/ T - - Ln  - I ^ .jjji

JT'%,.



J s

■$ti "S)''* %  > i i\  v.:A J
r ! a \^\  ''. ' >;

' >V 4 V J.i  ' . '‘X »st ' ■*■ sj’0> ' v .' ; ^

O O '>

'V /V O

Visoko o. kr. ministerstvo za bogočastje

in nauk!

Deželni zbor vojvodine Kranjske je
v svoji seji dne 28. februarja 1898 naredil naslednje
sklepe:

1. ) Visoka c. kr. vlada se poživlja, da čim prej
pri državnem zboru izposluje ustanovitev vse¬
učilišča z bogoslovno, pravoslovno in
modroslovno fakulteto v Ljubljani, koja
bi ustrezala zahtevam slovenskega naroda, ter bi,
ustrezaj e zahtevam celokupne države, združevala pod
svojim krilom ukaželjno mladino vseh narodov av¬
strijskega juga.

2. ) d)  Deželnemu odboru se naroča: Visoki
c. kr. vladi sporočiti, da je dežela kranjska pri¬
pravljena, k ustanovitvi vseučilišča v Ljubljani
prispevati znesek 250.000  gl  d., koji se iz¬
plača takoj, ko bode ustavnim potem zagotovljena
ustanovitev vseučilišča. V ta namen porabi naj se
pred vsem 50.000 gld. iz posebnega rezervnega fonda,
katerega naložiti je bilo deželnemu odboru naročeno
v seji dne 5. marca 1897. iz prebitkov naklade na
žganje, v kolikor presegajo znesek, ki je bil za leto
1897. proračunjen; potem pa iz letnih prispevkov po

20.000 gld., ki naj se postavljajo v proračune let
1899. do 1908. Znesek 50.000 gld. naloži naj se
takoj, letni prispevki po 20.000 gld. pa naj se na¬
lagajo sproti obrestonosno. Narastle obresti porabijo
naj se svojedobno za ustanove slušateljem ljubljan¬
skega vseučilišča. Ko bi, predno bode naloženih vseh

250.000 gld., bilo učni upravi potreba izplačati to
svoto, pooblašča se deželni odbor, da se ne dotakne
obresti, najeti posojilo v onem znesku, ki ga bode
za dopolnitev svote 250.000 gld. potreba. Fond, ki
se tako zalaga, imenuje naj se „Cesarja Frana
Josipa I. vseučiliški fond“.

b)  Ob jednem se naroča deželnemu odboru iz¬
poslovati svoječasno Najvišje dovoljenje, da se bode
vseučilišče smelo imenovati „Cesarja Frana Jo¬
sipa I. vseučilišče 1 *.

c)  Deželnemu odboru se naroča razpisati za
pripadnike slovenske narodnosti, ki bi imeli voljo
habilitovati se na modroslovni ali pravoslovni fa¬
kulteti kacega avstrijskega vseučilišča za privatne
docente, dvoje ustanov po 800 gld. na leto z iz¬
rečnim dostavkom, da se bodo reflektantje na ti
ustanovi morali zavezati, da sprejmd, ako se bode
nanje reflektiralo, profesorska mesta na vseučilišči,
ki se ima ustanoviti v Ljubljani.

Ti sklepi deželnega zbora kranjskega so obu¬
dili ne le po vojvodini Kranjski, temuč povsodi,
koder prebiva slovenski narod, in nadalje tudi po
ostalih pokrajinah na jugu Avstrije veliko zado¬
voljnost in navdušenje. Za idejo, ki jo je naš po
kulturnem napredku tolikanj hrepeneči slovenski
narod že tako dolgo nosil na srcu, se je zavzel iznova
deželni zastop kranjski in sicer na način, ki mora
vsakomur pričati, da gre tukaj za resne potrebe in
dalekosežne interese. Daši je dežela kranjska uboga,
dasi njeni prebivavci le silno težko prenašajo se¬
danja javna bremena, vendar so njih zastopniki v
deželnem zboru z radostjo votirali za vseučilišče v
Ljubljani razmeroma ogromno svoto in so to storili,
ne da bi jim kdo izmed davkoplačevavcev ugovarjal
ali količkaj očital. Nasprotno dokazujejo nebrojne
izjave in resolucije občinskih in drugih zastopov ter
javnih shodov, potem tudi soglasni sklepi narodovih
zastopnikov iz vseh njegovih pokrajin, da vsa dežela,
kakor rečeno, odobrava sklepe svojih zastopnikov, in
da z ostalim slovenskim narodom, kakor tudi drugim
prebivalstvom na jugu države vred hoče zastaviti
vse moralne sile v ta namen, da se čimprej oživo-
tvori vseučilišče v Ljubljani po zmislu navedenega
deželnozborskega sklepa.

Naravnost v dolžnost pa si štejejo tudi naj-
vdanejše podpisane korporacije, da k temu bolj nego
kdaj perečemu vseučiliškemu vprašanju označijo
svoje stališče. V imenu profesorjev na tukajšnjem
bogoslovnem knezoškofijskem zavodu, v imenu tu¬
kajšnjega znanstveno-literarnega društva „Slovenske
: Matice“, katero je, delujoč že od 1. 1864., štelo
lansko leto 2445 društvenikov, in v imenu društva
„Pravnika“, katero združuje slovenske pravnike in
izdaja strokovni organ „Slovenski Pravnik 11 , se
usoja najvdaneje podpisani skupni odbor predložiti

peticijo

za vseučilišče v Ljubljani in jo ob enem utemeljevati
z naslednjo

spomenico.

i.

