^ 2 ^ 5 » } 2 «** /•' i/ i škof Ljubljanski ter knez, dohtar svetiga pisma, Teriiini po ikofii mir lit blagoslov v Gospodu! A° se je bil Gospod naš in Odrešnik po vstajenji učencam prikazal v Galileji, jim je govoril te pomenljive besede: „Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji 44 . — Pomudimo se nekoliko pri teh tehtnih besedah, ker one so podlaga Mat. 28,18. naše vere, našiga upanja. Jeli mogel terditi kdaj kteri pametin človek, de mu je vsa oblast dana na zemlji? Kako majhna je pač oblast nar bolj mogočniga deželskiga po¬ glavarja, in ko tudi bi, kakor njega dni rimskih cesarjev, segala po vsih skor deželah znaniga sveta! Kako majhna vender je naša zemlja proti neizmernimu nebu, že proti tistimu nebu samo, ki nam zemljo obdaja o jasnih nočeh! Kdo bi mogel prešteti množico zvezd, ki se jih nam po tavžent in tavžent lesketa le ko žarna megla? Povzdignite iz. 40, 26. oči, pravi prerok, in glejte! Kdo jih je vstvaril ? Kdo je te svetle svetove v višave pripel? Kdo po številu izpeljuje njih trume in jih kliče vse po imenu? O preobilnosti njegove hrabrosti, moči in kreposti ne ena ne zaostaja. Kdo neki na zemlji premore čez te luči na nebu le količkaj oblasti? Kdo stori, de o pravim času priplava zgodnja danica? Kdo je jutranji zori mesto odločil? Kdo razpošilja strele in urno gredo? Kdo Job, 38. je morje kakor v plenice povil, mu odkazal meje, ter mu rekel: „Do les se širi in višej ne pljuskaj, tu se mi lomi sila valov ? 44 — Če vse to premislimo, bomo lahko spreumeli pomen Gospodovih besed, de je namreč njemu dana vsa oblast v nebesih in na zemlji. Te besede tedaj tisti govori, ki so ga ravnokar še vojšaki lovili, ga je kralj Herod zasramoval, ga je v bičanje in potem v smert na križi obsodil Pilat, ki so ga s terstam v roki in s ternjevo krono na glavi skazovali ko milovanja vredniga in se nad s kervjo preoblitim zavzemali rekoč: „Glejte, človek ! 44 Jih govori tisti, ki med Jan. 19, 5. hudodelniki visi na križi, nar huji žejo terpi, ter kliče: „Moj Bog, moj Bog! zakaj Mat. 27, 46. si me zapustil ! 44 Tisti, ki naposled glavo nagne, izdihne, in ga v dobro zavarvan grob polože. Tisti, ki so ga vsi njegovi učenci zapustili, in ga je Peter celo, na kteriga je vender kakor na skalo obljubil Gospod svojo cerkev zidati, pred uborno Mat. 16, 18. deklo straha zatajil. — Ali pretergano zagrinjalo v tempeljnu, zemlje potres, razpo¬ kane skale, odperti grobovi, zatemnele luči nebeške — vse spričuje glasno, de je na križi umirajoči Sin človekov Stvarnik sveta in Gospod, de je on Beseda pri Bogu Rim. 9, 5. in on Bog čez vse hvaljen na veke, v kterim prebiva telesno vsa polnost božestva, Kol. 2, 9. ki je podoba Božjiga bitja, po kterim je vse vstvarjeno v nebesih in na zemlji, vidno in nevidno, naj si bodo troni ali gospostva ali poglavarstva ali oblasti, ki je Heb. 1, 3. edinorojeni Očeta, poln milosti in resnice 44 . Z vstajenjem svojim, ki so se ga njegovi 1 Kor. 15,16. učenci o raznih prilikah in v mnogim številu prepričali z očmi in z rokami, se je po¬ kazal Gospod naš ko tistiga, ki resnično sme reči, de mu je dana vsa oblast v nebesih in na zemlji. Čemu pa budi in poterja Kristus, ko se od učencov loči, v njih to vero v njegovo moč in veličast? To stori zato, ker jih je edino le ta vera pripravne storila za delo, v kteriga doveršenje si jih je bil izvolil; zakaj preč, ko jim je bil obznanil Mat. 28, 19. svojo Božjo visokost, jim je nadalje govoril rekoč: ,,Pojdite torej in učite vse narode ter jih keršujte v imenu Očeta in Sina in svetiga Duha. Učite jih spolnovati vse, karkoli sim vam zapovedali To aposteljnam naročeno delo ni bilo nikakor tolikanj lahno, kakor bi se utegnilo o pervim pogledu komu dozdevati. Vidimo namreč dan¬ današnji, de vera v Kristusa ko Boga in človeka, ter Odrešnika sveta čedalje bolj peša; vidimo, de se trudi velika bistroumnost, in upira visoka učenost, de bi evan¬ geljskim povestim resničnost utajili, jih razklicali