SLAVNOST ST.-V1DU NAD LJUBLJANO.^ S. \ VESEKDO V LJUBLJANI, 1891 Slavnost In 25letnica »Narodne čitalnice" v Št. Vidu nad Ljubljano. UVOD. »Slavme slavne slavu Slavuv slavnych.« I. Kolar. Ko trombe glas, ko zvon doni Od vrlega moža spomin. Koseski. Narod, ki časti svoje zaslužne može, ne propade ; njega je bodočnost. V zgodovini avstrijskih narodov je jedna naj¬ lepših prikaznij ona, ki nam osvetljuje napredek slo¬ vanskih narodov, osobito pa našega malega sloven¬ skega naroda, kateri vsled svoje nadarjenosti in pri¬ rojene marljivosti s hitrimi koraki stopa iz temine minulih časov, ter se bliža svetlobi svetovne kulture. — „Malo nas je, a smo ljudi“ — ta izraz veljd tudi o nas maloštevilnih Slovencih, o našem narodu, 0^00 3 kateri si je po telesni svoji hrabrosti, kakor po du¬ ševnem delu se svojo bistroumnostjo in jekleno vstraj- nostjo priboril zasluženo mesto mej izomikanimi na¬ rodi v Evropi, česar mu niti najzagrizenejši nasprotnik ne more odreči. In da smo majhni, kakor nijedno ljudstvo v Evropi, imamo vendar lepo vrsto mož, na koje se smemo s ponosom ozirati, češ: naši so! — Naš narod ima može, vzorne, plemenite značaje, kateri v vsem svojem delovanju mislijo, čutijo, delajo le za blagor domovine, za svoj ljubljeni narod. In tli jim ni nehvaležen; kako-li? Hvaležnost je priro¬ jena vsakemu Slovanu; ne nosi je sicer na jeziku, a tem globokeje v srcu tli mu iskra tega čuta, dokler ne pride dan, koji mu jo vsplamti v ogenj dejan- stvenih dokazov. Tako — dejansko — videli smo baš pretekle dni proslavljati moža, kateri je ljubil svoj prosti narod ter mu v dokaz svoje ljubezni po¬ svetil vse moči duhš, in telesa; ta mož je pokojni, nepozabni župnik Blaž Potočnik. V prijaznem St. Vidu, lepi okolici ljubljanski, — takorekoč v srci naše lepe domovine delujoč dolgih 39 let v probujo svojega naroda, postavil si je sam najlepši, najtrajnejši spomenik v srcih svojih udanih mu vernikov in potemtakem ni bilo čudo, da je odbor tukajšnje čitalnice — s sklepom, da se slavnostjo petindvajsetletnice čitalniške proslavi tudi spomin na nje ustanovnika s tem, da mu na cerkvenem pro¬ čelju vzida spominsko ploščo — zadel pravo struno, 1 * 4 katera je odmevala v srci slehernega župljana širne župnije šentviške, ter daleč preko njenih mej, saj je bil blagi pokojnik čislan in ljubljen po celi slo¬ venski domovini. In ko se je raznesla vest, da veljd dostojnim načinom proslaviti moža, kojega je ljubila vsa župa¬ nija, kateri je bil njen ponos in njena dika, tedaj je bilo veselje videti, kako hite stari in mladi, imo- viti in ubogi, da se svojimi najboljšimi močmi po- morejo slaviti spomin svojega duševnega in teles¬ nega dobrotnika! Mladina je donašala cvetja in ze¬ lenja, da so odrasla dekleta pletla vence za slavolok in mlaje, katere so postavljali fantje ter je kitili z zastavami; imoviti so darovali doneske za spominsko ploščo, dobitke za loterijo, mlaje in druge potreb¬ nosti — a starejši so s pripovedovanjem dobrih last- nostij »gospoda očeta“ oznanjevali pokojnikovo slavo ter v mladih srcih svojih otrok netili ljubezen do nepozabnega dobrotnika. — Pevci in igralci so se vadili in urili vsako prosto uro, da pokažejo svetu, da so kot verni poslušalci njegovih naukov ohranili njegovih pesnij glas, katere hočejo izročiti tudi poznim potomcem; — čitalniški odbor je marljivo izvrševal svojo nalogo v prospeh dvojne slavnosti. Tako se je približeval dan, koji se sme v zgodo¬ vini naše čitalnice — če ne z zlatimi —katere naj se prihranijo za petdesetletnico — zapisati vsaj z bo¬ gato okrašenimi črkami! Ako nam nebo ni bilo milo 6 •— kaj čemo? Zapisali si bodemo tem