Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani Drugo Berilo za slovenske šole (l enim zemljevidom in i dodanimi pesmimi.) Na Dunaji. V c. kr. založbi šolskih knjig. 1875. m % 108884 Šolske bukve, v kaki ees. ki-, zalogi šolskih bukev na svetlo dane, ne smejo draže prodajati se, kot je na pervem listu postavljeno. Pervi razdelek. Podacne povesti in pesmi. 1. Molitev. Blagoslovi, oče večni, delo moje pridnosti! K tvoji slavi, moji sreči naj obračam svoje dni! Čednosti mi v serce sadi, vselej bodi ti z menoj! Hočem pridno se učiti, bom otrok pokoren tvoj. Daj, da vedno rastem v dobrem, da obnašam se lepo, in da enkrat srečno pridem k tebi v ljub¬ ljeno nebo! 2. Božja volja. Nekega zelo ubožnega in bolnega človeka sosed vpraša, kako se mu godi. „Prav dobro se mi godi,* odgovori ubožec. „Saj si ves reven in nadložen/ pravi sosed, „kako li moreš reči, da ti je dobro ?’‘ 1 * „Pa vendar vem, da se mi dobro godi,“ reče dalje bolnik, „in to ni čudno, zakaj Bog mi obrača in dela vse po moji volji.“ Sosed se še bolj čudi, in pravi: „To še manj raz¬ umem! Reven in bolehen bi, in praviš, da ti Bog obrača vse po tvoji volji; kako je to?" „Prav lahko!“ pravi ubožec. „Če mi Bog kaj pošlje, naj si bo veselo ali žalostno, mislim si: Bog hoče tako! In ravno tako, in nič drugače hočem tudi jaz. zatorej je njegova volja vselej tudi moja volja. Naj mi tedaj ljubi Bog obrača in pošilja, kakor in kar hoče, on obrača in dela vselej in z vsem po moji volji.“ Tako je govoril zadovoljni ubožec, in je zapel Bogu zahvalno pesem. Sosed gre dalje, in si misli: Menil sem, da je ubožni sosed prav zapuščen in nesrečen človek; zdaj pa vidim, da je zadovoljnejši in srečnejši, kot jaz in veliko drugih. 3. Bog vse prav obrača. Jarnej, razumen in pobožen oče, so svoje otroke ob vsaki priložnosti spominjali na božja dela, in so jih učili špoznovati Boga iz njegovih stvari. Večkrat so pri delu na polju govorili od Boga, kako je to in uno tako dobro in modro naredil in uredil. Otroci so radi poslušali ljubega očeta, in so tudi mar- sikterikrat popraševali, zakaj je to in uno ravno tako, in zakaj ne drugače. Oče so otrokom na vse prav modro odgovarjali. Enkrat so sedeli oče ravno pri južini na hribcu v senci pod drevesom. Najmlajši sinek, Jožek, se je igral pri njih. Pod hrib- cem pa se je pasla čeda ovdc. Mimo pride neki tujec, ki je imel psa pri sebi. Ko ovce psa zagledajo, stečejo in zbeže po ternju v germovje. Bodoče ternje izpuli ovčicam nekaj volne. Jožek vidi to, je nevoljen, in pravi: ,,Vidite, vidite, oče, kako ternjev germ volno terga ubogim ovčicam! Precej posekajmo to gerdo ternje, da ne bo več nagajalo ubogim revi¬ cam!' 1 Oče malo pomolčč, potem pa pravijo: „Tedaj hočeš, da bi posekali to ternje ?“ „Hitro bi ga posekal, ako bi imel le sekiro pri sebi,“ pravi Jožek. Oče nič ne reko k temu, in gredo počasi proti domu. Drugi dan vzamejo oče sekiro s saboj, in gredo zopet na ravno tisti kraj. Jožek gre vesel ž njimi, in že komaj čaka, da bi oče začeli sekati neusmiljeni ternjev germ. Oče pa zopet sedejo na zeleni hribec, in p ra- 6 vijo sinu: »Poslušaj, kako lepo pojo drobni ptički! Ali niso tudi ptički prijetne in ljubez- njive živalce ?“ »To je res,“ pravi Jožek, »ptičke imam zelo rad/ — Med tem zleti neki ptiček ravno na ternjev germ, pobere s svojim urnim kljunčkom ovčjo volno, in ja nese v neko votlo drevo. »Vidiš, Jožek/ pravijo oče, „s to volno naredi ptiček svojim mladim v gnjezdu mehko posteljico. Ta volna se bo ubogim, golim ptičkom prav dobro prilegla. Ovčice lahko pogreše malo svoje debele in kožuhaste volne, ubogim ptičkom pa bo ta volna prav dobro djala. Ali pose¬ kam tedaj ternjev germ?“ »Ne !“ pravi Jožek, ker se je premislil. »Ne grajaj, in ne zame- tavaj nobene reči prehitro,“ pravijo oče, »ako kaj ne razumeš, le misli: Bog vse prav stori in oberne, akoravno mi večkrat ne razumemo vsega. “ 4. Bog pomaga y potrebi. V nekem mestu na Nemškem so bili revni starši, ki so imeli troje otročičev. S pridnimi rokami so pošteno živili sebe in otroke. Oče so bili priden delavec, in mati so bili bra¬ njevka in zraven dobra gospodinja. Po zimi pa so oče zboleli in za dolgo boleznijo umerli. 7 Bolezen je bila probrala precej denarja; oče niso, kakor poprej, dnine donašali k hiši, in mati so mogli kupčijo bolj vnemar puščati, da so stregli bolnemu očetu. Že ob očetovi smerti je tedaj jelo pomanjkovati, ter je bilo čez dolgo zimo če dalje huje. Zdaj to zdaj uno je bilo treba prodati ali zastaviti, da so si kupili potrebnega živeža. Bližal pa se je sv. Jurij, in mater je močno skerbelo, kje bodo vzeli, da bi najemščino plačali. — V to¬ liki stiski se obernejo k Bogu, ker vedo, da le od njega more pomoč priti. Vsak dan in še večkrat čez dan so z otročički pokleknili pred staro sveto podobo, ktero samo so še imeli (bila je podoba sv. Hijeronima), ter s solzami v očeh Boga prosili, da bi se usmilil in pomagal. Priserčna molitev je potolažila njih serce; ali stiska vendar le ni prešla, po¬ manjkanje ni odjenjalo. Sv. Jurij pride. Hišnik, ki je bil precej terd mož, terja najemščino, in ker je reva ne more plačati. jo rubi ter ji po dražbi proda vse, kar je še imela: po¬ steljo, mizo, stol, omaro in uno podobo, drag spominek še rajne stare matere. Postelja, omara, miza in stol — vse to ni veliko doneslo; po¬ dobo pa sta dva gospoda dolgo in pazno ogledovala, in njiju eden, ki je bil ob ra- 8 zar, obljubi tri goldinarje zanjo. Drugi, ki se je tudi razumel na umetna dela, reče, da plača šest goldinarjev. Na to reče obrazar: dvajset goldinarjev, ter misli, da bo uni gospod umolk¬ nil. Ali ta pravi: petdeset; in tako sta jo gnala do šest sto goldinarjev. Vdova in otroci,, ki so zraven bili pri dražbi, so stermeli in se čudili, da more kdo toliko obljubiti za staro podobo, ki bi jo bili radi dali za en goldinar. Ta gospod je tedaj naštel šest sto goldinarjev za podobo, in obrazar mu še srečo vošči, da jo je dobil, ter pravi, da bi jo bil on še više gnal, ako bi imel več gotovine, ker je ta po¬ doba izvirno delo imenitnega malarja Rafaela. Zdaj je vdova najemščino lahko plačala in vse svoje reči rešila; ostalo ji je pa še precej denarja za kupčijo in za izrejo otrok. Ves čas svojega življenja je rada pravila to pri- ' godbo, in vselej pristavila: Bog pomaga v potrebi tem, ki vanj zaupajo, 5. Se odlagaj molitve. Zaplata je precej visoka gora na Gorenj¬ skem Velik kos gore je obrasten s travo, in je razdeljen na senožeti. Kmetje jeseni travo pokose i po senožetih v stoge spravijo do zime; po zimi jo še le z gore vlačijo, ko je germovje s snegom pokrito, in jim je toliko ne pobere, kakor ako bi jo precej spravljali. Bil je lep zimski dan; ljubo solnce je prijetno sijalo, da že davno ne tako. Torej je neki posestnik (tako pripovedujejo stari ljud¬ je) ukazal svojim ljudem na goro iti po seno. Že so senarili precej Časa, kar zazvoni poldne spodaj po cerkvah, in ker se je tudi slišalo v goro, djali sonekteri: ..Poldne zvoni, tovariši! treba je, da molimo angelovo češčenje, da se nam ne primeri kakal nesreča.“ — Odkrijejo se in nehajo delati, ter molijo vsi, le trije ne, ki so svoj pot dalje delali, rekoč: „Ni časa, da bi zdaj molili; kar bomo prej delo dokon¬ čali, toliko bomo prej z mraza; nujmo le urno dalje!“ Tako prederzno so govorili ti trije de¬ lavci, in kaj se zgodi? Komaj to izgovore, uterga se nad njimi plaz snega, ki ga je solnce ogrelo, in zasuje vse tri, kjer so revno poginili. <>. Sveta Neža. Koga vendar ne veseli, Če vidi lepo po¬ dobo svete Neže, ko je sveta devica nama- lana z ovčico v znamenje bele nedolžnosti? — 10 Sveta Neža je živela v četertem stoletju, ta¬ krat ko so nevarni cesarji kristijane neusmi¬ ljeno preganjali. Ta devica je že v pervi mla¬ dosti priserčno in iskreno ljubila svojega zve¬ ličarja, in mu je obljubila večno zvestobo. Od nje se posebno lahko reče: „BIagorjim, kteri so čistega serca; Boga bodo gledali." Devica Neža je bila še le stara trinajst let, ko jo je rimski sodnik ukazal prijeti in k sebi pripeljati. Prav v serce je ganilo sod¬ nika, ko vidi lepo, mlado in nedolžno devico. Kratko in prijazno je vpraša: „Ali si tudi ti kristijana?“ „Sem,“ odgovori mlada devica; ,,Jezusu živim, Jezusu umerjeni, njegova sem živa in mertva!“ Sodnik jo izkuša pregovo¬ riti, da bi zapustila kristijansko vero, in ji obeta veliko bogastvo, čast in veljavo. Pa vse zastonj. Ona le odgovarja: „V mojem sercu ne sme nobeden drugi biti, kakor le Jezus sam.“ Sodnik se huduje na-njo, in ji žuga; toda mlada, lepa devica ostane zvesta svojemu ljubeznjivemu Jezusu. — Sodnik te¬ daj izreče sodbo, rekoč: „Peljite jo na mo¬ rišče, in odsekajte ji glavo! 4 Vsi pričujoči se razjokajo, ko zaslišijo to neusmiljeno smerfno sodbo, in ko vidijo nedolžno, krotko mlado- lično devico. Peljejo jo na morišče. Rabelj li ima že meč v roki, toda ne more se dotakniti nje ponižne, deviške glavice. Sveta Neža pa ga prav serčno nagovori, in pravi: ,,Ne pusti mojega ljubega zveličarja tako dolgo čakati mene. Pervi si me je izvolil, imeti me mora; njegova sem. Zakaj li, o rabelj! se še obo¬ tavljaš '?“ Serčno mu poda svojo lepo, mlado glavico, in rabelj izpolni ves trepetajoč ta njen ukaz. Padla je nedolžna glavica; njena duša pa je šla k ljubeznjivemu ženinu v ne¬ beško veselje. 7. Otročja hvaležnost. Lizka, hčerka ubožnih pa poštenih kmeč¬ kih staršev, je na dan svojega pervega sve¬ tega obhajila sklenila, da ne bo več nadlego¬ vala svojih staršev, temuč da si bo v pri¬ hodnje sama pomagala, kakor si bo vedela in znala. Dvanajst let je bila takrat stara. Kar pa kdo sklene, mora tudi storiti. Tako je na¬ redila Lizka. Kmalu potem gre v mesto slu¬ žit. Akoravno je pervo leto še malo prislužiti mogla, vendar je že kmalu prihranila tri gol¬ dinarje, ktere je na svoj rojstni dan poslala s roj im ljubim staršem, in je zraven pisala tako le pismo: 12 Ljubeznjivi starši! Toliko let ste me živili, oblačili, varovali in v božjem strahu skerbno redili! Na svoj rojstni dan mislim še posebno prav živo na vse dobrote, ktere sem tako obilno iz vaših rok prejemala. Nisem po¬ zabila besede svetega pisma, ki pravi: „Spoštuj svojega očeta, in ne pozabi bolečin svoje matere/' Oj, da bi le mogla vsaj nekoliko tega dolga po- verniti! — Da vidite, da je to moja resnična volja, vam pošiljam tukaj danes svoje pervič prihranjene tri goldinarje. Upam, da bom do svojega druzega rojstnega dneva že kaj več prihraniti mogla. Pro¬ sim vas, sprejmite blagovoljno ta mali dar, in blagoslovite svojo pokorno hčerko Lizko. 8. Kuha. Z nekim starim očetom sta njegov sin in njegova snaha gerdo delala. Bolehnega sta tako zelo zanemarila, da ni mogel več biti v hiši, v kteri je tako dolgo živel in neutru- jeno delal, in je že sam želel, da bi ga pe¬ ljali v ubožno bolnišnico tiste vasi. To se zgodi. Ob slovesu, kjer so bile oči starega očeta milo solzne, njegovega sina pa suhe. jprosi stari mož, da bi mu še dve ruhi poslali za njim v bolnišnico. Sin poišče dveb naj¬ slabših ruh, ki jih je imel v hiši, ter jih da svojemu sinku, da bi jih nesel za starim oče¬ tom v bolnišnico. Primeri pa se, da oče naleti sinka ravno, ko eno tistih ruh prav skerbno skriva v neka derva. Oče ga pokliče in vpraša, kaj se tu mudi? Sinek pa mu prav preprosto odgovori: „Eno teh ruh sem zato skril, da mi vam boljše ne bo treba dati, kadar boste vi šli v bolnišnico." Kmetič se predrami in prestraši. — Se tist dan gre v bolnišnico po očeta, ga pripelje zopet domov, in mu vse bolje streže kakor poprej. 9. Hvaležni rejenec. Marijana je bila hči ubožnih staršev v neki vasi. Ko je bila še komaj šestnajst let stara, služila je že v mestu. Bila je veliko let prav pridna, zvesta in poštena dekla, in si je pri¬ hranila nekoliko denarja. Njeni starši so v tem umerli. Enkrat pride Marijana v svoj rojstni kraj. Pokopavali so ravno neko vdovo, ktera je za¬ pustila še le šest let starega sinka. Marijana vidi to sirotko, in se ji zelo smili. Pelje ga s sabo v neko hišo, in ga vpraša: ,,Janezek! n ali greš z menoj v mesto ?“ In deček prikima, da gre. Marijana ga vzame v mesto, in mu iz¬ prosi hrano; stanovanje in obleko pa je sama zanj plačevala. Janezek je imel prijazno Mari¬ jano zelo rad, in jo je imenoval in klical svojo mater. Ona pa je tudi prav po materino zanj skerbela. Pošiljala ga je prav zvesto v cerkev in v šolo, in Janezek je bil od dne do dne vedno bolj razumen in pokoren deček. Marijane je to zelo veselilo. Dala ga je pozneje čevljarstva učit. Ko je bil šestnajst let star, bil je že za pomočnika. Vsako nedeljo je hodil k svoji krušni materi, in ji je vselej, če je le mogel, kaj malega prinesel. Čez nekaj časa si je pridni Janez že nekoliko denarjev prihranil, in je začel sam zase delati. Veliko dela je imel, in kmalu je slovel po mestu kot pervi čevljarski mojster. Svojo staro krušno mater, Marijano, je vzel k sebi, in jo je z vsem potrebnim preskerbo- val ter prav J jubeznjivo in hvaležno ž njo ravnal. Ko so ljudje k njemu hodili, pravil jim je, kako lepo je stara Mari jana zanj skerbela, in je djal: „Vidite, to je moja ljuba mati! Bila je ubožna dekla, in je povzdignila mene zapuščeno sirotko v sedanji premožni in zadovoljni stan.“ Marijana je prav mirno in srečno živela na svoje stare dni pri hvaležnem Janezu. 15 10. Zjutraj. Sobice milo prisvetilo lepo nam je čez goro, in zapeli so veseli ptički svojo pesmico. Kak’ cvetice in rosice že po travi se blišče! Cvetje klije, žlahtno dije, čbelice po njem šume. Vse raduje, oživljuje zjutraj se in omladf; tudi moje serce poje, stvarnika naj počasti! 11. 3Ioli in delaj. Bila sta dva beraška dedka, ki sta zmirom skupa j hodila.. Ime jima je bilo Himen in Gašper, in sta bila oba iz ene vasi doma. Himna je veselilo, da bi se bil kaj učil, pa nobenega ni imel, da bi mu bil kaj pomagal. Gašperju pa je bilo leno in malopridno potepanje najbolj všeč. Pozabil je tudi Boga', Zjutraj je vstal, in ni nič molil, in zvečer je šel spat, pa tudi nič ni molil. Imel je sicer še očeta, ki so pa zanj premalo skerbeli; Simen že ni imel ne očeta ne matere. Večkrat pa mu je hodilo na misel, kar so mu rajna mati mnogokrat pravili, rekoč: ..Človek, kteri nikoli ne misli na Boga, zajde nazadnje v mnoge hudobije; kdor pa je pobožen, in se kaj uči, tega Bog gotovo nikoli ne zapusti. “ Neko noč sta spala v enem skednju na slami. Simen, ko se prebudi, pravi: „Veš kaj, 16 Gašper, sanjalo se mi je od pokojne matere. Svarili so me in me nagovarjali, naj grem služit, in naj delam." „Jaz pa že ne!“ zavpije preširni Gašper. Te besčde sliši kmetov hla¬ pec, ki je v bližnjih svislih spal. Naglo odpre skedenjska vrata, in ker mčni, da sta ta dva beračuna prišla krast, prime ju in pelje oba h gospodarju. Prestrašena pripovedujeta, da sta prišla v skedenj samo leč, in da nista nič hudega mislila. — „Nikjer ne morem dobiti de!a,“ pravi Simen, ,,in zato moram kruha prositi." ..Pri nas je zadosti dela,“ reče kmet ,.če le kdo hoče delati.“ Simen je zadovoljen, in ostane pri kmetu. Gašper pa je komaj čakal, da se je izmuznil z zdravimi ušesi od hiše tega kmeta. Simen je bil prav priden, in si je vse prizadeval, da bi bil ustregel svojemu gospo¬ darju. Ko kmet vidi, da je Simen priden in poslušljiv deček in da tudi včasi kaj bere in pisari, ga pozneje pošilja v ondotno farno šolo. Tudi gospod fajmošter in šolski učenik sta bila s Simnom zelo zadovoljna. Vedel in znal je odgovarjati iz katekizma in od drugih šolskih reči vselej najbolje izmed vseh drugih učencev v šoli. Tudi pri sveti maši je Simen rad stregel. Gospod fajmošter ga vprašajo, ali 17 bi se rad učil latinsko'? ,,Rad, če mi dovoli moj gospodar,‘‘ pravi Simen. Gospodar je bil premožen mož, in ga je veselilo, da je verlemu dečku kaj mogel pomagati. Simen se je hodil vsak dan k gospodu fajmoštru še posebej učit, in kmalu je znal toliko, da je mogel iti v mesto v latinske šole. Prav pridno se je učil in lepo vedel, in se je s pomočjo svojega gospodarja in gospoda fajmoštra popolnoma izšolal, ter je bil potem duhoven. Velikokrat je obiskoval svoje drobotnike, in je bil povsod vsem v lep izgled. V soseski, kjer je bil Simen duhoven, bila je tudi jetnišnica za hudodelnike. Veliko tatov in tolovajev je bilo notri zapertih. Neki dan pokličejo gospoda Simna k hudodelniku, kteri je bil na smert obsojen. Gospod Simen gre nemudoma k njemu. Pa kaj zagleda! Ta ubogi hudodelnik je bil njegov nekdanji tovariš Gašper. Lenoba in brezbožnost ste ga pri¬ peljali do tatvine, ropa in do drugih hudobij. Ujeli so ga in izročili sodniški pravici, da bi ga pokorila za njegova obilna hudodelstva. Kesal se je, toda že pozno. Gospod Simen lepo podučuje nesrečnega Gašperja, in ga vendar še srečno pripelje k pravemu spoznanju, predno je ta nesrečnež mogel sramotno umreti. Drugo Berilo za slovenske Sole. 9 18 Tako različna so pota, po kterih ljudje hodijo. Kdor hoče po pravem poti hoditi, mora se že mlad na pravi pot podati. 12. Š o I a. Potrebna je šola za mlade ljudi , in blagor je temu, ki prav sc uči. Omika, razumnost in žlahtno serce z naukom se v šoli bogato dobe. Kdor to si osvoji , je dosti bogat, naj bode kdor koli , Če star¬ ali mlad. 13. Škoda zavoljo nevednosti. Keki. ubog dninar je imel na, tujem brata, kterega že dvajset let ni bilo domov. Ljudje so že mislili, da je umeri, ker se že tako dolgo ni nič slisalo od njega. Kar pride pismo na tega dni¬ narja, ki je bil ravno v mestu. Ker pa ni znal brati, gre v bližnjo gostilnico , in prosi oštirja, da bi mu prebral t.o pismo. Oštir prebere nekoliko pisma na tiho, in pravi, potem: „V pismu je zapisano in se ti naznanja , da je tvoj brat umeri . in da ti je sporočil petdeset, ter dih tolarjev; pa ti bi moral iti sam po nje.“ „Kam bi moral iti po nje ?“ vpraša dninar. „ V Carigrad na Turško,“ pravi oštir, „to je več ko 100 milj od tod.“ „0j! 100 milj od tod in 100 milj zopet, nazaj, to je 200 milj pota. Taka pot in zamuda ob sedanji žetvi bi mi bila skoraj večja škoda, kakor bi tam denarja potegnil.“ — „Veš kaj,“ pravi prekanjeni oštir, „če ne greš sam rad v daljnje kraje, daj meni to pismo, in prodaj mi to pravico za trideset tolarjev, in jaz bom izkušal iskati tega denarja; morebiti, da še nič ne dobim. Ne povej pa nobenemu človeku nič od tega.“ — — Dninar je tega vesel in popol¬ noma zadovoljen. Oštir prinese trideset tolarjev in mu jih odšteje. Dninarjih spravi in gre vesel domov. Vez več let potem je oštir popolnoma oubozal in na zadnje tudi za smert zbolel. Na srnertni postelji spozna očitno, in se kesa, da je bil pre¬ kanil ubozega dninarja. — F unem pismu pa je bilo zapisano : „Kdor pokaže to pismo pri proda¬ jalcu /.. naj se mu plača 2000 tolarjev dobrega denarja.“ Oštir je bil tudi prejel te denarje: pa kakor lahko jih je bil dobil, tako lahko jih je bil tudi zapravil. 14, Miloš erena, Ančka. Ko je Ančka šla iz šole, sreča na poti staro, slepo zenico , Id ni mogla dalje po poti. Blagi deklici se uboga zenica v serce smili. Precej se ji ponudi, da ji hoče pomagati, in jo po poti pe¬ ljati. „Sem še majhnapravi priljudna deklica , „pa peljem ras vendar lahko, ker lahko hodim iv dobro vidim.“ Zena se je prime za roko. in tako 20 greste počasi dalje. Kmalu ji sreča neki gospod, ki postane in ubogi slepici podeli darek vbogajme. Zraven pa tudi popraša, kdo je ta deklica , ki ubogi slepici tako lepo streže. Ko gospod zve, da ste si Ančka in ubozica tuji , zavzame se in Ančka mu je zelo všeč. Prijazno jo poboža in reče: „Deklice, to je lepo-, mlada in majhna si še, pa ze vendar tako blazega, milega serca. Tudi tebi moram za to dati spomin.“ — Gospod sname svoj dragi perstan s svojega persla in ji ga da. rekoč: „Vzemi ta perstan in hrani ga. Kadar odrastek, ti bo prav; nosi ga in pomni, da je blago in dobro serce največja lepota za leta mlade." — Ančka se gospodu prav lepo in ponižno zahvali , in shrani lepi perstan. Ko je bila ze stara, imela je še perstan. in je še zmirom pomnila , da je blago in dobro serce naj večja lepota za leta mlade. 15. Postrežljivi deček. Andrej je bil sin ubogih staršev, hlevi so ga lepo redili. Pošiljali so ga v šolo, kjer se je učil prav veliko lepega in potrebnega. Slišal je tudi, kako se mora človek vesti in obna¬ šati, da bi ga vsi pametni ljudje radi imeli. Vse to si je dobro zapomnil. Ce je srečal na poti kterega bolj imenitnega človeka, prijel je hitro za klobuk, lepo se odkril in ga spodobno pozdravih 21 Ako ga je kdo potreboval in česa prosil, bil je beri pripravljen postreči. Ako so odrastli ljudje kaj posebnega govorili, ni se vtikal v besede, ker si je mislil: tega ne razumem, in ne spodobi se mi zdaj govoriti. Enkrat je bil v gozdu in je nabiral suhih derv. Mimo pride neki tujec, lepo oblečen. „Ali veš , deček? nagovori tujec Andreja , „če ta po¬ stranska pot derzi na cesto? Hotel sem nekoliko peš iti, in sem poslal voz do bližnje gostilnice . in zdaj ne vem, če sem šel prav ali ne ?“ ,,Ta pot “, odgovori Andrej, „derzi sicer do ceste, pa prav lahko se zajde. Ce vam je ljubo, dragi gospod, grem z varni , in vam pokažem.“ Tujcu je bil ta prijazni in priljudni deček zelo všeč. Po poti ga marsikaj popra suje, in Andrej mu na vsa vpra¬ šanja tako lepo odgovarja , da ga, ima tujec vedno rajši. „Kaj bi bil rad, kadar boš velik ?“ vpraša ga tujec na zadnje, ko prideta na cesto. T Mizar bi bil rad, ako bi se mogel kje učili,“ odgovori odkritoserčni Andrej. „ Le zaupaj v Boga , in nikdar ne izgubi veselja do učenjapravi mu tujec , in mu stisne v roko neki denar, ter skoči v svoj voz in zdirja tako naglo dalje, da se mu deček še ni mogel zahvaliti. Več let je bilo minolo, in Andrej je bil že odra stel za šolo. Njegov učenik mu reko necega dne: »Ljubi moj Andrej! 1i si me zelo veselil, ker si bil vedno priden in si se lepo obnašal. Tudi jaz morem tebi danes nekaj prav veselega povedati. Lej, neki imeniten gospod, kteremu si bil ti nekaj malega postregel in si mu bil zavoljo lepega obnašanja zelo všeč. je od tistikrat pozvedoval po tebi. Veselilo me je, da sem te mogel le hvalili in priporočevati: in lej, ta gospod mi je toliko denarja poslal, da se bo lahko tvoja volja izpolnila, da se boš mizarstva šel učit. Tudi mojstra sem ti že preskerbel." Andrej je bil tega zelo vesel. Na tisto. s čimer je bil tujcu postregel, je bil že davno po¬ zabil. »Kdo je vendar ta moj dobrotnik? rad bi se mu zahvalil," vpraša deček poln hvaležnih solz. »Ne moreš se mu z besedo zahvalitipravijo uče¬ nik, »ker se ti neče razodeti; ostani pa le tako dober in priden, kakor si bil do zdaj, in skerbi, da boš še vedno bolj popolnoma. Taka zahvala bo najlepša zahvala, in tvojemu blagemu dobrot¬ niku ne bode ostala neznana Andrej je ubogal svojega ljubega učenika. Bil je umeten mizar in pošten soseščan. Ljudje so ga radi imeli in spoštovali. 16. Dobro oberneni denar. Jakob so bili skerben in moder oče. Kadar so hoteli revežem kaj podeliti, so 1o vselej storili 23 z rokavu svojih otrok, zato da bi se bili otroci že zgodaj navaditi ljubiti svojega, bližnjega, in da bi bili dobrotljivi. Večkrat so dali svojini otrokom tudi kak denar , in so jim prepustili, da so ga smeli po svoji volji obračati. Vselej pa so potem tudi vprašali, kam in kako so ga obernili. Zdelo se jim je, da se s tem najlaže otrokom pokaže, kako morajo gospodarili z denarjem. Svoj rojstni dan so dali enkrat svojim trem otrokom vsakemu štiri sreberne četcrtake. Za osem dni so jih vprašali, kam so djali te denarje ? Mlajši sinje rekel: ..Jaz imam še vse, le enega krajcarja ne, ki sem ga dal nekemu revnemu možu Jerica, ki se je ravno šivati učila, in je že znala sama nekaj obleke delati, pokaže očetu platno , ki so ji ga kupili mati za ta denar. ,.Jaz pa,' L djal je starejši sin , r sem sironia- škemu Tomažu toliko dodal, da si je napravit par čevljev , da bo mogel po zimi v šolo hoditi „ Dobro, ljubi moj'j djali so oče, „ne bil bi mogel svojega denarja bolje obernili, kakor si ga. Tvoj brat in sestra sta sicer dobro obernila, ti pa si ga obernil najbolje. 11 Denar le ceno pravo ima, Ce ž njim storiš kaj dobrega. 17. Beračica. Neki dan ob času draginje je po vasi ho¬ dila zena, ki je bila sicer revna, pa vendar ne prav po beraško oblečena , in je vbogajme prosila. Pri veklerih hišah so jo odpravljali prav s terdimi besedami.: pri drugih pa je dobila le kak dar ek. Samo v eni hiši so jo bili prijazno sprejeli, in go¬ spodinja, k/era je ravno kruh pekla, dala ji je pervi hlebček, ki ga je vzela iz peči. Drugi dan so bili vsi ljudje, pri kterih je prosila ta neznana beračica, povabljeni v graščino k večerji. Ko pridejo v obednico, vidijo majhno mizico polno najdrazjih jedil, — zraven pa tudi veliko mizo z velikimi okrozniki, na kterih j e bila pa le sem ter tja kaka plesnjiva skorjica kruha, nekaj krompirja, kako perišče otrobov in malo ali nič druzega. Graščinska gospa pa je svojim gostom djala: ,,Jaz sem bila tista preoblečena beračica, in sem vas h,dela poskusiti, kako v sedanjem hudem času pomagate potrebnim revežem. Samo dva človeka sta me pogostila, kar in kolikor sta mogla: zato bosta zdaj pri metli jedla in po verhu jima bom odločila še nekaj denarja na vsako leto. Vi drugi pa le bodite zadovoljni s temi darmi, ki ste mi jih bili. podelili, in ki jih vidite tukaj na veliki mizi. Zraven pa se tudi spomnite in po¬ mislite, da se vam ho enkrat na unem svetu ravno tako godilo.“ S kakoršno mero se meri , s tako se tudi vrača. 18 . Resen! rokodelski deček. t i%e/i loMoc/e/di eleČe/Č de/ v nry vetjem mmm d dvo^o ai/ico duou o/o/^to/aidZidyo //iza med/a, Či/ozična, na @pe?d/iem. SZ/uo/o, /čudo ya j y e ze-ž/o. tid/i/o de ji/a čn /idm do/- zice mn ze z me nica/i. , a/oač i obilega pridelka. Prositi moramo tedaj Boga, da bi nam vse to ohranil , odvračal vse nevarnosti. in da bi ohranil deželo draginje, lakote, bolezni in drugih nadlog. Prav primerno je, da se pri teh obhodih pojo in molijo litanije vseh svetnikov. Verni se zberejo v cerkvi , pokleknejo in pohlevno prosijo trojnega Boga, da bi se nas usmilil. Ko se potem pri litanijah verni obernejo do svetnikov, vsi vstanejo, in gredo v lepem redu iz cerkve. Po dva in dva v versfi in s križem naprej se pomika pobožna družba dalje in dalje. Perci za križem gredo dečki, potem mladeniči in možje. Za temi v sredi gredo duhovni , cerkveni strežniki in pevci , in za temi se versfi ženski spol, deklice, dekleta in žene. Tako gre in pride procesija na polje, kjer se ptičje petje združi z molitvijo po¬ božnih ljudi. Vse časti stvarnika. V vasi je v tem času vse prazno, le zvonovi zvone , in povzdi¬ gujejo slovesnost s svojimi veličastnimi glasovi. Reči nam hočejo, da smo na svetu le popotniki, in da bi , ko prosimo Boga poljskega blagoslova in dru¬ gih pozemeljskih dobrot, tudi ne pozabili svoje prave, nebeške domovine. 