Že sama po sebi je opravičena želja vsakega
kulturnega naroda in torej tudi slovenskega, da
ima v svoji sredi vrhovno in popolno izobraževa-
lišče, kakršno je vseučilišče, ozirajoče se na na¬
rodne posebnosti. Ne glede na idealne znanstvene
namene, katere ima dosezati vseučilišče in katere
gojiti je sposoben in željan tudi slovenski narod,
in ne glede na to, da mora naša ožja domovina
radi nedostatka visokih šol izgubljati svoje naj¬
boljše talente ter za svoje višje duševno in gmotno
gibanje dobivati največ le slab vnanji impuls, je že¬
leti narodu tudi iz praktičnih ozirov vseučilišča na
takem mestu, kamor je njegovim sinovom krajša in
lažja pot in kamor so navezani po mnogih svojih
domovinskih odnošajih. To mesto pa je edino le
stolno mesto kranjske dežele, Ljubljana, kojo že tako
ves narod smatra svojim naravnim in kulturnim
središčem.

Narodnost slovenska, ki je razprostrta po Kranj-
I skem, Štajerskem, Koroškem, Goriškem in Gradi¬
ščanskem, po Trstu in okolici, nadalje po Istri; na-


rodnost slovenska, ki sega v tej državi tudi na Hr-
vatsko in Ogrsko, zasluži, da, radi svojega števila in
razširjenosti zahteva svoje samostalne visoke (šole.

Zategadelj se je že leta 1848. c. kr. licealni
rektorat ljubljanski na podlagi predloga tedanjega
medicinsko-kirurgičnega učilišča in na podlagi sklepov
vsega učnega osobja višjih fakultet obrnil do mest¬
nega magistrata ljubljanskega s prošnjo, naj bi ob¬
čina storila primerne korake za ustanovitev vse¬
učilišča v Ljubljani. Mestna občina je res sestavila
peticijo, v kateri je z najboljšim prepričanjem po¬
udarjala potrebo popolnega vseučilišča v Ljubljani,
z deloma slovenskim učnim jezikom, in jo je prepo-
korno predložila Nj. Veličanstvu. Došel je na njo
glasom razpisa visokega c. kr. ministerstva za bogo¬
častje in nauk z dne 11. oktobra 1849. št. 6875 na¬
slednji odgovor: „Die Frage aber, ob in Laibach
eine Universitat errichtet werde, muss einer wei-
teren Verhandlung vorbehalten bleiben,
weil die bedeutenden Kosten, welche die Errichtung
einer Universitat erfordert, die Unmoglichkeit, deren
Zahl unbeschrankt zu vermehren, und die daraus
hervorgehende Schwierigkeit, die allseitigen Wiinsche
unparteisch zu beriicksichtigen, eine schleunige Ent-
scheidung nicht gestattet“.

S to rešitvijo je visoka državna uprava torej
že pred petdesetimi leti pripoznala potrebnost in
stvarno izvedljivost univerze v Ljubljani.

Kar se je pa zatem tekom pol stoletja, ko
je narod zastonj čakal ugodne rešitve vseučiliškega
vprašanja, zgodilo in razvilo, to je dalo tej njegovi
težnji le trdnejšo podlago in pa vsestransko upra¬
vičenost.

Slovenski narod, kolikor ga stanuje v to-
stranki državni polovici, se je na podlagi svojega
narodnega jezika duševno tako razvil in osamosvestil,
da po vsej pravici obuja občudovanje. Vsled milostno
podeljene ustave Nj. Veličanstva in zlasti državnih
osnovnih zakonov; dalje vsled razcvitujočega se ljud¬
skega in srednjega šolstva — so se vsi sloji narodovi
veselo razvili, zlasti pa se je preprosti narod po¬
vzdignil na lepo višino izobraženosti in samozavesti.
Slovenski jezik se je v teh petdesetih letih očistil
tujščine in popolnil iz svojega bogatega samorodnega
zaklada: v njem se predava po ljudskih in srednjih
šolah; v njem se razpravlja po sodnih dvoranah in
parlamentih ; v njem se proizvajajo najtežji glasbeni
umotvori, gledališke predstave in opere raznorodnih
klasikov; v njem se izdaja od leta do leta več ča¬
sopisov in knjig poljudne, a nič manj tudi strogo
znanstvene vsebine: iz kratka, slovenski jezik je
dozorel za rabo v sleherni stroki literature ter ob
vsaki priliki javnega življenja in lehko se ponaša
s svojo znatno književnostjo, kakor z njeno pomočjo
stopa zlasti preprosti narod krepko po poti kultur¬
nega napredka.

Koliko bolj so torej Slovenci dandanes  upra¬
vičeni, če teže po svojem vseučilišču, na katerem bi
se znanosti gojile v domačem jeziku in bi bili tako
dani pogoji za najvišjo narodovo omiko! Poleg
tega je, kolikor drugim avstrijskim narodom, toliko
tudi narodu slovenskemu zajamčena ustavna pravica,
da se mu varujta in gojita njega narodnost ter jezik,

kar pa seveda ne more biti omejeno na ljudsko in
srednje šolstvo, temuč mora veljati tudi za vseuči-
liške študije, kojih vpliv na narodna svojstva in
sploh narodov duševni in gmotni razvoj se ne da
preceniti. Prav tako je izrecno zajamčena tudi slo¬
venskemu jeziku enakopravnost v šolah, v uradih
in v javnem življenju; ali ta enakopravnost mora
ostati skoraj mrtva črka na papirju, dokler se pri¬
pravljajo na vseučiliščih s tujimi jeziki za svoje
vzvišene poklice vsi tisti, ki naj pozneje po šolah,
v uradih in v javnem življenju izpolnjujejo naloge
uprave in izvršujejo enakopravnost v slovenskem
narodu.