ko zgolj le pridelke človeške domišljije, in jih vsiga zaseganja v vsakdanje življenje čisto oropali. To vidimo, de se zdaj godi, ko nam vender osemnajststoletna zgodovina keršanske cerkve gladko dokazuje, in nas sili tudi, ako obsežek te zgodovine primerimo z vsim, kar nam od začetka, razvijanja in zapadanja ljudstev ter kraljestev zunaj keršanstva večtavžentletne sporočila Dj.ap.4,12. pripovedujejo, očitno spoznati, de razun v Kristusu v drugim nikomur zveličanja ni, in de ni dano ljudem druziga pod nebam imena, de bi v njem mogli zveličani biti. Koliko čudežev, ki so se v njegovim imenu in po terdni veri v njega godili in jih poterdujejo nar bolj zanesljive priče; koliko mučencov, ki so za vero v Kristusa z veseljem pogubili vse, karkoli utegne človeku na svetu ljubo biti; koliko učenih pisanj, v kterih se razodevlje ravno tako visoka učenost, kakor bistra globoka misel; koliko občudovanja vrednih čednost, za ktere je edino le vera v Kristusa vnemala; koliko uterpljenja in storjenja iz ljubezni do bližnjiga, ki se je o slabostnih človeških močeh pač le iz ljubezni do Kristusa moglo zgoditi;— vse to spričuje resnico besed, Jan. 17, 3. ki jih je govoril Kristus v svoji poslednji molitvi pred hojo v srnert: ,,To pa je večno življenje, de spoznajo tebe samiga praviga Boga in ki si ga ti poslal, Jezusa Kristusa 4 '. Ali vender vsa ta obilnost dokazov in spričevanj ne more ubraniti, de bi vera med nami ne pešala v toliko ljudeh, in se v veliko njih skor popolnama ne zgubila. Kako vse drugačnje pa so bile okolišine sveta in njih ravnava proti Kristusovi veri tisti Mar. 16,15. cas, ko je Gospod naš naročil aposteljnam, de naj po svetu gredo in vsim narodam evangeli oznanujejo! Beremo sicer v evangeljskih zgodbah, de seje mnogo ljudstva okoli Kristusa zbiralo, de so pri njem pomoči za bolnike iskali, nad njegovimi čudeži stermeli, de bi njegove besede poslušali, tudi v puste kraje za njim hodili, in skerb celo za telesne potrebe z nimar pušali, ga naposled tudi za kralja narediti liotli: ali kako je ta množica zginila, kako maloverno bežali celo njegovi učenci, ko so na vertu Getzemani ga briči zvezali; in ko se je po Jeruzalemu razlegalo hrupno vpitje: de križaj ga, križaj! je samo le Pilatova žena za nedolžniga prosila. Kako' popolnama se je zmaga sovražnikov zdela pridobljena, ko sta mertvo truplo dva skrivej njegova vernika v tihi grob položila ravno ko v vekomej pokoj! In po vstajenji — kolikokrat se je mogel Jezus učencam prikazati, preden jih je tega čudeža do terdniga prepričal! Ti slaboverni, boječi učenci tedaj naj bi stopili pred visoki judovski zbor in pred vse Dj.ap.2,22. ljudstva ter klicali: „Možje Izraelci! Jezusa Nazarenskiga, ki ste ga vi po rokah krivičnikov na križ pribili in umorili, njega je Bog obudil. Spokorite se, in daj se kerstiti slehern zmed vas v imenu Jezusa Kristusa v odpušenje grehov 44 . Ako so pa vender to storili in sicer z vspeham storili; ako se Jeruzalemska cerkev ko pervina med keršanskimi občinami, kakor zgodovina sporoča, resnično sveti kakor žar in luč; ako se vkljub vse spotike, v ktero je Kristus Judam bil, vera njegova tolikanj razširja, de se judovskim vikšim treba zdi, s kervavim preganjanjem ovirati jo: ali se ni mo'gio vpričo teh resnic z aposteljni res čudopolniga kaj dogoditi, kar jim je za tolikošno delo podelilo pripravno moč in je tudi prizadevanje njih tako očitno podpiralo? Ali ni mogel Zveličar, ki jih je poslal, obuditi v njih popolnama zaupanja do njegove mogočnosti, de jih je zmožne storil za spolnovanje njegoviga naročila? Zatorej je bilo treba, de jim je rekel: „Vsa oblast mi je dana v nebesih in na zemlji ; 44 in v očitno poterjenje te resnice se je moglo tudi binkoštno čudo dogoditi. Ako se je pa po človeškim prevdarku oznanovanje križaniga Jezusa ko Zveličarja in Sodnika sveta zdelo med Judam prazno prizadevanje, prazno posebno zato, ker so se znali oni v posesti Božjih razodenj, ker so