Ob prazniku svetih apostolov Petra in Pav¬ la se katoličani obnavljamo v ljubezni do Cer¬ kve, ^ jj je bil Peter od Gospoda postavljeni skalni temelj, Pavel pa njen veliki graditelj, Po Gospodovih načrtih. že skoro 2000 let se gradi veličastna stavba Cerkve. . . Veselo žalostna je zgodovina njene gradnje. Graditelji, apostoli in njih nasledni¬ ki, so morali z eno roko zidati, z drugo pa braniti, še tako se je dogajalo, da so> peklen- sk a vrata marsikaj tega porušila, kar se je r trudu in znoju in v mučeniški krvi v teku stoletij zgradilo. . . NEDOGRAJENA CERKEV danes, po 2000 letih gradnje se nanj *
in pravilno odgovoril, nakar se mi je prav prijazno nasmehnil in mi stisnil roko. “Pojdiva v drugo sobo!” mi je dejal, “ se imava marsikaj pomeniti.” V sobi mi je v kotu pokazal kup melon. Vse so si bile na prvi pogled enake, brez kake posebnosti. A Gorki je vzel eno in mi pokazal malo znamenje na njej. “Ta me-lona je bila odprta in spet zaprta,” mi je dejal. “V njej so nahaja steklenica z mašnim vinom. Jutri zjutraj pride tod mimo stara ženica, vzame vse melone s seboj in jih nese v mesto na prodaj. Pod nekim drevesom ob deželni ce¬ sti bo to zaznamovano melono prodala de¬ lavcu, na katerega bo naletela ob poti; sedel bo pod drevesom na tleh in bo belil svežo odtrgano vejo. Ta delavec je skrivni kato¬ liški duhovnik. Naš vod je dospel v Tulo v oddaljeni oko¬ lici Moskve in potem v Moskvo samo. Bili smo na smrt utrujeni. Od navsezgodaj zjutraj smo se cel dan samo vozili in vozili in sme bili silno željni spanja. V Moskvi je bilo stanovanjc za nas že pri¬ pravljeno. Mene je poiskal neki stotnik rdeče armade in me povabil s seboj v hišo, ki jo sličila temni vojašnici. Peljal me je v sobo, kjer sem kakor snop padel na ozkp po¬ stelj. Tisti trenutek me moje novo bivališče ni prav nič zanimalo. Naslednji dan sem opazil, da so mi kot vplivnemu partizanskemu častniku, gostu rdeče armade, odkazali eno najbolj varnih stanovanj, ki Jih je bilo tedaj mogoče dobiti v glavnem mestu. Nahajal sem se v poslopju ruskle tajne — 345 — policije. Tedaj mi je prišel na misel rek: “Pre¬ več dobro ni dobro!’’ Tu bo pač nevarno vsak dan maševati. Edini čas za to bi morda bil, ko bi šli vsi spat. A Rusi se, kot znano, spravijo spat zelo pozno. Dragoceno mašno vino sem nosil v steklenicah za jod, med zdravili, hostijo pa sem imel pomešane med aspirin tabletami. Radi večje varnosti tudi misala nisem imel s seboj in sem maševal kar na pamet. Moja soba je bila majhna in je imela nad vse skromno opravo: postelj, mizo in en stol. Za oltar sem si izbral postelj; pripravil sem si izvod velikega dnevnika Pravda, da bi z njim brž pokril mojo mašne potrebščine, ako bi me kdo med maševanjem zalotil. Previdnost je bila vsekakor na mestu. Ko sem nekoč že pozno ponoči Tavno mi¬ slil začeti s pristopnimi molitvami, so se na- gloma odprla vrata in v mojo sobo je vstopila neka članica tajne policije, s činom stotnika. Presenetilo jo je, ker me je našla še pokoncu; sama je bila že v nočni obleki. Poznal sem jo. Njen mož je bil tudi častnik tajne poli¬ cije, a tedaj za nekaj dni na dopustu. Kar po domače se je vsedla na vznožje moje postelje in začela razgovor: “Mojega moža ni doma; mislila sem, da se morda tudi vi bolj samega počutite.” Znašel sem se v kaj mučnem položaju. Iskal sem v glavi, s čim bi obvladal razgovor. “Pri¬ povedujte mi kaj o svoji mladosti!” sem jo povabil, računajoč pri tem na znano dejstvo, da navadno ljudje zelo radi obujajo spomine iz mladostnih let. “Kje imate starše?” Pogledala m« je začudeno in presenečeno, skoraj ozlovoljno, ker sem pogovor zasukal v drugo smer. “Oče mi je umrl,” je suho odgovorila. “S čim se je pa ukvarjal?” sem vztrajal, hoteč vodo napeDati na svoj mlin. "Zdravnik je, bil!” odgovori čmerno. '“Kje?” “Ah. tukaj v Moskvi. Nekaj let poprej tudi v Leningradu. Nekoč, ko sem bila še prav maičkena. . . ” “Aha, smo že tam...” sem si mislil. Kma¬ lu mi je povedala prav vse, kar se je spomnila o svojem očetu. Pravila mi je, da je bil do¬ ber mož, dober do matere in do otrok, kot zdravnik vedno pripravljen, tudi vsako nočno uro vstati in pohiteti k bolniku. Ob teh spominih se je povsem raznežila. Mehkoba ruskeea srca je prišla do izraza. Na¬ daljevala je: “Veste, tovariš, jaz nikakor ne morem verieti, da bi mogel tako dober človek po smrti kar enostavno nreminuti. flesto se mi zdi. da mi smrt nii mogla kar tako uni¬ čiti nekoga, ki sem ga tako rada imela.” “Toda, tovarišica,” ji pojasnim, “vaš oče ni povsem mrtev, hočem reči, da s smrtjo človek ne premine povsem. Duša po smrti ge naprej živi.” Žena me je debelo pogledala: “Kako ču¬ dovito bi bilo to, če bi bilo res!” “Resnično je,” ji zatrdim. Dve uri sva potem razpravljala o postanku človeške duše. Mnogo me je res spraševala in prav modro. Celo vrsto vprašanj je že dolgo no¬ sila v srcu, na katere ni našla pravega od¬ govora v nauku njenih materialističnih uče¬ nikov. V razgovoru z menoj je prvič spoznala temelje vere. Vsa olajšana je dejala: “Zdaj sem končno našla, kar sem tako dolgo iskala.” Bila je ura štiri zjutraj, ko sva razgovor zaključila, žena je odšla, jaz pa sem daroval Najsvetejšo daritev in še posebej molil za njo in njenega moža. Naslednji večer, spet ko sem se ravno pri¬ pravljal na sveto mašo, je znova planila v mojo sobo. Komaj je zaprla vrata za seboj, je vroče dahnila: “Tovariš, govorite mi spet o Bogu!” Tako sem priečul z njo drugo noč v verskem razgovoru. Ko je odhajala, je zaprosila: “Moj mož se jutri vrne. še nikdar ni imel prilike o vsem tem kaj slišati. Ali sme priti z menoj k vam?” “Kajpada lahko pride!” sem ji odvrnil. Cel naslednji mesec sem potem njega in njo učil krščanskega nauka. Po nekako de¬ setih dneh sta mi predstavila še dve ženski članici tajne policije in enega moškega, zaro¬ čenca ene od njiju. Tako sem imel že kar ilep zbor poslušalcev, ki so noč za nočjo na tleh s prekrižanimi nogami sedeč poslušali čudovito blagovest, da Bog je, da je dober. . . Z veliko bistrino so razumevali in me vmes povpraševali po tem in onem, na kar sem jim skušal kar najprepričevalnejše odgovarjati. Kot navadno vsi konvertiti, tako so morali tudi ti moji prehojevati trde, notranje borbe, preden so se dokopali do trdne vere. Kasneje sem krstil še dve osebi, članici taine rdeče policije. Tako sem v času svojega bivanja v mestu krstil v svoji tesni sobici sedem članov tajne policije in jim podelil prvo sveto obha¬ jilo •—■ kot nalašč v glavnem stanu rdeče po¬ licije. * * * S pomočjo Gorkijevega priporočila sem uspel najti v Moskvi enega izmed najbolj drznih potujočih duhovnikov, o katerem so mi že veliko pravili. Sešla sva se v skriti kleti neke velike sta¬ novanjske hiše. Skrajno previden je bil do mene, ki sem mu bil vendarle samo neznani tujec. Sedela sva na zaboju, v mračnem kotu; prostor je razsvetljeval le mul plamenček oljne lučke. Lep čas sva sedela, ne da bi se razgovor kaj razživil. Mladi mož je bil silno redkih besedi. Tedaj pa se je oglasilo trkanje na vrata — trije kratki in dva daljša udarca. Na vratih se je prikazal prileten možakar in dejal: “Pre¬ častitega gospoda Jožefa prosim, da pride za trenutek vonkaj.” Zunaj vrat sta šepetaje izmenjala nekaj besed, nakar se je, mladi du¬ hovnik spet povrnil k meni. “Torej ste tudi vi duhovnik?”, sem se na¬ redil začudenega. “Pa še tako mladi!” Gospod Jožef se je nasmehnil: “Da, do¬ končal sem semenišče podtalnega verskega gi¬ banja.” — 346 — Nato mi je popisal pač najdrznejše in naj¬ važnejše tajno podjetje: rusko pravoslavno bogoslovje v Moskvi. Veliko mladih fantov, ki so čutili v sebi duhovski poklic, je tam doštudiralo. A leta 1938 je oblast semenišče odkrila in kajpada zaprla. Pouk je bil ob ve¬ čerih in so prihajali k njemu na skrivnem, čez dan so pa povečini študirali na sovjetski univerzi to ali ono stroko. "Imeli smo tudi svojo posebno kapelo, ure¬ jeno v nekem skladišču. Nismo namreč smeli obiskovati tistih cerkva, ki so bile odprte vernikom, kajti vse, so nadzorovali.” Ko je bil bogoslovec Jožef posvečen, je na¬ stopil nevarno službo potujočega duhovnika. Kot tesar je potoval od kraja do kraja, kjer ni bilo cerkva in duhovnika, in delil vernikom svete zakramente. Ko je po nemškem vdoru versko preganja¬ nje malo pojenjalo, so mu cerkveni predstoj¬ niki odkazali za službeno mesto neko vas, iz katere naj bi oskrboval ogromno področje, kjer že dvajset let ni bilo redne službe božje. "Pa ste se bili kaj ukvarjali tudi z mla¬ dino?” “Seveda, delovanje med mladino je bila že od nekdaj ena od poglavitnih naših nalog, kajti ta je radi brezbožnega pouka v šolah najbolj ogrožena. Zato pa so škof je tako skr¬ beli, da bi bilo čim več mladih duhovnikov, kajti nam mladim je lažje najti stik z mla¬ dino. Navadno sem se zadrževal v kakem kra¬ ju po več dni in povsod skušal ustanoviti mladinski športni klub. Tako delam še sedaj. Pred vsem uvajam nogomet. Tako dobim v vsakem kraju jedro prijateljev, ki jim je, težko, ko odidem od njih, ter komaj čakajo, kdaj spet pridem. Ko tako najdem stik z mla¬ dimi ljudmi, ni več posebne težave, govoriti počasi tudi kaj o veri. Ustanavljamo tudi pevska društva: ko zbor naučim nekaj na¬ rodnih in rodoljubnih pesmi, naštudiramo še nekaj cerkvenih. Včasih se zberemo skupaj k branju ruskih klasikov. Od Tolstoja in Do¬ stojevskega je potem samo še korak do Nove zaveze. V vsaki taki skupini slej ali prei od¬ krijem nekaj fantov, ki imajo več smisla za verska vprašanja. Te potem začnem zbirati na posebne sestanke v vsei tajnosti in tam spo¬ znavajo vero podrobneje in začenjajo moliti. Tako mi je uspelo pripeljati k Bogu