ELOTrinaa fel ero.©, aova

©@£&©tt k

Nova ključarja, oba poštena in veljavna moža, pridobil sem
lahko na svojo stran za prenovljenje cerkve. Na moj svet sta
pridobila skrivaj več pobožnih in premožnih sosedov, ki so skle¬
nili po vzgledu drugih sosesk vkljub obilnim sovražnikom, da bodo
polepšali svojo podružnico, in začeli so napravljati in dovažati
tvarino. Ko so nasprotniki to videli, zbirali so se, togotili, pre¬
klinjali, upirali in žugali, da se dela ne bodo ne s prstom dotaknili
in ne krajcarja dali. — Pa vse to ni nič pomagalo, vsi drugi so
se smejali in hiteli pripravljat potrebnih rečij.

In glej čudo! Komaj pridejo zidarji in začno tesarji les
tesati, jenja v hipu vse nasprotovanje. Vsa soseska brez izjeme

85

pritisne sama ob sebi, vozi in dela s tako naglostjo, da se vse
čudi. V treh mesecih je bila cerkev po mojem načrtu visoko
vzdignjena, obokana, z novim odrom in z opeko pokrita, z vi¬
sokimi okni razsvetljena, sploh vsa v redu izdelana.

Med tem delom sem dal Tomcu, Šentviškemu podobarju,
stari veliki oltar — sedanji višavi cerkve primerno — predelati. On
ga izdela ob .pravem času, prezlati ga in postavi.

Zaradi te gorečnosti in marljivosti sem hotel sosesko še
posebno razveseliti in počastiti in sklenem blagoslovljenje cerkve
prav slovesno napraviti. Zato oznanim deveto in popoldansko
službo Božjo le pri sv. Duhu.

Taka slovesnost se malo kje primeri; da je bila tem veli-
častnejša, pripomoglo je tudi vreme. Nebo je bilo čisto jasno, dan
gorak in prijeten, ljudstvo je vrelo od vseh stranij v cerkev;
možnarji so pokali, godci godli, pevci prepevali. Cerkev — razven
lepega velikega oltarja — stala je še vsa prazna, vendar kak razloček
med prej in sedaj! Njeno lepoto in svetlobo je vsak občudoval. Med
božjo službo je bila vsa natlačena, niti jaz na prižnici, niti nihče
drugi po cerkvi ni čutil soparice, trpel slabosti ali omedlevice.

Videlo se je, daje  Bog dal ta dan. Zakaj ves dan je ljudstvo
prihajalo in odhajalo, ogledovalo cerkev, molilo, prepevalo, hodilo
po vaseh, cesti, hišah in krčmah, veselilo se, jedlo in pilo, pa
nikjer ni bilo pijanih in nerodnih videti, nikjer slišati pregrešne,
žaljive ali pohujšljive besede, kar je tukaj zlasti ob shodih zelo
redek primerljaj.

Ta slovesnost je celo sosesko izpreobrnila in navdušila.
Poprej, kakor sem rekel, ni bilo za lepoto cerkve nikomur mar,
tudi se nihče ni zmenil zaradi nesnage in pustote; pa tudi ni
bilo razven dveh kelihov in nekaj malega mašne obleke nobene
reči, ki bi bila novi cerkvi primerna, in moralo se je vse iz novega
napraviti; vendar se ni ljudstvo nobeni napravi več ustavljalo,
temveč prepustilo vse le moji previdnosti.

Dal sem torej Tomcu nov tabernakelj, oba stranska oltarja,
novo lečo delati, vse dobro pozlatiti in olepšati. V Ljubljani sem
kupil nove svečnike in svetilnice vsem trem oltarjem, napravil
v cerkev nove stole in sčasoma skoro vso novo mašno obleko.
Cerkev, tako vsa prenovljena, je sedaj najlepša v Fari, in jo vsak
mimo gredoči občuduje. Le v zvoniku sta visela dva majhna, že

86

čez 200 let stara, vtolčena, po tri do štiri cente težka zvončka
s tako slabim glasom, da smo jih slišali komaj mi bližnji sosedje.
Že prej sem zaradi slabega zvonjenja prigovarjal soseski, naj d&
preliti zvončka, in ponujal sem ji, da stroške do malega prevzamem
in izplačam. Pa nihče se ni hotel zmeniti. Sedaj pa ju brez
vprašanja pošljem zvonarju v Ljubljano, in velim vliti enega sedem,
enega pa dvanajst centov težkega z močnim glasom.

Od veselja, da se njih glas tudi v daljne vasi sliši, zložila
je soseska radovoljno vse stroške in plačala zvonove.

Ravno ta močni in prijetni glas novih zvonov in ročno
izplačani stroški vzbude nekaterim lahkomišljencem ošabno misel,
da bi napravili še tretji večji zvon in bi tak« njih podružnica v
vseh zadevah bila prva v fari. Pošljejo k meni tri veljake, češ,
da naj se pogodim z zvonarjem, kajti če to storim, mislijo si,
bom tudi za plačilo skrbel. Ali zmotili so se. Slutil sem zvijačo
bahačev in nisem hotel ne o zvonu, ne o plačilu nič slišati.

Toda niso odjenjali, ampak trije svojeglavci gredo v Ljub¬
ljano in naroče še tretji dvajset centov težki zvon! Še-le pozneje
zvem to predrznost in jim rečem, naj pa sami skrbe, kako bodo
tolik znesek izplačali.

Dvanajst dnij pred adventom pripeljejo zvon z veliko slo¬
vesnostjo pred cerkev. Skoro vsa soseska in mi duhovniki pri¬
demo gledat in občudovat njegovo lepoto; brez odloga ga v
zvonik potegnejo in obesijo.

Dasiravno sam za plačilo nisem hotel skrbeti, hotel sem
vendar zvonove slovesno vpeljati. Tako sem upal, da se soseska
omeči in rajša pripomore k plačilu zvona Oznanim na poslednjo
nedeljo po binkoštih zopet vso božjo službo pri sv. Duhu.

Primeri se pa nenadoma ravno tisto nedeljo še druga slo^
vesnost, kakeršne morebiti na svetu še ni bilo. Kdo je slišal
ali bral, da bi kje v novi cerkvi, novi zvonovi, k novi maši
novega farnega kapelana prvič zvonili, kar se je zgodilo tukaj?

Gospod France Stanonik, rodovine svetoduške (njegov oče
se je bil priženil k Lukežu na Suho) je po dovršenih šolah, v
katerih je bil vedno prvak, moral zaradi pomanjkanja postavne
starosti nekoliko tednov čakati na posvečevanje mašnikovo. Pred¬
zadnjo nedeljo po binkoštih je prejel mašniško posvečevanje in ž
njim vred tudi dekret za duhovnega pomočnika v Staro Loko. Že

87

drugi dan je prišel na Faro z namenom, da bi tukaj na tihem
opravil novo mašo in nastopil svojo službo.

Po veliki nadležnosti sem ga komaj napravil, da je hotel
peti novo mašo slovesno pri sv. Duhu, pa le proti temu, da
razven domačih treh duhovnikov nobenega drugega ne povabim,
ne k oltarju, ne k obedu, kar sem tudi storil.

In to je bila zadnja slovesnost v novi Svetoduški cerkvi,
pri kateri so trije izvrstni zvonovi prvič vabili. Ta slovesnost
ostane Ločanom toliko bolj v spominu, ker gospod Franc ni bil
le domačin, temveč tudi učen, ponižen, priljuden in delaven
duhovnik, da malo takih. Zaradi njegove prebrisane in učene
glave sem ga vedno silil in komaj spravil, da je šel v Gradec
delat rigoroze, katere je izdelal tako izvrstno, da so ga- vsi
izpraševalci enoglasno in s pohvalo za doktorja potrdili in ga
pozneje na vseučilišče bogoslovstva v Gradcu izvolili za profe¬
sorja, kjer še sedaj službuje.

S Svetoduško cerkvijo so bile vse podružnice v fari več ali
manj predelane in prenovljene. Da seje  pri tem delu vdeleževala
roka božja, vidi se iz tega, ker se je vse povsodi brez najmanjše
nesreče zgodilo, in je Bog soseskam za njih pridnost in rado-
voljnost obilno povrnil, kar so tudi same spoznale, trdeč, da
niso ne prej, ne potem s tako lahkoto polja obdelavale, in toliko
pridelale, ko ravno tista leta. — To spoznanje mi je dajalo upanje,
da se ljudstvo ne bode več branilo, prenoviti tudi farno cerkev.

Predno sem se pa lotil farne cerkve, hotel sem prej še
nekdanjo rožnivenško bratovščino oživiti, zlasti ker sem vedel,
da Ločanom s tem najbolj ustrežem.

XL111 „ Usoda rožaitroaa^ic© brato-cščiiie

Kdaj je rožnivenška bratovščina pri Fari bila uvedena, ni
znano; ve se le po najdenih zapisnikih, daje  že leta 1755. štela
in imela veliko tisoč udov visokega stanu, svoje glavarje, duhovne
vaje, procesije in obilno imovine; postavila si je k farni cerkvi
svojo posebno kapelo z rožnivenškim oltarjem, razven tega pa
je imela še drug kip Matere Božje, katerega so pri procesijah bra¬
tovskih nosili na odru.

88

Udje te bratovščine so imeli veliko pripomočkov (odpustkov,
procesij, izpovednih dnij itd.), da so se lože greha varovali in v
pobožnosti napredovali; vsega tega so se res oprijemali tudi
obilno. Vsi ti in taki pripomočki so bili pa peklu in njegovim
slugam trn v peti; ti so sklenili na vsak način zatreti bratovščine,
kar se je ob času cesarja Jožefa II. res zgodilo. Kako strastno
so zahtevali, da se celo spomin te rožnivenške bratovščine zatre,
vidi se iz tega, da so izkušali celo zapisnik in podobo Marije
Device rožnivenške bratovščine v roko dobiti in pokončati. Da
jim to ni obveljalo, vzrok sta dva pobožna moža; bližnji sosed
je namreč zapisnik odnesel in ga skril v svojo skrinjo ; podobo
Matere Božje z odrom vred pa je zavlekel Cerkvenik v temen
kot pod cerkveno streho, kjer je pozabljena ostala veliko let.

Vso prašno jo najde po naključbi Cerkvenik pod streho,
pobožen Ločan jo izprosi in postavi v svoji sobi v kot. Stari
sosedje so jo spoznali, da je tista podoba, katero so nekdaj njih
spredniki nosili s procesijo, shajali so se vsak večer okrog nje,
molili sv. rožni venec in prepevali svete pesmi. To pobožno če-
ščenje je Vzbudilo prifarskega župnika Božiča in njegovega ka¬
petana Dolenca, da sta dala za ta kip postaviti na Fari kapelico
in ga prenesti iz mesta vanjo.

To prenašanje mi popisuje star mož, ki je bil tudi pričujoč,
tako-le:

Oznanjeni dan je privrelo silno veliko ljudstva od vseh
stranij skupaj počastit Marijo Devico. Ob določeni uri pride du¬
hovščina obeh duhovnij in samostanov v beli cerkveni obleki
napravljena pred hišo, da prevzame podobo. Štirje čvrsti mlade¬
niči jo prineso iz hiše in zadenejo z odrom vred na rame. Pro¬
cesija odrine, moški spredaj, duhovščina pred kipom, za njimi pa
ženski spol. Vse moli ali rožni venec, ali druge molitve, ali pre¬
peva Marijine pesmi in se giblje počasi proti Fari. Tolike procesije
dotlej Loka še ni videla. Zadnji še niso stopili v vrsto, in prvi
so bili že na Fari.

Na Faro prišedši postavijo podobo na tla, župnik blagoslovi
kapelico, omeni ob kratkem usodo podobe, priporoča ljudem
zaupanje v Marijo Devico po vzgledu sprednikov in veli kip z
odrom vred postaviti na mizo.

89

Posihmal je bila kapelica ljudstva kakor zrklo očesa; skoro
vsi tuji popotniki, kakor tudi domači, so stopali vanjo in se
Mariji priporočali. V kratkem so se nahajali okrog nje denarji
ali drugi darovi, in zbok tega je župnik dal napraviti kamenito
pušico z dvema ključema, katera je izročil dvema bližnjima so¬
sedoma, vsakemu svojega, z naročilom, pušico vedno odpirati,
svetilnioo kapele z oljem preskrbovati, ostale denarje, miloščine
pa donašati v župnišče za potrebe farne cerkve.

Župniki so se na poštenje ključarjev brez dvoma zana¬
šali, vsak donesek denarjev bona fide sprejemali, v svoj za to
odločeni zapisnik zapisavali in denar za cerkvene potrebe rabili.
Po njih vzgledu sem tudi jaz tako ravnal več let, prejemal po
tri, ali štirikrat v letu po štiri ali pet goldinarjev na leto in za-
pisaval; na kako nezvestobo sem mogel toliko manj misliti, ko
tudi v pušicah farne cerkve na koncu leta navadno nisem še
toliko miloščine našel. Še izkušnja pri Grngrobski in Svetoduški
cerkvi me ni zmodrila, da bi se spomnil na pregovor : Glej, komu
zaupaš! Izkusil sem, žali, pa že prepozno, da je res, kar pravi
sv. pismo : Maledictus, qui confidit in homine! Nesrečen, kdor
zaupa človeku! — Izkusil sem pa to tako-le:

Neki dan iščem popirje nekega spisa, in po naključbi mi
pride v roke zapisnik letnih prihodkov miloščine v kapelici na
Fari. Ko ga pregledujem, najdem od leta do leta vedno manjše
zneske prihodkov. — Ne da bi dvomil ali natolceval, pride mi
na misel, vendar enkrat pogledati pušico.

Grem torej, pokličem ključarja v kapelico in rečem, naj
pušico odpreta. Ustrašita se in se plašno gledata. Vendar odpreta,
in sedaj vidim vso pušico do vrha nasuto z denarji raznotere vrste.

Vprašana, kdaj sta jo izpraznila, rečeta: »Že zdavnaj ne!«

Rečem, naj denarje pobereta in preštejeta. — Tolikega
zneska bi se ne bil nikdar nadejal; še čez trideset goldinarjev
je bilo! Nevolja me zgrabi in rečem sam pri sebi:

»Moj Bog! Ali je morebiti tukaj ravno tako, kakor se je
godilo v Crngrobu in pri sv. Duhu? Ali ni nobenega poštenega
človeka več na svetu?« Molče poberem denarje v ruto, vzamem
en ključ in rečem: »Prihodnjič bomo pušico skupno odpirali«,
in grem domov.

90

Kmalu potem zboli stareji ključar in pošlje ročno po mene,
naznani mi, da je res v sili kake krajcarje iz pušice vzel; zneska
ne ve in povrniti tudi ne more zbok pomanjkanja; namesto vra¬
čila ponudi v last stavišče kapelice, ki je kake tri čevlje segala
na njegov vrt. Kaj sem hotel? Moral sem zadovoljen biti, in
pokličem še tri priče, da je to res v last dal. Mož je pa umrl
že drugi dan.

Pa sedaj je šlo tudi to vse bolj v redu. Pušico sem s klju¬
čarjema odpiral, denarje v hranilnico pošiljal, in v kratkem se je
nabralo toliko denarja, da sem mogel kapelico v boljši stan dejati,
do zdaj je bila namreč razven kipa na odru še vsa prazna.

Pogodil sem se s starim podobarjem Gotzel-nom iz Kranja,
da je napravil po mojem načrtu oltar Matere Božje in tabernakelj,
kapelico znotraj in zunaj oslikal; dekleta so kip v lepo obleko
oblekla; jaz pa sem šel v Ljubljano in nakupil svečnike, novo
svetilnieo, mašne obleke in sploh vsega, česar potrebuje mašni
oltar; vse to za čas zidanja nove cerkve, da bi tukaj imeli
spravljene sv. zakramente in opravljali vsakdanje maše. Pozneje
se je to tudi res zgodilo.

Ko je po sklenjepem konkordatu cerkev dobila prostost
in pravico, zopet bratovščine vpeljevati, oživil sem tudi jaz
nekdanjo rožnivenško bratovščino pri Fari in dobil iz Rima
odpustke za-njo. S tem je pa tudi rožnivenška podoba Matere
Božje v kapelici večjo veljavo dobila; v nji se je shajalo vedno,
sosebno ob nedeljah in praznikih, pobožno ljudstvo, ki je sveti
rožni venec molilo, pelo in donašalo miloščino.

Ko vidim to gorečnost, poskušam zopet nove farne cerkve
se lotiti; toda naglo sem odjenjal, ko sem videl, da ne zmagam.

Sv. Ane dan 1. 1858. popoldne se začno izza hribov valiti
črni oblaki, in v kratkem privihra po Selški dolini silno močan
piš, kateri pred seboj podira drevje, kozolce, razkriva hiše in
poslopja, vrže tudi vso spodnjo stran strehe farne cerkve na tla,
in odnese celo s stolpa strešico ali kapico na sosedovo hišo.

Komaj vso to škodo popravim, pride v kratkem druga ne¬
vihta; 3. septembra privrši že pozno v noč z Gorenjskega enak

91

piš s hudim nalivom, gromom in treskom. V skrbeh, da ne bi
bilo kake nesreče, vstanem iz postelje in stopim k oknu. V istem
trenutku se zabliska in trešči, vsa cerkev je hipoma v ognju,
treščilo je vanjo. Pričakujem, kje se bo pokazal plamen, da bom
skočil in rešil sv. zakramente.

Čakajoč, vidim, da hiti Cerkvenik v cerkev, kjer je ostal
dolgo časa.

Ko pride iz cerkve, gre naravnost v župnišče povedat mi,
da je strela veliko škode naredila, stolpovo strešico vso raznesla,
semtertje kake strešnje več ali manj razcepila, po cerkvi šarila,
oltarje, stole in zid poškodovala itd. itd. Za Boga? Kaj to pomeni,
da leti zaporedoma na cerkev laka nesreča? Gotovo hoče Bog
novo imeti.

Drugi dan se pokaže še večje razdejanje, in ročno pišem
po Kranjskega inženirja, da naj nemudoma pride in pove, kaj je
storiti? —Ali  preteče teden za tednom, inženir ne pride. V je¬
seni začne deževati, voda lije skozi stolp brez strehe, po tlaku
stojijo luže, in nihče se ne zmeni, ali bo stolp čez zimo brez
strehe, ali se bode pokril? Sam nisem vedel, kaj bi storil.

Kaj sem hotel drugega storiti, kakor stolp naglo čez zimo
za silo pokriti.

Po zimi sem hodil v skrbeh stolp večkrat ogledovat in
premišljevat, kaj bi počel, da se z manjšimi stroški rešim stiske.
Stolp se mi zdi trden in močen, in mislim si, kaj pa, če bi stolp
ostal in bil lepo pokrit, morda bi se fara potem rajša lotila cerkve.
Ta misel mi ugaja, le inženirja moram še počakati, kaj bode on
rekel. — Še le sredi meseca svečana pride inženir, in na mojo
prošnjo preišče stolp in ga najde trdnega. Potem se zmeniva
zaradi obrisa in tvarine, da hočeva do spomladi vsak svoje pre¬
skrbeti. Toda inženir se pokaže figa-moža. Spomladi ni ne njega,
ne obrisa, in še-le po veliki nadležnosti pošlje obris proti koncu
meseca julija. Potem vzamem naglo delavce in začnem, ne da
bi bil gosposko vprašal.

Komaj delavci postavijo odre okrog stolpa in pričnejo delati,
pride že zopet nova zabava. — Drugo nedeljo zjutraj se pelje
cesarski namestnik grof Chorynski mimo cerkve proti Selcam,
vidi odre okrog stolpa, in zve, da brez vednosti in privoljenja
gosposke krijem stolp. Jezi se in žuga, da me bo ostro prijel.

92

Po naključbi grem tudi jaz ravno tistega popoldne v Leskovico
blagoslavljat novi oltar, in po nevednosti prideva z namestnikom
oba h kratu v Leskovici skupaj.

Sedeč pri mizi začne me namestnik izpraševati, kaj sedaj
napravljam pri svoji farni cerkvi.

Preprosto mu povem, da vihar je stolpovo streho v kratkem
že v drugo razdejal, in hočem sedaj stolp v redu pokriti. Vprašan,
če imam obris, pravim, da ga imam, izdelanega od Kranjskega
inženirja. Na vprašanje, če imam tudi privoljenje od vlade, rečem
mu, da ga nimam in ga tudi prosil nisem. Dalje me vpraša, če
imam denarje za stroške, in rečem, da ne. — On: »S čim bodete
pa stroške plačali, ali mislite faro obložiti?« Jaz: »0, tega ne
mislim!* Ker ne more zvedeti, pogleda me srdito in mi začne oči¬
tati svojeglavnost, da gosposko odstranjujem, ne maram za postave
itd. Molče ga poslušam. Ko pa izgovori, oglasim se jaz, in pravim,
da vsega tega je zanikarnost gosposke kriva. Omenjam zelo visoko
starost cerkve, pogorišče leta 1817., prizadevanje mojih spredni-
kov in moje, in slednjič pogodbo z inženirjem zastran obrisa,
katerega nisem hotel vladi predložiti, ker sem se bal, da bi zopet
dve ali tri leta delo ne zastalo.

Grof Chorynski me zvesto posluša, molči, vedoč, da govorim
prav, vstane, poslovi se in gre tiho naprej. In od tistega časa
sem imel mir.

Stolpa smo dva sežnja prizidali, pokrili novo streho s ko-
sitarjem, in njegova podoba je vsakemu ugajala. — Stroškov se
je nabralo kakih 2800 goldinarjev. Nikogar nisem nič tirjal, in
nihče še solda ni pripomogel; mislil sem torej, da bo sedaj fara
privolila v prenovljenje cerkve. Ali kaj še!

Leta 1858. po oznanilu s prižnice pošljem zopet gospoda
kapelana od hiše do hiše popraševat, če so zadovoljni zidati, ali
ne? Do nekaj malega zopet vse odmajuje.— Iz tega vidim, da
z lepa nič ne opravim, siliti nečem, sklenem pustiti vse skupaj
v nemar, in res je že tri leta minilo, da nisem nove cerkve nič
več omenjal.

Hotel sem s poti spraviti le še nekatere velike napake,
katere so me vedno v oči bodle, n. pr. vrvi zvonov v sredi
cerkve in tik prižnice, in sem dal v žagradu stopnice napraviti,

93

da so na oboku zvonili; jeseni 1. 1861. pa sem napravil štiri nove
stole ženskam, ki sem jih drago prodal.

Taki so bili sklepi moji, vse drugačni pa sklepi božji. —
Res je, kar sv. pismo pravi: »Dokler se Gospod hiše ne loti, upi¬
rajo se delavci zaman.« Vse drugače bomo pa videli sedaj.

Hlifs gada© feasati

Dne 11. svečana leta 1862. grem, sam ne vem, kaj me je
vleklo, ker sicer tega nikdar nisem storil, po maši pri stranskih
vratih iz cerkve. Na pragu me nekaj zasuče, da pogledam na
obok (velb) in vidim semtertje mokre lise. Ustrašim se in hitim
pod streho gledat, odkodi prihaja. Najdem deske vse gnile in
streho vso luknjasto. Stoječ strmim in premišljujem, kaj je storiti.
Da je streho prekriti treba, to je gotovo, vprašanje je le, s čim?
Deske so predrage in trpijo le nekaj časa; za opeko je oder
preslab, cerkev nima denarja.

V teh skrbeh grem v župnišče, prineso mi zajutrek, vsedem
se k mizi, pa se zajutreka ne dotaknem. Med vsemi mislimi mi
ugaja še najbolj ta: Faro popustiti in le še kako ekspozituro
sprejeti na stara leta. 2e primem za pero, da pišem svojo od¬
poved na Starološko faro. V tem trenutku izgine, kakor bi pihnil,
ves strah, prečudna srčnost se v meni vzbudi, in zdi se mi, da
slišim besede: »Ne boj se, zmagal boš!« Pero vržem na stran,
pokličem dva delavca, peljem ju do cerkve in rečem tik nje
kopati dva sežnja dolgo in tri čevlje široko jamo, dokler ne
pridem nazaj. — Proti enajsti uri najdem jamo že poldrugi seženj
globoko in zgolj brodni pesek, znamenje, da je nekdaj čez ta
grič reka Sora tekla in pesek popuščala. Rečem, naj še z železnim
drogom dregata v pesek, pa že dva čevlja globoko zadeneta ž
njim na skalo, kjer se drog ustavi. Po tem poskusu zvem glo¬
bočino trdne podlage in vzroke spok na cerkvenem zidu.

Plačam in pustim delavce domov; jamo pustim odprto, pa
nikomur ne povem svojega namena.

Sabota je bila in tržen dan v Loki, in vsak, ki je šel mimo
in videl odprto jamo tik zidu, pa tudi vedel, da nobenega mrliča
v fari ni, čudil se je in želel zvedeti, kaj mislim z jamo. Po-

94

praševalo je vse križem; neka radovedna baba me pride celo
v sobo vprašat, čemu sem dal jamo izkopati. Rečem ji smejaje:
»Da bom tebe in jezične babe noter pometal!«

XI'./VI. Lloj za.dn.ji naago-vror.

Drugi dan v nedeljo se po pridigi obrnem zopet po cerkvi,
in začnem skazovati spoke na zidu, revne oltarčke, sploh razde¬
jano cerkev, rekoč, da ji ni nikjer enake. Omenjam poskušnje
svojih sprednikov pred in po pogorišču, in tudi svoje poskušnje
že v četrto pričete, ki so pa vse izpodletele nad trdovratnostjo
faranov. Potem pristavim:

»Včeraj po maši sem šel, ko nikoli še ne, in ne vem, zakaj,
skozi stranska vrata iz cerkve. Na pragu se ozrem na obok in
vidim mokre lise; grem pod streho, ustrašim se, ko vidim na
gnili strehi luknjo pri luknji; mislim, s čim bi pokril streho;
oder je slab, deske so predrage, opeka pretežka in tudi denarja
cerkev nima. Vprašam vas, farani, kaj je storiti?

Po moji misli sta vam sedaj dve reči dane na izber,
namreč, ali fari se odpovedati, ali novo cerkev zidati, zakaj,
kakor riba brez vode. tako tudi mala fara ne more obstati brez
farne cerkve. Pod golim nebom se v krščanskih deželah nikjer
ne opravlja božja služba, torej se tudi tukaj ne bo. Lahko bi
vas prisilil sicer z gosposko; kar sem pa rekel, rečeni še enkrat,
da s hudičem in biričem Bogu hiše delati nečem, tudi sreče bi
ne bilo. V svoji visoki starosti se sicer ne lotim rad, vendar
zaradi velike sile in potrebe hočem še enkrat poskusiti z lepa
cerkev delati, da bi služila Bogu v čast, in hočem še zadnjič
poslati gospoda kapelana popraševat od vasi do vasi, od hiše
do hiše osebno vsakega gospodarja, ali je zadovoljen, ali ne, in
če je zadovoljen, koliko se zaveže v denarjih, z vožnjo in s tlako
prostovoljno storiti ali pomagati, da bom vedel ali začeti, ali pa
vse pustiti v nemar.«

Kar je ta govor napravil, ne bil bi se nikdar nadejal; kar
iskra v smodniku, to je storila moja beseda v srcih ljudstva. Vse
naenkrat je bilo navdušeno. Nazaj grede in ves tisti dan niso po
hišah nič drugega govorili, kakor o novi cerkvi, in vse je
komaj čakalo prihoda poslancev, da bi povedali svojo zadovolj-

95

nost. in pomoč. Le nekaj malega se jih je bilo poskrilo in se
odkritosrčno odpovedalo, ali po hinavsko se podpisalo z mislijo,
da bo s časoma vse to tudi sedaj zaspalo. Prifarci so pa še
tisti večer samotež iz kamenitnika pripeljali poldrugi seženj dolgo
ploščo (škrl) k cerkvi, in hoteli še dalje voziti; komaj sem jih
ustavil in jim dopovedal, da naj še čakajo, ker je še-le začetek,
in manjka še poglavitnega, namreč: obrisa, presoje stroškov, pri¬
voljenja vlade, patrona itd. Predno se bo vse to v red spravilo,
treba bo še veliko skrbij, dela, pisarjenja in komisij; sosebno
težavna bo obravnava z vlado in s patronom zastran plačila in
stroškov; to se bo morebiti več let vleklo, preden bode sklenjeno.

Meni je bila težka butara, katero si nakladam, sicer dobro
znana; vendar pri vsem tem nisem obupal; dajala mi je srčnost
tista nevidna roka, katera je do sedaj tako trda srca faranov
naglo omečila in vnela. S tem zaupanjem v pomoč božjo sem
hotel pa tudi še nekaj posebnega storiti, kar še nihče ni storil
in izpeljal; sklenil sem namreč, kolikor mogoče birokratskih vezij
in homatij se ogibati in doseči svoj namen bolj po stranskih,
nevarnih sicer, pa veliko krajših potih. Da moje upanje ni bilo
prazno, spričevala bo zgodba.

XI;MII. SaČe-fcek osnove..

Drugi dan po sprejetih spričalih zadovoljnosti ljudstva se
peljem v Ljubljano, najprej škofu naznanit svoj sklep in prosit
ga podpore, katero mi tudi z veseljem obljubi.

Od njega grem k načelniku stavbenega urada Gincelj-nu,
in ga prosim, naj mi pošlje razumnega inženirja, prvič le pri¬
vatno, da pregleda in presodi stan cerkve.

Inženir Halm pride že tretji dan, pregleda staro cerkev in
potrdi potrebo, da se prenovi vse razven stolpa. Pri tej priliki
mu naznanim svojo misel zastran podobe in lege nove cerkve
in mu rečem, naj po tem načrtu omisli novi obris. Po tem
ogledu se vrne nazaj in čaka, dokler od vlade ne pride ukaz, cerkev
preiskati uradno.

Na moj dopis pošlje vlada kmalu inženirja uradno k meni.
Halm se nastani v župnišču. Toda več dnij preteče, ne da bi
bil kaj storil. To mi je sicer zelo presedalo, pa se nisem upal

96

nič reči, da bi se ne zameril. Nekoliko s prilizovanjem, še bolj
pa z obljubljenim dobrim plačilom ga napravim, da mi zriše
temeljno podlago novi cerkvi. — Po naključbi je bil pa tudi
ravno tisti čas iz službenih ozirov poklican v Ljubljano. Preden
odide, naprosim ga, naj mi napravi še posnetek ali kopijo pod¬
lage za mojo rabo.

S tem posnetkom prosim — pod roko — vlado privoljenja,
da bi ljudstvo, ki nobenega silnega domačega dela ni imelo, po
tem obrisu izkopalo temelj.

Ravno tistikrat je dobil poročilo o tej zadevi mlad urad¬
nik, kateri še ni bil poln vseh birokratskih muh in je uradno
dovolil, kar je mene tolikanj bolj razveselilo, ker se tega nisem
nikakor nadejal. Mislil sem torej, ker je začetek srečen, bo tudi
konec srečen. Toda zmotil sem se. Odslej se je začela bridkost
še le prav snovati. Pa tudi v bridkostih me je previdnost božja
vedno zvesto in čudovito podpirala in varovala, da sem srečno
zvršil svoje delo.

Q,p,0,333-1».

Kdo ve, koliko let so se domači farani branili delati novo
cerkev! Vse to nasprotovanje smo prilastovali surovosti, vražam,
svojeglavnosti in drugim takim napakam ljudstva. — Da je vmes
tudi marsikaka taka napaka bila, ne more se tajiti, vendar to
ni bil pravi ali poglavitni vzrok; bili so drugi skrivni vzroki,
katerih ljudstvo še slutilo ni, še manj pa vedlo. Le malo ljudem
je bilo to znano. Med temi so bili nekateri Žabničanje in neka¬
teri mestni Ločani. Nekateri velikaši so si bili namreč v glavo
vtepli: Staro Faro odpraviti in faro za vnanje vasi napraviti v
Žabnici, v mesto pa raz ven bližnjih vasij potegniti tudi vse pri-
farne prihodke, in storiti Loko bolj slovečo. Tega namena si pa
niso upali doseči, dokler je stala stara cerkev, katere konca so
pričakovali vsak čas. Kolikorkrat je tedaj kak župnik pri Fari
omenjal nove cerkve, podpihali so vselej nasprotniki skrivaj kake
pijance, trapeže ali malopridneže, ali pa plašili ljudstvo z ne¬
zmernimi stroški, z neznosnim delom in so oplašili in odvrnili
od zidanja vso faro in celo pobožne farane.

