105878 Razlaga novega Velikega Katekizma, potrjenega od vseh avstrijskih škofov, zbranih na Dunaju 9. aprila 1894. emu Spisal in založil Dr. Ivan Križanič, kanonik sen. lavantinski, profesor pastirne. del. V Mariboru 1899. Natisnila Tiskarna sv. Cirila v Mariboru. 105U79 0 bO^llU Št. 4021 Mnogočastitemu gospodu Ivanu Križaniču, dok¬ torju bogoslovja, kanoniku seniorju in kn. šk. konzistorijalnemu svetniku v Mariboru. siveti oče Leon XIII. so v Svojem znamenitem pismu „In hoc diuturno“ z dne 25. maja 1891 zapisali pomenljive besede: „Da sveto katoliško vero na vsak način in z vsemi pomočki zvesto varujemo, Nam veleva Naša apostolska služba, in to zlasti z ozirom na mladino, ki je sovražnim napadom najhuje izpostavljena. Zato ne smemo zanemarjati nobenega pomočka, da Svojo nalogo izvršimo; prizadevati si marveč hočemo in pa podžigati gorečnost tistih, katerih vnetost in delavna spretnost podaje ugodnosti, s katerimi se brani versko življenje mladine, izpostavljene tolikim nevarnostim/ 1 Tej želji svetega Očeta ste Vi, mnogočastiti gospod ka¬ nonik, s svojim hvalevrednim in potrebam našega časa celo primernim spisom »Razlaga novega Velikega Katekizma 11 kaj vrlo ustregli. Z ozirom na ulogo z dne 1. septembra 1899 je torej kn. šk. ordinarijat prav rad dovolil, da se sme imenovana knjiga v smislu apostolske konstitucije „Officiorum“ od 25. janu- arija 1897, poglavje Vil. objaviti in pri poduku mladine rabiti. Blagoslov božji naj spremlja koristno knjigo po vseh njenih potih! Kn. šk. lavantinski ordinarijat v Mariboru, dne 3. septembra 1899. f Mihael, knez in škof. Vsebina. Stran Nagovor prvo uro novega šolskega leta . 3 Začetek poduka pri prvencih. 5 Vvod. 9 1. Poglavje. O veri in apostolski veroizpovedi. 1. Oddelek. O krščanski veri. 13 2. Oddelek. O apostolski veroizpovedi . 30 Prvi člen apostolske vere.31 a) O Bogu.■ . . . 32 b) O treh božjih osebah. 33 c) O stvarjenju, ohranjenju in vladanju sveta.48 d) O angelih.53 e) O človeku.61 Drugi člen apostolske vere.74 Tretji člen apostolske vere. 83 Četrti člen apostolske vere.99 Peti člen apostolske vere.109 Šesti člen apostolske vere.114 Sedmi člen apostolske vere.117 Osmi člen apostolske vere.128 Deveti člen apostolske vere.122 a) Kako je bila sveta cerkev ustanovljena in kako je vravnana 129 b) Znamenja svete cerkve.136 cj Namen svete cerkve.141 d) Občestvo svetnikov .151 Deseti člen apostolske vere.156 Enajsti člen apostolske vere.158 Dvanajsti člen apostolske vere.161 2. Poglavje. O upanju in molitvi. 1. Oddelek. O krščanskem upanju.165 2. Oddelek. O molitvi.168 1. O molitvi sploh.198 2. O Gospodovi molitvi.180 a) Nagovor ... 181 Sedem prošenj.183 3. Češčenamarija. 192 3. Nekatere druge molitve in pobožnosti.199 3. Poglavje. O ljubezni in zapovedih. Stran 1. Oddelek. O krščanski ljubezni.203 1. Ljubezen do Boga.204 2. Krščanska ljubezen do samega sebe ........ 207 3. Krščanska ljubezen do bližnjega.208 2. Oddelek. Deset božjih zapovedi . 213 Prva božja zapoved . . 216 Druga božja zapoved.238 Tretja božja zapoved. ... 248 Četrta božja zapoved.254 Peta božja zapoved.274 Šesta božja zapoved.282 Sedma božja zapoved.291 Osma božja zapoved.300 Zadnji dve božji zapovedi.309 3. Oddelek Pet cerkvenih zapovedij .313 Prva cerkvena zapoved.315 Druga cerkvena zapoved.319 Tretja cerkvena zapoved .326 Četrta cerkvena zapoved.332 Peta cerkvena zapoved.334 RAZLAGA NOVEGA VELIKEGA KATEKIZMA. Predgovor. f dločili smo se pisati »Razlago« novega katekizma, katerega so avstrijski škofje leta 1897 v šole uvedli. Vemo, da smo se lotili važnega in težavnega ? dela, toda trdno zaupamo v božjo pomoč, in ne bomo osramočeni. Katehetom bo »Razlaga« gotovo dobro došla, da se morejo točneje in ročneje pri¬ pravljati na krščanski nauk. Tudi zato jim bo »Raz¬ laga« ugajala, da besede in stvar vedno z istimi besedami razlagajo in pojasnjujejo, kar je povsem potrebno, če hočemo uspešno učiti. Naša skrb bo »Veliki Katekizem« kratko razlagati. Resedilo Velikega Katekizma, ki ima, kakor je znano, tudi vsebino »Srednjega« in »Malega« Kate¬ kizma, je doslovno uvrščena med katekezo, kar bo kateketu zlasti zato dobro služilo, da mu poleg kate- keze ni treba segati še po katekizmu. Med katekezo bomo na priličnih mestih vpletali primerne »Zgodbe sv. pisma«. Zagotavljamo, da se bomo zelo trudili po svoji moči zadovoljiti katekete, ki si nujno žele pomočne knjige za katekeze, in da bomo predmet priprosto, poljudno in porabno razjasnjevali, in vedno le v duhu svete katoliške cerkve. »Razlaga« pa ni sad samo le našega lastnega umovanja in razmotrivanja, nego porabimo vse dotično bogato knjištvo ali literaturo, kolikor je dosežemo. Vemo, da naše delo ne bo popolno, pa rabno knjigo bi radi kateketom vročili. -o.Q' —O«- „Pustite otročičem k meni priti, ker njih je nebeško kra¬ ljestvo. In Jezus je otroke objemal in roke na nje pokladal, in jih blagoslavljali (Mark. 10, 14—16). „Kateri jih veliko podučujejo v pravici, se bodo svetili kakor zvezde na vse večne časei (Dan. 12, 3). N agov or* prvo uro novega šolskega leta. Ljubi otroci! Veseli me, da vas vidim, da ste zopet okoli mene zbrani; nikjer nisem rajši kakor sredi ljubih, nedolžnih otrok. Vem, da se boste v novem šolskem letu lepo čedno vedeli in tudi pridno učili krščanskega nauka, — še bolj vstrajno ko lani. 0 ljubem otroku Jezusu vemo, da je rastel na modrosti, — tako je odgovarjal, da so se učeniki čudili. Toda to še ni zadosti, če se otrok krščanskega nauka dobro nauči, nego treba po nauku tudi živeti. Zato je Jezus rastel tudi na milosti, — bil je vedno svetejši in boljši pred Bogom in pred ljudmi: to je videl Bog in isto so ljudje opazovali. Tudi na otroke gleda božje oko, in dobri otroci so veselje Jezusovega presv. Srca: »Moje veselje je biti pri človeških otrokih“ (Preg. 8, 31); pa tudi ljudje ljubijo pridne otroke. Zlasti so srečni stariši in učeniki, če otroci kakor mlada drevesca vedno višje rastejo proti nebesom. Kaj je pač lepšega,- kakor pobožen deček — pridna deklica? Prav žalostno bi pa bilo, če bi novo šolsko leto za vas prazno ostalo, in bi se nič novega ne naučili in nič ne poboljšali. Potem bi za to leto prav težko račun dajali pred Bogom, ki je pravičen sodnik. Osramočeni bi na sodnji dan morali pripoznati: to leto smo zgubili. Tri reči vam, ljubi otroci, danes polagam na srce. 1. Ljubiti Jezusa iz vsega srca. Kdo mi ve povedati, kako se glasi prva in naj večja zapoved? „Ljubi Gospoda svojega Boga iz vsega svojega srca, iz vse svoje duše, iz vse svoje moči in iz vse svoje pameti.“ (Luk. 10, 16). Vi pa ste tudi dolžni Jezusa ljubiti, ker vas nikdo bolj ne ljubi kakor Jezusovo Srce. Ko so otroci že vsem ljudem in celo apostolom bili nadležni, jih je ljubi Jezus zagovarjal in k sebi vabil: 1* — 4 — ,,Pustite otročičem k meni priti, ker njih je nebeško kraljestvo. In Jezus je otroke objemal, in roke na nje pokladal in jih blago¬ slavljal/ 1 (Mark. 10, 14 — 16). Kakor koklja zbira svoje piske pod perotmi, tako ljubi Jezus svoje roke razprostira nad otroki in jih brani, da mu peklenski ptič — hudi duh — nobenega ne sme odnesti ali zapeljati. Zato pa tudi ti, ljubi otrok, svoje ročice k njemu vzdiguj ter hvaležno pozdravljaj presv. Jezusovo Srce rekoč: Presveto Srce Jezusovo daj, Da te ljubim bolj in bolj vekomaj. 2. Ne pozabite, da je Marija vaša ljuba mati. Ali še veste, ljubi otroci, komu je Jezus, ko je na križu umiral, izročil svojo mater? Jezus je na križu svojo mater izročil svo¬ jemu najljubšemu učencu, sv. Janezu. Rekel je namreč učencu: -Glej, tvoja mati!“ Glejte, ljubi otroci, Marija je vaša mati, Jezus sam vam je dal Marijo za mater; tudi vi ste namreč Jezusovi učenci, ker se učite Jezusovega nauka. Otrok nikogar bolj ne ljubi, kakor svojo mater. Še bolj pa morate ljubiti svojo nebeško mater, ki tako skrbi za vas ter čuje nad vami, kakor je skrbela nekdaj za dete Jezusa. O, Marija ima za vas materno srce! Priporočaj se torej, ljubi otrok, Mariji, rekoč: Sladko srce Marijino, reši me! 3. Poslušajte glas svojega angela varuha. Kdo je obranil mladega Tobija, da ga velika riba ni požrla ? Angel božji ga je otel smrti. Dobri stariši oskrbijo svojim drobnim otrokom varuha, ki jih varuje, da se jim ne pripeti kaj hudega. Navadno so šolarji varuhi svojim manjšim bratcem in sestricam. Vi, moji ljubi učenci, ste po sv. krstu postali otroci božji, in vaš nebeški Oče vam je tudi priskrbel varuha. In kako imenitne varuhe vam je ljubi Bog pridružil! Angeli, ki v nebesih Bogu služijo, morajo na zemlji vas, ljubi otroci, varovati. Sam Bog jim je to naročil, „naj -te varujejo, na vseh tvojih potih; na rokah te bodo nosili, da s svojo nogo kje v kamen ne zadeneš.“ (Ps. 90, 11—12). Bodite hvaležni svojim angelom, ki vas tako lepo varujejo. Ne žabi, ljubi otrok, se vsako jutro in večer priporočiti angelu, rekoč: Sveti angel varuh moj, Bodi vedno ti z menoj; — 5 — Stoj mi noč in dan na strani, Vsega hudega me. brani, Prav prisrčno prosim te, Varuj me in vodi me!* Ob začetku šolskega leta mora kateket neko uvodno besedo spre¬ govoriti, bodisi le-to ali enako ali inako. Besedo bo mu pa narekovala potreba in imenitnost nauka, ali korist učencev ali razmere kraja in časa. Otroka treba navdušiti za predmet, da se nauka krepko poprime, treba mu ganiti srce, da urnejše bije za božjo reč, treba tudi njegovo voljo uravnati v pravi tir. Drugače pa treba nastopiti pri novincih. S temi se treba pred vsem sprijazniti, ter jih storiti pogumne, da začnejo s katehetom govoriti. Ne¬ kateri kateketi se trudijo precej v prvih urah otroke naučiti se po¬ križati. S tem se dosti časa pogubi, to se otroci naj spotoma nauče, ker prav nič ni na tem, ali se otroci znajo že prvo uro, ali še le v treh tednih vsi prekrižati ali ne. Merodajno pa je, da kateket otroka ne razdraži in mu šole ne ogreni že prve dni. Otroci — tudi pridni — so namreč zelo okorni, in še bojazljivi, a zato otroci ne morejo. Drugi otroci zopet so zanemarjeni, kar pa tudi ni njihova krivda. Ako jim torej trda hodi, kadar križ delajo, zapusti morebiti kateketa potrpežljivost, in če že to ne, se pa otrok osmeši pred drugimi sošolci, in to ga boli. Kaj še le, če treba otroka za roko prijeti, in jo s silo tako voditi, da napravi križ. Otrok misli, da mu gre za glavo. Dobri otroci pa, ki že z doma vedo križ delati, se ves ta čas dolgočasijo. Rajši se naj otrokom v prvih urah pokaže razloček a) mej učiteljem in kateketom; otroku namreč utegne čudno biti, kako stopi mesto uči¬ telja kateket pred nje. b) razloček mej stvarnikom in stvarmi, c) razloček mej človekom in drugimi stvarmi. Tako se v otročji glavici, kjer je vse nekako zmedeno, začne daniti, in dušno obzorje otrokovo se začne čistiti, da more vsaj najvažnejše pojme razločevati. Kateket stopi s prijaznim licem pred prvence, da vsi otroci v svojem srcu čutijo, kako jih oko kateketovo ljubeznivo pozdravlja. Začetek poduka pri prvencih. Toliko vas je tedaj letos novih šolarjev? to je res veselo! N. si tudi že prišel v šolo ? in N. tudi ? Prav tako, zdaj ste že veliki, zdaj ste že toliko zrastli, da ste za šolo. Bolj še me pa to veseli, da ste sami pridni, ki ste prišli na novo v šolo. Vem, da se boste vsi pridno učili in lepo vedeli. N. se boš kaj pridno učil ? Kdo še se bo pridno učil ? — naj roko vzdigne. Že verjamem, da boste vsi pridni. Ljubi otroci, jaz pa vas tudi vse iz srca rad imam od prvega do zadnjega, vse — vse' * Vel. Katek. st. 218. — 6 - a) Ker ste tako mirni, ljubi otroci, in me tako zvesto gledate in verno poslušate, povem vam zdaj, kaj se boste v šoli lepega in koristnega učili? Vi se boste kar čudili, če vam to povem. Učili se boste brati, — boste potem lepo brali iz knjig, kakor znajo oče — mati brati; če greste v cerkev, boste vzeli molitvenik s seboj, ne samo rožni venec, in boste tam iz knjig molili, kakor veliki fantje in dekleta; in če oče dobijo kak list ali kako pismo, in ne vidijo več brati, bodo rekli: oči me že zapuščajo, ne morem brati, pa beri ti otrok. Potem pa vzame šolar pismo in bere, oče pa poslušajo in so veseli, da niso otroka zastonj v šolo pošiljali. Glejte otroci, par mescev, največ eno leto, in marljiv šolar ve točno brati. Učili se boste pisati, — boste znali svoje ime zapisati.. Nekateri človek je tolik siromak, da se še podpisati ne ve, to vsak šolar zna. Marsikateri otrok mora iti služit, kadar odraste, in zdaj mora skoro vsak fant vojak biti. Če otrok ne ve pisati, stariši nič ne zvedo, kje otroci hodijo in kako se jim kaj godi; kdor pa se je v šoli pisati naučil, vzame pero in piše domov, in stariši so veseli, da jim otrok tako čedno piše. Ali to ni lepo? Še več! Učili se boste računati, — boste znali do deset, celo do sto šteti — boste lahko sami prešteli krajcarje, koliko ste jih že prihranili, in vas ne morejo drugi noriti. Če mati otrokom orehov dajo, naj si jih razdelijo, pa šolar koj izračuna, koliko orehov pride na enega otroka, in ne bo nobenega pre¬ pira. Ali to ni dobro? Kdo vas bo, ljubi otroci, vse to učil? To in še marsikaj lepega vas bodo učili gospod učitelj. Jaz pa sem vaš kate- ket, jaz vas bom učil kaj veliko večjega — imenitnejšega — to vas bom učil, kar je najbolj potrebno za vsakega človeka. Učil vas bom Boga spoznavati, ki je gori v nebesih, vas bom učil Boga moliti, vam bom povedal, kako je mogočen — ne¬ skončno svet — neskončno usmiljen, in kako neizrečeno ljubi vse pridne in pobožne otroke. Pripovedoval vam bom o Mariji, Materi božji, o angelih, o nebesih, z eno besedo, učil vas bom toliko lepega, da me boste vsi veseli poslušali. b) N. zakaj pa po dnevu ni treba luči prižigati ? Kaj pa nam sije po dnevu? Ali po noči tudi solnce sije? Kaj pa? Kdo pa je solnce, mesec in zvezde naredil? Glejte, ljubi otroci, Bog jih je ustvaril. — Kako pa pravimo drevesu, na katerem se črešnje rdečijo? N. ali še poznaš kakošno drugo drevo na vašem vrtu ? Glejte tudi drevesa, ki donašajo otrokom dobrega sadu, je ljubi Bog ustvaril. — Katero drevo je najvišje v hosti? Smreka je res visoka, zato pa jo fantje izbirajo za maje. Ljubi otroci, kako pa se tisto drevo reče, ki ima belo skorjo? Veste zakaj je ljubi Bog brezi dal belo skorjo? Glejte zategavoljo, da jo stariši tudi po noči najdejo, če treba šibo urezati za ničvrednega otroka. Tudi vsa drevesa, ki rastejo v hosti, je ljubi Bog ustvaril. N. poznaš kako lepo, dišečo cvetlico ? Otroci radi cvetlice trgajo. Pobožni otroci tudi vence spletajo in jih obešajo na križ ali okoli podobe Matere božje. Kaj menite, ljubi otroci, kdo je stvaril toliko različnih cvetlic in jih je tako lepo pobarval? — Kako pa poje ptica kukavica ? — Tudi vse ptice, kar jih leta pod nebom, in vse ribe — ščuke — belice — postrve, ki splava- vajo po vodi, vso domačo živino in živad — konje — ovce — kureta, — vse kar je in biva na zemlji, vse je ljubi Bog ustvaril. : — In zemljo samo, po kateri hodimo, je ljubi Bog ustvaril. Ali je Boga tudi kdo ustvaril? Ljubi otroci, Boga nikdo ni ustvaril, Bog je st v arnik, on ni stvar, vse drugo pa, kar je v nebesih in na zemlji raz ven Boga, to so stvari ali ustvar¬ jene reči. c) Za koga je Bog vse to ustvaril? komu naj sveti solnce? za koga je ustvaril cvetlice? Kdo naj bo gospodar črez ribe v morji, črez ptice nebes in črez vse stvari na zemlji? Glejte, ljubi otroci, vse to je ljubi Bog ustvaril zavoljo človeka. Človeka pa še ni bilo na svetu, torej je ljubi Bog zadnjič še človeka ustvaril. Kdo ve, kaj je bilo prvemu človeku ime? in nje¬ govi ženi? Glejte, ljubi otroci, kako imeniten je človek! Človek je gospodar, je kralj vseh stvari, in stvari ga morajo slušati kot svojega gospoda. Ali je človek sam svoj gospod? ali človeku ni treba ni¬ kogar poslušati? Koga pa mora človek pripoznati za svojega gospoda in ga moliti? Človek mora Boga pripoznati za svojega Gospoda in mora Boga moliti, ker ga je Bog ustvaril. Kaj mislite, kdo pa je prve stariše učil Boga moliti? Ljubi otroci, prve stariše je Bog sam učil moliti. Bog je bil njih učenik in je popoldne, kadar je že hlad bil, hodil po raju, in je naše prve stariše učil Boga moliti. — 8 — Kdo bo pa vas učil Boga spoznavati in moliti? Glejte, ljubi otroci, jaz vas bom učil Boga moliti, ljubi Bog je mene poslal k vam, da vas učim krščanskega nauka. Bog zdaj ne hodi več po svetu, da bi otroke učil moliti; Bog ima zato svoje namestnike; jaz sem tudi božji namestnik, in ljubi Bog je zapovedal, da me vi morate poslušati. Ali še tudi zdaj Bog sam otroke uči moliti? kdo pa? kdo je mene k vam poslal? — Vvod. 1. Kateri nauk je najpotrebnejši nauk? Najpotrebnejši nauk je nauk o katoliški veri. Več naukov je, kateri so potrebni. Potrebno je učiti se pi¬ sati, brati, računati, učiti se tujih jezikov itd., toda najpotreb¬ nejši je nauk o katoliški veri. Tudi ver je več. Judje — Turki — Luterani in drugi imajo vsak svojo vero, a te vere niso potrebne, marveč škodljive, ker človeku ne kažejo pravega pota v nebesa, so — krive vere. Vera je nauk, ki nas uči Boga spoznavati, in nam kaže pot, ki nas vodi k Bogu — v nebesa. Katoliška vera je Jezusov nauk, katerega nas uči sv. katoliška cerkev. Beseda katolišk je grška beseda in pomeni vesoljen; nauk o katoliški veri je namreč vsem ljudem vseh časov potreben. Nauk o katoliški veri je najpotrebnejši nauk. Ma¬ rija in Marta. Zgodbe sv. pis. št. 43 n. z.* „Eno je potrebno”, namreč nauk, ki ga je Jezus učil, in katerega je Marija poslušala. Jezus ve, da človeku marsikaj treba, vendar pravi: eno je potrebno, t. j. neobhodno potrebno, bolj potrebno kakor vse drugo; torej je nauk Jezusov, katerega uči katoliška cerkev, najpotrebnejši nauk. 2. Zakaj je nauk o katoliški veri najpotrebnejši? Nauk o katoliški veri je zato najpotrebnejši, ker nas uči, kaj moramo storiti, da Bogu služimo in se večno zveličamo. Namen vsakega človeka je, da tukaj na svetu Bogu služi, in si s tem na onem svetu nebesa zasluži. Pot v nebesa pa * Zgodbe sv. pisma stare in nove zaveze. Anton Lesar v Ljublj. 1896. — 10 nam kaže edino le katoliška vera, zato je katoliška vera naj¬ potrebnejši nauk, ker sicer svojega namena ne dosežemo. Jezus pravi: ,,Jaz sem pot, resnica in življenje" (Jan. 14, 6), t. j. jaz učim resnico in pravo pot v večno življenje. Nobena druga vera ne ve za to pot, ki vodi k Bogu. „Ako bi vam kedo kaj oznanjeval razven tega, kar ste prejeli", — kar namreč uče Jezus in njegova cerkev — „naj bo izobčen" (Gal. 1, 9), — da vas ne zvodi na krive poti. To so celo Jezusovi so¬ vražniki morali priznati, da on uči pravo pot v nebesa. Fari¬ zeji so namreč rekli: „Vemo, da prav govoriš in božjo pot v resnici učiš/ (Luk. 20, 21). Ker nas torej edino le nauk o ka¬ toliški veri uči, kaj moramo storiti, da Bogu služimo in se večno zveličamo, zato je najpotrebnejši nauk. Marija se je vsedla k nogam Jezusovim, in je zvesto po¬ slušala njegove besede. Tako vi, ljubi otroci sedite tukaj pred menoj. Prav pazljivo me poslušajte. Za vsako besedo, katero preslišite, bila bi škoda, kakor za drobtino kruha, ki pod mizo pade. 3. Kako pravimo katoliški veri? v kateri je na kratko nauk o Knjigi, v kateri je na kratko nauk o katoliški veri, pravimo katekizem. Ker katekizem obsega kratko vse, kar je kristjanu verjeti in storiti, da se zveliča, zarad tega je to najkoristnejša in najvažnejša knjiga. Vsak verni kristijan katekizem visoko ceni. V Rimu je stara navada, da leto za letom venčajo tistega dečka, kateri v krščanskem nauku najboljše napreduje. Zato se koncem šolskega leta po vseh rimskih župnijah vrstijo skušnje iz katekizma. Tistega srečnega učenca, kateri pri skušnji vse druge prekosi, potem slovesno venčajo „za cesarja", dokler druge štiri dečke, kateri za cesarjem najboljše odgovarjajo, razglasijo „za kneze" v cesarjevem spremstvu. Največja milost za odlikovance od nekdaj pa je, da se smejo pred sv. Očetom samim pokazati.* Gotovo tudi Oče nebeški otroka rad ima, ki nauk njegovega božjega Sina dobro zna. Za časa francoske prekueije hočejo brezverni puntarji nekemu vernemu kmetu katekizem s silo iztrgati iz rok, da ga v ogenj vržejo. Toda kmet je svoj zaklad vrlo branil, in je * Der cbristl. Feierabend, Graz 1897, št. 16. — 11 — rajši trpel, da mu je roka zgorela, nego da bi katekizem izpustil. Njegova žena ga je osrčevala, rekši: Trdno ga drži, in ne izpusti ga, saj trpiš za ljubega Boga, ki te bo že plačal zato! * 4. V koliko poglavij delimo katekizem? Katekizem delimo v pet poglavij. Krščanski nauk v katekizmu je v pet delov razvrščen. Tako je nauk jasnejši in si ga lažje zapomnite. Vsak posebni del imenujemo poglavje, t. j. zlasti važen del, kakor je namreč glava najimenitnejši del človeka. 5. 0 čem govori petero poglavij katekizma? Petero poglavij katekizma govori: prvo o veri in apostolski veroizpovedi; drugo o upanju in molitvi; tretje o ljubezni in zapovedih; četrto o milosti in zakramentih; peto o krščanski pravičnosti in štirih poslednjih rečeh. Pomni! Pridno in pazljivo poslušaj krščanski nauk in vtisni si ga globoko v srce, da dosežeš večno zveličanje. »Kaj namreč pomaga človeku, če ves svet pridobi, na svoji duši pa škodo trpi?" (Mat. 16, 26.) * Weiss, Weltgesch. Zv. VII. str. 556. -- Prvo poglavje. O veri in apostolski veroizpovedi. —— 1. Oddelek. O krščanski veri. 6. Kaj se pravi ..krščansko verovati? »Krščansko verovati« se pravi, vse za resnico imeti, kar je Bog razodel in nam po katoliški cerkvi zapoveduje verovati. Verovati se pravi to za resnico imeti, kar nam kdo pravi. Ako to verujemo, kar nam ljudje pravijo, je to člo¬ veška vera; če pa z božjo pomočjo to verujemo, kar nam je Bog razodel, je to božja vera. Katekizem govori samo o božji veri. Obilni ribji lov. Zgodbe št. 19 n. z. Sv. Peter je Jezu¬ sovi besedi verjel in je bil prepričan, da bodo zdaj ribe vlovili, dasiravno so prej celo noč lovili in nič vlovili. „Na tvojo be¬ sedo bom vrgel mrežo 11 . Sv. Peter je imel božjo vero. Razodeti se pravi razkriti, kar je bilo prej skrito, ljudem povedati, česar še niso vedeli in česar bi po svoji lastni pameti ali nikdar ali pa le prav težko spoznali. Kar nam je ljubi Bog razodel, to je božje razodenje. Krščansko verovati se torej pravi to verovati, kar je Kristus učil. Po Kristusovem vnebohodu pa na njegovo povelje isti nauk uči sv. katoliška cerkev t. j. škofje in du- 14 — hovniki. „Pojdite in učite vse narode, . . . učite jih spolnovati vse, karkoli sem vam zapovedal. 11 (Mat. 28, 19). Cerkvi torej treba tako verjeti, kakor Jezusovim besedam samim. Če cerkvi verujem, Bogu verujem. 7. Zakaj moramo za resnico imeti, kar je Bog razodel? Kar je Bog razodel, moramo za resnico imeti, ker je Bog sam na sebi resnica in torej ne more ne goljufati ne goljufan biti. Bog je sam na sebi resnica t. j. če bi Bog ne bil resničen, bi ne bil Bog. Ne more goljufati, ker je ne¬ skončno svet, ne more goljufan biti, ker je vseveden. Ker torej vse, kar je Bog razodel, mora resnično biti, zato moramo tudi vse trdno verovati, in prav nič dvomiti, če tudi ne razumimo, kako more to in to biti. Človek se lahko zmoti, Bog se ne more zmotiti; človek more človeka ukaniti, Bog človeka ne more ukaniti. Ko so vojaka sv. Romana mučili, vzklikne otrok, katerega je neka kristijana nosila v svojem naročju: „Kristus je pravi Bog!“ Sodnik jezno vpraša: „Odkod pa veš to ?“ Otrok od¬ govori: „To mi je moja mati povedala, a moji materi je to Bog povedal. 11 * * * 8. Po kom je Bog razodel, kar moramo verovati? Kar moramo verovati, je Bog razodel po očakih in prerokih, poslednjič pa po svojem Sinu Jezusu Kristusu in po apostolih. 1 Očaki se imenujejo staroste človeškega roda — Adam, Noe, in staroste izvoljenega izraelskega ljudstva — Abraham, Izak, Jakob, Mojzez i. dr. Bog je že očakom marsikaj razodel. Tako je o Mojzesu brati: „Govoril je Gospod z Mojzesom, kakor se pogovarja človek s svojim prijateljem. 11 (II. Mojz. 33, 11). Preroki so bili od Boga razsvetljeni možje, ki so božjo voljo 1 „V elikokrat in po mnogih potih je nekdaj Bog govoril očakom po prerokih, poslednjič te dni nam je govoril po svojem Sinn.“ (Hebr. 1, 1. 2.) * Kath. Elementarkatechesen, Dr. Theod. Dreher, II. Th. 2. Aufl. pag. 27. — 15 — Izraelcem oznanjevali. Tako je Bog rekel preroku Jeremiju: »Glej, svoje besede položim v tvoja usta“ (Jer. 1, 9.); to je pa storil gotovo zategavoljo, da je prerok njegove besede oznanil ljudstvu. Preroki so tudi v bodočnost gledali, in mar¬ sikaj prerokovali o prihodnjem Zveličarju in njegovi cerkvi. Kristus in apostoli pa so razodenje dopolnili. »Dopolnjeno je!“ je rekel Jezus na križu. * 9. Komu je izročil Jezus Kristus, kar je Bog razodel? Kar je Bog razodel, izročil je Jezus Kristus kato¬ liški cerkvi. Kar je Bog razodel, nam pove sv. katoliška cerkev, in nikdo drugi, ker ona hrani razodenje božje, njej ga je Jezus zaupal. * 10. Čemu je izročil Jezus Kristus katoliški cerkvi, kar je Bog razodel? Kar je Bog razodel, izročil je Jezus Kristus kato¬ liški cerkvi, da vse nepokvarjeno ohrani, vse ljudi uči in jim zapoveduje, kaj morajo verovati in storiti, da se zveličajo. Cerkev mora to, kar je Bog razodel, nepokvarjeno ohraniti, t. j. mora skrbeti, da se razodenja nič ne zgubi in se mu tudi nič ne pridene, in da ga nikdo ne pokvari, nego da ostane vedno nespremenjeno. »Lažje je, da nebo in zemlja prej de, kakor da ena pičica postave (razodenja) odpade. “ (Luk. 16, 17). Mora pa tudi ljudi podučevati, da zvedo, kar je Bog razodel, in kar je torej treba verjeti, in kako razodenje razlagati, da ga ljudje razumejo in vedo svoje življenje po njem vravnati. II. Zakaj moramo za resnico imeti, kar nam Bog po katoliški cerkvi zapoveduje verovati? Kar nam Bog po katoliški cerkvi zapoveduje verovati, moramo za resnico imeti: 1. ker je Jezus Kristus sveti cerkvi podelil dar ne¬ zmotljivosti ; — 16 - 2. ker je naravnost zapovedal, da moramo poslušati cerkev. Kristus je dal cerkvi dar nezmotljivosti, t. j. Kristus je tako naredil, da cerkev ne more nikdar kaj krivega ali napačnega učiti. „Učite vse narode . . . učite jih spolnovati vse, karkoli sem vam zapovedal. In glejte! jaz sem z vami vse dni do konca sveta." (Mat. 28, 19). Kadar katoliška cerkev oznanjuje sv. vero, je Kristus pri nji, stoji tako rekoč na straži poleg nje, da kaj krivega ne uči. Kristus je naravnost zapovedal da moramo cerkev poslušati, t. j. da jej moramo verovati, in to storiti, kar zapoveduje, in opustiti, kar prepoveduje. „Kdor vas posluša, mene posluša, in kdor vas zaničuje, mene zaničuje." (Luk. 10, 16). 12. Kje se nahaja, kar je Bog razodel in nam po kato¬ liški cerkvi zapoveduje verovati? Kar je Bog razodel in nam po katoliški cerkvi zapoveduje verovati, nahaja se deloma v svetem pismu, deloma pa v ustnem izročilu. Veliki del božjega razodenja so sv. možje zapisali, to je pisana beseda božja ali sv. pismo. Pa tudi to se ni zgubilo, česar niso zapisali, nego je prišlo od ust do ust do nas, in to je nepisana beseda božja ali ustno izročilo. Učenci apostolov so nauk, katerega so slišali iz ust apostolov, učili druge, in ti zopet druge, in tako se je nauk od ust do ust čist ohranil do naših časov. Sv. pismo torej in ustno izročilo hranita celo razodenje. 13. Kaj je sveto pismo? Sveto pismo je zbirka tistih knjig, ki so spisane po navdihnenju svetega Duha in jih sveta cerkev pripoznava za božjo besedo. Sv. pismo je zbirka knjig, t. j. sv. pismo obsega več Knjig, katere so razni sv. pisatelji napisali. Vse te knjige združene v eno knjigo, to je sv. pismo. Knjige so spisane po navdihnenju sv. Duha, to se pravi: sv. Duh je pisatelje vzbudil, da so razodenje zapisali, on — 17 — jih je pri tem delu razsvetljeval in vodil, da so spoznali, kaj naj zapišejo, in jih je varoval, da niso kaj krivega zapisali. Pravi pisatelj sv. pisma je torej sv. Duh sam, in ker je sv. Duh Bog, je sv. pismo božja beseda. Katere knjige treba pripoznavati za božjo besedo, t. j. katere knjige se smejo prištevati sv. pismu, in katere ne, to razsoja nezmotljiva sv. cerkev. Visoko spoštujmo sv. pismo, ki je božja beseda! Mnogo kristijanov je rajši najhujše muke trpelo, kakor bi sv. pismo prepustilo nevernem. Sv. Karol Bor. in še drugi svetniki so sv. pismo kleče brali. Sv. pismo je tako rekoč list, katerega nam je ljubi Bog poslal iz nebes, da vemo, kaj nam je verovati in kako živeti, da postanemo božji otroci in dediči večnega življenja. Ali tak list za nas ni častivreden? — Če kitajski cesar svojemu ljudstvu kaj poroča, napišejo njegovo voljo na svilnat papir in pismo v škrlat zavijejo, ga položijo na prestol, kakor cesarja samega, in ga na krasnem cesarskem vozu, katerega cesarska straža sprevaja, vozijo po državi, in kadar se jim cesarsko pismo približuje, pripogiblje vse ljudstvo svoja kolena.* — Pač bi ne bilo lepo za nas kristijane, če bi nam neverni Kitajci mogli očitati, da mi ne vemo tako ceniti ,,pisma li kralja nebes in zemlje! * 14. Kako delimo sveto pismo? Sveto pismo delimo v sveto pismo stare in nove zaveze ali starega in novega zakona. Sv. pismo ima dva dela. Stara zaveza ali stari zakon so vse tiste knjige, ki hranijo razodenje božje pred Kristusovim rojstvom; nova zaveza ali novi zakon so pa knjige, v katerih je zapisano, kar nam je Bog razodel po Kristusu in njegovih apostolih. Zaveza je medsebojna pogodba. Bog in izraelsko ljudstvo sta se namreč tako pogodila, da je Bog ljudstvu obečal dati ob¬ ljubljeno deželo, a ljudstvo je Bogu obljubilo spolnjevati nje¬ gove zapovedi. To je stara zaveza, pogojena samo z Izraelci za nekaj časa, namreč do prihoda Kristusovega. Ko je pa Kristus prišel na svet, napravil je Bog s vsem človeškim rodom novo, večno zavezo. Bog je obljubil svetu * Hattler’s Wanderbuch. Zv. I., str. IX. 2 — 18 — milost in večno življenje, ljudje pa bi za to naj verovali v Jezusa in po njegovem nauku živeli. Kakor se mož in žena po zakramentu sv. zakona drug drugemu obljubita, in se njuna medsebojna zveza imenuje zakon, tako se vzajemna pogodba med Bogom in ljudmi pred Kristusom in po Kristusu imenuje tudi stari in novi zakon. Zakon pomeni tudi to, kar postava. Stari zakon je Moj¬ zesova postava, novi zakon je Jezusova postava ali evangelij. Stari zakon se je slovesno pokropil in posvetil s krvjo klavne daritve, novi zakon s presv. krvjo Jezusovo. * 15. Kaj je v svetem pismu starega zakona? V svetem pismu starega zakona je to, kar je Bog razodel od ustvarjenja sveta do Jezusa Kristusa. 1 * 16. Kaj je v svetem pismu novega zakona? V svetem pismu novega zakona je to, kar je Bog razodel po Jezusu Kristusu in njegovih apostolih. 2 Sv. pismo obsega več obširnih knjig. Bilo bi preveč in pretežko za vas, ljubi otroci, če bi se morali vse učiti, kar je v teh knjigah zapisano. Mnogo rečij v teh knjigah bi tudi ne razumeli. Zato vam je sv. cerkev priskrbela manjšo knjigo, ki jej pravimo „Zgodbe sv. pisma. 14 Kar sv. pismo obširno 1 Sveto pismo starega zakona ima 21 zgodovinskih, 7 podučnih in 17 preroških knjig. Zgodovinske knjige so: 5 Mojzesovih knjig; knjige: Jozvetova, sodnikov in Rutina; 4 knjige kraljev; 2 kroniški knjigi; knjige : Ezdrova, Nehemijeva, Tobijeva, Juditina in Esterina, in 2 knjigi Maka¬ bejcev. — Podučne knjige so: Jobova knjiga, psalmi, Salomonovi pre¬ govori, pridigar, visoka pesem, knjiga modrosti in Sirahova knjiga. — Preroške knjige so: knjige velikih prerokov, ki so bili: Izaija, Jeremija z Baruhom, Ecehijel in Danijel; in knjige malih prerokov, ki šobili: Ozej, Joel, Amos, Abdija, Jona, Mihej, Nahum, Habakuk, Sofonija, Hagej, Caha- rija in Malahija. 2 Sveto pismo novega zakona ima 4 evangelije: sv. Mateja, sv. Marka, sv. Luka in sv. Janeza; dejanja apostolov sv. Luka; 14 listov sv. Pavla, 7 listov drugih apostolov in skrivno razo¬ detje sv. Janeza. — Sv. Pavel je pisal te-le liste: 1 Rimljanom, 2 Korin- čanom, 1 Galačanom, 1 Efežanom, 1 Filipljanom, 1 Kološanom, 2 Tesa- loničanom, 2 Timoteju, 1 Titu, 1 Filemonu, 1 Hebrejcem; izmed drugih apostolov je pisal: sv. Jakob 1 list, sv. Peter 2, sv. Janez 3, sv. Juda Tadej 1. — 19 — pripoveduje, je tukaj bolj kratko in priprosto povedano. „Zgodbe sv. pisma“ so božja beseda, in zategavoljo jih morate visoko ceniti in se jih tudi pridno učiti. 17. Kaj je ustno izročilo? Ustno izročilo so tisti razodeti nauki, ki so jih apostoli sicer oznanjevali, pa ne zapisali. 1 V sv. pismu ni vse zapisano, kar je Bog razodel; ljubi Jezus je namreč hotel, da se sv. vera po pridigi razširja, pa ne po pismu. Zato je apostolom naročil: „Pridigujte evangelij !“ (Mark. 16,15). — Ni jim pa rekel: Pišite evangelij. Apostoli so svojega Gospoda tudi dobro razumeli, in so zategavoljo rekli: „To ne gre, da bi mi opuščali besedo božjo/ (Ap. Dej. 6, 2). In božje resnice, katere so samo oznanjevali, zapisali pa ne, to je nepisana beseda božja ali ustno izročilo. * 18. Kako je ustno izročilo prišlo do nas? Ustno izročilo je prišlo do nas: 1. po ustnem poduku in po obredih svete cerkve; 2. po cerkvenih veroizpovedih; 3. po določilih papežev in cerkvenih zborov; 4. po spisih cerkvenih očetov 2 * * s in po cerkvenih spo¬ menikih. Cerkev nam je po raznih pripomočkih ohranila ustno izročilo. 1. Po ustnem poduku; cerkev namreč povsod in vedno očitno podučuje v resnicah sv. vere do danešnjega dne. — Po svetih obredih ali običajih, ki hranijo v sebi marsikatero versko ali nravno resnico sv. vere. — Da je krst otrok veljaven, ta resnica se opira na običaj, da so od apostolskih časov sem krstili tudi otroke.* — Da je Jezus Kristus v zakramentu 1 „Bratje, stojte torej trdno in držite se izročil, ki ste se jih naučili ali po govorjenju ali po našem listu/ (II. Tes. 2, 14). 2 Najznamenitejši cerkveni očetje so, na zahodu: sv. Ambrož (j-397), sv. Hijeronim (j- 420), sv. Avguštin (f 430), sv. Gregor Veliki (604); na vzhodu: sv. Atanazij (f 373), sv. Bazilij (f 379), sv. Gregor Nacijanški (t 389), sv. Janez Krizostoin (f 407). s Egger, Enchiridion theol. dogm. Brixinae 1890, pag. 637. 2* — 20 - sv. Rešnjega Telesa pod vsako podobo kot Bog in človek pričujoč, to nam priča šega prvih stoletij, ko so kristijani in zlasti mučenci hostije jemali s seboj na dom, da so se obhajali, preden so jih peljali v smrt, in ko so otročiče samo s podobo vina obhajali.* 2. Veroizpovedi, to so molitve, ki obsegajo v kratkih besedah jedro krščanskih resnic, in katere so kristijani v cerkvi molili ter ž njimi spoznavali svojo vero. Na pr. apostolska vera, veroizpoved, katera se pripisuje sv. Atanaziju, veroizpoved sv. Trid. zbora itd. 3. Določila papežev in cerkveni zbori, t. j. kar papež in škoije na vesoljnih cerkvenih zborih zbrani uče; to je ravno nam tako izročen nauk Kristusov, če tudi v sv. pismu ni zapisan. Pa tudi izjave pokrajinskih cerkvenih zborov, kjer so zbrani škofje ene pokrajine, ali ene dežele, hranijo ustmeno izročilo, če so po papežu potrjene. 4. Že v prvih časih sv. cerkve so kristijani zapisavali ustno izročilo, da se je lažje nepokvarjeno ohranilo. To so zlasti storili cerkveni očetje, t. j. tisti sv. možje prvih krščanskih stoletij, ki so priče apostolskega nauka, ki ni v sv. pismu zapisan, in so torej zavoljo svoje skrbi za sv. vero nekaki „očetje“ vernikov. 5. In po cerkvenih spomenikih, to so starinski kipi, slike, nagrobni napisi in napisi na sv. posodah itd. iz starih časov, ki utrjujejo kako resnico ali so nam porok za kaki dogodek. Tako je rimsko mesto samo velikanski spomenik za dogodek, da je bil sv. Peter prvi rimski škof, dasi ravno to ni nikjer določno zapisano. Ko bi namreč sv. Peter ne bil v Rimu, bi Rim ne bil to, kar je, ali bi ga že sploh ne bilo. — * 19. Ali moremo razodete resnice spoznati tudi z razumom? Nekaj razodetih resnic moremo spoznati tudi z razumom; mnogo jih pa ne more spoznati noben ustvarjen razum, še manj pa jih umeti. Nekaj razodetih resnic bi ljudje spoznali sicer tudi s svojim človeškim razumom, na pr., da je en Bog, ali da je človeška duša neumrjoča. Toda to spoznanje brez razodenja ne * Kirchenlexikon, Gard. Hergenrother, Communion III. et VI. — 21 — bilo bi niti zanesljivo, niti dosti jasno. Nekateri ljudje pa bi sploh ne prišli do tega spoznanja, ali še le pozno, in z velikim trudom in po mnogih zmotah. Človeški razum je namreč po izvirnem grehu omračen, in po hudih strastih zmoten. »Človeško oko treba luči, da vidi, kar je na svetu; ravno tako potrebuje razum, ki je oko duše, luči razodenja, da vidi, kar je božjega." Sv. Aug. * Mnogo razodetih resnic pa noben ustvarjen razum ne more spoznati; na pr. resnice, da je Marija brez madeža izvirnega greha spočeta; in jih še manj more umeti, če jih spozna; na pr. visoke skrivnosti preš. Trojice. J 20. Kako pravimo razodetim resnicam, katerih ne more spoznati in umeti noben ustvarjen razum? Razodetim resnicam, katerih ne more spoznati in umeti noben ustvarjen razum, pravimo verske skrivnosti. Skrivnost je to, česar človek ne ume, kar mu je skrito in nepoznano. Skrivnosti sv. vere so torej tiste razodete resnice, katere sicer niso proti našemu razumu, pač pa naš razum presegajo, da jih s svojim človeškim razumom ne moremo najti ali jih dohajati. Take verske skrivnosti so: včlovečenje Jezusa Kristusa, zakrament sv. Rešnjega Telesa. Ni prav, če človek o verskih skrivnostih prevzetno modruje ali jih predrzno pretuhtuje. »Kakor njemu, ki sne preveč medu, ni dobro; tako tistega, ki veličastvo preiskuje, častit¬ ljivost potlači." (Trig. 25, 27). Naš razum naj se rajši ponižno klanja neskončni božji modrosti. 21. Ali je vera k zveličanju potrebna? Vera je k zveličanju neobhodno potrebna; zakaj »brez vere ni mogoče, dopasti Bogu«. (Hebr. 11, 6). Vera je potrebna k zveličanju, t. j. brez vere se ne moremo zveličati. Kakor so mi oči potrebne, da vidim, tako mi je vera potrebna, da se zveličam; če mi oči iztaknejo, ne morem gledati, in če nimam vere, ne morem priti v nebesa. * Spirago, Kath. Volkskat. 1896, str. 10. — 22 — Vera je neobhodno potrebna t. j. povsem, na vsak način potrebna, in če bi se kdo hotel ogniti te poti, katero kaže vera, da bi ne hodil po njej (neobhodno), bi gotovo zašel, in bi prišel v pekel mesto v nebesa. „Kdor ne veruje, bo po¬ gubljen? (Mark. 16, 20). „Brez vere ni mogoče dopasti Bogu“, pravi sv. Pavel, t. j. če ne verujemo, nismo Bogu všeči; kdor pa Bogu ne dopade, tacega ne more vzeti v nebesa. Veliko milijonov sv. mučencev je dalo življenje za sv. vero, ker so bili prepričani, da zgubijo nebesa, če vero zatajijo. Sv. vera je velika milost božja. O kako srečni smo, da imamo pravo sv. vero! Več sto milijonov ljudi še ne pozna sv. vere, in kdo bi preštel vse otroke, ki še nič ne vedo o ljubem Jezusu. Ljubi otroci molite za nje! (Društvo sv. Detinstva Jezusovega). $ 22. Zakaj je vera k zveličanju neobhodno potrebna? Vera je k zveličanju neobhodno potrebna, ker more človek spoznati svoj večni namen samo po veri in ga doseči edino tedaj, če živi, kakor ga vera uči. 1 Bog je človeka stvaril tudi za nadnaravni namen, za nebesa; tega cilja pa človek ne more spoznati po svojih močeh, ampak Bog mu ga je moral pokazati, in to je Bog storil po veri. — A ni dosti, da človek pozna svoj večni namen, poznati mora tudi pot, ki ga vodi v nebesa, in to pot mu zopet kaže sv. vera. — Ker torej človek brez vere ne more spoznati svojega večnega namena, in tudi ne najti poti, ki ga vodi v nebesa, zato je vera k zveličanju res neobhodno potrebna. 23. Kakšna mora biti naša vera? Naša vera mora biti: 1. splošna, 2. trdna, 3. živa, 4. stanovitna. 1 „Kdor ne veruje, bo pogubljen. 11 (Mark. 16, 16). — 23 — Vera brez teh lastnosti zgubi vso vrednost, in nima moči nas zveličati. * 24. Kdaj je naša vera splošna? Naša vera je splošna, če verujemo brez izjeme vse, kar uči katoliška cerkev. Naša vera je splošna, ako verujemo vse resnice, katere je Bog razodel, če bi kdo le ene resnice ne veroval, ne bil bi več veren kristjan. Jezus se prikaže vsem apostolom. Zgodbe št. 79 n. z. Tomaž ene resnice ni veroval, da je namreč Jezus od mrtvih vstal, in že je bil nevernik. Zato ga je Jezus opominjal, naj vendar ne bo neveren, temveč veren. * 25. Kdaj je naša vera trdna? Naša vera je trdna, če verujemo tako, da prav nič ne dvomimo. Naša vera je trdna, če ne omahuje. Veren človek pravi: to je tako res, kakor je solnce na nebu. Kdor pa dvomi, pa misli: to menda ne bo res. Jezusobečapresv. R e š n j e T e 1 o. Zgodbe št. 34 n. z. Ljudstvo je dvomilo o tej skrivnosti: „Kako nam more ta svoje meso dati jesti?“ Tudi veliko Jezusovih učencev je dvomilo: „To govorjenje je trdo, kdo ga more poslušati?“ Samo Peter in apostoli niso omahovali, nego so ostali trdni v veri. Ker so spoznali da je Jezus Sin božji, so tudi trdno verovali, da mora biti resnica, kar uči. * 26. Kdaj je naša vera živa? Naša vera je živa, če živimo tako, kakor vera zahteva. 1 Živo je, kar ima dušo v sebi, kar se giblje in deluje. Če se duša loči od telesa, človek ne more nič več storiti. Tako je vera, ki nima dobrih del, tako rekoč brez duše, je mrtva. 1 „Kakor je telo brez duše mrtvo, tako je mrtva tudi vera brez del.“ (Jak. 2, 26). — 24 — Če živimo tako, kakor vera zahteva t. j. če to storimo, ker nam vera zapoveduje. Vera pa nam zapoveduje dobro delati, in hudo opuščati. * 27. Kdaj je naša vera stanovitna? Naša vera je stanovitna, če smo pripravljeni, raje dati vse, tudi življenje, kakor odpasti od vere ali jo zatajiti. 1 Stanoviten je, kdor se ne da zvoditi od prave vere po nobeni skušnjavi, ne po obljubah in prilizovanju, pa tudi ne po groženju in zatiranju. Odpasti od vere t. j. se ločiti od Kristusa in njegove cerkve. Vražar Simon je veroval in je bil krščen. (Dej. Apost. 8, 13); a pozneje je odpadel od vere, in je postal oče krivovercev. Vero zataji tisti, ki bi v srcu sicer rad kristijan ostal, na zunaj pa skriva svojo vero. Peter je Kristusa zatajil: „Ne poznam tega človeka.“ (Mat. 26, 72). Vere ne smemo nikdar zatajiti, ne z besedo, ne z dejanjem, in tudi na videz ne. Raje dati vse, tudi živij enj e t. j. raje zgubiti denar, premoženje, dom, očeta in mater, prijatelje, zdravje in celo življenje, kakor zatajiti vero. Če bi kdo tudi celi svet zgubil, more se zveličati, brez vere pa nikdar ne. S v. N e ž a, 13 let stara deklica, je raje svoj vrat rabeljnu uklonila, kakor da bi se Jezusu izneverila. * * — Sv. Vit, 14 letni mladenič, pretrpel je razne grozne muke in tudi smrt, a vere ni zatajil.** 28. Ali zadostuje, da samo splošno verujemo, kar je Bog razodel? Nikakor ne zadostuje, da samo splošno verujemo, kar je Bog razodel, temveč si moramo prizadevati, da tudi posamezne razodete resnice natančneje spoznavamo in verujemo. 1 Vzgled: sveti mučenci. * Življ. Sv. 21. jan. ** Zivlj. Sv. 15. jun. — 25 Za kristijana ni dosti, da le tako sploh veruje, kar je Jezus učil, nego treba mu vsako posamezno versko resnico na drobno in dobro razumeti, ker le tako more po veri lepo živeti, in le tako tudi more dobroto in lepoto sv. vere dosti visoko ceniti. Kdor zaklada ne pozna, ne ve ga ceniti. Sv. Avguštin pravi: „Ni večjega bogastva, ni večjega zaklada, kakor je katoliška vera/ * 29. Katere resnice moramo pred vsem natančno znati in verovati? Pred vsem moramo natančno znati in verovati šest temeljnih resnic, namreč: 1. da je en Bog; 2. da je Bog pravičen sodnik, ki dobro plačuje in hudo kaznuje; 1 3. da so tri božje osebe: Oče, Sin in sveti Duh; 4. da se je Bog Sin, druga božja oseba, včlovečil, da bi nas s svojo smrtjo na križu odrešil in večno zveličal; 5. da je človeška duša neumrjoča; 2 6. da je milost božja k zveličanju potrebna. 3 * Temeljne resnice, t. j. najvažnejše resnice, na katere se vse druge opirajo, kakor stavba na svoj temeljni zid. Te resnice mora vsak katoliški kristijan razločno vedeti in verovati, kadar k pameti pride, t. j. kadar se mu vest že toliko zbudi, da dobro od hudega razločuje. 30. Zakaj moramo pred vsem šest temeljnih resnic natančno znati in verovati? Šest temeljnih resnic moramo zato pred vsem natančno znati in verovati, ker so temelj krščanskemu življenju. 1 „Kdor hoče pristopiti k Bogu, mora verovati, da je, in da plačuje tiste, ki ga iščejo. 11 (Hebr. 11, 6). 2 „Ne bojte se tistih, ki telo umore, duše pa ne morejo umoriti." (Mat. 10, 28). 3 „Brez mene ne morete ničesar storiti. 11 (Jan. 15, 5). * Schmitt, Erkl. d. Kat. I., 7. izd. str. 42. — 26 — Kakor hiša ne more trdno stati brez močnega temelja, tako je krščansko življenje brez temeljnih resnic na slabih nogah. Kdo bi se trudil za nebesa, če ne veruje, da je Bog plačnik za pobožno življenje, in da bo neumrjoča duša to plačo večno zavživala. — Dobrote troj edinega Boga, in lju¬ bezen včlovečenega Sinu božjega Jezusa Kristusa, kije sam sebe za nas dal (2. Kor. 5, 14), sili tudi človeka in ga pri¬ ganja (Gal. 2, 20), da začne svojega Boga ljubiti in mu služiti. — Slednjič, človek bi obupal, in z ozirom na svojo slabost pač ne skušal doseči svojega visokega namena, če bi ne zaupal na vsemogočno milost božjo. 31. Kaj nam je razven šest temeljnih resnic še zapo¬ vedano znati? Razven šest temeljnih resnic nam je še zapove¬ dano znati: 1. apostolsko vero; 2. Gospodovo molitev ali očenaš in češčenamarijo; 3. deset božjih in pet cerkvenih zapovedij; 4. sedem svetih zakramentov; 5. najpotrebnejše nauke o krščanski pravičnosti. 32. Ali je zadosti, da vero samo poznamo in v srcu hranimo? Nikakor ni zadosti, da vero samo poznamo in v srcu hranimo; moramo jo tudi na zunaj kazati z be¬ sedo in dejanjem. 1 Ni zadosti vero samo poznati, to se pravi, samo vedeti, da je vera, katero me uči katoliška cerkev, prava vera; in ni zadosti vero samo v srcu hraniti, t. j. se vere zvesto držati in se jej nikdar ne izneveriti: vero treba tudi na zunaj kazati z besedo in dejanjem, da tudi 1 »Kdorkoli bo mene spoznal pred ljudmi, tega bom spoznal tudi jaz pred svojim Očetom, ki je v nebesih; kdor pa mene zataji pred ljudmi, tega bom zatajil tudi jaz pred svojim Očetom, ki je v nebesih. 11 (Mat. 10, — 27 — drugi vidijo, da smo kristijani, ker za to, če smo samo v srcu verni, nikdo ne ve. Vero spoznavamo z besedo — z ustmi, če zatrjujemo, da smo verni: Jaz sem katoliški kristijan; ali če sploh tako govorimo, da ljudje iz naših besed lahko sklepajo: to je kri¬ stijan, ta nosi verno srce v svojih prsih. Ko je sodnik Evfemij vprašal sv. mučenca Feliksa in Fortunata za njihova imena in za njih vero, reče mu Feliks: „Meni je ime Feliks, mojemu bratu pa Fortunat; oba sva po božji milosti na največo najino srečo kristijana!“ * Pred 30 leti prideta dva dijaka v petek v gostilno blizo Save, in si za kosilo naročita klobaso. Gospodinja nevoljna reče: V petek še svoje žive dni nisem mesa kuhala, in ga tudi vama ne bom. — Potem si dijaka naročita vina in kruha. Krčmarica pa pravi: Za vaju, ki petka ne poznata, tudi vina in kruha nimam. — Tako verna gospodinja! Z dejanjem — z činom -— spoznavamo svojo vero, če po naukih sv. vere živimo, če to delamo, kar vera zapoveduje, a opuščamo, kar prepoveduje. Kako naj vsak kristijan svoje vero spoznava? Naj svoje krščanske dolžnosti zvesto izpolnjuje, naj se udeleži zapovedane božje službe, naj redno in spoštljivo prejema sv. zakramente, naj nedelje in praznike posvečuje, naj se posti zapovedane postne dni, naj se udeležuje katoliških društev, naj voli katoliške poslance, naj dobre časnike in knjige bere in razširja, naj se srčno poteguje za vero, za cerkev, za du¬ hovnike itd. Kristijan pa ni vselej in povsodi dolžen svojo vero razločno in očitno spoznavati, temveč le tačas, če je to potrebno. Potrebno pa je takrat, kakor uči sv. Tomaž Akv.,** če to terja ali čast božja, ali lep izgled, katerega smo dolžni dati bližnjemu, da ga ne pohujšamo. Katoličan si naroči v petek v gostilni postni obed. Go¬ stilničar ga zasmehuje rekoč: Ste vi tako strog katoličan? Gost ga mirno zavrne: Gospod, prosim vas, skrbite za moj želodec, a vero mojo pustite na miru.*** Drzen jezik ne zasluži drugačnega odgovora. S to besedo gost ni zatajil vere. * Propr. Lav. 18. jun. ** S. 2, 2, qu. 3, a. 2. *** Schmitt. Erkl. <1. Kat. zv. I. 7. izd. str. 56. — 28 — 33. S katerim znamenjem posebno spoznava katoliški kristijan svojo vero ? Katoliški kristijan svojo vero posebno spoznava z znamenjem svetega križa, ko se namreč pokriža. Katoliški kristijan, t. j. pravi, verni kristijan, ki spoznava celo in nepopačeno Jezusovo vero. Krivoverci niso pravi kristijani, ker nimajo prave vere. Katoliški kristijan spoznava svojo vero posebno, t. j. zlasti, osebito, z znamenjem svetega križa. Po tem znamenju se ka¬ toliški kristijani že od nekdaj poznajo. Kristijan vero spoznava še po raznih drugih znamenjih, na pr. če pred sv. Rešnjim Telesom poklekne, če se mimo cerkve grede odkrije, če duhovniku roko poljubi itd.; toda najpripravnejše znamenje za to je znamenje sv. križa. Katoliški kristijan veruje na „Križanega“, zato pa s križem najlažje pokaže, čigavo vero ima. * 34. Kako se pokrižavamo ? Pokrižavamo se na dvojen način: 1. tako, da s palcem desne roke naredimo križ na čelo, usta in prsi in pri tem izgovarjamo besede: »V imenu O f četa in Sifna in svetega f Duha. Amen«; ali 2. tako, da se z desno roko dotaknemo čela in prsij, potem leve in desne rame ter ob enem izgo¬ varjamo besede: »V imenu Očeta — in Sina — in svetega — Duha. Amen.« Razločujemo torej mali ali navadni, in veliki ali latinski križ. Latinski križ rabijo navadno duhovniki pri božji službi, kadar v latinskem jeziku molitve opravljajo. N a- vadno se pa pokrižavamo na čelu, in s tem zatrjujemo, da vse razodete resnice verujemo, naj jih s svojo pametjo razumemo ali ne; na ustih, da hočemo svojo vero spoznavati pred vsem svetom, na prsih, da hočemo po sv. veri živeti, in če treba, življenje dati za njo. — 29 — 35. Katere verske resnice posebno spoznavamo, kadar se pokrižamo? Kadar se pokrižamo, posebno spoznavamo ti dve verski resnici: 1. da so tri božje osebe; 2. da nas je Jezus Kristus s svojo smrtjo na križu odrešil. Kedaj se treba pokrižati? Zlasti jutri in zvečer, pred molitvijo in po molitvi in v nevarnostih; tudi v skušnjavah, ker hudi duh se ničesar toliko ne boji kakor križa, na katerem je bil premagan. Nikdar se ne sramuj pokrižati se. Vselej se pobožno križaj, in misli na to, kaj delaš, misli na Jezusa Kri¬ stusa, ki je na križu umrl za te. Lahkomiselno in tako v en dan se križati, — to je prazno delo. Tak-križ nima nobene moči in vrednosti. Sv. Anton puščavnik, ki se je dolgo časa bojeval z hudičem, nas zagotavlja, da ga je s križem vedno zmagal. ^Znamenje sv. križa zadostuje, da hudiču zanjke zmešamo in njegova slepila razkrijemo.“ * Sv. Benedikt je vse blago¬ slovil, preden je kaj zavžil. Nekoč je prekrižal tudi kupo vina, v katero so mu hudobni ljudje namešali strupa. Kozarec se hipoma razleti, in zastrupljeno vino se razlije na zemljo.** — Sv. Alojzij ni nikdar pozabil pokrižati svoje postelje, preden je šel spat, da bi se tako lažje obranil zalezovanja hudega duha. *** 36. Kje je v kratkem sestavljeno, kar mora verovati katoliški kristijan ? Kar mora verovati katoliški kristijan, je v kratkem sestavljeno v apostolski veroizpovedi ali »apostolski veri«. Pomni! Zalivali Boga za milost svete vere in drži se trdno naukov katoliške cerkve; zakaj, kakor pravi sv. Avguštin, „večjega bogastva, večjega zaklada ni, kakor je katoliška vera“. Spoznavaj zmiraj očitno in pogumno svojo katoliško vero in zato se tudi nikdar ne sramuj znamenja svetega križa. — Blagor ti, če boš mogel kdaj reči s sv. Pavlom: „Dober boj sem bojeval, . . . vero ohranil.“ (II. Tim. 4. 7). * Brevir. 17. jan. ** Brevir. 21. marc. *** Oberer, Handbuch. I. izd. 4. str. 32. — 30 — 2. Oddelek. O apostolski veroizpovedi. 37. Kako se glasi apostolska vera? Apostolska vera se glasi: »Verujem v Boga, Očeta vsemogočnega, stvarnika nebes in zemlje. — In v Jezusa Kristusa, Sina njego¬ vega edinega, Gospoda našega; — kateri je bil spočet od svetega Duha, rojen iz Marije Device; — trpel pod Poncijem Pilatom, križan bil, umrl in v grob položen; — šel pred pekel, tretji dan od mrtvih vstal; — šel v nebesa, sedi na desnici Boga Očeta vsemogočnega; — od ondot bo prišel sodit žive in mrtve. — Verujem v svetega Duha; — sveto katoliško cerkev, občestvo svetnikov; — odpuščanje grehov; — vstajenje mesa; — in večno življenje. — Amen.« Ta molitev imenuje se apostolska vera, ker je v njej zapopadeno jedro tistih resnic, katere mora katoliški kristijan v srcu verovati in z besedo spoznavati. 38. Zakaj se apostolska vera imenuje „apostolska“? Apostolska vera se imenuje »apostolska«, ker izvira od apostolov. Apostolska vera izvira od apostolov, t. j. apostoli so jo zložili, preden so se razšli po vsem svetu. Apostolska vera je torej po svojem izviru in po svoji vsebini jako častitljiva molitev. Ljubi otroci, dobro se je na¬ učite, in jo dostikrat in pobožno molite! Sv. Peter mučenec je bil sin krivoverskih starišev. Previdnost božja pa je bila otroku mila, da je prišel v kato¬ liško šolo, kjer se je naučil moliti apostolsko vero. „Kaj pa si se že v šoli naučil ?“ vpraša ga njegov strijc, ki je bil tudi hud krivoverec. Deček mu veselega srca moli apostolsko vero. Bolj mu pa oče in strijc prepovedujeta to molitev, tem srčneje jo Peter ponavlja: „Verujem v Boga Očeta vsemogočnega, stvarnika nebes in zemlje/ Peter je postal redovnik in mi- — 31 — sijonar. Prehodil je velik del laške dežele in je več tisoč krivovercev in grešnikov spravil na pot pokore. Zategavoljo so mu zagrizeni krivoverci stregli po življenju. Na potu med Milanom in Komo (Como) ga morilci zavratno napadejo. Morilec ga z mečem mahne dvakrat po glavi in ga pobije na tla. Umirajoč še Peter enkrat moli: „Verujem v Boga Očeta!“ Še le bodalo, ki je presunilo prsi mučenca, je utišalo njegova usta, ki so tako na glas oznanjala apostolsko vero. * 39. Koliko delov ali členov ima apostolska vera? Apostolska vera ima dvanajst delov ali členov. Posamezne resnice apostolske vere imenujemo člene, ker so med seboj, kakor členi verižice, zvezani v eno celoto. Ce vzameš iz verižice le eden člen, razveže se verižica, in če bi se iz apostolske vere izpustila le ena resnica, bila bi vera razdjana. Prvi člen apostolske vere. 40. Kako se glasi prvi člen apostolske vere? Prvi člen apostolske vere se glasi: »Verujem v Boga, Očeta vsemogočnega, stvarnika nebes in zemlje.« 41. Kaj nas uči prvi člen apostolske vere? Prvi člen apostolske vere nas uči: 1. da je Bog; 2. da se prva božja oseba imenuje Oče; 3. da je Bog ustvaril nebo in zemljo. Verujem v Boga, s tem spoznavamo, je le eden Bog; Očeta vsemogočnega, da so v Bogu tri osebe, Oče, Sin in sv. Duh (presv. Trojica); stvarnika nebes in zemlje, da je Bog vse ustvaril nebo in zemljo, angele in človeka. * Brevir. 29. apr. — 32 — 1. O Bogu. 42. Kaj je Bog? Bog je bitje, katero je samo od sebe in ne¬ skončno popolno. 1 Kralj Hieron je vprašal modrijana Simonida: Kaj je Bog? Simonid mn reče: „Daj mi en dan odloga, potem ti povem, kdo je Bog.“ Drugi dan pride Simonid pred kralja, in prosi še dva dni odloga. Za dva dni prosi štiri dni odloga, in od¬ sihmal prosi vselej še enkrat toliko odloga ko prej. Kralju se na zadnje vsa ta reč vendar čudna zdi, in zato vpraša mo¬ drijana, zakaj da odgovor tako odlaga? Modrijan Simonid mu odgovori: „Bolj modrujem o tvojem vprašanju, težje mi je po¬ vedati, kaj je Bog?“* * Kaj je Bog? Tega, ljubi otroci, ne more nobeden jezik dopovedati in nobena pamet popolno razodeti. Človek bi moral Bog biti, če bi hotel Boga celo spoznati. „Kar je Božjega, nihče ne spozna, kakor Duh božji/ (I. Kor. 2, 11). Akoravno pa Boga popolnoma ne moremo spoznati, je vendar naša sveta dolžnost, spoznavati ga toliko, kolikor nas učita pamet in božje razodenje; kajti to spoznanje nam je potrebno, če se hočemo zveličati: „To je večno življenje, da spoznajo tebe, edinega pravega Boga, in Jezusa Kristusa, katerega si poslal/ (Jan. 17, 3). Bog je bitje, to se pravi, Bog j e, njegovo bitstvo je biti (bitje), on mora biti. So tudi druga bitja, na pr. kamen, drevo, žival, solnce, človek, angel, pa ne, da bi morala biti. Božje bitje se ravno po tem od vseh drugih bitij razločuje: 1. da je Bog sam od sebe, in 2. da je Bog neskončno popoln. 43. Kaj pomeni: Bog je sam od sebe? Bog je sam od sebe pomeni: Bog ni postal in svojih popolnostij ni dobil od nobenega drugega bitja. Bog ni postal, t. je on je vedno bil, vsa druga bitja pa so postala takrat, ko jih je Bog ustvaril, in prej niso bila, 1 „Jaz sem, ki sem.“ (II. Mojz. 3, 14). — „Gospod, tebi ga ni enakega; velik si ti, in veliko je tvoje ime v moči/ (Jer. 10, 6). * Razi. kršč. kat. nauka. Celovec 1864. Od vere, str. 103. — 33 — vse stvari imajo to, da so svoje bitje — od Boga. Bog pa nima tega, da je - svojega bitja — od drugega, in niti ne more tega imeti od koga drugega, nego sam od sebe. Zato pravimo: Bog je sam od sebe od vekomaj. Bog svojih popolnostij ni dobil od nobenega drugega bitja, t. j. Bog ima svoje dobre lastnosti, na pr. da je večen, da je vsemogočen itd. sam od sebe, in ne od nobenega drugega. Človek pa, in vse druge stvari imajo vse dobre lastnosti od Boga, svojega stvarnika. „Bog, kateri je stvaril svet in vse, kar je v njem, on . . . sam daje vsem življenje, dušo in vse/ (Dej. ap. 17, 25). 44. Kaj pomeni: Bog je neskončno popoln? Bog je neskončno popoln pomeni: Bog ima vse dobre lastnosti v naj višji meri. Če o kakem bitju povemo, kakošno je in po čem se od drugih rečij razločuje, tedaj govorimo o lastnostih njegovih. Na pr. človeška duša je neumrjoča: to je njena lastnost, da je neumrjoča; ali med je sladek: to je njegova lastnost, da je sladek. Popolna je tista reč, katerej ne manjka nobena lastnost, katero bi morala imeti. Na pr. roka, ki ima pet zdravih prstov, je popolna. Neskončno popolno je pa bitje, ki ima vse dobre lastnosti, t. j. ki ima toliko dobrih lastnosti), da jim ne moremo nobene več pridjati, in ki ima vse dobre lastnosti v naj višji meri, t. j. v toliki meri, da nikdar ne moremo reči: tukaj ima ta ali ona lastnost svojo mejo ali svoj konec; je torej — neskončno popolno. Tako neskončno popolno bitje je Bog. Na pr. Bog je vsemogočen t. j. Bog je tako mogočen, da ne more mogočnejši biti, in da ni meje, kjer bi mogli reči: tukaj je konec božje mogočnosti. 45. Katere lastnosti božje si moramo posebno zapo¬ mniti? Posebno si moramo zapomniti te-le lastnosti božje: Bog je zgolj duh, večen in nespremenljiv, povsod pričujoč in vseveden, neskončno moder in vsemogočen, ne- 3 — 34 — skončno svet in pravičen, neskončno dobrotljiv in usmiljen, neskončno resničen in zvest. 46. Kaj pomeni: Bog je zgolj duh? Bog je zgolj duh pomeni: Bog je bitje, ki ima najpopolnejši um in najpopolnejšo prosto voljo, telesa pa ne. 1 Duh sploh je neumrjoče bitje, ki ima um in voljo, telesa pa ne; Boga torej s telesnim očesom ne moremo videti. Človek ima dušo, a ni zgolj duh, ker ima tudi telo. Čist duh je angel, ker ima um in voljo, telesa pa ne. Angeli imajo boljši um in voljo, kakor človek, toda nimajo najboljšega uma in volje („na svojih angelih je našel hudobijo 11 Job. 4, 18), to ima le Bog sam, in zato pravimo: Bog ima naj popolnejši um, in najpopolnejšo prosto voljo t. j. njegov um šene more zmotiti, in njegova volja more le dobro hoteti. Sv. pismo sicer pravi, da Bog ima oči, roke, da govori; vendar pa nihče ne sme misliti, da ima Bog telo kakor človek. Če govorimo o božjem očesu, pomeni to, da Bog vendar vidi, dasiravno nima telesnih oči, in da deluje, dasiravno nima rok. 47. Kaj pomeni: Bog je večen? Bog je večen pomeni: Bog je vselej bil, je in bo vselej. 2 V e č n o je to, kar se nikdar ni začelo, in kar ne bo nikdar nehalo biti. Bog je večen se torej pravi, Bog je brez za¬ četka in brez konca, ali z drugo besedo, Bog je od vekomaj do vekomaj. Človeška duša ni večna, pač pa je neumrjoča; bo večno živela, začela se pa je, ko jo je Bog ustvaril. Vse drugo na svetu pa je minljivo. Le tisti torej, ljubi otroci, trdno stoji, kdor se Boga drži, ker ,.svet prejde in njegovo poželenje 11 . (I. Jan. 2, 17). ’ „Bog je duh.“ (Jan. 4, 24). 2 „Predno so postale gore in je bila ustvarjena zemlja in nje okrog, si ti od vekomaj do vekomaj, o Bog!“ (Ps. 89, 2). — 35 48. Kaj pomeni: Bog je nespremenljiv? Bog je nespremenljiv pomeni: Bog je sam v sebi od vekomaj do vekomaj vedno isti. 1 Nespremenljivo je to, kar se ne predrugači, temveč ostane vedno enako. Bog je nespremenljiv. Bog se ne more predrugačiti, nego je vedno eden in isti v svojem bitju in v svojih lastnostih. Človek se spreminja, je otrok, postane mož, se stara, je zdaj zdrav zdaj bolan, je boljši in zopet hudobnejši. Svet in ljudje se spreminjajo, kakor se obleka stara, „Jezus Kristus pa je včeraj in danes in vekomaj isti." (Hebr. 1, 11. in 13, 8); pri Bogu ni niti „senee spremenljivosti". (Jak. 1, 17). Če sv. pismo govori o božjej jezi ali o njegovem kesanju ali sovraštvu, to ni tako razumeti, da bi bil Bog spremenljiv. S takimi in enakimi besedami o Bogu govorimo le po člo¬ veško in izpovemo, če bi Bog bil spremenljiv, kakor je človek spremenljiv, bi se kesal. Sicer pa se v takem slučaju ne spre¬ meni Bog, temveč človek. Na pr. ako s snažnim licem gledaš v ogledalo, ti kaže ogledalo snažno, če z umazanim licem, ti kaže umazano lice. Ogledalo se ni spremenilo, temveč lice. 49. Kaj pomeni: Bog je povsod pričujoč? Bog je povsod pričujoč pomeni: Bog je povsod, v nebesih in na zemlji. 2 Bog je povsod pričujoč, to se pravi, da ga ni kraja, kjer bi Boga ne bilo. Vi, ljubi otroci, ne morete ob enem biti doma in v šoli; Bog pa je hkrati v šoli, doma, v cerkvi, na cesti, na polji, Bog je v nas in okoli nas: „V Bogu živimo, se gibljemo in smo“ (Dej. ap. 17, 28); z eno besedo: Bog je povsod. Ker je Bog povsod in torej vse vidi, zato nas Bog varuj, da bi kaj hudega storili. Bogu se ne moremo skriti. Hudobni otrok sicer pravi: „Tema me obdaja in stene me zakrivajo. Kdo me vidi? koga bi se bal?" (Sir. 23, 25). Toda Bog je tudi na temnem kraju in v zaklenjeni hiši pričujoč. 1 „Jaz sem Gospod in se ne spreminjam/ (Mal. 3, 6). 2 „Kam pojdem pred tvojim duhom? in kam pobežim pred tvojim obličjem? Ako bi šel v nebo, si ti ondi; ako bi šel v pekel, si ti tukaj." (Ps. 138, 7. 8). 3* — 36 — Zato Bogu tudi ne moremo ubežati. Jona (Zgod. st. z. št. 68). Ker je Bog povsod pričujoč, ni samo v nebesih, temveč tudi v peklu. V nebesih ga pravični iz obličja v obličje gledajo in uživajo, v peklu se pogubljeni pred pravičnim Bogom tresejo. (Jak. 2, 19). 50. Kaj pomeni: Bog je vseveden? Bog je vseveden pomeni: Bog ve vse, preteklo, sedanje in prihodnje; ve tudi naše najskrivnejše misli. 1 Bog zna vse, kar se je zgodilo od začetka sveta, — vse preteklo, in ne pozabi ničesar; Bog ve, kaj se zdaj tukaj in po vsem svetu godi, — vse sedanje; Bog ve tudi vse, kar se bo do konca sveta in vso večnost godilo, — vse pri¬ hodnje. Bog ve celo, kar človek misli v svojem srcu; on pozna tudi takšne misli, katere človek prikriva, da bi ljudje ne zvedeli za nje, — najskrivnejše misli. Davčni denar. (Zgod. n. z. št. 60). Farizeji so se delali, kakor bi želeli poduka. Jezus pa spozna njihove najskrivnejše misli, katere so hoteli prikriti; on je vedel, da bi ga radi v besedi vjeli. — Ker torej Bog vse ve, in ker ni ničesar, da bi on ne vedel, zato pravimo, da je Bog vseveden. Bog vse vidi, Bog vse ve, Greh se delati ne sme. Bog je vseveden in bo tudi to plačal, kar na skrivnem dobrega storimo. — Če tudi po krivici trpiš, naj ti ne upade srce; Bog ve, da si nedolžen, in resnica bo o svojem času prišla na dan. 51. Kaj pomeni: Bog je neskončno moder? Bog je neskončno moder pomeni: Bog urejuje vse tako, da vselej doseže svoje najsvetejše namene. 2 1 „Nobena stvar ni nevidna pred njim, ampak vse je golo in od- grneno pred očmi tistega, kateremu nam bo treba dajati odgovor. 11 (Hebr. 4, 13). 2 „Kako veličastna so tvoja dela, o Gospod! vse si naredil v modrosti. 11 (Ps. 103, 24). — 37 — Bog urejuje vse tako, t. j. on ve vse tako lepo na¬ ravnati, da vselej doseže svoje najsvetejše namene. Če kedo namerava kaj doseči, o njem pravimo, da ima ta in ta namen. Kdor vestno spolnjuje verske dolžnosti, ima namen Bogu služiti in se zveličati. Kdor gre z vrčem k studencu, ima namen vode donesti. človek more kaj dobrega ali hudega nameravati, Bog pa, ki je neskončno v svet, more le najboljše ali naj svetejše namene imeti. Človeku lahko spodleti, da svojih namenov ne doseže. Prilika o bogatem možu (Zgodb, n. z. št. 49). Bogatin je nameraval jesti in piti in dobre volje biti, toda ni dosegel svojega namena; nagla smrt mu je njegove namene zmešala. In ker to ni namen človekov na svetu, da bi jedel in pil, zato pravi sv. pismo, da je bil bogatin „neumnež“, ni bil moder mož. — Bog pa vselej in gotovo doseže, kar namerava, nikdo mu ne more prekrižati njegovih namenov. Ker je Bog neskončno moder, ne smemo mrmrati zoper njegove naredbe, rekoč: Zakaj je Bog to storil? zakaj je to pripustil? Bog vse dobro naredi, samo da človek njegovih naj¬ svetejših namenov ne more uvideti. 52. Kaj pomeni: Bog je vsemogočen? Bog je vsemogočen pomeni: Bog je ustvaril nebo in zemljo in vse, kar je; storiti more vse, kar hoče. 1 Kdor dosti premore, je mogočen, kdor pa vse premore, je vsemogočen; in Bog more storiti vse, kar hoče, in je zato vsemogočen. »Bogu ni nemogoča nobena reč.“ (Luk. 1, 37). Oznanjenje Jezusovega rojstva. (Zgod. n. z. št. 2). Nekdaj ni bilo ni nebes, ne zemlje. Bog je nebo in zemljo ustvaril iz ničesa, ter s tem pokazal svojo vse¬ mogočnost. On je samo rekel: Bodi, — in bilo je nebo, in bila je zemlja. Bog kaže svojo mogočnost s tem, da zdaj vse neštevilne stvari ohranjuje in vzdržuje; kajti „ako bi Bog svoj obraz obrnil od njih, izginejo in se zopet vrnejo v prah/ (Ps. 103, 29). Zlasti pa čudeži pričajo o božji vsemogočnosti. (Naštej več bolj znanih čudežev st. in n. z.). Veselimo se, ljubi otroci, da imamo vsemogočnega Očeta v nebesih, kateri nam more pomagati v dušnih in telesnih 1 „Vse, karkoli hoče, stori Gospod na nebu, na zemlji, v morju in v vseh brezdnih.“ (Ps. 134, 6). — 38 — nevarnostih in nam v življenju in smrti priti na pomoč. — Ker je Bog vsemogočen, treba je, da se pred jim ponižamo ter spoznamo svojo revo in bedo. 53. Kaj pomeni: Bog je neskončno svet? Bog je neskončno svet pomeni: Bog hoče in ljubi samo dobro in sovraži vse hudo. 1 Svet je človek, kateri vedno dela dobro, hudo pa sovraži. Toda ni tako svetega človeka, ki bi se v celem svojem življenju kaj malega ne pregrešil. ,,Ni ga, ki bi dobro delal, kar enega ne.“ (Ps. 13, 1). — Svetejši so angeli. „Hvalite Gospoda vsi njegovi angeli, ki izpolnjujete njegovo voljo", — t. j. ki delate dobro. A tudi na angelih je Bog našel madež. Svetejši od svetnikov in angelov je Bog, on je neskončno svet. Edino le Bog tako hoče in ljubi samo dobro, da ne more grešiti, in zato je neskončno svet. Samo Bog more reci: „Kdo izmed vas me more greha prepričati?" (Jan. 8, 46). če bi Bog ne bil svet, bi ne bil Bog; Bog je svetost. Ljubi Bog nas opominja in pravi: „Jaz sem svet, bodite sveti tudi vi". — Ne res, ljubi otroci, da se boste tudi trudili sveti postati? Potem boste v nebesih angelom pomagali peti: „Svet, svet, svet je Gospod, Bog vojskinih trum". (Iz. 6, 3). 54. Kaj pomeni: Bog je neskončno pravičen? Bog je neskončno pravičen pomeni: Bog plačuje dobro in kaznuje hudo, kakor kdo zasluži. 2 Pravičen je, kdor vsakemu da, kar mu gre. Dobremu gre plačilo, hudobnemu pa kazen; in zato je Bog pravičen, ker plačuje dobro in kaznuje hudo. In ker Bog po¬ božnemu kristijanu prav gotovo toliko plača, kolikor zasluži, in nikdar manje, in tudi hudobnega tako kaznuje, kakor za¬ služi, in nikdar hujše, zato pravimo, Bog je neskončno pravičen. 1 „Jaz sem Gospod, vaš Bog; bodite sveti, ker sem jaz svet.“ (III. Mojz. 11, 44). — Postava na Sinajski gori. (II. Mojz. 20). 2 Bog „sodi brez ozira na zunanjo veljavo vsakega po njegovem delu.“ (I. Petr. 1, 17). — Vzgled: bogatin in ubogi Lazar. (Luk. 16, 19. nasl). — 39 — Pobožnega človeka Bog čestokrat že na tem svetu plačuje; dobra vest, notranji mir, časni blagoslov so mu plača. (Mladi Tobija). Bog tudi najmanjšega dobrega dela ne ostane na dolgu. (Kozarec mrzle vode (Mat. 10, 42). Ravno tako tudi hudobneža časih šiba božja že na tem svetu tepe. (Kajn). Najmanjši pregrešek ne ostane brez kazni. (Lotova žena, ki ni brzdala svojih oči. Gen. 19, 26). Vendar bi krivo sodili, če bi mislili, da je tisti, kateremu se na svetu hudo godi, prav gotovo grešnik, in da je tisti pobožen, kateremu se dobro godi. Skušnja namreč uči, da ravno pobožni ljudje niso brez težav, temveč celo svoje življenje mnogo trpe. In ravno tako je resnično, da se hudobnemu rado zelo dobro godi na svetu. Sedanje življenje namreč ni čas povračila, temveč čas poskušnje. Zato pa bo pravičnost božja še le na onem svetu popolnoma poravnala, kar je tukaj na dolgu ostala. Bogatin in ubogi Lazar. (Zgod. n. z. št. 46). Ni tako pra¬ vičnega človeka, da bi se vsaj časih v svojem življenju kaj malega ne pregrešil. Za take pregreške se je ubogi Lazar že na tem svetu pokoril, in so ga zato po njegovi smrti angeli naravnost nesli v Abrahamovo krilo. Pa tudi ne bo lahko najti tacega hudobneža, ki bi v svojem življenju semtertje kaj dobrega ne storil. Taka dobra dela je Bog bogatinu že tukaj poplačal ter mu dal dobro življenje; zato bogatin v večnosti ni imel druga pričakovati, kakor pekel za svoje hudobije. Nabirajmo si zakladov za nebesa. Varujmo se greha in bojmo se Boga. (Mat. 10, 28). 55. Kaj pomeni: Bog je neskončno dobrotljiv? Bog je neskončno dobrotljiv pomeni: Bog je poln ljubezni do svojih stvarij; vse dobro imamo od njega. 1 Dobrotljiv je tisti, ki nam dobro želi in deli, in sicer iz ljubezni do nas, ki lastnega prida ne pozna. Zdaj pa, ljubi otroci, mislite na neštevilne dobrote, katere vam Bog deli, ki tako očetovsko za vas skrbi. (Dobri stariši — vsakdanji kruh — ljubo zdravje — verni učeniki itd.). „Kaj imaš, česar bi ne bil prejel ?“ (I. Kor. 4, 7). — 40 - Bog nas je prej ljubil in mislil na nas, ko še nismo bili, in nas je tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina za nas, da nas je zveličal (L. Jan. 4, 10). Ker je torej Bog tako dober za nas, da človek njegovih dobrot niti razumeti ne more, zato po pravici pravimo, Bog je neskončno dobrotljiv. Sv. Pavel, oče puščavnikov, se je porodil v Spodnjem Egiptu začetkom 3. stoletja. Bil je še le 15 let star, ko mu stariši umrjejo. Pobožni mladenič zbeži pred krutim cesarjem Decijein v puščavo, kjer si globoko votlino izvoli za svoj dom. Palmovo drevo ga živi in oblači, a vrelec kraj votline ga napaja. Sto trinajst let star sluti, da se bliža njegova zadnja ura. Na božje povelje ga obišče še pred smrtjo sloviti puščavnik sv. Anton. Daši ravno se sv. moža še nista poznala, pozdravita se po imenih. Ko pride čas obeda, prileti vran in jima prinese cel hleb kruha, dočim je dozdaj Pavlu le pol hleba donašal. Ko vran odleti, vzklikne Pavel: Blagor nama! Neskončno dobrotljiv Bog je nama obed poslal. Že 60 let dobivam vsak dan po pol hleba, a danes je Gospod svojima služabnikoma kosilo podvojil. (Brevir 15. jan.). Ker vsak dober dar prihaja od zgorej, zato prosimo Boga za vse dobro in mu bodimo tudi hvaležni za vse dobrote. Juterna in večerna molitev — molitev pred jedjo in po jedi. Božje darove treba vedno dobro obračati. 56. Kaj pomeni: Bog je neskončno usmiljen? Bog je neskončno usmiljen pomeni: Bog je pri¬ pravljen in voljan, odpustiti nam grehe in odvrniti hudo od nas. 1 Usmiljen je tisti človek, ki reveža in trpina omiluje, in je tudi voljan pomagati mu, koliko more. (Samarijan — usmiljen). Ljubi Bog je vedno pripravljen nam pomagati v telesnih (bolezen, lakota itd.) težavah in v dušnih stiskah (žalost, strah itd.), zato pravimo, da je Bog usmiljen; in ker ima Bog večje usmiljenje do nas, nego mati do svojega lastnega deteta, zato je Bog res neskončno usmiljen. „Ali žena more pozabiti 1 „Kakor resnično živim, pravi Gospod, nočem smrti hudobneža, temveč, da se . . . vrne s svojega pota in živi.“ (Eceh. 33 11)._Vzgled: Ninive (Jon. 3.); izgubljeni sin. (Luk. 15, 11. nasl). — 41 — svoje dete, da bi se ne usmilila otroka svojega telesa? In ko bi ga ona pozabila, jaz ne bom pozabil tebe!" (Iz. 49, 15). Največje zlo pa je greh, in bolj nesrečnega človeka ni, kakor je grešnik. Toda Bog omiluje tudi vsaeega grešnika (joka nad nespokornim mestom Jeruzalemom Luk. 19, 41), in je vselej voljan (kateri dan koli ga kličemo Ps. 55, 10.), vsa¬ kemu grešniku vse tudi naj večje grehe odpustiti: „Ako bi bili vaši grehi kakor škrlat, bodo beli kakor sneg." (Iz. 1, 18). In ker Bog grešniku časih leta in leta prizanaša ter čaka na njegovo pokoro (na pokoro grešnikov ob Noetovem času je čakal 120 let Gen. 6), in ker ne odpusti samo enkrat, ali sedemkrat, nego sedemdeset sedemkrat, in ker slednjič Bog spokorniku grehov nikdar več ne oponaša, zato je Bog res neskončno usmiljen. „Bog je bogat v usmiljenju. 44 (Efez. 2, 4). — Zgubljeni sin. (Zgod. n. z. št. 45). — Ako smo tako nesrečni bili in smo grešili, hitro se vrnimo k Očetu, ki je zgubljenega sina tako ljubeznivo sprejel. — 57. Kaj pomeni: Bog je neskončno resničen in zvest? Bog je neskončno resničen in zvest pomeni: vse, kar Bog reče, je res, in kar obljubi ali zažuga, gotovo izpolni. 1 Resničen je otrok, kateri vedno resnico govori. Toda tudi resničnemu človeku ni vselej verjeti, ker dostikrat resnice ne ve, če bi jo tudi rad povedal; časih se sam zmoti, časih pa ga drugi nalažejo. Nekateri ljudje celo nalašč lažejo in nočejo resnice povedati. Ljubi Bog pa se ne more zmotiti, ker je vseveden, in tudi lagati ne more, ker je neskončno svet: „Nemogoče je, da bi Bog lagal 44 (Hebr. 6, 18), zato pravimo, da je Bog neskončno resničen. To so morali najhujši Jezusovi sovražniki pripoznati: „Učenik, vemo, da si resničen in da pot božjo po resnici učiš. 44 (Mat. 22, 16). Otroci božji resnico govorijo. Laž pa je hudič izmislil, on .je „oče laži 44 . (Jan. 8, 44). ' „Bog ni ko človek, da bi lagal; tudi ne ko sin človekov, da bi se spreminjal. Rekel je, in ne bi storil? Govoril je, in ne bi izpolnil?" (IV. Mojz. 23, 19). — 42 - Kdor na tanko stori in izpolni, kar je obljubil, on je zvest. Ker Bog p r a v g o t o v o in celo natanko izpolni, kar je obljubil ali kar je zažugal, zato je neskončno zvest. — Bog je prvim starišem zažugal smrt, če bodo jedli prepo¬ vedan sad; jedli so in - umrli, Bog je potem prvim starišem obljubil Zveličarja in jim ga je tudi poslal. Ljubi otroci, bodite zvesti v vseh tudi najmanjših rečeh, in Bog vas bo v nebesih črez velike reči postavil. (Mat. 25, 23). J 58. Iz česa spoznavamo, da je Bog, in kakšne lastnosti da ima? Da je Bog, in kakšne lastnosti da ima, spozna¬ vamo: 1. iz vidnega sveta; 1 2. iz glasu svoje vesti; 2 3. zlasti iz nadnaravnega razodetja. Bog nima telesa, je zgolj duh, in ga torej tudi ne moremo videti. Odkod pa vendar vemo, da je Bog in da ima vse lastnosti, katere smo našteli? Kdo nam to pove? Da je Bog, to nam oznanja ustvarjeni, vidni svet: zemlja, solnce, luna, zvezde. Če človek vidi lepo hišo, ne more reči, ta hiša se je sama naredila, ampak mora pri- poznati, da jo je postavil vešč stavbar. In če vidi lepo umetno uro, ne more reči, ta ura se je sama napravila, nego mora izpovedati, to je delo spretnega urarja. Lepše urejen kakor najlepša hiša, je ustvarjen svet, in bolj natančna kakor katerasibodi ura, je solnčna ura. Torej moramo tudi o svetu trditi, da se ni sam napravil, ampak, da ga je nekdo ustvaril, in to je — Bog. Svet je velika, od¬ prta knjiga, katero vsak lahko bere, in v kateri je zapisano: Vse to je vsemogočna roka božja napravila. (Rimlj. 1, 20). 1 ,,Neumnež pravi v svojem srcu: Ni Boga!" (Ps. 13, 1'. — ,,Kar je nevidnega na njem (na Bogu), se od ustvarjenja sveta sem spoznava in vidi po tem, kar je ustvarjenega, tudi njegova večna moč in božanstvo, tako da (pagani) nimajo izgovora. 1 ' (Rimlj. 1, 20). 2 »Oni (pagani) kažejo, da je delo postave zapisano v njihovih srcih, ker jim o tem pričuje njihova vest." (Rimlj. 2, 15). — „Nikdo ne taji Boga, razven tisti, kateremu bi bilo ljubše, če bi ne bilo Boga." (Sv. Avguštin). — 43 — Da je Bog, to nam priča tudi glas vesti, ki nas pred grehom svari, a nas hvali za vsako dobro delo. Vsak človek mora pripoznati, da je v njegovem srcu zapisana postava, ki mu veleva, hudega se varovati in dobro storiti. (Rimlj. 2,15). Kjer je pa postava, mora nekdo biti, ki je dal postavo. Ravno to je pa Bog, ki je ustvaril naše srce. * * ..Sam Bog je zvonček ustvaril, Obesil nad srce, Da naj bi tebe svaril, Pa tudi hvalil te. Oh, zvonček moj premili, Kako ti je ime? — Glas božji v tvojem krili Vest imenuje se.“** Tako ljubega Boga že po naravni poti spoznavamo. Da pa človek Boga in njegove lastnosti in svoje dolžnosti do Boga, in svoj večni namen itd. še bolj jasno uvidi, je Bog človeški naravi priskočil na pomoč z nadnaravnim razo¬ detjem, do katerega bi človek s svojo pametjo ne mogel priti. Sem le gre ves nauk, kar ga je Bog ali sam oznanil, ali pa ga je nam priobčil po očakih in prerokih, po Mojzesu in po svojem ljubem Sinu, Jezusu Kristusu, in njegovih apostolih. Pomni! Veseli se neskončne popolnosti božje in ljubi Boga nad vse; samo on more osrečiti tvoje srce. „Kaj imam v nebesih, in kaj ljubim na zemlji, kakor tebe? . . . Bog mojega srca in delež moj je Bog vekomaj.“ (Ps. 72, 25. 26). 2. O treh božjih osebah. 59. Ali je več, kakor en Bog? Le en Bog je. 1 Bog je le eden. Več bogov ne more biti. To nam že zdrava pamet priča. Bog je namreč najvišje in najpopolnejše bitje. Najpopolnejše bitje po more biti le eno, in ne more imeti para, ker bi sicer ne bilo več naj popolnejše. Torej je Bog le eden. Isto uči razločno tudi sv. pismo. (Iz. 45, 5). 1 „Jaz sem Gospod, in ni drugega več; razven mene ni Boga.“ (Iz. 45, 5). * Deharbe, Erkl. des Kath. Kat. I. p. 199. ** Lendovšek, Slomš. pesmi, str. 16. — 44 - 60. Koliko je oseb v Bogu? V Bogu so tri osebe. V enem Bogu so tri osebe. Oseba je samosvoje razumno bitje t. j. tako, ki ima um in voljo. Žival ali drevo niso osebe, ker nimajo razuma, to so reči ali stvari. Človek je oseba, in sicer človeška oseba, ker ima eloveško naravo. V Bogu pa so tri osebe, ki imajo božjo naravo. Tukaj zdaj moramo povedati, kaj je to, človeška narava? kaj je to, božja narava? Človeška narava je to, kar stori človeka, da je človek, ali kar je človeku tako lastno, da če tega nima, ni človek. Last človeka je pa telo in duša, telo z druženo z dušo t. j. človeška narava. Božja narava pa je to, kar je Bogu lastno; Bogu pa so lastne vse božje popolnosti t. j. božja narava. V Bogu so tri osebe, to se torej pravi: v Bogu so trije, ki imajo božjo naravo. Bog Oče ima božjo naravo. Bog Sin ima božjo naravo, Bog sv. Duh ima božjo naravo. Da so tri božje osebe, to resnico nam je Bog razodel; nje bi naša pamet ob svojem nikdar ne spoznala. Že v starem zakonu Bog tako bolj od daleč naznanja to resnico, ko pravi: „Naredimo človeka po svoji podobi/ Naredimo, ni le ena oseba, več jih je. Prav razločno pa je Bog to v novem zakonu razodel. Pri krstu Jezusovem so se pokazale vse tri božje osebe. Jezus krščen. (Zgod. n. z. št. 12). Iz nebes se sliši glas Očeta (prva božja oseba), ki imenuje Jezusa svojega Sina (druga božja oseba), in sveti Duh (tretja božja oseba) pride v podobi goloba nad Jezusa. — Pred svojim vnebohodom je Jezus sam imenoval vse tri božje osebe: ,,Pojdite in učite vse narode, in krščujte jih v imenu Očeta in Sina in svetega Duha/ (Mat. 28, 19). 61. Kako se imenujejo tri božje osebe? Tri božje osebe se imenujejo: prva Oče, druga Sin, tretja sveti Duh. 1 1 Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in svetega Dulia.“ (Mat. 28, 19). — Jezusov krst. (Mat. 3, 13. nasl). — 45 — Oče, Sin in sv. Duh se imenujejo božje osebe, ker je vsaka oseba pravi Bog. In dasiravno je vsaka božja oseba pravi Bog, so vendar vse le en Bog, ker imajo vse le eno in isto božjo naturo. 62. Ali je vsaka božja oseba pravi Bog? Vsaka božja oseba je pravi Bog: Oče je pravi Bog, Sin je pravi Bog, sveti Duh je pravi Bog; in vendar le en Bog. Oče je pravi Bog, to priča sv. pismo: „Hvaljen bodi Bog, Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa.“ (Efež. 1,3). Sin je pravi Bog: „Moj Gospod in moj Bog.“ (Jan. 20, 28). Sv. Duh je pravi Bog: „ Lagal si svetemuDuhu, nisi lagal ljudem, temveč Bogu.“ (Dej. ap. 5, 3—4). * 63. Zakaj so tri božje osebe le en Bog? Tri božje osebe so le en Bog. ker imajo vse tri le eno in isto nerazdeljivo bistvo in naravo ali naturo in zato tudi iste božje lastnosti. Vse tri božje osebe so eden in isti pravi Bog, ker imajo, kakor smo že rekli, vse tri eno in isto božjo naturo. Ta ena božja narava torej ni med tri božje osebe razdeljena, temveč vsaka božja oseba ima vso nerazdeljivo božjo naravo in bistvo, ima vse božje lastnosti in popolnosti. Ni ena oseba starejša od druge, mogočnejša od druge, temveč vsaka božja oseba je večna, vsemogočna, neskončno sveta itd. Če Kristus pravi: „Oče je večji od mene (Jan. 14), takrat govori le o svoji človeški naravi; o svoji božji naravi pravi: „Jaz in Oče sva eno.“ (Jan. 10, 30). Daje resnično le en Bog in tri božje osebe, uči sv. pismo: „Trije so, kateri pričajo v nebesih: Oče, Beseda (=Sin) in sveti Duh, in ti trije so eno.“ (I. Jan. 5, 7). Sv. pismo na raznih mestih vsaki izmed treh oseb prideva ali pripisuje božje lastnosti, božjo naravo, božje ime, božja dela, božjo čast. Kako je to mogoče, da so tri božje osebe in vendar le en sam Bog, tega mi seveda ne moremo razumeti. To je visoka,. — 46 nezapopadna skrivnost, noben razum bi je ne bil zasledil, in zdaj, ko nam je od Boga razodeta, je noben razum ne zapopade. Ko je sv. Avguštin pisal knjigo o presv. Trojici, belil si je glavo noč in dan in je premišljaval to nezapopadno skrivnost. Po trudapolnem delu se je sprehajal po morskih obalih. Nekega dne zagleda kraj morja prezalega fantka, ki je s srebrno žličieo zajemal morje in ga v majhno jamico prelival. Sv. Av¬ guštin vpraša otroka, kaj tukaj počenja. Fantek mu odgovori, da hoče celo morje preplah v jamico. „To ni mogoče, moj ljubi otrok", mu pravi sv. Avguštin. Potem pa ga fantek zavrne in reče: „Vedi Avguštin, da bom jaz prej izčrepal morje v jamico, preden boš ti globoko skrivnost presv. Trojice zapopadel.“ Na to fantek izgine. Avguštin je pa razumel nauk angelove besede. * * * 64. Kako se razločujejo tri božje osebe med seboj? Tri božje osebe se razločujejo tako med seboj: Oče je sam od sebe od vekomaj; Sin je rojen od Očeta od vekomaj; sveti Duh izhaja zajedno od Očeta in Sina od vekomaj. 1 Oče je sam od sebe od vekomaj t. j. prva božja oseba ima božjo naravo sama od sebe ali iz sebe; ona ni od nobene druge osebe rojena in iz nobene ne izhaja. Sin je od Očeta od vekomaj rojen t. j. druga božja oseba ima svojo božjo naravo in bistvo od Očeta, je rojena od Očeta. Od vekomaj t. j. Oče ni bil nikdar brez Sina; kakor je Oče večen, tako je tudi Sin od vekomaj iz njega rojen. S tem, da je Sin od Očeta rojen, Oče nič ne zgubi v svojem bistvu. V Sinu je tista božja narava, kakor v Očetu; toda ne smemo misliti na dve božji naravi, temveč v Očetu in Sinu je ena in ista, kakor tudi v svetem Duhu. Sveti Duh izhaja zajedno od Očeta in Sina od vekomaj, t. j. tretja božja oseba ima božje bistvo od Očeta in Sina zajedno, ker zajedno od Očeta in Sina izhaja, in sicer od vekomaj, tako da Oče in Sin nista bila nikdar brez svetega Duha. 1 ..Gospod mi je rekel: Moj Sin si ti, danes sem te rodil. 11 (Ps. 2, 7). — .,Kadar pa pride Tolažnik, katerega vam pošljem od Očeta, Duh resnice, kateri izhaja od Očeta, on bo pričeval o meni. 11 (Jan. 15, 26). * Oberer, Handbuch f. Katech. 4. Aufl. str. 56. — 47 — Če pravimo, da je Oče prva, Sin druga in sveti Duh tretja božja oseba, s tem zaznamujemo red, po katerem ena oseba od druge od vekomaj izhaja, a ne rečemo, da bi ena oseba imela kako prednost pred drugo. * 65. Katera dela se prilastujejo posameznim božjim osebam ? Posameznim božjim osebam se prilastujejo ta-le dela: Očetu stvarjenje, Sinu odrešenje, svetemu Duhu posvečenje. Vse tri osebe imajo isto božjo voljo; zato nobena oseba brez druge nič ne učini, temveč vse tri delujejo vedno vzajemno. Vendar se Očetu pripisuje zlasti stvarjenje, t. j. mi pravimo, da je Bog Oče vse stvaril. Ker je Bog Sin od Očeta od vekomaj rojen, in ker sveti Duh iz Očeta izhaja, zato Očetu po pravici pripisujemo, da imajo tudi vse druge reči, ki niso od vekomaj, svoj začetek od njega. Sinu se prilastuje odrešenje, t. j. mi pravimo, da nas je Bog Sin odrešil. In to po pravici. Ker niti prva niti tretja božja oseba, temveč druga božja oseba je za nas človek postala in nas je na sv. križu odrešila. Svetemu Duhu pripisujemo posvečenje, t.j. mi pra¬ vimo, da nas sv. Duh posvečuje. In to po pravici. Sv. Duh je namreč „ljubezen“, in kakor je nekdaj ta ljubezen prvo stvarjenje oživila in olepšala (Gen. 1, 2. in 2, 1), tako zdaj grešnika pri sv. krstu oživi ter stori otroka božjega, ga olepša z gostuvansko obleko posvečujoče milosti božje in nas posvečuje tudi po drugih zakramentih. 66. Kako se imenujejo tri božje osebe skupaj ? Tri božje osebe skupaj se imenujejo presveta Trojica. (Praznik presvete Trojice). Z besedo Trojica na kratko povemo, da je Bog eden ali enoten po svoji naravi, in trojen v osebah. Pomni! Moli nepojmljivo skrivnost presvete Trojice v ponižni veri in zahvali Očeta, ki te je ustvaril. Sina, ki te je odrešil, in svetega Duha, ki te je posvetil. ,,Cast bodi Očetu in Sinu in svetemu Duhu, kakor je bilo v začetku, zdaj in vselej in na vekomaj. Amen.“ Nikdar ne pozabi, kar si presveti Trojici slovesno obljubil pri svetem krstu. — 48 — 3. O stvarjenju, ohranjenju in vladanju sveta. 67. Zakaj imenujemo Boga „stvarnika nebes in zemlje"? Boga imenujemo »stvarnika nebes in zemlje«, ker je ustvaril ves svet: nebo in zemljo in vse, kar je. 1 Nebo in zemljo in vse, kar je, z eno besedo: ves svet, kar je razven Boga, vse. kar je vidnega in nevidnega. „Po njem je vse stvarjeno v nebesih in na zemlji, vidno in nevidno." (Kološ. 1, 16). 68. Kaj pomeni beseda „ustvariti“? Beseda »ustvariti« pomeni: iz nič kaj narediti. Če človek hoče kaj narediti, treba mu tvarine t. j. treba mu tega, iz česa se kaj napravi (lesa, suknja), treba mu orodja, da ž njim kaj naredi, treba mu truda in tudi časa, da kaj dogotovi. — Pri Bogu ni tako; njemu ni treba tvarine, ne orodja, ne truda, ne časa. Njemu treba samo volje, in vse, kar hoče, je že tudi ustvarjeno. Bog je rekel: „Bodi luč, in bila je luč." Komaj je Bog naznanil svojo voljo, in že je bilo svetlo. Ker torej Bog vsega tega ne potrebuje, kar je človeku po¬ trebno, če hoče kaj narediti, pravimo da je Bog vse ustvaril, t. j. iz nič naredil. Vsako stvarjeno reč pa imenujemo stvar. — Stvarjenje sveta. (Zg. st. z. št. 1). 69. Čemu je Bog ustvaril svet? Bog je ustvaril svet: 1. v svojo čast; 2. v blagor stvarem. Čemu je Bog ustvaril svet, t. j. iz kakega namena, kaj je Bog nameraval, ko je svet ustvaril? Bog je ustvaril svet v svojo čast, t. j. ker Bog v svojih stvareh razodeva svoje popolnosti, jih človek mora pri- poznavati, občudovati in hvaliti. Če kdo kaj lepega in umetnega napravi, vprašajo vsi po umetniku ali mojstru: Kdo je to 1 „V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo." (I. Mojz. 1, 1). — 49 — naredil? Tako nebesa oznanjajo slavo božjo" (Ps. 17, 2); delo hvali mojstra, ali prav za prav ljudje, ki vidijo nebesa, občudujejo in hvalijo vsemogočnega in neskončno modrega Boga. Pa ne samo nebesa, vse stvari do najmanjše, do cvetlice, ki ob poti razveseljuje oko popotnika, oznanjajo dobrega in usmiljenega Boga. V blagor stvarem, t. j. stvarem na korist, da stvari stori srečne. Bog »napolnjuje vsako stvar s blagoslovom 1 * (Ps. 144, 16), in deli vsem stvarem svoje dobrote. Zlasti pa je človeku storil s tem največjo dobroto, da ga je ustvaril, in sicer po svoji podobi in ga je postavil za kralja nad vse stvari, da naj bo srečen na tem svetu in zveličan na onem svetu. Človek, kateremu je Bog dal svojo podobo, naj bi tamkaj dobil delež tudi njegove nebeške časti in slave. — 0 kako dober je ljubi Bog vsem stvarem, zlasti pa še človeku! 70. Kako skrbi Bog za ustvarjeni svet? Bog skrbi za ustvarjeni svet tako, da ga neprene¬ homa ohranjuje in vlada. Bog je ustvaril svet in mora zdaj skrbeti, da svet tudi obstane. Bog skrbi za ustvarjen svet, t. j. on gleda na to, da svet zopet ne premine; in zato mora svet neprenehoma, t. j. vedno ohranjevati in vladati. * 71. Kaj pomeni: Bog ohranjuje svet? Bog ohranjuje svet pomeni: Bog stori s svojo vsemogočnostjo, da obstoji ves svet in vsaka stvar, dokler on hoče. 1 Bog ohranjuje svet, t. j. vsemogočni Bog dela to, da bo svet tako dolgo trpel, dokler bo božja sveta volja. Kedar pa to ne bo več božja volja, mora svet zginiti in nehati, potem je konec sveta. Kakor svet sploh, tako more vsaka stvar, in torej tudi človek le tako obstati, če mu Bog da, in kako dolgo mu da biti in živeti. „Vse v njem obstoji. 11 (Kološ. 1, 17). 1 „Kako bi moglo kaj obstati, ako bi ti ne hotel?" (Modr. 11, 26). 4 — 50 - * 72. Kaj pomeni: Boga vlada svet? Bog vlada svet pomeni: Bog vodi in obrača vse na dobro; nič se ne zgodi, če on noče, ali če on ne pripusti. 1 * * Bog vodi vse, t. j. Bog vse tako naravnava, da vse stvari izpolnjujejo njegovo voljo, in store, kar on hoče. „Vse tebi služi/ (Ps. 118, 91). Nerazumne stvari so prisiljene iz¬ polnjevati božjo voljo. (Solnee mora o svojem času izhajati in zahajati, zvezde po določenih potih tekati; orehovo drevo mora orehe, črešnja črešnje roditi; božja volja je, da se ptice žive, dasiravno ne sejajo in ne žanjejo, in da so lilije lepo belo oblečene, dasi ne delajo in ne predejo). Pametne stvari (angeli in človek) pa prostovoljno izvršujejo božjo voljo. In če človek, ravno zato ker ima prosto voljo, kaj stori, česar Bog noče, kaj hudobnega ali grešnega, Bog to pripušča, a obrača na dobro, da se slednjič vendar zgodi njegova volja. — Bog je v sanjah egiptovskemu Jožefu pokazal, da ga hoče povišati nad njegove brate, in da se mu bodo priklanjali stariši in bratje. Nevošljivi bratje prodajo Jožefa v sužnost. To je bilo grešno dejanje, kar so bratje sami čutili. In akoravno je bilo njih delo zoper božjo voljo, je Bog to pripustil, a je Jožefa slednjič tako vodil, da so ga pripoznali bratje in oče za gospo¬ darja, je torej slednjič vse na dobro obrnil. Zato pravi Jožef svojim bratom: „Ali se moremo božji volji zoperstavljati ? Vi ste z menoj hudo mislili, Bog pa je to obrnil na dobro in me je zato tako povišal/ (Gen. 50, 20). Ker se torej nič ne zgodi, če Bog noče, ali če Bog ne pripusti, zato veren kristijan ne more govoriti o slepem slučaju, ali da nam je kaj sojeno, ali da je komu kaj uči- njeno, ali o naključbi. In če časih pravimo: to se je tako primerilo — mislimo le reči: Bog je to tako vravnal, Bog je pripustil. Bog vlada svet, to se pravi: vse se mora na svetu goditi po božji volji; tudi v najmanjših rečeh se izpolnjuje božja volja: še vrabec ne pade na zemljo, in niti las z glave ne mine — brez božje volje. 1 »^li se ne P r odasta dva vrabca za en vinar? In ne eden izmed njiju ne pade na zemljo brez vašega Očeta. Vaši lasje na glavi pa so vsi prešteti. 11 (Mat. 10, 29. 30). — 51 — 5 73. Ali vodi in obrača Bog tudi hudo in trpljenje na dobro ? Bog vodi in obrača tudi hudo in trpljenje na dobro: hudobne hoče s tem kaznovati in poboljšati, dobre pa skušati in jim povečati zasluženje za nebesa. Hudobnim, t. j. grešnikom Bog pošilja nadloge in trpljenje, da jih kaznuje zavoljo njihovih grehov. Hudobija zasluži šibo, ker je Bog pravičen, in torej hudo kaznuje in dobro plačuje. Srečen je grešnik, katerega ljubi Bog že tukaj na svetu tepe. Zato je sv. Avguštin molil: „Tukaj žgi, tukaj reži, samo tamkaj prizanesi!“ Še bolj srečen pa je, kdor spozna, da ga tepe neskončno usmiljeni Bog, ki ga hoče poboljšati in spraviti na pravo pot. „Nočem smrti hudobnega", pravi Gospod, „temveč da se hudobni vrne s svojega pota in živi." (Eeeh. 33, 11). Jožefova srebrna kupa. (Zgod. st. z. št. 25). Bratje egiptovskega Jožefa so še le takrat spoznali krivico, katero so Jožefu storili, ko jih je nesreča tlačila: „Bog je našel krivico nad svojimi hlapci, s čim se hočemo opravičevati?" (L Mojz. 44, 16). Trpljenje je pa brate tudi popolnoma poboljšalo. Dočim so prej z Jožefom tako brezsrčno ravnali, bila jih je zdaj sama ljubezen do manjšega brata Benjamina in do osivelega očeta Jakoba. Bog hoče dobre, t. j. pravične po križih in težavah skušati, t. j. on se hoče prepričati, ali bodo tudi v trpljenji pravični in stanovitni ostali; v trpljenji naj pokažejo, ali njihova pobožnost prihaja iz prave, čiste ljubezni božje. Izakovo rojstvo in njegovo darovanje. (Zgod. st. z. št. 14). —- Abraham je skušnjo dobro prestal ter je v trpljenju in žalosti pokazal, da ljubi Boga bolj, kakor vse na svetu, tudi bolj, kakor svojega edinega otroka. Bog hoče pa po trpljenju dobrim tudi povečati zaslu¬ ženje za nebesa, t. j. Bog ponuja pravičnim priložnost, da s tem, da radovoljno trpijo, zadostujejo za časne kazni, da se vadijo v potrpljenju in si veliko plačo — večjo blaženost — za nebesa zaslužijo. — Zato si svetniki božji niso nič bolj želeli, kakor trpeti, da bi si tako povečali nebeško veselje. Sv. mučenec Ignacij je bil od rimskega cesarja obsojen v grozovitno smrt. V Rimu naj ga na veselje ljudstva vržejo divjim zverinam v jed. Ko sv. Ignacij zve, da ga hočejo 4* — 52 rimski kristijani obvarovati strašne smrti, jih milo prosi, naj tega ne storijo in jim piše: „Želim, da bi zveri že prežale na me in da bi mi ne prizanašale, kakor nekaterim mučencem. Jaz bom se jim ljubkal, da me hitro požrb, in če me nočejo popasti, bom jih jaz silil. Odpustite mi, bratje; vem jaz. kaj mi to koristi!"* * In sv. Terezija je vedno molila: „Gospod, ali trpeti ali umreti!“ ** Bogu služiti, dokler se nam dobro godi, to ni kaj po¬ sebnega. Kristus je ljudstvu očital: „Iščete me. ker ste od kruhov jedli in bili nasičeni/ (Jan. 6, 26). Toda v križih in težavah Bogu udan biti, to je velika čednost. $ 74. Zakaj pripušča Bog tudi greh? Bog pripušča tudi greh, ker noče vzeli človeku proste volje, in ker more tudi nasledke greha obrniti na dobro. 1 Bog pripušča tudi greh, t. j. človek zamore kaj takega storiti, kar je zoper božjo postavo, in Bog tega noče zabraniti. Stvarnik noče vzeti človeku proste volje, katero mu je dal, in katera je del njegove človeške narave; človek se torej zamore odločiti ali za hudo ali za dobro. Nasledki greha so to, kar se rodi ali kar pride iz greha, ali kar po grehu sledi; so učinki, ki iz greha izvirajo. Nasledke greha ve ljubi Bog tako obrniti ali vravnati, da morajo k dobremu služiti. — Judje so Jezusa križali. To je bilo strašno zločinstvo — umoritev Boga. Ljubi Bog pa je po tej smrti Jezusovi svet odrešil. Bog je hudobijo Judov tako obrnil, da je postala za vse ljudi povod večne sreče. — Nevera sv. apostola Tomaža je bila pregrešna; toda nam je njegova nevera več koristila, kakor vera drugih apostolov. S tem namreč, da je potipal Jezusove rane, nam je on boljša priča za Jezusovo resnično vstajenje od vseh drugih apostolov. 75. Kako imenujemo skrb, s katero Bog vse ohranjuje in vlada? Skrb, s katero Bog vse ohranjuje in vlada, ime¬ nujemo božjo previdnost. ) Vi (bratje egiptovskega Jožefa) ste mislili hudo zoper mene, Bog pa je tisto obrnil na dobro/ (I. Mojz. 50, 20). * Brev. Rom. 1. Febr. ** Brev. Rom. 15. Oct. — 53 — Previdnost t. j. prej že vse videti, kakor se kaj zgodi, in vse tako osnovati in voditi, da se res zgodi. Če torej pra¬ vimo, to je božja previdnost storila, s tem povemo: Bog, ki vse že prej vidi od vekomaj in za vse skrbi, je to naredil ali je to pripustil, da se je zgodilo. Potov božje previdnosti pa ne more nikdo slediti ali razumeti, so — neizvedljivi. Torej se je treba božjim na- redbam vsak čas podvreči, in naj se zgodi karbodi, jih ponižno moliti: Zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji. Pomni! Zaupaj vedno trdno in otroško v božjo previdnost, ki ti hoče vselej le dobro, in nikar ne toži o božjih naredbah. „Tistim, ki ljubijo Boga, služi vse k dobremu." (Rimlj. 8, 28). 4. O angelih. 76. Katere so najimenitejše stvari božje? Najimenitnejše stvari božje so angeli. Bog je ustvaril brez števila stvarij. Vse stvari skupno imenujemo svet. Vse stvari, katere s telesnimi očmi vidimo, ali s svojimi čuti opazujemo, imenujemo vidni svet; nevidne božje stvari imenujemo z eno besedo nevidni svet. Duhovi so nevidne božje stvari. Te duhove imenujemo angele. Angeli so najimenitnejše stvari božje, ker nobena stvar nima tako odličnih lastnostij in vrlin kakor angeli. Da so angeli, to sveta vera razločno uči. Sv. pismo dostikrat govori o angelih. Ljubi otroci! kdo ve kakega angela imenovati? Kaj pa veš o tem angelu? — 77. Kaj so angeli? Angeli so zgolj duhovi, to je take stvari, ki imajo um in prosto voljo, telesa pa ne. 1 Beseda angel je grška beseda in pomeni to, kar slo¬ venska beseda poslanec ali posel. Duhove pa zato angele imenujemo, ker jih Bog pošilja na svet, da ljudem ali oznanjajo božjo voljo, ali jim dobrote delijo. Oznanjevanje Jezusovega rojstva. (Zgod. n. z. št. 2). 1 Sveto pismo omenja devet angelskih vrst ali korov, ki so tem popolnejši, kolikor višji, in sicer: angele, nadangele, prvaštva, oblasti, moči, gospodstva, prestole, kerubine in serafine. (Efež. 1, 21; Kološ. 1, 16). — 54 — Angeli imajo um, t. j. oni mislijo in spoznavajo; imajo tudi prosto volj o, da se morejo za kako dejanje ali odločiti ali ne odločiti. Ker angeli nimajo telesa, jih ne moremo videti, so torej nevidni. Toda Bog časih stori, da angele vidimo; on jim da navidezno telo. Tako so pastirci videli angela, ki jim je naznanil veselo novico, da je v Betlehemu rojen njih Zveličar. Angeli se ne morejo upodabljati, ker nimajo telesa in torej tudi lica ne, da bi se po njem podoba naredila. Ker so se pa angeli na svetu v podobi mladeničev prikazovali, jih torej slikamo kot mladeniče. — Ljubi otroci! pobožni in nedolžni fantiči so res kakor angelci na svetu. (Sv. Alojzij, sv. Stanislav). Angeli nimajo telesa, torej tudi perotij ne morejo imeti; peroti pomenijo, da angeli veselo in urno izvršujejo božja povelja. — Otroci, ki hitro in z veseljem storijo, kar se jim naroči, posnemajo angele, pa se bodo tudi ž njimi v ne¬ besih veselili. — Angeli so čisti duhovi in zato ne morejo umreti; oni vedno in večno žive. Angeli tudi niso vsi ene vrste; nekateri so modrejši, mogočnejši, imenitnejši od drugih. Sveta cerkev uči, da je devet vrst nebeških duhov. 78. Čemu je Bog ustvaril angele? Bog je ustvaril angele, da ga molijo in ljubijo, mu služijo in ljudi varujejo. 1 Angeli naj Boga molijo, t. j. mu dajejo največjo čast, in naj pripoznajo, da so popolnoma od njega odvisni, in da je on njih Stvarnik in Gospod. Angeli naj bi Boga ljubili. Kako bi pač angeli Boga ne ljubili, ko jim je pa Bog odločil prvo mesto med stvarmi, in ko angeli po svojem visokem umu najbolj spoznavajo njegovo slavo in lepoto ? Angeli naj bi Bogu služili, t. j. naj voljo svojega Boga in Gospoda izpolnjujejo, naj vedno delajo to, kar Bog hoče imeti. Angeli pa naj tudi človeka varujejo t. j. branijo časne in večne nesreče in naj so mu na pomoč pri dobrih delih. 1 »Hvalite Gospoda vsi njegovi angeli; ki, mogočni v moči, izpolnjujete njegovo voljo. 11 (Ps. 102, 20). — „Svojim angelom je zapovedal zavoljo tebe, naj te varujejo na vseh tvojih potih. 11 (Ps. 90,'11). — Vzgled: Lot (I. Mojz. 19); Tobija (Tob. 5. nasl.). — 55 — 79. Kakšni so bili angeli, ko jih je Bog ustvaril? Ko je Bog angele ustvaril, bili so dobri in srečni; obdarjeni so bili s posvečujočo milostjo božjo in z mnogimi popolnostmi. Vse angele ustvaril je Bog dobre, t. j. nič se ni moglo grajati na njih in nič se jim očitati. Pa tudi srečne je Bog ustvaril angele, t. j. imeli so dosti vsega, česar je poželelo njih srce; niso poznali nobenega zla in ničesar jim ni manjkalo. Angeli so bili obdarjeni s posvečujočo milostjo božjo, t. j. Bog jim je podaril milost, po kateri so angeli sveti postali in otroci božji. Angeli bi bili sicer tudi brez posvečujoče milosti božje pa sveti angeli bi ne bili. Angeli so bili obdarjeni z mnogimi popolnostmi, t. j. Bog jih je ustvaril neumrjoče; jim je dal dober razum, kakoršnega jima noben človek. „ Tistega dneva pa in ure nihče ne ve, I tudi ne angeli nebeški “ (Mat. 24, 36); torej so reči, katere vedo angeli, a nikdo drugi. Bog jim je dal zelo dobro volje), da so hoteli to, kar je bilo Bogu ljubo; in veliko moč in oblast. (Angel je v eni noči ubil 185 tisoč Asircev. Iz. 37, 36). 80. Ali so vsi angeli ohranili milost božjo? Angeli niso vsi ohranili milosti božje; mnogi so jo izgubili z grehom napuha. Bog je |al angelom posvečujočo milost, angeli pa bi imeli ta božji dar ohraniti in bi potem za plačilo večno Boga gledali. Bog je torej angele pustil nekaj časa, da jih je skušal, kaj bodo storili? uli bodo ohranili posvečujočo milost božjo ali ne? ali bodo ostal: stanovitni v ljubezni božji ali ne? Čujte, ljubi otroci, kaj se je zgodilo! Stvarjenje an¬ gelov in greh nekaterih izmed njih. (Zg. n. z. št. 2). Mnogo angeldv je ohranilo milost božjo, toda ne vsi. Dosti se jih je prevzeb ter uprlo zoper Boga, in ti so zgubili po grehu napuha posvečujočo milost božjo; tako so postali iz doirih duhov — hudobni duhovi. O kako so se vendar sprenenili! Prej so bili sveti, zdaj so hudobni in polni sovraštva do Boga; prej so bili srečni, zdaj neskončno nesrečni; prej so bili (epi, zdaj strašno grdi in odurni. — 56 — 81 Kako je Bog kaznoval napuhnene angele? Bog je kaznoval napuhnene angele s tem, da jih je vekomaj zavrgel in pahnil v pekel. 1 Bog je napuhnene angele vekomaj zavrgel, t. j. on jih je za vselej pahnil od sebe, tako da ne bodo nikdar več našli milosti pred Bogom, in ne bodo nikoli več gledali Boga. Bog je napuhnene angele v pekel pahnil, t. j. Bog je angele kaznoval in v pekel obsodil. Kakor so nebesa kraj večnega veselja, tako je pekel kraj, kjer hudobni angeli strašne večne kazni trpe, katerih se ne morejo nikdar več rešiti. Ljubi Bog dopušča, da hudobni duhovi do konca sveta ljudi na zemlji skušajo, zato jih imenujemo skušnjavce. Pa če tudi po svetu hodijo, povsodi svoje peklenske muke s seboj nosijo. Ljubi otroci! Bodite vendar ponižni. Glejte! kam je napuh spravil hudobne angele. 82. Kako pravimo zavrženim angelom? Zavrženim angelom pravimo hudobni duhovi ali hudiči. Zavrženim angelom pravimo hudobni 1 uh o vi, ker’ so ostali duhovi tudi po grehu, in so obdržali svojo naravo, svojo pamet namreč in svojo voljo. Toda zdaj so vse njihove misli in želje le na hudo obrnjene, zdaj ni nič dobrega na njih, in zato jim pravimo, da so hudobni duhovi. Na čelu hudobnih angelov je stal lucifer, ki je bil v nebesih tako lep in svetel kakor j uterna zvezda (= lucifer); zdaj pa, ko je kralj teme, mu pravimo satan. 83. Kako je Bog poplačal dobre angele? Dobre angele je Bog poplačal z večnim zveli¬ čanjem v nebesih. 2 1 .»®°8 tudi angelom, ki so grešili, ni zanesel, temveč jih je s peklenskimi vrvmi v brezdno potegnil in jih izročil v trpljenje.“ (II. 2 ,,Njih angeli v nebesih vedno gledajo obličje mojeca Očeta, ki je v nebesih.' 1 (Mat. 18, 10). — 57 — Bog je poplačal dobre angele z večnim zveličanjem v nebesih t. j. Bog jim je prisodil kraj večnega veselja, kjer vedno Boga gledajo in uživajo. »Njihovi angeli vedno gledajo v nebesih itd. Zdaj so popolnoma srečni, ker Boga ne morejo več zgubiti, in jim nebes nikdo več ne more vzeti. Kaj delajo angeli v nebesih? Boga hvalij o in mu služijo. Vedno prepevajo: »Svet, svet, svet je Bog vojskinih trum" (Iz. 6, 3), in storijo vse, kar Bog hoče. 84. Kakšni so dobri angeli do nas? Dobri angeli so nam blagohotni: nas ljubijo in varujejo na duši in na telesu, opominjajo k dobremu in prosijo za nas. Kakšni so dobri angeli do nas, t. j. ali je dobrim angelom kaj mar za nas? Angeli so nam blagohotni, t. j. želijo nam vse d o b r o za dušo in telo. Angeli nas ljubijo t. j. njim ni vse eno, kako se mi imamo, temveč njih zelo veseli, če se nam dobro godi, najbolj njih pa skrbi, da tudi mi pridemo v nebesa. Nas varujejo na duši in telesu t. j. nas branijo, da ne trpimo škode ne na duši, ne na t e 1 e s u. Lota in njegovi dve hčeri so angeli po sili rešili, da niso v Sodomi zgoreli. Če se pa kdo nikakor ne da rešiti, kakor Lotova žena ne, temu tudi angeli ne morejo pomagati. Pred vsem pa va¬ rujejo dušo, t. j. čujejo nad dušo, da jo obranijo greha, ali da jo rešijo greha. »Svojim angelom je zapovedal" itd. Dobri angeli nas opominjajo k dobremu; stotnika Kornelija je angel božji opomnil, naj pošlje po apostola Petra, ki mu bo oznanil voljo božjo. Dobri angeli prosijo za nas, t. j. oni nosijo naše molitve pred božji tron in podpirajo naše molitve s svojo pri¬ prošnjo. Sv. nadangel Rafael je govoril staremu Tobiju: »Kadar si s solzami molil, in si pokapal mrtve, nosil sem jaz tvojo molitev pred Gospoda." (Tob. 12, 12). 85. Kako pravimo angelom, katere je Bog posebno odločil, da nas varujejo? Angelom, katere je Bog posebno odločil, da nas varujejo, pravimo angeli varuhi. (Praznik svetih angelov varuhov). — 58 — Vsi dobri angeli so človeku naklonjeni. Prav posebno pa še ima človeka na skrbi angel varuh. Vsak človek ima svojega angela varuha. Peter v ječi. (Zg. n. z. št. 91). — Cerkev uči, da ima tudi vsaka občina, vsako kraljestvo in vsak narod svojega angela varuha. 86. Kakšno dolžnost imamo do svojih angelov varuhov? Do svojih angelov varuhov imamo dolžnost, da jih častimo in na pomoč kličemo, da poslušamo njihove opomine in smo jim hvaležni. Svoje angele varuhe moramo častiti, t. j. jim skazo- vati svoje spoštovanje. Ne smemo pozabiti, da je angel povsod in vedno kraj nas, treba se nam torej varovati, da kaj tacega ne mislimo, ne govorimo in ne storimo, kar bi vtegnilo svetega angela žaliti. Tako angela varuha najlepše častimo. Najbolj bi ga pa žalili in onečastili, če bi se drznili vpričo njega grešiti. Svojega angela varuha moramo tudi na pomoč kli¬ cati, t. j. ga prositi, da nam pomaga in da nas brani. Stari in mladi Tobija (Zg. st. z. št. 69, 70, 71). Mladi Tobija kliče angela na pomoč, in ta ga obrani, da ga velika riba ne požre. Opomine angelov varuhov moramo po¬ slušati, t. j. paziti na njegov glas, ker angel govori v imenu božjem. Mladi Tobija sluša angela, iztrebi ribo in hrani njeno srce, žolč in jetra kot pristna zdravila. Angel svetuje Tobiju naj snubi Saro, hči Raguelovo, in njun zakon je bil zelo srečen. — Moder je pač vsak mladenič in vsak človek, ki sluša svojega angela varuha, kadar si voli stan! Angelu moramo biti tudi hvaležni t. j. angela varuha moramo vedno v mislih imeti in ga ne pozabiti, nego pripoznati njegovo pomoč, rekoč: tukaj mi je moj angel pomagal, — tukaj me je njegova roka očivestno obvarovala. — Mladi Tobija naštel je svojim starišem vse dobrote, katere mu je angel včinil, in je rekel: „Oče, kako plačilo mu bomo dali? Prosim te, da ga nagovoriš, naj blagovoli vzeti polovico vsega, kar sva pri¬ nesla. “ (Tob. 12, 4). In ko sta spoznala angela, sta tri ure na obrazu ležala in hvalila Boga, in tudi angela, ki njima je toliko ljubezen skazal. — 59 — Ljubi otroci! molite vsak dan k angelu varuhu, zlasti zjutraj in zvečer. (,,Sveti angel varuh moj“ itd. Dodat. 21). V nekem nemškem mestu (Donaueschingen) povozil je težki voz, pri katerem je bilo troje konj vpreženih, štiriletnega otroka; levo zadnjo kolo je šlo otroku prav črez prsi. Vse je sodilo, da je otrok mrtev. Ko zdravnik pribeži na torišče, preišče otroka in oznani, da otrok prav nič ni škode trpel. Zdravnik se izjavi, da so otročje kosti še premehke, in se zatč niso zlomile. Otrok je pa svoji materi djal: „Ne res, ljuba mama, če bi danes jutri ne molil k angelu varuhu, bi zdaj moral umreti ?“ * * 87. Kakšni so hudobni duhovi proti nam? Hudobni duhovi so nam sovražni: črtijo in za¬ vidajo nas ter nas napeljujejo v greh; žele nam škodovati na duši in na telesu ter nas večno po¬ gubiti. 1 Hudi duhovi nas črtijo, t. j. nas ne morejo trpeti. Ker Boga sovražijo, zato jim je zopern tudi človek, ki je podoba božja. Oni nas zavidajo, ker je nam prosta pot k Bogu, katerega so oni za vselej zgubili, in ker smo mi poklicani, da v nebesih zasedemo njihove prostore. Hudi duhovi nas napeljujejo v greh t. j. se tru¬ dijo nas v greh zvabiti; zbujajo v našem srcu slabe misli in grešne želje, ali pa nas zapeljujejo po hudobnih ljudeh, ki so torej pravi hudičevi hlapci. Pred grehom hudič človeku zakriva globoko jamo greha in pravi: Le stori to, saj se ti ne more nič zgoditi; po grehu pa grešnika straši rekoč: zgubljen si, ni ti več pomagati. — Vendar more hudič človeka le takrat zapeljati, če se mu človek uda, sicer pa mora hudobni duh osramočen odstopiti. Sv. Avguštin primerja hudiča priklenjenemu psu in pravi: „Lajati more, a ugrizniti ne more, raz ven tistega, ki sam hoče“, — ki se psu preveč bliža. ** 1 Vzgledi: Eva (I. Mojz. 3); Job (Job 2); Juda Iškarijot (Jan. 13. 2); obsedenci. * Josephsblatt, 168 št. 10. ** Brev. Rom. Lect. 5. in Dom. IV. p. Pent. — 60 - Tako je hudič, ki se je v kačo skril, Evo napeljaval v greh: „Ne bosta umrla ne“, če jesta sad. - Ko je satan Judeža obtadal, je Judež šel in je izdal svojega mojstra. (Luk. 22, 3). Skušnjavec se je lotil tudi Jezusa samega. Toda Jezus ga odločno zavrne: ,,Poberi se satan!“ (Mat. 4, 10). Ljubi otroci, zapomnite si to mogočno besedo Jezusovo, to je prava beseda za hudiča. Če se vam skušnjavec približuje, takoj ga zapodite, rekoč: Poberi se satan! — Satan nima pri vas nič iskati, ker ste se mu že pri sv. krstu odpovedali. Vi ste otroci božji. Toda ne samo na duši, nego tudi na telesu nam žele škodovati t. j. na življenju, na zdravju, na pre¬ moženju itd. Ali ne veste, ljubi otroci, kako je satan pobožnemu Jobu pobil vse otroke, ga spravil ob vse premoženje in ob čast, in je njega samega udaril s strašno boleznijo? * 88. Kako se ustavljajmo zalezovanju hudobnih duhov? Zalezovanju hudobnih duhov se ustavljajmo tako, da čujemo in molimo in se stanovitno bojujemo zoper njihove skušnjave. 1 Treba čuti, t. j. bedeti, paziti na samega sebe, na svoje počutke, na svoje srce, da skušnjavo hitro zateremo. ko začne vzdigati svojo glavo; da peklenskega tatu takoj zapazimo, kadar nam začne hišo podkapati, in ga prej zapodimo, kakor nas more okrasti. Treba moliti, t, j. Boga prositi pomoči, ker smo sicer preslabi, da bi mogli silne napade hudega duha premagati. Jezus na Oljski gori. (Zgod. n. z. št. 67). - Jezus nas je še v svojih smrtnih silah opominjal: ,,Čujte in molite, da ne pridete v skušnjavo. Duh je sicer voljen, pa meso je slabo." Meso. t. j. človek; človek je preslab in se ne more ustavljati hudiču' če ne bedi in ne moli. Ljubi otroci! če vam hudi duh v glavo vriva hude misli, ali v vaših srcih vzbuja grešne želje, precej nazivajte sladka imena Jezus in Marija, ali se prekrižajte, ali se pokropite z blagoslovljeno vodo itd. V Mariboru je 1. 1879 umirala redovnica 1 „Bodite trezni in čujte; ker hudič, vaš zopernik, hodi okoli kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl. Temu se ustavljajte trdni v veri.“ (I. Petr. 5, 8. 9). — 61 — S. R., komaj 22 let stara. Sestra jo z blagoslovljeno vodo kropi. Ko se pa sestra nekoliko zagleda, in je ne kropi več tako zvesto, jo umirajoča pogleda s prosečim očesom in z veliko težavo izgovori besede: Sestra, kropite vendar, kropite! Prav gotovo je rajni blagoslovljena voda bila na pomoč v zadnji vojski. Treba se stanovitno vojskovati zoper skušnjave, t. j. se ne vdati skušnjavi, naj bode še tako huda, in če tudi dolgo časa trpi. Tako stanovitno se je vojskoval sv. Pavel zoper skušnjavo. Trikrat je prosil Gospoda, naj ga reši nadle¬ žnega satana. Bog mu sicer obljubi svojo pomoč, a skušnjave mu ne odvzame. (II. Kor. 12, 7). — Proti skušnjavam se treba vse življenje vojskovati, posebno pa še ob smrtni uri. Takrat še hudi duh najhujše pritiska, ker ve, da nima več dosti časa. (Prim. Skriv. Raz. 12, 12). Pomni! Posnemaj dobre angele: bodi čist, voljen za vse dobro in pobožen; vedi se lepo in spodbudno pri službi božji; pomagaj bližnjemu k vsemu dobremu. — Varuj se, da ne postaneš z grehom podoben hudobnim duhovom ali celo njihov pomočnik, ko bi namreč druge zapeljeval v greh. 5. O človeku. 89. Katera je za angeli najimenitnejša stvar božja? Za angeli je človek najimenitnejša stvar božja. Najimenitnejše stvari so angeli v nebesih. Na zemlji je pa človek najimenitnejša stvar. Za angeli je človek naj bolj odlična stvar, ker Bog sam pravi, da ga je le „malo pod angele ponižal“. (Ps. 8, 6). Človek prekosi po svoji izvrstnosti vse druge stvari vidnega sveta, on je kralj vseh drugih stvari. človek je stvar božja; on torej nišam od sebe, kakor Bog, ali od katere druge stvari, temveč Bog je človeka ustvaril. Da je Bog ustvaril človeka, in kako ga je ustvaril, to nam na drobno in jasno opisuje sv. pismo. Bog je člo¬ veka na zadnje ustvaril. Ko je bil ves svet že čudno lepo urejen, in ko je bila vsa zemlja kot sijajen dom za kralja pripravljena, je končno Bog ustvaril človeka. Stvarjenje prvega človeka. (Zg. st. z. št. 3). Najprej je Bog povedal, kaj hoče napraviti, da namreč hoče človeka ustvariti. Rekel je: „Naredimo človeka po svoji podobi, da gospoduje črez vse živali in vso zem]jo“. Potem — 62 - je Bog svojo voljo učinil, je iz prsti naredil človeško truplo in mu vdihnil neumrjočo dušo. Tako je postal prvi človek. Bog mu da ime Adam, t. j. mož iz prsti ali zemlje- zemljak. 90. Iz česa je človek? Človek je iz telesa in neumrjoče duše, ki je po svoji naravi ali naturi podoba božja. 1 Bog je najprej naredil truplo. Toda ne smemo misliti, da je Bog res prsti vzel v roke in je ž nje truplo napravil, ker Bog nima rok, ampak Bog je samo hotel, in iz prsti se je napravilo takšno truplo, kakšno je Bog odmenil za človeka. In ko je bilo truplo narejeno, mu je Bog vdihnil dušo. Bog je torej, ko je človeka stvarjal, zedinil truplo in dušo, in tako je postal prvi človek. Samo truplo ni človek, pa sama duša tudi ni človek, ampak telo združeno z dušo, — to je človek. Kaj je telo? Telo je iz prsti narejena podoba ali stvorba; telo je iz zemeljskega prahu sestavljeno ali zloženo in bo zopet razpalo in se v prah vrnilo, to se pravi: človeško telo je umrjoče. j,Spominjaj se svojega Stvarnika v dnevih svoje mladosti, preden se povrne prah (telo) v prst, iz katere je bil, in se vime duh k Bogu, ki ga je bil dal.“ (Prid. 12, 1. 7). Na pepelnico duhovnik človeka na čelu s pepelom po¬ križa rekoč: Pomisli človek, da si prah in se boš zopet v prah vrnil! Kdo bi se s takim telesom, ki je iz prsti, ponašal? kdo bi se bahal s prahom? Kaj je duša? Duša je duh, t. j. je živo bitje, ki ima um in voljo, telesa pa ne. Duša je neumrjoča, in sicer ravno zato, ker je duh; duša ne more umreti, ampak večno živi. Duh je namreč enotno in ne sestavljeno bitje kakor telo, in torej tudi ne more razpasti. Ako torej telo umrje, se duša „vrne k Bogu, ki jo je dal“. Duše nihče ne more umoriti. Jezus pravi: „Ne bojte se njih, ki telo umore, a duše ne morejo umoriti, bojte se veliko več njega, ki more dušo in telo v pekel pogubiti. “ Duša je podoba božja, t. j. duša je Bogu podobna; duša mu ni ednaka, pač pa podobna. 1 »Naredil je Gospod Bog človeka iz ila zemlje, in je vdihnil v njegovo obličje duha življenja, in bil je človek živa stvar.“ (I. Mojz. 2, 7). — »Naredimo človeka po svoji podobi in sličnosti. 11 (I. Mojz. 1. 26). — 63 — 91. Zakaj je človeška duša po svoji naravi podoba božja? Človeška duša je po svoji naravi podoba božja, ker je neumrjbč duli ter ima um in prosto voljo. Človeška duša je podoba božja. 1. Bog je namreč duh — človeška duša je tudi duh. 2. Bog je večen — človeška duša je neumrjoča. 3. Bog ima najboljši razum in najboljšo voljo — človek ima tudi razum in voljo. 4. Bog je kralj nebes in zemlje — človek je kralj vidnega sveta, — zato je človeška duša res Bogu podobna. Če bi človeška duša teh lastnostij ne imela, ne bila bi več človeška duša; te lastnosti so torej lastne naravi človeške duše, in torej je človeška duša že po svoji naravi ali naturi podoba božja. Naravna podoba božja v človeku se more skaziti, a izgubiti se ne more. Človek je zategavoljo, ker je ustvarjen po božji podobi, najimenitnejša stvar na zemlji. Bog ne daj, ljubi otroci, da bi kedaj oskrunili božjo podobo, ki jo nosite v svoji duši! 92. Čemu je Bog ustvaril človeka? Bog je ustvaril človeka, da ga spoznava in časti, ga ljubi in mu služi ter se tako večno zveliča. 1 Čemu t. j. iz kakšnega namena je Bog ustvaril človeka, kaj ima človek na svetu opraviti in kaj doseči. človek naj Boga spoznava, t. j. naj vedno bolj ra¬ zumeva, kaj je Bog, naj so mu vedno bolj jasne in znane božje lastnosti in popolnosti. V tem nas pa krščanski nauk podučuje, in čim bolj je kdo v krščanskem nauku podučen, tem bolj tudi spoznava Boga. Glejte, ljubi otroci, zdaj veste, da ste za to stvarjeni, da se pridno učite krščanskega nauka, da ljubega Boga bolj in bolj spoznavate in tudi veste o njem kaj povedati. Marsikateri otrok pa niti ne ve na vprašanje: Ali je več kakor en Bog — odgovoriti. Tak otrok pač ne ve, čemu ga je Bog ustvaril. človek naj Boga časti, t. j. naj Boga pripozna za svojega stvarnika in najvišjega Gospoda in mu naj skazuje 1 ,,Ljubi Gospoda svojega Boga iz vsega svojega srea.“ (Mat. 22, 37). — Bog ,,hoče, da bi bili zveličani vsi ljudje in bi prišli k spoznanju resnice." (I. Tim. 2, 4). — 64 — tudi spoštovanje, katero je dolžen svojemu Bogu in Gospodu. Bolj človek Boga spoznava, bolj goreče ga moli in časti; zato pravi katekizem, da je Bog človeka ustvaril, da ga spoznava i n časti. Človek naj Boga ljubi, t. j naj izpolnjuje v vseh rečeh božjo voljo. „Kdor izpolnjuje moje zapovedi, tisti je. ki me ljubi“ (Jan. 14, 21), pravi ljubi Jezus. Čim bolj človek Boga ljubi, tem zvestejše izpolnjuje božjo voljo, ali (z drugo besedo) tem zvestejše mu služi. Zato pravi katekizem, da je Bog človeka ustvaril, da ga ljubi i n mu služi. Da se tako večno zveliča, t. j. da pride v nebesa, da tam vedno Boga gleda in večno uživa čisto veselje brez vsega zla, tako da njegovo srce večno več ničesar ne poželi. Ljubi otroci! človek torej ni zato na svetu, da je in pije, da bogastvo na kup spravlja in pozemeljske zaklade nabira, da se zabavlja in veselice obiskuje, temveč je na svetu zato, da si v službi božji večno plačo zasluži. * 93. Ali se more človek zveličati samo s svojimi na¬ ravnimi močmi? Človek se ne more zveličati samo s svojimi naravnimi močmi; ker zveličanje, za katero je od Boga namenjen, je nadnaravno in se torej more doseči le z nadnaravnimi pripomočki svete vere in milosti božje. Človek je od Boga postavljen vladar vsega vidnega sveta, to je njegov naravni poklic; za ta poklic je on zmožen po močeh svoje človeške duše in svojega človeškega telesa, torej po svojih naravnih močeh. Ljubi Bog pa je človeka ustvaril tudi za nebeško blaže¬ nost t. j. za zveličanje, da v nebesih večno Boga uživa, in to je njegov nadnaravni poklic. Tega pa človek ne more doseči s svojimi naravnimi močmi, tako visoko njegove človeške moči ne segajo; zato mu je Bog moral priti na pomoč, in njegovi naravi pridjati darove ali pripomočke, katerih sama nima. Te pripomočke imenujemo nadnaravne, ker so na naravo človeško navrženi ali njej pridjani. Ker je Bog človeka namenil za zveličanje, moral mu je podati tudi za to potrebne, nadnaravne pripomočke, sicer bi se — 65 — človek ne mogel zveličati. In Bog mu je takih pomočkov tudi dal, sveto vero namreč in pa milost božjo. „Kdor veruje (sv. vera) in bo krščen (milost božja) bo zveličan-.' 1 (Mark. 16,16). 94. Kako je bilo ime prvima človekoma? Prvima človekoma je bilo ime Adam in Eva, ki sta prva roditelja vsega človeškega rodu. Adam bil je najprej edini človek na zemlji. Bog mu je ustvaril pomočnico, ki mu je bila podobna. Bog ustvari Evo. (Zg. st. z. št. 3). Prva človeka sta bila Adam in Eva. — „Bog ju je blagoslovil in jima rekel: Rastita in množita se.“ Tukaj je Bog sam postavil zakon in ga posvetil; in Eva je res postala, kar priča njeno ime, mati vseh živih, kakor je tudi Adam oče vsili živih. Adama in Evo imenujemo prve stariše, ker smo mi vsi, kakor tudi ves človeški rod njihovega rodu. Toda le po telesu se porajamo iz Adama in Eve; vsako posa¬ mezno dušo pa Bog ustvari, in jo s telesom zedini. 95. Kakšna sta bila prva človeka, ko ju je Bog ustvaril? Ko je Bog ustvaril prva človeka, bila sta dobra in srečna; ker: 1. imela sta posvečujočo milost božjo, bila sta sveta in pravična in tako nadnaravno Bogu podobna; 2. bila sta otroka božja in imela sta pravico do nad¬ naravnega zveličanja v nebesih; 3. imela sta globoko spoznanje in voljo nagneno k dobremu; 4. živela sta v raju, prosta vsakeršnega trpljenja in neumrjoča tudi po telesu. Prva človeka sta bila dobra, t. j. sveta in Bogu do¬ padljiva; bila sta tudi srečna, t. j. ni sta poznala ne trpljenja ne žalosti, ampak sta v raju veselo živela in sta trdno upala, da ju Bog o svojem času preseli v nebesa. Dobra in srečna sta pa bila, ker jima je Bog podelil nadnaravne darove. Ti so: 5 — 66 1. Posvečujoča milost božja; ona je dar božji, ki stori človeka svetega in pravičnega; ona je najimenitnejša in naj¬ dražja izmed vseh nadnaravnih darov. Prva človeka sta bila torej po posvečujoči milosti božji sveta, in sta bila tako Bogu se bolj podobna, kakor po svojih naravnih lastnostih; človek je bil zdaj tudi nadnaravna božja podoba, ali nadnaravno Bogu podoben. 2. Po posvečujoči milosti božji, katero sta dobila, postala sta otroka božja, t. j. Bog ju je sprejel za svoja otroka, ju je ljubil kot svoja otroka, in je za nju skrbel kakor za svoja otroka. Kdor nosi v svojem srcu posvečujočo milost božjo, je prerojen iz človeškega otroka v otroka božjega. Prav zato pa, ker sta bila otroka božja, dobila sta pravico do nebeškega zveličanja, kakor imajo tudi otroci pravico do hiše in premoženja svojih starišev. Kako imeniten dar je vendar posvečujoča milost božja! Nikdar je ne moremo dosti ceniti! 3. Kot otroka božja sta bila prva človeka zelo bistrega razuma. Imela sta globoko spoznanje o Bogu in njegovih delih; vedela sta tudi vse posvetne reči lepo urediti, in sta bila bolj modra, kakor zdaj najpametnejši človek. In njuna volja bila je k dobremu nagnena t. j. ju je vabila le dobro delati; kaj hudega storiti jima še na pamet ni prišlo. V sebi nista čutila ne grešne strasti, niti nobenega hudega poželenja. Ob svojem bi bila težko kedaj kaj hudega storila. Hudič ju je moral prekaniti, da ju je v greh zapeljal. 4. Živela sta v raju t. j. v vrtu veselja, katerega je Bog navlašč za človeka pripravil in olepšal. Ta vrt ime¬ nujemo zemeljski raj proti nebesom, katera imenujemo nebeški raj. A raju ni bilo ne trpljenja, ne bolezni, in prva člo¬ veka bila sta n e u m r j o č a tudi po telesu. V raju je rastlo drevo življenja. Od sadu tega drevesa bi jedla, in tako bi ostalo njuno telo vedno lepo, čilo in zdravo. In ne da bi morala pokusiti britko smrt, bi ju Bog enkrat k sebi v nebesa vzel. Prvi človek je bil torej dvojna podoba božja, naravna in nadnaravna. O naravni podobi božji v človeku smo že govorili. (Gl. vpr. 82). Človek pa je bil tudi nadnaravna podoba božja po darovih, katere je Bog k naravnim darom njegove duše še dodal. 1. Človek je namreč po posvečujoči milosti bil svet in pravičen Bog je neskončno svet in pravičen. 2. Po po- — 67 — svečujoči milosti božji je bil njegov razum dosti popolnejši in volja veliko boljša — Bog ima najpopolnejši um in najboljšo voljo. 3. Bil je v raju zelo srečen, ker ni poznal ne trpljenja, ne smrti, — Bog je neskončno srečen. — Vsi ti darovi so pa darovi božje ljubezni in niso bili lastni naravi človeške duše, zato je bilo mogoče, da človek popolnoma izgubi nadnaravno podobo božjo, a ostane vendar človek. 96. Ali sta prva človeka od Boga podeljene darove prejela samo zase? Prva človeka od Boga podeljenih darov nista. prejela samo zase, temveč tudi za svoje potomce, ki bi jih bili po njih podedovali. Prva človeka od Boga podeljenih nadnaravnih darov nista prejela samo za se, ampak njuni potomci bi jih naj po njih po¬ dedovali, t. j. kakor dobijo otroci last starišev, tako bi tudi ti darovi od prvih starišev naj prešli na njih potomce, t. j. na vse ljudi, ker so vsi njuni potomci. 97. Ali sta prva človeka ostala dobra in srečna? Prva človeka nista ostala dobra in srečna; hudo sta se pregrešila in sta tako postala nesrečna na duši in na telesu. Adam in Eva naj bi se velike sreče, katero sta v raju uživala, vredna storila in si jo zaslužila s tem, da sta Bogu pokorna, da svojo voljo božji volji podvržeta. Da torej imata priložnost Bogu pokazati svojo pokorščino in ljubezen, da jima Bog zapoved: „Od vsega drevja po vrtu jej, od drevesa spoznanja dobrega in hudega pa nikar ne jej; kajti katerega dne koli od njega ješ, boš moral umreti/ Greh prvih starišev. (Zg. st. z. št. 6).— Prva človeka torej nista bila Bogu pokorna, nista storila božje volje, ampak sta se uprla njegovi volji, in s tem sta se hudo pregrešila. 98. S čim sta se prva človeka hudo pregrešila? Prva človeka sta se s tem hudo pregrešila, da sta, zapeljana od hudobnega duha, jedla sad drevesa, ki ga jima je bil Bog prepovedal. 5* — 68 — Prva človeka sta jedla sad drevesa, ki ga je jima bil Bog prepovedal. Če pomislimo, da je bila to prav lahka za¬ poved, in če na dalje pomislimo, kako bi prva človeka to zapoved z lahka izpolnila, ker sta imela veliko spoznanje, zelo dobro voljo, — ker nista imela nobene strasti v sren, - in sta se vendar že v tej mali zapovedi Bogu uprla in hudiču več verjela nego Bogu ter hotela Bogu enaka biti, — bila je njuna pregreha res silno huda. 99. Kako sta postala prva človeka vsled svojega greha nesrečna na duši in na telesu? Prva človeka sta postala vsled svojega greha ne¬ srečna na duši in na telesu tako-le: 1. izgubila sta posvečujočo milost božjo, in zato tudi nista bila več nadnaravno Bogu podobna; 2. nehala sta biti otroka božja, izgubila sta pravico do večnega zveličanja, in zaslužila sta večno po¬ gubljenje ; 3. njuno spoznanje je oslabelo, in njuna volja se je nagnila k hudemu; 4. izgnana sta bila iz raja, morala sta mnogo trpeti in nazadnje umreti. Prve tri točke povejo škodo, katero je greh človeku na duši povzročil, in strta točka pove škodo na telesu. — Po grehu sta prva človeka popolnoma izgubila vse nadnaravne darove, njune naravne moči pa so oslabele. Trpela sta škodo na duši: Po storjenem grehu izgu¬ bila sta posvečujočo milost božjo. Zdaj nista bila več sveta, torej sta tudi nehala biti otroka božja, in kakor ju je Bog iztiral iz zemeljskega raja, tako sta izgubila tudi pravico na nebeški raj in sta zapadla večnemu pogubljenju — večni smrti v peklu. Njuno spoznanje je oslabelo, t. j. je otemnelo, ni jima bilo več vse tako jasno kakor prej. Na pr., ni jima bilo več jasno, da je Bog povsodi pričujoč, sicer bi se ne bila pred Bogom skrila. Pa tudi volja se je k hudemu nagnila. V človeku so se zbudile strasti, hude želje so ga motile, da se — 69 — je za kaj dobrega težko odločil, a greh je bil prav zlahka storjen. To hitro sprevidimo, če pomislimo, da je že Kajn, prvih starišev prvi sin, ubil svojega lastnega brata Abela. Trpela sta škodo na telesu: Bila sta pahnena iz Taja; trpeti in težko delati je bil odslej njun delež v življenji, in njun konec — grenka smrt: morala sta umreti. Ljubi otroci, varujte se vendar greha! Glejte, v koliko nesrečo je en edini greh pripravil naše prve stariše in nas! •Greh je res največje zlo! 100. Ali je Adamov greh škodoval samo prvima člove¬ koma ? Adamov greh ni škodoval samo prvima člove¬ koma; s svojimi hudimi nasledki je prešel tudi na nas, ki smo Adamovega rodu. 1 Greh z hudimi nasledki vred prešel je od Adama na vse ljudi, t. j. greh, ki je smrt duše,* je vsem ljudem škodoval, vsi so trpeli tisto kazen na duši in telesu kakor Adam, in sicer zategavoljo „ker so vsi v Adamu grešili 11 , ker so Adamovega rodu, t. j. ker je Adam njih vseh oče. Ker je bila torej njegova narava popačena, tudi svojim otrokom ni mogel druge narave dati, kakor popačene. Kakor Adam nadnaravnih darov od Boga ni dobil le za se, ampak tudi za svoje potomce (glej gori vpr. 87), tako tudi teh darov ni zgubil samo za se, ampak za vse ljudi. „Kakor po enem človeku 11 itd. Vsi ljudje so po Adamu zapadli časni in v e č n i smrti in še mnogim drugim nad¬ logam na duši in na telesu. Večna smrt, t. j. ločitev od Boga, na tem svetu po smrtnem grehu, po katerem človek zamrje za nebesa, na onem svetu pa po večnem pogubljenju. — Časna smrt, t. j. ločitev duše od telesa, ki konča človeško življenje na tem svetu. Zla na telesu so: Zgubljen raj, težko delo, težave, bede, trpljenje, bolezni in še veliko drugih nadlog. 1 ,,Kakor je po enem človeku greli prišel na svet in po grehu smrt, in tako je nad vse ljudi prišla smrt, ker so vsi v njem grešili. 11 (llirnlj. 5, 12). * Trid. zb. sess. 5. can. 2. — 70 - Nasledkov prvega greha pa ni čutil samo človek, ampak tudi zemlja in vse stvari. „Zemlja bodi prekleta v tvojem delu, trnje in osat ti bo rodila/ Bog je zemljo zaklel, da si človek s težkim delom komaj dobi vsakdanjega kruha. Živali se nočejo pokoriti svojemu kralju; mora jih strahovati, da mu služijo. Sploh ves vidni svet čuti božjo kletev, ker „vsa narava zdihuje in stoka« po odrešenju. (Rimlj. 8, 22). 101. Kako se pravi grehu, ki je prešel od prvih starišev tudi na nas? Grehu, ki je prešel od prvih starišev tudi na nas, pravi se izvirni ali podedovani greh, ker ga nismo storili sami, temveč smo ga takorekoč podedovali. če otroci po smrti svojih starišev kaj dobijo, pravimo, da so to podedovali. Vsi ljudje so Adamovi otroci; in ker so greh z njegovimi nasledki vred od Adama dobili, zato pra¬ vimo, da so ga podedovali. Adamov greh je torej za nas podedovan greh, za Adama in Evo pa je bil oseben greh, ker sta ga sama storila, in ga nista od nikogar podedovala. Temu grehu pravimo tudi izvirni greh, ker vsi drugi grehi in vse hudo na svetu iz njega izvira kakor iz svojega vrelca. 102. Kdo edini je bil obvarovan izvirnega greha? Blažena Devica Marija edina je bila obvarovana izvirnega greha, in to po posebni milosti božji z ozirom na zasluženje Jezusa Kristusa. (Praznik brezmadežnega spočetja Device Marije, 8. decembra). Samo eden Adamov otrok ni imel izvirnega greha, to je blažena Devica Marija. Ona ga ni nikdar imela, zato pravimo, da je bila izvirnega greha obvarovana. Vsi drugi Adamovi otroci pa imajo izvirni greh tako dolgo na sebi, dokler niso po sv. krstu tega greha očiščeni. Mesto „Marija je bila izvirnega greha obvarovana«, pravimo tudi „Marija je bila brez madeža izvirnega greha spočeta«. Spočeti se pravi „dobiti«. Tisti trenutek že, ko je sv. Ana otroka Marijo dobila, bila je Marija brez madeža izvirnega greha. Po pravici je torej angel Gabriel Marijo pozdravil, da je ^milosti polna«, — zato pa greh v njeni duši nima prostora. — 71 - Sv. pismo pravi, da je Marija vsa lepa: „Vsa si lepa, moja prijateljica, in madeža ni na tebi" (Vis. pes. 4, 7), — in da je vsa svetla: „Žena s solncem obdana, in'Inna pod njenimi nogami, in na njeni glavi venec dvanajsterih zvezd.