139809 Nemškutarija na Koroškem in Štajarskem ( Z M'J nemškim šulVereirfom vred. —- Govor državnega poslanca Dr. Lav. Gregoreca y državnem zboru, dne 3. maja 1888. (Po stenografnem zapisniku.) Ponatis iz v Slovenskega Gospodarja*'. MARIBOR 1888. Tisk tiskarne sv. Cirila v Mariboru. 139809 Nemskutari ja na Koroškem in Štajarskem i nemškim šulvereinom vrel — ^ _ Visoka zbornica! Člen XVII. državnega osnovnega zakona veli: „Pravica najvišjega vodstva pri vsem odgojevanji in poučevanji pri¬ pada državi". Ovo pravico izvršujejo: naučno ministerstvo, deželni in okrajni šolski nadzor¬ niki, in naposled deželni, okrajni in krajni šolski sveti. Drugi, a mnogo bolj sloviti člen XIX. pravi v 3. odstavku: „v deželah, kder prebiva več narodov, treba javne šole tako ure¬ diti, da bode, ne da bi kdo prisiljen bil učiti se drugega deželskega jezika, vsak narod za izomiko potrebnih sredstev imel v svojem je¬ ziku 1 '. S temi besedami priznava se vsakemu avstrijskemu narodu pravica vsaj do narodne ljudske šole ter se mu ta pravica jamči po dr¬ žavnem osnovnem zakonu. Meni je narodna šola tista, kder materinščina velja kot edini poučni jezik v vseh predmetih, in se drugi deželski jezik uči le kot neobligaten predmet. S tem zlagajo se besede XIX. člena, na¬ hajajoče se v njegovem prvem odstavku: „vsak 1 * 4 narod ima nedotakljivo pravico varovati in go¬ jiti svojo narodnost in jezik 11 . Te besede so modro premišljene. Narodnost obsega več, nego samo narodni jezik, ona obsega vse zunanje in znotranje življenje narodovo, njegovo pleme ali rod, njegove kulturne posebnosti, kakor se te pojavljajo na svetlo z ozirom na vero, soci- jalni red, nravnost, pismenke, umetalnosti in znanosti, na običaje ali navade. Vse to izraža se naposled najlepše in najbolj nježno v narod¬ nem jeziku, v materinščini. V tej živi narod. Kder popuščajo materinščino, ondi narodnost — umira. (Poslanec dr. Gregr.: tako je.) In tukaj nahaja se najtehtnejši uzrok. zakaj sle¬ herni narod avstrijski zahteva materinščino kot jedini poučni jezik v ljudskih šolah. S tak¬ šnim zahtevanjem zlagajo se vsi odličnejši pe¬ dagogi in učeniki vseh omikanih narodov, zla¬ sti nemški. Ti na primer pravijo: „V otroku treba je misli vzbujati v materinščini in vsled tega moramo gojiti najprvlje materinščino. Res, da časih zelo nadarjeni otroci premagajo pre¬ cej vse težkoče pri učenji tujega jezika. Toda vselej zaostane nekoliko jako nepovoljnih po¬ sledic: otrok meša tuje besede med besede svo jega jezika maternega, nima prave ljubezni ne do starišev, ne do domovine, ne do materinščine. Čestokrat mu zmanjka najpotrebniših izrazov, ves značaj omahuje. Le materinščina utisne člo¬ veku pravi narodni značaj v dušo. (Poslanec dr. Vitezič: jako resnično.) Zatorej nemški stariši naj ne pripuščajo, da bi njihovi otroci učili se katerega tujega jezika, dokler nišo v svojej nemškej materinščini dovolj trdni". Tako pravijo nemški pedagogi. Ob priliki, ko je v 5 Berolinu 1. 