Državna uprava, koja je že 1848. leta uvide-
vala potrebnost posebnega vseučilišča za Slovence,
je po vsem tem dandanes še mnogo bolj obvezana
v tem pogledu slovenskemu narodu, ki se v polni
meri zaveda sedaj svojega, bodisi po lastnem napre¬
dovanju, bodisi po državni ustavi ustvarjenega po¬
ložaja.

Tej zavesti je dal primeren izraz deželni zbor
kranjski tudi v srečnem in slovesnem trenotku, ko
se je — v isti seji dne 28. februarja jubilejskega
leta — s posebno vdanostno adreso Njegovemu ce¬
sarskemu in kraljevemu apostolskemu Veličanstvu
poklanjal in (v 11. odstavku) soglasno izrekel:

„Istotako si deželni zbor ne prikriva, da ima
slovenski narod pravico, napeti vse svoje sile, da
dospe do višje prosveto in omike in da ne ostaja
za drugimi narodi širne Avstrije, kakor je ostajal
dosedaj. Temu narodu, ki je vsekdar kazal dobro
voljo napredovati in kojega sinovi so se v tujini
dostikrat pospeli na prestol vede, tako da se na
obnebju učenosti kakor svetle zvezde žare še dan¬
danes njih imena, temu narodu se prej ali slej ne
bode mogla odreči popolna univerza,  ki bi
ustrezala vsem potrebam naroda slovenskega, ki bi
pa, ustrezaje interesom celokupne države, zbirala
pod svojim krilom ukaželjno mladino vseh Vašemu
Veličanstvu zvestih narodov avstrijskega juga.

Deželni zbor izpolnjuje torej le svojo dolžnost,
če že v teh dnevih posvečuje skrb bodoči tej višji
učilnici in najponižneje pričakuje, da bode v tem
svojem naporu dobival potrebno zaslombo tudi pri
osrednji vladi Vašega Veličanstva 11 . —

II.

Iz vsega tega izhaja, da vsi manj ali bolj
važni faktorji naroda slovenskega po vsej pravici
smatramo ustanovitev vseučilišča v Ljubljani za do¬
zorelo, aktualno zadevo.

Pri tem pa ne mislimo samo na položaj in
potrebnosti slovenskega svojega naroda, temuč go¬
jimo ozire tudi istotako na sosednje nam narode.

Vsega uvaževanja vredna je misel, kojo je iz¬
rekel deželni zbor vojvodine Kranjske, misel o
takem vseučilišču v Ljubljani, katero bi ustrezalo
zahtevam slovenskega naroda ter bi, ustrezaje za¬
htevam celokupne države, združevalo pod svo¬
jim krilom ukaželjno mladino vseh na¬
rodov avstrijskega juga.

In res si je težko misliti lepšo institucijo,
kakor bi bila „universitas litterarum 11 , ki bi pod

svojim duševnim vodstvom in vplivom združevala
zlasti akademično mladež iz slovenskih delov Šta¬
jerske in Koroške, iz Kranjskega, Goriškega, Tr¬
žaškega, iz Istre in Dalmacije, ki bi bila zasnovana
tako, da bi se ozirala na jezikovne posebnosti na¬
rodov, v imenovanih kronovinah prebivajočih, ter
zato nudila vedo razun v slovenskih, tudi v hrvat-
skih, nemških in laških predavanjih.

Takšno vseučilišče bi ne bilo samo eminentno
patriotičnega in avstrijskega pomena, nego bi zares
tudi ustrezalo praktičnim potrebam  ljudstva
in pa javni upravi sploh v naših južnih deželah.

Za vse imenovane dežele, kojih geografična
lega je jako razprostrta, torej od Koto ra pa do
Gradca ni nikake visoke šole.  Abiturientje
iz Dalmacije, iz Primorja i. t. d. morajo hoditi daljna
pota v Gradec ali na Dunaj, da pridejo na vseuči¬
lišče, kjer jih čaka velikomestna draginja sredi
drugih, popolnoma jim tujih neprilik. Ob notorično
slabem gmotnem položaju prebivalstva, bodisi v eni
ali drugi navedenih kronovin, je popolnoma naravno in
umevno, da mora frekvenca od te strani na sedanjih
vseučiliščih biti tako pičla, kakršna je v resnici. Po¬
sledica tega pa je, da v nobeni omenjenih pokrajin
ni dovolj naraščaja, ki bi mogel poslovati po srednjih
šolah in drugih takih učiliščih, v mnogih javnih
uradih in v zasebni praksi. Pomanjkanje urad-
ništva in akademičnega naraščaja  sploh
na našem jugu je obče pripoznana resnica, s katero
se mora zlasti visoka državna uprava boriti čedalje
bolj. Le na en simptom tega nezdravega položaja
kaže novejša odredba visokega naučnega ministerstva,
vsled katere so razpisane ustanove za tiste vseuči-
liščnike, ki bi hoteli postati srednješolski učitelji s
hrvatskim učnim jezikom v Istri in Dalmaciji. Ali
glede na to, da naraščajoča javna opravila v upravi
sploh zahtevajo čedalje več uradniškega osobja; da
isto zahtevajo razne novodobne reforme in napredek,
zlasti v višjem šolstvu, je jasno, da se potrebni kon¬
stantni prirastek ne da, zlasti na jugu ne, drugače
dosezati, nego z univerzo, ki se osnuje za imeno¬
vane dežele posebej na prikladnem mestu, kakršno
je Ljubljana.

