Odkritje Amerike. Predelal II. >1 a j a r. Poučno zabavna knjiga v treh delih o: I. Kolumbu, II. Kortesu, III. Pisaru. Ljubljana. Tiskala in založila «Ig. v. Kleinmayr & Fed. Bamberg«. Predelal II. .51 a j a r. I. ; 1 p Podučno zabavna knjižica o Natisnila in založila «Ig. v. Kleinmayr & Fed. Bamberg*. 1883. KOLUMB. 1. povest. Milče! Krstan! Janče! brž, brž semkaj, kliče Nikec. Krstan: Kaj dobrega? Nikec: Ata nam bodo nekaj pripovedovali. Otroci: O, to bo lepo! Nikec: Ata, ali naj še druge pokličem? Oče: Seveda, pa le hitro. Janče: Teci, kolikor moreš. Krstan: Kaj nam bodo neki oče pripovedovali, kaj misliš, Nikec? Nikec: Kdo ve. Jaz mislim da nekaj tacega, kakor je v Robinzonu. Krstan: Ah, to bo lepo! Zdaj prilete še drugi otroci — Ivček, Peter. Ferdo, Matiček, Dragotin, Miroslav, pa Dragica — skoro vsi v enej sapi. Otroci: Ata, ali nam boste res nekaj pripo¬ vedovali ? Oče: Bom, če ]e hočete. i 2 Otroci: Jejdetka, pa še kako! Dragica: Pa malo počakajte, ata, da pokličem še mamo, če ne bi mogli spet od konca začeti. Oče: Prav tako, Dragica, prav. Tudi mati mo¬ rajo slišati. Pa le brž. Ivček: Le pazi, Milko, to bo gotovo lepa po¬ vest. Morda še lepša, kakor tista o Robinzonu. Milko: O, to bo lepo, če bo res taka. Mejtem se zbere vsa družina. Posedejo, pa gle¬ dajo v očeta. Na to pa oče prašajo: Ali uganete, kaj vam bom pravil? Janče: Kdo bi to ugenil? Oče: Le malo potrpite, boste preč ugenili. Na¬ menjen sem vam nekaj povedati o imenitnem pa slavnem možu, kakoršnih je malo svet videl. Ta mož je nekaj iznašel, odkril, ali prav za prav našel je, česar jih ni moglo veliko, veliko pred njim. On je ljudem veliko dobrega storil. Njemu gre neumr¬ ljiva zasluga, da nam je marisiktero znanost po¬ kazal. Ko bi njega ne bilo, bi tiste znanosti še dan¬ danes tako ne cvele, kakor res cveto. No, kaj mis¬ lite, kdo bi mogel ta mož biti? Mil če: Nikolaj Kopernik! Oče: Čemu pa ravno ta? Mil če: Zato, ker je tudi ta slaven. On je prvi našel pa izpričal, da se zemlja vrti okolu solnca. Janče: Kakor da ne bi na svetu bilo lepše iznajdbe. Dragica: Veste kaj, otroci? Jaz mislim, da vam bodo oče povedali o tistem človeku, ki je kolo¬ vrat iznašel. — E, kako se mu že pravi . . .? Krstan: Morda misliš malega Podlipovca. Kaj ne da, tistega? 3 Ivče: Zakaj pa ne Kutnogorskega? No, ti pa veš, ti! Ta Podlipovec le kola popravlja; s tvojim kolovratom se ni pečal nikdar. Miroslav: Kutnogorskega? Misliš, da je Kutno- gorski tako neznan človek? Ali več ne pomniš, da je on začel tiskarsko umetnost? Pa še to je zanimljivo, da je bil našega rodu. Pa kaj, pustimo to, poslušajmo, kaj nam bodo oče povedali. — Lejte. oče, ne gre, pa ne gre! Oče: Vidim, vidim, da brez mene nij nič. Ko¬ lumb je ta človek, Kolumb, o kterem vam pravim. Otroci: O saj res! Oče: Mislim, da vam bo všeč. Le dobro poslušajte. Pred kakimi 300 leti, na priliko, je živel v Dženovi — tako se pravi mestu na Talijanskem — je živel mož, Krištof Kolumb po imenu. 0 njegovih prednikih se veliko ne ve, le toliko je znano, da so bili mornarji. Menda je to nagnilo tudi njega, Kri¬ štofa, da je kazal že od mladih nog neko nagnjenje k brodarstvu. Že kakor deček je pokazal, da je vsemu kos, kar je treba izvedenemu mornarju, sploh pa da bo kedaj srčan in vrl možak. Bil je nevstrašljiv pa ognjen. Nij maral postopati in pohajkovati, igrač in drugih otročarij pa že celo nij maral. Sladčičar, da bi bil sladke reči pokušal pa jedel, to tudi nij bil. ker je dobro vedel, da ž njimi se človek le raz¬ vadi in da si želodec pokvari pa zobe. Posebno mu je bila pa lenoba pristujena, potlej neumne šale pa igre, ki nič ne koristijo. Najraje je imel bukve, s temi se je najbolj pečal. Večkrat so ga nagovarjali, naj se uči latinščine, ako bi bil rad učen, to pa zato, ker je v tem i* 4 jeziku spisanih že veliko pa koristnih bukev. Kolumb se tudi latinščine poprime. V kratkem času je bil latinščine toliko zmožen, da je tudi brez učitelja razumel vsake latinske bukve. Ha, to vam je bil dečko, nauka željan! pa kako je besede pobiral, ki so mu jih govorili njegovi učitelji! kar požiral jih je takorekoč! Hitro se nauči zemljepisa, to je nauka, kakšna je zemlja, potlej merstva, ali nauka, kako se meri svet, nato zvezdarstva in pa risanja. — '/,e v 14. letu je vse znal, kar je treba dobremu pomorskemu brodniku. Lejte, otroci, taki so bili že v zgodnej mladosti vsi, ki so hoteli do slave priti in časti. Res je, da kdor če kaj prida storiti in biti, mora zgodaj za¬ četi. — Le veseli bodite, da ste mladi, pa tudi vedite, da se morate tudi vi radi učiti, da morate tudi vi tako pridni biti, kakor je bil Kolumb. Le po tem potu boste dosegli tisti veliki namen, ki vas čaka. Zdaj še dosti ne morete, zato pa, ljubi moji otroci, to vas prosim, si vse zdaj prizadenite, da bo iz vas skoro kaj poštenega. Zakaj, kar zamudite v mladih letih, v svojej zlatej dobi, to izgubite za vselej. Dobro si zapomnite, otroci, za vselej. * * * Povrnimo se spet k našemu Kolumbu. Najprej je služil na Sredozemskem morju, ker njegovi rojaki ondaj še nikjer drugod trgovali nijso. Brž pa izpozna, da Sredozemsko morje je premajhno velikanskemu njegovemu umu. Kolumb si je hotel delokrog razši¬ riti in storiti, česar pred njim še nihče nij storil. Zato je prav nepotrpežljivo čakal ugodne prilike, da prej ko prej zajadra na globoko, na veliko morje. 5 Sreča mu je mila. Najprvo jo krene na Severno morje. Že na tem potu je mnogo izkusil, in se veliko naučil, še več pa, ko stopi v službo k ne¬ kemu svojemu rojaku — pomorskemu kapitanu. Ta je na svoje iztroške napravil nekaj ladjic, pa je križaril ž njimi zdaj proti Benetkam, zdaj proti Turkom. Miroslav: Kaj pa je to «križariti»? Oče: To se pravi: jadrati, voziti se po morji semtrtja, iskati pa loviti sovražne ladje, in če mo¬ goče, jih jemati. Oče: Na tem križarstvu pa toliko da Kolumb nij izgubil življenja. Ko bi ga Bog za viši namen odločil ne bil, bi se bil zdaj onesrečil. V krvavem boju z Benetčani se hrabri mla- deneč Kolumb pokaže junaka. Le v tem je bil ne¬ srečen, da se mu ladja užge od sovražne, zato ker je bil sovražno ladjo nasadil. Morebiti veste, kaj pomeni beseda «nasaditi»? Matiček: Seveda, vemo — kader ladja ladjo tako zagrabi in popade, da narazen ne moreta, ljudje na palubi pa se tolčejo in bijejo, sekajo in streljajo, dokler se ktera stranka ne uda. Oče: Dobro si povedal. — No, zdaj pa mislite, kolika je nevarnost, kader se več takih zagrabljenih ladij užge, blizu pa nikakoršne nij, na ktero bi se mogel človek rešiti. Kolumb je bil v žalostnem stanu. Pa mislite, da ga je ta očitna nevarnost z uma spravila? Ni¬ kakor ne. Ostal je tako nepremagljiv, kakor je bil prej. Drzno skoči v morje, zgrabi plavajoče veslo, in na njem dve milji plavajoč, srečno priplava na breg. 6 Janče: Koliko pa je ena pomorska milja. Oče: Morska milja ima tri četrtine naše milje. —■ Obrežje, na ktero se je rešil, je bilo portugisko. Ko si Kolumb nekoliko počije, jo mahne v glavno mesto te dežele — no, v ... ? Dragica: V Lizbono. Oče: Res je. Ta okolnost je veliko pripomogla, da je začel svojo veliko misel izvrševati. Lejte, otroci moji, iz tega nam je sklepati, kako dobre namere ima Bog z nami, kedar nam pošlje kako nesrečo. — Le pazno me poslušajte, pa boste videli, da je res tako, kakor pravim. Portugizi so bili takrat na vsem svetu naj- spretnejši in najdrznejši brodarji. Oni so brodarili po velikem, tedaj še malo poznanem Atlantovskem morju. Morje to je mej Evropo, Afriko pa Ameriko. Šli so dalje, kakor kterikoli drugi narod. Ravno na takih vožnjah se jim posreči, da najdejo dva lepa otoka, Porto santo pa Madejro. Otok, saj veste, je tak kos zemlje, ki ga se vseh strani obdaj e morje. Dragotin: To sta tista dva otoka, ki sta ne daleč od Afrike. Oče: Prav si povedal.'—Goreče želje so gnale te mornarje dan na dan na dalejšne vožnje. Na¬ zadnje se jim pa zbudi velika misel: kaj ko bi se dalo po morju priti do vshodne Indije. Ta prekrasna dežela je vshodni kos južne Azije. Ferdo: Tega jim pač nij bilo treba dolgo iskati! Oče: Kako to? Ferdo: Treba jim je bilo predse uzeti mapo ali zemljevid, pa bi bili preč videli, kod jim je treba; da jim je treba broditi najprej navzdol tik 7 Afrike do predgorja dobre nade* ali dobrega upanja, potlej pa spet po drugej plati tik Afrike navzgor, pa še malce proti severo-vshodu. Tako bi bili do nje prišli. Oče: Imaš res prav. — Čudno pa je to, da so ti ljudje prej po sto let si glavo ubijali s tem, kar je Ferdo na prvi mah pogodil. Ivče: Kaj pa da — ■ lahko nam je zdaj, ko imamo pred sabo zemljovid od Afrike. Poleg tega tudi vemo, da se more jadrati tudi okolu predgorja, pa gori. Oče: Ferdo, poslušaj, kaj ta pravi. — Mar oni ljudje nijso imeli nikakega zemljevida od Afrike? in zakaj nijso vedeli, da se more plovili tudi okolu predgorja? Jože: Nijso imeli ne zemljevida ne pota. A ravno zato so hoteli zdaj poskusiti, če bi se ne dalo izpod Afrike priti do vshodne Indije. Janče: Iz zemljopisa starega sveta vemo, da so znali samo za severni, to je gornji del Afrike, pa za nekaj Etijopije, ki je pokrajina v Afriki. Da se pa ta zemlja proti jugu kje končuje, o tem staro- davniki niti besedice nijso vedeli. Oče: Jejmena, dečko moj! Če je taka, to bi tudi midva, ko bi bila takrat živela, nič pametnejša ne bila, kakor so bili drugi. To se mi prav tako zdi, kakor če bi naju kdo vprašal: ali in kako je mogoče v vshodno Indijo priti, bodisi prek severne Amerike, ali pa prek Evrope in Azije. * Predgorje «dobre nade»je najdoljni del Afrike. Portugizi so mu dali to ime zato, ker so srečno do njega prišli — in tukaj počivali, ko so brodarili iz Lizbone do vshodne Indije. 8 Ali moreš odgovoriti na to vprašanje iz svojega zemljevida? Ferdo: Ne morem. Oče: Zakaj pa ne? Ferdo: Ker na njem ne stoji narisano, ali je prek Afrike in Azije kako morje ali ne. Oče: Zakaj pa to ne more narisano biti? Ferdo: Ker menda tega sam nij vedel, ki je ta zemljovid delal. Oče: Tako bi tudi jaz dejal. Pa kako je to, da tudi on tega nij vedel? Saj bi bil lahko bral potopise mornarjev, ki so brodili samo po severnej strani. Ferdo: Morda pa todi še nihče tedaj nij bro- daril. Oče: No, vidiš! Ali moreš zdaj razumeti, zakaj so ljudje še le pred 300 letini poskušali, ali bi bilo mogoče izpod Afrike v vshodno Indijo priti ali ne? Ferdo: Morem. Oče: Dobro. — Zdaj se pa nazaj vrnimo. Povedal sem vam že poprej, da je Kolumb prišel v Lizbono. Tukaj ostane delj časa, ter se zavoljo svoje učenosti seznani in spoprijatelji z izkušenimi mornarji, ki so premišljevali še prej ko on, kako bi našli morsko pot v vshodno Indijo. Slavko: Po kterem potu so pa dozdaj tja hodili? Oče: Dozdaj so trgovali z vshodno Indijo edini Benetčani. Oni pa so dobivali indovsko blago po Rudečem in Sredozemskem morju. Ta dva morja pa nista združena, ločena sta po precejšnem delu zemlje. Ko je roba iz Indije do te zemlje prišla, so jo izkladali in potlej po suhem jo dalej spravljali, 9 ali pa so jo vozili po prekopih na manjših ladjah do Sredozemskega morja. Od todi pa je šla po vodi v Benetke. Dandenes je pa ta ločina pre¬ kopana, da se tudi z velikimi ladjami po vodi pride v vshodno Indijo —- po sueškem prekopu. To izlaganje in prenašanje in nalaganje in- dovske robe od enega morja do drujega je priza¬ delo veliko truda. Zato moramo reči, da so tisti ljudje prav pametni bili, ki so iskali morske poti v vshodno Indijo. Ker se je bil Kolumb oženil se hčerjo tistega bogatega pomorskega kapitana, ki je bil našel ona dva otoka: Porto santo pa Madejro, je dobil v roke tudi opis njegovega potovanja in pa zemljevide tega izkušenega moža. Noč in dan je Kolumb po njih raziskaval, ter bil vanje zamišljen, kajti vsaki dan je bolj želel, da imenovana otoka še sam obišče. Zato stopi na ladjo, ter odide na Madejro. Tukaj prebije več let, pečaje se s trgovino. Ob enem obis¬ kuje zdaj Kanarske otoke na zahodni strani Afrike, zdaj spet Azorske (na severno-zahodnej strani Afrike). Mati: Ali je ženo tudi seboj jemal, kader se je na pot podajal? Oče: Mislim, da ne, ker nam še noben zgodo¬ vinar o tem nij nič zapisal. Mati: No, naj pa Kolumb za zdaj še brez nas potuje. Zdaj pa, otroci, hajdmo na vrt, delo nas čaka. Dragica: Eh mama, tako ste delali, ko so nam oče o Robinzonu pripovedovali. Ravno ko ima biti najlepše — nas pa pokličete. Milče: Le potolaži se, Dragica. Ne veš, da mati zato delajo tako, da nas vadijo zmernosti. 10 Dragica: Da, res je. Ali . . . Otroci: Nič, nič, dosti je, hajdmo na delo, na delo. 2. povest. Na tem potu, ki ga je Kolumb s Kanarskih otokov nastopil, je imel še zmeraj tisto veliko misel, ktero si je bil v Lizboni ucepil. «Kaj — je govoril Kolumb pogostoma sam seboj — kaj res nij druge poti v Indijo, kakor je tista, ki jo iščejo Portugizi okolu Afrike? Kaj nebi mogel človek, ko bi, postavim, od todi se spustil, pa naravnost proti zahodu se držal po Atlantovskem morju, ali nebi naposled prišel do suhega, morda celo v samo Indijo, ali pa do kake druge zemlje, z Indijo združene? Kaj zemlja nij okrogla? Pa če je res oblasta, zakaj bi ne bil Bog tudi na drugi strani zemlje kaj ustvaril, ljudi pa živali? Je li mogoče, da bi bila vsa druga polovica zemlje sama voda? da bi bila vsa z morjem poplavljena? Ne, to ne, to ne more biti! Indija mora biti vsakako veča, kakor si jo pa ljudje domišljavajo — zahodna stran se ji pa daleč proti Evropi steguje; tako bo. Ko bi tedaj človek od todi od brega odrinil, pa ladjal prav proti zahodu, v eno mer naprej, na vsaki način bi moral tjakaj dospeti.« Tako je govoril Kolumb sam seboj, namreč, da tudi na drugi plati sveta mora suha zemlja biti. To prepričanje so mu potrjevali še drugi uzroki in opazovanja, zlasti pa sledeče: Neki portugiski mornar je nekoč po Antlan- tovskem morju brodaril daleč na zahod. Po morju se vozeč semtertja, zagleda na vodi košček umetno 11 izrezanega lesa, ki ga je veter od zahoda prignal. Že iz tega je sklepal Kolumb, da na zahodu mora biti suha zemlja. Razen tega najde tudi njegov žlahtnik, potovaje z Madejre na zahod, veliko take lesenine, zlasti pa okoli Azorskih obrežji. Mislim, da veste, kje so ti otoki? Krstan: Seveda, v Atlantovskem morju, mej Evropo pa Ameriko. Jelite, da jim pravijo tudi Jastre¬ bovi otoki? Oče: Da. — Na zahodnih obrežjih teh otokov so našli brodniki pogostoma kosove neznanega pa umetno delanega lesja. Nekoč najdejo tudi dva človeška trupla. Prav čudna sta bila te dva mrtveca in posebne rasti, nijsta bila podobna niti Azijancem niti Evropejcem. — To je bilo Kolumbu zadosti. Marljivo premišljuje vse take pripovedi noč in dan. Primerja jih s povestmi o Indiji, ki jih je bral po starejših in novejših bukvah, dokler se mu me¬ glena misel popolnoma ne izjasni. — Vedel pa je tudi, da več ljudi več ve, in več oči več vidi. Za¬ torej nij zaupal samo v sebe, ampak je prašal še druge ljudi za svet, zlasti pa nekega moža, ki ga je ves svet jako čislal zavoljo njegove razumnosti pa učenosti. Ta človek je bil florenški zdravnik, Pavel po imenu. Ta učena glavica je dajala veliko važnost Kolumbovim mislim. Še sam je Kolumbu kaj novega povedal, ter ga podpiral, naj izvede to veliko delo — namreč glede vožnje v neznano zemljo. Kolumb je od dne do dne bolj želel to pot nastopiti. * * * Kolumb se čvrsto odloči, prej ko prej to delo začeti. Ali za potovanje je bilo treba priprav, kterih pa nij vzmoglo njegovo premoženje; denarja je imel 12 premalo. Zato je moral celo stvar ponuditi kteri državi, ter se ji priporočiti, naj ga podpira, bodi z denarjem ali sčem drugim. Ali kteri naj pusti prven¬ stvo? — Nepomišlja dolgo. Brž odmeni, da bo sad svoje vožnje posvetil raje svojej domovini, nego li kteri tuji državi. Po takem predloži svojo osnovo, pove svoje misli svetnikom, ljudem, ki vladarju sve¬ tujejo, svetnikom dženovskim, tedaj svojim doma¬ činom. Prosi jih, naj mu pomorejo o teh njegovih namerah. Toda gospoda, dženovski svetovalci nijso mogli doumeti Kolumbovih dokazov, rekši, da nijso važni. Zatorej zavrnejo njegovo ponudbo, pa še reko mu, da muhe lovi. Tak odgovor pa Kolumba nikakor ne preplaši. ♦ Dolžnostim do svoje domovine, si misli, sem za¬ dostil, obrnil se bom na dvor portugiski v Liz¬ boni.* Pa res je ta dvor taka podjetja bolj podpiral in bolj cenil, nego kterikoli drugi. Por- tugizi so poslušali Kolumbove predloge z veliko pazljivostjo. Ali ko so po malem iz njega izvlekli vse, kaj misli, to je vso osnovo, dejali so, da je izdajnik. Portugizi so dobro znali, da Kolumbove misli nijso brez važnosti. Pa nijso hoteli tako ravnati, kakor je prav, kakor poštenje zahteva, tako so mu bili zavidljivi. Kar hitro pa na tihem sami pri- gotovijo eno ladjo, ter naroče enemu svojih mor¬ narjev, naj on to izpelje, kar bi Kolumb rad. Res, mornar odrine, ladja plava. — Al lejf.e, ta mornar se čez nekaj časa nazaj v Lizbono povrne, ves nejevoljen. Vrnil pa se je, ker nij imel Kolum¬ bovega duha, ker nij bil tako navdušen za take misli. 