Kralj je skočil na konja in je v diru odjezdil; naglo mu
je sledila njegova truma. —

Založil in prodaja ANT. TURK, knjigar v Ljubljani.

Zgodovinska novela.

Izdalo učiteljsko društvo za gojenje umetnosti
v Berolinu.

Poslovenil

Silvester Košutnik.

Ponatis.

V Ljubljani 1932

Založil in prodaja Anton Turk, knjigar.

Vse pravice pridržane.

, / a CiS  >/ i fgi fP /

i/1/ Z  O j >  / / >$4? SZ)

Tiskala tiskarna Slatnar v Kamniku.

Stari republikanec.

Ipl&akor rdeči škrlat je odsevala večerna zarja
ORl v sinjem morju, ki je le proti jugu in
vzhodu kazalo svojo prvotno temnomodro barvo.
Pečine okrog Marseilla (Marseja*) so bile žarne
kakor ruda, ki se pripravlja, da se raztopi, kajti
obsevalo jih je vroče večerno solnce divne Pro-
vence in ravno v tem divnem kraju je zahaja¬
joče solnce rado kazalo moč in krasoto svojih
žarkov. Zrak je bil skrajno čist in prozoren, in
oko bi bilo lahko zrlo od gričev pri Toulonu
(Tuionu) tja do obali daljnega otoka Korsike, ako
bi ga ne bili ovirali svetli žarki, padajoči v morje.
Toda čarobno morje je pri vsi svoji mnogobarvni
in svetlikajoči se krasoti kazalo stanovalcem ob
obali nekaj pustega, praznega in žalostnega; vsa
širna gladina je bila prazna in niti sledu navad¬
nega vsakdanjega vrvenja in življenja ni bilo najti
na nji. In naj so mirni valčki še tako vabljivo kli¬
cali ribiče — od stotin in stotin celih jader, ki so
navadno vsak večer plapolale v lahnem vetriču,

*) V oklepajih so besede, kakor se izgovore.

1 *

4

nisi danes mogel zapaziti niti enega. Pa nele ribiš¬
kih čolnov ni bilo, ne, tudi večjih parnikov in
trgovskih jadrnic nisi videl. Na prvi mah si moral
spoznati, da imaš pred seboj morje, raz katero je
kaka nezgoda, vojska ali kuga pometla vsa mor¬
ska vozila. Le tuintam si zagledal vojnega velikana,
ki se je ali po polževo gibal ali pa bil zasidran,
in raz katerega so štrlela topova žrela in je vrh
jadrnika veia angleška zastava. Te ladije so bile
del onege ladijevja, kateremu so bila pokorna vsa
svetovna morja in katero je v zadnjem dvajsetlet¬
nem divjem boju ostalo edino nepremagano. Kre-
tanje ali počivanje teh vojnih velikanov je napravljalo
nekak žalosten vtis — vtis, katerega povzročajo
straže ali pa vojni ogleduhi. Ladije so imele nalog,
čuvati morsko obal, posebno pa paziti na mesto
Toulon. Odkar je bil Joahim Murat (Miira) pobegnil
iz Neapolja in se je angleška armada podala proti
Parizu, da bi vdrugič premagano Francosko obje¬
mala tem tesneje, niso imele angleške ladije nikakega
opravka, razun opazovati morsko obal in paziti,
da ni mogel nihče pobegniti, kogar je zasledovala
osveta Bourbonov (Burbonov). Nadalje je to ladi-
jevje tudi pomagalo zatirati privržence bonapartizma.
Sicer tako ponosna Anglija se ni sramovala biti
v krvavi službi burbonski in je bila tako brezvestna,
da je podpirala to gibanje, katero je vodil grof
Artois (Artoa), poznejši kralj Karel X., in katero
gibanje je bilo naperjeno tudi napram protestantom.

5

Krvoželjni Verdeti (Verdeji), takozvani »zeleni ro¬
parji", imenovani tako po barvi grofa Artoisa, ki
so morili in plenili po južni Franciji, pa tudi vsi
royalisti*) so gledali na Angleže kakor na svoje
ljube prijatelje in zaveznike, pravi patrijoti (ljubi¬
telji domovine) pa so s studom obračali poglede
od njih.

Raditega je bila za Paskala Morin prava ne¬
sreča, da je imel svojo hišo celo v bližini Toulona
in še tako ob obali, da jo je od morja ločila
edino vozna cesta in je gospod Paskal sam sedeč
v starem naslanjaču, vedno in vedno videl vojne
ladije, koiikorkrat je pogledal pri oknu ven. Toda
čemu je sedel pri oknu? Bila je to več kot deset¬
letna navada in Paskal bi si bil očital strahopetnost
pred Angleži, ako bi se bil umaknil s svojega
prostora. Ostal je torej na svojem prostoru, a da
bi si preganjal dolgčas in mržnjo, čital je rad v
knjigah, ki so pripovedovale o junaških činih starih
francoskih časov. Zatopljen v premišljevanje junaških
činov je večkrat pogledal pri oknu ven in ko se
mu je oko uprlo v angleške zastave, zdelo se mu
je, kakor bi bil konec časti in velikosti stare Fran¬
cije. Desnica, pohabljena po pruski kroglji, mu je
mrtvo padla v naročje, kakor bi gospod Paskal
obupal nad prihodnostjo, ali pa se je dvignila
kvišku in kakor trhel drog pretila proti morju.

*) Royalist (rojalist) — privrženec prvotne kraljevske hiše.

6

»Gospod Paskal", oglasila se je v takem pri¬
meru stara gospodinja Marjeta Beaujean (Božan),
ki je imela svoj stalen sedež pri peči v ozadju
sobe — »gospod Paskal, gotovo berete v knjigi
z žalostno vsebino."

Iz njenega glasu sta odmevali dobrota in
spoštljivost.

»Ravno narobe je, knjiga je tako modro pi¬
sana, tako kratkočasna, da bi vsakega razveselila
ki je le zmožen veseliti se in ki bi ne bil Francoz."

»Kratkočasna ali nel Vrzite jo stran in rajši
pojdite na sprehod — bolje bo za vas, posebno
ker se že cele tri tedne niste ganili iz hiše."

»Na sprehod naj bi šel?" vzkliknil je Paskal.
»Tako podjetje rajši opustim."

»Jaz pa sem mnenja, da se vam ni treba
ničesar bati. Nikdar niste bili bonapartist, kar je
vsakomur znano in ste imeli toliko poguma, da
ste to javno priznali pod cesarstvom Napoleona
Bonaparte. Vedno ste bili dober mož in odkrit
republikanec — in kakor se zdaj motajo vse za¬
deve, zasledujejo se le privrženci cesarja in ne
ljudovlade."

»Ne raditega," zakliče Paskal naglo in za¬
mahne s hromo roko, kakor bi si hotel prepoditi
neljube misli, »morala bi me bolje poznati, stara
Marjeta. Ne bojim se fantalinov, ki kažejo pogum
šele zdaj, ko jim stoji za hrbtom milijon tujih vo¬
jakov — a na prosto nočem, ker se bojim, da

7

bi znal znovič slišati o zopetnih pobalinstvih, ubojih,
izdajstvih — in to je, česar se Paskal Morin boji".

»Oprostite, gospod Paskal" zatrdi stara Mar¬
jeta, „zdaj vas popolnoma razumem. Oprostite, ako
sem si mislila, da bi se prostovolec iz leta 1793.
bal hlapcev vladnega nasilja. Toda pojdite na zrak
zaradi zdravja, pojdite na zrak, da se umaknete
pogledom na proklete Angleže. Podajte se v sa¬
moto, med vinograde. Trs je zdaj tako visok, da
vas popolnoma zakrije".

„Pa — Marjeta! začudi se stari vojak in
pristavi s pritajenim glasom: »Kako moreš misliti,
da bi se oddalji! od hiše le za eno minuto? Ali
si že pozabila, koga imava v hiši ? Vedi, da moram
morebiti še to uro zgrabiti za orožje da — —“.

„Res je, res,“ spomni se starka, „za božjo
voljo, nikar ne hodite od doma — od strahu bi
skoprnela."

»Torej!“ prikima starec in pogleda na nabito
puško, ki je visela ob steni.

Marjeta je nekaj zamrmrala pred se, nato pa
je odločno vstala, stopila gospodarju par korakov
bližje, vrgla šivanje na mizo sredi sobe in rekla
z odločnim, četudi pritajenim glasom: »Gospod,
ne, nisem tako bojazljiva. Zagotovim vas, naj le
pridejo — kakor razvidim, da bi znali kaj uvohati,
zgrabim puško, postrelim dva in pobijem s puški¬
nim kopitom ostale. Levji pogum čutim v sebi, ako
se spomnim, kako je proseče stopil pred mene.

8

Nikdar ne pozabim tega trenutka. Tak mož, pa
mora beračiti za kos kruha! Tak vojak, ki se na
sto bojnih poljih ni bal smrti, se mora bati zale¬
zujočih zahrbtnih vohunov. Kako mi je bojazljivo
zrl v oči, ali bi ne čital v njih prevaro in izdajstvo.
In potem, ko sem mu dala jedi na mizo — moj
Bog — kako je hlastno jedel, ne, ni jedel — žrl
je. To je bila nadloga. Pa kako bled je bil sicer
tako močan in lep mož! In ko ste vi potem izvle¬
kli iz žepa novec in mu ga položili na mizo kazaje
na podobo in je on spoznal, da ga poznate — ali
ste videli njegove plahe poglede, katere je obračal
od vas na mene? Moj Bog, moj Bog! Nikdar ne
pozabim tega. In če bi bil prišel sam Louis Capet
(Lui Kape*), ne bi ga mogla izdati, pa bi mi naj
stokrat odsekali glavo."

»Dobra žena si," je rekel Paskal, »toda molči.
Pregovor pravi, da imajo stene ušesa. Cela Fran¬
coska je polna 'ogleduhov in ovaduhov."

»Prav imate, gospod. Molčati hočem, samo
— odkar je tu pri nas — ne morem si misliti,
kako je mogel poštar Drouet (Drue) izdati Louisa
Capeta?"

»Takrat je bilo drugače," poučil jo je Paskal.
»Louis Capet ni prosil poštarja pomoči, tudi ni bil
njegov gost — zdaj pa tiho, prosim te — slišim
težke in mnogoštevilne korake, mogoče že pridejo."

’) Umorjeni francoski kralj Ljudevit XVI.

Stari republikanec iri njegova gospodinja sta
zadržala sapo in sta se nehote ozrla na cesto.
Res so se slišali težki koraki, kateri so kazali, da
pride oborožena četa, ker so se glasili enakomerno
in se je vmes včasih slišal tudi žvenket železja.
Marjeta je zašepetala: »Gospod, delajte, kakor bi
čitali."

»Ni potrebno," menil je gospodar, »galerni
kaznjenci so, ki se vračajo iz kamenoloma."

„Bog in Marija bodita hvaljena," zaklicala je
starka, »samo nekaj ur še in potem — —> —."

»Tiho!" zapovedal je starec.

Medtem so korakali kaznjenci mimo hiše, po
dva in dva skupaj vklenjeni, v rednih vrstah. Imeli
so samo po eno roko prosto, v kateri so držali
lopate in drugo kamenolomno orodje. Na eni roki
in na obeh nogah so rožljale verige. Pred in za
četo so korakali vojaki, dva podčastnika na konjih
pa sta četo nadzorovala. Kakor odurna prikazen
je šlo moštvo mimo okna.

»Nisi ničesar zapazila, Marjeta?" vprašal je
gospodar in je lahno vzdihnil.

„Da!“ odgovorila je starka.

»Kaj pa, povej 1“

»Čudno se mi zdi, da kaznjenci niso peli,
kakor je to njih navada o drugih dneh."

»In potem?"

„In potem je stražništvo veliko močnejše, ka¬
kor navadne dni."

10

„In potem?"

„In potem — nič drugega ne vem, gospod!"

„Nič drugega?" menil je Paskal in zmigal
z rameni. „Tedaj nisi glavne reči videla. Ali nisi
videla, da niso bili obrazi teh kaznjencev surovi,
kakor bi označevali morilce, roparje in tatove,
ampak obrazi so bili kakor obrazi mučenikov?
Kako dolgo je, odkar zopet vladajo Bourboni v
deželi, in že so ječe prenapolnjene republikancev,
bonapartistov in protestantov. Marjeta, Robespier-
rejeva gilotina je bila usmiijenejša, nego je sedanja
vlada, oprta na tuje bajonete. Oh, koliko nedolžne
krvi je bilo prelite in koliko patrijotov še bo tr¬
pelo zastonj!"

Paskal je potegnil z dlanjo po plešasti glavi,
drgnil čelo, kakor bi si hotel pregnati neljube
misli, naposled pa je odprl okno in se naslonil
ven, gledaje na morje. Gledal je, a zamišljen ni
videl naravine krasote. Dvajset let je že nosil
hromo roko in je bil za vsako delo nesposoben.
Vedno je le čital in postal naposled vsled čitanja
tako mirnodušen, da je menil, ničesar ga ne more
razburiti. A tokrat je bil res razburjen. Nagnil se
je pri oknu ven, da bi pred Marjeto skril solzo,
ki se mu je bila prikradla v oko in veljala bedni
domovini in nedolžno preliti krvi. Brž je dvignil
svojo hromo roko in si obrisal solzo.

Cesta je bila zdaj popolnoma prazna. Ob
robu med njo in morjem je rastlo nizko in gosto

II

grmičje. Paskal se je skoraj prestrašil, ko se je
grmovje začelo nepričakovano gibati, kakor bi ga
gonil veter, a je bil zrak vendar celo miren. Nakrat
pa se prikaže izza grmovja neka čudna, tuja po¬
stava, ki se s pripognjenim hrbtom, glavo navzdol
drže urnih korakov napoti proti hiši. Se preden
je mogel Paskal okno zapreti, stal je že prišlec v
sobi in padel pred gospodarja na kolena.

Marjeta, ki je ravno klečala pred pečjo in
se pripravljala, da zaneti ogenj in pripravi obed,
se je tako prestrašila, da je zakričala in ni mogla
vstati. Pa tudi gospodar je kakor okamenel obstal
in ni se mogel načuditi tuji postavi. Saj je pa bila
po zunanjosti res taka, daje morala vsakogar navdati z
začudenjem. Vse na nji je bilo tuje, izvanredno,
kakor obleka in barva kože, obraz in rast; takoj
na prvi pogled se je dalo spoznati, da je tujec
iz daljne dežele in da so ga morale posebne raz¬
mere prignati tukaj sem. Noge so bile do kolen
gole, v široke in modrobarvne hlače je bila za¬
taknjena košata, širokorokavna srajca, ki je bila
iz tkanine, ki se je svetlikala kakor svila. Vogel
belega volnenega plašča je molel čez desno ramo
plašč sam pa se je razgrinjal po hrbtu doli do tal.
Bela ruta, ovita kakor turban*), je čepela na glavi
in pokrivala kratke, črne in goste lase. Obleka je
torej kazala na človeka iz jutrove dežele, bila je
zelo zaprašena in tuintam raztrgana, kakor bi se

*) Turško pokrivalo.

12

prišlec priplazil skozi bodičasto grmovje. Obleki
primerna je bila tudi njegova rast, in barva kože.
Obraz, gola prša, noge, vse je bilo temnorujavo,
tako rujavo, da nisi enakega človeka našel v celi
Provenci. Bil je mladenič, star kakih petindvajset
let, močan in velik, a obraz je kazal izrazito, da
je tudi po duhu izvanreden mož. Raditega se je
tembolj lahko zasmilil vsakomur, kdor ga je videl
klečati, kajti na prvi pogled že je bil videti ali
bolan, ali pa skrajno utrujen.

Marjeta je bila prva, ki je mogla pregovoriti.
„Moj Bog^ ta mladenič je gotovo tudi begun, ka¬
kor oni — že veste, gospod Paskal, koga menim.
Videti je, da že več dni ni nič jedel."

Tujec je pritrjevalno pokimal z glavo.

»No, če je pa tako," menil je gospodar ne¬
voljno, „tedaj ne govori mnogo; saj veš, kaj ti je
storiti."

»Seveda vem, saj imam skušnje. Če danda-
našji kdo pridrvi s tako silo v hišo, se pač lahko
ve, kaj pomeni naglica. Ali je cel svet napolnjen
z beguni?"

To rekši je hitela ven, gospodar, pa je dvignil
tujca in ga je peljal k stolu. Tujec je sedel na
stol, naslonil se nazaj in kakor utrujen zaprl oči;
kmalu pa jih je zopet odprl in neprestano gledal
k durim. Oči je imel tako dolgo uprte v duri,
dokler se niso odprle in se je prikazala Marjeta
s krožniki in lonci. Tujec se je začel tresti in še

13

preden je gospodinja vse pripravila, je že hlastno
segel po kruhu in ga začel z veliko naglico jesti.
Gospodinja ga je gledala, rekoč: „Ravno tako je
storil oni, samo bolj sramežljiv je bil. Ko je po-
grabil kruh, se je obrnil na stran, da ne bi videla
s kako poželjivostjo ga je začel grizli." — Po do¬
mači šegi je hotela tujcu povrsti podajati jedi, a
ta ni čakal; samo grabil je, kar se mu je ravno
zdelo in kar mu je bilo ravno najbolje pri roki.
A kmalu je pokazal, da se ga loteya sram, ker
ni znal začetkoma brzdati svoje poželjivosti. Lahna
rudečica se mu je pokazala na obrazu. Nekaj tre¬
nutkov je prenehal rekoč: »Oprostite — že čez
tri dni sem na begu in ves čas nisem imel niti
grižljeja v ustih." Po teh besedah je zopet segel
po jedeh in jedel tako naglo, kakor bi hotel z
naglico nadomestiti čas, ki ga je potratil z govor¬
jenjem. Tujčeva govorica je pri obeh poslušalcih
vzbudila veliko začudenje. Tujec je imel lep in polu
glas, a je govoril francoski s tako pravilnim na¬
glasom, da je Paskal takoj v možu spoznal olikanca.
Pravilnost v izgovoru se nikakor ni skladala s-
tujčevo obleko, a se tudi ni uiemala z niegovo
osebnostjo. Da bi mu ne bil nadležen, obrnil se
je Paskal Morin k oknu in je dal enako znamenje
Marjeti, češ, naj bo tujec pri jedi nemoten. Starka
se je res obrnila od mize, a se je kmalu vrnila in
prinesla vina. Mladenič se je zahvalil, a ie obenem
dal z  roko znamenje, da ne pije vina.

14

»Cejnu ne?“ se je žena začudila. »Majhen
požirek ne bo škodoval, dal vgm bo moči. Saj
ste jih potrebni."

»Moslem*) sem in naš prerok nam prepove¬
duje piti vino," ie odgovoril mladenič.

»Zena ga je debelo pogledala. »Prerok vam
prepoveduje? Torej ste pagan?"

Paskal se je naglo obrnil, da bi ženo poka¬
ral, toda tujec ga je prestregel, rekoč: „Ne, nisem
pagan, dobra žena! Moj Bog je tudi vaš Bog.
Oni, ki pusti pri vas rasti vinsko trto, je da! tudi
palmi ob našem Nilu življenje." Nato je tujec
govoril Paskalu: »Mislim, da ni velik greh, ako
pije mohamedan vino, toda hočem se držati stare
navade, katero so gojili že moji pradedje in katera
me še edina veže na mojo starodavno domovino.
Ali bom še videl kedaj svojo domovino? Bržčas ne."

Gospodar se je obrnil zopet k oknu in je
z nemirom gledal po cesti proti Toulonu. Tudi
uho je večkrat nastavil. Mladenič je nehal jesti
in se je naslonil nazaj na naslonjalo; zaprl je oči
in je počival, kakor bi si zbiral novih moči po
prestani nevarnosti. Globoki mir se mu je razlil
po obrazu, kateri je bil ravno še pred par tre¬
nutki tako silno razburjen. Bilo je videti, da spi
in Marjeta se je tiho po prstih oddaljila iz sobe.
Nakrat pa je naglo odprl oči in rekel gospodarju:
»Ali me ne vprašate, kdo sem? Dober mož ste,
ker se zadovoljite, da ste me nesrečneža sprejeli

*) Pripadnik mohamedanske vere.

15

in me pogostili. Jaz pa vem, kdo ste^čeprav mi
je ime neznano.^ Z vašega obraza odseva globoka
žalost in to žalost vam gotovo povzroča dejstvo,
da je vaša domovina prenapolnjena s sovražniki,
da so vaše armade pregnane in da se svojci bo¬
jujete med seboj na življenje in smrt, kakor bi
bila na Francoskem dva naroda, izmed katerih se
mora eden ugonobiti. In ravno ker ste tako ža¬
lostni, se čutim varnega pri vas, kajti tudi jaz se
štejem med premagane,"

Paskal ga z vprašanjem v očeh pogleda, tujec
pa nadaljuje: „Imenujem se Nadir in spadam k
onim Arabcem iz Egipta, ki so morali zapustiti
domovino, ker so bili zvesti zavezniki Francozov,
a se po odhodu zadnjih niso čutili doma varne.
Ravno deset let sem bil star, ko se nas je tristo
vkrcalo na ladijo in se prepeljalo v Marseill, kjer
nam je dal mogočni cesar Napoleon hrano in sta¬
novanje. Bili smo pod njegovim varstvom."

„In zdaj ?“ vprašal je Paskal radovedno, ker
je sumil, da bo slišal nekaj groznega, „in kje je
zdaj ta arabska naselbina?"

Nepričakovano vprašanje je mahoma pretr¬
galo Nadirjevo navidezno mirnodušnost. Skočil je
pokonci in bil je silno velik in močan videti. Obe
roki je stegnil kvišku, kakor bi hotel doseči strop
in mesto odgovora je zaklical: „Gorje zmagoval¬
cem!" Po teh besedah pa se je zgrudii na tla,
obrnil obraz k tlom in šepetal: „Bog daj večni

16

mir počivajočim — večni mir!" Potok solz se mu
je razlil po obrazu.

Paskal je prekrižal roke, vprašaje: »Kaj se
je zgodilo? Povej!"

»Zgodilo se je največje hudodelstvo zadnjih
krvavih dni. Bog jih kaznuj z boleznimi in s smrtjo,
pošlji jim že na tem svetu vse najhujše peklenske
kazni. Kaj se je zgodilo? Svoje prijatelje, ki so
zaradi njih morali bežati in zapustiti domovino ter
se zaradi njih klatiti po tujem ozemlju — te svoje
prijatelje so nenadoma napadli in jih pobili, vse,
može, žene in otroke! Jaz sem bržčas edini ušel!"

Med svojim govorom se je mladenič nekoliko
vzravnal, a po zadnjih besedah je zopet padel na
obraz in si pokril glavo s svojim plaščem. Kakor
mrlič je ležal na tleh. Toda pomalem se je zopet
osvestil in jeza ter želja po maščevanju sta se
umaknili po globoki žalosti. Zato pa je zdaj začel
Paskal divjati. Letal je po sobi in klical: »Taka
je zdaj naša lepa Francija! Sramota čez sramoto!
Samo izdajstvo in uboji so še na dnevnem redu.
Oh, ali ne bo teh hudodelstev vendar enkrat konec."

Med Nadirjevim pripovedovanjem je bila tudi
Marjeta vstopila. Ko se je mladenič pomiril in si
potegnil plašč raz glavo, bilo je starki, kakor bi
se prebudila iz globokih sanj.

»Toda čemu so storili hudobijo?" je vprašala.

»Cernu?" je odgovoril Nadir. »Ker smo bili
zvesti privrženci Napoleonu, ker smo ga ljubili in

17

občudovali. Mogoče pa so hoteli samo moriti, da

bi si nasitili živce."

Nadir je zdaj vstal in se je vsedel v najtem¬
nejši kot sobe. Stari republikanec pa je stopa! po
sobi in je molčal. Marjeta pa je pospravljala krož¬
nike in lonce z mize tako pazljivo, kakor bi ne
hotela motiti miru. V sobi je bilo tiho, dokler ni
zopet Nadir začel govoriti. Vstal je in stopil pred
gospodarja: „Ti si drugačen, kakor so drugi Fran¬
cozi. Spominjaš me na Napoleona in njegovega
podpoveljnika Kleberja, ko sta prišla s svojimi
junaki v Egipt. To so bili junaki, kakršni so živeli
v starih časih. Bili so se do zadnjega zdihljaja v
poštenem boju, a niso bili krvoločne zverine,
kakršne zdaj teptajo francoska tla. Ti si me po¬
krepčal po tridnevnem postu in v tvojih očeh sem
cital, da se ti dopade, ker moreš nasititi lačnega
siromaka. Bog naj blagoslovi tvojo hišo in tebe,
koder boš hodil. Toda povejta mi, ali me sprej¬
meta še dalje pod vajino gostoljubno streho, ali
se smem ostati in si odpočiti?"

»Seveda, seveda 1“ se je oglasila Marjeta naglo.

Toda Paskal ji je prestregel besedo; »Ne,
moj prijatelji Danes ne moreš ostati pod mojo
streho. Glej, kje se moraš skriti to noč, a jutri
zjutraj te rad sprejmem. Samo danes ne! Tvoj sled
hi morda zvabil zasledovalce v mojo hišo, a Bog
tega ne daj — samo to noč ne!"

2

18

„Saj res — pozabila sem!" zamrmrala je
Marjeta.

Nadir je oba pogledal. »Gotovo že katerega
skrivata," je rekel, „tako je prav. Vidim, da me
ne odganjata iz neusmiljenja, ampak ker imata z
drugim usmiljenje. Bog varuj, da bi s svojim sle¬
dom zvabil preganjalce pod vajino streho. Bog
vaju živi! Bežim sicer dalje, a ne predaleč, tako
da vama in vajinemu varovancu lahko pomagam v
sili. Mogoče me lahko rabite vsi trije. A še nekaj!
Ako je tisti, katerega skrivata, oni, katerega menim,
potem se le varujta. Celo morsko obal, vsako hišo
vsako kočo, vsak vrt in vinograd in vsako sotesko
bodo preiskali vladni ogleduhi, pa tudi drugi nič¬
vredneži jim bodo pomagali, kajti za njegovo glavo
se da dobiti oseminštirideset tisoč frankov.*) Bog
vaju živi!“

S tihimi koraki je odšel tujec, ozrl se zunaj
po okolici in izgini za voglom v vinogradu. Trsje
ga je popolnoma zakrilo.

Marjeta je gledala skozi malo okence za njim.
Potem pa je uprla pogled na velik, iz desek zbit
kurnik, ki se je naslanjal ob pobočje in je bil
skoraj celo pokrit s trsjem, ki se je vilo z vino¬
grada nad kurnik. Kokoši so delale velik hrum-
Marjeta je gledala kurnik s tako pazljivostjo, da
je opazovalec kaj lahko spoznal, da se starka za-
nima še za  kaj drugega, kakor za mnogoštevilne

*) Frank je 2'50 Din.

19

kokoši. Gospod Paskal pa ji je nevoljen zapovedal,
naj se vrne v sobo, „Mislim“, rekla je ona, „da
bo že čas nesti mu jedi."

„Ne, ne danes," zavrnil jo je on kratko, „saj
si slišala, kaj je rekel Nadir. Vsak trenutek znajo
privreti v hišo."

Nato se je obrnil k oknu in gledal solnce,
katero mu je danes zahajalo veliko prepočasi.

f8T

2 *

Ogleduhi.

Ni še napočila noč, je že okrog Paskalove
hiše začelo mrgoleti raznovrstnega ljudstva v vo¬
jaški in navadni obleki. Tudi jezdeci so bili zraven.
Zadnji še niso bili stopili s konjev, že je bila hiša
polna pešcev. Nekateri so se postavili k oknom
in durim, drugi pa so liki lovskim psom letali po
sobi semintja, preobračali pohištvo in vohunili po
vseh kotih in koncih. Dva možakarja sta zapove¬
dala Paskalu in njegovi gospodinji, da sta morala
sesti na klop ob steni, kjer se nista niti ganiti
smela. Minuto poznej sta že slišala, kako se pre-
metujejo reči v podstrešju. Ropot in topot je bil
takšen, da se je tresel strop; poleg pa so se sli¬
šale surove besede in kletve in to posebno takrat,
kadar se je pokazalo, da je ta omara ali oni kot
prazen in ni bilo zasledovanega nikjer. ‘Množica
se je obnašala, kakor bi bil pridrl razposajen so¬
vražnik. Tedaj pa je stopil v hišo star gospod, ki
je bil lepše oblečen, imel na glavi trioglat klo¬
buček, izpod katerega je gledala belo naprašena
lasulja, kakor so jo takrat nosili boljši 'ljudje.
Spremljala sta ga dva moža z belim širokim tra¬
kom čez prsi.

21

Novodošli se je približal Paskalu in se mu
predstavil, rekoč: „Jaz sem marseillski prefekt* *),
marquis Riviere (marki Rivijer)."

»Imam čast vas poznati, gospod prefekti"
odgovoril je gospodar in se lahno priklonil.

»Vi me poznate ?“ začudil se je prefekt, „saj
sem šele kratko Časa v tukajšnji okolici."

»Poznam vas že od prej!" zagotovil ga je
gospodar.