1886, zboroval veliki kolonijalni shod, izrekel je profesor Knoll sledeče: „Otroku ne smejo drugega jezika vrivati, dokler se njegovo življenje duševno ni spojilo z materin¬ ščino tako tesno, da se zanaprej vse njegovo mišljenje v besedah izvršuje skozi celo življenje samo v materinščini 11 . Vsled tega mislim, da smem tako izraziti se: edino pravo in resnično je tukaj to. kar člen XIX. državnih osnovnih zakonov priznava vsakemu avstrijskemu narodu in jamči, namreč: narodna šola, v katerej velja materinščina kot jedini poučni jezik. Kako obnašajo se temu nasproti naše c. k. avstrijske šolske oblasti ? Moram reči, da izre¬ kom ovih pedagogov in ukrepom osnovnih dr¬ žavnih zakonov popolnem pritrjujejo, jih tudi jako vestno izvršujejo, kedar gre za nemške otroke, za nemške šole. Toda, žali Bog, treba mi pristaviti, da jih naši šolski uradi precej pozabijo, čestokrat zelo zatajijo, kedar velja za slovanske otroke, za slovanske šole. Slednje godi se zlasti v deželah, kder živi več naro¬ dov: na Slezkem, Moravskem, Stajarskem, Ko¬ škem, nekaj časa tudi na Kranjskem, naposled na Goriškem, Tržaškem in v Istriji. Tukaj ob¬ našajo se šolski, c. k. šolski uradi, kakor da bi jim glavni nalog bil hitrej ko mogoče postaviti nemšk most od Krnova (na Slezkem) do Trsta (ob Jadranskem morji). Kakor kafra izgine jim zdajci člen XIX. državnih osnovnih zakonov, na § 6. šolskega zakona pozabijo, pedagogov najveljavniših načela zavržejo, samo da morejo — Slovane nemčiti. V dokaz povedanemu ho¬ čem opisati nekoliko šolske razmere na Koro- 6 škem in Štajarskem, kolikor so namreč v zvezi s c. kr. šolskim nadzorstvom. Slovenci štajarski in koroški imeli smo od časov Marije Terezije in cesarja Jožefa naprej le nemške šole. Tudi katekizem bil je nemšk. To je trajalo blizu 100 let in še le sedaj iz- prevideli so, kako brezkoristne so takšne šole ter so dovolili za ministrovanja Bachovega bla- godušnemu slovenskemu domoljubu, knezoškofu Slomšeku, v ljudskih šolah na Koroškem in Štajarskem uvesti slovenščino kot poučni jezik. Tabo je zgodilo se, da so Slovenci ob času, ko je obveljal XIX. člen državnega osnovnega za¬ kona od 21. decembra 1867.. posedali slovenske ljudske šole, katero posest jim je sedaj ta za¬ kon zajamčil. Ta dogodek prisilil je nemčevalce misliti na druga pota in nova sredstva. Zbirljivi v tem poslu nikakor niso bili. Najprvlje poslu- žijo se § 6. šolskega zakona od 14. maja 1869, kateri veli: „0 poučnem jeziku in o poučevanji v drugem deželskem jeziku razsoja deželni šol¬ ski svet zaslišavši tiste, kateri šolo vzdržujejo", t. j. krajni šolski svet. No, in sedaj planejo nemškutarji nad slovenskega kmeta ter ga ob- delavajo in mu blebetajo, kako strašno potrebna je nemščina za njega in za njegove otroke, da jim naposled veruje. Kmalu sklenejo v posa¬ meznih krajnih šolskih svetih prositi šolske oblasti, naj skrbijo, da se bode v ljudskih šo¬ lah učilo „več nemški". (Cujte, čujte, na desni.) Prošnje so takoj uslišane, to pa tako, da sedaj slovenski kmetje, kder se svoje narodno¬ sti uže zavedajo, vse močno obžalujejo. V svojej preveliki zaupnosti mislili so, da bode sloven- 7 ščina še zanaprej v šoli ostala kot poučni jezik, ker se to samo po sebi razumeva in zdrava pamet zahteva. Toda tukaj so se hudo zmotili. Šolske oblasti so iz domnevnega učnega pred¬ meta (nemščine) kar meni nič tebi nič — na¬ pravile poučni