Pogovor od posta. Spisal M. Smolej. V Ljubljani. Natisnil Jožef Blaznik. — Založil pisatelj. 1865 , Pogovor od posta. gostivnici nekega mesta sedi' postni dan več raz- noverstne gospode pri obedu (Table d’ hote). Mesne in postne jedila so na ponudbo; nekteri jedo oboje, drugi le samo postno. Po naključbi tudi dva gospoda duhovna po- potovaje v to gostivnico zadeneta in prideta k tej družbi. Razni pogovori se verstijo med gosti, dokler spregovor dveh gostov pazljivosti drugih ne obudi, in se naposled vsi pričujoči sledečega pogovora vdeleže.*') Neki gost (k svojemu sosedu pri mizi ponujaje mu ■nesno jed). Kakor sem vidil, gospod sosed, se še dozdaj niste mesa dotaknili; bote mar tudi to okusno divjačino prezerli? Ste li morebiti bolehni in vam je meso jesti pre¬ povedano ? Drugi gost. Nisem bolan, hvala Bogu, vender pa mi je prepovedano okusiti danes meso. Spomnite se go¬ spod le, da je danes petek in da nam take dni katoliška cerkev prepoveduje mesne jedi vživati. Pričujoči gospod I, stolni korar, in jaz sva katoliška duhovna in kot taki¬ ma nama mora zapoved najine cerkve, o zapovedanih dne¬ vih postiti se, le še toliko veljavniši biti. Pervi gost. Zdelo se mi je, da bi vidva, gospoda, znala katoliška duhovna biti; na petek in na post pa v resnici nisem mislil, zakaj jest sem nekatoličan in zuano vam je, da mi postne zapovedi ne poznamo. Menim pa, ker sta popotnika, da v teh okolišinah tudi vaji, gospoda, cerkvena postna zapoved tako ostro ne veže. Stolni korar. Ni mi znano, da bi bilo zdravim ka¬ toličanom pripušeno meso jesti, naj si že tudi popotujejo, dokler se postne jedi morejo dobiti, ki jih brez škode mo¬ rejo vžiti. Kdor tedaj, če je tudi popotnik, o postnih dne¬ vih meso je, ko so mu postne jedi na ponudbo, se sam zapovedi oprosti ali „dispeuzira“ in je svoji cerkvi nepokoren. *) Prm. Kath. Hausfreund 1847, Drobt. 1861. # 4 Kupec (smehljaje). Ali toraj, častiti gospod, v res¬ nici mislite, da je bolj prav o takih dnevih ribe ali kaj druzega jesti, kakor pa meso. Kar je izobraženih katoli¬ čanov , se že zdavnaj ne menijo za to svojevoljno in osta¬ relo zapoved. Jaz sam sem tudi katoličan, pa za res tega še nisem mislil in ne tehtal, da bi mogel o petkih in dru¬ gih dnevih ribe in močnate jedi jesti, ako hočem dober in pošten katoličan biti. In kakor jest mislim, misli z mano jezero dobrih katoličanov, da prederznem se celo dvomiti, ali pač tudi vama, gospoda duhovna, v resnici toliko tehta in velja zapoved, za ktero naj bi k večemu le priprosti mnihi še marali? Nekaj kupcev. Pravo, gospod tovarš! kako pač pametno in prav po naših mislih govorite. Tudi mi smo katoličanje, pa ne potuhnjeni ali tercijani, temuč izobraženi in pametni katoličanje hočemo biti. Katoliški kristjani ho¬ čemo biti z dušo in s telesom, pa da bi bilo potreba ob nekterih dnevih mesnih jedi se zderžati, če hočemo kato¬ ličanje biti, tega nikakor ne verjamemo. Več nekatoličanov. To je pametno govorjenje, med tako izobraženimi in verlimi katoličani je dobro biti. Res, napredek in omika naj bo naše geslo 1 stare presoje naj se otresejo, bedaste postave priprostih mnihov se mo¬ rajo odpraviti. Le tako se more braterna misel in ljubezen vterditi, le potem si moremo mirno k braterni zavezi roke podati. Kat. duhoven. Prav vneto se častiti gospodje za meso poganjate, in kakor vidim vam tisti nikakor niso po volji, ki se postijo in mesojeje zderže. Pa mislim, gospoda, da se ta reč samo s