ZLOZIL JOSIP PAGLIARUZZI — KRILAN. — I. V GORICI. ZALOŽIL ANTON ICLODIČ-SABLADOSKI. 1887 . 45198 TISKALA HILARIJANSKA TISKARNA V GORICI. KAZALO. stran Slovo. 5 • Ha planine.^ V Dekle in tiča.® Vihra.. . 13 Vprašanje ^ Udaja . .. Pustite me . . • • • • • Kako bi bil vesel?. Samoti . ^2 Ha junakovem grobu." Pastir. O Q Drevescu Srcu. 35 QQ Slovenski vojak. stran V cerkvi . j/ Svidenje . Na bojišči Smrt Indža Vojvode Zadnji dan leta Stari hajduk Dekle in marjetica . / Spomladi . Tri cvetice Zakaj je bil raztresen Narasli potok . Zakaj ni mogla šivati ^Ljubica Kralj in kraljica Črna žena To duša moja je sanjava 41 43 47 51 78 79 89 96 100 103 109 113 117 123 127 144 Slovo ! Oj z bogom, oj z bogom ti mala vas, Oj z bogom ti širno polje! Pozdravljam te hribov zelenih pas, Pozdravljam vas glasne vode! Med vami nekdaj sem vesel igral, In letal in skakal okrog, Ko v sreči otročji še nisem znal Življenja skrbi in nadlčg. In v čisti ljubezni se vam tedaj Udalo je moje srce, Da tukaj bi živel in spal nekdaj Bile so edine želje. Zato, ko jaz jemljem od vas slovb In gredem v vrtinec sveta, Zato mi srce je tako težko In teče mi potok solza. Oj z bogom, oj z bogom ti mala vas, Oj z bogom ti ravno polje! Pozdravljam te hribov zelenih pas, Pozdravljam vas glasne vode! In koder bom hodil in bival jaz V vseh krajih široke zemlje, Na vaju bom mislil polje in vhs, Na vas, oj gore in vode! Na planine ! Qori, gori na planine Misel vsaka mi leti, G6ri mi iz te doline Duša moja hrepeni. Gori, kjer presrečna leta Mlada leta tekla so, Tam se sreča mi obeta Tja nemirne misli vr6. 7 — Le imejte krasne svoje Vi ravnine in vrte, Dajte mi planine moje, Dajte moje mi gore! — 8 Dekle in tiča. Leži, leži mi tam polje, Tam pod goro ravno polje. Na sredi pdlja lipe tri, Sred lip pa hišica stoji. In v hišici dekle leži, Bolno leži, močno trpi. Skoz okence ji zre oko Tja v jasno in modro nebo. — 9 — In sem čez polje prileti Zdaj tičica na lipe tri, Pa tam pod oknom obsedi, Zagostoli, zažvrgoli. Deklici se oko zjasni In tičici to govori: Oj hitro, tiča, vzdigni se, Pa leti čez ravno polje. In leti mi do ljubega, Do ljubega, do dragega. Pa reci mu besede te, Da mrtva njega ljuba je. 10 — In tiča hitro vzdigne se, Leti čez ravno mi polje. In tja do ljubega leti, In tam na oknu obsedi. Zagostoli, zažvrgoli, In ljubemu tako veli: O hitro, hitro vzdigni se, Zdaj tvoja ljuba mrtva je. Junak konjiča ogedla In tja na polje se poda, Za tico, ki pred njim leti, Konjiča svojega podi. — u — Prijezdi na ravno polje, Kjer lipe tri mi vkup stoje, In notri k ljubici hiti, Ki bleda, mrtva zdaj leži. Pod lipe ven jo nese tri In tamkaj grob ji naredi. In tičica pa dan na dan Na širno prileti ravan, In tam nad grobom obsedi, In gostoli, in žvrgoli. 12 — Vihra. Trda noč vso zemljo krije, Vihra čez polje vrši, Dež na zemljo z neba lije, In v obličje mi prši. Naj le lije, naj le brije, Z dežjem vihra naj vrši — Le gorje naj mi izmije, Srce vroče ohladi! Vprašanje, Rad živel bi ko vi veselo, Rad z vami radostno bi pel; Ko bi srce me ne bolelo, Ko mogel biti bi vesel. Saj kamor koli mi pogleda Oko, povsod, povsod gorje! Človeka skrb preganja bleda, Težava tare mu srce. 14 — Kako bi mogel mirno zreti Jaz brata svojega gorje ? Kako veselo mogel peti. Ko njemu bol mori srce ? Udaja. borno se srce, Prestani vendar žalovati, Nositi moraš to gorje — Saj si ne moreš pomagati. Hud6 zares, oh prehudo, Nesreča zdaj je na-te vdrla, Že bal sem se, srce borno, Da ne bi sila nje te strla. — 16 — Dobrotni Bog ti moč je dal, Da si ta strašni vdar prebilo, On bo ti še moči dajal, Da boš hudo gorje nosilo. -Zato uteši se srce, Prestani enkrat žalovati, Udano ndsi to gorje — Saj si ne moreš pomagati. 17 — 2 Pustite me. Oh kaj bi jaz ne hodil doli, Kjer grob pri grobu mi stoji, Kjer mir okoli in okoli, Kjer trudni človek sladko spi. Na grob, ki kamenje ga krije, Poklekam tamkaj dan na dan, Oko mi solze vroče lije Na grob, ki zadnji je skopan. k * Tedaj tako mi ne razsaja V nesrečnih prsih več gorje, Tedaj bolj mirno mi postaja To prerazburjeno srce. Pustite me, da na gomilo Predrago siromak hitim, Da tam gorja si lajšam silo, Da burno srce umirim. ’ 9 ' Kako bi bil vesel? 2akaj pak nisi več vesel, Ko bil si prejšnje čase ? Zakaj slovo od nas si vzel, Zakaj živiš sam zase ? Poglej še cvete ti mladost — Veseli se življenja; Kedar doteče te starost, Veselje zate jenja. — 20 — k Zato le urno k nam nazaj V življenje se povrni, ) In spet slovo z veseljem daj Otožnosti ti črni. Pustite me, pustite me, V otožnosti ti -moji, Le sami veselite se Življenja v sreči svoji. Kako vesel bi bil, ko vi, Kako bi živel z Vami, Ko srce žalost mi polni Po moji dragi mami?" — 21 — A Samoti. Kako priljubljena si ti, Prijazna tiha mi samota ! Iz hrupa glasnega ljudi Bežim sem k tebi, jaz sirota. Tu neopazovan živim, In premišljujem svojo togo Na skrivnem tukaj se solzim, Srce tolažim si ubogo. 22 — Kaj meni svet se za gorje, Ki srce bratu napolnuje ? Kaj njega brigajo solze ? — Hudobni svet jih zasmehuje. Zato iz sveta jaz bežim V naročje tvoje sem, samota, Na skrivnem tukaj se solzim In lajšam si gorje, sirota. — 23 — Na junakovem grobu. Dokončal si, tovariš mili, Dokončal tek življenja si, In našel v tihi tej gomili Počitek od terpljenja si. Oso da kruta ni ti dala, Da v rojstno legel bi zemljo, Da tamkaj, kjer ti zibel stala, Počilo trudno bi telo. 24 — Na tujem sveti, v daljnji Bosni Smrt bleda te zadela je; In tukaj zemlja tvoj ponosni Život v naročje vzela je. Z domačega ti ni zvonika Pel mili, znani glas zvona, In znancev množica velika Za tvojim ni pogrebom šla. Na tvojem grobu ni točila Predraga mamica solza, Na tvojem grobu ni molila Za brata sestrica Boga. Edini jaz sem te izročil, Prijatelj, zemlji materi, Tovariš zvesti le je točil Na zgodnji grob solzico ti. — 25 — Zapustil drago si družino, Zapustil si domači svet; In sem v neznano ti tujino Prišel si, mladolet. Rešiti sužnega si brata Iz krutih turških hotel rok, Da mu prostost zasije zlata, Da mu potihne britki jok. A trda krogla privršela, Prebila blago ti srce; V nebesa duša ti zletela S te nehvaležne je zemlje. Počivaj le tovariš mili, Ti končal si življenja boj, Ti zmagal si v viharni sili — Zaslužil sladki si pokoj. — 26 — 0|Bosna, Bosna! Kaj grobčve Junakom izkopavaš ti, Ki tvoje rešiti sinove Iz turških hočejo pesti. — 27 — Pastir. Na griči za vasico malo Pastir je pasel dan na