97

Ti skrivni sklepi nasprotnikov so se serntertje večkrat, so-
sebno po krčmah med pijanci slišali, ki so zabavljivo govorili:
čemu sta li dve fari na kupu? Ali bi ne bilo bolj koristno in
priložno, v Zabnici faro napraviti za vnanje vasi, tukaj v mestu
pa dekanijo in boljše prihodke? Stara Fara naj bi jenjala in se
vzelo nekaj vasij pod Žabnico, nekaj pa v mesto itd. Taki gla¬
sovi so se večkrat slišali, ljudstvo pa ni razumelo, kam merijo
s takimi govoricami, in je imelo vse to le za šalo in prazne
čenče. Ali sedaj se je pokazalo vse drugače in sicer že

XLIX.  pri kopan-Ju. -beKa-elja,

Na došlo privoljenje vlade oznanim v nedeljo pred Svetim
Jurijem s prižnice, da se bode 23. malega travna pričela kopati
podlaga ali temelj za novo cerkev, in povabim vso faro k temu
delu. Moj nagovor v tej zadevi je ljudstvu še bolj oči odprl in
pokazal, na koga se mora odslej sosebno ozirati. Rekel sem med
drugim, da mi smo po milosti božji tisti srečni rod, ki je iz¬
voljen zidati Bogu novo hišo. Skazimo se torej hvaležne Bogu
s tem, da se radovoljno in z veseljem poprimemo tega dela.

Poslednjič pristavim še z močnim glasom : »Kar sem že
večkrat rekel, ponovim še sedaj, da s hudičem in z biričem hiše
božje delati nečem in je ne bom. Bog le veselega in radodarnega
darovalca ljubi in mu daje srečo; torej nečem nič slišati o tlaki
in tlačanih pri cerkvi. Karkoli bo torej treba delati, pripeljati
ali odpeljati, ne bo se nikomur osebno ukazovalo, temveč se bo
le sploh po vasi naznanilo, da bo sleharni, kadar ima čas in
voljo, lahko prišel in storil, kolikor hoče ali more. Vedite pa,
da vsakdo le Bogu in sebi dela in bo dobil plačilo le pri Bogu.«

Te besede so segale ljudem globoko v srce in prinesle
obilen sad. Že drugi dan je privrelo brez števila ljudstva peš,
z vozovi, praznih in z orodjem na pokopališče in je začelo ko¬
pati, voziti in prenašati, in v kratkem je bil kos temelja na
spodnji strani izkopan. Naenkrat pa vidim, česar poprej nisem
zapazil, da na oni strani mera obrisa zadeva ali presega že grobe
novo pokopanih mrličev. Ustrašim se. Kaj storiti? Grobov ogniti
se, — je nemogoče, mrliče izkopati in prenesti je nevarno in ostro
prepovedano. Kdo bi se tudi lotil tega dela, in če gosposka to

Življenjepis. 7

98

zve, bo hipoma prepovedala dotakniti se grobov, in potem mora
vse delo jenjati.

V velikih skrbeh, kako bi se iz teh zadreg rešil, sprehajam
se ves zamišljen semtertje. Sreča me moder mož in vpraša, kaj
se je zgodilo, da sem tako pobit in zamišljen. Povem mu, in
on me tolaži, da hoče (za plačilo) dobiti tako zanesljive osebe,
da bodo skrivaj spravili mrliče s pota. — Dobi res osem kore¬
njakov in jih pošlje k meni, da se pogodimo za plačilo; pre¬
povem jim, da ne smejo od tega živi duši črhniti, dokler se ne
izvede.

Vkljub moji prepovedi so pa nasprotniki v Loki vendar to
zvedeli in se razveselili, češ, da moja zvijača ne bo obstala. In
da bi se ta bolj gotovo uničila, pošljejo svojega čuvaja skrivaj
opazovat in jim naglo poročat, kadar se bomo grobov lotili.
Pri vsej tej čuječnosti jim je pa njih zvijača vendar le izpod-
letela, in sicer tako-le:

Temelja je bilo sicer že poldrugi seženj globoko izkopanega,
trdih tal pa še ni bilo nikjer čutiti. Z izgovorom, da hočem zve¬
deti globokost trdne podlage, ukažem v sredi prostora odmerje¬
nega za novo cerkev prav široko in globoko jamo izkopati.

Zvečer, ko vsi delavci odidejo in tihota nastane, priplazijo
se korenjaki na pokopališče, začno ročno grobe odkopavati, krsto
za krsto v novo jamo prenašati, dokler vseh dvaindvajset krst
s pota ne spravijo, zasujejo, prostor poravnajo in še pred zoro
na tihem odidejo, ne da bi jih bil kdo videl.

Ko nasprotniki že zgodaj zvedo, kaj se je po noči zgodilo,
prihitijo ročno gledat grobe svojih rajnih, in najdejo razkopane,
zvedo pa tudi, da počivajo sedaj v sredi cerkve.

Ne toliko novo počivališče mrličev, veliko več zvijača naša,
ki se je skrivaj po noči godila in njih sklepe uničila, razkačila
je zagrizence, da so jeli rojiti, preklinjati, vpiti in žugati proti
župnišču, češ, da hočem vse na glavo postaviti in da še mrtvih
pri miru ne pustim. Domači delavci so jih nekoliko časa po¬
slušali, a se jim posmehovali in jih zasramovali; ko je bilo pa
vsega preveč, zapodili so jih prav po pasje s pokopališča.

99

Temelj je bil že blizu dva sežnja na globoko in poldrugi
seženj na široko izkopan, prave trdnjave pa ni bilo še nikjer
čutiti; globočje kopati si nismo upali, ker smo se bali posipa;
kazalo ni torej drugega, kakor dno s piloti ali s koli nabiti.

Poslal sem tedaj hrastovih in jelševih debel iskat, najel
tri ovne in oznanil možakom, da naj pridejo kole v temelj za¬
bijat. Pogovorijo se med seboj krepki možaki in mladeniči, in
prihajajo vsak dan drug za drugim zaporedoma in zabijajo na
tri oddelke kol za kolom po dva ali tri sežnje globoko v zemljo,
dokler se ni kol ustavil. — Ves temelj krog in krog nabit je
pobral 365 kolov po tri čevlje narazen, ki so storili trdno podlago.

Med tem časom so drugi farani napravljali in vozili ka¬
menje, pesek, les in drugo tvarino; vse je z veseljem hitelo, in
ni skoraj na nič drugega mislilo in nič govorilo, kakor da bi se
le vsega prav veliko napravilo.

Take gorečnosti se nihče ni nadejal, najmanj pa nasprotniki.
Iz prvega so le debelo gledali in se čudili nad to naglo izpre-
membo, češ, da pred malo dnevi ni hotel skoraj nihče slišati o
novi cerkvi, sedaj pa vse navdušeno posluša in uboga le mene;
zatorej so se zdaj mene lotili, svoj strup na mene zlivali, in me
dolžili, da sem ljudstvo preslepil, da ono sebi jamo koplje in si
bremena naklada, katerih ne bode zmagalo.

Podpihovali so uradnike, da so se me jeli ogibati in me mrzlo
sprejemati. — Dokler so nasprotniki le v Loki bili, ni me nič
brigalo; ko pa zvem, da imam tudi pri vladi nasprotnike, začelo
me je skrbeti.

M* Sesrfea s T?l©.dQ: g© pridne.

Po pilotiranju temelja pričakujem dan za dnevom obljub¬
ljene komisije zastran presoje stroškov in drugih stvarij pri novi
cerkvi. Namesto komisije mi pošlje vlada pismeno prepoved, da
se brez njenega dovoljenja nobene naprave več ne smem do¬
takniti; tudi mi očita, da vlado zaničujem, le svojeglavno delam
in ljudstvo za nos vodim.

7 *

100

Ta dopis me je vsega zbegal in spravil z uma, da nisem
vedel, kaj bi počel; ljudstvu ni bila znana ne ta prepoved, ne
drugo nasprotovanje, zato je hitelo tvarino z vso silo pripravljati
in skupaj voziti ;  jaz pa nisem vedel nikakor ne, kaj bi storil. Vsa
vrata so mi bila zaprta. V ti stiski so se mi sosebno posmeho¬
vali nasprotniki in mi vse to privoščili, češ, da zdaj imam, česar
sem iskal.

Ker nisem vedel nikamor se obrniti in videl le še nebesa
odprla, obrnem se tje gori in začnem prav globoko vzdihovati
in pomoči prositi. In glej! med molitvijo mi zgine, kakor bi bil
pihnil, vsa teža srca, neizrekljiva srčnost nastopi, vsedem se in
pišem vladi tudi ostro, ovržem njeno očitanje zastran moje ne¬
pokorščine in svojeglavnosti in vprašam: »Kaj sem storil, da bi
zaslužil tako očitanje? Ali mar nisem dal z dovoljenjem vlade
po načrtu obrisa kopati temelja in ga tudi pilotirati? Sedaj je
temelj čez dva sežnja globoko izkopan, na vse strani pilotiran,
izkopana zemlja leži po več sežnjev visoko ob jami in jo žuga
zasuti. Kaj je torej zdaj storiti?« vprašam vlado.

Potem naštevam slabosti stare cerkve, opisujem zadovolj¬
nost ljudstva, obilno stavbeno tvarino, ki je že pripravljena, in
prosim, da naj mi prej ko mogoče podeli dovoljenje, da smem
na svoj odgovor ali na svoje poroštvo pričeti zidanje; zastran
denarnih pripomočkov naj vlada sama s patronom obravnava
in mu pove, da naj pošlje na račun že nekoliko denarjev naprej.

Da bode ta prošnja brez sadu ostala, vedel sem dobro,
pisal sem le zato, da vlada reči' ni mogla odkladati in odjenjati.
Moj namen je bil, začeti na vsak način, naj gosposka stori, kar
koli hoče.

Še predno je vlada na mojo prošnjo odgovorila, objavil
sem po »Laibacher Zeilung« naznanilo minuendo-dražbe za zi¬
darska dela pri novi cerkvi. — Vsak, kdor je to v časniku bral
ali slišal in zlasti vedel, da še obrisa, privoljenja in denarjev
nimam, zavzel se je in mislil, da norim ali sem predrzen. Moji
prijatelji in znanci so se čudili, nekateri mi zamerili, nekateri
me miiovali in z glavami majali, češ, da sem izgubil pamet.

Odločeni dan pridejo le trije mojstri: Treo in Faleschini
iz Ljubljane in Molinari iz Loke — vsi Italijani in med seboj
pogovorjeni — k dražbi Razven podlage nimam nobenega obrisa

101

skazati, in le z besedo povem, koliko in kako cerkev hočem imeti,
in rečem njim samim cenili delo. Cenijo je na 15.600 gold.

Farni možje me gledajo pričakuje, kaj bom rekel? — Po
kratkem pomisleku obljubim 10.000 gold. s tem prislavkom,
da mora za ta znesek vse zidarsko delo do čistega biti izdelano;
daljno pogajanje pustim farnim možem in grem po svojem opravku.

Celi dan se pogajajo; zidarji le kaj malega odjenjujejo, in
možje hočejo že 12.000 gold. obljubiti; ko stopim v sobo in zvem
njih namen, zavrnem jih, primaknem le še 500 gold. in rečem,
da ne dam več; le po velikem prigovarjanju pridam še sto gold.
in pogodba je bila storjena.

Glas o ti pogodbi se je hipoma raznesel po vsej Loški oko¬
lici in po Ljubljani in je napravil veliko govorice. Nekateri so
sodili, da sem pamet izgubil in ne vem, kaj delam; drugi, da
zaničujem postavo in gosposko; tretji, da imam skriven zaklad;
nekateri so milovali ljudi, češ, da jih bom spravil v velike težave,
v dolgove in uboštvo. Najbolj je rojil pa, česar se nisem bil na¬
dejal, moj sosed-grajščak in sodnijski uradnik v Ljubljani.

2e poprej, ko je zvedel, da so župljani zadovoljni in so
obljubili prostovoljnih doneskov, pohvalil je pismeno moj sklep in
obljubil sam od sebe, da pripomore 600 gld. od svojega gradu,
za kar sem ga tudi pismeno lepo zahvalil in prosil še druge
potrebne pomoči pri tem težkem delu. Sam ne vem, ali je
bila njegova nepričakovana obljuba resnična, ali le navidezna
zastran lepšega. Še-le pozneje sem po njegovem vedenju zvedel,
da je resnično, kar pravi sv. pismo: »Bonum est sperare in Do¬
mino, quam sperare in principibus: — Bolje je upati v Gospoda,
kakor upati v prvake.«

Moja pogodba z zidarji namreč je obudila v njem stra¬
šanski srd in ga vsega zbegala. Ves iz sebe je letal od pisarnice
do pisarnice, tožil me uradnikom in jih podpihoval, naj uničijo
mojo predrznost, ustavijo delo. Bazkačen prihiti drugi dan potem
domov na svoj grad.

Meni ni bilo celo nič znano, da je razžaljen; zato grem
mirnega srca v grad pozdravit ga in osebno zahvalit za nje¬
govo dobroto, Ali najdem ga vsega izpremenjenega; gledal je
največ v tla in molčal. Slutil sem, da je le bolehen. Toda
kmalu zvem, kaj ga boli.

102

Vpraša me, ali sem se res pogodil z zidarji? »Res«, pravim.
In hipoma postane ves zelen in začne bruhati svoj strup iz sebe,
očita mi ošabnost in svojeglavnost, da se ne zmenim ne za go¬
sposko, ne za postavo, da si vrata zapiram do patrona, ljudstvo
za nos vodim, in mi zatrjuje, da po tem potu svojega namena
ne dosežem nikoli.

Ves čas ga mirno in molče poslušam in mislim, da le
birokrat in paragraf tako strastno iz njega govorita. Kadar se
znese in utihne, začnem pa jaz govoriti in mu naravnost očitati,
da je sosebno posvetna oblast kriva zanemarjenja in razdejanja
cerkev, dokazujem z vzgledi, in rečem poslednjič : »In če me
tudi gosposka, patron ali pa še kdo drugi zapusti, dokler je Bog
na moji strani, ne bojim se nikogar in upam, da bom premagal
vse težave. Nikogar ne prosim ali tirjam, in tudi vas ne za tisto,
kar ste obljubili.« Pri tej besedi vstanem, priklonim se in grem.

Nato še bolj razjarjen hiti naravnost nazaj v Ljubljano,
obišče zopet vse pisarnice, prijatelje in glavarje, toži me in tirja,
da naj mi na pete stopijo, pokorščine in spoštovanja gosposke
nauče. A kaj se primeri ?

Že drugi dan pride osem zidarjev, poslanih od mojstrov,
na Faro zidat. Ustrašim se jih, saj še odgovora nisem bil dobil
od vlade, in nisem vedel, ali naj začnem delati ali ne. Brez
privoljenja začeti zidanje, ni bilo varno in si nisem upal; toda
čakati odgovora in zidarje brez dela rediti, ali jih celo odslo¬
viti, ni kazalo. Kaj za Boga, mislim si, naj storim?

Dva dni tako pričakujem in odkladam; tretji dan me pa
nevolja prime, in si mislim: »Čemu-li pričakujem? Začel bom
brez privoljenja, naj pade, kakor hoče! Požrli me ne bodo.« Po
južinji pokličem zidarje, dam jim dva bokala vina, poškropim
temelj in rečem, naj zidajo. Se-le čez dva dni dobim na svojo
prošnjo odgovor. Da bode zanikalen in neugoden, to sem vedel,
vendar se kaj takega od deželne vlade nisem nadejal. Bilo je
tako-le: Ker sem svojeglavno in brez vednosti vlade začel zidati,
zato se tudi vlada ne bode v to delo nič vtikala, in se nič ne pečala
ne s patronom ne z ljudstvom zastran tlake in stroškov ; vse delo
in skrbi, kakor tudi vse prigodbe, nesreče in napake naklada
na mojo odgovornost; cerkev pa mora natanko po obrisu biti
izdelana. Vlada me je menila s tem dopisom ostrašiti in mi srčnost

103

vzeti, da bi obupal in vse skupaj pustil v nemar, pa ni vedela,
da je ravno s tem raka v vodo vrgla ali moje želje izpolnila ;
saj nisem drugega hotel, kakor iz birokratskih vezij biti rešen in
dobiti prostost.

Dasiravno je bil temelj pilotiran in je bilo kamenja že veliko
napeljanega, nisem se hotel nič ganiti; ves čas do vladnega od¬
govora sem le molčal. Ljudstvo ni vedelo, kaj to pomeni; go¬
rečnost je jela ugašati, tvarine je malo kdo več pripeljal, videti
je bilo, da bo vse zopet zaspalo.

Prvega majnika po odgovoru vlade oznanim s prižnice, da
je šele sedaj nastopil čas, da se dela čvrsto poprimemo; vsak
naj si prizadeva tvarine, kolikor mogoče, napeljati.

In glej! Nikomur se ni ukazovalo ali velevalo, in vendar
ga ni bilo gospodarja z živino in z vozom, da bi ne bil vpregel
in vozil. Veselo je bilo videti, ko je dan za dnevom voz za vozom
s kamenjem, s peskom ali lesom obložen hitel na Faro. In česar
se nisem nadejal, tudi tisti, kateri so se v začetku branili, kre¬
gali in žugali, da nečejo nič vedeti, nič dati in nič storiti pri
novi cerkvi, še tisti so vkljub moji prepovedi še najbolj priti¬
skali, delali in vozili. Kolikor bolj je zid rastel, toliko večja je
bila gorečnost ljudstva. Proti sredi majnika je zidalo že osem¬
deset zidarjev, in tvarine ni manjkalo nobene, niti za minuto ne!

Dokler ni bil temelj popolnoma dodelan, ni se nihče dotaknil
stare cerkve. Imeli smo v njej sv. zakramente in božjo službo. Ko
je pa novi zid rastel iz zemlje, morala se je stara umakniti novi.
Sv. Vida dan, t. j. 15. dan junija, smo odločili za zadnjo službo božjo
in poslovljenje od stare cerkve, kar sem prejšnjo nedeljo s priž¬
nice oznanil; povabil sem tudi stolnega dekana Dr. J. Pogačar-ja
kot pridigarja in več bližnjih duhovnov k povikšanju slovesnosti.

Zastran velikega spoštovanja stare cerkve Matere Fare se je
hotelo vse ljudstvo od nje posloviti in je privrelo skupaj, da se
je vse trlo.

104

Slovesno mašo z obilno asistenco sem sam opravljal, pri-
digoval pa je stolni dekan prav primerno in izvrstno ; omenjal
je visoko starost cerkve, našteval, koliko duhovnih dobrot in
milostij je rod za rodom tukaj prejemal, in sedaj, kakor vse časno,
je tudi ona opešala in mora dati prostora novi. Marsikako oko je
plavalo v solzah, sosebno velik jok pa je vstal proti koncu, ko
je v imenu farnih otrok jel slovo jemati od njih stare matere.
(Ta pridiga je natisnjena v njegovi zbirki.)

Drugi dan sem še sam maševal, priporočal vse varstvu in
pomoči nebes, in potem prenesel sv. zakramente v kapelico na
Fari, kjer so potem bili in kjer šmo navadno maševali.

Od todi se je vsula vsa množica ljudstva nazaj v cerkev,
in začela (česar se nisem nadejal) trgati, podirati oltarje, stole
in vse drugo raznašati na vse strani, in do poldne je bila cerkev
vsa do čistega izpraznjena. Vsakdo je želel še kak spomin od
stare cerkve dobiti in ohraniti; mislil sem. da bode sedaj ostala
cerkev na miru; ali sedaj je še le nastopila prava nevihta, in
le nevidna roka božja me je obvarovala — smrti.

Precej po jedi popoldne so se brez moje vednosti in volje
trope moških, ženskih in otrok jele snovati proti cerkvi. Brez
namena in le iz navade pogledam skozi okno in zagledam okrog
cerkve polno ljudstva, na strehi pa moške, ki so trgali deske
in metali na tla. Na vse strani so letele doli, kakor dež; spodaj
pod kapom pa so skakale ženske in otroci s smehom in vpitjem,
in pobirali deske po tleh brez ozira in skrbi nevarnosti nad
glavami.

Ko to vidim, spreleti me strah in groza. Naglo skočim iz
sobe, hitim proti cerkvi, vpijem na ves glas, kazaje s prstom
na streho, da naj se umaknejo iz smrtne nevarnosti. Le na moje
vpitje in žuganje se odmaknejo iz nevarnosti in od daleč gle¬
dajo, kako les na tla pada; zaradi moje pričujočnosti se nihče
več ne upa ganiti.

Kmalu potem začno tudi strešnje na tla spuščati. Med
tem, ko leti strešnja za strešnjo doli, prikaže se ženska iz cerkve
pod lopo in maha proti nam, ki smo bili zunaj; vidi, da strešnje

105

padajo in da je smrtna nevarnost pred njo; sliši naše vpitje od
vseh stranij, da naj obstane in počaka pod lopo. Toda vkljub
vsej tej nevarnosti skoči vrtoglava baba vendar ravno tisti tre-
notek izpod lope, ko tudi strešnja iz višave prileti, trešči ž njo
skupaj, da se obe zvrneta in obležita vsaka v svoji strani, in
se ne ganeta.

Vsa množica se prestraši, ko to vidi, ostrmi in stoji, kakor
okamenela. Ker se nihče ne gane, skočim sam, vzdignem in
stresem ženo, kličem na pomoč, in ker nihče ne pride, vlečem
jo sam, nevede, ali je živa ali mrtva, v župnišče in jo položim
na posteljo. Še le potem pridejo štiri ženske in med njimi njeni
dve hčeri (bila je ključarjeva žena), močijo jo in ji zmivajo
glavo z jesihom in jo oživljajo.

Še le čez tri ure se začne žena zavedati, na glavo pose¬
gati in tožiti, da jo boli. Proti noči jo peljeta hčeri domov na
posteljo. — čez tri dni pa pride vsa zdrava zopet delat k cerkvi.

Zidovje se je naglo odsedalo; do 20. junija je bil v novem
presbiteriju zid že za poldrugi seženj narastel, in treba je bilo
tudi že vogelnik blagosloviti; zatorej sem šel v Ljubljano Škota
vabit za to slovesnost; obljubil je, da pride v nedeljo.

^©g@lailg& 2S,

Na slovesnost tega blagoslovljenja se je ljudstvo ves teden
pripravljalo, znotraj in zunaj prostore posnažilo, veliko mlajev
okrog postavilo, z venci in cvetlicami olepšalo, začasen oltar
napravilo; jaz pa sem oznanil prejšnjo nedeljo slovesnost s priž¬
nice in povabil tudi duhovščino.

V nedeljo proti osmi uri se pripelje škof iz Ljubljane,
sprejet s strelom in zvonjenjem. Ob deveti uri ga pelje duhov¬
ščina v ornatu v šotor, kjer najpoprej vogelnik blagoslovi. Vo¬
gelnik je bil polčetrt čevljev debel, v četvrt obdelan kamen z
zidom enake debelosti; na zunanji strani so vsekane letnice 1863,
v sredi pa je globoka luknja s pokrovom, v katero smo dejali
denarja sedanjega časa vsake vrste, vrh tega pa domače slo¬
venske časnike in steklenico z dokumentom sledečega napisa:

106

Petra haec capitalis posita et benedida
a Celsissimo ac Reverendissimo D ' 1 ' 1  D a0  D " 1  Bartholomaeo Widmer,
principe- episcopo Labacensi.

Die Dominica ac simul Vigilia Storum Petri et Pauli,

28. Junii 1863,

regnante ecclesiam Dei P. P. Pio IX. et aedificationem aedis
sacrae gubernante Francisco Xaverio Kramer, parocho et decano
Locopolitano. O. A. M. D. Gl.

To pomeni:

»Ta vogelnik je bil postavljen in blagoslovljen od prevzvi-
šenega in prečastitega gospoda gospoda dr. Jerneja Widmerja,
knezoškofa ljubljanskega, v nedeljo in ob enem pred dnevom
praznika sv. Petra in Pavla, dne 28. junija leta 1863., ko so cerkev
božjo vladali papež Pij IX.; zidanje cerkve je oskrboval Fran¬
čišek Ksaverij Kramer, župnik in dekan starološki. Vse k večji
časti božji.«

Podpisali so se za škofom in menoj z lastno roko sledeči
pričujoči gospodje in gosti:

Matej Frelih in Anton Kerčon, farna kapelana; P. Ambrož
Brecelnik, gvardijan Loškega kapucinskega samostana; Gincelj,
stavbeni vodja v Ljubljani; Leopold pl. Hofern, Loški okrajni
glavar; Edvard pl. Strahi, grajščak in dež. sodnije svetovalec itd.

Potem so zidarji vpričo nas luknjo zabili in zazidali, du¬
hovščina s škofom je šla k oltarju in začela se je pontifikalna
maša, pri kateri so godci in pevci na oboku ali velbu stare
razkrite cerkve stali, da se je njih glas razširjal na vse strani;
pridigoval pa je škof sam.

Tisti dan je bil prav prijeten, jasen in zelo gorak, ljudstva
silno veliko, razstavljenega povsod po tleh, odrih in kotih: vse
pa v lepem redu in pobožnem vedenju. Iz pozabljivosti sem
opustil med mašo darilni obhod, in še-le po maši, ko je že
veliko ljudstva proti domu šlo, spomnim se, skočim na prižnico
in povabim k pomoči, in nabralo se je pri vsem tem 276 gld.
za cerkev.

Pri jedi v župnišču je bilo vse dobre volje; govorov in
zdravic obilno, pa tudi po Fari vse veselo brez najmanjše na¬
pake. Ali žal! ta sreča je v kratkem minila, in nastopile so
bridkosti in strah, da ni bilo ne kraja ne konca, in le božja
roka nas je obvarovala še hujšega. Kaj je bilo? Poslušajte!

107

SsTL Usoda. g zTroa,xkoaax.

Do srede julija je šlo delo prav po sreči od rok. V pres-
biteriju je bil zid že dva odra visoko narastel, in se primikal
vedno bližje stari cerkvi. Dvajset čvrstih zidarjev je zidalo;
tvarine je bilo vedno obilno napravljene; vreme več mesecev
lepo in suho, (vse poletje je le trikrat deževalo), zidovje stare
cerkve, kar se ni samo zgrudilo, spravljali so delavci s pota, in
v kratkem je stolp sam ostal in čakal novega oklepa. Vsi smo
imeli upanje in rekli, da bo cerkev kmalu dozidana. — Stolp
ni bil nikomur mar; nad njegovo trdnobo nihče ni dvomil.
Toda, kaj se zgodi?

Proti koncu meseca julija me pokliče polir neko jutro
pod zvonik, pokaže mi komaj las debelo spokico in me vpraša,
kaj mislim o ti spoki. Na višavi jo komaj zagledam, nasmejem se
in vprašam, kaj on misli? Ne vem še, pravi, v kratkem pa se
bo videlo.

Ta opazka strokovnjakova me sicer presune, pa vendar
me ni skrbelo preveč, ker mislil sem si, da poka le ometanje.
Pri vsem tem mi ne gre iz glave, in vsak dan jo hodiva
gledat, in zdi se obema vsak dan večja. Kazala sva jo tudi
drugim izkušencem; vsakdo je bil drugih mislij, nekaterim se
zdi nevarna, nekaterim pa ne.

Ko prideta mojstra Treo in Faleschini konec meseca po
denar, peljem ju pod stolp in jima pokažem spoko; ogledujeta
stolp na vse strani, ne slutita pa nobene nevarnosti; nasvetujeta
pa, da bi se pomiril in ne skrbel, naj se stolp na vse strani
spok z lesom podpre, dokler stolpa novi zid ne oklene.

Drugi dan ga res z dvema močnima tramoma podpremo;
ker se nam pa to še vse premalo zdi, pridenemo še dve dva¬
najst sežnjev dolgi in močnejši podpori, in eno še na drugi
strani, ki sta segali še čez polovico stolpa. Pa vse to ni nič
izdalo.

Spoka se kaže vedno večja in zraven te se začno še druge
prikazovati in meni vedno večje skrbi delati, da noč in dan več
nisem imel miru. Vsako jutro sem hodil gledat in vsako jutro
so se mi razpoke zdele večje.

108

Naveličan, vedno v strahu živeti, pokličem zopet oba
mojstra in Ginceljna iz Ljubljane in rečem natanko preiskati
vzroke spok; pa zopet me pomirijo s tem, da vse to bo jenjalo
po oklepu stolpa.

Vrhu tega se primeri v kratkem še druga, strašnejša pri-
godba, kakoršna se ne zgodi pogosto.

Po veliki soparici namreč se privleče prve dni meseca
avgusta z Gorenjskega tako strahovita nevihta, kakoršne niso
pomnili niti najstarejši ljudje. Mislili smo, da bode konec sveta.
Med neizrekljivim nalivom udarja blisek za bliskom, tresek za
treskom, da se zemlja trese; grozoviti vihar trga in razkriva
strehe, meče drevje in kozolce na tla, in nihče si ne upa izpod
strehe. Vse je trepetalo in čakalo, kaj bode iz tega.

In ta strašanska nevihta je divjala dva dni in dve noči
zaporedoma; vode so narastle, šumele po hribih, napolnile potoke,
struge in doline, stopale čez bregove, razlivale se po ravninah
in voda je stala, kakor jezero. Ljudstvo po hišah zaprto je
koprnelo, vzdihovalo in pričakovalo konca.

Tudi jaz nisem noč in dan zatisnil očij, hodil iz sobe v
sobo, od okna do okna gledat in poslušat, kdaj in kam bo stolp
padel, ali kdaj in kje se bo posvetilo?

Okrajni glavar Hoffern pošlje, vedoč okoliščine, žandarje
na Faro, da iz bližnjih hiš pod cerkvijo izženo ljudi iz hiš in
živino iz hlevov in zabranijo, da kdo nazaj ne pride.

Take nevihte ni še nihče doživel, in rekel je vsakdo, da
ni bila naravna, ampak, da se je satan sam vil in svoje kremplje
zadiral v stolp, tresel ga in ga hotel podreti, da bi nam pri¬
pravil še večje stiske.

Tretji dan se je nevihta ulegla, in bilo je mogoče zopet
stopiti iz hiš. Šla sva s polirjem najprej pod stolp gledat, ka-
kovšen je. Ogledala sva ga na vse strani, pa nobene izpremembe
nisva našla, niti večjih spok, po čemer sem sodil, da ga je
padca varovala ali skrivnostna roka božja, ali pa da vendar ni
tako slab, kakor se nam zdi. Zidarji in delavci so jeli zopet
brez skrbi dalje zidati, in nihče več ni mislil na nikakšno ne¬
varnost. Toda to zaupanje je trajalo malo časa.

Malo dnij potem prisope po južini polir k meni v sobo in
pravi: »Nekaj vam prihajam povedat, pa nikar se ne ustrašite!

109

Ravno sedaj sem bil pod stolpom in sem slišal v sredi zidu
hreščanje in pokanje. Bojim se, da se zgrudi v kratkem.«

Kakor strela mi ta beseda zapre sapo, in ves prestrašen
še izpregovoriti ne morem. Skozi okno pogledam in vidim zi¬
darje in delavce z odrov bežati in zaslišim krič: »Bežite, stolp
se maje, padel bo!«

Naglo skočim iz sobe pred župnišče in vidim tudi sosede
iz hiš bežoče na polje, ozirajoče se nazaj na stolp. Meni začne
slabost prihajati, pred očmi se dela tema, noge se mi Iresejo,
ves vrtoglav se zvrnem na kup lesa in — omedlim.

Polir, zraven mene stoječ, priskoči, prime me, začne tresti
in tolažili, češ, da naj ne se bojim, saj ne bode nič hudega. Naglo
se zavem, pogledam ga in sunem od sebe in zavpijem trdo:
»Poberi se, grdoba od mene; čemu je bilo treba tega strahu!«

Pričakovaje stolpovega padca sedim na lesu in premišlju¬
jem svojo usodo, koliko hudega sem že prestal, in koliko me
še čaka.

Ogledujem lepo kositarjevo streho, kako čedna je in ko¬
liko tisoč in dela je stala, kar bo vse zavrženo, če se stolp
zgrudi. Pa kaj še to! Kaj pa, če pade na novi zid, ali na hiše
in hleve! Kolika škoda in koliko plačila! In vse to zadene mene!