“ (Skr. raz. 12, 1). Ljubi otroci, kdo vam je že videl podobo Marije brez madeža spočete ? Na čem spoznate kip — sliko — podobo — Marije brez madeža spočete? To posebno milost je Marija dobila z ozirom t. j. za¬ voljo zasluženja Jezusa Kristusa: to milost je Jezus svoji Materi zaslužil. Misijonar Akar je na nekem otoku v Tihem morju krščence podučeval in na sv. krst pripravljal. Na vrsti je bil nauk o Marijinem čistem spočetju. Krščenci niso mogli razumeti, kako bi bila Marija, ki je vendar tudi Adamov otrok, prosta podedovanega greha ter izvzeta iz občne postave. Tedaj se oglasi nek mladenič, in ves zavzet za Marijino čast pravi: „Kaj pa hočete? Ce kralj na otoku Tahiti najbolj zaslužnemu domačinu izpregleda davek, da mu ga ni treba plačevati, kdo bi se spotikal na tem? Ali torej ljubi Bog, ki je stvarnik in gospodar vseh rečij, nima pravice, jedne hčeri oprostiti davka, jaz mislim izvirnega greha, katerega vsi drugi moramo nositi. Ravno to pa je storil Mariji, katero je za mater izvolil svojemu ljubemu Sinu. Torej ni nobenega nauka lažje razumeti od tega." * Leta 1830. se je Marija brezmadežna v semenišči usmiljenih sester v Parizu prikazala pobožni novinki Katarini, in jej je naročila napraviti svetinjo, ki naj nosi na eni strani Marijino podobo in okoli podobe napis: „ O Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo 11 ; na drugi strani pa črko M, in pod črko presv. srci Jezusa in Marije. Obljubila je po¬ sebne milosti vsem, ki nosijo svetinjo okoli vrata. Tudi je rekla novinki: „Imam še mnogo milostij, da bi moji otroci le prišli in prosili za nje.“ Leta 1858. se je Marija v Lurdu (Lourdes) prikazovala deklici Bernardiki in se jej je razodela, rekoč: ,,Jaz sem Brez¬ madežna. “ Otroku je odkrila svoje želje: „ Želim mnogo, mnogo ljudi tukaj videti!“ Ljubi otroci! Marija je vesela pridnih otrok, če se jih prav mnogo zbira okoli njenega altarja, in jih dosti kleči pred njeno podobo in jo lepo časti. Srečni pa so tudi otroci, ki si Marijo izvolijo za svojo mater. Koledar Druž. sv. Mohorja 1897. Str. 67. * 103. Zakaj je bila blažena Devica Marija obvarovana izvirnega greha? Blažena Devica Marija je bila obvarovana iz¬ virnega greha, ker je bila izbrana za mater Sinu božjemu. Marija je bila izbrana za mater Sinu božjemu, t. j. Bog je od vekomaj izvolil Marijo za Mater božjo; iz nje bi naj Sin božji človeško telo nase vzel in torej ona njegova prava mati postala. Jezus bi ne bil neskončno svet, če bi si izvolil mater, katera je bila le za trenotek v smrtnem grehu, in torej sovražnica božja; torej ne more drugače biti, kakor da je Marija brez madeža izvirnega greha spočeta. 104. Kaj je Bog storil, da bi se ljudje tudi po grehu prvih starišev mogli zveličati? Da bi se ljudje tudi po grehu prvih starišev mogli zveličati, se jih je Bog usmilil in je obljubil Odrešenika že prvima človekoma. 1 Ker sta Adam in Eva grešila, in ker je greh od prvih starišev prešel na vse ljudi, zato so tudi vsi ljudje zaslužili, da jih Bog izključi iz nebes ter večno zavrže, kakor hudobne angele. To bi se tudi bilo zgodilo, ko bi se Bog človeka ne bil usmilil. Toda Bog se je revnega človeka usmilil, t. j. Bog je človeku prizanesel, on je z nami potrpel ter sklenil, nas greha rešiti in nam nebesa zopet odpreti. Da bi se ljudje mogli zopet zveličati, moral je nekdo priti, ki jih je rešil, ker sam se greha nikdo ne more rešiti. Greh je namreč smrt duše, in če je duša mrtva, si sama ne more pomagati, ampak mora jej nekdo zopet dati nad¬ naravno življenje otroka božjega, da se more zveličati. In Bog je res obljubil Odrešenika, t. j. on je obečal, da bo nekdo prišel, ki ho nesrečnega človeka rešil greha in mu zopet odprl nebesa. Že prvima človekoma, pa ne samo njima, ampak tudi drugim je Bog zopet in zopet obečaval Odrešenika in je 1 »Sovraštvo bom naredil med teboj in med ženo, in med tvojim zarodom in njenim zarodom; ona ti bo glavo strla, in ti boš zalezovala njeno peto.“ (I. Mojz. 3, 15). — 73 — vedno bolj jasno in na tanko oznanjal, kdo bo Zveličar, kako in kedaj bo prišel. Prva obljuba Odrešenika se tako glasi: „Sovraštvo boni naredil“ itd. Prišla bo torej žena, ki ne bo hudiča poslušala kakor Eva, ampak ga bo sovražila, a tudi hudič bo ženo sovražil, ker je ne bo mogel zalesti kakor Evo. Ta žena bo obvarovana izvirnega greha, in bo peklenski kači glavo strla. Rodila bo Odrešenika, ki bo hudiča na križu obladal, in mu vzel njegovo moč in oblast. 105. Kdaj je prišel obljubljeni Odrešenik na svet? Obljubljeni Odrešenik je prišel na svet kakih štiri tisoč le potem, ko je Bog ustvaril prva dva človeka. V adventnem času se štiri tedne pripravljamo na praznik Jezusovega rojstva ali na sv. Božič, v spomin tistih štiri tisoč let, ko je svet čakal na prihod svojega Odrešenika. * 106. Zakaj Bog Odrešenika ni poslal takoj, ko ga je obljubil ? Bog Odrešenika zato ni poslal takoj, ko ga je obljubil, ker je hotel, da bi ljudje spoznali vso ne¬ srečo greha, da bi hrepeneli po Odrešeniku in ga radi sprejeli. (Adventni čas). Da bi ljudje spoznali vso nesrečo greha in se vrnili k Očetu, od katerega prihaja vse dobro. — Modri oče izgubljenega simi ni doma zadrževal, in tudi ni za njim hodil, ko ga je izgubil. Še le, ko je sin spoznal svoj greh, in ko se je skesan vračal domov, mu je oče nasproti pobežal in ga zopet sprejel za svojega sina. Izgubljen sin je človeški rod. Človek je moral prej svojo revnost in uboštvo spoznati in iskati božje pomoči, in še le potem se mu je Bog prikazal, da ga milostno zopet sprejme v svojo nebeško hišo. Ko je človek uvidel, kam je zabredel, želel si je Odrešenika ter hrepenel po njem, rekoč: ^Rosite ga, nebesa, oblaki dežite Pravičnega!“ (Iz. 45, 8). 107. Kdo je obljubljeni Odrešenik? Obljubljeni Odrešenik je Jezus Kristus. — 74 — Pomni! Zahvali Boga, da te je ustvaril po svoji podobi, in sovraži greh, ki je zanesel vso nesrečo na svet. Zahvali pa tudi Boga, da te ni na večno zavrgel kakor napuhnene angele, temveč ti je poslal Odrešenika. Drugi člen apostolske vere. 108. Kako se glasi drugi člen apostolske vere? Drugi člen apostolske vere se glasi: »In v Jezusa Kristusa, Sina njegovega edinega. Gospoda našega.« „In v Jezusa Kristusa". namreč verujem, ravno tako verujem, kakor verujem v Boga Očeta. 109. Kaj nas uči drugi člen apostolske vere? Drugi člen apostolske vere nas uči, da je Jezus Kristus 1. edini Sin Boga Očeta; 2. Bog in človek skupaj; 3. naš Gospod. 110. Kaj pomeni ime Jezus 1 ? Ime »Jezus« pomeni: Odrešenik ali Zveličar. 1 (Praznik presvetega imena Jezusovega). Ime Jezus je hebrejska beseda, ki pomeni to, kar slo¬ venska beseda Odrešenik ali Zveličar. - Ime Jezus je naj s ve tej še ime; Bog sam je dal Mesija to ime, in angel božji je prinesel to ime na svet, in je najprej naročil Mariji, da svojemu Sinu da ime Jezus: ,,Glej, spočela boš v svojem telesu in rodila Sinu, imenuj njegovo ime Jezus." (Luk. 1, 31), in potem je isto zapovedal tudi sv. Jožefu (Mat. 1, 21); zato moramo ime Jezusovo častiti.— Ime Jezus je naj slajše ime za nas, saj je ime našega Odrešenika in Zveličarja; zato ga moramo ljubiti. — Ime Jezus je premogočno ime, ker je ime Sinu božjega, ki je smrt in hudiča zmagal. Mogočnega imena Jezusovega so se že nje¬ govi učenci veselili, rekoč: „Gospod! tudi hudiči se nam 1 „Imenuj njegovo ime Jezus; on bo namreč odrešil svoje ljudstvo njih grehov." (Mat. 1, 21). — 75 — pokorijo v tvojem imenu.“ (Luk. 10, 17); zato ga treba često¬ krat klicati na pomoč, zlasti v skušnjavah. Sv. Pantaleon je bil zdravnik v mestu Nikomediji. Nje¬ gova mati je bila kristijanka, a oče nevernik. Duhovnik Hermolaj je Pantaleona zelo čislal, dasiravno še ni bil kristijan, ker je bil vrl in moder mož, in vedno tudi vedrega lica. Rad ga je vabil k sebi, da mu je razlagal resnice sv. zveličavne vere. Hermolaj mu je tudi rekal: Tvoja zdravila so borna in malo koristijo; kadar boš pa kristijan, boš v imenu Jezusa Kristusa točno ozdravljal vse bolezni. Take besede so Pantaleona za¬ nimale, vedno rajši je zahajal k svojemu učeniku. Nekega dne najde Pantaleon ob poti mrtvega otroka, zraven otroka pa se zvija strupeni gad, ki je bil pičil otroka. Pantaleon govori sam pri sebi: Če je vera Hermolajeva resnična, naj zdaj v imenu Jezusa Kristusa otrok oživi, a kača naj pogine. 0 kako mo¬ gočno je ime Jezusovo! V tistem hipu oživi otrok, kača pa pogine. Pantaleon spozna resnico, in pozneje tudi prelije svojo kri zavoljo Jezusovega imena.* — * III. Zakaj se imenuje Jezus Odrešenik ali Zveličar? Jezus se imenuje Odrešenik ali Zveličar, ker nas je greha in pogubljenja odrešil in nam prinesel milost in zveličanje. Ime Odrešenik kaj lepo pristuje božjemu Sinu, ker nas je rešil greha (Mat. 1, 21), kakor mu tudi dobro prija ime Zveličar, ker nam je po njem zveličanje došlo, in torej moremo zopet priti v nebesa. „Nobeno drugo ime pod nebom ni dano ljudem, v katerem bi se mogli mi zveličati.“ (Dej. ap. 4, 12). 112. Kaj pomeni ime „Kristus“? Ime »Kristus« pomeni tisto, kar ime Mesija, nam¬ reč: Maziljenec. Kristus je grško ime, in pomeni to, kar hebrejsko ime Mesija, ali slovensko ime Maziljenec. Propr. Lavant. 27. julija. — 76 * 113. Zakaj se imenuje Jezus Maziljenec? Jezus se imenuje Maziljenec, ker se je v stari zavezi najvišja čast in oblast podeljevala z maziljenjem, in ker ima Jezus vso čast in oblast kot naš najvišji učenik, duhovnik in kralj. 1 V starem zakonu so preroke, višje duhovnike in kralje z oljem mazilili, in so jim najvišjo čast in oblast izročali ali podeljevali z maziljenjem. Olje pomeni milost sv. Duha. Jezus je pa naš najvišji prerok ali učenik, po svojem božjem nauku in svojem izgledu. naš veliki duhovnik, po svoji daritvi na sv. križu, s katero nas je spravil z Bogom, in naš kralj, poveličan v nebesih, vladar sveta do konca dnij. On je torej tudi Maziljenec, toda ni maziljen z oljem in od človeka, ampak Bog sam je Jezusa, ko je človek postal, napolnil z milostjo sv. Duha in ga je tako posvetil in potrdil v njegovi trojni službi. 114. Zakaj se imenuje Jezus „edini“ Sin božji? Jezus se imenuje »edini« Sin božji, ker je samo on pravi božji Sin Jezus je edini Sin božji, t. j. samo on in on sam je pravi Sin božji, in nikdo drugi, namreč Sin božji po naravi, ki je rojen od Boga Očeta od vekomaj. On ima tisto naravo in tiste lastnosti kakor Bog Oče, in mu gre tudi tista čast kakor Očetu, ravno zato, ker je njegov Sin. Mi smo sicer tudi božji otroci, pa le po milosti, ne po naravi; po naravi smo človeški otroci. 115. Zakaj pravimo: Jezus Kristus je Bog in človek skupaj ? Jezus Kristus je Bog in človek skupaj, pravimo zato, ker je od vekomaj Bog in si je v času privzel tudi človeško naravo, to je dušo in telo, ter se je tako včlovečil. 2 ' Jezusa iz Nazareta je ,,Bog mazilil s svetim Duhom in z močjo." {Dej. a p. 10, 38). 2 „In Beseda je meso postala, in je med nami prebivala." (Jan. 1, 14) — 77 — Jezus je Bog in človek skupaj, t. j. on je pravi Bog in pravi človek. On ni samo Bog, in ni samo človek, Jezus je oboje: Bog in človek. Jezus je Bog od vekomaj, t. j. on je bil in bo vedno Bog, je Bog od vekomaj do vekomaj. Jezus je včasu privzel tudi človeško naravo, t. j. človek Jezus ni od vekomaj; še le za rimskega cesarja Avgusta pred 1899. leti je Jezus tudi človek postal, prej je bil Jezus samo Bog. Jezus je torej Bog od vekomaj, Bog in človek skupaj pa še le od tistega časa, ko je angel Gabriel Mariji oznanil, da bo postala Mati božja. Sin božji se je včlovečil, t. j. Sin božji je človeško dušo in telo nase vzel. Mesto, Sin božji se je včlovečil, tudi pravimo, Beseda je meso postala, ker sv. pismo Sina božjega čestokrat imenuje „Besedo“, človeka pa „meso“. 116. Koliko narav je v Jezusu Kristusu? V Jezusu Kristusu ste dve naravi: božja in človeška. V Jezusu Kristusu je božja narava, t. j. Jezus ima vse to, kar je božji naravi lastno, namreč, da je sam iz sebe, in da je najpopolnejše bitje. V Jezusu Kristusu je človeška narava, t. j. Jezus ima to, kar človeška narava zahteva; ta pa zahteva telo in dušo. 117. Koliko oseb je v Jezusu Kristusu? V Jezusu Kristusu je le ena oseba, in sicer božja, ki združuje v sebi božjo in človeško naravo. Čeravno pa ste v Jezusu Kristusu dve naravi, je vendar v njem le ena oseba, ki združuje v sebi božjo in človeško naravo. Kakor sta človeška duša in človeško telo le ena člo¬ veška oseba, tako je božja in človeška narava v Kristusu le ena božja oseba.* — Jezus Kristus jele eden — Zveličar je le eden; ravno tisti Kristus je pravi Bog, in ravno tisti Kristus je pravi človek. Veroizp. sv. Atan. 35. — 78 - Sin božji je k božji naravi, katero je že imel, privzel še človeško naravo, katere še ni imel; s tem pa se njegova oseba ni spremenila. On je ostal, kar je bil, božja oseba, samo da je svoji božji naravi pridružil še človeško naravo. Jezus Kristus je torej božja oseba, in sicer druga božja oseba, ker niti prva niti tretja ampak ravno druga božja oseba se je včlovečila. V božji osebi Jezusovi ste božja in človeška narava tako združeni, da se ne morete več ločiti, pa se tudi ne morete pomešati med seboj, ampak vsaka je za se nespremenjena. 118. Čemu se je Sin božji včlovečil? Sin božji se je včlovečil, da bi nas s svojo smrtjo na križu odrešil in večno zveličal. Človek človeka ni mogel rešiti greha in kazni. Ker so bili vsi ljudje zabredli v globoko jamo, si eden drugemu niso mogli pomagati iz jame, pomoč je morala priti od drugod. Tudi razžaljenja neskončnega Boga človek ni mogel poravnati, kakor revež ne more plačati neskončnega dolga. — Le Bog nam je mogel pomagati. Zato se je Sin božji včlovečil, in je „prišel iskat in zveličat, kar je bilo zgubljenega 11 . (Luk. 19, 10). Ker je bil Jezus človek, mogel je mesto nas trpeti in umreti, in ker je bil tudi Bog, bila je njegova smrt neskončne vrednosti, je torej mogla poravnati neskončno razžaljenje božje. 119. Zakaj se imenuje Jezus Kristus „naš Gospod 11 ? Jezus Kristus se imenuje »naš Gospod«, ker je Bog in naš Odrešenik in smo torej mi popolnoma njegova last. Jezus Kristus je naš Bog in naš stvarnik, in ker je naš stvarnik, zato je tudi naš Gospod, kakor je lončar gospodar posode, katero je naredil (Prim. Rimlj. 9, 21). Lončar more ž njo storiti, kar mu drago. — Pa tudi zato je naš Gospod, ker je naš Odrešenik, in nas je, ko smo zapadli grehu in smrti, odkupil s svojo predrago krvjo. Kar kdo kupi, to je njegovo, temu je on gospod. 79 — $ 120. Odkod vemo, da je Jezus Kristus Sin božji in pravi Bog? Da je Jezus Kristus Sin božji in pravi Bog, vemo: 1. ker je to pričeval nebeški Oče; 1 2. ker je to zatrjeval Jezus Kristus sam; 2 3. ker so to učili apostoli; 3 * * 4. ker to vedno uči katoliška cerkev. Jezus Kristus je pravi Bog: To Oče nebeški sam jasno pričuje. Najprej je to oznanil na bregu Jordana v pričo vsega izraelskega ljudstva, ki se je tamo zbiralo okoli Janeza (Prim. Mat. 3, 5), in njegove pridige poslušalo. Po krstu Jezu¬ sovem se je namreč z nebes zaslišal glas: „Ta je moj ljubi Sin, nad katerim imam dopadenje“. In da bi ljudje te pre- imenitne resnice naše sv. vere ne preslišali, je Oče nebeški na gori Tabor to še enkrat zatrdil v pričo treh apostolov: Petra, Jakoba in Janeza. (Mat. 17, 5). Jezus se izpremeni. (Zgod. n. z. št. 37). — Dvakrat torej so se nebesa odprla, dvakrat je Oče ne¬ beški govoril, in dvakrat je slišal svet pričevanje, da j e Jezus Kristus Sin božji, in torej pravi Bog kakor Oče. To je pač dosti razločno pričevanje, ki se razodeva gori na nebesih, in na zemlji doli odmeva. Jezus Kristus je pravi Bog: To zatrjuje Jezus Kristus razločno in slovesno sam osebi. Ko je bil Jezus pred Kajfom zaslišan, in so krive priče zoper njega vstajale, je Jezus molčal, in ni ničesar odgovoril. Ko je pa veliki du¬ hovnik rekel: ,,Zarotim te pri živem Bogu, da nam poveš, ali si ti Kristus, Sin božji ?“ je Jezus pred sodniki in pod prisego o sebi pričal ter rekel: „Jaz sem“. Kdo si pač upa zdaj trditi, da Jezus ni Sin božji, če on sam pravi: Jaz sem! — Tudi apostoli uče, da je Jezus Kristus S in b o ž j i in pravi Bog. Ko se je Jezus v Galileji blizu mesta Cezareje mudil, vprašal je svoje učence: „Kaj pravite vi, kdo 1 ,,Ta je moj ljubi Sin, nad katerim imam dopadenje. 11 (Mat. 3, 17). 2 „In veliki duhoven (Kajfa) mu je rekel: Zarotim te pri živem Bogu, da nam poveš, ali si ti Kristus, Sin božji?" (Mat. 26, 63). — „Jezus pa mu je rekel: Jaz sem.“ (Mark. 14, 62). 3 „Odgovoril je Simon Peter in rekel: Ti si Kristus, Sin živega Boga." (Mat. 16, 16). — „Tomaž je odgovoril in mu rekel: Moj Gospod in moj Bog!“ (Jan. 20, 28). — 80 — sem jaz? Odgovori mu Simon Peter in reče: Ti si Kristus, Sin živega Boga.“ Ko bi se bil Peter tukaj zmotil in krivo odgovoril, moral bi se Jezus, ki je bil njegov učenik, oglasiti in ga zavrniti, kakor je to tudi storil, kadar so njegovi učenci kaj napačnega mislili ali govorili. Moral bi reči: Simon Peter, ti ne veš, kaj govoriš. Toda Jezus Petra ni pograjal, temveč pohvalil ga je in blagroval zavoljo tega odgovora, in mu je to očitno pričevanje poplačal s tem, da ga je postavil za prvaka med apostoli in za poglavarja svoje cerkve. Jezus Kristus je Sin božji: To je sv. katoliška cerkev od začetka učila, to so verni kristijani vselej in povsodi verovali, in Jezusa vedno kot svojega Boga molili. Sv. mučenci so za to vero tudi svojo kri prelivali in umirali. In ko so že v prvih časih krščanstva vstajali krivoverci, ki so se drznili tajiti to temeljno resnico naše sv. vere, in ko je zlasti Arij razširjal bogokletni nauk, da Jezus Kristus ni pravi Bog, tačas vzdignili so se škotje krščanskega sveta za božjo čast Jezusovo, in so na prvem vesoljnem cerkvenem zboru v Niceji (1. 325.) Arija in njegove sokrivce izključili iz kato¬ liške cerkve. * 121. Odkod vemo, da je Jezus Kristus obljubljeni Od¬ rešenik ? Da je Jezus Kristus obljubljeni Odrešenik, vemo odtod, ker se je v Jezusu Kristusu izpolnilo vse, kar so o Odrešeniku napovedovali preroki, in naznanjale predpodobe. Preroki so bili od Boga izbrani oznanjevalci božje volje, ki so ali klicali na pokoro, ali oznanjevali božje kazni, ali so kaj tolažljivega in dobrega napovedavali. — Prerokovati se pravi, jasno in določno napovedovati prihodnje reči, katere le sam Bog ve, ali tudi ve človek, kateremu jih Bog razodene. Bog je po prerokih marsikaj napovedal o Zveličarju, ki ima priti. Tista prerokovanja, ki kakor s prstom kažejo na obljub¬ ljenega Mesijo, imenujemo — mesijanska prerokovanja. Ljudje so torej lahko spoznali, ko so se prerokbe v Jezusu izpolnjevale, da je on, in nobeden drugi ob¬ ljubljeni Odrešenik. Prerok Izaija pravi o Zveličarju: »Med krivične je bil štet“. (53, 12). Jezus je bil križan med dvema razbojnikoma, torej je on bil Zveličar. — 81 — Predpodobe so ali osebe ali prigodbe stare zaveze, ki nam značijo, t. j. živo pred oči stavijo življenje, delovanje, trpljenje in smrt, pa tudi slavo prihodnjega Zveličarja. - Prerok Jona je predpodoba častitega vstajenja Jezusovega. — Ko so se torej predpodobe, ki so Zveličarja naznanjale, v Jezusovem življenju uresničevale, bilo je jasno, da je on obljubljeni Odrešenik. * 122. Kaj so preroki napovedovali o Odrešeniku ? Preroki so napovedovali o Odrešeniku: 1. kdaj bo prišel na svet, in kje se bo rodil: 1 2. da bo čudeže delal, trpel in umrl; 2 3. da bo od mrtvih vstal in v nebesa šel; 3 4. da bo ustanovil sveto cerkev, katera nikdar ne bo prenehala. 4 O Zveličarju so preroki prerokovali: 1. Da bo Abrahamovega pokolenja (1. Alojz. 26, 4), Judovega plemena (1. Alojz. 49, 10), Davidovega rodu (2. Kralj. 7, 12—14). Da ga bo Devic a porodila (Iz. 7, 14), da bo v B e- tlehemu rojen (Alih. 5, 2), — da bo njegovo rojstvo zvezda napovedala (4. Alojz. 24, 1.7), — da bo Bog in človek v eni osebi (Iz. 9, 6), — da bo prišel takrat na svet, kadar Judov rod z g n b i kraljevsko oblast, in bodo tujci zavladali v sveti deželi (1. Alojz. 49, 10), — da bo po babilonski sužnosti preteklo še sedemdeset letnih tednov (en letni teden = 7 let, t. j. 490 let), preden pride obljubljeni 1 »Kraljeva palica ne bo vzeta od Juda . . ., dokler ne pride tisti, ki ima biti poslan, in katerega čakajo narodi/' (I. Mojz. 49, 10). — »Tako je pisano po preroku: In ti, Betlehem, zemlja Judova, nisi nikakor naj¬ manjši med vojvodi Judovimi; zakaj iz tebe pride vojvoda, kateri bo vladal moje ljudstvo Izrael." (Mat. 2, 5. 6). 2 »Bog sam bo prišel in vas bo rešil. Tedaj se bodo odprle slepim oči, in ušesa gluhih bodo odmašena. Tedaj bo kraljevi skakal kakor jelen, in jezik mutastih se bo razvezal." (Iz. 35, 4 — 6). — »Moje roke in moje noge so mi prebodli, vse moje kosti so prešteli; . . . moja oblačila so si razdelili, in za mojo suknjo so vadljali." (Ps. 21, 17—19). 3 »Ne boš pustil moje duše v peklu, in tudi ne boš pripustil svojemu Svetemu videti trohnobe." (Ps. 15, 10). 4 »On bo gospodoval od morja do morja In molili ga bodo vsi kralji zemlje, vsi narodi mu bodo služili." (Ps. 71, 8. 11). 6 — 82 Odrešenik (Dan. 9, 24), — sicer bo še pa prišel prej, kakor bo drugi jeruzalemski terapel razdjan (Hag. 2, 8). Da bo Zveličar nastopil kot prerok (5. Mojz. 18, 18), — kot duhovnik po redu Melhizedekovem (Ps. 109, 4), - kot kralj (Ps. 71, 8. 11), — in da bo gorel za čast hiše božje (Ps. 68, 10). 2. Da bo delal čudeže vsake vrste (Iz. 35, 4—6), in da bo zavoljo naših grehov trpel in u m r 1. Za 30 s r e- b mikov ga bodo prodali (Cah. 11, 12), — sovražnikom se bo voljno izdal (Iz. 53, 7), — bičali ga bodo, zasra¬ movali in zapljuvali (Iz. 50, 6), — noge in roke mu bodo prebodli, in vse kosti prešteli, — njegova obla¬ čila si bodo razdelili, in za suknjo njegovo vadljali (Ps. 21, 17 — 19), — njegovo stran bodo presunili (Cah. 12, 10), — kisa mu bodo dali piti (Ps. 68, 22), — med krivične bo štet (Iz. 53, 12), — vsi, ki ga vidijo, bodo z glavo majali (Ps. 21, 8). — 3. Da ne bo videl trohnobe v grobu (Ps. 15, 10), - da bo njegov grob veličasten (Iz. 11, 10), — da bo tretji dan od mrtvih vstal, — da bo kot zmagovalec častito v nebesa šel (Ps. 67, 12), — in sv. Duha poslal (Joel 2, 28). — 4. Da bo njegovo kraljestvo svetovno in večno (Dan. 7, 27), t. j. njegova sv. cerkev bo vesoljna in ne bode imela konca. Ta prerokovanja so se izpolnjevala v življenju Jezusa, in so se morala v njem izpolniti, da je mogel svet Jezusa spoznati za svojega Zveličarja. „Povem vam, to mora nad menoj dopolnjeno biti, kar je pisano/ (Luk. 22, 37). Ko so se torej apostoli prepričali, da se prerokovanja v Jezusu, Sinu Marijinem, izpolnjujejo, je bilo to za nje zna¬ menje, da je on obljubljeni Zveličar. „Njega, o katerem je pisal Mojzes v postavi, in preroki, smo našli, Jezusa iz Nazareta/ (Jan. 1, 45). 4 123. Katere so najimenitnejše predpodobe Odrešenika? Najimenitnejše predpodobe Odrešenika so: Abel, Melhizedek in Izaak, egiptovski Jožef in Jona; veliko¬ nočno jagnje in bronasta kača. — 83 — Abela je umoril njegov lastni brat: Jezusa so umorili Judje, ki so bili po krvi njegovi bratje. — Melhizedek je daroval Bogu kruh in vino, Jezus se daruje pri sv. maši v podobi kruha in vina svojemu nebeškemu Očetu. I z a a k mora sam nesti drva za svojo daritev na goro Morijo, Jezus mora nesti svoj križ na goro Kalvarijo. — Egiptovskega Jožefa, nedolžnega ljubljenca očeta Jakoba, so njegovi bratje zavidali, črtili, prodali in nevernim tujcem izdali: Jezusa so Judje preganjali, črtili, prodali in ne¬ vernikom izdali, da ga križajo. — J o ž e f je bil večkrat hudo izkušan, pa je skušnjavo stanovitno premagal: Jezus zapodi satana, ki ga je trikrat izkušal. — Jožef je bil krivo zatožen in po krivici obsojen: ravno tako tudi Jezus. — Jožef trpi svojo kazen v ječi med dvema zločincema, katerih eden je bil pomiloščen, a drugi umorjen: in Jezus je visel na križu med dvema razbojnikoma; desni razbojnik je bil zveličan, a levi pogubljen. — Jona je bil tri dni in tri noči v trebuhu ribe; tretji dan ga ribe vrže na suho: Jezus je bil tri dni in tri noči v krilu zemlje, in je tretji dan od mrtvih vstal. — Velikonočno jagnje je moralo biti brez madeža, morali so ga zaklati, a kosti mu niso smeli nobene zlomiti: ali ni Jezus pravcato velikonočno jagnje? Kri jagnjeta je Izraelce rešila časne smrti: kri Jezusova nas je otela večne smrti. — Mojzes je naredil bronasto kačo, in jo je na kol obesil. Vsi od strupenih kač pičeni, ki so zaupno gledali na bronasto kačo, so ozdraveli: Kristus na križu vsem, ki se z vernim srcem ozirajo nanj, ozdravlja rane, katere jim je povzročila peklenska kača. — Vsak otrok od daleč vidi, da se je vse to, kar pred- podobe o Zveličarju napovedujejo, do čistega izpolnilo v živ¬ ljenju Jezusovem, in da je torej Jezus Kristus resnično obljub¬ ljeni Zveličar sveta. Pomni! „Hvaljen bodi Jezus Kristus — na veke!“ Njegovi, to je našega Gospoda in Odrešenika, bočemo biti; „zakaj nobeno drugo ime pod nebom ni dano ljudem, v katerem bi mi mogli zveličani biti." (Dej. ap. 4, 12). Tretji člen apostolske vere. 124. Kako se glasi tretji člen apostolske vere? Tretji člen apostolske vere se glasi: »Kateri je bil spočet od svetega Duha, rojen iz Marije Device.« o* — 84 — Če molimo ta verski člen, izpovedamo: Verujem, da je sv. Duh božjemu Sinu iz telesa Marije prečiste Device človeško telo pripravil, in da je torej Marija Mati božja postala, pri tem pa vendar ostala najčistejša Devica. 125. Kaj nas uči tretji člen apostolske vere? Tretji člen apostolske vere nas uči, kako se je Sin božji včlovečil. 126. Kako se je včlovečil Sin božji? Sin božji se je včlovečil tako, da si je čudežno, z močjo svetega Duha, privzel človeško naravo. 1 (Praznik Marijinega oznanjenja, 25. marca). Sin božji je človeško naravo privzel, t. j. on je privzel človeško telo in človeško dušo. Sin božji je človeško naravo privzel z močjo svetega Duha, t. j. po delovanju sv. Duha, ker je sveti Duh božjemu Sinu iz Marije, prečiste Device, človeško telo pripravil, in člo¬ veško dušo ustvaril. Kakor je namreč Bog iz deviške prsti, ki še ni bila od Boga prekleta, Adamu naredil truplo, tako je Bog sveti Duh Jezusu, ki je drugi Adam, človeško telo pri¬ pravil iz telesa prečiste Device Marije, ki je bila brez madeža izvirnega greha spočeta.* Čudežno je božji Sin človeško naravo privzel, t. j. na tak način, da se morajo nad njim angeli in ljudje zavzeti in se čudom čuditi. Ta čudoviti čin ali delo svetega Duha je visoka skrivnost sv. vere; to skrivnost imenujemo včlove- čenje Sinu božjega. Včlovečenje Sinu božjega se posebno moči svetega Duha pripisuje, ker je včlovečenje čin zlasti ljubezni in usmiljenja božjega do ljudij, sveti Duh pa je ljubezen božja in delivec vseh milostij. 1 „Sveti Duh bo prišel v tč (Marija), in moč Najvišjega te bo ob- senčila.“ (Luk. 1, 35). * Schvvetz, Theol. dogm. pars 4. p. 169. 1. — 85 — 127. Koga ima Jezus Kristus kot človek za mater? Jezus Kristus ima kot človek blaženo Devico Marijo za mater. Ker je Sin božji privzel človeško telo in človeško dušo, bil je zdaj tudi človek, prej je bil samo Bog. In kot človek ima Jezus mater. Bog je Zveličarju blaženo Devico Marijo izvolil za mater. — Marija je bila revna, toda zelo pobožna devica v Nazaretu; bila je kraljevega rodu, potomka Davidova. — Marija je bila poročena z Jožefom, priprostim tesarjem, ki je pa bil tudi Davidovega rodu. Bog je poslal nadangela Gabrijela, naj Mariji oznani, da bo postala Mati božja. — Oznanjevanje Jezusovega rojstva. (Zgod. n. z. št. 2). V spomin Jezusovega včlovečenja trikrat na dan »angelsko češčenje“ zvoni. Trikrat na dan kristijani po vesoljnem svetu poklekajo in molijo visoko skrivnost. Trikrat na dan svoje roke v nebesa vzdigujejo ter hvalijo Boga, ki je svojemu Sinu pripravil človeško telo, da je mogel za nas trpeti in umreti, pa tudi počastijo preblaženo Devico, ki nam je porodila Zveličarja. 128. Zakaj se imenuje Marija „Mati božja"? Marija se imenuje »Mati božja«, ker je rodila Jezusa Kristusa, ki je Bog in človek skupaj. 1 Jezus Kristus je druga božja oseba, in ker je Marija Jezusa Kristusa rodila, jo po pravici imenujemo »Mater božjo“, dasiravno je Jezus Kristus samo svojo človeško naravo od Marije dobil. Ko se je namreč božji Sin v Marijinem telesu včlovečil, ste zdaj obe naravi v eni božji Jezusovi osebi ze¬ dinjeni, in se ne morete več nikdar razdražiti, in torej tudi ne pri njegovem rojstvu, in zato je otrok Marijin Bog in človek v eni osebi, in torej Marija Mati božja. Jezus, edinorojen Sin Boga Očeta, je kot človek tudi edinorojen Sin preblažene Device Marije, t. j. bil je ■edini otrok Marijin, bratov in sester in imel. — Sicer sv. pismo včasih govori o njegovih bratih, toda sv. pismo imenuje tudi 1 „Od kod to meni, da pride mati mojega Gospoda k meni?“ (Luk. 1, 43). — 86 — večkrat bližnje sorodnike brate. Abraham imenuje Lota svojega brata, bil pa je le njegov stričnik. Abrahamova mirljivost. (Zg. st. z. št. 11). Ker je Marija Mati božja, jo imenujemo tudi božjo Porodnico: To je njena največja čast in najvišja slava. Kot Mati božja je visoko, visoko nad vse angele in svetnike povišana. Jezus Kristus je kralj nebes, in Marija, njegova mati, je nebes kraljica. * 129. Zakaj se imenuje Marija »blažena Devica 11 ? Marija se imenuje »blažena Devica«, ker je ostala vedno devica in jo moramo slaviti nad vse device. 1 Marija je blažena Devica, t. j. Marija je srečna, je med vsemi devicami najsrečnejša devica. Marija je vedno devica ostala, t. j. Marija je kot čista devica Jezusa od svetega Duha spočela, Marija je kot čista devica Jezusa v Betlehemu rodila, Marija je tudi po rojstvu Jezusovem devica ostala. Marija je Devica in Mati. S to častjo se ne more nobena druga žena ponašati, zato je Marija blažena med ženami, in zato jo moramo slaviti nad vse device. — Nobena devica ni in tudi ne bo tako čista in sveta, kakor je Marija, nobena tudi ne more biti ob enem mati in devica, kakor Marija. — 130. Ali ima Jezus Kristus kot človek očeta? Jezus Kristus kot človek nima očeta; Jožef, ženin Marijin, je bil samo rednik Jezusa Kristusa. (Praznik svetega Jožefa, 19. marca). Jezus Kristus ima le kot Bog očeta, svojega nebeškega Očeta, od katerega je rojen od vekomaj; kot človek nima očeta, ker njegovo človeško telo mu je sv. Duh iz deviškega telesa Marijinega pripravil. Sv. Jožef je bil samo rednik Jezusa Kristusa, t. j. on ni bil njegov pravi oče, ampak le njegov krušni oče, in Jezus ni bil njegov pravi sin, ampak samo rejenec njegov. 1 »Glej, Devica bo spočela in sina rodila. 11 (Iz. 7, 14). — »Odslej, me bodo blagrovali vsi narodi. 11 (Luk. 1, 48). — 87 — Sv. Jožef je tako lepo skrbel za Jezusa, da so ljudje Jožefa imeli za pravega očeta Jezusovega, in Jezusa za pravega sina Jožefovega. (Luk. 3, 23). Tudi Marija je Jožefu iz hvaležne ljubezni dajala lepo ime »očeta". (Luk. 2, 48). Jožef je bil ženin Marijin, t. j, božja volja je bila, da se je Marija zaročila z Jožefom, in je tako dobila zvestega varuha, božje Dete pa ljubeznivega oskrbnika. — Jožef je bil deviški ženin Marijin, ker je do svoje blažene smrti vedno deviško živel. — Sv. pismo pravi o sv. Jožefu, da je bil pravičen, t. j. da se je vedno greha ogibal, in le dobro delal. Papež Pij IX. je sv. Jožefa proglasil (1. 1870.) za pa- trona ali varuha sv. katoliške cerkve. Kakor je nekdaj na svetu varoval božje Dete Jezusa, tako bi naj zdaj v nebesih po svoji mogočni priprošnji branil sv. cerkev, ki je Jezusovo kraljestvo na zemlji. — Sv. Jožef je tudi posebni patron za srečno smrtno uro, ker je bil on tako srečen, da sta mu bila Jezus in Marija na pomoč, ko je umiral. — Zlasti še ga hišni očetje in rokodelci častijo kot svoj vzgled in svojega patrona. 131. Kje je bil Jezus Kristus rojen ? Jezus Kristus je bil rojen v Betlehemu v hlevu. (Božič, 25. decembra). Betlehem je malo mestice, kaki dve uri hoda od Jeruzalema; bilo je rojstno mesto kralja Davida. Ime Betlehem pomeni „hišo kruha"; ondi torej prebivalcem ne pomanjkuje kruha, in tam je tudi prišel »kruli z nebes", Jezus Kristus na svet. (Jan. 6). Jezusovo rojstvo (Zg. n. z. 5).. — V hlevu, t. j. v skalnati votlini, katero so posestniki porabljali za hlev. — Tam je Marija Jezusa — božje Dete porodila, ga je v plenice povila in v jaslice položila. — Sveta noč — jaslice — božično drevo opominja otroke vsako leto na rojstvo Jezusovo. 132. Kdo je oznanil rojstvo Jezusa Kristusa? Rojstvo Jezusa Kristusa so oznanili: 1. angeli pastirjem; 2. zvezda modrim v jutrovi deželi; — 88 — 3. modri kralju Herodu in pismarjem; 4. sveti Duh starčku Simeonu in prerokinji Ani v Jeruzalemu; 5. Simeon in Ana ljudstvu v templu. Vesela novica, da se je ljubi Jezus narodil, se je čudno hitro razglasila po svetu. Zato je skrbel ljubi Bog, pa tudi pobožni ljudje. Angel božji oznani to veliko veselje pastirjem, ki so v betlehemski okolici po noči čuli pri svojih čredah. Veseli glas se hitro raznese po deželi. Pastirji pri jaslih. (Zg. n. z. 6). Po prečudni zvezdi, katera je zasijala na nebu, naznani Bog rojstvo Odrešenika sveta tudi dalnjim krajem. Zato pridejo modri (trije kralji: Kaspar, Melhior, Baltazar) iz j ut rove dežele v Jeruzalem, in poprašujejo po novorojenem kralju judovskem. Tako so zvedeli tudi na dvoru kralja Heroda, in v mestu Jeruzalemu o rojstvu Zveličarjevem. Modri od jutra molijo Jezusa. (Zg. n. z. št. 8). V Jeruzalemu je živel starček Simeon, ki se že ni mogel včakati Zveličarja, in 84 let stara prerokinja Ana, ki bi še pred svojo smrtjo rada videla Odrešenika. Ko torej Marija v templu Jezusa daruje, jima sv. Duh razodene, da je Marijin otrok obljubljeni Mesija. Simeon in Ana sta potem rojstvo Jezusa Kristusa oznanjala ljudstvu, ki je od blizu in daleč prihajalo v jeruzalemski tempel, in ljudje so nesli veselo vest na vse kraje sveta. Marija daruje Jezusa v templu. (Zg. n. z. št. 7). 133. Kaj vemo iz Jezusovih otroških let? Iz Jezusovih otroških let vemo to-le: 1. osmi dan po rojstvu je dobil pri obrezovanju ime Jezus; 2. štirideseti dan ga je Marija darovala v templu; 3. modri iz jutrove dežele so ga prišli molit in so mu darovali zlata, kadila in mire; 4. Herodovemu zalezovanju je ušel v Egipt; po Hero¬ dovi smrti sta ga pa Jožef in Marija pripeljala v Nazaret. — 89 — (1. Praznik obrezovanja Gospodovega ali novo leto. 2. svečnica, 2. februarja. 3. praznik razglašenja Gospodovega ali sveti trije kralji, 6. jan. 4. god nedolžnih otročičev, 28. decembra. — Sveta družina). Osmi dan po svojem rojstvu je bil Jezus, kakor je po¬ stava velevala, obrezan in je dobil ime Jezus. Obrezovanje je bilo pri Izraelcih svet obred, po katerem je postal deček ud izvoljenega ljudstva. Ta obred je predpodoba sv. krsta, po ka¬ terem postane otrok ud sv. cerkve, in pri katerem dobi tudi ime.* Ko je bilo božje Dete štirideset dni staro, ga je Marija v templu Bogu darovala. Odkar je namreč Bog- vse prvo¬ rojence Egipčanom pomoril, izraelskim prvorojencem pa pri¬ zanesel, bili so vsi prvorojenci izraelskega ljudstva Bogu posvečeni: bili so po postavi duhovniki svojih družin. Pozneje izvoli Bog izmed dvanajst rodov Jakobovih rod Levijev za duhovsko službo, in zato so morali oni drugi rodovi svoje prvorojence odkupovati, da jim ni bila treba biti duhovnikom. Ker Jezus ni bil rodu Levijevega, morala je tudi Marija svojega prvorojenca odkupiti. Odkupila pa ga je za par golobov, ker je bila revna. Bogati stariši so morali jagnje dati. Darovi modrih so zelo pomenljivi, in so priče njihove žive vere. Zlato je dar za kralja, ker kralji so posestniki zemlje in njenega bogastva, in pomeni, da je Jezus kralj — nebes in zemlje. Kadilo pomeni, daje Jezus pravi Bog. Kadilo je namreč podoba molitve, moli pa se samo Bog. Mira pa pomeni, da je Zveličar pravi človek, ki ima človeško telo in nas bo odrešil s svojo britko smrtjo. Mira je namreč močno dišeče, grenko olje, s katerim so mrliča mazilili. (Sv. Avg. in sv. Greg. Vel.). Kralj Herod naroči modrini, naj mu pridejo pravit, kje je novorojeni kralj, da ga gre tudi on molit. Toda to je bila hinavska beseda. Herod je hotel Jezusa umoriti; bal seje namreč za svoje kraljestvo. Ker pa kralj ni vedel, kateri betlehemski otrok je novorojeni kralj, zato so morali tam in v okolici vsi do dve leti in manj stari dečki umreti. Samo božjega Deteta kruta roka Herodova ni dobila, ker Je Jožef ž njim in njegovo materjo zbežal v dalnji Egipt. Še le po Herodovi smrti se vrne sveta družina v Galilejo v mesto Nazaret. Sveta družina beži v Egipt in se vrne v Nazaret. (Zg. n. z. št. 9). ———-_ \ * Sv. Kriz. Vide Loch u. Reischl, die hi. Schriften, Regensburg, 1867, B. I. p. 25. — 90 - 134. Kaj vemo iz Jezusove mladosti? Iz Jezusove mladosti vemo to-le: 1. ko je bil dvanajst let star, šel je s svojimi stariši k velikonočnemu prazniku v Jeruzalem in je tam zaostal: tretji dan pa so ga našli v templu; 2. bil je pokoren svojim starišem, rastel je v starosti, modrosti in milosti pri Bogu in pri ljudeh in živel je nepoznan, dokler ni začel javno učiti. Dvanajstletni Jezus v templu. (Zg. n. z. št. 10). To zgodbo sv. pisma nekateri imenujejo »evangelij za otroke“ ali tudi »evangelij za učence 11 ,* in to po pravici, ker je: 1. Jezus vzgled otrokom — učencem, kako naj so v cerkvi pobožni — Jezus se ne ustraši dalnjega pota v Jeru¬ zalem, se ne more ločiti od hiše božje; naj so v šoli pridni in pazljivi — Jezus je tako odgovarjal, da so se vsi čudili, — Jezus je sedel sredi učenikov in jih je zvesto poslušal; naj so doma pokorni — Jezus je bil svojim starišem pokoren. 2. Jezus vzgled odraslim mladeničem in dekletom, naj bodo starišem tudi pokorni, ko že odrastejo — Jezus je bil svojim starišem pokoren do tridesetega leta, dokler ni učiti začel. Odrasli otroci čestokrat menijo, da so že modrejši od svojih starišev in jih zato ne slušajo več, ampak jim kljubujejo in se ž njimi prepirajo. Jezus je večna modrost, je Bog in je pokoren človeku. Ljubi otroci! pač je resničen prigovor: »Kdor ne uboga, je brez Boga. 11 Naj bodo mladeniči, kakor so vedno starejši, tudi vedno sv etej ši — Jezus je rastel v starosti, modrosti in milosti pri Bogu in pri ljudeh, t. j. kakor je od dne do dne starejši postajal, tako je postajal tudi vedno modrejši in svetejši. Tako pa niso o njem sodili samo ljudje, ki se lahho v svoji sodbi zmotijo, ampak to je bila prava modrost in resnična svetost pred Bogom samim. — Ljubi otroci! Tudi vaši stariši se vesele, če zdravi rastete, in komaj čakajo, da zrastete toliko, da ste jim na pomoč in jih pri raznih opravkih nekoliko olehkotite. Bolj še pa se ljubim starišem srce veselja širi, če je otrok vedno modrejši in svetejši. O kako ljub je tak otrok Bogu, in tudi ljudje ga ne morejo prehvaliti! Kolika žalost pa je za stariše, če opazujejo * Dreher, Kath. Elementarkatechesen, I. pag. 73. — 91 — sami, in jim to tudi ljudje oponašajo, da čim večji je njih'otrok, tem hudobnejši je. Taka mladina pač ne posnema mladeniča Jezusa. Kako bodo hudobni mladeniči in dekleta dajali Bogu odgovor za svoja mlada leta?! Naj bodo delavni in naj ljubijo domačo, oče¬ tovo hišo — Jezus je živel nepoznan, t. j. on je v Nazaretu prikrival svojo božjo mogočnost in čast, tako da o njej ni nikdo kaj opazil. Živel je kakor navadno žive revni ljudje, in je kakor tudi njegov krušni oče pridno delal tesarsko in si tako pošteno služil vsakdanji kruh. — Ljubi otroci! Z veseljem opravljajte vsako delo, katero vam ljubi stariši zapovejo, ker „človek je rojen za delo, kakor ptica za letanje 11 (Tob. 5, 7), „pohajkovanje pa veliko hudega nauči 11 (Sir. 33, 29) mlade ljudi. — Mladina je najboljše zavarovana doma pri ljubih sta- riših. Jezus je ostal v domači hiši do svojega tridesetega leta. Dobri otrok ne zahaja med ljudi in ne sili med svet, ker ve, da je svet poln hudobije (Prim. I. Jan. 5, 19). Izgubljenemu sinu se je jako mudilo med svet, toda osramočen se je vrnil v očetovo hišo. 135. Kdaj je začel Jezus javno učiti? Jezus je začel javno učiti, ko je bil trideset let star. Še le, ko je bil Jezus trideset let star, je javno nastopil ter začel učiti. Toliko let je po postavi moral imeti vsak, kdor je hotel nastopiti kot učenik ljudstva. (Prim. IV. Mojz. 4, 3). 136. Kaj se je zgodilo, predno je začel Jezus učiti ? Predno je začel Jezus učiti, se je zgodilo to-le: 1. Janez Krstnik je oznanjeval pokoro in pričal, da je Jezus jagnje božje, ki odjemlje grehe sveta; 2. Jezus je bil krščen od Janeza Krstnika v reki Jordanu; (Praznik svetega Janeza Krstnika, 24. junija). 3. pri krstu se je prikazal sveti Duh v golobji podobi nad Jezusom, in Bog Oče se je oglasil: »Ta je moj ljubi Sin, nad katerim imam dopadenje« Mat. 3, 17); — 92 — 4. po nagibu svetega Duha je šel Jezus v puščavo, kjer se je postil štirideset dnij in štirideset nočij; potem ga je hudobni duh skušal, in angeli so mu stregli. (Štiridesetčlanski post). To je preimeniten prizor za zemljo in za nebesa, ko je Odrešenik sveta nastopil kot učenik. Zato je Bog ljudi pri¬ pravljal na ta dogodek. Bog je poslal sv. Janeza Krstnika, da je Jezusu pot pripravljal, pa tudi Bog sam se je oglasil. — Sv. Janez pripravlja Jezusu pot. (Zg. n. z. št. 11). Bog je poslal Janeza, daje oznanjeval pokoro, t. j. da je ljudi budil, naj svoje grehe obžalujejo in poboljšajo svoje življenje. Tiste, kateri so se odločili za pokoro, je Janez tudi krstil, t. j. oblival jih je z vodo. Krst Janežev pa ni bil zakrament, po katerem bi se grehi odpuščali, ampak bil je samo zunanje znamenje, naj ljudje po pokori čistijo duše, kakor voda umiva telo. Zato se Janezov krst, ki je predpodoba za¬ kramenta sv. krsta, zove krst pokore. Janez Krstnik, ki sam o sebi pravi: ,.Jaz sem glas vpi¬ jočega v puščavi 11 (Jan. 1, 23), je na glas oznanjal ljudem, da Zveličar stoji sredi med njimi, samo da še ga ne poznajo. In ko zagleda Jezusa med množico, jim ga je tako rekoč s prstom pokazal: ,,Glejte Jagnje božje 11 itd. Tako je Janez pričal, t. j. zatrjeval je ter svojo besedo zastavil, da je Jezus resnično Zveličar, ki bo svet rešil greha. Pri Izraelcih je namreč bilo jagnje spravna daritev za grehe. Janez je torej pričal, da je Jezus od Boga poslan, da bo kakor nedolžno Jagnje božje zaklan in darovan za grehe sveta. Zdaj se tudi nebesa oglasijo, in Oče nebeški priča in sv. Duh svedoči tisto, kar je Krstnik trdil: „Ta je moj ljubi Sin' 1 itd. — Jezus je torej božji Sin, in Bogu dopadljivi dar za grehe sveta. Pa tudi Jezus sam se je pripravljal na svoj visoki poklic, preden je začel učiti. Pripravljal pa se je na svojo službo z molitvijo in zlasti s postom. Sv. Duh je Jezusa nagnil, da je šel v puščavo, kjer se je postil štirideset dnij in štirideset nočij. — Puščava, t. j. pust kraj, nerodo¬ viten svet, kjer druga ne raste, kakor borno grmovje ali kaka betva trave. Jezus krščen in izkušan. (Zg. n. z. št. 12). — 93 — Nikdo ni tako svet, da bi ga hudič ne zalezoval, — drznil se je Jezusa samega skušati: „Kdor stoji, naj gleda, da ne pade!“ (I. Kor. 10, 12). — Treba je hudiča odločno zapoditi; — Jezus mu reče: „Poberi se, satan!“ —Dolgotrajnih in zelo hudih skušnjav ne moremo drugače premagati, kakor z mo¬ litvijo in zlasti še s postom (Prim. Mat. 17, 20). — Jezus je hudega duha trikrat zaporedoma premagal, ker sc je prej štiri¬ deset dni postil. 137. Kako je Jezus učil? Jezus je tako-le učil: 1. hodil je po svoji domovini od kraja do kraja, in je povsod dobrote skazoval; 2. sprejemal je učence in izmed njih si izbral dvanajst apostolov; 3. učil je resnice, katere moramo verovati, in čednosti, katere si moramo pridobivati. Jezus je učil v svoji domovini, t. j. v sveti deželi; ni pa učil zunaj svoje domovine. Kjer se kdo porodi in izgoji, tam je njegova domovina. Hodil je od kraja do kraja, t. j. ni učil samo na enem kraju, ampak zdaj tu. zdaj tam; učil je v templu v Jeruzalemu in v shodnicah po deželi, po mestih in po selih, po hišah in pod milini nebom, na bregih in na morju in v puščavi. Povsod, kjer je ljudi srečaval, oznanjal je svoj nauk: Simonu pri obedu, Samaritanki pri studencu, Nikodemu pri ponočnem obisku. Jezus je povsod dobrote skazoval, t. j. delil je ljudem telesne in duhovne dobrote. Delil jim je duhovne dobrote: Lomil jim je kruh besede božje, svaril jih pred grehom, vabil k pokori, odpuščal jim grehe in kazal ozko pot v nebesa. Delil jim je pa tudi telesne dobrote: Nasičeval je lačne, ozdravljal je bolnike, in mrtve obujal k življenju. Sprejemal je učence, t. j. izbiral si je iz vernega ljudstva učence, kakor si je pozneje izbral iz učencev dva¬ najst apostolov. Učencem je dovolil, da so ga spremljali na njegovih potih, da so ostajali dalje časa pri njem; jih je tudi še posebej podučeval in jim odgovarjal na vprašanja, če jim kaj ni bilo do dobrega jasno. Jezusovi prvi učenci. (Zg. n. z. št. 13). — 94 - Izmed učencev si je izbral dvanajst apostolov, t. j. izvolil jih je dvanajst, katere je postavil za svoje apostole, t. j. za svoje poslance, katere je po svoji smrti poslal po vsem svetu, da to, kar so pri njem videli in slišali, oznanijo vsem narodom, in kateri so po njegovem vnebohodu stopili na nje¬ govo mesto kot pravi njegovi namestniki. Jezus si izvoli apostole. (Zg. n. z. št. 31). Učil je resnice, katere moramo verovati, t. j. oznanjal nam je resnice, katerih prej nismo poznali, in katere moramo verovati, če se hočemo zveličati. Ker pa nas vera brez dobrih del ne more zveličati, učil nas je tudi čednosti, katere si moramo pridobivati. Tako je rekel: ..Bodite usmiljeni“ — »čujte in molite“ »bodite modri* * itd. 138. S čim je Jezus spričal resnico svojega nauka? Jezus je spričal resnico svojega nauka: 1. s svetostjo svojega življenja; 1 2. z dokazi svetega pisma; 2 3. s čudeži in prerokbami. 3 Jezus je tako sveto živel, da mu tudi njegovi najhujši sovražniki niso mogli ničesar očitati. ..Kdo izmed vas“ itd. Njegovo sveto življenje pa je bilo sad njegovega nauka, torej je bil tudi nauk njegov svet in resničen, ker le dobro drevo prinese dober sad. Vse sv. pismo, v katerem so Izraelci resnični nauk božji iskali, pričuje o meni, da sem jaz božji Sin in Zve¬ ličar sveta; če sem pa jaz Bog, mora biti moj nauk resničen. Slednjič je svoj nauk potrjeval tudi s čudeži in pre¬ rokbami. »Če meni nočete verovati, verujte delom" (Jan. 10, 38), t. j. čudežem, katere delam: čudežem morate verovati. To namreč, da čudeže delam in prerokujem prihodnje reči, je znamenje, da sem Bog, in da je torej moj nauk resničen. J 139. Kaj so čudeži? Čudeži so taka izredna dela, katerih ne morejo izvršiti naravne moči, temveč samo božja vsemogočnost. ' »Kdo izmed vas me bo greha prepričal (Jan. 8, 46). * »Preiskujete pisma, ... in ona so, ki o meni pričujejo.(Jan. 5, 39). »Dela, katera jaz delam, pričujejo o meni, da me je Oče poslal.“ (Ton d — 95 — Človek zboli; zdravnik mu zapiše zdravilo in bolnik ozdravi. To ni nič izrednega ali čudežnega, to je vse naravno. Zdravnik je pogodil in zapisal ravno tisto zdravilo, ki ima po svoji naravi v sebi zdravilno moč za bolezen. Če pa Jezus reče slepcu: „Spreglej!“ in slepec v tistem hipu resnično spre¬ gleda, to ni naravno, kaj takega more storiti ali izvršiti samo božja vsemogočnost. Zato more le sam Bog čudeže delati. Jezus pa je čudeže delal iz svoje lastne moči. Rekel je umrlemu mladeniču v Najmu: ^Mladenič, rečem ti, vstani!“ (Luk. 7). Zato mora Jezus biti Bog, ter božji in res¬ ničen tudi njegov nauk. Bog je sicer tudi svojim svetnikom dal oblast čudeže delati; toda svetniki sami pripoznavajo, da čudežev ne delajo iz lastne svoje moči, ampak v imenu Jezusovem. Ko je torej sv. Peter ozdravil hromega, je rekel ljudstvu: „Kaj se čudite nad tem, ali kaj naju gledate, kakor bi bila iz svoje moči in oblasti storila, da ta hodi?“ Peter ozdravi človeka hro¬ mega od rojstva. (Zg. n. z. št. 83). * 140. Kakšne čudeže je Jezus delal? Jezus je delal raznovrstne čudeže; spremenil je, na primer, vodo v vino in nasitil dvakrat na tisoče ljudij z malo kruhi in ribami; izganjal hudobne duhove in pomiril vihar na morju; ozdravljal samo s svojo besedo vsakovrstne bolnike, obujal mrtve in sam veli¬ častno vstal od mrtvih. Jezusovih naukov tudi njegovi najhujši sovražniki niso mogli zanikati, ampak morali so jih pripoznati. Rekali so namreč: „Kaj hočemo storiti, ker ta človek dela veliko čude¬ žev ?“ (Jan. 11, 47). Mnogo teh čudežev je zapisanih, veliko tega pa, kar je Jezus storil, ni zapisano. (Jan. 21). Zakaj pa se Judje vendar niso spreobrnili? Zakaj niso verovali? Zato ne, ker je bila njih volja hudobna, in niso hoteli verovati. Vera je namreč milost božja, katerej se človek more ali udati ali se jej ustaviti. Zavoljo tolike nevere jih je Jezus ostro karal ter jim očital, da ,.gledajo in ne vidijo" (Mark. 4, 12), t. j. da njegove čudeže sicer gledajo, pa ne vidijo, t. j. nočejo uvideti in spoznati, da on mora biti Bog, in torej tudi njegov nauk zveličaven. — 96 — | 141. Kaj so prerokbe? Prerokbe so določne napovedbe lakih prihodnjih rečij, katerih ne more noben drug vedeti, ko sam Bog. Prerokbe so določene napovedbe, t. j. prerok mora določno in jasno napovedati: to in to se bode prav gotovo zgodilo. Časih tudi mi prerokujemo, če jug potegne, pravimo: »Jutri bo menda dež“, ali če se zbirajo črni oblaki: »Danes še bo huda ura“ : morebiti da bo, morebiti pa tudi ne. A Te¬ menski preroki nič določnega ali gotovega ne vejo, in se čestokrat ukanijo. O njih se ne more reči, da prerokujejo, ampak da ugibljejo; včasih uganejo kaj. včasih pa jim tudi spodleti. — Jezusove prerokbe pa so bile določne. Prerokoval je razdejanje Jeruzalema in konec sveta ter je rekel: »Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa ne bode prešle/ (Mat. 24, 35). Njegova preroška beseda stoji trdnejše, kakor nebo in zemlja. Take pri hodn j e reči, katerih ne more noben drug vedeti, kakor sam Bog. Človek ve samo to, kar se okoli njega godi; prihodnjih rečij, t. j. takih, ki se bodo jutri ali za leto dnij, ali za sto let godile, teh ne pozna. V bodočnost gleda samo božje oko, in torej more samo Bog prihodnje reči napovedati. Nekatere reči sicer tudi človek napoveduje, da se bodo ob določenem času godile. Urar ve na tanko, kedaj bo ura iztekla, ker je on uri čas teka določil. Tudi učenjak, ki se na zvezde pozna, natančno napove, kedaj bo mesec mrknil ali solnce otemnelo. Vendar to niso prerokbe, ker vse to more preračunati, kdor pozna od Boga urejene postave, po katerih morajo zvezde tekati. — Prerok napoveduje take reči, o katerih nikdo niti ne sluti, da se bodo godile, in katere se tudi izra¬ čunati ne dajo, in katere ve le Bog sam, pa tisti ljudje, katerim jih Bog razodene. * 142. Kakšne prihodnje reči je Jezus napovedal? Jezus je napovedal, da ga bo Juda izdal in Peter zatajil; kako bo umrl, in da bo vstal od mrtvih; da bo šel v nebesa in poslal svetega Duha; da bo Jeru¬ zalem razdejan, in še mnogo drugih rečij. — 97 — Jezus je napovedal, da ga bo.J uda izdal. Jezus je namreč pri zadnji večerji rekel dvanajsterim, da ga bo eden izmed njih izdal, in je tudi Judi v lice povedal, da je on tisti, ki ga bo izdal. ,,Učenci so eden drugega pogledovali 11 (Jan. 13, 22), ker tega niso ni slutili, da bi kaj takega možno bilo. To izdajo mogel je le sam Bog vedeti in prerokovati, ker samo on vidi v naše srce in pozna tudi naše najskrivnejše misli. Jezus prerokuje, da ga bo Juda izdal. (Zg. n. z. št. 65). Jezus je določno prerokoval, da ga bo Peter zatajil, t. j. da bo očitno povedal, da Jezusa niti ne pozna in da ni hodil ž njim. Peter je sicer zopet in zopet ugovarjal, da se to ne bo nikdar zgodilo in da rajši umrje za Jezusa, kakor bi ga za¬ tajil. Vendar Jezus ni preklical svoje prerokbe, katera se je tudi do pičice uresničila. Kdo bi mislil o Petru, ki je bil ves vnet za Jezusa, da bo tako globoko padel! To je mogel le Bog sam vedeti in prerokovati. Jezus prerokuje, da ga bo Peter zatajil. (Zg. n. z. št. 66). Jezus je napovedal, kako bo umrl, in da bo vstal od mrtvili, t. j. Jezus je prerokoval svoje trpljenje, svojo smrt na križu in svoje vstajenje tretji dan: „ Glejte, gremo gori v Jeruzalem, in Sin človekov bo izdan nevernikom, in bo zasramovan in bičan in zapij uvan; in potem ga bodo umorili, in tretji dan bo vstal. 11 Prav v tem hipu, ko se je ljudstvo pri¬ pravljalo, da v Jeruzalemu Jezusa pozdravi kot svojega pravega kralja: „Hozana—slava sinu Davidovemu 11 , in da ga sprejme kot od Boga poslanega Zveličarja, „Hva]jen bodi, ki pride v imenu Gospodovem 11 (Mat. 21, 9), pač nikdo ni mislil na gro¬ zovito smrt, ki je Jezusa v Jeruzalemu čakala. Zato učenci te prerokbe niso mogli razumeti; Jezus, pravi Bog, je pa vedel, kaj se bo ž njim v Jeruzalemu zgodilo. Jezus je prerokoval, da bo šel v nebesa in poslal sv. Duha. Ko se je namreč po svojem vstajenju prikazal Mariji Magdaleni, jej reče: „Pojdi k mojim bratom, in povej jim: »Grem k svojemu Očetu in k vašemu Očetu, k svojemu Bogu in k vašemu Bogu. 11 (Jan. 20, 17). In ko je zapuščal svet, je tolažil svoje učence: „Jaz bom Očeta prosil, in vam bo dal drugega tolažnika, da pri vas ostane vekomaj, Duha resnice. 11 (Jan. 14, 16). Jezus je napovedal, da bo Jeruzalem razdejan. — Prerokovanje o razdej anju Jeruzalemskega mesta. (Zg. n. z. št. 61). — 98 — Po teh in še drugih prerokbah je Jezus dopričal, da je Bog in da je torej njegov nauk božji in resničen. 143. Ali so vsi verovali v Jezusa? Niso vsi verovali v Jezusa; zlasti veliki duhovni, pismarji in farizeji so ga sovražili zavoljo njegovega nauka in ga skušali umoriti. Veliki duhovni, t. j. višji duhovni. Iz Aronovega rodu bilo je štiriindvajsti vrst duhovnikov. Duhovne, ki so bili tem vrstam na čelu, imenovali so velike duhovne. Pismarji so se pečali najbolj s sv. pismom in so tudi ljudstvu sv. pismo razlagali in ga v Mojzesovi postavi poduče- vali. Bili so verski učitelji ljudstva. Farizeji so uvedli v postavo dosti človeških naukov in obredov in so jih potem višje cenili od postave božje. Kristus jih je radi tega grajal, da komare precejajo, kamele pa požirajo. (Mat. 23, 24). Bilo so pobeljeni grobovi; zunaj lepi beli, znotraj pa polni mrtvaških kosti in vsake gnjusobe (Mat. 23, 27), t. j. bili so na oko pravični, sicer pa spridenega in zanikrnega srca. Jezus jih ni drugače imenoval kakor hinavce. Niso namreč lepo živeli zavoljo Boga, ampak zavolja sveta, da bi jih ljudje videli in občudovali. Zato so molili očitno v templu in na ulicah, da bi ljudje rekali: Glejte vendar, kako so ti ljudje pobožni. Če so se po¬ stili, hodili so žalostni in potrti, da bi ljudje rekali: Kako hudo jih je pač post zdelal. Ako pa so miloščino delili, so to tako očevidno delali, da jih je moral ves svet videti in občudo¬ vati: Glejte jih, kako so ti ljudje vendar dobri in usmiljeni. Ljubi otroci! zdaj ste slišali, kako ostudni so hinavci in kako ljubi Jezus sovraži hinavščino. Resnično pobožni otrok je veselje Jezusovega srca; otrok pa, ki se samo hlini svetega in pobožnega, naj pomni, kaj pravi sv. Duh: „Noben hinavec ne pride pred njegovo obličje/ (Job 13, 16). — Sicer so pa bili tudi med farizeji možje po božji volji, toda le redki, kakor Nikodem, Jožef iz Arimateje in drugi. Farizeji sami niso verovali na Jezusa in so tudi ljudstvo od njega odvračali. Veljki duhovni, pismarji in farizeji so Jezusa sovra¬ žili, t. j. so ga črtili, so ga na vse načine izkušali in povsod zalezovali, da bi mu škodovali. In zakaj so ga sovražili? — Zavoljo njegovega nauka. Jezus je ljudstvo opozarjal, — 99 — da so njihovi nauki ali popolnoma krivi ali popačeni. On je grajal njihove napake in pregrehe in jim je pretil z kaznim in zlasti z večnim pogubljenjem. Naj bolj pa je farizeje in pismarje bolelo, da jih je ljudstvo zapuščalo in njihov nauk zaničevalo, Jezusovo pridigo pa občudovalo. „Množice so se zavzele nad njegovim naukom; kajti učil jih je, kakor kdor ima oblast, in ne kakor njihovi pismarji in farizeji/ (Mat. 7, 29). Skušali so ga umoriti, ali že po zatožbi, ali po zvijači, ali se siloj. Toda njegova modrost in mogočnost jim je prekrižala vse nakane. Pomni! Zalivali Boga, da se je iz ljubezni do tebe včlovečil; trdno se drži njega in njegovega nauka in hodi za njim. On ti kliče: „Jaz sem pot in resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu, razven po meni.“ jjan. 14, 6). Četrti člen apostolske vere. 144. Kako se glasi četrti člen apostolske vere? Četrti člen apostolske vere se glasi: »Trpel pod Poncijem Pilatom, križan bil, umrl in v grob položen.« Tretji člen vere nas uči, da se je Sin božji včlovečil in da je rojen od Marije Device; strti člen vere nam oznanja, da je Jezus za nas trpel, na križu umrl in da so ga v grob položili. Sin božji je privzel zato človeško naravo, da je mogel trpeti in umreti; on je^ resnično trpel in na križu umrl, da nas reši naših grehov. To seje zgodilo pod Poncijem Pilatom. Strti člen imenuje tukaj sodnika, ki je Jezusa na smrt obsodil, in pove na tanko čas, kedaj je Jezus na križu umrl. To se je zgo¬ dilo, ko je v sv. deželi vladal Poncij Pilat, kot namestnik Timskega cesarja Tiberija. Niti Tiberij niti Pilat ni bil Izraelec, ampak oba sta bila nevernika; in tako se je izpolnilo, kar trdi Jezusova prerokba, da bode nevernikom izdan. (Luk. 18, 32). Ker je imel Poncij Pilat svoj sedež v Jeruzalemu, nas strti člen še tudi poduči o kraju, kjer je Jezus trpel in umrl, da se je to v Jeruzalemu zgodilo. 145 Ali je Jezus Kristus trpel kot Bog ali kot človek? Jezus Kristus je trpel le kot človek; zakaj kot Bog ni mogel trpeti. 7* — 100 — Jezus je trpel le kot človek, Bog namreč ne more trpeti, ker je nespremenljiv in neskončno srečen. Bog tudi umreti ne more, ker je večen. Zato Jezus kot Bog ni mogel trpeti. On pa je bil ob enem tudi človek, in kot človek je mogel trpeti in je resnično tudi neizrekljivo veliko trpel. Ker se je Sin božji včlovečil, moremo zdaj reči, da je Sin božji za nas trpel; in ker je Sin božji pravi Bog, moremo tudi reči: Bog je za nas trpel in umrl. 146. Kaj je Jezus Kristus trpel? Jezus Kristus je trpel neizrekljivo velike bolečine na duši in na telesu. Jezus je trpel neizreklj ivo velike bolečine, t. j. tolike bolečine, da to ni dopovedati in ne opisati. Prerok ga imenuje „moža bolečin" (Iz. 53, 3): sama bolečina ga je bila. 147. Kaj je trpel Jezus na duši? Na duši je Jezus trpel veliko bridkost in žalost,, zaničevanje in zasramovanje, obrekovanje in druge krivice. 1 Kolika je bila Jezusova bridkost in žalost, ko je obujal kesanje nad vsemi grehi, s katerimi je človek kedaj Boga žalil! Kolika bridkost za Jezusa, ko so mu stopile pred oči vse strašne muke, ki ga čakajo, in grozovita smrt, katero bo moral terpeti! Kolika bridkost za Jezusa, ko je v duhu videl toliko hudobnih otrok, ki bodo vkljub tolikega njegovega trpljenja v peklu večno goreli, ker se nočejo poboljšati! Kolika žalost za Zveličarja, ko so ga vsi učenci zapustili, ko ga je eden izmed njih izdal s poljubom, in ko so vojaki in hlapci z meči in koli prišli nad njega, kakor nad razbojnika! — Pač ni čuda, da je Jezus v toliki dušni bridkosti in žalosti krvavi pot potil. Jezus na Oljski gori. (Zg. n. z. št. 67). Jezus je trpel zaničevanje, t. j. Judje so ga malo obrajtali, so nizkotno mislili o njem in ga imeli za zadnjega člo¬ veka, ki ni vreden, da je na svetu. Zato ga prerok imenuje »izvržek ljudstva" (Ps. 21, 7). Zaničevanje so mu tudi v 1 „Moja duša je žalostna do smrti.“ (Mat. 26, 38). — 101 -dejanju pokazali, ko so vanj pljuvali in so si rajši razbojnika Barabo izvolili kakor njega. — Trpel je zasramovanje, t. j. ■osmešili so ga pred ljudstvom, da se je ljudstvo smejalo, ko je videlo, kaj ž njim počinjajo. Jezusa so zasramovali na dvorišču Kajfovem, ko so mu sodni hlapci oči zakrivali in ga po obrazu bili, rekši: „Prerokuj nam, kdo te je udaril ?“ Zasramoval ga je Herod, ko je zapovedal, naj mu oblečejo belo kraljevo oblačilo, in zasramovali so ga vojaki, ko so mu škrlatast plašč ogrnili, mu dali trst v desnico in ga kot judovskega kralja zasmehovali. Jezus je bil tudi obrekovan, t. j. dolžili so ga takih reči, o katerih so si bili svesti, da niso resnične: da brani ■cesarju davke dajati, da zapeljuje ljudstvo itd. (Luk. 23, 2). In še druge krivice je trpel. Vnebopijoča krivica je bila zlasti to, da je sodnik zopet in zopet pripoznal, da ne najde nad Jezusom nobene krivice, in še tudi pri obsodbi govori o krvi tega pravičnega in ga vendar obsodi v najbolj sramotno smrt na križu. — Prerok pravico govori, ko pravi, da je bil „nasičen s sramoto 11 . (Žalost. 3, 30). 148. Kaj je trpel Jezus na telesu? Na telesu je Jezus trpel mnogo muk, udarcev in hudih ran; bil je bičan, s trnjem kronan in križan. Kdo zamore popisati vse muke, katere je Jezus trpel, ko so ga na Oljski gori z vrvmi trdno zvezali in vlekli v mesto k velikemu duhovniku Anu, in ko so ga potem suvali in tirali od Ane h Kajfu, od Kajfa k Pilatu, od Pilata k Herodu in zopet nazaj h Kajfu in zadnjič še tje na goro Kalvarijo? — Kdo zamore prešteti vse udarce, ki so padali na njega, in vse hude rane, ko je bil bičan, s trnjem kronan in križan? Biči so Jezusa neusmiljeno razmesarili. Kri je v curkih tekla po njegovem svetem telesu in kosci mesa so viseli od njega. Rimski bič je bil strašno orodje. Na kratek ročaj bili so privezani jermeni, ki so ob svojem koncu nosili svinčnate batke ali tudi ukrivljene železne zobce. Bičali pa so žrtev po golem životu. Privezali so jo na nizek steber, potem pa nekoliko nategnili, da je gornje telo bilo pripognjeno črez steber. Ravno tako krvavo in kruto je bilo Jezusovo kronanje. Vojaki so mu škrlatast plašč ogrnili in so mu dali trst v njegovo desnico. Spleli so venec iz trnja in so ga ž njim — 102 — kronali. Potem so jemali trst iz njegove roke in so ga tolkli po glavi, da so bodeče trnje globoko v njegovo glavo zabili. — Pilat pelje kronanega Jezusa pred ljudstvo in pravi: „Glejte, človek!“ (Jan. 19, 5). Pilatove besede pomenijo: Glejte, sodite- sami, ali je to še človeška podoba? „Črv pa ne človek'/ 1 (Ps. 21, 7), pravi prerok. Zadnjič Jezusu naložijo težki križ, katerega je moral nesti iz mesta na goro Kalvarijo, kjer so ga križali. Z ve¬ likimi žreblji so ga na križ pribili, prebodli so njegove noge in roke in njegovo telo tako kruto raztezali, da bi lahko pre¬ šteli vse njegove kosti. (Prim. Ps. 21, 17). Ljubi otroci! poglejte zdaj na križ. Ali se vam ljubi Jezus nič ne usmili, ki je moral toliko trpeti za vaše grehe ? Vem, da se boste odslej skrbno greha varovali, sicer bi ljubega Jezusa vnovič križali. — Arima je malo kraljestvo na Japonskih otokih. Tamo je kralj Mihael kristijane hudo preganjal. Posebno krvavo je bilo leto 1613. Japonski cesar je zato kralja pohvalil. Da se cesarju še bolj prikupi, sklene zdaj kralj umoriti tudi mlajša svoja dva krščanska bratca. Vojak je dobil povelje da otroka po noči v postelji prebode. Tisti večer pred zadnjo nočjo se šest¬ letni Matej spravi hitro spat. Osemletni Franc pa se še vrže na tla in zmoli pet češčenamarij. Potem vstane, nekaj pre¬ mišljuje in milo zajoka. Plemič Ignacij, ki je obiskal Franca, ga vpraša, zakaj tako britko joka. Franc odgovori: Ravno¬ kar sem premišljeval Jezusovo trpljenje in se mi je tako milo storilo, da živi še toliko ljudi na svetu, ki ne spoznavajo te do¬ brote. To me je ganilo do solz.“* — Spoznajte vendar, ljubi otroci, koliko je ljubi Jezus za vas trpel, in ljubite svojega Zveličarja, kakor ga je ljubil Franc, ki je zdaj že sv. mu¬ čenec v nebesih. 149. Kdo je obsodil Jezusa v smrt na križu? Poncij Pilat, oblastnik Judeje, je obsodil Jezusa v smrt na križu, in sicer iz strahu pred Judi. Poncij Pilat je iz strahu pred Judi Jezusa obsodil, t. j. bal se je, da bi ga Judje pri cesarju zatožili in bi se tako utegnil cesarju zameriti. Pilat je bil sam prepričan, da na * Hattler, Kindergarten, pag. 98. — 103 — Jezusu ni nobene krivice, in je to tudi očitno pred ljudstvom povedal: „Jaz sem nedolžen nad krvjo tega pravičnega." Toda on se je zbal hudobnih Judov, ki so kričali: „Če tega izpustiš, nisi cesarjev prijatelj.“ (Jan. 19, 12). In iz strahu pred ljudmi je nedolžnega in pravičnega Jezusa obsodil v smrt. — O koliko hudega se zgodi na svetu iz strahu pred ljudmi! Ljubi otroci, ne bojte se ljudi, Boga se bojte ! 150. Kdo je tožil Jezusa Pilatu? Veliki duhovni in pismarji so iz sovraštva in zavisti Jezusa po krivem tožili Pilatu, češ, da je Boga preklinjal, in da je hotel postati judovski kralj. Iz sovraštva in zavisti so Jezusa tožili, ker živega niso mogli videti, in ker mu nikakor niso privoščili, da so ga ljudje ljubili in na njega verovali. Po krivem so ga tožili, t. j. tožili so ga takih rečij, ki niso bile resnične, ampak izmišljene in zlagane; ravno nasprotno je bila resnica. Boga je baje preklinjal, t. j. zaničljivo in sramotilno o njem govoril. To je bila debela laž, ker on je Boga vedno in povsod poveličeval. — Da je hotel postati judovski kralj. Tudi to je bila gola laž, ker Jezus je zbežal, ko so ga hoteli za kralja postaviti. (Jan. 6, 15). — Rekel je tudi: „Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega" itd. 151. Kje je bil Jezus križan? Jezus je bil križan na gori Kalvariji, blizu Jeruza¬ lemskega mesta, in je na križu umrl, ko se je njegova duša ločila od telesa. 1 (Veliki petek). Kalvarija je grič ali breg, prav blizo Jeruzalema. Breg se imenuje Kalvarija ali Golgata; po slovenskem bi rekli „kraj mrtvaških glav". Tukaj je bilo kedaj ali morišče, ali so breg zato tako zvali, ker je bil celo gol vrh, podoben mrt¬ vaški glavi. 1 „Jezus je zavpil z velikim glasom in rekel: Oče, v tvoje roke izročim svojo dušo. 11 (Luk. 23, 46). Po teh besedah „je glavo nagnil in dušo izdihnil/ 1 (Jan. 19, 30). — 104 — Tri dolge ure je Jezus visel na križu in je trpel neizrekljive muke na duši in na telesu. Potem nagne glavo in umrje, t. j. njegova duša se je ločila od telesa. * 152. Ali se je pri Jezusovi smrti božja narava ločila od človeške? Pri Jezusovi smrti se božja narava ni ločila od človeške, ampak ostala je združena z dušo in s telesom. Truplo (mrtvo telo) Jezusovo na križu in v grobu je bilo in ostalo truplo Sinu božjega, katero je privzel, ko je človek postal; in tudi duša Jezusova, ki se je v smrti od telesa ločila je bila in ostala duša Sinu božjega. Torej je bila božja narava tudi po smrti Jezusovi ravno tako z dušo, kakor tudi s truplom združena. Zato gre truplu Jezusovemu na križu in v grobu ravno tako božja čast, kakor njegovi duši, ki je šla pred pekel. * 153. Kateri čudeži so se godili ob Jezusovi smrti? Ob Jezusovi smrti so se godili ti-le čudeži: solnce je otemnelo, pregrinjalo v templu se je pretrgalo, zemlja se je tresla, skale so pokale, grobi so se od¬ pirali, in vstalo je mnogo mrtvih. Solnce je otemnelo, t. j. dasiravno je solnce sijalo — stalo je na poldne, in torej ni bilo oblačno, vendar v hipu ni dalo več luči. Zvezde so miglale na nebu. Zgodil se je čudež. Tukaj namreč ne moremo misliti, da je solnce otemnelo naravnim potom, kakor se to večkrat zgodi, ker zvezdarji vedo, da o ščipu solnce naravnim potom ne more otemneti. Jezus pa je umrl o ščipu, ker je umrl o veliki noči, katero so Izraelci obhajali prvo soboto po pomladanskem ščipu. — Solnce je za¬ krilo svoj obraz, da ni gledalo strašnega zločinstva, katerega so ljudje ravnokar na Kalvariji storili. Pregrinjalo v templu se j e pretrgalo. Tempel v Jeruzalemu je imel dva prostora: sveti prostor in najsvetejši prostor. Med obema viselo je težko in dragoceno pregrinjalo. To se je pri smrti Jezusovi pretrgalo na dvoje. Zemlj a se j e tresla, t. j. seje tako zmajala in zazibala, da so ljudje mislili, da se bodo vsi hrami zrušili. — 105 — Skale so pokale, t. j. skalovje na Kalvariji se je tu in tam zarežalo in pokazalo razpokline. Grobi so se odpirali, t. j. vskalo vdobljeni grobovi, v katerih so trupla mrtvih počivala, in katere so s kameni zadelavali, so se razmajali in odprli, da je ljudstvo videlo tamo mrliče ležati. Vstalo je mnogo mrtvih, t. j. dosti tistih duš, ki so bile pred peklom, se je za nekaj časa združilo s svojimi telesi, mrtveci so oživeli in izhajali iz svojih grobov, so se v Jeruzalemu prikazovali svojim znancem in jih hudo vznemirjali zavoljo strašnega čina, katerega so ravnokar storili. Po teh čudežih naj bi neverni svet spoznal, da je Jezus Kristus resnično Sin božji. Prvi je bil tega prepričan rimski stotnik, ki je kraj križa stal in rekel: „Resnično, ta je bil Sin božji!“ Ljubi otroci! Vse stvari so pripoznale, da je Jezus jih Bog in Stvarnik. Zemlja ga je pripoznala, ker se je pri nje¬ govi smrti stresla; solnce ga je pri poznalo, ker je skrilo svoje svetle žare; skale so ga pripoznale, ker so pri njegovi smrti pokale, in sam pekel (predpekel namreč) ga je pripoznal, ker je izpustil mrtve, katere je imel zaprte. Samo srce grešnika, terdejše od skale, se noče zmečiti in spokoriti. * 154. Kdo je pokopal Jezusovo telo? Jožef Arimatejec in Nikodem sla pokopala Jezusovo telo; položila sta je v nov, v skalo vsekan grob, kamor še nihče ni bil položen. Jožef iz Arimateje bil je ud visokega sodišča in na tihem tudi učenec Jezusov, ki se je zdaj tudi očitno pokazal, kdo je. On je Pilata prosil za truplo Jezusovo, in Pilat mu ga je podaril, in tako ga je mogel pokopati. Tudi Nikodem je bil odličen mož. On je že prej k Jezusu zahajal in bil njegov učenec. Zato je rad pristopil Jožefu na pomoč, da sta Jezusa pokopala. Položila sta ga v nov grob, t. j. tak grob, v ka¬ terem še ni nobeden mrlič ležal. Sv. truplo Jezusovo je bilo prvo v tem grobu počivalo. Ta grob je bil Jožef zase naredil. Grob je bi v skalo vsekan. Mi mrliče v zemljo polagamo, Judje jih pa porivajo v grob, katerega mu izdolbejo v skalo. * Prim. Brev. Rom. in Epiph. Dom. lect. IX. — 106 — | 155. Zakaj je hotel Jezus trpeti in umreti? Jezus je hotel trpeti in umreti: 1. da bi za nas popolnoma zadostil božji pravičnosti; 2. da bi nas odrešil greha, sužnosli hudobnega duha in večnega pogubljenja; 1 3. da bi nam zaslužil mnogo milostij in večno zve¬ ličanje. Zadostiti se pravi storiti toliko, da je dosti, da se popravi kak kvar ali doseže kaka reč. Zadostiti za grehe se torej pravi, storiti toliko, da je dosti, da se popravi krivda, katera se je Bogu po grehu zgodila, in se zopet pridobi iz¬ gubljena milost. Po grehu smo Boga neskončno razžalili, zato je pra¬ vični Bog terjal neskončno zadoščenje. Tacega zadoščenja ne more dati noben človek, ampak le Bog sam. Zato je pa Jezus za nas trpel in umrl. On je bil Jagnje božje, ki je no¬ silo naše grehe in dalo Bogu neskončno, torej popolno zadoščenje za naše grehe. Jezus nas je po svojem trpljenju in po svoji smrti rešil: 1. greha, in sicer izvirnega greha in vseh osebnih grehov; 2. sužnosti hudobnega duha; grešnik je suženj ali hlapec hudičev; nobeden suženj nima tako ostrega in neusmiljenega gospodarja, kakor je hudobni duh za grešnika; te sužnosti nas je Jezus rešil; 3. večnega pogubljenja, t. j. on nas je obvaroval, da zavoljo greha ne pridemo v pekel. Jezus nam je po svojem trpljenju in po svoji smrti zaslužil: 1. mnogo milostij, t. j. obilno milostij; ni samo milostij, ki so nam potrebne, če se hočemo zveličati, ampak toliko milostij, da se lahko zveličamo, če le hočemo; 2. večno zveličanje, t. j. večno blaženost v nebesih. Jezus je po svojem trpljenju in smrti napravil, da so nam zdaj ne¬ besa, katera nam je greh zaprl in zatvoril, zopet odprta. i 156. Zakaj je mogel Jezus za nas popolnoma zadostiti? Jezus je mogel za nas popolnoma zadostiti, ker ni samo človek, temveč tudi Bog, in ker ima torej njegova smrt neskončno vrednost. »O n P a je bil ranjen zavoljo naših grehov in potrt zavoljo naših hudobij; pokorjenje je bilo nad njim zavoljo našega mirti, in z njegovimi — 107 — Jezus je druga božja oseba. Kar torej Jezus stori, je delo božje, ki ima neskončno vrednost; kar je pa neskončno, to je popolno. Zato je bilo zadoščenje Jezusovo popolno, ker je bilo božje. Ali je bilo treba za popolno zadoščenje, da je Jezus toliko trpel in tako krvave smrti umrl? To ni bilo neobhodno potrebno; ena kapljica njegove krvi umila bi ves svet. Toda on je sam hotel toliko muk prestati: 1. Da prav spoznamo, kako neizrekljivo nas ljubi. »V tem smo spoznali ljubezen božjo, da je on svoje življenje za nas dal.“ (I. Jan. 3, 16). — 2. Da uvidimo velikost in hudobijo greha. 3. Da svoje križe, tudi najtežje, voljno nosimo. * 157. Ali se morejo po Jezusovem zasluženju zveličati vsi ljudje? Po Jezusovem zasluženju se morejo zveličati vsi ljudje, če store, kar je potrebno, da se ga udeleže. 2 Kristus je umrl za vse ljudi brez izjeme in je za vse ljudi milost in zveličanje zaslužil. »Kristus je za vse umrl/ (II. Kor. 5, 15). Po Jezusovem zasluženji se morejo torej vsi ljudje zveličati, t. j. zasluženje Kristusovo zadostuje, je dovolj za vse ljudi, da se morejo zveličati. Vendar ne bodo vsi ljudje zveličani, nego le tisti, kateri store, kar je potrebno, da se Jezusovega zaslu¬ žen j a udeleže. Človek se mora udeležiti zasluženja Jezu¬ sovega, t. j. mora si del ali delež njegovega zasluženja vzeti ali prisvojiti. Jezusovo zasluženje je podobno zakladu, katerega Jezus revnemu človeku ponuja, a mu ga ne vsiljuje. Srečen, kdor ugodi njegovemu povabilu, pomanjkanja ne bo trpel. Kdor pa noče stegniti svoje roke po zakladu, sam si je kriv svojega siromaštva, svoje časne in večne bede. Sv. pismo primerja Jezusovo zasluženje veliki gostiji, katero je nek človek (Sin človekov — Jezus Kristus) pripravil ljudem ter jih veliko, t. j. vse povabil. Toda mnogo po¬ vabljenih ni maralo priti na gostijo, rajši so hodili vsak svojo ranami smo bili ozdravljeni/ 1 (Iz. 53, 5). — On „nas je ljubil in nas opral naših grehov v svoji krvi.“ (Skriv. raz. 1, 5). 2 ,,On je sprava za naše grehe; pa ne samo za naše, ampak tudi za grehe vsega sveta. “ (I. Jan. 2, 2). — 108 - pot. Niso se hoteli udeležiti Jezusovega zasluženja, pa tudi ne bodo deležni njegove blaženosti v nebesih. „Povem vam, da ne bo nobeden onih mož, ki so bili povabljeni, okusil moje ve¬ čerje/ (Luk. 14, 24). (Veliki teden, krvavi pot Kristusov, Kristusova smrt, božji grob, češčenje žalostne Matere božje, križev pot, najdenje svetega križa, pov.šanje svetega križa). Veliki teden je teden pred veliko nočjo in se zato tako imenuje, ker ta teden velike in svete skrivnosti Jezusovega trpljenja obhajamo. Krvavega pota Kristusovega na Oljski gori nas spominja cerkev vsak četrtek večer, kadar se po angelskem češčenju veliki zvon zglasi. (Dotična molitev: Vel. Katek. str. 213). Vsaki petek pa veliki zvon oznanja ali ob devetih zjutraj, ali ob treh popoludne uro Jezusove smrti. (Dotična molitev: Vel. katekizem št. 214). Božji grob si postavljamo vsak veliki četrtek v cerkvi, ker ne moramo romati v Jeruzalem ter tam obiskati pravega Jezusovega groba. V božjem grobu je veliki petek in soboto izpostavljeno sv. Rešnje telo v monštranci, ki je z belim pajčo¬ lanom pregrajena. Pridni otroci veselo dirjajo Jezusa obiskat in molit v božjem grobu, pa si tudi ne morejo nagledati lepote božjega groba. Pobožni kristijani božji grob prelepo okinčajo in bogato razsvetijo. Ceščenje žalostne Matere božje ali Marije sedem žalostij. Poglavitni praznik žalostne Matere je v petek pred cvetno nedeljo. Marijinih žalostij je zlasti sedem: Prerokba Simeona v templu, težavni pobeg v Egipt, bridka izguba Jezusa v templu, srečanje na križevem potu, krvavo križanje, snemanje s križa, polaganje v grob. — Ljubi otroci! bodite vedno veselje Matere božje, pa ne žalost njena. Križev pot je tisti pot, katerega je Jezus obložen s križem od sodne hiše Pilatove tje do vrha Kalvarije prehodil. Na križevem potu je več postaj — 14 postaj —; na teh toriščih so namreč kristijani nekoliko postajali in posebne prigodke na križevem potu premišljavali. — Ljubi otroci! če hočete pravo kesanje nad svojimi grehi obuditi, obiskujte radi križev pot. Pred dvajstimi leti je umrl v mestu C. redovni duhovnik 84 let star. Pomnež ga na stare dni tako popolnoma zapusti, da niti navadnih molitvic ni več vedel moliti. Križevega pota pa ni noben dan moliti pozabil do svoje smrti. Z gorečo svečo v — 109 roki se poda v cerkev, se na vsaki postaji pobožno nakloni in Jezusa pozdravi rekoč: Hvaljen bodi Jezus Kristus! — Praznik najdenja sv. križa obhajamo 3. majav spomin, da je pobožna cesarica Helena našla na gori Kalvariji zakopan križ Kristusov. Perzijski kralj Kozroes pa je sv. križ v Jeruzalemu uplenil, a cesar Heraklij ga je zopet privojskoval in v Jeruzalemu sam na svojih ramah nesel na goro Kalvarijo. Tako je križ dobil zopet svojo častno mestno, in ta spomin se obhaja v praznik povišanja sv. križa. Pomni! „Glej, jagnje božje, glej, katero odjemlje greh sveta." (Jan. 1, 29). „Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinega Sina, da, kdorkoli vanj veruje, se ne pogubi, temveč ima večno življenje." (Jan. 3, 16). — Premišljuj Jezusa na križu; „vse kaže ljubezen: glava je nagnena, da bi te poljubila; roke so razprostrte, da bi te objele; srce je odprto, da bi te sprejelo v se.“ (Sv. Avguštin). Peti člen apostolske vere 158. Kako se glasi peti člen apostolske vere? Peti člen apostolske vere se glasi: »Šel pred pekel, tretji dan od mrtvih vstal.« Peti člen vere nam pove, kam je Jezusova duša šla, ko se je ločila od telesa, in da se je tretji dan po smrti zopet združila v truplom, in da je Jezus častito iz groba vstal. 159. Kaj pomenijo besede: „šel pred pekel“? Besede: »šel pred pekel« pomenijo, da je šla Jezusova duša po smrti v predpekel. 1 Če je v starem zakonu kak pravičen umrl, vkljub svoje svetosti ni mogel priti v nebesa, ampak moral se je podati pred pekel in tam čakati, dokler ne pride Zveličar, da za¬ prta vrata nebeška zopet otvori. 160. Kaj je predpekel? Predpekel je kraj, kjer so duše pravičnih, pred Kristusom umrlih, mirno in brez bolečin pričakovale Odrešenika. 1 On je bil „umorjen po mesu, oživljen pa v duhu, v katerem je prišel tudi k duhovom, ki so bili v ječi, in jim oznanjeval." (I. Petr. 3, 18. 19). — 110- Jezusova duša ni šla v pekel, kjer pogubljeni trpe večne kazni, pa tudi ne v vice, kjer duše trpe časni kazni za grehe, ampak šla je v predpekel. 1’redpekel je tisti kraj, kjer so duše pravičnih, pred Kristusom umrlih, mirno pričako¬ vale Odrešenika. Bile so pa lahko mirne, ker so bile prepričane, da jih pride Zveličar prav gotovo odrešit in ker so si bile sveste, da ne morejo več grešiti in zgubiti svo¬ jega Boga, dasiravno še zdaj niso gledale božjega obličja: in čakale so ondi brez bolečin, t. j. niso nič trpele, kakor na pr. trpe duše v vicah. V predpeklu je bilo veliko tisoč in tisoč pravičnih duš. Adam in Eva sta tamkaj čakala od začetka sveta, Abraham, Mojzes, David itd. več sto let, duša sv. Jožefa tudi že nekaj časa. O kako so se razveselile duše pravičnih v predpeklu, ko so zagledale dušo svojega božjega Zveličarja! 161. Zakaj je šel Jezus pred pekel? Jezus je šel pred pekel, da je oznanil dušam pravičnih njihovo odrešenje. Jezus je oznanil dušam pravičnih odrešenje, t. j. jim je povedal, da so zdaj zveličane in izpuščene iz ječe — iz predpeklu. Jezus je rešil vse duše, niti ena ni ostala v predpeklu. Od tiste dobe ni več predpeklu; zdaj gredo vse pravične duše naravnost v nebesa in ni jim treba več čakati na nebeško blaženost. 162. Kaj pomenijo besede: „od mrtvih vstal" ? Besede »od mrtvih vstal« pomenijo, da je Jezus Kristus z lastno močjo svojo dušo zopet združil s telesom, in da je neumrjoč in častit prišel iz zaprtega groba. (Velika noč). Jezus je vstal z lastno močjo, t. j. ni trebal ljudske pomoči, da je vstal, in ga tudi ni nikdo drugi obudil od mrtvih (kakor je on Lazarja obudil), ampak on sam je svojo dušo združil s svojim truplom ter tako zopet živ prišel iz groba. — 111 — Neumrjoč je Jezus vstal, t. j. zdaj Jezus ne more več niti trpeti niti umreti. — Častit je Jezus vstal, t. j. z veliko slavo in z velikim sijajem in z poveličanim telesom. — Jezus je prišel iz zaprtega groba, t. j. ko je Jezus grob zapustil, je bil grob še zaprt in zapečaten; še le po nje¬ govem vstajenju je prišel angel iz nebes in je kamen odvalil od groba. Jezusovemu poveličanemu telesu kamen ni bil več na poti, da bi zato ne mogel priti iz groba. Jezusovo vsta¬ jenje. (Zg. n. z. št. 76). O poveličanem telesu nam sv. pismo pove zlasti štiri lastnosti. Njegovo telo je zdaj 1. neumrjoče, t. j. ne more več trpeti, ne umreti in torej tudi ne trohneti. „Vemo, da Kristus, ko je od mrtvih vstal, več ne umrje/ (Rim. 6, 9). 2. s vi tl o, t. j. bliščeče, da ga človeško oko ne more gledati (Tabor); tako svitlo, da „nebesa ne potrebujejo ne solnca ne lune, da bi svetila v njem, kajti njegovo svetilo je Jagnje". (Skriv. Raz. 21, 23). 3. duhovno, t. j. ne more ga ovirati v njegovem gibanju nobeno stvar in nobena daljava, kakor tudi naš duh ne pozna takih zaprek. Zato kamen pred grobom ni mogel prepreči njegovega vstajenja, in zaprta vrata niso mogla za- braniti, da bi ne obiskal svojih učencev. 4. urno, t. j. hitro kakor misel se premika in zlahka giblje, in se apostolom in drugim pravičnim zdaj tu zdaj tam prikazuje. * 163. Kdo spričuje, da je Jezus Kristus res od mrtvih vstal ? Da je Jezus Kristus res od mrtvih vstal, spričujejo apostoli, ki so ga po njegovem vstajenju večkrat videli in se ga dotikali, ž njim govorili in jedli ter celo dali svoje življenje za resničnost njegovega vstajenja. Da je Jezus resnično od mrtvih vstal, spričujejo apostoli, ki so ga po njegovem vstajenju večkrat videli: sv. Peter, vsi apostoli razven Tomaža — vsi apostoli s Tomažem vred. Sv. Tomaž se ga je dotikal, dva učenca na potu v Emavs in razni apostoli so govorili in jedli ž njim. Apostoli so tudi vedno in povsod vstajenje Jezusovo oznanjevali, — 112 - in dali celo svoje življenje za resničnost njego¬ vega vstajenja, in so s svojo krvjo podpisali to temeljno resnico naše svete vere. Jezus se prikaže vsem apostolom. (Zg. n. z. št. 79). * 164. Kaj nam dokazuje vstajenje Jezusa Kristusa? Vstajenje Jezusa Kristusa nam dokazuje: 1. da so se izpolnile napovedbe prerokov 1 in Kri¬ stusove lastne 2 napovedbe; 2. da je Jezus Kristus res Bog, in da je njegov nauk resničen; 3 3. da bodemo vstali tudi mi. 4 * Da so se izpolnile napovedbe prerokov. Kralj David je o Zveličarju prerokoval: „Ne boš pustil“ itd. In res se je tako zgudilo. Njegova duša ni ostala v peklu, t. j. v predpeklu, in njegovo telo je prej zapustilo grob, kakor se ga je trohnoba lotila. Da so se izpolnile Kristusove lastne napovedbe. Jezus je večkrat prerokoval, da bo tretji dan od mrtvih vstal. In ko je bil tretji dan napočil, in še učenca, ki sta šla ta dan v Emavs, nista bila prepričana o Jezusovem vstajenju, bila sta vznemirjena: „Danes je že tretji dan, kar se je to zgodilo“ (Luk. 24, 21). Zat6 se jima Jezus osebno prikaže, in jih tako prepriča, da so se njegove prerokbe popolnoma uresničile. Jezus se prikaže učencema na potu v Emavs. (Zg. n. z. št. 78). Daje Jezus Kristus res Bog. Vsak čudež, katerega je Jezus storil, jasno priča, da je Jezus pravi Bog, ker samo vsemogočni Bog more čudeže delati. Zlasti pa so njegovo vse¬ mogočnost občudovali, ko je celo mrtve obujal. Vse te čudeže je Jezus delal v svojem življenju. Da bo pa tudi mrtev napravil 1 „Ne boš pustil moje duše v peklu, in tudi ne boš pustil svojemu Svetemu videti trohnobe. (Ps. 15, 10). 2 „Poderite ta tempel, in v treh dneh ga bom postavil . . . On pa je govoril o templu svojega telesa. 11 (Jan. 2, 19. 21). 3 ,,Ako pa Kristus ni vstal, tedaj je prazno naše oznanjevanje, prazna tudi naša vera. 11 (I. Kor. 15, 14). 4 »Zdaj pa je Kristus vstal od mrtvih, prvina spečih; ker po človeku je smrt in po človeku vstajenje mrtvih. 11 (I. Kor. 15, 20. 21). — 113 — čudež, in iz lastne moči sam sebe obudil k življenju, to je gotovo največji čudež in torej najmočnejši dokaz, da je Jezus Kristus res Bog. Sam Jezus je naznanil svoje vstajenje kot največji čudež in je zapretil nevernemu izraelskemu ljudstvu, da ga čaka ostra sodba, če ga tudi ta čudež ne bode storil vernega. »Hudobni in prešestni rod znamenja (t. j. čudeže) išče! Pa znamenje se mu ne bo dalo, razven znamenja Jona preroka/ (Mat. 12, 39). Ravno tako uči sv. Pavel, da je vsta¬ jenje Kristusovo najmočnejši dokaz naše vere: „Ako Kristus ni vstal, je prazno naše oznanjevanje, prazna tudi vaša vera/ pi. Kor. 15, 14). In ko so apostoli začeli svetu pridigovati, da je Jezus res Sin božji, so se vsi zlasti na čudež njegovega vstajenja sklicavali. Vero na Jezusovo vstajenje so tudi sv. mučenci pred nevernimi sodniki spoznavali ter se ponašali s tolikim čudežem, kadar so jih zasramovali ter jim očitali, da križanega hudo- delnika molijo. Ko je paganski mestni predstojnik Olibrij v Antijohiji sv. mučenico Margarito po njeni veri vprašal, mu mirno in odločno odgovori, da je kristijanka. »Ali se ne sramuješ", pravi sodnik, »biti kristijanka? Ali si res tako neumna, da imaš za Boga človeka, ki je med dvema razbojnikoma na križu umrl?" »Odkod pa veš", tako ga vpraša blaga devica, „da je bil Jezus Kristus, katerega jaz molim kot svojega Boga, na križ pribit ?" »To razlagajo vaši evangeliji, jaz sam sem to bral", odgovori Olibrij. »To je resnično", pravi Margarita, »toda beri naprej. Tiste svete bukve, ki pripovedujejo o trpljenju in o sramotni smrti mojega Zveličarja na križu, pričajo tudi, da je tretji dan od mrtvih vstal in iz svoje lastne moči častito v nebesa šel, kjer zdaj sedi na desnici Boga Očeta. Vas naj bo sram, ki vidite samo zasramovanje Jezusa Kristusa, mojega Boga in Zveličarja, a za njegovo nebeško čast in božjo slavo pa nimate očesa. Jaz verujem, da je Jezus Kristus pravi Bog, ne zato, ker je trpel in umrl, marveč zavoljo tega, ker je iz lastne moči častito iz groba vstal. Zato sem podarila njemu svoje srce in, če bi mogla stokrat umreti, bi mu stokrat darovala svoje življenje."* In da je njegov nauk resničen, če nam vstajenje Kristusovo priča, da je Jezus res Bog, mora biti njegov nauk resničen, ker Bog je neskončno resničen; Jezusovo vstajenje * Deharbe, Erklarung d. Katecli. Bnd. I. pag. 848. 8 — 114 — nam torej tudi jamči, da nas on uči pravo pot, po kateri bomo gotovo dosegli svojo blaženost. Da bodemo vstali tudi mi. Jezusovo vstajenje namreč ni samo čudež, ki priča, da je on pravi Bog, ampak je tudi predpodoba našega vstajenja. Mi vsi smo eno telo v Kristusu. (Rim. 12, 5). „On je glava telesa cerkve, in prvenec iz mrtvih/ (Kološ. 1, 18). Če je torej glava vstala, bode tudi ude telesa potegnila za seboj, t. j. tudi mi bomo vstali; glava sama ne more vstati, drugi udje pa mrtvi ostati. Ljubi otroci! „Vsi bomo sicer vstali, toda spremenjeni (v nebeško čast) ne bomo vsi.“ (I. Kor. 15, 51). O kako veselo veliko noč bodo enkrat obhajali pridni in pobožni otroci! Pomni! „Kakor je Kristus vstal od mrtvih . . ., tako hodimo tudi mi v novem življenju.“ (Rimlj. 6, 4). „Resničen je nauk: ako namreč ž njim umrjemo, bomo tudi ž njim živeli; ako ž njim trpimo, bomo tudi ž njim kraljevali.“ (II. Tim. 2, 11. 12). Sesti člen apostolske vere. 165. Kako se glasi šesti člen apostolske vere? Šesti člen apostolske vere se glasi: »Šel v nebesa, sedi na desnici Boga, Očeta vsemogočnega.« Šesti člen apostolske vere nas uči, da je šel Jezus z dušo in telesom v nebesa in zdaj sedi na desnici božji. 166. Kdaj je šel Jezus v nebesa? Jezus je šel v nebesa štirideseti dan po svojem vstajenju. (Kristusov vnebohod). Jezus je šel v nebesa; ne kakor se hodi vkreber na goro, ali kakor po lestvici kvišku, ampak kakor se ptica vzdiga in dviga višje in višje, tako je Kristus šel z lastno močjo v nebesa. Po svojem vstajenju je ostal še štirideset dni na zemlji in je go¬ voril s svojimi apostoli o božjem kraljestvu, t. j. o svoji cerkvi, kako naj oznanjujejo sv. vero, kako naj svojo duhovsko službo opravljajo in kako naj vladajo kraljestvo božje na zemlji. Ob enem je v tem času tudi na bregu pri tiberijaškem morju Petra postavil za prvaka svoje cerkve. In še le štirideseti dan po svojem vstajenju je šel v nebesa. Odslej ni bil več telesno in vidno pričujoč na zemlji. — Jezus gre v nebesa. (Zg. n. z. št. 81). — 115 — 167. Kako je šel Jezus Kristus v nebesa? Jezus Kristus je šel z lastno močjo, z dušo in telesom, vpričo svojih učencev, z Oljske gore v nebesa. Jezus je šel z lastno močjo v nebesa, t. j. ni mu bilo treba ljudske pomoči. Kot božji Sin je prostovoljno in sam iz svoje lastne moči svojo človeško naravo vzdignil v nebesa. Jezus je šel z dušo in telesom v nebesa, t. j. ni vzel niti same duše, niti samega telesa v nebesa, ampak celo svojo človeško naravo, dušo in telo. Po svoji božji naravi se mu namreč ni bilo treba vračati v nebesa, ker je kot Bog v nebesih in na zemlji in povsod pričujoč. Kakor Bog ni nikdar nebes zapustil in se torej tudi tj e ni mogel vračati. Vpričo svojih učencev, t. j. vsi učenci so s svojimi lastnimi očmi gledali čudežni prizor, kako se je Jezus dvigal proti nebesom, dokler ga ni oblak skril izpred njih očij. Jezus je z Olj ske gore šel v nebesa; tam se je bilo začelo tudi njegovo trpljenje. Iz tega se učimo, da nam trpljenje, križi in težave, če jih nosimo iz ljubezni do Boga, zadobijo ne¬ beško blaženost in večno veselje. * 168. Zakaj je šel Jezus Kristus v nebesa? Jezus Kristus je šel v nebesa: 1. da je prejel tudi kot človek zasluženo čast; 1 2. da je poslal svoji cerkvi svetega Duha; 2 3. da v nebesih pri Očetu za nas posreduje in prosi; 3 4. da nam je odprl nebesa in nam tam pripravil prebivališče. 4 Da je prejel tudi kot človek zasluženo čast, t. j. da se udeleži tudi njegova človeška narava nebeške slave, katero si je po svojem svetem življenju in po svojem bridkem 1 „Ali ni bilo potrebno, da je Kristus to trpel in tako šel v svojo čast?“ (Luk. 24, 26). 2 „Ako ne grem, Tolažnik ne bo k vam prišel; ako pa grem, vam ga bom poslal.“ (Jan. 16, 7). 3 „Imamo besednika pri Očetu, Jezusa Kristusa, Pravičnega." (I. Jan. 2, 1). 4 „V hiši mojega Očeta je veliko prebivališč . . . grem, vam mesto pripravit." (Jan. 14, 2). 8* — 116 — trpljenju zaslužila. Kakor Bog je imel od vekomaj svojo ne¬ beško slavo, kot človek dobil jo je še le po svojem vnebohodu. Za to čast je prosil v svojem življenju nebeškega Očeta, rekši: „Oče, poveličaj mene pri sebi z veličastvom, katero sem imel pri tebi, preden je bil svet“ (Jan. 17, 5), t. j. poveličaj tudi mojo človeško naravo s tistim veličastvom, katero imam jaz, tvoj božji Sin, že od vekomaj pri tebi. Da je p o s 1 a 1 sv oj i c er k v i s v e t e g a D u h a,, ker Kristus sam pravi, da nam pošlje le takrat tolažnika sve¬ tega Duha, če gre v nebesa, sicer pa ne. Da v nebesih pri Očetu za nas posreduje in prosi, t. j. Jezus je na sredi med nami, ki prosimo, in med Očetom, od katerega prihaja vse dobro, in priporoča Bogu naše prošnje. Zato sklepamo vedno svoje molitve z besedami: Po Jezusu Kristusu Gospodu našem. Da nam j e odprl nebesa, t. j. on je storil, da so nebesa zopet odprta, in nam je toraj zdaj prosta pot v nebesa. Pred vnebohodom Kristusovim so bila namreč nebesa za človeka zaprta, da nikdo ni mogel v nja priti; zato so duše pravičnih morale v ptedpeklu čakati. — Da nam je tam pripravil prebivališče, t. j. njegovega božjega srca nič bolj ne skrbi, kakor da bi tudi mi tje prišli, kjer je on, in pri njem kedaj stalno prebivali. 169. Kaj se pravi: Jezus „sedi na desnici Boga, Očeta vsemogočnega"? Jezus »sedi na desnici Boga, Očeta vsemogočnega« se pravi: Jezus ima tudi kot človek najvišjo oblast in čast nad vsem v nebesih in na zemlji. 1 Če kralj misli koga pred vsemi drugimi prav posebno častiti in odlikovati, ponudi mu prostor na svoji desnici, na svoji desni strani, ker je to častni prostor. Ako toraj pravimo, da kdo sedi na desnici, pomenita beseda, da ima posebno imenitno mesto, da je nad druge zvišan ter posebno mogočen. 1 „Ponižal je samega sebe in bil pokoren do smrti, do smrti pa na križu. Zato ga je Bog tudi povišal in mu dal ime, katero je nad vsa imena, da se v imenu Jezusovem pripogiba vsako koleno teh, ki so v ne¬ besih, na zemlji in pod zemljo, in da vsak jezik spričuje, da je Gospod Jezus Kristus v časti Boga Očeta.“ (Filiplj. 2, 8—11). — 117 — Sicer pa Bog nima ne desnice ne levice, ker je Bog čisti Buh. — Če pa katekizem vendar pravi: Jezus sedi na desnici Boga Očeta, je to razumeti v prenesenem pomenu. S temi besedami pripoznavamo, da ima Kristus tudi kot človek prvo mesto med vsemi stvarmi, da ima tudi kot človek največjo oblast v nebesih in na svetu, in najvišjo čast in slavo pri Bogu. Kakor Bog je Jezus od vekomaj vsemogočen ter vživa neskončno blaženost, kateri se ne more nič odvzeti in nič pri- djati. To oblast in slavo je Jezus kot človek prejel, in sicer je bilo to njegovo plačilo, ker se je ponižal in bil pokoren do smrti, do sramotne smrti na križu. Vse slave, oblasti in blaženosti, katero uživa glava, bomo kedaj tudi mi deležni, ki smo udje njegovega telesa, če bomo vredni. Pomni! Oziraj se v boju in trpljenju kvišku proti nebesom, kjer je tudi tebi pripravljeno prebivališče. „Iščite, kar je gori, kjer je Kristus, sedeč na desnici božji; hrepenite po tem, kar je zgoraj, ne pa po tem, kar je na zemlji." (Kol. 3, 1. 2). Sedmi člen apostolske vere. 170. Kako se glasi sedmi člen apostolske vere? Sedmi člen apostolske vere se glasi: »Od ondot bo prišel sodit žive in mrtve.« Sedmi člen vere nas uči, da bo Jezus kedaj zopet prišel na zemljo, sodit vse ljudi, žive in mrtve. — Ko so apostoli po Jezusovem vnebohodu na Oljski gori stali in žalostni gledali za njim, prikažeta se jim dva angela v belih oblačilih in jim rečeta: „Možje Galilejci, kaj stojite in gledate v nebo? Ta Jezus, kateri je bil od vas vzet v nebo, prišel bo zopet ravno tako, kakor ste ga videli iti v nebo/ (Djan. ap. 1, 11). O d o n d o t, t. j. od tam, kjer je zdaj Jezus, kjer sedi na desnici Boga Očeta, torej iz nebes bo prišel sem na zemljo. 171. Kdaj bo Jezus zopet prišel? Jezus bo zopet prišel z nebes sodnji dan, to je ob koncu sveta, z veliko močjo in veličastvom. 1 1 „Videli bodo Sina človekovega priti v oblakih neba z veliko močjo in veličastvom." (Mat. 24, 30). — 118 — Jezus bo zopet prišel, t. j. drugokrat bo prišel iz nebes na zemljo. Prvokrat je prišel kot revno dete v Betlehemu na svet kot naš Odrešenik, drugokrat bo prišel ob koncu sveta kot naš Sodnik. Sodnji dan, t. j. tisti dan, ki ga je Bog za sodbo odločil. Kedaj pa bo sodnji dan? Ob koncu časa. In kdo ve za tisti dan? To ve le Bog sam. »Tistega dneva in tiste ure nikdo ne ve, tudi ne angeli v nebesih, ampak le Oče/ (Mat. 24, 36). Zato ljubi otroci! »Bodite tudi vi pripravljeni, ker ob uri, ki je ne veste, bo Sin človekov prišel/ (Mat. 24, 44). Jezus ne bo prišel le kot Bog, ampak tudi kot človek, in ne bo slekel svoje nebeške slave in svoje božje oblasti, ampak prišel bo z veliko močjo in veličastvom in vsi angeli ž njim in sedel bo na sedežu svojega veličastva. — Poslednja sodba in ločitev na vekomaj. (Zg. n. z. št. 63). 172. Čemu bo Jezus sodnji dan zopet prišel? Jezus bo sodnji dan zopet prišel sodit vse ljudi: žive in mrtve, dobre in hudobne. 1 Sodnik bo torej Jezus Kristus sam, kajti »Oče nikogar ne sodi, ampak je vso sodbo Sinu prepustil". (Jan. 5, 22). — Soditi se pravi, kako dejanje preiskovati in potem odločiti, ali je dejanje vredno plače ali kazni, in koliko plače in kazni je vredno. Jezus bo ljudi sodil, t. j. on bo preiskoval in odločil, ali so dobro ali hudo delali, ali so plačo ali kazen zaslužili, in bo jim ob enem to dal, kar bo jim prisodil. In sodil bo v s e ljudi; nobeden ne bo mogel ubežati strašni sodbi, če bi imel še tako slabo vest. Marsikdo bi rajši trpel, da bi gore padle nanj in da bi ga bregovi pokrili (Luk. 23, 30), samo da se mu ne bi trebalo pokazati pred sodnim stolom vsemogočnega sodnika. Toda bregovi bodo takrat gluhi, kakor je bil človek gluh, ki ni hotel poslušati glasu božjega. Jezus bo sodil žive, t. j. sodil bo tiste ljudi, ki so v milosti božji umrli, ki so ohranili do svoje smrti nad¬ naravno življenje milosti božje (glej vpraš. 95), in torej morejo v nebesa priti: sodil bo pravične. 1 „Mi vsi se moramo pokazati pred sodnjim stolom Kristusovim, da prejme vsakdo v svojem telesu, kakor je storil, ali dobro ali hudo/ (II. Kor. 5, 10). — 119- Jezus bo pa sodil tudi mrtve, t. j. tiste, ki so umrli v smrtnem grehu (greh je smrt duše), in torej ne morejo priti v nebesa. „Ime imaš, da živiš, in si mrtev" (Razod. 3,1): sodil bo tudi grešnike. Jezus bo sodil žive in mrtve, z drugimi besedami: dobre in hudobne. * 173. Kako imenujemo sodbo sodnjega dne? Sodbo sodnjega dne imenujemo poslednjo, splošno ali vesoljno sodbo, ker je ta sodba zadnja, in ker bo ta dan Jezus Kristus sodil vse ljudi celega sveta. Sodbo sodnjega dne imenujemo poslednjo sodbo, ker pozneje človeka ne bo nikdo več sodil, ta sodba bo imela večno svojo veljavo; ali tudi splošno ali vesoljno sodbo, ker bo ta dan Jezus sodil ljudi celega sveta skupno, in ne kakor pri posebni sodbi vsakega posameznega človeka. 174. Kako bo Jezus Kristus sodnji dan ljudi sodil? Jezus Kristus bo sodnji dan ljudi tako sodil: 1. ločil bo dobre od hudobnih; 2. razkril bo pred vsem svetom, kar so ljudje storili dobrega in hudega; 3. sprejel bo dobre v nebesa, hudobne pa pahnil v pekel. 1 Ločil bo dobre od hudobnih, t. j. angeli so pri¬ pravljeni, da poberejo plevel iz pšenice in povežejo plevel v snopke, da se sežge (prim. Mat. 13), pšenico pa spravijo v žitnice; in Sodnik bo ločil pravične od grešnikov, ,,kakor pastir loči ovce od kozlov, in bo ovce postavil na svojo desnico, kozle pa na levico." (Mat. 25, 33). O prebridka ločitev! —Hudobni na levi strani, zbegani po groznem strahu in preplašeni, bodo iskali trdnih tal; ali ne bodo jih našli, kajti gospod jih bo v 1 „Takrat poreče kralj tistim, kateri bodo na njegovi desnici: Pridite blagodarjeni mojega Očeta, posedite kraljestvo, katero vam je pripravljeno od začetka sveta . . . Potlej poreče tudi tistim, kateri bodo na levici: Po¬ berite se izpred mene, prekleti, v večni ogenj, kateri je pripravljen hudob¬ nemu duhu in njegovim angelom. “ (Mat. 25, 34. 41). — 120 — dnu zmajal (Modr. 4). — Pravični na desni strani pa bodo jako trdno stali, kajti Gospod jih pokriva s svojo desnico ter brani s svojo sveto roko. (Modr. 5). Hudobni otrok bo ločen od svoje matere, izprijeni sin od svojega očeta, brat od sestre, sestra od brata, prijatelj od pri¬ jatelja, trmoglava ovca bo ločena od svojega dobrega pastirja, ločena na večno. Ljubi otroci! takrat nič ne bo pomagalo pro¬ siti in vpiti in jokati in viti roke in se zvijati, angeli so ne- izprosljivi, in pravični sodnik ne bo celo večnost preklical svoje sodbe. Takrat bo grešnik iskal pomoči in pomočnika in bo v svoji obupnosti govoril: „Okoli sem se oziral, in ni ga bilo pomočnika, iskal sem in ni ga bilo, ki bi mi pomagal/ (Iz. 63, 5). »Grešnik pa se bo srdil, in z zobi bo škripal in ginil bo.“ (Ps. 111, 10). Razkril bo pred vsem svetom, kar so ljudje storili dobrega in hudega. On bo tako rekoč s svetilnico posvetil (Sof. 1, 12) v tvojo dušo in ti preiskal srce in obisti (Ps. 7, 10), ter pregledal najskrivnejše kote srca (Sir. 23, 28), da njegovo presvetlo oko vidi vse hudo in dobro, kar si storil v svojem življenju, razodene pa ob enem tudi pred vsem svetom tvoja dobra dela, kakor tudi tvoje grehe. Na zadnje bo Jezus izrekel sodbo, t. j. vsakemu bo pri¬ sodil, kar si je zaslužil, plačo ali kazen, t. j. pravične bo vzel v nebesa, grešnike pa bo v pekel zavrgel. Ljubi otroci! Bodite vendar dobri otroci; kako strašna osoda čaka enkrat hudobne otroke. * 175. Ali je razven splošne še posebna sodba? Razven splošne je še posebna sodba, pri kateri Bog takoj po smrti sodi dušo vsakega človeka. Prej kakor vesoljna sodba je posebna sodba. Ta je precej po smrti človekovi. »Ljudem je odločeno enkrat umreti, potem pa je sodba.“ (Hebr. 9, 27). Kadar človek umrje, truplo pokopajo, duša pa gre v večnost in bo tam precej sama po- sebič sojena. Trupla ne bo poleg in tudi ne drugih duš, in zato pravimo, da je to posebna sodba; posebna je pa tudi zategavoljo, ker bo hitro po smrti vsaka duša za se ali po¬ sebej sojena, ne pa vsi ljudje skupno, kakor na sodnji dan. Da bo res tudi posebna sodba, tega nam ne svedoči samo sv. pismo, kakor smo gori rekli, nego tudi zdrava pamet. Ce — 121 — namreč duša stopi v večnost, kam se bo obrnila? Bog jej mora odločiti tamkaj kraj bivanja, ali z drugimi besedami, on jej mora prej odsoditi kraj, kam sije po svojih delih zaslužila priti. Pri posebni sodbi bo torej duša sama, brez telesa, sojena, in pride v nebesa ali v pekel ali v vice, kakor si' je pač za¬ služila. Pri vesoljni sodbi pa bo človek z dušo in telesom sojen, in dobi človek z dušo in telesom, kar si je zaslužil, ne¬ besa ali pekel. * 176. Čemu bo razven posebne sodbe še splošna ? Razven posebne sodbe bo še splošna: 1. da se pokaže pred vsem svetom božja moč in pravičnost, ljubezen in modrost; 2. da vsi ljudje priznajo in poveličajo Jezusa Kristusa; 3. da prejmejo pravični zasluženo čast, brezbožni pa zasluženo sramoto. Na svetu ljudje čestokrat ne spoznavajo dosti božjih lastnostij, in hudobni se tudi spotikajo na njegovih delih in ga grajajo zavoljo njegovega ravnanja. Na sodnji dan pa se bodo vsem ljudem brez izjeme oči odprle, da bodo prav spoznali in ob enem tudi občutili, da je njemu dana vsa oblast na nebu in na zemlji, da je neskončno pravičen in neskončno moder v svojem delovanju. Jezus Kristus je imel vedno sovražnike, kateri so ga zaničevali, takrat, ko je po svetu hodil in zdaj, ko je kralj večne slave v nebesih. Pri vesoljni sodbi bodo pa morali vsi pripoznati, da je Jezus njih Bog in Gospod, in tudi hudobnež bo se moral pokoriti njegovi vsemogočni roki. čast komur čast! Krepostni in pobožni človek je časti¬ vreden. Greh, hudobija in brezbožnost pa ne zasluži druga nego pokoro in kazen. Na svetu se godi čestokrat ravno narobe. Hudobnež je v časti in ga občudujejo, pravičnega pa obrekujejo in za norca imajo. To bo sodnji dan lepo poravnal. Takrat se bodo grešniki „kesali in zdihovali: Ti so, ki smo jih nekdaj zasmehovali in zasramovali. Mi neumni smo imeli njih življenje za nespametno in jih konec za nečasten. Glej, kako so zdaj šteti med otroke božje, in je njih delež med svetniki." (Modr. 5, 3—5). — 122 — Pomni! Jezus, ki je kot Odrešenik prišel ubožen na svet in prebiva med nami skrit v najsvetejšem zakramentu, pride zopet slaven kot oster sodnik. ■— Kam bo obsodil tebe? Osmi člen apostolske vere. 177. Kako se glasi osmi člen apostolske vere? Osmi člen apostolske vere se glasi: »Verujem v svetega Duha.« V prvem členu apostolske vere smo govorili o Bogu Očetu, v naslednjih šestih o Bogu Sinu, in zdaj v osmem go¬ vorimo o sv. Duhu. 178. Kdo je sveti Duh? Sveti Duh je: 1. tretja božja oseba; 2. pravi Bog; 3. Tolažnik, katerega je obljubil Jezus Kristus poslati svoji cerkvi. Sv. Duh je božja oseba kakor Oče in Sin, vendar je pa od Očeta in Sina različna oseba, t. j. sv. Duh ni tista oseba kakor Oče in ni tista kakor Sin. To Jezus razločno uči: „Jaz bom Očeta prosil, in vam bo dal drugega Tolažnika, da pri vas ostane vekomaj, Duha resnice" (Jan. 14, 16). Tukaj se jasno razločujejo tri osebe: Sin prosi — prosi Očeta — prosi za Tolažnika svetega Duha. Sv. Duh je tretja božja oseba, ker od Očeta, ki je prva, in od Sina, ki je druga božja oseba, izhaja od vekomaj kot tretja božja oseba. Sv. Duh izhaja od Očeta in Sina kakor iz enega vira od vekomaj. Sv. Duh je pravi Bog, t. j. ravno tako, kakor je Oče Bog in Sin Bog, je tudi sv. Duh Bog. Sv. Peter je rekel Ananiju: „Zakaj je skušal satan tvoje srce, da si lagal sv. Duhu? nisi lagal ljudem, ampak Bogu." Tukaj sv. Peter razločno uči, da je sv. Duh Bog. Ananija in Safira. (Zg. n. z. št. 84). Zato molimo v apostolski veri: Verujem v Boga Očeta ... in v Jezusa Kristusa . . . verujem v sv. Duha, t. j. jaz verujem v sv. Duha ravno tako, kakor v Očeta in Sina. — — 123 — Zato tudi sv. Duha ravno tako častimo, kakor Očeta in Sina, če se pokrižamo: V imenu Očeta in Sina in sv. Duha. Amen. Sv. Duh je To lažni k, katerega je obljubil Jezus poslati svoji cerkvi. Dokler je Jezus bival na svetu, bil je on tolažnik svojih vernih učencev. Ko se je pa sam z dušo in telesom preselil v nebesa, obljubil jim je poslati drugega To- lažnika — sv. Duha. In sv. Duh je res Tolažnik sv. cerkve; on jo uči, vlada, vodi in deli milosti, katere jej je Jezus zaslužil. 179. Zakaj se imenuje tretja božja oseba „sveti“ Duh? Tretja božja oseba se imenuje »sveti« Duh, ker nas posvečuje, in ker iz nje izhaja vsa svetost. Očetu se prilastuje stvarjenje, Sinu odrešenje, sv. Duhu posvečenje. Sv. Duh nas namreč stori svete, t. j. on nas resnično očiščuje grehov, nas stori pravične in nas preraja v božje otroke. — Jezus Kristus nam je po svojem trpljenju in smrti posvečujočo milost zaslužil; svetemu Duhu pa se pri¬ pisuje, da Jezusovo zasluženje razdeljuje in posameznim dušam prilastuje, da so potem posvečene ali svete. 180. Kdaj je poslal Jezus Kristus svoji cerkvi svetega Duha? Jezus Kristus je poslal svoji cerkvi svetega Duha deseti dan po svojem vnebohodu, to je binkoštni praznik, ko so se nad glavami apostolov prikazali goreči jeziki. (Binkoštni praznik). Beseda binkošti je grška beseda in pomeni petdeseti dan, — namreč po veliki noči. Nad glavami apostolov so se prikazali goreči jeziki. Ogenj je podoba delovanja sv. Duha v srcih apo¬ stolov. Ogenj očiščuje; sv. Duh je v srcih apostolov še tudi ostanke greha uničil, jih storil svete ter napolnil s svojo milostjo. — Ogenj razsvetljuje; sv. Duh je apostole raz- svetil, da so zdaj nauk Jezusov dobro razumeli; tudi tiste nauke, ki jim še prej niso bili dosti jasni. Ogenj razgreva; sv. Duh je srca apostolov razgrel, da se niso več hali ljudij ter zapirali pred svetom. Zdaj so kar goreli za božjo čast in zveli- — 124 — Čanje duš ter bili pripravljeni tudi preganjanje in smrt trpeti za nauk Jezusov. Podoba jezika pomeni, da jim bo Jezus zlasti pri oznanjevanju sv. vere na pomoč; pomeni pa tudi, da jim bo dal, kadar bo potrebno, darjezikov, t. j. če bodo govorili v svojem jeziku, jih bodo razumeli poslušalci tudi drugih jezikov, ali pa bodo govorili tuje jezike, katerih se niso učili. * 181. Kaj je storil sveti Duh v apostolih? Sveti Duh je 1. apostole posvetil; 2. jih razsvetlil in potrdil; 3. jim podelil dar, da so govorili razne jezike, delali čudeže in nezmotljivo oznanjali sveti evangelij. Sv. Duh je storil, da so nezmotljivo oznanjali sv. evangelij, t. j. njegova vsemogočnost jih je podpirala in jim pomagala, da se v oznanjenju Jezusovega nauka niso mogli zmotiti ali kaj krivega učiti. * 182. Kaj dela sveti Duh v sveti cerkvi? Sveti Duh 1. uči in vodi sveto cerkev, 1 2. deli po njej svoje milosti. Sv. Duh uči cerkev, t. j. on stori, da papež in ž njim združeni škofje, ki so učitelji cerkve, jasno spoznajo, kar je Jezus razodel, in jim je na pomoč, da nam samo to in nič druzega ne velevajo verovati; on jih varuje vsake zmote v verskih in nravnih naukih: stori jih nezmotljive. — Sv. Duh pa uči tudi verno ljudstvo, t. j. on stori, da kristijani to, kar jih učijo škofje, dobro razumejo in voljno sprejmejo. — Ker sv. Duh uči resnico in je sam resnica, zato ga zovemo Duha resnice. Sv. Duh vodi sv. cerkev, t. j. on jo vlada in jo urejuje, da se v njej vse tako godi, kakor on hoče imeti, in 1 „Tolažnik pa, sveti Duh, katerega bo poslal Oče v mojem imenu, on vas bo vse učil in vas opomnil vsega karkoli sem vam povedal.“ .(Jan. 14, 26). —125- da traja do konca sveta. — Sv. Duh pa uči in vodi cerkev na neviden način; njegovega delovanja ne vidimo s svojimi očmi in ga na zunaj ne opazujemo. On stori to po predstojnikih cerkve, po papežu in škofih. Sv. Duh deli po njej svoje milosti, to se pravi, Kristus je v sv. cerkvi nekatera zunanja znamenja postavil, ki so redna in navadna sredstva, po katerih nam sv. Duh deli milosti. Ta sredstva so sv. zakramenti. Po njih deli sveti Duh zlasti svoje milosti in po njih posvečuje cerkev. * 183. Kaj dela sveti Duh v nas? Sveti Duh dela v nas to-le: 1. posvečuje nas s posvečujočo milostjo; 2. pomaga nam z dejansko milostjo; 3. deli nam svoje darove. Sv. Duh nas posvečuje s posvečujočo milostjo, t. j. on nam podeli vnovič posvečujočo milost božjo, ki nas stori pravične, ali on posvečujočo milost božjo v nas po¬ množi in nas stori še pravičnejše. Po posvečujoči milosti sveti Duh stanuje v tvoji duši, ljubi otrok! Zato pravi sv. pismo: „Ali ne veste, da ste tempel božji in da Duh božji v vas stanuje? 11 (I. Kor. 3, 16). Otrok v posvečujoči milosti božji je svet kakor cerkev, v kateri tudi Bog prebiva. Seveda če človek smrtno greši, zapusti ga sv. Duh in se hudobni duh v njem naseli. Mučenec sv. Leonid je bil oče Origenov. Ko Origen zve, da so mu očeta v ječo odpeljali, sklene tudi on za Jezusa trpeti in umreti. Mati je sinku komaj zabranila, da se mla¬ denič ni sam izdal sovražnikom sv. vere. Morala mu je obleko skriti, da ni mogel med ljudi. Očetu je pisal v ječo in ga za božjo voljo prosil, naj ga skrb za svojo rodbino nikar ne zmoti, da bi se odpovedal Jezusovi veri. Leonid je svojega pobožnega sinka tako ljubil, da je po noči spečemu otroku prsi razkrival, jih poljuboval, in rekal: »To telo je živ in neoskrunjen tempel svetega Duha 11 .* Sv. Duh pomaga nam z dejansko milostj o. človek dasi v milosti božji, še vendar zavoljo svoje velike slabosti ne more nič dobrega storiti, mora mu pri vsakem dobrem delu * Križanič, Zgodovina kat. cerkve, I. del. str. 45. — 126 — sveti Duh priskočiti na pomoč, in ta pomoč je ravno dejanska milost božja. —Dejansko milost božjo daje sv. Duh tudi grešniku, da se more spreobrniti. Pomaga nam pa sveti Duh tako, da razsvetljuje naš um in nagiblje in krepi našo voljo. Sv. Duh razsvetljuje naš um, t. j. on stori, daje naši duši celo jasno, kar je za nas resnično zveličavno in Bogu dopadljivo, kakor tudi to, kar je hudobno, grešno in Bogu zoprno. Sv. Duh nagiblje našo voljo, t. j. on gane našo voljo in stori, da nam dobro dopada, in nas priganja, da dobro tudi storimo. Ravno tako nagiblje voljo, da hudo mrzimo in sovražimo. — Sv. Duh krepi našo voljo, t. j. stori jo močno in srčno, da more vedno in povsod dobro storiti in v dobrem vstrajati; stori nas močne, da se moremo zatajevati, svoji lastni napačni volji ustavljati in svoj križ nositi. Sv. Duh pa tudi tolaži potrte duše, t. j. on jih osrčuje in oveseljuje; čestokrat jim olajša trpljenje in jih napolnjuje z notranjim veseljem, da bolesti skoro ne čutijo. Zvel. mučenec Tomaž Morus, prvi minister angleškega kralja, je bil v ječo vržen in na smrt obsojen, ker ni hotel kralja Henrika VIII. pripoznati za poglavarja katoliške cerkve na Angleškem. Zbog tega je njegova ljubljena hčerka Mar- garita zelo žalovala in svojega očeta omilovala. Oče pa jej iz ječe piše: „Veruj mi, preljuba in predraga hčerka, čutim se tukaj zelo srečnega, ker Bog me miluje, kakor blaga mati pestuje svojega ljubčka, in včasih se mi dozdeva, kakor bi me vzel na svoje krilo in se igral z menoj.“ Tako tolaži sveti Duh.* J 184. Katere darove posebno imenujemo ..darove svetega Duha“? »Darove svetega Duha« posebno imenujemo take darove, s katerimi nas stori sveti Duh voljne, da radi sprejemamo njegove svete in opomine ter tako po¬ polneje izvršujemo krščanske čednosti. Vse milosti, katere nam sveti Duh podeljuje moremo ime¬ novati darove svetega Duha. Navadno pa imenujemo „darove * Spillmann, Martyrer unter Heinr. VIII. pag. 63. — 127 — svetega Duha“ posebno take darove, s katerimi nas stori sveti Duh voljne, da radi sprejemamo njegove svete in opomine. 185. Kateri so darovi svetega Duha? Darovi svetega Duha so: 1. dar modrosti, 2. dar umnosti, 3. dar sveta, 4. dar moči, o. dar učenosti, 6. dar pobožnosti, 7. dar strahu božjega. (86. Kaj nam pomaga dar modrosti? Dar modrosti nam pomaga spoznavati, občudovati in ljubiti Boga naravnost v njegovi slavi in popolnosti ter vse presojati in ceniti po tem spoznanju in tej ljubezni. Dar modrosti je imel v obilni meri sv. Pavel. Ko je bil prav spoznal Jezusa Kristusa, njegovo neskončno ljubezen in visokost, „imel je vse (drugo) za blato", samo da Kristusa pridobi. 187. Kaj nam pomaga dar umnosti? Dar umnosti nam pomaga natančneje spoznavati pomen verskih resnic. Dar umnosti stori, da priprosti pobožni kristijani najvišje resnice sv. vere včasih bolje razumejo, kakor visoko učena gospoda. 188. Kaj nam pomaga dar sveta? Dar sveta nam pomaga v dvomih in težavnih rečeh se odločevati za to, kar je Bogu ljubo. Čestokrat človek ne ve, kaj bi počel, kam se obrnil, in vendar je včasih njegova časna in večna sreča odvisna od tega, da pravo pogodi, na pr. pri izvolitvi stanu. — Moli! in sveti Duh ti bo prav svetoval. — Sv. Alojzij. 189. Kaj nam pomaga dar moči ? Dar moči nam pomaga premagati težave, ki nas ovirajo na potu zveličanja. Na potu zveličanja se imamo vojskovati zoper hudiča, zoper svet in zoper poželenje mesa. Da premagamo, potrebna nam je pomoč svetega Duha. Vsi svetniki božji — in zlasti še mučenci — premagali so samo ž nje¬ govo močjo. — 128 — 190. Kaj nam pomaga dar učenosti? Dar učenosti nam pomaga doseči trdno prepričanje, da so razode te resnice verodostojne, in spoznati, kaj naj storimo ali opustimo. . Dar učenosti stori, da učitelji svete vere sami vse resnice do dobrega spoznajo in so o njih verodostojnosti trdno prepričani in jih vedo tudi kristijanom lepo razjasniti. 191. Kaj nam pomaga dar pobožnosti ? Dar pobožnosti nam pomaga gojiti vedno otroško mišljenje do Boga. Dar pobožnosti stori, da z Bogom občujemo, kakor otroci s svojim očetom, da radi molimo in službo božjo obiskujemo, da pogosto sv. zakra¬ mente prejemamo, duhovnike spoštujemo, se radi o verskih rečeh pogo¬ varjamo itd. 192. Kaj nam pomaga dar strahu božjega? Dar strahu božjega nam pomaga, iz spoštovanja do božjega veličastva izogibati se vsega, kar bi utegnilo biti Bogu neprijetno. Strah božji stori, da se človek skrbno varuje vseh grehov, ne samo smrtnih nego tudi odpustljivih, da ne žali ž njimi svojega ljubega Boga. Pomni! „Ali ne veste 11 , pravi sv. apostol Pavel (I. Kor. 3, 16), „da ste tempel božji, in da Duh božji v vas prebiva? 11 Uči se odtod, da si tudi ti tempel in bivališče svetega Duha, in ohrani svoje srce vedno čisto in brezmadežno. Kliči tudi svetega Duha pri vsakem važnem opravilu na pomoč in rad poslušaj njegove opomine. „Katerikoli so namreč po Duhu božjem gnani, ti so otroci božji. 11 (Rimlj. 8, 14). Deveti člen apostolske vere. 193. Kako se glasi deveti člen apostolske vere? Deveti člen apostolske vere se glasi: »Sveto ka¬ toliško cerkev, občestvo svetnikov.« Nauk Jezusov nas uči katoliška cerkev; ona pa nam deli tudi milosti, katere nam je Jezus na križu zaslužil. 194. Kaj je katoliška cerkev? Katoliška cerkev je vidna družba vseh pravo¬ vernih kristijanov, ki verujejo iste nauke, prejemajo iste zakramente in imajo rimskega papeža za svojega vidnega poglavarja. — 129 — Cerkev je hiša božja na zemlji. Če greste, ljubi otroci, k sv. maši, greste v cerkev. Na tem mestu pa beseda cerkev ne pomeni hiše božje, kjer se služba božja opravlja, ampak tukaj pomeni vse katoliške kristijane po celem svetu ž njiho¬ vimi duhovnimi predstojniki vred. Kristijani so tisti ljudje, ki so krščeni in ki verujejo na Jezusa. Pravoverni kristijani so tisti kristijani, ki imajo pravo vero, katero je Jezus učil in katero uči sveta katoliška cerkev. So namreč tudi kristijani, ki imajo krivo vero, ker ne verujejo vsega, kar je Jezus učil, ali ker so njegovi veri kaj pridjali, ali so verske nauke spreme¬ nili. To so krivoverci. Potem so še razkolniki, ki so tudi kristijani, ki pa ne pripoznajo rimskega papeža za po¬ glavarja sv. cerkve. Tako so se ločili od cerkve in jo s tem tako rekoč razklali na dvoje. Razkolniki sami pa se imenujejo pravoslavne. Cerkev je družba, t. j. društvo ali zveza, v kateri so zedinjeni vsi pravoverni kristijani vsega sveta. Cerkev je vidna družba. Kdo je ud cerkve in kdo ni ud, to se hitro vidi, to se lahko pozna. Tri znamenja so, po katerih se udje cerkve spoznajo: vsi udje cerkve verujejo iste nauke, vsi udje cerkve prejemajo iste zakramente, vsi udje cerkve imajo rimskega papeža za svojega vidnega poglavarja. Kdo toraj nima prave vere, ali ne pripoznava sedem zakramentov, ali ne sprejme rimskega papeža za po¬ glavarja cerkve, ni več ud sv. cerkve. Vidni poglavar cerkve je rimski škof, ki je naslednik sv. Petra, ki je bil prvi rimski škof in prvi poglavar sv. cerkve. Odslej je bil vsak rimski škof ob enem tudi poglavar cerkve ali papež. Papež je vidni poglavar, ker ga vsakdo, če gre v Rim, lahko vidi in sliši. Nevidni poglavar sv. cerkve pa je Jezus Kristus sam. 1. Kako je bila sveta cerkev ustanovljena in kako je uravnana. 195. Kdo je ustanovil sveto cerkev? Jezus Kristus je ustanovil sveto cerkev. Jezus Kristus je ustanovil cerkev, on je njeni za¬ četnik; prej ni bilo cerkve. Jezus je pa rekel: „Ti si Peter, in na to skalo zidal bom svojo cerkev“. Jezus ni hotel, da 9 — 130 — bi bil vsak vernik za se, nego je združil vse pravoverne kri- stijane, kakor zidar razmetano kamenje združi v trden zid in postavi lepo poslopje. Častito poslopje, katero je sezidal Jezus, je — cerkev. 196. Kako je ustanovil Jezus Kristus sveto cerkev? Jezus Kristus je ustanovil sveto cerkev tako-le: 1. zbiral je vernike krog sebe; 3. izbral je izmed njih dvanajst apostolov in jim izročil trojno svojo službo: učeniško, duhovniško in kraljevsko; 1 3. postavil je mesto sebe apostola Petra za vidnega poglavarja svete cerkve, sam pa je ostal njen ne¬ vidni poglavar. (Prazniki svetih apostolov). Zbiral je vernike krog sebe, t. j. čim dalje je oznanjeval besedo božjo, tem več je imel učencev ali vernikov. Naposled jih je bilo že toliko, da so mu jih njegovi nasprotniki zavidali, rekši: „Glejte, ves svet dere za njim.“ (Jan. 12, 19). Izbral si je izmed njih dvanajst apostolov, t. j. poslancev, katerim je podelil svojo oblast ter izročil svojo službo: učeniško, duhovniško in kraljevsko, tako da so po vnebohodu Jezusovem apostoli stopili na njegovo mesto in mesto njega širili kraljestvo božje na zemlji. »Pojdite in učite vse narode", — izročil jim je uče¬ niško službo; — „krščujte jih v imenu Očeta in Sina in svetega Duha", — izročil jim je duhovniško službo, ker le duhovniki morejo sv. zakramente deliti in maševati; — „učite jih izpolnjevati vse, karkoli sem vam zapovedal" (Mat. 28,19-—20), podelil jim je kraljevsko službo, t. j. dal jim je pravico in oblast vladati vernike, jim dajati zapovedi in tiste kaznovati, ki zapovedij ne izpolnjujejo. Pravi nasledniki ali poslanci Kristusovi so bili samo apostoli, ker samo njim je dal tisto oblast, katero je dal Oče nebeški njemu samemu. (Prim. Mat. 28, 16). 1 »Pojdite in učite vse narode in krščujte jih v imenu Očeta in Sina in svetega Duha; učite jih izpolnjevati vse, karkoli sem vam zapovedal. 11 (Mat. 28, 19. 20). — 131 — Jezus je postavil apostola Petra za vidnega poglavarja svete cerkve. Vsaka družina ima svojega gospo¬ darja, vsako društvo svojega predsednika, vsako živo telo svojo glavo. Svoji cerkvi, ki je vidna družba vseh pravovernih kristijanov, je postavil Jezus za poglavarja apostola Petra. Kakor smo že rekli, bil je sv. Peter vidni poglavar cerkve. Nevidni poglavar je Jezus Kristus: „G lej te, jaz sem z vami vse dni do konca sveta." (Mat. 28, 20). * 197. S katerimi besedami je postavil Jezus Kristus apo¬ stola Petra za vidnega poglavarja svete cerkve? Jezus Kristus je postavil apostola Petra za vidnega poglavarja svete cerkve s temi-le besedami: »Ti si Peter (to je skala), in na to skalo bom zidal svojo ■cerkev, in peklenska vrata je ne bodo premagala. In tebi bom dal ključe nebeškega kraljestva. In karkoli boš zavezal na zemlji, bo zavezano tudi v nebesih; in karkoli boš razvezal na zemlji, bo razvezano tudi v nebesih.« (Mat. 16, 18. 19).— »Pasi moja jagnjeta - . . pasi moje ovce.« (Jan. 21, 15. 17). „Ti si Peter, in na to skalo bom zidal svojo cerkev. Na temelju stoji ali sloni cela hiša. Temelj je pogla¬ vitna reč pri stavbi. Kdor hoče trdno zidati, mora jak temelj postaviti. Kakor je torej temelj poglavitna reč pri stavbi, tako je Peter poglavitna oseba v cerkvi, katero je Kristus ustanovil, je torej poglavar sv. cerkve ali papež. „Tebi bom dal ključe nebeškega kraljestva." Ključe od hiše ima gospodar. Sv. Peter ima ključe nebeškega kraljestva, torej je poglavar sv. cerkve. — „Karkoli boš zavezal na zemlji, bo zavezano tudi v nebesih. Tvoja postava veže kristijane, kakor bi jo Bog sam dal (zavezano tudi v nebesih). In karkoli boš razvezal na zemlji, bo razvezano tudi v nebesih; če svojo postavo prekličeš, po¬ stava kristijana tudi pred Bogom ne veže več. Postave dajati in preklicevati pa more le sam kralj; torej mora tudi sv. Peter naj višji predstojnik sv. cerkve biti, ker mu je Bog izročil oblast kristijanom postave dajati. Jezus je rekel Petru: „Pasi moja jagnjeta . . . pasi moje ovce." Jagnjeta pomenijo, kakor učijo cerkveni očetje, 9* — 132 — vse pravoverne Kristijane, ovce pa pomenijo vse predstojnike cerkve. Peter naj torej pase vse pravoverne Kristijane in vse predstojnike cerkve, t. j. on je od Jezusa nad vse po¬ stavljen kot najvišji pastir ali predstojnik. Kakor namreč pastir vodi in vlada svojo čredo, tako naj tudi Peter vse kristijane brez razločka vodi in vlada; in kakor se vsa čreda mora pastirju pokoriti, tako morajo vsi katoliški kristijani Petru pokorni biti. Jezus izroči Petru naj višjo pastirsko službo. (Zg. n. z. št. 80). Sveto pismo sv. Petra tudi razločno imenuje „prvega“ med apostoli. Sv. Peter sam se je precej po vnebohodu Jezusovem nosil in vedel kakor poglavar Jezusove cerkve, ko je naročil in vodil izvolitev apostola Matije mesto Jude, ko je bil v Jeruzalemu na čelu prvega cerkvenega zbora itd. * 198. Kdaj so začeli apostoli opravljati trojno Kristusovo službo? Apostoli so začeli opravljati trojno Kristusovo službo po prihodu svetega Duha, ko je Peter vstal sredi apostolov, oznanjeval nauk Jezusa Kristusa, zbiral vernike krog sebe in jih krščeval. Po prihodu svetega Duha je Kristus ustanovitev svoje cerkve dogotovil, ker sveti Duh je bil po svoji oživljajoči mi¬ losti za cerkev to, kar je duša za telo. Zdaj so apostoli začeli opravljati svojo službo. Prvi je nastopil sv. Peter. Precej na binkoštni praznik se je ustanovila družba vseh pravovernih Kristijanov. Sv. Peter je pridigal, tri tisoč se jih spreobrne. To je prva — majhna družba pravovernih Kristijanov. Sv. Peter je bil papež, bilo je 12 apostolov ali škofov, 72 učencev ali duhovnikov in tri tisoč vernih. Odslej cerkev ni več prenehala in ne bo prenehala do konca sveta. Družba se je naglo širila, in zdaj je katoliška cerkev razširjena po vesoljnem svetu in šteje okoli 250 milijonov udov. Vernike, ki so na Kristusa in na njegov nauk verovali^ so krstili in jih po sv. krstu sprejemali v sv. cerkev. Najprej so v Antijohiji vernike imenovali kristijane. Nastale so tu in tam krščanske občine. Vsaka občina je imela svojega škofa. Vse krščanske občine so bile ena velika krščanska občina pod rimskim papežem. To je sv. katoliška cerkev. — 133 — 199. Kako dolgo mora trajati sveta cerkev? Sveta cerkev mora po volji Jezusa Kristusa trajati vedno, do konca sveta. 1 Sveta cerkev mora trajati vedno, t. j. dokler bodo ljudje na svetu, torej do konca sveta. Kristus je namreč Zve¬ ličar vseh ljudij ter želi, da vsi pridejo v nebesa. Apostoli in njihovi nasledniki morajo torej delo njegovega odrešenja na¬ daljevati do konca dnij. Cerkev ima na svetu vedno svoje sovražnike, ki so jej že tudi konec napovedavali; njeni sovražniki so preminili, a cerkev je neminljiva. Cerkve ne premaga niti peklenska sila, ker j e j j e Jezus na strani do konca sveta. 200. Kdo je po smrti apostola Petra vidni poglavar svete cerkve? Po smrti apostola Petra je rimski papež vidni poglavar svete cerkve. Po smrti apostola Petra je rimski papež poglavar cerkvi. Kristus je hotel, da cerkev stoji na skali (na Petru) do konca sveta. Ko je Peter umrl, se skala ni zrušila, ampak bil je zdaj skala njegov naslednik na rimski stolici, ki so ga mesto njega za skalo postavili. * 201. Zakaj je rimski papež vidni poglavar svete cerkve ? Rimski papež je vidni poglavar svete cerkve, ker je apostol Peter umrl kot rimski škof in je torej rimski papež njegov pravi naslednik. Sv. Peter je umrl kot rimski škof, zato so rimski škofje njegovi pravi nasledniki in torej pravi poglavarji s v. c e r k v e. Poglavarja cerkve imenujemo papeža, t. j. očeta, ker je duhovni oče velike krščanske družine. Zovemo ga tudi svetega Očeta, ker vsa njegova skrb meri na to, da se ljudje zveličajo, — ali namestnika Kristusovega, 1 .,Peklenska vrata je ne bodo premagala. 11 (Mat. 16, 18). — „Glejte, jaz sem z vami vse dni, do konca sveta. 11 (Mat. 28, 20). — 134 — nevidnega poglavarja cerkve. Govorimo tudi o stolu sv. Petra ali o rimski stolici. Stol ali stolica, na kateri sedi papež, pomeni visoko njegovo čast in oblast in težko odgovornost, katero nosi na svojih ramah. 202. Kako se imenuje katoliška cerkev, ker ima rimskega papeža za svojega poglavarja? Ker ima katoliška cerkev rimskega papeža za svojega poglavarja, imenuje se tudi rimsko-katoliška. Ker je ravno rimski škof poglavar katoliške cerkve, zato se imenuje Jezusova cerkev rimsko-katoliška cerkev, in po tem imenu se prava Kristusova cerkev razlikuje od krivoverskih in razkolnih krščanskih družb. 203. Kateri so razven papeža pravi nasledniki apostolov? Razven papeža so pravi nasledniki apostolov škofje, kateri so s papežem v zvezi. Škofje so pravi nasledniki apostolov. Škof je grška beseda in pomeni nadzornika. Kjer je nastala nova krščanska občina, tam so apostoli, preden so dalje šli, postavili spo¬ sobnega in vrednega, v veri utrjenega in navadno že starej¬ šega moža in so ga za škofa posvetili. Izročili so mu isto oblast, katero so sami prejeli od Jezusa. Škofje imajo torej po svojih škofijah isto oblast, katero so apostoli imeli za ves svet, so torej pravi od Boga postavljeni pastirji svojih čred. Tako je apostol Pavel v Efezu Timoteja, na otoku Kreti Tita postavil za škofa. Tisti del dežele, v katerem papež izroči škofu duhovno vlado, imenujemo škofijo. V teku časa so dobili nekateri škofje višjo stopinjo časti. Naj višjo čast imajo patrijarhi (očaki), na pr. patrijarh jeruzalemski. Prim as (glavar) je prvi škof kakega velikega naroda, na pr. škof v Solnogradu je primas Nemčije. Potem so še na d škofje, ki imajo nekako sodnijsko oblast in vodstvo nad škofi svoje pokrajine. Škof pa mora biti s papežem v zvezi, t. j. mora ga pripoznati za najvišjega pastirja cele cerkve, ki ima postavo- dajno in sodnijsko oblast črez vso cerkev, torej tudi črez škofe. — 135 — * 204. Kako imenujemo papeža in škofe skupaj? Papeža in škofe skupaj imenujemo učečo cerkev, da se razlikujejo od drugih vernikov, ki se imenujejo poslušajoča cerkev Papež in škofje so učeča cerkev, ker jim je Kristus dal nalog in oblast vernike učiti, voditi in vladati. Vsi drugi verniki se imenujejo poslušajoča cerkev, ker so dolžni papeža in škofe poslušati, če se hočejo zveličati. ,,Blagor njim, ki besedo božjo poslušajo in jo ohranijo/ (Luk. 11, 28). 205. Kdo pomaga škofom v njihovi službi? Škofom pomagajo v njihovi službi zlasti mašniki, ki so jim podrejeni. Škofom pomagajo v njihovi službi maš¬ niki, to se pravi, kar škofje po svojih obširnih škofijah sami ne morejo storiti, to mesto njih mašniki opravljajo; mašniki so duhovni pomočniki škofov. Škofom so na pomoč zlasti mašniki, t. j. mašniki so prvi in najimenitnejši pomočniki škofov, niso pa edini njihovi pomočniki. Tudi dijak oni (t. j. služabniki) so za duhovsko službo posvečene osebe, samo da ne smejo maševati kakor mašniki. Zraven mašnikov in dijakonov še pa sv. cerkev blagoslavlja druge osebe ter jih sprejema v duhovsko službo in njim izroča manj imenitna cerkvena opravila. Mašniki so škofom podrejeni, t. j. mašniki smejo svojo duhovsko službo samo po volji in pod vodstvom škofa opravljati, morajo škofu pokorni biti in ga kot svojega duhovnega očeta in višjega pastirja častiti. Od začetka že sta v cerkvi samo dva stana: duhovstvo in pa verno ljudstvo. Pomni! Globoko spoštuj in slušaj vedno rad svetega očeta papeža in ž njim združene škofe in mašnike; o apostolih in njihovih naslednikih velja namreč beseda Gospodova: „Kdor vas posluša, mene posluša; in kdor vas zaničuje, mene zaničuje. 11 (Luk. 10, 16). — 136 — 2. Znamenja svete cerkve. 206. Je-li več, kakor ena prava cerkev? Samo ena prava cerkev je, ker je Jezus Kristus ustanovil samo eno cerkev. 1 Samo ena prava cerkev je, ne dve ali več. Jezus Kri¬ stus je namreč ustanovil samo eno cerkev. „Ti si Peter, in na to skalo bom zidal svojo c e r k e v. “ So sicer tudi druge cerkve ali družbe kristijanov, pa njegove niso; njegova cerkev je le ena, tista namreč, ki je na skalo zidana. 207. Po čem spoznamo pravo Kristusovo cerkev? Pravo Kristusovo cerkev spoznamo po znamenjih, katera je Kristus dal svoji cerkvi. Znamenja so tiste lastnosti kake reči, po katerih se reč spoznava in po katerih se od vseh drugih rečij razločuje. Srebro na pr. ima svoje posebne lastnosti, po katerih spozna¬ vamo, da je to prav gotovo srebro, in po katerih se razločuje od svinca. Tako ima Kristusova cerkev svoja znamenja ali lastnosti, po katerih jo lahko spoznamo, in po katerih se od vseh drugih verskih družb razločuje. 208. Katera poglavitna znamenja je dal Kristus svoji cerkvi ? Kristus je dal svoji cerkvi ta-le poglavitna zna¬ menja : 1. da je edina, 2. da je sveta, 3. da je katoliška ali vesoljna, 4. da je apostolska. Nekatera znamenja, katera je dal Kristus svoj cerkvi, so posebno očitna ali očividna; in ta znamenja, imenujemo po¬ glavitna znamenja. 1 „Ti si Peter (to je skala), in na to skalo bom zidal svojo cerkev. 11 (Mat. 16, 18). — 137 — Po Kristusovi volji mora biti njegova eerkev edina. On je molil za svoje vernike, naj bodo vsi eno. (Jan. 17, 22). Kristusova cerkev mora biti edina, t. j. v njegovi cerkvi morajo imeti vsi kristijani isto vero, isto daritev, iste zakramente in istega poglavarja. V kateri cerkvi veruje vsak, kar hoče, ta ni Jezusova cerkev. Kristusova cerkev mora biti sveta. Jezus je molil za svoje vernike, naj jih Oče nebeški stori svete. (Jan. 17, 17). Cerkev Kristusova mora biti sveta, t. j. njen ustanovitelj mora biti svet, mora vernike zveličati in svetnike imeti. Tretje znamenje Kristusove cerkve je, da mora biti ka¬ toliška ali vesoljna. Kristus je svojo cerkev za vse na¬ rode in za vse čase ustanovil. „Pojdite in učite" itd. — V cerkvi Kristusovi se naj vsi ljudje zveličajo: „Zveličar hoče, da bi bili vsi ljudje zveličani." (L Tim. 2, 4). Kod so torej ljudje na zemlji, in dokler bodo ljudje na svetu: Kristusova cerkev mora biti za vse ljudi in za vse čase. Kristusova cerkev mora biti apostolska, ker je njen ustanovitelj Jezus sam cerkev na apostole postavil. V njegovi cerkvi mora vedno biti Peter (papež), in morajo zmiraj biti apostoli (škofje), sicer bi cerkev Kristusova v zraku visela. 209. Katera cerkev ima štiri poglavitna znamenja Kri¬ stusove cerkve? Štiri poglavitna znamenja Kristusove cerkve ima le rimsko-katoliška cerkev. Kristusova cerkev mora imeti gori navedena štiri po¬ glavitna znamenja. Katoliška cerkev ima ta štiri znamenja, druge verske družbe pa jih nimajo. Torej je katoliška cerkev, in edinole rimsko-katoliška cerkev, prava cerkev Kristusova. 