Prefekt je bil nekoliko v zadregi, a se je
kmalu zbral in rekel smehljaje: »Tembolje, če me
poznate, kajti tedaj me bodete gotovo rajše pod¬
pirali v mojem podjetju. Iščemo namreč Joahima
Murata. Njega veličanstva našega kralja Ljude¬
vita XVIII. izrecna želja je, da se gotovo vjame
svaka tirana Napoleona. Gotovo je, da je ta ropar
neapolskega kraljevega prestola stopil v zvezo z
ljudmi v tukajšnji okolici in je v tukajšnji okolici
nekje skrit. Njegova navzočnost v mojem okraju,
kjer sem za mir in red odgovoren jaz, mi ni ljuba
in je za vse prebivalce nevarna. Sele pred neko¬
liko dnevi se je potikal tukaj okoli, peljal se je
s čolnom na morje in je tamkaj skušal priti na
večjo trgovinsko ladjo. Zadnja je njegov sprejem
odklonila in vrnil se je nazaj na suho zemljo.
Ljndje so videli nekega utrujenega in lačnega člo¬
veka klatiti se po vinogradih; po ljudskem popisu

ta  človek gotovo Joahim Murat. Tudi ima pri

*) Kraljevi namestnik, zapovednik.

22

9

sebi precej dragocenosti, katere dobijo tisti, ki ga
pomagajo spraviti v roke našega svitlega kralja."

Prefekt je nekoliko umolknil, kakor bi pri¬
čakoval, kaj mu bo Paskal povedal; ker je pa
zadnji molčal, pripognil se je skušnjavec k ušesu
in mu zašepetal: „Oseminštirideset tisoč frankov
dobi tisti, ki se pri vjetju Murata posebno odli¬
kuje ali pa ga izda."

Paskalova usta niso našla odgovora, in nje¬
gov obraz je bil miren in brez vsakega izraza.
Prefektovo čelo je postalo mračno, a požrl je ne-
voljo in rekel s sladkim glasom: „Rekli ste, da
me poznate — kje sva se spoznala?"

„Pred veliko leti."

»Pred veliko leti? se je začudil prefekt,
»kje pa?"

»V Grenoblu," odgovoril je Paskal mirno.
»Radi zarote zoper cesarja Napoleona ste bili ob¬
sojeni k smrti in ste že stali na morišču. Takrat
sem bil zraven. A na prošnjo kraljice Karoline,
žene kralja Joahima Murata, in na prošnjo zad¬
njega samega ste bili oproščeni."

Prefekt se je stresel in roka se je sklenila
v krčevito pest. Že se je pol obrnil, kakor bi
hotel Paskalu pokazati hrbet in dati svojim ljudem
povelje. Toda naposled se je premislil, rekoč:
»Res je, kar pravite. Kralj in kraljica sta mi rešila
življenje. Saj sem jima tudi hvaležen in jima hočem
enako z enakim povrniti; tudi jaz hočem Muratu

23

i

rešiti življenje. Kakor mi pride v roke, je vare«,
če pa se bo klatil okoli, pride lahko ničvrednežem
v roke in zna se mu prigoditi, da ga umore, kakor
se je to zgodilo maršalu Bruneju."

„MaršaI Brune je umorjen!" je zakričal Paskal.

„Da, predvčerajšnji dan so ga v Avignonu
(Avinjonu) umorili," potrdil je prefekt. »Divja
ljudska četa ga je ubila. Ista usoda preti tudi
Muratu, ako se mi ne posreči, dobiti ga v roke.
Kdor nam ga izda, ta ga reši gotovo."

Prefekt je zopet zastonj čakal na odgovor.
Uvidel je, da se zastonj hlini. Obrne se torej k
svojim ljudem in jim zapove, naj dvorišče in vrt
preiščejo najnatančneje. Paskalu pa reče čez ramo:
»Kdor Joahima Murata skriva ali pa ve za nje¬
govo skrivališče in ga ne izda, ta se udeleži za¬
rote in bo poslan na galere.*) Gospod Morin, sej
veste, da ni daleč od tod v Toulon."

Paskal je samo mirno pokimal z glavo.

Med prefektovim razgovorom sta se njegova
dva spremljevalca obrnila do Marjete in jo začela
izpraševati. Eden je celo zahteval, naj priseže, da
ne ve, kje je Murat. Marjeta se je ustrašila, a je
vendar prisegla, upajoč, da se bo prvo nedeljo
izpovedala storjenega greha. Nadalje sta ji obljub¬
ljala oseminštirideset tisoč frankov, katere je raz¬
pisa! minister Fouche (Fuše) za patriotično delo,
a bilo jima je vse zastonj.

*) Stare, neporabne ladje, ki so se rabile kot ječe.

24

»Kako je škoda/ tarnala je starka, »da ne
vem, kje bi znal Joahim Murat tičati. Oseminštiri¬
deset tisoč! Pomislite, kako velika je svota. Celo
svoje življenje bi bila imenitno preskrbljena —
toda uboga dekla nima sreče. Gospod, bodite
uverjeni, da dobi ta denar gotovo kak bogatin,
kateri ga najmanj potrebuje. Bolje bi bilo, ako bi
minister Fouche to svoto zaobljubil naši ljubi
gospej Notre Dame de la Garde (Notr Dam dela
Gard) v Marseillu, verjemite mi, da bi Murata brž
imeli/

»Toda Murat ima mnogo dragocenosti pri
sebi," nadaljevala sta možakarja, »in kdor ga izda,
dobi polovico te vrednosti."

»Glejte, gospoda, za dragocenosti mi je
manj," je rekla Marjeta odkritosrčno. »Ko sem
bila mlada, nisem mogla nositi biserov in dragulj,
kaj jih naj zdaj na stara leta nosim? Te drago¬
cenosti dobi zopet kak bogatin."

Možakarja se obrneta zaničljivo od starke in
odideta na dvorišče, kamor se je bil že prefekt
podal. Poprej sta še zažugala, če danes nič ne
najdejo, pridejo drugi dan zopet.

Medtem je tolpa po dvorišču iskala enako
pridno, kakor prej v hiši, vsak kot je staknila,
vse preobrnila. Paskal in njegova gospodinja sta
morala tudi na dvorišče, kjer so ju dobro opazo¬
vali, kakšne obraze bodeta delala in ali se ne
bodeta izdala. Toda tolpa se je močno motila.

25

Nobeden se ni izdal. On je gledal z navadno
resnostjo pred se, ona pa se je dobrovoljno
smehljala in delala kolikor mogoče neumen obraz.
Šele ko so se nekateri začeli bližati kurniku, po¬
stala je nemirna, a ko so možje odprli kurnik,
skočila je razburjena pokonci in pohitela naravnost
k svojim kokošim in puranom.

„Mojo perutnino," je kričala, „pustite le kar
pri miru. Perutnina nima z vašo politiko nič opra¬
viti in mislim, da vas kralj ni zato poslal sem, da
bi lovili moje kokoši in purane."

Možje so se smejali in so hoteli starko po¬
tisniti iz ograjenega prostora, a ona se je branila,
klatila z rokami po zraku in se upirala ter kričala,
tako da je vsa perutnina postala razburjena in je
nastal grozen trušč in krik. Purani so postali divji
in so se začeli poganjati v tuje može, kateri so
nato zapustili kurnik. Marjeta se je vsedla na
prag, a je vendar s svojim nastopom dosegla, da
j® tolpa pustila abotno žensko, kakršna se je ka¬
zala, in njene ljubljence pri miru. Samo zasmeho¬
vali so jo in jo zvali kurjo mater.

V južnih krajih nastane iz svetlih večerov
prav naglo črna noč. Nakrat se je močno stemnilo
in Paskal je že upal, da bo konec nadležnega
Preiskavanja. Toda ljudje so bili preskrbljeni z
Makijami in svetilkami, katere so takoj zagorele in
iskanje je šlo v svojem tiru naprej.

26

»Pojdimo v vinograde!" zaklical je gospod
Riviere, konjenikom pa je zapovedal, naj naglo
odjezdijo na drugi kraj hriba, pod katerim je bila
Paskalova hiša. Jezdeci so odjezdili, tolpa pa se
je razkropila po Paskalovih vinogradih. Luči so
migljale semintja in po njih sta starca lahko vi¬
dela, kako so takorekoč posvetili za vsak trs, a
kako so tudi uničili in poteptali marsikatero vinsko
trto. Marjeta se je približala svojemu gospodarju
in mu je hotela nekaj povedati. On pa ji je naglo
namignil, naj molči. Mogoče je vendar še kje v
temi tičal kak ogleduh in tega ravno se je bal
gospodar. Vendar pa zadnji ni mogel drugače,
kakor stisniti Marjeti roko in ji zašepetati v uho:
»Dobro si jo pogodila, prav dobro!"

Dolgo sta še stala vsak na svojem prostoru
in zrla za lučmi, ki so se vse premikale proti vrhu,
tamkaj se zjedinile in potem izginile na nasprotno
stran.

Zdaj sta se šele Paskal in njegova gospo¬
dinja podala v hišo in napravila luč. Prvi je nato
vzel svetilko in šel pogledat na prosto, ali bi ne
našel kje v bližini kakega ogleduha; enako je sto¬
rila tudi Marjeta po dvorišču in podstrešju. Oba
sta imela potem dovoij opravka, da sta spravila
razmetano pohištvo in drugo blago zopet v stari red.

Vsakdanji mir je zopet vladal okrog Paska-
love hiše, moten samo po rahlem šumenju mor¬
skih valov. Tema je bila tako trda, da nisi videl

27

ped daleč, zvezde so zakrivali oblaki, a mesec je
imel nocoj zelo pozen vzhod. Z neko posebno
zadovoljnostjo je gospodar opazoval trdo temo in
z oblaki prevlečeno nebo, samo naraščajoči šum
valov mu ni hotel dopasti.

„ Pridi k oknu, Marjeta, mornarjeva hči si in
gotovo zadeneš, kakšno zna biti vreme."

Marjeta je podržaia glavo in desno roko pri
oknu ven, slušala je valove in si ogledovala nebo
na vse strani. „Hudo bo, gospod Morin, hudo!"
menila je čez nekaj časa. „Cez noč se še zna se¬
danje vreme držati, a proti jutru zaveje gotovo
neugodni severozapadni veter — mistral, kakor ga
imenujemo."

„No — če se noč drži mirno, tedaj je itak
vse prav," odgovoril je Paskal pomirjen; preden
postane jutro, bo gotovo že dosegel svojo ladjo
in severozapadni mistral ga bo urno odgnal od
francoske obali proti Korsiki."

»Torej bo vendar šel na Korsiko?"

»Da bo tamkaj čakal odgovora avstrijskega
cesarja, kateri mu je bil tako polinpol že obljubil
varno zavetje pred zasledovalci."

»Ali pa bo na Korsiki varnejši, nego je tukaj
pri nas? Ali ni Korsika tudi francoska?"

„Res je! Toda Napoleon je bil tamkaj rojen
in Joc.hšm Murat spada k njegovi družini; prebi¬
valci otoka Korsike pa so skrajno gostoljubni in
če jim pove, da je prišel iskat njihovega varstva,,

28

ga  bodo varovali, da se ne bo mogel nikjer čutiti
varnejšega."

„Da, da — ali tamkaj so tudi francoski
vojaki!"

»Seveda so, a ni jih dovoljno število, da bi
se mogli kosati z domačini, ako se bodo ti pri¬
pravili braniti ubeglega kralja. Povrh pa so fran¬
coski vojaki, ki so bili nekdaj Napoleonovi pri¬
vrženci. Vse to je kralj natančno izvedel."

Paskal je poslušal pri oknu ven. Smehljaje
je še dostavil: »Nevarnost je, kakor se mi zdi,
minila ali je vsaj za enkrat šla mimo. Pripravi se,
Marjeta — a bodi tiha, da ne preslišiva dogo¬
vorjenega znamenja, kajti morje se oglaša vedno
močneje."

Gospodar si je potegnil mizo k oknu, po¬
stavil na njo svetilko in se je vsedel k oknu, kjer
je pazljivo poslušal v temno noč. Marjeta pa je
našla opravek v ozadju hiše, kjer je pripravljala
velik zavoj z raznimi jestvinami. Potem se je tudi
ona vsedla na klop in v sobi je bilo vse tako

tiho, da si lahko slišal dihanje obeh.-Dolgo

sta tako sedela in poslušala. Nakrat pa je na
morju zadonela prva kitica znane francoske na¬
rodne pesmi, zamolklo sicer, a vendar še dovolj
razločno. Naša znanca sta takoj oživela, skočila
kvišku in hitela na dvorišče. V prihodnjem tre¬
nutku sta že stala pred obširnim kurnikom. Marjeta
je z naglico odprla duri in začela pometati one-

29

snažena tla, perutnino pa, kolikor je je bilo napoti,
je kratkomalo pometala v kote ali pa pri durih
ven. Če se je prej pri preiskovanju ogleduhov
kazala skrajno skrbno za svoje živalice, bila je
zdaj pravcato nasprotje, kar je kazalo, da se jr
nekaj zelo mudi. Paskal je stal poleg nje, držal v
roki svetiinico in jo prikrival s suknjo tako, da je
odsevala edino v kurnik. Ko je gospodinja dogo-
tovjla svoje snaženje, je on segel po deski v zadnji
steni, izvlekel nekaj žrebljev, in takoj se je dala
polovica lesenega oboja odmakniti in potisniti na
stran. Za odmaknjenimi deskami pa se je prikazala
mala duplina v pečini, kakršnih najdeš na južnem
Francoskem skoraj povsod, ker je gorovje iz ap¬
nenca.

Pred Paskala in Marjeto je stopil vitek, velik
in lep mož s prijaznim smehljajem na obličju. Vsa
zunanjost je kazala vojaško, bojevito osebo, kateri
se je iz velikih in svetlih oči bralo, da je vajena
ali da je bila vajena zapovedovati. Ves človek pa
je bil že na prvi pogled zelo prikupljiv. S krepkim
korakom je stopil naprej, in Marjeta je nehote
nagnila glavo in sklonila hrbet, kakor bi se hotela
prikloniti, in celo stari Paskal se je skrajno spošt¬
ljivo kretal napram nenavadnemu možu.

„Danes pa res ni bila šala," izpregovoril je
mož. „Skoraj bi bila postala resnica. Samo tanka
lesena stena me je varovala pred sramoto ali mo¬
rebiti smrtjo. Vse sem slišal, ropotanje in preme-

30

iavanje po hiši, kletve in surove besede, psovke
proti moji osebi, a tudi tvoj modri in pogumni
nastop, Marjeta."

Govoril je skoraj preveč glasno, kakor bi bil
celo na varnem in bi se mu ne bilo treba bati
nikakega ogleduha, a govoril je obenem tudi tako
mirno in s počasnim povdarkom, kakor bi se mu
nikamor ne mudilo. Paskal ga je prosil, naj stopi

v hišo, ker je že slišal od morja sem dogovorjeno
znamenje in je že bilo vse pripravljeno za beg.
Gospodarjeva mrzličnost pa ni ovirala tujca; mirnih
korakov se je podal v hišo, vzel tam gospodarju
svetilnico iz roke, posvetil z njo stari Marjeti v
obraz in ji položil drugo roko na ramo, rekoč:

„Tvoje dobrohotno obličje ne bom pozabil
nikdar! Res, gospod Paskal. Vi ste bili moj pogos-
titelj, moj prijatelj in zaščitnik; vam se imam
zahvaliti, da lahko neopazovan, zdrav in prost na
telesu pobegnem in še mogoče kdaj postanem
srečen, postanem mogočen — toda, gospod Paskal,

vi ste izkušen mož — a ta je navadna ženska,
skoraj bi rekel služkinja — in tej moram biti radi-
tega v veliko večji meri hvaležen."

„Prav imate!" pritrdil mu je Paskal.

„V mladih letih si morala biti lepa," nada¬
ljeval je Murat, „tvoje oči so še danes lepe in
jamici na licih sta morali biti zapeljivi. In praviš,
da nisi bila nikdar omožena? Cernu ne? Rad bi
slišal povest tvojega življenja 1"

31

„Vaše Veličanstvo," jecljala je Marjeta sra¬
mežljivo in nežna rdečica ji je oblila starikavo lice,
ki je bilo pri tej priliki videti mladostno.

„Ce Bog da, postanem zopet kralj in tedaj te
bo moja žena Karolina čislala, kako ti bo stregla!
Ko bi le že zdaj mogel kaj storiti, da bi te vsaj
nekoliko poplačal — res, skoraj sem pozabil —
tukaj-le še imam nekaj. Vzemi ta zabojček! Do¬
volj je še vrednosti notri, dovolj, da še lahko
postaneš bogata. Vzemi!"

Po teh besedah je izvlekel izza volnenega
jopiča, ki ga je nosil pod plaščem, malo škatlico
in jo je hotel Marjeti stisniti v roko; ta pa je
naglo skočila za korak nazaj in zaklicala: „Bog
varuj! Pustite, gospod — prosim vas! Ničesar ne
vzamem."

Ker je bilo iz njenega vzklika slišati, kakor
bi bila dobra ženska užaljena, je mladi mož zopet
shranil škatljo. „Ne zameri, dobra Marjeta," rekel
je, „glej predolgo sem bil kralj in tako sem prišel
do mnenja, da se mora vsaka dobrota plačati.
Torej ne zameri! — Kaj mi je storiti?"

„Coln vas pričakuje, gospod," oglasil se je
Paskal. „Ob tej uri se pripravlja naša ladja, da vas
sprejme zunaj na širnem morju. Izgubiti ne smete
nobenega trenutka, ker je vse dogovorjeno natan¬
čno do minute. Na krovu morate biti še prej, preden
bo luna vstala, sicer ne ubežite Angležem. Pojdite
gospod, pojdite takoj!"

32

„Torej naprej — naprej brez zamude; vzkliknil
je Murat. »Grem sovražnikom nasproti. Slovesa od
vaju ne vzamem, kajti vidimo se še. Naprej!"

Kakor bi šel v boj, je korakal pri durih ven;
Paskal je hitel naprej, da mu je kazal pot, Marjeta
pa je za njima nesla zavitek z živili. Nekaj časa
so vsi trije korakali ob cesti naprej, potem so
krenili na levo in šli ob vznožju' nizkega griča
proti malemu morskemu zalivu. Pri korakanju so
šli večkrat mimo hiš, v katerih so vzlic poznega
časa še gorele luči; Joahim Murat bi se bil rad
razgovarjal, toda vedno ga je Paskal opozoril s
tihim sičanjem, naj molči. Prišli so srečno do zaliva.

„Jakob!“ je zaklical Paskal.

„Tukaj sem! je odgovoril glas in zaklicani
je skočil s čolna na suho in ga potegnil celo do
brega.

„Brž v čoln in naprej!" zašepetal je Paskal
kralju Muratu na uho, „dozdeva se mi, da sem
za nami slišal korake."

»Srečno in nasvidenje!" zašepetal je Murat

in skočil v čoln.

„ln čemu ne skočiš tudi ti v čoln?" vprašal
je Paskal Jakoba, ki je stal ob bregu in ni hotel
v čoln.

„Jaz? — Jaz ne pojdem s kraljem," odgo¬
voril je mornar.

33

»Izdajalec! Kaj pomeni tvoje obnašanje ? Ali
nisi dobil plačilo, da spraviš kralja na ladjo?"
zaklical je Paskal v jezi in presenečenju.

„Da sem dobil plačilo?" vprašal je mornar.
„Za dvesto frankov*) sem storil dovolj. Ce se izve,
da sem bil udeleženec cele zadeve, me pošljejo
na galere. Izdajalec pa nisem — sicer bi bil moral
več zaslužiti. Ali bo ladja res čakala, ne vem.
Dozdeva se mi, da bo moral kralj na Korsiko
potovati v čolnu."

»Prazno govoričenje!" zaklical je Murat.
»Fant, ali boš stopil v čoln ali ne?"

Kralj ni dobil odgovora. S par skoki je bil
mornar izginil v temi. Marjeta je sklenila roke:
»Moj Bog, kaj bo zdaj s kraljem?"

»Oh, moja roka — moja pohabljena roka!"
vzdihnil je Paskal. »Gospod, jaz vas ne morem
prepeljati."

V tem trenutku se je čoln močno pretresel,
kakor bi bil kdo skočil vanj. Kralj, ki se je že
pripravljal, da začne sam veslati na morje, se je
začudil in vprašal Paskala, kdo bi znal prišlec biti.

»Gospod Paskal Morin," oglasilo se je iz
čolna, »jaz sem, Nadir, vaš znanec, katerega ste
hili danes pogostili."

»Egipčan je!" začudila se je Marjeta.

*) Francoski denar, plača nekoliko več od našega
dinarja.

3

34

„Prosim, gospod Paskal, povejte kralju," na¬
daljeval je Nadir, „da se lahko zaupa meni. Dober
mornar sem in povrh tudi zasledovan od onih, ki
zasledujejo kralja."

„Tako je," potrdi! je Paskal, »gospod, za¬
upaj mu, prijatelj je."

Čoln je šinil po morski gladini.

Na širnem morju.

Valovi so zibali čoln, v katerem sta sedela
Človeka, ki sta si bila tako različna — različna
tako po krvi, kakor tudi po usodi. Nikdar se še
nista bila videla in tudi zdaj, ko ju je usoda zedi¬
nila na tesnem prostoru, nista si mogla zreti v oči,
ker je bila tema pretrda. Nenadna pomoč, ki je
prišla kralju v zadnjem trenutku, je navdajala be¬
guna z zaupanjem; Murat je bil skoraj dobre volje.
Z veseljem je opazil, da se čoln z veliko naglico
premika naprej, čeprav so se začeli valovi dvigati
zelo visoko.

»Veslaš, kakor bi bil rojen mornar!" pohva¬
lil je kralj Nadirja.

»Sicer nisem bil rojen kot mornar," odgo¬
voril je veslač, „in sem pravzaprav sin nekdaj mo¬
gočnega arabskega kneza, a sem v Marseillu, kjer
smo živeli v prognanstyu, mnogo delal kot ribič
,n  mornar. Čoln voditi urnem prav dobro in upam,
bom Vaše veličanstvo spravil na varno. Toda
najbolje je molčati. Ona luč, ki nama pleše tamkaj
Pred očmi, je gotovo na kateri izmed angleških ladij."

3 *

36

Tiho je dirjal čoln naprej in Nadir je znal
tako spretno veslati, da niti v najbližji bližini nisi
slišal, kako sta se vesli pogrezali v vodo. Kmalu
sta beguna pustila luč za seboj. Murat si je oddahnil.
Zavil se je v svoj plašč in se stegnil v Čolnu, ka¬
kor bi hotel počivati in premišljevati o preteklih
zlatih in prihodnjih negotovih dneh. Valovi so sicer
večkrat pljusknili v čoln, a Murata to ni oviralo
in kmalu ga je objel trden spanec. V sanjah je
Murat zopet hodil po bojnih poljih in vodil krdela
v sovražni ogenj; kralj je sanjaril, Arabec pa veslal
neumorno in krepko dalje. Jadra si ni upal razpeti
ker se je bilo bati nevihte, ki bi znala čoln pre-
vreči; bal se je pa tudi, da bi z razpetim jadrom
znal priti predaleč na piano morje in bi izgrešil
ladjo, ki je imela sprejeti Murata na krov. Polnoč
je bila že davno minila in tema je začela izgubljati
svojo neprodirnost, vihar je razgnal oblake in na
nebu so se začele prikazovati zvezde. Nadirjevo
dobro oko je kmalu lahko opazovalo spečo osebo.
Mirno spanje v takem trenutku je kazalo, da je
Murat izvanredna oseba. Kot sin navadnega krč¬
marja se je bil znal vspeti tako- visoko, da ie bil
tesno združen z mogočnim Napoleonom, s katerega
pomočjo si je lahko dal kroni dveh kraljestev na
glavo; izšel je iz nizkih slojev človeške družbe,
a postal je eden najmogočnejših vojskovodij. Arab¬
cu se je zdelo, kakor bi mu bil Bog tiho zapovedal,
naj se oklene nesrečnega beguna in mu zvesto

37

stoji na strani. Ali pa ni cel današnji dogodek ka¬
zal, kakor bi bilo v življenski knjigi zapisano, da
sodita ta dva človeka skupaj?

Z novimi močmi se je začel Nadir upirati ob
vesli in zreti v jutranjem mraku po ladji, ki je
nosila zaklade, pisma in prijatelje ubeglega kralja
in ki bi ga imela sprejeti na krov. Nakrat je prodrl
prvi solnčni žarek skozi oblake in zdaj je Nadir
zapazil ne daleč pred seboj malo vojno ladjo, ki
je plesala po razburkanih valovih. Naglo je skočil
pokonci in začel klicati proti vojni ladji, na kateri
pa ga ni nihče slišal, Kralj se je prebudil in je z.
očmi sledil Nadirjevim kretnjam. Mirno je rekel:
»Tukaj so! Hrani svoje moči, prijatelj; naj se ne¬
koliko zdani in takoj naju bodo zapazili. Sami
nama bodo prišli naproti."

Nadir pa ni miroval. Pahljal je s svojim be¬
lim plaščem in dajal znamenja, potem pa je zopet
sedel na klop in veslal, kajti ladja je tekla svojo
pot naprej in se ni hotela brigati za znamenja. A
ker je veter postajal vedno močnejši, morala je
vsa jadra zložiti in se je le počasi pomikala naprej.

»Glej," rekel je kralj, »že stoje in gledajo,
ali sva prava ali ne."

Nadir pa je odmajal z glavo. Če bi se bili
mornarji na ladji hoteli približati čolnu, morali bi
bili drugače ravnati. Nadir je vprašal kralja, ali
niso morda na ladji neizkušeni ljudje, ki je ne
znajo prav voditi.

38

Kralj se je nasmejal. »Tri najizkušenejše po¬
morske častnike imam na krovu."

»Tedaj, veličanstvo," trdil je Arabec, »se mi
zdi kretanje vaše ladje sumljivo."

»Uganka bo kmalu rešena. Veslaj k ladji!"

Nadir je zbral vse svoje moči in čoln se je
naglo bližal svojemu cilju; razdalja je bila vedno
manjša. Kralj je ravno stal v čolnu in je dajal
znamenja; ni bilo več dvomiti, da so na ladji za¬
pazili čoln. Začelo je namreč živahno gibanje na
krovu in častniki in mornarji so začeli tekati semintja.

»Nekaj nenavadnega se godi na krovu," me¬
nil je Nadir. „Ni vse v pravem redu."

»Mogoče se je ladja ponesrečila in dobila
kakšne poškodbe," ugibal je kralj.

»Ni verjetno," dvomil je Arabec, »ker je vse
moštvo zgoraj. Tudi ne dela nihče nikake priprave
da bi se vrgla lestva nad morsko površino, ali se
spustil čoln na morje."

Čoln je bil že blizu ladje. Nakrat je ta vsa
jadra razpela in začela bežati kakor ptica. S krova
so se slišala stroga povelja.

»To je izdajstvo! Izgubljen sem!" kričal je

kralj.

Vrgel se je v čoln in ravno tukaj, kjer je
prej tako mirno spaval in sanjaril, ležal je zdaj
popolnoma obupan, brez poguma, uničen, kakršne¬
ga še nihče ni bil videl niti v najljutejšem boju.

39

»Tisti, katere sem dvignil iz vsakdanjega
prahu in ki se imajo za vse, kar imajo in kar so,
zahvaliti meni, so me izdali! Ali je mogoče? Ali
morejo biti ljudje tako nehvaležni? Pred mojimi
očmi beže z ladjo, ki je moja in ki bi me morala
spravili v varno zavetje. Sredi razburkanega valovja
me puste v slabotnem čolnu, me izpostavijo smrti
v valovih ali pa me izroče v roke mojim zasledo¬
valcem. To je hujše, nego zavratni umor, je hujše,
nego vsa hudodelstva, ki se lahko izvrše s strupom
ali bodalom. Ali sem si to zaslužil, o Bog!“

Kakor mrtev je obležal na dnu čolna in ni
čutil vode, ki se je bila nabrala v čolnu. Nevarnost,
katero je Nadir v hipu spoznal, je bila velika. Val
za valom je pognal nekaj vode v čoln in ta je bil
že tako obtežen, da niso vesla imela že skoraj
nikake moči in je bilo treba le še par močnejših
valov in slabotna lupina bi se bila potopila. Razun
bežeče ladje ni bilo nobene druge videti po celi
sirni morski planjavi; pomoči ni bilo od nobene
strani pričakovati.

la vendar se je ladja po daljšem begu usta¬
vila toliko, da je Nadir lahko zapazil, kako je
spustila čoln v morje. Ali so se izdajalci spokorili?
Ali se morda vendar vrnejo? — — Ne, ladja se
je peljala kmalu dalje, čoln pa se je bližal kralju;
vodili so ga trije možje prav spretno. Toda ali
niso morda bližajoči se možje vseeno izdajalci, z
ladje poslani morilci? Njihov močan čoln je bil

40

kaj nevaren kraljevemu; en sunek le in kralj in
njegov spremljevalec postaneta žrtvi globokega
morja.

Nadir je izpustil eno veslo, dvignil drugo
visoko v zrak in stal pripravljen, da kolikor mo¬
goče drago proda svoje in kraljevo življenje.
Kmalu je spoznal, da bi znalo biti bolje, ako bi
se boja udeležil tudi kralj. Mogoče bi se dal na¬
sprotnikom vzeti čoln in z zadnjim si je Nadir že
upal priti do katerekoli obali. Zaklical je torej
kralju: »Gospod, skočite kvišku — boj naju čaka!"

