Itnr^satist

o prenašanji čudodelne podobe

in blagoslovljevanji velikiga oltarja

lat®r® Bolje v Kroji

in

PRIDIGA;

kako sedaj ni sv. Oče papež Pij IX. Marijo
easte in ljubijo, in kako Marija njih varuje
in tolaži,

ki so jo imeli o tej slovesnosti

prečastiti gospod korar in fajmošter ljubljanske
stolne cerkve

Jožef Zupan,

9. vel. šerp. 1868.

e-GjTJ^

S podobo Matere Božje.

Ves dobiček prejme cerkey TM. B. v Kropi.

-<Ty"3-

V Ljubljani, 1869.

Založila cerkev M. B. v Kropi. — Natisnil B. Milic.

Z?&9r

/•* 6 -

Ta podobo jo, po fotografiji, ki je od čudodelno
podobe narejena, slavni malar, Plank na Dunaju, ki
jo malal križevi pot za ljubljansko stolno in tudi našo
farno cerkev, obrisal, in Manc v Begensburgu jo je v
jeklo vrezal.

Ker smo vsi serčno želeli, da bi nova podoba
popis naše častitljive slovesnosti olepšala, smo čakali,
de je bila vrezana, zatorej še le zdaj natis na svitlo
pride.

N|yudodelna podoba v Kropi, ki se imenuje
,,Marija milostljiviga serca“ , ali »Mati
usmiljenja 11 ,  je majhna podobica na papir
natisnjena, ki jo je sedem fantičev 29. rožnika
1707. leta, na sv. Petra dan , našlo v gozdu
na sredi našiga stermiga hriba. Imena teli
fantičkov so : Andrej Mertelj, star 11 let;
— Lorene Mertelj, star 8 let; — Janez
Kerstnik Žigan, star 7 let;  — Lenart
Popovec, star 7 let; — Andrej Popovec, star
6 let; — Juri Pehemb, star 8 let; — in Juri
Klemenc, imenovan mutec, star 6 let. Imeno¬
vani so ravno na tistim mestu, kjer so podobo
najdli, napravili šotorček iz zelenih vej, v nji
pa so naredili altarček in nanj postavili naj¬
deno podobico, in so dan na dan gori hodili
častit Marijo.

Začetek češenja Marije Device in božje
poti v gozdu nam pred oči stavi malarija
na veliki platneni tabli , ki visi v cerkvi
zraven velikiga altarja. Na nji je namalan šo~

1*

— 4 —

torček iz zelenih vej, v kteri stoji altarček
z lučicami, na njem je postavljena najdena
podobica Marije prečiste Device, pred njo
pobožno molijo fantički praznično oblečeni.
Iz Mariinih ust gredo besede Jezusove:
„Pustite otročičem k meni priti“  (Mark. 10,
14.); iz ust naj mlajšiga dečka, Janeza
Klemenca, mutca pa: „A, a, a, Gospod
Bog! glej , ne znam govoriti“  (Jer. 1 , 6.).
Po Mariini prošnji je deček zdajci spre¬
govoril. Nekoliko preč je kraljev naslonjen
na svoje bergle, ter pravi: „Svoje oči
vzdigujem na goro , od kodar mi pomoč
dohaja“  (Psalm 120, 1.). Naj više nad
vsimi podobami pa angelji pojo: „Iz ust
otrok in sesajočih si si hvalo napravil“
(Mat. 21, 16.). „Kar je slabo pred svetam,
je Bog izvolil“  (I. Kor. 1, 27.). V znožji
omenjene table je tale napis: „Začetek

kapelice naše ljube Gospe v gozdu v Kropi.
Leta 1707., 29. rožnika ima ta kapela
svoj začetek po nedolžnih otrocih, ki so iz
vej šotorček, v nji pa altarček naredili, in
so tako svojo pobožnost k naši ljubi
Gospej opravljali, ter so vsak dan v gozd
hodili".

Kmali po tem je bila na tem mestu
kapelica sozidana, zato se še zmiram ta
cerkev „pri kapelici“  imenuje.

— 5 —

Mnogi naših starih ljudi, ki so pred 50
leti, po 80 in 90 let stari, pomerli, so z
imenovanimi fantini v poznejih letih, od
1760. do 1775. leta, govorili in potem
tudi z veliko gorečnostjo pripovedovali, s
kolikim zaupanjem in s koliko pobož¬
nostjo so romarji od vsih strani z Go-
renskiga skupej vreli, de so novo najdeni
milostni podobi Marije prečiste Device svoje
počešenje skazovali; zlasti pa so matere
hodile svoje dojence „Materi usmiljenja“
darovat.

Koliko gnad je verno ljudstvo tukaj
prejemalo, koliko čudežev je Bog na prošnjo
Marije Device tukaj storil, koliko stiskanih
je v svoji naj veči sili in potrebi tukaj
nanaglama pomoč dobivalo, koliko bolnikov
je svoje zgubljeno zdravje tukaj dosegalo,
nam priča učeni stolni dekan šenklavške
cerkve v Ljubljani, Janez Talničar s Tal-
berga, v svojih latinskih bukvah: „Epitome
chronologicum “, kjer pripoveduje naj ime-
nitnejši dogodbe na Kranjskim. Glej stran
98. pod letam 1708., kjer takole piše:

„ Fantički v Kropi, v cesarskim rudniku,
so jeli častiti podobo Matere Božje v leseni
kapelici, ki odslej zmirej bolj slovi zavoljo
dan na dan večih čudežev v prid in zveli¬
čanje prošnjavcov".

— 6  —

Z velikim trudam so potem brežino
stermiga hriba v sredi zarezali in toliko
zemlje odmetali, de so mogli 1714, leta
ravno na tem kraji, kjer je bila podobica
najdena sozidati zdanjo lepo cerkev in zra¬
ven nje tudi hišo za duhovniga pastirja.

Kakor povsod, tako tudi tukaj je
obiskovanje te romarske cerkve ob Jožefo¬
vih časih jelo pešati, vender pa je še zmi-
ram pribežališč množim, ki tolažbe in po¬
moči išejo.

Milostna ali čudodelna podoba in
prijetna cerkev pa imate nad seboj nekaj
tako čudovito ljubiga in mičniga, kar sle-
herniga v Kropi rojeniga in zrejeniga člo¬
veka tako čudovito na se vleče, njegoviga
duha tako močno povzdiguje in mu serce
razveseljuje, svete občutljeje v njem vnema
in ga k pobožni molitvi tako budi, de se
to le čutiti da, ne pa popisati. Kakor
hitro se otrok svoje pameti zave, že mu
mati pripoveduje od milostne podobe; ko
otrok hoditi zna, že ga peljata mati in oče
pri roči v ljubo Mariino cerkev; dokler
nas le nosijo noge , tega nikdar več ne
opušamo. Mladi in stari čutijo v svojim
sercu nekako potrebo večkrat v tednu, ob
nedeljah in praznikih pa večkrat na dan
prijazno cerkev obiskati. Starčki in bolehni se

— 7  —

opirajo na palico ali na roke zdravih, gre¬
do in gledajo milo v hrib, od kodar jim
pomoč pride in se potolaženi in pokrepčani
čutijo, če le v cerkev pridejo in Marijo
zagledajo; naši mladenči, ki gredo k vojša-
kam, vzamejo seboj podobico naše Matere
Božje, in v vsih nevarnostih je spomin
nanjo njih moč in tolažba. Še taki, ki so
si domačijo v druzih krajih in deželah iz¬
volili , se z veseljem spominjajo te cerkve
v Kropi; in če tudi kaj časa nanjo nič več
ne mislijo, pa že pridejo tudi taki časi in
ure, de se še bolj živo spominjajo svoje
mladosti, svojih otročjih let, ko so vsi ve¬
seli — vsi nedolžni — hodili s svojimi
dragimi starši v Mariino cerkev, kjer so
kleče pred milostno podobo pobožno molili
■— vsi presrečni — častili „Mater usmi¬
ljenji.  Neki naših rojakov mnogo spoštovan
mestnjan in kupec v Ljubljani, desiravno
je bil že čez 60 let v drugi domačii, se
je vender še pogostama spominjal naše
cerkve v gozdu , in je v tem spominu v
bolezni in na smertni postelji posebno to¬
lažbo nahajal. Sploh je našimu vernimu
ljudstvu ta milostna podoba, „Mati usmi¬
ljenji,  mila svetla „morska zvezdi,  na
ktero se v svojih potrebah, križih in težavah,
v vsih viharjih tega življenja z živo vero

— 8  —

in z otročjim zaupanjem ozira in kliče:
Skaži se nam mater!