globokeje v hvaležna svoja srca imena onih čestitih gostov, ki so se vkljub vremenski nezgodi prijazno odzvali na¬ šemu vabilu — kakor i onih, ki so vsaj brzojavnim potom slavili slavljenca ter čestitali našemu društvu na njega čvrstem zdravji. I. Nekako v sredi prve (spodnje) polovice prijazne šentviške vasi stoji lična hiša katol. rokodelskega društva, — v njeno pritličje na desni preselila se je čitalnica kmalu po njenej izvršitvi. Dohajajoč po cesti — obstojiš, čestiti bralec, pred to hišo; pred teboj se dviga iznad zelenja senčnih dreves, po¬ nosno v nebo kipeč, lično izdelan in mogočen stolp lepe vaške cerkve, katere lepo ubrano zvonjenje je znano dalječ okrog; — na levi te vabi hladen gozd, raztezajoč se po hribčku, v katerega vznožji te po¬ zdravljajo bele hišice izmed zelenja sadunosnega drevja; na desni se od dalječ blesti cerkvica na gori in za njo sive goličave ali snegom odeti vrhovi kamniških planin. Očaran obstojiš. In baš tu, kjer stojiš, pozdravljal te je v dan, kojega tu opi¬ sujem, lep slavolok z napisom: „Bog živi Vas!“ Ob njega vitkih stebrih vihrale so naše trobojnice in cesarske zastavice — odzdravljajoč vihranju svojih sester v lični hiši, kamor so ti bili namenjeni ko¬ raki. Tu je slavnostni odbor naše čitalnice vspre- 6 jemal in pozdravljal drage goste, a vrle šentviške Slovenke, ob jednem eitalniške pevke, v narodni noši pripenjale so jim duhteče šopke na prsi — ter z venci okitile zastave. Od tu pa do »Kraljiča" stali so ob krajeh ceste vitki mlaji, odičeni z zasta¬ vami, — katere so dičile tudi skoro vse hiše šent¬ viške. Ob 'l a 10. uri podal se je sprevod med po¬ kanjem topičev in ubranim pritrkavanjem zvonov v cerkev v sledečem redu: Ognjegasno društvo šent¬ viško, rokodelski iz Ljubljane in Št. Vida z zastavama, šišenska in domača čitalnica z zastavama, za njima mešani pevski zbor, deputacije „Pisateljskega dru¬ štva “, „ Matice Slovenske", „ Glasbene Matice", »Družbe sv. Cirila in Metoda", čitalnice ljubljanske itd. — naposled odbor domače čitalnice. Ko so se zastavonoše zvrstili pred ograjo presbi- terija, začela se je propoved, katero je govoril slav¬ nostni govornik č. g. Ivan Babnik, župnik topliški. Opisujoč pod geslom: Blagor možu, ki je najden brez madeža in kateri ne hodi za zlatom in se ne zanaša na denar in na zaklade! Kdo je ta — da ga hvalimo; zakaj čudo je delal v svojem življenju. Eccl. BI. — paznim poslušalcem življenje slavljenčevo. Častiti govornik prispodabljal je dobrega dušnega pastirja dobremu očetu, skrbnemu hiš¬ nemu gospodarju. Kar je dober oče, skrben 7 gospodar svoji družini, svoji hiši, to in še več je dober dušni pastir svoji čedi, svojim faranom. Kakor dobra družina tuguje po izgubljenem gospodarji, tako je tugovala fara šentviška po nepozabnem svojem duševnem pastirju — in še dandanes se je ohranil njegov spomin. To so Št. Vidčani dejansko pokazali s tem, da so mu na pročelji cerkve vzidali spominsko ploščo, ka¬ tera tudi poznim potomcem kaži, kaj je bil blagi pokojnik njih fari, ter jih uči jednako hvaležnim biti svojim dobrotnikom. Njegov spo¬ min živi pa tudi v ljudstvu; v vsaki družbi, kjer se omenja njegovo ime, tam se pohvalno omenjajo njegove zasluge, tam se sliši njegova dovtipna beseda, tam se pohvalno ocenjajo nje¬ govi duševni proizvodi itd. itd. Goreč, vnet du¬ hovnik, kakoršen je bil blagi pokojnik, skrbi pred vsem za dušni blagor svojih vernikov. Za to je on skrbel obilno in vsestranski, prvič s svojimi, v gladki, lepi materinščini govorje¬ nimi, poljudno-poučljivimi propovedimi, s ka¬ terimi je svoje poslušalce vnemal za vse, kar je dobro in blago; drugič z