A kralj se ni ganil. Zastonj ga je skušal mla¬
denič prebuditi iz neme otrpnosti, kralj se ni zmenil
ne zanj in ne za njegovo prigovarjanje. Tako je
Nadir sam stal na straži, naslonivši veslo na ramo;
upal je, da bo vsaj boj prebudil kralja iz njegove
čudne brezbrižnosti. Vsekakor se mu je zdelo čudno,
da je ladja plula naprej, čoln pa se boljinbolj bližal.
Ako so si izdajalci na ladji in ti v čolnu edini,
čemu ne čaka ladja? Mogoče pa se ne bližajo iz
sovražnega namena. Nadir je začel pomalem upati
in res se ni varal. Ze so začeli možje v čolnu
mahati z rokami in dvigati svoja pokrivala; tudi
klicali so, a vsled tulečega vetra se niso dale be¬
sede razumeti. Sele ko so prišli celo blizu, dalo
se je razumeti, da pozdravljajo kralja. Pozdravi so
kakor čarodejno vplivali na kralja, naglo je skočil
kvišku. Pogledal je na bližajoči se čoln, spoznal

41

svoje prijatelje in zaklical: „Ne, nisem še celo
izgubljen in zapuščen! Moja zvezda še ni utrnila!”

Kraljevi obraz je bil mahoma kakor izpre-
menjen. Prej smrtnobled je takoj zopet oživel in
iz oči je sijalo življenje, je odsevala sreča. Mož,
ki je iz nič postal kralj, videl je v vsaki najmanjši
slučajnosti kal velike sreče, srečne in sijajne bo¬
dočnosti. Nadir, kateri ni poznal kralja in njegove
k domišljavosti nagnjene duše, se je čudil prizoru,
ki ga je uprizarjal kralj, tako, da je pozabil na
vse, na potapljajoči se čoln in na bližajočo se
rešitev.

Nakrat pa mti je kralj izginil izpred oči: z
velikanskim skokom se je bil pognal v rešilni čoln.
Skok je bil tako silen, da se je skoraj prenapol¬
njena lupina takoj pogreznila in bi bila Arabca
potegnila seboj v globočino, ako bi ga ne bila
zagrabila močna roka in ga spravila na varno.
Rešitelj mu je bil kralj sam. Nadirju se je zdelo,
kakor bi sanjal neumljive sanje, ko je stal v varnem
čolnu in gledal vesele obraze, a par trenutkov prej
so ga obdajali obup, izdajstvo in žalost. Kralj skoraj
še zapazil ni, da seje njegov čoln potopil; njegove
rešitelje je obšla groza. Samo minuto pozneje bi
naj bili prispeli in pomoč bi bila prišla prepozno.
Kralj se je z nekim posebnim zadovoljstvom raz-
govarjal s prijatelji in njegova prva skrb je bila,
kako se počutijo — kako se je sam počutil ravno
par trenutkov prej, je kralj bil videzno že pozabil.

42

Tudi se ni brigal, iz katerega vzroka ga je ladja
zapustila, čemu so se izdajice odpeljali z njo. On
je samo videl in čutil, da še ima prijatelje in kdo
ve, koliko tisoč in tisoč privržencev ga čaka dru¬
god. Tudi mu ni prišlo na um vprašati, na kak
način so se ravno ti trije rešitelji ločili od ostalih
nezvestih tovarišev in se sami priklopili k njemu.
V tem trenutku je bil zopet poveljnik, kakor nekdaj
in bil je zmožen zaklicati: »Gremo v Neapolj!
Izgubljeno kraljestvo si hočem pridobiti nazaj!"
A ni zaklical tako. Eden izmed prijateljev ga je
opozoril, da še vedno pretijo nevarnosti; kralju je
svetoval, naj se vsede, sam pa je prijel za krmilo
in čoln je krenil proti Korziki.

V Veskovatu.

Na Korziki, ki je mnogo obraščena s ko¬
stanjevimi drevesi, je eden najlepših krajev Vesko-
vato, ki leži sredi krasnih kostanjevih gozdov. Kraj
sam je pravi vrt. Obdajajo in čuvajo ga od vseh
strani visoke gore in le proti izhodu je svet prost,
in od tukaj se vidi daleč čez sinje morje tja do
obali italijanskega polotoka. Nebeški mir vlada po
okolici in srečnega se lahko čuti vsakdo, komur
je usoda dovolila, da se sme sprehajati po tej
okolici. Ni pa bil ta kraj vedno tako miren. On
je zgodovinski kraj in vsaka hiša, vsaka koča, bi
znala pripovedovati o svetem boju za domovino
m za prostost. Svoje dni so tukaj stanovali ljudje,
ki so znali vsak pripovedovati o velikih delih in
slavnih činih. V Veskovatu so bili rojeni ali pa.
so bivali najodličnejši možje cele bojevite Korzike,
v  Veskovatu so bili doma najodličnejši korzikanski
kronisti in zgodovinopisci.

Vzemimo naprimer dvonadstropno hišo, ki'
stoji nekoliko oddaljena od glavne skupine hiš in.
ki zadnje celo nadkriljuje. Ta hiša je last Ceccal-

44

dijev (Cečaldijev). Hiša je zgodovinsko tako zna¬
menita, da čitaš o nji skoraj na vsaki strani zgo¬
dovine o bojeviti Korziki; vsi največji korzikanski
junaki so skozi več sto let zahajali v to hišo; v
nji so se neštetokrat vršila posvetovanja, kako bi
se dalo braniti proti zagrizenemu sovražniku, proti
hudobni, krvoločni in nenasitni Genovi. Nek po¬
seben svit obseva to hišo: svit večstoletne gosto¬
ljubnosti; stotine in stotine beguncev se je skri¬
valo pod to gostoljubno streho in našlo oskrbo
in zavetje.

Bilo je na dan svetega Ludovika; žgoči
solnčni žarki so meseca avgusta pošiljali neznosno
vročino nad to hišo, okoli katere je vladal božji
mir. Prebivalci so se bili zbrali v veliki sobi v
pritličju, kjer so sedeli okrog dolge, močne mize
in se razgovarjali; okna proti solnčni strani so
bila z lesenimi polkni tesno zaprta, da so branila
solnčni žgočini v sobo. Vseeno pa je bilo v pro¬
storu soparno. Na najodličnejšem mestu pri mizi
je sedel gospodar, Kolona Ceccaldi, star sivček,
kateremu so bili lasje v dolgih kodrih padali na
ramo in pleča. Poleg njega je sedel mnogo mlajši
mož, a če je nosil starec dolge kodre, ponašal se
je njegov sosed lahko le s prav redkimi, rujavimi
lasmi, skozi katere se je razločno svetila bela koža.
Natančen opazovalec bi bil spoznal, da je redkost
4eh las povzročila dolgoletna noša kakega težkega
pokrivala, bržčas vojaške čelade. Obraz mlajšega,

45

čeprav ne ravno mladega moža je kazal ostre,
vojaške poteze, a ne poteze navadnega surovega
vojaka, ampak poteze odličnega poveljnika. Ta
mož je bil zet hišnega gospodarja, general Fran-
cesketi. Njegova žena, edina hči Ceccaldijeva,
mu je sedela nasproti in je zrla vanj ter ga po¬
slušala, kakor bi ne hotela zamuditi niti trenutka,
češ, saj je bila od moža ločena že dolga leta.
Čeprav ni bila več mlada, vendar je zrla vanj z
mladostno ljubeznijo; upirala je vanj svoje oči, iz
katerih sta odsevali ljubeznjivost in občudovanje.
Enako se je obnašala njegova osemnajstletna hčerka
Marija, ki je sedela poleg generala in ga držala
za roko.

Francesketi se je bil sicer že pred več kot
štirinajstimi dnevi vrnil domov, odpuščen od svo¬
jega kralja Joahima, a domačini se ga še vedno
niso bili dovolj nagledali, še vedno niso bili dovolj
slišali iz njegovih ust. Po cele dneve so sedeli
skupaj in se razgovarjali. V resnici pa je vedel
general mnogo pripovedovati; dolga leta priklenjen
na usodo Joahima Murata, je bil pri njem tudi še
naprej, ko je zadnji zasedel neapolski prestol; ni
si vzel časa iti pogledat domov, kajti novi kralj
je potreboval svoje zveste prijatelje vsak dan in
vedno so morali biti okrog njega. Posebno zadnji
dve leti sta bili burni. V boju pri Lipskem,
kjer je bil Napoleon premagan, se je še pred
končanjem tridnevne bitke Joahim Murat ločil od

46

Napoleona, kjer je mislil, da — če že Napoleon
izgubi svoj prestol — bo vsaj Murat morda ob¬
držal svojega neapoljskega. Premaganega velikana
so dali na otok Elbo, Murat pa se je trudil, da
stopi v zvezo z raznimi vladarskimi dvori in si tako
utrdi prestol. Ali Napoleon je pobegnil z Elbe,
da si zopet osvoji Francosko, in že je začel Murat
omahovati, na katero stran bi naj prestopil. Je iz¬
dal pri Lipskem svojega svaka, izdal je po Napo¬
leonovi vrnitvi z Elbe zopet zaveznike; hoteč po¬
stati kralj celo Italije, bil je pri Tolentinu tako hudo
poražen, da je v tej bitki zaigral svojo preteklost
in tudi prihodnjost. Da je o teh dogodkih vedel
general Francesketi mnogo pripovedovati, je umljivo
ker je sam igral pri vseh dogodkih zelo važno
vlogo kot zvesti privrženec Joahima Murata. Zvest
je ostal zadnjemu do konca in naj je postal Joahim
nezvest temu ali onemu. Zena Katarina in hčerka
Marija sta vsa leta živeli v mirnem zatišju in nista
hoteli iti na blesteči neapoljski kraljevi dvor, kamor
bi bili lahko šli. Mati in hči sta bili pristni Kor-
zikanki, ljubili sta kot taki edino svojo domovino,
a kot pristni hčerki svoje domovine sta tudi do¬
bro umeli, da mora biti mož oziroma oče tam, kjer
ga zadržuje dolžnost. Vojak se ne sme izogibati
boju in nevarnosti. Vsled angleške mornarice, ki
je vedno križarila okoli in čuvala Elbo, nista mati
in hči večkrat po več mesecev dobili nikakega
poročila od generala. Poročila o izgubljeni bitki

47

pri Waterloo-u, prenehanju francoskega cesarstva,
zasedenju Pariza po zaveznikih in propadu neapolj-
skega kralja Joahima so sledila naglo drugo za
drugim. Komaj sta izvedeli, da je izgubil Joahina
kraljevo krono, že je nemili novici sledil tudi Fran-
cesketi, ki jo je zdaj ustmeno potrdil in vedel
še marsičesa zanimivega poročati o velikanskih
izpremembah na evropskem zemljevidu. Generalovo
pripovedovanje je obe ženski razvnelo tako, da
sta si živo predstavljali vse dogodke in čutili v
srcu zdaj sočutje, zdaj zopet bojaželjnost in željo
po maščevanju.

Edino stari Kolona Ceccaldi, ki je bil preži¬
vel čase, ko je stala vsa Korzika v orožju, da si
pribojuje prostost in neodvisnost, je mirno poslušal
zetovemu pripovedovanju. Poslušal pa je lahko tem
mirnejše, ker ni bil nikdar privrženec Bonapartov.
Zadnji se niso nikdar bojevali za prostost, ampak
bojevali so se povsod le zato, da si kolikor mo¬
goče podjarmijo mnogo ozemlja in mnogo prebi¬
valstva. Bonaparti so bili sicer tudi Korzikanci,
vendar niso uživali prvotno skoraj nikakega ugleda.
Rodovina Ceccaldijeva je bila celo druga! Bojevala
se je bila že v starih časih za domovino in jo
branila še celo pred divjimi Saraceni.

Tega dne, ko je družina sedela zopet skupaj,
se je po Veskovatu razširila novica, da so v bližini
otoka Angleži zajeli neko ladjo, jo natančno pre¬
iskali in ji potem zopet dali prostost. Naši znanci

48

so bili radovedni, čemu se je to žgodilo. Da so ;
Angleži nekoga iskali, je bilo gotovo. Toda koga?

„Jaz sem miren," rekel je Francesketi, »kar
se tiče kralja Joahima. Znano mi je, da se je po¬
botal z zavezniki in sosebno z avstrijskim cesarjem
za zavetišče, kjer bi mogel mirno preživeti svoje
dni. Zavezniki mu niso bili nenaklonjeni; to pa že
zaraditega ne, ker se ni udeležil zadnjih bojev.
Napoleonu je nastalo gorje, ker se Joahim Murat
ni udeležil vojske pri Waterloo-u. Edino Joahim
bi bil znal razbiti angleške gruče; njemu se ni
nobena gruča mogla ustavljati. Bitka bi ne bila
izgubljena in oba bi še lahko sedela na svojih
prestolih. Sicer pa je za kralja itak dobro. Zavez¬
niki nimajo vzroka Joahima zasledovati. Mirno bo
lahko preživel svoje dni v spominih na blesteče
dni. Kralj je gotovo že v Švici, na potu v Avstrijo,
kamor se je bila že tudi njegova žena podala pod
imenom grofice Lipano; bržčas si je tudi on pri-
dejal to ime."

„Bog ju naj varuje," je želela Katarina. „Naj
jima da mir, a naj ga da tudi Evropi. Velikanski
so bili viharji, ki so tuliii po deželah — o, da bi
zdaj postalo mirno!"

»Tako željof mora imeti vsak človek, ki je
dobrega srca," pritrdil je stari Kolona. »Jaz sem
sicer že star in zame pride kmalu doba večnega
miru, toda mladina potrebuje zopet redne čase, čase

49

ljubezni, sporazumljenja in vztrajnega dela za občni
blagor."

„To bi morali v prvi vrsti spoznati vladarji,
ki vodijo usodo svojih narodov," je zaklical Fran-
cesketi. „Od njih je odvisno, ali bo zopet zavladal
mir ali ne, sosebno zdaj, ko je padel mogočni
Napoleon. Tudi vladarska hiša Bourbonov bi se
naj pri povratku spomnila, da je Francoska danes
druga dežela, nego je bila prej. Kakor pa kaže,
ne bodo Bourboni mirovali in vojsk ne bo konca."

„Naj pride, kar hoče," oglasila se je hčerka
Marija, „oče, vi ste storili svojo dolžnost napram
svetu in zdaj ostanete pri nas. Kot otrok sem vas
itak videla le redkokdaj. Kaj ne, oče, da ostanete?"

»Da, dragi otrok," odgovoril je general ga¬
njen in je poljubil hčerko na čelo, »ostanem doma.
Saj vidiš, da sem slekel svojo uniformo in oblekel
domačo, rujavo, korzikansko suknjo."

„Saj vam pa zadnja res dobro pristoja, bolje
kakor uniforma, oče!"

General se je moral nasmejati; da bi mu
navadna suknja bolje pristojala, nego blesteča uni¬
forma! Istočasno je vstopil stari sluga Serafin in
J® družbi javil, da stoji zunaj tuj mož, ki želi go¬
voriti z generalom.

»Tujec? Ali ni povedal svojega imena?“

»Ne! Rekel je, da sme svoje ime povedati
edinole gospodu generalu."

»Kakšen pa je?“

4

50

Serafin je dvignil rami, rekoč: »To je težko
povedati. Izgleda kakor ponosen, a obenem potrt
mož, kakor visok gospod in poleg berač."

„Tedaj je gotovo kakšen begun," pripomnila
je gospa Katarina in je vstala.

»Predolgo smo ga pustili čakati, če je begun,"
oglasil se je stari Kolona in je tudi vsal. »Odstra¬
nimo se, naj se sam razkrije osebi, s katero edino
hoče govoriti."

Stari mož se je opiral ob svojo hčerko in
se z njo podal v stransko sobo. Marija pa je hitela
pri velikih durih ven na vežo. Zadnja je bila mra¬
čna. Ob steni je slonel mož, ki se je ozrl, ko je
Marija hitela mimo njega. Tujčev pogled jo je
očaral. Kakšne oči je imel! Bila je silno radovedna
kdo bi znal biti. Toda olika je zahtevala, da ni
smela prisluškovati in torej se je podala deklica
na vrt.

Ko ga je družina zapustila, ostal je sam
general v dvorani. Stal je pri mizi in radovedno
zrl proti durim. Tujec je vstopil. Čez pleča je nosil
plašč, na glavi je imel črno, svileno kapo, katera
je bila globoko potisnjena nad oči. Obraz je bil
zagrnjen v gosto, črno, a razmršeno brado, noge
pa so tičale v starih, navadnih in okornih vojaških
čevljih. Cela oseba je bila videti silno izmučena
po dolgem in težavnem potovanju, kajti obuvalo
in obleka sta bila silno prašna. Francesketi se je
začudil, nekaj ga je dimilo, a ni vedel kaj.

51

Tujec je začel govoriti: „Ali mi hočeš izka¬
zati gostoljubnost in me sprejeti v svoje varstvo?
Si še zvest? Ali se smem zaupati tvojim rokam?"

V istem trenutku je general že klečal pred
tujcem. „Moj kralj!" je zaklical z začudenjem. V
srcu je pri pogledu na revno postavo začutil nekaj
bolestnega.

Generalov vzklik je bil tako glasen, da so
ga slišali vsi trije, Kolona in Katarina v stransko
sobo, Marija v vrt. Nehote se je zadnja obrnila
proti odprtemu oknu in tam je videla, kako je tujec
objemal očeta. „Gotovo je očetov znanec," je še¬
petala, „— če ni bržčas kralj Joahim!"

Pri zadnjih besedah jo je pretresel mraz.
Čudno ji je začelo prihajati pri srcu in dozdevalo
se ji je, kakor bi bil vrt dobil celo drugo obliko,
kakor bi se bila drevesa izpremenila, kakor bi se
bila približala velika usoda. „Oh, oče," je zamr¬
mrala, „zopet boš moral od nas!" Žalostna je šla
k velikim durim pri vrtni ograji. Gledala je po
okolici, ali bi se morda ne bližali zasledovalci.
Toda kamor je zazrlo njeno oko, povsod je bilo
vse prazno in mirno. Žgoče solnce je bilo pregnalo
vsako živo bitje pod senčnato streho. Vse je bilo
mirno, samo Mariji je srce trepetalo v prsih.

4 *

o

o

o

Generalova hčerka.

Marija še ni dolgo stala na svojem mestu,
kar zasliši na desno v grmovju nek šum, neko
previdno gibanje. Pogumno stopi deklica naprej
in začne svoje oči upirati v grmovje, da bi vi¬
dela, kdo ali kaj povzroča šum. Med listjem za¬
pazi dvoje črnih oči. Deklica se ne prestraši,
ampak stopi še za korak naprej in reče odločno:
„Cemu se skrivaš za grmovjem? Stopi naprej!"
Grm se razgrne, pred deklico pa se pokaže močna,
visoka moška postava, ki se je tako po obleki
kakor tudi po obraznih potezah popolnoma razlo¬
čevala od domačinov.

„Kdo si?" vprašala je deklica strogo.

„Prišel sem, da bi pri tej hiši prosil za
zavetje."

Marija ni vprašala drugič po imenu tujega
moža, kajti gostoljubnost ni tega dovoljevala:
kdor je prosil, je moral biti uslišan. To je bila
stara korzikanska navada, ki se je posebno upo¬
števala v hiši starega Kolone. „ Hočem te nazna¬
niti očetu!" je deklica pristavila.

53

»Ne, ne še!“ prosil je tujec, »povej mi še
prej, ali sem prišel prav in ali je to hiša Kolone
Ceccaldija?"

„Da, hiša je Kolone Ceccaldija, mojega
dedeka."

»Torej si ti hčerka generala Francesketija ?“

Marija je potrdila samo s prikimanjem.

»Nisem se motil, ko sem te opazoval. Stala
si kakor na straži in gledala po okolici, ali bi se
ne bližal sovražnik, ali bi ne bil kje blizu kakšen
izdajalec. Torej je on že pod vašo streho?"

„Kdo?“ vprašala je deklica.

»Ti si Francesketijeva hčerka, torej ti smem
na vprašanje odgovoriti brez bojazni; tudi tvoje
obličje je tako blago, da ne pozna izdajalstva.
Ali je prišel srečno čez vaš prag nesrečni kralj
Joahim Murat?"

Marija se je stresla. »Torej sem vendar za¬
dela pravo?" si je mislila. Ker je odlašala z od¬
govorom, nadaljeval je tujec:

»Jaz sem Arabec Nadir, njegov sluga. Vodil
sem čoln, na katerem je pobegnil iz Toulona.
Trije zvesti privrženci so se nam pridružili na
prostem morju in skupno smo nadaljevali poto¬
vanje. Prva francoska ladja, katero smo prosili za
sprejem, nas je hotela povoziti; druga, katero
smo srečali, nas je šele vzela na krov. Tam smo
našli veliko begunov iz Marseilla, ki so kmalu
spoznali kralja in mu obljubili zvestobo. Z njimi

54

smo po velikih nevarnostih — pred angleškimi
ladjami namreč — dospeli v Bastijo, kjer smo si
nadeli tuja imena, kajti kralj je hotel ostati ne¬
poznan. Toda na otoku živijo tisoči, ki so ga
videli v bojih in na dvoru, in živijo stotine, ka¬
terim je izkazal dobrote. Kmalu je vedela cela
Bastija, da je kralj Joahim v mestu. Uradniki in
vojaki Bourbonov so se pripravljali, da ga uja¬
mejo, a mnogo domačinov se je začelo pripravljati,
da ga branijo. Da bi ne prišlo do prelitja krvi, je
kralj pobegnil po skritih potih tukaj sem in tudi
jaz sem mu sledil; pride pa jih še več."

„Vsi nam bodo dobrodošli," rekla je Marija.

„Vendar bi bilo dobro," je nadaljeval Nadir,
„ako bi se dalo prikriti, da je kralj tukaj — vsaj
tako dolgo prikriti, dokler bi ne bilo zbrano do-
voljno število zvestih, ki bi ga lahko branili pred
napadom iz Bastije. Večina jih bo prišla šele čez
par dni, a zasledovalci so kralju že tik za petami."

„Ali kdo nam bo znal ločiti zveste od ova¬
duhov?" vprašala je Marija zamišljeno. „Glej,
ravno tam med grmovjem pri potoku sem videla
nekoga plaziti — lahko je ovaduh, lahko pa tudi
begun. Gledal je semkaj in me bo bržčas nago¬
voril. Pojdi na dvorišče, Nadir, in se skrij, a ostani
v moji bližini; mogoče spoznaš tujca."

Nadir je storil, kakor mu je rekla in se je
vlegel na dvorišču za vodnjak.

55

Marija je ostala na svojem mestu in se je
delala celo brezbrižno. Po gibanju grmovja je
spoznala, da se nekdo plazi bližje in bližje. Ko
se je bil priplazil že do plota, bilo je vse mirno.
Marija je stala s par urnimi koraki na mestu in
res je videla tam moža, ki je ležal na tleh in zrl
proti hiši.

„Kdo si in kaj delaš tukaj?" zaklicala je
Marija tujcu in sicer tako nepričakovano, da se je
iadnji prestrašil in začel jecljati nerazumljive besede.

»Čemu si se prestrašil?" hotela je Marija

vedeti.

„Ah,“ zajecljal je tujec, »ubog begun, ka¬
terega zasledujejo — se pač lahko prestraši.
Komu naj zaupa?"

»Tukaj lahko vsak zaupa vsakomur!"

Tujec je vstal, stisnil se skozi živi plot, snel
klobuk in se globoko priklonil: »Ti si hči gene¬
rala Francesketija ?“

»Da, sem," odgovorila je deklica ponosno
in je stopila za korak nazaj, ker se ji prevelika
Ponižnost tujčeva ni dopadla. Tujec pa ji je sledil
in jel šepetati: »Tedaj mi boš lahko povedala, ali
i e  kralj že pri vas?" Gledal jo je lokavo.

»Povej, kdo si!" zahtevala je deklica.

»Izmed njegovih zvestih sem!“ šepetal je
tu jec. »Zapustil sem mesto Bastijo, da bi se pri¬
družil onim, ki se bodo zbrali okrog kralja."

56

Njegove besede so se skoraj strinjale z oni¬
mi, ki jih je bil izustil prej Nadir, toda način, kako
se je novi prišlec obnašal, je bil sumljiv in Marija
je začela dvomiti nad njim.

»Poslušaj," rekla mu je groze, „kdor se laže
in se kot izdajalec splazi pod streho poštenega
Korza, ta ne zapusti več tega otoka; smrt mu je
gotova."

Prišlec se je vidno stresel po vsem životu,
vendar pa se je smehljal in je hotel nekaj odgo¬
voriti — toda s krikom je omahnil proti živi meji,
kakor bi hotel pobegniti; a že je stal Nadir kakor
tiger s skokom pred njim, ga zagrabil za vrat in
mu nož porinil globoko v prsi. Samo tiho ječanje
je sledilo prvemu kriku in pred dekličinimi nogami
je ležal mrlič, ki je pordečil bližnje grmovje in tla
s svojo krvjo. Nadir je mirno stal na svojem me¬
stu, da, še celo smehljal se je, in grozno razbur¬
jenje, ki se mu je bilo ravno čitalo z obraza, ko
je skočil nad tujca, mu je mahoma izginilo z lic.

»Bil je ovaduh?" vprašala je ona.

»Ovaduh in morilec," odgovoril je Nadir,
»bil je eden izmed onih, ki so v Marseillu morili
moje sorodnike. Takoj, ko je stopil izza grma, sem
ga spoznal. Izvršil sem le kryno osveto."

Deklica mu je podala roko, rekoč: »Tebi
zaupam!“

Prijel je roko in jo po jutrovi navadi pri¬
tisnil k čelu.

57

„Ti nisi hlapec ?“ yprašala je čez nekaj časa.

Nadir se smehlja: »Sin sem arabskega kneza."

Zadovoljno je Marija pokimala z glavo: »Pojdi
z menoj v hišo in se pokrepčaj. Poslala bom sluge/
da bodo odstranili mrliča."

Ko se je solnce bližalo zatonu, prišla je Marija
zopet iz hiše, imajoč na glavi velik vrč za vodo,
kakršen je še dandanes navaden v Italiji. Podala
se je k vodnjaku sredi Veskovata; vodnjak je v
več curkih podajal sveže gorske vode in je pre¬
skrboval vso vas. Deklica je bila prva pri vodnjaku.
Postavila je vrč pod curek in je čakala — čakala
je še, ko je bil vrč že poln. Kmalu so pričele
dohajati tudi druge deklice; nobena se ni čudila,
da nosi hči slavnega generala vodo od vodnjaka.
Bržčas je prišla Marija vsak dan k vodnjaku. De¬
klice so se glasno razgovarjale. Kakor pa je ho¬
tela katera dati vrč na glavo, rekla je Marija:
»Počakaj nekoliko, imam ti nekaj povedati," —
in če je dotična menila: »Mati se bodo hudovali,
ako pridem pozno," zavrnila jo je Marija: »Mati
se ne bodo hudovali, ako jim poveš, da sem te
jaz pridržala in čemu sem te zadržala." Zbor ob
vodnjaku je danes tako narastel, da so se ljudje
začeli čuditi in so se začele pridruževati celo stare
ženice.

Naposled je Marija začela z mirnim glasom:
»Nekaj vam hočem povedati, prijateljice! Dozdaj
j e  bila pri nas navada, da smo vsakogar, ki je

58

pribežal pod našo streho in potreboval zavetja,
skrili, ga hranili in branili, dokler ni lahko po¬
begnil. Toda današnji dan je izreden dan, ki bo
prinesel Korziki čast in slavo. Danes je pribežal
v Veskovato mož, ki ga ne zasleduje navadna
krvna osveta, ampak katerega bomo morali bra¬
niti napram celim armadam. Slišite me, prijateljice!
Kralj Joahim Murat je pri nas, zasledovan in pre¬
ganjan ; zasledujejo ga ovaduhi, izdajalci, morda
celo morilci."

Iz zbora so se slišali klici začudenja: deklice,
ki so imele vrče že na glavi, postavile so jih zopet
na tla. Marija pa je nadaljevala: „Se to noč ali
jutri bodo prišli od Bastije francoski vojaki, da bi
nam iztrgali visokega gosta. Ta pa je prišel, da
bi se pri nas odpočil, ker je že več tednov na
begu pred celo tropo krvoločnih ovaduhov. Prestal
je mnogo nadlog, lakote in žeje. On tudi ni gost,
kateremu bi se lahko reklo, naj gre v gore in
grmovje in naj ga tam redijo kozji pastirji; on
mora pri nas pošteno počivati, dokler se mu bo
zdelo — dokler ne bo zopet šel po svetu svoji
veliki usodi nasproti. In kaj imate ve storiti?
Drugega nič, nego pojdite domov in povejte no¬
vico svojim očetom bratom, in ti jo naj povedo
naprej. In kralj bo na Korziki varen, kakor so bili
svoje dni drugi visokorodni beguni, kakor sta bila
Sampiero in Paoli, junaka, katerima je šlo za glavo,
a sta jo na Korziki mirno obdržala. Zdaj pa pojdite 1“

59

Dekleta so pograbila svoje vrče in takoj je bil
prostor pred vodnjakom in okoli njega prazen.