Varstvu te milostne podobe pripisuje
naše verno ljudstvo, de naš terg (desiravno
so vse strehe z deskami krite in v kovač¬
nicah noč in dan gori), kar ljudje pomnijo,
ni še bil z ognjem obiskan, ko je tri ure
v okrogu v 40 letih že blizo 20 vasi po¬
gorelo.

Po tem takim si vsak lahko misli veselo
gibanje in navdušenje našiga ljudstva, ko
smo bili olepšano milostno podobo iz Lju¬
bljane dobili.

Ko je bilo popravljanje in prenovljenje
veliciga altarja dokončano, ktero je bilo
plačano iz tistih denarjev, ki jih je prejela
cerkev za natise pridige, ki so jo korar in
stolni fajmošter v Ljubljani, naš rojak, 25.
sušca v stolni cerkvi imeli, so ta gospod
blagovolili tudi opisavo ali štikarijo in sre-
berne okrajke okrog milostne podobice,
kakor tudi pozlačene rome, v ktere je po¬
doba djana pod steklo, kolikor mogoče lepo
popraviti. Sami so to našo drago svetinjo
dali v roke častitim gospem, Ljubljanskim
nunam, ktere so prav rade in z veseljem
prevzele delo, ter so podobo krog in krog
po svoji — povsod sloveči — umetnosti
z zlatarn in svilo (žido) neizrečeno lepo

— 9 —

opisale. — Plačila za to sprelepo delo
bojo pa mende pri Mamki Božji iskale.

Ko je bilo vse delo doveršeno , smo
zvedili v svoje naj veči veselje, de nam
bojo gospod korar sami prinesli naš naj
veči zaklad, visoko cenjeno Mariino podobo,
ki je 4 tedne nismo imeli v svoji sredi in
smo je tolikanj željni čakali; obljubili pa
so jo nam prinesti in na prenovljeni in
častito olepšani altar postaviti 8. veliciga
serpana v saboto pred 10. nedeljo po bin-
koštih.

To naznanilo je nas vse kaj močno
razveselilo. Ves terg je bil po koncu. Mladi
in stari so se skušali, de bi našo milostno
podobo Matere Božje kolikor v naši moči
slovesno sprejeli in njen vhod poveličevali.
Slavni obloki, maji, preveze iz rož in venci
so lepšali pota, kjer ima iti procesija. Na¬
menjeni dan hitijo — nekteri že ob treh
popoldne — iz terga k znamnju Matere
Božje, kjer se mislijo v procesijo zbrati.
Srenjski predstojniki, in več fužinarjev in
hišnih posestnikov se na petih vozeh naproti
peljejo do Podnarta. Že tukaj so med
pokanjem možnarjev pozdravljali naš sveti
zaklad oni, ki so iz Krope naproti prišli,
in vaščani, ter so se razveselili olepšane
podobe. Ob zvonenji v Ovsišu se peljejo

— 10  —

vozovi proti Kropi. Pokanje možnarjev pri
kamniškem mostu in zvonenje naznanja
visokočastiti duhovšini in farmanam zbranim
pri znamnji bližnji prihod naše svetinje.

Tukaj pod slavnim oblokam — z na¬
pisani na eni strani: „Vse k veči časti in
hvali naše ljube Matere Marije na drugi
plati pa: „ Pomagaj, o Marija! in prosi, de
nam Bog skazuje svojo milost“,  — odger-
nejo gospod korar milostno podobo, jo
spoštljivo ukušnejo in jo podajo gospod
fajmoštru in gospod kaplanu , ki jo tudi
ukušneta, ko ta čas pevci sprelepe Mariine
pesmi prepevajo. Že zdaj je bilo brati
veselje na vsili obrazili. Ko se pa visoko-
častita duhovšina v prazničnim cerkvenim
oblačilu proti ljudstvu oberne, ko gospod
korar olepšano podobo kviško vzdignejo in
jo zbranim pokažejo, sveta groza vse tako
prešine, de vsi na kolena popadajo — ne¬
dolžni otročiči, mladenči in dekleta, očetje
in matere, veliko njih z deteti v naročji,
'sivi starčiki naslonjeni na svoje palice,
z gorečimi svečami v rokah, s solznimi očmi
vsi veseli gledajo znano, milo, dobrotljivo
obličje naše ljube Matere, obdano z bliska¬
jočim zlatarn in srebram; vsi presunjeni in
ginjeni jokajo solze veselja, ter zdihovaje
kličejo: „0 naša Mati Božja! O Mati

11  —

uiliga serca! Mati usmiljenja! kako si
vender lepa! kako lepa moraš še le kiti v ne¬
besih v veličastvu svojiga Sina!“

Prelepe slovenske pesmi: Za Bogam

častimo Marijo naj bolj. — 'Veš, o Ma¬
rija ! — Živi, o Marija! — se razlagajo
od več strani prav slovesno ; ^ priserčne,
glasne molitve sv. Roženkranca: Žegnana si
med ženami in žegnan je sad tvojiga telesa
—- Jezus, kteri te je v nebesa vzel, —
kteri te je v nebesih kronal, — se slišijo
in prederejo oblake in pridejo pred tron
Marije Device. S solzami, s petjem in mo¬
litvami vesele soseske se združi lepo zvo-
nenje z obeh cerkva, slovesno mogočno
pokanje možnarjev. — Bilo je častitljivo,
ginljivo in tolažljivo to viditi! Vsak je
mogel spričevati: tako priserčno češenje
Marije Device, tako ginjenje ,  taka vnema
pri vsih zamore le iz žive vere izhajati!
Srečna soseska! se sme reči, če so tudi
nekteri zlo revni, če tudi delajo v potu
svojiga obraza, pa so vender bogati in z
veseljem napolnjeni, zakaj oni imajo nar
veči, nar drajši zaklad, sveto vero,  in pri¬
serčno časte Marijo,  ktera jim v vsih oko-
liši.nah življenja tolažbo in moč. podeli, in
jih tudi takrat ne zapusti, kadar jih vse
zapusti!

— 12  —

Ob veselim prepevanji lepih slovenskih
pesem, ob pobožni molitvi svetiga rožen-
kranca, ob zvonenji v obeh cerkvah in ob
pokanji možnarjev se vzdigne procesija
proti tergu: Šolska mladina s svojimi ban-
derci, v belo oblečene dekleta s pušeljci,
dečki pa z zelenimi vejicami v rokah, far¬
mam s cerkvenimi banderi, pevci, duhovšina,
milostna podoba pod nebesam (ki so jo
nosili nekolika časa gospod korar, nekoliko
časa pa dva tukaj rojena bogoslovca), na
obeh straneh nebesa šest do enajst letni
fantički s svečami (v spomin, de so pred
161  leti podobo našli in jo častiti jeli) ,
srenjski predstojniki, fužinarji in hišni po¬
sestniki tudi s svečami v rokah, in drugo
ljudstvo. Ob potu na obeh straneh, kjer
je šla procesija, so bili postavljeni maji
prepreženi z zelenimi vejicami, cvetlicami in
venci; okna, na kterih so gorele sveče, so
bile ozališane z mnozimi lepotijami, kakor o
sv. rešnjim Telesu.

Kteri so mogli doma za varhe biti, so
pa v hišah na pragu z gorečimi svečami
v rokah in s solzami v očeh, kleče sv. podobe
pričakovali.