jezik. Na ta način izgubili smo več kakor 100 slovenskih šol. (Cujte, čujte, na desni.) Najprvlje so slovenščino izpodrinili iz višjih razredov, jo potisnili v nižje, nekaj časa je še trpelo v prvem polletji prvega šolskega leta, a naposled so jo popolnem zapodili iz šole. Koliko takšne šole za ljudsko omiko pre¬ morejo, to je jedini sedanji slovenski poslanec koroški g. Muri, letos dne 19. januvarja v de¬ želnem zboru koroškem izpovedal. Besede so priproste, a tem bolje srca pretresujoče. Prosim dovoljenja, da jih prečitam: „Slovenski otroci, takšne (ponemčene) šole obiskavajoči, naučijo se tam nemški čitati ali brati, toda malokedaj razumevajo, kaj so čitali. Naučijo se tudi nemški pisati. Vendar to nema nobene vrednosti za nje, ker ne dospejo nikoli do one završenosti v nemškem jeziku, da bi mogli le jeden sami sestavek pravilno nemški zapisati. O drugih predmetih, na pr. o zemlje- pisji, prirodopisji itd. še niti govorim ne. Kajti samo ob sebi je umevno, da slovenski otrok na deželi ne more toliko v nemščini takoj na¬ predovati, da bi se ovih predmetov s pridom učil v nemškem jeziku. Jako pogosto se tudi zgodi, da pošiljajo v šole, kjer so le slovenski otroci, učiteljev nemških, ki slovenski nič ne umejo“. Tako je letos govoril javno jedini deželni poslanec koroških Slovencev. Gospod deželni predsednik plem. Schmidt-Zabjerov mu je pa odgovoril: „Poučuje se tako, kakor so postavno vprašane občine želele 4 '. Te besede so sedaj le deloma resnične, de¬ loma pa neresnične. Resnične so tam, kjer so nemškutarji slovenske kmete pregovorili in oci- ganili, da so ti narodnemu jeziku v šolah od¬ povedali se ter še niso izpoznali, kako je to krivo in škodljivo. Tukaj jo res tako, kakor je deželni predsednik izpovedal. Niso pa več res¬ nične njegove besede tam, kjer so slovenski kmetje svoje narodnosti zavedeli se, pomoto iz¬ poznali in sedaj poprejšnje svoje slovenske šole tirjajo nazaj. V to svrho dopošiljajo šolskim oblastim številnih prošenj, žalibože dosedaj še zmiraj — zastonj (Cujte, čujte! na desni), ka¬ kor je v tej visokej zbornici že večkrat bilo povedano. Dostavljam temu le sledeče, kar osvetljuje, kako se šolske oblasti nasproti ovim prošnjam obnašajo. Prav značljivo je. Šolska občina Glineška pri Celovci uložila je prošnjo pri okrajnem šolskem svetu za slovensko šolo. Takoj pokliče predsednik ovega sveta zastopnike šolske občine pred sebe ter jih nagovori: Po¬ glejte me, tudi jaz sem Slovenec, le nemščini se imam zahvaliti, da sem postal takšen gospod, kakeršen sem, namreč okrajni glavar. (Cujte, čujte! na desni.) Ove besede kar poparijo kmete ter jih toliko prepričajo, da so takoj svoje podpise na prošnji za slovensko šolo — pre¬ klicali. Podobno godilo se je prositeljem iz Bilčevasi. Trem šolskim občinam v okolici Rožeškej izdelal je slovenski advokat prošnje za slovenske šole. Redno podpisane odpošljejo se. Kmalu za tem pridrvi predsednik dotičnega 9 okrajnega šolskega sveta, okrajni glavar Praksel- majer, in obdelava prositelje tako dolgo, da naposled prošnjo prekličejo. Nekaterim pa, ki se niso hoteli udati, zakliče oblastno: „Storite, bar hočete, slovenske šole ne dobite nikedar ne“. Iz