Solnce je bilo že zašlo, ko se je Marija vrnila
v hišo. Vsa okna so bila razsvetljena, sluge so
nosili praznična oblačila, a oče jo je srečal v svoji
generalski uniformi. Mati Katarina je imela objo¬
kane oči in je rekla hčerki: „Otrok, vse prijetne
nade so šle po vodi. Ali si videla očeta? Zopet
je vojak in le svetniki vedo, kam ga bo zopet gnala
usoda in kako daleč od nas. Tokrat, ko nas za¬
pušča, sem žalostnejša od drugikrat: drugikrat je
sel v svet s srečnežem, tokrat gre z nesrečnežem.**
»Tedaj je slava še večja! Kaj ne, mati?“
»Da, otrok; ali usoda je tokrat prevelika in
vem, da ne bo šla brez naše škode tukaj mimo."

»Kar je usoda odločila, mati — kdo se hoče
proti temu bojevati, mati? Očeta kliče dolžnost,
da stoji ob kraljevi strani. Sicer mi ni znano, kaj
namerava kralj, toda dokler je na Korziki, moramo
S? a  braniti. Mati, ali si videla njegove oči, ko je
Pribežal v našo hišo ? Naj ne ve, da živim tudi jaz
v  tej hiši, a zanj hočem skrbeti. Samo en hip sem
ga videla — in bilo je dovolj."

»Otrok," zakliče mati prestrašena, »kako go¬
voriš? Skoraj nekaj slutim!"

»Slutiš?" vpraša deklica. »Ali sem kdaj kaj
skrivala pred teboj? Ali sem se kdaj hlinila?"
»Vem, ali ti si — nevesta Jožeta Galvanija!“'

60

»Mogoče sem, ker ste me njemu obljubili.
Toda on je v Bastiji pri vojakih Bourbonca
Ludovika XVIII. Če pride jutri pred Veskovato,
da bi se bojeval z našim gostom, mesto bi ga
branil, kakor se spodobi vsakemu Korzu, tedaj ni
več moj ženin!"

„Ali že čutiš usodo, otrok?" vprašala je
mati s tresočim glasom. »Na ta način se oglasi,
tako potrka na življenske duri — da pretrga
svete vezi!"

»Usoda pa nareja večkrat tudi nove svete
vezi," trdila je Marija mirno. »Kar mi veleva srce,
bom storila. Vse drugo je v božjih rokah. Kaj
meni stari oče?"

»On pravi, da je sindik (župan) v Veskovatu
in da ne sme kralj, dokler je tukaj, izgubiti niti
enega lasu."

»Vidiš, mati — in vendar je on privrženec
Bourbonov. Nad vse sta nesreča in gostoljubnost!"

Mati je vzdihnila in šla v kuhinjo pogledat,
kako se za kralja pripravlja večerja. Prostor pred
hišo pa se je bil čudežno izpremenil: ves prostor
do velikega trga se je bil napolnil z oboroženci.
Komaj so se bile namreč deklice vrnile z zbirališča
pri vodnjaku domov, že so se začeli pri durih
prikazovati oboroženi možje. Začeli so se sestajati,
tvoriti gruče, nekateri pa so šli izven vasi na cesto,
in so gledali proti Bastiji. Na noč so začeli plapo¬
lati ognji in na prvi pogled je vsakdo lahko spoznal,

61

da hočejo Veskovaščani vztrajno stražiti kralja irr
njegovo spanje. Pred velikimi durmi Kolonajeve
hiše sta stala dva moža na straži. Vse je bilo tiho
in mirno, le ognji so goreli.

V pr,vem nadstropju je stal pri oknu Joahim
Murat. Na licu se mu je poznal lahek nasmehijaj.
Ali se mu je obudil pri pogledu na mnogoštevilne
°gnje spomin na nekdanje bojevite čase? Bil je
celo drug mož, ne več berač, ne več poln bojazni.
Kaj zna izrasti iz malega taborišča ? Ali niso Korzi
najbolj pogumni ljudje na svetu? Napoleon se je
Vr nil s peščico ljudi z otoka Elbe, da bi si zopet
osvojil Francosko, tisto Francosko, kateri je storil
toliko zla. A on? Kot neapoljski kralj je storil
svoji državi samo dobro, naredil je iz nje civili¬
zirano državo — ali mu niso Neapoljci dolžni
hvale? Ali mu bo težavno zavzeti znovič državo,
katero je že enkrat tako dobro vladal, ko ima
vendar za seboj pogumne korzikanske čete, pred
seboj pa hvaležno ljudstvo? Joahim se je zatopil
globoko v sanje. Upal je na svojo usodo, ki ga
je dvignila kot bivšega krčmarjevega sina in biv¬
šega teologa na kraljevi prestol.

Joahim Murat je bil res sin malega krčmarja
v  La Bastidu in se je pozneje učil teologije v Tou-
L>nu. A ni mu bilo odločeno postati duhovnik.
Vstopil je v Napoleonovo armado in je naglo stopal
°d časti do časti, dokler ni postal vrhovni povelj¬
nik kraljeve garde. Leta 1800 je vzel Napoleonovo-

62

najmlajšo sestro Karolino za ženo. V večih vojskah
je bil zmagovalec. 1806 je postal veliki vojvoda,
leta 1808 kralj neapoljski.

Danes bi bil najrajši stopil med oborožence
in jih z ognjevito besedo navdušil za svojo stvar. (
Oblečen je bil zopet v svojo obleko, katero mu
je bil rešil general Francesketi in katero je bil
general vzel s seboj za spomin. V tej obleki so
kraija poznali vsi dvorjani, vsi vojaki. Čutil se je
prerojenega in upal je najboljše. Ali pa bi res
usoda dvignila človeka zato tako visoko, da bi ga
potem ložje pahnila tem globokejše ? In potem
tisti Bernadotte, kateri je na tem otoku kot nava¬
den vojak, kot prostak pomagal nasipavati cesto,
a je stopal višje in višje, dokler ni zasedel prestola
švedskega, dokler ni zasedel prestola slavnega
kralja Gustava Adolfa, prestola bojevitega kralja
Karola XII.?

V tem trenutku se naglo odpro duri in pri¬
kaže se moška oseba, ki pade pred kraljem na
kolena, rekoč: „Ali smem objeti noge svojega
kralja?"

Serafin, stari hišni sluga, je stal na pragu in
majal z glavo; zastonj je bil skušal moža zadržati.

Pomalem se je pomiril, ko je videl, da seje
kralj prijetno iznenadil in zaklical: „Ali se res ne
motim? Ali si res ti, moj nekdanji hišni oskrbnik ?“

„Da, sem, veličanstvo 1“ potrdil je prišlec. „VaŠ
do smrti zvesti služabnik sem, vaš zvesti Karabeli.'*

63

Pri vzkliku zadnjega imena je Serafin zopet
stresel z glavo, a je odšel, ker se mu ni zdelo
dostojno še dalje stati na pragu.

„Karabeli! Slabo ime! Imetniki tega imena
imajo slabo kril"

Enaki prizori kakor s Karabelijem so se ta
večer pripetili še večkrat. Korzika in posebno
mesto Bastija sta bili pribežališče mnogih franco¬
skih begunov, ki so morali po Napoleonovem padcu
zapustiti domovino, ker si niso bili svesti življenja.
Begunom s Francoske so se pridružili Francozi, ki so
služili pod Muratom v Neapolju in pa oni Italijani,
ki so bili na sumu, da so zvesti privrženci Mura-
tovi in ki so se zdaj morali umakniti zasledovanju
v Neapolj se vrnivših Bourboncev. Med beguni je
bilo mnogo visokih častnikov in uradnikov; pred
kratkim časom so bili še ugledni in mogočni, a
so postali brezdomovinci, revni pustolovci, ker so
jim izpod nog izginila trdna tla. Res je bilo med
beguni mnogo žlahtne krvi, a tudi mnogo slabe,
kakor je naprimer Serafin sodil o Karabeli. Živahno
je nastalo gibanje med izgnanci, ko se je po
Bastiji razširila vest, da je Murat na otoku. Ime
Murat je bilo ime, s katerim so se takoj začela
vezati nova upanja; kateri ga niso videli v bedi,
kakor Francesketi, si ga niso mogli drugače pred¬
stavljati, nego v sijaju, bogastvu in sreči. Saj je
bil pa tudi edini, ki ni takoj izginil po Napoleo¬
novem padcu. Beguni niso imeli ničesar več izgubiti,

64

hitreje kaj pridobiti. Kmalu so iztaknili, da Murata
v Bastiji ni in da ne more drugje biti nego pri
Fracesketiju, Preden je po Karabelijevem prihodu
minila ura, je bila hiša natlačeno polna častnikov
in uradnikov propadlega cesarja in ubežnega kralja.
Nastopali so proti njemu kakor bi še bil kralj,
ker niso vedeli, kako bi ravnali drugače. Večina
izmed njih je bila v uniformah in v hiši je bilo
kakor na pravem kraljevem dvoru. Joahim je bil
skrajno prijazen in ljubeznjiv, kakor je bil prej še
malokdaj.

Po sobani je bila gnječa tako velika, da se
je Karabeli lahko neopazovan odstranil. Na dvo¬
rišču je hodil tiho semintja in je venomer zrl po
cesti proti Bastiji, kakor bi čuval, ali se bliža
sovražnik ali ne. Svoje korake je takoj pospešil,
ko je videl, da se bliža mož v neapoljski stotniški
uniformi. Ta mož je stražam, ki so mu zastavljale
pot, ponosno odgovarjal, da je Šimen Karabeli,
stotnik njega veličanstva kralja Joahima. Straže so
ga seveda puščale dalje. Prišedšega na dvorišče
ga je čakajoči Karabeli prijel pod pazduho in ga
potisnil pod kostanjevo drevo.

„Ali si ti, brat?" vprašal je prišlec. »Kako
so zadeve?"

»Tukaj notri nekoliko igrajo kraljevi dvor,"
je odgovoril vprašani. „Toda moral bi slabo poz¬
nati Murata, ako ne bo kmalu naredil iz komedije
resnico. Govori sicer o svojem potovanju na Av-

65

strijsko, o mirnem zasebnem življenju, katerega
hoče baje vnaprej živeti — toda poznam ga. Naši
ljudje vedo o svetu ravno toliko, kolikor jim morski
valovi šepečejo, a ker se s tako vnemo potegujejo
zanj, bo kmalu mislil, da se bo ves svet dal zanj
zaklati. Ti ne smeš noter in si ne smeš ogledati
te komedije. Pojdi takoj v Neapolj!“

„V Neapolj ? Razumem te — a prej bi si še
vendar rad ogledal burko v hiši.“

„Ne smeš! Sreča je, da sem te še pravočasno
zasačil pred hišo. Ne smeš videti Murata, če hočeš
biti pri kralju Ferdinandu nesumljiv. Pošiljal ti bom
vestna poročila. Ena stran bo zmagala. Ako zmaga
ta notri, tedaj sem mu bil jaz zvest sluga v naj¬
skrajnejši sili; ako pa prodre Ferdinand, si pa bil
ti tisti, ki ga je čuval in svaril pred pretečo nevihto.
Vendar pa ni dvomljivo, da bo Murat propadel:
s celo Evropo se vendar ne more kosati. Tedaj
ne bo škodovalo, ako boš poznej v Neapolju me¬
ne označil kot vir vseh za Ferdinanda koristnih
novic."

Brata sta se pogovarjala še nekaj časa, ker
je bil stotnik nekoliko okornih misli. Naposled se
je podal na pot v Bastijo, bivši hišni oskrbnik pa
se je napotil na bližnji hrib, kjer je stal star kapu¬
cinski samostan, in kjer so vsi najvišji Muratovi
častniki našli prenočišče.

tsr

5

Roparji,

Stari Serafi« je bil vajen, da je vse zaupal
generalovi hčerki Mariji in torej jo je tudi tokrat
poiskal, ko je bil dovolj opazoval Karabelija in
videl, kako je tujca potisnil na pogovor za kosta¬
njevo deblo.

»Gospodična," je začel, »neki Karabeli je bil
pri kralju in ta ga je milostno sprejel."

»Kralj ne ve," je menila deklica, „da imajo
Karabeliji slabo kri v sebi, a za enkrat se ne sme
ničesar izdati."

»Pozneje je govoril z nekim možem v stot-
niški uniformi, na kar se je zadnji urnih korakov
napotil proti Bastiji," poročal je sluga dalje.

»Bržčas je bil njegov brat in dobro bi bilo,
ako bi ne dospel v Bastijo."

Serafinu so se zasvetile oči. »Če mislite,
gospodična, da kuje zaroto — moje stare noge
so še čile in ga lahko prestrežejo v grmovju med
Borgom in Oleto, in moje roke so še čvrste do¬
volj, da s puško ne izgreše danega cilja."

67

»Pusti, Serafi«! Prestar si že, da bi si na
glavo nakopal vendetto*) in bi potem moral kot
bandit (ropar) živeti v gorah in v grmovju."

„Oh, če je samo to — Karabeli so slabotneži,
brez poguma, in ne bi mi bilo treba pobegniti."

„Le pusti! Sedanji čas ni za maščevanje, ker
so zadeve prevelike in prevažne. Gre za čast in
ugled cele Korzike. Korzika se mora za svojega
visokega gosta dvigniti s tako močjo, da ne sme
izdajstvo enega posameznika priti v poštev. Sera-
fin, ali me hočeš spremljati?"

„Ce hočete, grem z vami v pekel."

»Ne, ne — ne gre! Ne smeš z menoj. Pošlji
»i rajši Arabca."

»Arabca?" se je začudil sluga.

»Ali mu ne zaupaš?"

»Da, zaupam mu, kajti po zunanjosti je videti
kakor vtelesena zvestoba. Kam pa hočete z njim ?“

»V gore!"

»O joj — in ponoči I Vzemite me s seboj!"

»Ali si že pozabil, da tiči tamkaj Mihael,
kateri ti je umori! že enega brata? Le pošlji mi
Arabca; njega ne bo nihče pogrešal in on se
ujma nikogar bati, ker z nikomur ne živi v krvnem
sovraštvu. Kot tujec je varen."

Serafin je sicer še nekoliko ugovarjal, a ker
je poznal trdno voljo Marijino, je umolknil in
poslal Arabca.

') Krvna osveta (maščevanje).

5 *

68

»Nadir," začela je Marija, »videl si, kako
hitro in kako radovoljno so se moji rojaki oborožili;
prišlo je tudi več pogumnih Francozov in Italija¬
nov, a vendar niso vse te čete močne dovolj, da
bi se lahko z uspehom zoperstavljale nasprotniku,
ki bo prišel nad kralja. Tudi druge moči morajo
v boj — najpogumnejši korzikanski možje. Imam
dolgo pot in ti me boš spremljal."

Podala sta se na pot, a ne skozi vas, ampak
v velikem polkrogu za hišami naprej, dokler nista
prišla na pravi pot. Deklica je bila ogrnjena v
lahek plašč in je imela čez glavo kapuco. Noč je
bila prijetna in svetla. Mesec je stal visoko na
nebu in je obseval zemljo. Marija se je kolikor-
mogoče izogibala razsvetljenega pota in je rajši
šla v senci, Nadir pa ji je molče sledil. Šla sta
zdaj čez kakšen hrib, pa zopet po kakšni dolini
in povsod se je dalo prijetno hoditi. Šele potem
ko se je začela divja puščava, gosto grmovje in
strmo pečevje, je postala.

»Zdaj si lahko nekoliko odpočijeva, tukaj
naju nihče ne vidi."

Arabec se je nekoliko ozrl po okolici; bila
je res divja in samotna.

„Kje sva?" je vprašal začuden.

»Tukaj se začne gozd, divji gozd, pragozd,
katerega se ni lotila še nobena sekira." To rekši
se je nasmejala.

»Čemu se smejiš, gospodična?"

69

„Ker se mi dopade, da ima Korsika še take
gozde, kajti dokler jih še ima, smo prosti. Kaj
hočejo Francozi z vsemi svojimi bajoneti in topovi
napram tem naravnim trdnjavam? Tukaj sem pri¬
hiti, kdor hoče biti prost in tukaj je varen. Seveda
ga potem imenujejo bandita ali roparja, a kaj to?
Prosti so, taki ljudje, in če mora dati življenje, ga
proda drago. Toda pojdi! Nimava preveč časa.“
Nadir se je čudil, kako bosta mogla skozi
goščavo, ker je bila videti neprodirna. „Saj ni
nikakega pota?“ se je čudil.

„Poti so, a ti se začenjajo šele znotraj 1“
Nadir je ril naprej, da je delal prostor svoji
spremljevalki. Kmalu je imel obraz in roke krvave,
dokler mu ni Marija velevala na desno in sta res
našla pot. Ta je bila temna in ozka in jo je krilo
vejevje, tako, da sta potovalca šla kakor po rovu.
Končal se je na planem, ki je bilo kakor posuto
s pečinami in je le nizko grmičevje rastlo tuintam.
Med pečinami si videl koze, ki so takoj pobegnile,
kakor so zapazile potujoča človeka. Za veliko pe¬
čino je stala borna koča tako na skritem, da bi
je Nadir niti videl ne bil, ako bi ne bila deklica
obstala pred njo. Koča ni imela oken in je bila
prej podobna vsemu drugemu, nego človeškemu
bivališču. Deklica je potrkala na duri in takoj se
je znotraj oglasil glas stare ženske; komaj je prva
imenovala svoje ime, že so se duri z naglico od¬
prle. Čez prag je stopila visoka, čvrsta, stara žena,

70

zavita v rjavo volneno odejo; lasje so ji divje
viseli po ramah, a obraz je bil vseeno prijazen
in se je z njega čitalo začudenje.

»Ti si, gospodična? Kaj te pa prižene tako
pozno tukaj sem? Kaj dela tvoja dobra mati?
Tvoj častitljivi stari oče se vendar počuti dobro?"

Marija je naglo odgovorila na vsa vprašanja
in da bi starka ne stavila novih, je deklica hitro
pristavila: „Dobra žena, ki si me svoj čas dojila,
meni se mudi in bi rada govorila s tvojim sinom
Matevžem."

»Ravno prav prideš, otrok! Glej, že več ted¬
nov sem morala biti brez njega, ker so ga orožniki
preostro zasledovali. Moral je bežati v drugo go¬
ščavo, toda zdaj je v naši mir. Orožniki so baje
morali vsi v Bastijo in moj sin se je lahko vrnil.
Vendar pa iz previdnosti le malokdaj spi tukaj,
navadno je pri svojem bratrancu Ivanu, ki se je
tudi šele pred kratkim časom vrnil v naš gozd.
Toda povej mi, kdo je izvanreden mož, ki te
spremlja?"

»Tujec je sicer, a mu smeš zaupati."

»Ker pride s teboj, mu zaupam in mu tudi
zaupam svojega sina."

Starka je stopila nazaj v kočo, a se je kmalu
zopet prikazala oblečena in pripravljena za pot; še
celo puško je imela na rami.

»Hodiš ti tudi oborožena?" se je začudila
Marija.

71

„Kolikorkrat grem k svojemu sinu, da," je
starka odgovorila, »kajti morda pridem kdaj k
njemu, ko je ravno v sili in tako mu lahko poma¬
gam. Že dvakrat sem mu očistila zrak, da je lahko
ušel orožnikom."

Vsi trije so šli čez planoto. Starka je šla
naprej z velikimi koraki in je bila v tej samoti in
pri mesečini s puško na rami videti grozna. Mol¬
čala je cel čas, ker je bila to navada v divji
pustinji, kjer navadno puške več govore, nego
ljudje. Živela pa je v tej pustinji samo zato, da je
bila lahko v bližini svojega sina, ki je moral sem
pobegniti. Pot je bila dolga. Naposled je starka
postala in zamrmrala: »Kaj — luč je v Andrejevi
koči? In na pečini je straža? Možje divjine so
zbrani in gotovo je tudi moj Matevž zraven."

Tako mrmraje je korakala z daljšimi in nag-
lejšimi koraki naprej, tako da sta ji Marija in
Nadir komaj sledila. Kmalu so vsi trije stali pri
oknu precej prostorne koče. Starka je pogledala
pri oknu noter, a je prestrašena odskočila. »Marija,
dragi otrok", je izdihnila z rahlim glasom, »poglej,
notri imajo na mizi mrliča — poglej, ali ni moj
Matevž? Jaz sama nimam dovolj poguma."

Marija je. stopila bližje. Na mizi je res ležalo
mrtvo truplo mladega moža. Deklica je dobro
pogledala mrličev obraz in je takoj spoznala, da
mrtvi ni bil Matevž.

72

»Potolaži se“, je rekla starki, »ni tvoj sin.“
Starka si je oddahnila. »Hvala Bogu!" Sto¬
pimo v kočo, da vidimo, kdo je bil nesrečen."

V koči je na ognjišču plapolal velik ogenj,
na tleh pa je sedelo okrog deset mož; vsak je
imel svojo puško v roki. Prognanci je niti v spanju
ne dado iz rok. Možje so bili videti divji, ker so
jim obleko nadomeščale živalske kože. Pri vstopu
novoprišlecev so skočili vsi pokonci in takoj so
imeli peteline na puškah napete. Takoj pa so se
umirili in zopet posedli, ko se je iz njihove sredine
oglasil glas: »Nič ni! Moja mati je!"

Matevž je hotel pristopiti, a mati mu je na¬
mignila, naj ostane na svojem prostoru; sama pa
je ob steni sedla z visokopotegnjenimi koleni na
tla, uprla ob kolena lakti in si podprla glavo.
Neljube misli so ji rojile po glavi. Ali ne bo si¬
nova usoda kdaj enaka oni na mizi ležečega ? Izmed
tisočev prognancev živi vsak le par let. Skriva se
in skriva, trpi lakoto in žejo, nima nikdar pravega
miru, dokler ga ne zadene kroglja maščevalca ali
orožnika. Starka je zakrila obraz, da bi se ne vi¬
dele v svitu gorečega ognja žalne poteze na njem
in je molčala, da bi se ne izdala s tresočim glasom.
Tudi deklica in Nadir sta sedla in po koči nisi
slišal druzega, nego prasketanje ognja in dihanje ljudi.

Po daljšem molku, ko se je starka nekoliko
pomirila, je vprašala: »Kdo je to storil?" in je s
prstom pokazala na mrtvega človeka.

73

„Ta-le kroglja," oglasil se je izmed banditov,
»ki bržčas sodi v puškino cev Romana iz Oletta.
Mrtvi je na javnem trgu v Bastiji ustrelil Roma¬
novega strica. Jaz sem kroglo izrezal mrliču iz
srca in kot njegov zvesti bratranec sem se zaklel,
da mora ravno ta kroglja še enkrat najti svoje
domovanje v Romanovem srcu." — Čez nekaj
časa je nadaljeval isti govornik: »Hugon je bil
pogumni mladenič, ali on nima ne matere, ne
sestre tukaj, ki bi mu lahko zapeli mrtvaško
pesem, kakor je to navada. Mati, počastite vi
mrtvega z žalno pesmijo."

»Da, da — storite, mati!" prosil je tudi sin
Matevž, »bil je dober mladenič in je nam vsem
storil že mnogo uslug, čeprav je bil še mlad."

Starka je še pogledala sina se potem vzrav¬
nala in se postavila sredi sobe. Takoj so vstali
tudi možje, naredili polkrog za starko, tako da so
bili obrnjeni proti mrliču in starka je začela s
strtim glasom peti vsem navzočim dobro znano
pesem, katera se poje na Korziki vsakemu mrliču
in je stara že stotine let. Govori o smrti, o krvi
■n maščevanju.

Starko so tuintam spremljali glasovi navzočih,
posebno pri besedah o maščevanju, o krvni osveti.
Petje je delalo grozen utis na poslušalca. Strast
maščevanja je posebno ostro odsevala iz petja,
kajti vsak izmed navzočih banditov je videl v
mrliču svojo lastno usodo, ki ga bo doletela v

74

doglednem času. Strast maščevanja je bila ravno
vzrok, da so se morali možje skrivati po divjih
pustinjah, strast maščevanja je tudi tvorila usodo,
ki jih bo po vrsti položila na mrtvaško mizo.

Po končanem petju se je starka vsedla zopet
na svoj prostor in tudi banditi so hoteli storiti
enako. A že je stala Marija med njimi in je za¬
čela govoriti:

„Možje, ne mislite, da hočem govoriti o
vašem mrtvem tovarišu, kateremu se je ravno iz¬
kazala potrebna čast; hočem govoriti o tem, kar
sem hotela povedati svojemu mlečnemu bratu
Matevžu — njegova mati je namreč dojila‘tudi
mene — da imamo namreč tudi to sveto dolžnost,
izkazovati gostoljubnost in braniti pred sovražniki
tistega, katerega smo vzeli pod svojo streho. Pod
našo streho, v hišo starega Kolona, katerega vsi
poznate, je pribežal prognani neapoljski kralj Joahim
Murat. Ali on ni zasledovan po eni sami osebi
ali pa po peščici orožnikov, ker bi ga sicer lahko
mi sami branili, ampak zasledujejo ga Francozi,
zasleduje ga del Neapoljcev in naposled se bodo
tem priklopile morda še druge dežele. Vse Vesko-
vato je že oboroženo, a to je premalo: oborožiti
se mora vsa Korzika in ta mora zanj skrbeti, da
mu s silo niti en las ne sme pasti z glave, dokler
stoji na naših junaških tleh. Povedati sem vam
hotela, da se oborožite tudi vi! Dajte vesti raz¬
poslati tudi drugim prognancem, pošljite pastirje

75

na vse strani, v vsa skrivališča, pokličite vse može
skupaj. Obenem pa razpošljite tudi posredovalce
k vašim krvnim sovražnikom, naj maščevanje mi¬
ruje tako dolgo, dokler je vsa Korzika v orožju
za Jpahima. Tako se je storilo vsakokrat, kadar
je bila domovina v nevarnosti in kar se je storilo
za prostost, naj se stori tudi za gostoljubnost: ta
je na Korziki ravno tako sveta, kakor prostost sama,.
Možje — to sem vam hotela povedati, a oprostite,
da vam je to povedala deklica in ne kakšen mož."

Marija ni govorila mogoče z močnim glasom,
ampak mirno, toda razločno in odločno. Stala je
ravno in oči so se ji svetile, ko je zrla v obraze
divjih banditov, katerim je bila vsem dobro znana.

Odgovoril ji je Matevž: »Marija, nisi zastonj
storila dolge in težavne poti do nas. Občudujemo
te, da si našla pogum, priti ponoči v našo divjino.
Nimamo sicer svojega ognjišča, ker smo nesrečniki,
ker smo brez domovanja kakor divje živali, a
vendar imamo vsi svojo skupno domovino, svojo
Korziko, katere nam ne sme Francoska omadeže¬
vati. Najprej bomo pokopali mrliča in potem bodo
šli vestniki na vse strani, prav kakor si želela."

Ona mu je podala roko, on pa jo je poljubil
na čelo.

Starka je ostala pri mrliču, eden izmed ban¬
ditov pa je spremljal deklico in njenega spremlje¬
valca po potih, po katerih sta čudno naglo prišla
iz grmovja na prosto cesto. Bandit je nekaj časa

76

poželjivo gledal po prostem svetu, kateri mu je
bil zaprt, potem se je pa urno umaknil v grmovje;
a tudi naša dva znanca sta se naglo napotila dalje,
ker se je še začelo pomalem svitati.

Cim bolj je naraščala svetloba, tem urneje
je hitela Marija naprej. Lahko obuvalo je bilo
kmalu raztrgano, ker ni bilo vajeno ostrega ka¬
menja in je bilo narejeno le za hojo po sobanah
in tratah. Kmalu so deklici začele krvaveti noge,
a tudi utrujena je bila do skrajne sile. Nadir jo
je prosil, naj si vendar nekoliko odpočije, a ni
hotela, ker je hotela biti pred dnem doma. Na¬
posled so ji vendar moči opešale tako, da ni
mogla več dalje; sedla je na tla, da bi počivala.
Čutila se je popolnoma potrto in je to razodela
tudi Arabcu, ker je bil pot še vedno daljen.
Vstala je zopet, a je komaj stala na nogah. Nadir
ji je takoj vedel pomoči: prijel jo je kakor otroka
in jo po istem potu, ki sta bila zvečer šla v gore,
zopet nesel nazaj. Onemoglo mu je visela na vratu,
on pa je krepko stopal naprej, kakor bi ne čutil
nikake utrujenosti, nikake teže. Kmalu sta imela
Veskovato pred seboj. Na klopi v bližini kapucin¬
skega samostana je Marija nekoliko posedela. Zadi
za klopjo je bila živa meja, ki je obdajala samo¬
stanski vrt in za mejo je ležal Karabeli. Ko je
namreč zvečer šel v samostan, se ni zanesel na
častnike, ki so ga začeli po strani gledati in ker
je bila topla noč, se je umaknil s samostana, se

77

zavil v plašč in legel poleg žive meje na trato.
Na ta način je videl že zvečer, kako sta se Marija
in Nadir oddaljila in zdaj ju je zopet videl, kako
sta se vrnila. Vzrok njunega pohoda je takoj uganil.

Ko sta se zopet oddaljila, je Karabeli gledal
tako dolgo za njima, dokler mu nista izginila iz¬
pred oči. „Bila sta v gorah in sta pozvala ban¬
dite, da pridejo Veskovačanom na pomoč. Ce pa
pridejo banditi, tedaj je treba biti tembolj pre¬
viden."

Ognji so bili že skoraj dogoreli in deklice
so že hodile k vaškemu studencu po vodo.

Pogajanja.