Vse take misli, skrbi in strahovi se snujejo po glavi in
mučijo moje vbogo srce. Tolčem se po glavi in kesam, da sem
se lotil še takega nevarnega in težkega dela!

Skoraj dve uri pričakujemo padca stolpa. Delavci posto¬
pajo od daleč, nihče si ne upa približati se cerkvi in delati,
iz strahu, da bi se stolp nagloma ne zgrudil.

Naveličan postopanja se predrzne najprej tesarski mojster
Janez Porenta bližati se stolpu. Počasi in skrbno se plazi in
pride pod stolp, ogleduje spoke in najde še vse enake. Na¬
stavlja ušesa na zid, in ne sliši nobenega pokanja: predrzne
se celo plezati po podpori do sredi stolpa in ne najde nobenega
znamenja izpremembe. S tem pomiri mene, in vse druge. Zidarji
se vrnejo na odre, sosedje v svoje hiše; polirja pa ozmerjam,
kot lažnika.

110

IrflL ©labesi gi@ps, ©,©, dLaa-

Vseh teh homatij imam že zadosti; zvedeti sem hotel za
gotovo, ali je stolp še za rabo, ali naj ga dam podreti, ali ne.
— Pišem torej še tisto popoldne mojstroma in Ginceljnu v
Ljubljano, da naj brez odloga pridejo in sklenejo, kaj je s
stolpom storiti.

Res pridejo vsi trije že drugi dan skupaj zgodaj na Faro in
gredo naravnost pod stolp ogledovat in preiskovat ga od vrha do
tal, in ga najdejo po zunanjem sicer zdravega, v resnici pa je bil tak:

Enako skoraj, kakor v vseh starih cerkvah, stal je tudi
ta stolp na zgolj rahli zemlji in komaj na poldrugi čevelj glo¬
boki podlagi, sezidan iz zgolj drobnega in okroglega kamenja
iz reke Sore. Našli smo pod podom na oboku po odbitem
ometu okrog njega v sredi zidu široko luknjo polno pepela in
mrtvega oglja v znamenje nekdanje lesene vezi, katera je stlela
v kakem pogorišču; pa tudi vsa znotranja stran zidu je bila na
pol kuhana in apnena, kar je spričevalo, da je bil stolp v ognju.

Kdor je vse to videl, moral se je čuditi, da je sploh še
stal, in da se ni že zdavna, zlasti ob času kakega potresa ali
zvonjenja, sesul.

Hvalil sem sosebno jaz Boga, da je sedaj še ob pravem
času nevarnost odkril, ker kdo ve, kakošna nesreča bi se bila
pozneje lahko primerila.

Sklenili so torej enoglasno, da se mora stari stolp podreti
in nov zidati; edino vprašanje je bilo sedaj še to: kdo in kako
bo stari stolp podiral in kdo in za koliko bode novega zidal,
ker prej nihče na kaj takega še mislil ni.

Jaz, z drugimi bremeni že preobložen, nisem mogel in si
tudi nisem hotel teh skrbij nakladati in sem se temu naravnost
odpovedal.

OtekTaeiTft gasfeasa ja©Tr@g@.
s^elpa.-

Vsi trije strokovnjaki, se ve, so ostali pri obedu pri meni.
Popoldne pa skličem oba ključarja in več soseskinih mož iz
cele župnije k posvetovanju in povabim tudi okrajnega glavarja
Hofferna k obravnavi zastran novega stolpa.

111

Nabere se jih veliko, in z drugimi vred pride zgolj sam
ob sebi moj grajščinski sosed in zagrizeni nasprotnik in se
vsede med kmetovske može; na drugi strani njemu nasproti se
vsedem jaz, ker sem slutil, da bo izkušal mene pikati, može
podpihovati in od dela odvračati.

Med tem, ko Gincelj piše zapisnik zastran podiranja stolpa,
začne moj sosed najprej milovati župljane zastran velikanskega
dela in obilnih stroškov pri cerkvi, potem pa mene pikati in
tožiti, da ne dam miru, hočem vse po svoji glavi obrniti, da
mučim ljudi s tlako, z delom in stroški, spravljam jih v dolgove
in revščino; mislil je s tem može zdražiti, da bi se vzdignili
zoper mene.

Že več časa je našteval ta mogočni nasprotnik moje pre¬
grehe in zatiranje župljanov, misleč, da bodo vsi možje ž njim
zoper mene potegnili in se vzdignili. Ali glej, živa duša se ne
gane in ne oglasi, le pogledujejo ga in z glavami odmajujejo.

Tudi jaz ves čas molčim in ga poslušam sede; ko pa
vidim, da se nihče ne oglasi in njegovih napadov ne zavrne,
vstanem sam in rečem mirno, pa resnobno: »Možje! slišali ste
sedaj iz ust mojega soseda pregrehe, odrtije in zatiranje moje,
s katerimi neprenehoma tlačim župljane. Moj Bog, vest mi sicer
nič takega ne očita, vendar morebiti samega sebe ne poznam,
če sem res takšen, spoznam, da sem volk in ne pastir svoje
črede, in pripravljen sem vsakemu obilno povrniti, katerega
sem k delu ali plačilu silil. Veliko rečij je bilo ta čas poprav¬
ljenih ali prenovljenih, povejte sedaj naravnost, ali sem vas ali
koga drugega katerikrat k delu silil ali z davki obkladal? če
se pa vpričo mene ne upate odkritosrčno govoriti, pripravljen
sem tudi odstopiti!«

Na to vstanejo vsi možje, obrnejo se proti mojemu sosedu
in pravijo: »Gospod! O tem, česar ste sedaj dekana dolžili, mi
celo nič ne vemo. Znano nam je pa, da, karkoli je v naši župniji
dosedaj popravil ali prenovil, vse je bilo koristno in silno po¬
trebno. In čudimo se vsi, da vse, karkoli je župnija storila, je
storila prostovoljno in z veseljem, torej brez sile.

Takega odgovora se ni nadejal. Osramoten je omolčal,
oči v tla obrnil in se kmalu izgubil iz sobe.

112

Med tem časom je tudi Gincelj končal načrt, kako se mora
stari stolp podirati, in ga možem glasno prebral. Glasil se je
v poglavitnem tako-le:

Najprej se morajo votline vseh starih stebrov do vrha z
opeko zadelati, potem bo treba obok stolpa podreti in skozi
to luknjo doli spustiti zvonove in s poti spraviti. Po spraznjenem
zvoniku se mora kositar na strehi potrgati in spraviti, strešnje
in tramove po samem na tla spuščati, potem še le zid od vrha
do polovice stolpa polagoma odnesti; do polovice podrtega pa
izpodkopati, da ves kmalu pade.

Od dveh spisov izroči enega meni s pristavkem, da se
mora zvonik po tem načrtu podirati, drugega pa glavarju Hof-
fernu, ki naj čuva, da se ravna natanko po njem.

Nazadnje poprašam še oba zidarska mojstra, za koliko
prevzameta podiranje stolpa po tem načrtu? Zahtevala sta
600 gld., na kar se nasmejem — in molčim. Zakaj po tem na¬
črtu podirati, ni mi kazalo, ker bi bilo delo prezamudno in
predrago; vedel sem pa tudi, da bom, če drugače ravnam, kot
svojeglavec gotovo tožen, in kdo ve, kaj še drugega? — Mislil
sem, kako bi jo zvil, da bi po drugi krajši poti dosegel svoj
namen.

Prihodnjo nedeljo oznanim s prižnice, da naj po večernicah
gospodarji ostanejo pred župniščem. Prinesem in berem jim
spis stavbenega vodja zastran podiranja stolpa in povem tudi,
koliko zidarja zahtevata za to delo.

Tudi preprostim kmetom se je tolika cena zdela prenapeta
in slišale so se marsikake resne, pa tudi šaljive opazke. Neki
korenjak se je n. pr. oglasil, da ga podere za 300 gld., eden
za 200 gld., eden za 100 gld. itd., da pridejo do 50 gld.

Med smehom in šalami se oglasi na strani možak in pravi:
»Možje! ne smejajte se, to niso nobene šale! Pomislite, da je
cerkev naša in da bodo nas zadeli vsi stroški; vprašam vas
torej, ali ni laglje delati, kakor plačevati? Čemu bi plačevali,
kar lahko sami storimo? Nas dvajset hoče zvonik tudi brez
plačila podreti, če vam je to prav.« In vsa množica enoglasno
zavpije: »O, kaj pa da, nam je vsem prav.«

»Če je pa vsem prav«, rečem jaz, »tedaj je tudi meni.
Vedeti moram pa vendar, kdo bo delo izmed vas vodil?« In

113

pokažejo Janeza, tesarskega mojstra! Ko tudi on pokinka, na¬
smejem se in rečem množici, naj gre domov.

Na večer pokličem Janeza k sebi v župnišče na razgovor,
zmeniva se, stolpa nikakor ne po načrtu inženirjevem, ampak
vse drugače podirati, obljubiva pa, da do svojega časa živi duši
ne poveva tega.

Da bi kdo najine skrivnosti ne slutil, rečem tesarjem pred
župniščem napraviti lopo z odrom za zvonove in kupim težko
vrv za 105 gld. — Po zdelani lopi pošljem tesarje z vrvjo skrivaj
v zvonik, da snamejo zvonove, jih po vrvi spuste na tla in
sproti obešajo v lopo. Potem skočijo na streho, potrgajo in po-
mečejo kositar na tla, izpodrežejo strešnje in potegnejo z vrvjo
vso streho ob enem na tla. Vse to se je zgodilo tako tiho, da
še bližnji sosedje niso vedeli, kaj pri cerkvi počenjamo; naenkrat
je stal zvonik brez strehe.

Povedal sem že, da se je vlada že v začetku odpovedala
vdeležbi in ves odgovor na moje rame zvrnila, misleč, da bom
brez njene podpore kmalu obnemogel. Ko je pa zvedela, da delo
vkljub velikim težavam in oviram le napreduje, da se za nikogar,
tudi za inženirjev načrt ne zmenim in tudi zvonik svojeglavno
podiram, sklenila je, stopiti mi na pete, vzeti mi delo celo iz
rok in me odstraniti.

Ne vem, ali je Loški okrajni glavar Hoffern sam ob sebi
ali pa zaradi vladnega ukaza vsem gospodarjem cele župnije
zapovedal, da naj nekega dne popoldne ob 4 uri na Grad v
pisarnico pridejo zastran naprave in plačila novega stolpa.

Ta poklic brez mene in moje vednosti je bil meni toli¬
kanj bolj nerazumljiv, ker je bila cerkev le meni izročena in
sem sam imel vso skrb in ves odgovor. Dobrega pri tem po¬
klicu nisem nič slutil, ali kaj takega, kar je bilo, ne bil bi se
nikdar nadejal. Tudi ne vem, ali so to storili uradniki, ali biriči,
ali nekateri skrivni nasprotniki, ali le podkupljeni mestni po¬
tepuhi. — Poslušajte, kaj se je zgodilo:

Tisto popoldne, ko začnejo možje iz vasi v Loko prihajati,
pričakujejo jih že na potih, mostovih in po ulicah potepuhi

Življenjepis. 8

114

raznih vrst, prestrezajo jih, vabijo in silijo iti ž njimi v krčme
in pivnice; tam jih silijo piti vino, pivo in žganje, da se mnogi
vpijanijo. Pri tej priliki jih začno priliznjeno milovati zaradi dela
in stroškov pri cerkvi, mene pa preklinjati, obrekovati in gra¬
jati, ker sem jih spravil v take težave in stroške, da bo marsi¬
kdo ob živino in imovino. — Pametni in previdni možje kmalu
spoznajo njih slabi namen in pobegnejo domov. Drugi, malo¬
pridni, pijani in razdraženi pa se vzdignejo proti peti uri iz
krčem in se spremljani od podpihovalcev v tropah z grozovitim
hrupom, vpitjem in preklinjevanjem vlečejo proti gradu.

Vse to smo slišali tudi na Staro Faro. Vsi zmešani in
izgubljeni pridejo z vpitjem, preklinjevanjem in rotenjem v pisar-
nico, in kdo ve, kaj bi bili obsedenci takrat z menoj storili,
če bi jaz bil tam. Hoffern jih svari, pogovarja z lepim in žuga;
ko pa nič ne opravi, spodi vso druhal brez obravnave iz pisar-
nice. Celo noč še rogovilijo po mestu, kjer naposled zaradi za¬
spanca počepajo na tla.

Drugo jutro se je zvedelo po vsi župniji včerajšnje divja¬
ško počenjanje po mestu in sosebno še grdo preklinjevanje in
obrekovanje moje osebe, kar je vse poštene napolnjevalo z ve¬
liko žalostjo in sramoto. Skrbelo je vsakega, kaj bom storil po
takih grdih, nezasluženih napadih svojih lastnih župljanov. Ali
nad menoj ni bilo nobene izpremembe, in nobena tožba se ni
slišala. Tudi rogovileži so se streznili in spametovali, ko so
spoznali svoje krivično početje, sramovali so se in se poskrili,
pa obžalovali svoje pregrehe.

Pa tudi meni je bilo bridko pri srcu, da sem po nedolžnem
prestal toliko zasramovanja. Nekoliko iz žalosti, še bolj pa iz
radovednosti, kaj bode gosposka storila, odpeljem se na skrivnem
iz doma, in ne povem nikomur, kam, in ostanem nekoliko dnij
skrit pri svojem prijatelju. Vrnivši se nazaj, najdem vse, kakor
sem bil pustil; nihče se ni zmenil za najmanjšo reč, in moral
sem se vsega zopet sam lotiti. Da pa ne bi vsega sam nosil,
pokličem zopet zidarska mojstra in srenjske glavarje zastran
novega stolpa skupaj, v pričo vseh povem, da nečem z zvonikom
nič opraviti imeti, ker imam s cerkvijo dovolj skrbi, priporočam,
da naj se možje z mojstri sami pogode in skrbe za plačilo;

115

popustim jih same v sobi. Do sedaj sem namreč vso skrb in
ves odgovor sam nosil, zato si nisem hotel nakladati še stolpa.

Ko pa zvem, da mojstri svoje zidarsko delo cenijo na dve
tisoč goldinarjev in od te cene ne odjenjajo, in da hočejo ne¬
vedni kmetje že privoliti, prihitim k obravnavi, ozmerjam naj¬
prej mojstra zaradi njune nesramne tirjatve in ponudim le
tisoč goldinarjev proti temu, da morata stolp brez odrov izdelati.
Po velikem prepiru primaknem še dve sto goldinarjev, in to
obvelja, sosebno še zato, ker sta me mislila za podiranje stolpa
bolj pritisniti. Ali o tem nisem hotel nič slišati.

M.« ©■fe@,g©ga

Znano je, da sva se bila z Janezom, ne da bi bila živa
duša vedela, zmenila, kako hočeva stolp podreti; sklenila sva,
da se ima spodnji steber z lesom dobro podpreti, potem izpod¬
kopati, podpore pa zažgati, da zgori les in se zvonik ves ob
enem zvrne na tla.

Odločeni dan zjutraj se priplazi posamezno dvanajst ko¬
renjakov v župnišče in po kratkem pogovoru jih na tihem peljem
pod stolp. Najprej je bilo treba s pota spraviti dvanajst sežnjev
dolgo podporo na južni strani.

Janez se splazi po lestvi na obok v sredi stolpa, da bi
podporo iz luknje snel in jo po vrvi spustil doli. Z veliko ne¬
varnostjo se mučijo vsi celi dve uri, predno jo spravijo na tla.
Janez pride ves v potu, bled in plašen doli. Vprašan, kaj mu
je, reče le: »Hitimo!« Nihče ni vedel pomena teh besedij, le
pozneje je pravil, v kaki nevarnosti je bil. Molče so hiteli res
na vse kriplje steber izpodkopavati in ga z lesom podpirati;
jaz pa sem na straži stal, pazil na stolp in odganjal otroke in
druga zijala.

Malo pred poldnem me pride dekla klicat v župnišče, češ,
da želi neki duhovnik z menoj govoriti. — Predno grem, na¬
ročim delavcem na stolp dobro paziti, da se kaka nesreča ne
primeri, in obljubim, da pridem ročno nazaj. — Zadržan v po¬
govorih, zazvoni poldne. Po molitvi pozvoni k obedu, mislim,
da pojdejo sedaj tudi delavci k obedu domov, vsedemo se s
tujcem k mizi in se pogovarjamo.

8 *

116

Že prej so prekanjeni delavci komaj čakali mojega odhoda,
in ko odidem, skočijo naglo po skrito strelno orodje, hitijo naglo
vrtati steber in natlačijo luknjo s smodnikom. V naglici pa so
pustili luknjo preplitvo, in smodnik ni imel moči stolp naglo
stresniti in ga raznesti.

Proti eni uri zaslišimo pok strela. Stresem se in vprašam,
kaj je to? Ustrelil je nekdo, pravi kapelan. — Kakor bi me
nekaj sunilo, skočim naglo od mize, hitim v sprednjo sobo
pogledat na stolp in vidim pred župniščem vse polno ljudstva
stati in s smehom gledati na stolp. Kaj je to, za Boga! Pred
pol ure še bližnji sosed ni vedel, kaj se godi, sedaj pa vidim
toliko tropo.

Poprašam z okna, pa nihče se ne ozre; poprašam drugič
in tretjič, in zopet me nihče v šumu ne sliši. Zgrabim nekaj
na oknu in zaženem najbližjemu v hrbet, da pogleda gori, in
ga vprašam, kaj imajo? »Stolp bo padel«, odgovori. Kakor bi
strela vdarila, stresem se, saj nisem nič vedel, kaj se je godilo.

Urno skočim iz sobe na vrt gledat pod stolp. Ne vidim
pod njim sicer nikogar, okrog njega pa vse polno ljudij in med
njimi tudi kapelana, ki je stal, zijal na kvišku, pogovarjal se
in smejal brez skrbi. Tukaj se zopet ustrašim, začnem kričati,
mahati in kazati na nevarnost, da naj se umaknejo, kar tudi
store. V tem trenutku se začne kazati nevarnost, omet se začne
lušiti, kamenje padati doli; mene pa stiska pregreva čimdalje
huje, težke misli in skrbi se mi snujejo po glavi. Mislim si:
Pade gotovo, pa se ne ve, kam? Naj pade naprej ali nazaj,
zadel bo in škodo storil, ali na novem zidu, ali na poslopjih,
ali pa celo podsul ljudi ali živino. In če se škoda zgodi, kdo
bo kriv, kdo drug plačnik škode, kakor jaz?

Vse take in enake misli se rode zaporedoma; stiskajo mi
srce in zapirajo sapo; tema se mi dela pred očmi. Ne vem,
kam bi se obrnil, le nebesa so še moje upanje.

Pa tudi nikoli še nisem bolj globoko vzdihoval, nikoli se
bolj zaupljivo proti nebesom oziral in pomoči prosil, in tudi še
nikoli bolj očitno izkušal milostljive roke božje, kakor v tem
trenutku.

Ko se tako tresem in vzdihujem proti nebesom, zagledam
naenkrat vrh stolpa nekaj svetlo-belega; kaj je to bilo, Bog sam

117

ve, ali v tem trenutku se začne stolp gibati, sem ter tje majati,
ljudstvo utihne in koprni pričakovaje, kaj bo iz tega. — Mene
obhaja slabost, in da ne bi omedlel, obrnem se naglo proti
Selcam, in v tem trenutku zahrešči za hrbtom. V hipu se obrnem
in vidim strašansk oblak prahu dvigajoč se proti nebu in za¬
krivajoč solnce; ko se pa razkadi, pokaže se namestu stolpa
silno visoka groblja razvalin.

Ljudstvo se do sedaj od strahu ni ganilo, niti oglasilo.
Zagledavši pa veliko grobljo pred seboj, začne na ves glas s
smehom in vpitjem kričati: »Zvonite! zvonite!« In res od vseh
stranij hitijo dečki skupaj, lezejo po zidu do zvonov. Jaz pa
maham in kričim na vso moč: »Ne zvonite, ne zvonite k svoji
nesreči« — in jim komaj ubranim.

Z vrta hitim naglo na pokopališče, skačem sem ter tje
poprašujoč, ali je kdo podsut, mrtev ali poškodovan? Kje je ta
in ta? In ko zvem, da ni nihče poškodovan ali zadet, odso-
pem se, roke povzdignem in hvalim glasno Boga, da mogočni
Golijat leži uničen pod nogami pastirčka.

Komaj to izrečem, že prisope žandarji v orožju po stopni¬
cah in kmalu za njim drugi in tretji, za njimi pa biriči, urad¬
niki in cela tropa meščanov na pokopališče; vsak molče obstane
in gleda resnobno okrog sebe.

Meni se je čudno zdelo, od kodi je ljudstvo to zvedelo,
da ga je toliko iz mesta privrelo. Vendar pustim vse v nemar
in pokličem svojih dvanajst korenjakov v družinsko sobo in
velim dva škafa vina in šest hlebov kruha prinesti na mizo.
Vsi zdelani, lačni in žejni popadejo po volčje kruh in vino,
hite jesti in piti in molče.

Že nekoliko okrepčane vprašam, kaj so počeli, da se je
stolp sam ob sebi zgrudil? Vsi se zasmejejo in povedo, kako
so bili že prej sklenili podreti ga, za kar so bili tudi že vse
pripravili; komaj so čakali mojega odhoda, potem so naglo
zavrtali in natlačili s smodnikom, pa preplitvo, da smodnik ni
dovolj moči imel, podreti ga hipoma.

Med tem pogovorom in smehom pride gospod kapelan
že v drugo povedat, da je tudi glavar Hoffern pri razvalini.
Ker menim, da je iz radovednosti prišel razvalino gledat in mi

118

srečo vošit, grem k njemu in ga prijazno in veselo pozdravim.
A ne, da bi mi po navadi roko podal in me prijazno pozdravil,
držal se je napeto in mogočno vprašal: »Kdo je stolp podrl?«

Njegovo ošabno vprašanje in še bolj njegov srditi pogled
me zbode in tudi v meni ošabnost obudi, zakaj kri je še v meni
vrela. Rečem mu: »Nihče, sam se je zrušil!« Ta odgovor ga
stori še bolj košatega in še bolj srdito zavpije: »To moram
vedeti, zakaj vse dotične hočem zapreti in kaznovati!«

»Oho!« zavpijem razjarjen, »zaradi tega tedaj ste semkaj
prišli, in žandarje pred seboj poslali? Povem vam: Vsi ti so
najeti in so le mojo voljo izpolnili, in če mislite koga zapreti
in kaznovati, morate torej le mene samega.«

On: »Vsak rokodelec naj se drži svojega rokodelstva, in
naj ne sega v drugo delo.«

Jaz: »Zakaj neki ne, če ga zna in boljše stori?«

On: »Ker so le po svoji glavi delali in ne po načrtu inže¬
nirjevem, zato morajo biti kaznovani.«

Jaz: »Spoštujem inženirja, toda on je z menoj vred star
in ni videl stolpa pri vrhu. Pisal je načrt le po svojem dozde¬
vanju ; ti pa so bili na njem in so videli nevarnost s svojimi
očmi.«

On: »Pri vsem tem jih moram vendar-le zapreti!«

Jaz: »O, nikakor ne! Nedolžnih ne bodete zapirali. Če ho¬
čete pa koga zapreti, morate le mene samega, ker sem jaz to
ukazal. Predno pa to storite, morate poprej meni krivico in škodo
izkazati. Povejte mi, ali ni vlada cerkve in odgovornosti meni
samemu prepustila? Izkažite mi sedaj kako škodo ! Kdo bi bil pa
odgovoren, ako bi bilo po inženirjevem načrtu kakih petdeset
ali sto ljudij podsutih? Čemu se tedaj vtikujete, dokler ni krivice
in tožnika? Brez tožnika ni sodnika.«

Hoffern, pameten in previden uradnik, odjenja in postane
prijazen, da lahko spoznam, da ni on, temveč kdo drug kriv
tega napada. Po prijaznem pogovoru mi reče, da mora delavce
v pisarnico poklicati, na zapisnik vzeti, pa jih neče kaznovati;
v to tudi privolim.

119

IMEL Is&ajalec a© a*^©«

Izdajalec je bil moj polir sam, sorodnik enega izmed mojih
mojstrov, katerega je bil postavil za paznika ne zaradi pridnosti,
temveč le zaradi njegove sebičnosti; tudi se je malo z delom
in z delavci pečal in je najrajši govoril o bogastvu. Vedel je,
da sta mojstra za podiranje stare cerkve, katera se je večinoma
sama zrušila, dobila 500 gold. in da tirjata za podiranje stolpa
sedaj 600 gold., in si mislil, da pri tem delu bi se znalo po strani
kaj zaslužiti; prigovarjal mi je torej večkrat, naj dam zvonik
podreti njemu za 300 gld. Da ga hočejo domači ljudje podreti,
to je sicer slišal, a ni veroval.

Tisti dan, ko sem peljal dvanajst korenjakov pod stolp, in
ko so jeli podporne s stolpa snemati in doli spuščati, prepričal
se je, da hočemo stolp v resnici podreti in nas je začel skrivaj
opazovati. In ko je po mojem odhodu v župnišče videl, da de¬
lavci ročno steber vrtajo, slutil je, da hočejo to naglo in brez
moje vednosti storiti; mislil si je, sedaj je čas delo ustaviti in
spoditi delavce, zatorej se splazi skrivaj k mojemu znanemu
nasprotniku v grad, naznani mu, kaj se godi, svetuje mu jih
odgnati zaradi nevarnosti gradu.

Sosed misli, vsaj sedaj bo dekan prisiljen odjenjati, in piše
naglo glavarju na Grad, kaj se godi, in svetuje ročno žandarje
poslati in delavce odgnati, dokler ni prepozno.

Hoffern pošlje res nemudoma žandarje in biriče na Faro
naprej, da bi delo ustavili, dokler sam za njimi ne pride. Sam
pa skoči naglo iz pisarnice v svojo sobo po kapo, ozre se še
mimogrede na Faro in vidi, da stolp še stoji.

Ko so meščani videli, da hite žandarji in biriči na vso
moč proti Fari, ko so slišali, da bode stolp padel, vsuli so se za
njimi. Najhitrejši žandar prisope komaj do sredi vasi, in že za-
gromi pri cerkvi, silno velik oblak prahu se vzdigne na kvišku,
in neizrekljiv vrišč in smeh nastane na pokopališču; med tem
prihiti prvi žandar po stopnicah in vidi razvalino pred seboj, in
še le za njim prihiti drugi; ali vsem je bil zajec pot prekosil.
Kar se je potem godilo, zlasti moj prepir z glavarjem Hoffernom,
povedano je že prej.

120

Predno zgodbo dalje pripovedujem, hočem nekoliko omeniti
še o groblji. Proti večeru, ko vse ljudstvo odide, grem ogledovat
razvalino. Kar sem sedaj tukaj videl, tega bi se ne bil nikdar
prej nadejal; hvalil sem Boga, da se ni že prej kaka velika ne¬
sreča zgodila. Kamorkoli se namreč ozrem, od vrha do tal vidim
samo sipino brez debelega, celega in zdravega kamenja in nobene
vezi, znamenje, da je bila cerkev že iz prvega zidana le zgolj z
drobnim kamenjem in s krogljami iz Sore, pa brez apna; tudi
je bila večkrat pogorela in zlasti na znotranji strani, česar pa nihče
ni vedel, bil je zid na pol kuhan in apnjen. — Da se v no¬
vejšem času po streli hipoma ni sesul, obvarovala ga je le roka
božja; pomenljivo je tudi to, da so se štiri po 12 do 13 sežnjev
dolge podporne razcepile in se med gibanjem stolpa zasadile
seženj globoko v zemljo.

Znano je bilo sicer, da je imela cerkev vedno veliko nasprot¬
nikov, ki bi bili tudi mene radi vtopili v žlici vode; nihče pa ni
vedel, kdo je sedaj skrivno podiranje stolpa gosposki naznanil.
Zlasti pa bi se ne bil nikdar nihče nadejal, da je storil to naš
polir. Po njegovi izpremembi in ker se je mene ogibal, bil bi
lahko kaj takega slutil, pa sem mislil, da se mu je kaj drugega
žalostnega prigodilo.

Drugi dan grem po opravku iz doma in pridem še le četrti
dan nazaj. Med tem časom pa zvedo sosedje, da je on vse to
na skrivnem izdal sosedu, mojemu nasprotniku, in potem gla¬
varju. Vse se je zavzelo nad tem malopridnim ravnanjem, in
nastala je velika nevolja in vihra po fari zoper njega. Jeli so se
že zbirati nekateri razkačeni, da bi ga zgrabili, in kdo ve, kaj
bi bili v jezi storili ž njim. K sreči se pripelje mojster Treo na
Faro; ljudje ga naglo obsujejo, tožijo mu izdajalca in tirjajo,
da naj ga brez odloga spodi, ker bi sicer sami to storili. Treo
ga zapodi naglo in pošlje namesto njega že drugo jutro Petra
Covazzi-a, boljšega polirja.

IH S  Sg.že.tefe;

Po tolikih raznoterih ovirah in napadih nasprotnikov sem
se bil že vsega naveličal in mislil, naj pa sedaj ali gosposka ali
srenja prevzame skrb in delo in napravi stolp, kakoršnega hoče.
Sosebno me je skrbela velikanska groblja razvalin, kdaj bode s

121

pota spravljena. — Umaknil sein se tedaj na tihem z doma in
hotel nekoliko dnij ostati sam, da bi med tem časom zvedel, kaj
bodo počeli z grobljo. A ko se vrnem, najdem vse tako, kakor
sem bil pustil, živa duša se je ni dotaknila, ne zmenila za njo;
vsak je rekel, da v dveh mesecih groblje vsa fara ne spelje. Kaj
sem hotel drugega, kakor poprijeti se dela in je pognati naprej.

23. avgusta oznanim s prižnice, da groblja sama ne bo
odšla; kdor hoče, naj torej pride prostovoljno vozit, silil pa ne
bom nikogar. Po zadnji nevihti sem namreč imel malo zaupanja.
Pa motil sem se!

Še tisto nedeljo popoldne privre iz obeh Loških duhovnij z
vozovi in peš toliko ljudij, da ni bilo prostora za vse, in se je
morala polovica vrniti domov; vsi drugi so hiteli, dasejeskoro
četrti del kupa zmanjšal. — In potem so dan za dnevom zgolj
prostovoljno delali, eni nasipali, eni vozili, da je vse mrgolelo;
v štirinajstih dneh ni bilo več sledu starega stolpa; ceste, kolo¬
vozi, luže in steze po vsi bližnji okolici pa so bile posute in
poravnane, kakor še nikoli ne tako. Res se je izpolnilo, kar sem
rekel, da s hudičem in biričem cerkve ne bom delal.