Ko dojdemo v ozališano farno cerkev,
postavijo Mariino podobo na altar, gospod
korar pa stopijo na lečo, se globoko Marii

13 —

priklonijo, ter jo vsi presunjeni in ginjeni
s  slovesnim glasam pozdravijo, rekoč: „Bodi
češena, o Kraljica, Mati milosti, življenje,
sladkost in upanje naše, bodi češena !“  — in
Potem se obernejo k ljudstvu, ter s povzdig¬
njenim in donečim glasam pravijo s kraljevim
Pevcam Davidam, rekoč: „ To je dan, ki ga
Jz Gospod naredil; radujmo se, in veselimo
se v njem“  (Ps. 117, 24.).

„Danes je res slaven praznik Marije
Device, vesel praznik tudi za nas. Vsi brez
izjemka ste si goreče prizadevali, nebeško
Kraljico po vsi svoji moči poveličevati; vsi
brez razločka ste prostovoljno očitno poka¬
zali, de ste zvesti otroci katoliške cerkve
in naše nebeške matere Marije; vsi ste
poterdili resnico stare slovenske pesmi:
p,Z a Bogam častimo Marijo naj bolj 11 .  Po¬
kazali ste, kako nad vse ljuba in draga
vam je vaša milostna podoba; svest sim si,
kakor de bi bili tudi potrebni, vender bi
je ne dali za stokrat sto zlatov, tudi ne za
nobeno pozemeljsko blago".

Tudi nas je veselilo slišati iz govorni¬
kovih ust, kako spodobno so častite gospe
nune v Ljubljani v procesii s svečami v
rokah pred pragam pri vratih sprejele našo
čudodelno podobo, jo v molivnici na altar-
ček postavile, jo častiti hodile, noč in dan

— 14  —

dve luči pri nji goreti pustile; in ko je
bilo umetno ozališanje dokončano, so jo
spet v procesii k vratam prinesle in govor¬
niku v roke dale, in ob tem so bile vse
tako ginjene, kakor de bi se bila ljubljena
mati od svojih ljubili otrok ločila.

Posebno tolažljivo pa je bilo, ko so
gospod pridigar skazovali, kako obilno in
dobrotljivo plačuje Marija svoje zveste ča-
stivce že tukaj na tem svetu, zlasti v bolezni
in ob smertni uri; vse pa je po cerkvi
zdihovalo in jokalo, ko so govornik ob
koncu svojiga govorjenja z milim glasam
kleče prosili dalnjim in bližnjim dobrotni-
kam, vsim farmanam, ki so tolikanj slavno
praznovanje napravili, vsim častivcam Matere
Božje, pa tudi sebi, nevrednimu služabniku,
tolažbe ob smertni uri, in posebne gnade,
de bi mogli vsi ob tisti britki uri zdiliovaje
večkrat klicati: „ O milostljiva , o dobrotljiva,
o sladka Devica Marija!“

Po tem so bile slovesne litanije z bla-
goslovama. Po litanijah postavijo na altar
čudodelno podobo. Vse se gnjete k nji, jo
kuševat ter ji s tem svoje spoštovanje
skazovat, in novo umetno olepšavo okrog
nje ogledovat.

Vsak se čudi, ki vidi, kako lepo ohra¬
njena je še na papir natisnjena podoba skoz

f

15  —

161  let ostala, med tem ko je bil leseni
veliki altar tudi v tronu trohnjen.

Ko se že mrači, ko „Ave Marija“
zazvoni, in nam zakliče: „Angelj Gospodov
je oznanil Marii“,  tadaj odgovorijo sleherne
usta in sleherno serce z veseljem in pobož¬
nostjo: ,, Češena si Marija , milosti polna".
Sleherniga žene serce, tudi po noči svoje
veselje, svojo ljubezen in hvaležnost Materi
Božji skazovati, vse okna so kmali raz¬
svetljene, vsi tudi naj ubožnejši hitijo sve-
tilnice vžigat v čast Marii, v hipu je ves
terg razsvetljen. Teržani se veseli gibljejo
po vsili potih, Mariine pesmi se razlegajo
po vsem tergu, zvonovi prijetno pojo in
k pobožnosti budijo, možnarji v tihi noči
tako pokajo, de se od vsili strani od hribov
odmeva, ter na daljavo oznanujejo čast Marii,
naše veselje in češenje tako veselo in veli¬
častno, de slehernimu serce veselja po¬
skakuje.

Pevci se podajo pred prebivalnico
visokočastitiga gospoda korarja, pa tudinašiga
gospoda fajmoštra, kjer več pesem prav lepo
pojo k splošnji zadovoljnosti. Gospod korar
stopijo k oknu in v svoji znani navduše¬
nosti zbranim pod oknam naslednje besede
reko: „Če je v naših žalostnih časih že
veliko tacih, kteri katoliško cerkev, njene

16  —

šege in služabnike zaničujejo in sovražijo,
je vender še veliko veliko več tacih, ki se
sedanjimu maliku — liberalizmu — anti¬
kristu — nasprotniku Kristusovimu — še ne
uklanjajo, ki se še zvesto svete katoliške
cerkve derže, in njenimu vidnimu poglavarju
papežu pokoršino in čast skazujejo, kar
mora veseliti sleherniga katoliškiga kristjana,
zlasti pa mora veseliti vsaciga katoliškiga
duhovna, ki sliši in vidi, de vsi udje cele
fare brez razločka očitno spričevanje dajejo
sveti katoliški veri, ter nebeški Kraljici
čast skazujejo, pa tudi njeno čudodelno
podobo v časti imajo; torej je vaše veselje
tudi moje veselje, in današnji dan je eden
izmed naj srečnejših in naj bolj veselih
mojiga 32 letniga duhovskiga življenja;
zatorej iz dna svojiga veseliga in hvaležniga
serca zakličem : „Živi , Marija ! naše
upanje!  — Slava in zahvala zvesti kato¬
liški srenji!!“

Po teh z vso gorečnostjo izgovorjenih
besedah noče dolgo časa vpitje iz vsili ust:
„Slava! Slava!“  in možnarjev mogočno
pokanje potihniti. Mi pa smo si mislili:
„ Koliko zadovoljnost mora zdaj gospod
korar v svojim sercu čutiti, če primerja
nocojšnje razsvetljenje našiga majhniga terga
z razsvetljenjem 24. sušca v Ljubljani,

— 17

kjer so nekteri iz sovraštva do sv. cerkve,
nekteri iz strahu pred ljudmi, nekteri iz
nevednosti, nekteri pa zato svoje okna
razsvetljevali, ker so kotli druge posnemati
in jim s tem vstreči; zvesti katoličani pa
so žalovali nad omenjenim razsvetljenjem,
ker je veljalo zmagi zoper sv. cerkev in
njeniga poglavarja; naše razsvetljevanje v
Kropi pa je veljalo slavi Marije Device, in
je bilo znamnje zvestobe, vdanosti, ljubezni
do matere katoliške cerkve, ker nas je le
en čut veselja in radovanja naduševal. —
Bodi tedaj gorečimu in miloserčnimu go¬
spodu to očitno skazovanje radosti in veselja
našiga zvestiga cerkvi vdaniga ljudstva
namestek tiste britkosti, ki so jo čutili
tisti obžalovanja vredni večer, ko so se
radovali nasprotniki naše sv. cerkve.

Veliko jih je ves večer v molitev
zamaknjenih pred razsvetljeno Mariino po¬
dobo ostalo v cerkvi, poznejše pa so se
skorej vsi vanjo podali, kjer so s petjem
in molitvo častili Marijo, in še le proti
polnoči so se ločili od „Matere usmiljenja *.

Ko pa v nedeljo zjutraj zgodaj —
kmali po dveh — zopet slovesno zvonovi
zadonijo in z bronastim jezikam kličejo:
„Angel Gospodov je Marii oznanil", ko mož-
narji mogočno pokajo, ni mogel nihče več poči-

%

— 18  —

vati. Vsi, mladi in stari, hitijo v cerkev
k Materi miliga serca; kmali je cerkev
polna pobožnih vernikov; njih goreče mo¬
litve z veselim petjem se vzdigujejo k tronu
Božje Matere.