tega sklepam tako: Kedar slovenski kmetje v svojej nevednosti nekaj zahtevajo, kar nasprotuje državnim osnovnim zakonom, kar se ne ujema s pedagogienimi načeli, kar je tedaj nespametno, zmatrajo to šolske oblasti kot pe- dagogično modrost, katero treba takoj izvršiti. Kedar pa isti kmetje zapazijo, da so se zmotili, da so nekaj zahtevali, kar je protivno državnim osnovnim zakonom in pedagogičnim načelom, in sedaj zahtevajo nekaj pametnega, odbijajo jim njihove prošnje ter jim pravijo: Slovenske šole ne dobite nikedar ne! Gotovo je, da takšno postopanje zoper Slo vence se nikakor ne ujema s hvalisano nemško poštenostjo in pravicoljubjem. Toda na čast pravim, po-tenim in pravicoljubnim Nemcem domačim morem reči, da se ti najmanje ukvarjajo kmete slovenske begati in loviti. Prvi so tukaj le priseljeni tujci, nameščeni uradniki, profesorji in učitelji v zvezi s slovenskimi odpadniki. Te baze ljudje imajo dovolj brezozirnosti v sebi napuha in sovraštva do Slovanov, kar jih zmožne dela za najhujše beganje narodov. V pospeševanje ponemčevanja Slovencev zasveti se nemškutarjem nova misel. Zapazili so namreč, kako imajo Nemci povprek vei denarja nego Slovani. Sklenejo torej Slovanom, zlasti Slovencem, narodnost v šoli bar odkupiti. Ta misel bila je res vredna sedanjega denarnega veka, nekoliko izvirna in času zelo primerna. 10 Ravnokar so namreč osnovali „nemški šul- verein“.Tako zvani,. fakcijozni'* nemški liberalci sklenili so grofa Taaffe-ja in njegovo ministerstvo podreti, naj velja, kar velja. V to svrho po¬ snemajo silnega Bismarcka v Berolinu, ki je neubogljivim konservativcem in liberalcem se zagrozil s socijalisti rekoč: Acheronta movebo. Da bi ministra Taaffe-ja vrgli, poženejo fak- cijozni liberalci barko zoper njega med ljudstvo. „Nemštvo v Avstriji je v nevarnosti - ', upijejo na glas, kličejo iz pruske Nemčije pomoči in osnujejo opirajoč se na „Allgemeine deutschen Schutverein“ v Berolinu poseben avstrijski „nemški šulverein“. Prične se ravs in kavs med avstrijskimi narodi, kakeršnega še do te dobe ni bilo. Gospoda moja! Naravnost rečem, da ni¬ mam ničesar zoper „nemški šulverein“, kakor je sam na sebi. Ako Nemci mislijo, da je kje njihova narodnost v nevarnosti, imajo pravico in dolžnost priti na pomoč. Ali stvar je dru¬ gačna, ako pomislimo, da na javnih shodih naj¬ manj govore o šolstvu, največ in najhuje pa o politiki, da „nemški šulverein“ ne skrbi naj- prvo za nemške otroke, ampak lovi slovenske, da se nemški šulverein vtika v avstrijsko javno šolstvo, učitelje z denarjem zapeljuje proti dr¬ žavnim postavam in podkupuje šolske občine s posojili, da se odpovedo narodnemu jeziku v šolah, kako naposled z beračenjem v inozemstvu drugim avstrijskim narodom daje slabe vzglede in si hoče c. kr. šolska oblastva pokorna sto¬ riti in sebe na njihovo mesto vriniti — to nam avstrijskim Slovanom ne more vse jedno biti. (Poslanec dr. Weitlof: Ko bi to res bilo!) Da 11 bi avstrijska šolska oblastva in njeni 'organi bili podložni pruskemu nemško avstrijskemu šul- vereinu in njegovim strankarskim namenom, temu se bomo odločuo upirali. Voditelji nemškega šulvereina navadno pravijo, da to društvo ni politično