se zvali izvoljeno ljudstvo Božje, ker so se v prevzetnim domišljevanji zavoljo te prednosti na druge ljudstva zaničevaje ozirali in zatoraj nikakor voljni biti niso mogli, de bi se ž njimi združili v spoznanji križaniga Boga: je enako tudi pogled na paganstvo ali ajdovstvo ozna- novanju svetiga križa malo malo prida obetal. Tisti, ki so bili v posesti takratne omike, ki so si domišljevali, de zlahkama pregledajo in presodijo vse učene zaklade, nabrane po prizadevanji in trudu oblagodai jenih glav, — ti so ali terdili, de ni nobene čeznatorne resnice moči spoznati, in so nad vsim dvomili, karkoli je višjiga memo telesnih nagonov in slast, ali pa so od nar višjiga bitja, kakor pravimo Boga, raz¬ lagali nauke, poleg kterih kakor žival in zel enako tudi človek ko minljiva, ubežna prikazen iz neskončniga nekaciga perviga bitja (prebitja) izhaja in zginja, de toraj od kaciga povračila po smerti kratkimal govoriti ni, še misliti ne. Tisti pa, ki se niso menili za take modrovanja, so bili udani preneumnimu malikovanju, in so po¬ čenjali vsakoverstne gerdobije, do kterih koli jih je gnalo poželenje, jih vabil zgled tovaršije, vnemalo nesramno razujzdano popevanje, in do kterih jim je vsakdanja sploh navada tudi pravico delila; verh tega še jim je malikovanje veljalo tudi za podlago vse sreče in blagra za deržavo in dom. Temu svetu tedaj naj bi priprosti ribči iz Galileje ali kaki rokodelec plahtar izmed zaničevanih Judov vero Kristusovo oznanoval ko pot, ki pelje edina do večniga življenja; čistost serca ko pripomoček, po kterim edinim se doseže gledanje obličja Božjiga; milost ali gnado Božjo ko pervo potrebo za sveto življenje; ločenje od po- zemeljskih reči ko viši stopnjo popolnamosti; ljubezen do bližnjiga, ki tudi sama sebi ne prizanese, ko pravo znannije hoje za Kristusam; kerst z vodo in z besedo ko dušno prerojenje, vstajenje mesa ko poslednje doveršenje človeške natore! Če vse to dobro pomislimo in se na mesto učencov v Galileji postavimo; če se nadalje spom¬ nimo, de se je pervih tri sto let z ognjem in z mečem, z divjimi zverinami in z vsim le mogočim mučenjem ali martranjem divjalo zoper keršanske spoznovavce, in je oznanovanje neučenih ribčev pazljive poslušavce in goreče vernike nahajalo po nar imenitniših mestih, kamor je vsa tadanja olika se stakala in vsa samopašnost, vsa prevzetnost in zgolj samopridnost, vsa nejevera in vsa vraža, in de je vender na¬ zadnje nauk od križaniga Jezusa popolnaina zmagal: ali nas ne bo vse to v prepričanji poterdilo, de je bila terdna vera v Božjo moč njih Gospoda in Učenika aposteljnam naravnost potrebna, in de se je ta moč Kristusova res obilno razodela tudi v čudo- polnim sadu njih apostoljskiga oznanovanja? Zatorej pa je naročilu svojimu do aposteljnov pristavil Zveličar tudi obljubo rekoč: ,,Glejte, jest sim z vami vse dni do konca sveta 44 . Mat. 28, 20. Čeravno tedaj je Kristus od učencov svojih se ločil in tje šel, kjer sedi na desnici Očetovi, in zamore ko večni viši duhoven tudi vekomej jih zveličati, kteri se Heb. 7, 25. po njem Bogu približujejo, ker vedno živi, de za nas prosi: vender ni nehal ž njimi biti, de bi jih neprenehama vodil in podpiral v spolnovanji prejetiga naročila. ,,Ne jan. 14, 18. bom vas zapustil sirot, 44 jih je tolažil pred smertjo; ,,k vam bom prišel 44 . De pa ta prihod ne pomeni njegoviga posamezniga prikazovanja po vstajenji, je razložil nebeški učenik sam v nadaljnih besedah: „Za vas je dobro, de grem; zakaj ako ne grem, ne Jan. 16, 7. bo k vam Tolažnik prišel; ako pa grem, ga vam bom poslal, Duha resnice; on vas jan. 16. 13. bo učil vso resnico in bo mene povikšal, ker od mojiga bo vzel in vam oznanoval, in tega Tolažnika vam bo Oče dal, de pri vas ostane vekomej 44 . De bi pa aposteljni jan. 14, 16. pač prav natanko spreumeli pomen teh besed: „od mojiga bo vzel, 44 in de bi velikost obljubljeniga dani spodobno tudi ceniti znali, pristavi Jezus še te le besede: „Vse, jan. 16, 15. kar ima Oče, je moje, 44 in v molitvi do nebeškiga Očeta reče: „Jest prosim za te, j an . 