13 Janče: To je prav! Kaj bi ... ! Oče: Seveda je. Janče: Kaj bi srečo imeli neumni Portugizi, pa slepili borega Kolumba! Oče: To je že tudi nam ljubo. Ali ti, Janče, nikari tega misliti, da so vsi Portugizi neumni zato, ker so pred 300 letmi trije ali štirje svetovalci kralja pregovorili na tako slabo početje. Janče: Da, jaz tudi mislim tako. Oče: No, potlej je dobro. — Zakaj to je bila res velika sleparija, ktere so se ti ljudje poprijeli proti Kolumbu. Hudo mu je bilo pri srcu, da so ga mislili tako grdo ukaniti. Da jih pa nekoliko izplača, zapusti portugiski dvor. Kam hoče zdaj? Najprej se obrne v Madrid. Dragica: Kaj ne, v glavno mesto Španske? Oče: Zadela si. — Kolumb se je bal, da bi tudi španski dvor njegovih predlogov ne zavrnil. Zato pa ob enem pošlje svojega brata Jerneja na Engleško, če bi se ne dalo še na Engleškem kaj pomoči dobiti. Ravno tistikrat, ko je Kolumb v Madrid dospel, je kraljeval Ferdinand Katoliški. Ta mož je bil tako sumljiv pa boječ, da si ničesar nij upal začeti. Ge je mislil, ta ali ta stvar bi mu utegnila spodleteti, se je kar gotovo nij podstopil. Izabela, njegova so¬ proga, je bila res nekoliko odločnejša, pa kaj češ, ki je mogla njega poslušati, ki se nij smela spu¬ ščati v nikaj, česar prej nij sam potrdil. Kolumbu je bilo to prva zapreka. Druga je bila pa ta, da se je španski kralj ravno takrat v vojsko zaplel, v vojsko se zadnjim mavrovskim kraljem. — Mavri so bili narod, ki se je z Arabskega preselil najprej 14 v Afriko, kesneje pa iz Afrike na Špansko. Ali ko so bili Španci zadosti močni, so jih iz svojih dežel spet v Afriko zapodili. Vkljub tem zaviram ga Ferdinand pa kraljica vendar prav prijazno sprejmeta in prav pazljivo po¬ slušata. Preden mu pa kralj kaj določnega obljubi, pravi kralj, da bo najbolje, če njegove predloge možem presodit da. Tukaj je pa spet taka bila, da nij bilo moža, sposobnega, to stvar presoditi. Zaradi tega so obsipavali borega Kolumba se vsa- koršnim suhoparnim in lažnivim besedenjem. Eni so trdili, da je morje mej Evropo pa Indijo, da bi brodarji — in ko bi imeli tudi najprijaznejši vreme — potrebovali najmanj tri leta, da bi iz Evrope pa tjakaj dospeli. Drugi so spet dejali, da je zemlja okrogla, da bi pa morski brodniki, potujoči na zahod, mogli jadrati zmeraj navzdol, vračajoči se pa navzgor. Nekteri so bili celo tako predrzni in ne¬ sramni, da so ga povpraševali: «Misliš mari, da ti sam si pametnejši ko milijoni drugih, ki so pred tabo živeli? Če je res na drugej strani kakšna zemlja, kaj bi bilo mogoče, da bi zanjo toliko vekov ne bili znali?« Vse to pa Kolumba nič ne ostraši. Dobro je vedel, da mu je treba stanovitnemu biti, ako če premagati nespamet pa napuh svojih sodnikov. Na ta način je svoje nasprotnike zmogel. Vsako laž, pa vsako obrekovanje —- in naj je bilo še tako buda- lasto —■ je zmerno pa resnobno od sebe odbijal. Prenašal je vse napade tako mirno, da se človek mora čuditi njegovi potrpežljivosti. * * * 15 Kolumb ostane na dvoru kraljevem polnih pet let. Velikim in majhnim nevednežem je razlagal svoje osnove, hoteč jih zase pridobiti. Pa kaj mu je vse to pomoglo? Njegovi nasprotniki so mu še dalej jamo kopali. Kralju so pravili o tej stvari napačno, ravno to, česar Kolumb nij govoril. Oblagali so ga. Kolikorkoli si je prizadel, da bi se mu stvar posrečila, vse nij nič pomoglo. Naposled dobi nevgo- den odgovor: »Dokler bo vojska z Mavri, se ne more nič začeti». To je bil hud mahljej po Kolumbovih osnovah. Pomislite zdaj, otroci, kako žalosten je bil Kolumb, ko je videl, da mu je sladko upanje spet po vodi splavalo. Njegova stiska je bila res velika, a še veča je bila njegova neomahljivost. Ker svoje misli nikakor nij hotel popustiti, se obrne do nekih špan¬ skih vojvodov. Tudi tem se toplo priporoči. Ali tudi ti mu malo vrjamejo, in za njegove predloge ni¬ majo srca. Zavrnili so ga. Janče: To je pa res žalostno, da je ta revež se svojimi prelepimi predlogi povsodi padal! Ivaniča: Jaz se čudim, da mu že nij prese¬ dalo, in da vsega nij popustil. Oče: Ko bi bil tako delal, bi ne bil nikdar tako velik mož, ki je res zdaj. Zapomnite si, otroci, da plemeniti in blagi ljudje si ne dajo zapirati pota od nikake težave. Kedar pa razvidijo, da se zastonj trudijo, da ne morejo do svojega lepega namena, pa tudi naprej ne budalijo. Malomarnost pa nehva¬ ležnost drugih, ta jih res žali, pa jih ne ostraši, da bi roke navskrižem deli. Pri vsakej nepriliki, ki jih sreča, pri vsakej zapreki, ki jim pot zastopi — zme¬ raj imajo pogled uprt v tisto stvar, ktero doseči so 16 se odmenili. Zdaj pa vidite, kakšen je značaj veli¬ kega pa vrlega moža. Tudi tukaj se je pokazal naš Kolumb hrabrega junaka. Ko ga nejevoijnost pomine, se napoti na Engleško, nekaj zato, da bi za svojo stvar dobil kakšne podpore, nekaj pa zato, da bi videl svojega brata, o kterem nij bilo nobenega glasu. * * * Poslušajte, kaj se je bilo z Jernejem zgodilo. -— Na potu ga nesreča zadene. Potujočega na En¬ gleško, ga zgrabijo morski roparji ter ga odvedejo v sužnost. Še le čez nekaj let mu sreča posluži, da jim uteče, ter na Engleško pribegne. Ali tukaj mu je bilo treba poštene obleke, če je hotel pred kralja stopiti. Kolumb je imel sina, Djego z imenom. Ker je oče hotel, da naj sin njegov kaj zna, ga pošlje v šolo. Tega sina Djega je Kolumb neizmerno ljubil. Zatorej ne more Španske dežele poprej zapustiti, dokler ne vidi svojega ljubimčeta. Napoti se v samo¬ stan, kjer se je njegov sin izrejal. Tukaj pa je imel dvojno veselje. Videl je sina in pa seznanil se je s Perezom, samostanskim pred¬ nikom. Ta mož je bil silo učen, ter imel na dvoru veliko veljave — posebno pri kraljici. Kolumb mu razodene svoje osnove, predstojnik jih pa takoj spozna, da so pametne, ter mu pravi, naj se toliko pomudi in počaka, da on na svoje pismo od kra¬ ljice odgovor dobi. Kolumb sprejme Perezov svet, pa ostane; pred¬ stojnik pa piše kraljici, ter ji vso to stvar tako lepo in tako živo razloži, da je vsa Kolumbova stvar 17 prišla v ves drug tek. Kolumba pokličejo na dvor. Ko pride na dvor, ga sprejme kraljica preprijazno. — Vse je bilo za pot že prigotovljeno, na, bojaz¬ ljivi kralj pa vse podre. Kolumbovi neprijatelji so ga tolikanj obdelavah, da so morale prejenjati vse pri¬ prave. Ko je bilo namreč že vse pripravljeno, na¬ vede svetovalci veliko zmešnjavo, in nato še kralj na staro pot okrene. Zdaj pa o tem še slišati nij hotel, in tudi soproga je morala popustiti začeto stvar. Tako je bil prezirani in mnogožaljeni Kolumb rogalo ali zasmeh dvorskih lizunov, ljudi, ki ne vi¬ dijo dalej od nosa. Ostudnim zavidnikom pa, ki so mu zavidali njegovo cvetočo srečo, je bil povoljna igrača. In ko bi ne bil tako nevklonljivega duha, ki mu ga toliko let nijso mogle upogniti nikakoršne sovražnosti, bi se bil zrušil in obupal. Dragica: Cujte, ata, kakšni tiči so pa ti dvor¬ ski lizuni? Oče: Vidiš, moja Dragica, po dvorih, to je po kraljevih hišah in po knežjih palačah so — kakor povsodi — mej poštenimi ljudmi tudi malopridneži, izmečki, smeti, ki druzega ne znajo, ko plaziti se, dobrikati se, sliniti se, obirati, obrekovati, slabo hva¬ liti, dobro pa grditi, in zaslužne može pri svojem gospodarju črniti. Taki ničevniki mej dvorjani se zovejo dvorski lizaki. Oče: Kolumb ne počiva, ampak poskuša zdaj zadnjo srečo. Odloči se namreč —• kakor smo rekli — za pot na Engleško. Hotel je kralju ponuditi nov del sveta, ki ga že trije dvori nijso marali. V tem času pa, ko se je on za pot pripravljal, se Špancem posreči, da Granado osvoje, in potemtakem, seveda, 2 18 uničijo tudi mavrovsko moč po vsem Španskem. Kralj Ferdinand s kraljico je bil silno vesel, da se je vojska srečno končala, in da je bil zdaj gospo¬ dar cele španske dežele. Kedar je človeku srce radosti polno, tedaj je pripravnejši za vsako dobro delo. To sta vedela dva Kolumbova prijatelja; zatorej se poslužita ugodne prilike, ter še enkrat prav živo in prepričalno go¬ vorita kraljici o velikih in razumnih osnovah svo¬ jega prijatelja. Milče: Kako se je pa reklo tema možema? Oče: Jeden je bil Kvintanillo, jeden pa Santa- nello. — Obadva govorita ognjeno, dokazujeta pa¬ metnost Kolumbove misli in silno važnost njegove osnove, da se ne kralj ne kraljica dalej ne upirata, temuč pošljeta po Kolumba. Poslanec čuje, da je Kolumb že odpotoval, pa se hitro spusti za njim, da ga doide. Ko ga res doide, ga pripelje h kraljici na dvor, ki ga je že težko pričakovala. Kolumb pozabi vse žalitve, ki jih je poprej od dvora pre¬ stal. Samega veselja bil je zdaj kakor iz sebe. Kra¬ ljici predloži pogodbe, pod kojimi se misli na mor¬ sko pot podati. In ko mu jih kraljica odobri, je bil neizmerno vesel, vedoč, da gre dosegat velikanski namen, da zdaj se mu bodo izpolnile njegove sladke in vroče želje. Otroci: Oj, to je lepo, lepo! To je prav, da se mu je vendar želja izpolnila. Dragotin: Ali je šel preč na pot? Oče: To boš jutri slišal. Otroci: O jutri, jutri bomo! 19 3. povest. Peter: Oče, zdaj pa le brž; zdaj naj pa Ko¬ lumb le zajadra, če ne se mu bo spet kaj nakretilo. Oče: Nič se ne boj. Pogodba je tako trdno sklenjena, da ne more nazaj. V rokah ima pismo s kraljevim podpisom. V tem pismu mu je danih ve¬ liko pravic; mej drugimi stoji tudi ta, da bo on, in nihče drugi, gospodar zemlje, ki jo bo našel; in da to čast in to pravico bodo imeli tudi še njegovi otroci, in potem, da mu je dovoljena za vselej de¬ setina od vseh dohodkov, ktere bo nova zemlja Španski vrgla. Matiček: Lejte, lejte, zdaj bo pa še obogatil. Ivče: Zato mu bo treba pa tudi še veliko pretrpeti. Oče: To je res, Ivče moj! — Kaj se je dalej ž njim godilo! Dokler je imel on z dvorom opra¬ viti, so mu v brodarnici ladje pripravljali, s kte- rimi je imel nastopiti vožnjo po morju. Toda ladje te so bile majhne pa slabe, take, da razen njega bi se nihče ne bil upal ž njimi na globoko. Dobro je vedel, da je morje na veliko mestih nevarno, in da mu bodo take ladje prizadele mnogo skrbi, pa vendar nij dosti za to maral. — Še hvala, da jih je dobil. Vse tri ladje nijso bile dosti veče nego kakšna barčica ali velik čoln, in vendar jih je čakal z veseljem. Da bi po neznanem morju srečno plavale, jih izroči vse tri svetnikom v varstvo. Prvo, na kteri se je imel sam voziti, sveti Mariji, drugo sv. Pavlu, tretjo pa sv. Marku. Majhno to brodovjice oskrbi Kolumb z 90 možmi pa se živežem za leto dni. Tolika je bila 2* 20 vsa moč, ktero je imel sabo na tem nevarnem potu. Vsi iztroški te odprave so iznašali 24000 to¬ larjev. Pa še ta svota se je zdela španskemu dvoru prevelika, toliko, da se stvar spet nij raz¬ bila. In ko bi sam Kolumb ne bil obljubil, da osmi del stroškov bo sam nosil, bi bil njegov trud spet zastonj. Janče: Kaj je bil španski dvor tolikanj siro- maški, da nij mogel še te majhne svotice skupaj spraviti? Oče: To sicer ne — ali pomisli, moj Janče, da oni čas je 5 tolarjev več veljalo ko zdaj 100, nekaj zato, ker jih je bilo si težje pridobiti, nekaj pa zato, ker si zanje veliko več dobil —■ imeli so večo vrednost. Ako pa še pomisliš, da je špansko blagajno nekaj tudi mavrovska vojska izpraznila, boš pa stvar še lažej razumel. No, pa pustimo to na stran: zdaj glejmo Ko¬ lumba, kako gre na pot. * * * Priprave so že vse storjene. Ladje počivajo v luki na sidru. Ivče: Kaj pa je to: luka pa sidro? Oče: No, luka je tak kraj, kjer ladje stoje. Pravi se jim tudi zavetnik, ker so ladje v zavetju pred viharjem. — Sidro pa je velika železnina, ki ima kaveljne okrog. Kader hočejo morski brodniki obstati na kakem mestu, takrat pa sidro spuste na verigi v morje, da se v morska tla zapiči, in ladja mora na miru ostati. In ker sidro tla v morju tako zagrabi kakor maček, pravijo nekteri tej železni na¬ pravi tudi maček. 21 Še en trenotek, pa boste videli, kako se sidra dvigajo, in kako ljudje na bregu odhajoče brodnike pozdravljajo. Nike c: Kaj neki čakajo tako dolgo? Zakaj že ne odplovejo? Oče: Zato ne, ker Kolumb nij samo izvrsten pa drzen mornar, ampak tudi pobožen kristjan. Pre¬ den gre na morsko pot, se najprej iskreno priporoči stvarniku nebes, vladavcu in storivcu vsega sveta, proseč ga, naj ga blagoslovi za to veliko vožnjo. Ta velika pot mu je bila toliko bolj na srcu, ker je tudi želel, da mej divjaki zasije prava luč zveli¬ čanja, spoznanje pravega edinega Boga. Zato gre sč vsemi svojimi tovariši, spremljan od silno ve¬ liko ljudi, do nekega samostana, ki je stal ne da¬ leč od mesta Palosa. •— Palos je špansko mestce na morju, na glasu zaradi dobre luke. Ravno v tej luki so tudi Kolumba ladje čakale. — Tukaj opravi, očitno pred vsem svetom, ginjenega in pobožnega srca, svojo bogoljubno molitev. Kakor on stori, tako store vsi drugi za njim. Bogu se priporočivši, se vrnejo z velikim zaupanjem v božje varstvo, ki so si ga prav lepo prosili. Že drugi dan zjutraj zgodaj, ravno 3. avgusta 1492, poprimejo mornarji za vesla. Ljudje pa, kterih se je bilo na bregu zhralo brez števila, jim gromovito kličejo ter pozdravljajo za od- hodnjo: «z Bogom!» Otroci: Srečen pot! Oče: Bog jim ga daj. — Mornarji najprej ja¬ drajo h Kanarskim otokom. Pa že drugi dan svo¬ jega potovanja jih doleti nesrečica. Nesreča res nij bila velika, vendar taka, da bi se bili skoraj vrnili, ko bi bil Kolumb tako omahljiv pa malodušen, kakor 22 so bili njegovi boječi spremljevalci. — Kriv je bil krmar. Ta je krm nalaš potrl, samo zato, da bi se vrnili, ker se je kesal, da se je spustil na velikan¬ sko pot. Nejevoljen je bil on, in skoro vsi njegovi to¬ variši. »Izgubljeni smo«, so upili, «če se preč ne vrnemo ». «Kako neki?« bara Kolumb. «Kaj — mu odgovore oni — kaj nam ne daje Bog že s tem potrtim krmilom jasno spoznati, da se nam bo slaba godila, ako ne prenehamo od tega predrznega pota?« «Jaz tega res ne uvidim — odvrne Kolumb. 'Iz česa vendar sklepate vi, da vam je Bog s krmi¬ lom naznanil prihodno nesrečo? Kolikor jaz vidim, potrto krmilo druzega ne pomeni, kakor da ga po¬ pravimo, ali pa druzega naredimo«. »Načelnik naš je maloverec — si brodarji drug drugemu na ušesa pravijo — on ne veruje v ni- kakoršne slutnje ali znamenja«. Kolumb spozna, kam to meri, pa se ne zmeni za psovke, ampak misli, kako bi tem nepodučenim ljudem njih praznoverstvo iz glave spravil. Vedel je, da jim bo še stokrat srce upalo, ako se jim večkrat kaj podobnega primeri. Zato se spusti ž njimi v podučni pogovor, dokazujoč jim, kako neumno da je, ako človek kaj tacega veruje. Saj Bog nikomur ne obeta, da mu bode naprej se znamenji vedet dal, kaj ga čaka. «Bog je se svojo neizmerno dobroto in mo¬ drostjo — pravi Kolumb —- ljudem prikril, kaj se jim bo dogodilo. In prav nespametno bi bilo, ko bi človek iz takih znamenji si prihodnost pravil, ki 23 naše nesreče ali sreče niti ne store, niti ne odvr¬ nejo. Kar pameten človek storiti namerja, kakor nje¬ gov poklic zahteva, to se pravi, dela naj razumno, nevtrudljivo, pridno, pa volji božji naj se prepusti, ter naj brez skrbi pričakuje, kar mu bode prihod¬ nost prinesla. To tedaj vam bodi, tovariši moji, vo¬ dilo, po kterem se ravnajmo na vsem potovanju«. S takimi besedami se je Kolumbu posrečilo, da je svojim ljudem, če tudi ne popolnoma, vsaj nekaj tistega bogožalnega in praznovernega strahu iz glave izbil. Mej tem srečno dospo do Kanarskih otokov. Tu si popravijo ladje, pa preskrbe se vsem, česar jim je trebalo. 6. septembra dvignejo sidra, da začno pot na zahod, na široko, dozdaj nepoznano morje. Le mislite si, kako je bilo mornarjem pri srcu, ko so na tako vožnjo pomislili. Prvi dan ne pridejo daleč, ker je vladala ve¬ lika tišina, to če reči, da jadram sape nij bilo. Drugi dan, ali kakor nekteri pravijo, še le tretji, izgube Ka¬ narske otoke izpred oči. Zdaj pa, otroci, pazite na ravnanje tega moža, kajti v vsaki nevarnosti se je pokazal možaka. Od tega dne je kazal Kolumb toliko velikodušnost, da se mu vsakdo mora čuditi. Kakor mornarji iz vida izgube suho zemljo, so bili pa spet v strahu. Kakor da bi bili še le zdaj izpoznali, kam ta vožnja meri, strepetajo pred drzno namero svojega načelnika Kolumba. Jokati začno, trkati se na prsi, ter upiti, da jih pelje v strašno pogubo. Vsi so strahu koprneli, le Kolumb je stal sredi silnega zdihovanja trdno in krepko kakor pe- 24 čina v morju. Bil je tako miren, da se je moral poleg njega zravnati največi strašljivec. Najprej pokara tovariše, čemu so tako boječi pa slabodušni, a potlej jim predočuje bogastva in časti, ktere imajo doseči, tako živo pa vabljivo, da mu vsi obetajo, da pojdejo ž njim, naj gre, kamor če. Kolumb je bil zdaj zmeraj na palubi, svinčnico v roki držeč. Miroslav: Kaj pa je to: svinčnica? Oče: Svinčnica, vidiš, dragi moj, je velik kos svinca ali pa železa, ki visi na dolgi vrvi. Ta kos zaženo v morje, da vedo, koliko je globoko. Kedar pride svinec do dna, ga potegnejo iz vode, pa gle¬ dajo, koliko vrvi je mokre, in po tem sodijo, koliko da je morje tu ali tam globoko. Ali veš zdaj? Miroslav: Kako pa to, da jih morska globo¬ čina zanima? Oče: Ali nebi mogel tega sam ugeniti? Daj, malo pomisli! Miroslav: Ahga, že vem. Če voda nij dosti globoka, ladja ob kaj zadene, pa se razbije. A zato morajo mornarji paziti, je li voda zadosti globoka ali ne? Oče: No, vidiš, kader človek svoje misli zredi, pa zravna, to more tudi sam kaj pogoditi. — No, ali bi zdaj rad vedel, kakšno je to merilo? Miroslav: Bi, ata, rad bi! Oče: Najprej mi odgovori na to, kar te bom prašal. Stavimo tedaj, da gremo od tod do Kam¬ nika. Bi li mogel že na poti ugeniti, kako daleč si prišel? Miroslav: Kako da ne? Oče: No, daj, bom videl, kako bi ti to meril! 