
Ljubljana, 1899.

V natis teh šmarnic je preč. kne\o-
škofijstvo ljubljansko dovolilo dne
28. novembra 1898, št. 358g.

Tiskala Katoliška Tiskarna v Ljubljani.

ove lou rške.

šmarnic

Francoski spisal
Henrik Lasseppe.

Z dovoljenjem pisateljevim poslovenil
Janez Godec
kapelan.

Francoski izvirnik je potrdil in se pohvalno o njem
izrekel presvetli gospod Nikolaj -Jožef, škof peri-
gueux-ski in sarlat-ski (izg. perige-ski in sarla-ski).


Predgovor.

e.®?,

te ) knjižici podajam slovenskemu ljudstvu
okrajšan prevod dela: Henri Lasserre,
» Nouveau Mois de Marie de Notre Dame
de Lourdes,  katero je med francoskim na¬
rodom obrodilo veliko lepega sadu. Prevod
ni dosloven, ampak prevajal sem prosto. Vendar
sem skrbno pazil, da sem vprigodbah vse¬
bino izražal natančno in brez vsakoršne iz-
premembe. Prevajajoč molitve, pridejane vsa¬
kemu dnevu, moral sem pa marsikaj izpustiti
ali izpremeniti, ker bi bile sicer molitve pre¬
prostemu bralcu neumevne ali zanj neprimerne.

Kjer se kako ime prvič nahaja v po¬
godbi, dodejal sem mu izreko. Pri tem sem
se oziral posebno na tiste čitatelje, ki umejo
samo slovenski, zato nisem mogel rabiti znakov
a, 6 in ti, dasi bi bili tu in tam potrebni.

Štiri prigodbe, katere se nahajajo v tej
knjižici, izdal je H. Lasserre najprej v obliki

povestic brez molitev in pridejal jim je še
peto, obširno zgodbo o svojem lastnem ozdrav¬
ljenju. To delo je imelo naslpv: „Les Episodes
miraculeux de Lourdes", in na Francoskem
se je prodalo brez števila izvodov te knjige.
V kratkem je to delo zaslovelo tudi po širnem
svetu, in najvišji dostojanstveniki so je po¬
hvalili in potrdili. V prvih sedmih letih, potem
ko je izšlo, prevedli so je v Ameriki in v
Evropi v razne jezike. Prevajali so je svetni
duhovniki, redovniki, škofje in prelati. V samem
Vatikanu je to delo prevedel v italijanski jezik
prelat, mgr. Rota, kanonik sv. Petra v Rimu in
nadškof carthaški. Premnogo bolnikov je bilo,
katerim je knjiga: „Les Episodes miraculeux
de Lourdes“ zbudila zaupanje do lourške Ma¬
tere Božje, šli so v Lourdes in so bili ozdrav¬
ljeni. Še več jih je ta knjiga izpreobrnila.
Zgodbo Ivane Fontenay-ske je v tej knjigi
brala tudi miss Johanna Dorney (izg. Dorni)
v daljni Chicagi (izg. Šikogi) v Severni Ame¬
riki. J. Dorney je bila prav tako bolna, kakor
Ivana Fontenay - ska, ta zgodba je pa zbudila
v njej vero v sv. Devico, prišla je iz daljne
Amerike k lourški votlini in je bila takoj

ozdravljena dne 15. avgusta 1884. Zgodbo o
čudežu na Veliki Šmaren, nahajajočo se v tej
knjigi, bral je baron Henrik Behr, luteran, in
ta dogodba mu je pokazala pot do prave luči,
do katoliške vere; prišel je od obrežja balti¬
škega morja, prosil je gospoda Musy-skega, da
bi ga sprejel v sv. katoliško cerkev, naprosil
je gospoda Henrika Lasserre-ja, da bi mu bil
boter, in prejel je zakrament sv. krsta v lour-
škem svetišču dne 21. septembra 1884 .. .

Da bi še bolj razširil slavo Marijino,
izdal je H Lasserre delo: „Les Episodes mira-
culeux de Lourdes“ tudi v obliki šmarnic. V
to je porabil prve štiri dogodbe, katere je raz¬
delil v 31 delov, in vsakemu delu je dodal
molitev. Te šmarnice so poslovenjene v pri¬
čujoči knjižici. — Gotovo bodo Slovenci hva¬
ležni, ako kdo izda tudi prevod celotnega
dela: „Les Episodes miraculeux.“ Dotlej naj
pa slavo Marijino oznanuje to-le skomno delce!

J. G.

Dovoljenje, gospoda pisatelja:

Lourdes, 29. septembra 1889.

Častiti gospod!

Srčno rad Vam dovoljujem, da
izdaste slovenski prevod mojih Novih
šmarnic lourške Matere Božje, no¬
vejše doffodbe; kot pisatelj knjige iz¬
govarjam si samo, da jedenkrat goreče
molite za moje in za-me ter da mi
pošljete dvanajst izvodov za mojo
knjižnico.

Spis so potrdili moj škof, gospod
Dabert, škof perigueux-ski in sarlat-ski.
Toda sedaj nisem doma, ampak uprav
v Lourdes-u, kamor sem šel na božjo
pot, in nimam v rokah izdaje, v kateri
je natisneno to potrjenje. Ne morem
Vam je poslati prej, kakor se vrnem
nazaj domov, in to bo prihodnji teden.

Blagovolite sprejeti, gospod ka-
pelan, prijazno zagotovilo mojega spo¬
štovanja; srčno želim, da bi Bog bla¬
goslovil Vaš prevod, in da bi ta obrodil
v Vaši domovini toliko dobrega, kolikor
so ga obrodile prav te šmarnice na
Francoskem.

V Kr. in bi. D. M. brezmad.

Henrik Lasserre Monzie-ski.

Čudež na Veliki Šmaren.

Gospodu Henriku Lasserre-ju.

Spis, ki ga hočete objaviti, obudil
je v nas spomin najslajših in najpre-
tresljivejših trenutkov našega življenja.

Sicer res ne odobravamo, da naše
osebe prelepo opisujete; dasi ugovar¬
jamo proti temu, vendar nam veleva
dolžnost javno izreči spričevanje, da
so se dogodki res vršili tako, kakor jih
opisujete in kakor jih razvijate logično
ter ozirajoč se na previdnost Božjo.
Ves popis je resničen : celota, zveza in
posameznosti.

J. Anton, vodja mal. semenišča

v Chauffailles-u.

Musy-ski, župnik v Chagny-ju.

Genovefa Musy-ska.

Chagny, 20. februvarija 1882.

Prvi dan.

Čudež na Veliki Šmaren.

Nekaj ur od mesta Autun-a (izgovori:
Oten-a) na Francoskem se dviga ob bregu
urnega potoka, sredi zelenega drevja staro
mogočno poslopje. To je digoine-ski (izgo¬
vori digoan-ski) grad. Ko potnik gleda to
staro, začrnelo zidovje, močne stolpe okrog
poslopja in gotska okna grajske kapele,
misli si, da vidi skrivnostno prikazen iz
davno minulih časov. In zares žive sredi teh
zidov še stare krščanske navade in lepe
čednosti nekdanjih dnij.

To poslopje je prebivališče Musy-skih
(izg. Mizi-skih) grofov.

Dogodek, ki ga mislimo opisati, vršil
se je 1. 1873. Takrat so prebivali v digoine-
skem gradu: grof Musy-ski, grofinja,
njuna sinova Humbert in Viktor ter hči
Genovefa.

„Šmarnice u  1899. 1

2

Humbertu je že pred več leti žena
umrla in mu je zapustila dva otročiča. Ko
je bila žena za smrt bolna, presedel je veliko
nočij ob njeni postelji in ji je stregel. Po¬
manjkanje spanja in velika žalost zaradi
ženine smrti sta Humberta tako potrli, da
ni bil nič več zdrav.

Mlajši brat Viktor je bil pa prav siromak;
mučile so ga najhujše bolezni. In o tem bratu
hočemo govoriti.

V prvi mladosti je bil Viktor Musy-ski
še precej trden. V sedemnajstem letu mu je
pa zdravje opešalo. Zdaj ga je bolelo v ledjih,
zdaj so ga bolele oči, zdaj zopet noge. Pre¬
našal je pa potrpežljivo svojo bolezen; molil
je, premišljeval in bral pobožne bukve. Tako
se je Viktorju zbudila želja, da bi postal
duhovnik, in razodel je to željo tudi starišem.

Oče in mati sta bila krščanskega duha
in se nista upirala želji ljubljenega sina.
Toda oče je modro in previdno sodil, da je
najbolj prav, če sin še nekaj časa počaka
in bolje premisli. Zato oče dve leti ni hotel
sinu dovoliti, da bi vstopil v semenišče. Ko
sta ti dve leti minuli, razvila se je sinova
bolezen že tako zelo, da ni bilo več veliko
upanja za duhovski stan. Duhovnik je vojak,

3

in, če je le mogoče, Cerkev ne sprejema
med svoje vojake ljudij, ki ne morejo pre¬
našati težav duhovskega stanu. Viktor je bil
pa komaj še sposoben za breme, ki je na¬
klada duhovska služba.

Dolgo so se ga branili v semenišče.
Vendar, ko je nekaj časa njegova bolezen
pojenjevala, in je silno prosil, sprejeli so ga
v semenišče v Annecy-ju (izg. Anesi-ju). Bilo
je to leta 1851.

Komaj je bil nekaj mesecev v seme¬
nišču, začela se je bolezen spet hujšati, in
čutil je, da poprijema polagoma vse ude
njegovega života. Obolel mu je hrbtni mozeg.

Bolezen se je lotila tudi grla, in vzelo
mu je glas popolnoma. Zaradi tega je moral
revež iz semenišča. Rad bi bil postal du¬
hovnik, hrepenel je po tej sreči, pa vse je
kazalo, da je nikoli ne bo dosegel.

Molil je, prosil Boga zdravja, hodil je
na božja pota, in polagoma se mu je res
zopet glas odprl. To milost je dosegel v
Tours-u (izg. Tur-u), kjer se časti „sv. Obličje.“
Sprejeli so ga torej drugič v semenišče,
toda ne več v Annecy, kjer je bil zanj zrak
preoster, ampak šel je v Pariz, v semenišče
Saint-Sulpice (izg. Sen-Silpfs).

V semenišču je bil brž zopet slabši,
tako da bi ga kmalu ne bili mogli posvetiti.
Samo zaradi njegove učenosti in gorečega

1*

4

hrepenenja so mu podelili nižje redove in sub-
dijakonat. Bil je pa zelo slab, zato so mu do¬
volili, da je smel namesto brevirja moliti
rožni venec. Tako je Viktor pričakal 1. 1859,
in v tem letu ga je dohitela velika sreča, da je
bil v mašnika posvečen. Tedaj je bil star 31 let;
njegovo telo je bilo oslabljeno, kakor telo
starčka; bolezni so mu bile ugonobile vse
moči. Pogled mu je tako opešal, da ni mogel
brati sv. maše. Morali so mu dobiti iz Rima
dovoljenje, da je opravljal zmeraj isto mašo,
katero se je naučil na pamet.

Vendar se je v  neznano veselil svoje
nove svete maše. Če je bil prav telesno
popolnoma uničen, bil je ves srečen, da je
smel pristopiti k oltarju Gospodovemu. Novo
mašo je imel seveda v kapelici domačega
gradu. — Zdaj so bile premagane vse za¬
preke in težave, in s takimi čutili je stopil
pred oltar, s kakoršnimi stopi zmagalec v
trdnjavo, za katero se je moral dolgo in
hudo bojevati, predno jo je premagal.

Grofinja Musy-ska je imela dragocen
spominek. Bil je to naramni prtič slavnega
župnika Janeza Vianney - ja (izg. Viane-ja),
katerega je sveta Cerkev prištela blaženim.
Pri novi maši je imel Viktor na sebi to
svetinjo in se je posebno goreče priporočal
blaženemu župniku.

5

Odslej je maševal vsak dan v domači
kapelici, in iz njegovih rok so prejemali
nebeški kruh tisti, kateri so mu poprej de¬
lili telesni kruh. Delil je sv. obhajilo svojim
starišem, bratu, sestri in starim služabnikom,
kateri so nekdaj culi pri njegovi zibelki.
Ker je bil preslaboten za zlužbo na fari,
oskrboval je namesto fare malo družinico v
očetovski hiši.

Ni pa bilo dolgo tako! Tri leta po novi
maši, 1. 1862, odpovedale so mu noge, da ni
mogel več pristopati k oltarju; ni mogel
stati, tudi če so ga opirali. Zato mu ni bilo
mogoče obhajati daritve sv. maše! Kakor so
hrepeneli Izraelci po obljubljeni deželi, tako
je hrepenel Viktor po duhovskem stanu.
Dosegel je, kar je želel, toda bolezen ga je
zopet iztrgala iz obljubljene dežele in ga je
odtrgala od oltarja. Star je bil 34 let; v teh
letih dosežejo drugi največjo telesno krepkost
in moč, njega sta pa življenje in moč po¬
polnoma zapustili.

Molitev za ponižnost.

Lourska (izg. Lurska, Mati Božja,
za nas Boga prosi!

N  dogodbi, ki smo jo danes
brali, slišali smo ime blaženega žup-

6

nika Vianney-ja, ki je bil poseben
zgled krotkosti in ponižnosti. — O
Gospod, dodeli tudi nam ti dve
čednosti!

Nismo ponižni, zaradi tega tudi
nismo krotki. Vsaka navidezna krivica,
vsaka ostra beseda nas razjezi in nas
spravi v nevoljo.

Koliko napačnega smo pač že
storili pred Tvojimi očmi, o Bog!
Koliko napačnega smo storili tudi
pred ljudmi! Morebiti nas že ljudje
zaničujejo zaradi naših pregreh in
napak. Ko bi to pomislili, bili bi pač
lahko ponižni!

Kolikokrat smo Te žalili, o Go¬
spod, kolikokrat smo se Tvoji milosti
ustavljali! Kolikokrat nas napadajo
sramotne skušnjave, ki bi nas morale
storiti ponižne. Daj, o Bog, da nam
bodo naši grehi in naša pregrešna
nagnjenja vedno pred očmi, potem
gotovo ne bomo prevzetno mislili
sami o sebi!

7

Ko bi nas ljudje poznali, kakšni
smo in kakšni smo bili do zdaj, ko
bi spoznali naše grehe in hudobne
ter pregrešne misli, ki nas nadlegu¬
jejo, pač bi se mi sramote ne vedeli
kam dejati! Zakaj se torej ne sra¬
mujemo pred Teboj, o Bog, ki vse
vidiš, ki vidiš na dno naših src?
Zakaj hočemo prevzetni biti in sami
sebe lepše delati, kakor smo?

Tebe, našega Gospoda, so za¬
sramovali, zaničevali, bičali in na križ
pribili med dva razbojnika kakor
naj hudobnej šega tolovaja, — ali se
potem nam, Tvojim stvarem, spodobi
slava in čast? Ti,  naš Gospod, si
hotel biti ponižan in zasramovan!
Ako bi mi  po časti in slavi hrepe¬
neli , delali bi popolnoma narobe,
kakor si delal Ti. Da, ko bi bili
mi prevzetni, pridružili bi se na¬
ravnost Tvojim sovražnikom in Tvo¬
jim rabeljnom! Zakaj tudi zaradi
naše prevzetnosti si moral trpeti in
umreti!

8

O Gospod, daj nam milost, da
bomo posnemali Tvoj zgled in da
bomo bolj ljubili zaničevanje kakor
prazno čast in slavo!

Spoznaj se, moja duša, ter pre¬
mišljuj svoje neštevilne napake in
videla boš, da nimaš vzroka biti pre¬
vzetna. Premišljuj sama sebe, preštej
svoje grebe ter preračunaj, koliko
kaznij si zaslužila', in lahko se boš
poniževala pred Bogom in pred
bližnjim!

Lourška Mati Božja, za nas Boga
prosi!

Drugi dan.

Čudež na Veliki Šmaren.

(Nadaljevanje.)

Mati gospoda Viktorja, grofinja Musy-
ska, bila je velika dobrotnica revežev. Ko
je zjutraj opravila molitev in je prišla od
maše, delila je miloščino ubogim.

Vsako jutro so prišli okrog desete
ure berači in siromaki pred grad prosit

9

vbogajme, in grofinja jim je delila darove
po njih potrebah.

„Ravnokar sem jaz v kapeli trkala na
Božja vrata", rekla je, ko so prišli reveži,
„zdaj pa Bog trka na moja!"

Grofinja se je že od mladih let pečala
z zdravilstvom in je postala sčasoma precej
izurjena zdravnica. Tudi k temu jo je pri¬
ganjala ljubezen do ubogih, ki večkrat ni¬
majo s čim plačati zdravil. Grofinja jim je
poleg druge miloščine dajala tudi zdravila
v njih boleznih in jim je večkrat z lastnimi
rokami zavezovala rane. Zaradi tega jo je
vse tako ljubilo, da so jo imenovali le „dobro
gospo".

Posebno pa je seveda skrbela grofinja
Musy-ska za bolnega sina Viktorja. Sploh
vsa družina mu je skušala lajšati trpljenje,
kolikor le mogoče. Že v začetku njegove
bolezni je šla sestra Genovefa zanj na božjo
pot v Ars (izg. Ar), kjer je prebival župnik
Vianney, katerega je sv. Cerkev proglasila
blaženim.

„Ali se bo moj brat ozdravil?" Tako
je vprašala svetnika.

„Opravite devetdnevnico v čast sv. Filo-
meni, potem vam bom odgovoril", dejal je
župnik Vianney.

Ko je bila devetdnevnica opravljena,
vprašala je zopet sestra, ali se bo brat ozdravil.

10

„Da, ozdravil se bo nekdaj, samo po¬
trpite", odgovoril je svetnik.

Sestra je še vprašala:

„Ali se pa bo ozdravil popolnoma ?“

„Da, popolnoma se bo ozdravil, samo
potrpite, potrpite!" odgovoril ji je zopet
Vianney.

Tako je pripovedovala sestra Genovefa
o prerokovanju blaženega župnika Vianney-ja.
Minulo je pa leto za letom, preteklo je že
mnogo let, in Viktor se ni ozdravil, ampak
še bolj je bil bolan. Nič več ni upal, da bi
se izpolnilo prerokovanje župnika Vianney-ja.

Na digoine - skem gradu je stanoval
razven domačih še neki prijatelj te pobožne
družine. Bil je duhovnik, in imenovali so ga
gospoda Antona.

Ko so bile gospodu Viktorju oči ope¬
šale, najel si je dečka, ki mu je bral. Gospod
Viktor je dečka vzgojil, in ko je ta zrasel
v mladeniča, začutil je poklic za duhovski
stan. Sel je v semenišče in je postal du¬
hovnik. To Je bil gospod Anton, o katerem
govorimo. Se sedaj je bil pri gospodu Vik¬
torju ter mu je bral in pisal. —

Vsi prebivalci digoine-skega gradu so
bili jednega srca. Vsi so se ljubili med seboj,
in vse je navdajala ljubezen do ubogih. Kakor
mati, tako je tudi gospod Viktor rad po¬
magal revežem, rad jih je podpiral in tolažil.

11

Večkrat se je dal posaditi na voz in
se je peljal tje, kjer je kdo potreboval po¬
moči ali tolažbe.

Velikokrat se je tudi peljal k nekemu
bolnemu sorodniku, ki je bil že prileten
mož in je imel srčno vodenico. Imenovali
so ga gospoda Montagu-skega (izg. Montagf-
skega). Pri tem možu je Viktor večkrat
ostajal, in oba bolnika sta v prijateljskem
razgovoru pozabljala svojih nadlog.

Bilo je oktobra 1. 1870, ko so ravno
Prusi oblegali mesto Pariz. Tretjina francoske
zemlje je bila takrat v oblasti Prusov, skoraj
celo francosko armado so Prusi imeli v
oblasti. Nekaj so je bili vjeli, nekaj so je
pa imeli oklenene v mestu Metz. Francoski
narod je bil tako silno ponižan in osramočen,
kakor še nikoli ne.

Viktor in gospod Montagu-ski sta se
razgovarjala o tej šibi Božji, ki je zadela
francosko ljudstvo, ugibala sta, kaj je temu
vzrok, in sta rekla:

„Boga so pregnali iz naših postav, iz
državnega življenja in iz naše armade . . .
Podlago so izbili naši državi. Saj potem ni
drugače mogoče, kakor da se poruši!“

Bridko sta se pritoževala, da ni v celi
francoski armadi nobenega poveljnika več,
ki bi pred bojem očitno Vsemogočnega prosil
pomoči, in da cela francoska vojska nima

12

ne jedne zastave, na kateri bi bilo kako
znamenje krščanstva.

Ob tistem času sta začeja dva generala
Chatelineau in Charette (izg. Satlino in Saret)
zbirati verne može in mladeniče, da bi se
združili v katoliško armado in bi šli v boj
za domovino noseči na svoji zastavi zna¬
menje Vsemogočnega.

In gospod Montagu-ski je jekel:

»Poslal bom svojega sina Stefana v to
katoliško armado! Verjemite, da bodo ne¬
premagljive te čete, ker se zbirajo v imenu
Božjem in Kristusovem. Bog jim bo dal moč,
da si bodo priborile nevenljivo slavo."

Gospodu Montagu-skemu je prišla tisti
čas čudna misel. Spomnil se je besedij bla¬
žene Margarete Marije Alacoque (izg. Alakok),
ki je rekla nekdaj: »Presveto Srce Jezusovo
bo rešilo Francosko", in zato je dejal ne¬
kega dne Viktorju:

»Pošljimo našim vojakom zastavo, na
kateri bo podoba Presvetega Srca Jezusovega.
Poskusimo to zastavo na kak način v Pariz
spraviti, da bo vihrala vrh pariškega mesta
in pričala o veri francoskega naroda. Sto¬
rimo to, in Srce Jezusovo bo rešilo Fran¬
cosko, katera že poginja!"

Ta misel je dopadla Viktorju Musy-
skemu. Kakor hitro je prišel domov, nareko¬
val je pismo za prednico nunskega samostana

13

v Paray-le - Monial-u (izg. Pare-le-Monial-u)
in jo je prosil, naj nune na njegove stroške
hitro narede zastavo, na kateri bo podoba
Srca Jezusovega, in nad podobo naj z zla¬
timi črkami zapišejo besede: „Presveto Srce
Jezusovo, reši Francosko!"

Za nekaj dnij je prišlo iz Paray-le-
Monial-a pismo prednice, ki je sporočala, da
je zastava že dodelana. Prednica je pisala:
„Dolgo časa je bilo že tudi meni na misli,
da bi dali našim vojakom v roke zastavo
Presvetega Srca. Vaše naročilo se mi je pa
zdelo kakor glas iz neba, in takoj smo se
lotile dela."

Molitev za Francijo.

Lourska Mati Božja, za nas Boga
prosi!

Prosimo Te, o Bog, za francoski
narod, ki se je nekdaj imenoval prvo¬
rojeni sin sv. Cerkve, in ki je bil v
starih časih vedno pripravljen kri
preliti za sv. vero.

Francoska je postala nesrečna,
zašla je s prave poti; francosko ljudstvo
je pozabilo, kako je bilo nekdaj Bogu

14

zvesto! Pa spomni se, o Bog, mi¬
nulih časov, spomni se velikih svet¬
nikov, ki so vstali iz francoskega
naroda, sv. Karola Velikega, sv. Lu-
dovika, sv. Hilarija, sv. Bernarda,
sv. Vincencija Pavlanskega!

Spominjaj se, da tudi v sedanjih
žalostnih časih francoska dežela daje
največ apostolov, ki v daljnih krajih
oznanujejo sv. evangelij nevernikom
in umirajo mučeniške smrti!

O Gospod, saj si rekel, da, kar¬
koli storimo najmanjšemu Tvojih
bratov, Tebi storimo. Usmili se torej
francoskega naroda, kateri pošilja
največ usmiljenih sester na pomoč
najmanjšim Tvojih bratov, ubogim
in bolnikom!

Spominjaj se, o Gospod, da je
bila francoska zemlja posvečena De¬
vici Mariji, da se je imenovala kra¬
ljestvo Marijino, katera je posebna
varihinja Francoske, njena braniteljica
in njena nebeška Kraljica!

15

Spominjaj se, da si je Marija iz¬
brala francosko deželo, Lourdes, kjer
je stopila na zemljo ter z dobrotami
in čudeži osrečila človeški rod!

Spominjaj se tega, o Bog! Pre¬
sveto Srce Jezusovo, reši Francosko!

Lourska Mati Božja, za nas Boga
prosi!

Tretji dan.

Čudež na Veliki Šmaren.

(Nadaljevanje.)

Zelo težavno bi bilo poslati novo za¬
stavo Presvetega Srca Jezusovega v Pariz
generalu Trochu-ju (izg. Troši-ju). Od vseh
stranij so sovražne čete oblegale Pariz, in
vsa pota v mesto so bila zasedena.

Bilo je pa v mestu Tours (izr. Tur)
poveljništvo narodnih brambovcev, in tam
je bival tudi vneti služabnik Božji Dupont
(izg. Dipon), v čegar hiši se hrani „sveto
Obličje".

Tukaj se je pred kakimi dvajsetimi
leti Viktorju Musy-skemu zopet glas odprl,

16

tako da je mogel dokončati bogoslovje in
postati duhovnik. Viktor je torej gospodu
Dupont-u poslal zastavo Presvetega Srca
Jezusovega.

„Če morete“, pisal mu je, „pošljite jo ge¬
neralu Trochu-ju v Pariz. Če Vam pa to ni
mogoče, oddajte j o kateremu naših hrabrih po¬
veljnikov,ki se vojskujejo vimenu križa, n.pr.
generaloma Charette-u in Chathelineau-ju“.

Naključilo se je, da je ob istem času
prišel v Tours general Charette. Ko ga je
gospod Dupont šel obiskat, rekel je general
Charette:

„Moji ,zuavi‘ nosijo na prsih podobo
Presvetega Srca Jezusovega. Drugega jim
ne manjka, kakor samo zastave. 4 '

„Previdnost Božja vam jo bo poslala 4 ',
rekel je gospod Dupont, in nekaj ur potem
so v svetišču, kjer se hrani sveto Obličje,
odprli skrinjico, v kateri je bila zastava
Presvetega Srca Jezusovega. General Charette
jo je sprejel kot darilo, katero so mu nebesa
poslala, ter kot zagotovilo zmage. In v varstvu
te zastave se je vršila bitva pri Patay-ju
(izg. Pate-ju), bitva, ki je najslavnejši do¬
godek v žalostni zgodovini zadnjih dnij. —

Ob času te nesrečne vojske se je zgo¬
dilo, da so tudi v digoine-skem gradu brali
bukve, ki se jim pravi: „Lourška Mati Božja. 4 '
Ta povest o prikazovanju in čudežih Mari-

17

jinih je globoko ginila blago družino v
Digoine-u.

Pa čudno, če je bilo prav v teh bukvah
zelo veliko brati o čudežnih ozdravljenjih,
vendar ni prišlo nikomur na misel, da bi
lahko tudi ubogi digoine-ski bolnik dosegel
tako milost od nebeške Kraljice. Nesrečna
vojska jih je tako razburjala, da na drugo
še mislili niso veliko. Tudi so Viktorju
zdravniki že tolikokrat povedali, da je ne¬
ozdravljiv, da se je že popolnoma vdal v
svojo usodo in mnogo let ni v  nič več mislil,
da bi bil še kdaj zdrav. Se želja ni več
imel po zdravju. Navadil se je življenja,
katero imenuje Tomaž Kempčan „kraljevo pot
križa". In čutil se je srečnega, da je smel
križ nositi za svojim nebeškim Učenikom.

„Vsakega človeka je Bog za kaj od¬
ločil", govoril je Viktor. „Mene je pa od¬
ločil za bolezen. Hotel sem biti duhovnik,
pa Bog je hotel, naj bom bolan. Češčeno
bodi njegovo sveto ime!“ v  —

Vojska je minula. Čudovito se je oži¬
vilo versko življenje v katoliški Francoski.
Kakor povodenj vreli so ljudje od vseh
stranij v Lourdes (Lurd) častit sveto Devico,
ki se je prikazala Bernardki.

Od massabielle-skih (izg. masabiel-skih)
skal pri Lourdes-u, na katere je stopila sveta
Devica Marija, kipele so v nebo molitve

„Šmarnice“ 1899. 2

18

tisočerih src. Neverni svet se je čudil tej
splošni in nepretrgani procesiji narodov,
romajočih v Lourdes, čudom se je čudil,
ker take procesije še ni bilo.

Romanje v Lourdes je ljudi sploh vnelo
za božja pota, in tudi na druge svete kraje
so začeli romati v večjem številu, kakor
poprej. V Rocamadour-u, v Paray-le - Moni-
al-u, v Chartres-u (izg. V Rokamadur-u, v
Pare-le - Monial-u, v Sdrtru) je bilo videti
veliko več romarjev, kakor prejšnja leta.

Paray-le - Monial pa ni več kakor tri
ure od digoine-skega gradu. Gospodu Vik¬
torju Musy-skemu se je vnela še večja po¬
božnost do Presvetega Srca Jezusovega, od¬
kar je bil preskrbel zastavo, v ki se je pro¬
slavila v bitvi pri Patay-ju. Če je bil prav
bolan, vendar je hotel romati v Paray-le-
Monial, kjer se je pred dvesto leti začela
pobožnost Presvetega Srca Jezusovega.

Vzel je seboj služabnika in se je peljal
v Paray-le - Monial koncem majnika 1873
ter je mislil ostati tam celi mesec junij.

Ko je prišel v to majhno pa sloveče
mestece, bil je prvi človek, katerega je videl,
neki hrom berač, ki je s težavo hodil po
berglah. Ta revež je bil že petindvajset let
v Paray-le - Monial-u in je živel ob milo¬
ščini. Ime mu je bilo Janez-Marija.

19

Gospod Viktor Musy-ski je bil ginen,
ko ga je zagledal; videl je, da ima ta siromak
prav tako bolezen, kakor on. Dal mu je
nekaj vbogajme, in berač ga je hvaležno
pogledal.

Drugi dan junija dospelo je petsto
romarjev iz Marseille-a (izg. Marsej-a) v
Paray-le - Monial. Gospod Musy-ski je sedel
na majhnem vozičku, in služabnik ga je
peljal za procesijo in v cerkev.

Mašnik, ki je tisti dan pridigal, za¬
gledal je med poslušalci hromega duhovnika,
ki je posebno pazljivo poslušal; to je bil
gospod Musy-ski. Po maši ga je pridigar
poiskal, da bi ga potolažil.

»Ozdravili se bote“, rekel je gospodu
Musy-skemu. Rekel mu je to tako določno,
kakor bi za gotovo vedel. In pristavil je:
»Če se ozdravite, izpolnite mi dve prošnji:
da bote molili za mojo duhovnijo in da
mi bote pisali, ko se ozdravite."

»Prvo prošnjo vam lahko izpolnim;
druge pa ne drugače, kakor če bo Bog
hotel", odgovoril je gospod Musy-ski. — To
je bilo zjutraj.

Zvečer je pa nenavaden dogodek vzburil
romarje. — Paray-le- Monial je kraj molitve,
ni pa navadno, da bi se na tej božji poti
godili čudeži. Kakor Bog ljudem daje raz¬
lične darove, tako je tudi stvari različno

2*

20

obdaril. To se že pri sv. zakramentih vidi.
Voda služi zakramentu sv. krsta, krizma
zakramentu sv. birme, sv. olje zakramentu
sv. poslednjega olja itd. Ravno tako so tudi
središča molitve, božja pota, različno ob¬
darjena in 'Bog deli na kaki božji poti vse
drugačne milosti, kakor na drugi. Vendar
pa včasih premeni ta red, in zgodi se ka-
terikrat čudežno ozdravljenje tudi na taki
božji poti, katere Bog na videz ni zaradi
tega postavil.

To, kar je 2. junija 1873 vse ljudi
spravilo po koncu, bilo je čudežno ozdrav¬
ljenje. Ozdravil se je pa stari Janez - Marija,
oni berač, kateremu je bil zjutraj dal gospod
Musy-ski vbogajme. Zvečer, ko je vse mo¬
lilo po cerkvi, vstal je hromi Janez-Marija
in je nesel skozi trume pobožnih molilcev
svoji bergli ter ji je položil na skrinjico, v
kateri počivajo svetinje blažene Margarete
Marije Alacoque.

Tudi gospod Musy-ski se je z drugimi
vred veselil, ko je videl, da tudi tu, v Pa-
ray-le - Monial-u, vsemogočna roka Božja
deli take dobrote, kakor jih je Jezus delil
ob bregovih Genezareškega jezera. Blagroval
je Janeza-Marijo, ni pa mislil na-se, zakaj
sam se je že tako vdal v trpljenje, da ni več
pričakoval zdravja. Srčno pa se je radoval,
ker se je ozdravil ubogi, hromi siromak.

21

„Petindvajset let niste mogli hoditi",
rekel je gospod Musy - ski ozdravljenemu
beraču, „zdaj pa lahko hodite in tečete. Toda
noge, katere je Bog ozdravil, ne smejo ho¬
diti bose. Prve čevlje vam bom jaz kupil."

Skoraj vsak dan je gospod Musy-ski
govoril s tem revežem, in pogovarjala sta
se o Bogu.

Molitev, da bi nam Bog odvzel strah
pred smrtjo.

Lourska Mati Božja, s a nas Boga
prosi!

Vojska, o kateri smo brali, in
posebno bitva, katero smo omenili,
to nas spominja konca življenja, to
nas spominja smrti.

O Gospod, bojimo se smrti! Res
imamo v tem življenju mnogo težav
in trpljenja, toda vkljub temu trepe¬
tamo pred smrtjo in nas je strah
ločiti se s tega sveta.

Strah nas je, ko se spomnimo,
da bomo morali umreti, zakaj smrt
ni samo konec življenja, ampak je

22

veliko več. Smrt je res ločitev duše
od telesa, in konec zemeljskega živ¬
ljenja; smrt je pa tudi začetek neznane,
strašne večnosti.

Groza je potnika, če mora v
temni noči skozi divji, nepoznan gozd.
Ve, kaj bi se mu vse lahko zgodilo,
zato gleda plašno okrog sebe, in
vsako drevo se mu zdi kakor so¬
vražnik, ki nanj preži. Vsake živali se
zboji, vsakega šuma se ustraši . . . .
In če hipoma stopi predenj oborožen
sovražnik in ga napade ter zveže,
gotovo nesrečnega potnika smrten
pot oblije.

Prav tako, o Bog, bode se tudi
nam godilo. Ravno tako bomo tudi
mi stopili v tihe, skrivnostne in ne¬
znane kraje, ki se razprostirajo on¬
kraj groba v večnosti. Ravno tako
bomo tudi mi tam sami, zapuščeni
in brez spremljevalca. Vsa prestrašena
bo vstopila naša duša v one neznane
kraje, v neznano večnost, in bo za¬
gledala pred seboj Tebe, Vsemogoč-

23

nega Boga; hipoma bo videla, da je
v Tvoji oblasti, da Ti več ne more
uiti ter se odtegniti Tvoji pravični
sodbi!

Kdo nas bo takrat tolažil, kdo
nas bo branil, zakaj naši grehi so
veliki, in naših dobrih del je malo?
— O dobri Jezus, ako bomo morebiti
morali kmalu umreti, pripravi poprej
našo dušo, daj nam milost, da se
poprej spokorimo! Usmili se nas, o
Bog,- in nikari ne pusti, da bi v grehih
stopili pred Tvojo strašno sodbo!
Amen.

Lourska Mati Božja, sa nas Boga
prosi!

Četrti dan.

Čudež na Veliki Šmaren.

(Nadaljevanje.)

Gospod Musy-ski ni več pričakoval
zdravja, kakor smo omenili, toda različne
osebe so ga tolažile, da se bo še ozdravil,
in so mu skoraj prorokovale ozdravljenje,

24

kakor bi jim bilo znano prerokovanje žup¬
nika Vianney-ja.

Gospod Viktor Mu.sy-ski je bil že tri
tedne v Paray-le - Monial-u, ko sta prišla
22. junija bližnja sorodnika gospoda Viktorja
na to božjo pot, namreč gospa Pomey-ska
(izg. Pome-ska) in njen brat.

Ko je gospa Pomey-ska zagledala bol¬
nega sorodnika, ki je ležal na vozičku,
rekla mu je:

„Gospod, kaj pa vendar delate tukaj ?“

„To delam, kar vsi romarji 44 , odgovoril
je, „in kar tudi vi delate. Začenjam in do¬
končujem devetdnevnice ter molim rožni
venec in psalme. 44

„Precej pojdite od tod stran! 44  zaklicala
je gospa Pomey-ska.

„Kako pa je to? Zakaj mi pa svetujete,
da bi šel stran ? 44  vprašal je gospod Musy-ski
in se je čudil takim besedam; lastnim ušesom
. ni verjel.

„Gotovo“, dejala je gospa; „tukaj ni¬
mate nič opraviti; pojdite v Lourdes, tam
vas bo Mati Božja ozdravila?

„Kaj pa vi veste? 44  zavrnil jo je bolnik
še bolj začuden. „Ali mislite, da veste Božje
skrivnosti? 44

„Tega ne mislim, pač pa sem prepri¬
čana, da vas bo sveta Devica v Lourdes-u
ozdravila. 44

„Govoriva pametno in resno, gospa",
rekel je zdaj gospod Musy-ski. „Zelo me
veseli, ker vidim, da mi dobro hočete in da
mi želite zdravja. Toda malo je verjetno, da
bi dosegel tolikšno milost; to dosegajo drugi,
ki so bolj vredni kakor jaz. Ne samo malo
verjetno, ampak čisto gotovo je pa to-le:
Za-nie je potovanje silno težavno. Koliko
truda bi me stalo, koliko bolečin bi mi na¬
pravilo! Dvakrat bi moral pomisliti, predno
bi se podal na tako daljno pot iskat ozdrav¬
ljenja, katerega ne upam doseči. — Pa je
tudi še nekaj drugega. Vsako leto grem okrog
meseca avgusta v toplice, v Ems, v Hom-
burg, ali v Bauche, ali Divonne (izg. Boš, ali
Divčn); toplice mi toliko pomagajo, da ne
čutim ravno prehudih bolečin in da ložje
prebijem zimo. Ne morem pa iti na oba
kraja, v Lourdes in v Divonne, še ker bo
to leto tudi brat šel v Divonne. Sploh mislim,
da ni pametno zavreči to, kar je gotovo, in
okleniti se negotovega; in zato mi ne kaže,
da bi pustil toplice, o katerih vem, da mi
pomagajo, in da bi šel v Lourdes čudeža
čakat."

Tu se je oglasil še gospod Pomey-ski
in je rekel sestri:

„Nikari ne muči ubogega Viktorja z
domišljijami, katere si si vtepla v možgane;
pusti ga, naj dela po svojem!"

26

„0h, ali vaju ne morem prepričati!“
vskliknila je gospa Pomey-ska. „Gospod
naj gre v Lourdes!“

„Ako ne pojdem letos v toplice, trgalo
me bo po zimi v ramenih, v kolenih in v
ledjih, da bom vpil od bolečin. Tega bote
vi krivi“, dejal je gospod Viktor.

,,Jaz bom odgovorna za to!“ odvrnila
je gospa Pomey-ska. „Bodite prepričani, da
vas bo Mati Božja ozdravila v Lourdes-u.“

Zdaj se je gospod Musy-ski vdal. Dejal
je: „Naj bo; vdam se. Sel bom torej v
Lourdes in vzel bom s seboj gospoda Antona,
ki me bo varoval in bo skrbel za-me.“ -

Prve dni meseca julija je prišel gospod
Musy-ski domov v digoine-ski grad in je
povedal domačim, da misli iti v Lourdes.
Ustrašili so se, ker so vedeli, kako težavna
bo za bolnika dolga pot do Lourdes-a. De¬
loma so pa vendar upali, da se bo morebiti
gospod v Lourdes-u ozdravil. Omahovali so
med strahom in upanjem in niso vedeli
drugje iskati tolažbe, kakor v molitvi. V
digoine-skem gradu so vsi molili, da bi se
potovanje v Lourdes srečno izteklo. Pisali
so prijateljem in v samostane ter so jih
prosili, naj molijo za Viktorja od osmega
avgusta do Velikega Šmarna, ker bo Viktor
Musy-ski tiste dni v Lourdes-u opravljal
devetdnevnico v čast Mariji Devici. Tudi

27

Bernardki so tako pisali v njen samostan,
in je obljubila, da bo molila za bolnega
duhovnika.

Gospodu Viktorju Musy-skemu je pa
upanje zmiraj bolj upadalo, odkar je prišel
iz Paray-le-Monial-a. —• Tako je potekal
čas, in prišel je dan odhoda. Gospod Anton
je v bolnikovi sobi pripravljal, kar sta
rabila za pot, in gospod Viktor mu je rekel:

,,Ljubi moj, ni mogoče, da bi me
lourška Mati Božja ozdravila! Mene je Bog
za trpljenje odločil. Vendar, ko bi se to
zgodilo, ko bi mi Mati Božja izprosila milost,
da bi mogel v njeni cerkvi pristopiti k
oltarju! . . . Oh, potem bi pri tej maši ob¬
lekel rutico župnika Vianney-ja, katero sem
imel pred trinajstimi leti pri novi maši!
Vzemite s seboj to rutico! ... Pa saj ni mo¬
goče!,. .. Zdi se mi, kakor bi se mi sanjalo!“

Šestega avgusta je odpotoval gospod
Viktor Musy-ski v Lourdes. Ni hotel drugega
spremljevalca kakor gospoda Antona.

„Molite za-me“, rekel je, ko sta se z
gospodom Antonom v tihi, gorki noči ob
luninem svitu odpeljala iz digoine-skega
gradu. Bila je veličastna poletna noč. — Tri
ure sta se vozila, in voz se je ustavil pred
železniško postajo.

„V Chagny-ju (izg. Sanji-ju) sva“, rekel
je gospod Anton.

28

Ko bi jima bil Bog prihodnost razodel,
ne vem, kakšne občutke bi jima bilo zbu¬
dilo ime Chagny. Pa prihodnost je bila za¬
krita, in postaja Chagny se jima ni zdela
nič drugega, kakor prva postaja njunega
težavnega pota skozi Francosko.

V Chagny-ju je bilo prvič treba pre¬
nesti bolnika. Gospod Anton in dva želez¬
niška delavca so prijeli gospoda Viktorja in
so ga prenesli na h- dnik, kjer potniki ča¬
kajo vlakov. Smilil se je železniškim urad¬
nikom in delavcem, ki so hodili mimo njega.
Izpraševali so gospoda Antona:

„Ali je že dolgo tako bolan?"

„Ze dvajset let skoraj nič ne vidi in
jednajst let ne more hoditi", odgovoril je
gospod Anton.

„Kam gre zdaj ?“

„V Lourdes."

„Cemu pa?“

„Da bi se ozdravil."

Tako so povpraševali železniški urad¬
niki spremljevalca bolnikovega. Vernemu in
pobožnemu kristijanu bi se bili zdeli odgo¬
vori gospoda Antona razumni in občudovanja
vredni; uradnikom in delavcem postaje
Chagny pa so se zdeli nespametni. Mislili
so si na tihem: „Na telesu je jeden teh dveh
gospodov bolan, na duhu pa oba ne moreta
biti prav zdrava." Ti ljudje so živeli dan za

29

dnem med čudovitimi iznajdbami človeškega
duha, zato so verovali čuda, katera dela
človeška roka, niso pa verjeli, da tudi Bog
lahko čudeže dela. Vendar so vkljub temu
ljubeznivo ravnali z ubogim bolnikom.

Gospoda Musy-skega so pomilovali
tudi Chagny-ski meščani, ki so bili tisti
večer na kolodvoru. Globoko se jim je
vtisnila v spomin podoba tega duhovnika,
ki je šel v daljne kraje iskat zdravila svoji
neozdravljivi bolezni in ki se ni zanašal na
drug pomoček, kakor na molitev.

Kjer se je bilo treba presesti na drug
vlak, povsod so morali bolnika z veliko
težavo preložiti, in to mu je vselej napravilo
hude bolečine. Sploh je veliko trpel celo
pot, drdranje in tresenje železnice ga je silno
zmučilo.

Kdo je vodil ta dva potnika proti Ma¬
rijinemu mestu? Kdo ju je varoval? — Ču¬
vali so ju tisti, ki vodijo vse ljudi na po¬
tovanju skozi življenje, ki nas varujejo pri
vsaki stopinji: angeli varihi.

Molitev v čast angelu varihu.

Lourska Mati Božja, za nas Boga
prosi!

Nebeški angel, Tebe mi je Bog
odločil od začetka mojega življenja,

30

da me varuješ in braniš. Ti me zvesto
spremljaš in bolj v  skrbiš za-me kakor
najboljša mati. Čuvaš me noč in dan
in napeljuješ mojo dušo k dobremu;
zato se ti iz dna srca zahvaljujem za
skrb in ljubezen, ki jo gojiš do mene!

Ker ne pričakujem čudeža, ka-
koršen se je zgodil Tobiji, zato te
na tem svetu moje oči ne bodo ni¬
koli videle, na tem svetu nikdar ne
bom spoznal tebe, svojega nevidnega
dobrotnika, katerega sem z grehom
tolikokrat razžalil. ' Ko se bom pa
ločil od svojega umrljivega telesa in
bom vstopil v nebeško kraljestvo,
prikazal se mi boš v svoji lepoti, v
svojem veličastvu; takrat bom spoznal
dobrotljivega in usmiljenega duha, ki
me je čuval od rojstva do groba.
Takrat bom pa tudi izvedel, koliko¬
krat si mi v življenju pomagal, ko¬
likokrat me rešil, da se ni pogubila
moja duša . . .

Ne bom se ti samo jaz zahva¬
ljeval v nebesih, ampak tudi moji sta-

31

riši, bratje, sestre in prijatelji se ti bodi
zahvaljevali, da si me rešil vseh ne-
varnostij in me pripeljal v nebesa.

Angel varih, prosim te, varuj in
podpiraj me vedno bolj! Po tebi, o
Božji poslanec, daje mi Bog milosti.
Izprosi mi torej od Boga potlačeno
ter zvrhano mero milostij in dobrot!
Ti nosiš moje molitve pred Božji
prestol, zato daj mojim mlačnim mo¬
litvam pravo gorečnost, da bodo Bogu
dopadljive! Izprosi mi milost, da bom
tebe posnemal, da bom postal tebi
podoben! Amen.

Lourška Mati Božja, za nas Boga
prosi!

Peti dan.

Čudež na Veliki Šmaren.

(Nadaljevanje.)

Potnika sta slednjič prišla v Lourdes,
dva dni po tistem, ko sta odšla iz digoine-
skega gradu. Bilo je v sredo, dne 8. avgusta,
zvečer . . .

32

Gospod Anton in voznik sta prenesla
bolnika v stanovanje, ki je bilo že naprej
naročeno. V hiši, kjer sta stanovala, bilo je
spodaj skladišče za podobe, kipe, rožne vence
in drugo podobno blago. Vmes sta videla veli¬
časten kip lourške Matere Božje.

„Ce se ozdravim“, rekel je gosp. Viktor
Musy-ski, „bodeva ta-le kip s seboj vzela v
Digoine.“

Drugo jutro so peljali gospoda Musy-
skega v cerkev, ki je nad čudežno lourško
votlino sezidana, in tam je bil na vozičku
sede pri maši, ki jo je v njegov namen
opravil gospod Anton.

Gospod Musy-ski je ukazal, da so ga
v cerkvi dejali v temen kot, za neki steber,
na levo stran oltarja; želel je, da bi ga
nikdo drugi ne videl, kakor samo Mati Božja.

