£ M

Rimska božja pot

in

nlovenski romarji.

- -

Spisal

kanonik Dr. Ivan Križanič.

Ponatis iz Slovenskega Gospodarja 1 '.

MARIBOR

Tisk tiskarne sv. Cirila v Mariloru.


t Ur  £> '  '

"A *) At i t)

9* dt^

* E0\

Rimska božja pot

in

(Kr

slovenski romarji.

-esfe©-

Sem že zopet na poti! in menda sem ne¬
katerim čitalcem „Slov. Gospodarja 1 ' že tudi
na poti, ker imam v Gospodarju zmiraj zadnjo
besedo — na zadnji strani namreč.

V Mariboru je nas romarje na kolodvor
spremljalo veliko gospode. Naš mil. knezo-škof,
ki so svojega prečast. gosta, celovškega škofa,
tudi romarja, spremili na kolodvor, so nam dali
v  sveti blagoslov, in blagoslov božji je nas malo-
.**' srčne osrčil, da smo se veseli podali na pot.

Kedar se človek podaja na daljno pot se
mu vsiljajo resne misli. „Popotovanje bratje,
t je naše življenje", pravi slov. pesen. Podam se
na dolgo pot, ali se bom pa vrnil, to ve le —
Gospod. To je menda moja zadnja daljna pot.
Potem še me čaka pot v tisto deželo, iz katere
nazaj poti ni, pa tudi ne bom silil nazaj, ker
Slomšek poje:

„V taisto deželo trpljenje ne zna,

Le tamkaj je pravo veselje doma".

4

Zjutraj ob osmili (9 aprila) zasedlamo že¬
leznega konja in ga poženemo naravnost na
jug. Naj mrha vozi, saj ga dostikrat napajamo.

Ko na dravskem mostu pogledam skozi
okno, vidim sv. Petra in nad sv. Petrom cer¬
kev Matere božje na Gori. Ivedaj pa še bomo
pri Mariji v Loreti, in na grobu sv. Petra v
Kirnu ?

Šest nas sedi v enem kupeji. Dva nosita
brade, štirje smo gladkega lica. Trije smo slo¬
venske krvi, a trije so Nemci, pa se dobro ima¬
mo, ker smo katoliški kristjani. Vseh štajarskih
slovenskih romarjev nas je 37. Duhovni romarji
so čč. gg : Ermenc Fr., župnik v Lučah, Jan-
žek Eduard župnik v Rimskih toplicah, Kitak
Fr., provizor pri sv. Ožbaldu, Kozinc Jan., ka¬
plan v Slatini, Kragl M., župnik na Polji,
Kralj Jož , župnik v Puščavi, dr. Iv. Križanič,
kanonik v Mariboru, Kukovec Jan., župnik v
Hartmannsdorfu, mil. knez in škof ljubljanski
Jakob Missia, Anton Missia, župnik v pokoji,
Pintarič Fr., mestni župnik v Radgoni. Selev-
šek Rih , kaplan v Marija-Celu, Lorber Er., ka-
pitular iz Admonta, Potočnik Ant., mestni ka¬
plan v Slov. Bistrici, Skuhala Peter, župnik
pri Veliki Nedelji, Sorglecbner Jož., župnik v
Cirkovicah, Tomažič M., župnik v Gomilici,
Venedig Vil., župnik v Središči, Burcar Mat.,
župnik v Rušah. Posvetni so: Arnuž Liza. Fak
Zeta in Ana Janežič iz Maribora, Gubenšek
Jak., pos. v Prevorji, Jurič Fr, frater pri sv.
Trojici, Kaiser Martin, mestjan v Ptuji, s svojo
soprogo Jožefo, Klanjšek Val., pos. v Vojniku,
Kropej Ant, škof. sluga v Mariboru, Lešnik
Val,  hišnik iz Ptuja, Lor Marija iz Celja, Pra-

5

ter Marija iz Maribora, Bauman Jan., oskrbnik
iz Vindenave, Vojsk Ant., organist od sv. Lov¬
renca, Meklav Ant, kmet. sin iz Pake, Logar,
Mecesnik in Sturm, posestniki iz Solčave. Vseh
Slovencev pa nas je bilo nad dve sto.

V Zidanem mostu smo obedovali; jeli smo,
kar smo dobili, a ne, kar smo naročili.

Okoli poldneva smo bili že v Ljubljani,
kjer se nam je pridružilo kakih 100 kranjskih
romarjev. Na čelu jim je bil prečastni vladika
dr. Missia. Slišal sem, kako je nek visok urad¬
nik na kolodvoru očitno knezoškofa prosil, da
naj prineso za njega in njegovo rodbino bla¬
goslova sv. Očeta.

V Gorici je zopet več ko sto romarjev —
Slovencev in Lahov — stopilo na voz Zdaj
se nam pa spači železni konj, rekoč: toliko ljud¬
stva jaz sam ne morem več vleči. Tedaj pa mu
dobimo tovariša, in oba sta zdaj z nami na
jug kar letela.

Unkraj Nabrežine zagledamo morje. Pri
oknih je bila glava pri glavi, ker mnogo romar¬
jev morja še ni videlo. Mi pa, ki smo že morja
vajeni, mirno obsedimo.

Zvečer ob osmih smo laško mejo preko¬
račili.

Po časih nastaja večer in tema in obču
dovali smo krasno ponočno južno nebo, katero
je že toliko pesnikov navdušilo. Potem si vsak
pripravi na vozu gnjezdo, kako se je pač dalo,
in vsak v svoj kot riva glavo. Če si hotel kaj
izvedeti od svojih tovarišev, nobeden ti ni več
odgovoril, ampak vsi so začeli teže in teže di¬
hati, kakor bi železnima konjema vleči poma¬
gali. Vlak nas je tako lepo zibal, kakor bi nas

v zibeli imel, in kmalu tudi meni mine zavest,
da nisem več vedel, kje da sem

Pri Benetkah smo drugokrat gledali morje,
a potem smo se vozili daleko od morja, in še
le, ko se prespim, smo v mestu Rimini zopet
prileteli do morskih obalov.

Najhujše na potovanji je, da se zjutraj
ne moreš umiti. Od petih do devetih smo se
vozili tik morja, a nismo imeli toliko vode, da
bi si človek malo zaspane oči izpral. Zato pa
se je solnce tem lepše umilo, in ko je vzdigalo
iz morja svoj zlato-svitli obraz in je pokazalo
svojo debelo glavo iz kopeli, smo kar občudo¬
vali njegove dolge rumene lase in smo se sra¬
movali, da smo neumiti in brez glavnika.

Ribiči so mreže umivali. Bila je podoba,
da so celo noč lovili, pa nič ulovili. Ribstvo
je trd kruh, ribiči so do pojasa in do glave
hodili po mrzli vodi. Ženke so na obalu sedele
in so menda v svojih pleterkah zajutrek za
ribiče hranile Njihovi mali tolkači se že tudi
daleč v morje upajo, in tako se rano pozna,
kar meni mornar biti.

Ob devetih prisopihamo v Ankono. Mesto
ima imenitno luko za italijansko brodovje. Luko
bi človek mogel tudi imenovati „pribežališče
ladij“. Toda mi iščemo drugo pribižališče in se
tedaj ne vtegnemo v Ankoni muditi. Mi iščemo
Marijo, pribižališve grešnikov in zato hitimo,
kakor najbolj moremo — v Loreto.

Za pol ure že se pripeljemo pod breg in
veseli gledamo na breg mestice Loreto, ki je od
postaje Loreto pol ure oddaljeno. Dasiravno je
na postaji mrgolelo umazanih in pokvečenih ko-
leseljnov, ki bi nas radi zapeljali na breg, se

7

vendar odločim peš iti v mestice, da se neko¬
liko prehodim in si spretegnem zaspane ude
Toda celi roj beračev me obsiplje — na Laš¬
kem vse berači, in ker nisem gleštal niti be¬
liča laškega drobiža, stopim z nekim prija¬
teljem na voz To vam je bila strašna kučija!
Kmet, ki je že tri kmetije zapil, pri nas nima
tabo blatnega in razklopotanega koleseljna.
Vprežen je bil osel.

Avanti, le naprej! Toda dolgo je trajalo,
pred ko je kočijaš osla pripravil, da je presto¬
pil. Pa kočijaš ni vsedel na voz, ampak je kraj
voza letel in z debelo leskovico je tako neu¬
smiljeno tepel ubogo mrcino, da je vsakokrat
počilo, kakor bi ga s peračo mahnil. Ko pa
bitje ni nič izdalo, začne kočijaš kričati, kakor
bi Turki prihajali in krik osla toliko prestraši,
da je poskusil en par krati skočiti, a zopet
je drobno korakal, kakor kaka gizdava gospo¬
dična. ki od same lepote ne ve, kako bi sto¬
pila. Sred mestica pa prednja os sprašči in voz
se nagne na mojo stran in zdaj bi bil ležal v
prahu na ulici, da ne bi prihitela močna La¬
hinja na pomoč, ki je voz toliko podržala, da
sem se izdeval.

Nič ne reci, tolaži me tovariš, če sva se
slabo vozila, bova pa zato debelo plačala.

Kakor roja, ki se za človekom vsiplje, sva
se zdaj komaj vtegnila beračev otepati.

„Sveta hišica" stoji sredi prostorne, lepo
zidane cerkve. Da me je srce tiralo naravnost
v tisto hišico, v kateri so nekdaj Jezus, Marija
in sv. Jožef v Nazaretu živeli, to si pač lehko
mislite. Ko se stlačim v kapelico, padem na
kolena in pozdravim Marijo : Zdrava Marij a,

8

milosti polna, Gospod je s teboj! Prvo-
krat ,jo je nekdaj nadangel) Gabriel v tej hi
šici ravno s temi besedami pozdravil. In zdaj
koliko zvonov po celem voljnem svetu vsak
dan „Zdrava Marijo 1 ' odpoje, in koliko „Ceščena
Marij" zmoli ves krščanski svet den za dne¬
vom! Bog je kedaj Abrahamu djal: „Poglej
nebo in preštej zvezde, če jih moreš:
toliko bo tvojega zaroda".  Prav toliko
je zdaj Marijinega zaroda — Marijinih otrok.

Ker so romarji že preveč v nemar po meni
hodili, vstanem in grem v žagrad čakat na sv.
mešo. Naši redarji so modro vkrenili, in že poj-
doč so kocke odločile, po kateri vrsti, da bo¬
demo meševali: drugači bi se menda res stepli,
ker nas je bilo veliko nad sto duhovnikov.
Meni je bila sreča mila Že tretji sem meševal
pri velikem altarji, dokler je veliko gospodov
še ob štirih in petih popoldne meševalo. Uža¬
lilo me je, da pri tej sloviti cerkvi ni pravega
reda, kar je pobožnost jako motilo. Po mojih
mislih pri tej cerkvi ni zdrave glave, ni pra¬
vega gospodarja, zato pa vsak dela, kar se mu
ljubi. Vse naj se pošteno in po redu
godi!  Nestrpljivo za naše oči je tudi, da tam
duhovniku alba sega le do kolena. Po sv. meši
mi prijatelj reče: Da bi se ti danes videl pred
altarjem, kakšen si vendar bil!

Ko se romarji popoldne po mestu razidejo,
hitim jaz občudovat svete hišice. Stene od zno¬
traj so še prvotne, bolj črne, na mestih ome¬
tane, na mestih pa že gole. Zunaj je hišica z
dragim marmorjem obzidana. Stara streha in
kar je bilo lesenega pri hišici, je pokopano pod
altarjem. Zdaj je obok zidan in hišica je neko-

9

liko vzdignjena, da ima prekrasni altar tudi do¬
stojno visokost. Poljubovali smo za altarjem
molitveni stol Marijin; omara Marijina je skrita
tik altarja v lepi. novi omari. Radostno smo
gledali troje skledic, katere so sv. rodbini pri
obedu služile, in smo devali v nje spominke,
da nam jih je duhovnik blagoslovil. Drago
okinčana podoba Marije s Sinekora na altarji
je izrezana iz cedrovega lesa; obraza sta po
starosti očrnela. Na severni strani zunaj je v
marmor vsekan napis:

Druga svetišča postavljali so
Naši očetje po svetu okrog,

Toti tempelj svetejši je,

Angelji so ga postavili, Mati in Bog.

Cerkev ima bogato zakladnico, v kateri
kraj sten stojijo visoke omare, ki segajo gori
do stropa, ki so vse založene z različnimi za¬
kladi in darovi. Dosti časa sem trebal, da sem
jih enkrat površno pogledal, kdo bi jih tedaj
vtegnil popisati? Mene sta zanimala zlasti dva
zaklada, in sicer krona in žezlo švedske kra¬
ljice Kristine, duhovite hčeri luteranskega kra¬
lja Gustava Adolfa, ki je 1. 1655 slovesno pre¬
stopila v kat. cerkev, ter ob enem kraljevsko
krono odložila in darovala Mariji v Loreti, ker
bi kraljice katoličanke švedski mogotci na pre¬
stolu več ne trpeli. Človek bi rekel da jej je
Marija v nebesih že lepšo krono povrnila. Še
bolj čuden je dar nekega ribiča iz jutrove de¬
žele. Ribič je iskal bisere na dnu morja, pa ni
bil kaj srečen. Stori tedaj obljubo, da prvi bi¬
ser, katerega najde, hoče v Loreti Mariji da¬
rovati. Se tisti den vlovi veliki biser, na kate¬
rem se lepo vidi podoba Marije in Jezušeka.

10

Še lepša je podoba božja na dnu našega srca;
Bog ne daj nje umazati ali oskruniti.