dan, Posedal na visoko skalo, In gledal doli na ravan. Na piščal je veselo piskal, Da krog in krog donelo je, In zdaj pa zdaj glasno zavriskal, Da čulo je čez selo se. — 28 — Tako na griči je veselo Preživel s čedo dan na dan, Priganjal spet je v tiho selo, Ko hladni mrak je legal v plan. In ko lesene mimo koče V začetku vasi jo je gnal, Na okno rožice cvetoče Pastir je vsak večer dejal. In dalje je glasno žvižgaje Po vasi čedo drobno gnal, Zaklenil ovce v gorke staje In sladko sam potem zaspal. A neki dan za čedo belo Pa stopa bled in tih pastir, Ne žvižga več sedaj veselo, Ko žvižgal prej v večerni mir. — 29 — Pred kočo majheno leseno V začetku vasi obstoji, Za čedo gleda priljubljeno, Ki sama dalje v vas hiti. In rahlo stopi v kočo malo, Mrtvaški oder v nji stoji, Na njem pa dekle bledo zalo Ko angelj iz neba leži. Molče je stal na sobe sredi, Ko bil na tla bi prikovan, In na obraz je gledal bledi, Ki ležal tam tako miran. Na glavo sveže ji cvetice Dejal s tresččo je roko, Poljubil jo na bledo lice I hitel ven je v noč temno. 30 — In niso solze prirosile Tedaj v oči goreče mu, Da bi gorje hudo hladile Srce mlado moreče mu. Se vedno za vasico malo Pastir mi pase dan na dan, Poseda na visoko skalo, In gleda doli na ravan. A več na piščal zdaj ne piska, Razbil jo je ob trdi rob. Nikdar več glasno ne zavriska, Sedi tam nem in tih ko grob. Molče na večer čedo belo, Prižene zopet v tiho vas, In doli v kraj miru za selo, Poda se sam v večerni čas. — 81 Na grobu ki neznan je svetu, Goreče moli bledi mož, In vsak večer na grob dekletu Položi venec lepili rož. — 32 — Drevesu. Globoko tebi so v skalovje Vsadile korenine se, Okoli njih buči vodovje In lije v globočine se. Če tudi voda že od davno Sfe silo v te zaganja se, Je vendar deblo tvoje ravno Vodovju ne uklanja se. — 33 — 3 Kedar najhuje v svetnem boji Divjal vihar krog mene bo, Že moč upeha duši moji — Sil tvojih spomnim se, drevo l Z močjo novo spomin tvoj žile, Se srčnostjo mi duh navda, Stal trdno bom sred divje sile, — 34 — ! Srcu. Ne sili, ne sili mi v svet srce Ki z bleskom mamljivim te vabi, Zaduši v sebi te silne želje In svet, srce, mi pozabi! •• Ta tihi, samotni gdrski kot, Srce, bivališče ti bodi, Ne sili, ne sili, srce, od tod, V neznani svet mi ne hodi. — 35 — Kaj lepšega dati ti more svet, Ko ti domači so kraji, Kjer vžival veselje sem mladih let, Kjer tekli mi časi najslaji? Saj kamor pogleda tu oko, Spomini se meni vzbudijo, Ki dušo objemajo mi sladko, Sč srečo jo tiho polnijo. Nedolžno veselje, sladki mir V tem kotu samotnem kraljuje; Sveta šumečega divji prepir V ta tihi kot se ne čuje. Kako ti v sveti živelo boš, Kjer jeza, sovraštvo, hudoba? Kako ti v svetu živelo boš, Ko znana ti njega bo zloba? — 36 ! In vedno, ko vidiš kje gorje, Napolni te bridka toga — Kaj bode v sveti še le, o srce, Kjer reva povsod in nadloga! Nazaj iz širokega ti sveta Pritečeš v dolino malo — A spremljal te bode spomin gorja, Ki v sveti si je izpoznalo. In sreče tedaj ne najdeš več tod, Ki v sveti si jo izgubilo, Gorje, ki si videlo ga drugod, Bo tebi srečo kalilo. Zato ne sili mi v svet srce, Ki z bleskom mamljivim te vabi, Zaduši v sebi te silne želje In svet, srce, mi pozabi. _ — 37 — Slovenski vojak. Na noge, hrabri vi junaki, Na noge, bratom na pomoč, Ki jih pod turškimi divjaki Obdaje robstva tiižna noč! Tako čez naše je dežele Razlegal se vlad&rja glas, In vkup so čete hrabre vrele, Tja, kamor klical jih je ukaz. — 38 — Hudo nam pač slovo je delo, Ko dragi smo puščali dom ; A kdo ne bil bi šel veselo Za sužno rajo v bojni grom? Strašan napor, strašno terpljenje! Strašno je ljiiti boj divjal; In mnog junak mlado življenje Na tujem sveti je končal. A zdaj je prosta Bosna zlata, Ercegovine prost je sin, Nikdar ne bode več nam brata Nesrečnega teptal Turčin. Mi bodemo se ž njim družili, Kar bratsko nam veli srce, Z njim bodemo se veselili Nosili bomo ž njim gorje. — 39 — Naj le brezsrčniki srde se, Preteče dvigajo pesti, Slovanom ljuto naj groze se — Zastonj ni tekla naša kri! Da bridke sužnosti temina, Slovana zopet krila bi, Da rajo zopet pest Turčina Brezsrčnega davila bi ?! — Da vse zastonj trpljenje bilo, Zastonj ves trud in boj in kri, Da toliko zastonj v gomilo Junaških leglo je ljudi?! — Molčite vi, ljudje, molčite, Kaj vpitje vam pomaga to ? Če še tako se nam grozite, Nikdar več rob Slovan ne bo !! —— — 40 — V cerkvi. V nedeljo sem v cerkev šel In stopil sem v kot teman; Po cerkvi slovesno donel, Z višave je zbor glasan. I petje s čarobno močjo Pretreslo mi je srce, Pripčgnil sem na tla nogo In sklenil pobožno roke. — 41 Na bledo lice oko Točilo je vroče solze, Molitev goreče v nebo Pošiljalo je srce. A nisem jaz za-se prošnje Goreče pošiljal v nebo, Da mine mi v prsih gorje, Zvedri se oko temno. Jaz prčsil iz vsega srca Boga sem, da mojih nadlog, Da mojega hranil gorja Bi tebe dobrotni Bog. — 42 — Svidenje. Leži, leži polje široko, Po polji Sava lije se, Nad Savino vodo globoko Železna cesta vije se. Po cesti v dolgi vrsti zbrani Vozovi hlopejo votlo, Na severno od južne strani Hitijo čez polje širno. — 43 — Iz vozov pa ne zrejo jasni Obrazi čez zeleno plan, Ne petje, ne govori glasni, Ne čiije smeli se brezskrban. V vozovih ranjeni vojniki Na trdih posteljah leže, In v bolečini preveliki Bolestno reveži ječe. Pomagat bratom so hiteli, Ki pomoči prosili so, Za brate bratje so trpeli, Za brate kri prelili so. Na polji pred vasico malo Ustavi se nesrečni vlak, Kjer mnogo se ljudi je zbralo, Ko zemlja se zavija v mrak. 44 Prinesli sabo so obilo Pijače hladne in jedi, Junakom ranjenim v hladilo Je blaga množica deli. Med množico ob dolgem vlakn Ženica siva se vrti, I ona bolnemu junaku Prinesti hoče pomoči. Že stopi v voz. V temotnem kotu Leži mrtvaško bled junak, Že gine slednja moč životu, Oči objema smrtni mrak. Oko obrne v njo temneče Radost mu lice spreleti, „Oj mati, z Bogom!“—zašepeče In mrtev že pred njo leži . . . . — 45 — Bolesten krik se krog raztegne, Potem ni čuti več glasu, Ženico pa vojak odtegne Mrtvo z nad mrtvega sinu. Srce ni drugo ju ljubilo, Na svetu bila sta sama, In zdaj, da ne bi umorilo Ljubeči mamki to srca! — 46 — Na bojišči. pačenja se bitva, topovi grme, V grmenje gredo mi junači trije. Na mlade obraze jim legel je mrak, Ter kamen pritiska jim srca težak. Potegne čez čelo si prvi z roko, Skrivaj iz očesa otare solzo: — 47 — »Ostavil sem drago nevesto doma; Ljubila sva ž njo se, kot angeljca dva. Že drugič oklical je naju vikar, Nedeljo prihodnjo bi šla pred oltar. Srce po devici vzdihuje mi zdaj; Bog ve, če domov se povrnem še kdaj!