Naključilo se je pa, da so prinesli poleg
njega, k istemu stebru, še nekega drugega
bolnika, namreč revnega preprostega dečka,
ki je bil kakih petnajst let star in je imel
angelsko nedolžen obraz. Prinesel ga je oče,
ki je bil ubog delavec, in ga je ljubeznivo
ter z največjo skrbnostjo položil na dva
stola. Nedolžnost se je brala na bledem
dečkovem obrazu, kateremu je trpljenje
vtisnilo resne poteze. Nedolžnost so raz¬
odevale njegove velike, mile oči in goreče
sklenene roke. Z jedno besedo, vsa njegova

33

podoba je pričala, kako čista in lepa mora
biti njegova duša. Gospodu Musy-skemu se
je ubogi revček smilil.

„Kako ti je ime ?“ vprašal ga je gospod
Musy-ski.

„Peter.“

„Dobro, Peterček, jaz bom za-te molil.
Tudi ti moli za-me“, dejal je gospod Musy-ski.

„Prav rad, gospod“, obljubil je Peterček.

Maša se je začela. Po zavživanju je
mašnik nesel sveto Hostijo gospodu Musy-
skemu, ki se ni mogel ganiti z vozička.
Peterčka pa je vzdignil oče ter ga je na
rokah nesel k oltarju, in mašnik je oba ob¬
hajal, očeta in sina.

Konec maše so gospoda Musy-skega
peljali dol pred votlino, in ostal je tam zelo
dolgo . . .

Prijatelj gospod Anton ga  je potem
vprašal, kako je molil pred čudežno votlino,
česa je prosil Mater Božjo, in gospod Musy-
ski mu je pripovedoval:

„Priporočal sem ji vse znance in pri¬
jatelje in prosil sem jo tudi za Peterčka.
Prosil sem jo milosti, da bi se mogel malo
poboljšati . .. Potem sem se domislil, zakaj
sem prav za prav prišel na to božjo pot in
rekel sem naši nebeški Materi: Izprosi mi
zdravje, ako je Bogu v čast. Ne tirjam, da
bi me rešila vseh križev in bolečin, ampak

„Šmarnice“ 1899. 3

34

samo toliko mi polajšaj, da bom mogel stati
in opravljati daritev sv. maše. In moram
reči, zdelo se mi je, da seta jo že preveč
prosil! Tudi sem pristavil: ,Dobra Mati, ako
me ne boš ozdravila, bodem ravno tako za¬
dovoljen s svojim križem in ti bom vkljub
temu hvaležen!‘“

Dejali so ga v vodo čudežnega studenca,
pa se ni nič nenavadnega zgodilo.

Ko sta se iz cerkve vrnila v Lourdes,
rekel je bolnik gospodu Antonu:

„Rad bi šel k spovedi.“

„Že dobro. Brž bom poklical kakega
duhovnika od romarske cerkve", dejal je
gospod Anton.

„Ne, ne", rekel je bolni duhovnik,
„spovedati se hočem lourškemu župniku,
gospodu Peyramale-u (izg. Peramal-u). Po¬
iščite ga in ga prosite, naj bo tako dober,
da me pride spovedat."

Tisto dopoldne gospod Anton ni mogel
dobiti lourškega župnika.

Drugo jutro, t. j. v nedeljo, šel ga je
iskat v zakristijo župnijske cerkve. Zagledal
je duhovnika osornega obraza, ki se je pri¬
pravljal, da bi pristopil k oltarju, in tega je
nagovoril spoštljivo:

„Ali ste vi lourški gospod župnik?"
„Nisem“, odgovoril je duhovnik.

35

„Oprostite“, povzel je gospod Anton,
„sodil sem po podobi, katero je izdal Las-
serre (izg. Laser) . ..“

„Rad bi mu bil tudi kaj bolj podoben,
ne samo po obrazu“, rekel je nagovorjeni
duhovnik in se je posmejal. „Po zunanje se
vidi lourški gospod župnik osoren, v resnici
je pa ljubezniv; pa saj je tukaj/

Pri teh besedah je lourški župnik
gospod Peyramale prišel v zakristijo. Gospod
Anton ga je poprosil, naj bi prišel spovedat
njegovega bolnika.

„Zdaj bom maševal, potem bom pa
brž pritekel k njemu“, dejal je gospod Pey-
ramale. Tri četrti ure potem je prišel župnik
Peyramale k gospodu Musy-skemu.

Po spovedi sta se pogovarjala o bo¬
lezni, zaradi katere je prišel gospod Viktor
Musy-ski v Lourdes. Gospod Viktor je po¬
pisoval župniku svoje nesrečno življenje,
katero mu je do tedaj poteklo skoraj v sami
bolezni. Župnik Peyramale pa mu je zbujal
upanje. Oba duhovnika sta se prvi hip
sprijaznila, zakaj bila sta oba Marijina
sinova.

Gospod Musy-ski je bil zelo vesel, da
je govoril z lourškim župnikom Peyramale-om,
h kateremu je nekdaj Mati Božja poslala
Bernardko z nebeškim naročilom. Rekel je
svojemu tovarišu:

3«

36

„Kako sem srečen, ker ste mi pri¬
peljali zvestega služabnika lourške Matere
Božje. Veliko več zaupanja čutim zdaj, in
zdi se mi, kakor bi mi bil čudež zagotovljeni

Ljudje so hitro opazili hromega du¬
hovnika, ki so ga videli na malem vozičku
zdaj v cerkvi, zdaj pred votlino, zdaj na
cesti, ki vodi k votlini. Vsem se je smilil,
vsi so mu želeli ozdravljenja, marsikdo je
tudi molil zanj.

Dva dni potem je prišel lourški župnik
.zopet h gospodu Musy-skemu.

„Kako pa je to“, rekel je, „kako pa
je to, da vas Mati Božja še ni ozdravila?
Jaz bom hud nanjo!“ In nasmejal se je lastnim
besedam; potem je nagovarjal bolnika, naj
le zaupa, in obljubil mi}, je tudi, da bo molil
zanj. Zaupanje in vera lourškega župnika
sta bolnika in njegovega tovariša tako na¬
vdušili, da ju ni nič več skrbelo, in da sta
skoraj z gotovostjo pričakovala ozdravljenja.

Lourški župnik pa ni bil jedini pri¬
jatelj gospoda Musy-skega. Vsako jutro sta
prišla tudi z bolnim Peterčkom skupaj.
Videla sta se pred votlino, pri čudežnem
studencu in sploh povsod ter sta drug dru¬
gega tolažila. Bila sta prijatelja, in vsak je
molil za drugega ravno tako goreče, kakor
za-se . . . Kdor izmed njiju je prej prišel v
kopel umivat se v vodi čudežnega studenca,

37

čuval je prostor za prijatelja. Peterček je v
kopeli vselej počakal, da je gospod Anton
pripeljal gospoda Viktorja Musy-skega, in
ta je navadno tako dolgo ostal v kopelnici,
da se je zunaj Peterček oglasil.

Čudno je bilo prijateljstvo teh dveh
tako različnih bolnikov. Jeden je bil ple¬
menitaš, drugi je bil sin ubogega delavca.
Jeden je bil izobražen in učen duhovnik,
drugi je bil nedorasel deček, ki o človeški
učenosti ni prav nič vedel. Prvemu je Bog
dal obilno bogastva, drugi ni bil samo bolan,
ampak tudi reven. Kaj je torej vezalo ta
dva bolnika, ki sta bila tako različna? Ve¬
zala ju je samo molitev in ljubezen do ne¬
beške Matere Marije.

Dne 14. avgusta seje neka hroma bolnica
nagloma ozdravila pri votlini. Nekaj ur po¬
prej je ta bolnica rekla gospodu Antonu:

„Le zaupajte! Danes se bom jaz ozdravila,
jutri pa vaš prijatelj! Upam, da ga bo sveta
Devica v uslišala, ker je jutri njen praznik,
Veliki Šmaren. “

Vedno bolj je rastlo upanje gospodu
Musy-skemu. Kako dolgo je bil bolan, zdaj
pa se mu je bližalo odrešenje!

Na predvečer Velikega Šmarna nista
romarja celo noč nič spala, ampak sta mo¬
lila. In ko so zgodaj zjutraj zvonovi zapeli

38

ter oznanjevali jutro velikega Marijinega
praznika, rekel je jeden duhovnikov drugemu:
„Kako je noč hitro minula!“

Brž nato se je zaslišal pred hišo voz,
ki je prišel po gospoda Musy-skega, da bi
ga popeljal k čudežni votlini. Vsa v skrbeh
sta se duhovnika odpravljala.

„Iti morava", rekel je gospod Musy-
ski. „Lourški župnik ravno zdaj mašuje in
se bo pri maši spominjal mene. Kako bo
pač danes?“

Ko bi bil mogel takrat kdo izmed
njiju poleteti čez gore in doline, čez temne
gozde in širne planjave, in ko bi bil po¬
gledal v tiho kapelico digoine-skega gradu,
videl bi bil tam pred oltarjem gospo belih
las, ki je goreče molila in v materinski
skrbi ponavljala besede: „Kako bo pač danes?“

Molitev za izpreobrnenje.

Lourška Mati Božja, za nas Boga
prosi!

V današnji prigodbi smo slišali
resno povpraševanje: „Kako bo pač
danes?“ in veliko, velikokrat Bog tudi
nas tako vpraša, ker vsak dan pri¬
čakuje našega izpreobrnenja! O Bog,

39

daj nam moč, in odgovorili Ti bomo:
„Danes, še to uro, hočemo začeti
novo življenje!“

Zakaj pač vedno odlašamo za
jutri, zakaj zmeraj odkladamo izpre-
obrnenje? Nič ni bolj nespametnega,
kakor to neprestano odlašanje, v ka¬
terem nas lahko smrt dohiti! Ti, o
Gospod, nas kličeš, pa smo gluhi!
Odpiraš nam Svojo hišo, vrata Svo¬
jega Srca, pa nočemo priti!

Če bi videli reveža, ki ranjen
leži na poti, vzdignili bi ga precej
in bi gotovo ne odkladali do jutri.
Ali ni potem čudno, ker sami do
sebe nimamo tega usmiljenja, ali ni
čudno, da svoje duše nočemo rešiti
precej, ampak vedno le za jutri od¬
lašamo ?

O Bog, odvzemi nam to mlačnost,
daj nam milost, da danes, še ta tre¬
nutek, začnemo tako živeti, kakor
Tebi dopada! Daj nam milost, da
bomo vstali kakor izgubljeni sin in
šli k Očetu! Konec te naše molitve

40

naj bo začetek novega življenja; tega
Te prosimo po zasluženju našega
Gospoda Jezusa Kristusa! Amen.

Lourska Mati Božja, za nas Boga
jr osi!

Šesti dan.

Čudež na Veliki Šmaren.

(Nadaljevanje )

Vsi, kar jih je bilo na digoine-skem
gradu, bili so z mislimi in s srcem v Lour-
des-u. Molili so, kar so najbolj goreče mogli.

Gospa Musy-ska ni prav nič dvomila,
ampak trdno je upala, da se bo sin ozdravil.
Tako je bila prepričana, da je že naprej
premišljevala, kako bo, ko bo zdrav.

14. avgusta, tisti dan pred Velikim
Šmarnom, je rekla:

„Zdaj se bo Viktor ozdravil! Kakšna
sreča bo to! Saj je revež tudi zaslužil tako
plačilo! Kako je bil potrpežljiv! Vseh dva¬
indvajset let se ni nikoli pritožil! 44

„Oh, mati 44 , rekla je hči Genovefa,
„nikari se preveč ne zanašajte! . . . Kaj pa,
če pride bolan iz Lourdes-a?“

Mati jo je pa stisnila za roko in s
temnim, odločnim glasom ji je dejala:

41

^Prepričana  sem, da bo ozdravljen!...
Jutri! Jutri bo šesti dan ... In dobila bom
telegram iz Lourdes-a . . . Jutri zjutraj bo
ozdravljen!" In oči so se lesketale stari
gospej veselja.

Previdnost Božja je pa stvari drugače
uredila, kakor so ljudje pričakovali!

Na predvečer Velikega Šmarna tudi
gospa Musy-ska ni skoraj nič spala, in noč
ji je minula v molitvi. Vstala je pred zoro ...

„Danes je Veliki Šmaren, Marijino
vnebovzetje", mislila si je. „Danes je bila
v nebesa vzeta Mati Božja, Mati Jezusa
Kristusa. Na Kalvariji je imela na rokah
mrtvo telo svojega Sina, danes Ga je pa
zopet dobila, toda ne več mrtvega, ampak
kraljujočega v Božjem veličastvu! O Bog,
ali je res, da bom tudi jaz, Tvoja nevredna
služabnica, danes podobno srečo okusila?"

Tako je premišljevala. Z nekaterimi
besedami, ki so ji prejšnje dni ušle, izdala
se je tudi, da je celč svoje življenje daro¬
vala Bogu zato, da bi sinu podelil zdravje!
Kakšna velikodušnost!

Ko je vstala, šla je v kapelico in je
tam našla duhovnika gospoda Bourbonne-a
(izg. Burbčn-a), ki je tisti dan bival v Digo-
ine-u. Prosila ga je, da bi jo spovedal, že¬
lela je namreč to jutro prejeti sv. obhajilo.
Čutila je, da jo čaka tako veliko veselje,

42

da bi ji lahko škodovalo, zato je hotela
prejeti Boga, ki naj bi ji pomagal prenašati
radost, katero je pričakovala.

Potem je šla klicat moža, sina, hčer
m vnuke, da bi takoj ob zori šli prosit
Boga za svojega dragega bolnika.

Tudi gospod Bourbonne je izpodbujal
k molitvi vse ljudi, ki so prišli tisto jutro
k maši v grajsko kapelico. In jokaje je
ljudstvo pokleknilo ter molilo za ljubljenega
gospoda.

Gospa Musy-ska je pa vedno in vedno
pogledovala skozi okno, ali že ne gre od
bližnje brzojavne postaje pot s telegramom.
Pa ura za uro je potekla, in nikogar ni bilo.

Vrnimo se h gospodu Viktorju Musy-
skemu v Lourdes!

Ko je prišel gospod Musy-ski s to¬
varišem v cerkev, bila je zgornja cerkev že
čisto polna, ker je bil velik praznik. V pod¬
zemeljski cerkvi, ki se nahaja pod korom
zgornje cerkve v tleh, bilo je pa malo ljudij,
vmes sta bila tudi Peterček in oče na na¬
vadnem mestu; semkaj sta se podala naša
romarja.

Veliki oltar’ podzemeljske cerkve je
prav tako posvečen Materi Božji, in ravno
takrat ni nihče pri njem maševal. Gospod
Anton je peljal bolnega duhovnika na vo¬
zičku tje, kjer je bil mali Peter, nato je pa

43

maševal za svojega dobrotnika in prijatelja
kakor vsak dan, samo še bolj goreče in še
bolj zaupljivo. Po zavživanju mu je prinesel
Presveto Rešnje Telo, in tudi mali Peter je
prejel Kruh življenja . . .

Maša je minula. Vkljub gorečim mo¬
litvam se ni zgodilo, kar so prosili in pri¬
čakovali. Nobeden teh dveh bolnikov ni bil
ozdravljen. Zdelo se je, da nebeška Kraljica
ne sliši, kako jo na pomoč kličejo na zemlji.

Gospod Anton se je skušal vdati in
si je mislil, da je čudež pač tako velika
dobrota, da je Bog nikomur ni dolžan po¬
deliti. Samemu sebi je zatrjeval, da je Bog
ravno tako usmiljen, če komu odreče čudež,
kakor če mu ga podeli. S takim modrovanjem
je hotel potolažiti svoje užaljeno srce.'

Bolnika sta pa ravnokar prejela sveto
obhajilo in nista veliko mislila na-se. Za¬
hvaljevala sta se nebeškemu Gostu, ki ju
je obiskal, samo z njim sta se pogovarjala
in sta skoraj pozabila, kakšno upanje je
malo poprej navdajalo njuni srci. Ni ju še
obšlo grenko čutilo, da sta zastonj upala in
zastonj prosila.

Bila sta še pri jedni sv. maši v zahvalo
za prejeto sv. obhajilo, in ko je minula, vzel
je oče malega Petra ter ga je nesel v ko¬
pel, kamor je pritekala voda čudežnega
'studenca.

44

„Peterček“, rekel mu je gospod Musy-
ski, „nikari me ne čakaj v kopeli. Jaz bom
še pri tretji sveti maši, ki se bo zdaj začela.“

In utopil se je zopet v molitev.

Kakor v Rimu, shajajo se v Lourdes-u
najrazličnejši ljudje. Tako se je primerilo,
da je tretjo mašo daroval jeden nekdanjih
profesorjev gospoda Musy-skega. To je bil
gospod Dominik Sire (izg. Sir), profesor v
semenišču Saint-Sulpice v Parizu.

Ko je pristopil, dejal je gospod Sire
sam pri sebi: „Danes ne bom daroval svete
maše za-se, ali za kako osebo, ki bi jo jaz
določil. Sad današnje sv. maše izročam Ma¬
teri Božji, in nebeška Kraljica naj ga podeli,
komur hoče; nakloni naj ga tistemu, kogar
si sama izbere?*

Gospod Anton je stregel pri tej sv. maši.

Gospod Musy-ski ni poznal nekdanjega
ljubljenega učitelja, pri čegar maši je bil,
tudi ni pazil na to, kdo mašuje, ampak
premišljeval je svete besede, katere je du¬
hovnik bral pri oltarju. Mašnik je bral evan¬
gelij, in bolnemu duhovniku so donele na
uho besede: „Martha, Martha, sollicita es
et turbaris erga plurima! Porro unum est
necessarium: Maria optimam partem elegit,
quae non auferetur ab ea.“ ') To se pravi:

‘) Evangelij pri sv. maši na Vel. Šmaren.

45

Marta, Marta, skrbna si in si veliko pri¬
zadevaš! Pa le jedno je potrebno: Marija je
najboljši del izvolila, kateri ji ne bo odvzet.

„Oh, saj res“, vzdihnil je bolni du¬
hovnik, ko je slišal te besede, Jaz sem na
Marijinem mestu. Čemu se silim, da bi me
Bog postavil na Martino mesto ? Kristijan
sem, duhovnik sem, vsak dan smem govoriti
s Kraljem nebes in zemlje, ki prihaja k meni
pri sv. obhajilu; kaj pa hočem še več!“

Mašnik je molil tiho molitev po da¬
rovanju, ki se je glasila:

„Naj pomaga, o Gospod, Tvojemu
ljudstvu priprošnja Matere Božje, in naj ob¬
čutimo, da v nebeški slavi pri Tebi za nas
prosi ona, ki se je po telesu od nas ločila.“

To je bila molitev, katero je v tem
trenutku katoliški duhovnik pošiljal v nebo
v imenu sv. Cerkve. In velika daritev se je
bližala skrivnostnemu trenutku, ko pri po¬
vzdigovanju Bog stopi na zemljo.

Nič posebnega se ni zgodilo. Vse je
tiho in zbrano molilo pod oboki podzemeljske
cerkve . . . Prikipel pa je v nebeške višave
klic mašnikov: „Naj občutimo, da Marija v
nebeški slavi pri Tebi za nas prosi!" Raz¬
legel se je ta klic na pomaganje do Matere
Odrešenikove v nebesih, in na te besede ni
odgovoril samo strežnik, ampak na to prošnjo
je tudi neki drug glas odgovoril: „Amen!

46

Tako naj se zgodi!“ Tega glasu sicer člo¬
veško uho ni slišalo, pač pa se je razlegel
po vseh nebesih.

Prošnja za gorečnost v molitvi.

Lourska Mati Božja, za nas Boga
prosi!

Gospod, radi bi tako goreče mo¬
lili, kakor je molila ta mati, ki je
že ob zori sklicala družino, da so
molili za njenega bolnega sina. Radi
bi molili tako goreče, kakor ta bolni
duhovnik! Toda, o Bog, ne znamo
moliti! Naš duh je mrtev, in naše
srce je mrzlo! Vedno smo razmišljeni,
in tačas, ko pred Teboj klečimo in
s Teboj govorimo, peča se naš duh
s posvetnimi rečmi! Kje je gorečnost,
katero bi morali kazati v molitvi?

Gospod, pridi nam na pomoč,
in pomagaj nam moliti!

Bog Oče, Ti si resnica sama!
Daj nam trdno in neomahljivo vero,
da pri molitvi nikoli ne bomo po-

47

zabili, kdo je Tisti, s katerim go¬
vorimo !

O Jezus, neskončna dobrota, ne
pusti, 'da bi kdaj opešalo naše upanje
do Tebe; daj nam milost, da bomo
zmeraj molili s pravim trdnim za¬
upanjem!

O Sveti Duh, čista in neskončna
ljubezen, užgi naša srca, da Te bomo
vedno goreče ljubili. Daj nam milost,
da bomo zmeraj molili svojega Stvar¬
nika s pravo otroško ljubeznijo, da
bomo vselej tako z veseljem pribe¬
žali k Njemu, kakor pribeži otrok k
ljubljenemu očetu!

Lourška Mati Božja, ponižna in
slavna Kraljica nebes in zemlje, iz¬
prosi nam milost prave in goreče
molitve; daj našim molitvam nekoliko
tistega ognja, tiste gorečnosti, po
kateri so se odlikovale tvoje molitve!
Ker je pa naša molitev slaba in po¬
manjkljiva, podpiraj jo ti s svojo
mogočno priprošnjo!

48

Vi zbori serafinov, srečne mno¬
žice zveličanih in naši dobri angeli
varihi, prosite na nas, da bomo svoje
molitve vedno opravljali z največjo
gorečnostjo in naj večjo vnemo! Amen.

Lourška Mati Božja, za nas Boga
prosi!

Sedmi dan.

Čudež na Veliki Šmaren.

(Nadaljevanje.)

Gospod Musy-ski je sedel za stebrom
ter je molil tiho in vroče.

Mašnik je pri oltarju ravno izrekel
besede Sur sum corda!  Tu je obšel hro¬
mega duhovnika čuden čut. Zdelo se mu je,
da je zdrav, in nekaj ga je sililo, naj vstane
in poskusi hoditi.

To se je zgodilo nagloma, ne da bi
bil poprej čutil kaj razburjenosti. Hipoma
se je čutil popolnoma zdravega, bolezen je
prešla, kakor premine tema, ko se zjutraj
prikaže solnce.

Gospoda Musy-skega se je zdaj po¬
lastil velik nemir in neka groza. Ni mogel
verjeti, da bi bil res zdrav. Rekel je sam

49

pri sebi: „Res, Mati Božja bi me lahko
ozdravila, toda nisem tega vreden." Bolj in
bolj ga je priganjalo, naj poskusi, ali bi
mogel hoditi. Naposled se ni mogel več pre¬
magovati. Vstal je, in glej čudo, noge so
ga držale. V tem trenutku je zvonček
pozvonil za povzdigovanje, in gospod Musy-
ski je pokleknil.

Mati Božja je ozdravila tega duhovnika
prav v tistem skrivnostnem trenutku, ko se
nebesa približajo zemlji. Takrat, ko je stopil
Božji Sin v spremstvu angelov na oltar,
podala je sveta Devica hromemu duhovniku
roko, dvignila ga je iz njegove bolezni,
ozdravila ga je in ga postavila pred svojega
Božjega Sina, ki je ležal v podobi kruha
na oltarju!

Konec sv. maše je gospod Anton za¬
gledal, da gospod Musy-ski nepremično kleči
in si z rokami obraz pokriva. Velik strah
ga je obšel, ko je to videl. Ni vedel, kaj se
je zgodilo z bolnikom, zato ga je obšla
misel: „Morebiti je le po sili vstal. Kaj bo,
če pade!“ Brž je skočil k njemu, da bi ga
oprl. Potem je hitel še po voziček, da bi
zopet nanj položil bolnika. To je zagledal
gospod Musy-ski in je mignil z roko, da
ni treba vozička. Nato je ozdravljeni šel
mirnih in krepkih korakov proti vratom!

,Šmarnice" 1899.

4

50

Gospod Anton ni vedel, kaj bi bil
rekel, ko je to gledal. Vsled strahu mu je
stopil pot na čelo. Tako je bil zmešan, da
je prijel voziček in ga je peljal za ozdrav¬
ljenim prijateljem; še le zunaj cerkve se je
popolnoma zavedel, zdaj pa sta se prijatelja
jokaje objela.

„ Ozdravljeni ste!“ Tako je vzdihoval
gospod Anton objemajoč svojega dobrotnika.
Nato sta se napotila proti votlini in grede
sta molila rožni venec.

Bilo je okrog devetih dopoldne, in pri
votlini je bilo vse polno ljudstva. Romarji
najrazličnejših stanov so klečali tu utopljeni
v molitev. Samo zadaj je stal neki mož
visoke postave in duhovitega obraza in ni
molil. Otožno se posmehujoč je gledal mno¬
žice, ki so klečale pred votlino; bil je iz¬
med tistih, ki nimajo vere in ki prihajajo
v Lourdes le iz radovednosti.

Gospod Musy-ski in prijatelj sta se
prerila prav do votline, in gospod Musy-ski
je ondi pokleknil.

Iz množice pa se je brž zaslišalo še¬
petanje, ki je kmalu naraslo v polglasno
govorjenje. Nastalo je vpitje in hrup. Ljudje
so spoznali ozdravljenega duhovnika! Vsi so
tiščali proti njemu, vsi so ga hoteli videti,
hrup je vedno bolj naraščal, in vpili so vse
navskriž: „Ali je ozdravljen ?“ — „Kaj pa

51

mu je bilo?" — „Slava Mariji!" — „Saj
ni mogoče", vpili so drugi, „to je drug du¬
hovnik!"

Zdaj je gospod Musy-ski vstal, obrnil
se proti ljudem in dal znamenje, da hoče
govoriti. Vse je potihnilo in se pomirilo.
Gospod Musy-ski je govoril:

„Da, dragi moji, jaz sem tisti duhovnik!
Jaz sem tisti hromi in skoraj slepi bolnik,
ki ste ga videli zadnje dni. Duhovnik sem,
iz autun-ske škofije. Dvajset let je že, kar
nisem videl brati. Jednajst let sem bil po¬
polnoma hrom — jednajst let že nisem mogel
maševati. Lourška Mati Božja mi je pa spet
vse dala! ... O,.da bi bil ta veliki čudež
dobrim v izpodbudo, grešnikom pa v izpre-
obrnenje! . . . Zahvalite še vi za-me Boga
in prosite Ga z menoj vred, da bi me storil
dobrega duhovnika!"

Zdaj so zapeli Marijino pesem „Moja
duša poveličuje Gospoda", in vse ljudstvo
je pelo.

Ko so se Bogu zahvalili, hotelo se je
vse prepričati, ali je ta duhovnik res po¬
polnoma zdrav. Gospod Musy-ski je moral
pred ljudmi sem in tje hoditi, moral jim je
brati iz bukev, katere so mu molili. Prinesli
so mu bukvice, ki so bile natisnene z naj¬
drobnejšimi črkami. In ta, ki že dvajset let
ni mogel brati velikih črk mašne knjige,

4*

52

bral je gladko brez spotikljaja. Celo pod¬
pisovati se je moral ljudem v molitvene
bukvice, na podobice in vizitnice.

V tem je prihitel v votlino ves za-
sopljen neki delavec. Solze veselja so mu
kapale po licih, ko je prišel do gospoda
Musy-skega. Bil je oče malega Petra. Go¬
spod Musy-ski ga je vprašal ves v skrbeh:

„Kaj pa Peterček? Je-li tudi ozdravljen? 11

„Ne, gospod. Ni bila Božja volja. 11

Duhovnik je bil žalosten. Kmalu bi se
bil pritožil, zakaj ni Bog ozdravil še tega
otroka. Delavec je zapazil njegovo žalost,
zato se je naredil veselega in je dejal:

„Gospod, Mati Božja že ve, kako je
bolj prav. Jaz nisem prav nič žalosten."

Ubogi oče je pa že tri leta hodil v
Lourdes prosit sveto Devico, da bi mu
ozdravila sinčka!

„Kje je Peterček?" Tako je vprašal
gospod Musy-ski.

„Zadaj je, za ljudmi. Ko sva zaslišala,
da pojete ,Moja duša poveličuje Gospoda 1 ,
tresel se je veselja. ,,„Oče“", zaklical je,
„„gotovo je najin prijatelj ozdravljen. Poj¬
dite, pojdite gledat! 11 " In šel sem . . . Zdaj
mu grem pa pravit, da je res."

„Ne, ne 1 -, dejal je duhovnik, Jaz mu
grem sam pravit!"

53

Peterček je bil zraven kopeli in je
ležal na preprostem vozičku. Gospod Musy-
ski je hitel k njemu in ga je pritisnil na prsi.

„Oh, ljubi otrok“, dejal je, „kako bi
bil jaz rad, da bi bila Mati Božja tudi tebi
podelila tako milost kakor meni!“

Peterček ga je pogledal s svojimi ve¬
likimi nedolžnimi očmi in je rekel ravno
tako, kakor oče:

„Mati Božja že ve, kaj je prav za-me.
Koliko je dečkov moje starosti, ki Boga
žalijo. Ko bi bil zdrav, bil bi morebiti tudi
jaz tak. Zdaj Ga pa nič ne žalim, ampak
Ga ljubim iz vsega srca in Ga prejemam
pri sv. obhajilu. Ljubše mi je, da sem bolan
in da Boga ne žalim, kakor da bi bil zdrav,
pa bi prav ne živel. Mati Božja že ve, kaj
je bolj prav.“

In iztegnil je svoje nedolžne roke proti
gospodu Musy-skemu, kakor bi ga hotel
potolažiti in mu odgnati žalost, katero je
zapazil na njegovem obličju. In duhovnik
ga je vnovič objel.

Ta deček je bil komaj petnajst let star
in je bil sin revnega črevljarja!

Če premislimo dobro srce tega otroka,
moramo zaklicati, kakor je zaklical Jezus:
,Zah valj ujemo Te, Oče, Gospod nebes in zemlje,
da si razodel malim lepe čednosti in ple-

54

menita čutila, katera si skril modrim in
razumnim/ Da bi bilo pač tudi naše srce
kaj podobno blagemu srcu tega otroka!

Molitev za ljubezen do bližnjega.

Lourska Mati Božja, za nas Boga
prosi!

Danes smo občudovali Tvoje
veliko usmiljenje, o Bog! Čudež si
storil in pol mrtvemu zopet podaril
življenje, ker se Ti je zasmilil, in
ker nisi mogel odreči njegovim proš¬
njam. Podeli tudi nam nekaj Svojega
usmiljenja in Svoje ljubezni, da bomo
ravnali z bližnjim kakor z bratom,
da ga bomo ljubili in da mu bomo
radi pomagali v nadlogi. Užgi v našem
srcu ogenj ljubezni do bližnjega, da
bomo vsakogar raje dobro sodili kakor
slabo, da bomo le dobro govorili o
bližnjem, in da mu bomo tudi v dejanju
radi pomagali, če nam bo mogoče!

Občudovali smo danes tudi blago
srce bolnega otroka, ki se je veselil
tuje sreče, če je bil prav sam ne-

55

srečen. O Bog, daj tudi nam tako
srce! Daj nam milost, da se bomo
zmeraj veselili, kadar bomo videli,
da je bližnji srečen!

Da pokažemo takoj danes pravo
ljubezen do bližnjega, hočemo Te, o
Bog, prositi za vse ljudi, tudi za
tiste, ki so nam kaj žalega storili.
Prosimo Te, o Gospod, za stariše,
brate in sestre, za prijatelje, pred¬
stojnike in podložne. Prosimo Te za
vse, ki smo jim kaj žalega storili,
za vse, ki smo jih vedoma žalili, in
za vse tiste, ki smo jim morebiti ne¬
vede storili krivico. Prosimo Te tudi
za vse, ki so nas kdaj žalili, ki nas
sovražijo in ki nam hočejo škodovati.
Prav posebno Te pa prosimo za tiste,
katere smo z govorjenjem ali z de¬
janjem pohujšali!

Moj Bog, Oče vseh ustvarjenih
bitij’ Ti si nam zapovedal, da mo¬
ramo bližnjega ljubiti, kakor samega
sebe. Razširi torej naše srce, da bo
v ljubezni' objemalo vse ljudi, pri-

56

jatelje in sovražnike! Daj nam moč,
da bomo ljubili vse, katere si po
Svoji podobi ustvaril in katerim si
Ti Oče! Amen.

Lourska Mati Božja, za nas Boga
jr osi!

Osmi dan.

Čudež na Veliki Šmaren.

(Nadaljevanje.)

Gospod Musy-ski je šel v hišo, kjer
stanujejo misijonarji, da bi se tam spričalo
ozdravljenje. Ljudje so šli trumoma za njim,
da bi ga videli, kako hodi. In šel je po
stopnicah z lahkoto, brez spotikanja, brez
težave.

Kakor hitro je ozdravljeni gospod tukaj
opravil, obrnil se je k tovarišu in mu je
rekel:

„Tecite urno brzojavit! Kako bota mati
in oče vesela, kako se bodo vsi radovali!
Pojdite pa tudi lourškemu župniku povedat
to novico. Njega bom šel prvega obiskat!“ —

Bilo je okrog jedne popoldne. Gospod
Musy-ski je šel nazaj v cerkev. Maše so že
minule, vse je šlo v mesto kosit, in cerkev

57

je bila popolnoma prazna. Gospod Musy-ski
je začel moliti in zahvaljevati Boga za pre¬
jeto dobroto. Nobeden ga ni motil, bil je
sam, sam s svojim Bogom. Lahko je po¬
kleknil, ne da bi bilo tisoč očij v opazovalo
sleherni gibljaj njegovega telesa. Sel je prav
pred veliki oltar in je tam pokleknil pred
tabernakelj nom.

Čas je potekal, in ljudje so zopet pri¬
hajali v cerkev, gospod Musy-ski pa se je
podal nazaj v mesto, kjer je že vse vedelo,
kakšen čudež se je zgodil. Ko je prišel v
mesto, bile so v župnijski cerkvi večernice
in župnik Peyramale je svojim faranom pri¬
povedoval, kaj se je dogodilo dop' Idne.

Kdo bi popisal veselje, s katerim je
sprejel gospod Peyramale ozdravljenega pri¬
jatelja, ko je prišel ta po večernicah k njemu.

„Jutri bom imel drugo novo mašo“,
dejal je gospod Musy-ski.

„Jaz vam bom pa stregel pri maši“,
zaklical je lourški župnik.

Prišlo je pa nekaj, česar niso priča¬
kovali. — Gospod Musy-ski že jednajst let
ni opravljal svete daritve; zdaj je vzel v
roke mašne bukve, da bi se prepričal, ali
ima še vse v spominu, pa videl je, da ne
zna več maševati. Treba se je bilo spet iz
nova naučiti, in odložili so mašo za tretji
dan. Naslednji dan se je učil gospod Musy-

58

ski obrede sv. daritve, in gospod Anton mu
je pomagal.

Zvečer tistega dne ju je prišel obiskat
tuj človek visoke postave in duhovitega
obličja. Gospod Musy-ski se je domislil, da
je videl ta obraz zjutraj pri votlini in da je
bral na njem otožnost in nevero.

„Gospod“, rekel mu je tujec, „vi ste
moj dobrotnik. Oh, kako sem vam hvaležen!“

„Zakaj pa, gospod? Ne poznam vas.“
„Vi ste mi pomogli, da zopet verujem 44 ,
dejal je tujec. „Imenujem se Emil Pellegrin
(izg. Pelegren) in sem iz Luc-a (izg. Lik-a)
v Var-skem okraju. Prav nič vere nisem
imel. Prišel sem pa te dni v Lourdes, kamor
sem pripeljal sestro, videl sem vas prej na
vozičku in videl sem vas tudi potem . . .
Tudi sem vas slišal, ko ste govorili pri
votlini! Zdaj sem se pa popolnoma izpre-
obrnil, šel sem k spovedi, česar že nisem
storil štirideset let. Vas pa prosim, da bi
mi jutri podelili sv. obhajilo. 44

Duhovnik je objel izgubljenega sina,
ki se je zopet povrnil k očetu, in zaklical je:

„Hvala bodi lourški Materi Božji! Bog
me je zavoljo _vas ozdravil! Jutri vam bom
podelil Sv. Rešnje Telo, in v nebesih bo večje
veselje zaradi vas, kakor zaradi sto pravičnih/ 4

Drugo jutro, v nedeljo, bilo je še zgodaj,
ko je župnik Peyramale potrkal na vrata.

59

„Po vas sera prišel", rekel je gospodu
Musy-skemu, »jaz bom maševal za vami, za
menoj pa gospod Anton. Trije duhovniki in
tri maše niso nič preveč, da se zahvalimo
Bogu in sveti Devici za tak čudež!“

»Pripravljen sem“, odgovoril je gospod
Musy-ski.

»Pojdimo torej ... Rutice vam ni treba",
dostavil je lourški župnik, ko je videl, da
je gospod Musy-ski vzel z mize zganen
prtič. »Imamo jih dosti v zakristiji."

»Iz posebnega vzroka bom vzel to
rutico", odgovoril je ozdravljeni duhovnik
in je vzel s seboj naramni prtič župnika
Vianney-ja.

Tisti dan je bila jednajsta nedelja po
binkoštih.

Gospod Musy-ski je oblekel mašna
oblačila in je šel k oltarju. Stregla sta
mu lourški župnik Peyramale in gospod
Anton.

Neštevilna množica ljudij se je zbrala
v podzemeljski cerkvi k maši gospoda
Musy-skega. Pri tej slovesnosti so bili tudi
gospod Sire, Emil Pellegrin, mali Peter in
njegov oče.

Kateri so razumeli neumrljivi cerkveni
jezik, premišljevali so z začudenjem, kako
so se besede mašnih bukev tudi ta dan
ujemale z dogodkom, ki so ga slavili.

60

Prva mašna molitev je po besedah to
izrekala, kar je čutil gospod Musy-ski v
srcu. Glasila se je: „Vsemogočni večni Bog,
čegar dobrota presega naše zasluge in naše
ponižne prošnje, razlij nad nas Svoje usmi¬
ljenje in odpusti . . .“

Ko je prišel do teh besedij, ni mogel
dalje in se je ustavil. .. Oči so opešale in
niso več videle velikih črk v mašni knjigi.

Lourški župnik je stopil k njemu, po¬
magal mu je in izgovarjal besedo za besedo,
katere je gospod Musy-ski za njim govoril.

Ljudstvo se je prestrašilo! Kaj je bilo
to? Ali se je ozdravljenemu duhovniku bo¬
lezen povrnila, ali je čudež izgubil svojo
moč? — Ko je minul evangelij in vera,
obrnil se je mašnik proti ljudstvu in rekel:
„Dominus vobiscum“; tu se je pa videlo,
zakaj ni mogel brati. Solze pobožnosti, ve¬
selja in hvaležnosti so mu zalivale oči!

Maševal je dalje.

„Slavil Te bom, o Gospod, ker si me
rešil, . . . Gospod, klical sem Te, in si me
ozdravil“, tako je govoril gospod Musy-ski,
ko je bral molitev pri darovanju. 1 )

Koncem maše je obhajal.

’) Exaltabo Te, Domine, quoniam suscepisti
me, . . . Domine, clamavi ad Te, et sanasti me.
(Ofertorij v maši za XI. nedeljo po binkoštih.)

61

Prvi je prejel Kruh življenja izpre-
obrneni Emil Pellegrin, za njim je bila ob¬
hajana ženska, ki je bila 14. avgusta čudežno
ozdravljena, za njo mali Peter in brez šte¬
vila vernikov; obhajilo je trajalo pol ure. —

Kaj pa se -je godilo v digoine-skem
gradu ta čas, ko so se popisani dogodki
vršili v Lourdes-u?

Povedali smo že prej, da je gospa
Musy-ska na Veliki Šmaren s čudovito go¬
tovostjo pričakovala telegrama, da je sin
ozdravljen. Pa minulo je dopoldne, in tele¬
grama ni bilo. Pot je prinesel pismo, katero
je že pred dvema dnema gospod Anton oddal
na pošto v Lourdes-u. V pismu je bil samo
popis božje poti in poročilo, da je bolniku
vedno jednako.

■ Ob najmanjšem šumu, ki ga je bilo
slišati, in kadarkoli je bilo čuti hojo po
hodniku, vselej se je uboga mati razveselila,
ker je mislila, da prihaja kdo s telegramom.
Pa ni bilo nič! Vendar ji vera ni omagala,
in ni ji upadlo'upanje. Šolnce je zašlo, noč
se je storila, pričakovane novice pa ni bilo!

Telegram je bil v Lourdes-u o pravem
času oddan. Moralo se je kaj posebnega
zgoditi, da ni dospel tudi pravočasno v
Digoine. Ali se je vrinila kaka pomota, ali
se je utrgala žica, sploh, kaj je bilo vzrok,
ni znano.

62


Drugo jutro so koj zapazili, da se v  je
gospe Musy-ske polastila silna potrtost. Ža¬
lostna izprememba se je zgodila z njo. Po¬
prej je tako trdno upala, kakor bi ji bil
glas iz neba obljubil, zdaj pa neomahljivega
zaupanja ni bilo več. Poprej je bila vsa
mirna in vesela, zdaj ji je bilo pa srce polno
žalosti in skrbi. Se je hotela verovati, sama
sebe je hotela prisiliti, da bi bila še zaupala,
pa ni se mogla premagati. Vsa potrta je
izrekovala Jezusove besede: „Moj Bog, moj
Bog, zakaj si me zapustil!“

Molitev za pravega krščanskega duha.

Lourška Mati Božja, za nas Boga
prosi!

V prigodbi, ki smo jo brali,
spoznali smo osebe, ki so razode¬
vale pravega krščanskega duha v go¬
vorjenju in v dejanju! Kako daleč pa
smo mi od pravega krščanskega duha!
Kakor se vedno menjata noč in dan,
tako se v našem dušnem življenju
tudi vedno menja dobro in slabo.
Nekaj časa živimo po Tvoji postavi,
o Gospod, potem pa le prehitro spet
pozabljamo na Te!

63

V molitvi kažemo ljubezen do
Tebe in Ti zatrjujemo, da Tene bomo
nikoli zapustili. Takrat obžalujemo
svoje grehe in Ti obetamo, da Te
ne bomo nikdar več žalili.

Ko pa nehamo moliti ter križ
naredimo, radi vse to pozabimo, naše
življenje je spet tako kakor poprej,
in ne spominjamo se več, kaj smo
Ti obljubili. Potem pride skušnjava,
in ker so pozabljeni dobri sklepi, ki
smo jih storili v molitvi, vdamo se
vnovič skušnjavi. S tem pričamo, da
nismo pravi kristijani, da ne živimo
tako, kakor mora živeti dober kri-
stijan.

Gospod Jezus, pomagaj nam, da
bomo res živeli po Tvoji veri, da
bomo živeli po krščansko! Pokaži
nam, da je vera brez del mrtva, pre¬
pričaj nas, da si zato učil sv. vero,
da bi jo tudi v dejanju kazali. Pod¬
piraj nas, da bomo tako živeli, kakor
verujemo; dodeli nam milost, da ne
bomo samo na videz kristijani, ampak

64

da bomo tudi v resnici zaslužili ime
pravih Kristijanov! Amen.

Lonrska Mati Božja, za nas Boga
prosi!

Deveti dan.

Čudež na Veliki Šmaren.

( /Vadaljevanje- )

Okoli treh je šla grofica Genovefa iz
sobe na vrt, ki se razprostira pred digoine-
skim gradom. Ko je prišla na dno stopnic,
zagledala je, da se bliža tuja ženska v gradu.
Genovefa ji je šla urno naproti. — Ženska
je prihajala s kolodvora in je nesla telegram.
Genovefa se je je ustrašila in ji je vsa zbe¬
gana vzela papir, v katerem je bilo sporo¬
čilo iz daljnega mesta. Naslov je bil za
grofinjo Musy-sko.

Genovefa je hitela s telegramom v grad,
toda komaj je šla. Njeno upanje se je bilo
izpremenilo v strah, in bala se je slabega
sporočila.

„Telegrami do zdaj na Digoine niso
prinašali druge novice, kakor da je kdo
umrl“, mislila si je in začela je bolj počasi
iti. Hotela je že zavitek odpreti, pa ni si

65

upala; dejala je sama pri sebi: „Kaj pa, če
je čudež! Tega bi nobeden drug ne smel prej
izvedeti, kakor mati!" In šla je mater iskat.

Ni ji pa hotela precej izročiti telegrama,
ampak jo je prej nekoliko pripravila na to
nepričakovano novico. Potem ji je dala modri
zavitek, v katerem je bila novica, ki je mo¬
rala odločiti srečo družine.

Mati ga je komaj odprla, tako so se
ji roke tresle. Potem je pa vendar brala s
krepkim glasom:

„Iz Lourdes-a, 15. avgusta. Slava Mariji!
Gospod Musy-ski je bil ozdravljen davi, ob
osmih. — Anton/

Mati ni vedela, kaj bi bila počela ve¬
selja. Visoko držeč list z veselim poročilom
je hitela v dvorano, kjer so bili domači in
nekateri gostje, in vsa razburjena jim je
pripovedovala, da se je sin ozdravil.

Silno je ta novica razveselila očeta in-
brata in vso rodbino. Iz dna srca so zahva¬
lili neskončno dobrotljivega Boga.

Hipoma je pa gospa Musy-ska postala
bleda kakor mrlič. Preplašeni so jo vprašali,
kaj ji je. Pa odgovorila jim je:

„Nič! Samo preveliko veselje je to
za-me! Oh, kako mi srce hitro bije! Kakšno
dobroto nam je Bog dal! Zahvalimo se Bogu
in sveti Devici! Pokleknimo!«

Zapeli so „Mojadušapoveličuje Gospoda".

»Šmarnice" 1899. 5

66

Gospa Musy-ska je šla naznanit veselo
novico vsem služabnikom. Njeno veselje je
bilo preveliko; morala je svojo radost deliti
z drugimi.

Zvečer je bila digoine-ska kapelica
polna ljudij, zakaj po vsej okolici so izve¬
deli, da se je gospod Viktor Musy - ski
■ ozdravil. Zahvalili so Boga s slovesno pesmijo
„Te Deum laudamus“.

Ko so prišli iz kapelice, obledela je
gospa Musy-ska spet tako, kakor prej, in
začutila je prva znamenja bolezni, katera ji
je sčasoma odprla nebesa.

Poklicali so zdravnika, in ta je rekel,
da ne bo nikdar yeč hodila.

„Na Veliki Šmaren sem bila priprav-
ljena“, rekla je večkrat, „pričakovala sem
sporočila. Drugi dan pa nisem več upala/
V sredi največje žalosti zadelo jo je naj-
.večje veselje kakor oster meč, in to ji je
ugonobilo zdravje.

Ni pa pustila, da bi bili sporočili Vik¬
torju, kaj se je zgodilo z njo.

„Hočem“, rekla je, „da ga nobena reč
ne moti, ko se zahvaljuje lourški Materi
Božji/

Gospod Musy-ski in tovariš sta za¬
pustila Marijino mesto v četrtek, 21. avgusta,
jeden teden po Velikem Šmarnu. Zelo je
hrepenel ozdravljeni duhovnik po domači

67

hiši, vendar se je teško ločil od Lourdes-a,
in solze so ga oblivale, ko je zadnjikrat
molil pri massabielle-skih skalah. Za spomin
je vzel seboj oni veliki kip lourške Matere
Božje, ki ga je tedaj ugledal, ko so ga ob
prihodu v Lourdes vsega bolnega in utru¬
jenega prinesli v stanovanje.

Ne bomo popisovali, kako so se na
železnici čudili, ko so videli, da je ta du¬
hovnik krepak in čil ter da čvrsto hodi —
ko so videli, da je popolnoma zdrav bolnik,
katerega so prej z največjo težavo prekla¬
dali z voza na voz. Tudi ne bomo natančneje
pripovedovali, kako je v mestu Cette (izgo¬
vori Set) vse ljudstvo privrelo k njegovi
maši, da bi videlo človeka, kateremu je Bog
po čudežu vrnil zdravje. Raje bomo takoj
pogledali, kako je gospod Musy-ski prišel
v očetovsko hišo.