zelo veliko mladih duš, katerih starši so bili za¬ grizeni brezbožniki, tako da so vse svete po¬ dobe, ki so preje visele po stenah njih sta¬ novanja, zažgali. Tako kot jaz dela še veliko drugih duhov¬ nikov na vseh krajih Rusije, ki po vsej de¬ želi gradijo celice vstajajočega krščanstva. Ne¬ kateri so tajno organizirani v organizacijo z imenom “Kristomol”, hoteč se s tem razliko¬ vati od “Kosmomola”, hi je oznaka za komu¬ nistično mladinsko organizacijo. So pa ti "Kristomolci” premalo previdni; bojim se, da Utegnejo brez zadostnega vzroka sprožiti nova težka preganjanja.” * * * “Tretjina nas veruje v Kristusa,” mi je dejal o sebi in svojem narodu tovariš iz rdeče armade, ko sva bila skupaj na fronti. Njegova trditev me ja presenetila in se mi ni zdela verjetna. A po mojem lastnem obisku Rusije si upam trditi, da je bila tovariševa številka še prenizka. Da bi dobil čim bolj nepristransko sodbo o verskem stanju v Rusiji, sem se odločil, vna¬ prej kar na svojo roko, brez posredovanja članov podtalnega verskega gibanja, preiskati okolje, v koliko je še verno in v koliko ne, zlasti koliko vere so si ohranili oni, ki jih podtalno gibanje ni zajelo. V ta namen sem se moral pač ločiti od vo¬ jaškega korpusa, kateremu sem pripadal, kar sem, čeprav ne brez težav, dosegel. Sedel sem torej v tretji razred nekega po¬ časnega ruskega vlaka. Med menoj in nekim kolhoznim uradnikom se je razvil prijeten razgovor. Med drugim sem ga pobaral, če je član partije. “Se razume,” mi je odvrnil. "A jih le malo z nami drži. To ti je kaj nehvaležna naloga, ubijati trdim kmečkim buticam zdravo pamet in nekaj revolucionarnega duha v glavo. No, poglejte: Ravno pretekli tedem sem odkril, da je bil eden mojih najboljših delavcev — duhovnik. Dolga leta je uganjal svoj hokus¬ pokus takorekoč pred mojim nosom!” “Čudovito!” sem vzkliknil. “Kako se more kaj takega zgoditi?” “O, dragi moj,” mi je odvrnil, “to ni prvi slučaj. To so ti pravi prebrisanci, ti duhov¬ niki. A jaz vendar ne morem vsak trenutek biti v vsaki baraki in šnofati, ali so vsi na ležiščih. Računam, da je kaka polovica lju¬ di z mojega področja hodila k polnočni maši tega duhovnika, ki jih je sam pred leti že krstil, poročil, in tako naprej, kot sam sedaj priznava. Neka nesreča na polju mi ga je razkrila, sicer ga verjetno ne bi nikdar odkrili. Pri cir- kularki se je eden od delavcev smrtno po¬ nesrečil in ta duhovnik ti je šel in pred očmi vseh pokleknil k umirajočemu ter napravil nad njim znamenje križa in no vem kaj še vse. — Zadrl sem se nad njim: "Kaj počneš!” — A duhovnik me še pogle-dal ni, ampak je naprej mrmral svoje molitve poleg umirajo¬ čega, dokler ni izdihnil. Tedaj šele se je du¬ hovnik dvignil in mi dejal: “Ivan je bil kri¬ stjan. želel je z Bogom poravnati račune.” “Brez nadaljnega sem ga izročil policiji, kajpada. A kaj pomaga, ko pa gotovo še to¬ liko drugih leta po deželi, a jih ne stakne¬ mo!” Strašno nezadovoljen je bil mož, ki mi je vse to pripovedoval; očividno ga je že samo misel na to, da je nekaj duhovnikov v Ru¬ siji, gnjavila. Nadaljeval je z ihto: “Govorili smo o tem v partiji in nekateri tovariši so mi vedeli povedati še hujše stvari. V Tašken¬ tu je umrl ravnatelj bolnišnice. Vkljub vsem prepovedim so ga cerkveno pokopali. Ko so oblasti vso zadevo natančno preiskale, kaj so — 347 _ dognale — da je bil ta ravnatelj v vsej taj¬ nosti nadškof!” Takele, meni zelo drage vesti mi je drbbil moj sopotnik, že dolgo sem takole brez vsa¬ kega cilja potoval z vlakom, ki je v nekem mestu na nesrečo kar naenkrat obtičal. Le s težavo si si utiral pot naprej korak za kora¬ kom. Kolodvor je bil prenatrpan s civilnim prebivalstvom; ljudje so potrpežljivo sedeli na kupih svoje revščine, si kuhali čai ali pa podremavali v čakalnicah po tleh. Mnogi iz¬ med njih so čakali že osem dni. da bi ujeli kak vlak, ki bi jih popeljal na njih dom, ko¬ likor ga je pač še ostalo po vojnem razdejanju. Mesto je bilo prenatrpano beguncev. Tako sem šele po silnih naporih našel nekaj pro¬ storčka v napol razpadli hišici ob robu mesta. Skozi streho mi je deževalo na posteljo in peč je bila podrta. Vkljub temu sem v tem biva¬ lišču pretolkel več dni in še kar zadovoljen. Bilo je prav poletje in noči so bile ob polni luni zelo svetle.. Večer za večerom sem posedal na malem dvorišču sredi sosedov, ki so se tamkaj zbirali in peli tožne ruske narodne po¬ pevke. O politiki in vojski je bilo le malo go¬ vora. Takoj prvi dan pa sem se seznanil z nekim Vovom, mladim možem, članom Gorkijeveea podtalnega verskega gibanja. Ko sem mislil, da že uživam pri njem malo potrebnega zau¬ panja, sem ga poprosil, naj mi pove, kako je prišel do tega, da je tako marljiv in goreč član te akcije, ki je vendar tako nevarna. “Pojdiva malo k reki na sprehod,” me je povabil. že med potjo mi je začel razlagati svojo zgodbo: “Bil sem član komsomola že od svojih prav mladih let. Vsak mladi človek je moral pristopiti, če je hotel dobiti kak prost dan in malo zabave. To je tudi mene pritegnilo v vrste “brezbožnih gorečnikov”. Zakaj Pa ne? S tem smo ustregli partiji, nam je pa tudi prav prišlo. Tu in tam so nas sklicali h krat¬ kemu, napihnjenemu predavaniu, v katerem so nas ščuvali proti starim ljudem, ki so še verovali v Boga. Kadar smo šli mimo kake cerkve, smo imeli dolžnost, vsakogar, ki smo ga videli vstopiti ali izstopiti, zasramovati. Tudi brezbožne letake so nam dajali v raz¬ deljevanje. Mislim, da sem bil jaz tipičen mlad sovjet. Ognjevito sem se lotil dela v partiji in mar¬ ljivo študiral takozvani “dialektični materia¬ lizem”. V tistih časih sem bil prepričan o od- Tešilnosti marksističnega nauka in da bi bili na mah vsi problemi človeštva rešeni, če bi ves svet postal komunističen.” Vova je pri tem brcnil kamen s pota in ozlovoljen vtaknil roki v žepe svojega zgulje¬ nega suknjiča. “Tako je šlo do mojega šestnajstega leta. Tedaj pa sem začel vse vkup malo globlje nroučevati. Pred vsem mi je padel v oči čudno nedosleden nauk sovjetov o ljubezni. Sprva so nam pravili, naj si vsak prosto izbere to ali ono dekle, kadar koli se mu pač zljubi. Tedaj nismo imeli niti šestnajst let. V tistih časih je za ločitev zakona zadoščala ena sama dopisnica. Pozneje pa je partija v tem spre¬ menila svoio linijo in zače-la naenkrat ozna¬ njati kot ideal zakon, eden in trajen za celo življenje. Začudil sem se nad to spremembo in sem sklepal sam pri sebi: če so voditelji enkrat pogrešili v tej tako važni stvari, kje imam poroštvo, da ne pogreše tudi v kakem dru¬ gem svojih naukov! ? Če so se v vprašanju spol¬ nega življenja povrnili na “staromodno” sta¬ lišče prednikov, ali ni mar mogoče, da bodo vsak čas v še kaki drugi življenjsko važni zadevi spoznali in pripoznali pravilnost nek¬ danjih življenjskih načel, na primer glede bi¬ vanja in čaščenja Boga, verskega življenja sploh. . .” Obrnila sva korak in stopala ob reki nav¬ zdol. Dan je bil lep, zrak čist. Sončni žarki so se poigravali na vodni površini. Fladen vetrič nama je vel od reke naproti, čutil si veselje do življenja. Vova je za trenutek prestal, potem pa na¬ daljeval. “O vsem tem sem se razgovarjal z enim mojih dobrih prijateljev. Začela sva sti¬ kati za starimi knjigami. Našla sva jih cel kup, vse zaprašene, v nekem kotu. Drugje sva naletela na nove, v inozemstvu tiskane knjige, ki so jih vtihotapili tujci. Dobila sva stik z uslužbenci nekega hotela, v katerem so na¬ vadno bivali tujci: ti so nama posredovali marsikako inozemsko knjigo. Kmalu nas je bilo vedno več enako misle¬ čih; prebirali smo vse, kar smo mogli stakniti in je pisalo o verskih, filozofskih, gospodar¬ skih in socialnih vtvsšaniih. Še daleč n'smo razumeli, a kljub temu smo brž dojeli, da se da marsikaj pametnega povedati o življenju, tudi poleg tega, kar so nam v šolah vtepali v glavo. Osnovali smo kar nekako tajno izposo¬ jevalnico knjig in čim bolj smo brali, tem bolj na stežaj so se nam odpirala vrata tesne ječe, v katero je bil vklenjen naš duh: množica svetlih in toplih žarkov je posijala v naša srca.” Vova je preienial, se ozrl naokrog, če ni kje kdo. ki bi lahko prisluškoval, in nada¬ ljeval: “Ostaniva kar tu. dokler vam do kraja ne povem.” Nekega večera mi je eden mojih prijateljev, tudi komsomolec in gorečnež brezbožništva, izročil šop ročno pisanih listov in mi dejal: “Preberi in potem daj naprej brat še drugim zanesljivim!” Potisnil som sveženj za jopič in ga privlekel na dan šele, ko sem bil na samem za dobro zaklenjenimi vrati. — 348 — Zazrl sem se v pisanje in čital ter p recital v dušku od začetka do kraja, čudovita zgodba se je razgrnila pred menoj. Nisem sicer vedel, kdo jo je napisal, vendar me je vsega prevzela. Pozneje sem zvedel, da je bil to Evangelij svetega Luka. Vova je bil vedno bolj razgret. Da ga ne bi kdo prekinil, preden bi svojo izpoved dokon¬ čal, je kar metal iz sebe stavke: “Tisto noč je nastopil preokret v mojem življenju. Saj smo že Preje marsikaj čuii o Kristusu, a le kot nekem legendarnem tipu, ki so ga kapitalisti cela leta zlorabljali za iz¬ žemanje delavskega sloja. V tem evangeliju sv. Luka pa se mi je odkril pravi, resnični Kristus. Spoznal sem njegovo vzvišeno oseb¬ nost, videl, kako ubog je bil sam in kako velik prijatelj vseh ubogih je bil. Globoko v spomin sem si vtisnil besede, ki jih je spre¬ govorila njegova Mati: “...Mogočne je pah¬ ni] s prestola in povišal nizke. Nasitil je lačne in bogate odpustil prazne...!” I n dejal sem si sam pri sebi: “Pošteno so nas nalagali glede Kristusa! Zdaj vidim, da je njegova pot veliko boljša od one, ki so je nas učili. Hočem Mu slediti!” Vovov obraz je