Ob štirih so imeli tamošnji duhovniki slo¬
vesne latinske večernice. Vse jim je šlo tako
naglo od rok in raz jezika, da skorej ni bilo
spodobno. Mogoče vendar, da kri vo sodim ; laška
kri je pač bolj vroča in se hitreje pretaka, ka¬
kor naša. Ostudno se je obnašal moški pevec
na shodih, ki je prvi glas pel. Kako je sukal
glavo in oči preobračal, in si zraven celo cer-
kvo spregledal, ali ga ljudje kaj občudujejo ali
ne. Navadno tudi pri nas kaka gizdava deklina
le na koru kokodaka, a doli v cerkvi ne more
in noče ziniti. Na koru naj žveglje pojejo, de¬
kline pa v cerkvi. Na kor deklin ni treba va¬
biti. — Basta!

Pred večernicami je bila laška in potem
tudi nemška pridiga. Zdaj po večernicah pa
so slovenski romar|i, zlasti tisti iz Gorice, mene
nagovorili, da bi tudi slovenski zapridigal. Kar
človek rad stori, na to ga pač lehko pregovo¬
rijo. Sicer sem se bal. da se mi bode beseda
zapletala, ker je bilo srce prepolno, toda pri¬
digarju Bog pomaga. Da-si je bilo srce jako
razburjeno, vendar ko beseda začne teči, precej
nastane v prsih mojih velika tihota.

Govoril sem pa tako-le:

»Poveličuj moja duša Gospoda, in raduj
se moj duh v Bogu, Izveličarju svojem!“ Veste,
preljubi slov. romarji, kje se je ta pesen prvo-
krat pela'? Glejte, v tej sveti hišici je ta visoka pe¬
sen brž ko ne prvokrat zadonela, presv. Devica
sama jo je zapela, ko jej je angelj Gabriel prinesel
veseli glas, da bode Mati božja postala. Tudi
naša srca danes radosti poskakujejo in tudi

11

moja duša bi najrajše veselo zapela : „Poveličuj
moja duša Gospoda!" ker danes gledajo naše
oči hišico, v kateri je Beseda božja človek po¬
stala, da bi nas odrešila in izvelieala.

Toda. kako zdaj sv. hišica tukaj sredi laške
dežele stoji, dokler je Marija vendar bila v sv.
deželi in sicer v Nazaretu doma? Poslušajte
čudno zgodbo sv. hišice. Rimski cesar Vespa-
zijan je porušil mesto Nazaret. Se le sv. cesa¬
rica Helena jo je poiskala in tudi našla pod
razvalinami, in sicer nepoškodovano, in jo je
spoznala po čudodelni Marijini podobi, ki še
se zdaj tukaj na altarju časti. 'Helena je nad
hišico postavila prelepo cerkev. Ko prihrujejo
divji Saraceni, turski rod, v sv. deželo, je bila
hišica zopet v nevarnosti, da jo neverniki oskru¬
nijo. Zato jo angelji naložijo na svoje rame in
jo prenesejo v drugo deželo. Veste, ljubi slov.
romarji, kam so jo preselili? Na slovenska tla,
veselite se ! na našo slovensko stran. V Ter-
sat pri Reki, na visoki in veseli grič, s ka¬
terega je lep razgled na morje, so jo prenesli.
To se je zgodilo 10. maja 1291. Od vseh kra¬
jev se je slov ljudstvo shajalo pozdravljat Ma¬
tere božje. Toda že za tri leta in sedem me¬
secev angelji hišico zopet preselijo, in sicer
sem-le na ta visoki hrib, ki gleda daleč tje po
morji.

O ljuba mati Marija, kako daleč smo pač
bežali za teboj slov. romarji, in s silo le smo
te došli. O sv. hišica, zakaj si nas vendar za¬
pustila, o presladka Devica, zakaj si od nas
odšla? Dragi slov. romarji, na to vprašanje
vam pač ne vem veselega odgovora. Skorej go¬
tovo, da so naši grehi to zakrivili. Toda zdaj,

12

ko smo te tukaj zopet našli, o Marija, te po¬
nižno prosimo odpuščenja; o ne zavrzi svojih
slovenskih otrok, ampak zopet se milostno oglej
na nas!

. 1 . Sv. hišica je borna, revna hišica, kakor
vidimo, vendar je presrečna hišica, katero vsak
videti želi. in tudi mi smo preveseli, da jo gle¬
damo. In zakaj je tako srečna tota hišica? Za
to, ker je bil ljubi Jezus v njej doma, Marija
v njej gospa in sv. Jožef gospodam

Tudi človek je revna stvar. Že David, ki
je bil sicer mogočni kralj, toži: „Kaj je človek,
da se ga spominjaš, in sin človeka, da ga obis¬
kuješ ?“ Vsi preroki živo popisujejo človeka —
siromaka. Človek je kakor „juterna rosa, ki na
zemljo pade" in jo zemlja popije, ali je kakor
„jutranja megla, ki zgine" in jej nikjer ni več
sledu na nebu. Prerok Izaija primerja človeka
tudi „kapljici. ki na vedru obvisi" in se kmalu
posuši, in kralj David piše: „da je človek, kakor
cvetlica na polji; veter potegne po njej, in ne
pozna se več mesto, kjer je cvetela". In človek
sam občuti svojo slabost, in tudi mi spoznamo
svojo revnost zato smo pa šli na božjo pot
iskat božje milosti in pomoči Device mogočne
— Marije pomočnice!

Dasiravno pa je človek ubog in siromak,
vendar je presrečen, ako Jezus v njegovem srcu
stanuje; tedaj je človek pravi, živi tempelj
božji: „Aii ne veste, da ste tempelj božji, in
da Duh božji v njem prebiva 1 '; njegovo srce je
tako rekoč tudi sveta hišica: „tempelj božji je
svet, in to ste vi". Jezus sam na glas blagruje
Caheja, ko se je spokoril, rekoč: „Danes je tej
hiši zveličanje došlo, ker tudi on je zdaj sin

13

Abrahamov. 1 ' Več kakor sin Abrahamov, božji
otrok je človek, kedar je v milosti božji. po¬
glejte, kako ljubezen nam je skazal Oče, da
se otroci božji imenujemo in smo". O ko bi
vendar milost božjo prav visoko cenili, in je
nikdar več ne zgubili. ,,Hrani kar imaš, da ti
nihče venca ne vzame." O Marija, mati milosti
in našega življenja sladkost, prosi za nas!

2. Tudi naš slovenski narod je bolj vbog
in boren kakor bogat, in zato nas naši sosedi
radi prezirajo in se nad nas povzdigujejo. Naš
slovenski dom ni velika palača, ampak je bolj
podoben majhni hišici.

Toda eno srečo ima slov. narod, to srečo
namreč, da je vseskozi kat o lisk  narod; kar
nas je, smo vsi otroci sv. matere katoliške cer¬
kve. Malo narodov na svetu je tako srečnih,
lehko jih na prste prešteješ. In eno čast ima
slovensko ljudstvo, da ga imenujejo pobožno
slovensko ljudstvo. Daši tedaj ni obširna naša
domovina, je vendar preimenitna, ker je v njej
zakopan zaklad sv. vere, in dasiravno je boren
naš narod, pa je presrečen, zakaj „srečno ljud¬
stvo, čegar Bog je Grospod, ljudstvo, katerega
si je Bog v delež izvolil". Kakor je ta sv. hi¬
šica borna, pa je častitljiva, ker je Sin božji v
njej prebival, tako je imeniten naš narod, dok¬
ler smo božje ljudstvo.

Ce pogledamo sv. hišico, zapazimo tu in
tam že golo steno, in na mestih se zid že tudi
ruši. Moram povedati in ne smem zamolčati,
da se vidijo tudi na našem slov. domu semter-
tje razpokline. Zlasti dve razpoklini naj ome¬
nim, ki ste na kvar lepemu licu slovenskega
doma.

14

Prva razpoklina, ki se kaže na naši hiši,
je kakih dvajsti tisuč prekmurskih Slovencev
na ogerski strani, katerim so svoje dni vsilili
luteransko vero. O Marija, mi molimo danes
za vse Slovence, da si jim mila, a vendar te
posebno prosimo za tote nesrečne naše brate,
da jim pri tvojem božjem Sinu milost izprosiš,
da jim na skorem zasije luč sv. vere. Toda ta
razpoklina ravno nevarna ni, dasi naše oči jako
boli, veča nevarnost našemu domu od druge
strani preti.

Drugo razpoklino v našem^ domu povzro-
čujejo naši liberalni Slovenci. Časih je ta raz¬
poklina že prav nevarno zazijala. Naši liberalci
so tem nevarnejši, ker trdijo, da so sicer tudi
dobri kristjani, dokler vendar krščanske dolž¬
nosti zanemarjajo in marsikaj počenjajo, kar
pobožno slovensko ljudstvo pohujšati in med
nami razpor zatoriti zamore. O Marija, mogočna
Devica, izprosi našemu milemu narodu milost,
da se nad njim izpolni beseda preroka: „Jaz
bom spet zazidal razpokline njegovih zidov“.
Suknja Jezusova, katero si mu ti, o Mati, stkala,
je bila scela — brez šiva, in nikdo, niti njegovi
sovražniki, se niso upali je razdirati. Hudobna
roka bi vsakako tudi bila, ki bi se upala edi¬
nost katoliškega našega naroda razmikati. Da
bi vendar dobili Duha zastopnosti: „da pra¬
vični iz vere živi“ in ne iz narodnosti, in da
vera narodnosti ne kali, ampak na pravega
katoličana se kakor Bog, tako tudi dom in ce¬
sar slobodno zaneseta. Vsa narodnost pa, ki
ne stoji na trdni podlagi verskega prepričanja,
je omahljiva in sebična, mi nič za njo ne damo !

Ce bode naš narod zopet vseskozi veren

15

in pobožen, in ako bode vsak Slovenec ne
samo sin matere Slave. ampak tudi otrok
božji, o potem bode tudi Marija rada med nami
doma, potem bi se precej z nami vrnila. O Ma¬
rija, pridi vendar k nam nazaj na našo sloven¬
sko stran! O ko bi Ti vedela, koliko tvojib
pesni se po naši slovenski domovini razlega,
koliko rožnik vencev ti naši Slovenci vsak dan
zvežejo, kako se tvoje podobe in tvoji altarji
kinčajo, kako so pri nas goste tvoje cerkve in
zlasti romarske tvoje cerkve čestokrat natla¬
čene vernega slov. ljudstva, gotovo bi k nam
nazaj prišla. O pridi vendar, mi ne bomo tvo¬
jega božjega Sina in tebe več žalili!

Čudna reč! „Sveta hišica*' je v Nazaretu
stala kraj morja Genezaret. V Tersatu je gle¬
dala doli na morje, in tudi tukaj iz Lorete
vidimo široko morje. Kaj le to pomeni ?

„ Velika, kakor morje je tvoja žalost;*.
Morje nas svari, naj bi več ne grešili, in Ma¬
rije Matere več ne žalostili, ker je že itak ve¬
lika kakor morje žalost njena. Mi slovenski
romarji ti obljubimo, da te odslej ne bomo več
žalili — tedaj pa le pridi zopet k nam. Amen.

V Loreti me je vedno čarala misel, da
bode ,,sveta hišica*' skorej k nam nazaj prišla.
Kar pač srce poželuje. človek rad veruje.

Ljubka domača pobožnost je bila, ko smo
se Slovenci pred odhodom še enkrat v sveti
hišici zbrali, kjer je nek kmetišk človek na
naše namene ne vem, koliko očenašev zmolil.

Ko pridem doli po bregu na železnico, sem
občudoval veliko potrpežljivost železniškega
uradnika. Kavno so vozove prevažali, da bi jih
za nas lepo vredili in tedaj niso smeli romarji

16

precej stopiti na vozove. Toda bolj ko je
uradnik kričal in z rokami mahal ter romarje
odganjal od vozov, huje so mu silili na želez¬
nico Se ne porine enega na stran in drugega,
ki že pleže po vozu za suknjo nazaj potegne,
pa se že deset drugih spenja po kljuki na vra¬
tih, da bi si prej ko slej svoje gnjezdo zago¬
tovili. Vendar uradnik se ne navoli opominjati
in letati, da mu je že znoj tekel izpod pisane
uradne kape, in le njegovi vstrajnosti je pri¬
pisati, da se ni zgodila nobena nesreča. Ko bi
bil jaz v njegovi koži, jaz bi bil gotovo palico
vzel, ker nekaterih ljudi človek z drugim do¬
kazom ne more prepričati. Jaz sem že presta
pal, in le malo je manjkalo, da nisem stopil
vbogemu uradniku na pomoč.

Že v mraku smo železnega konja zopet
natirali in ko se zjutraj vzbudim, in ko zme-
zim svoje oči in svojo zmešano kečko rado¬
vedno pomolim skozi okno. je že tudi visoka
kuplja sv. Petra v Rimu stegala svojo glavo
ter nas radovedno gledala črez hribe, koliko
nas kje bo slovenskih romarjev, kajti slovenskih
romarjev še, kar stoji, gotovo ni nikdar toliko
videla, kakor to jutro.

Ko vlak v Rimu postoji, je bliskalo in
grmelo, in tedaj smo s strahom stopili v večno
mesto, kakor so se nekdaj Izraelci med gromom
in bliskom bližali sv. gori Sinaiski, poslušat de¬
set božjih zapovedi.

Rimski odbor za avstrijske romarje nas
prijazno vsprejme in nas razredi v šoke po tri¬
najst romarjev. Vsakemu šoku na čelu je bil
„kaprol“, ki nam je po jutrih naznanjal dnevni
red, kakor so nam ga odborniki določili.