“ Potegne čez čelo se drugi z roko, Skrivhj iz očesa otare solzo: „Pri materi stari na domu živim, Ter zanjo se trudim, lepo jo gojim. Vse druge nesrečni pokopal je čas, Jedini ostal jej v zaslombo sem jaz. — 48 — Po materi srce vzdilriije mi zdaj; Bog ve, če domov se povrnem še kdaj!“ Potegne čez čelo se tretji z roko, Skrivaj iz očesa otare solzo: „Otrok neodraslih jaz troje imam; Umrla je žena, odrejam jih sam. Kdo jesti jim hode ter piti dajal ? In kdo jim v obrambo z ljubeznijo stal? Sirote uboge! kam pojdejo zdaj? Bog ve, če domov se povrnem še kdaj!“ Čez ravno se polje molče poženo, In v sečo krvavo noge jih neso. — 49 — 4 Ko zvezde nad poljem zvečer, zagore, Junači na zemlji vsi trije leže. Porazil jih ljuti je bojni vihar, Kaj mati, nevesta in deca mu mar! 'k 50 — Smrt Inflža voivofle. Razprostira se široka zemlja, Tužna zemlja, oj bolgarska zemlja. Vsrpd Bolgarske vleče se gorovje, Skalnato gorovje, sivi Balkan. Pod Balkanom mesta in vasice, Pod Balkanom trg leži Gujumli. Da mi vidite vsi trg Gujumli! Ni več trg, to mesto je veliko. V sredi liiše, na okrog šotori, — 52 — Kamor zrš oko šotori beli. Oj kako je živo v teh šotorili Oj kako je živo in veselo ! V njih možje ležijo brez števila, Brez števila divji kirdžalije. Bog- pogubi divje kirdžalije, Bog pogubi, zemlja je požrla! Vso deželo so opustošili, Mesta bela in vasi požgali, Pomorili jadne prebivalce. Kar blaga je bilo, vse pobrali, Vse pobrali, v trg Gujumli znesli. Zdaj ležijo leno po šotorih, Vino pijejo, pojo pijani, Da razlega se po polju širnem, Da razlega se na sivi Balkan, Sred šotorov malih velik šotor, Sred šotorov belili zelen šotor, Na šotoru jabelko od zlata 5:i Sveti se ko v zraku žarko solnce. Pred šotorom hodi pazna straža, Pazna straža, mladič kirdžalija, A v šotoru na preprogah mehkih Brez skrbi na tleh sedi trojica, Vsi trije glavarji kirdžalijski. Prvi Kara Fejc glavar krvavi, Drugi Deli Kadil' siloviti, Tretji Indže Vojvoda mogočni, Vojvoda, bolgarska izdajica. Indže Vodja, žalostna ti mati! Da bi mati tebe ne rodila, Da bi mati tebe ne vzgojila! Ti sramota si bolgarske zemlje, Ker si Indže Vodja izdajica, Izdajica rojstne zemlje svoje, Rojstne zemlje, oj bolgarske zemlje, Ker po rojstni svoji zemlji ropaš, Ropaš jadne rodne brate svoje! — 54 Ti sramota pravoslavne cerkve, Ker si višnjega Boga pozabil, Cerkev božjo, pravoslavno cerkev, Ker ne moliš več, ne hodiš v cerkev, Marveč bratiš se z neverci Turki, Ž njimi bratiš, kristijane tlačiš. U šotoril na preprogah mehkih Brez skrbi sede trije glavarji, Vino pijejo trije glavarji, Pijejo od jutra do večera. Pa zavpije v mraku Indže Vodja, On zavpije, da se šotor strese, Karakolja barjaktarja zove: »Karakolja, barjaktar ponosni, Idi po šotorih kirdžalijskih, Po šotorih idi pa razglašaj: Dolgo po šotorih že ležimo, Dolgo, od nedelje do nedelje. — 55 Kdor zaupa dolgi svoji puški, Kdor zaupa sablji zakrivljeni, Svitlemu zaupa jataganu, Pa zaupa kratkim samokresom, Vstane jutri naj o zlati zori. Osedla naj čilega konjiča, Ide z mano naj na plen junaški Pazno ga posluša Karakoljo, Pazno ga posluša, se prikloni, Ide iz šotora Karakoljo, Da oznani vojvode povelje. Glavo zmaje Kara Fejc krvavi, Glavo zmaje silni Deli Kadir, Vojevodi Indžu govorita: „Indže Vodja, bimbaši mogočni, Oj ne hodi jutri na plenitev, Jutri ne, dne druzega počakaj. Praznik ima jutri vaša cerkev, — 56 — Vaša cerkev, pravoslavna cerkev, Velik praznik, dan Trojice svete, Lahko bi se tebi kaj zgodilo, Lahko bi žive nje ti minolo ; Oj ne hodi jutri na plenitev, Jutri ne, dne druzega počakaj!“ Zakrohoče divje Indže Vodja, Zakrohoče se ter odgovarja: „Kaj je meni naše cerkve praznik! Dvajset let jaz dolgo puško nosim, Dvajset let jaz nosim krivo sabljo, Nosim svitli jatagan široki, Pa za pasom kratka samokresa. Celo turško zemljo sem prehodil, Od šumečega morja do Save, Od Karpat mogočnih do Olimpa. Dvajset let po turški zemlji ropam, Bodi petek, bodi tudi svetek — 57 Meni dnevi vsi bili enaki — Jutri zgodaj idem na plenitev, S polnimi povrnem se rokami.“ To izreče, vina si nalije Vina si nalije, v grlo zlije. Ko zasije zjutro zlata zora, Sred polja stojijo konji čili, Tri sto konj opravljenih bogato, A na konjih divji kirdžalije. Ob straneh vise jim dolge puške, Dolge puške, zveste kirdžalijke, In ob boku bridke krive sablje, A za pasom jatagan nabrušen, Jatagan pa dvoje samokresov. Pred šotorom krasnim Indža Vodje Mlad stoji in krepek kirdžalija. V roči čilega drži konjiča, Indža Vodje belega konjiča. ■t — 58 — Zlatom uzda mu je okovana, Srebrom mu preproga je obšita. Z nogo bije, glasno konj rezgeče, In veselo pred šotorom skače, Sem ter tje mi vlači kirdžalijo. Stopi iz šotora Indže Vodja, Vrat lobodji belcu z roko gladi, Vrat mu gladi, prime ga za grivo, V sedlo belcu ročno se zažene, Pa zleti izmed šotorov v polje. Da mi vidite vi Indža Vodjo ! Oj kako sedi na čilem belcu, Oj kako on z belcem poigrava ! Da, krasan junak je Indže Vodja, V celi četi njemu ni primere! Ponosito pred krdelom jaha, Jaha njemu barjaktar na strani, Barjaktar ponosni Karakoljo. Dolgo jalia po gorah konjiča, Dolgo jaha celo letno jutro. Ko na nebu se ustavi solnce, Pod goro se vstavi četa ropna. Pod goro leži vasica bela, Uzum - Jenikiii, vasica lepa. Sred vasice cerkev pravoslavna, V cerkvi pravoslavni sveta maša, Sveta maša v čast Trojice svete. In vaščani v cerkvici klečijo, In Trojico sveto tam slavijo. Tiho jaha četa skoz vasico, Tiho jaha do cerkvice bele, Urno belo cerkvico obkoli. Indže Vodja v cerkev se zažene, Na iskrenem konji v cerkev sveto. Spred oltarja sune starca popa, Divje sune, da na tla fcelebi, — 00 — Da po tleh se trikrat preobrne. Kelih prime divji Indže Vodja, Sveti kelih v svojo kleto roko, Pa po tleh raztrosi sveti kruhek, Dragi, zlati kelih v žep si vtakne. Kakor med ovcami voleje besni V cerkvici morijo kirdžalije. Ko po cerkvi vse so pomorili, Ven iz cerkve planejo divjaci, Razkropijo se po lepi vasi, Razpršijo se po hišah belili. Kar dobe blaga po hišah belih, Vse blago izvlečejo pred hiše, Da bi s hišami ne pogorelo, •• Da bi ž njim ponašali se potlej. Skoz vasico jaha Indže Vodja, Lahno jaha na konjiči belem, Pa se zadovoljno nasmelmje — 61 — Krasen plen pridobil si je danes, Krasen plen, predragi zlati kelih, Pa se zadovoljno nasmehuje. Zvesti konj do koče ga prinese, Male, skrite koče kraj vasice. Dvorec majhen je pred malo kočo, Sredi dvorca debel senčen oreh, Pod orehom senčnim majhen deček, Majhen deček, dvanajstleten deček. V roči ima puško dolgocevko,. Ogleduje puško dolgocevko. Pred otroka jaha Indže Vodja, Predenj jaha, začne ga dražiti: „Čuješ li me ti pastirče mlado, Kaj če tebi puška dolgocevka, Kaj če tebi, ni za te orožje! Koke tvoje dete so preslabe, — 62 — Da bi mogle puško vzdrževati, Puško vzdrževati, naravnati, ()či, dete, tvoje so preslabe, Da bi mogle puški cilj izbrati. Daj pastirce dolgocevko meni, Pa ureži raje tanko šibo. Bolje bode tebi tanka šiba, Siboj bodeš svinje mlade tepel, Svinje tepel, gonil je na pašo . 