Gospod Humbert je šel ozdravljenemu
bratu naproti, če je bil prav sam bolan.
Prišel je v petek 22. avgusta zvečer na kolo¬
dvor v Chagny.

Zdelo se mu je, kakor bi se bil zbudil
iz spanja, ni mogel verjeti, da bo res videl
brata zdravega in čvrstega.

Vlak je prišel, in Humbert je šel proti
vozovom ter gledal po bratu. Krepke oči
Viktorjeve so pa Humberta že zagledale od
nasprotnega konca vlaka, in srečni, ozdrav-

5*

68

Ijeni brat je kar pritekel k njemu in ga
je objel.

„Kako sem srečen, kako sem srečen,
da te vidim zdravega!" Tako je ponavljal
Humbert.

„Oh, kako bi bil rad, da bi tudi ti bil
zdrav", odvrnil je Viktor in je precej vprašal,
kako je doma, ali so vsi zdravi. Humbert
mu je moral povedati, da je mati zbolela,
ni mu pa , povedal, da je bolezen huda. Pre¬
nočila sta v Chagny-ju in sta se še le drugi
dan odpeljala proti Digoine-u; precej zvečer
nista hotela domu, da ne bi še bolj vzne¬
mirila matere, ko bi prišla sredi noči.

Ko sta se drugo jutro peljala skozi
Couches-les-Mines (izg. Kuš-le-Min), ustavil
ju je zdravnik in jima je prisedel. Natanko
ni povedal gospodu Viktorju Musy-skemu,
po kaj gre v Digoine, zakaj šel je zato, ker
se je bal, da ne bi prihod ozdravljenega
sina še bolj škodoval materi. Hotel je biti
pripravljen, ko bi se spet zgodila kaka
nesreča.

Povsod so ljudje zapazili grajsko ko¬
čijo in ozdravljenega gospoda. Pozdravljali
so ga, vzdigovali so roke proti nebu in
glasno razodevali veselje. Nekateri so celo
pokleknili, in gospod Musy-ski jim je moral
dati blagoslov.

69

Približali so se Digoine-u. Tu je pa
gospod Viktor zagledal, da so materina okna
zadelana, in vprašal je brata, kaj to pomeni.
Zdaj mu je brat moral vse povedati; razodel
mu je, da je mati hudo zbolela in da leži.
Veselje gospoda Viktorja se je začelo umi¬
kati bridki žalosti. To je bila grenka kaplja,
ki je padla v kupo najslajšega veselja.

Molitev za sveto voljo.

Lourska Mati Božja, za nas Boga
prosi!

Gospod, srce nam je gineno,
ko premišljujemo čutila, ki so navda¬
jala te krščanske duše. Kadar se
bomo domislili teh ginljivih dogodkov,
bode se nam srce omečilo! Toda, ali
nam bo to kaj pomagalo, da se bomo
poboljšali? O Bog, daj, da se tudi
mi ozdravimo dušnih boleznij, kakor
smo že velikokrat sklenili!

Kako bi pač lahko prav živeli
in si nabirali dobrih del! Vse nas
vabi k temu, vsako uro imamo pri¬
liko za dobro delo. Ali nas zadevajo
težave, katere je treba pretrpeti, ali

70

imamo opraviti shudobnim človekom,
ki ga moramo prenašati, ali nas za¬
dene bolezen, ali škoda v premoženju,
ali nam umrje prijatelj, ali vidimo
reveža, ki potrebuje pomoči itd. V
vseh teh priložnostih lahko storimo
dobro delo, ali da se usmilimo ubožca,
ali da potrpimo in se vdamo v Tvojo
voljo. Samo tako smo mlačni, da ne
porabljamo takih prilik, ali jih pa
celo slabo porabljamo in grešimo
v njih!

O Gospod, prosimo Te, užgi
naša mlačna srca, da bomo porabili
vsako priložnost, kadarkoli nam bo
mogoče storiti kaj dobrega; pomagaj
nam, da si bomo tako nabrali bogat
zaklad dobrih del! Amen.

Lourška Mati Božja, sa nas Boga
prosi!

71

Deseti dan.

Čudež na Veliki Šmaren.

(Nadaljevanje.)

Ko je voz prišel do vrtnih vrat, ukazal
je gospod Viktor ustaviti; stopil je z voza
in je šel peš ter odkrit proti očetovski hiši.

Doma so ga že zagledali.

„Pojdite mu naproti!“ rekla je mati.

In komaj je stopil na vrt, že so mu
prihiteli naproti: oče, sestra in vsa rodbina.

Ginljiv prizor je bil, ko je prišel oče
naproti izgubljenemu sinu, o katerem pri¬
poveduje Jezus Kristus. Oče je večkrat šel
gledat na pot, po kateri je izgubljeni sin
odšel od doma. Zdaj je pa zagledal od daleč
sina v raztrgani obleki in s pobešeno glavo.
Tekel mu je naproti in ga je pritisnil na
srce. Naslonil je belo glavo na ramo mla¬
deničevo in ga je jokaje objel.

Tako je sprejel Viktorja stari grof
Musy-ski, samo da ga je sprejel bolj s čistim
veseljem, kakor oni oče svojega izgubljenega
sina. Ni pa bilo treba svatovske obleke,
ker jo je že Mati Božja preskrbela in ga
oblekla v najlepšo obleko, ki si jo mo¬
remo misliti — v obleko zdravja, moči in
življenja.

72

Poln nedopovedljivega veselja je stopil
gospod Viktor Musy-ski čez domači prag
in je šel v sobo svoje matere.

Gospa Musy-ska je ležala na bolniški
postelji. Bila je bleda, kakor bi umirala,
vendar se ji je z obraza svetilo nebeško ve¬
selje in hrepeneče je stegnila roke proti sinu.

„Sin moj“, rekla je z milim glasom,
„že prej si bil Marijin otrok, sedaj si pa še
posebno. Odslej bo Marija tvoja varihinja in
tolažnica. Oh — dostavila je smehljaje —
jaz ji ne bom prav nič nevoščljiva/ 4  —• Mati
se ni mogla nagledati svojega najljubšega
otroka, ki se je vrnil iz Lourdes-a poln
zdravja in življenja. Njemu pa se je srce
krčilo, ko je gledal mater. Premišljeval je,
ali ni morebiti Bog zato vzel materi zdravja,
ker je je podelil njemu. Uganila pa je nje¬
gove misli in mu je rekla:

„Nič se ne boj, Viktor; tvoje ozdrav¬
ljenje bo tudi mene ozdravilo! “—Krog bolnice
in ozdravljenega duhovnika so se kar gnetli
domači, služabniki, hlapci in dekle, gledali
so ozdravljenega gospoda Viktorja in po¬
slušali, ko je njegov tovariš pripovedoval,
kako se jima je godilo v Lourdes-u. Celi
dan so ljudje kar oblegali Digoine, vsakdo
je hotel videti ozdravljenega duhovnika.
Gospod Anton je komaj odgovarjal nešte-
vilnim vprašanjem. Na prošnjo Humbertovo

73

je v naglici napisal kratko poročilo o nad¬
naravnem dogodku v Lourdes-u in je je
poslal oddaljenim sorodnikom in nekaterim
prijateljem; pozneje so dali to poročilo tudi
v časnike.

8. decembra istega leta, v praznik Brez¬
madežnega spočetja, šla sta se gospod Viktor
Musy-ski in brat Humbert v Lourdes za¬
hvalit in vložila sta v tlak votline kamenito
ploščo y spomin čudežnega ozdravljenja na
Veliki Šmaren.

Gospod Langenieu (izg. Lanženie), ki je
bil ravno takrat imenovan škofom tarbeskim
(izg. tarb-skim), bil je v praznik Brezmadež¬
nega spočetja v Lourdes-u v Marijini cerkvi.
Želel je videti duhovnika, ki je pred neka¬
terimi meseci dosegel tako nenavadno milost.
Škofje rekel, da bo to ozdravljenje natančno
preiskal in je najprej sam izprašal gospoda
Musy-skega, kako se je zgodil čudež. —

Lahko bi tukaj dokončali svojo povest.
Vendar ne moremo zamolčati, kako se je
godilo nekaterim osebam, o katerih smo
slišali v tej zgodbi, in kako je gospod Viktor
Musy - ski v poznejših letih rabil zdravje,
katero mu je podelila Mati Božja.

Sredi največjega veselja je gospod
Musy-ski ohranil v spominu bolnika, ki je
bil njegov tovariš v Lourdes-u, nedolžnega
Peterčka ... Ko se je vrnil v Digoinc, pisal

74


je njegovemu očetu in ga vprašal, kako je
sinčku. Mali bolnik je bil pa zmeraj jednak in
je trpel silne bolečine. Po tistem je minulo
več mesecev, in gospod Musy-ski je zopet
pisal, ker ga je skrbelo. Oče mu je odpisal
tako-le:

Siros (izg. Sird), 28. januvarija 1874.

^Častiti gospod!  Vprašate, kako se
godi mojemu ljubemu otroku ... Ni ga več
na tem svetu. Izročil je svojo dušo Bogu in
je šel v nebesa 21. oktobra, previden z za¬
kramenti za umirajoče. Pred smrtjo nas je
prosil, naj se ga spominjamo, in obljubil je,
da nas tudi on ne bo nikoli pozabil? 4

„ Odkar sva se vrnila iz Lourdes-a,
trpel je kakor mučenik. Nekaj časa, predno
je umrl, začel je otekati, ter so mu noge in
prsi zelo zatekle. ,Oče 4 , rekel mi je, ,ne
morem več dihati 4 . Kdor ga je prišel obiskat,
dejal mi je: ,Umrl bo 4 . Jaz sem pa odgovoril,
da ne. Prišlo mi je na misel, da bi poskusil
lourško vodo, in močil sem ga z njo. Kakor
hitro sem se ga dotaknil z lourško vodo,
izginila je oteklina in udje so dobili spet
naravno podobo. Začel je vnovič otekati, in
spet sva z lourško vodo odpravila oteklino.
To se je zgodilo trikrat; trikrat je lourška
voda odgnala otok, in trikrat se je vnovič

75

povrnil. S tem nam je Bog razodel Svojo
voljo. Pokazal nam je, da sliši naše prošnje
in da bi ga lahko ozdravil. Razodel nam je
pa tudi jasno, da ga samo zato ne ozdravi,
ker je odločil našega ljubega otroka za drugo
boljše življenje. In zato, častiti gospod, pravim,
da je šel v nebesa. Bog je tako hotel, Bog
bodi češčen!“

Peter Rochon  (izg. Roščn.)

V tej prigodbi smo občudovali zgledno
in krščansko življenje plemenitaške rodovine
Musy-ske, ki spada med najimenitnejše rod¬
bine v Bourgogne-i (izg. Burg6nj-i). Videli
smo pa tudi v koči vaškega črevljarja ravno
tako lepe čednosti in ravno taka plemenita
čutila, kakor v oni plemiški hiši. Bog ima
svoje služabnike v bogatih in revnih sta T
novih. Ne ozira se na premoženje in zunanjost,
ampak na srce. Zato Mu lahko vsakdo služi,
bogatin in revež.

Molitev v bolezni.

Lourška Mati Božja, za nas Boga
prosi!

Kadar smo bolni, o Gospod,
kakor pobožna mati, o kateri smo
brali, kadar nas tarejo bolečine ali

76

slabosti, postaja naša duša žalostna
in obupuje. Oče naš, k Tebi smo
pribežali zdaj, ko smo zdravi, in pro¬
simo Te, da bi nam pomagal ob času
bolezni.

O, da bi po Tvoji milosti spo¬
znali, kako je prav, če prenašamo
telesne bolečine potrpežljivo, ali pa
če se še zahvaljujemo zanje! Ali si
ni Lazar ravno s tem zaslužil neiz¬
merno veselje, katero zdaj uživa v
nebesih? Ali ni Job ravno s potrpež¬
ljivostjo v bolezni osramotil hudob¬
nega duha in na ta način postal zgled
voljne potrpežljivosti? Všeč je bilo
Bogu, ker je Job ljubil revščino, za¬
ničeval bogastvo in je stanoviten
ostal v vseh nesrečah. Toda najbolj
se je Bogu prikupil, ker je tudi v
bolezni ostal potrpežljiv in vdan v
voljo Božjo.

O usmiljeni in dobrotljivi Oče!
Bolezni nam ne pošiljaš iz drugega
vzroka, kakor zato, da se pokorimo
za grehe in si pridobivamo zasluženja.

77

Daj, o Bog, da nas bodo bolezni
popolnoma očistile madežev, s kate¬
rimi smo oskrunili svojo dušo! Te¬
lesne bolezni naj nas ozdravijo dušnih
slabostij. Te milosti Te prosimo po
zasluženju Tvojega Božjega Sina, na¬
šega Gospoda Jezusa Kristusa, čegar
potrpežljivost hočemo ponižno po¬
snemati! Amen.

Lourška Mati Božja, za nas Boga
prosi!

Enajsti dan.

Čudež na Veliki Šmaren.

(Nadaljevanje.)

Bolezen gospe Musy-ske je bila sicer
neozdravljiva, vendar je Bog Svojo služab¬
nico še nekaj časa pustil na zemlji, da se
je veselila ozdravljenega sina in njegovega
delovanja v Gospodovem vinogradu.

Na vse kraje autun-ske škofije so kli¬
cali gospoda Musy-skega, da je krščanskemu
ljudstvu pripovedoval čudovito zgodbo o
svojem ozdravljenju.

78

Tudi v Pariz so ga poklicali.

Tam je pridigal v cerkvi Matere Božje
Zmagoslavne . . . Povest o tem čudežnem
dogodku, natančen popis vseh posameznostij,
ki so ga pripravljale in ki so se vršile po¬
zneje, vse to je razodevalo delovanje Božje
roke. Ginljivi popis tega ozdravljenja je
prodrl v srca poslušalcev in jih je navdušil
za krščansko življenje. Človeška narava pač
ložje razumeva dejanja, ki se dajo otipati z
roko, kakor pa učene razlage. Zato so veliko
koristili govori gospoda Musy-skega.

Tudi gospod Anton je pridigal v raz¬
ličnih cerkvah in je z istim uspehom ozna-
noval slavo lourške Matere Božje. —

Dolgo let je bil spovednik gospe Musy-
ske častitljiv duhovnik, učen in pobožen mož,
gospod Genty (izg. Zantf), miloščinar autun-
skih karmelitov. Gospod Genty je pa postal
škofijski generalni vikar in gospa Musy-ska
si ga ni upala več nadlegovati in klicati, da
bi jo hodil v Digoine spovedovat.

Nekega dne ga je pa vendar-le še pro¬
sila, naj pride in poslala je voz ponj. Ko je
stopil v njeno sobo, bil je notri tudi sin
Viktor.

„Duhovni oče“, rekla je gospodu
Genty-ju, „danes bi vas zadnjikrat rada
vprašala za svet, ali smem izvršiti nekaj
važnega, kar se tiče mojega dušnega življenja.“

79

Gospod Viktor je hotel oditi. Mati ga
je pa ustavila in mu je rekla:

„Le ostani tukaj. “

Gospod Viktor je bral materi na obrazu,
da misli storiti kaj važnega in nenavadnega.

„Duhovni oče“, dejala je dalje gospodu
Gentiju, „povejte mi, ali bi si smela za duš¬
nega vodnika izbrati svojega sina Viktorja,
da bi bil v prihodnje on moj spovednik?“

„Smete“, odgovoril je gospod Genty,
„od tega trenutka dalje izročim njemu skrb
za vašo dušo.“

In gospa Musy-ska je z neizrekljivim
veseljem uprla svoje oči v sina, kateri naj
bi bil v prihodnje njen duhovni oče.

Na ta način je preteklo nekaj mesecev,
in gospod Viktor je bil spovednik svoje
matere. Njena bolezen je bila nekako vedno
jednaka, ni se bilo še tako hitro bati smrti.

Na tem svetu pa sreča ni stanovitna.
Tako tudi gospa Musy-ska ni bila zmiraj
tako srečna, da bi bila videla zraven sebe
ljubljenega sina. V autun-ski škofiji je manj¬
kalo duhovnikov, zato so vedno pričakovali
povelja, ki bi poslalo gospoda Viktorja v
kako določeno službo

Ker se gospod Viktor vse življenje ni
nič menil za svet, in ga je bolezen silila,
da je bil vedno le v svoji sobici kakor
jetnik, bal se je nastopiti službo. Mislil je,

80

da nima zmožnosti za to, da bi deloval med
svetom; toda njegovi predstojniki so o njem
sodili drugače.

Tisti čas je bila prazna jedna najime¬
nitnejših duhovnij v škofiji, namreč fara v
mestu Chagny. Koncem septembra 1874 so
poklicali gospoda Musy-skega k škofu. Kaj
sta obravnavala s škofom, vidimo iz pisma,
katero je nekaj dnij potem prejel od škofa
gospod Musy-ski. Pismo se je glasilo:

Autun-ska škofija, 27. septembra 1874.

,,Častiti gospod!

»Natančno sem izpolnil, kar sem vam v
petek obljubil. Svojim svetovalcem sem po¬
vedal vse vaše izgovore, nič nisem izpustil
ali zmanjšal. Če prav nerad, vendar sem vas
zagovarjal. Toda nisem jih pregovoril, in
škofijski svetovalci so razsodili, da se mora
gospod Musy-ski, čegar pokorščina do škofa
jim je znana, ukloniti in vdati."

,,,Podelili mu bomo Chagny-sko župnijo
in mu bomo dali tudi dobrega vikarja"; tako
so se izrazili.

»Če Vam zdaj teško de, častiti gospod,
bodete mi odpustili; in lourški Materi Božji
bo tudi prav, da smo Vas izvolili."

; »Vam najudanejši v Gospodu"

..Adolf -Alojsij,  autun-ski škof."

81

To pismo je pretreslo celo digoine-sko
družino. Očetu in Humbertu je bilo všeč, da
je Viktor dobil tako častno službo. Drugače
sta pa mislila gospa Musy-ska in Viktor
sam. Prvi trenutek sta bila potrta: gospod
Viktor zato, ker je mislil, da ni zmožen za
tako mesto, mati pa, ker se ni mogla od
njega ločiti. Teh štirinajst mesecev, ko je
bil gospod Viktor doma, minulo ji je v naj¬
slajšem veselju. Za jeden trenutek je bila
mati pobita in žalostna, ker se je teško lo¬
čila od ljubljenega sina, potem se je pa
uklonila. In zdaj je mati tolažila sina in mu
dajala pogum. Sama sebi je govorila in tudi
njemu ponavljala besede: „Božja volja je to!“
S temi besedami so se tolažili in osrčevali
svetniki, in te besede so tudi njo in sina
podpirale.

„Tako je, Viktor, Božja volja je“, go¬
vorila mu je. „Lourška Mati Božja te ni
ozdravila za počitek, ampak za delo, ni te
ozdravila zaradi tebe ali zaradi mene, ampak
zaradi ljudstva. Mati Božja te pošilja ljudstvu
za pastirja in izprosila ti bo potrebno moč/

Tudi gospod Viktor je bil sam pre¬
pričan, da je želja Matere Božje, naj postane
dušni pastir. Rekel je:

„Naša nebeška Mati hoče poskusiti
mojo vero in mojo dobro voljo, in pri¬
pravljen sem, naj stori z menoj, kar hoče.

»Šmarnice* 1899. 6

82

Naj me doleti ponižanje ali čast, sreča ali
nesreča, žalost ali veselje, na vse sem pri¬
pravljen. “

„Vsi pričakujejo od mene svetosti: škof,
farani, župniki mojega okraja, duhovniki
cele škofije in posvetna oblast. Lourška
Mati Božja me je postavila v sredo morja
— pomagala mi bo tudi, da bom prišel
srečno v pristanišče. Zato hočem slepo in
brezpogojno zaupati v Boga in vanjo. Bog
daj, da bi po njeni priprošnji izvršil, kar
pričakujejo od mene.“

Molitev ob času mlačnosti.

Lourška Mati Bosja, 8a nas Boga
prosi!

O Gospod, ko premišljujemo
krščansko življenje te rodbine, oživi
se nam duša, in napolni nas nova
moč! Kolikokrat nas poprime mlač¬
nost in lenoba, da bi opustili dobra
dela, in bi- se nehali truditi, kakor
brodnik, ki omaga in vrže veslo iz
rok ter pusti, da ga deroča voda
zanese v prepad. Podpiraj, o Gospod,
naša potrta srca, daj nam pogum in

83

vztrajnost, da nikdar ne bomo ope¬
šali v dobrem! Ne pusti, da bi osla¬
beli na poti pravičnosti in da bi ne¬
spametno zapravili sad dosedanjih
dobrih del! Spominjaj nas vedno, da
sv. Pismo samo tistim obeta večno
slavo in veselje v nebesih, kateri do
konca ostanejo neomahljivi in sta¬
novitni v dobrem! Pokaži nam, da
bi pokončali vsa dobra dela, katera
smo do sedaj storili, ako bi nehali
pobožno živeti. Ako se mornar po¬
topi sredi morja, tedaj je ves njegov
trud zastonj; če ima še več zakladov
na ladji, izgubljeno je vse, in zastonj
je delal, ker ni dosegel svojega na¬
mena. Vse je izgubil in celo sam se
je pogubil; njegova nesreča je tem
večja, čim bolj se je trudil in čim
več zakladov si je nakopičil!

Kdor ni do konca stanoviten,
tisti si je zastonj prizadeval in zastonj
trpel celo življenje! Ko so preganjali
kristijane, zatajili so nekateri sv. vero
iz strahu pred smrtjo. Kaj so imeli

6»

84

ti od vseh tistih let, katera so pre¬
živeli v krščanstvu? Vse jim ni nič
pomagalo, ker niso ostali stanovitni
do konca!

O Gospod, nikari naj ne posta¬
nemo tudi mi tako nesrečni! Kar
smo danes premišljevali, naj nam bo
zmeraj v spominu! Usliši to našo
molitev in podeli nam milost, da ni¬
koli ne opešamo v dobrem, da ni¬
koli ne postanemo mlačni, ampak da
Ti do konca stanovitno služimo!
Amen.

Loitrska Mati Božja, za nas Boga
prosi !

Dvanajsti dan.

Čudež na Veliki Šmaren.

(Konec.)

Veliko slavnost so obhajali, ko je
prišel gospod Musy-ski v Chagny-sko faro.
Pri službi Božji, ki se je tisti dan obhajala,
govoril je gospod Musy-ski tako-le svojim
bodočim faranom:

85

„Prišel sem k vam kot dušni pastir,
česar bi si nikdar ne bil mislil. Do zdaj še
nisem bil v dušnem pastirstvu; dvajset let
sem bil bolan in nisem mogel rabiti očij.
Jednajst let nisem imel sreče, da bi bil
opravljal daritev sv. maše. Glas, ki ga zdaj
slišite, onemogel mi je bil že tudi, da več
let nisem govoril. Vdal sem se bil že v svojo
nesrečo in nisem več upal, da bi bil še
kdaj zdrav. Prosili so pa drugi za moje
zdravje, prisilili so me, da sem prosil ter
molil tudi jaz, in lourška Mati Božja se
me je usmilila ter me ozdravila."

„Neizrečeno sem se radoval te neiz¬
merne dobrote in vsak dan se Materi Božji
zahvaljujem zanjo. Toda nebeška Mati me
je zaradi vas ozdravila, zaradi vas, ki bote
v prihodnje moji ljubljeni farani. Zato vam
bom popolnoma daroval samega sebe: da¬
roval vam bom delo, zdravje in moč, ki sem
jo zopet našel pri lourški votlini. Zapustil
sem domačo družino, prijatelje, misijone, ki
sem jih opravljal z največjim veseljem
v se sem zapustil zaradi vas. Vse moči bom
porabljal vašim dušam v prid, pri tem se bom
pa zanašal na Marijino pomoč. Ne zaupam
sam v se! Lourška Mati Božja naj nadaljuje
čudež. Marija, brezmadežna Devica, naj pase
to duhovnijo, in želim, da bi nebeško Kra¬
ljico vi vsi posebno častili in ljubili, Marija

86

naj bo varihinja naše duhovnije . . . Izročite
ji, dragi moji, svoja srca, častite jo, kakor
ljubljeno mater! In dokončala bo, kar je v
prid vašim dušam začela v Lourdes-u.“

„Vsak dan vas bom njej priporočal.
Priporočal ji bom vas, osivele starčke, ki
se bližate nebesom, da bi podaljšala in bla¬
goslovila večer vašega življenja, da bi vas
varovala ob zadnji uri in vam odprla ne¬
beška vrata. Priporočal ji bom vas, ki ste
v najtrdnejših letih in ki trpite ter se tru¬
dite, da bi zaslužili svojim vsakdanji kruh;
priporočal vas bom Mariji, da vas bo pod¬
pirala, razsvetljevala in vodila. Priporočal
ji bom vas, mladeniče, ki živite v skušnjavah
in nevarnostih mladih let, naj vam izprosi
milost, da bote le v dobro rabili zmožnosti
in moči, ki se razvijajo v vas. Prosil bom
Mater Božjo za vas, dekleta, da bo varovala
vašo nedolžnost vsake nevarnosti in da bo
v vaših srcih užgala gorečo ljubezen do
Boga. Prosil jo bom tudi za vas, otroci, da
bi rastli kakor Božje Dete Jezus v starosti
in modrosti in milosti pri Bogu in pri ljudeh.
Priporočal ji bom trdovratne grešnike, da
bi jih pripeljala na pravo pot; prosil jo bom
za hudobne, da bi se poboljšali, za dobre,
da bi postali še boljši ... In tudi vi ji
priporočajte mene, naj bi mi dala malo svo¬
jega srca, da bi vas vedno bolj ljubil, in

87

malo svoje moči, da bi vedno bolj delal
za vas . . .“

To so bile apostolske in očetovske
besede, ki jih je govoril novi župnik svojim
prihodnjim faranom. Množica ga je poslušala
ginena.

Dopoldne je prišel železniški uradnik
h gospodu Musy-skemu po opravkih. Bil je
jeden tistih, ki so pred poldrugim letom
prenašali gospoda Musy-skega z voza na
kolodvor in s kolodvora v železniški vlak
takrat, ko je šel v Lourdes iskat čudeža in
zdravja. Dobro se je še spominjal, kako je
bilo tisti večer, ni se mogel nagledati du¬
hovnika, ki je bil tako čudežno ozdravljen
in ki je po posebni previdnosti Božji postal
župnik iste duhovnije, kjer je bila prva po¬
staja njegove trudapolne poti v Lourdes.

Vsi verniki Chagny-ske župnije, tudi
neverni in mlačni, bili so veseli gospoda
Musy-skega, njegove besede so jih ginile. —

Na tem svetu se pa vse stvari tako
menjajo in obračajo, kakor se obrača zemlja
okrog svoje osi, in kakor se vedno menjata
na njej noč in dan. Ko so žarki zlate zore
obsevali Chagny, vlegal se je žalosten mrak
na temne zidove Digoine-a.

Minulo je nekaj dnij po tem, ko je
gospod Viktor Musy-ski odšel na službo, in
mati je začutila, da se ji bolezen hujša. Nova

88

znamenja bolezni so se pokazala, in zdrav¬
niki so odkrito povedali, da ji ne morejo
pomagati. Rekli so, da bo komaj še nekaj
mesecev živela.

Gospa Musy-ska pa ni prenehala deliti
dobrot. Bila je še toliko trdna, da je lahko
sedela v naslonjaču; še vedno je dovoljevala
revežem in bolnikom, da so prihajali k njej,
kjer so prejemali tolažbe, miloščine in zdravil.

Ko je čutila, da se ji smrt bliža, pro¬
sila je, da so ji še pripeljali ranjenega, ka¬
teremu je s slabotno roko zavezala rane.
Njena omagujoča roka je še položila ce¬
franje na rano in pritrdila obvezo.

Pogosto je prihajal ljubljeni sin k njej.
Njene najslajše ure so bile tiste, ko ga je
videla zraven sebe. — Dne 7. julija je po¬
slala ponj v Chagny, in urno je prihitel.

„Sin moj 44 , rekla mu je, „danes bi rada
uredila vse svoje reči, dušne in telesne/ 4

Potem se je spovedala sinu, katerega
je bila izročila lourški Materi Božji bolnega
in uničenega, in katerega ji je Marija nazaj
poslala zdravega in močnega. Potožila je
spovedniku vse težave in skrbi in mu je
zadnjikrat odkrila vso svojo dušo.

V Chagny-ju je bilo nekaj nevarno
bolnih, zato se je mislil gospod Viktor
Musy-ski tisti večer vrniti domov in drugo
jutro spet priti. Toda ko je zašlo solnce in

89

se je gospod Viktor že pripravljal, da bi
odšel, prosila ga je mati, naj ji podeli za¬
krament sv. poslednjega olja.

Sredi jokajoče rodbine ji je podelil
sv. poslednje olje. Mazilil je s sv. oljem
materine oči, ki so se v življenju tolikokrat
ozirale v podobo križanega Jezusa; mazilil
je ušesa, ki so sredi posvetnega hrupa po¬
slušala nebeške glasove in nauke sv. Cerkve;
usta, ki so govorila toliko dobrega in po¬
tolažila toliko nesrečnih; noge, ki so tako
pogostoma hodile v hiše revežev in ki niso
nikoli zašle s prave poti; mazilil je usmi¬
ljene roke, ki so delile miloščino in zave¬
zovale rane brez števila nesrečnim.

Ko je vse izvršil, vrnil se je v svojo
duhovnijo, kamor ga je klicala dolžnost. In
ko je odšel, odgrnila je mati zagrinjalo od
okna, gledala je za njim tako dolgo, da ji
je izginil voz izpred očij. Potem pa so se
ji udrle solze.

Ko se je drugo jutro Viktor vrnil, bila
je mati že mrtva. —

Stari grof Musy-ski in Humbert sta
umrla nekaj let po tem in počivata zraven
blage matere, o kateri smo govorili v tej
povesti. Gospod Anton je postal vodja se¬
menišča v Chauffailles-u (izg. Šofaj-u), gro¬
fica Genovefa si je pa sezidala hišico zraven
župnišča v Chagny-ju in je posnemala brata
v dobrih delih.

90

Kakor je bil svojim duhovnijanom na¬
povedal, hotel je res ozdravljeni duhovnik,
da bi bila lourška Mati Božja vedno nje¬
gova pomočnica in kraljica njegove duhovnije.
Prestol, ki ji ga je postavil, podoben je
kraljevemu sedežu, ki si ga je sama izvolila
v podnožju Pyrenej. Gospod Musy-ski je
naredil v svoji cerkvi votlino podobno vot¬
lini v Lourdes-u in noter je postavil kip
Marijin. Spredaj pa je oltar, kamor se je
prihajal gospod Viktor vsako jutro za¬
hvaljevat.

Razum in vse moči je porabljal v to,
da bi dobro obdeloval Gospodov vinograd;
trudil se je, da bi izpreobrnil sedanji rod,
in prizadeval si je, da bi dobro odgojil rod, ki
bo nastopil za tem. Na lastne stroške je se¬
zidal velike šole, kjer se vzgojuje stotine
otrok.

Vsak dan je prišel v te šole, — včasih
je obiskal tudi Digoine. Vsako leto je šel
v Lourdes, kadar je bila obletnica njegovega
čudežnega ozdravljenja. Če ga je pa kdaj
obiskala nadloga ali žalost, potolažil se je
s tem, da je premišljeval prihodndst, ali pa
da se je zamislil v preteklost.

91

Prošnja, da bi postali vredni večnega
zveličanja.

Lourska Mati Božja, za nas Boga
prosi!

Gospod, na koncu te povesti, v
kateri smo videli tako čudovito
ozdravljenje, prosimo Te, da bi nam
dal pravo življenje, življenje v nebesih!

Po Tvoji milosti, o Bog, hočemo
živeti tako, kakor veleva Tvoja po¬
stava, in lahko bomo že tukaj veselo
živeli, ker se bomo s takim življenjem
bližali svoji domovini v nebesih. Ce
bomo tako živeli, bode nas smrt le
razveselila, zakaj odprla nam bo vrata
v kraj večno-srečnega počitka. Smrt
se nam ne bo zdela grenka, ampak
sladka in prijetna; ne bo nam pre-

92

križala načrtov, ampak bo še le do¬
vršila delo celega življenja; smrt ne
bo prav za prav konec našega živ¬
ljenja, ampak še le začetek našega
pravega življenja! Amen.

Lonrška Mati Božja, za nas Boga
prosi!

Lavaur-ski mizar.

94

Podpisani:

>Karol Macary, mizar, sin Franceta Ma-
cary-ja;

Marija Bonafous (Bonafti), rojena Ma-
cary, njegova sestra;

P. Bonafous, duhovnik, prof, v malem
semenišču, njegov nečak.

Prejeli smo popis, ki ima naslov
Lavaur-ski mizar, in spričujemo, da
je popolnoma resničen. Dejanja, katera
pripoveduje ta popis, pripovedoval je
ravno tako France Macary, — popisana
so tako, kakor so se vršila vpričo nas,
članov njegove družine, — tako, kakor
so splošno znana v lavaur-skem mestu.

Lavaur, 1. junija 1882.

K. Macary. — P. Bonafous.
Marija Bonafous.

Podpisani, župnik - nadduhovnik
lavaurski, z rodbino Macary-jevo vred
spričujem, da je popis g. Henrika Las-
serre-ja resničen.

Lavaur, 16. junija 1882.

Roques (izg. Rok),
župnik-nadduhovnik lavaur-ski.

95

Lagrave (isg. Lagrav), 25. jan. 1883

Prečastiti gospod Lasserre!

Blagovoljno me prosite potrdila...
Ig srca rad Vam je dam. Vaš popis se
do pičice ujema z dejanjem, katerega
se bom bolj g veseljem spominjal, kakor
kateregakoli dogodka ig svojega duhov-
skega življenja . . .

Naj Vam povem, da se Vam je
popolnoma posrečila slika Franceta Ma-
cary-ja. Ko sem bral vaš spis, rekel
sem: „ To je on! To je njegova živahna
in slikovita beseda, njegova duhovita in
odločna postava . . Prepričan sem, da
bodo imeli mnogo koristi vsi, kateri bodo .
brali spis, ki ste ga njemu posvetili. Tako
se bodo gopet pomnožile gasluge, ki ste
si jih nabrali ga bregmadežno spočeto
sveto Devico Marijo. — Sprejmite gospod,
sagotovilo mojega spoštovanja itd.

J. Coux (župnik lagrave-ski).

96

Trinajsti dan.

Lavaur-ski (izg. lavor-ski) mizar.

Frančišek Macary (izg. Makari) je bil
mizarski pomočnik. Bil je prijazen mladenič
in zmiraj vesel. Imel je lahke noge in je
prepotoval celo francosko deželo. Ker je
imel tudi urne roke, postal je kmalu mojster.

Bil je dober delavec, pa slab kristijan.
Iz nekaterih izprijenih bukev in iz brez¬
božnih časnikov se je zgodaj naučil tajiti
vero in zaničevati vse, kar je Božjega.

Čim bolj je hodil po svetu, da bi se
do dobrega izučil v mizarskem rokodelstvu,
tem bolj je pozabljal Boga. V cerkev ga ni
bilo nikoli in kadar je pel, niso se glasile
iz njegovih ust posebno svete pesmi.

Včasih so ga gospodinje, pri katerih
je stanoval, priganjale k molitvi, pa od¬
govarjal je s praznim izgovorom:

»Delo je molitev!“

Ko je to govoril, ni nikdar pomislil,
da je bolj resnično narobe, in da je veliko
bolj prav, če se reče: »Molitev je delo!“

Frančišek Macary v nobeni reči ni
poznal prave mere in srednje poti. Zato tudi
ni dolgo ostal mlačen, ampak kmalu je začel
naravnost sovražiti vse, kar je v zvezi z
Bogom in z vero.

97

Sicer je imel tudi veliko dobrih last-
nostij, česar ni mogel nobeden tajiti: bil je
prijazen, postrežljiv do tovarišev in odkrito¬
srčen. Bil je usmiljen do trpinov, rad je
pomagal siromakom in je tudi vbogajme rad
dajal, kolikor mu je dopuščalo skromno
premoženje.

Občutljiv je pa bil od v  sile. Najmanjša
zoprnost ga je razdražila. Če je bil skobljič
skrhan, če se je skobeljnik gugal, če je
imela deska grčo, razjarilo ga je precej
tako, da je zavpil in navadno grozno zaklel.

Osem let je hodil od mesta do mesta,
leta 1833 se je pa vrnil v Lavaur, svoje
rojstno mesto, začel je na svoje in se je
kmalu v  na to oženil.

Zena Virginija je bila goreča katoli¬
čanka in je srčno želela, da bi izpreobrnila
moža. France Macary pa kar slišati ni hotel
o tem. Odločno ji je prepovedal govoriti o
veri, in kmalu je videla, da je res vsaka
beseda zastonj. Njej ni branil moliti in v
cerkev hoditi, sam pa kar poslušati ni
mogel, če ga je žena priganjala k molitvi.

Zato ga je pustila v miru in ga je
skušala izpreobrniti z dobrim zgledom in
s tem, da je goreče zanj molila.

„V prihodnje bom molčala“, dejala je
sama pri sebi, „molila bom in čakala, kdaj
ga bo vzdramila milost Božja. Ne bom mu

nšmarnice" 1899. 7

98

drugače pridigala kakor tako, da si bom
prizadevala pobožno živeti ter da bom sku¬
šala njega srečnega storiti/ 4

In France Macary je bil res srečen.

Sreča je pa minljiva stvar. Podobna
je ptiču, ki ga imaš že v roki, pa še ti še
izmuzne in izvije ter sfrči v daljavo. Taka
je bila tudi sreča Macary-jeva.

Še le nekaj mesecev je minulo po po¬
roki, ko ga je poprijela bolezen, ki se je
pripravljala že dalje časa. Na nogah so mu
otekle žile, iz katerih mu je pozneje teklo.
Vsakdo ve, kakšne bolečine trpi tak bolnik.
Kdor ima to bolezen, čuti silno onemoglost
in utrujenost, kadar stoji, in noge ga bolč,
da kar peče. To je skušal Macary.

Do samega sebe je bil neusmiljen, zato
se ni menil za bolezen, dokler se je le mogel
premagovati.

„Moje noge so lene 44 , rekel je. „Rade
bi pozno vstajale, pa zgodaj hodile spat. Ko
bi bila to dva hlapca, zapodil bi jih skozi
duri in bi druge najel. Ker jih pa moram
imeti, bodem jih prisilil, da bodo izpolnovale
svojo dolžnost! 44

In silil se je celi dan, delal je po na¬
vadi in ni hotel k zdravniku. Tako je minulo
nekaj let. Zbolela mu je pa mati in prišel
je v njegovo hišo zdravnik Rossignol (izg.
Rosinjol)

99

„No, France“, dejal mu je zdravnik,
„ali ste neutrudljivi? Kadar grem po cesti
mimo, vidim vas, da delate."

„Neutrudljiv?“ rekel je Macary, „tega
pa že ne. Zjutraj, brž ko vstanem, in potem
celi dan, imam svinec v nogah, in včasih
me tako zaboli, kakor ko bi mi vi potisnili
svoj nožič skozi nogo. Zvečer so pa noge
kar napihnene ..."

Macary mu je pokazal noge.

„Zile so res zelo otekle", dejal je
zdravnik, „če pojde tako dalje, postala bo
bolezen nevarna. Prav zelo se morate va¬
rovati."

„Kako?“ vprašal je Macary.

„Noge si morate obvezati s platnenimi
ovoji, okrog pa denite usnjate golenice. In
kadar bote kolikaj trudni, morate ležati."

Macary se je grozno razjezil, ko je to
slišal. Ni se mogel odtrgati od dela, delo je
bilo njegovo življenje, zato je dalje ravnal
po svoje.

Bolezen se je naglo hujšala, in Macary
je šel vprašat drugega zdravnika, doktorja
Segur-ja (izg. Segfr-ja). Ta mu je pa ravno
to povedal, kakor prej zdravnik Rossignol,
in mu je rekel:

„Ce ne storite, kar vam svetujem, bodete
popolnoma omagali."

100

Svet dveh zdravnikov in silne bolečine,
to je nagnilo Macary-ja, da se je premislil
in ubogal. Sicer je klel, pa se je vendar
vdal in je zavil noge od pete do kolena v
platnene ovoje in v usnjate golenice, katere
so se z jermenom dale trdno zadrgniti, tako
da so krepko oklepale nogo.

Vkljub temu je bila bolezen od leta do
leta hujša. Ko je bil star kakih petintrideset
ali štirideset let, bili sta notranji žili safeni
tako otekli, da sta bili za prst debeli;
grče, ki so se bile naredile po žilah, postale
so velike kakor jajca. Kmalu potem se je
začelo gnojiti in treba je bilo še skrbneje
obvezovati bolne noge.

Siromak zdaj ni mogel delati več kakor
par ur na dan. Velikokrat je moral tudi cel
mesec počivati in ležati. Zmiraj je bilo hujše.
Macary je videl, kako rastejo njegovi otroci,
in dejalo mu je hudo, ker ni bil prvi in
zadnji pri delu.

Včasih ga je razjezilo, in je odvezal
golenice, ovoje in obveze ter jih je vrgel
skozi okno, kakor bi se s tem pregnala
bolezen, ako se proč vrže zdravilo. Brž je
pa začel kričati in vpiti. Ker obveze niso
več stiskale oteklin, vlila se je iz njih kri
in začutil je tako bolečino, kakor bi imel
ogenj v nogah. Seveda so mu morali hitro

101

prinesti obveze, katere je ravnokar proč
pometal.

Žalosten je bil stan Macary-jev, pa
obetalo se mu je še hujše. Vprašal je tudi
druge zdravnike, vzlasti doktorja Bernet-ja
(izg. Berne-ja). Povsod je pa izvedel, da je
njegova bolezen neozdravljiva. Zdravniki so
bili vsi istih mislij.

Ni kazalo drugače, kakor potrpeti.
Toda Macary ni znal potrpeti, ni se mogel
vdati v svojo nesrečo. Od jutra do večera
je preklinjal in se jezil. Žalostno ga je bilo
poslušati, zakaj iz njegovih ust se Božje ime
ni slišalo drugače, kakor v rotenju in bogo¬
kletstvu.

Molitev delavčeva.

Lourška Mati Božja, za nas Boga
prosi!

Slišali smo o ubogem rokodelcu,
ki si je s trdim delom moral služiti
vsakdanji kruh. To naj nas spominja
Tebe, Stvarnika nebes in zemlje, ki
si tudi delal v hišici v Nazaretu, to
naj nas priganja, da bomo radi delali,
kar nam naklada naš stan.

102

Prvič si v raju zapovedal Adamu,
naj obdeluje ta kraj veselja. To ob¬
delovanje, to delo nikakor ni bilo
težavno in ni Adama čisto nič utrudilo.

Drugič pa si rekel Adamu, potem
ko je bil storjen prvi greh: „Bodi
prekleta zemlja v tvojem delu, v trudu
se boš od nje živil vse dni svojega
življenja ... V potu svojega obraza
boš kruh jedel. “ Tu mu je tudi na¬
ložil delo, pa to ni bilo sladko delo,
ampak težavno in truda polno. Delo
je postalo kazen za greh.

Vendar nam pa, o Gospod, izka¬
zuješ še 'usmiljenje, ker si ohranil
delu nekoliko tiste sladkosti, ki jo je
imelo v raju. Uredil si tako, da nas
delo stori zadovoljne in vesele, in
včasih se še celo težko ločimo od dela.

Gospod, pomnoži v nas ljubezen
do dela, opominjaj nas, da si z delom
lahko pridobivamo veliko zasluženja!
Nagibaj nas, da bomo radi delali za
bližnjega, zakaj če za bližnjega de¬
lamo, delamo za-Te, o Jezus! Tako

103

si nas učil in boš tudi rekel sodnji
.dan: »Resnično vam povem, kar ste
storili kateremu teh mojih najmanjših
bratov, to ste meni storili. “

O Gospod, natančno hočemo iz¬
vrševati svoja dela, Tebe Vsemogočni
pa prosimo blagoslova! Blagoslovi
naša dela Ti, naš Gospod, Ti, ki si
nam ustvaril zmožnosti in roke za
delo! Amen.

Lourška Mati Božja, za nas Boga
prosi!

Štirinajsti dan.

Lavaur-ski mizar.

(Nadaljevanje.)

V Macary-jevi hiši se Božje ime ni
slišalo drugače, kakor v kletvini. Vendar
sta pa v njegovi hiši dve drugi osebi na
tihem pobožno izgovarjali Božje ime. To sta
bili Macary-jeva bogoljubna žena Virginija
in hči Delfina. Ti dve sta srčno in goreče
molili ... In Tisti, čegar uho tudi najbolj
tiho'molitev sliši, poslušal je bolj pazljivo
njune vzdihljaje, kakor kletvino čemernega
mizarja.

104

Žena in hči nista upali, da bi se oče
še ozdravil, nista zato molili, ampak prosili
sta Boga, da bi mu vsaj polajšal hudo
trpljenje in da bi izpreobrnil njegovo ne¬
verno srce.

Do Boga in do nebes je bil Macary
res robat, do ljudij je bil pa ves drugi. Bil
je prijazen, postrežljiv in dobrotljiv. Ženo in
otroke je zares ljubil. Kadar se je togotil,
bil je le na kako mrtvo stvar jezen, na
človeka nikoli. Do žene je bil zmeraj pri¬
jazen in ljubezniv; včasih je bil ves raz-
togoten in je preklinjal, da je bilo groza,
toda če je prišel k njemu kateri njegovih
otrok, ali poznejša leta kateri njegovih
vnukov, tedaj se je precej pomiril in se na¬
smejal otroku.

Reveža ni nikoli poslal brez daru od
svojih vrat. Sam ni imel veliko, pa je vendar
rad dajal vbogajme, kolikor je mogel. Več¬
krat je kakemu revežu zastonj naredil po¬
steljo, omaro ali mizo. Sploh, bil je zelo
dobrosrčen.

Bog pa ne zapusti človeka, ki ima
tako dobro srce. Prej ali slej ga pokliče iz
njegovih grehov, kakor je poklical sv. Pavla
in Caheja. Tako se je zgodilo tudi Macary-ju.

Macary-ja je že trideset let mučila bo¬
lezen, katero smo popisali. Sem ter tje je
bil včasih toliko bolji, da je mogel biti po

105

koncu, da je nekoliko hodil in nekaj ur
delal, potem so pa zopet prišli časi, ko je
moral le ležati. To je bilo posebno takrat,
kadar mu je bolj teklo iz nog.

Če bi bilo šlo tako dalje, moral bi bil
popustiti mizarsko obrt. Zato mu je pomagal
sin Karol, ki je bil tudi mizar in je s svojo
družino stanoval blizo očetove hiše. Karol
je prišel vsako jutro gledat, ali ima oče
kako delo, katerega ne more izvršiti. In če
je kaj bilo, izgotovil je sin namesto očeta.

Sredi julija 1. 1871 je Macary-ja bolezen
posebno hudo poprijela. Sedem tednov že ni
vstal. Trpel je hude bolečine.

Rad bi se bil malo razvedril, zato je
prosil, naj mu prinesd kako prav kratko¬
časno knjigo. In prinesli so mu bukve, ki
se imenujejo Lourška Mati Božja.

Petnajststo let je, kar je Bog izpre-
obrnil sv. Avguština. Izpreobrnil ga je s tem,
da mu je dal v roke Božje bukve, sv. Pismo,
katero je spisano po Božjem navdihnenju.
Tudi revnega, neučenega mizarja Macary-ja
je Bog s tem izpreobrnil, da mu je dal v
roko knjigo, ki je omečila njegovo srce. Ni
mu pa dal Svoje lastne knjige, sv. Pisma,
ampak dal mu je knjigo, ki je pripovedovala
o Marijinih prikaznih v Lourdes-u in čudežih,
ki so se ondi zgodili.