Ob devetih vzdignejo z altarja čudo¬
delno podobo in jo nesejo v ravno tako
slovesni procesii v lepo ozališano Mariino
cerkev, kakor so jo bili snoči prinesli v
farno cerkev. Zvonovi lepo vbrani pojo,
veselo petje se povsod razlega, možnarji
veličastno pokajo. Veliko ljudstva z oko¬
lice je lesem prihitelo častit Marijo. Gospod
korar naj poprej blagoslovijo popravljeni
altar, po tem pa stopijo vsim v veselje
na lečo. Velika je tihota po vsi cerkvi.
Pridigar začnejo — vsi ginjeni — z done¬
čim glasam:

„Kdor mene najde, najde življenje in prejme
zveličanje od Gospoda 44 .

Te besede večne modrosti Božje (Preg.
8, 35.) obrača sv. cerkev v svojih molitvah
na Marijo.

*

* *

Gospod je to storil , in je čudovitno
v naših očeh“.  (Ps. 117,  23.) „Ne nam,

— 19  -

Gospod! ne nam, ampak svojimu imenu
daj čast 11  (Ps. 113, 9.). Te besede kraljeviga
pevca Davida mi že po ušesih donijo,
odkar sim pridigal v praznik Mariiniga
oznanjenja; močnejše pa se mi odmevajo ob
današnjim veličastnim praznovanji, ki nas
vse z veseljem napolnuje.

če premišljujem, kako so me moji
nasprotniki zavoljo moje pridige, ki sim jo
imel v nemškim jeziku v praznik oznano-
vanja Marije Device, po krivim dolžili in
še celo pred viši gosposko tožili, kar ste
tudi vi slišali in vas je z žalostjo in skerbjo
napolnilo, in za to ljubezen se vam tukej
očitno zahvalim, če prevdarjam, kako je Bog
po svoji modrosti in dobroti to hudo v do¬
bro — sebi v čast in Marii Devici vpočešenje,
nam pa v veselje in gotovo tudi v zveličanje
obernil; moram danes tukaj na tem svetim
kraji s hvaležnim in ginjenim sercam vpričo
vsili izreči: „Gospod je to storil“  i. t. d.

Pa še nekaj druziga je, kar danes ob
tej slovesni uri močno nagiba mojo dušo,
dajati Bogu čast in hvalo in zahvalo. Pri¬
hodnji praznik Mariiniga vnebovzetja je
32 let , kar sim ko novoposvečeni srečni
mašnik pervikrat s tega svetiga mesta
oznanoval Mariino hvalo in potem nikoli več.
Pa, o premili Bog! koliko skerbi in težav,

3  *

— 20  —

notranjih — serčnih — britkost in bolečin,
bolezen in nevarnost me je v tem času
zadevalo! Kako bi se bil pred štirimi leti
v svoji bolezni prederznil upati, de bom mogel
še kdej pridigovati? Pa vsiga tega me je
rešil Gospod na prošnjo Device Marije,
premiliga serca naše preljube Gospe v
gozdu v Kropi! Kaj ji hočem darovati
za vse milosti, za rešenje iz vsih nevarnost?
Nič druziga ne premorem, kakor pasti na
svoje kolena, in zdihovaje prositi: O Marija,
Mati usmiljenja ! z vso ponižnostjo te
prosim, sprejmi mojo priserčno zahvalo za
vse meni podeljene gnade. Moj jezik naj
se mi poprej v gerlu posuši, kakor de bi
kdej nehal tebi se zahvaljevati, tebe hvaliti
in častiti, o milostljiva, o dobrotljiva, o
sladka Devica Marija!

In dans, ljubi bratje in sestre, kako
vam hočem čast Marije Device oznanovati?
kaj vam hočem povedati od naše ljube Ma¬
tere in nebeške Kraljice, de bi vaše serca k
ljubezni in zaupanju do Marije vnel in v
dušnim veselji poterdil, ktero se od včeraj
razlega od hiše do hiše, od ust do ust? —

Lepo razsvetljene hiše, vaše petje, vaše
molitve noter do polnoči in zjutrej, preden je
še solnce iz zahriba priplavalo, solze, ki
vam od veselja v očeh igrajo, oznanjajo

— 21  —

bolj, kakor moje besede, s kterimi sim vas
včerej pozdravil: „To je dan, ki ga je Gospod
naredil; radujmo se in veselimo se v njem!“
— „Za Bogam častimo Marijo nar bolj!“—

In de bi bili v ljubezni, in v zaupanji
do Marije še bolj poterjeni, de bo naše
dušno veselje povikšano; vam želim dans
povedati, kolika de je pobožnost, zaupanje
in ljubezen, ktero imajo naš sedanji sv. Oče
Papež, Pij IX. do Marije, Matere Božje
in kako jih Marija prečudno varuje.

Posebno v naših žalostnih časih, v kte-
rih sovražniki svete katoliške cerkve Papeža
tako zaničujejo, čertijo in opravljajo, se
mi hočemo prepričati, kako pobožni in
sveti morajo Papež Pij biti, ker Marijo
tako priserčno ljubijo in zvesto časte, in se
od njih učiti, Marijo častiti, ljubiti, vanjo
zaupati.

*

* *

Podajmo se v duhu 161 let nazaj in
poglejmo, kaj je bilo na tem mestu, na
kterim smo mi zdej zbrani! — Kakor tam na
stari podobi, ki na zidu visi, beremo in
namalano vidimo, so nedolžni otroci na sv.
Petra dan 1707 tukej najdli ravno to mi¬
lostno podobo, ktero smo z zlatarn olepšano
zdej na altar postavili. Sternu hrib in gozd
je bil še noter do polja, častili šoto podobo

-22  —

Marije Matere Božje nar popred, kakor
namalano vidimo, v šotorčku iz zelenih
vejic narejenim, potler so naši verni, za
čast Mariino vneti predniki kapelico naredili
in z velikim trudam tukej skorej v sredi
stermiga hriba toliko odkopali, zemlje preč
znesli in prostora pripravili, de je mogla
do leta 1714. lepa sedanja cerkev zidana biti.

In od tistiga srečniga  dneva pred 161
leti noter do današnjiga,  koliko tavžent
in tavžent jih je že prišlo na ta sveti
kraj Marijo častit in na pomoč klicat!
koliko jih je zadobilo čudno pomoč v
dušnih in v telesnih potrebah! in mi ,
ljubi bratje in sestre v Kristusu, mi
tukej rojeni, kolikokrat smo prišli kakor
nedolžni otroci pri rokah svojih pobožnih
očetov in mater gor k kapelici, k Marii!
O,kajne, veselili smo se, kinam je bilo re¬
čeno: v hišo Gospodovo, k kapelici pojdemo!
Brez števila velikokrat smo prišli po hribu na
ta sveti kraj, ali s takim veseljem, s tako
slovesnostjo , de bi bili našo Mater Božjo
seboj nesli, še nikoli ne. Tukej so nas naše
pobožne matere Marii darovale in izroče-
vale , in koliko gnad nam je od takrat
Marija milostljiviga serca delila; kolikokrat
nas je varovala in rešila v dušnih in telesnih
nevarnostih, — o to bomo še le vedili, kadar

— 23 -

se bodo odperle bukve v večnosti! Ali smo
pa tudi mi zvesti otroci Mariini? Tudi po¬
božna mati je našiga Papeža Pija IX. Ma¬
rii od rojstva darovala in so ves čas svojiga
življenja zvest otrok Marije Matere Božje.