vnemanjem za po¬ gosto prejemanje sv. zakramentov, kajti bil je dober in ljubeznjiv spovednik, ter z razširja¬ njem sv. bratovščin. Njegov trud ni bil zaman; pripoznati se mora, da se v malokateri fari na deželi prejme toliko sv. Obhajil, kakor v tukajšnji in malokje je toliko udov n. pr. »Vednega če- ščenja preš v. Rešnj. Telesa “, kakor v tej fari. Kot poseben častilec Matere Božje je vpeljal »šmar¬ nice* v Marijinem mesecu leta 1857. ali 1858. Živ izraz njegove prisrčne udanosti do prebla- 8 žene nebeške Kraljice so tudi njegove lepe in mnogoštevilne Marijine pesmi, katere se pojo po vsej širni zemlji, kjer biva slovenski rod in se govori naš jezik. Gospod oče Blaž pa je zamogel tudi po vsej pravici reči: Gospod! ljubil sem lepoto tvoje hiše! — Ko je bil na¬ stopil 1. 1888. mesto župnika, bila je cerkev precej zapuščena. Pod njegovim vodstvom bila je notranja cerkvena oprava do malega vsa pre¬ novljena in popravljena. Napravil je nove zvo¬ nove, postavil nov veliki oltar, orgije in dal prenoviti vse stranske oltarje. In vse te stroške pokril je večinoma sam, nekaj z darovi mnogih njegovih imovitih prijateljev, drugo je dal iz svojega, kajti on je bil v istini mož, ki ni hodil za zlatom in ni iskal zakladov svetil, — kar je primanjkovalo, dali so farani po premo¬ ženji, jeden več, drugi manj, a vsikdar prosto¬ voljno. Blagi pokojnik smel je reči: „Jaz sem dober pastir, ki poznam svoje in oni poznajo mene.“—Do poslednjega vzdihljeja posvetil je vse svoje izborne dušne in telesne moči v blagor izročenih mu duš, ter neumorno delal dolgih 39 let v njih blagor. Zato bodi blagoslovljen njegov spomin in njegova slava bodi nemin¬ ljiva ! — Hvaliti in slaviti naše dobrotnike nam je dolžnost, a dolžnost je tudi jih posnemati v vseh naših dejanjih. Živimo torej po njego¬ vem vzgledu, po njegovih naukih. Najlepši spo¬ minek dobremu očetu so dobri otroci, najtraj- niši in nadražji spominek dobremu dušnemu pastirju so dobri pobožni verniki. 9 Nato je daroval peto sv. mašo č. g. Peterca, tukajšnji rojak, a sedaj župnik v Dubravcu (Turo- polju). Po slovesni zahvalni pesni, s katero se je kon¬ čala sveta daritev, zapustilo je ljudstvo božji hram ter se zunaj pred cerkvijo nastavilo v lepem redu pred spominsko ploščo in okoli govorniškega odra. Lepo uvrščeni mešani pevski zbor zapel je lepo „Zvonikarjevo“ — nato pa je slavnostni govornik ogovoril raz oder zbrano ljudstvo tako: „Rojaki, mili bratje! Slava našega Potočnika sega čez cerkveni prag; slava njegova sega čez meje fare šentviške. Naš Potočnik je znan po celem Slo¬ venskem. Naš Potočnik zasluži, da mu postavimo spominek za njegove blagodejne zasluge tukaj zunaj na javnem, očitnem mestu. Vreden je, da njega sla¬ vimo v cerkvi za domače, cerkvene zasluge — tukaj zunaj naj bode izpostavljeno njega blago ime očitno — na javnem za javne zasluge. Ne morem vsega naštevati, omenim naj tukaj samo dveh stvari: Prepričan sem, da Vi sami čutite in spoznate, kako presune, uname, kako povzdigne vsakega človeka srce lepo ubrano zvonjenje. Kako milo je poslušati v soboto popoldne, kadar s krila doli napoveduje milo domače zvonjenje ubogim ze¬ meljskim trpinom dan Gospodov, dan sv. počitka; kadar se razlega v nedeljo zjutraj glas cerkvenih zvonov čez polja in ravnine. Ni ga lepšega zvonjenja, 10 kakor je po celem Kranjskem. To pripoznavajo vsi popotniki-tujci. In glejte, dragi moji! Za to lepoto, za to čast moramo zahvaliti rajnega Blaža Potočnika. Ko je bil naš Blaž župnik v Št. Vidu, obhodil je celo Kranjsko, poslušal s tankim ušesom svojim vse zvonove, pretehtal in preudaril njih težo in po¬ srečilo se mu je, da je izumel lepo soglasje ubranih zvonov. Staremu zvonarju g. Samassi je dal natančen navod in poduk, kako težo, kak glas morajo imeti zvonovi, da bodo peli lepo ubrano. In v Št. Vidu so najprvo zapeli zvonovi lepo ubrano 1. 