210. Po čem spoznamo, da je rimsko-katoliška cerkev edina? Da je rimsko-katoliška cerkev edina, spoznamo po tem: 1. ima skupnega poglavarja; 2. njeni udje verujejo iste nauke in prejemajo iste zakramente. — 138 — Ljubi otroci! iščimo zdaj po svetu Kristusovo cerkev. Po znamenjih jo bomo hitro spoznali. Katekizem pravi, da je rimsko-katoliška cerkev prava Kristusova cerkev in nobena druga. Poglejmo torej, če ima ona štiri poglavitna znamenja Kristusove cerkve? Rimsko-katoliška cerkev je edina, ker ima skupnega poglavarja. Vsi katoliški kristijani po vsem svetu imajo istega poglavarja, rimskega papeža namreč, naslednika sv. Petra. Zato je rimski stol steber ali središče edinosti, to se pravi, tega stebra se morajo vsi katoličani, duhovstvo in verno ljud¬ stvo držati, da se edinost ne ruši. Njeni udje verujejo iste nauke. V katoliški šoli v Ameriki se otroci učijo ravno tisti krščanski nauk, kakor ga jaz vas tukaj učim, ljubi otroci! In prejemajo iste zakramente, t. j. katoliški kristijani so imeli in imajo vedno in povsod sedem zakra¬ mentov, nič več in nič manj. 211. Po čem spoznamo, da je rimsko-katoliška cerkev sveta ? Da je rimsko-katoliška cerkev sveta, spoznamo po tem: 1. sveti so njeni nauki; 2. napeljuje svoje ude k svetosti z najkrepkejšimi pripomočki, zlasti s svetimi zakramenti; 3. žive v njej vedno svetniki, katerih svetost spričujejo tudi čudeži. Sveti so njeni nauki, t. j. nauk katoliške cerkve zapoveduje samo to, kar je sveto, resnično in Bogu dopadljivo; ne trpi nobenega greha in nobene krivice; tirja od nas zvestobo tudi v najmanjših rečeh in nas vnema za tako visoko stopinjo popolnosti, da je še doseči ne moremo: »Bodite popolni, kakor je vaš Oče nebeški popolen.“ Katoliška cerkev ima svoj nauk od svojega božjega, neskončno svetega Učenika. Iz takega vrelca more le svet nauk izvirati. (Mat. 5, 48). Napeljuje svoje ude k svetosti z naj krepkej¬ šimi pripomočki, t. j. cerkev ima take pripomočke, po katerih grešniku odpušča grehe, po katerih pravične varuje greha in jih na poti popolnosti podpira. Ti pripomočki so po- — 139 — sebno sv. maša, sveti zakramenti, zlasti zakrament pokore in sv. Rešnjega Telesa, molitev, post, miloščina, redovno življenje itd. Žive v njej vedno svetniki, t. j. v katoliški cerkvi so zdaj in so vedno bili kristijani, kateri so prav sveto živeli. Bog sam spričuje njih svetost s tem, da na priprošnjo svetnikov katoliške cerkve dela čudeže. — Vsi svetniki, kar jih je v koledarju in še brez števila drugih, so svetniki katoliške cerkve. Vse druge verske družbe si morejo imena svetnikov za svoje koledarje od nas izposojati, ker niti enega svojega svetnika nimajo, na pr. luterani. V katoliški cerkvi so sicer tudi grešniki. Toda iz tega ne sledi, da bi Jezus ne sejal dobrega semena, ali z drugimi besedami, da bi ne učil svetega nauka. Odkod torej plevel? »Sovražni človek je to storil.“ Človek ima prosto voljo in se ali Jezusovega svetega nauka drži ali mu nasprotuje. Pa tudi hudič je poleg, ki moti in zapeljuje ljudi. »Sovražnik pa, kateri je plevel usejal, je hudič.“ O ljuliki med pšenico. (Zg. n. z. št. 28 B). 212. Po čem spoznamo, da je rimsko-katoliška cerkev vesoljna ? Da je rimsko-katoliška cerkev vesoljna, spoznamo po tem: 1. traja od Jezusa Kristusa sem vse čase: 2. sposobna je, pridružiti si vse narode, in si za to tudi vedno prizadeva; 3. razširjena je po vseh delih sveta in se razširja še vedno dalje. Traja od Jezusa Kristusa sem vse čase, t. j. od tistega časa, odkar jo je Jezus ustanovil, ni nehala biti. To drugoverniki sami priznavajo, ker nas imenujejo katoličane, t. j. ude tiste cerkve, ki je vesoljna in je od nekdaj. Sposobna je pridružiti si vse narode. Jezus je raz¬ ločno rekel: „Pojdite in učite vse narode" itd. Cim bolj divji je narod, in čim hudobnejši je človek, s tem večjim veseljem ga sprejme Kristusova cerkev v svoje krilo. ,,Danes je tej hiši (Cahejevi) zveličanje došlo, ker je tudi on sin Abrahamov" — 140 — (Luk. 19, 9). In si za to tudi vedno prizadeva, t. j. se trudi, in jo zelo skrbi, kako bi vse ljudi privabila v svojo krilo in kako bi vse narode zbrala pod svojimi perutmi. Pro¬ paganda — rdeči papež — misijonska seminišča. Katoliška cerkev je razširjena po vseh delih sveta. Tega nobena druga krščanska družba ne more o sebi trditi. In se razširja še vedno dalje. Kristus je solnce svoje cerkve, in žarki tega solnca prodirajo v najdaljše kote sveta; nihče se ne more skriti toploti in svetlobi tega solnca. (Prim. Ps. 18, 6—7). 213. Po čem spoznamo, da je rimsko-katoliška cerkev apostolska ? Da je rimsko-katoliška cerkev apostolska, spo¬ znamo po tem: 1. njeni predstojniki: papež in školje, so pravi na¬ sledniki apostolov: 2. uči prav tisto, kar so učili apostoli; 3. deli iste zakramente, ki so jih delili apostoli. Njeni predstojniki so pravi nasledniki apo¬ stolov, t. j. papež in škofje so svojo oblast in svoje posve¬ čenje dobili od apostolov. Papež je dobil svojo oblast od sv. Petra, škofje od drugih apostolov. Sv. Peter še tako rekoč zdaj živi v papežu, in drugi apostoli še zdaj živijo v škofih katoliške cerkve. Sedanji papež Leon XIII. je 263. naslednik sv. Petra. Katoliška cerkev uči prav tisto, kar so učili apo¬ stoli, t. j. katoliška cerkev ni nauku apostolov nič pridjala, ni nobenega nauka pozabila, pa tudi nobenega ni predrugačila. Kar so apostoli učili, še ona danes uči in nič druzega. In če bi se kdo drznil kaj druzega učiti, ne trpela bi ga več v svojem krilu, precej bi ga iz občila. (Prim. Gal. 1, 8—9). Deli še dandanes sedmero ravno istih zakramentov, kakor so jih apostoli delili. Katoliški duhovniki darujejo zdaj isto nekrvavo daritev, katero so apostoli darovali. Nobena druga cerkev ne sega nazaj do apostolskih časov, in torej tudi nobena druga cerkev ni apostolska. — 141 — 214. Kaj spoznamo iz tega, da ima le rimsko-katoliška cerkev poglavitna znamenja Kristusove cerkve? Iz tega, da ima le rimsko- katoliška cerkev po¬ glavitna znamenja Kristusove cerkve, spoznamo, da je le ona prava, od Jezusa Kristusa ustanovljena cerkev. Ljubi otroci! zdaj smo našli pravo Jezusovo cerkev. Spoznali smo jo po znamenjih, katera je Jezus svoji cerkvi dal. Edino le rimsko katoliška cerkev ima Štiri po¬ glavitna znamenja Kristusove cerkve, toraj je ona edina prava, od Jezusa Kristusa ustanovljena cerkev. Pomni! Zahvali Boga, da si otrok prave cerkve, in moli pogosfoma za spreobrnjenje razkolnikov, krivovercev in nevernikov. 3. Namen svete cerkve. 215. Čemu je Jezus Kristus ustanovil sveto cerkev? Jezus Kristus je ustanovil sveto cerkev, da vodi ljudi k večnemu zveličanju. Da vodi ljudi k večnemu zveličanju, t. j. da jim pove, kako morejo priti v nebesa, in da jim je pri tem na pomoč. Jezus je prišel iz nebes, da reši in zveliča vse ljudi. Kje se pa ljudem deli njegovo zasluženje? Samo v katoliški cerkvi, ravno zato je Jezus svojo cerkev ustanovil. Zavoljo tega zovemo cerkev zdravilnico, t. j. tisti zavod, katerega je Jezus ustanovil in uredil, da nam naše odrešenje prilastuje in naše zveličanje doseči pomaga. 216. Kako vodi sveta cerkev ljudi k večnemu zveličanju ? Sveta cerkev vodi ljudi k večnemu zveličanju tako, da z božjo pomočjo opravlja trojno službo Je¬ zusa Kristusa, namreč njegovo učeniško, duhovniško in kraljevsko službo. Trojno službo Jezusa Kristusa (glej vpraš. 113.) je prevzela njegova cerkev, namreč njegovo učeniško, du¬ hovniško in kraljevsko službo. Zdaj mesto Zveličarja opravlja to trojno službo sveta cerkev (papež, škofje in du- 142 — hovniki), in tako ljudi vodi k večnemu zveličanju. „Torej poj¬ dite in učite vse narode (učeniška služba), in krščujte jih v imenu Očeta, Sina in svetega Duha (duhovniška služba), in učite jih spolno vati vse, karkoli sem vam zapovedal (kraljevska služba).“ Trojno službo pa more cerkev le s pomočjo božjo prav opravljati, ker to je nadnaravna služba, in potrebuje torej nadnaravne pomoči, katero je Kristus svoji cerkvi tudi zagotovil: „Glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta.“ Po tej trojni službi nam cerkev prilastuje odrešenje, katero je Jezus opravil ter nas tako vodi v nebesa. 217. Kako opravlja sveta cerkev učeniško službo Jezusa Kristusa? Sveta cerkev opravlja učeniško službo Jezusa Kristusa tako, da njegove nauke vedno čiste in ne¬ pokvarjene ohranja, oznanjuje in razlaga. Cerkev Jezusove nauke vedno čiste in nepokvarjene ohranja, t. j. verno pazi, da se njegovemu nauku nič ne pridene in nič ne odvzame, in da ga nikdo ne popači. Cerkev njegove nauke oznanjuje, t. j. pove ljudem, kar je Jezus učil, da tako zvedo ter spoznavajo njegov nauk. Ljubi otroci! vi bi ne zvedeli, kar je Jezus učil, če bi vas jaz njegovih naukov ne učil, in če bi jih v cerkvi v krščanskem nauku in v pridigah ne čuli oznanjevati. Cerkev njegove nauke razlaga, t. j. nam jasno in na tanko pove, kako so posamezni nauki razumeti, da jih krivo ne razumemo. Če je kak nauk težko razumeti, nam ga cerkev pojasni; če o kaki resnici dvomimo, cerkev razsodi, kaj je nauk Jezusov in kaj ni njegov nauk. 218. Kateri dar je prejela sveta cerkev od Jezusa Kri¬ stusa, da more opravljati njegovo učeniško službo? Da more sveta cerkev opravljati učeniško službo Jezusa Kristusa, prejela je od njega dar nezmotljivosti, tako da se v verskih in nravnih naukih nikdar ne more motiti. — 143 — Cerkev je prejela od Jezusa dar nezmotljivosti, t. j. Jezus hoče, da se cerkev ne more motiti ali nas kaj krivega učiti, če nam mesto Kristusa oznanjuje, kaj moramo verovati in kaj storiti, da pridemo v nebesa. Cerkev je nezmotljiva v verskih naukih, t. j. čt cerkev o kaki resnici uči, da je od Boga razodeta, in da jo torej mora vsak kristijan verovati, je prav gotovo tako; ni mogoče, da bi se cerkev motila. Cerkev je nezmotljiva v djanskih naukih, t. j. če cerkev o kako resnici uči, da se je morajo vsi kristijani držati in po njej živeti, ako hočejo zveličanje doseči, je prav gotovo tako; ni mogoče, da bi se cerkev motila. Papež se lahko moti in školje se morejo motiti, kakor drug človek, niso namreč vsevedni. Tudi morejo grešiti, kakor drugi ljudje. Če pa papež, ali pa škofje združeni s papežem, nastopijo kot učeniki sv. cerkve in kristijanom oznanjujejo verske in djanske resnice, tedaj se ne morejo motiti ali kaj krivega učiti, ker jim je sv. Duh na pomoč, ki je „Duh resnice“. (Jan. 15, 26). S 219. Odkod vemo, da je prejela sveta cerkev od Jezusa Kristusa dar nezmotljivosti? Da je prejela sveta cerkev od Jezusa Kristusa dar nezmotljivosti, vemo iz njegovih besed, s katerimi ji je obljubil svojo in svetega Duha vedno pomoč. Jezus Kristus je obljubil cerkvi, kadar uči, svojo lastno pomoč in pomoč svetega Duha, torej je nemogoče, da bi se v svojem nauku motila. In ker jej je obljubil vedno pomoč svojo, vse dni do konca sveta, in pomoč svetega Duha vekomaj, zato se nikdar ne more motiti. * 220. S katerimi besedami je obljubil Jezus Kristus svoji cerkvi vedno pomoč? Jezus Kristus je obljubil svoji cerkvi vedno pomoč s temi besedami: »Glejte, jaz sem z vami vse dni, do konca sveta.« (Mat. 28, 20). — »Jaz bom Očeta prosil, in vam bo dal drugega Tolažnika, da ostane vekomaj pri vas, Duha resnice.« (Jan. 14, 16. 17). — 144 — »Jaz sem z Vami“, t. j. kadar cerkev uči, stoji Jezus tako rekoč na njeni strani in jo varuje zmote. „Vam bo dal Duha resnice“, t. j. sv. Duh uči cerkev, kaj je resnica in kaj ni resnica. Dijakon Peter pravi o papežu, sv. Gregoriju velikem, da je dostikrat videl na glavi papeža, kadar je učil, svetega Duha v podobi goloba.* 221. Kdo ima dar nezmotljivosti? Dar nezmotljivosti ima: 1. papež skupaj s škofi; 2. papež tudi sam, kadar kot najvišji učenik in pastir odločuje za vso cerkev o verskih in nravnih naukih. Dar nezmotljivosti ima papež skupaj s škofi, ali papež zedinjen s škofi. Papež in škofje opravljajo svojo ne¬ zmotljivo učeniško službo zlasti na občnih ali vesoljnih cerkvenih zborih. če papež vse škofe celega sveta skliče, in se tam pod njegovim predsedništvom določi, kaj je Bog razodel in kaj je cerkev od nekdaj učila, ali se kaka razodeta resnica bolj po¬ jasni, ali se kaj glede krščanskega življenja ukaže, imenujemo tak zbor vesoljen cerkveni zbor. Kar vesoljen zbor uči, je gotovo resnično, in čemu vesoljen zbor ne pritrdi, je prav gotovo krivo. Vsakokrat pa ni mogoče sklicati vesoljnega cerkvenega zbora. Jezus je torej skrbel, da ima v tem slučaju kdo drugi pravico nezmotljivo določiti, kaj imajo katoliški kristijani vero¬ vati. Zatč je Jezus postavil sv. Petra in njegove naslednike. Papež ima torej tudi sam dar nezmotljivosti, toda pod tremi pogoji. Če le eden teh pogojev manjka, papež ni več nezmotljiv. Dar nezmotljivosti pa ima papež: 1. kadar kot najvišji učenik in pastir kaj odločuje, t. j. kadar se zglasi kot poglavar sv. cerkve in se poslužuje svoje najvišje oblasti, katero mu je Jezus v svoji cerkvi izročil; 2. kadar odločuje v verskih in nravnih naukih. Verski nauki so tisti nauki, ki povejo, kaj moramo verovati, da se zveličamo. Nravni nauki pa so tisti nauki, ki povejo, kako moramo živeti, da se zveličamo; * Brev. Rom. 12. Mart. lect. VI. — 145 — 3. kadar odločuje , za vso cerkev; torej takrat ne, če samo za posamezne kristijane, ali samo za kako krščansko občino kaj določuje. Le tedaj je papež nezmotljiv, če to, kar pove in določi, veže vse pravoverne kristijane vesoljnega sveta. Kadar se torej vsi ti trije pogoji srečajo pri kakem papeževem nauku, takrat ima papež dar nezmotljivosti. Papež pa ni nezmotljiv v rečeh ali v naukih, ki se ne tičejo verskih in nravnih resnic. V posvetnih vedah ima njegov nauk toliko veljave, kakor tehtajo razlogi, s katerimi ga podpira; v teh se more motiti kakor vsak drug učenjak. Še manj pa beseda ..papež je nezmotljiv« pomeni: Papež ne more grešiti. Tako precejajo samo sovražniki sv. vere mušice, ker nočejo verovati na papeževo nezmotljivost. Papež more grešiti, pa mora tudi hoditi k spovedi kakor vsak drug človek. * 222. Od kod vemo, da ima dar nezmotljivosti papež tudi sam? Da ima dar nezmotljivosti papež tudi sam, vemo iz besed, ki jih je Jezus govoril Petru in njegovim naslednikom: »Ti si Peter (to je skala), in na to skalo bom zidal svojo cerkev, in peklenska vrata je ne bodo premagala.« (Mat. 16, 18). — »Jaz sem prosil zate, da ne neha tvoja vera, in ti nasprotno potrdi svoje brate.« (Luk. 22, 32). — »Pasi moja jagnjeta . . . pasi moje ovce.« (Jan. 21, 15. 17). Da je papež nezmotljiv, to nam jasno spričuje sv. pismo. Le sv. Petru je Jezus rekel: „Ti si skala« itd. S temi besedami je Jezus svoji cerkvi obljubil, da bo njegova cerkev tako trdna v veri, da je niti hudič sam ne bo mogel zmotiti. In zakaj bo cerkev nezmotljiva? Zato, ker je na skalo zidana. Hiša ima svojo trdnost od temelja, ne pa narobe. Ako je torej cerkev nezmotljiva, mora biti nezmotljiv tudi papež. Temelj namreč ne more dati trdnosti cerkvi, če je sam nima. Pred svojim trpljenjem je Jezus tudi le Petru rekel: ■■Jaz sem prosil za te itd.“ Jezus prosi za Petra in mu izprosi milost, da njegova vera ne neha. Jezus hoče, da Peter v veri nikdar več ne omahuje. Peter pa naj potrjuje v veri tudi svoje brate (apostole in vernike); Peter naj skrbi za to, da ostanejo 10 — 146 — v veri trdni in da ne zapadejo zmoti. Ako torej naj Peter (papež) druge v veri potrjuje, mora biti sam nezmotljiv; sicer bi druge slabo potrjeval, če bi sam omahoval v veri. Le Petru je Jezus po svojem vstajenju rekel: „Pasi moja jagnjeta, pasi moje ovce.“ Jezus je postavil Petra za pastirja, ki mora vse kristijane voditi na dobro pašo, t. j. ozna¬ njevati jim pristno in nepokvarjeno besedo božjo. Mora torej biti nezmotljiv. Ovce poslušajo glas svojega pastirja (prim. Jan. 10, 3). Ako bi torej pastir (papež) ne bi nezmotljiv v verskih naukih, bi lahko vso čredo zvodil v krivo vero. 223. Kako opravlja sveta cerkev duhovniško službo Jezusa Kristusa? Sveta cerkev opravlja duhovniško službo Jezusa Kristusa tako, da daruje daritev svete maše, in da deli svete zakramente; da posvečuje in blagoslavlja, in da moli za vse ljudi. Duhovniško službo Jezusovo opravlja sveta cerkev, t. j. papež, škofje in duhovniki. Mnogo milostij sicer sv. Duh sam podeljuje dušam. Dosti milostij pa nam ne deli drugače, kakor po duhovnikih. Jezus Kristus se je za nas na križu krvavo daroval; cerkev daruje Jezusa pri sv. maši na nekrvavi način. Cerkev deli svete zakramente, katere je Jezus v naše posvečenje postavil. Darovati in svete zakramente deliti je poglavitni nalog duhovstva katoliške cerkve. Cerkev posvečuje, t. j. osebe (redovnike, redovnice) ali reči (kelih, vodo) odtegne posvetni rabi ter jih določuje za božjo službo. Cerkev blagoslavlja, t. j. posebni blagor božji kliče na kako osebo (če kateket blagoslovi otroke) ali na kako reč (blagoslov polja, jedil itd.). Moliti za vse ljudi je poglavitna dolžnost duhovnika, po katerem cerkev duhovniško službo Jezusovo opravlja. Kako važno je vendar duhovstvo v cerkvi božji! 224. Kako opravlja sveta cerkev kraljevsko službo Jezusa Kristusa? Sveta cerkev opravlja kraljevsko službo Jezusa Kristusa tako, da opominja vse vernike k bogoljubnemu — 147 — življenju, da daje ukaze in zapovedi, da sodi in kaznuje. Kristus je cerkvi izročil svojo kraljevsko čast, t. j. dal jej je pravico in oblast pravoverne kristijane voditi in vladati, kakor vlada kralj svoje ljudstvo. Cerkev je kraljestvo božje na zemlji in zato opominja vse vernike k bogo- Ijubnemu življenju, da ne mirujejo prej, dokler ne zmagajo vseh sovražnikov in ne zadobijo nebeškega kraljestva. Cerkev daj e ukaze in zapovedi, t. j. daje cerkvene zapovedi (pet cerkvenih zapovedij), ki vse merijo na to, da se lažje zveličamo. Cerkev pa tudi s tem opravlja kraljevsko službo, da sodi in kaznuje, t. j. cerkev mora povedati: to je prav, to je pa zoper postavo; to je kazni vredno, to se pa ne sme kaznovati. $ 225. Kako kaznuje sveta cerkev? Sveta cerkev kaznuje zlasti tako: 1. odreka svete zakramente ; 2. izobčuje iz cerkvene družbe ter odvzema s tem vse cerkvene milosti in duhovne dobrote; 3. prepoveduje cerkveni pogreb. Sveta cerkev odreka sv. zakramente, na pr. če grešnik noče zapustiti bližnje grešne priložnosti, mora se mu odveza odreči. Kdor ne dobi odveze, ne more prejeti zakramenta sv. Rešnjega Telesa. Cerkev izobčuje grešnike iz cerkvene družbe. Izobčeni nima več nobenega deleža in nobene pravice do duhovnih dobrot, milostij in blagoslovov sv. cerkve. Če se izobčeni poboljša, ga cerkev na njegovo prošnjo rada zopet sprejme v svojo krilo. Prepoveduje cerkveni pogreb. Na pr. če bi cerkveni sodnik razsodil, da kak kristijan iz zanikrnosti ni hotel prejemati zapovedanega obhajila o velikonočnem času. 226. Kakšno dolžnost imamo do svete cerkve? Do svete cerkve imamo dolžnost, biti njeni udje, verovati, kar uči, in izpolnjevati, kar ukazuje. 1 1 „Kdor vas posluša, mene posluša; in kdor vas zaničuje, mene zaničuje ; v kdor pa mene zaničuje, zaničuje tistega, ki me je poslal.•“ (Luk. 10, 16). — Če pa cerkve ne posluša, naj ti bo kakor nevernik in očitni grešnik. (Mat. 18, 17). 10* — 148 — Če je Kristus svojo cerkev postavil ter ustanovil družba vseh pravovernih kristijanov, torej je naša dolžnost, da smo njeni udje, sicer nasprotujemo njegovi volji. Pa si moramo tudi šteti v največjo čast, da smemo biti udje svete cerkve. Po svetem krstu postanemo otroci božji in udje sv. cerkve. Dolžni smo verovati, kar cerkev uči. „Kdor vas posluša itd/ Če bi kdo cerkve ne poslušal in tega ne veroval, kar cerkev v imenu božjem uči, zaničeval bi Jezusa samega. Dolžni pa smo tudi izpolnjevati, kar cerkev ukazuje. „Če pa cerkve ne posluša itd/ Kdor cerkve ne posluša in ne stori tega, kar zapoveduje, je enak neverniku, ali je prav za prav še hujši od nevernika. Nevernik namreč ne izpolnjuje verskih zapovedij, ker jih ne pozna, kristijan pa ne posluša cerkve in ne izpolnjuje njenih zapovedij, dasiravno jih dobro pozna. — Očitni grešnik je tisti, na katerega ljudje s prstom kažejo in pravijo: Ta nič ne drži na verske zapovedi. Katoliški kristijan, kateri svoje dolžnosti do cerkve iz¬ polnjuje in je v posvečujoči milosti božji, je živ ud sv. cerkve. Kdor pa zanemarja milosti, katere mu sv. cerkev ponuja, in je v smrtnem grehu, on je mrtev ud cerkve. Tak mrtev ud še more, dokler je človek na svetu, po zakramentu sv. pokore zopet oživeti; če pa se tak mrtev ud preseli v večnost, bodo ga ondi »pobrali in v ogenj vrgli, da gori/ (Jan. 15, 6). 227. Ali se more zveličati, kdor ni ud katoliške cerkve? Kdor iz lastne krivde ni ud katoliške cerkve, se ne more zveličati, ker je Jezus Kristus edino ka¬ toliško cerkev določil kot redno pot, ki naj vodi ljudi k zveličanju. Iz lastne krivde ni ud cerkve, kdor katoliško cerkev zapusti ter se loči od nje, in kdor je zunaj cerkve, pa spozna, da je katoliška cerkev prava in edino-zveličavna cerkev, in vendar noče v njo prestopiti; taki ljudje se ne morejo zveličati. Sveta cerkev je podobna biserju. Kdor ga najde, mora prodati vse in kupiti biser. Kdor spozna pravo cerkev, mora vse žrtvovati in se jej pridružiti, če se hoče zveličati. — 149 — Švedska kraljica Kristina se je prepričala, da je lutrova vera kriva. Zato je prestopila v katoliško cerkev. Švedi pa katoliške kraljice niso trpeli. Tedaj je kraljica odložila kraljevo krono. Ta velika gospa je dala celo kraljestvo za katoliško cerkev. Jezusova cerkev pa je tudi toliko vredna, in še več.* Ljubi otroci! kako ste vendar srečni, da ste že od svojega rojstva sem udje svete katoliške cerkve. Kristus želi, da se v katoliški cerkvi zveličamo. Ker je on to tako uredil, zato pravi katekizem, da je to za nas redna pot, ki nas vodi v nebesa. 228. Kako se imenuje katoliška cerkev, ker je ona edina redna pot, ki naj vodi ljudi k zveličanju? Ker je katoliška cerkev edina redna pot, ki naj vodi ljudi k zveličanju, imenuje se edino-zveličavna cerkev. Katoliška cerkev je edino-zveličavna, t. j. le ona sama ima oblast in moč, da ljudi zveliča. Zveličati nas namreč more le tisti, kateremu je Zveličar Jezus Kristus dal za to oblast in moč. To pa je dal katoliški cerkvi, katera je prevzela njegovo trojno zveličavno službo. Ce pa pravimo, da je katoliška cerkev edino-zveličavna, s tem ne trdimo, da bodo vsi zveličani, ki so v kato¬ liški cerkvi a vsi drugi, ki niso v katoliški cerkvi, da bodo zavrženi. More se namreč tudi katoliški kristijan pogubiti, toda tega ni kriva katoliška cerkev, ampak zlobna volja kristijana. Od druge strani pa se morejo ljudje, ki niso udje katoliške cerkve zveličati na izreden način, če so brez lastne krivde zunaj cerkve. * 229. Ali se more zveličati, kdor brez lastne krivde ni ud katoliške cerkve? Kdor brez lastne krivde ni ud katoliške cerkve, se sicer more zveličati na izreden načm. če odkritosrčno išče resnice in vestno izpolnjuje božjo Holzwarth, tVeltgesch. Bnd. 5. pag. 673. — 150 — voljo tako, kakor jo spoznava; vendar pa pogreša mnogo pripomočkov, s katerimi bi se ložje in goto- vejše zveličal. Brez svoje krivde ni ud katoliške cerkve, kateri nič ne more za to, da ni ud katoliške cerkve. Kdor je namreč zunaj cerkve rojen in izgojen in prav nič ne dvomi, da bi ne bil na pravi poti v nebesa, ni nič kriv, da ni ud katoliške cerkve. Tak človek se more zveličati na izreden način, t. j. ne po rednem ali navadnem potu, ker tudi ni redni ud, ampak izredni ud cerkve. Ljubi Bog namreč ve, da je po svojem srcu ud cerkve. Zveličati se pa morejo taki ljudje le pogojno: 1. Ce odkritosrčno iščejo resnico, t. j. če bi takoj prestopili v katoliško cerkev, ko bi zvedeli, da je edino-prava. Ali če bi začeli dvomiti o svoji veri, da potem vestno in vstrajno iščejo pravo cerkev, dokler je ne najdejo. ..Kdor išče, najde/ ■ — 2. Če vestno izpolnjujejo voljo božjo tako, kakor jo spoznavajo, t. j. če po svoji najboljši vesti živijo in se boje žaliti svojega Boga. Niso sicer vidni udje katoliške cerkve, pač pa so njeni udje po svojem srcu in po svoji volji, so nevidni udje katoliške cerkve in se torej morejo zveli¬ čati. Kdo je nevidni ud cerkve, to ve le Bog sam. * 230. Ali zadostuje, da je kdo samo po zunanje ud kato¬ liške cerkve ? Ne zadostuje, da je kdo samo po zunanje ud katoliške cerkve, ampak mora biti ž njo zvezan tudi po notranje: z živo vero, zvesto pokorščino in pri¬ srčno ljubeznijo. Samo po zunanje je ud katoliške cerkve, kdor nosi sicer ime kristijana, pa ne živi kakor katoliški kristijan, tem¬ več nasprotuje njenim naukom in njene zapovedi zanemarja. S cerkvijo zvezan po notranje je tisti katoličan, ki se trudi po sv. veri živeti in ki cerkvene zapovedi vestno iz¬ polnjuje. Le tak kristijan je z živo vero, zvesto pokorščino in prisrčno ljubeznijo zvezan s cerkvijo. Če torej molimo: „Verujem sveto katoliško cerkev“, vedno spoznavamo: Trdno verujem, da je Jezus Kristus usta- — 151 — novil nezmotljivo cerkev, katerej moramo vsi verovati in po¬ korni biti, če se hočemo zveličati, in da to ni nobena druga eerkev, kakor sveta rimsko-katoliška cerkev. Pomni! Časti in ljubi sveto cerkev kot svojo mater; zakaj „nihče ne more imeti Boga za očeta, kdor nima cerkve za mater.“ (Sv. Ciprijan). Udeležuj se njenega veselja in trpljenja; izpolnjuj vestno njene zapovedi in določbe; oklepaj se prisrčno svetega očeta in škofov, in sploh se daj voditi le katoliškim načelom tako v javnem kakor v zasebnem življenju. Le tako si pravi katoličan. 4. Občestvo svetnikov. Cerkev je vidna družba vseh pravovernih kristijanov. Če ud kake družine, na pr. sin, zapusti družino in se preseli v tuje kraje, v daljno deželo, ostane vendar vedno otrok svojih starišev in ud svoje družine. Torej tudi udje sv. cerkve ne iz¬ stopijo iz družbe pravovernih kristijanov, če jih smrt preseli na oni svet. Udje cerkve so v ljubezni zvezani med seboj, kakor udje telesa, in zvezani s svojo glavo, ki je Kristus. Sv. apostol Pavel se veseli, da ga tudi smrt ne bo mogla ločiti od ljubezni Jezusove. Svest si je torej, da tudi po smrti ostane ud cerkve. (Prim. Rimlj. 8, 38—39). Katoliški kristijani na zemlji niso samo duševno zvezani, ampak so tudi telesna ali vidna družba. Svetniki v ne¬ besih pa in verne duše v vicah nimajo več telesa, torej niso več vidno, ampak le duševno zvezani z nami. Tega zdru¬ ženja ali občestva ne moremo več videti s svojimi telesnimi očmi, ampak spoznati samo po sveti veri, zato molimo: Verujem občestvo svetnikov. Drugače pa je z zavrženimi v peklu. Dokler grešnik na zemlji živi, trpi ga cerkev v svoji družbi, ker upa da se mrtvi ud spokori in zopet oživi. Po smrti pa ni več pokore, po smrti je pokora prepozna, torej mrtvi ud ne more več oživeti. Kaj bo torej ž njim? Bog bo suho mladiko odrezal od trte in venkaj vrgel (prim. Jan. 15, 1—6), namreč venkaj v zunanjo temo, kjer bo jok in škripanje z zobmi. 231. Kdo je v občestvu svetnikov? V občestvu svetnikov so: 1. verniki na zemlji, ali vojskujoča cerkev; 2. svetniki v nebesih, ali zmagoslavna cerkev; 3. duše v vicah, ali trpeča cerkev. — 152 — Verniki na zemlji so vsi katoliški kristijani, kise žive. Imenujemo jih vojskujočo cerkev, ker se še morajo vojskovati zoper greli in hudiča. Svetnike v nebesih imenujemo zmagoslavno cer¬ kev, ker so svet in hudiča že zmagali in zdaj svojo zmago slavijo ali obhajajo in se radujejo nad njo. Duše v vicah imenujemo trpečo cerkev. Te duše so sicer že tudi zmagale, toda se morajo še pokoriti ali za od¬ pustljive grehe, ali trpeti časne kazni, katerih na svetu niso prestale. če govorimo o vojskujoči, zmagoslavni in trpeči cerkvi, ne menimo treh raznih cerkev, ampak eno občestvo — eno cerkev. * 232. Zakaj se imenuje vojskujoča, zmagoslavna in trpeča cerkev skupaj občestvo „svetnikov“? Vojskujoča, zmagoslavna in trpeča cerkev skupaj se imenuje občestvo »svetnikov«, ker so vsi udje tega občestva po svetem krstu posvečeni in poklicani k svetosti, mnogi so pa že tudi dosegli popolno svetost. Pravimo pa občestvo „svetnikov“, ker so vsi njegovi udje po sv. krstu posvečeni — sveti; ker so vsi njegovi udje poklicani k svetosti, morali bi namreč vsi sveti tudi ostati; ker so mnogi že dosegli popolno svetost. * 233. V čem se kaže občestvo svetnikov? Občestvo svetnikov se kaže v tem: 1. vsi so tesno združeni med seboj, kakor udje enega telesa, katerega glava je Kristus; 1 2. vsi so deležni duhovnih dobrot tega občestva, to je njegovih milostij in zaslug, njegovih molitev in dobrih del. Vsi udje občestva svetnikov so eno telo, glava telesa je Kristus, udje tega telesa so vsi katoliški kristijani. 1 „Kakor imamo v enem telesu veliko udov, . . . tako nas je veliko eno telo v Kristusu, posamezni pa smo drug drugega udje.“ (Rimlj. 12, 4. 5). — 153 — ,, Kakor imamo itd.“ — Udje občestva so tesno združeni med seboj, kakor udje telesa, katerim gre za življenje, če se ločijo od telesa. Vsi udje so deležni duhovnih dobrot tega občestva, t. j. vsi udje drug drugemu služijo, strežejo in koristijo. Oči udom svetijo, roka jih brani. Če je glava bolna, so pobiti vsi udje, če želodec dobro ne kuha, oslabi celo telo. Ravno tako je v občestvu svetnikov. Kar eden ud dobrega stori, koristi vsem, in kar vsi dobrega imajo, hasne tudi posameznemu udu. 234. V čem se kaže občestvo vernikov na zemlji? Občestvo vernikov na zemlji se kaže v tem, da so vsi deležni dobrot, ki prihajajo iz daritve svete maše, iz molitev in drugih dobrih del vse cerkve. Jezus je svoji cerkvi zapustil ves zaklad svojega za¬ sl uženj a. Cerkev zajema iz tega neusahljivega vira in ga po daritvi sv. maše in sv. zakramentih deli svojim udom. Duhovniki pri sv. maši ne molijo le za se, ampak darujejo Jezusa Kristusa nebeškemu Očetu za vse verne. In ker se dan za dnevom od solnčnega izhoda do solnčnega zahoda bere tisoč in tisoč sv. maš, iz tega lahko sklepamo, koliko milostij imajo verniki od občestva svetnikov. Udje občestva svetnikov so deležni vseh molitev cerkve. Nobeden kristijan ne moli samo za se, nego vsak moli tudi za vse druge. Jezus sam nas je učil tako moliti. (Gospodova mo¬ litev). Koliko premolijo duhovniki, redovniki in redovnice po samostanih, pobožne duše po vsem svetu' Koliko nedolžnih otrok vzdiga povsod svoje roke proti nebesom! In vse te mo¬ litve so vsem vernim v prid. Molitev enega pravičnega more koristiti vsemu ljudstvu. Mojzes prosi za ljudstvo. (Prim. D. Mojz. 14). Eden pobožen in nedolžen otrok je dostikrat pravi blagoslov za vso hišo. Zavoljo Jožefa je Bog oblagodaril hišo Putifarjevo. (Prim. I. Mojz. 39). Verniki pa so vsled občestva svetnikov tudi deležni vseh dobrih del vse cerkve. Ljubi otroci! kdo mi ve povedati kako dobro delo? — Glejte, vsa ta dobra dela koristijo vsem vernikom! — 154 — 235. V čem se kaže naše občestvo s svetniki v nebesih? Naše občestvo s svetniki v nebesih se kaže v tem. da svetnike častimo in na pomoč kličemo, svet¬ niki pa za nas pri Bogu molijo. 1 (Praznik vseh svetnikov). Naše občestvo s svetniki v nebesih se kaže v tem, da mi nekaj njim storimo, oni pa nam nekaj storijo. Kaj storimo mi svetnikom? Mi jih častimo, t. j. mi pripoznamo njih visokost, da so res svetniki in prijatelji božji, in se jim klanjamo, jih ljubimo in hvalimo ter na razne načine proslavljamo, na pr. jim zidamo cerkve, stavimo altarje, v njih čast darujemo daritve sv. maše, prepevamo pesmi, z venci in cvetlicami lepšamo njih podobe in kipe itd. — Kli¬ čemo jih na pomoč, t. j. prosimo, da naj oni Boga za nas molijo ter nam pomagajo. Kaj storijo svetniki nam? Svetniki nas ljubijo kot svoje brate in sestre in želijo, da se tudi mi zveličamo. Svetniki vidijo velike nevarnosti, v katerih živimo, in hudo vojsko, katero bijemo. Zato nam prihite s svojo priprošnjo na pomoč in goreče prosijo Boga, da nam odpusti naše grehe in nam podeli obilnih milostij, da se lažje zveličamo. Da svetniki za nas prosijo, vemo iz sv. pisma. Juda Makabejec je šel na vojsko zoper Sirce. Imel je komaj tri tisoč mož, dočim je bila vojska sirskega vojskovodje silno močna. Tisto noč pred bitko videl je Juda rajnega velikega duhovnika Onija roke razprostirati in moliti za izraelsko ljud¬ stvo. Potem še je videl drugega moža, ki je bil čuden po svoji starosti in slavi in z veliko lepoto obdan. Potem Onija spre¬ govori in pravi: „Ta je Jeremija, prerok božji, ki veliko moli za ljudstvo in za sveto mesto. “ (II. Mak. 15, 12—14). Obilno zasluženje svetnikov zaračuna Bog revnemu kri- stijanu, če svetniki Boga za to prosijo. — Svetniki sicer niso vsevedni, vendar vidijo v Bogu, katerega vedno gledajo, kakor v ogledalu, čast, katero njim skazujemo. — Ljubi otroci! Molite radi in pobožno litanije vseh svetnikov. 1 „Ta je, ki veliko moli za ljudstvo in za vse sveto mesto, Jeremija, prerok božji.“ (II. Mak. 15, 14). — 155 — 236. V čem se kaže naše občestvo z dušami v vicah ? Naše občestvo z dušami v vicah se kaže v tem, da jim pomagamo z molitvijo in dobrimi deli, z od¬ pustki in posebno z daritvijo svete maše, duše v vicah pa, kakor upamo, za nas Boga prosijo. 1 (Vseh vernih duš dan). Kaj storimo mi vernim dušam v vicah? Mi jim pridemo na pomoč s tem, da svoje molitve in dobra dela za nje Bogu darujemo in ga tako nagibljemo, da naj jim trpljenje prikrajša ali vsaj polajša. Tudi moremo za sebe zaslužene odpustke v roke neskončno usmiljenega Boga po¬ ložiti ter ga prositi, naj jih v prid obrne dušam v vicah. Naj bolj pa jim pomagamo z daritvijo sv. maše. Zato tudi za rajne hitro po smrti beremo črne maše ali zadušnice. Zato se ustanavljajo obletnice. Naj več maš se najme za pokojne, ker so kristijani živo prepričani, da tako rajnim najprej po¬ magajo. Sv. Peter Damijan je našel kot deček zlat denar in ga je dal duhovniku na sv. mašo za svojega rajnega očeta.* * Sv. Perpetua je imela bratca Dinokrata,** kateri je v sedmem svojem letu umrl za rakom, ki mu je obraz tako hudo razgrizel, da je bilo otroka strah gledati. Ko Perpetua nekega dne pobožno moli, hkrati na glas zakliče ime brata Dinokrata, dasi- ravno takrat na njega niti mislila ni. Ta slučaj bil jej je povod, da je odsihmal prav goreče molila zanj. Sledečo noč pa gleda prikazen. Vidi Dinokrata prihajati iz tužnega in temnega kraja, kjer je uklenjenih še več drugih. Zdi se, da veliko trpi za žejo in vročino; bled je in umazan, in na licu še je videti rana, za katero je umrl. Sniti pa se Perpetua z bratcem ne more, loči ju prevelik prostor. Poleg umrlega stoji posoda polna vode; a posoda je tako visoka, da mu sega čez glavo, in torej se Dinokrat zastonj spenja, da si ugasi žejo. Sestra pomiluje rajnega bratca in se zdrami. Odslej zdi¬ huje noč in dan, in joka in moli Boga za svojega nesrečnega brata in prav trdno zaupa, da bo Bog uslišal njene prošnje. Nekega dne vidi Perpetua, ko je bila v ječi, drugo prikazen. 1 „Sveta in dobra je misel, moliti za mrtve, da bi bili rešeni grehov.“ (II. Mak. 12, 46). * Sintzel, Legenden, Bnd. I. pag. 630. ** Stollberg Gesch., VIII. str. 292. — 156 — Temni kraj, kjer je bil Dinokrat zaprt, je zdaj svetel, brat je lepo čedno oblečen, rana na licu je zaceljena, in posoda vode mu sega le še do pasa. Dinokrat z vrčkom zajema vodo in si gasi žejo. Ko se napije, gre se pa igrat. Perpetua se zdaj pomiri, ker uvidi, da je brata s svojo molitvijo rešila iz vic. „Sveta in dobra je misel itd/ Kaj storijo verne duše za nas? Upamo, da za nas Boga prosijo in nas varujejo. Dasiravno namreč sebi ne morejo pomagati, ker je za nje čas milosti minil, pa kot božje prijateljice morejo nam pomagati, ker so z nami v ljubezni zvezane. JToda učeča cerkev še o tem nauku ni spregovorila odločilne besede. 237. V čem se kaže občestvo svetnikov v nebesih z dušami v vicah? Občestvo svetnikov v nebesih z dušami v vicah se kaže v tem, da pomagajo svetniki vernim dušam v vicah s svojo priprošnjo pri Bogu. Tudi svetnike veže z vernimi dušami vez ljubezni in oni jim kažejo svojo ljubezen s tem, da za verne duše Boga usmiljenja prosijo. Pomni! Molimo drug za drugega, da bomo ohranjeni (Jak. 5, 16.); priporočujmo se vsak dan priprošnji svetnikov in radi pomagajmo vernim dušam v vicah. Deseti člen apostolske vere. 238. Kako se glasi deseti člen apostolske vere? Deseti člen apostolske vere se glasi: »Odpuščanje grehov.« . Katoliška cerkev bi naj izveličala vse ljudi, tudi grešnike. Grešniki pa smo vsi. (Prim. I. Jan. 1, 8). Svoj namen more torej le doseči, ako ima oblast grehe odpuščati. Da ima v resnici to oblast, uči deseti člen vere. 239. Kaj nas uči deseti člen apostolske vere? Deseti člen apostolske vere nas uči, da je Jezus Kristus svoji cerkvi dal oblast, odpuščati grehe. 1 1 „Prejmite svetega Duha: katerim boste grehe odpustili, so jim od¬ puščeni ; in katerim jih boste zadržali, so jim zadržani.“ (Jan. 20, 22. 23). — 157 — Le Bog more dati človeku oblast grehe odpuščati, ker je on po grehu užaljen in ker pravični Bog grešnika kaznuje, in mu more torej le Bog dolg in kazen odpustiti, ali pa tisti človek, kateremu on da oblast. — Jezus je dal to oblast svoji cerkvi, ko je apostolom rekel: ^Prejmite svetega Duha itd." Samo katoliška cerkev ima torej oblast grehe od¬ puščati in nobena druga, ker le v katoliški cerkvi žive pravi nasledniki apostolov, katerim je Bog dal to oblast. 240. Ali se morejo odpustiti vsi grehi? Vsi grehi, tudi največji, se morejo odpustiti, ako se grešnik resnično spokori. Verujem „ odpuščanj e grehov", t. j. vseh grehov, verski člen nobenega greha ne izvzame. Ni greha tako velikega in tako ostudnega, da bi cerkev ne imela oblasti ga odpustiti, ako se grešnik le resnično spokori. ,,Ako bi bili vaši grehi kakor škrlat, bodo beli kakor sneg." (Iz. 1, 18). Grešnik se resnično spokori, če zavoljo Boga in za¬ voljo svojega zveličanja greh zapusti, če se ga resnično kesa in se poslužuje zakramentov, katere je Bog postavil v svoji cerkvi za odpuščanje grehov. 241. Kaj je postavil Jezus Kristus kot posebno sredstvo za odpuščanje grehov? Kot posebno sredstvo za odpuščanje grehov je postavil Jezus Kristus zakrament svetega krsta in svete pokore. Rednim potom se grehi odpuščajo po zakramentu sv. krsta in sv. pokore. O sv. krstu pravi Jezus sam: „Ako kdo ni prerojen iz vode in svetega Duha, ne more priti v božje kraljestvo." (Jan. 3, 5). Kdor je torej krščen, more priti, dokler je v krstni milosti, v nebesa — naravnost v nebesa; tje bi pa ne mogel priti, če bi mu po sv. krstu ne bili odpuščeni vsi pred krstom storjeni grehi in tudi vse kazni. Ko je Jezus postavil zakrament pokore, rekel je apostolom: .,Prejmite svetega Duha itd." Jezus je torej svojim apostolom izrečno izročil oblast grehe odpuščati; apostoli pa so to oblast po zakramentu sv. reda podelili svojim naslednikom škofom in duhovnikom. — 158 - Pomni! »Zaupaj, sin, odpuščeni so ti tvoji grehi“, tako je govoril marsikateremu grešniku božji Odrešenik, ko je še hodil po zemlji; pa tudi tebi veljajo te tolažilne besede, kolikorkrat vredno prejmeš zakrament svete pokore. Enajsti člen apostolske vere. 242. Kako se glasi enajsti člen apostolske vere? Enajsti člen apostolske vere se glasi: »Vstajenje mesa«. Verujem »vstajenje mesa“, t. j. verujem, da bo meso ali človeško telo, ki je bilo pokopano in je strohnelo, zopet vstalo iz groba in se s svojo dušo zedinilo. Mesto vstajenje mesa moremo torej tudi reči: vstajenje telesa. 243. Kaj nas uči enajsti člen apostolske vere? Enajsti člen apostolske vere nas uči, da bo Jezus Kristus sodnji dan obudil naše truplo, to je dušo zopet združil s telesom. 1 Bog bo obudil naše truplo, t. j. njegova vsemo¬ gočnost bo storila, da se bo naše truplo, ki se je povrnilo v zemljo in v prah spremenilo, zopet iz praha vzdignilo in zdru¬ žilo s svojo dušo. — Vstali bomo pa v svojem lastnem telesu, v istem, kakor ga zdaj imamo, niti prašek našega telesa ne bo šel v zgubo. Ljubi otroci! S temi očmi, s katerimi me zdaj gledate, s temi rokami, ki jih držite zdaj na klopi, s tem srcem, ki zdaj bije v vaših prsih, boste na sodnji dan zopet vstali. S to versko resnico se je Job tolažil v svojem trpljenju: »Vem, da moj Odrešenik živi, in da bom poslednji dan vstal iz zemlje, in bom zopet obdan s svojo kožo, in v svojem mesu bom gledal svojega Boga. Jaz sam ga bom videl in moje oči ga bodo gledale in ne drug. To upanje hranim v svojem srcu." (Job 19, 25—27). Kakor je Jezus obudil v Najmu mladeniča in na veliko noč sam sebe, tako bode na sodnji dan obudil vse ljudi. Na sodnji dan, t. j. ob koncu sveta, ob koncu dnij. Po tem dnevu ne bo več časa, začne se večnost. 1 »Ura pride, ob kateri bodo vsi, ki so v grobeh, slišali glas Sina božjega, in prišli bodo, kateri so dobro delali, v vstajenje življenja, kateri so pa hudo delali, v vstajenje obsojenja. 11 (Jan. 5, 28. 29). — 159 — * 244. Zakaj bo Jezus Kristus obudil naše truplo? Jezus Kristus bo obudil naše truplo: 1. da bo tudi truplo deležno plačila ali kazni, kakor se je v življenju udeleževalo dobrih ah hudih del; 2. da bo zmaga Jezusa Kristusa nad grehom in smrtjo popolna. Jezus Kristus mora naše truplo obuditi, ker je neskončno pravičen. Telo je orodje duše. Telo je duši pomagalo dobro delati, pa tudi grešiti. Na pr. duša se je odločila za miloščino, roka jo je delila; v duši je dozoril namen kaj vkrasti, noge hitijo po tuje blago, in ramena ga nosijo. Pravica terja, da telo z dušo ali trpi ali se veseli. „Mi vsi se moramo prikazati pred sodnim stolom Kristusovim, da prejme slehern v svojem telesu, kakor je ali dobro ali hudo storil.“ (II. Kor. 5, 10). Da bozmagaKristusova nadgrehominsmrtjo popolna, t. j. da Kristus vse to, kar je greh nad človekom zadolžil in smrt zakrivila nad njim, zopet popolnoma poravna in popravi ter stori, da nima niti greh niti smrt več nobene oblasti nad človekom. In ravno s tem, da je Kristus tudi naše telo smrti iz rok iztrgal ter obudil k življenju, pokaže se sijaj¬ nega zmagovalca smrti. 245. Ali bodo vstali vsi ljudje? Vsi ljudje bodo vstali, dobri in hudobni. (Cerkveni pokop. Posvečena pokopališča). Vsi ljudje bodo vstali. Jezus pravi: „Pride ura, ob kateri bodo vsi, ki so v grobeh, slišali glas Simi božjega. 11 (Jan. 5, 28). Hudobnim bo vstajenje sicer malo koristilo; toda vstati morajo, da tudi telo dobi zasluženo kazen. Ker bodo naša telesa vstala, zato cerkev truplom umrlih vernikov skazuje veliko čast, jim pripravlja cerkveni pokop, jih kropi z blagoslovljeno vodo in jih pokaja s kadilom. Med slovesnim sprevodom opravlja molitve in prepeva psalme. Cerkev blagoslavlja pokopališča, pa tudi posamezne grobove. Zato je pokopališče, kjer pokapamo svoje rajne, častitljiv kraj. — 160 — * 246. Ali bodo telesa vstalih vsa enaka? Telesa vstalih ne bodo vsa enaka; telesa hudobnih bodo neizrekljivo ostudna, telesa dobrih pa neizrekljivo lepa in poveličana. 1 „Vsi bomo sicer vstali, toda spremenjeni (poveličani) ne bomo vsi/ (I. Kor. 15, 51). Telesa hudobnih, ki so umrli v smrtnem grehu, bodo ostudna, kakor tudi duše, ki v njih sta¬ nujejo: ne bodo poveličana. Telesa pravičnih pa, ki so v mi¬ losti božji umrli, bodo poveličanemu Kristusovemu telesu po¬ dobna. „Jezus Kristus bo spremenil naše revno telo, in je bo vpodobil svojemu častitljivemu telesu/ (Fil. 3, 21). Sv. apostol Pavel naznanja zlasti štiri prcimenitne lastnosti našega poveličanega telesa. Naše spremenjeno telo bo: 1. Neumrjoče. „Seje se (v zemljo se položi) v troh¬ ljivosti, vstalo bo v nestrohljivosti/ (I. Kor. 15, 42). 2. Svitlo, veličastno, krasno. „Seje se v nečasti vstalo bode v časti.“ (I. Kor. 15, 43). 3. Urno in gibčno. „Seje se v slabosti, vstalo bode v trdnosti/ (I. Kor. 15, 43). 4. Duhovno, kakor bi bilo iz zraka tkano ali iz luči zlito. „Seje se živalsko telo, vstalo bode duhovno telo/ (I. Kor. 15, 44). (Prim, vpraš. 162). Kako se bode to zgodilo, ne moremo razumeti, toda ljubi Bog neskončno več premore, kakor mi razumemo. Daši pa bodo telesa pravičnih spremenjena, vendar ne bodo vsa enaka. Svetejše je kdo živel, krasnejše bo njegovo telo. „Druga je svetloba solnea, druga svetloba lune, in druga svetloba zvezd; zvezda se namreč od zvezde razločuje po svetlobi. Tako bo tudi vstajenje mrtvih. 11 (I. Kor. 15, 41—42). Blaženost pravičnih bo tako veliko večja, ker se udeleži tudi telo zveličanja. Ob vstajenju mesa bo tudi vidni svet spremenjen. Svet namreč ne bo ostal v sedanji podobi, ampak bo tudi poveličan in zal, kakor nekdaj ob stvarjenju. „Pričakujemo po njegovih (Gospodovih) obljubah novih nebes in nove zemlje, v katerih pravica prebiva/ 1 (II. Petr. 3,13). Kakor je bil greh vzrok, da je 1 »Vsi bomo sicer vstali, toda spremenjeni ne bomo vsi/ (I. Kor. 15, 51). — On »bo spremenil naše revno telo, ker je bo vpodobil svojemu častitljivemu telesu. 11 (Filiplj. 3, 21). — 161 — Bog zemljo zaklel, tako odrešenje odvzame kletev vsemu st var¬ jenemu svetu in jo spremeni v blagoslov. Ljubi otrok, varuj se vendar greha! Kako lep boš sodnji dan ! Svetost bo sijala iz tvojega lica. Če bi te ljudje videli, rekli bi, da so obličje angela gledali. Pomni! Nikdar ne zlorabljaj čutov in udov svojega telesa za greh, ali nesramnost, ali nespametne ali grde besede." (Efež. * Sv. Alf. Ligv. Kateket, 6 pegi. ** Gruber, Leben des hi. Stanislaus 7. — 285 — 2. nespodobne podobe in prebiranje nenravnih knjig in spisov; 3. nespodobnost v obleki; 4. predomače in preprijazno občevanje z osebami drugega spola in slaba tovarišija; 5. nespodobni plesi, pohujšljive igre in predstave po glediščih in drugod; 6. lenoba in nezmernost v jedi in pijači. V nečistost napeljujejo 1. Radovedni pogledi. Rado¬ vedne oči bi rade vse videle in si vse pogledale, kar je prav in kar ni prav, kar je dopuščeno in kar ni dopuščeno. Sv. Alojzij je vedno pazil na svoje oči in se na cesti ni ogledoval, nego je čedno pobešal svoje oči.* 2. Nespodobne podobe in prebiranje nenravnih knjig in spisov. Nespodobne podobe razburijo čutnost in vzbujajo v človeku nespodobne misli in želje. Dandanašnji mrgoli po svetu takih knjig in spisov, v katerih mesene slasti opisujejo, nespodobne reči razlagajo in zagovarjajo, in s kate¬ rimi človeško poželjivost krmijo. Sv. Terezija pravi o sami sebi: n Brala sem knjige, o katerih pravijo, da so za zabavo; toda precej me pobožnost ni več veselila, zanemarjala sem sv. obhajilo, in moje srce mi ni nič več pravilo o Bogu. Začela sem ljubiti svet, veselice in lišp. 0 Bog! kam bi bila zašla, če bi me ti ne bil zavrnil."** 3. Nespodobnost v obleki. Nespodobno se oblači, kdor svojega telesa dosti čedno ne zakriva, kdor razgaljen hodi in se preveč lišpa. Poglavitni namen obleke je namreč, da ž njo zakrivamo nagoto svojega telesa. Zato sta si že Adam in Eva, ko sta spoznala, da sta naga, napravila oblačilo iz smokvincga listja. Ker je pa ta obleka nagoto premalo zakrivala, jima je Bog sam naredil obleko iz kož in jih oblekel. (I. Mojz. 3. 7 in 21). Kdor se torej nespodobno in pohujšljivo oblači, prevrača namen obleke, katerega ima po božji volji, in torej greši- . v Obleka tudi naznanja razloček med mož ki m in zen¬ skim spolom. Hudo se pregreši, kdor obleče obleko drugega spola. „Gnjusoba je pred Gospodom, kdor to dela." ((V. Mojz. 22, 5). —■ Obleka varuj e telo, da po vremenu in po drugi * Hattler, Kindergarten, 356. ** Oberer, Handbuch fiir Katecheten, pag. 435. — 286 — nezgodah škode ne trpi. Zato je naročil sv. apostol Pavel Timo¬ teju, naj mu donese v Rim njegov plašč, katerega je pustil v Troadi. (II. Tim. 4, 13). — Lepa in snažna obleka je tudi dostojen kinč za naše telo. Otrok se veseli nove obleke. Očak Jakob je svojemu najljubšemu sinu omislil pisano suknjo. Kdor se pa nečimerno lišpa in črez mero gizdi, da bi drugim dopadel, ne more trditi, da je čist in sramožljiv v svojem srcu. 4. Predomače in preprijazno občevanje z. osebami drugega spola in slaba tovarišija. Nični bolj nevarnega za čisto srce, kakor če se kdo prezaupljivo bliža osebam drugega spola, če se prepogosto ž njimi shaja, po nepotrebnem ž njimi druži, hodi, govoriči, zabavlja itd.. Prav gotovo pa bo čistost škodo trpela, če so med takimi tovariši pokvarjeni in nesramni ljudje. „Z nedolžnimi boš nedolžen, s hudobnimi boš hudoben/ 1 (Ps. 17, 27). Dober fant se ne druži z deklicami. Kaj bi vi dekleta tukaj v šoli rekle, če bi se fant vsedel sredi med vas? Vsa dekleta bi zagnala krič, dokler bi ne pobegnil. Nedolžno dekle ne hodi s fanti. Kaj bi storili vi fantje, če bi dekle tukaj v šoli se vsedlo med vas? Vsi bi vpili: Kaj imaš tukaj med nami iskati! Sv. Vincenc Fer. pravi: „Deni eno gnilo jabelko med dvajset zdravih; gnilo jabelko ne bo postalo zdravo, pač pa se bo dvajsetero zdravih jabelk drugo za drugim gnilobe nalezlo/ * 5. Nespodobni plesi. Ples je le redkokedaj brez greha. Na plesu ni samo čistost v nevarnosti, ampak navadno škodo trpe vse božje zapovedi, kakor je Mojzes zdrobil tabli, na katere mu je Bog zapisal desetero zapovedi, ko je zagledal Izraelce plesati okoli zlatega teleta. Pobožni otroci ne silijo na ples in nedolžna mladina se plesišča ogiblje. Sv. Ambrozij pravi: „Ples je krsta nedolžnosti in grob sramežljivosti/** Pohujšljive igre, posebno igre med mladino obojega spola. Predstave po glediščih in drugod. Skušnja namreč uči, da so glediščne igre dandanašnji sploh take, da jih čiste oči brez škode ne morejo gledati. 6. Lenoba je košata mati vsake pregrehe, posebno pa nečistosti. Lenobo pase, kdor brez dela hodi ali nič poštenega ne dela in zlati čas trati. Stoječa voda usmradi in vse vrste golazni in mrčesa zaredi. „Lenoba veliko hudega nauči. “ (Sir. 33, 29). * Oberer, Handbuch fiir Katecheten, I. Abtb., pag. 437. ** Kotte, Gleichnisse und Sinnbilder, Bnd. II. pag. 212. - 287 — 7. Nezmernost v jedi in pijači. ,,Nikar se ne upi¬ janite z vinom, v katerem je nečistost/ (Efez. 5, 18). Zato zapeljivci najrajši piti kupujejo. 435. Kaj naj storimo, kadar dvomimo, je-li kaj zoper šesto božjo zapoved? Kadar dvomimo, je-li kaj zoper šesto božjo za¬ poved, tega ne smemo storiti, temveč moramo prositi stariše ali spovednika, da nas poduče. Ljubi otrok! če imaš kaj na vesti in ne veš, kako bi se obtožil, prosi gospoda spovednika in reči: Še nekaj imam na vesti, pa ne vem, kako bi povedal, prosim pomagajte mi! in spovednik ti bodo radi pomagali. 436 Zakaj se moramo prav posebno varovati grehov zoper čistost? Grehov zoper čistost se moramo prav posebno varovati: 1, ker so ti grehi, in sicer že same misli, ako so po¬ polnoma prostovoljne, smrtni grehi; 2. ker ne skrunijo samo duše, temveč tudi človekovo telo, ki je tempel svetega Duha; 1 3- ker imajo silno strašne nasledke. Grehi zoper šesto zapoved so smrtni grehi, ki umo¬ rijo našo dušo, jej vzamejo nadnaravno življenje, jo oropajo posvečujoče milosti božje, povzročijo pa tudi njeno večno smrt v peklu, če se človek o pravem času ne spokori. Že same misli in želje so smrtni greh, ako so popolnoma prostovoljne in ako človeku dopadajo in mu slast pripravljajo. Vsaka druga pregreha oskruni samo dušo, greh zoper šesto božjo zapoved pa skruni tudi človekovo telo. Naše telo pa je sveto, je tempel svetega Duha, po svetem krstu posvečen in pri sveti birmi maziljen. Naše telo je bolj posve¬ čeno kakor farna cerkev, bolj kakor kelih in moštranca, ker je živ tempel božji. 1 „Ako pa kdo oskruni tempel božji, ga bo Bog končal; zakaj tempel »ožji je svet, kar ste vi.“ (I. Kor. 3, 17). — 288 — | 437. Kateri so nasledki nečistosti? Nasledki nečistosti so: 1. mržnja do Boga in božjih rečij; 2. oslepljenje razuma in otrpnenje volje; 3. raznovrstne bolezni, sramota in revščina; 4. večno pogubljenje. 1 Nečistneža ne veseli več ne Bog ne božje reči. Vse, kar je svetega, mu je nekako zoperno; nerad moli, ne veseli ga služba božja, zanemarja sv. zakramente itd. Nečistost oslepi ali otemni razum človeku, da ne vidi jame, v katero je zabredel, da ne razumeva svoje nesreče, da kakor slep in gluh drvi v svoje pogubljenje. Ni več podo¬ ben razumnemu človeku, ampak nespametni živali. Sv. pismo torej nečistneže opominja: „Ne bodite kakor konj in mezeg, ki pameti nimata/ (Ps. 31, 9). — Po nečistosti tudi otrpne človekova volja, t. j. nekako odreveni, da je težko upog¬ niti in zavrniti na drugo pot. Če ti roka otrpne, ne moreš je prosto gibati in brez bolečin rabiti, prav tako nečistnež težko krene na drugo pot, in se težko kedaj resnično poboljša. Nečistost slabi telesne moči, spodjeda ljubo zdravje, po¬ vzroči raznovrstne bolezni in človeka prezgodaj v grob položi. Sv. pismo pravi: „Kdor se nečistnic drži, gniloba in črvi se ga bodo polastili/ (Sir. 19, 3). Nečistost podira človeku časno srečo. Vsi pošteni ljudje se nečistneža ogibljejo, njegovi domači in njegovi prejšnji prijatelji se ga sramujejo. Ne¬ čistnež vedno meni, da je njegovo nečisto življenje pred svetom skrito, in je teh misli še takrat, ko že vrabci na strehi čivkajo o njegovi nespameti. Na stare dni se za nečistnežem rada po¬ mika revščina in zaničevanje. Najstrašnejši nasledek nečistosti pa je večno pogub¬ ljenje. ,,Nečistniki bodo imeli svoj del itd/ 438. Kaj zapoveduje šesta božja zapoved? Šesta božja zapoved zapoveduje: 1. da moramo biti spodobni in sramežljivi v mislih in pogledih, besedah in dejanjih; 1 „Nečistniki .... bodo imeli svoj del v gorečem, ognjenem in žve¬ plenem jezeru.“ (Skriv. raz. 21, 8). — Vzgled: vesoljni potop (I. Mojz. 6. nasl.); Sodoma in Gomora (I. Mojz. 19). — 289 — 2. da moramo rabiti potrebne pripomočke, da si ohra¬ nimo čistost. 1 Šesta božja zapoved zapoveduje, da moramo spodobni in sramežljivi biti v mislih. Hudi duh vrže nespodobno misel kakor slabo seme v otroško srce in čaka, če bo cimela. Ako pa otrok začne hitro kaj druzega misliti, mora hudič osra- moten odstopiti. Moramo biti spodobni in sramežljivi v pogle¬ dih, t. j. skrbno moramo varovati svoje oči, da ne vidijo kaj nespodobnega in se ne ozirajo po drugem spolu. Nepreviden pogled je ostra pušica, ki prebode nedolžno srce. Pobožni Job je napravil zavezo s svojimi očmi, da ne bo niti mislil na drugi spol. (Job 31). Očesi sta namreč kakor okenca, skozi katera nečista misel ali želja kakor gad v srce vleze. Treba je tudi brzdati jezik, da ne pove kake nespodobne besede, in dobro zagraditi ušesa, da pohujšljiva beseda ne vznemiri nedolžnega srca. „Zagradi s trnjem svoja ušesa; hudobnega jezika nikar ne poslušaj, in na svoja usta napravi ključavnico/ (Sir. 28, 28). Kdor nesramno govori, sebe in druge v nečistost vprega. Ljubi otroci! pred klafavcem bežite in se ga od daleč ogibajte. O pobožnem Lotu je zapisano, da je bil na očeh in na ušesih čist in pravičen, dasiravno je živel v Sodomi, sredi med nečistniki. (II. Petr. 2, 8). če pa se, ljubi otrok! nesra mn ih jezikov nikakor ne moreš ogniti, napravi dober namen in reči v svojem srcu: „Ljubi Bog, ti vse veš, ti tudi veš, da nimam dopadenja nad temi pogovori. “ če rabiš potrebne pripomočke, moreš se sredi hudobnega sveta čistega ohraniti. 439. Katere pripomočke moramo rabiti, da si ohranimo čistost ? Da si ohranimo čistost, moramo: 1- ogibati se nevarnostij in priložnostij, ki vodijo v nečistost; 2. moliti za ©hranjenje čistosti in kar največkrat mo¬ goče prejemati svete zakramente; 3. skušnjavi se koj ustaviti in zaupno klicati Jezusa in Marijo na pomoč; 1 „To je božja volja, vaše posvečenje, da se zdržite nečistosti." (I- Tes. 4, 3). 19 — 290 — 4. misliti, da Bog vse vidi, in da vsak trenutek lahko umrjemo. Daši ohranimo čisto srce, moramo se ogibati nevarnostij in priložnostij, ki vodijo v nečistost, t. j. treba se vsega varovati, kar navadno daje povod k nečistosti, ali kar je bilo že večkrat krivo nečistega greha in te verjetno zopet v greh zapelje. „Kdor nevarnost ljubi, bo v njej poginil.“ (Sir. 3, 27). Za ohranjenje čistosti je treba tudi goreče moliti. Sveta čistost je dar božji, ki se brez božje pomoči ohraniti ne da. »čujte in molite, da ne pridete v skušnjavo/ (Mat. 26, 41). Za ohranjenje čistosti je preimeniten pripomoček pogosto vrednoprejemanjezakramenta sv. pokoreinpresv. Eešnjega t elesa. Sv. zakramenti so namreč viri milosti, in čem več milosti dobivamo, tem močnejši smo zoper vsako sku¬ šnjavo. Sv. Frančišek Salez. je vsak teden prejemal sv. zakra¬ mente ter tako nedolžno ohranil svoje srce. * Sv. Filip Nerij je nekega mladeniča s tem rešil nečistosti, da mu je naročil, hitro priti k sv. spovedi, če bi se vtegnii zopet pregrešiti. ** Ljubi otroci! tudi vsakdanja skušnja nas uči, da prav tisti mladeniči in tista dekleta lepo nedolžno in čisto žive, ki več¬ krat prejemajo sv. zakramente. Če v tvojem srcu začne ne¬ čista skušnjava vzdigati svojo glavo, je zadnji čas, da prejmeš zopet sv. zakramente. Da si ohranimo čistost, se moramo skušnjavi koj ustaviti. Iskra se lahko zaduši. Če pa ogenj že s plamenom gori, se težko ugasi. Sv. Jeronim pravi, da je treba kači takoj na glavo stopiti, ker sicer prej svoj morilni strup razlije. — Dobro je tudi zaupno na pomoč klicati Jezusa in Marijo. Ljubi Jezus je ženin čistih duš in jih brani s svojo vsemogočno roko, Marija pa je kraljica devic, t. j. deviških duš, in zato je brezmadežna Marija najbolj varno zavetje za nedolžne otroke. Lilija sv. Alojzija in sv. Stanislava je ravno zato tako lepo razcvela, ker sta oba Marijo iskreno ljubila ter jo kakor svojo mater prav po otroško častila. Misliti moramo, da Bog vse vidi, in spomin na vsepričujočega Boga nas bo vselej zavrnil na pravo pot. Misel na božjo pričujočnost ni le egiptovskega Jožefa in čiste Suzane greha obvarovala, ampak že tudi marsikoga drugega. Pa tudi spomin na smrt in na poslednje reči sploh je zdaten * Razlaganje kršč. nauka, 3. pogl. str. 762, Celovec 1867. ** L. Mahler, Beispiele, Bnd. II. pag. 326. — 291 — pripomoček, da si ohranimo čistost. ^Spominjaj se svojih po¬ slednjih reči in vekomaj ne boš grešil." (Sir. 7, 40). — Kaj pa, če človek umrje v tem grehu? Sv. Bernard pravi, da je eden smrtni greh dosti za večni jok.* Pomni! Ohrani si sveto čistost kot svoj najlepši kras in varuj se, da ne storiš nikdar nič nespodobnega, bodisi sam, bodisi z drugimi. Čistost te naredi podobnega angelom in je Bogu posebno ljuba. „0 kako lep je čist rod.“ (Modr. 4, 1). — Kako lepi so pred Bogom prečista Devica Marija, deviški ženin sveti Jožef in angelski mladenič sveti Alojzij! Sedma božja zapoved. 440. Kako se glasi sedma božja zapoved? Sedma božja zapoved se glasi: »Ne kradi.« 441. Kaj prepoveduje sedma božja zapoved? Sedma božja zapoved prepoveduje, bližnjemu po krivici škodovati na njegovi lastnini. Sedma božja zapoved prepoveduje, bližnjemu po krivici, t j- brez pravičnega vzroka in zoper njegovo voljo škodovati na njegovi lastnini. Ni pa zoper sedmo zapoved, če kdo komu iz pravičnega vzroka škoduje na njegovi lastnini, na pr., če berič odžene kravo posestniku, ki noče dače plačati. Lastnino zovemo vse časno posestvo (polje, hiše, denar, živino itd.), ki je po pravici naše, in kateremu smo gospodarji, k j. s katerim lahko po svoji volji razpolagamo, katero moremo rabiti, porabiti, prodati itd. Sedma božja zapoved nam torej brani našo lastnino. 442. S čim se bližnjemu po krivici škoduje na njegovi lastnini ? Bližnjemu se po krivici škoduje na njegovi lastnini: 1. s tatvino in ropom; 2. z odrtijo in goljufijo; 3. s krivičnim pridržavanjem tujega blaga; * Chaignon, Betrachtungen, Bud. I. pag- 197. 19* — 292 — 4. s prostovoljnim in krivičnim poškodovanjem tuje lastnine. * 443. Kdo greši s tatvino? S tatvino greši, kdor skrivaj in po krivici vzame tuje blago. S tatvino greši, kdor vzame tuje blago, t. j. tako reč, ki drugemu dohaja. Svoje blago sme namreč vsakdo vzeti, kjerkoli ga najde. — Kdor skrivaj vzame tuje blago, torej tako, da lastnik tega ne zapazi. In kdor po krivici vzame tuje blago, t. j. kdor nima do v blaga nobene pravice, in ga vzame zoper voljo lastnikovo. Če se kaka živad zablodi v tuj dvor in jo gospodar zapre, dokler ne zve za lastnika, — to ni tatvina. V župniji Sv. M. v Slov. gor. se je v adventu 1. 1882 pri¬ plazil znan tat do hiše nekega posestnika, je po lestvici kobacal na streho, je slamnato streho predrl in ukradel celo slanino, ki je pod streho visela, in tudi več vencev klobas. Slanino si je ogrnil, kakor si ogrnemo plašč, klobase pa je obesil okoli vrata. Tat je imel dobro uro pota do svojega doma in je moral proti svoji hišici še precej strmo v breg nositi. Pot je bila tem težav¬ nejša, ker je bila ledena in polžka, in ker je tat nosil veliko težo. Ko tat prisope na breg, pade na obraz in h krati se mu vlije kri iz ust. Pobožni sosedi, ki so drugo jutro dirjali v cerkev k zornicam, najdejo na poti pod slanino tata mrtvega. Njegov smrtni prt je bila — svinjska slanina, njegov molek — ukra¬ dene klobase. Strašna smrt! * 444. Kdo greši z ropom? Z ropom greši, kdor s silo in po krivici vzame tuje blago. Ropar vzame s silo tuje blago, tatjpa skrivaj, in v tem se razločujeta med seboj. — „Ne tatje, ne roparji ne bodo posedli božjega kraljestva? (II. Kor. 6, 10). * 445. Kdo greši z odrtijo? Z odrtijo greši: 1. kdor pri posojilih zahteva krivične obresti; — 293- 2. kdor nepošteno in z umetnimi pripomočki podražuje živila ali blago nad njihovo pravo vrednost; 3. kdor zlorablja stisko bližnjega sebi v krivično korist ali dobiček. O d r t i j a v obče pomeni tisti dobiček, po katerem kdo svoje premoženje na nepošten in krivičen način množi. Kdor druge odira je — oderuh. — Obresti so navržek, katerega dolžnik plačuje vrh posojila za dobroto posojila. Z odrtijo greši, kdor pri posojilih zahteva kri¬ vične obresti, t. j. tako visoke obresti, katerih ne odobrava ne postava, ne navada, in katere obsoja krščanska ljubezen. Za posojilo sto goldinarjev se slobodno jemlje po 4 ali 5 goldi¬ narjev od sto. Kdor pa terja 8, 10, 20 ali še več goldinarjev od sto, je grd oderuh. „Ako denarje posodiš kakemu revežu, ne odiraj ga z obrestmi/ (II. Mojz. 22, 25). Z odrtijo tudi greši, kdor nepošteno, t. j. po zvijači ali z umetelnimi pripomočki, t. j. s takimi pripomočki, katere sam izumi ali izmisli, živila podražuje, da potem lažje guli uboge ljudi. Časih živila podražujejo tudi take razmere, za katere nikdo ne more, na pr. toča, povodenj, slaba letina itd. Živila, t. j. jedilo, kruh, žito, pijača. — Oderuhi so bogatini, ki se dogovorijo in žito pokupijo, mu potem ceno naženejo, da ga ubogo ljudstvo mora dražje plačevati, kakor je sicer vredno. Odira tudi, kdor svojega blaga ne more dosti prehvaliti, da ga potem veliko nad njegovo pravo ceno proda. Oderuh podaja svojo roko bližnjemu, ki se vtaplja, pa ne da ga reši, ampak da ga še globeje v vodo podurne. Oderuhi so prave pijavice človeške družbe. * 446. Kdo greši z goljufijo? Z goljufijo greši, kdor s prevaro ali z zvijačo ško¬ duje bližnjemu na njegovi lastnini, na primer: 1- kdor ga prevari s ponarejenim denarjem, s krivo mero in vago; 2. kdor ponareja blago in živila ali zamolčuje bistvene napake kakega blaga; 3. kdor zahteva večje plačilo, kakor zasluži storjeno delo; — 294 — 4. kdor si pridobi tuje blago s tem, da ponaredi li¬ stine, da pred sodiščem izpove neresnico ali da podkupi priče. 1 Prevariti koga se pravi, ga tako preslepiti, da ima kako reč za to, kar je na oko, pa ne zato, kar je v resnici, na pr., da je prstan zlat, ker je takšen videti, a je v resnici samo iz žolte medi. Zvijača je spretnost po skritih in ne¬ poštenih pripomočkih kaj doseči, na. pr. moki apno primešati, da je potem težja. S ponarejenim denarjem prevari, kdor denar, ki nima nobene vrednosti za pravičen denar izdaja. — S krivo mero in vago goljufa, kdor ima dvojno mero ali vago, na pr. večjo mero za kupovanje, manjšo mero za predavanje. „Dvojna vaga in dvojna mera, oboje je gnjusoba pred Bogom/ (Prig. 20, 10). Blago in živila ponareja, kdor k dobremu blagu in pristnim živilom kaj druzega primeša in vendar kot pristno prodaja. Na pr. kdor v mleko vodo vliva, ali moki apno ali mavec primešuje in potem kot čisto mleko in pristno moko prodaja. Ali kdor mesto pristnega blaga prodaja ponarejeno reč, na pr. ponarejeno vino mesto pristnega. Goljufa tudi, kdor zamolčuje bistvene napake kakega blaga, na pr. da se konj pači. Goljufa na dalje, kdor zahteva večje plačilo, kakor je vredno storjeno delo, na pr. če delavec pol dneva zalenari, potem pa vzame celo dnino. Ali kdor prevari bližnjega, ki ne ve oceniti storjenega dela, na pr. če urar za majhen popravek pri žepni uri napravi velik račun, ker mu priprost človek ne more ugovarjati. Z goljufijo greši, kdor ponaredi listine, na pr- pobotnice, ki bi naj pričale, da je že plačal dolg, katerega pa v resnici še dolžuje; ali dolžne liste, ki bi naj svedočili, da ima še terjati, kar se mu je že izplačalo. Nadalje, kdor listinam kaj pristavi, kar mu prinese krivičen dobiček, ali kdor podpise ponareja. Goljufa tudi, kdor mejnike prestavlja, črez mejo brazde reže, kosi itd. Greši z goljufijo, kdor laže na svojo korist, zlasti, če ne¬ resnico pred sodiščem izpove, da mu potem sodnik 1 „Ne delajte nič krivičnega v sodbi, pri vatlu in tehtnici in meri/ (III. Mojz. 19, 35). — 295 — prisodi pravico, katere nima. Ali kdor podkupi priče, t. j. kdor da ljudem denarje ali druga darila in jih s tem premoti, da drugače pričajo, kakor to terja resnica in pravica. Giezi go¬ ljufa Namana. (Zg. st. z. št. 67). $ 447. Kaj je treba pomniti o malih tatvinah in golju¬ fijah ? O malih tatvinah in goljufijah je treba pomniti, da se tudi ž njimi lahko smrtno greši, in sicer: 1. takoj, kakor hitro kdo začne po malem krasti ali goljufati z namenom, da bi si polagoma prisvojil znatno svoto; 2. tedaj, kadar si je kdo z malimi tatvinami ali go¬ ljufijami pridobil znatno svoto, čeprav v začetku ni imel tega namena. Z malimi tatvinami in goljufijami smrtno greši, kdor ima, kozačne po malem krasti, že namen, sivečjo svoto prisvojiti, na pr. kdor hoče ukrasti deset goldinarjev, pa se ne upa tega storiti h krati, da ga ne dobijo, ampak ukrade vsakdan nekoliko krajcarjev; ali kdor si z malimi tatvi¬ nami in goljufijami pridobi znatno svoto, čeprav v začetku ni imel tega namena, na pr. kdor v sosedo¬ vem vrtu vzame nekoliko jabelk, drugokrat breskev, potem hrušek, sliv, grozdja itd. Vse eno namreč je, ali kdo znatno svoto enkrat ukrade ali po malem, ukradel je na vsak način znatno svoto in torej smrtno grešil. * 448. Kdo greši s krivičnim pridržavanjem tujega blaga? S krivičnim pridržavanjem tujega blaga greši na primer: 1- kdor ne vrne najdenih, posojenih ali v hrambo mu izročenih rečij; 2. kdor ne plača o pravem času, kar je plačati dolžan. 1 „Naj ne ostaja plačilo tvojega najemnika pri tebi do jutra. (III. Mojz. 19, 13). — 296 — Tuje blago je tisto, katero komu po pravici ne gre. Tuje blago krivično pridržavati se pravi, denar ali reči, katere drugemu dohajajo, hraniti in jih ne dati tistemu, čigar so. Najdene reči je treba vrniti tistemu, ki jih je izgubil. Torej je treba po lastniku poizvedovati. Na deželi se take reči navadno pri cerkvi oznanujejo, v mestu se pa najdene reči redarstvu (policiji) vročajo. Če se lastnik ne zve, more najdeno reč tisti hraniti, ki jo je našel, če je ubog; sicer pa jo naj obrne na dobre namene. Jakob svojim sinovom naroči, naj vrnejo denar, ki so ga našli v vrečah. (Prim. I. Mojz. 43, 12). Posojenih reči ne smemo dalj časa rabiti, kakor je volja lastnika, sicer bi zoper pravico grešili in zlorabili njegovo ljubezen. V hrambo izročene reči je treba zvesto hraniti, jih po volji lastnikovi oskrbovati in jih mu precej vrniti, ako to želi. S krivičnim pridržavanjem greši, kdor o pra¬ vem času, kakor je bilo pogojeno, ne plača, kar je dolžan. Tako greši, kdor o pravem času noče svojih dolgov plačati, dasiravno bi mu bilo to možno; ali kdor se lahkomiselno za¬ dolžuje, ker sploh ne misli plačati svojih dolgov. Greši tudi, kdor dninarjem, rokodelcem itd. ne plačuje, ali o pravem času ne plača, kar so zaslužili. * 449. Kdo greši s prostovoljnim in krivičnim poškodo¬ vanjem tuje lastnine? S prostovoljnim in krivičnim poškodovanjem tuje lastnine greši na primer: 1. kdor zanemarja ali slabo opravlja delo, katero je dolžan storiti; 2. kdor bližnjemu z obrekovanjem odganja kupovalce ali mu sicer škoduje na njegovem prislužku; 3. kdor namenoma s požiganjem uniči tujo lastnino ali jo drugače zlobno poškoduje. S poškodovanjem tuje lastnine greši, kdor zanemarja delo, katero je dolžan storiti, na pr. viničar, ki v gorici prepozno koplje, da otepava. Če bi ga pa vreme zadržalo prej kopati, bi to ne bilo prostovoljno poškodovanje in torej tudi ne greh. Ali kdor slabo opravlja delo, na pr. če kosci na travniku samo na pol pokosijo. Ako bi jih pa go- — 297 — spodar preveč priganjal, da ne morejo vestno delati, niso kosci krivi škode, nego gospodar sam. S poškodovanjem tuje lastnine greši, kdor bližnjemu z o breko vanj em odganja kupovalce, na pr. kdor o svojem bližnjem pripoveduje, daje vinu prilival jabolč¬ nik ali gruškovec, česar pa v resnici ni storil. Obrekovati nam¬ reč se pravi, o bližnjem napake pripovedovati, katere niso resnične. Ali mu sicer škoduje na njegovem prislužku, postavimo, če kak obrtnik tako dolgo pod ceno dela, dokler svojega tekmeca ne zaduši. S poškodovanjem tuje lastnine greši, kdor namenoma s požiganjem uniči tujo lastnino (hišo, skedenj, hleve, hosto itd.), ali tujo lastnino drugače zlobno poškoduje, na pr. sosedu sadna drevesa podreže, da se po- suše itd. Požiganje je peklensko zločinstvo! * 450, Kdo postane sokriv grehov proti tuji lastnini? Grehov proti tuji lastnini postane sokriv: 1- kdor ukazuje, svetuje ali pomaga škodovati bliž¬ njemu na njegovi lastnini; 2. kdor sprejema, kupuje ali prikriva krivično blago; 3. kdor h grehom proti tuji lastnini molči ali jih ne zabrani, dasi bi jih mogel in moral naznaniti ali zabraniti. Grehov proti tuji lastnini postane sokriv, kdor ukazuje ali svetuje bližnjemu škodovati na njegovi lastnini, na pr. kdor ukazuje ali svetuje pastirjem na ljudskem živino pasti; ali kdor pomaga bližnjemu škodovati, na pr. kdor tatu ključe ponareja. Veliko manje tatov bi bilo, ko bi ne bilo ljudi, ki ukra¬ deno blago ali sprejemajo, ali kupujejo ali prikri¬ vajo. Celo tako zanikerni ljudje so, ki otrokom odkupujejo reči, katere doma zmikajo. Kdor more zabraniti greh proti tuji lastnini, postavimo: tatvino, je dolžen to storiti, če se mu morebiti m bati velike lastne škode ali nezgode. Krivični ljudje so namreč čestokrat jako divji in surovi, da človek še svojega življenja ni varen pred njimi. Kdor pa mora po svoji službi ali po svojem poklicu braniti tujo lastnino, na pr. hišni oče, posvetna — 298 — gosposka, orožniki itd., se ne sme bati nobene nezgode, mora torej vsak čas naznaniti ali zabraniti greh proti tuji lastnini. 451. Kaj zapoveduje sedma božja zapoved? Sedma božja zapoved zapoveduje: 1. pustiti, dati in storiti vsakemu, kar mu gre; 2. kar najhitreje vrniti krivično blago in, kolikor se da, popraviti storjeno škodo. Če se to ne more zgoditi na enkrat, mora se storiti polagoma; ali če ni mogoče, najti lastnika ali njegovih dedičev, mora se krivično blago obrniti v dobre namene. 1 Pustiti vsakemu, kar je njegovega, t. j. pri miru pu¬ stiti njegovo lastnino, se ne takniti tega, kar je ljudskega. Zato so meje, zato stavimo mejnike, zato obešamo ključavnice, pletemo plotove itd. „Kdor plot podira, ga bo kača pičila“ (Pridig. 10, 8), t. j. kdor tuje lastnine pri miru ne pusti, se pregreši. Ahab in Jezabela nista mirovala, dokler si nista prila¬ stila Nabotovega vinograda. Ahabova in Jezabelina pre¬ greha in kazen. (Zg. st. z. št. 66). Dati vsakemu, kar mu gre, kar smo mu dolžni, nikomur nič pritrgati ali pridržati, kar mu po pravici dohaja, da zamoremo vsakega, ki bi nam vtegnil krivico oponašati, zavrniti rekoč: „Prijatelj! ne delam ti krivice; ali se nisi za denar z menoj pogodil ?“ (Mat. 20, 13). Storiti vsakemu, kar mu gre, kar smo mu dolžni ali kar po pravici in po postavi ljubezni pričakuje in kar more terjati od nas, da mu storimo. Kdor izpolnjuje Jezusove besede: „Vse, karkoli hočete, da vam ljudje store, tudi vi njim storite“ (Mat. 7, 12), ne bo grešil zoper sedmo božjo zapoved. Kar najhitreje vrniti krivično blago, t. j. ga lastniku zopet izročiti in ga tje dati, kjer ga je lastnik hranil; kar najhitreje, t. j. kakor hitro mu je to moči storiti. Pa ni dosti vrniti krivično blago, treba je tudi popraviti storjeno škodo, t. j. tako vse poravnati, da po povračitvi lastnik ne trpi prav nobene škode več, in je njegova lastnina v takem stanu, kakor bi nikoli nobene krivice trpel ne bil. Torej ni dosti vrniti ukradeni denar, nego tudi obresti; ni dosti vrniti 1 »Boljše je malo po pravici, kakor obilni prihodki po krivici.“■ (Preg. 16, 8). — 299 — samo ukradeno žival, ampak tudi poravnati škodo, če je žival pri tatu shujšala, in dobiček, ob katerega je lastnik prišel, ker je žival pogrešal itd. Če tat ne more vsega krivičnega blaga na enkrat povr¬ niti, more to storiti polagoma, dokler ne popravi vse kri¬ vice do zadnjega krajcarja, ali saj toliko, koliko mu je bilo pač mogoče povrniti. Kdor nima trdne volje povrniti tujega blaga, ne more odpuščenja greha upati. Ca h e j. (Zg. n. z. št 57). Cahej je imel resnično voljo popraviti storjeno krivico, ker je četverno povračal tuje blago, in če bi ne našel vseh lastnikov, katere je oškodoval, je pa hotel polovico svojega premoženja v dobre namene obrniti ter dati ubogim. — Najvarnejše je, da se krivičnik na tanko drži naročila modrega spovednika. * 452. Kdo je dolžan, povrniti krivično blago in popraviti storjeno škodo? Povrniti krivično blago in popraviti storjeno škodo, so dolžni krivični poškodovale! in sicer po tej vrsti: 1- tisti, ki ima ali je porabil krivično blago ali to, kar je dobil zanje: 2. tisti, ki je naročil napraviti škodo; 3. tisti, ki je dejanski prizadel škodo; 4. vsi tisti, ki so drugače sodelovali pri poškodovanju bližnjega ali niso zabranili ali naznanili škode, ka¬ kor so bili dolžni; in sicer je vsak dolžan, vse po¬ vrniti, če tega ni storil nobeden izmed tistih, ki so bili pred njim to storiti dolžni. Povrniti krivično blago je dolžen najprej tisti, ki i m a tuje blago, če ga prav on ni ukradel; potem tisti, ki je naročil napraviti škodo, če tudi sam ni napravil krivice, in če tudi nima nič ali samo del krivičnega blaga,; potem tisti, ki je prizadel škodo in slednjič vsi tisti, ki so sokriv i poškodovanja bližnjega. (Glej vpraš. 450). Ljubi otrok! varuj se zmikanja. Tuje reči se ne tani, naj bo še tako majhna in drobna. Niti igle, niti kamenčka, ni i peresa, nikdar ničesar ne ukradi. Doma se otrok navadi zmi¬ kanja, potem poskusi v šoli, potem pri sosedu in slednjič ni več varna nobena reč pred njegovimi dolgimi prsti. „Kdor svo- — 300 — jemu očetu ali materi kaj zmakne in pravi, da to ni greh, je tovariš ubijavcev? (Preg. 28, 24). Mali tat sega najprej po jedilih in sladčicah, potem po sadju, potem po pisanih in svet¬ lih rečeh, nazadnje po krajcarjih in groših, in tako naglo zraste iz malega tata velik tat. Sv. Alojzij je bil še otročič, ko je vzel vojaku nekoliko smodnika, in je to vse svoje življenje objokal. Nemarni otroci pa si prav nič iz tega ne storijo, če zmikajo, dokler se prepozno ne kesajo po ječah ali tudi na — vislicah. Pomni! Ne zmakni nikdar ničesar, bodi si še kaj tako majhnega, tudi ne svojim starišem. Z malim se pričenja, z velikim se nehava. Varuj se tudi sladkosednosti in igranja za denar. Osma božja zapoved 453. Kako se glasi osma božja zapoved? Osma božja zapoved se glasi: »Ne pričaj po krivem zoper svojega bližnjega.« Osma božja zapoved brani človeka pred hudobnimi jeziki. Zlobnega jezika se je treba bolj bati, kakor divje zveri, ker »vse zveri se dajo ukrotiti, jezika pa noben človek ne more ukrotiti? 1 (Jak. 3, 7. 8). Jezik je več ljudi pogubil kakor meč. »Veliko jih je pod ostrim mečem padlo, toda ne toliko, kakor jih je po svojem jeziku poginilo? (Sir. 28, 22). Živa resnica je, da je »jezik vesoljnost hudobije? (Jak. 3, 6). Pričati se pravi, pred ljudmi o kaki stvari povedati, kar smo sami videli, slišali ali opažali na njej, da s tem sto¬ rimo svojo besedo verjetno. 454. Kaj prepoveduje osma božja zapoved? Osma božja zapoved prepoveduje : 1. krivo pričati; 2. lagati in se hliniti; 3. grešiti zoper bližnjega čast in dobro ime. — 301 — * 455. Kdo krivo priča? Krivo priča, kdor pred sodnijsko ali drugo go¬ sposko vedoma izjavi kot resnico, kar ni res. 1 Kdor pred sodnijo priča, mora golo resnico govoriti, prav tako, kakor mu je znana. Kdor pove vedoma več ali manj, kakor samo resnico, priča krivo. — Pismarji in sta¬ rešine so podkupili veliko prič, da so pred velikim zborom zoper Jezusa krivo pričale. Jezus pred Ano m in Kajfom. (Zg. n. z. št. 69). Strašna kazen je zadela dva sodnika, ki sta zoper nedolžno Suzano krivo pričala. Danijel reši smrti čisto Suzano. (Zg. st. z. št. 78). * 456. Kdo laže ? Laže, kdor vedoma drugače govori, kakor misli. 2 Laže, kdor drugače govori, kakor misli in kakor ve, daje resnično, kdor torej vedoma drugače govori in z namenom, da tako preslepi svojega bližnjega, če otroka v šoli vprašam, ali je molil juterno molitev, in mi otrok odgovori, da je molil, v resnici pa ni molil, se je otrok zlagal, ker vedoma drugače govori, kakor misli, in ker mene hoče preslepiti, da bi vzel laž za resnico. — Mati pravi otroku, da je dvanajst let star, ki pa je v resnici le deset let star. V šoli vpraša gospod učitelj otroka: »Koliko si star?“ Otrok odgovori: »Dvanajst let/ Ali s e je otrok zlagal? Nikakor ne! Otrok je govoril, kakor je mislil in ne drugače. Ni sicer govoril resnice, toda nevedoma in ne — vedoma. Ljubi otroci! Lažnjivec je gnjusoba pred Bogom. »Laž- njive ustnice so gnjusoba pred Gospodom/ (Sir. 12, 22). Oče laži je namreč hudič. »Hudič je lažnjivec in oče laži/ (Jan. 48). Hudič je laž prinesel na svet, ko je že v raju nalagal naše prve stariše. Otroci, kateri lažejo, so torej njegovi otroci. Ledno govorite resnico! Resnico je prinesel Jezus na svet, in otroci, ki resnico govore, so Jezusovi otroci. Ni gršega madeža na otroku, kakor je laž. »Grd madež je laž na človeku/ (Sir. 1 Vzgled: krive priče zoper Jezusa. (Mat. 26, 59—61). 2 „Grd madež je laž na človeku/ (Sir. 20, 26). — Hudobni dul J e ,,lažnik in oče laži.“ (Jan. 8, 44). — Vzgled: Anamja m Satira. (Dej. a P- 5, 1—11). — 302 — 20, 26). Čujte! kako ljubi Bog kaznuje lažnjivce. Ananija in Safir a. (Zg. n. z. št. 84). Ko so se Tirolci 1. 1809 vzdignili zoper Francoze, ukazal je Napoleon svojim generalom, naj vstrelijo vsakega Tirolca, katerega dobijo pod orožjem. Na to je bil na južnem Tirolskem nek gostilničar, ki je vodil krdelo Tirolcev, Mayr po imenu, od Francozov vjet in na smrt obsojen. Imel je več še nedo¬ raslih otrok in njegova žena je tudi prav zdaj nosila otroka pod svojim srcem. Ko torej žena zve, da njenemu možu preti smrt, se v svoji žalosti zaupno zateče k soprogi francoskega generala in jo kleče prosi milosti za svojega nesrečnega moža. Gospej se uboga žena smili. Pregovori torej svojega moža, da je voljen prizanesti vodji Tirolcev; toda general strogo terja, naj se Mayr pred sodnijo izgovarja s tem, da ni vedel za Na¬ poleonov ukaz zoper oborožene Tirolce. Tako bi si Mayr z lažjo lahko življenje rešil. Toda krščanski junak odgovori generalu: „Lagati ne maram, rajši umrjem." Mayr je bil ustreljen.* — Pač res, ljubi otroci! rajši umreti, kakor lagati in žaliti ljubega Boga. Prav nikoli se ne sme lagati, tudi v sili in šali ne. Lju¬ dem pa, ki so ti nadležni in te izprašujejo o rečeh, katerih jim ni treba vedeti, ni treba odgovarjati; — reci jim: »Bog ve, kako je to,“ — na tihem pa si misli: vam pa ni treba vedeti. * 457. Kdo se hlini? Hlini se, kdor se dela boljšega in pobožnejšega, kakor je v resnici. Hlimba ali hinavščina’je posebna vrsta laži. Laže, kdor drugače govori, kakor misli, hlini se pa, kdor dru¬ gače dela in se drugače vede, kakor misli. Hinavščina je torej laž v dejanju ali dejanska laž. Hinavci se pobožne in svete delajo, kar pa v resnici niso, ali se kažejo boljše in pobožnejše, kakor v resnici so. časih se že otrok v šoli hlini, da je Bog ve kako pazljiv, toda njegove misli so povsodi, samo v šoli ne. Drug se v cerkvi dela pobožnega, kadar pa ga nihče ne opazuje, ga precej za¬ pusti pobožno lice. Tako se hinavstvo začne. Jezus je hinavcem zažugal, rekši: »Gorje vam pismarji in farizeji, hinavci! ker ste podobni pobeljenim grobom, kateri se od zunaj ljudem lepi * Stolz, Homiletik, pag. 189. — 303 — zde, od znotraj pa so polni mrtvaških kosti in vsake gnjusobe." (Mat. 23, 27). — Poglavar hinavcev pa je od nekdaj Herod, ki se je hlinil, da hoče tudi on priti Jezusa molit, v resnici pa ga je le skrbelo, kako bi ga mogel umoriti. 458. S čim se greši zoper bližnjega čast in dobro ime ? Zoper bližnjega čast in dobro ime se greši: 1. s krivim natolcevanjem in predrzno sodbo; 2. z obrekovanjem, opravljanjem in podpihovanjem; 3. z zasramovanjem. Na dobrem imenu je človek, o katerem ljudje ne morejo nič hudega povedati, ampak morajo priznati, da je dober kristjan in pošten človek. Klobuk doli pred takim člo¬ vekom! takemu človeku gre čast. Dobro ime je velik zaklad. »Dobro ime je boljše, kakor obilno bogastvo." (Preg. 22, 1). In prislovica pravi: »Boljši je dober glas, kakor srebrn pas.“ Tudi ta zaklad, nam brani osma božja zapoved zoper hudobne jezike. * 459. Kdo greši s krivim natolcevanjem? S krivim natolcevanjem greši, kdor brez zadost¬ nega vzroka sumi o bližnjem kaj hudega. 1 Kdor brez zadostnega vzroka o bližnjem sumi kaj hudega, če namreč ima zadostni vzrok za svoj sum, tedaj je natolcevanje opravičeno, ni več krivo. Postavimo: Ce bi te bil kak človek že večkrat nalagal, in bi ti ravnokar zopet prinesel kako novico, in bi ti sam pri sebi mislil: ta je gotovo zopet bosa, — to ni krivo, nego opravičeno natolcevanje. Ako pa ti novico prinese človek, ki še te nikdar ni nalagal, in ga vendar imaš na sumu, da laže, to je krivo natolcevanje, ki je zoper krščansko ljubezen, in bližnjega tako boli, da te kliče na račun, rekoč: »Kako moreš kaj takega od mene misliti? Ali sem te že kedaj nalagal?!" . .. Kdor sumi kaj hudega, t. j. kaj grešnega, da je bližnji kaj grešnega govoril, storil ali menil storiti. Jobovi prijate ji 1 »Nobeden vas ne misli hudega v svojem srcu zoper svojega pri jatelja." (Cah. 8, 17). — 304 — sumijo, da je Job velik grešnik, ker ga Bog tako hudo obis¬ kuje. (Prim. Zg. st. z. št. 29). »Nobeden vas ne misli itd." * 460. Kdo greši s predrzno sodbo? S predrzno sodbo greši, kdor bližnjemu kaj hu¬ dega brez zadostnega vzroka prisoja kot gotovo in resnično. 1 Predrzna sodba gre dosti dalje, kakor krivo natolce¬ vanje. Kdor natolcuje, ni prepričan in tudi ne zatrjuje za go¬ tovo, da je bližnji kaj hudega storil, ampak samo sumi o njem, da je bržkone on to storil. Predrzna sodba pa bližnjega kar za gotovo obsodi v pregreho, rekoč: Kriv je', dasiravno nima zadostnega vzroka, da je bližnji res storil tisto pregreho. — Judje so predrzno sodili apostole, rekoč, da so se preveč vina napili, ko so jih na binkoštno nedeljo po prihodu svetega Duha slišali srčno in neprestrašeno oznanjevati Jezusovo vero v različnih jezikih. — Prihod svetega Duha. (Zg. n. z. št. 82). Ljubi Jezus pa nas resnobno opominja: »Ne sodite, in ne boste sojeni." (Luk. 6, 37); Kdor greši s predrzno sodbo, sega Bogu v njegove pravice. Jezus Kristus je sodnik živih in mrtvih. * 461. Kdo greši z obrekovanjem? Z obrekovanjem greši, kdor pripoveduje o bliž¬ njem kake izmišljene napake ali povečuje njegove resnične napake. Z obrekovanjem greši, kdor pripoveduje ali razglaša o bližnjem kake izmišljene napake, t. j. take, katerih nima, take pregreške in pregrehe, katerih bližnji ni storil. Obrekovanje je debela laž, s katero hoče obrekovalec oškodovati dobro ime bližnjega. Judje so obrekovali Jezusa, ko so ga pred Pilatom tožili, rekši: »Tega smo našli, da zapeljuje naš narod, in da brani cesarju davke dajati." To so si Judje izmislili, to je bila laž. Jezus pred Pilatom. (Zg. n. z. št. 71). Veliki duhovni in starešine so učili vojake, kako naj obrekujejo Jezusove učence: 1 „Ne sodite, in ne boste sojeni/ (Luk. 6, 37). — 305 — „Recite, da so njegovi učenci po noči prišli, in ga ukradli, ko smo mi spali.“ (Mat. 28, 13). Res, nesramno obrekovanje! Z obrekovanjem greši tudi, kdor povečuje resnične napake bližnjega. Tako so obrekovali ogledniki sveto de¬ želo, rekši: „Dežela, ki smo jo prehodili, požira svoje prebi¬ valce, in ljudstvo, ki smo ga videli, je silno velike postave; v primeri ž njimi smo mi kakor kobilice.“ (IV. Mojz. 13, 33—34). Ogledniki. (Zg. st. z. št. 41). Obrekovanje bi tudi bilo, če sosedi nekoliko prevarčnega gospodarja razupijejo kot strašnega stiskavca in skopuha. Obrekovanje je ostudna pregreha. ,,Obrekovalec je ljudem gnjusoba." (Preg. 21, 9). V obednici sv. Avguština je bilo nad mizo zapisano: Kdor bližnjega vsakod obirati mora, Pri mizici ovi naj nima prostora* * 462. Kdo greši z opravljanjem? Z opravljanjem greši, kdor brez zadostnega vzroka razodeva resnične napake bližnjega. Z opravljanjem greši, kdor razodeva resnične napake bližnjega, torej ne izmišljene, kakor obrekovalec; in kdor raz¬ odeva napake brez zadostnega vzroka, samo iz jezičnosti ali lahkomišljenosti ali škodoželjnosti ali hudobije itd. Opravlji¬ vec torej ne laže, kakor obrekovalec, on govori resnico, vendar pa greši zoper ljubezen, ker razodeva brez zadostnega vzroka še neznane in skrivne napake bližnjega, in tako oškoduje nje¬ govo dobro ime. Opravljanje je grda, a vendar zelo navadna pregreha med ljudmi. ,,Kdor skrivaj opravlja, ne dela nič boljše kakor kača, ki na tihem piči? (Pridg. 10, 11). Ljubi otroci! varujte se opravljanja, sicer se vas bodo vsi dobri ljudje od daleč ogibali. * 463. Kdaj smemo razodeti napake bližnjega? Napake bližnjega smemo in celo moramo razo¬ deti, kadar je to potrebno, da se grešnik poboljša, a i da se zabrani kako še večje hudo. Brez zadostnega vzroka napak bližnjega ne smemo razodc vati. Če p a j mamo za to zadosten, pravičen in vazen vzro , * Stolberg, Geschichte d. Religion J. Chr. Bnd. XIV. pag. 290. 20 — 306 — tedaj pa smemo in cel 6 moramo razodeti njegove napake in pregrehe. Zadosten vzrok pa je dvojni: 1. Kadar je to potrebno, da se grešnik poboljša. Ko so bratje egip¬ tovskega Jožefa pasli črede svojega očeta, so nekega dne sto¬ rili nekaj prav hudega. Jožef naznani hudobijo svojih bratov očetu, da bi se nikdar več kaj takega ne zgodilo. Jožef. (Zg. st. z. št. 19). — 2. Kadar je to potrebno, da se zabrani še večje hudo, še večja nesreča. Mardohej je po pravici zatožil dva kraljeva kamornika, ki sta sklenila kralja Asvera umoriti, ker je tako rešil vse kraljestvo velike nesreče. Estera. (Zg. st. z. št. 83). — Vedno pa je treba na to gledati, da pregreš- kov bližnjega ne razodevamo iz jeze ali sovraštva ali iz škodo¬ željnosti, ampak res iz gori navedenih vzrokov. "I 464. Kaj naj storimo, ako moramo nehote poslušati obrekovanje ali opravljanje? Ako moramo nehote poslušati obrekovanje ali opravljanje, ne smemo takih govorov radi poslušati, temveč moramo kazati svojo nevoljo in je zabranje- vati, kolikor mogoče. Ako moramo nehote poslušati obrekovanje ali oprav¬ ljanje, t. j. ako se ne moremo ogniti takih jezikov, ne smemo takih pogovorov radi poslušati, t. j. ne željno, ne z dopadenjem, sicer se udeležimo greha in opravljive jezike še bolj razvežemo. Moramo temveč kazati svojo nevoljo nad takimi govori, jim torej ne smemo pritrjevati, ampak je zabra- njevati, kolikor je mogoče, bodisi s svojo besedo, bodisi z vedenjem. Recimo na pr.: „Ljudje dosti govorijo, pa tudi dosti lažejo"; ali „Ljudje vedo o drugih marsikaj povedati, pred svojim pragom pa pozabijo zmetati"; ali „gotovo pol ni res, kar ljudje govore"; ali „če o bližnjem ne vem kaj dobrega povedati, rajši tiho denem" itd. * 465. Kdo greši s podpihovanjem? S podpihovanjem greši, kdor brez zadostnega vzroka komu pove, kaj so drugi o njem slabega go¬ vorili, ter tako napravlja razpor. 1 ’ »Preklet bodi podpihovavec in dvojezičnik; zakaj med mnogimi, ki v miru žive, napravi zmešnjave. 11 (Sir. 28. 15). — 307 — Obrekovati in opravljati se pravi, o bližnjem kaj hudega povedati in tako oškodovati njegovo dobro ime. Podpihovavec pa porabi to škodo in precej teče temu ali onemu povedat, kar je bližnji o njem hudega govoril. Tako napravi med ljudmi raz p or, t. j. jih razdraži in razdvoji, napravi sovraštvo med njimi. Kakor pastirji na paši ogenj podpihujejo, da zagori, tako podpihovavec med ljudmi zaneti ogenj sovraštva. Pred podpihovavci je treba vrata zapirati, drugače ne bo miru v hiši. ,,Ko drva poidejo, ugasne ogenj; in ko se odpravi podpihovavec, jenjajo prepiri." (Preg. 26, 20). * 466. Kdo greši z zasramovanjem? Z zasramovanjem greši, kdor bližnjemu ali sam ali po drugih v obraz pove kaj poniževalnega ali mu stori kaj takega. Kdor bližnjemu v obraz pove kaj poniževalnega, t. j. v pričo njega, ne skrivoma ali zavratno; kaj poniževalnega, t- j. kar ga pred ljudmi poniža, da ga ne cenijo več tako visoko, kakor sicer. Naj bo to, kar mu poniževalnega pove, resnično ali neresnično, na pr.: Ti si tat — gluhač — bedak — norec! Judje so Jezusa zasramovali, rekši: „Ali ne govo¬ rimo prav, da si Samarijan in imaš hudiča.(Jan, 8, 47). — Ali kdor bližnjemu v pričo njega kaj poniževalnega stori. Judje so grešili z zasramovanjem, ko so Jezusu v obraz plju¬ vali, niu oči zavezali ter za uho bili. (Prim. Mark. 14, 65). 467. Kaj je dolžan storiti, kdor je škodoval bližnjemu na njegovi časti in na njegovem dobrem imenu. Kdor je bližnjemu škodoval na njegovi časti in na njegovem dobrem imenu, je dolžan: 1- preklicati obrekovanje in zasramovanega prosi i odpuščenja; . . . 2- v vseh slučajih po svoji moči popraviti škodo, vi mu jo je storil na njegovi časti, na njegovem dobrem imenu in s tem morda tudi na drugem imetju. — 308 — Je dolžan preklicati obrekovanje, t. j. povedati, da ni res, kar je o bližnjem govoril, da tako ljudje spoznajo njegovo hudobijo, od druge strani pa nedolžnost tistega, kateri je bil obrekovan. Je dolžan, zasramovanega prositi odpuščanja, t. j. v pričo njega priznati, da mu je krivico storil, in obža¬ lovati, da je tako govoril o njem ali da mu je to storil. Ako je bilo zasramovanje očitno, treba je tudi očitno prositi od¬ puščanja. Je dolžan v vseh slučajih popraviti škodo, t. j. ni slučaja, ki bi bil izvzet, da bi se mogel kdo izgovarjati, da v tem slučaju ni dolžen škode popraviti. Sv. pismo namreč pravi, da je dobro ime več vredno, kakor obilno bogastvo, zato pa mora obrekovalec ravno tako, kakor tat, in še bolj kakor tat, v vsakem slučaju škodo popraviti. Je dolžan, po svoji moči popraviti škodo. Čestokrat se namreč obrekovanje po hudobnih jezikih tako naglo razširja med ljudmi in tako hitro raznese po svetu, da ni več moči, bližnjemu škode na njegovem dobrem imenu popolnoma poravnati. Na Gornjem Avstrijskem so hudobni župljani svojega, dušnega pastirja grdo obrekli. To je dušnega pastirja tako žalilo, da je na smrt obolel. Župljani svoj greh spoznajo, obre¬ kovanje prekličejo ter obljubijo popolnoma poravnati vso škodo, katero so mu storili na njegovem dobrem imenu. Duhovnik rad. odpusti zlobnim jezikom, ob enem pa potegne blazinico izpod zglavja, jo poda župljanom ter jim naroči, naj jo nesejo vrh cerkvenega stolpa, jo tam naj razparajo ter perje v zrak raz¬ trosijo. Ko so to storili, jim pravi duhovnik: „Zdaj pa pojdite in perje zopet poberite ter spravite v blazinico/ ,,To ni mogoče/ mu odgovorijo, ,,ker perje se je na vse štiri vetre raztreslo«. Duhovnik pa reče: „Tudi mojega dobrega imena mi ne morete nikdar več popolnoma vrniti.«* * 468. Kaj zapoveduje osma božja zapoved? Osma božja zapoved zapoveduje: 1. povsod in vselej resnico govoriti in odkritosrčen biti; 2. varovati, spoštovati in braniti, kolikor mogoče, bliž¬ njega čast in dobro ime. * S. Schmid, Repert. Bnd. 4, pag. 599. — 309 — Povsod in vselej resnico govoriti, t. j. nikjer in nikoli ne smemo lagati, če bi nam tudi šlo za glavo ali za življenje. Tako resnicoljuben je bil mladi Samuel. Samuel. (Zg. st. z. št. 49). Bog je namreč Samuelu razodel, kakšna strašna kazen bo prišla nad Helija, ker je bil premehek, da bi strahoval svoja sinova, ki sta izraelskemu ljudstvu dajala pohujšanje. Heli je zahteval, naj mu Samuel pove vse, kar mu je Bog raz¬ odel. Težko je bilo za dobrega mladeniča, tako hudo kazen naznaniti svojemu redniku in dobrotniku; ali Samuel se pre¬ maga, in pove Heliju vse, kar mu je Bog razodel. — Ko je Jezus prvokrat videl apostola Jerneja (Natanaela), ga je po¬ hvalil rekoč: »Glej, to je pravi Izraelec, v katerem ni zvijače!® (Jan. 1. 47). Prav res! to so pravi otroci božji, v katerih ni laži. Osma božja zapoved zapoveduje, varovati bližnjega čast, t. j. paziti moramo, da ne oškodujemo bližnjega časti in dobrega imena. Toda ni še dosti, da ne oškodujemo njegovega dobrega imena, njegovo dobro ime moramo tudi spoštovati, v pričo drugih o bližnjem pohvalno govoriti, mu dati poštenje, katero mu gre, in njegove lepe lastnosti in njegove čednosti pripoznati. -— Moramo pa tudi bližnjega čast in dobro ime braniti, da ga drugi ne oškodujejo, t. j. bližnjega moramo zagovarjati in na njegove dobre lastnosti kazati, in ako ga ne moremo zagovarjati, vsaj izgovarjati njegove napake. Pomni! Studi vsakoršno laž, ker izvira od hudobnega duha in te dela njemu podobnega. Nikdar ne govori trdosrčno o svojem bližnjem, ■česar nočeš, da bi se storilo tebi, tega tudi ti ne stori drugim. (Tob. 16). — Nikdar radovoljno ne poslušaj opravljanja ali obrekovanja. Ohrani si v srcu besede svetega pisma: „Veliko govoriti ni brez greha (lieg. JO, 19), in: »Jezik je sicer majhen ud. in vendar napravi velike leči. {Jak. 3, 5). Zadnji dve božji zapovedi. 469. Kako se glasi deveta božja zapoved? Deveta božja zapoved se glasi: »Ne želi svojega bližnjega žene.« 470. Kaj prepoveduje deveta božja zapoved? Deveta božja zapoved prepoveduje vse prosto¬ voljne nečiste misli in želje. — 310 — Deveta božja zapoved dopolnjuje šesto božjo zapoved. Šesta božja zapoved namreč prepoveduje pred vsem nečista ali nespodobna dejanja. Da bi pa ljudje šeste božje zapovedi ne razumeli krivo in da bi ne mislili, da so samo nesramna dejanja greh, ne pa tudi nespodobne misli in želje, zato še Bog enkrat povzdigne svoj glas in v deveti božji zapo¬ vedi prepoveduje tudi vse prostovoljne misli in želje. »Hudobne misli so Gospodu gnjusoba/ (Preg. 15, 26). Kedaj so nespodobne misli greh in kedaj niso greh, smo že povedali. (Glej vpraš. 433). Zlasti pa se greši zoper deveto zapoved samski človek, kateri goji nečiste želje do kake zakonske osebe, ali tudi zakonski človek, kateri ima nečiste želje do ljudske zakonske žene ali do ljuds¬ kega zakonskega moža. »Slišali ste, daje bilo rečeno starim: Ne prešestuj. Jaz pa vam povem, kateri ženo pogleda, da jo poželi, je že prešestoval ž njo v svojem sreu.“ (Mat. 5, 27—28). 471. Kaj zapoveduje deveta božja zapoved? Deveta božja zapoved zapoveduje, ohraniti si čisto srce in varovati se vseh nečistih mislij in želja. * 1 (Glej vpraš. 438, 439). 472. Kako se glasi deseta božja zapoved? Deseta božja zapoved se glasi: »Ne želi svojega bližnjega blaga.« 473. Kaj prepoveduje deseta božja zapoved? Deseta božja zapoved prepoveduje, grešno poželeti, kar je bližnjega last. 2 Deseta božja zapoved dopolnjuje sedmo božjo zapoved. Sedma božja zapoved prepoveduje bližnjemu njegovo last¬ nino vzeti ali poškodovati, deseta božja zapoved pa pre¬ poveduje grešne želje po lasti bližnjega. 1 »Blagor tistim, ki so čistega srca, ker Boga bodo gledali. 11 (Mat. 5,8). 1 »Korenina vsega hudega je lakomnost. 11 (I. Tim. 6, 10). — 311 — Zelje po lasti bližnjega so grešne, če kdo želi na škodo biižnj ega obogateti, ali dobiti njegovo last, na pr., če ničvredni otroci starišem smrt želijo, da bi prej dobili njihovo imetje; ali če kdo hoče po krivičnem potu ljudsko blago dobiti, na pr. po tatvini, po zvijači itd. Nišo pa grešne želje, če človek želi last bližnjega pridobiti po pravičnem potu, po kupčiji, po zameni itd., ter tako, da se bližnjemu pri tem no¬ bena škoda ne zgodi. Tudi ni greh, če učenec želi imeti lepo suknjo, kakor jo ima njegov součenec, ali pa dekle pisano krilo, kakor jo ima njena vrstnica, sicer pa sta zadovoljna s svojo obleko. Varovati se je pa treba, da ne želimo neredno tuje lasti, in da nismo nevoljni in nesrečni, če nimamo vsega, kar bližnji premore. 474. Kaj zapoveduje deseta božja zapoved? Deseta božja zapoved zapoveduje, privoščiti vsa¬ kemu svoje in zadovoljiti se s svojim. Deseta božja zapoved zapoveduje, privoščiti vsakemu svoje, t. j. vsakemu želeti, da naj zdrav in srečen uživa in rabi, kar mu je ljubi Bog v last podelil, in se ž njim veseliti, če vidimo, da se mu dobro godi. Deseta božja zapoved pa tudi zapoveduje, zadovoljiti se s svojim, t. j. dosti imeti s tem kar imamo, in pri tem se srečne počutiti, kar nam je pre¬ vidnost božja odmerila, in če bi tudi le malo imeli. „Velik dobiček je pobožnost z zadovoljnostjo. Nič namreč nismo pri¬ nesli na ta svet, gotovo je, da tudi nič ne moremo odnesti. Ako pa imamo živež in obleko, bodimo s tem zadovoljni/ (T. Tim. 6, 6—8). * 475. Kaj nas učite zadnji dve božji zapovedi? Zadnji dve božji zapovedi nas učite, da je Bog gospodar tudi naših src, in da se moramo torej rav¬ nati po njegovi najsvetejši volji ne samo v svojih delih, ampak tudi v svojih mislih in željah. Zadnji dve zapovedi nas učite, da je Bog gospodar tudi naših src, t. j. da so naša srca pod njegovo oblastjo, — 312 — in mu torej tudi naša srca morajo služiti. Ako bi namreč Bog ne imel oblasti nad našimi srci in bi jih ne pregledoval, bi zastonj prepovedoval grešne misli in želje. „Bog pregleduje srca in obisti“ (Ps. 7. 10), jim je torej gospodar. Zadnji dve zapovedi nas učite, da moramo ravnati po njegovi najsvetejši volji ne samo v svojih delih, ampak tudi v svojih mislih in željah, t. j. da ne smemo izpolnjevati svojih dolžnosti samo po zunanje, temveč moramo imeti tudi pripravno srce in resnično voljo, storiti vse, kar je zapovedanega, in opustiti, kar je prepovedanega. Najsvetejša božja volja ne mara zgolj zunanjih del, katera ne izhajajo iz svete korenine, iz pobožnega srca. „Veje so svete, če je korenina sveta/ drugače pa ne. Kakor dobra, tako tudi hudobna dela izvirajo iz srca. Z deveto in deseto zapovedjo je torej hotel neskončno sveti Bog tako rekoč izpipati korenine, iz katerih zla rastejo, ali zamašiti studenec, iz katerega izvirajo vse pre¬ grehe. Ta studenec je naše srce, so naše misli in želje: „Iz srca izhajajo hude misli, uboji, prešestva, nesramnosti, tatvine, krive priče, preklinjevanja. To je, kar človeka ognjusi/ (Mat. 15, 19—20). 476. Kaj je Bog obljubil tistim, ki izpolnjujejo njegove zapovedi ? Tistim, ki izpolnjujejo njegove zapovedi, je Bog obljubil mnogovrstnega blagoslova in večno življenje. 1 Bog je obljubil mnogovrstnega blagoslova, t. j. različne dobrote in darove, vse vrste milosti tistim, ki izpolnju¬ jejo njegove zapovedi. „Tvoj služabnik jih (zapovedi) tudi iz¬ polnjuje; v njih izpolnjevanju je obilno plačilo? (Ps. 18, 12). Kdor izpolnjuje božje zapovedi ima dobro vest in uživa mir srca. „ Pokoj na vest je kakor vedna gostija/ (Prig. 15, 15). „Velik mir imajo, kateri ljubijo tvojo postavo/ (Ps. 118, 165). Pa tudi časne dobrote deli Bog pravičnemu, na pr. čast, poštenje, premoženje, blagoslov pri vsakem opravilu in podjetju, boljši kruh itd. Jezus sam pravi: Iščite najpred božjega kraljestva in njegove pravice (po izpolnjevanju zapovedi) in vse to (kar potrebujete za telo) vam bo privrženo/ (Mat. 6, 33). 1 ,,Jaz sem Gospod, tvoj Bog . . ., ki skazujem milost do tisočernega rodu tistim, ki me ljubijo in izpolnjujejo moje zapovedi.“ (II. Mojz. 20, 5. £)• — hočeš iti v življenje, izpolnjuj zapovedi.“ (Mat. 19, 17). — 313 — Večno življenje, t. j. nebesa je Bog obljubil tistim, ki izpolnjujejo njegove zapovedi. Ljubi otroci! ta obljuba sama je vredna, da vselej in povsod in z veseljem izpolnjujemo božje zapovedi. Bogati mladenič. (Zg. n. z. št. 54). Pomni! Ohrani svoje srce čisto in bojuj se zoper slabe misli in želje; one zapeljujejo polagoma tudi v slaba dejanja. Kroti tudi poželenje po posvetnem blagu; „zakaj kateri hočejo obogateti, padejo v skušnjavo in v zadrgo hudobnega duha.“ (I. Tim. 6. 9). 3. Oddelek. Pet cerkvenih zapovedij. Za večno zveličanje pa ni zadosti, da izpolnjujemo samo božje zapovedi, Kristijan mora tudi cerkvene zapovedi izpolnjevati. Sv. cerkev ima namreč po božji volji pravico in tudi dolžnost dajati zapovedi, če to terja čast božja in je v dušno zveličanje kristijanov potrebno. Zato je Jezus rekel Petru in apostolom: »Karkoli boste zavezali na zemlji, bo zavezano tudi v nebesih, in karkoli boste razvezali na zemlji, bo razve¬ zano tudi v nebesih.“ (Mat. 18, 18). Beseda zavezati pa pomeni zapovedati, in beseda raz¬ vezati pa pomeni zapoved preklicati ali razveljaviti. Zato govorimo: zapoved me veže, in s tem izpovemo: zapoved mi zapoveduje. Kdor je namreč razvezan, more prosto ho¬ diti, kdor pa je privezan, se ne more prosto gibati, ampak le toliko, kolikor mu vez dopušča. Sv. cerkev daje zapovedi po božji volji in v božjem imenu, zato jih moramo tako izpolnjevati, kakor bi jih Bog sam dal. Karkoli cerkev zapove, veže tako, kakor bi Bog sam v nebesih zavezal ali zapovedal. 477. Kako se glasi pet cerkvenih zapovedij? Pet cerkvenih zapovedij se glasi: 1. Posvečuj zapovedane praznike. 2. Bodi ob nedeljah in zapovedanih praznikih s spo¬ dobno pobožnostjo pri sveti maši. — 314 — 3. Posti se zapovedane postne dni. 4. Spovej se svojih grehov postavljenemu spovedniku vsaj enkrat v letu, in o velikonočnem času prejmi sveto Rešnje Telo. 5. Ne obhajaj ženitve o prepovedanih časih. 478. Zakaj smo dolžni, izpolnjevati cerkvene zapovedi? Cerkvene zapovedi smo dolžni izpolnjevati, ker je Jezus Kristus naravnost in pod smrtnim grehom za¬ povedal, poslušati cerkev, ko je rekel: »Kdor cerkve ne posluša, naj ti bo kakor nevernik in očitni grešnik.« (Mat. 18, 17). Jezus Kristus je naravnost zapovedal poslu¬ šati cerkev, t. j. določno je zapovedal in z jasnimi besedami, da je treba cerkvene predstojnike poslušati in njihove zapovedi izpolnjevati. Nihče ne more njihovih besed drugače razumeti. Kristus je zapovedal cerkev poslušati, ko je rekel: „Kdor vas posluša, mene posluša, in kdor vas zaničuje, mene zaničuje/ (Luk. 10, 16). Te besede pomenijo: Kdor vas uboga, ki ste predstojniki moje cerkve, učini prav tako dobro delo, kakor, če mene samega sluša; in če kdo vas ne uboga, je to ravno tako kazni vredno, kakor, če bi mene ne slušal. „Kdor se torej oblasti (t. j. oblastnikom, predstojnikom) ustavlja, se božji volji ustavlja." (Rim. 13, 2). „Kdor cerkve (t. j. cerkvenih predstoj¬ nikov) ne posluša itd.“ naj ti bo kakor nevernik, t. j. tak kristijan prav za prav ni več ud sv. cerkve, njega morete iz cerkvene družbe izključiti; naj ti bo kakor očitni grešnik, t. j. tak kristijan svoje hudobije niti ne skriva več, ampak drzno in smelo pred svetom zapovedi prelamlja. Jezus je pod smrtnim grehom zapovedal, cerkev po¬ slušati, t. j. on je razločno rekel, da so tisti, kateri cerkvenih zapovedi ne izpolnjujejo, prištevati nevernikom in očitnim greš¬ nikom, torej naj večjim grešnikom. Naj večji grešniki pa so tisti, kateri smrtno grešijo. „Kateri se oblasti ustavljajo, sami sebi pogubljenje nakopavajo. 11 (Rim. 13, 2). Pobubljen bo pa človek le zavoljo smrtnega greha, ne pa zavoljo odpustljivega greha. — 315 — Prva cerkvena zapoved. 479. Kako se glasi prva cerkvena zapoved? Prva cerkvena zapoved se glasi: »Posvečuj zapo¬ vedane praznike.« Že v starem zakonu so poleg sedmega dneva — dneva Gospodovega, katerega je Bog postavil, praznovali ali posve¬ čevali tudi druge praznike, katere so upeljali veliki duhov¬ niki, postavimo: praznik v spomin čudovite rešitve izraelskega ljudstva po kraljici Estri. Ravno tako je tudi v novem zakonu cerkev zapovedala poleg nedelje še druge praznike po¬ svečevati. 480. Kaj zapoveduje prva cerkvena zapoved? Prva cerkvena zapoved zapoveduje, praznike, ka¬ tere je postavila sveta cerkev, tako praznovati in po¬ svečevati, kakor nedelje. Zapovedane praznike moramo tako praznovati in posvečevati kakor nedelje, t. j. kristijan mora v praznik prav tako opuščati hlapčevska dela, udeleževati se zapovedane božje službe in opravljati bogoljubna dela, kakor v nedeljo. Zapovedan praznik ali svetek je torej tisti dan, katerega moramo posvečevati in slovesno obhajati, kakor ne¬ deljo; — je torej tudi dan Gospodov, če se tudi ne obhaja v nedeljo. * 481. Kolikeri so prazniki, katere je postavila sveta cerkev ? Prazniki, katere je postavila sveta cerkev, so prazniki Gospodovi, prazniki Matere božje in prazniki svetnikov. * 482. Kateri so zapovedani prazniki Gospodovi? Zapovedani prazniki Gospodovi so: 1- božič, praznika obrezovanja (novo leto) in razgla- šenja Gospodovega (sv. trije kralji); — 316 — 2. velika noč in Kristusov vnebohod; 3. binkošti, praznika svete Trojice in svetega Rešnjega Telesa. Prazniki Gospodovi, ki so po celem letu razvrščeni, spo¬ minjajo nas na Jezusovo življenje in delovanje ter nas opo¬ minjajo, naj se vestno udeležujemo milosti odrešenja. Vsako cerkveno leto torej preživimo v duhu vse življenje našega Zve¬ ličarja: se zatajujemo, vsak dan svoj križ nosimo in tako Jezusa sprevajamo, dokler za njim ne pridemo — v nebesa (Prim. Luk. 9, 23), kjer bo večni veseli praznik. Cerkveno leto se začne s prvo adventno nedeljo. Cerkveno leto ima tri dobe: 1. božično, 2. veliko¬ nočno in 3. binkoštno. Središča teh dob so: božič, velika noč in binkošti. Božična doba se začne s prvo adventno nedeljo in sega do prve predpostne nedelje. Ta doba nas opominja na hrepenenje po Zveličarju, na njegovo rojstvo, na njegova otroška in mladeniška leta in na njegovo skrito življenje v Nazaretu. V tej dobi praznujemo 25. decembra božič ali sveti dan v spomin Jezusovega rojstva. Vsak duhovnik sme ta dan opraviti tri sv. maše. — Polnočnica —■ božična drevesca — božični kruh. — Praznik obrezovanja se obhaja na novega leta dan. Pri tem obredu je dobilo božje Dete ime Jezus. — Praznik razglašenj a Gospodovega ali sv. treh kraljev 6. januvarja praznujemo v spomin preveselega dogodka, da je Bog rojstvo Zveličarja po zvezdi razglasil tudi nevernikom, in da Jezus torej ni samo Odrešenik izraelskega ljudstva, ampak vseh ljudi. Velikonočna doba se začne s prvo predpostno nedeljo in se konča s praznikom Kristusovega vnebohoda. Le-tii se spo¬ minjamo zlasti bridkega trpljenja in smrti Jezusa Kristusa, in njegovega častitega vstajenja in vnebohoda. V e 1 i k a n o č (vuzem, letnice) ali praznik vstajenja Gospodovega je najvišji praznik in središče vsega cerkvenega leta. Praznuje se prvo nedeljo po prvem pomladanskem šipu. — Aleluja — velikonočni kres — velikonočna strelba — pisanka ali piruhi. — Praznik Kri¬ stusovega vnebohoda praznujemo 40. dan po veliki noči. Binkoštna doba se začne po vnebohodu Kristusovem in sega do adventa. Ta doba nas opominja na prihod svetega Duha, kateri nas po cerkvi Kristusovi vodi in nam deli milosti, da moremo tudi mi srečno priti v nebesa k našemu Zveličarju — 317 — Jezusu. Spominja nas pa tudi na Jezusovo očitno življenje in na njegovo triletno delovanje. Osredni praznik te dobe so bin¬ košti. Ta grška beseda pomeni petdeset, namreč petdeseti dan po veliki noči, ker je 50. dan po veliki noči sveti Duh prišel nad apostole. — Praznik svete Trojice praznujemo prvo nedeljo po binkoštih v čast največje skrivnosti naše vere — sv. Trojice. — Praznik svetega Reš n j ega telesa praznujemo v četrtek po prazniku sv. Trojice in se hvaležno spominjamo ustanovitve zakramenta svetega Rešnjega telesa. Božič nas spominja na ljubezen Očeta, ki je svojega Sina za nas dal, vuzem na ljubezen Sina, ki nas je ljubil do smrti na križu, in binkošti na ljubezen svetega Duha, ki je prišel na svet ljudi tolažit. * 483. Kateri so zapovedani prazniki Matere božje? Zapovedani prazniki Matere božje so: Marijino spočetje, svečnica, Marijino oznanjenje, Marijino vne¬ bovzetje (veliki šmaren ali velika gospojnica) in Mari¬ jino rojstvo (mali šmaren ali mala gospojnica). Praznik Marijinega spočetja, 8. decembra, nas spo¬ minja verske resnice, da je Marija po posebni milosti božji zavoljo zasluženja Jezusovega brez madeža izvirnega greha spo¬ četa. — Svečnico ali praznik Marijinega očiščevanja praznu¬ jemo 40. dan po božiču (2. febr). Blagoslavljenje sveč. — Marijino oznanjenje se obhaja 25. marcija v spomin, da je Marija postala Mati božja, kakor jej je angelj Gabrijel ozna¬ nil. — Marijino vnebovzetje, 15. avgusta, (veliki šmaren ali velika gospojnica) nas spominja na Marijino smrt in vnebo¬ vzetje. — Marijino rojstvo (mali šmaren ali malo gospoj- nico) obhajamo 8. septembra. 484. Kateri so zapovedani prazniki svetnikov? Zapovedani prazniki svetnikov so: praznik sve¬ tega Štefana, praznik svetih apostolov Petra in Pavla, praznik vseh svetnikov in prazniki deželnih patronov. Praznik sv. Štefana, prvega mučenca, ki je svojo kri prelil za Kristusovo vero, obhajamo 26. decembra. Praznik — 318 — sv. apostolov Petra in Pavla, dne 29. junija, nas spominja mučeniške smrti prvakov med apostoli. — Praznik vseh svet¬ nikov je vsem svetnikom na čast. Posamezne dežele obhajajo slovesno tudi praznike deželnih patronov. Na Štajar- skem, Kranjskem, Koroškem, Goriškem, Tržaškem in v Istriji je deželni patron sv. Jožef, čigar praznik obhajamo 19. mareija. Ljubi otroci! tudi angel ji varuhi imajo svoj posebni praznik, katerega obhajamo prvo nedeljo v septembru. — Nekdaj je bilo več zapovedanih praznikov angelov in svetni¬ kov, ki pa se dandanašnji ne praznujejo več slovesno, na pr. praznik sv. Mihaela, sv. Ivana Krstnika in drugi. Te dneve imajo verni kristjani še vedno v pobožnem spominu, in jih imenujejo sopraznike. Poleg zapovedanih praznikov še sv. cerkev obhaja vsak dan v letu spomin enega ali več svetnikov ali angelov. Ker je pa število svetnikov v nebesih toliko, da jih nihče ne more prešteti (Prim. Razod. 7, 9), in ker jih vseh po imenu še ne poznamo, je nemogoče, vsakemu svetniku posebnega dneva odločiti. * 485. Zakaj je sveta cerkev postavila praznike? Sveta cerkev je postavila praznike: 1. da bi se hvaležno spominjali skrivnostij naše svete vere in je pobožno častili; 2. da bi Boga hvalili v njegovih svelnikih; 3. da bi se priporočali priprošnji svetnikov in posne¬ mali njihove čednosti. Sveta cerkev je postavila praznike, da bi se hvaležno spominjali skrivnostij naše svete vere, t. j. da bi naša pamet pripoznala, koliko dobroto nam je ljubi Bog skazal po velikih skrivnostih naše svete vere in da bi jih po vrednosti ocenjali. Po tem pa, da bi bila naša volja vedno pripravljena Bogu povrniti dobrote, kolikor pač po svojih slabih močeh premore. Naj bi naše srce zlasti po praznikih vzdihovalo: »Kaj bom Gospodu vrnil za vse, kar mi je podelil?“ (Ps. 115, 3). — In da bi skrivnosti naše sv. vere pobožno častili, t. j. s tistim spošto¬ vanjem in s tisto pobožnostjo, katera gre in se spodobi Bogu in njegovim dobrotam. — 319 — Prazniki Matere božje in svetnikov nas spominjajo na dalje na obilne milosti, ki jih je Bog svetnikom skazal, da so mogli srečno priti k njemu v nebesa in nas nagibljejo, hvaliti Boga za toliko svetnikom podeljenih milosti, ali z drugimi bese¬ dami: hvaliti Boga v njegovih svetnikih. Sveta cerkev pa praznikov ni postavila samo v čast božjo, ampak tudi v dušno zveličanje vernih kristi- janov. Naj bi se namreč verniki ob praznikih priporočali priprošnji svetnikov, t. j. naj bi se ne zanašali na lastno slabo molitev, ampak na mogočno podporo svetnikov, ki so božji ljubljenci. Naj bi posnemali tudi njihove čed¬ nosti, t. j. sveto življenje in lepi vzgledi svetnikov naj bi vnemali tudi nas, da svoje življenje po njihovem vzgledu vrav- namo ter se tako zveličamo. Ljubi otroci! prazniki so postaje, na katerih si odpo- činemo in se okrepčamo na poti v nebesa. Praznik je dan duhovnega veselja, katero kažemo tudi na zunaj s praz- niško obleko, z veselim petjem, z boljšim prigrizkom itd. „To je dan, ki ga je Gospod naredil, radujmo se in veselimo se v njem!“ (Ps. 117, 24). Druga cerkvena zapoved. 486. Kako se glasi druga cerkvena zapoved? Druga cerkvena zapoved se glasi: »Bodi ob ne¬ deljah in zapovedanih praznikih s spodobno pobož¬ nostjo pri sveti maši.« Tretja božja zapoved nam zapoveduje nedeljo posvečevati; prva cerkvena zapoved nam veleva zapo¬ vedane praznike posvečevati; druga cerkvena zapoved nas pa uči, kako naj nedelje in praznike posvečujemo. 487. Kaj zapoveduje druga cerkvena zapoved? Druga cerkvena zapoved zapoveduje, vsako ne¬ deljo in vsak zapovedan praznik pobožno biti pri sveti maši. Druga cerkvena zapoved zapoveduj e, vsako nedeljo in vsak zapovedan praznik biti pri sv. maši. Ni torej — 320 — dosti, samo včasih biti pri sv. maši, na pr. ob največjih praznikih, ali kadar se komu ravno poljubi, ampak kristijan mora vsako nedeljo in vsak zapovedan praznik brez izjeme biti pri sveti maši. Že ob času apostolov so se kristijani po ne¬ deljah shajali obhajat svete maše. Sv. pismo namreč svedoči, da so se verniki zbirali »prvi dan po soboti (torej v nedeljo) kruha lomit“ (Dej. apost. 20, 7), t. j. obhajat sveto mašo in sveto obhajilo. Kristijan mora biti pri sveti maši, mora biti tam pri¬ čujoč, kjer se sveta maša služi, v cerkvi namreč, in ne zunaj cerkve, sicer ni bil pri sv. maši. Saj tudi ne moremo reči, da je bil tisti na gostiji, ki se je potikal okoli hiše, ali samo skozi okno gledal goste. — Kristijan mora biti pri sveti maši, in torej ni dosti, da kdo na sveto mašo misli, sicer pa doma ostane. — Kristijan mora biti pri sveti maši, se pravi, je dolžan sveto mašo od začetka do konca slišati, torej pri celi sveti maši biti. Kdor ni pri celi sveti maši, o njem ne moremo reči, da je bil pri sveti maši, o njem bi mogli le reči, da se je med sveto mašo nekoliko pomudil v cerkvi. Dušni pastir mora vsako nedeljo in vsak zapovedan praz¬ nik za svoje ovce služiti sveto mašo, in sicer celo sveto mašo, verniki pa so dolžni, biti pri celi sveti maši. Kdor torej pre¬ pozno pride k sveti maši, ali prej odide, kakor maša mine, ali med sveto mašo brez vzroka zapušča cerkev, on ni bil pri sveti maši. Tudi moramo biti pri eni in isti celi sveti maši, ker daritev se ne da, niti na dvoje niti na kose razde¬ liti. Ali imamo celo sveto mašo, ali pa nič. Ali veš, ljubi otrok, kedaj si pri celi sveti maši? Glej takrat, ako si že v cerkvi, kadar mašnik pristopi k altarju, in ako greš iz cerkve še le tedaj, kadar se mašnik vrne od altarja. 488. Kdaj smo pobožno pri sveti maši? Pobožno smo pri sveti maši: 1. kadar smo zato pri sveti maši, da Boga molimo in častimo; 2. kadar se vsega ogibljemo, kar zadržuje ali moti notranjo pobožnost; 3. kadar med sveto mašo, zlasti pri njenih glavnih delih pazimo na to, kar se godi na altarju. — 321 — Pobožno smo pri sveti maši, kadar smo zato pri sveti maši, da Boga molimo in častimo, t. j. kadar smo pri sveti maši iz pravega namena, namreč, da s tem Bogu služimo in svojo krščansko dolžnost izpolnimo. Kdor torej iz kakšnega druzega namena zahaja k sveti maši, ni pobožno pri sveti maši, na pr. da se tam s kom snide, ali da čuje lepo cerkveno petje, ali da si razgleda ljudi itd. Kadar se vsega ogibljemo, kar zadržuje ali moti notranjo pobožnost, t. j. kadar vse opuščamo, kar bi vtegnilo zakriviti, da pri sveti maši na vse drugo mislimo, samo ne na Boga in na službo božjo. Kdor med sveto mašo dremlje, spi, se pogovarja, se ogleduje, smeji itd. pač ni po¬ božno pri sveti maši. Taki kristijani posnemajo judovske du¬ hovnike in pismarje in pri nekrvavi daritvi svete maše počenjajo to, kar so Judje storili pri krvavi daritvi Jezusa na križu, oni ga zasramujejo in zaničujejo. (Prim. Mat. 27, 39). Kadar med sveto mašo pazimo na to, kar se godi na altarju, t. j. da zvesto gledamo na altar, kakor so gledale pobožne žene na gori Kalvariji na križ, in občudujemo neskončno ljubezen Jezusa, ki se na altarju za nas daruje; da svoje grehe obžalujemo, kakor je ljudstvo trkalo na prsi, ko je gledalo čudeže, ki so se ob smrti Jezusovi godili; da zdi¬ hujemo po nebesih, kakor je molil spokorjeni razbojnik: „Gos¬ pod, spomni se me, kadar prideš v svoje kraljestvo." (Luk. 23, 42). — Kadar med sveto mašo pazimo na to, kar se na altarju godi, ne pa na to, kar se godi okoli nas, ali zunaj cerkve, ali doma itd. Pri sveti maši kristijan ne sme biti raz- mišljen in raztresen, nego mora biti zbranega duha. Kadar zlasti pri glavnih delih svete maše mislimo na to, kar se godi na altarju. Poglavitni deli svete maše pa so: evangelij, darovanje, povzdigovanje in obhajilo. Če med sveto mašo ne molimo mašnih molitvic, ampak rožni venec, lita¬ nije ali druge molitve, ali če prepevamo pobožne pesmi, vendar glavnih delovne smemo prezreti. Pri evangeliju moramo vstati in se prekrižati, pri darovanju se moramo z dušo in telesom Bogu darovati, pri povzdigovanju moramo moliti Jezusa Kristusa pod podobami kruha in vina in pri obhajilu, če ne v resnici, vsaj v duhu prejeti sv. obhajilo. 489. Kdo je dolžan, biti ob nedeljah in zapovedanih praznikih pri sveti maši? Ob nedeljah in zapovedanih praznikih biti pri 21 — 322 — sveti maši, so pod smrtnim grehom dolžni vsi verniki, ki so že pri pameti, in katerih ne zadržuje noben pravičen vzrok. Ob nedeljah in zapovedanih praznikih biti pri sveti maši, so dolžni vsi verniki, ki so že pri pameti, t. j. ki že dobro razločujejo dobro in hudo, ki že spoznavajo, kaj je greh in kaj ni greh. Navadno se otrok začne zavedati svoje pameti okoli sedmega leta. — Pri sveti maši biti so dolžni vsi verniki, katerih ne zadržuje noben pravičen vzrok, t. j. tak vzrok, kateri tudi pred Bogom in pred cerkvijo velja. Taki vzroki so bolezen in starost. Dolžnost biti pri sveti maši ne veže varuhov, ki dom in otroke čuvajo, ne veže pastirjev, ki daleč od doma pasejo, ne veže strežnikov, ki bolnikom v ne¬ varni bolezni strežejo, ne veže siromakov, ki nimajo dosti spo¬ dobnega oblačila, da bi se upali med ljudi, ako bi si potrebne obleke tudi nikjer ne mogli izposoditi itd. Dolg pot ali pa grdo vreme čilega in zdravega človeka ne oprosti dolžnosti biti pri sveti maši. Kdor ne more k sveti maši, naj doma moli in naj stori vse, kar drugi pobožni kristijani v cerkvi delajo med daritvo svete maše, in vdeležil se bo sadu svete maše. Zato ravno med sveto mašo pozvanja, da ljudje daleč od cerkve slišijo, kaj se v cerkvi godi. Blizu Celja je živel pred nekoliko leti na viso¬ kem hribu zelo učen, toda hrom gospod. Na vojski so siromaku odstrelili nogo. V slabem vremenu revež ob nedeljah v domačo cerkev ni mogel priti. Kaj torej stori? Vrh hriba gre, da sliši farni zvon, nasloni se na drevo, poklekne na kak štor, po¬ vzdigne roke in tako v duhu obhaja z župljani daritev svete maše. * Pod smrtnim grehom so verniki dolžni biti pri sveti maši, t. j. kdor ob nedeljah in zapovedanih praznikih po svoji krivdi ali celo sveto mašo, ali poglavitne dele zamudi, smrtno greši. 490. Kdo greši zoper drugo cerkveno zapoved? Zoper drugo cerkveno zapoved greši: 1. kdor po lastni krivdi opusti sveto mašo ah je za¬ mudi precejšen del; Razlaganje kršč. nauka, 3. pogl. 2. zv. str. 140, Celovec 1867. — 323 — 2. kdor je med sveto mašo prostovoljno raztresen ali se nespoštljivo obnaša. Kdor po lastni krivdi opusti sveto mašo, t. j. kdor sam zakrivi, da ni pri sveti maši. Kdor torej sveto mašo iz lenobe, iz vnemarnosti ali zavoljo časnega dobička, zavoljo dobre volje ali zabave, ali zato, ker svete maše ne obrajta in cerkvene zapovedi sploh zaničuje, greši zoper drugo cerkveno zapoved. Ljudje pravijo: „V cerkvi mi nič ne dajo/ Toda taki kristijani niso dosti podučeni v krščanskem nauku. Kaj pa blagoslov božji? Ali Bog ni sedmega dneva blagoslovil? Ali na blagoslovu božjem ni vse ležeče? Kdor pa ni sam kriv, da opusti sveto mašo, se ne pregreši: če mojster pomočnika sili v nedeljo dopoldne delati, ali če ošabna gospodinja dekli ne privošči toliko časa, da bi bila pri sveti maši, se pomočnik in dekla ne pregrešita, zato bo mojster, oziroma žena, enkrat račun dajala. Ali kdor po lastni krivdi zamudi precejšen del svete maše, na pr. kdor je len zjutraj vstati, kdor se nikdar ne more opraviti, kdor gredoč postaja ali pohajkuje in zatega- voljo zamudi sveto mašo. Če pa domači zamudijo sveto mašo, ker jim je ura zaostala, ali ker so zaspali itd., ne grešijo. Kdor zamudi precejšen del svete maše, t. j. večji del ali poglaviten del svete maše. Kdor gre mimo hiše božje v gostilno, šel bo mimo nebes v pekel. Kdor sveto mašo zamuja, naj pazi, da ne zamudi tudi nebes. Ljubi otroci! veselo dirjajte vsako nedeljo in vsak zapo¬ vedan praznik k sveti maši. Sam Jezus pride med sveto mašo iz nebes na altar, in vsi dobri otroci mu hite nasproti. Kdor je med sveto mašo prostovoljno raztresen, t- j. kdor pri sveti maši sam rad misli na druge reči, na pr. na dom, na gospodarstvo, na svoja opravila itd. Kdor se pa trudi prav pobožno biti pri sveti maši, pa ga hudič moti in ga vsakovrstne misli nadlegujejo zoper njegovo voljo, on ne greši zoper drugo cerkveno zapoved. „človek gleda na to, kar se vidi, Gospod pa gleda srce“ (L Kralj. 16, 7), t. j. vidi dober namen. Kdor se med sveto mašo nespoštljivo obnaša, t. j. kdor se v cerkvi tako vede, da ljudje hitro spoznajo, da mu maša ni sveta reč in cerkev ne božja hiša, kdor se v cerkvi po ljudeh ozira ali altarju hrbet obrača, kdor se pride v cerkev samo kazat, da bi ljudje na njega gledali, ne pa na altar itd. 21* — 324 — * 491. Ali nam bodi dovolj, da smo ob nedeljah in praz¬ nikih samo pri sveti maši? Ne bodi nam dovolj, da smo ob nedeljah in praz¬ nikih samo pri sveti maši; temveč bodimo tudi pri pridigi in pri popoldanski službi božji, prejemajmo svete zakramente, prebirajmo svete knjige in oprav¬ ljajmo druga dobra dela. Bodimo ob nedeljah in praznikih tudi pri pridigi, to se pravi: pridiga sicer ni tako ostro zapovedana kakor sveta maša, vendar nas katekizem nujno opominja: bodimo tudi pri pridigi, t. j. naj poslušamo tudi poduk v sveti veri. Od prvih časov krščanstva je že bila namreč pridiga združena s sveto mašo. Pridiga je bila med mašo po evangeliju. Te navade se v nekaterih cerkvah še zdaj drže. Če torej druga zapoved tudi razločno ne govori o pridigi, vendar moramo pridigo po krščanski navadi nekako kot del svete maše smatrati in ceniti. Da kristijani tudi popoldan ob nedeljah in praznikih spo¬ dobno posvečujejo, je cerkev tudi za popoldan uvedla razne pobožnosti: večernice, krščanski nauk, rožni venec, litanije, križev pot, blagoslov s sv. Rešnjim Telesom ali samo po večer¬ nicah ali tudi pred večernicami. Cerkev nas opominja, naj smo tudi pri popoldanski službi božji, daje tako ves dan lepo Bogu posvečen. Da 'kristijana skušnjava popoldne kam drugod ne zapelje, ga pa zvonovi rajši v cerkev vabijo. Pri večernicah prepeva duhovnik v latinskem jeziku psalme in druge molitve, pevci na koru pa mu odpevajo. Krščanski nauk v cerkvi se razlaga za otroke, kateri iz šole izstopijo in za odrasle ljudi sploh, da tega ne pozabijo, kar so se v šoli naučili. Krščanski nauk se razlaga po kate¬ kizmu, prav kakor v šoli. Prejemajmo svete zakramente, namreč zakra¬ ment svete pokore in sv. Rešnjega Telesa. Prejemanje svetih zakramentov sicer ni navezano na posebne dni, toda kaj je bolj umestno za dan Gospodov, kakor da otroci božji hite k virom milosti božje. Kako je veselo gledati, če v praznik mnogo otrok pokleka k mizi Gospodovi. Prebirajmo svete knjige, predvsem katekizem, evangelij in zgodbe svetega pisma. Dobre knjige tudi so: »Življenje svetnikov", ,,Hodi za Kristusom", »Filoteja", »Kri- — 325 — Žana ljubezen 11 , »Krščansko devištvo 11 (za mladino), »Marija sedem žalosti 11 (za očete in matere) in mnogo drugih. Opravljajmo druga dobra dela, bodisi telesna, bodisi duhovna dela usmiljenja. (Glej Vel. Katek. vpraš. 840 in 841). * 492. Zakaj je treba biti pri pridigi? Pri pridigi je treba biti: 1. ker se v pridigi oznanjuje in razlaga beseda božja; 2. ker je znamenje otroške ljubezni do Boga, če kdo pridno in pobožno posluša besedo božjo; 1 3. ker nas je treba pogostoma opominjati in spod¬ bujati k dobremu in odvračati od hudega. 2 Pri pridigi je treba biti, ker se pri tej oznanjuje in raz¬ laga beseda božja. Če Boga ne bomo poslušali, koga pa? Vsak dober kristijan rad posluša besedo božjo. On govori kakor nekdaj Samuel: »Govori Gospod! tvoj hlapec posluša. 11 (I. Kralj. 3, 10). Ker duhovnike veže dolžnost, da oznanjujejo Jezusov nauk: »Učite vse narode, — učite jih izpolnjevati vse, kar¬ koli sem vam zapovedal 11 (Mat. 28, 19. 20), zato so pa verniki dolžni jih poslušati. V pridigi se beseda božja razlaga, t. j. razjasnjuje, da je nikdo krivo ne razume. »Blagor njim, 11 pravi Jezus, »kateri božjo besedo poslušajo in jo ohranijo. 11 (Luk. 11, 28). Če kdo pridno in pobožno posluša besedo božjo, je to znamenje otroške ljubezni do Boga; to pa ni dobro znamenje, če kdo pridigo zanemarja. Jezus sam pravi: »Kdor je iz Boga, 11 t. j. kdor je božji otrok, »posluša božje besede. 11 Kristijan naj besedo božjo pridno posluša, najbolje vsako ne¬ deljo in vsak zapovedan praznik; in naj jo posluša pobožno, t- j. s svetim strahom in s tem namenom, da hoče svoje živ¬ ljenje po božji besedi tudi vravnati. 0 sejavcu in semenu. (Zgod. n. z. št. 28). Beseda božja sad obrodi le pri kristijanih, kateri jo radi poslušajo in jo ohranijo v svojem srcu. Treba nas je pogostoma opominjati, da ne krenemo na široko pot pogubljenja, če nas tudi strasti hočejo zvabiti na 1 „Kdor je iz Boga, posluša božje besede. 11 (Jan. 8,. 47). u 2 „Blagor tistim, kateri božjo besedo poslušajo in jo ohranijo. (Luk. 11, 28). — 326 — krivo pot, -— in vspodbujati, da vstrajamo na ozki poti, naj je potovanje še tako težavno, ker edino-le ta pot pelje v večno življenje. (Prim. Mat. 7, 13. 14). Kakor je govoril ljubi Bog iz visoke Sinajske gore in je ljudstvo odvračal od hudega, rekši: „Ne ubijaj, — ne prešestuj, — ne kradi itd,“ ravno tako duhovnik v nedeljo stopi na prižnico, da vernike odvra- čuje od hudega, in jim žuga s pogubljenjem, da jih ova- ruje greha. Beseda božja je za našo dušo vsakdanji kruh, zatd jo moramo pogosto m a poslušati. ,, Človek ne živi le od kruha, ampak od vsake besede, katera pride iz ust božjih.“ (Mat. 4, 4). Večkrat pridigo poslušamo, boljše se godi naši duši. Tretja cerkvena zapoved. 493. Kako se glasi tretja cerkvena zapoved? Tretja cerkvena zapoved se glasi: »Posti se za¬ povedane postne dni.« Zapovedani postni dnevi so tisti, ob katerih nam cerkev post nalaga ali ukazuje. 494. Kaj zapoveduje tretja cerkvena zapoved? Tretja cerkvena zapoved zapoveduje, postiti se določene dni tako, kakor zaukazuje cerkev. Postiti se pravi, zdržati se jedij sploh ali nekaterih, zlasti mesenih jedij. Kedaj nas veže post? Samo določene dni, tiste dneve, katere je cerkev zato odločila, da se kristijani postijo. Kako se naj postimo? Tako, kakor zaukazuje cerkev, torej ne vsak po svojem, kakor bi se komu zdelo. 495. Koliker je post, ki ga zaukazuje cerkev? Post, ki ga zaukazuje cerkev, je dvojen : 1. post, pri katerem se zdržimo mesnih jedij; 2. post, pri katerem se zdržimo mesnih jedij ter si ob enem pri jedi pritrgamo tako, da se samo en¬ krat na dan najemo do sitega, in sicer ne pred poldnem. Vendar je pa dovoljeno, zvečer kaj ma¬ lega zaužiti, kako malenkost tudi zjutraj. — 327 — 1. Post, pri katerem se zdržimo mesnih j edij, t. j. takih jedij, ki se pripravljajo iz mesa stvarij, ki na suhem žive in s pljuči dišejo; na pr. juha, vse z zabelo začinjene pri¬ kuhe, surovo, kuhano, pečeno, praženo ali kako že bodi pri¬ pravljeno meso. Vse druge jedi so dovoljene. Ob takih postnih dneh se smemo tudi večkrat nasititi. Prva zapoved, katero je Bog človeku dal, je bila takšna postna zapoved: „Od vsega drevja po vrtu jej; od drevesa spoznanja dobrega in hudega pa nikar ne jej.“ (I. Mojz. 2, 16, 17), Daniel v babilonski sužnosti. (Zg. st. z. št. 77). Mladeniči Danijel, Ananija, Mizajel in Azarija nočejo jesti jedij iz kraljeve mize, ker so jim marsikatere bile po judovski po¬ stavi prepovedane. 2. Post, pri katerem se zdržimo mesnih jedij ter si ob enem pritrgamo tako, da se samo enkrat na dan najemo do sitega, t. j. da tudi od dopuščenih jedij ne uživamo več, kakor je potrebno, da se enkrat nasitimo, da ne uživamo toliko, kakor bi mogli in bi nam dišalo, ampak iz ljubezni do Boga nekoliko glad trpimo. Sicer je dovoljeno, zvečer kaj malega zaužiti in tudi zjutraj kako malenkost, toda zajutrk in večerja skupaj ne smeta toliko znašati, da bi se kdo tega do sitega najel. Pijača pa ne prelomi posta. To je post v pravem po¬ menu ali popolni post. — Tako so se postili Ninivljani. Prerok Jona Ninivam oznanja pokoro. (Zg. st. z. št. 68). 496. Katere dni smo dolžni, zdržati se mesnih jedij? Zdržati se mesnih jedij, smo dolžni vsak petek 1 in, koder je še zapovedano, tudi vsako soboto. Mesnih jedij se moremo zdržati vsak petek, in sicer zato, da se hvaležno spominjamo trpljenja in bridke smrti Jezusa Kristusa. V soboto ni več povsod dolžnosti, zdržati se mesnih jedij; nekaterim škofijam so sv. oče to zapoved spre¬ gledali. 497. Katere dni smo dolžni, zdržati se mesnih jedij ter si ob enem pritrgati ? Zdržati se mesnih jedij ter si ob enem pritrgati, smo dolžni: 1 Samo če pride božič na petek, dovoljene so ta petek mesne jedi. — 328 — 1. vse dni štiridesetdanskega posta, to je od pepelnične srede do velike noči; ob nedeljah pa je dovoljeno, najesti se večkrat do sitega; 2. ob sredah, petkih in sobotah štirih kvaternih tednov; 3. ob dnevih pred nekaterimi velikimi prazniki. 1 Na¬ mestil nekaterih postnih dnij pred velikimi prazniki so pa pri nas določene srede in petki v adventu. Štiridesetdanski post je cerkev zapovedala, da kristijani posnemajo Jezusa, ki seje tudi štirideset dni v puščavi postil. Prav primerno je postni čas postavljen pred velikonoč, da kristijani s spokornim duhom obhajajo spomin Jezusovega trpljenja in smrti in se vredno pripravljajo na velikonoč. Ob nedeljah pa je dovoljeno, najesti se večkrat do sitega, t. j. v nedeljo ni popolnega posta, samo mesne jedi jesti je prepo¬ vedano. Vendar so po občni navadi zdaj dopuščene tudi mesne jedi. Pa tudi vse druge dni štiridesetdanskega posta, razven petkov, pepelnice, kvaternih postov in zadnjih treh dnevov velikega tedna se sme sedaj meso vživati, ker je sv. cerkev to dopustila. Kdor katerisibodi dan štiridesetdanskega posta uživa mesne jedi, mora opraviti molitev, katera je v škofiji zato za¬ povedana. K vate r ne poste je cerkev uvedla za štiri letne čase. To je sreda, petek in sobota po tretji adventni nedelji, po prvi postni nedelji, po binkoštni nedelji in po prazniku zvišanja sv. križa (14. septembra). Kvaterni posti so postavljeni, da bi ob vsakem letnem času vsaj nekoliko mislili na pokoro, da bi se Bogu za prijete dobrote zahvalili in ga prosili zopet novih dobrot. Sveta cerkev je kvaterne čase postavila še zlasti zato, da bi kristijani ponižno Boga prosili za prav mnogo dobrih in gorečih duhovnikov. Dobri dušni pastirji so velik dar božji. Po stari navadi so du¬ hovnike prav ob kvaternih dneh posvečevali. Cerkev zapoveduje post tudi ob dnevih pred neka¬ terimi velikimi prazniki, da bi se kristijani s pokoro in molitvijo pripravljali na visoke praznike. Že prvi kristijani so se te dneve ostro postili in pogostoma tudi vso noč pred praz- 1 Taki dnevi so med drugimi: pred božičem, binkoštmi, svetim Petrom in Pavlom, Marijinim vnebovzetjem, vsemi svetniki, brezmadežnim spočetjem Marijinim. — 329 — nikom prebedeli ter do jutranje zarje molili in psalme prepe¬ vali. — Namestu nekaterih postnih dnij, namreč na mestu postnih dnij pred prazniki sv. apostolov in pred praz¬ nikom sv. Janeza Krstnika in sv. Lavrencija, so pri nas dolo¬ čene srede in petki v adventu. Postno postavo škofje oznanjajo vsako leto v pastirskem listu, ki se začetkom postnega časa bere iz prižnice. 