25 Miroslav: Treba mi je le stopinje šteti, ali pa okolu pogledati, pa je. Tu nij treba nikakih mo¬ drovanj. Oče: Prav govoriš. — Ali povej mi, če mo¬ rejo tudi mornarji na sredi morske planote, kjer ničesar ne vidijo, ko nebo pa vodo, če tudi ti vse¬ lej vedo, kje da so, in koliko milj so od suhega? Miroslav: Ne morejo. Oče: Prav tako. — Ti pa vendar veš, da jim je veliko ležeče na tem, da znajo, kje so, in kam gredo. Potem takem morajo pred sabo imeti kakšno merilo. Kaj ne? Miroslav: I seveda. Oče: Zakaj, če ne vedo, kje da so, tedaj tudi ne vedo, kod imajo ladjati, da pridejo tjakaj, kamor žele. Kaj misliš zdaj, Miroslav, kako morejo to zvedeti? Miroslav: Tega pa res ne vem. Oče: Boš preč videl. Bajd z mano v to veliko sobo. — Tako! Zdaj pa na strop poglej, pa si na njem zapomni kaj, kar češ. Miroslav: Sem že. Oče: Zdaj ti bom pa zavezal oči, pa te bom vodil po sobi, ter parkrat obrnil, da pozabiš, kje da si. (Stori.) Zdaj pa glavo nazaj nagni, tako, da ne boš druzega videl, ko sam strop. (Oče mu odveže oči.) Zdaj kvišku poglej, pa mi povej, če moreš, kje da si, na kterem kraju v sobi? Miroslav: V kotu sem pri trobenti. Oče: Od kod to veš? Miroslav: Ker je prav nad mano tista raz¬ poka, ktero sem si bil poprej zapomnil. 26 Oče: Lej, ti že iz tega sklepaš, na kterem kraju si. Kaj pa misliš o mornarjih? ali misliš, da oni ne morejo razpoznati, na kterem kraju morja da so? Miroslav: Morejo. Dosti jim je, če le na nebo pogledajo, pa morejo že po zvezdah vedeti, kje da so po priliki. Oče: Dobro! — Ali nebo, dragi moj Miroslav, je tako visoko, da se nam bo tista zvezda, ki nad našo glavo sveti, zmeraj nad nami svetila, potlej pa daleč bodimo, kolikor hočemo. Pomisli še to, zvezde ne stoje, nijso zmeraj na enem ter istem mestu, kakor tudi niti solnce niti mesec nij, ampak da se vidijo zdaj na tem zdaj na onem kraju nebeškega stropa. Tedaj vidiš, da nij moči ravnati se po njih. Zato je treba izvedenosti in posebnih priprav, orodja, zlasti takega, se kterim se more določiti stojišče zvezda in pa njih narazen. To je tisti stroj, ki smo prej dejali, da je merilo. Miroslav: Čudno je to. Oče: Rekli smo prej, da se je Kolumb večidel na palubi držal. Bil je pa na vrhu ladje zato, da jo je vodil. Bal se je namreč, da bi kam ne zadela ali pota ne zgrešila. Le malo časa je spal, kako pičlo uro. Svojim ljudem pa je kazal zmeraj veseli obraz. V ničem se nij razločeval od prostega mor¬ narja, le veljavnost pa stanovitnost sta ga od dru- zih razlikovale. S tema lastnostima je bojazljive mornarje spodbujal in osrčeval. — Za denes bo dost tega, jutri gremo dalje. — 27 — 4. povest. Oče: Preden gremo dalej s Kolumbom, moram vam nekaj povedati, pa le pazljivi bodite. Otroci: Bomo, bomo! Oče: Večkrat ste že čuli, da so ljudje govorili o širini pa dolžini zemlje. — Zato bi rad tudi jaz, da še vi razumete, kaj se pravi to: ta ali ta kraj leži pod to in to širino ali dolžino zemeljskega kroga. Janče: O, to že zdavnej vemo. Ivče: Kaj ne pomnite več, da ste nam to raz¬ lagali že pred dvema letoma, ko smo začeli zemlje¬ pisa se učiti? Oče: A tako? No, to je prav. Naj pa zdaj vas kteri mene namestuje, ter poduči Dragico pa Miro¬ slava, ki o tem še nič ne vesta. Janče: Zakaj pa ne? Pa najprej nam je treba zemljovida. Oče: Jaz pa mislim, da moremo tudi brež njega prebiti. Poglejte semkaj, jaz sem naredil nekak zemljovid, za silo bo že. No, kteri vas me bo na¬ mesto val? Otroci: Jaz, jaz, jaz! Oče: Ker vas že toliko hoče, bom pa sam iz¬ bral enega. Janče, ti boš, ker si najstariši, a vi drugi pazite, da ga boste popravili, če kaj prav ne bo. Janče: Le sem pejta, Dragica pa Miroslav, pa dobro poslušajta. Jaz vama bom povedal, kaj je širina, kaj pa dolžina zemeljske krogle. Potlej pa tudi, kaj si ljudje mislijo, kedar pravijo, da ta in ta kraj je pod to in to širino ali dolžino. Sem stopita. 28 Ta slika vama kaže eno stran naše zemlje, po¬ lovico : i Miroslav: Dobro! Janče: Sli¬ šala sta menda že, da je naša zemlja okrogla. Dragica:Da, da, jaz vem za¬ kaj ; zato ker je tudi njena senca okrogla, pa — Janče: Le preveč ne hiti, Dragica. Kar si hotela ti pove¬ dati, ne gre sem. To je res, da je zemlja okrogla kakor kakšno jajce, vedeti pa tudi moraš, da je nekoliko utisnjena. Miroslav: Le naprej, Janče, to že znava. Janče: Ravno na tistih dveh krajih, spodej in zgorej, kjer je zemlja utisnjena, sta dve na¬ sprotni piki. Mej lema pikama se zemlja suče. Tem pikam se pravi tudi zemeljski tečaji. Zgornji tečaj, kjer je rimska cifra I, gleda proti severnici ali se¬ verni zvezdi, zdoljni tečaj pa proti jugu. Zato se ime¬ nuje prvi tečaj severni, drugi pa južni. A razumeta? Dragica: Gornji je severni tečaj, zdoljni pa južni. Janče: Dobro. —■ Zdaj pazita na sliko. Do sredi zemlje je potegnjen velik krog, bi rekel obroč AB. Tudi ta krog deli našo zemljo na dve polovici. 29 Miroslav: Kaj je na našej zemlji res tak obod, tak obroč? Janče: Bog varuj. Učeni si ga le mislijo, da je. Dragica: Čemu ga pa risajo, če ga nij? Janče.: Le potrpi, boš precej cula, zakaj. Ta krog se imenuje ravnik ali enakonočni krog. Dragica: Zakaj pa? Janče: Zato ker je takrat, če solnce nad njim navpik stoji, noč tako dolga kakor dan. Obad v a: Že razumeva. Janče: No, z enim smo že gotovi. — Zdaj morata pa še vedeti, kako se pravi drugim črtam, ki gredo od severnega tečaja do južnega. Tem pra¬ vimo, da so poldnevniki ali poldniki. Miroslav: Zakaj pa ravno poldnevniki? Janče: Ker imajo vsi oni kraji, skozi ktere gre poldnevnik, vsi ravno tisti čas poldne. To je pa le tedaj, kader je solnce ravno navpik nad temi črtami. Razumeta? Dragica: Razumeva. Janče: Dobro. -— Pa takih črt si moreta misliti, kolikor si jih hočeta. Izmej vseh pa mora ena biti glavna ali prva. Tukaj na tej sliki bodi tista, ki je najdebeljša, in na majhne dele poraz¬ deljena. Ali jo vidita? Obadva: Da, vidiva. Janče: Ko bi vaju pa zdaj poprašal, pod ktero dolžino je ta ali ta kraj, bi morala najprej vedeti, kako daleč je prvi poldnevnik od tistega kraja proti vshodu. Ali pa, kar je vse eno, morala bi vedeti, kolikšen kos sveta leži mej prvim pol¬ dnevnikom pa mej poldnevnikom tistega kraja, se¬ veda, vshodno šteti. ■— Ko bi vaju pa nasproti — 30 vprašal, kolika je širina tega kraja, to bi se toliko reklo, kakor če bi prašal, kako daleč je ta kraj od ravnika, ali koliko zemlje je mej ravnikom pa tistim krajem. Ali me razumeta? Miroslav: Razumeva. Janče: Na tej sliki vidimo tudi majhno lad¬ jico, pa ko bi vaju prašal, v kteri dolžini da je, kaj bi s tem prašal? Dragica: Kako daleč je od prvega poldnevnika. Janče: Da, pa šteti bi bilo od prvega vshodno. — Ko bi pa zdaj tebe prašal, Miroslav, pod ktero stopinjo širine je, kaj bi s tem prašal? Miroslav: Kako daleč je od ravnika do ladje. Janče: Dobro. — Zadovoljen sem z vajuno pazljivostjo. Oče: Jaz pa s tvojim podučevanjem. Ivče: Ata, nekaj je pozabil. Oče: Kaj tacega? Ivče: Da se ravnik pa poldnevniki dele na stopinje. Oče: Res je, pa zdaj ti stopi na njegovo mesto, pa dostavi, kar znaš. Ivče: Hajdede! Vidita tukaj, da je ravnik podeljen na majhne koščeke? Miroslav: Saj je res: Ivče: Pa vsak tak kos se deli spet na sto¬ pinje; povratniki pa tudi na 360°. Vsaka taka sto¬ pinja na ravniku ali na poldnevniku iznosi 15 milj. Torej, ako pravim: ta kraj je pod 330° dolžine, s tem druzega ne rečem, kakor to, da bomo našteli stopinj, od prvega poldnevnika začevši, pa na okolu, samo 330°. Ako pa pravimo, ta in ta kraj je pod osmo stopinjo širine, ne rečemo nič dru- 31 zega, kakor da ta kraj ima stopinj, štejoči od rav¬ nika pa do tistega kraja, le osem. Oče: Lepo si razložil. — Zdaj pa, otroci, po¬ glejte, pod ktero stopinjo dolžine ali pa širine bi utegnila biti ta ladjica? Lejte. Zdaj bi morali šteti stopinje od prvega poldnevnika pa do tistega, pod kterim je ladja. Ker imamo pa tukaj narisane le pol zemlje, to ne moremo prešteti vseh stopinj po ravniku. Ostati moramo pri tem, kar imamo pred saboj, pa uzeti samo 340°. To bi bila dolžina. — Preidimo zdaj na širino. Da širino določimo, za¬ čnemo šteti kar od ravnika pa gori tako visoko, kjer je ladja. To je na priliko 1, 2, 3, 4 dosti: ladja je pod četrto stopinjo. Ali vama je jasno? Dragica: Da, veva. Oče: To me veseli. Po tem se ravnajta za- naprej. Ako pridem še kterikrat na to, da je Ko¬ lumb s svojo ladjo pod to in to stopinjo dolžine ali širine, morata precej vedeti, kaj hočem s tem reči. Le to si zapomnita še, da kedar bo govorjenje o širini proti severnem tečaju, da je to severna širina; kedar pa bo govorjenje o širini od ravnika proti jugu, da je to južna širina. — 0 vsem tem bomo drugi pot obširneje govorili. Zdaj pa glejmo, kaj dela Kolumb. * * * Povedal sem vam, da je Kolumb zapustil Ka¬ narske otoke. Dva dni in dve noči so neprenehoma dalej šli, pa samo 18 milj daleč prišli, ker nij bilo vetra, jadram nij bilo sape. Ker je sprevidel, da bo velika dalja njegove ljudi najprej ostrašila, jo zvije tako, da jim manj pove. Zdaj jim je rekel, da so le 15 milj daleč. 32 12. avgusta, tedaj ravno 6. dan po svojem od¬ hodu, preide 380 stopinj dolžine, števši od Kanarov. Na potu pa najde veliko klado. Kolumb preč misli, da mora biti blizu kakšna zemlja, njegovi ljudje so bili pa še zmeraj stari strašljivci. Res se dado za malo časa pogovoriti, pa le za malo. Ko jadrajo 50 milj dalej, se jim spet nekaj pripeti, kar silno osupne ne samo ljudi, ampak tudi njega samega zmeša. Otroci: Kaj bi pa moglo to biti? Oče: Le počasi, boste precej izvedeli. — Tisto merilo, o kterem sem vam prej govoril, je severnica, ali magnetna igla. Ta igla je mornarjem glavna vodnica. Ima pa zlasti to lastnost, da z enim kon¬ cem zmeraj na sever kaže. Ona kaže mornarjem po noči in po dne vse štiri strani sveta. Po tem igli- nem kazanju se ravnajo mornarji, da vedo, kod jim je broditi. Dozdaj jim je kazala ta igla zmeraj pravi pot — zdajci pa se dalej pomakne. Misliti si morete, kako je Kolumb ostrmel in se prestrašil! Kaj pa še le njegovi brodniki, opazivši, da igla ne kaže več na sever, ampak da se je pomeknila za celo sto¬ pinjo proti vshodu. Peter: Od kod bi moglo to priti? Oče: Na to novo prašanje, dragi moj Peterček, ne moremo dandenes nič več odgovoriti, kolikor je mogel Kolumb pred 300 letini, dasi tudi so ljudje o njegovem času na pomikanje iglino ravno tako radovedno pazili kakor dandenes. Poznej so samo to iznašli, da se ne pomika samo na sever, ampak tudi na zahod, to pa spet ne zmeraj enako. Od kod pride to odstopanje in ta neenakost na 33 posameznih krajih, tega mi ne vemo, kakor tudi ne uzroka, zakaj se ta igla drži le severa. Takih neznanih skrivnosti, otroci moji, je še veliko. Ravno to pa mora vas spodbujati, da se izurite v mnogih znanostih. Kdo ve, če morda nij Bog prav kterega izmej vas izbral, da odkrije kakšno skrivnost. Nike c: Jaz se bom trudil, da jo pogodim — da se le nekaj več naučim. Matiček: To želim tudi jaz! Drugi otroci: Mi tudi, mi tudi! Oče: Otroci, če hočete res kaj prida storiti, se morate pridno učiti, pa radi tudi. — Vrnimo se k našim potnikom. Malo prej smo rekli, da so bili Kolumbovi ljudje v velikej zmešnjavi. Dalja, ktero so prepluli, se jim je zdela velikanska, dasi tudi jih je Kolumb v stenju zavira]. Zdaj so jeli misliti, da se je vsa priroda premenila. V tem strahu so upili tudi za¬ radi severnice, češ, da še ta, ki je njih edina vod¬ nica, se jim hoče izneveriti. Toda modri Kolumb jih se svojim velikim ojstro- umjem brž potolaži. Brž jim razloži to čudno pri¬ kazen, ki je toliko nepokoja naredila pri ljudeh in pri njem. Spet se osrčijo, ter dalej jadrajo. Po kratkej vožnji priladjajo do pasatnih vetrov. Ti vetrovi so okolu ravnika. Ferdo: Kakšni vetrovi pa so to? Oče: Menda veš, kaj so povratniki? Ferdo: To so tiste črte, ki so na obeh, se reče, ki si jih mislimo po obeh straneh ravnika. Nad temi je solnce dvakrat v letu navpično, in sicer tedaj, kader je pri nas najdaljši dan, pa najkrajša noč. 3 34 I vče: Kader stoji solnce nad gornjim povratnikom navpik, takrat je pri nas najdaljši dan. Kader je pa solnce nad doljnim povratnikom navpik, imamo pa najdaljšo noč in najkrajši dan. Oče: No, vidiš, saj tudi ti nekaj znaš. — Take povratnike imamo tudi mi na našej sliki, in sicer najgornji je CD, najdoljni pa EF. Mej temi povrat¬ niki vlada neki posebni čas, po več mesecev, jeden ter isti veter -— tako na primer na Atlantovskem morju od oktobra do januarja severno-vshodni veter. Pa tudi o teh vetrovih nijso ljudje o Kolum¬ bovem času nič vedeli. Zato so jeli njegovi ljudje, videvši, da jim ta veter ladje zmeraj bolj tira na zahod, upiti in jokati, ter prositi ga, naj jih pusti nazaj. On pa na to še misliti nij hotel. V tem stanju se jim spet nekaj primeri, kar jih še bolj prestraši. Naenkrat opazijo, da je vse morje posuto se zeleno travo. Po nekodi je bila tako gosta, da še jadrati nijso mogli, na drugih pa spet jako redka. Brodarji so jeli spet upiti, češ, če bo ta veter zmeraj tako pihal, nas bo zagnal na to ledino, in potlej: z Bogom domovina! Zdaj smo prišli, so djali, na konec plovnega morja. Pod tisto travo je pa morje bržkone plitvo in pečinasto. Hitro se nam bodo ladje razbile. O mi nesrečniki! kaj smo mislili, da smo se udali, pa šli za tem pre- drznežem! Tudi o tej priliki ostane Kolumb srčan, nepre- mekljiv. «Kaj ste obnoreli-—-jim reče — da se strašite nečesa, kar bi vas moglo veseliti in potrjevati, da smo dosegli, kar smo želeli! Je li mogoče, da bi trava rastla na morju? Ali vam ne kaže ta trava, da je zemlja blizu?» 35 O takih besedah izbulijo mornarji oči, češ, saj bi utegnilo pa res tako biti. Ravno ta čas zagle¬ dajo tudi razne tiče, leteče na zahod pa od za¬ hoda. Zdaj se jim naenkrat strah spremeni v ve¬ liko veselje. Primejo za vesla ter plovejo dalej, upajoči, da jim bode nevarno to potovanje vendar lepi sad rodilo. o. povest. Krstan: Ali bo ta Kolumb že kdaj našel zemljo, ktero išče? Oče: Dragi moj Krstan, kde je še ta! Upanje, ktero jim je naredila tista trava pa seleče se tiče, je hitro minulo. Kajti preladjali so že več ko 770 milj na zahod, in vendar nijso mogli nič suhega zagle¬ dati. Mornarji začno spet mrmrati. Sreča za Ko¬ lumba, da nihče razen njega nij znal prešteti dol¬ žine pota, ki so ga storili. To opravilo je na vseh treh ladjah sam opravljal. Videvši, da bi se brodarji uprli, ko bi znali veliko dolžino, jim je nij hotel prav povedati, ampak jim reče, da so le 570 milj daleč. Pa tudi ta daljava se jim je zdela strašno velika. Zdaj začno znova zdihovati, mrmrati in nejevoljo kazati. Jeden si očita svojo lahkovernost, da je Kolumbovim bese¬ dam tako hitro verjel. Drugi se srdi kraljici Izabeli, ker je tako žejna krvi, da življenja toliko svojih podložnih v pogubo da. — Zdaj premišljajo, da so pokazali že dosti srčnosti in možatosti, rekši, da nihče jih ne more pitati s strašljivci, in da je prav, če mislijo na to, kako si rešijo življenje. Zato se zedinijo v tem, da je zadnji čas, da se vrnejo domov. 3* 36 Dogovore se tudi, da bodo Kolumba prisilili, da po¬ pusti svoje meglene in nične osnove. Nekteri grdeži so bili celo tega mnenja, da bi ga v morje vrgli, samo zato, da se rešijo, prej ko mogoče, tega pre¬ drznega zapeljivca, češ, da nihče ne bo prašal po tem nesrečnem vrtoglavcu, kader pridejo domov. Kolumb sprevidi nevarnost, ki se mu zbira nad glavo — toda on se je ne ustraši. Prepričan o svojih tehtnih in dobrih osnovah, ter zaupajoč v varstvo vsemogočnega, stopi pred svoje uporne ljudi, pa jim kaže svoj jasni nezaskrbljeni obraz, rekši, da je popolnoma zadovoljen se svojo vožnjo. Nato jim očita, mirno pa resno, kako so boječi, in potem poskuša vse pomočke, ki mu jih je dajal njegov bistri um, da jih znova navda s srčnostjo in pokornostjo. Najprej jih z lepo in z blagimi besedami pogovarja ter spominja na njihove dolžnosti, potem jim pa ojstro in resnobno govori kakor zapovednik, ter jim grozi s hudo kaznijo in kraljevo nemilostjo, če se podstopijo, mu staviti zapreke na tako slavnem potovanju. Otroci! to je velik mož, velik duh, ki more človeku srce omehčati kakor vosek. Kolika sreča bi ljudem dohajala, ko bi imeli vsi, ki stoje na viso¬ kih stopinjah, to Kolumbovo lastnost! Kolika sreča bi bila, ko bi to lastnost posvetili samo lepim in blagim pa koristnim namenom! Kolumbu se posreči, da umiri divjajoče ljudi. Sapa, ki je dozdaj vlekla od vshoda na zahod, se naenkrat obrne proti jugu. Zdaj so videli, da je vse od njih odvisno, ali se vrniti ali dalej potovati. Ker so bili pa zdaj v takih okolnostih, iz kterih so sklepali, da suha zemlja je blizu, mu obljubijo pokorščino ter jadrajo dalej. 