Po spravljeni groblji smo na istem mestu odmerili štiri
sežnje dolg in ravno tako širok prostor za novi stolp. Prišli so
prostovoljno možaki, izkopali v kratkem poldrugi seženj globoko
jamo in zadeli na čist brodni pesek, najboljši temelj za zidanje,
in že v sredi septembra je začelo osem najboljših zidarjev zidati
podlago. Da bi delo hitreje napredovalo, napravili so most čez
jarek, po katerem so prepeljevali po 30 do 40 centov težke skale
in jih metali v jamo, kjer so jih zidarji vkladali in zazidavali.
Cerkev je čimdalje bolj slovela in imela zmeraj več ogledovalcev,
med katerimi so bili tudi veliki gospodje. Nekega dne pošlje n. pr.
glavar Hoffern z Grada poročilo, da je deželni predsednik Šloj-
snik v Loki in da pride popoldne novo cerkev gledat. Ko ob
4. uri stopim ravno iz župnišča, vidim tropo uradnikov gredočih
proti cerkvi, zato jih počakam. Šlojsnik me pozdravi, poda mi roko
in pravi: »Veseli me, da vas vidim in poznam. Slišim veliko
slavnega o vas in želim videti vaše delo. Pokažite mi, kje je
stal stari stolp.«

Spominjajoč se, da je bil tudi on moj nasprotnik, pokažem
mu s prstom in mrzlo rečem: »Tam le!« Na prošnjo njegovo,

123

naj mu mesto pokažem, peljem ga tje. Zidarji so bili jamo ravno
do vštric zemlje zadelali in vrh poravnali z malto. »Tukaj-le je
stal«, pravim mu, in brez pomisleka stopi z nogo v mokro malto.
Naglo ga potegnem nazaj z besedo: »Stojte: Ravno tukaj, glejte,
je stala nadloga, ki je drugim toliko nepotrebne govorice, meni
pa toliko zlega napravila.«

»Sreča vaša«, reče mi, »da se je vse ugodno in brez škode
za ljudi izšlo; sicer bi vam bilo gorje!«

Z resnobnim pogledom ga vprašam: »Zakaj bi bilo le
meni gorje?«

On: »Zato, ker ste delali svojeglavno in ne po načrtu inženirja.«

Nasmejem se in vprašam: »Povejte mi, gospod! koga bi
bilo pa gorje zadelo, ako bi bilo po inženirjevem načrtu kakih
deset do dvajset ali še več ljudij podsutih ali hiš podrtih; kar
bi se bilo prav lahko zgodilo? Spoštujem Ginceljna, toda, on je
z menoj vred star mož. Nobeden naju ni stolpa videl zgoraj.
Pisal je svoj načrt le po svojem mnenju, brez vednosti, ali je
prav ali ne. Drugi pa so bili na stolpu in so videli vse okoli¬
ščine in nevarnosti s svojimi očmi in so po tem tudi ravnali.«

»Vidim, vidim«, pravi Slojsnik, »da vas nekaka nevidna roka
varuje! — Ali pa imate denarja?« vpraša dalje, »da bodete
mogli tudi poplačati toliko stroškov?«

Jaz: »Nimam ga ne!« — On: »Od kodi se nadejate, da
ga dobite? Ali mislite mari faro obložiti?« — Jaz: »Tudi tega
ne mislim ! Pustil sem vsakateremu na prosto voljo, da pripomore,
kolikor sam hoče ali more, ali tudi nič.«

»Za Boga!« zavpije. »Od kodi pa mislite toliko denarjev
dobiti, kolikor ga bode za to delo potreba? Jaz vašega početja
ne razumem! Povejte mi vendar, od kodi mislite denarje dobiti?
Vi ste postavno pot zavrgli in niste čakali ne komisije, ne obrisa,
ne presoje stroškov in ste reč svojeglavno gnali naprej brez
vednosti vlade in patrona, in ste si tako pot do vsega zaprli.«
Menda ga je vest pekla, da je z nasprotniki glasoval, ki so sve¬
tovali, pustiti me, češ, da bom moral v kratkem vse popustiti.

Na to z milim glasom odgovorim: »Vem, vem, da me je
vlada popolnoma popustila in mi tudi pot do patrona zaprla, za
kar pa jaz pomagati ne morem. Toda, kar je vlada sedaj storila,
ni nič novega. To je delala vselej, kolikorkrat so župniki poskušali

123

cerkev prenoviti. Vlada sama je bila kriva, daje  vsaka poskušnja
izpodletela, dokler se ni cerkev vsa razjedla in zgrudila. Tudi
sedaj je vlada mene sicer na ledu pustila, da bi zmrznil, pa ne
mislim še zmrzniti, zakaj namesto vašega patrona sem dobil
drugega, boljšega in bogatejšega.c

»Katerega?* vpraša me hitro. — »Tam gori onega«, odgo¬
vorim mu in pokažem s prstom proti nebesom. »Ker sem od
vas in od vseh stranij zapuščen, preganjan in zatiran, zato me
je dosedaj ves čas edino le mogočna roka božja varovala, pod¬
pirala in rešila iz vseh nevarnostij in zadreg. S to pomočjo upam,
da tudi cerkev izdelam in poplačam; saj ne želim in ne iščem
drugega, kakor časti božje. Moje geslo je: In te, Domine, speravi,
non confundar in aeternum. — V Tebe, Gospod, zaupam in na
vekomaj ne bom osramočen!«

Take odkritosrčnosti se nihče ni nadejal. Vsi pričujoči bi¬
rokrati so strmeli, debelo gledali in se čudili, kako da si upam
deželnemu predsedniku tako odkritosrčno tako debele pod nos
drobiti. Čakali so, s kako ostrostjo me bo predsednik zavrnil.
Ali Šlojsnik se le muza, poda mi roko in reče: »Pokažite mi
sedaj še svoje stanovanje.«

Ko pride v sobo, ozira se, ogleduje hišno opravo po njej,
nasmeje se in pravi: »To orodje je bilo pa moje; kje ste to dobili?«

»Res je bilo to vaše«, rečem mu, »pri vašem odhodu iz
Ljubljane je je kupil na dražbi moj prijatelj za-me.«

»Dobro, da vem, kje je«, pravi, »moja soproga bo prav
vesela, da zve, kdo ima najino opravo.« Potem mi poda roko,
poslovi se in gre.

Odtlej sem imel mir in nihče več se ni vtikal v delo.

Dne 21. septembra pošljeta mojstra še sedem novih zidarjev
v pomoč, da dovrše cerkveni zid in novi stolp, in sedaj je šlo
delo urno od rok.

Ih XI11  a  Tesarpka & e I

Farani so z drugo tvarino vred napeljali tudi velike kupe
lesa mnogotere vrste za odre in druge potrebe. Les je bilo treba
že v začetku obtesati in za razne potrebe pripraviti.

Hotel sem torej tudi tesarsko delo, razven odra dati na
dražbo; to razglasim po ljubljanskem časniku. Pet tesarskih

mojstrov iz mnogih krajev pride na dražbo. — Brez kake nade
se priplazi za njimi v sobo tudi Janez Porenta iz Virmaž, do-
sedaj le tesarski pomočnik Jakopa Karlina, mestnega mojstra v
Loki; stisne se za vrata in posluša molče mojstre, kako si ceno
dela znižujejo. Nikomur ni Janez mari, ker mislijo, da je prišel
le iz radovednosti, kdo bo delo dobil.

Ravno, ko hoče klicaj odbiti Jakopu Karlinu zadnjo ponudbo,
oglasi se Janez in ponudi še nižjo ceno. Vsi mojstri, zlasti pa
Jakop, pogledajo ga resnobno, ne vedoč ali se šali, ali je resnica.
Jakob ponudi nižjo, Janez še nižjo in pobija sploh Jakopovo
ceno tako, da vsi spoznajo, da je Janezova ponudba resnična.
Jakop se začne jeziti, zasmehovati in zmirjati Janeza, da si revež
upa prevzeti tako važno delo. Janez molči, Jakop znižuje, ali
Janez še bolj, dokler Jakop ne odjenja in mu prepusti delo.

Janez je bil sicer nam vsem znan kot dober in priden
delavec, ali ker je malo v šolo hodil in se tehnike nikjer ni
učil, dvomili smo o njegovi zadostni razumnosti; zvedeli smo pa
kmalu, da se je skrivaj risati in tehnike učil in je kmalu tudi
pokazal svojo umetnost.

Vzel je šest mladih, čvrstih fantov v službo in razvijal je
toliko modrost in umetnost, da je prekosil vse mojstre, in si
nihče več ni upal le črhniti zoper njega.

Njegovo najprvo delo je bilo pripravljati les za zidarske
odre, katerega se je silno veliko potrebovalo. Ko sem oznanil
dražbo za napravo novega odra za novo cerkev, ni bilo nikogar
k dražbi, in pogodila sva se z Janezom za 300 gold.

Ko so jeseni cerkev dozidali in tesarji oder ali ,cimper‘
postavili, sklenil sem streho namesto z deskami ali opeko pokriti
z Zaliloškimi ploščicami ali škrljicami. Pogodil sem se za sedem¬
sto centov plošč, cent po 80 kr. ; speljali so jih nekateri bogati
meščani iz Loke brezplačno; streho pa je pokril Zaliloški krovec
Peter Weber s svojimi pomagači za 250 gold. S temi delavci
sem imel velike sitnosti; bili so zmeraj žejni; krili so meseca
oktobra ob času največjega deževja. To deževje in popivanje
krovcev je krivo slabo krite strehe, zlasti še zaradi tega, ker
pivcem na višavi nisem mogel gledati na prsle.

ULIT® Hi©®,©© w  parnem letu..

Po sv. Martinu se je deževje poleglo, in nastopilo je zopet
suho in toplo vreme. Še je ostalo kakih šest ali sedem zidarjev,
vsi drugi so bili že odšli na Italijansko. Ostali so še preshiterij
in obe zakristiji obokali in s tem končali delo prvega leta.

Predno so tudi ti zidarji odšli domov, rekel sem jim odre
v presbiteriju in po zakristijah podreti, les v kotih na kupe zlo¬
žiti in cerkev po sredi posnažiti; zakaj hotel sem čez zimo
službo božjo rajši tukaj opravljati, kakor v mrazu, v snegu ali
mokroti potikati se po podružnicah; zato smo razven dveh vrat
in štirih oken vse luknje zamašili in začasno postavili stari veliki
oltar, tabernakelj, prižnico in izpovednico — mojo v stranski
zakristiji.

ičanra glmšfea TbošJ©, w  ©©sfereri.

Prvo adventno nedeljo oznanim v Crngrobu, da se danes
teden, v praznik brezmadežnega spočetja Marije Device, prične
služba božja zopet doma v novi farni cerkvi, kjer se bode oprav¬
ljala vso zimo do pomladi, dokler zidarji ne pridejo nazaj.

To oznanilo je bila novica, katere se nihče ni bil nadejal,
katera je torej vsa srca neizrekljivo razveselila. Vse je zelo željno
pričakovalo nedelje, in dasiravno je tisti dan neprenehoma deže¬
valo, kakor bi bilo iz škafa lilo, vendar je pridrlo toliko ljudstva,
da se je vse trlo.

Po blagoslovljeniu presbiterija in oltarja smo šli v najhujšem
nalivu v kapelico po sv. zakramente in jih prenesli v novo cerkev,
kjer so ostali do pomladi. Prvo sv. mašo s pridigo vred sem
opravljal sam prav slovesno.

Ne morem si kaj, da bi vsaj nekoliko ne omenjal tega
govora. Jedro je bilo to-le:

Najprej sem omenjal zelo visoko starost stare cerkve, ki je
stala blizu osem sto let, katera je bila pa sčasoma, kdo ve, ko-
likrat. predelana, prezidana, popravljena itd.; da ni bila ne le nič
več podobna prvi, ampak tudi že vsa razrušena. »Skoro vsak
mojih sprednikov je želel prenoviti jo, pa vsak je moral odjenjati
vsled ovire faranov. Tudi moja prejšnja trojna poskušnja je bila

126

izpodletela, in že so minula tri leta, kar nisem več mislil na
prenovljenje. Ali znana vam je okoliščina vaše izpremembe.

Vprašam vas sedaj, farani: Kdo bi bil lansko jesen, ali
letos pred pustom, ali celo pred sv. Jurijem, ko še obrisa, pri¬
voljenja in najmanjše priprave ni bilo, zlasti pa ob času homatij
z zvonikom mogel misliti, da se bo sedaj v adventu, v praznik
Matere Božje v novi cerkvi opravljala služba božja? Kaj ne, ako
bi bil kdo lansko leto ali letos kaj takega govoril in trdil, smejali
bi se mu bili in ga imeli za norca. In vendar se je vse to izpolnilo.

Kdo je pa vse to naklonil? Kdo obudil gorečnost in mar¬
ljivost v vaših srcih, da niste več pomišljevali, nobenega na¬
sprotnika ne poslušali, nobene težave in nobenega dela se ustra¬
šili, temveč vse težave z veseljem premagali? — In kdo je dal
meni moč in stanovitnost, toliko ovir, bridkostij in nevarnostij
stanovitno prenašati? O, to ni bila človeška reč! — Dajmo čast,
komur gre čast! Le božja milost je našo srčnost obudila. Gospo¬
dova roka nas je varovala in vse napade nasprotnikov uničila.*

To je bilo jedro mojega govorjenja, po katerem je bilo
vse do solz ginjeno.

Odtlej smo imeli sicer hišo in službo božjo doma, ali tista
zima je bila silno mokra in strupeno mrzla. Od novega leta do
srede aprila je brila skoraj neprenehoma močna burja in skozi
luknje in špranje v cerkev tiščala, da smo se od mraza prav po
pasje tresli, in se morali tri nedelje zaradi mraza celo v kapu¬
cinsko cerkev preseliti in tam službo božjo vršiti.

Koliko mraza sem jaz v mokri izpovednici in odprti zakristiji
prestal, le Bog ve. Vse to se je godilo leta 1868.

I.xvu stavce !©%& 18*34.,

Pomladi po veliki noči so že prvi zidarji pridrli iz Italije.
Da so mogli delo začeti, prenesli smo že drugi dan sv. zakra¬
mente iz cerkve v kapelico na Fari in cerkev izpraznili. Zidarji
so zopet postavili odre in vse za delo pripravili. Med tem časom
so se tudi drugi zidarji sešli, in polir je vsakemu po njegovi
zmožnosti odločil delo; enemu je dal gladiti zid in oboke po
zakristijah in presbiteriju; drugemu obokati drugi del cerkve, sam
pa s šesterimi najrazumnejšimi zidarji se spravi na kupolo; to so

obokali s prosto roko, t. j. brez peg v desetih dneh. Kupola je
šest sežnjev dolga in sedem široka in tehta po številu porabljene
opeke še čez 34.000 centov.

Ko je bila cerkev obokana, sklenil sem, da naj se surovo
zidovje nekoliko časa suši, delavci pa naj se med tem časom
lote stolpa in ga dozidajo. Kmalu sem se pa prepričal, da se po
osnovani poti ne bo dalo delati; po pogodbi so bili zidarji dolžni
stolp zidati brez odrov in tvarino le po škripcih na kvišku sprav¬
ljati in podajati. Po tej poti bi pa mogla komaj dva zidarja delati
in stolp komaj v treh ali štirih mesecih dovršiti, kar bi bila
velika zamuda. Skleneva torej s polirjem, zidati ga na odrih, kar
je sicer nevarnejše, pa veliko hitrejše in krajše. Predno se pa
tega lotiva, zapaziva, da lesa za odre manjka. Potem je še le
tatvina lesa prišla na dan.

Ker je bilo cerkvenega zidu dvajset sežnjev dolgosti, več
kot osem sežnjev širokosti in po šest odrov zaporedoma drug
vrh drugega, in ravno toliko ali še več mostov znotraj in
zunaj, treba je bilo veliko lesa in kljuk. Kdor je videl, kolike
kupe lesa je bilo ljudstvo napeljalo, kolike kupe blazin in podpor
so bili tesarji napravili; kdor je vedel, da sem bil čez tri tisoč
po palec in čez štiri tisoč po poldrugi palec debelih desk nakupil;
kdor je vedel, da sem samemu kovaču le prvi pot izplačal čez
petindvajset centov kljuk brez drugih rečij: moral se je zavzeti,
kako je pomladi zmanjkalo lesa in kljuk.

Znano je sicer, da je bilo v Loki veliko tatinske druhali,
ali nikdar bi se ne bil nadejal, da bi kdo pri cerkvi kaj takega
kradel. Lansko leto so sicer zidarji večkrat tožili, da tega ali
onega lesa zmanjkuje, pa mislil sem, da ni še pripravljen ali da
je že porabljen. Kaj se pa v cerkvi godi, ni mi nihče hotel po¬
vedati. Še le pomladi v potrebi sem zvedel lansko početje, kako
je vse križem kradlo in odnašalo strešnje, podpore, trske, deske,
kljuke itd.; kako so malopridni zidarji, pomagači in drugi pote¬
puhi les z odrov čez zid metali, po krčmah in hišah ga vlačili,
prodajali in zapijali; kako so tatinski ljudje, domači in mestni
po noči vlačili in odnašali les, prodajali ga ali spravljali pod streho.

128

Sosebno grdo seje delalo jeseni po odhodu zidarjev. Takrat
so tatovi vse, kar ni bilo v cerkvi ali pod ključem spravljenega
in‘se je doseči ali potrgati dalo, pokradli in odnesli, da so odri
sem ter tje prazni stali; pod strehami nekaterih bajt pa so bile
skrite — kakor sem slišal — cele skladovnice pokradenega cer¬
kvenega lesa; torej ni čudno, da pomladi ni bilo ne lesa, ne
kljuk za odre okoli zvonika.

Da bi ne bilo treba lesa zopet prositi ali kupovati, rekel
sem zidarjem stolp pustiti pri miru in cerkveni zid znotraj in
zunaj do vrha popolnoma izdelati, potem pa vse zgornje odre
podreti in les in kljuke rabiti pri stolpu.

LXJIlL a

2e lansko jesen je bil stolp s cerkvenim zidom enako visoko
izdelan, in od ondod naprej ga je bilo treba še vzdigniti in do¬
vršiti. In to se je zgodilo.

Polir je za to delo odločil dvanajst najrazumnejših zidarjev,
ki so zidali po dva in dva, t. j. znotraj in zunaj na vsakem voglu,
drugi štirje so pa pred njimi stavili odre; dvanajst pomagačev
je donašalo kamen, šest žensk pa malto.

Po tej poti je sicer delo naglo napredovalo, pa vedno z
velikim strahom in trepetom. In kako ne!

Misli si visokost še dvajsetih sežnjev nad cerkvenim zidom,
enajst odrov in toliko mostov zaporedoma, in vse to le s klju¬
kami zbito.

Po teh strmih mostovih in odrih so dan za dnevom vlačili
po cent in še bolj težke skale, pod katerih težo se je pod nogami
delavcev oder semtertje zibal in škripal, in je bila vedna nevar¬
nost, da bi kaka kljuka ne odjenjala ali se katera deska ne ulo-
mila, ali noga zdrsnila, da bi se komu v glavi ne zvrtilo ali kaj
drugega takega ne primerilo. Vse to vsak dan pred seboj imeti
in gledati — ali ni to strašanska muka, zlasti če se pomisli, da je
ves odgovor le mene zadeval. Vedno sem se tresel in molil za
obvarovanje vsega hudega.

Dne 28. julija je stolp dosegel odločeno višavo 18 in pol
sežnja. V znamenje dovršenja so zidarji postavili smreko vrh
njega in z možnarjem na njem ustrelili. Poleni so jeli streljali

129

na tleh z možnarji in pritrkavati z zvonovi, da je vsa okolica
zvedela to veselo dogodbo.

Ob treh popoldne si narede zidarji in delavci praznik, in
pridejo vsi pred župnišče na »likof«; dam jim v škafih pol vedra
vina in več hlebov kruha. — Vsi trudni, lačni in žejni posedejo
po travi, jedo in pijejo, smejejo se in šalijo, dokler premagani
od vina nekateri na mestu ne pospijo, drugi nekoliko vinjeni pa
gredo domov spat.

MMJU S-tolp p o Ser iv a. J o„

Z zidarji vred so tudi tesarji že pripravili strešni oder in
ga začeli precej drugi dan po škripcih gori vleči in staviti. Vse
jim je srečno uspevalo, in stal je oder že 2. avgusta s križem in
pozlačenim jabelkom vred na vrhu. Po vzgledu zidarjev so hoteli
tudi tesarji svoje končano delo naznanjati, jeli z možnarji stre*
ljati in z zvonovi veselo pritrkavati. Ljudstvo po vaseh in na
polju je slišalo grom možnarjev in veselo pritrkavanje, zato se
je oziralo proti Fari, pa zagledalo križ z bliščečim se jabelkom
na stolpu, ki se prej izza hriba ni videl na vasi. Spoznali so,
da je novi toliko višji. Zagledavši novi zvonik, jelo je ljudstvo
vriskati in ploskati od veselja. Tesarji, ki so se navadili tukaj
vina, čakali so komaj konca svojega dela in so prihiteli naglo
pred župnišče na »likof«, in dobili pijače; trudni so pospali
na mestu. Zastran tvarine, s katero naj se stolp krije, vstal je
med prifarskimi bahači prepir; nekateri so hoteli imeti kositar,
drugi pa kotlovino. Privlečejo se vsi ti svetovalci iz krčme v
župnišče in vsak mi razodene svojo željo. S smehom jih vprašam,
katera stranka hoče več dati. Nobeden teh bahačev ni bil namreč
še za cerkev niti beliča dal. To vprašanje jim sapo zapre in
molče se splazijo iz sobe.

Sklenil sem pokriti ga z angleškimi škrljicami in pogodil se
z ljubljanskim krovcem Kornom na sežnje. Krili so ga trije
Nemci naglo in dobro. Veljala je streha po meri s tvarino vred
999 goldinarjev, katere sem precej plačal.

Predno se pa poslovim od stolpa, hočem še dvojne naključbe
omenjati v spričevanje varstva nevidne roke božje pri tem delu.

življenjepis.

9

130

Ob času ometavanja stolpa se primeri, da se zidarju na
najvišjem odru deska pod nogami prevaga, in on z desko
vred na drugi in od tod na tretji oder pade, in za njim lete
deske z odrov na tla, on pa srečno obvisi na tretjem odru. Po
naključbi stopim ravno tisti trenutek na oder in vidim, da je
obvisel na tretjem odru, deske pa so se za njim sule na tla.
Ustrašim se in tresem po vsem životu, misleč, da je že po njem;
kar zagledam, da se drži trama; v kratkem se skloni, pogleda
okrog sebe in se spravi zopet na svoj oder nazaj.

Kmalu potem so tesarji po odhodu krovcev oder stolpove
strehe podirali, in ravno najzadnji in najtežji tram se jim navpik
obrne, po vrvi zdrsne, zleti ob zidu skozi vse odre med zidarji
na tla, pa brez škode, nihče ni bil ranjen. Vsi delavci so spoznali,
da jih je le angelj varih varoval smrti.

IMOLs ITapr&vlJeurvj© siotarasaj© ©prav©
v 3&@vi ©©rlgvi.

Cerkev je bila po zunanje sicer že dodelana, znotraj pa še
vsa gola in prazna; tudi ni bilo nobenega pripravnega orodja še
napravljenega; zakaj iz prejšnje nizke cerkve se ni mogla niti
najmanjša reč več porabiti, treba je bilo torej vse do čistega iz
nova preskrbeti, kar je zadelo mene samega; sam namreč sem
moral umetnike poiskati, svoje želje jim naznaniti, ž njimi se
pogoditi in za plačilo skrbeti.

Moje želje pa niso bile samo napraviti lepo, temveč tudi
pomenljivo in pobožnost vzbujajočo notranjo opravo; če se pa
ni vse po mojem naročilu in mojih načrtih storilo, mora se bolj
umetnikom, kakor meni pripisovati. — Kdor pozna rokodelce,
in je ž njimi imel opraviti, ve tudi, da ima vsak svojo glavo
in dela, kakor zna ali kakor se njemu prav zdi ali poljubi. Samo
po sebi se torej ume, da sem imel z delavci veliko križev in
sitnostij, in da ni vsak svojega dela izdelal po mojih željah.

Prvi umetnik je bil Lorene Vodnik,  mlad kamnosek iz
Šent Vida nad Ljubljano, ki je izdelal podboje vsem štirim vratom
in dva stebra pod korom iz Glinjskega kamenja. Prinese mi tudi
obris obhajilne pregraje s ceno pokazat, pa ker mi kamen in
obris nista bila všeč, odložim pogodbo za nekoliko časa.

131

Kmalu potem pride drug kamnosek, Vodnik Janez iz Ljub¬
ljane, (oba sta loške kamnoseške rodovine), ponujat se in prinese
z obrisom vred seboj pokazat tudi kos rdečega marmorja iz
kamenitnika, komaj četrt ure od cerkve. Obris in kamen sta mi
ugajala, le mojster mi je bil neznan ; vendar se pogodiva za 280 gld.
proti temu, da mora izdelovati pregrajo pred župniščem in mo¬
jimi očmi. S tem zadovoljen pripelje štiri rokodelske pomočnike
s seboj. Toda Janez pokaže kmalu, kdo je.

Razumen in prebrisan umetnik je sicer, pa tudi namazan
z vsemi mazili, zelo udan pijači, umazanec in preklinjevalec, da
malo takih.

Razven mene se nikogar ni bal; vpričo mene res tudi ni¬
koli nobene nespodobne besede ni črhnil, sicer pa ni bilo lahko
lepe besede iz njegovih ust slišati; delal je le malo, večinoma je
popival, kvantal in se rotil.

Vse se ga je bilo naveličalo, tožilo ga in komaj čakalo
rešenja in dovršenja pregraje; ali zvitec je videl še veliko po¬
trebnega dela pri cerkvi, videl pa tudi veliko dolga po krčmah,
katerega bo moral pred odhodom plačati; zatorej je začel po
dovršeni pregraji prilizovaje me prositi, da naj mu dam tudi še
menzo in stopnice pred velikim oltarjem z enakega marmorja
izdelati. Dolgo sem se branil velikemu nadlegovanju, poslednjič
pa šaljivo rečem, da privolim, če menzo izdela iz celega kamena.
»Je že prav«, zavpije, poda mi roko rekši: »Že velja.« Pogodiva
se za 125 goldinarjev.

Od mene gre naravnost na kamenitnik; iztakne med ska¬
lovjem zasajeno čez 80 centov težko samico, in vzame zjutraj
svoje pomočnike seboj, ki se mučijo celi dan, dokler težke skale
ne spravijo iz njenega ležišča. Zvečer pripoveduje moji družini
v hišterni smrtno nevarnost, kateri je srečno odšel, pokliče tudi
mene memogredočega in reče s smehom: »Gospod, nocoj bi bil
jaz kmalu v peklu večerjal.« In pove mi, kako je komaj za palec
manjkalo, da ga skala ni strla. — Rečem mu: »To čudovito
rešenje je morebiti zadnje svarjenje božje, da se poboljšate.« —
Pa tudi to ga ni spametovalo. Kar se je Janezek naučil, to je
Janez delal.

Komaj sem pričakoval izdelanja menze, da sem ga ročno
odslovil.

9 *

132

France Zajec,  podobar iz Ljubljane, seje  ponudil, da
izreže iz moravskega peščenega kamena trinajst po seženj visokih
podob apostolov. Izdelal jih je čedno in razstavil v nalašč za
nje narejena okna ali kote, ki namestujejo prejšnji oltar svetih
apostolov.

Matija Oz bič,  nov umetnik iz Kamnika, prej še neznan,
ponudi se, da napravi lečo ali prižnico iz cementa. Iz te tvarine
ni bilo še nikjer leče v nobeni župni cerkvi. Videl sem, da se
dobro hrani.

Ivan Wolf,  ki se je slikarstva izučil v Benetkah, želel je
svojo umetnost bolj razglasiti. Dal sem mu fresko slikati veliki
oltar s podobo sv. Jurija.

Franc Goršič,  izučeni orgljarski mojster iz Ljubljane, po¬
pravil in postavil je v novo cerkev stare orgije.

Janez Gosar  iz Dupelj je prenovil stari tabernakelj in ga
postavil, se ve. le začasno na veliki oltar; in da ni nova cerkev
popolnoma prazna stala, dejal je tudi iz prejšnjih starih oltarjev
nekoliko ostankov na stranske oltarje.

Cerkev sem hotel tlakati z belim in črnim domačim ka-
menorn. Ali ljubljanski kamnoseki so cenili seženj po 36 goldi¬
narjev. Zaradi previsoke cene in pomanjkanja denarjev sem že
hotel v cerkvi napraviti apneni tlak, kar zvem, da se dobiva v
Beču kameniti kelhajmski tlak veliko bolji kup, kakor domači;
zato pišem prijatelju v Beč, da naj ga toliko centov takošne
mere kupi in v dveh vagonih pošlje v Ljubljano. Zgodilo se je
vse tako, in domači farani so ga na vozeh pripeljali k Fari.
Seženj velja do doma kakih 15 do 16 goldinarjev. Vložen se
cerkvi lepo prilega.

Dasiravno je bila cerkev z vsem tem večinoma le začasno
oskrbljena, bila je vendar toliko opravljena, da sem mogel za Ca-
hejevo nedeljo oznaniti njeno blagoslovljenje in v prihodnje v njej
imeti službo božjo.

L,XXI. Blago s1ott1j©».j@  oaar&v©-

Dne 18. oktobra, ko se je obhajal spomin blagoslovljenja
vseh cerkva, vršilo se je tudi blagoslovljenje nove cerkve. Vse
je pripomoglo k povikšanju te slavnosti. Prijetno vreme in gorki

133

dan sla privabila silno veliko ljudstva od vseh stranij, pa tudi
veliko duhovščine. Tujce je mikalo videti slovečo cerkev in se
vdeležiti te slovesnosti.

Po blagoslovljenju smo šli vsi duhovniki in vsa množica v
kapelico na Fari po sv. Rešnje Telo in je spremili v procesiji z
vso slovesnostjo, namreč s streljanjem možnarjev, veselim zvo¬
njenjem, z godci in petjem v novo hišo. Ko stopim ž njim na
cerkveni prag, zapojo orgije, trompete in pavke v češčenje
presv. Rešnjega Telesa, katero postavim na oltar in zapojem
goreče: »Te Deum laudamus!« Po veselem petju in iskreni za¬
hvali začnem slovesno sv. mašo, med katero je Kranjski dekan
Reš pridigoval. Darovi tistega dne so znašali sicer 430 goldi¬
narjev, ali kaj je bilo to proti tolikim potrebam!

Sedaj sem se spravil na pokopališče.

Loško ljudstvo vse okolice se gotovo že od nekdaj pokopuje
v Stari Loki, in je zato tudi z dušo in telesom navezano na
staro pokopališče. Dokler je bilo mesto odvisen vikarijat., ni prišlo
nikomur na misel, ločiti se od prifarskega pokopališča. Še le
leta 1804., ko je Loka postala samostojna duhovnija, zahtevali
so nekateri mestni bahači, da naj se tudi od starega pokopališča
ločijo in si napravijo svoje lastno. Ker se pa kmetovsko ljudstvo
od počivališča svojih sprednikov pri Stari Fari ni dalo ločiti, češ,
kjer so naši stariši, hočemo tudi mi počivati, zbok tega in zbok
pomanjkanja prostora je ostalo pokopališče skupno.

Pri vsem tem pa nasprotovanje mestnih bahačev ni nikoli
jenjalo, ampak se snovalo rod za rodom dalje. Pri Fari niso
trpeli pokopališča, na vsak način so ga skušali vsaj na Ošterfeld
prestaviti, pa tudi to ni obveljalo.

Iz prva se je pokopališče za dve veliki fari tudi meni zdelo
premajhno in zanemarjeno. Ko sem pa zvedel okoliščine, bila je
moja prva skrb, da je razširim. In storil sem to dvakrat na vse
strani. To je pa nasprotnikom še bolj presedalo, ker jim je
sedaj odpadel poglavitni vzrok. Izmislili so si pa sedaj to-le
zvijačo :

134

Pridobili so na svojo stran zavidne in enostranske urad¬
nike in zdravnika, kateri so dali pisano pritožbo na višjo deželno
in duhovsko gosposko, trdeč, da staro pokopališče za toliko šte¬
vilo ljudstva ne zadostuje, zemlja je pretolsta, smrdi, trupla ne
trohnijo, izkopavajo se celi kosovi mesa, kar je zdravju škodljivo,
in več takega; pokopališče se mora torej na vsak način na Ošter-
feld prestaviti. Obojna gosposka mi pošlje s tožbo vred ukaz,
prestaviti pokopališče od cerkve in vasi.

Ko zvem tožnike, pišem obema gosposkama in povem, da
sem dal zaradi tega pokopališče že v drugo na vse strani razširiti,
in da sedaj zadostuje; tožbo zdravnika pa ovržem s tem, da
pokopališče zdravju ne more biti škodljivo, ker žive okoli njega
najstareji ljudje v fari. Da zemlja dobro použiva, spričuje to, da
že v petem ali šestem letu ni več sledu od trupel. V mestih po
dvoriščih veliko bolj smrdi, kakor na našem pokopališču. Ce je
pa meščanom premajhno, naj si napravijo svoje, kjer koli
hočejo. Nihče se ni več oglasil.