17, 9. ki si mi dal jih, ker so tvoji, in vse moje je tvoje, in tvoje je moje; in kakor si ti mene na svet poslal, tako pošljem tudi jest nje po svetu in sam sebe zanje posvečujem, 1 Jan. 5, 7. 1 Kor. 12,13. Efež. 4. 15. 16 . Efež. 1, 23. 5, 25. 1 Kor. 3, 16. Efež. 2, 20. 1 Kor. 15,54. 1 Tim. 3.15. Mar. 16.17. Iz. 40, 9. Iz. 6, 9. Dj. ap. 28, 26. 1 Kor. 2,14. Jan. 6, 44. 1 Kor. 14,22. Jan. 4. 48. 8, 47. de so tudi oni posvečeni v resnici, de bodo vsi eno, kakor si Oče ti v meni in jest v tebi, de bodo tudi oni eno v nas 44 . — ,,Trije so, ki pričujejo v nebesih: Oče, Beseda in sveti Duh, in ti trije so eno 44 . Po tem tedaj, ker je prišel sveti Duh nad aposteljne, je bil Zveličar pri njih, in so bili oni v Duhu Kristusovim eno z Očetarn in eno med sabo, po enim Duhu keršeni v eno telo, v telo Kristusovo, v ude eniga uda, ki je glava, Kristus, po kterim je vse telo staknjeno in sklenjeno in raste po sleherni zvezi pomoči poleg opravila vsacimu udu odmerjeniga za uterdovanje v ljubezni 44 . „To telo pa je cerkev, za ktero je Kristus sam sebe dal, de bi jo posvetil in očistil v kopli vode z besedo življenja, de bi si jo napravil sam sebi častito, ko tempelj Božji, v kterim Duh Božji prebiva, ki je zidan na stalo aposteljnov in pre¬ rokov, kteriga vogelni kamen je Kristus sam, po kterim je vse zidovje sostavljeno in raste do spolnjenja časov, dokler ne bo umerljivo to obleklo neumerljivosti in se ne bodo spolnile besede, ki so pisane: „Požerta je v zmagi smert 44 ! In za skalo, na ktero je Kristus svojo cerkev zidal, ki je ne bodo premagale vrata peklenske, in jo zatorej tudi sv. Pavel imenuje steber in stalo resnice, je bil odvoljen Peter, ki je po razodenji Očeta v nebesih Kristusa spoznal ko Sinu živiga Boga. — Kakor pa je poleg popolnama oblasti, ki jo Kristus posede v nebesih in na zemlji, podelil aposteljnam svojiga Duha in jih storil zmožne njegovo naročilo spolnovati: je toraj tudi njih obdaril s tisto močjo, ki je bila pripravna ter potrebna jim za sta¬ novitno in nestrahama oznanovanje in za terdno vsajevanje nebeškiga nauka v serca poslušavcov. Obljubil jim je namreč: ,,Kteripa verujejo, pojdejo te znamnja za njimi: v mojim imenu bodo hudiče izganjali, nove jezike govorili, kače prijemali; in ako kaj strupeniga pijo, jim ne bo škodvalo, na bolnike bodo roke pokladali, in bodo ozdraveli 44 . „Pojdi na visoko goro 44 , pravi preroku Gospod, ,,in sporoči Sionu veselo vest; povzdigni s krepostjo svoj glas, in nikar se ne boj 44 . Govori mestam Juda: „Glejte, vaš Bog! Glejte, Gospod pride z močjo in njegova roka bo gospodovala; glejte njegovo plačilo je pri njem in njegovo delo gre pred njim. Kakor pastir bo pasel čedo svojo, v svojih rokah bo jagnjeta zbiral, jih jemal na svoje naročje 44 . Kako imenitno, kako tolažno je to oznanilo! Ali prazno bo, zastonj bo, ako bo od poslušavcov druga prerokova beseda veljala: „Pojdi k temu ljudstvu, in reci jim: „Z ušesmi bote po¬ slušali in ne razumeli; glede boste gledali, in ne spoznali, zakaj serce tega ljudstva je oterpnjeno. Z ušesmi hudo slišijo in z očmi miže, de bi kje ne vidili z očmi in z ušesmi ne slišali in s sercam ne razumeli in se ne spreobernili in de bi jih ne ozdravil 44 . Po goli terdi skali posipajte le če tudi nar boljši seme, rahlo deževje naj jo redama mo'či, jo ogreva tudi solnčni žarek, vender sadu kaj ne boste pridelali. De moremo namreč viditi po telesu, nam je treba zdraviga očesa in primerne svetlobe: ravno tako tudi dušni vid le tisti ljudje zadobe, ki besede svetiga nauka z voljnim sercam sprejemajo. „Ponatorni človek ne razume, kar je Božjiga Duha, zakaj to mu je ne¬ spamet, in ne more spoznati, ker se po duhovno prevdarja 44 . Voljno sprejemanje besede Božje je narpred dar milosti božje, zakaj Kristus pravi: ,,Nihče ne more k meni priti, ako ga Oče ne vleče ; 44 ali vred tudi