Še drugače bi bila neprecenljive blagodejnosti
takšna unniverza, kakršno ima pred očmi deželni
zbor kranjski. Pomisliti je, da skoro vsak, ki hoče
na našem jugu izpolnjevati javne naloge, mora biti
vešč več jezikom.  Na Kranjskem, na Spodnjem
Štajerju in v gotovem delu Koroškega, na Goriškem,
Tržaškem in v enem delu Istre mora zlasti uradnik
dobro poznati slovenski jezik, kakor mora v Istri
in Dalmaciji biti temeljito vešč hrvatskemu (srb¬
skemu) jeziku; poleg tega vladata v teh pokra¬
jinah več ali manj nemščina in pa italijanščina. V
nekaterih krajih so razmere celo take, da mora
znati uradnik uradovati v štirih jezikih: namreč v
slovenskem, lirvatskem, nemškem in italijanskem. Že
razmere na Štajerskem in Koroškem so napotile vi¬
soko pravosodno ministerstvo, da zadnji čas tamkaj
izkuša oživotvoriti posebne učne tečaje, v katerih
naj bi se uradniki  učili slovanskega jezika.

Neznanje ljudskih jezikov je sploh velika ovira iz¬
vrševanju narodne enakopravnosti in čestokrat vzrok

narodnostnim konfliktom. To neznanje je tudi krivo,
da uradništvo ni tako mobilno, kakor bi bilo upravi
koristno, in da se stvarno kvalificirani uradniki ne
morejo pospeti na boljša ali višja mesta. Vse to
je vir nezadovoljnosti in sploh nezdravim razmeram.

Ako si sedaj usojamo izrekati prepričanje, da
bi lek donašalo v takšne razmere cdnosno osnovano
ljubljansko vseučilišče, se seveda zavarujemo proti
domnevi, kakor da hočemo visoke šole degradirati
na stopinjo jezikovnih vadnic. Mi smo le mnenja,
da bi se predavanja zlasti o tistih disciplinah, ki
jih treba v ljudskem in javnem življenju praktično
uporabljati, lehko vršila v odnosnih raznih narodnih
jezikih. Dijaki tega in onega narodnega jezika bi
tako imeli konstantno priliko poslušati vedo v drugih
jezikih in si z vedo vred prisvojiti tudi pravilni
jezik za tisto stroko, v kateri ho tč pozneje v živ¬
ljenju delovati. Le na ta način bi se dosegla prava
jezikovna usposobljenost, katere pogrešamo sedaj
zlasti pri uradnikih v slovenskih, hrvatskih in tudi
italijanskih okrajih. Sedanji privatni način, po ka¬
terem si Nemec ali Italijan izkuša pridobiti znanje
strokovnega jezika slovenskega ali hrvatskega, in
naopak Slovenec ali Hrvat znanje italijanskega je¬
zika, nikakor ne vodi do smotra, nego rodi največ
polovičarstvo, ki je le na škodo upravi v moralnem
in stvarnem pogledu. Sicer pa je takšno privatno
izobraževanje na veliko škodo tudi enotnemu
strokovnemu jeziku  in vsled tega tudi speci-
jalno enotnemu uradovanju.

Da v slovenskem znanstvenem je¬
ziku divergirajo nekateri izrazi, kar se
mu od nasprotne strani rado očita, temu
ni kriva njegova nedozorelost, ki se
povsem nespametno in krivično poudarja,
nego krivda tiči v tem, ker znanstvo v
našem elastičnem jeziku nima enotnega
vodstva, ker nima stalne učne tradicije:
izkratka, ker nima vseučilišča s slo¬
venskimi predavanji. Enako se v neka¬
terem oziru godi tudi hrvatskemn jeziku
v praksi tostran Litve.

Opravičena in najboljšega priporočila vredna
je torej ideja, da kaže v Ljubljani ustano¬
viti vseučilišče za južne avstrijske po¬
krajine in ga urediti s posebnim ozirom
na njih narodnostne razmere — vse to v
prospeh znanosti in omike, v duševno in
gmotno zadoščenje južnim avstrijskim
rodovom in v varstvo enotnih državnih
interesov!

V nadaljnje podrobno razmotrivanje tega vpra¬
šanja, pri katerem so interesirane tudi druge na¬
rodnosti, se naravno ne moremo spuščati. Pač pa
nam bodi dovoljeno, da v nastopnem navedemo po-
sebe s stališča našega naroda še nekatere momente
v prilog zaželenemu vseučilišču v Ljubljani.

III.

Že zgoraj smo si usodili poudarjati vobče,
da sedanja kulturna in politična stopnja slovenskega
naroda popolnoma opravičuje njegovo resno težnjo
po svojem samostalnem vseučilišču.

Že od nekdaj se ta rod odlikuje po bogati
duševni nadarjenosti, zvezani z ljubeznijo do višjega
znanstva. Učenjaki svetovne slave, kakor: Vega, Do¬
linar, Kopitar, Krainz, Miklosich, Zhisman, Stefan itd.,
so njegovi sinovi, da se ne omenja drugih, za to ali
ono znanstveno stroko zaslužnih mož, med njimi
mnogo njih, ki so dičili in še dičijo stolice avstrijskih
vseučilišč. O resnem znanstvenem teženju in žrtvo¬
vanju našega rodu pričajo tudi mnogi knjižnični in
muzejski zakladi, ki se nahajajo baš v Ljubljani in
katerih se hočemo še spominjati.