Da bomo ložje razumeli dogodke, ki so se
vršili prvi dan in naslednje dni, moramo vedeti,
da je bil Joahim Murat kot kralj imenoval več
kot dvatisoč častnikov korzikanskega pokolenja;
kar jih ni izmed tega števila popadalo v mnogo¬
številnih bojih zadnjih let, bilo je zdaj doma. Iz
Bastije iz bližnjih krajev so prišli takoj že prve
dni, iz oddaljenih pa tudi takoj, kakor se je vest
o prihodu bivšega kralja razširila po otoku — in
razširila se je res z nenavadno naglico. Prišli so
možje, čeprav niso vedeli, čemu? Nekateri so
prišli, da bi videli svojega nekdanjega kralja,
drugi, ker so gojili v prsih tajna upanja na boljšo
bodočnost. Ko se je Joahim Murat zjutraj zbudil,
videl je na dvorišču veliko množico uniformiranih
mož. Kralj se je nasmehijal. Na kamnu ob vhodu
je videl sedeti Arabca. Brž je potrkal na rahlo in
ko je Nadir slišal in se ozrl, namignil mu je Joahim,
naj pride k njemu.

»Prijatelj," rekel je kralj vstopivšemu Arabcu,
»ali vidiš zunaj može v krasnih uniformah, z do-

79

nečimi imeni? Kar imajo, imajo od mene; z menoj
so bili srečni, z menoj bogati, z menoj mogočni,
padli so, kakor sem padel jaz, vendar jim imena,
njih preteklost in njih slavo ne more nihče vzeti.
In vendar ni nobeden izmed njih storil zame to¬
liko, kolikor si storil ti. — Šli so z menoj, dokler
sem lahko vsako uslugo plačal na bogat način. —
Ti si se mi priklopil, ko sem bil v nesreči, v bedi
— rešil si me smrti in si delil vse naj večje ne¬
varnosti z menoj — vendar nisi imel nikakega
upanja na bogato plačilo. Kaj naj storim za te?"

Nadir je pogledal kralja z očmi, iz katerih
je odsevala hvaležnost, odmajal je z glavo in rekel
kratko: „Nič!“

„Nič? Misliš, da sem revež," nadaljeval je
kralj, „ nisem celo reven, čeprav si bi! priča iz¬
dajstva, ko so mi odpeljali ladjo z vsemi listinami
in velikim premoženjem. Vseeno sem rešil mnogo
dragocenosti in v prihodnjih dneh pride iz Pariza
mož, ki mi prinese veliko premoženje. Gotovo si
že tudi slišal, da so bile v Bastiji kupljene tri
ladje, ki jih zdaj oborožujejo."

„Hvala, visoki gospod," odgovoril je Nadir,
»ne potrebujem nikakega denarja."

»Česa potrebuješ? Hlepiš po časti?"

»Gospod, če se vrnem v svojo domovino,
me bodo moji rojaki sprejeli z vsemi častmi."

80

,,Ali hočeš v domovino? Dam ti eno svojih
ladij in vse potrebno, da se lahko z dostojno
častjo pokažeš rojakom."

Nadir je odmajal z glavo. „Svoje dni," rekel
je s tresočim glasom, „sem sanjal o domovini in
povrnitvi k rojakom — toda tam nimam zdaj ni¬
kogar, ki bi ga ljubil. Ali je potem še moja do¬
movina? Mislim, da je človek tam doma, kjer
pusti lahko svoje srce. V domovini, med rojaki
bi se čutil tujca."

Joahim ga je začuden pogledal. Nadir se
mu ni več zdel tisti, kateri je bil prej, ko ga je
prvič spoznal. Miru in ravnodušnosti, kateri last¬
nosti je kralj pri Nadirju občudoval v trenutkih
največje nevarnosti, ni bilo nikjer več; mesto nju
je iz vsake besede, je s celega obraza odsevala
žalost. Joahim Murat ni bil človek, ki bi bil znal
brati v duši svojega soseda. Torej je rekel: Povej
vendar, česar želiš!"

»Ničesar ne želim!" je odgovoril Nadir kakor
že enkrat, »mogoče si želim, da bi smel ostati
tukaj na otoku in bi smel tukaj umreti."

Kralj se je nasmejal: »Zdaj te razumem —
zaljubljen sil"

Položil je Arabcu roko na ramo in mu po¬
gledal prijazno v oči. Tudi Nadir se je moral
nehote nasmejati, vsaj za trenutek, kakor bi mu
bil kralj s svojim pogledom odvzel vse dušne bo¬
lečine. Joahim je peljal Arabca k oknu, rekoč:

81

»Poglej! Videl si me razcapanega in utrujenega,
videl si me kot nesrečnega beguna. Zdaj glej te
trume, ki rastejo od ure do ure. Samo par besedi,
samo ognjevitega razglasa je treba — in gospodar
sem nad tem krasnim otokom. Evropa me spet
lahko premaga, pa — bil sem vendar zopet nekaj
časa mogočen in zgodovina bo znovič lahko o
meni govorila. Glej, življenje lahko tudi tebi
zopet oživi, samo zaupati mu moraš! Torej —
glavo pokonci i“

Kralj je prenehal govoriti, ker se je med
oboroženci začelo neko posebno, nenavadno gi¬
banje. Možje, ki so sedeli pod kostanjevimi dre¬
vesi, so skočili kvišku in zgrabili za puške, stari
veterani med njimi so se brž postavili v vrste,
kakor so bili vajeni v vojskinem času, častniki pa
so se razšli in se razdelili k posameznim gručam
m vrstam. »Videti je, kakor bi se pripravljali za
boj; gotovo se bliža sovražnik 1“ rekel je kralj in
naslonil čelo na šipo. Istočasno je vstopil France-
sketi in je potrdil kraljeve besede. Od Bastije
sem se bližajo jezdeci, za njimi so videti orožniki
'n tem sledi infanterija.

»Doli moram!" je zaklical kralj, »Francesketi,
prijatelj, daj mi konja osedlati! Konja, konja!“

„Ne, ne — veličanstvo 1“ se je nasmehnil
general.

»Cernu ne?" začudil se je kralj.

6

82

„Ce vaše veličanstvo zajaše konja," menil js
general mirno, »tedaj pride gotovo do boja —
in tega vendar ne bodete hoteli — kaj ne?"

„Prav imaš," se je nasmejal kralj, „če sem
v sedlu, ne morem drugače, nego naprej. Grem
doli, a hočem z ljudmi govoriti peš; tako bo bolje!“

„Tudi tega ne svetujem!" trdil je general,
»kajti najbolje je, da se bližajočim ne daje nika-
kega povoda, prijeti za orožje in da se z njimi
nikakor ne pride v dotiko."

»Kako," zaklical je kralj, »storil bi naj, kakor
bi ne hotel stopiti v zvezo z ljudmi, ki so se
oborožili radi mene?"

»Možje vedo, da ne morete drugače. Tukaj
so, da branijo in ščitijo pravico gostoljubnosti
Kolonijeve hiše."

»Torej ne zame?" začudil se je Murat.

»Da, tudi za vas, visoki gospod, kakorbrz
to zahtevate. Toda tokrat naj bo tako, kajti fran¬
coski vladi ni treba izvedeti, da se je ljudstvo
oborožilo za vašo osebo."

»Prav imaš, moj dragi Francesketi — ali kaj
se bo zdaj zgodilo?"

»Vojaštvo bo ostalo na višini pred Veskova-
tom in si ne bo upalo priti v vas, kakorbrž bo
videlo veliko število oborožencev; poveljnik, če
količkaj pozna našo deželo, bo pustil našo hišo
pri miru, sicer ima opraviti s prebivalstvom celega
otoka. Francoska vlada tega ne bo hotela, ker

83

bi rada pokazala Evropi, kakor bi prebivalstvo
Bourbone sprejelo s splošnim veseljem. Kakšen
utis bi naredila razburkana Korzika na javno sve¬
tovno mnenje — in da se upor na Korziki ne sme
podcenjevati, ve svet že iz starih časov. Moje
mnenje je, da nastopa poveljnik zato tako impo¬
zantno, ker se bržčas hoče pogajati z vašim veli¬
čanstvom."

„Za častne pogoje bom imel vedno odprto
uho!" rekel je kralj.

Zgodilo se je, kakor je bil prerokoval France-
sketi. Vojaštvo je stalo več ur na višini pred vasjo,
a med tem časom so vrele nove trume oborožencev
pred Kolonijevo hišo in tako izdatno ojačile bram¬
bovce. Naposled so vojaki pešci odložili puške,
jezdeci se postavili pred vas, a h Kolonijevi hiši
je prijezdil poveljnik v spremstvu nekaterih čast¬
nikov. Delal se je, kakor bi ne videl oboroženih
mož in prišedši pred hišo, je skočil raz konja in
vprašal na pragu stoječega Serafina, kje je Joahim
Murat.

Serafin ga ni umel. „Gospoda Joahima Murat
— gospoda s tem imenom ni v naši hiši."

Poveljnik je zategnil zaničljivo usta, zamahnil
z levo roko in rekel s povdarkom: „Torej — njih
veličanstvo kralj Joahim Napoleon!"

„Tukaj zgoraj, v prvem nadstropju 1" je rekel
točno in s poklonom stari sluga.

6 *

84

Poveljnik je hitel po stopnjicah. Častniki pa
so ostali na dvoru in sicer na konjih, samo eden
izmed njih, mlad mož, kateremu se je po lepem,
temnem licu poznalo, da je Korzar, je hitel v ve¬
liko sobano v pritličju. Staremu Koloni Ceccaldo
je stisnil roko, gospej Katarini, katera se ga je
nehote prestrašila, je stisnil roko, potem pa je
hitel k oknu, kjer je slonela Marija.

»Marija," je vzkliknil in razprl roke, „draga
nevesta, kako dolgo te že nisem videli"

Deklica je molčala in se hotela obrniti od

njega.

„Ali si jezna, ker me ni bilo tako dolgo?
Oprosti in odpusti! Vojaška služba je zdaj v
Bastiji siino stroga; vojaštvo je nezanesljivo in
slutiti je, kakor bi na stotine dogodkov viselo v
zraku — noben častnik se ne sme niti za uro
oddaljiti iz trdnjave."

»Gospod Galvani Serra," rekla je Marija
in njene oči so bile mračne, »kakor se mi do¬
zdeva, ste postali silno zvest in vesten služabnik
Francoske."

„Ali hčerka!" je zaklicala mati, kakor bi ji
hotela očitati, da tako govori.

»Marija", začudil se je Galvani Serra, »ali
tako govoriš s svojim zaročencem?"

„Ravno, ker se mojim besedam čudite, mi
dokazuje, da me ne poznate in da nisva usojena

85

drug- drugemu. Moj zaročenec ne morete več biti,
ker ste sovražnik naše hiše."

»Sovražnik vaše hiše?" nasmejal se je Gal-
vani Serra trpko, „kako vendar govoriš otročje,
Marija."

„Da, kot sovražnik," trdila je deklica s po-
vdarkom. »Prišel si v vrstah sovražnikov, njihov
poveljnik si in si prišel, da bi ujel zasledovanega,
ki biva pod našo streho kot gost. Le poglej ven!
Zadnji izmed teh oboroženih mož je boljši od tebe.
Ti ljudje niso moji zaročenci, niso naši sorodniki,
a vendar so se zbrali, da ščitijo zasledovanca, ki
se je zatekel na Korziko. Ti pa si ostal pri onih^
ki se hočejo proti nam bojevati in se še bodo
proti nam bojevali, in ti boš te ljudi vodil kot
častnik v boj zoper nas, kakor ti bo zapovedal
tvoj poveljnik."

»Jaz sem v francoski službi," jecljal je Serra.

»Tako niso svoječasno korzikanski sinovi
razumeli službe." ugovarjala je Marija strogo;
»povsod so se bojevali neustrašeno in pogumno,
a nikdar ne zoper Korziko in njene stare navade
in pravice."

»Marija ima prav!" pripomnil je stari Kolona.

»Tako daleč ne sme priti, da bi postali hlapci
francoske države," nadaljevala je deklica, »kajti
moj stari oče, ki tukaj sedi, je še pod Paskalom
Paoli bil v bojih proti Francoski, a jaz, njegova
vnukinja, pa bi naj postala že v toliki meri

86

Francozinja, da bi naj vzela v zakon — francoskega
biriča ?“

Mladi častnik se je zganil, kakor bi ga bilo
nekaj pičilo in korzikanska vroča kri mu je divje
začela tekati po žilah. »Daj mi prstan, Marija —
ne smeš ga več imeti, ker je nastalo med nama
sovraštvo."

„Tukaj je prstan!" rekla je Marija in ga
potegnila — iz žepa.

Vzel ga je in hitel ven.

„Kaj pa imaš v roki?" vprašal je eden izmed
častnikov. „Prstan? Tega vendar ni treba gledati
tako srpo?"

„S tem prstanom se zaročim s Francosko,"
smejal se je Galvani Serra divje, »zaročim se za
vedno — in naj postanem tudi birič, vseeno mi
je, ako se le morem maščevati za zasramovanje, ki
me je doletelo."

»Prstan?" vprašal je Karabeli, ki se je raz-
govarjal s častniki, »mislim, da vem, od kod je
prišel."

Serra ga je divje pogledal in se oddaljil,
toda Karabeli mu je sledil. Ker sta bila sama,
mu je začel zadnji pripovedovati. »Jaz sem Ignacij
Karabeli in zvest privrženec Ludovika XVIII., kar
pa smem le tiho povedati. Lahko vam razodenem,
čemu je dala Marija lepemu in mlademu častniku
prstan nazaj."

87

Serra, ki je začetkoma z nevoljo gledal hinav¬
ca, sc je začel zanimati, Karabeli pa je nadaljeval:
»Nocojšnjo noč je bila izven doma, celo noč, z
nekim Arabcem, ki je prišel s kraljem — opazoval
sem ju, kako sta se vrnila — on jo je vneto in
z zaljubljenimi očmi gledal! Tudi Joahim Murat
je čudno vplival na njo. Samo slišati jo je treba,
kako o njem govori! Ali še ne veste, da je vaša
nevesta bila tista, ki je vso vas in okolico spravila
za ubežnega kralja na noge? Ali ne veste, da
pridejo na njeno zahtevo celo banditi iz svojih
gorskih skrivališč? To sem izvedel od prvega
roparja, ki je prišel danes zjutraj oborožen v vas.
Da, da — gospodična Marija je sicer šibkega te¬
lesa, ali mogočnega duha in vem, da izgubite
mnogo z njo.“

Galvani Serra je molče in kakor brezzavesten
kakor pijan stal pred govornikom. Besede so mu
sicer donele razločno na uho, a mora! se je tru¬
diti, da jih je umel.

Karabeli ga je stresel za ramo: »Iztreznite
sc — imam vam še važnejše zadeve razodeti. Naj¬
bolje bi bilo, ko bi mogel vse povedati povelj¬
niku; ali tukaj ne smem vzbujati suma, v Bastijo
pa ne morem pred tremi ali štirimi dnevi. Povejte
mu, kaj sem vam jaz sporočil zanj. Te dni pride
z a kralja njegovo premoženje, katero je imel shra-
! njeno v Parizu. To vem iz njegovih ust, ko mi je
obljubil, da me hoče obdarovati za izkazano zveš-

88

tobo. Ha, ha! Z denarjem, katerega dobi, bo
poplačal one tri ladje, ki se pripravljajo sanj v
zalivu pri Bastiji, ostalo svoto pa bo porabil na
druge načine. Ladije pustite, da so pripravljene
za odhod, potem pa jih vzemite, kaifi na njih
bodete vse njegove reči našli in med njimi tudi
njegovo korespondenco, katera bo za vas silno
važna. Važno je, da kralj ne bo imel ne denarja
in ne ladij. Brez njih je tukaj ujet in v vaših rokah.
Z banditi in gostoljubnimi Korzarji se Francoska
vendar ne bo predolgo kavsala. Ali nimate dovolj
angleških ladij v bližini? V Livornu, Genovi, Tou-
lonu? Angleži se itak srdijo, da jim je ušel. Ste
me li razumeli, gospod Serra?“

»Izvrsten izdajalec si!“ pritrdil je Serra.

»Izdajalec? Bog varuj! Samo maščevati se
hočem nad Korzikanci, ki pravijo, da smo Kara-
beli slabe krvi. Pa tudi vam sem dal priložnost
za maščevanje."

»Da, da," je zaklical Serra, maščevati se ho¬
čem', ker je on kriv, ako jo izgubim in on spada
k hiši, v kateri sem bil smrtno žaljen. Potem pa
stari Kolona — ta norec — daje vnukinji prav.
Glasno se bom smejal, vriskal bom, kadar bo za¬
čela goreti ta hiša in bodo prišli z njo v propast
vsi ljudje, ki so pod njeno streho."

V istem trenutku se je vrnil poveljnik in s
tužnim obrazom zasedel konja. Tudi Serra se je

89

molče pognal v sedlo in ni se mu zdelo vredno
posloviti se od izdajalca. Naglo so častniki odjezdili.

Vojaštvo je poveljnika z veseljem sprejelo,
ko mu je ta naznanil, da se noče bojevati z Ves-
kovaščani. Med vojaštvom jih je bilo namreč mnogo,
ki niso mogli pozabiti vojnih časov pod Napoleonom
in Joahimom Muratom in so še vedno bili v srcu
privrženci obeh vojskovodij. Z veseljem so vzeli
orožje v roke in odkorakali nazaj proti Bastiji,

Poveljnik je imel vzrok, da se je skrajno
nevoljen vrnil v Bastijo. Ko je prišel pred Vesko-
vato, je bil odločno pripravljen, da ujame Joahima
Murata in ga izroči francoskemu kralju Ludviku
XVIII., ali pa ga vsaj prisiliti, da bo odpotoval.
Kmalu pa je spoznal, da se s svojimi nezanesljivimi
vojaki ne more meriti z odločnimi in pogumnimi
brambovci, med katerimi je videl tudi mnogo
častnikov. Stopivši pred Joahima Murata, katerega
ni bil prej še videl, je moral takoj na prvi pogled
spoznati, da se zna Joahim res vesti kot pravi
kralj; česar poveljnik pred par trenutki ni mislil
storiti, storil je zdaj nehote: globoko se je priklo¬
nil pred kraljem in ga nagovoril kot „veličanstvo“.
Ako je prej hotel poveljevati, je zdaj v resnici
dajal kralju le nasvete in če je prej bil tega mne¬
nja, da ga bo kralj moral poslušati, zgodilo se je
zdaj ravno narobe. Joahim Murat je kratko rekel,
da hoče med svojimi zvestimi Korzikanci počakati,
kakšen uspeh bo dosegel s svojimi pogajanji z

90

Angleško in Avstrijo. Francoskemu kralju ni sov¬
ražen in se noče z njim bojevati, ampak želi mir;
če se bo zadnji kalil, ne bo njegova krivda.

Kralj je smehljaje namignil polkovniku z roko,
češ, da je odpuščen, in zadnji se je globoko pri¬
klonil in odšel, čeprav je hotel povedati še to in
ono. Drugo jutro pa se je govorilo po Veskovatu,
da poveljnik utrjuje mesto Bastijo.

4

Kralj se joče.

Ta dan, ko je poveljnik francoske posadke
v Bastiji obiskal bivšega kralja, in prihodnje dni
so se tudi v Veskovatu vršile razne izpremembe.
Ako je dobila Bastija bojevito zunanjost, je dobila
enako tudi veskovaška vas in vsak poznavalec
bojnih razmer bi bil moral priznati, da je bila
vas močnejša od mesta. Zadnje je imelo nezanes¬
ljivo vojaštvo in še bolj nezanesljivo prebivalstvo,
med kraljevimi brambovci pa je vladal en duh. V
celih tropah so prihajali možakarji, dosedanji so¬
vražniki so se bili ali začasno ali za vedno pobo¬
tali, krvno maščevanje je mirovalo in ljudstva je
bilo toliko, da ga niso mogle vaške hiše vsega
vzeti pod streho in so se tudi živila morala pri¬
našati od daleč. Kolonijeva bogata hiša je dajala,
kar je imela in stari Kolona je v Bastiji prodal
hišo, ki jo je tam imel, da si je pripravil dovoljno
svoto denarja za preskrbovanje visokega gosta in
njenih najvišjih častnikov.

Marija, ko je izvršila, kar se ji je zdelo po¬
trebno v kraljevo korist in je pretrgala sovraženo'

92

vez z ženinom, se je vrnila po stari navadi k svojim
opravkom in je bila le malokdaj videti. Pomagala
je materi v kuhinji in sobah in je našla vedno
dovolj dela. Nadir je ležal v vrtu, od koder jo je
včasih videl in je sanjaril, kakor je to navada ju-
irovcev.

Kralj je vedno tičal v svojih prostorih, ker
mu je tako svetoval general Francesketi, rekoč,
da na ta način ne more dati Francoski povoda,
da bi zadnja mu lahko predbacivala, češ, Joahim
Murat je bil s svojo osebo kriv, da je prišlo do
krvavih bojev s Korzikanci, ker je zadnje ščuval
proti Francozom. Občeval je le s svojimi agenti
(posredovalci), ki so prihajali na otok; z njimi se
je razgovarjal in posvetoval in jih zopet pošiljal
na razne kraje, posebno proti Bastiji, ker je želel,
da bi bile ladje kmalu plačane in pripravljene za
odjadranje. Kakorbrž je upal dobiti z Angleške
in Avstrije povoljna poročila, je hotel odpotovati,
ker ni hotel gostoljubnega potoka dalje vznemir¬
jati in ni hotel dalje delati gostoljubni hiši nadlogo
In stroškov. Kakor so bili pogovori s posredovalci
gotovi in pisma napisana ter razposlana na vse
strani, sedel je mirno pri debeli in veliki knjigi,
zgodovini korzikanskega otoka.

„Krasna je ta knjiga! Kako vzpodbujajoča
je!“ zaklical je nekoč Murat vstopivšemu Fran-
cesketiju; »ravno sem čital o prognanih junakih,
ki so mnogokrat v revnem čolnu z malo prijatelji

93 -

ali celo sami prišli do korzikanske obali. A kako
so začeli v kratkem času zbirati okrog sebe
trume mož! V par dneh ali tednih so oprostili
domovino."

„Da,“ rekel je general s ponosom, zgodo¬
vina korzikanskega otoka pripoveduje na vsaki
strani o enakih dogodkih, kakor ste jih splošno
omenili. Tozadevno je pa Korzika tudi edina de¬
žela, ki nima para."

„Motiš se," ga je prekinil kralj, »moji Kala-
brezi imajo enake lastnosti. Ponosni so in maščujejo
vsako razžaljenje, ljubijo svojo domovino, hočejo
biti prosti in so hvaležni za storjene jim dobrote.
Ce bi junak, ki bi ljubil njihovo domovino, hotel
stopiti med nje in jim zagotovil prostost ter iz¬
rekel izobčevanje nad prokletimi Bourboni — go¬
tovo, Francesketi — —.“

Murat ni končal svojega govora, samo stresel
je kodrasto glavo in začel z velikimi koraki hoditi
po sobi. General je mirno ostal na svojem prostoru
in je žalno gledal na razburjenega moža; bilo je
videti, kakor bi premišljeval, ali bi naj kaj odgo¬
voril ali ne, naposled pa je rekel: »Prvo vprašanje
je, ali bi se sploh dalo priti do kalabreške obali;
od Livorna do Sicilije križajo angleške ladje!"

„Oh, angleške ladje!" vzkliknil je Murat za¬
ničljivo, „ali nisva z Napoleonom iz Egipta jadrala
skozi angleško brodovje na Francosko? Ali nisem
Angležem vzel kljub njihovemu brodovju in tako-

94

rekoč pred njihovimi očmi otok Kapri? Ali ni na
otok Elbo prognani cesar Napoleon ubežal sredi
skozi angleške ladje?"

„Pa vzemimo Kalabrijo", je govoril France-
sketi nemoteno dalje, „kdo nam jamči, da bi človek
tamkaj naletel takoj na Kalabreze in ne morebiti
na vojake bourbonskega Ferdinanda?"

»Ferdinandovi vojaki!" seje nasmejal Murat,
„kdaj in kje že niso bili tepeni? To mi povej, če
moreš, Francesketi! In moreš gotovo reči, da so
ravno Ferdinandovi vojaki? Mogoče so imenoma
njegovi, a v srcu pa moji, ker sem jih jaz peljal
od zmage do zmage."

Kralj se je dalje smejal. Potem je resno na¬
daljeval: „Kaj bi se jaz brigal za neapoljske
Bourbone, ako bi se ne bilo treba ozirati na vso
Evropo, sosebno pa na zavezance, ki so vrgli
Napoleona. Če se vsi pi;oti meni obrnejo, je moje
kraljestvo poplavljeno s krvjo.

„To je ravno! Gotovo bi se zgodilo tako!"
pritrdil je general.

„Ne govoriva dalje o tem, prijatelj!" To
rekši ši je Murat potegnil z roko preko čela. „Vse
to so misli, sanje, ali nekaj enacega, ki mi pre-
mnogokrat drvijo po možganih. Mož, ki je toliko
storil, kolikor sem jaz, ima vsaj pravico sanjati.
Počakajva tudi s sanjami, dokler ne vidiva, kakšen
odgovor boste dali Angliji in Avstriji. Škoda, da
se nisem obrnil do ruskega Aleksandra; on je še*

95

najboljši, samo ne vem, če bi mi hotel odpustiti
bitko pri Borodinu."

Kralj je bil zopet vesel. »Jutri ali pojutra-
njem pride Maseroni in potem bo vse pri kraju.
On je rojen Anglež, a italijanskega pokolenja in
je udan tako Italiji kakor tudi meni. Upam, da
mi bo pri Angležih, pri katerih uživa mnogo ugleda
izposloval najugodnejše pogoje."

V sobo je stopil Nadir in javil, da je izginil
Karabeli. Od ranega jutra ga že pogrešajo; vsa
vas je razburjena, ker je vsakdo prepričan, da
plete Karabeli kakšno izdajstvo. Možje so prosili
Nadirja, naj to poroča kralju.

»Gotovo je," menil je Francesketi, »ako je
Karabeli izginil brez slovesa, da ima v mislih kak¬
šno izdajstvo."

»Razumem," nasmejal se je Murat, o Kara-
beliju ima ljudstvo predsodke zaradi posebnih,
starih rodbinskih zadev; nekdo njihovega rodu je
svoječasno izvabil Klementa Paoli v zasedo, da
bi ga izdal Genovezom. Od tega časa imajo, kakor
ljudstvo pravi, vsi Karabeli slabo kri. Vem, to mi
je pravil on sam. Ali pa moremo vnuke sovražiti
za grehe, ki so jih učinili njihovi pradedje? Kara¬
beli ima najboljšo voljo, z zvestobo izbrisati
pradedov madež."

»In vendar je izginil na nerazumljiv način,"
trdil je Nadir, »tudi vem, da rad prisluškuje, da
vohuni okrog, ker vem to iz lastne skušnje."

96

»Za Boga," zaklical je Murat, »kaj naj vendar
izda? Svojih tajnosti ne izdam nikomur in kar ve
poveljnik v Bastiji, lahko ve tudi kdo drugi. In
čemu bi me naj izdali, ko sem vendar njemu in
njegovemu bratu storil toliko dobrega. In povrh
sta oba Korzikanca. Sploh pa, če pogledam pri
oknu ven, se mi dozdeva, kakor bi me bil Bog
obdal s čudeži. Celo vojsko vidim zbrano in celo
pregnanci so se pobotali s svojimi sovražniki. Cernu
se smejiš, Nadir?"

„Ker poznam čudeže," smejal se je Nadir.

»Povej, kar veš!" veleval je kralj.

»Cernu ne, ker ve za te čudeže tudi gospod
general."

General se je začel muzati, Nadir pa je go¬
voril: „Ako bi bil moj kralj nekoliko bolje pazil
na dvoje oči v tej hiši, bi bil spoznal, kdo je vse
odredil, kdo vse preskrbel."

»O kom govoriš, Nadir?"

»O Mariji, hčerki gospoda generala."

»Torej ona je —?“ vprašal je kralj.

»Ona je sklicala može v Veskovatu," nada¬
ljeval je Nadir ponosno, »ona jim je velevala,
poslati sle na vse kraje in ona je bila tudi tista,
ki je šla ponoči k banditom."

»Naj vidim tvojega otroka, Francesketi,"
zahteval je Murat, »da se mu zahvalim."

General je šel in se je kmalu vrnil z Marijo.
Sramežljivo je vstopila in obstala pri durih. Murat

97

ji je šel naproti, jo prijel za roko in jo peljal k
sedežu, sam pa je sedel k nji. Hotel se ji je za¬
hvaliti za skrb, ki jo je imela, a se je pri njenem
pogledu nehote zamislil. Nakrat so mu na lice
pritekle solze. „Oh, kako bi bil srečen, ko bi
imel svoje otroke tako blizu! Bogve, kje so v tem
trenutku? — kje blodijo okrog? V divji tujini so
morda, kjer se ravna z njimi kakor z jetniki 1 Do¬
zdeva se mi v tem trenutku, da jih ne bom videl
nikdar več — nikdar več!“

Solze so mu kapale na tla in prijel se je za
glavo, naslonivši komolec ene roke na koleno.
Tudi ostalim so stopile solze v oči, Marija pa si
je želela, da bi bila mož in bi mogla za pridobitev
sreče temu nesrečnežu preliti svojo kri.