17

Na jako ličnih kolesljih nas vozači zavle¬
čejo v odločena stanovanja. Naš šok je dobil
stan pri neki vdovi poleg Kvirinala, tedaj po¬
leg kraljeve palače, ki pa po pravici ni nje¬
gova, ampak palača je rimskega škofa, katero
si je laški kralj pred leti — osvojil. V obče
smo bili s svojim stanovanjem in tudi s hrano
zadovoljni in reči moramo, da je naša gospa
storila, kar se je dalo. Najbolj smo pogrešali
snago. Da je ženskih skrb snage, tega na Laš¬
kem ne vejo.

Razni oddelki so dobili tudi svoje vodi¬
telje, čestokrat so bili rimski duhovniki vodi¬
telji, ki so jim razkazovali znamenitosti več¬
nega mesta ter razlagali zgodovino svetih to¬
rišč. Občne božje službe in večernih romarskih
shodov sem se tudi jaz vdeležil, a drugače sem
delal na svojo roko in po svoji pameti. Mnogo
ljudstva se namreč težko pod eden klobuk stlači
in med tem mine dosti časa, ki je že drugod
zlata vreden, a v Rimu še je dražji.

Prva naša pot je bila, kar se sicer samo
ob sebi razume, na grob sv. Petra. Cerkva sv.
Petra je res ogromna, prav, da je mati vseh
cerkev. Kakor si otrok ne more pomagati, če
mu oblečeš veliko suknjo, tako nekako nerodno
sem se jaz obnašal v tej velikanski cerkvi, ko
prvič stopim v njo; dozdevalo se mi je, da pro¬
stori kar rastejo,pred meno. Ko pa vidim, da
vsak hiti naravnost na sredino cerkve, kjer je
grob sv. Petra, potem se tudi jaz podvizam za
njimi.

Sred cerkve je ograjen prostor in skozi
vratca se podam doli v grob. kjer počiva truplo
sv. Petra razve glave. Poljubim sveti kraj in

18

skušam moliti, pa mi ni nič šio prav od rob.
Merim z očmi nad menoj neizmerno visočino
kuplje, ki se vzdiga nad grobom, in zapazim
na obrobji kuplje z zlatimi črkami zapisane
besede: ,,Tu es Petrus“ — ti si Peter, t. j.
skala. Zdaj se jezik razveže, ^in precej vem,
kako in zakaj mi je moliti. Ce človeku vest
očita, da je trst, katerega vsaki veter maja in
vsaka sapa pripogiblje. potem pač ve, zakaj
ima na grobu sv. Petra moliti, čegar vera se
ni nikdar omajala, in ki je skala, na kateri
stoji cerkva Kristusova tako trdno, da je vrata
peklenska zmagala ne bodo.

Doli v grobu je altarček, na katerem so
sicer — pa le s posebnim dovoljenjem — du¬
hovniki smeli meševati. Nam pa sreča ni bila
tako mila. Sv. oče so namreč za zdaj, dokler
so v Rimu tako nevarni časi, prepovedali tamo
meševati, ker se neki bojijo — in ta strah ni
prazen —, da bi kdo zlobni ne zlezel v pod¬
zemeljsko kapelico ter zatoril kakšnega si bodi
streliva

Vrh groba in sicer sred cerkve stoji glavni
altar, celi iz najdražjega marmorja. Na altarji
pa je priprava čudno priprosta. Sredi altarja
zlati sv. križ in na obeh straneh po troje sveč¬
nikov, to je ves kinč tistega altarja, na kate¬
rem le sv. oče, in tudi oni samo ob visokih
praznikih in pri posebnih priložnostih oprav¬
ljajo daritvo sv. meše.

Okoli altarja gori noč in dan 89 pozlače¬
nih svetilnic Nad njim je razpet velik balda¬
hin ali nebo. katerega nosijo štirje visoki stebri
iz pozlačenega brona.

Dve vrsti velikih štirioglastih stebrov de-

19

lite cerkev v tri ladije. Stebri in stene so z
marmorjem kriti. Na strtem stebru od vrat na
desni strani vidimo podobo sv. Petra iz brona
lito, sedečo na tronu. Podoba je neki že iz pe¬
tega stoletja in romarji jo častijo s tem. da jej
desno nogo, katero malo naprej drži, poljubu-
jejo, kar jo je tako zglodalo, da je zdaj noga
sv Petra taka, kakor da bi si bil v mladosti
prste odsekal, a zdaj da mu je zarastlo.

Kraj sten se vrstijo kapele, ki pa je vsaka
že za se cerkva, tako velike so. Vse slike na
altarjili in sploh po celi cerkvi sv. Petra so
mozaik, razun ene edine, ki je namalana. Ma-
lar napravi podobo s pomočjo raznih barv, mo¬
zaična podoba pa se sestavi s pomočjo kamče-
kov različnih barv, katere umetnik tako lepo
ubrati razume, da je najbolji malar lepše na-
malati ne more.

Orjaško kupijo nosijo štirje nad 70 me¬
trov debeli stebri. Vrh teh stebrov, tam kjer
kuplja na njih sloni, so na krasnih mostovžih
hranjene sloveče svetinje, in sicer: prt sv. Ve¬
ronike, katerega je Jezusu na križevem potu
podala, kos sv. križa, katerega je našla sv.
Helena, gornji del sulice, ki je prebodla presv.
srce Izveličarja, in glava sv. apostola Andreja.

V prednjem koncu cerkve, kjer je v naših
cerkvah navadno veliki oltar, stoji oltar Ma¬
tere božje. Nad njim se hrani stol sv. Petra,
tisti leseni stol namreč, ki je sv. Petru, prvemu
rimskemu škofu, nekdaj služil pri sv. mesi.

Treba je tudi na cerkveno streho stopiti,
da si pogledamo razgled po starodavnem Rimu.
Cerkva sv. Petra gleda namreč visoko črez
mestne palače, kakor koklja črez drobna piščeta.

2 *

20

Na streho ne hodiš po stopnicah, ampak pola¬
goma napeta pot te pripelje na streho. Zgorej
biva več rodbin, ker tako velikanska cerkva
treba stražnikov, pa tudi delalcev. ker je zmi-
raj dosti popravka. Pot človek pošteno v kole¬
nih občuti, kadar pride na površje strehe. Dalje
na visoko kupijo plezti me ni veselilo, pa za
naše slovenske fante bi to bilo kaj veselja.

Na robu strehe stoji Kristus in dvanaj¬
stero apostolov, ki gledajo doli na veliki pro¬
stor pred cerkvo sv. Petra. Podobe so izsekane
iz kamna in so velikanske. Zmeril sem stopalo
sv. apostola Tomaža: tako dolgo je kakor moja
marelca. Kristus je nekoliko naprej nagnjen in
z desnico blagoslavlja večno mesto.

Ljubo vam bo zvedeti, da cerkva sv. Petra
stoji na tistem mestu, kjer je kruti rimski ce¬
sar Neron nekdaj imel svoje cesarske vrte. V
njih je veliko prvih kristijanov storilo
grozovitno smrt. Tukaj so mučenike trpinčili,
križali, v smolo in slamo zavijali in užigali, v
živinske kože šivali, da so jih divji psi raztr¬
gali, vse cesarju — trinogu na veselje.

Preimeniten den — celo življenje ga ne
pozabim —je bil 12. april za avstrijske romarje.
Ko namreč sv. oče zvedo, da so avstrijski ro¬
marji že vsi došli, so takoj na drugi dan za
nas sv. mešo v cerkvi sv. Petra napovedali. To
pa je celo posebna milost, katero so nam sv.
oče skazali, to je izvanredno odlikovanje, na
katero smo avstrijski romarji po pravici ponosni.
Odkar so namreč Leon XIII. leta 1878 bili za
papeža kronani, niso več služili sv. meše na
grobu sv. Petra, kakor letos na novega leta
den, ko so obhajali zlato svojo sv. mešo in zdaj

21

tretjokrat dne 12. aprila za avstrijske in fran¬
coske romarje.

Ker je laška vlada apostolski stolici ded-
ščino sv. Petra vzela ter Rim osnovala za po¬
glavitno mesto zedinjene Italije, žaluje zdaj
preblagi starček Leon XIII. v svoji hiši, kakor
jetnik v temnici ('asih pa tudi na glas vpije,
da po celem svetu slišijo njegovo besedo, ter od¬
ločno ugovarja zoper nasilstvo in svojo pravico
nazaj terja. Romarji smo se v Rimu do dobrega
prepričali, da je takov položaj za sv. očeta ne¬
znosen, in da več dolgo trpeti ne more. Laška
vlada, pri kateri framazoni zvonec nosijo, je s
tem jako zavozila, in še zmiraj ribi okoli skale
sv. Petra, če bi mogla še kaj papeževih pravic
vloviti. Toda na enkrat bode njen čolnič tres-
nil ob skalo ter se zdrobil, in drzni veslarji
bodo vodo pili. Bog daj, da bi se to zgodilo
samo na kvar framazonskih glavačev in kričačev,
pa ne na kvar sicer vernega laškega ljudstva.

Ko se zjutraj prebudim, premišljujem pre¬
lepo in jako tolažljivo sanjo, katero sem sanjal,
in dobre misli so hitele vstajati v moji duši.
Juterne vesele misli so kakor zvezde, ki še sve¬
tijo na juternem nebu, kedar že okna odpi¬
ramo.

Sv. meša je bila na deveto uro napove¬
dana. Ko spijemo slabo kavo in se napijemo še
slabše vode, takoj stopiva dva rojaka na ličen
koleselj, in drdrava — že moram reči, da ne¬
koliko ponosno — proti Vatikanu in proti cer¬
kvi sv. Petra. Pa to ni šlo tako naglo, kakor
si vi mislite. Na koncu vsake ulice smo nam¬
reč stali, ker so nam številni vozovi, ki so pri¬
hajali iz drugih ulic, pot zapirali. Vendar mo-

22

ram tukaj mestnim redarjem dati čast in izreči
zahvalo, da so odločno, sicer pa mirno, skrbeli
za to. da se ni nikomur krivica godila, in da
se ni pripetila nobena nesreča. V  teku dveh
ur je gotovo dve tisoč kočij postalo na velikem
trgu pred cerkvo sv. Petra.

Navadna cerkvena vrata so bila danes
zaklenjena. Morali smo po postranskih hodni¬
kih iti v cerkev, in le tisti so smeli vstopiti,
ki so se s posebnimi listki izkazali, da so av¬
strijski romarji. Tukaj se moram obtožiti, da
se zdaj za tako sv. kraj. kakor je cerkev sv.
Petra, skorej nismo spodobno obnašali. Vsak
je vedel toliko povedati ter imel toliko prašati,
da smo komaj zgotovili, dasiravno smo celo uro
na sv. meso čakali. Moliti brž nikogar nisem
videl.

Med tem časom sem se seznanil z imenit¬
nim Srbom, blagim starčkom. Gospodin, ste-li
vi Srb? ga vprašam. „Sem“. Ali ste katoličan ?
„Hvala Bogu, sem“. „0 Bože moj, Bože moj!
da bi vendar narod moj prišel sem na skalo
sv. Petra, ne bil bi več neveren, ampak veren“.
In debela solza, kakor vinska jagoda se je vtr-
nila v njegovem očesu in se skrila v njegovem
krilu. Govoril sem tudi z dvema rusinskima
kmetoma, ki sta ruska podložnika, in sem se
prepričal, da nobeno slovansko narečje Slovencu
ni tako razumljivo, kakor rusinsko.

Na severni strani cerkve je kapela bož¬
jega Telesa, v katero držijo vrata iz papeževe
palače. Od teh vrat do sred cerkve, in odtod
do groba sv. Petra je bila pot, po kateri so
imeli sv. Očeta nositi, zagrajena, in kraj za-
graje je stala gosta častna straža, sami fino

23

in pisano oblečeni vojaki. Ob desetih nastane
šum: vseh oči so proti omenjeni kapelici obr¬
njene. vsi se na prste spenjajo. H krati strež¬
niki odprejo vrata ter razgrnejo zagrinjala, a
papeževi pevci pa zapojejo prekrasno pesen.
Peli so sami fantiči od 10 do 15 let stari, ka¬
terih vsak deset slovenskih deklet premaga s
svojim glasom.

Naprej nese duhovnik sv. križ, za njim
stopajo bogoslovci, duhovni papeževi kamorniki.
korarji sv. Petra, potem avstrijanski škofi, ka¬
terih sem šestnajst naštel in več kardinalov.

Zdajci zagledamo visoko na nosilih sv.
očeta, sedečega na naslonjaču. Tako zvesto sem
gledal namestnika Kristusovega, da z očmi niti
nisem trenil, da bi kaj ne spregledal, in tudi
srce mi brž nekaj časa ni bilo. Prikazen sv.
očeta je res veličastna; zdelo se nam je, da
gledamo bolj duh njegov ko jega samega, to pa
zbog tega, ker ga je sama kost in koža in ker
je obraz njegov upadel in bel kakor stena, in
je tudi vsa njegova obleka bela, razve rudeče z
zlatom všite in na prsih zapete štole. Okoli
vrata je nosil verižico in naprsni križ iz bri¬
ljantov.

Zdaj so se vrstili prizori, katere smo bolj
z ustmi, kakor z očmi gledali. Ko namreč Fran¬
cozi in Lahi. katerih se je lepo število utiho-
tapilo v cerkev, zagledajo sv. očeta, vpijejo na
ves glas: Vive! Evviva! Takšni krik segreje
sčasom tudi avstrijsko kri. in tedaj navdušeno
navzdignemo: Živio! Slava! Hoch! Eljen! da
je kar gromelo po cerkvi sv. Petra, pa tudi
mogočno odmevalo v srci sv. očeta, zakaj ko
so videli naše srce, so pokašljavali in globoko

24

po sapo hodili. Ni dopovedati, s koliko ljubez¬
nijo so nas namestnik Kristusov blagoslavljali :
tako prisrčno zamore le oče svoje otroke blagos¬
loviti. Na desno in levo je daleč segala nibova
roka, kakor^bi hotela vsacega posebej na čelu
pokrižati. Časih se sv. oče celo opešani vržejo
v naslonjač, a precej jih srce zopet posili, da
z nova začnejo dobro ljudstvo blagoslavljati.