Našo književnost, osnovano pred blizu 350 leti,
so ovirali verski in politični boji; a ko je naš
slovenski jezik, srečno prebivši to žalostno dobo,
koncem prejšnjega in začetkom tekočega stoletja
našel duška, si je osvojil polagoma leposlovno polje,
a kmalu prodrl tudi v razne znanstvene stroke. Po¬
sebno naše društvo „ Slovenska Mati ca “ izdaja že
XXXIV. leto strogo znanstvene spise in knjige. To,
kakor tudi okolnost, da ji od dne do dne priraščajo
novi društveniki, glasno priča, kako živo se Slovenci za¬
nimajo za resno znanstveno delo. Društvo „Slovenska
Matica 11  je v dopisovalni zvezi z 41 učenimi društvi,
muzeji, akademijami, univerzami i. t. d. ter razpolaga
z bogato založeno knjižnico, ki se pridno upo-
treblja v znanstvene namene. Poleg tega gojijo: bo¬
goslovne znanosti „Voditelj v bogoslovnih vedah“ (Ma¬
ribor) in »Katoliški Obzornik 11  (Ljubljana) pod vod¬
stvom znanstvene »Leonove družbe 11 , nadalje pra-
voslovje »Slovenski Pravnik 11  pod vodstvom društva
»Pravnika 11 , domačo zgodovino »Izvestja muzejskega
društva za Kranjsko 11  in pa »Zgodovinski zbornik 11 ,
ter končno umetnost »Društvo za krščansko umet¬
nost 11 .

To ne dokazuje samo čedalje večjega strem¬
ljenja Slovencev po višji in znanstveni izobrazbi v
narodnem jeziku, nego tudi neovržno istino, da slo¬
venskemu jeziku ne manjka čisto nič sposobnosti,
služiti izraževanju v višjih znanstvenih sferah, pre¬
davanju na vseučilišču.

Zategadelj, kar se tiče vprašanja,
ali je slovenski narod zrel in ali je
nj egov jezik sposoben za visokošolske
dvorane, v tem o žiru ne more bitinika-
kega resnega prigovora. Pač pa je trdno
napočil čas, da državna uprava, vsem na¬
rodom enako pravična in naklonjena,
tudi glede Slovencev uveljavi tisti
princip, ki je že uveljavljen za Nemce )
Poljake, Čehe in deloma tudi za druge
narode, princip namreč, da se tudi viso¬
košolski pouk vrši v narodnem jeziku.
Ta princip, ki je z univerz pregnal la¬
tinščino, da se j e mora 1 a umekniti ljud¬
skim, narodnim jezikom, se še dandanes
slavi kakor prav poseben posp eševatelj
narodne omike, in njegovo moč vidimo
na krepkem razvoju ravnokar imeno¬
vanih narodnosti. Zato pa narod slo¬
venski, če se hoče razviti, mora apeli¬
rati na visoko državno upravo, naj mu
izpolni najboljše pogoje za napredo¬
vanje, namreč naj da njegovemu jeziku

ustrezajočo univerzo kakor odgojite-
ljico stanu, ko j ega edini poklic bode
znanstvo gojiti in v narodu širiti.

Naj se nadalje ne prigovarja, da je slovenski
narod za univerzo premajhen. Res, da ga je le blizu
poldrugi milijon. Ali to v nikakem slučaju za kul¬
turno državo, odnosno za kulturni narod odločevati
ne more, zlasti če je izkazana še na druge strani
nujna potreba vseučilišča in mu tudi zagotovljena
razmeroma zadostna frekvenca.

Slovenski narod nima dandanes dovolj teologov,
niti filozofov in medicincev, še manj pa — vsled
civilno-pravdne reforme — juristov. Ako smemo
verjeti preračunu — in dvomiti nimamo povoda —
je treba Slovencem že sedaj 1750 duhovnikov, 850
pravnikov, 280 filozofov in 350 medicincev, na¬
rodovega jezika popolnoma zmožnih. Da bi se
primanjkljaj dopolnil in odslej reden prirastek do-
sezal, bi trebalo vsako leto dijakov in sicer teologov 227,
juristov 186, filozofov 7 2 in medicincev 117, torej
vsega vkupe 602. Dočim pa je bilo 1. 1894. teologov
po raznih semeniščih res nad 200, kaže statistika,
da je v poletnem tečaju 1. 1894. bilo slovenskih ju¬
ristov na dunajskem in graškem vseučilišču le 99,
filozofov le 58 in medicincev le 37. Izkušnja pa na¬
dalje tudi uči, da se žalibog vsi slovenski visoko-
šolci ne povrnejo v domovino, nastopit zanje priprav¬
ljene službe, nego rekli bi, da morebiti več nego po¬
lovica jih ostane za domovino izgubljenih, ker bodisi
radi svoje gmotne revščine omagajo sredi študij,
bodisi da se zavežejo v službe kam drugam.

Ako se torej kdaj hoče čedalje večja potreb¬
ščina pri posvetni inteligenci, poslujoči v Slovencih,
normalno pokrivati, je neobhodno potreba, da se omo¬
gočijo slovenski mladini visokošolske študije v ožji
njeni domovini, to je v Ljubljani. Zakaj prav nič
drugega ni krivo tako pičlemu, odnosno malo uspeš¬
nemu obisku vseučilišč od strani Slovencev, kakor
edino le to, da znatna njih večina nikakor ne
zmore stroškov za življenje na Dunaju ali v Gradcu,
da celo večkrat ne zmore niti potnih stroškov tja.
To se tudi v zadnjem desetletju ni čisto nič izpre-
menilo, dasi se je število slovenskih abiturientov
potrojilo in tudi početvorilo v primeri s prejšnjimi
leti. Uverjeni smo pa, da, ko se ustanovi vseuči¬
lišče v Ljubljani, se bode sedanje število slovenskih
visokošolcev, nevštevši teologov, podvojilo in bode
tudi število absolvirancev primerno, odnosno pola¬
goma ustrezajoče faktičnim potrebam ne le sloven¬
skega naroda, nego tudi državne uprave. Ali ni
tukaj naravnost dolžnost kompetentnih
faktorjev, storiti, kar j eedino prikladno,
da se reši najboljši duševni kapital za
življenje, za domovino in državo?