Rojeni so bili leta 1792 v Sinigalii,
mestu papeževe deržave, in njih mati je
posebno častila Marijo, prečisto Devico.
Dobili so pri sv. kerstu dvojno ime: Janez
— Marija. — Glejte! Janezu, preljubimu
učencu, je umirajoči Jezus s križa pokazal
Marijo, rekoč: „ Glej, tvoja Mati!“ in Marii,
preljubi Materi, je daroval Janeza, rekoč:
„Glej, tvoj sin!“ — In bere se, de so te
besede Kristusove večkrat na misel hodile
materi sedanjiga sv. Očeta; kadar je imela
svojiga sina v naročji, se je Kalvarije
spominjala, in dozdevalo se ji je, de je
njenimu sinu , — Janezu Marii — name¬
njena težavna križeva pot na Kalvarijo. —
Preskerbela je tedej pobožna mati že zgodej
svojimu otroku mogočno pomočnico. Vzame
eniga dne svojiga otroka v svoje naročje,
gre z njim v cerkev in poklekne pred po¬
dobo žalostne Matere Božje, povzdigne na
kviško svojiga sinu proti Marii in moli: „0
Marija, Mati, glej, tvoj Janez, tvoj sin,
sprejmi ga v svoje varstvo, kakor si sprejela
sv. Janeza ljubljenca Gospodoviga, tebi ga

— 24

posvetim, tebi ga darujem! tvoj najbo!“—
In Marija je sprejela otroka v svoje varstvo
in ga je 5 let stariga otela velike nevarnosti.

Mati je šla v poletenskim času na
deželo na svoj grad s svojim sinam. Eniga
dne gre otrok z materjo in služabnikam
se sprehajat, gresta in ogledujeta na bregu
globoke stoječe vode ribice sem ter tje pla¬
vajoče. Fantek obstoji in gleda, kako urno
švigajo ribice po vodi gor in dol, in ko
bližej pridejo, nanaglama plane z roko po
njih — ali — oh! — noga mu spodleti

— in otrok pade v vodo. — Mati zavpije

— z velikim glasam : Marija! Marija! Slu¬
žabnik skoči v vodo — in otroka srečno
privleče na suho. — Gotova bi bila njegova
smert, ali Marija je tega otroka v svoje
varstvo vzela in rešila!

Pa tudi poznej se mu je skazala Ma¬
rija mogočna pomočnica. Naš sv. Oče Pij
IX. so po doveršenih šolah želeli stopiti v
papeževo stražo, hotli so biti papežev voj-
šak. Večkrat so prosili za to službo, ali
vselej jim je bilo odrečeno zavolj neke
bolezni, ktera jih je večkrat napadla, bili
so namreč božjastni. »Šli so celo sami
prosit tadanjiga Papeža Pija VII., de bi
bili sprejeti med papeževe vojšake. Ali
Papež mladenča niso sprejeli, opominjali

25  —

so ga pa, de je on po njih prepričanji
poklican v duhovski  stan, rekli so, de naj
to dobro prevdari, de naj se oberne k
Marii, ki je zdravje bolnikov, de mu odverne
to bolezen in naj devetdnevno pobožnost
k njeni časti opravi. To stori natanko in
gre zopet k Papežu zdihovaje, de ga bolezen
ni še pustila. — Pojdi, moj sin, k Marii
v Loreto, tamkej prosi — in ozdravljen boš,
mu odgovore Papež Pij VII.

Te besede Kristusoviga namestnika so
sedanjim sv. Očetu globoko v serce se¬
gle , in kmalij potem so se 20 let star
mladeneč podali na* imenitno božjo pot Ma¬
rije Device v Loreto. Tam so v Nazareški
hišici pred podobo Matere Božje kleče
prosili, molili, zdihovali in obljubo storili v
duhovski stan stopiti, ako jim Marija zdravje
sprosi! Glejte, prošnja pobožniga romarja je
bila res uslišana, Marija se je vnovič ska-
zala Janezu dobro in mogočno mater in
pomočnico, zakaj nikoli več v njih življenji
jih ni napadla božjast. —• Kažejo v Loretu
prelepi zlati kelih, kteriga so- sv. Oče po¬
prej sami kakor Papež prinesli Materi
Božji v zahvalo, za nekdanjo od Marije
prejeto veliko dobroto. Zdravje jim je tedaj
Marija sprosila in storjeno obljubo so spol¬
nili, malo let potem so bili eden nar izverstni-

— 26  —

ših rimskih duhovnov,*) poznej so bili škof
in kardinal in leta 1846. so bili enoglasno
papež izvoljeni in so iz hvaležnosti do Pa¬
peža Pija VIL, ki so jim svetovali Materi
Božji se priporočiti in si duhovski stan izvo¬
liti, se imenovali Pij IX.

Veseli glasovi so se razlegali ne le po
Rimskim mestu, tudi po vsim svetu, ki so
bili izvoljeni močni na duhu, silo lepe po¬
stave, pa sv. Oče so v sredi časti in po¬
veličanja kmali od začetka rekli: „de ne
menijo, de bi bila ta slava stanovitna''.
Ko so slišali veselo vpitje „Hozana“, so
mislili na grozovitno kričanje : „Križaj ga,
križaj ga!“ Razsvetljeni od sv. Duha so
gledali v bližnjo prihodnost — in tam so
vidili le križe, samo terpljenje; — vidili
so, kar je vidila 50 let popred njih pobo¬
žna mati, ki jih je darovala žalostni Ma¬
teri Božji Marii. Od kar vladajo Kristu-

*) Na veliko saboto 10. aprila 1819 so bili mašnilc
posvečeni, na veliko nedeljo 11. aprila so novo
mašo v neki majhni cerkvi Rimskiga mesta peli.
Torej bodo imeli 11. aprila, drugo nedeljo po
veliki noči 1869 zlato mašo, in z veseljem beremo,
kako so njih zvesti otroci na celim katoliškim
svetu vneti, da bodo ob tem častitljivim dnevu
sv. Očetu ljubezen in spoštovanje skazali, vošila
in "darove jim prinesli ali poslali,

27 —

sovo cerkev na zemlji, se spolnuje nad
njimi prerokovanje škofa Malahija, ki je od
leta 1143. naprej od vsaciga prihodnjiga
papeža nekaj prerokoval. Pri vsakim pa¬
pežu se je dozdaj dopolnilo prerokovanje.
Sedanjiga sv. Očeta je imenoval Malahija:
„Crux de cruce“, — „križ od križa". —
Že skorej 23 let se spolnuje to prerokovanje;
komej so bili izvoljeni, in že so novo iz-
voljenimu papežu mnogi glavo s ternjem
kronali. Priderli so v rimsko mesto ne¬
verni puntarji iz vsili krajev sveta, zakaj
neverni in hudobni, hudič in pregrešni svet
hočejo Kristusovo cerkev pokončati, korenino
sv. vere zatreti, zatorej se napenjajo skalo
omajati, na ktero je Kristus svojo cerkev
zidal, in perviga varha sv. vere, papeža,
iz sveta spraviti. Puntarska derhal je umo¬
rila nar zvestejšiga uradnika, derla je po¬
tem k papeževimu dvoru na Kvirinal. Ka¬
žejo v Rimu stanico, v kteri so bili tisti
čas sv. Oče, v ktero so puntarji skoz ok¬
na streljali, in služabnik, ki razkazuje ime¬
nitnosti te hiše, pripoveduje, de so sv. Oče
tisti čas križ v rokah imeli in k Materi
Božji zdihovali, molili in prosili potrebne
pomoči! In glejte, zopet se jim je skazala
Marija dobro mater in mogočno pomočnico.
Čudež je bil, moramo reči, de so v černo

— 28 —

duhovsko oblačilo preoblečeni zamogli be¬
žati iz te hiše! — Ubežali so, kakor Je¬
zus grozovitnosti Herodovi — v ptujo de¬
želo — na Neapolitansko zemljo, v mesto
Gaeto. — In tukej v svojim pregnanstvu,
v ptuji deželi so iz hvaležnosti do Marije
leta 1849. o svečnici, ali v praznik očiševanja
Marije Device poslali razpis do vsili škofov
vsiga sveta, v kterim razpisu pravijo : de jim
od otročjih let nobena reč ni bila bolj pri sercu
kakor Mater Božjo vredno počastiti, in Ma¬
rijo z nar veči ljubeznijo ljubiti. Priporo¬
čajo vsim, do Marije veliko zaupanje imeti,
ker je njena prošnja pri Bogu naj bližji, naj
močnejši, pokteri Bog vse dobrote deli; kije
tudi naša preljubeznjiva mati, pa še več, ves
vzrok našiga upanja, ki sprosi, karkoli prosi,
in ne more nikoli prositi, de bi ne bila usli¬
šana — Po tem v razpisu zapovejo vsim
škofam jim naznaniti, kaj de mislijo in
verujejo sami in njih verni o neomadežva-
nim spočetji Marije Device in Matere Božje.
Neomadežvano spočetje je bilo takrat le
pobožna misel in še ne nauk sv. kat. cer¬
kve. In glejte, leta 1854. v praznik neo-
madežvaniga spočetja Device Marije so do¬
živeli v prevelikim terpljenji nar veči ve¬
selje, ker je bilo njim odločeno, zadnjo in
nar lepši krono postaviti na glavo nebeške