Ko se vpitje nekoliko vleže, potem pa zač¬
nejo z rokami ploskati in z robci in klobuki
mahati. Kaj si čemo? Slovenci smo jih tudi v
tem posnemali.

Začne se sv. meša. Sv. oče so celo meso
k nam obrnjeni in tako smo si dosti zavžili
njihovega obličja. Zapazil sem, da so pogostem
na križ pogledali in z rokama visoko proti ne¬
besom segali, kakor bi hoteli ves blagor, kar
ga v nebesih imajo doli na nas potegniti. Pri
sv. meši sta jim stregla dva duhovna kamor-
nika, dečki pa so zdaj in zdaj eno zapeli. Na
Laškem po cerkvah shodi ali kora ni. in tedaj
tudi orgije niso na shodeb, ampak orgije sto¬
jijo v cerkvi v kakem kotu, in na potačih jih
potem porinejo k tistemu altarju, kjer jih ravno
trebajo. Po sv. obhajilu so sv. oče nekatere ro¬
marje — tudi avstrijske obhajali.

Ko po sv. meši Leona vzdignejo, vriska
zopet ni bilo ne konca, ne kraja. Nekaj časa
se po cerkvi druga ni slišalo, kakor sam „živio“,
kar pa ni čudež, ker so Slovencem prišli na
pomoč Čehi, Poljaki, Srbi, Kusini, Slovaki, Bos-
nijaki in zlasti bratje Hrvati. Na sredi med
nami se procesija naenkrat ustavi. Sv. oče se
vzdignejo in nam dajo slovesni apostolski bla¬
goslov. Odpevali so prav visoko, a mi smo se

25

čudili njihovemu krepkemu in čistemu glasu.
Ko se procesija sred cerkve obrne proti izhodu,
zakliče poleg mene slovenski g. župnik: Živio
naš sv. oče Leon XIII.! Se zdaj nosim v srcu
spomin, kako milo so ga sv. oče pogledali in
blagoslovili a potem nam jako ljubeznjivo z
roko še „srečno“ dali.

Zdajci zagrinjalo sv. očeta skrije našim
očem. V cerkvi nastane velika tihota. Vsako
oko je bilo rosnato: to so bile solze ljubezni
in veselja. Ni čuda, da je po tako gromovitem
„živio“ padal rahli dež, ki je naša srca gotovo
za dosti let včinil plodna in rodovitna. V tem
trenotku se mi je zdelo, da na tem svetu ni¬
mam več nobene želje.

Dasiravno nas je bilo nad 20 tisoč pri sv.
meši, nas je bilo le pred altarjem nekoliko vi¬
deti, vsi drugi prostori so bili prazni. Cerkva sv.
Petra 75 tisoč ljudi spravi v svoje krilo.

Po sv. meši se podamo naravnost v sobane
in druge prostore vatikanske palače, da si po¬
gledamo darove, katere je vesoljni katoliški
svet sv. očetu o priliki -njegove zlate sv. meše
poklonil. Totega dne je bila vatikanska raz¬
stava samo avstrijskim romarjem odprta.

Vendar ne pričakujte od mene. da vam
bom jaz vse popisal, kar so naše oči ondi vi¬
dele. Zato je moje pero preokorno in prepočasno,
deset peres bi moralo teči, da bi le površno po¬
vedala, kar je tukaj reči nakopičenih. Gko si
ne more nagledati lepote darov in ti opeša, če
bi hotel vse dragocenosti le nekoliko bolj na¬
tančno občudovati. Umetnost in različnost daril
je tolika, da bi si je človek nikdar in nikoli

26

ne domišljeval, če bi jih z lastnimi očmi ne
videl. \

Pojdite se solit, ki se širokoustite ter pra¬
vite, da je katoliška cerkev omiki sovražna,
in da zavira oliko, a verni katoličani, da so
mračnjaki. Idite v Rim, in vatikanska razstava
vam bo za vselej lažljive jezike zavezala in
umetnost, lesk in blesk razstavljenih reči vam
mora oči odpreti, če niste kje izmed tistih, ki
gledajo, pa ne vidijo.

Razni darovi so po državah in po škofijah
razvrščeni; samo za darila vladarjev, presvitlih
oseb, visokih rodbin, in bogatih in imenitnih
mest, so posebni prostori odločeni.

Občudovali smo križ iz čistega zlata, ki
je po robih bogato z biseri okinčan, dar na¬
šega presvetlega cesarja, in prebogati mešni
plašč, delo naše cesarice. Brazilijanski cesar
je daroval naprsni križ in verižico iz samih
briljantov, kraljica španska štolo, pri kateri
človek ne ve, ali bi njeno bogastvo bolj obču¬
doval. ali prekrasno delo. Povsodi se vidi. da
so katoliške visoke rodbine in mesta med seboj
tekmovale, katera bi kaj lepšega, in dražega
in umetnejega postavila na razstavo.

Pa tudi krivoverski vladarji in paganski
samovlastniki niso zaostali, in čast jim je bila,
da sv. oče jihovih darov niso odklonili. Zani¬
mali so nas zlasti prebogati in prefini preprogi,
katere je kitajski cesar daroval, škofovska mi¬
tra, dar nemškega cesarja, in prstan turskega
sultana, v katerem se blišči prekrasni briljant,
tolike velikosti, kakor človeeje oko. Mislite-li,
da v tem ni previdnosti božje, da luteranski
kralj podari najvišemu pastirju mitro, ki je

21

znak jegove najvišje duhovniške oblasti, dokler
protestanti duhovno oblast sploh zanikajo ter
pravijo, da je vsak kristjan duhovnik, in Turk.
ki je nekdaj najbolj cvetoče krščanske pokra¬
jine cerkvi izneveril, pokloni sv. očetu prstan,
ki je znamenje zvestobe ?

Tudi italijanski kralj je pre v Vatikanu
poprašal, ali bi papež blagovolili kakov dar
od njega vzprejeti. Toda papež so se odločno bra¬
nili od tistega vladarja kaj vzeti, ki bi jim
zdaj rad z eno roko dal, kar jim je poprej z
obema vzel.

Se nekaterih reči naj omenim, ki so mi
posebno v spominu ostale. Milo nam je bilo pri
srcu, ko smo v neki sobani srečali Kristusa,
nosečega križ, v navadni velikosti: darovali so
ga katoličani iz Amerike. Vse polno gledalcev
je bilo okoli lepo izdelanega čolniča, v kate¬
rem sedi zadej pri krmilu Leon XIII., katerega
je umetnik iz lesa izrezljal in kaj dobro po¬
godil. Takih čolničev — če se dobro spominjam
— je brž troje. Velečastna je namalana podoba
junakinje Judite, ki na zidu stoji in Betulča-
nom kaže krvavo glavo Holoferna, ki jo je po¬
tegnila iz Žaklja, katerega drži jena dekla.

Gospe so zlasti občudovale prekrasne bel¬
gijske zobce ali špice, lepo češko tkanino in pre-
fino kitajsko vezenino na jako dragi svili. To
mora biti bistro oko in lehka, nježna roka, ki
tako lepoto mala v svilo. Sicer vedo tudi naše
gospice z iglo kaj ličnega napraviti; toda ko
so videle tisto delo, pa so odkimavale ter rade
nerade Kitajčankam prisodile venec zmage. Če
ima Kitajčanka nogo butasto, ima pa fiuo
roko. —

28

Število cerkvenih reči je — legijon, Kdo
bi preštel vse dragocene kelihe, mesne plašče,
križe, mesne bukve, svečnike, perilo, preproge
in drugo altarsko opravo? Tudi celo opravljeni
leseni in kameniti altarji stojijo v razstavi;
trebalo bi samo pristopiti in meševati.

Precej v drugi ali tretji sobani, ko v sto¬
pimo, najdemo razstavljene darove naših slo¬
venskih škofij. Naša darila sicer niso tako
imenitna in umetna, kakor drugih bogatejih
narodov; toda če pomisliš, da so pri nas redki
bogataši, a da tisti, kateri so, itak nič ne dajo,
potem so primerno naše škofije več dale ka¬
kor druge.

Pa ne samo kralji in bogatci so donesli
darove, tudi vbogi niso hoteli zaostati. Neki
otočani iz majhnega otoka v Tihem morji so
nalovili pisanih jako drobnih ptic, so jih nadeli,
in poslali sv očetu. Indijanci so vlovili veli¬
kanskega medveda, so mn slekli kožuh in ga
poslali v Rim, in zdaj kaže v razstavi močne
svoje zobe, da smo se ga kar ogibali. Ubogi
očetje kapucini, ki so v Egiptu misijonarji,
najdejo v Nilu mrtvega krokodila. Odluščijo
mu meso, a kostovje njegovo pošljejo v razstavo.
Velikan jako grdo zija, dasiravno te ne more
več počapniti.

Še o nekaterih darih čujte, katere je
krščanska ljubezen izmislila, da sv. očeta z
njimi razveseli. Revne redovnice iz nekega sa¬
mostana v Aziji so napravile iz kosa rudečega
žameta lično srce Jezusovo, a iz svile raznih
barb so posnemale ogenj, ki iz presvetega srca
gori. Toti sicer revni dar so romarji bolj ob¬
čudovali, kakor druge naj draže reči. — Brazili-

29

janski škofi so o priliki zlate sv. meše odkupili
500 sužnjev ter jim prostost podelili. Kako so
s tem darom nagodili sv. očetu, kaže njihovo
pismo, v katerem škofom razločno pravijo,
da jim je bil ta dar ljubši, kakor kateri si
bodi dar.

Zavod usmiljenih sester v Gradcu, ki po
celi Avstriji šteje že več kakor sto samostanov,
bi sv. očetu tudi rad svojo vdanost skazal. Kaj
storijo ljube sestre? Dogovorijo se in molijo
za grešni svet molitvico: Moj Jezus, usmil¬
jenje!  ki ima sto dni odpustka, dvestomilijon-
krat. tedaj tolikokrat, da na vsakega katoličana
pride ena molitvica, in to potem naznanijo sv.
očetu. Kdo bi dvomil, da je bil tudi ta dar jako
všeč namestniku Kristusovemu!

Pa tudi naši majhni niso tiho djali, ampak
so pošiljali sv. očetu častitke ter jim obljubljali,
da bodo vedno pridni in pobožni otroci ostali.
Takih pisem so papež nad 50.000 dobili. Dali
so jih lepo vezati: osem velikih zvezkov jih je
bilo v razstavi videti.

Zakaj pa bodo vsi ti bogati darovi sivemu
starčku? Tako poprašuje sebični svet, ki bi
rad vse v svojo lačno mavho spravil. Ne bojte
se in — tiho dejte! Menda mislite, da imajo
sv. oče vse to za se, in da se bodo zdaj zaprli
med vse to bogastvo ter ne pred nehali, dokler
ne bodo vsega sami povžili? Hišni oče ve, kam
bo minil velik kolač kruha, če se deset otrok
vsede okoli mize; še več vbogih otrok imajo
širom sveta sv. oče. ker je že Kristus rekel:
Ubogih boste zmiraj imeli.

Doma pri obedu drug drugemu nismo mogli
dopovedati, kar je vsak izmed nas danes videl

30

in občutil. Zdaj prejme gospod tovariš kupico,
polno sladke laške kapljice, povzame besedo
ter pravi: Danes teče preveseli den našega živ¬
ljenja. Mi smo danes videli namestnika Kri¬
stusovega na zemlji, ki ima ključe nebeškega
kraljestva, mi smo danes klečali na grobu sv.
Petra, prvaka apostolov, mi smo danes blago¬
slov sv. očeta prejeli. Toliko sreče, toliko ve¬
selja ne morem spraviti v svoje srce. moram
mu dati sapo, ter odpreti usta in reči: To je
den, katerega je Bog napravil! Hvala Bogu
za ta den ! Vi pa preljubi tovarši — romarji
— živio!

Ko bi vi, dragi bralci, vendar bili slišali,
kako lepo so potem naše kupice zvonile in pele,
kakor bi se z nami veselile!

Prva napitnica me je podregnila, da ni¬
sem mogel tiho djati. Tedaj pa vstanem in re¬
čem : Hvala vam, častiti gospod, za navdušeno
napitnico; toda ob enem vas moram pokarati
in ovaditi, da ste mi besedo vzeli raz. jezika.
Na srečo vendar si nalijem drugo kupico, in
na dnu, prav na dnu ove kupice najdem drugo
besedo, in tedaj vas nočem dalje tožiti. Draga
gospoda, presrečni romarji! Mnogo bi jih rado
videlo, kar smo mi gledali, a niso videli. Naši
domači, naši prijatelji, kako nas danes doma
blagrujejo, kako nam zavidajo našo srečo. Jaz
slišim semkaj v Rim. kako se naši Slovenci doma
pri obedu pogovarjajo: naši romarji so že v
Rimu, zdaj so že videli sv. očeta Ako se tedaj
naši ljubi doma nas spominjajo, bi-li lepo bilo,
ako bi mi v Rimu na nje pozabili? Njih lju¬
bezen nas je na božji poti sprevajala in nji¬
hova molitev je storila, da smo srečuo hodili

31

in veseli v Rim dospeli. Molitvo jim bodemo
z molitvijo povrnili. Svojo ljubezen pa jim ho¬
čemo s tem pokazati, da se tukaj v večnem
mestu naših staršev, bratov, sester prijateljev,
ovčic — spominjamo ter jim po slovenski na¬
vadi na zdravje napijemo: Živili!

Na to eno zapojemo. Kaj mislite katero ?
smo pač zapeli: KoFkor kapljic — toFko let!