Nujno potrebna pa je univerza za slovenski
narod tudi vsled zahtev, katere po naravnih in dr¬
žavnih zakonih sme in mora staviti do javnih or¬
ganov in vseh, ki so ž njim v neposrednji dotiki v
jezikovnem pogledu. Tu ne gre samo za uveljav¬
ljenje ustavno zajamčene enakopravnosti sloven¬
skega jezika, temuč za sigurnost bistvenega sred¬
stva, s katerim se vršijo funkcije pravosodstva, šol-

stva, državne in javne uprave sploh. In sigurnost
tega sredstva, namreč v Slovencih slovenskega je¬
zika, je moči dobiti le tedaj, ako si zlasti bodoči
uradnik obenem s strokovno vedo in v njej sami
prisvaja tudi narodov jezik. Popolnoma nenaravno je,
da se mora mladež za časa svojih višjih študij
ločiti od svojega materinega jezika, ko ga vendar,
dovršivši študije, zopet potrebuje prav v ta namen,
da plodove svojih študij praktično uporablja. Tem
večja nesigurnost v občevanju z narodom pa mora
nastati pri tistih, ki se le za silo nauče narodovega
.jezika in sicer posebej, a ne da bi se seznanjali ž njim
v vedi sami. Ako se hoče — to je pač sveto
pravo našega naroda in pogoj za nego¬
vanje naj višjih interesov — da se bode
po uradih, v šolah, v javnem življenju
sploh pravilno slovenski uradovalo, od¬
nosno poučevalo, sploh pravilno z naro¬
dom ravnalo, tedaj treba uvesti sloven¬
ska vseučiliška predavanja vsaj za naj¬
važnejše, v praksi upotrebljevane disci¬
pline. V ta namen pa treba slovensko
akademično mladež koncentrirati s tem,
da se zanjo osnuje posebno vseučilišče.

Da bi takšno vseučilišče ne imelo razmerno
dovolj slušateljev, se ni treba bati, in to tudi tedaj
ne, ako vpoštevamo samo kontingent iz slovenske
narodnosti. Število srednješolskih naših dijakov raste
očividno od leta do leta in mora rasti, dokler narod
vidi, koliko je za inteligenco še prostega polja doma
in v južnih krajih Avstrije. Letošnjih slovenskih
abiturientov se šteje najmanj 170. Za bodoča leta
se jih po pravici proračunja povprek na najmanj
200, torej za štiri leta na 800. To je najboljše
jamstvo za jako povoljen obisk novega vseučilišča
že od strani Slovencev samih in bodi tudi, da bi za
prvo obsezalo le bogoslovno, pravoslovno in modro-
slovno fakulteto. Zakaj če jih tudi od rečenega šte¬
vila odštejemo največ 130 za bogoslovnice izvun
Kranjske, kakih 100 pa za medicince in ostale, ki
bi študirali na drugih univerzah ali si izbrali dru¬
gačen poklic, tedaj jih vendar ostane še za domačo
univerzo — nevštevši izredne slušatelje — okolo
570 rednih slušateljev, kontingent torej, ki že sam
na sebi v primeri z univerzo v Črnovicah in z mno¬
gimi izvunavstrijskimi univerzami popolnoma opra¬
vičuje trošek.

Prezreti pa ni, da bi v vseučilišče s sloven¬
skimi predavanji pohajali tudi dijaki nemške, hr-
vatske in italijanske narodnosti iz Kranjskega, od¬
nosno iz sosednih pokrajin in to v lastnem interesu,
da se seznanijo z jezikom, kojega treba za prakso
med Slovenci in koji jim pomaga tudi pri službovanju
mej istrskimi in dalmatinskimi Hrvati. Za toliko se
zviša zgoraj omenjeni osnovni kontingent.

Taka univerza v Ljubljani bi imela torej veliko
privlačno silo ter bi producirala neprimerno več in¬
teligence za naše južne dežele, nego li so to v stanu
sedanja vseučilišča v Gradcu, na Dunaju i. t. d. Da
bi radi tega inteligence narastlo preveč, se ni bati.
Lepo število bodočih let bo moralo poteči, da se
pokrije občutni nedostatek jezikovno kvalificirane
inteligence že samo v večkrat napominjanih južnih

deželah. Naposled pa tudi treba ni, da bi naraščaj,
prihajajoč iz ljubljanske univerze, bil omejen le na
te dežele. Že sedaj se naši visokošolci baš radi je¬
zikovne usposobljenosti vabijo v Bosno in Hercego¬
vino, kjer je tudi že več naših rojakov po javnih
službah, da jih tembolj primanjkuje v ožji naši do¬
movini. Glede na to bi vseučilišče v Ljub¬
ljani izpolnjevalo zopet eno nalogo več
— kakršne drugo ne more — in to nalogo,
ki se popolnoma krije s kulturno in dr-
žavno-pravno misijo naše ljube Avstrije.

IV.

Če je torej, dasi v skromnih potezah, izkazana
z ene strani nujna potreba, z druge pa popolnoma
zadosten avditorij z rastočo tendenco, tedaj je treba
nastopiti pota, koja drže do oživotvorjenja vseuči¬
lišča v Ljubljani.