106

Nekega dne zvečer so mu prinesli
knjigo Lourska Mati Božja.  Ko se je drugo
jutro zbudil, vzel je vnemamo bukve v roke
in jih je začel brati. Zdaj pa zdaj je prenehal
in je ukazoval domačim, kaj naj delajo, ali
je vprašal, če je to in to delo že dokončano.
Polagoma je pa začel pazljivo brati, in ni
nobene besede več izpregovoril. Tako je bral,
da nobene reči ni videl ne slišal okrog sebe.
Bil je kakor potnik, kateri pride z velike
ceste, na kateri poletno solnce z vso silo
žge, v gost in hladen gozd. Gozdni hlad in
tihota ga tako prevzameta, da pozabi na ves
svet, kakor bi se izgubil v tihem tempeljnu
narave. Tako je bilo Macary-ju. Cim dalje
je bral, tem bolj ga je poprijemala neka čudna-
ginenost.

Solze so začele kapati po njegovem
odločnem obrazu.

„Oh, kaj pa je vendar? ti jokaš?" za¬
klicala je žena vsa začudena, „kaj so v teh
bukvah take grozne reči?"

„Ljuba moja, ne morem povedati . . .
Pusti me pri miru!" odgovoril je Macary.

Žena pa mu je rekla: „Beri mi par
stranij, da bom vsaj vedela, kaj je."

„Ne, ne! Ne morem!" dejal je mož.
„Bodem drugikrat povedal: bodeva skupaj
brala. Zdaj me pa pri miru pusti!"

107

Frančišku Macary-ju se je zdelo, da se
je zbudil iz dolgega spanja; zdelo se mu je,
da je do zdaj živel v temni noči in da mu
je še le zdaj prisijal svetli dan. Nova luč je
zabliščala njegovi duši. Luč prave, žive vere,
ki mu je že davno ugasnila, zasvetila je
njegovemu duhu z nepričakovanim bleskom.
V starem mo/u se je oživila vera otročjih let.

Kaj ga je pač tako pretreslo? Ali samo
tiste bukve o Lourdes-u ? Ne samo ta knjiga,
ampak nekaj drugega, nekaj mogočnejšega!
Pretresla ga je milost Božja, ki je po tej
knjigi vplivala na njegovo srce.

Macary je bil popolnoma zatopljen v
branje. Bral je poglavje za poglavjem. Bral
je tudi, kako so se nekateri bolniki čudežno
ozdravili, ker so rabili vodo iz studenca,
kateri je začel izvirati v lourški votlini. Ko
je to bral, tu se je stresel. Dejal je: „Tudi
jaz bi se ozdravil, ko bi mogel dobiti te vode!“

Ni se torej samo vera povrnila v nje¬
govo srce, ampak z vero vred mu je tudi
upanje srce napolnilo.

Bukve je odprl, ko je zora napočila,
predno je solnce zašlo, bile so prebrane.

108

Molitev za trdovratne grešnike.

Lourška Mati Božja, za nas Boga
prosi!

O Gospod, Ti si pripeljal na
pravo pot zastaranega grešnika, o
katerem smo slišali danes-. Ti si mu
zopet podelil dušno življenje! To nas
navdaja z upanjem, da tudi nas gotovo
ne boš zapustil!

Iz vsega srca Te prosimo danes
za trdovratne grešnike in prosimo
Te, sliši našo molitev in jo milostno
usliši.

O Gospod, s Svojimi vsevidnimi
očmi gledaš neštevilno trdovratnih
grešnikov, ki so vkleneni v svojih
grehih in nimajo več prave moči, da
bi se jih oprostili. Vzdihujejo pod
jarmom hudih strastij in grešnih
navad, katere jih vlečejo v hudobije.
Hoteli so živeti brez Tebe, brez Tvojih
postav, hoteli so na ta način prosti
biti, pa to jih je zapeljalo, in s takim
življenjem so le sami sebe vklenili v

109

neznosno suženjstvo. Zdaj jih pa vla¬
dajo grešne navade in jim zapove¬
dujejo. Ker niso hoteli služiti Tebi,
o Bog, ker se niso hoteli ukloniti
Tvojim pravičnim postavam in za¬
povedim, morajo biti pokorni lastnim
grešnim navadam. Zdaj jih tepejo biči,
katere so si sami spletli!

O Gospod, kdo jih bo rešil iz
te sužnosti? Nihče drugi jih ne more
rešiti, kakor Ti! Zakaj Ti si njih
Gospod in njih Odrešenik!

Ti si izganjal iz obsedenih du¬
hove teme; izženi tudi iz duš trdo¬
vratnih grešnikov strasti, grehe in
grešne navade, ki jih stiskajo in
tlačijo.

Ti si sprejel izgubljenega sina,
sprejmi tudi trdovratne grešnike!

Ti si odpustil prešestnici, odpusti
tudi njim!

Ti si se usmilil očitne grešnice,
ki je padla k Tvojim nogam, usmili
se tudi njih!

110

Ti si sprejel v Svoj vinograd
delavce, ki so prišli še le jednajsto
uro, in poplačal si jih; sprejmi tudi
trdovratne grešnike v Svojo hišo in
ne odganjaj jih zato, ker so se Te
tako dolgo ogibali!

O Gospod, gani jih s Svojo mi¬
lostjo in poišči jih, kakor poišče
dober pastir izgubljeno ovčico! Pri¬
pravi Svojim izvoljenim, Svojim bla¬
ženim v nebesih novo veselje. Saj si
sam rekel, da je v nebesih večje ve¬
selje nad jednim grešnikom, ki se iz-
preobrne, kakor nad devetindevet-
deseterimi pravičnimi, ki ne potre¬
bujejo pokore! O Gospod, naš Bog,
vsemogočni Oče, to je molitev, ki
jo pošiljamo k Tebi iz dna srca!
Prosimo Te, usliši jo! Prosimo Te
v imenu Tistega, ki mu ne moreš
ničesar odreči, v imenu našega Go¬
spoda Jezusa Kristusa! Amen.

Lonrska Mati Božja, za nas Boga
prosi!

111

Petnajsti dan.

Lavaur-ski mizar.

(Nadaljevanje.)

Dan, kateri je bil za Macary-ja začetek
novega življenja, bil je ravno nedelja. To je
bil 16. dan julija 1. 1871, praznik Karmelske
Matere Božje. Ta dan je bilo trinajst let,
kar se je sveta Devica zadnjikrat prikazala
Bernardki.

Bilo je okrog devetih zvečer. Dnevna
vročina se še ni polegla.

„Ne moreni več ležati", dejal je Macary
ženi, „moram malo ven na zrak! Pomagaj mi!"

„Kam boš šel, revež?" odgovorila je
žena. „Saj ne moreš hoditi."

„To mi je vse jednako", odvrnil je
mož, „naj se pa pritožijo noge, če se hočejo.
Dosti dolgo sem potrpel z njimi, zdaj naj
pa noge z menoj potrpe."

„Beži, beži! Pameten bodi. ..“, svarila
ga je žena.

„Hočem iti ven", dejal je mož, „da se
malo oddahnem. Opiraj me."

V tem je že vstal. Z jedno roko se je
naslanjal na Virginijo, z drugo pa na močno
Palico; tako je šel na cesto in po cesti proti
stolni cerkvi lavaur-skega mesta.

112

Noge so ga strahovito bolele. Ko bi
ne bil imel tako trdne volje, gotovo ne bi
bil hodil ob takih bolečinah.

Prišel je do hiše svoje sestre, ki je
skozi okno gledala.

„Kam pa greš, France ?“ zaklicala je.

„Ce mi plača kdo dva vinarja, grem
na most in skočim v vodo. Razbeljeno železo
imam v nogah“, dejal je France.

„Pojdi k nam, bodeš malo počil", rekla
je sestra.

„Da bom počil?" zaklical je France.
„Sirota moja! Jaz nič več ne vem, kaj se
pravi počiti ...“

Sestrino stanovanje je bilo pri tleh.
France je šel noter in se je usedel ves upehan.

Nekaj časa so se pomenkovali.

Tu je prišel duhovnik po cesti. Bil je
gospod Coux (izg. Ku), vikar stolne cerkve.
Ko je šel mimo odprtega okna, spoznal je
po glasu mizarja.

„Kako pa je to, Macary, da ste vi tukaj ?“
zaklical je gospod zunaj. „Ali ste kaj bolji?"

„Se slabši sem, gospod", dejal je mizar.

Gospod vikar je stopil noter. Nagovarjal
je Macaryja, naj potrpi in naj se vda v voljo
Božjo, potem je vstal in se poslovil.

„Moram iti", dejal je, „da pripravim,
kar je treba za pot. Jutri grem k Materi

113

Božji v Lourdes na božjo pot. Ali mi imate
kaj naročiti ?“

Ko je Macary zaslišal besede „k Materi
Božji v Lourdes", dvignil je živahno glavo
po koncu.

„To pa, to, nekaj imam naročiti. Če se
Materi Božji reveži kaj smilijo, usmili se
pač lahko tudi mene. Povejte ji, da je tukaj
v lavaur-skem mestu siromak, ki ima vse
končane in gnjile noge, in recite ji, da bi
ne bilo lepo, če bi mi ne pomagala, ako mi
more pomagati. Sporočite ji, da toliko trpim,
da več ni mogoče trpeti, in povejte ji, da
ne morem več prestajati . . . Ali naj me
ozdravi, ali pa naj mi smrt pošlje!" . . .

„Tega pa že ne, da bi vam smrti prosil",
odgovoril je vikar smejaje. „Pa tudi mislim,
da bi me Mati Božja ne uslišala".

V tem se je Macary domislil bukev, ki
jih je pred kratkim bral; pred oko so mu
stopila čudežna ozdravljenja, o katerih je
bral v teh bukvah, in polastilo se ga je ne¬
določno, a hkrati krepko in trdno upanje.

„Gospod“, dejal je resno, „bodite tako
dobri in prinesite mi malo lourške vode pa
molite za-me“.

„Bom“, odgovoril je gospod.

V sredo po tistem, t. j. 19. julija, prišla
je zvečer k Francetu Macarvju sestra, h
kateri je bil šel v nedeljo s tako težavo in

n Šmarnice“ 1899.

8

114


pri kateri se je sešel z gospodom vikarjem.
Gospod se je bil že vrnil z božje poti in je
poslal Macary-ju po njegovi sestri majhno
steklenico lourške vode, nekako petino litra.

„Zdaj sem pa dober!“ zavpil je Macary
ves navdušen. „Zdaj bom pa brž zdrav. Na
svidenje, sestra!“

Vstal je s stola in je šel v svojo sobo
opotekajoč se, opirajoč se ob zid in nasla¬
njajoč se na ženo. Potem je pokleknil in
molil. Goreče se je priporočil Materi Božji.

Nato je odvezal ovoje in obveze od
nog in je s čudežno vodo umil otekline in
gnojne rane. Med tem je pa molil iz dna
srca. Ostalo mu je še pol steklenice vode.

„To boš pa izpil!“ dejal je sam sebi.
In izpil je, kar mu je še ostalo.

Obveze, ovoji in trakovi, v katere je
navadno zavijal noge, ležali so na postelji.
Macary je imel navado, da je zvečer obveze
lepo zvil; tako jih je drugo jutro ložje rabil.
Ta večer je pa drugače naredil. Vera tega
osornega človeka je imela nekako robato
podobo. Pograbil je vse obveze, začel jih je
trgati, zmečkal jih je v kepo in jih je z vso
silo vrgel v kot.

„Lahko noč, obveze in trakovi!“ dejal
je, ko jih je zalučil v kot. „Ker je Mati
Božja toliko drugih ozdravila, bode gotovo
tudi mene!“

115

Macary-jeva žena je bila dobra kri-
stijana, pa ni imela tako neomahljivega za¬
upanja. Ko je videla, kaj mož počenja, na¬
smejala se je žalostno, zmajala je z glavo in
je dejala sama pri sebi:

„Ubogi mož, kako boš jutri še rad po¬
iskal obveze! Potem boš pa spet klel, da nas
bodo ušesa bolela!“

Druge večere Macary dolgo ni mogel
zaspati zaradi nog. Ta dan je pa hitro in
trdo zaspal. Ženi se je to malo čudno zdelo,
in odšla je po prstih v svojo sobo ter se je
podala spat.

Vrata med obema sobama so bila odprta.

O polnoči se je Macary zbudil. Sicer
so ga vselej noge bolele, zdaj pa ni čutil
nikake bolečine. Potipal je noge z rokami,
pa grč ni bilo vpč!

„Žena“, zavpil je, „ozdravljen sem! 41

„Ljubi moj France, tebi se sanja 44 , od¬
govorila je ta v sosednji sobi, „tebi se
sanja!... Le zaspi! 41

„Nič se mi ne sanja 11 , rekel je Macary;
j,saj sem noge potipal. 41

V tem ga je spanec premagal in zopet
je zaspal. Če se je prav silno začudil vsled
naglega ozdravljenja, vendar se je bil nje¬
govega ozdravljenega života polastil tak
spanec, da ni mogel ostati zbujen.

8*

116

Ko se je zjutraj spet zbudil, videl je,
da so noge popolnoma zdrave; oteklin, grč
in turov ni bilo več. Noge so imele zopet
pravo podobo; koža je bila gladka in cela.
Ko je to videl, sklenil je roke in je zaklical:

„0 Bog! O lourška Mati Božja!" Potem
je ves razburjen poklical ženo. Žena se je
ustrašila čudnega glasu, mislila je, da jo na
pomoč kliče, in je brž prihitela. Toda kar
stresla se je, ko je videla, kaj je. Pokleknila
je, naslonila glavo na posteljo in je začela
jokati.

Macary je poskusil hoditi. Šel je lahko
ter ni čutil ne bolečine ne kake težave. Zdaj
je tudi sam pokleknil in je molil. Potem je
hitel v delavnico, prijel je težko desko, dejal
jo je na skobeljnik, pritrdil jo in je začel
skobljati. Čutil je, da se mu novo življenje
preliva po žilah. Ždelo se mu je, da je postal
zopet mlad.

Prišel je sin Karol, ki je hodil vsako
jutro gledat, ali je kaj dela. Začuden je zavpil:

„Kaj pa je to, oče? Vi ste vstali in
delate? . . . Kaj pa se je zgodilo?"

„To se je zgodilo, da mi je lourška
voda pomagala. Poglej sem!"

In pokazal mu je ozdravljene noge. —-
Kakor poprej mati, tako zdaj tudi sin kar
govoriti ni mogel. Objel je očeta in je jokal.

117

Še tisto jutro je šel mimo Macary-jeve
hiše gospod vikar Coux. Moralo se mu je
muditi, ker je šel zelo hitro. Macary je brž
zaklical za njim skozi okno:

„Dobro jutro, gospod! Mati Božja je
uslišala vas in mene. Zdrav sem!... Pojdite
gledat!“

Gospod ga pa menda ni prav razumel,
ali pa je mislil, da se mizar norčuje z njim.
Zato je v  rekel:

„Že dobro, že dobro! Meni se mudi!“
In je hitel naprej.

Se tisti dan je vikar zopet šel mimo
Macary-jeve hiše. Macary je urno skočil za
njim, dotekel ga je in mu je hitel dopove¬
dovati:

„Gospod, davi sem za vami vpil, da
sem zdrav. Pa sem koj videl, da mi ne ver¬
jamete. In vendar je res; sami lahko pogledate.
Mati Božja me je rešila!“

„Ali je mogoče?“ zaklical je gospod in
je kar obledel.

Sla sta v hišo Macary-jeve sestre, kamor
je bilo najbližje. To je bila tista hiša, v kateri
je pred tremi dnevi Macary naprosil vikarja,
na j mu prinese lourške vode.

Že na cesti se je zbralo v  polno ljudij
okrog Macary-ja in vikarja. Sli so tudi v
hišo za njima. In Macary je vsem kazal svoje
ozdravljene noge.

118

„Zdaj pa, gospod vikar", izpregovoril
je Macary, „zdaj pa, ko mi je Mati Božja
telo ozdravila, treba bo še dušo ozdraviti.
To bote pa vi naredili. .

France Macary je bil ves izpremenjen.
Poprej ni imel nič vere, preklinjal je in se
rotil, da ga je bilo strašno slišati. Prvo ne¬
deljo po ozdravljenju so ga pa videli v
cerkvi, ko je s celo družino pri mizi Go¬
spodovi prejel Boga, katerega je prej tako
dolgo klel.

Solze so mu tekle po obrazu, in cela
cerkev je bila z njim vred ginena. Kakor je
v nebesih večje veselje zaradi jednega greš¬
nika, ki se spokori, kakor zaradi 99 pravičnih,
tako se tudi že tukaj na zemlji vsi pošteni
vesele, če vidijo, da se je izpreobrnil velik
grešnik; za ljudstvo stolne duhovnije lavaur-
skega mesta je bil ta dan velik praznik.

Molitev za trdno voljo.

Lourska Mati Božja, za nas Boga
prosi!

Tudi mi, o Gospod, tudi mi smo
bolni! Nimamo namreč moči, da bi
prav živeli. Namesto, da bi bili goreči,
zanemarjamo svoje dolžnosti.

119

Gospod, pomagaj tudi nam, da
bomo napredovali na poti čednosti,
da ne bomo zaostajali, ali pa celo
nazadovali. Na poti krščanske popol¬
nosti je treba zmeraj napredovati;
kdor ne napreduje, nazaduje.

Odpovedali smo se smrtnim
grehom, ki vodijo v večno pogub¬
ljenje in ki večkrat že  na tem svetu
storč grešnika nesrečnega. Čutimo
pa, da še nismo dosti ukrotili hudega
nagnenja v sebi, in da se naše srce
skrivaj še nagiba k prepovedanemu
veselju. O Bog, očisti nam srce, utrdi
. nam voljo, podpiraj nas, da nam volja
ne opeša v dobrem! Amen!

Lozirška Mati Božja, za nas Boga
prosi!

Šestnajsti dan.

Lavaurski mizar.

(Konec.)

Glas o tem dogodku se je urno raz¬
širil po mestu in po okolici, in ljudje so se
neznano čudili.

120

Macary je obiskal svoje tri zdravnike.
Ni mogoče dopovedati, kako so se začudili,
ko so ga ugledali. Bolezen njegova je bila
neozdravljiva; imel je to bolezen trideset
let; v nobenih zdravniških bukvah se ne
bere o takem dogodku ... In vendar je stal
Macary zdrav pred njimi, brez oteklin in
brez ran. Videli so pred seboj nekaj, česar
vednost ne pozna, in kar je vzvišeno nad
naravo. Poprej sta bili nogi taki, da ju
ni bilo mogoče pogledati; zdaj pa ni bilo
drugega sledu na njih, kakor samo na desni
nogi je še ostala majhna bunčica, kot nekaka
priča prejšnje bolezni.

„Gotovo, gotovo“, dejal je doktor Segur,
„če še bolj natančno preiskujem, ne morem
zapaziti drugega,  kakor nekatere sledi
tistih velikih oteklin/ 1

„Res je“, povzel je doktor Rossignol,
preiskujoč ozdravljenca, ^znaki bolezni so
hipoma izginili!  In od tistih velikih grč ni
ostalo drugega, kakor ta-le tukaj, ki je oči-
vidno zmanjšana. 11

,,In še sence ni o tem, da bi kaj kri
zastajala v njej*,  dejal je čudeč se doktor
Bernet. „Najbolj čudno je“, govoril je ta
zdravnik dalje, „da so otekline in grče ■po¬
polnoma izginile,  in da se namesto njih
čutijo samo drobne in trde kite brez krvi,
ki se sučejo pod prstom. Na obeh nogah ima

121

žila safena pravilno smer in pravilno de¬
belost . . . Macary je imel, kakor vemo, ne¬
ozdravljivo  bolezen. Vsi zdravniki so
istih mislij, da se take žile same ob sebi
nikoli ne ozdravijo, da jih ni mogoče
ozdraviti s kakimi polajšujočimi sredstvi,
da jih še manj more kdo hipoma ozdraviti,
in da se ta bolezen neprenehoma hujša ...
Tukaj je pa bolezen v jedni noči popolnoma
izginila samo vsled tega, ker je bolnik noge
umil z rutico, namočeno v lourški vodi!"

„To-le ozdravljenje, ki se je zgodilo
samo ob sebi, zdi se mi še toliko bolj čudno“,
priznal je doktor Segur, „ker vednostne
knjige ne omenjajo nobenega takega do¬
godka.“

„Mora se priznati“, rekel je naposled
doktor Bernet, ,.da res noben pisatelj ne
poroča, da bi bil kdaj videl kaj takega
ali podobnega. Veda takšnega ozdrav¬
ljenja ne more razložiti.  Ko bi prav ne
imeli nobenih drugih dokazov o tem do¬
godku, kakor samo, kar zdaj na Macary-ju
vidimo, morali bi z ozirom na nekatere po¬
sebnosti njegove bolezni reči, da se je z njim
zgodilo nekaj nenavadnega, ali, da rečemo
naravnost, nekaj nadnaravnega.“

Po besedah ravno tako so se izrazili
drug za drugim v imenu človeške vede trije
sloveči zdravniki, katerih imena smo našteli.

122

Te odkrite in določne besede se nahajajo v
njihovih pismenih izjavah, katere smo do
črke prepisali. Na koncu šmarnic so kot
dokaz celotno ponatisnena potrdila teh treh
zdravnikov, in njihove podpise sta legalizovala
maire (izg. mer = župan) in pod-prefekt.

Tisti, ki taje vse, kar je nadnaravnega,
zahtevajo zanesljivih dokazov in terjajo taka
potrdila, katera so izdali učenjaki. Tukaj
je imajo! —

Dva meseca po tistem, 18. septembra,
nesel je Macary v Lourdes svoje obveze, ki
so bile tihe priče njegove bolezni.

Še sedaj se tam vidijo; polagoma bodo
pa razpadli ti ginljivi spominki, kateri obisko¬
valca opominjajo velikega čudeža, ki ga je
Bog storil Macary-ju.

Globoka čutila so obhajala Macary-ja,
ko je klečal ob posvečenih skalah massabielle-
skih pred tisto, ki mu je tako čudovito pri¬
hitela na pomoč in ga ozdravila. Kaj je čutil
takrat, pripoveduje sam v pismu, ki je imamo
pred seboj.

„Padel sem na kolena“, piše Macary,
„in kakih pet minut najmanj je bilo moje
srce tako prešineno, da sem zastonj poskušal
moliti in nisem mogel nobene besede spraviti
iz sebe. Še-le, ko sem se razjokal, bilo mi
je mogoče moliti in zahvaliti se dobrotljivi
Materi. Gospod, do smrti ne bom pozabil

123

tega trenutka . .. Oh, ko bi naši prosto-
misleci nekoliko mogli okusiti srečo, ki jo
uživa človek take trenutke, spoznali bi pač
naglo, kako se razlikuje naša vera od njih
naukov!“

Te besede pričajo, da se je Macary
tudi na duši popolnoma izpremenil, ne le na
telesu. Od tega dne dalje je samo delal in
molil. Zelo je bil vesel, ker mu je Bog vrnil
zdravje, brez primere veliko bolj pa je bil
vesel tega, da je postal zopet dober kristijan.
Sv. evangelij nam popisuje veselje dobrega
pastirja, ki je našel izgubljeno ovco; nič
nam pa ne pravi, kako neizmerno je bila
ovca vesela, ko je prišla nazaj v hlev, kako
je bil vesel izgubljeni sin, ko ga je oče zopet
objel, in kako je vesel grešnik, ko se spravi
s svojim Bogom. To otroško veselje, to tiho,
nedopovedljivo radost je pa užival France
Macary v polni meri.

Vsak večer je šel v cerkev, ko je od¬
ložil delo, in je ostal po jedno uro pred
Najsvetejšim Zakramentom.

Postal je goreč, kakor apostol. Hotel
je izpreobrniti celi svet. Ako je n. pr. bral
v kakem časniku, da je kdo čudeže tajil,
brž je odložil delo, vzel je pero v roko,
pisal je pismo uredniku tistega časnika in
mu je natančno popisal čudež, ki se je
njemu zgodil. —

124

Prihodnje leto, 24. junija, pomikalo se
je po cesti proti lourški votlini kakih tisoč
ljudij v procesiji. Bili so lavaur-ski meščani.
Na čelu procesije se je bliščala mogočna
zastava, na kateri sta bili zapisani dve letnici
v spomin, da je Marija že dvakrat rešila
lavaur-ske meščane; v 14. stoletju jih je
rešila kuge, v 16. stoletju pa sovražnikov.
Od teh dveh starih letnic se je pa razliko¬
vala z velikimi zlatimi črkami zapisana
letnica iz najnovejšega časa. Zapisano je bilo
namreč: 19. julij 1871. To je bil dan, ko
se je zgodilo ozdravljenje, katero tukaj
opisujemo. Na drugi strani zastave se je
bralo: Mariji brezmadežni, hva¬
ležno 1 a v a u r-s k o mesto. Mož pa, ki
je nosil zastavo, to znamenje hvaležnosti
celega mesta, bil je France Macary.

Od tega časa se je prišel vsako leto
zahvalit v Lourdes. —

Tri leta po tem, 21. oktobra 1875,
žalovalo je lavaur-sko mesto. Nešteta mno¬
žica je spremljala na pokopališče truplo
priljubljenega rokodelca in občespoštovanega
moža. Frančišek Macary je umrl nagloma!

Nič ni bil bolan, nikakih bolečin ni
čutil, ampak smrt je prišla nepričakovano.
Bolezen se ni prijela tistega, ki ga je Mati
Božja čudežno ozdravila, — Štiri leta je

125

živel kakor svetnik, zdaj je pa sklenil svoje
zemeljsko življenje in je vstopil v večno
življenje v nebesih.

Molitev. Pogled v nebo.

Lourska Mati Bošja, za nas Boga
prosi!

O Gospod, zgodba, ki smo jo sli¬
šali, začela se je na zemlji z žalostjo
in se je dokončala pred nebeškimi
vratmi.

Upajmo, da se bomo tudi mi
kdaj pridružili bratom, ki so že do¬
segli večno zveličanje po zasluženju
Jezusa Kristusa. Upajmo, da bomo
tudi mi kdaj prebivali v kraljestvu,
katero je Jezus pripravil svojim slu¬
žabnikom. To upanje naj nam lajša
trpljenje in .težave tega življenja!

Tam se bodo zbrali, tam bodo
počivali vsi tisti, ki hodijo po stezi,
katero kaže Tvoj evangelij, o Gospod!
Vsi, ki Te iščejo, bodejo Te tam
našli; vsi, ki Te ljubijo, bodejo Te
tam gledali. Tam se bodo zjedinile

126

vse dežele in vsi časi; tam se bodo
spoznali dobri iz vseh stoletij in pra¬
vični iz vseh krajev, ter bodo skupaj
prebivali, kakor jedna družina; kakor
jedna večno srečna rodbina se bodo
tam skupaj veselili tisti, ki niso nikoli
grešili, in tisti, ki so se skesali svojih
grehov, device, mučeniki, usmiljeni
in dobrotljivi, sploh najplemenitejši
duhovi vseh časov.

V nebesih ne bo nobenega greš¬
nika več, nobenega hudobneža; no¬
bena pregreha, nobena napaka ne bo
več motila večnega soglasja v tem
srečnem kraljestvu!

O Gospod, dobro spoznavamo,
da nismo vredni, da bi prišli v nebesa,
zakaj naših grehov je brez števila. Zato
te prosimo, daj nam milost, daseizpre-
obrnemo, da začnemo drugače živeti!

In vi, angeli in svetniki v nebesih,
pomagajte nam, prosite za-nas, da se
vam tudi mi kdaj pridružimo in se z
vami veselimo vekomaj! Amen.

Lozirška Mati Bošja, za nas Boga
prosi!

Ivana Fontenay-ska.

128

Gosp. Henriku Lasserre-ju.

Autun, 10. septembra 1882.

Ne veste, gospod, kako teško Vam
dovoljujem, da smete objaviti spis, ki
ste mi ga poslali. Ne morem Vam po¬
vedati, kako mučno mi je, ker bote pred
tisočerimi očmi bralcev razodeli naj-
skritejše moje osebnosti.

Ker bi pa bilo morebiti sveti Devici
v proslavo, če razodenemo njene dobrote,
zato se hočem premagati in izjavljam,
prav tako kakor moja rodbina, ki je Z
menoj vred na tem pismu podpisana, —
da je ta popis popolno resničen.

Vendar naj dostavim, da ste v njem
nekatere osebne stvari predobro obsodili
in prelepo opisali. Srčno Selim, da bi to
izpustili.

Ivana - Marija Fontenay-ska,
otrok Marijin.

M. Fontenap - ska,

roj. pleni. Froissard-Broissia.

E. Fontenay-ski.  3 ž Henrik Fontenay-ski.

jfos. Fontenay-ski, S. J.

129

Odgovor na prejšnje pismo:

Les Bretoux (izg. Le Bretu). 12. sept. 1882.

Sami veste, gospodična, da slava
svete Device ne dopušča, da bi prikrival
tako nenavaden dogodek, čegar priča
sem po previdnosti Božji nekdaj sam
bil pri lourški votlini. Zgodil se je ta
čudes nekoliko Vam v prid, brez dvoma;
veliko bolj pa se je, — verjemite mi, —
to zgodilo v dušni blagor in v izpodbudo
krščanskega ljudstva.

Kar se tiče sodba in opisovanja
osebnostij, ne morem se odreči pravicam,
katere ima zgodovinar, dasi mi je žal,
ker Vam s tem napravljam nekoliko
muke. Oprostili mi bote, če objavim te
vrstice tako, kakor mi jih je narekovala
odkritosrčnost in resnicoljubnost.

Prosite lourško Mater Božjo, naj
blagoslovi ta spis in naj po njem raz¬
liva v vsa srca vero, upanje in ljubezen.

Henrik Lasserre.

,Šmarnice“ 1899.

9

130


Gosp. Henriku Lasserre-ju.

Lourdes, 16. septembra 1882.

Prebral sem Vaš spis, gospod! S
spoštljivo natančnostjo popisujete do-
godbo, ki se tiče tudi mene, in katera mi
je v najmanjših podrobnostih že dolgo
časa gnana. Veseli me, da morem svoje
potrdilo pridružiti spričevanju rodbine
Fontenay-ske.

Musy-ski,
župnik v Chagny-ju.

131

Sedemnajsti dan.

Ivana Fontenay-ska

(isg. Fontne-ska).

Leta 1865 je bila Ivana osemnajst let
stara. Bila je krepka, zdrava in živahna. V
vsakem vremenu je šla na prosto, ni se
ustrašila ne vročine, ne dežja, ne viharja.

Vzgojena je bila v samostanu Presve¬
tega Srca Jezusovega v Nancy-ju (Nansi-ju);
pobožne in učene učiteljice so jo izobrazile
tako, da je postala omikana pa tudi po¬
božna. Ivana je posebno goreče častila brez¬
madežno Deiico Marijo. Svojemu krstnemu
imenu je vedno pridevala ime nebeške Kra¬
ljice. Vstopila je tudi v družbo Marijinih
otrok, zato se je zmiraj podpisovala tako-le:
„Ivana-Marija, otrok Marijin/

Njen oče je bil iz plemenite rodovine
in se je pečal z umetnim steklarstvom. Gospod
Fontenay-ski je bil namreč vodja sloveče
baccarat-ske (bakara-ske) tovarne za steklo.

Ne moremo si misliti srečnejšega člo¬
veka, kakor je bila Ivana. Imela je vsega
dosti, kar si je želela. Prihodnost ji je
obetala samo srečo, samo veselje, najmanjše
skrbi ni imela. Kaj je manjkalo Ivani ?
— Nič!

9«.

132


Gospod Fontenay-ski, oče Ivanin, bil
je zelo dobrotljiv in usmiljen. Njegovi de¬
lavci so se zaupljivo zatekali k njemu, ve¬
deli so, da najdejo vselej pomoči pri njem.
Ni vodil delavcev le pri delu, ampak tudi v
pobožnosti jim je kazal pravo pot. Zakaj bil
je zgled pravega kristijana, zgled krščan¬
skega tovarnarja. Ravno takega duha je bila
njegova soproga, gospa Fontenay-ska. In
svoje stariše je lepo posnemala hči Ivana,
katero so večkrat videli, ko je nesla težek
zavoj pod pazduho in izginila z njim v hišo
kakega reveža ali bolnika.

Božji blagoslov je bil v tej družini. Srečni
so bili v telesnem oziru, srečni so bili pa tudi
glede na dušno življenje. Zakaj kakor sta
bila oče in mati pobožna, tako so bili otroci
nedolžni. Bilo je pet otrok, pa sta dva umrla,
tako da sta bila razven Ivane samo še dva
brata: Henrik in Jožef. Henrik je bil že
odrasel in je pomagal očetu, Jožef pa še
dvanajst let ni bil star in je živel v najpri¬
jetnejših letih — v otroški dobi. Vsa dru¬
žina je bila nepopisljivo srečna. Kaj je pač
manjkalo tej rodbini? — Nič!

Toda motimo se. Nekaj je manjkalo
tej družini in Ivani — manjkalo jim je križa!

Nekega dne bi se bila Ivana kmalu
ubila. Ali so se konji splašili, ali voznik ni
pazil — voz seje zvrnil in je padel na Ivano.

133

Poškodovana ni bila nič. Vendar, ko
je še enkrat pozneje padla s konja, poka¬
zali so se slabi nasledki; iz tega seje razvila
dolgotrajna bolezen.

Od začetka ji ni bilo drugega, kakor
da je bila zelo oslabljena, in dovolili so Ji
še, da je šla z materjo 1. 1867 v Rim. Že
z mladega je želela iti v Večno mesto, zdaj
se ji je ta želja izpolnila, in ostala je v Rimu
dva meseca.

Videla je papeža Pija IX. in prinesla
je iz Rima za spomin rožni venec, ki ga je
sv. Oče držal v roki celi čas, ko je z ma¬
terjo in z njo govoril.

Ivani se je posebno vtisnil v spomin
neki dogodek iz tega potovanja. Z materjo
sta se sprehajali okrog Rima in sta hipoma
zagledali pred seboj naslednika sv. Petra.
Prišel se je tudi sprehajat. V bližini pa je
čakal voz. V tem trenutku je začel ka-
pati dež, in sv. Oče je hotel sesti nazaj v
voz. Ivana je pa tekla k njemu, pokleknila
na tla in rekla:

„Sv. Oče, blagoslovite me!“

Namestnik Kristusov je stegnil svoje
častite roke nad njo in jo je blagoslovil.
Potem je pa dostavil besede:

„In Mati Božja te bo tudi blagoslovila/

To romanje v Rim, to krasno poto¬
vanje po čarobnih ravninah onstran Apeninov,

134

in vse, kar je tista dva meseca videla, bilo
je največje veselje, ki je je Ivana užila v
svoji mladosti. Mineval pa ji je čas veselja,
bližali so se dnevi bolezni in trpljenja.

Za časa potovanja v Rim se je začela
bolezen razvijati. Kakor se večkrat zgodi,
začele so tudi Ivano najprej noge boleti.
Poprej se je rada gibala, zdaj se je pa vsake
hoje, vsake poti ustrašila in je le počivala.
Najmanjši sprehod jo je utrudil, da je morala
sesti, ali pa se uleči.

Taka je bila Ivana, ko se je vnela
francosko-pruska vojska, in so prišli Prusi
v njen domači kraj, v Baccarat. Za časa
vojske je mnogo strahu prestala, kar ji je
močno škodovalo, tako da je bila koncem
vojske veliko slabša. Oslabljeni udje ji niso
počili, če ni ležala. Po cele dneve je pre-
ležala na mehkem stolu in si je z branjem
kratila čas, ali pa je sklenila roke in je
molila ter prosila nebeškega Tolažnika po-
lajšanja.

Med knjigami, katere je brala ali pre¬
gledovala, bila je knjiga Lourška Mati
Božja,  katero je brala in premišljevala cel
teden. Brala je v tej knjigi, koliko se jih je
čudežno ozdravilo v Lourdes-u samo po pri¬
prošnji Matere Božje.

To branje je navdalo Ivani misel, da
bi tudi njo lahko peljali v Lourdes in po-

135

prosili ondi pomoči. Sicer je mislila, da bi
se ne spodobilo zahtevati čudeža, in da se
čudeži gode samo svetim ljudem, vendar jo
je gnalo v Lourdes.

Uboga Ivana je bila pa kakor cvetlica,
ki jo veter na vse strani nagiblje, in kmalu
je pozabila Lourdes-a in tega, kar je o njem
brala. —

Gospa Fontenay-ska je bila skrbna
mati. Sama je stregla hčeri in ni pustila, da
bi bil kdo drugi skrbel za-njo. Vstajala je
po noči, kadarkoli je bilo treba, in si skoraj
potrebnega počitka ni privoščila. Ako je
bolnica tudi le nevede zastokala, prihitela
je že mati k njej. In ukaze zdravnikove je
skrbna mati izpolnovala, kar je bilo najbolj
natančno mogoče. Sploh, bila je zgled
dobre matere!

Molitev za krščansko življenje.

Lourska Mati Božja, za nas Boga
prosi!

Gospod, vsak dan vidimo, kako
se ljudje trudijo, kako delajo, da bi
si olajšali življenje, da bi se jim bolje
godilo. Kako skrbno se ogibajo vsega,
kar bi jim utegnilo pokvariti zdravje!

136

Kako skrbe, da bi si podaljšali živ¬
ljenje! Neverjetno je, kako se tru¬
dijo za ta svet. Ne ustrašijo se skrbij,
ne dela, ne trpljenja, da si le poslaj-
šajo življenje, da se le umaknejo
smrti, kolikor je mogoče.

In kaj je pač to, če si za nekaj
trenutkov podaljšamo telesno živ¬
ljenje? Veliko več vredno je, če si
zagotovimo večno življenje, večno
veselje v nebesih! Za to bi se bilo
treba mnogo bolj truditi, kakor za
revno življenje na tem svetu!

Gospod, pouči nas, da življenje
na tem svetu ni nič drugega, kakor
pot, ki nas vodi do pravega namena.
Napolni nam srce z zaničevanjem do
vsega, kar nima cene za večnost!
Nagni nas, da bomo spoštovali in
ljubili to, kar nam koristi za večnost,
da si bomo prizadevali za dobra dela,
ki nas bodo spremljala tudi na oni
svet in nas bodo rešila pri sodbi!

Opominjaj nas vedno, o Gospod,
da smo ustvarjeni za nebesa, da se

137

moramo truditi za večno zveličanje
in ne toliko za minljivo življenje na
tem svetu! Amen.

Lourška Mati Božja, za nas Boga
prosi!

Osemnajsti dan.

Iyana Fontenay-ska.

( Nadaljevanje.)

Povsod so iskali zdravja bolni Ivani.
Gospa Fontenay-ska bi bila rada peljala
svojo hčer k vsem zdravnikom celega sveta,
da bi jo bili le ozdravili. Toda človeška
učenost je slaba in ne more vsega.

Najprej so seveda poprašali domačega
zdravnika, gospoda Mangin-a (izg. Manžen-a),
ki je Ivano dobro poznal in ki je vedel,
kako se je bolezen začela. Gospod Mangin
je bil dober zdravnik in si je vse prizadel,
da bi rešil Ivano. Poslal jo je v Aix (izg. E)
v toplice, kjer je bila dve poletji, leta 1869
in 1. 1870, pa ni nič pomagalo, bolezen je
bila vedno hujša.

Po nasvetu stričevem peljala je zdaj
gospa Fontenay-ska hčer v Besancon (izg. Be-
zanson) k doktorju Labrune-u (izg. Labrin-u),

138

ki je bil zelo sloveč zdravnik. Ta je dejal,
da je bolnica že preveč oslabljena, in da bi
ji navadna zdravila bolj škodovala kakor
koristila. Zato jo je začel zdraviti s homeo-
patičnimi kroglicami, pa je bilo tudi brez
uspeha, bolnica ni bila prav nič boljša; vsled
tega sta šli v Strassburg k zdravniku Schu-
stembergu. Ta je pa rekel:

„Napačno ste jo zdravili! Prvič ste
zašli na desno, drugič na levo, prava je pa
samo srednja pot. Samo mrzla voda jo bo
ozdravila, to jo še lahko reši/

Poprijeli so se torej mrzle vode, ki pa
tudi ni čisto nič pomagala.

V tem času je minulo trideset let, kar
je bil gospod Fontenay-ski vodja baccarat-
skih steklaren, zato je pustil to službo ter
se je podal v svoje rojstno mesto, v Autun.

V Autun-u je bil zdravnik Lagutte
(izg. Lagft), ki je bil prijatelj gospoda Fon-
tenay-skega. Poklicali so ga. Ko je preiskal
bolnico, prepričal se je, da se je prejšnjim bo¬
leznim pridružila tudi bolezen v sapniku, in
zavrgel je popolnoma, kar je ukazal njegov
prednik doktor Schustemberg. Dejal je:

„Ne z mrzlo vodo, ampak z gorko
vodo jo morate zdraviti. Pojdite nazaj v
Aix v toplice/

„Oh, kdo bi mi pokazal pravi pomo-
ček, s katerim bi svoji hčeri dobila zdravje!"

139

Tako je vzdihovala uboga mati in povsod
je iskala sveta in zdravila.

Hčeri je pa zmiraj bolj ugašalo živ¬
ljenje. Kri ji je slabela in pešala, vedno ji
je bilo mraz. Mati se je domislila zdravnika
Bouchacourt-a (izg. Bušakur-a), ki je srečno
ozdravil njenega najstarejšega sina Henrika,
kateremu so v vojski prst odstrelili, in pe¬
ljala je Ivano k njemu v Lyon (izg. Lion).
Nasvetoval je spet drugo zdravilo in je
ukazal, naj mati pelje Ivano v Cannes (izg. Kan),
na obrežje Sredozemskega morja, kjer je pod¬
nebje posebno milo in gorko. Tam naj se
greje ob solnčnih žarkih, to bo dalo novega
življenja njenemu premraženemu telesu.

Mati je ubogala in je šla z Ivano na
rajsko - lepo obrežje napoule-skega (izg. na-
piil-skega) zaliva, v zdravišče Cannes. Tukaj
bivajoči tujci in tudi domači so hitro zapa¬
zili mlado bolnico, ki se je opirala na mater
in je hodila z naj večjo težavo. Videli so,
kako je zmeraj skrbno gledala, koliko ko¬
rakov je še do stola ali do klopi, kamor
je mislila sesti. Ko je pa sedla, zavila jo je
postrežnica precej v debele ogrinjače in
gorke rute. —

Na tak način je minulo šest let. Ivana
je zbolela 1. 1867, zdaj se je pa pisalo že
1873. To so bila dolga leta, leta bridkega
trpljenja! Bolezen je postajala vedno hujša,
Ivana j e imela vedno manj m oči in manj življ enj a.

140

Nekaj posebnega je bilo vzrok, da so
se zdravniki tako zelo motili in svetovali
tako različna zdravila. Ivana namreč nobe¬
nemu zdravniku ni povedala, da tudi znotraj
čuti bolečine. Mislila je, da te bolečine niso
v zvezi z drugo boleznijo, in ker je ni ravno
posebno bolelo, rekla je:

,,Da bi me le ta-le slabost minula, in
da bi le hoditi mogla, pa bom zadovoljna.
Druge težave naj bodo Bogu v čast!“

Notranje bolečine so bile nasledek tega,
da je voz padel na Ivano; nekaterim zdrav¬
nikom se je sicer zdelo, da se je morala
bolnica katerikrat poškodovati, vendar go¬
tovega niso vedeli, ker jim sama ni nič pove¬
dala. Sčasoma so pa bolečine tako narasle,
da jih ni mogla več prikrivati. Ravno ko je
bil zdravnik Buttura (izg. Bitira) pri njej,
poprijelo jo je tako hudo, da je vpila. Zdaj
je do pičice vse povedala doktorju, in poslal
jo je v sosednje mesto Menton (izg. Manton)
k slovečemu angleškemu zdravniku Bennet-u
(izg. Benet-u), ki ji je hotel zdravje s tem
vrniti, da jo je žgal. A tudi to je bilo za¬
stonj. Izžiganje ji je le še povečalo bole¬
čine. — Ivana se je začela braniti, vedno
težje je prenašala muke, katere ji je na¬
pravljal angleški zdravnik. Zato ji je bilo
prav všeč, ko so doktorja Bennet-a nena¬
doma poklicali na Angleško; zdaj so jo vsaj

141

v miru pustili tako dolgo, da se je zdravnik
vrnil.

Ko je gospod Fontenay-ski izvedel,
kako je hčeri, prihitel je iz Autun-a. Oče
in mati še nista obupala in sta se še zmeraj
zanašala, da jima bodo zdravniki ozdravili
Ivano. Oba sta ji prigovarjala, naj se nikari
ne ustavlja zdravniku, naj se uda in potrpi.

„Ce zaradi sebe nočeš potrpeti 44 , rekla
sta, „potrpi vsaj zaradi naju. 44

Ivani je pa zdaj prišlo na misel nekaj,
kar je že davno brala, in kar ji je že davno
izginilo iz spomina, ter je rekla očetu:

„Oče, pustila bom, naj delajo z menoj,
kar hočejo, samo s tem pogojem, da me pu¬
stite v Lourdes, predno me zdravnik spet
začne zdraviti. 44

Stariši sicer niso pričakovali, da bi se
Ivani zgodil čudež, bili so pa toliko krščan¬
ski, da niso hoteli Ivani odreči prošnje.
Vendar so prej vprašali za svet gospoda
Caverot-ja, Saint-Dič-skega (izg. Kavr6-ja,
Sen-Die-skega) škofa, s katerim so bili znani.
Škof je pa popolnoma odsvetoval. Dejal je,
da bi bila največja nespamet, ko bi se bolna
Ivana podala na dolgo pot od Cannes-a do
Lourdes-a, in opomnil je Ivano, da ji Mati
Božja lahko izprosi zdravje, če prav doma
ostane in ne potuje v Lourdes. Ivana je pa
iz celega srca želela, da bi jo peljali v

142

Marijino mesto; največjo žalost bi ji bili na¬
pravili, ko bi je ne bili pustili v Lourdes.
Ko je zdravnik Buttura videl, kako reva
želi romati k lourški Materi Božji, rekel je
starišem, naj jo le peljejo v Lourdes, češ,
ako ji odrečejo željo, škodovala ji bo žalost
preveč.

Strahoma se je pripravljala mati za
potovanje v Lourdes. Njo in hčer je zelo
skrbelo. Slednjič sta vendar odpotovali in
sta prišli v Lourdes 21. majnika leta 1873,
na predvečer Vnebohoda. Oče, gospod Fon-
tenay-ski, šel je ravno tisti čas iz Cannes-a
domu v Autun, ker je bil ud odbora, kateri
je pripravljal veliko romanje v Paray-le-
Monial. Oče je sprejel to težavno nalogo, da
bi s tem podpiral molitev žene in hčere pri
lourški votlini. —

Ivana je imela zaupanje, vendar ni zaupala
trdno. Ni imela tiste vere, ki gore prestavlja.
Sama je pozneje pripovedovala:

„Nisem zaupala, da se bom ozdravila,
in reči moram, nekaj me je oviralo, da nisem
iz celega srca prosila zdravja/ 4  Omahovala
je in je le na pol prosila. Vzdihovala je k
Mariji: „0 dobra Mati, izprosi mi vsaj, da
bom mogla hoditi!“ Sirota je mislila, da je
Bogu še le všeč, če ne zahteva preveč od
njega, in ni se zavedala svoje nezaupljivosti.

143

Molitev.

Lourška Mati Božja, za nas Boga
jr osi1

Danes smo slišali, koliko je pre¬
potovala ta bolnica, da bi dosegla
zdravje. To potovanje nas spominja
stare resnice, da je naše življenje na
tem svetu tudi potovanje, dolgo po¬
tovanje, na katerem zastonj iščemo
pravega miru — mir in srečo bomo
dosegli še le konec zemeljskega po¬
tovanja.

Na tem potovanju se nam pri¬
družujejo prijatelji in nas zopet za¬
puščajo, spremljajo nas stariši in se
prezgodaj ločijo od nas, spremljajo
nas bratje in sestre pa nas zopet za-
pustč, in sami moramo potovati dalje.