7

Starkina povest,

Mašerom", dolgo pričakovani Muratov posre¬
dovalec, je vendar prišel, a ni prinesel iz Angleške
nikakih pogojev, iz Avstrije pa takšne, da ako bi
jih Murat sprejel, bi ne storil boljšega, nego se
podal na Avstrijsko vjetništvo. Knez Metternich,
vodja avstrijske vlade in politike, je takrat stavil
veliko hujše pogoje, nego pred štirinajstimi dnevi,
ko se je še trdnjava Gaeta držala dolgo po Joa-
himovem begu; trdnjava pa je prišla zdaj v avstrij¬
ske roka in kraljica Karolina, Muratova žena, se
je zdaj nahajala na avstrijskih tleh. V takih okoli¬
ščinah so se stavili lahko najstrožji pogoji. Pa tudi
Angleži so se kazali drugačne, dokler je še bila
trdnjava v rokah Muratovih privržencev; takrat bi
se bili dali Angleži pobotati, ker so upali na
trdnjavo, da jim jo Murat izroči kot dar za njihovo
naklonjenost. Iz Gaete bi si bili naredili za Italijo,
kakor so imeli za pirenejski polotok (Španijo)
trdnjavo Gibraltar. Po padcu Gaete niso hoteli
Angleži nič več vedeti o pogajanjih z Muratom
in so njegovega posredovalca kratkomalo odslovili,

99

češ pobotaš se zdaj lahko edino z Avstrijo, ker
ni za nas nikakega dobička v Italiji več pričakovati.
Neizprosna Avstrija pa je vedela, da ima z ženo
Muratovo in njegovimi otroki takorekoč že njega
samega v rokah. Kmalu po prihodu Maserona je
prišel k Muratu angleški častnik, poslan od povelj¬
nika angleških vojnih moči v sredozemskem morju,
ki je od njega zahteval, naj se mu kratkomalo
izroči; v dveh dneh je prišel drugi z isto zahtevo.
Murat je ti dve ponudbi smeje odbil, rekoč, da
je od evropskih vladarjev potrjen kralj in čeprav
ga je usoda zadela prav nemilo, tako nemilo, da
je brez moči in nesrečen, vendar so mu tudi naj¬
višji uradniki in častniki angleške vlade preslabi
poroki, da bi se jim slepo uda!.

Častnika sta bila prišla na večjih vojnih lad¬
jah, kateri ste bili v družbi raznih manjših ladij.
Če pa je kralj častnika odslovil, so ladje vseeno
ostale v Bastiji in v bližnjem morskem pristanu in
niso odplule več nazaj, od koder so bile prišle.
In ko so tako Angleži čakali na morju, prikorakala
je včasih iz Bastije posadka v bližino Veskovata,
si ogledala vas in zopet odšla. 'Toda Murat in
njegovi prijatelji so bili na ta način vsikdar opo¬
zorjeni, da čaka sovražnik ugodne prilike.

Murat je spoznal, da mora storiti odločilen
ukrep — če druzega ne, da mora zapustiti otok,
ne vedevši, kam bi se obrnil. Premišljaje, kaj mu
je storiti, iznenadi ga kakor strela z jasnega neba

7 *

100

nemila vest, da je vlada vzela Muratove tri ladje.
Kupčija se je vršila tajno in na ime nekega zna¬
nega trgovca, tovori so bili namenjeni za kupčijo
z Malo Azijo — francosko vlado je moral gotovo
obvestiti izdajalec!

Zadnja vest je Murata zelo potrla. Niti takrat,
ko je bil sredi morja v slabotnem čolnu in ga je
njegova ladja izdajalsko zapustila, se ni čutil tako
obupanega, tako zapuščenega kakor zdaj. Ali mu
ni postala Korzika prava past? Nemo je pogledal
Nadirja in Francesketija, ko sta mu prinesla to
nesrečno vest in obnemogel je sedel na stol in
uprl glavo ob mizo. Ni vzdignil glave, ko je rekel
čez nekaj časa: „Zdaj sem berač!"

Ni pa dolgo še upiral glave ob mizo, ko se
odpro duri in se prikaže čuden sprevod. Naprej
je korakal ob palici stari Kolona, držeč v drugi
mali zavoj; za njim pa sta korakali njegova hči
Katarina in vnukinja Marija. Obe sta imeli v rokah
male zabojčke.

„Visoki gospod," začel je starec, „ta moj
zavoj vsebuje vse moje premoženje, menice na
razne denarne zavode v Parizu. To premoženje
dam vam. Ostanete moj dolžnik, dokler vam ne
napočijo boljši časi. Dovolj bo, da si lahko naku¬
pite novih ladij, ki vas bodo spravile v varno
zavetje."

Za starcem sta pristopili ženi in molče po¬
stavili zabojčke k starčevemu zavoju. Kralj je za-

101

bojčke odprl in razne dragocenosti v zlatu in v
žlahtnem kamenju so mu bliščale nasproti. Kralj
je ostrmel, prikril si obraz z obema rokama in
začel ihteti. Ko se je toliko potolažil, da je nehal
jokati in se hotel prijateljem zahvaliti za izvanredno
požrtvovalnost, je bil sam. Tudi zavoja in zabojčkov
ni bilo nikjer; ali zvečer mu je Francesketi naz¬
nanil, da so menice in dragocenosti v rokah zelo
zanesljivih mož, ki bodo kralju nakupili novih ladij.

Joahim Murat je kmalu pozabil izdajstvo;
mislil je edino, kako zveste in požrtvovalne prija¬
telje ima in da vlada od časa zavzetja njegovih
ladij med njim in Francosko vojno stanje. Toda
on ni začel vojne, ampak Francoska! Če bo zdaj
pozval Korzikane, naj ga z orožjem v roki ščitijo
pred napadovalcem, tedaj bo storil ta korak v
samoobrambi.

„Komaj pol stoletja je minilo," govoril je sam
s seboj, „od kar je prišel na otok nek pustolovec,
nek klati vitez, in vendar je pozneje postal kralj
korzikanski. Jaz pa nisem klativitez, ampak slaven
vojskovodja, od Evrope priznan kralj. In če bom
pozval otočane, hočem storiti to že tudi z namenom,
da bom svoje sovražnike nekoliko prestrašil in jim
pokazal, da sem še vedno mogočen in ponosen
in da hočem ponosno zapustiti Korziko."

Drugo jutro je stopil kralj v svoji blesteči
opravi, katero je vedno nosil v boju, iz sobe;
oprava je bila snežnobela z rdečim pasom. Kralj

102

je šel po stopnicah v pritličje, pripravljen, da stopi
med oborožence. V pritličju se mu je pridružil
Francesketi, a danes ni nosil svoje blesteče uni¬
forme, kakor te dni, ampak je bil prav domače
oblečen, v kratki, rujavi suknji. Kralj ga je začuden
pogledal in je rekel z nevoljo: „Francesketi, ti
prenaglo uganeš moje misli in mi molče daješ
nasvete."

Joahim Murat je stal nekaj časa molče v veži,
potem pa je nadaljeval: „Res je treba nekoliko
prevdarka, predno se vrže ogenj med smodnik;
toda nagli ukrepi se nele v vojski, ampak tudi v
življenju ne smejo prezirati, ker jih pošilja božja
previdnost. Stopiva na vsak način na prosto med
ljudi, da bom korenjakom stisnil roke; sicer bi se
kazal nehvaležnega."

Šel je. Ravno in ponosno je stopil na prag
in je začel gledati po šotorišču. Toda ko je noge
dvignil, da bi stopil naprej, slišal je glas, ki je
odmeval kakor iz zemlje:

»Kralji Kralj! Usoda se enemu in istemu
človeku nikdar ne smeji dvakrat!"

Prestrašen je zrl pred sebe in zazrl na spodnji
stopnji starko, katera je bralcem že znana iz one
noči, ko je šla Marija z Nadirjem pozvat bandite
pod orožje. Stara Marijana je z žalostnim pogledom
zrla v kralja. Beli lasje so se ji v gostih štrenah
vili okrog ramen, da je bila na prvi pogled videti
kakor čarovnica ali prerokinja.

103

»Kdo si?“ jo je vprašal Murat.

»Zena sem, ki sem v mladih letih videla sa¬
mo dneve žalosti in bolečin in torej vidim dneve
nesreče in tuge tudi v prihodnjosti."

»Kako prideš sem?“ vprašal je dalje.

»Svoječasno sem bila dojilka Francesketijeve
hčerke — torej mi lahko zaupaš."

Zadnje besede bi naj bile pomirile kralja, ker
so prišle iz prijateljskih ust. Ker pa se je bal, da
bi znala starka še več govoriti, kar bi mu znalo
odvzeti pogum, stopil je odločno naprej.

Nepopisno veselje je zavladalo na trgu: oro¬
žje je jelo rožljati kakor v velikem taborišču. Od
vseh strani obširnega trga so vreli oboroženci
skupaj in se postavljali v vrste, kakor so jih bili
učiii častniki. Pred vsakim oddelkom so stali do¬
bri voditelji, katere je kralj poznal že izza vojnih
časov. Najbolj bojevit pa je bil srednji oddelek,
čeprav ni bil vojaško oblečen, ampak je nosil
domačo obleko: nad osemsto starih vojakov kor-
zikanske krvi se je bilo zbralo od vseh vetrov in
bili so sami taki, ki so se svoječasno borili pod
Muratom. Pozdravljali so svojega nekdanjega voj¬
skovodjo s klici, ki so mu bili že od nekdaj znani
in ki so mu prijetno Zveneli na ušesa. Med sploš¬
nim navdušenjem je Murat večkrat korakal med
posameznimi oddelki semintja in pozdravljal obo-
rožence z namigavanjem desne roke. Nakrat pa je
postal med vrstami nemir, začelo se je mrmranje

104

in že so peketali puškini petelini. Kaj pa je bilo?
Na višavah pred Veskovatom so se zopet prikazali
kakor že večkrat, vojaki francoskega poveljnika v
Bastiji.

„Ce popeljem te može nad sovražnika, je v
pol uri uničen in v treh dneh sem gospodar kras¬
nega otoka —“ mislil si je kralj; „— toda ker je
ravno tako krasen, ali ga smem omadeževati s
krvjo? Ali smem vse nadloge in vse gorje, ki jih
pozna krvava vojska, pripraviti dobremu ljudstvu,
ki me je tako gostoljubno sprejelo, kakor me bolje
ne more sprejeti nobeno ljudstvo na tem svetu?
Ne, ne! — In če umrjem brez moči premagan —
ne, danes ne smem govoriti."

Kralj je Čutil, da v tem trenutku ne sme
govoriti, ker bi znal edino le navdušene besede
izustiti; in sam je priznal, da ni za navdušenje
pravega časa. Samo z roko je namignil ljudem in
s povešeno glavo je šel nazaj proti hiši.

Pri durih so stali polni pričakovanja Nadir,
Marija in njena mati. Tudi ti so molčali, ko se je
kralj približal molče, samo stara Marijana mu je
zaklicala: „Blagoslovljen bodi tvoj molk, o kralj!
Danes si zaslužil novo krono!"

„Sem si zaslužil tvoje priznanje, starka?"
nasmehnil se je kralj. „To me veseli, kajti dozdeva
se mi, da tiči v tebi nekoliko preroškega duha."

Postal je nekaj minut pred njo, sklenil roke
na prsih in ker ni vedel, kaj bi počel v hiši, vse-

105

del se je na klop poleg duri in rekel: »Prej si
mi nekaj govorila o preteklosti, polni bolečin in
žalosti; pripoveduj jo človeku, ki se ozira na pre¬
teklost, polno sreče in slave."

»Hočem pripovedovati," odgovorila je Mari¬
jana, da boš izvedel, s kakšno deželo imaš opraviti,
kajti moja usoda je usoda korzikanske žene."

»Matoni in Lugando sta bila sinova dveh
sosednih hiš v vasi Sesija, ki je od tukaj oddaljena
približno dve uri. Obe družini sta že iz starih
časov živeli v miru in prijateljstvu in sta si radi
pomagali druga drugi. Tudi oba sina sta si bila
dobra prijatelja in sta skupno šla v boj, ko je
slavni Paskal Paoli branil prostost naše Korzike
proti genoveški pohlepnosti. Vrnivša se iz vojske,
bila sta si še bolj naklonjena. Junak Paskal Paoli
pa je podlegel in moral v prognanstvo, Korzika
pa je po izdajstvu prišla pod francosko vlado.
Nekega poletnega večera sta oba prijatelja sedela
zunaj na klopi in se pogovarjala o minulih časih.
Matoni je trdil, da bi Korzika ne bila prišla pod
francosko žezlo, ako bi bil Paskal Paoli tako odloč¬
nega in bojevitega duha, kakor njegov brat, mnih
Klement. Lugando mu je ugovarjal, beseda je dala
besedo, druga je postala žaljivejša od druge, in
ko je prepir dosegel vrhunec strasti, sta skočila
vsak v svojo hišo in se vrnila z nabito puško.

106

Dva strela sta odmevala v nočni tmini in Matoni
je obležal mrtev na mestu. Lugando je zbežal v
gore in grmovje, a se je tam skrival samo malo
časa. Stopil je kmalu potem v francosko vojsko
in bil poslan v Ameriko. Tamkaj je padel v boju.

Matoni je zapustil sina Jerneja: ta je imel
nalogo, da se maščuje za očeta. Pobegli Lugando
je imel brata, ki je podedoval po hudodelcu hišo
in se takoj v nji naselil s svojim mladim sinom.
Obe sosedni družini sta v nastalem sovražnem
razmerju morali živeti zelo previdno. Lugando je
s skrbjo opazoval, kako Jernej Matoni raste in se
krepko razvija; v njem je videl maščevalca in se
ga je bal, ker je vedel, da ga mati kot prava
Korzikanka vzgojuje na način, ki ne da dvomiti,
kaj se bo pri prvi priliki zgodilo. Če pa je Jer¬
nejeva mati sina vedno in vedno opozarjala, kaka
dolžnost ga čaka, je nasprotno tudi pazila nanj.
Vedno ga je spremljala, povsod bila pri njem in
ga opozarjala zjutraj in zvečer, naj se varuje soseda
in njegovega sina, ki gotovo prežita nanj, da bi
se iznebila nevarnega maščevalca. Nekoč sta šla
mati in sin v mesto Bastijo. Nakrat se izza grma
zasveti puškina cev, mati jo zapazi, skoči pred
sina in ga zakrije s svojim telesom, preden je
počil strel: v prihodnjem trenutku je že padla na
smrt zadeta na tla. Lugando je pobegnil, a se ni
skril. Takrat so bili časi, ko se orožniki še niso
brigali za krvave poboje in krvna maščevanja.

107

Lugando se je vrnil domu in živel mirno, ker se
ni bal Jerneja; saj je bil zadnji sam, on pa je imel
že odrastlega sina, ki je tudi prežal na Jerneja.
Zadnji je imel zdaj maščevati očeta in mater.

Jaz nisem bila daleč, ko je počil strel, ki je
Jerneju podrl mater, kajti, gospod, vedite, da sva
se z Jernejom ljubila in sem tudi jaz pazila nanj.
Pomagala sem mu mrtvo mater zanesti domu in
nisem več zapustila njegove hiše. Takoj sva se
oženila, a on je prisegel, da mi niti poljuba ne
da prej, dokler bo živel morilec njegove matere.
Takoj po gostiji je vzel puško in se pozno ponoči
splazil iz hiše. Dobro je premislil vso zadevo.
Lugando, ki po umoru Jernejeve matere ni zapustil
praga svoje hiše, je mislil, da je nocoj varen. Dol¬
go v svoji sobi zaprt je to noe tiho odprl vrata
in ravno se je začel stezati in dihati večerni zrak
— ko poči puška in se mrtev zvrne v vežo. Jer¬
nej je mirno vstopil in me poljubil.

Tudi Lugandov sin se je bil medtem oženil.
Dva mlada zakonska para sta živela v smrtnem
sovraštvu v soseski. Kakšno življenje je bilo to,
si lahko mislite. Mladi ženi sta se večkrat videli
na dvorišču, a niste se smeli poznati, ker sta njuna
moža imela nabiti puški drug za drugega. Nama
in Lugandovim sta bila sina rojena. Jela sta poma-
lem rasti in — se vaditi v streljanju s puško. Oh,
kako je nama materama bilo pri srcu, ko sva
slišali strele! Saj sva vedeli, za koga bo ta ali

108

oni strel svoječasno počil. Ko sta dečka postajala
večja, začela se je bojazen tudi za nju. Lugando
je poslal svojega k sorodnikom v nek oddaljeni
kraj. Moj sin Matevž pa me ni hotel zapustiti in
je torej ostal doma. Moral se je začeti tudi on
skrivati; njegovo edino veselje so mu bile gosli.

Vendar nam je napočil kratek čas mirnega
in brezskrbnega življenja, in sicer v tej hiši. Pokli¬
cali so me k mali Mariji za dojilko, ker njena mati
vsled prestrašenja ni imela mleka. Kmalu po porodu
je dobila namreč lažnjivo vest, da je njen mož,
gospod Francesketi, padel v boju. V temni noči
smo se odplazili od hiše: jaz, moj mož Jernej,
moj sin Matevž in majhno dete, ki mi je pa kmalu
po prihodu v Kolonijevo hišo umrlo. Vso svojo
ljubezen sem od mrtve hčerke obrnila na malo
Marijo. Dokler smo živeli v Kolonijevi hiši, je bilo
vse dobro: Kolonijevemu gostu bi nihče ne bi
smel storiti kaj žalega, sicer bi se bili vsi možje
v Veskovatu obrnili zoper napadalca. Ali moj mož
ni imel miru, ko je minilo leto: bodoča moritelja
njegovega sina sta še živela, živela sta tudi kot
njegova smrtna sovražnika.

Bila je črna noč, ko se je podal od mene.
Menil je, da zna vendar dobiti Luganda, ki bo
mislil, da je Jernej še vedno pri Koloni. Ali prišlo
je drugače. Komaj je prišel moj mož sto korakov
iz vasi, že ga je zadela v srce Lugandova kroglja.
iZjutraj so mi prinesli mrtvega moža pred ta prag.

109

Gospod, vprašajte gospo Katarino in potrdila
vam bo, da se nisem skoraj nič jokala. Moža sem
pokopala, Marijo poljubila in se vrnila z Matevžem
v svojo hišo. V bližini sovražnikov naj postane
mož! Lugando se je prestrašil, ko je videl, da so
v sosedovi hiši zopet ljudje; veleval je sinu, naj
se vrne domu, a je doma omožil tudi svojo hčerko
da bi pomnožil moško sorodstvo: na ta način je
imel moj Matevž enega sovražnika več. Naju s
sinom to dejstvo ni prestrašilo. Nehala sva polje
obdelovati in prežala sva na sovražnike; lahko bi
bila pomrla od lakote, ako bi nama gospa Katarina
ne bila pošiljala živeža.

Tako so minila leta; le redkokdaj sva zapu¬
stila hišo in se po skritih potih priplazila semkaj,
da sva obiskala Marijo. Nekoč, ko sva se zopet
vrnila, sva kmalu spoznala, daje stari Lugando
pobegnil. Ali se je bal Matevževe kroglje ali mor¬
da orožnikov, ki so zopet začeli delovati pod
strožjo vlado cesarja Napoleona. Morebiti je tudi
upal, da bodo mojega sina vzeli k vojakom, katerih
je Napoleon toliko potreboval in da bo moral za
leta in leta v daljni svet. Toda Matevž je res
slutil nekaj enakega in je pobegnil v gore.

Jaz sem ostala sama in sem delala, a bila
v vednem strahu, ali prineso mrtvo truplo sina
ali ono sovražnika v vas. Večkrat sem obiskala
svojega sina, ki je bival v neki votlini in mu tja
prinašala hranila. Nihče pa ni vedel, kam bi se bil

110

obrnil Lugando. Naposled mi pride na misel, če
se morda ni obrnil v mesto. Pet dni sem od ra¬
nega jutra do poznega večera hodila po ulicah
in poizvedovala, dokler nisem izvedela, da je Lu¬
gando postal čolnar in vozi s svojim čolnom med
Bastijo in Kaprajo. Matevžu sem še tisti dan nesla
novico. Hitel je v Bastijo, najel si čoln in se pola¬
goma peljal proti Kapraji. Kadar se mu je bližal
kak čoln, vrgel se je na dno in čez rob opazoval
bližajoče se osebe. Proti jutru mu je bila sreča
mila. Lugando se je vračal v spremstvu malega
dečka proti Bastiji. Ker je menil, da je Matevžev
čoln prazen, se mu je približal.

V prihodnjem trenutku je padel mrtev nazaj
in deček ga je pripeljal v Bastijo. Moj mož je bil
maščevan.

Matevž je moral pobegniti nazaj v gore a
ne pred Lugandovim sinom, ki je videti straho-
petnež, ampak pred orožniki. V gore sem se tudi
jaz preselila, da sem bližje svojemu sinu. Odkar
si ti, o kralj, tukaj, imamo zopet mir, ker vsled
posredovanja mirujejo vsa krvna sovraštva."

* * *

Kralj je zamišljen poslušal. Ko je starka kon¬
čala, je reke! resno: „Kakšno ljudstvo, kakšna
dežela! S takimi ljudmi se da kaj doseči, ko celo
v najbornejših kočah od roda do roda vlada ista
usoda, ki je vladala v rodovinah starodavnih vla¬
darskih hiš."

Razpisana nagrada,

Po drugem padcu Napoleonovega cesarstva
so bile razmere po vseh evropskih državah res
zmešane in skrajno neurejene, a se nikakor niso
dale primerjati z razmerami na otoku Korziki, kjer
je od prihoda Muratovega vladala nepopisna zmeš¬
njava. Drugod so se začele stranke spajati in vse
se je vsled naveličanja vednih bojev začelo pri¬
pravljati, da se zagotovi trajen mir; na Korziki
pa so se začele stranke ločiti tako ostro, kakor
se to godi navadno pred vojsko. Razmere na
otoku so bile res čudne. Korzika se je obnašala,
kakor bi bila samostojna država in bi ne bila od¬
visna od skupnega ozemlja Evrope, posebno pa
od Francoske, katere dežela je vendar bila. Staro
sovraštvo do Francoske se je zopet vzbudilo in
začelo plamteti vedno višje in višje. Korzikanci
so jeli sovražiti francosko kraljevsko hišo Bour-
bonov, katerim bi se naj bili podvrgli ne zato,
ker bi si bili Bourboni sami zopet opomogli na
francoski prestol, ampak zato, ker so jim proti

112

Napoleonu zavezane države s svojim korakanjem
v Pariz zopet poverile vlado. Ali niso bili sedanji
Bourboni potomci onih, ki so svoječasno izdali
Korziko in jo Genoveščanom odkupili za denar,
kakor se kupi maloceno blago? Nekdaj, ko so
bili za Korziko najlepši časi, je otok prostovoljno
stopil pod varstvo Angleške, ker je ta dovolila
več prostosti, kakor so dovolili Francoska in njeni
kralji in cesarji. Zdaj, ko so se bile v bližini pri¬
kazale angleške ladje, in je bilo vse sredozemsko
morje polno Angležev, je zadnjim prijazna stranka
na Korziki zopet začela dvigati glavo. Za Muratom
pa so stali vsi stari bojevniki, ki so se bili borili
pod njim ali Napoleonom, za njim so stali Bona-
partisti, stari republikanci in sploh vsi Korzikanci,
kateri so si šteli v dolžnost, podpirati beguna, ki
je prosil njihove gostoljubnosti. Njegov prihod je
pretresel otok do zadnjega kotička, vse se je zbi¬
ralo in oboroževalo in dve stranki sta stali za boj
pripravljeni. Kakor prve dni v Veskovatu je bilo
v treh tednih v vsaki vasici, v vsakem trgu in
mestu na celi Korziki. Vendar pa je usoda pre¬
žala edino v Veskovatu, oziroma v Kolonijevi
hiši: tamkaj bi se naj bilo dalo znamenje in boj
bi se bil začel po vsem otoku.

Murat je dobro vedel, kakšne so bile raz¬
mere. Izmed častnikov je bilo le malo takih, ki
bi bili o prihodnjosti sodili tako trezno, kakor je
sodil Frar.cesketi; iz vsega srca so si želeli ka-

113

k ega podjetja in poskus, podvreči si Korziko, se
jim je zdel hvaležnejši, nego zopetno zavzetje
Neapolja, kjer je bilo zbranih še mnogo avstrijskih
čet. Na lastno pest so častniki začeli agitacijo za
Murata in so vsak dan sprejemali šele iz raznih
krajev. In kakor je kazalo, niso bile razmere vi¬
deti za Murata neugodne; torej so o njih poročali
tudi kralju. Murat pa je imel še drugi vir, iz ka¬
terega je zajemal najzanesljivejša poročila: Marija
mu je bila ta vir. Poizvedovala je med prostim
ljudstvom, bila je v zvezi z različnimi seli in kralj
j je kmalu spoznal, da so se njena trezna poročila
j ujemala z onimi častnikov. Cernu bi se torej ne
polastil otoka ?

Ni se več brigal za preroške opomine stare
Marijane. Večkrat na dan je začel zahajati med
oborožence in soba se mu je zdela tako zaduhla,
da ni rad bival v nji. Francoske čete, ki so se
mnogokrat prikazale na obzorju, bi bil najrajši
takoj pregnal, ker se mu je dozdevalo, kakor bi
mu bile v zasmehovanje. Nadir mu je nekoč pre¬
skrbel malo zadačo.

Arabec ni bil več tako miren, kakršnega se
je kazal prve dni, ko je polegal pod drevesi na
dvorišču. Vedno je pohajkoval po okolici in ni se
brigal, ali je stal na domačem ali na tujem, ozi¬
roma sovražnikovem ozemlju. Neka notranja gonja
mu ni dala miru; vedno ga je silila, storiti nekaj
za kralja, nekaj uspešnega in naj bi ga poleg

8

114

zalotila tudi smrt. Samo da bi bil žel Marijino
pohvalo.

Neko jutro je ležal izven vasi na trati, kar
ga nenadoma obstopijo francoski vojaki, ki so se <
bili približali tiho in neopazovano. Arabec je skočil
pokonci in zgrabil za puško. Toda vojaki so mu
prijazno namignili z rokami, naj miruje, najstarejši
med njimi pa se mu je približal in ga vprašal:

„Ali si ti tisti Arabec, ki je prišel z Muratom?*
Nadir mu je pritrdil in s prijaznimi pozdravi je
četa odšla. Vendar je Arabec uvidel, da je bolje,
ako se umakne na varno zemljo, ker bi morda ie
lahko prišel v jetništvo. Komaj pa je storil dobrih
sto korakov, ko je stal pred mladim častnikom v
francoski uniformi. Mož je bil videti zamišljen in
žalosten; gledal je proti Kolonijevi hiši. Nadir ga
je takoj spoznal, da je tisti častnik, ki je prišel s
francoskim poveljnikom v Kolonijevo hišo in veljal
za Marijinega zaročenca. Arabec ga ni hotel motiti
in je mirno obstal ter hotel čakati, da ga častnik
zapazi in ga morda vpraša po Mariji.

Komaj pa je Serra zapazil Arabca, že se mu
je obraz stemnil, potegnil je samokres in z vzkli¬
kom: »Ali te imam, prokleti čarovnik!" ga je na¬
meril na Nadirja. Toda ta mu je stal tako blizu,
da ga je lahko naglo zgrabil za roko in jo potisnil
kvišku. Za las komaj je ušel gotovi smrti. Strel
je počil, a krogla mu je tik nad glavo poletela v
zrak in mu odnesla le nekoliko kože. Kakor v

115

mravljišču je začelo vse vreti skupaj in slišali so
se tudi posamezni streli. Galvani Serra je hitro
spoznal, da je storil veliko neumnost in da je s
svojimi vojaki v nevarnosti, ker bi ga znalo raz¬
kačeno ljudstvo zajeti. Z naglimi koraki so pobegnili
Francozi, a vseeno bi jih bili Veskovačani lahko
ujeli, da ni v zadnjem trenutku prihitel na konju
sam Francesketi in pomiril ljudi. En sam neprevi¬
den strel je skoraj povzročil domačo vojsko.

Nadir o teh dogodkih ni mogel nič videti,
ker mu je kri tekla po čelu in čez oči. Smeje je
klical pomoči, dokler ga ni Matevž našel in ga
kakor slepca za roko peljal v vas.

Marija se je prestrašila, ko je videla Arabca
krvavega. Toda ta jo je tolažil, da ne more biti
kaj nevarnega. Kmalu je bil umit in obvezan. Med
obvezovanjem je moral pripovedovati, kako je bil
ranjen in kdo ga je ranil. Marija se je prestrašila.

„Cemu se prestrašiš? Ali je Galvanijeva
krogla nevarnejša od katere druge?" začudil seje
Nadir.

„Galvani je Korzikanecl Varuj se ga, Nadir 1
Vem, kaj sumi o tebi. Da ti povem resnico —
Galvani Serra je na tebe ljubosumen, ker meni, da
sem mu zaradi tebe dala zaročni prstan nazaj."

Nadir je povesil glavo in globoko vzdihnil;
okrog ustnic mu je zaigral žalosten nasmehljaj.
Pogledal je Marijo in rekel tiho: „Ljubosumen na
mene 1"

8 *

116

Čutil je, kako se je Mariji stresla roka, ko
mu je obvezovala glavo. Oba sta molčala nekaj
časa. Naposled je rekla Marija: „Vem, da me
ljubiš."

Nadir se je stresel.