izražal globoko resnobnost. V njegovem govorjenju ni bilo nič patetič¬ nega, izumetničenega. Kristus ga je pritegnil k sebi prav tako preprosto kakor nekdaj gali¬ lejske ribiče. “Dragocene liste sem dal brati tudi svojim Prijateljem. Večina je ob njih začutila isto kot jaz. V naši odinici “brezbožnih gorečni- kov” smo organizirali posebno skupino, ki je na skrivnem proučevala prepovedani nauk. Sprva nismo imeli na razpolago nobene druge krščanske knjige kot evangelij, ki smo ga lastnoročno prepisali, da je vsak od nas imel svoj izvod. Vnaprej pa nam je Bog pri¬ skočil an pomoč: Umrl je neki star mož, ki je pri nas stanoval. V njegovi zapuščini sem na¬ šel Je zelo zdelano Zgodovino srednjega veka, ki je bila spisana še pred revolucijo. Ta knji¬ ga je vedela mnogokaj povedati o tem, kako so samostani sredi vojska in neredov svetu ohranjali vero. Knjiga je vsebovala tudi pra¬ vila reda sv. Bazilija. Kar s pobožnostjo smo Prebirali tudi to knjigo, ki nam je odkrivala doslej nepoznani svet verskega življenja, in si mislili: Bog nam je pokazal pot, po ka¬ teri naj hodimo, da postanemo kristjani. S tem svojim ravnanjem smo pač nemalo tvegali. Partija nam je kot komsomolcem in borbenim brezbožnikom zaupala razna visoka mesta, če bi nas zalotili v našem verskem življenju, bi postopali z nami kot z nevarnimi izdajalci. Zato smo evangelij in imenovano zgodovino brali le na skrivnem, v postelji pod odejo, pri svetlobi žepne svetilke. O krščan¬ stvu in Bogu smo govorili med seboj vedno le tedaj, kadar smo se prejo najskrbneje pre¬ pričali, da mo res sami, in privoščili smo si take razgovore samo zunaj na prostem.” Mimo naju po cesti je privozil voz, ki ga je vlekla stara, suha mula. Vova jo s pripove¬ dovanjem prejenjal, si nažgal cigareto, pričel peti neko narodno pesem in pel, dokler se ni voz primerno oddaljil. Potem je spet povzel: “Končno smo se odločili za drzen korak. Iz Rusije bežati v kako drugo krščansko deželo, kjer bi mogli svobodno versko živeti, ni bilo mogoče. A morda bi se dalo v Rusiji sami najti kak košček zemlje, kake posebne oko¬ liščine, kjer bi ne bili skalno pod kontrolo ko¬ munističnih priganjačev. Tisti čas je bila na pohodu velika akcija. Nabirali so mlade, krepke ljudi, ki naj bi ustanavljali kolhoze (velika zadružna pose¬ stva). Mi smo bili i mladi i krepki in imeli so nas za politično zanesljive. Priglasili smo se in bili takoj sprejeti. Tako smo se lotili obdelovanja velikega, zemljišča.” Vova se je sklonil k meni in mi na uho zašepetal: “In naš kolhoz je postal samostan!” Silno sem se moral začuditi, da je moje za¬ čudenje vzbudilo smeh pri Vovu. “Da,” je nadaljeval. “Samostan, kakršne¬ ga je bilo pač v takih razmerah mogoče, smo ustanovili. Nismo sicer prepevali psalmov in drugih pesmi v staroslovenščini, ki je nismo razumeli. A molili smo skupno razne molitve, katerih smo se na pamet naučili. Imeli smo s seboj tudi celotno Sveto pismo, ki smo ga pridno študirali. Tako nam je dve leti kar dobro šlo. Tedaj pa je tajna policija kar na¬ enkrat postala nezaupljiva nanram nam — , od kod ji je kaj na ušesa prišlo, še danes ne vemo. Preiskali so naš samostan in odkrili v njem Sveto pismo. Meni in še dvema priiat.e- liema se ie posrečilo izmuzniti se ob preiskavi in se skriti v žitu. Ponoči smo jo pobrisali dalie. Vse druge so pa zaprli. Končno me je vojna ločila še od preostalih dveh prijateljev. Kaj se je med tem kaj z njima zgodilo, ne vem. A trdno upam, da se bomo nekega dne spet sešli. Tcdai bomo v kakem še bolj skrivnem kotičku dežele naš samostan obnovili.” * * * Sklenil sem, čim prej zapustiti Rusijo. Na¬ men mojega potovanja po njej je bil v glav¬ nem že dosežen: odkril sem dejstvo, da v Rusiji obstoji “krščanska peta kolona” in da se ne sme ruskega naroda istovetiti z njego¬ vimi tirani. Ta dejstva sem želel kar najhi¬ treje sporočiti zapadnemu svetu. “Tako, zapustiti nas mislite! I, dobro, to¬ variš!” jo dejal polkovnik, ki mi je toliko pomagal pri dosegi mojih ciljev v Rusiji. “Prihodnji teden gre več vojaških transpor¬ tov skozi Ukrajino. Ce se jim hočete pridru¬ žiti, vam je zagotovljeno varno in udobno po¬ tovanje.” Očividno je razbral na mojem obrazu ne¬ malo začudenje, češ, kaj bo iskala cela voj¬ ska tam v Ukrajini. “Veste, z nekaterimi za- padnimi ruskimi pokrajinami gre še nekaj navzkriž.” 349 — No, to je bilo čisto novo zame. In kako naj bi tudi kaj takega zvedel. Saj sta bila pol leta edini vir mojega znanja položaja v deželi in inozemstvu sovjetski radio in tisk, ki pa, samo po sebi umevno, nista objavljala nikakih manj povoljnih vesti. “V Ukrajino bi pa res rad,” sem dejal. Kmalu sem imel tudi za to potovanje vse pa¬ pirje v rokah. Naročeno mi je bilo, naj pri¬ dem tega in tega dne k določeni vojašnici, odkoder bo odšel naš transport. To potovanje je moja spoznanja izredno obogatilo. Zvedel sem nekaj, kar je bilo do tedaj zunanjemu svetu neznano. Od novembra 1945 dalje so se velike skupine Stalinu na¬ sprotnih ruskih vojakov borile proti oblastem in niso hotele demobilizirati. Pravo, veliko¬ potezno četništvo, ki je že poldrugo leto krepko živelo po širnih gozdovih Ukrajine. V mojem transportu je bilo kakih 2 OjO iz¬ branih vojakov, oboroženih s strojnicami, brzostrelkami in drugim lažjim orožjem. Ko smo dospeli v prvo večje mesto, je bila ura šele 4 popoldne. Kljub še tako zgodnji popol¬ danski uri je bil ukaz ta, da prenočimo v mestu. "čemu ne gremo naprej?” sem vprašal pot¬ nega tovariša, ruskega častnika, s katerim sva sedela na kupu poštnih vreč drug proti drugemu nasproti. "četniki,” mi je šepetaje pojasnil, "izda¬ jalci, ruski partizani ali kakor jih že hočete imenovati. V vsej deželi, ki se ji bližamo, se partijci in vojska počutijo varne samo v Večjih in pomembnejših mestih in še v teh nihče po deseti uri ne stopi na ulico. Boste že videli!” In dejansko sem doživel to. Naslednje ju¬ tro že so prinesli dva vojaka našega trans¬ porta mrtva in strašno razmesarjena na to¬ vorni voz. Ponoči sta ob robu mesta ualetela na skrivače in ti so ju tako zdelali. Tako se mi je odkrivalo vedno več in več podrobnosthi o podtalnem gibanju Stalinovih nasprotnikov, častniki rdeče armado so mi pripovedovali, da zajema to uporniško gibanje kak poldrugi milijon mož, ki nastopajo v večjih skupinah od ruskih Karpatov do Kije¬ va, da, celo vzhodno od Dnjepra. Manjše sku¬ pine pa delujejo po gozdovih v okolici Brjan- ska južno od Moskve. Eden njihovih vodij je bil Štefan Bandera, ukrajinski nacionalist, na čigar glavo je Sovjetija razpisala visoko na¬ grado. Po končani vojni in umiku nemških ar¬ mad, je v Banderu in njegovih pristaših krep¬ ko oživela dolgo gojena nada na osvoboditev Ukrajine. Njegovi ljudje so bili tedaj kot ruski vojaki oboroženi in niso hoteli ne demo¬ bilizirati ne, vrniti se v Rusijo. Zasedli so velike predele dežele in odklonili vse iz Mo¬ skve jim poslane rdeče častnike. Toda ruski tajni policiji se je posrečilo spraviti med nje več edinic, zlasti po mestih, ki so potem iz¬ dajale posamezne skupine, katere je Stalin kajpada neusmiljeno likvidiral. Tedaj so se ti četniki raje umaknili v gozdove. Ko smo prišli v neko mesto s 160.000 pre¬ bivalci, me je “dežurni” našega transporta povabil, da grem z njim na poveljstvo Tdeče garnizije. Tam sva našla nekega sovjetskega komisarja vsega iz sebe. Povedal nama je, kaj se je bilo zgodilo. Komaj 6 km odda¬ ljeno vas je napadel oddelek četnikov. Ovedli so okrajnega načelnika in strankinega tajni¬ ka, kakor tudi 19 agentov tajne policije, iz¬ ropali pošto in pobrali vsa živila iz sovjetskih skladišč ter potem spet izginili v gozdovih. Sam komisar, ki nama je vse to pripove¬ doval, je komaj ušel. Pohitel je po pomoč k najbližji vojaški posadki, častniki tamkajšnje Tdeče garnizije pa niso hoteli zapustiti svoje postojanke, prav dobro vedoč, da upornikom v gozdovih pač ne bodo kos. Sovjetska vlada je na razne načine že po¬ skušala obvladati vse ozemlje. Požgala je ogromne gozdne komplekse, da bi iz njih pregnala upornike, in izvedla je proti njih dozdevnim postojankam velike progone. Pa vselej so se četniki pravočasno izmuznili. Pred kratkim so Sovjeti preselili velike množice Ukrajincev proti severu, hoteč s tem preprečiti vsako podpiranje upornikov od strani njih simpatizerjev po vaseh. Toda število upornikov je raslo vedno bolj; njih vrste so se znatno večale z ubežniki iz ruske armade, še danes se jih na tisoče v večjih in manjših skupinah bori proti režimu. * * * Nekega mrzlega, viharnega dne sem se na Češko poljski meji poslovil od svojih sprem¬ ljevalcev. Z vsemi smo si v roke segli. Kolju in nekaterim drugim, ki so mi na mojem dol¬ gem potovanju odprli svoja srca, sem šepe¬ taje, podelil blagoslov. Nato sem krenil proti zapadu in glboko zadihal čisti, mrzli zimski zrak. "To je zrak svobode,” sem dejal s am pri sebi, “ki diha iz Evrope, Tu ni več verig brezbožnega komunizma. Konec je mojih skrbi in trpljenja!” Toda, kako bridko sem se varal! (Pisatelj v naslednjem popisuje strašno mučenje, ki ga je moral prestati od strani češke rdeče policije, šele po več mesecih ne¬ izmernega trpljenja je po čudovitih potih bo¬ žje Previdnosti dosegel prostost in se umaknil v resnično svobodo. Zadnje mesece je ta ju¬ naški Kristusov borec imel v zaporu to veliko uteho, da je tam organiziral "podtalno cer¬ kveno občino”: nad 40 sojetnikom je od časa do časa podajal Njega, ki je Kruh močnih. . • Tega njegovega delovanja komunistične obla¬ sti niso nikdar zasledile. — Morda bomo o priliki tudi ta popis mučenj polnega zasliše¬ vanja in podtalnega duhovniškega delovanja v rdečih ječah