498. Kdo je dolžan, zapovedane postne dni zdržati se mesnih jedij? Zapovedane postne dni zdržati se mesnih jedij, je dolžan vsak vernik, ki je že pri pameti in ga ne izgovarja kak opravičen vzrok, na primer: bolezen, revščina ali kaj takega. Navadno računamo, da se otroci okoli sedmega leta pa¬ meti zavedajo, in so torej otroci tudi od tega časa dolžni, zdržati se mesnih jedij. — Nekatere pa izgovarja pravičen vzrok, da se jim ni treba zdržati mesnih jedij, na pr. revne, bolne, okrevajoče, vojake, delavce, služabnike, popotnike itd., ki drugih jedij ali ne smejo jesti, ali jih ne morejo dobiti. V večjem mestu na Francoskem se je fantič pripravljal na prvo sv. obhajilo. Njegovi stariši niso bili kaj vestni kristi- jani in so ob zapovedanih postnih dneh redno mesne jedi uži¬ vali. Ko je pa otrok v šoli slišal, da sveta cerkev to prepo¬ veduje, se je v petek svojim starišem za mesne jedi spodobno zahvalil in se jih ni hotel več dotakniti. Prosil je stariše kruha in je rekel, da bo s tem obedom v petek zadovoljen. Oče se nad otrokom tako razjezi, da mu naloži post za ves tisti dan, in mu tudi kruha za obed ne privošči. Fantič se ves dan po¬ nižno pokori uredbam svojega očeta. Dobra mati pa se otroka usmili in mu prinese postne jedi. Toda mati se čudom čudi, ko ji otrok reče: „Ne zamerite mi, ljuba mati, danes ne smem uživati nobene jedi, ker so mi oče post naložili." Zdaj se materi odprejo oči. S solznimi očmi je dopovedovala očetu, kar se je ravnokar zgodilo. Odslej so stariši svojega otroka še bolj ljubili, so tudi vestno izpolnjevali postno zapoved in so fantiča opo¬ minjali, naj se vedno pridno uči in drži krščanskega nauka. Ludv. Mehler, Beispiele, Bnd. II. pag. 462. — 330 — 499. Kdo je dolžan, zapovedane postne dni zdržati se mesnih jedij ter si ob enem pritrgati? Zapovedane postne dni zdržati se mesnih jedij ter si ob enem pritrgati, je dolžan vsak vernik, ki je dovršil 21. leto in ga ne izgovarja kak opravičen vzrok. Kdor mora težko delati ali je v visoki starosti, vsled tega sicer ni dolžan pritrgati si, vendar pa ga to oboje samo zase še ne opravičuje, da bi smel uživati mesne jedi. Postna postava veže vernike še le po dovršenem edenin- dvajsetem letu. Dokler človek raste, treba mu je večkratne in obilnejše hrane, in dobra mati, sveta cerkev, skrbi tudi za telesno moč in zdravje svojih otrok. Kdor je dokončal šestdeset let, niveč dolžan pritrgati si ob postnih dneh, ker v t e j starosti začnejo naše telesne moči pojemati. Tudi tisti niso dolžni postiti se, ki morajo težko delati, ako potrebujejo obil¬ nejše hrane, da ne opešajo. * 500. Kako olajšuje cerkev postno zapoved? Cerkev olajšuje postno zapoved z večjimi ali manjšimi spregledi, katere podeljujejo škofje, poobla¬ ščeni od svetega očeta, iz opravičenih vzrokov ali celim škofijam ali posameznim vernikom. Škofje morejo vsled papeževega pooblastila postno zapoved olajšati ali za celo škofijo ali za posamezne vernike. Olajšave postne postave za celo škofijo se naznanjajo po pastirskih listih. Časih pa se iz opravičenih vzrokov, — torej ne iz praznih vzrokov, posameznim osebam ali družinam post od škofa spre¬ gleda, če prosijo za to milost. Kadar so pa postne dni zavoljo spregleda dovoljene mesne jedi, vendar ni dopuščeno, da bi take dneve pri enem in istem kosilu jedli mesne in ribje jedi. * 501. Zakaj je treba vestno izpolnjevati postno zapoved ? Postno zapoved je treba vestno izpolnjevati: 1. da kažemo svojo pokorščino do svete cerkve; — 331 — 2. da posnemamo vzgled Jezusa Kristusa in svetnikov; 3. da delamo pokoro za svoje grehe; 4. da ložje krotimo svoje hudo poželenje. Postno zapoved je treba vestno izpolnjevati, da kažemo svojo pokorščino do svete cerkve, t. j. kdor postno zapoved izpolnjuje je pokoren cerkvi, pa je pokoren tudi Bogu, ker cerkev v imenu božjem daje zapovedi. Pri postni zapovedi ne gre že za grižljaj mesa. Meso samo na sebi, kakor druge dni, tako tudi postni dan ni kaj hudega. Pač pa je greh ne¬ pokorščina, ker se človek ustavlja cerkvi in Bogu. Tudi v raju sad prepovedanega drevesa ni bil kaj hudega, pa nepokorščina je bila smrten greh, da so prvi stariši jedli od tega sadu in se niti v tej majhni reči niso hoteli pokoriti božji volji. Da posnemamo vzgled Jezusa Kristusa insvet- nikov. Jezus se je v puščavi postil štirideset dni, in nam njegov vzgled svedoči, da je post Bogu všeč in človeku ko¬ risten. Jezus pa je tudi post v pridigi na gori naravnost pri¬ poročal : „ Kadar se postiš, mazili svojo glavo in umij svoj obraz (bodi vesel), da ne bodo ljudje vedeli, da se postiš, in tvoj Oče, kateri na skrivnem vidi, ti bo povrnil/ (Mat. 6, 17, 18). — Pa tudi vsi svetniki so postno zapoved vestno izpolnje¬ vali in so si čestokrat še sami nalagali oster post, kakor nam to pričuje življenje svetnikov na vsaki strani. Da delamo pokoro za svoje grehe. Greh namreč zasluži kazen. Če se za svoj greh sami kaznujemo, odvrnemo s tem božjo šibo od nas. Post namreč boli človeško naravo in ji je zopern, in zato je post zelo primerna in tudi Bogu dopadljiva kazen za naše grehe. Ninivljani so se postili in so se tako sami kaznovali, zato pa jim je Bog prizanesel. „Ker se nismo postili, bili smo prognani iz raja; postimo se torej, da se tje vrnemo.“* Da lažje krotimo svoje hudo poželenje, t. j. da lažje brzdamo in premagamo hudo poželenje, če svoje telo po postu ponižamo in grešne želje zatiramo. Kako izdaten pri¬ pomoček zoper hudo poželenje je post, spoznamo iz besed Jezusovih, ki je rekel, da je neka vrsta skušnjavcev (hudičev) in skušnjav, ki se ne more drugače izgnati, kakor z molitvijo in postom. (Prim. Mat. 17, 20). Ljubi otroci! že zdaj si ob postnih dneh kaj pritrgajte, da vam pozneje postna postava ne bode delala težave. * Sv. Baz. Vel. hom. 1. de jejun. — 332 — Četrta cerkvena zapoved. 502. Kako se glasi četrta cerkvena zapoved? Četrta cerkvena zapoved se glasi: »Spovej se svojih grehov postavljenemu spovedniku vsaj enkrat v letu, in o velikonočnem času prejmi sveto Rešnje Telo.« Kristus sam je zaukazal spoved in obhajilo, a ni sam na¬ ročil, kolikokrat treba te sv. zakramente prejemati; to določiti je prepustil cerkvi. Za goreče prve kristijane ni bilo treba take zapovedi, ker so vsak dan, ali vsaj vsako nedeljo pre¬ jemali sv. zakramente. Ko je prva gorečnost tako minevala, da je mnogo kristijanov dolgo odlagalo svete zakramente, bilo je treba ostre zapovedi, katero je dala cerkev 1. 1215, naj se spovejo kristijani vsaj enkrat v letu in naj o veliko¬ nočnem času prejemajo sv. Rešnje Telo. 503. Kaj zapoveduje četrta cerkvena zapoved? Četrta cerkvena zapoved zapoveduje: 1. vsaj enkrat v letu veljavno spovedati se svojih grehov mašniku, ki je postavljen, to je pooblaščen za spovedovanje; 2. o velikonočnem času vredno prejeti sveto obhajilo. Tistega, ki to trdovratno opušča, more sveta cer¬ kev izobčiti in mu za kazen odreči cerkveni pokop. 1 Jezus Kristus je zakrament sv. pokore postavil in torej želi, da ga verniki prejemajo. Vsled tega je sveta cerkev za¬ povedala, da se kristijani vsaj enkrat v letu spovejo. Terja torej vsaj letno spoved, t. j. leto za kristijana ne sme pre¬ teči, da bi se enkrat ne spovedal. Ob katerem času v letu se naj kristijani spovejo, sveta cerkev ne določuje. Toda ker cerkev zapoveduje obhajilo ob velikonočnem času in je treba obhajilo v stanu milosti božje prejeti, nastala je navada, da se tudi spovedujemo ob velikonočnem času. 1 Velikonočni čas, v katerem moramo prejeti sveto obhajilo, dolo¬ čujejo škofje. — 333 — Cerkev nadalje ukazuje, da je treba se veljavno spo¬ vedati, sicer ne izpolni cerkvene zapovedi, t. j. mora vse to opraviti, kar Bog terja, da kdo vredno prejme zakrament sv. pokore. — Kristijan se more spovedati mašniku, ki je po¬ stavljen, t. j. pooblaščen za spovedovanje, to se pravi, ki ima od svojega škofa oblast, da sme v škofiji spo¬ vedovati. Duhovnik namreč že zbog tega, da je posvečen, ne more veljavno odpuščati grehov, dokler nima od škofa še po¬ sebne oblasti, da sme v njegovi škofiji spovedovati. — Letna spoved je tako ostro zapovedana, da smrtno greši, kdor jo opusti. Sv. obhajilo prejemati je Bog sam zapovedal. Jezus nam¬ reč govori: »Resnično, resnično vam povem, ako ne boste jedli mesa Simi človekovega, in pili njegove krvi, ne boste imeli življenja v sebi/ (Jan. 6, 54). Cerkev pa je določila čas, kedaj se mora ta božja zapoved izpolnjevati. Kristijan mora ob velikonočnem času prejeti sveto obhajilo, t. j. okoli velike noči. Kako dolgo traja velikonočna spoved, odločujejo škofje. In kristijan mora o velikonočnem času vredno prejeti sveto obhajilo, t. j. v stanu posvečujoče milosti božje, sicer ne izpolni dolžnosti, velikonočnega obhajila. Kdor ob velikonočnem času ne prejme svetega obhajila, smrtno greši, in je dolž in sveto obhajilo prejeti pozneje, brž ko je mogoče. Tistega, ki trdovratno opušča to dolžnost, t- j. iz hudobije in upornosti, in ker sveti zakrament zaničuje, more škof izobčiti, da torej ni več ud svete cerkve, in mu za kazen odreči cerkveni pokop. Sveta cerkev želi, da bi verniki velikonočno obhajilo pre¬ jemali v domači župnijski cerkvi iz rok svojega dušnega pastirja. Le tako se more dušni pastir prepričati, ali so nje¬ gove ovce storile velikonočno dolžnost, verniki pa dajo lep vzgled drugim župljanom. O velikonočnem času pa se vernikom ukazuje sveto ob¬ hajilo, ker je tudi Jezus ob velikonočnem času dal svojim učencem svoje telo in kri v jed in pijačo, — ker je sveto obhajilo spomin Jezusove smrti in morajo torej verniki vsaj v tistem času, kadar se obhaja smrt Gospodova, resnično udele¬ ževati se nekrvave daritve Jezusove, — in ker se morajo kristi- jani o veliki noči, kot največjem prazniku cerkvenega leta, duhovno prenoviti, kar se zgodi, če vredno prejmejo sv. za¬ kramente. — 334 - * 504. Zakaj pravi četrta cerkvena zapoved: »spovej se svojih grehov vsaj enkrat v letu“? Četrta cerkvena zapoved pravi, »spovej se svojih grehov vsaj enkrat v letu«, ker sveta cerkev siino želi, da bi verniki večkrat, in ne samo enkrat na leto opravili spoved in prejeli sveto obhajilo. Spovej se vsaj enkrat v letu, to je skrajna meja, katero nam cerkev postavi, ker če to mejo prestopimo, se smrtno pregrešimo. Sicer pa cerkev silno želi, t. j. zelo želi in ver¬ nikom nujno priporoča večkratno obhajilo. Kolikokrat naj verniki prejemajo sveto obhajilo, to določujejo spovedniki. Odrasli mladini je priporočati mesečno obhajilo. V lepo urejenih župnijah vsi verniki prejemajo vsaj ob vsakih kvatrah, torej štirikrat na leto sv. zakramente. Za šolarje pa škofje določujejo, kolikokrat naj prejmejo sv. zakra¬ mente. Ljubi otroci! kjer je po malem kruha, ljudje sicer tudi živijo, pa slabo žive, ravno tako tudi tisti, ki komaj vsako leto enkrat prejemajo duhovno jed, še tudi živijo, pa revno je njih dušno življenje. Kjer je obilno kruha, tam je dobro in veselo življenje. Peta cerkvena zapoved. 505. Kako se glasi peta cerkvena zapoved ? Peta cerkvena zapoved se glasi: »Ne obhajaj že¬ nitve o prepovedanih časih.« 506. Kaj prepoveduje peta cerkvena zapoved? Peta cerkvena zapoved prepoveduje, obhajati slo¬ vesno ženitovanja v prepovedanem času, to je od prve adventne nedelje do dneva po svetih treh kraljih in od pepelnične srede do vštete prve nedelje po veliki noči. 1 1 Skoraj v vseh škofijah so v prepovedanem času zabranjene tudi navadne poroke. — 335 — Prepovedan čas je tisti čas cerkvenega leta, v katerem cerkev slovesno ženitovanje prepoveduje, t. j. ženito- tovanje, ki se obhaja s hrupom in gostarijami. Tudi tihe po¬ roke so skoraj v vseh škofijah v adventu in v postnem času prepovedane. viz J 507. Zakaj se v prepovedanem času ne sme obhajati slovesno ženitovanje? V prepovedanem času se ne sme obhajati slo¬ vesno ženitovanje, ker je navadno združeno s hrupnim razveseljevanjem, ki nasprotuje temu svetemu in res¬ nemu času. Adventni čas z božičnimi prazniki je posebno svet čas, in sveta cerkev želi, da bi se verniki v tem času ne udeležili posvetnih veselic in glasnih gostarij, nego se vestno priprav¬ ljali, da vredno praznujejo praznik rojstva Zveličarjevega. Pa tudi postni čas z velikonočnimi prazniki je svet čas. V postu naj bi verniki trpljenje Jezusovo pridno premišljevali, svoje grehe objokovali, in se vestno pripravljali na vredno veliko¬ nočno obhajilo. V tem resnem in svetem času pač ni mesta za posvetno, hrupno veselje. Pomni! Ne zanemarjaj nikdar cerkvenih zapovedij; vežejo te kakor božje zapovedi pod smrtnim grehom. Če jih drugi prestopajo, te to še ni¬ kakor ne odvezuje od cerkvenih zapovedij in te pred Bogom ne opravičuje, če jih prestopaš. „če se kdo odvrne od cerkve, se sam izključi iz števila njenih otrok. Držite se vsi enovoljno Boga kot očeta, in svete cerkve kot matere.' 1 (Sv. Avguštin). Razlaga novega Velikega Katekizma, potrjenega od vseh avstrijskih škofov, zbranih na Dunaju 9. aprila 1894. Spisal in založil Dr. Ivan Križanič, kanonik sen. lavantinski, profesor pastirne. Drugi del. V Mariboru 1901. Natisnila Tiskarna sv. Cirila v Mariboru. Št. 260. Mnogočastitemu gospodu dr. Ivanu Križanič, kanoniku seniorju, kn. šk. konzistorijalnemu svetovalcu, profesorju bogoslovja i. t. d. v Mariboru. Z ozirom na vlogo z dne 22. januarija 1901, je kn. šk. ordinarij at prav rad dovolil, da se sme „ Razlaga novega Velikega Katekizma 11 , spisal dr. Ivan Križanič, II. del, v smislu apostolske konstitucije »officiorum ac munerum 11 z dne 25. ja¬ nuarija 1897, pogl. VIL, natisniti in rabiti. Vse polivale vredna knjiga bo pri razlaganju krščanskega nauka vrlo dobro služila, in jo torej kn. šk. ordinarijat prav gorko priporoča. Kn. šk. lavantinski ordinarijat v Mariboru dne 24. januarija 1901. j- Mihael, knez in škof. Četrto poglavje. O milosti in zakramentih. 1. Oddelek. O milosti. Ljubi otroci! gotovo ste že slišali besedo „milost“. Ljudje na pr. pravijo: „Ta otrok je pri svojem očetu v milosti. Egiptovski Jožef je bil pri svojem očetu Jakobu v milosti, t. j. oče je tega svojega sina posebno rad imel. Da je otrok pri svojem očetu v milosti, sodimo po darih ali po dobrotah, ki jih deli svojemu otroku. Jakob je svojo milost ali naklonjenost svojemu sinu izkazal s tem, da mu je omislil pisano suknjo. Milost, katero nam ljudje izkazujejo, je človeška milost. O taki človeški milosti ali naklonjenosti pa katekizem tukaj ne govori, ampak govori o milosti, ki je božji dar. Ljubi Bog namreč tudi ljudem deli brezštevilne milosti. Življenje, pamet, zdravje, hrana, bogastvo itd. so darovi milosti božje. To so naravne milosti božje, katere nas osrečijo v tem življenju, katere storijo srečno naravno naše življenje. Tudi o teh naravnih božjih milostih ne govori ka¬ tekizem. Katekizem govori tukaj zgolj o nadnaravni milosti božji. Bog namreč človeka ni ustvaril, samo za naravno življenje na tem svetu, ampak ga je ustvaril tudi za večno, nadnaravno življenje ali za večno zveličanje. In tisti darovi, katere nam ljubi Bog daje, da moremo doseči večno 22 — 338 — življenje — večno blaženost v nebesih, so nadnaravni da¬ rovi ali nadnaravne milosti božje, in edinole o teh govori tukaj katekizem. Prva človeka sta bila dobra in srečna, ker sta imela od Boga dar posvečujoče milosti božje in sta ž njo imela pravico do večnega življenja v nebesih. (Prim, vpraš. 95). Toda prva človeka nista ostala dobra in srečna, ampak sta vsled svojega greha izgubila posvečujočo milost božjo, in ž njo izgubila tudi pravico do večnega zveličanja. (Prim, vpraš. 99). Adam pa, ki daru milosti božje ni dobil samo za se, temveč za vse svoje potomce, po svojem grehu tudi milosti božje ni izgubil samo za se, ampak za vse ljudi. (Prim, vpraš. 100). človek bi si po svojih naravnih močeh ne mogel nikdar več pridobiti izgubljene milosti. Zato se pa Bog usmili revnega človeka in pošlje iz gole ljubezni svojega edinorojenega Sina na svet, da človeku zopet pridobi milost božjo in večno življenje. »Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Simi, da kdorkoli vanj veruje, se ne pogubi, temveč ima večno živ¬ ljenje/ (Jan. 3, 16). Sin božji je torej prišel na svet iskat, kar je bilo izgubljenega: »Sin človekov je pri¬ šel iskat in zveličat, kar je bilo izgubljenega.“ (Luk. 19, 10). Jezus Kristus — drugi Adam — je za nas trpel in umrl, in nam je izgubljeno milost zopet zaslužil. »Vse božje milosti so cena trpljenja in smrti Jezusa Kristusa, in ob vsaki milosti, katero dobimo od Boga, visi tako rekoč kapljica njegove predrage krvi.“* 508. Kaj je milost? Milost je notranj, nadnaraven dar, ki ga nam Bog podari zavoljo zasluženja Jezusa Kristusa, da se moremo zveličati. * 509. Zakaj se milost imenuje „dar“? Milost se imenuje »dar«, ker je ne moremo za¬ služiti, ampak nam jo Bog samo podari zavoljo zaslu¬ ženja Jezusa Kristusa. * Škof Konrad Martin. Vide Deharbe, Erklarung d. kat. Katech. 3. Bud. pag. 4. — 339 - Milost je dar, je nekaj nezasluženega, kar nam ljubi 'Bog da ali podeli iz same ljubezni. Kar človek zasluži, to namreč ni dar, to je zaslužek ali plačilo. Milost je dar, ker milosti ne moremo zaslužiti. Ce bi bilo mogoče milost zaslužiti, ne bila bi več milost, tem¬ več zaslužek. „Če je milost, torej ni zavoljo (zaslužnih) del, sicer milost ni več milost“ (Rim. 11, 6), — če bi namreč milost dobili zavoljo svojih zaslužnih del. Človek ne more ničesar storiti, kar bi mu dalo pravico do milosti. Milost je zastonj, — milost dobivamo brezplačno. Milost je dar, katerega nam Bog ne daje zavoljo našega zasluženja, ampak nam ga samo podari zavoljo zaslu- ženja Jezusa Kristusa, t. j. Bog deli ljudem milost le zategavoljo, ker je Jezus Kristus po svojem trpljenju in svoji smrti milost za človeka zaslužil, in ker zasluženje Jezusovo nagiblje božje srce, da ljudem deli milost. * 510. Zakaj se imenuje milost „notranj“ dar? Milost se imenuje »notranj« dar, ker jo Bog podari naravnost duši in je torej milost nekaj no¬ tranjega. A i Milost se imenuje notranj dar, ker jo more le duša sprejeti in je le za dušo dana. Bog jo podari naravnost duši, in se torej na zunaj ne vidi, kako jo Bog podeli; milost se ime¬ nuje notranji dar, ker je ne moremo opažati z nobenim •čutom, pa tudi z dušnimi močmi ne, in zategavoljo tudi nihče ne more za gotovo vedeti, je-li v milosti božji ali ni. So sicer tudi zunanje milosti; to so darovi božji, katere po svojih čutih opazujemo. Take milosti so: pridiga, čudeži, zakramenti, včlovečenje Jezusa Kristusa itd. Joda o zu¬ nanjih milostih katekizem ne govori, ampak le o notranji milosti. * 511. Zakaj se milost imenuje „nadnaraven“ dar? Milost se imenuje »nadnaraven« dar, ker je člo¬ vek nima že po svoji naravi in je tudi ne more do¬ seči, in ker sploh do nje nima nikake pravice, ampak mu jo Bog prostovoljno pridaje nad vso naravo. 22* - 340 - Milost se imenuje nadnaraven dar, ker je človek nima že po svoji naravi, t. j. človek bi bil človek, če tudi nima milosti, in ne neha biti človek, če tudi izgubi milost božjo. Adam ni nehal biti človek, ko je izgubil milost. Milost je nadnaraven dar, ker je človek tudi ne more doseči, t. j. človek ni sposoben in ni zmožen, da bi si ali po svojih telesnih ali po svojih duševnih močeh milost pridobil, — to presega njegove naravne moči. Človek premore marsikaj po svojih telesnih in duševnih močeh. On prekapa gore, premeri pota zvezd, zbližuje daljave (lokomotiv, telegraf, telefon) itd., da bi si pa človek mogel pridobiti tudi milost, za to ni sposoben, to presega njegove moči. Milost se imenuje nadnaraven dar, ker človek do mi¬ losti sploh nima nikake pravice, t. j. človek se nikakor ne more pritožiti, da se mu krivica godi, če mu Bog ne da milosti, — Bog mu ni dolžen milosti. Česar človek po svoji naravi potrebuje, do tega ima pravico, na pr. do živil, do obleke itd. „Ne skrbite torej, rekoč: Kaj bomo jedli, ali kaj bomo pili, ali s čim se bomo oblačili? Saj ve vaš Oče nebeški, da vsega tega potrebuj ete.“ Jezusova pridiganagori. (Zgod, n. z. št. 21 E). Milost se imenuje nadnaraven dar, ker jo Bog člo¬ veku pridaje prostovoljno nad vso naravo. Telo in duša, to je človeška narava, kar je več, je črez naravo, ali nad naravo, če mu torej Bog da dar milosti, nima človek tega daru vsled narave, ampak Bog milost pridene k njegovi naravi. In sicer ljubi Bog človeški naravi prostovoljno pridaje milost, t. j. k temu ga nihče ne more prisiliti, če to ni njegova sveta volja. To so vzroki, zakaj se milost imenuje nadnaravni dar. Sveta vera nas torej uči, da je milost nadnaravni dar božji. Kaj pa je prav za prav milost, ali v čemje bistvo mi¬ losti, tega ne vemo, to je skrivnost. * 512. Čemu podeljuje Bog človeku nadnaravno milost? Bog podeljuje človeku nadnaravno milost, da ga povzdigne k nadnaravni časti otroka božjega in ga naredi sposobnega, zaslužiti si nebesa. — 341 — čemu, t. j. iz kakšnega namena podeljuje Bog človeku nadnaravno milost? Bog podeljuje človeku nadnaravno milost, da ga povzdigne k nadnaravni časti otroka božjega, t. j. ga poviša tako visoko, da je njegovo mesto med otroki božjimi, da postane pravi otrok božji, ki ima last¬ nosti in pravice božjega otroka. Človek, kije po svojem rojstvu otrok človeški, postane po milosti tudi otrok božji. Človek je po milosti pravi otrok božji, ker ga milost stori de¬ ležnega božje narave in večnega življenja. Človek torej ni po naravi otrok božji, ampak po milosti. Po naravi je le eden edini Sin božji (ali Otrok božji), namreč druga božja oseba, Jezus Kristus, ki ima božjo naravo kakor Bog Oče in kakor Bog sveti Duh. Jezus Kristus ima božjo naravo po naravi, po svojem rojstvu iz Očeta, človek pa je deležen božje narave po milosti. Ljubi otroci! »Glejte, kakršno ljubezen nam je izkazal Oče, da se otroci božji imenujemo in smo.“ (I. Jan. 1, 3). Otrok božji — to ni prazno ime za kristijana. Bog podeljuje človeku nadnaravno milost, da ga naredi sposobnega, zaslužiti si nebesa, t. j. človek bi po svojih naravnih telesnih in duševnih močeh ne bil za nebesa, bi ne mogel večno živeti, ker je večno življenje nekaj nadna¬ ravnega,^ za to ga stori sposobnega še le nadnaravna milost. Človek si tudi le po nadnaravni milosti more zaslužiti nebesa, t. j. človek more le po nadnaravni milosti opravljati dobra dela, za katera Bog obljubuje nad¬ naravno plačo — večno življenje v nebesih. 513. Kolikera je nadnaravna milost? Nadnaravna milost je dvojna: 1. dejanska, 2. posvečujoča. Nadnaravna milost, ki je prav za prav le ena, vendar je po svojih učinkih, t. j. po tem, kako vpliva na dušo in v duši deluje, dvojna: dejanska milost in posvečujoča milost. 514. Kaj je dejanska milost? Dejanska milost je nadnaravna, duši samo za¬ časno podeljena milost, ki nam pomaga opravljati — 342 — dobra, to je taka dela ali dejanja, ki služijo za večno zveličanje. Dejanska milost pomaga človeku opravljati dobra dela in dejanja, zato se imenuje dejanska milost. Dejanska milost mine z dejanjem, zato pravi katekizem, da je začasno podeljena milost, naj že človek njeno pomoč po¬ rabi in dobro delo stori, ali naj njeno pomoč zanemari in dobro delo opusti. Dejanska milost ne povzroči v duši nobene spremembe, in ne ostane v duši, ampak samo nekaj časa — začasno — upliva na dušo in se jej ponuja, da jej hoče pomagati opraviti dobro delo. Dejanska milost nam pomaga opravljati dobra, to je taka dela in dejanja, ki služijo za večno zve¬ ličanje, — torej nadnaravna dela, za katera dobimo ne¬ besa. Taka dela more človek opravljati le s pomočjo dejanske milosti; brez milosti more le naravna dela storiti, ki pa za nebesa nimajo nobene vrednosti. 515. Kako nam dejanska milost pomaga, opravljati dobra dela? Dejanska milost nam pomaga opravljati dobra dela tako: 1. razsvetljuje nam um in nagiblje in krepi nam voljo, da dobra dela pričenjamo, nadaljujemo in dovr- šujemo; 2. podeljuje tem delom nadnaravno vrednost. 1 Dejanska milost nam razsvetljuje um, da dobro delo kakor pri luči vidimo, da pri tej nebeški luči spoznavamo, kako je dobro delo Bogu ljubo in za naše zveličanje koristno. Dejanska milost pa nam nagiblje tudi voljo, t. j. vzbudi našo voljo in jo navabi, da to hoče, kar je po milosti razsvetljeni um za dobro spoznal, in krepi voljo, da se dobrega dela loti in ga nadaljuje ter ne odjenja od njega, dokler ga ne dovrši. Dejanska milost je tako rekoč mil pogled Jezusov, s katerim pogleda dušo, kakor je nekdaj pogledal sv. Petra in ga tako vzbudil iz greha ter spravil na pot pokore. (Prim. Luk. 22, 61). 1 Ne premoremo „iz sebe kaj (dobrega tudi le) misliti kakor iz sebe, ampak naša zmožnost je iz Boga. 11 (II. Kor. 3, 5). — „Bog je, kateri dela v vas hoteti in dopolniti po (svoji) dobri volji. 11 (Filiplj. 2, 13). — 343 — Naše spoznanje je namreč po izvirnem grehu oslabelo in naša volja se je nagnila k hudemu (vpraš. 99). Te zle na¬ sledke izvirnega greha popravlja in poravnava dejanska milost, ki nam razsvetljuje um in nagiblje in krepi voljo. Izgubljeni sin. (Zg. n. z. št. 45). Izgubljeni sin je zapustil svoj dom in svojega očeta. Ko je po grešnih potih zapravil svoje premoženje, postal je svinjski pastir in je trpel hudo lakoto. Toda zdaj ga sreča milost božja. Božja milost mu razsveti um, — hkrati se mu zjasni pred očmi, da vidi, kako daleč je zašel, in da se spomni dobrot očetove hiše. Milost mu potem tudi nagne voljo, naj se spokori ter vrne k svojemu očetu, in mu okrepi voljo, da se res odpravi na pot in da ostane stanoviten, dokler se ne spravi s svojim dobrim očetom. -Bog je, kateri dela v vas hoteti itd.“ Delo božje milosti je, da dobro hočemo, in delo božje milosti je, da dobro dopol¬ nimo. Savel se spreobrne. (Zg. n. z. št. 88).. Ljubi Bog nam po Savlovi spreobrnitvi nekako tudi po zunanje kaže, kaj in kako njegova milost nevidno notri v duši deluje. Na potu v Damask Pavla nenadoma obsveti svetloba z neba. Ta svetloba pomeni notranjo luč milosti božje, ki mu razsveti um, da spozna krivo pot, po kateri hodi, da namreč Jezusa preganja in njegovo sveto cerkev. Iz besed Jezusovih: „Vstani in pojdi v mesto, in tam se ti bo povedalo, kaj ti je storiti/ pa slišimo glas milosti, kako nagiblje voljo, da se s postom in molitvijo pripravlja na sveti krst, da nese ime Jezusovo pred nevernike in kralje in Izraelove otroke, dokler ni „teka do¬ končal/ (II. Tim. 4, 7). Bog mu krepi voljo, dokler ne izvrši svojega apostolskega dela. Dejanska milost podeljuje tem dobrim delom nad¬ naravno vrednost, t. j. le tista dobra dela, katera storimo po vplivu in s pomočjo dejanske milosti, imajo pred Bogom toliko veljavo, tako visoko ceno, da so nam v zveličanje in nam za nebesa zaslužijo tudi še posebno plačilo. 516. Ali je dejanska milost človeku potrebna? Dejanska milost je človeku potrebna, in sicer za vsako dobro delo: potrebna grešniku, da se spreobrne k Bogu; potrebna pravičniku, da ostane stanoviten v posvečujoči milosti, in da izvršuje zaslužna dela. 1 1 „Brez mene ne morete ničesar storiti." (Jan. 15, 5). Primera . vinska trta in mladike. (Jan. 15). — 344 — Dejanska milost je človeku potrebna, in sicer za vsako dobro delo, t. j. brez pomoči dejanske milosti ne more človek storiti nobenega dobrega dela. Dejanska milost je človeku že potrebna, da more nadnaravno dobro delo začeti, in ravno tako, da ga more nadaljevati in dovršiti. Dejanska milost božja je človeku tako potrebna, da brez nje ne more niti najmanjšega dobrega dela za svoje zveličanje storiti. Jezus namreč govori: „Brez mene ne morete nič storiti.“ (Jan. 15, 5). Sv. Avguštin pa tolmači Jezusove besede, rekoč: „Torej brez njega ne moremo niti kaj malega, niti kaj velikega storiti, brez katerega ne moremo nič storiti.“* Dejanska milost je potrebna vsakemu človeku, torej ne samo grešniku, ampak tudi pravičniku. Grešniku je dejanska milost potrebna, da se spreobrne k Bogu, t. j. da svoje grehe spozna, obžaluje, se jih spove, se spokori ter svoje živ¬ ljenje poboljša. Dejanska milost božja pa je potrebna tudi pravičniku, da ostane stanoviten v posvečujoči milosti, t. j. da posvečujoče milosti božje ne izgubi po kakem smrtnem grehu, ampak da jo ohrani ter tako ostane božji otrok; pa tudi zato je pravičniku potrebna, da izvršuje zaslužna dela, t. j. taka dela, za katera si zasluži plačilo v nebesih. Ker človek brez dejanske milosti božje ne more nobenega zaslužnega dobrega dela storiti, naj torej tudi dobrega dela ne pripisuje samemu sebi, — naj se s svojimi dobrimi deli ne hvali in ne ponaša, temveč naj hvali Boga, ki ga po svoji milosti stori sposobnega, da more delati dobra dela. Človek se torej tudi ne sme nikdar zanašati na svojo lastno moč, ampak le na pomoč milosti božje, s katero naj sodeluje. »Naša zmožnost je iz Boga/ Verni kristijan ponižno pripozna to svojo revo in slabost ter goreče moli: „Jaz sem revež in siromak, o Bog, pridi mi na pomoč, Gospod, hiti mi pomagat." (Ps. 69, 1. 7). * 517. Ali Bog vsakemu človeku podeljuje dejansko milost? Bog vsakemu človeku podeljuje dejansko milost, katero potrebuje, da se more zveličati; zakaj Bog »hoče, da bi se vsi ljudje zveličali in prišli do spo¬ znanja resnice.« (I. Tim. 2, 4). * Tract. 81. in Joann. sub med. — 345 — Bog vsakemu človeku podeljuje dejansko milost, katero potrebuje, da se more zveličati, t. j. Bog vsa¬ kemu človeku podeljuje toliko dejanske milosti, da je ima dosti, da je nima premalo, če se hoče zveličati. Noben človek se ne bo mogel na sodni dan pred Bogom izgovarjati, rekoč: Nisem imel dosti milosti, in zato se nisem mogel zveličati. To nas razločno uči sv. apostol Pavel: „Bog hoče, da bi se vsi ljudje zveličali," t. j. Bog je v svoji ljubezni do nas določil, da ni nikdo izključen iz nebes, kdor hoče hoditi po poti, katero mu kaže sv. vera; — Bog je tako na¬ redil, da se more vsak človek zveličati in v nebesa priti. — Prav zato pa, ker Bog hoče, da se vsi ljudje zveličajo, mora tudi vsakemu človeku dati toliko milosti, kolikor je potrebuje, da se more zveličati. Ako bi namreč Bog kateremu koli človeku ne dal potrebne milosti za zveličanje, in bi vendar hotel imeti, da se zveliča, bi Bog terjal kaj nemogočega, kar bi pa bilo zoper božjo modrost in zoper njegovo pravičnost, česar pa seveda ne moremo in ne smemo misliti. Koliko mero milosti pa dobi vsak človek? Mero milosti za vsakega človeka določuje Jezus Kristus po svoji sveti volji in po svoji neskončni modrosti, ker Jezus Kristus nam je zaslužil zaklad vseh milosti. Sv. pismo namreč pravi: „Vsakateremu izmed nas je dana milost po meri, s katero nas Kristus obdaruje." (Efez. 4, 7). Verska resnica je, da dobijo vsi ljudje dosti milosti, t. j. toliko mero, katero potrebujejo za svoje zveličanje. Tudi neverniki — tudi naj večji grešniki dobijo dosti milosti, da se morejo zveličati. Gospod namreč pravi: „Nočem smrti grešnika, temveč da se hudobni spreobrne in živi." (Eceh. 33, 11). Tudi pogubljeni v peklu so imeli toliko mero milosti, da bi sc bili lahko zveličali. Toda ljubi Bog odmeri nekateremu človeku večjo mero milosti, kakor drugemu, nekaterim celo prav obilno mero. Bog je gospod zaklada milosti in obdaruje iz tega zaklada človeka po svoji sveti volji. On tudi naravnih darov, t. j. telesnih lastnosti in duševnih moči, ne deli enakomerno, ampak ima za vsakega drugo mero. Na pr. nekateri ima dober pomnež, drugi vse sproti pozabi, nekater iima bistro oko, drugi slabo vidi itd. O talentih. (Zg. n. z. št. 62). V tej priliki Jezus uči, da dobivajo razni ljudje razne mere milosti. Toda tudi on, ki je prejel le eden talent, dobil je dosti milosti, samo da ni maral - 346 — je dobro porabiti. Tudi je iz te prilike razvidno, da dobi naj- obilnejšo mero milosti tisti, ki jo najboljše po¬ rablja. „Vzemite mu (hudobnemu hlapcu) talent, in dajte ga onemu, ki ima deset talentov. Kajti vsakemu, kateri ima, se bo dalo, in bo obilno imel; kdor pa nima, mu bo še to, kar se zdi da ima, odvzeto.“ (Mat. 25, 28. 29). — (Prim, tudi Luk. 19, 24—26). Slednjič se iz te prilike še učimo, da se bo od tistega, kdor več milosti dobi, tudi več dobrih del terjalo, kar sv. pismo na drugem mestu tudi izrečno pove: „Komur se veliko izroči, bo se več terjalo od njega/ (Luk. 12, 48). * 518. Ali deluje le sama milost, da se zveličamo? Ne deluje le sama milost, da se zveličamo, ker nas ne sili, ampak samo podpira : zato se ji ne smemo ustavljati, temveč jo moramo radovoljno sprejemati in ž njo zvesto sodelovati. 1 Ne deluje le sama milost, dase zveličamo, t.j. za zveličanje ni dosti, da človek prejme milost; milost sama nas še ne zveliča, človek mora tudi še sam nekaj storiti, nekaj dodati: sodelovati mora z milostjo. Milost pa nas zato sama še ne zveliča, ker nas ne sili, t. j. ker ne vpliva tako na nas, da bi jo morali po vsaki ceni slušati in bi njenega glasu ne mogli preslišati. Milost nam ne dela tolike sile, da bi se ji človek ne mogel upreti, ampak človek more milosti božji ustreči ali se ji tudi upreti. To je ljubi Bog tako uravnal, ker je človeku dal prosto voljo in hoče, da se človek prostovoljno odloči za svoje zveličanje. Če bi Bog človeka s silo porinil v nebesa, bi pač človek pri tem ne imel nobenega zasluženja in bi torej tudi ne zaslužil nobe¬ nega plačila. Milost božja ne pravi človeku: ti moraš to storiti, ampak ga samo opominja: če hočeš, stori to. Jezus je rekel mlade¬ niču: „Ako hočeš popolen biti, pojdi, prodaj, kar imaš in daj ubogim, in boš zaklad imel v nebesih." (Mat. 19,21). — Tudi v Skriv. Raz. nas Bog uči, da nas njegova milost ne sili, ampak nas le vabi in nagiblje k dobremu. „Glej, stojim pri 1 ,,Opominjamo vas, da ne prejemate nepridoma božje milosti. “ (II. Kor. 6, 1). — „Glej, stojim pri vratih in trkam.“ (Skriv. raz. 3, 20). — Primera: o talentih. (Mat. 25, 15. nasl.). — 347 — vratih in trkam ■ ako kdo moj glas posluša in mi odpre vrata, pojdem notri k njemu, in bom ž njim večerjal in on z menoj/ (3, 20). Ljubi Bog trka, t. j. grešniku ponuja milost spre¬ obrnjenja, toda vrat noče odpreti ali celo s silo vlomiti, ampak čaka, da mu človek vrata lepo odpre in ga prijazno sprejme. Milost torej človeka ne sili. Milost nas ne sili, da se zveličamo, ampak nas samo podpira, t. j. nam pomaga, da moramo storiti, česar bi sicer ne mogli storiti, in nas stori stanovitne, da ne omahujemo na poti čednosti. — Za to pomoč milosti je prosil oče, ki je imel od hudega duha obsedenega sina, rekši: „ Verujem, Gospod! pomagaj moji neveri/ t. j. pomagaj moji slabi veri in jo spo- polni. (Prim. Mark. 9, 16. nasl.) Zato se milosti ne smemo ustavljati, t. j. milosti se ne smemo upirati ali njene pomoči odkloniti. Jezus se je razjokal nad mestom Jeruzalemom, ki se je ustavljalo milosti božji. „Ko se je Jezus približal Jeruzalemu in je mesto ugledal, se je zjokal nad njim, rekši: Da bi bilo spoznalo tudi ti, in zlasti ta tvoj dan, kar je tebi v tvoj mir/ (Luk. 19, 41. 42). „ Jeruzalem, Jeruzalem! kolikokrat sem hotel zbrati tvoje otroke, kakor koklja zbira svoja piščeta pod peruti in nisi hotel. Glejte! vaša hiša vam bo pusta puščena. 11 (Mat. 22, 37. 38). Mesto Jeruzalem se je trdovratno upiralo božji milosti, je čas milosti zamudilo, zato je bilo od Boga zavrženo. — Kako strašno smrt je storil Juda izdajavec, ker se je božji milosti do konca ustavljal! Juda obupa. (Zg. n. z. št. 70). Da se zveličamo, moramo milost ra d o volj no spre¬ jemati, t. j. hitro jo ubogati, v to privoliti, kar od nas tirja in njenega vabila ne preslišati.. Radovo 1 j no moramo milost sprejeti, t. j. ne dolgo premišljevati, bi-li jo sprejeli ali ne, ampak jo z veseljem pozdraviti in objeti. „In ga (Jezusa) je spre¬ jel z veseljem/ Cahej je obisk božje milosti z veseljem sprejel, zato ga Jezus zagotavlja: „Danes je tvoji hiši zveličanje došlo/ (Luk. 19, 6 - 9). Bog podaja človeku, ki se vtaplja, tako rekoč svojo rešilno roko. Ako človek po rešilni roki seže, kakor svoje dni sv. apostol Peter (Mat. 14, 31), reši se pogina, če jo pa paha od sebe, utone. Da se zveličamo, moramo z milostjo zvesto sode¬ lovati, t. j. moramo z milostjo združiti tudi svoje moči in zvesto sodelovati, t. j. ne samo začeti sodelovati, potem zopet popustiti in se milosti izneveriti; ali le nemarno — 348 — sodelovati, ampak svoje moči s pomočjo milosti tako dolgo napenjati, dokler dobrega dela ne dovršimo. Prerok Jeremija preti tistim, ki z milostjo nezvesto sodelujejo, rekoč, »Preklet, kdor Gospodovo delo nezvesto opravlja/ (48, 10). Sv. Krizostom pravi: »Kakor zemlja brez dežja nič ne obrodi, in dež sam brez zemlje nobenega sadu ne prinese, tako tudi milost nič ne premore brez volje, in volja nič brez milosti/* »Opominjamo vas, da ne prejemate nepridoma božje milosti,“ t. j. da je ne prejemate tako, da bi vam milost ne bila v prid, da bi vam nič ne koristila, kar bi se zgodilo, če bi z milostjo zvesto ne sodelovali. 519. Kaj je posvečujoča milost? Posvečujoča milost je nadnaravna, duši trajno podeljena milost, ki nas prerodi v novo, nadnaravno življenje. Milost božja je dvojna, dejanska milost in posvečujoča milost. Dosihmal smo govorili o dejanski milosti. Govoriti moramo zdaj tu še o posvečujoči milosti božji. Posvečujoča milost je nadnaravna milost, ker jo Bog človeku navrže nad njegovo naravo, in ker človeka povzdiguje nad njegovo naravo, t. j. stori njegovo osebo veliko imenitnejšo, da zdaj ni več kar človek, ampak povrh še otrok božji. Posvečujoča milost božja je duši podeljena milost, je torej notranji dar, ki povsem zavzema in prešinja dušo tistega, kateri jo ima. Kakor kapljica jutrnje rose popije luč jutrnjega solnca, in se potem sveti in žari kakor majhno solnčice, in se blišči, da ti oči jemlje, prav tako preseva tvojo dušo nebeška luč posvečujoče milosti božje. Ko je sveti papež Sikst krstil svetega mučenca Cereala, vsklikne Cereal ves srečen: »Vidim luč priti nad me, ki je svetlejša od solnca'/** Luč je podoba posvečujoče milosti božje. Posvečujoča milost je duši podeljena milost, je torej dar; človek ne more milosti niti pridobiti, niti zaslužiti, — milost je dar zgolj ljubezni in usmiljenja božjega. Posvečujoča milost božja je duši trajno podeljen dar, t. j. milost se v duši stalno nastani in v njej biva, nikdo ne * Razlaganje kršč. nauka, 4. pogl. str. 27. Celovec 1871. ** Razlaganje kršč. nauka, 4. pogl. str. 37. Celovec 1871. — 349 — more duši tega daru vzeti, kakor — smrtni greh. Edinole smrtni greh more v duši ugasniti luč posvečujoče milosti božje. Posvečujoča milost božja je milost, ki nam podeljuje novo življenje, t. j. ki k naravnemu življenju duše pridene še drugo življenje, o katerem ni niti sledu v duši tistega, ki ni v posvečujoči milosti božji. To življenje je nadnaravno življenje, ki stori človeka sposobnega, da more za nebesa živeti, delovati in za večno življenje kaj zaslužiti. — Človek torej, ki je v posvečujoči milosti božji, ima dvojno živ¬ ljenje; eno za čas, drugo za večnost. Prvo ima od svojih starišev, drugo naravnost od Boga po posvečujoči milosti božji. Eno je naravno življenje: duša združena s telesom; drugo je nadnaravno življenje: duša združena z Bogom po posve¬ čujoči milosti božji. Posvečujoča milost božja nas prerodi v novo življenje. Prvo življenje dobi otrok, kadar se rodi — po svojem rojstvu. In tudi novo nadnaravno življenje dobimo po rojstvu, toda po drugem rojstvu. Če torej hoče človek imeti novo življenje, mora vnovič rojen ali prerojen biti. Jezus je rekel Niko- demu: „Resnično, resnično ti povem, ako kdo ni prerojen iz vode in iz svetega Duha, ne more iti v božje kraljestvo/ (Jan. 3, 5). Vnovič se torej človek rodi ali prerodi po zakramentu sv. krsta. Kdor hoče priti v nebesa in večno živeti, mora biti prerojen po posvečujoči milosti božji, katero nam deli zakra¬ ment sv. krsta, in če jo zgubimo, nam jo zopet podeljuje za¬ krament sv. pokore. Ker s svojimi očmi ne moremo videti, kako posvečujoča milost deluje v naši duši, nam je, ljubi otroci, Jezus to po¬ kazal v pripodobi. Rekel je: »Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, on rodi veliko sadu, ker brez mene ne morete nič storiti. Ako kdo v meni ne ostane, bo ven vržen kakor mladika, in bo vsahnila in jo bodo pobrali in v ogenj vrgli in zgori. “ (Jan. 15, 5. 6). — Po posvečujoči milosti božji je duša tako tesno z Bogom združena, kakor mladika s trto. In kakor mladika na trti iz trte živi, tako je tudi duša, ki je v posvečujoči milosti božji, deležna božje narave in živi iz Boga. Mladika samo tako dolgo raste in rodi, dokler je na trti; ako jo odtrgaš od trte, usahne in ne more več rasti in ne roditi. Tudi duša, katera zgubi posveču¬ jočo milost božjo, zgubi svojo nadnaravno življenje in ne more nič več dobrega storiti za nebesa. — 350 — Podobo svetnika spoznamo na žarih, ki sijajo kakor solnce okoli njegove glave. Svetloba žarov pomeni posvečujočo milost božjo. Žari bi sicer morali biti venec duše. Ker pa duše ne moremo naslikati, pa tudi posvečujoče milosti božje ne, pome¬ nijo žari okoli glave posvečujočo milost božjo. 520. Kako nas prerodi posvečujoča milost v novo, nad¬ naravno življenje? Posvečujoča milost nas prerodi v novo, nadna¬ ravno življenje s tem, da nas opraviči, to je: 1. da nas očisti vseh smrtnih grehov ter nas stori svete in Bogu dopadljive; 2. da nas povzdigne iz stanu sužnosti k nadnaravni časti otrok božjih in dedičev nebes; 3. da nas stori sposobne za dela, ki so zaslužna za nebesa. Posvečujoča milost božja nas prerodi s tem, da nas stori iz grešnikov pravične, in napravi, da se grešniki, ki so krive poti hodili, vrnejo na pravo pot. 1. Posvečujoča milost božja nas očisti vseh smrtnih grehov, izbriše iz duše madež smrtnega greha tako popolnoma, kakor bi ga nikdar ne bilo na duši, in poravna dolg, kakor bi ga nikdar ne bili napravili. Zato govori prerok: „ Ako bi bili vaši grehi kakor škrlat, bodo beli kakor sneg/ (Iz. 1. 18). In Skriv. Raz. pravi, da imajo svetniki v nebesih bela oblačila, katera so oprali in očistili v krvi Jagnjetovi. (Prim. 7. 14). — Posvečujoča milost torej grehov ne skrije samo, kakor bi jih Bog ne maral več videti, ampak jih uniči, da jih ni nikjer več, in je duša čista, kakor bi nikdar ne bila smrtno grešila. Posvečujoča milost božja nas stori svete, t. j. take, ka¬ kršne nas Bog hoče imeti; sveto je namreč to, kar je po božji volji. Posvečujoča milost božja nas stori Bogu dopad¬ ljive, t. j. prenovi našo dušo in jo tako bogato okinča, da je samemu Bogu všeč in jo Bog zavoljo njene lepote in krasote ljubi. „ Oprani ste, posvečeni ste, opravičeni ste v imenu Gos¬ poda našega Jezusa Kristusa/ (I. Kor. 6, 11). Posvečujoča milost božja nas ne očisti samo vseh smrtnih grehov, nas ne reši samo vseh dolgov, tako da smo potem brez dolga, ampak nas obdaruje z obilnimi darovi, da smo bogati pred Bogom. — 351 — Sv. Marija Magd, (de Pazzis) pravi: „Ako bi človek vedel, kako ga Bog ljubi in visoko ceni, če je v milosti božji, moral bi od prevelike ljubezni umreti.“* Sv. pismo primerja posvečujočo milost božjo svatovskemu oblačilu. (Prim. Mat. 22, 12). Za svatovsko oblačilo pa ni dosti, da je brez madeža, da je lepo belo, »iz svetle in bele tančice“ (Skriv. Raz. 19, 8), ampak tu se ne sme pogrešati vsakojakega kinča; svatovsko oblačilo mora biti »z zlatom obrobljeno in pisano? (Ps. 44, 14. 15). 2. Posvečujoča milost božja nas povzdigne iz stanu sužnosti k nadnaravni časti otrok božjih, t. j. po posvečujoči milosti božji se nam podeli k naravnemu življenju še nadnaravno življenje božjih otrok. Po vsakem smrtnem grehu pride človek v sužnost hudičevo. »Slehern, kateri dela greh, je suženj greha. “ (Jan. 8. 34). Te sužnosti nas reši posveču¬ joča milost božja in nas povzdigne v čast otrok božjih, t. j. ona stori, da nas imenujejo otroke božje in tudi smo božji otroci. Sv. pismo namreč pravi, da po posvečujoči milosti božji nismo »iz krvi (iz človeka), ampak iz Boga rojeni/ (Jan. 1, 13). In če smo rojeni iz Boga, smo resnično otroci božji, deležni njegove narave. Revni človek je torej po posvečujoči milosti božji otrok božji! Višje časti za človeka ni! Posvečujoča milost božja nas povzdigne k časti dedičev nebes, t. j. posvečujoča milost božja stori, da imamo pravico do nebeške blaženosti, - da smo mi za nebesa tukaj in nebesa za nas, da torej smemo prav gotovo upati nebeškega veselja, če sploh živimo in umijemo kot božji otroci. Kot božji otroci imamo namreč pravico do očetove lasti in do njegove hiše. »Ako pa smo otroci (božji), smo tudi dediči, in sicer dediči božji in sodediči Kristusovi. “ (Rim. 8, 17). 3. Posvečujoča milost božja nas stori sposobne za dela, ki so zaslužna za nebesa, t. j. posvečujoča milost stori, da smo zmožni tudi taka dela opravljati, s katerimi si moremo po božji obljubi zaslužiti nebesa, dela namreč, katera je Bog obljubil z nadnaravnimi dari plačati, za katera torej človek more v nebesih plačilo pričakovati in tudi terjati. Sam iz sebe po svojih naravnih močeh, more človek samo naravna dela opravljati; s pomočjo dejanske milosti pa more človek nadnaravna dela opravljati; in le posve¬ čujoča milost božja stori človeka sposobnega za zaslužna * Miiller, Theol. moralis, Lib. I. pag. 436. — 352 — dela. Kar storiš kot človek, velja samo za svet: „Prejeli so svojo plačo/ (Mat. 6, 5). Kar pa storiš kot otrok božji, je za¬ služno tudi za nebesa, in se bo tudi v nebesih plačalo: „Slehern bo stoterno prejel in večno življenje dosegel/ (Mat. 19, 29). 521. Koliko časa ostane posvečujoča milost v duši? Posvečujoča milost ostane v duši, dokler človek smrtno ne greši. Presrečna je duša, ki je v posvečujoči milosti božji, — Bogu samemu je ljuba. Posvečujoča milost božja obnovi v duši nadnaravno podobo božjo in jo okrasi z nebeškimi darovi. V taki duši mika tudi Boga stanovati: „Moje veselje je, bivati s človeškimi otroki. 11 (Preg. 8, 31). Cela sveta Trojica se hoče v njej nastaniti. Jezus pravi: „Ako me kdo ljubi, njega bo moj Oče ljubil, in bova k njemu prišla in pri njem prebivala/ (Jan. 14, 23), in tudi Duh božji prebiva v njegovi duši. (Prim. Rom. 8, 9). In posvečujoča milost božja je človeku od Boga trajno podeljena milost, — podeljena za čas in za večnost. Ljubi Bog hoče, da človek vedno ostane v milosti božji. Gospod pravi: „Nočem smrti hudobnega, temveč da živi/ Ako pa se človek sam strmoglavi v smrt, in smrtno greši, si je tudi sam kriv, da zgubi posvečujočo milost božjo. Ljubi Bog hoče, da bi človek vedno ostal božji otrok. Toda če otrok sam rad in zlobno zapusti očetovo hišo, kakor svoje dni izgubljeni sin, tedaj pa nebeški Oče ni nič kriv, če sin lepo in bogato svoje premoženje - — milost božjo — otroštvo božje — zapravi; člo¬ vek namreč ima svojo prosto voljo. Smrtni greh je grozovitni nož, ki rodovitno mladiko odreže od trte. Smrtni greh človeka loči od Boga — je smrt duše. Duša zgubi po smrtnem grehu nadnaravno življenje božjega otroka. Človek postane iz otroka božjega otrok hudičev. — Ljubi otrok! sam Bog te varuj smrtnega greha. — Rajši umreti, rajši stokrat umreti, ko smrtno grešiti! 522. Kje se nam podeljuje in pomnožuje posvečujoča milost? Posvečujoča milost se nam podeljuje in pomno¬ žuje zlasti v svetih zakramentih. — 353 — Sveti zakramenti so od Jezusa Kristusa prav zato po¬ stavljeni, da nam posvečujočo milost božjo podeljujejo in po- množujejo. Posvečujoča milost se nam podeljuje in pomnožuje zlasti, t. j. redno in posebno, v svetih zakramentih, ker se nam včasih podeljuje in pomnožuje tudi po drugih, izrednih sredstvih. Na novo nam redno podeljujeta posvečujočo milost božjo zakramenta mrtvih: zakrament sv. krsta in zakrament sv. pokore; izredno nam podeljuje milost božjo popolni kes. Pomnožuje se nam milost božja redno po zakramentih živih: po sveti birmi, svetem Rešujem Telesu, svetem poslednjem olju, svetem mašniškem posvečenju in svetem zakonu. Izredno se nam pomnožuje posvečujoča milost božja po vsakem dobrem delu, naj bo že molitev ali post ali miloščina. Posvečujoča milost božja ni v vsaki duši enaka. V tej duši je obilnejša, v drugi manj obilna. Kakor „se zvezda od zvezde razločuje po svetlobi" (I. Kor. 15, 41), tako se raz¬ ločuje duša od duše po posvečujoči milosti božji, — in se bode enkrat, ob vstajenju mrtvih, duša razločevala od duše po nebeški časti in slavi. Ta zaklad si more torej verni kristijan pomnožiti, in ljubi Jezus ga opominja, naj ga pomnožuje, rekoč: „Kdor je pravičen, bodi še pravičnejši, in kdor je svet, bodi še svetejši." (Skr. Raz. 22, 11). Pomni! Vsak dan prosi Boga za dejansko milost in zvesto sodeluj ž njo. Ohrani si posvečujočo milost; če jo imaš, si bogat in srečen; če je nimaš, si ubog in nesrečen. Ne boj se torej ničesar na svetu tako, kakor izgubiti posvečujočo milost; ona je svatovsko oblačilo, brez katerega nihče ne pride k nebeški ženitnini. (Mat. 22). 2. Oddelek. O zakramentih sploh. 523. Kaj je zakrament? Zakrament je vidno in podelilno znamenje ne¬ vidne milosti, postavljeno od Jezusa Kristusa v nase posvečenje. 23 — 354 — Beseda zakrament je latinska beseda in pomeni sveto, posvečeno reč, skrivnostno reč ali skrivnost. V katekizmu pomeni zakrament skrivnostno sredstvo, po katerem Bog človeka posvečuje, t. j. po katerem Bog človeku ali podeljuje ali pomnožuje posvečujočo milost božjo. 524. Koliko reči je potrebnih pri vsakem zakramentu? Pri vsakem zakramentu so potrebne tri reči: 1. vidno in podelilno znamenje; 2. nevidna ali notranja milost; 3. postavitev po Jezusu Kristusu. Pri vsakem zakramentu so potrebne tri reči, t. j. tri reči se morajo sniti ali združiti, da je zakrament. Če manjka le ena teh treh reči, že ni zakrament. Vsaka teh treh reči je torej bistvena pri zakramentu. Prva pri zakramentu potrebna reč je vidno in podelilno znamenje. Znamenje je taka reč, katera pomenja kako drugo reč, katera nam, dasiravno nima jezika, nekaj naznanja, česar bi sicer ne vedeli, ne spoznali. Postavimo: dim, ki kvišku puhti iz dimnika, je znamenje ognja, in nam pove, da mati kurijo; križ na grobu je znamenje krščanske vere, pomeni, da je ondi kristijan pokopan; dve trnovi šibi, katere sosed na poti navskriž v zemljo vtakne, sta znamenje, ki nam naznanja, da je ondi prepovedana pot. 525. Zakaj se imenuje zakrament „vidno“ znamenje? Zakrament se imenuje »vidno« znamenje, ker notranjo milost tudi po zunanje kaže. Pri vsakem zakramentu je potrebno vidno znamenje, t. j. takšno znamenje, katerega z enim ali večimi čuti — izmed peterih svojih čutov zaznavamo, naj ga že vidimo ali slišimo ali okusimo itd. Vidno znamenje pravimo zato, ker vid kot prvi in najimenitnejši čut, tukaj zastopa vse druge čute. Vidno znamenje notranjo milost tudi po zu¬ nanje kaže, t. j. pri vsakem zakramentu je neko zunanje znamenje, ki znači in naznanja notranjo milost, katero zakrament podeljuje. Postavimo: oblivanje z vodo pri sv. krstu je zunanje znamenje, katero nam pove, kaj zakrament notri v duši — 355 — dela, da jo namreč očiščuje grehov in jo posvečuje. Voda nam služi namreč za to, da se umivamo in v njej svoja oblačila peremo. Oblivanje z vodo vidimo, slišimo pa besede: »Jaz te krstim v imenu Očeta, Sina in svetega Duha/ — Kruh in vino pri zakramentu sv. Rešnjega Telesa je zunanje znamenje, katero nam naznanja, kaj zakrament v duši dela, da je namreč telo Jezusovo in njegova sveta kri prava hrana za dušo — za njeno nadnaravno življenje, kakor je kruh in vino navadna hrana za naše telo. Kruh in vino vidimo, slišimo pa besede: »To je moje telo' 1 , — »To je moja kri.“ Da je pa popolnoma jasno, kaj zakrament v duši dela, mora pri vsakem zakramentu še pristopiti beseda, katero slišimo in katera razločno izraža, kar učinja dotični zakrament v naši duši. 526. Zakaj se imenuje zakrament „podelilno znamenje? Zakrament se imenuje »podelilno« znamenje, ker ne kaže samo notranje milosti, ampak jo tudi podeli. Zakrament se imenuje podelilno znamenje; zakrament torej ni kakšno prazno znamenje, ki nič ne premore, temveč tako znamenje, ki notranje milosti ne pomenja samo, ampak v istem trenutku, ko se znamenje rabi, že tudi po božji volji podeli notranjo milost. — Prva reč, ki je pri vsakem za¬ kramentu potrebna, je vidno in podelilno znamenje. Nevidna in notranja milost, katero nam vidno zna¬ menje podeli, je druga reč, katera je pri vsakem zakramentu potrebna; tretja potrebna reč je postavitev po Jezusu Kristusu, t. j. vidno in podelilno znamenje mora biti od Jezusa samega določeno in naročeno, in na vidno znamenje mora biti od Jezusa samega navezana nevidna, notranja milost. 527. Odkod imajo zakramenti moč, da podeljujejo milost? Zakramenti imajo moč. da podeljujejo milost, od Jezusa Kristusa, ki jih je postavil. Vidno znamenje nima samo iz sebe nobene moči, da bi moglo podeliti notranjo milost. Nobeden človek, tudi papež ne, ne more vidnemu znamenju dati moči, da bi bilo tudi podelilno znamenje. To more le Bog sam napraviti, ki je gospod in lastnik vseh milosti. Zato je mogel le Jezus 23* — 356 — Kristus, ki je pravi Bog, postaviti zakramente, in le od njega morejo dobiti in imeti moč, da podeljujejo milost. Ravno zato tudi apostoli niso hoteli, da jih kristijani imajo za usta- novnike, ampak le za služabnike in delivce svetih zakramentov: „Tako naj nas ima vsak ko služabnike Kristusove in delivce božjih skrivnosti (zakramentov)/ (I. Kor. 4, 1). — Ker imajo zakramenti od Jezusa Kristusa moč, da podeljujejo milost, zato ne more duhovnik, kateri jih deli, preprečiti moči svetih za¬ kramentov, tudi nevreden delivec ne. Kakor — postavimo — imajo zdravila svojo moč od Boga in ne od dobrega ali slabega zdravnika, prav tako imajo sveti zakramenti svojo moč od Jezusa Kristusa, ne pa od dobrega ali slabega duhovnika, kateri jih deli. Ker je Jezus Kristus postavil zakramente, more zakra¬ mente tudi samo tisti deliti, komur je Kristus za to dal oblast. In Kristus je dal to oblast samo apostolom in njiho¬ vim naslednikom, škofom in duhovnikom. Jezus Kristus je zakramente postavil v n ase posvečenj e, t. j. Kristus nas po milosti, katero nam po svetih zakramentih podeljuje, stori svete in pravične, otroke božje in dediče nebeškega veselja. 528. Kako nas zakramenti posvečujejo? Zakramenti nas posvečujejo: 1. s tem, da nam ali podeljujejo ali pomnožujejo po¬ svečujočo milost; 2. s tem, da nam vsak zakrament podeljuje še po¬ sebne milosti. Zakramenti nas posvečujejo s tem, da nam ali podelju¬ jejo posvečujočo milost, t. j. da nam posvečujočo milost, katero pogrešamo, katere še nimamo v svojem srcu, na novo podelijo; — ali da nam posvečujočo milost pomnožu¬ jejo, t. j. da posvečujoči milosti, katero že imamo, pridenejo več te milosti, da imamo potem večjo mero milosti, kakor prej, in smo potem svetejši, kakor prej, in Bogu bolj dopadljivi, in torej smemo tudi pričakovati tem večje plačilo v nebesih. Zakramenti nas posvečujejo s tem, da nam vsak za¬ krament podeljuje še posebne milosti, t. j. da nam vsak posamezni zakrament, poleg posvečujoče milosti božje, še druge dejanske milosti deli, katerih ne deli noben drug zakra- — 357 — ment. Te posebne milosti so nekako navezane na posvečujočo milost božjo, katero nam dotični zakrament deli, in kdor prejme zakrament, dobi tudi nekako pravico do posebnih milosti tega zakramenta. Postavimo: zakrament svete birme podeli človeku posebno milost, da more vero stanovitno pričati in po njej živeti; — zakrament svetega zakona da zakonskima posebno milost, da moreta zvesto izpolnjevati dolžnosti svojega težavnega stanu. 529. Koliko zakramentov je postavil Jezus Kristus? Jezus Kristus je postavil sedem svetih zakra¬ mentov. Jezus Kristus je postavil sedem svetih zakramentov, nič več in nič manj, in sicer ravno teh sedem, ki so tukaj navedeni, in nobenih drugih. 530. Kako se glasi sedem svetih zakramentov? Sedem svetih zakramentov se glasi: 1. sveti krst, 2. sveta birma, 3. sveto Režnje Telo, 4. sveta pokora, 5. sveto poslednje olje, 6. sveto mašniško posvečenje, 7. sveti zakon. Jezus Kristus je prišel nasvet, „da ljudje imajo življenje in ga obilno imajo/ (Jan. 10, 10). — Da ljudje dobijo to nadnaravno življenje otrok božjih, da ga ohranijo in v svoji duši pomnožijo, za to je bilo potrebno sedem svetih zakra¬ mentov, in ravno teh sedem, katere je Jezus Kristus postavil. 1. Po svetem krstu se človeku podeli nadnaravno živ¬ ljenje. 2. Po sveti birmi se nadnaravno življenje okrepi in utrdi. 3. Sveto obhaj ilo ga hrani in ohrani, da lepo prospeva. 4. Sveta pokora človeka v bolezni (odpustljivi grehi) ozdravi in mu zaceli rane, in če mu je duša zamrla (po smrtnem grehu), ga prebudi k novemu nadnaravnemu življenju. 5. Sveto po¬ slednje olje krepi in tolaži bolnika v smrtnem boju. 6. Za¬ krament svetega mašniškega posvečenja deli tistim, ki si — 358 — izvolijo duhovski stan, oblast deliti svete zakramente; ta zakra¬ ment je zelo potreben, sicer bi duhovniki pomrli, in bi nikogar ne bilo, ki bi nam delil zakramente. 7. Zakrament svetega zakona posvečuje zvezo med možem in ženo, da sveto živita, da svoje otroke lepo krščansko izgojujeta ter tako dasta cerkvi novih udov, sicer bi kristijani pomrli in bi prenehala sveta cerkav. 531. Kako navadno razločujemo svete zakramente? Svete zakramente navadno razločujemo: 1. v zakramente mrtvih in v zakramente živih; 2. v zakramente, ki se morejo prejeti samo enkrat, in v zakramente, ki se morejo prejeti večkrat v življenju. Svete zakramente razločujemo v zakramente mrtvih in zakramente živih. Besedi živ in mrtev tukaj nista tako razumeti, da so nekateri zakramenti za mrtve, za umrle — za mrtvece, drugi pa za žive ljudi; za rajne cerkev nima nobenih zakramentov več; zato se mora duhovnik podvizati, da o pravem času previdi bolnika, da mu ne umrje brez zakramentov. Mrtve imenujemo tukaj take ljudi, ki niso v posveču¬ joči milosti božji, ki torej nimajo nadnaravnega življenja, — so mrtvi na duši. Žive imenujemo take kristijane, kateri živijo v posvečujoči milosti božji, in torej imajo nadnaravno življenje — so živi na duši. 532. Katera zakramenta imenujemo zakramenta mrtvih? Zakramenta mrtvih imenujemo sveti krst in sveto pokoro. Zakramenta mrtvih imenujemo sveti krst in sveto pokoro, ker ta dva zakramenta smejo in morejo prejeti na duši mrtvi — smrtni grešniki; prav njim namreč sta namenjena in za nje postavljena. 533. Zakaj imenujemo sveti krst in sveto pokoro za¬ kramenta mrtvih? Sveti krst in sveto pokoro imenujemo zakra¬ menta mrtvih, ker imata moč, vzbujati na duši mrtve, to je grešnike, v nadnaravno življenje milosti božje. — 359 — Sveti krst in sveto pokoro imenujemo zakramenta mrtvih, ker ta dva zakramenta tiste, kateri so zavoljo smrtnega greha mrtvi na duši, vzbujata k življenju milosti božje, t. j. jim podeljujeta posvečujočo milost božjo, katere nimajo, ali jim milost, katero so zgubili zopet vrneta in grešnike prerajata v božje otroke. Sveti krst je namenjen tistim, ki so zavoljo izvirnega greha, sveta pokora pa je postavljena za tiste, ki so zavoljo osebnega greha mrtvi na duši. 534. Katere zakramente imenujemo zakramente živih? Zakramente živih imenujemo sveto birmo, sveto Rešnje Telo, sveto poslednje olje, sveto mašniško po¬ svečenje in sveti zakon. Zakramente živih imenujemo sveto birmo itd., ker teh pet zakramentov smejo in morejo prejeti le živi na duši, kateri že imajo posvečujočo milost božjo — otroci božji. 535. Zakaj imenujemo zakramente razven svetega krsta in svete pokore zakramente živih? Zakramente razven svetega krsta in svete pokore imenujemo zakramente živih, ker morajo tisti, ki jih prejmejo, biti na duši živi, to je, imeti morajo posve¬ čujočo milost božjo. Da moremo prejeti zakramente živih, moramo nadnaravno življenje že imeti, ker jih je Jezus Kristus zato postavil, da nam posvečujočo milost božjo pomnožujejo. Pomno¬ žiti pa se nam more le to, kar že imamo, kar že premoremo. Ako bi se torej kdo drznil prejeti zakrament živih, ki je mrtev na duši ( v smrtnem grehu), bi smrtno grešil ter storil božji rop. Nadnaravno življenje naše duše je podobno luči. Zakra¬ menta mrtvih prižgeta to luč. zakramenti živih pa to luč razvnamejo, da tem svetlejše zagori. Dva zakramenta grešno dušo storita sveto, zakramenti živih pa storijo sveto dušo še svetej šo. 536. Kateri zakramenti se morejo prejeti samo enkrat v življenju? Samo enkrat v življenju se morejo prejeti sveti krst, sveta birma in sveto mašniško posvečenje. — 360 - Kdor je enkrat veljavno krščen, birman ali v mašnika posvečen, ne sme in ne more še v drugič biti krščen, birman ali v mašnika posvečen. In ko bi se kdo drznil kaj takega po¬ čenjati, bi ne prejel zakramenta, pač pa bi zakrament onečastil in se zelo pregrešil. 537. Zakaj se morejo sveti krst, sveta birma in sveto mašniško posvečenje prejeti samo enkrat v življenju? Sveti krst, sveta birma in sveto mašniško posve¬ čenje se morejo prejeti samo enkrat v življenju, ker vtisnejo duši neizbrisno znamenje. Znamenje imenujemo znak, po katerem se kaka reč od druge razločuje. Neizbrisno znamenje je tisto, ki vedno ostane, ki se ne da več odstraniti ali uničiti. Če kristijan tudi stokrat vero zataji, znamenja svetega krsta ne more izbrisati iz svoje duše. Ti trije zakramenti vtisnejo naši duši neizbrisno znamenje, t. j. podelijo duši posebno znamenje, po katerem se krščen človek večno razločuje od nekrščenega, birman od nebirmanega, mašnik od vernikov. $ 538. Kaj je neizbrisno znamenje, katero vtisnejo duši nekateri zakramenti? Neizbrisno znamenje, katero vtisnejo duši neka¬ teri zakramenti, je dušno znamenje, ki daje duši po¬ sebno stanovsko posvečenje in čast, in ki ji ostane vtisneno vekomaj v večje poveličanje ali v večjo sra¬ moto. Neizbrisno znamenje je dušno znamenje, t. j. je zna¬ menje na duši, katerega torej s svojimi telesnimi očmi ne mo¬ remo videti, videli pa ga bomo na onem svetu sami na sebi in tudi na drugih. Neizbrisno znamenje daje duši posebno stanovsko posvečenje in čast. Krst daje človeku čast kristijana, uda svete katoliške cerkve in božjega otroka; birma ga povzdigne v čast vojaka Kristusovega; mašniško po¬ svečenje v čast mašnika Gospodovega. Neizbrisno znamenje ostane vekomaj duši vtisneno, v večje poveličanje, t. j. to znamenje je za dušo v nebesih — 361 — posebno sijajno odlikovanje, ki pomnožuje njeno blaženost; ali ostane vekomaj dušivtisneno v večjo sramoto, t. j. neizbrisno znamenje duši v peklu očita njeno vnemarnost in zanikarnost, ker se je vkljub tolikih božjih milosti pogubila. In ker duša teh imenitnih darov ne more skriti, njih znamenje je neizbrisno, zato nosi svojo sramoto vso večnost na sebi, kar njeno peklensko kazen zelo pomnožuje. * 539. Ali nam zakramenti vsakikrat podele milost? Zakramenti nam vsakikrat podele milost, kadar jim sami ne delamo ovire. Zakramenti nam vsakikrat podele milost. Ako nam pa vendar ne podelijo milosti, tega ne zakrivijo zakramenti, ampak mi sami, ker zakramentom delamo ovire. Ovira pa, ki zakra¬ mentom zabranjuje, da ne morejo milosti deliti, bi bila, ako bi se kdo drznil kak zakrament po nevrednem prejeti. 540. Kako moramo prejeti zakramente, da nam podele milost? Da nam zakramenti podele milost, moramo jih vredno, to se pravi, zadostno pripravljeni prejeti. Zakramente vredno prejeti se pravi, jih tako prejeti in se tako na nje pripraviti, da se milosti zakramenta, kolikor moremo, vrednih skažemo. Zadostno pa se na prejem svetih zakramentov pripravimo, ako se tako pripravimo, kakor to Bog in sveta cerkev od nas terja. Kdor torej to pri¬ pravo popolnoma opusti, prejme zakrament nevredno, t. j. on ni vreden milosti zakramenta, ker dela milosti ovire, — on zakrament zlorabi. 541. Kako greši, kdor prejme kak zakrament vedoma po nevrednem? Kdor prejme kak zakrament vedoma po nevred¬ nem, greši jako hudo; on stori božji rop. Vedoma prejme po nevrednem kak zakrament, kdor nalašč in premišljeno zanemarja zapovedano in potrebno pri¬ pravo na prejem zakramenta. — 362 — Kdor zakrament redoma po nevrednem prejme, se jako hudo pregreši; ta greh imenujemo božji rop. Zakaj? Ropati se pravi, s silo si prisvojiti tuje blago. Kdor pa kak zakrament po nevrednem prejme, on hoče Boga prisiliti, da mu podeli milost, mesto da bi svojo revnost in grešnost spoznal in Boga za dar milosti prosil. Pomni! Zahvali Boga, da je postavil svete zakramente, ki so naj¬ bolj vzvišena in najgotovejša sredstva božje milosti. Varuj se, da jih ne oskrunjaš z nevrednim prejemanjem, ali da ne zlorabljaš besede „zakrament“ za kletev. 3. Oddelek. 0 zakramentih posebej. I. Zakrament svetega krsta. Ljubi otroci! ko ste se narodih, so vas precej h krstu nesli. Zakrament svetega krsta ste torej že prejeli. Krščanskih starišev prva skrb je vedno, da je njih otrok krščen. Stariši dobro vedo, da otrok ,,ne more iti v kraljestvo božje“, če ni krščen. Zdaj pa boste slišali nauk o svetem krstu, in še le zdaj boste prav spoznali, kako vam je sreča mila, da ste krščeni. Sv. Franc Sal. je vabil že kot otrok druge dečke, vrstnike svoje, v cerkev, vodil jih h krstnemu kamnu in jih opominjal, rekoč: ,,Tukaj je kraj, kjer smo otroci božji postali. Hvalimo Boga za toliko milost in molimo pobožno: Čast bodi Očetu itd. “ Potem so otroci pokleknili in spoštljivo poljubljali krstni kamen.* Pa tudi na velike dolžnosti vas bom opozoril, katere ste pri svetem krstu prevzeli, da jih boste tem vestneje izpolnjevali. Predpodobe sv. krsta nahajamo že v starem zakonu. Hoja Izraelcev skozi rdeče morje je predpodoba sv. krsta. Kakor je voda rdečega morja pokopala smrtne sovražnike Izraelskega ljudstva in ga je rešila egiptovske sužnosti, tako krstna voda reši človeka izvirnega greha in vseh pred krstom storjenih grehov, pa tudi sužnosti hudega duha. (Prim. I. Kor. 10, 2). — Tudi kopel Namana. sirskega vojsko- * Dr. J. Schmitt, Erklarung d. Katech. Bnd. III. p. 127. — 363 — vodja, ki se je rešil gob, ko se je na povelje preroka Elizeja kopal v Jordanu, je predpodoba svetega krsta (prim. IV. Kralj 5), pri katerem se človek reši v vodi dušnih gob izvirnega greha in vseh osebnih grehov. 542. Kaj je sveti krst? Sveti krst je prvi in najpotrebnejši zakrament, ki človeka z vodo in božjo besedo očisti izvirnega greha in vseh pred krstom storjenih grehov ter ga v Jezusu Kristusu prerodi in posveti za večno življenje. Beseda krst — krstiti — se izvaja iz besede Kristus. Dokler človek namreč ni krščen, ni Kristusov, temveč je zavoljo izvirnega greha suženj hudega duha. Kadar pa je človek krščen, mu krstna voda izbriše Adamov dolg, reši ga sužnosti satanove in ga naredi služabnika Kristusovega ali — kristijana. Krst je zakrament, ker so v njem združene vse tri reči, ki so k zakramentu potrebne. 1. Vidno znamenje pri krstuje oblivanje z vodo med besedami: „Jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in svetega Duha/ Te besede so besede božje, ker jih je Jezus, Sin božji, zapovedal pri krstu rabiti. Zato katekizem vidno znamenje pri krstu imenuje vodo in besedo božjo. 2. Vidno znamenje naznanja in podeljuje krščencu ne¬ vidno milost, ga namreč očisti izvirnega greha ter ga v Jezusu Kristusu prerodi in posveti za večno življenje. Sv. Gregor Nac. pravi: „Kristus se je sosebno zato dal krstiti, da bi posvetil vodo, ki bi naj potem imela moč posvečevati tiste, kateri bodo krščeni/* 3. Da je Jezus Kristus sam postavil zakrament svetega krsta, sledi iz tega, da je apostolom razločno za¬ povedal, naj sveti krst delijo. 543. Zakaj se sveti krst imenuje „prvi“ zakrament? Sveti krst se imenuje »prvi« zakrament, ker mora človek biti prej krščen, p redno more prejeti kak drug zakrament. * Razlaganje kršč. nauka, 4. pogl. str. 108, Celovec 1871 — 364 - Sveti krst se imenuje prvi zakrament. Zakaj? Zakra¬ mente more le kristij an prejemati. Dokler pa človek ni krščen, ni kristij an — ni Kristusov — ni ud svete cerkve, in torej tudi ne more biti deležen dobrot in milosti družbe pravovernih kristijanov. Iz tega sledi, da mora človek prej krščen biti, predno more prejeti kak drug zakrament. Sveti krst — to so namreč vrata, skozi katera stopi človek v sveto cerkev. Sveti krst nas očisti izvirnega greha in nam da novo nadnaravno življenje. Vsi drugi zakramenti namreč nadnaravno življenje ali pomnožujejo, ali če je izgubljeno, zopet podeljujejo. To pa vsakdo lahko razume, da se nobena reč ne more niti pomnožiti, niti na novo dati, katere prej ni bilo. Torej mora biti zakrament, po katerem dobimo novo nadnaravno življenje, prvi zakrament. 544. Zakaj se sveti krst imenuje »najpotrebnejši za¬ krament? Sveti krst se imenuje »najpotrebnejši« zakrament, ker se brez krsta nihče, celo otrok ne more zveličati. 1 Sveti krst je najpotrebnejši zakrament, ker brez krsta ni zveličanja. Jezus namreč razločno uči: „Resnično, resnično ti (Nikodemu) povem, ako kdo ni prerojen iz vode in svetega Duha, ne more iti v božje kraljestvo/ (Jan. 3, 5). Jezus tukaj ne dela razločka med odraslimi in med otroki, ampak sploh govori: „Ako kdo itd/ Nikdo torej, naj bo že kdo sam kriv, da ni krščen, ali če tudi ni sam kriv, kakor postavimo otroci, ne more iti v božje kraljestvo, če ni krščen. Isto uči sveta cerkev. Sveti Tridentinski zbor pravi: „Ako kdo trdi, da je sv. krst na voljo dan, (da torej v zveličanje ni potreben), naj bo izobčen/* * Ker je krst najpotrebnejši zakrament, zato tega svetega zakramenta ne delijo samo duhovniki, ampak ljubi Bog je določil, da sme v sili vsak človek, celo nevernik ali Žid krstiti. Pa tudi tako vidno znamenje je odločil za najpotrebnejši zakra¬ ment, ki je povsod lahko dobiti, namreč vodo. Kako pa se na onem svetu godi otrokom, ki brez krsta umrjejo? — Toliko je gotovo, da „ne morejo 1 „Ako kdo ni prerojen iz vode in iz svetega Duha, ne more iti v božje kraljestvo." (Jan. 3, 5). * Cone. Trid. se-s. 7. can. 5. — 365 — iti v nebeško kraljestvo/ Več pa o njih osodi ne vemo, ker nam Bog o tem ni nič razodel. Sveti cerkveni učeniki, posebno sv. Tomaž Akv.,* so teh misli, da nekrščeni otroci sicer ne gledajo in ne vživajo Boga, vendar pa tudi ne trpijo pek¬ lenskih muk, kakršne trpijo zavrženi v peklu zavoljo svojili osebnih grehov. Sv. Tomaž celo uči. da taki otroci ne čutijo nobene bolesti zategavoljo, da nimajo nebeške blaženosti, ker za nebesa niso niti sposobni. Niso namreč nikdar imeli nad¬ naravnega življenja, ki se deli po svetem krstu, ampak uživajo celo neko naravno blaženost, veseleč se božjih dobrot in svojili naravnih darov; na pr., da jih je Bog ustvaril, da je njih duša po svoji naravi podoba božja (prim, vpraš. 90) itd. Oster odgovor čaka torej pred Bogom tiste stariše, ki sami zakrivijo, da jim otrok umrje brez svetega krsta. Pa tudi tisti stariši niso brez greha, kateri novorojenega svojega deteta ne marajo poslati h krstu, ali brez veljavnega vzroka krst pre¬ dolgo odlagajo. Verni kristijani vsakčas skrbijo za to, da njihovi otroci prejmejo sveti krst, in se ne dajo utolažiti, če jim otrok vtegne umreti brez krsta. Sv. Avguštin pripoveduje o čudežu, ki se je dogodil v mestu Ucali v severni Afriki. Mati je imela sinka, ki jej ne- krščen umrje. Mati se ni mogla potolažiti. Objokavala je svoje dete ne zavoljo tega, ker je umrlo, nego zato, ker je otrok izgubil večno življenje. Vsa polna zaupanja vzame otroka ter ga nese v cerkev sv. Štefana. Prisrčno prosi svetnika, naj jej vrne sinka, katerega je izgubila. Tako-le je molila: „Sveti mučenec! ti veš, daje to edini vzrok mojih solz, daje moj otrok izgubljen in ne morem reči, da ga bom kedaj videla v nebesih. Vrni mi torej sina po svoji priprošnji, da bo v nebesih gledal obličje tistega, ki je tebe kronal." Med zaupljivo materino molitvijo oživi otrok. Nemudoma nese žena dete duhovniku, da ga krsti. In ko je bil otrok tudi birman, zopet umrje. Zdaj verna mati ni več plakala, ampak je otroka z veselim obličjem sprevajala na pokopališče, kakor bi ga izročala v naročje sv. mučenca Štefana in ne v mrzlo krilo matere zemlje.** 545. S katerimi besedami je Jezus Kristus zaukazal sveti krst? Jezus Kristus je zaukazal sveti krst z besedami, katere je govoril apostolom, rekoč: »Pojdite in učite * S. Tom. de malo q. 5. a. 3. et Summa (edit. Migne) Tom. 4. append. ** Ludw. Mehler, Beispiele, Bnd. V. pag. 27. — 366 — vse narode in krščujte jih v imenu Očeta in Sina in svetega Duha.« (Mat. 28, 19). Jezus Kristus je krst zaukazal, t. j. je krst zapovedal in je tudi naročil, kako se naj krščuje. Iz teh Jezusovih besed, ki jih je govoril prav pred svojim vnebohodom, in iz njegovih besed do Nikodema: „Ako kdo ni prerojen itd.." je pač jasno, da je Jezus sam sveti krst postavil. Ne mogel bi namreč delitve svetega krsta zaukazati, ako bi zakramenta prej ne bil postavil. Kje in kedaj je Jezus Kristus zakrament svetega krsta postavil, nam od Boga ni razodeto, ker to za naše dušno zveličanje ni potrebno. Za naše dušno zveličanje je dosti, da vemo, da je Jezus Kristus sveti krst resnično postavil. 546. Katere milosti nam podeli sveti krst? Sveti krst nam podeli te-le milosti: 1. izbriše nam izvirni greh in vse pred svetim krstom storjene grehe ter nas oprosti vseh časnih in večnih kaznij; 2. podeli nam posvečujočo milost, po kateri se dušno prerodimo ter postanemo otroci božji in dediči nebes; 1 3. naredi nas ude katoliške cerkve: 4. vtisne nam neizbrisno znamenje kristijana. Velike so milosti, katere nam deli sveti krst. 1. Sveti krst nam izbriše izvirni greh, t. j. po krstu se nam od¬ pusti tisti greh, kateri je prešel od Adama na vse ljudi, „ker so vsi v Adamu grešili.“ (Rim. 5, 12). To je jasno iz besed sv. pisma: „Ako kdo ni prerojen iz vode itd/ Torej prero¬ jen j e iz vode — krst — popravlja tisto škodo, katero smo po rojstvu iz Adama trpeli. Potrebno je drugo rojstvo — prerojenje po vodi, da se izbriše greh, ki smo ga po prvem rojstvu podedovali. Krst nam izbriše vse pred krstom storjene grehe, t. j. krst nam ne izbriše samo izvirnega greha, temveč tudi vse druge osebne grehe, katere bi človek vtegnil storiti pred krstom. Kršeenci se namreč ne krstijo le v otročjih letih, ampak 1 »Oprani ste . . . ., posvečeni ste . . . ., opravičeni ste v imenu Gospoda našega, Jezusa Kristusa, in v Duhu našega Boga.“ (I. Kor. 6, 11). — 367 - zlasti v prvih časih krščanstva so krstili tudi odrasle ljudi, kakor tudi zdaj v tistih deželah, kjer odrasli neverniki prosijo za sveti krst. Odrasli krščenci pa imajo poleg izvirnega greha gotovo tudi še osebne grehe na svoji vesti, če ne smrtnih, pa odpustljive grehe. Krst izbriše torej krščencem tudi osebne grehe, katere so pred krstom storili. Kjerkoli namreč sveto pismo govori o dobrotah, ki nam jih sveti krst deli, omenja, da nam krst izbriše grehe sploh, torej vse grehe brez raz¬ ločka, torej tudi osebne grehe in ne samo izvirnega greha. „Spokorite se, in slehern izmed vas daj se krstiti v imenu Jezusa Kristusa v odpuščenje svojih grehov." (Ap. dj. 2, 38). Sveti krst nas oprosti vseh časnih in večnih kazni, t. j. vseh kazni, katere bi človek moral zavoljo iz¬ virnega greha in zavoljo svojih osebnih grehov na tem svetu, ali pa po smrti ali vicah ali v peklu trpeti. Časne kazni so tiste, katere prej ali slej nehajo, katere torej le nekaj časa trpimo. Časne kazni trpi grešnik ali na svetu ali v vicah. Večna kazen je kazen pekla, katera nikdar ne mine: iz pekla ni rešitve. Da nas krst oprosti tudi vse časnih k a z n i, je razvidno iz tega, da sv. cerkev krščencem ni nikoli nalagala spokornih del za grehe, katere so pred krstom storili, kakor se nakladajo pri zakramentu svete pokore. Cerkev je namreč prepričana, da krst oprosti človeka tudi vseh časnih kazni, za katere se pri pokori opravljajo spokorna dela. „ Moramo učiti, da je v zakramentu pokore treba tudi zadostovati, in sicer zavolj časnih kazni, katere se ne odpuščajo vselej popolnoma, kakor v zakramentu svetega krsta."* Zato je cerkev tudi vedno razločno učila, „da bi krščenci šli kar naravnost v nebesa gledat Boga, če bi precej po svetem krstu umrli, predno bi se še zopet pregrešili." ** Ta vera je bila v prvih časih krščanstva tako živa, da so marsikateri kristijani krst odlagali na zadnjo uro, do smrtne postelje, da bi po krstu imeli celo prosto pot v nebesa. Tako je ravnal na pr. cesar Konštantin Veliki. *** Tej razvadi se je morala cerkev na vso moč upirati. Kristijani namreč niso po¬ mislili, da človek ne ve dneva ne ure smrti, in se mu torej lahko pripeti, da brez krsta umrje.**** * Trid. zb. Sess. VI. cap. 14. Decret. pro Arm. Evgen IV. ** Enchir. H. Benziger. *** Kirchenlexikon, Gard. Hergenrother, Constantm d. Grosse. **** Bruck, Kirchengesehichte, V. Aufl. pag. 105 — 368 — Zatorej duhovnik pri pokopu nedolžnega otročiča nima črne štole, ampak belo, ki pomeni veselje; tudi ne prepeva žalostink, nego vesele psalme, ker je sv. cerkev prepričana, da je otrok v nebesih. Ljubi otrok! imaš svetnika v nebesih, če je tvoj bratec precej po svetem krstu umrl, ali svetnico, če je tvoja sestrica umrla. Moreš je klicati na pomoč kakor druge svetnike. 2. Sveti krst nam podeli posvečujočo milost božjo, katera nas ne oprosti samo grehov, nego tudi pre¬ rodi notranjega človeka in ga čudovito prenovi, da postane otrok božji, kar prej ni bil, in mu podeli pravico do nebeške blaženosti. Naredi ga namreč tako svetega, bogatega in imenit¬ nega, da se more z angeli in svetniki v nebesih družiti. (Prim, vpraš. 520). Po posvečujoči milosti božji se dušno prerodimo; milost božja namreč daje duši novo življenje, kakor duša oživlja naše telo. Sv. pismo pravi: „Kajti katerikoli ste v Kristusu krščeni, ste Kristusa oblekli/ (Gal. 3, 27). Po krstu ste Kristusovo podobo dobili, ste torej bratje Kristusovi, in potemtakem tudi otroci božji postali.* Krščen človek ima lepo in sveto dušo, da božje oko samo veselo gleda na njo, kakor nekdaj na Jezusa, ko je bil v Jor¬ danu krščen. Nad vsakim krščenim otrokom se takorekoč ne¬ besa odpro in Oče nebeški govori: „Ta je moj ljubljeni otrok, nad katerim imam dopadenje/ Francoski kralj, sv. Ludovik, je rekel: „Višje čislam dvorno kapelico, v kateri sem bil krščen, kakor stolnico v Rheimsu, kjer sem bil kronan za kralja. Po krstu namreč sem postal otrok božji, in to je večja čast od kraljeve časti.®** Otroci imajo pravico do premoženja svojih starišev in smejo upati, da bodo po njihovi smrti dobili ali podedovali njihovo imetje. Tudi kristijani, ki so po krstu postali otroci božji, trdno upajo, da bodo v last dobili hišo svojega nebeškega očeta, da bodo dediči nebes. Koncem osmega stoletja je bila krščanska vera pri koro- tanskih Slovencih med prostim ljudstvom že do dobrega utrjena, dočim visoka gospoda ni marala ponižnega nauka Jezusovega. Nekoč vojvoda Ingo pripravi imenitno gostijo, h kateri povabi velikaše in tudi množino prostega ljudstva. Nevernim velikašem odkaže mesto zunaj pred vrati, jim tje pošlje kruha in mesa * Allioli, Sveto Pismo, loco cit. ** L. Mehler, Beispiele, V. 36. — 369 - in jim daje piti vina iz črnih, prstenih posod. Revne kristijane pa povabi k svoji lastni mizi, jih bogato pogosti in jim daje ruj nega vinca piti iz pozlačenih vrčev. Gospoda se pri vojvodu pritoži, rekoč: „ Zakaj tako ravnaš z nami? 11 Ingo pa jih mirno zavrne in pravi: „Vi niste po svetem krstu očiščeni, torej šene morete družiti s tistimi, ki so v sv. kopeli prerojeni. 11 * Precej za vojvodo tudi škof Arno povzame besedo in pravi: „Ako niste krščeni, tudi po smrti ne boste gledali obličja večnega kralja in ne boste sedeli za nebeško mizo, ampak zunaj pred vrati boste združeni s kozli v peklenskem ognju. 11 ** Zdaj se je tudi gospoda nujno oglašala za krst. 2. Sveti krst naredi nas ude katoliške cerkve. Sveto pismo primerja cerkev človeškemu telesu. Kakor ima telo mnogo udov, tako ima katoliška cerkev mnogo družbenikov. Sv. krst človeka združi s tem telesom, ga pridruži sveti cerkvi. (Prim. Dj. Apost. 2, 41). Dokler torej človek ni krščen, ni ud svete cerkve, stoji zunaj cerkve. Po krstu vstopi v cerkev, kakor stopiš skozi vrata v hišo. 4. Sveti krst nam vtisne neizbrisno znamenje kristijana, t. j. duša prejme po svetem krstu nekak duhovni znak, nebeški in božji pečat, po katerem se krščenec pozna od vseh drugih, kateri niso krščeni, po katerem se človek pozna, da je kristijan, da je ud sv. cerkve, da ni več nevernik. Tega skrivnostnega znamenja na tem svetu ne moremo videti ali opazovati, ker je duhovno znamenje. Bog pa vidi to znamenje, vidijo ga dobri angeli, pa tudi hudobni duhovi, in potem zna¬ menju spoznavajo, kdo je kristijan in kdo ni kristijan. V več¬ nosti bomo tudi mi to znamenje na kristijanih opažali. Tega znamenja ne more kristijan ne v nebesih, ne v peklu skriti ali zatajiti. To znamenje je neizbrisno, t. j. ostane duši večno vtisnjeno. (Glej vpraš. 538). 547. Kdo more veljavno krstiti? Vsak človek more veljavno krstiti; kadar pa ni sile, smejo krščevati samo škofje in župniki in ž nji¬ hovim dovoljenjem tudi drugi mašniki in dijakoni. Vsak človek more veljavno krstiti, t. j. ni ga človeka, ki bi ne mogel veljavno krstiti. Krstiti more bodisi kristijan, * Ankershofen, Geschichte d. Herzogth. Karaten, 2. Bnd., pag 319. ** Križanič, Zgodovina kat. cerkve, 2. zv., str. 45. 24 — 370 - bodisi krivoverec ali nevernik, bodisi mož ali ženska. Vsak človek more ve Ij a v n o krstiti, tako namreč, da Bog res podeli krščencu milosti sv. krsta. To je res čudno, da celo nevernik more veljavno krstiti! Glejte, dragi otroci, kako ljubega Jezusa skrbi, da mu otroci ne umirajo brez svetega krsta. V tretjem stoletju — in še tudi pozneje — so nekateri kristijani sicer trdili, da se mora človek, katerega je krivo- vernik krstil, prekrstiti, t. j. še vnovič krstiti, ker krivoverec baje ne more veljavno krstiti. Toda papež Štefan je rekel, da je to nov nauk, da to ni nauk svete katoliške cerkve. Zatorej je prekrščevanje prepovedal ter določil, da je krst krivovercev veljaven.* Rekli smo, da po krstu vstopimo v cerkev, kakor skozi vrata v hišo. Vrata mi pa more vsakdo odpreti, tudi tisti, ki sam ne vstopi v hišo, to je, ki sam ni ud svete cerkve.** Toda le v sili more vsak človek krstiti, t. j. takrat, če bi sicer dete utegnilo prej ugasniti in brez krsta umreti, predno ga mašnik more krstiti. Dasiravno pa sme v sili vsak človek krstiti, je vendar treba, če je več ljudi navzočih, se tudi tukaj držati lepega reda. Kristijanu gre pred krivovercem in never¬ nikom, moškemu gre pred žensko čast, da naj krsti; med ženskami pa babici, ki vsled skušnje najbolj zanesljivo ve krstiti. StariŠi sami smejo svojega otroka le v skrajni sili krstiti. Kadar pa ni sile, smejo krščevati samo škofje in župniki. Škofom je Jezus Kristus sam dal oblast in pravico „učiti in krščevati.“ (Mat. 28, 19). Župniki pa so škofovi na¬ mestniki po posameznih župnijah. Sploh pa vsak mašnik in dijakon pri posvečenju prejme oblast krščevati; torej morejo tudi drugi mašniki, ki niso župniki, in dijakoni, če jim to škof v svoji škofiji, ali župnik v svoji župniji dovoljuje. Dijakon Filip krsti dvornika etijopske kraljice. (Zg. n. z. št. 87). * 548. Kaj mora storiti, kdor krščuje? Kdor krščuje, mora: 1. imeti namen, da hoče res krstiti, to se pravi, storiti isto, kar dela sveta cerkev; 2. s pravo vodo obliti človeka, katerega krščuje; 1 1 Pri svetem krstu se rabi, ako je pri rokah, posvečena voda, ki se slovesno posvečuje veliko in binkoštno soboto. * Dreher, Elementarkatechesen, 3. Tb. pag. 22. ** Alzog, Kirchengeschichte, Bnd. I., 8. Aufl. pag. 219. — 371 — 3. med oblivanjem izreči besede: »Jaz te krstim v imenu Očeta, Sina in svetega Duha.« Kdor krščuje mora imeti namen, da hoče res krstiti, t. j. on mora imeti voljo storiti to, kar dela cerkev, če krščuje, ter krstiti tako, kakor Kristus veleva krščevati. Ako bi torej kdo vse obrede krsta opravil, pa bi v svojem srcu djal: „Jaz ne mislim krstiti, kakor krščuje cerkev, kadar te obrede opravlja", takšen krst bi bil neveljaven. Kdor krščuje mora s pravo vodo obliti človeka, katerega krščuje, t. j: z naravno vodo. Prava ali naravna voda je tista, ki ni napravljena, ampak ustvarjena. Torej voda v morju, v potokih, v studencih, v ribnikih, v vodnjakih, pa tudi deževnica in voda iz raztopljenega leda in snega. Mašnik mora po cerkveni zapovedi rabiti posvečeno vodo; pa tudi kdor v sili krščuje jo naj rabi, ako je pri rokah. Kdor krščuje mora krščenca z vodo obliti, t. j. mora mu vodo vliti na glavo, tako da krščenca namoči, da je nje¬ gova koža na glavi ali na čelu mokra. V prvih časih krščanstva so krstili zlasti s p o t a p Ij a n j e m. Krščenca so trikrat zapore¬ doma potopili ali podurnili v vodo ali vsega, ali vsaj njegovo glavo. Sveta cerkev uči, da je tudi krst s kropljenjem veljaven. Kdor krščuje mora med oblivanjem izreči besede: „Jaz te krstim itd.", t. j. ne pred in ne po oblivanju, ampak prav takrat, ko obliva, mora izrekovati navedene besede. Oblije ga navadno trikrat v podobi križa. Kadar krščenca oblije prvi¬ krat, naj govori: „Jaz te krstim v imenu Očetakadar ga oblije drugikrat, naj govori: „in Sina;" in kadar ga oblije tretjikrat, naj govori: „in svetega Duha." Kdor krščenca obliva, mora sam tudi besede: „Jaz te krstim itd." govoriti. Ge bi besede druga oseba govorila, in oblivala zopet druga, bil bi krst neveljaven. Ker je v sveti cerkvi prelepa navada, da se pri svetem krstu daje krščeneu ime kakega svetnika, zato se pred besede: „Jaz te krstim itd." še postavi ime svetnika, na katero bo otrok krščen, na pr.: Janez, jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in svetega Duha. Krstno ime naj otroka opominja, da je svetnik, čigar ime otrok nosi, na zemlji za njega lep vzgled svetega življenja, katerega naj posnema, v nebesih pa mogočen njegov priprošnjik. Dobri otroci ne mirujejo, dokler natančno ne poznajo življenja svojega krstnega patrona, da ga morejo tem vestneje posnemati. 24* — 372 Ljubi otroci! svojega goda ne morete lepše obhajati, kakor če ta dan pobožno prejmete zakrament svete pokore in sv. Rešnjega Telesa. 549. Kaj mora storiti odrasli človek, ki hoče biti krščen? Odrasli človek, ki hoče biti krščen, mora: 1. biti zadosti podučen v sveti veri; 2. resnično obžalovati vse grehe, katere je pred svetim krstom storil; 3. izpovedati sveto vero in storiti krstno obljubo. Odrasli človek se sme le tačas krstiti, če hoče krščen biti, če je voljen prejeti zakrament, drugače pa ne. Če bi kdo vtegnil odraslega človeka krstiti zoper njegovo voljo, bil bi krst neveljaven. Odrasli krščenec mora biti zadosti poučen v sveti veri, t. j. mora znati in verovati vsaj temeljne resnice svete vere (glej vpraš. 29. in 31.), da more vredno prejeti zakrament svetega krsta. „Kdor veruje in bo krščen, bo zveličan/ (Mark. 16, 16). Odrasli mora resnično obžalovati vse grehe, ka¬ tere je pred svetim krstom storil, t. j. resnično se mora kesati vseh svojih osebnih grehov. Ni sicer potreben popolni kes, dosti je nepopolni kes, t. j. krščenec mora priznati in obžalovati, da so mu poleg izvirnega greha tudi njegovi osebni grehi na poti, da ne more priti k Bogu v nebesa, ampak da si je pekel zaslužil. (Prim, vpraš. 667). „Spokorite se, in daj se krstiti slehern izmed vas v imenu Jezusa Kristusa v odpuščenje grehov. 11 (Dj. Ap. 2, 38). Odrasli človek, ki hoče krščen biti, mora izpovedati sveto vero, t. j. mora očitno in glasno moliti apostolsko vero in s tem pokazati, da res veruje vse, kar uči sveta vera. Mora pa tudi storiti krstno obljubo, t. j. mora ravno prej, koga krstijo, Bogu nekaj slovesno obljubiti. Kaj? to pove naslednje vprašanje. 550. Kaj obljubimo pri svetem krstu? Pri svetem krstu obljubimo: 1. da se hočemo odpovedati hudobnemu duhu, nje¬ govemu napuhu in vsemu njegovemu dejanju; — 373 — 2. da hočemo trdno in stanovitno verovati, kar uči sveta katoliška cerkev; 3. da hočemo po tej veri živeti do smrti. 1. Pri svetem krstu obljubimo, da se hočemo odpo¬ vedati hudobnemu duhu, t. j. da mu hočemo službo od¬ reči in odslej samo Bogu služiti. Sveta cerkev namreč dobro ve, da „nikdo ne more dvema gospodoma služiti “, in da torej nikdo ne more biti ob enem domačin božji in pa služabnik satanov. Pri svetem krstu obljubimo, da se hočemo odpove¬ dati njegovemu napuhu, t. j. napuhnjenemu angelu, ki se je vzdignil zoper Boga, in da hočemo odslej ponižno za ponižnim Jezusom hoditi; da se hočemo odpovedati vsemu njegovemu d e j a n j u, t. j. da se hočemo odpovedati vsakemu grehu. Hudič namreč drugega ne dela kakor greh, in je tudi tisti, „kdor greh dela, iz hudiča/ (I. Jan. 3, 8). 2. Pri svetem krstu obljubimo, da hočemo trdno in stanovitno verovati, kar uči sveta katoliška cerkev, t. j. tako verovati, da ne omahujemo več v veri in da za ves svet več od vere ne odstopimo. 3. Pri svetem krstu obljubimo, da hočemo po tej veri živeti do smrti, t. j. svoje življenje poveri vravnati, tako živeti, kakor sveta vera terja od nas, ne pa drugače ve¬ rovati in drugače živeti, ker bi sicer s svojim dejanjem, s svojimi deli vero zatajili. (Prim. Tit. 1, 16). Kralj Hunerik je svoje dni kristijane krvavo preganjal. Ker je bil sam zagrizen pristaš arijske krivovere, bili so mu katoličani zelo na poti. Nekega dne naletijo njegovi beriči na imenitno in pobožno ženo Dionizijo, ki je za roko vodila svojega sinka Majorika. Med divjim krohotanjem strgajo hudičevi hlapci sramožljivi ženi obleko raz telo in jo tako kruto bičajo, da je kri curkoma tekla po njenem telesu. V tolikih mukah se krščanska junakinja ni zglasila, da se njeni otrok ne prestraši. Potem se neusmiljeni beriči lotijo nedolžnega otroka. Ko Majorik krvavo orodje zagleda, se ga zboji. Mati sinka ostro pogleda in ga tudi z milim materinim glasom opominja, naj vendar ne pozabi na svojo krstno obljubo, katero je pred obličjem svete Trojice storil. Tudi je prosila Boga moči in pomoči za svojega ljubljenca. Materina beseda in molitev otroka osrči, da se ne boji več trpljenja. Majorik je glasno Boga hvalil, da sme zavoljo božjega imena trpeti. Krvave in vajene roke beričev so hitro — 374 - zadušile mlado življenje sv. Majorika. S krvjo oblita mati se zgrudi na mrtvo truplo svojega sinka, poljubuje njegove rane in s solznimi očmi hvali Boga, da je zdaj presrečna mati sv. mučenika. Pač lep vzgled za vas, ljubi otroci, kako naj zvesto izpolnjujete krstno obljubo.* 551. Kdo namesto otročičev izpove sveto vero in stori krstno obljubo? Namesto otročičev izpovedo sveto vero in store krstno obljubo njihovi botri. Krstni botri so tiste osebe, ki otroka h krstu nesejo ali spremljajo, ga pri krstu držijo, mesto otroka na mašnikova vprašanja odgovarjajo in so priče, daje krščenec sveti krst resnično prejel. * 552. Ali smo dolžni izpolnjevati obljubo krstnih botrov? Obljubo krstnih botrov smo dolžni izpolnjevati, ker so krstni botri obljubili samo to, kar je za zveli¬ čanje potrebno, in kar bi morali obljubiti tudi mi sami, če bi bili mogli. Obljubo krstnih botrov smo dolžni izpolnjevati, t. j. ni nam na voljo dano, krstno obljubo izpolnjevati ali ne iz¬ polnjevati, in nikdo ne sme reči: ,,Jaz nisem ničesar obljubil, obljubo so storili le botri/ Botri so obljubili namreč samo to, kar je za tvoje zveličanje potrebno, in kar bi moral obljubiti tudi sam, če bi hotel krščen biti in če bi takrat že mogel kaj obljubiti. * 553. Kaj naj storimo, da se ne izneverimo krstni obljubi? Da se ne izneverimo krstni obljubi, moramo jo večkrat ponavljati, zlasti na krstni in godovni dan, na dan svete birme, svete spovedi in svetega obhajila. Krstno obljubo moramo večkrat ponavljati, da se ji ne izneverimo, t. j. da ne pozabimo, kar smo pri svetem krstu obljubili, in da se zoper krstno obljubo ne pregrešimo. * Stolberg, Geschiclite der Religion J. Chr., Bud. 18, pag. 181. — 375 — Kdor večkrat ponavlja krstno obljubo, se zopet zaveda velike sreče svetega krsta in ne bo zlahka zanemarjal dolžnosti, ka¬ tere je prevzel po svetem krstu, pač pa se bo kesal pregreškov, katere je morebiti storil zoper krstno obljubo. Posebno pa, ljubi otroci, ne pozabite nikdar ponoviti krstne obljube na krstni in godovni dan, na dan svete birme, svete spovedi in svetega obhajila. Ponovitev krstne obljube. (Glej Vel. Kat. str. 218, 22). * 554. Kakšno dolžnost imajo krstni botri? Krstni botri imajo dolžnost, skrbeti za krščansko izrejo svojih krščencev, zlasti če tem stariši pomrjo ali zanemarjajo svojo dolžnost. Zato morajo krstni botri sami biti dobri katoličani in v primernih letih. Otroci, katere botri h krstu nesejo, so njihovi krščenei. Pred vsem morajo lastni stariši za to skrbeti, da svoje otroke v krščanski veri dobro podučijo, in lepo krščansko izredijo in vzgojijo, t. j. da jih navadijo lepega, pobožnega življenja. Ako stariši to svojo dolžnost zvesto izpolnjujejo, nimajo krstni botri dalje nobene skrbi. Če bi pa stariši svoje dolžnosti ne storili, ali če krščeneem stariši pomrjo. da otroci postanejo sirote, tačas so botri zavezani, da krščeneem skrbijo za verski pouk in za krščansko vzgojo. Zato pa tudi dobri otroci svoje botre ljubijo in jih spoštujejo, jih z lepim vedenjem oveseljujejo, pa tudi njihove opomine hvaležno sprejemajo. Krstni botri sami morajo biti dobri katoličani, t. j. za botra ni pripraven ali dober vsak katerisibodi človek, ampak boter mora biti pošten katoličan, ki svoje verske dolžnosti zvesto izpolnjuje. Za botre torej niso neverniki, krivoverci in razuzdani katoličani. Tudi ne sme boter biti premlad, ampak že v primernih letih, t. j. mora imeti toliko let, da more očeta ali mater pri krščencu nadomeščati. * 555. Kaj je o krstnih botrih še pomniti? O krstnih botrih je še pomniti, da postanejo krščencu nekako duhovni stariši, in da zato ne morejo ne ž njim ne ž njegovimi stariši skleniti zakona. Po botrini postanejo botri nekako duhovni sta¬ riši krščenca, so torej s krščeneem v duhovnem sorod- - 376 stvu. Sveti krst je namreč duhovno rojstvo ali prerojenje. In kakor se krvni sorodniki ne morejo med seboj možiti in ženiti, tako tudi duhovno sorodstvo botrom prepove¬ duje zakon skleniti s krščencem ali ž njegovimi stariši, in če bi kdo vtegnil tak zakon skleniti, bil bi zakon neveljaven. $ 556. S čim se more nadomestiti zakrament svetega krsta, če ga ni mogoče prejeti? Ge zakramenta svetega krsta ni mogoče prejeti, more se nadomestiti s krstom želja in s krstom krvi. Dasiravno pa je zakrament svetega krsta, t. j. krst vode, neobhodno potreben za večno življenje, in se brez krsta nikdo ne more zveličati, se more krst vode vendar nadomestiti s krstom želja in s krstom krvi, kadar krsta vode ni mogoče prejeti, t. j. krst želja in krst krvi podeli človeku tiste milosti, kakor krst vode, ako človek krsta vode ne more prejeti. * 557. Kaj je krst želja? Krst želja je resnična želja in resna volja, prejeti sveti krst ali, če se o krstu ničesar ne ve, storiti vse, kar je Bog zaukazal, da se doseže zveličanje. S to željo in s to voljo pa mora biti združen popolni kes ali popolna ljubezen do Boga. Tisti, katerim je znan nauk o svetem krstu in kako je sveti krst potreben, morajo imeti resne želje po svetem krstu, da bi krst prav radi prejeli, ako bi jim bilo mogoče. Pri tistih pa, kateri o krščanski veri sploh, in torej tudi o svetem krstu nič ne vedo, zadostuje, če imajo resno voljo storiti vse, kar je Bog zaukazal, da dosežejo večno zve¬ ličanje. V tej resni volji storiti vse, kar je Bog zapovedal, skle¬ njena je namreč tudi resnična želja po svetem krstu. „Ako me kdo ljubi, izpolnjeval bo moje besede, in moj Oče ga bo ljubil, in bova k njemu prišla in pri njem prebivala/ (Jan. 14, 23). Kdor torej hoče izpolnjevati božje besede, tudi glede svetega krsta, pa mu ni mogoče, ni več grešnik, ampak prijatelj božji. — Bog sprejme že resno voljo za dobro delo. O kako dober je ljubi Bog! — 377 — Cerkvena zgodovina pripoveduje, da je mladi cesar Valen- tinijan II. bil umorjen (392) prav takrat, ko se je odpravljal na pot v mesto Milan, da bi ga ondi sv. Ambrož krstil. Mnogo jih je obžalovalo cesarjevo smrt najbolj zato, da je cesar brez sv. krsta šel iz tega sveta. Sv. Ambrož pa jih je tolažil, rekši: »Slišim, da žalujete najbolj zato, ker cesar še ni prejel sv. krsta. Toda vedite, da je že dolgo po sv. krstu hrepenel, in še ni davno, da mi je naznanil svojo željo, naj ga jaz krstim. Prav gotovo je prejel krst, ker ga je tako močno želel/* Krščanska žena med Kafri je imela okoli 25 let staro, še nekrščeno hčerko, ki je živela kakih šest ur daleč od svoje matere. Ko je mati zvedela, da je hčerka nevarno zbolela, se takoj odpravi na pot, da ji otrok ne umrje brez krsta. Toda bolnica je bila že preslaba, da bi mogla z materjo priti k misijonarju. Zato mati naloži hčerko na svoja stara ramena in se ž njo napoti k duhovniku. Hčerka med potom zdihuje in in izgovarja sladko ime Jezus. Eno željo še ima na tem svetu, da jo namreč krsti katoliški duhovnik. Toda komaj pol pota sta prehodili, ko hčerka izdihne svojo dušo. Takim željam bi se še človek, ki je hudoben, ne mogel ustavljati, in naš Oče, ki je v nebesih, bi jih naj ne uslišal?** S to željo in s to voljo mora biti združen popolni kes, t. j. krščenec mora se svojih grehov kesati iz ljubezni do Boga, da je namreč žalil Boga, najpopolnejšo in najljubeznivejšo dobroto. * 558. Kaj je krst krvi? Krst krvi je mučeniška smrt, katero pretrpi ne- krščen človek zavoljo Kristusa. Jezus sam uči: »Kdor zgubi svoje življenje zavoljo mene, ga bo našel/ (Mat. 16, 25). Sv. Viktor je bil rimski vojak. Komaj dvajset let je imel, ko so ga pri cesarskem namestniku Sebastijanu zavoljo Kristusove vere zatožili (1. 175). Mladega junaka niso niti obljube, niti grozne muke obladale, da bi zatajil sveto vero. Ud za udom mu na prstih zdrobijo in ga potem vržejo v gorečo peč. Ker mu ogenj prizanaša, silijo ga piti strup, in ker mu tudi strup ne škoduje, vržejo ga v vrelo olje. Potem ga na tezalnico napnejo in ob * L. Mehler, Beispiele, Bd. V. pag. 46. . .. ** Koledar družbe sv. Mohorja, Razgled po kat. misij. lS»b, str. b . — 378 — straneh z bakljami žgejo, v usta mu vlijejo živega apna, ga v oči zbadajo in mu jih tudi izderejo. Slednjič ga privežejo na soho, in ga živega odirajo. Korona, šestnajstletna žena nekega vojaka, ki je bila priča vseh Viktorjevih muk, je na glas hvalila krščanskega mučenca, in očitno občudovala krščansko vero, ki daje človeku toliko moč. V tem hipu vidi dva venca plavati iz nebes in tudi spozna, da je eden venec Viktorju, drugi pa njej namenjen. Prikazen osrči Korono, da je sv. vero pred cesarskim namestnikom stanovitno pričala. Precej potem je z Viktorjem vred prejela v nebesih mučeniški venec. Viktorja so ob glavo djali, Korono pa med dvema pripognj enima dreve¬ soma raztrgali.* Mučeniška smrt je bila za Korono krst krvi. Pa ne samo sv. Korona, ampak veliko sto in tisoč mučencev je opralo svoje duše grehov v svoji krvi, ker jim ni bilo mogoče prejeti za¬ kramenta sv. krsta. Pomni! Pri krstu si prejel tudi ime svetnika, da bi ti bil varuh in vzglednik; dali so ti belo obleko v znamenje prejete nedolžnosti, in gorečo svečo v znamenje vere in dobrih del. Posnemaj svojega svetega patrona, ohrani si nedolžnost in kaži svojo vero s krščanskim življenjem. Obred svetega krsta. 1. Obred pred krščevanjem. Boter prinese otroka k cerkvi in postoji pred cerkvenimi vrati. Krščenec namreč še ni ud svete cerkve, zato so mu tudi še zaprta vrata do duhovnih njenih milostij. a) Mašnik gre krščencu v roketu in z vijolično štolo nasproti in vpraša botra po krstnem imenu otroka in potem reče: „1. Kaj želiš od cerkve božje?“ Boter odgovori: „Vero.“ „Kaj ti da vera?“ „ Večno zveličanj e “. b) Duhovnik krščencu trikrat v obraz dihne in moli: „Idi iz njega nečisti duh, in daj prostor svetemu Duhu tolaž- niku!“ Dihanje pomeni, da dobi otrok novo duhovno življenje, kakor je Bog nekdaj prvemu človeku vdihnil v njegov obraz duha življenja, da je živ postal. c) Potem mašnik krščenca na čelu in na prsih pokriža, kar pomenja, da je otrok po sv. krstu Kristusov, in da mora vero križanega Jezusa očitno pričati in po njej živeti. d) Duhovnik dene krščencu nekoliko blagoslov¬ ljene soli v usta. Sol je znak modrosti. Kakor sol jedila Proprium Lavant. sub 16. Maji. — 379 — okusna dela in jih varuje gnilobe, tako naj krščanska modrost stori dušo otroka Bogu ljubo in jo naj varuje greha. e) Potem duhovnik položi konec štole na krščenca in ga vodi v cerkev h krstnemu kamenu, kar pomenja, da ga sveta cerkev vzame v svoje varstvo in med svoje ude. f) Pri krstnem kamenu moli duhovnik z botrom oče naš in apostolsko vero, kakor so nekdaj te molitve odrasli krščenci morali znati moliti, ako so hoteli krščeni biti. g) Mašnik oslini palec svoje desne roke in se dotakne ušes in nosnic krščenca, rekoč: „Efeta!“, to se pravi: „Odprite se!" Te besede Jezusove, s katerimi je o svojem času gluhomutca ozdravil, opominjajo krščenca, naj rad posluša besedo božjo, in naj prijetna dišava njegovega lepega krščanskega življenja oveseljuje sveto cerkev. 2. Obredi med krščevanjem. a) Boter stori mesto otroka krstno obljubo. »Se od¬ poveš hudobnemu duhu? — njegovemu napuhu? — in vsemu njegovemu dejanju?“ „Se odpovem. 1 ' G) Potem duhovnik mazili krščenca s krstnim oljem na prsih in med plečoma. Maziljenje pomeni in podeljuje krščencu nebeško pomoč zoper vse sovražnike nje¬ govega zveličanja, zoper svet, zoper hudo poželjenje in zoper hudiča. V starih časih so se namreč vojaki mazilili, da so si svoje ude za boj okrepili. Na prsih se krščenec mazili, da dobi pomoč milosti zoper notranje skušnjave; med pleči, da more tudi prenašati vse zunanje križe in težave. c) Duhovnik vijolično štolo zamenja z belo, kajti približuje se veseli trenotek, da bo krščenec prerojen za nebesa. d) Krščenec mora svojo vero očitno spoznati, ker le, „kdor veruje in bo krščen, bo zveličan". „Veruješ v Boga Očeta itd.?" — „Verujem". ' e) Potem duhovnik vpraša krščenca: »Hočeš krščen biti?" »Hočem". To vprašanje pomenja, da cerkev sv. krsta nikomur ne vsiljuje, ampak je vsakemu prosto in na voljo dano, ali hoče krst prejeti ali ne. f) Mašnik glavo krščenca trikrat z vodo oblije v podobi križa, in med oblivanjem izreka besede: »Jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in sv. Duha". — 380 — 3. Obredi po krščevanju. a) Otrok se na temenu mazili s sf. krizmo. To maziljenje naznanja, da je krščenec postal kristijan, ud Jezusa Kristusa, ki je maziljenec v pravem pomenu besede. b) Potem mašnik izroči krščencu belo obleko, rekoč: „Sprejmi belo oblačilo ter ga neomadeževanega prinesi pred sodnji stol Gospoda našega Jezusa Kristusa, da boš večno življenje imel. Amen“. c) Slednjič duhovnik krščencu v roke da prižgano svečo, naj bi ljudem svetil z lepim izgledom, z lepim krščan¬ skim življenjem. Mašnik krščenca odpusti z besedami: »Pojdi v miru, in Gospod bodi s teboj!“ 2. Zakrament svete birme. 559. Kaj je sveta birma? Sveta birma je zakrament, v katerem krščeni človek s pokladanjem škofovih rok, z maziljenjem s sveto krizmo in škofovo besedo prejme posebno milost svetega Duha, ki ga v veri potrdi, da jo more stano¬ vitno pričati in po njej živeti. Besede birma-birmovati — so latinske besede; po naše bi rekli potrjenje-potrditi. Zakrament sv. birme namreč krščenega človeka potrdi v sveti veri. Sv. birma je zakrament, ker so v njej združene vse tri reči, ki so pri vsakem zakramentu potrebne. 1. Vidno znamenje pri birmi je pokladanje škofovih rok, maziljenje s sveto krizmo in škofove molitve pri po- kladanju rok in med maziljenjem. 2. Nevidna milost, katero vidno znamenje naznanja in podeljuje, je posebna milost sv. Duha, ki krščenega človeka v veri potrdi, da jo more stanovitno pričati in po njej živeti. 3. Postavitev po Jezusu Kristusu. Da je Jezus za¬ krament sv. birme postavil, uči nas naslednje vprašanje. Sveta birma je zakrament, v katerem krščeni človek prejme posebno milost sv. Duha; dokler namreč človek ni krščen, ne more nobenega drugega zakramenta prejeti, torej tudi sv. birme ne; sv. krst je prvi zakrament. — 381 — 560. Odkod vemo, da je Jezus Kristus postavil zakrament svete birme? Da je Jezus Kristus postavil zakrament svete birme, vemo: 1. iz svetega pisma, ki pripoveduje, da so apostoli birmo- vali; 1 2. iz stalnega izročila svete cerkve. Sveto pismo pripoveduje, da so apostoli na kristijane roke pokladali in jim delili sv. Duha, to se pravi, da so jih birmo vali. Nikdo pa ne more zunanjemu znamenju — namreč pokladanju rok — dati moči, da bi delilo posebno milost sv. Duha, kakor Jezus Kristus sam, torej je moral Jezus Kristus postaviti zakrament sv. birme. Da je Jezus Kristus postavil zakrament sv. birme, vemo tudi iz stalnega izročila sv. cerkve, t. j. sveta cerkev je vedno, od apostolskih časov sem, verovala in učila to versko resnico. Vsak katoličan torej, kateri se hoče zveličati, mora verovati, da je Jezus Kristus zakrament svete birme postavil. 561. Katere milosti nam podeli sveta birma? Sveta birma nam podeli te-le milosti: 1. pomnoži nam posvečujočo milost; 2. da nam posebno milost, da moremo vero stanovitno pričati in po njej živeti; 3. vtisne nam neizbrisno znamenje vojščakov Kristu¬ sovih. 1. Sveta birma nam pomnoži p o s v e č u j o č o m i 1 o s t, t. j. sveta birma stori, da krščeni človek, ki posvečujočo milost že ima, dobi še več posvečujoče milosti, da postane še svetejši, Bogu še bolj dopadljiv in še za višjo stopinjo zveličanja v nebesih pripraven. Sveta birma je namreč zakrament — žiwh. 2. Kakor vsak zakrament (prim, vpraš. 528), podeljuje nam tudi sv. birma še posebno milost, katere ne moremo 1 Peter in Janez sta šla v Samarijo, da sta ondi roke pokladala na krščene in jim delila svetega Duha (to se pravi, da sta jin birmala). (J. ap. 8). — „Ko je Pavel položil roke nanje (na krščene), prišel je sve i i i nanje.“ (Dej. ap. 19, 6). — 382 — dobiti po nobenem drugem zakramentu, milost namreč, da moremo vero stanovitno pričati in po njej živeti. Sveta birma nam podeli milost, da moremo vero sta¬ novitno pričati; brez te milosti bi tega ne mogli storiti. Moč in mogočnost te milosti se je lepo pokazala zlasti na apo¬ stolih. Pred binkoštno nedeljo so bili apostoli boječi in nesta¬ novitni ; niso imeli dosti srca, da bi Jezusovo vero očitno pričali. Sv. Peter je sicer Jezusa zagotavljal, da je pripravljen, iti ž njim v ječo in smrt. Kadar pa je do tega prišlo, da bi moral sveto vero pričati, je svojega Gospoda trikrat zatajil. In tudi vsi drugi apostoli so pobegnili, ko je bil Jezus na Oljski gori vjet. Celo drugačni pa so bili apostoli na binkoštno nedeljo, ko so bili prejeli sv. Duha. Sv. Peter očitno nastopi in brez strahu oznanjuje v Jeruzalemu križanega Jezusa, in apostoli se ne boje več svojih sovražnikov, nego veseli so, da morejo zavoljo Jezusovega imena preganjanje trpeti. Prihod sv. Duha. (Zg. n. z. št. 82). Kakor apostole, potrjuje zakrament sv. birme tudi druge kristijane v sv. veri. Kar so bile binkošti za apostole, to je zakrament sv. birme za kristijane. Sv. birma nam da posebno milost vero stanovitno pričati, t. j. očitno izpovedati in v vsem svojem življenju kazati, da smo katoliški kristijani, da se sv. vere ne sramujemo, da se ne skrivamo ž njo in je ne maramo zatajiti. Sv. birma nam da posebno milost, vero stanovitno spoznati, torej tudi tačas, če je treba zavoljo vere trpeti škodo, zaničevanje, zasramovanje, preganjanje ali celo smrt. Mlada žena, sv. Felicitas, je v Kartagini umrla mučeniške smrti. Svojo stanovitnost je sama pripisovala zakramentu sv. birme. „Jaz imam sv. Duha, ki ne pripusti, da bi me hudobni duh pre¬ magal * Sv. birma nam da posebno milost, da moremo po sveti veri tudi živeti, t. j. tako živeti in ravnati, kakor nam vera zapoveduje, vse točno in natančno storiti, kar nam veleva in vse opustiti, kar nam prepoveduje. 3. Sv. birma nam vtisne neizbrisno znamenje vojščakov Kristusovih. Potem dušnem znamenju se pozna vsak birmanec od tistega, ki ni birman in torej nima tega znamenja. Sv. krst nam vtisne znamenje božjih otrok, sv. birma pa znamenje vojščakov Kristusovih. Kakor se torej vojščak loči od otroka, tako se razločuje birman * Dreher, Elementarkatechesen, 3. del, str. 35. — 383 — človek od tistega, ki je samo krščen, birman pa ni. Birman človek je namreč vojščak Kristusov, previden z orožjem, t. j. s potrebnimi milostmi, da se more zoper vse vidne in nevidne sovražnike svojega zveličanja bojevati in jih premagati. Ker sv. birma vtisne duši neizbrisno znamenje, more se prejeti samo enkrat v življenju. 562. Kdo deli zakrament svete birme? Zakrament svete birme redno dele samo škofje, izredno pa tudi od papeža pooblaščeni mašniki. Zakrament sv. birme redno dele samo škofje, t. j. Jezus Kristus je svojo cerkev tako uredil, da smejo samo škofje deliti sv. birmo, in bi ne bilo v redu, če bi kdo drug birmo val. Kjer so torej cerkvene razmere lepo urejene, kakor v naših krajih, ne more raz ven škofa nikdo deliti tega za¬ kramenta. Da imajo le škofje pravico birmati, pričuje nam sv. pismo. Dijakon Filip je v Samariji sicer krščeval, ko je pa bilo treba kristijane tudi birmati, poslali so apostoli Petra in Janeza v Samarijo, da sta pokladala roke na krščence in so prejeli sv. Duha. (Prim. Dj. ap. 8, 14—). Zato pa sveta cerkev odločno uči: „Ako bi kdo trdil, da redni delivec svete birme ni edinole škof, ampak vsak priprosti mašnik, naj bo izobčen".* Izredno dele zakrament sv. birme tudi pooblaščeni mašniki, t. j. v posebnih in nenavadnih slučajih, in sicer tam, kjer še cerkvene razmere niso urejene. To se zgodi včasih v misi¬ jonskih krajih, kjer kristijani žive raztreseni na vse vetre, in kjer ni moči dobiti škofa, ali bi ga morali Bog ve odkod klicati, ondi bi smel tudi priprost mašnik birmovati. Toda le pod dvema pogojema: prvič, da je od papeža za birmovanje posebno pooblaščen in drugič, da pri birmovanju rabi sv. krizmo, katero je škof posvetil. * 563. Kako škof birmujejo? Škof birmujejo tako-le: 1. molijo z razprostrtimi rokami nad vsemi birmanci ter prosijo, naj bi prišli nad nje sedmeri darovi svetega Duha; * Cone. Trid. Sess. VII. De confirm. can. 3. — 384 — 2. polože vsakemu birmancu posebej roko na glavo in ga ob enem s sveto krizmo prekrižajo na čelu rekoč: »Zaznamenjam te z znamenjem svetega križa in potrdim te s krizmo zveličanja v imenu Očeta in Sina in svetega Duha«; 3. udarijo vsakega birmanca rahlo na lice; 4. končno molijo nad vsemi birmanci in jim podele sveti blagoslov. Obred svete birme.* Na dan sv. birme gredo škof v slovesni procesiji v cerkev, da služijo sv. mašo. Po sv. maši je navadno pridiga, krščanski nauk za odrasle in molitve za rajne. Med tem se uredijo birmanci v dve vrsti, na eni strani stoje fantje, na drugi dekleta. Zadi za vsakim birmancem stoji njegov boter, kateri pri birmanju položi desno roko na desno ramo svojega birmanca. Po škofijah je zaukazano, da se ves čas, dokler škof birmujejo, v cerkvi molijo litanije, tri božje čednosti, rožni venec ali tudi druge pripravne molitve, in se pojejo pobožne pesmi. Sicer pa naj ta dan vlada povsod lep red, svet mir in goreča pobožnost. Predno škof začnejo birmati, oblečejo belo oblačilo, vza¬ mejo škofovsko kapo na glavo in pastirsko palico v roke. Bela barva škofovega oblačila pomenja veselje zavoljo obilnih milosti, katerih se birmanci udeležijo. Škofovska kapa in palica pa sta znak nadpastirske časti in oblasti škofa, ki pri¬ dejo kot naslednik apostolov delit zakramenta sv. birme. Kadar so škof opravljeni, pokleknejo birmanci in botri. Klečanje pomenja, da se birmanci pred Bogom ponižujejo, da jih Bog poviša in jim da tem obilnejšo mero svojih mi- lostij, kajti Bog „ponižnim daje milost/ Klečanje birmance tudi spominja preimenitnega gosta, ki se bo nastanil v njih srcih, in jih opominja, naj goreče molijo in zdihujejo po bo¬ gatih darih svetega Duha. Potem si škof roke umijejo, kar pomenja, daje treba imenitno in sveto opravilo z neomadeževanimi in čistimi rokami opravljati. Birmanci in vse ljudstvo moli na glas pripravno molitev: Prim. Jera. Vob, Sv. birma, 3. natis. Maribor 1897. — 385 — »Vsemogočni, večni Bog, ti si nas, svoje otroke, pri svetem krstu po vodi in svetem Duhu na novo vstvaril; si nam izbrisal vse naše grehe, da smo vredni tvoji otroci, bratje in sestre Jezusa Kristusa, templi svetega Duha, posvečeni udje svete cerkve in dediči nebeškega kraljestva. Bodi tebi čast in hvala! Prosimo te, pošlji nam še svetega Duha, očeta ubogih in tolažnika naših duš: Duha modrosti in umnosti, — Duha dobrega sveta in prave moči, — Duha učenosti in svete po¬ božnosti, — Duha strahu božjega; naj nas napolni s sedmerimi darovi svoje milosti. — Daj nam znamenje svetega križa in potrdi nas s svetim mazilom svojega zveličanja, v imenu Očeta in Sina in svetega Duha. Amen/ (Vsi se pokrižajo). Birmanci klečijo, držijo roke sklenjene na prsih, škof pa nad njimi molijo: »Sveti Duh naj pride nad vas, in moč Najvišjega naj vas varuje grehov. Odg. Amen. Naša pomoč je v imenu Gospodovem. O. Kateri je vstvaril nebo in zemljo. Gospod usliši mojo molitev. O. In moje vpitje naj k tebi pride. Gospod bodi z vami. O. In s tvojim duhom.“ 1. Škof stegnejo obe roki in z razprostrtimi rokami nad vsemi birmanci molijo ter prosijo, naj bi prišli nad nje sedmeri darovi svetega Duha. Molimo. »Vsemogočni, večni Bog, ki si prerodil te tvoje služab¬ nike z vodo in svetim Duhom, in jim podelil odpuščenje vseh grehov, izlij tudi z nebes dol v nje svojega svetega Duha To¬ lažnika in njegovih sedem darov. Odg. Amen. V. Duha modrosti in umnosti. 0. Amen. V. Duha dobrega sveta in moči. O. Amen. V. Duha učenosti in pobožnosti. O. Amen. Napolni jih z duhom svojega strahu in jih milostno za- znamenuj z znamenjem križa Kristusovega za večno življenje. Po istem Gospodu našem, Jezusu Kristusu, tvojem Sinu, kateri s teboj živi in kraljuje v edinosti istega svetega Duha, Bog od vekomaj do vekomaj. Odg. Amen/ Škof razprostrejo svoje roke nad birmance v znamenje, da jim delijo svetega Duha ravno tako, kakor so kristijanom svetega Duha delili apostoli, ki so tudi na vernike roke po- kladali in nad njimi molili. Škof obedve roki stegnejo nad 25 - 386 - birmance, kar pomeni, da jim milost svetega Duha delijo v preobilni meri. Škof prekrižajo birmance tudi z znamenjem svetega križa, naj se otroci spominjajo, da nam je milost svete birme, kakor tudi vse druge milosti, Jezus Kristus na križu zaslužil. 2. Birmanci in botri vstanejo, in škof, spremljani od du¬ hovščine, se bližajo birmancem, da birmajo vsakega posebej. Eden izmed duhovnikov jemlje birmancem iz rok birmske lističe, na katerih je napisano ime svetnika, v katerega si je birmanec izvolil za patrona pri sveti birmi. Škof polože vsa¬ kemu birmancu posebej svojo levico na glavo, palec svoje desnice pa pomočijo v sveto krizmo in ga s sveto krizmo pre¬ križajo na čelu, rekoč: »Zaznamenjam te z znamenjem svetega križa in potrdim te s krizmo zveličanja v imenu Očeta in Sina in svetega Duha.“ 3. Med temi besedami škof birmanca trikrat prekrižajo, in ga rahlo na lice udarijo, rekoč: »Mir s teboj!“ Voščilo miru zagotavlja birmanca, da ne bo pogrešal pravega miru, dokler sveti Duh v njem prebiva. Po dovršenem maziljenju naj birmanec mirno čaka, dokler mu duhovnik čela s pavolo ne obriše. Ko so birmani vsi birmanci, vrnejo se škof k altarju, oterejo si s soljo in kruhom krizmo z rok in si roke umijejo. Med tem se na glas moli vrsta iz psalma 67: »Potrdi to, o Bog, kar si storil med nami, iz svojega svetega templa, ki je v Jeruzalemu. Čast bodi Očetu in Sinu in svetemu Duhu. itd. Potrdi to, o Bog, kar si storil med nami, iz svojega svetega templa, ki je v Jeruzalemu.“ Po maziljenju škof odložijo škofovsko kapo in molijo pred altarjem s sklenjenimi rokami. Botri in stariši morajo torej skrbeti, da birmanci po maziljenju ne odhajajo iz cerkve. Zakrament svete birme namreč ne obstoji samo v maziljenju, ampak tudi v pokladanju škofovih rok in v škofovi molitvi. Zato morajo biti birmanci pri celem svetem opravilu navzočni. Potem škof in vsi pričujoči pokleknejo in molijo sledečo zahvalno molitev: »Preljubi Bog, dobrotljivi Oče, dodelil si nam, tvojim otrokom svetega Duha. Po zakramentu svete birme si nas po¬ trdil in močne storil, sveto vero stanovitno spoznavati in dobro delati, pravično živeti in srečno umreti. Prelepo se ti iz srca zahvalimo za prejetih sedem darov tvoje milosti. Ponižno te prosimo, ohrani nas v svoji ljubezni, da nas hudobni svet ne — 387 — zapelje. Bodi naš Oče, mi pa bomo pridni tvoji otroci. Naše telo naj bo tempel svetega Duha; naše srce naj bo sedež Jezusa Kristusa, naša duša nevesta Jezusova. Naj bomo mi tvoji, ti pa bodi naš. Bog sveti Duh, ti nas vladaj vse žive dni, ti nas podpiraj po poti svetih čednostij in nas pripelji v večno zveličanje. Sveti angel varuh, ti nas varuj; naš sveti patron, ti za nas prosi, da prevideni z božjimi darovi v dobrem rastemo, ne samo na starosti, ampak tudi na modrosti in ljubeznjivosti pri Bogu in pri ljudeh. — O sveti Duh, daj nam pravično, sveto živeti, srečno umreti in enkrat v nebesih vekomaj hvaliti Boga Očeta in Sina in svetega Duha. Amen/ 4. Nato škof vstanejo — vsi drugi obklečijo — in molijo končno. molitev nad vsemi birmanci in jim podele sveti blagoslov. V. „Izkaži nam, o Gospod, svoje usmiljenje. O. In daj nam svoje zveličanje. Ur. Gospod usliši mojo molitev. O. In moje vpitje naj k tebi pride. Hf. Gospod bodi z Vami. O. In s tvojim duhom.“ Molimo: „0 Bog, ki si svojim apostolom svetega Duha dal in zapovedal, da naj ga oni in njih nasledniki zopet drugim vernikom delijo, ozri se milostno na našo ponižno službo in dodeli, da v srce teh, katerih čelo smo s sveto krizmo poma- zilili in z znamenjem svetega križa zaznamenovali, isti sveti Duh pride, jih v tempel svojega veličastja spremeni in dobrotno v njih prebiva; — ti, ki z Očetom in istim svetim Duhom živiš in kraljuješ, Bog od vekomaj do vekomaj. Odg. Amen/ „Glej, tako bo blagoslovljen vsaki človek, kateri se boji Gospoda!“ Škof se obrnejo k birmancem in jih blagoslovijo, rekoč: ^Blagoslovi vas Gospod s Sijona, da gledate srečo Jeru¬ zalema vse dni svojega življenja in dosežete večno zveličanje. Odg. Amen/ Koncem še škof z birmanci glasno molijo „očenaš“, „češčenamarijo“ in „ apostolsko vero “ in jih še enkrat blagoslovijo. * 564. Kaj pomeni pokiadanje škofovih rok? Pokladanje škofovih rok pomeni, da pride sveti Duh nad birmance, in da postanejo ti na poseben način božja lastnina in vojščaki Kristusovi. 25* — 388 — Pokladanje škofovih rok pomeni, da pride sveti Duh nad birmance. Že v starem zakonu je bilo pokladanje rok znamenje blagoslova in notranjih milosti, katere so se ljudem delile. Očak Jakob je položil svoje roke na glavo Efrajima in Manaseta, sinov Jožefovih, ter jih tako blagoslovil. ('Prim. I. Mojz. 48, 14). In v novem zakonu so se apostoli istega zna¬ menja posluževali, da so delili milosti svetega Duha. Škof molijo z razprostrtimi rokami, to pa pomenja obilnost božjih milosti, katere se pri sveti birmi delijo. Škof s svojimi rokami pokrijejo birmance, naj bi se iz rok škofovih kakor iz oblaka vlile vse milosti svetega Duha na birmance. Tako škofje posnemajo ljubega Jezusa, ki je tudi, predno je šel v nebesa, svoje roke povzdignil ter tako svoje učence blagoslovil. (Prim. Luk. 24, 50). Pokladanje rok še tudi pomenja, da postanejo bir¬ manci na poseben način božja lastnina in vojščaki Kristusovi. Tudi otrok, če dobi kak lep dar, pa segajo- drugi otroci po njem in bi mu ga radi vzeli, pokrije z obema rokama dar in pravi: „Pustite, to je moje/ Tlako škof v imenu božjem polože roke na birmanca, da ga kot lastnino božjo branijo pred vsemi sovražniki zveličanja. Birmanci postanejo na poseben način lastnina božja, t. j. so sicer že po svetem krstu božji otroci, Kristusova lastnina, zlasti pa so še božja lastnina, ker jih je sveti Duh odbral za vojščake Kristusove. Vsi smo cesarski podaniki, na poseben način pa so njegovi služabniki, katere cesar nabira iz ljudstva, in katere veže po¬ sebna prisega in cesarska suknja, da mu zvesto služijo. * 565. Kaj je krizma? Krizma je oljčno olje, kateremu je primešan bal¬ zam, in katero škof veliki četrtek slovesno posvete z drugimi svetimi olji vred. Krizma je grška beseda; Slovenci bi rekli mazilo, ma- zilno olje. Krizma se tako pripravlja, da se oljčnemu olju primeša nekoliko balzama. * 566. Kaj pomeni olje? Olje pomeni milost svetega Duha, katera daje birmancu moč za boj proti sovražnikom zveličanja. — 389 — Oljčno olje se dobiva iz oliv. Olive rastejo na oljki, kakor jabelka na jablani. Če se oliva stisne, teče olje iz nje, kakor iz grozda mošt. Olje utrjuje človeške ude, če jih z oljem drgamo. Zato so se svoje dni vojščaki z oljem mazilili, da je postalo njih telo krepkejše in gibčnejše. Olje je zunanje znamenje zakramenta svete birme, ki nam naznanja notranjo milost, katero nam zakrament deli. Sveti Duh torej birmanca utrdi in okrepi, da se more kakor vrl vojščak Kristusov bojevati zoper vse sovražnike svojega zveličanja in jih tudi gotovo premagati. Z oljem tudi svetimo. Sveta birma stori kristi- jana srčnega, da očitno kaže svojo vero in jo priča s svojim lepim krščanskim življenjem, in tako rekoč drugim kristijanom sveti, jim daje vzgled, kako naj žive. * 567. Kaj pomeni balzam? Balzam pomeni milost, katero prejme birmanec da se more varovati gnjilobe greha in razširjati s po¬ božnim življenjem prijeten duh krščanskih čednostij. Balzam se dobiva iz balzamovega drevesa. Balzam je podoben dišeči, tekoči smoli, ki se sama ob sebi izceja iz debla in vej balzamovega drevesa. Balzam obvaruje meso, da ne usmradi in ne zgnili. Zato z balzamom mrliče mazilijo, da trupla obvarujejo trohnobe. Balzam torej pomenja, da dobi birmanec milost, da se more in mora varovati gnilobe greha. Balzam tudi lepo prijetno diši. Birmanec dobi pri sveti birmi milost, da more lepo čednostno, pobožno in sveto živeti, da je Bogu ljub in prijeten in so ga veseli tudi vsi dobri ljudje. * 568. Zakaj prekrižajo škof birmanca na čelu? Škof prekrižajo birmanca na čelu, da ga s lem opomnijo, naj se nikdar ne sramuje, pričati pred vsem svetom vero v križanega Jezusa. čelo je sedež sramežljivosti, križ Kristusov pa je zastava ali bandero birmanca, vojščaka Kristusovega. Pač ga ni vojaka, ki bi se sramoval vojaške suknje, marveč vsak se ž njo po¬ naša. Vojaka pa, ki sramotno zapusti cesarsko bandero, ustrelijo. Pa druga tudi ni vreden. Birmanec mora križ Kristusov ljubiti in se ponašati ž njim, kakor sv. apostol Pavel, ki pravi: „Mene — 390 — pa Bog varuj, da bi se z drugim hvalil, kakor s križem Gospoda, našega Jezusa Kristusa/ (Gal. 6, 14). * 569. Zakaj udarijo škof birmanca na lice? Škof udarijo birmanca na lice, da ga s tem opomnijo, naj bo pripravljen zavoljo Jezusovega imena trpeti tudi zasramovanje in preganjanje. Jezus je voljno trpel, ko ga je hlapec velikega du¬ hovnika Ana udaril po licu in je molčal, ko so ga rimski vojščaki s pestmi za uho bili in ga zasramovali. (Zg. n. z. št. 69. in 72.). Udarec na lice pri sveti birmi torej pomenja, da naj birmanec kot Kristusov vojščak pomni, da se mu ne bo boljše godilo, kakor njegovemu mojstru, da bo mu treba vsak dan križ nositi in zaničevanje in preganjanje trpeti zavoljo Jezusovega imena. To drugače ne more biti. »Vsi, kateri hočejo pobožno živeti v Kristusu Jezusu, bodo preganjanje trpeli.“ (II. Tim. 3, 12). 570. Česa je treba birmancu, da vredno prejme sveto birmo? Da birmanec vredno prejme sveto birmo, treba mu je: 1. da je v stanu posvečujoče milosti; 2. da je, ako je že pri pameti, zadosti podučen v krščanskem nauku, zlasti o sveti birmi; 3. da se z gorečo molitvijo dobro pripravlja. Spodobi se tudi, da pobožno zbran preživi dan svete birme. 1. Sveta birma je zakrament živih, torej tak zakrament, katerega moremo vredno le takrat prejeti, ako po pameti sodimo, da smo v stanu milosti božje, t. j. da nimamo na sebi smrtnega greha. Kdor bi vedoma v stanu smrtnega greha prejel zakrament svete birme, bil bi sicer birman, a storil bi ob enem — božji rop. Zavoljo tega sveta cerkev že od nekdaj zahteva, da birmanci pred birmo prejmejo zakrament svete pokore. 2. Birmancu je treba, ako je že pri pameti, da je zadosti podučen v krščanskem nauku. Nekdaj so otroke precej po svetem krstu birmovali, ker sovražniki Kristu- — 391 — sove vere tudi otrokom niso .prizanašali, nego so jih čestokrat pomorili s stariši vred. Ker pa zdaj niso tako krvavi časi, zato škofje otroke birmajo še le potem, ko bolj k pameti pridejo, in so v poglavitnih resnicah svete vere zadosti podučeni. Zato rimski obrednik veleva: ^Nobeden kristijan, kateri ni v poglavitnih resnicah svete vere podučen, ne sme se približati in prejeti tega zakramenta.“ Zlasti pa morajo birmanci v krščanskem nauku o sveti birmi dobro podučeni biti. Moja dolžnostjo torej, ljubi otroci, da vam nauk o sveti birmi dobro razlagam, a vi ga morate dobro razumeti in se ga tudi na pamet naučiti. Nobeden otrok, ki ne zna nauka o sveti birmi, mi ne bo birman! 3. Birmancu je treba, da se z gorečo molitvijo dobro pripravlja na sveto birmo. O apostolih vemo, da so „bili stanovitni v molitvi“ (Oj. Ap. 1, 14), ko so v mestu Jeruzalemu pričakovali svetega Duha. Sveti Duh je sicer sama ljubezen in dobrota, vendar pa hoče, da ga stanovitno prosimo za njegove darove. Ljubi otroci, bolj goreče boste molili, tem obilnejše milosti vam bo sveti Duh podelil. Prosite tudi svoje ljube stariše in botre, da molijo za vas. Raztresene duše, mrzlega srca sveti Duh ne mara. Spodobi se tudi, da birmanec pobožno zbran pre¬ živi dan svete birme. Ni torej prav, če se otroci bolj ve¬ selijo darov, katere dobe od svojih botrov, kakor darov svetega Duha. Ožalostili bi svetega Duha že na dan birme tudi otroci, kateri bi bodisi doma ali celo v gostilnah nezmerno uživali jed in pijačo, in ravno tako deklice, katerim je telesni lišp in gizdava obleka bolj na skrbi, kakor ponižno srce in goreča pobožnost.* Ljubi otroci, „nikar ne žalite svetega Duha“, — tega preimenitnega gosta! * 571. Ali je sveta birma k zveličanju potrebna? Sveta birma k zveličanju sicer ni neogibno po¬ trebna; vendar bi grešil, kdor bi je ne prejel iz zani- karnosti ali vnemarnosti. Sveta birma k zveličanju ni neogibno potrebna, t. j. ni tako potrebna, da bi se človek brez tega zakramenta sploh ne mogel zveličati. Sv. birma ni tako potrebna, kakor sveti krst za nekrščenega človeka, ali sveta pokora za kristijana, * P. U. Steindlberger, Die Firmung, Linz-Urfahr, 1898, pag. 19. — 392 — ki je smrtno grešil. Ta dva zakramenta sta neogibno potrebna za zveličanje. Če torej kristijan utegne umreti, predno more birman biti, zategavoljo ni izključen iz nebes. V nebesih je dosti tudi nebirmanih; na pr. otroci, ki hitro po svetem krstu umrjejo. Vendar bi grešil, kdor bi svete birme ne prejel iz zanikrnosti ali vnemarnosti, t. j. kdor si je sam kriv, da ni birman, ker je prelen, da bi se naučil, kar je bir¬ mancem treba vedeti, in prenemaren, da bi si naprosil botra, — ali komu nič ni mar, jeli birman ali ne, bi se prav gotovo pregrešil. Kdor namreč sveto birmo lahkomišljeno zanemari, zatakne si studenec milostij in postavi zveličanje svoje duše v naj večjo nevarnost, ali ga morebiti celo zgubi. Mogoče je, da si kdo v peklu očita: „Ne trpel bi tukaj, če bi svete birme ne bil zanemaril/ Kdor bi pa iz zaničevanja ne prejel svete birme, bi smrtno grešil. f 572. Zakaj se birmancem dajejo botri? Birmancem se dajejo botri, da jim pomagajo v nevarnosti duhovnega boja in jih potrjujejo z besedo in vzgledom v krščanskem življenju. V znamenje, da prevzamejo te dolžnosti, poleže botri birmancu desnico na desno ramo, ko ga škof birmujejo. * 573. Kaj je pomniti o birtnskih botrih? O birmskih botrih je pomniti to-le: 1. biti morajo katoličani, v primernih letih in že birmani; 2. biti morajo različni od krstnih botrov in istega spola, kakor birmanec; 3. postanejo z birmancem in ž njegovimi stariši du¬ hovno sorodni, in zato ne morejo z nobenim izmed njih skleniti zakona. Birmski botri morajo biti katoličani, t. j. katoliški kristijani, ki so lepega vedenja in dobro podučeni v krščanskem nauku. — Ko je rajni škof Anton Martin Slomšek še bil šolar in so ga pripravljali za sveto birmo, vprašala je mati svojega ljubega sinka, koga si hoče izvoliti za svojega botra? Ko si deček ni vedel sam svetovati in pomagati, svetuje mu mati, — 393 — naj si izbere moža, ki v cerkvi pri skušnji iz krščanskega nauka najboljše odgovarja. Deček je ubogal svojo ljubo mater, in si je izvolil za botra priprostega in revnega posestnika v domači župniji. Katehet pridnega fantiča pohvalijo, rekoč: „Pravega botra si izvolil. M. je sicer reven mož, pa je pobožen človek in dobro podučen kristijan.“ * * Botri naj bodo v primernih letih, torej ne premladi, ampak toliko odrasli, da jih birmanci spoštujejo, in da morejo dolžnosti botra izvrševati. Botri morajo biti sami že bir¬ mani, sicer bi druge le slabo v boju podpirali, če sami niso oboroženi in vajeni vojske. Birmski darovi pri birmi nikakor niso potrebni. Če pa botri že hočejo birmancem kako veselje pripraviti, naj jim da¬ rujejo kaj primernega: molitvenik ali drugo nabožno knjigo, sv. križ, podobo Marijino ali kakega svetnika, rožni venec itd. Pomni ! Ce še nisi bil pri sveti birmi, hrepeni prisrčno po milosti tega zakramenta; če si pa že bil, spominjaj se rad prejete milosti, obujaj zaupanje v njo in živi tako, kakor - se spodobi vojščaku Kristusovemu. »Ne sramuj se Kristusovega križa ; zato si namreč prejel to znamenje na čelo." (Sveti Avguštin.) 3. Zakrament svetega Rešnjega Telesa. Jezus je pri zadnji večerji rekel svojim apostolom: »Srčno sem želel to velikonočno jagnje jesti z vami, preden trpim." (Luk. 22, 15). Jezus se je zato veselil zadnje večerje, ker je hotel tedaj postaviti zakrament svetega Rešnjega Telesa in s tem svojim učencem pokazati, kako neskončno jih ljubi. Ljubi otroci, tudi jaz sem se veselil dne, da pride v katekizmu na vrsto nauk o svetem Rešnjem Telesu. O ko bi vendar božji angel očistil moja usta, da bi mogel o tej čudni skrivnosti prav govoriti, in naj bi ljubi Bog odprl tudi vaša srca ter razsvetil vašo pamet, da bi z veseljem poslušali moj nauk in ga dobro razumeli! Sveto Rešnje Telo je namreč najsvetejši zakrament, je krona vseh zakramentov. Kar je bilo drevo življenja sredi raja za naše prve stariše, to je sveto Rešnje Telo v cerkvi božji za kristijane. Sv. Avguštin je torej izrekel besede; »Bog v svoji vsemogočnosti ni mogel dati več, v svoji modrosti ni vedel dati več, in v svojem bogastvu ni imel dati več, kakor ta čudapolni zakrament."** * Kosar, Anton M. Slomšek’s Leben und Wirken, Marburg 1863, Pag. 6. * * Tract. 