~ 29  —

kraljice; ki so pri veliki maši v cerkvi
in s stola sv. Petra v pričo kardinalov in
mnogih škofov katoliškiga sveta z velikim
glasam in zelo ginjeni oznanili: de je ver¬
ska resnica, de je Mia preblažena Devica
Marija čista obvarovana vsaciga madeža
poverbaniga greha 11 .  — Komej so to izgo¬
vorili, je častitljivo streljanje in zvonenje v
vsili cerkvah Rimskiga mesta čast Marije
in hvaležnost do Papeža Pija oznanovalo.
Po tem so šli v svojo papeževo ali Sikstovo
kapelo in so slovesno sami zlato krono po¬
stavili na glavo podobe Marije brez madeža
spočete. Okna po hišah so bile olepšane z
banderi, venci inžidanimi rutami, in zvečer
je bilo Rimsko mesto in velikanska kupla
stolne cerkve sv. Petra prelepo razsvetljena.
In to veselje so kmali po tem vsi katoliški
kristjani po vsim svetu k časti Marije brez
madeža spočete obhajali; na Dunaji je bila
slovesna procesija, pri kteri ,so bili tudi
naš svetli cesar in cesarica pričujoči in so
očitno Marijo častili.

Zato imenuje v Rimu ljudstvo sploh sv.
Očeta Pija IX. Mariiniga papeža, in to po
pravici, zakaj prošnja njih nebeške matere
Marije jih prečudno obvaruje v vsili ne¬
varnostih. V Rimu je prelepa stara cerkev
sv. Neže, kjer pod velikim altarjem počivajo

— 30 —

sv. kosti te imenitne mlade svetnice in mar-
ternice, in koj zraven je imenitni samostan,
kteriga so sv. Oče Pij IX, leta 1855. obi¬
skali.; 6 kardinalov, veliko škofov in drugih
gospodov jih je spremljalo. Pripeljali so
tudi 100 učencov iz naprave za razširjanje
sv. vere, de bi sv. Očetu nogo poljubili in
sv. Oče so jih blagoslovili. Ravno so jih
bili sv. Oče priserčno nagovorili, — kar
se veliko bruno prostorne dvorane prelomi
in vsili 130 pričujočih s sv. Očetam vred
pade v spodnjo precej globoko stanico. Sv.
Oče so med tem, ko se je vse vdiralo, glas¬
no na pomoč klicali Marijo brez madeža
spočeto! In glejte! zares čudež! Med 130
ni bilo nobeniga hudo ranjeniga. — Ali
tedej niso sv. Oče pod posebnim varstvam
Marije Device ? Ali ni res Marija mogočna
kraljica vsim, ki jo v resnici časte, ljubijo
in na pomoč kličejo?

V spomin na leto 1854. in sicer na
praznik čistiga spočetja M. D., ko so sv.
Oče razglasili ta nauk katoliške vere, in
v zahvalo prečudniga ohranjcnja v samo¬
stanu sv. Neže, so zapovedali narediti iz
nar lepšiga kamna visok steber, na kterim
bi stala velika podoba brez madeža Spočete.
1859 je bilo imenitno kamnitno delo do¬
delano in na prostornim kraji Rimskiga me-

- 31 —

sta slovesno postavljeno. Je pa neizrečeno
lepo. Na visokim stebra stoji Marija iz
nar lepšiga beliga kamnja in s predrago
krono ozališana, spodej pa so 4 velike kam-
nitne podobe in sicer: Mojzes, David, Iza¬
ija in Ecehiel. Mojzes kaže na bukve
stare zaveze in sicer na besede: „Sovra¬
štvo bom naredil med teboj in med ženo".

— David ima te svoje besede v napis:

— „Posvetil je nar vikši svoj šotor". —
Pod Izaijem se berejo besede: „Glej, De¬
vica bo spočela". — In pod podobo Ece-
hiela so njegove besede: „Te vrata bodo
zaperte ostale". — Zgorej se pa bere na¬
pis.: „ Devici Marii Materi Božji od svo-
jiga spočetja vsaciga madeža obvarovani je
Papež Pij IX., po tem ko je za versko
resnico izgovoril neomadežvano spočetje  8 .
grudna 1854 v 12. letu svojiga vladanja
v hvaležni spomin postavil —

Ta imenitni, velikanski kamnitni steber
bo vse čase spričevanje dajal, koliko po¬
božnost, zaupanje in ljubezen imajo naš se¬
danji sv. Oče papež Pij IX. do preblažene
Device Marije.

Veliko od tega, kar ste slišali, je
pripovedoval eden mojih sodelavcov v
Gospodovim vinogradu ljubljanskiga me-

32 —

sta*), ki j e bil vlani o sv. Petru v Rimu pri ime¬
nitni 18 stoletni slovesnosti in je sam vse vidil
in slišal. Ne smem tukej zamolčati, kar mi
je ta za sv. Očeta vneti dušni pastir iz
Rima pisal: „Vidil sim v papeževi hiši ve¬
liko, visoko, neizrečeno lepo zmalano dvo¬
rano, zapopade pa ta malarija neomadež-
vano spočetje Device Marije, vse prigodbe
in preiskave te verske resnice od leta 1854.,
ko je bilo od Pija IX. za versko resnico
izrečeno. Posebno lepe ste podobi Marije
in sv. Očeta, tako, de se te lepote človek
nagledati ne more. To dvorano so sv. Oče
na svoje stroške zmalati dali. Slišal sim
tudi, de imajo sv. Oče v svoji majhni Sta¬
niči, kjer navadno stanujejo, na mizi vedno
pred svojimi očmi podobo neomadežvano
spočete Matere Božje, in za to podobo
velik križ s podobo križaniga Jezusa. Pred
tema podobama vsak dan svoje molitve
opravljajo, in na nogah Mariine podobe se
vidi, de jo sv. Oče velikrat pobožno po¬
ljubijo, — slišal sim tudi, de vsak dan 3
cele ure molijo. — Petkrat sim vidil v 16
dnevih, ki sim jih v Rimu preživel, sv.
Očeta, — 75 let že štejejo, pa so, desi-

*) Častiti gospod Karol Heidrich, zakristan stolne
cerkve v Ljubljani.