48. Vnebohod, dtihovo (binkošti) in syeto telo. Jezus je ostal še štirideset dni po svojem vstajenju pri učencih. I tem času jih je še mnogo poučeval in aterjeval v sveti veri. Potem pa jih je vzel s saboj na oljsko goro poleg Jeruza¬ lema, jih je blagoslovit , in se je vzdignil izpred njih oči v nebo. f r spomin tega Kristusovega hoda k svojemu nebeškemu očetu se goduje praznik vnebohoda, kteri je vselej v četertek križevega tedna. Predno se je Jezus ločil od svojih apostolov in učencev , obljubil jim je druzega tolažnika in pomočnika za vse čase, namreč svetega Duha. Apostoli so ostali , kakor jim je Jezus naročil, v Jeruzalemu. Deset dni po vnebohodu, ravno v nedeljo dopoldne , ko so bili vsi apostoli zbrani in so molili, izpolnilo se je, kar jim je bil Jezus obljubil. Sveti Duh se je prikazal v podobi gorečih jezikov na vse zbrane. Tako so bili apostoli zmožni, Kristusove svete nauke oznanjevati ljudstvom po vsi zemlji, in so jih tudi oznanjevali, dokler so živeli. V spomin tega čud¬ nega prihoda svetega Duha godujemo d u h o- ■ve praznike. Ker se je tist dan po pridigi apostolov v Jeruzalemu pričela perva kerščanska občina, zato je duhovo tudi praznik ustanovitve ali tako rekoč roj siv eni dan svete cerkve, pri kteri sveti Duh ostane in jo vlada do kunca sveta. Ker se vnebohod in duhovo godujela v naj¬ lepšem letnem času, so ti prazniki še tem ljubezv.j ivejši in prijetnejši. Gozd je ves zelen; trav- niči so vsi pisani lepih cvetic; nebo je jasno, in čiste sape prijetno dihajo. Vsa narava je krasna in praznična. Ljudje se te dni po dokončani božji službi radi izprehajajo po zelenih logih in poljih . ter gaj o si Šmarij niče in druge dišeče cvetice, ter se mnogotero vesele. Kmalu po duhoven biva veseli praznik svetega telesa. Tudi ta praznik se praznuje v četertek in sicer v slovesno češčenje presve¬ tega rešnjega telesa. Prav za prav je veliki četertek pravi dan tega spomina; ker pa globoka žalost velicega tedna cerkvi ne dopušča vesele slovesnosti, prestavljen je na drugi četertek po duhovem. Ta dan je slovesna procesija s pre¬ svetim rešnjim telesom. Po vseh krajih , koder gre procesija, so ovenčani mlaji postavljeni, in belo oblečene deklice potresajo pot pred svetim rešnjim telesom s cveticami. Razlega se mogočni strel, in prcc- znično zvonjenje se lepo ujema z veselimi pesmimi, ki se prepevajo pri slovesnem obhodu. Na štireh krajih so pod milim nebom napravljeni altarji, kjer pojo svete evangelije in kjer dele sveti blagoslov. 49. Na svetega telesa dan. Trosimo cvetice in vence lepe, kjer Jezus zveličar med nami zdaj gre. Pa tudi darujmo mu rozce serca, — naj vsak mu nedolžnost obljubi in dd. O Jezus premili, ozri se na nas! Ti srečno nas vodi življenja ves čas! Xaj Čednosti rozce nam vedno cveto, in daj, da odprejo nam rajsko nebo! 50. Poletje. 0 kresu pomlad mine, in se začne poletje. Takrat je najdaljši dan in najkrajša noč. Dan se potem sicer krajša , toda vročina, pritiska vedno bolj od dneva do dneva. Pa čim gorkejši so dnevi, tem prijetnejši so hladni večeri, noči in jutra. Tudi dež in nevihta ohladi časi prehudo soparno vročino. Iiar zbudi in oživi pomlad, to izgotovi in dozori toplo poletje. Pisane cvetice na travnikih in vertih krasno razcvitajo in prijetno dehte. Češnje in jagode že zore. Polja se rumene, in globoko se pripogiblje bogato žitno klasje. Zenjice brusijo šerpe in žanjejo žito. Prikaže se tudi ne - številno obilo drobnih živalc, ktere se veselo igrajo na šolnčnih žarkih. Metulji letajo sem ter tja, čebele šume po drevji in cveticah, čverčki čverče po travnikih in poljih. — Kdo li more našteti vse, kar leto dobrega daruje ljudem in živalim? Beg odpira svojo milo roko in napolnjuje vse, kar živi in diha - s svojim neskončnim blagoslovom! 65 51. Huda ura. Solnce jvroče se je skrilo, černo se nebo Ste¬ rni; gričev, petje je vtibnilo, tam od daleč grom buči. Sem od gore po dolini se vzdiguje huda piš; rože, drevje po ravnini v klanja vse nevihtni vriš. Blisk se po oblakih zvija, grom pretresa terda tla: ploha se na ploho vlija, toča bije in rožljd. Vendar mene nič ne straši serdna vsa nevihta krog; blisk, germenje me ne plaši, ker me brani ljubi Bog. On, ki vlada moč viharja. ljubi oče zove se. Po viharji lepa zarja dar njegov, nam zopet je. 52. Jesen. 0 svetem, Miheli nastopi jesen. Dnevi se krajšajo , in več ni tako gorko , kakor po leti. Vreme je večjidel deževno, oblačno in megleno. Akoravno je jesen bolj žalostna in dolgo¬ časna , nam vendar le napravlja še mnogo pri¬ jetnega veselja. Sadje , kar ga še ni dozorelo po leti, dozori jeseni. Zunaj je vse živo ljudi, ki veselo domov spravljajo mnogotere pridelke. Tu tresejo in obirajo sadje, tam kopljejo krompir, vinogradniki berejo grozdje, in zopet drugje ru- jejo repo in korenje, in sejejo ozima žita, Drugo Berilo za slovenske Sole. ■*) 66 ter že zemljo obdelujejo za pomlad. Sčasoma mi¬ nejo tudi cvetice, in vsa zelišča umirajo: listje rumeni in pada z drevja. Ljudje si napravljajo derva in steljo, in rokodelci zdelujejo različna zimska oblačila. Ptiči utihnejo in nekteri se pre¬ selijo v druge toplejše kraje. Nektere živali si nabirajo za zimo veliko živeža, druge gredo spat, in se ne zbude poprej, dokler ni zopet kaj ži¬ veža za-nje. Ljudje ne dobe po zimi nič živeža , pa ljubi Bog jim po leti in jeseni podeli toliko, da so po zimi z vsem preskerbljeni. 53. Zima. V dolinah, po hribih sneg debel leži, in solnce rumeno ga z žarki zlati. Vse tiho je v gozdu, ni slišat’ glasu, drevesa so polna snežen’ ga prahu. In sapa razmrazna pribrija ostro, ter skorja ledena pokriva vodo. Popotnik podviza, ker mraz ga podi, s stopinjo mu vsako pot zmerzla hrešči. Ce ravno viharji razsajajo z’ 16 , narava počiva pod snegom sladko. S pomladi pa zbudil bo stvarnik jo spet, poda¬ ril ji bode zelenje in cvet. 67 54. Božič. Konec meseca grudna se obhaja praznik, kterega otroci ze dolgo poprej težko pričakujejo, — sveti bozič. Na sveti večer je bil rojen naš odrešenik in zveličar Jezus Kristus, in sicer prav ubozno in zapuščeno. Njegova perva poste¬ ljica so bile jaselce v nečem hlevcu pri Betle¬ hemu. Vendar so se angeli veselili njegovega rojstva, in so prepevali Bogu hvaležne pesmi. Tudi ubogim pastirjem so oznanili, da je prišel pričakovani zveličar na svet. Sli so gledat, kar jim je bil angel povedal, in so našli v hlevu Marijo in Jožefa s presvetim in ljubeznjivim detetom. Lepo so ga molili in častili. Vsi drugi, pa, ki so vse to pozneje zvedeli , so se čudili temu, kar so jim pastirji pravili. V spomin Jezusovega prihoda na zemljo ob¬ hajamo božični praznik. Na sveti večer je o polnoči sveta maša. Vse po cerkvi je svetlo in praznično. Veselo pojejo orgle in razlegajo se vesele božične pesmi. Osem dni po božiči mine staro leto , in se začne novo. Za novo leto si drug druzemu voščimo dobro srečo. Novo leto nam zbuja prav resne misli. Marsikteri se ga zadnjikrat veseli; kadar nastopi drugo novo leto, počiva ze ta in 5 * 68 uni v hladnem grobu■ — Noben človek ne ve, kaj ga čaka v 'prihodnjem letu, — ali ga bo za¬ dela sreča ali nesreča. To je znano le Bogu samemu. Pervi dan leta je tedaj prav primerno, da pobožno molimo in prosimo Boga, da bi nas blagoslovil v novem letu. 55. Letni časi in človeško življenje. Vsako leto ima štiri letne čase; tudi naše življenje ima štiri dobe. Doba podaje dobi roko, in nobena se ne sme zamuditi. Vsaka za¬ muda je velika škoda, ktera se težko ali pa še celo ne popravi. Pomladi podobna je otročja mladost. Dete zraste otrok , čverst deček, zala deklica, in se začne učiti. Kolikor se otrok dobrega nauči, in česar se privadi, to si za svojo starost pripravi. Otrok, kteri malo seje , bode tudi malo žel. — Cas otročje mladosti je zlati čas. Poletju podobna so leta mladeničev in de¬ klic. Mladenič že kaže, kaj zna, in devici se vidi, kaj bo iz nje. Mladina začne skerbeti v teh letih, kako bo živela in kruh služila sebi in dru¬ gim. Če se otrok slabo izuči, tudi mladenič ni prida, in tudi dekle ne kaj vredno. Rodovitni jeseni podobna je moška doba 69 ze postarnih ljudi. Mo z in zena uživata dobiček svojega truda, če sta dobro gospodarila in pridna bila v svojih mlajših letih. Vsega potrebnega imata vzeti v roko, za starost skerbeti jima ni treba. Delo pridnih rok rad blagoslovi dobri Bog za stare dni. Zimi podobna je naša starost in smerf. Starčka in staro ženo zapušča že moč; lasci beli, kakor sneg, že pokrivajo glavo, in po ma¬ lem izpadajo , kakor listje z drevja. Staro truplo leze k zemlji, umerje in pokopljejo ga v hladno, černo zemljo , da počiva; duša pa gre v večnost, uživat, kar si je zaslužila. Prišla pa bo tudi za rajne mer tv e, kteri spe v Gospodu, vesela pomlad. Vsemogočni Bog jih bo po dolgi zimi smertnega spanja obu¬ dil za mlado in večno življenje. Čast in hvala bodi neskončno dobremu Bogu, ki bo tudi nas obudil k novemu življenju, kterega smemo upati, če ne zamudimo lepih dni sedanjega mladega časa. 56. Naše življenje je popotovanje. Popot’vanje, bratje, je naše življenje; mož mo¬ drih od nekdaj je to govorjenje. Skoz’ ktere dežele pa pot nas pelji, naj pesmica moja na znanje vam di. 70 Po travnikih perva nas pisanih pelje, marjetfce, zlatice v stezice nam stelje. Otroci brezskerbni po travi teko, v rumenkaste lasce cvetice pletd. Mladen’čev, dekličev je druga dežela, razlega se petje veselga kerdela. Si delajo sanje od zlatih gradov, pa skušnje jim manjka, modrosti darov. Po tretji hladno je, gre pot čez višave, se kri že umiri, se zjasnijo glave, se trudijo z delom po¬ stavni možje, sad truda berejo, za prihod skerbe. Cez gole verhove v četerti so pota, je merzlo že v sercu, ne greje gorkota; pa starčekom kmalu dežele je kraj, — tako je na zemlji le kratek naš raj. 57. Svetloba in gorkota. Solnce daje svetlobo. Veliko reči pa, recimo bukve, tabla, miza i t. d. se ne svetijo, in se le takrat vidijo, kadar jih kaka druga reč razsvetljuje. Take so nesvetilne ali temne reči. Ako kdo s prižgano lučjo stopi v temno izbo. je naglo vse po nji svetlo. Luč se tedaj na vse strani naglo raz¬ širja. Kjer ni svetlobe, je tčma. Svetloba se ne razširja samo po tacih rečeh, kfere se same svetijo, ampak razširja se tudi po temnih reččh, če padajo mi nje žarki svetlobe. Neprozorne in temne reči žarke zopet od sebe odbijajo. 71 Luna je sama na sebi temna, pa nam vendar nekoliko sveti, ker solnčni žarki pa¬ dajo od nje na nas. Bolj ko je kaka red go¬ sta in gladka, bolj in močneje žarke od sebe odbija. Zavoljo tega se redi v ogledalu vpo- dabljajo in na tanko vidijo. Vsi žarki gredo na ravnost dalje, in sicer dotlej, dokler ne pridejo iz kake tanke v bolj gosto, ali iz goste v tanjšo red. Ako pridejo iz goste v tanjšo, prelomijo se. Zato, na priliko, de palidico pošdv vtaknemo v vodo in pogledamo po strdni, nam se vidi prelom¬ ljena na verhu vode. Lomljenje žarkov nareja, da se nam vidi cista voda manj globoka, kakor pa je res. Večkrat se naredd tudi mnoge barve, ce se žarki lomijo. Vsak žarek ima sedem barvenih delov; vidimo pa jih le takrat, de so razlodeni; skupno se nam žarek vidi bel. Razdeld pa se barveni deli, de se kak žarek pre¬ lomi, ker se po takem posamezni deli mnogo- tdrno (lomijo, in se tako kažejo v različnih barvah. Najlepše se pokažejo barveni žarki pri mavrici. Mavrica pa se naredi, kadar gre dež pred nami, v tem ko za nami solnce sije. Solnčni žarki se lomijo v deževnih kaplji¬ cah, in dohajajo mnogo barvani v naše odi. 72 Mavrica je spričalo zaveze, ktero je Bog sklenil z Noetom in z vsem človeškim narodom. Ka¬ dar koli vidimo na nebu lepo mavrico, spomi¬ njajmo se ljubega stvarnika, ki je vse tako lepo naredil in uredil. Le poglejmo kako krasna je sedmero-pisana mavrica! Zgoraj je rudeča, potlej zagorelo-rumena, dalje svetlo- rumena, potem zelena in svetlo-višnjava, zra¬ ven zagorelo-višnjava in spodaj je vijoličasta. — Ako se kozarec vode postavi na bel papir tako, da sije solnce nanj, pokažejo se za ko¬ zarcem tudi mavrične barve. Solnčni žarki nam dajejo tudi g or k o to; na solnčnem kraju je gorkeje, kakor v senci. Brez toplote bi ne živeli ne ljudje ne živina, in bi ne moglo nič rasti; vse bi bilo terdo, kakor led in kamen. Ako toplota močno greje, pravimo ji vročina; če ni toplote, nas zebe in je mraz. Svetloba in gorkota ste večjidel skupaj združeni; solnčni žarki svetijo, pa tudi gre¬ jejo. Svetloba se vidi, vselej pa se ne čuti; gorkota pa se ne vidi, temuč se le čuti. Toplota se oživi, in ogenj se vname na solncu, ako se s steklenim vžigalom solnčni žarki nabero ter se napeljejo na gobo ali na kaj druzega suhega. Tudi ukreše se ogenj, in divji ogenj se naredi, če se dva lesa drug ob 73 druzega dergneta. Zepleni klinčki se vnamejo, ako se kod ž njimi podergne. Tudi neposušena in mokra kerma se na kupu sama vname. Ogenj je žlahtna in koristna stvar, dokler ga pazimo. Pri ognju kuhamo in pečemo živež, in ž njim tudi grejemo svoje stanovanje po zimi. Umetniki delajo z ognjem mnogo- verstne reči, čistijo železo, srebro in zlato in vse druge rudnine. Maloktera reč je, ktere bi se ne prijela gorkota, in da bi je ogenj ne izpremenil. Ogenj se pokaže v žarjavici ali pa v plamenu, pa sape ali zraka mora imeti; zatorej vselej raje gori na vetru. Ako pride voda do ognja, ogenj ugasne. — Ogenj pa tudi lahko napravi veliko škodo in nesrečo. Velikokrat je že iz majhne iskrice vstal velik ogenj, kteri je pokončal in upepelil hiše, vasi in cela mesta. Z ognjem se mora tedaj prav varno ravnati. 58. Zepleni klinčki. France se je rad igral z žeplenimi klinčki, akoravno so mu oče že večkrat prepovedovali. Ne¬ kega dne se igra brezskerbni deček zunaj pred skednjem. Klinček, ki z njim potegne po pragu, pade mu v slamo. Slama se vname in že gori z visokim plamenom, ko še France ne misli na to. Prestraši se, pobegne, in nikomur nič ne pove. Ker niko- 74 gar ni bilo, da bi bil polil in pogasil precej pervi plamen, sezal je in švigal dalje po lesu v trame in dilje, in nazadnje vžge tudi podstrešje, seno, slamo in vse, kar je bilo hranjenega pod streho. Plamen predere tudi skozi streho in se vzdiguje, kakor turen visoko. Ljudje so zagnali hrup: Gori! gori! —Za¬ čelo je zvoniti, in od vseh strani hitč ljudje k ognju s posodo in z brizgalnicami. s kterimi so gasili; toda prepozno je že bilo. Nič druzega ni ostalo, kakor osmojeno hišno zidovje; vse drugo je bilo prah in pepel. Francetovi starši niso imeli potem ne hiše, ne druzega poslopja, ne denarja, da bi bili mogli novo napraviti. Zgorelo je tudi v hiši vse orodje, vsa obleka, in vse, kar so imeli. Oj, kako zeld in milo so žalovali ubogi starši! In vse te neizrečene nesreče je bil kriv poredni in neubogljivi France, ker ni maral za očetovo prepoved, ter se je igral s takimi nevarnimi rečmi. Glej, iskrica mala nesrečo napravi, Človeka na pal’co beraško postavi. 59. Razširjanje gorkote. Ako hočemo pri gorki peči roko pogreti, dotaknemo se peči z roko; od peči gre potem gorkota v roko, kjer se roka peči dotakne.— Ce deržiš iglo na luči, ne segreje se le na tistem koncu, kteri je v plamenu, temuč gor¬ kota gre zmirom dalje, da pride do druzega konca, kjer te v perste speče, da moraš iglo spustiti. — Vtakni žareče železo v merzlo vodo, in njegova gorkota ali vročina bo švi¬ gala v vodo dotlej, da bo oboje, železo in voda, enako gorko. Razširjanje gorkote od reči do bližnje reči sč imenuje v o d i t e v gorkote ali toplote. Če iglo na enem koncu večkrat poviješ s papirjem in jo na tem koncu v roko pri¬ mes, goli konec pa na luči deržiš, gre gor¬ kota od igle do papirja in od tod dalje do roke, vendar pa veliko bolj počasi, kakor pri poprejšnji izkušnji. Papir počasi sprejema in razširja gorkoto; torej mu pravimo, da je slab prevodnik toplote. Rudnine, kamenje, opeka i t. d. hitro sprejemajo gorkoto in jo tudi hitro dalje po¬ šiljajo; pravimo jim tedaj, da so dobri pre¬ vodniki toplote. Slabi prevodniki pa so: volna, svila, platno, slama, kožuhovina, perje, les, sneg in led, voda in zrak. Dobre prevodnike toplote rabimo, kadar hočemo gorkoto hitro razširiti. Da voda hitro zavre, dene se v železne posode. Železne peči se hitro razbelijo, ker gorkoto hitreje sprejemajo, kakor lončene. — Slabe prevodnike 76 toplote pa rabimo, če hočemo gorkoto prider- ževati, ali pa Če hočemo odvračevati prehudo vročino. Gorkoto svojega života prideržujemo po zimi z obleko iz slabih prevodnikov to¬ plote, namreč iz volne, kožuhovine i t. d. Drevesa in vodnjake povijamo s slamo, da jim prideržujemo gorkoto; sneg varuje po zimi mlade setve, da ne pozebe. Likalnik in druga železna orodja, ktera se razbeljujejo, imajo lesene ročnike, da se ž njimi odvrača prehuda vročina. Na vročo peč pod steklo devamo košček papirja, da se steklo ne razpoči. Iz tega se tudi lahko vč, zakaj je pod slamnato streho po letu hladneje, po zimi pa gorbeje, kakor pod tako, ki je pokrita s kositarjem ali z opeko. GO. Toplomer. Gorkota vse reči razteza, mraz pa jih stiska in kerči. Večja ali manjša gor¬ kota tedaj dela, da se kaka reč bolj ali manj raztegne in razprostre. Stopinja ali velikost gorbote se imenuje toplina. Da se toplina izmeri ter zvč njena stopi¬ nja, imamo neko posebno mero, ki se ji pravi toplomer ali termometer. c.IbJf. 'Jji rr Toplomer je tanka ste¬ klena cev, ki ima kroglico na spodnjem koncu, in je na po¬ dolgovato plocico iz lesa ali iz kake rude pritajena. Krog li¬ ca in nekaj cevi ste z živim srebrom naliti; na pločici pa so zareze narejene, ktere stopinjo gorkote ali pa stopinjo mraza kažejo; zakaj kolikor večja je gorkota, toliko bolj se živo srebro razširja ter v cčvi vstaje; kolikor bolj pa gorkota odjenjuje in mraz nastopa, toliko bolj se živo srebro kerči ter v cčvi pada. Zareze ali stopinje na toplomeru, ki stopinjo gorkote ali pa mraza kažejo, pa se tako le narejajo. Toplomčr se vtakne v sneg ali v led, ki se ravno tajati začne. Tedaj se živo srebro v cčvi skerči, Toplomer. j n j- a k 0 d 0 ig 0 enakomerno skerčeno ostane, dokler se sneg ali led po¬ polnoma ne raztopi. Ta kraj v toplomeru, kjer živo srebro stoji, dokler se sneg ali led 78 taje, zaznamena se z ničlo (0), in se imenuje zmerzlin. — Potlej se toplomčr vtakne v vrelo vodo. V vreli vodi se živo srebro raz¬ širi, in se v cevi vzdigne do nekega kraja, kjer obstoji. Tist kraj, kjer živo srebro v toplomeru stoji, dokler se v vreli vodi deržl. zaznamend se s številko 80, in se imenuje v reli n. Ta prostor med zmerzllnom in vrell- nom se potem razdeli na osemdeset enacih delov, ki se z zarezami zaznamenajo, in sto¬ pinje gorkote od prav merzle do vrele vode kažejo. Ako je pa bolj merzlo, kakor voda iz ledu, ki se ravno taje, skerči se živo srebro še pod ničlo (0) ali pod zmerzlin; torej se tudi pod ničlo (0) ravno tolikšne zareze na¬ pravijo. kakor so nad njo. in nam stopinje mraza kažejo. če toplomčr v hiši na zid obesimo, nam precej pokaže, koliko gorkote je v nji. Ako n. pr. živo srebro pri peti zarezi nad ničlo (0) stoji, pravimo, da je pet stopinj gorkote v hiši. Ob tako majhni toplini nam je pa v hiši prehladno; tedaj jo zakurimo, da živo srebro v toplomeru vstane najmanj do dvanajste zareze, t. j. da je 12 stopinj gorkote v hiši. V vročih dnevih po letu imamo pri nas pod milim nebom v senci navadno 15 do 20 stopinj gorkote; po zimi pa 5 do 10 stopinj mraza. Kadar pa toplomer po zimi do 18. ali do 20. zareze pod ničlo (0) pade, je že silno mraz, da vse škriplje in poka, kar se pa le malokdaj zgodi in kmalu odjenja. 61. Hlap in sopar. Kadar voda v kaki posodi vre, vzdigujejo se od dna proti verhu neki mehurji, ki se na verhu razpočijo, in iz vode puhti nekaj dimu podobnega, kar hlap ali sopari c o imenujemo, če dalje voda vre, manj je je, ker se v hlap izpreminja. Tako se godi pa tudi z vsako tekočino pri ognju. Gorkota tedaj vodo in vsako tekočino v hlap izpreminja. Izkušnja uči, da posoda, v kteri krop vre, poči, ako je tako dobro zamašena, da hlap iz nje ne more. Hlap, ki se v nji dela, jo razžene. Iz te in iz enacih izkušenj so umni možje spoznali, da ima ulovljeni in stisneni hlap veliko moč, in da bi se dal ravno tako v prid oberniti, kakor voda, ki jo na mlinska kolesa napeljejo, da jih goni. In res so iznašli pri¬ pravo, v kteri je hlap tako napeljan, da verti kolesa, ter goni parne vozove z dolgo 80 versto obloženih vozov vred po železnicah, ladije parnicepo morju in parne ma- šine v fabrikah. Pa ne samo velika vročina, ampak tudi manjša gorkota vodo v soparico izpreminja, to se vč pa, da toliko bolj počasi, kolikor manjša je gorkota. Tadaj pa je soparica tako tanka, da je celo ne vidimo, ko se iz vode k višku vzdiguje, ter jo imenujemo sopar. Ako n. p. vodo pustimo več dni zunaj stati v od¬ kriti posodi, vidimo, da je je čedalje manj; deževnica na cesti izgine; mokro perilo se na zraku posuši, to je, mokrota se v sopar iz- premeni in v zrak zbeži. Kjer se voda v sopar izpreminja, ondi je potem bolj hladno. Ob veliki vročini po letu čutimo po dežji prijeten hlad, ravno tako tudi, če tla z vodo pokropimo; voda namreč, ko se pari, gorkoto ndse vleče, in jo tako rekoč použije. V mokrem oblačilu nam je mraz, ker sušenje mokrega oblačila životu gorkoto jemlje. 62. Zrak. Zemlja je okrogla, in prosto plava v podnebnem prostoru. Okoli in okoli in prav visoko jo okrožuje zrak, ki ga pa ne vidimo. 81 ker nima nobene barve; le v prav veliki dalj- nosti se nam vidi višnja v, in zato je tudi nebo višnjevo. Da je zrak kaj telesnega, lahko se prepričamo, če z roko ali z vrati naglo sem ter tja mahamo. Zrak je tekoča, razlčzljiva in prav tenka telesnina, in za to se povsod razširja in vleze v najmanjše praznine vseh drugih reči; ni ga praznega prostora, da bi zraka v njem ne bilo. Zrak je ljudem, živalim in rastlinam tako potreben, da jim brez njega ni mogoče živeti in obstati. Kadar koli človek ali žival zasope, potegne zrak v sč, in ga dihne iz sebe. Kjer bi zraka ne bilo, človek bi se zadušil in tudi žival. Rastline bi ne zelenele in ne cvetle, in bi ne prinesle sadu brez zraka. Zrak ni povsod enako čist. V izbi ali stanici, kjer sope veliko ljudi ali kjer gori veliko luči, tani se zrak izpridi. Stanici se morajo tedaj po letu in po zimi prezračevati ali prevetrovati, da se izprideni zrak iz njih izpravi jn z dobrim namesti. — V zaperti hiši žarja- vico imeti je zelo nevarno, posebno po noči, ko vse spi, in se ne vč, če in kdaj kdo v omotico pade. Veliko ljudi je že tako ob življenje prišlo. Zarjavica namreč zrak tako izpridi, da v njem ne more ne človek živeti Drugo Berilo za slovenske Sole. () 82 ne luč goreti. Tudi v kleteh, kjer vino kisa in vre, v globokih vodnjakih in jamah je zrak zelo izpriden, da ni varno vanje hoditi. Ako bi imel kdo v takih krajih kaj opraviti, naj prej notri spusti luč po motozu; če luč ugasne, naj ne hodi notri: zakaj kjer luč ne more goreti, tudi človek ne more živeti. Zrak se na gorkem raztegne in stanjša, na mrazu pa se skerči in zgosti. Merzel zrak je tedaj težji od gorkega, in kjer koli pride zraven gorkejšega, steka se naglo vanj, in takrat se naredi sapa ali veter. Tega se po zimi lahko prepričamo, kadar je hiša dobro zakurjena. Če kdo vrata odpre, berž šine zunanji zrak vanjo, in tako dolgo v hišo tišči, dokler ni zunaj in znotraj enako merzel ali enako gorak. Ravno tako se godi pod milim nebom. Če n. pr. v kakem kraju bolj gorko postane, stanjša se ondi zrak; torej se zrak iz merzlega kraja v gorkejši kraj steka, to je, veter vleče. Sapa ali veter ni tedaj nič druzega, kakor tekoči zrak. Po razni moči in naglosti imajo vetrovi razna imena, namreč: sapa, piš, vihar, v er tl n ec. Viharji večkrat velike škode na- rejajo: hiše razkrivajo, drevje lomijo, barke na morju poškoddvajo i t. d. Vertinec vstane,. 83 če si dva močna vetra nasproti pišeta, se za¬ deneta in se verteti začneta, in tedaj s saboj vred prah, listje in druge reči sučeta. ' Dasiravno vetrovi ljudem marsikako škodo napravljajo, vendar ta škoda popolnoma izgine, če pomislimo dobrot, ki jih nam Bog po njih deli. Vetrovi čistijo zrak škodljivih sopar, oblake razganjajo ter nam ob veliki suši dobrotljivi dež prineso, premajujejo jezera in morje, da se voda v njih ne usmradi, gonijo barke na morju, in kjer tekoče vode ni, imajo tudi mline na sapo. — Grlej, kako koristni so vetrovi! 03. Zrakomer ali vrenienik. Napolni kozarec z vodo do vrha, in po- krij ga s papirjem, pritisni z dlanjo leve roke papir h kozarcu, z desnico pa vzdigni in oberni kozarec na robe, potem odmakni levico, in boš videl, da papir ne bo padel od kozarca, in da se ti ne bo nič vode razlilo. Zrak pod kozarcem namreč tišči papir z večjo močjo h kozarcu, kakor pa ga voda doli tlači. — Oe je včha pri sodu dobro zamašena, ne bo ti vino teklo, kaiar čep odpreš; zrak ga namreč nazaj tišči. Kadar pa včho odmašiš, zrak pritisne skozi včho na vino, in zdaj rado teče 6 * 84 po čepu. Iz tega se lahko spozna, da zrak na vse strani tišči in tlači reči. Zrak pa ni vselej enako težak; merzel je težji ‘od gorkega. Učeni so iznašli neko posebno orodje, s kterim zraku težo merijo. Pravijo mu barometer, po naše zrako- m e r; in ker se po večji ali manjši zrakovi teži večjidel izpreminja vreme, pravi se mu tudi vremenik. Zrakomčr ali vremenik je do 34 palcev dolga steki dna cev, ktera KI i! |J j je v zgornjem koncu zadelana, v 1 gjj!l|f spodnjem pa ima odperto in na k višku zakrivljeno kroglico. Krogli¬ ca in nekoliko cevi ste z živim srebrom naliti, nad srebrom pa je prazen prostor, ki se je bil mogel pa tudi zrak izpraviti iz njega, in sicer zato, da zrak le na spodnjem koncu tišči na živo srebro. Steklena cev je priterjena k pločici, na kteri so zaznamendni palci in čertice ali linije. Ker je cev zgoraj zadelana, zrak le na spodnjem koncil tišči na živo srebro, ter ga ob svoji srednji teži derži 28 palcev visoko Z rak omer. v cčvi. Če pak zrak težji biva, tišči se bolj na živo srebro, in to se vzdiguje po cčvi eno, dve, tri in cel6 12 čertie više, to je, dt> 29- palca. Kadar pa zrak lažji biva, tudi manj pritiska na živo srebro, in to pada v cčvi eno, dve, tri in še več čertie niže, in pade včasi do 27. palca. V naših krajih posebno burja in sever živo srebro v vremenlku vzdigujeta, ker iz merzlih krajev pišeta in torej bolj merzel in gost zrak prinašata. Ti dve sapi ste sploh bolj suhi, in delate torej lepo vreme. Kadar se tedaj živo srebro v vremenlku v z d i g uj e, napoveduje lepo vreme. Jug in zahodni veter delata, da živo srebro v- vremenlku pada, ker prihajata iz južnih, bolj gorkih krajev, in torej gorkejši in lažji zrak k nam prinašata. Med potjo čez sredozemsko in ja¬ dransko morje se navzameta vodenih sopar; tedaj sta mokra in dež nosita. Kadar tedaj živo srebro v vremenlku pada, deževno vreme naznanja. K lepemu ali gerdemu vre¬ menu pa razen zržtkove teže tudi še druge okolščine pripomorejo; tedaj tudi vremenlk ali zrakoinčr ni vselej zanesljiv vremenski prorok. Toplomčr in vremenlk sta si na videz 86 podobna. Oba sta iz steklčne cevi, ki je živo srebro v nji; nad srebrom pa je pri obeh ne¬ kaj praznega prostora, v kterem ni še zraka; pri obeh ste cevi priterjeni na pločici, na kteri so zareze ali čertice zaznamenžine. Ven¬ dar se pa v več rečeh ločita: 1. Cev pri to¬ plomeru je na obeh koncih zadelana; pri vremeniku pa je le zgoraj zadelana, spodaj pa je odperta (zakaj li?). 2. V toplomeru se živo srebro zato vzdiguje, ker ga gorkota razteza, v vremeniku pa zato, ker ga zra- kova teža gori tišči. 3. Razdelitev pri vre¬ meniku kaže palce in čertice ali linije, pri to¬ plomeru pa le enako ndrazno napravljene za¬ reze ali stopinje. 4. Vremenik je vsak enako dolg ; toplomer pa je lahko daljši ali pa krajši. 64. Rosa in slana. Gorkota vodo v soparo izpreminja, hlad pa soparo zopet v vod6 zgoščuje. Ako v čist kozarec merzle vode vliješ, kozarec se naglo ohladi, sopara okoli merzlega kozarca se urno zgosti v drobne kapljice, ki se kozarca pri¬ mejo. Tedaj pravimo, da je kozarec potan ali rosan. Kadar je zunaj hladneje kakor v hiši, potč se šipe v oknu, to je, zgoščena vodčna sopara, ki je v hiši, je po njih legla. 87 Tako se naredi tudi rosa. Po dnevi se namreč zemlja in vsa zelišča od solnca spa¬ rijo ter puhtč iz sebe soparo, ki se v ozračje vzdiguje in po zraku razprostira. Zvečer po solnčnem zahodu in po noči vročina odje- nja, zrak se ohladi, sopare se skerčijo in za¬ voljo svoje teže padejo na zemljo, kjer se namnože v kapljice, kterim pravimo rosa. Rosa pa ne pada samo z ozračja na zemljo, temuč se dela tudi iz tistih sopar, ktere zemlja, in zelišča še po solnčnem zahodu iz sebe p uh te. Zemlja namreč in zelišča, ki jih je solnce po dnevi sparilo, se po solnčnem zahodu ne ohlade tako hitro, kakor zrak; torej še vedno puščajo iz sebe nekoliko sopar, ktere se precej verhu zemlje shladč, na zelišču obvisč in kapljice t. j. rosa postanejo. Tega se prepričamo, če ktera zelišča, predno rosa pada, s kako posodo pokrijemo. Zjutraj so tudi ta zelišča rosna, kakor da niso bila pokrita. Rosa se pa le takrat na zelišča nabira, kadar ni vetra; veter namreč vse tanke sopare prežene, predno se morejo v kapljice zbrati. Kadar kaka večja merzlota pritisne, rosa zmerzne. Zmerzli rosi pravimo slana. Kadar je nebo oblačno, ni slane, ker oblaki, kakor 88 odeja, prideržujejo gor k o to na zemlji, da rosa ne zmerzne. Ledene cvetice, ki se po zimi delajo na oknih, narede se iz sopar, ki so v hiši, in ki na merzlem oknu zmerznejo. 