objavili. — Op. ur.) — 350 — SODELUJMO PRI GRADNJI CERKVE Boli kot kdaj gre danes za to, čigav bo svet. Ali bo zmagalo krščanstvo ali brezbož- tvo? Mi mislimo: Zmagal bo tisti' ki bo bolj delal in bo Bog z njim! Ni dvoma, da je Bog z nami, katoličani! En pogoj za zmago torej že imamo. Treba nam je še delati. Ne sme nam biti dejstvo božje pomoči v potuho, da ne bi tudi mi storili svojega, delali, veliko delali, garali za zmago Cerkve, božjega kraljestva na zemji. Pomagaj si sam in Bog ti pomore*! NE DEBATI; GARATI! Garati _ to mora biti danes geslo katoli¬ čanov. Garati za omranitev Cerkve v že krščan¬ skem svetu in za nje razširjenje vsepovsod. Garati, pravimo, ne le delati! To na zato, ker tudi nasprotniki Cerkve ne le delajo, ampak garajo, da si osvoje svet. Polje dela pa je tako ogromno in delo tako nujno, da moramo vpreči vse katoliške sile, če hočemo čim prej zmagati, čim več katoli¬ čanov bo garalo, tem bližie bo rešcnie, zmaga! To je tako jasno, da bolj biti ne more' NE IZGOVARJAJMO SE! “Da. naj le garajo, naj le delajo za mrsiione — tisti, ki morejo, ki so na boljšem položaju kot mi.” Kako je s tem ‘‘tisti, ki morejo, ki so na boligem kot mi”? Kaj morejo katoličani v Evropi, v čim so na boliše*m kot mi, recimo, v Ameriki? Najmoč¬ nejše katoliške dežele in skupine so po voini najbolj prizadete: Francija, Italija. Avstrija, Belgija, Nemčija. . . Nekateri so vrhu tega še za‘‘‘železno zaveso”: Poljska, češka. Hrvaška, Slovenija, Madžarska. . .! Španija, ki ni trpe¬ la vojnega razdejanja, trpi na še nezaceljenih ranah rdeče revolucije in živi zapuščena, osam¬ ljena, v bedi bolj kot marsikatera druga de¬ žela. . . V Angliji so katoličani v veliki mani- šini. — Tako lahko Tečemo, da, če kdo. ev¬ ropski katoličani prideio v poštev za oprostitev davka za gradnjo Cerkve Tako bi za delo pri gradnji Cerkve ostali le še katoličani izven Evrope. V azijskih de¬ želah jih je tako malo, da so kakor kapljica v morju Malo več jih je v črni Afriki. V USA jih je nekaj nad 25 milijonov. Največ jih je se v Južni Ameriki. Koliko bi torej izvenev- ropske dežele mogle misijonsko sodelovati? No, od azijskih in afriških katoličanov pač ne. more Cerkev pričakovati kdo ve kakega misijonskega doprinosa. Južna Amerika — katoliški kontinent”? (Dobro vidimo zlasti hn tu, koliko je tu katoliške dejavne sile. Cerkev tu je takorekoč še v povojih, tako da cele dežele slieijo misijonskim pokrajinam y velikem pomanjkanju duhovnikov, redovnic m za katoliško življenje potrebnih ustanov. Tako v južnoameriških deželah res ne morejo ka J posebnega storiti za gradnjo Cerkve dru¬ god, ker si jo še sami v nekem smislu grade, — Ostanejo še katoličani v USA. Ti morejo in tudi hočejo sodelovati ter dejansko napenjajo vse sile, da danes vsaj gmotno vzdržujejo gradnjo Cerkve skoro po vsem svetu pred vsem oni, dasi v najskromnejši meri, kajti kaj je zmogljivost 25 milijonov severoame- riških katoličanov v primeri z ogromnimi po¬ trebami božjega kraljestva po vsem svetu! ČE BI SE VSI IZGOVARJALI . . Kaj iz vsega tega sledi, kaj hočemo z vsem tem reči? Tole: če bi naj pri širjenju Cerkve sodelo¬ vali le tisti, ki to brez težave zmorejo, potem se število sodelujočih tako strašno zmanjša (v današnjem povojnem, pa tako odločilnem času!), da bi Cerkev ne zmogla več vzdrževati svoje misijonske akcije in bi se morala umi¬ kati s postojanke na postojanko, dokler ne bi njeno misijonsko delo povsem ugasnilo, in to danes, ko g^e borba na življenje* in smrt- če bi se vsi katoličani postavili na stališče zgoraj navedenega ugovora, kdo bi delal? Skoro vsi, zlasti vsi evropski katoličani bi imeli najmanj toliko pravice izgovarjati se kot jo imamo mi Slovenci tu v tuiini. če bi se vsi izgovarjali tako kot se neka¬ teri med nami, bi pomenilo to triumf za brez¬ božne sile, katolištvu in naši domovini pa propad. S takim izgovarjanjem bi sami sebi grob kopali. KAJ MOREMO, KAJ MORAMO Cerkev in katoliško stališče pa je drugačno: Vsak katoličan mora sodelovati pri gradnji Cerkve tam, kjer je še ni, pa naj bodo raz¬ mero še tako hude! Vsak, kakor more in ko¬ likor more! Slovenci, na primer, v domovini z denarjem in poklici sedaj res ne morejo veliko sodelo¬ vati in zato te pomoči Cerkev od njih danes ne terja. Pač pa ji je predragoceno trpljenje naše domovine in obilne molitve naših dra¬ gih; tega naj bi naši doma čim več za misi¬ jone Bogu darovali. A mi v tujini, zlasti v USA in Argentini in drugod, moremo poleg molitve in trpljenja tudi s Poklici in gmotnimi sredstvi vsaj nekaj storiti že danes in bomo mogli jutri veliko več. Zato pa tudi moramo, pač toliko, kolikor moremo! če nas je Bog spravil na varno, v svobodo in k polnim skledam, je to storil, ker hoče, da od Slovencev vsaj mi v izseljenstvu za gradnjo Cerkve kaj več storimo, in to tudi namesto onih v domovini. Imejmo malo več čutenja s Cerkvijo, malo več katoliškega srca! Bodimo borbeni vojšča¬ ki Kristusovega kraljestva, prizadevno iznajd¬ ljivi v iskanju možnosti, da storimo, kar se da mnogo za njega čimprejšnje in čim po¬ polnejše zmagoslavje v svetu, ki edino bo prineslo zmago in vstajenje tudi nam in naši domovini! L. L. C. M. 351 — ŽRTVAM BOŽJEGA KRALJESTVA V V ŽIVLJENJE Vetrinje. Danes ni več na tistem ravnem polju šotorov in kolib iz lubja, ne lojtrskih voz in tisoč življenj. Na preoranih senožetih zori pšenica in zlati nebo nad seboj. Pa se mi zdi, da bom, če mi bo dano kot starcu stopiti na tisti kraj in prisluhniti vetru in mrkim kostanjem 'ob priletnem samostanu, še čul pesem o nepozabnih dneh. * * * Ravno sem urejal po šotoru, ko je nekdo ■odgrnil plahto. “Janko!” “Kaj bo?” "‘Brat te zunaj čaka.” Zmetal sem perilo v nahrbtnik in skočil iz šotora. Res je onkraj lesene ograje stal brat. “O, Dušan!” “Pojdiva malo po taborišču.” Pa sva šla. V zraku je dišalo po jabolkovih Cvetovih in po dimu. Dozorevajoče in usahlo se je družilo v istem hipu, lepota in mrkost obenem. Na jugu je bila komaj še vidna kot v nebo potegnjena črta slovenskih planin, tu in tam bela.. Na tej strani pa sem čutil Vrbsko jezero in Gospo Sveto v daljavi. In v srcu se mi je spočela radost: Vse to je naše. “Kako se ti Zdi?” je spregovoril. “Meni? Kar lepo. Celo romantično. Kakor v kaki narodni pesmi: glej ognje in šotore, brstje in življenje v všem tem!” Iskreno sem govoril, ni me sram priznati. Morda sem o- troško gledal na vse. Pa če sem pogledal obraze ljudi; niso bili žalostni. Ne, nek mir sem bral na njih, neko večerno spokojnost. “In tebi?” sem ga pobaral. “Tako čudno mi je. Kot da mi je vse naj¬ svetlejše padlo v prah.” Minila me je dobra volja. Uzrl sem, da je strt. Stopal je kot utrujen od dolgega pota. V sinji vojaški obleki je bil, pa brez kape. Na obrazu mu je ležalo nekaj mučnega, glo¬ bokega. Kakor slepec, ki sluti pred seboj sončni vzhod, pa napne vse kite v obrazu, da bi dojel to lepoto, a mu mrt/vci oči ne dado. Na ustnih mu je bila posuta grenkoba kot po trpki pijači. Oči so se nenavadno udrle med vzbokle kosti. Prameni las so se trdo krivili kot veje viharnika. Roke je tiščal v žepih in gledal je rahlo upognjen predse v neznano. Brez besed sva tavala po taborišču. Gluha za utripajoče življenje med šotori in ognji sva živela v mojih mislih. V vsej trpkosti in nemi muki se mi je zdel Dušan skrivnostno lep. “Preveč črno gledaš na vse skupaj,” sem se domislil na drugem koncu poti. “Mogoče,” je odgovoril, ne da bi zganil z ustnicami. Pred mojim šotorom sva se poslovila. Oble¬ čen sem legel. Zrl sem v belo plahto nad se¬ boj, ki so jo barvali trepetajoči ognji. Menda sem še zadnjega videl. Zablestel je, potem je bila popolna tema. Mislil sem na Dušana. * * * Tisto jutro je bil spet pri meni. Tak kot navadno: vesel, razigran, ves mlad, pred pra¬ gom življenja. Menda je prav od maše prišel". Postregel sem mu s požirkom črne kave in skorjo kruha, ki sem jo nekje staknil. “še kaj pridi!” “Bom,” se je smejal, ko je odhajal. Pa ga ni bilo več. Popoldne je odšel z ostalimi borci domov — v smrt. Klic rodne zemlje je bil premočan. Nisem ga videl, ko je odhajal. A gotovo je šel visoko vzravnan. Saj je šel v življenje. * * * Ob večerih, zlasti na pomlad, hodim včasih za Teboj. Iščem v mislih po gozdovih, bu¬ kovih in smrekovih, po poljih in samotnih poteh. Kje trohniš? Kako si padel ob strelu? Na hrbet ali na obraz? Se ti je potočila kri preko oči? Pa bolj me zanima drugo: Kaj vse se ti je razodelo v tistem trenutku? Si se nasmeh¬ nil ob smrti? Ugledal si Njega kot Janez v skrivnem razodetju. Oblečenega v dolgo lialio in opasanega na prsih z zlatim pasom. Oči je imel kot ognjen plamen in glas kot glas mnogih voda. Odprla so se ti nebesa v vsem blesku: sma¬ ragd in jaspis, zlato bliskov in gromi, plame¬ nice in stekleno morje podobno kristalu Har- pe in zlate čaše, polne vonjav. In preko vsega mogočna himna: Svet, svet, svet, Padel si pred Jagnjeta in ga molil. Vidim to v družbi vseh borcev. V belih haljah stojite, in s palmovimi vejami v rokah. Nehote sežem po Razodetju in berem: “To so tisti, ki so prišli iz velike bridkosti ter oprali svoja oblačila in jih očistili s krvjo Jagnjetovo. Zato so pred božjim prestolom ih mu služijo noč in dan v njegovem svetišču in sedeči na prestolu bo prebival med njimi. Ne bodo več lačni ne žejni, tudi sonce jih ne bo peklo ne druga vročina; zakaj Jagnje, ki je v sredi pred prestolom, jih bo paslo ter jih vodilo k virom živih voda; in Bog bo brisal njih solze z njih oči.” * * # i Srečen si, Dušan. Srečni ste naši borci Vz¬ trajali ste do konca. Vaše plačilo je neskon¬ čno. JANKO 9 ,Večje ljubezni nima nihče kakor 352 1 Naši domovini - za spomin o