84. in Joannem. — 394 - Pri svetem krstu človek dobi nadnaravno življenje milosti božje, pri sveti birmi se to življenje pomnoži in utrdi, po zakramentu svetega Rešuj ega Telesa pa se to življenje hrani in ohranjuje. Človek ima dvojno življenje: telesno — naravno — življenje, in more tudi imeti dušno — nadnaravno — življenje. Telesno življenje, kakor tudi dušno življenje potrebuje hrane; brez hrane vsako življenje mineva in slednjič tudi ugasne. Telo naše, ki je iz prsti, dobiva hrano od zemlje. Vsakdanji kruh, katerega zemlja rodi, ohranjuje nam telesno življenje. Ravno tako potrebuje tudi naše nadnaravno življenje hrane. Brez hrane bi pojemalo življenje milosti in slednjič tudi ugas¬ nilo. Te hrane pa ne smemo iskati na zemlji, ampak višje, v nebesih. To hrano moramo dobiti iz nebes, kjer je božjih otrok pravi dom. In glejte čudo, ljubi otroci! Bog je svojim otrokom na zemlji res poslal kruha iz nebes. Nebeški kruh je Jezus sam, katerega zavživamo v zakramentu svetega Rešnjega Telesa. Jezus namreč govori: „Jaz sem živi kruh, ki sem z nebes prišel. Ako kdo je od tega kruha, bo živel vekomaj, in kruh, katerega bom jaz dal, je moje meso.“ (Jan. 6, 51—52). Neskončno modri Bog pa velikih dobrot, katere namerjava ljudem dati, ne postavi kar na enkrat v svet, ampak svet pripravlja na nje, jih ljudem prej po prerokih naznanja in po predpodobah napoveduje. Na svojem mestu smo rekli, kako so preroki Odrešenika napovedovali in kako so ga naznanjale predpodobe. (Prim, vpraš. 121). Tudi najsvetejši zakrament je Bog napovedal po pre¬ rokih. David na pr. govori o »nebeškem kruhu 44 , katerega Bog ljudem daje in o »kruhu angelov 14 , katerega vživa človek. (Ps. 77, 24 — 25). — Najbolj znane predpodobe svetega Rešnjega Telesa so pa: Velikonočno jagnje (Zg. st. z. št. 34), in mana (Zg. st. z. št. 36). Tudi čudovito pomnoženje kruha v puščavi je podoba zakramenta svetega Rešnjega Telesa, ker je gotovo, da je Jezus ta čudež storil z ozirom na nebeški kruh, katerega je hotel dati naši duši za hrano. Jezus nasiti pet tisoč mož. (Zg. n. z. št. 33). Pri pomnoženju kruha v puščavi so se namreč godili čudeži, kateri se v svetem Rešnjem Telesu ponavljajo. Jezus vzame nekoliko kruhov, kar so jih ljudje imeli ravno pri roki, pogleda v nebo, jih blagoslovi in razlomi, jih potem da svojim — 395 — učencem, da jih razdele med ljudstvo. In kruh se množi v rokah učencev, da jim ga ne zmanjka, akoravno ga je tisoč in tisoč ljudi jedlo in se nasitilo. Še ostalo je kruha, da so nabrali dvanajst polnih košev ostankov. In kaj naj rečemo o nebeškem kruhu! Ali ga ni Jezus tudi blagoslovil in ga izročil svojim učencem, da za to skrbe, da ljudem ne zmanjka tega kruha, če ga tudi mnogo tisoč in milijonov ljudi zavživa? Ko je torej po tolikem čudežu bilo vse ljudstvo tako vneto za nebeškega čudodelnika Jezusa, da so ga hoteli kar za kralja postaviti, je Jezus porabil to priliko, da obljubi ljudstvu največji čudež ljubezni — sveto Rešnje Telo. Drugi dan po pomnoženju kruha v puščavi, hiti ljudstvo za Jezusom v mesto Kafarnaum. Najdejo ga v shodnici. Ko jih Jezus zagleda, reče jim: „Iščete me, pa ne ker ste čudeže videli, temveč ker ste od kruhov jedli in bili nasičeni. Ne skrbite za jed, katera mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje, katero vam bo dal Sin človekov/ Ljudem je Jezu¬ sova beseda ugajala. Mislili so namreč, da jim Jezus obeta vsakdanjega kruha, in jim torej ne bo več treba delati in skrbeti za vsakdanji kruh. Zato mu reko: „Gospod, daj nam vselej tega kruha/ Jezus jim zdaj naravnost pove, da ne govori o vsak¬ danjem kruhu, nego o nebeški hrani za dušo, in pravi: „Jaz sem živi kruh, ki sem prišel z nebes. Kdor je od tega kruha, živel bo vekomaj. Kruh pa, katerega bom jaz dal, je moje meso za življenje sveta/ — Jezus obeta sveto Rešnje Telo. (Zg. n. z. št. 34). Odslej so se verni Jezusovi učenci veselili obljubljenega nebeškega kruha, kakor je tudi Jezus željno pričakoval zadnje večerje, da more svojim učencem dati zavžiti svoje Rešnje Telo. 574. Kaj je zakrament svetega Rešnjega Telesa? Zakrament svetega Rešnjega Telesa je najsvetejši zakrament; je pravo telo in prava kri našega Gospoda Jezusa Kristusa pod podobama kruha in vina. Zakrament svetega Rešnjega Telesa je resnično zakra¬ ment, ker so v njem združene vse tri reči, ki so pri vsakem zakramentu potrebne. v . 1. Vidno znamenje pri zakramentu svetega Rešnjega Telesa so podobe kruha in vina. 396 — 2. Nevidna milost, katero vidno znamenje naznanja in podeljuje, je zavživanje telesa in krvi Jezusa Kristusa. Ta zakrament namreč ne pomnožuje samo posvečujoče milosti božje in ne podeljuje samo tudi dejanskih milosti, ampak nam daje Jezusa Kristusa, začetnika in delivca milosti samega. 3. Postavitev po Jezusu Kristusu. Da je Jezus Kristus zakrament svetega Rešuj ega Telesa postavil, to nam sveto pismo razločno poroča. Ko je namreč Jezus pri zadnji večerji kruh in vino spremenil v svoje telo in kri, naročil je svojim učencem: „To storitev moj spomin." Jezus postavi presveto Reš nje Telo. (Zg. n. z. št. 65). Zakrament svetega Rešnjega Telesa je pravo telo na¬ šega Gospoda Jezusa Kristusa, t. j. v tem zakramentu je prav tisto telo Jezusovo, ki je v jaslicah ležalo, na križu viselo in zdaj v nebesih sedi na desnici božji, resnično, stvarno in bistveno pričujoče. Zakrament svetega Rešnjega Telesa je prava kri na¬ šega Gospoda Jezusa Kristusa, t. j. v tem zakramentu je ravno tista kri Jezusova, ki se je po žilah božjega Deteta v jaslicah pretakala, ki je bila prelita na križu in je zdaj v poveličanem telesu v nebesih, resnično, stvarno in bistveno pričujoča. Kri in telo našega Gospoda Jezusa Kristusa je v zakra¬ mentu svetega Rešnjega Telesa pričujoče pod podobama kruha in vina, ne pa pod kruhom in vinom ali v kruhu in vinu. Kruha in vina v zakramentu svetega Rešnjega Telesa sploh ni več. Kar je prej kruh, se spremeni v telo Jezusa Kristusa, in kar je prej vino, se spremeni v kri Jezusa Kri¬ stusa. Od kruha in vina ostanejo samo še podobe. * 575. Kaj pomeni beseda „sveto Rešnje Telo“? Beseda »sveto Rešnje Telo« pomeni najsvetejše telo Jezusa Kristusa, darovano na križu v naše odre¬ šenje. Najsvetejše Jezusovo telo imenujemo Rešnje Telo, ker je na križu darovano v naše odrešenje, t. j. ker je Jezus Kristus na križu, za nas in mesto nas trpel in umrl, in je torej nas rešil smrti, da nam ni treba umreti. Sicer bi mi morali umreti, bi mi zapadli večni smrti. Zato je Jezusovo telo za nas res Rešnje Telo in Jezus naš Odrešenik. -- 397 — 576. Zakaj se imenuje zakrament svetega Rešnjega Telesa „najsvetejši“ zakrament? Zakrament svetega Rešnjega Telesa se imenuje »najsvetejši« zakrament, ker nas ne posvečuje samo, kakor vsi drugi zakramenti, temveč ima v sebi samega Jezusa Kristusa, začetnika vse svetosti. 1 V vseh drugih zakramentih se nam podeljuje ali pomno- žuje posvečujoča milost, katera je dar božji, ki nas stori svete. Zakrament svetega Rešnjega Telesa pa nam ne podeljuje samo kaj božjega, ampak Boga samega, v tem zakramentu je Bog, ki nas posvečuje, sam. Kaj svetejšega pa, kakor Boga, si ne moremo misliti: Bog je neskončno svet. (Prim, vpraš. 53). Zato zakrament svetega Rešnjega Telesa po svetosti neskončno nadkriljuje vse druge zakramente, ali z drugimi besedami, je najsvetejši zakrament. Zakrament svetega Rešnjega Telesa imenujemo tudi: Naj svetejše — iz razlogov, katere smo ravno gori navedli. Imenujemo ga sveto hostijo ali daritev, ker je ta zakrament Jezus Kristus sam, ki se je na svetem križu za nas daroval, in se še zdaj vsak dan za nas daruje pri sveti maši. Imenu¬ jemo ga angelski kruh, sicer ne zategavoljo, kakor bi angeli ta zakrament zavživali, ampak zato, ker je Jezus Kristus, ki je v nebesih največja radost in najslajša blaženost angelov, v tem zakramentu na svetu največji zaklad in najslajša lju¬ bezen vernih in pobožnih duš. Tudi radi tega mu pravimo an¬ gelski kruh, ker bi človek, ki najsvetejši zakrament prejema, moral biti čist, kakor angel. Imenujemo ga tudi sveto po¬ potnico, ker ta zakrament hrani naše duše, da ostanejo zdrave in postajajo vedno močnejše in da ne opešajo na potu proti večnosti. Imenuje se pa popotnica še tudi zlasti zato, ker ta zakrament bolniki prejemajo v zadnji uri, da lažje trpijo smrtne težave, da ne omagajo v zadnjih skušnjavah in z večjim za¬ upanjem stopijo pred svojega sodnika. 577. Kdaj je postavil Jezus Kristus zakrament svetega Rešnjega Telesa? Jezus Kristus je postavil zakrament svetega Reš¬ njega Telesa tisti večer pred svojim trpljenjem, ko je 1 Zakrament svetega Rešnjega Telesa se tudi imenuje: Najsvetejše, sveta hostija, angelski kruh, sveta popotnica. — 398 — s svojimi apostoli pri zadnji večerji jedel velikonočno jagnje. (Veliki četrtek). Jezus Kristus je postavil zakrament svetega Rešnjega Telesa tisti večer pred svojim trpljenjem. To je bil večer pred tisto grozno nočjo, ko je Jezus na Oljski gori za nas krvavi pot potil, ko je Juda Jezusa izdal, in so ga zapustili vsi njegovi učenci, ko se je Jezusovim sovražnikom že mudilo, da ga vjamejo, obsodijo in umorijo še pred veliko nočjo, tačas je Jezus mislil na to, kako bi mogel vedno pri ljudeh ostati in je postavil zakrament svetega Rešnjega Telesa. O neskončna ljubezen Jezusova! O črna nehvaležnost človeških otrok! Jezus Kristus je postavil zakrament svetega Rešnjega Telesa, ko je s svojimi apostoli pri zadnji večerji jedel ve¬ likonočno j agnj e. Gori smo rekli, daje velikonočno jagnje bilo predpodoba tega zakramenta, in torej je bila prav zdaj lepa priložnost, da je Jezus postavil zakrament svetega Rešnjega Telesa ter tako izpolnil svojo obljubo, katero je ljudem storil v Kafarnaumu po pomnoženju kruha. To je bila zadnja večerja, namreč zadnja pred njegovo smrtjo, ker potem na svetu ni več jedel s svojimi apostoli. Pa tudi velikonočno jagnje je bilo zadnje, ki je bilo predpodoba, ker zdaj je mesto predpodobe nastopila sveta reč sama, katero je predpodoba naznanjala, — sveto Rešuje Telo. 578. Kako je postavil Jezus Kristus zakrament svetega Rešnjega Telesa? Jezus Kristus je postavil zakrament svetega Reš¬ njega Telesa tako-le: 1. vzel je kruh, ga posvetil ter rekel nad njim: »To je moje telo«; 2. ravno tako je vzel kelih z vinom, ga posvetil in rekel nad njim: »To je moja kri nove zaveze«; 3. dal je oboje zaužiti apostolom; 4. naročil je: »To delajte v moj spomin«. (Mat. 26, 26-28; Mark. 14, 22-24; Luk. 22,19.20.) Jezus je rekel nad kelihom z vinom: „To je moja kri nove zaveze 11 , t. j. kar je v kelihu, je moja kri, po kateri zdaj ustanovim in posvetim novo zavezo. V tem trenutku je — 399 - konec stare zaveze, ki je bila samo začasna, in začne se nova, večna zaveza. (Prim, vpraš. 14). Staro zavezo je Mojzes potrdil in posvetil s tem, da je izraelsko ljudstvo slovesno po¬ kropil s krvjo klavne daritve ter rekel: »To je kri zaveze, katero je Bog napravil z vami črez vse te besede 44 (črez božje zapovedi namreč). Z besedami: »To je moja kri nove zaveze 44 hotel je torej Jezus povedati: »Jaz zdaj ustanovim novo zavezo in jo potrdim s svojo krvjo (s krvjo božjega Jagnjeta), katero vam piti dam. 14 579. Kaj je storil Jezus Kristus z besedami: „To je moje telo 44 , „To je moja kri“? Z besedami: »To je moje telo«, »To je moja kri« je Jezus Kristus spremenil kruh v svoje najsvetejše telo in vino v svojo najsvetejšo kri, vendar tako, da ste podobi kruha in vina ostali nespremenjeni. Jezus Kristus je spremenil kruh v svoje naj¬ svetejše telo in vino v svojo najsvetejšo kri. Te besede imajo v sebi tri verske resnice. 1. Kruh in vino sta nehala biti kruh in vino, bistva kruha in vina ni več, samo podobe kruha in vina še ostanejo. 2. Pod podobami kruha in vina je zdaj pravo telo in prava kri Jezusa Kristusa pričujoča. Na mesto bistva kruha in vina stopilo je bistvo telesa in krvi Jezusa Kristusa. 3. Jezus je kruh in vino spremenil, t. j. on je z be¬ sedami »To je moje telo 44 , celo bistvo kruha, pa le samo bistvo kruha, v celo bistvo svojega najsvetejšega telesa, pa le samo bistvo, ne pa tudi podobo svojega naj svetejšega telesa spremenil. In z besedami »To je moja kri" je Jezus celo bistvo vina, pa le samo bistvo vina, spre¬ menil v celo bistvo svoje najsvetejše krvi,* pa le samo v bistvo, ne pa tudi v podobo svoje najsvetejše krvi. Ko kruh že ni bil več kruh, ampak najsvetejše telo Jezu¬ sovo, je podoba kruha še ostala; in ko vino že ni bilo več vino, nego najsvetejša kri Jezusova, je podoba vina še ostala. Podoba kruha se ni spremenila v podobo telesa Jezusovega in podoba vina se ni spremenila v podobo krvi Jezusove. Krivoverci so učili, da je sveto Rešnje Telo* samo p m doba Kristusova, ali da samo pomeni Jezusa Kristusa, a i da ima v sebi samo moč in milost Jezusovo; toda sveta — 400 — cerkev je njih nauk zavrgla ter vedno učila, da je v zakra¬ mentu svetega Rešuj ega Telesa Jezus Kristus sam resnično, stvarno in bistveno pričujoč. 580. Kaj je podoba kruha in vina? Podoba kruha in podoba vina je vse to, kar na kruhu in vinu zapazimo s telesnimi čuti: zunanja oblika, barva, okus, duh kruha in vina itd. Človek ima pet telesnih čutov: Vid, sluh, voh, okus in tip. Kar na kruhu in vinu zapazimo s tem ali onim čutom, to je njih podoba. Po vidu zapazimo, da je kruh bel, daje hostija okrogla, da je vino belo ali črno; po okusu zapazimo, da je kruh opresen, da je vino sladko ali kislo; po vohu zapazimo duh kruha in vina itd. Dokler se torej kruh in vino spre¬ menita v telo in kri Jezusovo; ostaneta podobi kruha in vina nespremenjeni. Ko bi se namreč spremenile tudi podobe kruha in vina, in bi se nam Jezus v zakramentu pokazal v svoji nebeški slavi in časti, bi naše oči ne mogle prenašati nebeške svetlobe, in bi človeka njegovo veličastvo premagalo, da bi se ne mogel z otroškim zaupanjem bližati svojemu Gospodu in Zveličarju. Bog je namreč Mojzesu, ki je hotel videti božje veličastvo, rekel: „Mojega obličja ne moreš gledati, kajti človek me ne more videti in živeti.“ (II. Mojz. 33, 20). In ko se je Jezus na gori Tabor spremenil pred svojimi učenci in se jim je pokazal v svoji nebeški časti, so učenci padli na svoj obraz, ker njih oči niso mogle prenašati nebeške svetlobe. (Prim. Mat. 17, 1—6). Pa tudi zategavoljo ostanejo podobe kruha in vina, da so zunanje znamenje notranje milosti, kar mora biti pri vsakem zakramentu. Tako je tudi naša vera na pričujočnost Jezusovo zaslužna: „Blagor jim, kateri ne vidijo in verujejo.“ (Jan. 20, 29). 581. Kakšno oblast je dal Jezus Kristus svojini apostolom, ko jim je naročil: „To delajte v moj spomin 1 '? Ko je Jezus Kristus naročil svojim apostolom: »To delajte v moj spomin«, dal jim je oblast, delati ravno to, kar je storil sam, namreč spreminjati kruh v njegovo najsvetejše telo in vino v njegovo najsve¬ tejšo kri. — 401 — Jezus j e dal apostolom oblast, delati ravno to, kar je storil sam, t. j. on jih je naredil zmožne in sposobne, delati to, kar je ravnokar sam storil, ali z drugimi besedami, on je sv oj e apostole posvetil v mašni k e. In sicer je posvetil samo apostolov mašnike, ne pa tudi drugih učencev in vernikov, ker so bili pri zadnji večerji samo apostoli pričujočni, in je torej le njim naročil: „To delajte v moj spomin/ Ta oblast, spreminjati kruh v njegovo najsvetejše telo in vino v njegovo najsvetejšo kri, bi naj na svetu več ne minila, ampak bi naj tudi po smrti apostolov na svetu ostala do konca sveta, do sodnega dne. To je razvidno iz besed sv. apostola Pavla: B Kolikokrat jeste ta kruh in ta kelih pijete, oznanjujte smrt Gospodovo, dokler pride“ (I. Kor. 11, 26), — dokler pride sodit živih in mrtvih. Ko je torej Jezus dal svojim apostolom oblast delati to, kar je on pri zadnji večerji storil, moral jim je dati ob enem še drugo oblast, da namreč apostoli morejo deliti oblast, spreminjati kruh in vino v Jezusovo telo in kri, tudi drugim možem, ker bi sicer po smrti apostolov kristijanom zmanj¬ kalo božjega kruha. Z drugimi besedami: Jezus je dal svojim apostolom tudi oblast, da druge posvečujejo v mašnike, kakor je on nje posvetil, t. j. Jezus je pri zadnji večerji po¬ stavil tudi zakrament mašniškega posvečenja. 582. Na koga je od apostolov prešla oblast, spreminjati kruh in vino v telo in kri Jezusa Kristusa? Oblast, spreminjati kruh in vino v telo in kri Jezusa Kristusa, je od apostolov prešla na škofe in mašnike. Škofje so pravi nasledniki apostolov in višji duhovniki, in zato imajo polno mašniško oblast, t. j. obe oblasti, katere je Jezus pri zadnji večerji svojim apostolom dal. Imajo prvič oblast, spreminjati kruh v Jezusovo najsvetejše telo in vino v Jezusovo najsvetejšo kri, in drugič so sposobni, da to oblast morejo drugim deliti. Mašniki imajo samo oblast spreminjati kruh in vino v Jezusovo telo in kri, niso pa zmožni, da bi mašniško oblast drugim delili. 26 — 402 — 583. Kdaj spreminjajo škofje in mašniki kruh in vino v telo in kri Jezusa Kristusa? Škofje in mašniki spreminjajo kruh in vino v telo in kri Jezusa Kristusa pri sveti maši, ko govore nad kruhom in vinom: »To je moje telo«, »To je kelih moje krvi«. Ta najsvetejši trenutek imenujemo povzdigovanje. Ko mašnik pri sveti maši nad kruhom in vinom govori besede: »To je moje telo“, »To je kelih moje krvi“, spremenijo te besede po vsemogočni božji volji kruh in vino v telo in kri Jezusa Kristusa. Mašnik govori namreč v imenu Jezusa in namesto Jezusa. Zato govori: »To je moje telo“, pa ne: »To je Jezusovo telo/ Pred altarjem stoji mašnik kot Jezusov namestnik in govori, kakor bi bil on sam Kristus. Kruh mora biti opresen, iz čiste pšenične moke in z vodo omešen, ker je Jezus pri zadnji večerji tak kruh rabil. — Vino mora biti od trte, naravno vino, ne napravljeno. Vinu se primeša nekoliko vode, ker je Gospod pri postavitvi tudi to storil. To je zelo pomenljivo. Pomeni pa, da sta božja in človeška narava v Jezusovi osebi združeni, da se po tem zakramentu verniki z Jezusom združujejo, in nas spominja, daje pri krvavi daritvi na križu iz srčne rane Jezusove pritekla kri in voda. 584. Čemu je postavil Jezus Kristus zakrament svetega Rešnjega Telesa? Jezus Kristus je postavil zakrament svetega Reš¬ njega Telesa: 1. da bi bil tudi kot človek vedno pričujoč med nami; 2. da bi se pri sveti maši neprenehoma daroval za nas svojemu nebeškemu Očetu; 3. da bi bil v svetem obhajilu naša dušna hrana. Jezus Kristus je postavil zakrament svetega Rešnjega Telesa: 1. da bi bil tudi kot človek vedno pričujoč med nami. Po svoji božji naravi je Jezus povsod pričujoč, ravno tako, kakor Bog Oče in Bog sveti Duh. Kot človek pa Kristus ni povsod pričujoč, ampak le tam, kjer biva njegovo telo in duša. Jezus Kristus biva kot Bog in človek na desnici — 403 — Boga Očeta v nebesih, biva pa tudi zavoljo svoje neskončne ljubezni do nas med nami povsod, kjer se hranjuje zakrament svetega Rešnjega Telesa. 2. Da bi se pri sveti maši neprenehoma daro¬ val za nas svojemu nebeškemu Očetu. Jezusovo sveto srce ni bilo s tem zadovoljno, da bi bilo samo med nami, ampak seje hotelo tudi vedno pri sveti maši nekrvavo za nas darovati, da bi nam Bog bil milostiv zavoljo svojega Simi, nad katerim ima dopadenje. 3. Da bi bilo njegovo meso in kri v svetem obhajilu naša dušna hrana. Na podlagi tega vprašanja (584) bomo zdaj govorili po vrsti najprej o pričuj očnosti Jezusa Kristusa v zakra¬ mentu svetega Rešnjega Telesa, potem o daritvi svete maše in slednjič o svetem obhajilu. Pričuj očnost Jezusa Kristusa v zakramentu svetega Rešnjega Telesa. t 585. Odkod vemo, da je Jezus Kristus resnično pričujoč v zakramentu svetega Rešnjega Telesa? Da je Jezus Kristus resnično pričujoč v zakra¬ mentu svetega Rešnjega Telesa, vemo: 1. iz besed, s katerimi je Jezus Kristus obljubil ta zakrament: »Jaz sem živi kruh, ki sem prišel z nebes. Ako kdo je od tega kruha, bo živel veko¬ maj ; in kruh, katerega bom jaz dal, je moje meso za življenje sveta . . . Resnično, resnično vam po¬ vem : ako ne boste jedli mesa Sina človekovega in pili njegove krvi, ne boste imeli življenja v sebi . . . Zakaj moje meso je res jed in moja kri je res pijača«. (Jan. 6, 51. 52. 54. 56.); 2. iz besed: »To je moje telo«, »To je moja kri«, s katerimi je postavil ta zakrament; 3. iz nauka apostolov. Tako pravi sv. Pavel: »Posvečeni kelih, ki ga posvečujemo, ali ni udeleženje Kristu¬ se* — 404 — sove krvi ? In kruh, ki ga lomimo, ali ni udeleženje Gospodovega telesa?« (1. Kor. 10, 16.); 4. iz nepretrganega izročila svete cerkve. 1 1. Jezus obeta presveto Rešuje Telo. (Zg. n. z. št. 34). — Božji Zveličar je po čudovitnem pomnoženju kruha obljubil, da bo dal svoje meso in kri ljudem jesti. Ako pa Jezus kaj obljubi, mora obljubo tudi izpolniti, ker je Bog; Bog je neskončno resničen in zvest. Ko je Jezus Judom to nebeško jed obetal za dušno hrano, govoril je tako določno in natančno, in je nauk o tem zakramentu od vseh strani tako omejil, kakor more to storiti le božji Učenik. Vsaka verna duša ga je morala razumeti. Ker je pa Jezus videl v srca, je dobro vedel, da Jude skrbi le vsakdanji kruh, in da jih je prav ta skrb k njemu prignala. Jezus jim reče, da sicer ne misli vsakdanjega kruha zopet pomnožiti, ampak da jim hoče dati jed za večno življenje. „Ne trudite se za jed, katera mine, nego za jed, katera ostane za večno življenje, katero vam bo Sin človeški dal.“ — Jezus torej razločuje med kruhom, ki hrani telesno življenje, in med dušno hrano za večno življenje. Toliko je zdaj ljudstvo bilo prepričano, da navadni kruh to ne bo, katerega jim Jezus obeta; vendar so še vedno mislili na kruh za telesno življenje, na čuden kruh, kakor je bila na pr. mana, ali na kaj enakega ali še boljšega. Zato reko Jezusu: „Gospod! daj nam vsekdar tega kruha 11 , — da nam ne bo treba skrbeti za vsakdanji kruh. Tako ga je krivo razumela svoje dni tudi Samarijanka. Jezus je govoril o studencu milosti božjih, ona pa misli le na studenčnico, proseč Jezusa: „Gospod, daj mi te vode, da ne bom žejna in ne bom sem zajemat hodila/ —Zdaj Jezus torej ljudstvu določno in na¬ ravnost pove, kakšen kruh jim hoče jesti dati: „Jaz sem. živi kruh itd. 11 In da bi kdo ne ugovarjal njegovi naredbi, ali 1 »Podučeni smo, da je ta posvečena jed meso in kri včlovečenega Sina božjega." Sv. Justin (f 166). — „To kar se zdi, da je kruh, ni kruh, če se tudi po okusu kaže tako, temveč Kristusovo telo; in dozdevno vino ni vino, če tudi to trdi okus, temveč Kristusova kri." — „Ker Kristus sam pravi o vinu: To je moja kri, kdo bi dvomil in menil, da ni njegova kri? Nekdaj je spremenil vodo v vino, in mi naj ne verujemo, da spreminja vino v kri?" Sv. Ciril Jeruzalemski (f 386). — Vse vzhodne cerkve, celo tiste, ki so se že jako zgodaj ločile od katoliške cerkve, verujejo, da je: Kristus resnično pričujoč v zakramentu svetega Rešnjega Telesa. — 405 — da bi kdo ne mislil, da ima njegov nauk drug pomen, je svojo besedo tako rekoč s prisego potrdil, rekši: »Resnično, resnično itd. “ Jezusov nauk je bil tako jasen, da ga je ljudstvo moralo razumeti in ni moglo več dvomiti o kruhu, o katerem govori. 'Toda, ljubi otroci, neverni človek ima vedno svoje pomisleke, samo da opravičuje svojo nevero. Tako so tudi Judje zdaj rekli, da to ni mogoče, da bi jim dal jesti svoje meso, in „so ■se prepirali med seboj, govoreč: Kako nam more ta dati svoje meso jesti? 11 Torej le med seboj so se prepirali, vpričo Jezusa kaj tacega niso upali govoriti, ker so njegove čudeže videli in vedeli, da pri Bogu ni nemogoča nobena reč. Dasiravno je posihmal veliko učencev, ki so ga poslušali, odšlo in več ni hodilo ž njim, ker tega nauka niso hoteli sprejeti in verovati, rekši: »Trda je ta beseda, kdo jo more poslušati? 11 — vendar Jezus ni preklical niti besedice svojega nauka, pač pa je slo¬ vesno še tretjikrat rekel: »Moje meso je res jed itd. 11 Jezusove besede niso bile trde, pač pa je bilo trdovratno ljudstvo, ki ni hotelo Jezusovim besedam verovati. Slednjič vpraša Jezus dvanajstere apostole, ali tudi oni ne morejo vero¬ vati nauka o svetem Rešnjem Telesu: »Ali hočete tudi vi oditi? 11 — V imenu vseh mu odgovori Simon Peter: »Gospod, h komu naj gremo; ti imaš besedo večnega življenja; in mi smo verovali in vemo, da si ti Kristus, Sin božji. 11 To je edini pravi in modri odgovor na Jezusovo vprašanje. Peter je rekel, da so apostoli spoznali in so prepričani, da je Jezus Sin božji, in zato morajo tudi verovati, da jim more dati in jim bo dal svoje meso za jed in svojo kri za pijačo. 2. Ko je Jezus Kristus ljudem obetal najsvetejši zakra¬ ment, je zopet in zopet določno povedal, da bo ta zakrament njegovo telo in njegova kri. Zato pa pri zadnji večerji tega nauka ni več ponavljal, ker so ga še vsi imeli v živem spo¬ minu, ampak je kratkoma rekel: »To je moje telo 11 , katero sem vam obljubil. »To je moja kri 11 , — katero sem vam ob¬ ljubil. Zato pa tudi zdaj nobeden apostolov ni več kaj oporeka ali vprašal. Vsi so bili prepričani, da so vživali Jezusovo te o in kri — Jezusa Kristusa samega. Jezus j e rekel: »To je moje telo “, ni pa rekel: to pomeni moje telo, ali to je podoba mojega telesa ali kaj enakega. Že moder človek najde pravo besedo za svojo misel, tem vec je večna Modrost rabila tisto besedo, ki nam pove, kaj nam je hotela dati v tem zakramentu. 406 — 3. Posvečeni kelih, ki ga posvečujemo, t. j. nad katerim se izrečejo pri povzdigovanju svete besede, je ud e t e¬ ženje Kristusove krvi, t. j. kdor iz tega keliha pije, resnično uživa kri Jezusa Kristusa. In kruh, ki ga lomimo, t. j. kruh, nad katerim se izrečejo pri povzdigovanju svete besede, je udeleženje Gospodovega telesa, t. j. kdor ta kruh je, resnično uživa telo Jezusa Kristusa, — torej je Jezus Kristus v zakramentu svetega Rešnjega Telesa resnično pričujoč. Nekdaj so posvečevali večje hlebe kruha in so jih potem lomili in kose razdelili. Dandanašnji pa posvečujemo male hlebčke ali — hostije in dobi vsak celo hostijo; torej ne lomimo več posvečenega kruha, do skrajne sile ne. 4. Da je Jezus Kristus resnično pričujoč v zakramentu svetega Rešnjega Telesa, vemo tudi iz nepretrganega iz¬ ročila svete cerkve, t. j. sveta cerkev veruje to resnico od apostolskih časov, in ni ga bilo časa, da bi kristijanom te resnice verovati ne zapovedavala. „Ako bi kdo tajil, da je v zakramentu svetega Rešnjega Telesa telo in kri z dušo in bo¬ žanstvom našega Gospoda Jezusa Kristusa, in torej celi Kristus resnično, stvarno in bistveno pričujoč naj bo izobčen."* Sv. Ivana (Šantal) bila je že kot otrok polna žive vere. Nekoč pride imeniten gospod obiskat njenega očeta. Bil je krivoverec (Kalvinec). V pričo petletne Ivane sta se oče in gost pogovarjala tudi o verskih resnicah. Krivoverec je trdovratno trdil, da Jezus Kristus ni resnično pričujoč v zakramentu sve¬ tega Rešnjega Telesa, in je katoličane zavoljo njihove vere zasmehoval. Ko Ivana to sliši, popusti svojo igračo, postane vsa resnobna in se postavi pred krivoverca, rekoč: „Vi torej ne verujete, da je Jezus Kristus v zakramentu svetega Rešnjega Telesa resnično pričujoč? In vendar je on sam to učil. Vi torej mislite, da je Jezus Kristus lažnik?“ Odločna beseda ne¬ dolžnega otroka osupne drznega krivoverca. Krivoverec hoče deklico vtolažiti in se jej s sladčicami prikupiti. Ivana vzame sladke reči, pa ne z golimi prsti, ampak s predpasnikom, in jih vrže v peč, rekoč: „Glejte, tako bodo v peklu goreli vsi krivoverci, kateri ne verujejo besedam našega Gospoda Jezusa Kristusa!“ — Ljubi otroci! tako je treba sveto vero zagovar¬ jati zoper neverne jezike.** Za časa svetega Ludovika, francoskega kralja, se je Jezus Kristus v neki cerkvi kazal v posvečeni hostiji v podobi * Cone. Trid. Sess. XIII. can. 1. ** Hattler, Kindergarten, pag. 431. — 407 — božjega deteta. Ljudje so prihiteli h kralju, naj tudi gre gledat in občudovat čudne prikazni. Kralj jim pa mir no odgovori: n’ 1 * isti naj gredo gledat čudeža, kateri dvomijo, da je Jezus v zakramentu svetega Rešnjega Telesa resnično pričujoč. Kar mene zadeva, verujem jaz na Jezusovo pričujočnost tako trdno, kakor bi ga z lastnimi očmi gledal v sveti hostiji/* 586. Kako je Jezus Kristus v zakramentu svetega Reš¬ njega Telesa pričujoč? Jezus Kristus je v zakramentu svetega Rešnjega Telesa tako-le pričujoč: 1. pod podobo kruha je živo telo Jezusa Kristusa, torej tudi njegova kri in njegova duša; 2. pod podobo vina je živa kri Jezusa Kristusa, torej tudi njegovo telo in njegova duša; 3. pod vsako podobo, in tudi pod vsakim najmanjšim njenim delom je celi Jezus Kristus, to je kot Bog in človek pričujoč. 1. Pod podobo kruha je živo telo Jezusa Kristusa pričujoče, ne pa njegovo mrtvo truplo, kakor je nekdaj v grobu počivalo. Po Jezusovem vstajenju sploh ni in ne more več biti Jezusovega mrtvega telesa. „ Kristus, ki je od mrtvih vstal, več ne umira/ (Rim. 6, 9). Zdaj ni drugega Jezusovega telesa, kakor tisto, ki poveličano živi in kraljuje v nebesih, torej mora in more le tisto živo telo tudi v podobi kruha biti priču¬ joče. „Jaz sem živi kruh, kateri sem prišel z nebes/ (Jan. 6, 51). Da pa telo živi, mora se kri v njem pretakati in mora z dušo združeno biti, zato v podobi kruha ni samo telo, ampak mora biti tudi pričujoča Jezusova kri in duša. 2. Ravno tako pod podobo vina ni mrtva od telesa ločena, ampak živa kri Jezusova pričujoča. Živa pa je kri le tedaj, če je zjedinjena s telesom in z dušo Jezusovo. Torej pod podobo vina ni samo kri Jezusova, nego tudi njegovo telo in njegova duša pričujoča. 3. Pod vsako podobo je celi Jezus kot Bog in človek pričujoč. Kjer je namreč Jezusovo telo in duša, t j- njegova človeška narava, ondi mora biti tudi Jezus kot * L. Mahler, Beispiele, Bnd. V. pag. 96. — 408 — Bog, t. j. njegova božja narava, ker je verska resnica, da Jezusova božja oseba nerazložljivo združuje božjo in člo¬ veško naravo. Torej je pod podobo kruha celi Jezus Kristus kot Bog in človek pričujoč, in ravno tako je tudi pod podobo vina celi Jezus Kristus pričujoč. To nam jasno priča sv. pismo. „Kdor je ta kruh ali pije ta kelih nevredno, kriv bo telesa in krvi Gospodove/ (I. Kor. 11, 27). Kdor torej samo sveto hostijo nevredno prejme, se pregreši nad telesom in krvjo Kristusovo, torej nad celim Kristusom, torej je pod vsako podobo celi Kristus pričujoč. Ker je pod vsako podobo celi Jezus Kristus pričujoč, torej prejemamo celega Jezusa, naj že uživamo samo podobo kruha ali samo podobo vina. Mašnik užije pri sveti maši obe podobi, verniki prejemajo zakrament pod podobo kruha, otroke so nekdaj obhajali s podobo vina. Toda vsi uživajo isto dušno hrano — celega Kristusa, Boga in človeka. t Jezus Kristus je v zakramentu svetega Rešnjega Telesa udi pod vsakim — tudi najmanjšim — delom po¬ dobe kruha in vina pričujoč. Celi kruh in vse vino v kelihu se namreč spremeni v telo in kri Jezusovo. Rekli pa smo, da je vidno znamenje pričujočega Jezusa v tem zakra¬ mentu podoba kruha in vina; vidno znamenje pričujočega Jezusa pa more biti tudi del, tudi najmanjši del teh podob. Ko je Jezus pri zadnji večerji kruh spremenil v svoje presveto telo, ga je razlomil in razdelil. Vendar je prejel vsak apostol celega Jezusa. Ravno tako je še dandanašnji. Ce se hostija razlomi, jev vsakem delu podobe kruha toliko, kakor v celi podobi, celi Kristus če bi mašnik bil v zadregi, ker pristopi k mizi božji več obhajancev, kakor ima posvečenih hostij, tedaj sme z dobro vestjo hostije lomiti, da more vse obhajati. To so velike skrivnosti, ljubi otroci, katerih se naše srce veseli, katerih pa naša pamet ne more razumeti. — „Pri Bogu ni nemogoča nobena reč/ (Luk. 1, 37). $ 587. Zakaj je Jezus Kristus postavil zakrament svetega Rešnjega Telesa pod dvema podobama? Jezus Kristus je postavil zakrament svetega Reš¬ njega Telesa pod dvema podobama, da se v dveh ločenih podobah, pri sveti maši predstavlja njegova krvava daritev na križu, kjer se je kri ločila od telesa. - 409 — Za zakrament svetega Rešnjega Telesa bi bila dosti ena podoba, toda za daritev svete maše, katero obha¬ jamo v spomin Jezusove smrti, sta potrebni dve po¬ dobi, da.se v dveh ločenih podobah predstavlja njegova krvava daritev na križu, kjer se je pri njegovi smrti kri ločila od telesa. 588. Doklej ostane Jezus Kristus pričujoč pod podobama kruha in vina? Jezus Kristus ostane pričujoč pod podobama kruha in vina, dokler se podobi ne spremenite. Dokler se podobi ne spremenite, ostane Jezus pričujoč; ako pa se podobi spremenite in dobe drugo podobo, tudi Kristus ni več pričujoč. Na pr. ako se podobe povžijejo, ako podoba kruha splesni ali se v vodi razkroji, ako podoba vina okisne itd. Le podoba kruha namreč in le podoba vina ste vidno znamenje tega zakramenta in nobena druga podoba. Kjer torej ni teh podob, tudi o zakramentu ne moremo več govoriti. 589. Kakšno čast moramo skazovati zakramentu svetega Rešnjega Telesa? Zakramentu svetega Rešnjega Telesa moramo skazovati najvišjo čast, to je, moramo ga moliti. (Praznik svetega Rešnjega Telesa ali Telovo. Izpostavljenje svetega Rešnjega Telesa. Praznik presvetega srca Jezusovega. Štirideseturna molitev.) Zakrament svetega Rešnjega Telesa moramo moliti, ker je zakrament Jezus Kristus sam, katerega tudi angelji in svetniki v nebesih molijo. Bogu gre največje češčenje — molitev. (Prim, vpraš. 364). Sveta cerkev je uvedla posebne praznike in pobož¬ nosti, da se najsvetejši zakrament pobožno moli. Praznik svetega Rešnjega Telesa ali telovo obhajamo v četrtek po prazniku svete Trojice. Praznik nas spominja na slovesno postavitev tega zakramenta pri zadnji večerji. Ta spomin obhaja sveta cerkev sicer že od apostolskih časov sem veliki četrtek. Ali ker ta dan pred Jezusovo smrtjo ne pripušča čistega veselja in glasnih slovesnosti, obhaja sveta — 410 — cerkev spomin postavitve najsvetejšega zakramenta na Telovo. To je pomladi, kadar obleče narava novo obleko in je svet poln rož in pisanih cvetic, in je torej kaj pripraven čas, da moremo veličastno obhajati praznik neizrečene ljubezni Jezusove do nas. Jezus sam je neki pobožni redovnici izrazil željo, da se uvede poseben praznik na čast naj svetejšemu zakramentu. Papež Urban IV. je 1. 1264 praznik svetega Rešuj ega Telesa odredil za ves katoliški svet.* Po slovesni sveti maši se nosi v veličastni procesiji sveto Rešnje Telo v monštranci pod milim nebom, in vse ljudstvo spremlja kralja nebes, mu prepeva hvalne pesmi, se mu ponižno klanja in ga pobožno moli. Med potom so pripravljene štiri postaje (štirje altarji), kjer se pojejo začetki štirih evangelijev v znak, da vsi štirje evangeliji pri¬ čajo resnično pričujočnost Jezusa v najsvetejšem zakramentu. Na vseh štirih postajih se potem s svetim Rešnjim Telesom blagoslovi selo, prebivalci in sad zemlje. Telovo obhajamo zato, da slovesno in pred vsem svetom pričujemo svojo vero, da je Jezus Kristus v najsvetejšem zakra¬ mentu resnično pričujoč, da se Jezusu spodobno zahvalimo za neskončno ljubezen, da hoče med nami prebivati, in da nebeš¬ kega Zveličarja po svojih močeh proslavljamo in mu zadostu¬ jemo za nečast, katero mu včasih celo kristijani delajo. Praznik presvetega srca Jezusovega obhajamo v petek po Telovi osmini. Srce včlovečenega Simi Božjega, ki je sedež in podoba neizmerne ljubezni Jezusove, živi in bije v svetem Rešnjem Telesu. Tudi praznik v čast presvetega srca Jezusovega je sveta cerkev uvedla vsled neke čudne prikazni. Ljubi Jezus seje namreč (1. 1675) prikazal redovnici, sv. Marjeti, jej je pokazal svoje plamteče srce ter se pritožil o veliki ne¬ hvaležnosti in o mnogih krivicah, katere mora od marsikoga zlasti v zakramentu svetega Rešnjega Telesa trpeti. Vabil je torej pobožno Marjeto, naj ona in naj vse bogoljubne duše s svojo gorečo ljubeznijo in s svetimi obhajili popravljajo nečast in bolest, katero nemarni in zanikerni kristijani njegovemu presvetemu Srcu povzročujejo. Tudi se naj uvede v petek po osmini praznika svetega Rešnjega Telesa poseben praznik v čast presvetega Srca Jezusovega. ** — Bratovščina srca Jezusovega. Sveto Rešnje Telo se tudi očitno izpostavlja v molitev. In sicer se izpostavi ali večja sveta hostija v monštranci, * Gard. Hergenrother, Kirchenlexikon. ** Gard. Hergenrother, Kirehenlexikon. — 411 - ali manjše svete hostije v obhajilnem kelihu. Pri izpostavljenju se potem tudi podeli sveti blagoslov. Tedaj pa ne blago¬ slovi prav za prav duhovnik, ampak božji Zveličar sam povzdigne svoje svete roke, da obogati pobožne častivce s svojimi obilnimi milostmi. Štirideseturna molitev pred izpostavljenim svetim Rešnjim Telesom. Navadno se sveto Rešnje Telo izpostavi tri dni zaporedoma in ostane od jutra do večera izpostavljeno. Ta pobožnost nas spominja, da je Jezus štirideset dni v puščavi prebil z molitvijo in postom, ali da je Jezusovo sveto telo štirideset ur v grobu počivalo, ali da je Jezus po svojem vsta¬ jenju še štirideset dni ostal na svetu. Po mnogih krajih je štirideseturna molitev v navadi zlasti zadnje tri pustne dneve. Tako se kristijani odvračajo od razuzdanih pustnih razvad in prešernih veselic. Sploh pa pobožni kristijani tudi ob drugih časih hodijo pogostoma v cerkev Jezusa pozdravljat in zlasti svete duše se rade dolgo mude pred svetim Rešnjim Telesom. Sv. Ivano (od križa) je imenitna gospa vprašala, kaj vendar dela v cerkvi toliko časa? „Vi me vprašate, kaj v cerkvi pred Jezusom delam? Jaz ga ljubim, ga molim, ga zahvaljujem, se mu darujem, ga prosim milosti. Kaj pa dela revež pri bogatinu? Kaj pa dela bolnik pri zdravniku? Kaj dela žejen pri studencu? Kaj dela lačen za bogato mizo?“* Pomni! Pred Jezusom v zakramentu svetega Rešnjega Telesa se obnašaj vselej pobožno in spodbudno. Hodi rad v cerkev obiskavat in molit svojega Odrešenika, ki prebiva noč in dan v tabernaklu. Ce greš mimo božje hiše, reci : „Hvaljen in češčen bodi najsvetejši zakrament, sedaj in vekomaj. Amen." b) Daritev svete maše. 590. Kaj je daritev? Daritev je viden dar, ki ga Bogu darujemo tako, da ta dar uničimo ali spremenimo ter s tem prizna¬ vamo Boga za naj višjega Gospoda. Pri vsaki daritvi so potrebne tri reči: 1. Vidni dar, t. j. reč ali stvar, katero s svojimi teles- nimi čuti zapazimo. Takšni dari bili so daritve starega zakona, na pr. goveda, jagnjeta, golobi, kruh, vino, kadilo itd. * Schuster, Katet. Handbuch, 3. Bnd. pag. 229. — 412 2. Vidni dar, ki ga Bogu darujemo, t. j. daru se mo¬ ramo tako popolnoma odpovedati, da za naprej ni in ne more biti več naša last, ampak je edino le Bogu posvečen; in s tem priznavamo Boga za najvišjega Gospoda, t. j. s tem Boga molimo. Boga namreč za najvišjega Gospoda pri- poznati in častiti, se pravi Boga moliti. Darovati moremo torej le Bogu samemu, ker le Boga samega smemo moliti. Kdor bi katerisibodi stvari daroval, bil bi kriv grdega malikovanja. Daritev je najimenitnejši način Boga moliti. 3. Zato pa dar uničimo ali spremenimo, da nam tako ni več mogoče daru od Boga nazaj terjati ali komu dru¬ gemu podariti in pa da s tem tudi priznavamo, da je Bog gospodar življenja in smrti, ki more z darom storiti kar mu je drago, če prav ga uniči. — Noe daruje. (Zg. st. z. št. 8). Vidni dar bile so čiste živali. — Noe je dar sežgal ter ga tako uničil, in s tem Boga molil in ga zahvalil. Da je treba Bogu darovati, to je človeku v srce zapisano. Že človeška narava nas torej uči, da moremo Boga častiti tudi z daritvami. To je človeku prirojeno.* Rekli bi, da je daritev nekak davek ljubezni do Boga in znamenje, da smo od Boga odvisni in zato Bogu popolnoma podložni. Ker pa nevidnemu Bogu ne moremo darov dajati v roke, zato take stvari pokon¬ čamo in uničimo in s tem pokažemo, da smo jih vzeli sebi ter dali Bogu.** * 591. Ali so bile v vseh časih daritve? V vseh časih so bile daritve; že Kajn in Abel sta darovala; in Izraelcem v stari zavezi je Bog na¬ ravnost zapovedal daritve. Že sina prvih starišev — Kajn in Abel — sta darovala. Sploh pa so vsa vsa ljudstva vseh časov Bogu darovala. Tudi neverniki darujejo svojim bogovom. Sicer so zabredli s svojimi daritvami na kriva pota, toda tudi njihovi pregrešni darovi svedočijo, da so v svojem srcu čutili dolžnost, najvišje bitje častiti z daritvami. Bog je naravni nagon, ki človeka priganja darovati, pri izvoljenemu ljudstvu okrepil in uredil s tem, da je Izraelcem naravnost daritve zapovedal. * Cnfr. S. Thomae Aqu. Summa th. (2, 2, 85, 1). ** Lampe, Zgodbe sv. pisma, 3. snop. str. 242. — 413 Daritve starega zakona so bile dvojne vrste: krvave in nekrvave. Krvave daritve so bile take, v katerih se je da¬ rilna žival zaklala. Darilne živali so bile: junci, junice, teleta, ovni, ovce, kozli in koze, golobi in grlice. V nekrvavih daritvah so darovali : žito, moko, kruh, vino, kadilo. Pri krvavih daritvah so vselej darovali tudi kaj nekrvavega. Nekrvave daritve niso bile tako popolne, kakor krvave, bile so navadno samo dodatek krvavih daritev, vendar so imele lep pomen. Bile so namreč predpodobe najvišje in najlepše nekrvave daritve svete maše. Z daritvami spoznavamo, da smo Bogu podložni in da je on naš Gospod: s tem ga molimo. Z daritvami si moremo od Boga izprositi dobrote. Kadar smo si kaj izprosili, treba je Boga zahvaliti. Ako smo pa Boga z greliom žalili, tedaj treba Boga prositi odpušeenja in se ž njim spraviti. Daritve bile so torej molivne, ali prosivne, ali zahvalne ali s p r a-v n e. V molivnih daritvah ali klavnih daritvah seje zaklana žival popolnoma sežgala. Kri pa je duhovnik vzel in razlil okoli altarja. Žgavna daritev pomenja, da se je stvar vsa izročila Bogu, da je Bog naš gospodar in oblastnik, in da je človek popolnoma njegova last. V prosivnih in zahvalnih daritvah, katere so tudi mirovne daritve, darovali so katerisibodi čisto žival in zraven še kaj nekrvavega. Tolščobo, kot najboljši del živali, so na altarju sežgali, prsi in pleča je dobil duhovnik, in kar je ostalo, povžil je darovavec sam s svojimi ljudmi pri veselem obedu. Prav v tem obedu se je kazalo, da je človek z Bogom v miru, prijateljstvu in ljubezni, da je njegov — gost. Spravne daritve so darovali v odpuščenje grehov in v odpuščenje zasluženih kazni. Tu je djal darovavec svojo roko na glavo živali v znamenje, da na to žival polaga ali prenaša svoje grehe. Izraelec je hotel reči, naj darilna žival prevzame njegov greh, naj bo ona usmrtena mesto njega, in naj s tem uniči ali izbriše njegov greh. $ 592. Zakaj so prenehale daritve stare zaveze? Daritve stare zaveze so prenehale, ker so bile samo predpodobe daritve nove zaveze. Daritve stare zaveze same ob sebi niso mogle Bogu do- pasti in človeka opravičiti. ^Nemogoče je namreč, da bi kri — 414 — juncev in kozlov grehe odvzemala/ (Hebr. 10, 4). Imele so svojo moč samo zato, ker so bile predpodobe daritve novega zakona. Daritve stare zaveze budile so v človeku zavest, da je Bogu dolžnik, so oživljale vero na prihodnjega Zveličarja in kazale na njegovo daritev. Zategavoljo je Bog daritev zapovedal in so mu bile daritve prijetne. Ko je pa Jezus Kristus opravil na križu pravo daritev in je rekel: »Dopolnjeno je“, zginile so vse predpodobe te daritve, in niso imele več nobenega pomena. Krvave daritve starega zakona bile so predpodobe Jezusove daritve na križu, nekrvave daritve bile pa so predpodobe nekrvave daritve novega zakona — svete m aše. 593. Katera je daritev nove zaveze? Daritev nove zaveze je Jezus Kristus, sani božji Sin, ki se je za nas daroval nebeškemu Očetu s svojo smrtjo na križu. Daritev nove zaveze je Jezus Kristus, Sin božji sam. »Kristus nas je ljubil in se je dal za nas v daritev in klavni dar Bogu v prijetno dišavo/ (Efež. 5, 2). Ko so Jezusa na križu umorili, daroval se je za nas kot klavna daritev, ki je bila Bogu prijetna. Klavnih daritev stare zaveze pa Bog več ni maral. Daritev Jezusova na križu je prava daritev, ker se pri njej nahajajo vse tri reči, ki so k daritvi potrebne. 1. Vidni dar je Jezus Kristus sam. Sveto pismo ga razločno imenuje ovco, katero ženejo v klavnico (prim. Iz. 53, 7), to je, v krvavo smrt, in jagnje, katero jemlje grehe sveta. »Glej jagnje božje, glej, katero odjemlje grehe sveta/ (Jan. 1, 29). 2. Vidni dar se mora Bogu darovati. Jezus Kristus je sam sebe svojemu nebeškemu Očetu daroval, on se je prostovoljno in popolnoma Bogu daroval. Kristus »je sam sebe kot brezmadežni dar Bogu daroval/ (Hebr. 9, 14). 3. Bogu darovani dar moramo uničiti, da s tem pri- pozna varno Boga za naj višjega Gospoda. To seje zgodilo, ko so Jezusa na križu umorili. Pri njegovi smrti seje kri ločila od telesa in duša od telesa in krvi. S tem je Kristus — 415 - Boga pripoznal za gospodarja črez življenje in smrt, mu je dal neskončno čast in preobilno zadoščenje za nas, t. j. za naše grehe. , ene edine te daritve na križu prihaja vsa milost za vojskujočo cerkev in vso blaženost za zmagoslavno cerkev. * 594. Kako se neprenehoma ponavlja daritev Jezusa Kri¬ stusa na križu? Daritev Jezusa Kristusa na križu se neprenehoma ponavlja z daritvijo svete maše. Da se zadoščenja Jezusove daritve na križu morejo vdele- žiti vsi ljudje vseh časov, je Jezus sam naročil, da se mora daritev na križu na nekrvavi način neprenehoma ponav¬ ljati vse čase do konca sveta. To se godi z daritvijo svete maše. 595. Kaj je sveta maša? Sveta maša je vedna daritev nove zaveze, pri kateri se Jezus Kristus nekrvavo daruje svojemu ne¬ beškemu Očetu pod podobama kruha in vina. Beseda maša je isto, kar latinska beseda „missa“ in pomeni koga odposlati ali odsloviti. V prvih časih krščanstva so krščenci, ki so se na sveti krst pripravljali, smeli biti sicer še pri pridigi po evangeliju, ko pa se je začela daritev, so jih odposlali, ker krščenci takih visokih skrivnosti še niso znali dosti ceniti. Počasi se je beseda maša v sveti cerkvi tako udomačila, da so ž njo imenovali daritev nove zaveze samo. Sveta maša je daritev, ker se pri sveti maši Jezus Kristus pod podobama kruha in vina nekrvavo daruje nebeš¬ kemu Očetu. Sveta maša je vedna daritev, t. j. daritev, ki od Kristu¬ sovih časov ni nikdar in nikoli ne bo prenehala do konca sveta. Sveta maša je daritev nove zaveze. Kakor je imela stara zaveza svoje daritve, mora tudi nova zaveza imeti svojo daritev. Daritve stare zaveze so daritev nove zaveze napo¬ vedovale in na njo pripravljale. * Gihr, Sacramente, I. pag. 614. — 416 — Sveta maša je nekrvava daritev, ker se pri sveti maši ne preliva kri, kakor se je to na križu godilo. Nekrvavo daritev nove zaveze je napovedovala daritev Melkizedeka in vse druge nekrvave daritve stare zaveze. Melkizedek. (Zg. st. z. št. 11). Melkizedek je daroval za Abrahama in nje¬ gove hlapce kruha in vina. Bil je namreč duhovnik Naj¬ višjega. Melkizedek je bil predpodoba Kristusova, njegova daritev pa predpodoba svete maše. Zato pravi sveto pismo o Kristusu: „Ti si duhovnik vekomaj po Melkizedekovem redu“, (Hebr. 5, 6) t. j. Jezus bo, kakor Melkizedek, daroval tudi kruh in vino; in on ne bo tega daru daroval le enkrat, kakor seje na križu le enkrat daroval, ampak vekomaj, t. j. vedno do konca sveta. In res, Jezus se pri sveti maši pod podobami kruha in vina vedno daruje nebeškemu Očetu. * 596. Ali se daritev svete maše razločuje od daritve na križu? Daritev svete maše se bistveno ne razločuje od daritve na križu; samo način darovanja je različen. K vsaki daritvi so potrebne tri reči. (Prim, vpr, 590). Te tri reči napravijo daritev. Ako bi ene teh treh reči ne bilo, ne bilo bi tudi daritve. Način darovanja pa more biti različen. Dar se more namreč na več načinov pničiti: ali se sežge, ali zakolje, ali se, kakor postavimo vino, razlije. Bistveno je, da se dar uniči; kako se uniči, to je različno, daritev ostane vendar daritev. Bistveno se daritev svete maše ne razločuje od daritve na križu; samo način darovanja je različen. * 597. Zakaj se daritev svete maše bistveno ne razločuje od daritve na križu? Daritev svete maše se bistveno ne razločuje od daritve na križu, ker je mašnik, ki daruje, in dar, ki ga daruje, pri obeh daritvah eden in isti, namreč sam Jezus Kristus. Bistveno se daritev svete maše od daritve na križu ne razločuje, ker tu in tam daruje tisti mašnik — Jezus Kristus; tu in tam je ravno tisti dar — Jezus Kristus; tu in tam se prav tistemu daruje — nebeškemu Očetu. — 417 — * 598. Kako se razločuje način darovanja pri daritvi na križu in pri daritvi svete maše? Način darovanja pri daritvi na križu in pri daritvi svete maše se razločuje tako: na križu se je Jezus Kristus krvavo daroval, pri sveti maši se pa daruje nekrvavo, to se pravi, ne da bi z nova trpel in umrl. Način darovanja se razločuje, t. j. je drugačen pri daritvi na križu, in zopet drugačen pri daritvi svete maše. N a križu se je Jezus Kristus krvavo daroval, t. j. resnično svojo kri prelil, njegova kri se je resnično ločila od njegovega telesa, je oblila njegovo telo in les sv. križa ter tekla na zemljo, in je tako daroval svoje življenje nebeškemu Očetu in je umrl. Sveto pismo namreč pravi: ^Življenje telesa je v krvi/ (III. Mojz. 17, 11). Pri sveti maši se pa Jezus daruje nekrvavo, t. j. ne da bi zopet kri prelil, ne da bi še enkrat umrl, in bi se njegova duša zopet ločila od telesa. Pri sveti maši se ne daruje umrljivi Jezus, ki je po svetu hodil, ampak oslavljeni in veličastni Jezus, ki sedi na desnici božji v nebesih. Ko je Jezus od mrtvih vstal, je smrt premagal in torej zdaj ne more več niti trpeti niti umreti. Vendar pa poveličani Jezus stori pri sveti maši na nekrvavi način tisto, kar je storil pri daritvi na križu na krvavi način. Kakor ni ugovarjal, da so ga na križ pribili, in je v smrt privolil, prav tako pride pri daritvi svete maše na besedo mašnikovo na altar, da se daruje pod podobama kruha in vina, in privoli, da se v teh dveh ločenih podobah predstavlja daritev na križu, kjer se je kri ločila od telesa. 599. Kdaj je postavil Jezus Kristus daritev svete maše? Jezus Kristus je postavil daritev svete maše pri zadnji večerji. 600. Kako je postavil Jezus Kristus daritev svete maše? Jezus Kristus je postavil daritev svete mase tako. 1- spremenil je kruh in vino v svoje telo in svojo kri, ob enem pa tudi daroval samega sebe nebeškemu Očetu pod podobama kruha in vina; 27 — 418 — 2. naročil je apostolom, naj ponavljajo to daritev v njegov spomin. Jezus pri zadnji večerji kruha in vina ni samo spremenil v svoje telo in kri, ampak je ob enem tudi daroval sa¬ mega sebe nebeškemu Očetu pod podobama kruha in vina. Jezus je namreč k besedam: »To je moje telo — to je moja kri“, še pristavil druge besede, ki jasno svedočijo, da je postavil pravo in istinito nekrvavo daritev. Besedam: »To je moje telo“, je pristavil: »ki se za vas daje“, t. j., ki se zdaj pod to podobo kruha za vas daruje. In besedam: »To je moja kri“, je pristavil: »Kri nove zaveze, katera bo za vas in za mnoge prelita v odpuščenje grehov“, katero zdaj darujem nekrvavo v potrjenje nove zaveze, katera pa bo potem prelita v krvavi daritvi na križu. Nekrvava daritev, katero je Jezus pri zadnji večerji daroval, bila je prva sveta maša. Jezus je naročil apostolom, naj ponavljajo to da¬ ritev, nekrvavo daritev namreč, katero je Jezus pri zadnji večerji daroval. Ker jim je to naročil, moral jim je ob enem dati tudi oblast, kruh in vino spreminjati v njegovo sveto telo in sveto kri ter tako darovati nebeškemu Očetu. To pa naj apostoli storijo v njegov spomin, to daritev naj obhajajo v spomin krvave daritve na križu. Apostoli so bili presrečni, da so mogli daritev svete maše opravljati. Sv. apostol Andrej je sodniku Egeju, ki ga je nago¬ varjal, naj bogovom daruje, ponosno odgovoril : »Jaz dan za dnevom darujem vsemogočnemu Bogu na altarju neomadeževano Jagnje, čigar meso potem vsi verniki uživajo/* 601. Čemu je postavil Jezus Kristus daritev svete maše? Jezus Kristus je postavil daritev svete maše: 1. da nam ob vseh časih predočuje svojo krvavo da¬ ritev na križu; 2. da nam naklanja sadove svoje daritve na križu. Da nam ob vseh časih predočuje svojo krvavo daritev na križu, da si jo moremo živo predstavljati, da pri daritvi svete maše takorekoč s svojimi lastnimi očmi gle- * Brev. Rom. 30. Nov. lect. V. — 419 — damo in se pred nami na altarju godi, kar se je nekdaj v Jeruzalemu na Kalvariji godilo. Prav tisti Jezus, ki je na Kalvariji visel na križu, leži pri sveti maši na altarju; pri daritvi na križu se je kri ločila od telesa, na altarju se Jezus daruje v dveh ločenih podobah. Zato mora na vsakem altarju biti razpelo. To pomeni: Tukaj na altarju se godi, kar se je godilo na križu. Vsem vernikom mora jasno biti, da sta altar in križ eno. Če si pri sveti maši, je to tako, kakor bi na Kal¬ variji z Marijo in sv. Janezom pod križem stal. Da nam naklanja sadove svoje daritve na križu. Sveti križ je veličastno drevo, polno lepega sadu. Sad tega drevesa so pa božje milosti, katere nam je Jezus s svojo predrago krvjo na križu zaslužil, da se zdaj moremo zveličati. Pri sveti maši mi svoje roke stegamo po tem sadju, Jezus pa nam ga z odprtimi rokami deli. 602. Ali se je v katoliški cerkvi vedno opravljala daritev svete maše? V katoliški cerkvi se je od apostolskih časov sem vedno opravljala daritev svete maše. 1 Daritev svete maše se je od apostolskih časov vedno opravljala. Sv. Pavel pravi razločno: „Imamo altar itd.“ če so imeli altar, morali so imeti tudi daritev. O sv. apostolu Andreju smo rekli (vpraš. 600), da je vsak dan maševal. Leseni altar, na katerem je maševal sv. Peter, še zdaj v Rimu kažejo. Sveti mučenec Justin (f 167) nam opisuje obred, kako so takrat opravljali sveto mašo.* * In tako se je sveta maša vedno do da¬ našnjega dne v katoliški cerkvi opravljala, in se bo obhajala Jo konca sveta. 603. Kdo opravlja daritev svete maše? Daritev svete maše opravljajo škofje in mašniki, ki delajo ravno tisto, kar je storil Jezus Kristus pri zadnji večerji. 1 „ Imamo altar, od katerega nimajo oblasti jesti, kateri služijo šotoru (Judje). (Hebr. 13, 10). — „Vsak dan se daruje dragoceno Kristusovo telo in njegova kri na skrivnostni mizi". (Sv. Hipolit f krog 235). * Just. Apol. 1, 65 sqq. Probst, Liturgie der ersten drei christl. Jahrh. 27* — 420 - Jezus je apostolom naročil: »To delajte v moj spomin.“ Mašniki pri sveti maši delajo torej ravno to, kar je storil Jezus Kristus pri zadnji večerji: Mašnik vzame kruh in vino (darovanje), — on posveti in spremeni kruh in vino v telo in kri Jezusovo (povzdigovanje), — on sam užije telo in kri Jezusa Kristusa, in da oboje pod po¬ dobo kruha uživati tudi vernikom, ako hočejo biti obhajani (obhajilo). 604. Komu se daruje daritev svete maše? Daritev svete maše se daruje samo Bogu, in tudi, če se obhaja svetnikom v čast, daruje se samo Bogu. Daritev svete maše se daruje samo Bogu, ker je hvalna ali molilna daritev, najimenitnejši način Boga moliti. Moliti pa se more in sme edino le Bog, torej se more tudi samo Bogu darovati. »Pisano je: Gospoda, svojega Boga moli, in njemu samemu služi.“ (Mat. 4, 10.) Daritev svete maše seopravlja tudi svetn ikom v čast, ker svetnike moremo častiti, toda moliti jih ne smemo, torej jim tudi ne moremo darovati; daruje se samo Bogu. * 605. Zakaj se obhaja sveta maša tudi svetnikom v čast? Sveta maša se obhaja tudi svetnikom v čast: 1. da Boga zahvaljujemo za milosti, katere je skazoval svetnikom; 2. da si naklonimo njihovo priprošnjo pri Bogu. Sveta maša se obhaja svetnikom v čast, da Boga za¬ hvaljujemo za milosti, katere jim je skazoval, za bogato pomoč milosti, da so se mogli zveličati, in za veliko bla¬ ženost, katero je svetnikom podelil v nebesih. Ker so pa tudi svetniki morali zvesto z milostjo sodelovati in se truditi, da so ostali stanovitni do konca, je to tudi svetnikom v čast, če Boga zahvaljujemo za milosti, katere je svetnikom podelil. Od druge strani pa tudi zato darujemo svetnikom v čast, da si naklonimo njihovo priprošnjo pri Bogu, t. j., da v nebesih za nas prosijo, da tudi mi vedno sodelujemo z božjo milostjo in do konca stanovitni ostanemo. — 421 — 606. Iz kakšnega namena se daruje Bogu daritev svete maše ? Daritev svete maše se daruje Bogu: 1. da ga spodobno častimo in hvalimo (hvalna daritev); 2. da ga zahvaljujemo za vse dobrote (zahvalna da¬ ritev) ; 3. da zadostimo božji pravičnosti ter zadobimo milost kesanja in pokore in odpuščenje kaznij za greh (spravna daritev); 4. da izprosimo sebi in drugim vse dobro za dušo in telo (prosilna daritev). 1. Daritev svete maše se daruje, da Boga spodobno častimo, t. j., da ga hvalimo in molimo kakor zasluži, in kakor smo dolžni ga hvaliti. Z daritvijo svete maše se pa Bog spo¬ dobno časti, ker je ta daritev neskončne vrednosti, kakor je Bog neskončen, je velika, kakor je Bog velik. Pri sveti maši se namreč daruje živi Bog, Jezus Kristus. 2. Sveta maša je najpopolnejša zahvalna daritev. Najlepši „Bog plati“ ali »Bog plačaj“ je in bo vedno daritev svete maše. Tukaj namreč Bog, Jezus Kristus, res sam plačuje s svojo daritvijo nebeškemu Očetu vse dobrote, katere dobi¬ vamo od Boga. Zato pravi sv. pismo: „Kaj hočem vrniti Gospodu za vse, kar mi je podelil? Kelih zveličanja (sveta maša) bom vzel in ime Gospodovo bom klical. “ (Ps. 115, 3—4). 3. Daritev svete maše je tudi spravna daritev in se daruje Bogu, da zadostimo božji pravičnosti, da nam prizanaša in nas ne kaznuje zavoljo naših grehov. Kakor je Jezus na križu molil za grešnike, tako tudi pri sveti maši moli za nas: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo. (Luk. 23, 34). Portugalski vojskovodja Alfonz je bil na morju z vso svojo vojsko, ko jih preseneti strašna burja. V skrajni sili prime Alfonz nedolžnega otroka, ga vzdigne proti nebesom, reos. »Mi smo res grešniki, o Gospod! pa zavoljo tega nedolžnega otroka nam prizanesi in se nas usmili. 11 In glej, ponižna molitev in pogled na nedolžnega otroka utolaži jezo božjo in pog a i vznemirjene morske valove.* Ljubi otroci, pri sve i masi pa * Deharbe, Erklaer. des Katb. Katech. 3. Bd. pag. 221. — 422 duhovnik povzdigne proti nebesom samega božjega Sina, nad katerim ima nebeški Oče dopadenje. Pač ni imenitnejše spravne daritve od daritve svete maše. Zato pravi sv. Lenart da Porto M.: ^Prepričan sem, da bi sveta že konec bil, ko bi ne imeli svete maše, ker bi svet teže tolikih grehov ne mogel več nositi.* Pri daritvi svete maše zadobimo milost kesanja in pokore, kakor desni razbojnik pri krvavi daritvi na križu. (Prim. Luk. 23, 40 itd.); zadobimo pa tudi odpušeenje kazni za greh, namreč časnih kazni, katere bi moral človek za odpuščene grehe ali na tem svetu zadostovati, ali pa v vicah trpeti. Sam Bog ve, kolikokrat je daritev svete maše že od¬ vrnila šibo, katero je Bog zavihtel nad svetom ali nad posamez¬ nimi ljudmi. Tudi vernim dušam, kakor nas uči sveta vera, najbolj pomagamo z daritvijo svete maše. ** Zato je bila zadnja želja, katero je sv. Monika v svojem srcu gojila, da je opo¬ minjala svoja dva sina, Avguština in njegovega brata, ki sta bila oba duhovnika: „To vaju prosim, da se mene spominjata pred altarjem božjim, koderkoli hodita. 11 *** 4. Sveta maša se daruje Bogu, da izprosimo sebi in drugim vse dobro za dušo in telo. Sveta maša je pro- silna daritev, in sicer najmočnejša prosilna daritev. Ako ^molitev ponižnega oblake predira 11 (Sir. 35, 21), tem gotovejše bo uslišan Jezus, „ki je sam sebe ponižal in je bil pokoren do smrti, do smrti na križu.“ (Fil. 2, 8). In ravno pri sveti maši, pri kateri obhajamo spomin Jezusove smrti, se on zopet tako globoko poniža pred nebeškim Očetom. Pomladi leta 1890 je prišla v mestu M. na Štajarskem k katehetu neka mati, ki je imela bolnega sinka, ki je isto leto začel hoditi v šolo. Mati je prinesla na sveto mašo in je djala: „Gospod, naj mašujejo za mojega otroka, ker že osem dni ga strašno vije in ne more ne umreti ne živeti. 11 Ko pride mati domu od svete maše, seji otrok ljubko smeje izpod odeje. Bolezen mu je odlegla, in za par dni je bil celd zdrav. * 607. Kolikere so milosti ali sadovi daritve svete maše? Milosti ali sadovi daritve svete maše so dvojni: splošni in posebni. * Deharbe, loc. cit. pag. 222. ** Cone. Trid. Sess. XXV. *** Brev. Rom. 4. Maii, lect. V. — -123 — Sad daritve svete maše so vse milosti, katere Bog daje naši duši, in vse časne dobrote, katere nam Bog deli zavoljo daritve svete maše. * 608. Kdo je deležen splošnih sadov svete maše? Splošnih sadov svete maše so deležni vsi ljudje sploh, zlasti pa vojskujoča in trpeča cerkev. Daritev Jezusa Kristusa na križu se neprenehoma ponavlja po nekrvavi daritvi svete maše. Daritev na križu pa je Jezus daroval za vse ljudi, za celi svet. On je s svojo daritvijo za¬ dostil za grehe celega sveta in je za vse ljudi zaslužil potrebnih milosti, da se morejo zveličati. „On je sprava za naše grehe; ne pa samo za naše, nego tudi za (grehe) vsega sveta. “ (I. Jan. 2, 2). Zato se sv. Avguštin huduje nad krivoverci, ki so učili, da je Jezus svojo kri daroval samo za nekatere posamezne ljudi ali ljudstva, rekši, da se Jezusova kri pač mora tako visoko ceniti, da je odkupila »ves svet in vsa ljudstva. Jezus je za vse dal, kolikor je dal.“* Torej so deležni sadov daritve svete maše vsi ljudje sploh, tudi krivoverci in neverniki. Splošnih sadov svete maše je pa deležna zlasti voj¬ skujoča in trpeča cerkev, t. j. vsi verniki na zemlji, pra¬ vični in grešniki, in pa verne duše v vicah. Grešniki dobivajo milost pokore, pravičnim se milosti pomnožujejo in vernim dušam se trpljenje olajšuje. Pač je razumevno, zakaj udje sv. cerkve dobivajo pri sveti maši obilnejšo mero milosti, ko drugi ljudje. Verniki so namreč »domačini božji“ (Efež. 2, 19); domačinom pa se vedno obilnejše kruh reže ko tujcem. * 609. Kdo je deležen posebnih sadov svete maše? Posebnih sadov svete maše so deležni: 1. mašnik, ki jo daruje; 2. tisti, za katere jo mašnik posebej daruje; 3. tisti, ki so pri njej pobožno pričujoči. Posebnih sadov svete maše je deležen mašnik, ki jo daruje. Pri vsakem opravku je tako, in to je prav naravno, da ima tisti največji zaslužek, kdor ima najvažnejšo službo. * Tractatus 120. in Joann. — 424 — Pri sveti maši pa je mašnik namestnik Jezusov, in sploh brez mašnika sveta maša ni mogoča. Zato gredo mašniku po pra¬ vici posebni sadovi svete maše. Posebnih sadov svete maše so deležni tudi tisti, za katere jo mašnik posebej daruje. Mašnik, ki mašuje in tako- rekoč odpira ta bogati vir milosti, on more tudi določiti, kamor naj milosti tečejo. In če ga torej verniki prosijo, da sv. mašo daruje na njih poseben namen, tedaj gotovo dobijo poseben sad svete maše. Posebnih sadov svete maše so deležni tisti, ki so pri njej pobožno pričujoči. Ljubi Bog vidi v srca. Znana mu je živa vera in goreča pobožnost pričujočih pri sveti maši, in torej je celo pravično, da prav njim deli tudi obilnejše milosti daritve. Za pobožne otroke ni večjega veselja, kakor v cerkev iti in biti pri sveti maši. Na Murskem polju fantiči pojejo le-to pesem: ..Prelepo široko polje, Po polju pa en fantič gre, Si lepo poje in žveglja, Še lepšo žvegljico ima. Marija ga je srečala, Prelepo ga je pitala: _Pa kaj si fantič tak vesel, Kaj si tak’ lepo pesem pel?“ Pa kaj bi ne bi bil vesel, Ker sem pri sveti maši bil, Pa tam sem videl Jezusa, Marijo, svet’ga Jožefa/* 610. Kateri so poglavitni deli svete maše? Poglavitni deli svete maše so: 1. evangelij, 2. darovanje, 3. povzdigovanje, 4. obhajilo. Sveta maša se začne z nastopno molitvijo, katero mašnik vzajemno s strežnikom moli. Mašnik je namestnik Kri¬ stusov, strežniki namestujejo verno ljudstvo na zemlji in angele v nebesih. Da bi se strežniki le tudi vedno prav čedno in po- * Pajek, Črtice, Matica Slov. 1881, st. 197. — 425 - božno vedli! (Jezus kleči na oljski gori in moli.) Mašnik pristopi k altarju in poljubi altar, in gre na levo stran alt ar j a. (Jezusa s poljubom izdanega zvežejo in peljejo na sodbo.) Ondi moli vhodno molitev in se potem vrne na sredo altarja, kjer moli kirie eleison (Gospod, usmili se nas) in g lori a. (Kristusa peljejo pred Ana in Kajfa). Mašnik gre na levo stran altarja in moli ondi zborno mo¬ litev in bere berilo. (Jezusa peljejo k Pilatu.) Kakor Kristus na križu, moli mašnik pri sveti maši molitve z razprostrtimi rokami. Mašnik gre na desno stran altarja in bere sveti evan¬ gelij. (Jezusa peljejo od Pilata k Herodu.) 611. Kaj moramo storiti pri evangeliju? Pri evangeliju moramo vstati in se pokrižati v znamenje, da smo pripravljeni, pred svetom pričati nauke svetega evangelija in po njih živeti. Pri evangeliju moramo vstati v znamenje, da smo pri¬ pravljeni po naukih svetega evangelija živeti. Kakor n. pr. dober otrok, če ga oče pokliče, brž vstane in se pred očeta postavi, da nemudoma stori očetovo voljo; prav tako tudi mi Jezusove besede stoje poslušamo v znamenje, da jih hočemo brž in zvesto izpolniti. Pri evangeliju se moramo pokrižati itd. (Prim, vpraš. 34.) V prvih časih krščanstva je bila po evangeliju pridiga, kakor je tudi marsikje še dandanašnji navada. Po pridigi je dijakon glasno klical: „Sancta sanctis! 11 , t. j.: »Svete reči so za svete ljudi 11 , in so torej morali vsi, ki še niso bili krščeni, cerkev zapustiti, ostali so samo verniki. — Mašnik stopi zopet na sredo altarja in moli kredo ali vero. (Kristusa peljejo od Heroda zopet k Pilatu.) 612. Kaj moramo storiti pri darovanju? Pri darovanju moramo združiti svoje misli in želje z mašnikovimi mislimi in željami in tudi sebe Bogu darovati. Pri darovanju daruje mašnik Bogu kruh in vino. To še ni prava daritev, ampak tukaj se samo odloči in izvoli kruh ■ali hostija in se odmeri vino, katero hoče mašnik spremeniti - 426 — v Jezusovo telo in kri. Svoje dni je namreč verno ljudstvo prineslo svoje darove na altar: zrnja, ali moke, ali kruha, ali vina, ali denarja itd., in duhovnik je potrebno tvarino od¬ ločil za daritev. Česar pri daritvi niso porabili, ostalo je duhov¬ nikom za prevžitek. Ljubi otroci! Sv. Venceslav, češki kralj, je daritev svete maše tako visoko cenil, da je z lastnimi rokami pšenico sejal in pa iztiskal mošt, kolikor ga je bilo potrebno za daritev svete maše.* — Mašnik odgrne kelih. (Kristusa slečejo in bičajo). Mašnik povzdigne na zlati skledici hostijo z obema rokama proti nebesom. Potem vzame mašnik kelih, vlije vanj vina in kane nekaj kapljic vode med vino, kakor je storil tudi Jezus pri zadnji večerji. Prilivanje vode k vinu ima visok pomen. Pomeni namreč združeno božjo in človeško naravo v Kristusu, pomeni zjedinjenje vernega ljudstva z Jezusom in nas spominja, da je pri daritvi na križu iz Jezu¬ sove srčne rane pritekla kri in voda. Mašnik potem tudi kelih z vinom povzdigne proti nebesom, ga tedaj postavi na altar in ga pokrije. (Kristusa s trnjem kronajo). Pri darovanju moramo združiti svoje misli in želje z mašnikovimi mislimi in željami, t. j. moramo delati to, kar mašnik dela, moramo namreč tudi mi pri daro¬ vanju prositi odpuščenja svojih grehov in milosti, ki so nam potrebne, da se moremo zveličati. Moramo pa prositi tudi za vse navzoče, za vse žive in mrtve. Moramo sami sebe Bogu darovati, t. j. se odpo¬ vedati svoji napačni volji in po sveti božji volji živeti. Mašnik stopi na levo stran altarja in si umije roke, (Pilat si umije roke in govori: ,,Jaz sem nedolžen nad krvjo tega pravičnega“). — Umivanje rok nas opominja, da je treba s čistim srcem opravljati daritev svete maše. Mašnik se potem z razprostrtimi rokami obrne k ljudstvu in ga opominja, naj njegovo daritev podpira s svojimi molitvami, rekoč: Orat e fratres . . . r Molite bratje, da bo moja in vaša daritev pri¬ jetna pri Bogu, vsegamogočnem Očetu/ Pri predglasju še pa tudi vse angele božje vabi, naj ž njim Bogu slavo prepevajo. Z molitvijo: „Svet, svet, svet“ mašnik tako rekoč stopi pred Boga, in začne tretji poglavitni del svete maše: tiho mašo ali kanon. Tiha maša obsega molitve pred, med in po povzdigovanju. * Brev. Rom. 28. Sept. lect. V. — 427 — Pred povzdigovanjem se mašnik pripogne in po¬ ljubi altar. (Kristusa na križ položijo). Mašnik prekriža trikrat kruh in vino. (Kristusa na križ pribijejo). Potem moli za vojskujočo cerkev na zemlji sploh, in zlasti še za tiste, katerim hoče sad svete maše nakloniti, kakor tudi za vse pričujoče. (Spomin za žive). 613. Kaj moramo storiti pri povzdigovanju? Pri povzdigovanju moramo moliti Jezusa Kristusa pod podobama kruha in vina, obuditi vero, upanje in ljubezen in obžalovati svoje grehe. Pri povzdigovanju mašnik dela ravno tisto, kar je storil Jezus Kristus pri zadnji večerji; on spremeni kruh in vino v Jezusovo kri in telo. Mašnik povzdigne telo Jezusovo. (Jezusa s križem povišajo.) Potem povzdigne tudi Jezusovo rešnjo kri. (Jezus pretaka na križu za nas svojo kri). Pri povzdigovanju moramo moliti Jezusa Kristusa. Zato pri povzdigovanju poklekujemo, se pokrižavamo in molimo primerne molitve. (Gl. Dodatek 12). — Ni umestno, če kristijan med povzdigovanjem glavo pobeša in se tako rekoč skriva, mesto da bi gledal sveto Rešnje Telo. Zakaj pa mašnik povzdigne sveto hostijo? Po povzdigovanju mašnik moli in prosi Boga, naj se milosti daritve razlijejo na vse navzoče, zlasti tudi na verne duše v vicah (spomin za rajne), in naj stori deležne sadu svete maše vse kristijane, da bodo enkrat svetnikom v nebesih prišteti. — Tu neha tiha maša. Z očenašem se začne štrti poglavitni del svete maše — obhajilo. Mašnik prelomi sveto hostijo na tri dele in položi dva večja dela na zlato skledico (Jezusova duša se loči od telesa), manjši košček pa spusti v kelih. (Duša Jezusova gre v predpekel). Na to mašnik trikrat na prsi udari in moli: „Jagnje božje, ki grehe sveta odjemlješ itd. (agnus Dei), in dvakrat pristavi prošnjo: usmili se nas, tretjikrat pa: daj nam mir. Potem mašnik moli pred sv. obhajilom še tri molitve. V prvi prosi za mir in edinost sv. cerkve. V znamenje bratovske ljubezni so se tukaj v prvih časih krščanstva verni poljubovali. Zato se duhovniki pri slovesni sv. maši še zdaj pred altarjem — 428 — objemajo. V drugi molitvi prosi duhovnik za čistost srca, v tretji pa, naj ga Jezus obvaruje največje nesreče, nevrednega obhajila. Na to se mašnik trikrat na prsi vdari, rekoč: Gospod, nisem vreden, da greš itd., in se potem obhaja. (Jezusa v grob položijo). 614. Kaj moramo storiti pri mašnikovem obhajilu? Pri mašnikovem obhajilu moramo prejeti sv. ob¬ hajilo vsaj v duhu, če ga ne prejmemo v resnici; to je, imeti moramo pobožno hrepenje, v resnici prejeti telo Jezusa Kristusa, če bi bilo mogoče. Pri mašnikovem obhajilu moramo prejeti sv. obhajilo vsaj v duhu, t. j. duhovno obhajilo. Ako namreč pobožno hrepenimo po pričujočem Jezusu in goreče zdihujemo po njem, se bo Jezus prav gotovo tudi na nas milostno ogledal in nas bo oblagodaril. Tako odpade od mašnikovega obhajila predraga drobtinica tudi za kristijane, kateri pobožno hrepene v resnici prejeti telo Jezusa Kristusa. Po obhajilu še moli duhovnik nekatere molitve, v katerih povzdiguje ljubezen in usmiljenje božje in se zahvaljuje za milosti sv. maše in sv. obhajila. Potem sledi: Ite m is s a est, t. j. idite, maša je minila! Slednjič še mašnik blago¬ slovi ljudstvo, rekoč: Blagoslovi vas vsemogočni Bog Oče, Sin in sveti Duh, in bere zadnj i evangelij. Odgovori se: Hvala Bogu! Deo gratias. Ob koncu tihe svete maše mora mašnik moliti tri „če- ščenamarije 11 , »češčena si kraljica, mati milosti 11 in še dve drugi molitvi za spreobrnjenje grešnikov in prostost naše matere, sv. cerkve.* Razna imena svete maše. Tiha maša, pri kateri duhovnik ne poje; peta maša, pri kateri duhovnik nekatere molitve poje in mu na koru od- pevajo, in slovesna ali velika maša, ki je peta maša, pri kateri mašniku več duhovnikov streže. Maša z blago¬ slovom, ki se bere pred izpostavljenim svetim Rešnjim Tele¬ som, tiha črna maša, katero mašnik črno oblečen daruje za rajne in peta črna maša. * Okrož. Leona XIII. 6. jan. 1884. — 429 — Česa je treba k daritvi svete maše? Trebnje pripravljenega altarja, pripravljenega keliha z opresnim kruhom in vinom, mašnih oblačil in mašnih bukev. Al tar je miza, na kateri duhovnik daruje daritev svete maše, kakor je tudi Kristus pri zadnji večerji postavil in na mizi prvikrat daroval nekrvavo daritev nove zaveze. Altarna miza mora zdaj biti pokrita z altarnim kamenom, v katerem se hranijo sveti ostanki mučencev, in s tremi platnenimi prti. Na altarju mora stati križ in morata goreti vsaj dve voščeni sveči. Kelih je posvečena zlata (ali srebrna in pozlačena) po¬ soda, v kateri se vino spreminja v kri Jezusa Kristusa, Kelih se za sveto mašo tako-le pripravi: Na kelih se dene purifi- katorij, platnena rutica, s katero mašnik otira kelih in svoje prste. Na purifikatorij se dene pat ena, zlata (ali srebrna in pozlačena) skledica, ki se pokrije s palo, da se ne opraši, in tudi z večjim ogrinjalom, ki ga vel um imenujemo. Na velum se dene burza, v kateri je korporal, t. j. večji platneni prt, na katerem pri sveti maši leži sv. hostija. Mašne bukve so tiste knjige, iz katerih mašnik bere molitve svete maše. Mašna oblačila so: Humeral, s katerim se ramena ogrnejo in pomeni vstrajno vojskovanje zoper vse napade hudega duha. Alba, dolga platnena obleka, znači čistost srca. Cingu- luni je pas, s katerim se alba podpaše; pomeni vzdržnost in treznost. Manipel (potna ruta) se obesi na levico; opominja duhovnika, naj ne omaguje v trudapolnem svojem delovanju. Štola je obleka pravičnosti in neumrljivosti, katero nam je Kristus zopet pridobil. Mašni plašč pomeni ljubezen, vsled katere naj mašnik nosi vesel jarem Gospodov. Barva mašnih oblačil je po raznih časih in praznikih različna: Bela, pomeni nedolžnost in veselje in se rabi ob praznikih Gospodovih, Device Marije in svetnikov, kateri niso mučenci; rdeča, barva ljubezni, se rabi o binkoštih in ob praznikih apostolov in mučencev; vijolična, barva ponižnosti in pokore, se rabi v adventu in postu; črna, barva žalosti, se rabi na veliki petek in pri svetih mašah za rajne, in zadnjič zelena barva, ki znači upanje, je poglavitna barva cerkvenega leta in se torej rabi vedno, ako ni nobena onih štirih barv predpisana. — 430 — Pomni! Hodi tudi ob delavnikih k sveti maši, kadar ti je mogoče. „Sveta maša je solnce vseh duhovnih opravil, središče krščanske vere, duša pobožnosti, neizrekljiva skrivnost, ki obsega brezdno božje ljubezni." (Sveti Frančišek Šaleški). c) Sveto obhajilo. Jezus Kristus je zakrament svetega Rešnjega Telesa zadnjič tudi zato postavil, da bi v svetem obhajilu bil naša dušna hrana. (Prim, vpraš. 584). 615. Kaj je sveto obhajilo? Sveto obhajilo je zauživanje telesa in krvi Jezusa Kristusa v zakramentu svetega Rešnjega Telesa. V svetem obhajilu resnično uživamo telo in kri Jezusa Kristusa. Da človek more živeti, treba mu je hrane; pa tudi otrok božji, da more živeti, potrebuje hrane, nebeškega kruha; in ta nebeška hrana je zakrament svetega Rešnjega Telesa. „Daj nam danes naš vsakdanji kruh“; ta prošnja se ne ozira samo na kruh v miznici. ampak tudi na kruh božji, ki se vernim lomi pri obhajilni mizi. (Prim, vpraš. 295). * 616. Pod katero podobo prejemamo sveto obhajilo? Sveto obhajilo prejemamo samo pod podobo kruha; le mašniki je prejemajo tedaj, kadar mašujejo, pod podobama kruha in vina. Sveto obhajilo prejemamo samo pod podobo kruha, ker je pod vsako podobo celi Jezus Kristus kot Bog in človek pričujoč; torej je dosti, če ga samo pod eno podobo prejmemo. V prvih časih krščanstva so kristijani sveto obhajilo prejemali pod obema podobama, časih tudi samo pod podobo vina; od nekdaj že in tudi dandanašnji živi pa v sveti cerkvi navada, da sveto obhajilo prejemamo samo pod podobo kruha. Le mašniki je prejemajo tedaj, kadar mašujejo, pod podobama kruha in vina, sicer pa smejo tudi mašniki sveto obhajilo prejeti samo pod podobo kruha. -- 431 — * 617. Ali smo dolžni, prejemati sveto obhajilo? Sveto obhajilo smo dolžni prejemati: 1. ker je Jezus Kristus postavil zakrament svetega Rešnjega Telesa zato, da bi bil našim dušam v hrano za večno življenje; 2. ker nam je naravnost zapovedal, naj je prejemamo. 1 Sveto obhajilo smo dolžni prejemati, t. j. ni nam na voljo dano, ali maramo sveto obhajilo prejeti ali ne, ampak sveto obhajilo moramo prejemati, če se hočemo zveličati, ker je našim dušam hrana za večno življenje. Brez te hrane bi naše duše bolj in bolj pešale in bi zadnjič celo zgu¬ bile življenje milosti in bi se ne mogle zveličati. Kar pa naša večna blaženost terja od nas, to nam narav¬ nost zapoveduje tudi naš Gospod Jezus Kristus, naj namreč prejemamo sveto obhajilo. On pravi: „Resnično, resnično vam povem: Ako ne boste jedli itd.“ 618. Ali smo dolžni, prejeti sveto obhajilo? Sveto obhajilo smo pod smrtnim grehom dolžni prejeti: 1. vsaj enkrat v letu, in sicer o velikonočnem času; 2. v smrtni nevarnosti za popotnico na pot v večnost. Sveto obhajilo smo pod smrtnim grehom dolžni prejeti vsaj enkrat v letu, in sicer o velikonočnem času. Smrtno torej greši, kdor o velikonočnem času ne prejme svetega obha¬ jila, ker to terja četrta cerkvena zapoved. Naj bi kdo med letom večkrat prejel sveto obhajilo, a bi je zanemaril o veliko¬ nočnem času, ne utekel bi smrtnemu grehu. Vsaj enkrat v letu; to so torej najzadnji kristijani, ki samo enkrat v letu prejmejo sveto obhajilo; enaki so učencem, ki so zadnji med svojimi sošolci. V smrtni nevarnosti, t. j. ako se je bati, da bi kdo zavoljo bolezni ali zavoljo kake druge nezgode brez obhajila umrl. V smrtni nevarnosti smo dolžni sveto obhajilo prejeti za popotnico na pot v večnost, t. j. za potrebno hrano, 1 „Resnično, resnično vam povem: Ako ne boste jedli mesa Sinu človekovega in pili njegove krvi, ne boste imeli življenja v sebi." (Jan. G, 54). — 432 — katera dušo krepi na dolgem potu v večnost, da ne opeša, ampak srečno premaga vse napade hudega duha. Ko so se Izraelci napotili v obljubljeno deželo, so svoja vrata pomazali s krvjo velikonočnega jagnjeta, in angel smrti jim ni mogel škodovati. Zalezovanja hudega duha ni se treba bati bolniku, čigar usta so rdeča od svete popotnice. — Verni bolnik komaj čaka, da mu prinesd sveto popotnico, in pobožni kristijani zelo skrbijo, da jim nihče ne umrje brez svetih zakramentov. Otrok se časih celo življenje ne more utolažiti, če je zamudil svojega očeta ali mater o pravem času dati prevideti. Ljubi otroci, kako neskončna je pač ljubezen Jezusova! Dokler moremo k njemu priti, nas milo vabi in kliče, rekoč: „ Pridite k meni vsi, kise trudite in ste obteženi, in jaz vas bom poživil" (Mat. 11, 28); kadar pa mi več k njemu ne moremo, se pa on poniža in nas obišče, in zapoveduje svojim namestnikom, da ga nesd po dnevi in po noči, črez hribe in doline v hišo, kjer ubogi bolnik po njem zdihuje. Sicer pa sveta cerkev svetuje in želi, da bi kristijani pogostoma prejemali sveto obhajilo. Sv. Frančišek Sal. pravi, da mesečno sveto obhajilo ni odveč za nikogar.* Ljubi otroci, sodite sami, je-li to prava ljubezen do Jezusa, če otroci celo leto po angelskem kruhu ne vprašajo, dočim se za vsakdanji kruh tolikokrat oglašajo. In vendar je treba še o velikonočnem času marsikoga tako rekoč z bičem priganjati k mizi Gospodovi, to je, mora se mu pretiti s smrtnim grehom, da prejme sveto obhajilo. 619. Katere milosti nam deli sveto obhajilo? Sveto obhajilo nam deli te-le milosti: 1. združuje nas najtesneje s Kristusom ; 1 2. pomnožuje nam posvečujočo milost; 3. zmanjšuje nam hudo nagnjenje in potrjuje nam ljubezen do Boga; 2 1 »Kdor j6 moje meso in pije mojo kri, ostane v meni in jaz v njena. 11 (Jan. 6, 57). 2 »Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi, in jaz vas bom poživil." (Mat. 11, 28). * Dreher, Elementar Katechesen, 3. Th. pag. 86. — 433 - 4. očiščuje nas malih ali odpustljivih grehov, varuje nas smrtnih grehov in izbrisuje nam časne kazni za grehe; 5. daje nam poroštvo častitljivega vstajenja in večnega življenja. 1 1. Sveto obhajilo združuje nas najtesneje s Kri¬ stusom. Kakor se jed združuje s telesom, in se presnuje in pre- stroji v telo, tako združuje sveto obhajilo našo dušo z Jezusom, in še tesneje, ker telesne reči, jed in telo, se ne morejo nikdar tako tesno združiti, kakor duhovna bitja — Bog in duša. »Kdor je moje meso itd/ 2. Sveto obhajilo pomnožuje nam posvečujočo milost. Kakor jed ohranjuje in pomnožuje telesno moč in življenje, tako sveto obhajilo, ki je hrana za naše duše, pomno¬ žuje dušno življenje — posvečujočo milost božjo. Pomnoženje posvečujoče milosti božje je poglavitni namen tega zakra¬ menta. Rimski katekizem namreč pravi: „Kakor se po krstu prevajamo k novem življenju in po birmi utrjujemo, tako se po zakramentu svetega Rešnjega Telesa hranimo. “* * 3. Sv. obhajilo zmanjšuje nam hudo nagnjenje. Ker se namreč po svetem obhajilu združujemo z Jezusom, ka¬ teremu so »pokorni vetrovi in morje“ (Prim. Mat. 8, 22), mora se mu tudi pokoriti grešno poželenje v nas, ki vznemirja našo dušo. Sv. Bernard pravi: »Če kdo ne čuti več v sebi tako silnih navalov jeze, nevoščljivosti, nečistosti in drugih strastij, kakor prej, naj za to zahvali telo in kri Gospodovo.“ ** Sv. Alojzij je živel kakor angel, ker je vsak teden angelski kruh užival. Sveto obhajilo nam potrjuje ljubezen do Boga. »Prišel sem, da ogenj vržem na zemljo, in kaj hočem, nego da gori/ (Luk. 12, 49). Zato pride tudi v našo dušo, da v nas bolj in bolj užge ljubezen do Boga. 4. Sveto obhajilo očiščuje nas odpustljivih gre¬ hov. Sveto obhajilo je jed in zdravilo. Zdravilo pomaga bol¬ niku, nikakor pa ne mrtvemu človeku — smrtnemu grešniku. — Sveto obhajilo varuje nas smrtnih grehov. »Kdor je od 1 »Kdor je moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan/ (Jan. 6, 55). * Catech. Rom. II. cap. 4., 11. ** Deharbe, Erklarung d. kath. Katech. III. Bnd. pag. 268. 28 — 434 - tega kruha, ne umrje" (Jan. 6. 50), t. j. ne zgubi življenja duše, ne bo smrtno grešil. Sveto obhajilo nam izbrisu j e časne kazni za grehe. To se pač nikdar ne zgodi, da bi kralj prišel v kaznilnico, in bi jetnikom ne odpustil nekaj kazni ali jih tudi popolnoma ne pomilostil. Tudi nebeški kralj, ki obišče v svetem obhajilu našo dušo v ječi telesa, kjer zdihuje pod težo kazni, naše duše ne bo pustil brez tolažbe. Sveto obhajilo daje nam poroštvo častitljivega vstajenja in večnega življenja. Poroštvo je katerisibodi dragocen dar, ki nam jamči, da se nam bo storjena obljuba izpolnila. Bogu sicer ni treba poroštva, če kaj obljubi, ker je neskončno zvest in resničen. Toda ljubi Bog ve, kako je člo¬ vek počasen v veri, zato mu je dal poroštvo, da hoče svoje velike obljube izpolniti. Porok njegovih obljub nam je pa sveto Rešnje Telo — Jezus sam. „Kdor je moje telo, in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan.“ (Jan. 6, 54). Tako gotovo, kakor ti ješ moje telo, tako gotovo te bom jaz obudil in ti dal večno življenje. 620. Kaj moramo storiti, da smo deležni milostij svetega obhajila? Da smo deležni milostij svetega obhajila, moramo se dobro pripravljati ter Jezusa vredno prejeti. 1 Sv. Duh terja, da se že na molitev pripravljamo, v kateri z Bogom govorimo (Sir. 18, 23); tem bolj se moramo pri¬ pravljati na sv. obhajilo, v katerem se z Bogom zdru¬ žimo. Zato pravi sv. pismo, da Jezus „stoji pri vratih in trka“ a ne vstopi precej, ampak čaka, da se človek pripravi in mu „odpre vrata", da potem more vstopiti. (Raz. 3, 20). — Ljubi otroci, čim lepše se pripravljate na sveto obhajilo, tem večje milosti vam bo Jezus podelil in tem slajše veselje boste pri svetem obhajilu uživali. „S kakršno mero merite, s takoršno se vam bo odmerjalo". (Mat. 7, 2). 621. Kolikero je pripravljanje za sveto obhajilo? Pripravljanje za sveto obhajilo je dvojno: na duši in na telesu. 1 „Naj torej človek presodi samega sebe, in tako naj je od tega kruha in pije iz keliha. 11 (I. Kor. 11, 28.) — 435 — Človek je iz duše in telesa. „Naj človek presodi samega sebe itd. 11 , t. j. naj pogleda najprej v svoje srce, če je vse v redu, če je srce dosti čisto, in potem tudi naj pogleda svoje telo, ali je dostojno pripravljeno, da more pristopiti k sv. ob¬ hajilu. , In če človek pametno sodi, da je vse v redu, potem »naj je od tega kruha in pije iz keliha 11 . 622. Kako se moramo na duši pripravljati za sveto obhajilo ? Na duši se moramo pripravljati za sveto obhajilo s čisto vestjo in s pobožnim srcem. 623. Kaj se pravi imeti čisto vest? Imeti čisto vest se pravi, biti vsaj brez vsakega smrtnega greha, to je, imeti posvečujočo milost božjo. Imeti čisto vest se pravi, biti vsaj brez vsakega smrtnega greha; le smrtni greh namreč umori dušo in jej vzame posvečujočo milost božjo. Kdor torej nima smrtnega greha na svoji vesti, prejme sv. obhajilo vredno in s koristjo. Moramo biti vsaj brez vsakega smrtnega greha. Dasiravno je pa za vredno obhajilo to dosti, vendar verni kristijan še s tem ne sme zadovoljen biti, ampak vsaka duša, ki Boga resnično ljubi, in misli tudi na svojo lastno korist, bo se na vso moč trudila, očistiti se tudi odpustljivih grehov, ker kvarijo njeno lepoto. 624. Kaj mora storiti, kdor ve, da je v smrtnem grehu, pa hoče prejeti sveto obhajilo? Kdor ve, da je v smrtnem grehu, pa hoče prejeti sveto obhajilo, mora si prej pri spovedi očisčiti svojo vest. Zakrament sv. Rešnjega Telesa je zakrament živih, in ga more le prijeti človek, ki je v posvečujoči milosti božji. Kdor je torej v smrtnem grehu, se more zateči k zakramentu mrtvih, t. j. mora prejeti zakrament svete pokore, da po njem zopet oživi in je potem sposoben prejeti sv. ob¬ hajilo. — Zato pa je v katoliški cerkvi od nekdaj navada, da verniki pred sv. obhajilom vedno prejemajo zakrament sv. pokore. Tako se izogibajo nevarnosti nevrednega obhajila. 28* — 436 - 625. Kako greši, kdor vedoma v smrtnem grehu prejme sveto obhajilo? Kdor vedoma v smrtnem grehu prejme sveto ob¬ hajilo, greši silno hudo in »si je sodbo, ker ne razlo¬ čuje telesa Gospodovega«. (I. Kor. 11, 29). Kdor nevredno prejme sveto obhajilo, greši silno hudo, on stori božji rop, ker sv. obhajilo prejme po sili, da- siravno namreč duša ni pripravljena za sv. obhajilo. Kdor pa po sili vzame, kar mu ne gre, je ropar, in kdor po sili prejme svojega Boga, ko se Bog brani vstopiti pri njem, stori božji rop. Kdor sveto obhajilo nevredno prejme, sili Jezusa stopiti v dušo, v kateri hudič kraljuje. Grozna hudobija! „Kdorkoli torej nevredno je ta kruh ali pije kelih Gospodov, kriv je telesa in krvi Gospodove" (I. Kor. 11, 27), t. j. on se tako pre¬ greši, kakor bi bil Gospoda umoril in Jezusovo kri prelil. (Sv. Kriz.).* Toliki hudobiji sledi zaslužena kazen, „kajti kdor je in p ij e nevredno, si je sodbo, ker ne razločuje telesa Gospodovega" (I. Kor. 11, 29), t. j. on si nakopa večno pogubljenje, ker nevredno prejme svojega vsemogočnega in pravičnega sodnika, ki toliko hudobijo mora kaznovati. Človeka, kateri se pridruži gostom brez svatovske obleke (brez posvečujoče milosti božje), in se udeleži gostovanja (sv. obhajila), vržejo v skrajno temo, kjer bo jok in škripanje z zobmi. Kra¬ ljevo gostovanje. (Zg. n. z. št. 60). Ljubi otroci! Juda Iškarjot je bil prvi, ki je sv. obhajilo nevredno prejel. Čujte, kako se je nesrečnemu apostolu godilo! Ko je Juda pri zadnji večerji nevredno zaužil sv. Rešnje Telo, »stopil je satan v njega". (Jan. 13, 27). Zdaj ga ni več blizu Jezusa trpelo. Satan ga žene vun, dasiravno je bila črna noč. Juda poišče Jezusove sovražnike in jim na Oljski gori izda svojega nebeškega učenika. Huda vest ga vznemirja tako dolgo, dokler nazadnje ne segne po vrvi in se obesi. (Mat. 27, 5). Jezus je ves žalosten rekel o Judu, da bi za tega človeka bilo bolje, da bi rojen ne bil. (Mat. 26, 24). Sv. škof Ciprijan pripoveduje o krščanski deklici, ki je bila pred sodnikom sv. vero zatajila. Da bi svoj greh zakrila, šla je z drugimi kristijani k sveti maši in jež njimi stopila tudi * Allioli, Sveto pismo, loc. cit. — 437 — k mizi Gospodovi. Toda sv. obhajilo bilo je strup za nesrečno deklico. Pri priči se začne tresti in zvijati od bolečin, dokler se ne zgrudi mrtva na tla.* 626. Kaj se pravi, biti pobožnega srca? Biti pobožnega srca se pravi: 1. obuditi vero upanje in ljubezen; 2. vnemati v sebi duha ponižnosti in obuditi kesanje; 3. moliti Kristusa in željno po njem hrepeneti. Biti pobožnega srca se pravi: obuditi vero in reči: ,. Jezus, trdno verujem, da si v tem zakramentu resnično pričujoč"; obuditi upanje: „Jezus, živo upam, daje sv. Rešnje Telo prava hrana za mojo dušo na zemlji in porok mojega večnega življenja v nebesih"; obuditi ljubezen: »Omoj Jezus, nebeški gost moje duše, ljubim te iz vsega srca." Biti ponižnega srca se pravi: vnemati v sebi duha ponižnosti in reči: „O Gospod, nisem vreden, da greš pod mojo streho, temveč reci le besedo in ozdravljena bo moja duša"; in obuditi kesanje: „Obžalujem vse svoje grehe in se kesam, da sem tebe, neskončno dobroto, tolikrat razžalil; potrtega in ponižanega mojega srca ne zavrzi, o Gospod!" Biti pobožnega srca se pravi: moliti Kristusa v presvetem zakramentu in reči: „Molim te, o Jezus, v tem za¬ kramentu kot svojega pravega in živega Boga"; in željno po njem hrepeneti: „Pridi moj Jezus, moje srce hrepeni po tebi in moja duša te želi prejeti. Ne mudi se dalje, o Gospod. — pridi! “ Srce je tedaj pobožno, ako je celo v Boga zamišljeno in prosto vse posvetne raztresenosti. 627. Kako se moramo na telesu pripravljati za sveto obhajilo? Na telesu se moramo pripravljati za sveto obhajilo tako: 1. moramo biti tešč, to se pravi, od polnoči naprej ne smemo ničesar užiti, ako nas ne izgovarja nevarna bolezen; 2. moramo biti spodobno oblečeni. * Stolberg, Geschichte der Religion J. Chr., Bnd. 9, pag. 38. — 438 — Moramo biti tešč, to se pravi, od polnoči naprej ne smemo ničesar užiti. Kdor bi torej po dvanajsti uri pretečene noči bodi si sam rad, bodisi iz pozabljivosti ali neprevidnosti, če tudi le kaj malega jedel ali pil, ne smel bi prejeti tisti dan sv. obhajila. V taki zadregi je najboljše, da se sv. obhajilo odloži na drugo jutro. Tešč hoditi k sv. obhajilu je sv. cerkev zaukazala zavoljo spoštovanja in časti, katero smo najsvetej¬ šemu zakramentu dolžni. Ta zapoved je tako ostra, da smrtno greši vsak, kdor ve, da ni tešč, in vendar prejme sv. obhajilo. Izgovarja nas samo nevarna bolezen, to se pravi, bolniku ni treba biti teščemu, če uživa sv. Rešnje Telo kot popotnico. Moramo biti spodobno oblečeni. Tudi s svojo svatovsko in praznično obleko kažimo svoje spoštovanje do najsve¬ tejšega zakramenta. Perilo in vsa oblačila morajo biti snažna, ne umazana. Lice, roke in noge morajo biti lepo umite, lasje počesani, brada obrita ali čedno urejena. Siromaki naj si, kolikor morejo, svojo borno obleko osnažijo in okrpajo, ali si naj za sveto obhajilo od dobrih ljudi boljše oblačilo izposodijo. Naravnost predrzno bi pa bilo, za sv. obhajilo se oblačiti gi- zdavo, pohujšljivo ali nesramežljivo. Človek je iz duše in telesa, torej mora tudi telo Bogu čast dati. Ko je Bog stopil na Si¬ najsko goro, da bi Izraelcem oznanil deset zapovedi, moralo je ljudstvo prej oprati svoja oblačila, da se je smelo gori pri¬ bližati. Tem več se spodobi kristijanu, da se čedno obleče, kadar pride Jezus, kralj nebeške slave, v njegovo srce. (Prim. II. Mojz. 19, 10). 628. Kako moramo pristopiti k svetemu obhajilu? K svetemu obhajilu moramo pristopiti s sklene- nimi rokami in z največjim spoštovanjem. 629. Kaj naj storimo, ko se pred svetim obhajilom moli očitna spoved? Ko se pred svetim obhajilom moli očitna spoved, še enkrat obudimo kesanje nad svojimi grehi. — 439 — 630. Kaj naj storimo, ko mašnik pokaže sveto hostijo? Ko mašnik pokaže sveto hostijo, molimo jo po¬ nižno in trkajmo na prsi rekoč: »Gospod, nisem vreden, da greš pod mojo streho, ampak reci le z besedo, in ozdravljena bo moja duša.« Mašnik stopi k obhajilni mizi, in vsakega obhajanca pre¬ križa s sv. hostijo v znamenje, da bo Jezus, ki nam je s svojo smrtjo na križu zaslužil vse milosti, njegov gost, in mu položi sv. Rešnje Telo na jezik, govoreč besede: »Telo našega Go¬ spoda Jezusa Kristusa ohrani tvojo dušo v večno življenje. Amen“. 631. Kako moramo prejeti sveto hostijo? Sveto hostijo moramo prejeti tako-le: 1. glavo moramo vzdigniti, usta spodobno odpreti in jezik položiti na spodnjo ustnico; 2. sveto hostijo moramo zaužiti, ne da bi jo žvečili ali dalje časa zadrževali v ustih; 3. če se morda sveta hostija prime ust, ne smemo je odločiti s prstom, ampak le z jezikom. Glavo moramo vzdigniti; ni torej umestno, če obhajanec glavo obeša ter skriva usta, da jih mašnik s sveto hostijo ne more najti. Moramo usta spodobno odpreti, t. j. jih ne smemo preširoko odpirati, a tudi ne premalo, in jezik mo¬ ramo položiti na spodnjo ustnico. Tako pa je treba ravnati, da se sveti hostiji ne zgodi kaka nečast, ker sicer utegne mašnik ali obhajanec zakriviti, da sveta hostija pade na tla. Tudi je prepovedano, da bi obhajanec hostijo z zobmi žvečil, kakor kako drugo jed, ali sveto hostijo predolgo v ustih zadrževal, da bi se podoba kruha že v ustih razkrojila. Sveto obhajilo obstoji namreč v tem, da sveto Rešnje Telo pod po¬ dobo kruha zaužijemo; uživanje pa se ne zvrši samo z ustmi, ampak jed mora priti iz ust tudi v želodec. Obhajanec naj tudi na to pazi, da kake pol ure po obha¬ jilu, ali dokler kake druge jedi ali pijače ne užije, ne pljune da kje s slinami vred ne pljune kake drobtinice svete hostije, katera bi mu vtegnila v ustih zaostati. - 440 — 632. Kaj moramo storiti po svetem obhajilu? Po svetem obhajilu moramo: 1. Jezusa Kristusa ponižno moliti in ga zahvaliti, da se je ponižal priti k nam; 2. darovati se mu in ponoviti storjene sklepe; 3. prositi ga, naj s svojo milostjo vedno ostane pri nas; 4. potožiti mu vse dušne in telesne težave in potrebe. Po svetem obhajilu moramo Jezusa ponižno moliti in reči: „Molim te, o Jezus, ki si iz ljubezni do mene človek postal in zdaj v mojem revnem srcu prebivaš 11 ; in ga zahvaliti, da se je ponižal priti k nam: „Odkod mi je ta milost, da pride moj Bog in moj Gospod k meni ? Kako te morem vredno zahvaliti za to milost! 11 Moramo se Jezusu darovati: „0 Gospod, darujem ti svojo dušo in vse njene moči, svoje telo in vse njegove počutke“; in ponoviti storjene sklepe: „Trdno sklenem, ljubi Jezus, rajši umreti, kakor kdaj več grešiti. 11 Moramo Jezusa prositi, da naj s svojo milostjo ostane pri nas: „Vem, o Jezus, da ne morem stanoviten ostati, če me tvoja milost zapusti, in če ti ne blagosloviš mojih dobrih sklepov. Nič se ne zanesem na svojo moč, ampak edino le na pomoč tvoje milosti. 11 Moramo Jezusu potožiti vse dušne in telesne te¬ žave in potrebe. „Brani me zlasti v tej skušnjavi..., katere se najbolj bojim; daj mi zlasti to čednost . . ., katero najbolj pogrešam. Pomagaj mi zlasti ta križ (bolezen, uboštvo, zani¬ čevanje itd.) voljno nositi.“ Ljubi otrok! najimenitnejši čas celega tvojega življenja so trenotki po svetem obhajilu. Sveta Terezija obžaluje slepoto tistih kristijanov, ki so po svetem obhajilu mlačni in malo¬ marni in tako žalijo nebeškega gosta; ona pravi, da je Jezus po svetem obhajilu kakor Bog in človek na sedežu tvojega srca pričujoč in ti govori: „Kaj hočeš, da ti naj storim? Glej, ljuba duša, samo zategavoljo sem prišel iz nebes, da te na¬ polnim z milostmi. Prosi me, česar hočeš, in če še toliko prosiš, vse ti hočem dati. 11 * Nesrečni kristijani, ki povsodi iščejo to¬ lažbe, miru in pomoči, samo ne pri Jezusu v najsvetejšem Deliarbe, Erklaer. d. katli. Katechismus, 3. Bd., pag. 293. — 441 — zakramentu, ki nam ljubeznivo ponuja svojo pomoč, rekoč: »Pridite k meni vsi, kateri se trudite in ste obteženi, in jaz vas bom poživil.“ (Mat. 11, 28). Kristijan se naj posvetom obhajilu vsaj četrt ure še po¬ mudi v cerkvi, da se Bogu spodobno zalivali za milost svetega obhajila in se ž njim zaupno pogovori o svojih dušnih in te¬ lesnih potrebah. Kdor po svetem obhajilu kar beži iz cerkve, je kakor Juda, ki je precej, ko je prejel sveto Rešnje Telo, pobegnil iz sobane zadnje večerje. * 633. Kako naj preživimo dan svetega obhajila? Dan svetega obhajila preživimo kar najbolj zbra¬ nega duha, ogibajmo se posvetnih zabav in veselic, obiskujmo cerkev, berimo pobožne bukve in opravljajmo druga dobra dela. Dan svetega obhajila preživimo kar najbolj zbranega duha, t. j. človek ne sme pozabiti sreče dne sv. obhajila, ampak se naj večkrat veselo spominja gosta svojega srca in ga naj s kratkimi molitvicami pozdravlja. Ogibajmo se posvetnih zabav in veselic, t. j. takih, ka¬ tere obiskujejo posvetni ljudje, ki nimajo božjega duha, n. pr. gostilne, gledališča, plese itd. Pomni! Ne hodi le redkokrat k božji mizi, temveč prav veiikrat pristopi k njej in odloči si za to gotove dni v letu; pa tudi sicer živi tako čisto, da bi lahko vsak dan prejel angelski kruh. 4. Zakrament svete pokore. Osem in tridesetletni bolnik. (Zgodbe n. z. št. 26). Ovčja kopel, kjer se ovce opirajo grehov, pomeni zakrament svete pokore. Ovčja kopel je samo v Jeruzalemu, t. j. v sveti katoliški cerkvi. Voda pomeni milosti tega zakramenta. M n o- žica bolnikov pomeni razne grešnike, ki iščejo po tem zakramentu odpušeenja grehov. Angel Gospodov ali posla¬ nec Gospodov, ki giblje vodo, je mašnik, ki namestu Boga odpušča grehe. Bolnik, ki je stopil v vodo, je ozdravel, ka¬ terokoli bolezen je imel: ni ga tako strašnega greha, da bi se v zakramentu pokore ne odpustil. »Ako bi bili vaši grehi kakor škrlat, bodo beli kakor sneg.“ (Iz. 1, 18). Grešnik mora imeti resnično v o Ij o ta zakrament prej eti. „ Hočeš li ozdrav- — 442 — Ijen biti?“ Sveta cerkev grešniku ponuja odpuščenj e grehov, a nikogar ne sili k spovedi. Nikdo se ne more izgovarjati, rekoč: »Nimam človeka, da bi me dejal v kopel/ Vsak za to pooblaščen duhovnik ga namreč more grehov odvezati, kakor j e Jezus čudovito ozdravil človeka, ki je bil osem in trideset let bolan. „Tisti dan pa je bila sobota/ Zlasti nedelje in prazniki so pripravni, da kristijani prejemajo zakrament svete pokore. Glejte, ljubi otroci! kolikega pomena je zakrament svete pokore za nas. Če je kdo tako nesrečen, da je po svetem krstu zopet grešil, se v zakramentu svete pokore more zopet oprati svojih grehov. Brez tega zakramenta bi bil grešnik večno po¬ gubljen. Ta ovčja kopel, kopel za ovce Kristusove namreč, je samo v Jeruzalemu, samo .v sve.ti katoliški cerkvi, in v nobeni drugi ne. Leta 1860 je bil v Hamburgu nek bogat trgovec na smrtni postelji. Bil je luteran. Vendar je včasih v majhni cerkvi svetega Mihaela poslušal tudi katoliškega pridigarja. Ko mož čuti, da se približuje njegova zadnja ura, pokliče svojega luteranskega du¬ hovnika ali pastorja in mu pravi: »Umiram in vem, da po smrti moram dati račun od svojega hiševanja. Na moji duši pa so madeži, ki me hudo vznemirjajo in katerih bi se rad rešil, predno stopim pred svojega Sodnika. Ali me moreš rešiti teh madežev ?“ Pastor mu pravi, da naj le trdno veruje, in Bog mu bo zavoljo zasluženja Kristusovega odpustil vse grehe. Lute- rani so namreč zakrament svete pokore zavrgli in učijo, da Bog vsakemu, ki trdno veruje, zavoljo zadoščenja Kristusovega grehe brez spovedi odpušča. Bolnika pa pastorjev odgovor ne pomiri, zato še ga enkrat nujno vpraša: »Ali imaš oblast me grehov rešiti ali je nimaš? Odločno odgovori!“ Ker mu pastor ni mogel dati pravega odgovora, pošlje bolnik po katoliškega duhovnika in mu postavi isto vprašanje: »Ali morete rešiti mojo dušo ma¬ dežev, ki me zdaj vznemirjajo ?“ »Morem!“ — sigurno odgo¬ vori duhovnik. »Kako mi to dokažete? 11 »Prav lahko! Ko sem bil v mašnika posvečen, so mi položili škof roke na glavo, rekoč: »Prejmi svetega Duha! Katerim boš grehe odpustil, so jim odpuščeni, in katerim jih boš zadržal, so jim zadržani/ Ves utolažen reče bolnik: »Vi ste moj mož!“ Bolnik je postal katoličan, je prejel svete zakramente in je mirno v Gospodu zaspal. Pred smrtjo še je rekel svoji ženi: »Žena! nikdar v svojem življenju nisem bil tako srečen, kakor sedaj, ko umiram/* Correspondenz Assoc. Persev. Sacerd. 1898, Nr. 9. — 443 — 634. Kaj je zakrament svete pokore? Zakrament svete pokore je zakrament, v katerem v to pooblaščen mašnik namesto Boga odpusti greš¬ niku po svetem krstu storjene grehe, če se jih res¬ nično kesa in odkritosrčno spove ter ima resno voljo, poboljšati se in zadostovati zanje. Zakrament svete pokore je resnično zakrament, ker so v njem združene vse tri reči, ki so k vsakemu zakramentu potrebne. 1. Vidno znamenje je skesana in odkritosrčna spoved in pa besede, s katerimi mašnik grešnika grehov odveže: „ Jaz te odvežem tvojih grehov v imenu Očeta in Sina in svetega Duha. Amen/ Vse to se namreč deloma vidi, deloma sliši in daje na znanje, da se grešnik hoče znebiti svojih grehov. 2. Nevidna milost, katero vidno znamenje pomenja in podeljuje, je odpuščenje grehov in podeljenje še raznih drugih milosti. 3. Postavitev po Jezusu Kristusu. — Jezus se prikaže vsem apostolom in postavi zakrament svete pokore. (Zg. n. z. št. 79). Pooblaščen mašnik je vsak, ki dobi od škofa pra¬ vico, da sme grehe odvezovati in oblast, katero je po mašniškem posvečenju dobil, tudi izvrševati. Namestu Boga, t. j. kakor je nekdaj Jezus na zemlji grehe odvezoval, tako zdaj mašniki, vsled njegovega naročila in v njegovem imenu grehe odvezujejo. „Jaz te odvežem v imenu itd.“ Samo Bog namreč more grehe odpuščati. „Kdo more grehe odpuščati, kakor sam Bog ?“ (Mark. 2, 7). Noben človek ne more grehov odpuščati, če mu Bog ne da moči in oblasti za to. Po svetem krstu storjene grehe, t. j. vse grehe, odpustljive in smrtne. Ni ga greha, katerega bi mašnik v zakra¬ mentu svete pokore ne mogel odpustiti. Papež in škofje si sicer pridržujejo pravico odpuščati nekatere posebno velike in strašne pregrehe; od teh torej navadni spovednik ne more odvezovati, ker za to ni pooblaščen, ampak samo papež ali škof. Če pa navadni mašnik dobi od škofa oblast, more tudi on od teh grehov odvezovati. 444 — 635. Kako je Jezus Kristus postavil zakrament svete pokore? Jezus Kristus je postavil zakrament svete pokore tako: po svojem vstajenju se je prikazal apostolom in je dihnil v nje, rekoč; »Prejmite svetega Duha. Kate¬ rim boste grehe odpustili, so jim odpuščeni; in katerim jih boste zadržali, so jim zadržani.« (Jan. 20, 22. 23.) Že pred svojo smrtjo je Jezus apostolom obljubil dati oblast grehe odpuščati. Petru je rekel: »Tebi bom dal ključe nebeškega kraljestva. Karkoli boš zavezal na zemlji, bo zave¬ zano tudi v nebesih, in karkoli boš razvezal na zemlji, bo raz¬ vezano tudi v nebesih/ (Mat. 16, 19). Isto obljubo je ponovil pozneje tudi vsem apostolom. (Mat. 18, 18). Jezus pa tega ni naravnost rekel, da jim bo dal oblast grehe odpuščati, ampak v podobi: jaz vam bom dal oblast nebesa odpirati. Izraelci so svoja vrata ali zaklepali ali zave¬ zovali. Kdor je torej hotel vstopiti, moral je imeti ključ ali so mu morali vrata odvezati. Človeku pa greh in edino le greh zapira pot v nebesa. Torej imajo besede : Tebi bom dal ključe nebeškega kraljestva, ali besede: Karkoli boš na zemlji raz¬ vezal, isti pomen, kakor bi bil Jezus rekel: Tebi bom dal oblast grehe odpuščati. Oblast, katero je Jezus že pred svojim trpljenjem obljubil svojim apostolom, je potem po svojem vstajenju apostolom res¬ nično tudi izročil, ko je postavil zakrament svete pokore, rekoč: »Prejmite svetega Duha itd/ »Katerim boste grehe odpustili, so jim odpu¬ ščeni, in katerim j ih boste zadržali, so jim zadržani/ Tega pa apostoli in njihovi nasledniki ne smejo delati po svoji glavi, namreč grehe odpuščati ali zadrževati, ampak po svoji modri razsodbi in kakor jih sveti Duh uči. Zato je Jezus dihnil v nje, rekoč: Prejmite itd/ 636. Kdo je od apostolov prejel oblast, odpuščati grehe? Oblast, odpuščati grehe, so od apostolov prejeli škofje in mašniki; ti pa morajo biti od škofov po¬ oblaščeni, da morejo veljavno izvrševati to oblast. — 445 — Oblast grehe odpuščati je bila v cerkvi tudi po apostolskih časih potrebna. „Bog hoče, da se vsi ljudje zveličajo.‘‘ (I. Tim. 2, 4) Ker je namreč vsak čas veliko ljudi, kateri po svetem krstu grešijo, bi se ti grešniki ne mogli zveličati, če apo¬ stoli oblasti grehe odpuščati ne bi izročili svojim naslednikom, škofom in mašnikom. Kristus je apostolom rekel: „Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošljem. Katerim boste grehe odpustili itd/ (Jan. 20, 21, 23.) Jezus je torej hotel, da naj apostoli gredo s tisto oblastjo med svet, katero je on sam imel. Jezus pa je apostolom dal oblast grehe odpuščati, torej so tudi apostoli imeli moč in pravico drugim izročati isto oblast. Da morajo mašniki od škofa pooblaščeni biti, če hočejo veljavno grehe odpuščati, smo že gori (gl. vpraš. 634) povedali. 637. Ali je zakrament svete pokore k zveličanju potreben? Zakrament svete pokore je k zveličanju potreben, ker le po njem moremo dobiti od Boga odpuščenje, ako smo po svetem krstu smrtno grešili. Sveti Tridentinski zbor uči: ^Zakrament svete pokore je tistim, ki so po krstu grešili, tako potreben, kakor nekrščenim krst sam.“* 638. Kaj nam deli zakrament svete pokore? Zakrament svete pokore nam deli: 1. odpuščenje grehov; 2. odpuščenje večnih in tudi vsaj nekaterih časnih kaznij; 3. posvečujočo milost ali nje pomnožitev; 4. povrnitev zaslug za nebesa, katerih nas je oropal smrtni greh, in katere zopet ožive; 5. posebne milosti za bogoljubno življenje; 6. mir vesti. 1. Zakrament sv. pokore nam deli odpuščenje grehov, in sicer vseh smrtnih grehov in tistih odpustljivih grehov, ka¬ terih se spovemo. Zakramenti namreč podeljujejo to, kar vidno * Sess. XIV. cap. II. de poenit. — 446 — znamenje pomenja. Odveza pa pomenja odpuščenje grehov. Po grehu se pri Bogu zadolžimo, ker Bogu ne damo časti, katera mu gre, in Gospodu odrekamo pokorščino, do katere ima pravico. Po zakramentu svete pokore nam Bog ta dolg za vselej odpusti, kakor bi ne bili nikdar nič dolžni. 2. Kdor greši, zasluži kazen, ker je žalil Boga. Po smrt¬ nem grehu zapade človek večni in časni kazni, za odpust¬ ljive grehe mora časne kazni trpeti. Zakrament svete pokore nam deli odpuščenje večnih kaznij, nas reši pekla. Nam pa podeli tudi odpuščenje vsaj nekaterih časnih kaz¬ nij. Časnih kazni, katere moramo trpeti na tem svetu ali na onem svetu v vicah, nam zakrament svete pokore ne odpusti popol¬ noma, nego le deloma. Čim popolnejše je naše kesanje nad grehi, tem več časnih kazni se nam odpusti. Ako je naša žalost nad grehi popolna, vtegne se zgoditi, da se nam odpuste vse časne kazni. In ravno to, ljubi otroci, vas naj priganja, da pri spovedi obujate, kolikor le možno, popolno kesanje. Neskončno sveti in modri Bog že ve, zakaj grešniku ne odpusti tudi vseh časnih kaznij. Sv. Avguštin pravi, da zato ne, da bi preobilno odpuščenje grešnika ne zapeljalo, da bi potem še bolj vnemar grešil.* — Šiba je dobra pri hiši, da se otroci ne prevzamejo, nego se tem bolj varujejo greha. 3. Zakrament svete pokore nam podeli znova posve¬ čujočo milost b o ž j o, če smo jo po smrtnem grehu izgubili; ako pa nismo smrtno grešili, nam posvečujočo milost božjo po- množuje, da smo potem svetejši, Bogu ljubši, pa dobimo tudi pravico do večje blaženosti v nebesih. 4. Nadnaravna dobra dela so zaslužna za nebesa. Smrtni greh pa, kakor človeka oropa posvečujoče milosti, tako ga oropa tudi zaslužnih del. Verska resnica namreč je, da človek z enim edinim smrtnim grehom izgubi vsa dobra v dela, katera si je morebiti že leta in leta nabiral za nebesa. „Če se pravičen od svoje pravice obrne, in stori hudo, bodo pozabljena vsa njegova pravična dela, katera je storil.“ (Eceh. 18, 24). 0 kaka pošast je vendar smrtni greh, ki požre vsa naša dobra dela! Ako pa posvečujoča milost božja človeka obudi k novemu nadnaravnemu življenju, oži ve ob enem zopet tudi naše za¬ sluge za nebesa, katere je smrtni greh zamoril. 5. Zakrament svete pokore nam deli posebne milosti za bogoljubno življenje, t. j. razne dejanske milosti, da * Razlaganje kršč. nauka, pogl. IV. str. 765, Celovec 1871. — 447 — lažje pravično živimo, na pr. spokornega duha, močne volje, krščanske srčnosti itd. 6. Mir vesti, t. j. vest se pomiri, grešnika ne vzne¬ mirja več, vest ga ne peče več in ga več ne kara, mu ne preti več, ampak ga hvali, da se je z Bogom zopet spravil. — Vse te dobrote zakramenta svete pokore imenuje rimski kate¬ kizem »presladke sadove" tega zakramenta. * 639. Koliko reči je potrebnih, da vredno prejmemo zakrament svete pokore? Da vredno prejmemo zakrament svete pokore, je potrebno pet rečij: 1. izpraševanje vesti, 2. kes ali obžalovanje, 3. trdni sklep, 4. spoved, 5. zadostovanje. Izgubljeni sin. (Zg. n. z. št. 45). V priliki o izgub¬ ljenem sinu nas Jezus uči, kaj nam je storiti, da se z Bogom zopet spravimo, če smo se pregrešili ter zašli na krivo pot. Oče je ljubi Bog, grešnik je izgubljeni sin. Ko se je izgubljenemu sinu huda godila in je moral stradati, »se zave", kje je in kam je zašel, t. j. začne pre¬ mišljevati svoj dušni stan; zaporedoma mu stopajo pred oči vsi njegovi grehi, katere je storil od tistega časa, ko je bil zapustil očeta in domačo hišo: njegov napuh, njegova nehva¬ ležnost, nepokorščina, nezmernost, nečistost itd. Izgubljeni sin je izpraševal svojo vest. Izpraševanje vesti je torej prva reč, ki je k zakramentu svete pokore potrebna. Ko izgubljeni sin sedanji svoj žalostni dušni stan pregleda, in se ob enem spominja presrečnih dni, ki jih je preživel v hiši svojega očeta, začne zdihovati in svojo hudobijo obžalovati, rekoč: »Koliko najemnikov ima v hiši mojega očeta obilno kruha, jaz pa tukaj lakote poginjam", t. j. izgubljeni sin se je kesal svojih grehov. Kes ali obžalovanje je torej druga reč, ki je k zakramentu svete pokore potrebna. Ker se izgubljeni sin resnično kesa svojih grehov, zato pa resno in odločno sklene poboljšati se in za svoje grehe * Catech. Rom. Quaest. 18. 448 — zadostovati. »Vstal bom ter šel k svojemu očetu in mu porečem: Oče, grešil sem zoper nebesa in zoper tebe. Nisem več vreden tvoj sin imenovan biti, naredi me za enega najemnikov svojih." Izgubljeni sin je storil trdni sklep greh zapustiti, se vrniti k očetu in za pokoro za najemnika služiti. To niso bile prazne besede, to je bil trden sklep. Komaj je namreč sklenil iti k očetu, bil je že tudi na poti ter se je vračal. Trdni sklep je torej tretja reč, ki je k zakramentu svete pokore po¬ trebna. Ko pride izgubljeni sin k svojemu očetu, govori: »Oče, grešil sem zoper nebesa in zoper tebe. Nisem več vreden tvoj sin imenovan biti." S tem se odkritosrčno spove svojih grehov pred svojim očetom, da mu jih odpusti. Spoved je torej četrta reč, ki je k zakramentu svete pokore potrebna. Izgubljeni sin hoče tudi zadostovati za svoje grehe. »Naredi me za enega svojih najemnikov." Rad je težak pri hiši, samo da ga oče zopet sprejme v svojo hišo. Pripravljen je vse storiti, naj mu oče naloži še tako težko delo. Zadosto- vanje je peta reč, ki je k zakramentu svete pokore potrebna. Če torej grešnik izpolni po tem Jezusovem nauku vseh pet rečij, ki so k zakramentu svete pokore potrebne, odpusti mu ljubi Bog grehe in ga ravno tako ljubeznivo zopet sprejme za svojega otroka, kakor nekdaj oče izgubljenega sina. Bog se grešnika usmili, mu odpusti grehe in mu da poljub sprave, mu zopet obleče gostovansko oblačilo posvečujoče milosti, ga sprejme povsem za svojega otroka ter mu na¬ takne prstan na roko, in mu obuje novo obuvalo, t. j. podeli mu bogatih milostij, da more odslej po poti čednosti hoditi. 640. Kaj moramo storiti, da prav opravimo, kar je po¬ trebno k zakramentu svete pokore? Da prav opravimo, kar je potrebno k zakramentu svete pokore, moramo najprej klicati svetega Duha na pomoč in moliti; »Pridi sveti Duh, razsvetli mi um, da prav spoznam svoje grehe; nagni mi voljo, da se 'jih resnično kesam, odkritosrčno spovem, da zadostu¬ jem in se resnično poboljšam.« — 449 — a) Izpraševanje vesti. 641. Kaj se pravi vest izpraševati? Vest izpraševati se pravi, resno premišljevati, kaj smo grešili v kakem določenem času. Vest je tisti glas božji v našem srcu, ki nas pred hudim svari, a k dobremu nas nagiblje; ki nas kara in nam hudo, katero smo storili, očita, za dobro delo pa nas hvali. Vest izpraševati se pravi resno premišljevati, t. j. natanko pregledati in na drobno preiskovati svoj dušni stan, da ne pre¬ zremo nobenega greha, katerega smo storili. Ljubi otroci, kakor jaz vas v šoli izprašujem, da zvem, kaj veste in česar ne veste, tako mora spovedeneč izpraševati tako dolgo svojo vest, dokler mu ne našteje vseh grehov, katerih je kriv. 642. Za kateri čas si moramo izpraševati vest? Vest si moramo izpraševati: 1. pri prvi spovedi za ves čas, odkar smo začeli spoz¬ navati greh; 2. pri navadnih spovedih za čas po zadnji dobro oprav¬ ljeni spovedi; 3. pri spovedih za daljši čas za ves tisti čas. 643. Kako si izprašujemo vest? Vest si izprašujemo tako-le: 1. premislimo, kdaj smo se zadnjič dobro spovedali, in ali smo opravili naloženo pokoro; 2. premislimo deset božjih in pet cerkvenih zapovedij in tudi sedem poglavitnih grehov ter se vprašajmo, ali smo grešili v mislih in željah, v besedah in dejanju ali pa z opuščanjem; 3. premislimo, ali smo krivi tujih grehov, in ali smo izpolnjevali dolžnosti svojega stanu. Treba je pomisliti, kedaj smo se zadnjič dobro spo¬ vedali, ker spovedeneč mora to pri spovedi naznaniti, sicer ga mora spovednik za to vprašati. Pomisliti tudi moramo, 29 — 450 — ali smo opravili naloženo pokoro, ker je sicer prejšnja spoved bila pomanjkljiva, in je to treba zdaj popraviti. Vest moramo izpraševati po desetih božjih, petih cerkvenih zapovedih in sedmih poglavitnih grehih, ker tako spravimo v spoved lep red, si posamezne grehe lažje zapomnimo in ne bomo lahko kakega večjega pregreška spre¬ gledali. Pomisliti moramo ali smo grešili v mislih, željah, v besedah ali dejanju, da se potem moremo dobro spo¬ vedati. Ni namreč dosti, ako se kdo spove, da je v mislih grešil, ako je tudi grešne želje pasel ali se celo v dejanju pregrešil, a bi tega ne povedal. Tudi to je treba pomisliti, ali smo krivi tujih grehov, t. j. takih grehov, katere drugi storijo, pa jih mi zakrivimo ali se jih vdeležimo; in ali smo izpolnjevali dolžnosti svojega stanu. Vi, ljubi otroci, ste po svojem stanu otroci in učenci, imate torej dolžnosti do svojih starišev, in dolžnosti do šole in do učiteljev. Ljubi otroci, tega vam pa ne svetujem, da bi si grehe zapisovali. Kaj pa, če bi bilo pri spovednici pretemno, da bi ne mogli brati ? Kaj pa, če otrok listič izgubi ali v molitveniku pozabi, in ga drugi najdejo in berejo? 644. 0 čem se moramo pri smrtnih grehih posebno izpraševati ? Pri smrtnih grehih se moramo posebno izpraševati: 1. o njihovem številu; 2. vsaj o tistih okoliščinah, ki spreminjajo njihovo vrsto, ali ki iz malega greha narede smrtni greh. Pri smrtnih grehih se mora posebno izpraševati o njihovem številu. Pač ni vse eno, ali je na pr. kdo enkrat ali pa desetkrat v nedeljo sveto mašo zanemaril. Ozir odpustljivih grehov to ni zapovedano, vendar pa je dobro in koristno, če kdo hoče do dobrega spoznati svoj dušni stan. Izpraševati se moramo vsaj o tistih okoliščinah, ki s p r e- minjajo vrsto grehov. Postavimo, ako kdo kaj doma ukrade, je to tatvina, če pa kaj ukrade v cerkvi, je to božji rop, torej celo druge vrste hudobija. Ali okoliščine, ki iz sicer malega greha narede smrtni greh. Neka gospodinja v L. na Štajerskem je svojo deklo obdolžila, da jej je ukradla — 451 — 40 vinarjev in jo je pri sosedih razglasila za tatico. To je nedolžno deklo tako užalilo, da je v Dravo skočila in utonila. Koristno je namreč izpraševati se tudi o okoliščinah, ki hudobijo greha povečajo, pa zapovedano ni, ker tudi ni zapo¬ vedano se takih okoliščin izpovedati. 645. Kako se pri izpraševanju vesti spomnimo števila grehov? Pri izpraševanju vesti se spomnimo števila grehov, če premišljujemo, smo li grešili vsak dan, vsak teden ali vsak mesec, in kolikrat na dan, na teden, na mesec. Kdor večkrat prejema zakrament svete pokore, bo se lahko spominjal števila smrtnih grehov; kdor pa dolgo časa spoved odlaga in velikokrat smrtno greši, bo verjetno približno število grehov mogel le tako zaslediti, če premisli ali je grešil vsak dan itd. Ljubi otrok, ako se lepo naučiš vest tako izpraševati, kakor tukaj katekizem uči, ti pač ne bo treba za izpra¬ ševanje vesti spovednega ogledala ali tiskanih vpra¬ šanj na pomoč jemati. Tvoja vest, ki je božji glas, ti bo vse grehe naštela, če jo le skrbno izprašuješ. Spovedno ogledalo pa otroka dostikrat samo zmeša, da se nikdar ne nauči vesti prav izpraševati. Kdor je po nauku in na vodu katekizma svojo vest že izprašal, more potem, ako se mu zdi še potrebno, v voke vzeti tudi tiskana vprašanja, kakor jih katekizem navaja (Vel. Kat. str. 221 — 225), da se tem lažje spomni kakega greha, ki ga je storil, pa morda pozabil. 646. Kolike skrbnosti je treba pri izpraševanju vesti? Pri izpraševanju vesti je treba velike skrbnosti, kakor pri vsakem imenitnem opravilu; ne smemo biti površni in lahkomiselni, pa tudi ne preboj azljivi. Pri izpraševanju vesti ne smemo biti površni. Ni torej prav, če grešnik samo na pol in gredoč pogleda v svojo dušo, ampak treba mu je tako rekoč vsak predal svojega srca pregledati in v vsak kotič svoje duše posvetiti, kakor je nekdaj tudi modra žena, o kateri govori sveti evangelij, „prižgala luč in je pometla hišo ter je skrbno iskala, dokler ni našla izgublje- 23* — 452 - nega denarja/ (Luk. 15, 8). Kdor hoče po zakramentu svete pokore zopet dobiti posvečujočo milost, treba mu je predvsem, velike skrbnosti pri izpraševanju vesti. Pri izpraševanju vesti tudi ne smemo biti lahkomiselni, ker bi se sicer vtegnilo zgoditi, da grešnik prezre kak veliki greh, in bi tedaj njegova malomarnost bila kriva, da zakrament svete pokore nevredno prejme. Pa tudi preboj azlj ivi ne smemo biti pri tem poslu. Kdor je svojo vest skrbno izprašal, kakor terja katekizem, mu ni treba biti nemirnemu, ker več ljubi Bog ne tirja. 647. Kdaj se človek smrtno pregreši z zanikarnostjo pri izpraševanju vesti? Z zanikarnostjo pri izpraševanju vesti se človek smrtno pregreši, kadar se vsled nje vedoma postavlja v nevarnost, da bi pozabil kak smrtni greh. Kdor zanikerno izprašuje svojo vest in s tem zakrivi, da ni zasledil kakega smrtnega greha, se smrtno pregreši. Ako pa si grešnik na vso moč prizadeva, svojo vest natančno iz¬ prašati, in vendar kak greh spregleda, nima nobenega greha.. Koliko časa naj odločimo za to opravilo, se ne da po¬ vedati. Kdor redkokedaj greši in hodi pogostem k spovedi, bo precej pregledal svoj dušni stan. Še manj časa bo, rabil, kdor je kriv samo odpustljivih grehov, ker teh se mu ni treba vseh spovedati, dosti je, da se spove enega ali drugega, da more dobiti odvezo. Kdor pa mnogokrat greši in poredkem prejema zakrament svete pokore, ne bo opravil tega posla v zadnjem trenutku, ko poklekne k spovednici, ampak bo moral že par dni prej premišljevati svoj dušni stan, in pred spovedjo še enkrat svojo vest resno pregledati. Misijonar Grandin piše iz severne Amerike (apostolski vikarijat Atabaska), kako novokrščenci svojo vest natančno izprašujejo. Časih namreč morajo čakati leto dni in še več časa, da jih pride misijonar zopet obiskat. Da ne pozabijo kakega greha, zapisujejo si jih na desko, ali obelijo drevo in jih na beli strani skorje zaznamujejo. Nekoč je prišla stara in slepa ženica k spovedi z motvozom, na katerem je ošlatovala različne vozle, ki so pomenjali razne vrste njenih grehov.* * Kath. Missionen, 1884, Nr. 8. — 453 - Tudi o sv. Ignaciju Loj. beremo, da si je naredil vozle na trak, ki je visel ob njegovem pasu, da pri izpraševanju vesti ni spregledal nobenega pregreška. * 648. Kako si olajšamo izpraševanje vesti? Izpraševanje vesti si olajšamo, če vest vsak dan izprašujemo in se pogosto spovedujemo. Smet se opazi na prvi pogled v sobi, katera se vsak dan čedno pomete in pospravi, in če kaj ni na svojem mestu, se hitro zopet uredi. Tako si olajša izpraševanje vesti, kdor vest vsak dan izprašuje. — Tudi s tem si olajšamo izpraševanje vesti, če se pogosto spoveduj e m o., Na obleki, ki jo večkrat očediš, hitro zapaziš vsak madež. Kdor pa za¬ muja svojo obleko snažiti, ne boje več lahko do dobrega očedil. Ljubi otrok! vsak večer, prej ko greš spat, izprašaj svojo vest. Ako ti vest kaj očita, obžaluj svoj pregrešek in obljubi Jezusu, da se hočeš poboljšati. b) Kes ali obžalovanje. 649. Katera je najpotrebnejša reč pri zakramentu svete pokore? Najpotrebnejša reč pri zakramentu svete pokore je kes ali obžalovanje; ker brez njega ni mogoče dobiti odpuščenja grehov. Izmed peterih rečij, ki so k zakramentu svete pokore potrebne, je najbolj potreben kes ali obžalovanje. Brez spovedi se časih dobi odpuščenje grehov, a brez kesanja nikdar. Dokler pač otrok ne obžaluje svoje pregrehe, oče ne dene šibe iz rok. Na Jutrovem si pripovedujejo to-le pravljico. Nek mladenič pride do nebeških vrat in tamkaj trka in prosi, naj mu dovolijo vstopiti, da se izogne sveta. Toda pri nebeških vratih mu razjasnijo angeli, da se v nebesa ne pride tako zlahka, in sv. Peter jim pritrdi rekoč, da nebeško kraljestvo silo trpi. Angeli torej velijo mladeniču, naj se vrne na svet in naj prinese naj dražjo stvar, ki jo imajo na zemlji, in prosta mu bo pot v nebesa. * Schuster, Katecliet. Haudbueh. Bnd. 3. pag. 334. - 454 — Mladenič se žalosten vrne na svet in pride v deželo, kjer so bili hud boj. Komaj je mladi kralj zasedel prestol, že mora iti nad sovražnika, ki dela krivico njegovemu ljudstvu. Mladi junak slavno zmaga sovražnika, toda sam krvavi iz sto ran in umira na bojišču. Mladenič hitro pobere kapljico srčne krvi mladega kralja in jo nese v nebesa. Nebeščani mu pravijo, da vedo ceniti smrt junaškega kralja, ki umira in umrje za svoje podložne, a da imajo na svetu še dražje reči. Mladenič se zopet vrne na svet in pride v kraj, kjer mori grozen pomor ljudi. Ondi sta živela dva prijatelja. Enega se loti pomor, a drugi mu streže tako lepo in zvesto, da bolnik okreva, a njegov dobri prijatelj se naleze kuge in umrje. Mladenič pride ravno prav, da še vlovi zadnji izdihljaj iskre¬ nega prijatelja, da ga pokaže v nebesih. Res je res, mu pra¬ vijo pri nebeških vratih, kar govori sv. Duh : „Kdor je našel zvestega prijatelja, našel je zaklad“ (Sir. 6, 14), vendar — na svetu so še vse dražje reči. Nevoljen se vrne mladenič tretjikrat na zemljo. Ko tako hodi po svetu, pride nekega večera do hišice, ki je stala sred vrta. V vrtu na klopi sedi star mož in star grešnik. Kraj njega igra otrok. Bilo je v prvem mraku; na nebu so se že pri¬ žigale zvezde. Zvon zazvoni večno luč. Otrok hipoma popusti svojo igračo, sklene svoje ročice, obrne v nebo nedolžno svoje oko in na glas moli: Češčena si Marija, milosti polna, Gospod je s teboj, blažena si med ženami in blažen je sad tvojega telesa, Jezus. Sveta Marija, mati božja, prosi za nas grešnike, zdaj in ob naši smrtni uri. Amen. Ko osiveli grešnik vidi nedolžnega otroka, in ga sliši moliti za grešnike, omehči se mu kamenito srce, led njegovih prs se otali, debela solza se utrne v njegovem očesu ter se popelje po ogorelem njego¬ vem licu, kakor se zvezda utrne na večernem nebu, — prva solza pokore. Mladenič hitro pobere solzo in še tisti večer jo nese v nebesa. In glej čudo: Nebesa so vsa razsvetljena, vrata nebeška so odprta na stežaj, in množina angelov pozdravlja mladeniča pri njegovem prihodu in mu čestita, da je zdaj prinesel najdražji zaklad, ki ga svet premore. Sv. Peter pa zarožlja s ključi in se mladeniču pokloni, rekoč: Zdaj — prosta ti pot v nebesa! * To pa ni prazna pravljica, to je živa resnica, da so spokorne solze prevelik zaklad, katerega visoko cenijo celo v * Križanič, Bela Žena, 2. nat. str. 9. — 455 — nebesih. Brez obžalovanja pa sploh ni odpuščenja grehov, ki človeku zapirajo nebeška vrata. 650. Kaj je kes? Kes je dušna žalost in stud nad storjenimi grehi. Kes je dušna žalost. Kesanje torej ni nikaka zunanja reč, na pr. beseda, solze, zdihovanje, zvijanje telesa itd. Kes se sicer na zunaj navadno tako kaže; vendar se more greš¬ nik tudi brez vseh teh reči resnično kesati svojih grehov. Marsikateri grešnik dosti solz pi toči, a vendar nima pra¬ vega kesanja. Kes je namreč dušna žalost, je toraj nekaj no¬ tranjega. Duša spozna, koliko nesrečo si je po grehu nakopala, katere bi se bila lahko ognila, in je zategavoljo užaljena in zdaj studi greh, t. j. se nevoljna obrača od njega in »beži pred njim, kakor pred kačo/ (Sir. 21, 1). »Raztrgajte svoje srce, ne pa svojih oblačil." (Joel 2, 13). Judje so svojo žalost s tem kazali, da so trgali svojo obleko. Bog pa jim pravi? da zunanja žalost ne zadostuje, če srce ostane topo, če srce ni užaljeno in ginjeno, in če volja grehu ne nasprotuje in ga ne obsoja. Peter zataji Jezusa. (Zg. n. z. st. 70). Peter je spoznal svojo hudobijo. Hudo ga je peklo, da je svojega lju¬ bega učenika tako sramotno zatajil. Notranjo žalost so kazale obilne solze, s katerimi je vse svoje življenje objokaval svoj greh. Pravijo, da so mu bridke solze razorale obraz ter pustile brazde na njegovem licu. Ob enem je svoj greh tako studil, da mu je za vselej hrbet pokazal. To je bilo pravo dušno kesanje nad storjenim grehom. »In Peter je ven šel, in se bridko razjokal." (Luk. 22, 62). 651. Kakšen mora biti kes? Kes mora biti: 1. notranj, 2. čez vse velik, 3. splošen, 4. nadnaraven. — 456 — 652. Kdaj je kes notranj? Kes je notranj, kadar grešnik ne pravi samo, da se kesa grehov, ampak jih tudi v resnici studi in odkritosrčno želi, da bi jih ne bil storil. 1 Kes mora biti notranj, ne samo na jeziku, da grešnik namreč samo zatrjuje, da se kesa, srce pa ničesar ne ve o tej žalosti. Smrtna rana je na duši, ondi mora torej tudi biti žalost in bolest zavoljo storjenega smrtnega greha. „Spreobrnite se k meni iz vsega svojega srca, s postom, z jokom in pla- kanjem.“ (Joel 2, 12). „Potrtega in ponižnega srca, o Bog, ne zametavaš“ (Ps. 50, 19); dokler pa srce ni potrto, oče ne more izgubljenega sina dobro sprejeti. 653. Kdaj je kes čez vse velik? Kes je čez vse velik, kadar imamo greh za naj¬ večje hudo in se nam bolj studi, kot vsako drugo hudo. Kes je čez vse velik, ako ima grešnik greh za največje hudo. Greh je po nauku svete vere resnično naj¬ večje hudo, ker nam napravi škodo, v ki večno trpi. Večje je pa hudo, bolj se ga je treba bati. Če je torej greh največje hudo, kaže nam zdrava pamet, da se nam mora najbolj studiti, bolj kakor vsako drugo hudo. — Na svetu so različna zla, na pr. bolezen, beda, sramota, smrt itd., pa vseh teh nezgod se nam ni treba toliko bati, ampak najbolj se nam je bati smrtnega greha, ker zavoljo greha mora Bog dušo in telo grešnika pahniti v pekel. „Ne bojte se njih, kateri telo umore, duše pa ne morejo umoriti, bojte se veliko bolj tistega, kateri more dušo in telo pogubiti v pekel.“ (Mat. 10, 28). Kesanje mora biti primerno dobroti, katero smo z grehom za¬ pravili. Ako kdo po smrtnem grehu izgubi Boga, je izguba tako velika, da je večje ni, torej mora biti tudi kes čez vse velik. 554. Kdaj je kes splošen? Kes je splošen, kadar se kesamo vsaj vseh smrtnih grehov. ' „Dar Bogu je prežaljen duh; potrtega in ponižnega srca, o Bog ! ne boš zaničeval." (Ps. 50, 19). — 457 — 655. Kaj si moramo zapomniti o kesu, če se nam je pri spovedi obtožiti samo malih grehov? Če se nam je pri spovedi obtožiti samo malih grehov, moramo si o kesu to-le zapomniti: 1. spoved je veljavna, če se resnično kesamo tudi samo enega izmed malih grehov; 2. vendar si pa moramo prizadevati, da se kesamo vseh malih grehov, ki se jih spovemo; 3. tudi je dobro, kesati in spovedati se že prej spo¬ vedanih grehov in jih vkleniti v spoved, da je naše kesanje bolj gotovo resnično. Spoved je veljavna, če se resnično kesamo tudi samo «nega izmed spovedanih malih grehov. Ako je spovedenec tako srečen, da smrtnega greha nima, ne more ga tudi obžalovati ; mora se torej vsaj enega odpustljivega greha spovedati in se ga resnično kesati, ker bi sicer pri zakramentu kesa ne bilo, in bi potakem ena potrebna reč za zakrament manjkala. Smrtne grehe mora grešnik vse obžalovati, ker se smrtni grehi samo v zakramentu sv. pokore odpuščajo. Odpust¬ ljivi grehi pa se morejo po zakramentu posamezno odpuščati, ker se drugi lahko tudi inače odpustijo. Vendar si moramo prizadevati, da se kesamo vseh malih grehov, ki se jih spovemo, ker se nam tisti, katerih ne obžalujemo, ne odpustijo. Dasiravno se namreč moremo rešiti odpustljivih grehov tudi na druge načine, je vendar zakrament svete pokore najkrajša pot, da se jih iznebimo. Tudi je dobro, kesati in spovedati se že prej spovedanih grehov in jih vkleniti v spoved. Ako se namreč •človek svojih grehov ne kesa le enkrat, ampak jih zopet in zopet obžaluje, je to gotovo znamenje resničnega njegovega kesanja in je za grešnika tudi porok obilnega božjega usmiljenja. 656. Kdaj je kes nadnaraven? Kes je nadnaraven, kadar se grešnik svojih grehov kesa s pomočjo božje milosti in iz nadnaravnih nagibov. človeku je milost božja potrebna za vsako dobro in za¬ služno delo, torej tudi za pravo kesanje. Grešnik ne more — 458 — svojih grehov prav obžalovati brez božje milosti, ki je nadna¬ raven dar božji, torej mora biti kes, ki je k zakramentu svete pokore potreben, nadnaraven. Grešnik se mora svojih grehov kesati tudi iz nadnaravnih nagibov. 657. Kateri so nadnaravni nagibi h kesanju? Nadnaravni nagibi h kesanju so tisti nagibi, ki nas jih uči sveta vera. Človeška pamet sicer časih sama spoznava, da je greh res kaj grdega in podlega, in tudi glas vesti nam očita greh. Vendar bi človek po svojih naravnih močeh nikdar ne mogel hudobije greha dosti presoditi in torej tudi ne dosti obsoditi in obžalovati. Se le sv. vera nam je pokazala vso hudobijo greha, pa nas je tudi podučila o nagibih, zaradi katerih naj greh sovražimo in obžalujemo. Tisti nagibi h kesanju, ki nas jih uči sv. vera, so nadnaravni nagibi. * 658. Kateri so poglavitni nagibi h kesanju, ki nas jih uči sveta vera? Poglavitni nagibi h kesanju, ki nas jih uči sveta vera, so: 1. da je Bog neskončna popolnost in ljubeznivost, ki jo grešnik zaničuje; 2. da je moral Jezus Kristus zaradi greha bridko trpeti in umreti; 3. da z grehom izgubimo nebesa; 4. da si z grehom zaslužimo pekel in druge kazni 5. da je greh že sam na sebi ostuden. 1. Da je Bog neskončna popolnost in ljubez¬ nivost, ki jo grešnik zaničuje. Grešnik zaničuje vse popolnosti božje. On zaničuje božjo vsemogočnost in pravi: „Vem, da me more božja roka zdrobiti v trenotku, ko grešim, pa — kaj meni zato?“ Grešnik zaničuje njegovo vsepričujočnost in svetost; on sili Boga, da mora biti priča njegove hudobije, in pravi: „Vem, da me Bog vidi, pa kaj meni za to?“ Za¬ ničuje njegovo neskončno modrost, katera zapoveduje, a grešnik zapoved drzno prelomi in pravi: „Kaj je meni za Boga?“ — 459 — Grešnik pa zaničuje tudi božjo ljubeznivost. Ljubi Bog človeku z obema rokama deli dobrote, grešnik pa zaničuje vse njegove dobrote in vzdigne svojo roko zoper Boga. (Prim. Job 15, 25). Tako je Bog kralja Davida nagibal h kesanju: »Jaz sem te mazilil za kralja črez Izrael in jaz sem te rešil iz rok Savlovih in sem ti dal hišo tvojega gospoda, in ako je to malo, dam ti mnogo več. Zakaj si torej zaničeval besedo Go¬ spodovo, da si storil hudobijo pred menoj ?“ (II. Kralj. 12, 7—9). In res je dušo kraljevo navdala tako bridka žalost, da je iz globočine srca zdihoval: „Grešil sem zoper Gospoda!" Iz tega nagiba je obžaloval tudi izgubljeni sin svoj greh. Zaničeval je svojega očeta in je sramotno zapustil očetovo hišo, a potem se je bridko kesal, rekši: »Oče, pregrešil sem se zoper nebo in zoper tebe. — O kako me srce boli, da sem razžalil tako dobrega očeta!" 2. Da je moral Jezus Kristus zaradi greha bridko trpeti in umreti: „On je bil ranjen zavoljo naših grehov." (Iz. 53, 5). Kdor torej verno premišljuje Jezusovo trpljenje in pomisli, da so je zadolžili njegovi grehi, mora pač srčno obžalovati in studiti svoje grehe. Tako je sv. Karol Bor. vzbujal srčno žalost nad svojimi grehi. Pokleknil je pred raz¬ pelo in je rekel: »To je moje delo; jaz sem zakrivil bolečine, katere je moral Jezus trpeti; jaz sem pomagal Jezusa bičati, in umoriti. O Jezus! bridko se kesam, da sem te razžalil."