Istina je, da razun za nekaj filozoflčnih stolic,
sedaj nimamo za slovenska vseučiliška predavanja
pripravljenih profesorjev ali docentov. Vsega dušev¬
nega kapitala tudi drugi, mnogo večji in v sreč¬
nejših razmerah živeči narodi niso imeli na razpo¬
lago, ko so se jeli resno baviti z vprašanjem svoje
univerze. Tudi oni so si ga morali „ad hoc“ šele
odgojiti in sicer zlasti s pomočjo države, odnosno
so si začetkom univerze pomagali s praktiki, ki niso
še bili napravili vseučiliške kariere.

Tako se mora pripravljati, odnosno pričeti tudi
vseučilišče v Ljubljani. Naš narod, ki je v prejšnjih
časih, ko je bil še nerazvit, dajal za italijanske in
nemške univerze učiteljske moči, je tudi dandanes
tembolj v stanu preskrbeti jih za svoje vseučiliške
stolice. Sicer pa smo uverjeni, da bi na te stolice
reflektirali tudi drugi učenjaki in si v ta namen
prisvojili slovenski jezik, kakor vidimo, da mnogi
Neslovenci dandanes zavzemajo odlična javna mesta
med nami, priučivši se narodovemu jeziku.

Za bogoslovno fakulteto bi ne bilo niti že
sedaj težko izbrati popolnoma sposobnih moči,; saj
štejemo Slovenci zlasti za bogoslovne vede današnji
dan po škofijskih semeniščih in izvun njih lepo šte¬
vilo pravih in znanstveno tudi delujočih učenjakov.
Sicer pa se po bogoslovnicah v Ljubljani, v Gorici,
Mariboru in v Celovcu tudi slovenski predava, na
ljubljanskem semenišču skoraj izključno, in je zate¬
gadelj tem manj ovire za slovenska predavanja v
tej stroki na ljubljanski univerzi.

Pravoslovje so že 1 1849. predavali slovenski
v Ljubljani in potem od 1. 1850. do 1854. na graški
univerzi, med drugimi tudi sloveči dr. Krainz. O iz¬
vedljivosti slovenskih pravoslovnih predavanj je bilo
visoko c. kr. naučno ministerstvo tudi že leta 1870.
prepričano, ker je po njegovem nasvetu Njega Veli¬
čanstvo milostno zaukazalo slovenska predavanja o
predmetih judicialnega državnega izpita na Karlo-
Francovi univerzi v Gradcu in je v ta namen vlada
postavila v budget znesek 3600 gld., kojega pa te¬
danja, našemu narodu nasprotna večina finančnega
odseka in poslanske zbornice ni potrdila.

Nobene dvojbe pa ne more biti, da imamo
zlasti dandanes v našem pravniškem stanu prak¬
tičnih strokovnjakov, ki bi lehko imeli predavanja

prave znanstvene vrednosti v slovenskem jeziku.
In najnujnejša so taka predavanja za predmete
drugega in tretjega državnega izpita, ker se na
njih podlagi vrši vsakdanja pravosodna in upravna
praksa. Tem predavanjem bi pač bili kos mnogi
naših priznano vrlih praktikov, katerim bi se mo¬
ralo le nekoliko časa in prilike dati, da, če treba,
tudi na zunaj z znanstvenimi deli dokažejo svojo
sposobnost, kakor se to navadno zahteva od kandi¬
datov za docenture.

Z ustrojbo bogoslovne fakultete in označenega
dela pravoslovne fakultete naj bi se v Ljubljani
najprej začelo in ta začetek bi ne bil težak. Treba
le častnega poziva ter nekoliko gmotne podpore in
uverjeni smo, da ne ostane brez odziva in uspeha.

Težavnejše vprašanje je vsakakor zastran učnih
moči na pravoslovni fakulteti za prve štiri (tri)
semestre, ker se naši domači praktiki seveda ne
morejo intenzivno baviti s starim in zgodovinskim
pravom. Isto tako bi za prvi čas delala težava mo-
droslovna fakulteta s svojimi raznovrstnimi stoli¬
cami, dasi že sedaj nekaj naših, slovenščine zmožnih
rojakov deluje na modroslovnih stolicah v Gradcu,
na Dunaju in v Inomostu.

Vendar pa nas ne skrbi, da bi se tudi ta tež-
koča ne dala s časom pri ljubljanski univerzi pre¬
magati ali da bi se za prvi čas ne mogle stvari
urediti primerno potrebam našega naroda.

Tudi za slučaj, če naj bi se na ljubljanski
univerzi predavalo izključno slovenski, si visoka dr¬
žavna uprava iz našega in drugega — zlasti hrvat-
skega, češkega in poljskega — inteligentnega na¬
raščaja lehko priskrbi dovolj sposobnih docentov
in profesorjev. To se zgodi, ako visoka vlada zago¬
tovi primerno podporo talentom, ki hočejo svojo vse-
učiliško omiko v gotovih strokah popolniti in zvršiti,
da morejo potem na ljubljanskem vseučilišču doci-
rati. Gotovo se najdejo takšni možje in gotovo denar
v te namene ne bo zapravljen. Tako je ravnala vi¬
soka vlada 1. 1848., ko je hotela univerze reformi¬
rati, a ji je manjkalo sposobnih učnih moči; zato
je nad 400 nadarjenih mož z ustanovami poslala na
vnanje univerze, da so si popolnili strokovno znanje
in se pripravljali za vseučiliška predavanja v domo¬
vini. Tako — z ustanovami — hoče visoka naučna
uprava pridobiti tudi sedaj za novo vseučilišče na
Moravskem potrebno učno osobje. Isto tako je v
prospeh ustanovitve ljubljanskega vseučilišča de¬
želni zbor kranjski glasom zgoraj pod 2 c)  navede¬
nega sklepa določil dve ustanovi po 800 gld., ka¬
teri je deželni odbor letos tudi že podelil enemu
„sub auspiciis Imperatoris“ promoviranemu pravniku
in enemu nadarjenemu doktorju modroslovja.