Samo Ti, o Gospod, nas nikdar
ne zapustiš, Ti nas celo pot sprem¬
ljaš; daj tudi, da bomo koncem ze¬
meljskega potovanja prišli v nebeški
raj, kjer si Ti, naš Odrešenik in naš
Bog! Ti nas varuj na našem poto-

144


vanju, Tvoja očetovska roka naj nas
brani hudega sovražnika!

O Gospod, nikdar ne bomo po¬
zabili, da je na svetu vse minljivo,
in da smo minljivi tudi mi ter da
bomo nekega dne morali stopiti pred
Tvoj sodnji stol. Tam nas bodo ča¬
kala vsa naša dela, dobra in slaba;
kakor gora bodo visoko nakopičeni
naši grehi, malo pa bo dobrih del.
Oh, Gospod, takrat se nas usmili in
nam bodi milostljiv sodnik! Usmili
se nas pa tudi zdaj in nas podpiraj,
da bomo bolj po krščansko živeli!

Daj tudi, o Bog, da bomo po
smrti našli v nebesih tiste, s kate¬
rimi smo skupaj potovali v tem živ¬
ljenju! Amen.

Lourška Mati Božja, sa nas Boga
prosi!

145

Devetnajsti dan.

Ivana Fontenay-ska.

(Nadaljevanje.)

Gospa Fontenay-ska in hči sta se do¬
mislili župnika Peyramale-a, ki je bil v zvezi
s prikazovanjem Matere Božje v Lourdes-u.
Zato sta se namenili, da pojdeta k njemu k
spovedi, ko prideta v Lourdes, in da ga bo¬
deta poprosili sveta.

Župnik Peyramale jima je pomagal.
Med devetdnevnico, ki sta jo opravljali v
čast lourški Materi Božji, začela se je Ivani
polagoma moč vračati!! jedenkrat je že celo
storila pet ali šest korakov in drugi dan
Po tistem je šla štirideset ali petdeset ko¬
rakov daleč. Tretji dan je pa že precej
lahko hodila. V tem je minula devetdnevnica.
Prišel je 3. dan junija, ko je bila ravno oblet¬
nica Ivaninega in tudi Bernardkinega prvega
sv. obhajila. 3. dan junija je pa že šla Ivana
Peš z drugimi ljudmi vred k votlini in se
le zopet vrnila v mesto. Cim dalje je hodila
jvana, tem bolj se je čudila. Najbolj se je
Pa čudila, da jo ta pot ni nič utrudila . . .
Sla jez materjo h gospodu lourškemu župniku.

Zdi se nam primerno, da tukaj vple¬
temo dogodek, ki nam ga pripoveduje sveto
Pismo nove zaveze. Bralec naj pa primerja
ta dogodek z našo povestjo. —

(Šmarnice 44  1899.

10

146

„Jezus je posilil svoje učence stopiti
v čolnič in pred njim onkraj prepeljati,
dokler množice ne spusti.“

„In kadar je bil množice spustil, je
šel na goro sam molit. In ko se je bil večer
storil, je bil sam tamkaj."

„Colnič pa so na sredi morja valovi
sem ter tje metali; bil jim je namreč veter
nasproti."

„0 četrti nočni straži pa je prišel k
njim Jezus gredoč po morju. In ko so ga
učenci videli hoditi po morju, so se pre¬
strašili rekoč: ,Prikazen je‘ in so od strahu
zavpili."

„Jezus pa jih je precej ogovoril rekoč:
Imejte zaupanje! jaz sem; nikari se ne bojte."

„Peter pa mu je odgovoril in rekel:
„Gospod, ako si ti, reci mi po vrhu vode k
Tebi priti." On pa je rekel: „Pridi! In Peter
je stopil iz čolniča, in je šel po vrhu vode,
da bi k Jezusu prišel."

„Ko je pa videl silni veter, se je zbal,
in ko se je začel topiti, je zavpil rekoč:
,Gospod! reši me.‘“

„In zdajci je Jezus svojo roko stegnil,
ga je prijel in mu rekel: ,Maloverni! Pokaj
si sumil ?‘“

„In ko sta stopila v čoln, je veter
nehal. Ti pa, ki so bili v čolnu, so prišli in
so ga molili rekoč: ,Res, Sin Božji si!‘“ —

147

Župnik je bil silno vesel, ko je videl,
da bolnica hodi.

„Hvala Bogu in Materi Božji!“ zaklical
je, „sedem let ste bili bolni, zdaj je pa vse
minulo!“

„Vendar, gospod župnik, kar verjeti
ne morem, da sem res zdrava«, odgovorila
je Ivana.

„Kako je to ?“ dejal je župnik, po¬
mislite, kakšni ste prišli prejšnji teden v
Lourdes; ležali ste na postelji in niste mogli
ne stati ne sedeti; nositi so vas morali.
Danes ste pa že toliko obhodili! Pri votlini
ste bili, šli ste za procesijo, prihiteli ste sem
k meni, pa še ne verjamete, da ste zdravi.
Ali ste mari trudni ?“

„Ne, gospod župnik; nič bolj, kakor
zdrav človek.“

'„Ali teško hodite ?“

„Tudi ne“, odgovorila je Ivana.

„Ali vas kaj boli?«

„Nič«, odvrnila je. „Boli me nič ne,
ampak zdi se mi, kakor bi mi nekaj manj¬
kalo. Ne čutim nič tega, kar navadno čuti
človek, kateremu se je zgodil čudež; nič me
ni presunilo in pretreslo.“

„Pojdite, pojdite«, dejal je župnik „dvo-
mite ravno tako, kakor je dvomil sv. Peter,
ko je šel po vodi k Jezusu. Bojujte se proti
temu dvomu, da vas skušnjava ne premaga.

10*

148

Jutri zjutraj pojdite v Paray-le-Monial, kamor
bo prišla procesija iz vaše škofije. Tam se
zahvalite Bogu za ozdravljenje, katero vam
je izprosila Mati Božja. “

Ženski sta pritrdili župniku in sta
odšli y svoje stanovanje.

Čim bolj sta pa premišljevali čudež,
ki se je zgodil, tem bolj sta dvomili. Ni¬
kakor nista verjeli, da bi bila Ivana res
popolnoma zdrava. In vendar je bilo vse
prav, nobene težave ni čutila; samo bleda je
bila še zmeraj. Premišljevali sta, kaj jima je
storiti. Rekli sta: „Mati Božja gotovo želi,
da bi tudi medve kaj pomagali. .. Ali bi
ne bilo dobro z zdravili pomagati ? Ne greva
v Paray-le-Monial, kjer bo veliko hoje, poj
diva raje v Aix v toplice. Aix-ska voda da
človeku moč in bo gotovo še bolj potrdila
ozdravljenje, katero je izprosila Mati Božja/

Ko sta skovali ta čudni naklep, pri¬
pravili sta svoje reči za potovanje v Aix in
sta šli spat.

Drugo jutro je hotela Ivana vstati, toda
začutila je, da so noge popolnoma brez moči.
Nikakor ni mogla vstati. Revica je bila spet
taka kakor poprej.

Lahko si mislimo, kako se je ustrašila!
Bila je že ozdravljena, zdaj je bila pa spet v
stari bolezni! V rokah je že imela čudež, v

149

rokah je imela dragoceni nebeški dar, pa izginil
ji je iz roke! Hči in mati sta bili čisto obupani.

„Tako sem bolna, kakor prej“, žalo¬
vala je uboga Ivana.

„Ali nisem bila neumna, ker sem mi¬
slila, da sem bila ozdravljena! Pojdiva v
Aix! Pojdiva v Aix!“

Lourdes ji je postal zoprn. Zvonenje,
procesije, ki so šle mimo oken, petje, —
vse to ji je dejalo silno teško.

Lourški župnik ju je srečal, ko sta se
peljali na kolodvor.

„Ali gresta v Paray-le-Monial?“ vpra¬
šal je.

„Ne, gospod župnik“, rekla je mati;
„v Aix greva v toplice. Ivani se je bolezen
povrnila . . .“ In razložila je župniku vse,
kar se je zgodilo tisto jutro.

Župnik jo je poslušal zamišljen, in
prišle so mu na misel besede, katere je go¬
voril Jezus Petru, ko se je ta topil v morju.

„Zakaj sta dvomili, maloverni ?“ rekel
jima je, pomagati jima pa ni mogel, saj ni
imel moči, da bi bil delal čudeže.

Dolgo časa je gledal za nesrečno bol¬
nico, katera se je peljala dalje proti želez¬
nici. Na tihem je pa molil:

„0 lourška Mati Božja, nikari ne jemlji
nazaj svojih darov; kar se je zgodilo danes,
naj bo samo poskušnja!“

150

Potrti in žalostni sta se podali mati in
hči zopet po svetu iskat zdravja. Cim dalje
sta prišli od Marijinega mesta, tem hujše bole¬
čine je čutila Ivana. Bilo ji je tako hudo, da
se nista mogli peljati do mesta Aix, ampak
morali sta izstopiti na postaji mesta Mont¬
pellier (izg. Monpelie). Tukaj sta poklicali
slovečega zdravnika Courty-ja (izg. Kurti-ja).
Zdravniku se je bolnica zdela zelo slaba.
Rekel je, da bi se morala okrepiti, dobiti
kaj moči, da bi bilo treba želodec spraviti
v red, da se kri prav ne pretaka, in da nje¬
nemu životu manjka zdravih sokov. Naročil
jima je, naj gresta najprej v Aix, v ondotne
toplice, kjer naj ostaneta šest tednov; od tam
naj se gre Ivana zdravit v sveži zrak v Bride
(izg. Brid), kjer naj bo tri tedne; potem
naj pa gre v gorke toplice v Bourboule-o
(izg. Burbul-o), od koder naj pride nazaj k
njemu v Montpellier, da bo z nožem od¬
pravil, kar toplice ne bodo mogle ozdraviti.
Ko bo to minulo, bota pa šli v Amčlie-ske
(izg. Ameli-ske) toplice v vzhodnje Pyreneje.“
Tako je govoril sloveči montpellier-ski zdrav¬
nik ubogi Ivani, katera je zapravila prejeto
ozdravljenje.

151

Molitev v skušnjavah zoper vero.

Loitr&ka Mati Božja, sa nas Boga
prosi!

Ti, o Jezus, rekel si: „Blagor
tistim, ki so čistega srca, ker Boga
bodo gledali. “ In ker naše srce ni
čisto, zato je slaba naša vera. Pože-
Ijivost, meseno nagnenje, posvetne
skrbi, napuh, — vse to zatemnjuje
naše duševne oči, — oči, katere so
ustvarjene, da bi gledale Tebe, ne-
ustvarjeno Luč, kakor so telesne oči
ustvarjene zato, da bi se veselile ze¬
meljske svetlobe.

Ako nam oko zboli, in si ne
moremo sami pomagati, ali ne hi¬
timo tedaj k zdravniku, da nam po¬
maga? Gotovo, ne mirujemo prej,
da imamo zopet zdravo oko. In kaj
izgubimo, ako izgubimo oko? Nekaj
minljivih žarkov solnca, katero si Ti
ustvaril!

Kaj pa izgubimo, ako nam ote-
mni duševno oko, da več ne vidimo

152

in več ne verujemo tega, kar si nam
Ti razodel? Tedaj izgubimo Tebe
samega, Stvarnika solnca! Tedaj izgu¬
bimo Tebe, za katerega je naša duša
ustvarjena, katerega bi morala spoz¬
nati, občudovati, ljubiti in moliti!

To se nikakor ne sme zgoditi!
Očisti naše srce, da bo čisto in zdravo
tudi naše duševno oko! Daj nam
milost, da bo naše duševno oko
vedno čisto spoznavalo resnice, ki si
jih razodel, in da bomo te resnice
vedno s celo dušo verovali! Amen.

Lourska Mati Božja, za nas Boga
prosi!

Dvajseti dan.

Ivana Fontenay-ska.

(Nadaljevanje.)

Tri ali štiri mesece je Ivana do črke na¬
tančno izpolnjevala ukaze montpellier-skega
zdravnika, bi a je v Aix, v Brides in v Bour-
boule-o, pa nikjer ji ni pomagalo. Zmeraj
večja žalost ji je težila srce. Videla je, da

153

se ji približuje smrt, in vedno manj je za¬
upala v zdravnike.

Sredi septembra je bila še vBourboule-i
in bila je tako slaba, da se ni mogla ga¬
niti. Nekega večera je gledala s postelje
skozi okno, ko je ravno solnce zahajalo, in
rekla je materi:

„Mati, ljuba mati, pojdiva domov v
Autun.“

„Saj morava še prej v Montpellier in
v Amelie-ske toplice. Kaj pa misliš ?“

„Pojdiva domov! Ne morem več pre¬
našati tega večnega zdravljenja. Kakor medve
živiva, ni nikomur podobno. Tako je, kakor bi
bila pregnana iz domovine in iz domače hiše!
Silno mi je dolg čas. Toplice, zdravila in
potovanje mi je že strašno zoprno. Rada bi
zopet živela v domači hiši, rada bi spet vi¬
dela očeta in brata!“

„Toda, ljuba moja“, dejala je mati,
„zdravnik Courty je rekel, da moraš iti na
zimo v gorko podnebje.“

„Zdravnik Courty naj pravi, kar hoče.
Jaz si želim domov. V okna bomo dejali
blazine, duri bomo dobro zamašili in peč
bolj zakurili. Po dnevu mi bote pa prinesli
v sobo cvetlic in imeli bomo pravo pomlad
v sobi/

„Kaj bo pa potem ?“ vprašala je mati;
Ivana pa nato ni vedela pravega odgovora,

154

ampak je začela jokati. Reči je hotela ma¬
teri: „Potlej bom pa umrla“, toda ni si upala
teh besedij izgovoriti.

Ivane tudi res ni nič drugega vleklo
domov, kakor želja, da bi umrla pod do¬
mačo streho, da bi dušo izročila Bogu sredi
med svojimi in da bi se zadnjo uro vsaj
posloviti mogla od očeta in ljubih bratov.
Ni mogla umreti v tuji deželi, v gostilni, sredi
med neznanimi ljudmi, katerim ni bilo nič
mari zanjo.

Mati se je vdala njenim prošnjam, in
zapustili sta Bourboule-o.

Vrnili sta se domov v Autun. Maloka-
terega prijatelja ali sorodnika so pustili sta-
riši k bolni Ivani, ker ji je vsak pogovor
hudo dejal. Bila je tako izpremenjena, da so
jo komaj spoznali, kateri so jo prej videli
zdravo. Njene roke so bile tako slabe, da
ni mogla sama jesti. Tri ali štiri tedne jo
je morala mati pitati, kakor majhnega otroka.
Velika muka ji je bila, ako je morala dalje
časa poslušati kak pogovor, in skoraj mi¬
sliti ni več mogla.

V svoji nesreči in zapuščenosti je vzdi¬
hovala k Bogu in k Mariji Devici, ki je to¬
lažnica žalostnih, in začela se ji je zbujati
želja, da bi se vrnila k posvečeni votlini
v Lourdes. Vedno ji je bil na misli Lourdes,
in kako se ji je tam godilo. Vprašala je za

155

svet autun-skega škofa in mu je povedala,
da se je že enkrat ozdravila po priprošnji
lourške Matere Božje. In škof je odgovoril:

„V naši škofiji je duhovnik, ki je bil
čudežno ozdravljen v Lourdes-u, to je gospod
Musy-ski. Prosil bom Mater Božjo, naj tudi
vas ozdravi.“

Potem je vzel škof iz brevirja podo¬
bico Presv. Srca Jezusovega, napisal je nekaj
na zadnjo stran in je dal podobico Ivani.
Besede, ki jih je napisal, glasile so se: „Pro-
site in boste prejeli/

Nekega jutra je šla gospa Fontenay-
ska iskat tolažbe k vodju autun-skega ma¬
lega semenišča, ki je bil spovednik Ivanin.
Nazaj gredč je med vrati srečala duhov¬
nika visoke postave, ki ji ni bil znan.

„Kdo je ta gospod ?“ vprašala je vratarja.

„To je gospod Musy-ski.“

„Gospod Musy-ski, ki je bil hrom in
se je v Lourdes - u ozdravil ?“ vprašala je
dalje.

„Da, tisti/, potrdil je vratar.

Uboga mati je urno hitela za duhov¬
nikom:

„Gospod“, nagovorila ga je, „prosim
vas, izkažite mi neko dobroto. Pridite k nam,
da bote blagoslovili mojo hčer, ki je bolna,
kakor ste bili vi/

156

„To rad storim", dejal je gospod Musy-
ski in nekaj minut potem je stal ob po¬
stelji bolnice.

„Oh, kaj mi je storiti?" vprašala ga je
bolnica vsa obupana.

„Zaupajte in molite", odgovoril je go¬
spod. „Voljno potrpite pa zaupajte, da vam
bo Bog poslal kaj boljšega."

„Milostni gospod škof so mi prav tako
rekli in so mi obljubili, da bodo molili za
moje ozdravljenje", govorila je dalje Ivana.
„Tudi vi bote molili za-me, kaj ne?"

„Seveda, iz srca rad", pritrdil je gospod
Musy-ski. „V kratkem se pojdem v Lourdes
zahvalit svoji dobrotnici. V praznik Brez¬
madežnega spočetja bom maševal pri tistem
oltarju, pred katerim sem se ozdravil, in
prosil bom sveto Devico, naj tudi vam izkaže
tako dobroto, kakor meni." —

Kmalu potem, prvi teden decembra, šel
je gospod Musy-ski na božjo pot v Lourdes
in je molil tam tudi za Ivano Fontenay-sko.

Za časa bolezni so Ivano sem ter tje
katerikrat nesli v cerkev Matere Božje v
Autun-u ali pa v kapelico malega semenišča.
Skrbno so pazili, da ne bi se po poti pre¬
tresla, peljali so jo prav počasi, vendar
ji je še to napravljalo silne bolečine, in
zdravniki so se bali, da ne bi ji škodovalo.
Zato si je niso več upali peljati iz hiše,

157

ampak prosili so v Rimu, da bi smeli v do¬
mači hiši postaviti oltar, na katerem bi se
maševalo. Dobili so dovoljenje, in zdaj je bila
večkrat maša v prostoru zraven Ivanine
sobe, tako da je bila sirota lahko doma
pri maši.

Po telesu je bila vedno slabša, po duši
je pa na novo oživela. Odkar se ji je zopet
vnelo zaupanje v sveto Devico, dobila je
njena duša novo moč, nov pogum. Zdaj je
pa imela tisto zaupanje, tisto vero, kateri
je Gospod čudeže obljubil. Vendar ji je to
zaupanje še včasih opešalo, in se je je po¬
lotila skrb, ali bo pač prenesla tako dolgo
potovanje. Mučila jo je misel: „Kaj pa, ko
bi jaz umrla tam, kjer je toliko drugih za-
dobilo zdravje in življenje ?“

A vse te misli so se morale umakniti
trdnemu zaupanju, ki je vedno bolj napol¬
njevalo srce ubogi Ivani. Sklenila je, da
pojde o Velikem Šmarnu v Lourdes, in pri¬
čakovala je, da se je bo Mati Božja usmi¬
lila na dan svojega Vnebovzetja.

Da bi bila bolj gotovo uslišana, pro¬
sila je razne sorodnike in prijatelje, naj mo¬
lijo zanjo. Pisali so v nekatere samostane
in so se jim priporočili v molitev, tudi Ber¬
nardki so pisali ter jo prosili, naj moli za
Ivano. Da, celč v Rim so pisali in so pri¬
poročili bolnico sv. Očetu papežu Piju IX.,

158

in namestnik Kristusov je dal blagoslov in
je odgovoril: „Sveta Devica naj vas blago¬
slovi in ozdravi’/

Molitev, da bi bili rešeni razmiš-
ljenosti.

Lourška Mati Božja, ga nas Boga
prosi!

Vsemogočni Bog, kako goreče
in pobožno so molili za to bolnico,
kako so jo priporočali Tvojemu usmi¬
ljenju in preblaženi Devici Mariji!
Ko to premišljujemo, obhaja nas ža¬
lost, zakaj vidimo’, da so naše mo¬
litve malo podobne tem molitvam,
da mi slabo in mlačno molimo.

Odtegujemo se Ti, o Gospod, in
še takrat ne mislimo na-Te, ko s
Teboj govorimo, ko molimo! Nikari
ne pusti tega, nikari ne dopuščaj, da
bi med molitvijo naša duša mislila v
posvetne reči!

Klečimo pred Tvojimi nogami,
toda komaj začnemo moliti, že se ne

159

zavedamo več, s kom govorimo in
česa prosimo. Molitve izgovarjamo
z ustnicami, zares pa ne molimo.
Jezik izgovarja najsvetejše besede,
srce ‘se pa ne meni za to, ampak se
utaplja v najbolj posvetne misli; in
ko se spet zavemo, vidimo, da imamo
duha vse drugje, kakor bi ga morali
imeti!

Ali ni velika čast, ako nam Ti,
o Gospod, dovoliš, da se smemo s
Teboj pogovarjati? Zato je kazni
vredno, če na druge reči mislimo,
ko govorimo s Teboj. Kako mo¬
remo pričakovati, da nas boš Ti
uslišal, ko še sami sebe ne slišimo?
Ko molimo, prosimo, da bi se nas
Ti spominjal; in glej, v istem času
Te pa mi pozabljamo popolnoma; še
tačas se Te ne spominjamo, ko go¬
vorimo s Teboj! Kako moremo potem
upati, da se nas boš Ti spominjal ?

Ali si moremo misliti sploh kaj
gršega, kakor je razmišljena molitev ?
Kdor raztreseno moli, Boga takrat

160

žali, ko ga hoče prositi odpuščanja!
Zato Te prosimo, o Bog, podpiraj
nas, da bomo prav molili in da bomo
vedno molili zbrano! Amen.

Lourska Mati Božja, sa nas Boga
prosi!

Edenindvajseti dan.

Ivana Fontenay - ska.

CNadalj evanje.)

Minulo je nekaj tednov in mesecev, in
v tem času je umrl autun-ski škof, kateri
je obljubil Ivani, da bo molil za njo. Ivana
je zaupala, da je v nebesih, in se mu je
pobožno priporočala ter ga v  prosila pomoči.
— Približeval se je Veliki Šmaren, — praz¬
nik, ki sta ga hoteli mati in Ivana obhajati
v Lourdes-u. Vedeli sta, da pojde malo pred
Velikim Šmarnom tudi gospod Musy-ski v
Lourdes na božjo pot; zato sta ga prosili,
naj se jima pridruži in naj potuje z njima.

Gospod Musy-ski se je na vso moč
branil. Rekel je:

„Če jaz grem z vama, in se vrnete
ravno tako bolni, kakor ste zdaj, bode osra-
motenje še veliko večje. Če se pa ozdravite,

161
ko vas bom jaz spremljal, mislili bodo ljudje,
da sem čudodelnik, da se zaradi mene čudeži
gode, da sem svetnik in kdo ve, kaj še vse.
Zato ne grem in ne grem!“

To je bilo dosti jasno in določno po¬
vedano. Ivana se je že veselila, da jo bo na
daljnem potovanju spremljal čudežno ozdrav¬
ljeni duhovnik, kakor je spremljal angel
Rafael Tobijo. Njegovi odpovedi si ni upala
več ugovarjati, ni si ga upala več prositi, da
bi šel z njo — samo zelo žalostna je bila.
Gospod Musy-ski je to videl in bi bil rad
ustregel ubogi bolnici, pa se mu je zdelo bolj
pametno in bolj prav, ako ne gre z njo.

Še le čez več dnij se je premislil in
je sklenil, da bo ustregel prošnji bolne Ivane
in njene matere. Naznanil jima je, da je
pripravljen potovati z njima, in da naj po¬
vesta, kateri dan bodo odšli.

Ivana je znancem in prijateljem kar
naprej napovedovala, da se bo ozdravila, in
napovedovala je celo dan, kdaj se bo to
zgodilo; trdila je namreč, da se bo ozdravila
ravno 15. avgusta, to je v praznik Marijinega
Vnebovzetja.

„Celo življenje“, rekla je večkrat, „bil
je praznik Marijinega Vnebovzetja največji
praznik za-me, in sem ga najbolj praznovala.
15. dan vsakega meseca sem hodila k svetemu

„Šinarnice“ 1899.

11

162

obhajilu v spomin 15. avgusta, ki je posvečen
Marijinemu Vnebovzetju/

Tako je govorila Ivana, in čudili so
se ji, kateri so slišali. Potem je dostavila:

„Ko me bo sveta Devica ozdravila,
hočem se obleči v obleko, kakoršno je imela
nebeška Kraljica, ko jo je videla Bernardka.
Urno mi naredite novo belo obleko in
višnjev pas!"

Kdor je Ivano slišal, kako trdno pri¬
čakuje ozdravljenja, bal se je, češ kaj bo
sirota počela, ako jo to upanje goljufa.
Vendar si ji nobeden ni upal ugovarjati, in
gospa Fontenay-ska je poslala po šiviljo,
da bi pomerila Ivani slavnostno obleko. Ko
je bila obleka dogotovljena, ni je mogla
Ivana primeriti.

Jedna Ivaninih prijateljic, gospa Harold
Fontenay-ska (izg. Arol F.), s katero sta si
bili tudi v sorodu, prišla jo je tisti dan
obiskat.

„Dobro“, rekla ji je Ivana, „nadomestuj
me ti. Skoraj ravno take postave si kakor
jaz; če bo obleka tebi prav, bode meni tudi.
Tudi me bo zelo veselilo, če ti prva po¬
meriš obleko mojega vstajenja."

Prijateljica je primerila novo Ivanino
obleko, in bila ji je čisto prav, tako da je
bila Ivana zadovoljna.

Grozno je bilo gledati, kako sta pri¬
jateljici merili obleko, ki je bila narejena

163

po obleki lourške Matere Božje. Česa je
bilo vse treba, da bi to obleko nosila Ivana,
ki se ni mogla ganiti iz postelje! Da bi
Ivana mogla nositi novo belo obleko in lepi
višnjevi pas, treba bi bilo čudeža; vsemo¬
gočni Bog bi bil moral poseči vmes in sto¬
riti nezaslišano čudo.

„Stopi pred ogledalo“, rekla je Ivana
prijateljici, „da boš videla, kakšna bom, ko
me bo lourška Mati Božja ozdravila/

Prijateljica, gospa Harold je bila vsa
zmedena. Lahka bela obleka ji je težila rame,
komaj je čakala, da je odložila to obleko,
ki je bila bela kakor mrtvaški prt.. . „Oh“,
mislila si je, „ta-le obleka vstajenja bo mo¬
rebiti samo mrtvaška obleka, katero bo
sirota v grob s seboj vzela!“

V pondeljek, 10. avgusta, mislili so
odpotovati. Tisti dan zjutraj je prišel Ivano
njen spovednik obhajat; prinesel ji je sv. po¬
potnico, katere ji je bilo pač treba za ne¬
varno potovanje.

Z največjo težavo so prenesli bolnico
po hodnikih in mostovžih na ulico, kjer so
jo položili v na voz, kateri jo je odpeljal na
kolodvor. Že dalje časa ji niso smeli života
upogniti, ker ji je to napravljalo strašne bole¬
čine; zato je niso mogli prenašati na rokah
ali na stolu, ampak nesti so jo morali kakor
mrliča, da je ležala popolnoma ravno.

n#

164

Vse je jokalo, ko so jo tako nesli iz
hiše. Samo Ivana je bila vesela; rekla je
smehljaje:

„Nikari ne jokajte, ampak dobro me
poglejte. Zdaj je zadnjikrat, ko me tdko-le
vidite. “

„Bog daj, ljuba moja“, odgovorila je
skrbna teta. „Toda, ali ti je bilo kaj na
misli, da je treba na stranskih železnicah
vsaj jeden teden prej naročiti za spalen voz?
Ali ste že poskrbeli, da vama ga bodo tudi
za nazaj pripravili ?“

„Za nazaj ?“ zaklicala je Ivana. „Nazaj
se bom tako pripeljala, kakor drugi ljudje
— v tretjem razredu, če bo treba/

„Kakšno zaupanje! 14  rekli so nekateri.

„Kako je nespametna/ mislili so si
drugi.

Bolnico so položili na železnici v spalen
voz. K njej sta sedli mati in stara služabnica,
ki je bila na pol hroma in zelo gluha, pa
ni šla v Lourdes za-se molit, ampak za hčer
svoje gospe. Kakor je obljubil, peljal se je
tudi gospod Musy-ski s tem vlakom, in pri
njem je bil Jožef, mlajši brat Ivanin.

Starejši brat Henrik je bil bolan in ni
mogel iz hiše. Spremljal jih je samo oče na
kolodvor. Ko je parni stroj odpeljal dolgo
vrsto črnih voz, gledal je oče za njimi,
dokler mu niso izginili v daljavi, in dokler

165

ni utihnil ropot vlaka, ki mu je odpeljal v
daljne kraje ženo, hčer in sina.

Nepopisljive bolečine je pretrpela Ivana,
predno je prišla v Lourdes. Vedno tresenje
jo je neznano zmučilo; ko je dospela drugi
dan zvečer v Lourdes, bila je tako slaba,
kakor še nikoli; zakaj celo potovanje je
trajal o, triintrideset ur.

Želela je, da bi jo bili naslednji dan
zjutraj nesli k čudežni votlini. Toda udje
so jo tako boleli, tako je bila trudna, da so
morali počakati do popoldne. Dopoldne pa
ni bilo popolnoma izgubljeno. Okrog jed-
najstih je nekdo potrkal na vrata in vstopil
je lourški gospod župnik.

„Gospod Peyramale!“ zaklicali sta mati
in hči . . . In živo sta se domislili, kaj jima
je lourški gospod župnik rekel pred jednim
letom.

„Spet sva prišli prosit lourško Mater
Božjo“, rekli sta; „zdaj pa verujeva iz ce¬
lega srca.“

„Zgddi se po vajini veri!“ odgovoril
jima je gospod župnik. „Zaupajta in zgodil
se vama bo velik čudež. Mislim, da bo sveta
Devica zaklala pitano tele, ker se je izgub¬
ljena hči vrnila. “

„Oh, gospod, molite za naju“, prosili sta.

„Sem že!. . .“ odvrnil je gospod župnik.

166

Molitev za razsvetljenje.

Lourska Mati Bosja, za nas Boga
prosi1

Kakor gospod Musy-ski ni vedel,
ali bi spremljal bolnico, tako smo
tudi mi večkrat v zadregi in ne vemo,
kaj nam je storiti. Imamo dobro voljo,
da bi izpolnovali, kar nam veleva
dolžnost, toda ne moremo spoznati
svojih dolžnostij, ne vemo, kaj bi
bilo bolj prav storiti.

Razsvetli nas takrat, o Bog, pošlji
naši duši žarek milosti in vodi nas!
Večkrat Te prosimo, da bi podpiral
našo voljo, danes Te pa prosimo,
podpiraj naš razum in razsvetljuj ga,
kadar ne bo mogel spoznati dolžnosti.

Tega Te prosimo, ker si Ti naš
najboljši oče, naš najzvestejši sve¬
tovalec in naš najmodrejši učenik!

Kadar bomo v zadregi in ne
bomo vedeli, kam bi se obrnili, go¬
vori Ti naši duši, daj ji pravi svet,
katerega si sami ne moremo dati!

167

Daj nam pa tudi moč, da se
bomo ravnali po Tvojem navdiho¬
vanju in po Tvojem svetu. Daj nam
moč, da se bomo ravnali vzlasti po
svetu starišev, predstojnikov in po
svetu svojega spovednika. Zakaj če
prejmemo dober svet, pa se ne rav¬
namo po njem, tedaj se pregrešimo
in si novo odgovornost naložimo.

Vodi nas torej, o Gospod, kadar
bomo v zadregi, in daj nam moč,
da bomo vedno ravnali po Tvoji
želji in po Tvoji volji. Prosimo Te,
dodeli nam to milost po zasluženju,
po trpljenju in križu Jezusa Kristusa!
In ti, sveta Devica, ki si rodila Luč
sveta, prosi za nas Tistega, ki je pot,
resnica in življenje! Amen.

Lourška Mati Božja, za nas Boga
prosi!

168

Dvaindvajseti dan.

Ivana Fontenay-ska.

(Nadaljevanje.)

Meseca avgusta je v Lourdes-u navadno
huda vročina. Tisti dan je bilo popolnoma
jasno in solnce je pripekalo z vso silo.
Ubogo Ivano je pa zeblo, zelo zeblo.

Dejali so jo na voz, da bi jo peljali k
massabielle-skim skalam, pa so jo morali
zaviti v rute in odeje, in k nogam so ji
položili steklenico kropa, da si je po poti
grela noge.

Vendar se je Ivana premagala in je
zahtevala, da jo morajo dejati v mrzlo vodo
čudežnega studenca. In potopili so jo do
vratu v čudodelno vodo.

Kakor je bilo v Jeruzalemu ob kopeli,
ki se je imenovala Betzajda, tako so tudi
pred lourško votlino vzdihovali bolniki vsake
vrste, in so čakali, kdaj bo prišla ura od¬
rešenja.

Okrog teh nesrečnih, ki so prosili
ozdravljenja, klečalo je kakih dvesto ali
tristo romarjev.

Od studenca so peljali na vozičku
Ivano, ki je držala v rokah rožni venec.
Peljali so jo skozi množico vernikov prav
pod votlino.

169

V tem trenutku jo je prvič videl pisatelj
te knjige, kako je ležala na pol skrita v
blazinah. Smilila se mu je, kakor se nam
sploh smili mladost, ki trpi, ali ki mora
prezgodaj umreti. Ni je še poznal, tudi mu
ni bil znan duhovnik, ki je blizo nje klečal
in molil. Pozneje je še le izvedel, da je bil
to sloveči gospod Musy-ski.

Zraven hčerke je klečala mati in je
jokaje klicala na pomoč .Devico mogočno‘.
Poleg nje je goreče molila ponižna služab¬
nica. Ob Ivaninem vozičku je tudi stal mla¬
denič s prekrižanimi rokami na prsih. Gledal
je v kip Matere Božje in je zbrano molil.
Z nedolžnega obraza mu je sijala živahnost,
in v plemenitih potezah njegovega obličja
se je brala živa vera in skrb, ki je izvirala
iz njegove ljubezni do sestre. To je bil Jožef
Fontenay-ski.

V petek, 14. avgusta, tisti dan pred
Velikim Šmarnom, prišel je neznan človek
v hišo, kjer sem stanoval, ko sem prišel v
Lourdes na božjo pot. Hotel je z menoj
govoriti.

Bil je to mladenič, čegar pobožni obraz
sem bil v sredo videl pred lourško votlino.

„Gospod“, rekel mi je, »moja sestra
je že sedem let bolna in je prišla te dni
sem, da bi jo Mati Božja ozdravila. Vašo
knjigo o lourški Materi Božji je brala, in

170

to jo je pripeljalo v Lourdes. Rada bi z
vami govorila. Prav hvaležna vam bo, ako
jo obiščete/

„Dobro, prišel bom kmalu za vami“,
rekel sem mu.

Ko sem prišel v njih stanovanje, peljali
so me v sobo, kjer je bila bolnica. Ležala
je v postelji; če je bilo prav po leti in vroče,
vendar je bila popolnoma zakopana v odeje
in pernice.

Podala mi je svojo koščeno roko.

Ob kratkem mi je popisala svoje ža¬
lostno življenje. Naposled je rekla:

„Gospod Musy-ski je prišel z nami v
Lourdes. Mi prebivamo tukaj ravno v tistem
stanovanju, kjer je gospod Musy-ski prebival
lansko leto in odkoder je šel na Veliki
Šmaren ves bolan k votlini ter je nazaj
prišel popolnoma zdrav ... Oh! zaupam, za¬
upam, da bom ozdravljena; popolnoma sem
prepričana!“

Ko mi je popisovala svoje nesrečno
življenje in trpljenje, videl sem na njenem
obrazu, da govori resnico; trpljenje je raz-
oralo njeno obličje, in na licih se ji je bralo,
da je morala veliko trpeti.

Reva je skoraj za trdno pričakovala,
da se v bo ozdravila drugi dan, to je na Ve¬
liki Šmaren. Skušal sem jo utrditi v tej
veri, zato sem ji pripovedoval o nekaterih

171

bolnikih, ki so se čudežno ozdravili v Lour-
des-u. Pripovedoval sem ji vzlasti, kako je
ozdravela Lucija Fraiture (izg. Fretfr), ker
je ta dogodba posebno ginljiva. Ivana je vsa
solzna poslušala to zgodbo; jokala je, ko
je slišala, koliko je Lucija Fraiture trpela,
in jokala je, ko sem ji popisoval veselje
Lucijino, katera je bila tudi „Marijin otrok“.

Nato je rekla Ivana:

„Jutri bo gospod Musy-ski molil za-me,
ko bo ob osmih maševal pri velikem oltarju
v podzemeljski cerkvi. Ravno pred tem
oltarjem je bil lansko leto ozdravljen, ravno
ta dan in ravno to uro. Gospod Peyramale
je tudi obljubil, da bo molil za-me. Več nun,
revežev, prijateljev in sorodnikov in Ber¬
nardka — ti bodo šli jutri v ta namen k
sv. obhajilu, da bi jaz prejela milost, katere
prosim. Se vi molite z njimi vred za-me. “

„Iz srca rad, gospodična 41 , odgovoril
sem, „molil bom za vas in z vso družino
bom pri tej maši.“ —

Napočilo je jutro na Veliki Šmaren.
Jožef je prišel v sobo, ko sta mati in strež¬
nica ravno oblekli sestro.

„Kaj ne, Ivana“, nagovoril jo je, „danes
nam bo Mati Božja izpolnila vse želje ?“

„Da“, odgovorila je z otroškim vese
Ijem — pa tudi z otroško vero, „da, danes
me bo Mati Božja ozdravila . . . Danes, Jožef,
danes!“

172

Za nekaj časa je pa pristavila:

„Ali me boš nekaj ubogal, ljubi moj
brat ?“

„No, kaj pa? Kar reci!“

„Pojdi gospodu Peyramale-u povedat,
da ga prosim, naj prav zelo moli za-me.“
Jožef je urno tekel h gospodu župniku
in je bil brž nazaj. Potem je pa šel še k
votlini iskat vozička za bolnico in ga je
peljal pred cerkev; tako je bilo vse pri¬
pravljeno, da so potem sestro hitreje spra¬
vili k votlini.

Ker je bil ravno Veliki Šmaren, bilo
je silno veliko romarjev v mestu, in bilo je
zelo težko dobiti voznika. Letali so okrog
in prosili, pa niso mogli dobiti nikogar, ki
bi bil peljal Ivano iz mesta k cerkvi. Bili
so že vsi v skrbeh in bali so se, da bi ne
zamudili one maše ob osmih, katero so tako
težko pričakovali. Samo Ivana je bila mirna
in brez skrbi.

Naposled so vendar dobili voznika.
Bil je nekoliko nevoljen, pa je vendar na¬
ložil bolnico na svojo odprto kočijo. K njej
se je vsedla tudi mati, in urno so se od¬
peljali proti votlini. Ljudje so gledali za
njimi, smilila se jim je bolnica, in govorili so:

„ Glejte, ta tudi prosi zdravja. Da bi jo
pač lourška Mati Božja uslišala!“

Bil je krasen dan; lepo se je videlo
po okolici in na visoke pyrenejske snežnike.

173

Pa vsega tega Ivana ni opazila. Roke je
imela sklenene; njene blede ustnice pa so
goreče molile . ..

Prišli so do veličastne cerkve, ki je
zidana nad votlino. Ko je Ivana ugledala
cerkev, ni mogla več moliti, ampak oblile
so jo solze!

Molitev v čast Jezusu Kristusu.

Lourška Mati Božja, sa nas Boga
prosi!

V današnji prigodbi smo se uro
za uro bližali sv. maši, katere je Ivana
tako teško pričakovala in v katero
je stavila vse ztiupanje. Počastimo
torej Tebe, o nevidni Bog, ki pri
sv. maši prihajaš iz nebes na oltar in
ki med nami prebivaš v podobi kruha!

O Gospod Jezus, kako so bili
srečni tisti, ki so Te videli, ko si
prišel odrešit izgubljeni človeški rod!
Ti si z njimi govoril, o Zveličar, in
poslušali so Tvoje nebeške nauke;
gledali so Te s telesnimi očmi, strmč
so zrli v Tvoje veličastno obličje. S

174

Svojo besedo, s Svojim glasom, s
Svojim pogledom si jih tako vnel
za-se, da Te niso mogli zapustiti.
Rekli so: „Gospod, h komu pojdemo ?
Besede večnege življenja imaš." Tvoj
obraz se jim je vtisnil v spomin, in
cel čas svojega življenja so Te gle¬
dali v duhu.

Spominjali so se celo življenje
besedij, ki so jih slišali iz Tvojih
ust, čudežev, katere si vpričo njih
delal, spominjali so se Tvojega trp¬
ljenja^ in vstajenja.

Zal nam je, o Gospod Jezus, da
Te tudi mi nismo videli s telesnimi
očmi, ko si ljubeznivo poučeval mno¬
žice, usmiljeno sprejemal grešnike,
ozdravljal bolnike in oživljal mrliče.
Vendar si nam zapustil tolažbo, ker
si postavil zakrament Sv. Rešnjega
Telesa. Ce Te prav nismo videli, ko
si hodil po sveti deželi, vidimo Te
lahko zdaj v podobi kruha, lahko
Te vsak dan obiščemo ter po¬
častimo.

175

In če le hočemo, videli Te bomo
lahko nekdaj v vsem Božjem veli¬
čanstvu. Takrat Te ne bomo videli
le nekaj trenutkov, kakor trije apo¬
stoli na gori Taboru, ampak tedaj
Te bomo gledali vekomaj! Amen.

Lourška Mati Božja. za nas Boga
prosi!

Triindvajseti dan.

Ivana Fontenay-ska.

(Nadaljevanje.)

Pred cerkvijo je čakal brat Jožef, in
okrog njega je stalo veliko ljudij, med njimi
tudi mrtvoudni duhovnik gospod Cabane (izg.
Kaban). Jožef je imel pripravljen mali vo¬
ziček, na katerem so hoteli peljati bolnico
v cerkev. Z največjo pazljivostjo in skrbjo
so preložili Ivano s kočije na mali voziček.
Vendar se je siroti videlo na obraza, da ji
prekladanje napravlja hude bolečine.

Vse se je gnetlo okrog nje, dajali so
ji pogum in obetali so ji, da bodo molili
zanjo.

176

Ivana se jim je zahvaljevala, dobro ji
je dejala ta prijaznost, vendar si je želela v
cerkev; komaj je čakala, da bi bila pred
oltarjem.

„Ljubi moj Jožef, pelji me v podze¬
meljsko cerkev", rekla je bratu.

Vodja misijonarjev, č. g. o. Sempe (i.
Sampe), imel je pa navado, da je vsak velik
praznik ukazal zapreti spodnjo (podzemeljsko)
cerkev, zato da so se vsi ljudje udeleževali
svetih obredov, ki so se vršili v zgornji
cerkvi.

Ko so prišli naši romarji k vratom
spodnje cerkve, videli so, da so zaprta. Jožef
in več drugih so jih zastonj poskušali odpreti,
trkali so, pa ni bilo nikogar odpirat. Neki
samostanski brat lourških misijonarjev je
prišel naposled k romarjem in rekel:

„Nikari tako ne trkajte! Gospod prednik
je zapovedal, da danes dopoldne ne smemo
nikogar pustiti v spodnjo cerkev." Te novice
so se ustrašili.

Jožefu je šinila dobra misel v glavo.
Popustil je Ivano in mater, šel je v zgornjo
cerkev, preril se je skozi neštevilno mno¬
žico ljudij, hitel je v zakristijo in iz zakri¬
stije po stopnicah v spodnjo cerkev, kjer je
dobil gospoda Musy-skega. Povedal mu je,
da sestre ne puste noter, in gospod Musy-ski
je preprosil služabnike, da so odprli Ivani

177

in drugim bolnikom. Vrinilo se je pa tudi
ljudstva toliko, da je bila tretjina cerkve
polna.

Kakor sem obljubil, prišel sem malo
pred osmo uro, da bi bil pri maši gospoda
Musy-skega, pa sem že našel vrata spodnje
cerkve zaprta in sem tudi moral skozi za¬
kristijo.

Kakor hitro sem prišel v spodnjo cerkev,
pogledal sem, kje je Ivana. Za stebrom na
levi strani oltarja je ležala na vozičku, bila
je prav na tistem mestu, kjer se je pred
jednim letom ozdravil gosp. Musy-ski. Zraven
nje je bila mati, stara služabnica in nekaj
sorodnikov in prijateljev.

Ivana je imela v roki rožni venec pa¬
peža Pija IX., kakor takrat, ko sem jo prvič
videl. Oči je imela uprte na mater, in videlo
se je, da ne želi zdravja samo zaradi sebe,
ampak veliko bolj zaradi matere in domačih.

Tudi jaz sem zaupal, da bo Bog uslišal
prošnjo uboge bolnice.

Ginljiv trenutek je bil, ko se je pri¬
kazal gospod Musy-ski oblečen v mašna
oblačila in je stopil k oltarju.

Jožef Fontenay-ski, brat Ivanin, stregel
je pri maši.

Sveta daritev se je pričela, in vse je
zbrano molilo. Ko je mašnik zavžil Telo
Kristusovo, podelil je nebeški Kruh vsem,

.Šmarnice" 1899. 12

178

ki so pokleknili k oltarju; potem je pa stopil
med vernike in je nesel Presv. Rešnje Telo
mnogim bolnikom in naposled je dal tudi
Ivani Telo Jezusa Kristusa.

Maša gospoda Musy-skega je minula,
in Ivana je še zmeraj ležala na vozičku.
Nebeški Kalj jo je obiskal, pa je ni ozdravil.
Ali ji je hotel za zmeraj pustiti križ in bo¬
lezen? Ali je hotel samo poskusiti bolno
siroto, da bi bilo njeno zaupanje bolj za-
služljivo ?

Ljudje so bili v skrbeh, vsi so čakali,
kaj bo. >

Pristopil je drug mašnik, in tudi njemu
je stregel Jožef. Ko je šel mašnik mimo .mene,
dvignil je glavo, in spoznal sem ga. Zdaj je
pa meni vse upanje upadlo.

Mašnik je bil gospod Sire, profesor v
semenišču Saint-Sulpice, tisti gospod Sire,
pri čegar maši se je pred jednim letom-
ozdravil gospod Musy-ski. Ravno pred jednim
letom in ravno ta dan je ta gospod maševal
ravno pri tem oltarju in sicer ravno ob polu
devetih, kakor zdaj, in pri njegovi maši je
gospod Musy-ski zadobil zdravje.

„Kako se vendar ljudje motijo“, dejal
sem sam pri sebi, „družina Fontenay-ska je
naprosila tega gospoda, da bi bilo danes do
pičice vse tako, kakor je bilo danes leto, in
da bi se zaradi tega čudež zgodil. Ker je

179

bolnica na istem prostoru, — pri istem stebru,
— ker je ista maša, — isti oltar, — isti
Marijin praznik, — isti dan, — ista ura, —
isti mašnik, mislijo, da se bo zgodil tudi
prav isti čudež!“

„0, kako se motijo!“ mislil sem si,
„na ta način se Bog ne da prisiliti, da bi
delal čudeže; tako ravnanje Boga žali; uboga
Ivana ne bo uslišana in bo ostala bolna!...“

Ko sem to premišljeval, dokončal je
gospod Sire evangelij. Tu so se hipoma
dvignile glave po cerkvi, kakor bi jih bila
prešinila električna iskra. Ivana je vstala z
vozička in spustila je na tla rute in ogri-
njače, v katere je bila zavita ....

Kaj se je zgodilo v bolnih udih Ivane
Fontenay-ske? Da to ložje dopovemo, mo¬
ramo poseči nekoliko nazaj.