„Bodi krepak, Nadir, prijatelj!" nadaljevala
je deklica, „zdaj niso časi, ko bi človek tudi v
srcu hotel dati prostora nežnim čuvstvom. V zraku
je, kakor bi vela iz njega velika usoda in nobena
blaga duša ne sme misliti na svojo srečo ali nesrečo.
V prvi vrsti se mora skrbeti za kralja, kateri bo
ali zopet dospel na vrhunec svoje velike in svetle
slave, ali pa se pogreznil v temo konečne propasti.
Tega moža ljubim, dokler je prognanec, begun,
nesrečnež. Kakor pa bo zopet neapoljski kralj,
tedaj bo zame edinole zopet Joahim Murat, bo
zopet mož kraljice Karoline in med njim in mano
bo nepresegljiva daljava. To sem po dolgem pre¬
mišljevanju našla na dnu svoje dekliške duše."

Nadirju je bilo, kakor bi mu bil žarek upanja
zasvetil v srce. Prijel jo je za roko, pogledal ji v
oči in rekel: „ln potem? In če zmaga?"

„Gotovo je, da bom ljubila njegove prijatelje,
ki so mu v sili stali na strani."

„In potem?" vprašal je Nadir strastnejše.

„Ne vem, kaj bo," odgovorila je deklica
žalostno, „— poznam te, Nadir, da si močnejši
na duši, kakor je povprečno navadno ljudstvo in
ti imaš v sebi posebno nadnaravno moč, da lahko

117

živiš za druge. Pozabi torej na sebe. Tudi veš,
da Bog ne sklepa usode dveh src, dveh ljudi,
izmed katerih je bil eden rojen globoko doli ob
Nilu, drugi pa na korzikanskem otoku; loči pa
naju tudi vera. Toda — to bi ne bilo še nič —
če bi te mogla ljubiti, sledila bi ti morda tudi
do Nila."

Nadir je pritisnil njeni roki na prsi, ona pa
se je nagnila k njemu in mu rekla: „Poljubi me!"

Arabec je objel deklico in jo vroče poljubil.
Ta mu je z roko pogladila čelo in odšla iz sobe.

Medtem se je ljudstvo zbralo zunaj na trgu
in se pripravljalo k narodni igri, ki se je na Kor¬
ziki igrala le redko in sicer navadno le v burnih,
v vojskinih časih. Igra v zvezi s petjem in plesom
je predstavljala boje Korzikancev z divjimi Sara¬
ceni : bila je bojna igra, ki je navduševala ljudstvo
do skrajne meje. Sam Murat, kateremu je bila
igra nekaj nenavadnega, je bil navzoč med gle¬
dalci in se je čutil nekako očaranega in navduše¬
nega. Stare, bojevite narodne pesmi s svojimi
starimi nenavadnimi melodijami, ritmično gibanje
igralcev, zvonki glasi gosli, rožlanje in žvenketanje
orožja, mogočno petje iz sto in sto grl — vse to
je vplivalo na kraljevo bojno domišljijo s tako
močjo, da se je nehote čutil sredi ljutega boja.

Ko se je igra bližala že h koncu, nastalo je
med gledalci ob eni strani trga nakrat živahno
gibanje. Dve močni ženski sta tirali slabotnega

118

možiclja, katerega nihče ni poznal, pred Joahima
Murata. Mož je bil bled in se tresel, kakor bi se
ga gnalo na morišče. Prišedši pred kralja sta ženi
vrgli tujca kakor snop na tla.

„Ali spada ta prizor tudi k igri?" je vprašal
kralj ves začuden.

„Ne, kralj," odgovorila je ena izmed obeh
žen. »Izdajalci ne sodijo med igralce. Jaz sem za¬
pazila tega možiclja, kako se je plazil med množico
in spuščal na tla tiskane lističe. Pobrala sem enega
in ker ne znam sama brati, šla sem k tej svojej
prijateljici, da mi prebere vsebino tiskanega lista.
Brala je, da so Francozi za tvojo glavo razpisali
nagrado celih sto in petdeset tisoč frankov. Le
glej, da je res tako tiskano. Imel je cel kup listov,
ko sva ga prijeli."

Murat se je zaničljivo nasmehnil, pogledal je
list in moža na tleh in je rekel: »Kdo naj se boji
izdajstva med takim ljudstvom, kakor ste vi Kor-
zikanci. Naj bo možakar prost in naj trosi enake
lističe med ljudstvo, kolikor jih hoče. Tukaj se
ne bo našel Judež!"

»Prav imaš, kralj I" sta rekli ženi in smeje
odšli med gledalce. Medtem se je igra končala z
zmago Korzikancev in s trga so odmevale vesele
pesmi. Molče je gledal Murat na sivo glavo starega
Kolona, potem pa je rekel čez nekaj časa: »Proč
bom moral, kmalu bom moral proč, sicer me bo
tvoje ljudstvo naredilo sanjača."

119

Počasnih korakov je odšel kralj v svojo sobo.

Na pragu ga je pričakoval eden izmed treh
mornariških častnikov, ki so ga bili na begu iz
Toulona sprejeli na svoj čoln. Prišel je bil že med
igro, a ker je videl, kako je Murat zamišljen v
prizore, ki so se nudili, ni ga hotel motiti in je
čakal, dokler se igra ni končala. Zdaj je prijavil
kralju, da so v luki ladje že pripravljene za odhod.

„Ali bi naj res odšel od tukaj?" rekel je
kralj kakor sam sebi. „Ali bi se države res ne dale
pregovoriti, naj me puste mirno živeti na tem
otoku? Poklical bi semkaj ženo in otroke — in
Če bi Bourboni ne dovolili, ali bi se jim ne mo¬
gel ustavljati s tem krepkim ljudstvom ? — Bova
se še pogovorila, dragi prijatelj, nekoliko moram
premišljati." ,

Kralj se je podal po stopnjicah v prvo nad¬
stropje, a tam ga je pred durmi tudi Čakal nekdo.
Bil je majhen, tuj možicelj, ki se je po obleki
popolnoma ločil od ljudstva na otoku. Imel je malo
glavico, a bistre in umne oči, ter je delal vtis
kakšnega učenjaka ali pa pravnika. Spoštljivo se
je poklonil pred kraljem, a ni kazal klečeplaztva.

„Ali ste prišli k meni?" vprašal je kralj.

„Da, veličanstvo!"

„Kdo pa ste?"

„Karbonaro*) sem iz Neapolja?"

*) Karbonari so bili udje tajne zveze, ki je začetkoma
delala proti Muratu, zatem pa za njega.

120

„Karbonaro iz Neapolja? In vi pridete k me¬
ni?" vprašal je kralj ves presenečen.

„Da, k vam, veličanstvo! Zveza me pošilja."

»Zveza vas pošilja — in k meni, Joahimu
Napoleonu?" začudil se je kralj ves razburjen.
»Česa želi od mene?"

„Oproščenje Bourbonov iz njihovega jarma!"

„Oproščenje!“ zaklical je kralj. »Pridite —
stopite v sobo in izkažite (legitimirajte) se — naj¬
dete me pripravljenega."

Brzo sta stopila v sobo, katero je Murat za
seboj zaklenil.

Komaj je po igri minila dobra ura, že je bilo
po Veskovatu zopet živahno, častniki so hiteli
semintja; imeli so nalog, zbrati štiristo prostovolj¬
cev junakov, ki bi naj kralja spremljali do pomor¬
skega mesta Ajaccija — in od tod mogoče še
dalje —.

Crnooblečenega možiclja ni bilo nikjer videti.
Kakor ga nihče ni videl priti, tako ga nihče ni
videl oditi.

Odhod.

O Joahimu Muratu veljajo besede, da je znal
bolje sedeti na konju, nego na prestolu. Njegov
konec je tragičen in je kakor zadnje dejanje velike
zgodovinske igre, katero je igral veliki Napoleon
s svojimi privrženci na svetovnem odru. Teatrali¬
čen je bil tudi odhod Joahima Murata iz gostolju¬
bne Kolonijeve hiše. Kralj je jezdil na belem in
čilem konju v svoji znani beji opravi z rudečim
pasom in visoko perjanico na maršalskem klobuku,
njemu ob strani pa je jezdil general Francesketi,
a za tema na odločno kraljevo željo gospa Kata¬
rina in njena hčerka Marija. Za njimi so sledili
razni višji častniki v svojih blestečih opravah, de¬
loma na konjih, deloma peš. Kralj je želel, da ga
spremljata tudi Francesketijeva žena in hči, ker se
je na ta način na Korziki še vedno čutil v okrilju
Kolonijeve gostoljubnosti, čeprav ni več bival pod
njegovo streho. Poleg obeh žensk je jezdil Nadir
z obvezano glavo v svoji arabski noši. Konec
celega sprevoda pa so tvorili izbrani vojaki, naj¬
boljši bojevniki in sicer štiristo po številu. Šli so

122

po oddelkih, katere so vodili častniki. Toda spre¬
mljali so jih ob straneh banditi v nerednih vrstah;
zadnjih je bilo okrog petdeset in med njimi je bil
tudi Matevž, kateremu je sledila stara Marijana.
Nosila mu je puško, ker je Matevž igral na gosli.
Vsa vas je bila na nogah in je s klici in streli
pozdravljala odhajajoče in jim želela srečen pot.
Streli so gromko odmevali od gor.

Čeprav je bil kralj videti ganjen, vendar je
kazal vesel obraz. Na njegovo izrecno željo ga ni
ljudstvo dalje spremljalo, nego do konca vasi.
Vsakdo izmed gledajočega ljudstva je bil prepričan
da jezdi kralj sreči in slavi nasproti. V kapucinskem
samostanu so začeli zvoniti z vserni zvonovi in
ljudstvo je navdušeno klicalo za kraljem, dokler
ga je bilo videti. Vendar pa možje v Veskovatu
za danes niso odložili orožja, ker se ni bilo zanesti,
da bi iz Bastije ne pridrli Francozi in hoteli zasle¬
dovati kralja ali pa mu celo preprečili vkrcanje
na pripravljene ladje. Ko so nehali zvonovi zvoniti,
nastala je v vasi grobna tihota in prebivalcem se
je zdelo, kakor bi bil ravnokar mimo njihovih oči
šel blesteči sen. Vsak je molčal, da ne bi motil
tihote, ki je zavladala po več tednih hrupa in
razburjenosti.

Muratov pohod je bil hrupen. Po vaseh, skozi
katere je prišel kralj, so ga z veseljem pozdravljali,
z gor pa so se oglašali streli za streli. Matevž je
igral na svoje gosli divje koračnice in bojevite

123

narodne pesmi, katere je spremljal s svojim glasom.
Tudi njegovi domači vasi se je bližal sprevod.
Matevžu je postalo srce mehko, ko se je bliža!
domačemu popolnoma zanemarjenemu vrtu. Zaigra!
je veselo pesem, a predno jo je končal, počil je
strel — gosli so hreščaje utihnile in Matevž se je
s prestreljeno glavo mrtev zgrudil na domača tla.
Pri padcu so se tudi gosli razletele na drobne
kose. Starka je s krikom: „Jernej — morilec!“
priskočila in se vrgla na sinovo mrtvo truplo.

Nastala je občna zmešnjava. Vse je obstalo
in se začelo gnesti okrog mrliča. Tudi kralj je sto¬
pil svojega konja in je zamišljen zrl na mrliča.

„Slab je začetek," rekel je Francesketiju,
„ko bi bil star Rimljan, bi se vrnil."

Marija je stala poleg Marijane: bila je videti
navidezno mirna, a po obrazu so ji neprestano
tekle solze. Nastal je molk, dokler ni starka vstala
in z mirnim, pretresujočim glasom rekla: „Usoda
se je izpolnila! Oh, saj sem vedela!"

Zdaj šele, ko je izpregovorila starka je stopil
iz gruče bandit in jo vprašal: „Ali niso bili posre¬
dovalci pri Jerneju?"

Starka je potrdila in prikimala z glavo.

„ln je Jernej sprejel premirje?" vprašal je
bandit dalje.

Starka je zopet prikimala.

Zdaj se je banditov in ostalih vaščanov polas¬
tila skrajna togota in kralj je videl strašen prizor^

124

Banditi in celo nekateri vojaki so drvili v
morilčevo hišo in v nekaterih minutah je vse pra¬
sketalo in pokalo; sekire so pele tako dolgo svojo
pesem, dokler ni bila vsa hiša razdejana in kup
podrtije. Enako se je zgodilo tudi s hlevom in
naposled so padla še tudi vsa sadna drevesa, a
vrt je bil kakor razoran. Pri podiranju so se slišale
grozne kletve zoper onega, ki je prelomil premirje
grešil proti stari šegi in ustrelil Matevža. Da se
je z Jernejevo hišo ravnalo tako, je bila stara
navada pri vseh onih, ki so po posredovalcih skle¬
nili mir, a ga potem prelomili. Ce bi bili mogli
dobiti Jerneja, gotovo bi bili vsi svoje nože zasa¬
dili v njegovo telo; toda med prvo zmešnjavo se
mu je bilo posrečilo pobegniti. Radi tega pa še
sodba ni bila gotova. Vsi možje, ki so se udeležili
razdejanja Jernejovih poslopij, so pristopili k Ma¬
rijani in so ji vpričo mrtvega sina prisegli, da ne
bodo prej mirovali, dokler ne bodo zasačili morilca
in izvršili nad njim krvno osveto. Nobena duplina
ga ne bo mogla skriti in nobeno grmovje ga jim
ne bo moglo prikriti. Prisegli so, da mu ne bodo
prizanesli in naj bi ga dobili spečega v maternem
krilu.

Marijana je dvignila glavo in se je smehljala.

Kralj je presenečen zrl te prizore in je bil
skoraj videti prestrašen; ni se v prvi naglici zave¬
dal, ali je to človeška kruta sodba ali delo naravnih,
razdivjanih moči. Utopljenemu v svoje misli se mu

125

je dozdevalo, kakor bi on ležal mrtev na mestu,
kjer je počival mrtvi Matevž. Nehote je zopet izustil
besede: »Stari Rimljan bi se vrnil!"*)

Kralj je bil še vedno zamišljen, še celo po¬
tem, ko so banditi dvignili mrliča in ga ponesli
v njegovo rojstno hišo. Vse je čakalo, kdaj se bo
kralj prebudil iz sanjavosti. Nihče ni vedel, kake
misli so rojile kralju po glavi; morda se podjetje
opusti ali pa popelje na celo drugi tir.

Sredi mučne tihote se zasliši po cesti od
Veskovata konjsko peketanje; bližal se je jezdec.
Celo kralj se je ozrl proti Veskovatu in postal
pozoren. Ko se je jezdec že celo pribiižal, se je
kralju prijetno razjasnil dozdaj temni obraz.

»Paskal Morin — moj dobri prijatelj!" je
zaklical vesel in je z Nadirjem, ki je tudi spoznal
prišleca, hitel nasproti staremu dobrotniku.

Res je bil stari republikanec, katerega poznajo
cenjeni bralci iz začetka naše povesti. Kralj mu
je lastnoročno pomagal iz sedla, medtem ko je
Nadir držal konja.

»Moj dragi prijateli 1“ je vzkliknil kralj znovič
in je objel Paskala, »tebe pošilja Bog v kritičnem
trenutku. Dogodek, ki se je odigral ravno na tem

*) Stari Rimljani so imeli vero, da so se vrnili domu,
oziroma opustili podjetje, če se jim je v začetku podjetja pri¬
petila kaka nezgoda, oziroma če so si naravna znamenja tol-
jnačili kot usodna ali neugodna.

126

mestu, me je naredil otožnega in obupanega, a
zdaj sem zopet pogumen in podjeten. Kaj pa sta¬
ra Marjeta ? Kaj pa ona dela ?“

„Da, res — dobra starka, kaj dela?" vprašal
je tudi Arabec.

„Zivi po stari navadi naprej in gospodinji
kakor od nekdaj, vendar se rada spominja na
burne ure, ko je pomagala rešiti kralja. Ta spo¬
min ji je najljubši."

»Bog ji daj zdravje!" želel je kralj iz srca.
„In kaj je pritiralo tebe tukaj sem ?“

„Gospod,“ rekel je Paskal, »mislil sem, da
vas moram opozoriti. Po Toulonu se je raznašala
vest, da menite iti zopet v Neapolj in si priboriti
svoje kraljestvo nazaj. Vaši privrženci so mi to in
še večkaj povedali. Gotovo je, da je vse angleško
ladijevje zapustilo francoske obali in križari zdaj
pred neapeljskimi lukami. Pisma vam nisem mogel
poslati, ker bi bilo tako početje nevarno in torej
sem se sam pripravil in šel na pot, da vas svarim
pred sovražniki."

Kralj se je razsrdil: „Ali se mi Angleži res
povsod postavljajo na pot? Res, samo toliko bodo
dosegli, da ne bom nič omahoval. Pred četrturo
nisem vedel, kaj naj storim, a zdaj vem. V Neapolj
grem, da tamkaj sodim stare grehe in oprostim
ljudstvo. Čutim se zdaj prostejšega nego prej, ko
sem bil poslušen Napoleonu. Vedi, stari republika¬
nec, da so me Karbonari pozvali, naj pridem in

127

da me že pričakujejo. Skozi Angleže in Bourbone
se že zmuznem, in ko bom tri dni na neapoljski
zemlji, bom imel dovolj privržencev in prijateljev
okrog sebe. Začel bom novo zgodovino za Evropo.
Zahvaljujem se ti, Paskal, da si me znovič ukrepih
Vrni se nazaj domu in povem ti, da ne boš obža¬
loval, ker si rešil pregnanega kralja. Pozdravi tudi
staro Marjeto! Bog vaju živi!"

»Gospod," skušal je starec ugovarjati, »če
pa ne morete do Neapolja, če ne morete do svo¬
jih privržencev!"

„Mož ima prav," oglasil se je Francesketi,
„če pride vaše veličanstvo Angležem že na morju
v roke!“

»Tedaj sem padel ne kot ujetnik Angležev
ali avstrijski penzijonist, ampalj kot junak, ki je
imel dobro voljo, rešiti ljudstvo, katero mu je
bilo že svoječasno izročeno v vladanje."

Paskal mu je povedal še mnogo podrobnosti,
kako je naprimer francoska vlada vse ukrenila, da
bi Murat v Neapoijskem ne mogel na suhu in kako
je gotovo tudi neapoljska vlada cele priprave še
poostrila — toda Joahim Murat ni več poslušal
na Paskalova izvajanja in njegove opomine.

Krvna igra, umor Matevža, mu je bila kakor
izbrisana iz spomina. Kralj je dal znamenje, tro¬
bente so zatrobile, jezdeci so zasedli svoje konje,
vojaki so se postavili v vrste in banditi so prihi¬
teli iz Marijine hiše. Banditom sta sledili tudi

128

Katarina in Marija, da bi se poslovili od France-
sketija in kralja, kajti Marija je hotela na vsak
način ostati na otoku, rekši, da v tej sili in žalosti
ne sme zapustiti svoje stare dojilje Marijane. Molče
sta objeli obe generala in molče je stopila Marija
pred kralja. Ta je imel eno nogo že v stopalu,
da bi se pognal na konja. Bil je tako zamišljen,
da ga je moral general opozoriti, da se hoče Ma¬
rija od njega posloviti.

Kralj se je prebudil kakor iz sanj, podal je
Katarini roko in je pritisnil Marijino glavo na svoje
prsi. Vendar je gledal zamišljeno pred sebe, kakor
bi njegov duh plaval v neznanih daljavah. Ko je
Marijana pogledala mu v obraz, se ji je dozdevalo,
kakor bi zrla v obraz mrliča. Mrzlica ji je pretresla
telo, stopila je nazaj in samo srečno pot mu je
mogla želeti. Kralj je skočil na konja in je odjez¬
dil; naglo mu je sledila njegova truma. Marija je
ostala na cesti in je držala roke pred oči, kakor
bi se bala zopet pogledati in zopet gledati mrliču
v obraz. A nekdo ji je rahlo- odvil roke izpred
oči. Bil je Nadir, ki je tiho rekel: „Ostani zdrava,
Marija!"

„Nadir,“ se je prestrašila ona, „ali si še tu¬
kaj ? Oh, ostani, ostani! Kralj gre po poti nesreče!“

In raditega bi ga naj zapustil?" smehljal se
je Nadir.

Tudi ona se je smehljala, rekoč; „ Bog te živi,
Nadir, — prav imaš ! Vendar nekaj mi obljubi!“

129

„Kaj naj ti obljubim? Povej!"

„Ne vrni se več na naš otok; tukaj te čaka
smrt!“

„In naj bo cela korzikanska obal zasedena s
smrtnimi angelji — jaz se vrnem!“ zaklical je
Arabec. „Ne umrjem prej, dokler te zopet ne vidim.
In če mi ni odločena druga sreča, naj mi bo ta,
da bom umrl v tvoji bližini in ti lahko z zadnjim
zdihljajem zaklical, kako te ljubim, Marija. Kralju
sledim, ker me nesreča veže nanj in ker ga ti
ljubiš. Ce pa gre v propast — in to mu je zapi¬
sano na čelu — tedaj nimam nikogar na živem
svetu, kakor tebe, Marija. Moja sreča ali nesreča
stanujeta tam, kjer domuješ ti. Ves drugi svet je
zame puščava. Zaraditega se bom vrnil. Bog te
živi 1 Samo nekaj upanja mi pusti 1 Z Bogom 1“
Hitel je za trumo, ki je že bila zginila za
vasjo; Katarina se je bila vrnila k Marijani, Paskal
je bil zasedel konja in se je kakor malomarno
vračal proti Veskovatu. Benvenuta je sama ostala
na cesti, brez gibanja, kakor bi bila okamenela.

Vrnitev,

Veskovaška okolica je tudi še v pozni je¬
seni krasna, čeprav se pripravlja narava k zim¬
skemu spanju. Tudi ta raj je podvržen postavi
vsega pozemeljskega, postavi o življenju in umi¬
ranju. Vas je bila videti zapuščena, odkar so se
z odhodom kralja Murata odigrali bujni vojni pri¬
zori; pa sploh cel otok je bil videti otožen, odkar
ni bilo več ladjevja ob obali in so posadke živele
zopet svoje vsakdanje življenje. Z Muratovim od¬
hodom je pa posebno samovala Kolonijeva hiša.
Žive duše ni bilo videti ne v hiši, ne okrog hiše.
Stari Kolona se je mudil v Bastiji, kamor ga je
bila pozvala francoska gosposka na zagovor, ker
je političnemu begunu izkazal gostoljubnost in
takorekoč ljudstvo hujskal k vstaji. Že več dni je
stari Kolona v Bastiji takorekoč jetnik. Serafin mu
je sledil, drugi posli pa so šli iz službe, kajti Ko¬
lonijeva hiša je bila uboga: Kolona in Francesketi
sta bila Muratu darovala, kar sta imela premičnega
in deloma tudi nepremičnega premoženja. Taborišče

131

in njegovi prebivalci so bili pojedli vse zaloge.
Murat je bil ravno tako dolgo časa kralj, da se
je bil navadil gledati le v daljavo, da se je brigal
le za razmere v širšem obsegu — vsakdanjih go¬
spodarskih skrbi ni več poznal. Da mu Francesketi
in Kolona izkazujeta gostoljubnost, je vedel in jima
bil hvaležen, a odkod prihajajo sredstva zanj in
za njegove ljudi, za mnogoštevilno množico obo-
rožencev, na to niti mislil ni.

Da pa sta bili Katarina in Marija vsak dan
žalostni in otožni, kakor jesenska narava zunaj,
niso bile toliko krive slabe gmotne razmere. Ako
nista prej hoteli iti na blesteči kraljevi dvor in
jima je bil bogati lesk malomaren, tako malomarni
sta bili tudi glede uboštva. Vajeni navadnega
življenja, bi se bili ravno tako lahko preživeli,
kakor vsaka druga korzikanska žena in hiša jima
je še vedno nudila dovolj. Žalostni in otožni sta
bili edino zato, ker ju je usoda postavila na pot,
po kateri je bil šel izvanreden, usoden človek. In
kako je bil ta človek, ta Joahim Murat v svoji
nesreči veliko bolj ljubezniv, nego prej v svoji
moči in slavi! Ali je moral priti v skrito zatišje
Veskovata, ko je vendar svet tako širen in bi ga
bila usoda lahko gnala tudi kam drugam?

Na Korziki je bilo že dolgo znano, na kakšen
način je končal Joahim Murat. Kako bi torej obe
ženski ne bili otožni ? Nad Kolonijevo hišo je visel
oblak žalosti.

9 *

132

Katarino in Marijo ni razvedrilo, ako ju je
večkrat obiskala Marijana in ostala po več ur pri
njiju, da si je nekoliko odpočila, ko je po več dni
plazila po gorovju in grmovju, da bi izsledila Jer¬
nejevo skrivališče. Starkin obraz je od dne do
dne postal divjejši in ostrejši ;  nemo je prišla, nemo
zopet odšla, le malokdaj je izpregovorila par besedi.

Nekega dne je Marija po stari navadi sedela
pri oknu in zrla proti Bastiji, kakor bi koga pri¬
čakovala. Vedela je, da bo od te strani dobila
poročilo; kaj je s kraljem, kaj z očetom, je sicer
vedela, a zanimale bi jo bile podrobnosti. Neki
notranji glas ji je pravil, da zna prvi priti Nadir.
Ni bila torej celo nič presenečena, ko je nakrat
zapazila Arabca korakati čez dvorišče. »Nadir
pride 1“ rekla je mirno materi. Naglo mu je šla
nasproti, a je na pragu kakor ohromela in tudi
Nadir je obstal, kakor bi se ne mogel ganiti.
Oba človeka sta se srečala, kakor se srečata dva
človeka po končanem pogrebu. Nadir je prvi sto¬
pil naprej in je podal deklici roko. Marija ni bila
več tista pogumna in podjetna deklica, kakršna
je bila ob času kraljeve navzočnosti pod Koloni-
jevo streho. Molče je šla pred njim v sobo, a on
ji je enako molče sledil in je molče gospej Kata¬
rini podal roko. Vendar je bila deklica prva, ki
je našla besedo.

»Kakšne novice nam prinašaš od očeta ?“
vprašala je s tresočim glasom.

133

„Ujet je v Kazerti", rekel je Nadir, „kar
gotovo obe vesta, a bo kmalu izpuščen in se bo
vrnil domu. Jaz nisem prej hotel Italije zapustiti,
dokler nisem natančno izvedel, kaj se zgodi z
generalom. Bourbonska vlada si ne upa še dalje
zasledovati Muratovih privržencev, ker je teh vendar
preveč. V Neapolju sem dobil to vest od človeka,
ki je dobro poučen o vladnih namerah."

„Hvala Bogu!" vzdihnila je gospa Katarina
s sklenjenima rokama.

Nadir se je vsedel, kakor bi hotel poročati
o dogodkih zadnjih tednov. Toda nekaj časa je
moralo preteči, preden sta ženski našli toliko po¬
guma, da sta ga pozvali, naj začne pripovedovati.
Nadir je globoko vzdihnil, potem pa je začel:

„Ko smo korakali proti Ajacciju, vrelo nam
je ljudstvo od vseh strani z' navdušenjem nasproti
in kralj je jezdil v mesto kakor zmagoslavni vojsko¬
vodja. Samo eno besedo bi naj bil izustil in Kor-
zikanci bi ga bili izklicali za kralja in se začeli
oboroževati za vojsko proti Francoski. Samo Na¬
poleonova rodbina se je izrekla proti njemu in
mu bila sovražna; on sploh nikdar ni sodil v to
mrzlosrčno družino in se je med njo vedno čutil
tujca. Tem živahnejše in prisrčnejše so ga  sprejeli
meščani. Povsod so se slišali klici: »Živijo naš
kralj!" Celo s trdnjave, med vojaki si slišal enake
klice. A kralj je bil trdno sklenil, da hoče varo¬
vati mir na otoku, na katerem je našel toliko !ju-

134

be2ni in sočutja. Bourbonskim pristašem se ni bilo
posrečilo odvzeti ali ugonobiti kraljevih ladij. Po¬
dali smo se na nje in se odpeljali. Sele, ko smo
bili na visokem morju, je začel posadkin poveljnik
streljati za nami; seveda nas ni zadela nobena
kroglja, ampak je bilo slišati, kakor bi nas Fran¬
cozi v slovo pozdravljali. V Ajacciju je kralj od¬
slovil vse Korzikance in je imel s seboj torej samo
dvesto in petdeset vojakov, ljudi, ki so bili že
prej služili pod njegovim poveljstvom. Samo nekaj
je žalostilo in vznemirjalo kraljeve prijatelje. V
Ajacciju so videli oba brata Ignacija in Simena
Karabeli in pa generala Otavija, ki je bil prišel
prostovoljno h kralju in mu prisegel zvestobo, a
je kmalu izginil, ko je imel razgovor z obema na¬
vedenima bratoma. Znano je bilo, da sta se zadnja
razgovarjala tudi z drugimi častniki v Muratovem
spremstvu. Ko so ju začeli kot sumljivca iskati,
ju ni bilo nikjer najti. Kralj je v svoji visokoduš-
nosti veleval, naj se ju nič ne zasleduje; vendar
pa je na vseh barkah vladala slaba volja, ker se
ni nihče več zanesel drug na drugega, odkar sta
se bila med spremstvom pokazala brata Karabeli.
Vsakdo se je bal izdajstva.