praznimi besedami ne bo dobro do¬ gnati in rešiti dala. Ako vam zatorej post, to je, priter- ganje pri jedi in zlasti zderžauje od mesenih jedi o nekte¬ rih dnevih tako malo dopada, boste gotovo svoje vzroke imeli, kaj ne? Kat. kupec. O gotovo 1 vzroki, da se nam postna zapoved prazna in nepotrebna zdi, so kratki in jih ni treba od daleč iskati. Naša pamet je, ki nam pravi in govori, da ni razločka med jedmi, ki jih je vse Bog vstvaril zato, da se zavživajo. Meso tedaj ali riba, pečenka ali močnik — vse eno — naj že to ali uno jem. Kaj ne, gospodje? Več pričujočih nekatoličanov. Pač res, to 5 je jasno kot solnce, čemu naj bi se tudi razloček delal med jedmi, ko Bog sam razločka med njimi ne dela? Nekatolišk duhoven. Tu ste se gospodje, kakor slišim , pač v važen in mikaven pogovor zapletli. Ni dvo¬ miti, da boste v ti zadevi mojega katoliškega tovarša prav lahko zmagali in ugnali; zakaj ravno to, kar vam nedu- hovnom že lastna pamet pravi, da namreč ni razločka med jedili in da je tedaj enako, ktere jedi kdo vživa, ravno to nam tudi Božja beseda, sv. pismo, poferdi ko pravi: „Kar gre v usta, to ne ognjusi človeka.“ (Mat. 15, 11.) Naj že tedaj meso, ribe ali močnik jem, je enako in me ne oskruni; zatoraj je pa tudi cerkvena zapoved, ktera prepoveduje o nekterih dnevih meso jesti, prazna in bese¬ dam sv. pisma nasproti. Katoličan. Ne zamerite, častiti gospod, čeravno neduhoven, da se vender prederznem nad resnico in goto¬ vostjo vašega terdenja nekoliko dvomiti; zakaj ako bi temu res tako bilo, kakor terdite, da je namreč cerkvena postna zapoved prazna, in besedam sv. pisma nasproti, bi naša cerkev v resnici bila pravi trinog in mi katoiičanje bi s tem, da se postimo in o nekterih dnevih mesojeje zderžimo, zares prav kot sužnji tlako delali; da bi pa katoliška cer¬ kev od svojih udov kaj tacega zahtevala nikakor misliti in verjeti ne morem; to tudi meni že lastna pamet pravi, naj se že tudi nisem bogoslovja učil. Gotovo bodo tudi gospod duhoven moje besede poterdili. Katoliški duhoven. Res, pametno besedo ste til spregovorili, gospod , in ker smo se že v ta pogovor za¬ pletli, prosim častito gospodo mi dovoliti, da z gospod pa¬ storjem, ki so se nam v zagovornika zoper postno zapoved oglasili, to reč nekoliko bolj pretreseva, urno se mora potem pokazati, da je podlaga, na ktere vi svoje vzroke in mnenje zidate, na pesek postavljena in da tudi ome¬ njene besede sv. pisma nikakor niso voda na vaš mlin, ka¬ kor morebiti mislite. Več gostov. Prosimo, gospod duhoven, prav rado¬ vedni smo slišati, kaj bote povedali in kako postno zapo¬ ved iz zadrege rešili. Katoliški duhoven. Vaša radovednost se bo urno utolažila, precej vam bom spričal in skazal, da omenjene besede sv. pisma: „kar gre pri ustih noter, to ne oskrunja človeka,“ s katerimi se je toliko bahal že Luter, veliki sovražnik posta, in ktere se iz nasprotne strani še vedno pri vsaki priložnosti kakor pripravne psice zoper post na- peijnjejo, nikakor v ta namen ne služijo in tudi pomena nimajo, ki se jim podtikuje; tako da se zares zelo čuditi moram, da nasprotnikov posta ni sram, se tega oglodanega izgovora in pomočka zoper post in postno zapoved popri- jemati. Zdi se mi ravno tako, kakor da bi nasprotniki postne zapovedi mislili, da mi katoličanje nimamo sv. pisma in da nihče drugi v teh sv. bukvah brati ne zna, kakor samo nekatoličanje, ali pa katoličanje, ki nič katoliškega v njih ne nahajajo. Vprašam vas, gospodjeI sta li Adam in Eva grešila, ko sta od prepovedanega sadu jedla? Ali so Judje grešili, ako so svinino (svinjsko meso) jedli? Ali bi bili pervi kristjani grešili, ko bi bili od kervi in zadušenih žival vživali? Greši li požrešnež in pijanec, ako čez mero je in pije? Kdo si bo prederznil reči: da ne. Pa moj Bog, kako je to mogoče, da bi grešili? saj ,,kar gre v usta, ne oskruni človeka.