37 Ko ladjajo tako dalje, pride ladja sv. Pavla tako blizu nekej drugej ladji, ki je bila nekega boga¬ tega Indijanca, da so se mogli mornarji pogovarjati. Zapovednik na tujej ladji pove Špancem, da brodi na sever, če bi kje ne bila kakšna zemlja. Ko sli¬ šijo Španci besedo «zemlja», se jako zavesele. Tuji ta gospod jih nagovarja, naj se tudi oni spuste ž njim na sever. Kolumb pa takoj spozna odkodi veter piha. Zatorej nij hotel odstopiti od svoje poti, dasi tudi so mrmljali in nezadovoljni bili njegovi ljudje, ampak jo udari naravnost naprej proti zahodu. Nike c: S tem je pokazal, da je svojeglavem Oče: Kako to? Nikec: Prašate! Saj 15 milj bi bil imel na stran kreniti, da bi bil tako mornarjem voljo izpolnil. Oče: To pa že ne! Nikakor ne, moj ljubi Niče. S tem bi jih bil le okanil, druzega pa nič. Ko bi jim bil pustil njih voljo, rekli bi mu bili, da še sam ne ve, kam brodari. Ko bi bil mornarjem zdaj na voljo dal, moral bi bil še večkrat se jim udati. Za¬ radi tega je Kolumb za trdno sklenil, da od svojih osnov ne za las ne odstopi. Poslovivši se od tega mornarja, zajadrajo dalje. Dva dni potujejo. Zdajci zagledajo spet živali, tiče. Iz tega so pa spet mislili, da mora kakšna zemlja blizu biti. Da se o tem prepričajo, spusti Kolumb grezilo v morje. Grezilo je kos svinca na konopcu. Ah ta mera mu upanje podre. Še 200 sežnjev glo¬ boko nij grezilo dna doseglo. Iz tega je videl, da na suho še misliti nij. Tukaj ostanejo dva dni. Ta čas pa so prileta- vale vsakoršne tiče, sedale na ladje, na njih preno¬ čile, zjutraj pa spet odletele proti zahodu. Pa še 38 Kolumb dalje gre. V kratkem času se jim pokaže spet veliko čudo. Cela četa morskih lastavk po¬ krije morsko površino, in trava zaželeni pred njih očmi, kakor bi se morje bilo spremenilo v velik trav¬ nik. To je zelo tolažilo vodnika in brodarje. V slad¬ kem upanju se spuste dalje, da bi vendar že prišli, do željenega konca. Ali to sladko upanje se jim je dan na dan bolj krčilo. Kolikor pogostnejše so kaj tacega videli, toliko otožnejši so bili, ker so videli, da je vse sladko upanje zastonj. Ta otožnost se naposled na vseh treh ladjah sprevrže v očitno nezadovoljnost. Glasno in brez spoštovanja začno mrmrati proti svojemu načelniku. Pa celo vodje, ki so bili dozdaj sami še za njega — še ti ustanejo zdaj zoper njega. — Toda Kolumb ostane stari možak, dasi tudi je bil stiskan od vseh strani, zapuščen od svojih ljudi. Hrabro stopi v sredo mej razsajalce, ter stoji kakor stari hrast o viharju in nevihti. Krepko se upre se svojim čvrstim du¬ hom razsajočim nezadovoljnežem, ki so segali ne le po njegovem življenju, ampak tudi po njego¬ vih lepih osnovah. Se enkrat poskusi vse, da bi umiril razjarjene ljudi — pa zastonj. Obupnost pa jeza jih je bila preveč prevzela, da bi si bili dali prvi hip kaj dopovedati. Zastonj jih je skušal pre¬ govoriti, zdaj tako, zdaj drugači. Na vse njegove opomine, vse njegove prošnje so mu odvračali: «Smrt in pogin«, če se precej ne vrne. V tem nevarnem in obupnem stanu si druzega ne ve, kakor da odjenja. Prisiljen obeta upornikom, da jim bo željo izpolni], če gredo še tri dni ž njim. Ako v treh dneh ne pridejo do nikakoršne zemlje, pravi, da jih popelje nazaj v Špansko. 39 Ta predlog sprejmejo vsi mornarji. Vsi privo¬ lijo v to, ter mu svojo pokornost zatrdijo. Kolumb pa je bil popolnoma prepričan, da bo skoraj stopil na novo zemljo, kajti našlo se je to¬ liko znamenj, da se nij smelo več omahovati. Ko¬ lumb spet izmeri globočino, pa najde, da je morje plitvejše, ko je bilo na prvem mestu. Že to ga je nekaj razveselilo, še bolj pa to, ko zagleda na morju zvešček jagod, in občuti vse drugačno podnebje. Vse to spodbode ne le njega, ampak tudi vso njegovo družbo. Zdaj se nihče več nij spominjal prvega strahu. Svoje stvari je bil tako gotov, da koj drugi dan, po končanej molitvi, pokliče svoje ljudi, da se ž njimi skupno zahvali Bogu, ki jih je varoval na nevarnej poti. — Precej da ladje usidriti in vesla pritrditi. Bal se je namreč, da bi jih veter na obrežje ne zagnal, in ladji pa vesel ne razbil. * * * Milče: Kaj pa je to, «vesla pritrditi«? Oče: To se pravi: vesla pospraviti, v kraj djati in ladjo pustiti na svojem mestu, naj se giblje, kakor če. Milče: To je pa čudno! Oče: Ko je bil Kolumb mornarje pomiril, jim opomni, da je obljubila kraljica tistemu, ki bo prvi zemljo spazil, 312 tolarjev letnega plačila. Sam pa še pristavi, da tisti od njega samega povrhu še dobi oprsnik iz baržuna. — Zato ostanejo mornarji celo noč na palubi ali na krovu, ter neprenehoma gle¬ dajo proti zahodu, ne bi li že skoro kaj opazili. Zdaj pa mislim, otroci moji, da bo dosti; pa jutri spet kaj. Jutri bomo videli, ali bodo kaj našli ali ne. 40 Otroci: Ne, ne, ne, ata! zdaj, zdaj! Oče: Mislite, da bi dalje? Otroci: Kako pa! Dalje, dalje! Oče: No, ker tako silite, naj vam bo. Kolumb je imel pri sebi tudi nekega žlahtnika od kraljice. S tem se je pogovarjal, kjerkoli je bil. Ko se ž njim pogovarja, kakor po navadi, opazi okolu desetih ponoči od daleč neko svetlobo. Precej še njemu pove, kaj vidi, ta pove tretjemu, pridru- živšemu se jima. Ko dalj časa tako gledajo, vidijo naposled vsi trije, da svetloba se pomika z enega mesta na drugo. Iz tega so pa sklepali, da jo nekdo nosi. Kolumb, ko je bil luč zagledal, od veselja nij vede], kaj bi počel. Tako mu je bilo pri srcu, kakor bi bilo vam kteremu, ko bi zagledal svoje stariše, ki jih že dolgo nij videl. Lice se mu je veselja le¬ sketalo. Zdaj pomisli na strašne skrbi, ki jih je imel: zdaj na plačo svojega truda; zdaj spet na veselje, ki ga bo kraljica imela, izvedevši, da je našel novo zemljo, novo kraljestvo. — Ob enem pa tudi svo¬ jim ljudem dopoveduje, da njegove osnove nijso prazne izmišljave, in da torej on nij vetrenjak. Mejtem se čuje s prednje ladje krik: «Zemlja, zemljah Nepopisljiva radost prevzame njega in vse njegove ljudi. Njegovi ljudje so hoteli zdaj udati se neobrzdanej veselosti, ali pomišljati so jeli, če se nijso spet prevarili, kakor so se večkrat že. Kolumb je čakal jutra, da vidi, kaj in kako je. Tudi sam je že vroče želel, da bi videl sladki sad svojega truda. Kakor bolnik, ki teško čaka svetlobe, tako so tudi mornarji teško pričakovali svetlobe dneva. Vsaki trenotek se jim je zdel, da je cela ura, vsaka ura 41 pa kakor celi dan. — Svita se, dani se, nebo zarudi, in zdaj vidijo zemljo pred sabo. Ljudje popadajo na tla, in veseli kličejo: «Slava tebi, o gospod!« Od veselja začno poskakovati, ter veselo pesem peti. Tako veseli so bili, da so jeli solziti se in jokati. Zemlja, ki so jo tako željno pričakovali, se razpro¬ stira pred njihovimi očmi. Ko mornarji pesem Bogu na slavo izpojo, se spomnijo svojega načelnika, ki so ga tolikrat pso¬ vali in žalili. Se žalostnim srcem in globokim spo¬ štovanjem popadajo mu pred kolena, ter ga prosijo, naj jim odpusti, da so bili tako spozabni ter nesramni. Kakor je bil poprej Kolumb stanoviten, trden pa ojster, tako je bil zdaj velikodušen, mil in usmiljen, obetajoč jim, da če vse pozabiti, karkoli je bilo dozdaj. Otroci: To je bil pa res dober človek. Oče: Pa res je bil. Ivče: Kako se pravi tej zemlji, ki so jo našli? Oče: Sinko moj, tega zdaj Kolumb še sam ne ve. Moramo počakati, da na suho stopi, da zemljo bolj spozna, potlej bomo izvedeli. Zdaj pa mislim, da bo dosti za nocoj. Zdaj pa lahko noč! Jutri pa ne pozabite seboj prinesti zemljevida od Amerike. <>. povest. Ivče: Ata, tukaj je zemljevid, ki ste ga sinoč rekli seboj prinesti! Oče: Dobro, dobro! — No, pa poglejmo, kaj je Kolumb našel. Sem, otroci! Lejte, vsi ti otoki, ki so tukaj po vrsti, se jim pravi Lukajski ali Baham- ski otoki. Temu tukaj pa se pravi Gvanahani. Tega 42 je Kolumb najprej obredel, pa mu dal ime: Sv. zve¬ ličar (San salvador). Sčasoma pa se je to ime po¬ zabilo. Kolumb je stopil na suho ravno takrat, ko je solnce izhajalo. Sončni žarki so zlatili poljane in gorice, biserna rosa pa je odsevala v stoternih bar¬ vah. Kolumbovi ljudje so kar gledali, kakor bi bili okameneli. Gledali so, kakor bi še nikdar zemlje vi¬ deli ne bili: tako čudna se jim je zdela zemlja, ktero je solnce pozlačevalo se svojimi žarki. Nijso se nagledati mogli te lepe in rodovitne zemlje. Od ene strani so jo lepšali veličastni logi, z druge pa veliki srebrnati potoki, vijoči se po njej. Ko se nagledajo te lepe zemlje, zapove jim Ko¬ lumb, da se čolni odvežejo. Ko jih pripravijo, sede vanje z nekterimi boljšimi tovariši. Saboj uzame tudi nekaj oboroženih, usadi prapore (zastave), pa se spu¬ sti k obrežju. Ko se pa malo odmaknejo, pokaže se jim neštevilna množica ljudi, ki so bili na breg pritekli, da vidijo velik čudež, evropejske ladje. Pri¬ bližajo se h kraju, in Kolumb, bogato oblečen, skoči najprvi na novi svet z mečem v roki. Janče: Moj Bog, kako mu je neki pri srcu bilo takrat? Oče: Kakor tebi, kader boš kaj lepega, izvrst¬ nega z velikim trudom iznašel. Takrat boš čutil v srcu tisti čut, kteri je širil Kolumbove prsi, ko je stopil na zemljo, ki mu je prizadela toliko skrbi, toliko nemirnih noči in toliko trpljenja. Zdaj poslu¬ šajte, kako je bilo. Stopivši na suho, pokleknejo vsi. Z nepopislji- vim veseljem jame poljubljati zemljo, ktero si je bil se vročimi molitvami od Boga bil izprosil, in — 43 zdaj mu prisežejo vsi njegovi ljudje zvestobo in po¬ korščino. Ko se Kolumb navžije presladkega veselja, se zahvali vsemogočnemu Bogu za tolik uspeh. Zdaj še le slovesno posedne najdeno zemljo v kraljevem pa kraljičinem imenu. Dokler je ta slovesnost trpela, drli so Indijanci kupoma skupaj, da vidijo Špance, nevideni čudež. Nijso se nagledati mogli gibajočih se ladji na morju, še manj pa Špancev samih, teh čudnih bitji, novih ljudi, ki so se k njim preselili. Čudno se jim je zdelo, da more hiša, t. j. ladja, na vodi stati, še bolj čudno pa se jim je zdela Špancev postava, oble- čenost, pa njih vedenje. Gledali so in gledali, pa vendar nijso vedeli, kaj gledajo. Od vseh slovesnosti, ki jih je Kolumb dal pred njimi vršiti, nijso raz¬ umeli ničesar. Ali da so uboge te stvari le količkaj izpregledali nasledke tega španskega prihoda, zakri¬ čali bi bili pa upili, in krvi bi bilo kakor vode. Dragica: Zakaj pa tako, ata? Oče: Le potrpi, ljubka moja, boš precej izve¬ dela. — Čem dalj so Indijanci strmeli, ter ogleda- vali, tem manj so razumeli, kar so videli pa slišali. Belo evropejsko lice, brade, noša, orožje, navade, vse to jim je bilo čudež. No, pa to so še gledali brez strahu, ali ko slišijo pokanje pušek, grmenje kano¬ nov, takrat se pa zgreznejo, kakor od strele ošinjeni, ter pobegnejo na vse strani. Kaj so si Indijanci mislili? Iz vsega tega so sklepali, da Španci nijso umrljivi ljudje kakor oni, ampak da so veče stvari, nadnaravna bitja, otroci solnca, njih Boga. — In zdaj se jamejo veseliti, da so jih Španci obiskali. Kr stan: A, kaj so ti ljudje solnce molili? 44 Oče: So ga, sinko moj! — Nekteri Američani, zlasti kteri so malo pametnejši bili, so videli, kako lepo in svetlo je solnce, da jim daje oživljajočo to¬ plino, da zredoma prihaje in odhaje, in iz tega so djali, da je najboljše in najmogočniše bitje, in to¬ rej so ga po božje častili. —■ Spet drugi so si mislili več bogov, pa v človeškej podobi. Drugi spet so bili pa tako zagovedni, topi, otročje pameti, da si niti misliti nijso mogli, da je kakšno bitje, ki vlada svet in prirodo ravna. Ti reveži nijso znali za nikakoršnega Boga, ampak so, kaj bi djal, le zato živeli, da so živeli, ter se nijso nič brigali, kaj so, od kodi so, ali pa kaj bo ž njimi. Taki so nesrečniki. Pa tudi Španci so se čudili Indijancem, kakor Indijanci njim. Čudili so se Španci neznanim stva¬ rem, ki so jih videli. Videli so tukaj drugačno travo, drugo zelenjad, drugo drevje, drugačne živali kakor so jih bili vajeni v Evropi. Tudi ljudje, ti Indijanci, so bili drugačni ko v Evropi, druge rasti, drugih navad in noš. Bili so temno-rumene barve, črnih dolgih las, gole brade, srednje postave, krotkega in sramežljivega lica, toda stoterno namazanega in ob¬ risanega.—Nekteri so hodili malo manj ko brez obleke. Ušesa in glavo so si lišpali s perjem, z vsakovrstnim luščinjem in kameničjem, se zlatimi pločkami, i.t.d. Od kraja so se Indijanci bali; ko jim pa novi gosti dajati začno svetle drobnine, so jih pa radi imeli. Ti ljudje so bili tako željni svetle drobnarije, da so pobirali potrte Čepine, ki so jih Španci proč metali. Že za krajcerček, ki ga niti rabiti nijso znali, so dajali pavole kar na funte. Ker so hoteli vsi kak spomin dobiti od belih ljudi, so veliko cenili vsako stva- rico, ki sama po sebi nij bila vredna piškavega oreha. 45 Kolumbu je bilo takega kupčevanja pa trgo¬ vanja že preveč. Zato vrže vse na stran, ter se dalej spusti, da pregleda obrežje ter nove zemlje. Veliko ljudstva ga je spremljalo povsodi. Kamorkoli je prišel, povsodi je našel zlata, pa kje? Na noso¬ vih, na ustnicah, pa ušesih indijanskih. Pridno je baral ljudi, odkodi imajo toliko zlata. Ko mu pa dopovedo, da zlata nij pri njih, ampak pri njih so¬ sedih, v drugi krajini, se preč odloči, da to zemljo obišče. Miroslav: Kaj je bil tako lakomen? Oče: Bog varuj! Ali svoji kraljici je bil obe¬ tal, pa tudi svojim lakomnim tovarišem, da bo na¬ šel zemljo, ki bo celo Španijo se zlatom takorekoč pitala. Zdaj je hotel izpolniti, kar je bil obetal. Za¬ torej se spet ubarka, uzame seboj sedem Indijancev za kažipote, nekaj svojih ljudi, pa zajadra na jug. — Na tem potu pa najde na veliko manjših oto¬ kov, pa se ne zmeni zanje, temuč gleda le po ve¬ likih. Priševši do njih, mu je bila prva skrb, da jim da imena. Enemu pravi da bodi ime «Sv. Ma¬ rija«, drugemu da «Ferdinand», tretjemu pa «Iza- bela». — Ker pa tukaj tudi ne najde zlata, se neče dolgo muditi, ter ladja dalej na jug, zato ker mu je vsakdo djal, kogar je bil prašal, naj se drži na jug. Na tem potu najde čudne živali: mutaste pse. Njegovi ljudje si razložiti nijso mogli, pokaj ti psi ne lajajo. Sčasoma so se pa sami prepričali, da tudi evropejski psi ne lajajo, če so dolgo v Ame¬ riki, ter da lajati pozabijo. Razen teh psov, najdejo tudi eno pesoglavko ali krokodila. Ta zverina je podobna strašno velikemu kuščarju. 46 Še dalej na jug gredoči, pridejo do velike suhe zemlje. Ta je bila drugačna od prejšnih otokov, za¬ kaj bila je veliko veča, ter imela vso drugo podobo. Ta svet nij bil ravan, kakor dozdaj obredeni, ampak gričast, hribovit pa gorat. Bilo je veliko dolzih do¬ lin, širokih logov pa gajev, in lepi srebrni potočki so močili plodno zemljo. Kolumb, ko ta rajski svet zagleda, začne mis¬ liti, če bi ne bil otok, ampak veča suha zemlja. Ali ko ga prepotuje, vidi, da je le otok. Ta otok je bil «Kuba». Nikec: Kaj ne, oče, da je to oni otok, na kterem je španska luka «Havana»? Oče: Še vse boš izvedel. Le počakaj, pa poslu¬ šaj. — Kolumb obstane, se usidra, na ustju ali iz¬ toku neke široke reke. Preč zaželi, da bi poznal to novo pokrajino pa njene prebivalce. Ali prebi¬ valci tega otoka, zagledavši španske ladje, popuste svoje hiše, pa vsi pobegnejo v hribe. Le en starec, ki nij bil tako strahopeten, sede v čolnič, pa vesla k Špancem, da bi videl, kakšne prikazni so to. Ali kako ga boš na svojo stran dobil? Z darilom! Pa res! Španci začno iskati drobnine vsakovrstne, pa mu jo dajejo, da je ima polne pesti. Dobivši ga tako na svojo roko, izbere Kolumb nekaj svojih ljudi, pa dva Gvanahanca, ktera je bil seboj pripeljal, pa jih pošlje se starcem, naj pregledajo, kakšna je zemlja, in kakšni so zemljaki, njeni stanovalci. Sam s svo¬ jimi ljudmi nij hotel iti, ker se je bal, da bi divjaki še dalje ne bežali, ko bi videli, da jih gre celo krdelo. Dokler so ti izposlanci zemljo pregledovali, dal je Kolumb ladje nagniti in zaluknjati. — Saj veste, kaj je to, ne? 47 Janče: Da, vemo. Nagniti se pravi, ladjo obr¬ niti; zaluknjati pa, luknje in razpoke zamašiti in zamazati, bodi s predivom ali se smolo. Oče: Dobro! — Zdaj pa poslušaj, kaj je bilo dalje. Ko so ladje popravljali, evo, pa pridejo izposlanci. Ko se ti povrnejo, svojemu načelniku to le sporoče: . povest. Pisarova odprava, se ktero se je se svojimi prijatelji podajal v tuje kraje, sestajala se je v 180 možeh in treh ladjicah. Mej pešce uvrsti le 36 konjikov. S to četico ali z veliko srčnostjo, spusti se leta 1531. na jug. Najprej jo je nakanil proti Tumbesu, ali divji vetrovi pa vedm viharji mu ne dado videti tega kraja. Zatoraj se obrne v zaliv sv. Mateja. Ko si tukaj počije, sklene po suhem iti do Tumbesa, akoravno je bil okolu 50 milj daleč od njega; pa njemu se dalja ta nij zdela prevelika, bolj se je bal divjih krajev, zaraščenih z gosto hosto in bodičevino, krajev, ki so bili prekrižani z glo¬ bokimi jarki, in polni grezi in barji. Skoro vsako stopinjo so mu ovirali globoki potoki in reke. Toda človeku take stanovitnosti, kakoršne je bil Pisaro, nij moglo kljubovati niti morje, kamo li potoki in hoste. Dobro je vedel, da ne bo uspeha, če svojih ljudi na težavnosti ne priuči; zatoraj si postavi nalog, da bodi njegova družba take naravi, kakoršne 56 on sam. To se mu polagoma tudi posreči. Ali sreča, pravijo, da je opoteča. Pisaro je to izkusil. Na vsakem koraku ga čaka nova nadloga. Tukaj hrib, tam dolina; tukaj močvirje, tam reka; ne moreš ne na levo, ne na desno. Nato jim še divjaki uskratijo kruh in vodo. Lačni in žejni in utrujeni jo udarijo bolj proti morju, ter pridejo do vasi Koakve. Na¬ ravno je, da v takem stanu nijso dosti prašali za moje in tvoje, in da so živež kar jemali, zlasti ker so bili divjaki pobegnili. Tu si nabero tudi srebra in zlata in smaragda. Iv če: Morda so zaradi tega imenovali tisto reko smaragdno. Oče: Res je tako. Dragica: Kako pa izgleda tisti kamen, sma¬ ragd, kakšen je? Bogomil: Kaj ne veš, da je zelen? pa še na prstanu ga imaš! Oče: Prav govoriš. No, zdaj pa dalje. — Ve¬ selje, da so si nabrali toliko dragocenosti, izbriše Špancem vse težave iz misli, in zatoraj sklenejo, da pojdejo za svojim vodjem, kamorkoli jih popelje. Pisarn močneje srce bije, ko sliši nekaj od svojih izslancev, nekaj pa od divjakov, koliko bo¬ gastva da je v tej deželi. Da bi ložej izvel svoje osnove, pošlje eno ladjo v Panamo, eno pa v Ni¬ karagvo; naj mu pripeljete še veči ljud, ki mu bo pomagal. Milče: Oče, doslej še nijsmo ničesar culi o Nikaragvi. Oče: Saj res ne. Toraj le zemljovid predse, pa glejte iskaje po Mesiki morda bosta kaj tacega našli v mesikanskem zalivu. Celi prostor, ki se vleče 57 od Hondure do Veragve, se imenuje Nikaragva. Malo dalje na bregovih južnega morja, ne daleč od jezera sv. Sebastijana, vam leži pa istoimenno mesto. Semkaj je poslal Pisaro eno ladjo, da dobi pomoči. Tisto malo vojske, ki jo je pridržal, izbuljeno gleda ameriško blago. Ti nepokojneži nijso mogli mirovati, da ne bi prestikali vseh kotov in kolib in nesrečne rude iskali. Tako je bivalo, dokler ne pridejo blizu otoka Pune v gvajakvilskem zalivu. Tukaj naumi Pisaro počakati svojih ladji, mej tem pa se hoče izkrcati in vse natanko pregledati. Ko pa otočani opazijo, da se vozijo čudni ljudje k njim, pograbijo orožje, pa hajd složno na obrežje, kajti Punani so bili drugačni divjaki od Hondurcev in Peruvancev. Dosti so dali Špancem opraviti; pol leta izgubi Pisaro, preden si jih upokori, devši jih v spone španske sužnosti. V tem času mu dospe dobra pomoč iz Paname in Nikaragve. Na vsaki ladji se pripelje 30 dobro- voljcev. Res, to število nij bilo preveliko, ali ljudje so bili kakor trde pečine, kterih ne omaje vsaka sapa. Zdaj prodira Pisaro brez pomude v srce te punanske državice, ki je imela dvakrat več četvernih milj, kakor je bilo glav v njegovej vojski. Od todi se vrže na Tumbes, ker je izvedel, da Tumbeščani, se čigar kazikom je bil poprej sklenil trdno prija¬ teljstvo, se mu pripravljajo na boj. Pfsara spreletava srditost, videvši, kolike zanke se mu pleto. Ponoči prestopi reko, ki je delila sovražnikov tabor od njegovega, uzevši seboj okolu 50 konjikov. Celo noč mora potovati po pustih okolicah, in ko zora zasveti, dospe na ravnino, kjer se je bil sovražnik utaboril. 