Pritrdim, ako se oziram le na njegova pravila; toda ta pravila nam Slovencem niso merodajna, ako pre- sojujemo nemški šulverein, (Tako je, na des¬ nici), nasprotno, merodajno za nas je njegovo dosedanje delovanje, naše izkušnje, katere smo si nabrali zadnja leta; mi že imamo o njem svojo sodbo. Nam Slovanom je nemški šulverein čisto politično društvo, in mislim, da je Avstriji zelo nevarno. Dozdeva se nam, da je njegov namen: „širiti pruski, nemško-narodni duh med avstrij¬ skimi Nemci, utrditi ga in tako pripravljati duševno zasedenje nemških avstrijskih dežel . 4 (Tako je! na desnici. •—Poslanec dr. Foregger: Za Rusijo gotovo ne delamo! — Poslanec dr. Weitlof: Navadno obrekovanje! Poslanec dr. G-regr: Mi ne dobivamo iz Rusije ničesa, Vi pa iz Beroiina!) Šulverein je šolsko društvo le toliko, ker pod pretvezo, da hoče rešiti nem¬ štvo, ki je baje v nevarnosti, Slovane ponem- čuje. — To mora nas Slovane tembolj brigati, ker izkušnje kažejo, da naše c. kr. -šolske oblasti podpirajo in pospešujejo ponemčevalne namene nemškega šulvereina. To bom tudi dokazal. To zapazimo najprvo in posebno, kedar je treba kje ustanoviti in ohraniti novo šolo. Znano je, koliko sitnosti so imeli Cehi predno se jpm je dovolila češka šola na Dunaji; mno- 12 gitn je tudi znano, koliko težav imajo večkrat šolske sestre pri c. kr. šolskih oblastih, kedar hočejo kje ustanoviti zasebno katoliško odgo- jevališče. Pri nas na Stajarskem vrši se pri nemškem šulvereinu vse hitro in gladko. Peči moram celo, da šolske oblasti gledajo večkrat šulvereinu skozi prste. Pustijo namreč na šul- vereinskih šolah učitelje, kojih sposobnost za versko-nravno odgojo mladine je jako dvomljive vrednosti. Zato imam klasičen dokaz v rokah, namreč ukaz štajarskega deželnega šolskega sveta, o čegar nežni naklonjenosti nemškemu šulvereinu nikdo več ne dvomi. Prosim eksce- lencijo gospoda predsednika, naj mi dovoli pre- čitati ta ukaz: „Slavnemu predstojništvu nemškega šul- vereina na Dnnaji, Maximilianstrasse 10. Ker je z odredbo visokega c. kr. dežel¬ nega šolskega sveta z dne 16 julija 1885, štv. 3174, predstojništvu nemškega šulvereina do- poslani opomin brezvspešen, naj bi se namreč učitelj na Sevniški zasebni šoli, Jožef Wermuth, zaradi pohujšljivega življenja premestil na drugo zasebno šolo, ter se mu odločno ukazalo, da se zunaj šole spodobneje obnaša, in ker so že več¬ krat došle pritožbe na podlagi izpovedanj v zapisnikih, ki vele, da je Wermuth dne 28. dec. m. 1 zjutraj Hletno Nežo Spej na poti v cer¬ kev zgrabil in jo šiloma vlekel v svoje stano¬ vanje, da se je nasproti krčmarici in dekli Fran¬ čiški Novšek v krčmi „pri kroni" v Sevnici večkrat nespodobno obnašal in tako provzrocil prepir med krčmarjem in njegovo soprogo; in ker je iz zapisnikov še razvidno, da je tudi privatnega učitelja na isti šulvereinski šoli, 13 Avgusta Aištricha, življenje graje vredno, in da je zlasti on, kar je sam priznal v zapisniku dne 14. januvarija 1.1. ob 3. uri zjutraj v Sev- niški cerkvi na sv. spoved pripravljajoče se device nespodobno in glasno nagovarjal, in da je tako obnašanje učitelja in odgojitelja po pra¬ vici v Sevnici naredilo veliko nevoljo, primo¬ ran je bil visoki c. kr. deželni šolski svet z odredbo z dne 15. aprila t. L, štv. 1542 z ozi¬ rom na § 70, točka '2 državne šolske postave zapretiti, da bo po prvem zopetnem pohujšlji- vem obnašanji jednega ali drugega onih dveh učiteljev takoj in brez odlašanja po § 73 na¬ vedene državne postave postopal in ukazal za¬ preti ono zasebno šolo. To se naznanja slavnemu predstojništvu šulvereina, da v zmislu one odredbe visokega c. kr. deželnega šolskega sveta primerno ukrene. Okrajni šolski svet v Sevnici, dne 13. maja 1886. Predsednik: Rupnik". O tem dalje ne bom govoril, opomnim pa, da se je to zgodilo; pozneje je bil učitelj Ai- strih dnč 29. decembra 1887 pri okrajnem so¬ dišči zaradi pohujšanja zopet obsojen, in ven¬ dar šulvereinske šole niso zaprli. (Cujte! Cujte! na desnici. — Poslanec dr. Gregr.: Ali je uči¬ telj še tam?) Učitelja Aistriha so premestili na drugo šolo, tako tudi Wermutha! Tukaj imam pismo, katero sem nedavno dobil od zanesljive roke iz Sevnice. Pisatelj toži (bere): „Na ‘VVermuthovo mesto je prišel drug učitelj od Št. Gilgena pri Solnogradu z 14 imenom Windbiichler. Ta je tam pustil svojo ženo s tremi otroci in tukaj živi z drugo osebo" — hočem reči, v skupnem gospodarstvu na ve¬ liko pohujšanje občini in šolskim otrokom. V tem pismu je dalje da se nekateri otroci v tej šulvereinski šoli ne uče krščanskega nauka in se ne vdeležujejo verskih vaj, da se ti otroci pohujšljivo obnašajo in duhovnike javno žalijo. To opomnim in prosim c. kr. naučno minister- stvo, naj zaukaže strogo in podrobno preiskavo, in če se vse to uresniči, kar sem tukaj povedal, naj zapre to moralično razbojniško jamo. Na občnem zboru nemškega šulvereina na Dunaji dne 30. avgusta m. 1. je rekel poroče¬ valec: „Ze preseda nam vsako leto zatrjevati, da nam niti na misel ne pride naše šole za koga druzega ustanavljati, nego za nemške otroke 1 '. Temu moram ugovarjati, vsaj glede Štajarskega. Tu imamo sledeče šulvereinske šole. Prva je ona v Pekrah, ponemčurjeno Pi- kerndorf pri Mariboru. V to so ugnali nemški posestniki vinogradov slovenske otroke svojih vincarjev in delalcev. Ker pa šola še ni bila napolnjena, skušali so zvabiti še druge otroke z jedili, sladčicami in obleko. (Poslanec dr. Gregr: Tako delajo povsod.) V tej šoli so skoraj samo slovenski otroci. Druga zasebna šola nemškega šulvereina je bila ustanovljena v Razvanji, ponemčeno Rossvvein. Ondi je sedaj 8 nemških ali ponem- čurjenih in 90 slovenskih otrok. (Cujte! Cujte! na desnici. Iz pisma, katero sem prejel iz Sevnice, povzamem, da so v tamošnji šulvereinski šoli 15 Je slovenski otroci in samo dva nemška, katera je novi učitelj iz Solnograda seboj pripeljal. (Poslanec dr, Vitezič: Vse defenzivno!) Zato manj verujem poročevalcem nemškega šulvereina, kakor onemu šulvereinskemu učitelju, kije lani pri zborovanji Mariborske podružnice nemškega šulvereina o tem govoril. Mislim, da mora uči¬ telj najbolje vedeti, kaj zahteva od njega nem¬ ški šulverein. Pomenljivo je torej, kar je ta mož rekel. Rekel je tole: „Namen nemškemu šulvereinu je, v tistih nenemških krajih, kjer so Nemci še gospodarji, ohraniti gospodstvo; dalje moramo skušati, ko¬ likor