Gremo gledat mamertinske ječe, v kateri
sta nekdaj sv. Peter in Pavel zdihovala? Pa
gremo! Nad ječo je pozidana cerkva sv. Jožefa.
Po stopnjicah prideš v spodnjo kapelico, po¬
svečeno sv. Petru. Pod njo ste v zemlji dve
ječi druga vrh druge. Ozke stopnjice držijo
v prvo ječo; prednji romarji so nam svetili.
Sred tote temnice je luknja skoz katero so jet¬
nike spuščali v mokro spodnjo ječo. Pripove¬
dujejo, da je sirov jetničar sv. Petra tako silno
pognal y v  toto ječo, da je z glavo na pečino
naletel. Še zdaj kažejo podobo obraza sv. Petra
na zidu, ki se je čudežno vtisnila pečini. Po¬
ljubljali smo tukaj steber, na katerega sta bila
priklenjena sv. apostola, in molili smo pred
kamenitim altarekom, na katerem je neki stal
sv. Pavel, ko je jetničarja Procesa in Martini-
jana in okoli 40 še drugih vjetih tovarišev v
krščanski veri podučeval.

Sv. Janez Zlatoust primerja sv. Pavla
glasni trobenti, kar je svetovni apostol v res¬
nici tudi bil, ker njegov apostolski glas je od¬
meval po celem svetu in se je razlegal celo sem
do slovenskih krajev. Se v starosti ni pojemal
njegov glas, ampak ravno pred smrtjo še ta tro¬
benta v mamertinski ječi tako zadoni, da je
pretresel jetnike in oba jetničarja, da so za sv.

32

krst prosili. Toda odkod v globoki ječi dobiti
vode ? Ljubi Bog zdaj stori čudež, iu kmalu
slišijo iz pečine šumljati studenec, v katerem
so bili vsi krščeni. Studenec še zdaj veselo br¬
bra. Kdo popiše občutke, kateri se romarju tu¬
kaj vsiljajo! Vendar sem bil vesel, ko sem zo¬
pet prosti zrak dihal.

Ako človek večer ne opravi, kar bi mo¬
ral, potem mu drugo jutro na vse strani čas
tesno hodi. Zato toto jutro tudi jaz nikdar ni¬
sem mogel opraviti, in moji tovarši so že jezni
pred vrati stali in na-me čakali ter pošto za
pošto po me gori v izbo pošiljali. Ko slednjič
vendar stopim med nje na ulico, so me kar na¬
badali s svojimi očmi, in najhujši med njimi
me tudi z jezikom precej ojstro mahne. Jaz pa
sem obmolknil. In ker morata vedno dva biti,
če se hočeta kregati, je slednjič tudi tovariš
molčal.

Ko se vsedemo na voz, smo si bili zopet
že dobri prijatelji. Dobre pol ure vožnje na
južni strani mesta stoji cerkvica na tistem me¬
stu, kjer sta sv. apostola Peter in Pavel vzela
slovo za' toti svet, in od koder so ju potem
vlekli v smrt — vsakega na drugi kraj —, sv.
Petra na hrib Janikul, da ga križajo, a sv.
Pavla doli v močvirnato dolino, da ga ob glavo
denejo.

Na grobu sv. Pavla stoji druga glavna
rimska cerkev — prekrasna bazilika. Ko sem
zunaj gledal zidovje, ni se mi še sanjalo, da
bi bila to slavna cerkev sv. Pavla, o kateri
sem že toliko slišal. Toda kako strmijo moje
oči, ko vstopim. Precej mi pridejo na misel be¬
sede sv. pisma: Vse veličastvo kraljeve

33

hčeri je od znotraj. Sijajni lesk in blišč
mi je kar oči jemal.

Četvero vrst ogromnih stebrov iz vglaje-
nega svetlega zrnjaka deli cerkev v pet ladij.
Na koncu srednje ladije sred cerkve je čudno
lep glavni altar, pod katerim je rakev. kjer
počiva truplo sv. Pavla razven glave. Tukaj po¬
molimo s sv. apostolom: Nič nas ne bode
več ločilo od ljubezni našega Gospoda
Jezusa Kristusa.  Pred altarjem med prvima
stebroma stoji na desni strani iz kamna izse¬
kana velikanska podoba sv. Petra, a na levi
podoba sv. Pavla. Sv. Pavel drži v roki knjigo.
Bil sem radoveden, kaj je v knjigo zapisal.
Stopim tedaj za podobo ter jej radovedno gle¬
dam črez ramo v knjigo. Napis je: List do
Rimljanov,  — in potem so še štiri besede
zapisane, začetek namreč ovega lista: Pavel,
hlapec Jezusa Kristusa.  To je res pre¬
lep naslov, in kako ponosen je sv. Pavel, da je
hlapec Gospodov. To ni prazen naslov; sv. Pa¬
vel ve, da mu bo ta naslov prinesel preveselo
vest: Pridi zvesti hlapec!  Nekateri pa za
praznimi naslovi lovijo, in se kujajo ter hudo
držijo, če jih ne dobijo. Precej se vrnem na
grob in molim, naj me ljubi Bog sprejme, če
prav za zadnjega svojega —- hlapca.

Tla in vse stene so krite z marmornatimi
ploščami, ki se tako svetijo, da se vidiš v njih.
kakor bi v zrcalo gledal. Toda veliko in vne¬
mar ne smeš okoli gledati, da ti noge ne spo¬
drsnejo na pregladkih tleh. Nad stebri so po
vrsti podobe vseh sv. očetov. Za šestnajst pa r
pežev bi še bilo prostora; šestnajst okvirov še
je namreč praznih. Skozi sto in več malanih

3

34

oken sije luč v svete prostore. Cerkva seje celo
nova: rajni papež Pij so jo še le 1. 1854 posve¬
tili. Stara je namreč!. 1823 ponesreči pogorela.

Mesto, na katerem je bil sv. Pavel ob
glavo djan, je od njegove bazilike na jug še
pol ure daleč. Na tistem torišči stoji zdaj cer¬
kev, ki se zove sv. Pavel pri treh studencih,
ker je neki glava apostola, ko jo je rabelj od¬
sekal, na zemlji trikrat odskočila, in ker je
tam, kjer se je zemlje doteknila. začelo izvirati
troje studencev, ki še zdaj točijo. Tudi mi smo
iz teh studencev pili, daj Bog, da bi se dobrega
duha, sv. apostola bili napili! Steber, na kate¬
rega je sv. Pavel položil svojo glavo, smo po¬
božno poljubljali.

Ves toti kraj je bil že od nekdaj okužen
in jako nezdrav. Mrzlica je vsakega vzela, ka¬
teri se je tukaj nastanil. Tudi menihov trapi¬
stov je smrt prvo leto 35 pobrala, ko so se
ondi naselili, kakor nam je menih — Slovenec
pripovedal Toda menihi so bili vstrajni nasel-
niki: mrzlica se je morala preseliti, a trapisti
so ostali. Nezdrave prostore so zasadili z neko
sorto dreves, ki se zove kruhov les, in so ž njim
posušili kraj. Drevo ima namreč v sebi moč,
da vleče mokroto na se. Isto drevo ima debelo
mastno listje, iz katerega menihi pridelujejo
žganje, ki se je pokazalo gotovo zdravilo zoper
mrzlico tistega kraja.

Hudobni svet sicer pravi, da ima to mrtva
roka, kar cerkva ali kar samostan glešta, t. j.
da to nikomur ni na hasek. Vendar so tukaj
jn še marsikje menihi včinili, česar pred njimi
nikdo ni mogel izvršiti. Zdaj je tam raj, kjer je
bil pred zapuščen kraj. Kje so tedaj mrtvaki?

35

Tretja glavna cerkev je stolna cerkev
rimskega škofa, ki je posvečena sv. Janezu
krstitelju. Cerkev stoji poleg Laterana, ki je
škofijski grad papežev. Do 13. stoletja so papeži
rajši v tej palači stanovali, in še le potem so
se v Vatikan preselili. To je bila prva cerkev,
katero je cesar Konstantin postavil, in sveti
papež Silvester za očitno  božjo službo posvetil.
Cerkev je tako lepo opravljena, da jo „zlato“
zovejo. V njej so pet vesoljnih cerkvenih zborov
obhajali. Na dvanajstih strebrih srednje ladije
stojijo ogromne in umetne podobe sv. apostolov,
in vrh njih podobe prerokov. Najbolj pa mika
romarja glavni altar, ki stoji v senci pod mar¬
mornatim nebom, ki je v gotiškem slogu nare¬
jeno, in katero nosijo štirje lični stebriči iz
porfirja. V tem nebu hranijo glavi sv. apostolov
Petra in Pavla, vsako v svoji posodi iz zlata
in srebra, ki ste z dragim rudečim zagrinjalom
lepo odeti. To je najdraža, dasi ne edina sve¬
tinja ove cerkve. Tukaj je tudi v altarju skrita
miza iz cedrovega lesa, na kateri so sv. Peter
in njegovi prvi nasledniki ob času preganjanja
opravljali daritev sv. meše. V zakladnici ka¬
žejo mizo, pri kateri je Jezus obhajal zadnjo
večerjo in še sto drugih svetinj. Avstrijske
romarje je zlasti zanimalo bandero poljskega
kralja Sobieskega. katero so pred njim nosili,
ko je 1. 1683 pred Dunajem Turke potolkel.

Unkraj ulice, velikim vratom lateranske
bazilike ravno nasproti, so svete stopnice.
Krasno poslopje se opira na marmornate stebre.
Iz ulice navzgor držijo stopnice, in sicer so
tukaj položene tiste stopnice, po katerih so
nekdaj v Jeruzalemu beriči Jezusa vlekli v

3 *

36

sodnijsko palačo pred Poncija Pilata. Zbog tega
so stopnice kristjanom tako častitljive, da no¬
beden ne stopi z nogo na nje. ampak da vsakdo
na kolenih pleza navzgor. .Romarje so kar solze
polivale, ko so plezali po stopnicah, a tudi mene
je 'vest pekla ter mi očitala, da je Izveličar
tndi moje dolgove tukaj plačeval. Častimo te,
o Jezus, in te molimo, ker si na sv. križi celi
svet odrešil!

V Rimu štejejo sedem glavnih cerkev, ka¬
tere je romarjem treba obiskati, da dobijo ve¬
like odpustke. Prilično smo še tedaj obiskali
cerkvo Marije Snežnice, sv. Križa Jeruzalem¬
skega, sv. Lovrenca in sv. Sebastjana.

Med cerkvami Matere božje, katerih je v
Rimu nekih osemdeset, se po lepoti in starosti
odlikuje S n e žn i c a. Kdor ne ve, zakaj se tako
zove, naj bere „Zivljenje Svetnikov*' (5. avgusta).
Cerkev je prekrasna in ima najviši stolp v
Rimu, več pa ne povem, da ne bodem zmiraj
enega in istega pravil. Toliko še omenim, da
se tukaj hranijo svete jaslice,  v katere je
nekdaj Marija v Betlehemu položila Simi bož¬
jega. Obstoje iz pet desk in so okovane s čistim
zlatom in srebrom. Vsako leto o Božiču svete
jaslice izpostavijo in očitno častijo.

V cerkvi sv. Križa  so hranjeni trije
precej veliki kosi sv. Križa, eden žrebelj, s
katerim je bil Jezus na križ pribit in še več
drugih svetinj. V kripti ali rakvi pod velikim
altarjem so tla iz prsti gore Kalvarije. Prsti
je dala sv. Helena prek morja v Rim pripeljati.
Ko smo na tej zemlji klečali, katero je kedaj
kropila sv. resna kri, mi je bilo pri srcu kakor

87

ničvrednemu dečku, katerega dobijo na torišči,
kjer je hudo storil.

Stari cerkvi sv. Lovrenca  je rajni
papež Pij IX. oskrbel novo suknjo. Cerkev je
zlasti po tem znamenita, da nima stropa ali
oboka, ampak vidi se pisano malano in pozla¬
čeno gredje ali tramovje visoke strehe. Nam se
je res zdelo, kakor bi bil kdo obok ukral. V
rakvi počiva truplo sv. Lovrenca. Tukaj smo
tudi poljubljali marmornato ploščo, na kateri
je stal raženj, na katerem so sv. Lovrenca ži¬
vega pekli.

Cerkev sv. Sebastjana  se menda naj¬
bolj zbog tega šteje med glavne rimske cerkve,
kjer so kristjani ob času preganjanja ondi v
podzemeljski cerkvi skrivali ostanke sv. apo¬
stolov Petra in Pavla.

Iz cerkve sv. Sebastjana  držijo stop¬
nice v podzemeljsko kapelico, kjer smo bili pri
sv. meši, katero so mil. škof ljubljanski služili.
Romarji, ki so bolj zgodej vstali, kakor mi, so
imeli že vsak rokovat drobnih svečic. Za drag
denar še tudi jaz nekaj voščenih ostankov dobim.

Kaj pa pri belem dnevu s svečami ? Gremo
pod zemljo — v katakombe!  Hvala Bogu in
Mariji! Zdaj so moje srčne želje izpolnjene,
zdaj bom videl katakombe. Kakove pa so ka¬
takombe, povejte nam no? Le tiho in mir! Saj
rad povem, kar vem, pa nikar me ne zmotite.

Kakor krt podrije zemljo, in ima svoja
podzemeljska pota, tako so prvi kristjani ko¬
pali pod zemljo, kjer so skrivali svoje mrliče
— svetnike. Okoli Rima se nekoliko metrov
pod površjem nahaja prst, ki se da lepo kopati,
a prekopov ni treba niti zidati niti obokati,

38

ampak izkopani hodniki čem dol že so, tem trdneji
so. Rovi so ozki, komaj da dve osebi v stric gre¬
ste. Na obeh stranih hodnika je v steno sko¬
panih troje ali čvetero predalov, dragih nad
dragimi, v katere so Rimljani svoje rajne po¬
lagali. Zdaj so seveda predali že zveča prazni:
„Ker prah si, in v prah se boš zopet
vrnil“.  Tu in tam smo našli bolj prostorne
kraje, v katerih so se prvi kristjani k službi
božji zbirali. Če bi si kdo hotel v katakombah
prsti ali ostankov za spomin vzeti, bil bi iz¬
občen, tako ostro je to prepovedano.