58 Indijanci zdaj izpoznajo, da je zlo prav takrat najbližej, kader se ga nihče ne nada, Nenadani prihod sovražnikov in pa njegove čudne stvari, to je konj- niki, jih tolikanj ostrašijo, da se nijso hrabro bo¬ jevali. Veliko je bilo pobitih, veliko ranjenih, veliko razkropljenih. Osamljeni in zapuščeni kazik ali cesar si ne ve drugači pomagati, kakor da se podvrže zmagovavcu in ga miru prosi. Ančica: Kaj je bil ta kazik cele pokrajine cesar? Oče: Ne, nij bil, ampak le cesarjev namestnik v tej krajini. Vladal je le na zapoved gospodarja tumbeško pokrajino kakor fevdnik. Dragica: Nesreča je bila, da cesar sam nij šel in vojske peljal nad sovražnika. Kaj je moral zmeraj v kotu čepeti? Oče: Zakaj nij potegnil meča iz nožnic, to boste izvedeli drugikrat. Zdaj vam bom nekaj po¬ vedal iz zgodovine peruvanskega kraljestva, in pa o njegovem stanju tistega časa, ko si je Pisaro spletal vence slave po širokem svetu. Takoj v začetku vam moram povedati, da je pričetek te zgodovine, če ne povse izmišljen, pa vsaj na lepih sanjah osnovan. Peruvansko kraljestvo, pišejo španski zgodovi¬ narji, cvelo je že cele štiri veke, preden je evro¬ pejska noga nanj stopila. Ustanovil pa je to kra¬ ljestvo neki Manko-Kapak se svojo soprogo Mamo- Ozelo. Mislilo se je, da sta bila obadva se svojimi potomci (soditi saj po imenu inko = gospod) evro¬ pejskega rodu. Na to mnenje so prišli zato, ker se je po Ameriki pripovedovalo in se pripoveduje še dandenes, da je neki evropejski rod, vozeč se nekdaj 59 — ali bogsigavedi kdaj — po atlantskem morju, od viharja vržen bil na braziljsko obrežje, kjer se mu je ladja polomila, sam pa si življenje rešil. Dragica: Morda je to tudi res! Oče: Moglo bi biti, a težko. Res pravijo, da se tudi Peruvanci, dasiravno so jako daleč od Ev¬ rope, v nečem z nami zlagajo v zvezdoznanstvu, in leto dele kakor mi na 365 dni. Španski zgodo¬ vinarji, bivši o Pisarovem času v Ameriki, pišejo tudi, da so Peruvanci, zlasti pa rod Inkovcev, bele kože in drugačnega ustroja, kakor drugi njih zem- Ijaki. Edino ta rod, pravijo, nosi brado po evro¬ pejski, in nagiba bolj na evropejske šege kakor pa na šege Braziljcev, Naragvancev ali Mesikancev. Razen tega pišejo ameriške knjige, da so v starem času v Ameriko doladjali bradati pa s čudnim orožjem obdani ljudje, in da so najprej v Peru se naselili. Bodi temu kakorkoli, toliko bo pač verjetno, da nekdaj je živel neki Manko-Kapak z Mamo-Ozelo, ki je položil podlog peruvanski državi. Pravijo tudi, da so bili poprej vsi enaki, da se je pa naenkrat mej njimi pokazal neki človek se ženo, ki je bil različen od drugih divjakov po velikosti in po ob¬ ličju, po hoji in po navadah, ki se je izdajal za solnčevega sina, ona pa za solnčevo hčer. Tudi las ima svojo senco, in tudi v šali je nekaj resnice, in tako so morda tudi Američani naredili iz ničesa nekaj. Morda teh ljudi še nikdar na svetu nij bilo, in vendar še danes mislijo, da je te dva človeka solnce na zemljo poslalo, ki naj druge delata dobre in srečne. Pokrajina, v kterej je ta dvojica bivala, je bojda Kuska, ležeča pod 30° južne širine. 60 Manku, pravijo, da je bilo najprvo to na pa¬ meti, kako bi ljudi na delo navadil. Zatoraj zbere vse rodove okolu sebe ter jih začne učiti, kako se polje obdeluje, kako obleka izgotavlja in hiše stavijo. Ožela je šla po svetu ženske učit, kako se prede in plete, pa še druga ženska opravila, ki spadajo v gospodinjstvo. Obadva, pravijo, si v kratkem od- gojita dobre, vrstne učence, se kterimi sta tolikanj storila, da sta iz samih divjakov naredila blage ljudi. Narodu pa je bilo treba tudi modrih postav bogoslužja in mejsebojne sloge. Te dva učitelja jim osnujeta tudi postave, ki so bile po naravi po okol- nostih. Ali ker še sama, tako se veli, nijsta bila v bogoslužju zadostno poučena, sta Indijance naučila krivoboštva. Da odstranita grde navade, jih nape¬ ljujeta častiti krive bogove, ne pazivši na to, da li se žrtvujejo bogovom ljudje ali živali. Res sta učila ljudi, da je še eno najviše bitje, ki nežno ljubi vse svoje stvari, zlasti pa ljudi, kterih se veseli, kader se ljudje mej seboj radi imajo, in to visoko, dobrodelno bitje, sta dejala, da je — solnce, in ne Bog, kakor mi učimo. Ančica: To pa skoro nij mogoče! Oče: Kaj čemo, ki je pa tako. Škoda, da nji¬ hovo spoznanje se nij vsaj za korak pomeknilo. Ker so že verovali, da je nekdo, ki vlada človeško usodo, je čudno, da niso pomislili na to, da je solnce, dasi je izmej najsijajnejih in dobrostivejih nebeških teles, vendar le takisto stvar božja kakor človek, in da je tudi ono le sredstvo božje, se kterim daje, da spoznavamo njegove stvari. No, pa če se je kdaj dala kaka zmota izgovarjati, gotovo se da ta. Solnčno veličanstvo je že v njegovem pogledu, še bolj pa 61 v nepopisljivem njegovem blagodaru, se kterim obilno obsipa vso naravo, in to sili nepoučene siromake na misel, da ogromno in oživljajoče to svetlo ne¬ beško telo je stvarnik sam in pa vladavee sveta. Solnce je bilo po takem peruvanski bog. Tudi Inkovci sami so izvajali od njega svoj rod. Njemu na čast so zidali hrame, v kterih so bili duhovniki le oni in nihče drugi. Ciste, neomožene device iz inkovskega rodu so opravljale solnčno službo v sve¬ tiščih, kakor nekdaj vestalke pri Rimljanih. Tudi mesec so obogovali skoraj kakor solnce, le to je bilo, da so ga držali za umrljivega. Čudno je to, kar so si mislili o mesečevem mrknjenju. Kader je mesec mrknil, dejali so, da je bolan, pa so ob enem se tudi bali, da bi mrtvec na zemljo ne pal, ko bi mesec na nebu umrl. Še bolj smešno pa je sredstvo, kterega so v svojem strahu se posluževali, da bi preprečili me¬ sečev padež. Jeli so namreč upiti, žvižgati, ropotati, bobnati in kolikor so mogli vriščati, da bi ga iz omedlevice prebudili. Vezali so tudi pse k drevesam, pa tolkli po njih, da so tem bolj lajali in cvilili in tulili. Menili so namreč, da mesec posebno ljubi pasjad, da se bo toraj, čuvši njih upitje, iz ljubavi do njih prebudil pa ustal. In kar je še bolj neza¬ slišano, je to, da so celd malo detco pretepali, dokler niso vekali in upili. Ko je pa mrak popuščal, so se veselili vsi, dejaje: »ozdravel bo», ko se je bil pa mesec ves izčistil, nij bilo rajanju in plesanju ne konca ne kraja. Nato so vriskali: Hvala nareditelju, ne bodo nam očka umrli, ne bodo na zemljo pali! 62 Dragica: To je gotovo smešno, če je le kdaj kaj smešnega bilo. Oče: Zlato moje srce. Tudi mi, Evropejci, ki si umišljamo, da smo kdo si ga vedi kako modri, imamo, kakor vsi narodi, več ali manj ničnih misli, predsoj in šeg, ktere bi se onemu, ki jih od detinstva nij vajen, takisto smešne zdele, kakor se nam zdi peruvanski očka. Jutri bomo pa nekaj slišali o postavodajstvu in urejenju Inkovcev, in pa o njihovej zgodovini. Mislim, da se temu ne boste tolikanj smejali kolikor čudili. Prepričan sem pa že zdaj, da se vam bo dopadel Peruvanec jako. T'. povest. Ljubite se mej sabo kakor se morajo bratje ljubiti. — Ta je bila prva postava, ktero so Inkovci dali svojemu narodu, pa ne samo z je¬ zikom, ampak tudi s srcem in dejanjem. Brž urede celo deželo, in njih podložni stopijo v eno veliko družino. Vso deželo so bili razdelili na štiri dele. En del poklonijo solncu, in ta del so obdelovali vsi skupaj. Sadež in pridelke solnčnega polja odredi po¬ stava uzdržavanju duhovnikov in svetih devic. Iž njih so nabavljali vse, karkoli je bilo potrebno pri bogoslužbi. Drugi del, kteri so tudi vsi zedinjeno obdelovali, predpiše postava starim, udovam in si¬ rotam, bolnim in hiravim. Kar bi tem ostalo, imelo je pripadati onim, ki branijo državo sovražnikov. Tretji del je pripadal Inkovcem, velikim dostojnikom. Tudi ta del so obdelovali vsi skupaj. Rekli so nam- 63 reč Inkovci v svojem postavniku: «Zato bdimo nad blagostanom naroda, vzdrževaje nadzornike po celej deželi bdeče, da nihče nikogar ne žali.» Četrti del je bil lastina vseh skupaj, do kterega je imela vsaka družina enake pravice. Ta postava, ko se je bila proglasila, je po vsej deželi prouzročila veliko veselje. Po takem so složno obdelovali najprej solnčno polje, nato vojaško in siromaško, potem še le inkovsko, in naposled ljudsko. Vladala je bojda lepa sloga. Da se pa vez bratin- :stva ne pretrga, nij smel nihče na svojo roko tr¬ govati ali kaj začeti. Polja so se vsako leto na novo razdelila po množenju ali padanju družine, in ta polja nijso bila večna last družine. Vrednosti zlatu in srebru niso poznali. Vendar pa so vedeli, kaj je denar, in tudi trgovino so poznali, ki je pa obstajala vsa v meni. Proti nikomur nijso bile te postave tako ostre kakor proti lenuhom. Inkovci so vedeli, da lopovi in postopači so tisti gadi, ki svet more, ki ga ku- žijo na duši in na telesu. Rekli so, lenuh ne greši le proti samemu sebi, ampak proti celemu človeštvu, ker živi o krvavem potu onih, ki delajo za omiko in čednost in blagostan naroda. Tudi starim, one¬ moglim za delo, niso dale te postave pohajkovati, tudi tem so našle dela: morali so paziti na polja, pa tiče strašiti, da ne delajo škode. Inkovci so se držali načela: da kdor želi vla¬ dati drugim, jih mora prekositi ne le s telesno močjo, ampak tudi z duševno; treba mu je, da bodi čednosten in sposoben, neostrašljivega srca in lepega obnašanja. 64 Kader je Inkovček 16. leto izpolnil, odpeljali so ga v neko posebno poslopje. V poslopju so bivali najbolj izkušeni starci iz Inkove rodbine, ki so imeli biti sodniki in priče mladeničeve vrline. Iskušnjo so začenjali z ojstrim postom, ki je trpel celih šest dni. Da mladenič ne pogine, je dobival vsaki dan čašo hladne vode, pa eno perišče surove kaše. K iskušnji so prišli stariši in sorodniki, ki so se tudi postili, da bi mladenič ne ustopil. Dokler se je dečko postil, molila in prosila je mati ali oče solnčnega boga, naj mu dodeli čilo trdnost, da vsaj post prestane. Ako se je pa dogodilo, da je mladič, ki je bil še na preskušnji, jesti prosil, to so mu rekli, da nij vreden imenovati se solnčnega sina. Kteri so prvo poskušnjo prestali, morali so na drugo, poprej se s kakim jelom okrepivši. Druga poskušnja se je držala na nekem bregu, poldrugo miljo od mesta Kuska ležečem. Na ta breg so mo¬ rali stariši sami dovesti svoje sinove. Ko dospd na breg, se jim sodi, da imajo zdržema leteti od brega, do mesta. Stariši in sorodniki so mej tem že naprej odišli, pa se postavili na pol pota, da svoje sinove memo leteče s krikom spodbujajo in junačijo, rekoči: le naprej, dokler je duša v tebi, naprej, čaka te slava. Ako se je našel kak mladenič, da nij mogel letišča preleteti, takoj je bil za nevrednega proglašen. Tiste pa, ki so to igro srečno izigrali, čakala je tretja. Kader je bilo veliko dečakov, razdelili so jih na dvoje. En del je dobil zapoved, da naskoči to ali to utrdbo, drugi pa zapoved, da jo brani. V roke so jim dajali večkrat povsem obrabljeno in topo 65 orodje, ali dečaki so se tako ognjevito bili pa lopah, da je bilo velikrat ne samo ranjenih, ampak tudi mrtvih. Ko se je to zvršilo, hajd, po dva in dva na pesti, na borenje, na skakanje, metanje, lučanje, streljanje itd. Za to poskušnjo je nova sledila. Zdaj je bilo treba, da ved6, kako se straži, in to jim je nalagalo, da so morali po deset ali dvajset noči bdeti in na straži stati. Gorje si mu ga, kdor se je usodil stisniti ok6. Tak je dobil sto palic ali šib, oropan je bil plem¬ stva, podedovanega po svojih očetih, pred vsemi očitno osramočen, razupit, da nij vreden plemenitega imenika, kaj še le očetovega stanu. Tudi palicam se nij smel nihče odtegniti, ker tudi bičevanje je bila potrebna preskušnja. Bičali in tepli so se mejsebno po goli koži, kamor je pri¬ letelo, in kdor je pokazal, da ga boli, več nij bil junak. Najmanje zgibovanje ali umikanje pleč je bil povod, da se je ta ali ta nevrednega proglasil. Kdor nij zmožen, so djali sodniki, preboleti udarca šibe ali palice, ta se gotovo tudi hujemu udarcu uprl ne bo, kajti kader pride do tega, da bo treba, da se lije kri in glava gubi za slobodo domovine, to bodo ti prvi bežali. Pa vse to še nij bilo dovoljno. Treba je bilo izkušnje mečevanja. Najbolji mečniki stopijo v red, da jamejo z mladiči se mečevati, kjer naj se vidi, ali njih izurjenost ali pa njih strah in bojazen pred bridkim mečem. Zdaj je sunil mečnik proti očesu, kakor bi ga hotel izbosti, zdaj je zavihtil meč čez rame ali 5 66 bedra, da se vidi, kako se kdo neustrašljivo drži. Najmanji telesni umik je bil dosti, da so ga izrinili ter mu nobene poskušnje več ne dopustili. — Ne¬ mogoče je, so dejali sodniki, da bi kakor skala stal proti sovražnemu orožju, kterega mrzlica trese pred mečem prijateljskim, o kterem ve, da mu ne pojde v srce. Izprašavši tako stanovitnost, trpežnost, neustra- šenost pa vojaško sposobnost, so hoteli sodniki še videti, kako si zna ta ali ta v stiski pomoči. Ker je bila pa večina le za vojake odločena, so morali pokazati, kako bi vojsko oskrbovali, ko bi vojvodstvo v roke dobili. Zatoraj je imel vsakdo narediti lok in strelico, pračo in ščit, in pa obutev. Dokler je trpelo to preskušanje — trpelo pa je navadno mesec dni — obiskovali so mlade In- kovce njih sorodniki in predstojniki ter jih srčili na še večo možatost, spominjajoči jih na viteški rod in junaška dela njihovih prednikov. Učili so jih tudi, naj bodo bratinski se vsakim grajanom, naj bodo priljudni proti vsakemu, najbolj pa do siromakov. Najbolj so jim polagali na srce pravičnost ko prvo dolžnost v društvenem življenju, se ktero se je ponašati, da se brani potlačena nedolžnost, a ne da se dela krivica. Tej preskušnji se je moral podvreči tudi sam cesarjevič. Ž njim so celo ostreje postopali. Dejali so sodniki: «Ti si rojen, da nas ravnaš, toraj je potrebno, ker si po rojstvu nad nami, da nam pred¬ njačiš tudi v čednosti ne le v časti. Tebi je biti najbolj stanovitnemu, najbolj ognjenemu v celej dr¬ žavi. Le take prednosti dajo ti pravico nad vsemi 67 nami, ne pa le tvoj visoki rod. Po takem velja, da tudi ti okusiš vojaške težave, ker le potem boš vedel, kako bedno je življenje tistega, ki na svojih plečih nosi rešitev ali pogin domovine.» Ves poskušnje čas so mladi cesarjeviči hodili v raztrganih halah, v krpinah, pa bosi, da bi vsakdo vedel, kako živi priprosta sirota in kako naprasiti bogatir; dase v dobrem ne preuzamejo, in da tudi zadnji podložnik je njih brat. Ko so vsi ti poskusi se obredili, še le potem ste bile poklicani Inkovčeva mati in sestra ter do¬ bita v znamenje, da je sin ali brat odlikovan, kako podvezo ali nogovilo, kar sta mu morale na noge navleči in privezati. Zdaj pride kralj v spremstvu svojih veljakov. Mladeniči poležejo pred njih nogami z licem na tla in kralj jim izpregovori: «Nij to vse, ako nosi človek znamenja odlike, vence viteštva, lepšati ga morajo tudi one čednosti, se kterimi so se njegovi pradedi odlikovali. Vaša dolžnost bo za potlačene se pote¬ govati, siromakom milostne se izkazovati, vsakemu po zaslužbi pravico storiti. Visost svojega rodu si boste s tem osvetlili, ako bodo vaša dela sijajna, kakor so zlati žarki očeta solnca, ki je vaše pred¬ nike z neba na svet poslal, da ljudi srečne store.» Tako je bilo, kaderkoli se je imel kak Inkovec proglasiti za solnčnega sina. Nato so stopali dečki pred cesarja, drugi za drugim, predenj poklekovali, da iž njegovih rok prejmo znamenje kraljevskega rodu. To znamenje pa nij bilo nič druzega ko pre¬ badanje ušes. Kralj je namreč se zlato iglo vsakemu uho prebol in jo tako dolgo v njem vrtil, dokler se nij prebod razširil. 