Vdano prosimo in se nadejamo, da visoko
c. kr. ministerstvo za bogočastje in nauk pokaže isto
blagonaklonjenost tudi projektu ljubljanske univerze
in jo začne koj pripravljati z ustanovami za naše
nadarjene doktorje. Vseučilišče v Ljubljani bode ta
trošek državi z obilnimi obrestmi vračalo, saj ji
hode dajalo znanstvenih in praktičnih delavcev,
saj bode kulturno ognjišče, ki bode svoje gorke
žarke pošiljalo daleč po avstrijskem jugu in dajalo

Hladnikovi, Hacguetovi, Janševi, Plemeljevi, Desch.
mannovi, Kobičevi, segajoči nazaj v konec 17. sto¬
letja; tu je zanimiva dr. Lavrinova in dr. Knoble-
harjeva zbirka etnografskih predmetov iz srednje
Afrike in iz Egipta. Obče bogati muzej se posebno
tudi odlikuje s čedalje bolj množečimi se izkopinami
iz predhistorične, keltske in rimske dobe.

Z deželnim muzejem v zvezi je deželni
arhiv,  ki je razun tirolskega najvažnejši deželni
arhiv, poln dragocenih virov posebno za notranje¬
avstrijsko zgodovino, virov, iz katerih so veliko za¬
jemali, dasi le malo pozajeti mogli slavni učenjaki
Luschin, Fr. M. Mayer, Dopsch, Bidermann in drugi.
Bogate, doslej še ne izkoriščene zaklade pa hranijo
tudi mestni, deželnovladni in zlasti k n e -
zoškofijski arhiv.

Ako sedaj prezremo deželno, po modernem si¬
stemu uravnano in za medicinično fakulteto kaj pri¬
kladno bolnišnico  v Ljubljani, in ako le še omenjamo
botaničnega vrta,ki  slovi med prvimi v naši dr¬
žavi, opozorili smo že s tem na marsikaj, kar posebe kva¬
lificira Ljubljano za vseučiliško mesto. Iz naštetega
je razvidno, da bode državi treba le dopolniti učne
pripomočke in naprave ter tako manj potrositi, nego
li v mnogo katerem drugem mestu. Nadalje je iz
tega razvidno, da bodo visokošolci v Ljubljani imeli
dovolj prilike, z znanostmi zalagati in dopolnjevati
svojega duha. A ne le dijaki! Tudi vseučiliški pro¬
fesorji bodo imeli široko polje za svoja znanstvena
raziskavanja, osobito v jezikoslovju, prirodoslovju in
v zgodovini. Še mnogo zakladov je nedvignjenih po
naštetih knjižnicah in arhivih. Te mog<5 spraviti na
dan in izkoristiti za človeško izomiko edino le znan¬
stveniki, koje vseučilišče trajno zveže z Ljubljano
in njenimi zanimivostmi. In to je tudi moment občne
važnosti za ustanovitev ljubljanskega vseučilišča.

Ljubljana je napredno mesto, in veselo klije
že od nekdaj v njej duševno življenje. Sedaj pa se
tudi dviga z mnogimi lastnimi žrtvami nova in
lepa kakor feniks iz prahu grozne potresne kata¬
strofe. Nočemo poudarjati, da strahovito udarjeno
mesto zasluži baš radi tega posebnih ozirov od strani
države, katera mu z vseučiliščem lehko pomaga do
posebnega procvita, ali toliko je gotovo, da Ljub¬
ljana s svojimi novimi palačami, razširjenimi trgi
ter ulicami in modernimi napravami je pripravljena
sedaj kakor navlašč, da sprejme v svojo gosto¬
ljubno sredo vseučiliško življenje, da postane lepo
in zdravo zavetišče učeči se visokošolski mladini,
nadi juga avstrijskega!

Visoko ministerstvo!

Ako se po vsem tem najvdaneje podpisani
odbor pridružuje navedenim deželnozborskim sklepom,
stori to v zavesti, da živo soglaša ž njim vsa, za
interese ožje in širše domovine delujoča inteligenca,
in da zlasti ves naš narod nestrpno pričakuje ugodne
rešitve tega svojega, zanj vitalnega vprašanja. Sto¬
rimo pa to tudi s polnim prepričanjem, da bode visoka
državna uprava s pomočjo kompetentnih faktorjev
resno uvaževala in kar najhitreje oživotvorila vse¬
učilišče v Ljubljani, trajno zavedajoč se velikih kul-

turnih nalog države sploh in svojih lepih dolžnosti
nasproti južnim deželam in njih mladokrepkemu
narodu!

Izrekamo najvdanejšo prošnjo:

Visoko c. kr. ministerstvo za bogo¬
častje in nauk blagoizvoli čimprej po¬
skrbeti ustanovitev vseučilišča v Ljub-
ljanipo zmislu zadnjih sklepovdeželnega
zbora vojvodine Kranjske in izvajanj te
prepokorno predložene spomenice.

V Ljubljani, septembra meseca 1898.

Za profesorski zbor bogoslovnega zavoda:



(/ž*.

C.  f.

+ - e* <  c.

Za društvo ..Pravnik":