Med mašo gospoda Musy-skega in nekaj
časa po sv. obhajilu je čutila Ivana v svojih
mrtvih nogah hudo bolečino, tako kakor bi
ji šli mravljinci po nogah.

„0h, kaj bo zdaj?“ vprašala je ostra-
šena. „Ali se bo bolezen na slabše obrnila ?
Oh, sveta Devica, ali me nočeš ozdraviti ?“

Bolečina je hipoma ponehala, in Ivana
je molila dalje: „Lourška Mati Božja, usmili
se me!“

Toda spet jo je napadla ona bolečina,
in Ivana je zopet vzdihnila k nebeški Materi:

12*

180

„Oh, sveta Devica, ali me res nočeš
ozdraviti ?“

Ob tem vzdihljaju je bolečina ponehala,
kakor poprej, in se ni več povrnila. Ivana
je pa čutila, kako se je nagloma začelo vse
gibati in izpreminjati po njenem telesu. Zdravje
je začelo na skrivnosten način prešinjati
njeno telo. Zdelo se ji je, kakor bi ji za¬
čenjala kri vreti po udih; prenavljajoča gor-
kota se je vnela v njej in jo je grela, kakor
notranji ogenj. Potem je počasi nastal mir.

Ivano je obhajal tak čut, kakor bi
sveta Devica gledala nanjo. Zdelo se ji je,
kakor bi ji notranji glas ljubeznivo klical:

„Vstani! Vstani!“

To je bilo v tistem trenutku, ko je
gospod Sire stopil k oltarju.

Ivana je bila zmedena, ni vedela, kaj
bi storila, ter je molila:

„0 moj Bog, moj Bog! Kaj je neki
to? Ali je res, ali se mi le zdi? Kaj naj
storim? Ali naj vstanem?“

In ko je v negotovosti sveta prosila
iz nebes, izpregovoril je raašnik prve besede
vere. V tem trenutku.je pa Ivana vstala, in
vse pričujoče je pretresel strah.

Stopila je z vozička, šla je nekaj ko¬
rakov in je pokleknila k oltarni ograji.

Bil sem zraven nje in sem slišal njeno
ihtenje.. . Solze so mi pritekle, in nič več
nisem mislil tako kakor prej.

181

Opomniti moram, da ni družina Fonte-
nay-ska poklicala gospoda Sire-a, tudi drugih
rečij niso ljudje nalašč tako uredili, da so
se skladale z okoliščinami, katere smo videli
pri ozdravljenju gospoda Musy-skega; vse
to se je zgodilo po naključju, roka Božja je
tako napeljala.

Molitev za večno življenje.

Lourška Mati Božja, za nas Boga
prosi!

Gospod, kdor Te prosi ozdrav¬
ljenja, lahko tudi ni uslišan. Toda
kdor Te prosi večnega življenja, kdor
Te prosi življenja, ki ne bo nikoli mi¬
nulo, ta je pa lahko brez skrbi, da
bo uslišan, če le stanovitno moli.

O Gospod, želim in hočem večno
živeti, zato hočem izpolnjevati zapo¬
vedi, katere si nam Ti dal!

Ko se je ozdravila bolnica, o
kateri smo brali danes, izpremenilo
se je njeno življenje popolnoma.
Poprej jo je trla bridkost zaradi bo¬
lezni, potem pa še sledu ni bilo o

182

tej žalosti. Prej so jo trle silne muke,
potem je lahko delala in se gibala
brez bolečine. Poprej je bila nesrečna,
da se je vsakomur smilila, potem je
bila srečna, kakor malokateri človek
na svetu. Kakšna izprememba se je
zgodila z njo! Kakor bi bila stopila
na drug svet!

Taka in še veliko večja izpre¬
memba se bo zgodila z nami, če
pridemo v nebesa. Tukaj nas tarejo
križi, v nebesih še sledu ne bo o
kakih nadlogah. Tukaj nas velikokrat
zadene huda žalost, gori še sence
žalosti ne bo več. Tukaj smo v solzni
dolini, gori bomo pa v kraju nepo-
pisljivega veselja! Kako se nam bo
pač izpremenilo! Kdo bi popisal naše
začudenje, ko bomo stopili v tako
veselje? Kdo bi popisal hvaležnost,
ki jo bomo takrat čutili do Boga,
kateri nam je dobrotljivo pripravil
tako srečen kraj?

Zato dvignimo srca proti ne¬
besom, delajmo in skrbimo le za

183

nebesa! Gori je naša domovina, gori
je naša sreča! O nebeški Oče, daj
nam priti v večno kraljestvo, kjer
na Tvoji desnici sedi Tvoj Božji Sin,
Gospod Jezus Kristus! O Božji Zve¬
ličar, spomni se, da si trpel za nas,
da si za nas na križu umrl! Zaradi
svoje smrti na križu nam daj milost,
da bomo hodili po Tvojih stopinjah
in prišli po smrti v nebeški raj!
Amen.

Lourska Mati Božja, za nas Boga
prosi!

Štiriindvajseti dan.

Ivana Fontenay - ska.

(Nadaljevanje.)

Med ljudstvom, zbranim v spodnji cerkvi,
nastalo je šumenje in hrup.

Mladi Jožef Fontenay-ski, ki je stregel
pri maši, slišal je šum in polglasno govor¬
jenje, ni pa vedel, zakaj so postali ljudje ne¬
mirni. Zato se je obrnil in je hotel ljudi
opomniti, da so v hiši Božji in da morajo
tiho biti. Toda kmalu bi bil omedlel, ker je

184

zagledal ljubljeno sestro Ivano, ko je šla
proti oltarni ograji in je tam pokleknila....
Tako je bil presunen, da je komaj odgo¬
varjal mašniku.

Ivana je ostala pri oltarni ograji med
darovanjem in povzdigovanjem. Ni mogla
zadrževati solz, sladkih solz veselja, ki so
ji tekle no obličju, katero je pokrivala z
rokami. Se nikoli ni tako jokala.

Ker je pri prejšnji maši prejela sveto
obhajilo, umaknila se je, ko so verniki po¬
kleknili k mizi Božji, in je šla k vozičku,
kjer je pokleknila ha stolec, ki ji ga je
ponudil nekdo pričujočih.

Tako so bili vsi zbrani, in tudi tak
strah jih je prešinjal vsled čudeža, ki ga je
Bog očitno storil, da si nobeden ni upal
vprašati Ivane, kaj se je zgodilo z njo, tudi
mati ne. Spodobilo se je, da je kak duhovnik
prvi izvedel iz Ivaninih ust poročilo o čudežu,
ki ji ga je Bog storil.

Gospod Musy-ski je stopil k nji in
vprašal:

„Kaj se je zgodilo z vami? Ali ste
ozdravljeni ?“

Vsi so mislili, da se bo vsled odgo¬
vora Ivaninega veselje razodelo na obrazu
duhovnikovem in materinem. Toda ravno
nasprotno je bilo, na obličju obeh se je
brala skrb. Skoraj prestrašen je šel gospod

185

Musy-ski proč in se je podal v zgornjo
cerkev molit. Skrb in dvom sta se polo¬
tila vseh.

Temu ni bilo pa nič drugega vzrok,
kakor to-le: Ivana je bila tako ginena, da
kar govoriti ni mogla, ne jedne besede ni
mogla spraviti iz sebe, in ni ji bilo moč
odgovarjati na vprašanja. Kar glasu ni imela;
ravno tako ni mogla govoriti kakor Caha-
rija, ki je postal mutast, ko je prišel v do-
tiko z nadnaravno prikaznijo. —

Maša gospoda Sire-a je minula in Ivana
je bila še vedno zatopljena v molitev in je
klečala nepremično, kakor bi bila kamenita.
Vse oči so bile uprte vanjo.

Ko je minulo nekaj minut, vstala je
Ivana vnovič. Počasi se je pokrižala in je
še enkrat pogledala oltar, kakor bi se teško
ločila od njega. Potem je šla po cerkvi
skozi množico in prišla je do velikih vrat,
katera so bila pa zaklenena; zato se je
morala vrniti.

Prišla je na kraj, kjer je bila ozdrav¬
ljena, in je prijela voziček, kateri je bil priča
njene bolezni. Hotela je po besedah tako
storiti, kakor oni bolnik v evangeliju, kate¬
remu je rekel Zveličar: „Zadeni svojo po¬
steljo in hodi.“ Tudi Ivana je vzela voziček
in ga je peljala. Nekateri so ji mislili po¬
magati in so ji hoteli tiščati voziček, pa
Jožef je zaklical:

186

„Ne! Ne! Nihče ji ne sme pomagati!"
Sla je z vozičkom pred cerkev in po¬
mikala se je po poti, ki vodi k čudežni
votlini. Velika množica jo je jokaje sprem¬
ljala. Obraz se je Ivani svetil veselja, oči
je pa imela pobešene, ker se je sramovala
časti, katero so ji ljudje skazovali v tem
trenutku.

Tu se je Ivana domislila, da je poza¬
bila v cerkvi rožni venec Pija IX. Ta sve¬
tinja jo je spremljala v bolezni, zdaj ji je
bila pa še veliko dražja, ker je bila priča
čudeža. Ko je bila hitro vstala, padel ji je
za steber.

Neka sorodnica ga je brž šla iskat, in
počakali so jo. Ivana se je obrnila nazaj
proti hiši Božji in je pokleknila. Z rokami
je držala voziček in glasno molila češčena-
marijo. Vsa množica je pokleknila in je
molila za-njo.

Rožni venec se je našel, in vesela pro¬
cesija je šla dalje proti votlini.

Prišla je k massabielle-skim skalam.
Tam je bila v shrambi velika sveča, katero
je Jožef prinesel sestri. V levici je držala
svečo, z desnico je pa peljala voziček in tako
je stopila v votlino.

Pokleknila je in se je najprej v tihi
molitvi zahvalila prečisti Devici. Vse ljudstvo
je pa želelo, da bi se zahvalili skupno, da

187

bi glasno izrekli zahvalo nebeški Materi.
Ivana je gledala, kje je gospod Musy-ski,
da bi zapel „Te Deum" ali pa „Moja duša
poveličuje Gospoda 1 '.

„Morebiti je med množico; ali ga kaj
vidite? 1 ' vprašala je mene prav tiho.

„Ne, gospodična. Pa ga tudi gotovo ne
bo 11 , odgovoril sem ji.

Vedel sem, da se bo ponižni duhovnik
odtegnil tej slavnosti in da gotovo v tem
trenutku moli v skritem kotu v spodnji cerkvi
ali doma v svoji sobi.

Neki duhovnik je pa dejal:

„Jaz sem iz autun-ske škofije; zato po¬
vzdignem svoj glas Gospodu v zahvalo." In
zapel je: „Moja duša poveličuje Gospoda."

Pesem Marijina je zadonela pod obokom
votline, in množica je zunaj odgovarjala z
nepopisljivim navdušenjem. Potem smo zmolili
jedno vrstico rožnega venca za bolnike, ki
so še čakali ozdravljenja.

Dva bolnika sta bila pri votlini, ko se
je to godilo: grofinja Boulay-ska (izg.Bule-ska)
na malem vozičku in na pol mrtvoudni du¬
hovnik g. Cabane, ki se je opiral ob palico.

„Uboga žena", mislil sem si, „ki tako
goreče in zaupljivo prosi zdravja! Ubogi
duhovnik, ki tako potrebuje močij, da bi
opravljal svojo službo!" Ko sem ju gledal,
krčilo se mi je srce.

188

Kakor hitro smo odmolili zadnjo češčena-
marijo, stopil sem h gospej Boulay-ski.

„ Pogum, gospa!“ rekel sem, „zaupaj mo

v lourško Mater Božjo, ki je tako lepo za¬
čela današnji praznik. Predno bo minul da¬
našnji dan, bode gotovo tudi vam izkazala
jednako milost!“

„Oh, gospod Lasserre,“ rekla mi je in
mi je trdo stisnila roko, „nič več ne
mislim na-se. Preveč sem vesela; topim se
veselja! Poglejte bliščeči obraz gospodične
Fontenay-ske! ... Ko sem jo včeraj videla,
kako je mlada in kako bolna, — ko sem
videla, da je bolna kakor jaz, res nisem
mogla misliti na svojo bolezen, ampak sem
tako-le prosila sveto Devico: ,Oh, Marija,
rajši ozdravi njo, kakor mene!“‘

Potem se je obrnila do svoje strežnice,
ki je bila protestantinja, in ji je rekla:

„Poglejte, ljuba moja, poglejte, kaj se
godi po priprošnji svete Device!“

„Res, res/ odgovorila je služabnica vsa
zbegana. „V naši veri se taki čudeži ne gode!“

„No, vidite/ povzela je gospa Bou-
lay-ska, „morebiti čaka Mati Božja, da se

vi izpreobrnete, in bo še le potem ozdravila
mene/

Na to dobra služabnica ni vedela kaj
odgovoriti.

189

Kako smo preživeli tisti dan, ne vem
povedati; vživali smo srečo, ki nam jo je
izprosila lourška Mati Božja. Spominjam se
samo, da je Ivana rekla, da šejiekaj manjka
kot potrdilo cele slovesnosti. Želela si je še
blagoslova župnika Peyramale-a, zato je hi¬
tela v Lourdes k njemu.

Gospod župnik je stegnil nad njo roke
in je dejal:

„Vaša vera vas je ozdravila! Pojdite
zdaj in nič več ne dvomite!“

Ivana je pred njim obljubila, da bo
jedno leto nosila sveti Devici na čast belo
obleko in višnjev pas. Potem ji je rekel
te-le kratke pa resne besede:

„Toda glejte, da bote živeli sveto, tako
da bodo po vaši smrti lahko rekli o vas,
kakor o Materi Božji: ,Bila je v nebesa
vzeta ! £ “

Molitev za sv. čistost.

Lourška Mati Božja, za nas Boga
prosi!

„Blagor tistim, ki so čistega
srca, ker Boga bodo gledali!“ Tako
si rekel, o Gospod. Daj nam torej,
o Jezus, čisto srce, in že tukaj na
zemlji bomo okušali nekoliko ne-

190

beškega veselja! Stori nas podobne
čistim dušam, o katerih smo brali
danes. In če bomo živeli čisto, bo¬
demo podobni angelom, ki so v
pravem pomenu besede čisti duhovi
in ki v nebeških višavah gledajo večno
lepoto presvete Trojice.

Oh, kako malo smo jim po¬
dobni! Večkrat hočemo živeti tako,
kakor bi imeli samo meso in kri in
bi ne imeli tudi neumrljive duše; taki
smo večkrat, kakor bi nas imelo
vklenene naše hudo nagnenje. Reši
nas, o Bog, te nesrečne sužnosti in
vcepi v našo dušo ljubezen do Tebe,
neskončno dobrega Boga!

Dodeli nam čednost svete či¬
stosti, reši našo dušo pregrešnega
nagnenja in izženi iz naše domišljije
nespodobne misli, ki nas napeljujejo
v greh!

Daj nam, o Gospod, da bomo
pred grehom spoznali, kakšna hudo¬
bija je prelomitev Tvoje postave.
Takrat ko nas skušnjava še le napada,

191

takrat napolni, o Bog, naše srce s
tisto grozo in s tisto sramoto, ka¬
tera grešnika obide potem, ko je
greh storil!

Dodeli nam, o Jezus, tako čisto
srce, kakoršno si dal Svojemu naj¬
ljubšemu učencu sv. Janezu, kakoršno
si dal sv. Alojziju in premnogim
drugim svetnikom! Potem se bomo
gotovo sešli v raju vsi, ki smo danes
tukaj pričujoči, in izpolnile se bodo
na nas Gospodove besede:

„Blagor tistim, ki so čistega
srca, ker Boga bodo gledali!“ Amen.

Lourška Mati Božja, za nas Boga
prosi!

Petindvajseti dan.

Ivana Fontenay-ska.

(Konec.)

Tisti dan sem bil okrog 5. popoldne spet
pred votlino. Romarji so vedeli, da sem bil
Priča ozdravljenja, ki se je zjutraj zgodilo
Ivani Fontenay-ski, in so me obstopili ter

192

me izpraševali, kako je bilo. Moral sem jim
vse natanko opisati.

Potem sem se jim umaknil, da bi se
malo oddahnil. Tu je prišel za menoj neznan
človek in me je nagovoril. Bil je Anglež.

„Gospod“, rekel mi je, „prišel sem kot
turist v Pyreneje, da bi občudoval. ..“

,.In ste res prišli v čudovito deželo,
kaj ne? 44  vprašal sem ga hitro.

„Very beautiful! Very splendid! 44 ‘) od¬
vrnil je. „Ampak prišel sem v Lourdes kot
nevernik, da bi vse tajil in da bi se iz vsega
norčeval. “

„In zdaj? 44  vprašal sem ga.

„Zdaj sem pa slišal, ko ste popisovali
današnje ozdravljenje, o katerem govorč po
celem mestu. In čutim, da se začenjam izpre-
obračati. Gospod, gospod, kaj mi je storiti? 44

„Popolnoma se izpreobrniti! 44  odgovoril
sem mu. „Popolnoma se izpreobrnite. Zdaj
vas Bog kliče! 44

Mož se pa ni mogel odločiti. Bil je
rojen katoličan, dalje časa pa že ni imel nič
vere. Če je bil prav zdaj skoraj prisiljen
verovati, vendar je še iskal izgovorov, da bi
se bil uprl milosti Božji. Skušal sem mu
dokazati, da ga je samo Previdnost Božja
pripeljala k lourški votlini, kjer je bil skoraj

*) To je zares lepo! Res krasno!

193

priča čudeža, ki se je zgodil po Marijini
priprošnji.

»Toda, ako bi se odločil in vendar le
storil, kar mi svetujete", dejal je naposled,
»kateremu duhovniku bi pa moral odkriti
svoje srce?"

»Kateremu hočete",odgovoril sem, »vsak
vas lahko odveže vaših grehov. Vendar je
bolj prav, tudi pri spovedi, da se izročite
takemu dušnemu vodniku, ki je bolj raz¬
svetljen. Pojdite h gospodu lourškemu žup¬
niku, ali h gospodu Musy-skemu, ali h go¬
spodu Sire-u.“

»Gospod Musy-ski?“ zaklical je. »Alije
to tisti, o katerem pravijo, daje bil tudi ozdrav¬
ljen in da je maševal za to gospodično?"

»Tisti, da", potrdil sem; »ali hočete,
da vas peljem k njemu?"

Bil je zadovoljen. Ko sva se približala
Lourdes-u, srečala sva človeka, ki se mi je
zdel znan.

»Ali vidite tega-le moža visoke po¬
stave?" rekel sem Angležu.

„Yes,“ ‘) odgovoril je nekoliko začuden.

»Glejte", rekel sem, »ravno danes leto
se je ta mož izpreobrnil vsled ozdravljenja
gospoda Musy-skega. Hodil je sam po poti,
po kateri zdaj midva hodiva."

>) Da.

„Šmarnice“ 1899.

13

194

To je zelo poprijelo Angleža. Zdelo se
mu je, kakor bi ga bile vklenile skrivne
nadnaravne moči.

Prišla sva h gospodu Musy-skemu.
Poklicali so ga in prišel je' iz sobe. Mislil
je, da sva ga prišla samo obiskat, in je rekel:

„Škoda! Nekdo je pri meni, ki ga
ne morem odsloviti. Pridita drevi ali jutri
zjutraj. “

„Ne, ne“, dejal sem hitro, „nič ne bomo
odlašali. Danes vas nisem prišel samo obiskat,
dragi gospod; prav za prav tudi nisem jaz
prišel k vam . . . Ali se še spominjate, kako
je bilo lani današnji dan, na Veliki Šmaren?
Zjutraj ste se vi ozdravili na telesu, zvečer
se je pa nekdo drugi ozdravil na duši. Ali
bi ne bilo lepo, ko bi se zgodilo še kaj
takega ?“

Anglež je stal malo bolj zadaj, bil je
razburjen in v skrbeh. Videlo se je, da se
bojuje sam s seboj. Pokazal sem ga gospodu
Musy-skemu in sem rekel:

„Glejte, to je današnja žetev!“

In pustil sem ju sama.

Tretji dan po tistem je Anglež prejel
sv. obhajilo iz rok gospoda Musy-skega pri
tistem oltarju, pred katerim se je ozdravila
Ivana.

In nekaj dnij pozneje je pred taberna-
keljnom klečala služabnica grofinj e Boulay-ske

195

in se je odpovedala protestantski veri. Njeno
ime je zapisano v zapisniku za romarje; ime¬
nuje se Lefevre (izg. Lefevr).

Ivana ni mogla iz Lourdes-a; obhajala
je devetdnevnico v zahvalo.

Brzojav je že nesel v daljno domačijo
veselo novico. Doma v Autun-u se je vse
radovalo, in brat Henrik se je hitro peljal
v Lourdes, da bi jo prej videl in da bi se
z njo vred zahvaljeval usmiljeni Devici, ki
je uslišala njih goreče prošnje. —

Cel teden po Velikem Šmarnu godili
so se veliki in ginljivi čudeži. Ta osmina
Velikega Šmarna je bila podobna evangelskim
časom, časom, ko je Kristus hodil po zemlji.
Sredi med ljudmi so hodili taki, katerim je
čudež dodelil zdravje. Vse ljudstvo je bilo
jednega srca in jednega duha, in bilo je,
kakor bi se nebeški žarki razlivali na mali
košček zemlje v Lourdes-u. —

Koncem avgusta je prišla Ivana z ma¬
terjo in obema bratoma v Paray-le-Monial,
da bi se še tukaj zahvalila za prejeto do¬
broto — za čudežno ozdravljenje. Tu sta se
sešla z očetom, in nepopisljiv prizor je bil,
ko je oče prvič zagledal ozdravljeno hčer.

Odslej je Ivana popolnoma lahko hodila.
Njene noge so bile trdne in se skoraj nikoli
niso utrudile. Notranje bolesti, ki so jo to¬
liko let trpinčile, izginile so brez sledu. Vse

13*

196

bolečine so bile popolnoma odpravljene, bila
je čisto zdrava. Samo glava jo je pozneje
včasih bolela. Zdravniki niso mogli uganiti
zakaj, Ivana je pa dobro vedela. Rekla je
sama, da jo samo zaradi tega glava boli, ker
je takrat v Lourdes-u niso hoteli popol¬
noma potopiti v vodo čudodelnega studenca.
Tedaj so se bali, da ne bi se ji zmočili
gosti lasje, in da ne bi je zaradi tega trgalo
po glavi. Ivana je sodila, da je bilo to po¬
manjkanje vere, in da jo je zato pozneje
glava bolela.

V znamenje hvaležnosti je dala vzidati
spominsko ploščo v tlak lourške votline, in
na plošči se je bralo:

15. avgusta 1874,

v praznik Vnebovzetja

svete Device Marije

bila je ozdravljena gdč. Ivana - Marija
Fontenay-ska iz autun-ske škofije.

„Pojdi, in kakor si veroval, tako se ti zgodi!"
In je bil ozdravljen tisto uro.

Mat. 8. 13.

Podobno spominsko ploščo je dala vzi¬
dati tudi v neko kapelico antun-ske škofijske

197

cerkve. — V zahvalo je nosila jedno leto
obleko lourške Matere Božje in sama je
rekla: „ Štejem si v srečo in čast, da smem
nositi obleko svete Device in da morem na
ta način glasno oznanjevati njeno usmiljenje.“

Ivana je v srcu obljubila Bogu večno
hvaležnost, in tako je mislila vsaFontenay-ska
družina. Ze prej je bila ta hiša krščanska,
po čudežu je bila pa še bolj.

Kmalu potem, ko sta gospod in gospa
Fontenay-ska drugič prejela iz Božje roke
ljubljeno hčer, darovala sta Gospodu Naj¬
višjemu drag biser, izbrano cvetlico iz svo¬
jega vrta.

Sredi septembra istega leta 1874 je
namreč njun najmlajši sin prejel obleko jezu-
vitskega reda. Pozneje se je imenoval oče
Jožef Fontenay-ski in zadela ga je čast, da
so ga ustanovniki francoske svobode pre¬
gnali iz domovine.... „Blagor tistim, ki
preganjanje trpe zavoljo pravice!" rekel je
naš Gospod.

Ivana je pa še velikokrat romala v
Lourdes, da se je zahvalila nebeški dobrot¬
nici in da je prejela blagoslov župnika
Peyramale-a. Gospod Peyramale je bil njen
svetovalec, njen duhovni vodnik in du-
hovnijoče.

Ko ga je pa nekega dne zopet hotela
obiskati, ni ga več našla in poklekniti je

198

morala na grob, da ga je poprosila sveta
in da se mu je priporočila, naj zanjo moli.

Kadarkoli je prišla Ivana v Lourdes,
stregla je rada bolnikom. Umivala jih je v
čudežni vodi, pomagala jim je in se je ne¬
izrečeno veselila, ako je videla, da se je
kdo tako ozdravil, kakor sama. V srečo si
je štela, da je smela izpolnjevati zapoved
modrega: „Izkazuj bližnjemu usmiljenje, ka¬
tero je Bog izkazal tebi.“

Molitev za izpreobrnenje.

Lourska Mati Božja, za nas Boga
prosi!

Vsled velikega čudeža, o katerem
smo slišali, izpreobračali so se ne¬
verni ... O Bog, naj se tudi mi
izpreobrnemo vsled njega!

Oh, kdo ve, kolikokrat smo že
spoznali svoje napake, kolikokrat nam
jih je že vest očitala, in kolikokrat
smo se jih že obtožili v zakramentu
sv. pokore! Nismo se pa izpreobrnili!
Kdaj bo vendar prišel dan, ko ne
bomo samo spoznali svojih grehov,

199

ampak jih bomo tudi res zapustili
in se zares spokorili?

Delamo, kakor tisti sin v evan¬
geliju, ki je rekel očetu, da pojde v
vinograd, pa ni šel. Samo obetamo,
ne izpolnujemo pa obljub. Kako dolgo,
o Gospod, bomo klicali: „Gospod,
Gospod!“ zraven pa zanemarjali Tvoje
zapovedi ?

Reši nas, o Bog, te nesrečne
nestanovitnosti in slabosti! Kakor so
klicali apostoli ob viharju, tako Ti
kličemo tudi mi v svoji nestanovit¬
nosti: „Gospod,otmi nas, poginjamo!“
In kakor si uslišal apostole, tako usliši
in reši tudi nas! Amen.

Lourška Mati Božja, za nas Boga
prosi!


Devetdnevnica

algir-skega župnika.

202

Gospodu Henriku Lasserre-ju v Parizu.

Beaune, 1. decembra 1877.

Gospa Guerrier-jeva in jaz sva
prečitala rokopis, ki stenama ga poslali,
in v katerem popisujete, kako se je prva
ozdravila 16. septembra t. I. v lourškem
svetišču.

Ves Vaš popis je kar se da na¬
tančen, in z veseljem spričujeva, da je
vse, kar v njem pripovedujete, resnično,
resnično v posameznostih, resnično v
celoti.

Sprejmite, gospod, zagotovilo naj¬
odličnejšega spoštovanja.

Ed. Guerrier.

Justina Guerrier-jeva, roj. Biver.

203

Šestindvajseti dan.

Devetdnevnica algir-skega (izg. alžir¬
skega) župnika.

Okrog meseca avgusta 1.1874 je prišel
v Lourdes gospod Martignon (izg. Martinjon),
kanonik in bivši župnik v Algir-u. Bil je
okoli štirideset let star. Vroče afrikansko
solnce mu je ugonobilo zdravje, tako da mu
je oslabel glas, in da se ga je lotila prsna
bolezen. Prepeljal se je črez Sredozemsko
morje in je prišel v Marijino mesto, kjer
nebes Kraljica deli čudovite dobrote. Upal
je, da bo tudi dobil del teh nenavadnih mi-
lostij, da se bo tudi njega usmilila dobrotna
nebeška Mati.

Prišel je k massabielle-skim skalam in
je ondi pokleknil ter molil; kopal se je v
kopeli v čudodelni vodi; pil je iz čudežnega
studenca: toda nebesa ga niso uslišala, ni
bil ozdravljen.

„Le nikari ne obupajmo“, rekel je.
„Taka kratka molitev ni zadosti. Večkrat je
treba potrkati na vrata, da se odprč. Opra¬
vimo devetdnevnico.“

Devetdnevnica je minula, a zdravja
ni bilo.

204

Bolniku pa ni upadlo upanje. „Opravil
bom devet-tedensko pobožnost“, dejal je in
je ostal še triinšestdeset dnij v Lourdes-u.

Štiriinšestdeseti dan je bil gospod
Martignon še ravno tako bolan. Zato je šel
za nekaj časa v Pan (izg. Po), da bi mu
ondotno mehko podnebje nekoliko polajšalo
bolezen.

Vest mu je pa očitala, da ni bilo prav,
ker je pobegnil iz Lourdes-a, in da mu
manjka zaupanja. Tudi je bil v dnu svojega
srca nekako prepričan, da ga bo prej ali
pozneje sveta Devica uslišala in ga rešila.

Ta misel ga je prignala nazaj k po¬
svečeni votlini, naselil se je stalno v Lour¬
des-u in je stregel bolnikom, če je bil prav
sam bolan. Romarji, ki so ob tem času bi¬
vali v Lourdes-u, videli so pogostokrat du¬
hovnika visoke, vitke postave, živega pogleda
in rumene brade. Ta duhovnik je spremljal
slepe, opiral bolnike, vodil hrome v kopel
in s svojim tihim glasom tolažil trpeče siro¬
make. To je bil gospod Martignon.

„Če me pa zdaj Mati Božja ne usliši“,
rekel je smejaje, „bodem obhajal devetletno
pobožnost, ali pa še celo devetstoletno po¬
božnost; potlej bom pa nehal . ..“

Večkrat je imel srečo, da je videl,
ko so se ozdravili bolniki, katere je čuval
in oskrboval. Sam je sicer včasih čutil

205

majhno polajšanje, ni pa dosegel popolnega
ozdravljenja.

Morebiti je izgubil pravo zaupanje, in
se mu je upanje izpremenilo v potrpežljivost
in vdanost v nadlogo, ki mu jo je Bog po¬
slal. Pisatelju te knjige je rekel:

„ Ostal bom v Lourdes-u, da lourška
Mati Božja stori z menoj, kar hoče. Naj me
usliši, kadar hoče. Čakam, kakor tak, ki
sedi pred vladarjevo sobo in čaka, kdaj mu
bo knez dovolil, da pride noter. Bodem že
prišel na vrsto. Prišla bo določena ura in
minuta, in pazil bom, da je ne zamudim.“

Čakal je te ure tri leta!

Ko so tri leta minula, sklenil je, da
bo zopet potrkal na nebeška vrata. To je
bilo 1. 1877, septembra meseca. Namenil si
je, da bo opravljal devetdnevnico pred praz¬
nikom Žalostne Matere Božje. —

Zakaj Marija ni precej usjišala klicev
in prošnjd gospoda Martignon-a? Zakaj ni
ozdravila zvestega sina, ki jo je otroško
ljubil? Moral je biti kak poseben, neznan
vzrok. Morebiti bi ga uganili?

Ko bi se bil ta duhovnik ozdravil, za¬
pustil bi bil Lourdes in bi bil šel nazaj v
Afriko opravljat duhovsko službo. Ker je
bil bolan, ostal je v Lourdes-u, opravljal je
dobra dela usmiljenja in je s svojim zgledom

206

storil veliko več dobrega, kakor bi bil mogel
storiti s pridigami, ko bi bil še tak govornik.

Mislimo, da Mati Božja zato ni hotela
precej uslišati njegovih prošnja, ker ni ho¬
tela pustiti od hiše takega služabnika. Kadar
Bog noče uslišati naših molitev, misli nam
dati namesto bakrenega drobiža zlat denar
ali na tem svetu ali pa v nebesih. —-

Gospod Martignon je dobil novo opra¬
vilo, pri katerem je lahko izkazoval ljubezen
do bližnjega. Kmalu, ko'je prišel v Lourdes,
je namreč izvedel o nekom, ki se mu je
huje godilo, kakor navadnim bolnikom in
siromakom. Bil je to jeden najimenitnejših
mož našega časa, h kateremu je prišel ne¬
beški poslanec, in kateri je izpolnil težavno
povelje, ki je je prejel od Boga. To je bil
lourški župnik Peyramale, katerega je trla
huda bolezen in tudi razne druge nadloge.
Daši ga je poprej vse slavilo, bil je zdaj
zapuščen in pozabljen; mnogo jih je bilo,
ki so ga celo preganjali in sovražili. Gospod
Martignon ga je pa podpiral in tolažil in je
postal njegov najboljši prijatelj.

Neki drug duhovnik mu je bil tovariš
v tem plemenitem opravilu. Imenoval se je
Lafont (izg. Lafon) in je bil miloščinar tarbe-
ske ubožne hiše. Ta gospod je bil od mla¬
dosti prijatelj lourškega župnika. — Gospod
Peyramale, gg. Lafont in Martignon bili so

207

prijatelji kakor bratje, in ta ljubezen je
še bolj pridrževala župnika Martignona v
Lourdes-u.

Prošnja za ljubezen do sovražnikov.

Lourska Mati Božja, za nas Boga
prosi!

Slišali smo danes, da je imel
sloveči lourški župnik koncem svo¬
jega življenja trpeti celo sovraštvo
in preganjanje. Zapustil nam je pa
lep zgled, kako moramo odpuščati
sovražnikom.

Gospod, Ti si nam zapovedal,
da moramo sovražnike ljubiti! To je
torej naša dolžnost, ako tega ne sto¬
rimo, grešimo proti Tvoji zapovedi.
Na prvi pogled se vidi, da ta zapoved
izvira iz Tvoje neskončne ljubezni,
do vseh ljudij, ker smo vsi Tvoji
otroci. Vendar pa izvira tudi iz Tvoje
pravičnosti. Zakaj ko bi živeli med
samimi prijatelji, ki nam nikoli ne
očitajo naših napak in jih še ne vidijo,
navezali bi se preveč na ta svet.

208

Ljubezen prijateljev in sorodnikov
nam torej vedno škoduje na duši.
Več nam koristijo sovražniki, ki nas
vsak dan opominjajo, da naš dom
ni na tej zemlji. Sovražniki nam da¬
jejo priložnost, da se vadimo v po¬
trpežljivosti; in to nas dela vedno
bolj ponižne, to nas utrjuje, da bomo
kdaj še hujše skušnjave lahko pre¬
magali.

Kdorkoli nas ponižuje, kdorkoli
nas sramoti in zaničuje, pomaga nam,
da moremo priti na višjo stopinjo v
nebesih. Kdor nas zaničuje in so¬
vraži, dela z nami kakor podobar, ki
naredi iz neobdelanega kamna krasen
kip. Podobar mora sekati in tolči
kamen, da izkleše iz njega veličastno
podobo; prav tako je tudi treba, da
nas ljudje mučijo, tolčejo in zaniču¬
jejo, sicer bomo teško postali Tebi
dopadljivi. — O neskončno dobri in
neskončno modri Bog, Ti si vsemo¬
gočni podobar, in Tvoja orodja so
tisti, katere imenujemo svoje so-

209

vražnike. Z njimi obdeluješ naše duše,
da postanejo podobne Jezusu Kristusu,
kateremu moramo biti podobni vsi.

O Bog, daj nam milost, da bomo
voljno prenašali poniževanje, naspro¬
tovanje in sovraštvo ter da bomo
kot prijatelje ljubili tiste, ki nas črtijo.
Naj nas le preganjajo in sovražijo,
to nas bo vsaj večkrat spominjalo,
da nas kaj boljšega čaka po smrti,
da nas tam čaka neskaljen mir, ki
ga bomo uživali celo večnost.

O Jezus, moj Odrešenik, vtisni
v dno mojega srca resnice, ki smo
jih zdaj premišljevali, in ki jih zdaj
izrekajo naše ustnice! Varujejo naj
nas v skušnjavi, oblažijo naj naša
občutljiva in nepotrpežljiva srca, da
bomo prijazni in ljubeznivi tudi do
sovražnikov! Amen.

Lourska Mati Božja, za nas Boga
prosi!

„Šmarnice“ 1899

14

210

Sedemindvajseti dan.

Devetdnevnica algir-skega župnika.

(Nadaljevanje.)

Ne moremo tukaj natančneje popisovati,
koliko je trpel lourški župnik. Omenimo
naj pa, da je dovršil in bogato okrasil cerkev
nad votlino in je začel prezidovati tudi farno
cerkev sredi mesta.

Vendar je moral umreti, predno je do¬
delal župnijsko cerkev.

Večkrat je sam rekel, da bi bilo prav,
ko bi umrl, in da bi zidanju hiše Božje zelo
koristilo, ko bi ga Bog poklical k Sebi.
Farna cerkev je bila dozidana do oboka . . .
Tisti, ki bi bili morali pomagati, odpovedali
so se popolnoma; začeli so mu strašno na¬
sprotovati in ga preganjati.

„Ne bom prišel v obljubljeno deželo,
samo od daleč jo bom videl 44 , rekel je včasih.
„Moral bom umreti, da se bo odvrnilo po¬
končanje. Ko mene več ne bo, polegle se
bodo vse zoprnosti. Moja smrt bo vse po¬
ravnala. Moral bom umreti, da se bo od¬
vrnilo pokončanje 44 .

Bog mu je kmalu izpolnil željo in mu
je odprl nebeška vrata na Mali Šmaren, na
praznik Rojstva Marijinega.

211

Na Mali Šmaren je stopila Mati Božja
v to solzno dolino. In na Mali Šmaren je
. njen služabnik, lourški župnik, zapustil solzno
dolino in se je preselil v srečnejšo domovino.

Okrog postelje gospoda Peyramale-a
so stali njegov brat, sorodniki, njegovi
vikarji, prijatelji in faranov, kolikor jih je
moglo v sobo. Med to žalujočo družino je
bil tudi njegov prijatelj iz zadnjih let, gospod
Martignon, ves potrt vsled žalosti in ni
mislil več na-se, ne na svojo bolezen, ne
na ozdravljenje. Skoraj je pozabil, da je bil
namenil opraviti devetdnevnico v čast Žalostni
Materi Božji, in daje bil tisti dan,prvi dan
devetdnevnice. Začeti bi bil namreč moral
devetdnevnico na Mali Šmaren, zakaj tisto
leto je bila Žalostna Mati Božja 16. septembra,
torej ravno osem dnij po Malem Šmarnu,
kar pa gospodu Martignonu poprej še na
misli ni bilo.

Dolgo časa se je gospod Peyramale
boril s smrtjo, naposled je pa izročil Bogu
svojo blago dušo.

Zvesti prijatelj^ gospod Martignon čutil
se je osamljenega. Žalosten in potrt je pre¬
mišljeval, kje je pač zdaj njegov prijatelj in
zvesti služabnik Marijin. Domislil se je Ma¬
rije, tolažnice žalostnih, in spomnil se je tudi
namenjene devetdnevnice, ter da je danes
prvi dan.

14"

212

Pokleknil je k mrtvaškemu odru, pri¬
jel je mrzle roke lourškega župnika in je
nekaj časa molil. Nato je vstal in je rekel
mnogim, ki so bili zraven:

„Poleg mrtvaškega odra prijateljevega
sem opravil prvo molitev svoje devetdnevnice
v čast Žalostni Materi Božji in prosil sem
lourško Mater Božjo, naj mi deveti dan po
rajnem gospodu župniku pošlje odgovor/*

Potem je dodal:

„Bog je izbral praznik Rojstva Mari¬
jinega, da je poklical k Sebi gospoda Pey-
ramale-a, iz tega sklepam, da se smem tudi
njemu priporočati.* 4

Prosili so gospoda Martignon-a, naj
zloži grobni napis za umrlega Marijinega
služabnika, in rekel jim je:

„Napišite na grobu ta-le dva izreka
sv. Pisma: ,Gospod, ljubil sem lepoto Tvoje
hiše! — Gorečnost za Tvojo hišo me raz¬
jeda! 4  Prvi izrek je popis njegovega življenja,
drugi je popis njegove smrti. 44  —

Učenik je umrl. Kaj bo z njegovima
učencema in prijateljema, gospodoma La-
font-om in Martignon-om ? —

Drugi dan po pogrebu lourškega žup¬
nika vrnil se je gospod Lafont v Tarbes,
ker je bil miloščinar ondotne ubožne hiše.
Naletel je pa na velik požar, gorela je hiša,
ki se je imenovala „mali samostan 44 . Gospod

213

Lafont je šel v ogenj, da bi rešil nekatere
otroke in da bi spravil Presv. Rešnje Telo.

Padel je pa nanj kos goreče stene, in
ubilo ga je. Sel je v Božje naročje k tistemu,
za katerim je prejšnji dan žaloval. Starejši
prijatelj gospoda Peyramale-a je torej vstopil
v večno veselje, ■— umrl je iz ljubezni do
Boga in do bližnjega. Mlajši prijatelj, gospod
Martignon, pa je moral še čakati.

Velika žalost zaradi smrti dveh pri¬
jateljev je napolnjevala njegovo srce. V istem
času ga je pa obšlo tudi trdno zaupanje, da
mu bo Mati Božja gotovo izprosila ozdrav¬
ljenje. Veselilo ga je zelo, da je imel pri¬
jatelja v nebesih, kateremu se je smel pri¬
poročati, in pričakoval je, da bo tudi po
njegovi priprošnji dosegel zdravje.

Pripovedoval je že, kaj bo storil, ko
bo ozdravljen, in kako bo pomagal nadalje¬
vati delo, katero je začel župnik Peyramale
Žaloval je še po prijatelju, pa je že tudi
naprej okušal veselje, katero je želel do¬
seči koncem devetdnevnice; že naprej se
je veselil zdravja, moči in glasu, kar je upal
Prejeti od lourške Matere Božje.

Molil je goreče, in tisti, ki so ga lju¬
bili, molili so zanj. Tako je prišla sobota,
15. september. To je bil dan pred praznikom
Žalostne Matere Božje, — predzadnji dan
devetdnevnice.

214

, To soboto zjutraj je prejel gospod
Martignon telegram, kateri mu je sporočal,
da sta se gospod Guerrier (izg. Gerič) in
njegova soproga podala na pot v Lourdes
in da ga prosita, naj ju pride z vozom
čakat na kolodvor.

Gospod Guerrier in gospa sta mu bila
popolnoma neznana. Prejel je pa prejšnji
dan pismo župnika v Saint-Gobain-u (izgovori
Sen-Gobčn-u), iz katerega je toliko izvedel,
da je gospa Guerrier-jeva že veliko let zelo
bolna in da se je napotila v Lourdes prosit
ozdravljenja, katerega pričakuje z neomah-
Ijivim zaupanjem. Saint-gobain-ski župnik
je toplo priporočil gospodu Martignon-u
bolnico in moža, ker sta to pot prvikrat šla
v Lourdes.

Gospod Martignon je rad prevzel to
skrb in je šel ob treh popoldne čakat na
kolodvor.-

Poglejmo, kdo sta bila romarja, ki sta
se bila priporočila skrbi gospoda Martignon-a?

Gospod Edvard Guerrier, mirovni sod¬
nik v Beaune-i (izg. Bon-i), poročil se je
pred kakimi petnajstimi leti z Justino Biver
(izg. Bivč). Justina je bila hči spoštovane
krščanske družine. Oče je bil sloveč zdravnik,
bratje pa so se pečali z veliko obrtnijo.
Jeden je bil vodja saint - gobain-ske obrtne
družbe, drugi je bil ravnatelj znamenitih

steklaren v Saint - Gobain-u in Chauny ju-
(Sonf-ju).

Edvard in Justina sta imela tri otroke,
katere je mati skrbno odgojevala. Pred vsem
jih je učila ljubiti reveže in zvesto služiti
Bogu. Tako je minulo jednajst let najslajše
sreče. Jednajst veselih in srečnih let, to je
malo, pa tudi veliko ... To je malo, ker
srečni dnevi tako hitro potekajo, da se nam
zde kratki kakor trenutki. Toliko srečnih
let je pa tudi veliko, ker se v tej solzni
dolini le redkokdaj primeri, da bi človeka
toliko časa ne srečala žalost in nadloga.

Leta 1874 je to družino zapustila sreča.
Gospa Guerrier - jeva je nagloma zbolela.
Silno jo je bolela glava, velikokrat je omed¬
lela, moč ji je vedno bolj pešala, in polagoma
so ji najimenitnejši udje postali mrtvi. Hrb-
tanec je izgubil vso moči n0 8 e  J e  niso več
nosile; oči so ji opešale. Se sedeti ni mogla
na postelji, bila je kakor mrtva. Spodnji del
telesa je postal popolnoma neobčutljiv: ne
samo, da nog ni mogla nič premakniti, am¬
pak čelo tako so ji omrle, da ni prav nič
čutila, .če jo je kdo v nogo zbodel.

Kadar je omedlela, bali so se, da ne
bi nagloma umrla. Smrt se je že bližala,
njena mrzla roka je segala v to družino, ki
je bila poprej tako srečna in zadovoljna.

218

Molitev za razsvetljenje.

Lourška Mati Božja, za nas Boga
prosi!

O Gospod, ozdravi naše dušno
oko, razsvetli našo dušo, katera to¬
likokrat zaide s poti, po kateri bi
morala hoditi! Ozdravi nas dušne
slepote, kakor si ozdravil od rojstva
slepega, kakor si ozdravil slepca, ki
sta Te prosila pomoči, ko si šel iz
Jerihe. Daj tudi našim dušam milost,
katero si podelil telesu teh dveh
slepcev! Pogled, ki si ga dal njima,
trajal je le nekaj časa, potem je smrt
zatisnila njune oči. Mi Te pa prosimo,
da bi nam dal pogled, kateri ne mine
nikoli, kateri bo tudi po smrti ostal
našim dušam. Razsvetli torej naše
duše, odpri oči našega duha, kakor
si ozdravil oči slepcev ob Jerihi!
,Gospod, stori, da se nam oči od¬
prejo!' (Mat. 20.)

Potrebujemo razsvetljenja, da mo¬
remo hoditi po poti proti nebesom,

219

da moremo priti k Tebi v neskončno
rajsko veselje. Zato bodi Ti, o Bog,
naša luč, naš vodnik in pomočnik!
Amen.

Lourška Mati Božja, za nas Boga
prosi!

Osemindvajseti dan.

Devetdnevnica algir-skega župnika.

( Nadaljevanje.)

Odkar je gospa Guerrier-jeva zbolela,
ni doživela veselja, da bi bila mogla objeti
svojega starega očeta in mater. Stanovala je
namreč v Beaune-i, v okraju Cote-d' Or
(Kotč-d’ Or), oče in mati sta bila pa v Saint,-
Gobain-u, kateri je v okraju Aisne (izgovori
En). Od Beaune-e do Saint-Gobain-a je bilo
sto in štirideset milj. Oče gospe Guerrier-
jeve, stari zdravnik Biver, bil je tedaj že v
dvainosemdesetem letu in ni mogel nikamor.
Hči ga je srčno želela obiskati. Od prvih
dnij aprila do začetka septembra je vedno
bolj hrepenela k starišem.

Zastonj so jo opominjali, da je pre¬
slaba za potovanje, da bi ji taka pot zelo
škodovala, vse prigovarjanje je bilo zastonj,
na vsak način je hotela videti ljube stariše.

220

Ubogali so jo torej in so jo poslali na
daljno, zanjo nevarno pot.

Kakor so napovedali zdravniki, ško¬
dovalo je to potovanje gospej Guerrier-jevi
zelo. Tako jo je zdelalo, da je skoraj pre¬
makniti niso smeli. Če so jo le iz sobe v
sobo prenesli, zvrtelo se ji je v glavi in
poprijele so jo silne bolečine. Ni ji bilo mo¬
goče podati se nazaj na pot proti domu, in
morala je ostati v Saint-Gobain-u pri stariših.

Družina Guerrier-jeva je bila zdaj raz¬
trgana. Gospod Guerrier ni mogel popustiti
službe, kot mirovni sodnik v Beaune-i; ženo
je pa udržala bolezen v Saint-Gobain-u.
Gospa Guerrier-jeva je prosila, naj pošljejo
otroke za njč. Mož je pa prihajal vsakih
osem ali deset tednov iz daljnega doma, da
je preživel par dnij med ljubo družino.