— 33

ravno je njih življenje polno preganjanja
in terpljenja, še prav terdni in prav mo-
čniga glasu. Ni mogoče popisati, kako
živo in močno človeka gine, ako le vidi
sedanjiga sv. Očeta. Nikoli ne bom poza¬
bil in ne morem povedati, kaj je serce ču¬
tilo, ko sim sv. Rešnjiga Telesa dan vidil
sv. Očeta pri procesih V Rimu ta nar
častitljivši dan sv. Očeta papeža na tronu
za procesijo nesejo,  na kterim pred majhnim
altarčkam klečijo in v svojih rokah mon-
štranco s sv. Rešnjim Telesam derže. Oči
so bile neprenehama v presveto Rešnje Telo
obernjene, in tako pobožno so molili, de
sim sam pri sebi mislil: Sv. Oče so si iz¬
volili kakor Papež ime Pij, kar pomeni po
slovensko »bogaboječ ali pobožen"; so pač
res tega imena vredni, ta sv. Oče so res
svetnik; pa ne samo jest, tudi druge du¬
hovne sim slišal tako govoriti. Mnogi, ki
so jih v toliki pobožnosti vidili, so se od
veselja zjokali. Zato so pa tudi škofje,
duhovni in verno ljudstvo z naj večim spo¬
štovanjem sv. Očeta Kristusoviga namest¬
nika sprejeli, kjerkoli so se prikazali, vse
je na kolena padlo, — vse so z naj veči
ljubeznijo blagoslovili. —Naj lepši dan mo-
jiga življenja je bil letos v torek pred
praznikam sv. Petra. Ta dan so namreč

3

— 34 —

sv. Oče nekaj duhovnov, ki so iz ptujih
krajev prišli, sprejeli in nagovorili. Bilo
nas jo v veliki dvorani zbranih čez 6000,
govorili so nam v latinskim jeziku dobre
pol ure, pa tako priserčno in s tako močno
besedo so nas k molitvi in zvestimu spol-
novanju svetih dolžnost opominjali in po¬
pisovali so nam z žalostno in zaupanja
polno besedo velike nadloge in žalosti, v
kterih se znajdejo sami in sv. cerkev v rev¬
nih sedanjih časih, de sim vidil, in se je tudi
slišalo, mnoge, tudi stare duhovne britko
jokati. Izročili so nas po tem varstvu Ma¬
rije Matere Božje, in oh! kako priserčno,
in s kakšnim milim in ljubeznjivim glasam
so nam podelili sveti apostoljski blagoslov!
Med tem, ko so odhajali, smo mi vsi pri¬
čujoči duhovni cerkvene molitve za sv. Očeta
molili, in slišal sim mnoge: /Po so svet¬
nik “, in vidil mnoge, ki so kraj, kjer so
sv. Oče stali in hodili, z vso pobožnostjo
kuševali“. —

To spričevanje daje duhovni pastir in
zvesti in hvaležni sin sv. Očeta od tega,
kar je sam vidil in slišal v Rimskim mestu
lansko leto.

Preljubi! naš sedanji sv. Oče Papež
Pij IX. so res svetnik; sej je že, ka¬
kor neki cerkveni učenik pravi, velika lju-

— 85  —

bežen  do Marije znamnje izvoljenja; sv.
Oče so pa bili že otrok Marii Materi Bo¬
žji darovani, — Marijo časte in ljubijo, —
zmiram so pod varstvam Marije Device, pri
Marii hočejo kdej s tclesam počivati, zakaj
zbrali so si že kraj, kjer naj njih truplo
počiva, je namreč nar imenitniši cerkev
Matere Božje v Rimu, cerkev Marije Snež-
nice, ki je bila perva cerkev Materi Božji
v čast postavljena in posvečena; tam ho¬
čejo počakati glasu angelov in vstajenja
mesa; njih pobožna blaga duša pa gotovo
pojde naprej gori k nebeški kraljici, ktero
ves čas svojiga življenja pobožno časte, v
ktere mogočno prošnjo vse zaupanje stavi¬
jo, ktero za Jczusam nar bolj ljubijo; sej
obrača na Marijo sv. cerkev besede sv.
pisma : „Kdor mene najde, najde življenje
in prejme zveličanje od Gospoda! 11  —

Kaj se učimo iz vsiga, kar sim vam po¬
vedal? Dvojno:

1) Bodimo dobri, zvesti, hvaležni otroci
sv. matere katoliške cerkve, dobri, zvesti,
hvaležni sinovi in hčere tolikanj dobriga in
pobožniga sv. Očeta Pija IX. Posebno v
sedanjih časih, v kterih sovražniki in tudi
lastni sinovi katoliške cerkve našiga miliga
sv. Očeta tako grozovitim preganjajo, zani¬
čujejo in opravljajo, moramo mi tolikanj

— 36 -

bolj svojo ljubezen in zvestobo očitno po¬
kazati. — Zato vas vprašani: „Ali hočete
raji tistim verjeti, zaupati, tiste poslušati
in ubogati, ki nimajo nič ali malo vere,
ki vse, kar je katoliškiga, in tudi čast in
ljubezen do Marije Device, zaničujejo, ni¬
koli k božji službi, nikoli k sv. zakramen-
tam ne pridejo? Ali hočete raji papežu
verjeti in zaupati, našiga sv. Očeta poslu¬
šati in ubogati, ki tako priserčno Marijo
časte, za nas vse molijo, tako pobožno ži¬
ve ? — Izvolite si sami! Na vaših obra¬
zili berem, de hočete z aposteljni odgovo¬
riti: Gospod, kam hočemo iti? Naš sv. Oče
papež imajo besede večniga življenja! Torej
hočemo mi vsi danes tukej, in povsod pred
svetam brez strahu očitno pričati, rekoč:
„Spoznamo in terdimo, de so papež na¬
slednik sv. aposteljna Petra, namestnik Je¬
zusa Kristusa na zemlji, tedaj vidni po¬
glavar njegove sv. cerkve;  — in terdno
sklenemo sv. Očeta spoštovati in jim lju¬
bezen in pokoršino, kakoršno katoliška vera
zapoveduje, neprenehama sltazovati vse dni
svojiga življenja noter do poslednje ure“.

2) Drugo, kar se učimo iz današnjiga
govora, je pa to, de posnemajmo sv. Očeta
in po njih zgledu imejmo do Marije veliko
pobožnost, ljubezen in zaupanje, sej je ona

— 37  —

pomoč kristjanov, tolažnica žalostnih, pri¬
bežališč grešnikov, zdravje bolnikov, nas
vsili nar boljši in tudi nar mogočni-
ši duhovna mati. — K Marii pridite vi
starši, ki v sedanjih, spridenih časih tež¬
ko spolnujete dolžnosti za se in za svoje
otroke, darujte Marii po zgledu matere na-
šiga Papeža Pija IX. svoje otročiče, de
bodo rastli kakor v starosti, tako tudi v
modrosti in v gnadi božji! — K Marii se
obernite vi še nedolžni mladenči in dekleta;
ona je mati prečista, njej so se Papež Pij
IX. mladeneč izročili, in so bili vsiga liudi-
ga obvarovani v Mariinim naročji! K Ma¬
rii hitite vi bolniki, Marija je zdravje bol¬
nikov, k njej so romali sv. Oče še mlade¬
neč zavolj bolezni, in so pri Marii prejeli
telesno zdravje. — K Marii se podajte vi
žalostni — ona je tolažnica žalostnih, —
Marii so se priporočali in se dan za dne-
vam priporočajo sv. Oče Pij IX. v prega¬
njanji in v terpljenji, ki jih obdaja, — in
pri Marii najdejo dan za dnevam potrebne
moči in toliko serčnost, de so dan današnji
med vsimi kralji in poglavarji edini, ki imajo
serčnost, očitno se ustaviti nevernim pun¬
tarjem in očitno govoriti za pravico in res¬
nico! — K Marii se obernite tudi vi gre¬
šniki, — ona je pribežališe grešnikov; sv.

— 38  —

Očo Pij IX. pravijo, de ona vse sprosi, kar
koli prosi, in de ne more nikoli prositi, de
bi ne bila uslišana; sv. Bernard pravi, de
še nikoli ni bilo slišati, de bi bil kdo za-
pušen, kteri se je k Marii zatekel! Ako
se bojte Očeta nebeškiga, pojdite k Sinu,
ako se bojte Sina, .pojdite k Materi! Mati
vas bo k Sinu, k Jezusu pripeljala in Sin
vas bo z razžaljenim Očetam nebeškim
spravil, in tako bote po Marii najdli mir,
kteriga vam je svet vzel, kteriga pa svet
nazaj dati ne more.