65. Tečerna rosa. Povsod je tiho, vse molči, Počiva vse, narava spi; Soparčki le se zbirajo, Cveticam roso delajo. In zbirajo se kapljice, In pravijo si pravljice, Sladko obračajo obraz. In delajo si kratek čas. Jaz zmerznila sem v hladni sneg, In padla sem na uni breg; Pol leta sem počivala, Potem se zopet vzdignila. Jaz bila vino sem sladkd. Zdravilo jaz sem b’la grenko. Ko biser jaz svetila se, Napajala sem ptičice. V očesu jaz nesrečnega Sem bila solza žalostna. Jaz pa sem bila se nocoj Na pridnem čelu trudni znoj. 89 Pri meni so se ravno še Igrale nagle ribice. Jaz danes žejo trudnemu Glasila sem popotniku. Jaz megli sem pomigala, Ko polje je namkala. In jaz pa svoje ljubice Kropila sem cvetičice. Tako se kratkočasijo, Da v spanje se zazibljejo. — In zjutraj, ko se prebude. Je vsaka v drugem kraji že. ()<». Megla in oblaki. Voda se že ob navadni gorkoti nekoliko v sopare izpreminja. Iz morja, jezer, vod in iz vlažne zemlje tedaj vedno vstaj ejo sopare, ki jih pa ne vidimo, dokler so še prav tanke. Tega se prepričamo, če vode k ognju pristavimo. Voda se segreje, in soparica se vzdiguje iz nje. Poglejmo pa tikoma nad po¬ sodo, in sopance ne bomo skoraj kar nič vi¬ deli ; še le nekoliko više jo zagledamo, ko namreč že nekaj gorkote izgubi in se zgosti. Tudi sopar, ktere iz sebe dihamo, na gorkem ne vidimo, ampak samo na mrazu, kjer se precej zgostč. 90 Ravno tako se godi tudi s soparami, ktere neprenehoma vstajejo iz vode in druzih vlaž¬ nih reči. Dokler imajo še tisto gorkoto v sebi, ktera jih je iz vode v sopare izpremenila, so tako tenke, da se ne vidijo; kolikor više pa se v ozračje vzdigujejo, toliko več gorkote izgubč, ohladč se in zgostč, da jih vidimo, in jim pravimo oblaki. Če je pa hladno vreme in zrak merzlejši, kakor sopare, ki jih je zemlja izpuhtela, se sopare precej nad zemljo ohlade in zgoste, da jih vidimo. Takrat jim pa pravimo megla. Zgoščene sopare tedaj, ki leže po zemlji, ali pa se nizko nad zemljo vlačijo, imenujemo meglo; če pa više v ozračje splavajo, pravimo jim oblaki. Prebivalci v dolini vidijo verh vi¬ soke gore zavit v oblake; popotnik na gori pa hodi v megli. Da so oblaki rudečkasti, černkasti, sivi ali beli, to delajo solnčni žarki, ki jih obse¬ vajo, ter se mnogobarvno utrinjajo na njih. 67. Dež, toča, sneg. Kadar v ozračju, kjer oblaki plavajo, mer- zlota vstane, mraz oblake skerči in stisne, in zopet se izpremenč v kapljice; ker pa so kap¬ ljice težje, kakor zrak, ne morejo obviseti v 91 oračju, torej začno doli padati proti zemlji, združijo se gredč še z drugimi kapljicami in pridejo kaplje na zemljo, to je, dež gre. K dežju tudi visoke gore veliko pripomagajo. Če namreč oblaki, ki so polni sopar, prav nizko po vetru gredo in do kacega visokega hriba pridejo, vanj se zadenejo in stisnejo, ter dež iz sebe dad6. Zato se lahko zgodi, da na unem kraju ravno tiste gore lepo solnce sije v tem, ko na tem kraju dež gre. Blizu mor¬ ja in velikih jezer raje dežuje, kakor drugod, ker iz njih vedno vstaje veliko sopar, ktere se, če jih veter v druge kraje ne zanese, za¬ voljo svoje teže ne morejo dolgo časa v zra¬ ku obderzati, torej kmalu v kapljah nazaj padajo. Dežčvne kaplje niso vselej enako debele. Kadar iz prav tankih in nizkih oblakov dež gre, so kapljice prav drobne, ker se med potjo niso z drugimi sprijele, in takrat pra¬ vimo, da perši. če pa dež iz višjih oblakov pride, so kaplje debelejše, ker se grede z dru¬ gimi spopadajo — in d e ž rosi. Iz oblaka, kteri se naglo na kakem mestu naredi in ga vetrovi stisnejo ter dalje ženejo, pride naliv. Če se pa oblak mahoma ohladi in prav zel6 stisne in prežme, da naglo vso vodo iz sebe na zemljo izlije, tedaj pravimo, da se je oblak utergal. Kadar je močna sapa, vstanejo viharji v ozračju, ki oblake stisnejo, da dado od sebe debele kaplje, ktere potem zmerznejo in kot ledene kepice na zemljo padajo. Pravimo, da gre toča. Po tem, kakor so bile kapljice debelejše ali drobnejše, je tudi toča debelejša ali drobnejša. Prav drobna zernca imenujemo so d er g o. Toča gre večjidel le po leti ob vi¬ harju in nevihti, ter veliko škodo na polju na¬ pravi. K sreči le nektere kraje in bolj majhne kosove zadene. Pustimo tudi tukaj gospodariti božjo previdnost, ki z eno roko jemlje, z dvema pa daje. Po zimi, ko je sploh večji mraz, sopare v ozračju zmerznejo in naredč oblake polne tankih kosmičev, kteri po ozračju letajo, se sprijemajo, in potem zavoljo teže na zemljo padajo, to je, sneg gre. Če sneženi kosmič ujamemo in ga skozi povkševdlnik ogledu¬ jemo, vidi se kakor čudno lepa šestovoglata in prav umetno zrezkana zvezdica, če je zrak bolj merzel, padajo zel6 majhni kosmiči na zemljo; če pa ni tako merzel, padajo večji, ker so bolj mehki in se grede spopadajo z drugimi. 93 Ako je prevelik mraz, sneg ne more iti, dasiravno so oblaki polni sneženih kosmičev, ker takrat se spodnje zrdkove sklade tako skerčijo in zgoste, da jih sneg tako rekoč predreti in na zemljo padati ne more. Kadar pa pred sneženimi oblaki gorek veter potegne, zgodi se, da se kosmiči že gredč raztope, in namesto snega dež gre. Iz tega se lahko vidi, zakaj včasih na višjih hribih sneg, v dolinah pa le dež gre. 68. Elektrika. Če pečatni vosek ob sukno ali drugo vol- nato blago dergnemo, in potem nad papirnatimi kosci deržimo, kosci urno smukajo na pečatni vosek, in zopet odletavajo. Z dergnenjem seje tedaj v vosku zbudila neka moč, ktera papir¬ nate kosce nži-se vleče in zopet odganja. Ravno to se tudi zgodi, ako dergnemo steklo, smolo in jantar. Če te reči v temi tako dergnemo, vidimo na njih neko svetlobo. Ako je pečatni vosek, kterega dergnemo, dolg in debel, in se ga dotaknemo s perstom, švigne iz njega iskrica, ki nas nekoliko zbode ali vščipne. Moč, ktera tako dela, imenuje se elektrika; reči pa, v kterih se ta moč zbuja, imenujejo se električne reči. Ime elektrika izhaja od 94 jantara, kteri se po gerški imenuje elektron. Že v starih časih so ljudje to moč zasledili. Elektrika se zbuja in prikazuje pri elek¬ tričnih rečeh, alto se primerno dergnejo. Nektere reči hitro sprejemajo elektriko, in jo tudi prav hitro razširjajo in oddajejo. Take reči imenu¬ jemo dobre električne prevodnike. K njim se štejejo : vse rudnine, voda, mokri zrak, živalska trupla i t. d. Zopet druge reči pa sprejemajo elektriko bolj počasi in le tam, kjer se jih električne reči dotikajo, potem jo pa tudi terdo prideržujejo. Imenujemo jih zato slabe električne prevodnike. Taki so: steklo, vse smole, svila, suhi zrak, maščobe i t. d. To, kar se pri električnih reččh vidi v majhni primeri, pokaže se veliko in mogočno ob hudem vremenu. Ako se namreč zračne sopare ohladč in izpremenč v mehurčke, nabira se na njih elektrika, v debelih in velikih oblakih je je včasi praz veliko, posebno če se soparni mehurčki združijo v velike oblake. Ce tak oblak blizu drugega ali pa tudi blizu zemlje pride, in sicer, če iskra iz oblaka v oblak švigne, pravimo, da se je zabli¬ skalo; ako pa švigne iskra iz. oblaka na zemljo, pravimo, da je treščilo ali da je 95 strela udarila. Najraje treska v visoke stvari in v bolj dobre električne prevodnike, V visoke reči zato rado trešči, ker so najbliže viharnega oblaka; v dobre električne prevodnike pa zato, ker po njih elektrika najhitreje pride do vlažne zemlje. Zvoniki, visoke hiše, samotna in visoka drevesa, dim iz dimnika in celo dež naredi večkrat blisku pot, po kteri trešči. Potem gre in šverka okoli najboljših električnih prevodnikov, gre po žlebovih in drugih terdih rečeh ; tanke in rudninske reči vžiga, ljudi in živali pa večjidel nagloma ubije. Kadar se zablisne, ob enem tudi z a- germi. Nam pa se ne zdi tako, ker še le nekaj časa po blisku grom zaslišimo. Dervarja, ki derva cepi, vidimo od daleč najprej mahniti, in še le nekaj časa potlej mahljaj slišimo. Kadar kdo daleč od nas ustreli, vidimo najprej ogenj iz puške, in potem še le zaslišimo pok. Luč nam tedaj veliko hitreje pride do očes, kakor pa glas do ušes. Kadar vidimo blisk, je gromni glas še med potjo, in še le pozneje pride do nas. Blisk in germenje nam zrak čisti, zemljo pretresa, pomnožuje rast in rodovitnost, ter ie 96 velika dobrota božja, akoravno nas naudaje s strahom in trepetom. Dober vdruh od strele je strelovod, ki ima na visokem drogu iz kotlovine narejeno in pozlačeno sulico. Strela šine v ta nastav¬ ljeni drog, in se odpelje po železni ali kotlo- vlnski šini v zemljo. Strelovod. Ta električna moč pa se tudi posebno čudno rabi pri telegrafih ali daljnopisih. Od velikih mest gre ob cesti po stebrčh ba- krčni (kotlovinski) drat v daljnje kraje, in po tem dratu šine električna iskra iz kraja v kraj, kamor daljnopisec hoče. — Oj, kako čudne moči je Bog ustvaril, da jih človek za¬ sleduje in v svoj prid obrača ! 97 69. Božje varstvo. Bil je vroč poleten dan. Nčki kmet je oral. Po šoli pride tudi sinek pogledat k očetu na polje. Pa kmalu se je jelo napravljati k hudemu vremenu. Nebo se je zatdmilo s černimi oblaki. Sliši se že od daleč bučeče germenje. Čedalje terje germi, in kmalu začnejo padati debele kaplje na zemljo. Oče pravijo tedaj sinu: „Stopi malo pod un le hrast, nevihta bo kmalu minola!“ Toda nevihta biva še hujša, in dež začne liti. ko reka z neba. Tudi oče puste konje, in gredo pod hrastovo streho. Blisk in germenje pa je splašilo konje , in dirjali so čez plot in log. Oče skočijo hitro izpod hrasta za kdnji, in tudi deček steče za njimi. Komaj pa sta bila oba kakih dvajset korakov od hrasta . strela v hrast udari in ga razkolje ter raznese od verha do tdl. Oče in sin padeta omotena na tla; toda kmalu se zopet zavesta. Oteta sta bila nagli in strašni smerti. Drugo Berilo za slovenske Sole. 7 Tretji razdelek. Človek in družtvo ljudi. 70. Človeško telo. čudno in modro je ustvarjeno Človeško telo. Vsak del ima svoje posebne lastnosti, in vsak ud ima svoja opravila. Vse skupaj pa je zalo in umetno delo neskončno modreca stvarnika. Podstaje telesa so kosti, ktere so po vsem telesu razstavljene, in deržč život, da se ne zruši. Mišice po telesu so to, kar imenujemo meso. Kite so životu vezi, ki rastejo iz mesa in vežejo in ovijajo kosti; nategujejo se in kerčijo, ter delajo, da lahko gibljemo roke in noge, da sčdamo, lčgamo in da vstajemo, ako smo čversti in zdravi. Kite in mišice so zeld gibljive in močne ; toda treba jih je že od mladih let vaditi in krepčati. Žile so votle cevi, po kterih kri teče po vsem ži¬ votu. Živci so prečudne žilice, ki izhajajo iz možganov in iz herbta po dve in d v e po vsem životu; s tč mi čutimo, z drugimi se pa gibljemo. Ako možgane kaj stisne ali 99 pretresne, ali če se čutni živci (čutnice) na kakem kraju prerežejo ali prevežejo, človek nič ne čuti, in se ne zavčda. Z živci se pa tudi gibljemo; zato oterpne tist ud, kteremu se gife¬ ni živec (gifenica) ukončd, —Pregrešne na¬ vade ali strasti, jeza, tegota, strah, nečisto dja- nje in vse močne pijače slabč in kvarijo zdravje. Koža je odeja človeškega telesa, in ima brezštevilno veliko luknjic, ki jim pravimo potnice. Po teh luknjicah potimo iz kervi vodčn sopdh. Tel6 se razdeljuje na tri poglavitne dele, kteri so: glava, trup in zunanji udje. Glava je visoka čuvdlnica človeškega trupla. Verh in zadnji del glave odevajo lasje. Sprednji očitni del se imenuje obraz ali obli č j e. Za čelom so možgani, ktere zakriva koščena čepinja. Iz možganov izhajajo živci po vsem životu. Ako bi možgani bili kaj ranjeni, človek omedli; tudi lahko izgubi pamet ali še celo umerje. — V glavi so najimenit¬ nejša čutila: oči, ušesa, nos in usta z jezikom. Usta imajo dve čeljusti, zgornjo in spodnjo, v kterih stoji 32 zob. Štirje sprednji zobjč vsake čeljusti odrezujejo ali odgrizajo jedila. Za njimi je na vsaki strani v zgornji in spodnji čeljusti oster podočnik, potlej pa po 100 5 ploskih in gerbavih kočnikov, kteri drobč in meljejo. Blagor mu, kdor ima zdrave in čverste zobč, da lahko živež grize in žveči, kar zdravju posebno dobro tekne. Treba je tedaj dobrih zob prav skerbno varovati, ne premerzlega piti, ne prevročega jesti in ne gristi preterdih reči. Tudi večkrat izmivati zobe, posebno po jedi, je dobro in potrebno. Trup nosi glavo na vratu, in ob- seza persi, trebuh pa herbet. Vrat je toliko gibičen, da lahko gibljemo glavo, pa je tudi tako močdn, da lahko nosimo veliko težo. Herbtaneč je močan steber, pa tudi gibljiv, in ima na vsaki strani po 12 reber, ktere kakor močan, spleten koš oklčpajo serce in pljuča ter narejajo persi. V spodnjem životu je trebuh, v kterem so želodec in čeva Zunanji udje so: roke in n o g e Vsaka roka ima zgornjo in spodnjo ramo, kteri se deržite na komolcu, in vsaka ima dl a n in pet perstov. Roke so Čudno in umčteljno ustvarjene; ž njimi si človek služi živež, in ž njimi lahko naredi mnogo lepih reči. Kdo bi ne povzdignil hvaležno svojih rok, in bi ne hvalil ljubega stvarnika za svoje dobre in zdrave roke! — Trup nosijo noge, Na kolenih klečimo; nad kolenom je stegno, 101 pod kolenom pa so p 1 šča 1 in meča. Pod gležnjem je stopalo, ki obseza peto, pod¬ plat in pet perstov. Podplatje so toliko žilavi in močni, da nosijo vso težo trupla. Kdor hoče imeti zdrave noge, naj jih ohra¬ njuje tople ter naj jih varuje mokrote. 71. Zdravi udje. Jože, čevljarski pomagalec, je popotoval po deželi. Neki dan pride ves truden in spehan k go¬ stilnici. Ukaže si prinesti kozarec piva *) in kos černega kruha. Ni mu bilo kaj po volji, da je mogel peš hoditi, in da si ni mogel privoščiti kaj boljšega. Kmalu za njim se pripelje lepa gosposka ko¬ čija, v kteri je sedel premožen mož visoeega stanu. Da, si prinesti kos merzle pečenke in masljic naj¬ boljšega vina. Vse to použije v kočiji. Jože ga prav zavidno pogleduje in si misli: ko bi se pač tudi meni tako godilo! Tujec to za¬ pazi in reče Jožetu: „Ali bi morda rad menjal z menoj ?“ — „ Zakaj ne?“ Jože nepremišljeno pravi, „le stopite, gospod, iz kočije, in dajte mi vse, kar imate; tudi jaz vam dam, kar je mojega.‘‘ Tujec ukaže svojemu strežniku, naj ga vzdigne iz kočije. Ali žalosten pogled! Njegove noge so vse mer- tvoudne; ne more stati ne stopati, temuč strežnik ga mora deržati tako dolgo, da mu prinesejo bčrle, na ktere se je opiral. *) pivo ali ol. 102 „Ali te zdaj še mika, da bi menjal z menoj'?“ rpraša tujec Jožeta. „Bog me varuj tega' 1 , pravi prestrašeni Jože; „moje noge so mi ljubše, kakor sto in sto konjskih. Tudi rajši jem eern kruh, in sem sam svoj gospodar, kakor pa da bi imel pe¬ čenko in vino, in bi me mogli drugi voditi, kakor otroka. Z Bogom, gospod !' 1 S temi besedami se Jože poslovi in vstane, da bi odšel. „Prav govoriš , 11 še pravi tujec; ,.ako bi mi ti mogel dati svoje zdrave noge, dal bi ti jaz za nje svoj voz, svoje lepe konje, svoj denar in vse, kar imam Ubog pa zdrav človek je srečnejši, kakor pa bogat hromeč . 11 12 . Serce, pljuča in želodec. Kri, ktera človeku toploto, sok, moč in rast daje, teče po ciplah ali odvodnicah od serca po vsem životu, po kervnicah ali p r i v 6 d n i c a h pa zopet nazaj v serce. Ta kervotok terpi, dokler človek živi, in je tedaj vir človeškega življenja in zdravja. Serce je v persih na obe strani zavito v serčno mreno, in ima dve posodici, v kteri kri zajema, se razprostira in zopet stiska, in tako pošilja kri po vsem životu. Zatorej se tudi čuti, da serce bije. Pri malem otroku udari .serce v eni minuti po stokrat; pri odrastlih ljudeh pa udari le po sedemdeset do osemdesetkrat. 103 Ako serce prenaglo bije, naznanja, da človek ni prav zdrav. To pozna zdravnik po od¬ vodnici *), ki jo potiplje. Pregrešne navade in hude strasti pokvarjajo kervotok, in krajšajo življenje; varovati se jih je treba. Pljuča so človeku meh, in odevajo serce po vsaki strani, ter napolnjujejo persi. S pljuči dihamo in potezamo zdravi zrak skozi d u š n i k ali sapnik in pihamo škodljivo sapo iz sebe. Pljuča so mehka, imajo dve strani, in so polna shrambic, v kterih se zrak druži s kervjo, ter jo poživlja in krepča. Zdrav, čist zrak zeld tekne človeku in daje življenju novo moč. Treba je tedaj pogosto okna odpirati in stano- valnice prevetrovati, posebno tam, kjer je več ljudi skupaj. Tudi ni zdravo, persi stiskati ali pišč naslanjati se na nje; tesne persi so slabe. Ako kdo preveč tčka, skače, pleše ali če pije preveč vina ali žganja, prenapolnijo se pljuča s kervjo, in tak človek lahko ne¬ varno zboli ali še cel6 umerje. če je v pljučih kri prevroča, rada se vnamejo; in če se kdo vroč prenaglo napije, ter se prehitro shladi, *) Žile „ odvodnice" ali „ciple“ namreč bijejo (cipajo), žile „priv6dnice“ ali „kervnice“ pa ne. Le-tem se pravi „kervnice" posebno zato, ker se po smerti kri le v njilj. nahaja. 104 kri se v pljuča sesede, da ne more dalje po žilah, ter pljuča začnejo gnjiti in se gnojiti. Naduha ali pa jetika potem človeka spravi pod zemljo. Zrak gre v pljuča iz nosnic ali iz ust skozi dušni k. Dušnikov zgornji nekoliko debelejši konec se imenuje kerhelj, in se ob požiranji gori in doli premika. Zraven dušnika je goltanec, skozi kterega požiramo. Da pa kaj jedi ali pijače v dušnik ne pride, ima zgoraj pokrovček. Kadar dihamo, je pokrovček odpert, kadar pa požiramo, se zapre, in jed čezenj v goltanec smukne. Jeziček pa brani jedilom in pijači v nosnice, če pa količkaj jedi ali pijače v dušnik pride, ali kakor pravimo, če se nam zaleti, tedaj precej zakašljamo, ter jo s kašljem iz dušnika izpra- vimo, sicer bi se zadušili. Kadar sapo skozi dušnik izženemo, lahko se oglasimo, govorimo ali pojemo. Kakor dušnik bolj ali menj na- pnemo m sapo z večjo ali manjšo silo daje¬ mo, je tudi glas v govorjenji in petji tanjši ali debelejši, močnejši ali nežnejši. G o v o r je velik dar božji, kterega živina nima. Govorimo le vselej^ vse prav in pošteno! Želodec je kuhar človeškega trupla, in je pod sercem nad ččvi. Želodec dobiva živež iz ust po goltancu, ga dobro prekuha, ter soku 105 podobnega čevom pošilja. Žolč, ki izvira iz jeter, loči iz jedilnega soka, kar je redilnega v njem, v mlečnati podobi; to se združi s kervjo, ktera po svojem vednem krogotoku donaša slehernemu udu primčrno hrano; kar pa je nepridnega, čeva iz života odpravljajo. Vranica, ktera je na levi strani blizu rčber pod želodcem, slabo kri sprejema, jo jetrom pošilja ter pripomaga k napravljanju žolči Obisti ali ledvice ležijo v ledjih na obeh strančh. Čeva, kterih se namota šestkrat to¬ liko, kakor je človek dolg, so drobna in široka, čedno povita v mrenico in herbtancu prira- stla, da se ne zamotajo, in da ostanejo ne prenehoma mokra in topla. 73. Čuti. Človeško telo ima pet čutov, s kterimi čutimo in spoznavamo zunanje stvari Ti le so: vid, sluh, voh, okus in tip. Oči poh čelom so nam okna, da gle damo in se veselimo mnogih lepih reči. Oko je okroglo, kakor drobna jagoda, in ima v sebi mnogo kožic, ktere mu hranijo potrebne teko¬ čine. V sredi očesa je neko leči podobno zernce, ki je čisto in svetlo, kakor kristal, in ga zato kristalno lečo imenujejo. S pomočjo te lečice 106 se zunanje stvari, ki jih gledamo, v očesu izobražajo, in s čutnico, ki od tod drži v možgane, se jih zavčdamo, to je, vidimo jih. Oči so žlahten in zelo občuten ud našega telesa. Modri stvarnik jih je zato v koščene jamice postavil, jih je zgoraj in spodaj ogernil s trepalnicami, da jih varujejo, in jim je dal obervi za streho, da bi jim vroči pot od čela ne škodoval. Oči je treba varovati, ter ne brati v mraku, ne na solncu ali v tacem kraju, kjer se preveč blešči. Predrobno delo in predolgo napenjanje oslabi oči, in prisili naočnike nositi. Če tekočina v očesu usahne ali izteče, človek oslepi. Tudi mrena dostikrat oko preraste in vzame človeku ljubo luč. Slepec je velik ubožec. Ušesa so sluhu dvoja stranska vrata. Lepo so okrožena, kakor polževa hišica, po kteri glas zadoni na znotranjo, bobnu podobno kožico, da slišimo. Ušesno maslo brani, da nam kaj v uho ne zaleze, in da preostra sapa sluhu ne škoduje. Preblizu ušes streljati in pokati, ni zdravo; tudi zaušnica lahko ogluši človeka. Prehudi vetrovi posuše ušesno maslo, in nas po malem oglušč. Nekteri otroci že na svet pridejo gluhi, in taki pozneje tudi ne morejo govoriti, ker ne slišijo, kako drugi 107 govore. Modri učeniki pa tudi n e m o g l u s c e izučč, da znajo pisati, brati in včasi tudi kakšno besedo izgovarjati. Nemoglušei, po¬ sebno če niso izučeni, so veliki reveži na svetu. — „Uho, ki sliši, in oko, ki vidi, je naredil Gospod,“ pravi Salomon. Velik, velik božji dar je uho! Le radi poslušajmo dobre nauke in nikoli ne odprimo ušes hudobnim rečem. Nos v sredi lica je čuvaj, ki z nosni¬ cami voha in sodi, česar oko ne more, ali kaka stvar diši ali smerdi, ali je dobra ali ne. Nos nam tudi pomaga razločneje govoriti. Pi •emočno dišeče cvetice in druge take dišave so škodljive; od njih boli glava, in tudi omdtica človeka lahko prime. Včasi pa se tudi bolnik poživi, če se, mu dd povohati kaka močna dišava. Usta so poglavitna vrata, skozi ktera gre sapa in živež v človeka. Jezik je vratar, ki s svojimi ostrimi bradavicami vse okusi, ter presoja in povč, kaj je dobro, kaj ni. Okizs nam naznanja sladko in grenko, kislo ali žarko. Če jezik ni čist, ni tudi pravega okusa, in jed se ne prilega. Nad jezikom je nebo, polno žlez, iz kterih se sline cedijo. S slinami pomočimo jedila, da nam bolje tčknejo. Ako je človek zdrav, čuti po vsem životu 108 skozi čutnice. Čutimo merzlo in toplo, mehko in terdo, golo in kosmato; le nohtje, lasjč in kosti ne čutijo. Najbolj tanko čutimo na koncčh perstov, s kterimi tudi ubogi slepci tipaje poznajo denar in berejo še cel6 bukve, ktere so nalašč narejene takim uboščekom. Tudi predica čuti s persti, če je nit zadosti tenka ali ne. Tako je stvarnik človeku dal pet čutov za pet dragih talentov, da bi jih prav modro rabil, da bi ž njimi koristil drugim in sebi, in da bi veliko dobrega storil za časno in večno življenje. 74. Kaj imam. Očesi dve im£m, ki bistro gledate svetld, zdaj zemljo, zdaj lepo nebo, da lahko vse poznam. Oči so ljubi, božji dar; le greha gledati nikddr! Ušesi dve imam; kar ljuba mati rečejo, al’ dobri oče vprašajo, odgovor hitro dam. Ušesa so tud’ božji dar; poslušat’ greh me Bog obvar’! Mam jezik od Boga. da lahko pojem, govorim, potožim se in zakričim, kjer je kaj hudega. Obrača se mi jezik rad; pa ne opravljat’, ne lagdt’ ! 'Mam tudi roki dve; na vsaki perstov pet, ž njim’ pisat’, vsako reč prijet’; prav zdrave ste obč! Z njim delati, ne pa igrat’; ž njim’ služiti, pa ne jemat!’ 109 Dve nogi tud’ imdin, da lahko hodim im stojim, od doma grem, nazaj hitim , se kamorkol’ podam. Potepat vendar se ne grem, in škode delati ne smem. linam še eno reč. mi v persih kljuje dni, noči, — serce, ki ljubiti želi, kar mu je najbolj všeč. Naj ljubi mojga Jezusa, ker me otroka rad imd! to. Sfcerfo za zdravje. Zdravo telo je najboljše blag6 na zemlji. Mladi ljudje velikokrat premalo premislijo, kako velik dar in velika dobrota je zdravje. Tudi ne vedo, kako naglo se zapravi ljubo zlato zdravje, in kako kmalu si človek nakoplje bolezen ali pa še smert. Veliko mladih ljudi se že pokvari v pervi mladosti, da so ves čas življenja nadložni, ali pa morajo prezgodaj iti pod černo zemljo, zato ker se niso varo¬ vali, in so nerodno živeli. Tudi Bog sam za¬ poveduje , da moramo za zdravje skerbeti. Kdor hoče tedaj po božji volji za zdravje skerbeti, naj se ravnd po teh pravilih : 1. Bodi, kolikor je mogoče, v čistem in zdravem zraku. 2. Bodi zmčren v jedi in pijači. Ne jej in ne pij nikoli več, kakor toliko. kar potrebuješ v življenje. Potrebno je vsako jed dobro zgristi in prežvečiti, zato da že- 110 lodec jed laže prebavi, in da nam živež bolj tekne. Prevroče ali premerzlo in tudi pre¬ mastno ni zdravo. Ne jej tudi nikoli nezrelega sadja in nobenih jagod, gob in drugih zelišč, kterih ne poznaš; veliko stvari je zelo stru¬ penih. — Nikoli ne pij, kadar si vroč, pa tudi ne pij vode na vsako jed, da se ti želo¬ dec ne prehladi in da ne dobodeš merzlice. Čista studenčina je najboljša pijača mla¬ dim ljudem. Nobena močna pijača, naj si bo pivo ali vino, ne prilega se mladini. Posebno pa je žganje velik strup vsacemu človeku. 3. Varuj se, posebno v mladih letih, škodljivega tobaka. Od tobaka zobje sperlino in se toliko hitreje zdrobe, kolikor prehitro je kdo začel tobak kaditi. Tobak tudi suši persi. iz kterih tobabar več ali manj svojega zdravja izpljuje, če ni posebno tolstega života. Toba- karjeva kri se skali, usmradi sapo, slabi želo¬ dec ter manj ali več krajša življenje. 4. Ne prehlajaj se. Če ti je vroče in se potiš, ne razpravljaj se, in ne hodi v tak kraj, kjer veter vleče, temuč po malem se izprehajaj in ohlajaj. Nezdravo je s pomladi in jeseni ležati na mokri ali hladni zemlji. Tudi kopati se je nezdravo, dokler je še kdo pre¬ vroč in se ni še ohladil. Po zimi prehitro iti lil iz mraza na vročino, je zelo škodljivo, zato zmerzlega človeka ne denejo na toplo , am¬ pak ga zakopljejo v sneg, da se počasi odtaje. Kdor ozčbe, ne sme iti za peč, temuč naj ozeblino dergne s snegom, ali pa naj premerle ude obeže z mokro platneno obezo. 5. Ne bodi pretesno oblečen. Pretesna obleka tišči in opovira kervotok po životu. Pretesna obutal pokvari noge, in pretesni mo¬ dreci so krivi persnih bolezni. Tudi pretoplo oblačilo ni zdravo mladim ljudčm. Pretopla obleka nareja, da se mladi človek razvadi in pomekuži, in mu potem škoduje že vsaka sapica. Grlavo, vrat in persi le prav lahko pokrivaj, trebuh in noge pa ohranjuj tople ter se varuj, da ne boš imel mokrih nog. tj Bodi v vseh rečeh prav čeden in snažen. Snaga je prijateljica ljubega zdravja; nesnažnost pa mu je velika sovražnica. Ne¬ snaga zamaže potne luknjice, da se život prav ne izpotl, in to napravlja bolezni. Ako hočeš imeti svetle oči, zdrava ušesa in zobč, glavo in noge, jih le pridno umivaj. 7. Delaj pridno, pa tudi počivaj ob svojem času. Počitek jo človeku tako potreben, kakor živež. Zmerno spanje daje človeku moč in zdravje; neizmčrno poleganje pa je nezdravo 112 in oslabljivo. Delo in hoja nam oživlja in krepča ude; lenoba pa nas dela otožne in bolehne. 8. Pomisli pa tudi, da sveta čednost ohranja ljudi krepke, zdrave in vesele; strast pa jih kazi ter dela revne in nesrečne. Bo¬ lezen in prezgodnja smert je gostokrat šiba* za pregrešno življenje. Nedolžen človek je zadovoljen, zdrav in vesel, in bode dolgo živel. 