11 Jezno ga pogleda mali deček, Jezno ga pogleda pa mu pravi: »Pusti v miru me junak neznani, Ne norčuj se zaničljivo z mano;* Ne zahtevaj puške dolgocevke, Jaz ne dam ti puške dolgocevke, Ni res, kar ti meni beseduješ. Roke moje niso več preslabe, Lahko puško dolgo mi držijo. — 63 — Lahko jo držijo, naravnajo. Jaz oči imam, ko sokol bistre, Vidim orla ti pod nebom višnjim, Vidim srno na planini .strmi. Jaz ne dam nikomur puške svoje, Niti tebi, ki sedaj me prosiš, Niti dam je drugemu človeku. Sveta meni puška dolgocevka, Sveta meni, dokler bodem živel. Oče meni puško je izročil, Malo pred posilno smrtjo svojo, Puško mi izročil, pa naročil: Na to puško, drago dete moje, Zvesto hrani puško dolgocevko, Hrani jo, ne dajaj je nikomur. Kedar drobno ti telo poraste, Ukrepe se tanke ti ročice, In oči se tvoje pobistrijo, Vzemi puško, vrzi jo čez ramo, — 64 — Pa odpravi se na strme gore, Pa osveti svojega očeta — Ne pozabi, kar ti pravim, dete: Ko zagledaš, dete, Indža Vodjo, Nanj nameri, vstreli Indža Vodjo. On ustrelil tebi je očeta. Pazno jaz poslušal sem očeta, Pazno slušal dobro si zapomnil. Drugo pomlad idem na planine, Da osvetim svojega očeta, Da ustrelim Indža Vojevodo.“ Zakrohoče divji Indže Vodja, Zakrohoče, dečku beseduje: „Ni hoditi treba ti na gore, Da osvetiš svojega očeta, Da ubiješ Indža Vojevodo. Glej, stoji pred tabo Indže Vodja. Jaz sem, dete, Indže Vojevoda. — «5 — A jaz tebi puško dolgo vzamem Pa prelomim puško čez koleno, Da ne bodeš streljal Indža Vodje“. To izreče, konja pošegeče, Skoči lehno k dečku Indže Vodja, Da uzame dečku dolgocevko. Skoči deček gibko s tal na noge, Gibko skoči, skrije se za oreh. Smeje se na konji Indže Vodja, Smeje se, okrog oreha skače, Pa podraži zopet s konja dečka: „Daj mi puško, ti pastirče mlado, Daj mi puško, za junaka puška, Za junaka, ne pa za pastirja. Bolja tebi tanka dolga šiba, Siboj tanko mlade svinje tepeš Svinje tepeš, goniš je na pašo“. 66 Sluša za orehom deček mladi, Sluša ga, ne reče mu besede. Krog oreha lazi, skrbno pazi, Pa uzdigne puško dolgocevko, In nameri jo na Indža Vodjo. Naravna jo v prsi mu široke, Pa izproži puško deček mladi. Poči puška, Indže Vodja vzdihne, Težko vzdihne, pa omahne v sedlu, S konja belega na tla telebi. Pridrve se divji kirdžalije, Pridrvi se prvi Karakoljo, Karakoljo, barjaktar ponosni. Ko na tleh zagleda Indža Vodjo, Lice bledo, prsi mu rdeče, Oj rdeče od krvi premnoge, Ki iz rane v prsih vre široke, Skoči s konja divji Karakoljo, ~ 67 — S konja skoči pa na dečka plane. A zastoče bledi Indže Vodja, Zašepeče, Karakolju reče: „Pusti dečka, dragi Karakoljo, Pusti dečka, ne ubij otroka. “ Sluša vodjo divji Karakoljo, Pa utakne sabljo spet v nožnico. Spet zastoče bledi Indže Vodja, Zašepeče, tiho dečku reče. „Bog s tebo pastirče mlado moje, Bog s tebo in vrlo tvojo majko, Ki rodila takega junaka, Ki ustrelil Indža Vojevodo. Dvajset let po turški zemlji ropal, Dvajset let prelival kri rdečo, Meril se z najboljšimi junači, Vse junake v boju sem premagal, Vse premagal, nihče pa ni mene. — 68 — Bog s tebo in vrlo tvojo maj ko, Ki rodila takega junaka, Ki ustrelil Indža Vojevodo. V mojem žepu je stotina zlatov, Vzemi zlate, ti pastirce mlado, Vzemi je v spomin na Indža Vodjo. Moli za me, oj pastirce mlado, Moli za me in za mater mojo, Oj za mater, jadno mater mojo, Da ubogo srce jej ne poči, Ko izve, da sin jej je poginil, Oj poginil sin kot kirdžalija, Sred neštetih strašnih svojih grehov." To izreče bledi Indže Vodja, To izreče, duša mu uteče. Spleli so nosila kirdžalije, Na nosila djali Indža Vodjo, — 69 — Pa prenesli ga u trg Gujumli, V trg Gujumli v kirdžalijski tabor, Pod goro so jamo izkopali, Vodjo mrtvega u jamo djali, Pa zasuli zopet temno jamo Kedar drugo jutro solnce vstalo, Tam nad jamo truplo je ležalo, Mrtvo truplo Indža Vojevode. Drugo jamo zdaj so izkopali, Drugo jamo, dvakrat globokejšo, Položili nanjo Indža Vodjo, Pa zasiili jamo so globoko. Kedar drugo jutro solnce vstalo, Spet nad jamo truplo je ležalo, Mrtvo truplo Indža Vojevode. 70 — Tretjo jamo zdaj so izkopali, Tretjo jamo, trikrat globokejšo, Položili vanjo Indža Vodjo, Pa zasuli so globoko jamo, Naredili so nad jamo griček, Da u jami truplo bi ostalo. Kedar drugo jutro solnce vstalo, Spet nad jamo truplo je ležalo, Mrtvo truplo Indža Vojevode. Noče zemlja trupla Indža Vodje, Ker je Indže Vodja velik grešnik. Dve nedelji truplo je ležalo, Dve nedelji tam nepokopano. Kdor je vidi, plašno se prekriža, Se prekriža, v stran nogo obrne. Ko to čuje v Slivnu stara mati, — 71 — Noče verovati stara mati, Kar ljudje hudobni govorijo Noče verovati, oh ne more ! — Noč in dan po sinu je jokala, Noč in dan po sinu je molila, Da bi pustil divje kirdžalije, Da bi se povrnil v Slivno mesto, V Slivno mesto, k stari svoji majci, Da bi se spokoril svojih grehov. Noče verovati stara mati, Pa ustane zgodaj v jutro starka, Ter napoti se u trg Gujumli, V trg Gujumli, v kirdžalijski tabor, Pa zagleda tam pod goro truplo, Mrtvo truplo Indža Voj e vode, Indža Vodje, svojega otroka. Ko zagleda mati sina truplo, Milo materi pri srcu bilo. Pade jadna mati na zemljico. Brez zavesti na zemljico trdo. Dan in noč je mati tam ležala, Brez zavesti na zemljici trdi. Kedar v jutru solnce posijalo, Prebudi se jadna stara mati, Prebudi se pa na noge vstane, Vzdigne truplo sina Indža Vodje, Truplo vzdigne, dene je na ramo, Pa odpravi s truplom se na gore, K samostanu blažene Trojice. Truplo težko, mati pa je stara, Mati stara, komaj truplo nese." Stokrat truplo težko odložila, Stokrat stara mati odpočila, Lila solze nad otrokom svojim Solze lila, zanj Boga prosila. — 