Nova, veliko večja in drugače obrnjena cerkev je pobrala
veliko prostora na pokopališču, ki je zaradi tega postalo toliko
manje; sosebno na spodnji strani je segala nova cerkev skoraj
do roba. Gledati je bilo torej treba, da nadomestimo izgubljeni
prostor. Iz tega namena sem kupil od spodnjih sosedov nekoliko
sežnjev vrtov, dal staro škarpo podreti, novo zidati in ves do¬
bljeni prostor z novo zemljo zasuti in poravnati. Po tem delu
je sicer pokopališče postalo veliko večje in širje, pa je tudi veliko
novih stroškov napravilo. Vožnjo in delo sem naložil le na do¬
mačo faro, stroške v denarjih pa razdelil na obe fari po meri
posestnikov in poslal dotične spise županom, da naj tiste zneske
iztirjajo in meni prinesejo. Vse soseske so rade in brez ovir
plačale, le meščani so se uprli razven šesterih gospodarjev, ki
so svoj del skrivaj prinesli plačat. Po sklepu občinskega zbora
mi naznanijo, da, če hočem od mesta kaj plačila dobiti, naj grem
ali naj pošljem pobirat, če mi hoče kdo prostovoljno kaj dati,
siliti se pa nihče ne sme in ne more.

Pomen tega sklepa je bil jasen. Ročno se vsedem in pišem
meščanom ta-le odgovor: Stara fara nima vzroka meščanov
prositi miloščine, pač je pa primorana tirjati dotični znesek
stroškov; dam jim torej pol leta odloga, da si napravijo svoje

135

lastno pokopališče. Če mesto do dotičnega časa svojega plačila
ne izpolni, ne pustim nobenega mrliča iz mesta na prifarskem
pokopališču več pokopati, razven če plačajo od vsake jame pet
goldinarjev.

Ta mirni in resnobni dopis je svojeglavcem postrigel peruti.
Videli so, da z menoj se ni šaliti, sosebno v taki važni stvari
ne; ko so nekoliko časa iskali prostora, pa ga ne našli, pobrali
so ročno denarje in mi jih poslali.

Potem sem sezidal še novo, čedno mrtvašnico zunaj cerkve,
dal poravnati in posnažiti ves prostor okrog cerkve, in sedaj je
pokopališče čedno, da malo takih.

iyyiiyyL Sf@2s©U2E@ »©»paratr v ©©risvi«

Ljudstvo je bilo že od prej navajeno moliti ob nedeljah
in praznikih križev pot v cerkvi. Ta sveta navada je bila v novi
cerkvi nekoliko pojenjala; zakaj prejšnji stari križev pot se novi
cerkvi nikakor ni prilegal; bil je premajhen in ves zanikam, no¬
vega napraviti pa ni bilo mogoče zaradi pomanjkanja denarjev.

Ko pa zvem, da je v Beču nova tovarna za tisek oljnatih
podob križevega pota prav dober kup, pišem prijatelju in ga
prosim, naj mi pošlje podobe največje mere. Ko pridejo, dam
jih umetniku Janezu Gosarju v Dupljah, da izdela po njih meri
prav čedne okvirje. Zraven tega je napravil tudi štiri izpovednice,
katere je vse kmalu pripeljal in jih postavil v kote velikih stranskih
kapelic.

Blagoslovljenje križevega pota sem hotel napraviti prav slo¬
vesno. Spravil sem podobe za ta čas v svojo sobo in pisal
Ljubljanskemu gvardijanu P. Salvatorju, da naj mi sporoči, kdaj
bode mogel priti v Staro Loko. Ko dobim odgovor, oznanim
dan blagoslovljenja.

Odločenega dne privrši čuda veliko ljudstva; tudi duhov¬
ščine se obilno nabere. Izbral sem dečkov, kateri so nesli po
dva in dva eno sliko pred nami duhovniki iz župnišča v cerkev,
kjer jih je gvardijan zaporedoma blagoslavljal in obešal.

Po tem blagoslovljenju se je pričela moja slovesna maša,
pri kateri je pridigoval gvardijan sam in priporočal pridno obisko¬
vanje sv. križevega pota, ne brez sadu.

136

Kmalu potem pride nenadoma Franc Goršič,  orgljarski
mojster iz Ljubljane, s svojim očetom k meni, prigovarjat mi,
da naj mu dam velikosti cerkve primerne orgije delati, zakaj
stare z desetimi izpremeni niso bile le pretihe, ampak tudi veli¬
kosti cerkve neprimerne; razven lega si želi mojster kot novinec
dobiti sloves in dobro ime. Na mojo opazko, da nimam denarjev
in da pri tolikih drugih silnih potrebah ne gre misliti na nove
in drage orgije, odgovarjata mi, da mi za plačilo ni treba dosti
skrbeti.

Branil sem se sicer dolgo, ko pa le silita in ne odjenjata,
udam se poslednjič in pogodimo se za orgije s 24 izpremeni za
2800 goldinarjev. Zaveže se jih postaviti do jeseni.

Pri blagoslovljenju vogelnika je škof v pridigi med drugim
tudi omenjal, da bi rad doživel še časa posvečevanja cerkve.
Kdo bi se bil takrat nadejal, da se bodo te želje izpolnile že
čez dve leti. Cerkev je bila vkljub tolikim zadregam in težavam
v dvanajstih mesecih in dvanajstih dnevih popolnoma izdelana.

Z ozirom na posvečevanje stare cerkve obhajali smo oblet¬
nico njegovo vsako leto na rožnivenško nedeljo; ta dan se ime¬
nuje po loško tudi prifarski semenj ali bob. Ravno ta dan sem
želel tudi posvetiti novo cerkev, in sem v ta namen za ta dan
naprosil knezoškofa.

Posvečevanje cerkve je redka slovesnost. Velikokrat mine
več rodov, da je ne doživijo in ne vidijo, in kdo ve, koliko
rodov je minilo, da v tem kraju nihče te slovesnosti še videl
ni; zato je ljudstvo komaj čakalo tega dneva.

Farani so se celi teden pripravljali k povišanju te sloves¬
nosti; moški so tukaj vozili mlaje, tam pa jih sadili in zabijali
okrog cerkve; ženske so nabirale cvetlice, pletle vence, šopke in
girlande in jih privezovale z napisi na mlaje. Drugi so napravljali
šotor za svetinje, katere je bil škof sredi tedna na sprehodu sam
pripeljal v Loko in jih meni izročil.

V soboto popoldne ob 4. uri smo po litanijah prenesli svete
zakramente zopet v kapelico na Fari in cerkev izpraznili; potem
smo šli duhovniki v župnišče po svetinje, položili jih v nalašč

137

za to narejeno skrinjico in nesli s procesijo v Šotor, kjer smo
skrinjico postavili na oltar med goreče sveče. Tam smo duhov¬
niki molili kleče julranjice in hvalnice v čast mučencev, katerih
ostanki bodo položeni v oltar.

Ljudstvo je vrelo od vseh krajev skupaj, poklekovalo in
molilo okrog šotora; večinoma je ostalo pri šotoru; dasitudi je
bila vso noč mrzla burja, čuli so tam, molili in prepevali svete
pesmi do jutra. Ob 4. uri zjutraj sem maševal v šotoru prvi jaz,
za menoj pa vsake pol ure zaporedoma drug duhovnik do 7. ure,
ker potem smo čakali prihoda škofovega.

Proti 8. uri se pripelje škof s stolnim dekanom dr. Pogačar¬
jem pred župnišče, kjer ju sprejme in pozdravi duhovščina.
Ravno tisti čas se je vlegla tudi burja in nastopil je prijeten in
topel dan, kakoršnega smo želeli.

Ob deveti uri pelje duhovščina v ornatu škofa iz župnišča
s procesijo v šotor mučencev, izmoli spokorne psalme, gre od
todi v procesiji pred zaprta cerkvena vrata, moli litanije vseh
svetnikov in gre trikrat okoli cerkve s škofom, kateri jo zunaj
vso kropi in vsak pot pred zaprtimi vrati trkaje kliče: »Odprite
vrata, da pojde noter kralj časti!« Po tretjem obhodu dijakon
vrata odpre, da vstopita škof in duhovščina noter, in zapre vrata
za seboj.

Po skončanih molitvah se vrata odpro, in vsa duhovščina
gre vrstoma zopet v šotor po svetinje. Štirje župniki primejo
skrinjico, nalože jo po mrliško na svoje rame in stopijo iz šotora.
Dosedaj se je vse tiho vršilo; komaj pa duhovniki s skrinjico
stopijo iz šotora, zagromijo možnarji, zapojejo zvonovi, oglasijo
se pavke in trompete bučijo. Tako spremljajo procesijo do velikih
vrat, pred katerimi na tla postavijo skrinjico. Gosp. dr. Pogačar
stopi na lečo zunaj pod stolpom napravljeno, pozdravi najprej
velikansko množico okoli leče in pridiguje prav primerno.

Ali vrag nikdar ne miruje; odgnan od glave, lovi za rep-

Nasprotnikom dosedaj sicer nobena ni obveljala, prišli so
pa potepuhi opazovat sedaj še zadnjič ljudstvo in govornika. In
ko slišijo proti koncu hvaliti mojo srčnost in faranov, ki smo
premagali vse težave, začno zadaj šumeti, godrnjati in se glasno
smejati. Poslušalci so se ozirali nazaj, žugali s pestmi; ko pa
vse to ni izdalo, stopijo veljaki tje in zapodijo potepuhe. Po

138

pridigi nesemo svetinje v cerkev, in za njimi se poda tudi ljudstvo,
da je bilo priča posvečevanja cerkve in sosebno oltarne mize.

Po biagoslovljenju gre škof v zakristijo napravit se v mašno
obleko ; med tem časom oskrbe Cerkveniki oltar, postavijo sveč¬
nike nanj, prižgejo sveče, in ko škof pride k oltarju maševat,
zapojejo prvikrat nove orgije, spremljane od godcev in pevcev.

O tej slovesnosti bo vedel praviti rod za rodom in je ne
bo kmalu pozabil.

Po maši smo šli v župnišče, po pregovoru: Kjer je maša,
je tudi kaša; vsedli so se vsi povabljeni k mizi; bili smo vsi
dobre volje, veselo se razgovarjali, smejali in si napijali. Povabljen
je bil tudi moj bližnji nasprotnik, sosedni grajščak; sedel je molče
pri mizi meni nasproti. Tu je vstal škof, omenjal je mojih zaslug
in zlasti še povdarjal, da sem dovršil zidanje brez dolgotrajnih
stavbeno-tehničnih in uradno-konkurenčnih obravnav, brez vladne
podpore. Trčil je z menoj tudi grajščak in rekel: »Na zdravje pri-
farskega prostozidarja 1« In jaz : »In vseh njegovih nasprotnikov!«

2e v mraku se razidejo, razven škofa, vsi povabljeni; drugi
dan pa pride zopet silno veliko ljudstva z birmanci. Škof začne
po pridigi in maši birmati. Birmancev je bilo 1371 otrok in trije
odrasli, namreč dva mlada vojaka z Moravskega in že prileten
Bezijanski krošnjar. — Po obedu so se razšli še drugi gospodje,
in ostal sem sam zdelan in truden ter se spravil naglo k počitku.

Dasitudi je bilo že marsikaj novega napravljenega pri cerkvi,
in potrošenih že veliko denarjev, stala je vendar cerkev, kakor
da bi bila skoraj še vsa prazna; razven velikega oltarja je skoraj
še vsega manjkalo. S trdnim zaupanjem v pomoč Njega, kateri
me je dosedaj v vseh potrebah podpiral, sklenil sem, kolikor se
bo dalo, napraviti tudi še drugih lečij in cerkev olepšati. Mikalo
me je pred vsem najbolj v novo cerkev postaviti le zgolj kame-
nite oltarje, in laški zidarji so mi večkrat pravili, da se v njih
krajih, zlasti v mestu Gemoni pri Vidmu in okolici, najde lepega
kamena vsake vrste in barve, in tudi veliko kamnosekov, med
njimi več izvrstnih umetnikov, ki izdelujejo oltarje in podobe po
cerkvah, spomenike na grobih in po vrtih v Italiji.

139

1. Ta hvala mi je obudila misel, da bi dal napraviti tam
kamenite oltarje za novo cerkev; naročim zidarjem vračajočim
se v Italijo, naj mi pošljejo več vrst kamenja, obrise oltarjev s
ceno vred v presojo, ali bi kazalo napraviti tam kamenite oltarje,
ali ne.

Namesto tega pošljejo Ivana Antoninija, umetnika samega,
z obrisi in raznim kamenjem k meni. Mož in kamen sta mi
ugajala, obrisi pa ne.

Dam mu svoj obris in po njem se pogodiva za štiri male
stranske oltarje, za vsakega po 730 goldinarjev brez vožnje od
Vidma do semkaj. Da sem prevzel vožnjo na svoje stroške,
storil sem zato, ker je bila takrat Benečija še avstrijska, in je
bilo plačilo vožnje po železnici prav nizko.

Ali žal! Se niso bili oltarji izdelani, vstala je vojska; Avstrija
je izgubila Benečijo, Italija je zaprla mejo in vožnjo po železnici
in nobene reči semtertje voziti ni pustila. Izdelanih oltarjev tam
pustiti ni kazalo, zaradi prevelike are, katero je bil mojster že
dobil. Da bi ne bilo vse izgubljeno, pišem mojstru, da naj izkuša
oltarje po stranskih potih čez Koroško semkaj poslati. To so
storili sicer z veliko nevarnostjo, pa si dali to tudi dobro plačati.
Potem sem pustil Italijo v nemar.

2. Stari, majhni tabernakelj se novi veliko večji cerkvi ni
prilegal. Sklenil sem tedaj napraviti novega, bolj primernega, s
poglavitnimi spomeniki iz starega in novega zakona.

Načrtal sem sam po svojih mislih obris, v katerega sem
sprejel iz starega zakona poglavitne dogodke s podobami: izgubo
raja, daritev Izakovo, daritev Melhizedekovo; iz novega zakona
pa zadnjo večerjo, sedem sv. zakramentov in sploh vse, kar se
vidi sedaj na njem.

Po tem obrisu je izdelal Janez Gosar, kar je lesenine; Zajec
podobe zadnje večerje; Wolf pa je slikal podobe.

3. V cerkvi še ni bilo nobenega sedeža, in pri službi božji
je moralo vse do zadnjega stati ali klečati. Slabotni so komaj
čakali stolov, da bi mogli sedeti.

Cenili so jih mizarji iz mecesnovega ali hrastovega lesa še
čez tri tisoč goldinarjev, kar se pa moji denarnici ni prilegalo;
zato se jih nisem hotel lotiti. Spomnim se pa, da sem na popo¬
tovanju po poljanskih hribih videl veliko starih hrastov, ki niso

140

bili za nobeno drugo rabo, kakor za kurjavo. Pošljem torej za¬
nesljivega moža, da jih nakupi, poseka in zreže, da farani suhe
speljejo domov. Po dražbi je prevzel mizar Ručigar iz mesta
izdelavo stolov za 900 goldinarjev.

4. Še predno so bili štirje stranski oltarji izdelani in v Ita¬
liji po vojski zadrževani, izdelal in postavil je loški kamnosek —
Janez — štiri menze tudi iz rdečega kamenja, da smo mogli
oltarje po njih prihodu postaviti za trdno.

5. Matija Ozbič iz Kamnika mi je prišel ponujat velik
svečnik ali luster za 200 gold., kakoršnega še ni bilo videti v
nobeni cerkvi; kupil sem ga, sedaj se dobro prilega veliki cerkvi.

6. Razven tega sem nakupil vsem oltarjem nove svečnike,
svetilnice, prtove, in do malega tudi vso novo mašno obleko,
vrhu tega sem dobil od svojega prijatelja in cerkvenega dobrot¬
nika kneza Filipa Batthyani-a iz Beča v dar lepo rdečo kazulo,
z dalmatikama, tremi albami in več takega.

S tem je bila nova cerkev sicer z vsemi potrebami pre¬
skrbljena, le še večji stranski kapeli, odločeni za rožnivenški
in sv. Štefana oltar, stali sta prazni. Odkladal sem napravo
teh oltarjev nekoliko zaradi pomanjkanja denarjev, nekoliko pa
z upanjem, da bom sčasoma mogel tudi ta dva naročiti kamenita.
Toda vse moje upanje je ostalo prazno, zakaj ko je bila cerkev
izdelana, nisem dobil več božjaka in denarja ni bilo.

Da bi cerkev tedaj ne stala škrbasta, sklenil sem namesto
kamenitnih oltarjev napraviti le lesene, pa iz zgolj hrastovega
lesa; delo sem izročil Janezu Gosarju, ki naj oba izdela za tri
tisoč goldinarjev do pomladi.

Ali že ob novem letu, še predno sta bila oltarja izdelana,
bil sem prestavljen v Ljubljano kot korar in vodja v semenišče.
Pozneje postavljena oltarja sem šel gledat. Marsikaj je Janez po
svoji glavi naredil, n. pr. nekatere podobe so premarogaste, kar
mi ni ugajalo, ali kaj hočemo!

Nova cerkev je sedaj v redu in všeč ne le domačim, ampak
tudi tujim ljudem. Marsikdo, ki pride v Loko, gre jo pogledat in
jo hvali, da je izvrstna hiša božja, pa tudi grajalcev ne manjka.
Tudi sam pripoznavam, da ni brez napak; vse napake pa le
meni natvezovati, je nespametno, kajti vsak izkušen človek ve,
da tisti, ki ima z delavci opraviti, naj bi bil še tako razumen

141

in učen, kar pa jaz nisem, ne more povsodi biti in vsakomu na
prste gledati. Pozneje sem pa tudi jaz marsikaj zapazil, česar se
prej nisem nadejal. — Storjeno delo ocenjati zna vsaka šleva;
kdor pa hoče delo brez napake napraviti, mora pa znati že več,
ko hruške peč’, pa tudi vedeti, od kodi dobiti denar, česar pa
jaz nisem vedel.

MULEJU Od fectdi, toliko desaarjev'?

Denar je sveta gospodar, nervus rerum gerendarum, con-
ditio sine qua non! Kdor denarja nima, je reva in naj se ne loti
velikega dela, če te pomoči nima. Tako govorimo po navadi.

Ta resnica je bila sicer tudi meni znana; ali če bi jo bil
za nezmotljivo imel, stala bi stara cerkev še dandanes, kakor
nekdaj. A ni ga pravila brez izjeme. Nc bom ponavljal, kar
sem že rekel, da sem se cerkve lotil brez višjega privoljenja,
brez tvarine in brez denarja, samih 555 gold. je bilo v skrinjici,
in vendar sem rekel kopati in pilotirati temeljno podlago; po¬
godil se z zidarji za 10.600 gold. z obljubo, da vsak mesec
plačam tisoč goldinarjev. Tudi to sem že povedal, da se je
vlada potem odpovedala vsaki podpori in mi zaprla pot do pa-
trona. Po vsem tem je vsakdo sodil po pravici, da, ali norim,
ali, da moram imeti kak skriven zaklad, ali da bo delo jenjalo.
Toda za vse te govorice se nisem zmenil nič.

Komaj pa pride — plačilo prvega obroka s 1000 gold.,
pometem vse kote in se spomnim, da bo treba denarjev, in
sicer veliko denarjev pri tem delu; od kodi jih bom pa dobil?
Moja prva misel je bila posoda. Vprašam se pa, kdo bo hotel
biti porok? Na svojo brado se sicer upam kake stotine dobiti,
kdo bo pa drugo dal?

Najprej poskušam v svoji fari, pokličem nekoliko premožnih
gospodarjev in prosim, naj vsak nekoliko stotin posodi. Ali
kaj se zgodi?

Komaj izrečem besedo posojilo, utihnejo vsi, zrejo v tla,
ali se gledajo izpod čela. Prvi pravi: »Jaz občini ne posodim
nič, ker ne upam, da bi dobil kaj nazaj.« Drugi pravi, da ima
ves denar izposojen; tretji, da ima svojega dolga dovolj in se
neče še s tujim obkladati itd. Pa pri vsem tem nisem obupal.

142

Spomnim se dveh bogatih znancev in prijateljev in jima
pišem, da naj mi v sili posodita po en ali dva tisoča goldinarjev
za kratek čas na moje poroštvo.

Oba bogatina mi pismeno odgovorita, da ne moreta poso¬
diti. Prvi pravi, da kaže letos pri dacu več tisoč izgube; drugi
se izgovarja, da mora bratovega sina, dijaka v Beču, podpirati.
Oba bogatina torej za hišo božjo nista imela ne božjaka. Ali
glej! Oba ta bogatina sta bila še tisto leto v večnost poklicana.
Prvi, kije  pred 15 leti s kravicami deščice v Trst vozil, drugim
oves skupoval in v revni bajtici stanoval, imel je sedaj po Trstu,
Ljubljani, Gradcu itd., velikanske hiše in je zapustil čez tri mi¬
lijone premoženja; drugi pa — župnik — zapustil je blizu
dvakrat sto tisoč goldinarjev svojim dedičem. R. i. p. — Naj v
miru počivata!

Zapuščen torej od vseh stranij, — od vlade, patrona, do¬
mačih in tujih bogatinov, nisem se vedel več kam obrniti. Začela
me je vest peči in mi očitati moje nespametno in predrzno po¬
četje, da sem postavno pot zapustil in začel delati svojeglavno.
Edina misel, da je bilo le po tem potu mogoče novo cerkev
začeti, tolažila me je, in sklenil sem, nikogar več ne prositi,
ampak vse prepustiti le božji previdnosti, naj stori ona, kar se
njej zdi prav. In od tistega časa nisem res nikogar več ne z
besedo, ne s pisanjem prosil pomoči, temveč prepustil vse le
božji volji. Pa v tem zaupanju nisem nikoli več trpel nobenega
pomanjkanja ne tvarine, ne denarja, tako dolgo, dokler ni bila
cerkev popolnoma izdelana in izplačana. Tisočak za tisočakom
sem izdajal, vsako reč, vsakega delavca sproti plačeval, skoraj
vsakemu kaj na roke dal; danes sem žep do čistega izpraznil,
ne vedoč, ali bom še kdaj kaj, in Bog ve, koliko dobil, jutri je
bilo zopet treba toliko in toliko plačati, to ali ono kupiti; in
denar je prihajal o pravem času, dostikrat ne da bi vedel, od
kodi in od koga.

Še celo izmed svojih faranov nisem nikogar tirjal, kar so
bili sami ob sebi v denarjih obljubili, ampak vsakemu sem le
na prosto voljo pustil, naj plača, kadar in kolikor hoče in more,
in če kdo tudi svoje obljube ni izpolnil, nisem mu nikdar rekel
žal besede; zatorej so nekateri vso, nekateri polovico, ali le kaj
malega obljube izpolnili, nekateri pa celo nič.

143

Ker nisem torej nikogar prosil, ne tirjal, ne na posodo
jemal, vedno in vsakemu sproti plačeval, čudilo se je vse in
pozvedovalo, od kodi li dobivam toliko denarja?

To skrivnost zvedeti, mikalo je soscbno moje nasprolnike,
ki so si izmišljevali in trosili mnogotere čenče in laži med
ljudstvom, da bi tej skrivnosti na sled prišli. Tako n. pr. je bilo
slišati, da so delavci pri podiranju stare cerkve našli zazidano
skrinjico z osem tisoč goldinarji, katere sem jaz spravil. De¬
lavci, poprašani, pritrjevali so s smehom, da je bila v sredi zidu
sicer res najdena omarica, pa ne z denarjem, ampak le s šuto
nasuta. Drugo laž, da je prišlo po pošti tri funte bankovcev iz
Trsta za cerkev, ovrgel je poštar sam, kakor tudi tretjo, da je
neki korar iz Zagreba poslal cerkvi 50.000 gold.

Dasiravno so pametni ljudje take govorice imeli le za zgolj
prazne čenče, vendar so birokrati iz tega sklepali, da mora imeti
cerkev gotovo kak skriven zaklad, kateri pa vladi še znan ni,
zlasti ker farani z denarjem le malo pomagajo. — In to je bil
vzrok, da sem v kratkem dobil od vlade naročilo »einen spe-
cificirten Ausweis iiber sammtliches, wie immer geartetes Kirchen-
vermogen der Regierung unverziiglich vorzulegen — vladi ne¬
mudoma predložiti natančen izkaz o vsem, kakoršncm koli
cerkvenem premoženju.« In koto storim, zvem tudi, iz kakega
namena se to tirja od mene.

Ko jim to ni obveljalo, postavijo mi še eno past in pošljejo
deželnega predsednika Šlojsnika k meni, ki občuduje in hvali
delo, kakor sem že prej omenjal, in me vpraša, če imam tudi
denarja, da bom mogel toliko stroškov plačati ? Na moj odgovor,
da jih nimam, in da tudi fare ne mislim obkladati, začudi se,
s čim da mislim vse to plačati, ko sem si do patrona vrata
zaprl in fare nečem obkladati ? Na to mu dam tudi že prej
omenjeni odgovor: Do patrona mi je vlada vrata sicer zaprla,
ali namestu vašega sem dobil drugega boljšega; in ko me vpraša,
katerega, pokažem mu s prstom proti nebesom in pravim: »Onega
tam gori!« Obmolčal je.

Celo škofa so napravili, da naj zve, od kodi dobivam de¬
narje? Pa tudi ta ni mogel zvedeti nič drugega, kakor, kar je
bilo res, da namreč še sam tega ne vem.

144

Kdor bere zgodbo stavbe nove cerkve, prepriča se iz nje
lahko, da je mene nevrednega za to delo res nevidna roka božja
odločila, stala mi na strani v vseh okoliščinah in zadevah in
me čudovito varovala in podpirala. Kakor povsodi in vselej,
razodevala se je prav vidno ta nevidna roka sosebno pri napravi
dveh zadnjih oltarjev, namreč rožnivenškega in svetega Stefana.
Dokler je neizdelana cerkev potrebovala pomoči, denarna pomoč
ni nikdar jenjala izvirati in denarja nikdar ni zmanjkalo. Po
dovršeni cerkvi in napravljenem orodju so pa ugasnili in se
posušili vsi podporni studenci, od nobene strani ni bilo več
solda. Ostal sem popolnoma brez denarja in brez upanja, da bi
ga še kdaj kaj dobil, in vendar sta še stali veliki stranski ka¬
peli prazni — brez oltarjev. Se ve, na kamenite čakati in kapeli
brez oltarjev pustiti, ni kazalo; sklenem tedaj lesene, pa čedne
napraviti in pokličem, kakor sem že omenjal, Janeza Gosarja
iz Dupelj, da narediva obris in se pogodiva za oba skupaj za
3000 gold. proti temu, da ju moremo postaviti že o sv. Juriju,
farnem patronu.

Po sklenjeni pogodbi pa me je jelo skrbeti, od kodi bom
dobil toliko denarja do pomladi in plačal oltarje, na kar prej
še mislil nisem. Te skrbi so mi marsikako noč krajšale in
trgale spanje.

Neko noč mi pride, sam ne vem kako, na misel tudi farni
patron in njegova dolžnost, v lakih okoliščinah pristopiti cerkvi
na pomoč, kar bi bil patron (Loška grajščina) gotovo tudi storil,
ako bi ne bil v drugih kleščah. Zastonj bi bila pa tudi prošnja,
ker so bili zastopniki patronovi isti možje, kateri so mi bili že
prvikrat vrata do njega zaprli. Že sem hotel vse skupaj pustili
v nemar, kar mi šine misel v glavo (in ta je bila od zgoraj),
da naj poskusim prositi; če kaj dobim, bo prav, če pa ne dobim
nič, tudi škode ne bo.

Vsedem se torej in spišem prav obširno prošnjo. Omenjam
v njej silno potrebo prenovljenja stare razdejane cerkve, kar
spričujejo njena visoka starost, vedna predelovanja in pogorišča,
poslednjič tudi zrušenje stolpa, in opomnim patrona dolžnosti

145

v tej sili pomagati, ker ve, da cerkev še nikdar ni ne solda
dobila od njega. To prošnjo pošljem ne domači ali deželni vladi,
ampak naravnost na Dunaj nacijonalni banki, kateri je bila
Loška grajščina takrat zastavljena, dobro vedoč, da jo bo ona
gotovo izročila ministerstvu, kar se je res tudi zgodilo.

Nečem praviti, koliko potov in pisarnic je ta prošnja od
Dunaja do Loke prehodila in kolikrat so jo pretresli, le toliko
rečem, da poslednjič, ko sem bil že korar v Ljubljani, vpraša
me vlada, če sem s tremi tisoči zadovoljen ali ne? In jaz z
veseljem odgovorim, da sem zadovoljen. Ravno toliko je bilo še
treba za dva oltarja. In pošljejo mi tri tisočake.

Tisto jesen (1. 1867.) sem hotel prenoviti še svoje župniške
sobe, napravil sem v ta namen vsa zgolj nova okna, nove pode,
večja vrata z dvojnimi stežaji. Tako sem torej poklic in voljo
rajnega škofa Wolfa izpolnil v vseh rečeh. Kdor je tedaj staro
faro ob času mojega prihoda videl in poznal in jo vidi sedaj,
mora spoznati, da rok nisem držal križem in ne pasel lenobe.

Koliko sem v dušnih zadevah fari koristil, ne vem. Vem
le toliko, kar sem že v začetku omenjal, da sem sicer veliko
dobrih in pobožnih, pa tudi nerodnih in razbrzdanih faranov
našel. Ko sem jih zapuščal, tedaj so bili moji farani mirni,
dobri, da, izvrstne ovčice. Vest mi sicer nič posebnega ne očita,
da bi tudi v tej zadevi svojih dolžnostij ne bil izpolnjeval ;
vendar se tudi v tem ne morem in ne smem nikakor hvaliti,
temveč le skesano prosim: Miserere Domine, parce mihi, — dele
iniquitatem meam. — Usmili se me, o Gospod — prizanesi mi,
izbriši mojo pregreho!

Po tolikem trpljenju in že v visoki starosti sem si želel
miru in počitka. Mislil sem, da odslej ne bom imel več z drugim
opraviti, kakor le z dušnimi dolžnostmi in da se bom mogel
lahko tudi za večnost pripravljati.

Ali božja milost je z menoj drugače sklenila in mi hotela
dati še nekaj, na kar nisem nikdar mislil, česar nisem želel, še
manj pa prosil.

Življenjepis.

10

146

Zadnje dni meseca novembra 1. 1867., že pozno popoldne,
prisope dekla k meni v sobo in reče: »Škof so prišli in gredo
v cerkev!« — Pogledam skozi okno in vidim, da je bilo res
tako. Mislim si, kaj neki to pomeni; napravim se naglo in
stopim za višjim pastirjem, vprašajoč: »Kaj pomenja ta nenadni
prihod, sosebno ob tem poznem času?« »Idiva v župnišče«,
pravi, »tam povem vse.«

V župnišču me vpraša za svet, koga naj stori za korarja
namestu rajnega J. Poklukarja. »Kaj jaz vem?« pravim. »V
Ljubljani je veliko gospodov, ki bi radi bili korarji.« — »Tudi
jaz to vem«, pravi, »samo takega nimam, da bi ga storil za
semeniškega vodjo.« — Jaz: »Kako je to? Saj gospod Novak
še živi. Ali neče biti vodja?« Poprej nisem bil namreč celo
nič slišal in vedel o navskrižnosti in zadregah med njima. —
»Ej, Novak ....«,  reče nevoljen, »izvoliti moram drugega
vodjo.« In sedaj mi ponudi oboje, korarijo in vodstvo. Jaz pa
sem imel vse to le za šalo in rekel šaljivo: »0, seveda, boljšega
vodje v škofiji ni.« On: »Nikar se ne smejajte; to niso šale,
to je moja resna volja.« Jaz: »Za Boga! Kdo vas je na to
misel napotil? Na korarstvo še nikdar nisem mislil, tem manj
si ga želel. In sedaj na stare dni tudi drugega ne potrebujem,
kakor počitka.« »Saj ravno tistega vam želim dati, sebi pa pri¬
dobiti izkušenega svetovalca.« In prigovarja mi še bolj, naj pre¬
vzamem to mesto.

Ko vidim, da govori višji pastir resnobo, rečem: »Visokih
služeb in stališč nisem nikdar želel in prosil. Na vse dosedanje
službe so me poklicali ali prisilili. Starološke fare sem se trikrat
pismeno branil in se udal le na opazko, da volja škofova je v
taki reči volja božja.

Tukaj sem sicer sedaj vse popravil, in bi mi ne bilo po¬
treba več veliko trpeti, če je pa ta poklic škofov resnoben, o
čemer ne dvomim, sprejmem ga za božji poklic in se nečem
braniti.«

Na to pravi škof: »Dobro, da le to vem; drugega več ne
potrebujem.« Vstane in hiti na voz, -zakaj jelo se je že mračiti.

Na vozu se zasmeje, poda mi roko in reče: »Veseli me,
da se je vse tako zvršilo«, in se odpelje.