“ Kam je šel pre¬ povedani sad, kam svinjsko meso, kam kri, kam gre jed in pijača? Kaj ne skozi usta? Prav. Ako bi pa besede: „kar gre skozi usta, ne oskrunja človeka,“ pomen imele, kakor ga njim vi podtikujete, da namreč človek ne greši, naj že je, kar koli hoče: potem bi požrešnost in pija¬ nost ne bile več greh, naši pervi starši bi ne bili grešili, in ravno tako tudi Judje in pervi kristjani ne, ako so od prepovedanih jedi zavžili, kajti jed in pijača gre skozi usta, kar po vaših mislih in besedah ne more biti greh. Škoda, škoda, da ni kdo teh razsvitljenih mož, ki te besede v tem pomenu razlagajo, že kači v raji za sve- tovavca služil, kako lepo in modro bi jo bil lahko podučil, perve starše še bolj varno in gotovo zapeljati: ,,Sta pač neumna,“ bi jima bil rekel, „da ne jesta od sadu vseh dreve’s; jejta vender, sej kar gre v usta, ne ognjusi člo¬ veka in ni greh.“ Velika škoda tudi, da ti gospodje niso ob času 901etnega Eleazarja in Makabejcev živeli, kako lahko bi jim bili v veliki zadregi pomagali in jih smerti rešili, rekoč: „jejte le svinjsko meso, sej ni greh, kar gre v usta, ne oskrnnja človeka." In kako sladka to¬ lažba so te besede tudi tistim, kterih Bog je trebuh; sej gre vse skozi usta, kako bi pač to človeka oskrunilo? Iz tega, gospodje, lahko spoznate, da omenjene besede ne morejo pomena imeti, kakor ga jim vi prikladate, Ako se 7 — na zapopadek, okoljšine in priložnost ozremo, pri kteri je Kristus te besede govoril, bomo precej spoznali, da on ne govori od jedi, ktero kdo, kteri koli veljavni zapovedi na¬ sproti, zavžije, temuč da govori od jedil, ktere kdo je — „z neumitimi rokami. 1 * Judje so namreč mislili, da jed, ktere se kdo z neumitimi rokami dotakne, je oskru¬ njena, in ravno tako tudi človek, ako z neumitimi rokami je; zatoraj so si mogli pred jedjo vselej roke umiti, kakor jim je bilo tudi v postavi zapovedano. Ko so Judje tedaj vidili, da Kristusovi učenci z neumitimi rokami jedo, so mu to očitali, rekoč: „Zakaj prestopajo tvoji učenci zro- čilo starih? Ne umivajo si namreč rok, kadar kruh jedo. 11 (Mat. 15, 2.) Na to očitanje Gospod Judom njih veliko veči napake in pregrehe očita, skliče množice skupaj in reče: „Kar gre v usta, ne ognjusi človeka, ampak kar gre iz ust, to ognjusi človeka. 11 S temi besedami Kristus ni hotel druzega reči, kakor to, da človek ni dol¬ žan si pred jedjo rok umivati, ne oskruni ga jed, ki jo je z neumitimi rokami zavžil, ampak greh, ki iz serca in tako rekoč skozi usta prihaja. Te besede toraj nikakor postne zapovedi ne podirajo, kakor si nekteri tudi med ka¬ toličani domišljujejo in radi verjamejo, da bi saj kaki vzrok in izgovor imeli jo prelomiti, temuč ravno nasproti jo ve- likoveč se bolj poterjujejo in so oster meč, obernjen proti njim, ki hočejo to orožje zoper to zapoved obračati. Zakaj, kakor Kristus pravi, da človeka greh ognjusi, ki prihaja iz serca, domovine vsih hudih misel in želja, ne pa jedi, ki jih kdo z neumitimi rokami j 6; ravno tako tudi katoliška cerkev govori, da človeka ne ognjusi ravno