1840. Sedaj pa pojo že po celem Slovenskem in odmevajo slavo Potočniku! Blaž Potočnik pa je ravno tako ubrano zapel Ko dan se zaznava, Danica priplava, Se sliši zvonjenje Cez hribe, čez plan: Zvonovi zvonite! Na delo budite, Ker naše življenje Je kratek le dan. In to je Potočnika druga zasluga za Slovence. Naš Blaž je posnel očaka slovenskih pesnikov — Vodnika. On je posnel Vodnikovo pevsko mero, zapel v narodnem duhu, in ravno zato so njegove pesmi 11 pri ljudeh priljubljene. Vzemimo samo tole primero: Pastariea sliši v cerkvi Potočnikovo pesem, drugi dan že poje na paši: Moj duh iz telesa, Z Marijo v nebesa, Povzdigni se ti! In pastir na planini tudi poje Potočnikovo: Visoko vrh planin stojim, V veselji rajskem tu živim ; Tam dol’ ljudje prebivajo, Veselje redko vživajo. Prid’ vrh planin, Nižave sin. Potočnik je zložil pesmi za vse praznike. Ko je še živel v Ljubljani znani skladatelj Bihar, bila sta s Potočnikom na vrhuncu slave. Potočnik mu je zložil vse pesmi. Pa tudi svetskih je veliko in so prav poštene; nekatere so šaljivo-zabavljive, pa tudi pikro-resnične. Vzemimo prerokovanje: 1 . 2 . Skoz strehe strgane, Bo v hišo zlo dežvalo; So njive zmolzene, Skoz kozolc solnce sjalo. Hude zapravljivce Bo toča zlo pobila; Dekleta fantovske O joj! Bo slana vzela. 3 . V zakonu semtertje Bo vfiasi tudi germelo; Pa kdaj jezičnico Med gromom bo zadelo. 12 Cerkvene pesmi Potočnikove so krasne ; zložene v lepem, čistem slovenskem jeziku; so izvorne, di¬ hajoče pobožni cerkveni duh, ker izvirajo iz pobož¬ nega srca, in zato jih pa tudi Slovenci radi pre¬ pevajo. Pisal je Potočnik mnogo o raznih stvareh v raznih časnikih. Kdor je hodil v šolo, pozna njegovo »Slovensko Slovnico". Vem pa, da Vi vsi poznate znane bukve »Slava Marije". Potočnik je ustanovil pred 25 leti prvo čitalnico v Št. Vidu, prvo na deželi, katera pohvalno deluje za ljudsko omiko pod starim, edino pravim slovenskim geslom: Vse za vebo, dom, cesarja! Spodobi se, da tudi danes vskliknemo: Slava Potočniku!" Zagrinjalo se odgrne in pokaže se spominska plošča, ki nosi napis: V tej fari je kot župnik 39 le pastiroval BLAŽ POTOČNIK, ustanovitelj narodne čitalnice, slovenski pesnik in skladatelj. ,,Kdor hoče živeti in srečo imeti Naj dela veselo in moli naj vmes.“ Narodna čitalnica ob svoji 25letnici 4. okt. 1891. G. župnik nadaljuje: »Potočnik nam kliče iz tega spomenika: »Vrli Slovenci! ne pozabite, da ste sini, hčere stare matere Slave! Drago Vam bodi materno blago: 13 Vera katoliška in beseda materna! Prava vera bodi Vam luč; materni jezik bodi Vam prave omike ključ!" Zopet zagrme topiči — pevski zbor zapoje drugo kitico „Zvonikarjeve“, ter se nato sprevod mej pri¬ trkavanjem zvonov podd v znanem redu v gostilno h „Kraljiču“, kjer je bil v zgornjih prostorih obed. Udeležilo se ga je nad 70 oseb. II. Pri obedu so se kmalu začele vrstiti napitnice; prvi napije čitalniški predsednik gosp. I. Jovan z napitnico: ^Današnji dan je za naš Št. Vid velicega po¬ mena. Petindvajsetletnico naše „Narodne čitalnice" praznujemo in se srčno veselimo, da je to narodno naše ognjišče prebilo toliko let in vršilo svojo na¬ logo tako vrlo. Pri tem se pa spominjamo tudi pokojnega nje¬ nega ustanovitelja — dobrega Blaža Potočnika — katerega je vsa naša fara tako spoštovala in ljubila, da so mu sploh rekli: „Naš gospod oče". Te dve slovesnosti pa ravno danes venča še tretja, in ta je: god Njegovega