delo lastne volje naše, ker nihče ne more viditi, ako noče viditi, kakor opominja sv. Avguštin. Večkrat tudi je čez dušno oko prevlečena le kaka mrena, ki se pa da razpotegniti in vid zopet pridobiti. Čudeži so tista dobrotljiva roka, ki zakrivalo odgrinja spred dušniga očesa. Bude namreč pazljivost, nagibljejo k premišljevanju, kažejo na čeznatorni svet, odpirajo dušne oči ter ušesa, in ako le bije v človeku razumno in dobro serce, z veseljem nauk nebeški sprejema in ga ohrani tudi s terdnim prepričanjem, de ravno zavoljo čudežev, ki se ob njegovim oznanovanji gode, studenec ta iz Božjiga vira prihaja. Zatorej pravi sv. Pavel od eniga čudeža, de ni vernim v znamnje ampak nevernim. Slabost je gotovo, de za spoznanje resnice Božje čudežev človek potrebuje, kakor Kristus sam to omeni rekoč: „Ako ne vidite znamenj in čudežev, ne verujete. Kdor je iz Boga, besedo Božjo posluša 44 . De pa tudi znamnja in čudeži ne morejo prisiliti koga, de bi veroval, nam spričuje zgodovina vsili časov. Ker so pa vender za človeško slabost skorej naravnost potrebno zdravilo, se ponižuje do nje usmiljenje Božje poterdovaje semtertje in po raznih potih razodenja svoje s čudeži in znamnji. Zveličar naš sam se sklicuje na svoje čudopolne dela rekoč: „Ako ne delam del svojiga Očeta, mi nikar ne verjemite ; ako jih pa delam in ako meni nočete verjeti, verjemite delam, de spoznate in verujete, de je Oče v meni in jest v Očetu 44 . Prav resnično toraj sklepa, ki mu je od rojstva slepim« Jezus dal spregledati, ko reče: „Kar svet stoji, se ni slišalo, de bi bil kdo sleporojenimu odperl oči, ko bi ta ne bil od Boga, bi nič ne bil mogel storiti 44 . Čeravno pa Kristus vso oblast in moč nebeškiga Očeta posede, in čeravno se od njega v svetim pismu bere: „Tvoj sedež, o Bog, je od vekomej do vekomej. Ti, Gospod! si v začetku zemljo uterdil in nebo je delo tvojih rok. Ona bosta prešla, ti pa ostaneš ! 44 Nadalje: „V imenu Jezusovim naj se pripogujejo vse kolena teh, ki so v nebesih, na zemlji in pod zemljo, in vsi jeziki naj spričujejo, de je Gospod Jezus Kristus v časti Boga Očeta 44 . In čeravno tudi učence s to svojo nebeško močjo pošlje po svetu, ko jim po vstajenji govori: ,,Kakor je Oče mene poslal, tudi jest vas pošljem 44 , v nje potem dihne ter pravi: „Prejmite svetiga Duha 44 , je vender to poslanje že samo po sebi natanciga premišljevanja posebno vredno. Kako namreč je nebeški Oče svojiga Sinu na svet poslal? Preč, ko so bili Dete Božje starši v Jeruzalem prinesli in ga pred Gospoda postavili, je pobožni Simeon od njega prerokoval: „Glej! ta je postavljen v pad in v vstajenje mnogo njim v Izraelu in v znamnje, ki se mu bo zoper govorilo 44 . Janez Kerstnik pa je nanj kazal rekoč: „Glej! Jagnje Božje, ki odjemlje grehe sveta 44 . S temi besedami pa napoveduje, de se bo dopolnilo zdaj tisto imenitno prerokovanje Izaijevo, v kterim beremo: „Ranjen je zavoljo naših hu¬ dobij, pobit zavoljo naših pregreh. Bil je darovan, ker je sam hotel; kakor ovca je bil v mesnico peljan 44 . Kristus sam je razložil, čemu de ga je Oče na svet poslal, rekoč: ,,Sin človekov ni prišel, de bi se mu streglo, ampak de bi stregel in svoje življenje dal v odrešenje veliko njih 44 . Vsim, ki hočejo njegovi učenci biti, kliče: ,,Učite se od mene, ker jest sim krotak in iz serca ponižen 44 . Sv. apostelj Pavel pa bivanje K ristusovo na zemlji s temi besedami opiše: ,,Ko je bil v Božji podobi, je sam sebe v nič storil, se ljudem upodobil, sam sebe ponižal, in je bil pokora do smerti, do smerti celo na križi 44 . Zakaj de je Kristus v taki podobi na svetu prebival, je razloženo v listu do Hebrejcov s temile besedami: ,,De bi jih odrešil, ki so s smertnim straham vse svoje dni sužnosti podverženi bili, je mogel v vsih rečeh svojim bratam enak biti, de bi bil usmiljen in zvest veliki duhoven pri Bogu, de bi zadobil ljudstvu od- pušenje grehov. Zakaj v,tem, v čemur je sam terpel in skušan bil, je mogočin tudi