NARTEJU VELIKONJA NAPISALA NJEGOVA HČERKA Leta 1933 v jeseni je naš papa težko obo- Jel. Zdravniki so napravili napačno diagnozo ih zato se mu je stalno slabšalo. Ležal je de¬ vet mesecev, počasi je, izgubljal zavest, vsa des- Ua stran mu je omrtvela, zdravniki so izgubili upanje. Sorodniki in prijatelji so že razmišlja¬ li, kako bi po njegovi smrti poskrbeli za otroke, kajti niti misliti ni bilo na to, da bi vdova lahko vse preživljala z golo pokojnino. Dr. Brecelj je nasvetoval še zadnje: poizkusili naj bi še s kliniko v Zagrebu. Zaobljubili smo se, da pojdemo peš k Mariji Pomagaj, če se pa- Panu izboljša. Le napol je bil še živ, ko so ga v spremstvu zdravnika odpeljali v Zagreb. Tam so ugotovili, kaj mu je, in takoj začeli z zdravljenjem, čez dva meseca je bil že po koncu in je hodil ob palici ter je prišel nazaj v Ljubljano sam z vlakom. In smo romali otroci k Mariji Pomagaj. Bolele so nas majhne nožiče, a morali smo Se zahvaliti Nebeški Gospe za njeno pomoč. Papa je počasi okreval, čeprav mu je desna stran ostala omrtvela. Začel se je učiti pisanja z levico. Skraja so bile njegove čačke nera¬ zumljive, pa ni odnehal. Tudi je začel znova hoditi v službo, že od daleč smo spoznali nje¬ gov drsajoči korak, kadar se je opoldne vračal domov. Med počitnicami je zopet hodil z nami na izlete. Malo bolj počasi smo se premikali kot Ostali turisti, a smo oblezli vse pogorje med Ljubljano in Škofjo Loko, pa še preko Rati¬ tovca in Bohinja, na Stol in na Krvsvec smo Prišli. Tudi na Brezje smo odslej šli večkrat Peš. ' Leta 19 38 smo obiskali vsi papanov roistui dom. Radostno so nas povsod sprejemali, SPraSuioč, kako ie v Ljublinni. Prešerno smo Uživali lepoto Primorske in le od daleč smo čutili, da to liudstvo trpi pod tujim iarmom in gleda na Jugoslavijo kot na obljubljeno deželo. Vojaška zasedba Slovenije je spremenila smer naši brezskrbnosti. Znašli smo se obdani z bodečo žično ograjo. Za izprehode sta nam ostala le še Grad in Rožnik. Tja smo snrem- Ijali dekliči svojega očeta, ki nam je ob teh Prilika pojasnjeval toliko stvari, ki jih naše neumne glavice ne hi znale same razbrati. Vojna vihra je naraščala. Prvi umori, prvi Požigi, prve internacije, preplah in omaho¬ vanje. Naš papa ni nikdar omahoval. Čim je izvedel, da so v Osvobodilni fronti tudi komu¬ nisti, je jasno odgovoril na povabilo, da se z njimi kot katoličan ne more družiti v nobeni stvari. Začeli so prihajati v Ljubljano .begunci z Dolenjske. Takrat je papa prevzel predsed- BIL JE MOŽ BOŽJI niško mesto pri Zimski pomoči. Z vso vnemo se je lotil dela; kljub rahlemu zdravju ni po¬ čival. “Otroci, vi ne veste, koliko bede je, na svetu,” nam je večkrat ponavljal, zahvalite Boga, za vse, kar imate.” eiranote ustih ant so nas še boij povezale. ObcuteK nevarnosti je vzouun v nas jasno za¬ vest, Kako zeiO se imamo raai. jtvauur SmO bul vsi sKupaj, smo junačili in si uajan po¬ guma. .Delan smo vse mogoče načrte, Kaj co- mo napravili, Ce bi prišlo do tega ali ao one¬ ga. ±vo so zacen Nemci odvažati ljudi na ueio in smo se Dali, da bo tuni kateri izmen nas pnšel na vrsto, smo se dogovorni, na se po vojni pocaKuino za Prešernovim spoineiuKpm. TaKiat je imel papa venko ueia in se je uue- lezeval naših pogovorov boij oa udiec. i_.e w 0 - sin nam je resno dejal, ‘ orlejie, da oosie v posvečujoči milosti, pa se vam ne do treDa ničesar oati.” ivauar smo razpravljali o strašni negoto¬ vosti, ki nas obdaja, o bedi in krivici, ki na¬ raščata in da se nam zui, da je Bog pozami na stvarstvo, nas je opozoril: “Glejte Saino današnje dogodke z mističnimi očmi, pa boste umeli čuda božje pravičnosti in pneviuuosu. ’ Res ni Bog Sveta zapustil, ampaK a vet se je notel osamosvojiti in vse današnje zlo je le posledica odtujitve človeštva od Boga. • Papa se je zavedal tega in je hotel vse svo¬ je delo podrediti le božji volji. V tem ni videl nič posebnega, saj je vendar dolžnost stvari, da prizna svajega .stvarnika in se ravna po Njegovi volji. Delal je, kolikor so mu moči dopuščale. Kar čudili smo se, od kod jemlje energijo, pogum in dobro voljo. Bolezen mu je nagajala. Zaradi mraza ga je zelo bolela desna noga in ni mogel spati. Vstajal je torej ponoči in delal. Strahu ni poznal, česa naj bi se tudi bal, ko je trdno veroval, da vse odvisi od božje volje. Jasno je to izrazil v svojih zapiskin, ki jih je našla mama med njegovimi papirji že po njegovi smrti: “Kaj vem jaz, kaj je prav v Njegovi službi za dobre, vredne in po¬ trebne ljudi, jaz, ki me je pamet marsikdaj slepila, ko sem postavil vse svoje moči v neko službo, zaupajoč v lastno moč. če me je nekaj pahnilo nekam, ne da bi prosil, sem v tem spoznal božji namig.” V zadnjem času je veliko premišljal in pre¬ tehtaval svoje moči, pa je končno vse do zad¬ njega prepustil Bogu: “Tudi tega strahu sem ozdravljen, da ne bi upal stati za slavo pa¬ metnega Bitja. Zahvaljen bodi Bog za to ve- kdor da življenje za svoje drage" — 353 —■ liko milost, da mi je dal spoznanje, prosim Ga samo, da naj mi da še moč, da bom mogel povsod in uspešno to spoznanje povedati, potem pa naj On določi čas, kolikor časa želi, da to širim. Naj ne zgorim na grmadi kot Njegov nasprotnik, nimam pa nič proti, če zgorim na grmadi v Njegovi službi. Toda tega nisem vreden, tega se bojim, da ne bom vre¬ den, zato si s tem ne belim glave, četudi bi imel čas. Nimam časa, da bi jaz, ki sem se moral že na stara leta učiti hoditi, jesti, piti, govoriti, pisati kot otrok ter mi zdaj te stvari niso tuje, razmišljal, kaj hoče Bog z menoj.” Zadnjo zimo je moral zaradi onemoglosti opustiti delo. Toda veliki organizem Socialne pomoči je že sam deloval in ni več potreboval njegove podjetnosti in iznajdljivosti. Telesno je slabel, njegov duh pa je bil živahen in jasen, čeprav se mi zdi, da je bil kar nekam odmaknjen od vsakdanjega življenja. Doma smo se pripravljali na proslavo pet¬ indvajsetletnice papanove in mamine poroke. Celo brat, ki je bil pri domobrancih na Pri¬ morskem, je obljubil, da bo prišel, če le mo¬ goče. Prišel je maj in z njim naš beg. S starejšo sestro sva bili takrat z doma. Pripovedovali so mi, da je papa pomišljal, kje je v tisti zmedi njegovo mesto. Pustil je, da so odšla dekleta s prijateljsko družbo, odposlali so tudi mlajša fanta. On pa je ostal in z njim mama ter najmlajši, dve. Ko smo se otroci pomikali eni prelro Lju- belia in drugi že na angleških kamionih v Italijo, sta z mamo 10. maja praznovala sre¬ brno noroko. Naslednii dan so prišli ponj in ga odpeliali. Mesec dni ni mama prav nič vedela, kaj je z njim. Nato so razelasili raz¬ pravo. Pognmno je stopil pred sodnike. Ko¬ munistična ječa ga ni prav nič zlomila. Odgo¬ varjal je jasno in kratko na obtožbo. Zavedal se je, da ga bodo obsodili, zavedal na se je tndi, da je v božjem varstvu. “Torej ne boj se, če veš, da ladjo vodi vešč krmar. On že ve, torej se ne boj. On je postavil svojo ljudi, ki jih bo toliko podpiral, kolikor je to Nje¬ gova volja. Torej pustimo odvisno skrb Nje¬ mu, fantje, izpolnimo pa to, za kar nas je postavil." 25. junija so ga ustrelili nekje pri Tur¬ jaku; ne vemo, kje počiva njegovo telo. Za dušo pa upamo, da jo je Bog sprejel v svoje naročje. Njegovi otroci gledamo na te dogodke z mističnimi očmi in se zahvaljujemo Bogu za mučeniško smrt ljubega očeta, Ali pa ni res nekaj čudovitega v tem, da je naš papa ozdra¬ vel proti pričakovanju vseh. Zdi se mi, da mu je Bog povrnil življenje le zato, da Mu ga je dvanajst let nato lahko zavestno in ra- dovoljno daroval v vse večjo Njegovo slavo. IVANKA VELIKONJA, MADRID KOT PRED 1.600 LETI Dogodki sedanjih časov razodevajo vso tra¬ gedijo ubogega človeštva, tragedijo, ki se po¬ navlja, več ali manj enako, vsa stoletja. Na eni strani ošabni trinogi In samozavestni ter kruti preganjalci — na drugi strani pa po¬ nižni, a vendar odločni spoznavalci in mu¬ čenci, ki so do zadnjega diha plemeniti, celo do svojih sovražnikov in rabljev. To vidimo tudi v življenju sv. Vincencija, mučenca, plemenitega Španca, ki ni kak po¬ ljuben mučence (pravzaprav so vsi mučenci izredne osebnosti in veličine), marveč odličen predstavniki Kristusove Cerkve, za katero se žrtvuje, kot so se žrtvovali v zadnjih časih, prosvitljenega 20. stoletja, naš odlični nad¬ škof dr. Alojzij Stepinac, ogrski kardinal J. Minszenty, praški nadškof Beran, da ne na¬ števamo drugih nič manj odličnih in vidnih predstavnikov Cerkve, in ne med zadnjimi našega vladika dr. Gregorija Rožmana in vseh tisočev naših odličnih mož in fantov. Časi se spreminjajo in mi z njimi, je veljalo nekoč. Danes pa moramo reči, da se časi spre¬ minjajo le po številu let, sicer so pa kot so bili in mi z niimi. Le to “malenkostno” Taz- liko lahko pridenemo, da so časi vedno okrut- nejši, kolikor “kulturnejši” so ljudje, ki čase ustvarjajo. Kajti časi so taki kakršni so lju¬ dje. čas je pravzaprav abstrakten poiem. čase ustvarjajo ljudje. Ako so liudje dobri, so tudi časi dobri; ako so pa ljudje zlobni, so zlobni tudi časi. V naslednjem opisu bomo videli potrjene gornje trditve. Opisali bomo junaškega mu¬ čenca sv. Vincenciia, ki je veličasten vzornik mučencev današnjih dni. ROJSTVO) IN VZGOJA “Zmagovalcu sem dal skrite ma¬ ne. . . in novo ime” (Raz 2, 17). Potekla so tri stoletja, odkar je bil kame¬ njan sv. Štefan, dijakon, v Jeruzalemu in 40i let, ko je daroval svojo mladost junaški mu¬ čenec in zopet dijakon, sv. Lavrencij v Rimu, doma tudi iz Huesca, ko je prišla vrsta na dijakona Vincencija, ki je v Valenciji na Španskem potrdil resničnost krščanske veTe s svojim mučeništvom in daroval večnemu (Du¬ hovniku _ Jezusu Kristusu, z zvestobo sve¬ tega dijakona, kelih, napolnjen z lastno krvjo. In da je bila njegova mučeniška kri seme novih mučencev in da je priklicala v današnjih “modernih” in “naprednih” časih, jasno do¬ kazuje verska zgodovina zadnjih let njego¬ vega plemenitega naroda v Španiji in nič manj današnji dnevi, v katerih je satan spu¬ ščen z verige, mod drugimi katoliškimi narodi in ne nazadnje med našim malim in dragim slovenskim narodom. Vse je plemenito na tem mučencu: rojstvo, svetost, učenost, beseda, služba. . . Vincencij, sin Evtiha in matrone Enole, se je rodil v španskem mestu Osca ali Huesca. _ 354 Primerno plemenitemu stanu je bilo tudi nje¬ govo šolanje. Krščanstvo je bilo že zelo raz¬ širjeno in izvajano v tem kraju. Očetu je bilo Hinogo za čim boljšo duhovno izobrazbo svojega sina; zato je izročil Vincecija v oskrbo škofu Valeriju v Saragozo. Visoki vladika je odgo jil Evtihijevega sina v spoznanju božjih skriv¬ nosti z vso prepričevalno milino; Vincencij je rastel v pobožnosti in kreposti s tako vnemo, da je dobil škof Valerij v svojem gojencu ve¬ liko pomoč in da je spoznal Bog Vincencija Vrednega za dijakona in mučenca. dijakon Dijakonova vloga je upravljati cerkveno Premoženje, ki je sad dobrodelnosti in na¬ menjeno za pomoč potrebnim — deliti sv. ob¬ hajilo, pridigati in krščevati. V tem življenju so predvsem tri stvari važ¬ ne in nad vse potrebne: ljubezen, hrana in luč; kajti brez njih bi bilo breme naše rev¬ ščine nevzdržno. In Jezus sam nam je dal ve¬ liko zapoved: ljubite se med seboj; zapustil nam je svoje Telo v okrepčilo in hrano naših duš, zapustil nam je tudi svojo besedo kot luč, ki naj nam razsvetljuje pot našega živ¬ ljenja. Vincencij je postal dijakon svete Cerkve in dobil od škofa izredno nalogo, pridigati mesto njega, ker sam ni mogel zaradi napake jezika. Vincencijeva slavna smrt in junaštvo do zadnjega diha potrjuje, da je izpolnil sve¬ to službo z ognjem svojih mladih let in vne¬ tim navdušenjem svoje žive vere. PREGANJANJE Rimsko cesarstvo je vladal tisti čas cesar Dioklecijan (284—305). Po Avrelijevi smrti je uživala Cerkev nekako štiridesetletno pre¬ mirje; -—• pogubna imenuje ta leta zgodovi¬ nar Evzebij, pogubna za cerkveno disciplino in pogubna za gorečnost svetega življenja. In Gospod je dopustil, da je zadivjalo strašno Preganjanje. Pokolj je bil splošen in žrtev brez števila, vendar je zmagalo krščanstvo, ker je božje. Preganjanje je bilo splošno le v letu 303, katerega je izzval predvsem Galerij, eden izmed cesarjev in Dioklecijanov svak, v svojem neugnanem sovraštvu do kristjanov. Začelo se je na dan 23. februarja, ki se je imenoval “terminalia” (po bogu Termino: konec) kot bi hotelo pomeniti konec krščan¬ stva. Izdani so bili zaporedoma štirje odloki. (Kakšna sličnost tedaj in danes in vselej. Vedno izdajo vlade sebi ugodne in za svojo nasprotnike neugodne zakone, da jih morejo Po “zakonu" soditi in vedno tudi obsoditi. Zato nosi ta opis sv. Vincencija tudi podna¬ slov: Danes kot pred 1600 leti.) Zakoni so se glasili: 1. Porušijo naj se vsa krščanska poslopja in uničijo vse njihove knjige ter oprema. 2. Kristjani, ki upravljajo javne službe in mesta, morajo biti odstranjeni in odpuščeni. Vzeti se jim morajo tudi državljanske pra¬ vice. Nimajo pravice do pritožbe. 3. Podvreči se morajo mučenju osvobo¬ jenci; ako vztrajajo v veri, zapadejo na novo v sužnjost. 4. Vsi podaniki imperija morajo darovati bogovom (napačnim in lažnim), predno vrše kako javno ali zasebno zadevo pred sodiščem ali v uradih. Kristjanom je bilo nemogoče živeti, ne da bi izpovedali svojo vero. Na vsak način je bilo treba pripraviti kristjane do odpada. Ali odpad od vere ali mučeništvo! Toda. Kristus zmaga! ARETACIJA IN ZAPOR | Prefekt španske provincije, v kateri sta živela škof Valerij in njegov dijakon Vin¬ cencij, je bil neki pacijan, ki bi danes ne imel te časti, da se ga spominjamo, če bi ne bil okrutno in nesrečno posegel v življenje in smrt našega vzornika. V upanju, da bo uničil Cerkev v Saragozi, ji je najprej vzel stebre: škofa in dijakona, po geslu: “Udaril bom pastirja in razkropile se bodo njegove ovce” (Mt 26, 31). Toda Kri¬ stusova Cerkev se le pomlaja v boju. Valerij in Vincencij sta bila aretirana in odpeljana v Valencijo, kjer je sodil Dacijan. Tiran je sku¬ šal najprej oslabiti njuni telesi s postom, mra¬ zom, verigami in temnico ter s tem ubiti od¬ pornost njunega duha. Toda njuna odpornost je zrastla v trpljenju. Ko ju je imel pred se¬ boj, se je čudil, kako sta krepka, da, celq rejena. Očital je ječarju, da ni izpolnil nje¬ govih povelj. Zato je vse stražnike odstranil ter začel z namigavanji in obljubami. — 355 ZASLIŠEVANJE Obrnil se je najprej do Valerija in mu do¬ kazoval, da je njegova starost potrebna po¬ čitka in pokoja, ki ga bo tudi dosegel, ako se bo pokoril cesarskim ukazom. Ako pa ne, bo okusil njegovo upravičeno jezo in strogost. In Vincenciju je rekel: "Ti si mlad; sprej¬ mi usluge, ki ti jih ponuja sreča. Da jih bog deležen, zadošča, da se odpoveš svoji veri. Sinko moj, ubogaj vladarje in ne izzivaj z odklanjanjem sramotne smrti.’’ “Oče,” reče Vincencij škofu Valeriju, "do¬ volite mi, da odgovorim jaz.” “Da sin,” odgovori Valerij, “kakor sem ti bil poveril oznanjevanje božje besede mesto mene, tako te zdaj obvezujem, da izpričaš in braniš našo skupno vero.” Sedaj izpove Vincencij, da oni kot kristjani ne morejo častiti in moliti malikov iz lesa in kamna, narejenih s človeškimi rokami, mar¬ več časte le edinega in večnega Boga, časte njegovega Sina Jezusa Kristusa, ki z Očetom in Svetim Duhom živi in kraljuje in vlada ves svet. [ “Zakaj vendar nočete darovati bogovom?” vpraša Dacijan. “Zato,” odgovori Vincencij, “ker je rečeno v svetem božjem Pismu, da bo pogubljen, kdor daruje bogovom. Kaj pa so pravzaprav vaši bogovi, če ne le delo vaših rok?” “Ali vznemirja vašo vest,” vpraša dalje prefekt, “ako darujete bogovom.” “Da,” odvrne dijakon. “Kako se torej vi,” nadaljuje sodnik, “ki toliko daste na dolžnosti vaše vesti, ne zme¬ nite za obveznosti, ki jih imate do vladar¬ jev?” “Zato,” reče mučenec, “ker prve so dolž¬ nosti do Boga.” “Katerega Boga?” vpraša Dacijan. “Boga,” odvrne Vincencij, “ki je ustvaril nebo in zemljo in vse kar je, Stvarnika vseh vidnih in nevidnih stvari, edinega Boga, ki je sam od sebe od vekomaj.” “Toda, povejte mi,” nadaljuje dijakon, “zakaj nas preganjate? Saj se nič ne raz¬ likujemo od drugih ljudi, ni po domovini, ni po jeziku in ne po napravah..., ampak le po tem, ker živimo vpričo vseh tako čudovito življenje, kakršnega vsi presojajo za neverjet¬ no in nemogoče. Smo iz mesa, pa ne živimo po mesu; prebivamo na zemlji, toda naša do¬ movina je v nebesih: se pokoravamo danim zakonom, toda naš način življenja gre nad te postave. Vse ljubimo, pa vendar nas vsi pre¬ ganjajo; nismo priznani in nas obsojajo; nas more, pa vstajamo k novemu življenju.” “Smo revni, pa bogatimo druge; potrebu¬ jemo vsega, pa imamo vse v izobilju; nas za¬ sramujejo, pa se, ponašamo s svojim poniža¬ njem; napadajo naše dobro ime, in s tem obenem dokazujejo našo nedolžnost. Nas ob- dolžujejo, mi pa blagoslavljamo; obrekujejo nas, pa vračamo s spoštovanjem. Ko smo kaz¬ novani za naša dobra dela, se radujemo v trpljenju kot bi prejemali novo življenje. Bo¬ jujejo se proti nam, kot bi bili mi tujci; vi pogani nas preganjate, toda nobeden naših sovražnikov ne ve pravzaprav, zakaj nas sov¬ raži. Mi se shajamo k skupni molitvi in tam oblegamo Boga s svojimi molitvami. Molimo tudi za vladarje, za njihove ministre, za jav¬ ne oblastnike, za pomirjenje sveta in za mir med vsemi nami. Zakaj nas torej preganjate?” Dacijan ni vedel, kaj naj odgovori na to, tako preprosto pa tako globoko vprašanje. Zato je zagrozil: “Ali zažgita kadilo bogovom, ali bosta plačala s smrtjo svoj prezir!” “Bodi ti mrtvi svečenik mrtvih bogov! Mi se ne bojimo ničesar v imenu Jezusa Kri¬ stusa; in prej se boste utrudili vi mučiti nas kot mi trpeti. Ne misli, da nas boš premotil in pridobil z obljubo časti — časti! O Bog! s čim te primerjajo ljudje! s prahom in bla¬ tom — niti s smrtnimi grožnjami, kajti tvoje kazni nam preskrbe venec zmage; in smrt, ki nam jo boš zadal, nas bo povedla v živ-* ljenje!” MUČENJA Dacijana je to govorjenje silno razkačilo, škofa Valerija je obsodil v pregnanstvo, vso svojo besnost je pa stresel nad Vincencijem. Toda Vincencij je obrnil pogled in srce v nebo. Ko je videl sodnik to mirno vedrost, je ukazal Vincencija trgati z železnimi krem¬ plji in kavlji. Toda dijakon ni nič popustil, kaj še, obrnil se je k rablju in rekel: “Zelo se motiš, ako meniš, da me boš premagal z mučenjem. Nekdo drugi je v meni, ki trpi, ivaterega pa ti ne boš premagal nikoli. To, kar se prizadevaš uničiti v meni s tako na¬ silno močjo, je zdrobljiva posoda iz ila. ki se itak nekoč zdrobi. Nikoli pa se ti ne bo po¬ srečilo streti notranjosti, ki bo jutri tvoj sodnik. Prefektu ni uspelo premagati mučenca. Njegova nadutost in bes se zlomita ob dija- konovi stanovitnosti. “Izroči mi vsaj knjige, ki jim pravite svete knjige, da jih sežgem,” zahteva prefekt Da¬ cijan. Vincencij odvrne: “Ogenj ni za to, da bi sežgal knjige, v katerih je božia beseda, mar¬ več za to, da večno kaznuje tiste,' ki zaniču¬ jejo božjo besedo.” Smrtni dvoboj med mučencem in krvni¬ kom, med Kristusovim junakom in prvobo- riteljem satana, prikipi do viška. Tiranu iz¬ stopijo od besnosti oči iz votlin in iz ust kini pena — tako opisuje pesniki Prudencij — In to je zgodovinska resnica: ogenj, raženj in raz¬ beljene plošče je rabelj vporabil, da bi zlomil mučenca. Toda mučenje ne more streti