147

Po odhodu začnem misliti, ali je bil to res škof ali le iz-
kušnjavec, ali istinit pogovor, ali so bile le sanje. In če sem
ga bolj premišljeval, bolj mi je prigrevalo. Živi duši ga nisem
omenil. Vendar ni stvar ostala prikrita.

Kmalu je počil glas po Ljubljani, da so bili škof v Stari
Loki in poklicali dekana za korarja in semeniškega vodjo. Ta
glas je razven nekaterih vse razveselil, le meni je naložil težke
skrbi, da sem Boga prosil, naj bi se vse to uničilo.

Ali glej, tretjega grudna, na mojega godu dan, se je zbralo
po navadi veliko sosedov in prijateljev vošit mi srečo. Med
jedjo pa pride nenadoma dekret z vošilom škofovim. Nisem se
razveselil, ampak ustrašil. Tudi gostje so ostrmeli, nihče se ni
bil nadejal kaj takega. — Se bolj pobito je bilo pa ljudstvo,
ki je toliko let z menoj vred dobro in hudo prenašalo in se
ločitve toliko manj nadejalo, ker še nobeden župnik ni pustil
te fare pred smrtjo.

Novega leta 1868. dan sem bil z gosp. Petrom Urhom,
prvim čemažarjevim korarjem vred v škofijski cerkvi investiran
in sem obedoval pri škofu, popoldne pa sem se peljal nazaj v
Loko in zvečer prišel domov z zlato verižico. Ves tisti teden
sem vse, česar nisem vzel seboj, prodajal po dražbi, in se pred
sv. Tremi Kralji pripeljal v Ljubljano v semenišče.

Z mojim nastopom je vlada v semenišču uvedla v gospo¬
darstvu nov red in meni naložila nove težave. Prejšnjo jesen
je vodstvo, kakor vselej, na račun dobilo blizo 1000 gold. za
nakupilo potrebne tvarine. Ravno tisto novo leto je pa vlada
odločila nove dohodke in sicer za vsakega bogoslovca le 200 gold.
s pristavkom, da se morajo s tem zneskom priskrbeti vse hišne
potrebe: obleka, hrana, vino, orodje, plačilo poslov in drugo.
Koliko skrbij in težav je bilo zlasti prva leta pri tej novi uredbi,
ne bom pravil.

Naveličan teh sitnostij, še bolj pa višave stanovanja in
težke hoje po tolikih stopnicah, sem bil primoran odpovedati se
semenišču; odpovedal sem se mu jeseni 1. 1873. in šel v svojo
korarsko hišo pred škofijo štev. 14, kjer pričakujem rešenja s
tega sveta.

10 *

148

Tukaj sem vpeljal v naši škofiji po vzgledu drugih du-
hovsko podporno družbo v pomoč revnih duhovskih bratov,
katere se, hvala Bogu, poprijemlje vsa naša vrla duhovščina.
Sit nomen Domini benedictum — češčeno bodi Gospodovo ime!

«Sit nomen Domini benedictum — Češčeno bodi Gospo¬
dovo imel* — te so zadnje besede, s katerimi pokojni kanonik
Kramer sklepa opisovanje svojega življenja in delovanja. Ta spis
je sicer obširen in natančen, dasi je bilo treba pri urejevanju
za tisek iz raznih ozirov marsikaj še izpustiti; vendar o premnogih
in važnih rečeh pisatelj čisto molči, zlasti o tistih, ki niso bili
v tesni zvezi z njegovim duhovskim poklicem. Treba je pa tudi
te poznati in zvedeti, ako hočemo dobiti pravo podobo izrednega
moža, ki se je zmerom potezal za čast božjo, in katerega sa¬
mega je tudi previdnost božja tako očitno vodila in varovala.
Deloma je to zamolčal, ker se je hotel izogniti sumu, kakor da
bi bil pisal iz lastne ljubezni, deloma pa je bil poslednja leta
telesno tako opešal, da ni mogel nič več pisati. Zato sem se
namenil dopolniti njegov življenjepis, in v ta namen z nadalje¬
vanjem pričeti ravno tam, kjer je on prenehal, namreč pri d u-
hovskem podpornem društvu.

V svojem dolgoletnem službovanju na deželi je imel ka¬
nonik Kramer zlasti kot dekan le prepogostokrat priliko spozna¬
vati velike potrebe in hudo pomanjkanje, ki je stiskalo tudi naj¬
boljše duhovnike. Pomoči ni bilo ne od vlade, ne od ljudstva,
ki večinoma sodi, da ima vsak duhovnik vsega v izobilju. Treba
je bilo misliti na lastno pomoč po starem pregovoru: »Pomagaj
si sam, in pomagal ti bode Bog.» To je v kanoniku Kramerju
vzbudilo misel, da bi ustanovil društvo, kakoršno so drugodi že
imeli in kateremu namen bi bil: podpirati bolne, onemogle in ne-
zadolženo ubožne duhovnike. Posvetoval se je o tem z veljav¬
nimi duhovnimi tovariši z dežele, ki so navdušeno pritrjevali tej
misli, zlasti pa ga je osrčeval bivši njegov kapelan, vseučiliški
profesor dr. Franc Stanonik v Gradcu. Tudi tedanji knezo-škof
dr. Jernej Vidmar  so radostno pozdravljali ta nasvet in
brez pomisleka obljubili, da prevzamejo varstvo takega podpor-

149

nega društva. Najprimernejša prilika za ta predlog so se mu
zdele duhovne vaje, ki so se pričele dne 19. avgusta 1. 1872. v
Ljubljani, in katerih se je udeležilo okoli 130 duhovnikov.

Ob koncu vaj dne 23. avgusta je sprožil kanonik Urh,
naprošen od kanonika Kramerja, pri zajutrku v Alojzijevišču
to reč in zbrane duhovnike vnemal za namerjano društvo. Na¬
vzoči duhovniki so se veseli poprijeli te misli in obljubili, da bodo
tudi druge vspodbujali v ta namen. Da bi se društvo čim naj¬
prej ustanovilo, sestavil se je osnovalni odbor, ki je kanonika
Kramerja izbral za predsednika, in poskrbel pravila za novo dru¬
štvo; dne 25. septembra bila so ta pravila končno urejena, dne

I. oktobra pa predložena deželni vladi, ki jih je potrdila že

II. oktobra. Precej so po knezo-škofijskem ordinarijatu razpo¬
slali vabila za pristop k novemu društvu, ki je s 1. januvarjem
1. 1878 pričelo prvo društveno leto. Dne 5. marca 1. 1874 pa je
obhajalo prvi občni zbor, katerega se je udeležilo 56 društve-
nikov. Na dnevnem redu je bila volitev društvenega predsednika,
za katerega je bil soglasno izbran načelnik osnovalnega odbora,
kanonik Kramer,  ki je odtlej ostal predsednik vse dni svo¬
jega življenja. Imetka je imelo društvo zaradi posebne naklonje¬
nosti nekaterih dobrotnikov že takrat čez 2700 gl., društvenikov
pa je štelo 420, to je prav toliko, kolikor jih poprečno nahajamo
tudi v poznejših letih. Premoženje pa se je stalno pomnožilo
ter je štelo pri drugem občnem zboru dne 24. januvarja 1. 1877.
že čez 9500 gl., pri tretjem dne 14. aprila 1. 1880. čez 14.800 gl.,
pri četrtem dne 21. novembra 1. 1883. čez 18.000 gl. V enajstih
letih, odkar je kanonik Kramer predsedoval društvu, narastlo je
bilo premoženje na 21.000 gld., dasi je v teh enajstih letih
111 duhovnikom v podporo razdelilo 10.518 gl. Sedaj ima dru¬
štvo že krog 32.000 gld., vseh podpor pa je 169 duhovnikom
dovolilo 18.028 gld.

Odborovim in zborovim sejam je predsedoval prva leta
zmeraj kanonik Kramer sam, le dvakrat, 27. februvarija in 8. maja
1. 1878. ga je namestoval podpredsednik kanonik Urh. Ko so
pa v poznejših letih opešale njegove moči, vodil je zborovanja
sedanji prelat dr. And. Čebašek, ki je bil 1. 1882. po imenovanju
kanonika Urha za novomeškega prošta izbran za društvenega
podpredsednika. Vendar pa je bil Kramer skoro prav do konca,

150

namreč do 1. aprila 1. 1884. pri odborovih sejah, ki so se godile
večinoma v njegovem stanovanju. Ko ga je pa dne 30. junija
1. 1884. pobrala nemila smrt, bil je pri petem občnem zboru dne
23. novembra 1. 1886. za društvenega predsednika izbran prejšnji
podpredsednik prelat dr. Andrej Čebašek, ki se je v svojem ogo¬
voru spominjal tudi svojega prednika s temi besedami:

»V sredo 30. junija 1. 1884. je smrt pobrala prečastitega
gospoda Kramerja, korarja in ustanovitelja našega društva, ki
se je, dokler mu je pripuščalo zdravje njegovo, kot prvi pred¬
sednik veliko trudil za društvo kot svoje poslednje večje delo
in mu je tudi še na zadnje volil 100 gl. Zato mu bode družba
vedno hvaležna in mu v svoji kroniki hranila slaven spomin in
častito mesto.*

LXX X>  Hirala!©©, sv. ožefa Eu jtalhljaai«,

Skoraj v enaki tesni zvezi, kakor z duhovskim podpornim
društvom, je ime kanonika Kramerja tudi še z neko drugo blago¬
dejno napravo, namenjeno ubogemu trpečemu človeštvu, namreč
s hiralnico sv. Jožefa  v Ljubljani.

Ni ga bilo duhovnika, ki bi se bil tako živo zanimal za
ustanovitev silno dobrotne naprave, kakor kanonik Kramer. Bil
je pričujoč, ko so dne 19. julija 1. 1875., na spominski dan sv. Vin¬
cencija Pavlanskega, postavili temeljni kamen, in nekaj dnij po¬
zneje je spisal in razglasil v »Danici* (1875 str. 244): »Klic
do dobrotljivih sere drazih rojakov*,  ki se glasi:

»Revna je sicer naša mila domovina na blagu in dobrotnih
ustanovah, pa, kakor skušnja uči, je bogata z blagimi serci, ki
tudi z malim premoženjem rade pomagajo za dobre naprave.
Taka dobrotljiva naprava za nar veči reveže, neozdravljive siro¬
make, se je začela snovati v Ljubljani, kjer so kupili nekteri
dobrotniki prostorno posestvo v Kravji dolini in sedaj se zida
za omenjene siromake nova hiša. Gotovo je to potrebna in
dobrotna naprava za našo deželico, ki nima nikamur s ta¬
kimi siromaki, kterih edina bolnišnica v Ljubljani ne more
sprejeti ali obderžati. — Ta dobrotna naprava bo čisto za¬
sebna ali privatna, brez gotove očitne pomoči, ter se bode
izročila v oskerbovanje usmiljenim sestram, ki slove po vsem

151

svetu zastran svoje izverstne ljubezni do bolnikov in siro¬
makov sploh. Za to koristno napravo so vložili dobrotniki to¬
liko, da se je kupilo posestvo s poprejšnjim starim poslopjem,
kar je zneslo okoli 12.000 goldinarjev. Poglavitna reč je sedaj
zidanje novega poslopja, ki se bo letos pod streho spravilo
in spomladi znotranje oskerbovalo, ter bo stalo gotovo čez
30.000 goldinarjev; pa nima druge listine ter kapitala, razun
milih sere vernih rodoljubov, na ktere ta klic s tem ponižno
pa zaupljivo poterka in želi, da bi ga zaslišali in uslišali vsi
keršanski sobratje. — Ker bo ta potrebna naprava za ome¬
njene siromake vse naše dežele, zato se ta klic obrača do usmi¬
ljenih dobrotnikov ne le v Ljubljani, ampak po vsi deželi —
zlasti do čast. gospodov duhovnov, da bi po svoji previdnosti
premožneji dobrotnike zasebno poprosili, pa tudi vso srenjo
očitno z leče nagovorili, da sleherni po svoji moči pripomore k
tej dobrotljivi napravi, sej s časom bo kak siromak skorej vsake
srenje te dobrote deležen, ter bo tako srenjam samim po-

magano. — Res je sicer, da v sedanjih hudih časih se težko
vedno daje, pa keršanska ljubezen še vedno najde kako stvarico
za dobre dela; in On, ki je sicer rekel: »Revežev bote vedno
imeli*, je tudi zagotovil: »Kar ste storili nar manjšemu, ste
meni storili.* Zato, dragi rojaki, storite za ta blagi namen
po svojih okolišinah, kolikor kteri ve in more, in sleherni

bo imel v svojem srcu veselo zavest, da je k dobri napravi
kaj pripomogel; dolžnika bo pa imel Njega, kije  rekel: »Dajte,
in se vam bode dalo! Bodite usmiljeni, da bote usmiljenje
dosegli!* — sicer bi mogla dobrotna že pričeta reč zastati, kar
bi bilo nar večjim siromakom v silno škodo in mili domovini v

nečast. rr  ,

fr. Kramer,  korar.

Ta klic je veliko pripomogel k blagodejni napravi in omečil
marsikatero srce. Toda vkljub radodarnosti je jelo nekaj mesecev
pozneje vendar-le pešati, in v naj večji sili je bil kanonik Kramer,
ki je pomagal. Pridobil je s prigovarjanjem svojega součenca
rajnega gosp. Jožefa Kapelj-a za hiralnico, ki je postal njen naj¬
večji dobrotnik.

Z rajnim stolnim dekanom g. Jurijem Volc-em je skoro dan
za dnevom nadzoroval zidanje hiralnice in neprenehoma osrčeval,

152

kadar je drugim srce upadalo. Večkrat je rekel nekemu duhov¬
niku, katerega je delo skrbelo: »Kdor srčnost izgubi, ničesar
dobrega ne stori.*

Da, za hiralnico ima rajni gospod korar Kramer veliko
zaslug. — Dne 26. avgusta 1. 1876. je prečastiti knez in škof
Krizostom Pogačar blagoslovil novo hišo, in sicer najprej sv. Jožefu
posvečeno domačo kapelo, potem pa še celo hišo. Po končani
cerkveni slovesnosti, katere se je udeležilo nekaj ljubljanskih
duhovnikov, usmiljenih sester in posebej povabljenih dobrotnikov
n dobrotnic, izročil je knez in škof novo napravo, katero je usta¬
novila krščanska ljubezen in jo ima tudi vzdrževati ta ljubezen,
v ganljivem govoru prednici usmiljenih sester, katerih sta takrat
dve že stanovali v hiši. Ko se je poslopje osušilo, začeli so se
sprejemati hirajoči in neozdravljivi bolniki, za katere je bila usta¬
novljena hiralnica.

Pa ne le hiralnica, tudi sirotišnica (Lichtenthurnova) je
kanonika Kramerja zanimala; prišel je velikokrat pogledat in dobre
svete dajat, ko se je stara hiša popravljala in prenavljala. Za dobro¬
delne naprave je bil vedno vnet in sveti, katere je dal, bili so
jako umni in dobri.

ULSU, Sla/ba maša.

Četudi je kanonik Kramer vse življenje veliko delal in trpel,
dasi so ga dostikrat trle tako hude skrbi, da bi bile potrle marsi¬
katerega drugega človeka, ostal je vendar dolgo čvrst in krepek
ter je učakal 1. 1876. petdesetletnico svojega mašništva. Svojo
zlato mašo bi bil najrajši obhajal na tihem, a njegovi nekdanji
starološki farani so ga tako ljubeznivo vabili in prosili, in brez¬
številni prijatelji njegovi so mu toliko časa prigovarjali, da se je
naposled udal ter sklenil zlato mašo slovesno obhajati v pre¬
krasni starološki župni cerkvi. Ta mu je bila tudi po ločitvi nje¬
govi od Stare fare kot najdražji biser vedno pri srcu. Za to
slavnost je bil odločil nedeljo 1. oktobra, praznik sv. rožnega
venca, in sicer ne samo zaradi tega, ker je bil ravno v ta praznik
pred 50 leti v Dolenji vasi pri Ribnici pel svojo novo mašo,
ampak ker je bila na rožnivenško nedeljo posvečena tudi staro-
loška cerkev, in se spomin tega posvečevanja v Stari Loki z

153

veliko slovesnostjo in bogatimi darili za cerkev redno obhaja v
praznik sv. rožnega venca.

Starološki farani so bili tega njegovega sklepa silno veseli,
pa so pri tej priliki tudi jasno pokazali, kako čislajo zasluge
svojega bivšega župnika in dekana. Že v soboto so prišli na kolo¬
dvor na Trati zlatomašniku, katerega je spremljal stolni dekan
Jožef Zupan, naproti srenjski možje in duhovščina loška. Ko so
se vozovi, pred katerimi je jahal jezdec z narodno zastavo, bli¬
žali Loki, zapeli so po vseh cerkvah zvonovi in mogočen strel
je vsej okolici naznanjal prihod preljubljenega zlatomašnika. Ne¬
mudoma se je sešla brezštevilna množica ljudij ter je na Fari
pri županovi hiši, kjer je stal prekrasen slavolok, pričakovala
svojega nekdanjega duhovnega pastirja. Tu mu je belo oblečena
deklica s primernim pozdravom izročila krasen šopek. Fara je
bila okrašena z drevesci in mlaji, kakor na praznik sv. Rešnjega
Telesa; čez vse lepo pa je bila ozaljšana prekrasna župna cerkev,
kamor je šel najprej zlatomašnik, ki je bil ves ganjen ob sijaj¬
nem in ljubeznivem sprejemu. Pred cerkvijo je stalo brez števila
mlajev, prepreženih z venci, med katerimi so visele deščice na¬
pisane z najvažnejšimi dogodki iz življenja zlatomašnikovega,
namreč: Rojen v Prigorici 1. 1801.; za mašnika posvečen v Lju¬
bljani 1826.; novo mašo imel roženkransko nedeljo 1826. v Do¬
lenji vasi; kapelan v Št. Jerneju 1827.; kapelan v stolni cerkvi
ljubljanski 1831.; župnik v Loškem Potoku 1833. in tam zidal
farovž; župnik in dekan v Postojni 1843.; dekan v Stari Loki
1847.; popravil cerkev pri sv. Duhu 1860.; zidal župno cerkev
1863.; korar pri stolnici 1868.; zlatomašnik 1876.

Še bolj kakor od zunaj bila je cerkev okrašena od znotraj,
in mogočen venec se je vil okrog in okrog po celi cerkvi. Ob
potu od cerkve do župnišča so stale zelene veje preprežene z
venci, da je bil sicer goli prostor podoben gozdiču.

V nedeljo 1. oktobra se je bilo zbralo od blizu in daleč
dvajset duhovnikov, med njimi več bivših kapelanov zlatomaš-
nikovih. Gotovo bi jih bilo pa še dosti več prišlo, ako bi ne bil
isto nedeljo župnik Aleš Jerala v Horjulu obhajal svoje de-
mantne maše, katere so se udeležili tudi nekateri prijatelji Kra-
merjevi, kakor kanonika Vole in Jeran, profesor Marn itd., ki

154

bi bili sicer gotovo prišli v Staro Loko. Tudi ljudstva se je vse
trlo, dasi je bilo vreme jako neugodno.

Predno so šli v cerkev, izročil je domači g. dekan Matevž
Kožuh zlatomašniku palico s prelepim, v loškem uršulinskem samo¬
stanu zvezanim šopkom, kanonik Čebašek pa mu je v imenu
duhovščine podaril umetno v gotiškem zlogu izdelan srebrn križ
(pacificale) in prečital to-le adreso:

Visokočastiti gospod korar! Milostljivi gospod in prijatelj!

S srčnim veseljem Vas pozdravljamo mi duhovni današnji
dan Vaše zlate maše, Vam skazujemo svoje sosebno spoštovanje
in izrekamo svoja najboljša vošila, ter z Vami hvalimo dobrot¬
ljivega Boga, ki Vam je skazal toliko milost, da ste srečni in
zdravi, še tudi vedno delavni doživeli zlati dan, 50. leto mašni-
kovega posvečenja. Besede so preslabe izreči naša čutila in vo¬
šila, še bolj popisati Vaše delo. Le to rečemo: Z dobro vestjo
in ponosno se smete danes nazaj ozreti na preteklih 50 let
svoje neutrudljive delavnosti v nogradu Gospodovem od prve do
enajste ure, od lepe spomladi do trde jeseni Vašega duhovskega
življenja; povsod vidite obilen sad svojega truda. Pet fara, šent-
jernejska, šenklavška, loškopotoška, postojnska in zlasti staro-
loška je rodilo bogat sad Vaše pastirske delavnosti. Se se živi
hvaležno spominjajo Vašega neumornega truda na leči in v spo¬
vednici, ranjki pa zato za Vas Boga prosijo, in le Vsegavednemu
je znan ta sad in zapisan v bukve življenja ter bo ostal in aeter-
num et ultra. Zares ste zaslužili po 411etnem trudu nekoliko
ložejo in častitljivšo stopinjo v Ljubljani, kjer ste zopet delavni
bili v semenišču in deželnem zboru cerkvi in domovini v prid.

Zraven te duhovske delavnosti ste si postavili zunanje vidne
spominke, ki bodo tudi rodove pretrpeli. Ne bomo omenjali, kaj
ste že v loškopotoški in postojinski fari napravili in zidali pri
cerkvah in farovžih. Ozrimo se le po tej fari, in vidimo o Vaši
dobi vse podružnice ponovljene, da so kot nove videti. Pred
našimi očmi stoji pa drag biser in Vaš najlepši kinč, tukajšnja
farna cerkev, od Vas pogumno začeta, umetno dovršena od
znotraj in zunaj ter bližnjim in daljnim naznanuje Vašo hvalo,
da res tudi Vam veljajo znane slavne besede: Te saxa locjuuntur.

155

Tretji živ spominek ste si stavili s samih duhovnov, kteri
so bili z Vami v dotiki, zlasti mi nekdanji kaplani, katerim ste
bili vselej dober oče, nekdanji sosedje, kterim ste bili drag pri¬
jatelj, in drugi starejši in mlajši znanci, kteri so Vam iz srca
vdani in so se zato obilno tukaj zbrali, zadržani pa se v duhu
vdeležujejo Vaše slovesnosti. V spomin visokega spoštovanja in
dolžne hvaležnosti Vam znani duhovni in prijatelji darujemo
majhen spominek, sv. križ, da ga danes seboj vzamete k svetemu
opravilu in potem ohranite v prijazen spomin, da v težavah živ¬
ljenja in starosti pri Križanem najdete pomoč in tolažbo, ter se
v svojih pobožnih molitvah tudi nas spominjate, da, kakor ta
spominek, mi vsi ostanemo vedno blizo Vašemu blagemu srcu!
Še enkrat ponavljaje svoja vošila, želimo, da bi Vas dobrotljivi
Bog uslišal, kar ga bote danes prosili po priprošnji Marije
device, ktere češčenje ste Vi vedno z vso vnemo pospeševali;
želimo, da bi Vas Vsemogočni še dolgo ohranil in bi čez deset
let tudi, kakor danes, tretjico praznovali. Zato vsi iz srca in z
besedo kličemo: Bog Vas ohrani še mnogo let cerkvi v prid in
nam v veselje! Slava!

V Stari Loki, 1. oktobra 1876.

Med vhodom v cerkev so peli na koru po napevu «Novo-
mašnik bod’ pozdravljen* zlatomašniku na čast zloženo pesem,
ki se glasi:

Zlatomašnik prečastiti,

Srčno si pozdravljen nam!
S trojno krono posla viti
Hotel Te je Večni sam.

Trnjeva je krona bila
Prva ti odločena,

Vdarcev hudih brez števila,
Pot grenkosti polna vsa.

Ti si Njemu  hiše stavil,

Se boril za njega čast;

On pa Tebi  dom pripravil,
Rajski dom je v večno last.

Venec starosti češčene
Ti povrh še Bog doda,

In moči vse omlajene,

Um, srčnost, krepost duha

Z drugo krono slavna dela
Belo glavo venčajo,
Stalna djanja, ki slovela
V daljne veke bodejo.

Kjer ime je znano Tvoje,
Ljubljen si in spoštovan;
Kjer vršil si delo svoje,

Tvoj spomin je blagrovan.

Tretja krona pa Te čaka
Gor, kjer solze ne teko,
S ktero zvestega junaka
Kralj nebeški venčal bo.

Naj Te nam še Bog ohrani
Mnogo in premnogo let;
Enkrat pa na desni strani
Naj s Teboj nas združi spet.

156

Prišedši pred oltar zapeli so duhovniki nekaj vrstic Caha-
rijeve pesmi »Benedictus*, potem je bila pridiga, katero je imel
prečast. stolni dekan Zupan; v krepkem in ganljivem govoru je
razkladal slavnostni govornik, da današnji dan je dan veselja
in zahvale za zlatomašnika, pa tudi dan veselja in hvaležnosti
za starološke farane, ki so od bivšega svojega župnika in dekana
prejeli tolikanj dobrot. »če hočete spomenik imeti za svojega
bivšega duhovnega pastirja*, rekel je gospod pridigar, »ozrite se
okoli, in vsak kamen, zlasti pa ta prekrasna cerkev, vam je spo¬
minek, ki bode stal še veliko let in slavo njegovo oznanjeval še
prihodnjim rodovom.* Govornik je tudi omenjal, da želi zlato-
mašnik po svoji smrti v sredi med svojimi nekdanjimi ovčicami
počivati in tudi na starološkem pokopališču čakati angeljske tro¬
bente. Vsi navzoči so bili vidno ganjeni in ne samo zlatomaš-
niku, ampak tudi drugim duhovnikom in vernemu ljudstvu so
od veselja solze igrale v očeh. Med slovesno sv. mašo, katero
je zlatomašnik pel s krepkim in prijetnim glasom, bilo je obi¬
čajno darovanje sveč za cerkev, pri katerem so Ločani sijajno
pokazali, kako gore za čast božjo in za lepoto hiše njegove.

Po končani cerkveni slovesnosti je bil skupen obed v žup¬
nijskem dvoru, kjer se je napitnica vršila za napitnico. Prvo je
napravil zlatomašniku g. L u k a R o b i č , ki se je slovesnosti
udeležil v imenu narodnih deželnih poslancev. Stolni dekan
Zupan  je napil domačemu g. dekanu in starološkim faranom
pa župniku č. gosp. Alešu Jerali, ki je, kakor sem že omenjal,
ravno isti dan v Horjulu obhajal šestdesetletnico svojega mašni-
štva. Nunski gosp. oče Jeriha  je napil zlatomašniku v imenu
nunskega samostana, kjer je 21  let opravljal posel izrednega izpo-
vednika, selški župnik Vincencij Mayer pa v imenu dekanijske
duhovščine itd. Knez in škof Jernej Vidmar  je častital
zlatomašniku pismeno, brzojavno pa so svoja voščila sporočili:
prošt Vilfan  v imenu novomeškega kapitelja; stavbeni sve¬
tovalec Franc Potočnik  v imenu narodnih odbornikov
mesta ljubljanskega; grof Jo s. Barbo  in profesor dr. Semen
iz Šentruperta; vseučiliški profesor dr. Stanonik  iz Gradca;
dalje ribniška, dolenjevaška, tržiška, mengiška, mirnopeška in
vipavska duhovščina. Gorenjski duhovniki, ki se slavnosti niso
mogli udeleževati, pisali so v »Slovencu* štev. 114: »Čutila ve-

157

selja vzdigujejo nam srca pri premišljevanju redke sreče petdeset¬
letnega mašništva, katero je doživel vrli starček, mnogozaslužni
gospod korar Frančišek Kramer, ljubljenec naš.
Kako mnogi bi roženkransko nedeljo radi prišli v Staroloko in
osebno prečastitemu gospodu naznanili najprisrčnejša čutila ve¬
selja in spoštovanja svojega, pa višja dolžnost veže jih na dom;
toda spominjali se bodo ljubljenega zlatomašnika doma in v duhu
se ž njim veselili in Najvišjega prosili, da nam še mnogaja leta
ohrani ljubeznivega starčka, ki je zlasti v sedanjem zmedenem
času nam vsem vzor pravega duhovnika!*

Na večer je bila Stara Loka krasno razsvetljena, posebno
lepo sta se odlikovala cerkveni stolp in županova hiša. Nebo se
je bilo razvedrilo in ljudstvo se je radostno sprehajalo po vasi;
z bližnjih gričev so mogočno pokali topiči in prijetno pritrka¬
vanje zvonov je daleč okrog oznanjevalo splošno radost in ve¬
selje. Kdor je bil ta dan v Stari Loki, imel je priliko prepričati
se, kako narod slovenski ljubi, čisla in spoštuje svoje duhovnike,
in kar se dostikrat le kot pravljica glasi, veljalo bode tam kot
živa resnica, da se bodo namreč ljudje še mnoga leta spomi¬
njali zlatomašnika in zlate maše njegove.

ttarodao <JH©I©*i3 B gfea,J©-,

Kanonik Kramer ni bil samo vzgleden in goreč duhovnik,
ampak tudi neustrašen, značajen in iskren rodoljub. 2e iz nje¬
govega življenjepisa je razvidno, da mu je bil dušni in gmotni
blagor naroda slovenskega vedno pri srcu in da se ni ustrašil
nobene žrtve in nobenega truda, kadar je bilo treba kaj storiti
za narod. S posebno pozornostjo in velikim zanimanjem je pazil
zlasti na vse javne dogodke. V ta namen je bil naročen ne samo
na domače, ampak tudi na vnanje politične, gospodarske in znan¬
stvene liste, katere je marljivo prebiral in iz katerih si ni le
pridobil nenavadne omike, ampak tudi trezno in zrelo razsod¬
nost, s katero je v najtežavnejših okoliščinah zadel zmeraj pravo.

Ko se je pričelo v Avstriji ustavno življenje, prizadeval si
je na vso moč ter porabljal sleharno priliko, da je ljudi podu-
čeval o pomenu javnih zastopov in važnosti dotičnih volitev.
Tako jih je pripravljal, da so za svoje zastopnike izbirali za-

158

nesljive, poštene in krščanske može. Pri volitvah za deželni zbor
so ga sovolilci njegovi redno zahtevali za volilnega moža, v kar
se jim pa večkrat ni hotel udati; enako ni hotel sprejeti po¬
slanstva samega, katero so mu ponujali že precej v začetku
ustavne dobe. Pa naj je že bil volilen mož ali ne, volilci so se
zmeraj ozirali nanj, ravnali se po njegovem svetu in si izbrali
tistega zastopnika, katerega jim je on priporočal.

To se je najbolje pokazalo pri volitvi dr. Razlaga.  V
drugi volilni dobi sta stolni prošt Anton Kos in blagi baron
Anton Zois  zastopala kranjski, loški in tržiški volilni okraj.
Dne 10. decembra 1. 1868. umrje po kratki bolezni prošt Kos,
in nadomestovalna volitev je bila razpisana na 19. dan meseca
aprila 1. 1869. Volilci so hoteli na vsak način kot njegovega na¬
slednika imeti kanonika Kramerja, ki se je bil l. 1868. preselil v
Ljubljano; toda on ni nikakor hotel prevzeti poslanstva ter je
volilcem po dogovoru z odločilnimi rodoljubi priporočal, da naj
izbero d r. R a z 1 a g a , ki se je bil ravno tedaj s Štajarskega
preselil na Kranjsko ter se naselil kot odvetnik v Ljubljani. Hvalili
so ga kot poštenega, krščanskega moža in iskrenega slovenskega
rodoljuba, zato se Kramer ni pomišljal, da bi ga najtopleje ne
priporočil volilcem in z vsem svojim vplivom zanj delal. Da bi
bil tem gotoveje izvoljen, šel je k dotični volitvi sam v Kranj
in je volilnim možem še osebno prigovarjal, naj volijo dr. Razlaga.
Volilci so le neradi popustili volitev Kramerjevo in se le udali,
ker je odločno zatrjeval, da on volitve ne sprejme, in da mu
veliko bolj ustrežejo, ako volijo dr. Razlaga. To je izdalo in
dr. Razlag je bil na njegovo priporočilo izvoljen, dasi ga razven
duhovnikov \ečinoma še po imenu niso poznali. Osem volilnih
mož pa se nikakor ni hotelo udati in je svoje glasove oddalo
kanoniku Kramerju.