njim, ki so skušani, pomagati 44 . Ako tedaj Kristus aposteljnam pravi: „Kakor je Oče mene poslal, tudi jest vas pošljem 44 , jim to poslanje nikakor ni moglo nerazumljivo biti ne po notranjim pomenu, ne po vnanji njegovi posebnosti. In de bi pač vse napak misli v tej zadevi učencam odvzel, jim prav razločno govori ter pravi: ,,Pojdite, oznanujte in recite: Nebeško kraljestvo se je približalo. Pošljem vas kakor ovce med volkove. Sovraženi boste od vsih zavoljo mojiga imena; kdor pa obstoji do konca, bo zveličan 44 . „BIagor vam, kadar vas bodo kleli in preganjali in vse hudo zoper vas lažnjivo govorili za¬ voljo mene. Veselite se in se radujte, ker vaše plačilo je obilno v nebesih 44 . In aposteljni so z življenjem in s terpljenjem dovolj pokazali, de so poslanstvo svoje dobro spreumeli. Brez strahu so pred visocim judovskim zboram križaniga in od mertvih obujeniga Kristusa oznanovali ko od Boga poslaniga Zveličarja sveta. Ko jim judovski vikši molčati zapovedo, odgovori Peter v imenu vsih: ,,Sodite sami, če je prav, bolj poslušati vas kakor Boga 44 . Ko jih je visoki zbor dal pretepsti, so šli veseli spred njega preč, ker so bili vredni spoznani zavoljo Jezusoviga imena zasramovanje terpeti 44 . — ,,Prosim vas 44 , sv. Pavel Korinčanam piše, „prosim vas, de moji posnemavci bodite, kakor sim jest Kristusov 44 . Kakšna tedaj je bila posebnost tega posnemanja? Saj apostelj piše kristjanam, ki so že s svojo vero razodevali, de so posnemavci Kristusovi; zakaj jih torej tako preserčno prosi, de naj njega posne¬ majo, kakor on posnema Kristusa? Korinčani so hotli veljati za modre v Kristusu, za močne in imenitne; so posebno ceno pridevali prednostim, ki le nečimurnost pasejo in so si keršanstvo mislili ko priležno priliko do nekaciga posvetniga čisla. Take Jan. 10. 37. Jan. 9, 32. lleb. 1 , 8. Fil. 2, 10. Jan. 20. 21. Luk. 2, 34. Jan. 1, 29. Iz. 53. Mat. 20, 28. Mat. 11, 29. Fil. 2, 6. Heb. 2, 15. 5, 9. Mat. 10, 16. 22 . Mat. 5, 11. l2. »j.ap.4,19. 5,41. IKor. 4, 16. misli pa se aposteljnu nikakor niso zdele posnemanje Kristusovo. Zatorej, kako ga 1 Kor. 4, 9. je on posnemal? Poslušajmo njega samiga. Piše namreč: „Menim, de je Bog nas aposteljne poslednje postavil, kakor smerti namenjene, ker smo v razgledovanje svetu, angelam in ljudem. Neumni smo zavoljo Kristusa, slabi, zaničevani, lačni in žejni, goli smo in nimamo stanovitniga prebivališa. Kolnejo nas, pa blagoslovimo; prega¬ njajo nas in prenašamo; preklinjajo nas, pa molimo; kakor smeti tega sveta smo po¬ stali, kakor izveržek vseh. 44 Glejte, to je pravo posnemanje Kristusovo, pa vender Gal. 6, 14. še ne popolnama. Vpričo vseli teh britkost pravi še apostelj: „Mene pa Bog varuj, de bi se skaj družim hvalil, kakor s križem Gospoda našiga Jezusa Kristusa, po kte- rim je svet meni križan in jest svetu. Bog je razsvetlil naše serca. Kristus je za nas umeri, zatorej nismo stiskani, ne zapušeni, in se ne utrudimo; desiravno se naš vnanji človek razdira, se vender notranji ponavlja od dne do dne, in naša sedanja kratka in lahka nadloga nam pripravlja neizmerno visoko, večno čast, ki vse vse Gal. 2, 20. presegaj 4 „Kristus v meni živi. De pa zdaj živim v mesu, živim v veri Sinu Bo¬ žji ga , ki me je ljubil in sam sebe zame dal. 44 To je bilo pravo, popolnama posne¬ manje Kristusovo in tako so tudi aposteljni besede njegove spreumeli: ,,Kakor je Oče mene poslal, tudi jest vas pošljem. 44 Jan. 16,33. Rekel je učencam Zveličar malo pred smertjo: „Britkost boste imeli nasve¬ tu, ali zaupajte, jest sim svet premagal.“ Kakšna pač je ta zmaga bila, ako naj nasledniki še enake ko zmagovavec britkosti terpe? Posvetne blišobe, bogastva in zložniga življenja ta zmaga gotovo ni pridobila, ker s temi pozemeljskimi blagri se 1 Jan. 5. 