5* 68 Mladi plemiči so nato kralju poljubovali kon- cove oblačila pa kolena, potem pa šli h Inku, ki je bil prvi za cesarjem. Ta jim je odvezal trakove z nogovil ali obutve, jih zamenil z lepšimi, pa vsa- cega v roke poljubil rekoč: «Solnca sin, ki si obe¬ lodanil tako sijajne zglede čednosti, ti si vreden tega Ij ubijaj a. > Nato so dobivali kraljevski pas, kteri so si okolu glave omotali ter s cvetjem okrasili. Napdsled dobi vsakdo bojno sekiro pa kopje z besedami: »Orožje, ktero zdaj prejemaš, naj ti rabi, kader se sokobiš s hudobnim človekom.* S tem je bila svečanost okončana. Zdaj prilete se vseh strani stariši, sorodniki, znanci ter poljub¬ ljajo in objemajo mladega viteza, da je srečno dostal toliko iskušnji. Veselje je bilo na vse strani ne¬ opisljivo. Vse je bilo naudušeno. Zdaj nastane sve¬ čanost z gostijami, ki je trpela po teden dni, več¬ krat po dva in tri. — Nekteri trdijo, da srednje¬ veško vitezarstvo se od todi izpeljuje. Janko, kaj porečeš ti na to? ali bi se podvrgel takim preskušnjam? Janko: Ko bi imel le svojih šestnajst let, ma¬ homa. Letati znam, stradati bi se naučil, pretepem pa tudi vsacega, to nij nič posebnega, to zna vsak divjak, če je za kaj. Oče: Res je tako. Plemenitosti ne daje surova moč. Vendar vam bom, dragi moji otroci, o tej priložnosti povedal, kaj more človek iz sebe na¬ rediti, ako ga spremlja trdna volja in čvrsti sklep. Mej neštevilnimi močmi in sposobnostmi dušnimi in telesnimi je nij, da bi se ne dala izpopolniti in utrditi do občudovanja. Blagor si ga vam, da ste 69 ravno zdaj na potu mladosti, v cvetju svojih let, da morete sami na sebi to očutiti. E, kdo mi da nazaj to mladostno dobo! Zdaj bi si jaz vse dru- gači za napredek prizadel. Kako bi si jaz utrdil telo, oborožil duha proti vsakej nevarnosti, ki člo¬ veka strašijo na tem svetu. Ali kaj hočemo: po poldne se ne hodi k maši: in po toči je zastonj zvoniti. Kar sem, to sem. Star sem že zdaj, in ko se bolj postaram, me bo smrt prestregla. Ta misel je žalostna, ali druga misel, da vas bom videl še pred smrtjo svojo, da boste močnega in viteškega duha in telesa, da boste izobraženi in obogačeni z lepimi in koristnimi znanostmi, da vas bom videl, ljubi otroci, še postavne in slavne može, ta misel mi življenje sladi, me bodri in izpodbuja, da še voljno prenašam križe in nadloge. Prav srečen bom, ako bom videl, da vam je usoda mila, in da ste se popeli, kamor se jaz nisem mogel. O moj Bog, utrdi mi to upanje, osladi mi ž njim srce v tej dolini očetovskih skrbi (Vse je tiho.) Zdaj, ljubi otroci, se pa spet vrnimo, kjer smo ostali. — Po tem, kar sem vam povedal o Peru- vancih pa Inkovcih, njihovej gosposki, se vam bo čudno zdelo, kako so mogli dopustiti, da so jim Španci deželo oteli. Morda kdo poreče, zakaj nijso šli z vojsko proti njim ter jih zapodili? Taka dr¬ žava, kakoršna je bila peruvanska, urejena in pod¬ prta z ostrimi postavami, imajoča razumnih mož in viteških vojvod, ne bi bila smela s prekrižanimi rokami gledati, kako se jej kri pušča. Človek bi mislil na prvi mah, da kaj tacega je nevrjetno; ako pa okolnosti bolj natanko izpra¬ šujemo, bomo to dopustili izpoznavši, da to je bilo 70 pri njih zraven marisikaj dobrega tudi še več hu¬ dega, česar ubraniti nijso mogle vse njih postave. Enajst kraljev je po Mankovej smrti kraljevalo, ki so še precej dobro se razumeli. Ko pa kraljev¬ ski stol zasede Huano Kapak, dvanajsti kralj pe- ruvanski, izginila je zadovoljnost in sreča, ker ta kralj je bil pohlepen in častiželjen, hud vojak, strašan junak, ki je državne meje širiti začel. On osvoji veliko Kvitanijo (Quito.) Ker je hotel privojskovano Kvitanijo čem ože skleniti se svojo državo, za¬ prosi hčer zmaganega kralja kvitanskega. S tem pa je razžalil postavo, ktero so zvesto spoštovali vsi njegovi predhodniki, postavo namreč, da se Inkovci ne ženijo v drug rod, kar je veljalo za kralje kakor za podložne. Predrzne li se kdo, to sveto postavo pogaziti in oskruniti, tedaj je bila dolžnost podložnih, da skrbe za čistost postave. Iz tega so sledile pričke, so nastali razpori in nemiri mej Inkovci, mej kraljem in podložnimi. To je bil uzrok, da Pfsaro, ko je prišel v Peru, nij našel nobenega upora, pa tudi nobenega reda, nobene veljave, nobene postave, da je vsaki delal, kakor je hotel. Huano Kapak zapusti dva sina. Starejši sin je bil plemenit, ker je bil iz inkovskega zakona, mlajši pa ne, ker je bil sin Kvitanke. Starejšemu je bilo ime Huaskar, mlajšemu pa Atahualpo. Njijun oče Kapak pa je naredil tako oporoko, da po smrti njegovej obadva vladajta, in sicer: Huaskar bodi kralj v starodavnih zemljah peruvanskih, Atahualpo bodi pa kralj v novopridobljenih deželah. Ta naredba je bila v nasprotju z domačimi postavami, ktere so velevale, da kralj ne more biti, 71 kdor nij po očetu in materi inkovske, t. j. zelene krvi. Zatoraj je vse ljudstvo grajalo tako oporoko. Huaskar, opazivši, da ljudstvo nij zadovoljno, da si brata cesarstvo delita, sklene, da bo bratu dedovino uzel tudi šiloma, ako drugači ne pojde. Kar si je odločil, to je izpeljal. Huaskarjev napuh in častilakomnost zaneti po¬ žar, ki je hitro segel po celej državi. Grajanska vojska bruhne na vseh straneh. Huaskar se nasloni na voljo vsega ljudstva, Atahualpo nasproti pa na svojo vojsko, ktero mu je bil oče v Kvitaniji zapustil. Dolgo sta se brata pripravljala, in zgrabivša se dolgo se borila in bojno polje z mrtveci posevala, dokler Huaskar naposled ne postane bratov suženj. Nekdaj močno peruvansko kraljestvo je bilo zdaj oslabljeno, omajano. Nekdaj jedina, zdaj raz¬ cepljena na dve poli in skoraj zdrobljena. Atahualpo je bil zdaj gospodar. Da se pa ohrani v svojem gospostvu, stori grd naklep, namreč sklep: vso družino, ki je imela pravico do prestola, iztrebiti. Zatoraj poubije vse «solnčne otroke*, dobivši jih nekaj s prevaro, nekaj se silo. Tako je delal zato, da je bil čem samovoljnejši na prestolu. Edino svojemu bratu Huaskarju prizanese, in sicer da bi izvrševal njegove zapovedi in pa zarotnike zasledoval. Tako je bilo stanje peruvanskega kraljestva, ko je Pisaro vanj stopil, hoteč mu dati novo lice. Ravno ta čas, ko se je kopje Špancev na pe- ruvanskem zemljišču zabliskalo, sta imela vladavca in narod z vojsko opraviti. Tako jima je bilo ne¬ mogoče državne meje odvažno braniti. K temu pride še to, da sta Huaskar in Atahualpo vsaki zase nado 72 gojila, da bodo strašni tujci njijunima strankama na pomoč, in da bosta ž njimi sklenila trdno zvezo prijateljstva. Je li razumete zdaj, kako je bilo mogoče Špan¬ cem tako lahko v tujo zemljo priti? Dragica: Razumemo. Oče: Dobro; jaz pravim le še to: gorje družbi, ki je mej sabo nejedina. Kjer poganja kleto seme grdega razdora, nij sreče, nij blagostanja, nij veselja. S. povest. Pisaro je bil človek, ki je znal razdrmano stanje peruvanskega kraljestva si v basen obrniti. Pregovor pravi: preden se dva modrijana namodrujeta, dotlej se tudi bedaki opametijo. Dokler sta Atahualpo pa Huaskar o poginu drugih pokrajin modrovala in delala načrte, dotlej je Pisaro polagoma delal in pa užival. Ko pa vidi, da sta si brata po robu, in da to je zanj kakor nalašč, dre od Tumbesa daljena jug, dokler ne pride do ustja neke reke, ki se imenuje Piuru. Janče: A ta je taista, ki teče ne daleč od sv. Mihaela. Oče: Dobro! — Sv. Mihael je prva naselba, ki so jo Španci v peruvanskem kraljestvu osnovali in naljudili. Pisarn se cela ta okolica dopade in zatoraj odloči, da mali oddelek vojske ostane v nji, ker je hotel majhino mestce ustanoviti, da bi mu bilo varno zatekališče, kader se bo povračal iz sre¬ dine peruvanskega kraljestva; semkaj je nakanil predreti. 73 Ravno tisti čas pa, ko je namerjal, da šiloma črez mejo udari, dobi poročilo o peruvansko kvi- tanskem zmedenju in prevratu. Ničesar ga nij bolj veselilo ko to poročilo, ki je bilo, da si boljše niti želeti nij mogel. Tukaj se uresniči stari pregovor: kjer si dva navskriž sejeta, tretji obeh setev žanje. Peruvanska država, razdvojena in razkosana, nij imela več toliko moči, da bi se bila mogla uspešno upreti. S Huanom je umrl Mankov duh. To je vedel Pisaro, in zato hoče upotrebiti bratovsko neslogo in mržnjo na svojo korist. Vojsko pelje proti Karamalku, kjer se je bil Atahualpo utaboril s svo¬ jimi zvestimi, da se v bran postavi. Toliko da prekorači peruvansko zemljišče, glej, uže gredo poslanci predenj, ne da mu vojsko na¬ povedo, ampak da mu izroče sijajne darove, ktere mu kralj poklanja. Darovi so bili vsakovrstno sadje, tkanine, zlato in srebrno posodje, bogato izvezene čižme, pa zlate opone, ktere si je moral Pisaro takoj na roke natekniti. Tolmač jim je bil neki dečko, Filipček po imenu, ki so ga Španci s Pune seboj pripeljali. Ta mla¬ dičko pa ni dobro znal niti španskega jezika, niti uglajenega peruvanskega. Zatoraj je bilo težko po¬ goditi, kaj prav za prav namerjajo poslanci so¬ vražnikovi. A ker so prinesli darila in tako laskavo govorili, so posnemali iz tega njih miroljubne misli in nakane, ktere je potrdila tudi tu pa tam kaka španska ali indijanska od Filipčeka ujeta beseda: z eno besedo, izpoznah so, da jih Inko kliče, ker bi rad ž njim utrdil prijateljsko zvezo. Pisaro prisrčno sprejme Inkov poklic, nadalje- vaje svojo pot toliko bolj zaupljivo, kolikor gotoveje 74 je vedel, da mu tudi pri Inku daril manjkalo ne bo. Da Inku vrne čast, pošlje naprej svojega brata Ferda, pa še nekega drugega Španca šota, da ga pozdravita, preden on prispe. Kjerkoli se je pokazal, povsodi je dobro došel, povsodi so ga lepo sprejemali ter njemu in njego¬ vemu spremstvu prinašali živeža. Indijanci so opa¬ zili, da španski konji ujzde grizejo, pa so mislil, da te čudne živali tudi rudo jedo, zatoraj hite, da jim je veliko prinesejo. Španci so mirno gledali pa sme¬ jali se indijanskemu početju, ker so si mošnje pol¬ nili s suhim zlatom in čistimi biseri. Mejtem prispeta Pisarova poslanca v Inkov tabor, ki je stal eno miljo od Karamalka. Najprej ju pozdravijo vrhovni državniki, ktere jima je kralj naproti poslal, in kteri Španca spremijo do oddelka oroženih Indijancev, da jih pozdravijo v kraljevem imenu. Ta hip se zgodi nekaj novega. Šoto namreč, ki nij vedel, čemu stoje ti vojaki tukaj, izpodbode vranca ter zdrči proti Inkovemu vojvodi. Ta pri¬ zor se je zdel Peruvancem ne le nov ampak tudi strašanski, in zaradi tega niti dva skupaj ne osta¬ neta, ampak se razprše kakor pleve, kader veter potegne. Edini vojvoda je obstal kakor drven, ki pa nij vedel, bi li milosti prosil, ali ga častil ko Boga. Nato ju vedejo do Inkovega stana. Na Inko¬ vem dvoru zdaj nij bilo ne konca kraja pojedbam. Dve mladi kraljevičini ste nosili sladko pijačo, dvor¬ jani so jima ponujali zlate stole, pa svilene se zla¬ tom izvezene preproge, po kterih sta se mogla ste- gati, kolikor se je komu ljubilo. Kako sta Spanca debelo gledala, ko sta vidila po sobah in hišah — 75 — toliko sijaja in bogastva, silo zlata in srebra, iz kterega je bilo izdelano tudi najprosteje domače orodje. Ko si Španca malo spočij eta, začne Ferdinand po svojem tolmaču Filipčeku naštevati, po čemu je prišel. Tolmač, ki nij razumel niti vsake tretje be¬ sede, prestavlja tako nesmiselno, da Inko ničesar ne razume. Zato reče gostoma, da jutri bo sprejel španskega vodjo, kteri mu bo povedal, s čem mu more poslužiti. Peruvanci so veliko videli pri Špancih, kar jih je motilo, in da nijso vedeli, kaj bi si mislili. Eni so držali Špance za više stvari, od Boga k njim poslane, naj jim pokažejo pot, kako se mogo rešiti. Eni pa so jih imeli za sovražne stvari, ki imajo znaniti srditost razžaljenega Boga, ki jih bodo zaradi njih velikih grehov ostro sodili ter jim grozne kazni odsodili. Atahualpu se je nekaj dozdevalo, da Španci nekaj več žele kakor le njegovega prijateljstva, in zatoraj mu nij bilo všeč, da bi ga Pfsaro obiskal, pa tudi on njega zdaj nij mislil. Ta čas pride h kaziku Vinko Balverde, španski vojni duhovnik, poslan od Pisara, kteri duhovnik je bolje od Fi- lipčeka peruvanski znal in ki je imel nalogo, da kazika sprijazni s Pisarovimi osnovami. Balverde začne Inku govoriti o stvarjenju sveta, o prvem človeku, o grehu, o sinu božjem, o nje¬ govem namestniku na zemlji, ter ga nagovarja, naj sprejme krščansko vero, se ktero si bo svoje kra¬ ljestvo utrdil, narod omikal in izobrazil, sam postal pa mogočen vladar, in prijatelj španskega kralja. 76 Atahualpo mu nato strastno odgovori: Vaš kralj naj zame ne skrbi; prijateljstvo bi mogel ž njim skleniti, a nikomur nečem podložen biti. Naša vera je dobra za nas, in svoje vere ne menjam z nobeno drugo, kajti bolj pametno je častiti neumr- joče solnce, kakor pa krščanskega Boga, ki je na križu umrl, kakor si rekel sam; toraj tudi namest¬ nika takega Boga ne potrebujem. O vsem drugem, kar si mi še povedal, ne razumem nič; rad bi pa vedel, kako si ti do takih besedi in do takih misli prišel.» — «Ta knjiga govori,* pravi duhovnik, vzdignivši svoj brevir, — Anka, bi li po¬ godila, zakaj je tako dejal? Anka: Precej. — Rimljani so bili poslali Fa- brfcija kot poslanca na Ptrov dvor; Pir pa je dva¬ krat izkusil, koliko je vredna Fabricijeva pravičnost. Pir, vedoč, kolik siromak da je Fabricij, ga hoče zlatom omamiti in na svojo stran potegniti, toda Fabricij zavrže to ponudbo s prezirom. Nato po¬ stavi kralj za svoj šator velikanskega slona, češ, tega se bo poslanec ustrašil, da bo voljan k izdaji, ali Fabricij mu govori: »Ta zver me bo toliko spra¬ vila s pota pravičnosti kakor tvoje zlato.» Oče: Tako je. Kaj misliš zdaj o Almagru, če ga prispodabljaš s to dvojico rimskih vojvod. Nij li bil na krivem potu, da je izdajnika poslušal? Anka: To je res — ali vojska ne pozna bra- tovstva in danes je pravica na eno oko oslepela. Kjer si more vojska s tujo nesrečo okoristiti in si pomagati, ne vem, zakaj bi si ž njo ne pomogla. Oče: To je žalostno, draga moja, za tistega vojvodo, ki želi s takim načinom se proslaviti. Rim¬ ljani so zmeraj ogibali se takega slavja in dokler so izvrševali dolžnost pravičnosti in človečnosti, dotlej so bili nepobitni. Janko: Po takem bi ne bili smeli niti Engleži sprejeti Arnolda. Oče: Sprejeti uže, ker države si kaj tacega mejsobno zmeraj dopuščajo. Ali pristajati na nje¬ gove izdajske razmere, dokler je še v tujej službi ter hlepeti po tem, kar tak izdajnik ponuja in ž njegovo ponudbo si vence kupovati, to je gabno, tega ne more noben živ človek odobriti. — 110 — Pa kaj nas zadeva obnašanje vojvod in kra¬ ljev. Sami naj gledajo na to, da imajo čisto vest, pa mislijo naj, da bodo tudi oni odgovarjali pred večno sodbo za svoja dela, potlej bo vse dobro. — In dokler bodo ljudje bdeli nad svojimi deli, držali se verskih načel in prizadevali si za to, kar jih uči zdrava pamet, kar jim veleva pravica in poštenje, dotlej slava narodom. — Zdaj pa mislim, da bo dosti za denes. Dragica: Le jedno vprašanje še! — Kaj je pa Almagro storil z ujetimi Pisarovci? Oče: Almagro se posvetuje se svojimi pri¬ jatelji, kaj bi bilo storiti s tem ujetnikom. — Ne- kteri de, naj se obadva Pisarova sorodnika pokli¬ četa pred sodbo, in še Alvarado in pa vsi, ki ž njim drže, da tako se jih najprej rešijo in da bodo za- naprej brez vsake skrbi. Pfsaro bo s tem udarcem oropan največe pomoči, ki bo tako oslabel, da bo moral poginiti s tisto peščico ljudi, ki jih še ima; in da Al¬ magro se potlej nijma bati nobenega tekmeca, da ga bodo vsi priznali za svojega kralja peruvanske dežele. Almagro jim odgovori, da osnove te bi bile res lepe, da mu pa srce in vest in poštenje ne dopušča, da bi sprejel ta njih nasvet. «Dasi je ta stvar povse vrjetna in bi jaz mogel se svojo zmagovito vojsko do Lime predreti, ondukaj pa še vojsko Pi- sarovo zase pridobiti in Pisara uničiti, se vendar ne spuščam niti za korak črez svoje meje. Zdaj se bom omejil na svojo lastno obrano ter nečem biti odgovoren za tisto kri, ktera bi tekla v grajanskej vojski.