Dne 22. oktobra 1. 1869. je bil deželni zbor nenadoma za¬
ključen, dasi je imel razven nekaterih prošenj rešiti še sedem
važnih rečij, med katerimi je bilo tudi poročilo o predlogu
dr. Bleiweisa glede prenaredbe decemberske ustave. Ravno to
poročilo je bilo glavni vzrok, da je moral deželni zbor svoje
delovanje ustaviti ravno v istem trenutku, ko je prišla ta točka
na dnevni red.

159

Med tem časom se je cepilo ministerstvo na Dunaju, v
katerem seje že dolgo prej kazala razprtija, javno v dve stranki;
na eni strani so bili ministerski predsednik grof Potočki, grof
Taaffe in Berger, na drugi pa Giskra, Herbst, Hasner, Plener in
Brestel. Prvi trije so izprevideli, da tako ne sme in ne more
več biti, kakor prej, ko je vladalo tako imenovano meščansko
ministerstvo, in da je treba kolikor mogoče iskati sprave med
narodi. Da bi pa to tem lože dosegli, hoteli so zvedeti, kako
narodi o tem sodijo, ter so v ta namen priporočali cesarju,
da naj se razpuste deželni in državni zbor, kar se je v istini
zgodilo s cesarskim patentom z dne 21. maja 1. 1870. Večina v
ministerstvu se je bila udala manjšini, a ob enem je pokazala
svojo moč in svojo veljavo s tem, da z drugimi deželnimi zbori
ni bil razpuščen deželni zbor češki, dasiravno je prav ta zastop
najbolj zaviral zaželeni mir med narodi in bi se bil moral raz¬
pustiti pred vsemi drugimi.

Dne 27. junija 1. 1870. so bile nove volitve za deželni
zbor kranjski. Baron Anton Zois je bil med tem časom stopil iz
javnega življenja; volilci kranjskega, loškega in tržiškega okraja
so se vnovič oklenili kanonika Kramerja in ga pregovorili, da
je sedaj prevzel kandidaturo, dasi je bil že dovršil 69. leto svoje
starosti. Drugi kandidat je bil dr. Razlag, ki je bil s Kramerjem
v istini izvoljen omenjenega dne. A kakor pri prvi, odšlo je
dr. Razlagu tudi pri tej volitvi sedem glasov, kanonik Kramer
pa je bil izvoljen soglasno.

Osoda temu deželnemu zboru ni bila mila; imel je samo
dvojno zasedanje, prvo od 20. do 30. avgusta 1. 1870., drugo
od 14. septembra do 14. oktobra 1. 1871. Pri prvem zasedanju
je bil izročil deželni predsednik Conrad pl. Eibesfeld zboru že
v prvi seji dne 20. avgusta cesarjevo pismo, v katerem je vladar
vabil, naj deželni zbor zaradi prevažnih dogodkov, katerih po-
zorišče je bila tedaj Evropa (vršila se je namreč francosko-nemška
vojska) brez odloga opravi volitve v državni zbor. Dr. Bleiweis
je predlagal, naj deželni zbor na to cesarjevo pismo odgovarja
s posebno adreso. Izvoljen je bil v ta namen poseben odsek,
ki je sestavil načrt dotične adrese. Narodna večina deželnega
zbora je v tej adresi deeemberski ustavi odrekala postavno pod¬
lago in priporočala, naj se delegati ne volijo od državnega zbora,

160

ampak neposredno od deželnih zborov samih. Dalje se je po¬
udarjala želja Slovencev po zedinjenju vseh slovenskih pokrajin
v eno upravno skupino. Bridko se pritožuje, da postavodajalstvo
in zvrševalna oblast v zadnjih letih vznemirjata in v skrb pri¬
pravljata slovensko prebivalstvo, da se vsem narodom zagotov¬
ljena ravnopravnost ne uresničuje ne v uradih, ne v šolah, da
se je deželni red deželi le vsilil, da je deželni zbor sklenil več
prememb, ki jih pa vlada ni predložila v najvišje potrjenje, da
zaradi tega gine zaupanje do vlade in se zabranjuje povrnitev miru
med narodi. Ali dežela je v nevarnih časih zmeraj razodevala
svojo zvestobo do presvitlega vladarja in hoče tudi sedaj po
svoji moči pomagati, da bode Avstrija pripravljena in oborožena
za vse primerljeje. Zato hoče deželni zbor svoje poslance po¬
slati v državni zbor, pa samo zato, da volijo v delegacijo in se
udeležijo posvetovanj, ki jih zaradi vojnih dogodb zahtevajo de¬
narne zadeve. Izrečno pa se deželni zbor zavaruje proti temu,
da bi bilo to poslanje kak predsodek za prihodnje primerljaje.
Naposled poudarja adresa, da edino prava podlaga za stanovitne
naprave je slobodna pogodba med deželami in vladarjem.

Dne 30. avgusta je prišla adresa na dnevni red; nemško-
liberalna manjšina je silno nasprotovala, češ, da se z adreso
poslancem dajejo nekaka navodila, kar pa nasprotuje § 7. de¬
želnega reda, ki to odločno prepoveduje. Ali naposled je vendar
le obveljala adresa z 22 proti 14 glasovom. Nemško-liberalni po¬
slanci, ki so zahtevali brezpogojno volitev, niso zaradi tega po
sprejemu adrese volili za državni zbor.

Dne 6. februvarja 1. 1871. je bil grof Hohenvvart od cesarja
poklican, da prevzame vladno krmilo. Deželni predsednik Conrad
pl. Eibesfeld je bil ne dolgo potem odšel za cesarskega namest¬
nika v Line, in prejšnji deželni glavar Karol pl. Wurzbach je
zaradi posebnega priporočila Conradovega postal deželni pred¬
sednik kranjski. Deželni zbori so bili sklicani na 14. dan meseca
septembra. Malo dnij poprej je bil dr. Razlag z najvišjim sklepom
z dne 11. septembra imenovan za deželnega glavarja. Nekaterim
se je s tem sicer malo pokadilo, a splošno so sprejeli to novico z
veliko radostjo, ker je bil dr. Razlag prvi narodni deželni glavar.
Ko se je sešel deželni zbor, izročili so nemško-liberalni poslanci
že v prvi seji dne 14. septembra neki protest, v katerem so na-

161

znanjali, «da se nečejo udeleževati deželno-zborskih sej. Ker je
zbor v adresi z dne 30. avgusta 1. 1870. trdil, da obstoječa
ustava nima postavne podlage in da je treba slobodne pogodbe
med vladarjem in deželo, stopil je iz okvira državnih temeljnih
zakonov in zanikal postavne pogoje svojega lastnega obstanka.
Zbor med tem časom ni bil razpuščen, zato je ostal isti, kakor
je bil 30. avgusta 1. 1870., in prav zato se oni toliko časa nečejo
udeleževati zborovih sej, dokler brez pridržka ne prizna obsto¬
ječih državnih temeljnih zakonov.* Res niso prišli k nobeni seji
ter so ves čas zborovali samo narodni poslanci ter sami tudi
zvršili volilve za državni zbor. Da bi pa v prihodnje tako ku¬
janje ne bilo več mogoče, bil je že v drugi seji dne 18. septembra
nasvetovan in soglasno sprejet zakon, da izgube poslanstvo vsi
poslanci, ki izrečno izjavljajo, da nečejo priti v zbor, ali kateri
na predsednikov poziv v osmih dneh ne opravičijo svojega iz¬
ostajanja. Ta zakon je bil že dne 5. oktobra od cesarja potrjen
in velja še sedaj.

To je bil sicer dovolj jasen odgovor na kujanje nemško-
liberalne manjšine, ali narodni večini vendar ni zadostoval; ho¬
tela je še krepkeje označiti svoje stališče. Manjšina je od nje
zahtevala, naj prekliče svojo adreso z dne 30. avgusta 1. 1870.
in brez pridržka prizna zakonitost državnih temeljnih postav.
Narodna večina pa ne le ni preklicala dotične adrese, marveč
je v zadnji seji sprejela novo od dr. Coste že v drugi seji na¬
svetovano adreso, v kateri se sklicuje na svoji prejšnji adresi z
dne 28. februvarja 1. 1867. in 30. avgusta 1. 1870. ter ji s tem
vnovič potrjuje. Radostno omenja tudi fundamentalnih členov,
na katerih podlagi je hotel grof Hohemvart dognati spravo z
narodom češkim, in zatrjuje, da se mir povrne med narode, ako
se uresničijo omenjeni členi. Končno zopet poudarja, da naj se
ponovi nekdanja neposredna zveza med deželo in vladarjem.

Pa tudi vlada nemško-liberalnim kujalcem ni dolžna ostala
primernega odgovora. V zadnji seji dne 14 oktobra je vstal
deželni predsednik pl. Wurzbach ter v imenu vlade poudarjal,
da je bil deželni zbor postavno sklican, in da je imel vsakateri
poslanec dolžnost udeleževati se njegovih sej. Ker se manjšina
brani zadostovati tej dolžnosti, nasprotuje cesarjevemu klicu in
svoji namestu prisege dani obljubi. Jalovo je, sklicevati se na

Življenjepis. 11

162

lansko adreso. Adresa označuje le nazore deželnozborske večine.
Cesar na njo ni dal nobenega odgovora, zato je le puhel glas.
Ta adresa nikakor ni motila manjšine in tudi ne omenjala
njene popolne slobode. Prav vse eno je, ali večina priznava
ustavo ali ne. Ako se torej manjšina iz očividno ničevega vzroka
brani priti v deželni zbor v trenutku, ko jo cesar kliče k zvrše-
vanju poslanstva in ko se ima razpravljati o najresnejših in naj¬
važnejših vprašanjih državnega življenja avstrijskega, primorana
je cesarska vlada to ravnanje manjšine deželi nasproti ne le
globoko obžalovati, ampak tudi naravnost grajati.

Ker je bil deželni zbor na novo izvoljen, vršila se je dne
4. oktobra tudi nova volitev deželnega odbora. Iz skupine kmečkih
občin je bil za odbornika izvoljen d r. J a n e z B 1 e i w e i s , za
namestnika njegovega pa kanonik Kramer.

Toda le malo časa so trajale vesele nade, katere je bilo
ministerstvo Hohemvartovo vzbudilo med narodi. Sprava med
avstrijskimi narodi in zlasti sporazumljenje z narodom češkim
sta malo ugajala Madjarom, ki so se bali, da bi taka sprava
tudi za narode na Ogrskem ne bila brez posledic. Minister grof
Julij  An  d ras  sy  je torej napel vse svoje žile, da bi od¬
pravil Hohemvartovo ministerstvo. Vendar bi se mu to morebiti
ne bilo posrečilo, ako bi ne bil dobil na svojo stran grofa
B e us ta, ki je na odločilnem mestu pri vsaki priliki trdil
trdovratno in dosledno, da Hohemvartova politika v veliko ne¬
varnost spravlja naše vnanje razmere. Grof Hohemvart je bil
tako primoran že dne 21. oktobra 1. 1871. cesarju izročiti ostavko
celega ministerstva. Ko je grof Beust tako pokorno stregel
Madjarom, ni zapazil, da se madjarske spletke v enaki meri,
kakor proti grofu Hohemvartu, ali morda še bolje, obračajo proti
njemu samemu in da pride za Hohemvartom skoro tudi on na
vrsto. Pač pa je to izprevidel, še predno je bila od cesarja
sprejeta Hohemvartova odstavka. Grof Hohemvart se je bil, iz-
ročivši svojo odpoved, odpeljal na Gorenje Avstrijsko k nekemu
prijatelju na lov; ali komaj je odšel, prišel je Beust k nekemu
višjemu uradniku, ki ga je kot zaupnega moža Hohemvartovega
poznal, in mu je prigovarjal, naj se nemudoma odpelje za grofom
in ga v njegovem (Beustnvem) imenu prosi, naj se precej vrne
na Dunaj in naj prekliče odpoved, ki od cesarja še ni bila

163

sprejeta; on (Beust) mu pojde na roke in ga bode po vsej moči
podpiral. Ali omenjeni uradnik mu je rekel, da te naloge ne
prevzame; on predobro pozna ‘grofa Hohenwarta in ve, da bi
ga zapodil iz sobe, ko bi s takim naročilom prišel k njemu. Ko
je bil Beust pri prvem poskusu tako naletel, ni se hotel več
lotiti; med tem je bil pa potekel grofu Hohemvartu dovoljeni
obrok in 30. oktobra je bila od cesarja sprejeta njegova in nje¬
govih tovarišev odpoved. Ta dogodek mi je pravil grof Hohen-
wart sam in mi povedal tudi ime dotičnega višjega uradnika, ki
živi kot visok dostojanstvenik še dandanes. Ravno teden pozneje
je moral grof Beust pobrati šila in kopita; 6. novembra je dobil
povelje, dati svojo odpoved. Madjari so bili zmagali na vseh straneh,
grof Andrassy se je vsedel na Beustovo mesto, Beust sam pa
je bil zadovoljen, da so ga kot avstrijskega poročnika poslali v
London.

Za Hohemvartom je bil najprej poklican baron Kellers-
p e r g , da sestavi novo ministerstvo; ali ustrašil se je premnogih
težav in zaprek in prišel je na vrsto bivši major knez Adolf
A‘uersperg, kije  prevzel to nalogo in jo kmalu tudi zvršil.
Duša njegove vlade je bil L a s s e r, zato se je dotično mini¬
sterstvo sploh imenovalo ministerstvo Lasserjevo po
imenu Auerspergovo.

Prvo njegovo delo je bilo, da je razpustilo deželne zbore,
ki mu niso bili po volji. Ti zbori so bili: gorenjeavstrijski,
kranjski,  moravski, bukovinski in predarelski, za katere so
se nove volitve vršile komaj 14 dnij pozneje, namreč 12., 14. in
15. decembra. Naše ljudstvo je hotelo vladi pokazati, da se po¬
polnoma strinja s svojimi poslanci in je z velikim navdušenjem
volilo svoje prejšnje zastopnike; v kranjskem, loškem in tržiškem
volilnem okraju sta bila torej zopet izvoljena kanonik Kramer
in dr. Razlag,  in sicer takrat oba soglasno.

Novi deželni zbor se je sešel že dne 18. decembra, pa je
trajal samo tri dni. Za deželnega glavarja ni bil več imenovan
dr. Razlag, ampak najvišji odlok z dne 16. decembra je poklical
na to prevažno mesto litijskega okrajnega glavarja grofa Ale¬
ksandra Auersperga,  ki je pa zboru predsedoval samo
te tri dni, ker je ne dolgo potem po umirovljenju Karola
pl. Wurzbacha  postal deželni predsednik. Precej v prvi

11 *

164

seji je bil izročil deželni predsednik deželnemu zboru cesarjevo
pismo, s katerim se mu je naročalo, da naj nemudoma voli
poslance za državni zbor, ki se je imel sniti že 28. decembra.
To se je v zadnji seji dne 21. decembra v istini zgodilo, ali ob
enem se je zopet izrečno poudarjalo, da stoji zbor glede teh
volitev na temelju svojih adres z dne 30. avgusta 1. 1870. in
14. oktobra 1. 1871., kar pa nemško-liberalne manjšine zdaj ni
več zadrževalo, da bi se ne bila vdeleževala volitve. Dobro je
vedela, da veje na Dunaju nov, nji prijazen veter.

Visli seji dne 21. decembra je bil voljen tudi nov deželni
odbor, v katerega je bil kanonik Kramer  zopet, izbran kot
Blehveisov namestnik, kar je potem ostal vse žive dni svojega
poslanstva.

Za Slovence so se pričeli takrat hudi časi; na eni strani
je stiskalo in pestilo liberalno Auersperg-Lasserjevo ministerstvo
slovenske rodoljube na čudne načine, kjer in kadarkoli je le
moglo, na drugi strani pa se je med Slovenci samimi pričelo
tako imenovano mladoslovensko gibanje, ki je narodni stvari
prizadejalo neizmerno škodo in prej narodno večino v deželnem
in državnem zboru spravilo v manjšino. To za narod slovenski
sramotno dobo je bil zakrivil v veliki, če ne v največji meri
ravno dr. Razlag.

Prvi začetki narodnega razpora so se pokazali že v gori
omenjenem tridnevnem zasedanju deželnega zbora. V drugi seji
dnč 19. decembra 1. 1871. je bilo prišlo na vrsto tudi poročilo
o prenaredbi § 32 službene pragmatike za deželne uradnike.
Dežman  je dotičnim predlogom po stari navadi strastno opo¬
rekal; ali prav po nepotrebnem mu je pritrkaval tudi dr. Razlag.
V splošno čudenje je govoril nemški in poudarjal, da je kot
bivši deželni glavar sicer podpisal dotični predlog deželnega od¬
bora, da se pa ž njim nikakor ne strinja. Manjšina mu je ra¬
dostno pritrjevala, ali tako daleč takrat vendar ni šel, da bi bil
proti narodni večini glasoval, ampak zdržal se je glasovanja.

Tudi vedenje njegovo pri volitvi deželnega odbora in državnih
poslancev je osupnilo narodnjake. Dotični kandidatje so bili v
narodnem klubu določeni; dr. Razlag ni bil med njimi. Predno
se pa prične volitev, vstane Razlag in naznani, da ne sprejme
nobene volitve, ne v deželni odbor, ne v državni zbor, pač pa

165

prosi one, ki so mislili njega voliti, naj glasujejo za dr. Zarnika,
ki je bil od narodnega kluba že itak odločen kot kandidat za
državni zbor in bi bil zaradi tega izbran tudi brez Razlagovega
priporočila.

V začetku komaj vidna razpoka med Staro- in Mladoslo¬
venci je že v prihodnjem letu močno zazijala, kar se je zlasti
pokazalo pri vabilu k VIII. občnemu zboru »Slovenske Matice»,
ki se je vršil dne 26. septembra 1. 1872. Za dotične dopolnilne
volitve je priporočal »Slovenski Narod* svoje, «Novice> pa svoje
kandidate, med njimi tudi dr. Razlaga; ali izpustile so bile
dr. Vošnjaka in prošta Pogačarja. »Slovenski Narod* se je zaradi
tega močno hudoval nad »Novicami*, ki so mu pa dne 18. sept.
v štev. 38. dobro posvetile. Novičarjev odgovor je sprožil celo
kopo odprtih pisem »Slovenskemu Narodu*. Prvi je odgovarjal
dr. Razlag z odprtim pismom »g. dr. Janezu Bleiweisu», v ka¬
terem omenja pa tudi Matičnega predsednika dr. Coste in nje¬
nega tajnika, prof. Ant. Lesarja; za njim je prišel dr. Vošnjak z
odprtim pismom »Novicam*, in tretji v tej zvezi je bil Jurčič z
odgovorom »Novicam*. »Slovenski Narod* je priporočal še enkrat
svoje kandidate, ob enem pa naročal matičarjem, naj volilne
listke pošljejo dr. Razlagu, ter s tem potrjeval, da je bil dr. Razlag
prav za prav kolovodja vse »Narodove* agitacije.

Odločno so dr. Razlagu v »Novicah* dne 25. septembra
odgovarjali Lesar, Costa in Blehveis. O Lesarju je bil dr. Razlag
pisal, «da smo ga že tudi opazovati priložnost imeli*; Lesar pa
mu je odgovarjal, da ne bi bil utegnil opazovati niti njega, niti
drugih, ako bi bil pazen sam na-se in na obče znane premembe,
ki so se v njem (dr. Razlagu) godile od tistih dob, ko je v skup¬
ščini Matičnega odbora tako krepko in navdušeno zagovarjal iz-
davo dogmatike, in odkar je bil deželni glavar, dotlej, ko je s
svojimi tovariši dospel do prislovice: »Vse za domovino, omiko
in svobodo !*

Da bi bili »Narodovi* kandidatje tem lože prodrli, nabrali
so bili Narodovci 200 novih udov, katerih imena so dan pred
volitvijo izročili predsedništvu; ali tudi to sredstvo jim ni po¬
magalo, in izvoljeni so bili Novičarski kandidatje. Pri občnem
zboru v čitalnici in pozneje v Matični hiši, kjer je stanoval

166

dr. Costa, godili so se toliki škandali, da po izreku »Novic*
Mladoslovencem ni nič druzega več preostajalo, kakor — petrolej.

Ta žalostna razprtija v narodnem taboru se je kazala tudi
v deželnem zboru, ki je posloval od 5. novembra do 7. decembra
1. 1872. Po odstopu Karola pl. Wurzbacha je postal meseca ju¬
nija leta 1872. deželni glavar grof Aleksander Auersperg
deželni predsednik; deželni odbor je vodil od 1. julija naprej
dr. Janez Blehveis, dne 10. oktobra 1872. pa je bil za dežel¬
nega glavarja imenovan finančni prokurator vit. Kaltenegger,
ki je enajst let vodil upravo dežele kranjske. Večina deželnega
zbora je bila takrat sicer narodna, ali to tedanje vlade ni za¬
drževalo, da bi ne bila v popolnem nasprotju s konštitucijonal-
nimi načeli deželnih glavarjev jemala iz nemško-liberalne manj¬
šine. Dne 7. decembra je prišla v deželnem zboru na vrsto adresa
do cesarja, katero je bil v imenu narodne večine nasvetoval
dr. Janez Blehveis. Nemško-liberalni manjšini ta adresa seveda
ni ugajala, zato je baron Apfaltrern predlagal, naj se o nji pre¬
stopi na dnevni red. V veliko radost nemško-liberalne manjšine
je pa tudi dr. Razlag hudo nasprotoval tej adresi, češ, da je
bila poslancem prepozno razdeljena in da ni bilo mogoče teme¬
ljito je pretresati. V pojasnilo dostavljam, da je bila adresa dne
4. decembra nasvetovana in prečitana,  dne 6. decembra pri¬
poročena in dne 7. decembra od staroslovenske večine sprejeta.
Dr. Bazlag je glasoval z nemško-liberalno večino proti  tej
adresi.

Do vrhunca je bila borba med Staro- in Mladoslovenci pri-
kipela 1. 1873.; takrat že ni bilo več govora o političnem na¬
sprotju, na njegovo mesto je bilo stopilo marveč najhuje sovra¬
štvo ; v »Slovenskem Narodu» je vse mrgolelo osebnih napadov
na najbolj zanesljive in zaslužne slovenske rodoljube, in nobena
reč ni bila tako sveta, da bi se ta list ne bil vanjo zaganjal s
psovkami. »Novice* niso več zadostovale, da bi bile kot tednik
zavračale vse napade, razširiti jih pa zaradi tega ni bilo mogoče,
ker so v prvi vrsti gospodarski in kmečki, ne pa političen list.
Slovenski rodoljubi stare korenine so torej izprevideli, da ne
kaže drugače, kakor ustanoviti nov političen list, kateri bi v za¬
četku izhajal po trikrat na teden in na podlagi starega gesla:
»vse za vero, dom, cesarja!* zavračal pogubno početje mlado-

167

slovenskih srboritcev. Rodil se je »Slovenec*, ki je dne 14. oktobra
1. 1873. s prvo številko prišel na dan in se hitro razširil po vseh
slovenskih pokrajinah. Veliko zaslugo za ustanovitev tega lista
je imel kanonik Kramer;  v njegovi hiši in pri njegovem omizju,
kjer so se shajali slovenski rodoljubi iz vseh krajev, spro¬
žili so najprej misel, naj se ustanovi nov političen list, katero
so njegovi prijatelji in znanci toliko časa gojili in razširjali, da
je prav dozorela. Kakor za ustanovitev duhovnega podpornega
društva, zdele so se kanoniku Kramerju in njegovim tovarišem
duhovske vaje, ki so se vršile meseca avgusta 1. 1873., najpri¬
mernejša prilika, dogovoriti in dognati tudi to reč. Po dovršenih
vajah so se torej zbrali v Alojzijevišču poleg domačih in neka¬
terih štajerskih duhovnikov tudi posvetni slovenski rodoljubi iz
Ljubljane, med njimi dr. Blehveis in dr. Costa, ter sklenili usta¬
noviti političen list z imenom »Slovenec*, ki naj izhaja po tri¬
krat na teden. Kramerjev nečak, stolni kapelan Karol Klun  , je
bil prevzel poročevalstvo pri omenjenem shodu in se ob enem
ponudil, da zastonj prevzame urejevanje novega lista, dokler ne
bo mogoče dobiti spretnejšega in zanesljivega urednika. Pričujoči
so to ponudbo radostno sprejeli, zložili za prve stroške potrebni
denar in na ta način zagotovili izdavanje novega lista, čegar
glavno uredništvo je Klun oskrboval do 1. 1879., ko je bil iz¬
voljen za državnega poslanca. »Slovenec* je bil takrat pogostoma
zapečaten, enkrat je bil zaradi nekega dopisa z Dunaja njegov
odgovorni urednik Pevec  tudi obsojen na nekaj dnij zapora
in na 300 gld. denarne globe; ali Kramerjevo omizje je porav¬
nalo vse dokaj velike stroške, ki jih je bila prizadejala ta obsodba,
iz svojih doneskov; zlasti se je med njimi odlikoval profesor
Marn,  ki je dal vseh 300 gld. zapadle kavcije iz svojega in je
tudi sicer s svojimi spisi prav izdatno podpiral glavnega urednika.

V državnem zboru so sklenili v tem času jako važno pre-
membo volilnega reda, ki je imela za deželo Kranjsko jako ne-
povoljne nasledke. Meseca marca 1. 1873. je bil namreč sprejet
zakon, naj se državni poslanci ne volijo več od deželnih zborov,
ampak neposredno od volilcev samih. Dne 4. aprila je naznanil
ministerski predsednik knez Adolf Auersperg poslaniški zbornici,
da je cesar potrdil dotični zakon. Nove volitve na podlagi tega
zakona so bile razpisane za 16. dan meseca oktobra. Za kmečke

168

občine postojinskega volilnega okraja je bil od staroslovenske
stranke kot kandidat proglašen grof Hohemvart; kandidat mlado-
slovenske stranke je bil dr. Razlag. Mislilo se je, da dr. Razlag
ne prevzame kandidature proti grofu Hohemvartu, ki mu je bil
svojo posebno naklonjenost pokazal s tem, da ga je bil pred
dvema letoma imenoval za deželnega glavarja. Ali varali so se:
dr. Razlag je prevzel dotično kandidaturo in je po silni mlado-
slovenski agitaciji tudi zmagal s 102 proti 57 glasovom, katere
je dobil grof Hohemvart. Staroslovenski volilni odbor je bil že
par dnij prej z vso gotovostjo zvedel, da grof Hohemvart na
Notranjskem propade. Ker mu je bilo pa veliko mar za to, da
Hohemvart pride v državni zbor, prepustil mu je bil v zadnjem
trenutku dr. Poklukar svoje mesto v gorenjskih kmečkih ob¬
činah in volilcem telegrafično in pismeno sporočil, naj namesto
njega volijo grofa Hohemvarta, ki je bil v istini izvoljen z vsemi
200 narodnimi glasovi; nasprotni nemško - liberalni kandidat
baron Apfaltrern je dobil samo 36 glasov.

Gorenjski volilci so pokazali takrat izredno disciplino ter
neljubo presenetili nemško - liberalne nasprotnike, kateri so se
že naprej veselili Hohemvartovega propada. Žal, da seje drugod
pogrešala taka disciplina, in da sta bila narodna kandidata iz¬
voljena samo še v ljubljanski okolici (grof Rarbo) in v dolenjskih
kmečkih občinah (Pfeifer). Drugodi so povsodi zmagali nemško-
liberalni kandidatje po stari prislovici: »Kjer se prepirata dva,
tretji dobiček ima.» Ker je tudi veleposestvo po stari svoji na¬
vadi volilo liberalno, imela je dežela Kranjska v državnem zboru
po večini nemško-liberalne poslance.

Neposredno voljeni državni zbor se je sešel dne 5. novembra;
grof Hohemvart je bil osnoval lastno stranko, tako imenovano
pravno stranko, kateri se je bil pa izmed slovenskih poslancev
v začetku pridružil samo grof Barbo; pozneje sta bila pristopila
še Nabergoj in Pfeifer; Razlag pa je hodil ves čas svoja lastna
pota. Sicer se pa za zborovanje ni dosti brigal in je bil le malo
na Dunaju; tičal je rajši večinoma na odpustu doma v Brežicah,
kamor se je bil iz Ljubljane preselil kot oskrbnik grof-Attemsove
grajščine. Notranjska je bila prav za prav brez zastopnika, ker
Razlagu ni prišlo na misel, odpovedati se poslanstvu, dasi ga v
zadnjih letih tudi zaradi bolehnosti ni mogel več zvrševati.

169

Omenjeno zasedanje državnega zbora je trajalo le par
tednov, ker so se že dne 26. novembra 1. 1873. zopet sešli de¬
želni zbori. Tudi v tem zborovanju se je nagibal dr. Razlag
zopet bolj na nemško-liberalno, kakor na staroslovensko stran,
ter je podpisal celo neko interpelacijo poslanca Dežmana. Dne
7. decembra 1. 1873. je bil namreč v Vipavi umrl odvetnik
dr. Spazzapan, kateremu je dekan Grabrijan odrekel cerkveni
pokop. Dne 16. decembra 1. 1873. je izročil poslanec Dežman
v deželnem zboru neko interpelacijo do deželnega predsednika
grofa Auersperga, v kateri ga je vprašal, ali je deželna vlada
preiskovala, zakaj niso Spazzapana pokopali cerkveno? Razven
dr. Razlaga sta bila to interpelacijo podpisala tudi dr. Zarnik in
Zagorec. Ko je deželni predsednik odgovarjal, da je to zgolj cer¬
kvena reč, s katero vlada nima ničesar opraviti, vnela se je o
tem odgovoru živahna razprava, pri kateri je v Dežmanovem
zmislu govoril tudi dr. Zarnik.

Slovenski rodoljubi so pazljivo zasledovali sumljivo vedenje
Razlagovo iu v volilcih njegovih se je zgodaj rodila misel, po¬
slati mu nezaupnico in ga pripraviti, da odloži poslanstvo. Gospod
Valentin Lah je svaril dr. Razlaga ter mu sporočil, kaj se proti
njemu snuje, in dr. Razlag mu je v prvem hipu odpisal, da se
odpove poslanstvu, ako mu volilci pošljejo nezaupnico. Meseca
decembra je dobil dr. Razlag v istini od 65 volilcev podpisano
in ob enem v »Slovencu* z dne 27. decembra št. 30 objavljeno
nezaupnico, katero bi bilo podpisalo pa tudi še drugih 19 vo¬
lilcev, ako bi bili pri dotičnem pogovoru v Kranju. Zaradi hudega
zimskega časa jim je pa tudi niso mogli poslati na dom v daljne
loške in tržiške hribe.

V tej nezaupnici pravijo:

»Odkar ste naš poslanec v deželnem zboru, smo Vaše de¬
lovanje pazno spremljevali, a žalibog! prepričali smo se, da za¬
upanja, kterega smo v Vas stavili, niste dopolnovali; ne posto¬
pate namreč nikakor po volji svojih volilcev, ste se od večine
deželnega zbora odločili in na pot liberalizma stopivši z mlado-
slovenščino podkurjate neslogo med našim miro- in pravoljubnim
narodom, kar nas podpisane volilce močno žali. Naj vas »Tag-
blatt» še tako hvali, naj bodo liberalci nemški in slovenski še

170

tako z Vami zadovoljni, naj Vas liberalni Slovenci kot svojega
voditelja po vsi svoji moči povzdigujejo — mi verni Gorenjci
za Vas ne maramo, tolikanj manj, ker od liberalnih Slovencev,
ki katoliško vero očitno zasmehujejo in s svojim napredkom pod-
kopljujejo katoliško hierarhijo, sprejeli ste v državni zbor kan¬
didaturo zoper vrlega, memo Vas v vsakem oziru bolj skušenega,
vsestransko pravicoljubnega grofa Hohemvarta, kateri v delovanji
in postopanji svojem dozdaj vsacega federalista, ter tudi vseh
nas vernih katoličanov in pravicoljubnih narodnjakov zaupanje
skoz in skoz zasluži.

Zatoraj smo primorani, svoje Vam dne 12. decembra 1. 1871.
dane glasove preklicati  in pričakujemo od Vaše poštenosti v
privatnem življenji, da se brez odloga odpoveste svo-
jemuVamod nas danemu mandatu za deželni zbor.»