meso, ako ga je, ampak nepokoršina, ktere se krivega stori, ako si cer¬ kveni zapovedi nasproti o postnih dnevih pri jedi ne pri— terga in kadar je prepovedano, mesne jedi je. Ta nepokor¬ šina, ki dušo ognjusi, je greh, ne pa meso. Naši pervi starši niso s sadom, ampak z nepokoršino grešili; judje bi se ne bili oskrunili s kervjo in mesom zadušenih žival, ako bi ga bili jedli, ampak z nepokoršino, ktere bi se bili s tem deležni storili. Tatu ne oskrunja zlato in srebro, ktero si je krivično prisvojil, ampak nepokoršina zoper sedmo božjo zapoved; ravno tako tedaj tudi kristjan, ki zoper cerkveno zapoved meso je, ne greši zavoljo mesa, ki gaje vžil; ampak zavoljo nepokoršine. Ako toraj vi gospodje, ki hočete katoličani biti, o postnih dneh meso 8 jeste in se z besedami izgovarjate: „kar gre v usta, ne oskruni človekase vam cerkev nasproti oglaša: „res meso samo na sebi vas ne ognjusi, temuč nezvestoba in nepokoršina proti moji zapovedi, ki iz serca skozi vaše usta pride, to je, kar vas oskruni in ognjusi.“ (Gosti se nekako osupnjeni po strani pogledujejo, po¬ slednjič se oglasi) Uradnik. Pa ravno tega ne verjamem, da bi kato¬ liška cerkev ali kdor koli si bodi, oblast imel razloček med jedmi delati. Ni li Bog vseh jedi vstvaril zato, da se vživajo ? Pastor. Prav z jezika ste mi besedo vzeli, ravno to tudi jest terdim, in da je temu tudi res tako, nam spri- čuje sv. pismo, zakaj sv. apostelj Pavel v pismu do Kolo- šanov (2, 16) sam pravi: „Nihče naj vas ne sodi zavoljo jedi ali pijače.“ Katoliški duhoven. Kako da, vi gospod uradnik in vi gospod pastor, nad pravico in oblastjo katoliške cer¬ kve poste zapovedovati dvomiti morete, tega v resnici ne urnem. Tega mi vender gospod uradnik, ne bote tajili, da ima gosposka, kakor tudi vsak gospodar pravico in oblast, svojim podložnim in poslom ukazovati in zapovedovati, kar se jim dobro in petrebno zdi, kakor tudi, da so posli in podložni dolžni, svoje vikši slušati in jim pokorni biti. Kar pa velja od gospodarja in posvetne gosposke, velja, tudi od katoliške cerkve, zakaj dvojna oblast je, kteri smo vsi brez razločka podložni, duhovska in deželska. „Dajte c e sar ju, pravi Kristus, k a r j e cesarjevega, inBogu, kar je Božjega 41 (Mat. 22, 21). Ako toraj nikakor ne bote tajili, da ima cesar ali kralj in sploh deželska oblast pravico, svojim podložnim postave dajati, ktere za njih prid in blagor potrebne spozna, kako enostransko in nespametno je pač potem terdit(, da bi cerkev, duhovska oblast, te pravice ne imela I Ce vam uradnikom n. pr. cesarska po¬ stava že zapoveduje vsako nedeljo in zapovedan praznik očitne božje službe se vdeležiti, bote mar terdili, da cer¬ kev, ki se peča pred vsem le z duhovnimi zadevami svojih podložnih, nima oblasti in pravice ravno tega svojim udom zapovedovati? Med obleko sploh n. pr. tudi ni razločka, da je le koristna, stanu in letnemu času primerna, od kod toraj, da cesarska postava vender razloček med njo dela, in vam določno zapoveduje, da v ti službi, v teh ali unih — 9 — priložnostih se tako in tako oblačiti, ter vam ostro prepo¬ veduje drugač narejeno ali odlično obleko rabiti? — Ako toraj pravite, da cerkev, duhovna oblast, nima pravice razločka delati med jedili, morate ravno tako terditi, da tudi deželska oblast nima pravice delati razločka med obleko; zakaj ako vas meso ne oskruni, ako ga postni dan jeste, vas tudi ta ali una obleka ne bo, ako se je poslužite. — Enako nepremišljeno