Čem dalje tukaj stopaš v podzemeljski svet,
tembolj se hodniki na vse strani odpirajo in raz¬
širjajo. Brez zanesljivega vodnika romar lehko
zgreši pot in bi težko kedaj več videl luč sveta.
Nek odraščen mladenič je hotel več videti, ka¬
kor mi romarji, a zašel se je in je zaostal v
katakombah. O pravem času še ga prijatelj
zgreši in skušen vodnik ga gre iskat. Mladenič
je celi dve uri blodil po katakombah Ko ga
vodnik prižene iz luknje, je bil celo spremenjen,
od prestanih strahov skorej ni mogel sprego¬
voriti. Čuda, da mu strahovi niso belih lasi
nagnali!

Kdor bi hotel vse rimske katakombe pre¬
hoditi, bi trebal blizo sto ur hoda. Dosedaj so
v njih neki že pet milijonov grobov našteli.
Znanih nam je 26 večih in 17 manjših kata¬
komb, katerih vsaka ima svoje ime, bodisi po
imenitnih mučenikih, kateri so ondi pokopani,
hodi si po nekdajnih lastnikih ondotnih zemljišč.

Mi smo v Rimu videli še celo vrsto dru¬
gih raznih svetišč in svetinj, a vseh mi ni moč,
pa tudi ne volja popisati. To bi morale debele

39

bukve biti, da bi vam to vse le na pol pove¬
dal. Dosti zgodovinskih in svetih torišč in
umotvorov pa niti videli nismo, in tedaj jih
tudi ne vemo popisati. Ko bi hoteli vse pogle¬
dati, kar ima Rim svetega in lepega, bi mo¬
rali leto dni tam ostati. Kdo bi pa doma me¬
sto nas delal? In potem bi še človek moral
nekoga dobiti, ki bi mu denarje delal, kar pa
je po krvavih postavah prepovedano.

Samo o sv. Stanislavu in o sv. Alojziju
še naj nekaj povem, da naše mladine radoved¬
nost ne bo preveč mučila.

Oba sta bila novinca Jezusove družbe.
Grob sv. S t a n i s 1 a va je v cerkvi sv. Andreja
na kvirinalskem hribu. Izbica, v kateri je živel,
je zdaj predelana v kapelico, v kateri je na
altarju podoba Matere božje, kojo je sv. Sta¬
nislav zlasti lepo častil. Na tem altarji so svoje
dni obhajali zdajni sv. oče svojo primicijo. Sta¬
nislav na praznik sv. Lovrenca v svoji otročji
ljubezni piše Mariji list ter jo prosi, da bi na
Velike meše dan že rad pri Materi v nebesih
bil, katero prošnjo mu je Marija tudi izpolnila-.
Juterna zarja na Veliko gospojnico mu je sve¬
tila v nebesa Njegova zadnja beseda je bila:
„Pripravlj eno je moje srce, o Gospod,
pripravljeno je moje  srce".

Sv. Alojzij  počiva v cerkvi sv. Igna¬
cija. Na altarju nad jegovim grobom je iz be¬
lega marmorja čudno lepo vpodobljeno njegovo
vnebovzetje. Zapazil sem, da se okoli njegovega
groba zlasti dečki radi mudijo, ki ti ljubeznivo
postrežejo, če hočeš kaj o sv. Alojziju zvedeti.

Zdaj moram še povedati, kje smo se Slo¬
venci v Rimu kaj glasili. Avstrijski romarji

40

so se dvakrat zbrali v A ni mi. Anima se zove
cerkev in avstrijsko gostišče v Rimu, kateremu
je naš presvitli cesar pokrovitelj. Prostorna
cerkev bi nam skorej pretesna bila. Govorili
so laški, nemški, slovenski in češki. Vsi govor¬
niki so povdarjali našo vdanost in ljubezen do
sv. očeta, namestnika Kristusovega, pa tudi
našo neomahljivo zvestobo do presvetlega na¬
šega cesarja in do cesarske hiše, in čestokrat
so govorniki tukaj sred Rima glasno in sigurno
ugovarjali nasilstvu, ki se sv. očetu godi, ter
so od romarjev terjali, da naj molijo, a da po
svojih močeh naj tudi delajo na to, da bodo v
Rimu zopet sv oče gospodar. Marsikatera be¬
seda je bila tako odločna, da se je laška vlada,
če jo je zvedela, gotovo dolgo ž njo davila,
predno jo je mogla požreti,

Prvi večer je č. g. dekan dr. Sterbenec
slovenski govoril. Evo vam njegovega govora
jedro:

..Preljubi Slovenci, rojaki moji! Zakaj smo
šli v Rim V Kaj nas jo napotilo zapustiti dom
in ž njim vse drage in ljube naše ? Kaj je vzrok,
da smo se odpravili na dolgo in težavno ro¬
marsko pot? Na ta vprašanja odgovorim: Sv.
očeta, papeža Leona XIII. šli smo gledat, prišli
jih počastit, jih tolažit, jih razveselit, in prejet
njih blagoslov.

In zares! Že dolgo smo gojili v svojem
srcu željo, priti k sv. očetu. Danes se nam je
naša želja izpolnila, mi smo v večnem mestu
Rimu.

A kaj je mesto Rim? Mest je več na svetu,
ki so veliko večja po številu hiš in prebivalcev,
kakor Rim. Toda jedini Rim ima svetega očeta,

41

Kristusovega namestnika na zemlji, naslednika
sv. Petra. Rim je središče krščanskega sveta!

Kdo pa je papež? Papež je poglavar sv.
katoliške cerkve, katerega je Sin božji sam po¬
stavil, on je steber krščanske edinosti. Od ča¬
sov sv, Petra v dolgi vrsti njegovih nasledni¬
kov, dobili smo mi v zvišeni osebi Leona XIII.
sv. očeta, o katerem pravi prerokovanje, da je
„lumen de coelo — luč z neba".

Pač gotovo! Kdo izmed nas katoličanov
ne ve, kaj pomeni ime Leona XIII.? Ves svet
ga pozna po njegovi učenosti in modrosti, ka¬
tero kaže zlasti v raznih listinah in okrožnih
pismih. Zatorej pa nahajamo v vatikanski raz¬
stavi darov iz vseh krajev sveta, od vladarjev
in podložnikov, od kristjanov in nekrščenih.
Kateri vladar na svetu se more z Leonom
meriti ?

Tudi mi Slovenci smo poslali svoje darove
ki pa niso tako bogati, kakor darovi drugih
dežel. Vendar če v tem obziru zaostajamo, ni¬
kakor ne zaostajamo v ljubezni in v udanosti
do apostolske stolice za drugimi.

Slovani imamo dosti uzrokov, da smo hva¬
ležni apostolski stolici. Kdo je dal slovanskemu
imenu novo slavo? Ali ne sedanji sv. oče Leon
XIII., ki so naša slovanska apostola, sv. Cirila
in sv. Metoda postavili na svečnik ter ukazali
vesoljnemu svetu, da ju pri očitni božji službi
časti? Zatorej slava, navdušena slava sv. očetu !
katerega milo obličje smo danes gledali ter pre¬
jeli sv. blagoslov od njih za se in za vse svoje
ljube in drage; ta blagoslov nas bode krepčal
v življenji iu nam bo tolažba na smrtni po¬
stelji.

42

Moji predgovorniki so v raznih jezikih
povdarjali dolžno ljubezen in vdanost do njih
veličanstva našega presvitlega cesarja. Ali je
tega meni, ki ga je izmed Slovencev prvega
zadela čast tukaj slovenski govoriti, treba pra¬
viti, da naj smo presvitlemu cesarju zvesti,
vdani, hvaležni? Kar je Slovenec že itak z
dušo in telom, na to ga ni treba nagovarjati:
„Hrast se omaja in hrib — Slovencu zvestoba
ne gane 11 . Trikratna slava našemu cesarju Fran¬
čišku Jožetu — Slava!"

Drugi večer so na občno veselje romarjev
ljubljanski knez in škof, premil, g. dr. Missija
povzeli slovensko besedo. Prej že sta nemški
govorila dva posvetna gospoda, in prav dobro
sta govorila; toda jaz bi njima ne bil dal be¬
sede, ko bi bil imel kaj govoriti. V cerkvi naj
ima škof in duhovnik besedo, vsi drugi pa naj
poslušajo.

Kakor je značaj ljubljanskega vladike mil.
in prijazen, tako mu je tudi beseda lepo in pri¬
jazno tekla. V mojem luknjastem pomneži je
le nekaj njegovega govora ostalo. Poglavitne
misli so bile:

„Predragi Slovenci! Imamo ime, da smo
pobožno slovensko ljudstvo. To je naša čast;
glejmo, da to lepo ime ohranimo. Toda, odkod
nam je sreča, da smo verni, da smo katoliški
narod ?

V prvi vrsti smo hvalo dolžni apostolski
stolici. Iz Kima smo dobili najprve blagovest¬
nike, in tudi slovanska apostola sv. Cirila in
Metoda je rimski papež postavil za prava pa
stirja naših očetov. Le držimo se toraj skale

43

sv. Petra, potem se bo okrepila in tembolj oži¬
vila naša vera.

V drugi vrsti pa gre po vsej pravici za¬
hvala naši cesarski hiši, in našemu apostol¬
skemu veličanstvu Frančišku Jožefu. Zgodovina
namreč svedoči. da v tistih časih, ko je bila
vera na slovenski strani v veliki nevarnosti,
avstrijski vladarji niso potegnili s krivoverci,
in niso malomarno popustili vere svojih očetov,
ampak so odločno branili katoliško reč, in jo
tudi obranili, a nam so s svojo vstrajnostjo ohra¬
nili dragi biser sv. vere.

„Iščimo najpoprej kraljestvo božje“, to naj
bo naša prva skrb. Pa tudi posvetne koristi
naroda bodemo tako najboljše varovali, ker „vse
drugo vam bode navrženo -1 .

O starodavnem Rimu še vam moram ne¬
kaj povedati. O starem Rimu so nam nekdaj
profesorji v črnih šolah toliko vedeli razlagati,
da je bila glava polna Rima in rimskih bogov
in junakov. Skorej vsi ti junaki in bogovi so
se po časih zgubili iz moje glave in toraj bo
dobro, da zopet vsakega na svoje mesto po¬
stavim.

Kje je zdaj slava starodavnega Rima? Ali
še je najti kaj ostankov mesta, ki je zapove-
davalo vesoljnemu svetu? Nič druga ne kaže
več na nekdajni mogočni Rim. kakor velike
razvaline. Kakor velikanskega drevesa, ki je
stoletja preživelo, nič ne ostane kakor par ve-
eih vej. ki žalostno štrlijo proti nebu, in star
štor, katerega je treba podpirati, da ga prvi
vihar ne prevrže, — to je rimskih razvalin
živa podoba. Ko sem stal sred fora, t. j. na
sredini nekdanjega mesta, se mi je zdelo, da

44

sem na starem pokopališču, kjer še nekatere,
a le veče kosti okoli ležijo.

For je bil očitni trg starega mesta in
središče javnega življenja, kjer se je Rim sha¬
jal, opravljal državne posle in razpravljal javna
prašanja. Povsodi vidiš ostanke starih bogov
in for je bil s tempeljni in altarji celo prepre-
žen, na katerih so Rimljani vsak čas svojim
bogovom darovali ter jih pri vsakem nekoliko
važnem poslu izpraševali.

V paganskem Rimu je bila tedaj vera in
država do dobrega spojena, in niti na misel
jim ni prišlo, da bi državo od cerkve ločili, tota
nesmisel je zduha krščanskih  državnikov.
Novošegni liberalci pravijo, da so katerosibodi
vero zarad tega izmislili, da bi podložne laglje
vladali. Sami tedaj priznavajo, da je verne
ljudi laglje vladati, in vendar hočejo državo
od cerkve ločiti, kar je po njihovem lastnem
prepričanji na kvar državi. Državljan in krist¬
jan je ena in ista oseba; bilo bi jo treba raz¬
sekati, če jo hočemo razdeliti med cerkev in
državo. Vendar to bi moral premodri Salomon
biti, ki bi otroka tako razsekal, da bi država
in cerkev dobila celega človeka. Pol otroka pa
ne more živeti: mrtva  misel je tedaj — državo
ločiti od cerkve.

Na kapitolu  so stali tempeljni najviših
božanstev. Na južnem brdu kapitolskega griča
je ograja, v kateri sedaj na državne stroške
hranijo dva volka, to pa menda zategadel, ker
je nekdaj baje Romula in Rema, ki sta Rim
postavila, volčinja dojila, ko sta siroti ostala.
Menihe so Lahi izpodili in njih premoženje po¬
grabili: in dokler menihi zdaj gladujejo, ker

45

komaj po 80 fl. vžitnine dobivajo, pa je za vsa¬
kega volka izvrženih celih 150 gld.

Človek bi moral pero v žolči namočiti, da
bi tako dejanje po vrednosti bičal. Volkovi so
lopovi; lopovi pa so tudi laški rudečkarji. ki
so najpred pogoltnili celo Italijo, a zdaj škilijo
še črez meje v Avstrijski hlev, če bi kje na
južnem Tirolskem ali Primorskem mogli kako
kost vloviti.