Ali dr. Razlag tega ni storil, dasi je bil prej g. Lahu to
obljubil. V »Slovenskem Narodu* se je marveč najprej rogal go¬
renjskim volilcem in njihovi nezaupnici, češ, da je polna gra-
matikalnih napak, dne 1. januarija 1. 1874. pa jim je odgovoril,
da za zdaj obdrži mandat za deželni zbor vojvodine Kranjske.
»Kadar mi bodete svoje tehtne razloge naznanili dostojno in brez
zmesi nekih časnikarjev, kateri še katekizma temeljito ne znajo,
pisal jim je Razlag, Vam bodem tudi mirno in možato odgovoril.*

Volilci so videli, da nimajo opraviti z možem in so odtlej
čisto v nemar pustili dr. Razlaga, ki se je bil 1. 1875. preselil v
Brežice in se odtlej deželnega zbora ni več vdeleževal. L. 1876.
je namreč precej v drugi seji dne 9. marca brzojavno prosil
dopusta za čas svoje bolezni, to je za celo zasedanje. Ko se je
pa 1. 1877. dne 5. aprila sešel deželni zbor k zadnjemu
zasedanju  svoje šestletne dobe, prečitalo se je pisemce
dr. Razlaga z dne 24. marca 1877., s katerim naznanja, da se
zaradi bolehnosti odpoveduje  poslanstvu.

Njegov tovariš kanonik Kramer  se je ves ta čas stano¬
vitno držal staroslovenske stranke, in odpad Razlagov ga je še
huje bolel, kakor volilce same. Očital sije, da je bil on s svojim
vplivom največ pripomogel k izvolitvi Razlagovi in da je sokriv
škode in slabih posledic, katere je dr. Razlag s svojim mlado-
slovenstvom prizadejal deželi kranjski. Zato ni rad govoril o tej

171

reči in je najrajši videl, da mu njegovi tovariši in prijatelji še v
misel niso jemali dr. Razlaga.

L. 1877., ko je pretekla šestletna doba, so bile nove volitve za
deželni zbor. Zaradi kratkega časa po dr. Razlagovi odpovedi ni
bil namesto njega izvoljen nihče, kanonik Kramer  pa se je
zaradi svoje visoke starosti umaknil iz političnega življenja. Na¬
mesto nju sta bila torej v kranjskem, loškem in tržiškem okraju
izvoljena sedanji deželni glavar Oton Detela  in glavni Slovenčev
urednik Karol Klun,  ki še sedaj v deželnem zboru zastopata
te okraje. Mladoslovenski vihar se je bil polegel, žalostne po¬
sledice njegove pa so stopile še-le sedaj jasno na dan. Narodna
stranka je izgubila pri teh volitvah večino v
deželnem zboru.  Prej je imela nemško-liberalna stranka
samo 14 zastopnikov; ti so bili: 10 velikih posestnikov, dva ljub¬
ljanska, en poslanec za mestno skupino Kočevje-Ribnica in en
za mesti Črnomelj-Metiika. Pri teh volitvah so odpadle od na¬
rodne stranke tri mestne skupine, namreč Postojna-Vrhnika,
kjer je bil namesto Kotnika izvoljen dr. Deu ; Kamnik-Tržič-
Radoljica. kjer se je moral Murnik umakniti Keceljnu, in Novo
Mesto-Kostanjevica-Krško-Višnja Gora, kjer je za Karolom Ru-
dežem prišel na vrsto Martin Hočevar. Edino zvesta sta ostala
narodnim načelom Kranj in Loka, kjer je bil namesto prejšnjega
narodnega poslanca Jugoviča izbran lekarničar Savnik. Dalje je
izgubila narodna stranka dva zastopnika kupčijske in obrtnijske
zbornice, katero sta prej zastopala Horak in Lavrenčič, sedaj pa
Dreo in Schaffer. In naposled je odletel tudi v kmečkih občinah
okraja kočevskega, ribniškega in laškega jeden zastopnik, ker je
bil poleg narodnega Primoža Pakiža namesto prejšnjega poslanca
Petra Kozlerja izvoljen kočevski okrajni glavar Dollhof. Nemško-
liberalna stranka je imela torej v deželnem zboru 20, narodna
samo 16 zastopnikov, v deželnem odboru pa je sedel kot na¬
rodni odbornik edini dr. Vošnjak.

K temu za narodno stranko tolikanj neugodnemu izidu je
pač res pripomogla Auersperg-Lasserjeva vlada s svojim pri¬
tiskom, ali mnogo gaje bil zakrivil narodni prepir. To so pozneje
priznavali vsi rodoljubi brez izjeme, ali zastonj je zvoniti po toči.

Ta prepir je pa še v drugem oziru močno škodoval na¬
rodni stvari. Prvo misel, napraviti za Slovence v

172

Ljubljani nekak dom, kjer bi imela slovenska društva
zavetje, kjer bi se shajali ne samo ljubljanski, ampak tudi zu¬
nanji, v Ljubljano prihajajoči, Slovenci, sprožil je bil kanonik
Kramer, ki je dotično podjetje krstil »Slovenski dom*. Izbral je
bil v ta namen tudi že eno najprimernejših poslopij v Ljubljani,
namreč Maličev hotel, ki bi ga bili z jako prostornim vrtom
vred dobili za 90 do 96 tisoč goldinarjev. Pogajali so se že z
lastnikom Maličem zaradi nakupa njegovega posestva, ali ko so se
pričele mladoslovenske homatije, ni bilo več upanja, da bi se
reč srečno zvršila; pogajanja z Maličem so se ustavila, hotel
njegov pa je kupila «Kranjska stavbena družba*, ki je vrt raz¬
delila v stavbene oddelke in na njem sezidala vse nove hiše, ki
sedaj stoje med Knafljevo, Franc Josipovo in nekdanjo tržaško
cesto. Ako bi bili Slovenci takrat edini, bili bi že zdavno imeli
»Slovenski* ali »Narodni Dom*, kakor ga sedaj imenujejo, in
sicer na najprimernejšem kraju in za jako nizko ceno, ker bi
bili sami spravili dobiček, ki ga je stavbena družba naredila z
razdelitvijo vrta. Znan je stari pregovor: »Sloga jači, nesloga
tlači*, in mnogi ga imajo pri vsaki priliki na jeziku, pa le malo
jih je, ki bi se ga spominjali v odločilnih trenutkih in se po njem
ravnali.

©©©'&&©©% £a& ©1

Kanonik Kramer je bil resnega, ob enem pa tako ljubezni¬
vega značaja, da se je priljubil vsakomu, ki je imel priliko ž
njim občevati. Zaradi tega so duhovni in svetni, domači in ptuji
ljudje, gospoda in kmetje jako radi k njemu prihajali in ga
v raznih zadevah popraševali za svet. On je sprejemal vse z
največjo ljubeznivostjo in prisrčnostjo in ptujce navadno pri¬
drževal tudi pri obedu. V Stari Loki skoro ni minul nobeden
dan, da bi ptujih gostov ne bilo pri mizi.

Posebno ljubi so mu bili duhovni gospodje in dijaki, ki
jih je ob počitnicah rad okoli sebe zbiral in prav po očetovsko
vodil. Videl jih je rad vesele in jim ni oponašal mladeniške raz¬
posajenosti. Njegov pregovor je bil: Mladost je norost in skače
čez vodo, kjer je most! Tudi kot semeniški vodja je dovoljeval
gospodom bogoslovcem kolikor mogoče prosto gibanje, ker je

173

sodil, da se na ta način najlaglje spoznavajo lastnosti in slabosti
mladih ljudij. O počitnicah so imeli revnejši bogoslovci in dijaki
višjih šol pri njem večinoma hrano in tudi stanovanje; kadar so pa
dovršili bogoslovje, napravljal jim je slovesne nove maše in na
svoje stroške pogostoval duhovne goste in dostikrat tudi bližnje
sorodnike novomašnikove. Zato ni čuda, da ga je tudi mlajša
duhovščina tako ljubila in mu bila udana iz srca.

Poseben prijatelj je bil tudi mladim učiteljem, kijih je po-
gostoma vabil k sebi. Učitelji, zlasti pa neoženjeni podučitelji v
Škofji Loki, ki so kazali dobrega duha, bili so enkrat za vselej
za vsako nedeljo in vsak praznik k njemu v Staro Loko povab¬
ljeni k obedu.

V svojih pogovorih je bil odkritosrčen in brez zvijač; kar
je imel na srcu, imel je tudi na jeziku. Njegova sodba je bila
navadno jako bistroumna in krepka, ker ni bil izbirčen v besedah,
s katerimi jo je izražal. Kar po njegovem prepričanju ni bilo
prav, obsojal je naravnost., brez strahu in z vso odločnostjo, ne
meneč se, ali se s tem komu zameri in je to višjim gospodom
všeč, ali ne. Enako odkritosrčnost in preprostost je pa zahteval
tudi od onih, ki so ž njim občevali in si hoteli pridobiti njegovo
zaupanje; ako je zapazil, da je kdo zvijačen ali potuhnjen ali
preobčutljiv za njegove krepke izraze, ali da celo zlorabi nje¬
govo zaupanje, ž njim ni hotel dosti občevati in ga je puščal v
nemar.

Na veliko družbo navajen, katere v Ljubljani ni pogrešal,
dokler je bil vodja v semenišču, tudi pozneje ni maral ostati
sam, ko se je bil 1. 1873. iz semenišča preselil v svojo hišo. Pa
tudi gospodje, ki so v semenišče hodili na hrano in se privadili
njegove druščine, niso se hoteli ločiti od priljubljenega tovariša,
šli so ž njim iz semenišča in pri njem ostali na hrani. Profesorja
Vončina in Marn, stolni kapelani Klun, Porenta in Kolar, šent-
jakopski kapetan Gostiša itd. so bili stalni členi njegovega omizja.
Ne samo ljubljanski, ampak tudi vnanji znanci in prijatelji Kra-
merjevi so radi prihajali k njemu, kakor starološki dekan Kožuh,
moravški dekan Toman, ki je med zborovanjem deželnega zbora
kot Kramerjev tovariš zadnja leta pri njem tudi stanoval, dalje
ribniški dekan Skubic, velikolaški župnik in poznejši trebanjski

174

dekan Frelih, gorjanski župnik Tedeschi, dolenjevaški in pozneji
šentviški župnik Štefan Jaklič, slavinski župnik Sajevic itd. itd.

Poseben prijatelj je bil kanonik Krainer že od dijaških let,
v katerih se navadno sklepajo najodkritosrčnejša in najtrdnejša
prijateljstva, s knezo-škofom Jernejem Vidmarjem, ki je Kra¬
merja visoko čislal in spoštoval. Tega ni le tedaj pokazal, ko ga
je brez razpisa imenoval za kanonika «ad baculum» in semeni-
škega vodjo, ampak tudi 1. 1869., ko je imel s pričetkom meseca
novembra odriniti v Rim k občnemu cerkvenemu zboru. Sodil
je namreč, da škofije ne more izročiti boljšemu in zmožnejšemu
vodniku, kakor kanoniku Kramerju, ter ga je pred svojim od¬
hodom naredil za svojega generalnega vikarja. To prijateljstvo
se je pa ohranilo tudi potem, ko se je bil knezo-škof Jernej
Vidmar odpovedal škofijstvu in se preselil v Kranj, kar spričuje
nemško pismo, s katerim je škof kanoniku Kramerju dne 30. no¬
vembra 1. 1875. častital k njegovemu godu. «Ker Ti k Tvojemu
godu ne morem ustno častitati», pravi škof Vidmar, »kakor se
je to dosedaj godilo nekoliko let, prijazno sprejmi moje pismeno
častitanje. Bog naj Ti da vse mogoče dobro, kar bi mene ne¬
izmerno veselilo. Pač mi ni treba Ti zopetno in zopetno zatrje¬
vati, da si mi jako ljub, in menim, da v tem oziru tudi ne po¬
trebuješ nobenega zatrjevanja. Spominjaj se mene pred Gospodom,
jaz pa ostajam s spoštovanjem in ljubeznijo Tvoj najodkrito-
srčnejši prijatelj.*

Velika prijatelja sta bila tudi s kanonikom in poznejšim
stolnim dekanom Volčem, s katerim sta v lepem vremenu vsak
dan skupno hodila na sprehod. Oba sta bila enakega duha, zato
sta najrajša bivala skupaj.

Jako rad je pomagal pri dobrih delih. Ko je bil že kanonik
v Ljubljani, pomagal je dolenjevaškemu župniku Štefanu Jakliču
zidati podružnico v Rakitnici, oltar v njej pa je dal od podobarja
Zajca v Ljubljani iz cementa napraviti na svoje stroške.

Ker je bila cerkev njegove rojstvene župnije v Dolenji vasi
skoro že premajhna, dasi je bila sezidana še-le 1. 1815., belil si
je glavo, kako bi se dala z dozidanjem stranskih kapel primerno
razširiti. A ker so strokovnjaki izražali nekatere pomisleke zoper
tako razširjanje, opustil je to delo, pač pa je podpiral gospoda
župnika, da jo je povsem prenovil. Na svoje stroške je dal na-

175

praviti veliki oltar, kakoršen je v starološki cerkvi, izdelal ga je
podobar Janez Gosar iz Dupelj; menzo je naročil iz Loke, kjer
jo je na Kamenitniku tamošnji kamnosek izsekal iz enega samega
kosa. Podoba sv. Roka je ostala od starega oltarja, za katerega
jo je bil naslikal Ivuhnl v Ljubljani. Dalje je podaril omenjeni
cerkvi nov križev pot, kateremu je okvire izdelal tudi Janez
Gosar, ter je razven tega še mnogo pripomogel, daje isti Gosar
prenovil oba stranska oltarja, za katera je po naročilu Kramer-
jevem slike napravil Wolf v Ljubljani, ter naredil nov božji grob;
orgljar Goršič iz Ljubljane je postavil nove orgije.

Tudi za podružnico v Prigorici je po Kramerjevem naročilu
Gosar napravil nov veliki oltar, in ob enem prenovil stranska
oltarčka razven podob, ki so ostale stare.

Pa ne samo gorečnost, za snago in lepoto hiše Gospodove,
ampak tudi za poveličanje službe božje je navdajala kanonika
Kramerja. Dokler je bil v duhovnem pastirstvu, skrbel je jako,
da se je služba božja kolikor mogoče slovesno obhajala. O vseh
Večjih praznikih in pri vsaki izredni priliki je povabil sloveče
cerkvene govornike, kakor kanonika dr. Janeza Krizostoma Po¬
gačarja, poznejšega knezo-škofa ljubljanskega, kanonika in po¬
znejšega stolnega prošta Zupana, posebno dostikrat pa sedanjega
kanonika in prelata dr. Čebaška, ki je bil nekdaj v Stari Loki
pri njem za kapelana, da so s svojimi govori poveličevali cer¬
kvene slovesnosti in razveseljevali verno ljudstvo. Vsako leto je
bilo dosti takih svečanostij ne samo doma pri Fari, ampak tudi
v Crngrobu in pri svetem Duhu. Po preselitvi svoji v Ljubljano
je hodil tudi sam marsikam opravljat take cerkvene slovesnosti
in poveličevat službo božjo.

Ker je bil navajen vstrajnega dela, tudi v starih letih ni
mogel biti brez posla; zmerom si je dal kaj opraviti. Kdor ga
je obiskal, našel ga je navadno pri mizi s peresom v rokah, ki
mu je tudi kot starčku gladko teklo. Spisoval je svoj življenjepis
in še druge reči, premišljevanja za duhovne vaje, zgodovinsko
znamenite dogodke, opazke o cerkvenem imetju itd.; iz zapu¬
ščine njegove hranim tudi zanimiv slovenski rokopis, ki se glasi:

• Popis prikazni Marije Device na skali Massabielle pri mestu
Lourdes 1. 1858.» Sestavil ga je iz raznih virov v svoji krepki
besedi.

176

MtEMfa H©l©g@a, ift

Kanonik Kramer je bil krepkega zdravja in le malo bolan
v svojem življenju. Slabost v nogah, katero si je bil nakopal pri
zidanju starološke cerkve, mučila ga je sicer zmerom bolj ali
manj, a splošnji nasledki starosti so se pokazali šele z 81. letom
in ga spravili v posteljo. Ko so se 1. 1883. v Ljubljani godile
veličastne slavnosti v spomin 600-letnega združenja vojvodine
Kranjske s Habsburško hišo, bil je še toliko čvrst, da je mogel
vstati in z okna opazovati cesarja in drugo visoko gospodo, ki
se je bila pripeljala k dotični cerkveni slovesnosti v stolnici.
Pozneje pa je hudo opešal in ni mogel več stegniti bolne
noge. Pristopilo je bilo naposled tudi še malo mrtvouda, zaradi
katerega je skoro čisto izgubil glas. Bolezen je trajala kako pol¬
drugo leto in je bila zlasti naposled zaradi oteklin in sen silno
huda. Vendar je bil potrpežljiv. Kadar je bila v zdravih dneh
bodisi njega samega ali koga druzega kaka reč malo bolj raz¬
jarila, klical je sebi iu drugim v spomin besede Odrešenikove:
«In patientia vestra possidebitis animas vestras — v svoji po¬
trpežljivosti bodete v lasti imeli svoje duše.*

V bolezni se je kazalo, da teh besedij ni izgovarjal iz na¬
vade, ampak da si je globoko v srce vtisnil njih pomen. Nikdar
ni prišel nepotrpežljiv glas iz njegovih ust; domačim in prija¬
teljem se je prijazno posmehljaval. Knez in škof Krizostom Po¬
gačar je takrat že sam bolehal in je res tudi pet mesecev prej
umrl, kakor kanonik Kramer; malo tednov pred svojo smrtjo
ga je obiskal, ne nadejajoč se, da njega samega Bog prej pokliče
na oni svet, kakor Kramerja. Za njegovega naslednika je bil od
cesarja že izbran kanonik dr. Gogala; ali on je umrl po kratki
bolezni v najkrepkejših letih, predno je bilo še razglašeno nje¬
govo imenovanje za škofa ljubljanskega. Tudi njega je preživel
od starosti in mučne bolezni čisto oslabljeni kanonik Kramer, ki
je dne 30. junija 1884 malo po 1 uri popoldne izdihnil svojo
blago dušo. V svoji dolgi bolezni je bil pogosto obhajan doma,
dolgo časa iz pobožnosti, poslednje mesece večkrat tudi kakor
za popotnico. »Znan je bil ranjki (piše »Zgodnja Danica« o nje¬
govi smrti), na dolgo in široko v svojem življenju kakor skoz in
skoz poštenjak in pravičen mož, umrl je kakor svetnik.«

177

Kakor v življenju, bil je blagodaren tudi v svoji smrti; v
poslednji volji se je spominjal dobrodelnih naprav in revežev v
Ljubljani, dalje cerkev in ubožnih vseh krajev, kjer je služil, po¬
sebno Loškega Potoka, kjer je preživel najsrečnejša leta, in svoje
rojstvene župnije. Govorjenje je bilo včasi poprej, da bode po¬
čival v Stariloki v cerkvi, katero je bil tam sezidal, a v oporoki
ni bilo ničesar o tem, torej so ga pokopali na ljubljanskem po¬
kopališču pri sv. Krištofu. Pogreb dne 2. julija 1. 1884. popoldne
je bil jako veličasten, kakor poprej doktorja Gogale. Sprevod
vodil in pokopaval je pri lepem vremenu stolni prošt Zupan z
velikim spremstvom. Truplo so nesli najprej v stolno cerkev sve¬
tega Nikolaja in od ondi na pokopališče k sv. Krištofu, kamor
so ga spremljali razven sorodovincev in prijateljev zastopniki
raznih uradov, cesarskih, deželnih in mestnih, mnogi dekani in
duhovni z dežele, duhovščina ljubljanska z bogoslovci, mnogo
meščanov, deputacija usmiljenih sester in jako obilna množica
vernega ljudstva.

Tako je živel in umrl mož, čegar ime se bode vsigdar
častno omenjalo v zgodovini dežele kranjske in škofije ljubljanske,
in o katerem po pravici veljajo besede sv. pisma: (Eccli. 45, 1.)
in (Mak. 3, 7.) Ljub je bil Bogu in ljudem in vekomaj bode v
blagoslovljenju njegov spomin!

Stroški in dohodki za novo cerkev v Stari Loki.

Marsikoga bode zanimalo zvedeti, koliko se je potrosilo za
novo farno cerkev v Stari Loki. Kanonik Kramer sostavil je v
prilogi k svojemu življenjepisu natančen pregled stroškov in do¬
hodkov, iz katerega posnamemo naslednje številke:

A. Stroški.

1. Kamen in kamenolomci . . 1015 gld. 75 kr.

2. Apno . 1461 „ 50 „

_ Odnos . 2477 gld. 25 kr.

Ad  1. Kamen so lomili v Hosti pri Suhi na Krempljevem svetu, kije dobil
425 gld. odškodnine; dnin pri lomljenju je bilo 852 in so stale 590 gld. 75 kr.

Ad  2. Apno  so žgali v sedmih apnenicah; šest jih je bilo v selški
dolini, ena pod Ljubnikom v farovškem delu. Porabili so ga 5980 centov.

Življenjepis. 12

178

Odnos . 42581 gld. 94 kr.

Ad  3. Pesek so vozili iz Erbežnikove jame v Virmažih, sipo pa iz Save.

Ad  4. Opeko  ali cegelj so vozili iz svetoduških opekarnic in so je
porabili 317.431 kosov, ki se na posamezne gospodarje razdelujejo tako-le:
Franc Krenncr je je dal 124.850 kosov, Anton Gerbec 80.000 kosov, Jožef
Porenta 35.825 kosov. M. Pečnik 33.696 kosov, Jurij Žontar 26.060 kosov,
Mat. Plešnjak 17.000 kosov.

Ad  5. Les so večinoma dali hribovski posestniki zastonj in ga tudi
s svojo živino pripeljali. Kupilo se je le nekoliko lesa za odre za 132 gld. Pač
pa je bilo treba kupiti mnogo dilj ne samo za odre, ampak tudi za okna,
vrata in klopi; veljale so: jelove 524 gld. 18 kr., mecesnove 155 gld., hra¬
stove 203 gld. 50 kr., češnjeve pa 45 gld.; za vrata in okna je dobil mizar
Anton Inglič 913 gld. 98 kr., za stole pa Andrej Ručigaj 887 gld. 80 kr.

Ad  10. P 1 o š e c za cerkveno streho se je porabilo 682 centov, žebljev
pa 40.000; krov zvonika je stal 999 gld.

Ad  11. Menza  velikega altarja in obhajilna miza s stopnicami vred
ste veljali 746 gld. 88 kr ; štiri menze kamenitih oltarčkov pa 305 gld.

Ad  13. Pri pasarskih delih je pozlačenje jabelka in križa na zvoniku pre¬
skrbel Zadnikar Franc za 435 gld. Vratiča pri tabernakeljnu napravil je Šrajner
Matej za 200 gld.

179

Prenos

20. Slikanje .

21. Prižnica in še nekaj dru

cjih cementnih rečij

22. Orgije .

Skupaj . 46429 gld. 94 kr.

23. Basni drugi stroški so zna¬

šali  . 2132 „ 19 „

24. Za razširjenje pokopališča

se je potrosilo . . . 1043 ., 21 „

Vseh stroškov je torej bilo . 49605 gld. 34 kr.

V teh stroških pa ni všteta ne voznina, ne tlaka, katero so
ljudje prostovoljno in zastonj opravljali, ne cena stavbenega lesa,
katerega so loški hribovci skoraj vsega darovali in tudi k cerkvi
speljali zastonj.

Ji. Dohodki.

Pri podpisovanji prostovoljnih darov za zidanje nove cerkve
obljubili in podpisali so bili domači starološki farmani 9893 gld.;
mnogi so sicer pozneje zopet umaknili svojo besedo in niso nič
dali, nasprotno so pa premnogi drugi veliko več dali, kakor so
se bili zavezali; tako je prišlo, da so prostovoljni darovi domačih
furmanov za novo cerkev znašali 10.788 gld., za novi stolp pa
še posebej 1278 gld., skupaj 12.066 gld.; to je za 2173 gld.
več, kakor so bili podpisali.

Na posamezne vasi starološke fare razdelujejo se ti darovi
tako, da so plačale:

Za cerkev. Za stolp:

a) Fara . 2915 glcl., 272 gld.

b) Binkelj . 470 „ 66 „

c) Trnje . 347 „ 55  „

Odnos . 3732 gld., 393 gld.

Ad  23. Med raznimi stroški veljajo mreže za okna 365 gld.; cementa
se je porabilo 70 in pol starih centov, mavca ali gipsa pa 88 starih centov,
ki so stali 358 gld. Vina se je popilo 55 starih veder brez tega, kar ga je
potočil dekan Kramer iz svojega; žganja se je popilo le eno vedro.

Ad 21.  V stroških za pokopališče nahaja se kupnina za sosedove vrtove
z zneskom 220 gld., za mrtvašnico se je potrosilo 355 gld., opeka za zid pa
je stala 196 gld.

42581 gld. 94 kr.
544  „ - „

350 „ —

2954  „ —

12 *

180

Za cerkev: Za stolp :

Prenos . 3732 glcl., 393 glcl.

Skupaj

10788 glcl., 1278 glcl

1.  Vsi doneski furmanov so torej zna¬

šali  . 12066 gld.

2. Od vnanjih dobrotnikov se je dobilo 8103 „

3. Patron je daroval . 3000 „

4. Cerkvenega premoženja se je pora¬

bilo  . 4296 „

Odnos 27465 gld.

Ad 2.  Med vnanjimi dobrotniki odlikoval se je v prvi vrsti knezoškof

Jernej Vidmar, ki je daroval 1500 gld., knez Bathyanyi dal je 1100 gld., cesar

Ferdinand 500 gld., poljanski župnik Janez Globočnik 360 gld., kranjska hra¬
nilnica 300 gld.. umirovljeni župnik Mravlje 150 gld. itd., itd. Dostikrat so
prišli po pošti iz Ljubljane zneski po 500, 300, 200, 150 gld. itd. za novo
cerkveno stavbo, ne da bi se bilo zvedelo, kdo jih je poslal; v Kramerjevem
izkazu pri dotičnih prejemkih stoji le: N. N. po pošti iz Ljubljane in znesek,
ki ga je poslal. V dotičnem zapisniku se nahaja sploh vsakateri darovatelj z
natančnim doneskom, da se vsakdo lahko prepriča, ali je izkazan njegov do¬
nesek, ali ne.

Ad  3. Glej stran 144. in 145.

Ad  4. Prodani ste bili dve cerkveni njivi za 1900 gld., dalje obligacije

farne cerkve za 749 gld., crngrobske cerkve pa za 547 gld.; privatnega cer¬

kvenega denarja je bilo 1100 gld.

181

Prenos . 27465 glcl.

5. Darila v cerkvi in pušicah so zna¬

šala  . 3009 „

6. Za konečno prodani les se je sku¬

pilo  . 184 „

Skupaj . 30658 glcl.

Ce primerjamo vse stroške v

znesku . 49.605 glcl. 34 kr.

Z vsemi dohodki . 30.658 „  — „

primanjkuje . 18.947 gld. 34 kr.

Ko se je kanonik Kramer leta 1868., zapustivši Staro Loko,
poslavljal od bivših svojih ovčic, da bi se preselil v Ljubljano,
oznanjal je z leče javno vsem ljudem, da je nova cerkev popla¬
čana in da jih zaradi stroškov za njo nihče ne bode več vprašal
ali tirjal. Kje in kako je dobil ogromni primanjkljej 18.947 gld.
84 kr., nihče ne ve; v zapisniku obljubljenih in prejetih darov
pri farovžu, ki ima prvo hišno številko na Fari, namesto gotovega
zneska le stoji svetopisemska opazka: «Naj ne ve levica, kar je

storila desnica.* Ali dovolj je, da to ve Bog, ki tudi ta sedaj

neznana darila enkrat povrne po zasluženju.

Ad  5. Pri cerkvenih darovanjih se je nabralo 2074 gld., v kapelici na
Fari v pušico 455 gld., s koledovanjem pa 480 gld.

KAZALO

Stran

Pojasnilo.

I. Moja mladost  . 3

II. Šole ob mojem času na Kranjskem. 5

III. Ribniška šola. 6

IV. Šola v Ljubljani. • 9

V. Latinske šole ... . . 9

VI. Bogoslovstvo ..   11

VII. Moja nova maša . ^. 12

VITI. Moja prva služba v Šentjerneju. 13

IX. Moja služba v Ljubljani . . .. 17

X. Odhod iz Ljubljane. ....  21

XI. Loški Potok. 22

XII. Župnik Potoški.   24

XIII. Popravljanje poslopja ...   25

XIV. Moje duhovno pastirstvo v Loškem Potoku .....  28

XV. Prikazen. . 28

XVI. Kako sem prišel iz Loškega Potoka. . 34

XVII. Moja služba v Postojni. . 36

XVIII. Postojna v dušnopastirskih rečeh   37

XIX. Moj poklic v Staro Loko . . .    41

XX. Moj prihod v Staro Loko . .   42

XXI. Prenovljenje župnišča.    45

XXII. Farni prihodki .. • . . . 47

XXIII. Leto 1848.'. 50

XXIV. Moja služba ob času, ko sem izgubil prihodke. 51

XXV. Odškodovanje desetine in drugih dolžnostij .......  52

XXVI. Farna cerkev . ....  . . . 57

XXVII. Prva moja poskušnja z novo cerkvijo ...   61

XXVIII. Druga poskušnja, da bi zidali cerkev, izpodleti. 62

XXIX. Cesta v Crngrob.  63

XXX. Nova cesta k sv. Duhu. 64

XXXI. Prenavljanje podružnic. 66

XXXII. Podružnica sv. Nikolaja na Bitnem .   66

XXXIII. Podružnica sv. Urha v Žabnici . .   68

XXXIV. Podružnica Matere Božje v Crngrobu. 71

XXXV. Starost in usoda Crngrobske cerkve ...   72

XXXVI. Crngrob o mojem prihodu.  ....  74

XXXVII. Izprememba Crngroba.   79

XXXVIII. Podružnica sv. Uršule v Revnem .. 80

XXXIX. Podružnica sv. Urha na Križni Gori ......  . . 81

XL. Cerkev sv. Gabrijela na Planici. 82

XLI. Podružnica sv. Duha ... ... . . 82

XLII. Z novima ključarjema nova cerkev . . 84

XLIII. Usoda rožni venške bratovščine pri Fari. 87

VIII

Strun

XLIV. Prva znamenja nevidne roke se kažejo. 90

XLV. Cerkev začne kazati rebra. 93

XLVI. Moj zadnji nagovor . ... . 94

XLVII. Začetek osnove. 95

XLVIII. Opomin skrivnih nasprotnikov ...   96

XLIX. Pri kopanju temelja .. 97

L. Pilotiranje temelja ...   99

LI. Borba z vlado se prične.   99

Lil. Po oproščenju. ... ... 103

Lili. Poslovljenje od stare cerkve . .  103

LIV. Popoldanska prigodba .  104

LV. Blagoslovljenje vogelnika 28. junija leta 1863. ....  105

LV1. Usoda z zvonikom.107

LVII. Slabost stolpa stopa na dan.110

LVII1. Obravnava zastran novega stolpa.110

LIX. Hudi napadi nastopajo.113

LX. Usoda starega zvonika.115

LX1. Izdajalec se zve.119

LXII. Začetek zvonikove stavbe.120

LXIII. Tesarska dela.123

LXIV. Konec dela v prvem letu.125

LXV. Prva služba božja v novi cerkvi.125

LXVI. Napredek stavbe leta 1864. 126

LXVII. Kako se je z lesom godilo.127

LXVIII. Stolp se dalje zida.128

LXIX. Stolp pokrivajo.129

LXX. Napravljanje notranje oprave v novi cerkvi.130

LXXI. Blagoslovljenje cerkve.132

LXXII. Usoda pokopališča.  133

LXXII1. Nekoliko naprav v cerkvi.135

LXXIV. Posvečevanje cerkve.136

LXXV. Še druge reči se napravljajo.138

LXXVI. Od kodi toliko denarjev?.141

LXXVII. Še nekatere opazke.144

LXXVIII. Moj poklic v Ljubljano.145

LXXIX. Duhovsko podporno društvo .148

LXXX. Hiralnica sv. Jožefa v Ljubljani.150

LXXX1. Zlata maša.152

LXXX1I. Politično in narodno delovanje.157

LXXXIIT. Osebnost in domače občevanje . ..172

LXXXIV. Bolezen in smrt . . . .176

LXXXV. Dostavek.177




!