76. Človeška duša. Duše sicer ne vidimo, ker ni nič telesnega, vendar pa se nam naznanja po svojih delih. Duša čuti s peterimi životovimi čutili; gleda z očmi, sliši z useši, okuša z jezikom , voha z nosom in čuti po vseh udih. A ko se duša loči od telesa, človek umerje, in merlič ne vidi , da-si ima oči, ne sliši, da-si ima ušesa, zato, ker nima duše. Kar je duša videla, slišala ali čutila , to si. lahko še pozneje pred oči postavi ali misli.. Recimo: Vašega konja ste doma že vežkrut videli; zdaj ga sicer ne vidite z očmi, vendar pa si ga mislite , kakšen je. V mislih ga zdaj gledate, kakor ste ga večkrat z očmi videli, ali kakor pravimo, stavite si ga pred oči. Kako reč v mislih gledati ali si jo pred oči staviti . se tudi pravi, pomisel o kaki reči imeti, n. pr. vi imate zdaj pomisel o vašem konji. Človek podobe tistih reči, ki jih je videl, slišal ali občutil, v glavi hrani, ter jih pomni. Kdo ne pomni, kako lepo in veselo je bilo lani o veliki noči ali pa o duhovem? Dobro še vemo, kako sladke so bile zrele češnje in kako prijetno so nam dišale nabrane sladke jagode. Dušna moč , ktera nas spominja tega in unega, imenuje se spomin. Spomin je velik božji dav. Prav žalostno bi bilo, in kaj bi začeli , ako bi ne mogli pomniti, kar se naučimo! Kdor pa hoče vse dobro pomniti, mora tudi vse prav zvesto poslušati, kar se mu dokazuje in pravi. Čutila donašajo duši posamezne podobe, ktere potlej spomin hrani. Razum potem vse te podobe v red deva in med saboj primerja. Videl si, recimo, zeleno perje, zelen travnik, zeleno sukno; »veš tedaj, kaj ti znači beseda: zeleno, in kaj si moreš mi¬ sliti z njo . to je , imaš pojem o zelenem. Tako imamo še stotero in stotero pojmov. Dobro vem, kaj si moram misliti o besedi: miza , stol, okroglo i t. d., in gotovo ne bom premenil nobe¬ nega teh pojmov s kakim drugim. Z razumom delamo pojme. — Z razumom pa tudi lahko pre- Drugo Berilo za slovenske šole. S 114 tehtujemo in sodimo, to je, lahko pripovedu¬ jemo o stvareh, kaj so , kakšne so in kaj delajo. Ce si mislimo konja, lahko sodimo in rečemo: konj je domača živina , je močen, vleče voz i 1. d. — Z razumom pa tudi naša duša lahko sklepa, to je, lahko nareja iz dveh razsodeb tudi se tretjo , na priliko: vsak človek mora umreti-, tudi jaz sem človek: zatorej moram tudi jaz umreti. Moremo pa tudi sklepati iz učina na vzrok, na priliko; če je po zimi gorka hiša, lahko mislimo in sklenemo , da je bilo zakurjeno v peči. — Razum je tedaj tista dušna moč, s k/ero kako stvar spoznavamo, sodimo in sklepamo o njej. Ako vam kdo pravi: Storite to, kar vam zapovedujejo starši, — lahko hitro umete, da je to prav in resnično. Ce pa vam kdo reče: Ni vam treba storiti tega, kar so vam zapove¬ dali starši , — lahko zopet umete, da ni go¬ voril prav* in resnično. — Ako vselej storite to kar vam zapovedujejo starši , veste sami, da de¬ late prav in dobro. Ce pa ste staršem nepokorni, lahko veste, da ne delate prav, ampak krivično in hudobno. To vse spoznava duša. Tista dušna moč, s ktero tedaj človek razločuje pravo od ne¬ pravega, imenuje se pamet ali um. Pamet je velik božji dar. S pametjo tudi človek lahko 115 razsodi, da niso ljudje naredili Hvali in zelišč , solnca, lune in zvezd, temuč , da je vse to ustvaril Bog, da je ustvaril tudi človeka, in vse, kar se vidi in ne vidi. S svojo pametno dušo človek lako spozna tudi Boga, svojega naj ljub¬ šega očeta. Pirhi ali pisanke so zelo všeč otrokom; vsak bi rad imel svoj pireh o veliki noči, to se pravi , otrok zeli pirha, in ima moč zelenja. Ima pa moč tudi studili to, kar mu ni všeč. Bog je dal človeku prosto voljo, da lahko izvoli, kar je prav, če se mu tudi ne ljubi in mu ni všečno; pa tudi lahko opusti, kar je hudo, če ga tudi še tako mika in vabi. Ta dušna moč je najplemenitejša, in daje človeku največjo vrednost, če vse po pravici zeli, izvoli in stori, kar koli more. Ako hočemo imeti pošteno in prosto voljo, ne smemo dati gospodariti meseni pozelji - vosti, ter si ne dovoliti vsega, česar hoče naše slabo zelenje. Človek si mora pogosto kaj priter- gali ali odreči; mora se skerbno premagovati in storiti, kar je prav, če tudi bi bilo to zelo težavno. V glavi, pravijo, imamo razum in pamet; iz serca pa izvira zelenje in volja. Ako je serce dobro , čisto in pošteno, so tudi dobre naše misli in zelje. Kakoršno pa je naše serce, taka je 8 * 116 tudi naša volja. Kristus pravi: „Kogar je polno serce, usta govore; dober človek prinaša dobro iz dobrega zaklada; hudoben človek pa prinaša hudo iz hudega zaklada. Blagor jim, kteri so čistega serca; Boga bodo gledali. “ 77. Vest. „ Otroci! dobra vest je mehko zglavje, na kterem se sladko spi in počiva in potlej lahko umerje,' c djali so neki gospod učenik svojim učencem, „sker- bite za dobro vest!“ „Kaj pa je dobra vest!“ vpra¬ šajo učenci. V odgovor jim povedo učenik to lično povest: „ Neki oče pošljejo svojo hčerko Micko v pro- dajalnico, da bi zamenjala bankovec za 10 goldinar¬ jev. Prodajalec naglo našteje denar, in Micka ga vzame, ter odide. Po poti pa vendar tudi še sama denar prešteje, in dobi en goldinar preveč. V štel se je prodajalec, misli deklica, kaj bom storila ? Ne bo pogrešil enega goldinarja , če ga ohderžim in drugih 10 goldinarjev dam očetu Toda Bog ne daj! Ne smem vzeti in obderžati tega, kar ni moje, in bilo bi kakor ukradeno. — Tako pomisli blaga Micka, oberne se, zdirja k prodajalcu, in mu verne goldinar, za kterega se je bil zmotil. To se prodajalcu tako dobro zdi, da pošteno deklico prav lepo pohvali , in 117 ji ta goldinar podari■ Prav priserčno je veselilo tudi Micko, in tudi znotraj jo je nekaj hvalilo , da je tako naredila in prav storila. — Kdo li je ukazal deklici, naj si ne obderži tujega denarja? Vest jo je opomi- njevala. — Kdo je tudi, znotraj hvalil blago deklico, da je bila tako vesela, ? Hvalila jo je dobra vest, to je, znotranji božji glas, ki nas svari hudega in nas graje, če storimo hudo, pa nas tudi hvali za dobro delo. — Dokler se varujemo hudega in storimo dobro, imamo dobro vest; ako pa storimo greh, imamo nemirno in hudo vest .“ Poslušaj svojo vest zvesid, Te prav vodila vedno bo; Serce , ki cisto vest ima, Je polno slada rajskega: Nečista vest pa vedno skh, Pokoja nima dni , noči. 78. Stanovi. Bog je ustvaril lepi raj, in ga je dal Adamu, da bi ga obdeloval. Bog je tedaj delo človeku odkazal že v začetku, da bi si ž njim potrebni živež dobival. Tudi mi si z delom potreben živež služimo, in kdor ne dela, pravi sv. Pavel, naj tudi ne jč. Adam je gre¬ šil, in lepi raj se je izpremenil v težavno, solzno dolino. Pravični Bog je djal človeku; 118 „Živil se boš v trudu vse svoje dni, in v potu svojega obraza boš kruh jedel, dokler se ne poverneš v zemljo, iz ktere si vzet.“ Od ti¬ stega časa je težavno delo naša osoda; težav¬ nost dela je kazen greha. Voljno jo moramo terpeti in prenašati, da na tem svetu zado¬ stujemo za grehe. Pridno delati nam bodi čast, postopati pa gerdo in pregrešno. Delo nas varuje mnogih grehov, zakaj lenoba je vseh grehov začetek. Vsacega človeka naj¬ večja dolžnost je: Moli in delaj ! človek sam ali pa kaka sama družina si ne more pribavljati in pripravljati vsega, česar je treba v živež, obleko in stanovanje. Tudi najbolj premeten in močen človek bi si ne mogel sam sezidati hiše, niti sam narejati obleke, in še kruha, ki ga vsak dan potre¬ buje, ne bi si mogel pripravljati, ako bi sam bil. Prav dobro tedaj in še celd potrebno je, da več ljudi skupaj živi na enem kraju. Nektere družine pridelujejo živež, druge de¬ lajo obleko, zopet drugi ljudjč stanovanja, ter še drugi narejajo mnogoverstno orodje in take reči, ktere se ne dobodo na vsaeem kraju. Vse, česar potrebujejo ljudje v življenje, je od Boga. Ljubi Bog je ustvaril rodovitne 119 zemljo, mnoge rastline in živali vsakoverstnih plemen; ljubi Bog ohranjuje vse to, in tako vedno po očetovo skerbi za nas, svoje otroke. Nekteri ljudje se ne b si vij o z drugim, kakor s tem, da obdelujejo zemljo in pride¬ lujejo živež. Delajo po polju, po travnikih, po vertih, v gozdih in se bdvijo z živinorejo. To so kmetje ali kmetovalci. Drugi se bavijo s tem, da izdelujejo z (imel j- ne pridelke v drugo blago, ter napravljajo stanovanja, obleko in mnogotero orodje. Takim pravimo rokodelci, obertniki. Zopet drugi zčmeljne pridelke in druge reči, ki jih delajo rokodelci, skupujejo ter jih prodajajo takim, kteri jih nemajo. Takim ljudčm, ki kupujejo in prodajejo, pravimo k u p č e v d 1 c i ali tergovei. Delo ali opravilo, ktero si človek izvoli do konca svojega življenja, imenuje se njegov stan ali poklic. V vsaki deželi so ti trije človeški stanovi: kmetski, rokodelski in tergovski. Zraven njih pa so še drugi stanovi, posebno duhovski in uradniški. Duhovski stan je Kristus postavil, da nam oznanjuje njegov nauk, deli svete zakramente, 120 ter nas vodi k bogoljubnemu življenju. Zra¬ ven duhovske gosposke je pa tudi še deželska ali svetna gosposka, ktera skerbl in varuje, da se v deželi vse lepo, redno in varno godi in zveršuje. Ti svetni vikši ali uradniki imajo tedaj svoj uradniški stan. Potem je zopet kralj ali cesar, kterega nam je Bog posta¬ vil za najvišjo svetovno gosposko, čez vse pa je Bog, kralj vseh kraljev, kteri čuje in sodi, kako sleherni izpolnjuje dolžnosti svo¬ jega stanu. Dober človek in kristijan je priden, de¬ laven in zadovoljen v svojem stžinu. zraven pa tudi spoštuje vsak drugi stan. Pokoren je svoji duhovski in deželski gosposki. uda n in zvest svojemu cesarju, ljubi vsacega člo¬ veka, kakor samega sebe, in Boga ljubi Čez vse. 79. Občina. Kraj, kjer stanujemo , je mesto, terg ali je vas. Tu živi skupaj več družin; vsaka ima svoje hiševanje, in vse so tako zdru¬ žene , da pomagajo druga drugi, in da vse opravljajo ter storč, kar en sam človek opravljati in storiti ne more. Z združenimi 121 močmi se stori marsikaj, česar posameznim mi mogoče. Vsi stanovalci enega kraja pomagajo drug druzemu in imajo skupaj marsiktere pravice in dolžnosti. Taka zveza se imenuje občina, soseska ali srenja. Veliko je opraviti za občinsko korist; vsak posamezni ud ne more vsega tega sam opravljati in storiti. Zavoljo tega so pri vsaki občini odločene nektere osebe, ktere v imenu vseh drugih občanov preskerbujejo občinske stvari. Te osebe so župan in svetovalci. Županstvo je občinska gosposka. Ona prisčza na Boga, da bo vestno in zakonito (postavno) skerbela za občinsko blagost, in da bo nepremično udana in zve¬ sta svojemu presvetlemu cesarju. Pokorni ud občine povišuje občinsko blagost, nepokorni pa ga izpodkopava in pripravlja nemir v občino, popači druge s svojim slabim zgledom, in je vreden kazni. Da je v občini vse redno in mirno, treba je kaznjevati tacega, kdor ni miren in reden, kakor drugi. Tako mora biti v vsaki družini, v šoli in v občini. Vse to, kar je potrebno in koristno ob¬ činskim stanovalcem, mora občina presker- 122 bovati. Najimenitnejše poslopje v vsaeem kraju je cerkev, kamor se shajajo stanovalci k očitni božji službi, kjer se opravlja daritev svete maše in kjer se shranjuje presveto rešnje telo. Občina mora za svojo cerkev skerbeti, da je čedno in spodobno opravljena. Ako ima občina lepo in spodobno cerkev, kaže, da ima tudi pobožnega duha. Ravno tako mora občina skerbeti tudi za šolo ali učilnico, kjer se občinski otroci uče in vodijo, da bi kedaj bili modri in pošteni ljudje. Kjer je več ljudi skupaj, tam je tudi treba paziti, da se ne razdere mir, in da se ni¬ komur ne dela kaka škoda. To mora sker¬ beti občinsko županstvo. Za vse to pa je treba previdnosti, truda in tudi denarja. Ob¬ činsko županstvo skerbi za korist vse občine, posamezni udje pa mu morajo pomagati z denarjem in tudi z delom, če je treba. Vse to se mora na tdnko in zakonito dajati. Vsi stanovalci enega kraja ali tudi iz več krajev skupaj, ki so pridruženi k eni farni cčrkvi, imenujejo se farna občina ali fara. Vikši pri vsaki fari so gospod fajmošter. Oni skerbe posebno tudi za dušno srečo svojih faranov, in se imenujejo tudi duhovni oskerbnik ali duhovni oče. Fajmošter so tedai duhovna gosposka v svoji farni občini. Oni uče kerščanski nauk, oznanjujejo božjo be¬ sedo, opravljajo očitno božjo službo, dele svete zakramente in spremljajo mertve na pokopališče. Duhovni gospod pomagajo svo¬ jim faranom pri vseh reččh od zibeli do groba, in so tedaj njih velik dobrotnik. Dobri farani spoštujejo svojega duhovna, kakor svojega pravega očeta, in duhovnik jih imajo za svoje farne otroke. SO. Deželna ali deržavna oblast. V vsaki hiši in v vsaki soseski mora kdo biti , da zapoveduje, kdaj in kako naj se opravlja vse, kar je potrebno hiši in soseski, da se po tacem ohrani red, mir in edinost. Tako in še bolj je potrebno vsej deželi, kjer živi toliko družin in sosesk, da je kdo, ki zapoveduje vsem prebivalcem po deželi, in čuje, da je povsod vse rčdno. pokojno in pravično, ter da se ohranjuje varnost živ¬ ljenja in svojine vsem prebivalcem. Tega občnega oskerbnika imenujemo d e ž e 1 n e g a obl a s t n i k a. Deželnega oblastnika je na- 124 menil in postavil Bog. To nas razločno uči in nam kaže sveto pismo: „Kteri koli so oblastniki, postavil jih je Bog.“ — „Kdor se upira oblasti, upira se božji volji, zakaj oblastnik je namesto Boga.“ Naš deržavni oblastnik je presvetli cesar Franc Jožef I., naš občni oče, kteri skerbi za 34,000.000 avstrijskih podložnikov, ki so mnogih narodov in raznih jezikov. Vse svoje podložnike bi rad videl srečne, ter vsem bi rad storil prav in dobro , kakor oče svojim ljubim otrokom. Ali kako težav¬ no je to! Moliti moramo za svetlega cesarja, ljubiti ga, zvesto in voljno izpolnjevati mu zakone (postave) in ukaze, ter moramo vse¬ lej lepo in spoštljivo govoriti od njega, ka¬ kor pravi sveti duh : „Moj sin! boj se Boga, in spoštuj cesarja ter ne pridružuj se njijnim zaničevalcem. “ česar presvetli cesar ne more sam pre¬ gledati in upravljati, v tem mu pomagajo cesarski kraljevi oblastniki, kteri imajo pra¬ vico, čast in oblast od cesarja. Svetli cesar ima svoje ministre, v vsaki kronovini pa svoje namestnike ali deželne poglavarje. Vsaka dežela ima svoja okrožja s svojim pogla¬ varjem in z uradniki, kteri v imenu presve- 125 tlega cesarja vladajo svoja okrožja ter skerbe za njih srečo in blagostanje. Pa tudi občinski župani, svetovalci in odborniki morajo pridno pomagati cesarskim uradnikom, da je vse lepo mirno, ter da se množi in zvišuje sreča in splošna blagovitost. 81. Dolžnosti podložnikom. Ne le samo svetlemu cesarju moramo biti iz serca udani, kakor otroci svojemu skerbnemu očetu, tudi cesarske namestnike, deželsko gosposko smo dolžni spoštovati ter na tanko in zadovoljno izpolnjevati njih ukaze in povelja. „Vsak bodi podložen višji obla¬ sti, zakaj le od Boga je vsaka oblast, in vse, kteri imajo oblast, postavil je Bog. Kdor se tedaj ustavlja oblasti, ta se ustavlja božji na- redbi, in nakopava sam sebi pogubljenje/ Dolžnost vsacega podložnika je pa tudi, da ljubi svojo deželo. Ni še zadosti, da le v sercu čutimo vsako veselo in žalostno do- godbo svoje dežele, in da ji iz serca želimo vse dobro, dolžni smo tudi z besedo in djanjem, z blagom in življenjem, če je treba, pomagati svoji deželi. Dolžni smo, braniti svoje dežele, da ne pridejo zunanji sovraž- 126 niki n d-njo, da ne palijo mest, vasi in hramov, ter da nam ne jemljejo imčnja in življenja. Kogar Bog z gosposko pokliče na vojaščino, ta se ne sme braniti, ampak mora biti pri¬ pravljen, vojskovati se za vero. cesarja in za domovino, in mora ji darovati tudi svoje imenje in življenje, ako ne more biti drugače. Varujmo pa se tudi skrivnih zapeljivcev, kteri podpihujejo deželane in na tihem šču- jejo ljudstvo na poglavarje, kralje in cesarje, ter nosijo strašnega razboja ogenj v streho. V ognju pogori hiša, v uporu pa dežela. 82. Zakaj so davki ? „Zakaj toliko davkov pri nas?“ vprašajo radi nekteri nezadovoljneži. — V božjo čast in v povišanje pobožnosti morajo biti cčrkve in šole. K temu je treba duhovskih in de¬ želskih učenikov in prednikov. Da se ohra¬ njuje red in pokoj, varnost življenja in imč- nja, ter da se izpolnjujejo zakoni in povelja deželnega oblastnika, potrebni so uradniki, sodniki in drugi cesarski služabniki, ktere morajo podložni živiti. Da se tergovlna zlaj- šuje in povišuje, da se obili domači pridelki 127 drugam pošiljajo, in da se nam potrebne reči vozijo iz drugih krajev, morajo se napravljati in ohranjevati železnice, ceste, mostovi in druge take oprave. Da se zunanji sovražniki odvračajo od domovine, potrebni so vojaki in vojaške čete. Ti morajo biti vsi preživ- Ijeni, oskerbljeni in opravljeni s potrebnim orožjem, in še druge hranilne naredbe se jim morajo pripravljati, Ker te naredbe in naprave koristijo vsi deželi, dolžan je tudi vsak podložnik po svoji moči in po svojem imetku pomagati k po¬ trebam dežele, ter je tudi dolžan, zadovoljno in zvesto opravljati in dajati vse davke^ kteri so naloženi ter se nakladajo deželi na korist. čim več je po svetu goljufov, hudodelcev in krivičnikov, tem več mora presvetli cesar imeti pomočnikov in v&ruhov; po številu teh rastejo tudi davki. Ako bi bilo manj hu¬ dobnežev in zunanjih sovražnikov, padali bi in se zmanjševali tudi davki; upori (punti) in vojske pa povišujejo davke. Kako neumno je tedaj, ako kdo čerti gosposko, ktera pobira zemljiške, užitne, dohodne in druge davke! Kako hudobno bi bilo, goljufati pri davkih! Namesto taeega goljufa morajo dodajati 128 drugi; taka goljufija je tatvina, s ktero se okrade vsa dežela in deržava. Nam v zgled je Kristus plačal davek za se in za Petra, ter je rekel: „ Daj te cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega!“ 83. Človeški udje se upro. Svoje dni, tako pripovedujejo, so se vsi udje človeškega trupla naveličali služiti želodcu, in se upro, rekoč: „Cemii bi mi težko delali in priprav¬ ljali želodcu, a on bi sladko užival brez dela?“ Noge niso hotele več nositi, roke ne delati, zobje ne gristi, tudi nos se je vihal in branil -vohati. „Saj smo vsi udje enaki,“ djali so, „vsi bodemo uživali in enako veselo živeli.“ — Pervi dan svoje nepokorščine so uporni udje izhajali še precej dobro, in bili so zelo dobre volje. Drugi dan že začno slabeti, tretji dan omagovati, četerti dan s6 bili tako oslabljeni, da se niso mogli ganiti, in peti dan so že skoro umirali. Uporni udje pokličejo deržavni zbor, da bi se posvetovali in postavili svojo vlado; ali glej siromaštva! Oči so tako vpadle in oslabčle, da niso mogle razločiti nobene reči; noge so omahovale in niso mogle nositi trupla; roke so se tresle od sla¬ bosti, in tudi jezik, poprej najhujši podpihovalec, ni se mogel več obračati po ustih. Truplo je ležalo na tleh in je že pojčmalo. 129 Zdaj se oglasi glava, rekoč: „Prevzetni upor¬ niki ! zdaj vidite, kam ste prišli! Želodcu niste ho¬ teli dajati, kar mu pristoji, pa tudi on nima moči, da bi vam dal, česar potrebujete. Vi mu nečete pomagati, zato pa vam tudi on ne more pomagati.“ — ,,Res je tako,“ poterdijo vsi udje; „prav govori želodec, da nas priganja k delu.“ — Voljno seže vsak ud za svoje delo, in vsi dajejo radi želodcu to, česar potrebuje. Kmalu ozdravijo vsi udje, in so zopet terdni in močni. Tako se godi vsaki deržavi, v kteri je potreba delavcev, pa tudi vladdlcev. Podložniki plačujejo davke, gosposka pa jim daje moč. Druzemu brez drugega ni mogoče živeti; Bog je tako naredil in uredil. 84. Vojaštvo. Delavcem, kmetom, umetnikom in nam vsem so potrebni vdruhi, vojaki, kteri nam hranijo ljubi mir, nas branijo /.notranjih in zunanjih sovražnikov, da smo si v s vesti življenja in imenja. Čestitljiv in koristen nam je tedaj vojaški stan, in kogar Bog’po go¬ sposki pokliče na vojaščino, ne sme se braniti in ne uhajati. Pobegunov in uhajalcev čaka ostra kazen in žalostna smert; serčnega in pogumnega vojaka pa čaka velika čast in plačilo pri višjih, pred svetom in tudi pred Drugo Berilo za slovenske šole. Q 130 Bogom. Mladenič! kadar pride versta na te, da boš mogel iti k vojaški nabiri, ne odmikaj se in ne uhajaj k potepuhom. Bogu se ne moreš skriti. Če ti je Bog namenil in odločil vojaški stan, ne boš mu utekel drugače, kakor s strašno in nesrečno smertjo. Brez božje volje ne boš vojak, Čepa je božja volja tak6, naj še tvoja bo! Kaj bo naredil Bog s takim, ki si kvari in kazi zdrave ude, da bi ne bil za vojaščino? To je velik greh, kterega tudi deželska gosposka po pravici ostro kaznjuje. Ako si poterjen za vojaka, ne bodi ža¬ losten, ampak bodi vesel, da te je Bog ustva¬ ril verlega junaka, kakoršnega potrebuje ce¬ sar. Voljno in serčno prisezi na zastavo ! Tvoja služba bo čestita in srečna, ako boš priden in zvest. Nikdar ne pozabi svoje prisege, dokler ne dostaneš in ne doslužiš odločenih let! Kdor uhaja, prelomi prisego, zasmehuje Boga in zastavi svojo dušo hudobnemu duhu. Vojaški pobegun ne sme na svetlo, in je kakor volk v domači deželi. Ako ga ulove, kaznjujejo ga ostro; ako pa ga ne dobodo, dobil ga bo peklenski sovražnik. 131 85. Spartanka. Sparta staro mesto bilo, ki junakov spodredilo, hrabrih sinov slavni broj. Kakor skale v boju štab, radi so življenje dali, branit’ dom in venec svoj. Sin Spartanke pa pobegne, ko mu strah na serce segne, in prinese k domu meč. Mati sinu meč izdere, in mu persi z njim predere: „Ne boš vhajal,“ pravi, „več!“ „Mati, kaj ste mi storili!“ zdiha, „sina ste vmorili; ne poznate sina več?“ — „Lažeš, izrod!“ reče mati, „sina nečem te poznati; moj sin z vojske ne beži!“ Se Slovenka ne sramuješ, ko Spartanko hvalit’ čuješ? K:iko govoriš pa ti? — Grerda, slaba taka mati, ki sinčvi more djati: „Sin! uidi in se skrij!“ Bežeč, ki iz vojske vhaja, dom sovražnikom izdaja, on je Iskarjotov brat. Hitro bode tihotapec vsake hudobije hlapec, bo razbojnik in bo tat. 86. Trije nauki vojakom. Pobožna in bogoboječa mati je naročila svojemu sinu, ko je šel na vojsko, te posebne tri nauke: 9 132 1. Boj se Boga in zvesto služi gospodu vojaških trum, ako ne moreš očitno, pa vsaj moli v duhu. Kdor ne služi Bogu, tudi ni zvest cesarju. Vojak brez vere in pa ptič brez peruti sta enaka. Hrabri božji vojščaki so bili Jozuve in David, sveti Jurij, sveti Martin, sveti Sebastijan, sveti Florijan in ve¬ liko drugih, ki so zdaj svetniki. 2. Varuj se greha; greh je najhujši sovražnik. Bodi pokoren in zvest; nezvestoba enega samega lahko pokončd vse kerdelo. Izdajalec ne najde pokoja na svetu, in božja kazen mu ne odide. 3. Na bojišči bodi lev, doma pa jagnje; bodi pogumen proti sovražnikom in ljudomil premaganim, ter nikoli ne zataji keršČanskega sočutja. Ne boj se krogel, kadar okrog tebe žvižgajo; umreti za dom in cesarja je slavno, in srečna je smert, ako si v milosti božji. Ne bo te zadela krogla, če ni božja volja; v božjih rokah si, kjer si in koder hodiš. Pa¬ dali bodo na desnici, umirali na levici, ti pa boš prišel zdrav in vesel domov, ako je božja volja. — Bog te obvaruj! To je bilo dobre matere lepo slovo. 133 87. Sveti Martin. Sveti Martin je bil rojen 316. leta in sicer v poganski veri. Njegov oče je bil imeniten vojak. Tudi Martin si je izvolil vojaštvo. Videl pa je pri vojakih marsikaj nerodnega in razuzdanega, kar je dobrega mladeniča silno v serce bolelo, in se zatorej tudi nikoli ni udeleževal takih nespodobnosti svojih tovarišev, temuČ še prizadeval si je, kolikor je mogel, odvračevati jih od gerdih navad. Martin je imel prav dobro, pobožno in usmiljeno serce. — Neki hud zimski dan, ko je šel z vojaki iz mesta, zagleda berača, ki je na pol gol in zmerzel ležal na cesti in milo zdihoval ter prosil milostinje. Toda drugi mimo gredoči se ne zmenijo zanj, Martinu pa se v serce zasmili. Misli si: De¬ narja nimam, kaj bi li revežu dal ? Naglo vzame svoj vojaški plašč raz sebe, potegne meč, in prereže plašč čez sredo; dd ga polo¬ vico beraču, s polovico pa se zopet ogerne. Ko tako na pol ogernen Martin tovariše dojde, posmehujejo se mu in ga zaničujejo. On pa ne posluša zasramovanja, temuč se le veseli, 134 da je mogel siromaku pomagati. — Po noči potem se mu prikaže zveličar v družbi an¬ gelov , oblečen s polovico plašča, ter jim reče: ..Martin me je oblekel s tem obla¬ čilom , in vse, kar kdo stori najmanjšemu svojih bratov, to meni samemu stori!“ Ta pri¬ kazen je Martina tako ganila, da se je dal precej drugi dan kerstiti. Bil je potem še celo škof na Francoskem, in je umeri svetnik leta 402. Četerti razdelek. Prirodopis. 88. Živalstvo. Lepo je na polju, kadar s pomladi in po letu okrog in okrog vse zeleni in cvete. Solnce močno sije in vse ogreva; prijetno je hladiti se v senci košatih dreves; studenci šumljajo po gladkih kamenčkih in se vij6 po cvetočem travniku Vendar bi nam zem¬ lja ne bila tako ljuba, ako bi na nji ne živele tudi mnoge in različne živali. Najlepše cvetje je nemo (mutasto); drobni ptički pa veselo skačejo z vejice na vejico, ščebetdjo in pre¬ pevajo, ter oživljajo vse okoli sebe. Po cvetju šume pridne čebele in letajo pisani metulji; po zemlji pa vse mergoll različnih mergolincev, hroščev ali kebrov in drugih živalec. Nekaj se jih giblje sem, nekaj tja. V potokih plavajo gibične ribe, in se izkušajo druga pred drugo 136 naprej in nazaj. Zraven teh brezštevilnih zivalee vidimo pa tudi na paši cede ovac, krav, volov in konj. Bog je ustvaril toliko živali, da jih je napolnjena vsa zemlja. Vidimo jih po zraku in v vodi, po gorah in dolinah ; tudi še celo v zemlji veliko živalec prebiva. Vsaka živalca na zemlji najde svoj ž i- v e ž, ta travico, drug’a zernce , tretja meso. Oče nebeški vse preživi ob pravem času. Vsaka žival ima svoje različno telo tako modro ustvarjeno, kakor ga potrebuje, s takimi lastnostmi, kakoršne se ji prilegajo. Nektere lazijo počasu, druge naglo tekajo ob dveh, ob štireh, tudi ob šest in še ob več nogah. Nektere imajo peruti in noge; druge nimajo ne nog ne peruti, kakor červjč, kteri gibaje se po zemli lazijo. Ribe imajo plavuti, s kterimi kakor blisk po vodi švigajo. Različna in prav primčrna je živalska odeja, s ktero jih je preskerbel dobrotljivi stvarnik. Po vročih krajih imajo živali naj¬ več tanko dlako, kakor slon; po merzlih krajih pa so zelb kosmate, kakor medved. Na zimo zraste pticam bolj gosto pčrje, konjem, volom in kravam pa bolj gosta dlaka, da jih ne zebe. Ribe imajo gladke, terde luske s polzko žlezo po sebi, da lahko plavajo 137 in se gibljejo po vodi, in da se ne ranijo ob kamenje in ob korenine. — Živalska obleka koristi tudi človeku. Daje nam kožuh na zimo, volno za sukno in perje za posteljo ; še zajec nam daje svojo mehko volno za klobuk. Kako modro je Oče nebeški vse oskerbel! 89. Doječe živali. Nektere živali rode žive mladiče, ki jih potem doje. Imenujejo se zavoljo tega d o- j e č e živali ali d o j i 1 k e , pravi se jim tudi sesalci. Imajo rudečo in gorko kri, ter dihajo s pljuči. Dojčče živali žive večjidel na suhem ; le nekoliko jih je tudi v vodi. Najkoristnejše so nam naše domače živali. Konj, osel, vol, krava, prašič, ovca, koza nam koristijo za živež, za delo in za lagotnost. Pes varuje hiše in imenja ter hodi tudi na lov. Mačka lovi miši in pod¬ gane i t. d. Po gozdih in gorah žive lovske ži¬ vali ali divjdčina, namreč: jelen, serna, divja koza, zajec, včverica, polh i t. d. Lovstvo je kratkočasno pa tudi nevarno; za kmeta je močno zapeljivo in zeld škodljivo. 138 Pregovor pravi : ..Kmet na strelu, polje v plevelu. “ Veliko dojččih živali živi ob mčsu drugih manjših živali; nektere celo človeka napadajo, če so zelo izstradane. Imenujemo jih zatorej deroče živali ali zveri. Prebivajo po gozdih, gorah in luknjah. Deroče živali v naših krajih so: lisica, dehiir, kuna, podla¬ sica, jazbec, volk in medved; v gorkih krajih pa: lev, tiger in ris. Smešne dojilke so opice (merkvice). Hodijo ob štireh nogah ; znajo dobro opo¬ našati ljudi in druge živali, so mnogoverstne postave in nektere zelo podobne človeku. Povodne dojilke so v naših krajih vidre, ki žive za vodami in po jezerih, kjer se potikajo po luknjah, Vidra ima rujavo kožo , iz ktere se delajo drage kape; njeno meso se sme tudi v postu jesti. 1)0. Goveda. Med domačo živino so goveda najko¬ ristnejša. Za poljedelstvo so še važnejša kakor konj. Vol vleče oralno drevo , vozi ob žetvi polni voz domov, in gnoji zopet izser- kano njivo. Ubožni kmetje, kteri ne morejo imeti konja, živč se s kakima dvema kra- 139 vama. Koliko bogastvo, kako obile dari ima človek v ti sami živali! Goveda mu dajo najzdravejše in najtečnejše meso, ki je mnogim vsakdanji živež, kterega se nikoli ne naveli¬ čamo , kakor tudi ljubega kruha ne. Kako blaženo je mleko, iz kterega napravljamo sir in maslo, ktero rabimo pri kavi, močnatih jedilih in pri različnih pekarijah. Z govejo tolščo si razsvetljujemo noč in cedimo perilo; zakaj naše sveče in milo napravljajo največ iz loja goveje živine. Govejo kožo nosimo na nogah, s kostmi si lase češemo, s kervjo čistimo cuker. Govedina je blagoslov in dar božji. Še celo neka bolezen te živali, namreč kravje osčpnice, postala je dobrota človeštvu. — Za veliko dobrega, kar človek dobiva od goveje živine, pa ona tudi hoče, da jo dobro oskerbujemo. Govedo štejemo, kakor ovco in kozo, k prežvekov^lkam. Te živali imajo po štiri želodce. Rastline, ob kterih živč, pridejo le malo prežvečene v pervi želodec in iz tega v druzega. Iz tega se pahfljo v gobec, in pri¬ dejo potem v tretji in četerti želodec, da se popolnoma prebavijo. 