veličanstva našega presvetlega cesarja Frančiška Jožefa I. Mal narod smo in nepremožen, a v ljubezni in ud a n o s ti do svojega premilega vladarja nas ne more noben narod prekositi. Saj je ravno On zdrobil železne spone, v katere je bil vkovan naš narod; On 14 je izrekel veličastne besede: „Kavnopravnost vsem narodom!" Zato se ga pa radi spominjamo pri vsaki priliki: posebno pa še danes, v dan njegovega godu, kipe iz naših hvaležnih src vroče prošnje proti nebu: Našega blazega očeta, pr emi 1 ostn ega ce¬ sarja Frančiška Jožefa I. nam dobrotni Bog živi in ohrani še mnoga leta! Živio!" Nato je napil č. g. Peterca fari šentviški in slavnostnemu govorniku č. g. Babniku, a ta je za- hvalivši se napil prirediteljem današnje slavnosti in odboru čitalničnemu. Č. g. Gnjezda je napil roko¬ delskemu stanu, kateri ima baš v tej fari mnogo- brojno zastopništvo, in čast. g. župniku Malovrhu. Deželni poslanec in odbornik g. dr. Vošnjak v daljšem govoru poudarja važnost cerkvenega petja. Gospod nadučitelj Žirovnik nazdravi došlim gostom in č. g. Peterca pevskemu zboru in njega pevovodji. Gosp. Drenik se zahvaljuje v imenu ljubljanske in šišenske čitalnice in »Glasbene Matice". Čast. gosp. Peterca nazdravlja č. g. Gnjezdi, predsedniku ljub¬ ljanskega rokodelskega društva, ki je tudi te dni praznoval 251etnico svojega delovanja; g. Drenik g. Valenti, kateri je pel pri otvorjenju šentviške či¬ talnice, hišni gospodinji in gdč. Miklavčičevi, navzoči. zastopnici slovenskih učiteljic, č. g. župnik Malovrh je nazdravljal svojim faranom; č. g. Peterca vsem slovenskim gospodarjem in gospodinjam, nadalje zje- 15 dinjeni Sloveniji, deželnemu odboru kranjskemu itd. G. dr. Vošnjak zahvaljuje se v imenu pisatelj¬ skega društva", deželnega odbora, družbe sv. Cirila in Metoda ter nazdravlja tukajšnji čitalnici, da jo Bog ohrani in da se razvijaj v prospeh narodne izomike! V daljšem izvrstnem govoru napil je mu- žejni kustos g. A. Miillner lepi kranjski deželi in njenemu veri, domovini in cesarju udanemu narodu, ter poudarjal, da narod najlepše časti svoje zaslužne može s tem, da po njih vzgledu varuje svojemu narodu njegove stare pravice. Mej tem so došle razne brzojavke in pozdravi: Sarajevo. V nedeljo slavite spomin vrlega Blaža Potočnika. — V duhu sem pri Yas in iz tu¬ jine kličem: Slava njegovim čestilcem ! Prane Tisal. Kostanjevica. Tebi, pesniku ljubezni, do¬ movine — Večna slava! Spomin večni! — Da tvoje rodoljubje diči naše sine — Našemu rodu napočili bodo dnevi srečni! Bralno društvo. Ljubljana. Pevcu doma, vzornemu rodoljubu, plemenitemu duhovniku, »gospodu očetu" nevenljiva slava ! Živeli čestilci! Karlin. Zagorje. Povodom 251etnice kličeta podpisani društvi: Živio, vrlo vstrajno do 501etnice! — Usta¬ novitelju pa trikratna „Slava“! »Zagorski Sokol" in bralno društvo. 16 Kamnik. Tisočero slavo kličejo spominu Blaža Potočnika izpod divnih kamniških planin Volčič, Novak, Štefančič. Ljubljana. Ob 251etnici kličemo budilki na¬ roda: Bog jo živi še mnogaja leta, da krepko na¬ daljuje delo pričeto pred četrtstoletjem. Slava spominu nje ustanovitelja Blaža Potočnika! Uredništvo „Slov. Naroda“. Ljubljana. V duhu smo mej Vami praznu¬ jočimi 251etni obstanek čitalnice. Nadaljujte neustra¬ šeno pričeto delo, budite narod še nadalje, kakor doslej. Slava spominu ustanovitelja Vaše čitalnice! Na zdar! „Sokol“. L j ubljana. Buditelju slovenskega naroda hva¬ ležen spomin, čestilcem njegovim slava! Uredništvo „Slovenca“. Okolu 3. ure popoludne začela se je vrtna vese¬ lica z vojaško godbo, katera je bila do tega časa zadržana v Ljubljani vsled imendne Nj. veličanstva. Igrala je