* S tem prepričanjem se vrne v Kusko ter čaka, da Pfsaro kaj začne. — 111 — 13. povest. Oče: Preidimo zdaj k Pisaru. Čas je uže. Treba je, da vidimo, kako se bo napenjal, da izgazi iz nepovoljnega blata, v ktero so ga zavlekli nje¬ govi neizpremišljeni bratje. O vsem tem, kar se je godilo v Kusku in okolu njega, dolgo ne dobi nobenega glasu. Napo¬ sled dobi sporočilo. Pa vsaka beseda tega sporočila je strela za njegovo srce. Smrt brata Jovana, vr¬ nitev Almagrova, sužnost ostalih bratov, pad in izguba prestolnega mesta, pobitje in sužnost zve¬ stega prijatelja Alvarada, vse te nezgode so ga hudo zadele. Ali srce njegovo je bilo uže vajeno takih strel. Poznal je veledobro zvesto Almagrovo poštenje in zatoraj je upal, da mu bode prihodnost boljo srečo prinesla. Dobro je vedel, da mu pride pomoč kakoršnakoli iz Paname, in zatoraj si je mislil. pusti tekmeca na miru, kader pa dobiš dobro pod- krepo, takrat se meri ž njim. Pisaru zdaj nij bilo dosti na tem, kakšnega da se dela, delal pa je tako, da bi Almagra v pest dobil. Pisaro se pritaji, kakor bi hotel vse dosedanje sovražljivosti z Almagrove strani mirno rešiti in zatoraj se spusti ž njim v pogajanje. Znal je Pisaro tako debelo oči namazati Almagru, da se Almagro več mesecev ne odloči za nobeno delo, misleč da bo res tako, kakor Pisaro pravi. Ali dokler je Almagro čas tratil, jačil se je Pisaro dan na dan, ker je iz Španske dobival voj¬ ske, živeža, pušek, prahu. Ko je bil pa se vsem — 112 — gotov, zavriska veselja, kakor bi bila uže zdaj vsa sreča v njegovih rokah. Mejtem obišče sreča njegovega brata Gonzaleza in prijatelja njegovega Alvarada, da pobegneta iz sužnosti in odpeljeta sabo 60 konjikov. Ostane mu še brat Ferdo v temnici. Pa tudi ta je moral biti prej oslobojen, nego li je mogel Pisaro zagrabiti svojega nasprotnika. Ali kako ga bo rešil, ker so po begu Gonza- lovem pa Alvaradovem dvakrat ojstreje nanj pazili? Tudi za to težavo se najde pomogljaj, in to tem ložej, ker je v Pisaru odkritosrčnost ugasovala. Al- magru da sporočiti, da je iz srca pripravljen na bratinsko pomirjenje, češ, treba je, da se odstrani uže nesrečni razdor in da ne bo treba kralju te neljube razprave poravnavati. Almagro sprejme to pomirno ponudbo. Pisaro gre še korak dalje. Prosi ga, naj mu izpusti brata, ker ga potrebuje, da ga pošlje kot obojnega polno- močnika na Špansko, da se uredijo neke preporne ameriške stvari. Kar je želel, to dobi. Ferdinand je izpuščen. Ali kaj stori Pisaro? On vrže krinko z obraza ter mu dade sporočiti, da zdaj bodo sablje odlo¬ čevale. Otroci, je li kdo mej vami, ki bi hotel s Pisarom živeti ter prijatelja ga imeti? Otroci vsi: Jaz ne, jaz tudi ne; sram ga bilo! Oče: Tako poreče vsakteri poštenjak. — Za¬ pomnite si, da tudi nasijajnejše sposobnosti in od¬ ličnosti — in tacih je mnogo imel zlosrčni Pisaro — človeka ne store častnega in ljubeznivega, ako jih ne spremlja pošteno srce. Licemerstvo in prevara — 113 — stori, da se tacega človeka vsakdo ogiblje. Kaj pra¬ vite, od kodi je to? Peter: Bog nas je ustvaril, da ne maramo hudobnežev. Oče: Pa zakaj nas je Bog take ustvaril? Ali ne za to, ker on sam sovraži prevaro in laž, ker on sam hoče, da bodimo njemu podobni v dobroti in svetosti, kolikor nam je mogoče? Le pomislite kaj bi bilo iz človeštva, ko bi prenehalo zaupanje in zvestoba, ko bi ljudje brez strahu drugači delali in drugači govorili. Zatoraj, otroci, nikdar ne dajte, da bi vam kaka nepoštenost kalila vašo čisto vest. Le pravičen, od¬ kritosrčen, resničen človek more vsakemu brez strahu pogledati v oči. Le tak človek, in naj je še v tolikih stiskah in nadlogah, more biti veselega srca ter ima pravo zaupanje v božjo previdnost. Siromak je tak človek, mučenik v srcu je, ki se mora zmeraj bati, zdaj zdaj pridejo na beli dan moje spletke in kovarstva in zli naklepi. Kako je pred samim sabo v strahu, da bi se ne izdal. Vidite, tako človeče je zaničljivo pred Bogom in ljudmi. Rekel sem uže, da Pisaro je krinko odvrgel, dobivši brata, za kterega je poprej klečeplazil. Vojska njegova se je bila tako namnožila, v vsem tako izurila, da take vojske Amerika do Pisara še nikdar nij videla. Španci so imeli zdaj ne le obilo pušek ampak tudi goreči ogenj. Pisaro, opazivši, da mu brata zelenita od želje po maščevanju, jima preda zapovedništvo nad enim oddelkom vojske ter jima pusti, naj vpišeta tlečo iskro do ognja grajanskih bojev. 8 — 114 — Brata jo kreneta črez andalske hribe. Da je bil Almagro pameten, legel bi bil v zasede, in lahko bi bil uničil vso, 700 mož broječo vojsko, zlasti ker so pota in klanci po teh hribih tako nevarni in neprehodni, da je treba največe odločnosti in oprez¬ nosti, da se pride črez te hribe, z večnim ledom in snegom pokrite. Pa še to je, da človeka popade neka kužna bolezen, kakor hitro prispe na te snežnike. Ivče: A, to je tista bolezen, ki človek najprej pade v omotico, ki se mu zdi, da se ves svet okolu njega vrti. Kader napade koga ta bolezen, zamiži, pa prebledi kakor smrt. Noge ga zapuste, da se še premekniti ne more, pa mravlje ga izprehajajo. Če stati poskuša, pade na tla, kakor je dolg in širok. Ta omotica ne trpi en trenotek ali pa dva, ampak po šest dni. Saj vem, ko smo se mi po morju vozili memo teh gora, smo bolovali za omotico dva dni in dve noči, ker burja nij pustila, da od brega od¬ rinemo. Oče: Prav za tako boleznijo so bolehali, ki so zdaj potovali s kvitonskih ravnin črez te hribe, črez te nesrečne andske visočine. Kako lahko je bilo Almagru četo Pisarovih bratov pogubiti, ko bi jim bil le nasproti šel do podnožja teh hribov ter jih prijel, dokler so bili še omamljeni. Ali tega ne stori Almagro. Iz dvojega uzroka se mu zdi, da je bolje zagra¬ biti se na ravnem. Prvič nij hotel biti začetnik uže zdaj tleče grajanske vojske; in drugič zato, da bi imelo njegovo številneje konjištvo slobodneje gibanje. Najprej pozapre in pozadela svoje mesto, kolikor se je dalo v naglici, potem pa si izbere odprto — 115 - polje za pozorišče, na kterem se je imela odločiti njegova usoda. Nesreča je htela, da nij mogel sam načelovati svojim zvestim. Visoka starost, veliki trudi in teški napori, se kterimi se je dozdaj boril, so ga tako uzeli, da niti na nogah nij mogel stati. V tem po¬ ložaju si ne more drugači pomagati, kakor da po- veljništvo izroči nekemu Argezu, človeku, kteremu sicer res nij manjkalo ne hrabrosti ne udanosti do svojega vojvode, kteri pa vendar nij užival toliko zaupanja in ljubezni v vojski, kakor spoštovani ter obče obljubljeni starina Almagro. Odločivni čas se bliža. Pisarovca preideta srečno gore andske ter se spuščata na kusko ravnino. Vojski si stojita nasproti. Z obeh strani so priprav¬ ljeni k napadu. To strašno pozorišče, ktero se je imelo zdaj odpreti, delali so Indijanci še strašneje. Se vseh strani južnoameriških pokrajin se zgrne ljud¬ stvo ter posede po višinah in poljanah, da gledajo, kako bodo njihovi neprijatelji krvaveli. Tudi starec Almagro se spne na neko višino, se ktere se je videlo na bojno polje. Sirotni starina, kako nemirno ti je pač srce utripalo! Bitka se začne. Na obeh straneh se bore z levjim srdom. Takoj izprva popuste Orgonjezove čete, izgube ognjilo ter se umikajo vsaka na svojo stran, ne poslušaje prošnja in zapovedi svojega poveljnika. Kakor obupan zbere Orgonjez še jenkrat svoje čete ter zakriči: «Kakor je res Bog, jaz sem storil svojo dolžnost; junaki, kteri ste, za mano!» Rekši to, se zaleti kakor razjarjen lev proti Alvaradovej in Gonzalezovej četi. Stranki se spopadeta in začne se krvavo delo. 8* - 116 — Orgonjez je bil prvi v glavo ranjen; krogle so mu raznesle cepko; ali on ne preneha z mečem udrihati. Prebode še dva s krvavim kopjem, potem pa se zažene proti Pisarovemu služaju, o kterem je mislil, ker je bil sijajno oblečen, da je sam Pisaro ter mu nameri s kopjem v usta. Ali taisti čas ga obdajo sovražniki ze vseh strani tako, da ga vse prizadetje njegovih hrabrih čet rešiti ne more. Dva sovražnikova konjika ga razorožita ter ga odpelja- vata v sužnost, nato priskoči tretji ter mu razkole glavo na dvoje. Takisto se zgodi z mnogim drugim od Alma- grove stranke, dasi tudi se je Ferdinand Pisaro trudil, ko se bitka srečno zanj zvrši, da se ustavi krvolitje. Zdaj poglejmo pa, otroci, sivega starca, kjer objokuje mlade svoje dni, kjer toči solze z visokega brda nad strašnim pobitjem svoje vojske, kteri ne more stopit na čelo prav v najvažnejem trenotku ter jo osebno peljati v boj. Tuga in skrb, srd in nejevolja mu iztiska ostarelo vojevito srce, da je doživel tako strašanski udarec svoje zmagovite vojske. Videvši napdsled, da vsi njegovi beže, beži tudi on, ali sreča ga zapusti. Sovražnik ga doteče in živega ujame. 11. povest. Dragica: Strah me je. Bogomil: I, zakaj? Dragica: Bojim se, da bi razsrjeni Pisarovci grdo ne počeli se siromaškim Almagrom. — 117 - Anka: Očetu uže z obraza berem, da ne bo nič dobrega. Takisto so se držali, ko so jeli praviti o Atahualpovem koncu. Lejte, uže gredo! Oče: Kusko se preda brez upora. Almagra vržejo v okove ter ga obstražijo, kakor kakšnega državnega hudodelca. Kaj so mu odsodili, se dolgo nij vedelo. Pisarovcem je bila prva skrb, da se re¬ šijo Almagrovih privržencev. Zato si prizadenejo, da jih odstranijo iz mesta Kuska. Rekli so jim, naj gredo v tiste kraje, ki še nijso podvrženi španskej kroni. Kuščani, ki so bili nekoč zvesti Almagrovi podložniki, gredo ter Almagra samega puste v okovih. Almagra sodijo ter ga krivijo veleizdajstva. Rekli so, da se je uprl kraljevej volji in deželnim postavam, da se je mešal v tuje pravice, da po¬ stavil se gospodarja v ameriških pokrajinah, še preden so se bile meje prav razdelile. Almagro pravi, da nij mislil napadati oblasti svojega zaveznika, in da je mesto Kusko zato uzel, ker je mislil, da spada pod njegovo oblast. Sodniki sedejo sodit in — obsodijo ga na smrt. Almagro, ki se je sto- in stokrat pokazal hra¬ brega junaka, se o tej izvedbi grozno pretrese. Začne ponižno prositi, solziti se, rekoč, naj mu pri¬ zanese zaradi njegove starosti, naj mu puste še nekaj trenotkov, da pokoro dela. Marisikterega vojaka Pisarovega solza polije, videvši častitljivega starca. Starec pade na kolena, proseč jih milosti. Ko pa vidi, da mu vse nič ne pomaga, da se mu še rogajo, češ, kako more na starost beračiti za svoje nevredno življenje, zakriči: «Le uzemite mi življenje, pa napijte se moje krvi!« — 118 — Pred smrtjo postavi kralja in sina dednika svojih imetji. 751etnemu odsekajo glavo, prebodši ga poprej. Bogomil: To so bili pa res grdi grozovitniki. Še povračevalo se jim bo. Oče: Gotovo, prej ali slej. Dokler je Bog na nebu, jih čaka tudi plača. Otroci, ali se še spominjate Atahualpove smrti, ktero je bil tudi Almagro priporočal? Je li vidite zdaj, kako božja previdnost vsacega plačuje, in kako tudi Almagro dobiva svoj del, ko je pomagal, da se je Atahualpo usmrtil? Janko: Vidimo, vidimo, ali mi ne moremo, da bi ne milovali tega nesrečnika. Oče: Milovanje res zasluži, pa še dvoje, ker si je to usodo sam nakopal. Njegov greh pa za to omenim, da se vidi, kako pravica božja s hudob¬ nostjo enega kaznuje hudobnost druzega in pa da se mi varujemo tacih hudih del. Dragica: Pa tudi Pisarovci pridejo na vrsto o svojem času. Oče: Kakor je videti — da, ali pa tudi ne, kajti to življenje na svetu se nadaljuje na drugem svetu; zatoraj Bog ne plača vsacega na tem svetu. — Pa ne pozabimo, kje smo ostali. Mej vsemi Ptsarovimi vojaki Almagrova usoda nikogar močneje ne pretrese, kakor častnika Diega Alvarada, ki je tudi Ferdinandu Pisarn pomogel, da je bil izpuščen. Dragica: Kaj je ta tisti Alvarado, ki se je zvesto držal Pisara? Oče: Ne, tisti je bil Alfonso, ta pa je Diego. — Ta Diego tedaj se čuti z Almagrovo smrtjo teško ranjenega v srcu. Zapeče ga vest, da je tudi sam — 119 — k temu pripomogel, dasi ravno iz dobrega namena. Sklene, da se hoče nad brezsrčnimi sodniki mašče¬ vati, in ko bi bilo tudi v devetem rodu. Zaforaj se zapoti v Španijo. Ko tjakaj prispeje, gre precej na dvor ter pred kraljem tako grozno opiše Plsarovo častihlepnost, da se celi dvor za¬ vzame. Tudi prosi kralja, naj mu dovoli dvoboj s Pisarom. Kralj prvi hip ne ve, kaj bi in zatoraj odloži to stvar za prihodnejši čas. Mejtem pa umrje Alvarado tako nagloma, da so povsodi sumnjali, če mu nijso Pisarovci zaudali. On je bil res mrtev, ali tožba njegova ž njim nij umrla. Kralja in ministre je ta novica prav nepri¬ jetno dimila. Dolgo nijso vedeli, kaj bi počeli v tem oziru, zlasti ker so bili prepričani, da se je Pisaro na novem svetu tolikanj učvrstil, da se proti njemu se silo ne bo ničesar opravilo. V tem času pa Ferdinand Pisaro odloči, da pojde na Špansko, in da sam da odgovor in račon o svojem in o svojih bratov delovanju. Prijatelji so mu odgovarjali, naj tega ne stori, ali da naj saj počaka, ko se bo izvedelo, kaj misli dvor o smrti Almagrovej. Ferdinand pa nij hotel potrpeti. Poslavljaje se od svojih bratov, jih lepo opo¬ mina, naj se varujejo Almagrovih privržencev ter pazijo, da jih nikdar več ko sedem skupaj ne bo, sicer bi mogli skovati kako zaroto proti njemu. Ferdinand prispeje na dvor. Odet s kraljevsko sijajnosfjo stopi pred kralja ter začne Alvaradove tožbe ometavati, rajncega Almagra pa kriviti, da je on prvi dal povod razprtijam Špancev v Ameriki, in da se je kakor upornik in ustaš moral se smrtjo kazniti. — Iz vsega dobi dvor prepričanje, da Pi- — 120 — sarovci so vendar preokrutno postopali. Ferdinand mora v ječo, kjer prežaluje dvajset in še nekoliko let. Da li je umrl v zaporu, ali so ga izpustili, o tem knjige ničesar ne vele. Videti pa je, da nikdar nij videl belega dne. Matiček: No, imamo spet enega, ki je dobil svojo nagrado. Polagoma bodo vsi na vrsto prišli. Oče: Bomo videli. — Povedal sem uže, kako je bil France Pfsaro zase poskrbel. Španski dvor pokliče tudi njega na sodbo. Vrhu tega je hotel kralj tudi prepričati se, kako je s Peruvansko, da more dati potrebne ukaze, in razruto kraljestvo uravnati. Odloči tudi tjakaj poslati jenega polno- močnika, da razgleda, kaj je dobro in da popravi, kar ne velja. Za tako poslanstvo je bilo treba modrega in pravičnega človeka. Sreča posluži, da kralj odbere za to Vaka de Kastra. Vako je bil mož redkih zmožnosti. Pravičnost je bila njegov pravi značaj. Hajdmo zdaj še jenkrat v Peru, morda se je kaj zgodilo, preden pride kraljevi poverjenik. Pisaro je gospodoval v Peruvu, od kar je bil njegov protivnik s pota spravljen, kakor turški paša v svojem pašaliku, nezavisno in samovoljno, deleč časti ter imetja, kakor in kamor je hotel. Najlepše in najrodovitnejše pokrajine zase obdrže in za svoje polubrate in sorodnike pa za svoje ljubimce; kar nij bilo dosti vredno ali pa nič, to drugim pripade in pa takim, ki so imeli velike zasluge za vlado njegovo. Najhrabreji in najpošteneji Ahnagrovci osta¬ nejo pri tej delitvi po polnem na cedilu tako, da pomalem vsi osiromašijo ter morajo prijeti za be- — 121 — raško palico. Da so bili pa zares siromaški, soditi je iz tega primerljaja, ki nam ga je zgodovina zapisala. Dvanajst plemičev, ki so bili nekdaj pod Al- magrom v velikih časteh, je skupaj živelo v enej koči. Vseh dvanajst je imelo samo jeno halo, ktero so izmenoma nosili. Kader je šel jeden venkaj, je moralo druzih enajst doma ostati. Janko: Kaj nijso imeli nobenega prijatelja mej častniki, kteri bi jim bil kakšno halo vrgel? Oče: Imeli so jih pač, ali podstopil se nihče nij, da bi jim jo bil dal, kajti bal se je, da pride v nemilost pri svojem gospodarju. Še prepovedano jim je bilo, da ž njimi občijo. Po takem ti plemiči nikjer in nikogar nijso imeli, kteri bi jih bil pod streho uzel, ali jim kaj pomagal, še pogovarjati se nijso mogli z nikomur. Zdaj pa sodite, otroci, kako je moglo pri srcu biti ljudem, padšim z vrhunca svoje slave in mo¬ gočnosti, ko so tičali v takih stiskah in kako je bil trd Pisaro, ki si je z osornim ravnanjem toliko ne- prijateljev napravljal. Pisaro je bil uže tako slep, da nij videl nevarnosti, ktera mu je iztega prihajala. Bil je zmeraj predrznejši; svoje ljubljence je bogato obdarjal, kterih pa nij mogel trpeti, so beračili. Mej temi nesrečniki, ki nijso dobili nikacega plena, je bil tudi Benalkazar, tlačitelj kvitonskega naroda, kteremu pa je Pisaro to pokrajino otel, da jo je dati mogel svojemu bratu Gonzalezu. Gonzaleza imenuje podkralja kvitonskega, kte¬ remu naloži imenitno nalogo. Peruvanci so pripovedovali, da onkraj andov- skih gora, bolj proti iztoku, je neka pokrajina, ki ima veliko dišavin in sladke skorjice ali cimeta. — 122 — Zato pokrajino je slišal tudi Pisaro in zatoraj je naložil Gonzalezu, naj jo z vojsko predobi. Gonzalez si zbere 400 Evropejcev pa 4 tisoče Peruvancev ter se ž njimi poda v neznane kraje. Najprej se izpusti iz mesta Kvita poleg reke Napo proti jugu. Ta reka se izliva v Maranjon, o kterem trdijo, da je največa reka na svetu. Maranjon se razliva se svojimi potoki in porekami malo da dne po celej Ameriki, od zapada do istoka ter se vali v atlantsko morje. Prva zapreka, na ktere Gonzalez zadene, so bili snežni hribje kordiljerski ali Andi. Zdi se mu, kakor bi se bila vsa priroda proti njemu združila. Strahoviti dež začne oblivati vojsko njegovo, bliska se, grmi in treska toliko, da se zemlja na kose ne razleti. Zemlja se stresa, se odpira ter golta vasi in mesta. Reke zapuščajo struge in potoki stopajo iz svojih korit ter mu vojsko obdado se vseh strani. Da nij bilo hribovja blizu, vsi bi se bili potopili. Toda v hribih jim je še huje. Sneg in led jih usmrti skoraj polovico. Sreča za tistega, kteri se je mogel dalje gibati, da nij zmrznil in postal ledeni slop. Naposled vendar prekoračijo te nesrečne gore; ali ko pridejo na ravno, eto ti, novo zlo jih čaka. Divji in sovražni narod na