140 91. Pastir. Bilo je lepo prijetno jutro, in čednik je pasel na zelenem pašniku svojo živino. Solnce je ravno vzhajalo iu vse okoli je bilo pozlačeno z rumenimi žarki. Travniki so bili preprečeni z najlepšimi cve¬ ticami , na kterih se je lesketala zlata in sreberna rosa. Ptiči so peli svoje juternje pesmi, in Šker¬ janec se je povzdigoval visoko po zraku, najveselejši pevec med krilatimi tovariši. Mirno in veselo se je pasla pastirska čeda po zeleni ledini. — Vse to čed- nika globoko gane. Misli v Boga, kteri preskerbuje, ohranjuje in razveseljuje toliko stvari pod nebom in na zemlji. Tudi mu živo na misel pride, kar so v nedeljo gospod duhovni oče v cčrkvi govorili od veli¬ kosti in dobrote božje. Zbudč se mu v sercu po¬ božne misli in sklepi, ter pravi sam sebi: O Bog, kako lepo je vendar vse, kar si ustvaril, in kako ljubeznjiv in milostjiv si vsem svojim brezštevilnim stvarem ! O kako zelo sem srečen, da te tudi jaz, ubogi pastir, morem spoznati in čestiti! Tukaj sem čisto sam, toda ti, o Gospod! me vidiš, in imaš svoje dopadajenje nad mano, če tudi na tihem izpol¬ njujem tvojo sveto voljo. Občtam ti, da ti bom vselej zvest po svojem stdnu. Varoval bom škode, in bom storil dobrega, kar bom mogel. 8 čim bi se li mogel tebi zato bolj hvaležnega izkazati, kakor z zvesto pokornostjo in s priserčno ljubeznijo ! 141 Tako je premišljeval in govoril pobožni pastir, ter je šel po pašniku, ga je trebil, je popravljal plot, je zatiral škodljive rastline in nabiral dobre in zdravilne. S kratka: on si je vedno prizadeval, da je storil kaj dobrega in tako pomagal svojemu bliž¬ njemu. — Vsi ljudje v vasi so radi imeli tega pri¬ ljudnega in delavnega eednika, in ga niso zapustili, kadar je bil že star in nezmožen. Tako je lahko človek tudi v najnižjem stanu pobožen, lahko dela dobro in pomaga sebi in svo¬ jemu bližnjemu. 92. Pastirska pesem. 1. Na trati zeleni Ni šuma ljudi, Je ž’vinca pri meni, Me pet veseli. 2 . Prijazno odpira Se gor’ mi nebo; Se milo ozira V mč božje oko. 3. Pastirstvo izvoli Si Abelj najpred; Bogd on rad moli, Daruje od čed. 4. Oko zavidljivo Je Kajnovo res, Al’ Bog dopadljivo Dar gleda z nebes. 5. Za čedami z brati Tud’ Jožef rad grč, Vse skoz’ obderždti Nedolžno sercč. 6. S’cer bratov zavidnost V Egipt ga prodd, Al’ božja previdnost Ga v čast pripelja. 7. In David bil tudi Pastirček je mlad ; Se hvale ne vtrudi Gospodu spevat’. 8. Pri ovčjem kerdelu Od Boga poznan, Poglej, Izraelu Za kralja je dan. 142 9. So pri Betlehemu Pastirci srotni, In znani le njemu, K’ je stvarnik reči. 10. Njim angel Gospodov Oznani najpred : »Zveličar narodov Je rojen na svet/* 11. Se tud’ imenuje Sam Jezus pastir; Nad svojimi čuje In vodi jih v mir. 12.0 srečne dušice, K’ se njega deržč, So prave ovčice, Za njim le hite! 13. Pri Jezusu biti V ljubezni povsod, Za njim le hoditi, Kjer kaže on pot. 14. To želje so moje, To Bog ti mi daj; Od milosti svoje Ne loči me kdaj. 45. Potem prepevati Veselo jaz smem; Zakaj žalovdti — Kaj bat’ se ne vem! 1(5. Ce tudi zapira Oblak mi nebo, Se milo ozira V me božje oko. 93. Pes. Domač vdruh in človekov zvest prijatelj je pes, kteri je mnogoverstnih plemen in razne postave. Angleški pes je visok in dolg, pa medel in pretergan. Mesarski pesje velik in se dobro redi. Ovčarski pes nosi grebenico, da ga volk ne zadavi. Lovski psi so medli in nagli. Koder ima kodrasto dlako in se rad nauči mnogo- 143 verstnih šal. Domač pes čuje in laje po noči in po dnevi. Psom se ne sme dajati prevroče jesti, pa tudi pretepati in dražiti se ne smejo, da ne steko. Stekli pes ima strašno strupene sline: če kterega ugrizne, ali če ga le oslini, tudi steče, bodi si človek ali kaka žival. Stekd tudi volkovi in mačke. Ako pes neha lajati in ne pije, ampak žalostno omahuje in reži celo na domače, ako poveša ušesa in stiska rep med noge, ako začne jezik moliti iz gobca in sline cediti, naznanja, da je stekel, in berzo ga je treba ustreliti in globoko za¬ kopati. Kogar stekel pes ugrizne, naj si hitro rano izžme, da izteče kri in ž njo strupene sline. Potem naj umiva rano z lugom, z apneno, solnato ali pa svojo vodo. Potrebno je potlej rano ožgati z žarečim železom, in hitro poslati po zdravnika. 04. Lagati ni smeti! Matijček je popotoval z nekim kupcem t daljnje kraja, in tukaj se je navadil prav nesramno lagati. Ko pride domov, vzamejo ga oče s saboj v bližnje mesto, kjer ni bil še nikoli. Po poti se pogovarjata od mnogih reči, kako je to in uno po svetu. Doide ju neki mesar z velikim psom. Ma- m tijček pogleda psa in reče očetu: »Videl sem, že ne rem dobro kje, še desetkrat večjega psa, kakor je ta. Gotovo je bil večji, kakor naš največji konj.'‘— Oče, ki so precej vedeli, da se je sinek debelo zlagal, pravijo na to : „Ta se ti je morebiti zdel malo prevelik; pa vse je mogoče, ker v vsaeem kraju se še vidi kaj posebnega in čudnega. Tudi tukaj,“ pravijo oče nalašč, »ne daleč od tod, je čuda poln most, ki je pa tako narejen, da če tak človek čezenj gre, ki se je zlagal tisti dan, zlomi se mu gotovo noga na njem. Le naglo hodiva, bova kmalu tam!“ Matijček dobro ve, kaj mu je, in se zeld prestraši. Vedno bolj in bolj ostaje zadaj in vpije za očetom: »Oče, kako sem vam že pravil od tistega psa, da je tako velik, kakor naš konj? To je res malo pre¬ več, pa tako velik je bil vendar, kakor vol/ - Oče pa tiho in vedno hitreje odhajajo. Matijček vpije zopet za očetom: »Ne hodite vendar tako naglo, govoriva še od tistega psa. Pes ni bil ravno tako velik, kakor vol, večji pa je bil, kakor kako tele.“ Prišla sta že do mosta, in treba je čezenj iti. Oče hočejo na ravnost čezenj; pa Matijček jih prime za roko, rekoč: »Ljubi oče! Počakajte še malo, predno preideva most. Tist pes ni bil nič večji, kakor drugi psi.“ Oče ga potem terdo posvare in pravijo: »Matijček, lagati ni smeti!“ 145 95. Lisica. Kdo še ni slišal od zvite in premetene lisice'? Velika je kot sredenj ovčarsk pes; ima ozek gobec, ostre zobe in nohti ter zelo kosmat rep. Dlaka njena je rudeca ; v tujih deželah so pa tudi Černe, sive in bele lisice. Za živež ima lisica najrajša kuretino, golobe, gosi in race , zajce , mleko in jajca ; posebno pa hrepeni po medu in grozdju, če sicer nič teh svojih sladkob doseči ne more, pa se tudi zadovolji, ako ima kače. kuščarje, žabe, miši in podgane. Ves živež si pridobiva največ po noči in z zvijačami. Dasiravno sta s psom bližnjega rodu, Ven¬ dar se zelo sovražita. Če psi gonijo lisico, in če ji gre že hudo za kožo, skače sem ter tja, zažene se potem na kako skalo ali na kak parobek, in se potuhne. Psi izgube sled in ne pridejo ji blizu. Tako se otme. Veliko smešnega in zvitega pripovedujejo od lisice. Zato tudi imenujejo zvitega in prekanjenega človeka lisico. Lisičjo kožo kerznarji rabijo za pod- lako pri kožuhih. Meso pa ni kaj dobro. Lovci sovražijo lisice posebno zato, ker jim pojedajo zajce; gospodinje pa, ker jim kra- Drugo Berilo za slovenske sole. 10 140 dejo pridne kokoši, ktere bi jim nanesle še veliko jajc za kuho in za prodaj. 96. Molitev tudi slabemu daje serenost. V neki vasi na Ogerskem je stanovala uboga vdova. Bila je bolna, in ker ji primanjkuje derv, pošlje svoja dva dečka s sanmi v hosto pd-nja. Starejši deček ni bil še polnih dvajset let star, mlajši pa še le osem. Ko gresta s sanmi mimo eerkve, pravi mlajši: „Tonče, meni je danes prav nekako čudno pri sercu; zdi se mi, kakor da bi naju čakala kaka nesreča. Pojdiva poprej v cčr- kev.“ Starejši odgovori: „Le pojdiva v cerkev, saj vsako delo moramo z Bogom začeti.“ Popustita te¬ daj sani pred cerkvenimi vrati, gresta noter in molita. Potem odideta vesela, akoravno prav težko hodita po snegu. Dobila sta veliko suhih derv, in ravno se pripravljata , da bi jih naložila in povezala, kar zagledata od daleč dva volka, ki sta na ravnost derla proti njima. Uiti jima ni bilo mogoče. Drevesa, da bi splezala nanje, ni bilo blizu, ker okoli in okoli je bila sama bosta in germovje.- In kaj bi jima bilo pomoglo tudi najvišje drevo ? Volka bi bila stražila in ju čakala pod dre¬ vesom ; mogla bi se bila jima udati. Kaj bi li sto¬ rila v tej veliki sili? Starejši, pogumen deček, hitro zakrije s sanmi mlajšega brata, ter nanje dene še derv in boste, in mu prigovarja : „Moli, pa ne gani se, jaz sem serčan!“ —■ „Oh! ljubi bratec pravi 147 jokaje mali deček, „ako bi midva tukaj umerla, kaj bodo vendar počeli najina ljuba mati! !< — Manjši deček je pod dervi, večji pa stopi s sekiro naproti. Kadar pride volk proti njemu, mahne ga s sekiro tako močno po glavi, da precej telebi na tla. V tem pa prime dečka drugi volk za ramo, in ga verze na tla. On pa zgrabi z vso močjo vol¬ kov gobec, ga dem od §ebe , in nič ne vpije , da bi ne izdal svojega skritega brata. Manjšega brata obide spodaj neka groza, verze sani in derva od sebe , popade sekiro, ki je ležala na tleh , in seka z vso močjo po volku. Volk se oberne in zažene na druzega sovražnika, in raztergal bil ga bil , ko bi ne bil starejši brat urno segel po sekiro, s ktero je udaril volka po glavi, in tudi tega pobil. Tako sta tedaj dva slaba dečka z božjo po¬ močjo in s serčnostjo pokončala dva serdita volka, in sta se srečno oteka. Strahoma ogledujeta zveri, ki ste ležali na tleh z odpertima žreloma, ogledujeta hude in ostre zobe, kteri bi ju bili kmalu raztergal/. Oba poklekneta , molita in zahvalita Boga za pre¬ čudno zmago in rešenje. Potem naložita derva in mertva volka na sani, ter gresta neizrečeno vesela proti doma. 07. Veljblod (kamela). V vsacem kraju je Bog posebne živali ustvaril, da človeku služijo. Nam je da 10 * 148 konje in goveda, prebivalcem v ledenih se¬ vernih krajih pa dirježe ali severne jelene. Prebivalcem velikih puščav je Bog v e 1 j b 1 o d a ali kamelo podaril. Neizmerne peščene pla¬ njave , ktere se razprostirajo med Azijo in Afriko, ločile bi ondotne prebivalce, kakor nas Evropljane loči Atlantovo morje od Amerike; vsa kupčija bi zastala, ali bi bila nemogoča, ko bi ne bila božja previdnost podelila tem krajem veljbloda. Mislimo si lepega arabskega konja, kako hitro bi se pogreznil v valovih peščenega morja, in bi poginil! Kopita bi se mu raz¬ pokala in noge bi ohromele. Veljblod ima pa na podplatih kos mesa, ki je z debelo kožo oblččen. Ta mesnata in vendar ne pre¬ občutljiva noga mu lajša težavno hojo po pesku. Konj bi ne mogel težkih tovorov nositi, posebno zato ne, ker bi se mu moralo razen tovora tudi veliko kerme za živež na¬ lagati. Veljblod pa za-se kaj malo potrebuje; s koprivami in z osatom je zadovoljen, pa lahko dvanajst centov nosi in na dan preide po dvanajst milj. Veljblodovi gerbi ste sedlo sami na sebi. Veljblod je 7—8 čevljev visok, tedaj višji, kot naj večji konj. Ta vi¬ sokost pa ob nakladanju ni prav nič na poti, 149 ker veljblod vselej na kolena pade, kadar mu nakladajo ali razkladajo. — Puščava ne rodi ne ovsa ne ječmena, ki sta za tovorne konje potrebna, ampak le tu in tam kako bodoče zelišče izpod peska poganja, in s tem je veljblod zadovoljen. Modri stvarnik mu je dal terde ustnice, da ga osorne koprive in pusti osat ne bodejo. Veljblod lahko štiri in dvajset ur strada, konj pa tega ne more; še več pa je vredna veljblodova lastnost, da v najhujši puščavni soparici osem ali pa še več dni lahko žejo terpi. Prežvekovalke, kterim se tudi veljblod prišteva, imajo po štiri želodce, velj¬ blod jih ima pa pet. Peti želodec je posebno znameniten; v tega namreč veljblod lahko ve¬ liko vode shrani. Kadar tedaj do vode pride, se je dosti napije, in potem še svoj vodnjak napolni. Čudno je posebno to, da voda zmi- rom hladna in čista ostane, in da se nobenega duha ne navzame, če so tedaj popotniki v nevarnosti, od žeje poginiti, zakoljejo veljbloda, in se tako otmo hudi smerti. — Če verhu tega še pomislimo, da ta žival le malo spanja potrebuje in skoraj noč in dan lahko popotuje, razumeli bomo, zakaj je velj¬ blod prebivalcem teh krajev najljubša do¬ mača žival. 150 Ako je pa veljblod sploh ljudstvom ju- trovih dežel za tovorno žival neprecenljive vrednosti, je za Arabljana posebno še veliko bolj imeniten, ker ta skoro vse, česar potre¬ buje, pri njem dobi; veljblod mu daje namreč tudi živež in obleko. Veljblodovo mleko je Arabljanu poglaviten živež; daje mu sir in maslo. Tudi meso je, posebno od mladih veljblodov, ktero mu je neizrečeno slastno, in ktero hrani v posebnih posodah. Iz dlake delajo tvarino za obleko, pa tudi jo prodajejo za imenitno blago v Evropo. Koža daje dobro usnije, in še celo veljblodjaka Arabljani ne rabijo samo za gnoj, ampak tudi za kurjavo. Arabljanu je tedaj veljblod to, kar je nam konj, ovca in govedo. 98. Ley. Lev, kteri v Afriki živi, je najmočnejša in najserčnejša zvčr; njegovo oko je ognjeno, njegov pogled je znamenit in ukazljiv, njegova hoja mogočna. Po pravici se tedaj lev imenuje kralj zverin. Dolg je do osem čevljev, visok pa do štiri čevlje. Velike grive, ki pokrivajo vrat in pleča, dajo mu veličastno podobo. Ona je manjša kot on, in nima grive. Njegov 151 glas je zamolklo doneče rjovenje, kakor da bi iz zemlje zagermelo. Po uro daleč se sliši njegov glas, od kterega beži vsa zverina in skoraj od straha niti dahniti ne more. Zobe ima tako močne, da ž njimi vse kosti zdrobi in da v gobcu lahko celo goved s saboj vleče. Tudi v repu ima lev tako moč, da lahko ž njim človeka ubije. Vsak dan mora imeti 1 najmanj po 15 funtov mesa. Pri nas vidimo ! leva samo v menažerijah. Ko lev zagleda svoj plen, bliža se mu počasi do 12 stopinj, potlej pa nanj skoči, kakor bi ustrelil, ter ga zgrabi in umori. Tudi človeku je lev nevaren. Kdor se ž njim na¬ meri brez orožja, more se le oteti, če je serčdn in se ne da od strahu omamiti. Ako človek pred levom pri miru in negibljivo ob¬ stoji ter mu ostro v oko gleda, levu navadno serce upade, da se počasi splazi in se kmalu pobere. Kdor pa pred levom beži, tega nič ne more oteti pogubi. 99. Ptice. Ptice imajo gorko rudečo kri, pljuča, da dihajo, dve peruti in kljun; odete so s pčrjem, ktero vsako leto enkrat, največ jeseni ali s pomladi, odveržejo in drugo 152 dobodo. S pomladi neso jajca, in izvale iz njih mladičke. Ptici žive po drevju, pa tudi po vodah, le malo jih prebiva na terdi zemlji. Nekteri ob svojem času lete v tuje kraje po samem in skupaj, in pridejo zopet nazaj. Ptiči nimajo zob, temue zobljejo hrano s kljunom ter ste- ro zerno, ali pa celo požrd. Prav umetno in čudno je narejeno gnjez- do nekterih ptičev, in znajo ga dobro skriti. Starka sedi na jajčkih in leže; on pa ji pre¬ peva, jo razveseljuje in ji nosi jesti. Ko se mladiči izvalč, jim stari nosijo jedi, dokler niso godni in jih ne izpeljejo. Veselo jih stara kličeta in vabita letat od veje do veje, od drevesa do drevesa, Hu¬ dobno bi bilo, ptičicam razdirati gnjezda, jemati jim jajčeca, ali pa loviti in terpinčiti mladiče. Najbolj nas razveseljujejo ptice pevke. O juternji zori se začnejo glasiti in pre¬ pevati lepe juternje pesmice. Slavček že po noči milo prepeva, Skerjanček ščebčče po polju od jutra do večera, visoko se vzdiguje pod nebo, pa se zopet spušča na zemljo, iskat si živeža, ter nam kaže, da moramo tudi mi neprenehoma moliti in de- 153 Jati. — ŠČinkovce z žarečim železom slepiti, da bi rajši peli, je grozovito. Tudi ptičica bi rada tožila, ako bi mogla. Rekla bi: Kaj sem ti storila hudega, neusmiljeni človek! da mi ljubi vid jemlješ? — Hudobni ptičar je oslepil sto in sto ščinkovcev in jih je drago prodajal v mesta. Na stare dni pa je tudi sam oslepel. Vodil ga je neki deček od hiše do hiše prosit kruha. Tako hudo se mu je povračevalo. Brinovka, kos, kiikavica, deta! in druge hostne ptice žive posebno ob takih merčesih, kteri bi škodovali drevju in drugim rastlinam. Pobirajo červe, gosenice in druge take škodljive merčese, in so tedaj naše velike dobrotnice. Tudi vrane, kro¬ karji, kavke, pisane srake in prederzni vrabci pozobljejo in pospravijo veliko škod¬ ljivih merčesov. Postojina, jastreb, sokol, skopec, s o v a in č u k so u j e d e ali d e r 6 č e ptice, imajo močen, zakrivljen kljun in zelo ostre nohti. Ptiči, kteri se d er že po močvirjih in mlakah, imajo dolge noge in dolg kljun, ter živč ob ribah, žabah, kačah in ob laznini. Mla¬ ka rice so: žerjav, sterk in kljunač. 154 Posebno koristne so nam kure, race in golobje, ker so nam v živež. Kokoš nese jajca, kokla leže piščeta, in petelin je kakor čuvaj in gospodar med njimi. Najlepši ptič pri nas je pav z lepim, pozlačenim pčrjem; na solncu rep zasuče v kolo, da se lepo izpreminja. N o j je naj¬ večji ptič, nese jajca, debela, kakor otročja glava. Najmanjša ptičica je ko libri j, ki živi v južni Ameriki ; nje jajčeca so drobna, kakor grah. Pri nas je kralji Ček, ali kakor mu nekteri pravijo, steržek ali palček najmanjši ptiček. Tako nam kažejo in pričajo tudi ptice božjo vsemogočnost, modrost in dobroto. 100. Ptice pevke. Neko prijazno vas je okroževalo vse polno nuj- rodovitnejšega sadnega drevja. S pomladi je bilo čez in čez vse prepreženo s prelepim cvetjem. Veseli ptički so se gnjezdili po košatem drevju, in so sladko prepevali od jutra do večera. Jeseni pa so bila vsa drevesa polna slastnega sadja mnogih plemen. Otroci so se razveseljevali po vertih, in si nabirali lepih jabelk, hrušek, češpelj in sliv. — Bili so pa v tisti vasi nekteri hudobni dečki, ki so začeli preganjati ljube ptičke: razdirali so jim gnjez- da in pobirali mladiče. Uboge živalce so bile vse 155 preplašene in so zapustile ta nemirni kraj Potihnilo je potem r prijazni rasi lepo ptičje petje in vse je bilo žalostno. Namesto ljubih ptičkov pa so prišle gosenice in drugi požrešni merčesi, in so požerli lepo cvetje in perje drevesno. Vsa gola in brez sadja so stala drevesa po vertili. Otroci pa, ki so poprej vsako leto dobivali obilo sadja, so zdaj žalostni postopali pod suhimi stebli, in niso imeli kaj deti v usta. Dobri ptički, ki so jih pregnali hudobni otroci, so poprej po drevesih pobirali škodljive gosenice in mei’čese, da je sadje lepo cvetlo. rastlo in rodilo. Ce ptičke preganjaš in gnjezda razdeneš, Tud’ petje in sadje od sebe preženeš. 101. Selilne ptice. Nekaj ptičev ne živi samo ob červdh, ampak tudi ob zernji, in ti ostanejo tudi po zimi pri nas. Drugi le ob červdh živd, in gredo jeseni v druge gorkejše kraje, kjer se golazen ne poskrije v zemljo. Taki se ime¬ nujejo selilni ptiči, ptiči selilci, na priliko: lastovke, pdnice, pastiričice, kiikaviea, žerjavi, sterki, pustolovke i t. d. Žalostno se zbirajo, kadar se odpravljajo, kakor da bi se poslavljale od naših ljubih krajev. Zbrane se vzdignejo in zlete v daljne daljne dežele preko širocega morja. Kadar-se zopet po vrača 156 ljuba pomlad, prihajajo nazaj tudi selilni ptici, ter nam prinesejo znane pesmice in obude novo veselje. Kadar vidiš prijazne selilne ptiče zopet priti, misli: Nebeški oče jim je že pri nas za to leto mizo pogernil, da jih bo živil; ako pa Bog za ptičice skerbi, tudi nas, svojih otrok, pozabil ne bo. Le tudi ti ne pozabi, njega hvaliti in mu zvesto služiti! 102. Domača lastovka. Vsacega veseli, ako vidi s pomladi per- vikrat zopet lastovko sedeti in ščebetati na strehi. Pregovor sicer pravi: „Ena lastovka še ne prinese pomladi ; t£ vendar ako jo že vidimo, lahko si mislimo, da se že začenjajo veseli pornladnji dnevi. Lastovka ima dolge peruti, bel trebušek, širok in vilicam podo¬ ben rep. Skoraj ves dan šviga po zraku sem ter tja, in lovi mnoge merčese. Zdaj šverkne na ravnost dalje, . zdaj se pusti iz zraka nizdolu in v hipcu se oberne ter smukne tikoma nad vodo. Kadar se v poletnih vro¬ čih dneh napravlja k hudemu vremenu, lčta lastovka plahoma po zraku, in glasno čverči. Oe si naredi gnjezdo pod hlevno, skednjčno ali hišno streho ali nad oknom, radi ga ji 157 pustimo , saj ljuba živalca nobenemu ne dela škode, temuč preganja le škodljive mereese. Ko se pa približajo jesenski merzli dnevi, ni jim več ostanka pri nas. Zberejo se v trope, posl o ve se od svojega starega doma in potu¬ jejo čez gore in doline, mesta in dežele, dokler ne pridejo v gorko Afriko. Nimajo nobenega vodnika, in vendar ne zajdejo na dolgem popotovanju. Gorka pomlad jih zopet pokliče nazaj v naše kraje, kjer svoja stara gnjezdeca poiščejo. Ako se je že morebiti kak siten vrabec vgnjezdil v njih čedno gnjezde- ee, kmaiu ga lastovke vse serdite izkljujejo. 103. Kukavica. Vsakdo je že slišal veselega ptiča, ki nam sredi malega travna, ko še logi niso popol¬ noma ozeleneli, in še samo zvončki in jagleci cveto , veselo pomlad oznanjuje , „kliku“ vpije, da se daleč čez polje celo v vas in v mesto razlega. Ako bi kukavico zares radi ogledali, kakšna je in kako je oblečena, beži z drevesa na drevo, iz germa v germ, in se nikakor ne da videti. Po pravici se tedaj pravi od tega ptiča, da ga je skoraj vsak že slišal, malokdo pa še videl. Kukavica je velika, kakor golob, po verhu 158 in ob straneh pepelnatega pčrja; po persih in med nogami pa je belkasta in s temnimi pro¬ gami preprežena. Pe'rja |e zelo tacega, kakor sokol, po podobi pa se dobro loči od njega; kukavičin kljun je droban in ravan, sokolov pa. je debel, kriv in oster. Kukavica prebiva v zelenem logu: vsako drevo je njena hiša, sleheren germicek njena staniea. Za družbo ne mara. Samotna leta ves ljubi dan z naglimi perutmi po svojem pohištvu, in kot prevzetna gospodinja ne terpi ne gostov ne beračev v njem. Zakaj pa tako sovraži vsako družbo, in je le najrajša sama? To lahko zvemo, če pogledamo, kaj kukavica jč, kaj ima za kosilo in za večerjo. Goseničic in žužkov. metuljev in mušic išče neprenehoma od zgodnje zore do poznega mraka; njen želodec je velik, ti merčesi pa so zelo majhni. Zato ves dan leta za svojim vsakdanjim kru¬ hom, berzo letčč gosenice po cveticah pobira, in mlado listijče sovražnih žužkov trebi. Kar koli ji zeleno hišo poškoduje , ona v kazen brez usmiljenja požre- Kadar drugi ptiči začnejo gnjezda delati, klika vica le počiva in jih gleda, ter jim za kratek čas „kuku“ poje. Tašice, pčniee, pasti- ričice in drugi ptički v storjena gnjezda jajčeca 159 nesejo, in še hodijo kacega červička iskat, predno začno valiti. V tem pa Mkavica tiho priferči po germovju, ogleda tuje gnjezdo, in če ji je všeč, urno svoje jajce vanje znese ter potem odleti. Za nekaj dni znese v drugo gnjezdo zopet eno jajce, in tako kakih pet ali šest. Drobni ptički ne vidijo, da imajo tuje jajce v gnjezdu, ter sedejo in skerbno vale'. Mlade ptičice se izvale in ž njimi vred tudi mlada kukavica. Stari pridno červičkov do- našajo, vedno odperte kljunčke polnit; toda mlada kukavica je največja in grozno silna ter nesramežljiva, neprenehoma čverči, in vse hoče sama požreti. Tako manjše bratce iz¬ podjeda, da vedno pešajo. Kadar pa ldkomi podverženec toliko odraste, da mu začne gnjezdo premajhno biti, jih celo iž njega po- meče. Iz gnjezda že zleze in hodi z veje na vejo ; skerbna, prevarjena reditelja jo pa še vedno pitata, dokler se ji perutnice toliko ne uterdijo, da si sama more živeža iskati. Potem pa mlada kukavica pobegne; ali ne da bi se rediteljema za težavno skerb zahvalila. ICO 104. Sraka in pavje perje. Pravijo , da je bila sraka nabrala pavjega perja, ktero se sveti, kakor čisto zlato, kadar ga solnce obsije. Olišpa in našopiri se ž njim, ter tako ozaljšana gre ošabno mimo srak , svojib to¬ varišic, in vsa napihnena jih še ne pogleda, temuč se prevzetno pomeša s pavi v tovarištvo. Pavi hitro spoznajo svojino , izrujejo tujki pavje perje, in jo zaženo na pol golo, od koder se je bila priklatila. Vsa zasramljena in okljevana se privleče med svoje sestre; pa tudi srake jo začn<5 čertiti, kljevati in preganjati tako, da sirota izgubi še svoje perje, ter da poslednjič, povsckl zaveržena, nikamor ne ve. Oblači se pametno, in le po svojem stinu , ne posnemaj šege, ktera ti ne pristoji. Ne vtikaj se med gospodo , če si kmet, in ne sramuj se svo¬ jega stanii. Ošabnost prinaša le zaničevanje , poniž¬ nost pa čast in dobro ime. Prevzetnost se povsod spotika, in sramota se za njo pomika. 105. Dvoživke. Dvoživke imajo gol in gladek ali pa z luskami in oklopi pokrit život. merzlo in rudečo kri ter pljuča . da dihajo. Dvoživke lazijo in jajca nesejo. Imenujejo se d v o- 161 Živke zato, ker lahko živč v dvojnem, na suhem in v vodi. Nekoliko jih lazi po štireh nogah, druge pa se plazijo po trebuhu. Čudno hitro jim rastejo udje, ako se jim kteri odter- ga; tudi prebodo dolgo brez živeža. Vsako pomlad slečejo staro kožo. v Želva ima terdo čepinjo na herbtu, iz katere delajo lične tobačnice, glavnike i. t. d. Njeno meso daje dobro postno jed. Žabe so mnogoverstne. Kraki povod¬ nih žab so dobra jed za postne dni. Rega ali zelena žaba nam napoveduje dež, mo¬ čerad pa lazi po dežju. Krasta vica (krota,) biva po temnih kotih. Martinček (kuščer) se rad greje na solncu, pa ne stori nič hudega; a zeleni kuščer hudo ugrizne. Kače so nektere strupčne, ker imajo hud strup v svojih zobeh, recimo: gad, zagorelo rujava kratka kača, ktera je po herbtu pisana, in se nahaja po gennovju in pečevju. Belouška ni škodljiva, še manj pa slepec. 10<>. Ribe. Ribe imajo rudečo, pa merzlo kri, dihajo s skergami, in živč samo v vodi. Več- Drugo Berilo za slovenske sole. i 1 162 jidel so odete z luskami, švigajo ob svojih plavutih hitro kot blisk, in imajo za plavanje mehur v sebi, kterega natezajo in zopet stiskajo. Ribe se zelo množijo. Plemenite ribe, ktere imajo malo koščic in dobro meso, so v naših krajih zla to k a, ki ima rumeno meso, p os ter v, Černorudeče pikasta, sulec, menik, som, tolsti k a r p , tanka ščuka, mrena, lipan, peskur i t. d. Viza ima drag mehur, s kterim vino čistijo. Jegulja je gladka riba, kači podobna, pa ima dobro meso. Klen ima veliko ostrih koščic, zato ga je nevarno jesti. Tuje ribe v naših krajih prodajejo: polenovke, suhe brez glave, sardele, slanike (arnike) i. t. d. Velike morske ribe so: kit, ki po 100 čevljev dolg zraste, in daje po 90 čebrov ribje masti; morski volk, ki po 100 centov težek zraste, in celega Človeka požre ali mu nogo ali roko odgrizne. Kit je dojilka, dasi tudi ta riba živi v morju. 107. Ribica. Tam siva gora mi stoji, tu videti drevesa ni; je v tmini skrito jezero, vodica Čista kot srebro. 163 Je notri bila ribica, še nežno mlada postervdk; v globini malo ji je všeč, doma le biti grenka reč. O mati, mati! kak’ lopo je vse tam zunaj, vse svetlo; o naj vsaj malo ven bitim, se lep’ga sveta veselim. Zdaj ne, o hččrka! v strahu bom, je najbolj varen tebi dom; sovražnik nema sem moči, drugjč te kmalu zasledi. Ne sluša mlada ribica, kar stara ji je privila; skrivaj pokaže se na dan, kjer potok se odteka v stran. Se veseli, okrog verti, s potokom plavati hiti; . prijazno blešči se nebo, ob kraju cvetke ji cvetb. Pa ribič pod drevescem tam sedi z goljufnim ternekam; preprosta pride ribica, ujame se siro- tiea. Preširna tak’ se pogubi, nevčrna v to, kar mat’ uči. V spomin naj bo ti njen izgled, da ne izgiibiš ž njo se vred. 108 . Žuželke ali žužki. Žuželke (žužki, mergolinci, insekti) ima¬ jo prežeto truplo in na tri dele tako raz¬ deljeno, da se glava in rep le na tanki nitki derži trupla. Na glavi imajo tip dl niče, s kterimi okrog sebe tipajo; nog imajo po 4, 6, cel6 po 100 in še po več. Namesto kervi 11 * 164 imajo bel merzel sok, za odejo rože n as to kožo, ali dlako. Mnogo jih se lepo sveti in so vse pisane. Zuželek je vse polno po zraku, po zemlji, v zemlji, po rastlinah in na človeku, pa tudi v pijači in v našem živežu Žužčlke se izvalč iz jajčec, kterim pra¬ vimo zaplodek, in veliko se jih po trikrat čudno izpremeni. Pervič se iz jajčka izleže ličinka (červ ali gosčnica); ta se za¬ plete v mešiček, in iz tega vstane, kakor iz groba, žužek ali metulj, ki pa le toliko časa živi, da zopet nanese zaplodek mladih červov. V t Zužčlke živč ob takih stvarčh, ktere bi drugim škodovale, tako rekoč le pometajo gerdo gloto. Veliko jih dela škodo, na priliko: gosenice ovočnemu drevju; nekoliko pa jih je, ki človeku dajo mnogo dobička, kakor: čebele, svilopredke. Kebri (hrošči) imajo rožčnaste perutnice, in s pomladi drevje hudo objedajo. Rogač ima na glavi klešče, s kterimi hudo uščipne. Stergiilja rada zleze v uho. Kresnice se o kresu po noči svetijo. Uši in bolhe delajo nečednim ljudčm veliko nadlego; pozemeljske bolhe so pa tudi vertom huda uima. 165 Po luk ril c i na pol skačejo na pol lčtajo, in so večjidel prav škodljiv merčes, kakor: molji, ki zernje in sukno snedd, čverčki, smerdljive stenice in kobilice. Metulji so mnogotere barve in veli¬ kosti, imajo po 6 nožič. Čudno lepi in krasni so, a le malo časa živč. Metulj izleti iz mešička, ter je podoba našega vstajenja od mertvih; njegova mati je gosenica. Gose¬ nice drevje objedo, ako se ne ukončajo s pomladi. Č eb e le imajo velike oči in tankokožnate perdti, s kterimi letajo po cveticah in po drevju, sterdl nabirat. Vsak panj ima svojo matico, po nad st® trotov in po deset do šestnajst tisoč delavek. (5 m eri ji so večji kakor čebele, in še radi gnjezdijo pod zemljo. Ose nared e umčteljen osinjdk ali osir, in so hude jeze. Seršen hudo zbode; pregovor pravi: „Deset Seršenov za eno kačo.