Vincen- cijevega duha, ki ima uorte oči v nebo in prenaša neobčutno nečloveške muke. Frigidus ipsi videbatnr immanis carnifieis ignis — Rabljev žgoč ogenj se mu zdi na¬ ravnost mrzel. Dacijan ukaže prekiniti s temi mukami in zapove zvezati Vincencija na rokah in nogah ter ga razpeti v temnici na razbeljene črepi¬ nje, da se obnove rane in bolečine. — 356 Sj\IRt in T . eda j se dogodi čudež. Verige se pretrgajo 1 oh erepin J e se spremene v nežno cvtje, svet¬ al 3 ' i n prijeten vonj se razlijeta po temnici. , &geli se spuščajo iz nebes tolažit Vincencija ga Pripravljat na radost v raju. Ječar se o Pogledu na to spreobrne. Ko izve tiran za dogodek, zaigra z vso na- Piostjo in upa premagati mučenca z uslu- gat Pi; da mu prinesti mehko posteljo in do- ' 0, i, da ga obiščejo njegovi zvesti prijatelji, roda Vincencij, žareč od radosti, v spremstvu slovesnega zbora angelov, izroči Bogu svojo e Po dušo. Bilo je 22, januarja leta 304. Tako je Vincencij zmagal za vedno. Zmagal je z besedo, ko je zagovarjal vero, z ®aga] je med mučenjem z vedrostjo; zrna- g al, ko je izpričeval svojega Boga; zmagal v bolečinah, v ognju; zmagalec je b : l živ, zmn- Salec bo tudi v smrti; premagal bo ljudi, Premagal tvarne prvine, premagal bo tudi morje. Mogočnež ne uniči in ne pusti uničiti to. kar ie kupi] s svojim zlatom; ali naj Kristus Uniči ali dovoli uničiti to, kar je odkupil s svojo dragoceno Krvjo? OKRUTNOST. . . IN ČUDEŽI Da ne bi mučenčevega tupla pobrali in ča¬ stili njegovi soverniki, ga ie Dacijan ukazal vreči na samotno poljano, kjer naj bo v hra¬ no zverinam. Toda Bog pošlje krokarja, ki naj ga straži in brani pred lačnimi zveri¬ nami in volkovi. Dacijan odredi tedaj zmašiti mučenčevo truplo v vrečo, jo trdno zavezati in obtežiti s težko skalo ter vroči na odprto morje. Toda skala plava po morju lahno kot pena in svež Veter žene sveto truplo k prijazni obalni si¬ pini. Vincencij se prikaže pobožni osebi in naznači krai, kjer leži njegovo trunlo. Pri- hite kristjani in ga častno pokopljejo. SPLOŠNO ČEŠČENJE Ime in češčenje sv. Vincencija se je tako splošno razširilo, da je zapisal že sv. Avgu¬ štin: “Kje je kak kraj, kje provinciia v vsem rimskem cesarstvu, ki pozna ime Kristusovo, Pa ne bi z veseljem proslavljala obletnice mu- čeništva sv. Vincencija?” Saragoza, Lisbona, Valencija, Milan, Vi- cenza, Cortona ga kličejo kot svojega zavet¬ nika; Cbalon, Magon, Viviers, Saint M&lo mu Posvete svoje katedrale; mornarji ga prosijo Pomoči v nevarnostih na morju; umetnost mu posvečuje razkošne bazilike, blesteče sli¬ ke, lepe kipe, blagodonoče pesmi... (Priču¬ joča slika na strani 355 je presna slika iz ško- fijse kapele v Vicenzi v Italiji, katero je na¬ slikal T. Chini 1939). Ni zadosti le odobravati čednosti svetni¬ kov, marveč smo dolžni svetnike tudi posne¬ mati in jih prositi pomoči. Svetniki so veliki, mi smo pa majhni; toda Bog je blagoslovil in oblagodaril male z ve¬ likimi. Sv. Vincencij nas je prekosil v visoki stop¬ nji čednosti in svetosti. Ako ga ne moremo posnemati s svojimi deli, sledimo mu s svo¬ jimi željami. Pomnimo, da nima zaslug mučeništva le tisti, ki da življenje za vero po rabljevi roki, temveč tudi kdor sprejme življenje in smrt tako, kot je božja volja. Pomislimo nase, na svoje begunstvo, na težave, ki smo jih pre¬ stali in ki nas morda še čakajo, na nevar¬ nosti na suhem, na nevarnosti v hribih in gorah, na nevarnosti pozimi, v snegu in ledu. Pomislimo na vse to, ne da hi se s tem hva¬ lili, ampak*! darujmo Bogu in se vdajmo v njegovo sveto voljo, pa bomo imeli tudi mi sami kos mučeniškega zasluženja. Kličimo na pomoč sv. Vincencija, odličnega junaka Kristusovega, z velikim zaupanjem, ker on je mogočen. Ako obljublja Gospod plačilo vsakomur, ki poda, v njegovem imenu čašo vode revežu, česa ne bo dal tistim, ki so mu darovali življenje in so pripravljeni spre¬ jeti vse, kar pride s pripuščenjem njegove svete volje? Upajmo, da smo tudi mi Slovenci dobili velike Vincencije v naših mučencih, ki so prelili kri po rabljevi roki brezbožnega komu¬ nizma ter darovali svoje življenje za Gospoda. Oni so “vincentes” — zmagovalci in zma¬ govalcem bo dal Gospod skrite mane nebeške jedi; veselje blaženih in novo ime in blažen- stvo izvoljenih (Raz 2, 17). In takole molimo k svetemu Vincenciju: Usliši milostno, o Gospod, naše ponižne proš¬ nje, da bomo po pripipšnji svetega mučenca Vincencija, rešeni storjenih grehov. Obudi, o Gospod, v svoji Cerkvi onega duha, s katerim ti je služil tvoj levit Vincencij; da bomo, na¬ polnjeni z istim duhom, ljubili, kar je on lju¬ bil, in izpolnjevali, kar je on učil, s svojimi deli.” VINKO ANTONOV 7ljot j e je ujzinilo Obzorje je ugasnilo, iz gozda mrak polzi, že kamni potemnevajo. Ptič je zaprl oči in vzdihnil. Tiho spi. Valovi se pretakajo previdno čez čeri — ko potniki, ki iščejo, kje konec je poti, kje rtob vesol.jnosti. Ah, kdaj pa mi priromamo do ciljev svojih dni, da vrata nam odpro dobrotni angeli v gradove večnosti. . . SLAVKO SREBRNIC 357 — — 358 — V DRUŽINI PA JE MOŽ POGLAVAR Toda prav takrat ste ustanovili družino- Vsaka družina pa je družba. A vsaka dobro urejena družba zalrteva poglavarja. Vsa po¬ glavarjeva oblast pa prihaja od Boga. Zato ima tudi družina, ki ste jo vi ustanovili, po¬ glavarja , ki mu je Bog podelil oblast nad njo, ki se mu je dala za tovarišico pri ustanovitvi celice, in nad onimi, ki bodo prišli z božjim blagoslovom večat in razveseljevat to celico kot sveže mladike na oljkinem deblu. Oblast družinskega poglavarja, smo rekli, Prihaja ocl Boga. Od Boga sta prišla na Ada¬ ma dostojanstvo in oblast prvega poglavarja človeškega rodu, obdarjenega z vsemi darovi, ki naj bi jih bil izročil svojim potomcem. Za¬ to je bil “ustvarjen najprej Adam, nato Eva. In Adam ni bil prevarjen,” kakor pravi apo¬ stol Pavel, “žena pa se je prevarjena pregre¬ šila” (1). Ah, koliko škode je povzročila Eva s svojo, radovednostjo pri ogledovanju lepega sadu v\raju in pri pogovarjanju s kačo, ko¬ liko škode je povzročila prvemu človeku, sa¬ ma sebi, vsem svojim otrokom in nam! Bog pa ji je pomnožil trude in bolečine, vrh tega pa ji je rekel, da bo ostala možu podložna (2). Krščanske žene in matere! Nikdar se ne vdajte želji, da bi se polastile vlade v družini. Vaše žezlo — žezlo ljubezni — mora biti tisto, ki vam ga daje y vaše roke apostol narodov in ki vas bo zveličalo, če boste rodile otroke, če boste s spodbudnostjo ostale v veri in lju¬ bezni in svetosti (3). V NOTRANJEM ODNOSU DO KRISTUSA STA SI MOŽ IN ŽENA ENAKA, V VIDNI DRUŽBI PA NE V svetosti sta zakonca po milosti zdru¬ žena s Kristusom na enak način in ne eden po drugem. “Kateri so bili v Kristusu kršče¬ ni in so Kristusa oblekli,” kakor piše sv. Pa¬ vel, “so vsi božji otroci in ni več moškega in ženske, kajti vsi so eno v Kristusu Jezusu” (4) . Toda v Cerkvi in družini, v kolikor sta vidni družbi, pa je razmerje drugačno. Zato je opominjal isti apostol: “Hočem pa, da ve¬ ste, da je slehernemu možu glava Kristus, gla¬ va ženi pa je mož in glava Kristusu je Bog.” (5) . Kakor je Kristus kot človek podložen Bogu, tako je kristjan podložen Kristusu, či¬ gar ud je, in tako je tudi žena podložna mo¬ žu, ki je v moči svetega zakona postal z njo “eno telo” (6). Veliki apostol je opazil, da je bilo potrebno spomniti spreobrnjence v Ko- ZAKON SKLENETA MOŽ IN ŽENA V POPOLNI ENAKOPRAVNOSTI 'Dragi novoporočenci! Pre nekaj dnevi vas je videlo božje oko, ko ste vpričo duhovnika prejeli veliki zakrament. Podelili ste si ga sa¬ mi, ko ste si dali in sprejeli privoljenje, da boste živeli v neporušljivi življenjski skupno¬ sti. To vaše privoljenje je bilo medsebojno, slovesno in prostovoljno. V tem svetem tre¬ nutku ste v svojih dušah čutili, da ste docela enakopravni in da dajete privoljenje v popolni enakosti, čutili ste, da, sklepate zakonsko po¬ godbo v popolni neodvisnosti kot osebe, ki imajo čisto enake pravice. Vaše človeško do¬ stojanstvo se je takrat pokazalo v vsej veli¬ čini svobodne volje. 'ntu n a to resnico in to osnovno dejstvo, za- različne misli in navade poganskega sveta 1 bile mogle povzročiti, da bi bili pozabili a to ali ne bi bili Tazumeli ali pa popačili, oliko kristjanov je danes takih, da bi jih ®°ral apostol znova opozarjati na isto, če bi Inn govoril. Ali ne veje v naših dneh nezdrav e * e r obnovljenega poganstva? OBNOVLJENO POGANSTVO Sedanji gospodarski in socialni red ustvarja a ke življenjske pogoje glede na izbiro pokli- ® ev > obrti in služb in z vstopanjem moških in Jensk v tovarne in različne urade, da se zena- cu Jejo ženske z moškimi na vsej črti. Zakonca, jb°ž ,in žena, prideta večkrat v skoro enak po- l°žaj. Mož in žena sta večkrat v isti služpi in Prispevata skoro enako k stroškom družine, škratu pa sta zaradi istega dela dolžna ži- ^ e ti zelo neodvisno drug od drugega. Kdo pa b° med tem skrbel in varoval njune otroke, kdo jih bo vzgajal in poučeval? Prepuščeni b°do le prepogosto, da ne rečemo, zapuščeni, od početka tujim rokam; drugi jih bodo vz gajali in vodili bolj kot njih mati; ta bo Pamreč stran od njih radi svojega dela. Ali 3e potem čudno, če oslabi, se zmanjša in če ® e celo izgubi smisel za družinsko vodstvo, če očetovo gospodstvo in materino varstvo ne zmoreta ustvariti niti prijetnega in ljubezni¬ vega domačega sožitja? KRŠČANSKO NAZIRANJE Krščanski pojem o zakonu se ne da bolj ločno in jasno opredeliti, kot je to storil a Postol Pavel v pouku za svoje učence v Efe¬ zu in Korintu: “Žene naj bodo svojim možem Podložne kakor Gospodu; zakaj mož je glava ^eni, kakor je Kristus glava Cerkvi.” Kakor 3e Cerkev podložna Kristusu, tako