ste pa tudi vi govorili in čuditi se vam moram, gospod pastor, da tudi vi terdite, da bi katoliška cerkev ne imela oblasti postne zapovedi dajati. Sej imate, ako se ne motim, tudi pri vas tu in tam še kaki post; in kdo ga zapoveduje? Brez dvombe duhovska ali pa deželska oblast. Ali ima pa ta, vas vprašam, veči pravico poste oznaniti, kakor za katoličane katoliška cerkev, In ako se zapovedani posti pri vas ne spolnujejo, se vam to najberže pravne zdi, tu grejo grehi že skozi usta noter; le samo, ako se postna zapoved katoliške cerkve prestopi, to bi ne imelo greh biti? Kako čudno in vertoglavo! — Kar pa navedene besede sv. ap. Pavla zadeva , vam ravno tako malo v vaš namen služijo in vaše terdenje ravno tako malo poterdijo, kakor une: ,,kar gre skozi usta, ne oskruni človeka. 14 Apostelj govori v omenjenem pismu do Kološa- nov proti tistim, ki so hotli judovske šege in postave spet vpeljati, zahtevaje, da naj bi se verni po njih ravnali. Tem hoče apostelj reči, naj se nihče soditi ne da „zavoljo jedi ali pijače, ali zavoljo obhajanja kakega praznika, ali mlaja, ali sabote. 44 (Kol. 2, 16.) Da imajo omenjene bese¬ de v resnici ta pomen, nam priča zapopadek celega po¬ glavja in poterjuje tudi sv. Jeronim (Ep. ad Algasiam), in sv. ap. Pavel sam, ki, ne da bi post in postno zapo¬ ved oviral, kakor menite, jo le še močno poterdi, ko pravi: „Ne pogubljaj z jedjo svojega brata, za kte- rega je Kristus umeri (Rimlj. 14, 15.) in: „A k o j e d pohujša mojega brata, ne bom jedel mesa ve¬ komaj. 44 (I. Kor. 8, 13.) Pa tem, naj si bodo že katoli- čanje ali nekatoličanje, ki se hočejo po vsaki ceni posta znebiti, je vsak še tako prazen in puhel izgovor dober. Zlasti pa, kar vas nekatoličane zadeva, ne more drugač biti in se zares ni čuditi, da za post ne marate. Zakaj, kdor posluša Lutra, začetnika vaše vere, kako on od posta govori, mora pač gotovo veselje in vero do posta zgubiti. Tako n. pr. on pravi: „Mi abotnega papeževega posta ni- 2 10 kakor nočemo imeti . . . papežev post je prava jama mo- rivcev, po kterem je že veliko mladih ljudi poginilo.“*) Po njegovih mislih so 40danski post krivoverci vpe¬ ljali.#*) V svojem spisu od antikrista kakor on papeža zasramuje 1 ), pravi: „Sv. Peter, ki je bil ribič, je pre¬ povedal meso jesti zato, da bi svoje ribe toliko bolj drago prodajal!“ Tako govori apostelj ,,čistega evangelija. 11 Svoj dnevni red nam on takole popisuje: „Kaj sem pač danes tu počel? Dve uri sem posedal, tri ure jedel, in potem štiri ure brez dela pohajal.“ 2 ) In od svojega posta ravno tam mično in vabljivo govori, rekoč: „Mi jemo v smert, pijemo v smert, jemo in pijemo do uboštva in v pekel, mi se izdajamo v smert.“ Pričujoči se posmehujejo, pastor pa ves nevoljen kato¬ liškemu duhovnu seže v besedo. Pastor. Molčite že vender o teh nečednost; Lutra poznamo in se nanj ne vežemo, njegovo mnenje in nauk ni nauk naše cerkve; in razun tega, ne da bi na Lutra in nekatoličane nabijali, se raji na svoje domačine, na kato¬ ličane ozrite; menim da imate v ti zadevi tudi v svoji lastni hiši in pred domačim pragom dosti pometati in grajati. Katoliški duhoven. Tega ne tajim, in Bogu bodi potoženo, priterditi moram, da kar post zadeva, se v res¬ nici premnogi katoličanje od nekatoličanov nikakor ne ločijo. Vender pa, ker ste se v to pravdo spustili, mi ne bote zamerili, da vam svoje misli razodenem. Sej tudi njim, katoliškim zaničovavcom posta velja, kar vam povem, ki se ob