vseh straneh, živeža pa nikjer niti mrvice. Na vsakem desetem koraku je močvirje, zaraščeno grmovje ali pa neprehodljive hoste, nikjer strehe, nikjer zatišja, dan na dan dež cela dva meseca, nikdar solnca, da bi obleko sušil. Ko pridejo do obrežja reke Napa, da Gon¬ zalez zgraditi barčico, da bo imel na čem se pre¬ peljati. Delanje te ladjice je bilo prav težavno, ker jim je manjkalo zlasti železa. - 123 — V tolikej sili so bili, da so morali konjem pbd- kove jemati, iž njih pa si žreblje kovati. Namestu katrana, se kterim se ladje mažejo, razbiti so mo¬ rali vsakovrstno drevesno smolikovino. In vendar skrpajo barko kakoršno uže. Pisaro jo poveri ne¬ kemu častniku Oreljanu, ki je bil njegov podvoj- voda, ter mu zapove, naj se izpusti po reki in nabere živeža, kjerkoli ga najde; označi mu tudi čas in daljo, doklej se sme izpustiti, izda ga more dobiti. Oreljano mirmo odide. Ali ko pride vojvodu z videža, poloti se ga slavohlepje in pa želja, da bi se rešil Pisarovcev. Res predrzen naklep. On nikakor ne kani čakati svojega gospodarja, kakor je bilo dogovorjeno, am¬ pak se nameni, da se bo izpuščal po reki, dokler ga borna ladjica na morje ne prinese. Da je on poprej vedel, kako strašan korak da je naredil, bi ga bila groza preuzela in pa odvrnila od tako nevarnega pa dolzega potovanja, kakor ga zahteva orjaški Maranjon od svojega izvira pa do širokega morja. Tako daleč broditi, pa na tako kr¬ mežljavem čolnu, brez hrane in priprave, v sredi divjih ljudstev z nekoliko ljudmi, to je bila zares tolika predrznost, da nijma pametnika. Oreljan nij bil preč od začetka te misli, ampak še le potem, ko je prišel na mesto, na kterem je imel gospodarja pričakovati. Bil je prav na ustju reke Napa, t. j. kjer se izliva v Maranjon. Tukaj mu pridejo te čudne osnove. Posreči se mu, da pre¬ govori tudi svoje spremljevalce, da jih naudaje s tistim duhom, ki je začel iž njega puhteti. Vsi se odločijo, da pojdejo ž njim, naj bo kamor koli, le en sam se upre tej osnovi, pa zastonj. Postal je — 124 — žrtva svoje zvestobe. Oreljano ga pusti v sredi pu¬ stega goščavja samcatega, naj pogine, če ne dru- gači pa od lakote, sam pa gre svojo pot. Nevarnosti in težave, kterim je bil na tem potu izvržen, se ne dado opisati. Zdaj je prišel v kako pusto pokrajino, v katerej ne najde niti zase niti za svoje ljudi nikjer in ničesar, da bi se poživil; zdaj spet zadene na uporne divjake, se kterimi se je do krvi tolkel, jemajoč jim živež, ki mu ga sami nijso hoteli dati. Večkrat so ga obdali divjaki z velikimi čolni in ga tako ugnali, da se nij mogel geniti. In vendar se nij hotel vrniti. Ko se neprenehoma zme¬ raj dalje ženo, pridejo po strašnih stiskah v sedem mesecih do amazonskega ustja. Pa s tem še nijso bile končane vse njegove težave. Zdaj namreč se izroči na svojej sirotnej ladji širokemu morju, na- dajoč se, da se bode izladjal na kakšnem otoku, pod špansko krono spadajočem. Preladjav kakih sto milj, se mu sreča malo nasmehne, da pride na španski otok Kubagva, ležeč na obali Terrefirme. Od todi jo mahne na Špansko, kjer pripove¬ duje vse strahote, ktere je preživel. Da je v svojo povest več tacega upletal, kar nij bilo, zato da bi se mu svet še bolj čudil, o tem nij dvojiti. On je pravil, da je prepotoval take dežele, v kterih je zlata in dragega kamenja kakor skal in morskega peska; potem take dežele, v kterih so same ženske, pa tako hrabre in junaške kakor orjaki pri nas. Zato se imenuje dežela, ktero obsega roka Maranjon ali Amazona, amazonska dežela, kakor se imenuje še dandenes. Janko: Jaz sem pa slišal, da se je pozneje izvedelo, kako je on lagal. - 125 - Oče: Ljudje, ki so za njim te dežele prepo¬ tovali, so se prepričali, da nij tako in da amazonska zemlja nij polna zlata. Dragice: Pa kteri so bili ti ljudje. Oče: Eden je bil Kondamine, francoski učenjak, ki je prehodil celo to pokrajino, druga pa je za njim neka gospa Godina, ki se je podala na ta velikanski pot iz ljubezni do svojega moža. Kaj da se je go¬ dilo s to gospo, bomo slišali morda drugikrat. 1£5. povest. Vrnimo se še k ukanjenemu Pisarovemu bratu Gonzalezu, kterega je vrgel Oreljano v veliko zmeš¬ njavo, potem pa ž njegovim bratom končajmo ev¬ ropejsko pustolovje po Ameriki, ali prav za prav špansko. Gonzalez se je nadal, da bo našel svojega pod- vojvodo na ustju reke Napa, kakor mu je bil ob¬ ljubil. Nadal se je tudi živeža dobiti, zaradi kterega ga je največ naprej poslal; ko pride pa Gonzalez tjakaj, ne najde niti Oreljana niti živeža. Prvi hip misli, da se je dalje odpeljal, ker morda nij našel, zaradi česar je bil poslan, in zatoraj se tudi on izpusti dalje na istok. Na potovanju pa najde tistega siromaka, ki ga je bil nezvestnik v goščavi popustil. Gonzalez ostrmi, čuvši, da so se mu iznezvestobili. Sto krčev ga začne viti, ko pomisli na svoje bedno stanje. Glad pritiska njega in njegove spremljevavce. Okolica na vse strani pusta in gola. Divjaki preže vanje kakor lačni levi. Smrt davi po njegovej vojski; Gonzalez druzega ne ve, kakor vrniti se. — 126 — Kako strašen je bil ta pot! 200 milj so bili od¬ daljeni od mesta Kvita. Koliko se jih bo povrnilo, koliko jih bo težavam podleglo, morda še tretjina tega groznega pota prestala ne bo! Vendar se izpuste na pot: naj bo karkoli. Ker so mislili, da bodo našli krajši in lajši pot domov, kakor je bil tisti od doma, si izberd solnce za kažipota. Ravnajoči se po solncu, pridejo v kordiljerske hribe, pa kako! Ta pot je bil še stokrat hujši in togotnejši od prvega. Dežele, skozi ktere so šli, so bile še veče goličave od poprejšnjih. Potujoči srečujejo le zveri, daleč okolu nikjer žive duše. Kaj naj začno v tej dolini ali bolje na tej ravnini žalovanja? Konje so bili uže vse pobili in pojeli; zdaj si morajo iskati druzega živeža. Razno listje in korenje, koža na sedlih pa mečne nožnice so jim bile tečna hrana. Obleka jim vsa porazpade. Kolikor je ne segnije od vednega dežja, se je potrga po goščavah, po kterih so dan na dan lazili. 200 Špancev pa 4 tisoč Pe- ruvancev popada od lakote. Opešani, utrujeni in lačni, raztrgani in razpraskani so se naslanjali ob drevesa, živeža proseči, dokler se na zemljo ne zgrudijo in poginejo. Kar jih ostane, korakajo še kakih 50 milj do Kvita. Pa tudi ti so tako iznemogli, da kar z mesta ne morejo. Velika sreča zanje, da ravno pravi čas prispe nekaj živeža iz Kvita. Ugledavši jed, mnogi od radosti zacvili ali sikne, se vrže na zemljo ter jo začne poljubljati. Koper- nenje, se kterim so jesti zahtevali, bi bilo marisi- kterega zadavilo, ko bi prisiljeni ne bili, da se spo¬ četka navadijo na manjše kosčeke. Razen hrane — 127 — jim je bilo poslanih tudi nekaj konj in obleke. Ali ker ta pomoč nij vsem zadoščevala, so drugi ostali brez nje. Kdo si ne bo privoščil konja pa obleke, če jo imeti more? Gonzalez je prvi in potem nje¬ govi častniki, ki se popravijo. Kdor je dobil obleko, je še! oblečen: kdor nij dobil ničesar, moral golo¬ glav in bosonog do Kvita. Ko pride četica v Kvito, jih skoraj nihče ne prepozna; tako so se bili izpreminili. Zdaj začno počivati. Gonzalez pa nijma počitka ne miru, kajti slišal je tužne glasove, ki so mu vse živce pretresli. Ančica: Kakšne novice je pa dobil? Oče: Jih boš precej slišala: le malo počakaj, da gremo poprej v Limo, in da vidimo, kakšne strahote so se tam zgodile. Veste uže, da Almagro je zapustil svojega sina za naslednika v svojej pokrajini, preden so mu uzeli življenje. Tega mladeniča je po očetovej smrti izrejal neki španski velikaš, Herrado. Herrado ga res viteški odgoji ter ga navdahne z lepimi lastnostmi. Ta mladenič je bil vitke postave, gibčen pa okreten kakor leverica, izobražen skoro v vseh znanostih, ki so tedaj cvele v Evropi. Neustrašljivi duh nje¬ govega rajnega očeta mu je prešinjal vse njegove ude in videti je bilo, da bode nekoč še veliko ulogo igral na peruvanskem pozorišču. Pisaro, čuteč, da bi mogel ta krasni mladenič danes ali jutri zagroziti njegovemu gospostvu, se zboji ter misli, kako bi ga pogubil. Brž da ujeti njega in Herrada, pa ju dene v okove. Prebivši nekaj časa v temnici, je bil izpuščen, toda pod to pogojo, da se ne gane iz Lime. S tem je hotel pre¬ prečiti zaroto, ako bi jo mladič proti njemu snoval. — 128 — Ker mladič nij mogel k drugim, so pa drugi k njemu zahajali, zlasti privrženci in prijatelji raj¬ nega njegovega očeta, ki nijso mogli preboleti, da jim je nasilnik uzel časti in imetja. Njega postavijo za glavo zarote ter mu prisežejo, da si bodo iz- vojskovali poprejšno slavo in moč, ko bi morali tudi življenje pustiti. Dan na dan so se shajali v zbor ter se posvetovali, kako bi se dal najložej ta sramotni jarem otresti. Dokler so Pisarovci okolu hodili, so ti nepre¬ nehoma kovali zaroto. Naposled pa se to pogostno shajanje sumljivo zazdi Pisarovim prijateljem ter začno misliti, kaj ko bi se proti našemu gospostvu kaj snovalo. Takoj poročajo Pisarn, kako se imajo stvari, ter ga opomnijo, naj bode oprezen. Pisaro pa nij bil vajen ozirati se na take opomine in na take nevarnosti. Dejal jim je: «Ne skrbite za moje življenje. Oblast, se ktero morem drugim jemati glave, bdi tudi nad mojo glavo*. Zarota se je snovala mejtem naprej. Pisarovi sovražniki so hoteli se najprej o tem prepričati, v kakšnem stanju da je Pisaro; zato pošljejo Herrada k njemu, naj se ž njim pomenkuje in opazuje, če je Pisaro kaj v skrbeh. Herrado najde Pisara na vrtu, ko je ravno citrone ogledaval. «Na zdravje, gospodi* — «Bog ga daj'* odvrnePisaro ter daHer- radu citrono, rekoč: «Evo, ta ti je prva, ki je zrasla na mojem vrtu.* Herrado se mu zahvali, potem pa ga vpraša: «Je li res, kar se govori, da snuješ, kako bi s poti spravil mladega Almagroviča in njegove prijatelje?* Pisaro se roti pri zemlji in nebu, da kaj tacega mu nij bilo nikdar na pameti, dasiravno so ga opominali, naj se varuje, ker imajo naklepe - 129 — ž njegovo glavo.« Herrado pravi: «Dobro tedaj, jaz ti povem, da to so le izmišljene besede hudobnih ljudi. Tvoja slava je naša slava, dokler živiš ti, dotlej živimo tudi mi. Le tega te prosim, preden grem, dovoli mi, da se mladič udalji z mano iz Lime samo za nekaj časa.» — «Naj le gre, prosto vama je, pa še dal vama bom, česar trebata«, odvrne Pisaro. Herrado ga poljubi v znamenje globoke hva¬ ležnosti ter odide. Zarotniki so bili zdaj uverjeni, da Pisaro ne dvoji o njihovej zvestobi. Kaj hote več? Zdaj odločijo, da sledeče nedelje bodo izveli svojo krvavo namero. Ko se nedeljski dan zasveti, pripravi se mladi Almagro na hudo delo. Pa nij hotel preč zjutraj na¬ valiti, ampak čaka, da solnce nagne k zatonu. Ali ko je on čakal, se je tudi uže izdaja porodila. Eden njegovih privržencev se zboji nasledkov, ki bi mogli nastati iz prelivanja krvi, pa gre k Pisaru ter mu vse razkrije. Pisaro de: «Jaz ne morem zapopasti, kako bi mogli biti res, sčemur me vedno strašite. Herrado je bil pri meni pred nekoliko dnemi in je govoril prav po mojem. Jaz mislim, da to so prazne sanje pa krivičenja od tacega človeka, ki želi prikupiti se mi in pa kaj dobiti, in zato mi take novice pri¬ našajo.« S tem odpravi ovaduha. Tiha nočica priplava nad Pisarovo poslopje, on sam pa premišljuje hude in dobre dni svojega živ¬ ljenja. Po malem se mu svita, da v tej stvari bo vendar kolikor toliko resnice, in da bo dobro, če pazi, kaj se godi. Njegovi ga vedno opominajo, naj 9 - 130 - si uzamete lesno stražo, česar pa nij hotel, zlasti ker je vsaki hip se nadal kraljevih polnomočnikov iz Španije. Zaradi veče varnosti pa sklene, da bo jutri celi dan doma. Tako je bilo tudi. Namesto da gre po navadi v cerkev, je pri maši v svojem poslopju. Opoldne pride nekaj njegovih častnikov na kosilo. Prav ta čas pa je bil najboljši za izpeljanje krvavega na¬ klepa : kajti opoldne gre tamkajšnji svet na počitek, ker zaradi prevelike vročine se ne more delati. Najenkrat se zleti iz Almagrovičevega dvora okolu 80 oklopnikov z golimi sabljami v rokah ter jamejo kričati: «Živio kralj! smrt krvoloku!* — To je bilo gaslo zarotnikom, ki so bili porazstavljeni po vsem mestu. Na te besede skočijo vsi na noge ter dero proti Pisarovem dvoru. Pisaro je bil ravno od zajutreka ustal ter se s prijatelji pogovarjal. Zarotnikom posluži sreča, da predro do predvorja neopaženi. Herrado pusti jenega moža pri vratih, da bodi na preži; drugi zarotniki se priplazijo do prvih stopnjic; ko jih neki gospo¬ dičih opazi ter v sobo zakliče: «Na orožje, propali' smo!» Pisaro se nij hotel nikdar prenagliti, tudi zdaj ne. Povse mirnodušno reče nekemu častniku, naj podpre vrata, dokler se ne oborožijo. Ali častnik ta se prestraši, ne zapre vrat, ampak gre po stop¬ nicah ter praša goste, koga iščejo. Na stopnicah dobi namestu odgovora strašan udarec, da mrtev pade na tla, zarotniki pa v sobo. Pisaro je bil se svojim polbratom Alkantarjem in še z nekoliko mladičev v sobi, v ikteri se je oboroževal. Drugi pa, ki so še okolu mize sedeli, — 131 — skočijo se stolov, pa skozi okna ven. Zarotniki na¬ vale na sobo, kjer se je Pisaro oboroževal. Nij bil še nase dejal oklepa, ko se vrata razbijejo. Brž po¬ pade ščit in meč, pa skoči kakor razdražen lev proti sovražniku s tistimi zvestimi, ki so raje po¬ ginili, kakor sramotno se predali. Zdaj se prične krvavi metež na obeh straneh. Ali kaj bo perišče na tisoč, ki so bili še dobro oklepnjeni. Sek ne trpi dolgo in boj je končan. Alkantarja zadene prvega smrtni udarec, za njim pa se grudijo drugi po redu. Pisaro sam je stal še na zdravih nogah, pa tudi njemu junaška roka onemore. Omahnivši z roko, dobi smrtni bodež v junaško srce. Pisaro pade, toda slavno. Štirje zarotniki so pod njim mrtvi obležali, skoro vsi drugi so dobili rane od njegove sablje. Zarotniki se zdaj razlete s krvavimi meči po vseh ulicah ter znanijo prestašenim meščanom, da stari trinog je mrtev. Črez 200 sokrivcev se jim pridruži, Almagroviča pa dvignejo kvišku, posade na konja ter ga vodijo po celem mestu, slaveči ga ko jedi- nega in pravega kralja peruvanskega. Pisarov dvor oplenijo, hiše njegovih privržencev pa razdero. Tako je zvršil svoje življenje mož, kterega srčnost, stanovitnost, odločnost moramo spoštovati, kterega zvitost in pritajenost pa moramo grajati. Dobil je v zameno, kar je Atahualpu posodil, Al- magru in še drugim. Njegovo telo odneso služaji v cerkev, ali nihče se ne usodi pokopati ga brez pri¬ voljenja. Naposled gre neki Barbaron, ki je bil nekdaj v Pisarovej službi, k novemu gospodarju, ter ga prosi dovoljenja, da bi smel rajnega pokopati. — 132 — Prošnja se mu usliši in ga pokoplje, še preden pride zapoved, naj se rajnemu glava odseka in na kol natakne. Anica: Kaj smo s tem uže gotovi? Oče: Seveda, ker nij več junaka na mojem po- zorišču. -— Pisarovo telo je uže zdavnaj strohnelo, ali njegov duh še živi v knjigah, ktere so vrle roke napisale. Treba je, da še ktero izpregovorimo o nje¬ govem življenju, kakor so nam ga razni zgodovi¬ narji načrtali. «Pisaro je bil zdravega in močnega života. Njegove telesne moči so bile neuvenljive in ne¬ utrudljive, kakor je bila njegova stanovitnost, se ktero se je upiral vsakej teškoti. V hrabrosti in ju¬ naškem preziranju nevarnosti ga nij mogel nihče prekositi. Kader je orožje nase dejal, je bil ne- zmagljiv. Pisaro nij bil zobražen in gosposki odgojen; ali kar mu je manjkalo v znanosti, to si nadomesti s pazljivostjo in pridnostjo. Še podpisati se nij znal. Kader je bilo treba kje njegovega podpisa, je po¬ tegnil dve črti, mej ktere je potem njegov tajnik postavil ime Franc Pisaro. Nespametni mladeniči, kterim se nij htelo učiti se, so kazali nanj, češ, da tudi brez znanja lahko srečni postanejo, kakor Pisaro. Pa koliko se jih je uže s takim modrovanjem prevarilo in koliko bi se jih še moglo unesrečiti! Zdaj nij več tistih časov, ko je telesna moč in hrabrost in stanovitnost do- voljna bila, da si mogel postati največi junak. Zdaj se tirja v vsakem stanu, tudi v vojaškem stanii, veliko; ako češ povišan biti, moraš kaj prida znati. Človek, ki je bil nekdaj general, bi dandenes teško — 133 — dobil službo kakega podčastnika. Tako se menjajo časi, s časi pa tudi mi. Pisaro je bil po naravi velikega in delavnega duha, škoda le, da ga nijso dali mladega v nauke. Delal je neprenehoma velike osnove in kolikor več teškot je bilo ž njimi združenih, toliko stanovitneje jih je odpravljal. Bil je častihlepen pa tudi veliko¬ dušen. Ko je bil nekoč opazil, da mu je zvesti služaj v vodo pal, skoči za njim, pa ga potegne smrti iz žrela. Drugi se mu posmehujejo, češ, da tako malo pazi na svoje življenje, on pa jim odgovori, da «ne vedo, koliko je vreden zvest, služaj.* Oprava mu je bila preprosta. Črna hala do kolen, beli črevlji pa siv klobuk. Tak je bil doma, tak pri svečanostih. Le kader je šel v cerkev, nosil je krzno, ki mu jo je Kortes podaril. Igral je rad, pa nij pazil, s kom igra, le na to je gledal, da je dotičnik dobro igral. Zvestoba in udanost do kralja mu je bila sveta dolžnost. Glede darov, kralju pripadajočih, je bil zmeraj natančen. Kader je videl, da kosčeka manjka, ga je iz svojega nadomestil. To so črtice iz življenja glasovitega moža, ko¬ likor nam jih je zgodovina ohranila. © NUK Narodna in univerzitetna knjižnica 00000445b to