morajo biti tudi žene svojim možem v vsem. “Vi, možje, Pa ljubite svoje žene, kakor je tudi Kristus Cerkev ljubil in samega sebe zanjo dal. Vsak uaj svojo ženo ljubi kakor samega sebe, žena Pa naj moža spoštuje.” (7). Ta Pavlov nauk in pouk sta nauk in pouk Kristusov. Božji Odrešenik je prišel zato, da bi vpostavil, kar je preobrnilo poganstvo. STARO RIMSKO NAZIRANJE Svetilnika civilizacije, Atene in Rim, sta Pač razlivala veliko naravno luč na družinske odnose; vendar z globokimi filozofskimi raz¬ mišljanji in z modro postavodajo ter strogi¬ mi kaznimi le nista mogla postaviti ženo na Pravo mesto v družini. Rimski svet je pač obdal s častjo in dosto¬ janstvom družinsko mateT. “žena je ime do¬ stojanstva. no poželjivosti” (>8). Kljub temu Pa je bila po stanem rimskem kviritskem pravu ze na neomejeno in popolnoma podložna obla¬ sti moža ali družinskega očeta, ki je ime] oblast v hiši (9). “Bila je namreč v oblasti moža ali njega, v čigar oblasti je bil mož.” (10). Zato je strogi Katon oznanjal rimske¬ mu narodu; “Naši predniki niso dopuščali, da bi ženske smele tudi kak četudi zaseben pra¬ ven posel opraviti same brez varuhov, kajti Pod oblastjo so očetov ali bratov ali mož (11). V poznejših stoletjih pa, ko je prišlo iz rabe staro rodovno pravo (12), je ta železna disciplina izginila in žene so postale praktično popolnoma neodvisne od moževe oblasti. SVETEL ZGLED IZ DORE RIMSKEGA PROPADANJA Bile so seveda tudi pozneje nekatero ple¬ menite žene in matere, ki so posnemale stare rimske žene. Taka je bila n. pr. Ostorija iz plemenite družino. Njen nagrobni spomenik, ki so ga pred kratkim odkrili v vatikanskih kriptah in ki je najbrž iz tretjega stoletja po Kr., jo v napisu tako-le slavi: “žena, ki je dala zgled čistosti brez primere in ljubezni do moža.” Ta preostali zgodovinski dokument nam spričuje, da so Rimljani še vedno spo¬ štovali take zglede čistosti in zakonske zve¬ stobe, čeprav so bili ti zgledi takrat že silno redki. OSTALO ŽENSTVO V TEJ BOBI Toda nasproti tem lepim značajem je stala neprestano naraščajoča množica žena, zlasti iz visoke družbe, ki so Se izogibale materin¬ skim dolžnostim in jih zavračale želele so si opravil in sposobnosti, ki so bile takrat lastne samo moškim. Množile so se razporoke, hkratu pa je propadala družina. Navade in želje žensk so zašle s prave poti čednostnega življenja. Prišlo je tako daleč, da je Seneka, kakor je znano, bridko potožil: “Ali je še kje kaka žena, ki bi se sramovala razdreti svoj zakon, ko pa je toliko slavnih in plemenitih gospa, ki ne štejejo let po konzulih, marveč po mo¬ žeh, ki so jih imele, in ki se razporočajo zato, da bi se mogle poročiti, in poročaio zato, da bi se mogle razporočiti (13). ženska ima ve¬ liko moč nad javno in zasebno nravnostjo, ker ima velik vpliv na moškega. Spomnite se, da je Eva, ki jo je bila zapeljala kača, dala prepovedani sad Adamu in da ga je ta tudi jedel. PRAVI RED V BREŽINI Odkar je Kristus zatrdil v obraz farizejem in svetu; “Kar je Bog združil, tega naj člo¬ vek ne loči” (14), je bilo eno največjih del krščanstva utrditi v družini red, ki je nujno potreben za edinost in srečo družine, kakor tudi vpostaviti v prvotno in resnično veli¬ čino zakonsko ljubezen. Pravi red, bistven že po naravi in položen v zakonsko zvezo med e-nim možem in eno ženo, je ta, ki ga je pokazala božja Previdnost s tem, da je človeka ustvarila kot moškega in žensko in ju obdarovala z različnimi last¬ nostmi, ki pa se med seboj dopolnjujejo. “Si¬ cer pa v Gospodu ni ne mož brez žene in ne žena brez moža” (15), vzklika apostol Pa¬ vel. Možu gre prvo mesto v zvezi, moč telesa, darovi, potrebni za delo, s katerimi more pre¬ skrbeti in zagotoviti vzdrževanje družine. Njemu je bilo namreč rečeno: “V potu svo¬ jega obraza boš pridobival kruh“ (16). ženi pa je Bog pridržal porodne bolečine, trud z dojenjem in s prvo vzgojo otrok; ljubeznivo prizadevanje materinske ljubezni zmore to ve¬ liko bolje kot še tolikšna skrbnost tujih oseb. — 359 POKORŠČINO ŽENE MOŽU JE KRISTUS OSLADIL Apostol Pavel pripominja, ne da bi kako oslabil odvisnost žene od ,moža, kji jo je do¬ ločilo sveto pismo na prvih straneh, da je Kristus, ki je ves usmiljenje do nas in do žene, osladil tisto nekoliko grenkobe, ki je ostala na dnu Stare Zaveze. Pokazal je namreč s svojo zvezo s Cerkvijo, ki mu je zaročena “v blagoslovljeni krvi”, kako se moreta oblast družinskega poglavarja in podložnost žene, ne da bi se v čem zmanjgali, spremeniti v moči ljubezni, ki posnema ono ljubezen, ki druži Njega s Cerkvijo. Kako se moreta stalnost oblasti in spoštljiva ueljivost pokorščine sre¬ čati v dejavni in medsebojni -ljubezni, v po- nem dajanju. Tako nastane in se utrdi tudi tu domači mir kot cvet reda in ljubezni; mir, žabi samega sebe in v plemenitem medseboj- ki ga oznanja sveti Avguštin kot urejeno vza¬ jemnost med ukazovanjem in uboganjem pri teh, ki skupaj žive (17). To naj bo vzorec za vaše krščanske družine. MOŽJE, IZVRŠUJTE SVOJO OBLAST. A V LJUBEZNI Vi, možje, ste prejeli oblast. Vsak izmed vas jo poglavar v svoji hiši, z vsemi dolžnost¬ mi in odgovornostmi, ki jih pomeni ta naslov. Nič ne dvomite o svoji oblasti in nič ne oma¬ hujte pri nje izvrševanju. Ne umikajte se pred temi dolžnostmi, ne bežite pred odgovornost¬ mi. Ne izpustite iz svojih rok krmila ladje vaše družine, ki vam je zaupano, ne izpu¬ stite ga zaradi nemarnosti, brezskrbnosti, egoizma in lahkomišljenosti. In kako obzirno, spoštljivo in ljubeznivo boste morali kazati in izvrševati svojo oblast v vseh žalostnih in veselih okoliščinah na¬ sproti oni, ki ste si jo izbrali za življenjsko tovarišico. Kakor pravi zgoraj omenieni hi- ponski škof sv. Avguštin, bodo morali imeti vaši ukazi sladkost svetov, tako da bo po¬ korščina našla v njih tolažbo in spodbudo. V krščanski hiši, ki živi od vere in je še na potu v nebeško domovino, morajo ti, ki uka¬ zujejo, služiti tistim, katerim se zdi, da uka¬ zujejo. Ne ukazujejo namreč z željo ukazovati, marveč svetovati po dolžnosti svoje službe. Ne zato, da bi se v prevzetnosti povzdigovali, marveč da bi v usmiljenju poskrbeli (18). ZGLED SVETEGA JOŽEFA Vzemite za zgled svetega Jožefa! Gledal je pred sabo sveto Devico, boljšo, višjo in vzvi- šenejšo od sebe. Spoštoval jo je kot kraljico angelov in ljudi, kot Mater božjo. Kljub temu pa je ohranil in obdržal mesto poglavarja sve¬ te Družine. Izpolnjeval je vse dolžnosti, ki mu jih je nalagal naslov. ŽENE, Z LJUBEZNIJO PRIZNAVAJTE MOŽEVO OBLAST Ve, žene, dvignite svojega duha! Ne zado¬ voljite se s tem, da sprejmete in le prenašate oblast moža, kateremu vas je podvrgel Bog po uredbah narave in milosti. Odkritosrčno se ji podvrzite in ljubite to oblast; ljubite .jo s spoštljivo ljubeznijo, ki jo dajete sami oblasti nagega Gospoda, od katerega prihaja vsa oblast oblastnikov, pač vemo dobro, da ena¬ kost glede študija, šol, znanosti, športnega delovanja in tekmovanja vzbuja v mnog 1 - 0 ženskih srcih ponos, in da tudi vam, zelo ob¬ čutljivim, modernim, mladim in neodvisni® ženskam, ne bo lahko sprejeti podrejenosti ' domači hiši. NE DAJTE SE ZAPELJATI Okrog vas bodo večkrat govorili, da j e t0 krivica; prišepetavali vam bodo, da dvighit e višje svojo gospodovalnost; ponavljali va® bodo, da ste v vsem enake s svojimi možmi ® v mnogih rečeh višje od njih. Ob teh glasovih zapeljivih kač ne bodite kot toliko drugih E v ; ki se dado speljati s pota, ki tu na zemlj 1 edini more pripeljati k pravi sreči. SVETA NEODVISNOST VESTI Največja neodvisnost, do katere imate s ve ' to pravico, je neodvisnost močne krščanske duše pred zahtevami greha. Kadar bi kdor¬ koli od vas zahteval kaj, kar je proti zapove¬ dim božje postave, proti neodpovedljivi® dolžnostim, ki jih imate kot kristjanke, žen® in matere, morate ohraniti in braniti spošt¬ ljivo, mirno, ljubeznivo, toda thdno in n e P°’ pustljivo sveto neodvisnost svoje vesti, ki b° kričala in opozarjala vaše srce in razum. Vča¬ sih so v življenju dnevi, v katerih se kot blisk zasveti kako junaštvo ali zmaga, ki ?0 jima na tajnem nevidne priče le Bog in angel 1 - SPREJMITE ŽRTVE V vsem ostalem pa, kadar se bo od vas zahtevalo, da žrtvujte kako samoljubje a 11 kar bi rade, četudi imate do tega polno pra¬ vico, bodite vesele, zakaj te male odpovedi bodo plačane s tem, kicr* bodo vsak dan bolj pridobivale srce, ki se ram je bilo izročilo. Večale in-krepile bodo stalno tesno vez misln čustev in hotenja, kar je edino sredstvo, da boste mogle opravljati sladko in visoko po¬ slanstvo, ki ga imate do svojih otrok, poslan¬ stvo, ki ga bo zelo motilo, če med vami ih možmi ne bo popolne edinosti. In ker je v družini kot v vsaki družbi dveh ali več ljudi glede na cilj potrebna oblast, ki usmerja -ih vodi k njemu in tako učinkovito varuje zve¬ zo, boste morale ljubiti to vez, ki napravlja iz dveh le eno hotenje, čeprav po življenjskem potu hodi eden naprej, drugi pa za njim- Ljubiti jo boste morale z vso ljubeznijo, ki jo čutite do svojega domačega ognjišča. BLAGOSLOV IN POROŠTVO MILOSTI Apostolski blagoslov, ki ga vam, ljubljeni novoporočenci, dajemo iz dna Našega očetov¬ skega srca, naj bo za vas poroštvo milosti vedno večjih, čim bolj boste napredovali na svoji življenjski poti, milosti, ki vas bodo podpirale, da boste vztrajali v tej zvezi vaših duš in v popolni zvestobi do medsebojnih va¬ ših dolžnosti. (1) 1 Tim 2, 13. 14 — (2) 1 Moz 3, 16 — (3) 1 Tim 2, 15 — (4) Gal 3, 26 — 28 — (5) 1 Kor 11, 3 _ (6) Mt 19, 6 _ (7) Ef 5, 22—25, 33 — (8) Spartiani Aelius Verus 5, 12 — (9) “Qui in domo dominium ha- — 360 — - ( P IP - L - 195 > 2 D. Do v. s. 50—16) — eiu ■