enem tudi tako radi ponašate in hvalite, da ste nauk in keršanstvo pervih časov spet vpeljali, ko vender ravno od ostrega posta in velike spokornosti vernih pervih sto¬ letij nikjer ni sledu, in vam je za lepe izglede pervih krist¬ janov, da bi jih posnemali, ravno tako malo mar, kakor za izreke cerkvenih učenikov, ki tako obilno in iskreno post priporočajo. Pastor. Edina podlaga naše vere nam je sv. pismo, na cerkvene učenike se mi ne vežemo, in ako se hočete nanje opirati, vam z Lutrom odgovorim: „Nič ne pomaga, da sv. Bernarda, Gregorja, Frančiška na pomoč kličejo, Kristusa moramo poslušati, kaj on pravi, ki je sam bil na gori Tabor od Očeta za učenika postavljen, ko je rekel: *) Tischreden. Frankfurt 1593, S. 272. ## ) Tom. 7. Jen. 137. ‘) Tischreden S. 239. ’) Tischreden S. 45. 11 „Ta je moj ljubi Sin, Njega poslušajte.'* On ni rekel: Bernarda, Gregorja, ftd. poslušajte, terauč Njega, mojega ljubega Sina. Kdo pač ve, koliko so svetniki v tem gre¬ šili ali pa prav storili?"#) Kat. duhoven. Ravnokar ste rekli, da se na Lutra ne vežete in da njegov nauk ni nauk vaše cerkve, in se vender ob enem spet nanj opirate! Lutrov nauk je v resnici tudi nauk „protestantizma“, le besede so bolj gladke in opiljene. Vi ravno tako malo za post marate, kakor Luter. On se, ob kratkem reči, skerbno vsega brani in ogiba, kar bi žlahtnemu truplu neprijetno bilo in ravno zavoljo tega tudi cerkvene učenike tako iskreno odganja. Kjer misli, da mu koristijo, tam jih gladi in boža, tam so mu ljubi očetje. Pa post in devištvo mu nikakor več ne dopadata, in ker so mu cerkveni učeniki v tem nasproti, noče toraj tudi nič od njih vedeti. Pa ako bi vaša ali Lutrova beseda tudi veljala, da namreč cerkvenih učenikov ne smemo poslušati, kje pa neki Kristus pravi, da moramo Lutra poslušati, da on več velja, kakor cerkveni učeniki? In ako so se oni motili, je bil li Luter brez greha in se zmotiti ni mogel? In ako moramo božjega Sina poslušati, kje pa On post prepoveduje? Se ni li sam postil? ali ni sam rekel, „da ko jim bo ženin o d v z e t, s e bo d o p os ti 1 i?“ (Mat. 9,15.) Ali ni On zraven molitve ravno posta kot poglavitni pomo- ček priporočil, hudo meseno poželenje premagati, rekoč: Ta rod (meseno poželenje) se ne more z ničimur iz¬ gnati, kakor z molitvijo in s p os to m. (Mark. 9,28.) In ker On sam v osebi ne govori več, temuč po svoji cerkvi, ali ni dolžnost, nje ravno tako poslušati in ubogati, kakor njega? Sv. pismo, pravite, je edina podlaga vaše vere, ali je pa temu res tako, zdaj ne bom obširno preiskaval; pa to vam morem zagotoviti, da kar post zadeva, sv. pismo ni podlaga vaše vere in življenja, sicer bi post bolj v časti imeli, kakor ga pa imate. Sej sv. pismo nam, kakor sem že omenil, na obilnih krajih post priporoča, zlasti tudi v izgledih svetnikov, od kterih nam pravi, da so se postili. Tako sta se Mozes 1 ) in Elija 2 ) po 40 dni po¬ stila. Daniel 3 ) tri tedne, Judit 4 ) razun v sabotah, mlajih in praznikih, vsaki dan. Janez Kerstnik 3 ) se *) Tom. 3 Jan. 119, in dem Biichlein vom Menschenlohn. >) Ex. 34. () HI. bkv. Krij, 19. 3 ) Dan. 10. 4 ) Jud. 8, 6. 5 ) Mat. 3. 