“ Seršeni snedd mnogo v sladkega grozdja in ovočja. S i š k a r i c e jajčka v hrastovo pčrje zasade in ga napikajo, da iz njega prirasto šiške in jezice. Muhe imajo po dve perutnici in rilec, da serkajo. Komarji hudo zbadajo, in mu¬ šice nas nadlegajo, časi nam tudi nazna¬ njajo deževno vreme. Pajki predejo zelo tanke mreže, v ktere love muhe, pa tudi kažejo izpremembo vremena. Škorpijon useka s strupenim repom, pa tudi daje zdravo olje za strupeno rano. Pravijo, da ugrizne in umori sam sebe, kakor zaviden človek. Mravlje imajo velika mravljišča, po kterih si narede gladke ceste in stanovanje, ter so človeku zgled pridnosti. K žuželkam štejemo tudi rake, ki hitreje ritenski, kakor naprej lazijo. Raki so post¬ na jed. Tudi žužki so nam večjidel v prid, ne- kteri nam dajo lepe nauke, vsi pa oznanjajo božjo modrost in vsemogočnost. 109. Hodi v solo k mravljam! Mravlje žive v čedni družbi med saboj, kakor dobri podložni v deržavi. Imajo svoje zakone, in se na tanko derže svojega reda. Mravljišče, v kte- rem prebivajo, podobno je mestu, po kterem derže ceste na vse kraje. Nektere mravlje delajo po zidarski, ter nadelujejo tlak z ilom; druge zbirajo po tesarski lesne bilke, nastavljajo jih ob cestah in delajo z drugimi bilkami pristojen strop, ter jih nakladajo preko unih. Ravno te mravlje so tudi 167 umčteljni Streharji, ki narejajo iz skalic, slamic in iz listja streho na stanovanje. Nektere poshra- njujejo živež v shrambe, -druge pospravljajo jajca in mlade červiče v stanice. v Živež si mravlje vse leto marljivo nanašajo. Ta nese mertvo muho, druga zernce; nobena ne sme brez dela pohajati. Nektere hodijo na bgledi, in ko kaj pripravnega najdejo, hitro oznanijo dru¬ gim, in vse kerdelo se napravi pobirat najdenega zaklada. Tako hodijo v dolgi procesiji na lonec cukra, na kos satovja, ali na medno ‘) hruško. Vsaka se mora deržati odkazanega pota, da ne zdjde. Ako so mravlje po letu pridno delale, po¬ skrijejo se po zimi v svoje stanice in uživajo sad svojega poletnega truda. Se bolj, kakor za živež, skerbč pa tudi mravlje za svoje mladiče, tako, da ob času, kadar se mladiči izležejo iz jajčec, streže jim vsa družina, da jih dobro odredč. Po pravici nam Modri v svetem pismu pravi : „Lenuh, pojdi k mravlji, pogleduj jo pri delu in zmodri se! Brez učenika in vodnika se preskerbuje po leti z živežem, in si nanaša ob žetvi, da bi ime¬ la kaj jesti po zimi/ - ) Sadje mediti ali meščati, tudi omediti ali zrnešžati; hrušk« .se medijo (se mehčajo) itd. 110. Svilopredka. Po Jetu vidimo letati lepe, pisane me¬ tulje, ktere otroci radi lovijo. Metulji se na¬ redi iz mešičkov, v ktere se izpremenč go¬ senice. Gosenice so zelo požrešne ter drevju in drugim rastlinam silno škodljive. Koristne so nam samo tiste gosenice, ki živč ob mur- bovem perji, in ki jih imenujemo svilne gosčniceali svilopredke. Svilni metulj zleze v nekoliko dneh 400 do 500 jajčec, ki so velika kakor prosčno zerno in iz kterih se na gorkem iz vale gosčnice v kakih sedmih dneh. Te gosčnice potem zelo hitro rastejo, in ko mine dvajset dni. že presti začno, ter potrebujejo v to ali 4 dni; potem pa se zavijejo v mešičke. Ta mešiček (kokon) je kakih 1000 pedi dolga nitka, ktera je prečudno zravnana in z nekim sluzom uter- jena. Ako se da mešičku dosti časa ležati, pride iz njega nečeden metulj, kteri je bel z rujavkastimi progami in tudi s tako liso na sprednjih perutih. Izlesti pa se da' le tistim metuljem, kteri so odločeni za pleme, zato ker se preja ne dd izviti, oko je preter- gana pri luknjici, iz ktere je metulj prilezel. Vsi mešički, kteri niso za pleme odločeni, 169 denejo se v peč, ki je tako gorka, - kakor za kruli, zato, da se p unore. Potem se nitka prav varno zmota in podela v svilo. Za en funt svile se potrebuje kakih 2000 mešičkov ali kokonov. 111. Červje. Oervjč imajo, kakor žuželke, bel, merzel sok namesto kervl, in tipdlne nitke na glavi, na kteri so oči. Nimajo nog, ne kosti, ne dlake; njih truplo je mehko in zvito na kol- četa, s kterimi gibljejo in lazijo. Nekteri červje so veliki, največ pa so tako drobni, da jih ni videti z golimi očmi. Mnogo červov živi v vodi, še več pa v zemlji, nekaj v živalskem truplu, in še celo v človeškem drobu in v čevih. Oervjč živč ob rastlinah, ovočji, prahu: najrajši pa jedo merhovino. červje imajo terdno življenje, in če jim kdo del života odterga, hitro jim zraste drugi. Veliko jih čudno dolgo živi brez vse piče. Najbolj znani so sam polži, ki nosijo svojo hišo na herbtu in nam dajo dobro postno jed. Mavrasti polži se rabijo za kolo- maž.' K červom štejemo tudi pijavke, ktere kri pijejo; rabijo jih zdravniki. 170 Vsaka kapljica vode, vsaka skorjica plesnji- vega kruha vsa gomezi tako drobnih živalec, da jih ne vidimo z golimi očmi: le' Bog vč za nje, on jih vidi in oskerbuje. 112. Polž. Komaj pomladanjski dež pervič zemljo pomoči, na enkrat je vse živo polžev. Po tleh se plazijo počasno dolgi nagokožniki, ter belo cesto za sabo puščajo : po deblih dreves pa, ki ravno svoje popke odpirajo , plezajo majhni polžki, ki imajo rumene in s čer- nimi progami opisane hišice na herbtčh; celo po vodah in lužah plavajo v sivih in rujavih lupinah. Polž je zelo uborna živalca, in sploh je za podobo počasnosti. Pa ven¬ dar se morete tudi od polža marsikaj učiti! Na glavi ima štiri roge, s kterimi poišče pota, po kterem hoče hoditi. V večjih dveh rogovih ima oči; mala dva rožička pa ima za vohanje. Le pogledite, kako varno obrača oči ravno tja, kamor misli iti, 'in kako skerb- no povoha vsako travico in vsako cvetico, predno se je dotakne. Hodite in potujte tudi vi vselej tako skerbno, varno in previdno. Dobro pa tudi pogledite in preudarite, če je pot, po kterem hodite, dober in pravi. Giedite pa tudi, kako občutljiv je polž. Če se ga le malu dotakne kaka reč, hitro se skrije v kot svoje hišice. Ljubi otroci! kadar se vas hoče dotakniti pregrešno,st in hudoba, obernite se tudi vi hitro nazaj v svoje znotranje stanovanje, — v svoje serce in v dušno zvestobo. 113. Povračilo. Bil je nekdaj deček hudobnega in terdega serca, po imenu Tone. Dražil je nedolžno žival, ptičke, mačke in pse. Ko enkrat posmehujoč se ujeti sinici nožiči tare, primeri se, da ravno go¬ spod fajmošter pristopijo k njemu. Duhovnik sterme nad neusmiljenim dečkom. Živo mu očitajo pegreš- no djanje, in mu govorč na serce, kako more tako neusmiljen biti do nedolžne živali, ktere ni Bog ustvaril zato, da bi jo terpinčili, temne zato, da bi bila ljudem v prid, in da bi tud: imela svoje veselje na zemlji. Ker pa dobrohotni gospod vidijo, da se njih besede celo nič ne primejo deč¬ kovega serca, reko mu še: ..Vedi, neusmiljeni fantin! da bo tebe gotovo enkrat zadela božja pra¬ vična kazen za tvojo veliko neusmiljenost — prej ali pozneje; takrat se spomniš mojih besed , in boš utegnil terpeti take muke, kakoršne si zdaj napravil ubogi ptičici.“ — Prederzni fantin se le posmehuje dobro mislečemu gospodu, gre svojim po- 172 tem, in je še neusmiljenejši do živali in ljudi, kakor poprej. V svojem dvajsetem letu udari enkrat tova¬ riša s kladivom tako silno po glavi, da se omoten •na zemljo zverne. V mislili, da ga je pobil do smerti, zbežal je in šel k vojakom. Kmalu potem vstane vojska, in tudi on mora iti na bojišče. Že v pervi bitvi mu je debela topova krogla pervemu zdrobila obe nogi. Vpil je na. vso moč od pre¬ velike bolečine. Zdravniki mu potem odrežejo obe nogi v takib bolečinah, ki se popisati ne dadb. Zdaj so mu stopile vse njegove neusmiljenosti pred bči. Spomnil se je pretečih besed duhov¬ nega očeta in vseh tistih, ki so ga tolikokrat opo- minjevali, naj odjenja od pregrešne neusmilje¬ nosti. —• „Oj, kaj sem delal “, vpije ves skesan v bolečinah, „božje stvari sem hromil, terpinčil in moril, ki mi niso nikdar storile nič žalega ! Koliko živalcam sem zlomil nedolžne nožiče in sem jih brezčutno gledal, ko so čivkale in pojemale. In zdaj so tudi moje noge zdrobljene. Bog je pra¬ vičen, in me kaznjuje, kakor sem zaslužil.“ O kako je bil on zdaj ves drugačen! Če je bil pri otrocih, pripovedoval jim je svojo žalostno zgodbo ; pravil jim je, kako hudoben in neusmiljen fantin je bil nekdaj, in kako se mu zdaj vse to hudo povra- cuje. Opominjal je otroke, naj bodo vselej usmiljeni do nedolžne živali, in da nobeni ne storč nikoli nič žalega, ker one so tako stvari božje, kakor 173 mi, čutijo tako, kakor mi, in ljubijo življenje tako, kakor mi ljudje. Otroci so ga' poslušali in obetali, da nečejo nikoli neusmiljeno počenjati z nobeno živaljo- 114. Bog za vse skerbi. Na zemlji miške najti ni, da b’ ne imela mamice, ki ji prinese skorjice, da rev’ca stradala ne bo; tud’ ji postelje postajico: Bog ljubi pač za vse skerbi. Pod nebom tudi ptič’ce ni, da ne b’ imela suknjiče, prav lepe,, tople, pčrnate; da greje pti¬ čico gorko, in da je mrazek vzel ne bo, jo Oče mili oskerbi. v Cervička na vsi zemlji ni, da bi ne našel kap¬ ljice, katere on napije se; on najde dosti živeža, in lakote še ne pozna; nebeški oče zanj skerbi. Metulj po travnikih leti, obišče svoje rožice, preleta polja, travnike; ima prelepo suknjico, tan¬ čico svetlo, pisano; ga dobri Oče preskerbi. Pod solucem stvarce take ni, naj bi še tako mala b’la, pri Bogu ni pozabljena; ’ma vsaka svojo hišico in vsaka svojo postljico. Vse ljubi Oče preskerbi. Glej, moje dete, tudi ti očeta dobrega imaš, lahko se njemu v roke daš, lahko se njega veseliš, ker v božjih rokah ti živiš. Bog Oče tud’ za te skerbi! 115. Pregovori. Boljše je hranjeno jajce, kakor sneden vol. Krava pri gobcu molze. Po malem raste konju trava. Psu, kteri raženj liže, ne upaj pečenke. Ena garjava ovca vso čedo pokvari. Kdor se med otrobe meša, svinje ga pojedo. Kar mačka rodi, miši lovi. Kadar mačke doma ni, miši so dobre volje. Grorjč mu, pri kterem se bratijo mačke in miši. Ptica, ki visoko leta, nizko obsčda. Vrana vrani ne izkljuje oči. 116. Rastlinstvo. Stvari, ki tudi nekako žive ter rasto in se mnoze ,, vendar pa ne čutijo in se ne pre- mičejo, imenujemo rastline. Zivez dobivajo iz zemlje in iz zraka. Tisti del rastline, ki v tla raste, in se v tleh ter dno derzi, imenuje se ko¬ renina. Korenina iz tal zivez v se vleče in ga dalje pošilja. Usti del rastline pa, ki k višku raste ter veje, perje in cvetje nosi, imenuje se steblo ali deblo. Perje ali lis tov j e je rastlinam zelo vazno; ima veliko majhnih luknjic, skozi ktere 175 mokroto in zrak v se jemljejo in zopet izpuhtevajo, česar ne potrebujejo. Zato pravimo , da rastline s perjem sopejo ali dihajo, kakor mi s pljuči. Cvetje je naj lepši del rastline; daje ji zalo in lepo podobo , in dozori sad ob svojem času. Sadje je mnogotero, mesnato ali soč- mto, ter do ali mehko, v lupini ali brez lupine; nam je zelo koristno, pa tudi lahko zelo škod¬ ljivo. — Ako pride seme v zemljo, skali in rodi novo rastlino, če dobiva dovolj živeža, to¬ plote in svetlobe. Število rastlin je silno veliko. Različno imajo barvo, rast, podobo in se ločijo tudi po mnogih drugih svojstvih. Kdo bi se ne čudil , ako vidi, kako hitro se množijo vsako leto ter pokrivajo zemljo, in sicer tako prijazno zeleno in krasno pisano , da se jih oko nagledati ne more. Po visokih planinah in nizkih dolinah, po sfer¬ nem pečevju, in kjerkoli je peščica prazne zemlje , zeleni trava in drevje; še na strehi najde zernce svoje mesto in življenje. Le malo se ozrimo po svetu in pomislimo le naše domače rastline, in vsaka bilka, vsako peresce, vsak cvet in vsako zerno, celo vsaka travica nam dokazuje, kako mogočen, moder in veličasten je Bog. ki jih je ustvaril. 117. Drevje. Drevje zraste med vsemi rastlinami naj¬ bolj močno in visoko. Ima k or e ni ne, deblo in veje, ktere se razprostirajo v en ali v več verhov, in poganjajo mladike, listovje, popke, cvetje in donašajo padje. Zunaj drevje skorja ali lub odeva; pod lubom je tanko ličje, a potlej les, ki ima v sredi steržen. Les ni ves enako čverst; precej pod ličjem je mehek in voden , in mu pravijo belina; proti s ter zenu pa je če¬ dalje bolj čverst. Nekteri les je ter d, recimo hrastov, me česnov, bukov; a nekteri bolj mehek . recimo: lipov , smrekov. Debla otešejo za bruna, ali jih pa razrežejo v deske, ali pa derva na¬ pravijo iz njih, tudi vejevina se rabi v kurjavo, a listje v steljo. Pridni ljudje tudi panj izkop¬ ljejo in razcepijo v kurjavo. Drevje se množi s koreninami, ki se sade, ali se semenom, ki se vseje; plemeniti pa se s cepljenjem mladik in očesec (popkov). O v o čn o (sadno) dr e v j e nam prinaša veliko, veliko dobička. Daje nam dobro ovočje in tudi les v mnogoverstno orodje, v domačo rabo in v prodaj. Lesnike rastejo po goščah, oplemeničena ovočna drevesa pa po ver tih. Hruška ima podolgovato 177 in sladko sadje s pečki v sredi; tepka daje dobur hruševec. Jablana ima okrogla, sladka, pa tudi kisla jabolka, ktera suše in tudi tolčejo v jabolčnjak. Kutine so le suhe, — slive in češplje pa sirove in suhe plemenita in dobra jed ; iz teh delajo in žgejo tudi slivovec. C e šnj e so tudi sirove in suhe zdrava jed, posebno kisle višnje. Orehi dajo sladko jederce v povi- tico in ulje. Marelice in breskve rastejo po vertih in vinogradih ter imajo v sredi koščice. Murve imajo osladen sad in perje za svilopredke. Tuj e ovočno drevje raste pri nas le v po¬ sebnih vertih, kakor: kisle limone in sladke pomaranče. Smokve (fige) so dobre sirove in suhe, in rode sad trikrat na leto. Oljka ima ozko in bledo pelje in podolgovat sad, iz kterega tlačijo olje; raste v toplih krajih. Kdo bi li mogel povedati in našteli, koliko dobrot nam daje ovočno drevje? Koliko se proda sirovega ovočja, koliko se ga posuši, ko¬ liko se naredi iz njega zdrave pijače, in koliko bolnikom se lahko z njim postreže! Drevje daje tudi ptičem zivez in streho, živini kermo in steljo , a polju in travnikom gnoj. Drevje je božja stvar; Bog skerbi zanje. Ako smo dobri božji otroci, mora se nam smiliti Drugo Berjlo ža slovensko sole. 12 178 drevje, da ga ne bomo poškodovali. Tudi drevesce živi, kakor mlado dete, in da-si stoji mirno na svojem mestu, ter ne išče okoli živeža, ima ven¬ dar po koreninah in po perju žile , s kterimi iz zemlje in iz zraka dobiva živež. Človek ima kozo , drevje pa ima lubje. Kdor lub odere, drevo hudo rani. Veliki škodljivci in drevoderci so tisti , kteri brez potrebe breze in druga drevesa ver- tajo ter nasekujejo, da se jim sok, drevesna kri , izteka; škodljivci so tisti , ki belijo smreke in delajo kozdle za smolo , in ki lomijo mladike in rerhe samo za igračo in kratek cas. 118. Kaj nas drevesa uče. Prav lepi so nauki, ktere nam je ljubi Bog za¬ pisal na vsako drevo. Drevje nam. kaže v nebesa, da hi ne pozabili, kje je naš pravi dom. Kamor se nagne mlado drevesce, tja raste staro drevo, ter kaže otrokom, naj se dado že mladi lepo ravnati in učiti. Drevje s pomladi prelepo cvete; tudi mladeniči in deklice cveto svojih mladih dni v beli nedolžnosti. Merzli sever poškoduje cvetje, mraz ga zamori, škodljivi jug ga prevzame, in sadu ni. iSe bolj žalostno je pni mladih ljudeh, ako raztergajo svoj prelepi in dragi venec nedolžnosti ali poteptajo cvetje čistosti, in če izgube zdravje in poštenje. — Drevo , ktero ne prinese dobrega sadu, poseka se in verže v ogenj. Tudi človeku se godi tako, ako neče biti priden in pravičen. Kakor 179 v jesenskem času p9pada list za listom z drevja, tako bomo tudi mi drug za drugim šli gnojit černo zemljo- Drevje po zimi spi in počiva, s pomladi pa spet oživi in vnovič razcvita. Tudi mi bomo zaspali, Bog daj, da bi le srečno; tem lepši pa bomo zopet vstali, čim boljši bomo umerli. Ves svet je božji sadonosnik, kterega je zasadil ljubi Bog in dal človeku, da bi ga obdeloval. Srečen je, kdor ga obdeluje skerbno in neutrudno. Dober človek hvali ljubega očeta v nebe¬ sih, pa tudi skerbi , da bolje in lepše drevje pusti svojim naslednikom, da bi tudi oni kaj uživali m Boga hvalili. Tacemu človeku pravični Bog veselo poreče: „Blagor tebi, dobri in zvesti hlapec; ker si bil v malem zvest, ti bodem veliko zaupal; pojdi v veselje svojega Gospoda1“ 119. Hruška. Stari oče Urban so sedeli pred svojo hišo v senci pod hruško. Njih vnuki kramljajo tam okoli, jedo hruške, in ne morejo nikoli zadosti prehvaliti sladkega sadja. Stari oče jim reko: Naj vam. povem, ljubi moji, kako je to drevo sem prišlo. Pred več kot petdeset leti je bil tukaj še garažen prostor, in ravno tu, kjer smo zdaj in kjer stoji to drevo, tožil sem enkrat sosedu svojo revščino- Djal sem, da bi bil zadovoljen, ako bi imel le sto goldinarjev svojih. — Sosed, moder mož, pa mi pravi: „To je prav lahko , ako le hočeš začeti. Glej, na tem mestu, kjer stojiš, je še več ko 12 * 180 sto goldinarjev skritih; poskusi jih dobiti!" — Jaz sem bil takrat še mlad in neizkušen, in sem precej še tist večer tukaj izkopal globoko jamo, toda nisem dobil ne enega denarja. To mi je zelo merzelo. Ko sosed zagleda zjutraj to jamo , smeje se mi prav debelo in pravi: „Ti si vendar brezumen! jaz nisem, mislil tako. Dal pa ti bom, mlado hrušico, vsadi jo v to izkopano jamo, in za nekaj let se ti bodo denarji prikazali Vzel in vsadil sem mlado drevesce; zrastlo je lepo to drevo, ktero tukaj vidite. Sladko sadje, ktero mi je dajalo drevo že nekaj let , prineslo mi je že več kot sto goldinarjev, in še vedno mi prinaša prav obile obresti. Nisem še pozabil znanega pregovora, tudi vi si, ga zapomnite, ki pravi: „ Jablane, hruške in druge čepe Cepi v mladosti za stare zobe!" 120. Jabolčni pečki. Nežica je jedla jabolka in je metala pečke skozi okno na cesto , ko pride nje starejši brat France iz šole domov. „Ljuba sestrica", pravi brat, „ko bi ti vedela, kar jaz vem , ne bi metala petkov skozi okno." „Kaj pa veš, povej mi!" pravi radovedna Nežica. France odgovori: „ Učenik so nam, ravno danes rekli, naj pečke nabiramo in spravljamo; če se jeseni pečki vsade v zemljo, sčasoma iz vsacega zraste drevo, ktero rodi sadje." — Sestrici se to prav čudno zdi; vendar hoče poskusitikakor ji je France, povedal. 181 Oba gresta tedaj na vert, in vsejeta pečke v samoten kotiček. Precej s pomladi so se že prikazale male rast- linke, ter večje so bile od leta do leta, vedno bolj de¬ bele in košate. Opleta in privezala sta jih h količkom, da so ravno zrastale. France se je od učenika na¬ vadil cepiti in drevesca plemenititi , ter je dobil tudi ne¬ kaj mladik ali cepičev plemenitih dreves, da je ž njimi pocepil in oplemenitil svoje pečkovce. Kmalu sta France in Nežica tergala sadje od dreves, ki sta jili sama zredila. To ju je neizrečeno veselilo, in France je djal svoji sestri: „ Vidiš, ljuba Nežica, kaj ne, da je bilo prav, da si me takrat poslu¬ šala in pečke hranila ?“ — „Prav je bilo, 11 pravi sestrica, T še bolje je bilo pa to, da si ti prav 'pridno hodil v šolo, in da si se učil toliko koristnih reči!“ 121. Sadjereja. Povsod leze denarji in veliki zakladi v zemlji , da bi si jih le hoteli pridobivali! Vsako vsajeno drevo je zaklad v zemlji, ki ob svojem času cvete, dozori in dober sad prinese. Veliko divjakov ali lesnik je dobrotljivi stvarnik zasadil po goščah in po lesu , človeku pa je dal um in pamet, da bi jih oplemenitil in presadil ob potih, cestah in na verte. Bivajo kraji , v kterih se po več ur hoda gre po cesti med samim, sadonosnim drevjem, da lahko popotnik počije v senci in da se ohladi in pokrepča z dobrim in plemenitim sad- 182 jem. Ako bi le hoteli mladi ljudje pridni biti, bila bi v kratkem času vsaka soseska lep in cvetoč ovočen vert. Kjer ni divjakov, lahko si jih zredi iz pečkov , kolikor in kakoršne kdo hoče. Jeseni nabrane sirove koščice in pečki se polože v jamice po 2 palca na redko , skerbno se zager- nejo in s pomladi čedno oplevo. Potem se ople¬ menitijo, in oplemeničeni presadijo, Nožiček, ža- žico, drevesno smolo ali vosek si vsak lahko pre- skerbi, da cepi drevesa in lepša zemljo, vert božji. In kdor mlad drevje sadi, star sadja doživi. 122. Gozdno drevje. Neki učenik so imeli navado, da so se ho¬ dili z učenci večkrat kam izprehajat, in sicer zato, da so jih bolj seznanili z okolico, in da so jim razkazovali lepa božja dela. Lep dan populudne jih vedo na bližnji hrib, po kterem se je razprostiral veličasten gozd. Tukaj pokažejo učencem najprej mogočen hrast , in jim pripovedujejo od njega, da učaka več sto let starosti, in da je 100 čevljev visok. „ Hra¬ stov sad, želod , u pravijo, Je dobra piča prašičem , in ako se posuši, je tudi tečna kava. Lubje in jezice rabijo usnjarji, in hrastov les je naj¬ boljši les za tesarstvo. u 183 Potem stopijo učenik k druzemu drevesu, in pravijo: „To je bukev , ima najboljši les za kurjavo in za ogljije, ktero ogljarji v gozdih pripravljajo. Ima pa tudi bukvice ali žir, kte~ rega prašiči radi jedo, in iz kterega se dela tudi dobro olje za luč. — Tam stoji breza; njene tanke vejice so za metle. Tudi malopridnim otro¬ kom je brezovka dobro znana. — Tukaj nam dehti prijetno lipovo cvetje. Lipa je veličastno, slavno in lepo zrastlo drevo; njen les je dober za podobe, njeno cvetje pa za zdravila. — Tam stoji jereb tka z lepim listjem in z lepimi rudečimi jagodami.“ „Tukaj, ljubi otroci,“ pravijo učenik dalje, x vidite več dreves z ravnimi visokimi debli, ktera imajo iglam podobno listo vje, in se j el o- vina, jelov ali hvojev les imenujejo. To drevje ostane tudi po zimi zeleno in poli iz sebe smolo , ktera se rabi za mnoge reči. Jelka, smreka, me česen in borovec imajo češarke. “ Toliko in še več lepega so pripovedovali učenik ljubim učencem , in potem so šli zopet veseli proti domu. Med potjo pa so jim dali učenik uganiti Še ti le Uganki: Poznam očeta, kteri vsem svojim sinom daje kapice, sam pa je nema. Kdo je ta ? 184 Sem velik kot hiša, pa majhen kot miš, grenek kot žolč, pa me le radi jedo. Kaj je to? — 123. Germovje. Germi poganjajo iz koreninja po več ver- hov in se okašate. Po vertih imamo dišeče ger- miče za lepoto, pa tudi sadne za dobiček, in zdravilne za pomoč v bolezni. Rožni g er m cvete lepo belo in rudeče, pa se lepše diši: s ternjem obrasten nas uči, kako se mora lepota nedolžnosti skerbno in ostro varo¬ vati. Španski bezeg (lipovka) cvete meseca malega ali velicega travna, in daje prijeten duh. Ribez ali laško grozdijče ima kisle rudeče ja¬ gode ki so dobre za jed pa tudi za kuho. Kos¬ mato grozdijče ima ternaste liste in rumen¬ kaste, sladke jagode. Kopine in ter ni k e rastejo po mejah, in imajo černo-višnjavo grozdijče. Černiče ali borovnice rastejo po hribih, so sirove in posušene dobra jed. Mali n j e ima rudeče maline, dobre za jed, pa tudi, za kis f in mali¬ novec. Bezeg raste po vertih in vodnatih kra¬ jih, nam daje dobro cvetje za, zdravilno pijačo, pa tudi grozdijče za mnogo kuho. Hren ima 185 rumeno cvetje, rudeče /čislo zernje, daje dober kis , in drenovina je cver st, vladen les. Brinje ima ostro iglovje in les za kajenje. Iz brino¬ vega zernja žgejo brinovec, kteri je po malem dobro zdravilo. Leska daje otrokom lešnike , pa tudi leskovko, če niso pridni, i V e š p tj e rastejo po Sadovnikih, in' imajo dobro okusen sad. Te rnj e in robid j e raste povsod še pre¬ več, ako ga ne trebimo. Cerni tern cvete lepo belo, in ima čeme skominave jagode. Sipečje ima ternasle veje in rudeče jagode, ktere so po zimi pticam za zivez, pa se tudi rabijo za kuho. Sr eb 61 se ovija, in spenja po germovju in daje vlačne terte za pletenice. Beršlan se ovija drevja, skalovja in starega zidovja, ter zeleni neprestano. 124. Tinska terta. Za kerščanska ljudstva ni nobena rastlina na zemlji tako pomenljiva, kakor vinska terta. Zveličar pravi: „Jaz sem vinska terta, in vi ste mladike; kdor ostane v meni in jaz v njem, ta prinese veliko sadu/ Ljubi Jezus je izvolil podobi kruha in vina, da se vedno združuje z nami; in v teh podobah je priču¬ joč pri sveti maši. 186 Ravno tako, kakor redi kruh telo, tako tudi pokrepčuje vino duha, in dela veselo ser¬ ce, ako se uživa zmčrno in pametno. Sveto pismo pravi: „Vino razveseljuje človeško serce." Za vsacega človeka pa vendar ni vse dobro. Pregovor pravi: „Mladosti je mleko vino; starosti pa je vino mleko.“ Kaj se to pravi? Skoro vsak pozna vinsko terto, ako ne, gotovo je že videl kak grozd ali vsaj že poku¬ sil grozdinke in cibebe, ktere niso nič druzega kot posušene grozdne jagode. Vino je večjidel rudeče in rumeno, pa tudi belo. Pri tergatvi nabirajo zrelo grozdje, in ga devajo v točilo (prešo), kjer tlačijo ali stiskajo sok iz njega. Kadar ta sok teče iz točila, kalan je še in sladhk, ter še diši po jagodah; pravijo mu mošt. Mošt pa se zelo zelo izpremeni, če mirno stoji v sodih. Naredi se na njem polno zračnih mehurčkov in začne se vse vzdigovati in gibati; pravimo: vino vre. Kadar vino odvre, v njem se več ne pozna grozdni sok. Vino je redko, čisto in prozorno, ima tudi drug, poseben okus, in je dobilo svojstvo, živce vzbujati in kri dražiti. Zavoljo tega se vino, kakor tudi pivo in žganje, prišteva opojnim pijačam. 187 Dovrelo vino se pretoči v druge sode, kjer ostane dotlej, da je po polnem cisto. — Po stranicah napolnjenih sodov se prime vinska skorja, ktero rabijo za, zdravila in tudi za obertniške reči. Tudi se iz vina lahko naredi kis (jesih) in vinski cvet. — V krajih, kjer raje raste ovočje, kakor vinska terta, tlačijo in delajo vino iz jabolč¬ nega 'ali hruševega soka. To se dela tako, kakor pri grozdju, vendar je jabolčni in hrušev mošt manj močan ali opojen, kakor grozdno vino; sadni mošt je po leti v vro¬ čini delavcem na polju dobra in zdrava pijača, 125. Tern in Tinska terta. Bilo je s pomladi, in nad vinogradom je evet- lo belo, košato ternje, ter se je ogrevalo na soln- eu. Pijano, svoje lepote prevzeto gleda v nižavo, in zaničuje vinsko terto, rekoč: „Zakaj pa se lepše ne oblečeš, hvaljena vinska terta? Ali te ni sram, da tako revno čepiš v vinogradu in prelivaš solze ? Kaj ne, da ti težko de, kadar vidiš, kako veselo šume čebelice po meni, in otroci skačejo okoli mene, tebe pa nihče ne pogleda?“ Vinska terta pohlevno molči, in voljno prenaša ternpvo ošabnost, ter tiho in čversto poganja svoj plemeniti sad. 188 Kadar dozori jeseni grozdje, pridejo stari in mladi nabirat ga in zobat, ter prepevajo terti hvalno pesem, rekoč: „Preljuba vinska terta, veselje na¬ šega serca!“ — Tern pa posekajo in ogradijo ž njim vinsko terto. „ Sosedogovori ga tedaj vinska terta, „povej mi zdaj, kteri naju več veljd? Tvoja prezgodnja hvala te je kmalu pustila, tvoje košato cvetje je rodilo kislico, in vse se ogiblje tvojega bodočega ternja. Mojega ponižnega cvetja pleme¬ niti sad je sladko grozdje, ktero oveseljuje otroke in oživlja odrastle.“ Samosvoja hvala ti ne bo prida dala; le po¬ hlevna ponižnost nam daje pravo vrednost. 