Dans obhaja cerkev praznik sv. škofa
Alfonza Ligvorijana. Oh! s kakošno iskre¬
no ljubeznijo in častjo je ljubil ta učeni
svetnik Marijo! bil je v resnici pravi otrok
Matere Božje! Kako neizrečeno lepo in ko¬
liko je od Marije pridigoval in pisal! Od
njega imamo zlate bukve: „Slavo Marije!"
Vsim nam, ker smo vsi grešniki, želim svet
in besede tega svetnika v spomin dati. —
K sv. Alfonzu je prišla velika grešnica in
je tožila žalostni stan svoje duše in britko
jokala in zdihovala, de mora obupati. Sveti
škof ji skaže priserčno usmiljenje, jo opom¬
ni, kakor je v navadi imel, na Marijo, pri¬
bežališč grešnikov, in ji ljubcznjivo reče:
„Ljuba hči, imej zaupanje, jest ti hočem
pot pokazati, po kteri zamoreš zopet k ne-

— 39  —

beškimi! Očetu priti. Glej, imamo mater,
ime ji je Marija,  ona je posebno pribeža¬
lišč grešnikov.  Kaj ne stori vse dobra mati
za svoje otroke ? če eden pade, pusti vse
druge, teče za njim, ga vzdigne, mu polaj-
ša bolečino, umije umazane roke in ga to¬
laži. Teci tudi ti k tej usmiljeni, ljubeznjivi
materi, ona te bo iz grehov, v ktere si
padla, vzdignila, in z materno skerbjo tvojo
z grehi omadežano dušo očistilaSv.  škof
tega sveta ni dal zastonj; grešnica je sto¬
rila, kakor ji je bilo rečeno, in je čutila, de je
Marija res pribežališe grešnikov!

Vzemimo ta tolažljivi svet sv. Alfonza
za spomin seboj, vtisnimo si ga v serce,
storimo tudi mi tako, posebno na smertni
postelji, ki se bomo zavolj grehov sodnika
bali, poglejmo, zdihnimo k pribežališu gre¬
šnikov, k Marii!

Tebi pa, o Marija, tvojimu maternimu
varstvu izročim, preden se ločimo iz tega
sv. kraja, ta terg in vse,kteri v njem pre¬
bivajo, nas vse tukej rojene, vse pričujoče,
ki so prišli tebe počastit, z nami današnje
veselje delit! V tvoje varstvo izročim nar
drajši, nar veči zaklad, ki ga ima ta terg
in mi vsi, — sv. vero! — ohrani in oživi
v vsili sercih našo sv. katoliško vero, de
jo bomo očitno brez strahu, z veseljem, z

40  —

besedo in djanjem spričevali, v nji živeli
in umerli, po nji časno in večno srečni !
V tvoje varstvo izročim hiše, fužine in ko¬
vačnice, obvaruj jih nesreče ognja in po¬
vodnji, kakor do zdej, kaži, de si naša mo¬
gočna, usmiljena Mati!!

Kaj ti pa hočemo dans v dar prine¬
sti? Kako te pozdraviti? Kako slovo vzeti
od tebe, o Marija? Glej, v dar ti prinesemo
hvaležne serca za tolikanj tukej prejetih
dobrot! — S priserčnimi besedami prelepe,
od goreče ljubezni in časti do tebe napol¬
njene pesmi sv. Alfonza Ligvorijana, ktera
se razlega iz hvaležnih sere sto in sto tav-
žent tvojih zvestih otrok po cerkvah in hi¬
šah, po hribih in dolinah naše lepe kranj¬
ske dežele, — s temi besedami se mi od
tebe ponižno poslovimo, tebe pozdravimo:
„Veš, o Marija, ti moje veselje, veš moje
želje ? ljubil bi te, zmirej pri tebi bi hotel
ostati, ljubljena Mati, zaverzi me ne!!
Skazi, de si naša Mati!

Kakor dobri otroci, ko se od svoje
drage matere ločijo, jo še kleče blagoslova
ali žegna prosijo, ravno tako hočemo tudi
mi na svoje kolena pasti pred našo pre¬
drago Mater Marijo ter jo tudi prositi bla¬
goslova. Blagoslavljaj (žegnaj), o Marija
premiliga serca in naša Mati! blagoslavljaj

— 41  —

našiga sv. očeta Pija IX., našiga škofa Jer¬
neja, našiga cesarja Franca Jožefa! Blago¬
slavljaj vso srenjo, ki te priserčno ljubi in
časti, njih dela in kupčije! Blagoslavljaj
očete in matere, otroke, mladenče in dekle¬
ta, uboge in prežaljene, bolne in umirajoče!
Blagoslavljaj škofe in duhovšino in gospe
nune! Blagoslavljaj dva tvojih častivcov,
ki sta za zvonove tako znameniten dar na
tvoj altar položila! Blagoslavljaj vse do¬
brotnike, ki so za olepšanje tvojiga altarja
in poveličanje naše slovesnosti z veselim
sercam pripomogli! Blagoslavljaj nas vse,
o mati Marija!

Kakor vlani na slovečim božjim potu
v Marijacelu, tako tudi tukaj na tem svetim
kraji položim — jest tvoj nevredni služab¬
nik, ki bi te tolikanj rad priserčno ljubil
in častil — v imenu vsili zgorej imenova¬
nih s solznimi očmi in z veselo ginjenim
sercam svojo ponižno prošnjo in počešenje
na altar pred tvoje znožje cerkveno moli¬
tev: „Sveta Marija! pridi na pomoč nesre¬
čnim, podpiraj maloserčne, tolaži žalostne,
moli za ljudstvo, pristopi duhovšini, prosi
za pobožni ženski spol, čutijo naj tvojo po¬
moč vsi, kterikoli obhajajo tvoj sveti spo¬
min!" — Amen.

4

— 42

Te z ginljivim glasam izrekovane be¬
sede so vse poslušavce tako močno presu¬
nile, de so bili do solz ginjeni in jokaje
so še dolgo klečali v premišljevanji vsi za¬
maknjeni.

Na to so imeli gospod korar slovesno
veliko mašo s strežbo gospod kaplana in dveh
tukaj rojenih klerikov. Končali so to za
našo srenjo imenitno nepozabljivo, spodbud¬
no in pobožno slovesnost, ko so s svojim zvo¬
nečim , slovesnim in navdušenim glasam za¬
peli: „Te Deum laudamus“.

To so bili prav zares slavni prazniki
Marii Devici v čast, prazniki praviga ve¬
selja za vso srenjo; obhajali smo ponov-
Ijenje in okusili nekoliko veselja tistiga sre-
čniga dne pred 161 leti, koso podobo Ma¬
tere Božje najdli in priserčno častili. V vsaki
hiši, in kjer le dva gresta vkup, se sliši: O
kako je bilo lepo in veselo, taciga nobeden
ni doživel, tako ne bo nikoli več! Vse go¬
vori od častitljive slovesnosti pretečenih
dni, kteri bojo sedanjimu rodu v veselim
spominu ostali in naši otroci bodo prihod-
njimu rodu z veseljem pripovedovali. Zato¬
rej pa tudi vsak voši, de bi bilo vse popi¬
sano in po natisu nam in otrokam naših
otrok v veseli in hvaležni spomin prihra¬
njeno, kar iz serca radi spolnimo.

— 43 —

Po slovesnih petih litanijah v Mariini
cerkvi se podajo srenjski predstojniki k go¬
spodu stolnimu fajmoštru, ter se jim v
imenu vse srenje priserčno zahvalijo za ves
trud, vse skerbi in dobrote z resnično že¬
ljo, naj jim naša Mati Marija vse obilno
poverne in sprosi milost, de bi mogli še
veliko veliko let s tako gorečnostjo in s takim
močnim glasam njeno hvalo tudi v naši
cerkvi oznanovati.

Vsim visocim cerkvenim knezam, vi-
sokočastiti duhovšini, zlasti visokočastitim
dekanam, častitim gospem nunam v Lju¬
bljani, vsim, ki so naše praznovanje pod¬
pirali ali se ga vdeleževali, vsim blagim
znanim in neznan i m dobrotnikam naše Ma¬
riine cerkve, s sercam zakličemo: Bog
vas plačaj na prošnjo naše Matere Božje
usmiljeniga serca, prečiste Device Marije!

\  Kropi v praznik sv. Lorenca  marternika,
10. vel. serpana 1868.

V to©ciy) ?g@

naše čudodelne podobe Matere Božje Marije milost-
ljiviga serca.