mogoče veliko nenemških otrok sprejeti v naše šole in jih ponemčiti (Cujte! Cujte: na des¬ nici), da ondi ukrepimo svojo narodnost in si tla pripravimo za nadaljno postopanje." To je vendar odkritosrčno in se vjema tudi s statističnimi podatki, katere sem nave¬ del. Torej ni res, da nemški šulverein v prvi vrsti skrbi za nemške otroke. Ne! Ukvarja se največ s slovenskimi otroci, te sili in vabi na mnoge načine v svoje privatne šole da jim kar mogoče hitro zamori kal ljubezni do materin¬ ščine, jih izneveri slovanski narodnosti in pridobi nemški. To, gospoda, je moderno ropanje otrok. (Prav res! na desnici) Nemški šulverein dobro ve, da s svojimi privatnimi šolami ne bo prav veliko Slovanov ponemčil. Zato si prizadeva, da bi se vrinil v javne šole in vplival na šolske oblasti. V ta namen uporabi najprvo denarno zadrego slo¬ venske šolske občine, kar se lahko zgodi, ako je treba graditi novo šolo. Tedaj pridejo agenti 16 nemškega šulvereina in ponujajo posojilo brez obresti. In kaj zahtevajo za to ? Nič druzega, nego da se šolska občina odpove narodnemu jeziku v šoli (Oujte! na desnici); ta mora skleniti, da prosi dotično šolsko oblast, naj uvede nemščino kot poučni jezik Se ve, da so doslej šolske oblasti tacim prošnjam vedno ustrezale. To moram vendar reči, da na tak način Slovencem na¬ rodnost naravnost odkupujejo. Med Slovenci že velja pregovor, ki veli: Šolska občina n. pr. slovenje-bistriška je svoje otroke prodala nem¬ škemu šulvereinu. recimo za 4000 gld., slatin¬ ska tudi za 4000 gld., svičinska za 3000 gld., radvanjska za 1300 gld., razvanjska za 600 gld. (Poslanec dr. Grregr: To je prav po ceni.) To je moderna kupčija z ljudmi, da se reši nem¬ štvo. In kaj rečejo na to c. kr. nadzorovalne šolske oblasti? Potrdijo vse. Za to imam po¬ seben dokaz. Kakor sem že prej omenil, je taka šulvereinska šola v Razvanji. Tam je 90 slo¬ venskih otrok in 8 nemških. Še celo deželni šolski svet v G-radci se je sprva pomišljal, meni nič tebi nič nemšiino vpeljati kot poučni jezik. Toda nemški šulverein je provzročil, da je šol¬ ska občina poslala novo prošnjo, in nato je pri¬ trdil deželni šolski svet. Tako mora 90 sloven skih otrok odpovedati se slovenskemu materi¬ nemu jeziku na korist osmerim nemškim otro¬ kom. Tukaj ne velja več člen XIX., § 6. šol¬ ske postave je pozabljen, tu je merodajen le denar nemškega šulvereina. Gospoda moja! Pri nas se tpmu nihče ne čudi. Prav dobro vemo, da so skoraj vsi člani deželnega šolskega sveta in okrajni šolski nad- zorniki udje nemškega šul vereina Naše šolsko nadzorstvo, posebno na Stajarskem in Koroškem, je z malimi izjemami v rokah nemškega šul - vereina Tu vidimo, kako učitelje prestavljajo. To se zgodi, če ta ali oni elan nemškega šul : vereina le s prstom gane. Le jeden dokaz. V Radvanji pri Mariboru je večrazredniča. V tej je- 53 nemških 107 slovenskih otrok; poučni jezik je nemški. Neki učitelj pa je iz usmiljenja s slovenskimi otroci občeval slovenski. To je zvedela šolska oblast, učitelj je bil prestavljen Torej le migljej, in učitelj mora iti.’ Nemški šulverein prime še jedeinkrat za mošnjo ter jo položi pred učitelje na sloven skih šolah ponudivši jim „