126. Jagode. Neki star vojak z leseno nogo pride v bližnjo vas pri cesti, in nanagloma zboli. Več ne more oditi, ostane tedaj, ver- stah na klasju. Ječmen se rabi za moko, pšeno in za slad v pivovarnah. Ječmenove bilke dajo dobro klajo za živino. Oves nima klasov, temuč latje in služi v zmes za kruh, za pšeno, posebno pa konjem in tudi drugim živalim za pičo. Oves raste na vsaki zemlji, še celo tam, kjer druga žita zaradi mraza ne rasto. Proso je belo, rumeno in sivo; ima metlasto latje, ki je polno zernja. Proso rado rodi, in služi za pšeno, za droži in kuretini za pičo. Koruza ali turščica, ki je prišla iz Amerike, kakor krompir, nam je velika do¬ brota. Njeno klasje so storži (stroki), kteri so zaviti v zeleno ličje, imajo rumeno in rudečkasto zernje. V dobri zemlji rodi eno steblo po 3 ali po A storže, in na vsacem je več kot 100 zern. Turščica se rabi za moko in za debeljenje živine, posebno kuretine. Suha slama je dobra za steljo ali pa tudi za kurjavo, sirova pa je tečna piča za živino. A j da ne raste, kakor drugo žito, v klasju ali v latju, ampak kakor cvetica z verhi. Njeno 193 cvetje je belorudečkasto in polno medu, ki daleč diši, in ki ga iščejo ter nabirajo pridne čebelice. Zerno ima ajda trivoglato in černo- rujavo. Ajdova moka se rabi za kruh in za kuho, posebno za žgance. Sirek je dvojen, kepast in metla st. Semena ima obilo. Moka je rudeča in se rabi za oblodo prašičem in za pičo kuram. Iz metlastih stebel delajo metle. 129. Molitev ob sejanju. Blagoslovi Bog mi seme to , ki sem djal po¬ čivat ga v zemljo ! Daj, da bi veselo prikalilo, v tvo¬ jem varstvu nam za živež bilo ! Malo, malo zdaj posejemo, in bogato pa na- žanjemo. Torej hvalo serčno ti dajemo , pesmi hvalne, slavo ti pojemo. Upamo od tebe dobro vse; ohranjuješ ti nas reveže. Milostljiv nam bodi vedno, ti služiti daj nam vredno ! 120. Kmet svojemu sinu. Ljubi sin! postaral sem se v potu in trudu; moči mi odpovedujejo ; roke in noge se mi treso, in kmalu bom mogel tebi prepustiti vso skerb za dom in gospodarstvo. Glej, Bog me je zel 6 in obilo Drugo Berilo za slovenske šole. 13 m blagoslovil. Obranil je mene in vse moje velikih nesreč , in tudi tebi želim, da bi mogel tako reči, kadar se postaraš. Najgotovejši pot do sreče je pot pravičnosti in pobožnosti. Polje, ki ga obde¬ luješ v potu svojega obraza , naj ti bo knjiga . v kteri je zapisana božja volja. — Kadar pripravljaš njivo v sejanje, poruješ ternje in izpraviš ka¬ menje z nje, ter jo tudi ogradiš, takrat si misli, kako bi tudi svoje serce mogel pripraviti in ohra¬ niti, da bi v njem zernje božje besede dobilo dobro mesto in rodovito zemljo. Kmalu boš videl in spo¬ znal, da serce, ktero se odpre minljivemu veselju, ni dobra , temuč pusta in nerodovita zemlja. Spo¬ znal boš, da, kdor v sercu da rasti ternju posvet¬ nih skerbi, pri njem ne more sadii obroditi seme božje besede. — Kadar te veseli lepa rumena pšenica na njivi, med njo pa tudi vidiš kvarljivo ljuljko, ktere iztrebiti nisi mogel, boš spoznal , zakaj Bog v svoji prizanesljivosti hudobne ljudi med dobrimi terpi, da pa hudobneži vendar ob svojem času pra¬ vični kazni ušli ne bodo. Kadar ob žetvi ženjice žito v snope vežejo, a ternje in ljuljko odmčtajo in požigajo, spomni se tistega velicega dne vesoljne žet¬ ve, ko bodo prišli božji angeli, in bodo odbrali krivične in hudobne, ter jih vergli v večni ogenj, a pravične vedli v kraj večnega veselja , kjer se bodo svetili, kakor solnčna svetloba. — Tudi orodje, ktero rabiš, poučuje te. Kadar primes za oralo in veš, da zdaj ni časa se obotavljati in ozirati, spomni se, da tudi v božjih reččh ne smeš biti merzel in lenoben 195 in da le svete želje in stanovitni trud k vsemu dobremu krepko pomagajo. Kadar vejaš, rešetaš in čistiš žito . spomni se vselej Jezusovega nauka, da je vsaka izkušnjava nam tudi nekako čiščenje, in da moramo zatorej moliti za moč in stanovit¬ nost, da bi ne omagali, ampak v izkušnji poterjeni obstali. Najljubeznjivejšo in najveselejšo priliko vidiš pa‘na pšeničnem zernu, ktero se vseje in zavleče, pa zopet ozeleni, kakor bi od smerti vstalo. Spo¬ minja kmetovalca, da bo tudi on zakopan v zemljo, zraven pa ga tudi tolaži, da mu bo s smertjo pri- evetlo drugo neminljivo življenje. Zveličar je tako kmetovalcu dal lepo priliko, da se ob vseh svojih poljskih delih spominja tudi dušne in nebeške reči. Derži se vselej in povsod božjih zlatih naukov in srečen boš v življenju in po smerti. 131. Lan in konoplja. Lan in konoplje so tako potrebne v ob¬ leko, kakor druge rastline v živež. Vsak člo¬ vek, bogat in ubožen, potrebuje platndne ob¬ leke. Zato so se pa tudi ljudje vselej z lanom in s konopljami pridno bavili. Lan sejo jeseni in na pomlad. Treba ga je skerbno pleti. Če je predivo poglavitni na¬ men, zaradi česar gospodar lan seje, mora se 13 * 196 poruvati, ko seme še ni po polnem zrelo, ampak še malo mehkotno, zato, ker je potem predivo močnejše in lepše. Ako je pa seme poglavitna reč, bode predivo slabejše in manj lepo, ker se mora čakati, da je seme zrelo. — Ko se lan poruje, dene se sušit in se potlej smuka, da se mu glavice osmukajo. Seme se potem izmane, lan pa se godi (rosi) v vodi ali pa največ razgernen po senožetih in praz¬ nih njivah. Ko je lan goden, sušijo ga in otarejo, da se dohode predivo, ktero se potem še na grebenih omika, in se loči v pražnje pre¬ divo in v hodnik. Predivo spredejo v prejo, in iz preje delajo mnogotčro platno, vervi in različne druge reči. Platno se navadno še beli. predno se iz njega srajce narejajo. Konoplja daje manj lepo a bolj močno predivo. Rabijo konopnino v morske vervi. v konjsko opravo, v močne mreže. Lančno in konopno seme je dobra piča mnogim živalim, a daje tudi olje v luč in v barvo. 132. Predica. Le prčdi, dekle , prčdi, prav lepo nit naredi, da se ne ho krotfčila, in tud’ ne tkalcu tergala. Poštena je prediea, in stara ta pravica, da tisto dekle kaj velji, k’ obleko vso domačo W, 197 Le prčdi prav vesela; boš lepe pesmi pela, ko¬ lovrat pojde rad okrog, bo tekla lepše nit od rok. Kolovrat tiho teče, naj tovar’šica reče, kar je v nedeljo slišala pri navku v cerkvi svetega. Boš tanko nit storila, da ne bi pozabila, kak<5 življenje nežno je, ki kakor nit pretei’ga se. Ti prejo tkal’c bo hvalil, če ž njd ne bo se žžllii; pri Bogu boš pohvaljena, če ga ne boš raz¬ žalila. Le pridno, dekle, prčdi, prav lepo nit naredi; bo skoraj smert nit vtergala , bo kon’c življenja tvojega. Kar si boš tu naprela, boš v večnost saboj vzela, al’ čednost’ lepih suknjieo, al’ pa pregrehe butaro. 133. Cvetice. Lepota vertom, polju, travnikom in gajem so mnogoverstne cvetice, ktere nas razve¬ seljujejo s prijetnim duhom ali z lepim cvet¬ jem. Nektere cveto poprej, nektere pozneje. Komaj je sneg s pomladi skopnel, že gledajo iz zemlje beli zvončki in rumeni jagleci, kakor bi hoteli glasno oznanjevati zaželeni prihod vesele pomladi. Potem se prikažejo višnjeve vijolice, bele ali rudečkaste mar¬ jetice in rumeno-svetle zlatice. Otroci jih 198 radi iščejo in veselo nabirajo v kitice in vence, s kterimi se nedolžno kratkočasijo. Pozneje vidiš v gozdni senci ta log e, dišeče šmarijnice in trojebarvane sir o tiče, pri potokih modre potočnice (mačkine oči)i med žitom p la vice in div ji mak, po ver- tih lepo cvetoče rože in lilije. In še pozno jeseni se vzdigujejo solnčnice, georgine in nebne iskrice v krasoti svojega cvetja. A ko pride zima, vse cvetice zveno in poginejo, ter Čakajo pod snegom, da nastane pomlad, ktera jih zopet kliče in oživlja. Tudi mi smo podobni cveticam, človek cvete, zori, vene in gre počivat v hladno zem¬ ljo ; prišel pa bode dan, ko ga bo zbudil Božji glas in mu dal novo življenje. 15J4. Šmarijnice. Nežka, liči ubožnega delavca, bila je bolna. Županova Mina jej je nosila vsak dan piskrec dobre juhe. ker bolna Nežka ni mogla uživati dru- zega, a njena roditelja sta bila preubožna, da bi bila mogla sama mesa za juho kupovati. Ko Nežka zopet ozdravi, misli si: Zupanova dobra Mina mi je nosila vsak dan tečne juhe, kako bi jo h mogla tudi jaz razveseliti? —• Slišala je, da ima Mina posebno rada dišeče šm&rijniee. Kakor hitro se prikažejo lepi pomladanski dnevi, hodi Nežka po- 199 gosto v bližnji gozd, da bi svoji dobrotnici nater- gala pervo kitico prijetnih lepili cvetic. Večkrat jih je že zastonj iskala; a necega dne jih vendar pod •starim bukovim drevesom zapazi daleč,notri v gozdu. V tem pa, ko vesela Nežka terga dišeče šmarijniee, sliši v bližnji goščavi govoriti dva človeka. „Gašpar, pravi eden, „zdaj se 1 ah ko maščujeva županu, ki je mojega brata spravil v ječo zaradi par tolarjev, ktere je bogatemu mesarju vzel. Glej, tukaj imam ključ od vrat njegove hiše. Neumna dekla ga je včeraj pustila tičati v vežnih vratih.“ •— .Dobro,“ pravi drugi, „nocoj pojdeva k županu, bova njega, ženo in hčerko poslala na un svet, in bova spraz¬ nila njegovo denarnico/ — Nežka strahoma po¬ sluša ta grozoviti pogovor, hitro se splazi s širni - rijnicami proti domu, nese jih županovi Mini in pove, kaj je strašnega slišala. Zupan skrivaj po¬ klice nekaj oroženih mož, in čuje z njimi zvečer na dvorišči pri vratih. O polnoči res razbojnika skozi vrata prideta, stražniki pa ju hitro zasačijo, in potem izroče sodni pravici, kjer sta bila zaradi mnogih hudodelstev kaznjevana. Rad pomagaj ubozemu v potrebi ; morebiti da te reši kdaj iz velike nesreče. 135. Gobe in mali. Gi o b e so mesnate in nekoliko sočnate rastline, ki imajo po večjem klobuček na 200 deblu. Rasto po zemlji, pod zemljo, po drev¬ ju in tudi po drugih rečeh. Nektere gobe so dobre za jed, a veliko jih je škodljivih in ze!6 strupenih. Treba jih je tedaj dobro po¬ znati, da kdo od gob ne dobode bolezni ali celo smerti. Jed ne gobe so smerčki (mavrohi), jurijčki in maslčnke, lisičice, kar- željni in kukmaki (šampinjoni). Posebno znamenite so go m o 1 j i k e. ki se nahajajo pod zemljo ali pa terdo pri tleh. Kresilna goba, ki raste po starem drevju, rabi se ustrojena in stolčena v kresanje in na rane, da se kri ustavi. Mah ima tanke listke, in raste po drevju, po kamenju, in po zemlji, oblčče cele dobra¬ ve in tudi travnike; drevju in travi je škod¬ ljiv. Mah pa nam daje tudi obilo prida. Iz mahu se napravljajo mehke blazine, ako se lepo odbere in posuši. Mah pije po visokih gorah dež iz oblakov, nataka studence in reke, varuje drevja prehude zime, ohrani perst in seme po skalovju, da ga veter ne odnese, in da ni pečevje vse golo. Beli mah, kteri raste po gorah, je dobro zdravilo za jetiko 201 136. Strupene* rastline. Kakor je vsa zemlja polna božjih darov, tako tudi za vsakim voglom rado raste kaj strupenega. Modri otroci ne jedo jagod, ne žvečijo zernja, in ne tergajo gob, kterih ne znajo, da si ne napravijo nesreče. Strupena zelišča so: Kr ista ve c, kteri ima zagorelo - zeleno Naperstec. 202 narezano perje, belo cvetje, in v ostri jezici černo strupeno zernje. Zobnik je kosmat in zoperno smerdi. V o I 6 j a jagoda 203 raste po hostah, ima po -I čevlje visoko steblo, zagorelo-zeleno perje, a v jeseni čer- Trobolika. ' VolCja jagoda. 204 no-svetle jagode, ki so naj hujši strup. Tro- beli k a raste za vodami in po močvirjih. M i š j a k pikasti (s m e r d 1 j i v e c) raste za mejami po senčnih krajih, ima kosmato, pikasto steblo, in smerdi zelo po mišje. Pasji (divji) peteršilj je zel6 podoben pravemu peteršilju; ako ga zmaneš, diši, kakor česen. Tudi podlčsek, naperstee, 205 Razhudnik (pasje zelišče). r a z h 0 d n i k, volčjak, p r e o b j č d a in 1 i s j d k so strupčne rastline. Strupčne gobe so največ nečedne in omamljivo smerdljive. Ako se potipajo , so 20 « Volčja češnja. polžke in sprijemkaste. Mii sni ca je rudeca in belopikasta, a zelo strupena. Nastavljajo jo mukam, da počepajo. 137. Rudninstvo. Rudnine se imenujejo splok stvari ali telesnine. ktere Jie žive in ne čutijo', tudi ne rasto, ampak se le vek saj o z vnanjim nabi¬ ranjem enakih delov. Rudninstvo je v zem¬ lji , posebno v hribih , in se razdeljuje na p er s ti in kamenje, soli. gorljive rud¬ nine in kovine (metale). Najimenitnejše persti so: il ali ilovica, iz ktere lončarji delajo lonce, sklede in drugo glinasto posodo. Pa tudi opeko ali cegel za zid in za streho narejajo iz ilovice. Krem eni ca se z lugasto soljo raztopi v ognju, in nam daje steklo na okna, steklenice in veliko drugih takih ste- 207 klenih reči. Apneni k sežgejo v ognju v apno, in delajo iž njega lepe podobe; a z meljo (kredo) pišemo. Navadno kamenje rafcimo v zidanje ; ta se imenuje apnenec ali apneni k. ki se da sežgati v apno, drugi pa b 1 e s t n i k, k^eri je rad moker. Skril daje lepe ploče na streho, pa tudi v pisne tablice. M r a m o r je bel, ceru, rudec, zelen, in tudi pisan; iz mramor- ja se režejo kameni za cerkvena tla. dragi stebri in podobe. Brusni k kamen se rabi, da se ž njim brusi skerhano orodje. — Izmed dragih kam en o v ima največjo imenitnost dijamant. kteri je tako terd, da steklo reže, pa je tudi svetel kot luč, ako se lično izbrusi. Več je vreden kot zlato in srebro, in se vkuje v drage perstane in v razne lepotine. Sol se imenuje vsaka, stvar, ktera se raztopi v vodi in naredi na jeziku občuten slad ali okus. Gorljive rudnine se dado žgati in rabiti v kurjavo in svečavo. Šota, ktere je mnogo na ljubljanskem močvirju, je iz persti segnjilih žival i, korenin in zemeljskega olja ; kopljejo jo, suše in rabijo namesto derv v kurjavo. Premog je iz železnatega ila in apna , navdan z zemeljskim oljem ; černo je 208 svetel, največ zeli) terci, in je tudi dober v kurjavo. Žeplo daje žeplenke. Kovine (metali) se poznajo po teži, svetijo se ter se dado v ognju raztopiti in ko¬ vati. Kopljejo jih v rudnikih ali čiste ali pa zmešane z drugimi stvarmi, ter jih raztapljajo v plavežih in obdelujejo na mnoge koristne reči. Najbolj znane so : zlato, sre b r o , ba¬ ker ali ko tl o vina , ko sitar, železo in živo srebro. Prid, ki ga nam prinaša rudninstvo , je velik. Ne mogli bi zidati priročnih prebi¬ vališč brez apna, kamenja in železa. Koliko pripravnega orodja bi ne imeli, ko bi ne bilo rudnine. Brez soh' bi ne bile jedi tako do¬ bre in zdrave. Tudi nektera zdravila se na- i*ejajo iz rudninstva. Koliko stotčro in stotero ljudi živi od obdelovanja rud in drugih ko¬ panim Jz zlata, srebra in iz kotlovine kujejo denarje, da se z njimi polajšuje tergovstvo. Tudi zlatarji rabijo zlato in srebro v dragotine in posode. Kako prečudno je razdeljeno bogastvo narave! 138. Železo. v Železo je najkoristnejša vseh kovin, zato ga je modri stvarnik veliko več, kakor 209 drugih kovin, v zemljo shranil. Izkopavajo ga, ko je še pusta ruda, ktera je zmešana z apnom, Ilovico in z žeplom, ter se imenuje železna ruda. V plavežu se raztopi ter se očisti v ognju od drugih reči; zdaj se imenuje lito železo. To pride zopet v ogenj, kjer se razbčli; potem se dene pod klddivo in se pokuje. Zel6 terdemu železu se pravi jeklo. Kar je pri živalih konj, to je pri kovinah železo za človeško življenje. Lahko rečemo, da je železo zvest in delaven domač tovariš, kteri hodi s človekom na njivo in na bojišče, ter vse hudo in veselo v življenju spremlja, če tudi tega ne čuti. Brez železa bi ne mogli trenotka živeti, ker železo se pretaka v naši kervi, in dela, da je rudeča; železo nareja deteta zibelko in rakev (trugo) merliču; železo nam zida hiše, greje stanice, zapira v _ # vrata. Železo orje naše njive, kosi travnike, žanje polja, in nam pomaga hraniti to, kar smo si pridobili. Z železom uterjamo konju podkove in ga berzdamo; iz železa narejamo parni voz in cesto železnico, iz železa je tudi tisti električno - magnetični tok, kteri hitro, kakor blisk, po tancem dratu nosi naše misli od mesta do mesta, od dežele do dežele. Dan današnji delajo čolne iz železa, in tudi po- Drugo Berilo za slovenske sole. 14 210 etavJjajo železne hiše in cerkve. Še celo naj¬ drobnejše lepotine vlivajo iz železa. Zlato in srebro je res svetlejše in lepše, a lahko smo brez srebernih kozarcev in zlatih perstanov, in kdor nima srebernih žlic in vilic, temu se prileže jed tudi se železnih vilic in iz kake pločevinske žlice. Železo je najmanj očitno med kovinami, pa vendar nam vse druge po¬ maga dobivati, in ž njim lahko vse druge kovine namestujemo. Železo je, kakor žito. ustvarjeno v potrebo in živež telesu in življenju, potrebno nam je, kakor vsakdanji kruh. 1311. Kladivo in železo. Enkrat je železo milo kladivu se potožilo: »Nehaj me tak’ z’lo kovat’, saj sem tudi jaz tvoj brat.“ »Kaj me boš tako tož’valo,“ je železu kladVo djalo; »kaj jeziš se nad menoj, saj terplm tud’ jaz s tabbj!“ Le železa se spomnimo, kadar reveži terpimo; ako nam Bog klad’vo da, bodmo v,smi¬ ljenja serefL 140. Baker ali kotlovina. Baker (kufer) je rudečkast, lepo se sveti, in je zelo raztezen. Kotlar ga obde¬ luje v različno orodje; dela kotle, ponve, po¬ krove i t. d. Tudi strehe pokrivajo z bakrom, in delajo denarje iž njega. Ako pride na baker 211 kislina, naredi se zeleni volk na njem, in ta je hud strup Zaradi tega morajo vse bakrene posode biti počrnjene. Zel6 nevarno je tedaj, če se kuha ali kaj druzega shranjuje v bakrenih posodah. — Ako se baker zmeša s činom, naredi se zmes. kteri pravimo bron. Iz brona lijo topove ali kanone. Tudi zvonovi, ki nas vabijo k božji službi in k molitvi, vliti so iz brona. 141. Kuhinjska sol. Sol se v vodi raztopi in dela občuten slad na jeziku. Nahaja se v naturi v brez¬ končnih zalogah. V" nekterih krajih so v zem¬ lji veliki skladovi -oli, skale, ki so iz samih terdih solnih kamenov. To je kam dna sol. Dob'v^ se po polnem čista, ali pa je zmešana z drugimi deli. Ako kamena sol ni dosti čista, raztope jo v vodi, pod ktero toliko časa kurijo, da vre in izpuhti; kar potem soli ostane, očistijo jo. razdrobe in jo narede v kosove ali pa vlože v sode. Maše cesarstvo ima zelo bogate solne jame na Gal iškem, na Tirolskem in Salcburškem. Najčistejša in najboljša sol je s t u d e n č- na sol, ktero kuhajo iz takih studencev, ki imajo sol v zemlji stopljeno v sebi. Taka 14 * sol se dobi, ako se slanica večkrat napelje na razloženo vejev r je ali protje, da počasi pre- kaplja in tako izpuhti. Tako očiščeno slanico speljejo potem po ceveh v velik kotel, pod kterim kurijo dotlej, da vsa. voda povre in izhlapi, ter da sol na dno sede. Potem jo denejo v košare in jo posuše. Morska sol je manj bela. Ta se dobiva iz morja, ktero ima mnogo raztopljene soli v sebi. Napeljejo namreč morsko vodo v ravne in široke jame, kjer voda na solncu izpuhti, sol pa ostane. Ker je ta sol ostra, dobra je posebno v nasadjanje morskih rib. Sol dela jedi okusne, ter brani, da meso ne zada'hne in se ne izpridi. Jezus je svojim učencem rekel: „Vi ste sol zemlje. “ 142. Vse stvari zaradi človeka! Vse okoli je veselo, stvarnikovo moč časti; meni, o Gospod ! si stvaril, kar na svetu je reči. Meni pasejo se čede, ptički v zraku mi pojo; meni ribe povodniee plavajo tam pod vodo . Meni cvetje se razgrinja, drevje daje sladki sad; meni polja rumenijo, meni klije zelenja, d. Tudi si zaklade drage shranil meni še v zemljo; meni solnce, luna, zvezde razsvetljujejo nebo. Stvarnik, Bog neskončne slave, kako krasen si še ti! z vsakim svitom, nebnim žarom misel mite se budi. Peti razdelek. Zemljepisje in domovinske zgodbe. 143. Zemlja in nje deli. Zemlja, na kteri prebivamo, je terda, ne¬ prozorna krogla (kugla), ki plava v zraku, in se vsako leto enkrat okoli solnea. a vsakih 24 ur okrog svoje osi zasukne. Proti solncu obernena stran ima dan, a una noč zato, ker zemlja dobiva svojo svetlobo od solnea. Da je zemlja okrogla, nam pričajo ljudje, kteri so šli na ravnost, v eno mer po morju ter so zopet z druge strani prišli na tist kraj, od koder so se bili vpotili. To bi ne bilo mogoče, ako bi zemlja ne bila okrogla. — Tudi sami se lahko prepričamo, da je zemlja okrogla. Ako potujemo po veliki ravnini ali po morju proti kacemu kraju, vidimo najpo- prej verhove hribom, drevesom, zvonikom in hišam ; in ko bliže pridemo, nam se še le prika¬ zujejo počasi tudi spodnji dčli teh reči. To pa bi se ne videlo tako, ako bi zemlja bila ravna. 214 Zemlja je zeld velika, ker ima v obsežku 5400 nemških milj. Najvišje gore na zemlji so kakor pesek na krogli, in naša jezera so kakor kapljice v vedru vode. Velika je zemlja, pa je vendar le mala točka na nebesni širjavi. Suha zemlja se deli na pet delov. Pervi se imenuje Evropa, v kteri mi prebivamo; drugi je Azija, v kteri je bil pervi človek ustvarjen, in kjer je bil naš zveličar rojen. Tretji del je A f r i k a , kjer je najhujša vročina, Četerti del je Amerika, ktero je našel Krištof Kolumb 1492. leta; ravno na¬ sproti nas je, in ima noč, kadar je pri nas dan. Peti del zemlje je Avstralija, ki so je sami otoki, ktere so našli v novih časih mnogi po- morniki. Pervi trije dčli zemlje se imenujejo star i, a poslednja dva novi svet. Imamo obraze ali podobe zemlje, ktere imenujemo zemljevide. Na zemljevidih vi¬ dimo lice zemlje, morja, jezer in rek, hribov in dolin, deržav in dežčl, a samo vse v prav majhni meri. Zemljevidi kažejo po večjem le posamezne dežele, manjše ali večje dčle zemlje. Upodabljajo pa tudi vso zemljo v dveh okroglih polovicah na ravni ploski, da kaže ta stran Evropo, Azijo in Afriko, a druga stran Ameriko in Avstralijo. 215 144. Morje. Suho zemljo obliva od vseh strani morje, to je. zelenkasta, grenka in slana voda, ktera se ne more piti. Pomorniki morajo pomreti od žeje sredi morja, ako jim izmanjka sladke vode. Morje je malokdaj mirno, temuč se neprestano giblje, da se ne usmrddi. Morje pada vsakih b ur, ter odstopi nekaj čevljev od kraja, a drugih 6 ur zopet hitro n ara sta in nastopa. Padanje morja se imenuje odtok, a rar-t p r i t o k. Poglavitni oddelki morja so: Severno in j u ž n o le d e no morje, kjer je največ zima in led ; večerno , A 11 a n t o v o m o r i e med Evropo, Afriko in Ameriko; tiho morje med Azijo in Ameriko. Nam najbliže je j a d r a n s k o m o r j e , ki seza do Tersta, Dalje pod jugom je srednje m orje med Evropo , Azijo in Afriko, (lemo mo r j e je med Evropo in Azijo ; vanje se stekajo naše velike vode. Pod morjem so velike gore in doline, kakor po suhem , pa jih voda zaliva. Po nekterih krajih je morje po mnogo tisoč *) *) tiso? = tavžent. čevljev globoko , a po drugih plitvo. in se lahko izmeri. Na morju se živi veliko ljudi, ki v ladi- jah parnicah in drugih po vseh krajih sveta blago vozijo. Pirnice goni hlap, a druge ladje (jadrenice) sapa ali veter; hitreje begajo kot ptice pod nebom. Na morju so velike nevar¬ nosti, ter pomorniki užijejo mnogo straha in nadlog. Resničen je pregovor, ki pravi: „Kdor ne zna moliti, mora na morje iti. w 145. Prebivalci na zemlji. Na vsi zemlji živi nad tisoč milijonov ljudi, ki so različne podobe, imajo razne še¬ ge in vere, ter govorč mnogoverstne jezike. Ljudje, kakor smo mi. bele kože in z rude- čimi lici, živč po vsi Evropi in tudi še daleč po drugih delih sveta v Aziji, v bližnjih kra¬ jih Afrike,«v Ameriki in še celo v Avstraliji, kamor so se preselili in se še preseljujejo, Sicer pa so v Afriki čemi murini (zamorci) z volnatimi lasmi, v Ameriki Indijanci, ru- dečkasti, kakor baker ali kufer, v Aziji rumeni Mongolci s tankimi lasmi in z majh¬ nimi očmi; v Avstraliji živč r uj a vi in divji Malajci. 217 Mnogo ljudi je po svetu omikanih in poučenih, a še mnogo več divjih, ki žive v temi nevere in krivoverstva, ter še ne znajo prav svojega stvarnika. Dobodo se tako si¬ rovi narodi, da pri njih prodajejo ljudi, kakor pri nas živino, in jedo še celo človeško meso. Omikana ljudstva se živč s pojedelstvom, z živinorejo, obertništvom in s trgovino; a divjaki se le živč z ribarstvom in zverinskim lovom. Zares razni in mnogoverstni so ljudje po zemlji, a vendar smo vsi otroci nebeškega Očeta ter bratje in sestre med saboj. Vsi se moramo ljubiti in drug druzemu pomagati v časno in večno srečo. 140. Materina dežela in domovina. Kraj , kjer smo bili rojeni, imenuje se naš rojstveni kraj. V tem preljubeznji- vem kraju je tekla naša zibelka, cvetle so nam perve cvetice in prepevale ljube ptičice. Še ptičica zna in ljubi svoje gnjezdo ; kako bi li človek mogel pozabiti svojega pri- serčnega rojstvenega kraja! — Dežela, v kteri je naš rojstveni k raj , imenuje se tudi naša materina dežela. Kranjcem je ma¬ terina dežela Kranjsko, Korošcem Ko- 218 roško, Štircem Š t i r s k o itd. V materini deželi smo preživeli svojo mladost. Sleheren zelen hribček in vsaka dolinica nas spominja veselih mladih časov; vsak studenec nam pri¬ poveduje od preteklih mladih let. Lepi trav¬ niki in zelene ledinice nam kažejo, kako smo brali perve cvetice, lovili pisane metulje, in kako veselo se nam je stekalo naše mladensko življenje. Kdo bi priserčno ne ljubil svoje mile materine dežele! Ne sramuj se ne svojega kraja, ne naroda, in ne svojega jezika, kterega so te naučili ljuba mati ! Materina beseda je živa priča iskrene materine ljubezni; kdor ma¬ terin jezik zataji, ta matere vreden ni. Kranjsko, Koroško, Štirsko ali Štajersko itd. so dčli avstrijske deržave. V tej veliki deržavi je razen Slovencev še mnogo drugih ljudstev, ki govore različne jezike, imajo različne šege ali navade, in so zdru¬ žena pod očetovsko oblastjo našega svetlega cesarja. Avstrija je tedaj naša občna do¬ movina. V domovini dobiva vsak priden prebiva¬ lec svoj potrebni živež; tukaj se izučuje in izuči koristnih znanosti, ima varnost svo¬ jega življenja in imenja ter mnoge dobrote^ ki mu pomagajo zverševati namen. 219 V domovini skerbl deželska oblast za našo blagost, za ljubi mir in za pravico ; a duhovska gosposka skerbl' za naše zve¬ ličanje. Kdo bi za vse to ne bil priserčno hvaležen ! Kdo bi ne ljubil svoje drage do¬ movine ! Kdo bi za njo ne dal blaga in živ¬ ljenja, ako bi bilo treba ! 147. Popotnikova pesem.. Popotnik idem čez goro, od doma jemljem še slovo ; in kamor se oko ozre, povsod se mi nov svet odpre. Tud’ tukaj solnce hodi v krog, dolino vidim, hrib in log; a solnce naše bolj blišči, in brib naš lepše zeleni. Tud’ tu cvetb cvetičice, po njih šume čebelice; a naših rož je lepši cvet, čebelic naših slajši med. Skoz’ mesta hodim in vasi, povsod drugač’ se go¬ vori; jaz tuj’c nikogar ne poznam, in sred' ljudi povsod sem sam. Dežela ljuba, kje ležiš, ki jezik moj mi govo¬ riš, kjer znanci moji še žive, prijatlji moji v gro¬ bih spe? Zdihujem, vprašam vedno: kje? prijat’lji, k vam želi serce. Perut imeti si želim, da k vam domov, ko ptič, zletim. 