4. britkost nikakor ne zlaga. Kakšna torej je ta zmaga bila? Zmaga, ki premaga svet, je naša vera, piše sv. Janez. Vera je življenje duha, misel in ljubezen v Bogu, ravnanje poleg te misli in ljubezni, prenašanje in hrepenenje v upanji in zaupanji, prizadevanje za kar je popolnama, neprenehama prelikovanje naše pregrešne natore v poveličano podobo zgleda našiga Jezusa Kristusa. Taka je vera, ki svet prema¬ guje. V tej veri so aposteljni naročilo Učenikovo spolnovali, v tej veri vsim narodam evangeli oznanovali, vernike v občine zbirali, v teh ohranjenje in množenje s pokia- danjem rok namestnike si postavljali. Sv. Klemen, učenec aposteljnov in naslednik 1 Kor. 42. sv. Petra na rimskim sedeži, piše, kakor je brati, do Korinčanov: „Oznanovali so nam aposteljni in govorili od Kristusa; po vstajenji Gospoda našiga Jezusa Kristusa popolnama prepričani, v besedi Božji uterjeni, in polni zaupanja v svetim Duhu so po svetu šli, so donašali veselo sporočilo od kraljestva Božjiga, so oznanovali po deželi in po mestih, in so postavljali pervence, ki so jih v duhu terdne spoznali, za škofe in dijakone tistim, ki bi vprihodnjič vero sprejeli. 44 Poleg tega zgleda narpred Gospoda našiga Jezusa Kristusa, potem aposteljnov in njih učencov se je v keršan- ski cerkvi vse čase skerbelo za neprenehama in redama nasledovanje cerkvenih višjih pastirjev po posameznih cerkvah. Kadar je umeri škof ktere cerkve ali keršanske občine, so sosednji škofje s položenjem rok, ki je vnanje znamnje posvečenja, novi- ga višjiga pastirja ondi postavili. Enako tudi so storili, kadar se je nova občina zbrala iz spreobernjenih nevernikov. Po veri v eniga Kristusa so bili vsi zvezani ter združeni in so rimskiga škofa, kot naslednika sv. Petra, spoznali za vidniga po¬ glavarja vesoljne cerkve, za namestnika Kristusoviga na zemlji. Zveza celo in zdru¬ ženje z nasledniki sv. Petra je bilo edino pravo in gotovo znamnje, po kteriin so se pravi pastirji od usiljenih in nepravih ločili. Preljubi v Kristusu! Po tem potu sim tudi jest k vam poslan, z enako ob¬ lastjo, s kakoršno so aposteljni postavljali naslednike, in z ravno tistim naročilam, ki so tudi uni ga prejemali. Ni me ne lastna volja za višjiga pastirja vam odvolila, ampak pošljejo me tisti, ki jih moramo poleg nauka Božjiga spoznati ko vidne na¬ mestnike previdnosti Božje in spoštovati. Pozemeljske sreče vam ne morem obetati, ne zlata, ne srebra, tudi rodovitnih let ne, kratkima! ne miru pred vnanjimi sovraž¬ niki, še manj pa prinesti. Le s kar sim prejel, vam morem postreči, znaukam zve- ličanskiga križa, z veselim oznanilam kraljestva Božjiga in vsih njegovih dobrot, to- Jan. 14, 27. lažil in obljub, vsiga njegoviga upanja, veselja in britkost. „8 v oj mir vam dam, ne kakor svet daje, ga jest vam dam 44 , je rekel aposteljnam Kristus. Ta mir so apo- steljni nesli med ljudstva, ta mir oznanovali njih nasledniki, ta mir vam delili vaši duhovni pastirji. Moliti, skerbeti, delati, de bi se vam ta mir še nadalje delil, to je opravilo, zavoljo kteriga sim v imenu Jezusovim jest k vam poslan. Ta mir obstoji v zavesti, de smo spravljeni z Bogatn po odpušenji naših grehov, ki nam ga je Kri¬ stus pridobil; obstoji v zaupanji, de smo zvezani z Zveličarjem po vrednim prejemanji svetih zakramentov; obstoji v prepričanji, de modra in ljubeznjiva previdnost Božja zmirej čuje nad nami in nas neprenehama vodi; obstoji v veseli svestobi, de s po¬ močjo gnade Božje vse skušnjave lahko premagujemo, vse čednosti lahko spoluujemo: obstoji naposled v terdnim upanji, de nas po srečno dokončanim bojevanji na zemlji pričakuje večno srečno življenje ko preobilno plačilo za naše kratko terpljenje in delo. Ta mir je Kristus aposteljnam dal in vsim tistim, ki verujejo po njih besedah, do konca sveta. Tega miru svet ne more dati, ker je v včlovečeni Besedi z nebes na zemljo prišel, in le kdor se s povikšanim Kristusam nad hrum tega sveta povzdiguje, kdor svojiga duha tje obrača, kjer Kristus, glava njegova, sedi na desnici Očetovi, tisti samo vživa ta mir. Ko se je Kristus rodil, se je modrim na jutrovim zvezda bila prikazala. Razumeli so to znamnje, se