Čakali so, kdaj se bo bolnici toliko
zboljšalo, da bi jo mogli spraviti nazaj v
Beaune-o, toda čakali so zastonj, bolezen je
postajala vedno hujša.

Meseca avgusta 1877 je prišel gospod
Guerrier zopet v Saint-Gobain, in žena mu
je rekla:

„Ljubi moj, pojdem na božjo pot v
Lourdes in tam se bom ozdravila.“

Mož se je zelo ustrašil teh besedij, in
silno ga je zaskrbelo. Prosil jo je, kar je
mogel, naj si izbije iz glave to misel.

221

„Draga žena“, rekel ji je, „to je nemo¬
goče. Spomni se, kako je bilo pred jednajstimi
meseci. S kolikimi težavami smo te takrat
prepeljali iz Beaune-e v Saint - Gobain. Po¬
misli, da si zdaj tako slaba, da te še na vrt
ne smejo peljati, pa se hočeš podati na dolgo
pot skozi celo Francosko in hočeš iti v kraj,
kjer nikogar ne poznamo, odkoder te mo¬
rebiti nikoli več nazaj ne bo. Na to še mis¬
liti ne smeš! S tem bi le Boga skušali!"

„Prcpričana sem, da bom v Lourdes-u
ozdravljena“, rekla je zopet gospa Guerrier-
jeva. „Moram v Lourdes!“

Več dnij sta pregovarjala in prosila
drug drugega. Bolnico sta zagovarjala njena
brata, ki sta bila ravnatelja v Saint-Gobainu,
in pregovorili so gospoda Guerrier-ja, da
se je vdal. Zdravnik je naredil spričevalo o
ženini bolezni, in gospod Guerrier je prosil,
da mu je minister dal nekaj tednov dopusta.
Tako je dobil čas, da je mogel peljati ženo
v daljni Lourdes.

Gospod Guerrier je najbolj to želel, da
bi imel v Lourdes-u znanega človeka, ki bi
mu svetoval in pomagal. To željo mu je
izpolnil gospod Poindron (izg. Poendrčn),
župnik v Saint-Gobain-u, ki je poznal algir-
skega župnika, gospoda Martignon-a. Temu
je gospod Poindron pisal ter mu je pripo¬
ročil bolnico in moža. Naročil je tudi go-

222


spodu Guerrier-ju, naj med potjo brzojavita
gospodu Martignon - u, s katerim vlakom
prideta.

Približal se je dan, ko sta mislila iti
na nevarno potovanje; to je bilo v sredo,
12. septembra. Hotela sta v Parizu jed en dan
počivati in se potem brez prenehanja peljati
do Lourdes-a. Na železnici sta seveda na¬
prosila spalen voz.

Teško se je ločila družina od matere,
katera je trdno pričakovala ozdravljenja.
Bratje so zaupali, kakor bolnica. Mož se
je bal, in skrbelo ga je. Otroci so bili pa
vsi prepričani, da bo prišla mati zdrava
nazaj. Ker so zmeraj samo resnico slišali iz
njenih ust, verjeli so popolnoma, kar je
trdila mati, in so se že naprej veselili.

Najmanjša hči Marijica, ki ni matere
nikoli drugače videla kakor v postelji, za¬
klicala je:

„Mama bo prišla nazaj tako, kakor
kaka druga mama. In imeli bomo tako mamo,
da bo hodila. “

Podobno je govoril starejši sinček Pavel.

Staremu očetu niso pa nič prej pove¬
dali, kakor še le, ko sta mislila odpotovati.
Niso mu hoteli napravljati preveč skrbij.

Potovanje je bilo silno mučno. V Pa¬
rizu so jo z veliko težavo prepeljali k nje¬
nemu bratu Hektorju Biver-ju. Tu jo je

223

obiskal svak Alojzij Bonnel (izg. Bonel),
profesor versaille-skega (izg. versaj - skega)
liceja, ki je bil znan s pisateljem te knjige.
Gospod Bonnel jima je dal pismo, katero
naj bi izročila meni, ako me dobita v Lour-
des-u. V pismu mi ju je priporočil. Res sem
se sešel z njima in sem na ta način natančno
izvedel zgodbo gospe Guerrier-jeve.

Odpotovala sta iz Pariza proti Lourdes-u.

Bolnica je bila zelo pogumna, vendar
jo je pot tako hudo prevzela, da je morala
v mestu Bordeaux (izg. Bordo) jeden dan
počiti.

V saboto, 15. septembra, prišla sta v
Lourdes/ in algir-ski župnik, gospod Mar-
tignon, čakal ju je na kolodvoru. Sedel je v
čakalnici, molil je brevir in mislil na devet-
dnevnico, v katero je stavil vse zaupanje,
od katere je pričakoval ozdravljenja.

Premišljeval je, koliko bolnikov se je
zadnja leta vpričo njega ozdravilo pri lourški
votlini, in obetal si je, da je zdaj tudi on
prišel na vrsto, in da se mu bo drugi dan
izpolnilo, česar že toliko časa želi in prosi.
Utopil se je v te misli in je prav lahko
čakal potnikov, katerih prav za prav še
poznal ni.

Gospod Martignon je bil vse pripravil.
Najel je prostoren voz, ki je čakal pred
kolodvorom. Prenesli so bolnico v voz in

224


odpeljali so jo k hiši, kjer je stanoval go¬
spod Martignon. Tukaj ji je bil namreč
algirski župnik najel stanovanje.

Toda najeto stanovanje je bilo v prvem
ali drugem nadstropju. Bolnica bi bila mo¬
rala pa na vsak način stanovati pri tleh,
ker ji je vsako prenašanje napravljalo muke.
Gospod Martignon seveda prej tega ni vedel,
zato je bil v veliki zadregi. Dobil je pa brž
v bližnji hiši drugo stanovanje, ki je bilo
pri tleh. Ondi je najel za svoja gosta veliko
dvorano, v katero so hitro postavili potrebno
sobno opravo.

Kakšen pomen je imelo to stanovanje,
slišali bomo pozneje.

V oni dvorani je popisovala gospa
Guerrier-jeva gospodu Martignonu svojo
dolgotrajno bolezen, svoje neprestano trpljenje
in trdno zaupanje, ki jo je pripeljalo v
Lourdes. Pogovarjali so se, kakšne dobrote
deli lourška Mati Božja, in govorili so tudi
o rajnem gospodu Peyramale-u. Algirski
župnik je nekoliko omenil svojo devetdnev-
nico, prosil je gospo Guerrier-jevo, naj moli
zanj, in je obljubil, da bo tudi sam molil
zanjo.

Ko so se dobro odpočili, šli so k ču¬
dežni votlini. Bolno gospo so nesli prav k
nogam Marijine podobe. Tukaj jo je pisatelj
teh vrstic prvič videl, ko je nepremično

225

gledala v podobo Marijino in iz dna srca
molila. Ves njen obraz je pričal živo vero
in trdno zaupanje.

Prošnja za varstvo Marijino.

Lourska Mati Božja, za nas Boga
prosi!

Nebeška Mati, pomočnica kristi-
janov, k tebi proseče dvigamo roke!
— Pred devetnajststo leti si pripo¬
mogla po svoji vdanosti v voljo Božjo,
da je prišel na svet Odrešenik; dala
si nam Božjega Zveličarja; sedaj te
pa prosimo, da Ga daš tudi vsakemu
posameznemu izmed nas. To je volja
Božja, kateri je že od začetka hotel
človeškemu rodu le po tebi poslati
Svojega Sina Jezusa Kristusa, in tega
sklepa Bog ni izpremenil. Od tebe
smo prejeli Njega, ki je vir vseh
milostij, zato tudi še sedaj le po
tvojih rokah dobivamo darove, ka¬
tere deli človeštvu neskončno dobri
Bog. Tvoja materna ljubezen je na-

n Smarhice u  1899.

226

klonila reženj e in zveličanje vsem
ljudem, ista ljubezen varuje in pod¬
pira vsakega posameznika. Zato, o
naša Mati, vzdihujemo k tebi in
upamo, da nas boš uslišala ter nas
sprejela v svoje varstvo! Daj nam
Jezusa Kristusa,  t. j. izprosi nam
milost, da mu postanemo bolj po¬
dobni! Po tvoji priprošnji in zaradi
zasluženja Gospoda Jezusa Kristusa
naj nam Bog podeli to milost vseh
milostij! Amen.

Lourška Mati Bošja, za nas Boga
prosi!

Devetindvajseti dan.

Devetdnevnica algir-skega župnika.

(Nadaljevanje.)

Gospa Guerrier-jeva je bila pri spo¬
vedi, predno se je podala na potovanje; s
tem se je hotela prav pripraviti za čudežno
ozdravljenje. Gospod Guerrier je bil pa malo
bolj kasen. Ker je imel sam vse posvetne
skrbi na glavi, in je bilo veliko opraviti,
predno je vse priredil za pot, zato je manj
mislil na dušo.

227

Opravil je pa spoved v Lourdes-u.
Prosil je gospoda Martignon-a, da bi ga
spovedal. Želel je namreč drugi dan z ženo
vred prejeti sv. obhajilo.

Gospodu Martignon-u se je zelo smilila
uboga Guerrier-jeva žena. Toliko časa je
bila že bolna in ni mogla skrbeti za dru¬
žino in svoje tri otroke ! Ko je premišljeval
nesrečo te družine, pozabil je svojo lastno
revščino. In gospod Martignon je storil nekaj,
kar je že dalje časa mislil.

Rekel je gospodu Guerrier-ju: „Glejte,
začel sem devetdnevnico ob smrtni postelji
svojega prijatelja, lourškega župnika gospoda
Peyramale-a, in jutri je zadnji dan devet-
dnevnice. Vse dni sem prosil Mater Božjo,
naj dovoli, da mi bo deveti dan rajni pri¬
jatelj prinesel odgovor na mojo prošnjo.
Jutri je tisti dan. Jutri ob osmi uri bom ma¬
ševal in upam, da bom takrat uslišan. “

„Povejte pa svoji gospej, da bom ma¬
ševal zanjo in da njej podarim do¬
broto, ki jo morebiti misli Mati Božja
meni izkazati Ako bi moral jaz jutri
doseči zdravje, naj bo ona ozdrav¬
ljena namesto mene. Nocoj in jutri
zjutraj naj se pa v molitvi spominja tudi
rajnega gospoda Peyramale-a, lourškega žup¬
nika, in jutri zjutraj pridita oba k moji maši
v cerkev. Trdno upam, da se bo nekaj zgodilo."

15«

228

Hvaležno sta sprejela gospod Guerrier
in gospa ta dar in nista mogla razumeti
plemenite velikodušnosti gospoda Marti-
gnon-a. —

Tisti večer in drugo jutro je neozdrav¬
ljiva bolnica goreče molila in se tudi spo¬
minjala rajnega gospoda Peyramale-a. Ko se
je zjutraj bližala osma ura, peljali so jo k
maši, pri kateri je hotel gospod Martignon
dobiti skrivnostni odgovor.

Gospa Guerrier-jeva je že poprej trdno
upala, da bo dosegla zdravje v Lourdes-u.
Zdaj se je pa njeno zaupanje še bolj utrdilo,
in zanašaje se na molitev gospodaMartignon-a,
pričakovala je kar za gotovo ozdravljenja.

Cerkev je bila vsa natlačena romarjev
iz Marseille-a (izg. Marsej-a). Težko bi bilo
skozi tako gnečo nesti bolnico, kateri je
vsako premikovanje in vsak pritisk napravljal
bolečine. Zavoljo tega niso nesli bolnice
skozi vso cerkev, ampak ustavili so se pri
prvih kapelicah, ki se nahajajo ob vhodu.
Izbrali so si kapelico svete Germane, na levi
strani.

Tukaj je pristopil gospod Martignon.

Bolnica je sedela na stolu pred oltarjem
in molila. Njene mrtve noge so počivale na
klečalniku, ki je stal pred njo.

Ko je gospod Martignon bral list, sto¬
pila mu je nagloma podoba rajnega prijatelja

229

Peyramale-a posebno živo pred oči. Hkrati
pa je bral koncem lista besede, katere je
nekdaj govoril Ozija Juditi, in katerih pomen
ga je kar presunil. Bral je:

„Danes je Bog tvoje ime tako povišal,
da ne bo prešla tvoja hvala iz ust ljudij, ki
se bodo spominjali moči Gospodove na večno,
zavoljo katerih nisi zanašala svojemu živ¬
ljenju v stiskah in v nadlogi svojega rodu,
temveč si odvrnila pokončanje pred
obličjem našega Boga/ Kar čudno je bilo,
kako so se te besede skladale s tem, kar je
zadnji čas večkrat rekel rajni gospod Peyra-
male. Predno je umrl, rekel je velikokrat:
„Moje telo bo kakor drožje, ki se denejo v
testo. Moram umreti, da odvrnem po¬
ko n č a n j e.“

Gospod Martignon je torej prejel pri¬
čakovano znamenje od svojega rajnega pri¬
jatelja in po teh čudovitih besedah je sklepal,
da je gospod Peyramale v nebesih.

Pri povzdigovanju je vse pokleknilo.
Samo bolnica je ostala na stolu. Ko je prišel
trenutek svetega obhajila, stopil je njen mož
k obhajilni mizi in je pokleknil. Ker bolnica
ni mogla vstati, pričakovala je, da pride Bog
k njej. In prišel je na umrljivih rokah mašni-
kovih, da bi nasitil in utolažil dušo, ki je
hrepenela po Njem.

230


Komaj je prejela Telo Gospodovo, za¬
čutila je, da jo nepremagljiva sila žene, naj
vstane in poklekne.

Blizo nje je klečal mož, pokrival je
obraz z rokami in je molil Boga, kateri je
ravno prišel v njegovo srce.

Tu je zaslišal, da je nekaj zašumelo
in da se nekaj giblje. Vzdignil je glavo,
pogledal je nazaj in — videl je, da žena že
kleči zraven njega.

Ko bi ne bilo na svetem kraju, zavpil
bi bil od veselja, hvaležnosti in začudenja.
Obrnil se je proti oltarju, in njegove oči
so se ujele s pogledom mašnikovim, čegar
obličje je žarelo veselja in ginenosti. Ravno
takrat se je bil mašnik obrnil proti ljudstvu
in izrekel pomenljive besede:

^Dominus vobiscum“  to je: Gospod
naj bo z vami!

Gospod je bil v resnici z njimi.

Bil je zadnji evangelij. Gospa Guerrier-
jeva je vstala brez težave, stala je med
zadnjim evangelijem in je zopet pokleknila...

Mož bi bil kmalu omedlel. Noge so se
mu tresle, bil je bled, in solze so mu zalivale
oči. Zena je pa molila in se zahvaljevala
zbrano, pobožno in goreče.

Duhovnik je slekel mašna oblačila in
je pokleknil k oltarju, da bi odmolil zahvalne
molitve. Gotovo jih je molil iz dna srca.

231

Začel je devetdnevnico ob smrtni po¬
stelji služabnika Marijinega, gospoda Peyra-
male-a, in prosil je, naj mu Marija deveti
dan pošlje po rajnem prijatelju Peyramale-u
pričakovani odgovor. Zmeraj bolj je upal,
da bo uslišan, nazadnje je pa iz ljubezni do
bližnjega drugemu prepustil zaklad, ki bi bil
moral biti njegov.

In glej, deveti dan, ob določeni uri,
pri maši, kijo je sam opravil v ta
namen, bila je ozdravljena oseba, ki jo
je on določil.

Dobrotljiva in mogočna nebeška Mati
mu je poslala znamenje, katero si je želel.

Veliko je bilo veselje ozdravljene gospe,
še večja pa je bila radost gospoda Martignon-a.
Zdaj je bil prepričan, da je njegov prijatelj
župnik Peyramale v nebesih.

Molitev za odvrnenje skušnjav
zoper čistost.

Lourska Mati Božja, za nas Boga
prosi!

Gospod, moj Bog, videli smo,
kako si ozdravil bolnico, in jo rešil
velike nesreče; ozrli smo se tudi v
nebesa, ki  so rešitev iz vseh nesreč!

232

Tvoj Božji Sin nas je učil, naj pro¬
simo na koncu očenaša: Reši nas
hudega! Reši nas torej skušnjav, ki
nas napadajo od vseh stranij! Reši
nas napadov zunanjih sovražnikov,
reši nas pa tudi napadov notranjega
sovražnika, ki ga v sebi nosimo! Naša
duša te hoče in želi ljubiti, meso pa
bi se rado vdajalo hudemu poželenju
in se bojuje zoper dušo.

Kakšna sramota, ako bi nas hudo,
poželenje premagalo! Kako hudo si
moramo prizadevati, če hočemo sku¬
šnjave premagati! Res je, če le ne
privolimo v skušnjavo, pa je prema¬
gana, — toda koliko se moramo bo¬
jevati, ker nas napada sovražnik, čegar
moč nikoli ne opeša. O Bog, kdaj
pride srečni dan, ko bo konec tega
boja?

Pomagaj nam, o Bog, da se bomo
v dušnem boju zmeraj ozirali proti
nebesom in se tolažili s tem, da si
ondi pripravil prebivališče tistim, ki
Ti na zemlji služijo! Večne sreče v

233

nebesih se bomo vedno spominjali,
to nam bo dajalo pogum, da se ne
bomo vdali skušnjavam, to nam bo
dajalo moč, da ne bomo opešali.

Kako bomo takrat veselo zapeli
alelujo, ko bomo stopili med angele
in svetnike, ko bomo varni vseh
skušnjav! Potem ne bo več boja,
potem ne bo več strahu, zakaj ne¬
besa so kraj večnega miru. Nič več
ne bo sovražnikov, nič več ovir in
zaprek! Tukaj Te hvalimo in molimo,
Gospod, pa hvalimo Te v strahu in
skrbeh, gori pa Ti bomo hvalo peli
v neizrekljivem miru in veselju!

Daj nam, o Gospod, da v svojem
potovanju na zemlji nikoli ne zaidemo
na napačno pot, da nikdar ne začnemo
nazadovati. Pomagaj nam, da bomo
šli zmeraj le naprej, da bomo zmeraj
napredovali v dobrem in da bomo
vedno čistejše živeli. Življenje je poto¬
vanje, naša domovina je drugje, in
dolžnost vsakega kristijana je, da

234

gre vedno le naprej, da zmeraj le
napreduje. Te milosti Te danes pro¬
simo! Amen.

Lourška Mati Božja, za nas Boga
-prosi!

Trideseti dan.

Devetdnevnica algir-skega župnika.

(Nadaljevanje.)

Nihče ni pazil na posebnosti kape¬
lice, v kateri je Bog ozdravil gospo Guerrier-
jevo. In vendar je bilo prav v tej kape¬
lici vse pomenljivo. Podobe in napisi, vse se
je strinjalo z dogodkom, ki se je ta dan
ondi vršil.

Bila je to prva kapela pri vratih, in
vse v njej je spominjalo na veliki dogodek,
ki je proslavil mesto Lourdes.

Pod okni so bile po vsej steni vzidane
tri visoke in dolge plošče iz belega mar¬
morja, na katerih je bila napisana kratka
zgodovina lourških prikazovanj.

Lourški župnik je nekdaj zahteval, naj
nebeška prikazen stori, da bo zacvetela
divja roža, če je bila prav takrat zima.

235

Sv. Devica je pa nato odgovorila z besedo
„pokora“.

In v romarski cerkvi je bilo pod vrhom
v dolgi črti z zlatimi srci zapisanih nekaj
Marijinih besed; ravno nad to stransko ka¬
pelico, v kateri je gospod Martignon prejel
znamenje od rajnega župnika Peyramale-a,
bila je zapisana beseda „pokora“.

Več drugih ravno tako pomenljivih
znamenj je bilo v kapelici, in skoraj vsa so
se nanašala na rajnega gospoda Peyramale-a.

Pomislimo malo, kakšen pomen je vse
to imelo!

Ko bi Mati Božja z vsem tem ne bila
hotela odgovoriti na prošnjo gospoda Marti-
gnon-a, ko bi mu ne bila hotela po rajnem
prijatelju poslati odgovora, ali bi ne bila za
ozdravljenje gospe Guerrier - jeve izbrala
drugega časa, drugega kraja in drugih oko¬
liščin ? Prav gotovo. Ker je pa sveta Devica
gospo Guerrier-jevo ozdravila ravno pri tej
maši in ravno ob teh okoliščinah, smemo
sklepati, da je bilo njeno ozdravljenje ne¬
beško znamenje, prav tako znamenje, ka-
koršno je Bog dal hlapcu Eliezerju, katerega
je Abraham poslal v Mezopotamijo iskat
žene sinu Izaku.

Eliezer je prišel k Nahorjevemu mestu
in je ukazal kamelam uleči se zunaj mesta
zraven studenca ter je molil:

236

„Gospod, Bog mojega gospoda Abra¬
hama, prosim, stoj mi danes na strani in
izkaži milost mojemu gospodu Abrahamu. 44

„Glej, stojim pri studencu, in hčere
prebivalcev tega mesta bodo hodile vodo
zajemat. 44

„Deklica torej, ki ji porečem: ,Nagni
mi svoj vrč, da pijem 4 , in ki odgovori: ,Pij,
in tudi tvoje kamele bom napojila 4 , le-ta je,
ki si jo svojemu sinu Izaku namenil, in iz
tega bom spoznal, da si milost izkazal mo¬
jemu gospodu. 44

Ni še bil besedij sam pri sebi izgovoril,
in glej, že pride Rebeka z vrčem na rami...
Stopila je k studencu ter napolnila svoj vrč
in se vrnila. In hlapec ji je naproti šel in
je rekel: „Daj mi nekoliko vode piti iz
svojega vrča. 44  Ona je odgovorila: „Pij, gospod
moj 44 ; in je hitro vrč na svoje naročje dejala
in mu dala piti.

In ko se je bil napil, pristavila je:
„Tudi tvojim kamelam bom zajemala vode,
dokler se vse ne napi j o. 44  Ko so se bile pa
kamele napile, vzel je mož v  zlate uhane in
zapestnice. In ji je rekel: „Čegava hči si? 44
Ona je odgovorila: „Hči sem Batuela, Mel-
kinega simi; moj stari oče je Nahor. 44

Mož se je priklonil in je molil Go¬
spoda rekoč: „Hvaljen bodi Gospod, Bog
mojega gospoda Abrahama, ki ni odtegnil

237

svoje milosti in zvestobe mojemu gospodu,
in me je naravnost pripeljal v hišo brata
mojega gospoda." -

Ker se je Eliezerjeva goreča molitev
popolnoma skladala z znamenjem, katerega
je prosil, sklepal je iz tega, da mu je Bog
razodel svojo voljo.

Tako smo sklepali tudi mi v zgodbi
o gospodu Martignon-u, ker je dandanes še
ravno tisti Bog, kakor v nekdanjih časih.

Vrnimo se k zgodbi. Lourška Mati
Božja je uslišala ponižne prošnje in je po¬
delila popolno milost. Gospa Guerrier-jeva
je bila popolnoma zdrava. — Poprej je pro¬
sila, zdaj se je zahvaljevala. — Nato je
vstala mirna in vesela, najmanjše razbur¬
jenosti ni bilo videti na njej, in obraz se ji
je svetil nebeške sreče. Obrnila se je k
možu in je rekla: „Daj mi roko! Pojdiva!"

Gospod Guerrier ni mogel verjeti toli¬
kega čuda. Kar se je dogodilo, zdelo se mu
je nemogoče. Mislil je, da se mu- sanja. Bil
je neizrekljivo vesel, pa prešinjal ga je strah,
da ne bi te lepe sanje hipoma izginile . . .
Bil je ves zmešan in je hotel poklicati nosače.

„Ne, ne“, rekel mu je gospod Marti-
gnon in ga je opomnil na to, kar je Bog
storil bolnici, „pustite jo, naj gre“.

Gospa Guerrier-jeva je šla iz kapelice
v cerkev, kjer so marseille-ski romarji slavo

238

peli mogočni nebeški Kraljici in niso vedeli,
da se je tačas blizo njih pri tihi maši v
stranski kapelici razodela njena moč.

Ozdravljena gospa je šla iz cerkve, z
lahkoto je stopala po velikih kamenitih
stopnicah in je prišla na prostor, kjer je
čakal voz. Voznik je ostrmel in se nekaj
časa kar ganil ni. Gospod Guerrier mu je
pomigal, in prišel je ter odprl vratiča.

„Ne“, rekla je gospa, „šla bom k
votlini. “

„Seveda“, odgovoril je mož, „usedimo
se in peljimo se tje.“

„Nikakor ne“, dejala je gospa, „peš
pojdem. “

Gospod Martignon se je nagnil h go¬
spodu Guerrier-ju in ga je s svojim tihim
glasom opomnil, da mora verovati.

„Ozdravljena je. Pustite jo“, rekel mu je.
Pustili so jo, in vsi so šli proti votlini.
V cerkvi pred oltarjem se je prvič
zahvalila. Pri votlini, pred podobo Marijino,
zahvalila se je drugič.

Pokleknila je na obe koleni, ne da bi
ji bil kdo pomagal. Potem je vstala, šla je
pit iz čudežnega studenca in se je podala h
kopeli, kjer so pokladali bolnike v vodo.
Če je bila prav ozdravljena, vendar je še
šla v kopel. Ko je prišla ven, čutila je v
sebi novo moč in gibčnost.

239

Hotela je iti peš v mesto. Voz je šel
počasi pred njo. Sredi pota je pa poprosil
gospod Martignon:

»Gospa, prosim, nikari ne hodite tako
hitro. Vi ste ozdravljeni, jaz pa nisem; po¬
vem vam, da ne morem nič več iti. Prosim
vas zaradi sebe, da se usedimo na voz/

Usedli so se in so se peljali v nedo-
zidano župnijsko cerkev, kjer je bil grob
gospoda Peyramale-a. Gospa Guerrier-jeva
je pokropila novi grob, pokleknila je in je
opravila tretjo zahvalo.

Prošnja, da bi se kdaj združili z
Bogom.

Lourška Mati Bošja, za nas Boga
prosi!

O Gospod, grob Tvojega zve¬
stega služabnika nas opominja, naj
dvignemo pogled proti nebesom, ka¬
tera moramo doseči koncem zemelj¬
skega potovanja.

Ko bi nam pač kdo razodel ve¬
selje, katero si pripravil pravičnim!
Kako bi to podžigalo naš pogum!
Toda oko ni videlo, uho ni slišalo,

240

in v srce človekovo ni prišlo, kar
čaka pravično dušo na onem svetu!

Na zemlji je srce človekovo ne¬
mirno, nobena stvar ga ne more do
cela zadovoljiti in utolažiti njegovih
želja. Nepokojno je naše srce, dokler
ne dospe k Bogu v nebesa, dokler
ne počiva v svojem Stvarniku. V
nebesih bodo pa utolažene vse naše
želje, kajti ondi bomo imeli Boga,
kateri je vse!

V nebeškem kraljestvu ne bo več
zmot, ker bomo gledali Tebe, ki si
večna resnica. Gori ne bo več ne
žalosti ne bolečin, ker se bomo ve¬
selili Tebe, neskončno ljubeznivega
in dobrega Boga. Gori ne bo več
strahu, ker nas nobena sila ne bo
mogla odtrgati od Tebe.

Tako bo plačilo pravičnih. Tvoje
neskončno usmiljenje naj tudi nam
kdaj dodeli to srečo po neskončnem
zasluženju našega Gospoda, Tvojega
Božjega Sina! Amen.

Lourška Mati Božja. za nas Boga
prosi!

241

Edenintrideseti dan.

Devetdnevnica algir-skega župnika.
(Konec.)

Gospod Guerrier, njegova soproga in
gospod kanonik Martignon so se vrnili v
stanovanje, kamor je prejšnji dan prišla
gospa Guerrier-jeva kot neozdravljiva bolnica.

Kako so se v hiši vsi začudili in raz¬
veselili, ko se je vrnila v stanovanje čvrsta
in zdrava! Domačim se je zdelo, da je s
tem tudi njih hiša blagoslovljena. Gineni
so bili, ko so slišali, kako se je čudež
zgodil. .. Pretreslo jih je, ko so izvedeli,
kako čudovite okoliščine so se združevale
v tem dogodku.

„Gospa“, rekel je naposled hišni go¬
spodar Lavigne (izg. Lavinj), „ali veste, kje
stanujete, in v katero hišo vas je previdnost
Božja pripeljala?"

„Ne vem“, odgovorila je in ga začu¬
dena pogledala.

„Hiša, v kateri prebivate, bila je lourško
župnišče, ko se je Mati Božja prikazovala",
rekel je Lavigne. „In vi stanujete v dvorani,
v kateri je župnik Peyramale prvikrat iz¬
praševal Bernardko, in kjer mu je ta po¬
vedala, kaj želi od njega Mati Božja."

„Šmarnice“ 1899. 16

242

Strme so poslušali vsi te besede in
občudovali so skrivnostna pota Božje pre¬
vidnosti. —

Gospod Guerrier in soproga sta še
nekaj dnij ostala v Lourdes-u. Ker sta pre¬
jela tolikšno dobroto, nista hotela precej
oditi, ampak dalje časa sta ostala v mestu,
kjer se ju je Bog usmilil, ter sta se za¬
hvaljevala.

Potem sta se napotila proti Saint-Go-
bain-u — proti domu.

Vozila sta se brez počitka in kar je
bilo najhitreje mogoče.

Prejelismo pismo od gospoda Guerrier-ja,
v katerem ta natanko popisuje, kako sta
prišla domov. Najprej pripoveduje, kako so
se čudili ozdravljeni soprogi sorodniki, ka¬
tere sta obiskala na dolgem potovanju proti
domu. Nato pa pravi:

„Zagledala sva slednjič domačo hišo!
Bilo je že proti večeru. Zapazila sva pred
hišo sorodnike, domačo družino in ljubljene
otroke. Prihiteli so pred hišni prag svoji
srečni materi naproti. 41

„Ko so videli, da je sama stopila z
voza in šla proti njim, nastal je prizor, ka¬
terega človeško pero ne more popisati.
Kakšno veselje je bilo to! Vse je jokalo in
se gnetlo okrog nje! Njena mati je bila tudi
med njimi in je objela ljubljeno hčer, katero

243

ji je Mati Božja ozdravljeno nazaj poslala
iz Lourdes-a.“

»Samo stari oče je ostal v svojem
stanovanju, ki je bilo nekaj korakov od¬
daljeno od hiše. Bil je že triinosemdeset let
star in ni mogel priti. Zena in jaz sva šla
k njemu, in vsa družina naju je spremljala."

„Na pragu svoje sobe nas je častitljivi
starček pričakoval, in roke so se mu tresle
bolj od veselja kakor od starosti, obraz so
mu pa oblivale solze."

„Zena je pokleknila predenj in je rekla:"

,„Oče moj, blagoslovili ste me, ko sem
bila bolna in sem odpotovala v Lourdes.
Blagoslovite me še zdaj?"

„In oče je stegnil roke nad njeno
glavo, potem pa jo je prisrčno objel."

„Kakor bi naše veselje ne bilo smelo
imeti meja, naključilo se je, da je bil ta dan
ravno god nje, ki se je ozdravljena vrnila
domov. Kako lep je bil ta god!"

„To pa še ni bilo vse. Bilo je to še
le veselje v domači družini. Pa tudi Cerkev
se je hotela veseliti."

„Gospod župnik saint-gobain-ski je bil
že poprosil soisson-skega (izg. soasčn-skega)
škofa dovoljenja, da bi se smel slovesno
zahvaliti za veliko milost, ki smo jo prejeli."

„Drugi dan smo torej šli v župnijsko
cerkev. Za nami se je pomikala nešteta

16*

244

množica ljudij. Zvonilo je z vsemi zvonovi,
in cerkev je bila polna, kakor o velikih
praznikih/'

„V cerkvi je stala podoba lourške
Matere Božje, pred podobo je bil pa pri¬
pravljen prostor za tisto, katero je sveta
Devica ozdravila. Duhovnik je stopil na
prižnico in je s preprostimi besedami opisal
čudoviti dogodek, zaradi katerega smo ob¬
hajali tolikšno slavnost. Potem so prišle
belo oblečene deklice, dvignile so na rame
podobo lourške Matere Božje in vvrstili smo
se v procesijo. Za podobo Marije Device,
naše dobrotnice, šla sva moja soproga ter
jaz, in stopali smo v sprevodu med slo¬
vesnim petjem in donenjem orgelj, sredi
neštevilne množice, ki se ni mogla zdržati
solz. Nato je zadonela zahvalna pesem
,Te Deurn', in sv. Rešnje Telo so izpostavili
na oltar . . .“

Tako piše gospod Guerrier. Kaj naj
dostavimo temu pismu? Če se na zemlji
obhajajo take slavnosti, kakšno slavje mora
pač biti v nebesih!-

Radi bi že tukaj dokončali povest in
bi pustili bralca, naj se raduje ob žarkih
nebeškega veselja. Toda na tem svetu ni
luči brez sence, in tudi mi se moramo ozreti
na drugo bolj žalostno pozorišče.


245

Sredi veselja je včasih obšla gospo
Guerrier-jevo žalost, kakor bi jo vest pekla.
Rekla nam je enkrat:

„Ubogi gospod Martignon! Zdi se mi,
da sem mu jaz ukradla ozdravljenje!“

In žalost ji je zamračila obraz.

Goreče je molila z vso družino vred,
da bi vendar Mati Božja ozdravila tudi nje¬
nega velikodušnega dobrotnika.

Nekaj tednov pozneje je bilo, ko je
gospod Martignon bolan zapustil Lourdes.
Bil je preslab, da bi bil šel, kamor ga je
vleklo srce, t. j. da bi se bil prepeljal čez
Sredozemsko morje na afrikanska tla. Zato
je začetkom zime šel v Hyeres (izg. ler).

Bog pa ni pustil, da bi bil Njegov
zvesti služabnik predolgo čakal plačila.
Gospod Martignon je bil zmeraj slabši.
Koncem zime je šel stanovat k prijateljem
v Poitiers (izg. Poatje).

„Tukaj sem“, pisal nam je, „kakor
ptič na vejici, in čakam, kdaj se bo od¬
lomila/'

Res se je odlomila, in njegova duša
se je povspela v rajske višave.

Bilo je osem mesecev in pol po ozdrav¬
ljenju gospe Guerrier-jeve, 27. majnika 1878,
okrog treh ali štirih popoldne. Gospoda
Martignon-a je stresel nenavaden mraz.
Takoj je vedel, kaj to pomeni.

246

Ko je solnce izginilo na večeru, nagnil
je služabnik Gospodov glavo. Njegove oči
so se zaprle za ta svet in odprle so se v
najlepši deželi, kjer sije večna Luč, ki ne
bo ugasnila nikdar.

Tako je živel in tako je umrl drugi
prijatelj gospoda Peyramale-a. Kakor gospodu
Lafont-u, tako je tudi gospodu Martignon-u
ljubezen do bližnjega odprla nebeška vrata.
Gorečnost za čast Božjo in za blagor bliž¬
njega je pripeljala v večno veselje gospoda
Peyramale-a, po isti poti sta šla njegova
prijatelja.

Molitevna čast nebeškim prebivalcem.

Lourska Mati Božja, za nas Boga
prosi!

Nebeški angeli, svetniki in svet¬
nice, srečni zveličani duhovi, ki uži¬
vate večno veselje, pomagajte nam
v boju proti hudemu sovražniku,
branite nas v skušnjavah zapeljivega
sveta, podpirajte nas, da bomo ložje
premagali lastno slabo poželenje!

Kadar se domislimo, kolikokrat
smo že grešili in kako smo mrzli in

247

lahkomišljeni, obide nas strah zaradi
sodbe, ki nas čaka.

Morebiti bomo kmalu umrli.
Zato je treba pohiteti in nadomestiti
čas, ki smo ga izgubili. Angeli Božji,
pomagajte nam v tem, vodite nas,
kakor je vodil angel Rafael Tobijo!
Svetniki v nebesih, bodite nam po¬
močniki v nadlogah in skušnjavah,
katere ste sami že premagali!

Res je, da nam ne morete dati
milosti, katero deli samo Bog; vse¬
mogočni in neskončno usmiljeni Bog
pa rad uslišuje vaše molitve in nam
po vaši priprošnji daje neštevilnih
milostij.

Saj sami želite, da bi se tudi mi
kdaj udeleževali vaše sreče; zakaj če
sploh še kaj manjka vaši sreči v ne¬
besih, manjka vam tega, da bi se
mogli z vsemi človeškimi otroci ve¬
seliti v nebeškem kraljestvu. Vaša
želja je, da bi pomnožili blažene
trume, ki stoje v raju pred obličjem
Gospodovim.

248

Zato uslišite danes našo prošnjo,
o angeli in svetniki! Svetujte nam,
napeljujte nas k dobremu; branite in
varujte nas, odvračajte od nas na¬
pade hudega sovražnika! Posebno pa
prosite za nas, da se kdaj združimo
z vami v večni slavi, da vas kdaj
spoznamo v tisti Luči, ki ne bo nikdar
ugasnila! O Gospod, kdaj bo prišel
dan, ko bomo vsi združeni v Tvojem
očetovskem naročju? Daj, o Bog, da
takrat ne bomo pogrešali nikogar
izmed nas! Amen.

Lourška Mati Božja, za nas Boga
prosi!

249

Potrdila.*)

»Podpisani spričujem, da je imel
gospod Macary (Frančišek), mizar,
kakih trideset let,otekle Sile' na nogah.
Te šile so bile za prst debele, in po
njih je bilo polno grč, katere so bile
zelo razvite. Treba je bilo noge vedno
zavijati ali v povoje ali pa v golenice
iz pasje koše. Vkljub temu so se na
obeh nogah pogostoma prikazovali turi,
in takrat je moral bolnik vselej popol¬
noma počivati, ter ga je bilo treba dolgo
zdraviti. Danes sem ga pa preiskal in
nisem mogel zapaziti drugega, kakor
nekatere sledi tistih velikih oteklin, če
so bile prav njegove noge proste vseh
obvez. “

*) Kot dodatek tem šmarnicam navaja H. Lasserre
razna potrdila, v prvi vrsti zdravniška. Tukaj naj pri¬
občimo samo pisma treh zdravnikov, kateri so preiskali
Frančiška Macary-ja v bolezni in po ozdravljenju. Pod¬
pise teh zdravnikov sta legalizovala maire (izg. mer) in
podprefekt.

250

„ To-le ozdravljenje, ki se je zgo¬
dilo samo ob sebi, zdi se mi še toliko
bolj čudno, ker vednostne knjige ne
omenjajo nobenega takega dogodka.“

»Lavaur, 16. avgusta 1871.“

„Dr. Segur, zdravnik
saint-louis-skega (izg. sen-lui-skega) vza¬

jemnega -pomožnega društva. 11

„Podpisani potrjujem, da je kakih
trideset let imel gospod Macary, -mizar
v Lavaur-u, na nogah ,otekle žile 1  z ve¬
likimi grčami; pogostokrat so se nare¬
dili veliki turi, vkljub temu da so bile
noge neprestano zavite v golenice ali
pripravne obveze; znaki bolezni so pa
hipoma izginili, in danes ni videti
drugega, kakor jedna, očividno zmanj¬
šana grča na zgornji notranji strani
desne noge.“

„Lavaur, 25. avgusta 18715

„Dr. Possignol, zdravnik. 11

„Macary (Frančišek), šestdeset let
star, mizar v Lavaur-u, ud saint-louis-
skega društva, prišel me je pred kakimi
dvajsetimi leti za svet vprašat, ker je

251

imel,otekle žile.‘“ (Tu popisuje zdravnik
natančno Macary-jevo bolezen.) »Žile
dovodnice so bile otekle v tako obilnem
številu, in bolezen je bila tako razvita,
da nikakor nisem smel uporabljati rano-
celskih sredstev, 5 katerimi se zdravi
ta bolezen. 11

»Bil sem torej mnenja, da je
Macary-jeva bolezen neozdravljiva, in
nasvetoval sem mu samo polajšujoča
sredstva, katera so mu bili sicer že
mnogi mojih tovarišev svetovali«

„ Osemnajst let pozneje, pred dvema
letoma, prišel je Macary zopet k meni.
Njegova bolezen je bila veliko hujša. —
Potrdil sem sodbo, ki sem jo bil prvič
izrekel, in sem mu povedal, da mora
popolnoma počivati^ ležati ter skrbno
paziti in varovati se; dejal sem mu, da
je to jedino sredstvo, vsled katerega bi
se mogli turi zapreti.«

»Danes, 15. avgusta 1871, predstavil
se mi je Macary tretjič. — Turi so po¬
polnoma prešli. — Nobene obveze nima
na nogi, in vendar še sence ni o teni,
da bi kje kri zastajala. — Najbolj
čudno je, da so otekline in grče po¬
polnoma izginile, in da se namesto
njih čutijo samo drobne in trde kite
brez krvi, ki se sučejo pod prstom.

,252

Notranja žila satena ima pravilno
smer in pravilno debelost. — Če Se
tako natanko -preiskujem, ne -morem
zapaziti nikakega sledu ranocelske ope¬
racij e. “ >

„Kakor pripoveduje Macary, iz¬
ginila je ta bolezen v jedni noči popol¬
noma, in sicer samo vsled tega, ker je
bolnik noge umil z rutico, namočeno v
lourški vodiP

„Ne oziraje se na pripovedovanje
Macary-jevo sklepam, da veda tega do¬
godka ne more razložiti; zakaj no¬
ben pisatelj ne poroča, da bi bil
kdaj videl kaj takega ali podobnega.
— Vsi so istih mislij, da se take žile
same ob sebi nikoli ne ozdravijo,
da jih ni mogoče ozdraviti s kakimi
polajSujočimi sredstvi, da jih še manj
more kdo hipoma ozdraviti, in da
se ta bolezen neprenehoma hujša;
naposled trdijo, da ni upanja, da bi ta¬
kega bolnika popolnoma ozdravilo kako
drugo sredstvo, kakor ranocelsko, ker
bi kaka krepka zdravila le bolnika
spravila v veliko nevarnost. — Ko bi
tudi ne imel nobenih drugih dokazov

253

o dogodku, ki ga Macary 'pripoveduje,
kakor samo to, kar na ozdravljencu
vidim, moral bi z ozirom na nekatere
posebnosti njegove bolezni reči, da se
je z njim zgodilo nekaj nenavadnega,
ali da rečem naravnost, nekaj nad-
nuravnegač

„S svojim podpisom potrjujem to
izjavo

„V Lavaur-u, 15. avgusta 1811.

Bernet,

doktor zdrav, pariške fakultete.«

„ Videl in legalizoval zgornje pod¬
pise:

Lavaur, 3. septembra 1871.

Maire: Štef. Voisin-ski“
(izg. Voaze'n-ski).

„ Videl in legalizoval ta-le podpis go¬
spoda Štefana Voisin-Laverniere-skega
(izg. Voazen-Lavernier-skega), lavaur-
skega maire-a:

Lavaur, 4. septembra 1871.

Podprefekt: Cellieres« (izg. Selier).

Jutranja molitev*)

V imenu Očeta f in Sina f in svetega f Duha.
Amen.

Vsegamogočni, večni, trojedini Bog!
ponižno Te molimo; Tebe naj hvali in po¬
višuje moj duh, moje srce, moj jezik. Ti si
moj Gospod in moj Bog, o dobrotljivi ne¬
beški Oče! Iz celega srca Te zahvaljujem,
da si me to noč ohranil živega in zdravega,
in da si vse hudo od mene odvrnil. —

Vstajam v imenu svojega križanega
Gospoda Jezusa Kristusa, kateri me je rešil
s svojo drago Krvjo; naj me varuje hudega
na duši in na telesu.

O premili nebeški Oče, ta dan bodi
Tebi posvečen, prvi vzdihljaj ljubezni naj se
k Tebi povzdigne iz mojega srca. Tebe
hočem moliti in poviševati, kolikorkrat

*) Molitvenik j e sestavljen po knjižici: A. M-
Jesus na križi.

257

vzdihnem, kolikorkrat moje srce udari. Svoje
telo in svojo dušo, vse svoje počutke in
vso svojo moč Tebi darujem; karkoli bom
danes mislil, želel, storil ali trpel, naj se
zgodi iz ljubezni do Tebe, Tebi v čast in
po Tvoji sveti volji. Sprejmi, o Bog, milost¬
ljivo ta dar; Tebi darujem vse misli, besede,
dejanja in vse svoje dušne in telesne moči.
Vse hočem danes Tebi dopadljivo storiti, v
vseh rečeh le Tebe častiti.

Presveta Devica Marija, mati mojega
Zveličarja, vsi ljubi svetniki v nebesih, sveti
angel varih, priporočam se vaši ljubezni;
prosite za-me! Izpolnovati hočem danes voljo
Božjo, za časno in večno srečo si hočem
prizadevati, da pridem k Bogu, svojemu ne¬
skončno dobrotljivemu nebeškemu Očetu, po
Jezusu Kristusu, Gospodu našem. Amen.

„Šma.rnice u  1899.

17

Večerna molitev.

Kakor si dan začel z molitvijo, tako ga tudi z mo¬
litvijo končaj. Med večerno molitvijo nikari ne
pozabi izprašati svoje vesti in zavoljo svojih
grehov obudi srčno žalost ter moli:

Moj Bog in moj dobrotljivi Oče, spet
je en dan minul, ki se ne bo nikoli več
povrnil; morebiti kmalu pride noč, ko se
ne bom več mogel spokoriti. Koliko jih je
danes zadela velika nesreča na duši ali na
telesu! Koliko jih je morebiti danes nagloma
umrlo, da so nepripravljeni stopili pred Tvojo
ostro sodbo! Zato še nocoj pred Te poklek¬
nem, o troj edini Bog, Oče, Sin in sv. Duh!
Hvalim in častim Te z vsemi angeli in iz¬
voljenimi ter se Ti zahvaljujem za vse
dobrote, katere si mi danes in v vsem mojem
življenju dodelil na duši in na telesu.

O Marija, moja največja pomočnica za
Bogom, bodi moja dobrotljiva mati, varuj
me to noč, kakor varuje skrbna mati svo-

259

jega otroka! Prosi za me Boga, da naj vse
hudo od mene odvrača in me v svoji mi¬
losti ohrani.

Sveti angel varih in vsi svetniki Božji,
prosite za-me Boga, da pridem v vašo družbo
in da z vami vred Boga hvalim vekomaj!
Amen.

Večerni kes.

O milostljivi Gospod, s kakšno nehva¬
ležnostjo sem Ti povračeval vse Tvoje ve¬
like dobrote! Sram me je, kadar premislim,
koliko hudega sem storil in koliko dobrega
sem opustil! Spoznavam svojo hudobnost in
obžalujem te-le grehe . . ., katere sem danes
storil. O, da bi ne bil grešil! Odpusti mi, o
nebeški Oče, zavoljo trpljenja in smrti Svo¬
jega preljubega Sina Jezusa Kristusa! O pre¬
ljubi Jezus, v Tebi je vse moje upanje. V Tvojo
sveto Kri utapljam vse svoje grehe in hu¬
dobije; izbriši moj dolg, o Jagnje Božje, ki
grehe sveta odjemlješ! — Zdaj pa trdno
sklenem s Tvojo milostjo in pomočjo vsega
greha in tudi vseh priložnostij greha bolj
skrbno se varovati, da Te ne bom več raz¬
žalil. Amen.

17*

Sveta maša.

V imenu 7 Očeta, ki me je ustvaril, in mojega
križanega Gospoda f Jezusa Kristusa, ki me je s
Svojo sveto Krvjo odrešil, in Svetega j- Duha, ki
me je posvetil. Amen.

Sprejmi, o Gospod, to daritev sv. maše
v Svojo čast in zveličanje moje duše ter
kot vredno zalivalo vseh meni, in celemu
svetu dodeljenih dobrot! Amen.