73 — Ko četrta zora zasijala, Pride v gore mati k samostanu, K samostanu blažene Trojice. V cerkev nese truplo jadna mati, V sveto cerkev blažene Trojice, Pred oltar veliki truplo nese, Ki posvečen blaženi Trojici, Pred oltar veliki truplo dene, Pade zraven trupla stara mati Brez zavesti na zemljico trdo. Dan in noč je mati tam ležala Brez zavesti na zemljici trdi. Kedar v jutro solnce posijalo, Prebudi se jadna stara mati, Prebudi se, pred oltar poklekne, Moli mati k blaženi Trojici, Vroče moli, dolgo mati moli, Dolgo moli, oj tri dolge dneve, Dneve tri in tri noči tihotne. — 74 — Moli za pregrešnega otroka, Kirdžalijo Indža Vojevodo, Koji storil brez števila grehov, Sred neštetih grehov je poginil, Velik grešnik, nespovedan grešnik, Da po smrti zdaj pokoja nima, Ker zemljica noče ga imeti. Ko četrta zora zasijala, Vstane mati, od oltarja stopi, Pa kopati začne sinu jamo, Pred oltarjem blažene Trojice. Se solzami zemljo je močila, Se solzami zemljo je mečila, S prsti mati zemljo je kopala, Oj kopala, bolestno ječala, Pa molila k blaženi Trojici Za otroka Indža Vojevodo. — 75 — Sedem tednov mati je kopala, Sedem tednov noč in dan kopala. Ko nastala osma je nedelja, Jadna mati jamo izkopala V cei’kvi blažene Trojice, Pred oltarjem blažene Trojice, Dolgo jamo, dolgo in globoko, Oj globoko jamo in široko, Oj široko za dvojico trupel. Kedar mati jamo izkopala, Pade mati na zemljico trdo, Na zemljico zraven sina trupla, Mrtva pade jadna stara mati. Pridejo menihi samostanski, Molijo menihi samostanski, Molijo od jutra do večera, Za pregrešnega Vojvodo Indža, In za njega jadno staro mater. 70 — V jamo truplo denejo menihi, Prvo truplo Indža Vojevode, Drugo truplo jadne stare majke, Zraven sina truplo stare majke, Pa zasujejo globoko jamo. M izvrgla zemlja Indža Vodje, Ni izvrgla, dala mu počitek. Bog usmilil se je Indža Vodje, Pa odpustil mu neštete grehe, Oj neštete, oj velike grehe, Vse odpustil radi stare majke. Mirno zdaj počiva Indže Vodja Zraven svoje jadne stare majke V sveti cerkvi blažene Trojice, Pred oltarjem blažene Trojice. 1 Zadnji dan leta. T. u klečim pred tabo otrok tvoj, Rad bi se zahvalil, oče moj, Rad bi se zahvalil Ti na vsem, Kar si storil meni v letu tem. Rad bi se zahvalil, a kako, A kako izrečem naj vse to, Kar u srci notri mi kipi ? Jezik moj izraza ne dobi! A saj tebi treba ni besed, Tebi je odkrit najmanjši sled; Bog, Ti vidiš notri v srca nam, Bereš v mojem mojo hvalo sam. — 78 Stari balini. Oj za Carigradom, mestom krasnim, Oj za Carigradom, mestom glasnim, Kraj morja, obzidan spred in zad Vzdiga se na robu temen grad. Molk in strah okolo njega vlada, Morje le kipi ob steni grada. Molk in strah sred zračnih je zidin, Ž njima bol, gorje, obup, pogin. — 80 — V gradu temnem hirajo jetniki, Turškega nasilstva mučeniki, V gradu temnem, v sili smrtnih muk, Stoka v temni ječi star hajduk. Večni Bog, doklej naj tu še hiram, Večni Bog, doklej naj tu še umiram, Oh doklej, doklej še to gorje Naj razjeda borno mi srce. A duha ne vklenejo okovi, Oh duha ne zaprejo zidovi, Prost iz temne ječe leta mi, Po bolgarski zemlji šeta mi. Po bolgarski zemlji preljubljeni, Po bolgarski, tužni zapuščeni, Kjer gorje povsod, obup povsod, Stoka, joka moj nesrečni rod. — 81 — « Po bolgarski, kjer družina moja Skriva se po goralifbrez pokoja, Duli moj plava tužno brez miru, Zre gorje bolgarskega rodu. In potrt od bede te neznosne Vrača se z bolgarske solzorosne. Stok in jok, obup in vse gorje Pada mi žareče na‘srce. In to srce, srce moje vroče Zvija se pod silo to in stoče, Zvija se in jočejbrez miru Vre, kipi k mogočnemu Bogu. Vre, kipi k zavetniku pravice, Naj razlomi strašni bič krivice, Naj ustavi strašno to britkost, Naj Bolgarju podeli prostost. — 82 — Moč jetniku tužnemu odreče, Grenka solza v lice mu poteče. Skoraj, skoraj dokončano bo, Skoraj, skoraj vse prestano bo. Čuj, koraki votli po hodniki, Kjer ječe in hirajo jetniki — Vrata se odpro, in v hram gorja, Planeta Bolgarja dva mlada. Oče, oče, prosta domovina, Prosta gora, prosta je dolina, Prosti, oče ljubi, prosti vi, Prosti so Bolgarji, prosti vsi! Dol od zemlje širne, zemlje svete, Prišle so junakov hrabre čete, Prišel je z junaki hrabri car, Planil na sovraga, ko vihar. — 83 — Oče, oče to je bila bitev, Oče, oče, to bila moritev, Hrabro vraga razdejali smo, Bol stoletno maščevali smo. In sedaj je prosta domovina, Prosta gora, prosta je dolina, Prosti, oče ljubi, prosti vi, Prosti so Bolgarji vsi. In jetnika nova moč prešine, Zar veselja čez obraz mu sine, In molitev vroča iz srca Da pravičnega mu vre Boga. Večni Bog, ti čul si prošnje moje, Vsmilil si se, oče, dece svoje. Hvala, hvala, oče, ti zato, Hvala, hvala, večno ti nebo. - 84 - In na zvesto srce svoje vroče, Stisne sina svoja jadni oče, Stisne od veselja, sreče nem In solze se vlijejo vsem trem. „Oh, vzemita me sebo, vzemita, Oli nesita me sebo, nesita, Oh nesita me na beli dan, Oh nesita me pod naš Balkan. Da jaz vidim prosto domovino, Prosto vidim goro in dolino, Da pred smrtjo svojo prost junak Pijem domovine prosti zrak. Gori v prostem, prostem rojstnem sveti, Oh kako lehko bo meni vmreti, Oh kako lehko pusti telo Duša, srečna dvigne se v nebo. — 85 V bolgarsko zemljo, zemljo milo, Položita truplo mi v gomilo, V domovini prosti sladko spal, Bom slobode nje se radoval." In zdrobila spone sta jeklene, In na veje djala ga spletene, Zapustila ž njim britkosti dom, Nesla ga na dragi prosti dom. Dalje dalje čez polje široko, Dalje dalje čez vodo globoko, Dalje dalje čez goro in plan Neseta očeta noč in dan. Mirno ležal na nosilih, oče, Mirno trpel bolečine vroče, In obračal željno krog oko, Iskal zemljo rojstno preljubo. — 86 Ko dospejo gor na bele prode, Bele prode bistre Tundže vode, Vstavita sinova se mlada — To bolgarska prosta je zemlja. In počasno rahlo in pazljivo Vzdigneta očetu glavo sivo, Na nosila posadita ga, Rahlo z rokama držita ga. Gleda starček domovino prosto, Gleda, gleda polje to in hosto, Gleda, gleda, kakor da oko Hoče mu popiti zemljo to. Gleda, gleda—gleda dolgo časa, To bolgarsko zemljo polno krasa, Gleda, gleda — iz oči svitih Radosti privrejo mu solze. — 87 — Sklene roke vele razorane, Dvigne gor v nebo oči pijane, „Prosta, prosta 11 tiho govori, Nagne glavo, in sladko zaspi. — 38 Dekle in marjetica. Ležal za vasico je travnik zelen, Z marjetcami ves lepo okrašen. Po stezi čez polje pa brhek deklič, Priskače, pripoje, brezskrben ko tič. Ko vgleda pred sabo to cvetje lepo, Zakliče veselo dekletce mlado: Marjetice nežne, cvetice lepe, Saj vender prišle ste na naše polje. 