* Jezus sam je opominjal na križevem potu Jeruzalemske žene, naj iz tega nagiba objokujejo svoje grehe: »Hčere jeruzalemske! ne jokajte nad menoj, ampak jokajte nad seboj in nad svojimi otroci." (Luk. 23, 28), t. j. žalujte nad svojimi grehi, ker jaz zavoljo vaših grehov toliko trpim. 3. Da z grehom izgubimo nebesa. Iz tega nagiba se je izgubljeni sin kesal svojih grehov: »Oče, grešil sem zoper nebesa," t. j. izgubil sem pravico, katero ima otrok božji do očetove hiše, »nisem več vreden tvoj sin imenovan biti," — do kraljestva, katero je pravičnim pripravljeno od začetka sveta. (Prim. Mat. 25, 34). 4. Da si z grehom zaslužimo pekel in druge kazni. V peklu »je jok in škripanje z zobmi." (Mat. 13, 42). Toda po smrti kesanje človeka več ne reši, in solze pogub¬ ljenemu več ne koristijo. Da se torej grešnik reši večne žalosti, * Schuster, Katechetisches Handbuch, Bnd. 3., pag. 349. - 460 - naj rajši zdaj zavoljo strahu pred peklom obžaluje svoje grehe. Strah pred peklom je rešil že marsikaterega grešnika, katerega ni mogel noben drug nagib nagniti k pokori. Druga kazen greha so vice, kjer duše časne kazni odslužujejo in se pokore za odpustljive grehe. Nadnaravni nagib h kesanju je torej tudi, če kdo svoje grehe obžaluje iz strahu pred vicami. — In zopet druge kazni greha so časne kazni, s katerimi Bog čestokrat grešnike obiskuje; na pr. nemirna vest, siromaštvo, bolezen in druge vrste nesreč. Vse te kazni so sicer same ob sebi le naravni nagibi h kesanju, vendar dostikrat grešniku odprejo oči, da s pomočjo milosti božje sprevidi, da je to šiba božja, ki bo v peklu še veliko hujše pela, če ga zdaj ne obrne na pravo pot. Te kazni potemtakem grešniku pomagajo, da se slednjič vendar iz nadnaravnega na¬ giba kesa svojih grehov, namreč iz strahu pred peklom. 5. Daje greh že sam na sebi ostuden. Vsak greh je nekaj ostudnega, podlega, sramotilnega. Prav zato grešniki svoje grehe, kolikor morejo, skrivajo, tajijo, sami sebe izgo¬ varjajo in krivdo na druge zvračajo. Toda pred Bogom človek ne more ničesar prikriti ali utajiti. Če torej grešnik spozna ostudnost greha, katerega je storil pred Bogom, in zavoljo tega greh studi in obžaluje, je tudi to nadnaraven nagib h kesanju. 659. Kdaj je kes samo naraven? Kes je samo naraven, kadar se grešnik greha kesa samo iz naravnih nagibov, na primer: ker je po grehu zašel v časno nesrečo, v sramoto ali škodo. Kes je samo naraven, kadar se grešnik greha kesa samo iz naravnih nagibov; ako bi se namreč na¬ ravnim nagibom pridružili tudi nadnaravni nagibi, potem kes zadostuje zaodpuščenje grehov. Samo naravni nagibi bi bili postavimo: Če lažnivec obžaluje laž zato, ker so ga dobili na laži in je zdaj osramočen pred ljudmi; če tat obžaluje tatvino, ker so ga beriči vklenili in v ječo zaprli; če igravec zaklinja uro, ko je prvikrat karte mešal, ker ga je igra spravila ob vse premoženje; če nesrečna deklica obžaluje svoj greh, ker je prišla ob dobro ime in zdaj ljudje s prstom kažejo na njo. To so zgolj naravni nagibi h kesanju, grešnik se kesa greha le zavoljo svoje osebe. Če bi časne škode ne bilo, večnost bi — 461 — grešniku ne delala nobene preglavice; zavoljo svoje večne nesreče bi se ne kesal svojih grehov. 660. Ali zadostuje samo naravni kes za odpuščenje grehov? Samo naravni kes ne zadostuje za odpuščenje grehov. 1 Samo naravni kes ne more zadostovati za od- puščenje grehov, ker se ne ozira na greh, ampak samo na žalostne časne posledice greha. Grešnik žali Boga; da se mu torej more greh odpustiti, treba je, da se greha tudi kesa zato, ker je Boga žalil. Kdor pa ne obžaluje greha zavoljo Boga, ampak zavoljo hudih časnih nasledkov in zaradi bridkih po¬ sledic, katere ima greh za njega, njemu Bog ne more greha odpustiti. Marsikateremu otroku nič ni zato, daje svojega ljubega očeta razžalil, ampak obžaluje svoj pregrešek samo zato in se mu raditega porosi oko, ker se boji očeta, ki šibo za hrbtom skriva. Takemu otroku oče ne more prizanesti. Kralj Antijoh. (Zg. n. z. št. 87). Kralj Antijoh se je hudo pregrešil; preganjal je izvoljeno ljudstvo in je v Je¬ ruzalemu tempel božji oskrunil. Pravični Bog pošlje kralju strašno bolezen. Živega črvi jedo, meso po koscih odpada od njegovih kostij in gnjilo telo razširja tolik smrad, da ga nikdo več ne more prenašati. Antijoh bridko obžaluje hudobije, katere je storil v Jeruzalemu; toda ne iz ljubezni do Boga, temveč le zavoljo bolečin, ki mu jih je bolezen prizadevala. Njegov naravni kes mu tudi ni nič pomagal. Sv. pismo pravi: „Prosil je ta hudobnež Gospoda, pa ni mogel milosti doseči od njega. “ (II. Mark. 9, 13). 661. Koliker je nadnaravni kes? Nadnaravni kes je dvojen: popoln in nepopoln. 662. Kdaj je kes popoln? Kes je popoln, kadar se greha kesamo iz popolne ljubezni do Boga, ker smo namreč razžalili Boga, naj¬ popolnejšo in najljubeznivejšo dobroto. 2 1 Vzgled: kralj Antijoh. (II. Mak. 9. 11. nasl). 2 Vzgled: Peter (Luk. 22. 62); Marija Magdalena (Luk. 7, 36—50). — 462 — Pri popolnem kesu je poglavitni in edini nagib, za čegar voljo greh obžalujemo: ljubezen božja, da smo namreč razžalili Boga, svojega stvarnika in najboljšega očeta, neskončno in preljubeznivo dobroto (prim. Vel. Kat. str. 210). In sicer se moramo greha kesati iz popolne ljubezni do Boga. Ko bi namreč tudi ne bili izgubili nebes in si pekla zaslužili s svojimi grehi, jih pa vendar obžalujemo, samo zato, ker smo neskonč¬ nemu božjemu veličanstvu krivico storili. Popolno kesanje ima torej svojo korenino edinole v ljubezni božji. Bog je pa naj¬ popolnejši nagib h kesanju, ker »kdo je kakor Bog?“ (Mihael); boljšega nagiba h kesanju ni in ga ne more biti, in torej tudi boljšega kesa ni, in zato je takšen kes popoln. Magdalena spokornica (Zg. n. z. št. 15). Marija Magdalena se ni kesala svojih grehov, ker je prišla ob dobro ime, ker so jo ljudje zaničevali in jo imeli za očitno grešnico, ampak obžalovala je svoje grehe edinole zato, ker je svojega ljubega Boga in Zveličarja, svojega učenika Jezusa tolikokrat in tako hudo žalila. Jezus sam zagotavlja Simona, da je ženo sama ljubezen prignala v tako neugodnem času v Simonovo hišo, in da se zaradi svoje velike ljubezni do Boga ne more utolažiti zavoljo svojih grehov. * 663. Kaj moramo storiti, da ložje obudimo popolni kes? Da ložje obudimo popolni kes, premišljujmo: 1. da je Bog, ki smo ga razžalili, najpopolnejša in naj¬ ljubeznivejša dobrota, in da nam skazuje nešte- vilno dobrot na duši in na telesu; 2. da je Jezus Kristus za nas umrl na križu, in da je vsikdar pripravljen, odpustiti nam grehe. Popolnega kesa ravno ni lahko obuditi, posebno za mlač¬ nega kristjana ne. Da to ložje storimo, treba je premišljevati in si gnati k srcu, kdo je Bog in kdo je človek, ki se drzne grešiti in žaliti Boga. Bog je neskončna dobrota, je naš naj¬ boljši oče in naj večji dobrotnik; človek pa je kakor ničla pred Bogom (prim. Ps. 38, 6), kakor črv (prim. Job 25, 6), kakor prah, katerega veter vzdigne od zemlje. (Ps. 1, 4). Vendar ljubi Bog grešnika prenaša in mu prizanaša, dasiravno ga more v prah zdrobiti. Tolika ljubezen božja mora končno razgreti srce grešnika, da tudi on Boga ljubi in se iz ljubezni do Boga kesa svojih grehov. — 463 — Ce grešnik nadalje premišljuje, da »večje ljubezni od te nima nihče, da kdo da življenje za svoje prijatelje" (Jan. 15. 13); tolika ljubezen mora tudi srce največjega grešnika prebuditi. Jezusova ljubezen je pa še tudi nad to ljubezen, ker je na križu umrl za grešnike, torej za svoje sovražnike. Ko je desni razbojnik sprevidel, da Jezus ni nič zakrivil, ampak da trpi po nedolžnem, da ne trpi zavoljo sebe, ampak iz ljubezni do nas, gane to njegovo srce, da se svojih grehov tako kesa, da mu jih Jezus pri priči odpusti. Tudi misel, daje Jezus vsikdar pripravljen, od¬ pustiti nam grehe, grešnika zelo nagiblje k popolnemu kesanju. Izgubljenemu sinu je najbolj to srce trgalo, da mu dobri oče precej, ko ga od daleč zagleda, teče nasproti in ga objema, kakor bi se prav nič ne bilo zgodilo. Starejši sin tega kar ne more zapopasti in se skrega s svojim očetom, kako more tako hitro pozabiti hudobije nemarnega svojega sina. 664. Kaj dosežemo s popolnim kesom? S popolnim kesom dosežemo odpuščenje grehov takoj, kakor hitro ga obudimo, in še predno smo se jih spovedali; vendar pa se jih moramo obtožiti pri prvi prihodnji spovedi. Kakor hitro obudimo popolni kes, v tistem hipu dosežemo odpuščenje grehov, in ne samo takrat, ako se jih ne moremo spovedati.* »Vsak, kateri ljubi, je iz Boga rojen“ (I. Jan. 4, 7), je torej otrok božji in tedaj ne more več imeti smrtnega greha ua svoji vesti. Vendar se moramo grehov, kateri so nam zavoljo popolnega kesanja odpuščeni, obtožiti pri spovedi, toda ne zategavoljo, da bi nam grehi ne bili resnično že odpuščeni, ampak zato, da izpolnimo božjo voljo, ki terja, da se mora grešnik vseh še nespovedanih smrtnih grehov spovedati, če hoče vredno prejeti zakrament sv. pokore. 665. Kdaj je človek dolžan, obuditi popoln kes? Človek je dolžan, obuditi popolni kes: 1- v smrtni nevarnosti, zlasti če ima na vesti kak smrtni greh in se ga ne more spovedati; Schwetz, Theol. dogm. vol. III. edit. IV. pag. 353. — 464 — 2. vsakikrat, kadar mora prejeti kak zakrament živih, pa ni v stanu božje milosti in tudi nima prilike, da bi se spovedal. 1. Človek je dolžen obuditi popolni kes v smrtni ne¬ varnosti, ker je dolžen rešiti svojo dušo. Če se namreč ne more spovedati, je popoln kes edini pomoček, ni nobene druge pomoči, da se reši greha. človek je v smrtni nevarnosti, kadar je verjetno, da bo zdaj in zdaj umrl. Smrtna nevarnost nastopi na pr. če se komu kri vlije, če mu žila poči, če ga kap udari, če ga dobi huda ura, če se hiša ali zemlja nad ljudmi zruši, če se voz prevrže, če vlaki trčijo, če se ladja potaplja ali razbije, za vojake pred bitko, za ljudi, ki se pri požaru ne morejo rešiti itd. Leta 1881. je na praznik Marijinega čistega spočetja zvečer na Dunaju pogorelo veliko gledališče. Več sto ljudi je zgorelo. Na visokem hodniku je ostalo kakih štirideset ljudi, ki niso več našli pota iz ognja. Ljudje so v smrtnih Strahih jokali in stokali, a tudi molili. Devetletna učenka, (katero je njena neumna teta s seboj vlekla v gledališče), je edina med njimi vedela moliti popolni kes. Zato poklekne in tudi vsi drugi po¬ kleknejo in ž njo na glas obudijo popolni kes. Na vso srečo priplazijo požarniki na višino, in skozi okno enega za drugim rešijo strašne smrti.* Nekemu očetu gospodarju se je na usta kri vlila. Ko to zapazi njegov najmlajši otrok, ki je bil nekaj dni poprej pri prvem sv. obhajilu, in se mu dozdeva, da je očetu zelo hudo, vzame učenec razpelo raz stene, ga podaje očetu in mu moli na glas popolno kesanje. Očetu so solze zalivale oči. Duhov¬ nika bolnik ni včakal, a za nebesa je bil prav gotovo rešen.** Ljubi otroci! posnemajte tega vrlega učenca. Če vidite koga v smrtni nevarnosti, postavimo: če se kdo vtaplja itd., molite mu popolni kes. Učeni kardinal Franzelin je zato o važnosti popolnega kesanja rekel: „Ko bi mi bilo vendar moči prehoditi vse dežele, o ničemer bi ne govoril tolikrat, kakor o popolnem kesu."*** * „Ambrosius“ 1882, št. 3, str. 22. ** Schmitt, Anleitung zur Ertheilung des Erstkommunikant-Uater- richtes, pag. 218, Freiburg 1899. *** Spirago, Kath. Volks-Katechismus, 3. nat. 3. del, str. 86. — 465 — 2. Kadar človek mora prejeti kak zakrament živih, pa ni v stanu milosti božje in tudi nima prilike, da bi se spovedal, je tudi dolžan obuditi popolni kes, ker bi sicer zakrament prejel v smrtnem grehu in torej nevredno. Tukaj v Velikem Katekizmu (str. 210) sta popolni in nepopolni kes združena. Popolnemu kesanju seveda ni na škodo, ako se mu pridruži tudi nepopolno kesanje. Tudi izgubljeni sin je imel obojni kes. Kesal se je, ker je grešil zoper nebesa, ker je nebesa izgubil, najbolj pa zato, ker je grešil zoper očeta, ker je preljubega in dobrega svojega očeta razžalil. Samo po polni kes bi se mogel tako obuditi: „0 moj Bog! Studijo se mi vsi moji grehi, in resnično želim, da bi jih ne bil storil. Zato obžalujem vse svoje grehe, ker sem v svoji veliki nehvaležnosti tebe, svojega stvarnika in najboljšega Očeta, neskončno in preljubeznivo dobroto manj cenil, kot ustvarjene reči, in sem s tem tako hudo krivico storil tvojemu neskončnemu veličastvu. Trdno sklenem, svoje življenje pobolj¬ šati, vseh grehov in tudi vseh bližnjih priložnostij v greh skrbno se varovati in odslej tebi zvestejše služiti. O Bog, daj mi milost, da izpolnim ta svoj sklep! Amen. “ 666. Kdaj je močno želeti, da obudimo popolni kes? Močno je želeti, da obudimo kes tedaj, kadar smo smrtno grešili, pa se ne moremo precej spovedati; zelo koristno pa je, da ga obudimo vsak večer. Odpuščanje grehov najboljše in najlažje dosežemo, če se grehov spovemo. Dostikrat pa ni mogoče, da bi grešnik precej po grehu spoved opravil. Ker pa človek more vsak trenotek umreti in nikdar ni varen pred smrtjo, zato je močno želeti, dasiravno to ni strogo zapovedano, da grešnik, ako je smrtno grešil, takoj obudi popolni kes; sicer namreč živi v vedni nevarnosti, da v grehu umrje in se večno pogubi. Zelo koristno pa je, da popolni kes obudimo vsak večer, ker ne vemo, ali nas smrt po noči ne pokosi, ker se duša po popolnem kesanju vedno bolj očiščuje, posebno pa še zaradi tega, da se tako učimo obujati popolni kes, da ga bomo zlahka obudili, ako vtegne za nas nastopiti dolžnost, ga obuditi. 80 — 466 667. Kdaj je kes nepopoln? Kes je nepopoln, kadar se kesamo iz nepopolne ljubezni do Boga, ker smo namreč z grehom izgubili nebesa in si zaslužili pekel in druge kazni, ali ker je greh po nauku svete vere tako silno ostuden. Ljubezen do Boga je nepopolna, če ljubimo Boga zaradi dobrot, ki jih imamo od Boga, ne pa zavoljo Boga samega. Ta nagib kesanja ni več popoln, ker ima svojo korenino v strahu božjem in le nekoliko tudi v ljubezni božji. Grešnik se greha kesa, ker je izgubil nebesa in je zaslužil pekel in druge kazni, ali pa zato, ker je greh tako silno ostuden. Lastna naša korist pa je veliko slabši nagib kesanja, kakor Bog in njegove popolnosti, in torej tudi kesanje iz tega nagiba ni več popolno, nego le nepopolno. Vendar je tudi nepopolna ljubezen do Boga in torej tudi kesanje iz nepopolne ljubezni Bogu dopadljivo, ker grehe obžalujemo vendar zavoljo Boga, namreč zato, ker smo izgubili nebesa. Kdor namreč izgubi nebesa, izgubi Boga. 668. Kaj dosežemo z nepopolnim kesom? Z nepopolnim kesom dosežemo odpuščenje grehov, če ob enem prejmemo zakramet svete pokore. Nepopolni kes sam ne zadostuje, da bi ž njim dosegli odpuščenje grehov, kakor to vemo o popolnem kesu. K nepopolnemu kesu še mora pristopiti spoved, da se nam grehi odpuste. Da torej zakrament svete pokore vredno in veljavno prejmemo, zadostuje nepopolno kesanje. Vendar se moramo zelo truditi, da tudi pri spovedi obudimo popolno kesanje, ker je popolni kes Bogu bolj dopadljiv, in podeli zakrament svete pokore spokorniku večje milosti. 669. Kdaj moramo obuditi kes, ko prejemamo zakra¬ ment svete pokore? Ko prejemamo zakrament svete pokore, moramo obuditi kes pred spovedjo ali vsaj pred odvezo. Ce bi grešnik pred odvezo zamudil ali pozabil obuditi kesanje, bi mu grehi ne bili odpuščeni, ker je kes pri zakra- — 467 — mentu svete pokore tako potreben, da ga nič ne more nadomestiti. Brez kesanja ni veljavne spovedi, ni odpuščenja grehov. Grešnik more kesanje obuditi tudi po molitveniku. Vendar pa ni dosti, da kesanje samo prebere, ampak srce mora res¬ nično čutiti, kar besede povejo. Pravo kesanje spoznavamo na tem, da je združeno s trdnim sklepom, Boga ne več žaliti. Trdni sklep je pristnega kesanja lep sad. Kesanje brez trdnega sklepa je prazno, ne¬ rodovitno drevo, ki zastonj prostor zavzema (prim. Luk. 13, 7), — ni za nič. 670. Kaj mora biti vselej združeno s kesom? S kesom mora biti vselej združen trdni sklep, ker brez njega ni pravega kesanja. cj Trdni sklep. 671. Kaj je trdni sklep? Trdni sklep je resnična volja, svoje življenje po¬ boljšati in nič več grešiti. Resnična volja, t. j. zanesljiva volja, ki ne vara, ka¬ teri se sme verjeti. Kdor zatrjuje, da se hoče poboljšati, pa vendar precej zopet greši, nima resnične volje se poboljšati. Resnična volja je močna volja, katere ne maja vsak veter, katera trdno stoji, naj pride, kar hoče. Cahej. (Zg. n. z. št. 57). Bogati cestninar Cahej je imel marsikateri krivični groš na svoji vesti. Ako kdo koga ogoljufa, mu mora vse pošteno povrniti, če hoče odpuščenje grehov do¬ biti. Cahej pa je voljen čveterno povračevati. Kdor je bogat in veliko ima, naj obilno daje siromakom (Tob. 4, 9); Cahej pa hoče kar polovico svojega premoženja ubogim dati. Iz tega je razvidno, da je imel Cahej resnično voljo, svoje življenje poboljšati. — Svoje življenje poboljšati, t. j. človek, ki še je prej hudoben bil, mora postati dober kristijan, ki je prej hodil po grešni poti, mora se obrniti ter kreniti na pravo pot. Kadar je izraelsko ljudstvo zašlo na kriva pota, so ga preroki opominjali: Obrnite se, spreobrnite se! — In nič več ne grešiti, t. j. ne teh grehov več storiti, katerih se grešnik zdaj kesa, in sploh tudi ne nobenega drugega greha. 30* — 468 — 672. Kaj mora skleniti, kdor obuja trdni sklep? Kdor obuja trdni sklep, mora skleniti, da hoče: 1. varovati se vsaj smrtnega greha in prostovoljne bližnje priložnosti vanj; 1 2. stanovitno se ustavljati hudemu nagnenju in skuš¬ njavam v greh ter rabiti potrebne pripomočke, da si ohrani milost božjo; 3. iz srca odpustiti vsem svojim sovražnikom in ža- livcem; 4. kolikor mogoče povrniti tuje blago, popraviti po¬ hujšanje in poravnati škodo, ki jo je bližnjemu storil na poštenju, na premoženju ali kakorkoli; 2 5. natanko izpolnjevati vse dolžnosti svojega stanu. 673. Kaj mora skleniti, komur se je spovedati samo malih grehov? Komur se je spovedati samo malih grehov, mora skleniti, da vsaj enega izmed njih ne bo več storil, ali da si bo vsaj skrbneje prizadeval, zmanjšati njihovo število. Komur se je spovedavati samo malih grehov, ker namreč smrtnega greha nima na vesti, mora skleniti, da vsaj .enega izmed teh spovedanih malih grehov ne bo več storil; sicer bi bila spoved neveljavna, ker je brez trdnega sklepa; manjkala bi namreč ena izmed peterih reči, ki so potrebne k zakramentu svete pokore. Dosti pa je, da grešnik sklene, vsaj enega malih grehov ne več storiti, ker odpustljivi grehi se morejo tudi posamezni odpuščati. (Prim, vpraš. 655). 674. Kaj je bližnja priložnost v greh? Bližnja priložnost v greh je vse, kar nas pripravi v veliko nevarnost, da grešimo, bodisi kaka oseba, ali družba ali kraj ali karkoli. 1 „Ker smo grehu odmrli, kako bi hoteli dalje v njem živeti (Rimlj. 6, 2). — 2 Vzgled: Cahej. (Luk. 19, 8). — 469 — V veliko nevarnost, da grešimo, nas more pripraviti kaka oseba, naj bo ta oseba otrok ali odrastla oseba ali že osivel človek. Že med otroki se najde semtertja garjeva ovca. O, ljubi otroci! ne hodite blizu takega otroka, naj bo deček ali deklica, sicer se prav gotovo nalezete garij. Vsake zapeljive osebe se je treba ogibati in bežati pred njo, kakor je bežal nedolžni egiptovski Jožef pred nesramno Putifarjevo ženo. Jožef je malo maral za to, da je zgubil plašč in pa tudi dobro službo pri imenitnem gospodu, da je le odbežal grešni priložnosti. Če se otrok požge, ne gre več blizu ognja, in kogar kača piči, boji se tudi zvite vrbe. Taka oseba se ne sme trpeti v nobeni hiši. Zapeljivcu in zapeljivki je treba vrata pokazati. Če duhovnik kogar z veliko težavo potegne iz grešne jame, grešnik pa potem tako dolgo hodi okoli jame, dokler se zopet ne strmoglavi v njo, on pač nima trdnega sklepa poboljšati svoje življenje. Bližnja priložnost nas pripravi v veliko nevarnost, da grešimo, in sicer v toliko nevarnost, da bi bil sam čudež božji, ko bi človek, kateri se prostovoljno spusti v tako priložnost, ne grešil. Sveti Duh namreč pravi: „Kdor nevarnost ljubi, bo v nji poginiD (Sir 3, 27.). Sveti Duh ne pravi: bo morebiti v njej poginil, ampak bo, t. j. bo prav gotovo v njej škodo trpel. Bližnja priložnost v greh more biti za človeka tudi kaka družba, postavimo: ponočnjaki, igralci, pijanci, znanja itd.; ali kak kraj, n. pr. plesišče, krčma, gledališče itd. Sv. Peter precej zapusti Kajfov hram in družbo Kristusovih sovražnikov, ki so ga pripravili v greh, da je Jezusa zatajil. „Peter je ven šel.“ (Mat. 26, 75). In naj bi se bližnja priložnost, recimo: kaka oseba ali kaka družba ali kak kraj človeku tako priljubil, da misli, da ne more brez njih živeti, vendar se mora ločiti od njih, sicer se ne more pekla rešiti. „Ako te tvoja roka ali tvoja noga po- hujša, odsekaj jo, in vrzi jo od sebe; bolje ti je hromemu in kraljevemu iti v življenje, kakor dve roki ali dve nogi imeti, pa vrženemu biti v večni ogenj. In ako te tvoje oko pohujša, izderi ga in vrzi ga od sebe; bolje ti je z enim očesom iti v življenje, kakor dve očesi imeti, pa vrženemu biti v peklenski ogenj. “ (Mat. 18, 8—9). Kakor vrtnar drevesce, katero se na stran nagne, precej s silo zravna, da mora slednjič lepo ravno proti nebesom rasti, tako se mora človek stanovitno ustavljati hudemu nagnj enju, ki ga nagiblje na kriva pota, dokler ga ne zmaga. — 470 — Kdor hoče svoje življenje resnično poboljšati, mora se stano¬ vitno vstavljati tudi skušnjavam, ki ga v greh vabijo. Sku¬ šati pa nas more hudič, ali lastno meso, ali svet. — Kdor obuja trdni sklep, mora skleniti, iz srca odpustiti vsem svojim sovražnikom in žalivcem. Ne zadostuje torej, če se jim samo na oko dobrega dela, srce pa ostane srdito. „Ako ne odpustite ljudem, tudi vaš Oče vam ne bo odpustil vaših grehov. “ (Mat. 6, 15). Nadalje mora skleniti, kolikor je mogoče pbvrniti tuje blago. „Ne odpusti se greh, če se ne povrne ukradena reč, ako se more povrniti?* Kdor torej vedno le obeta, da bo povrnil, in tega vendar ne stori, on nima trdnega sklepa in se mu tudi grehi ne odpuste. — In popraviti pohujšanje, seveda kolikor je mogoče, ker pohujšanje bo težko kdo popol¬ noma popravil. (Prim, peta, sedma, osma božja zapoved). * 675. Kaj moramo storiti, da si ohranimo milost božjo? Da si ohranimo milost božjo, moramo zlasti moliti in premišljevati večne resnice, spominjati se, da je Bog povsod pričujoč, pogosto prejemati svete zakra¬ mente, poslušati božjo besedo, prebirati dobre knjige, sploh rabiti take in enake pripomočke. Ker brez trdnega sklepa ni pravega kesanja, zato se s kesom vedno obuja tudi trdni sklep. „Trdno sklenem, svoje življenje itd? (Glej Vel. Kat. str. 210). c) Spoved. 676. Kaj je spoved? Spoved je skesana obtožba, s katero grešnik ra¬ zodene svoje grehe mašniku, pooblaščenemu za spo¬ vedovanje, da bi ga odvezal od njih. Besedo „spoved“ rabimo čestokrat za ^zakrament svete pokore" sploh. „Grem k spovedi" pomeni isto, kar „prejmem zakrament svete pokore". Tukaj pa ne govorimo o spovedi * S. August. epist. 153. ad Macedonium. 471 — v tem širjem pomenu, ampak o spovedi v ožjem pomenu, o spovedi, ki je četrta potrebna reč za zakrament sv. pokore. Spoved je obtožba, t. j. grešnik mora priznati, da to ni prav, da je to greh, kar je storil; je skesana obtožba, t. j. grešnik mora tudi obžalovati to, kar je grešnega storil. A ni še dosti, da grešnik samo pripozna svoje grehe in jih obža¬ luje, niora tudi mašniku razodeti, t. j. jih mašniku pove¬ dati, jih pred mašnikom razkriti. Pri spovedi razodene grešnik svoje grehe; naj torej ne toži drugih ljudi in naj ne razkriva ljudskih grehov; svoje grehe, torej naj pri spovedi ne razlaga takih reči, ki niso greh. Grešnik mora grehe razodeti mašniku, ker mu jih samo mašnik more odpustiti; in sicer za spovedovanje poobla¬ ščenemu mašniku, ker ima le ta oblast in tudi pravico, da ga more veljavno odvezati grehov (prim, vpraš. 634); in razodeti mašniku za to, da bi ga odvezal od njih. Ako bi namreč grešnik svoje grehe razodel mašniku iz kakega drugega na¬ mena, postavimo: da bi ga mašnik tolažil ali zagovarjal itd., bi to ne bila spoved. xtz * 677. Zakaj se moramo grehov spovedati? Grehov se moramo spovedati, ker je zakrament svete pokore tudi sodba, in ker more spovednik zve¬ deti samo po spovedi, o čem naj nas sodi, in ali naj nam grehe odpusti ali zadrži. 1 Zakrament svete pokore je sodba, in spovednik je sodnik. Kakor pri sodniji sodnik sodi in zatoženca ali obsodi ali oprosti, prav tako spovednik spovedencu ali da odvezo, ali mu jo odreče. Da pa more sodnik po pravici soditi in prav razsoditi, prej natančno preišče stvar, za katere voljo koga tožijo. Tudi spovednik ne sme ravnati po svoji glavi ter na dobro srečo temu grešniku dati odvezo, drugemu pa jo odreči, ampak tudi spovednik mora zvesto preiskati dušni stan greš¬ nikov, da more pravično sodbo izreči in se prepričati, je-li grešnik vreden odveze ali ne. Ker pa mašnik grešniku ne vidi v srce, mora mu grešnik, če hoče imeti odpuščenje grehov, do dobrega razkriti svoje srce in razodeti svoje grehe. Spovednik pa 1 „ Veliko vernikov je prišlo, in so se spovedali in so oznanili svoja dela." (Dej. ap. 19, 18). — 472 — more zvedeti samo po spovedi, o čem naj nas sodi, in ali naj grehe odpusti ali zadrži. Zato je Kristus z besedami: „Katerim boste grehe odpustili itd.“, vpeljal ali postavil tudi spoved, ker bi sicer bilo spovedniku nemo¬ goče, soditi pravično. Zato pa so se tudi že v apostolskih časih tisti, kateri so hoteli odpuščenje grehov imeti, spovedavali in oznanjevali svoja dela, t. j. so povedali, kaj so hudega storili. „Veliko vernikov itd.“ 678. Kakšna mora biti spoved ? Spoved mora biti: 1. natančna, 2. odkritosrčna. 679. Kdaj je spoved natančna? Spoved je natančna, kadar se spovemo vsaj vseh smrtnih grehov, kolikor jih spoznamo, tudi njihovega števila in tistih okoliščin, katerih smo se dolžni spovedati. Spoved je natančna, ako se spovemo vsaj vseh smrt¬ nih grehov; malih grehov se namreč nismo dolžni spovedati; vseh smrtnih grehov, kolikor jih spoznamo, t. j. katerih se po skrbnem izpraševanju vesti spominjamo, tudi najskrivnejših. Kdor se le enega smrtnega greha, katerega se spominja, ne spove, je njegova spoved neveljavna, ker ni natančna, in se mu torej tudi spovedani grehi ne odpuste. Da je spoved natančna, se moramo spovedati tudi šte¬ vila smrtnih grehov, t. j. grešnik mora povedati, kolikokrat je ta ali oni smrtni greh storil. Ni namreč vse eno, ali je kdo v nedeljo sveto mašo zanemaril enkrat ali petkrat. V prvem slučaju ima samo eden smrtni greh, v drugem jih ima pet. Ako bi torej kdo vedoma in nalašč manjše število povedal, postavimo zato, da bi tem lažje prejel odvezo, bila bi njegova spoved neve¬ ljavna. Ako pa kdo vest skrbno izprašuje in vendar ne more natanko določiti števila kakega greha, je dosti, da vestno pove število, katero se mu zdi najbolj verjetno. Vendar pa naj rajši več pove, kakor premalo. Komur bi pa tudi približnega števila ne bilo možno povedati, naj razodene, koliko časa da že živi v tem — 473 — ali onem grehu, in kolikokrat je smrtni greh storil v mesecu, na teden ali na dan. 680. Katerih okoliščin smo se dolžni spovedati? Dolžni smo se spovedati vsaj tistih okoliščin, katere: 1. spremene vrsto greha; 2. narede iz sicer malega greha smrtni greh. Okoliščine greha so tiste posebne reči, katere navadno niso poleg greha, ampak le včasih greh spremljajo, k grehu pristopijo (so okoli greha). Postavimo: kak svet kraj, kjer se greh stori ; kaka imenitna oseba, katera greši; poseben n a- čin, kako se greši, razni vzroki, zakaj se greši itd. Vseh okoliščin pa se nismo dolžni spovedati, ampak le tistih, katere spremene vrsto greha, kajti taka okoliščina pridene grešnemu dejanju še nov veliki greh. Postavimo: Če kdo komu ukrade pet kron, pregreši se zoper sedmo zapoved božjo; če pa ukrade pet kron cerkvenega denarja, se pregreši še tudi zoper prvo zapoved, ker je storil božji rop. ■— Kdor nesramno govori, greši zoper šesto zapoved; kdor pa med ne¬ dolžno mladino grdo govori, se pregreši še tudi zoper peto zapoved, ker daje pohujšanje. Nadalje smo dolžni se spovedati tudi tistih okoliščin, katere narede iz sicer malega greha smrtni greh. — Ošabna gospa v mestu M. je deklico, kakih šestnajst let staro, ki je služila pri njej, predrzno sodila in jo je za tatico imela, ker ji je baje 40 vinarjev ukradla. Deklico, ki je bila tudi sirota, je to tako bolelo, da je v Dravo skočila in utonila. To se je zgodilo 1. 1885. V tem slučaju bi ne bilo dosti se spovedati : sem svojo deklo krivo sodila, kar bi čestokrat vtegnil biti samo odpustljiv greh, ampak mora naznaniti okoliščino, da je dekla zavoljo tega smrt storila. Katekizem pravi, da smo dolžni se spovedati vsaj teh obojih okoliščin. Včasih je namreč zelo potrebno in koristno, se spovedati tudi drugih okoliščin, n. pr., katere smrtni greh znatno povekšajo, ali pa takih, po katerih spovednik vpraša, da ve s spovedencem prav ravnati in da more dušni stan spokornika do dobrega presoditi. 474 681. Ali smo se dolžni spovedati malih grehov? Malih grehov se nismo dolžni spovedati; vendar pa je zelo koristno in dobro, da to storimo. Malih grehov se nismo dolžni spovedati, ker po od¬ pustljivih grehih ne zgubimo milosti božje in se nam odpustljivi grehi tudi na druge načine odpuščajo, ne samo po zakramentu svete pokore. Spoved je torej še natančna, če se tudi malih grehov ne spovemo. Vendar je pa zelo koristno in dobro, da se tudi malih grehov spovedujemo. Prvič namreč ne vemo vselej natančno,, ali ni to, kar smatramo za odpustljiv greh, morebiti smrten greh, ker včasih ni tako lahko določiti meje, kjer se začne smrtni greh. Drugič je dobro se odpustljivih grehov spovedati zato, ker se nam po zakramentu svete pokore najlažje in najbolj gotovo odpustijo, in se nam zraven dolga še odpuste tudi vse ali vsaj en del časnih kazni, za katere bi se morali na tem ali na onem svetu pokoriti. Tretjič je koristno se odpustljivih grehov spovedati zato, da nas ljubi Bog ne kaznuje, če bi nas odpustljivi grehi malo ali nič ne skrbeli. Sveti Duh namreč go¬ vori : „Kdor majhno zametuje, bo sčasoma padel“ (Sir. 19, 1). — namreč v smrtni greh. — Dobri otroci se torej vestno spo¬ vedujejo vseh tudi najmanjših grehov. Ako bi se pa kdo od zadnje spovedi nobenega greha ne spominjal, tudi odpustljivega greha ne, bi vendar mogel zakra¬ ment svete pokore prejeti. V tem slučaju se mora enega že spovedanih, bodisi smrtnih, bodisi odpustljivih grehov skesano obtožiti. 682. Kdaj je spoved odkritosrčna? Spoved je odkritosrčna, kadar se obtožimo ravno tako, kakor se spoznamo krive pred Bogom, ne da bi kaj zamolčali ali olepšavali. Kadar človek pri spovednici pred spovednikom kleči, naj misli, da kleči pred samim Kristusom, ki bo enkrat njegov sodnik. In to ni prazna misel, ampak je živa resnica. Bog pa vidi v naše srce, zato se moramo pri spovedi odkritosrčno obto¬ žiti, ravno tako, kakor se spoznamo krive pred Bogom. Spovednika namreč lahko goljufamo, ne pa ljubega Boga, čigar namestnik je spovednik. — 475 — Pri spovedi Bog varuj, da bi kaj zamolčali, t. j. da bi eden ali več smrtnih grehov, bodisi iz sramežljivosti, bodisi iz strahu, ne povedali, dasiravno se ga prav dobro spominjamo. Pa tudi ne, da bi pri spovedi kaj olepšavah, t. j. tako naznanili, da bi smrtni greh izgubil svojo pravo podobo, ali morebiti podobo smrtnega greha sploh, in bi bil videti le kar še odpustljiv greh. Prav tako, kakor je treba odkritosrčno se spovedati, treba je tudi odkritosrčno odgovarjati na vprašanja, katera vtegnejo spovednik staviti, če je to potrebno, da spopolnijo spoved, kjer je pomanjkljiva. — Ako kdo dvomi, je li to greh ali ne, kar je storil, naj prosi spovednika, da ga podučijo. 683. Kako je treba govoriti pri spovedi? Pri spovedi je treba govoriti: 1. spodobno; 2. razločno in tako na glas, da pač sliši spovednik, ne pa drugi okoli spovednice. Pri spovedi je treba spodobno govoriti, ne smejo se torej rabiti podle in poulične besede ali sirovi izrazi. Najboljše je, da spovedenec rabi za greh tisto besedo, s katero ga ime¬ nuje katekizem. Pri spovedi je treba govoriti tudi razločno, da spo¬ vednik precej spozna, kakšnega greha se spovedujemo, in tudi vrsto in število greha. Splošna obtožba je vedno nejasna in spovednik ne ve, kaj hoče spovedenec prav za prav povedati. Postavimo: »Grešil sem zoper tretjo božjo zapoved 11 ; taka spoved je kakor v megli in ne pove ničesar, ker je zoper tretjo zapoved več grehov. Razločna bi bila spoved, če se grešnik spove: »Tri nedelje sem iz zanikernosti opustil sveto mašo. 11 Ravno tako meglene so spovedi: »Boga nisem prav ljubil 11 , »nisem dosti pobožno molil 11 , — »včasih mi je kaj hudega na misel prišlo 11 itd. Koliko časa se pri takih spovedih potrati z izpraše¬ vanjem ! Pri spovedi govorimo tiho, vendar pa ne smemo govoriti pretiho, nego toliko na glas, da spovednik vse pri čistem sliši, ne pa tako glasno, da nas slišijo drugi okoli spovednice. Ako bi spovedenec kak greh nalašč tako tiho povedal, da ga spovednik presliši, bi njegova spoved ne bila odkritosrčna in torej neveljavna. — 476 684. Kaj smo dolžni storiti, če smo slučajno kaj slišali iz spovedi koga drugega? Če smo slučajno kaj slišali iz spovedi koga dru¬ gega, dolžni smo, o vsem tem strogo molčati. Moder človek se postavi toliko proč od spovednice, da ne more nič slišati; pa tudi radovedno ne vleče na uho, česar se drugi spovedujejo. Če pa kdo slučajno, da nič ne more zato, vendar kaj sliši iz spovedi koga drugega, je dolžen o vsem tem strogo molčati, sicer bi smrtno grešil, ako bi to komu razodel, česar se drugi spovedavajo. — Kdor ima rahlo vest in mu je spoved količkaj sveta, tudi iz svoje lastne spo¬ vedi ničesar ne nosi med svet. * 685. Kaj je treba pomisliti, da se ne sramujemo, odkrito¬ srčno se spovedati? Da se ne sramujemo, odkritosrčno se spovedati, je treba pomisliti: 1. da se nismo sramovali grešili vpričo Boga, ki vse vidi; 2. da je bolje spovedniku skrivaj povedati svoje grehe, kakor v grehu nemirno živeti, nesrečno umreti in zato sodnji dan priti pred vsem svetom v sramoto; 3. da je spovednik dolžan molčati pod smrtnim grehom in najostrejšimi časnimi in večnimi kaznimi. 1 1. Prava sramežljivost je tista, ki nam brani grešiti vpričo neskončno svetega Boga, ki greh nad vse studi, vpričo neskončno pravičnega Boga, ki more grešnika pogubiti. Ker se pa nismo sramovali grešiti vpričo Boga, bi bila zdaj to kriva ali napačna sramežljivost, če bi se sramovali od¬ kritosrčno se spovedati ter tako odložiti sramoto greha. — Če se grešnik ne sramuje vpričo Boga sleči bele obleke milosti božje, kako bi se mogel sramovati zopet obleči to naj lepšo suknjo, katero mu nebeški Oče v spovedi ponuja, kakor nekdaj izgublje¬ nemu sinu. (Prim. Luk. 15,22).— Če se nismo sramovali ljubega 1 Spovednik je dolžan, prej pretrpeti mučeniško smrt, kakor najmanjšo stvarco razodeti iz spoved 1 . (Sv. Janez Nepomuški; bi. Janez Sarkander). 477 — Boga žaliti, se pač ne bomo sramovali, nebesom veselje pripra¬ viti. (Prim. Luk. 15, 7.) Napačna sramežljivost je prava zanka satanova, s katero lovi duše. Sv. Janez Krizostom govori: »Kadar nas satan nape¬ ljuje v greh, tedaj nas naredi nesramne; kadar bi se pa morali greha spovedati, nas stori sramežljive/* Kadar satan otroka v greh zapeljuje, mu pravi: »Saj to ni nič hudega, kaj pa že je, če to storiš.' 1 Kadar pa se otrok pripravlja na spoved, pa mu šepeče na ušesa: „Ali te ni sram kaj takega razodeti? Saj nikomur ni znano, kar si storil. 11 O nesrečni otrok, ki se vlovi v satanovo zanko. Pameten otrok ga zapodi, rekoč: »Poberi se satan! 11 Sv. Bonaventura vas podučuje, ljubi otroci, kako satanu najlažje raztrgate njegove zanke: »Tistega greha, katerega se najbolj sramujete, obtožite se najprej. Vseh drugih se boste potem lahko spovedali. Ako je namreč vojskovodja pobit, se vsa vojska lahko razpodi. 11 ** Peklenski kači je treba kar na glavo stopiti, pa je. Tako nas uči Marija, devica najmodrejša. 2. Pač je bolje spovedniku skrivaj povedati svoje grehe, kakor v grehu nemirno živeti. Spovednik je namreč tudi reven človek, ima tudi svoje slabosti, mora tudi hoditi k spovedi, še večkrat kakor drugi kristijani, zato ima usmiljenje s teboj, ljubi otrok, in je vesel, ako ti more poma¬ gati. Angeli božji se vesele, če se grešnik spokori; pa tudi za spovednika je to angelsko veselje, če se otrok gladko in odkrito¬ srčno spove svojih grehov. Neka bolj imenitna oseba se je sv. Frančišku Sal. spove¬ dala grehov, katerih se je zelo sramovala. Po spovedi vpraša svetnika, kaj bo sedaj mislil o toliki grešnici in o njenih grehih. »Nisi več grešnica, zdaj si svetnica in otrok božji; pa tudi grehov ni več, odpuščeni ti so, — uničeni. 11 *** Pač res, da to, česar ni več, nikomur ne beli glave, torej tudi spovedniku ne. Kdor se iz sramežljivosti noče spovedati kakega smrtnega greha, bo vedno nemirno živel, dokler greha ne razodene. Sv. Krizostom pravi, da tak človek »nosi živi pekel v svojih prsih.**** Prerok Jona. (Zg. st. z. št. 68). — Kakor vožnja po razburkanem morju, tako je nemirno življenje človeka, ki skriva smrtni greh na dnu svojega srca. Brodarji so pometali * L. Mehler, Beispiele, 5. Bd., pag. 267. ** L. Mehler loc. cit. *** I. P. Camas, Geist d. hi. Franz, v. Sales. **** L. Mehler, Beispiele, 5. Bd., pag. 272. — 478 — sicer vse reči, ki so bile na ladiji, da bi jo polajšali in se tako rešili. Toda morje se ni pomirilo, in valovi so pretili ladijo pokopati. Tedaj pa primejo Jono, ki je na dnu ladije spal in je bil vzrok viharnega morja, ga vržejo čez brod v morje, in precej se valovi pogladijo, in brodarji se rešijo. Tudi srce grešnikovo ne najde miru, dokler se grešnik samo drugih pregreškov spoveduje, smrtni greh na dnu srca pa pri miru pusti. Sele tedaj, ko se srčno loti tudi njega in ga raz¬ odene ter vrže takorekoč čez ustnice, nastane velik mir, in solnce milosti božje prijazno izhaja nad srcem človeka, ki se je odkritosrčno spovedal. Kdor se ne spove odkritosrčno, nima več dobre in mirne ure. Kadar se prebudi, zaboli ga srce, ker je hudo ranjeno. Ce se vleže v posteljo, ne privošči mu vest sladkega miru. Ako se drugi vesele, njemu črv srce razjeda. In ta črv ti ne umrje, dokler se greha ne spoveš. V romarski cerkvi Matere božje v K. je prišlo na sopraznik najdenja sv. križa 1. 1869 več ljudi k spovedi. Tudi mlad mož je postajal celo uro zdaj pri eni, zdaj pri drugi spovednici, toda hudič ga je očivestno motil in ga ni pustil v spovednico. Ko zagleda v neki spovednici prijaznega starčka, spovednika belih las, se vendar osrči in se spove greha, ki mu je že več let grenil živ¬ ljenje ter kakor mora tlačil njegovo dušo. Po spovedi mož spoved¬ niku poljubuje najprej eno, potem še drugo roko, in obč moči z obilnimi solzami. In ko starček stopi iz spovednice, ga spove- denec vpričo ljudstva objema in mu reče: „0 gospod! kako sem jaz zdaj srečen; o, vi ne veste, kaj sem jaz trpel!" Spo¬ vedniku so solze veselja zalivale oči. To je bil prelep prizor za angele, pa tudi za ljudi, ki so vse to videli in slišali. Bolje je tudi spovedniku skrivaj povedati svoje grehe, kakor v grehu nesrečno umreti. V malem mestu (Sougnie) na Nizozemskem je živela ženska, ki je bila na oko prav pobožna. Sv. zakramente je vsak mesec prejemala; toda iz sramežljivosti je svojemu spovedniku vedno prikrivala greh, ki ga je storila v mladih letih. V smrtni bo¬ lezni jo pride dušni pastir tolažit. Bolnica mu reče: „Jaz sem pogubljena; videla sem že prostor, ki mi je v peklu pripravljen, ker sem se nekaterih grehov sramovala spovedati.* „Torej se pa zdaj spovej teh grehov", jo opominja duhovnik, „in hočem ti jih odpustiti." „ Gospod, jaz sem pogubljena", mu odgovarja L. Mehler, Beispiele, 5. Bd., pag. 272. — 479 — bolnica. Duhovnik ji reče: „Še živiš, še je čas zveličanja. Samo skesano se obtoži svojih grehov in Bog ti bode milostiv." „Vem dobro“, pravi bolnica, „da bi se me Bog usmilil, ako se odkritosrčno obtožim svojih grehov. Toda tega ne storim in ne morem storiti, prevečkrat sem grešila na božjo milost/ Dušni pastir se je mudil tri dni in tri noči pri umirajoči ter se je trudil, da reši grešnico pogubljenja, toda zahman. Ženstvo se končno še odpove Bogu in sv. veri in potem izdihne svojo črno dušo.* Sveti Antonin pripoveduje o deklici, ki je iz sramežlji¬ vosti smrten greh zoper čistost zamolčala. Da bi svojo pekočo vest utolažila, se je ostro pokorila, je tudi vstopila v samo¬ stan, kjer je tako lepo živela, da so jo sestre za predstojnico izvolile. Toda vedno je prikrivala v spovednici nek greh, — tudi na smrtni postelji. In dočim so njene redovne sestre menile, da jo morajo častiti kot svetnico, so videle prikazen, da je večno pogubljena.** Bolje je spovedniku skrivaj povedati svoje grehe, kakor sodnji dan priti pred vsem svetom v sramoto. En¬ krat se greh mora razodeti. Ali ga grešnik zdaj razodene skrivaj spovedniku, ali pa ga bo vsegavedni Bog sodnji dan razodel pred vsem svetom. To pač vsak otrok ve, kaj je bolj pametno izvoliti. Kdor pa tega zdaj ne spozna, moral bo pa na sodnji dan strašno sramoto trpeti. Grešniki bi takrat zavoljo pre¬ velike sramote rajši pod gore zlezli in se pod bregove skrili, da bi jih ljudje ne videli, toda ne bodo mogli. „Tedaj bodo začeli praviti goram, padite na nas in hribom, pokrijte nas/ (Luk. 23, 30.). 3. Spovednik je dolžan molčati pod smrtnim grehom, t. j. spovednik ne sme nikdar, nikomur in ničesar razodeti, kar je v spovedi slišal, sicer se smrtno pregreši. Pa še tudi ni bilo nikoli slišati, da bi kateri spovednik kedaj kaj iz spovedi povedal, še tisti duhovniki ne, ki so odpadli od svete vere. Pač pa cerkvena zgodovina navaja celo vrsto du¬ hovnikov, ki so morali zavoljo spovedne molčečnosti marsikaj prestati in nekateri tudi smrt trpeti. Sv. Janez Nepomuški je bil spovednik mlade in po¬ božne kraljice Zofije, druge žene češkega kralja Venčeslava. Kralj je bil strasten človek in je zelo nemarno živel. Pobožna * Deharbe, Erklarung d. kath. Katech. 3. Bd.. pag. 644. ** I. Schmitt, Erklarung d. Deharb. Katech. 3. Bd., pag. 392. — 480 - žena je kralja večkrat opominjala, toda s tem je kralja tako razdražila, da se je drznil od Janeza terjati, naj mu razodene, česar se kraljica spoveduje. Janez kralja odločno zavrne. S tem pa si tudi nakopa njegovo jezo na glavo. Venčeslav vrže Ja¬ neza v ječo, ga zveže na rokah in nogah in ga strašno trpinči. Na straneh ga z bakljami žgejo in po groznih mukah ga po noči vržejo raz most v reko Moldavo (1. 1393). Ljubi Bog je precej s ču¬ deži častil sv. mučenca. Kamor so namreč valovi gnali truplo rajnega, povsod so ga čudno spremljale goreče baklje po vodi. Duhovniki sveto truplo spoštljivo vzdignejo iz vode in ga slo¬ vesno pokopajo. Tri sto let po smrti sv. Janeza odprejo njegov grob in najdejo njegov jezik nestrohnjen in živ, katerega zdaj v Pragi hranijo v dragoceni monštranci in ga romarjem kažejo.* Enako so divji krivoverci mučili in trpinčili blaženega Janeza Sarkander (Fleischmann), župnika v Bolešavi, da bi od njega zvedeli, česar se spoveduje cesarski namestnik na Moravskem, baron Lobkovic. Ker Janez divjakom ne more ustreči, denejo mu železni oklep okoli vrata, ga potegnejo na soho, ga kruto natezajo in ga po stranih žgejo z gorečimi bak¬ ljami, dokler mučenec ne izdihne svoje blage duše (1. 1610). In če bi se vtegnilo kaj takega zgoditi, kar pa ni ver¬ jetno, da bi kateri spovednik kaj iz spovednice razodel, on bi bil od svojega škofa odstavljen in ostro kaznovan, in če bi v tem grehu nespokorjen umrl, bi se gotovo moral zategavoljo pokoriti v večnem ognju. 686. Ali je spoved veljavna, če se grešnik iz lastne krivde ne spove kakega smrtnega greha? Če se grešnik iz lastne krivde, na pr. iz strahu, iz napačne sramežljivosti ali zaradi velike nemarnosti pri izpraševanju vesti, ne spove kakega smrtnega greha, je njegova spoved neveljavna, in z nova smrtno greši. Če se grešnik iz lastne krivde ne spove kakega smrt¬ nega greha, je njegova spoved neveljavna; ako pa sam ni nič kriv, da se kakega greha ni spovedal, postavimo, ker ga je pozabil povedati, tedaj je spoved veljavna. Če se pa grešnik greha ne spove iz strahu, je to njegova krivda, ker v spovednici je sodba milosti, tukaj se grehi ne kaznujejo, * Brev. Rom. 16. Maji. — 481 — ampak odpuščajo, torej je prazen njegov strah. Tudi je to na¬ pačna sramežljivost, kakor smo gori rekli, če se grešnik sramuje znebiti se ravno tega, kar ga sramoti, greha namreč. Ravno tako se mora grešniku zaračunati, če nima toliko skrbi, da bi se vsaj vseh smrtnih grehov vestno obtožil. Taka spoved je neveljavna, t. j. grešniku se v tej spovedi nobeden greh ne odpusti, tudi tisti grehi ne, katerih se je spovedal; nego grešnik z nova smrtno greši in stori božji rop, ker onečasti zakrament svete pokore. Kdor postavimo gre s tremi smrtnimi grehi k spovedi in enega iz lastne krivde ne pove, gre s štirimi smrtnimi grehi od spovednice. 687. Kaj mora storiti, kdor se iz lastne krivde ni spovedal kakega smrtnega greha? Kdor se iz lastne krivde ni spovedal kakega smrtnega greha, mora: 1. spovedati se zamolčanega greha; 2. povedati, pri koliko spovedih je zamolčal ta greh; 3. popolnoma ponoviti vse te spovedi, če se je pri njih spovedal še kakih drugih smrtnih grehov; 4. spovedati se, kolikrat je prejel v tem stanu sveto Rešnje Telo, in če se je to zgodilo tudi o veliko¬ nočnem času; o. povedati, če je v tem stanu prejel tudi kak drug zakrament. Če hoče kdo to popraviti, da se iz lastne krivde ni spo¬ vedal kakega smrtnega greha, mora se spovedati zamol¬ čanega greha, ker se brez spovedi ne odpusti nobeden greh. Potem mora povedati, pri koliko spovedih je zamolčal ta greh, ker ima namreč toliko novih grehov, kolikor je ne¬ vrednih spovedi, število smrtnih grehov pa je treba povedati. Mora tudi popolnoma ponoviti vse te spovedi, če se je pri njih spovedal še kakih drugih smrtnih grehov, ker se mu pri neveljavni spovedi tudi spovedani grehi ne odpustijo. Nadalje se mora spovedati, kolikokrat je prejel v tem stanu sveto Rešnje Telo, ker neveljavna spoved je božji rop, in obhajilo po neveljavni spovedi je drugi božji rop. 31 — 482 — In če se je to zgodilo tudi o velikonočnem času, ker takrat si nakopa grešnik poleg božjega ropa še drugi smrtni greh, ki ga stori zoper četrto cerkveno zapoved, kateri more kristijan zadostiti samo z vrednim svetim obhajilom. — Slednjič mora povedati, če je v tem stanu prejel tudi kak drug zakrament, namreč kak zakrament živih, po¬ stavimo: sv. birmo, sv. zakon itd. To bi bil zopet nov božji rop. Kdor namreč hoče prejeti kak zakrament živih, mora imeti posvečujočo milost božjo. Po neveljavni spovedi pa človek ni¬ kakor ni v milosti božji, ampak gre hujši od spovedi, kakor je pristopil. Ljubi otroci! zdaj pa sami sodite, ali ni modrejše se od¬ kritosrčno spovedati, kakor pozneje s tolikimi težavami po¬ pravljati nevredno spoved. 688. Kaj mora storiti, kdor se brez lastne krivde ni spovedal kakega smrtnega greha? Kdor se brez lastne krivde ni spovedal kakega smrtnega greha, mora se ga pozneje spovedati; dobro je, če to stori še pred svetim obhajilom, vendar pa ni potrebno, ker je bila prej opravljena spoved veljavna. Ker je božja volja, da se moramo spovedati vsakega smrtnega greha, treba se je spovedati tudi smrtnega greha, katerega se brez lastne krivde nismo spovedali, in sicer pozneje t. j.pri prvi spovedi potem, ko smo se greha spomnili. Naj spovedenec reče skratka: »Tega smrtnega greha se pri zadnji spovedi brez svoje krivde nisem spovedal. “ Če se grešnik spomni takega smrtnega greha že pred sv. obhajilom, je dobro, da se precej vrne k spovedniku, vendar pa to ni potrebno, ker ni zapovedano; dosti je, da se ga spove pri prihodnji spovedi. * 689. Kako imenujemo spoved, pri kateri se ponove vse ali nekatere prejšnjih spovedij? Spoved, pri kateri se ponove vse ali nekatere prejšnjih spovedij, imenujemo dolgo spoved. — 483 — p; 690. Kdaj je dolga spoved potrebna? Dolga spoved je potrebna, če so bile prejšnje spovedi neveljavne. Dolga spoved je potrebna vsem, kateri so eno ali več prejšnjih spovedi opravili neveljavno. Spoved je pa neve¬ ljavna: 1. Če se kdo zaradi velike nemarnosti pri izpra¬ ševanju vesti ne spove kakega smrtnega greha. 2. Kdor se svojih grehov ne kesa in nima trdnega sklepa se poboljšati. 3. Kdor iz strahu ali sramežljivosti pri spovedi zataji kak smrten greh. 4. Kdor smrten greh nalašč tako pove, da ga spovednik ne razume. 5. Kdor spovednika v spovedi nalaže. 6. Če kdo naloženo pokoro sicer sprejme, pa je ne meni opraviti. 7. Kdor nalašč spovednike menjava, da ga nobeden ne more prav spoznati, ali kdor nalašč išče gluhih in površnih spovednikov, ker nima volje poboljšati se itd. Sv. Vincenc Pavl, je bil svoje dni domači učitelj v gradu grofovske rodbine Gondy. Pokličejo ga na smrtno posteljo kmeta, katerega so ljudje imeli za zelo pobožnega. Vincenc ga izprašuje o njegovih prejšnjih spovedih, in spovedenec mu ra¬ zodene, da je ostudnih grehov kriv, a da jih je doslej vedno zakrival. Svetnik prepričuje bolnika, da je za njega dolga spoved neobhodno potrebna. Kmet tedaj med obilnimi solzami opravi dolgo spoved. Ko pozneje grofovski pridejo bolnika obiskat, jim je sam razodel, v koliki nevarnosti je bila njegova duša, in da bi bil brez dolge spovedi gotovo večno pogubljen. Sv. Vincenc je zaraditega vse svoje življenje poudarjal veliko do¬ broto dolge spovedi, rekši: „Če je bila možu, ki so ga imeli za najboljšega kristijana, dolga spoved tako potrebna, kaj naj tedaj o drugih rečemo! “ * -J 691. Kdaj je dobro, opraviti dolgo spoved? Opraviti dolgo spoved je dobro: 1- ko se pripravljamo na prvo sveto obhajilo; 2. ko nastopamo nov stan; 3. ob času svetega leta ali misijona; 4. v nevarni bolezni, da se pripravimo na smrt. * J. Schmitt, Erklarung d. Deharb. Katech. Bnd 3, pag. 403. 31* — 484 — Opraviti dolgo spoved je sploh dobro in koristno. Dolga spoved človeku pomiri vest, ker tukaj more lepo po¬ praviti, kar bi v prejšnjih spovedih vtegnilo biti pomanjklji¬ vega. Pri posamezni spovedi ima grešnik le nekaj grehov pred očmi, dolga spoved pa mu predoeuje dolgo vrsto grehov in pa razne grehe, daje grešnika kar strah pred njimi in da zdihuje: »Moje pregrehe so me dobile, da jih pregledati ne morem; več jih je kakor lasi na moji glavi/ (Ps. 39, 13). Dolga spoved torej obuja večje kesanje nad storjenimi grehi in grešnika nagiblje, da začne resno misliti na poboljšanje svojega življenja. Tu grešnik sprevidi, kako neskončno usmiljen je ljubi Bog, ki ga je toliko časa prenašal, in zato obsoja svojo veliko nehva¬ ležnost do Boga in začne greh resnično studiti, s katerim je žalil Boga, ki ga je obsipaval s svojimi milostmi. Tudi spo¬ vedniku je le po dolgi spovedi možno, natančno pregledati srce grešnika in tako zaslediti pravi vir njegovih grehov, da mu potem more svetovati najboljših pomočkov za poboljšanje. — Gotovo je, da je velika spoved koristna ter svetovati vsem, kateri še je niso nikoli opravili. Opraviti dolgo spoved je še zlasti dobro, ko se pri¬ pravljamo na prvo sveto obhajilo. Otrok je bil pred prvim sv. obhajilom že večkrat pri spovedi. Zdaj že tudi bolj razume krščanski nauk, bo torej po dolgi spovedi lahko in tudi z veseljem popravil, česar sprva ni dobro naredil. Dobro je dolgo spoved opraviti, ko nastopamo nov stan, postavimo: zakonski stan, vojaški stan, redovni stan, mašniški stan itd. Kdor se tako pripravlja na novi stan, da prej očisti svojo dušo, bo mu tudi Bog dal tem obilnejšo mero milosti za nov stan. Opraviti dolgo spoved je dobro ob času svetega leta ali misijona. Milost božja ima svoje čase. Sveto leto je za vso cerkev, misijon za posamezne župnije zlasti čas milosti. Najboljše sredstvo pa, da se vdeležimo milosti svetega leta ali misijona je gotovo dolga spoved. V teh časih grešnika razne pridige prebudijo in pretresejo, da bolj resno misli na večnost, slovesna služba božja njegovo dušo povzdiguje k Bogu, in lep vzgled drugih kristijanov ga mogočno vabi, da jih posnema. Dobro je dolgo spoved opraviti v nevarni bolezni, da se lepo pripravimo na smrt. Nič ni slajšega za umira¬ jočega človeka, kakor če je račun v lepem redu; potem se ni treba bati besede Sodnikove: »Daj račun od svojega hiševanja.“" — 485 — 692. Kolikokrat smo se dolžni spovedati? Spovedati smo se dolžni: 1. vsaj enkrat v letu; 2. kolikorkrat smo v smrtni nevarnosti in se zavedamo smrtnega greha. Vendar pa hodimo tudi sicer večkrat k spovedi. Spovedati smo se dolžni vsaj enkrat v letu (prim, vpraš. 503). Letna spoved je dolžnost; torej smrtno greši, kdor jo opusti. — Bog je človeka ustvaril zato, da se večno zveliča. Ako je torej človek v smrtni nevarnosti in ima smrtni greh na svoji vesti, ga veže sveta dol¬ žnost, da se smrtnega greha spove, ker sicer ne more v nebesa priti, če bi vtegnil umreti. Kdor se torej na smrtni postelji noče spovedati, se smrtno pregreši, in nese eden smrtni greh več s seboj v večnost. Sicer pa nam sveta cerkev svetuje, da naj večkrat, da naj pogosto zahajamo k spovedi. * 693. Zakaj hodimo večkrat k spovedi? Večkrat hodimo k spovedi: 1- ker je nevarno, odlašati spravo z Bogom, ako smo smrtno grešili; 2. ker večkratna spoved utrjuje dušo v milosti in zmanjšuje nagnjenje h grehu; 3. ker večkratna spoved zelo pospešuje čistost in rah¬ ločutnost vesti. Nevarnoje, odlagatispravoz Bogom, ker človek ne ve ne dneva ne ure, kedaj pride Gospod po njega (prim. Mat. 25, 13); človek vedno nosi svojo dušo tako rekoč na roki, in ne ve, kedaj bo jo moral izročiti v roke ostrega sodnika.(prim. Ps. 118, 109). Zaradi tega cerkev želi, da naj kristijan precej opravi dobro spoved, brž ko pade v smrten greh. Profesor pastirne V. je svojim učencem pripovedoval (1. 1867) iz lastne skušnje: „Ko sem še pastiroval v župniji sv. J. na Ščavnici, potrka v delavnik popoldne, torej o prav nenavadnem času, mlad kmet na moja vrata in me prosi, naj grem v spovednico. Ko mož svojo spoved lepo opravi, — 486 — gre veselega lica na svoj dom. Drugo jutro so zvonili z velikim zvonom, in ko vprašam, kdo da je preminil, povedali so mi, da je umrl mlad kmet, ki je bil včeraj popoldne pri spovedi/ — Ni res, ljubi otroci, da ni varno, odlašati sprave z Bogom? Vsaka dobra spoved pomnožnje v človeku milost božjo; obilnejša je namreč milost, krepkejše je tudi dušno življenje milosti. Podeljuje pa tudi dejansko milost, ki krepi našo voljo bolj in bolj za dobra dela, nagnjenje h grehu pa zmanjšuje. Večkratna spovedzelo pospešuje čistost vesti; obleka namreč, katera se večkrat pere, se hitro opere, kdor jo pa vsako leto enkrat pere, bo jo težko do dobrega očedil. Pospešuje pa tudi rahločutnost vesti: Kdor svojo hišico pogosto snaži, zaboli ga v očeh vsaka smet, katero za¬ gleda, kdor pa poredko zmeta, ni mu na poti tudi kup smeti. 694. Kako se spoved opravlja? Spoved se opravlja tako-le: 1. Spovedenec poklekne k spovednici, se prekriža in reče: »Prosim svetega blagoslova, da se svojih grehov prav in čisto spovem«. »Jaz ubogi grešnik se spovem Bogu vsemogoč¬ nemu, preblaženi devici Mariji, vsem ljubim svetnikom in vam, častitemu mašniku, božjemu namestniku, da sem po svoji zadnji spovedi, ki sem jo opravil — (tu se pove, kdaj) — velikokrat in obilno grešil; po¬ sebno pa se obtožim —« 2. Spove se svojih grehov. 3. Sklene spoved s tem, da še enkrat obudi kes ali obžalovanje rekoč: »O moj Bog! Ti in vsi moji grehi so mi resnično žal, ker sem ž njimi zaslužil, da me po vsej pravici kaznuješ. Žal so mi, ker sem tebe, svojega najboljšega — 487 — Očeta, največjo in preljubeznjivo dobroto, ž njimi raz¬ žalil. Trdno sklenem, s tvojo milostjo svoje življenje poboljšati, bližnje priložnosti v greh se varovati in nič več ne grešiti«. »Prosim, duhovni oče, zveličavne pokore in svete odveze«. 4. Pazljivo posluša spovednikove nauke in sprejme pokoro, ki mu jo naloži. Če ga spovednik kaj vpraša, naj odkritosrčno odgovori; če kake stvari ni natančno razumel, ali če potrebuje kakega poduka, naj pa vpraša. 5. Skesano prejme sveto odvezo, ki mu jo spovednik podeli z besedami: »Odvežem te od tvojih grehov v imenu Očeta in Sina in svetega Duha. Amen«, ter se pri tem pobožno pokriža. Če reče spovednik, kakor je marsikje v navadi: »Hvaljen bodi Jezus Kristus«, mu odgovori: »Na vekomaj. Amen«. Potem gre spoštljivo od spovednice, zahvali Boga za prejeto milost in ga prosi pomoči, da bi mogel stanovitno izvršiti svoje sklepe, in opravi naloženo pokoro. Če pa spovednik koga ne spozna vrednega svete odveze, naj njegovo sodbo ponižno sprejme, in naj si tembolj prizadeva, da se resnično poboljša ter tako pripravi za sveto odvezo. d) Zadoštovanje. V zakramentu sv. pokore nam Bog podeli odpuščenje večnih kazni, ne pa vselej vseh časnih. Kristijan mora tudi sam nekaj storiti in se pokoriti za svoje grehe, kadar je zopet že v milosti božji. Izgubljeni sin je sprevidel, da mu bo treba zadostovati za svoje grehe, je pa bil tudi voljen, sprejeti pokoro od svojega očeta. Zato je rekel: »Naredi me za enega svojih najemnikov 11 ; hotel je pri hiši za pokoro biti za hlapca, mesto za sina. Zadostovanje tedaj je peta reč, ki je potrebna k zakramentu svete pokore. — 488 - 695. Kaj je zadostovanje, ki je potrebno k zakramentu svete pokore? Zadostovanje, ki je potrebno k zakramentu svete pokore, je opravljanje tistih spokornih del, ki jih spo¬ vednik grešniku naloži za pokoro. Spovedenec mora opraviti spokorna dela, katera mu spo¬ vednik naloži, in to je dosti, da zakrament vredno prejme. Ce si grešnik še tudi sam naloži kaka spokorna dela, ali če potr¬ pežljivo nosi križe in težave, katere mu ljubi Bog pošilja za pokoro, je to za njega dobro in koristno, pa k zakramentu sv. pokore ni potrebno. Spokorna dela, ki jih grešniku spovednik naloži, so večje moči, kakor tista, ki si jih spokornik sam na¬ klada, ker so ona del zakramenta. Spovednik grešniku spokorna dela naloži, da jih mora storiti, da jih mora nositi, se jih ne more in ne sme otresti, če hoče zakrament svete pokore vredno prejeti. Naložena spokorna dela opraviti, je dolžnost spove- denca. 696. Zakaj se pri spovedi nalaga pokora? Pri spovedi se nalaga pokora: 1. da grešnik nekoliko zadosti, ker je Boga razžalil; 2. da s pokoro izbriše časne kazni za greh; 3. da za naprej toliko bolj pazi, da ne zabrede več tako lahko v greh. Pokora se nalaga, da grešnik nekoliko zadosti za to, ker je Boga razžalil. Greh žali Boga. Bog pa je neskončno svet, zato je tudi razžaljenje neskončno, katerega reven človek ne more iz lastnih moči celo popraviti. Naj torej toliko za¬ dostuje, kolikor pač po svojih močeh more. Da grešnik nekoliko zadosti. Ali zasluženje Jezusovega trpljenja ni neskončno? Zakaj torej še grešnik naj zadostuje? Saj je Kristus dokončal delo odrešenja, katero mu je bil Oče naložil (Jan. 17, 4), in saj je on sam rekel na križu: „Dopol- njeno je!“ (Jan. 19, 30). Zadoščenje Jezusovo je prav gotovo neskončno. Toda kristijan, ki je v milosti božji, je ud svete katoliške cerkve, ki je telo Jezusovo, in se po spokornih delih udeležuje nje¬ govega trpljenja in zasluženja. Majhna spokorna dela, katera — 489 — spovednik grešniku naloži, torej zato pred Bogom toliko veljajo, ker imajo iz trpljenja in zasluženja Jezusovega svojo visoko ceno. Da grešnik izbriše časne kazni za greh. Kazen je grešnik zaslužil, torej naj trpi, naj nosi naloženo pokoro, če mu je tudi težavna. Pokora mu pa bo tudi koristna, ga bo spametovala, da ne zabrede več tako lahko v greh. V prvih časih krščanstva so bila pokorila dolga in ostra. Zdaj je cerkev v tem milejša, vendar morajo spokorna dela vedno biti nekaka kazen za storjeni greh. 697. Kaj so časne kazni za greh? Časne kazni za greh so tiste kazni, ki jih moramo trpeti za svoje grehe ali tukaj na zemlji ali pa tamkaj v vicah. * 698. Ali se z grehom vred ne odpušča vselej tudi kazen za greh? Z grehom vred se pač odpušča vselej večna kazen, ne pa vselej tudi vsa časna kazen za greh. 1 Nekaj časnih kazni mora skoro vselej spovedenec nositi ter se pokoriti za nje. Bog je Davidu greh umora in večno kazen odpustil, moral pa je trpeti časno kazen: umrje mu njegov najljubši otrok. — Ogledniki. (Zg. st. z. št. 41). Izraelsko ljudstvo je zaničevalo Boga in jc bilo nezado¬ voljno z obljubljeno deželo. Mojzes prosi za ljudstvo, in Bog mu odpusti greh in večno kazen, časno kazen pa je moralo nositi: nobeden Izraelcev ni videl obljubljene dežele, razun Josveta in Kaleba. — Savel se spreobrne. (Zg. n. z. št. 88). Pavel, ki je kristijane preganjal, se spreobrne, in Bog mu odpusti greh in večno kazen, naloži mu pa veliko pokoro za časne kazni: „Jaz mu bom pokazal, koliko mu bo treba trpeti za moje ime/ (Djanj. ap. 9, 16). 1 „Gospod je sicer odvzel tvoj (Davidov) greh .... vendar pa ... . naj umrje sin, ki ti je bi] rojen. 11 (II. Kralj. 12, 13. 14). — 490 — * 699. Ali je spoved veljavna, če kdo ne opravi naložene pokore? Če kdo po lastni krivdi ne opravi naložene po¬ kore, pa je imel pri spovedi voljo, opraviti jo, bila je njegova spoved sicer veljavna, vendar pa greši in iz¬ gubi mnogo milostij. Če kdo po lastni krivdi ne opravi naložene pokore, pa je imel pri spovedi voljo, opraviti jo, bila bi njegova spoved veljavna, ker je bilo tedaj vseh pet po¬ trebnih reči — tudi zadostovanje — združenih, in je torej ve¬ ljavno prejel zakrament pokore. Vendar pa tak spovedenec greši, toda ta greh ne stori prejšnje spovedi neveljavne, pač pa ga ima grešnik na vesti za prihodnjo spoved. Tak spove¬ denec izgubi veliko milosti, ki bi mu jih sicer Bog dal. Posebno mu ostanejo časne kazni, katerih bi se tako najlažje odkrižal, ako bi bil opravil naloženo pokoro. Še manj bi pa torej bila spoved neveljavna, če kdo brez lastne krivde ne opravi naložene pokore, postavimo: ker je spovedenec popolnoma pozabil, kaj mu je bilo naloženo za pokoro, ali ker je pokoro preslišal, ali ker mu je spovednik pozabič niso naložili. V tem slučaju si naj spovedenec sam naloži primerno pokoro in naj to pri prihodnji spovedi spovedniku naznani. 700. Kaj se navadno nalaga za pokoro? Navadno se nalaga za pokoro: molitev, post, mi¬ loščina in druga podobna dobra dela, ki se ravnajo po tem, koliki in kakšni so grehi. Beseda molitev ima tukaj širji pomen in obsega vsa- kojaka dela pobožnosti, postavimo: biti pri sv. maši, prejemati sv. zakramente, poslušati besedo božjo, citati nabožno knjigo. V molitvi se ponižujemo ter tako v sebi zatiramo napuh življ enj a. Post pomeni zatajevanje sploh, ne samo pritrganje jedi in pijače, na pr. ogibati se veselic, iger, brzdati jezik, pritrgati si spanja, prenašati slabosti bližnjega. — S postom brzdamo poželenj e mesa. — 491 — Miloščina pomeni vsa dela dobrotljivosti, zlasti vsa telesna in duhovna dela usmiljenja. Miloščina kroti poželenje oči in je zdravilo zoper lakomnost. Pokora se ravna po tem, koliki so grehi: večji grehi, večja pokora; manjši grehi, manjša pokora. Pokora se ravna tudi po tem, kakšni so grehi; drugačna pokora se nalaga pijancu, drugačna nečistniku, drugačna kri¬ vičniku itd., kakor se tudi zdravilo ravna po bolezni. Vsako zdravilo ni za vse bolezni. 701. Kako naj opravimo naloženo pokoro? Naloženo pokoro opravimo: 1. natančno tako, kakor je bila naložena; 2. brez odlašanja, to se pravi, brž ko je mogoče. Naloženo pokoro je treba opraviti natančno tako, kakor je bila naložena, t. j. v tistem kraju, v tistem času, na tisti način in toliko, kolikor se mu je naložilo. Spovedenec ne sme pokore spremeniti v drugo dobro delo, če bi bilo tudi to delo imenitnejše in težavnejše. Pač pa more spovedenec spoved¬ nika prositi, da mu pokoro spremeni, ako misli, da mu naložene pokore ne bo moči opraviti. Tudi ne sme spovedenec pokore zmanjšati. Da pa sme več dobrega storiti, kakor se mu je naložilo, razumi se samo ob sebi; preveč dobrega ne more človek nikdar storiti. Pokoro je treba opraviti brez odlašanja, to se pravi, brž ko je mogoče. Ako bi spovedenec pokoro brez pravičnega vzroka dolgo odlagal, bi to ne bilo brez greha. * 702. Ali naj opravljamo samo to za pokoro, kar nam naloži spovednik? Ne opravljajmo samo tega za pokoro, kar nam naloži spovednik, temveč prizadevajmo si, zadostiti za zaslužene kazni tudi s prostovoljnimi pokorili, zlasti s potrpežljivostjo v trpljenju. Prav za prav je vsako dobro delo, katero storimo v stanu posvečujoče milosti božje, prostovoljna pokora, s katero zado¬ stujemo za časne kazni, si prislužujemo dejanskih milostij in si množimo zasluženje za nebesa. V nebesa je namreč visoko — 492 — in ni dosti, da človek stopi samo na prvi klin lestvice, ki sega do neba, ampak treba prestopati od klina do klina, dokler ne dospe do Boga. Zato nas opominja sveto pismo: „Kdor je pravičen, bodi še pravičnejši, in kdor je svet, bodi še svetejši/ (Razod. 22, 11). In sv. Peter opominja kristijane: „Bratje, pri¬ zadevajte si bolj in bolj, da si po dobrih delih svoj poklic in svoje izvoljenje zagotovite/ (II. Petr. 1, 10). 703. Kako nam pomaga sveta cerkev zadostiti za časne kazni, ki smo jih zaslužili za greh? Zadostiti za časne kazni, ki smo jih zaslužili za greh, pomaga nam sveta cerkev z odpustki. Pomni! Spovej se pogosto in vselej tako, kakor da bi bilo zadnji¬ krat. Pri ponižni spovedi „se rodi upanje odpuščenja, spravi se nemirna vest, zopet najde izgubljena milost, človek se obvaruje prihodnje jeze, in tako se srečata v svetem poljubu Bog in skesana duša." (Hoja za Kristusom). O odpustkih. 704. Kaj imenujemo odpustke? Odpustke imenujemo odpuščenje časnih kaznij, katero deli sveta cerkev izven zakramenta svete po¬ kore, ko je greh že odpuščen. Rekli smo, da nam zakrament svete pokore deli odpu¬ ščenje smrtnih in odpustljivih grehov, večnih kazni in kolikor toliko tudi časnih kazni. Ako je kesanje grešnikovo posebno popolno, se morejo grešniku odpustiti tudi vse časne kazni. Navadno se pa odpusti grešniku zavoljo zadostovanja le nekaj časnih kazni, ker mu spovednik le kaj malega naloži za pokoro; večji del časnih kazni mu pa še ostane, in se mora grešnik za nje še posebej pokoriti. Časih pa kristijanu ali sploh ni moči, ali mu je vsaj jako težavno prevzeti toliko pokoro, da bi zadostovala za vse časne kazni. Ali tedaj ni nikjer prijatelja, ki bi kaj založil za grešnika in bi mu pomagal dolg plačevati? Plačano mora namreč biti vse do zadnjega vinarja. (Prim. Mat. 5, 26). Glejte, ljubi otroci, tukaj priskoči grešniku na pomoč predobra mati, sveta cerkev, in mu pomaga dolg plačevati, — — 493 - ponudi mu odpustke. Sveta cerkev je namreč neizmerno bo¬ gata. ker razpolaga z neskončnim zasluženjem Jezusovim. Ostalih kazni grešnikovih pa sveta cerkev ne odpušča po za¬ kramentu svete pokore, ampak izven zakramenta svete pokore, po odpustkih. Odpustke imenujemo odpuščenje časnih kazni. Marsikateri kristijan, ki v krščanskem nauku ni dobro poučen, misli, da je to vse eno, odpustki in odpuščenje grehov. Toda ta misel je povsem napačna, kajti po odpustkih se ne odpušča nikdar nobeden greh, ne velik ne odpustljiv, ampak po odpustkih se odpuščajo edinole časne kazni. Greh in večne kazni morajo biti grešniku že odpuščene; to se mora že prej zgoditi, potem še le moremo zadobiti odpustke. 705. Kaj moramo verovati o odpustkih? O odpustkih moramo verovati: 1. da je sveta cerkev od Jezusa Kristusa prejela oblast, deliti odpustke; 2. da je zelo koristno, pridobivati si odpustkov. Dve resnici sta glede odpustkov od Boga razodeti, kateri nam torej sveta cerkev zapoveduje verovati: 1. Daje sveta cerkev od Jezusa Kristusa pre¬ jela oblast, deliti odpustke. Ta verska resnica je raz¬ vidna iz besed Jezusovih, ki jih je govoril svojim apostolom, rekši: „Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam 11 (Jan. 20, 21), t. j. da se morejo ljudje zveličati, dam vam ravno tisto oblast, katero sem jaz prejel od svojega nebeškega Očeta. Kristus je pa seveda imel oblast časne kazni odpuščati, ali kar je isto, deliti odpustke; potakem je tudi njegova cerkev dobila ravno to oblast. Oblast deliti odpustke je dobila sveta cerkev, t. j. papež in škofje; posamezni škof pa more le v svoji škofiji odpustke deliti, in sicer popolne od¬ pustke samo vsled oblasti, katero dobi od papeža. Že sv. apostol Pavel je odpustke podelil Korinčanu ne¬ čistniku, ko je Korinčan že leto in dan delal ostro pokoro tei mu je, kakor sam pravi, „v imenu Jezusovem 11 , t. j. vsled oblasti, katero je od Kristusa prejel, odpustil ostalo pokoro. (II. Kor. 2, 10. — Prim, tudi I. Kor. 5). 2. Da je zelo koristno, pridobivati si odpustkov. 1- Vse namreč, kar je Jezus Kristus govoril in storil, govoril - 494 — in delal je k našemu dušnemu pridu, torej pa ne more dru¬ gače biti, da je sveti cerkvi oblast deliti odpustke tudi zato dal, da so nam odpustki koristni v naše zveličanje. 2. Na dalje se po odpustkih rešimo časnih kazni, ki bi jih morali ali v življenju ali v vicah trpeti. Torej pa je za človeka velika korist, da se še o pravem času po odpustkih reši časnih kazni, preden jih mora trpeti. O koliko duš v vicah obžaluje, da se niso o pravem času udeležile odpustkov, ker bi se tako obvarovale vseh strašnih muk, katere zdaj morajo trpeti! 3. Slednjič odpustki pripomorejo, da verniki večkrat pre¬ jemajo zakramente sv. pokore in sv. Rešnjega Telesa. Odpustki se namreč skoro vedno delijo le s tem pogojem, da verniki prejmejo prej zakrament sv. pokore in sv. Rešnjega Telesa, ako tudi niso smrtno grešili. Odpustki torej nagnejo marsikoga, da gre večkrat k spovedi in prejme sv. obhajilo, ki bi tega sicer ne storil. * 706. S katerimi besedami je dal Jezus Kristus sveti cerkvi oblast, deliti odpustke? Jezus Kristus je dal sveti cerkvi oblast, deliti od¬ pustke, z besedami; »Karkoli boš (Peter) razvezal na zemlji, bo razvezano tudi v nebesih«. (Mat. 16, 19). Prav gotovo je, da je Jezus Kristus s temi besedami sv. Petru in drugim apostolom, t. j. svoji sveti cerkvi, dal oblast, odstraniti vse, karkoli bi utegnilo ljudem braniti pot v nebesa. Ker pa nam časne kazni vsaj za nekoliko časa zapirajo nebeška vrata, dal je Jezus Kristus sveti cerkvi s temi besedami oblast odpuščati tudi časne kazni, ali da vam povem z drugimi be¬ sedami, dal je sv. cerkvi oblast deliti odpustke. * 707. Kaj je podlaga odpustkom? Podlaga odpustkom je neizmerni zaklad zaslu- ženja Jezusa Kristusa, preblažene Device Marije in svetnikov; iz tega zaklada zajema sveta cerkev, da zadostuje božji previdnosti za časne kazni, ki jih za¬ služimo z grehom. Jezus Kristus je po svojem trpljenju in smrti zadostil za vse kazni, kar smo jih zaslužili za svoje grehe. Toda Jezus ni — 495 — samo zadostil za nje, ampak je storil in zaslužil še neskončno več, kakor je bilo potrebno, da poplača naš dolg. Sv. Tomaž Akvinski namreč uči, da bi že ena kapljica krvi mogla rešiti ves svet.* Jezus pa je celih tri in trideset let za nas živel, delal in trpel in še na svetem križu prelil vso svojo kri do zadnje kapljice. Zato tudi pravi sv. pismo: „Kjer je bil greh obilen, je bila milost še obilnejša" (Rim. 5, 20); torej je bila milost, katero nam je Jezus zaslužil, po besedah sv. Duha, res večja, kakor dolg človekov. Ta preobilnost zasluženja Jezusovega pa ni nikakor šla v izgubo, kar bi bilo zoper neskončno modrost božjo, ampak Jezus jo je kakor predrag zaklad izročil svoji cerkvi. Zaklad Jezusovega zasluženja se je še pomnožil po zasluženju Marije, Matere božje, ki ni imela nobenega osebnega greha in je tudi bila brez madeža izvirnega greha in je vendar toliko prestala, da jo imenujemo kraljico mučencev. Pomnožila so ga tudi za¬ služenja toliko milijonov svetnikov božjih, ki so se več pokorili, kakor so se bili zadolžili, in obilnost zaklada še vedno narašča, ker se še vedno nahajajo sveti kristijani, kateri več storijo in več trpe, kakor so si zaslužili s svojimi lastnimi grehi. In tudi zasluženje Marijino in svetnikov božjih ne gre v izgubo, ampak zavoljo občestva svetnikov, so vsi kristijani deležni duhovnih dobrot tega občestva. Iz tega prebogatega zaklada torej sveta cerkev jemlje, kadarkoli deli kake odpustke, in zato pravi katekizem, da je ta neizmerni zaklad podlaga odpustkom; kdor namreč ničesar ne premore, tudi ničesar plačati ne more. Ker pa ne¬ skončno pravični Bog zastonj ne odpusti nobene, tudi ne naj¬ manjše kazni, zato priskoči svojim otrokom dobra mati na pomoč ter tako zadostuje božji pravičnosti, da iz svo¬ jega zaklada plačuje dolge svojih otrok. In modri otroci svete cerkve pridejo „in z veseljem zajemajo iz studencev Zveličar- jevih" (Iz. 12, 3), t. j. se radi udeležujejo odpustkov. $ 708. Čemu deli sveta cerkev odpustke? Sveta cerkev deli odpustke: 1- da obuja v nas duha pokore, in da nam plačuje gorečnost, s katero opravljamo spokorna dela; Hymnus „Adoro te devote etc. — 496 — 2. da pomaga naši slabosti, ker moremo le malokdaj Bogu tako zadostiti, kakor smo dolžni. Odpustki pripravijo marsikaterega grešnika na pot pokore in poboljšanja. Nekateri sicer pravijo, da nas cerkev po od¬ pustkih odveže dolžnosti za grehe zadostovati. Toda ravno na¬ sprotno je resnica. Sveta cerkev hoče po odpustkih v nas obuditi duha pokore in nam poplačati gorečnost, s katero opravljamo spokorna dela. To lahko vsak opazuje, kdor gleda z odprtimi očmi. Kedaj se namreč več moli, kakor ob praznikih, kadar so odpustki? Kje se pretoči več spokornih solz, kakor na božjih potih, kamor hodijo kri- stijani po odpustke, in kedaj je gnječa pri spovednicah večja, kakor ob času misijona ali v svetem letu itd., kadar so veliki odpustki razpisani? Odpustki res budijo duha pokore! Odpustki marsikaterega grešnika zdramijo, da ne zaspi časa pokore, in odpustki čestokrat prebudijo mlačnega kristijana, da začne resno misliti in skrbeti za svoje dušno zveličanje. Sveta cerkev deli odpustke, da pomaga naši slabosti, ker moremo le malokdaj Bogu tako zadostiti, kakor smo dolžni. Časih torej kak pobožni kristijan in kaka sveta duša, ki se ni preveč zadolžila, more Bogu za časne kazni zadostiti. Toda le malokdaj se to zgodi, ker ali spo¬ korni duh ni dosti živ, ali pa se je človek tako zadolžil, da bi ne mogel v tem življenju nikdar tako Bogu zadostiti, kakor je dolžan, in bi torej na vsak način dosti pokore še za vice ostalo. Ker pa je v vicah pokora zelo huda, zato nam deli sveta cerkev odpustke ter pride tako na pomoč naši nezmožnosti. 709. Česa je treba, da zadobimo odpustke? Da zadobimo odpustke, je treba: 1. da smo v stanu milosti božje; 2. da določene pogoje opravimo natančno in z na¬ menom, da bi zadobili odpustke. Da zadobimo odpustke, je treba, da smo v stanu mi¬ losti božje, t. j. da nimamo smrtnega greha na sebi. Kdor je v smrtnem grehu, je mrtev ud na telesu svete cerkve in zato ne more deležen biti dobrot občestva svetnikov, torej tudi odpustkov ne. Mrtev ud mora prej zopet oživeti. Življenje duše pa je posvečujoča milost božja, zato je treba, da smo v stanu — 497 — milosti božje, če hočemo deležni biti odpustkov. Odpustke ime¬ nujemo namreč odpuščenje časnih kaznij, ko je greh — bodisi smrten, bodisi odpustljiv — že odpuščen. Da zadobimo odpustke, moramo tudi natančno opr aviti določene pogoje, t. j. dobra dela, katera sveta cerkev določuje in jih tistim naroča, ki se hočejo odpustkov ude¬ ležiti. Če bi kdo naročenih del natančno ne opravil, bodi si iz nevednosti ali pozabljivosti ali nezmožnosti ali nemarnosti, ne zadobil bi odpustkov, tudi ne, ko bi bil v stanu milosti božje. Pogoji, katere sveta cerkev za odpustke naroča, so za razne odpustke različni. Navadno predpisuje: prejem zakra¬ menta sv. pokore in sv. Rešnjega Telesa, razne molitve, mi¬ loščino, post, obiskovanje določenih cerkva itd. Spovedniki so čestokrat pooblaščeni, da morejo bolnikom pogoje, katerih ne morejo izpolniti, v druga dobra dela spremeniti. Kdor se spoveduje vsak teden, more se udeležiti vseh odpustkov tistega tedna, če je le v milosti božji in če natančno opravi druge določene pogoje. 710. Kolikeri so odpustki? Odpustki so dvojni: popolni in nepopolni. 711. Katere odpustke imenujemo popolne? Popolne imenujemo tiste odpustke, po katerih se nam odpuste vse časne kazni za greh. (Popolni odpustki so: odpustki svetega leta, ob smrtni uri, o porci- junkuli in drugi.) Popolni odpustki nam odpuste vse časne kazni za greh, naj jih j e veliko ali malo. Po popolnih odpustkih se človek reši vseh časnih kazni in če bi tačas umrl, bila bi mu prosta pot v nebesa. Prej je bilo vsako petdeseto leto sveto leto, kakor so že tudi v starem zakonu posvečevali petdeseto leto : ^Posvečuj petdeseto leto, kajti to je sveto leto“. (III. Mojz. 25, 10). Zdaj je vsakih petindvajset let redno sveto leto; iz prav posebnih vzrokov razpišejo sv. Oče časih tudi izvanredno sveto leto. Popolni odpustek ob smrtni uri se deli samo umirajočim. Odpustke o porcijunkuli je izprosil od Boga sv. Frančišek Asiški leta 1221 za 2. dan meseca avgusta vsakega leta. 32 — 498 — 712. Katere odpustke imenujemo nepopolne? Nepopolne imenujemo tiste odpustke, po katerih se nam odpusti samo nekaj časnih kaznij za greh. (Taki odpustki so na primer: odpustki ene kvadragene ali 40 dnij, enega leta itd., to se pravi, odpuščenje toliko časnih kaznij, kolikor bi si jih izbrisali, če bi po starih cerkvenih določilih delali pokoro 40 dnij, eno leto itd.) Ti odpustki niso radi tega nepopolni, kakor bi ne bili pravi odpustki, ampak zato jih imenujemo nepopolne, ker nam ne odpuste vseh časnih kaznij, ampak le nekaj, več ali manj, kakor to odloči sveta cerkev. Koliko časnih kaznij pa se nam odpusti po nepopolnih odpustkih, to je vedno natančno povedano. Ali so odpustki 40 dnij, 100 dnij, 300 dnij, enega leta, sedem let itd. 713. Ali moremo odpustke nakloniti tudi vernim dušam v vicah. Odpustke moremo po priprošnji nakloniti tudi vernim dušam v vicah, vendar pa samo tiste, o ka¬ terih to naravnost izreče sveta cerkev. Odpustke moremo nakloniti tudi vernim dušam v vicah, t. j. odpustke moremo njim v prid obrniti, da se mesto nam njim zaračunajo, da se vernim dušam v vicah prikrajša trpljenje ali da se jim tudi celo odpuste časne kazni, katere trpijo. Sveta cerkev je vedno učila, da moremo Boga vsled občestva svetnikov prositi, da bi odpustke, katere mislimo do¬ biti, milostljivo podelil vernim dušam v vicah, kakor jim na pr. moremo tudi pomagati po molitvi, po daritvi sv. maše itd. Odpustke pa moremo vernim dušam samo po priprošnji nakloniti. Žive kristijane papež po odpustkih kar odvezuje ali vseh ali več ali manj časnih kaznij. Na onem svetu je pa sodnik Jezus sam in more torej samo on odločiti, kako se zara¬ čuna odpustek vernim dušam; zato moramo njega prositi, da jih obrne vernim dušam v prid. Kdor na svetu zadobi po¬ polne odpustke, njemu se odpuste gotovo vse časne kazni. Ce pa popolne odpustke naklonimo kaki verni duši, ni gotovo, da bi se jej odpustile vse časne kazni, ampak kakor to od¬ loči pravičnost božja; za rajne je namreč minil čas milosti. Isto velja tudi o nepopolnih odpustkih, katere darujemo za verne duše. — 499 — Moramo s ’ P a sv esti biti, da mi ne ostanemo brez do¬ bička, če vernim dušam odpustke prepuščamo. S tem, da korist ■odpustkov sebi odtegnemo in vernim dušam v vicah darujemo, razodevamo veliko ljubezen do bližnjega, katero nam bo ljubi Bog obilno poplačal, in katere nam tudi verne duše ne bodo pozabile, kadar bodo enkrat gledale obličje božje. Odpustkov pa ne moremo vseh vernim dušam v vicah nakloniti, ampak samo tiste, o katerih to naravnost iz¬ reče sveta cerkev, kateri so razpisani z dostavkom: ti odpustki se morejo po priprošnji nakloniti tudi vernim dušam v vicah. Pomni! Čislaj in ceni odpustke in prizadevaj si jih prav mnogo pridobiti za se in za rajne. Moli na pr. večkrat pobožno: „Moj Jezus, usmiljenje!" (100 dnij odpustka vsakikrat) ali: „Sladko Srce Marijino, bodi moja rešitev!" (300 dnij odpustka vsakikrat.) (Obudi vsako jutro namen, da se hočeš udeležiti vseh odpustsov, katere si moreš čez dan pridobiti. 5. Zakrament svetega poslednjega olja. 712. Kaj je sveto poslednje olje? Sveto poslednje olje je zakrament, v katerem bolnik po maziljenju s svetim oljem in po mašnikovi molitvi prejme milost božjo v dušno zveličanje in večkrat tudi v telesno zdravje. Milosti božje je treba človeku vse žive dni, a najbolj mu je potrebna zadnjo uro, kadar človek stoji na pragu več¬ nosti. Od srečne ali nesrečne smrtne ure namreč je odvisna srečna ali nesrečna večnost. V zadnji strašni uri in v smrtnih silah naš ljubi Zveličar bolnika ne more pustiti brez pomoči, in zato je postavil zakrament sv. poslednjega olja. Poslednje olje je resnično zakrament, ker so v njem združene vse tri reči, ki so pri vsakem zakramentu potrebne. Vidno znamenje zakramenta je maziljenje s svetim oljem za bolnike, s katerim se bolnik mazili, in molitev, katero mašnik med maziljenjem moli. Olje za bol¬ nike je iz oliv, ki so sad oljčnega drevesa. Olje je od škofa na Veliki četrtek posvečeno. Nevidna milost, katero vidno znamenje pomenja pa tudi podeljuje, je dušno in večkrat tudi telesno zdravje. Olje namreč celi rane in utolaži bolečine. Olje pa tudi okrepi telo 32* — 500 - za vojskovanje. Sveto poslednje olje podeljuje torej bolnikom milost, ki ga krepi v trpljenju in smrtnem boju, da se srčoejše vojskuje zoper napade in skušnjave hudega duha. Postavitev tega zakramenta po Jezusu Kri¬ stusu nam je jasna iz besed sv. apostola Jakoba, s katerimi bolnikom naroča, naj prejemajo ta zakrament. (Jak. 5, 14—15). * 715. Odkod je ime „poslednje olje"? Ime »poslednje olje« je odtod, ker je maziljenje s tem svetim oljem med vsemi maziljenji, kar jih človeku deli sveta cerkev, navadno zadnje ali poslednje. Maziljenje s tem svetim oljem je med vsemi maziljenji, kar jih človeku deli sveta cerkev, zadnje ali poslednje. S svetim oljem nas mazilijo pri sv. krstu, mazilijo potem škof . pri sv. birmi, in kogar v mašnika posvečujejo, ga tudi mazilijo. Poslednjikrat pa človeka mazilijo z oljem za bolnike v smrtni bolezni. Ta zakrament se torej ne imenuje zato poslednje olje, da bi moral človek potem, kadar ga prejme, prav gotovo umreti. Vendar so maloverni kristijani, katerim se to težko dopove. Boje se smrti, in zato ne marajo prejeti tega zakra¬ menta, ko nas vendar sv. vera uči, da je sv. poslednje olje prav za to postavljeno, da še človeka ozdravi,če je to koristno za njegovo dušno zveličanje, kadar bolniku nobena človeška moč več ne more pomagati. Na Oljski gori, kjer je rastlo veliko oljk, od katerih se ravno dobiva olje, prestal je naš Zveličar smrtni boj, tam so ga obhajale smrtne težave. Tu je tekel njegov krvavi pot na zemljo ter je zamakal korenine oljk. Ravno takrat pa je podaril Zveličar po svoji krvi olju moč in nam milost, da zadobimo v zakramentu sv. poslednjega olja odpuščenje grehov in pomoč v smrtnem boju.* $ 716. Odkod vemo, da je Jezus Kristus postavil zakrament svetega poslednjega olja? Da je Jezus Kristus postavil zakrament svetega poslednjega olja, vemo iz besed svetega apostola Ja¬ koba: »Če je kdo bolan med vami, naj pošlje po * Schmitt, Erklaiuig d. Deh. Kat. III. str. 492. 1. — 501 - mašnike (svete) cerkve, in naj molijo nad njim, in naj ga mazilijo z oljem v imenu Gospodovem; in verna molitev bo otela bolnika, in Gospod mu bo polajšal, in ako je v grehih, mu bodo odpuščeni«. (Jakob 5, 14. 15.) Sveti apostol Jakob uči, da naj bolnik pošlje po mašnike •cerkve, da molijo nad njim in ga mazilijo z oljem Gospodovim, to se pravi, da mu podelijo sv. poslednje olje. Nikdo pa ne more zunanjemu znamenju — molitvi namreč in maziljenju z oljem — dati moči, da bi otelo bolnika in mu odpustilo grehe, kakor Jezus^Kristus sam, torej je Jezus Kristus postavil zakrament sv. poslednjega olja. Ljudje morejo sicer vpeljati zunanja znamenja in obrede, nikakor pa ne morejo takim zna- , menjem dati moči, po kateri bi se ljudem grehi odpuščali. Kaj takega more le sam Bog storiti. Da je Jezus Kristus postavil zakrament sv. poslednjega olja, vemo tudi iz stalnega izročila svete cerkve, t. j. sveta cerkev je vedno, od apostolskih časov sem, verovala in učila to versko resnico. Vsak katoličan torej, kateri se hoče zveličati, mora verovati, da je Jezus Kristus zakrament svetega poslednjega olja postavil. 717. Katere milosti podeli bolniku sveto poslednje olje? Sveto poslednje olje podeli bolniku te milosti: 1. pomnoži mu posvečujočo milost božjo; 2. odpusti mu male grehe; 3 odpusti mu izredno tudi smrtne grehe, če se ne more več spovedati, pa se jih vendar resnično kesa; 4. izbriše mu časne kazni in ostanke že odpuščenih grehov, na pr.: nagnjenje v greh, slabost volje; 5. krepi ga v skušnjavah in trpljenju, zlasti pa v smrtnem boju; 6. podeli mu večkrat tudi telesno zdravje, če je ko¬ ristno njegovi duši. 1. Sveto poslednje olje pomnoži bolniku posveču¬ jočo milost božjo, kakor to storijo tudi drugi zakramenti, katere imenujemo zakramente živih. — 502 — 2. Sveto poslednje olje odpusti bolniku male grehe. Da se v tem zakramentu res grehi odpuščajo, ne moremo dvo¬ miti, kajti sv. apostol Jakob naravnost pravi : „Ako je (bolnik) v grehih, mu bodo odpuščeni 11 . Na to merijo tudi besede, katere mašnik med maziljenjem govori: „Odpusti ti Bog, kar si grešil z vidom, sluhom itd.“ Da pa se po zakramentu sv. poslednjega olja v prvi vrsti in redno odpuščajo mali ali odpustljivi grehi, moramo sklepati iz tega, da sta za odpuščenje smrtnih grehov redno postavljena dva druga zakramenta, namreč zakrament sv. krsta in zakrament sv. pokore, ne pa zakrament sv. olja. — Poleg tega je zakrament sv. poslednjega olja po¬ stavljen za bolnika, je tedaj zdravilo za bolno telo in za bolno dušo, ne pa za mrtvo telo, pa tudi ne za mrtvo dušo, torej more redno le odpustljive grehe odpuščati, ne pa smrtnih. 3. Samo izredno odpušča ta zakrament tudi smrtne grehe; navadno torej ne, ampak le v sili, kadar bi bilo sicer v nevarnosti dušno zveličanje bolnikovo. Ako bi se bolnik brez lastne krivde sploh ne mogel več spovedati, ali bi se ne mogel več spovedati kakega smrtnega greha, zato ne, ker se greha ne zave, se ga ne spominja, ali zato ne, ker se ga je pozabil spovedati, ker ne more več govoriti, ker je prišel ob zavednost itd.: odpuščen mu bo greh po zakramentu sv. poslednjega olja, če se greha kesa vsaj z nepopolnim ke¬ sanjem. To smemo po vsi pravici sklepati iz besed apostolovih: „Ako je (bolnik) v grehih, mu bodo odpuščeni “. Ako bi namreč imel sv. Jakob pred očmi zgolj odpustljive grehe, moral bi to določno povedati. 4. Nadalje zakrament sv. poslednjega olja izbriše bol¬ niku časne kazni, t. j. odpusti se mu več ali manj ali tudi vse časne kazni. Z večjo pobožnostjo in z večjim zaupanjem ko bolnik prejme ta zakrament, in bolj ko je spokornega duha, več se mu odpusti časnih kazni. Zakrament pa reši bolnika tudi ostankov ali nasledkov že odpuščenih grehov. Telesna bolezen, kadar jo človek preboli, zapusti v telesu svoje sledove. Človek je slab, ne sme vsega vživati, vsaka sapica mu škoduje itd. Ravno tako zapusti greh, ki je dušna bolezen, svoje nasledke v naši duši. Taki ostanki so: nagnenje v greh zlasti v isti greh, slabost volje, lenoba v dobrem itd. Prav teh hudih nasledkov greha reši bolnika zakrament svetega posled¬ njega olja. 5. Potem ga krepi v skušnjavah in trpljenju, zlasti v smrtnem boju. Komu se ne usmili bolnik, kadar — 503 — gre smrt nad njega! V kolikih težavah prebije svoje zadnje dni! Bolečine mu ne prizanašajo noč in dan. Udje mu umirajo in mu odrečejo vso službo. Kakor če ribi vzamejo vodo, ki je njeno življenje, tako vzdiguje bolnik težko svojo, glavo in se meče v postelji, kadar mu smrt življenje trga iz telesa. Tedaj pa stopi k postelji usmiljena mati, sveta cerkev, in podeli bolniku zakrament sv. poslednjega olja, ki ga krepi, da voljno prenaša vse bolečine, da se ne huduje nad božjimi naredbami, ampak je ves vdan v božjo voljo, in da časih celo z veseljem trpi ter si želi iz ljubezni do Jezusa še več trpeti, da bi se tem bolj spokoril za svoje grehe. „Gospod mu bo polajšal 11 trpljenje. Hujše še pa, kakor telesne bolečine, so skušnjave, katere bolnika na smrtni postelji obdajajo. Vest mu očita ne- brojne grehe, našteva mu vse zanemarjene milosti. Otožnost mu zaliva srce, smrt ga straši, misel na sodbo in ostrega sod¬ nika ga vznemirja. Ko se pred njim odpirajo vrata večnosti, napada ga obupnost, muči ga negotovost, kje bo delež njegov, ali v nebesih ali v peklu. Vsega tega strahu in obupnosti otme bolnika milost tega sv. zakramenta, ki ga napaja z velikim zaupanjem na neskončno usmiljenje božjega Zveličarja. „Verna molitev (mašnikov) bo otela bolnika“. Najnevarnejši pa so za bolnika v smrtnem boju napadi hudega duha. Zato pravi sv. pismo: „Hudič ima veliko jezo, ker ve, da ima malo časa“. (Skriv. Raz. 12, 12). Tem manj pa ko ima časa, tem bolj napenja svoje moči, da bi bolnika pogubil. Tudi sv. Trid. zbor se tako izraža: „Dasiravno naš nasprotnik ves čas našega življenja išče priložnosti ter preži, kako bi mogel naše duše požreti, vendar ga ni nobenega časa, v katerem bi tako hudo pritiskal s svojimi zvijačami na nas, da bi nas od zaupanja v božjo milost odvrnil, kakor kadar vidi, da se nam približuje konec življenja 1 '.* Toda močnejša, kakor peklenske sile, je milost zakramenta sv. poslednjega olja, s katero premagujemo vse sovražnike in v Gospodu mirno umi¬ ramo. 6. Slednjič še podeli sveto poslednje olje bolniku več¬ krat tudi telesno zdravje, če je koristno njegovi duši. Bočim je Jezus Kristus vse druge zakramente postavil edinole v naš dušni prid, je sv. poslednje olje postavil tudi v našo telesno korist, če ravno to ni niti prvi niti poglavitni XIV. Sess. Doctr. de Sacr. extr. unct. — 504 - namen sakramenta. Poglavitni vzrok namreč postavitve tudi tega zakramenta je naše dušno zveličanje. Vendar je postavljen tudi zato, da bolniku polajša bolečine ali mu celo podeli zdravje. Resnično uči tudi vsakdanja skušnja, da se bolnik po prejemu tega zakramenta čestokrat veliko boljše počuti ali se mu zdravje časih tudi popolnoma povrne. — Prav kakor govori sv. apostol Jakob, da bo Gospod po tem zakramentu bolniku bolezen polajšal ali ga bo verna molitev mašnikova otela smrti. Sveto poslednje olje podeli bolniku večkrat tudi telesno zdravje, torej ne vsakokrat, ampak le tedaj, kadar je to duši v zveličanje. Za marsikoga bi namreč ne bilo dobro, da bi zopet ozdravel. Zdaj je morebiti dobro pripravljen in bi srečno umrl; ako pa ozdravi, se lahko zgodi, da se zopet smrtno pregreši in v grehu tudi umrje ter se večno pogubi. V tem slučaju torej zakrament bolniku ne more podeliti telesnega zdravja, ker bi tedaj, kakor uči sv. Tomaž Akvin.,* posebni namen tega zakramenta — telesno zdravje — nasprotoval po¬ glavitnemu namenu zakramenta — dušnemu zveličanju. Pa tudi takrat nima zakrament tega učinka, kakor uči sv. Tomaž, kadar ga prepreči bolnik sam, kateri prejme po¬ slednje olje. To pa se zgodi, ako bolnik nima prave žive vere, ako nima trdnega zaupanja do tega zakramenta, ako sv. po¬ slednje olje predolgo odlaga in povsod prej pomoči išče, in še se le takrat odloči za ta zakrament, kadar mu svet ne more več pomagati itd. Sv. Bernard pripoveduje čudež, katerega je storil sv. Mala- hija, nadškof v Amaghu na Irskem, in iz katerega spoznavamo, kako koristno je sv. poslednje olje tudi za telesno zdravje. Neka žena v Bangoru pokliče na smrtni postelji sv. Malahija. Škof jo pride tolažit ter ji hoče tudi sv. poslednje olje podeliti. Prijatelji pa mu odsvetujejo in mu prigovarjajo, naj ji podeli ta zakrament še le drugi dan, ko ji morebiti malo odleže, in se bo torej mogla bolj pripraviti. Škof se uda — sicer nerad — njihovim željam. Blagoslovi bolnico in se vrne domu. Proti večeru pa zasliši glasen jok in stok iz one hiše. Žena je umirala. Malahija se poda takoj k bolnici, pa ko vstopi v hišo, bila je že umrla. Žalosten povzdigne škof svoje roke proti nebesom ter bridko toži, zakaj je odlašal s svetim zakramentom. Začeli so potem skupno moliti ter so premolili celo noč. Proti dnevu * Suppl. qu. 30. a. 2. — 505 — pa se je začela umrla gibati, je odprla oči ter spoznala škofa. Vsi so se čudili ter se veselili, da je žena oživela. Nadškof ji po¬ deli sv. poslednje olje, oni zakrament, ki nam odpušča grehe in podeli bolniku večkrat tudi telesno zdravje, če je to koristno njegovi duši. Bolnica je kmalu popolnoma ozdravela, potem spokorno živela ter umrla smrti pravičnih. * 718. Kdo more deliti zakrament svetega poslednjega olja? Zakrament svetega poslednjega olja more deliti samo mašnik; sveto olje pa mora biti po škofu po¬ svečeno. Da so le samo mašniki delilci zakramenta sv. olja, to dosti jasno pričuje beseda apostolova: „Če je kdo bolan med vami, naj pošlje po.mašnike cerkve". Beseda mašnik pa pomeni v cerkvenem jeziku posvečene predstojnike cerkvenih občin, ali njih dušne pastirje, torej škofe in mašnike. Olje za bolnike pa imajo le škofje oblast posvečevati. Zato more mašnik le tedaj veljavno deliti zakrament sv. po¬ slednjega olja, če bolnika mazili z oljem, posvečenem po škofu. * 719. Kako deli mašnik sveto poslednje olje? Mašnik deli sveto poslednje olje tako-le: mazili bolnika na posameznih čutilih s svetim oljem in moli pri tem: »Po tem svetem maziljenju in po svojem najmilejšem usmiljenju odpusti ti Gospod, kar si grešil z vidom, sluhom . . . V hiši, kjer se bolniku deli sv. poslednje olje, naj bo pripravljena miza, pokrita z belim prtom, klečalo, razpelo in dve goreči voščeni sveči, posodica z blagoslovljeno vodo in druga posodica z navadno vodo; nekaj pavole ali prediva, iz katerih se naredi nekoliko zvitkov, da se ž njimi obrišejo deli telesa, katere mašnik mazili; potem še naj bo pripravljeno v posodici malo kruha ali soli, da si ž njo mašnik po ma¬ ziljenju roke zdrgne in pa rutica, da si roke obriše. * S. Bera, in vita s. Malachiae. L. Mehler, Beispiele V. str. 305. — 506 — Obred sv. poslednjega olja. * 1. Mašnik stopi v izbo bolnikovo rekoč: „Mir bodi ti hiši!" in strežnik mu odgovori: „In vsem, ki v njej prebivajo". Potem da bolniku razpelo poljubiti in z blagoslovljeno vodo pokropi bolnika, izbo in pričujoče. Na to se bolnik spove in prejme sv. popotnico. Potem mašnik moli tri molitve za telesni in dušni blagor vseh prebivalcev hiše in prosi za bolnika usmi¬ ljenja v posebnih litanijah, v katerih kliče na pomoč vse svetnike božje, zlasti tudi patrona župnijske cerkve in krstnega patrona bolnikovega. — Pokladanje rok bolnika spominja, da se mu ni bati, če mu Bog tudi smrt pošlje, ker je pod božjim varstvom, kateremu se naj popolnoma izroči. 2. Mašnik opomni pričujoče, naj za bolnika molijo psalme ali litanije ali kake druge primerne molitve, sam pa stopi k bolniku, mu položi desno roko na glavo in moli nad njim. Potem namoči desni palec v sveto olje in ž njim v podobi križa mazili posamezna čutila: oči, ušesa, nosnice, ustnice, roki, nogi in ledje (prsi), in moli med maziljenjem vsakega čutila: „Po tem svetem maziljenju in po svojem najmilejšem usmiljenju, odpusti ti Gospod, kar si grešil z vidom. Amen". — In tako pri vseh čutilih, samo da drugikrat reče: „Kar si grešil s sluhom" itd. — Maziljena čutila mašnik z pavolo ali s predivom sproti zbrisuje. Pri slehernem maziljenju naj bolnik zdihuje ter na pomoč kliče usmiljenje božje, naj prav prisrčno obžaluje grehe, ki jih je storil s tistim počutkom, kateri se mu ravnokar mazili, in naj trdno obljubi, da tistega čutila ne bo nikdar več rabil v greh, če mu ljubi Bog še da ljubega zdravja. 3. Ko si mašnik prste s soljo zdrgne, v vodi umije in z rutico obriše, moli tri molitve ter prosi Boga, naj po tem maziljenju podeli bolniku, kakor je po svojem apostolu Jakobu obljubil, ne le dušne tolažbe nego tudi telesnega zdravja. Potem vzame razpelo v roke in ž njim bolnika večkrat prekriža in prosi križanega Jezusa, naj ga on brani, varuje in krepča. Slednjič mu položi desno roko na glavo in moli, da bi ga ozdravil Bog Oče, ki ga je vstvaril, Bog Sin, ki je zanj trpel na križu in Sveti Duh, ki mu je bil vlit pri sv. krstu, mu nudi razpelo poljubiti in ga prisrčno opominja, naj zaupa v svojega ljubega Zveličarja in se naj vda v njegovo sveto voljo. * Lesar, Liturgika, 3. nat. str. 60. - 507 — Ker kristijan v smrtni nevarnosti navadno prejme zapo¬ redoma zakrament sv. pokore, sv. Rešnjega Telesa in svetega poslednjega olja, se ti trije zakramenti imenujejo zakramenti umirajočih. — Po poslednjem olju se naj bolniku še podeli papežev blagoslov, s katerim so združeni v smrtni uri po¬ polni odpustki. (Prim, vpraš. 711). 720. Kdo more prejeti sveto poslednje olje? Sveto poslednje olje more prejeti vsak katoliški kristijan, ki je že pri pameti in nevarno zboli. Sveto poslednje olje more prejeti vsak katoliški kristijan, kije že pri pameti. Ne more se torej deliti otrokom, ki se še ne zavedajo pameti in še tedaj ne vedo razločevati med tem, kaj je greh in kaj ni greh. Pravilo je: Komur se more na smrtni postelji dati odveza, njemu se sme podeliti tudi za¬ krament svetega poslednjega olja, ki v smrtni sili nekako do¬ polnjuje zakrament sv. pokore. Tudi se ne sme deliti bebcem, ki se od svojega rojstva sem nikdar niso zavedali pameti in torej tudi niso mogli grešiti. Sveto poslednje olje more prejeti vsak katoliški kristijan, ki nevarno zboli, t. j. tisti, o katerem se mora po pameti soditi, da je v smrtni nevarnosti. »Če je kdo bolan med vami itd/ Pamet pa nam pravi, da je tisti nevarno bolan, če o njegovi bolezni zdravnik tako sodi, ali če o kateri bolezni skušnja uči, da je nevarna, ali če bolnik sam zatrjuje, da mu je zelo hudo. Ne sme se pa sveto poslednje olje deliti zdravim, če so tudi v smrtni nevarnosti, na pr. vo¬ jakom pred krvavo bitko ali hudodelnikom, ki so v smrt ob¬ sojeni itd. Sme se pa deliti starčkom, ki vidno hirajo, dasiravno nimajo kake posebne bolezni. Starost sama namreč je bolezen. 721. Kolikrat smemo prejeti poslednje olje? Sveto poslednje olje smemo prejeti, kolikorkrat nevarno zbolimo, ali kolikorkrat se nam v isti bolezni povrne smrtna nevarnost. Zakrament sv. poslednjega olja štejemo med zakramente, ki se morejo v življenju večkrat prejeti. Smemo ga torej prejeti, kolikorkrat nevarno zbolimo, in tudi v isti bolezni — 508 — večkrat, če se nam v isti bolezni večkrat povrača smrtna nevarnost, ker bolnik potrebuje v vsaki smrtni nevarnosti po¬ moči tega svetega zakramenta. $ 722. Ali je sveto poslednje olje k zveličanju potrebno? Sveto poslednje olje k zveličanju ni neogibno potrebno; vendar pa naj ga bolnik nikar ne zamudi prejeti, da s tem ne izgubi toliko milostij ravno za smrtno uro. Sveto poslednje olje k zveličanju ni neogibno po¬ trebno, t. j. ni tako potrebno, da bi se bolnik brez tega zakramenta ne mogel zveličati; ni torej tako potrebno, kakor postavimo zakrament sv. krsta. Vendar naj noben bolnik, če je količkaj moder, ne za¬ mudi prejeti tega zakramenta. Ljubi Jezus nam po tem zakramentu hiti v naših smrtnih težavah na pomoč in nam ponuja obilnih milosti za smrtno uro, od katere je odvisna cela naša večnost, in kristijan bi naj tačas svojega Zveličarja in njegovo pomoč od sebe pahal? To bi pač ne bilo modro. Gotovo je, da bi kristijan, kateri bi iz zaničevanja ne maral prejeti sv. poslednjega olja, ali bi s svojo malomarnostjo ljudem dajal veliko pohujšanje, smrtno grešil. Sv. Trid. zbor pravi: „ Zaničevanj e tega velikega zakramenta ne more biti brez smrtnega greha in brez žaljenja sv. Duha".* Če pa bolnik ne misli na to, da bi prejel sv. poslednje olje, naj ga njegovi domačini o pravem času na to opozorijo. Pravi satanovi pomagači pa so tisti ljudje, kateri vidijo ne¬ varnost, pa jo bolniku iz napačne ljubezni zakrivajo, ali se bojijo, „da bi se bolnik prestrašil", če duhovnika zagleda, ali „da bo menil, da mora umreti, in se bo vznemiril" zavoljo poslednjega olja. In revež bolnik mora brez sladke pomoči svetega zakramenta neznosno trpeti in strašne dušne in telesne muke prenašati, brez hladilne milosti božje žalostno umirati in umreti. In tako ravna dandanašnji neredko — zlasti po mestih — lastni oče in mati, lastni otroci in sorodniki, mož ali žena v hišah, kjer so živo vero iztirali iz hrama. Kako nevarno je odlagati sv. poslednje olje, uči nas sledeča dogodba. Zbolel je pobožen in bogaboječ vojak. Po spovedi in sv. obhajilu je zahteval tudi zakrament sv. posled- * Sess. 14. cap. 3. - 509 — njega olja. Njegova žena pa duhovnika ni poklicala o pravem času, ker ni hotela moža vznemirjati v tako nevarni bolezni. Se le pozno so že brezzavestnemu podelili sv. olje. Kakih šest ur je potem ležal mirno kakor mrtev. Pa naenkrat se vzbudi ter pokliče svojo ženo, rekoč: „Nesrečna žena, ti si mi jako ško¬ dovala, ker mi nisi o pravem času oskrbela svetega poslednjega olja. Ko bi ga bil prejel pri polni zavesti, bi po moči molitev, ki se molijo pri delitvi tega zakramenta, dobil olajšanje in bi samo 30 dni v vicah trpel. Ker pa sem ga prejel v nezavesti, bom moral ostati sedem let v vicah. Ti pa, ki si kriva tega odlašanja, boš vse dni svojega življenja kraljeva. “ Kmalu potem umrje bolnik. Žena pa res postane kraljeva in je bila hroma do smrti, na katero se je skrbno pripravljala z do¬ brimi deli in s pokoro.** 723. Kdaj naj bolnik prejme sveto poslednje olje? Bolnik naj prejme sveto poslednje olje, če je le mogoče, dokler se še popolnoma zaveda. Bolnik naj prejme sveto poslednje olje, dokler se še popolnoma zaveda. Zakramenti imajo sicer svojo moč od Jezusa Kristusa, vendar je gotovo, da nam zakramenti v tem obilnejši meri delijo svoje milosti, če mi, kolikor nam je moči, ž njimi sodelujemo. Zakrament svetega poslednjega olja se sicer časih s pri¬ dom deli tudi bolnikom, ki so na oči brez zavesti, ki pa se mogoče vendar zavedajo, pa tega ne morejo več s svojimi osla¬ belimi občutki na zunaj pokazati; ali pa tistim, ki so sicer res brez zavesti, pa so svoje grehe že prej obžalovali, dokler so še se zavedali. 724. Kako naj se bolnik pripravlja za sveto poslednje olje ? Bolnik naj se za sveto poslednje olje pripravlja tako-le: 1. spove naj se ali, če to ni mogoče, naj si prizadeva, obuditi popolni kes; 2. ima naj živo vero in trdno zaupanje v Boga, in naj se popolnoma vda v božjo voljo. ** L. Mehler, Beispiele V. str. 310. — 510 — Bolnik naj se pripravlja za sveto poslednje olje s tem, da se spove svojih grehov in tako očisti svojo dušo. Poslednje olje je namreč zakrament živih; kdor torej hoče ta zakrament vredno prejeti, mora biti v milosti božji; milost božjo pa bol¬ niku podeli zakrament svete pokore. Ako bi se tedaj kdo drznil, sveto poslednje olje v smrtnem grehu prejeti, storil bi božji rop. Če pa bolniku ni moči več se spovedati, zado¬ stuje, če obudi nepopolno kesanje, vendar si naj vedno pri¬ zadeva obuditi popolni kes. čim popolnejše je namreč kesanje, tem obilnejša je tudi milost svetega zakramenta. Bolnik naj ima živo vero v Boga ter naj trdno ve¬ ruje, da je Jezus Kristus ta zakrament resnično postaral v to¬ lažbo bolnikov, da ozdravlja njih dušne rane, in podeljuje tudi telesno zdravje, če je to koristno za njihovo dušno zveličanje. Bolnik naj ima trdno zaupanje v Boga, da namreč Zveličar poslednjega olja ni postaral samo v tolažbo bolnikov sploh, ampak da poslednje olje naj bolniku pomaga vse skuš¬ njave in težave premagati ter ga naj osrčuje v zadnjem boju. Bolnik naj se popolnoma vda v božjo voljo, naj posnema ljubega Jezusa, ki je v zadnji uri molil: „Oče! ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi.“ (Luk. 22, 42). Naj se bolnik ne brani umreti, pa naj se tudi živeti ne brani, nego naj posnema sv. škofa Martina, ki je Boga v svoji bolezni prosil, naj ga reši ječe umrljivega telesa, pa je tudi pristavil: »Go¬ spod, če sem še potreben tvojemu ljudstvu, se ne umikam delu.“* Pomni! Prosi pogosto za milost srečne smrti in ne odlašaj svetili zakramentov na zadnji trenutek, da te smrt ne prihiti. Skrbi pa vestno tudi za to, da se nobeden tvojih domačih ne loči s sveta brez svetih zakramentov. 6. Zakrament svetega mašniškega posvečenja. Pet prvih zakramentov prejemajo vsi kristijani brez izjeme, zadnja dva zakramenta pa sta postavljena za posamezne kristi- jane. To sta zakrament mašniškega posvečenja in za¬ krament zakona. Vsi časi in vse vere imajo svoje duhovnike. Duhovniški stan je ljubi Bog med Izraelci sam lepo uredil in si je izvolil Levijev rod za duhovnike, in rodbino Aronovo tega roda za mašnike, katere so s posebnim maziljenjem posvečevali. Sredi * Brev. Rom. 11. Nov. lect. V. - 511 — duhovnikov nevernega sveta je bil Melhizedek, kralj Jeruza¬ lemski, mašnik Najvišjega in je daroval kruh in vino. Mašniki starega zakona so bili predpodoba mašniškega stanu nove za¬ veze, in še le Jezus Kristus je prvi, pravi in resnični mašnik, v njem ima vsa duhovska oblast in čast svoj začetek. On, ki je najvišji mašnik, je pa hotel biti mašnik po redu Melhi¬ zedek ovem vekomaj, in zato daruje sam sebe pod podo¬ bami kruha in vina do konca sveta, v spomin krvave daritve na križu, s katero je svet z Bogom spravil. Ko je Jezus pri zadnji večerji apostolom naročil: „To delajte v moj spomin", jim je dal mašniško oblast, da morejo opravljati daritev novega zakona ter Jezusa darovati pod po¬ dobami kruha in vina. Sveta cerkev pa deli mašniško oblast po posebnem zakra¬ mentu, kateri se imenuje zakrament svetega mašniškega posvečenja. 725. Kaj je sveto mašniško posvečenje? Sveto mašniško posvečenje je zakrament, v ka¬ terem prejmejo posvečenci mašniško oblast in posebno milost, da morejo prav opravljati mašniško službo. Sveto mašniško posvečenje je zakrament, ker so v njem združene vse tri reči, ki so k vsakemu zakramentu po¬ trebne. 1. Vidno znamenje pri tem zakramentu je molitev in pokladanje škofovih rok, potem izročitev kruha in keliha z vinom. Sv. Pavel sam razlaga, kako je Timoteja posvetil v mašnika, rekoč: „ Nikar ne zanemarjaj milosti v sebi, katera ti je bila dana po molitvi in s pokladanjem rok duhovništva." (I. Tim. 4, 14). 2. Nevidna milost, katero vidno znamenje naznanja in podeljuje, je mašniška oblast, vsled katere morejo po¬ svečeni mašniki darovati nekrvavo daritev novega zakona, svete zakramente deliti itd., in posebna milost, da morejo prav opravljati mašniško službo, da morejo ne samo veljavno, ampak tudi vredno darovati in vredno deliti svete zakramente. 3. Daje Jezus Kristus zakrament svetega maš¬ niškega posvečenja postavil, sledi iz tega, ker nikdo ne more zunanjemu znamenju — pokladanju rok namreč — dati moči, da bi delilo posebno milost, kakor sam Jezus Kristus. — 512 — Sv. pismo pa tudi kar naravnost pravi, da je ta zakrament od Jezusa Kristusa samega postavljen. Pri zadnji večerji je namreč naročil svojim apostolom: ,,To delajte v moj spomin“, in jim je s tem dal oblast obhajati daritev svete maše. In sv. apostol uči, da je prvo duhovnikovo opravilo, in torej nekako jedro mašniške oblasti, ,,da daruje/ (Prim. Hebr. 5, 1). * 726. Kaj podeli sveto mašniško posvečenje? Sveto mašniško posvečenje podeli: 1. mašniško oblast; 2. pomnožitev posvečujoče milosti božje; 3. posebno milost, da se more prav opravljati maš- niška služba; 1 4. neizbrisno znamenje mašnika Kristusovega. 1. Sveto mašniško posvečenje podeli posvečencu mašni¬ ško oblast, t. j. stori posvečenca sposobnega ali zmožnega, da more veljavno opravljati vse duhovnikove dolžnosti. 2. Ono pomnožuje posvečujočo milost božjo; je namreč zakrament živih, zato se tudi mora prejemati v stanu milosti božje. 3. Mašniško posvečenje podeli posebno milost, da more mašnik prav opravljati mašniško službo, t. j. pridobi le posvečenemu duhovniku lastno dejansko milost, katera se ne more po nobenem drugem zakramentu dobiti, da namreč mašnik svojo visoko in pretežavno službo opravlja po božji volji, v dušno zveličanje svoje in svojih vernih ovčic. 4. Ta zakrament podeli posvečencu neizbrisno zna¬ menje mašnika Kristusovega, tako da tega znamenja ne more nikdo več izbrisati iz duše posvečenca, in se torej mašniško posvečenje tudi ne sme več ko enkrat prejeti. Po tem dušnem znamenju se pozna vsak posvečen mašnik, od vseh drugih, kateri niso prejeli tega zakramenta in torej nimajo tega znamenja. Po tem znamenju se bode mašnik tudi v večnosti razločeval — ali v svojo čast ali v svojo sramoto, — od vseh drugih vernikov. ' »Opominjam te, da obudiš milost božjo, katera je v tebi po pokla- danju rok.“ (II. Tim. 1, 6). — 513 — 727. V čem je posebno mašniška oblast? Mašniška oblast je posebno v tem, da smejo mašniki: 1. opravljati daritev svete maše; 2. deliti svete zakramente. Mašniška oblast je posebno v tem, da smejo oprav¬ ljati daritev svete maše in deliti svete zakramente; toda njihova oblast ni edino v tem, ampak to je v prvi vrsti njih služba in poglavitna njihova oblast. Poleg tega ima du¬ hovnik še druge oblasti; ima oblast pridigovati, blagoslavljati, posvečevati, verne ovce voditi itd. 728. Kdo more deliti sveto mašniško posvečenje? Sveto mašniško posvečenje morejo deliti samo škofje, ker so samo oni prejeli to oblast od apostolov po škofovskem posvečenju. Zakramenta svetega mašniškega posvečenja, kakor smo že rekli, Jezus Kristus ni postavil za vse ljudi, ampak samo za tiste, katere Bog kliče v duhovski stan. Dasiravno pa tega zakramenta ne prejemajo vsi kristijani, je vendar maš¬ niško posvečenje za vso cerkev in za ves svet preimenitnega pomena. Kaj bi si ljudje začeli brez mašnikov, brez svete maše, brez sv. zakramentov! Čast in oblast katoliškega mašnika je tolika, da je sv. Frančišek As. rekel: „Ako bi ob enem srečal angela in duhovnika, bi duhovnika prej pozdravil." Mašniško posvečenje pa morejo deliti samo škofje in nikdo drugi. Tako nas uči sveto pismo. Sv. Pavel piše Titu, ki je bil škof na otoku Kreti, in pravi: »Zato sem te pustil na Kreti, da nastaviš po mestih mašnike, kakor sem ti ukazal" (Tit. 1, 5), t. j. za to sem te posvetil na Kreti za škofa, da za mesta, katera so sprejela sveto vero, posvečuješ mašnike in jih nastavljaš. S tem naukom se strinja tudi ustno izročilo. Sv. Je¬ ronim piše: »Kaj opravlja škof, razven posvečenja (mašniškega namreč), česar bi tudi mašnik ne opravljal?" To se pravi: 33 — 514 — Mašnik mašuje, pridigaj e, deli svete zakramente, prav kakor škof, samo mašnikov ne more posvečevati; samo mašnikovo posvečenje je izvzeto, to more deliti samo škof. * * 729. Kako se deli sveto mašniško posvečenje? Sveto mašniško posvečenje se tako deli: škof polože posvečencem roke na glavo, molijo nad njimi, mazilijo jim roke in podajo jim kelih z vinom in pateno s hostijo, da se ju dotaknejo. Prelepi so obredi mašniškega posvečenja in srečni so otroki, ki morejo navzoči biti, kadar škof mlade gospode po¬ svečujejo ! Obred mašniškega posvečenja.* Mašniško posvečenje se med sveto mašo deli s tem-le obredom: 1. Škof vprašajo, je-li ta dijakon vreden, da se v mašnika posveti? — Potem mu v primernem nagovoru naznanjajo dolžnosti, katere prevzame v tem zakramentu in litanije vseh svetnikov molijo. 2. Klečečemu dijakonu škof obe roki na glavo polože, in isto storijo tudi vsi pričujoči mašniki. — Pokladanje rok pomenja izročenje mašniške oblasti. 3. Škof in vsi pričujoči duhovniki nad posvečencem razprostrejo desne roke, škof pa med tem molijo, rekoč: »Molimo, preljubi bratje, Boga, Očeta vsemogočnega, da nad tem svojim služebnikom, katerega je izvolil v svojo službo, pomnoži nebeške darove, itd/ Potem škof posvečeneu zapored podele oblast, da more posamezna mašniška opravila opravljati. 4. Dajo mu štolo okoli vratu ter mu jo na prsih križem denejo, potem mu podajo mašni plašč, kateri pa ostane na hrbtu še privit. 5. Škof pričnd moliti pesem: »Pridi, stvarnik Duh, katero pričujoči duhovniki dalje molijo; med to molitvijo pa posvečeneu Lesar, Liturgika, str. 66. — 515 — palca, kazalca in dlani s sv. oljem mazilijo. — Mašnikove roke namreč vernim božjo milost v svetili zakramentih dele, one blagoslavljajo, posvečujejo, krščujejo in prijemljejo presv. telo Gospodovo, treba je torej, da se s svetim oljem posvete. 6. Škof posvečencu podajo kelih z vinom in vodo in pateno s hostijo; on se obojega z desnico dotakne. Med tem mu škof pravijo: »Prejmi oblast, Bogu daritev sv. maše opravljati za žive in mrtve. “ „Amen.“ 7. Zdaj škof sv. mašo nadaljujejo. — Pri darovanji novi mašnik škofu podari prižgano svečo. 8. Novi mašnik s škofom od darovanja naprej sv. mašo od besede do besede na glas bere; to pomenja edinost med glavo in udi. Ljubezen med škofom in mašnikom lepo oznanja tudi to, da škof novega mašnika prijazno objamejo in obhajajo. 9; Po svetem obhajilu moli novi mašnik apostolsko vero pred škofom in s tem zatrjuje, da hoče ljudstvu oznanovati pravi apostolski nauk. 10. Škof posvečencu roke na glavo polože, rekoč: »Prejmi svetega Duha, katerim bodeš grehe odpustil, so jim odpuščeni, katerim jih bodeš zadržal, so jim zadržani.“ — Še le zdaj mu škof mašni plašč na hrbtu razvijejo v znamenje, da ima novi mašnik zdaj vse mašniške oblasti. 11. Potem novo posvečeni mašnik svoji roki v škofovi položi in škof ga vprašajo: »Ali obljubiš meni in mojim nai slednikom spoštovanje in pokorščino? 11 — »Obljubljam 11 , odgovor - novomašnik. — Nato ga škof poljubijo, rekoč: »Mir Gospodov hodi vselej s teboj — opominjajo ga k svetemu življenju, podele mu škofovski blagoslov in potem mašo nadaljujejo. Pred zadnjim evangelijem pa se zopet 'obrnejo k novemu mašniku, ter mu velevajo, po prvi svoji sv. maši tri sv. maše brati: eno od svetega Duha, eno v čast Marije, vselej Device in eno za verne duše v vicah. — Škof še z novim mašnikom vred bero zadnji evangelij in tako je mašniško posvečenje dovršeno. Prvo daritev svete maše, ki jo daruje novomašnik, imenu¬ jemo novo mašo katera se navadno z veliko slovesnostjo obhaja. — Verni v novo posvečenem mašniku mašniško službo časte in naznanjajo svoje veselje, da je sv. cerkev zopet dobila novega služebnika, krščanska občina pa novega dušnega pastirja. 33* — 516 — * 730. Ali je poleg mašniškega posvečenja še kako drugo duhovno posvečenje? Poleg mašniškega posvečenja so še druga duhovna, posvečenja, in sicer: 1. taka, ki pripravljajo na mašniško posvečenje, namreč štirje nižji redovi in dva višja redova, ki se ime¬ nujeta subdijakonat in dijakonat; 2. škofovsko posvečenje, v katerem se dovrši in spo- polni mašniško posvečenje. Na mašniško pripravljajo štirje nižji posvečenje redovi in dva višja redova. Štirje nižji redovi so: 1. Ostijarijat — posvečenje vratarjev, ki naj skrbijo zato, da se cerkev o pravem času odklene in zaklene, da ne pride nikdo nepoklican k službi božji. 2. Lektorat — posvečenje bralcev, ki vernikom pri očitni službi božji berejo razne oddelke sv. pisma novega in starega zakona. 3. Eksorcistat —posvečenje zarotevalcev, ki dobivajo duhovno oblast, izganjati hudobne duhove iz kristijanov. 4. Akolitat — posvečenje svetilcev, ki skrbe za raz¬ svetljavo pri božji službi in zato, da se pri božji službi sve- tilnice o pravem času užge in zopet o pravem času ugasnejo. Dva višja redova, ki posvečenca pripravljata na maš¬ niško posvečenje, se imenujeta subdijakonat in dija¬ konat. 1. Subdijakonat — posvečenje poddijakonov, ki naj pri daritvi svete maše dijakonu strežejo, in berejo berilo svete maše. 2. Dijakonat —posvečenje strežnikov, ki mašniku pri sv. maši strežejo, ki berejo sv. evangelij in o njem pridigujejo, ki imajo tudi oblast krščevati in obhajati. Škofovsko posvečenje spopolni in dovrši maš¬ niško posvečenje. Škof dobi k mašniški oblasti še oblast, deliti zakrament sv. birme, zakrament mašniškega posvečenja in oblast vladati cerkev. Vrhunec in najvišja stopnica zakra¬ menta svetega mašniškega posvečenja je torej škofovsko po¬ svečenje. Ep. 85, ad Evang. n. 1. Cnfr. Egger, Enchiridion pag.|827. — 51 ( — * 731. Kaj naj v nas obuja vera v mašniško oblast in čast? Vera v mašniško oblast in čast naj v nas obuja spoštovanje, pokorščino in hvaležnost do mašnikov. Tudi nas nagibaj, da pogosto, zlasti pa kvaterne dni, prosimo Boga za dobre duhovnike. Mašnike moramo spoštovati, t. j. visoko ceniti in čis¬ lati in se njim spodobno bližati, in sicer zavoljo visoke časti in velike oblasti, katero jim je Bog izročil. Kajti »oblast (da¬ rovati sveto mašo in grehe odpuščati) presega ves človeški razum tako, da se na svetu ne nahaja nič takega ali enakega, kakor je ta oblast 11 .** Zato nazivljemo mašnike „častivredne 11 . „Boj se Gospoda iz vse svoje duše, in imej v časti njegove duhovne. 11 (Sir. 7, 31). Mašniku nam je tudi pokornim biti v vseh rečeh, ki se ozirajo na naše dušno zveličanje, ki urejajo krščansko živ¬ ljenje in se tičejo cerkvenega reda. Jezus je namreč povzdignil za duhovnike svoj glas in je rekel: »Kdor vas posluša, mene posluša, in kdor vas zaničuje, mene zaničuje 11 . (Luk. 10, 16). In sv. apostol uči: »Bodite pokorni svojim predstojnikom (ško¬ fom in mašnikom) in bodite jim podložni, kajti oni čujcjo, ker bodo odgovor dajali za vaše duše, da to z veseljem store in ne zdihujoč, to bi namreč ne bilo dobro za vas.“ (Hebr. 13, 17). Bodimo pa duhovnikom tudi hvaležni, oni so namreč naši največji dobrotniki. Mašniki so božji poslanci, ki nam delijo božje milosti, so namestniki božji, ki nam kažejo pot v nebesa in ki molijo in darujejo za ljudi. Zato pa vsi hvaležni kristi- jani molijo za svoje dušne pastirje. Zlasti pa še ob časih, kadar škof mašnike posvečujejo, in ob kvatrah prosijo Boga, da jim pošlje dosti in dobrih duhovnikov, in da Bog blagoslovi delovanje duhovnikov med njimi! »Žetev je velika, delavcev pa malo. Prosite tedaj Gospoda žetve, da naj pošlje delavcev v svojo žetev/ (Mat. 9, 37—38). Cesar Konstantin je škofe in mašnike visoko spoštoval, cerkvenem zboru v Niceji se ni hotel vsesti, dokler ga niso posebej povabili. Cesar je rekal: »če bi dobil duhovnika pri kaki pregrehi, ogrnil bi mu svoj cesarski plašč, da zakrijem pred svetom njegovo hudobijo. 11 * * Schmitt, Erklar. d. Deharb. Kat. 492. 1. ** Catech. Rom. cap. 7. n. 2. — 518 — Pomni, kar pravi sveti Janez Krizostom : „Kdor časti mašnik-a, časti Kristusa; in kdor kaj žalega stori mašniku, stori to Kristusu, čegar namestnik je mašnik.“ 7. Zakrament svetega zakona. Po zakramentu mašniškega posvečenja dobiva sveta cer¬ kev potrebne predstojnike. Zakrament svetega zakona pa je trdna podlaga za krščansko rodbino, iz katere dobiva sv. cerkev vedno nove ude. Kakor mašniško posvečenje, je tudi sveti zakon človeš¬ kemu rodu sploh potreben, nikakor pa ni potreben posa¬ meznemu človeku. Sicer je pa deviški stan boljši in imenit- nitnejši od zakonskega stanu. Sv. apostol Pavel pravi: „Kdor tedaj omoži svojo devico (svojo deviško hčer), prav stori; in kdor je ne omoži, bolje stori/ (I. Kor. 7, 32). 732. Kaj je zakrament svetega zakona? Zakrament svetega zakona je zakrament, v ka¬ terem se neoženjen kristijan in neomožena kristijanka nerazdružno zvežeta ter prejmeta od Boga milost, da moreta dolžnosti zakonskega stanu do smrti zvesto izpolnjevati. Zakon je resnično zakrament, ker so tukaj zdru¬ žene vse tri reči, katere so pri vsakem zakramentu potrebne. Vidno znamenje tega zakramenta je izjava obojih za¬ ročencev, ali medsebojna pogodba, da se hočeta po redu in postavi svete cerkve v zakon vzeti, dokler jih smrt ne razloči. Nevidna milost je, poleg pomnoženja posvečujoče mi¬ losti, še posebna milost, da moreta velike in včasih pretežavne dolžnosti zakonskega stanu do smrti zvesto izpolnjevati. Daje Jezus Kristus zakrament svetega zakona postavil, to nas uči sv. pismo in ustmeno izročilo, in isto nam sveta cerkev zapoveduje verovati. * 733. Kdaj je Bog zakon postavil? Bog je zakon postavil že v stari zavezi v raju; v novi zavezi pa ga je Jezus Kristus še povišal v 519 — zakrament, ki je milosti polna podoba njegove ne- razdružne zveze s sveto cerkvijo. 1 Zakon je tako star, kakor je star človeški rod. Bog sam je zakon že v raju postavil. Bog je dal prvemu človeku Adamu Evo za ženo, ju je blagoslovil in jima je rekel: »Naraščajta in množita se in polnita zemljo. 1 ' (I. Mojz. 1, 28). Volja božja je torej bila, da bi Adam in Eva živela v zakonski zvezi, da bi se človeški rod ohranil in polnil zemljo, katera je bila stvar- jena za človeka in za človeški rod. Po tej postavitvi bi morala biti zakonska zveza samo med enim možem in eno žensko. To je razvidno iz besed: »Zavoljo tega bo zapustil človek svojega očeta in svojo mater, in se bo držal svoje žene, in bosta dva v enem mesu." (I. Mojz. 2, 24). In ta zveza med možem in ženo naj bi bila po božji volji nerazdružna. Ko so namreč farizeji Jezusu ugovarjali, da je Mojzes dovolil možu, da more dati ženi ločiven list, jim je Jezus odgovoril: »Od začetka pa ni bilo tako" (Mat. 19, 8), t. j. v raju, ko je Bog postavil zakon, to ni bila božja volja, da se mož loči od žene; torej je bila od nekdaj božja volja, da je zakonska zveza nerazdružna. Jezus Kristus je zakonsko zvezo povišal v za¬ krament. To razločno uči sv. Pavel: »Ta zakrament je velik; jaz pa rečem: v Kristusu in v cerkvi." Zakrament svetega zakona je milosti polna podoba Jezusove nerazdružne zveze s sveto cerkvijo. »Mož je glava žene, kakor je Kristus glava cerkve. — Možje, ljubite svoje žene, kakor je tudi Kristus cerkev ljubil." (Efež. 5, 23. 25). Zaročena se pa moreta vzeti v zakon po redu in po postavi svete cerkve. Zaročenci tedaj, ki se ženijo in možijo in se nič ne ozirajo na ostre postave svete cerkve glede zakona, ne prejmejo zakramenta svetega zakona, ampak živijo, kakor pravimo, v divjem zakonu; v taki zvezi žive namreč tudi divje stvari v hosti. 734. Katere milosti podeli zakrament svetega zakona? Zakrament svetega zakona podeli te milosti: 1. pomnoži posvečujočo milost božjo; ' »Ta skrivnost je velika; jaz pa rečem: v Kristusu in v cerkvi. (Efež, 5, 32). - 520 — 2. da posebno milost, da moreta zakonska zvesto iz¬ polnjevati dolžnosti svojega stanu. Zakon je zakrament živih, zato pom nožu j e posveču¬ jočo milost božjo tistim, ki ga prejmejo. — Posebna milost tega zakramenta ali stanovska milost, katero dobivajo zakonci, pa je milost, da morejo težavne dolžnosti svojega stanu zvesto izpolnjevati in v zakonu resnično krščansko živeti. * 735. Kaj sta si zakonska dolžna? Zakonska sta si dolžna: 1. skupaj živeti v edinosti, ljubezni in zakonski zve¬ stobi, dokler ju ne loči smrt; 2. dajati drug drugemu s krščanskim življenjem dober vzgled in se podpirati med seboj; 3. izrejati otroke v strahu božjem in skrbeti za njihov časni in večni blagor. Zakonska sta dolžna skupaj živeti pod isto streho; naj se ne loči drug od drugega, razven za kratko časa, in ne drugače, kakor z dovoljenjem družeta. Mož in žena namreč »nista več dva, ampak eno meso“. (Mat. 19, 6). — Zakonska naj živita v edinosti, ne pa v nemiru in prepiru; da sta kakor eno telo, tudi ena duša. — Naj živita tudi v ljubezni. »Ljubezen pa je potrpežljiva, je dobrotljiva; ljubezen ne ravna napačno, se ne da razdražiti, ne misli hudega in vse pretrpi/ (I. Kor. 13, 4 — 7). Zakonska sta dolžna živeti v zakon¬ ski zvestobi, dokler ju ne loči smrt. Jezus sam namreč uči, dahi bilo to prešestovanje, če bi se kdo ločil od svoje žene in drugo vzel. (Prim. Mat. 19, 9). In sv. apostol Pavel pravi da bi »ženo imenovali prešestnico, ako bi bila z drugim možem dokler njen mož živi/ (Rimlj. 7, 72). Lep vzgled zakonske krotkosti, potrpežljivosti in modrosti daje zakonskim sv. Monika, mati sv. Avguština. Stariši so jo dali v zakon Patriciju, imovitemu pa nevernemu možu. Kmalu si je pridobila ljubezen in spoštovanje svojega moža s svojim lepim obnašanjem, posebno s svojo potrpežljivostjo, s katero je prenašala njegove slabosti. Patricij je bil sicer dobrega srca, pa jako nagel in silovit. Zato mu nikdar ni ugovarjala, kadar je bil razdražen. Ko pa se je pomiril, je govorila ž njim lju¬ beznivo in krotko. Patricij je potem pripoznal svojo krivdo — 521 — in tein bolj ljubil in spoštoval svojo ženo. Včasih so se Moniki tožile druge žene, da morajo od svojih mož trpeti veliko suro¬ vosti in krivic. Monika pa jim je djala: „ S voj emu hudobnemu jeziku morate pripisovati vse te surovosti in krivice. Z jezikom še bolj razdražite svoje itak že razjarjene može. Jaz pa molčim, kadar se moj mož krega. Tako nevihta hitro preleti, jeza se vleže in vrne se zopet ljubi mir. * * Zakonska sta si dolžna dajati drug drugemu dobe: vzgled in se podpirati med seboj. Sv. Janez Kriz, učir „ Zakonci, ki se v resnici ljubijo, molijo skupno, prejemaio skupno svete zakramente. Z lepim vzgledom, ki si ga dajata, se učita, se opominjata in podpirata v vsem dobrem. Ako je le mogoče, hodita skupno v cerkev in skupno pristopata k angelski mizi."** Zakonci naj svoje otroke izrejajo v strahu bož- j em. „Dobro drevo ne more malopridnega sadu roditi.“ (Mat. 7, 18). Dobri stariši, dobri otroci. Jabolko ne pade daleč od drevesa. „Dar Gospodov so otroci." (Ps. 126, 3). Bog daje starišem otroke, bode pa tudi tirjal enkrat račun od starišev, kako so svoje otroke izredili. 736. Ali se zakon more razvezati? Zakon se ne more razvezati drugače, kakor s smrtjo enega izmed zakonskih; vendar pa more cerk¬ vena gosposka iz važnih vzrokov dovoliti, da za¬ konska živita ločena drug od drugega. 1 Zakona ne more nikdo na vsem svetu razvezati; kar je namreč Bog združil, naj človek ne loči in tudi ne more ločiti. Vendar pa more cerkvena gosposka iz važnih vzrokov dovoliti, da zakonska živita ločena drug od drugega. S tem pa zakon ni razvezan, samo skupaj živeti jima ni treba; nobeden ločenih zakoncev torej ne more misliti na nov zakon, dokler njegov drug živi. ' „Kar je Bog združil, naj človek ne loči." (Mat. 19, 6.' A sak, ki se loči od svoje žene in vzame drugo, prešestuje; in ki vzame ločeno od moža, prešestuje. 11 (Luk. 16, 18.) * Razlaganje kršč. nauka, 4. pogl. str. 1223. Celovec. 1871. ** Deharbe, Erkl. d. Katech. III., pag. 657. 73. — 522 — * 737. Kako prejmeta zaročenca zakrament svetega za¬ kona? Zaročenca prejmeta zakrament svetega zakona tako, da pred svojim župnikom ali njegovim namest¬ nikom in pred dvema pričama izrečeta, da se vzameta v zakon. 'Zaročenca morata pred svojim župnikom i z r e či, da se vzameta v zakon. Če zaročenca hočeta od drugega duhov¬ nika poročena biti, morata imeti dovoljenje ali od škofa ali pa od svojega župnika. Če bi katoliška zaročenca pred posvetno gosposko (pred kakim uradnikom) izrekla, da se hočeta v zakon vzeti, je zakon ničevem zaročenca nista prejela zakramenta svetega zakona, pač pa se smrtno pregrešita. Zaročenca morata pred dvema pričama izreči, da se vzameta v zakon. Zakon je namreč nekaka sveta pogodba med zaročencema; in kakor je pri drugih pogodbah treba prič, ki svedočijo o veljavnosti pogodbe, tako je tudi pri poroki treba prič, ki se morejo potegniti za veljavnost zakona, če bi ali kateri zaročencev ali kdo drug začel zakon razdirati ali o njegovi veljavnosti dvomiti. 738. Na kaj morajo paziti tisti, ki hočejo stopiti v za¬ konski stan? Tisti, ki hočejo stopiti v zakonski stan, morajo paziti na to: 1. da se ne zaročajo lahkomiselno; 2. da ni med njimi zakonskih zadržkov, in da so, dobro podučeni v krščanskem nauku; 3. da čisto prežive zaročni stan; 4. da pred poroko vredno prejmejo zakrament svete pokore in svetega Rešnjega Telesa. 1. Zaročenci naj pazijo, da se ne zaročajo lahko¬ miselno, t. j. da se ne prenaglijo in ne obljubijo komu resno in slovesno zakona. Zaročenec naj o tej svoji srčni zadevi najprej govori z Bogom in naj stanovitno moli, da spozna nje- — 523 — govo sveto voljo. Dokler od Boga ne zasliši glasa, ki ga klice v zakonski stan, naj se z nobeno besedo ne veže na kako osebo, še manj p a z resno obljubo. Naj se posvetuje tudi s svojimi stariši in z drugimi modrimi osebami, preden komu zakon ob¬ ljubi. Stariši imajo več skušnje in že bolj trezno mislijo, in imajo kaj bistro oko za srečo svojih ljubljenih otrok. Potem pa zaročenec naj presodi tudi sam sebe, svoje dušne in svoje telesne moči, ali bo mogel težavne dolžnosti zakonskega stanu izpolnjevati. Zaroke se sicer lahko zopet razvežejo, kadar obadva zaročenca v to privolita, pa tudi enostransko, če je zato zadosten vzrok. Pri tem pa navadno škodo trpi dobro ime zaročencev in se stori dosti greha: sovraštva, kletve, raz¬ našanja itd. Župnik je zvedel, da ima dekle znanje z lahkomiselnim, ničvrednim fantom. Pokliče jo torej in ji prigovarja, naj se vendar ne moži s takim človekom. „Pa se vendar bom!“ reče dekle. „Glej, ji odgovarja župnik, sama dobro veš, da je pija¬ nec, pretepač, in da se o njem sliši vsak teden kakšna nova hudobija". „Oh, gospod župnik, pravi dekle, dober človek je, če se le ž njim prav ravna. Zraven pa še je lep in zal fant! Oko bi pač tudi rado nekaj imelo 11 . v Na to ji župnik ne od¬ govori ničesar. Gostija je minila. Čez šest mesecev pa sreča mlada žena — bilo je ono dekle — župnika z obvezano glavo in stokaje se mu pritožuje: „Glejte, ta ničvrednež me je na¬ tepel po glavi in po hrbtu in malo da mi ni tudi iztaknil desnega očesa. 11 Župnik ji resnobno odgovori: „ Da, oko bi pač tudi rado nekaj imelo! 11 * 2. Zaročenci naj pazijo, da ni med njimi zakonskih zadržkov. Ako je namreč med njima kak zakonski zadržek, se ne smeta poročiti, dokler ni zakonski zadržek odstranjen, če ga je sploh moči odstraniti. Zakonci naj tudi skrbe za to, da so dobro podučeni v krščanskem nauku. Ker pa je že vsakemu kristi- janu sploh potrebno, da je podučen vsaj v poglavitnih resnicah svete vere, je to tembolj potrebno zaročencem. Zakonski ljudje so namreč dolžni, svojo družino in sosebno svoje otroke podučevati v krščanskem nauku in jih vaditi krščanskega živ¬ ljenja. Kako bi mogli izpolnjevati to svojo dolžnost, ako so sami slabo podučeni v krščanskem nauku? Radi tega je sveta * Eichsfelder Volksblatter. Cnfr. Schmitt, Erkl. d. Deharb. Katech. III. pag. 512. — 524 — cerkev zapovedala, da naj duhovni pastir zaročence glede svete vere vestno izprašuje in jih naj ne poroča, dokler se ne pre¬ priča, da so zadostno podučeni v krščanskem nauku. 3. Zaročenci naj pazijo, da čisto prežive zaročni stan, t. j. ne smeta si dopustiti ničesar, kar bi bilo le količkaj proti sveti čistosti, da nevesta lahko z mirno vestjo dene venec nedolžnosti na svojo 'glavo. Ravno zavoljo tega jima sveta cerkev ostro prepoveduje, da pred poroko ne stanujeta pod eno streho in se ne shajata na samem. Ako stopita s čistim srcem pred oltar, privabita s tem nase božji blagoslov iz nebes. Če pa zaročenca opominov svete matere cerkve ne marata poslušati, si sama namakata šibo, s katero ju Bog potem vzakonu tepe. 4. Tisti, ki hočejo stopiti v zakonski stan, morajo paziti na to, da pred poroko vredno prejmejo zakrament svete pokore in svetega Rešnjega Telesa. Zakrament svetega zakona je zakrament živih; kdor ga torej hoče vredno prejeti, mora ga prejeti v stanu milosti božje. Zato pa sveta cerkev zaročencem zapoveduje, da morajo pred poroko z dobro spovedjo očistiti svojo vest. Ker nastopajo zaročenci nov stan, se jim zlasti še nasvetuje dolga spoved. (Prim, vpraš. 