na vrtu, dokler je ni pršeči dež pregnal v notranje prostore. Občinstva je bilo vse natlačeno. Mejtem so gospe in gospice pridno prodajale srečke za loterijo, od katere je marsikateri ljubljenec Fortune odnesel veselim licem zadeti dobitek. Veselica je po¬ stajala vedno živahnejša, še celo hladen dež, ki si je nekaj časa resno prizadeval pokvariti dobro voljo 17 udeležencem, prejenjal je naposled čisto, da se je občinstvo okolu 6. ure zbralo v odičenih prostorih društvenega doma, kjer se je ob uri pričela čitalniška s petjem in igro po sledečem vsporedu: a) A. Nedved: „Zvezna", pel moški zbor. b) Slavnostni govor, govoril čitalnični pred¬ sednik g. S. Jovan. c) Fr. S. Vilhar: „Mornar“, samospev, pel gosp. J. Žirovnik. d) * * * „Na planine", pel mešani zbor. e) Narodna: „Kje so moje rožice", pel mešani čveterospev. f) Em. Vašak: „Moj dom", pel moški zbor. g) Oče so rekli, da le! Gluma v enem dejanju, preložil Franjo Končan. OSEBE: Dr. Ljuboslav, pisatelj .... g. Valentin Komen. Doroteja, njegova soproga . . gdč. Apol. Rastohar. Drag. Ljuboslav, njegov netjak . g. Fr. Kremžar. Debelec, mesar.g. Fr. Jenko. Liza, njegova hči.gdč. Ivanka Girman. Avrora Mrakova.gdč. Julija Jovan. Jerica, dekla pri Ljuboslavovih . g. Josipina Zupan. Ne vemo, komu bi se bolj divili: izvrstno iz- vežbanemu pevskemu zboru, ki je z nepričakovano preciznostjo izvajal vse točke pevskega vsporeda — ali spretnim igraleem-diletautom, ki so napominano 2 18 glumo predstavljali, kakor da so vsak dan na odru. Eadostnim srcem izpolnjujemo tu prijetno dolžnost, da izrečemo iskreno zahvalo izbornemu pevovodji, g. nadučitelju J. Žirovniku, ter mu čestitamo, da si je v kratkem času tukajšnjega svojega bivanja izvežbal pevski zbor, na katerega — da se kratko izrazimo — sme ponosen biti! Pevskemu zboru pa bi priporočali, da i naprej ostane tako vstrajen in marljiv, ko doslej; to bode častno zanj in on sam bode ponos in dika lepi naši domovini. Jednaka zahvala velja tukajšnjemu novodošlemu učitelju g. Jakliču za izvežbanje igralcev — oso- bito onih moči, ki so prvikrat stopile na oder. Izmej pevskih točk ugajali sta najbolj: „Na planine", katero je moral mešani zbor ponavljati, in mešani čveterospev „Kje so moje rožice", kateri je moral tudi še dodano pesem ponoviti. G. nadučitelj je s samospevom „Mornarja“ zaslužil občo pohvalo in burno odobravanje. Spremljal gaje na harmoniju g. M. T o m e c. Istotako je bil vsprejet slavnostni govor g. S. Jovana, ki se je glasil: „Častita družba! Petindvajset let! To je v zgo¬ dovini pač le mala ped časa, a pri tako malih na¬ rodih, kakoršen je naš, je pa četrt stoletja vendar že nekaj. Ravno mi smemo ponosni biti na razmerno velikanski napredek, katerega s prisrčno radostjo 19 opazuje vsak domoljub med nami in se mu čudi še celo nepristransk sosed. Da je pa naš narod tako veselo napredoval, mora se gotovo veliko zahvaliti narodnim čitalnicam po mestih in po deželi. Nekako pred 30 leti so jeli domoljubni možje snovati čitalnice, v katerih naj bi se narod zbiral h koristnemu pouku in pošteni za¬ bavi, kajti vedeli so dobro, da le dobro poučeni narod more obstati pred tujimi navali in uspešno tekmovati s sosedi. Te misli šo gotovo tudi vodile tiste blage može, ki so ustanovili našo narodno čitalnico pred četrt- stoletjem. Tem možem na čelu pa je stal s priro¬ jeno vstrajnostjo in svetim domoljubnim ognjem naš tedanji župnik gospod oče Blaž Potočnik. Koliko truda je stala ustanovitev nove čitalnice, osobito na deželi, vedo možje iz tiste dobe in mi si to lehko mislimo. Treba je bilo posebne gorečnosti za dobro stvar, saj vemo, kako se marsikdo brani v