2 * 12 je silno ostro postil, prerokinja Ana 6 ) je s postom in molitvijo noč in dan Bogu služila, Tudi a postelj ni so se postili 7 ), in apostelj Pavel govori tudi od svojih po¬ gostih postov s ). Ti vsi so se postili, ali mar brez vzroka, brez namena in koristi? To so bili svetniki. Mar pri vas posta več ne potrebujete in imate bolj gotove in varne po- močke, tiste hudiče izganjati, od kterih Kristus sam govori, da se lepo molitvi in postu morejo odpraviti? (Mark. 9, 28.) Ne rečem, da bi mi posta ne potrebovali, za to ga tudi imamo; žalostno in milovanja vredno je le to, da jih je res tudi med katoličani, zlasti med olikanimi stanovi toliko, ki se za post in postno zapoved malo ali celo nič ne zmenijo in je v reznici ni zapovedi, ki bi se tako po- gostoma, tako lahkomišljeno in brezvestno zanemarjala, ka¬ kor ravno cerkvena postna zapoved. V tem se res, kakor sem že rekel, premnogi katoličanje od nekatoličanov nič ne ločijo. Na kosu mesa jim je več ležeče, kot na cerkvi in njeni zapovedi, in bolj ko cerkev njih inehkužnosti in mlačnosti prizanaša, menj se zanjo in za njeno zapoved menijo. Tako, da bi bilo v resnici misliti, da je post in cer¬ kev, ki ga zapoveduje, pravi trinog, ki blagor in srečo, zdravje in življenje narodov in ljudstev tare in mori, in pa da s postom jarem naklada, ki ga nikakor prenašati ni: ko je vender znano, da je to, kar cerkev dandanašnji za¬ stran posta vernim veleva, komaj primerjati proti ostrosti, kteri so se kristjani pervih stoletij s prečudno gorečnostjo, zvestobo in veseljem podvergli. So mar, vprašam, sedanji ljudje, ki se jim postiti nemogoče zdi, iz druge tvarine, kakor so bili pervi kristjani, ki so se tako ostro postili in pri vsem tem vender veliko bolj čversti in zdravi bili in večji starost doživeli, kakor sedanji mehkužni rod pri vsi svoji dobroti in nezderžnosti? In ali ima cerkev sedaj manji obfatft, kakor jo je nekdaj imela, in verni manji dolž¬ nost ji pokorili biti, kakor v pervih sfolfetjih? Katoliški kupec. Vi pač vedno od cerkve govo¬ rite, pa znano je, kako se je pogosto v cerkvi godilo, tu bi kar lahko spet kakemu škofu na misel prišlo, post ožna- niti in IjUdi s takimi zapovedmi nadlegovati. O ne, hvala Bogu! časi so minuli, ko so papež in diihovšina tako re¬ koč še vsegamogočni bili in s poglavarji in ljudstvom ka¬ kor z otroci ravnali. Ako duhovšina misli, da je njen “*) Lak. ’) Ap. dj. 13, *) II Kor. 11. 13 poklic ljudi strahovali, naj že to dela, ako se ji bo še izšlo; moja siva glava pa se nikakor v to ne vda. Prostost, omika, napredovanje! to je moje geslo. Uradnik. Meni se tudi zdi, da si duhovšina več oblasti in pravic svoji, kakor ji po pravici gre. Stolni korar. Zelo se motite gospodje, ako menite, da so naše postne zapovedi le posamezni škofje vpeljali, kakor bi se jim bilo poljubilo. Eden ali tudi več škofov še niso cerkev, to je res, tu imate prav. Toda naša postna zapoved je splošna cerkvena zapoved, poterjena od cele cerkve in dana za vesoljno cerkev. In to ne od danes ali včeraj, ali pred tisuč leti; zakaj, kolikor človeški rod, toliko stara je tudi postna zapoved, ker Bog sam je bil pervi, ki je pervim staršem pervi post napovedal , zapove- dovajc jim, da naj se zderže prepovedanega sadu. Tudi Judje v stari zavezi so se postili in so jim bili mnogi posti zapovedani, kakor nam sv. pismo na obilnih krajih spričuje, n. pr. 3 Moz. 23. 1 kralj. 7. Modr. 34. Psalm 34. 68. 