691). Kdor bi zakrament svetega zakona prejel v smrtnem grehu, onečastil bi zakrament ter storil božji rop. Pred nekaterimi leti se je poročil mlad zdravnik z devico iz jako pobožne rodbine. Deset dni pred poroko gre ženin k materi svoje neveste in jo prosi dovoljenja, da bi smel z ne¬ vesto samo nekaj govoriti. Mati mu tega ne dovoli, rekoč: ,,Moja hči še nikdar ni sama govorila s kakim možem". „Saj bom vendar v kratkem njen mož, sedaj pa ji moram nekaj važnega povedati", pravi zdravnik. Mati pa reče: „Ko boste njen mož, takrat je vaša, dotlej pa mora mati paziti na njo." Zdravnik tedaj materi odkrije svojo željo. Hotel je namreč prositi svojo nevesto, da bi ž njim vred opravila dolgo spoved, da se tako spodobno pripravita na zakrament svetega zakona. Ko mati to sliši, objame vsa ginjena svojega zeta. Rada mu dovoli, da govori z nevesto o tem očitno, ker itak namerava vsa družina na dan poroke pristopiti k sv. obhajilu. Zaročenca sta opravila svojo dolgo spoved. Zdravnik pa je najel za vseh osem dni pred poroko sv. maše, da si sprosi blagoslova bož¬ jega za novi stan. 0 ko bi se vsi zaročenci pripravljali tako na sv. zakon, koliko srečnejši bi bili zakoni in koliko sreč¬ nejši bi bil svet!* * Schmitt, Erkl. d. Deharb. Kat. pag. 515. 5. 2, — 525 — 739. Kaj so zakonski zadržki? Zakonski zadržki so take okolnosti, ki narede za¬ konsko zvezo nedopuščeno ali celo neveljavno. Prvi se imenujejo oviralni, drugi razdiralni zakonski zadržki. Zakonsko zvezo narede nedopuščeno: prepovedani čas, razlika v veri med kristijani, veljavna zaroka, navadna obljuba čistosti itd.; neve¬ ljavno pa : sorodstvo in svaštvo v določenih kolenih, duhovno sorodstvo itd). Zakonski zadržki so take okolnosti, t. j. taki na¬ potki, ki narede zakonsko zvezo nedopuščeno ali celo ne¬ veljavno. Zadržki so torej ali oviralni, ki zakon ovirajo ali prepovedujejo, vendar pa ga ne store neveljavnega, ali raz¬ diralni, ki narede zakonsko zvezo neveljavno. Prav zategavoljo se torej zakoni oklicujejo, da se taki napotki o pravem času zvedo ter tako preprečijo neveljavni in prepovedani zakoni. Zato morajo tudi zakonci pri zapi¬ sovanju zakona vestno odgovarjati na vprašanja duhovnega pastirja, in ne smejo ničesar zatajiti. Ako namreč duhovni pastir tem potom zve kak zakonski zadržek, še more o pravem času prositi, če za to govore tehtni vzroki, za spregled zakonskega zadržka, da morejo potem zakonci skle¬ niti veljaven zakon. Večina zakonskih zadržkov je namreč takih, da jih more cerkvena oblast spregledati. Rimska stolica le nekaterih zadržkov ne spregleda in še jih nikdar ni spre¬ gledala. * 740. Kaj so mešani zakoni ? Mešani zakoni so zakoni med katoliškimi in ne- katoliškimi kristijani. Sveta cerkev mešane zakone, n. pr. med katoličanom in luteranko, iz prevažnih vzrokov prepoveduje. Rimska stolica mešane zakone čestokrat imenuje „ostudne“ in zelo, »škodljive 1 '.* Sv. apostol Pavel namreč uči: „Krivoverca se ogibaj" (Tit. 3, 8), kaj bi še le apostol rekel, če katoliški človek vzame krivo¬ verca v zakon! Le iz preimenitnega vzroka, in tako rekoč pri¬ siljen, dovoli Rim včasih mešani zakon, da zabrani kako več je zlo. * Deharbe, Erkliirung d. kath. Katech. III. pag. 470. 526 — * 741. Kaj je treba pri mešanih zakonih resno premisliti? Pri mešanih zakonih je treba resno premisliti to-le: 1. spravljajo katoliškega sodruga v nevarnost, da pri¬ voli v nekatoliško vzgojo otrok, in da tako pogubi svojo dušo: 2. obtežujejo celo pri ugodnih razmerah katoliško vzgojo otrok; 3. zasejejo v družino dostikrat nemir in versko vne- marnost; 4. zato jih katoliška cerkev nikdar ne odobrava in iz važnih vzrokov trpi le tedaj, če je zagotovljeno, da bodo vsi otroci katoliško vzgojeni, in če so od¬ stranjene vse nevarnosti za dušno zveličanje. 1. Mešani zakon je zelo nevarna reč za katoliškega so¬ druga. Katoliška cerkev sicer mešanega zakona ne dovoli dru¬ gače, kakor če se zaročenca v pismeni pogodbi zavežeta, da bosta vse svoje otroke v katoliški veri izgojila. Vendar je pri mešanih zakonih treba resno premisliti, ker se lahko zgodi, da krivoverni sodrug terja vse otroke (ali pa samo dečke ali samo dekleta) za svojo vero, in da se katoliški sodrug slednjič vda in privoli v nekatoliško vzgojo otrok. Tak katoliški sodrug se izneveri sv. cerkvi, in se smrtno pregreši in tako pogubi svojo dušo. Od tega greha ga tudi noben spovednik ne more odvezati, razven če se pozneje resnično kesa svojega dejanja in vsaj v toliko, koliko more, popravi storjeno škodo. 2. Mešani zakon obtežuje celo pri ugodnih raz¬ merah katoliško vzgojo otrok. Otroci se namreč ravnajo vedno bolj po vzgledu, kakor po besedah starišev, in se torej držijo zdaj očetove zdaj materne vere. Otroci, zbegani in zme¬ šani, kakor je mešan zakon starišev, ne vedo, katere vere bi se držali, in se slednjič ne zmenijo več za nobeno vero. 3. Mešani zakoni zasejejo v družino dostikrat ne¬ mir. Če je namreč zakoncem kaj mar za sveto vero, vsak svojo vero zagovarja, in prepirov ni konca ne kraja. Navadno pa je takim zakoncem, katerim pred poroko vera ni prva skrb, vera tudi po poroki deveta briga. Verska nemarnost in mlačnost se udomači med njimi. — 527 — 4. Zato katoliška cerkev mešanih zakonov n i k d a r n e odobrava, ampak iz važnih vzrokov samo trpi, da za¬ koncev ohrani škode, ki bi bila še večja, ako bi namreč živeli v nedopuščenem ali celo v neveljavnem zakonu. 742. Kdo ima oblast, postavljati razdiralne zakonske zadržke in odločevati, je-li zakon veljaven ali ne? Oblast, postavljati razdiralne zakonske zadržke in odločevati, je-li zakon veljaven ali ne, ima samo sveta cerkev. t 743. Zakaj ima samo sveta cerkev oblast, postavljati razdiralne zakonske zadržke in odločevati, je-li zakon veljaven ali ne? Oblast, postavljati razdiralne zakonske zadržke in odločevati, je-li zakon veljaven ali ne, ima samo sveta cerkev zato, ker je zakon zakrament, in ker je Jezus Kristus samo sveti cerkvi dal pravico, določevati in odločevati o svetih zakramentih. Je-li kak zakrament veljaven ali ne, o tem ima samo cerkvena oblast pravico razsoj e v ati, ker je Jezus Kri¬ stus oskrbovanje svetih zakramentov izročil svoji cerkvi. Kar velja o vseh drugih zakramentih, mora veljati tudi o zakra¬ mentu svetega zakona. Posvetna oblast tedaj ne more o zakramentu zakona ničesar določevati, pač pa more urejati med zakonci druge razmere, katere se svetega zakra¬ menta ne dotikajo, n. pr. imovinske, dedinske pravice itd. In le-te posvetne postave, katere katoliške vesti ne vznemirjajo, mora vsak dober kristijan vestno izpolnjevati. 744. Ali so razven zakramentov še kaka druga zna¬ menja, ki dele milost sama iz sebe? Razven zakramentov ni nobenega drugega zna¬ menja, ki bi delilo milost samo iz sebe: tako imeno¬ vani zakramentali (blagoslovila) so zakramentom samo podobni. — 528 - Zakramenti so znamenja, ki sama iz sebe delijo milost. Zat6 nevreden delivec ne more preprečiti milosti sve¬ tega zakramenta, pa je tudi ne zasluži in ne more zaslužiti pravičnost tistega, ki zakrament prejme. Zakrament deli milost sam iz sebe, t. j. zato, ker ga je Jezus Kristus postavil. Te moči, da bi sami iz sebe delili milost, zakramentali nimajo. Pomni! Ko si izbiraš stan, misli pred vsem na Boga in na svoje dušno zveličanje. Če sodiš po resnem premišljevanju, da si poklican v za¬ konski stan, pripravljaj se zanj z molitvijo, s čistim življenjem in z vredno- spovedjo. 4. Oddelek. O zakramentalih in cerkvenih obredih. 745. Kaj so zakramentali? Zakramentali so: 1. zakramentom podobna sveta dejanja, na primer: zarotovanja, blagoslavljanja in posvečevanja, katera je postavila sveta cerkev, da nam naklanja posebne milosti in dobrote, ali da posvečuje osebe in stvari; 2. reči, katere je posvetila cerkev, da jih rabi pri božji službi, ali da jih mi pobožno rabimo, na primer blagoslovljena voda. Zakramentali so zakramentom podobna sveta de¬ janja, t. j. so vidna znamenja, ki tudi pomenjajo nevidno milost, katere se moremo udeležiti, če zakramentale prejemamo. Ver¬ nikom sicer ne dele posvečujoče milosti božje in je tudi ne ponmožujejo, kakor sveti zakramenti, pač pa jim dele mnogo¬ vrstne druge dobrote in milosti za njih dušno in telesno korist. Ljubi Bog je človeka ustvaril, da naj gospoduje čez vse stvari in vso zemljo (Prim. I. Mojz. 1, 26), in mu torej naj vse stvari služijo v njegovo časno in večno srečo. Ker pa je zemlja dala človeku prepovedani sad in mu torej pomagala grešiti, jo je zadelo prekletstvo božje: „Prekleta bodi zemlja v tvojem delu/ (I. Mojz. 3, 17). Po grehu je tedaj človeku vsa — 529 — narava, ki mu je bila prej podložna, prijazna in koristna, zdaj sovražna, ga pohujšuje in mu služi v greh. Da bi torej sveta cerkev tudi vse stvarjene reči storila deležne Jezusovega odre¬ šenja in jih rešila prekletstva, da bi človeku zopet služile v dušni in telesni prid ter poveličevale Boga, zategavoljo je cer¬ kev postavila zakramentale. $ 746. Kako se razlikujejo zakramentali od zakramentov? Zakramentali se razlikujejo od zakramentov zlasti tako: 1. zakramente je postavil Jezus Kristus, zakramentale pa sveta cerkev; 2. zakramenti delujejo iz lastne moči, katero jim je podelil Jezus Kristus, zakramentali pa po priprošnji svete cerkve in po pobožnosti tistih, ki jih rabijo. Zakramente je Jezus Kristus postaviI. Cerkev ne more nobenega novega zakramenta postaviti. Zakramentale pa postavlja sveta cerkev po oblasti, ki jo je dobila od Jezusa, in more tudi nove zakramentale postaviti, če je to po¬ trebno in koristno za kristijane. Zakramenti delujejo iz lastne moči, t. j. Jezus Kristus je zakramentom dal moč, da prav gotovo delijo milosti, katera naznanja vidno znamenje zakramenta. Zakramenti torej vedno delijo svoje milosti, in delovanje zakramenta ni odvisno od pravičnosti delivca, pa tudi ne od zasluženja tistega, ki ga prejme. Zakramentali pa ne delujejo iz lastne moči, ker Kristus ni nikdar obljubil, da morajo zakramentali resnično deliti milost tistim, ki se jih udeleže. Zakramentali delijo milosti po priprošnji svete cerkve in po pobožnosti tistih, ki jih rabijo. Bolj stanovitne so molitve cerkve in večje je zaupanje prejemavca, tem večjo moč imajo zakramentali. More se pa tudi zgoditi, kakor pri vsaki drugi molitvi, da nam Bog ne podeli milosti, katero hočemo po zakramentalu doseči, pa nam zato podeli druge milosti. 34 — 530 — * 747. Čemu rabi sveta cerkev zarotovanja? Sveta cerkev rabi zarotovanja v to. da odvrača in odganja škodljivi vpliv hudobnega duha. Kristus je izganjal hudiče in je to oblast dal tudi svoji cerkvi. „Ko je svojih dvanajst apostolov k sebi poklical, dal jim je oblast do nečistih duhov, da bi jih izganjali.“ (Mat. 10, 1). Hudobni duhovi imajo škodljiv vpliv na človeka in na vse druge stvari, ki so zavoljo človeka stvarjene. Hudič pa na človeka škodljivo vpliva na trojni način: Skuša ga za¬ peljati v greh: Zveličarja samega je skušal; pripravlja mu časno nesrečo: Jobu je vzel premoženje in zdravje; včasih človeka popolnoma obsede, kakor nam to na večih mestih spričuje sveti evangelij. Če pa hudič more škodovati človeku, ki je kralj vsega stvarjenja, je gotovo, da po božjem pripuščenju škodljivo vpliva in zlorabi v našo škodo tudi druge stvarjene reči. (Prim. Mat. 8, 30—32). Zato sveta cerkev zarotuje vodo, sol itd., preden jih rabi pri cerkvenih obredih. * 748. Čemu rabi sveta cerkev blagoslavljanja? Sveta cerkev rabi blagoslavljanja, da izprosi božjega blagoslova osebam in stvarem. (Taka blagoslavljanja so na primer: blagoslov s svetim Rešnjim Telesom in svetim križem, znamenje svetega križa, blagoslov nad bolniki in umirajočimi, blagoslavljanje hiš, jedil in pijače.) Blagoslov božji to so milosti in dobrote božje, sosebno pa obramba in pomoč proti zlu na duši in telesu. Sveta cerkev blagoslavlja osebe, t. j. moli, da jih naj Bog vzame v svoje varstvo in jim naj raznotere milosti in dobrote deli ter jih o varuj e vsega hudega na duši in telesu. — Sveta cerkev pa rabi blagoslovljenja, da izprosi božjega blagoslova tudi stvarem, t. j. moli Boga, da ves vpliv hudega duha od njih odstrani in da tistim, ki blagoslovljene reči imajo in rabijo, pomaga na duši in telesu, v posvetnih in duševnih silah. Jezus blagoslovi otroke (Mark. 10, 16), pa tudi kruh in ribe (Luk. 6, 16). — 531 - sl/ V * 749. Čemu rabi sveta cerkev posvečevanja? Sveta cerkev rabi posvečevanja, da odločuje osebe ali stvari za službo božjo, ali da posvečuje kako reč za pobožno rabo (Taka posvečevanja so na primer: posvečevanje svetih olj, cerkva, altarjev in zvonov, krstne vode; blagoslavljanje križev in rožnih vencev, sveč, pepela, vode.) Sveta cerkev rabi posvečevanja, da odločuje osebe ali stvari za službo božjo, da ostanejo zanaprej osebe po¬ svečene, na pr. redovni bratje, nune itd., in da potem ostane stvar posvečena, na pr. posvečeni kelih, ki se zanaprej ne sme drugače rabiti, kakor samo za službo božjo. Blagoslavljanje in posvečevanje se torej v tem razlikujeta, da blagoslavljanje ne spremeni stana osebe ali reči, ampak le prosi za njo bla¬ goslova božjega, zato se blagoslavljanja morejo in smejo po¬ navljati; posvečenje pa stalno uvrsti osebo ali stvar med svete osebe ali stvari, in se torej nad isto osebo ali stvarjo ne sme ponavljati. Sveta cerkev rabi posvečevanja, da posvečuje kako reč za pobožno rabo, na pr. posvečuje razne svetinjice, katere pobožne duše nosijo, posvečuje sveče, da gorijo pri božji službi, pred kako podobo svetnikovo; posvečeno svečo dajemo krščencu v roke, jo užigamo umirajočemu itd. 750. Kdo je dal sveti cerkvi oblast, zarotovati, blago¬ slavljati in posvečevati? Oblast zarotovati, blagoslavljati in posvečevati, je dal sveti cerkvi Jezus Kristus. 1 751. Kako naj rabimo posvečene stvari? Posvečene stvari rabimo; 1. samo za tisti namen, za kateri jih je cerkev po¬ svetila; 1 Ko je Jezus „k sebi poklical svojih dvanajst apostolov, dal jim je oblast nad nečistimi duhovi, da bi jih izganjali, in ozdravljali vsako bo¬ lezen in vsako slabost/ (Mat. 10, 1.) — „V mojem imenu bodo izganjali hudobne duhove; .... na bolnike bodo roke pokladali, in bodo zdravi. (Mark 16, 17. 18.) 34* — 532 — 2. spoštljivo in zaupno, ker je njihova moč toliko večja, kolikor pobožnejši je listi, ki jih rabi. Posvečene reči rabimo samo za tisti namen, za. kateri jih je cerkev posvetila, ne moremo.pa po njih doseči drugih namenov, za katere cerkev ne. moli, manj še pa jih smemo zlorabiti za vražarske namene. So zlobni ljudje, kateri na široka usta hvalijo posvečene reči in jih prehvalijo samo zato, da jih dražje prodajo priprostim ljudem, kateri so pobožnega srca in katerim se še ne sanja o prevari, da bi mogli ljudje tako zlobni biti. Zopet drugi sleparji pa baran¬ tajo z rečmi, ki sploh niso blagoslovljene, samo da verne kri- stijane ogoljufajo za nekatere vinarje. Takim sleparjem je treba vrata pokazati! Posvečene reči moramo rabiti spoštljivo, t. j. mo¬ ramo jih lepo hraniti, pobožno nositi in poljubljati. Moramo pa jih rabiti tudi zaupno, t. j. treba je zanesljivo pričakovati, da nam resnično delijo dobrote in milosti, katere nam cerkev hoče po njih nakloniti, če je to v naše zveličanje. Zakra¬ mentalen! moremo pa pripisovati le tisto moč, katero jim cer¬ kev pripisuje, ne večje in ne manjše. 752. Kako naj rabimo blagoslovljeno vodo? Z blagoslovljeno vodo se večkrat pokropimo, zlasti zjutraj in zvečer, in prosimo Boga, naj nas vedno bolj očiščuje grehov in varuje vseh dušnih in telesnih ne¬ varnosti]. Z blagoslovljeno vodo se večkrat pokropimo in v duhu pokore Boga prosimo, naj nas vedno bolj očiščuje gre¬ hov, t. j. nam odpušča male grehe in časne kazni, katere smo zaslužili. Naj nas varuje vseh dušnih nevarnostij; blago¬ slovljena voda je namreč imeniten pomoček zoper zalezovanje in vpliv hudega duha; in nas varuje tudi telesnih nevar¬ nostij, bolezni, nezgod itd. Z blagoslovljeno vodo se pokropimo zlasti zjutraj in zvečer, to je namreč stara krščanska navada. 0 sv. škofu Bolfenku je razločno zapisano, da je pri njegovi postelji visel škropilnik, da se je pokropil, kadar je vstal ali šel počivat* * Deharbe, Erklarung d. kath. Kat. III. Bnd., pag. 494. — 533 — Lepa je tudi navada pokropiti se, kolikrat odhajamo od doma ali se vračamo in kadar nas hude skušnjave napadajo. Blago¬ slovljena voda je umirajočim zaželena pomoč zoper zalezovanje hudobnega duha. Ko je sv. Kamilo (de Lellis) umiral, je'nje¬ gov spovednik, ki ga je kropil, nekoliko varčeval z blagoslov¬ ljeno vodo. Zato ga je svetnik opominjal: „Več blagoslovljene vode — le več!“ In še le ko mu je spovednik s škropilom samim napravil križ na čelu, je bil svetnik zadovoljen in je je rekel: »Zdaj je prav!“* Tudi pri mrliču je pripravljen škropilnik, da mrtvo truplo kropijo, kateri pridejo molit za rajnega, da bi duša pokojnika dobila krepilo v vicah in prej ko prej očiščena našla večni mir. — Pobožni stariši pokropijo večkrat z blagoslovljeno vodo svoje otroke in svoje stanovanje, in verni kristijani kropijo tudi njive, vinske gorice, živino, hleve itd.; to ni nobena prazna vera. * 753. Kaj so cerkveni obredi? Cerkveni obredi so zunanja dejanja in znamenja, katera rabi sveta cerkev pri sveti maši, pri svetih zakramentih in pri drugih svetih opravilih zato, da izraža in vzbuja verske misli in čustva. Cerkveni obredi so zunanja dejanja in zname¬ nja, katera rabi sveta cerkev pri sveti maši. Mašnik se pri sveti maši naklanja, pripogiblje kolena, roke razprostira in zopet sklepa, dela križe, trka na prsi, gleda proti altarju in se zopet obrne k ljudstvu, moli na glas in potem zopet tiho, gleda zdaj v mašno knjigo, zdaj na altar in zopet povzdiguje svoje oči proti nebesom itd. Taka zunanja dejanja in znamenja rabi sveta cerkev tudi pri svetih zakramentih. Zato smo govorili o obredu zakramenta svetega krsta (str. 378), o obredu svete birme (str. 384) itd. In še pri drugih svetih opra¬ vilih rabi sv. cerkev taka zunanja dejanja in znamenja, n. pi. pri posvečenju cerkve, pri blagoslovljenju zvonov, vode itd. * Zimmermann, Lebensbild d. bi. Camillus, Freiburg im Br. 1897 - 534 — Sveta cerkev pa rabi sv. obrede zato, da ž njimi iz¬ raža in vzbuja verske misli in čustva. Ce se mašnik naklanja, izraža to dejanje ponižnost, če pogleda proti nebesom izraža to dejanje, da moli in je njegov duh pri Bogu, če trka na prsi, je to znamenje spokornega duha itd. Pomni! Ne preziraj obredov, katere cerkev tako visoko ceni in tako skrbno varuje, temveč prizadevaj si, da umevaš, kaj pomenijo, in uči se iz njih, kako se moraš tudi sam vesti pri božji službi, zlasti pred svetim Rešnjim Telesom. Peto poglavje. O krščanski pravičnosti in štirih po¬ slednjih rečeh. 1. Oddelek. O krščanski pravičnosti. 754. Kdo je krščansko pravičen? Krščansko pravičen je, kdor se s pomočjo božje milosti ogiblje hudega in dela dobro, kakor uči naša sveta vera. Ako tukaj govorimo o krščanski pravičnosti, ne mislimo na kako posamezno čednost, ampak na vse čednosti, na čed- nostno življenje sploh, na vse dolžnosti, katere mora kristijan izpolnjevati. Tukaj tudi ni beseda o naravni pravičnosti, katero more človek iz svojih lastnih moči spoznati in si jo pridobiti, ampak tukaj govorimo o krščanski pravičnosti, katero je Jezus Kristus učil in zapovedal, katero kristijan po veri spoznava in si jo more le s pomočjo milosti pridobiti in izraževati. Krščansko pravičen je, kdor se ogiblje hudega, ka¬ kor uči sveta vera. Bog sam pravi: „Ne ubijaj, ne pre- šestuj, ne kradi itd? In sv. pismo govori: »Moj sin, varuj se — 536 — hudega 11 (Sir. 4, 23), in nas opominja, da se ogibjemo greha, kakor jame na cesti (Mat. 15, 14), kakor kamena na poti, da se ne spotaknemo na njem (Ps. 90, 12), in da bežimo pred njim, kakor pred kačo (Sir. 21, 2). Krščansko pravičen je, kdor dela dobro, kakor uči sveta vera. Sv. vera pa uči dobro delati in nam zapoveduje: „ Posvečuj praznik, spoštuj očeta in mater itd. 11 In sv. pismo pravi: „Ogibaj se hudega in delaj dobro 11 . (Ps. 33, 15). In sv. apostol Jakob piše: »Kaj pomaga, moji bratje! če kdo pravd, da ima vero, del (dobrih) pa nima. Ali ga bo vera mogla zveličati? 11 (2, 14). Krščansko pravičen je, kdor se s pomočjo božje mi¬ losti ogiblje hudega in dela dobro. Samo to je namreč nad¬ naravno in resnično krščansko, kar storimo v stanu milosti božje in z njeno pomočjo. »Ustvarjeni smo v Kristusu Jezusu za dobra dela 11 (Efež. 2, 10), t. j. da moremo dobra dela delati, nas je Jezus Kristus po svoji milosti zmožne storil, brez njega ne moremo ničesar storiti. Krščansko pravičen je torej: 1. Kdor se ogiblje hu¬ dega in dela dobro. 2. Kdor se ogiblje hudega in dela dobro, kakor uči sveta vera, t. j. da ima za hudo, o čemur vera trdi, da je res hudo, in za dobro, kar vera za dobro smatra; in da se ogiblje hudega in dela dobro, ker sveta vera to zapoveduje, da se hudega ogibljemo, dobro pa delamo. Jezus je rekel: »Povem vam, če vaša pravičnost ne bo obilnejša, kakor pismarjev in farizejev, ne poj dete v nebeško kraljestvo. 11 (Mat. 5, 20). Farizeji so bili hinavci in so imeli za greh, kar ni greh, in za dobro, kar ni dobro in so »zvijali besede živega Boga 11 (Jer. 23, 36), in zato njihova pravičnost ni bila prava. 3. Kdor se s pomočjo božje milosti ogiblje hudega in dela dobro. Prvi del krščanske pravičnosti. Ogibaj se hudega. 755. Kaj je hudo? Hudo ali edino pravo zlo je to, kar je zoper božjo postavo, namreč greh. — 537 — Na svetu je veliko hudega, je dosti zla; toliko, da svet imenujemo solzno dolino. Na zemlji je revščina, so bolezni, je pre¬ ganjanje, trpljenje, žalost, smrt. Toda vse to ni pravo hudo, ker trpi le nekaj časa, potem pa mine; če prej ne, neha gotovo ob smrtni uri. Tudi zato ne, ker nam vse posvetno zlo ne more škodovati na duši, če ga voljno prenašamo, pač pa nam more zelo veliko koristiti. Ako namreč na svetu iz ljubezni do Boga voljno trpimo, odshižujemo časne kazni in si še poleg tega zaslužimo veliko plačo v nebesih. n Mislim namreč, da se trpljenje sedanjega časa ne da primerjati prihodnji časti, katera bo razodeta nad nami“. (Rimlj. 8, 18). Da hudo na zemlji ni pravo žlo, je razvidno tudi iz tega, da ljubi Bog čestokrat najsvetejšim osebam pošilja največje trpljenje, postavimo: Mariji, žalostni materi, sv. apostolu Pavlu, pobožnemu Jobu; in da svetniki nič bolj ne žele, kakor trpeti in umreti za Kristusa. Pravo hudo za človeka je tisto, ki mu škoduje na duši, ne na telesu, in ne samo za čas, ampak tudi za večnost. Tako hudo ali zlo pa je eno edino, — je greh. Pa tudi zato je greh edino pravo zlo, ker bi vseh drugih križev in težav ne bilo na svetu, če bi greha ne bilo, ampak človek bi imel na zemlji vedno rajsko življenje. Greh je pa to, kar je zoper božjo postavo. Po¬ stava božja so vse zapovedi in prepovedi, katere nam je Bog dal v naše zveličanje. Božja postava nam oznanuje božjo voljo; in če božje volje ne storimo, delamo zoper božjo postavo, in grešimo. Bog je dal Adamu in Evi postavo, da naj ne jesta sadu drevesa, ki je stalo sredi raja. Adam in Eva pa sta jedla prepovedan sad, storila sta, kar je bilo zoper božjo postavo in sta grešila. 756. Koliker je greh? Greh je dvojen: 1. podedovani ali izvirni greh, ki ga je storil Adam v raju, in katerega smo z nasledki vred podedovali tudi mi; 2. osebni ali dejanski greh. Podedovani greh, katerega ima vsak človek, katerega pa nismo sami storili, ampak smo ga podedoA a i z nas < ( 'i — 538 — vred od Adama. Kakšno drevo, takšen sad. „Slabo drevo ne more dobrega sadu roditi". (Mat. 7, 18). Podedovali smo Ada¬ mov greh, ker smo njegov zarod. Osebni greh je, katerega kaka oseba ali človek sam stori, in ne kdo drugi. Osebni greh imenujemo tudi dejanski greh, ker je naše dejanje, naše delo, in ni ga kriv kdo drug, kakor podedovanega greha, ampak krivi smo ga mi sami. Osebni greh in njega vrste. 757. Kdo stori osebni greh? Osebni greh stori, kdor vedoma in prostovoljno prelomi božjo postavo. Neumni živini pot zarantamo, da ne more v škodo, razven če ranto prelomi. Človeku pa, ki je pametna stvar, pa zabra- njuje božja postava, da ne zajde na krivo pot. Ako pa člo¬ vek prelomi božjo postavo, ki mu zapira krivo pot, stori greh — se pregreši. Osebni greh stori, kdor vedoma prelomi božjo postavo. Zato je Jezus farizejem rekel, da bi ne imeli greha, ko bi božje volje res ne poznali. Ker pa trdite, da božjo voljo poznate, in ste torej vedoma neverni, zato imate greh. Osebni greh stori, kdor prostovoljno prelomi božjo po¬ stavo, t. j. kdor bi lahko izpolnil, kar božja postava terja, pa ne mara poslušati niti svoje vesti, niti glasu angela varuha, ampak vboga svojo napačno voljo. Če gospodar v nedeljo gre v krčmo namesto v cerkev, in tako zamudi sveto mašo, je pro¬ stovoljno prelomil božjo postavo. Ako pa hlapec zamudi sveto mašo, ki bi bil rad šel v cerkev, pa ga je zadržalo delo, ka¬ tero mu je gospodar naročil, hlapec ni prostovoljno prelomil božje postave, in torej tudi ni grešil. 758. Kako se stori greh? Greh se stori na dvojen način: 1. če kdo v mislih ali željah, besedah ali dejanju kaj; hudega stori; 2. če kdo kaj dobrega opusti, kar je dolžan storiti. - 539 — 759. Kdo greši v mislih? \ mislih greši, kdor se prostovoljno vda slabim mislim in se radovoljno mudi v njih. V mislih greši, kdor se vda slabim mislim t. j. takim mislim, ki so zoper božjo postavo: kdor se njim vda, da imajo one oblast v njegovi duši, ne pa božja postava. Kdor se prostovoljno vda mislim in se radovoljno mudi v njih, t. j. če človek zapazi, da se v njegovem srcu budijo slabe misli in predstave, in jih ne zaduši, ampak jih goji in razmišljava, ker mu ugajajo, in v nje privoli. More se pa zgoditi, da slabe misli izhajajo v našem srcu in jih človek razmišljuje, se torej mudi v njih, ker še ga vest ni opozorila, da so njegove misli zašle na krivo pot. To niso prostovoljne slabe misli in torej tudi niso greh, če človek potem, ko se zglasi vest in ga opozori: »To ni prav!“ hitro zaduši slabe misli in jih prej ko prej spravi iz glave, ta čas človek ne greši, ker se ni vdal slabim mislim, ampak jih je zmagal. „Blagor človeku, kateri prebije izkušnjavo, ker izkušen bo prejel krono življenja." (Jak. 1, 12). »Hudobne misli so Gospodu gnjusoba". (Prig. 15, 26). Farizeji. (Zg. n. z. št. 20). 760. Kdo greši v željah? V željah greši, kdor prostovoljno želi kaj pre¬ grešnega. Ako človek želi kaj imeti, videti, slišati, storiti ali opu¬ stiti, kar je pregrešnega, greši v željah. Postavimo: otrok vidi v sosedovem vrtu lepa rumena jabolka in hiepeni, da bi mogel do njih in da bi ga nikdo ne videl. Ta želja jf pregrešna, ker želi otrok nekaj storiti, kar je grešnega, namreč ukrasti. Ako pa človek želi kaj imeti,, videti, slisati, storiti ali opustiti, kar ni pregrešnega, taka želja m pregrešna. Postavimo: otrok vidi pri sosedu na mizi kup lepih orehov m želi, da bi vendar ljubi Bog dal sosedovi materi dobro misel, da bi mu jih nekaj podarila, a sam bi se jih ne upal niti do¬ takniti; to niso grešne želje, če orehi otroku tekni jo. — 540 — 761. Ali so grehi vsi enako veliki? Grehi niso vsi enako veliki; nekateri so veliki ali smrtni, drugi pa mali ali odpustljivi. Grehi niso vsi enako veliki. Jezus sam uči, da so nekateri grehi veliki in težki, kakor bruno, drugi so pa mali in neznatni, kakor pezdir. Jezusova pridiga na gori. (Zg. n. z. št. 21, F.). In da so nekateri grehi mali, kakor mu¬ šice, drugi veliki kakor kamele (Mat. 23, 24). Pa tudi zdrava pamet spoznava, da grehi ne morejo biti vsi enako ve¬ liki. Laž je gotovo manjši greh od krive prisege; ukrasti sto kron mora biti večji greh, kakor ukrasti eno krono. Nekateri grehi so veliki ali smrtni, ker umorijo dušo, nas oropajo posvečujoče milosti božje, in storijo, da zapademo večni kazni — večni smrti v peklu. — Drugi grehi pa so mali ali odpustljivi, ki sicer tudi Boga žalijo, pa nam posvečujoče milosti ne vzamejo in nas ne pogubijo v pe¬ kel, pač pa moramo za nje časne kazni trpeti. 762. Kdo stori smrtni greh? Smrtni greh stori, kdor prelomi božjo postavo v kaki važni reči, in sicer tako, da greh jasno spozna in popolnoma privoli vanj. Smrtni greh stori, kdor prelomi božjo postavo v kaki važni reči. Važna pa je zapoved ali prepoved sama ob sebi, ki ne pozna malega greha, ampak se vedno smrtno pre¬ grešimo, če jo prelomimo, na pr. bogokletstvo, kriva prisega, nečistost; ali postane zapoved ali prepoved važna zavoljo kake okoliščine, na pr. če tat ukrade večji znesek. Ni pa smrtnega greha, če božjo zapoved prelomimo v kaki mali, neznatni reči, postavimo: če tat ukrade le par vinarjev, ali se kdo v šali zlaže. Smrtni greh stori, kdor prelomi božjo postavo tako, da greh jasno spozna, t. j. kadar človek ve, in mu vest pravi, da je to greh, kar dela, ali bi vsaj lahko vedel, daje njegovo dejanje hudobno in pregrešno. Če torej kristijan kaj grešnega stori, ker ne ve, da je to zoper božjo postavo in torej prepo¬ vedano, on ne greši. Taka nevednost pa mora biti nezadolžena; — 541 — zadolžena nevednost grešnika ne izpričuje. Ako torej kdo vedno zanemarja besedo božjo, in zato ne ve več, kaj je greh, o njem pravi sv. Gregor, da ni nevednež, ampak zaničevavec postave".* * Smrtni greh stori, kdor prelomi božjo postavo tako, da popolnoma privoli v greh, t. j. kdor hoče storiti, kurje greh, in bi bil nevoljen, če bi mu kaj greh preprečilo, da bi ga ne mogel storiti. Postavimo: roparji bi radi po noči v hišo vlomili, pa zapazijo, da ljudje v hiši bedijo in svetijo. Dosti¬ krat pa kdo pravi: »Bi pač ne storil tega, da bi prej vedel, kaj se bo zgodilo". Na pr. otrok otroku iz jeze podstavi nogo, in otrok pade tako nesrečno, da si zlomi nogo. To je sicer velika nesreča, pa ni velik greh, ker jezen otrok tega ni hotel in ni nameraval storiti, in torej ni privolil v to, kar je storil. 763. Zakaj se imenujejo veliki grehi tudi „smrtni“ grehi? Veliki grehi se imenujejo tudi »smrtni« grehi, ker ž njimi duša izgubi nadnaravno življenje, to je po¬ svečujočo milost božjo, ter si zasluži večno smrt. 1 Posvečujoča milost božja je nadnaravno življenje naše duše; velik greh pa dušo oropa posvečujoče milosti božje in jej vzame nadnaravno življenje, jo torej usmrti; zato se imenuje veliki greh tudi smrtni greh. »Greh, ko je storjen, rodi smrt". (Jak. 1, 15). »Kakor telo umrje, kadar ga zapusti duša, tako umrje tudi duša, kadar jo Bog zapusti".** Velik greh vzame duši nadnaravno življenje, in zatega- voljo se imenuje smrten greh. Dokler je namreč grešnik v smrtnem grehu, ne more nič dobrega za nebesa storiti, in če umrje, se večno pogubi, ali z drugo besedo, zapade večni smrti. | 764. Zakaj se moramo nad vse ogibati smrtnega greha? Smrtnega greha se moramo nad vse ogibati: 1. zaradi njegove hudobije; 2. zaradi njegovih nasledkov. 1 »Ime imaš, da živiš, pa si mrtev." (Skriv. raz. 3, 1.) * Razlaganje kršč. nauka, 5. pogl. I. del, str, 19, Celovec, 1874. ** Razlaganje kršč. nauka, 5. pogl. I. del, str. 33, Celovec, 1874. — 542 — 765. Kakšna je hudobija smrtnega greha? Hudobija smrtnega greha je neizmerno velika; kdor namreč smrtno greši: 1. silno žali in zaničuje neskončno veličastvo božje; 1 2. kaže nesramno nehvaležnost do Boga, svojega naj¬ boljšega očeta; 2 3. odpove se s strašno nezvestobo Jezusu, svojemu ljubeznivemu Odrešeniku; 4. drzno zametuje milosti svetega Duha. Hudobija smrtnega greha je neizmerno velika, — je tolika, da se ne da meriti in premeriti. Svet nima tolike mere, da bi mogel hudobijo smrtnega greha zmeriti. Kar je neizmerno, se ne more zmeriti. 1. Kdor smrtno greši, silno žali neskončno veli¬ častvo božje. Žaljenje merimo potem, kako visok, kako imeniten in častitljiv je gospod, katerega žalimo. Čim imenit- nejši je gospod, tem večja krivica se mu zgodi, če ga žalimo. Žaliti berača je krivica, veliko večja krivica pa je, žaliti kralja ali cesaija. Bog pa je -kralj vseh kraljev in gospodar vseh gospodarjev 11 (Razod. 17, 14), on je neskončno veličastvo, torej je tudi žaljenje Boga silno, neskončno. Kdor smrtno greši pa zaničuje neskončno veličastvo božje, t. j. on pre¬ zira in zanemarja veljavo božjo ter njegovo čast in pravi: „Kdo si ti, da bi te jaz slušal? Kaj mi moreš? Ne bom služil! 11 In tako se punta črv zemlje zoper svojega vsemogočnega Boga. 2. Kdor smrtno greši, kaže črno nehvaležnost do Boga, svojega najboljšega očeta. Vse, kar človek premore, ima od Boga: „Kaj imaš, česar nisi prejel 11 . Mesto da bi človek Boga za dobrote zahvalil, pa ga žali z dobro¬ tami, ali to ni predrzno ? Bog je dal človeku jezik, on pa ž njim kolne, prisega, laže, nesramno govori; Bog mu da zlati čas, človek pa ga zlorabi, da svojega Boga žali. Če bi tebi berač dar pognal v obraz, bi pač rekel: „To je nesramno! ta berač ni vreden, da solnce sije na njega 11 . To je črna nehvaležnost, ki boli božje srce samo: „Poslušajte nebesa itd. 11 1 „Moj si strl ... in rekel: Ne bom služil.“ (Jer. 2., 20.) 2 »Poslušajte nebesa, in zemlja vleci na ušesa; ker Gospod govori: Otroke sem zredil in povišal, oni pa so me zaničevali. 11 (Iz. 1, 2.) — 543 — Julij Cezar, vladar rimske države, je mladega Bruta sprejel za svojega sina. Rimski starešini pa so se zarotili zoper živ¬ ljenje Cezarja. Morilci ga obstopijo. Cezar se brani zoper bodala. Ko pa med morilci zagleda mladeniča Bruta, katerega je sprejel za svojega sina ter postavil za svojega dediča, spregovori samo še besede: „Torej tudi ti, moj sin!“ zakrije s plaščem svoj obraz in umrje* . . . Glej ljubi otrok! tudi tebe je kralj nebes sprejel za svojega otroka ; ali bi mogel tako nehvaležen biti in se pridružiti morilcem Boga? Kaj porečeš na to? 3. Kdor smrtno greši, odpove se s strašno nezve¬ stobo Jezusu, svojemu ljubeznivemu Odrešeniku, t. j. on se izneveri slovesni krstni obljubi. Pri svetem krstu se človek očitno odpove hudiču in priseže zvestobo svojemu Zveličarju. Kdor pa smrtno greši, prelomi slovesno obljubo, zapusti kakor izdajica bandero Kristusovo in se postavi pod bandero hudičevo. Ali to ni strašna nezvestoba? — Ali te, ljubi otrok, ni strah take nezvestobe? 4. Kdor smrtno greši drzno zametuje milosti sve¬ tega Duha. Sveti Duh je pri svetem krstu našo dušo po¬ svetil in izvolil za svoj dom in za svoj tempel, katerega je okinčal in okrasil z raznimi milostmi, da je postalo vredno sta¬ novanje za živega Boga. In kaj stori grešnik? O strašna drz¬ nost! On zametuje milosti svetega Duha, ki so Je¬ zusa stale njegovo srčno kri, kakor malovažno reč. Grešnik zapodi svetega Duha iz njegovega templa in posadi hudobnega duha na sedež svojega srca. Sveti Duh — golobček — odleti žalosten iz svoje hišice in peklenska ptica se vgnezdi v srcu grešnikovem. Grešnik sleče prelepo obleko otroka božjega in obleče suknjo jetnika hudičevega. 0 ljubi otroci! »Nikar ne žalite svetega Duha božjega" (Efez. 4, 30) s smrtnim grehom. 766. Katere nasledke ima smrtni greh? Smrtni greh ima te-le nasledke: 1. oropa nas posvečujoče milosti in ž njo božje ljubezni in pravice, biti otroci božji; 2. vzame nam vse zasluge za nebesa, katere smo si že pridobili ; Holzwarth, Weltgescbiclite, I. Bnd., 691. — 544 — 3. stori nas nesposobne, pridobivati si novih zaslug za nebesa; 4. nakoplje nam božje kazni in na zadnje večno po¬ gubljenje. 1. Smrtni greh nas oropa posvečuj oče milosti božje, da nismo več sveti in pravični, ampak sovražniki božji; in ker „Bog sovraži vse, ki greh delajo 11 (Ps. 5, 7), torej zgubimo s posvečujočo milostjo božjo tudi ljubezen božjo, kakor tudi pravico, biti otroci božji. Posvečujoča milost božja uvrsti človeka med otroke božje, smrtni greh ga postavi med sužnje satanove. 2. Smrtni greh nam vzame zasluge za nebesa, ka¬ tere smo si že pridobili. Prerok govori: „Ce se pravični od svoje pravice obrne, in počenja hudo, pozabljena bodo vsa njegova pravična dela“. (Eceh. 18, 24). 0 kolika škoda! Ven¬ dar pa, če Bog da grešniku milost, da se spokori, z grešnikom ožive zopet tudi njegova dobra dela. 3. Smrtni greh stori nas nesposobne, pridobivati si novih zaslug za nebesa. Kakor mrtvec ne more ničesar več storiti in svetu koristiti, tako tudi grešnik, ki je mrtev na duši, ne more ničesar več za nebesa storiti ali pridobiti. 4. Smrtni greh nam nakoplje božje kazni in na zadnje večno pogubljenje. Smrtni greh je rodovitno drevo, samo nič dobrega sadu ni na njem. Sad greha pa je nemirna, pekoča vest, strah pred šibo božjo, obupnost, sramota, bolezni, raznovrstne nezgode, nagla ali rana smrt, in naj zadnja in najbolj grozna kazen je pekel — : večno pogubljenje, če se greš¬ nik ne spokori še pred smrtjo. Večne smrti — reši nas o Gospod! ’ * 767. Iz česa spoznavamo najbolje, kako hudoben in kazniv je smrtni greh? Kako hudoben in kazniv je smrtni greh, spo¬ znavamo najbolje iz tega, če premislimo: 1. kako hudo je Bog kaznoval hudobne angele in naše prve stariše; 2. kako strašna je večna kazen v peklu, katero za¬ služi vsak smrtni greh; 3. kako bridko je bilo trpljenje, in kako grenka je bila smrt Jezusa Kristusa za naše grehe. — 545 Stvarjenje angelov in greh nekaterih izmed njih. (Zg. st. z. št. 2). Eno in edino grešno misel je Bog kaznoval z večnim pogubljenjem. Pravičnost božja se ne ozira na množino angelov, ne na njih lepoto in čast, tudi ne na to, da je bil to njih prvi in edini greh. Bog jim odloči kazen, katero smrtni greh zasluži — pekel. Kolika hudobija je ven¬ dar greh! (Prim, vpraš. 81). Kazen prvega greha. (Zg. st. z. št. 5). (Prim, vpraš. 99). Da je smrtni greh kaj neizrekljivo hudobnega in kaz¬ nivega, spoznamo iz tega, ker mu je odločena največja kazen, s katero more vsemogočni Bog kaznovati, namreč kazen pe¬ klenska. Večje kazni ni, kakor biti večno ločen od Boga, in večno trpeti neznanske muke. (Prim, vpraš. 250). Tudi bridko trpljenje in grenka smrt Jezusa Kristusa nam spričuje hudobnost smrtnega greha. „0 vi vsi, ki mimo greste po poti, pomislite in glejte, če je bolečina, kakor bolečina moja“. (Žal. Jer. 1, 12). In toliko je moral sani Sin božji trpeti, da je zadostil za greh. Kako kazniv je vendar smrtni greh! 768. Kdo stori mali greh? Mali greh stori: 1- kdor prelomi božjo postavo v kaki mali reči; 2. kdor prelomi božjo postavo v kaki sicer važni reči, toda ne popolno vedoma m prostovoljno. Božja postava zapoveduje ali prepoveduje tudi dosti malih reči, t. j. takih, ki so manj važne, katere nas, če jih storimo ali opustimo, ne oropajo posvečujoče milosti božje. Take reči so na pr. gizdost v obleki, radovednost, male nezmernosti v jedi in pijači, raztresenost v molitvi, prazni pogovori itd. človek prelomi včasih božjo postavo v kaki sicer važni reči, in vendar stori le mali greh, ker se to zgodi ali ne po¬ polno vedoma in ne popolno prostovoljno, na pr. \ prvi jezi, v naglosti, napol v spanju itd., in če človek ali ne more, ali nima dosti časa kake reči prav presoditi. 35 — 546 — * 769. Zakaj se imenujejo mali grehi tudi „odpustljivi“ grehi ? Mali grehi se imenujejo tudi »odpustljivi« grehi, ker nas ne oropajo posvečujoče milosti božje in se nam zato ložje in tudi brez spovedi odpuščajo. Mali greh se imenuje odpustljiv, ker se ložje od¬ pusti, kakor smrten greh. Odpustljiv greh nas namreč ne oropa posvečujoče milosti božje, in če človek v tem grehu umrje, ne pride v pekel, ampak samo v vice. Odpustljiv greh torej ne napravi tolike škode, kakor smrten greh, in se ga tudi ložje rešimo. Najložje se ga sicer znebimo po spovedi, vendar se nam odpušča tudi brez spovedi na druge načine: če se ga resnično kesamo, če smo pobožno pri sveti maši, po za- kramentalih, po dobrih delih itd. | 770. Zakaj se skrbno ogibajmo tudi malih grehov? Tudi malih grehov se skrbno ogibajmo: 1. ker tudi oni žalijo Boga; 2. ker nam vzamejo mnogo milostij, ki bi nam jih sicer Bog podelil; 3. ker nam nakopljejo mnogo kažnij; 4. ker nas sčasoma pripeljejo v smrtne grehe. 1 1. Po smrtnem grehu ni večje nesreče za človeka, kakor je odpustljiv greh. Tudi odpustljivi grehi namrečžalijo Boga, t. j. grešnik Bogu tudi po odpustljivih grehih jemlje čast, katera mu gre, če tudi ne v važnih rečeh; grešnik premalo gleda na Boga, če ga tudi povsem ne prezira, in če se mu tudi ne odpove popolno. Sv. Jeronim pravi: „Ne vem, ali mo¬ remo govoriti o malem grehu, s katerim se vendar Bog žali in zaničuje.“ * * Svetniki božji bi bili rajši umrli, bi bili rajši trpeli celo peklenske muke, kakor Boga z enim odpustljivim grehom žalili. ** Tudi za odpustljive grehe ni mogel nikdo zadostovati, kakor Kristus sam. Ljubi otroci! ne smemo nobe- ’ „Kdor majhno zametuje, bo sčasoma padel.“ (Sir. 19, 1.) * Schuster, Katech. Handbuch, 4. Bnd, pag. 91. ** Chaignon Betrachtungen, Bnd I. pag. 252. — 547 — nega odpustljivega greha storiti, če bi tudi mogli ž njim vse zavržene duše rešiti iz pekla, na pr. s kako malo lažjo. 2. Odpustljivi grehi nam vzamejo mnogo milostij, ki bi nam jih sicer Bog podelil. To je pač celo razum¬ ljivo in naravno, če stariši tistega otroka bolj ljubijo in rajši obdarujejo, kateri jih ni nikdar tudi ne v najmanjši reči razžalil. Tako ravna tudi ljubi Bog: „Dobri in zvesti hlapec! ker si bil v malem zvest, te bom postavil čez veliko.“ (Mat. 25, 21). Že tukaj dobi, kdor je zvest tudi v malih rečeh, več talentov, in na onem svetu večjo blaženost. Kdor ni v vsaki tudi v mali reči zanesljiv, ne bo lahko dobil od cesarja zlatega križeca, pa tudi od Boga ne posebnih milostij. 3. Odpustljivi grehi nam nakopljejo mnogo kazni na tem in na onem svetu. Cah arij a. (Zg. n. z. št. 1). Stari Caharija je dvomil, ali mu more Bog še sina dati, in zato ga je Bog kaznoval. David je dal prešteti prebivalce svojega kra¬ ljestva, da bi se mogel pobahati, kako mogočen kralj da je. Bog pa kaznuje kralja; kuga mu je pomorila sedemdeset tisoč mož. (II. Kralj. 24). In če kazen izostane tukaj, se je v več¬ nosti v vicah ne bomo mogli ogniti. Ko bi se katera duša iz vic vrnila na svet, bi nam mogla povedati, kolika nesreča je odpustljiv greh. Vi bi se čudili, ljubi otroci! Vi bi ne bili več tako jezični, bi se v cerkvi ne ozirali okoli, bi v šoli ne jezili svojih učiteljev, bi nikdar več ne lagali, ne trebalo bi vam ničesar več dvakrat praviti itd. 4. Mali grehi nas sčasoma pripeljejo v smrtne grehe. Mali grehi so bolezen, veliki grehi so smrt. Mali grehi nas spravijo v velike grehe, kakor nas bolezen pripravi v smrt. Tako uči tudi sv. Duh: „Kdor majhno zametuje itd.” In sv. Izidor govori: „Bog pripusti, da tisti, kateri malih grehov ne porajtajo dosti, v velike grehe zabredejo".* Pač je resničen pregovor, da „iz malega raste veliko". To velja o tatvini, o pijančevanju, o nečistosti, kratkoma o vsakem grehu. — Ko¬ likokrat povzroči majhna iskrica, na katero dosti ne pazimo, veliko pogorišče. 771. Katere vrste grehov razločujemo ? Razločujemo te-le vrste grehov: 1. sedem poglavitnih grehov; 2. šest grehov zoper svetega Duha; * Razlaganje kršč. nauka, 5. pogl. I. del., pag. 04, Celovec 1874. 35* — 548 — 3. štiri vnebovpijoče grehe; 4. devet tujih grehov. a) Sedem poglavitnih grehov. 772. Zakaj pravimo nekaterim grehom „poglavitni“ grehi ? Nekaterim grehom pravimo »poglavitni« grehi, ker je vsak izmed njih vir ali glava mnogih drugih grehov. Kakor imenujemo najimenitnejše čednosti, ki vse druge obsegajo, poglavitne čednosti, tako imenujemo tudi pregrehe, iz katerih se premnogi drugi grehi porajajo ali izvi¬ rajo ali izhajajo, poglavitne grehe. Ne moremo sicer reči, da bi bili poglavitni grehi vselej največji grehi, pač pa je gotovo, da so najbolj plodni grehi. Kakor je glava imenit- nejša od vseh drugih telesnih udov, tako so tudi poglavitni grehi plodovitejši od vseh drugih grehov. Podobni so peklenskemu zmaju, o katerem govori sv. pismo, ki ima sedem grozovitih glav. (Prim. Razod. 12, 3). Izraelci so morali sedem pa- ganskih narodov premagati in jih do čistega pobiti, preden so mogli zasesti obljubljeno deželo. (Prim. V. Mojz. 7, 2). Tako tudi kristijan ne more v nebesa, če ne premaga sedmerih po¬ glavitnih grehov, in ne poseka hudiču vseh sedem grozovitih glav. — 773. Kateri so poglavitni grehi? Poglavitni grehi so: 1. napuh, 2. lakomnost, 3. nečistost, 4. nevoščljivost, 5. požrešnost, 6. jeza, 7. lenoba. — 549 — * 774. Kdo greši z napuhom? Z napuhom greši, kdor samega sebe čez mero povzdiguje in neredno hrepeni po časti in prednosti. 1 Beseda ., napuh 11 se izvaja od besede ^napihniti, napiho¬ vati Kakor so namreč neke reči, če jih napihnemo, obšir¬ nejše in večje, tako se napuhnjen človek imenitnejšega dela, kakor je. Z napuhom greši, kdor samega sebe čez mero pov¬ zdiguje. Čez mero se je povzdignil kralj Farao, ko sta mu Mojzes in Aron oznanila božjo voljo. „Kdo je Gospod, da bi poslušal njegov glas in izpustil izraelsko ljudstvo?“ Strašni čudeži v Egiptu. (Zg. st. z. št. 33). Tukaj si je pač kralj preveliko moč in veljavo pripisoval. Kdor samega sebe čez mero pozdiguje; kdor namreč za svojo čast in za svoje dobro ime skrbi, kakor je prav, to ni pregrešno. Verniki so se ob časih preganjanja radi ponašali, da so otroci božji, da so kri- stijani, da so dediči nebeškega kraljestva. Kdor samega sebe čez mero povzdiguje nad druge ljudi. Napuhnjen človek je najmodrejši, je najlepši, je naj¬ bogatejši itd.; in če se kdo hvali s svojo hudobijo, ga napuhnjen človek hoče tudi v hudobiji prekositi. On misli le na sebe, govori samo o sebi. Vedno pravi jaz in jaz, in mi in mi, a — vsi drugi so — smeti. Tako se je napihoval in čez cestni¬ narja in vse druge ljudi povzdigoval farizej v templu. Farizej in cestninar. (Zg. n. z. št. 52). Napuhnjen človek se povzdiguj e tudi nad Boga. Na¬ puh je bil prvi greh v nebesih in je bil prvi greh na zemlji. Prvi stariši so hoteli biti, kakor Bog, in hudobni angeli so se pa povzdignili še nad Boga. „Nad zvezde božje postavil bom svoj sedež." (Iz. 14,13) — Resnica je torej, da Je začetek vsakega greha napuh.“ (Sir. 10,15). Toda ..kdor visoko leta, nizko obsedi/ Z napuhom greši, kdor neredno hrepeni po časti in prednosti, t. j. kdor hoče imeti čast, katere ne zaslužim prednost, katere ni vreden. Če otrok misli, da je več in boljši od drugih otrok, ker ima lepšo obleko, ker je imenitnih sta- rišev, tedaj neredno hrepeni po prednosti; lepša suknja pač ne daje nobene prednosti. Sv. pismo pravi: „Cast, komur 1 „Začetek vsakega greha je napuh; kdor se ga drži, bo s kletvijo napolnjen, in poslednjič ga bo on (Bog) podrl.“ (Sir. 10, 15.) vzgled, zavrženi angeli. (Iz. 14, 13. 14.) — 550 čast“, to je prav; napuhnjen pa hoče imeti večjo čast, kakor mu gre, in to ni v redu, to je neredno. Kdor sam sebe po¬ višuje, prazno glavo oznanjuje. 775. Kaj izvira iz napuha? Iz napuha izvira: neredna ljubezen do samega sebe in bahavost, slavohlepje in zavist; zaničevanje Boga in vere, cerkve in bližnjega ; razpor, kreg in prepir; trdovratnost, nepokorščina in krivoverstvo. Iz napuha izvira: Neredna ljubezen do samega sebe in bahavost, t. j. napuhnjen se s tem, kar ima dobrega na sebi, baha in je zato celo zaljubljen v sebe, mesto da bi Boga hvalil, od katerega ima vse dobro. „Kaj imaš, česar bi ne bil prejel? Ako si pa prejel, kaj se hvališ, kakor bi ne bil prejel ?“ (I. Kor. 4, 7) Slavohlepje, ker ošaben človek na široka usta oznanja svoja dobra dela in lepe lastnosti, da bi ga ljudje občudovali. Zavist, ker ošaben človek ne more trpeti, da bi bil kdo na poti njegovi časti. Herod je zavidal božjemu detetu, da bi vtegnil biti kralj mesto njega. Napuhnež zaničuje Boga, ki pridiguje: „Kdor se povišuje, bo ponižanzaničuje vero in pravi: sem dosti prepameten, da bi to in to verjel; zani¬ čuje cerkev, ker se ne mara njenim zapovedim pokoriti; za¬ ničuje bližnjega in ga pomiluje, da se ne more vzdigniti do njegovih nazorov in misli. Razpor, kreg in prepir, ker napuhnež bi tega nikdar ne prenašal, da bi njegova ne obveljala. In če je tudi jasno, kakor dan, da nima prav, bo vendar vedno trobil v isti rog. Trdovratnost, nepokorščina in krivoverstvo, ker napuhnjen človek ne ukloni svojega vratu ne pred Bogom in ne pred cerkveno oblastjo; zato je nepokoren cerkvi in ne veruje, kar cerkev zapoveduje verovati. * 776. Kdo greši z lakomnostjo? Z lakomnostjo greši, kdor neredno ljubi denar in premoženje. 1 Z lakomnostjo greši, kdor neredno ljubi denar in premoženje. Ahabova in Jezabelina pregreha in kazen. (Zg. st. z. št. 66). Ahab hoče kupiti Nabotov vino¬ grad. To je bilo celo v redu. Nabot pa pravi, da vinograda 1 „Korenina vsega hudega je lakomnost." (L Tim. 6, 10.) — Vzgled: Juda Iškarjot. (Jan. 12, 4—6.) — 551 — ne sme prodati, ker bi se sicer pregrešil zoper božjo postavo. Ahab pa hoče vinograd imeti na vsak način, in to'je bila že neredna ljubezen do premoženja. Če vzameš postavne obresti za izposojeni denar, je to v redu; če pa terjaš previsoke obresti in s tem dolžnika tlačiš, samega sebe pa bogatiš, ljubiš denar neredno. Kdor si namreč pošteno prizadeva, da si pomore, in kdor pridno dela in varčuje, da sebe in svoje preživi, da mu ni treba drugih ljudi nadlegovati, ne greši, to je veliko več njegova dolžnost. Premoženje je dobro, če ga kdo po pravici pridobi in po volji božji vživa. Če so pa vinarji krivični in se premo¬ ženje rabi proti božji volji, to ni v redu: „ Kaj t i vsega hudega korenina je lakomnost." (I. Tim. 6, 10). Sv. Bernard pravi: .Bogastvo je ključ, ki odpira vrata nebeška in peklenska",* kakor pač človek bogastvo obrača, v dobre ali slabe namene. Leta 1883. je smrt pobrala bogatina Kukina v Moskvi, kateri je premogel več milijonov trdih tolarjev ali rubljev. Kukin je bil suh in medel stari skopuh, ki ni ničesar privoščil sebi in tudi drugim ne. Svoje premoženje je hranil v globoki kleti. Enkrat gre v klet in odpre težki pokrov velike železne Skrinje in veko s trsko podpre. Z obema rokama meša v svojih zlatih in srebrnih zakladih, in jih prečenja z bistrim in lakomnim očesom, še li so vsi cekini na kupu ali ne. Zdaj trska sprašči, veka se omrsi, udari skopuha po glavi, ga omami in tudi zaduši. Kukin pa je bil kletna vrata za seboj zaklenil. Ko so tedaj Kukinovi pogrešali svojega gospodarja, iskali so ga povsodi, samo v kleti ne. Se le tretji den poluka njegov sin tudi skozi razpoklino na kletnih vratih, in ko vidi očeta na škrinji viseti, pozove redarje, da v pričo njih vrata se silo odprti. Ko pokrov odzdignejo, zvali se bogatin po tleh. Imel je odprte oči. Ni bilo nikogar, ki bi mu jih bil v smrtni uri zatisnil. Vse vehko mesto je govorilo o prežalostni smrti razvpitega skopuha, anikdo ga ni omiloval. ** „0 smrt, kako grenek je tvoj spomin človeku, ki svojo srečo v premoženje stavi!" 777. Kaj izvira iz lakomnosti? Iz lakomnosti izvira: nepokoj srca in pretirana skrb za časne reči: zvijača in goljufija; krivičnost, izdajstvo in krive prisege; neusmiljenost in trdosrčnost. * Razlag, kršč. nauka, 5. pogl. 1. del, pag. 189. ’* Vaterland, Wien 17. Okt. 1883. - 552 — Kristus je pridigoval: „Iščite najpred kraljestvo božje." Lakomnež pa obrne Kristusovo besedo, njega skrbe le časne reči- on se trudi za vse drago, in še le na zadnje, če kaj časa ostane, stori nekoliko tudi za nebeško kraljestvo; ako pa ne ostane nič časa, izostane tudi skrb za nebesa. Lakomnežu je malo mar, ali dobi denar po pošteni ali nepošteni poti, po zvijači, po goljufiji, po krivici, po krivi prisegi ali tudi z izdaj¬ stvom. Nič ni tako svetega, česar bi lakomnež ne izdal, samo dosti denarja se mu mora ponuditi; on izda vero, skrivnosti, narod, domovino itd. Njegovo srce je trdo in mrzlo kakor kovan denar; njemu se ne usmilijo ne lačne in gole sirote, ne ganejo ga solze vboge vdove, ne prošnje osivelega berača. Sveti Duh pravi: „Skopuh ima tudi svojo dušo na prodaj.“ (Sir. 10, 10). Ne¬ srečni Juda je izdal za denar celo Simi božjega. * 778. Kdo greši z nečistostjo? Z nečistostjo greši, kdor prostovoljno poželi kaj takega, kar žali sramežljivost. 1 Sramežljivost žali, kdor kaj nečistega prostovoljno misli, govori ali stori. Kjer ni proste volje, tudi ni greha. Toda o nečistosti smo že govorili pri šesti (prim, vpraš. 432 itd.) in deveti božji zapovedi (prim, vpraš. 469 itd.). Tukaj še opomnimo, da je nečistost tudi poglaviten greh, ker se iz nje¬ gove korenine radi izcimijo mnogi drugi grehi. 779. Kaj izvira iz nečistosti? Iz nečistosti izvira: dušna slepota in trdosrčnost; vnemarnost za Boga in božje reči; umor in samomor; nevera in obup nad božjim usmiljenjem. (Prim. vpaš. 437). Nečistnež nima veselja moliti, se ogiblje cerkve in zanemarja svete zakramente. Nečistniki so drzni zoper svoje stariše in predpostavljene, če jim njih grešna pota prepovedujejo. Nečistnež zlahka umori sebe, če mu kaj pre¬ preči grešne namere, ali pa tudi druge, ki nočejo služiti nje¬ govim grešnim željam. Stara grešnika, ki sta pobožno Suzano zalezovala, sta krivo prisegla, a se tudi umoru nista ustavljala. Danijel smrti reši čisto Suzano. (Zgod. st. z. št. 78.) Nečistneži kradejo, ker potrebujejo za svojo strast dosti denarja, 1 „Nečistnike in prešestnike bo Bog sodil." (Hebr. 13, 4.) — „Nikar se ne motite! Ne nečistniki .... ne prešestniki .... ne bodo posedli božjega kraljestva." (I. Kor. 6, 9. 10.) — 553 — lažejo, da njih grehi ne pridejo na svetlo in obrekujejo, kakor je žena Putifarjeva obrekla egiptovskega Jožefa, (Prim. L Mojz. 39, 14-18). * 780. Kdo greši z nevoščljivostjo? Z nevoščljivostjo greši, kdor je žalosten zaradi kake prednosti ali dobrote svojega bližnjega, ker noče, da bi mu ta bil enak ali celo.več kakor on. 1 Z nevoščljivostjo greši, kdor je žalosten zaradi kake prednosti ali dobrote svojega bližnjega t. j. kdor bližnjemu ne privošči prednosti in ne more prenašati, da bi mu bil enak ali celo več kakor on. „Po nevoščljivosti hudobnega duha itd.“ Hudič ni mogel strpeti, da sta bila Adam in Eva dobra in srečna, zato jih je zapeljal v greh in v nesrečo. Kdor je nevoščljiv, se po hudiču vrže. Nekdo podeduje bogastvo; odslej se ga sosed ogiblje in ga ne more več z dobrim očesom pogledati: to je nevoščljivost. Mati deli orehe. Sestrica se namrdne in čmerno gleda tje na bratove orehe. Kaj pa ima sestrica? Nevoščljiva je, ker je dobil bratec par orehov več. 781. Kaj izvira iz nevoščljivosti? Iz nevoščljivosti izvira: kriva sodba, obrekovanje in opravljanje; so¬ vraštvo do bližnjega; veselje, če se mu slabo, žalost, če se mu dobro godi. Kdor bližnjemu njegovo srečo zavida, sodi hudo o njem, kakor da bi si bil svojo srečo pridobil po nepoštenem potu, ga obrekuje in opravlja. Nevoščljivost se veseli, če se bližnjemu hudo godi, in žaluje, če se mu dobro godi. Iz nevoščljivosti sovražijo dostikrat otroci svoje stariše, če so morebiti kateremu otroku nekaj več zapustili. Iz nevoščljivosti so bratje prodali svo¬ jega brata Jožefa in mu niso mogli več dati dobre besede. (Zg. st. z. št. 19). Iz nevoščljivosti je Savel pognal sulico za Davi¬ dom, da bi ga pribodel k steni. Izraelske žene so namreč opevale zmago Davidovo rekši: „Savel jih je pobil tisoč,David pa deset tisoč“. To pa je bilo že preveč. (Zg. st. z. št. 53). Iz nevoščljivosti so farizeji Jezusa umorili. ’ „Po nevoščljivosti hudobnega duba je smrt P r ’^' a na S y et ’| j n kateri so na njegovi strani, ga posnemajo." (Modr. 2, 24. 25.) b ■Kajn (I. Mojz. 4, 5.); Jožefovi bratje. (I. Mojz. 37, 4. 11.) — 554 -- * 782. Kdo greši s požrešnostjo? S požrešnostjo greši, kdor neredno poželi ali ne¬ zmerno uživa jed in pijačo. 1 S požrešnostjo greši, kdor neredno poželi jed in pijačo. Redno jesti in piti namreč ni greh, ampak je potrebno, da si ohranimo življenje. Greši torej le tisti, kdor je in pije samo zavoljo slasti, ali je in pije ob nepravem času, ali komur je prva in vedna želja: dobro jesti in piti. S požrešnostjo greši, kdor nezmerno vživajedin pijačo, t. j. kdor preveč, čez mero je in pije, kdor je že sit in napit, a še vendar je in pije, — požeruh — pijanec. Sv. apostol pravi: »Njih Bog je trebuh 11 . (Fil. 3, 13). »Zavoljo pijanosti jih je mnogo pomrlo, kdor pa je trezen, si življenje daljša." (Sir. 37, 34). Neumna žival ve, kadar ima dosti, človek pa, kateremu je Bog dal ljubo pamet, tega noče vedeti. Otroci, ki ne vbogajo brez mite, in ki vsaki vinar zane¬ sejo trgovcu za sladčice, so mali — sladkosnedi, veliki pa bodo — požeruhi. Pijanca, ki cesto meri, se mora voz sena ogniti. Ali je to lepo za otroka božjega? Nekateri jedo ali pijejo za vadijo, pa se dostikrat tudi smrti najedd in napijejo. Marsikateri ima pravo veselje, če more koga zapojiti. Tak človek se ne boji ne Boga, ne greha. Bogatin, ki se je vsak dan imenitno gostil, je bil v pekel pokopan. Bogatin in ubogi Lazar. (Zg. n. z. št. 46). »Pijanci ne bodo posedli božjega kraljestva 11 . (I. Kor. 6, 10). Zlasti pa je žganje prava kuga za ljudi. Zato je Slomšek zapel »Žalostno pesem 11 o žganju, rekši: Zarotim vas, ljubi bratje! Ge želite biti svatje, Enkrat raja svetega Varite se žganjovca. Prosim vas, o sestre moje, Ako ljubite duše svoje, Za pet Kristusovih ran, Dajte vsako žganje v stran 1* Delavec (na južni železnici v M.) in njegova žena ljubila sta žganje. Imela sta dva otroka, sinka in hčerko. Tudi njima 1 »Varujte se, da vaša srca ne bodo preobložena v požrešnosti in pijanosti .... in da tisti dan (sodbe) ne pride nanagloma na vas.“ (Luk. 21, 34.) — Vzgled: bogati mož. (Luk. 12.) — Bogatin. (Luk. 16.) * Lendovšek, Slomšekove pesmi, str. 75. - 000 — sta (lajala žganja piti. To je bil pa strup za otroka. Ko je deklica nekoliko odrastla, tresla se je na vsem životu in komaj petnajst let stara je umrla. Deček pa je postal slaboumen in je časih tudi divjal, tako da so otroci kar bežali pred njim, ludi deček ni dočakal dvajset let. Tolika nesreča je stariše vendar spametovala. Zaobljubila sta se, da ne bosta več žganja pila. In ostala sta mož beseda. 783. Kaj izvira iz požrešnosti? Iz požrešnosti izvira: razposajeno obnašanje, nesramnost in nečistost; kreg in prepir ; zapravljanje časa in premoženja, izguba zdravja in oslabljenje dušnih močij. Iz požrešnosti izvira: razposajeno obnašanje. Bolj surovih ljudi in večjih divjakov ni, kakor so požeruhi in pijanci. Kdo more poslušati njih nespodobne pogovore, podle pesmi, nesramne šale, njih grozne kletve? Za pesnimi pride kreg in pr epi r, pretepi, rane in umori. Najprej se pijanci vojskujejo z bokali, na zadnje pa potegnejo nože. Alije mar to kaj novega? ali ne beremo po časnikih, da zdaj tu zdaj tam koga pri vinu ali pri žganju ranijo ali celo ubijejo? Po dnevu so pijanci na cesti ljudem v posmeh. Po noči pa, kadar prilomastijo domu, ropo¬ tajo, preklinjajo in razgrajajo, da žena vsa obupna joka in roke vije, drobni otroci se pa ali poskrijejo ali pa še o polnoči iz hiše pobegnejo. Tudi nesramnost in nečistost izvira iz požrešnosti. Sveti Duh govori: „Nikar se ne upijanite z vinom, v katerem je nečistost. 11 (Efež. 5, 18). Sv. Auguštin pravi: »Bežimo pred pijanostjo, da ne pademo v nečistost 11 . Kdor pa pred pija¬ nostjo ne beži, ga nečistost hitro dobi. Poznamo že odrasle otroke, ki vina še pokusiti ne marajo; zato pa so tudi čisti in nedolžni, da so jih vsi veseli! Pijanec je slab gospodar in zanikern oče. Bolj ga skrbi pijača kakor delo. En dan požene po grlu zaslužek veliko dni. Rad visoko igra. Dela dolgove, pa jih ne plačuje. Naposled kaže njegova streha gola rebra. Z vrati na hlevu veter poka, ker so beriči živino odgnali. Slednjič njegovi družini zapoje boben, da ža¬ lostna poveže svoje culice ter odslej prijimlje za ljudske kljuke. Gotovo je tudi, da nobena reč zdravju toliko ne škoduje, kakor nezmernost v jedi in pijači. Požrešnost je vzrok dolgo¬ trajnih in mučnih bolezni in pomori, kakor skušnja uči, več ljudi, kakor meč. Po nezmernosti oslabijo tudi dušne moči: — 556 — ogromno je po norišnicah število blaznih, ki so ljubo pamet po pijanosti izgubili. Pijanci skoro vsi naglo in nesrečno umirajo. Pijanec ali utone, ali zmrzne, ali se ubije, ali ga kdo povozi, ali ga mrtvoud zadene. Strašna smrt! — Ali se pijanec kedaj spreobrne? Pijanec se spreobrne, kadar se v jamo zvrne, — nikdar se ne spreobrne! Leta 1894. smo brali v nekem slovenskem časniku, da je živel nekodi kmet, sicer delaven mož, toda grlo mu je vedno gorelo, in je ogenj gasil z žganjem. Dobra žena ga je sto- in stokrat prosila, naj vendar pusti nesrečno žganje in se naj poboljša, da ne bo prepozno. V hramu ni bilo več božjega miru; premoženje je vidno pojemalo. Časih se je premagal nekaj dni, da ni pil, a je to potem, kadar se je žganja zopet lotil, dobro zategnil. Nekega jutra zajde zopet med svoje vinske brate in si naloži toliko žganja, da ga komaj do domu prinese. Da bi se ognil žene in otrok, spravlja se skrivoma po lestvici na hleve, da se na krmi prespi in iztrezni. Ko že spleze precej visoko, zvrne se na vznak in trešči ob tla. Žena je slišala nenavadni klic in beži za hleve. Samo enkrat še mož spregovori in reče: — prepozno! in potem izdihne svojo vbogo dušo. * 784. Kdo greši z jezo? Z jezo greši, kdor se po nepotrebnem in čez mero razburja ter se želi maščevati. 1 Z jezo greši, kdor se po nepotrebnem razburja, t. j. komur se srce vznemiri, kakor veter morje vznemiri, da začne kipeti in valove gnati. Kdor se po nepotrebnem razburja; ako se namreč človek razsrdi iz pametnega vzroka, to ni grešna jeza, ampak je opravičena, je sveta jeza. Zlato tele. (Zg. st. z. št. 38). Mojzesova jeza je bila opra¬ vičena, ko je prišel s Sinajske gore in je videl, kako je ljud¬ stvo z malikovanjem Boga žalilo. — Tudi Jezusa samega je prijela sveta jeza, ko so kupci in prodajavci oskrunjali tempel božji. Jezus v templu. (Žg. n. z. št. 15). Z jezo tudi greši, kdor se čez mero razburja, t. j. če je vzrok mali, jeza pa tolika, da človek upije, preklinja, se roti in z zobmi škriplje. Morebiti ni druzega vzroka, kakor 1 „Človeška jeza ne dela pravice božje. 11 (Jak. 1, 20.) — 557 — da pero ne da črnila, ali da se lonec potrupa, ali da gre živina v škodo itd. Maščevati se želi, kdor hoče bližnjemu v jezi kaj hudega storiti ali mu škodovati. Jezni govori: „Le počakaj, bom te že dobil, — tega ti ne bom pozabil/ Kdor se nad vsako tudi najmanjšo rečjo razjezi, o njem pravimo, daje nagle jeze. Kdor pa je skoro vedno jezen in čmeren, o njem pravimo, da je jezljiv. „Jaz vam povem, da bo vsak, kateri se jezi nad svojim bratom, kriv sodbe/ (Mat. 5, 22). ,,Jezite se, in ne grešite (Ps. 4, 5); solnce naj ne zaide nad vašo jezo/ (Efez. 4, 26). 785. Kaj izvira iz jeze ? Iz jeze izvira: nevolja in dušna zmedenost, zmerjanje in preklinjanje, srd in sovraštvo, uboj in umor. Iz jeze izvira tudi uboj in umor. — Ludovik Strogi, vojvoda bavarski, je sumničil svojo ženo hudobije, katere pa ni bila kriva. Zato se tako razjezi, da brzo jaha na svoj grad, vratarja pred gradom pobije, družico vojvodine iz grajskega okna vrže v globočino, dve hišinji pa in vojvodico, dasiravno med solzami zatrjuje, da je nedolžna, dene ob glavo. Komaj so bila strašna zločinstva storjena, ko se je pokazala nedolžnost vojvodice. Ludoviku se vzbudi vest, in ga tako peče, da mu je glava čez noč osivela, ako ravno je bil še komaj šest in dvajest let star.* Perzijski kralj Kserks je dal prek Helesponta (morska ožina) narediti dva mosta na ladjah, da bi prej ko prej svojo ogromno vojsko, s katero je šel nad Grke, spravil na evropsko stran. Ali komaj je bilo delo dovršeno, nastane strašen vihar in podere oba mosta. Kralj se razjezi in ukaže stavitelje pomo¬ riti, nemirno morje pa z verigami in vesli pretepati, ker se je drznilo z vzburjenimi valovi zavirati namene mogočnega vla¬ darja.** — Jeza zmede popolnoma dušo, da človek čestokrat ne ve, kaj počenja. Sv. Elejacar je bil pogosto grdo obrekovan m zasramo¬ van, toda vse je voljno pretrpel. Njegova žena, pobožna Delfina, ga občuduje in ga vpraša, kako mu je mogoče tolike kiivicc tako pretrpežljivo prenašati? Ljuba Delfina, jej odgovori . e- jacar, kolikokrat se mi kaj hudega pripeti, pogledam na Jezusa, * Schuster, Kat. Handbuch, IV. Bnd., pag. 17J. ** Stare, Občna zgodovina. I. zvez. str. 233. — 558 — kako pred Pilatom nedolžen stoji, tožen od krivili prič, od sovražnikov obrekovan, od nehvaležnega ljudstva zasramovan. Mis lim si: Kaj je vsa krivica, ki se meni godi, proti krivici, ki jo Jezus trpi za mene. Tako se precej potolažim. Delfina si je besede zapomnila; zapomnite si jih tudi vi, ljubi otroci!* * — Potrpljenje rožice sadi, jeza pa trnje.** * 786. Kdo greši z lenobo? Z lenobo greši, kdor ima prostovoljno mržnjo do tega, da bi služil Bogu in skrbel za svojo dušo, in sicer zaradi težav, ki so s tem združene. 1 Z lenobo greši, kdor ima mržnjo do tega, da bi Bogu služil in skrbel za svojo dušo, kdor na pr. mrzi besedo božjo, svete zakramente, vnemar pušča molitev, službo božjo, dobra dela itd. In to stori prostovoljno, se nič ne trudi, da bi to mržnjo premagal ali se ji ustavljal, in torej svojih krščanskih dolžnosti sploh ne opravlja, ali le redkokedaj in le na pol in z raztresenim duhom in z mrzlim srcem. Kdor ima mržnjo do krščanskih dolžnosti zaradi težav, ki so ž njo združene. Božja služba in naše zveličanje stane namreč člo¬ veka truda, zatajevanja, sile. »Nebeško kraljestvo silo trpi, in silni ga na se potegnejo 11 . (Mat. 11, 12). Kdor pa zavoljo težav, katere nam napravi služba božja in skrb za dušno zveličanje, čuti mržnjo do krščanskih dolžnosti, se pa trudi to mlačnost ali duhovno lenobo premagati, on se ne pregreši z lenobo, ker to ni prostovoljna mržnja. Duhovne lenobe je dan današnji zelo veliko. Živa resnica je, kar David govori: »Gospod je z nebes pogledal na človeške otroke, da bi videl, če kdo po Bogu vprašuje. Vsi so zašli, vsi so malopridni postali." (Ps. 13, 2—3). Marsikdo bi sicer rad prišel v nebesa, da bi pa le roko stegnil za njimi, to mu je pretežavno. Nebesa so mu všeč ali vrata v nje so mu pretesna in pot preozka. „Da bi bil pač mrzel itd". — O talentih. (Zg. n. z. št. 62). »Vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, bo posekano in v ogenj vrženo 11 . (Mat. 3, 10). 1 „Da bi bil pač mrzel ali gorak! Ker si pa mlačen in ne mrzel ne gorak, te bom izpljunil iz svojih ust.“ (Skriv. raz. 3, 15. 16.) —Vzgled: leni hlapec. (Luk. 19.) * Lendovšek, Slomšeka zbr. spisi, VI. knjiga, str. 344. ** Medved, A. M. Slomšek, str. 163. — 559 — Lenoba pa ni samo duhovna, ampak tudi telesna. Telesna lenoba je mržnja do stanovskih dolžnosti, katere ima vsak človek, mržnja do dela, ker nam je delo težavno, nadležno in mučno. Ako se tej skušnjavi podamo in delo ali celo opuščamo, ali površno opravljamo, grešimo s telesno lenobo. Delo je pokora za greh: »V potu svojega obraza boš kruh jedel/ (I. Mojz. 3, 19). »Človek je za delo rojen in ptica za letanje 11 (Job 5, 7). — »Lenuh svojo roko pod pazduho drži in jo le s težavo prinese do svojih ust/ — »Pojdi k mravlji, o lenuh! in ogleduj njena pota, in se uči modrosti." (Preg 6, 6). 787. Kaj izvira iz lenobe? Iz lenobe izvira: nemarnost za molitev, za službo božjo in prejemanje svetih zakramentov; žalost in milosrčnost, nespokornost in obupnost. Lenoba je vsake pregrehe košata mati.* * Sv. Kasijan pravi: »Delavnega človeka zapeljuje in zalezuje en hudič, lenega pa sto/** »Šel sem čez njivo lenega človeka in po vinogradu neumnega moža, in glej vse je bilo polno kopriv, in trnje je pokrivalo njegovo površje/ (Pred. 34, 30 — 31). — Lenoba je vragova mreža. (Nar. prisl.). Lenega čaka Strgan rokav, Pal’ca beraška, Prazen bokal. (Vodnik). b) Šest grehov zoper svetega Duha. * 788. Zakaj pravimo nekaterim grehom grehi „zoper svetega Duha“? Nekaterim grehom pravimo grehi »zoper svetega Duha«, ker prav posebno nasprotujejo milosti svetega Duha in zato velikokrat preprečijo spokorjenje. 1 Sveti Duh nas posvečuje, t. j. sveti Duh nam deli milosti, katere nam je druga božja oseba po svojem trpljenju in bridki smrti zaslužila, in nas stori pravične ter nam pomaga, da 1 »Povem vam: Vsak greh in preklinjevanje bo odpuščeno ljudem; preklinjevanje zoper (svetega) Duha pa ne bo odpuščeno. (Mat. 12, 31). * Lendovšek, Slomšeka Zbrani spisi, VI. knjiga, str. 414. ** Razlaganje kršč. nauka, V. pogl. I. del, st. 368. — 560 — tudi ostanemo pravični. Kdor torej milosti, katero mu sveti Duh deli, prav posebno nasprotuje, t. j. jo hudobno zametuje, zaničuje ali zlorabi, on se pregreši zoper svetega Duha. Tega pa ne smemo tako razumeti, da bi se človek, ki stori greh zoper sv. Duha, ne pregrešil tudi zoper Boga Očeta in Boga Sina, ampak samo zoper svetega Duha. Bog je eden, božje narave ne moremo razdeliti. Vsak greh žali Boga — vse tri božje osebe. Ker pa svetemu Duhu posebno pril a st u- jemo naše posvečenje, torej tisti, ki nasprotuje milosti božji, zlasti greši zoper svetega Duha. Grehi zoper svetega Duha velikokrat preprečijo spokorjenje, t. j. tisti, ki greši zoper svetega Duha se težko in zelo redko ali pa nikdar ne spreobrne, ker edino zdravilo, ki mu more pomagati, da se spreobrne, milost božjo namreč, paha od sebe. Povem vam: „Vsak greh itd.“ Ne bo odpu¬ ščeno, t. j. zelo težko bo odpuščeno, tako težko, da bi skoro smeli reči, da ne bo odpuščeno. Tolikega greha namreč sploh ni, ba bi se nam v zakramentu svete pokore ne mogel odpu¬ stiti. Tudi ni vzrok ljubi Bog, da se grehi zoper svetega Duha ne odpuste, ampak človek, ki milost zametuje. „Bog noče, da bi se nekateri pogubili, ampak da bi se vsi k pokori obrnili. lt (I. Petr. 3, 9). 789. Kateri so grehi zoper svetega Duha? Grehi zoper svetega Duha so: 1. predrzno v božjo milost grešiti; 1 2. nad božjo milostjo obupati; 2 3. spoznani krščanski resnici se ustavljati; 3 4. svojemu bližnjemu zaradi milosti božje nevoščljiv biti; 4 5. do lepega opominjevanja otrpneno srce imeti; 5 6. v nespokornosti trdovratno ostati. * ,,Ne govori: Grešil sem, in kaj žalega se mi je zgodilo? . . . ■ in ne nakladaj greha na greh." (Sir. 5, 4. 5.) — Vzgled: ljudje pred po¬ topim (I. Mojz. 6). 2 Vzgled: Kajn (I. Mojz. 4. 13.); Juda Iškarjot (Mat. 27, 5). 3 Vzgled: Judje ob Kristusovem času (Mat. i2. 24, nasl.) 4 Vzgled: Kajn (I. Mojz. 4, 5.). 6 Vzgled: Faraon (II. Mojz. 5. nasl.). — 561 — 1. Kdor predrzno v božjo milost greši, njega na¬ giblje to v greli, kar bi ga moralo odvračati od greha. „Bog je neskončno usmiljen in dober, zato ga ne smem in ne morem žaliti", to je pametna beseda; „Bog je neskončno usmiljen, zato ga bom žalil“, to je pa predrzen jezik. Če bi otrok rekel: »Imam tako dobrega, blagega — zlatega očeta, zato ga bom žalil", vi bi se kar zavzeli, ljubi otroci, in bi rekli: „to pa je vendar preveč, to je že predrzno!“ Popačenje prvih ljudi. (Zg. st. z. št. 7). Bog je bil neskončno prizanesljiv, 120 let je vedno čakal, da bi se ljudje spokorili. Toda ljudje niso mislili na pokoro. Zanašali so se na božjo milost ter predrzno grešili, dokler jih ni Bog potrebil z zemlje. 2. Nad božjo milostjo obupa, kdor misli, da mu Bog njegovih grehov ali ne more ali noče več odpustiti. Sveta vera nas pa ravno nasprotno uči. Bog nam hoče odpustiti naše grehe, ker je neskončno usmiljen, in nam jih more odpustiti, ker je vsemogočen. Tudi tisti obupa nad božjo milostjo, kateri misli, da je že tako globoko v grešni navadi, da ga tudi milost božja ne more več ž nje izkopati. Naj bo greh še tako velik, je vendar milost božja še obilnejša. (Prim, vpraš. 361). Kajn. (Zg. st. z. št. 9). Juda obupa. (Zg. n. z. št. 70). Ljubi otroci! dokler Jezusova rešnja kri vpije in pri Bogu za nas terja odpuščenja grehov, človeku pač ni treba obupati. (Prim. Hebr. 12, 24). 3. Spoznani krščanski resnici se ustavlja, kdor je o kaki krščanski resnici prepričan, pa je vendar ne sprejme, zato ne, ker noče po njej živeti, ali pa zato ne, ker bi sicer trpel kako časno škodo. Tako so se farizeji ustavljali in niso hoteli verjeti Jezusovim besedam, dasiravno je resničnost svojega nauka s čudeži podpiral. Farizeji so rajši rekali, da Jezusu hudič pomaga čudeže delati, da jim le ni trebalo verovati. (Mat. 12, 24). Sv. Pavel je pred deželnim oblastnikom Festom in pred njegovo ženo oznanjeval božjo besedo in je govoril o pravici, o čistosti in o prihodnji sodbi. Ko je pa milost vere začela trkati na srce Festovo in seje tudi njegova vest vzbujala, je rajši odpustil govornika, da se mu ni bilo treba spreobrniti. Fest se je ustavljal spoznani resnici. (Djanj. ap. 24, 24). 4. Kdor je svojemu bližnjemu zaradi milosti božje nevoščljiv, on se žalosti v svojem srcu, če vidi svojega bližnjega pobožno živeti, ali če ga vidi bolj napredovati v čednosti, kakor sam napreduje. Ali kdor bližnjega zato zani¬ čuje, obrekuje in mu slabe namere podtikuje, ker lepo ec, - 36 562 - nostno živi, ali si celo prizadeva, da bi ga od pravega pota in ljubezni božje odvrnil: to je prava peklenska pregreha. „Po hudičevi nevoščljivosti je smrt prišla na svet/ (Modi - . 2, 24). Hudič ni mogel strpeti, da bi prvi stariši v milosti božje živeli, zato jih je v greh zapeljal. Kajn. (Zg. st. z. št. 6). 5. Opominjati se pravi, koga na njegove grehe opo¬ zoriti in ga nagibati, naj se poboljša. Kdor pa na opominjanje ne sluša, ampak ga zaničuje in vkljub opominjanja v grehu ostane, onima otrpnjeno srce do lepega opominjanja in greši zoper svetega Duha, ker sveti Duh daje človeku lepa opominjanja. Kakor otrpnjenih udov ne moremo gibati, tako tudi otrpnjenega srca ne gane lepo opominjanje. Otrpnjeno srce Faraonovo. (Zg. st. z. št. 33). — Jezus je Jeruza¬ lemsko mesto s solznimi očmi opominjal, a Judje niso spoznali časa svojega obiskanja, — ostali so otrpnjenega srca. Jezu¬ sov slovesni vhod v Jeruzalem. (Zg. n. z. št. 59). Če otroka oče svari, ga mati hoče s svojimi solzami ganit 1 in mu tudi duhovni pastir s prstom preti, in ako vse nič ne pomaga, greši otrok zoper svetega Duha, ker ima otrpneno srce do lepega opominjanja. Marsikdo pravi: „Kakšen sem, takšen sem, mene nihče ne bo podučil ali spreobrnil", — to je otrpnjeno srce, ki ne mara slušati lepega opominjanja. 6. Zoper svetega Duha greši, kdor v nespokornosti trdovratno ostane, t. j. kdor stori grozen sklep, da se ne bo poboljšal, da ne bo pokore delal, da ga nikdo ne bo videl pri spovednici, ampak da hoče umreti, kakor je živel. On ostane trdovraten, t. j. njegov vrat je trd, on se noče ogle¬ dati, kje hodi in kje je pravi pot. c) Štirje vnebovpijoči grehi. * 790. Zakaj pravimo nekaterim grehom »vnebovpijoči" grehi ? Nekaterim grehom pravimo »vnebovpijoči« grehi, ker sveto pismo izrečno trdi o vsakem izmed njih, da vpije v nebo za maščevanje, to je, da prav po¬ sebno izziva božjo pravičnost, naj ga kaznuje. — 563 — 791. Kateri so vnebovpijoči grehi? Vnebovpijoči grehi so: 1. radovoljni uboj; 1 2. mutasti ali sodomski greh: 2 3. zatiranje ubožcev, vdov in sirot; 3 4. delavcem in najemnikom zaslužek zadrževati ali utrgovati. 4 Bog kaznuje in mora kaznovati vsak greh, če se ga grešnik prej ne spokori; vnebovpijoči grehi pa Boga nekako silijo in ga izzivajo, da jih naj kaznuje precej, ko so storjeni. Kaj ne, ljubi otroci, človeka je že imena »vnebovpijoči grehi“ strah? To moraj o res strašne pregrehe biti! V n e b o v p i j o č i g r e h i pa se rečejo, ker o vseh teh grehih sv. pismo razločno pravi, da v nebo vpijejo za maščevanje ali osveto. 1. Ra dovolj n ega uboja je kriv, kdor svojemu bliž¬ njemu brez vzroka prostovoljno in premišljeno življenje vzame. (Prim, vpraš. 424). »In Bog je dejal Kajnu: Kaj si itd/ 2. Mutasti ali sodomski greh je zelo grda pregreha zoper sveto čistost. Reče se sodomski greh, ker je bil svoje dni zlasti v mestu Sodomi doma. Zavoljo te pregrehe je Bog mesta Sodomo in Gomoro z ognjem in z žveplom izkuril z zemlje. Kjer sta nekdaj stali mesti Sodoma in Gomora, je zdaj mrtvo mor j e (jezero). Za vse čase strašni spomenik, kako Bog kaznuje vnebovpijoči greh. — Temu grehu se tudi reče mutasti greh, ker je tako ostuden, da bi se o tej grdobi niti govoriti ne smelo. — Je pa to res peklenska zlobnost, če se moški moškega ali ženska ženske več ne sramuje, ali če se ljudje greha ne bojijo, sadu greha pa se ogibljejo. »Vpitje iz Sodome itd/ 3. Vnebovpijoč greh stori, kdor ubožce, vdove in si¬ rote zatira. Ubožci so tisti, ki nimajo potrebne obleke in 1 »In Bog mu je dejal (Kajnu): Kaj si storil? Glas krvi tvojega brata vpije z zemlje do mene.“ (I. Mojz, 4. 10.) 2 »Vpitje iz Sodome in Gomore prihaja čimdalje večje, in njih hu¬ dobija je grozovito velika/ (I. Mojz. 18, 20.) 3 »Ali ne tečejo vdovi solze po licih, in ali ne vpije zoper onega, kateri jih izžema? Z lic se namreč v nebesa vzdigujejo, in Gospod, ki se da izprositi, se jih ne veseli." (Sir. 35, 18. 19.) 4 »Glejte, plačilo, ki ste je utrgali delavcem, kateri so poželi vaše polje, vpije; in njih vpitje je prišlo do ušes Gospoda vojskinih trum." (Jak. 5, 4.) 36* — 564 — tudi vsakdanjega kruha stradajo. Vdove so žene, katerim so umrli moži. Sirote so oni otroci, katerim so stariši pomrli, ki torej nimajo nikogar, ki bi skrbel za nje. Ubožcem, vdovam in sirotam se torej že tako huda in trda godi. Ako pa jih še ljudje zatirajo, t. j. jih od sebe pahajo, se jih ne usmilijo, jim ne pomagajo, pač pa jih preganjajo, zani¬ čujejo in zmerjajo, je to vnebovpijoči greh. „Ali ne tečejo vdovi solze itd." 4. Vnebovpijoč greh stori tudi, kdor delavcem in najemnikom zaslužek zadržuje ali utrguje. Zaslu¬ žek je pogojena plača, katera rokodelcem, služabnikom, dni¬ narjem in delavcem po pravici gre. Zaslužek zadržuje, kdor sploh ne mara delavcu plačati zaslužka, ali mu ga ne plača o pravem času, in zaslužek utrguje, kdor delavcu ne da vsega zaslužka, ampak mu ga več ali manj odtegne. „ Glejte, plačilo itd.“ č) Devet tujih grehov. * 792. Kateri grehi se imenujejo „tuji“ grehi? »Tuji« grehi se imenujejo tisti, ki jih store sicer drugi, katerih pa smo sokrivi tudi mi. Tuji grehi so nam tuji, ker jih ne storimo mi, nego jih store drugi; niso pa nam tuji, ker se jih mi tako ali tako udeležimo, da so potem koliko toliko tudi naši grehi. 793. Kateri so tuji grehi? Tuji grehi so: 1. v greh svetovati; 1 2. greh velevati; 2 3. v drugih greh privoliti; 3 4. druge v greh napeljevati; 4 5. drugih greh hvaliti; 5 1 Vzgled: Kajfa. (Jan. 11, 49. 50.) 2 Vzgled: David, ko je v pismu zaukazal Joabu, naj skrbi, da bo Urija ubit. (II. Kralj. 11.) 3 »Savel pa je privolil v njegovo (Štefanovo) smrt." (Dej. ap. 7, 59.) 4 Vzgled: Eva (I. Mojz. 3, 6.); Jeroboam. (III. Kralj 12.) 5 »Ne le, kateri tako delajo, (so smrti vredni), ampak tudi, kateri privolijo tako delujočim." (Rimlj. 1, 32.) — 565 — 6. h grehu molčati; 1 7. greh spregledati; 2 S. greha se udeležiti; 3 9. drugih greh zagovarjati. 4 1. A greh svetovati se pravi, koga nagibati, naj le stori greh, za katerega se ne more prav odločiti, ali mu dati nauk, kako bo laglje in bolj gotovo mogel kaj grešnega storiti. — Veliki duhovnik Kajfa je dal Judom hudoben svet, da je boljše, da umrje Jezus za ljudstvo, kakor da bi bil ves narod pokončan. 2. Tisti greh veleva, kateri drugemu naroči ali zapove, naj stori kaj prepovedanega ali naj opusti kaj zapovedanega. David je zaukazal Joabu itd. 3. V greh drugih privoli, kdor pripusti in komur je prav, kar drugi grešnega počinjajo. Štefan, prvi muče¬ nec. (Zg. n. z. 86). »Savel pa je privolil itd.“ 4. Druge v greh napeljuje, kdor svojega bližnjega z besedo ali dejanjem k hudemu spodbuja ali od dobrega od¬ vrača. Eva je Adama napeljala v greh, ker mu je ponudila jesti prepovedan sad. — Jeroboam je naredil dve zlati teleti in je tako Izraelce napeljal k malikovanju. 5. Drugih greh h vali, kdor njih greh ali iz hinavske prijaznosti ali iz nespametne prizanesljivosti ali tudi iz gole hudobije povzdiguje in občuduje, kakor bi kaj dobrega storili. Tega greha je torej kriv, kdor hudo imenuje dobro, dobro pa hudo. „Gorje vam, kateri imenujete dobro — hudo, hudo pa dobro". (Iz. 5, 20). »Ne le, kateri itd." 6. H grehu molči, kdor ne odpre ust, kadar to terja ljubezen do bližnjega, in ne najde besede, kadar mu njegov stan nalaga dolžnost, da jo spregovori. Včasih gospodar nič ne vidi in mati proč gleda, in otroci nič nočejo vedeti, kar se v hiši godi, da potem lahko molčijo. Za take grešnike ima sveto pismo ostro besedo: »Mutasti psi so, ki ne morejo lajati." Egiptovski Jožef ni molčal, ampak je zatožil svoje brate očetu zavoljo zelo velike pregrehe. (I. Mojz. 37, 2). Ni sicer prav, vedno se kregati, tudi ni lepo za vsako malenkost tožanti. 3 gnusoba A zgled: Aron, ko so molili Izraelci zlato tele. (II. Mojz. 32. Vzgled: Heli. (I. Kralj. 2). Vzgled: Pilat. (Mat. 27, 26). „Kdor opravičuje hudobnega, in pogubuje pravičnega, oba dva sta pred Bogom/ (Preg. 17, 15.) — 566 — Toda če se Bog žali, treba je svariti in opominjati. „Ako kdo med vami zajde, in ga kdo obrne, vedi, da bo smrti rešil nje¬ govo dušo/ (Jak. 5, 19. Aron je molčal in ni upal svojega glasu povzdigniti zoper zlato tele. Zlato tele. (Zg. st. z. št. 38). 7. Sedmega tujega greha so krivi tisti, ki imajo oblast in dolžnost kaznovati pregrehe, pa to opustijo na kvar postavi, ker jo potem tudi drugi zlahka prelamljajo, in na kvar tistemu, kateri greši, ker potem greh brez strahu ponavlja. Helijeva hudobna sina. (Zg. st. z. 49). Starček je bil premehek, da bi dal svojima sinoma hujši strah. 8. Greha se udeleži, kdor se bližnjemu sam rad pri¬ druži, in mu pomaga grešiti, ali kdor kakožebodi pripomore, da bližnji kaj hudega stori. — Judje so nedolžnega Jezusa v smrt obsodili, in Pilat, mesto da bi se ustavil krivi sodbi, jim je pritegnil. 9. Tisti drugih greh zagovarja, kdor noče pripo- znati hudobije kakega greha, ampak se poteguje bodisi s pismom, bodisi z besedo za njega, kakor za kaj dobrega. „Kdor hu¬ dobnega opravičuje itd/ — Jezus v templu. (Zg. n. z. št. 15). — Judje so zagovarjali prodajavce in kupce, ko jih je Jezus tiral iz templa. Pomni! Moj sin! „Vse dni svojega življenja imej Boga v spominu in varuj se, da ne privoliš kdaj v greh . . . Revno sicer živimo, pa veliko dobrega bomo imeli, ako se bomo Boga bali in se vsega greha ogibali in dobro delali.“ (Tob. 4, 6. 23.) — „Beži pred grehi, kakor pred kačo/ (Sir. 21, 2). Drugi del krščanske pravičnosti. Delaj dobro. Da je kdo krščansko pravičen, še ni dosti, da se ogiblje hudega, ampak moramo tudi delati dobro. — „ Ogibaj se hudega in delaj dobro/ (Ps. 35, 27). 794. Kaj je dobro? Dobro je, kar je po volji božji, namreč: dobra dela in hrepenenje po krščanski popolnosti. 567 — Kar božja postava prepoveduje, to ni po božji volji, je hudo; kar pa božja postava zapoveduje, to je po božji volji, je torej dobro. Dobro pa, katero krščanska pravičnost od nas terja, so dobra dela in hrepenenje po krščanski po¬ polnosti. 795. Kaj nas stori zmožne in voljne, da delamo, kar je po božji volji? Krščanska čednost nas stori zmožne in voljne, da delamo, kar je po volji božji. Človek ni zmožen, on ne more iz svoje lastne moči kaj dobrega storiti ali božje volje izpolnjevati. Človek tudi ni voljen delati, kar je božja volja; njegova volja ga ne na¬ giblje k dobremu, človeška volja je veliko več k hudemu nagnjena, Da torej moremo in hočemo delati, kar je po božji volji, to naredi krščanska čednost, ali z drugimi besedami: Krščanska čednost nas stori zmožne in voljne, ■ da delamo, kar je po božji volji. A) Krščanska čednost. 796. Kaj je krščanska čednost? Krščanska čednost je nadnaraven, od Boga vlit dar, kateri nas stori trajno sposobne in voljne, da delamo to, kar je po volji božji. Krščanska čednost je dar, torej ni kako plačilo, katero bi nam Bog moral dati, ampak krščanska čednost je dar božji, kakor je tudi dar posvečujoča milost sama, s katero nam Bog vlije krščansko čednost, . Krščanska čednost nas stori trajno sposobne in voljne delati dobro, t. j. ona naredi, da je naša duša tako dolgo, ko ima ta dar, sposobna in voljna, da dela to, kar je po božji volji. — t 797. Zakaj se imenuje krščanska čednost „nadnaraven, od Boga vlit dar“? Krščanska čednost se imenuje »nadnaraven, od Boga vlit dar«, ker nam ta dar ni že po naravi pn- 568 — rojen, temveč nam ga Bog podeli ali. rekel bi, vlije še le tedaj, ko nas opraviči. Krščanska čednost je nadnaraven dar, ker nam ta dar niže po naravi prirojen, ni že lasten naravi človeške duše, ampak ga Bog še le pridene k naravi duše, mu ga na naravo njegove duše navrže. Krščanska čednost je od Boga vlit dar. Krščanska čed¬ nost je uekaj dušnega, kakor duša sama, in je torej ne moremo videti in torej tudi ne opazovati, kako jo Bog duši podeli; zato nam katekizem to pove ali pokaže v podobi. Kakor če kdo v prazno posodo kaj vlije, tako vlije ljubi Bog krščansko čednost v dušo, v kateri še čednosti ni bilo. Ta podoba je vzeta iz sv. pisma: ^Ljubezen božja (posvečujoča milost božja) je izlita v naša srca po svetem Duhu“. (Rim. 5, 5). Bog nam pa vlije krščansko čednost še le tedaj, ko nas opraviči, t. j. ko nas po posvečujoči milosti božji stori svete in pravične. * 798. Ali nas stori krščanska čednost tudi že vajene in spretne, da delamo dobro? Krščanska čednost nas pač stori sposobne in voljne, da delamo dobro; vajeni in spretni pa posta¬ nemo še le, ako zvesto sodelujemo z milostjo božjo in se stanovitno vadimo v dobrem. Sposobnost, da moremo dobro delati, to je božji dar, spretnost v dobrem pa si moramo sami pridobiti s tem, da zvesto sodelujemo z milostjo božjo in se stanovitno vadimo v dobrem. Cesar podari vojaku novincu, kadar ga odbere za svojo vojsko, vojaško suknjo, meč in puško. Zdaj je vojak sposo¬ ben, da se more vojskovati zoper sovražnika. Ali je pa zdaj že tudi vajen in spreten vojak? Nikakor ne, ampak ves okoren je še in neroden. Vojak se mora dolgo in pridno vaditi, preden je dober strelec in preden ve tudi meč spretno sukati. Tudi Bog da človeku dar krščanske čednosti, ki ga stori spo¬ sobnega, da more dobro delati. Ali pa je zdaj že tudi va¬ jen in spreten za dobra dela? Nikakor ne, ampak zdaj se mora stanovitno vaditi v dobrem in se truditi, da pri vsaki priložnosti isto dobro delo zopet ponavlja. — 569 — Ker pa brez milosti božje ne moremo nič dobrega storiti, je treba, da zvesto sodelujemo z milostjo božjo. Kadar nas torej dejanska milost budi in kliče na dobro delo, jo moramo točno in ročno slušati. Slovitega slikarja Apela so vprašali, kako je postal tako imeniten slikar? Rekel je: „Ker vedno slikam."* Kdor hoče visoko stopinjo krščanske čednosti doseči, mora se vedno v dobrem vaditi. Kdor samo semtertje kaj dobrega stori, drugi čas pa zopet ne, o njem ne moremo reči, da si je pridobil krščansko čednost, ker ne moremo trditi, da je vajen in spreten v dobrem. Če torej otrok na pr. enkrat ali drugikrat resnico govori, vmes pa tudi laže, on še si ni pridobil čednosti resničnosti. — Bog z veseljem naznanja, ko je našel pastirca Davida, ki je bil spreten za vsako dobro delo: „Našel sem Davida, moža po svojem srcu, kateri bo storil vso mojo voljo." Ljubi Bog torej išče pobožne otroke, ki radi storijo božjo voljo. O da bi jih med vami, ljubi otroci, prav mnogo našel! 799. Kolikere so krščanske čednosti? Krščanske čednosti so dvojne: božje in dejanske ali nravstvene. 1. Božje čednosti. 800. Katere so „božje“ čednosti? »Božje« čednosti so: vera, upanje in ljubezen. 1 Božje čednosti imenujemo tiste čednosti, katere so nam od Boga vlite, in ki se na Boga ozirajo in nas k Bogu vodijo. — Takih čednosti je samo troje. Tri imenitne sestre, hčeri nebeške, so prišle z Jezusom na svet, da bi nas izgubljene otroke poiskale, in iz te tuje dežele v pravo nebeško domačijo pripeljale. To so tri božje čednosti. Prva je sveta vera, ki nam kaže pravo pot k Bogu, da ne zgrešimo svojega cilja. Druga je upanje, ki nas podpira na 1 Sedaj pa ostane vera, upanje, ljubezen, to troje, največja med temi pa je ljubezen." (I. Kor. 13, 13.) * Dreher, Elementarkateehesen, II. Th. pag. 121. potu v nebesa, da ne omagamo, in nam kaže Boga, ki bo naša neizrečeno velika plača. Tretja je ljubezen, ki nas pri¬ ganja, da se na njenih perotih vzdigujemo k Bogu in ne mi¬ rujemo, dokler ne pridemo do Boga in se ž njim ne zedinimo, in nas nič več ne bo ločilo od njegove ljubezni.* 801. Kaj je krščanska vera? Krščanska vera je nadnaravna, od Boga vlita čednost, po kateri imamo zaradi resničnosti božje za resnico vse, kar je Bog razodel in nam po katoliški cerkvi zapoveduje verovati. Krščanska vera je nadnaravna čednost, t. j. nam ni že po naravi prirojena. Bog stvari človeško dušo brez tega daru. Še le ko je duša vstvarjena, ji Bog s posvečujočo milostjo vred podari tudi čednost krščanske vere. In še le zdaj more človek krščansko verovati, verovati namreč tako, da je vera zasluž- Ijiva za nebesa. Krščanska vera je od Boga vlita čednost, t. j. Bog podari naši duši zmožnost in voljo krščansko verovati, katere zmožnosti prej nima in brez katere bi ne mogla krščansko verovati. Zaradi resničnosti božje imamo vse za res¬ nico, t. j. kakor nam po čednosti krščanske vere Bog podari zmožnost verovati, tako je tudi Bog vzrok naše vere — namreč neskončno resnični Bog, ki ne more goljufati. (Glej tudi vpraš. 6). 802. Kaj je krščansko upanje? Krščansko upanje je nadnaravna, od Boga vlita čednost, po kateri imamo zaradi resničnosti božje za resnico vse, kar nam je Bog obljubil zaradi zasluženja Jezusa Kristusa. Tudi krščansko upanje je nadnaravna, nam od Boga s posvečujočo milostjo vred vlita čednost. Še le po ti čednosti smo sposobni zaradi zasluženja Jezusa Kristusa tako trdno in zanesljivo pričakovati ali upati, * Razlaganje kršč. nauka, 5. pogl. 2. zv. str. 81. 571 — kar nam je Bog obljubil, da nam je v zveličanje. Vzrok našega upanja je Bog, t. j. njegova vsemogočnost, dobrotljivost in zvestost. Bog je vsemogočen, nam torej more vse dati, Bog je neskončno dobrotljiv, nam torej hoče vse dati, Bog je neskončno zvest, nam torej tudi mora vse dati, kar nam je obljubil. (Glej tudi vpraš. 254 in d.) 803. Kaj je krščanska ljubezen? Krščanska ljubezen je nadnaravna, od Boga vlita čednost, po kateri Boga zavoljo njegove neskončne popolnosti in dobrote ljubimo nad vse, sebe in bliž¬ njega pa zavoljo Boga. Ravno tako je krščanska ljubezen nadnaravna, nam od Boga s posvečujočo milostjo vred vlita čednost. Ta čednost stori nas še le zmožne in voljne krščansko ljubiti. Pa tudi vzrok, da ljubimo Boga nad vse, sebe in bliž¬ njega pa zavoljo Boga, je Bog, t. j. so njegove neskončne popolnosti in dobrote. (Glej tudi vpraš. 427 in d.) 804. Zakaj se imenujejo vera, upanje in ljubezen „božje“ čednosti? Vera, upanje in ljubezen se imenujejo »božje« čednosti, ker je Bog sam neposrednji predmet in nagib teh čednostij. * 805. Kaj se pravi: Bog sam je neposrednji predmet božjih čednostij? Bog sam je neposrednji predmet božjih čednostij se pravi: Bog sam je, v katerega verujemo, v katerega upamo, in katerega ljubimo. Predmet dejanja je to, kar delamo; predmet naše vere je torej to, kar imamo za resnico; predmet upanja je to, kai pričakujemo itd. Bog sam je predmet božjih čednostij, se torej pravi: Bog sam je, v katerega verujemo, v katerega upamo, in katerega ljubimo. Verujem — v Boga, upam — v ljubim — Boga. Bog je neposrednji predmet božjih čednostij. Dejanske čednosti se slednjič tudi ozirajo vse na Boga, pa — 572 prej se ozirajo že na bližnjega ali pa na nas. Na pr. radodar¬ nost se ozira najprej na reveža in potem še le na Boga, kate¬ remu hočemo ž njo dopasti. Tukaj se torej radodarnost po¬ sreduje ozira na Boga, ker je tako rekoč sredi med čednostjo radodarnosti in Bogom revež. Med vero pa in med Bogom ni nikdo na sredi, vera se ozira naravnost v Boga, torej je Bog neposrednji predmet čednosti vere. * 806. Kaj se pravi: Bog sam je neposrednji nagib božjih čednostij? Bog sam je neposrednji nagib božjih čednostij se pravi: božja resničnost nas nagiblje, da mu verujemo; božja vsemogočnost, dobrotljivost in zvestost, da vanj upamo; božja neskončna popolnost in dobrota, da ga ljubimo. Bog sam je neposrednji nagib božjih čednostij. Vzrok, za čigar voljo kaj storimo, imenujemo nagib, ker nas namreč nagiblje k dejanju. Neposrednji nagib je tisti, ki nam sam zadostuje, da ni treba zmes nobenega drugega. Božja resničnost na pr. nam je zadostni nagib, da mu verujemo, ne trebamo več nobenega drugega nagiba. Tudi nagib dejanskih čednostij je slednjič Bog, pa ni neposrednji nagib. Pravičnost na pr. je čednost, po kateri smo pripravljeni, dati vsakemu, kar smo mu dolžni. Človek je torej pravičen pred vsem zato, da bližnji svoje dobi; slednjič seveda tudi zaradi Boga, ker Bog to zapoveduje in mu je to dopadljivo. * 807. Kaj se pravi „obujati“ tri božje čednosti? »Obujati« tri božje čednosti se pravi, Bogu za¬ trjevati, da in zakaj vanj verujemo, upamo in ga ljubimo. Bogu zatrjevati, da verujemo, t. j. Boga večkrat zagotavljati in mu z besedami povedati, da verujemo in zakaj vanj verujemo, da vanj zaupamo in zakaj vanj zaupamo itd. Najboljše je, ljubi otroci, da tri božje čednosti obujate z bese¬ dami katekizma, (Glej. Dod. 6). Da veruješ v Boga (predmet božje čednosti), to zatrjuješ z besedami katekizma; „Verujem v tebe, pravi, trojedini Bog itd.“ Zakaj veruješ vanj (nagib božje čednosti), poveš z besedami katekizma: „Vse to verujem, ker si ti, o Bog, sam na sebi resnica itd/ — Pravimo, da je dobro, če otrok vero, upanje in ljubezen vedno z istimi besedami obuja, ker mu bo potem beseda vedno bolj gladko tekla in s časoma se jih tudi na pamet nauči za vse svoje življenje. Da tri božje čednosti obujamo, je božja volja. Ljubi Jezus je terjal od sleporojenega, kateremu je čudežno dal pogled, naj obudi vero: „Ali veruješ v Sina božjega ?“ On pa reče: „ Verujem, Gospod/ Sleporojeni. (Zg. n. z. št. 47).— Simon Peter je moral trikrat zatrditi, da ljubi Jezusa : ,,Gospod, ti veš. da te ljubim/ Peter je bil žalosten, da je moral trikrat obujati ljubezen. Prav to pa je bila njegova sreča. Jezus gaje zaradi tega postavil poglavarja svoje cerkve. 808. Kdaj smo dolžni obuditi vero, upanje in ljubezen ? Obuditi vero, upanje in ljubezen smo dolžni: 1. kakor hitro smo v sveti veri dovolj podučeni; 2. večkrat v življenju, zlasti v hudih skušnjavah zoper te čednosti; 3. v smrtni nevarnosti in ob smrtni uri. Kakor hitro smo v sveti veri dovolj podučeni. Božje čednosti nam Bog vlije s posvečujočo milostjo božjo vred že pri svetem krstu. Spodobi se torej, da kristijan, kadar je v sveti veri podučen, obuja te čednosti, katerih kal živi v njegovem srcu, da se veselo razcvitajo. Večkrat v življenju, zlasti v hudih skušnjavah zoper te čednosti, če bi vtegnila vera omahovati, upanje po¬ puščati, ljubezen ugašati. Tako oživljamo in probujamo božje čednosti, da tem krepkejše postajajo. V smrtni nevarnosti in v smrtni uri. Poleg svetih zakramentov za umrjoče ni boljšega pripomočka, da premagajo zadnje hude skušnjave, kakor če se oborožijo z božjimi čed¬ nostmi. Živa vera je svetla luč mrtvaške sveče, ljubezen je njen plamen, in upanje umirajočega je večna luč, katero pričakuje. Leta 1878 je umirala poštena deklina M. G. v župniji sv. Martina pri M. Molila je vsa navdušena še. enkrat božje čednosti, in ko jej dajo mrtvaško svečo v roke, jo prime tako močno, da se je sveča zdrobila v njeni roki. — Lmirajocim naj se le molijo božje čednosti. — 574 -- 2. Dejanske ali nravstvene čednosti. 809. Katere čednosti imenujemo »dejanske" čednosti ? Vse krščanske čednosti, razven treh božjih, se imenujejo »dejanske« čednosti, ker store Bogu dopad¬ ljiva posebno naša dejanja. Te čednosti imenujemo dejanske čednosti, ker posebno urejajo naša dejanja in jih tako store Bogu dopadljiva. Ime¬ nujemo jih tudi nravstvene čednosti, ker uravnavajo naše nravno življenje, da živimo tako, kakor terja božja postava. Kal tudi teh čednosti je s posvečujočo milostjo vred že pri sv. krstu položena v našo dušo. Kristijan je torej zmožen, da izvršuje te čednosti. Da si jih pa tudi pridobi, je potrebno, da se pridno in stanovitno vadi v njih. Tudi dejanska čednost je nadnaraven, od Boga vlit dar. Tudi dejansko čednost si moremo torej tako pridobiti, da zvesto sodelujemo z milostjo božjo. — Sicer si pa more človek iz lastnih svojih moči pridobiti kako čednost, kakor so si na pr. marsikateri neverniki pridobili čednost zmernosti, radodar¬ nosti, zadovoljnosti itd. Toda to niso krščanske čednosti, ampak so naravne čednosti, ki ne morejo pričakovati nobene plače v večnosti. Krščanske čednosti si more pridobiti le tisti, ki je v posvečujoči milosti božji. Dejanske čednosti se ozirajo na dolžnosti, katere imamo do nas in do bližnjega. Ker pa so te dolžnosti raznovrstne, je tudi število dejanskih čednosti veliko. 810. Katere dejanske čednosti si moramo posebno za¬ pomniti? Posebno si moramo zapomniti te-le dejanske čednosti: 1. štiri poglavitne čednosti; 2. čednosti, ki so nasprotne sedmim poglavitnim grehom ; 3. čednosti, katere je Jezus na gori posebno poveličeval; 4. čednosti, ki jih posebno priporoča sveti evangelij. — 575 — a) Štiri poglavitne čednosti. 811. Katere so štiri poglavitne čednosti? Štiri poglavitne čednosti so: 1 modrost, 2. pravičnost, 3. srčnost, 4. zmernost. 812. Zakaj se imenujejo modrost, pravičnost, srčnost in zmernost „poglavitne“ čednosti? Modrost, pravičnost, srčnost in zmernost se ime¬ nujejo »poglavitne« čednosti, ker obsegajo in urejujejo vse druge dejanske čednosti. Poglavitne čednosti se imenujejo, ker obsegajo vse druge dejanske čednosti, t. j. kdor ima štiri poglavitne čednosti, ima tudi vse druge dejanske čednosti, kdor pa nima poglavitnih čednosti, nima tudi nobene druge dejanske čednosti. Poglavitne čednosti se imenujejo tudi zato, ker urejujejo vse druge dejanske čednosti, t. j. jih vodijo in uravnavajo, da iz reda ne stopijo in svojih mej ne prekoračijo. Torej pogla¬ vitne čednosti nekako gospodujejo nad drugimi dejanskimi čed¬ nostmi, kakor glava gospoduje nad udrni telesa. »Pravica uči zmernost in modrost in pravičnost in srčnost; memo njih ni nič bolj koristno ljudem v življenju. “ — Torej so to poglavitne čed¬ nosti. (Modr. 8, 7). Radodarnost na pr. je lepa čednost, vendar jo mora pravičnost stražiti, da radodaren človek ne pretirava, da kje ne daruje tudi tujega blaga. -— Pobožnost je imenitna čednost, toda zmernost jo mora uravnavati, da se kdo ne odplavlja v cerkev zaradi tega, da se doma ogne potrebnega dela. * 813. Kaj je modrost? Modrost je tista čednost, po kateri spoznavamo, kaj nam je storiti v posameznih slučajih, da je naše dejanje Bogu dopadljivo. 1 1 Preiskujte, „kaj je dobra, dopadljiva in popolna volja božja. 11 (Piimlj. 12, 2.) — Vzgled: modre device. (Mat. 25.) Ako kristijan ne ve, ali bi naj to in to storil ali ne, po modrosti spozna, kaj mn je storiti, t. j. po modrosti presoj ujemo, kaj nam je storiti, pa tudi točno pravo pogodimo, namreč to, kar je Bogu dopadljivo, in se ročno za isto odlo¬ čimo. Modri kristijan torej spretno razsodi, kaj je dobro, in se za dobro tudi ročno odloči. Kaj nam je storiti v posa¬ meznih slučajih, t. j. ali nam to kaže storiti na tem kraju, v tem času, pri tej priložnosti, v tej družbi itd. Jezus je krščanske modrosti najlepši vzgled. On je rekel: »Jaz vedno to delam, kar je Očetu dopadljivo/ (Jan. 8. 29). O dvanajstletnem Jezusu je zapisano: Jezus je rastel v modrosti in starosti in v milosti pri Bogu in pri ljudeh “ (Luk. 2, 52). Ljubi otroci, posnemajte vendar ljubega Jezusa! Moder otrok — vesel glas! Nespameten otrok — žalosten zvon! Jezus se je po pravici pritožil, da so neverni in posvetni ljudje modrejši in se bolj trudijo in skrbijo za časno blago in srečo, kakor otroci božji za svojo večno srečo, za svoje zveli¬ čanje. On pravi: »Otroci tega sveta so modrejši v svojem rodu, kako otroci luči." (Luk. 16, 8). — Modre device. (Zg. n. z. št. 62). — V smrtni uri, kadar že Gospod pride po nas, je prepozno, skrbeti za posvečujočo milost božjo in za dobra dela. Modre device, t. j. modre duše, storijo to o pravem času. * 814. Kaj je pravičnost? Pravičnost je tista čednost, po kateri smo pri¬ pravljeni, dati vsakemu, kar smo mu dolžni. 1 Po pravičnosti smo pripravljeni, dati vsakemu, kar smo mu dolžni, t. j. se tega ne branimo, pač pa bi nam težavno bilo, če bi ne mogli dati vsakemu, kar mu gre. »Dajte cesarju itd.“ Vsakemu, t. j. na vse strani moramo pravični biti. Pravični do Boga: moramo mu dati čast in hvalo, katero smo dolžni naj- višjemu Gospodu; pravični pa tudi do vseh ljudi: od cesarja do zadnjega berača. Zvel. Tomažu Morus je poslal imeniten gospod dve veliki in dragoceni srebrni ročki, da bi ga podmitil v svoji tožbi. Morus pa se ni dal podkupiti, ampak mu je vrnil ročki, napolnjeni z najboljšim vinom. Javil je tudi službeniku, ki je 1 »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega". (Mat. 22. 21.) ročki prinesel, da njegovemu gospodarju prilično rad zopet napolni ročki.* Kmet se je s svojim sosedom pravdal za travnik. Sosed ni mogel priti pred sodnijo. Zato je kmet svojo pravico, a tudi pravico sosedovo zagovarjal. Najprej je povedal, kar podpira nje- govo pravico, potem pa je ravno tako vestno navedel vzroke, ki govore za soseda. Po končani obravnavi obišče soseda in mu reče: ,. Travnik je tvoj, sodnik ga je tebi prisodil.“** — To je krščanska pravičnost! »Nikomur ne bodite nič dolžni, razven tega, da se med seboj ljubite.“ * 815. Kaj je srčnost? Srčnost je tista čednost, po kateri pričnemo in izvršujemo dobro vkljub vsem težavam in rajši vse pretrpimo, kakor da bi grešili. 1 Dobro ima povsod svoje sovražnike. Srčnost mora pre¬ magati zapeljivi svet, lastno poželjivost, skušnjave hudega duha, zasmehovanje, zaničevanje, preganjanje, muke, smrt. Srčnost stori, da v kljub vsem tem težavam se za dobro odločimo in ga tudi dovršimo. »Kako ozka so vrata in tesna je pot. ki pelje v življenje/ (Mat. 7, 14). Težave tega pota samo krščanska srčnost premaga. »Vojska je človeško življenje na zemlji/ (Job. 7, 1). V vojski le srčni zmaga. »Nebeško kra¬ ljestvo silo trpi, in le silni ga nase potegnejo.“ Silni so pa tisti, ki srčno Vse zadržke dobrega odstranijo. Angelski učenik, sv. Tomaž pravi, da ta čednost toliko ojači srce kristijana, da se tudi smrti ne boji. Najlepši cvet te čednosti je torej mučeništvo, in najlepši sad njeni, muče- niški venec v nebesih. — Mučenje sedmih makabejskih bratov. (Zg. st. z. št. 86). * 816. Kaj je zmernost? Zmernost je tista čednost, po kateri krotimo vsako nedovoljeno, zlasti vsako čutno ali nečisto nagnjenje, to pa, kar je dovoljeno, le zmerno uživamo. 2 1 Vzgled: sedem makabejskih bratov in njihova mati (H. Mak 7) 2 »Zdržite se mesenih želj, katere se vojskujejo zoper dušo. (J. eti. 2, 11). - * L. Mehler, Beispiele, 6. Bnd, pag. 228. ** Dreher, Elementarkatechesen, 2. fh. pag. 1-+- 37 578 Po zmernosti krotimo vsako nedovoljeno nagnjenje. Nedovoljeno je vsako nečisto nagnjenje. ^Zdržite se mesenih želj itd." Nagnjenje, ki je našemu telesu in njegovim čutom pri¬ jetno, imenujemo čutno nagnjenje. Po podedovanem grehu je pa to nagnjenje tako hudo in divje, da hoče nad človekom vladati. Zmernost je torej čednost, ki to divjo stvar ukroti. Zmernost stori, da to. kar je dovoljeno, le zmerno uživamo. Zmernost se izvaja iz besede „mera" — „zmeriti.“ Če rokodelec ne zmeri lepo, kar dela, skazi delo. Mera, ne prevelika ne premajhna, je — zmerna. Ako oče otroku ureže preveliki kos kruha, otrok tori s kruhom, če pa mu da pre¬ majhen kos, je otrok lačen. Le zmernost pogodi pravo mero. — Nagnjenje do jedi in pijače je dovoljeno, če jed in pijačo zmerno uživamo. Ni pa dovoljeno „vsak dan se imenitno go¬ stiti", kakor bogatin v evangeliju. Tisti nima čednosti zmernosti, čigar „Bog je trebuh", ki ne misli na drugo, kakor na jed in pijačo. Tudi veselja in drugih pozemeljskih dobrot se smemo udeležiti, če je veselje nedolžno in če mere ne prekoračimo. Ljubi Jezus sam je bil na gostiji in Marija, pa samo enkrat. Nju, ljubi otroci, je vodila zmernost. „ Veseli se tedaj, mladenič, v svoji mladosti, in tvoje srce bodi dobre volje; vedi pa, da te bo zavoljo vsega tega Bog sodil." (Prid. 11, 9). Veselite se, ljubi otroci, življenja, to je dovoljeno. Da pa se boste svojih mladih dni tako veselili, da boste enkrat lahko račun dali, zato vam je potrebna krščanska zmernost. b) Čednosti, ki so nasprotne sedmini poglavitnim grehom. 817. Katere čednosti so nasprotne sedmini poglavitnim grehom? Sedmim poglavitnim grehom so nasprotne te-le čednosti: 1. napuhu ponižnost; 2. lakomnosti radodarnost; 3. nečistosti čistost; 4. nevoščljivosti dobrohotnost; a. požrešnosti zmernost; b. jezi potrpežljivost; 7. lenobi gorečnost. 579 — * 818. Kaj je ponižnost? Ponižnost je tista čednost, s katero vse dobro pripisujemo Bogu, priznavamo pa svojo lastno slabost in grešnost in se zato radi ponižujemo. 1 Ponižnost je tista čednost, s katero vse dobro pripisu¬ jemo Bogu, t. j. mi pripoznavamo, da je vse, kar imamo dobrega na duši in telesu, dar božje ljubezni in dobrotljivosti, in smo Bogu hvaležni zato. Če je torej kaj dobrega na nas, ne gre čast nam, ampak le Bogu, ker imamo vse dobro od njega. »Kaj pa imaš, kaj bi ne bil prejel? Ako si pa prejel, kaj se hvališ, kakor bi ne bil prejel ?“ (I. Kor. 4, 7). Tukaj delaš Bogu krivico, — ponašaš se s tujim perjem. Pa ni dosti, da Boga povzdigujemo, ampak ta čednost terja, da tudi priznavamo svojo lastno slabost in greš¬ nost. Kar je dobrega na nas, to ni naše: naše je le, kar je grešnega in hudobnega nad nami. Besedo ponižnost izvajamo od besede »nizek/ Če torej priznavamo svojo revnost, nam ni več težko se ponižati, ampak se radi ponižujemo, ker se čutimo tako nizko in globoko. Čem globeje se mi ponižujemo, tem višje raste nad nami božja čast. In prav to želi krščanska ponižnost. Sv. Janez Krstnik pravi: »On (Jezus) mora rasti, jaz pa se pomanjšati/ (Jan. 3, 30). Ponižnost daje vso čast Bogu, Bog pa jo poniž¬ nemu povračuje : „Kdor se ponižuje, bo povišan/ (Luk. 14, 11). Ljubi Jezus sam vas vabi, ljubi otroci, da se učite od njega ponižnosti. On pravi: »Učite se od mene, ker jaz sem krotak in iz srca ponižen/ (Mat. 11, 29). Posnemajte vzgled Marijin. Angel jo je pozdravil mater Jezusovo, Sinu božjega, ona pa se je ponižala za »deklo Gospodovo/ — Cestninar. (Zg. n. z. št. 52). * 819. Kaj je radodarnost? Radodarnost je tista čednost, s katero smo pri¬ pravljeni, deliti revežem od svojega premoženja in podpirati dobre namene. 2 1 »Bog se ustavlja napuhnenim, ponižnim pa daje milost/ (I. Petr. -5, 5). — Vzgled: cestninar. (Luk. 18, 13). 2 »Dajte, in se vam bo dalo/ (Luk. 6, 38). — 580 — Revež je, kdor se ne more sam preživih, kdor nima vsakdanjega kruha in potrebne obleke, in mu je treba ljudske podpore. Revežem moramo deliti od svojega premoženja. Od tujega premoženja ne smemo deliti miloščine, to bi bila tatvina. Otroci torej ne smejo starišem jemati in revnim dajati, in služabniki ne smejo brez dovoljenja gospdarjev deliti revežem od tega, kar je gospodarjevo itd. Podpirati dobre namene t. j. kaj dati ali prispevati za takšna dela, ki imajo dober namen, ki so v čast božjo ali v korist bližnjega, na pr. za stavbo cerkev, za povišanje božje službe, za razširjanje svete vere, za katoliške šole, za bolnišnice, za hiralnice itd. Ako smo pripravljeni deliti revežem od svojega premo¬ ženja, t. j. ako nam ni težavno dajati in tega ne storimo z nevoljo, ampak ako z veseljem dajamo v dobre namene, tedaj smo radodarni, imamo čednost radodarnosti. »Resnično vam povem, kar ste storili kateremu teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili/ (Mat. 25, 40). — »Kdor se ubogega usmili, na obresti posodi Gospodu/ 1 (Preg. 19, 17), * 820. Kaj je čistost? Čistost je tista čednost, s katero krotimo vse slasti in poželenja, ki žalijo sramežljivost. 1 Čistost je prelepa čednost, ki ukroti vso nespodobno slast, naj se že vzbuja v srcu, ali v mislih, ali v očesih, ali v ušesih ali v katerem čutu koli, in hitro tudi pogasi ogenj nečistega poželenja. Čist človek hitro iz glave izbije nespodobno misel, precej zaduši vsako nečisto poželenje, pobesi oči ali jih oberne proč, da ne gledajo nič nesramnega in se od daleč ogiblje nečistih jezikov. Otrok, kateri ima to čednost, je Bogu ljub in tudi svet se ga veseli. Ljudje pravijo: tega otroka je sama nedolžnost, pravi angelec je! O sv. Jeronimu pravi zgodovina, da so mu v puščavi, kjer je zelo spokorno živel, nečiste misli silile v glavo in so mu nespodobni spomini tako razburjali srce, da se je pogosto zgrudil k Jezusovim nogam ter jih je s svojimi solzami močil. 1 Vzgled: Egiptovski Jožef. (I. Mojz. 39); Suzana. (Dan. 13). 581 — Časih je noč in dan upil ter prosil božjega usmiljenja. Z rokami je tolkel ob svoje prsi, ali je odbežal kam globoko v puščavo, ali pa tje v pusto gorovje, dokler ni zmagal nečiste skušnjave. A potem se mu je vrnil dušni mir, in menil je, da v angelski družbi prepeva slavo božjo.* — To se pravi ukrotiti nečisto slast in poželenje, t. j. jih zmagati, naj nastopajo še tako hudo. Jožef v Putifarjevi hiši. (Zg. st. z. št. 20). »Kako bi mogel toliko hudobijo storiti in grešiti zoper svojega Boga!" — Jožef je zbežal in je tako zmagal skušnjavo. Suzana pa ni mogla zbežati, zato je pa rajši izvolila smrt kakor greh. Čista Suzana. (Zg. st. z. št. 78). »Bolje je zame, da brez greha vama pridem v roke (da me pripravite v smrt), kakor da grešim pred Gospodovim obličjem/ — Tako zmaguje krščanska čednost čistosti. * 821. Kaj je dobrohotnost? Dobrohotnost je tista čednost, s katero bližnjemu želimo vse dobro, se veselimo, če se mu dobro godi, in mu pomagamo k temu. 1 Beseda dobrohotnost pomeni: bližnjemu dobro hoteti, želeti, storiti. Dobrohotnostjo tista čednost, s katero bližnjemu želimo vse dobro. Čedni mladenič Azarija (angel Rafael) želel je slepemu staremu Tobiju: »Veselje ti bode vselej. Prav blizu je, da te bo Bog ozdravil/ (Tob. 5, 11. 13.) Dobrohotni človek se veseli, če se bližnjemu dobro godi. Elizabeta je bila vesela velike sreče Marije Device. Rekla je: »Blažena si med ženami in blažen je sad tvojega telesa. “ (Luk. 1, 42.) — »Z bratovsko ljubeznijo itd/ Dobrohotnost tudi stori, da bližnjemu pomagamo k temu, da se mu dobro godi. Tako Marijino srce ni moglo prenašati, da bi bil ženin na gostiji v Kam pu*el \ zadrego, in je prosila Jezusa, naj mu pomaga. 1 »Z bratovsko ljubeznijo se ljubite med seboj . . . Veselite se z veselimi, jokajte z jokajočimi.“ (Rimlj. 12, 10. 15). * Weiss, VVeltgescliichte, III. Bnd, pag. 533. — 582 — * 822. Kaj je zmernost v jedi in pijači? Zmernost v jedi in pijači je tista čednost, s ka¬ tero krotimo neredno poželenje po jedi in pijači in uživamo oboje le po pameti. 1 Neredno poželi po jedi in pijači, k d or j e i n p i j e čez potrebo. Zmernost pa stori, da kristijan uživa jed in pijačo po pameti, da torej toliko je in pije, kakor mu je potrebno, da si ohrani zdravje in življenje in potrebne moči za opravke svojega stanu. Tudi premala mera v jedi in pijači bi ne bila pametna; če bi kdo premalo jedel in pil, in si s tem škodoval na zdravju, ali bi oslabel in bi ne mogel izpol¬ njevati dolžnosti svojega stanu. Neredno poželi po jedi in pijači, kdor je in pije zgolj iz čutne slasti, da le ustreže svojemu grlu in za¬ dovolji svoj trebuh. Zmernost pa ukroti slast in stori, da zaradi- tega jemo in pijemo, ker je to božja volja, da si tako ohra¬ nimo zdravje in življenje. Zmernost pa je zadovoljna s tem, kar se pred nas postavi, naj je že našemu okusu zelo prijetno ali ne, samo da je jed ali pijača zdrava, da ni škodljiva: ,, Jejte, kar se pred vas postavi/ (Luk. 10, 8). „Naj bodo, kateri uživajo ta svet, kakor bi ga ne uživali“ (I. Kor. 7, 31), to se pravi: Kdor uživa dobrote, katere nam svet daje, naj jih uživa, toda svojega srca naj ne veže na nje. — Sv. Feliks (de Valois) bil je še deček, ko je pri mizi odbiral zlasti boljša in okusnejša jedila, da jih je razdelil med ubožce.* * To sicer ni zoper zmernost, če komur kaka jed ali pijača posebno diši in mu dobro tekne, ker okus je čut človeške na¬ ture in torej božji dar. Naopak je le to, če jemo in pijemo zavoljo čutne strasti, ne pa zavoljo telesne potrebe. Kdor govori samo o tem, kako je dobro jedel in kako mu je pijača ugajala, ni zmeren človek. Neredno je jesti in piti o nepravem času. Zmer¬ nost terja, da jemo in pijemo le ob navadnih obednih časih. Razven teh časov zmeren človek le tedaj je in pije, če ima zato poseben vzrok, n. pr. težko delo, velika žeja, bolehavost, 1 »Pošteno hodimo, ne v požrešnosti in pijanosti." (Rimlj. 13, 13). —■ Vzgled: Danijel in trije mladeniči, ki niso hoteli kraljevih jedil in so bili zadovoljni s sočivjem. (Dan. 1). * Brev. Rom. 20. Nov. Lect. IV. — 583 obisk prijateljev itd. Če otrok od ranega jutra do poznega večera vedno je, bo se težko kedaj zmernosti navadil. Neredno poželi tudi po jedi in pijači, kdor ni za¬ dovoljen s hrano, ki je primerna njegovemu stanu, ampak hrepeni po predobri in predragi hrani in si preveč prebira med hrano in hrano. Izraelcem je bila mana v puščavi preborna jed; hrepeneli so po egiptovskih loncih. „0 da bi bili umrli v egiptovski deželi, kjer smo sedeli pri loncih mesa." (II. Mojz, 16, 2.) Zmernost je pa Bogu hvaležna, če le ne strada vsakdanjega kruha. „ Pošteno hodimo itd. 11 — Daniel. (Zg. st. z. št. 77.) Ljubi otrok, miza ti bodi altar, in nikdar ne pojdi od mize, da bi Bogu na njej kaj majhnega ne daroval. * 823. Kaj je krotkost? Krolkost je tista čednost,' s katero premagujemo vse želje po maščevanju in krotimo vsako krivično jezo in nevoljo. 1 Ako nam kdo kaj hudega, kako krivico stori, se v našem srcu zbudi nevolja, ki nas priganja, da bi krivičniku hudo s hudim vrnili, ali da bi se maščevali. S krotkostjo pa premagujemo te želje po maščevanju. Krotkost po¬ miri dušo in ji ne pusti, da bi se razburila; veleva jej: .,Ni¬ komur ne vračajte hudega s hudim. 11 (Rim. 12 17.) ,,Pri¬ jatelj, čemu si prišel? 11 (Mat. 26, 50) je rekel Jezus Judi, ko ga je izdal njegovim sovražnikom. Tako se krotkost maščuje, da hudo z dobrim povračuje. Davidova velikodušna ljubezen. (Zg. st. z. št. 54.) Savel je Davida na smrt sovražil. Ko je pa Gospod dal Savla v njegove roke, se David ni maščeval in ni iztegnil svoje roke nad njim, nego je rekel: „Gospod mi bodi milostljiv, da ne storim kaj takega. 11 (I. Kralj. 24, 7.) Štefan, prvi mučenec. (Zg. n. z. št. 86.) S krotkostjo krotimo t n d i v s a ko krivično j e z o in nevoljo. O opravičeni jezi ali o sveti jezi tukaj ne go¬ vorimo. (Glej vpraš. 784.) Krivična jeza ali nevolja je tista, ki nima nobenega vzroka, ali pa nima zadostnega vzroka. Tako jezo krotkost že v začetku zaduši, če pa ima 1 »Učite se od mene; zakaj jaz sem krotek in iz srca ponižen.“ (Mat. 11, 29). — Vzgled: sv. Štefan. (Dej. ap. 7). — 584 jeza kaki vzrok, pa jej krotkost ne pusti, da bi mejo ljubezni in pameti prestopila, ampak jo lepo ukroti. Zato se ta čednost zove krotkost, ker jezi ne dopusti, da bi zdivjala ali mero prekoračila in tako postala krivična. Pobožen tovariš sv. Frančiška Ksav. je na Japonskem oznanjeval krščansko vero. Nenadoma se mu približa maliko¬ valski duhovnik in mu v obraz pljune. Blagi misijonar si mirno obriše svoje lice, ne da bi najmanjšo ne volj o kazal, ali da bi spregovoril le eno jezno besedo. Tolika krotkost osupne krivičnika in poslušalce tako, da se jih mnogo spreobrne h krščanski veri* * Kristus nas vabi, naj se te čednosti od njega učimo: »Učite se od mene itd/ — Pravijo, da razkačen slon, če za¬ gleda ovco, postane miren in krotek. Koliko več mora nas pogled na najkrotkejše jagnje, Jezusa, storiti krotko in ponižne. * 824. Kaj je gorečnost? Gorečnost je tista čednost, ki nas nagiblje, da voljno storimo vse, kar pospešuje božjo čast in naše dušno zveličanje. 1 Besedo »gorečnost 11 izvajamo od besede »goreti". Nič ni tako živega in nemirnega, kakor ogenj, kakor plamen. Gorečnost je torej nek notranji ogenj, ki vnema in ogreva srce kristijana. in mu ne da miril, dokler človek ne gori ves za božjo čast in za svoje dušno zveličanje. Gorečega otroka prva skrb zjutraj je jutrna molitev, in nikdo ga ne spravi v posteljo, dokler ni opravil večerne po¬ božnosti. V cerkev kar dirja, da ne zamudi službe božje in pravo veselje mu je, učiti se krščanskega nauka. Rad je pri svoji pobožni materi, in med dobrimi otroci je ves srečen; če pa ljudje žalijo Boga, boli ga njegovo srce. Gorečnost nagiblje takega otroka, da vse to voljno stori, in otrok bi se čutil nesrečnega, če bi tega delati ne mogel. Če pa otrok svoje dolžnosti do Boga nevoljno opravlja, če ga ne morejo dobiti v cerkev, če ga morajo k molitvi vedno opominjati itd., tak otrok nima čednosti gorečnosti, v 1 »Ne bodite leni v skrbi, bodite goreči v duhu, služite Gospodu." (Rinilj. 12, 11). — Vzgled: sv. Pavel. (Rimlj. 9, 1—3). * Schmitt, Erklarung d. Deharb. Katech. I. Bud, pag. 566. — 585 — njegovem srcu ni ognja, ki bi ga ogreval, njegovo srce je mrzlo kakor led. „Ne bodite leni v skrbi itd/ — Štefan, prvi mučenec. (Zg. n. z. št. 86.) Sv. Štefan je tako gorel za božjo čast, da se je njegov obraz svetil, kakor obraz angela. Ogenj pa ima tudi lastnost, da sega in lovi okoli sebe, da bi tudi druge reči užgal. Gorečnost je vneta tudi za dušno zveličanje bližnjega. Sv. Pavla je tako skrbelo dušno zveli¬ čanje Izraelcev. Rad bi bil sam zavržen, da se le oni zveličajo. „Zelel sem sam preklet biti, ločen od Jezusa, za svoje brate, kateri so moji rojaki.“ (Rim. 9, 3). c) Čednosti, katere je Jezus na gori posebno poveličeval. Roje Jezusovo ime zaslovelo po sveti deželi, zbiralo se je od vseh strani veliko ljudstva okoli Zveličarja. Stopi torej na goro, in ko se usede, obstopijo ga njegovi učenci. Jezus pa odpre svoja usta in uči ljudstvo. To Jezusovo pridigo imenujemo ,,pridigo na gori“. 825. Katere čednosti je Jezus na gori posebno poveličeval? Jezus je na gori posebno poveličeval tiste čed¬ nosti, katere obsega »osem blagrov«. Ljudstvo bi bilo rado od Zveličarja zvedelo, kaj jim je storiti in katerih čednosti se jim je vaditi, da se zveličajo. Jezus je ustregel njihovi želji in je v osmih blagrih nekatere čednosti poveličeval, t. j. ljudem prav posebno priporočal. * 826. Kako se glasi osem blagrov? Osem blagrov se glasi: 1. »Blagor ubogim v duhu; ker njih je nebeško kra¬ ljestvo. 2. Blagor krotkim; ker bodo zemljo posedli. 3. Blagor žalostnim; ker bodo potolaženi. 4. Blagor tistim, ki so lačni in žejni pravice; ker bodo nasičeni. 5. Blagor usmiljenim; ker bodo dosegli usmiljenje. — 586 — 6. Blagor tistim, ki so čistega srca; ker Boga bodo gledali. 7. Blagor mirnim; ker bodo imenovani otroci božji. 8. Blagor tistim, ki preganjanje trpe zavoljo pravice; ker njih je nebeško kraljestvo«. (Mat. 5, 3 — 10.) 1. Ubog v duhu je, kdor je ubog v tistem pomenu, v katerem sveti Duh uboštvo priporočuje. Ubogi v duhu so torej resnično ubogi, kateri voljno nosijo svojo uboštvo iz ljubezni do Jezusa, ki ni imel toliko svojega, kamor bi po¬ ložil svojo glavo (Mat. 8, 20), kakor nekdaj ubogi Lazar. Ali tisti, kateri se iz ljubezni do Boga odpovejo bogastvu, kakor je to storil sv. Anton puščavnik, ki je vse svoje veliko bogastvo razdelil med uboge,* in sv. Frančišek Seraf, in mnogo drugih svetnikov. Slednjič so ubogi v duhu tudi bogatini, ka¬ teri pa svojega srca ne vežejo na posvetno bo¬ gastvo, in ga po božji volji obračajo v to, da dolžnosti izpol¬ njujejo, katere jim njih stan nalaga, in dobra dela opravljajo. Sv. Karol Bor. je štirideset tisoč cekinov enega dne razdelil med ubožce.** Njih je nebeško kraljestvo. Sv. apostol Pavel pravi o prvih kristijanih: „Rop svojega blaga ste z veseljem pretrpeli, ker ste vedeli, da imate boljše in stanovitno pre¬ moženje v nebesih/ (Hebr. 10, 24). 2. Blagor krotkim, t. j. tistim, ki imajo čednost krat¬ kosti. (Prim, vpraš. 823.) Krotki bodo zemljo posedli, t. j.: 1. Si bodo srca vseh zemljanov, vseh ljudi pridobili. Krotkega človeka so vsi veseli, vse ga spoštuje. 2. Krotki bodo v oblasti imeli svoje srce in bodo vladali nad poželenjem svojega srca, ne pa posvetne reči nad njimi. 3. In bodo slednjič posedli obljubljeno deželo — nebeško deželo. 3. Blagor žalostnim. To so ali s p o k o r n i grešniki, ki svoje grehe obžalujejo, kakor nekdaj Marija Magdalena. Žalostni zdihuje: Kdo bo dal moji glavi vode in mojim očem studenec solz, da noč in dan objokujem svoje grehe? (Prim. Jer. 9, 1.) — Al so tudi pravični kristijani, ki v duhu pokore prenašajo vse križe in težave, kakor Job, in še pro¬ stovoljna spokorna dela opravljajo. * Sintzel, Legenden, I. Bnd, pag. 287. ** Brev. Rom. 4. Nov. lect. V. — 587 — Žalostni bodo potolaženi že na tem svetu, ker „Bog vse tolažbe je, kateri nas tolaži v vsaki naši nadlogi,“ (II. Kor. 1, 3—4), kije poslal tudi Jezusu angela tolažbe. (Luk. 22, 43). ..Kakor če koga mati poljubuje, tako vas bom jaz tolažil.“ (Iz. 66, 13). — Popolnoma pa bodo potolaženi na onem svetu, kjer »bode Bog obrisal vse solze z njih oči, in smrti ne bo več, ne žalovanja, ne vpitja, ne bolečine, kajti poprejšnje je mi¬ nulo/ (Razod. 21, 4). 4. Blagor tistim, ki so lačni in žejni pravice, ki se tako za pravičnost, za čednost in svetost zavzemajo in trudijo, kakor lačni in žejni za jed in pijačo. Bodo nasičeni, t. j. Bog bo njihove želje izpolnil, ker prav to je tudi božja volja: »To je božja volja, vaše po¬ svečenje.“ (I. Tesal. 4, 3). 5. Blagor usmiljenim itd. Usmiljeni so, kateri svojega bližnjega v telesnih in duhovnih silah resnično omilujejo, pa mu po svojih močeh tudi pomagajo. Bodo dosegli usmiljenje, t. j. Bog se bode njih usmilil, bode uslišal njih molitve, jim bo dal milost in čas stanovitne pokore in jim bo tudi časne kazni prizanesel. Na sodnji dan jim bo pa še posebno usmiljen. Slišali bodo veseli glas: »Resnično vam povem, kar ste storili kateremu teh mojih najmanjših bratov, storili ste meni.“ »Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta, posedite kraljestvo!“ — Mat. 25, 34. 40). — Ta bit a. (Zg. n. z. št. 89). Usmiljeno Tabito je Bog čudežno od mrtvih obudil. 6. Blagor tistim, ki so čistega srca, t. j. ki nimajo nobenega smrtnega greha na sebi, zlasti pa še tisti, ki nimajo nobenega nečistega greha na svoji vesti. Bodo Boga gleda li, t. j.že na tem svetu bodo Boga bolj popolnoma spoznavali, kakor tisti, kateri niso čistega srca. Čistim dušam se Bog že tukaj posebno razodeva. Deviški sveti apostol Janez je zvedel od Jezusa, česar se drugi apostoli niso upali vprašati, in dasiravno ni bil prvi med apostoli, je bil vendar srcu Jezusovemu bližji kakor drugi in je pri zadnji večerji slonel na Jezusovih prsih. (Prim. Jan. 13. 25). Jezus je namreč devica, sin Device, in ženin devic. Na onem svetu pa jim bo sreča še milejša. Gledali bodo Boga iz obličja v obličje, in v nebesih bodo častno spremstvo božjega Jagnjeta: »Device hodijo za Jagnjetom, kamor koli gre.“ (Razod. 14, 4). 7. Blagor mirnim, t. j. tistim, ki imajo resnično voljo s svojim bližnjim v miru živeti, kakor Abraham s svojim stricem — 588 — Lotom. Potem tisti, ki imajo mir z Bogom in sami s seboj. Mir z Bogom imamo, če izpolnjujemo njegovo sveto voljo; sami s seboj pa imamo ljubi mir, ako vsa svoja neredna nagnjenja in hudobne strasti brzdamo in krotimo, da nam vest ne more ničesar očitati. Bodo imenovani otroki božji, t. j. že tukaj so Kristusu, ki je kralj miru, zlasti podobni in posebno ljubi, po smrti pa bodo uživali večni mir in pokoj. 8. Blagor tistim, ki preganjanje trpe zavoljo pravice. Preganjati se pravi, koga skrivoma zalezovati ali očitno zasegati ali mu krivico delati, bodi si na dobrem imenu, bodisi na premoženju, na zdravju ali celo na življenju. Kdor preganjanje trpi zavoljo pravice, zato ker pravično živi in pravico deli, ker zvesto izpolnjuje dolžnosti svojega stanu, ker so mu božje in cerkvene zapovedi svete. Marsikateri namreč tudi preganjanje trpi, toda ne zavoljo pravice, ampak zavoljo svoje hudobije; teh osmi blagor nima v mislih in jih ne blagruje. Njih je nebeško kraljestvo, t. j. preganjajo jih sicer, pa zdaj že kraljuje mir v njih srcih in Bog jih raz¬ veseljuje v trpljenju. Brata Marka in Marcelijana so k soham privezali in z žeblji na sohe pribili. Takrat sta rekala: „Nikdar se nisva še tako prijetno gostila.' 1 * Obilnejša plača še pa jim je zagotovljena v nebesih: „Veselite se in veselja poskakujte, ker vaše plačilo je obilno v nebesih/ * 827. Zakaj je Jezus posebno poveličeval čednosti, katere obsega osem blagrov? Čednosti, katere obsega osem blagrov, je Jezus posebno poveličeval, ker so posvetnemu duhu narav¬ nost nasprotne in zato posebno pripravljajo za nebeško veselje. Jezus je poveličeval te čednosti, ker so posvetnemu duhu naravnost nasprotne. Svet blagruje bogatine, Kristus uboge. Svet nikomur ne prizanaša, nego se roti in maščuje, Jezus pa pravi: Blagor krotkim. * Brev. Rom. 18. Junii. III. lect. — 589 — Posvetni duh je vnet za veselice in zabave, sveti Duh nas vabi v hišo žalovanja. (Prid. 7, 3). Svet hrepeni po pozemeljski sreči, Jezus blagruje tiste, ki se trudijo za nebeške dobrine. Svet je sebičen in njegovo srce je mrzlo kakor led in trdo kakor kamen, Jezus nam čestita na usmiljenem srcu. Svet ponuja meseno slast, Jezus poveličuje čisto srce. Svet si je povsem* navzkriž in se tožuje in prepira. Jezus pravi: mir vam bodi. Svet zatira čednost in smeši svetost, Jezus ji obljubuje nebeško kraljestvo. Ako se torej hočemo zveličati, mora nas duh Jezusov voditi, kajti „če kdo duha Kristusovega nima, ta ni njegov.“ (Rim. 8, 9). Jezus je poveličeval te čednosti, kem as posebno p r i - pravljajo za nebeško veselje, t. j. ker naše živ¬ ljenje tako urejujejo in posvečujejo, da bomo vredni nebes in sicer še prav visoke stopinje nebeške blaženosti. č) Čednosti, ki jih posebno priporoča sveti evangelij. * 828. Katere čednosti nam posebno priporoča Jezus Kristus v svetem evangeliju? Jezus Kristus nam v svetem evangeliju posebno priporoča: 1. iskati najprej božje kraljestvo in njegovo pravico; 1 2. zatajevati samega sebe; 3. nositi svoj križ: 4. hoditi za Kristusom; 2 5. biti krotak in ponižen; 3 * ’ „Iščite torej najpoprej božje kraljestvo in njegovo pravico, in vse to (časne potrebe) vam bo privrženo.“ (Mat. 6, 33). 2 „Ako hoče kdo priti za menoj, naj zataji samega sebe, in naj vzame svoj križ, in naj hodi za menoj. “ (Mat. 16, 24). — „Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec. 11 (Luk. 14, 27). 3 „Vzemite moj jarem na se in učite se od mene; ker jaz sem krotak in iz srca ponižen, in boste našli pokoj svojim dušam.' 1 (Mat. 11, 29). — 590 — 6. ljubiti sovražnike; dobro storiti tistim, ki nas so¬ vražijo; moliti za tiste, ki nas obrekujejo in pre¬ ganjajo. 1 Jezus Kristus nam v svetem evangeliju posebno priporoča: 1. Da iščemo najprej božje kraljestvo in njegovo pravico. Vse, kar je božjega, je lepo urejeno. Božji red pa hoče, da najprej iščemo kraljestvo božje, t. j. da smo dobri otroci svete cerkve, ki je kraljestvo božje na zemlji, in da se držimo zvesto pota, ki pelje v nebeško kraljestvo. Da iščemo najprej njegovo pravico: t. j. kar je pred Bogom prav, in se tega ogibljemo, kar ni prav pred Bogom. Vse druge skrbi na svetu stoje še le v drugi vrsti. Kdor torej postavlja po¬ svetne skrbi na čelo, in za nebesa skrbi še le v drugi vrsti, on prevrača lepi red božji, in nima čednosti, katero Jezus tukaj priporočaj e, nima lepo urejene skrbi za večno zveličanje. 2. Samega sebe zatajuje, kdor svoja napačna nagnjenja in poželenja zanemarja, in jih noče pripoznati za svoja, ker se jih sramuje, in se jim torej odpove, in jih včasih tudi v dopuščenih rečeh iz ljubezni do Boga noče poslušati. 3. Jezus nam priporoča, da nosimo svoj križ, t. j. da vse težave in vsa trpljenja, katera nam pošilja previdnost božja, voljno prejemamo iz božjih rok, in jih potrpežljivo nosimo. 4. Hodimo za Kristusom, ako se trudimo čednosti, katere je on izvrševal, tudi sebi pridobiti, in ako njegovo pre¬ sveto življenje vedno pred očmi imamo in ga posnemamo. 5. Čednosti ponižnosti in krotkosti sta toliko ime¬ nitni, da jih Jezus zopet in zopet priporoča. (Glej vpraš. 818 in 823). 6. Ljubite sovražnike. Naši sovražniki so vsi, ki nam iz hudobne volje kaj hudega želijo, in kjer in kadar mo¬ rejo, tudi storijo. Mi pa naj sovražnike ljubimo, t. j. jim iz srca vse dobro privoščimo, in jim v sili tudi po svojih močeh po¬ magamo. In če jim ne moremo kaj dobrega storiti, molimo vsaj za nje, da jim bo Bog milostljiv, kakor je tudi Kristus molil za svoje sovražnike rekoč: „Oče odpusti jim itd.“ 1 »Ljubite svoje sovražnike; dobro storite tistim, kateri vas sovra žijo, in molite za tiste, ki vas preganjajo in obrekujejo.“ (Mat. 5. 44). — 591 Tudi sv. Štefan je molil za svoje sovražnike. In kralj David je velikodušno ljubil Savla, ki ga je sovražil do smrti. B) Dobra dela. 829. Kaj so dobra dela? Dobra dela so taka dela, ki so po volji božji, in ki jih s pomočjo božje milosti opravljamo iz Bogu dopadljivega namena. Za vsako dobro delo so pa tri reči potrebne: 1. Dobro delo mora biti po božji volji. Kar torej ni po božji volji, kar Bog prepoveduje, ne more nikdar dobro delo postati. N. pr. laž ne more nikdar dobro delo biti, če bi človek z lažjo tudi ves svet rešil pogina. 2. Dobra dela so taka dela, katera opravljamo s po¬ močjo božje milosti, t. j. brez pomoči dejanske milosti božje ne more človek storiti nobenega dobrega dela. Dejanska milost namreč stori naša dela dobra in jim daje nadnaravno vrednost, da so zaslužna za nebesa. (Prim, vpraš. 515). 3. Dobro delo moramo storiti iz Bogu dopadljivega namena, t. j. iz takega namena, ki se strinja z voljo božjo in zato Bogu tudi ugaja, ne pa iz pregrešnega namena. Posta¬ vimo: postiti se, je dobro delo, postiti se ali stradati iz lakom¬ nosti, ni več dobro delo. 830. Kaj so zaslužna dela? Zaslužna dela so taka dobra dela, katerim je ob¬ ljubljeno plačilo v večnem življenju. Zaslužiti se pravi, pravico dobiti do plačila, katero nam kdo obljubi za dobro delo, katero opravimo. Bog pa nam za dobro delo obljubuje plačilo v nebesih, torej so dobra dela za¬ služna dela. Bog namreč človeku ni ničesar dolžen, torej tudi ne plačila za dobra dela, ko bi ga ne bil obljubil. Zdaj pa Bog hoče dobrim delom dati plačilo, katero je obljubil, ker je neskončno pravičen in zvest. Delavci v vinogradu. (Zg. n. z. št. 54). Vsak delavec, ki je v vinogradu delal, dobil je ob¬ ljubljeno plačilo. 592 831. Ali so zaslužna dela potrebna? Zaslužna dela so potrebna, ker nam je Bog večno življenje obljubil samo kot plačilo, katero si moramo torej zaslužiti. 1 Nebesa so plačilo, katero si mora človek z dobrimi deli zaslužiti. Kdor torej hoče to plačilo imeti, mora tudi zaslužna dela opravljati, kdor pa nima zaslužnih del, nima tudi pravice do nebeškega plačila. — „Vsako drevo itd. “ — ,,Zavoljo tega, bratje itd.“ Vrtnar pokliče nekoliko otrok v sadovni vrt, in jim do¬ voli sadu jesti, ki ga je pod drevjem ležalo, kolikor jim po¬ ljubi. Prepove jim pa sadu v žep devati ali s seboj nesti. Pre¬ meten fantek med otroci pa si ve pomagati, in zdaj in zdaj vrže jabolko čez zgrajo, da jo pozneje pobere. Če hočemo onkraj groba, kamor ne bomo mogli ničesar s seboj vzeti, uživati večno veselje, moramo zdaj, dokler je čas, dobra dela čez mejo spravljati. Modri vrtnar je od tistih dob rad rekal, če je kaj dobrega storil: „Naj bo, bom pa zopet vrgel jabolko čez mejo.“* 832. Kdaj je dobro delo zaslužno? Dobro delo je zaslužno, kadar je opravimo v stanu posvečujoče milosti božje. Posvečujoča milost božja daje naši duši nadnaravno živ¬ ljenje otrok božjih; torej more le človek, ki je v stanu po¬ svečujoče milosti božje kaj storiti za zveličanje, ali opravljati zaslužna dela. Kdor je namreč v smrtnem grehu, je sploh mrtev in izgubljen za nebesa, in torej se tudi ne more o njem reči, da more kaj zaslužnega za nebesa storiti. (Prim, vpraš. 520. 