taka društva vstopiti, ker se ali boji zamere, ali pa, ker društva ne ve ceniti. Saj se še dandanes vidi, kako se marsikateri brani svoj um bistriti s čitanjem čas¬ nikov in knjig in rajše drago plačuje dolgčas, mesto da bi se lepo in ceno kratkočasil v čitalnici. Posebno pa nas Sentvidčane časti, da je bilo ravno pri nas toliko zavednih mož, ki so uvideli korist takih društev ter ustanovili našo narodno či¬ talnico —- prvo na deželi, sestavili jej pravila, katera 2 * 20 je vis. c. kr. deželna vlada potrdila, in čitalnica je bila — rojena. A treba je bilo to ljubo novorojeno dete tudi krstiti. Saj vemo, kolikor imenitnejšega rodu je dete, toliko imenitnejše botre mu poiščejo in toliko lepše slavnosti prirede njemu na čast. Naša čitalnica ni bila gosposkega rodu — a tem srčneje so jo pozdravljali kmetski sinovi in hčere. Tudi botrov ni imela iz ponosnih gradov — a bila sta slavna moža in vrla domoljuba — gg. dr. Janez Bleivveiss in dr. Lovro Toman —, na katera bode ponosen vsak domačin, dokler živi naš narod. 20. dan septembra — dan krsta naše narodne čitalnice — se je bližal. Po vsem Št. Vidu je bilo veselo gibanje, postavljali so mlaje, dekleta so pletla vence, pevci so se učili lepih pesnij in igralci so se pridno vadili igro: „Bob iz Kranja". Vse je bilo navdušeno ter je željno pričakovalo tega dne. Na¬ počil je ta dan; gromenje topičev ga je pozdrav¬ ljalo, praznično se je oblekel naš Št. Vid. Popoldne so jeli dohajati Ljubljančani in drugi domoljubi od blizu in dalječ. Kmalu so bili napolnjeni vsi pro¬ stori pri „Kraljiču“, Ob 7. uri stopi na govorniški oder gospod oče Blaž Potočnik. Najprvo pozdravi prav prisrčno vse navzoče in posebej še slavna gg. dr. Bleivveissa in dr. Tomana. Potem razlaga lepi namen narodne čitalnice in vnema navzoče, naj pridno zahajajo vanjo in čitajo koristne časnike in knjige, ter se udeležujejo lepih, poštenih domačih 21 zabav. Konečno je pa pozval zbrano družbo, naj ž njim zakliče trikratni „živio u onemu, ki nas je otel jeklenih spon ter izrekel velečastne besede: Ravno- pravnost vsem narodom! — Naš ljubljeni presvetli cesar Franc Jožef I. naj živi 1“ — In gromoviti „živio“ je po teh besedah stresal Kraljičevo hišo. Pevci so zapeli in razni govorniki, mej njimi ome¬ njena gg. dr. Bleiweiss in dr. Toman, vnemali so navzoče, naj se tesno oklenejo svojega narodnega ognjišča, svoje čitalnice, ter s poukom in zabavo širijo v narodu domoljubno zavest! Deklamovalci so prav dobro izvršili svojo nalogo in igralci so izborno igrali igro: „Bob iz Kranja". In tako je šlo v pozno noč, vse je bilo veselo in vse navdušeno za dobro stvar. Tako so tedaj krstili našo „Narodno čitalnico" pred petindvajsetimi leti. V naslednjih letih je naše društvo prav vrlo delovalo: imelo je razmerno veliko udov in skoro vse slovenske časnike. Prirejalo je obilo lepih in poštenih domačih zabav. A kakor pride za solncem dež, tako je tudi naša čitalnica morala poskusiti slabejše čase; celo viharji so rohneli nad njo, a pre¬ stala jih je srečno. Marsikateri ud se ji je sicer iz¬ neveril, a v našem Št. Vidu je bilo vendar zmiraj dovolj zavednih domoljubov, ki so jo branili pred neosnovanimi napadi, in jo vzdržali do današnjega dne krepko, četudi ne tako veselo razcvitajočo se, kakor je bila prva leta. Danes pa, ko praznujemo 22 petindvajsetletnico njenega obstoja, s ponosom smemo reči, da je naša čitalnica marsikaj dobrega storila; da je z uspehom širila v narodu omiko in domo¬ ljubno zavest, in ima dovolj stanovitnih prijateljev, ki ji zagotavljajo obstoj. Toda ni zadosti, da ima zagotovljen obstoj; nego krepko mora začeti delati, kakor je delala