Na zapadni strani fora stoji kolisej.
Kaj pa je kolisej? Velika zverinska in velika
— človečja mesnica. Ni mesta na svetu, kjer
bi ljudje uganjali takšne krutosti in tako sra¬
motili svoje ime kakor tukaj. Podrtine koloseja
nam svedočijo, kam človek zaide, če mu vest
zaspi in če mu strast pamet omrači. Razvaline
koliseja pa so tudi velikansk nagrobni spomi¬
nek veliko tisuč mučenikov, ki so si na tem
torišči priborili venec nebeške slave.

Kolisej je dozidal tisti cesar Tit, kije  Je¬
ruzalem razdjal. Poslopje je zidano v podolga-
stem krogu in ni druga, kakor velik cirkus
ali gledišče za krvave igre. Navadne igre so
Rimljanom presedale, hrepeneli so po grozovitih,
krvavih prizorih, kakor so jih v boju gledali.
Veselilo jih je gledati, kako se divje zverine
med seboj trgajo. Cele tedne in mesece se Rim¬
ljani niso navolili gledati teh živalskih bojev.
Neki cesar je v štirih mesecih nad 10.000 zve¬
rin v koloseji poklati dal.

Toda že so Rimljani žejali po boljši —
človečji krvi. Sužnji in jetniki so se morali v
orožji vaditi, da so se potem lepše borili z zve¬
rinami ali se tudi med seboj klali. Boritelj, ki
je prehitro premagal svojega sovražnika, gle-

46

dalcem ni bil všeč, ampak če ga je prav dolgo
mesaril, potem so mu ploskali hvalo. Tudi zbo-
jazljivim borilcem niso bili zadovoljni, ampak
vojak je moral vstopiti in bojazljivca tako dolgo
bičati ali ščipati, da ga je razgrel ter razkačil.

Kako se je vbogim kristjanom v koliseju
godilo, to čestokrat beremo v življenju svetni¬
kov. Zverinam so jih metali, na stebre so jih
vezali, da so jih zveri raztrgale; časih so jih
celi trop na torišče med tigre in leve pripe¬
ljali, da so se gostili z njimi. Mučenikom so
dajali tudi orožje, a le topo ali zarjavelo, da
so se branili z njim, kar je sicer le podaljšalo
njihovo muko.

Kavno je solnce zahajalo, ko pokleknemo
na sveta tla ter se v goreči molitvi priporo¬
čimo vsem mučencem, ki so tukaj svoj tek do¬
končali, a tudi vero svojo ohranili. Pred j e stal
sredi koliseja veliki križ v pričevanje, da so
mučenci v tem znamenji zmagali. Laška vlada
pa je križ takoj odpravila ter s tem spoznala,
da ni — krščanska. Komarji si tukaj prsti jem¬
ljejo v spomin in prav včinijo, ker papež Pij V.
je djal: „Kdor želi svetih ostankov, naj si po¬
bere zemlje v koliseju, ondi so tla premočena
s krvjo neštevilnih mučencev".

Bilo je v nedeljo. Trebalo je se nekoliko
olikati in pomladiti, v spomladi vse hitreje ra¬
ste in tudi baruse. Brivec je hotel marsikaj
jz mene poizvedeti, in moral sem mu odgovar¬
jati, da-si mi laščina ravno ne teče. Vendar
brivec tega ni dal veljati, marveč me je po¬
hvalil, da govorim „molto bene“, prav dobro.
Toda toliko pameti že imam, da sem občutil,
da Lahova pohvala ni merila na moj laški je-

47

zik, ampak na mojo slovensko mošnjo, da se
jej prikupi.

Danes sem meševal v cerkvi sv. Marcela,
ki mi je bila najbolj na roke. Na istem mestu
so nekdaj Rimljani imeli zverinjak, v katerem
je sv. papež in mučenec Marcel zverino varo¬
val in krmil, ko so ga bili vjeli. Ro sv. mesi
mi dober angelj prinese misel, da imajo Hrvati
danes skorej gotovo službo božjo pri sv. Kle¬
mentu, na grobu slovanskega apostola sv. Ci¬
rila. Takoj stopim na ulico in vzdignem kaza¬
lec, kar je v Rimu znamenje, da se hočem
peljati. Bil sem res srečen. Ko namreč stopim
v cerkev sv. Klementa, je ravno škof Stross-
mayer stopil na lečo. Govoril je z mladeniško
navdušenostjo in tako lepo, kakor zna samo
on. Njegov govor je svedočil, da ima pravo srce
za Boga, pa tudi za dom svoj in za svojega
kralja. Da se vsi sovražniki slovanskega na-
-roda ravno v njega najbolj zaletavajo, je zna¬
menje, da je Strossmayer svojemu narodu mo¬
gočna podpora.

Lahi jako varčno živijo. Njih poglavitna
hrana je sočivje, pa ga imajo tudi več sort,
kakor mi. in sicer tudi takšnega, s katerim bi
se naš želodec nikdar ne sprijaznil. Prodajal-
nice za sočivje so po mestih goste, kakor pri
nas mesnice. Tudi trezni so Italijani; Slovenec
ga petkrat toliko posuši, kakor Lah. Žganje-
pivci so zelo redki, dokler se na Slovenskem
že kjer bodi spodtekueš na „šnopsarja“. To je
sramota za nas!

Mesa pride le malo na mizo; režejo le
pičle porcije. Naročali smo govedino in tele¬
tino, a dobivali koštrunovo in jančje meso.

48

Meso ni kuhano, ni pečeno, ampak segreto, če¬
mur pa se nisem čudil, ko sem videl, da s špi¬
ritom kuhajo. Braskega zabelja Italian ne pozna,
njemu je olje zabelj. Kruh je sam pšeniček, a
nima nobenega lica pa tudi nobenega okusa.
Butast je kakor postružek, tudi ni kipnjen, ni
soljen, ni pečen. Ce bi slovenska gospodinja
kmetu tacega spekla, pet tednov bi ga v hrbtu
občutila. Juho Lah črti, kakor Slovenec po¬
lento.

Italijanska gospoda se oblači kakor naša.
Vendar nekaj goropadnega ima vsak Lah. Ce
mu je suknja prav, pa so hlače prekratke, in
jie so mu hlače prav, pa je srajca na vratu pre¬
tesna, ali mu je klobuček premajhen, ali ješko-
ren podvrnjen, ali rokav prekratek, neka na¬
paka je na vsakem.

Ženskam ni mar snage Omenim, da so
tudi na Slovenskem nemarnjače, ki še v ne¬
deljo možu in otrokom ne dado friškega perila.
Videl sem gospe, ki so sicer imele svilnato krilo,
a perilo jih je tožilo nemarnosti. Proste ženske
pa so pravcate ciganice: imajo črne lasi, svetle
oči, črmljeno lice, razgegano in candravo
obleko; češejo se pa menda samo za Božič in
Vuzem.

Ako Italijan nima opravila, se vseda kjer
bodi ob tla. V Rimu so na očitnih trgih ležali
kakor pri nas po nedeljah fantje ležijo na ze¬
leni trati, a tobaka ne žgejo, za to so pre-
varčni. Ležijo pa ali na trebuhu ali na strani
iu si glave podpirajo z golimi lakti, ker gumba
na rokavi je za Laha deveta briga. Ce jih troje
skupej leži, so tako glasni, kakor bi ga že bili
pet litrov popili, a še ga videli niso.

49

Gospoda se vozi v bogatih kočijah in z
jako ličnimi in čilimi konji. Že nekdaj sem
doma slišal, da Italjan za lepega konja največ
obeča. Vbogega laškega Seljaka pa vleče ali
osel ali mula ali oba. Majhnih posestnikov,
kmetov in želarjev, na Laškem ni, ampak le
veliki posestniki so, kateri imajo svoje seljake
ali kočarje, ki jim delajo.

Boren je voz revnega seljaka. Truga, kakor
v njej pri nas prodec ali pesek vozimo, nasa¬
jena na lesene osi, dva kolesa in pa oje, vse
leseno: to je njegov voz. Delo pa ni toliko
kolarja, ampak — drvarja. Para oslek pa mora
voziti, da mu kosti škripljejo.

Ko se nas pelje enkrat več kočij iz mesta,
teknila se je kočija, ki je vozila pred nami, malo
osla, ki je kamen vozil. Mreina je bil tako
medel, da se je precej prevrgel ter vse štiri
od sebe molil, kakor če se klop podere. Bila
je podoba, da oslu ni bilo prav nič več za toti
svet. Toda Lah mu ni verjel in ga je s palico
tako dolgo budil, dokler mu osel z repcem ne da
na znanje, da mu ali ni mar, ali da ne more vstati.

Ce se seljaku oje stere, ne da bi si novo
omislil, ampak staro oje povije v cunje ter ga
poveže s traki, daje  bolj obvezano, kakor noga
berača, ki na božjem poti kraj ceste sedi in
berači. Na homot Lah oslu vse polno zvoncev
navesi. in sploh vse take reči, ki ropočejo, oslu
za klobuk navtičejo. Okoli vrata oslu obesijo
na vožinec kodelo, ki mu visi črez prša na ko¬
lena; to je njegov muhnjak, ob katerega s ko¬
leni tolče, če ga muhe nadlegujejo.

Goveje živine smo malo videli. Le tu in
tam so orali z voli, ti pa so na Laškem menda

4

50

jako rahlo čutni, ker bili so z lepimi odejami
odeti, da se ne bi kje sprehladili.

Razume se, da smo v .Rimu tudi svojo po¬
božnost opravili. V cerkvi sv. Petra je nad
vsako spovednico zapisano , katerega jezika
vešč spovednik da v nji spoveduje, čudil sem
se, zakaj da iz vsake spovednice dolga šiba
visi, kakor postavimo pri nas bičnjak iz kočije.
To sem precej izvedel. Ko se namreč po oprav¬
ljeni spovedi prikažem pred spovednico, da
dobim spovedni list, mi duhovnik tisto šibo
položi na ramo. Bila jo nekdaj pri starih Rim¬
ljanih navada, da je gospodar, Se je sužnju
podaril prostost, še enkrat mahnil po hrbtu,
preden ga je odpustil. Tej navadi je dala sv.
cerkev krščanski pomen in zato duhovnik
tistega, katerega reši sužnosti greha in hu¬
diča, še prej enkrat s šibo mahne.

Preden še pa iz večnega mesta odrinemo,
bo treba, da se od sv. Petra in od sv. očeta
spodobno poslovimo.

Avstrijski romarji smo bili 16. aprila od
sv. očeta zaslišani. Ker se je baje dve tisoč
Lahov nam prismolilo, ki so si pridobili vstopnih
listkov k naši avdijenci, je bila večina avstrij¬
skih romarjev v dvorani v hudi gnječi, in niso
dosti ne videli ne Slišali. Meni je pa bila sreča
zopet mila; tako blizo sv. očeta sem bil, da bi
mi lehko roko podali, če bi jo bili malo izte¬
gnili. Romarji, kateri so prinesli darove, sojih
tukaj osebno darovali sv. očetu, in so njim tudi
nogo poljubovali, a prijazni starček so vsakemu
še tudi roko podali, da jo poljubi, in nekega
mladega gospoda so tudi po lici pobožali in
popeckali.

51

Načelnik romarskega odbora prebere pred
papežem naše pismo vdanosti in ljubezni do
apostolske stolice in do sv. očeta. Na to se sv.
oče vzdignejo, večkrat proti nebesom pogledajo,
in živahno kakor mladenič nas tako-le nagovorijo:

„Tolika udanost in spoštljivost, tolika
vzajemnost sočutja, takšno zagotavljanje po¬
kornosti, kakor se glasi iz vaših blagih besed,
preljubi sinovi, nam do srca sega in nas jako
tolaži. Mi smo tistega časa že, ko je katoliški
svet našo zlato sv. meso obhajal, mnogo naših
avstrijskih sinov videli, in smo že tudi takrat
s posebnim veseljem darove, poklon in častitke
sprejeli ter smo, kakor ste zdaj opomnili, izrekli
željo, naj bi se avstrijski sinovi za blagor
cerkve, papeža in sv. apostolske stolice bolj in
bolj zanimali. Danes nam svedoči vaše obilno
število, vaše tople besede, vaš naklon, da vam
nismo zastonj na zvesta srca govorili

Vi ste naštevali dobrote, katere so kato¬
liški vladarji in narodi avstrijski vsak čas od
sv. stola dobivali, a tudi nas veseli, da zamo-
remo zvestobo in udanost, katero ste vi sto in
stokrat rimskim papežem skazali, pohvaliti, in
mi nič bolj ne želimo, kakor da se vi starih
izgledov di’žite.

Celo prav je, da vi v svojih srcih vdanost
do papeža in ljubezen do svojega vladarja no¬
site: to tudi cerkev terja od vas. ki svojim
otrokom nalaga sveto dolžnost, da vladarje
spoštujejo, in jim ob enen veleva, naj so kot
iskreni katoličani tudi najboljši državljani in
najzvesteji podložniki.

Sv. cerkvi, katerej je zmiraj na skrbi
blagor in pravi napredek države, je zlasti na

4*

52

srcu mladina, katero vsak čas z materinsko
ljubeznijo objemlje. Zato pa tudi vladarjem
priporoča, da po modrih postavah mladeži skrbi
za pravi krščanski pouk ter jim čisto krščansko
odgojo zagotovi.