3.) ' „ Vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, bo posekano in vrženo v ogenj." (Mat. 3, 10). — „Zavoljo tega, bratje, prizadevajte si bolj in bolj, da svoj poklic in svoje izvoljenje zagotovite po dobrih delih." (II. Petr. 1, 10). _ Lendovšek, Slomšeka Zbrani Spisi, II. knjiga, str. 379. — 593 833. Kaj je Bog obljubil kot plačilo za zaslužna dela? Kot plačilo za zaslužna dela je Bog obljubil: 1. pomnožiti posvečujočo milost; 2. dati večno veselje in je povečati. Ljubi Bog je obljubil kot plačilo za vsako zaslužno delo, pomnožiti posvečujočo milost, dati večjo mero posve¬ čujoče milosti božje. Naša duša je torej po vsakem zaslužnem delu svetejša in Bogu ljubša. „ Vsakemu, kateri ima, se mu bo dalo, in bo obilno imel/ (Mat. 25, 29). Jezus obeta: Kdor ima posvečujočo milost božjo in pridno porablja milosti božje in dobra dela opravlja, bo kakor zvesti hlapec dobil še več posvečujoče milosti in bo vedno bogatejši na milosti, naj bo mera milosti tudi že obilna ali preobilna. Ljubi Bog pa obljubuje kot plačilo za zaslužna dela tudi dati večno veselje. „ Pravični bodo vekomaj živeli in pri Gospodu je njih plačilo/ 1 (Modr. 5, 16). Pravični pa so tisti, ki se hudega ogibljejo in dobro delajo, torej bodo pravični zato, ker so dobro delali, pri Gospodu dobili plačilo — večno življenje. In Bog obljubuje za vsako novo dobro delo večno veselje še povečati. „Kdor pičlo seje, bo tudi pičlo žel, in kdor seje v obilnosti, bo v obilnosti tudi žel/ (II. Kor. 9, 6). Tukaj je setev, tamkaj žetev. Več dobrih del kdo opravi, več kdo seje, več bo žel v večnosti. * 834. Kaj je pomniti o dobrih delih, ki jih človek opravlja v stanu smrtnega greha? O dobrih delih, ki jih človek opravlja v stanu smrtnega greha, je pomniti to-le: 1. za nebesa niso zaslužna; 2. vendar pa pomagajo, da človek ložje doseže milost spreobrnjenja, ali da mu Bog poplača z zemeljskimi darovi ter odvrne od njega časne nesreče. Človek v stanu smrtnega greha, more sicer dobra dela dela opravljati, pa ta niso zasluži j iva za nebesa. Če torej človek v smrtnem grehu moli, se posti, če miloščino deli, so to sicer dobra dela, pa plačila v nebesih ne bodo do¬ bila. Grešnik ni v stanu posvečujoče milosti božje, ki nas edino stori zmožne opravljati zaslužna dobra dela. 38 — 594 — Dobra dela pa, katera človek opravi v stanu smrtnega greha, niso brez vsake koristi. Ona človeku pomagajo, da ložje doseže milost spreobrnjenja. Dasiravno se namreč grešnik po svoji krivdi pogrezne v grešno jamo, pa se vendar Bog po svojem neskončnem us¬ miljenju ozre na njega, če grešnik moli in upije k njemu, in Bog mu podaje roko, da se more prijeti za njo in se rešiti. Bog mu daje obilnejše dejanske milosti, da se ložje spokori. »Iz globočine upijem k tebi, o Gospod! — ker pri Gospodu je usmiljenje.“ (Ps. 120, 1. 7). Kornelij. (Zg. n. z. št. 90). Pa tudi s tem poplača ljubi Bog dobra dela, katera člo¬ vek opravi v stanu smrtnega greha, da mu podeli po- zemeljske darove ter odvrne od njega časne ne¬ sreče. Bog mu podeli pozemeljske darove: zdravje, srečo, premo¬ ženje itd. Odvrne od njega časne nesreče: bolezen, uboštvo, žalost, vsakojake nezgode itd. Ko je prerok Daniel kralju Nabuhodonozorju oznanil nezgodo, ki mu preti, mu je tudi svetoval: „0 kralj, stori po mojem svetu ter se odkupi svojih grehov z miloščino, morebiti ti bo Bog odpustil tvoje grehe“ (Dan. 4, 24), in ti bo prizanesel kazen, ki ti preti. 835. Katera so najimenitnejša dobra dela? Najimenitnejša dobra dela so: molitev, post in miloščina. * 836. Zakaj imenujemo molitev, post in miloščino najime¬ nitnejša dobra dela? Molitev, post in miloščino imenujemo najimenit¬ nejša dobra dela: 1. ker nam jih sveto pismo posebno priporoča; 1 2. ker obsegajo tudi druga dobra dela. Sveto pismo nam priporoča vsakojaka dobra dela. Prav posebno pa, in več kakor druga dobra dela, nam priporoča molitev, post in miloščino, in Jezus jih v pridigi na gori še posebno omenja. Molitev, post in miloščina obsegajo tudi druga dobra dela, t. j. vsako drugo dobro delo se more ' »Boljša je molitev s postom in z miloščino, kakor spravljati zaklade zlata.“ (Tob. 12, 8). — 595 — ‘enemu teh treh dobrih del podrediti ali je v enem teh treh dobrih del zapopadeno. 837. Katera dela obsega molitev? Molitev obsega vsa dela bogoljubnosti in po¬ božnosti. Taka dobra dela pobožnosti in bogoljubnosti so: ustna molitev, premišljevanje, sveta maša, prejemanje svetih zakra¬ mentov, nabožno berilo, poslušanje besede božje, češčenje svet¬ nikov in vsako opravilo in delo, ki ga storimo iz ljubezni do Boga in v spokornem duhu. Tudi naše delo je molitev, če ga opravljamo iz dobrega namena. Molitev je angelsko delo in opravilo svetnikov. * 838. Katera dela obsega post? Post obsega vsa dela pokore, zatajevanja in mrt- venja samega sebe. Post ni samo to, da se zdržimo nekaterih jedi ali si pritrgamo pri jedi, ampak post so vsa dela pokore, zatajevanja in mrtvenja samega sebe. Posti se tudi, kdor zatira hu¬ dobna nagnjenja, kdor kroti mesene strasti, sleče grešno navado, potrpežljivo prenaša vse bridkosti, preganjanja, zaničevanja, kdor voljno nosi križe in težave, kdor v bolezni in nesreči časti božjo previdnost, kdor brzda svoje oči in svoja ušesa, in se ogiblje posvetnih veselic in glasnega rajanja. — Sv. Janez Zlatoust pravi: „Posti se, ker si grešil; posti se, da ne boš grešil; posti se, da milost dobiš; posti se, da milost ohraniš/ 839. Katera dela obsega miloščina? Miloščina obsega vsa telesna in duhovna dela usmiljenja. Miloščina ni samo vsak dar, katerega damo ubožcu, nego je sploh vsako dobro delo, katero storimo svojemu bliž¬ njemu, bodisi na duši, bodisi na telesu. Imenujemo jih dela usmiljenja, ker miloščino delimo iz ljubezni in zavoljo so- * Lendovšek, Slomšekovi zbrani spisi, VI. knjiga, str. 149. 38* — 596 — čutja, katerega imamo s svojim bližnjim. „Dajajte, in dalo se vam bo.“ (Luk. 6, 38). Da je miloščina dobro delo, je treba miloščino deliti na pravi način. Denarjev na pr. ni dobro vsakemu ubožcu dati: s tem mu včasih več škodujemo ko koristimo. Miloščino pa je treba deliti tudi v pravi meri. Koliko miloščine naj dajemo, pove razločno sveto pismo: »Od svojega premoženja dajaj miloščino, in svojega obraza ne obračaj od nobenega siromaka; tako namreč se bo zgodilo, da tudi Gospod od tebe ne bo obrnil svojega obličja. Kakor premoreš, tako bodi usmiljen. Ako imaš veliko, obilno dajaj; če imaš malo, se trudi, tudi malo rad dajati.“ (Tob. 4, 7—9). * 840. Katera telesna dela usmiljenja nam sveto pismo posebno priporoča? Sveto pismo nam posebno priporoča ta-le telesna dela usmiljenja: 1. nasičevati lačne; 1 2. napajati žejne, 2 3. sprejemati popotnike; 3 4. oblačiti nage; 4 5. obiskavati bolnike; 5 6. reševati jetnike; 6 7. pokopavati mrliče. 7 Telesna dela usmiljenja so tista, s katerimi bliž¬ njemu pomagamo v telesnih nadlogah, in mu na pomoč pri¬ skočimo v posvetnih potrebah in silah. 1. Lačne nasičevati, t. j. jim dati kruha ali druge jedi, ali jim oskrbeti dela, da si morejo živeža zaslužiti, ali jim dati denarja, da si morejo kruha kupiti. Lakota je namreč huda in glad boli. Zato pravi sv. pismo: »Ne zaničuj lačnega Vzgled: 1 Jezus, ko je pomnožil kruh. (Mat. 14. in 15). 2 Rebeka. (I. Mojz. 24). 3 Abraham. (L Mojz. 18). 4 Tabita. (Dej. ap. 9). 5 Tobija. (Tob. 1). 6 Abraham. (I. Mojz. 14.); Daniel. (Dan. 13). 7 Tobija. (Tob. 2.); Jožef Arimatejee. (Mat. 27, 57—60). — 597 — •človeka? (Sir. 4, 2). Jezus je celo čudež storil ter pomnožil kruh, ker se mu je lačno ljudstvo usmililo. 2. Napajati žejne, to je zlasti v jutrovi deželi ime¬ nitno delo usmiljenja. Tam je namreč zelo pičlo in redko vode, vročina pa je velika in zato je tudi žeja hujša. Rebeka. (Zg. st. z. št. 15). Pa tudi drugod moramo popotniku ali bol¬ niku ponuditi kozarec krepilne pijače: plačilo nam ne bo izostalo. (Prim. Mat. 10, 42). 3. Popotniki so tisti ljudje, ki morajo po svetu iti, da se preživijo, in med nami nimajo svoje strehe. Ubogi popot¬ niki včasih prav težko dobijo prenočišča, da si odpočinejo od potovanja in da se mraza, slabega vremena, pa tudi hudobnih ljudi obvarujejo. Kako žalostna sta v Betlehemu Marija in Jožef se zatekla v hlev, ker za nju ni bilo prenočišča v nobeni hiši. Betlehemci pač niso vedeli, da samo Mater božjo odslavljajo od svojih pragov. (Prim. Luk. 2, 7). Kako lepo se je popla¬ čala Abrahamu njegova prijazna gostoljubnost, ko je zvedel, da je Boga samega in njegove angele poživil pod svojo ■streho. Abrahamova gostoljubnost. (Zg. st. z. št. 12). 4. Nagi so tisti reveži, ki nimajo potrebne obleke, da bi spodobno zakrivali svoje telo in da bi se dosti ovarovali mraza, burje, hudega vremena, ali nimajo takšne obleke, da bi mogli svoje stanovske in krščanske dolžnosti izpolnjevati, na pr. v cerkev zahajati k božji službi. Sv. Janez Krstnik je nalagal svojim poslušalcem za pokoro: „Kdor ima dve suknji, naj da eno temu, ki je nima. 11 (Luk. 3, 11). Tabita. (Prim, vpraš. 81.9). — Sv. Martin je podaril nagemu revežu Ambijanu pol svojega vojaškega plašča. Sledečo noč se mu Kristus prikaže, ogrnjen v njegov plašč, in mu pravi: »Krščenee Martin mi je to suknjo oblekel. 11 * 5. Bolnike obiskovati se pravi, k bolnikom zahajati, jih omilovati, jih tolažiti in jim ponujati svojo pomoč, v koli¬ kor jim moremo pomagati. Revnim bolnikom je treba tudi po¬ streči, jim skrbeti za zdravnika in za zdravilo in zlasti še za to, da o pravem času prejmejo svete zakramente za umirajoče. „Ne bodi ti žal, bolnika obiskati, kajti s tem se boš v ljubezni utrdil. 11 (Sir. 7, 39). — To bij a je vsakdan zahajal k svojim rojakom in jih je tolažil. Usmiljeni Samarijan. (Zgodbe n. z. št. 42). * Brev. Rom. 11. Nov. lect. IV. — 598 — 6. Jetnike reševati se pravi, tistim, ki so po nedolžnem, po krivici zaprti, po pravični poti pomagati do svobode. Mislite si, ljubi otroci, kaj bi vi počenjali, ko bi zdajle prihrumeli divji Turki, kakor so nekdaj pogosto razsajali po naših krajih, in bi krščanske otroke gnali s seboj v tuje kraje, bi vas tam enega od drugega ločili in pozaprli v temne ječe. Ne bilo bi tedaj za vas večjega dobrotnika od tistega človeka, ki bi vas rešil ječe. Saj še tiček po svobodi hrepeni, ki v svoji kletki obilno živeža ima. Iz sv. pisma vemo, kako so Izraelci v babilonski sužnosti zdihovali po svobodi in po domačem svetu. Niso mogli pre¬ pevati veselih Sionskih pesmi, nego pri babilonskih potokih so žalostni posedavali, svoje citre na vrbe obešali in mile žalo- stinke prepevali, ko so se spominjali svete dežele in mesta Jeruzalema. Abraham reši Lota iz sužnosti. (Zg. st. z. št. 11). Molitev kristijanov reši Petra iz ječe. (Zg. n. z. št. 91). Po ječah žive pa tudi ljudje, ki so po pravici v ječo obsojeni. 0 njih tukaj ne govorimo. Sicer pa je tudi delo usmiljenosti, če take jetnike, ako postava to dopušča, obiskujemo, jih omilujemo in tolažimo, da svojo kazen voljno trpe, da se svojih grehov skesajo in tudi poboljšajo. 7. Za vsakega človeka je grozna misel, ako bi vedel, da bo njegovo truplo nepokopano na zemlji ležalo, da ga bodo trgale in žrle ropne tiče, kakor kako živinsko truplo. Poko¬ pavati mrliče se pravi, mrtvim krščanski pokop pripraviti ali kaj k temu pripomagati, in se pokopa po krščanski navadi udeležiti. Tako še bližnjemu po smrti storimo delo usmiljenja, ki je Bogu močno dopadljivo. Naše telo je namreč tempe! božji in bo sodnji dan poveličano vstalo iz groba in bo vekomaj združeno z dušo. Ko je divji asirski kralj Senaherib moril Izraelce in jih puščal nepokopane ležati, je pobožni Tohija trupla umorjenih pobiral, jih je v svoji hiši skrival in o polnoči pokopaval. Sam Bog je Tobiju po svojem angelu Rafaelu oznanil, kako prijetno mu je to njegovo delo. Že prvi kristijani so torej skrbeli rajnim za pogreb. Sv. mučenec Sebastijan se je imenitni gospej Lucini v spanju pri¬ kazal, ter jo opomnil, naj poišče v gnojnici njegovo telo, ter ga naj pokoplje.* Telo sv. Katarine, device in mučenice, so- Brev. Rom. 20. Jan. lect. VI. — 599 angeli prenesli iz Egipta na Sinajsko goro, da ni ostalo nepo¬ kopano. Jožef Ari mat ej ec pokoplje Je su so v o telo. (Zg. n. z. št. 75). Sedem telesnih del usmiljenja nam sveto pismo po¬ sebno priporoča in jih razločno imenuje. Prvih šest omenja Jezus sam, ko govori o splošni sodbi. Poslednja sodba. (Zg. n. z. št. 63). Sedmo pa je zlasti v bukvah Tobijevih zelo pohvaljeno. ,,Kadar si s solzami molil in si mrtve pokopaval in si svoje kosilo zapuščal, in si mrtve po dne v svoji hiši skrival, po noči pa pokopaval, sem jaz nosil tvojo molitev pred Gospoda.“ (Tob. 12, 12). * 841. Katera duhovna dela usmiljenja nam sveto pismo posebno priporoča? Sveto pismo nam posebno priporoča ta-le duhovna deia usmiljenja: 1. svariti grešnike; 1 2. učiti nevedne; 2 3. prav svetovati dvomljivcem; 3 4. tolažiti žalostne; 4 5. potrpežljivo prenašati krivico; 5 6. iz srca odpustiti razžalivcem; 6 7. Boga prositi za žive in mrtve. 7 Še imenitnejša kakor telesna, so duhovna dobra dela usmiljenja, ker je duša več vredna od telesa. „Kaj pomaga človeku, če ves svet pridobi, svojo dušo pa pogubi ?“ (Mat. 16, 26). 1. Grešnike svariti sc pravi, iz krščanske ljubezni grešnika, ki se hudo pregreši, na pravi pot, na pot pravičnosti zavrniti, in ga z ljubeznivo, a vendar resno besedo nagibati, naj zapusti grešno pot ter se poboljša. Ko je kralj Ohozija nevarno zbolel, poslal jo poslance vprašat malika Belzebuba, ali še bo ozdravel v tej svoji bolezni. Vzgled: 1 Elija. (IV. Kralj. 1). 2 Apostoli. (Mat. 28, 19. 20). 3 Sv. Pavel. (I. Kor. 7, 25—40). 4 Tobija. (Tob. 1). 5 Egiptovski Jožef. (I. Mojz. 39, 20.); Job. (Job 4, 7). 6 Sv. Štefan. (Dej. ap. 7, 59). 7 Abraham. (I. Mojz. 18.); Juda Makabejec. (II. Mak. 12, 43). — 600 - Tedaj jim stopi na pot prerok Elija in jih posvari rekoč: »Mar ni Boga v Izraelu, da greste vprašat Belzebuba?“ (Prim. IV. Kralj. 1). Desni razbojnik svari levega. (Zg. n. z. št. 74). — Razume se, da morh sam brez graje biti, kdor hoče bližnjega svariti. Sicer nam vsakdo smelo poreče: »Kaj vidiš pezdir v očesu svojega brata, bruna pa, kije v tvojem očesu, ne čutiš’?“ (Luk. 6, 41). 2. Nevedne učiti, se pravi, tiste, ki niso v krščan¬ skih resnicah podučeni ali niso dosti podučeni, toliko podučiti, da se morejo zveličati. Ljudem je treba pokazati pravo pot v nebesa; dokler te poti ne poznajo, tudi ne morejo hoditi po njej. »Kako bodo verovali v Boga, o katerem niso slišali?“ (Rim. 10, 14). Zato je učiti nevedne imenitno delo usmiljenja. To delo opravljajo pred vsem duhovniki, ki otroke podučujejo v krščanskem nauku, stariši, ki svoje otroke sami po mogočnosti uče krščanske vere, pa jih tudi pridno pošiljajo poslušat pridige in krščanskega nauka; tudi tisti ljudje, ki ne¬ vedne opozarjajo na dobre knjige, jim jih posojujejo, ali za ka¬ toliške šole darujejo in katoliške misijone podpirajo itd. — Dejanje sv. Detinstva. — Pridni otroci radi doma vse razlagajo, kar so se v šoli naučili, in tako se domači zopet spominjajo naukov, katerih so se nekdaj sami v šoli učili. Misijonarji zapuste vse in gredo v tuje kraje, ne¬ vernikom oznanjevat prave vere. Toliko usmiljenje do nevednih blagruje sv. Duh sam: »Kako lepe so noge oznanjujočih mir, oznanjujočih dobro.“ (Rim. 10, 15). »Kateri jih veliko podu¬ čujejo v pravici, se bodo svetili kakor zvezde na vse večne čase. 1 ' (Dan. 12, 3). Dijakon Filip podučuje dvornika kraljice Kandace. (Zg. n. z. št. S7). 3. Dvomljivci so taki ljudje, ki ne vedd prav, kaj bi naj storili, da si svoj časni, zlasti pa še svoj dušni blagor zago¬ tovijo ali pospešujejo. Dvomljivec omahuje; ne ve, kaj bi storil, za kaj se odločil, da bi pravo pogodil ter ne trpel škode. Na pr. ali si naj izvoli ta stan ali ne, ali naj stopi v to službo ali ne, ali je to greh ali ne itd. Dvomljivec je podoben po¬ potniku na razpotju, ki ne ve, ali bi se obrnil na desno ali levo. Taki dvomi so časih prava muka za dušo. Kdor torej dvomljivcu v takih zadregah, bodisi v kaki posvetni važni stvari, zlasti pa v dušnih dvomih iz ljubezni prav svetuje, da bližnji izvoli to, kar mu je v dušno zveličanje, — 601 — skaže mu pač veliko usmiljenje. Sv. Pavel svetuje devicam, naj ostanejo device. (I. Kor. 7, 25—40). 4. Žalostne tolažiti se pravi, vsem, ki so zavoljo dušnih ali telesnih nadlog užaljeni, iz krščanske ljubezni kazati sočutje, jih ljubko omilovati, jih osrčevati, da ne obupajo, in njihove težave pomanjšati ali pa jih celo rešiti nadloge. Žalosti pač ne manjka in ne more manjkati v solzni dolini. Razne nesreče in tudi žalost nad storjenimi grehi človeka časih popolno poterejo, da se mu dozdeva, da mu ni več živeti in tudi ne pomagati; bridkost prevzame njegovo dušo in srce mu povsem upade. Kakor hladilna rosa, padajo tedaj tolažilne besede v užaljeno srce. Najlepši vzgled, kako moramo žalostne tolažiti, ne samo z besedo, ampak tudi, če je mogoče, z dejanjem, nam je za¬ pustil Jezus Kristus sam. Mladenič v Naj mu. (Zg. n. zav. št. 23). — B Pojdi v miru!“ tako je tolažil Magdaleno, ki je pri njegovih nogah bridko jokala ter obžalovala svoje grehe. 5. Krivico potrpežljivo trpeti se pravi, z mirnim srcem zavoljo Boga prenašati krivde in trpljenja, katerih si nismo zaslužili in jih torej po nedolžnem trpimo; se pravi, rajše krivico prenašati, kakor hudo s hudim povračevati. Jezus nas uči: „Jaz vam rečem, da se ne upirajte hudemu, temveč če te kdo udari po tvojem desnem licu, pomoli mu še drugo. In kdor se hoče s teboj pravdati in vzeti tvojo suknjo, pusti mu tudi plašč; in če te kdo prisili eno miljo daleč, pojdi ž njim dve.“ (Mat. 5, 39—41). Je-li pa krivico potrpežljivo prenašati, duhovno delo usmi¬ ljenja? Prav gotovo! Koliko kletve, krega, prepira, tožb in sovraštva obvarujemo čestokrat svojega bližnjega, če kako malo škodo pretrpimo, na pr. ker nam je sosed pri košnji ne¬ koliko rezal čez mejo; ali če preslišimo kako pikro besedo nje¬ govega strupenega jezika itd. Velikodušno prenašanje krivice pa bližnjega spametuje, da začne mirnejše soditi in da se sramuje storjene krivice. To pomeni beseda sv. pisma: »Ako je tvoj sovražnik lačen, daj mu jesti, žrjavico mu boš nosil na glavo 11 (Preg. 25, 21. 22), t. j. on bo začel misliti in ga bo peklo, da ti dela krivico, dočim mu ti dobrote skazuješ. Vzgledi: Egiptovski Jožef, (I. Mojz. 39, 20). — Job (4, 7). 6. Ljubezen do razžalivcev in sovražnikov je znak pravega kristijana. Druge vere črtijo in preganjajo svoje sovražnike, — 602 krščanska vera nas pa uči. naj ljubimo svoje razžalivce. Jezus govori: ,,Slišali ste, da je bilo rečeno: Ljubi svojega bližnjega in sovraži svojega sovražnika. Jaz vam pa povem: Ljubite svoje sovražnike, dobro jim storite, kateri vas sovražijo in molite zanje, kateri vas preganjajo in obrekujejo, da boste otroci svojega Očeta, ki je v nebesih. Kajti on veleva svojemu solncu sijati na dobre in hudobne, in dežiti na pravične in krivične. “ (Mat. 5, 43 — 45). Razžaliti koga se pravi, ga brez vzroka grajati, mu kaj očitati in oponašati, ga brez vzroka zmerjati ali osramotiti, ali mu sploh kakosibodi krivico storiti. Iz dna srca odpustimo razžalivcu, če razžaljenje voljno prenesemo in mu prizanesemo, mu je ne očitamo, ampak smo tako dobri ž njim in prijazni, da tudi na dnu srca ne ostane nič skrite jeze ali sovraštva, ampak še mu dobro storimo in tudi molimo zanj. Sv. Štefan. (Zg. n. z. št. 86). Razža- livcem odpustiti je veliko duhovno delo usmiljenja. Ker je sv. Štefan za svoje sovražnike molil, se je eden izmed njih, namreč mladenič Savel spreobrnil in je postal sveti apostol Pavel. Ljubi otroci, ako radi odpuščate tistim, ki vas žalijo, potem morete z lahkim srcem moliti: „Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom. “ 7. Boga prositi za žive in mrtve. Za žive je sam Jezus molil; prosil je za se, za svoje učence in za vse vernike. (Jan. 17). Jezus pa je tudi nas učil moliti za vse ljudi, za njih telesni in duhovni blagor, ko nas je učil Gospodovo molitev. Oče „naš“ — pridi „k nam“ tvoje kraljestvo, daj „nam“ danes „naš“ vsakdanjikruh. Vzgled Gospodov so posnemali vsi po¬ božni kristijani. In ako sveta cerkev v prvi vrsti moli za po¬ sebno imenitne osebe, na pr. za sv. očeta, za škofa, za cesarja posebič, naposled pa vendar tudi prosi za vse ljudi. To je imenitno duhovno delo usmiljenja, ker sv. Jakob nas opominja: ,,Molite eden za drugega, da boste zveličani." Pa tudi za mrtve naj molimo. Sv. pismo razločno pravi: „Sveta in dobra je misel, moliti za mrtve, da bi bili rešeni grehov. “ JudaMakabejec pošlj e dvanaj st tisoč drahem srebra v Jeruzalem za spravne daritve za rajne. (Zg. st. z. št. 87). — Dušno ali vseh vernih duš dan, je sv. cerkev uvedla, da molimo za rajne. — 603 — * 842. Zakaj goreče opravljajmo dela usmiljenja? Dela usmiljenja goreče opravljajmo: 1. ker vse, kar storimo bližnjemu dobrega, velja tako kakor bi bili to storili Jezusu Kristusu samemu; 1 2. ker je Bog usmiljenim tudi usmiljenje obljubil. 2 Vse to, kar storimo bližnjemu dobrega, velja tako, t. j. plača Jezus Kristus tako, kakor bi bili to storili njemu samemu. »Lačen sem bil itd/ Če bi usmiljeni človek tukaj ne dobil nobene plače, in bi mu tudi ljudje, kakor se dostikrat zgodi, le malo hva¬ ležni bili, se ga bo pa Bog usmilil, in mu bo on pomagal v stiskah; zlasti mu bo podelil obilnih milosti, da more lepo krščansko živeti in na sodnji dan tem lepšo krono dobiti. ,,Blagor usmiljenim itd/ Neusmiljenim pa je Bog zapretil z ostro sodbo: ,,Sodba brez usmiljenja itd/ — Ako namreč kdo svojemu bližnjemu ne izkazuje usmiljenja, velja to tako, kakor bi bdi neusmiljeni do Jezusa samega. »Resnično vam povem, kar niste storili kateremu tih najmanjših, tudi meni niste storili.“ * 843. S čim sveta cerkev posebno pospešuje dobra dela? Sveta cerkev dobra dela posebno pospešuje s pobožnimi bratovščinami in družbami. Bratovščine so od cerkve same t. j. od sv. očeta ali škofa ustanovljena društva, katerih udje se zavežejo, da bodo določena dobra dela opravljali. Pobožne družbe pa niso od papeža vpeljane, ampak v njih se združujejo kristijani sami, če škofje namene kake družbe odobrujejo. Pobožne bratovščine in družbe opravljajo navadno telesna in tudi duhovna dela usmiljenja. Na pr. bratovščina vednega češčenja presv. Rešnjega Telesa v podporo ubožnih cerkev; bratovščina presv. srca Marijinega za spreobmenje grešnikov; družba sv. Detinstva, ki ima namen, da zapuščenim zamorskim otrokom 1 Lačen sem bil, in ste mi dali jesti; žejen sem bil, in ste mi dali piti; tujec sem bil, in ste me vzeli pod streho; nag sem bil, in ste me oblekli; bolan sem bil, in ste me obiskali; v ječi sem bil, in ste k meni prišli . . . Resnično vam povem, kar ste storili kateremu teh mojih naj¬ manjših bratov, storili ste meni/ (Mat. 25, 35. 36. 40). 1 „Blagor usmiljenim; ker usmiljenje bodo dosegli. 11 (Mat. 5, 7). — »Sodba brez usmiljenja tistemu, kateri ne skazuje usmiljenja." (Jan. 2, 13). — 604 — •življenje rešuje in jim naklanja milost sv. krsta in krščanske izgoje. — Družba sv. Mohorja, ki s pomočjo molitve in denarnih doneskov razširja med ljudstvom dobre knjige itd. * 844. K čemu naj nas spodbuja nauk o dobrih delih? Nauk o dobrih delih naj nas spodbuja, da si prizadevamo: 1. biti zmiraj v stanu posvečujoče milosti božje; 2. opravljati mnogo dobrih del in zato vsakdanja opravila in težave posvečevati z dobrim namenom. Moramo si pa tudi prizadevati, da smo zmiraj v stanu posvečujoče milosti božje, ker so le tista dobra dela, katera storimo v stanu milosti božje, zaslužna za nebesa. Vsa dobra dela pa, katera storimo v smrtnem grehu, so mrtva za večnost, so izgubljena za nebesa. Moramo si tudi prizadevati, da opravimo mnogo dobrih del. Več ko si zaslužnih del nakopičimo, večje plačilo v nebesih nam je ljubi Bog obljubil. „Kdor seje v obilnosti, bo tudi žel v obilnosti. “ (II. Kor. 9, 6). Vsako tudi najmanjše dobro delo ne bo ostalo brez plačila. „Kdorkoli da piti komu izmed teh najmanjših le kozarec mrzle vode, resnično vam povem, ne bo izgubil svojega plačila. “ (Mat. 10, 42). Zato pa si tudi prizadevajmo vsakdanja opravila in težave posvečevati z dobrini namenom, t. j. vsako jutro napravimo dober namen, da hočemo vse, kar med dnevom delamo in trpimo, storiti v čast božjo in v svoje dušno zveli¬ čanje. In če dober namen še med dnevom večkrat ponovimo, so vsa naša dnevna opravila kakor eno dobro in zaslužno delo. „Ako je tvoje oko čisto, bo svetlo vse tvoje telo“ (Mat. 6, 23), t. j. če je naš namen čist in dober, posvečeni so vsi naši opravki. C) Hrepenenje po krščanski popolnosti. 845. Kaj se pravi, hrepeneti po krščanski popolnosti? Hrepeneti po krščanski popolnosti se pravi, pri¬ zadevati si. da Boga vedno bolj ljubimo in zato oprav¬ ljamo vsako delo kar najbolje mogoče. — 605 — Marsikdo misli, da je krščanska popolnost v tem, da ostro živi, da se posti in biča, da spokorna oblačila nosi, da dolgo moli in noči prebedi itd. Vse to so pomočki k po¬ polnosti, toda popolnost niso. Krščanska popolnost je v ljubezni božji, kajti edinole ljubezen nas zedini z Bogom, ki je naš namen in zveličanje naše. »Kar mene zadeva, ne poznam jaz druge popolnosti, kakor da Boga ljubimo iz vsega srca in svojega bližnjega kakor sami sebe", pravi sv. Fran¬ čišek Salez.* * Boga pa ljubimo, ako izpolnjujemo njegove zapovedi, ako delamo to, kar je po božji volji. »Kdor moje zapovedi ima in jih izpolnjuje, tisti je, ki me ljubi." (Jan. 14,21). Čim zvestejše torej izpolnjujemo božjo voljo, tem bolj ljubimo Boga, tem popolnejši'smo. Kdor si torej prizadeva, da Boga vedno bolj ljubi, in zato opravlja vsako delo tako dobro, kakor le more, o njem pravimo, da hrepeni po krščanski popolnosti. Kdor hrepeni po krščanski popolnosti, njemu ni dosti, da je v stanu posvečujoče milosti božje, ampak on se trudi po¬ svečujočo milost božjo z dobrimi deli vedno bolj množiti, on se ogiblje tudi malih in najmanjših grehov, in goji de¬ janske čednosti, ki ga storijo vedno bolj sposobnega, da dela to, kar je po volji božji. * 846. Zakaj naj hrepenimo po krščanski popolnosti? Po krščanski popolnosti naj hrepenimo: 1. ker to zasluži božje veličastvo in božja popolnost; 1 2. ker s tem toliko gotovejše dosežemo svoje zveličanje in bode tem večje naše veselje v nebesih. Večji je zaklad, bolj se ljudje trudijo, da si ga pridobijo. Bog je pa večna lepota in ljubezen, on je kralj nebeške slave, v njem so skriti vsi zakladi božje ' modrosti in znanja (prim. Kološ. 2. 3); njegovo veličastvo je večje od vseh kraljev, ker on je »kralj vseh kraljev in gospodar vseh gospodarjev" (Razod. 1!), 16), in njegova svetost je ne¬ skončno popolna, da popolnejši ne more biti, zato nas že 1 „Kdor je pravičen, bodi še pravičnejši, in kdor je svet, bodi še svetejši." (Skriv. raz. 22, 11). - * Geist des hi. Franz v. S., Wien 1856, pag. 68. 606 — zdrava naša pamet uči, da ljubi Bog pač zasluži, da hrepe¬ nimo po njem. Druge vezi namreč ni, ki bi nas vezala z Bogom, kakor ljubezen, ali kar je isto, kakor krščanska popolnost. Kadar kristijan doseže že zelo visoko stopinjo popolnosti, je ta vez ljubezni tako trdna, da je nikdo več ne more razvezati, in nas nič ne more več ločiti od Boga. Sv. Pavel pravd: „Svest sem si, da ne smrt, ne življenje, ne angeli, ne druga stvar nas ne bo mogla ločiti od ljubezni božje." (Rim. 8, 38—39). — „Kdor je pravičen itd." Ljubi Bog sam terja od nas, da hrepenimo po popolnosti. „Bodite popolni, kakor je vaš oče nebeški popoln." (Mat. 5, 48). To sicer ni mogoče, da bi postali popolni, kakor je po¬ poln Bog. Toda Bog nam je prav zato postavil tako visok cilj, da ne moremo in ne smemo nikdar reči, zdaj smo dosti po¬ polni, zdaj nam ni več treba hrepeneti po popolnosti. S tem tudi toliko gotovejše dosežemo svoje zve¬ ličanje, ako hrepenimo po krščanski popolnosti. Kdor hre¬ peni po popolnosti, raste v ljubezni božji. Postaja torej tudi vedno močnejši zoper vse skušnjave, da ga ne morejo več tako lahko zvabiti na krivo pot. Večji je ogenj, težje ga je ugasiti. „Kdor išče, najde". Za popolnost se ravno zato trudimo, da prav gotovo nebesa najdemo. Po krščanski popolnosti naj hrepenimo, da bode s tem večje naše veselje v nebesih. Čim večja je namreč naša ljubezen do Boga, tem večja bo naša blaženost v nebesih, tem ožje bomo v ljubezni z Bogom zedinjeni. „S kakršno mero boste merili, s tako se vam bo odmerjalo" (Luk. 6, 38), „Vsak bo svoje plačilo prejel po svojem delu." (I. Kor. 3, 8). 847. Kaj je Jezus Kristus posebno priporočal, da dose¬ žemo krščansko popolnost? Da dosežemo krščansko popolnost, priporočal je Jezus Kristus posebno tri evangelijske svete. 848. Kateri so trije evangelijski sveti? Trije evangelijski sveti so: 1. radovoljno uboštvo; 2. vedno devištvo; 3. vedna pokorščina pod duhovnim predstojnikom. — 607 — Mnogoteri so pripomočki, ki nam pomagajo do krščanske popolnosti. Jezus Kristus sam nam posebno tri pripomočke priporoča , t. j.on nam jih ne zapoveduje, ampak le svetuje. Zato imenujemo te pripomočke popolnosti evangelijske svete. 1. Rado volj no ubog je tisti, kateri se odpove vsemu posvetnemu blagu ali imetju, da nima več ničesar svojega na svetu. Potem more tem ložje skrbeti za večne dobrine, ker mu skrb za posvetne reči ni več na poti. Radovoljno uboštvo pa je Bogu zato zelo ljubo, ker človeka nič tako ne zadržuje na poti popolnosti, kakor skrb za posvetno blago in premoženje. Mnogim zabranijo posvetne skrbi, da sploh ne bodo nikdar okusili nebeške večerje. To Jezus razločno uči v priliki o veliki večerji. Povabljeni so se zaporedoma začeli izgovarjati. Prvi pravi, da je kupil pristavo, in da jo mora ogledati. Drugi zopet se izgovarja, da je kupil pet parov volov, in da jih je treba poskusiti. Tretji je rekel, oženil sem se, in zato he morem priti k večerji. Tedaj se G-ospod razsrdi in reče: „ Povem vam, da nobeden onih mož, kateri so bili povabljeni, ne bo okusil moje večerje.“ To je zakrivila prevelika skrb za posvetno premoženje. Radovoljno uboštvo nam Jezus priporoča že s svojini vzgledom. ,,Lisice imajo jame, in tiče neba gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil. 11 (Mat. 8, 20). Svetuje nam uboštvo pa tudi z razločno besedo, ko je bogatemu mladeniču govoril: „ Ako hočeš popoln biti, idi, prodaj kar imaš, in daj ubogim, in boš velik zaklad imel v nebesih; potlej pridi in hodi za menoj.“ Bogati mladenič. (Zgod. n. z. št. 54). 2. Vedno devištvo terja od kristijana, da se prosto¬ voljno zdrži ne le vsega, kar je proti čednosti čistosti, ampak da se zdrži tudi zakona, da živi v deviški nedolžnosti in tako ložje Bogu služi ter zveliča svojo dušo. Ostro je zapovedano vsem ljudem, da lepo čisto žive, in se vsega zdržijo, kar žali sramežljivost. Zdržati se pa zakona, to nikjer ni zapovedano, ampak to Jezus svetuje tistim, kateri hočejo popolni postati. Jezus govori o ljudeh, kateri se prostovoljno odpovejo zakonu zavoljo nebeškega kraljestva, in jih hvali, in deviške duše primerja z angeli, ter tako vedno devištvo posebno priporoča. (Mat. 19, 10—12). in (22, 30). Tudi zakonske skrbi in dolžnosti namreč ovirajo kristijana na poti popolnosti. Sv. Pavel to resnico takole pojasnjuje: „Kdor je brez žene, skrbi za to, kar je Gospodovega, kako bi Bogu — 608 — ugodil. Kdor pa je oženjen, skrbi za to, kar je posvetno, kako bi ženi ugodil in je razdeljen“ (L Kor. 8, 32 — 34), t. j.mož svojo ljubezen razdeljuje med Boga in ženo. Ako pa se zdrži zakona, gre celo srce le Bogu. 3. Ve dna pokorščina pod duhovnim predstojnikom je v tem, da se kristijan odpove svoji lastni volji v vseh tudi dovoljenih rečeh, da potem izpolnjuje samo božjo voljo pod duhovnim predstojnikom, ki je namestnik božji. Vedno pokorščino nam je priporočal naš Zveličar, ko je govoril: „Ako hoče kdo za menoj priti, naj zataji sam sebe in naj zadene vsak dan svoj križ in naj gre za menoj/ (Mat. 9, 23). Kdor hoče popoln biti, naj se odpove povsem svoji volji in naj se v vseh rečeh ravna edinole po božji volji. * 849. Zakaj se imenujejo radovoljno uboštvo, vedno de- vištvo in vedna pokorščina evangelijski sveti? Radovoljno uboštvo, vedno devištvo in vedna po¬ korščina se imenujejo evangelijski sveti, ker jih Jezus v evangeliju posameznim osebam ni ukazal, ampak le nasvetoval. 1 $ 850. Kdo je dolžan izpolnjevati evangelijske svete? Evangelijske svete so dolžni izpolnjevati redovniki in sploh vsi, ki so se k temu zavezali s kako obljubo. Evangelske svete so dolžni izpohij evati redovniki in redovnice, ki so se k temu zavezali z obljubo. Prav za prav torej redovnikov ne vežejo sveti, ampak veže jih prostovoljna obljuba, ki mora biti izpolnjena. Tako obljubo pa morejo napraviti tudi kristijani, ki med svetom žive, in so potem tudi dolžni izpolnjevati evangelijske svete. Evan¬ gelijski sveti nikogar ne vežejo. Če pa kdo stori obljubo, potem pa evangelijskih svetov ne mara izpolnjevati, smrtno greši. Zato naj vsak kristijan prej vse dobro premisli, in se naj s svojim spovednikom zvesto in na drobno posvetuje, da se ne prenagli pri taki obljubi. 2 „Jezus mu (mladeniču) reče: Ako hočeš biti popoln, idi, prodaj kar imaš, in daj ubogim, in imel boš zaklad v nebesih; ter pridi in hodi za menoj,“ (Mat. 19, 21). — 609 — Pomni! Brez stanovitnega boja, brez skrbi in truda si nikdar ne pridobiš čednostij. Cuj nad samim seboj, in naj bodo drugi kakoršni koli, le samega sebe nikar ne zanemarjaj. Toliko boš napredoval v dobrem, kolikor boš samega sebe prisilil. (Hoja za Kristusom). 2. Oddelek. O štirih poslednjih rečeh. 851. Katere so štiri poslednje reči? Štiri poslednje reči so: smrt, sodba, pekel in nebesa. S 852. Zakaj govori katekizem ob koncu o štirih poslednjih rečeh? Katekizem govori ob koncu o štirih poslednjih rečeh: 1. ker se s smrtjo konča čas pripravljanja za večnost; 1 2. ker nas ravno misel na štiri poslednje reči močno spodbuja, ogibati se hudega, delati dobro in hre¬ peneti po krščanski popolnosti. 2 Vse naše življenje je pripravljanje na večnost. „Potovanje, bratje, je naše življenje 11 , pravi slovenska, pesem. Vsakega človeka pot drži v večnost. Ves poduk, ki smo ga doslej v katekizmu podajali, ozira se na to, da pravega pota v srečno večnost, v pravo svojo domovino, ne zgrešimo. Smrtno uro pa poteče čas pripravljanja, s smrtjo pridejo nad človeka poslednje reči. Čas zasluženja je minil, večnost zazija pred nami. „ Pride noč itd. 11 Kakšna bo moja večnost, srečna ali nesrečna? r O več¬ nost, o večnost! 11 kliče sv. Avguštin, „kdor te premišljuje in se ne poboljša, ali nima vere, ali nima srca. 11 * Misel na štiri poslednje reči nas res močno spodbuja, da se greha ogibljemo in delamo dobro. Ni boljšega zdravila zoper 1 „Pride noč, ko nihče ne more delati." (Jan. 9, 4). 2 „V vseh svojih delih se spominjaj svojih poslednjih rečij in veko¬ maj ne boš grešil." (Sir. 7, 40). * Chaignon, Betrachtungen fiir Priester. I. Bnd, pag. 116. 39 — 610 — greh, zoper edino hudo ali zlo, kakor misel na štiri poslednje reči. „V vseh svojih delih itd/ Zdravilo je sicer bridko, pa hasni. Kdor pa nič noče slišati o smrti in mu je zoprna pridiga o peklu in o večnosti, je to gotovo znamenje, da se noče po¬ boljšati. Nek dušni pastir, katerega dobro poznamo, kakor samega sebe, je ponudil knjižico, katero je spisal »o smrti“, nekemu posvetnemu gospodu. Ta pa bukvic ni hotel sprejeti, rekši, da ne mara kaj brati o smrti. Žalostno! 1. Smrt. 843. Kaj je smrt? Smrt je ločitev duše od telesa. Ko je Bog telo prvega človeka iz prsti naredil, je bilo telo še mrtvo. Bog mu vdihne dušo in jo združi s telesom, in telo je oživelo. Če se torej duša loči od telesa, je telo zopet mrtvo. Sicer je bila božja volja, da naj duša ostane večno združena s telesom. Da se mora duša vendar ločiti od telesa, da mora človek umreti, to je kazen greha. Zato je pa smrt tako huda in strašna, ker smrt raztrga naravo človeško. Samo truplo namreč ni človek, in sama duša ni človek, ampak telo združeno z dušo je človek. Tudi sv. pismo svedoči, da je smrt ločitev duše od telesa. „Prah (telo) se povrne v svojo prst, iz katere je bil, in duh (duša) se vrača k Bogu, ki jo je bil dal/ (Pridig. 12, 7). Telo se povrne v prah; duša pa se vrača k Bogu. Duša torej ne umrje, duša ne premine, nego mora se prikazati pred Bogom, da jej prisodi ali plačilo ali kazen. Po smrti torej ni vsega konec, kakor pravijo brezbožni ljudje. Na svetu je za človeka res vsega konec. „Tako torej loči bridka smrt“ (I. Kralj. 15, 32), zdihoval je nek kralj ob svoji zadnji uri. Toda potem se začne dolga večnost, ali vesela ali žalostna. 854. Kaj vemo o smrti? 0 smrti vemo, da moramo vsi umreti, ker »ljudem je odločeno, enkrat umreti« (Hebr. 9, 27.); ne vemo pa, kdaj, kje in kako bomo umrli. Umreti moram in umrjem samo enkrat. To je postava, kateri se mora vsak človek pokoriti, in je nikdo ne more preprečiti. „Ljudemje odločeno, enkrat umreti.“ Pred vesoljnim — 611 — potopom so ljudje živeli nad devet sto let, pa so vendar vsi umrli. Stari mora umreti, mladi more umreti. Smrt nikomur ne prizanese. »Smrt pobrati pod lopato, kar rodil je beli dan? Vsako uro umrje okoli pet tisoč ljudi. Kdaj bomo umrli? Čas in ura smrti nam je prikrita. »Ne veste ne dneva ne ure" (Mat. 15, 13), razven če bi Bog komu smrtni dan razodel. Sv. Stanislavu Kostki je Bog na priprošnjo Matere božje razodel, da bo na Veliko Gospojnico (1. 1568) umrl. In resnično! Komaj je jutrna zarja tega dne pozlatila nebo, izdihnil je mladenič svojo sveto dušo.* * Ne vemo, kedaj Gospod pride po nas, »zvečer ali o polnoči, ali o petelinovem petju ali zjutraj/ (Mark. 13, 35). Sveto pismo nas samo zagotavlja: »Ob uri, ko se vam ne zdi, bo Sin člo¬ vekov prišel." (Luk. 12, 40). Kje bomo umrli? Tudi kraja svoje smrti ne vemo. Ali bomo umrli doma ali na tujem, na suhem ali na morju, na polju ali na cesti, pri delu ali na veselici, to je znano Bogu samemu. Le toliko vemo, »da smrt ne odlaša" (Sir. 14, 12), in „da je med menoj in med smrtjo le ena stopinja." (I. Kr. 20, 3 )‘ . Pravijo, da je trgovec vprašal mornarja, kje je oče njegov umrl? Mornar mu odgovori, da je njegov oče, njegov ded in praded, da so vsi v morju utonili. ..Ali se tedaj ti, nadaljuje trgovec, ne bojiš, da bi tudi tebe smrt na morju dohitela?" Nato reče mornar trgovcu: »Kje pa je tvoj oče umrl in kje tvoj ded?" »Vsak v svoji postelji", mu odgovori trgovec. »Zakaj bi se torej jaz, mornar, naj bal morja, če se ti postelje ne bojiš."** Kako bomo umrli? - Ali bomo umrli nagle smrti ali po dolgi bolezni, ali bomo umirali v groznih bolečinah ali lahke smrti, ali bomo umrli navadne smrti, ali se bomo ponesrečili ali storili silno smrt, ali bomo še mogli prevideni biti ali ne, vsega tega ne vemo, to ve le sam Bog. 855. Zakaj morajo vsi umreti? Vsi ljudje morajo umreti, ker so vsi grešili v Adamu, in ker je z grehom prešla na vse ljudi tudi kazen za greh, namreč smrt. 1 1 »Bog je človeka ustvaril neumrljivega; .... po zavisti hudobnega -duha pa je prišla smrt na svet." (Modr. 2, 23. 24). * M. Gruber, Leben d. heil. Stanislaus K., pag. 88. Freiburg 1896. ** L. Mehler, Beispiele, 5. Bnd, pag. 426. 39* 612 — Kakor so vsi ljudje po Adamu podedovali greh, tako so- vsi podedovali kazen greha, namreč smrt. To uči raz¬ ločno sv. apostol Pavel: „Kakor je po enem človeku greh na svet prišel, in po grehu smrt, tako je smrt nad vse ljudi prešla, ker so vsi v njem grešili/ (Rim. 5, 12). ,,Bog je človeka ustvaril itd. 11 — „Smrt je plačilo za greh/ (Rim. 6, 23). 856. Kaj naj storimo, ker ne vemo, kdaj, kje in kako bomo umrli? Ker ne vemo, kdaj, kje in kako bomo umrli, moramo pogosto misliti na smrt in biti na njo vedno pripravljeni. 1 „Ko bi hišni gospodar vedel, katero uro da pride tat, gotovo bi čul in bi ne pustil podkopati svoje hiše/ (Mat. 24, 43). Smrt pride nepozvana kakor tat. Ko bi torej človek vedel, kedaj pride tat, bi takrat stal na straži, da ga tat ne okrade.. Ker pa ne vemo, kdaj, kje in kako bomo umrli, tedaj mo¬ ramo vedno čuti in vedno biti pripravljeni na smrt, da škode ne trpimo. »Čujte torej itd/ O deseterih devicah. (Zg. n. z. št. 62). Nespametne device so se zanašale, da še smrt !ne bo prišla, in torej niso bile pripravljene, ko jih je Gospod poklical iz tega sveta, in tako so zamudile svojo večno srečo. '— Na podobah sv. Alojzija opazujemo, da ima poleg sebe mrtvaško glavo. Misel na smrt je svetega mladeniča ovarovala, da je ostal čist in nedolžen kakor angel. * 857. Kaj pravi sveti Duh o človekovi smrti? Sveti Duh pravi o človekovi smrti: »Draga je pred Gospodovim obličjem smrt njegovih svetih« (Ps. 115, 6.); »smrt grešnikov (pa) je silno huda« (Ps. 33, 2.). 2 Draga je smrt pravičnega, svetega človeka. „Tek je dokončan 11 , ni več nobene nevarnosti, da bi krono izgubil. Tudi „ne bo več žalosti, ne bolečin, ne smrti, ker prejšnje je minulo/ (Razod. 21, 4). 1 Čujte torej, ker ne veste ne dneva ne ure/ (Mat. 25, 13). — Prilika: deset devic. (Mat. 25). 2 Prilika: bogatin in ubogi Lazar. (Luk. 16.) — 613 — Imeli smo, — tako piše redovni duhovnik — na svojem dvorcu v Inomostu hlapca »Štefana". Imel je dosti denarja, služiti bi mu res ne bilo treba. Vendar je hotel biti hlapec v samostanu, da ložje oskrbi svojo dušo. Ko je bil na smrtni postelji, zagleda se dolgo v nebesa. Potem pa se nasmehlja in ves srečen pravi: „0 kako dobro sem si vendar postlal!"* Smrt pravičnega, je konec delavnika. »Blagor mrtvim, kateri v Gospodu umijejo; odslej naj počivajo od svojega truda;" uživajo večni mir in pokoj. Angleški kralj Henrik je katoličane hudo preganjal. Tudi zveličani škof Fisher je zdihoval v ječi. O tem škofu je kralj nekdaj rekel, da se ne more noben kralj z boljšim podanikom ponašati. Pozneje pa je prav tega škofa na smrt obsodil. Nekega dne zarano se naznani škofu starčku, da je na¬ počil zadnji dan njegovega življenja. Škof se veseli večnega miru, ki ga bo naskorem užival. Ko pa izve, da bo še le ob devetih ob glavo djan, prosi jetničarja, naj ga pusti do sedmih še spati, da okrepča svoje stare ude za zadnjo pot. Ob sedmih potem vstane, odloži spokorno obleko, ki jo je nosil, in se lepo praznično obleče. »Ali ne veš, da danes grem na gostijo, in da se pri taki priliki spodobi, obleči se posebno lepo?" djal je svojemu strežniku. Škof je bil zelo slab. Pristopila sta torej dva moža, da ga zaneseta po stopnicah na vzvišeno morišče. Starček pa njuno pomoč hvaležno odkloni, vrže tudi od sebe palico, na katero se je opiral in pravi: »Alo! stare, trudne noge; zadnjikrat me nikar ne zapustite, le par- krati še treba prestopiti." Noge ga ubogajo; škof stopi čvrsto na morišče. Zdaj pogleda solnce izza oblaka in obsije z nebeško lučjo častitljivi obraz zveličanega mučenca. To je bil ganljiv in veličasten prizor! Še rabeljna tako pretrese, da osivelega škofa kleče prosi odpuščanja. »Iz srca rad ti odpustim, reče mučenec, videl boš, da se zadnjo uro ne bom tresel." Ko mu rabelj zaveže oči, povzdigne še enkrat svoje roke proti nebesom, mirno položi svojo glavo na tnalo in umrje pod ostro sekiro.** Kdor je utrujen, sladko zaspi, kdor pa ne upa mirnega počitka, boji se noči. Pri Sv. M. v Slov. gor. je umiral 1. 1884 star kmet, mož po božji volji. Želodec mu ni maral več kuhati, in zato ni * Hattler, Wanderbueh. I. Bnd, I. Tli. pag. 210. ** Križanič, Bela žena, 2. natis, str. 55. — 614 — mogel dalje živeti. Mož se je sušil in posušil. Ko je pa smrt dolgo odlašala priti po njega, rekel je: »Truden sem že.“ In ko še smrti vedno ni bilo, djal je nevoljen: „Ti nesrečna smrt, ali ne boš že skoro prišla ?“ Potem še vzdigne roko, si sam zatisne trudne oči in umrje. — Kdor pač trdno dela vse svoje žive dni, lahko se večnega pokoja veseli. Pravičnemu je »umreti dobiček" (2. Tim. 4, 8), ker mu je pripravljen »venec pravice". Sv. Alojzij je zadnjo uro zapel zahvalno pesem »Te Deum laudamus".* Umiral je pobožen starček. Njegovi otroci in vnuki so stali okoli smrtne postelje. Zdi se jim, da je bolnik zaspal; toda le mežal je in se je trikrat sladko nasmejal. Ko spregleda, vpraša ga sin, zakaj se je trikrat nasmejal? Starček mu odgovori. »Ker je mimo mene šlo vse veselje mojega življenja, nasmejal sem se, da ljudje take pene toliko obrajtajo. Drugič sem se spomnil vsega trpljenja, ki sem ga prestal svoje žive dni, in razveselil sem se, da je prišel čas, da se mi trnje spremeni v rožice, in trpljenje v večno veselje. Tretjič sem zmislil še na smrt in se nasmejal, da se ljudje toliko boje smrti, ki je božji angel, kateri nas iz solzne doline sprevodi gori v hišo večnega veselja.** Kdor na svetu prav živi, on se smrti ne boji.*** O smrti grešnika pravi sv. pismo, da je silno huda. Bogatin in ubogi Lazar. (Zg. n. z. št. 46). Jezus sam nam v priliki o bogatinu kaže, kako huda je smrt greš¬ nika, ko pravi, da je bogatin umrl in je bil v pekel pokopan. Slišimo tudi rajnega škofa Slomšeka, kaj pravijo o smrti grešnikovi. — Moja rajna mati, pišejo pokojni vladika, učili so me žalostno pesem, ki opeva, kako se je grešna duša ločila od telesa. Trikrat se je poslovila, in trikrat zopet vrnila v svoje telo, kajti boji se ostre sodbe in se od svojega telesa ločiti ne more. Naposled se je uboga duša vendar ločila, in je potočila tri debele solze ko vinske jagode, ker iti mora na ostro sodbo. Duša potrka na nebeška vrata, pa jih najde s čveterimi ključavnicami trdno zaklenjena. Grešna duša nima nebeških ključev, izpreleti jo strah in groza in zdajci se zvrne v peklensko brezdno. — Tako stara pesem opeva nespokor- jenega grešnika žalostno smrt. **** — »Strašno je pasti v roke * Hattler, Wanderbuch, I. Bnd, L Th. pag. 210. ♦* Slomšeka, Zbrani spisi, II. knj. str. 315. *** Slomšeka, Zbrani spisi, II. knj. str. 219. **** Drobtince, 1863, str. 113. — 615 — živega Boga." (Hebr. 10, 31.). — »Kakoršno življenje, takošna smrt", pravi star pa resničen pregovor. 2. Sodba. 858. Kolikera je sodba? Sodba je dvojna: 1. posebna ali skrivna, takoj po človekovi smrti: 2. splošna ali očitna, sodnji dan. Soditi se pravi, kako človeško dejanje preiskovati, ali je dejanje dobro ali pregrešno, ali je vredno plače ali kazni, in koliko plače ali kazni je vredno, in potem človeku prisojeno plačo ali kazen tudi dati. — O splošni ali očitni sodbi je že bila beseda v sedmem členu apostolske vere. (Prim, vpraš. 170 in d). Tukaj podajamo daljši poduk zlasti o posebni ali skrivni sodbi, ki se godi takoj po človekovi smrti. »Ljudem je odločeno enkrat umreti, in po tem (je) sodba." (Hebr. 9, 27). Po smrti je človeku odločena sodba, po smrti bo naša duša sojena. Sodba precej po smrti j e posebna sodba, kjer bo vsaka duša zase sojena in ne skupno z drugimi. Ker se ta sodba godi brez prič, med Bogom in med dušo samo, imenujemo jo tudi skrivno sodbo. V tem tre¬ nutku, ko človek umrje, stopi duša čez prag večnosti in se pokaže pred božjim sodnikom, ki jo takoj sodi in jej prisodi ali plačo ali kazen, »kajti Bogu je lahko, smrtni dan vsakemu prisoditi po njegovih delih." (Sir. 11, 28). Pri splošni sodbi na sodnji dan bodo vsi ljudje ob enem sojeni. Priče te sodbe bodo vsi ljudje in vsa nebesa, torej jo imenujemo tudi očitno sodbo. 859. 0 čem bo Bog sodil vsakega človeka? Bog bo sodil vsakega človeka o celem njegovem življenju: o vseh njegovih mislih in željah, o njegovih besedah in dejanjih, kakor tudi o tem, kar je dobrega opustil. Bog bo sodil vsakega človeka o celem njegovem življenju, ničesar ne bo spregledal, ničesar opustil, nobena reč se mu ne more prikriti. »Vse, kar se zgodi, bodisi dobro — 616 — ali hudo, bo Bog zavoljo vsakega preloma (postave) vzel v sodbo/ (Prid. 12, 14). Bog bo sodil človeka o vseh njegovih mislili in željah: „ Kaj ti misli hudobneža bodo preiskane, in glas nje¬ govih besed bo prišel pred Boga, da bo kaznovan za svoje hudobije/ — Bog bo človeka sodil o vseh njegovih be¬ sedah in dejanjih: „Povem vam, da za vsako prazno be¬ sedo, katero bodo ljudje govorili, bodo odgovor dajali sodnji dan/ (Mat. 12, 36). „Mi vsi se moramo pokazati pred sodnjim stolom Kristusovim, da prejme slehern, kakor je v svojem telesu storil ali dobro ali hudo/ (II. Kor. 5, 10). 860. Kaj se zgodi precej po posebni sodbi? Precej po posebni sodbi se razsodba izvrši na duši, ki pride ali v vice ali v pekel ali v nebesa. 1 Razsodba se izvrši t j. precej po posebni sodbi po¬ deli Bog duši to, kar si je zaslužila, ali vice ali pekel ali nebesa. Pri posebni sodbi se sodi samo le duša, dočim telo trohni v zemlji. 861. Kaj so vice? Vice so kraj, kjer duše trpe časne kazni za grehe, za katere v življenju še niso zadostile. Sv. cerkev uči, da so poleg nebes in pekla tudi še vice. Sv. pismo razločno pravi: „Sveta in dobra je misel, moliti za mrtve, da bi bili grehov rešeni/ Iz teh besed sledi, da imajo nekateri rajni še grehe na sebi, kateri se jim še morejo odpustiti. 'Rajni v nebesih to ne morejo biti, ker v nebesa ne more priti nič nečistega. Zavrženi v peklu to tudi niso, ker iz pekla ni več rešenja. Torej mora za rajne še biti tretji kraj, kjer še morejo dobiti odpuščenje odpustljivih grehov in časnih kazni. Ta kraj so vice. Jezus Kristus govori o ječi, v katero sodnik človeka obsodi, in pravi: ,,Resnično ti povem, ne boš odišel iz ondot, dokler ne plačaš zadnjega vinarja.“ (Mat. 5, 26).- Torej je ječa, v kateri ostane duša, dokler ne odsluži svojega dolga in svojih kazni. Kadar je pa vse odslužila, kar je bila na dolgu 1 »Bogu je lahko, smrtni dan vsakemu povrniti po njegovih delih/ (S : r. 11, 28). — (517 - - do zadnjega vinarja, potem pa lahko izide iz ječe, in je konec njene kazni. Torej se trpi v tej ječi časna kazen in ne večna. Ta ječa so vice. V peklu namreč kazen večno trpi. Tudi zdrava pamet nam pravi, da morajo biti vice. Verska resnica je, da so nekateri grehi smrtni, drugi pa od¬ pustljivi. Ako človek umrje v smrtnem grehu, pride v pekel; ako pa umrje v malem grehu, ne more priti v pekel, ker je v stanu posvečujoče milosti božje, pa tudi v nebesa še ne more, ker vanje »ne stopi nič, kar je omadeževano 11 (Razod. 11, 27), zato se njegova duša po smrti nekje drugod nahaja — in sicer v vicah. 862. Katere duše pridejo v vice? V vice pridejo duše tistih, ki so sicer umrli v milosti božji, pa morajo za svoje grehe trpeti še časne kazni. 863. Kaj trpe duše v vicah? Duše v vicah trpe: 1. neizmerno žalost, ker še ne morejo gledati Boga, po katerem tako željno hrepene; 2. še razne druge muke, katere jim je prisodila božja pravičnost. Vice so kraj časnih kazni, toda hudih časnih kazni. Duše v vicah trpe kazen izgube in kazen čuta. Sv. Tomaž namreč uči: »V vicah bo dvoje kazni: ena bo iz¬ gube, ker se duše zadržujejo od gledanja božjega; druge pa so čuta, ker se kaznujejo po telesnem ognju.®* 1. Kazen izgube ima svoj vir v duši sami, ki naravno hrepeni po gledanju božjem, pa seji to pridržuje, da še ne more gledati Boga. In duša zdaj v večnosti, ko je telo več ne ovira, še bolj spoznava Boga, večno dobroto in lepoto, kakor ga je mogla kedaj spoznati na tem svetu, in ga torej tudi tem bolj ljubi in neizrečeno hrepeni Boga videti. Ker pa le ne more do Boga, jo vsled tega obhaja neiz¬ merna žalost. Duša žaluje kakor otrok, kateremu je oče za dalje časa prepovedal, da se ne sme prikazati pred nje¬ govim obličjem. * In 4, d. 21, qu. 1, a. 1, n. 3. — 618 — 2. Kazen čuta pa ni v duši sami, ampak pride nad dušo od zunaj, in je podobna kazni, ki jo čuti telo; na pr. šiba, ogenj, mraz itd. Zato pravi katekizem, da duše trpe še razne druge muke, katere jim je prisodila pra¬ vičnost božja. Kake druge muke še duše v vicah trpe, o tem še sveta cerkev ni spregovorila. Najhujša čutna kazen v vicah je muka, ki jo duše trpe od ognj a. Sv. apostol Pavel namreč uči, da se bo marsikdo zveličal, kadar „ga bo dan Gospodov razodeU (po posebni sodbi), »tako kakor skoz ogenj/ Duša bo morala v ogenj, da jo ogenj očisti. Vendar nam tega sv. cerkev še ne zapoveduje verovati. Nekaterim učenikom je namreč ogenj samo podoba hudih kazni, ki jih trpe verne duše v vicah: »vest jih peče“ kakor ogenj, ne pa pravi ogenj. Toda velika večina cerkvenih učenikov stoji za resnico, da je v vicah resničen telesni ogenj, in to je tud' vera vsega kato¬ liškega ljudstva. Ker so muke v vicah različne od muk sedanjega živ¬ ljenja, zato jih ne moremo lahko tem primerjati. Sveti očetje samo trdijo, da so muke v vicah v obče veliko večje, kakor katerasibodi kazen na svetu. S tem pa ne učijo, da bi tudi najmanjša muka v vicah prekašala vse muke tega sveta. Vse¬ ka ko pa je vsaka muka v vicah dosti huda, da se je na vso moč trudimo ogniti. Kako dolgo se verne duše v vicah čistijo, tega nikdo ne ve, kakor Bog sam. Gotovo pa tako dolgo, dokler se po¬ polnoma ne očistijo. Verne duše v vicah morejo samo trpeti ter tako odslužujejo kazen. Zaslužiti pa ne more j o ni če s ar več, da bi z zaslužnimi deli se rešile ognja, ali si muke kaj pri¬ krajšale ali olajšale. Vendar brez vse tolažbe niso. Uživajo namreč srečo, s katero se ne more nobena sreča na svetu primerjati: sveste so si svojega zveličanja. * 864. Ali moremo kaj pomagati dušam v vicah? Dušam v vicah moremo pomagati, ker smo ž njimi združeni v občestvu svetnikov. 1 1 »Sveta in dobra je misel, moliti za mrtve, da bi bili grehov rešeni/ (II. Mak. 12, 46). — .Pokopljita moje telo, kjerkoli hočeta; prosim vaju samo, da se me spominjata pri Gospodovem altarju. * (Besede umirajoče sv. Monike svojima sinovoma, f 387). — 619 — Duše v vicah si same ne morejo pomagati, a moremo jim na pomoč priti mi, ki smo ž njimi združeni v občestvu svetnikov. (Prim, vpraš. 236). * 865. Ali smo dolžni pomagati dušam v vicah? Dolžni smo iz krščanske ljubezni do bližnjega, pomagati vsem dušam v vicah, pred vsem pa svojim starišem, sorodnikom in dobrotnikom. Ljubezen do bližnjega s smrtjo ne neha. Ona obsega vse ude svete cerkve, ne samo vojskujoče, ampak tudi zma¬ goslavne in trpeče cerkve. Red pa terja, da ljubimo pred drugimi bližnjega, ki je v večji sili in ki si sam prav nič ne more pomagati. In take so verne duše v vicah. In lepo urejena ljubezen tudi terja, da med vernimi dušami v vicah v prvi vrsti prihitimo na pomoč tistim, kateri so si zaslužili našo ljubezen po dobrotah, katere so nam v življenju delili; to so naši stariši, sorodniki in dobrotniki. 866. Kdaj vice popolnoma nehajo? Vice popolnoma nehajo sodni dan, in potem ostanejo samo nebesa in pekel. Po ločitvi na sodnji dan ostane še samo desnica in levica. Na desnici ovce — blaženi nebeškega Očeta, na levici kozli — prekleti; in ti pojdejo v večno trpljenje, pravični pa v večno življenje. Ali da v podobah govorimo: na eni strani je plevel v snopkih, da se sežge, na drugi strani pšenica, da sc spravi v žitnice; dobre ribe v posodi, slabe ribe zavržene. (Pr. Mat. 13). 3. Pekel. 867. Kaj je pekel? Pekel je kraj, kjer pogubljeni trpe večne kazni. Pogubljeni, to so zavrženi angeli in tisti ljudje, ki bodo na sodnji dan v pekel obsojeni. Da je pekel, to je verska resnica, katero morajo verovati vsi katoliški kristijani. Že Job govori o peklu in ga imenuje »deželo bede in teme, — 620 kjer je smrtna senca in ni redu, ampak kjer večen strah pre¬ biva. “ (10, 22). Jezus pa v priliki o bogatinu razločno pravi: „Umrl je tudi bogatin in je bil v pekel pokopan/ (Luk. 16, 22). So ljudje, ki pravijo, da ni pekla. Kdo pa taji pekel? Zanikajo ga le tisti, ki se ga boje, zanikerni hudob¬ neži, za katere je jeza božja ravno pekel zakurila. Poštenemu človeku ječa ne dela nobene preglavice; to so zreli tiči, ka¬ terim so ječe na poti. Med hudobneži pa zlasti mladi in stari nečistniki radi taje pekel. Menda že vedo zakaj 1 Navadno je pa to, če ljudje zanikajo pekel, prazna beseda, s katero bi radi zadušili svojo vest, ki jih s peklom straši. V resnici namreč verujejo v pekel in se ga tudi boje. Taki ljudje so kakor velika deca. Poznamo krščanskega očeta (F. K.), ki je svojim otrokom prepovedal nezrelo grozdje, rekši, da so kače v njem in da bo treba kače prej postrelati, kakor otroci smejo zobati. Fantek kakih štiri ali pet let star, delal se je pa srčnega in je vedno zatrjeval materi, da se ne boji kač in da v grozdju ni kače. V resnici pa se je ves čas ogibal ne samo trte, ampak tudi vrta, v katerem je grozdje zorelo. In še takrat, ko je oče o svojem času postrelal kače ter prinesel otrokom zrelega grozdja, je naš mali junak previdno ravnal in je vsako jagodo prej načel, kakor jo je pozobal. Bal se je kače — bal, a priznati tega ni hotel. Ljudje, ki pekel zanikajo, se trudijo 'tudi druge spreobrniti na svojo vero ter jih prepričati, da pekla ni. Računajo pa menda tako: če nas bo mnogo, ki tajimo pekel, se bode Bogu smililo, nas toliko pogubiti. Toda zaračunali se bodo. Božja šiba je tudi za mnogo število ne¬ vernikov dosti dolga. Nekateri pa dvomijo in pravijo: Bog ve, je-li pekel ali ga ni? — Res je, da Bog to ve. Ker pa je Jezus Kristus, ki je pravi Bog, prišel na svet in je nam povedal, da je pekel, vemo in verujemo zdaj to tudi mi. Jezus je učil: „Sin človekov bo poslal svoje angele in ločili bodo hudobne iz sredine pravičnih in jih bodo vrgli v ognjeno peč; tam bo jok in škripanje z zobmi. Ali ste razumeli vse to? Mu rečejo: Smo.“ (Mat. 13). Ljubi Zveličar je tako dolgo razlagal nauk o peklu, dokler se ni prepričal, da so ga razumeli vsi nje¬ govi poslušalci do zadnjega. Tega ne beremo o nobeni drugi verski resnici v svetem pismu. — 621 — Ljudje izgovarjajo svojo nevero tudi s tem, da pravijo.- Še nikdo se ni vrnil iz pekla, da bi nam povedal, kako je tam. — Res je, da še iz pekla ni bilo nikogar nazaj, ker iz pekla sploh ni več vrnitve. Mislimo tudi, da po¬ gubljeni, ki nosi znamenje pogubljenja na svojem čelu, ne bi niti več šel med ljudi, če bi ga tudi poslali na svet. Kajn se je ogibal ljudi že na tem svetu, ker ga je Bog zaznamnjal. (Prim. I. Mojz. 4, 15). Zato pa tudi pogubljeni bogatin ni prosil, naj njemu dovolijo, da gre na svet pridigovat svojim bratom, ampak prosil je, naj Lazarja iz nebes pošljejo po tem poslu. 868. Kdo pride v pekel? V pekel pride, kdor umrje v smrtnem grehu. »Kdor dela greh, je iz hudiča,“ (I. Jan. 3, 8), t. j. on ni več božji otrok in torej tudi ne sodi več v hišo božjo — v nebesa, ampak v hišo hudičevo — v pekel. »Poberite se iz¬ pred mene, prekleti, v večni ogenj, kateri je pripravljen hudiču in njegovim angelom.“ (Mat. 25, 41). Kdor v smrtnem grehu umrje, stopi brez svatovskega oblačila v večnost in se torej ne more udeležiti nebeške gostije; ampak nebeški kralj zapove svojim hlapcem: »Vrzite ga v vnanjo temo; ondi bo jok in škripanje z zobmi.“ 869. Kakšne kazni trpe pogubljeni? Pogubljeni trpe te-le kazni: 1. izključeni so na vekomaj iz nebes in nikdar ne bodo gledali obličja božjega; 1 2. muči jih najsilneje peklenski ogenj, vedno pekoča vest in groza, neutolažljiva žalost in obupnost; 2 3. vse to morajo trpeti vekomaj, brez upa rešitve ali polajšave; zakaj »strašno je, pasti v roke živega Boga.« (Hebr. 10, 31). 1 »Poberite se izpred mene, prekleti, v večni ogenj/ (Mat. 25, 41). 2 »Grozovito trpim v tem plamenu/ (Luk. 16, 24). — »Bolje ti je, iti hromemu v življenje, kakor dve roki imeti, pa iti v pekel, v neugasljiv ogenj, kjer njih črv ne umrje, in njih ogenj ne ugasne/ (Mark. 9, 42. 43).. — »Zvežite mu roke in noge in vrzite ga v vnanjo temo; ondi bo jok in škripanje z zobmi." (Mat. 22, 13). — 622 — 1. Pogubljeni so izključeni vekomaj iz nebes. Nebesa pa so raj, kraj večnega veselja. Pogubljeni bodo gledali, kako se vesele drugi vencev, kateri so bili za nje spleteni, in kako si bodo devali drugi krone na glave, katere so bile za nje pripravljene. Ta misel jih bo bolj pekla, kakor pekel. „Bolj jih bodo mučila nebesa, kakor pekel."* Pogubljeni nikdar ne bodo gledali obličja bož¬ jega. Ta izguba jih bo tako strašno bolela, da se s to bolestjo ne da primerjati vse drugo njihovo trpljenje. Zato bo sodnik to kazen postavil na prvo mesto: „Poberite se izpred mene!" Po tej besedi je večno ločena stvar od svojega stvarnika, otrok od svojega očeta, človek od svojega Boga. Sv. Avguštin pravi, izgubiti Boga, „to je tolika kazen, kakor je Bog velik.“** Obiskal sem svojega osivelega bolehnega očeta. Pri mizi sva sedela in se o marsičem pogovarjala. Rajni nepozabljeni oče primejo me za roko in mi pravijo: „ Ljubi moj sin, zdaj se bova morala skoro ločiti.~ In ta beseda je bila resnična. Že za tri tedne pobrala mi je nemila smrt dragega očeta. Resnobna očetova beseda ranila mi je srce ter mi nekako zapirala duško; pobegnil sem iz izbe na prosti zrak in sem poiskal samotni kraj. Nisem se namreč mogel obraniti vročih solz. Če je torej ločitev, ali prav za prav samo opomin na ločitev od ljubljene osebe na tem svetu tako grenek, kako bridka bo ločitev od Boga, ki je večna dobrota. 2. Pogubljene muči najsilneje peklenski ogenj. Pogubljeni gorijo v večnem ognju. „ Grozovito trpim v tem plamenu' 1 , tako stoka bogatin v peklu. (Luk. 16, 24). Nikdo bolj jasno in trezno ne govori, kakor sodnik, kadar oznanja obsodbo. Zato tudi besed večnega sodnika ne moremo drugači tolmačiti, kakor od pravega ognja: „Poberite se izpred mene v večni ogenj." Zato pravi sv. Gregor Veh: „Dobro vem in nič ne dvomim, da je v peklu pravi ogenj." Razloček med našim ognjem in med peklenskim ognjem je samo v tem, da peklenski ogenj še silneje muči po¬ gubljene, kakor bi jih mogel mučiti pozemeljski ogenj. Naš ogenj moremo pogasiti, peklenski ogenj ne ugasne; naš ogenj sveti, v peklu bodo sredi plamena sedeli v večni temi; naš ogenj pokončuje in mori, peklenski ogenj pa samo muči svoje žrtve, a jih ne umori nikdar. * S. Petr. Chrys. Confr. Chaignon, Betrachtungen, II. Bnd, pag. 57. ** De Civ. Dei. Confr. Chaignon, Betrachtungen, II. Bnd, pag. 57. - 623 — »Njih črv ne umrje 11 . Črv, to je pekoča vest, ki pogubljenega vedno grize. Vest mu očita, da je na svetu iskal svojo srečo ter tako zamudil večno veselje. Zdaj se bijejo po glavi in tarnajo: „0 mi bedaki! 11 (Modi-. 5, 4). Toda zdaj si prepozno vtepajo pamet v glavo. — Sam Bog je umrl zame, da me reši pogubljenja in Zveličar moj je celi dan razprostiral svoje roke, da me potegne nase, jaz pa se mu nisem maral približati. Tega glasu vesti cela večnost ne bo zadušila. V velikanski sobani* stoji izklesana podoba, ki predstavlja pogubljenega človeka, o katerem pravi sv. pismo, da njegov črv ne umrje. Podoba je moška oseba, grd pohotnež, ki zdaj trpi kazen za svoje nemarno življenje. Na njegovih golih prsih visi strupen gad, ki se je zapičil v njegovo srčno stran. Gro¬ zoviti črv neusmiljeno grize njegovo srce in slastno pije njegovo srčno kri. Gad je že bolj širok ko dolg, ker ga nikdo ne vznemirja pri njegovem vražjem delu. Zločinec se sicer vije, da bi se otresel strašnega črva, a si ne more pomagati, ker so mu noge in roke zvezane. Trpinu se vdirajo debele solze po licu, na obrazu mu je brati tolika žalost, da mora človek ž njim žalovati in jokati, če dolgo gleda mojstersko podobo. Vse to je pa mrtva podoba. Koliko hujša je za pogubljenega živa resnica: Njegov črv ne bo umrl. Predrzni jeziki govore: Saj ne bomo sami v peklu! Ne boste sami ne. Toda groza vas bode vaše tovaršije. Kačji brlog bo vaša tovaršija: hudič in njegovi angeli. Pogubljene bo strašila večna tema. Za njih ne bo nikoli več napočila ju- trna zarja, da bi strahove te neskončne noči odpodila. Pogubljene muči neutolažljiva žalost in obup¬ nost. „Gorje meni siromaku, ker Gospod mi naklada žalost na žalost. 11 (Jer. 45, 3). To še torej niso vse peklenske muke, katere smo doslej popisali, šiba božja ima še več vrhov. „Na- kupičil bo na nje nadloge in svoje puščice bo v nje postrelal. Za lakoto bodo poginjali. 11 (V. Mojz. 32, 23). Pogubljene ob¬ dajajo zla, katerih ni števila. (Ps. 39, 13). 3. Vse to morajo pogubljeni trpeti vekomaj, brez upa rešitve ali polajšave. V peklu bodo žalovali kakor tisti, ki upanja nimajo. (Prim. Tesal. 4, 12). „Kakor izdrtemu drevesu mi je (Bog) vzel upanje. 11 (Job. 19, 10). Iz zemlje izdrto drevo pač nima nade, da bi še kdaj ozelenelo. Kadar pride pogubljeni do peklenskega praga, bral bo nad * V osrednji sobani knjižnice v štiftu Admont. — 624 — vratmi pekla napis: »Vse upanje pustite zunaj, kateri tukaj vstopite 14 .* 870. Odkod vemo, da je pekel večen? Da je pekel večen, vemo: 1. iz jasnih besed Jezusa Kristusa in apostolov; 1 2. iz stalnega izročila svete cerkve. 2 Kar pekel stori pekel, je to, da pogubljeni trpe večne in uk e. če pekel ni večen, tedaj tudi ni pekel. Jezus uči: „Ako te tvoja roka ali tvoja noga poliujša, odsekaj jo in vrzi jo od sebe; boljše ti je hromemu in kraljevemu iti v večno življenje, kakor dve roki ali dve nogi imeti, pa vrženemu biti v večni ogenj. In ako te tvoje oko poliujša, izderi ga in vrzi ga od sebe; bolje ti je z jednim očesom iti v življenje, kakor dve očesi imeti, pa vrženemu biti v peklenski ogenj/ Jezus preti tistemu, kateri daje pohujšanje, z večnim ognjeni in s peklenskim ognjem. Spojimo oba izraza, potem imamo večni peklenski ogenj ali z drugo besedo, kazen v peklu je večna. (Mat. 18, 8—9). — »Poberi se itd. 44 — »Kateri ne spoznajo Boga itd/ — »Ti, kateri so delali hudo itd 44 . Široko in neizmerno je morje. Sani Bog mu je moral postaviti meje, da ne oblije zemlje in ne potopi vsega sveta. Ako bi vetrič vsakih milijon let le eno edino kapljico vesolj¬ nega morja posušil, v toliko milijonih letih, kakor šteje morje kapljic, posušil bi vse morje, a tudi dotlej se ne bo večnost skrčila niti za minuto. — Kako dolgo bodo pogubljeni zdiho¬ vali v peklu? Vsikdar! Kedaj bo ugasnil njih ogenj? Nikdar! Vsikdar — nikdar, to je strašni tiktak peklenske ure. Nihalo sicer teka in niha, a kazalec se ne gane iz mesta. Kolikokrat pogubljen pogleda na uro, kazalec peklenske ure vedno kaže na — večnost. Marsikdo veruje sicer na pekel, pa na večni pekel ne more verovati. Ti ljudje pravijo, da neskončno dobri in us- 1 .Poberite se izpred mene, prekleti, v večni ogenj, kateri je pri¬ pravljen hudobnemu duhu in njegovim angelom. 11 (Mat. 25, 41). — „Kateri ne spoznajo Boga in niso pokorni evangeliju Gospoda našega Jezusa Kristusa, (bodo) trpeli večne kazni v pogubljenju.' 1 (II. Tes. 1, 8. 9). 2 .Ti kateri so delali hudo, pojdejo v večni ogenj/ (Veroizpoved sv. Atanazija). * Dante. (Pekel. 3, 1). — 625 — miljeni Bog ne bo vekomaj kaznoval svojih stvari. Toda tista vera, ki nas uči, da je Bog neskončno usmiljen, nas tudi uči, da je Bog neskončno pravičen. Če torej človek greši in žali večno dobroto in neskončno veličastvo božje, mora mu Bog prisoditi tudi večno kazen. Ako pekel ni večen, bi se naposled sv. apostol Peter, ki je bil križan zavoljo Jezusovega imena, in apostol Juda, ki je Jezusa sramotno izdal, skupno veselila pri nebeški gostiji. Potem bi nekdaj nesramni Herodijadi za krvavo glavo svetega Janeza Krstnika ravno tako ovenčali glavo, kakor sv. Elizabeti za čudežne cvetlice dobrih del v njenem krilu. Ljubi otroci! to pač nikdar ne bo, in ne more biti. Če pekel ni večen, potem slednjič tudi ni razločka med čednostjo in grehom, in ni razločka med angelom in hudičem, ker nekdaj bi bili vendar vsi združeni v nebesih. Toda luč in tema ne bosta nikdar imeli tovaršije, in Kristus se ne more nikdar družiti z belialom. (Prim. II. Kor. 6, 14—15). Jezus Kristus stoji na gumnu in ima v roki vejačo in čisti svoje gumno, dokler ga ne bo do dobrega očistil, ter bo spravil svojo pšenico v žitnice, pleve pa bo sežgal v neugas¬ ljivem ognju. Če bi torej neskončno usmiljeni Bog kedaj odprl peklensko ječo, preprečil bi vse delo Zveličarjevo ter zopet zmešal pleve s pšenico. (Prim. Mat. 3, 12). * 871. Ali bodo pogubljeni vsi enako trpeli? Pogubljeni ne bodo vsi enako trpeli; trpljenje bo toliko večje, kolikor hujše in večkrat je kdo grešil, in kolikor več milostij je zapravil. Pogubljeni ne bodo vsi enako trpeli; to terja pravičnost božja, in tudi naša pamet to lahko razume. Večna bo kazen vseh pogubljenih, toda tudi v peklenski ječi ne trpijo vsi enakih kazni, kakor v naših ječah ne. Sv. Bernard pravi: „ Enkrat grešiti je dosti za večni jok. 11 * Če pa je kdo večkrat grešil, bo v peklu tem bolj jokal. Več milosti je kdo zapravil, večje bo njegovo trpljenje. Hujše muke bo trpel kristijan kakor nevernik. ' „Sin človekov bo prišel v veličastvu svojega Očeta s svojimi angeli, in tedaj bo povrnil vsakemu po nje¬ govih delih. 11 (Mat. 16, 27). * Confr. Chaignon. Betrachtungen, I. Bnd, pag. 197. 40 — 626 — | 872. K čemu naj nas spodbuja premišljevanje peklen¬ skega trpljenja? Premišljevanje peklenskega trpljenja naj nas spodbuja: 1. da se varujemo vsakega, posebno smrtnega greha; 2. da se spokorimo svojih grehov sedaj, dokler nam še prizanaša neskončno potrpežljivi in usmiljeni Bog, da nas kdaj ne kaznuje po svoji pravičnosti. Premišljevanje pekla nas spodbuja, da se varujemo smrtnega greha; vsak namreč, ki v smrtnem grehu umrje, pride v pekel. Ljubi otroci! varujmo se pa tudi malih grehov, ker tudi ti morejo človeka sčasom v pekel spraviti. Sv. škof Avguštin je verno ljudstvo takole nagovoril: „Vi se bojite pekla, moji bratje, tudi jaz se ga bojim, kakor vi; bojim se za se in za vas.“ Sv. Frančišek Borgia je vsak dan več časa o peklu premišljeval. Kdor tako zvesto pazi na jamo, tisti se gotovo ne zvali v njo. Krščanski oče je pred par leti gosp, katehetu tole pri¬ povedoval o svojem otroku. Njegova sicer dobra deklica se je nekaj zlagala. Oče jej zapreti in pravi, da bo prišla v pekel, ker laže. Deklica je ostala potem ves dan tiha in žalostna, in še po noči ji strah pred peklom ne da miru. Okoli polnoči pride matere budit, in jo jokaje vpraša: „Ali res pridem v pekel? Nikdar več ne bom lagala!“ Mati jo potolaži, da jej bo zdaj še ljubi Bog odpustil, ker obžaluje svojo laž in je tudi trdno sklenila, nikdar več lagati. — Strah pred šibo ovaruje otroka pred grehom, tem bolj še pa strah pred peklom. Premišljevanje o peklu grešnika tudi spod¬ buja, če ima količkaj ljubezni do samega sebe, da se spove svojih grehov prej ko prej. Zdaj nam še namreč tečejo „dnevi zveličanja, zdaj je še prijetni čas“ (II. Kor. 6, 2); zdaj se še more tolike nesreče, kakor je pekel, rešiti tudi tisti, ki stoji že na robu pogubljenja. Lot opominja svoja dva zeta, naj zapustita mesto Sodomo, kajti Bog bo mesto pogubil. Toda zetoma se je zdelo, da se Lot samo norčuje; ostala sta v grešnem mestu ter v strašnem ognju poginila. Enako se bodo v peklenskem ognju pokorili, ki še o pravem času ne zapustijo greha. Pogin Sodome. (Zg. st. z. št. 13). 627 — Ljubi otroci, to so strašne resnice, nikdar jih ne pozabite! „Ne bojte se njih, kateri telo umore, duše pa ne morejo umo¬ riti ; bojte se veliko bolj tistega, ki more dušo in telo pogubiti v pekel/ (Mat. 10, 28). 4. Nebesa. 873. Kaj so nebesa? Nebesa so kraj, kjer angeli in svetniki uživajo večno veselje. Nebesa so kraj t. j. mesto ali prostor, stanovališče ali hiša, v kateri bivajo angeli in svetniki. Jezus pravi: »V hiši mojega Očeta je veliko stanovališč. Grem vam pripravljat mesta. In ko odidem in vam mesto pripravim, bom zopet prišel in vas bom k sebi vzel, da boste tudi vi, kjer sem jaz/ (Jan. 14, 2—3). Nebesa so torej kraj, kjer je tudi ljubi Bog doma. Ljubi Bog je sicer povsod pričujoč, toda posebno je pričujoč v nebesih. (Prim, vpraš. 287). Kjer angeli in svetniki uživajo večno veselje,t.j. kjer jim nič ne greni več veselja, kjer so vse njihove želje izpolnjene. Tukaj so neskončno srečni, tukaj hočejo ostati. •Človek je dosegel svoj namen, za katerega ga je Bog vstvaril in zdaj ves zadovoljen miruje. Zdaj je božja skrb, da človeka v nebesih večno oveseljuje. Na svetu niso imeli stalnega mesta, iskali so prihodnjega in našli so ga v nebesih. (Prim. Hebr. 13, 14). »Pravični bodo večno živeli in pri Gospodu je njih plačilo in skrb zanje pri Najvišjem. Zato bodo prejeli krasno kraljestvo in lepo krono iz rok Gospodovih/ (Modr. 5, 16-17). Da so nebesa, to je verska resnica. »Verujem . . . večno življenje/ 1 (Prim, vpraš. 247). 874. Kdo pride v nebesa? V nebesa pride, kdor je umrl v milosti božji in je zadostil za grehe, ki jih je morda storil. Le kdor je umrl v stanu posvečujoče milosti božje, more priti v nebesa, ker le tak človek ima nad¬ naravno življenje, je otrok božji in dedič nebes. Kdor ni v milosti božji, v nebesih ne more živeti. Ljubi otroci, skrbite 40* — 628 — torej zvesto, da boste vedno v milosti božji, potem j e vs evlobro. Kolikokrat vam že to pravim! Ako je človek na svetu že tudi zadostil za časne kazni, gre kar naravnost v nebesa. Če pa še tega ne bi bil storil, mora se še v vicah do dobrega očistiti, predno more priti v nebesa. 875. Kakšno veselje uživajo izvoljeni v nebesih? Izvoljeni v nebesih uživajo to-le neizmerno ve¬ selje : 1. gledajo Boga iz obličja v obličje ter ga ljubijo in uživajo celo večnost; 1 2. obvarovani so za zmiraj vsakega, tudi najmanjšega hudega ; 2 3. imajo vekomaj vse dobro na duši in na telesu; zakaj »oko ni videlo, uho ni slišalo in v srce člo¬ vekovo ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, kateri ga ljubijo«. (I. Kor. 2, 9.). 1. Izvoljeni gledajo Boga iz obličja v ob¬ ličje. „Jaz sam sem tvoje zelo veliko plačilo." (Luk. 6, 38). „Zdaj vidimo Boga itd." Ravno to je izvoljenih naj večja sreča, Boga gledati: to so prav za prav nebesa. Obraz, katerega gledamo v zrcalu, je sicer podoba pravega obraza, vendar pravi obraz ni. V nebesih bomo Boga gledali in spoznavali po njego¬ vem pravem obrazu, kakor nas ljudje spoznavajo po našem obrazu. Toda Boga ne bomo gledali s telesnimi očmi, ker je Bog čisti duh; ampak z očesom svoje poveličane duše, katera bo razsvetljena od nebeške luči. Izvoljeni vidi B o ga , edinega po svoji naravi, gleda ga troj edinega po božjih osebah; vidi celega Boga, pa ne celo, ker Bog je neskončen. Bog je tako lep, da lepši ne more več biti. Bog je neskončna lepota in neizmerna dobrota. 1 „Sedaj vidimo skozi zrcalo kakor v uganki; takrat pa bomo videli iz obličja v obličje. Sedaj spoznam le nekoliko, takrat pa bom spoznal, kakor sem bil spoznan.“ (1. Kor.[13, 12). — „Videli ga bomo, kakor je.“ (I. Jan. 3, 2)' 2 „Bog bo obrisal vse solze od njih očij, in smrti ne bo več; tudi ne bo več ne žalovanja ne vpitja ne bolečine; ker poprejšnje je minulo.“■ (Skriv. raz. 21. 4). — 629 — Izvoljeni bodo gledali Jezusa Kristusa, ki je Bog in človek v eni božji osebi, katerega je Bog bolj poveličal, kakor vse njegove tovariše (prim. Hebr. 1, 9) in brate po krvi, t. j. bolj kakor vse druge svetnike. Jezus Kristus je kralj nebeške slave. Bla¬ žena duša si ne bo mogla dosti nagledati svojega nebeškega ženina in prehvaliti njegove lepote, rekoč: „Glej, lep si moj ljubi in zal!“ (Vis. pes.). Ko se je ljubi Jezus na gori Tabor v pričo svojih apo¬ stolov izpremenil v svojo nebeško čast, bili so tako presenečeni od njegove lepote, da niso več marali zapustiti gore: hoteli so ondi ostati. „ Gospod, tukaj nam je dobro biti. Če hočeš, naredimo tukaj tri šotore/ (Mat. 17, 4). Sv. Tomaž je napisal marsikatero lepo knjigo o Bogu. Kristus ga je raz razpelo pohvalil ter rekel: „Tomaž, ti si o meni dobro pisal, kakšno plačo želiš za to?“ »Gospod, nobene dfuge, kakor Tebe“, od¬ govori svetnik. To je bila modra beseda. Ne zastonj, da je sv. Tomaž Akv. naj večji krščanski modroslovec. Boga pa izvoljeni v nebesih ne bodo samo gledali, ampak ga bodo ljubili in uživali celo večnost. Večja je lepota in dobrota, katero človek gleda, bolj koprni njegovo srce, da jo dobi v svojo last, da je njegova. Vez pa, katera izvoljene združi z Bogom in Boga ž njimi, je ljubezen. Če je blažena duša v ljubezni združena s svojim Bogom in Bog ž njo, pravimo, da uživa Boga. 2. Obvarovani bodo vsakega, tudi najmanjšega hudega. »Bog bo obrisal vse solze itd/ Tukaj je solzna dolina, tamkaj pa se bodo izvoljeni božji v Jeruzalemu veselja radovali vekomaj. (Prim. Iz. 65, 18). Bog bo tam obrisal solze nedolžnih otrok, katere je pomoril grozoviti meč Herodov, solze sv. Alojzija, katere je pretakal za svoje male pregreške, solze sv. Petra, s katerimi je svoje žive dni objokoval svoj greh. V nebesih bo posušil Bog solzice, s katerimi sirota na gomili budi rajno svojo mamico, in solze sv. Monike, katere je pretakala za svojega sina Avguština. Sedaj sejemo v solzah, a tam bomo veseli želi. (Prim. Ps. 125, 5). „V taisto deželo trpljenje ne zna, Le tamkaj je pravo veselje doma/* 3. Izvoljeni imajo vekomaj vse dobro na duši in na telesu. Duša uživa nebeški mir, ki presega vso našo pamet. Ne vznemirja jeveč nobena skušnjava. Satan Slomšek, Zbrani spisi, I. knjiga str. 61. — 630 — ima sicer oblast v zraku in pod nebom, (prim. Efež. 2, 2). ali nebeškega zraka ne bo več dihal, in v nebesih še tako bistro oko ne najde več njegovega prostora. (Razod. 12, 8). V nebesih torej tudi greha več nebo, izvoljeni ne morejo več grešiti. „Kateri jezik more dopovedati in katera pamet razumeti veselje nebeškega mesta: Ni se več bati smrti in večno greha ovarovanemu biti/* — Duša vživa v nebesih čisto veselje. „ Dobri in zvesti hlapec, pojdi v veselje svojega Gospoda/ Gospodovo veselje je tudi veselje blažene duše. In to veselje bodo izvoljeni uživali v družbi Marije, kraljice nebes, v družbi vseh angelov in svetnikov. Kdor se v družbi veseli, si s tem lastno veselje pomnoži. In tega sladkega veselja ne bo več kalila nobena ločitev. Na svetu se je za sv. Benedikta in za njegovo sv. sestro Skolastiko prerano nagnil dan in prezgodaj storil večer, da se nista mogla dosti dogovoriti o veselju nebeškega raja. O zdaj pa, ko jima tečejo večni dnevi, zdaj ju ne moti več nobena noč, si lahko dopo¬ vedujeta celo večnost o nebeškem veselju, katerega ob enem tudi uživata.** Izvoljeni imajo vse dobro tudi na telesu. V nebesih ni več uboštva, ne beraške palice. Vsi izvoljeni so gostje ne¬ beške mize. Na svetu se staramo in spreminjamo kakor obleka tukaj nas težijo leta in nas tiščijo k zemlji, tamkaj bo pravični cvetel v večni mladosti kakor palma, in božji otroci bodo kakor mlade oljke stali okoli mize nebeškega Očeta. (Prim. Ps. 127, 3). „Le eno veselje še čaka na me, V prelepi deželi, kjer mlado je vse.“*** To nebeško veselje izvoljeni večno uživajo. Jezus Kristus sam pravi: „Pravični pojdejo v večno življenje/ (Mat. 25, 46). In sv. apostol Peter govori o »nezvenljivem vencu časti/ (I. Petr. 5, 4). Venci se posuše samo na tem svetu. Toda človeška beseda ne more nebeške domovine nikdar vredno opisati, „ker oko ni videlo itd/ oe to „težko umemo, kar je na zemlji, in s trudom najdemo, kar je pred našimi očmi. Kdo bo tedaj preiskal, kar je v nebesih/ (Modr. 9, 16). Prijatelj naprosi sv. Auguština, naj mu nekaj pove o ne¬ beški slavi ter mu naj opiše veselje božjih svetnikov. Sv. Av- * S. Greg. Vel. Hom. 37. in Evangelia. .** Brev. Rom. 10. Febr. *** Slomšek, Zbrani spisi, I. knjiga, str. 63. — 631 — guštin se zapre v svojo sobo, da ustreže svojemu prijatelju. Mahoma, kakor sam pripoveduje, obda ga čudna svetloba, ka¬ kršne še nikoli ni videl, in njegovo sobo napolni zelo prijetna dišava. Svetnik se čudom čudi in se ozira okoli sebe, ne vedoč, kaj se godi. Sedaj pa sliši besede: »Kaj počenjaš Avguštin ? Meniš-li, da se more zliti neizmerno morje v majhno posodico, ali da se zemlja obseže z eno roko? Boš mar ti gledal, kar ni videlo nobeno oko, boš-li ti razumel, česar nobenega človeka srce ni razumelo? S kakšno mero boš-li meril, kar je ne¬ izmerno ?“ * * * 876. Ali bodo uživali izvoljeni vsi enako veselje? Izvoljeni ne bodo uživali vsi enakega veselja; kdor je storil več dobrega, užival bo tudi večje plačilo. 1 Bog plačuje v nebesih vsakemu po njegovih delih. Ka¬ kršna služba, takšno plačilo. »S kakršno mero merite, s takšno se vam bo odmerjalo." Kdor torej ima večjo mero ali prav obilno mero za Boga, njemu bo tudi Bog nameril obil¬ nejše plačilo. ■— Čim svetejše je kdo živel, tim lepše mu sveti nebeška luč in tim čistejše torej tudi vidi Boga. Sv. evangelij govori o imenitnem človeku, ki je šel v daljno deželo, da tam prevzame kraljestvo. Bredno pa odide, razdeli med svoje desetere hlapce deset talentov in jim naroči: »Kupčujte, dokler se ne vrnem." Ko je Gospod kraljestvo prevzel, vrnil se je o svojem času. Tedaj pa pozveduje, koliko so hlapci pridobili. Prvi hlapec pravi: »Gospod, tvoj talent je pridobil deset talentov." Gospod ga pohvali, rekoč: »Prav dobri hlapec, ker si bil zvest v malem, imej oblast čez deset mest." Drugi pravi: »Tvoj talent je naredil pet talentov." Gospod mu reče: »Tudi ti imej oblast čez pet mest." Ta prilika nas lepo uči, da bo pravični Bog hlapcu v nebesih od¬ meril tem širje kraljestvo, čim lepše mu je služil na svetu. (Luk. 19, 12—19). (Prim, vpraš. 248). Vendar je vsak svetnik neskončno srečen, in srce nobe¬ nega izvoljenega si ne želi druge blaženosti od tiste, ki jo uživa. 1 »Kdor pičlo seje, bo tudi pičlo žel; in kdor seje v obilnosti, b tudi žel v obilnosti." (II. Kor. 9, 6). * L. Mehler. Beispiele, VI. Bud. pag. 460. — 632 — * 877. K čemu naj nas spodbuja premišljevanje nebeškega veselja? Premišljevanje nebeškega veselja naj nas spodbuja: 1. da malo čislamo časne dobrote in hrepenimo le po večnih; 2. da se zvesto in stanovitno bojujemo zoper greh; 3. da potrpežljivo prenašamo vse trpljenje; ker »trpljenje sedanjega časa se ne da primerjati prihodnji časti, katera bo razodeta nad nami;« (Rimlj. 8, 18). 1. Kdor premišljuje večno, nebeško veselje, ne more časnih dobrot, ki hitro minejo, visoko ceniti, ampak jih more le malo čislati. »Svet premine in njegovo pože¬ lenje/ (I. Jan. 2, 17). Temveč pa mora hrepeneti po večnih dobrinah. »Ne spravljajte si zakladov na zemlji, kjer jih rja in molj konča, in kjer jih tatje izkopljejo in ukradejo/ — Ko je bil sv. Pavel zamaknjen v nebesa, je potem vse posvetno smatral za blato. (Prim. Filip. 3, 8). 2. Premišljevanje nebeškega veselja nas spodbuja, da se zvesto in stanovitno bojujemo zoper greh. Nič ne more človeku zapreti nebeških vrat, kakor edinole greh. Kdor se greha varuje, njemu so nebesa vedno odprta. Zvesto se moramo bojevati zoper greh, t. j. tako, kakor nas sveta cerkev uči, in se posluževati pripomočkov, katere nam sveta vera podaja, da se moremo greha obraniti. Kdor se zvesto bojuje zoper greh, si je vedno, v strahu, da se ne pregreši. »Preljubi moji, delajte s strahom in trepetom za svoje zveli¬ čanje/ (Filip. 2, 12). Pa tudi stanovitno se moramo bojevati zoper greh, t. j. ne samo danes, jutri pa zopet ne, ampak do konca — do smrti. »Kdor bo stanoviten do konca, bo zveličan/ 1 (Mat. 24, 13). »Moj sin! Vse dni svojega življenja imej Boga v spominu in varuj se, da ne privoliš kdaj v greh/ (Tob. 4, 2, 6). 3. Da potrpežljivo prenašamo vse trpljenje. »Potrpežljivost vam je potrebna, da dosežete obljubo/ (Hebr. 10, 37). Delo in trpljenje je kazen za greh, s katerim smo raj zapravili. Delo in trpljenje pa je tudi pokora, ki nam zopet odpre raj. Dodatek. Molitve. 1. Znamenje svetega križa. V imenu Očeta in Sina in svetega Duha. Amen. (50 dnij odpustka vsakikrat). 2. Gospodova molitev. Oče naš, kateri si v nebesih! — Posvečeno bodi tvoje ime; — pridi k nam tvoje kraljestvo; — zgodi se tvoja volja, kakor v nebesih, tako na zemlji; — daj nam danes naš vsakdanji kruh; — - in odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dol¬ žnikom; — in nas ne vpelji v skušnjavo; — temveč reši nas hudega. — Amen. 3. Ceščenamarija. Češčena Marija, — milosti polna; — Gospod je s teboj; — blažena si med ženami, — in blažen je sad tvojega telesa, Jezus. — Sveta Marija, — mati božja, — prosi za nas grešnike, — - zdaj in ob naši smrtni uri. — Amen. 4. Apostolska vera. Verujem v Boga, Očeta vsemogočnega, stvarnika nebes in zemlje. — In v Jezusa Kristusa, Sina njegovega edinega, Gospoda našega; — kateri je bil spočet od svetega Duha, rojen iz Marije Device; — trpel pod — 634 — Poncijem Pilatom, križan bil, umrl in v grob po¬ ložen.; — šel pred pekel, tretji dan od mrtvih vstal; — šel v nebesa, sedi na desnici Boga, Očeta vse¬ mogočnega ; — od ondot bo prišel sodit žive in mrtve. — Verujem v svetega Duha; — sveto kato¬ liško cerkev, občestvo svetnikov; — odpuščenje grehov; — vstajenje mesa; — in večno življenje. — Amen. 5. V čast presveti Trojici. Čast bodi Očetu in Sinu in svetemu Duhu, kakor je bilo v začetku, zdaj in vselej in na vekomaj. Amen. 6. Tri božje čednosti. (Odpustek 7 let in 7 kvadragen vsakikrat. — Ta odpustek ni navezan na določen obrazec). Dejanje vere. Verujem v tebe, pravi, trojedini Bog, Oče, Sin in sveti Duh, kateri si vse ustvaril, ki vse ohranjuješ in vladaš, ki dobro plačuješ in hudo kaznuješ. Verujem, da se je sin Božji vlovečil, da nas je s svojo smrtjo na križu odrešil, in da nas sveti Duh s svojo milostjo posve¬ čuje. Verujem in trdim vse, kar si ti, o Bog, razodel ter nam po sveti katoliški cerkvi zapoveduješ verovati! Vse to verujem, ker si ti, o Bog, sam na sebi resnica in torej ne moreš goljufati ne goljufan biti. V tej veri hočem živeti in umreti. O Bog, pomnoži mojo vero ! Dejanje upanja. Upam in trdno pričakujem, o Bog, da mi boš po za- služenju Jezusa Kristusa dal večno zveličanje, katero si obljubil vsem, ki izpolnjujejo tvoje zapovedi. Zato tudi upam od tebe odpuščenje svojih grehov in vse druge milosti, katere potrebujem, da si zaslužim večno — 635 - zveličanje. Vse to upam od tebe, ker si vsemogočen, neskončno dobrotljiv, usmiljen in zvest in torej moreš in hočeš izpolniti, kar si obljubil. V tem upanju hočem živeti in umreti. O Bog, potrdi moje upanje! Dejanje ljubezni. O moj Bog! Ljubim te nad vse, ker si največja do¬ brota in neskončno popoln in torej zavoljo samega sebe vreden vse ljubezni. In ker ljubim tebe, ljubim tudi svojega bližnjega, prijatelja in neprijatelja, in ga hočem ljubiti kakor samega sebe. V tej ljubezni do tebe hočem živeti in umreti; rajše hočem dati vse, kakor tebe in tvojo ljubezen s kakim grehom izgu¬ biti. O Bog, vžigaj bolj in bolj mojo ljubezen do tebe! 7. Kesanje. O moj Bog! Studijo se mi vsi moji grehi, in res¬ nično želim, da bi jih ne bil storil. Vem, kolike kazni sem vreden, in kako sem celo izgubil nebesa in zaslužil pekel. Zato obžalujem vse svoje grehe in se jim odpovem za vselej. Še bolj jih pa obžalujem zato, ker sem v svoji veliki nehvaležnosti tebe, svo¬ jega stvarnika in najboljšega Očeta, neskončno in preljubeznivo dobroto, manj cenil, kot ustvarjene reči, in sem s tem tako hudo krivico storil tvojemu ne¬ skončnemu veličastvu. Trdno sklenem, svoje življenje poboljšati, vseh grehov in tudi vseh bližnjih prilož- nostij v greh skrbno se varovati in odslej tebi zve¬ stejše služiti. O Bog, daj mi milost, da izpolnim ta svoj sklep! Amen. 8. Dober namen. Moj Bog! V tvojo večjo čast in slavo darujem ti vse svoje misli, besede in dejanja; darujem ti jih ter jih — 636 — združujem z namenom in zasluženjem Jezusa Kristusa, njegove presvete matere Marije in vseh ljubih svet¬ nikov. Amen. 9. Angelovo češčenje. (Odpustek 100 dnij vsakikrat, če molimo, kadar zvoni, angelovo češčenje, in sicer kleče, — v soboto zvečer, v nedeljo in o velikonočnem času pa stoje. O velikonočnem času pa se moli namestu angelovega češčenja molitev „raduj se kraljica." Kdor- pa te molitve ne zna, naj moli tudi v tem času angelovo češčenje, da dobi odpustek. Zadostuje pa za odpustek samo ange¬ lovo češčenje, brez naslednje vrstice, odgovora in molitve). 1. Angel Gospodov je oznanil Mariji, in spočela je od svetega Duha. — Češčena Marija .... 2. Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi. — Češčena Marija .... 3. In Beseda je meso postala in med nami prebivala. — Češčena Marija .... F. Prosi za nas, sveta božja porodnica ! O. Da postanemo vredni obljub Kristusovih. Molimo. Milost svojo, prosimo te, o Gospod, v naša srca vlij, da, ki smo po angelovem oznanjenju spoznali včlove- čenje Kristusa, tvojega Sina, po njegovem trpljenju in križu dosežemo častitljivo vstajenje. Po istem Kristusu, Gospodu našem. Amen. (Zvečer se še pristavi za verne duše v vicah): Oče naš .... Češčena Marija ... V. Gospod, daj jim večni mir in pokoj! O. In večna luč naj jim sveti! F. Naj v miru počivajo! O. Amen. (Odpustek 200 dnij enkrat na dan, če se te vrstice molijo trikrat na dan). — 637 — 10. Jutranja molitev. V imenu Očeta in Sina in svetega Duha. Amen. O moj Bog! Molim te v največji ponižnosti. Verujem v tebe, ker si neskončno resničen; upam v tebe, ker si vsemogočen, neskončno dobrotljiv in usmiljen; ljubim te nad vse, ker si neskončno popoln in lju¬ bezniv. Zahvaljujem te za vse dobrote, ki si mi jih kdaj skazal, zlasti pa, da si me tudi to noč tako mi¬ lostno varoval. Tebi v čast bodi vse, kar bom danes mislil in govoril, delal in trpel. Zato združujem vse to z na¬ menom in zasluženjem Jezusa, Marije in vseh svet¬ nikov in tako združeno tebi darujem. Hočem se ude¬ ležiti tudi vseh odpustkov, ki jih morem danes dobiti s svojimi molitvami in dobrimi deli. Trdno sklenem, ogibati se vsakega, posebno pa tistega greha, ki mi je že prišel v navado. 'Daj mi milost, o Bog, da vestno izpolnjujem ta svoj sklep. »Sladko srce mojega Jezusa, daj, da te ljubim vedno bolj in bolj.« (300 dnij odpustka vsakikrat). »Sladko srce Marijino, bodi moja rešitev!« (3oo dnij od¬ pustka vsakikrat). Sveti angel varuh, moj sveti patron in vsi svetniki božji, prosite zame! Oče naš. — Geščena Marija. — Verujem v Boga. — Čast bodi Očetu. 11. Večerna molitev. V imenu Očeta in Sina in svetega Duha. Amen. Moj Gospod in moj Bog! Molim te in zahvaljujem te za vse dobrote, ki si mi jih tudi danes skazal na duši in telesu. Ali sem se jih pač tudi prav posluževal? in ali sem izpolnjeval tvoje zapovedi? Pomagaj mi, da o tem dobro izprašam svojo vest. — 638 — (Izprašuj svojo vest, potem pa reci): O moj Bog! Ti in vsi moji grehi so mi resnično žal, ker sem ž njimi zaslužil, da me po vsej pravici kaz¬ nuješ. Žal so mi, ker sem tebe, svojega najboljšega Očeta, največjo m preljubeznivo dobroto, ž njimi razžalil. Trdno sklenem, s tvojo milostjo svoje živ¬ ljenje poboljšati, bližnje priložnosti v greh se varovati in nič več ne grešiti. V tvoje roke, o Bog, izročam svoje telo in svojo dušo; tebi priporočam tudi svoje stariše, sorodnike in do¬ brotnike, žive in mrtve. Obišči, prosimo te, o Gospod, to bivališče in odženi od njega vsa zalezovanja hudobnega duha; tvoji sveti angeli naj v njem stanujejo, da nas varujejo v miru, in tvoj blagoslov bodi vedno nad nami. Po Kristusu, Gospodu našem. Amen. »0 Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas, ki Se k tebi zatekamo«. (100 dnij odpustka na dan). Jezus, Marija, Jožef! Vam podarim srce in dušo svojo. Jezus, Marija, Jožef! Stojte mi na strani v zadnjem boju. Jezus, Marija, Jožef! Naj združen z vami mirno izdihnem duŠO SVOjo. (BOO dnij odpustka vsakikrat, ako se molijo vsi trije vzdihleji; 100 dnij vsakikrat, ako moli le eden). 12. Pri povzdigovanju. Pozdravljam te, resnično telo Jezusa Kristusa, ki si bilo darovano zame na križu! Najponižneje te molim. Jezus, tebi živim! Jezus, tebi umrjem! Jezus, tvoj sem živ in mrtev! Amen. Pozdravljam te, dragocena kri Jezusa Kristusa, ki si bila prelita zame na križu! Najponižnejše te molim. Jezus, bodi mi milostljiv! Jezus, usmili se me! Jezus, odpusti mi moje grehe! Amen. — 639 — 13. V četrtek, v spomin Kristusovih smrtnih bridkostij. 1. Oče, če hočeš, vzemi ta kelih od mene; vendar ne moja, ampak tvoja volja se zgodi!— Oče naš... 2. Moja duša je žalostna do smrti. — Oče naš . . . 3. In njegov pot je bil kakor krvave kaplje, ki so tekle na zemljo. — Oče naš . .. V. Svojemu lastnemu Sinu Bog ni prizanesel. O. Temveč daroval ga je za nas vse. Molimo. Ozri se milostno, prosimo te, o Gospod, na svojo družino, zaradi katere se naš Gospod Jezus Kristus ni obotavljal, izročiti se v roke sovražnikom in spre¬ jeti muke na križu. Po istem Kristusu, Gospodu našem. Amen. 14. V petek, ob Kristusovi smrtni uri. 1. Od šeste do devete ure je bila tema po celi zemlji. — Oče naš... 2. In ob deveti uri je zaklical Jezus z močnim glasom: Moj Bog, moj Bog! Zakaj si me zapustil? — Oče naš. . . 3. Jezus je zopet zaklical z močnim glasom, in je izdihnil svojo dušo. — Oče naš . . . V. Kristus je bil za nas pokoren do smrti. O. In sicer do smrti na križu. Molimo. O Gospod Jezus Kristus, ki si se za odrešenje sveta dal sramotno križati in si prelil svojo dragoceno kri v odpuščenje naših grehov, ponižno te prosimo, daj nam po naši smrti veselo priti v nebeški raj. Kateri živiš in kraljuješ od vekomaj do vekomaj. Amen. — 640 — 15. Molitev pred podukom. Pridi, sveti Duh, napolni srca svojih vernih in užgi v njih ogenj svoje ljubezni. Bog, ki si srca vernikov po razsvetljenju svetega Duha učil, daj nam, da v istem duhu pravo spoznamo in se vselej veselimo njegove tolažbe. Po Kristusu, Go¬ spodu našem. Amen. — Oče naš . . . Češčena Ma¬ rija . . . Molitev po poduku. O Bog, kogar usmiljenje je neizmerno, in kogar do¬ brota je neskončna, zahvalimo te za poduk, ki smo ga sedaj po tvoji milosti prejeli. Prosimo te, dodeli nam, da nikoli ne pozabimo resnic svete vere, temveč da zvesto po njih živimo ter dosežemo večno plačilo. Po Kristusu, Gospodu našem. Amen. — Oče naš . . . Češčena Marija . . . 16. Molitev pred jedjo. Vseh oči čakajo nate, o Gospod, in ti jim daješ hrano o pravem času; odpiraš svojo dobrotljivo roko in na¬ polnjuješ z blagoslovom vse, kar živi. Čast bodi Očetu . . . Gospod, usmili se nas. Kriste, usmili se nas. Gospod, usmiii se nas. Oče naš .. . Češčena Marija . . . Blagoslovi, o Gospod, nas in te svoje dari, katere sedaj prejmemo po tvoji dobroti. Po Kristusu, Gospodu našem. Amen. Molitev po jedi. Zahvalimo te, vsemogočni Bog, za vse tvoje dobrote. Kateri živiš in kraljuješ od vekomaj do vekomaj. Amen. Čast bodi Očetu . . . - 641 — Gospod, usmili se nas. Kriste, usmili se nas. Gospod, usmili se nas. Oče naš . . . Češčena Marija . . . Povrni, Gospod, z večnim življenjem vsem, ki nam zavoljo tvojega imena kaj dobrega store. Amen. (50 dnij odpustka dvakrat na dan). 17. Skrivnosti svetega rožnega venca. I. Veseli del, ki se moli od adventa do posta. 1. katerega si, Devica, od svetega Duha spočela. 2. katerega si, Devica, v obiskanju Elizabete nosila. 3. katerega si, Devica, rodila. 4. katerega si, Devica, v templu darovala. 5. katerega si, Devica, v templu našla. II. Žalostni del, ki se moli zlasti v postu. 1. ki je za nas krvavi pot potil. 2. ki je za nas bičan bil. 3. ki je za nas s trnjem kronan bil. 4. ki je za nas težki križ nosil. 5. ki je za nas križan bil. III. Častitljivi del, ki se moli zlasti od velike noči do adventa. 1. ki je od mrtvih vstal. 2. ki je v nebesa šel. 3. ki je svetega Duha poslal. 4. ki te je v nebesa vzel. 5. ki te je v nebesih kronal. 18. Molitev „Pod tvojo pomoč" in v čast sv. Jožefu. Pod tvojo pomoč pribežimo, o sveta božja porodnica; ne zavrzi naših prošenj v naših potrebah, temveč reši 41 — 642 — nas vselej vseh nevarnostij, o častitljiva in blažena Devica, naša gospa, naša srednica, naša besednica, naša pomočnica! S svojim Sinom nas spravi, svojemu Sinu nas priporoči, svojemu Sinu nas izroči! V. Prosi za nas, sveta božja porodnica! O. Da postanemo vredni obljub Kristusovih. Molimo. Milost svojo, prosimo te, o Gospod, v naša srca vlij, da, ki smo po angelovem oznanjenju spoznali včlo- večenje Kristusa, tvojega Sina, po njegovem trpljenju in križu dosežemo častitljivo vstajenje. Po istem Kri¬ stusu, Gospodu našem. Amen. V. Prosi za nas, sveti Jožef! O. Da postanemo vredni obljub Kristusovih. Molimo. Naj nam, prosimo te, o Gospod, zasluženje ženina tvoje presvete matere Marije pomaga, da, česar naša slabost ne premore, nam bode po njegovih prošnjah dodeljeno. Kateri živiš in kraljuješ od vekomaj do vekomaj. Amen. 19. „Ceščena bodi kraljica". Češčena bodi, kraljica, mati milosti, življenje, sladkost in upanje naše, bodi češčena! K tebi vpijemo zapuš¬ čeni Evini otroci; k tebi zdihujemo žalostni in objo¬ kani v tej solzni dolini. Oh obrni torej, naša pomoč¬ nica, svoje milostljive oči v nas in pokaži nam po tem revnem življenju Jezusa, blaženi sad svojega telesa, o milostljiva, o dobrotljiva, o sladka Devica Marija! K Prosi za nas, sveta božja porodnica! O. Da postanemo vredni obljub Kristusovih. — 643 — Molimo. Vsemogočni večni Bog, ki si dušo in telo častite De¬ vice in matere Marije, da bi vredno bivališče tvojega Sina biti zaslužila, s pomočjo svetega Duha pripravil, daj, da bomo, ki se njenega spomina veselimo, po njenih milostljivih prošnjah prihodnjega zlega in večne smrti rešeni. Po istem Kristusu, Gospodu našem. Amen. 20. Molitev „Spomni se.“ Spomni se, o premila Devica Marija, da še nikdar ni bilo slišati, da bi bil kdo zapuščen, ki je pod tvoje varstvo pribežal, tebe pomoči prosil in se tvoji pri¬ prošnji priporočal. S tem zaupanjem navdan, hitim k tebi, o devic Devica in mati; k tebi pridem in pred teboj vzdihujoč grešnik stojim; nikar ne zavrzi, o mati Besede, mojih besed, temveč milostno slušaj in usliši me. Amen. (300 dnij odpustka vsakikrat). 21. Molitev k svetemu angelu varuhu. Sveti angel varuh moj, Bodi vedno ti z menoj; Stoj mi noč in dan na strani, Vsega hudega me brani! Prav prisrčno prosim te, Varuj me in vodi me! ali Angelček božji, ki varuh si moj, Po višji dobroti sem varvanec tvoj. Razsvetljuj me, varuj me, Vodi in vladaj me! Amen. 41* — 644 — 22. Ponovitev krstne obljube. O Bog, Oče, Sin in sveti Duh! — Jaz, tvoj otrok — pokleknem v ponižnosti — pred tvoje božje veličastvo — in te molim z največjim spoštovanjem. — Za¬ hvaljujem te iz celega srca — za vse dobrote, — katere si mi skazal; — posebno pa te zahvaljujem — za milost svetega krsta. — Čeprav se pri svojem krstu — nisem zavedal, — kako sveto zvezo — si sklenil ti z menoj — in jaz s teboj, — vendar sedaj ponavljam — prostovoljno in s prisrčno hvaležnostjo' — to sveto zvezo, — in hočem vekomaj — biti in. ostati — tvoj zvest, pokoren otrok. — Zato se od¬ povem — hudobnemu duhu in vsemu njegovemu dejanju — in vsemu njegovemu napuhu. — Verujem v tebe, Bog Oče, — vsemogočni stvarnik nebes in zemlje. — Verujem v tebe, o Jezus Kristus, — ki si pravi in edini Sin božji — in naš Gospod, — ki si bil za nas rojen — iz Marije Device —- in si za nas trpel. — Verujem v tebe, o sveti Duh. — Verujem eno, sveto, — katoliško in apostolsko cerkev — ob¬ čestvo svetnikov, — odpuščenje grehov, — vstajenje mesa — in večno življenje. — Obljubim, moj Bog, — da hočem izpolnjevati — tvoje svete zapovedi, — pridno prejemati svete zakramente — in druge zve¬ ličavne pripomočke — ter živeti in umreti kot tvoj pokoren otrok. — Daj mi milost, — da nikoli ne prelomim — te svoje obljube, in da se precej zopet poboljšam, — če se kaj pregrešim, — da tako — dosežem večno življenje, — katero si milostno ob¬ ljubil. — Ljuba mati Marija, podpiraj me! — Sveti angel varuh, varuj me! — Sveti moj patron, prosi zame! Amen. — 645 - 23. Krajše molitve. Ko greš mimo cerkve ali pozdraviš zakrament svetega Rešnjega Telesa. Svet, svet, svet si ti, o Gospod, Bog vojskinih trum; .zemlja je polna tvoje slave. Slava Očetu, slava Sinu, slava Svetemu Duhu. (Odpustek 100 dnij enkrat na dan). Hvaljen in češčen bodi najsvetejši zakrament — sedaj in vekomaj. Amen. Češčen in hvaljen bodi vsak čas presveti in božji zakrament. (Odpustek 100 dnij enkrat na dan). Ko se pokropiš z blagoslovljeno vodo. Pokrižaj se in reci: V imenu Očeta in Sina in svetega Duha. Amen. (Odpustek 100 dnij vsakikrat.) Ko greš mimo križa. Molimo te, o presveti Gospod Jezus Kristus, in te hvalimo, ker si s svojim svetim križem svet odrešil. {Odpustek 100 dnij enkrat na dan). Vzdihljeji. K Jezusu. Hvaljen bodi Jezus Kristus! — Na veke! Amen. (Odpustek 50 dnij vsakikrat, če se med seboj tako pozdravimo). Jezus, moj Bog, ljubim te nad vse. (Odp. 50 dnij vsakikrat). Moj Jezus, usmiljenje! Odpustek lOOdnij vsakikrat). Jezus, krotak in iz srca ponižen, vpodobi po svojem moje srce. (Odpustek 300 dnij enkrat na dan). K preblaženi Devici Mariji. Sladko srce Marijino, bodi moja rešitev! (Odpustek 300 dnij vs akikrat). Češčeno bodi sveto in brezmadežno spočetje presvete Device Marije, Matere božje! (Odpustek 300 dnij vsakikrat). — 646 - K sv. Jožefu. Sveti Jožef, vzgled in varuh častilcev presvetega srca Jezusovega, prosi za nas I (Odpustek 100 dnij enkrat na dan). V skušnjavah. Raje umreti, ko grešiti! O moja gospa, a moja Mati, spomni se, da sem tvoj. Varuj me, brani me kakor svojo last in posestvo. (Od¬ pustek 40 dnij, kolikorkrat se moli v skušnjavah). Pri delu in v trpljenju. O Jezus, vse iz ljubezni do tebe! Izpraševanje vesti. Najprej pokliči svetega Duha na pomoč in potem se vprašaj: 1. Kdaj sem bil zadnjič pri spovedi? 2. Ali sem zamolčal kak smrtni greh? 3. Ali sem se takrat resnično kesal svojih grehov in sklenil, da jih več ne storim? 4. Ali sem v smrtnem grehu prejel sveto obhajilo? in ali se je to zgodilo tudi o velikonočnem času? 5. Ali sem natančno opravil naloženo pokoro? 6. Ali sem po svoji moči popravil škodo, ki sem jo bil storil bližnjemu? Potem se izprašuj najprej brez tiskanih vprašanj, kar si grešil. 1. Premisli božje in cerkvene zapovedi in poglavitne grehe in vprašaj se prav resno, kaj si grešil v mislih in željah, besedah in dejanju, ali z opuščanjem dobrega. 2. Dalje še premisli, ali si se udeležil kakega tujega greha, in ali si iz¬ polnjeval dolžnosti svojega stanu. 3. Ce si bil tako nesrečen, da si smrtno grešil, izprašuj se tudi o številu smrtnih grehov in o takih okoliščinah, ki spreminjajo vrsto grehov. Pre¬ mišljuj, ali si storil smrtni greh vsak dan, vsak teden, vsak mesec, in kolikrat na dan, na teden, na mesec. Potem še le vzemi, ako se ti zdi potrebno, v roke tiskana vprašanja, da se tem ložje spomniš kakega greha, ki si ga res storil, pa morda pozabil. 1, O božjih zapovedih. 1. zapoved. 1. Ali sem rado voljno dvomil o kaki verski resnici ? 2. Ali sem rad poslušal govorjenje zoper vero? bral veri sovražne spise? — 648 — 3. Ali sem bil nemaren za poduk v sveti veri? 4. Ali sem mrmral zoper Boga? 5. Ali sem storil kaj praznoverskega ? 6. Ali sem raztreseno molil? 7. Ali sem opustil vsakdanje molitve? 8. Ali sem opustil kako pobožnost, ker me je bilo sram ? 2. zapoved. 1. Ali sem se norčeval iz svetih rečij ? 2. Ali sem lahkomišljeno izgovarjal sveta imena? 3. Ali sem v jezi izgovarjal sveta imena? Ali sem klel? 4. Ali sem kdaj brez potrebe ali po krivem prisegel ? 3. zapoved. 1. Ali sem ob nedeljah in praznikih brez potrebe opravljal hlapčevska dela? 2. Ali sem ob nedeljah in praznikih po lastni krivdi opustil sveto mašo? 3. Ali sem prišel ob nedeljah in praznikih po lastni krivdi znatno prepozno k sveti maši? 4. Ali sem bil v cerkvi raztresen ali pa sem se ondi nespodobno vedel? 4. zapoved. 1. Ali sem bil do starišev ali predstojnikov trmast ali surov? 2. Ali sem jim želel kaj hudega? 3. Ali sem jih žalil? jezil? nisem molil zanje? 4. Ali jih kdaj nisem ubogal? 5. Ali sem zasramoval stare ljudi? 5 zapoved. 1. Ali sem koga tepel in poškodoval? 2. Ali sem koga psoval? mu želel kaj hudega? — 649 — 3. Ali sem imel v srcu srd in sovraštvo do koga? 4. Ali sem koga zapeljal v kak greh? 5. Ali sem trpinčil živali? 6. in 9. zapoved. 1. Ali sem radovoljno mislil kaj nesramežljivega? 2. Ali sem radovoljno imel poželjenje, videti, slišati ali storiti kaj nesramežljivega? 3. Ali sem govoril kaj nesramežljivega ali pel kake nesramežljive pesmi? 4. Ali sem radovoljno poslušal kaj nesramežljivega? kaj takega bral ali drugim dajal brati? 5. Ali sem prostovoljno gledal kaj nesramežljivega? 6 Ali sem storil kaj nesramežljivega? sam ali z drugimi ? 7. Ali sem dopustil kaj nesramežljivega od drugih? 7. in 10. zapoved. 1. Ali sem vzel starišem kaj jedil ali denarja ? 2. Ali sem drugim kaj vzel ? kaj in koliko ? 3. Ali sem goljufal? 4. Ali sem obdržal najdene ali posojene reči ? 5. Ali sem poškodoval tuje blago? 6. Ali sem sprejel kaj ukradenega? 7. Ali sem imel namen krasti, če tudi potem nisem ničesar ukradel? 8. zapoved. 1. Ali sem se lagal? ali sem s tem drugim škodoval? 2. Ali sem pri drugih brez vzroka sumil kaj hudega? 3. Ali sem koga po krivem dolžil kake napake ? 4. Ali sem brez potrebe dalje pripovedoval napake drugih ? — 650 — 2. 0 cerkvenih zapovedih. 1. Ali sem zapovedane postne dni jedel meso? 2. Ali sem opustil zapovedano spoved in obhajilo, zlasti o velikonočnem času? 3. 0 poglavitnih grehih. 1. Ali sem bil napuhnen ali gizdav? — Ali sem koga zaničeval? naznaniti starišem ali katehetu? Potem se še vprašaj, kateri greh storiš največkrat, da spoznaš svojo pogla¬ vitno napako. Da jo odpraviš, bodi ti posebna skrb. I. Del. Stran Nagovor prvo uro novega šolskega leta. 3 Začetek poduka pri prvencih. 5 Vvod.• . . . . 9 1. Poglavje. O veri in apostolski veroizpovedi. 1. Oddelek. O krščanski veri.13 2. Oddelek. O apostolski veroizpovedi.30 Prvi člen apostolske vere.31 a) O Bogu.32 6J O treh božjih osebah.33 cj O stvarjenju, ohranjenju in vladanju sveta .... 48 d) O angelih. . 53 e) O človeku.61 Drugi člen apostolske vere.74 Tretji člen apostolske vere.83 Četrti člen apostolske vere.99 Peti člen apostolske vere.109 Šesti člen apostolske vere.114 Sedmi člen apostolske vere.117 Osmi člen apostolske vere.122 Deveti člen apostolske vere.128 a) Kako je bila sveta cerkev ustanovljena in kako je vravnana 129 6J Znamenja svete cerkve.136 cj Namen svete cerkve.141 dj Občestvo svetnikov.151 Deseti člen apostolske vere.156 Enajsti člen apostolske vere.158 Dvanajsti člen apostolske vere.161 2. Poglavje. O upanju in molitvi. 1. Oddelek. O krščanskem upanju.165 2. Oddelek. O molitvi.1®8 1. O molitvi sploh.198 2. O Gospodovi molitvi . 180 a) Nagovor.181 b) Sedem prošenj.183 3. Češčenamarija.192 4. Nekatere druge molitve in pobožnosti.199 — 652 — 3. Poglavje. O ljubezni in zapovedih. Stran 1. Oddelek. 0 krščanski ljubezni.203 1. Ljubezen do Boga.204 2. Krščanska ljubezen do samega sebe.207 3. Krščanska ljubezen do bližnjega.208 2. Oddelek. Deset božjih zapovedi.213 Prva božja zapoved .216 Druga božja zapoved.238 Tretja božja zapoved.248 Četrta božja zapoved.254 Peta božja zapoved .... 274 Šesta božja zapoved.282 Sedma božja zapoved.291 Osma božja zapoved.300 Zadnji dve božji zapovedi.309 3. Oddelek. Pet cerkvenih zapovedij.313 Prva cerkvena zapoved. 315 Druga cerkvena zapoved.315 Tretja cerkvena zapoved.326 četrta cerkvena zapoved.332 Peta cerkvena zapoved.334 II. Del. 4 P o g 1 a v j e. O milosti in zakramentih. 1. Oddelek. O milosti.337 2. Oddelek. O zakramentih sploh.353 3. Oddelek. O zakramentih posebej.362 1. Zakrament svetega krsta.362 2. Zakrament svete birme.380 3. Zakrament svetega Rešnjega Telesa . 393 a) Pričujočnost Jezusa Kristusa v zakramentu svetega Reš¬ njega Telesa.403 b) Daritev svete maše.411 cj Sveto obhajilo.430 4. Zakrament svete pokore.441 a) Izpraševanje vesti.449 b) Kes ali obžalovanje . . ..453 c) Trdni sklep.467 d) Spoved.470 e) Zadostovanje ... 487 O odpustkih.492 5. Zakrament svetega poslednjega olja.499 6. Zakrament svetega mašniškega posvečenja.510 7. Zakrament svetega zakona.518 4. Oddelek. O zakramentalih in cerkvenih obredih.528 — 653 — 5. Poglavje. O krščanski pravičnosti in štirih poslednjih rečeh. Stran 1. Oddelek. O krščanski pravičnosti.535 Prvi del krščanske pravičnosti: Ogibaj se hudega . . . 536 Osebni greh in njega vrste .538 aj Sedem poglavitnih grehov ........ 548 b) Šest grehov zoper svetega Duha ... ... 559 cj Štirje vnebovpijoči grehi.562 čj Devet tujih grehov.564 Drugi del krščanske pravičnosti: Delaj dobro ..... 566 A. Krščanska čednost .567 1. Božje čednosti.569 2. Dejanske ali nravstvene čednosti.574 oj Štiri poglavitne čednosti . 575 b) Čednosti, ki so nasprotne sedmini poglavitnim grehom . 578 c) Čednosti, katere je Jezus na gori posebno poveličeval . 585 c') Čednosti, ki jih posebno priporoča sveti evangelij . . 589 B. Dobra dela.591 C. Hrepenenje po krščanski popolnosti.604 2. Oddelek. O štirih poslednjih rečeh .609 1. Smrt.610 2. Sodba.615 3. Pekel.619 4. Nebesa. 627 Dodatek. Molitve.633 Krajše molitve.645 Vzdihljeji .645 Izpraševanje vesti.647 Stvarno kazalo. A Advent 73. Altar 429. Amen 164, 192. Angeli 53, — podobe 54, — devet vrst 54, — zakaj jih je Bog ustvaril 54, — lastnosti 55, — greh 55, — kazen hudobnih an¬ gelov 56, —■ plačilo dobrih an¬ gelov 57, — angeli varuhi 58, — dolžnosti [do angelov varuhov 58, — kakšni so hudobni angeli do nas 59. Angelovo češčenje 199, 636. Apostoli 94. Apostolska vera 30. B Bahavost 550. Balzam 389. Barva mašne obleke 429. Beseda božja 239, 325, — zloraba 239. -Betlehem 87. Bičanje 101. Binkošti 123, 316. Birma 380, — milosti 381, — de¬ livec 383, — obredi 384, — pri¬ prava 391, — botri birmski 392. Blago tuje 296. Blagoslov, božji 312, — starišev 262, — s sv. Rešnjim Telesom, s -sv. križem nad bolnikom itd. 530. Blagoslavljanja 530. Blagoslovila, glej „zakramentali“ 528. Blagri osmeri 585. Bližnji 208, — ga umoriti 276, — žaliti, grdo ž njim ravnati 277, — mu škodovati 279, — smrt želeti 279. Bog 32, — lastnosti 33, — iz če¬ sa ga spoznavamo 42, — tri osebe 45, — njih razloček 46, — dela posameznih oseb 47, — stvarnik sveta 48, — ohranitelj 49, — vladar 50, — naš oče 182. Bolnike obiskavati 597. Botri, krstni 374, — birmski 392. Božič 87, 316. Božja pot 202. Božje čednosti 569, — ime 571, — predmet 571, — nagib 572, obujanje 572, — dejanje treh b. č. 229, 634. Božje zapovedi 213. Božji grob 108, — rop 229, 362. Brati protiverske knjige, časnike itd. 222. Bratje Jezusovi 85. Bratovščina 603. Brezmadežno spočetje Device Ma¬ rije 70. Bukve mašne 429. C Cerkev 129, — zakaj ji verovati 16, — njo poslušati 315. Glej „Katoliška cerkev." Cerkveni, očetje 20, — zbori 144, — obredi 528. Č darovanje, čarovnik, čarovnice 228. Časna kazen za greh 489. 655 — Čednost krščanska 567, — nadna¬ raven, vlit dar 567, — razdelitev 569, — božje 569, — dejanske 574, — štiri poglavitne 575. — poglavitnim grehom nasprotne 578, — od Jezusa poveličane (blagri) 585, — od evangelija „ priporočene 589. češčenamarija 192. Češčenje, D. Marije 233, — angelov „ in svetnikov 231, —• sv. podob 237. čisto vest imeti 435, — srce 587. Čistost 283, — kaj jo žali 284, 580. človek 61, — ustvarjenje 61, — čemu je ustvarjen 63, — prva človeka 65, — njih darovi 65, — greh 67, — posledki tega greha . 68, — odrešenje 72. Čudež 94, — Jezusovi 95, — pri , smrti Jezusovi 104. čutna pobožnost 174, — čutno nagnjenje 578, — slast 582. D Dan Gospodov = nedelja 248. Daritev 411, —je bila vselej 412, — pri Izraelcih 413, — nove zaveze 414, — ponavljanje te daritve 415. Darovi modrih 89. Dejanje božjih čednosti 634. Dejanske čednosti 574. Dela, zaslužna 351, 591, — dobra 591, — potrebna 592, — naj- imenitniša 594, — telesna dela usmiljenja 596, — duhovna 599, zakaj jih goreče opravljajmo 603. Delo hlapčevsko ob nedeljah in praznikih 250. Desnica božja 116. Deviški stan 518. Devištvo vedno 607. Dijakon 135, — dijakonat 516. Doba, božična, velikonočna, bin- koštna 316. Dober namen 179, 635, — podpirati 580, — obujanje 635. Dobro 566. Dobrohotnost 581. Dobrote, Jezusove 93, — časne 312. Dolg 296. Dolžnosti, do angelov 58, — do svete cerkve 147, 314, — do Bo¬ ga 216, — do bližnjega, samega sebe 254, — otrok 255, — sta- rišev 270, — mladine 269, — predstojnikov 272, — gosposke 273, — do duhovnikov 517, — zakonskih 520, — zaročencev 525. Družba 603. Duh, sveti 122, — tolažnik 123, — podoba 123, — delovanje v apo¬ stolih 124, — v cerkvi 124, — v nas 125, — darovi 126, — duh posvetni 588. Duhoven veliki 98. Duhovnik = mašnik. Duhovniška služba 146. Duhovno obhajilo 428. Duša človeška 62, — podoba božja 63. Dvoboj 277, — kazen 277. Dvom, o veri 221, — o zapovedih 287, — dvomljivcem svetovati 600. E Eksorcistat 516. Evangelij 18, — za otroke 90. Evangeljski sveti 607, — kdo jih mora izpolnjevati 608. F Farizeji 98. G Goljufija 293. Gorečnost 584. Gospodar 266, — naših src 311. Gospodova molitev = Oče naš 180. Gosposka, duhovna, deželna 266. Govoriti protiversko 221, — slabo o stariših 258. Greh, zakaj ga Bog pripušča 52, — kaj je in koliker 537, — iz¬ virni ali podedovani 68, 70, 537, — osebni ali dejanski 538, — kako se stori 538, — smrtni greh 540, — njega hudobija 542, 544, — nasledki 543, — mali, od¬ pustljivi 545, — nja nasledki 546, — vrste grehov 547, — po¬ glavitni 548, — zoper sv. Duha 559, — vnebovpijoči 562, — tuji 564, — greh zoper stariše 257, — zoper gosposko 268. 656 Grešnike svariti 599. Grob Jezusov 105. H Hinavščina 302. Hlapčevska dela 250, — kdo jih more dovoliti 252. Hlimba, hliniti se 302. Hoditi za Jezusom 590. Hoja Kristusova v predpekel 109. Hrepenenje po krščanski popolnosti 604, 605. Hudič = angeli hudobni 56. Hudo, zakaj ga Bog pripušča 50, — kolikerno je 191, — pravo in edino hudo je greh 536. Hvaliti greh 565. I Igre, v nedeljo 252, — glediščne 256. Ime, božje 238, — skruniti 238, — posvečevati 246, — na pomoč klicati 247, — spoznavati 247, — dobro 303, — krstno 371. Iskati božje kraljestvo in njegovo pravico 590. Izgubljen sin 343. Izobčenje 147. Izpraševanje vesti 449, — kako in o čem 450, — o številu grehov 451, — skrb pri izpraševanju 451, — zanikarnost 453, — ogle¬ dalo za i. 647. Izreja otrok 531. Izročilo ustno 19. Izvoljenih veselje 628. J Jagnje božje 91, — jagnjeta po¬ men v sv. cerkvi 132. Janez Krstnik 92, — njegova pri¬ diga 92. Jedi prepovedane 327. Jetnike reševati 598. Jeza 278, 556, — sveta 556, — kaj izvira iz jeze 557, — kri¬ vična 583. Jezik, podoba sv. Duha 124, — ga brzdati 289. Jezus, ime 74, — Kristus 75, — edini Sin božji 76, — Bog in človek 76, — dve naravi, ena oseba 77, — včlovečenje 78, —■ naš Gospod 78, — pravi Bog 79, — obljubljeni odrešenik 80. — prerokbe o njem 81, — pred- podobe 82, — rojstvo 87, — darovanje v templu 89, — beg v Egipt 89, — mladost 90, — vzgled otrokom in mladini 90, — krst 91, — post 92, — iz¬ kušan 93, — učenik, čudodelnik in prerok 94, — trpljenje 99, — smrt 104, — pokop 105, — sad trpljenja in smrti 106, — njegova trojna služba 130, — kako jo cerkev opravlja 146. Jožef, egiptovski 83, — rednik Jezusov 86, — patron sv. cerkve in srečne smrti 87, — Arima- tejec 105. Jubilej 497. Jutranja molitev 637. K Karte metati 103. Kalvarija 228. Katekizem 10, — razdelitev 10. Katolik 6. Katoliška cerkev 128, — ustano¬ vitev 129, — vidni in nevidni poglavar 131, — traja 133, — naslednik sv. Petra 133, — ena prava 136, — znamenja 135, — namen 141, — služba njena 142, —• nezmotljivost 143, — edino zveličavna 149. Kazen, cerkvena 147, — hudobnih otrok 264. Kelih 429. Kes, kesanje najpotrebnejša reč pri sv. pokori 453, — lastnosti 455, — pri malih grehih 457, — nadnaravni nagibi h kesu 458, — nadnaraven 458, — na¬ raven 461, — popolni 461, — kako ga obudimo 432, — kedaj 463, — nepopoln 466, — kaj deli 466, — kedaj ga obuditi 466. Kletev 239. 657 — Knjige, protiverske 222, — nabožne 324. Krajšati si življenje 275. Kraljestvo božje 184. Kristijan 129, 132. Kristus 75. Kriva mera in vaga 294. Krivico prenašati 601. Krivoverci 129, 219. Krizma 388. Križ 28, — znamenje 28, — kaj spoznavamo s križem 29, — križ na čelu 389, — križ nositi 590. Križev pot 108, 201. Kronanje s trnjem 101. Kropiti z blagoslovljeno vodo 532. Krotak biti 586, 590. Krotkost 583. Krst, predpodobe 362, — kaj je 363, — prvi z. 363, — najpo¬ trebnejši 364, — vpostavljenje 365, — milosti 366, — krsti- telj 369, — krst v sili 370, — kako se krsti 370, — krstno ime 371, — krst odraslih 372, — krstna obljuba 373, — botri 374, — krst želja 376, — krvi 377, — obredi 378. Krvavi pot Kristusov 108. Krščanski nauk 324. Krščansko, verovati 13, — upati 166, — ljubiti 203. Glej : vera, upanje, ljubezen. Kruh, vsakdanji 187, — pri sveti maši 402. Kvatre 328. L Lačni, pravice 587, — nasičevati 596. Lagati, laž, lažnjivec 301. Lakomnost 550, — kaj izvira iz lakomnosti 551. Lastnina 291. Lastnosti, sv. vere 22, — božje 33, — molitve 172. Lektorat 516. Lenoba 286, 558, — duhovna 558, — telesna 559, — kaj izvira iz lenobe 559, Leto cerkveno 316. Litanije 201. Ljubezen krščanska 203, 571, —■ | do Boga 204, — popolna 205, — nepopolna 206, — do sa¬ mega sebe 207, — do bližnjega 208, — zapoved ljubezni, pomen, način 208, — ljubezen do so¬ vražnikov 201, — je potrebna 211, — neredna 550, — obujanje 573. Ljubiti, Boga 217, — stariše 255, — sovražnike 590. j Ločitev zakonskih 521. Luč nebeške slave, glorije 162. M Male tatvine, goljufije 295. Mali greh 545. Malikovanje 226, — zunanje, no¬ tranje 227. Malomarnost v veri 220. Marija brezmadežna 70, - Mati Jezusova 85, — Mati božja 85, 196, — bi. Devica 86, — prazniki 317. Maša sveta 411, — nekrvava da¬ ritev nove zaveze 415, — napo- vedba 416, — razlika od daritve na križu 416, — vpostavljenje 417, — čemu 418, — se vedno opravlja 419, — kdo opravlja 419, — se Bogu daruje 420, — v čast svetnikom 420, — namen 421, — milosti, sad 322, — kdo se vdeležuje 423, — poglavitni deli 424, — imena 428, — pri¬ prave 429, — mašne bukve, po¬ soda, oblačila 429, — navzoč¬ nost pri sv. maši 319, — dolž¬ nost biti pri sv. maši 321, — kdo oproščen 322. Maščevati se 557. . Mašnik 135, — pooblaščen 333,443. Mašniško posvečenje 511, — kaj deli 512, — mašnikova oblast 513, — delivec mašnikovega po¬ svečenja 513, — obredi 514. Mesojeja 327. Mešan zakon 525, — nevaren 5°6. 42 658 Milost 337, — dejanska 341, — kaj deluje 342, — kako jo Bog deli 344, — posvečujoča 348, — kaj deluje 350, — kje se deli 353, 593. — je različna pri zakramentih. — Glej iste. Milosti, po božji 268. Miloščina 595. Mir srca 312. Mirni 587, — miroljubnost 281. Misli grešne 539. Modri trije 88. Modrost 575. Mojster 266. Molčati h grehu 565. Molitev 168, — je potrebna 170, — kaj nam pridobiva 171, — prava molitev 172, — lastnosti prave molitve 173, — notranja, zu¬ nanja 176, — skupna 177. — čas molitve 178, — dobro delo 596, — kaj obsega 595. Moliti Boga 217, 225, — za sta- riše 260, — za preganjalce in obrekovalce 590. Molitve vsakdanje, pred šolo in po šoli itd. 640. Morus Tomaž 126. Mrliče pokopavati 598. Mržnja do Boga 224. Mučenec, mučeniški venec, muče- ništvo 27, 577. Muke Jezusove 100. Mutasti greh 563. N Nadškof 134. Nagovor učencev 3, 5. Nage oblačiti 597. Najdenje sv. križa 109. Namestnik Kristusov 133. Napeljevati v greh 565. Napuh 549, — kaj izvira iz na¬ puha 550. Naravni zakon 214. Nasledki greha 52, 502, — smrt¬ nega 543, — malega 546. Nasledniki apostolov 134. Natolcevanje 303. Nauk Jezusov 93. Nebesa 627, — kdo pride v ne¬ besa 627, — veselje nebeško 628. Nebrižnost v veri 220. Nečistost 282, 552, — kaj napeljuje v njo 284, — kaj izvira iz nje 552, — se varovati 287, — nasledki 288. Nečiste misli in želje 284, 310. Nedelja 248, — zakaj posvečujemo 249. Neresnica pred sodiščem 294 Nespodobne misli, želje, pogovori šale, pesmi, pogledi, podobe, knjige, plesi itd. 284, 285. Nevedne učiti 600. Nevera 217, — vzroki nevere 218. Nevolja 583. Nevernik 217. Nevoščljiv biti zarad milosti bož¬ je 561. Nevoščljivost 278, 553, — kaj izvira iz nje 553. Nezaupnost 223. Nezmernost 287 = „požrešnost“. Nezmotljivost 16, — sv. cerkve 142, — papeža 144. Nikodem 105. Notranja molitev 176, 225. Nova maša 515. Nravstvene čednosti 574. O Občestvo svetnikov 151, — udje obč. 151, — v čem obstoji 152, — obč. vernikov na zemlji 153, — s svetniki 154, — z dušami v vicah 155. Občevanje z drugim spolom 285. Obhajilo 430, — pri sv. maši 258, — duhovno 428, — pod katero podobo 430, — dolžnost in čas prejemanja 431, — milosti 432, — priprava 434, — na duši 435, — telesu 437, — nevredno ob¬ hajilo 436, — pristop 438, — prejem sv. hostije 439, — za¬ hvala 440, — dan svetega ob¬ hajila 441. Oblačila mašna 429. Oblast, mašniška 513, — odloče¬ vati zakonske zadržke 527, — zarotovati, blagoslavljati, posve¬ čevati 531. — 659 — Obleka dostojna, nespodobna 285 438. Obljuba 244. Obnašanje surovo do starišev 258. Obredi, krstni 378, — birmski 384, j — sv. maše 424, — sv. posled- | njega olja 506, — mašniškega po¬ svečenja 514, — cerkveni 528, 533, 534. Obrekovalec, obrekovanje 304. — obr. preklicati 308. Obresti 293. Obreza 89. Obrezovanje Gospodovo 316. Obup 223. Obupati nad milostjo božjo 561. Očak 14. Oče Jezusa Kristusa 86. Očenaš 180, — prošnje 181, — raz¬ laga 183 Očetje cerkveni 20. Oderuh 293. Odgojitelj 266. Odpad od vere 21& Odpuščati 188. Odpuščenje grehov 156, — prositi 308. Odpustki 492, — oblast je deliti 494, — podlaga 495, — čemu se dele 495, — pogoji 496, — po¬ polni 498, — naklonjeni vernim dušam 498. Odpustljivi grehi 546. Odrešenik komu obljubljen 72, — j čas prihoda 73. Glej „Jezus“. Odrtija 292. Ogenj, podoba delovanja svetega Duha 123. Ohranjevanje sveta 49. Oklic zakonskih 525. Okoliščine greha 473. Olje, pomen 369, — poslednje 499. ! Opomin starišev 262. Opravljanje 305. Origen 125. Opominjati 562. Osebni greh 538. | Ostanki sveti 235, — greha 502. j Ostiarijat 516. Otrok, božji 341, — umrli brez krsta 364, — dolžnost, plačilo, I kazni pokornih in nepokornih 255. Otrpnjeno srce imeti 562. Ovce, podoba vernih 132, —- v cerkvi 132. Oznanenje Marijino 84, — rojstva Jezusovega 85. P Pagan 217. Papež 129, — papežev blagoslov 507. Patrijarh 134. Pekel 619, —■ kdo pride v pekel 621, — trpljenje 621, — več¬ nost 624. Peter apostol, poglavar sv. katol. cerkve 131, — njegova pastirska služba 131. Pijanec 554. — pijančevanje v nedeljo 252. Pismarji 98. Pismo sveto 16, — kdo spisal 16, — moramo spoštovati 17, — razdelitev 17. Plajšč mašni 429. Ples 186. Pobožno moliti 173. Podedovani greh 537. Podkupiti 295. Podložni 265, — grehi p. zoper predstojnike 266, — kedaj ne sme ubogati 269. Podobe svete 237, — kruha in vina 400. Podpihovanje 306. Podpirati dobre namene 580. Poglavitni grehi 548. Pogledi radovedni 284. Pogubljenih trpljenje 163, 625. Pohujšati 279. Pokladanje rok 387. Pokop, pogreb 159. Pokopališče posvečeno 159. Pokora 441, — predpodobe 441, — kaj je 443, — vpostavljenje 444, — je potrebna 445, — mi¬ losti 445, — potrebne reči k pokori 447. Pokorščina do starišev 256, — do predstojnikov 265, — vedna 608. Ponarejati denar, blago, živila, listine itd. 294. Poncij Pilat 99. Ponižen biti 590. 42* 660 Ponižno moliti 174. Ponižnost 579. Ponovitev krstne obljube 644. Pooblaščeni mašnik 333, 448. Popoldanska služba božja 324. Popolnost krščanska 605, — hre¬ penenje po njej 605, — kako jo dosežemo 607. Popotnike sprejemati 597. Popravljanje škode, dušne in telesne 282, — na blagu 299, — na časti in dobrem imenu 307. Porcijunkula 497. Poslednja sodba 119, — štiri po¬ slednje reči 609. Poslednje olje 499, — ime 500, — vpostavljenje 500, — milosti 501, — delivec 505, — obred 506, — komu se deli 507, — ni potrebno k zveličanju 508, — priprava in prejem 509. Poslušajoča cerkev 132. Poslušati protiverske govore 221. Post 326, — kolikereu je 326, — popolni 327, — štiridesetdanski, kvaterni, ob biljah 328, — dobro delo 595. Postiti se 329, — kdo dolžan, kdo prost 329. Postna zapoved 330. Posvečene osebe, reči, kraji 229. Posvečenje mašniško = mašnik. Posvečevanje oseb, reči, itd. 531. Posvečevati božje ime 246. Poškodovanje tuje lastnine 296. Pot zadnja do zveličanja 148. Potrpežljivost = krotkost. Povišanje sv. križa 109. Poželenje, tujega blaga 310, — ne¬ čisto 580. Požrešnost 554, — kaj izvira iz požrešnosti 555. Pravičnost krščanska 535, — čed¬ nost 576. Pravoslavni kristijan 129. Prazna vera 228. Praznik 248, — zapovedani 315, — Gospodovi 315, — Marijini, angelov, svetnikov 317, — zakaj vpostavljeni 318. Predpekel 109. Predpodobe Odrešenika 82. Predstojnik 265. Predrzno, zaupanje 224, — v božjo milost grešiti 561. Preganjati 588, 590. Preganjani zavolj pravice 588. Pregrinjalo v templu 104. Preklinjanje 283. Premišljevanje 176. Prepoved pogreba 147. Prepovedani čas 335. Prerojenje duše 349. Prerokbe 96, — o Odrešeniku 81, — Jezusove 96. Prešestovanje 283. Prevariti 294. Previdnost božja 53. Priča 295, — za Jezusovo vstajenje 111, — zakonska 522. Pričati 300, — krivo 301. Pričujočnost Jezusa v zakramentu sv. R. Telesa 399. Pridiga 325. Pridrževanje tujega blaga 295. Prihod Jezusov na sodni dan 117. Priložnost bližnja 468. Primas 134. Pripomočki, zoper hudiča 60, — za zveličanje 64, 166, — da ohra¬ nimo sv. čistost 289. Priprošnja Marijina 234, — an¬ gelov in svetnikov 223. Prisega, prisegati 241, — dovoljeno 242, — grršno 242. Privoliti v greh drugih 565. Privoščiti vsakemu svoje 311. Procesija 201. Prodajati blagoslovljene reči 532. Prositi Boga za žive in mrtve 602. Protiverski časniki, knjige itd. 222. R Raba posvečenih stvari 531. Radodarnost 579. Radovoljni uboj 563, — uboštvo 607. Razglašenje Gospodovo 316. Razkolniki 129. Razodeti 13, — napake bližnjega 305. Razodetje, kdo ga dal 14, — hrani 15. — 661 — Razširjanje protiverskih spisov itd. 222. Raztresenost pri molitvi 173. Razum človeški v verskih resni¬ cah 20. Razžalivcem odpustiti 601. Reči, najdene, posojene 296, — štiri poslednje 609. Rednik 265. Redovi višji in nižji 516. Resnice, šestere temeljne 20, 25. Resnico govoriti 309. Rešnje Telo, nebeški kruh, pred- podobe 394, — obljuba 395, — zakrament 395, — najsvetejši 397, — spremenenje podob 399, — oblast spreminjati podobe 400, — čemu je postavljeno 402, — priču- jočnost Jezusova 390, — dokazi 403, — kako dolgo pričujoč 409, — dve podobi 408, — češčenje 409, — pobožnost 409, — praz¬ nik 317. Revež 580. Rimski, papež 133, —- škof 133, — stolica 134. Ribje jedi 330. Romanje 202. Rop 292, — božji 229, 362. Rožni venec 200, — praznik, bra¬ tovščine 201, — skrivnosti 641. S Sad trpljenja in smrti Jezusove 106, — sad sv. maše 422. Samomor 275, — kazen za samo¬ mor 277. Savel 343. Sedem žalosti Marije 108. Skrb za življenje, zdravje 281. Skrivnosti sv. vere 21, — sv. rož¬ nega venca 641. Skruniti ime božje 238. Skušati Boga 230. Skušnjava 188, — odkod prihaja 189, — zakaj jo Bog pripušča 190. Slavohlepje 550. Slast 580, 582. Smrt, časna, večna 69, — kaj vemo o smrti 610, — priprava 612, — smrt pravičnega 613, — smrt grešnika 614. Smrtni boj 502, — greh — glej „greh“. । Sodba, poslednja 119, 615, — po¬ sebna 120, 616, — zakaj dve 121, — predrzna 304. Sodni dan 118. Sodomski greh 563. Sokrivec grehov 267. Sopraznik 318. Sovraštvo 278, — do Boga 225. Sovražnike ljubiti 590. Spomeniki cerkveni 20. Sposobnost k dobremu 568. Spoštovati, stariše 255, — duhov¬ nike 517. Spoved, enkrat v letu 332, — kaj je 471, —lastnosti 472, 474, — sramežljivost pri spovedi 476, — zamolčati greh 480, — dolga spoved 483, — večkratna 385, — kako se opravlja 486. Spoznanje vere 26. Spregledati greh 566. Spretnost v dobrem 568. Sramežljivost 283, — v mislih in pogledih 289, — pri spovedi 476. Sramovati se starišev 257. Srca, pobožnega biti 437, — či¬ stega 587. Srce Jezusovo, praznik 410. Srčnost 577. Sreča pravičnih po vstajenju 162. Sredstvo 244, — za odpuščenje grehov 157. Subdijakonat 516. Sumiti 303. Sumnjivost 278. Svarilo starišev 262. Svet po vstajenju 160. Sveti evangeljski 606. Sveti Oče 133. Svetinje 235. Sveto leto 497. Svetovati v greh 565. Š Šest temeljnih resnic 20. Škodo popravljati 282. Škof 134. Škofija 134. 662 St Stanovitno moliti 475. Stanovitnost do konca 172. Stariši 255, — namestniki božji, otrokom dobrotniki 257, — kedaj jih ne smemo ubogati 268. — Glej tudi „otrok“, „dolžnost“, „greh“ itd. Stvarjenje sveta 48. Stvarnik sveta 48. Štiridesetdanski post 92, 328. Štirideseturna molitev 411. T Talenti, prilika o njih 345. Tat, tatvina 292. Telesna dela usmiljenja 596. Telo človeško 62. Tešč biti 438. Tovaršija slaba 286. Trdni sklep 467. Trdovratno v nespokornosti ostati 562. Trije kralji 88, — njih god 316. Trojica presveta 49, —• praznik 317. Trpeča cerkev 151. Trpljenje, zakaj ga Bog pripušča 51, — odkod izvira 69, — v vicah 616, —- pogubljenih 621. Tuje blago 298, — tuji grehi 564. U Ubog v duhu 586. Uboj radovoljni 563. Uboštvo radovoljno 607. Ubožec 563. Učeča cerkev 135. Učenci Jezusovi 94 Učeniška služba sv. cerkve 142. Učitelj 265. Ud sv. kat. cerkve 129, — živ, mrtev 148, — zunanji, notranji 150. Udarec na lice pri birmi 390. Udeležiti se greha 566. Ukrotiti slast 278, 580. Umor, umoriti 274, — v sili 276. Upanje 165, — naravno in nad¬ naravno 165, — krščansko 166, 570, — nja predmet 571, — vzrok nagib 167, 572, —• s čim kažemo 168, — obujanje 572. Upati v Boga 216. Upor 268. Usmiljen 587. Ustavljati se kršč. resnici 561. Ustno izročilo 19. Ustvariti 4'8. Ustvarjenje sveta 48, — čemu 48, angelov 53, — človeka 61. Utrgovati zaslužek 564. V Vaditi se v dobrem 568. Varovati čast, dobro ime bližnjega 309. Včlovečenje J. Kr. 84. Vdano moliti 175. Vdova 564. Večerna molitev 637. Večernice 324. Večno, življenje 161, — trpljenje 163. Vedeževanje 228. Vedno devištvo 607, — pokorščina 608. Velevati greh 565. Veliki, četrtek 398, — petek 103, — teden 108, — noč 110, 316. Velikonočna spoved 332, — ob¬ hajilo 333. Vera katoliška 9, — človeška 13, — božja 13, —potrebna 21, — lastnosti 23, — jo spoznavati 26, — znamenje vere 28, — apo¬ stolska 30, — krščanska 570. Veroizpoved 20. Verovati krščansko 14, — v enega Boga 216. Veselice pregrešne 252. Veselje izvoljenih 628 itd. Vest 43, — dobra 312, — čista 435, — izpraševanje 449. Vice 661, — kdo pride v vice 617, — trpljenje 617,— pomoč 618, — kedaj nehajo 619. Vidno znamenje 354. Vino pri sv. maši 402. Vladanje sveta 50. Vlit dar 567. Vnebohod Kristusov 114, — praz¬ nik 316. Voda blagoslovljena 532. Vojskujoča cerkev 151. — 663 — Volja božja 186, 312. Vpliv hudičev na človeka 530. Vraže 227. Vrniti tuje blago 298. Vrste grehov 547. Vstajenje. Jezusovo 111, — last¬ nosti' poveličanega telesa Jezu¬ sovega 111, — priče 111, — dokazi 112, — mesa 158, — kako in zakaj bomo vstali 158, — vsi ljudje 159, — naša te¬ lesa po vstajenju 160. Vzdihljeji 645. Vzgledi dobri 281. Vzgoja otrok pri mešanih zakonih 526. Vzroki nevere 218. Zabraniti greh 297, — obrekovanje opravljanje 306. Zadostovanje Kristusovo 106, — pri sv. pokori 487. Zadovoljen biti 311. Zadrževati zaslužek 564. Zadržki zakonski 523, — kdo jih odločuje 527. Zagovarjati greh 566. Zakon, zaveza 17, — zakrament 518, — vpostavljenje 518, — nerazdružen 519, — ločitev 521, — obred 522, — zakonska zvestoba 520, — ljubezen 520. Zakrament 353, — število, delo¬ vanje 357, — mrtvih 358, — živih 359, — prejemanje 361. Zakramentali 528, — razlika od zakramentov 529. Zamolčati greh 475, — napake 294. Zaničevati Boga 240, — stariše 257. Zapovedi, božje 213, — dolžni smo jih spolnjevati 214, — kaj ob¬ segajo 216, — cerkvene 313. Zaročencev, dolžnosti 522, — za¬ pisovanje 525. Zaročni stan 524. ' Zaroka 523. Zarotiti hudega duha 228. Zarotovanje 530. Zaslužna dela 591, — so potrebna 592, — kedaj zaslužna 592, — plačilo 593, — v stanu smrt¬ nega greha 593. Zasramovanje 307, — starišev 258. Zatajenje sv. vere 220. Zatajevati samega sebe 590. Zatiranje ubožcev, vdov, sirot 563. Zaupno moliti 174. Zaveza-zakon, stara, nova 17. Zavist 550. Zdravje 281. Zlo = hudo 536. Zloraba, imena božjega 239, — besede božje 239. Zmagoslavna cerkev 151. Zmerjanje 279. Zmernost 577, — v jedi in pijači 582.' Znamenje, prave cerkve 136, — ne¬ izbrisno 360, -- pri sv. krstu 369, — pri sv. birmi 382, — pri maš. posvečenju 512, — sv. križa 530, — vidno z. glej po¬ samezne zakramente. Zunanja molitev 176, 225, — dolž¬ nost 226. Zvijača 294. Zvenenje v četrtek in petek 108. Ž Zaliti stariše 260. Žalostna Mati božja 108. Žalostni 586, — jih tolažiti 601. Žejni, pravice 587, — napajati 596. Želje grešne 539. Ženitev kedaj in zakaj prepovedana . 335 - Življenje, časno, duhovno, večno 161, — nadnaravno 357, — skrb za časno 281, — ga v nevarnost postavljati 275. Živila 293.