Kmalu pa se je živahnost dvignila na kra¬
ljevih barkah, kakorbrž je usoda dohitela enega
zmed obeh hudobnežev. Ravno smo se bili peljali
skozi morsko ožino pri Bonifaciju, ko je plula
mimo nas nizka barka s francosko zastavo. Kljub

135

nočni tmini jo je nekdo spoznal kot eno izmed
onih ladij, katere so bile v Bastiji pripravljene za
Murata, a potem odvzete po Francozih. Nek čast¬
nik je brez kraljevega povelja zasačil barko, ujel
moštvo in z njim Ignacija Karabeli. Kratkomalo ga
je dal povezati in obesiti na jadrenik, ker je bil
namenjen pred kraljem pohiteti v Neapolj. Barko
je častnik prepustil valovom, ker ni imel zanjo
dovolj svojega moštva. Ko je solnce vzhajalo, smo
daleč zadaj za nami videli osamljeno ladjo in na
jadreniku viseče truplo.

Ugodni vetrovi so gnali naše ladje proti ita¬
lijanski obali in vse bi bilo na krovu lahko veselo,
ko bi le bilo vedelo kam plovemo. Toda kralj
sam ni vedel, kaj mu je storiti. Omahoval je, ali
naj pluje okrog Italije v Jadransko morje in poišče
tamkaj v Avstriji svojo družino, ali naj stopi na
suho v svojem nekdanjem kraljestvu. General Fran-
cesketi je mirno čakal, kaj bo storil kralj. A ko
smo imeli že več kot pol pota za seboj, nastal je
nakrat ponoči strašen vihar; ladje so morale na¬
razen, sicer bi se bile razrušile druga ob drugi.
Ko je vihar polegel in je zasijalo nebeško solnce,
bili smo celo sami na sinjem morju, a pred nami
se je vabljivo razprostirala kalabriška zemlja. Kralj
jo je kakor pijan gledal in je bil popolnoma za¬
mišljen v pogled nekdanjega svojega kraljestva.
Nagnil se je naprej, kakor bi hotel skočiti v morje,
da bi čimprej dospel na suho. General Francesketi

136

ga je moral prebuditi iz zamaknjenosti, rekoč, da
naj vendar pomisli, kako malo moči ima in da
gre v gotovo pogubo, ako stopi na suho.

Kralj se je zavedel in začel razlagati svoje
načrte. Da bi ne stopil na suho zemljo, se ni dal
pregovoriti, češ, Kalabrezi so po obnašanju naj¬
bolj podobni Korzikancem in z njihovo pomočjo
se bo dalo celo Neapoljsko, da, mogoče celo Ita¬
lijo zasesti. Vsi ugovori so bili zaman in kralj je
končno trdil, da je smrt vajena v boju se ga izogibati.

Preden je mogel Francesketi zopet ugovarjati,
je dal kralj povelje, naj se ladja krmili proti luki
Picco, katere grad se je že od daleč bliščal v
solnčnih žarkih. Kakor nalašč je potegnil ugoden
vater in gnal ladjo proti kraju pogube. Na potu
smo srečali eno naših ladij, katero je vodil častnik
Barbor. V naše veliko začudenje je eden izmed
naših spoznal na sosednem krovu Šimena Karabeli.
Ali je bil jetnik? Barbor gaje ponoči bržčas ujel,
kakor so ujeli njegovega brata. Da ni bilo tako,
smo kmalu spoznali. Na kraljevo povelje, naj mu
sledi, je častnik obrnil ladjo in gledal, da se čim
prej oddalji od kraljeve ladje. Simen Karabeli se
je zločestno nasmejal in prijel za krmilo, češ, ladja
se bo kretala, kakor bo on hotel. Kralj je bil raz¬
kačen in se je obrnil k Francesketiju: „Ali vidiš,
s kakšnimi sredstvi delujejo Bourboni? Samo z
izdajo in nezvestobo me skušajo njihovi privrženci

137

ugonobiti. Gledati moram, da dobim Neapolj nazaj.
Ne morem drugače. Naprej!"

Bila je nedelja in zvonovi so zvonili, ko smo
pripluli v luko; kralj je stal prvi v ospredju. Vsi
smo se gnetli okrog njega, ali on je veleval, da
počakamo, ker hoče in mora on prvi stopiti na
trdna tla. Bilo nas je okrog trideset. Hiteli smo
za kraljem na trg pred gradom.

Kar se je zdaj začelo dogajati, se mi zdi
kakor težek sen. Kakor v snu smo začeli klicati:
„Zivijo kralj Joahim!" Ljudstva je bila velika mno¬
žica, a gledala nas je nemo in le nekateri izmed
nje so se odzvali našemu klicu; bili so zelo redki.
Nakrat je stopil iz množice vodja bourbonskih
roparskih čet, Trentakapeli, ki se je bil pod Mu-
ratovo vlado s svojimi četami umaknil v gore in
se od tam bojeval za pravice prejšnjega kralja,
bourbonskega Ferdinanda. Kako se je bojeval, je
znano. Moril je vse, kar mu je prišlo pod nož,
tudi starce, žene in otroke. Temu roparju in mo¬
rilcu je bourbonska vlada dala povelje, da čuva
nad morsko obaljo in nadzoruje pomorska mesta.
Nosil je na sebi blestečo obleko visokega častnika.
Kakor zli duh je bil videti, ko je porogljivo za¬
klical: Ali so tukaj naši ljubi gosti?" Pogled nanj
je na ljudstvo in nas vplival tako, da smo se vsi
čutili bdrevenele. Kralj se je zagledal v tropo vo¬
jakov, ki je nosila njegovo uniformo in ni videl

138

ne nas, ne Trentakapelija. Bil je očaran, ko je
videl svoje vojake.

V istem trenutku je stopil k Trentakapeliju
iz množice lep mladenič, ki je bil videti kakor
angel poleg hudobnega duha. Rekel je kralju:
»Gospod, tukaj si izgubljen! Hiti v Monteleone,
kjer imaš mnogo prijateljev. Hiti, hočem ti biti
vodnik. Tukaj imaš preveč nasprotnikov."

To rekši je hitei mladenič naprej, kralj in
mi smo mu pa sledili, kajti prepričanje, zvestoba
in resnica so mu govorili iz oči. Hiteli smo po
cesti, ki drži iz mesta proti Monteleonu; kralj je
večkrat postal in je klical svoje vojake. Ti so mu
res sledili, a po stranskih potih in povsod so se
jim pridruževali oboroženi kmetje. Kralja je to
veselilo. Francesketi pa je trdil, da so to sovraž¬
niki, ki jih vodi Trentakapeli. Tudi mladenič vod¬
nik je trdil tako, rekoč, da so sovražniki, ki po
stranskih stezah hite v Monteleone, da bi kralju
prestrigli pot.

Ali kralj ni hotel slušati opominov in je vedno
postajal. S tem smo izgubili mnogo časa in kmalu
smo videli vojake in kmete vrh hriba, ki so nam
zapirali pot do cilja. Francesketi in mi smo po¬
tegnili orožje in skočili naprej, da bi jih s silo
pregnali, a kralj nas je strogo pokaral. Peš se je
podal med oborožence, ki so ga takoj obkolili.
Zdaj ni Francesketi več odlašal. Z močno svojo
roko si je naredil pot do kralja jn zažugal Trenta-

139 "

kapeliju, da ga takoj ustreli, če se s svojimi ne
umakne. Beseda in grožnja je pomagala, kralj je
bil zopet v naši sredini. General mu je svetoval,
naj se z orožjem v roki vrže nad nasprotnika in
si s silo naredi pot v Monteleone. Toda kralj si ni
ničesar dal dopovedati. „Moj prihod ne sme oma¬
deževati niti ena kapljica neapoljske krvi!" je menil
Edino te besede so krive, da je izgubil življenje.

Ze se je začelo streljati, že smo bili obkoljeni
in že se je množica pognala nad kralja, da ga
ujame. Brž se strnemo okrog njega in ker vidimo,
da ne moremo več v Monteleone, sklenemo bežati
nazaj v Picco in se rešiti na ladjo. Naši vojaki
zastavijo pot in nam prikrivajo hrbta, mi pa bežimo
proti morju. Mladeniča ni bilo več nikjer. Ali je
izginil, ali je morda padel v boju? Ker smo uda¬
rili z vso silo, se pred nami vse umakne in kmalu
smo pri morju. Toda naša ladja — plava daleč
zunaj na morju, vsi drugi čolni pa so tako močno
pripeti, da niti enega ne moremo razrešiti. Medtem
so zasledovalci za nami. Mnogo naših je popadalo,
ostale so ujeli in zasledovalci so se pripravljali,
da planejo nad kralja. Vsi smo bili ranjeni, kdo
bi ga mogel braniti?

„Ljudje,“ stopil je kralj mirno pred množico,
„nehajte prelivati kri. Tukaj imate moj meč, ka¬
terega sem tolikokrat vihtel v ljutih bojih in ka¬
terega sem hotel še enkrat dvigniti za vas. Vzemite
ga, a pustite moje ljudi pri življenju!"

140

In tako se je zgodilo!-“

Nadir je umolknil, ker ga je premagal spo¬
min. Katarini so tekle solze po obrazu. Nadir je
nadaljeval:

»Gnali so nas v zapor. Celi pot nas je ljud¬
stvo psovalo; bili so Trentakapelijevi privrženci,
delo grozili so nam. Kralj je bil tako propadel,
da je komaj šel. Ni bil sicer ranjen, a je bil smrtno-
bled in ves slab. Tako smo prispeli pred ječo.
Trentakapeli se je naglo vrgel nad kralja in mu
iztrgal vse, kar je še imel dragocenosti na sebi.
Duri so se zaprle za nami in nastal je mir. t

Molče smo sedeli ali ležali okrog kralja, a
naše rane so krvavele. Vendar nismo imeli dolgo
miru. Razdivjana množica je čez nekaj časa pridrla
v ječo in nam grozila z noži, samokresi in sekirami,
poleg pa nas je preklinjala. Šele zvečer je prišel
nek stotnik s štiridesetimi vojaki, zasedel ječo in
nas rešil pred Trentakapelijem in njegovo roparsko
druhaljo. Oh, kako žalostna je bila noč, ki je
sledila temu žalostnemu dnevu!"

V tem trenutku je moral Nadir prekiniti, ker
se je z dvorišča zaslišal divji klic. Vsi trije so se
radovedno ozrli proti durim. Te so se z močjo
odprle in vstopila je Marijana. Obstala je pri durih
in se divje smejala. Njen obraz danes ni kazal
skoraj nikakih gub, a oči so se ji svetile kakor
žfcakšnemu mačku.

141

„ Jernej je mrtev!" zašepetala je Marija predle.

„Da, prav si zadela 1“ zaklicala je Marijana
in se zopet nasmejala. „Kako bi pa tudi naj bil
ušel mojemu maščevanju! Vsi banditi so bili za
njegovo sledjo, in vedno sem jih vzpodbujala k
maščevanju in jim vlivala žejo v hrepenečo dušo.
Bežal je od kraja do kraja, od dupline do dupline,
vsak dan je v mislih storil stokratno smrt. Bojazen
ga je pomalem morila, da je začel telesno hirati.
Danes se ni mogel več priplaziti v svojo jamo;
tam sem ga našla in videl me je stati pred seboj,
slišal me je, kako sem klicala tolpo zasledovalcev,
videl jih je in njihove puške — in tako je konča?
in bil brez slovesa zagreben v zemljo."

Umolknila je in se zmagoslavno ozrla po sobi.
Zdaj je šele zapazila Arabca: „Ah, Nadir, si že
tukaj ? Kralj je mrtev, njegova zvezda je utrnila,
a ni mi hotel verjeti — umorili so ga. Toda, Nadir,
tolaži se, kajti maščevanje se bo izvršilo in če ne
na morilcih, pa na njih otrokih in otrok otrokih.
O, maščevanje ne umrje, maščevanje je starejša
sestra pravice. In če so ljudje preboječi za mašče¬
vanje, tedaj pridejo duhovi in izvrše svojo dolžnost.
On; podgrebejo hišo, v kateri prebiva propadli,
oni razširjajo okrog njega strupeno vonjavo, in ce
čuti grozo in strah ter jim skuša uteči, zablodijo
ga zunaj med svetom in store, da >e vrne v krog
prežeče, propasti. Ti duhovi ne delajo razlike in
ne poznajo ne kralja, ne berača."

142

Tako je govorila Marijana in bilo je videti,
kakor bi govorila v pijanosti ali blaznosti. Potem
se je od Nadirja obrnila h Katarini in Mariji,
rekoč: „Danes mi bije srce divje, ker sem gledala
v umirajoče oči! Poslovim se od vaju — izvršila
sem nalogo — gotova sem s tem svetom. V hiši
naj si smem poiskati kotiček, kjer se bom vlegla
in ne bom več vstala. Pridita včasih k meni po¬
gledat, da me bodo gledale prijazne oči, kadar
bom umrla."

Sla je. Katarina in Marija sta sledili, da bi
ji pripravili posteljo. Nadir pa je stopil k oknu
in gledal v žalostni večer. Žalostno je šumelo po-
vejevju in po velem listju in žalostno je odmevalo
v njegovem srcu: na tem otoku prebiva smrt!

Konec

r

Marijana si je izbrala ležišče v starem pavi¬
ljonu v vrtu; poslopje je bilo že precej razpadlo.
Ležala je sicer pod streho, a veter je pihal od
vseh strani. Gospa Katarina in hčerka sta ji pri¬
govarjali, naj gre v katero izmed praznih sob in
v dobro posteljo, ali starka je hotela tako in nič
drugače. Rekla je, da ji ravno tako prija, ker vidi
nebo in sliši piš vetra in šumotanje vej, katerih je
bila zadnja leta v gorovju vajena. Lotila se je je
vročinska bolezen in kmalu je začela govoriti v
blodnji. Gospa in gospodična sta bdeli pri nji,
dokler ni zaspala, potem sta pa pustili čez noč
pri nji deklo, ki je pazila na bolnico.

Ko sta se pozno vrnili v sobo, našli sta
Arabca na svojem prejšnjem prostoru pri mizi.
Bil je zamišljen, da njunega prihoda niti slišal ni.
Pomalem se je zavedal, lice mu je postalo mirno
in ko si je z roko potegnil čez čelo, je rekel:
»Jaz sem samo sel; Murat in Francesketi sta me
poslala, da vama poročam o poznejših dogodkih,
ko smo šli od tukaj."

144

Zopet je nekoliko prenehal, potem pa je
nadeljeval svoje po Marijani prekinjeno pripovedo¬
vanje :

»Nimam več mnogo povedati. Jetniki smo
ležali v ječi, zunaj pa je razsajala druhal. Še enkrat
smo upali, ko so prišli Monteleončani, da bi rešili
kralja. Toda vlada je bila poslala toliko vojakov,
da so morali Monteleončani brez uspeha oditi.
Mesto njih pa so prišli sodniki, ki so prinesli v
žepih smrtne obsodbe. Med njimi je bilo več takih
ki so svoječasno živeli od Muratovih dobrot, a so
zdaj bili v bourbonskem taboru. Kralj se je smeh¬
ljal, ko se mu je govorilo o sodnikih in o sodbi
in ni hotel pred nje. Sodniki so ga sodili ob nje¬
govi nenavzočnosti, on pa je med tem pisal pismo
na svojo družino."

Nadir je potegnil iz žepa pismo in ga polo¬
ži! pred Marijo. Ta ga je samo pogledala, a se
ga ni dotaknila. Mati ga je vzela v roke in ga
glasno prečitala. V njem je jemal nesrečni kralj
slovo od žene in od otrok. Izrazil se je, da umrje
zato tako težavno, ker mora umreti tako daleč od
svoje družine. »Zapuščam vas brez kraljestva, brez
premoženja, obdan od mnogoštevilnih sovražnikov;
bodite vedno složni; bodite močnejši, nego je
nemila usoda in Bog vas bo blagoslovil!" To so
bile med drugimi stavki besede, s katerimi je to¬
lažil kralj svojo družino in se poslavljal od nje.

145

Katarina je jokaje položila pismo na mizo.
Nadir je rekel, da mu ga je kralj izročil, da bi ga
spravil Francesketijevi rodbini v roke, ki bi naj
skrbela, da ga dobi Muratova rodbina. Arabec je
nadaljeval:

„Kralj se je jokal, ko je pisal pismo in mi
ga oddal. Kmalu nato je vstopil častnik in vprašal
kralja, ali je pripravljen za smrt. Kralj mu je po¬
trdil. Vzravnal se je in je ponosno kakor v svojih
najlepših dneh sledil častniku. Ni mu bilo treba
iti daleč — samo čez prag ječe in na dvorišče.
To je bilo ozko. Že je čakalo dvanajst vojakov s
pripravljenimi puškami in napetim petelinom. Trdno
je stopil pred nje in s krepkim glasom je rekel:
»Vojaki, ne pustite me dolgo trpeti — prostor je
tesen — merite dobro na prsi!" Streli so počili
— padel je-“ ,

Mariji se je dozdevalo, kakor bi bile kroglje,
ki so podrle kralja, zadele tudi njene prsi. Ome¬
dlela je, a se je takoj zopet zavedla in je bleda
zapustila sobo. Mati ji je sledila in Nadir je ostal
sam.

Podal se je v svojo samotno sobico, v kateri
je bil prebival takoj po prvem prihodu v Koloni-
jevo hišo. Vso noč ni mogel zatisniti oči. Čutil
se je kakor pobitega in je na tajnem preklinjal
usodo, ki ga je bila prignala na ta otok in pred
obličje Francesketijeve hčerke. Kaj, ko bi se vrnil
domu — v svojo Arabijo? Kako mirno, v kakšni

10

146

zadovoljnosti so mu tekla otroška leta. Skušal se
je zamisliti v življenje, ki bi ga živel v domovini.
Toda bilo mu je vse zastonj; vedno in vedno mu
je silila pred oči njena podoba in arabska planjava
se je morala umakniti v ozadje. Naposled se je
zdel od usode prekletega in za nesrečo izbranega.

Ko je začelo svitati, hitel je na prosto.

Tudi Marija ni mogla cele noči spati. Da bi
pozabila, kar je danes slišala, podala se je k bolni
Marijani in ji je stregla. Ni hotela misliti ne nazaj
in ne v bodočnost Marljivo je stregla svoji nek¬
danji dojilji, ki je hudo trpela vsled neznosne
vročine v glavi. Celo noč ji je menjavala mokre
obkladke in res je proti jutru minila vročnica.
Marija je prepustila bolnico v oskrbi svoje matere
in je šla gledat, kaj dela Nadir.

Dolgo ga je pričakovala v dvorani, a ker
ga ni bilo, je vprašala slugo po njem. Ta ji je
povedal, da je šel že prav zgodaj iz hiše. Marija
se je silno prestrašila; tresla se je po vsem telesu.
Ali Arabec ne ve, da kdor ima na otoku sovraž¬
nika, ne sme ne ponoči in ne podnevi zapustiti
brez orožja hišnega praga, ker je vedno v smrtni
nevarnosti ?

Ogrnila se je v plašč in je hitela ven na
dvorišče in od tukaj dalje v vas. Ker ga nikjer
ni našla, iskala ga je za vasjo, za drevesnimi sku¬
pinami, za grmovjem; povsod se je bala, da bi se
znal Galvaui Serra prikazati s puško. Nakrat se

147

je oglasil zvonec v samostanu in prišla ji je dobra
misel. Gotovo bo na klopi, na kateri je sedela
takrat, ko je prvič dal spoznati svojo ljubezen do
nje. Ni se motila. Ko je krenila okrog samostan¬
skega vrta, videla ga je sedeti na klopici. Naglo
je stopila k njemu. Njeni koraki so ga vzdramili,
skočil je kvišku in se nasmehnil.

»Vrni se nazaj v hišo!" mu je rekla.

»Saj se bom," odgovoril je mirno, »samo
slovo sem hotel vzeti od tega prostorčka, preden
odidem za vedno."

„Torej hočeš oditi?"

»Da, Marija — proti domu. Če nam ničesar
ne ostane, spomin na domovino je vedno živ; člo¬
vek si vedno domišljuje, da bo tam našel oni mir,
katerega je vžival kot otrok. Ta prostorček je zame
svet kraj; tukaj sede sem videl čudno sliko, lepo
sliko svoje domovine; videl sem v duhu čarobne
dežele s svetlejšim solncem in modrejšim nebom.
Tamkaj žive moji bratje in sestre, ubožni sicer, a
brezbrižni za preteklost in prihodnjost."

Žalosten je povesil Arabec glavo in roke;
Marija ga je prijela za levo roko in je s solznimi
očmi zrla v njegov žalostni obraz.

On pa je položil svojo desnico na njeno ra¬
mo in je nadaljeval: »K svojim bratom in sestram
hočem. S seboj ne vzamem drugega, nego zaklad
v svojem srcu, ki si mi ga dala ti najti, zaklad
ljubezni, katerega bom delil, da bom izkazoval

10 *

148

svojim bratom in sestram dobrote. In če bom to
storil, boš pravzaprav ti Marija, ki je to storila.
Jaz hočem biti svojim bratom učitelj, hočem jih
učiti najslajšo tajnost — ljubezen do bližnjega,
hočem —“

Glej, v tem trenutku je izza žive meje, za
katero je svoječasno ležal Karabeli in opazoval
Nadirja in Marijo, kako sta se vračala z gorovja,
počil strel — z globokim vzdihom se je Arabec
zgrudil, a Marijin objem ga je obvaroval, da ni
padel na trda tla.

»Galvanil* je zakričala Marija in se je z
umirajočim, katerega je bila kroglja zadela v srce,
zgrudila na tla.

»Zadela si!“ se je nekdo oglasil iz samo*
stanskegn vrta.

*

5*5  5*5

Ker ni na Korziki pokopališča za mohame-
dance, pokopali so Nadirja v vrtu Kolonija Cec-
caldi. V bližini je Marija imela svojo klop, na
kateri sta mnogokrat sedela z očetom, ki se je
bil vrnil iz ujetništva; tukaj ji je oče povedal,
kako zvest je bil Nadir in kako se je žrtvoval
za kralja in bil povsod prvi in najpogumnejši,
kjer so bile nevarnosti največje. General France-
sketi je sedaj pričal o junaštvu tujca, katerega
zgodovina nikjer ne omenja. Odkar je bil padel

149

Nadir, je bila Marija veliko bolj mehkosrčna od
prej, in ni še bila zrastla trava nad grobom, ko
že ni vedela več, kateri spomin ji je dražji — ali
spomin na nesrečnega kralja — ali oni na brez¬
domovinskega junaka 1

rl

Kazalo

Stran

Stari republikanec. 3

Ogleduhi.20

Na širnem morju.35

V Veskovatu.43

Generalova hčerka.52

Roparji.66

Pogajanja.78

Kralj se joče.91

Starkina povest.98

Razpisana nagrada.111

Odhod.121

Vrnitev.130

Konec .143

T žalni M Ma, kajigarja v Ljuliijani, Dunajska nb šL7

se dobivajo sledeče knjige:

Zlatarjevo zlato. A. Senoa. Roman. 300 str. Cena Din. 24'—
Zmaj iz Bosne. I. E. Tomič. Pove3t iz Bosenske zgodovine
192 str. Cena Din. 20'—.

Pred nevihto. J. Turgenjev. Novela. 96 strani. Cena Din. 7'—.
Marjetica. Idila. Spisal A. Koder. 256 str. III. natis. Din. 20'—.
Materina žrtev. Pripovedka iz Dalmacije. Cena Din. 16'—.
Gozdovnik. Spisal H. Majar. I. in JI. del. Cena Din. 25 —.
Beneška vedeževalka ali prokletstvo in blagoslov. Povest.

65 strani. Cena Din. 7' — .

Skozi širno Indijo. Povest. Cena Din. 12'—.

Na indijskih otokih. Povest. Cena Din. 10 —.

Mrtvi gostač. Povest. Cena Din. 7'—.

Ciganova osveta. 65 strani. Cena Din. 7'—.

Hedvika, banditova nevesta. 78 strani. Cena Din. 7'—.
Cvetina borograjska. S podobami. 128 strani. Cena Din. 12'—.
Pravljice. Spisal H. Majar, 84 strani. Cena Din. 7'—.
Elizabeta, hči sibirskega jetnika. 100 strani. Din. 8'—.

Fra Diavolo. Povest iz roparskega življenja, 102 str. Din. 12'—.
Rilialdo Rinaldini. Zanimiva roparska povest. 114 str.Din. 14'—.
Musolino, ropar Kalabrije. Zanimiva povest. 102 str. Din. 8'—.
Požigalec. Zanimiva povest. S podobo. 82 strani. Cena Din. 6'—.
Parižki zlatar. Povest. 92 strani. Cena Din. 7'—.

Beligrajski biser. Povest. 56 strani. Cena Din. 7'—.

Cesar Jožef II. Povest. S podobo. Š8 strani. Cena Din. 7'—.
Devica Orleanska. Historična povest. 102 strani. Cena Din. 8'—.
Sin medvedjega lovca. Potopisni roman. Cena Din. 20 —

Pod krivo jelko. Povest iz časa rokovnjačev na Kranjskem.
Cena Din. 12'—.

Zadnji dnevi nesrečnega kralja. Povest. Cena Din 14'—
Fran baron Trenk, vodja hrvatskih pandurov. 80 str. Din. 7'—,
Burska vojska. 96 strani. S podobami. Cena Din. 12' -.
Revolucija na Portugalskem. Zanimivo razkritje portugal¬
skega dvora. Z 10 podobami. Cena Din. 6' — .

Cvetke. Spisal H. Majar. 72 strani. Cena Din. 6'—.

Krvna osveta — Kmetska vstaja. 56 strani. Cena Din. 7’—.
Sv. Genovefa. Povest. III. natis. 88 strani. Cena Din. 12'—.
Sveta noč. Spisal R. Vrabl, 56 strani. Cena Din. 6 —.

Sv. Notburga, pomočnica v vsakovrstnih potrebah in popis
življenja sv. Heme, 56 strani. Cena Din. 7'—.

Robinzon, povest, 118 strani, s podobami. Cena Din. 12'—.
Stric Tomova koča. — Povest. Cena Din. 16'—.

Največji slovenski spisovnik ljuhavnih in ženito-
vanjskih pisem. IX. pomn. natis, 160 str. Cena Din. 20'—.

Knjiga o dostojnem vedenju. Cena Din 9'—.

Balkansko-turška vojna. Slike z balkanskega bojišča. Z
18 podobami in barv. nasl. podobo. 190 strani. Din. 20’—.

Sove pravljice, 112 strani, z barvano podobo. Cena Din. 12 - —.

Zadnji dnevi nesrečnega kralja. Zgodovinska novela. Z barv.
podobo. 150 strani. Cena Din. 15’—.

Božja pot na Šmarni gori, z barv. podobo. 32 str. Din. 4'—

Čarovnica s Starega grada. Povest iz sred. veka. Din. 6'—.

Kraljevič in berač. Povest. Cena Din. 6'—.

Božja pot Matere božje na Blejskem jezeru. 32 str. Din. 4 —.

Slovenski šaljivec. Spisal Silvester Košutnik. I. II. III. IV,
in V. del. Cena posameznemu zvezku Din. 12'—.

Veliki vsevedež. Zbirka zanimivih in kratkočasnih spretnosti.
II. pomnoženi natis. Cena Din. 18'—.

Kodčevski katekizem. Ženitne in svatbene napitnice. 64 str.
Cena Din. 6'—,

Narodna pesmarica, zbirka najpriljub. pesmi. 100 str. Din. 8’—.

Vošilna knjižica. Zbirka vošilnih listov in pesmic ob priliki
novega leta in imendana. 96 strani. Cena Din. 8'—.

Bočni slovensko-nemškiinnemško-slovenski slovar. D. 15'—.

Slovensko-angleški in angleško-slovenski slovar. II. po¬
množeni natis. 160 strani. Cena Din. 20' — .

Slovensko-italijanski in ital.-slov. slovar, s katerim se brez
pomoči učitelja ital. jezik priuči. 210 strani. Cena Din. 20’—.

Kubična računica za trgovce z lesom. Cena Din. 30'—.

Kubična knjižica za rezan, tesan in okrogel les. Cena v
platno vez. Din., bolj obširna 312 strani Din. 60'—.

Sova kubična knjiga za novo metersko mero. 200 str.Din. 60’—.

Najnovejši hitri računar, pridejan proračun iz stare mere n«
novo. 262 strani. Cena trdo vezan Din. 15'—.

Mlinarjev Janez. Povest. — Cena Din. 12'—

Najnovejša velika egiptovska sanjska knjiga. Din. 22-50.

Sanje v podobah. (Mala sanjska knjiga.) Cena Din. 8'—.

Ho va velika arabska sanjska knjiga. Najnovejša
ilustrovana izdaja. 310 strani. Cena Din. 50'—.

Spretna kuharica. Nova kuharska knjiga. Navodilo, kaka
se kuhajo dobra in okusna jedila. 272 strani. Cena mehko
vez. Din. 32'—. Elegantno v platno vezana Din. 38'—.

Nove krasne razglednice Šmarne gore, Medvod, Rožnika.
Fužin itd. po Din. 1'—.

.Narodna gorenjska noša“, komad Din. 1—.

Muzikali je: ,,Buri pridejo** za glasovir in citre. Din 4'—.

Pri naročilih se mora denar naprej poslati in Din. 3' — za
poštnino priložiti. Na povzetje se ne pošilja.







m**±mm *»

Univerzitetna knjižnica Maribor

096002050

COBISS a