v začetku; ona mora postati zatočišče vseh dobro ho¬ tečih Št. Vidčanov, ki naj se v nji zbirajo in posve¬ tujejo o raznih koristnih rečeh, in tudi lepo po do¬ mače zabavajo. Na ta način bo naša čitalnica zvr- šila svojo vzvišeno nalogo ter delala v korist in čast naše lepe šentvidske ravnine. Le tako torej bomo delali v duhu začetnikov naše narodne čitalnice, osobito njenega ustanovitelja, slavnega Blaža Potočnika, če ji bomo ostali zvesti stari udje in jej bode pristopilo še mnogo novih! Obilo novih udov o njeni petindvajsetletnici bo najlepši dokaz, da niso bila zastonj blaga prizade¬ vanja očeta Blaža Potočnika, ki nam je z najlepšimi nadami in nameni ustanovil to narodno ognjišče. Zato rečem : Ohranimo hvaležen spomin pokoj¬ nemu očetu Blažu Potočniku in Bog naj čuva in krepi njegovo delo: našo narodno čitalnico 1“ Že v sredi govora, ko je govornik omenjal pre¬ svetlega vladarja, zaorili so gromoviti „živijo!“ po dvorani. In ko je končal, stresali so dvorano zopet navdušeni „živijo“-klici. 23 V igri: „Oče so rekli, da le! — odli¬ kovala sta se pred vsem naša stara znanca: Jerica in mesar Debelec (Jos. Zupan in g. Fr. Jenko); dr. Ljuboslav (g. Val. Koman) igral je spretno, da se mu ni poznalo, da bi bil prvikrat na odru, istotako hvale vredno njegov netjak Dragotin (g. Fr. Kremžar) in žena Doroteja (gdč. Rastohar). Ljubki prikazni ste bile tudi Liza in Avrora (gdč. Oirman in Jovan.) — Hvalo vsem na njih vstrajni marljivosti! Uspeh „Besedin“ bil je tak, da je slehern udeleženec — in teh je bilo natlačeno v širni dvo¬ rani, — izrazil željo: da bi se kmalu zopet priredil tako lep, prijeten večer! Po „Besedi“ zbral se je čitalnični odborsskoro polnoštevilnim pevskim zborom in mnogimi gosti še jedenkrat pri „Kraljiču“, kjer so se s petjem kratko¬ časili in radovali v pozno noč ter bili uprav Židane volje. Vsa ta veselica pa se sme prištevati onim pravim narodnim slavnostim, pri kojih se je posvetnjak za¬ baval prostodušno s svečenikom, imovitejši z ubor- nejšim, visoki z nizkim, plemenitnik s prostakom — pri kojih so se družili vsi elementi le v jedino svrho: da zjedirijeni slave za dom zaslužne možč ter se vesele lepega narodnega napredka, za katerega imajo naše čitalnice — kolikor njih omejeni delokrog vzmore — mnogo zaslug. Žal, da se te veselice ni udeležilo ono število narodnjakov, kojega smo se 24 nadejali. Mnogo je zakrivilo neugodno vreme; — ker pa je odbor prepričan, da je imel naš slavljenec mnogo prijateljev in čestilcev, katerim ni bilo mo¬ goče udeležiti se njegove slavnosti — vposlal jim bode „Spomenice", katere je tukajšnji marljivi g. nadučitelj J. Žirovnik sestavil v ta namen — v proslavo njegovega spomina. Nadejamo se, da jim dobro doidejo. Sploh pa opozarjamo slavno občinstvo, da se te „Spomenice“ z životopisom slavljenca in zbirko njegovih kratkočasnic — še dobe pri čitalniškem od¬ boru po 10 kr. izvod. Čisti dohodek je namenjen v nakupovanje poučnih knjig za čitalnično knjižnico. Konečno spolnjujemo še prijetno dolžnost, da najtopleje zahvalimo one blage rodoljube, ki so na kakoršenkoli način pripomogli, da se je slavnost izvr¬ šila tako lepo in v občo zadovoljnost; pred vsem pa č. g. župnika Babnika s Toplic, kateri se ni plašil ni pota ni truda ter iz daljnega kraja došel, da proslavi spomin vrlega moža! Najudanejša mu hvala! Nadalje zahvalimo darovatelje za spominsko ploščo, darovatelje lepih mlajev, dobitkov za loterijo i. dr. Radi pičlega prostora ne moremo naštevati imen — a Narodna čitalnica jih bode hvaležno za¬ pisala v svojo kroniko. Zahvaljujemo jih najtopleje ter jim našo narodno čitalnico priporočamo v na-