8 !) Kako sem želela, da pride vaš čas, Kako sem težko pričakavala vas! Oh, ko bi pač znale marjetice ve, Kaj meni zgodilo dni se je te. A — saj pripoveda vesoljni si svet, Da ve za skrivnosti marjetični cvet. Da gleda človeku na dno srca, In vidi, kaj notri zakrito ima!“ Pripogne se k trati dekletce mlado, Marjetico vtrga cvetočo lepo. Obrača, obrača cvet, lep in čist, Pa puli iz venca za lističem list. — 90 — In ustne kipeče krožeč na smeh, Se strahom in upom v ognjenih očeh. Dekletce nedolžno, dekletce lepo, Marjetici beli besedi tak6: „Marjetica nežna, oj cvet krasan, Povej mi, povej, me li ljubi Bojan? Povej, ali ljubi me on zvesto, Povej, ali šali se z mano samo ! ,( Obrača, obrača cvet, lep in čist, Pa puli iz cveta za lističem list. Povej, ali ljubi me on zvesto, Povej, ali šali se z mano samo.“ — 91 Za lističem belim je listič otipal. Kaj bode, kaj bode poslednji dejal? Povej, ali ljubi me on zvesto- Povej-ali šali se z mano samo. Za lističem belim je listič otipal, Kaj zadnji, kaj zadnji je listič dejal?.. Pretrese po celem životu jo mraz, In lahko zbledi jej rdeči obraz. Boječa upira na cvet oči, Na cveti več lista nobenega ni — Za lističem belim je listič odpal, Kaj zadnji, kaj zadnji je listič dejal?-- Spet strese prekrasno postavo jej mraz, A kmalu razjasni se spet jej obraz. Glavico zmaje, se zasmeje glasno, Da daleč odmeva čez polje ravno: »Marjetica cvetna, to grda je laž, Marjetica cvetna, ti nič ne znaš. Ko znala bi res Bojana ti, Ko zrla bi ti mn v globoke oči,- Ko slišala ti bi besede sladke, Ko znala Bojanovo ti bi srce! Kako je Bojanov objem mehak, Kako je Bojanov poljub sladak! — 93 — Marjetica bela, tvoj govor je laž, Marjetica bela, ti nič ne znaš ! In steblice šibko mej prsti zdrobi, Ter daleč od sebe skoz zrak zadrvi. Od trate odskače, in poje glasno, Da jasno glasi se čez polje ravno : Naj pravi, kar hoče, lažnjivi mi svet, Naj pravi, kar hoče, nevedni mi cvet. Kaj mari, kaj mari je meni za nje, Ker slušam le svoje ljubeče srce, Ki bije, in pravi mi glasno ves čas, Da ljubi on mene, ko ljubim ga jaz, — 94 — Iz vse svoje duše, iz vsega srca, Iz vse svoje duše — do konca sveta. — 95 — Spomladi. /^a goro tam solnčice tone svitlo, U sobici dekle leži bolno. Na postelji mehki ječeč leži, Za solncem tonečim pošilja oči. Iz mrklega oka na bledi obraz Prileze mu svitla solzica ta čas. Pri postelji mati sedeva zvesto, In vidi, in vidi, nje rosno oko. — 96 — „Ne jokaj, ne jokaj otrok, saj nadlog, Oj kmalu, oj kmalu bo konec in tog. Glej skopnel po zemlji debeli je sneg, Zelena je zopet dolina in breg, In vonjav in svež in gorak in mehak Nad zemljo preliva že zopet se zrak, V naravi se gibljejo nove moči, V življenje pomlajeno vse se budi. Zaupaj, zaupaj moj srčni zaklad, I tebe, i tebe ozdravi spomlad. Še malo, še malo pa bode nadlog, Otrok mi preljubi, nam konec in tog.“ — 97 — 7 Na postelji hčerka vzdihne težko, Povzdigne v mater mrjoče oko. „Oj mati, oj mati, kaj moč je zemlje, Ko zlomljeno revno človeško srce. Oj mati, oj mati ta lepa pomlad, Vrniti bi srcu li mogla zaklad? Oj mati, oj mati več dolgo ne bo, Da pojdem za dragim pod hladno zemljo. 14 In mati ustane, iz sobice gre, In zunaj otira si skrivaj solze- Ko zjutraj, ko zjutraj napočil je dan, Zvenel po dolini je zvon glasan .... — 98 — Ko v drugič je sinilo solnce svitlo, Iz koče so nesli dekletce mlado. Tri cvetice. U polji, u polji so cvetke tri, Po celi dolinici lepših ni — U gori, u gori pa hrastje trije, Mogočno, ponosno v nebo kipe. Pustili so hrastje goro strmo, In prišli in prišli v polje ravno. In prišli so tjakaj k cveticam trem, Tako govorili sestricam trem: — ICO — „0j čujte, oj čuj te cvetice tri, Oj čujte, oj čujte sestrice tri. To stebelce vaše drobno in šibko, Polomi, polomi vas vihra lahko. A krepke in trdne smo rasti mi, Mogočni, neustrašni smo hrasti mi. Ovijte, ovijte se ve krog nas, Da vihra sovražna ne zlomi vas. In cvetke sladko nasmehnile so se, Krog hrastov mogočnih ovile so se. To niso, to niso cvetice tri, To lepe so, lepe deklice tri. — 101 — In niso to hrastje jaki trije, To mladi, to mladi junaki trije. — 102 — Zakaj je bil raztresen. M^dec od desete maše Vrne se iz farne vasi, Stara mati stoji v vratih Ter pozdravi ga prijazno. V sobico prinese skledo, Pa postavi jo na mizo. Ko za mizo mi sedita, Pa popraša stara mati, 103 — Pa popraša dete drago: „Oj povej mi, sin preljubi, Mnogo ti bilo ljudi je, Danes pri deseti maši? Ali videl si sred vernih Tudi teto, s teto strica ? 51 Kri obraz oblije sinu, Pa oči pobesi v skledo, In pretrgano počasi, Dobri majki sin besedi: „Vsa prepolna je pobožnih Bila danes hiša božja, Da se delala je tema Ob očeh u cerkvi meni, Da nobenega mi niso Znale tam oči obraza, Niti tete, niti strica Nisem videl tam sred vernih.“ Čudno to se starki vidi, — 104 — Ali sinu nič ne reče. Sin pa zre pred se u skledo, Strmo zre, molče zajema. Ko nekterikrat zajela Tečne sta jedi iz sklede, Spet popraša mati sina: „Dete moje, dete drago, Ti si dobrega spomina, Nu, povej mi kaj je pravil Danes vam gospod v govoru ?“ Kri obraz oblije sinu, Grižljej pot zgreši mu v grlo, Pa se onde okašljuje, In pretrgano, počasi Sivi majki sin besedi: „Nisem slišal, mati moja, Kaj gospod nam je govoril, Včeraj jutro vstal sem zgodaj, Šel seno kosit sem v goro, — 105 Čez goro pa vel je veter, Pihal mi ob čelo potno, Pa sem v gori se prehladil, Da sem gluh na desno uho.“ Čudno to se starki vidi, Ali sinu nič ne reče, Sin pa zre pred se u skledo, Tiho zre, hlastno zajema. Ko nekterikrat zajela Tečne sta jedi iz sklede, Spet popraša mati sina: „Kdo je bral to slnžbo božjo, Ki končala tako zgodaj ?“ Zarudi u lice lepo, Ko da ogenj ga opalil, In vročina vre mu v glavo, Da mu dahne pot na čelo. In pretrgano počasi, Negotovo, neizvestno, 106 — Sivi majki sin besedi: »Mladi bral kaplan je mašo, Ki prišel pretekli teden.“ Strogo ga pogleda starka, Ga pogleda, ga pokara: „M kaplan bral službe božje, Davi bral je službo božjo. — Sin, ti nisi bil pri službi Danes na nedeljo sveto.“ Milo sin pogleda mater, Milo gleda, milo prosi: »Mati moja, zlata mati, Ne hudujte se nad mano. „ Bil sem jaz pri službi božji, Res sem bil, a bil raztresen. Kako bi ne bil raztresen, Mati moja, mati zlata, Ko sem videl tam pred sabo, Videl angelja sred vernih. 