napravili na pot, prišli v Jeruzalem ter popraševali po Detetu. Med potam tedej zvezde niso nič vidili, zakaj še le proti Betlehemu grede jo zopet pred sabo ugledajo, dokler ni obstala ozgorej tam, kjer je Dete bilo. Modri torej, de jo le ugledajo zvezdo, se brez odlašanja na pot napravijo in ne počivajo popred, dokler niso dosegli, kar so želeli. Njim bodimo enaki vsi. Vsim nam se je Kristus rodil. Evangeljska beseda, ki jo v mladosti slišimo, ona je zvezda, ki nas k Kristusu vabi. V skerbeh, v terpljenji in nezgodah čez dan, v tiru in diru posvetnih opravil, o zapeljevanji in gnanji slast in strast, v meglah dvoma in omaho¬ vanja, ki našiga duha tolikrat omrače, — kolikrat se nam skrije zvezda, ki nas k Kristusu pelja. Blagor nam, ako se po modrih ravnamo, ako gremo terdne stopinje naprej in le naprej, le Zveližarja išemo in le po njem poprašujemo, dokler ne pride¬ mo tje, kjer bomo padli pred neskončno veličastvo in ga molili ter slavili, kjer bo¬ mo serca svoje v dar posvetili in najdli mir, ki so ga ob rojstvu Kristusovim angeli oznanovali vsim dobre volje ljudem. Preljubi v Kristusu! Šla vam je dosihmal hvala, in čul se ta glas, de ste v veri katoliški zvesti bili, stanovitni, goreči. Skerbeli ste bolj za lepoto cerkva, kakor za imenitnost domačih pohištev. Hodili ste ob nedeljah in praznikih z veseljem k svetim opravilam v hiše Gospodove. Spoštovali ste svoje duhovne pastirje in jim spodobno pokoršino skazovali. Ptujci, ki po vaši domovini popotvajo, z dopadaje- njem to vidijo in hvalo vašo razglasujejo. Kolikokrat sim se, slišati to hvalo, serčno veselil, de sim med vami se rodil in zrastel med vami. Nikarte ne, de bi vam to slavo v Kristusu Jezusu nevarnosti in skušnjave današnjiga časa tanmile, jemale: Le bolj natanko poglejte, in lahko se boste prepričali, de nadloge, ki nam življenje grene, veči del izhajajo odtod, ker vender toliko ljudi nobene druge veči postave ne pozna, kakor svojo poželjivost, svojo nečimurnost, svojo prevzetnost, svojo lakom¬ nost; ker že toliko ljudi nič več ne veruje previdnosti Božje, ne povračila po smerti, in nič ne pomisli, de dobrotljiv sicer, ali tudi pravičen Gospod in Oče v nebesih živi; ker se toliko ljudem nobeno djanje, de časniga dobička le količkaj obeta, pregrešno ne zdi; zatorej tudi po Kristusovim zgledu ne marajo živeti in ga tudi ne moliti kot svojiga Boga in Zveličarja. Kristus svojim zvestim učencam ni obljubil časnih do¬ brot, ampak večno življenje. Bog sicer pobožnim ljudem semtertje tudi na svetu srečo podeli, de se razodene Gospoda zemlje; ali mnogo- in mnogokrat tudi nar zvestej¬ šim služabnikam odreče minljive reči, de bi ne spolnovali zgolj zavoljo teh ljudje nje¬ govih zapoved. Kdor Boga ljubi z vsiga serca, zlahkama pogreša pozemeljske do¬ brote in tudi srnert brez straha preterpi, kakor nam brez števila zgledov spričuje. Resnica pa je, de bi se nadloge sveta do kaj pičle mere pogubile, ko bi se le po¬ glavitna množica ljudi prav po keršansko obnašala; de se bo pa narobe leto na leto njih versta neskončno množila, kolikor bolj bo keršanska vera pešala in zginjala. Za¬ torej pa, predragi v Kristusu, bodite stanovitni v veri svojih očetov in nepremakljivi, učite se pridno keršanskiga nauka in ga v sercu zvesto ohranite, prejemajte pogosta- 1 Kor. 15.58. ma svete zakramente, de boste zajemali iz njih moč in krepost, ter bodite vselej itaz. 2, 26. obilni v službi Gospodovi, ker veste, de delo vaše ni zastonj v Gospodu. „0hra- nite a , nas opominja Gospod naš, ,,ohranite, kar imate, dokler ne pridem. Kdor pre¬ maguje in moje dela spolnuje do konca, bom dal mu oblast, kakoršno sim sam od Očeta prejel in imena njegoviga ne bom izbrisal iz bukev življenja, ampak ga bom spoznal pred svojim Očetam in pred njegovimi angeli.“ — Ostanite Gospodu zvesti, in njegov blagoslov in njegov mir bodi zmirej z vami do vekomej. Amen. V Ljubljani peto nedeljo po binkoštih. -- Natisnil J. Blaznik v Ljubljani.