Vi živo obžaljujete naše nezgode in ne¬
znosen položaj, v katerega so namestnika Jezusa
Kristusa, poglavarja in najvišjega pastirja
celega katoliškega sveta spravili, a mi nasproti
se veselimo tolike ljubezni med očetom in otroci
in jako hvalimo vaš sklep, da za nas terjate
tisto neodvisnost, katero naša najvišja oblast
že sama ob sebi tirja, in tisto prostost, ki nam
je potrebna, da zamoremo svojo apostolsko
službo opravljati. To ne bo nobenemu narodu
na kvar, ampak bode vsakemu posebej in vsem
skupaj na hasen. V časih tolikega razdora in
družbinskega razpora človek spoznava in
ceni, kakor vi to storite, tem več to preveliko
dobroto, katero je Bog narodom s tem skazal,
da je toto svetilo resnice med nje postavil.
Naša vesoljna oblast, ki jo imamo od Boga, je
po svoji moči, ki ljudi spravlja in blagoslavlja,
večja, kakor katerasibodi človeška oblast, ki bi
jo rada spodrinila.

Ohranite tedaj, preljubi sinovi, mišljenje
svoje in svoje sklepe, katere ste nam zdaj na¬
znanili, in skrbite za to, da bodo vsi vaši
državljani tako mislili in delovali. Povejte jim,
kako jih naše srce očetovsko ljubi in kako
želimo, naj svojo vero srčno spoznavajo in po
njej živijo in tako svojo srečo najdejo.

Koncem se. preljubi sinovi, ne moremo
ločiti od vas. da bi vam ne podelili tolažbe
apostolskega blagoslova, katerega v prvi vrsti

53

podelimo Nj. veličanstvu, vašemu cesarju in
njegovi presvitli hiši, potem vsem škofom in
duhovstvu, vam vsem, ki ste navzoči, kakor
tudi vašim rodbinam in vsem našim ljubljenim
sinovom v Avstriji iz celega srca."

Po avdijenci se takoj podam v cerkev
sv. Petra, da še pomolim na njegovem grobu
ter ga prosim, da mi kedaj gotovo odpre ne-
beška v  vrata, ker brez nebes bi pač ne mogel
biti. Se enkrat poljubim sv. tla, in ko zapustim
svetišče, moji koraki niso prav nič zdali, ampak
hodil sem kakor tisti, ki se mu zdi, da je
nekaj zgubil.

Večerni vlak je z menoj že letel proti
domu. Bili smo štirje, da nam je bilo širje !

Trije smo spali, eden pa je slabe laške
smodke žgal in bedel, da nismo mimo Asisija
odišli. Ravno je bilo o polnoči, ko v Asisiji
izstopimo. Čakal nas je pokrit voz, a bil je
tesen in nizek, da se komaj v njega stlačimo.
Voz je bil kakor naših kopunarjev, samo da so
ob straneh bile mesto lesenih klincev okna. V
mesto se peljamo vkreber še dobre pol ure.

Mestna vrata so bila že zatvorjena. in
precej dolgo smo trkali, predno so se nam od¬
prla. Ponočni varuh vzdigne svetilnico in nam
posveti pred lice in nas ocenja, ali bi bilo varno
takšne ponočne tiče v mesto spustiti ali ne.
Ko pa vidi romarje pred seboj, segne z roko,
kakor bi se menil odkriti, a o pravem času še
se zave, da je vojaška oseba in je rajši sa¬
lutiral.

Zdaj se nam je pa godilo, kakor nekdaj
v Betlehemu sv. Jožefu. Trkali smo po celem
mestu, pa nas niso nikjer hoteli imeti, ker je

54

na večer prišlo v mesto nad 500 belgijskih romar¬
jev, ki so vse gostilnice napolnili. Slednjič se nas
vendar nek hlapec usmili, da nas saj v pivnico
spusti. Kakor bi trenil, so moji tovariši sple¬
zali vsak na svojo mizo in so tudi precej za¬
spali. Ena miza je bila še prazna Jaz sem
sicer skušal si drugače posteljo vrediti, a sled¬
njič sem se tudi jaz zdeval na mizo ter pori¬
nil potno torbo pod glavo in sem jako dobro
spal. Ko sem zjutraj postavljal svojo nemarno
telo po konci, bolele so me vse kosti. Če je
bila huda noč, pa je bilo jutro veselo, meševal
sem namreč na grobu sv. Frančiška, ter molil,
da bi zamogel zmiraj z veselim srcem Bogu
služiti, kakor je bil tudi sv. Frančišek vsakrat
vedrega lica. Obiskali smo tudi dom sv. Fran
čiška in njegovo izbico, ki pa je zdaj v majhno
kapelico predelana.

Potem še pogledamo v cerkvo sv. Klare.
Njeno trupljo počiva pod velikim altarjem v
stekleni trugi, in tedaj smo ga lepo videli.
Lice še je dobro ohranjeno, samo da je očrnelo.
Tudi obzidje kraj nunskega samostana nas je
mikalo videti. Svoje dni so namreč Turki pri-
hruli pred mesto Asisi. Že so nastavili lest¬
vice, da splezajo v mesto in tudi v samostan.
Zdaj veli sv. Klara monštranco na zid zanesti,
ondi tudi poklekne in moli: „Ne izdaj, Gospod,
zverinam duš, ki tebe hvalijo, in ohrani slu-
žebnice svoje, katere si rešil s svojo predrago
krvjo". Na to čuje glas božji: „Jaz vas bom
vsak čas branil." Pri tej priči se loti sovraž¬
nikov velik strah, pobegnili so in samostan je
bil rešen.

Ker je že šlo proti poldnevu si za zaju-

55

terk naročimo malo mesa in dve steklenici na¬
vadnega vina; vsak je tudi vzel košček kruha.
Za to smo štirje plačali deset  goldinarjev a. v.
Gospod tovariš je rekel: „Toti račun je vsoljen,
taki računi so redki, jaz ga nesem s seboj".
Zdaj ga doma kaže.

Doli poleg kolodvora si ogledamo sloveče
cerkev „Sv. Marijo angeljev". Pod kupijo stoji
še v prvotni podobi cerkvica „porcijunkola“,
kjer je sv. Frančišk svoje dni od Izveličarja
izprosil znane odpustke, katere kristjani in zla¬
sti tudi Slovenci visoko cene. V cerkvi smo
videli pas sv. Frančiška, poleg cerkve v vrti
pa trnje, po katerem se je svetnik valjal, ko
so ga skušnjave hudo nadlegovale. Čudežno je
to, da se na vsakem cvetu tistega trna od ti¬
stih dob vidi kri, kakor bi ga kdo z krvjo po¬
kropil.

Popoludne ob petih smo bili že v Floren-
ciji. To vam je prekrasno mesto in divni kraj.
Celo ceste so z lepimi cvetlicami in rožami ob¬
robljene. Kakov kras pa da je na vrtih in
očitnih sprehodih si potem lehko mislite.

.,Bog ve, zakaj laški kralj tako v Rim
sili, ko pa je Florencija kakor nalašč za njega
stvarjena". pravi gospod tovariš. „Sveto mesto
Rim drugemu ne pristuje kakor sv. očetu ; ‘.
Radi mu pritrdimo.

Drugo jutro smo se vozili črez apeninske
gore, ki so vse sprevrtane: v kratkem času smo
prevozili 46 predorov. V Bologniji smo bili tako
pozni, da smo samo mrzle ostanke za drugimi
jeli, ki so tamo večerjali. Zjutraj rano vstauemo
in drug za drugim mešujemo na grobu sv. Do¬
minika. Ogledamo si potem tudi cerkev sv. Ka-

56

tarine bolognijske, Ko je ta svetnica umrla in
na odru ležala si je na enkrat vsedla, in tako
še zdaj sedi. Lice in roke so suhe in očrnele.
Njeni častilci so jej na prste vse polno pre¬
dragih prstanov navtikali. Mi smo jej spošt¬
ljivo roko poljubili in se njenej mogočnoj pri¬
prošnji priporočili.

Po svetu slovi bolognijsko mrtvaška go¬
mila. Je res lepa. Grobi so večidel pokriti in
po dolgih hodnikih je nastavljenih različnih
dragih in jako umetnih spomenikov. Vendar
moram povedati, da sem obžaloval mrtve, ker
so jim toliko kamenja na grobe navlačili. Meni
se prosti leseni križ na grobu siromaka sto¬
krat bolj dopada; pa je tudi veča tolažba za
rajnega, kakor tudi za tiste, od katerih se je
moral ločiti. Na grobu nekega rajnega moža
stoji postavimo iz najlepšega belega marmorja
izsekana mlada žalujoča vdova s svojim fanti¬
čem. Toda meni se je zdelo, da iz tega spome¬
nika sije bolj sebičnost kakor žalost, da naj bi
svet še za sto in sto let občudoval lepo, mlado
lice vdove.

Še enkrat smo postali in sicer v Padovi.
To je veliko in obširno toda mrtvo mesto.
Menda je le v vsakem tretjem hramu po eden
človek doma. tako redki so ljudje na ulici
videti. Naša prva pot je bila na grob sv. Anto¬
nija, kjer smo tudi meševali. V cerkvenem za¬
kladu. katerega nam je razkazoval jako prija¬
zen kapucin, smo občudovali različne svetinje.
Mene je zlasti zanimal pečen prst sv. Lovrenca
in pa čudni kosarec sv. Antonija. Ko se nam¬
reč svoje dni po mestu raznese gla3, da je An¬
tonij umrl, so ljudje rekli: Svetnik je umrl.

57

Neb ošaben bogatin pa, ki je ravno sedel za
bogatoj mizoj. vzame kozarec, izpije vino in
pravi: Antonij ni bil svetnik, ampak slepar,
tako gotovo, kakor bo zdaj ta kozarec se na
sto kosov razletel. Na to požene kozarec ob
tla. Pa glej čudo! kamena tla so poknila, ko¬
zarec pa je ostal cel. Na Laškem vsak denar
vzame, tudi — kapucin.

V Florenciji smo zgubili prvega tovariša,
v Padovi nam drugi zmenka, in neki unkraj
Ljubljane me še slednji zapusti. Nekega lepega
pomladanskega jutra sem sam srečno domo —
prikašljal.

Bogu čast in bvala za srečni pot! Kdor
pa ima za čim, naj le gre v Rim; mu ne bo
nikoli žal.

Ker smo po prijateljski roki dobili zapis¬
nik romarjev ljubljanske škofije, ga tukaj radi
objavimo:

Ahačič Nik. iz Tržiča,

Arko Mih., kap. v Hrenovieah,

Auersperg Mar., komtesa v Ljubljani,

Babnik Jer, žup. na Dobrovi,

Bajec Jan. iz Ljubljane,

Bizavičar Jož , o. frančiškan v Ljubljani,
Bramor Mar. iz Ljubljane,

(Juznar Mar., Kranjska Gora,

Čuk Jak. iz Črnega Vrha,

Dedič Kat. iz Idrije,

Dejak Hen., kurat na Vrhpolji,

Demšar Jan., farni vikar v St. Vidu,

Dolar Janez iz Vrbe,

Dolinar Fr., žup. v Horjulu,

Dolinar Janez, žup. na Raki,

Domicelj Ant., vikar v Čr. Vrhu,

58

Erjavec Mat., dekan v Vipavi,

Eržen Jan. Zgornje Bitnje,

Gaberc Ant. iz Tržiča,

Golmajer Jož., kap. v Boh. Bistrici.

Gostiša Fr., Črni Vrh,

Gostiša Tom., Črni Vrh,

Gross Jak, žup. v Zagorji,

Gruden Mat., župan v Hotedršici,

Gnjezda Jurij, Kanomlja,

Hirschmann Avg. v Ljubljani.

Hladnik Jan., kur. v Gočah,

Hočevar Ant., žup. v Št. Joštu,

Jakelj Jur., v Kranjski Gori,

Jelovčan Mar. v Stari Loki,

Jenko Lud., kap. v Šmariji,

Kepec Andr, v Cerkljah,

Kogovšek Uršula v Idriji,

Kokalj Jak. v Tržiču,

Koman Hel. v Ljubljani.

Koman Mar. v Ljubljani,

Kople Kat. iz Idrije.

Kožuh Frančiška v Stari Loki,

Krištofič Lav., župnik v Kovom,

Lahajnar Karol, mestni uradnik v Ljubljani,
Lampe Jur., Črni Vrh,

Lavrenčič Mat, dež. posl. na Vrhpolji,

Lavtižar Gašp. iz Kranjske Gore,

Laznik Jož., kap. na Vrhniki,

Likar Jak. iz Vojske,

Markič Ant. iz Idrije,

Medvedlgn. iz Ljubljane,

Melcer Vikt. iz Ljubljane,

Mihelič Ana iz Ljubljane,

Mikuš Urban, ČrniVrh,

Missia Jak., knezoškof Ljubljanski,

59

Missia Ant., vpok. žup. v Ljubljani,

Mrak Mar. iz Ljubljane,

Mulej Kat. Doslovee, fara Breznica,
Murgel Ida, Velike Lasiče,

Murgel Rozalija iz Ljubljane,

Nastran Fr. iz Stare Loke,

Okorn Štefan iz Stare Loke.

Ozimek Evstahij, provincijal v Ljubljani,
Potokar Uršula iz Slapa,

Prosenec Mar. iz Krke.

Ravnik Lovr. iz Boh. Bistrice,

Saje Mih., žup. v Stangi,

Stare Jož., dr. pristav v Ljubljani,
Sterbenc Jur., dr. dekan v Leskovci,
Šiška Jož., kn. šk. tajnik v Ljubljani,
Škerjanec Jan , ekspozit v Harijah,

Škof Lavr. Zaklanec,

Sraj Jož. v Železniki,

Šubic Marija iz Ljubljane,

Vesel Janez, dekan v Trnovem,

Zaletel Leopold, kapi. v Št. Vidu,

Zalokar Jož. kaplan v Cirknici,

Zamejic Andrej, kanonik v Ljubljani,
Zarnik Matija, župnik v Srednji vasi,
Zavodnik Fel. vikar v Novem mestu,
Zupanec Jan. iz Polja,

Zupanec Jan., iz Srednje vasi,

Železnikar Jan. iz Ljubljane,

Žnidaršič Jerica iz Idrije.

*'S'