108. In preroki, zlasti Joel 2. in Izaija 58., očitajo in grajajo z ostro besedo prelomljevanje postne zapovedi. Ni se tedaj čuditi, da Kristus, Pot, Resnica in Življenje, posta nikakor ni zavergel, temuč ga velikoveč z besedo, z iz- gledom in djanjem močno poterdil in priporočil, in da so bili tedaj tudi že aposteljni s svojim vikšim poglavarjem, sv. Petrom, ravnaje po nauku in zgledu svojega Učenika pervi, ki so pervim kristjanom post napovedali, zapovedo- vuje jim se zderžati kervi in mesa zadušenih žival itd. In te zapovedi niso iz prevzetnosti razglasili, ali ker se jim je ravno tako poljubilo, temuč njih besede so: „N a m in sv. Duhu je dopad!o.“ (Dj. ap. 15, 28.) In ako se takrat cerkev, to je, aposteljni s svojim poglavarjem niso motili, in so oblast imeli, to zapoved oznaniti, se tudi sedaj cer¬ kev in njeni poglavarji, nasledniki aposteljnov, ne motijo; zakaj sv. Duh je še sedaj in bo po Kristusovi obljubi do konca sveta pri nji. Cerkev ima po Kristusu in apostelj- nih od Boga oblast in pravico, Zapovedati, kar se ji prav in potrebno zdi, njeni udje pa dolžnost, ji pokorni biti. Kdor je ne sluša in ji pokoršino odreče, velja pri začet¬ niku te cerkve kakor nevernik in očiten grešnik (Mat. 18, 17). „Kakor je Oče mene poslal, tako tudi jaz vas pošljem; kdor vas zaničuje, tudi mene zaničuje; kdor pa mene za? 14 ničuje, zaničuje Njega, ki je mene posIal“ (Luk. 10, 16), je On sam rekel. — Pervi in poglavitni post v katoliški cerkvi je 40danski post, in tudi od tega nam zgodovina in cerkveni učeniki spričujejo, da ima od aposteljnov svoj začetek in da je toraj tako star, kakor cerkev. Že učeni Origen, ki je v drugem stoletju živel, od 40danskega posta kot od sploh znane zapovedi govori (Hom. in Levit.). In sv. Jeronim (Ep. ad Marcellum) razločno pravi: ,,Mi se vsako leto 40 dni postimo o času (pred veliko nočjo), kakor nam je za¬ povedano.“ Sv. Bazilj imenuje ta post slovesen vsemu svetu zapovedani, in po vseh krajih in od vseh stanov z veseljem in pokoršino sprejeti post (Hom. 1 c. 2. de Jej.). Enako govorita med drugimi od tega posta tudi sv. Epifa- nij (Expos. Fid. Cath.) in sv. papež Leon (Serm. 10. de Quadr.). Ravno imenovani sv. papež, ki je posebno skerbno apostoljske izročila nabiral iu zapisoval, pričuje tudi od tako imenovanega kvaternega posta, da je bil v apostoljskih časih že v navadi.*) Tako častitljiva, lejte, je cerkvena postna zapoved že zavoljo svoje apostoljske starosti, in naj si je tudi cerkev nektere druge poste pozneje vpeljala in zapovedala, menite li, da so zavoljo tega manj veljavni za katoličane, in da jih smejo lahkomišljeno, brez vesti in greha opušati in pre¬ lomiti? Razun tega, kar sem že prej povedal, tudi zdrava pamet temu nasprotuje, zakaj ako vi, ki hočete katoličan biti, pravite, da bi cerkev oblasti ne imela, postne zapo¬ vedi dajati, bi bilo to ravno tako, kakor ko bi otroci ter- dili, da jim starši ne smejo zapovedovati. Vi, ki se ho¬ čete s svojimi sivimi lasmi, s svojo starostjo izgovarjati, bi pač lahko vedili, da gosposka nikogar zavoljo sivih las od pokoršine ne odvezuje. Pokoršina mora biti; kakor ima vsaka gosposka oblast zapovedovati, tako je podložnih dolž¬ nost poslušati. Koliko se mora truditi, koliko stopinj sto¬ riti, kdor n. pr. hoče hčer z vojakom omožiti, sina vojakov oprostiti, se kam naseliti itd.; tu sivi lasje nič ne pomagajo. Postava se tako glasi, pravi gosposka, mi ne moremo po¬ magati. In vsem tem pritežnostim, vsi ostrosti in obšir- nosti posvetnih postav se ljudje radi vdajo in nbogajo, tu *) „Jejunium, quod ex apostoliea traditione subse if I ! i;' Holi::. j o V tVi in^«v6flr& vate-jed #ii taJ > 'U>p; ~-eT ! r .ji.. ur:. <■ i*4- . ■ ■ ( : ;,v ... , i i'aš»b. ; -ib'av _ - !'■ . ' 1i ■ : . ’. , ‘ .. . . •. ;/ , ? ; I