O moj nebeški Oče, sramota me ob¬
haja, in skoraj si ne upam očij povzdigniti
proti nebesom, zakaj grešen človek sem, in
število mojih grehov je preveliko! Moj Bog,
Tebe sem žalil, vpričo Tebe hudo grešil!
— Pa Ti, o Gospod, si poln milosti in od¬
puščaš grehe vsem, kateri Te iz vsega srca
odpuščanja prosijo. Usmili se me torej in
usliši me! K Tebi vpijem v svoji revščini, in
le v Tvojo milost zaupam. Naj Te omehča
molitev Tvoje cerkve, ki milosti prosi za-me
in za vse grešnike!

261

Odvzemi nam, prosimo, o Gospod, naše
grehe, da bomo vredni stopiti v Tvoje sve¬
tišče! Po zasluženju vseh Tvojih svetnikov,
vzlasti tistih, katerih svetinje so v tem oltarju,
odpusti mi vse moje grehe. Po Jezusu Kri¬
stusu, Gospodu našem. Amen.

Kirije.

Gospod, usmili se nas!

Kriste, usmili se nas!

Gospod, usmili se nas!

Ozri se milostljivo na Svoje verno
ljudstvo, ki zaupa v Tvojo dobroto in prosi
odpuščanja grehov!

Glorija.

Čast in hvala Ti, o Bog, na visokosti,
in mir ljudem na zemlji, ki so svete volje!
Molimo te, hvalimo te, o Bog, vsemogočni
Oče, in Tebe, o Gospod, Jezus Kristus, jedi-
norojeni Sin Božji, Jagnje Božje, ki odjemlješ
grehe sveta, ki sediš na desnici vsemogoč¬
nega Očeta! Usmili se nas, ker si sam svet,
sam Gospod, sam najvišji s Svetim Duhom
vred v časti nebeškega Očeta. Amen.

Ao maSnik moli na levi strani s razpetima
rokama:

O vsemogočni Bog, daj nam Svojo
milost, da raste v nas vera, upanje in lju-

262

bežen; daj nam ljubiti le, kar Ti zapoveduješ,
da tako zaslužimo, kar si nam obljubil! Po
Jezusu Kristusu, Gospodu našem. Amen.

Molimo.

O Bog, ki dobro veš, da po svoji člo¬
veški slabosti ne odidemo premnogim ne¬
varnostim, v katerih smo vedno, stori nas
močne na duši in na telesu, da bomo mogli
s Tvojo pomočjo prenesti, kar moramo za¬
voljo svojih grehov trpeti! Tega Te prosimo
po Jezusu Kristusu. Amen.

Pred sv. evangelijem.

Očisti mi, o Bog, srce z ognjem Svoje
ljubezni, da zvesto poslušam besede Tvojega
svetega evangelija in jih v dejanju izpol-
nujem. Amen.

Evangelij.

Sv. evangelij je Tvoja beseda, o Jezus,
ki si jo Ti sam z lastnimi ustmi oznanjeval,
in je prava luč nevernikom in razsvetljenje
vsega sveta. O Jezus, daj mi Svojo pomoč
in milost, da bom Tvojo besedo rad po¬
slušal, in jo vedno v srcu hranil. Amen.

263

Vera.

Ko mašnik po evangeliju v sredi oltarja kredo
ali vero moli:

Verujem v jednega samega Boga, Očeta
vsemogočnega, ki je ustvaril vse reči, in v
Jezusa Kristusa, Njegovega jedinorojenega
Sina, ki je zavoljo nas človek postal, umrl
na križu, od mrtvih vstal, šel v nebesa in
bo prišel od ondod sodit žive in mrtve.
Verujem tudi v Svetega Duha, našega po¬
svečevalca, ki izhaja od Očeta in Sina. Ve¬
rujem v jedno, sveto, katoliško cerkev, od¬
puščanje grehov, vstajenje mrtvih in večno
življenje.

Vse te resnice verujem, o Bog, zato,
ker si jih Ti razodel Svoji Cerkvi po Jezusu
Kristusu. Oživi mojo vero, o Bog, in daj,
da bodo tudi moja dela po moji veri! Amen.

Pri darovanju.

O nebeški Oče, darujemo Ti kruh in
vino, ki se bode oboje izpremenilo v Telo
in Kri Jezusa Kristusa, Sina Tvojega. Vzemi
to daritev od nas, ki Ti jo izročimo po¬
nižno in obžalujoč svoje grehe. Darujemo se
Ti z njo vred tudi sami. Ne zavrzi nas, če
smo prav zavoljo svojih grehov nevreden
dar, temveč stori nas vredne z daritvijo, ka-

264

tero je Jezus za nas na križu opravil! Z njo
odpuščaš grehe nam in vsem ljudem. Pridi,
o vsemogočni Bog, in posveti to daritev, ki
je pripravljena Tvojemu imenu v čast! Amen.

Ko si mašnih roke umiva:

Omij me, o Bog, bolj in bolj, očisti
me vseh mojih grehov s Svojo milostjo, da
Ti čisto in dopadljivo daritev darujem pri
vseh svojih delih.

Med drugimi mašnikovimi molitvami po
darovanju.

Sprejmi, presveta Trojica, daritev, ki
jo pred Te pokladamo v spomin trpljenja,
vstajenja in vnebohoda našega Gospoda Je¬
zusa Kristusa! Darujemo Ti jo, o Bog, da
se Ti zahvalimo za vse milosti, ki si jih
izkazal Devici Mariji in vsem svetnikom. S
to daritvijo se Ti zahvaljujemo za čast, ka¬
tero izkazuješ svetnikom v nebesih zavoljo
njih dobrih del. Prosimo pa tudi, naj v ne¬
besih za nas molijo svetniki, katerih spomin
obhajamo na zemlji! Po Jezusu Kristusu,
Gospodu našem. Amen.

Sanktus.

Dvigni, o Bog, naša srca, da je odteg¬
nemo pozemeljskim rečeffi, in je sklenemo
z  nebeškimi duhovi. Združeni z  njimi Te

265

častimo po Jezusu Kristusu, Gospodu našem,
in kličemo z njimi vred: Svet, svet, svet,
Bog, Stvarnik in Gospod vseh rečij ! Nebo
in zemlja sta polna Tvoje slave. Slava
na višavah Njemu, ki pride v imenu
Gospodovem.

Po sanktnsu do povzdigovanja.

0 milostljivi, nebeški Oče, pred Tvojim
sedežem padamo na obraz in po Jezusu Kri¬
stusu Te ponižno prosimo, da posvetiš te
darove, in jih sprejmeš za vso Svojo sveto
Cerkev, za papeža, za našega škofa, za druge
duhovne pastirje, za cesarja in za vse go¬
sposke, za naše stariše, za našo rodovino,
za naše dobrotnike, prijatelje, sovražnike in
za vse, kar jih je tukaj in ki se udeležujejo
te daritve.

Naj Ti bo dopadljiva ta naša služba,
ki Ti jo opravljamo skleneni s presveto De¬
vico Marijo, in z vsemi svetniki, ki kralju¬
jejo s Teboj v nebesih. Bratje naši so in
udje ravno tiste Cerkve. Ljubijo nas in žele,
da nam daš pravo pokoro, milost in zveli¬
čanje. Naj nas torej njih ljubezen podpira
v naši revščini in nadlogi, in dodeli nam po
njih prošnji povsod Svojo mogočno pomoč,
da se kdaj z njimi vred veselimo pri Tebi
v nebesih.

266

Med posvečevanjem kruha.

Po mašnikih Svoje Cerkve posvečuješ
kruh in vino tukaj na oltarju, o Bog! Nam
v zveličanje se izpreminjata v Telo in Kri
Tvojega ljubega Sina Gospoda Jezusa Kri¬
stusa, kakor se je zgodilo pri večerji pred
njegovim trpljenjem. Vzel je takrat kruh v
Svoje svete roke in ga je posvetil ter dal
Svojim učencem govoreč: „ Vzemite in jejte,
zakaj to je moje Telo, ki bo za vas dano V

Pri povzdigovanju Sv. Rešnj. Telesa.

Češčeno bodi Presveto Rešnje Telo, ki
si bilo iz Marije Device rojeno in na križu
za nas umorjeno!

Med posvečevanjem vina.

Jezus Kristus je prijel kelih in ga je
posvetil ter dal Svojim učencem govoreč:
..Pijte vsi iz njega, zakaj ta kelih je nova
zaveza v moji Krvi, ki bo za vas prelitaP

Med povzdigovanjem Sv. Rešnje Krvi.

Češčena bodi Sveta Rešnja Kri, omij
me vseh mojih grehov in me očisti, da bom
vreden večnega življenja.

267

Po povzdigovanju.

O Bog, nebeški Oče, darujemo Ti ta
presveti dar, ki je bil na križu darovan v
spomin vseh skrivnostij, vzlasti v spomin
smrti, vstajenja in vnebohoda Tvojega Sina
Jezusa Kristusa, našega Zveličarja. Poglej,
dobrotni Oče, na svojega Božjega Sina, ki
se daruje na oltarju za nas. Naj Ti dopade
naša daritev in naša molitev, kakor Ti je
dopadla daritev pravičnega Abelna, očaka
Abrahama in Melkizedeka, velikega duhovna!

Spomin mrtvih.

Prosimo Te tudi, o Gospod, usmili se
naših bratov in sester, ki so v večnost odšli
in čakajo zdaj ondi odrešenja, vzlasti pa .. .
Daj jim iz neskončne vrednosti ’ tega daru
večni mir in pokoj. Tudi nam revnim greš¬
nikom, ki le v Tvoje usmiljenje upamo, daj
milost, da bomo kdaj prišli v družbo Tvojih
svetnikov, ne iz svojega zasluženja, ampak
po zasluženju Jezusa Kristusa. Le po Njem
upamo zadobiti, kar nam obetaš, kakor Te
le po Njem in v Njem hvalimo in častimo
vekomaj. Amen.

Zdaj se moli očenaš in na koncu se -pristavi:

Reši nas po Svoji milosti, o Gospod,
in po prošnji svete vselej Device Marije in
vseh svetnikov vsega zlega: preteklega, se-

268

danjega in prihodnjega. Reši nas sužnosti
grehov in našega spačenega poželenja, in
daj nam mir, notranji in zunanji, po Jezusu
Kristusu, Gospodu našem! Amen.

Jagnje Božje.

Jagnje Božje, ki odjemlješ grehe
sveta, usmili se nas, in daj nam mir!
0 Jezus, ki si nam zaslužil s Svojo smrtjo
na križu pomoč, milost in mir, ne glej naše
nevrednosti, ampak vero Svoje Cerkve, ki
Te prosi. Daj nam po tem Svojem svetem
zakramentu mir, kakoršnega svet ne more
dati. Varuj nas vsega greha in zlega.

Ko mašnik Sv.Telo v roke vzame,  reče se trikrat:

0 Gospod, nisem vreden, da greš
pod mojo streho, temveč reci le z besedo,
in ozdravljena bo moja duša!

Ko mašnik zauziva.

Moj Bog in Gospod, ki si pravi kruh
življenja, ki je prišel iz nebes, daj, da tisti,
ki ga uživajo, ne umrjejo, temveč imajo
večno življenje; bodi hrana moji duši, daj,
da z močjo Tvojega Telesa ostanem v Tebi,
in Ti v meni, da izgubim preveliko veselje
nad pozemeljskimi rečmi, in živim le Tebi


269

samemu, kakor si Ti le za Svojega nebe¬
škega Očeta živel na zemlji! Napoji me, moj
Zveličar, s Svojo Krvjo, ki je bila prelita
za-me na križu. Pogasi naj v meni željo po
stvareh, in vžiga naj mi bolj in bolj želje,
da bi s Teboj sklenen vekomaj živel, in Te
hvalil brez konca.

Po zauživanju.

Kaj bom povrnil Bogu, svojemu Go¬
spodu, za vse milosti, katere mi je izkazal?
Neprenehoma se Mu bom zahvaljeval; od
velikega veselja bo hvalo pelo Gospodu moje
srce, in klical bom z zaupanjem v Njegovo
ime, ker me je obsul z dobrotami.

Ko maSnik na levi strani moli.

O Bog, ki si nas v časnem življenju s
Telesom in KrvjoSvojega jedinega Sina nasitil,
daj nam milost, da bomo po tem zakramentu
vredni večnega življenj a, kjerTe bomo vekomaj
gledali in uživali. Prosimo Te te milosti po
Jezusu Kristusu, Gospodu našem. Amen.

Ko mašnik moli -priklonjen v sredi oltarja:

Daj nam milost, Sveta Trojica, da do¬
sežemo in obdržimo sad daritve, ki smo Ti
jo darovali; po Jezusu Kristusu. Amen.

Ko mašnik blagoslavlja, reci:

N  imenu Očeta itd.

270

Pri zadnjem evangeliju.

V začetku je bila Beseda in Beseda
je bila pri Bogu, in Bog je bila Beseda. Vse
je bilo po nji storjeno, in brez nje ni nič
storjeno, kar je storjenega. In Beseda se je
učlovečila in je med nami prebivala, in videli
smo nje veličastvo, veličastvo kakor Jedino-
rojenega od Očeta, in Beseda je bila polna
milosti in resnice. Amen.

Molitve,

katere naj se po ukazu papeža Leona XIII. ob
koncu svete maše molijo, in sicer »Češčena bodi
kraljica 11  glasno z mašnikom (z odpustkom 300 dnij.)

Češčena Marija, milosti polna, Gospod
je S Teboj itd. trikrat.

Češčena bodi, kraljica, mati milosti,
življenje, sladkost in upanje naše, bodi če¬
ščena! K tebi vpijemo zapuščeni Evini otroci.
K tebi vzdihujemo žalostni in objokani v tej
solzni dolini. Oh, obrni tedaj, naša pomoč¬
nica, svoje milostljive oči v nas in pokaži
nam po tem revnem življenju Jezusa, blaženi
sad svojega telesa; o milostljiva, o dobrot¬
ljiva, o sladka Devica Marija!

M. Prosi za nas sveta Božja Porodnica!

Sl. Da bomo vredni obljub Kristusovih!


271

Molimo!

O Bog, pribežališče naše in moč, ozri
se milostno na ljudstvo k Tebi vpijoče, in
na priprošnjo častitljive in brezmadežne De¬
vice Marije, Božje Porodnice, sv. Jožefa, nje¬
nega ženina, Svojih svetih apostolov Petra in
Pavla in vseh svetnikov, usliši milostno in
dobrotno naše prošnje za izpreobrnenje greš¬
nikov, za prostost in povišanje matere svete
Cerkve. Po Kristusu Gospodu našem. Amen.

K temu naj se pristavi:

Sv. nadangel Mihael, brani nas v boju;
proti zlobnosti in zalezovanju hudobnega
duha bodi nam pomoč! — Ukroti naj ga
Bog; ponižno zato prosimo. In ti, prvak ne¬
beške vojne, satana in druge hudobne duhove,
ki hodijo po svetu v pogubo duš, z močjo
Božjo v peklensko brezdno pahni. Amen.

Zakrament svete pokore.

Molitev pred spovedjo.

0 nebeški Oče, Bog milosti in vse
tolažbe, ozri se na-me, Svojo revno stvar, ki
zdaj pred Teboj žalujem in se kesam, da
sem Te kdaj razžalil! 0 Jezus, bodi milostljiv
moji grešni duši; pridi ji na pomoč, vsemo¬
gočni Bog, ki si jo s toliko ljubeznijo ustvaril
in odrešil. Moj dobrotljivi nebeški Oče, glej,
spet sem grešil zoper Tebe, in nisem več
vreden Tvoj otrok imenovan biti. — O moj
Bog, Ti veš vse, kaj, kako in kolikokrat
sem grešil, pomagaj mi s Svojo vsemogočno
milostjo, da bom prav čisto vest izprašal;
pošlji mi Svojega Svetega Buha, da prav
spoznam velikost in število svojih grehov!
Moj Gospod in Bog, hiti na pomoč moji
revni duši!

Sveta Marija, preljuba Mati mojega
Gospoda, prosi Boga za-me grešnika, pomagaj

273

mi s svojo mogočno prošnjo pred Bogom.
Vsi angeli in svetniki v nebesih, pomagajte
mi s svojimi prošnjami pri Bogu, da prav
opravim to spoved v čast Božjo in svoji
duši v zveličanje.

O preljubi moj Jezus, odprto mi je
Tvoje Src*e, ki vse ljudi ljubi in jih ljubez¬
nivo k Sebi vabi. ..Pridite k meni“, kličeš, „ki
ste revni in z grehi obloženi, in poživil vas
bom“. Zato prihajam k Tebi poln zaupanja in
pohlevno Te prosim, da mi dodeliš Svojo
Božjo milost in daš mojemu življenju toliko
odloga, da se spovem in spokorim. Trkam
na svoje grešno srce in govorim z očitnim
grešnikom: O Gospod, bodi milostljiv meni
ubogemu grešniku! Amen!

Molitev po spovedi.

O moj Bog, neskončna je Tvoja do¬
brota in milost in presega vse naše pojme!
Zdaj sem torej spet Tvoj otrok, zdaj Te
smem spet imenovati svojega ljubega Očeta,
smem spet z veseljem povzdigniti svoje oči
k Tebi! — Le Tvoje usmiljenje, o Bog, od¬
pustilo mi je moje prestopke in izbrisalo dolg
mojih grehov. O moj Bog, v imenu Jezusa
Kristusa Te prosim, dodeli mi obilno Svojo
milost, da bom zmeraj v dobrem stanoviten
ostal, vseh nevarnih priložnostij skrbno se

nŠmarnice 11  1899. t8

274

ogibal, čul in molil, da ne padem zopet v
skušnjave in grehe. K Tebi se obračam,
preljubi moj Jezus, Ti kralj zveličanja in
večne lepote! Tebe objemam z vso močjo
svoje duše, Tebe molim iz celega srca!

O prečista Devica Marija, ti € si najlepši
zgled prave stanovitnosti v dobrem; ti si
bila Bogu zmeraj zvesta, in si stanovitna
ostala na poti prave svetosti; ti prosi zame
Boga, da bi mu ostal vedno zvest, da bi se
stanovitno ustavljal vsem skušnjavam in
vsem sovražnikom, da bi me ne odvrnila
nobena reč od Boga in od njegovih zapo¬
vedi]. To  mi izprosi od Boga, o usmiljena,
o dobrotljiva, o mogočna Mati Marija! Amen.

Obhajilne molitve.

Molitev pred  sp. obhajilom.

O dobrotljivi in milostljivijezus Kristus,
moja jedina ljubezen in veselje mojega srca,
bodi milostljiv meni revnemu grešniku; z za-
služenjem Svojega bridkega trpljenja in Svoje
pregrenke smrti posveti in očisti mojo dušo,
preženi iz nje vsa nespodobna in posvetna
nagnenja, da Te morem vredno prejeti v
Presvetem Zakramentu. O Jezus, ponižno Te
tudi prosim, daj mi prav prisrčno žalost
nad mojimi grehi! — O, da bi nikoli ne bil
grešil, nikoli ne razžalil svojega neskončno
dobrotljivega Boga! O ljubi Jezus, ko pre¬
mišljujem svoje pregrehe in hudobije, obhaja
me strah, in skoraj si ne upam pristopiti k
Tvoji sveti mizi in Te prejeti. — Pa Tvoja
neizmerna ljubezen me osrčuje in mi daje
zaupanje. — Glej, ves reven sem in obložen
z velikimi dušnimi težavami; pa na Tvoje

18-

276

ljubeznivo vabljenje si upam k Tvoji sveti
mizi. — O Gospod, nisem sicer vreden, da
greš pod mojo streho, — pa vendar pridi,
o ljubi moj Jezus, ponižno Te prosim, in sam
me stori vrednega, napravi si sam dopadljivo
prebivališče v mojem srcu!

O Jezus, moj dobrotljivi Zveličar, pridi
in očisti moje srce, da bo Tvoje Presveto
Rešnje Telo ohranilo mojo dušo za večno
življenje! Glej, moja duša, zdaj bom pristopil
k oltarju, tvoj ženin pride, pojdi mu naproti!
Moj Gospod in moj Bog! Jagnje Božje, ki
grehe sveta odjemlješ! — O Gospod, nisem
vreden, da greš pod mojo streho, temveč
reci le z besedo, in ozdravljena bo moja duša!
(Trikrat.)

Po  sy. obhajilu.

O vsemogočni večni Bog, kako velika je
Tvoja ljubezen in neizrekljiva Tvoja milost, da
si mene ubogega grešnika, brez vsega mojega
zasluženja popolnoma le iz Svoje ljubezni in
milosti nasitil s Svojim Presvetim Rešnjim
Telesom! O moj Gospod in moj Bog, molim
Te v svojem srcu! Ves ponižen klečim tukaj
pred Teboj, molim Te in se Ti zahvaljujem,
da si se ponižal in si prišel k najrevnejšemu
Svojih hlapcev. Iz prahu si me vzdignil k
Sebi in me napolnuješ s Svojo pričujoč-
nostjo!

277

Kako srečen sem zdaj, o Jezus, ker Ti
v meni živiš, Ti, moja jedina tolažba, moj
Odrešenik, moj največji dobrotnik in pre-
Ijubeznivi ženin moje srečne duše! Po¬
nižno Te prosim, potrdi me v živi veri, v
trdnem zaupanju in v goreči ljubezni; daj
mi prisrčno žalost in kes nad vsemi grehi,
s katerimi sem Te kdaj razžalil; daj mi
trden, stanoviten sklep, da od zdaj raji vse
pretrpim in vse izgubim, kakor Tebe še kdaj
razžalim. Izpreobrni in prenaredi moje revno
srce, odloči je od vsega posvetnega, nakloni
je na vse to, kar je Tebi dopadljivo. O Jezus,
ostani s svojo milostjo v meni, in daj, da
bom tudi jaz z izpolnovanjem Tvojih svetih
zapovedij zmeraj v Tebi ostal!

O Marija, glej, kako srečnega me je
storil danes Tvoj ljubeznivi Sin, ker me je
k Svoji mizi povabil, da sem Ga prejel s
telesom in z dušo, s krvjo in mesom!

O Marija, pomagaj mi, da se zahvalim
Jezusu, svojemu največjemu dobrotniku! Iz¬
prosi mi od Boga prav hvaležno srce in
nakloni mi milost, da bom po vrednem pre¬
jemanju sv. zakramentov prišel kdaj pred
Božje obličje, kjer bom svojemu ljubemu
Jezusu večno v tvoji druščini izkazoval čast
in hvalo! Amen.

Lavretanske litanije.

Gospod, usmili se nas!
Kriste, usmili se nas!

Gospod, usmili se nas!

Kriste, sliši nas!

Kriste, usliši nas!

Bog Oče nebeški,

Bog Sin, Odrešenik sveta, usmili se

Bog sveti Duh, nas!

Sveta Trojica, en sam Bog,

Sveta Marija,
Sveta Mati Božja,
Sveta devic Devica,
Mati Kristusova,
Mati milosti Božje,
Mati prečista,
Mati brez madeža,
Mati nedolžna,
Mati presveta,
Mati ljubezniva,
Mati prečudna,
Mati našega Stvarnika,

, prosi za nas!


Mati našega Odrešenika,
Devica modra,
Devica častitljiva,
Devica hvale vredna,
Devica mogočna,
Devica usmiljena,
Devica verna,
Podoba pravice,
Sedež modrosti Božje,
Začetek našega veselja,
Posoda duhovna,
Posoda časti vredna,
Posoda vse svetosti,
Skrivnostna roža,
Stolp kralja Davida,
Stolp slonokosteni,
Hiša zlata,
Skrinja miru in sprave,
Vrata nebeška,
Zgodnja da niča,
Zdravje bolnikov,
Pribežališče grešnikov,
Tolažnica žalostnih,
Pomoč kristijanov,
Kraljica angelov,
Kraljica očakov,
Kraljica prorokov,
Kraljica apostolov,
Kraljica mučenikov,
Kraljica spoznavalcev,

279

prosi za nas!

280

Kraljica devic,

Kraljica vseh svetnikov,
Kraljica brez madeža izvir¬
nega greha spočeta,

Kraljica presvetega rožnega

prosi za nas!

venca,

Jagnje Božje, ki odjemlješ grehe sveta;
zanesi nam, o Gospod!

Jagnje Božje, ki odjemlješ grehe sveta:
usliši nas, o Gospod!

Jagnje Božje, ki odjemlješ grehe sveta;
usmili se nas, o Gospod!

Kriste, sliši nas!

Kriste, usliši nas!

Oče naš . . . Češčena Marija . . .

Molitve.

V čast sveti Devici, Materi Mariji.

Pod tvojo pomoč pribežimo, o sveta
Božja Porodnica, ne zavrzi naših prošenj v
naših potrebah, temveč reši nas vselej vseh
nevarnostij. O častitljiva in blažena Devica,
naša Gospa, naša srednica, naša besednica,
naša pomočnica. S svojim Sinom nas spravi,
svojemu Sinu nas priporoči, svojemu Sinu
nas izroči!

t.  Prosi za nas, sveta Božja Porodnica!

B-. Da bomo vredni obljub Kristusovih.

281

Molimo.

Dodeli nam, Svojim služabnikom, pro¬
simo, Gospod Bog, da vedno zdravje na duši
in na telesu uživamo, in da bomo po častitih
prošnjah presvete Matere, vselej Device, se¬
danje žalosti rešeni in večnega veselja deležni.

„Češčena kraljica 11 .

Češčena bodi, kraljica, mati milosti,
življenje, sladkost in upanje naše, bodi če¬
ščena! K tebi vpijemo zapuščeni Evini otroci;
k tebi vzdihujemo žalostni in objokani v tej
solzni dolini. Oh, obrni tedaj, naša pomoč¬
nica, svoje milostljive oči v nas in pokaži
nam po tem revnem življenju Jezusa, bla¬
ženi sad svojega telesa; o milostljiva, o do¬
brotljiva, o sladka Devica Marija!

t Prosi za nas, sveta Božja Porodnica!

g. Da bomo vredni obljub Kristusovih.

M o 1 i  m o.

Vsemogočni, večni Bog, ki si dušo in
telo častite Device, Matere Marije, da bi
vredno prebivališče Tvojega Sina biti zaslu¬
žila, s pomočjo Svetega Duha pripravil: daj,
da bomo, ki se njenega spomina veselimo,
po njenih milostljivih prošnjah prihodnjega
zlega in večne smrti rešeni. Po Jezusu Kri¬
stusu, Gospodu našem. Amen.

Sveti križev pot.

Leonarda portomavriškega.

Darovanje  sv. križevega pota.

0 moj dobrotljivi Jezus, ljubim Te
črez vse, ker si večna dobrota in
neskončna milost. Žal mi je iz vsega
srca, da sem kdaj Tebe, o naj večja
dobrota, razžalil. Darujem ta sveti
križev pot Tebi v čast, v spomin
tiste težavne poti, po kateri si hodil
zavoljo mene, ubogega grešnika. Vseh
odpustkov se želim udeležiti, kateri
so za sveti križev pot podeljeni; torej
tudi želim vse tako opraviti, kar in
kakor je v zadobljenje odpustkov

283

potrebno. Prosim Te, o Jezus, do¬
deli mi milost in moč, da s tem
križevim potom v tem življenju za¬
služim Tvojo milost, v prihodnjem pa
večno veselje. Amen.

I. postaja.

Jezusa v smrt obsodijo.

^.Molimo Te, o Kriste, in Te hvalimo.
K. Ker si s Svojim križem svet odrešil.

Premisli prečudno ponižnost svojega
nedolžnega Jezusa, s katero je krivično sodbo
brez vsega izgovarjanja poslušal in sprejel.
Tvoji grehi so tiste lažnjive in krivične
priče, katere so sodbo podpisale. Hudobnost
tvojega jezika, s katerim si se večkrat zoper .
Boga in bližnjega pregrešil, oslepila je sod¬
nika, daje nedolžnega Jezusa v smrt obsodil.
Obrni se torej k Njemu, jokaj in vzdihni
bolj s srcem kakor z ustmi:

O moj ljubeznivi Jezus, kako
neizmerna je Tvoja ljubezen do mene,
ubogega grešnika! Boš li tedaj za
nevredno, hudobno stvar ječo, verige,
tepenje trpel in tako grozovite smrti

284

umrl? Oh, to je zadosti, da gane
moje srce, in da objokujem vse pre¬
grehe, katere sem s svojim jezikom
storil. Obžalujem jih torej in kličem
k Tebi: O Jezus, usmiljenje! — Pro¬
sim te usmiljenja in milosti, o Jezus!

Oče naš . . . Češčena . . . Čast bodi...
Usmili se nas, o Gospod, usmili se nas!

II postaja

Jezus vzame križ na Svoje rame.

"fr. Molimo Te, o Kriste, in Te hvalimo.
R. Ker si s Svojim križem svet odrešil.

Premisli, s kakšnim veseljem in rado-
voljnim srcem objame dobrotljivi Jezus sveti
križ in kako potrpežljivo prenaša tepenje in
suvanje malopridnega ljudstva! Ti pa, poln
nevolje in nepotrpežljivosti, bežiš pred kri¬
žem, kar le moreš. Ali ne veš, da se ne
more brez križa nebeško veselje dobiti? Oh,
objokuj svojo slepoto; obrni se k svojemu
Gospodu, vzdihni in reci:

Ne Tebi, o Jezus, ampak meni
se spodobi križ. 0 težki križ, ki so
Ti ga moji grehi naložili! O ljubez-

285

nivi Jezus, dodeli mi milost in moč,
da objamem vse križe, katere sem s
svojimi grehi zaslužil. Stori, da voljno
objamem svoj križ, in se tako ločim
od sveta. Daj mi tako ljubezen do
križa, da vselej s Tvojo služabnico,
sveto Terezij o, iščem in želim: „Trpeti
ali umreti; umreti ali trpeti!“

Oče naš . . . Češčena . . . Čast bodi .. .

Usmili se nas, o Gospod, usmili se nas!

III postaja.

Jezus pade prvič pod križem.

Molimo Te, o Kriste, in Te hvalimo.
R. Ker si s Svojim križem svet odrešil.

Poglej in premisli, kako tvoj Jezus,
zavoljo tolikanj prelite krvi ves oslabel,
prvič pade na zemljo. Oh, kako Ga s pestmi
bijejo, z nogami teptajo in sujejo. Vendar
ni pritoževanja ali nevolje slišati iz Njegovih
ust. Ti pa tarnaš in tožiš, če le majhen križ
občutiš ali zoperno besedo slišiš. Oh, sovraži
svojo nepotrpežljivost, svoj napuh in svojo
ničemurnost. Vzdihni k Jezusu:

286

O ljubeznivi Jezus, poglej me
preubogega grešnika pred Tvojimi
nogami! Oh, kolikrat in v kako ve¬
like grehe sem padel! Kolikrat sem
se pogreznil v globočino hudobije!
O Jezus, podaj mi Svoje roke! Po¬
moči, o Jezus, pomoči pri Tebi iščem,
da ves čas svojega življenja nikdar
in nikoli ne storim smrtnega greha,
da bom tako v svoji zadnji uri mogel
upati zveličanja.

Oče naš . . . Češčena . . . Čast bodi. . .
Usmili se nas, o Gospod, usmili se nas!

IV. postaja.

Jezus sreča svojo žalostno Mater.

Molimo Te, o Kriste, in Te hvalimo.
R. Ker si s Svojim križem svet odrešil.

Oh, kako veliko žalost in bolečiho je
občutilo srce Jezusovo! Oh, s kakšno gren-
kostjo in žalostjo je bilo napolnjeno Marijino
srce, ko sta se srečala! Poslušaj, o nehva¬
ležna duša: „Kaj ti je storil moj Sin?“ kliče
tebi Marija. „Kaj hudega ti je storila moja

287

Mati?“ vpraša tejezus. „0h, zapusti že vendar
svoje grehe, zavoljo katerih midva toliko
žalost in bridkost trpiva/ 4  Oj grešnik, kaj
praviš na to ?—Reci in vzdihni v svojem srcu:

O Božji Sin Marije, o presveta
Mati mojega ljubeznivega Jezusa! Ves
potrt in ponižan klečim pri vajinih
nogah. Jaz sem tisti izdajalec; s svo¬
jimi grehi sem brusil meč, kateri je
ranil vajino srce. Oh, iz srca mi je
žal. Prosim vaju, odpustita mi! Milost,
o Jezus, milost, o Marija! Po svojem
velikem usmiljenju mi dodelita milost,
da nikdar več ne grešim, ampak noč
in dan premišljujem in objokujem
vajino grenko trpljenje in žalost.

Oče naš . . . Češčena . . . Čast bodi ...
Usmili se nas, o Gospod, usmili se nas!

V- postaja

Simon cirenejski pomaga Jezusu križ nesti.

Molimo Te, o Kriste, in Te hvalimo.
Ker si s Svojim križem svet odrešil.

Spomni se, da si ti tisti Simon, kateri
si ničemurnosti sveta in sladnostim svojih

288

počutkov ves vdan, ki svojih križev ne nosiš
radovoljno, ampak le, ker se jih braniti ne
moreš, z veliko nevoljo. Oh. zbudi si že
vendar srce in usmili se svojega tako ob¬
loženega Zveličarja. Sprejmi voljno vse križe
in nadloge, katere ti pošlje tvoj ljubeznivi
Oče. Trdno skleni, ne samo vse zoprnosti
potrpežljivo prenašati, ampak tudi svojemu
Bogu za nje hvaležnega se skazovati. Prosi
ga tako:

O ljubeznivi Jezus, hvalim Te za
toliko priložnostij, katere mi daješ,
da bi mogel za Te trpeti in za-se kaj
zaslužiti. O moj Bog, daj mi milost,
da vse, kar se mi v tem življenju
težavnega prigodi, s potrpežljivim
srcem prenašam in se potem ude¬
ležim večnega veselja. Stori, o Jezus,
da tukaj s Teboj jokam in trpim,
potlej pa s Teboj v nebesih go¬
spodujem!

Oče naš . .. Češčena . . . Čast bodi...

Usmili se nas, o Gospod, usmili se nas!

289

VI postaja

Veronika, poda Jezusu potni prt.

V.  Molimo Te, o Kriste, in Te hvalimo.
B. Ker si s Svojim križem svet odrešil.

Poglej in premisli v tem prtu sveto
obličje svojega Zveličarja! Ljubi Jezusa, in
po tej ljubezni si v srce vtisni Njegov sveti
obraz. O kako srečen boš, ako živiš z  Je¬
zusovim obrazom v svojem srcu in z njim
greš v večnost. Da to milost dosežeš, prosi
svojega Boga in reci:

O moj žalostni Jezus, prosim Te,
vtisni v moje srce sveto podobo
Svojega obličja, da brez nehanja
mislim na Te, noč in dan si pred
oči stavim Tvoje grenko trpljenje
in svoje grehe objokujem. O Jezus,
s kruhom Tvojega trpljenja hočem
nasičevati svojo dušo, in moje oči
naj vedno solze točijo nad mojimi
pregrehami!

Oče naš. . . Češčena. . . Čast bodi. . .
Usmili se nas, o Gospod, usmili se nas!

^Šmarnice 1 - 18 u 9. 19

290

VIL postaja.

Jezus pade drugič pod križem.

Molimo Te, o Kriste, in Te hvalimo.
JL Ker si Svojim križem svet odrešil.

Premisli, kako Jezus, tvoj Bog in tvoj
Gospod, zopet na zemlji leži, ves oslabel od
velike bolečine, zdelan in zaničevan od so¬
vražnikov. Premisli, da je tvoja prevzetnost
potrla Jezusa in Ga na zemljo vrgla, ker je
prenesti ne more. Oh, zapusti svojo ošabnost,
ne bodi več tako napuhnen. Spokori se in
skleni biti ponižnejši. Reci s skesanim srcem:

O prečastitljivi Jezus, če prav
vidim, da ležiš na zemlji pod težo
križevo, vendar Te molim in častim
kakor svojega mogočnega, večnega
Boga. Prosim Te, potari moj napuh;
vzemi iz mojega srca vso ošabnost,
da spoznam svojo ničemurnost, da
vse zasramovanje sprejemam s Tebi
tolikanj ljubo ponižnostjo, da bom
potem tudi s Teboj povišan v ne¬
beškem kraljestvu.

Oče naš . . . Češčena . . . Čast bodi. . .
Usmili se nas, o Gospod, usmili se nas!

291

VIII. postaja

Jezus tolaži Jeruzalemske žene.

^.Molimo Te, o Kriste, in Te hvalimo.
I). Ker si s Svojim križem svet odrešil.

Premisli in preudari v svojem srcu, ko¬
liko ti je vendar treba jokati in žalovati.
Prvič, ker tvoj ljubeznivi Jezus toliko za¬
voljo tebe trpi; drugič, sam nad seboj, ker
si tako nehvaležen in ne nehaš, žaliti Ga.
Kako moreš premišljujoč Njegove grozovite
bolečine še trdovraten ostati? Poglej, kako
milostljivega in ljubeznivega se izkazuje
Jezus jeruzalemskim ženam. Zaupaj vanj in
vzdihni s srcem:

O ljubeznivi Jezus, oh, kako je
to,- da se moje srce ne raztopi v
solzah velike žalosti? Solz, o Jezus,
prosim; solz prave pokore in pri¬
srčnega obžalovanja mi daj, da z
objokanimi očmi in s skesanim srcem
zadobim tisto milost, katero si tem
revnim ženam izkazal. Oh Jezus,
ne obračaj od mene Svojih milost¬
ljivih očij. Poglej me, ubogega greš-

19*

292

nika, da bom tudi jaz ves potolažen
mogel Tebe videti ob zadnji uri.

Oče naš . . . Češčena . .. Čast bodi . . .

Usmili se nas, o Gospod, usmili se nas!

IX. postaja.

Jezus pade tretjič pod križem.

Molimo Te, o Kriste, in Te hvalimo.
R. Ker si s Svojim križem svet odrešil.

O s kako veliko bolečino je Jezus že
tretjič padel pod križem! Premisli, kako Je¬
zusa, krotko, nedolžno ovčico, judje in ne¬
verniki kakor stekli volkovi, tepo, sujejo,
sem ter tje po trdem kamenju vlačijo. O ne¬
srečni greh, ki samega Sina Božjega tako
grozovito trpinčiš! O grešnik, ali ni tvoj
ves potrti in krvavi učlovečeni Bog vreden
tvojih solz? Oh, reci ves objokan:

O vsemogočni Bog, ki nebo in
zemljo z jednim prstom držiš, kdo
Te je vrgel tako neusmiljeno? Oh,
nobeden drug ne, kakor moja pregreha,
v katero sem tolikrat zopet padel.
Moja hudobna narava ni jenjala gre-

293

siti; in zato se je množilo Tvoje
trpljenje. Toda poglej, o Jezus, pred
Teboj zdaj klečim s skesanim srcem
in trdno sklepam, svoji hudobiji konec
storiti. Z objokanimi očmi Ti trdno
in zvesto obetam: Nikdar več no¬
čem grešiti! O Bog, nikdar več,
nikdar več ne!

Oče naš . . . Češčena . .. Čast bodi . . .

Usmili se nas, o Gospod, usmili se nas!

X. postaja.

Jezusa slečejo in mu žolča piti dajo.

Molimo Te, o Kriste, in Te hvalimo.
Ij. Ker si svojim križem svet odrešil.

Premisli, o duša, kako Jezusu, ki je
po svojem životu ves ranjen in stepen, še
dajo grenkega žolča piti. Glej, kako Jezus
tvojo nesramožljivost, nespodobno obnašanje
in ničemurnost v obleki s Svojo nagoto
plačuje, z žolčem pa tvojo požrešnost. Ali
moreš svojega Jezusa brez milovanja po¬
gledati ? Oh, vrzi se k nogam svojemu Je¬
zusu in reci:

294

O žalostni Jezus, kako velik je
razloček med Teboj in med menoj!
Ti si ves ranjen, poln grenkosti in
ves s krvjo oblit; jaz pa ves niče-
muren, poln sladnosti in veselja, ali
vsaj tak želim biti. Oh, jaz nisem na
pravi poti. O Jezus, pelji me Ti na
pravo stezo! Stori, da mi bodo vse
sladnosti tega sveta grenke in zoprne;
da bom namesto njih želel Tvoje
trpljenje občutiti, in da tako vreden
postanem, sTeboj večno veselje uživati!

Oče naš .. . Češčena . . . Čast bodi . . .
Usmili se nas, o Gospod, usmili se nas!

XI. postaja.

Jezusa na križ pribijejo.

Molimo Te, o Kriste in Te hvalimo.
R. Ker si s svojim križem svet odrešil.

Premisli neizrečeno bolečino, katero je
občutil dobrotljivi Jezus, ko so mu ude, kite
in žile z  žreblji prebodli. O kako je to, da
tvoje srce kar žalosti ne poči, ko vidiš, da
tvoji grehi tako neusmiljeno morijo tvojega

295

Zveličarja? Vsaj zdaj toči solze, obžaluj
svoje grehe in reci:

O dobrotljivi, zavoljo mene kri¬
žani Jezus, vlij v moje srce strah
in ljubezen do Tebe! In ker so moji
grehi tisti žreblji, ki so Tebe na
križ pribili, stori s Svojo milostjo,
da bodo vse moje hude želje in ob¬
čutki na Tvoj križ nabiti in tamkaj
umorjeni, da bom v življenju in v
smrti s Teboj križan, tudi s Teboj
večno kraljeval v nebesih.

Oče naš. . . Češčena ... Čast bodi. . .
Usmilisenas, o Gospod, usmili se nas!

XII. postaja.

Jezus umrje na križu.

V. Molimo Te, o Kriste, in Te hvalimo.
E. Ker si s Svojim križem svet odrešil.

Odpri tukaj svoje oči in premišljuj
svojega na križ pribitega Jezusa. Poglej vse
bledo obličje Božje. Poslušaj, kako prosi
odpuščanja tistim, kateri Ga križajo in žalijo.
Razbojniku je obljubil nebeško kraljestvo.

296

Svojo Mater je izročil Janezu Svojo dušo
je priporočil nebeškemu Očetu. Slednjič pa
umrje z nagneno glavo. — Tako je torej
moj Jezus umrl! Res, umrl je na križu in
zavoljo mene. O duša moja, kaj boš zdaj
počela? Oh, ne hodi proč, kakor le s po¬
nižnim in s skesanim srcem. Objemi križ in
vzdihni k Jezusu:

O moj ljubeznivi Zveličar, vem,
da so moji grehi tisti rabeljni, kateri
so Tebe tako neusmiljeno umorili.
Nobene milosti nisem vreden, ker
sem Tebe križal. Pa kako veliko ve¬
selje in upanje čuti moja duša, ko
Te slišim prositi celo za tiste, kateri
so Te križali. Kaj hočem sedaj za
Te storiti, ker si Ti toliko za-me
storil? Poglej, o Jezus, pripravljen
sem in voljan, vsem odpustiti, kateri
so me kdaj razžalili. Res, moj Bog,
zavoljo Tvoje ljubezni odpuščam vsem
in jim želim vse dobro! In tako tudi
upam ob svoji smrtni uri slišati Tvoje
vesele besede: „Se danes boš z menoj
v raju!“

Oče naš. . . Češčena . . . Čast bodi. . .
Usmili se nas, o Gospod, usmili se nas!

297

XIII. postaja.

Jezusa s križa snamejo in ga Mariji v
naročje polože.

Molimo Te, o Kriste, in Te hvalimo.
R. Ker si s Svojim križem svet odrešil.

Premisli, kako oster je bil meč, ki je
prebodel srce žalostne Matere, ko je svojega
mrtvega Sina vzela v naročje. Videla Ga je
vsega ranjenega in krvavega. O kakšno
žalost in bolečino je takrat čutila v svojem
srcu! Kateri meč pa je bil tako oster, da je
prebodel njeno srce ? Oh, greh je bil, ki je
Jezusu življenje vzel in Marijino srce tako
močno ranil! Objokuj torej ta grozoviti greh.
Skleni svoje solze s solzami svoje žalostne
Matere in vzdihni k njej tako:

O kraljica vseh mučenikov, kdaj
bom vreden prav razumeti tvojo
žalost in bolečino? Kdaj zadobim
milost, da bom tvojo žalost v srcu
nosil in s teboj trpel? O velika
Gospa, izprosi mi to milost, da noč
in dan žalujem nad svojimi grehi,
kateri so tebi tako žalost napravili,
da ves skesan in spokorjen v za-

298

upanju in v ljubezni do tebe umrjem
in po smrti s teboj večno živim!

Oče naš . . . Češčena . .. Čast bodi . . .

Usmili se nas, o Gospod usmili se nas!

XIV. postaja.

Jezusa v grob polože.

Molimo Te, o Kriste, in Te hvalimo.
B. Ker si s Svojim križem svet odrešil.

Premisli tukaj žalovanje, vzdihovanje
in jokanje Magdalene, Janeza in drugih po¬
božnih duš, ko jim je bil Jezus odvzet in v
grob položen. Vzlasti pa si v srce vtisni
grenko žalost Marije, njegove Matere, ko je
iz svojega naročja dala ljubeznivega Sina.
Premišljujoč njeno tedanjo žalost in njeno
trpljenje moraš se res sramovati, da si pri
obiskovanju tega križevega pota tako malo
usmiljenja občutil. Oh, zdrami svoje srce
vsaj zdaj pri zadnji postaji. Poljubi s častjo
kamen svetega groba; položi v duhu vanj
svoje srce in reci svojemu mrtvemu Jezusu:

O usmiljeni Jezus, ki si tako
krvavo pot hodil iz ljubezni do mene,
v grob položenega Te častim in mo-

299

lim. Oh, želim in hočem Tebe v
svojem srcu zaprtega imeti, da bi s
Teboj sklenen po tem križevem potu
vstal k novemu življenju, in se v
Tvoji milosti mogel iz tega sveta
ločiti. Po zasluženju Tvojega trpljenja,
katero sem premišljeval, dodeli mi,
da bo ob zadnji uri Tvoje Presveto
Rešnje Telo moja popotnica; da bodo
moje zadnje besede: Jezus, Marija,
Jožef, in da svoje zadnje vzdiho¬
vanje sklenem s tistim vzdihovanjem,
s katerim si Ti na svetem križu Svojo
dušo izdihnil. Daj mi z živo vero, s
trdnim zaupanjem in z gorečo lju¬
beznijo s Teboj in zavoljo Tebe umreti
in potlej s Teboj na večne čase ži¬
veti. Amen.

Oče naš .. . Češčena . . . Čast bodi.. .
Usmili se nas, o Gospod, usmili se nas!

300

Sklep.

Nebeški oče, večni Bog, po tisti
ljubezni, s katero si Svojega Sina
Jezusa Kristusa zavoljo mene na svet
poslal, in s katero je Jezus po Svo¬
jem bridkem trpljenju in grenki smrti
mene odrešil, darujem Ti ta sveti
križev pot, ki sem ga zdaj s Tvojo
pomočjo obiskal. Vzemi to pobožno
opravilo v povišanje Svoje časti, v
zahvalo za vse meni in drugim po¬
deljene milosti, za odpuščanje grehov
vsega sveta, v pomoč revnim dušam v
vicah, vzlasti pa še onim, za katere
sem v začetku prosil. O milostljivi
nebeški Oče, poglej obličje Kristusa,
Svojega Sina, usliši glas Njegove
svete Krvi in bodi milostljiv meni,
ubogemu grešniku! Amen.

Hvaljen bodi naš križani Zveličar
Jezus Kristus, in njegova žalostna
Mati Marija!

KAZALO.

Stran

Predgovor. III

Dovoljenje gospoda pisatelja  VI

Čudež na Veliki Šmaren. 1

Lavaur-ski mizar. 93

Ivana Fontenay-ska.127

Devetdncjvnica algir-skega župnika . . 201

Potrdila. .... 249

Molitvenik.

Jutranja molitev.256

Večerna molitev.. 258

Sveta maša .260

Zakrament svete pokore.. 272

Obhajilne molitve.275

Lavretanske litanije ..278

Sveti križev pot. 282