107 — Nisem videl drugih vernih, Nisem čul besede božje, Nisem gledal jaz gospoda, Angelja samo sem gledal, Pa sem mislil, pa sem molil: Ko bi htel me kdaj ljubiti Ta - le angelj, ta - le angelj!“ 108 — Narasli potok. P o polji gredo mi deklice tri, Oj lepe, oj lepe cvetice tri. Veselo gredo mi čez ravno polje, „ Pa pridejo tjakaj do kalne vode. Narasel hudo je čez noč potok, Odnesel je brv vrtinec globok. Kaj bode, kaj bode deklice sedaj ? Na oni, na oni ne mčrete kraj. 109 — Ob vodi mi hodijo dečle lepe, Pa zmerjajo te - le nevšečne vode : „Zakaj si narasel ti grdi potok, Zakaj zdaj tako si globok in širok! Zakaj si odnesel nam brv tenko, Da ni nam mogoče čez tvojo vodo? Zakaj si tako globok in širok, Ti grdi, ti grdi, ti hhdi potok ? 14 Zastonj je zmirjanje, zastonj je krič, Potčk za vse to ne zmeni se nič. A semkaj, a semkaj čez poljsko ravan Pripoje, prihka mladenič krasan. — 110 „Kaj delate tukaj, deklice tri, Kaj delate tukaj, cvetice tri ? “ „ »Odnesla nam brv je čez noč voda, In me, in me zdaj ne moremo tja.““ Zasmeje se brhki mladenič ta čas: „Pa jaz čez vodo ponesem vas.“ Spogledajo se deklice tri, Rdeča jim stopa v lice kri, In tiho med sabo šepečejo vmes; »Drugače, drugače ne pridemo čez. Potok je razdražen, potok je zdivjan, Mladenič, mladenič pa mlad in močan.“ — m — Naložil je prvo na krepke roke, In srečno prenesel jo onkraj vode. Naložil je drugo na krepke roke, In srečno prenesel jo onkraj vode. Pa vrne po tretje dekle se zdaj, Da nese, da nese na oni jo kraj. Pa ko se pogledata v lepi obraz, Do tamnih las zardita ta čas. In kedar prenese čez divji jo tok, Mladenič deklice ne dene iz rok. On nese naprej jo čez polje ravno, On nese jo v kočico svojo svitlo. 112 — Zakaj ni mogla šivati. Stara mati je šivala, Hčerka mlada počivala, Ni iglica hčeri tekla, Mati nje je tiho rekla: „Kaj je tebi, zlata moja! Da ne vbada igla tvoja ? Danes le po sili šiva, Jedva dregne, pa počiva". — 113 — 8 Deklica je zardela, Majki tiho je velela: „Mati mila! od šivanja Mene sama skrb odganja. “ „Naša kokla čopoglava. Kodroperna in rjava, Šla iz gnezda na dvorišče, Bog ve, česa tamkaj išče. “ „Jajca bela me skrbijo, Ako v gnezdu se ohladijo, Mehki zarod ves pogine, Predno more iz lupine. “ „Naj se gnezdo s čim pogrne, Dokler spet se kokla vrne, Mati! daj mi tjakaj itr, Naglo zopet hočem priti.“ 114 — Brzo vstala, ven skočila, Tam se dolgo zamudila, Kedar pride šivat neče, Mati njena zopet reče: „Kaj je tebi, zlata moja! Da ne vbada igla tvoja? Le po sili zopet šiva, Jedva dregne, pa počiva. 14 Deklica je zardela, Majki tiho je velela: „Mati mila! od šivanja Zopet mene skrb odganja 44 . „V hlevu je pri jaslih Dima, Ki teletce dojno ima; Ruka, lačna se ozira, Ali vrata kdo odpira 44 . us — Detelje jej naložimo, Hladne vode prinesimo! — Mati! daj mi v hlevec iti; Naglo zopet hočem priti.“ Brzo vstala, ven skočila, Tam se dolgo zamudila. Kedar pride, šivat neče; Mati njena zopet reče: „Kaj je tebi, zlata moja! Da ne vbada igla tvoja? Le po sili zopet šiva, Jedva dregne pa počiva. 1 ' Deklica je zardela, Majki tiho je velela: „Mati mila od šivanja Zopet mene skrb odganja. 116 — „Solnce peče in ogreva, Da leteča vrana zeva; V mojem vrtu so cvetlice Obrnile v tla glavice . 11 „Da jim ne bi prilivala, Greda vela bi ostala. — Mati! daj mi v vrtec iti; Naglo zopet hočem priti.“ Brzo vstala ven skočila, Tam se dolgo zamudila, Kedar pride, šivat neče; " Mati njena zopet reče: „Kaj je tebi, zlata moja! Da ne vbada igla tvoja? Le po sili zopet šiva, Jedva dregne pa počiva.“ — 117 — Deklica je zardela, V tla požrla, onemela — Pa zapoje glasna tiča Iz razora prepelica: „Ne poslušaj, mati stara! Tvoja hčerka tebe vara, Kder pod koso cvetje pada; Tam bi stala vedno rada.“ „Sin sosedov reže travo, Ki je zmešal njeno glavo, In zato jo od šivanja Res le sama skrb odganja. — 118 — Ljubica. Ležal na mrtvaškem odru V sobi temnej mlad je mož Sredi belili sveč brlečih, .. Sredi lepih svežih rož. Mrtveca od jutra v večer Hodijo ljudje kropit, Vsi so prišli, samo nekdo Ni prišel tja zanj molit. ~ 119 — Vsi so prišli, samo ljube, Ljube k njemu ni bilo, Ljube mlade, ljube lepe, Ki jo ljubil je srčno. Pa pred kočico dekleta Drobne stikajo glave, In skrivnostno šepetajo V uho si besede te: „Vsi so prišli, vsi so prišli, Ga kropit in zanj molit, Samo ona, samo ona, Ni prišla se poslovit. Saj sem rekla, saj sem rekla, Da je čisto brez srca, Da za njega nič ne mara, Da za norca ga ima.“ — 120 V sobici ženice sive Jagode prebirajo, Gibajoč čeljusti stare V vrata se ozirajo. Vsakega motreč pazljivo, Sive glave majejo, Mej seboj odduška srčnej Bolečini dajejo : „Glejte, glejte vsi so prišli, Cvetkove le ni bilo, Kdo bi mislil, kdo bi mislil, Da brezsrčna je tako. Kaj se hoče, kaj se hoče, Svet zapustil je Gospod; Brez vesti je, brez srca je, Tak je zdaj ta mladi rod. 1 ' 1^1 Drugo jutro zgodaj zgodaj Zvon se tužno je glasil — Kdo nocoj je neki zopet Se zemlje se preselil? Hitro se izve novica, Bliskoma po vasi gre: Cvetkova je preminula, Počilo jej je srce. 122 _ Kralj in kraljica. Hodilo po polji ravnem V nedeljo dekle mlado, Krog njega cvetic brez broja, Najlepše dekle bilo. Brezskrbno hodeč je pelo „ Sladko čez ravno polje, Imelo je čisto dušo Imelo lehko srce. In tukaj in tam postalo, Pripognilo se do tal, In z mehko roko iz trave, Utrgalo cvet je zal. 123 In devalo k cvetki cvetko Dekletce veselo je, Navilo si venec cveten, Ovilo ž njim čelo je. Ponosno zibljoč glavico Je pevalo sred polja, Kot da je cvetična Vila Prišla na zemljo z neba. „Oj cvetke, cvetke nežne, Jaz tudi cvetica sem. Oj cvetke, cvetke nežne, Jaz vaša kraljica sem. Katera cvetica v polji Tak zoren ima obraz? Katera tak krasen venec Na glavi ima kot jaz? 124 — Oj cvetke, oj cvetke nežne, Jaz tudi cvetica sem, Oj cvetke, oj cvetke nežne, Jaz vaša kraljica sem! Sklonite, oj cvetke poljske, Sklonite glave ted&j, In svojo kraljico kr&sno Pozdravite vse sedaj!“ Poslušale jo in zrle Cvetice polja lepe, Čudeč se kraljici lepi Priklanjale k tlam glave. Po polji pa čil mladenič Veselo pojoč hiti, Ustavi se pred dekletcem Prikloni se, govori: — 125 — Če ti si cvetic kraljica, Jaz cvetnih duhov sem car, In cvetni kraljici roko In srce ponujam v dar. In prosim, kraljica lepa ! Ti venec mi zvij krasan, Naj nosim na glavi mladej S teboj ga čez cvetni plan. In cvetna kraljica krasna Živo zardela je, J n plela je pisan venec, V lase mu ga dela je. Držeč se za roke bele, Hodila sta sred polja Zares ta cvetic sta krasna Kraljica in kralj bila. — 126 — Črna žena. Noč mrzla po zemlji za Volgo leži, Po stepi sneženi junak hiti. Hiti na konjiči u tamno noč In vrlega vranca vspodbuja na moč. Naprej, naprej ti moj vrli vran, Naprej, naprej čez sneženo ravan. Oj leti, oj leti mi v stepni mrak, Oj leti, oj leti ko tiček lahak. 128 Kaj nama je noč, kaj mari je mraz, Saj midva junaka sva, ti in jaz! Če prav je zametel sneg steze, Saj dobro poznava to stepno polje. Po dnevi, po noči, že leto in dan Podiva se obupno čez širno ravan. Naj solnce jo greje, naj dež jo škropi, Naj vihra tuleča čez stepo vrši. Po dnevi, po nčči se sleheren čas, Podiva tja doli v majheno vas. Saj doli počitek imava oba, Plačila tam doli dobiva midva. 129 9 Naprej, naprej ti moj vrli vran, Naprej, naprej čez sneženo ravan. Oj leti, oj leti mi v stepni mrak, Oj leti, oj leti ko tiček lahak. Ko vedel bi ti, ko vedel bi ti, Kaj v srci se plašnem meni godi! Zanesel k nam se je strašni glas, Da kuga je prišla dol v majhno vas. Dol v majhno vas, kjer ona živi, Za kojo v ljubezni mi srce gori. Okolo vasi kozaki stoje, Nobenega noter, ni ven ne puste. — 130 — A črna žena notri v vasi, Oj kuga hudobna, neusmilno besni, Besni neusmilno, neusmilno mori, In proti morilki pomoči ni. In morda, in morda sedaj i njo Zagrabila je z okrutno roko. In morda in morda ... Oh ne, ne! Moj Bog, ti čuval si moje dekle. Oj leti, oj leti ti vrli moj vran, Oj leti, oj leti čez snežno ravan. Glej srce mi kljuje strah grozan; Oj leti, oj leti moj vrli vran. — 131 — Sred stepe snežene selo leži, Pred selom kozak na konji sedi, Na konji sedi, napenja oko, Napenja uho in čuva skrbno, Da ven iz vasi ne uide kedo, Da noter v vas ne pride kedo. „Ked6 je“ zavpije v noč kozak, „„Oj tiho, oj tiho, vrli junak, Oj tiho, oj tiho, nikar se ne boj, Glej, jaz sem, kozak, prijatelj tvoj. Ces stepo široko prihajam jaz, V to malo vas se podajam jaz.““ — 132 — „In noter sedaj ne moreš ti, Tu noter zdaj črna žena mori.“ „„Jaz črne žene se ne bojim, Oj pusti, kozak, da v vas pohitim. ““ »Glavarju zastavil sem jaz glavo, Da nihče ne pride mi v vas le-to.“ „„Ne jezi, ne jezi se ti z menoj, Jaz moram, jaz moram u vas nocoj. Glej notri u selu dekle živi, Za koje v ljubezni srce mi gori. Oj dekle mlado, oj dekle lepo, Oj dekle ljubo, oj dekle zvesto. 133 — Dni tri je nisem jaz videl že, Dni tri koprni mi po njej srce. In zdaj ne vem, ni-li že morda Zagrabila deve črna žena. In vroča ljubezen in strašni dvom, Prignala sta me na dekletov dom. Ti tudi še čvrst si in mlad, moj brat, In imaš katero deklico rad, O koji se sučejo tvoje želje, Po koji deliti ti mlado srce. Gotovo, gotovo ti čutiš z menoj Ta strah, ki pretresa mi srce nocoj — 134 — O pusti, naj grem v to vasico jaz, Da zopet gledam njen zorni obraz.““ „Naj bo, prijatelj! A ven iz vasi, Potem več priti ne moreš ti!“ II. Spet legla na stepo je temna noč, Po stepi pa dije vihar na moč, In lahke snežinke po zraku drvi, In v gostem vršenji po stepi podi. Oj vrni, oj vrni se jezdec nazaj, Ne hodi, ne hodi na stepo sedaj! 135 — A njemu vihar in tema ni mar, On jaha naprej, naprej med vihar. Pred sabo drži deklico mlado, In stiska na prsi deklico ljubo. „Oj Ivan, Ivan, bojim se zelo, Oh meni je v srci tako hudo.“ „„Oj draga, naj tema ne straši te nič, Ta divji vihar naj ne plaši te nič! Saj jaz in moj vrli, zvesti vran Poznava predobro stepno ravan. Moj zvesti vranec je čil in jak, In ni nas zapazil noben kozak. — 186 — Za nama je kužno selo sedaj, Jaz nesem čez stepo na drug te kraj, - Kjer čist in zdrav se širi vzduh. Neznan je kuge morilni puh. In tamkaj združena bova midva Živela veselo in srečno oba.““ „Oj Ivan, Ivan bojim se zelo, Oh meni je v srci tako težko. Očeta in mater, in brata ljuba Žena mi je črna pobrala oba.“ „„Ne toži, ne toži, saj oni sedaj Uživajo gori zaželeni raj ; 137 — In jaz ti bom oče in mati in brat, Ki neizrekljivo imam te rad.““ Pritisne na srce dekle junak, Pritisne na ustne poljub gorak. Po stepi široki vihar vrši, In lahke snežinke krog njih podi, A v žilah ju žg6 bolečine hude, U prsih jim stiska strah srce. „Moj Bog, kaj hoče-li strah le-ta, Kaj hoče ta bol, ki v meni divja? Oh meni, oh meni život gori, U glavi, u glavi se meni vrti.“ - 138 — „„Potrpi, potrpi le kratek čas, Do koče te skoraj privedem jaz.““ In dalje, in dalje skoz temo in sneg, Čez stepo jih žene obupni beg. „Moj Bog, kaj lmče ta griz in strah, Ta bol, ki me stresa ko vihra prah Oj Ivan, Ivan, oh meni se zdi, Da črna žena me že mori.“ „„Ne, ne! ne govori sedaj tako, Oh meni je v duši tako hudo.““ In dalje čez snežno ravan se pode. „„Obvaruj nebo nas črne žene.““ — 139 — „0j Ivan, Ivan zakaj si prišel, Zakaj si prišel, zakaj me odvel! Zakaj, zakaj si me vzel sebo, Zdaj moraš umreti i ti z meno.“ „„Zivljenja ti mojega sreča i kras, Živim s teboj in vmrjem ta čas.““ In dalje in dalje skoz temo in sneg . Čez stepo jili žene obupni beg. „Moj Bog, kaj hoče-li strah le-ta, Kaj hoče ta bol, ki v meni divja.“ In dalje čez snežno ravan se pode. „„Obvaruj nebo nas črne žene.““ — HO — „0j Ivan, Ivan že črna žena Tišči me, davi, oj žena strašna. „„0j molči, oj molči mi ljuba ti, Oh mene, oh mene se groza lasti.““ In dalje in dalje skoz temo in sneg Po stepi jih žene obupni beg. „Usmili, usmili se nas nebo, In varuj te smrti, strašne tako.“ „Oj Ivan, Ivan“ ... se votlo glasi, In dalje besede iz ust jej ni. Obupno jo stisne na plaho srce, Poljubi jo slastno na ustne sladke. — 141 — Gorje! Na ustnah leden je mraz, Leden je živčt in bled obraz. Mladeniča stresa strah grozan, Po žilah gori mu ogenj strašim. Objema z rokama truplo ljubo, In strastno poljublja lice bledo. In dalje in dalje drvi se vran. — . Ne teci, ne teci — saj vse zaman. Kogar si izbrala je črna ženil, Ne reši več moč nobena ga Ugasnila že mu je mlada moč, Objela mu duh je smrtna noč. — 142 — In truplo drži s krčevito roko, Eaz konja se zgrudi na mrzlo zemljo. Še v smrti objeta v snegu oba Ležita sred pustega tam polja. Vihar pa divja čez stepo snežno, Zavija oba v odejo hladno. To duša moja je sanjava. Razpenja se nebo visoko, Nebo visoko in široko; Na njem brez broja zvezd gori, In v milem svitu se blišči. Oj ni nebesna to planjava, To duša moja je sanjava; Brezbrojne niso to zvezde, To msili v duši so na te.