148. Kranjska in sosednje dežele. K r an j s k a vojvodina razpada na tri dele : Gorenjsko. Dolenjsko in Notranjsko. Gorenjsko stran v zgornjem delu okrog in okrog oklepajo visoki hribje, med 220 kterimi Triglav veličastno k višku moli. V dnu Triglava izteka Sava, največja reka te dežele, iz dveh izvirkov. Ta gorata stran je polna naravnih lepot, ktere so se tudi že razznanile po široeem svetu. Posebno lepo se kaže Blčdsko jezero; ni veliko, a na sredi ima otok, in z otoka se vzdiguje pri¬ jazna cerkvica matere Božje. Spodnji del gorenjske strani je velika ravnina, ki je ne¬ koliko preterguje Šmarij na gora z lepo cerkvijo Marije device. V koncu te ravnine stoji Ljubljana, poglavitno mesto kranjske zemlje, poleg Ljubljanice, južne in Rudolfove železnice ; ondi imata svoj sedež deželni pogla¬ var in knezoškof. Tu je več učilišč in učilnih zavodov ali naprav, obert in tergovstvo. Druga mesta na gorenjski strani so: Kranj, staro mesto ob Savi, Kdmenik, Škofja Loka in Rad o vij ica ; Ter Žič je terg z obilo obertnostjo. Notranjsko je, razen Vipavske (Li- pavske) doline, povsod široko kamenato po¬ gorje, kakoršno se sploh imenuje K r a s. V tem pogorju doline niso odperte, podobne so le ko¬ tlom ali nečkam ; tudi je pod zemljo polno votlin in jam. Postojinska jama sluje daleč po svetu in ima oljilo lepega kapnika. Ka Krasu vode vse ponicdjejo (potekajo) v votline in lijdkom podobne globine; gredd daleč pod zemljo in prihajajo zopet na dan. Pri Cerk¬ nici teke vode delajo sloveče jezero; a pri Verhniki se iz teh vod zbira Ljubljanica, ki precej pri izvirku lahko ladije nosi. Na 221 notranjski strani stoji Idrija, rudarsko mesto, ki ima zelo bogate jame živega srebra. Lož je staro mesto. Dolenjsko je, razen Kerške doline, vse gorato ; vendar hribje niso tako visoki; naj¬ višji je Kom z dvojno cerkvijo na verhu. Okoli Kočevja in R i b n i c e je svet enak Krasu; doline so podobne kotlom, in vode ponicujejo pod zčmljo, ter tiste kraje, kjer vode tako pod zčmljo p o ni c lijejo, imenu¬ jemo zato Ponikve. Na dolenjski strani so mesta: Novo mesto na Kerki. Kostanje¬ vica, K e r š k o, Metlika, C e r m 6 m e 1 j, Kočevje in Višnja gora. Kranjska dežela šteje stanovalcev do pol milijona; ljudje se živijo s poljedelstvom, nekaj tudi z rudarstvom, obertom in s ter- govstvom. Poljedelstvo prideluje žita in kuhe vsacega plemena. V Vipavski dolini in po dolčnjski strani raste tudi vinska terta. Ru¬ darstvo daje živega srebra, svinca, železa in kopanega ogljija (premoga). Od Krajnskega proti južnozahodni strani leži avstrijsko Primorje, ki se raztčza poleg jadranskega morja. Primorje ob- seza Teržaško mesto z okolico, mejno grofovino istrdnsko in pokneženo grofovino g o r i š k o in gradiščansko. T e r s t je glavno mesto in pervo tergovsko pristanišče avstrijskega cesarstva. Deželni poglavar in škof imata ondi svoj sedež. V Istri je Pazin, Poreč, škofov sedež, in Pulj (Pola), vojaško pristanišče. K Istri se štejejo otoki K er k s škofovim sedežem, Cres in Lošinj. Na Goriškem je Gorica, lepo mesto blizu Soče, sedež pokneženega nadškofa; Oglej (Aquileja), zdaj majhen kraj, a v starem času sloveče mesto. — Ljubljano s Terstom in Gorico veže železnica, od ktere derži tudi cesta čez Bistrico v Istro in na Reko, ter zopet čez Vipavo na Gorico. Od Kranjskega proti severu leži k o r o š- k a vojvodina. Tq dežela je precej go¬ rata, a daje obilo železa in svinca. N aj v e čj a reka je Drava, ki teče podolgoma skozi vso deželo. Celovec je glavno mesto, sedež deželnega poglavarja in kerškega knezo- škofa, Bel j d k, mesto na Dravi, je velika založnica koroškega železa. Hribje okrog Beljaka dajo najlepši svinec. — Železnica, ki seka Koroško od vzhoda na zahod, veže to deželo tudi s kranjsko. A Kranjsko veže s koroškim še trojna cesta. Ta cesta je od Ljubljane do Kranja Je edina; a nad Kranjem ■se deli na tri strani: čez Ljubelj na Celovec, čez Koren na Beljak', in ob Kokri na Kapljo Od Kranjskega proti severno - vzhodni strani se razširja št irska (štajerska) vojvo¬ dina, ktero železnica in tudi druga cesta veže z Ljubljano. Stirsko ima v severnem goratem delu mnogo rudnikov in samokovov (kovačij) za železo; tudi ima bogate soline in dobro živinorejo. V južnem in vzhodnem delu pa so rodovitne doline in ravnine, ki dajo dosti žita in vina. Večji reki v tej-deželi sta Mura in Drava. Sava dela /mejo s Kranjskim. Gradec je glavno mesto, stoji' na. obeli straneh Mure, ter je sedež deželnega poglavarja in sekovskega knezoškofa. Pomniti je še treba na gorenjem Št irskem: Bruk, okrožno mesto poleg Mure, dalje: Ljubno, Judenburg inMarljno Celje, sloveč božji pot; a na dolčnjem Štirskem: Maribor, poleg Drave s škofovskim sede¬ žem, dalje Celje, Ptuj in Radgono. Od Kranjskega proti južno-vzhodni strani je hervatska kraljevina. Dežela je po- večjem ravna, in Sava jo preteka po sredi. Zagreb, ne daleč od Save, je glavno mesto, sedež deželnega poglavarja , ki se imenuje ban, tudi sedež nadškofov. Pomnijo naj se še mesta: Varaždin, poleg Drave, K r 1- ževci, Karlovec, terdnjava poleg Kolpe, in zlasti Reka, prosto tergovsko pristanišče; pri jadranskem morju; Sisek, na stoku Kolpe in Save, središče žitnega tergovstva. — Kranjsko veže s Hervatskim železnica skozi štirsko stran; a tudi cesta deržl iz Ljubljane do Novega mesta, ter od ondod čez Kostanjevico na Zagreb in čez Metliko na Karlovec. 149. Avstrijsko-ogersko cesarstvo. Po sredi Evrope se razprostira ozemlje, ktero obseza skoro 16. del Evrope. Ko bi človek s kake primerne visočine mogel od vseh strani pregledovati te velike dežele, ne mogel bi se jih kmalu nagledati. Videl bil velike in široke ravni, po kterih cveto lepi 224 vertje, in zelen č rodovitna polja; videl bi visoke gore z belimi verhovi, krasna jezera, ktera se, kakor sreberna očesa, blesketdjo izmed čverstega zelenja, videl bi nešte vilno rek. ktere se pretakajo po deželah in pospe¬ šujejo brodarstvo, obert in tergovino; videl bi jadransko morje, ktero te dežele druži z najdaljnimi tujimi kraji. 34 milijonov ljudi se šteje srečnih, da prebivajo v tem prijetnem podnebju. Tudi mi smo med temi. To veliko ozčmlje se imenuje avstrijsko cesarstvo, naša občna in druga domovina. Različen je jezik, kterega govore; avstrijski prebivalci; a vsi smo lepo zvezani z domovinsko lju¬ beznijo, in smo združeni v veliko ljudsko občino. V avstrijskem cesarstvu so naslednje kronovine: 1. Avstrijska pod Anižo, kjer je glavno mesto Dunaj ali Beč na Dunavu, ki je tudi glavno mesto vsega cesarstva in sedež cesarjev. 2 . Avstrijska nad Anižo, kjer je glavno mesto Line na Dunavu. Avstrijska ali Avstrijsko pod in nad Anižo je na d v oj vodi na Avstrijska. 3. Vojvodina Salcburška, kjer je glavno mesto Salcb ur g. 4. V o j v o d i n a š t i r s k a (štajerska), kjer je glavno mesto Gradec (Graz) na Muri. 5. V o j v o d i n a koroška, kjer je glavno mesto Celovec (Klagenfurt). 225 6. Vojvodina kranjska, kjer je glavno mesto Ljubljana (Laibach) na Ljub¬ ljanici. 7. Kneževina g o r i š k a, Gradi¬ ščanska in Istra sTeržaškim mestom ter z njegovim obmdstjem vred, kjer je glavno mesto T e r s t (Triest) pri jadranskem m o r j u. Koroško, Kranjsko, Gorica, Istra in Terst skupaj se imenuje Ilirska. 8. P okn e ž ena grofovi n a tirolska in Predar el s k o, kjer je glavno mesto In š p ruk (Innsbruck) poleg In a. 9. Kraljevina češka, kjer je glavno mesto Praga (Prag) na obeh straneh Vol¬ ta v e. 10. M e j n a g r o f o v i n a m o r a v s k a, kjer je glavno mesto Bern o. 11. Vojvodina gorenja in dolenja s 1 e š k a , kjer je glavno mesto O p a v a (Troppau), 12. Kraljevina g a 1 i š k a in 1 o d o- mirska, kjer sta glavni mesti Levov (Lemberg) in Krakov. 13. Vojvodina bukovinska, kjer je glavno mesto Cer n o vi c e. 14. Kraljevina dalmatinska, kjer je glavno mesto Zader (Žara) pri jadran¬ skem morju. 15. Kraljevina o g e r s k a , kjer so glavna mesta: Pesta (Pest), Budim (Ofen), Drugo Berilo za slovenske Sole. 15 226 P o ž u n (Presburg) , Š o p r o n j (Odenburg), Košiče (Kaschau), Veliki V a radi n (GroB- wardein) in Temi Švar (Temesvar). 16. Kraljevina hervatska m sla¬ vonska, kjer je glavno mesto Zagreb (A gram). 17. Vdlika kneževina sibinjslca (e r d e 1 j s k a), kjer je glavno mesto Kološ (Klausenburg). 150. Vode in gore. Najimenitnejše vode po avstrijskem cesarstvu so: D u n a v a, ktera teče iz Nem¬ škega mimo Dunaja na Ogersko, ter se na Turškem izliva v černo morje; Voltava ali Mo Ida v a in Laba na Češkem, Tisa na Ogerskem. Po Štirskem teče M u r a mimo Gradca ; Drava iz Tirolskega pridere, ter gre po Koroškem, potem mimo Maribora na Her- vatsko, ter se združuje pod Osekom z Du- navo. Druge reke po Slovenskem so: Sava, Savinja, Kolpa, Soča i f. d. Po vseh teh vodah vozijo na ladijah pamicah in drugih, ter na plaveh žito, vino, les in mnogo drugih tergovskih stvari. Velika jezera so: na Ogerskem Blat¬ no in N e ž i d e r s k o jezero, na Koroškem Celo v š k o , na Kranjskem B 1 e d s k o, Bohinjsko in čudovito Cer k n iško jezero, ktero po letu usahne a po zimi se zopet nateče. 227 • Gr o r e in planine so po avstrijskih deželah velike. Posebno gorati kraji so : Ti¬ rolsko , Saleburško, gorenje Stirsko, Koroško in Kranjsko. Po Ogerskem so velike ravnine. Najimenitnejše gore na Češkem so : Rudne gore na saski in K erkonoši na sleški meji. Na Ogerskem so velike K a r p a t s k e gore; na Koroškem, Tirolskem in Gorenjem Stirskem so visoke plan i n e se snežniki. Najvišji snežnik na Kranjskem je Triglav, a na Koroškem Zvonik. 151. Na goro. 1. Na goro, na goro, Na sterme verhe! Tja kliče in miče In vabi serce. 2. Na gori cvetice Najzaljše cvetd, In ptice preljube Najslajše pojo. 3. Na gori pod mdnoj Oblaki vise, Nad manoj višave Bliščijo vedre. 4. Na svobodni gori Ni zem,škili nadlog ; Nad manoj, pod manoj. Krog mene je Bog. 5. Tedaj le na goro, Na sterme verhe! Tja kliče in miče hi vabi serce. 152. Pridelki v avstrijskem cesarstvu. Avstrijsko prideluje toliko mnogoverst- nega blaga ter toliko vrednega, da zaradi tega ni na svetu deržave enake avstrijski. Za tergo- vino imamo železnice in drage ceste po suhem, 15 * korablje ((barke) in ladije parnice po vodah, da se. lahko pošilja blago iz kraja v druge kraje. Zlato in srebro kopljejo na Oger- skem in Erdeljskem, cin na češkem, svi¬ nec na Koroškem, živo srebro v Idriji na Kranjskem. Dobro železo se dobiva na Štirskem in Koroškem. Sol napravljajo po¬ sebno na Salcburškem, v gorenjem Avstrij¬ skem in v Velički na Grališkem. Dobiva se pa tudi mnogo morske soli iz jadranskega morja. Vina in žita se na Slovenskem in Nemškem v dobrih letinah mnogo pridela, ter se prodaje v druge kraje. Poljsko delo, živinoreja, rokodelstvo in obert cvete po avstrijskih deželah. 153. Rudolf Habsburški. R u d o 1 f, g’ r o f Habsburški, bil je prav pobožen mož, kteri je po očetovski ljubil svoje podložnike. Kadar je uravnaval kak pravni prepir, vselej je razsodil tako, da je bilo prav pred Bogom in pred ljudmi. Večkrat se je kratkočasil tudi z lovom. Enkrat pride po slčdu divje zverine do potoka. Tu zagleda duhovnika, ki ravno misli izuti čevlje in nogavice. „Kaj delate tukaj ?■“ vpraša grof duhovnega. In duhovnik odgovori: ^Poklicali so me k umirajočemu človeku, ter moram hiteti, da mu prinesem sveto popotnico. A narastel se je od dežja ta potok tako zelo, da je odnesel berv, in zato moram prebresti 229 vodo, da bolniku še ob pravem času pomorem v smertni uri. 44 — Globoko gane to blazega Rudolfa. Misli: tukaj je pričujoč Jezus, moj Bog in odrešenik. Naglo stopi s svojega konja, poklekne in ga ponudi duhovniku, rekoč: „Hitite umirajočega pokrepčat z nebeško jedjo!“ — Drugi dan privede duhovnik tega zalega konja grofu nazaj , ter se mu priserčno zahvali za to dobroto. A Rudolf pravi : „Bog ne daj, da bi jaz zdaj še rabil v posvetne reči konja, kteri je nosil mojega Gospoda in odrešenika. Dal sem ga temu, od kterega sem vse dobil in vse imam, — čast, bogatstvo in življenje." Ta pobožni, bogoboječi in pravični grof Rudolf je začetnik naše avstrijske cesarske rodovine, ktera gospoduje v najlepšem in naj¬ mogočnejšem cesarstvu na zemlji. Tako tedaj Bog, kralj vseh kraljev, habsburški rodovini stotero plačuje in blagoslavlja, kar je nekdaj pobožni Rudolf na božjo čast storil. 154. Ljubezen do domovine. 1792. leta in pozneje, ko so se vojskovali Avstrijanci s Francozi, vladal je na Avstrijskem cesar Franc. V tem hudem času so cesarju Francu njegovi, podložniki dajali mnogo radovoljnih daril, da jih je obračal domovini v hrambo. Posebno znamenit je ta zgled: 1793. leta pride neki preprost kmet na ce¬ sarjev dvor, in bi rad govoril s cesarjem. Dobri cesar je vsacega tudi najuboznejšega podložnika rad pred-se pustit. Kmet pride tedaj pred cesar j op- 23 O in reče: „T'udi jaz sem Vam prinesel nekaj* — ter položi na mizo v mošnjici tisoč goldinarjev. Cesar se zelo začudi , da mu preprost kmet daruje toliko in tako. „ Kdo in od kod ste ?“ vpraša ga prijazni cesar. „Tega ne sme nobeden vedetiodgovori kmet zelo kratko , poslovi se in odide. Cesarja zdaj se bolj mika zvedeti kaj o preprostem kmetu. Hitro posije služabnike za njim, naj bi ga še vprašali za njegovo ime in domovanje. Kmet pa se jim posmeje in pravi : „Ali menite, da bom vam povedal , kar še cesarja nisem hotel?' 1 ' 155. Lep zgled. Cesar Franc je stanoval po leti 1832. leta v Badnu, mesfu na doljčnjem Avstrijskem. Zvečer se večkrat hodi izprehajat , in ima le samega spremljevalca s saboj. Prigodi se, da cesar sreča štiri pogrebce, ki nesb merliča v rakvi na poko¬ pališče. Ta merlič je bil uboznega stanu , in nobenega človeka ni bilo, da bi ga bil spremljal na pokopališče. Cesar v lem z glavo zmaje , ter pravi svojemu spremljevalcu : „To mora gotovo biti kak ubožec, ker nima nobenega človeka, da bi za njim žaloval; jaz sem deželni oče imovitim in uboznim: pojdiva mu midva k pogrebu.“ Po¬ božno odkrije cesar sivo glavo, ter gre tiho in moli za rakvo tega ubožca. To vidijo nefcteri, in hitro se tudi pridružijo, ter čim dalje gredo, tem bolj narasla versta pogrebcev. Tri leta potem je umeri tudi cesar Franc, in obžalovali so njegovo smeri vsi narodi veli- cega avstrijskega cesarstva , 231 156. Cesarjeva podoba. r majhni vasi so prišli necega dne zopet gospod fajmošt r k svojim ljubim malim v šolo. Zdaj niso prišli sami; bili so z njimi tudi vre župan, oče šolski in še nekaj drugih sosedov iz vasi. Tudi so gospod fajmoštev prinesli s saboj nekaj s pertom pokritega. Položili so to na mizo , in ko z otroki odmolijo , začno tako govoriti: „ljubi otroci! že večkrat in mnogo sem vam pravil od najvišje deželne gosposke, od našega občnega očeta, presvetlega cesarja , in vem, da sle si vse to prav dobro zapomnili.“ „ Smo, smo! u odgovori več učencev, in nekteri tudi vstajejo, da bi odgovarjali. — „ Vemo, da je cesarja postavil Bog,“ pravi neki deček. „Vemo, da jim zato moramo biti pokorni, vemo, da se cesarstvu našega cesarja imenuje avstrijsko, ki je zelo veliko in lepo, ter ima v sebi več dežel in da prebiva v teh deželah do 34,000.000 ljudi , kterim vsem so cesar ljub oče, kakor oče v družini kake hiše: vemo, da cesarja spoštovati, ljubiti, služiti mu in pokorovafi se zapoveduje četerta božja zapoved.“ — Tako so odgovarjali pridni učenci. „Tako je prav," pohvalijo jih gospod faj- mošter ; „ali pa veste, kakšen li so naš ljubi ce¬ sar ?“ — „Ne vemo, ne vemo, nismo jih še ni¬ koli videli “ pravijo učenci. — „Ali bi jih radi poznali?' 1 „Radi, radi! u oglasi se vsa šola. do¬ gledne jih tukaj!“ — S temi besedami odkrijejo gospod fajmošter to, kar so poprej prinesli ter na mizo položili, in pozdignejo k višku. „Joj, lepo, lepo!“ zavpijejo vsi otroci. Bila je lepa podoba z zlatim oklepom, ki je kazala presvetlega cesarja » 232 kakor živega. — Otroci se ne morejo nikoli na¬ gledati te blage cesarjeve podobe. Potem pravijo zopet gospod fajmoster : Kaj menite, ali naj pustim to podobo tu pri vas soli , ali jo naj zopet vzamem s saboj domov ? — „ Tukaj , tukaj naj bo !“ prosijo vsi z enim gerlom. — „Tedaj vam jo pustim tukaj, “ pravijo gospod fajmoster, ter jo obesijo na čeden kraj na steno v šolski izbi. Zopet se obernejo k svojim ljubim učencem, in kakor da bi jih hoteli spomniti, naj pozdra¬ vijo cesarja, reko jim še: „ Tudi znate neko lepo pesem, ki vam je zelo ljuba,“ — „Ta je cesarska pesem, “ pravijo veseli učenci, in že se pripravljajo, da bi jo zapeli. — „Le zapoj'te jo, “ pravijo gospod fajmoster, in otroci zapojo z ga- nenim in zelo navdušenim glasom, ter po vsi šoli se razlega ljubljena cesarska, pesem. 157. Cesarska pesem. Bog obvaruj, Bog ohrani Nam cesarja, Avstrijo, Naj nas 'modro vlada, brani, Močen z vere terdnostjo ! Krono mu branimo dedno Zoper vse sovražnike : S tronom habsburškim bo vedno Terdna sreča Avstrije. Stojmo zvesti, jaki, brumni, Za pravico in dolžndst; Kadar pa velja, pogumni y boji kažimo serčndst! Avstrija iz vojsk viharja Se brez slave ni prišla. $ <3 233 Vse za dom in za cesarja, Kri, življenje naj veljd! Kar nam stvari obertnija, Varje naj vojščak močdn. Učenost in umetnija Naj zmagujete na dan! Sreča naj deželi klije S slavo njej zedinjeno : Božje solnce v miru sije Naj nad srečno Avstrijo! Terdno dejmo se skleniti: Zloga pravo moč rodi; Vse nam bo labkd storiti, Ako združimo moči. Brate vodi moč edina Nas do smotra enega; Slavna cesar, domovina! Večna bode Avstrija! (Pristavek.) In s cesarjem zaročnica, En’ga duha in rodu Vlada mila cesarica Nevenljivega cvetu. Kar je v pravo srečo šteto, Bog obema podeljuj; Franc Jožefa, Lizabeto, Hišo Habsburg obdaruj! 1”>8. Evropa. Evropa je najmanjši a najlepši in do /.daj tudi najsrečnejši del zemlje. V njej je podnebje najbolj zdravo, zemlja najlepše obdelovana, ljudstvo najbolj omikano, in sveta vera najbolj razširjena. Evropljani so največ kirstijani, nekteri pa so tudi judje in maho- 234 metanci. Po jeziku je naj več Slovanov; po¬ tem so Nemci, Francozi. Angleži, Lahi, Spani- joli, Turki, Gerki, Ogri i. t. d. V Evropi je naša ljuba domovina, avstrijsko cesarstvo. Proti zahodu in 'severu so zemlje nemške deržave, kakor: bavarska kraljevina, kjer ste imenitni me¬ sti Mnihov in Augsburg; pruska kra¬ ljevina, v kteri je glavno mesto Berlin. V sredi nemške zemlje je saska in virtem- berška kraljevina ter več drugih manjših deržav. Imenitna mesta v teh krajih so: Draždane, Frankfurt na Menu in Lipe k. Na lipskem polju je bila 1813- leta slovčča bitva z Napoleonom I. Proti solnčnemu zahodu so : H o 1 a n d s k a, Belgija in Francoska; včliko mesto na Francoskem je Pariz. Med Avstrijo in Fran¬ coskim je š vaj car s k a dežela. Pod veččrnim jugom se francoskih deržav derži španska kraljevina , v kteri je glavno mesto Ma- d r i d. Za Špansko v zahodu je p o r t u- galska kraljevina z glavnim mestom Liz¬ bona. Najdalje v zahodu je angleška, irska in škotska (šoti a n s k a) kraljevina na otokih, kjer je London, največje mesto vse Evrope. V severni Evropi je Danska, Švedska in Norveška; dalje,je rusko ali rusov- sk o cesarstvo, ktero ima svoje dežele v Evropi in Aziji, ter je največja deržava v Evropi. Slavna mesta so: Petrograd in Moskva, a na Rusko-Poljskem V a r š a v a. 235 Turško cesarstvo je od nas proti jutru in jugu, ter ima svoje dežele v Evropi, Aziji in Afriki. Glavno mesto na Turškem je Carigrad. V turški oblasti so posrednje tudi dežele: Serbska, Moldovska in Valaška. — Za Turškim leži mala gerška kraljevina z imenitnim mestom Atene. V južni Evropi je Laško ali Tali- j a n s k o. Glavno mesto je Rim, glavno mesto vsega katoličanstva. Druga znameni¬ tejša mesta so : Benetke, Mil a n, Turi n, Florencija, Na p olj in Palermo. 159. Sveta dežela. Za srednjim morjem v Aziji je sveta ali obljubljena dežela, v kteri je bil rojen Božji sin, naš Zveličar, kjer je terpel, umeri in nas odrešil. Nekdaj so to deželo imenovali Kanaan, a zdaj ji pravijo Palestina ali sveta dežela. Palestina je največ gorata. Proti severu je Libanon, to se pravi: snežnik; proti jugu, na srednjem morju je gora Kar¬ mel, a v sredi dežele Efrajm. Najimenitnejša reka v Palestini je J o r- dan; teče od severa proti jugu, nad 50 milj daleč. Ob jezeru Genezaret, kjer so kraji: Betsaida, Kapernaum in Tiberija, je Jezus pogosto hodil. Ti kraji in tudi Naza- r e t, Kana in N a j m so bili v Gal i 1 e j i. Proti jugu od Galileje je bila Samarija s kraj i: Samarija, S i h e m i. t. d. Južna stran Palestine se je imenovala % 238 Judeja, med srednjim in mertvim morjem, Ta dežela je bila najbolj Jjudnata; nje glavno- mesto je bilo Jeruzalem. Na nečem mest¬ nem hribu, na Sijonu, bilo je poslopje Davi¬ dovo ; na Moriji je stal tempelj. Blizu mesta je bil hrib Do I g ata, kjer je bil Jezus križan. Drugi imenitni kraji so bili: Jeriho, Emavs, Betlehem. Med Jeruzalemom in oljsko, goro se je stekal potok Cedron, v dolini Jozafat. Vzhodna stran Palestine se je imenovala Pereja; ondod je Jezus le redko hodil. Palestina je gorka in rodovi ta dežela. Ljudje so se bfivili s poljem in živinorejo. Tudi vertna in sadna reja je bila na visoki stopinji; posebno obilo dobička je dajalo oljkovo drevo. Iz oljkovega sadja, iz oliv, se je napravljalo zelo dobro in imenitno olje. Tudi je bila ta dežela bogata se smokvinami (figovimi drevesi), s palmami in z vinom. A zdaj je vse bolj zapuščena. IGO. Ozir na zemljo. Veličastne in prečudne so vse stvari v zemlji, na zemlji in nad zemljo. Vse oznanjuje na glas božjo vsemogočnost, modrost in do¬ broto. A največje čudo na svetu je človek, kteri po vseh krajih, pod vsakim podnebjem lahko živi srečen in vesel, samo da pametno uživa naturne dobrote, ktere mu je preskerbel Bog, preljubeznjivi Oče, in da išče svoje sreče v pravi božji ljubezni in v ljubezni do bližnjega. Vsak kraj ima svojo- posebno korist in dobrote, kferih nemajo drugi kraji; te namestu- jejo svojim prebivalcem to, kar jim nedostaje (pomanjkuje) od druge strani. Kjer je huda vročina.' ohlaja jo in zmanjšuje po gostem veter, ter hladilno ovočje raste tam, da se člo¬ vek lahko pokrepča, kadar omaguje od pre¬ hude vročine. Prebivalci merzlih krajev imajo zverinski lov, kožuhovino in obilo derv: a kjer ni dovolj lesa, dobiva se kopano ogljije in šota. Poleg tega pa ima tudi vsak kraj svoje težave in nadloge, da lahko človek spoznava, da je zemlja zares solzna dolina, a ne naša prava domovina. Sčverce pritiska huda zima, večen led pokriva njih snežnike; južne mu- rfnce tlači velika vročina, strašne peščene puščave so v njih krajih; a kjer je dobra in lepa zemlja, tam stanujejo hude zveri in strupene kače. Tako si pridobivajo povsod Adamovi otroci kruh v potu svojega obraza. Ce tudi povsod človeka tlači težavni jarem, vendar lahko v vsacem kraju živi za¬ dovoljen, ako mu je ljubo to, kar mu Bog v njegovem stanu daje dobrega, in ako zvesto dopolnjuje vse svoje dolžnosti, ter se pazi greha, svoje najhujše nesreče. Ker je tedaj zemlja nam le tuja dežela, skozi ktero potujemo v svojo pravo in večno domovino, zato ne navezujmo preveč serca na minljive posvetne reči, temuč ozirajmo se radi na Očetov dom, v kterem nam je ljubi zveličar pripravil prostor in večno prebivališče. Šolske pesmi. Sestavil eno-, dvoje- in troje-glasno Anton Nedved, c. k. u £ e n i k godb e. Predgovor. Spozna vsi, kako potrebne so šolske pesmi za našo mladost, sem se veselo lotil tega dela, in sem zložil izvirne napeve k pesmam, ki so v d veli šolskih Berilih - . Upam, da bode ta mala zbirka lahkih in pro¬ stih pesmic dobro došla učiteljem in mladim pevcem. Ne razlagam tukaj, kako potrebno je šolsko petje; samo to opominjam, da se s šolskim petjem najbolj budi veselje do petja in godbe, da se ž njim izobražuje duh in serce, in da se ž njim zelo' povzdiguje cerkveno iu ljudsko petje. Te pesmi so postavljene za en, za dva iu za tri glasove. Ako se pojeta dva glasa, pojete se obe verstici perve velike verste; ako pa se pojejo trije glasovi, izpusti se spodnja verstica perve velike verste, in se pojejo druge verstiee v drugi in tretji veliki versti. V Ljubljani 7. avgusta 1805. Anton Ne v e d. zjr r 10. Zjutraj. (Stran 1 5.) Zmerno, ne vlečeno. Solnee mi - lo prisre - ti - lo le - po i ' i. i i r r?ui ' nam je Sez go - ro, in za pe - !i IllSiillilillll * - i 22. Večerne misli, (Stran 3i.) Krotko in lahno. mrnmm • -—0 i '* r tttt 7T~r. 7 r-*- V I Le - po mig - lja ve - čer - ni žar. smeh- Ji: r •; a §j J 2 5 ( £=£=7=fc ~EE*E 24 i 242 25. Zvonikarjera. (Stran 33.)' Lahko in prijazno. rrm nrrfi mn 243 "1 — -7= ! *- f -» ?- • —- v »— h«— h— - —1_*- m —l_*_ # 44.g»-— M — § —i J , i n-*- r ! r |, hri - be, čez plan: Zvo - no - vi zvo ni - te! na 4 = ifpi 1 Ji- ~i —~ ■ t z+==zMz i T* •#* : 3- ± i-^ = 4 1 " -v --r-Ltr=^— |V 10 244 31. Večerna pesem. (Stran 40.) Zinemo gibčno. 245 246 11 Zv'6ai, le zvoni nocoj, sladko po - Si-vat za-poj! 247 33. Marija pomočnica* (Stran 42.) Ma3o počasno in ganljivo. mn 248 249 250 85. Zvezde. (Stran 45.) Zmerno gibčno. -* — -t -' _.. ; —± .. = ' ..: >, > J S sve - ti su - če - jo, z luč-jo soln-ca so ob- 3=3Z I —,—t d-|-=fr^z|z_D=r-r2~i=3 -^-3-0-0= ] & if- Ezr:J==^^=qi^|:-jElE^^zfznjr^li:q— - p J j—|—j—|— L-/'- -*—- — l—J—-p-# .— -y*-y 9 251 ^ ■* •* ■* ' rt' =F =t i -&■ -&■ -4P- 252 bož-jo čast go - ri. 39. Večerno soluee. (Strau 49.) 2 Počasno iti važno. Kak' lž - po se soln-ce o - zi - ra, za- 254 ■n 44. Pomlad. (Stran 54.) Lahko in ganljivo. 8 236 49. Na svetega telesa dan. (Stran 63.) Zcr.^rlio. V T T 7 T T pe, ker Je-zus, zve - li-žar, med na - mi zdaj gr6. 257 51. Huda ura. (Stran 65.) Soln-ce vro-Če se je skri-lo, čer-no se ne- §£g -£h - \— 7—f— M i |;: - 1 -1-1 1 i-—I-1- £?¥=F r-r ■ j r. i — 1 -#■ -#■ -n-k—i--&—i- pmmm f - " 1 1 ’i t» 1 1 r p f bo ste-nu; pti-čev pet-je je vtih - n£ - lo, * P* *=£ , 7 ~± •- 7=7= 4-7= »• • Drugo Berilo za slovenske Sole. 17 258 53. Zima. (Stran 66.) Zmčrno. 259 ti - ho je v gozdu, ni sli - sat’ gla-su, dre- S ♦i 3ji - # - 4 17 * 260 ve-sa so pol - na sne - žen’ - ga pra - hu. 7Ž 56. Naše življenje je popotovanje. (Stran 69.) Počasno in važno. 3= =]= ** , f r - 2 . j~4r - f- r i t v 1 "i f i p i Po - pot’-van-je, brat-je je na-še živ-lje-nje; mož -Jk-z -t j-4--* *#• -#■ -0- -0- -0- inn ■«=5= t 4 - 0 - -F—F ■» -Bt •# =t=iL=± - 0 - - 0 - - 4 - 261 kte - re de - že - le pa pot nas pe - Ija, naj 262 65. Tečerna rosa. (Stran 88.) Lahko, Pov - sod je ti-ho, vse mol - Si, Po- 263 264 I -r V p ♦ to - so de - la jo. W - P~Jr = 2 = 74. Kaj imam. (Stran 108.) Odločno in malo hitro. 265 266 iju-bi, bož-ji dar; le gre-ba gle-da - ti nik - dar! 92. Pastirska pesem. (Stran 141.) Budno. 267 268 ?! zftr i =3 =t3=(E rf>__ « _ :zz - :^t i p J p p I ^ p ppl bo; Se mi - lo o - zi - ra V me bož-je o - ko. S Hr *- L --i- -m- -q_qpz ^-*i—J= r -_ -K--K 11 107. Ribica. * (Stran (62.) Lahko in prijazno. ■# ~T * Napev je tako osnovan, da je treba zmiram po dve versti vkup jemati. 269 i Bj -, AA-J A ^ O [ P 1 v \ P i rTb 1 p r '> kot sre-bro. Je no-tri bi-la ri - bi-ca, še než-no mla-da po- §i =fc3t 270 *—»— • —*—t 3' šfc—Je rr ^ I Is' I P sterv - ca, v glo - bi - ni ma - lo ji je všeS, do- $. i L; =I=Ie I - « : 114. Bog za Tse skerbl, (Stran 173.) 271 Budno. ma - mi - ce, Ki ji pri - ne - se skor-ji-ce, Da 272 rev’-ca stra-da - la ne bo; Tud’ ji po-ste-lje 273 S --h—•-— N —- 0—F —0 7 '"V ' -v — v- & P m b v c lju - bi pač za vse sker-bi. ' ; i; > • i 132. Predica (Stran 196.) 274 - s s ' St V -r— N r : ?—*— — fi m 0 — 1 * <* r '-s - 9 -I *—7 m—* P 'J ''' 's b v y se ne bo kro - ti - ei - la in tud’ ne tkal-eu ter • ga - la. -«z® —y-~^I—s—s - f —7—sZ£_ h''- -s-£ y j | ir ■* ■+ TT —frf—— K— N— S~f-~S —N—S—S~f— S —Sr—N ~11 Korakaje. E£e= 14:7. Popotnikova pesem. (Stran 219.) -X-' zz^-q=q-j=rq;^rSz;»_z j=q;:2—r # =2Jz^=|=:*dzpziS=rfc3£^—rrrar.3 -*■ iiii ? i. i r + Po - pot-uik i-dem čez lo-rd, od do-ma jem-ljem f -fr-R-3-Z3—i_:pq-3 -7-3-3—, v.-.P:-z .d •-• • #1 - ♦ 9 j ^g=^-pq=3zq:3 z:^ 2—-uJ—»: ¥rt=jr; d” *:•: * :»-J :' 1 275 r: _.. . j r r t J— j- ;> _> .> .> ', J J Vj-r 18* 276 j 'iJ r 1 p P ^ U | | I I 1 T krog, do - li-no vi dim, hrib in log; A soln-ce na-5e i izdiižjg: &-#-«- ' • • * , n i &iE=i : -<»-#• -#■•#■ i—j — t -*'$-* * i±=j: :-=q=n£3 • ; _ : J 4-k— i j f JS -> 1 fi—1-1 # —I—*-1-* —-i-fc*-*- t- p v bolj ble-3či, In Lrib naš lep - Še ze - le - ni. 151. Na goro, (Stran 227.) 277 Budno in lahko. 157. lesarska pesem (Stran 232.) 278 Slovesno. . 9 - g ~ * • I - Š .! | -4- -4- -***-&■ -ti> *’&■ ~i?- -sp* •«*• -jr “ "l -#* • 280 ! . ^ - ^Ff— 1 — uf (•■ - f ■• rjJ k e. S tro-nom habs burš-kim bo ved-no Terd-na 4 - i±=r zza -* ■* sre - ča Av-stri-je. S tro-nom habs-burš-kim bo 281 Drugo Berilo za slovenske Sole, 1 !) Kazalo P e r v i razdelek. Podučne povesti in pesmi. Drugi razdelek. Spoznava sveta in narave. 283 Tretji razdelek.* v • . i f Človek in društvo ljuoi. 19 * 284 Peti r Stran I 124. Vinska terta • . (£5 125. Tern in vinska terta 18" 126. Jagode . .188- 127. Zelišča • > • 190 128. Žito .... 191 ; 129. Molitev ob sejanju • 193 130. Kmet svojemu sinu — 131. Lan in konoplja • 195 132. Predica . . (96 I 133. Cvetice • • • 197 134. .Šmarijnice • . 198 j 135. Gobe in mah • • 199 I 136. .Strupene rastline . 201 | 137. Rudninstvo • • 206 | 138. Železo . . • 208 j 139. Kladivo in železo • 210 140. Baker ali kotlovina — S 141. Kuhinjska sol • -211 142. Vse stvari zaradi člo¬ veka • • • 212 zdelek. Zemljepis)e in domovinske zgodbe. Stran I 43. Zemlja in nje deli • 213 144. Morje • -215 145. Prebivalci na zemlji 216 i 46. Materina dežela in domovina ■ • -217 117. Popotnikova pesem . 219 148. Kranjska in sosed¬ nje dežele ... — J 49. Avstrijsko-ogersko ce¬ sarstvo . . . 223 i 50. Vode in gore • • 226 Stran 151. Na goro . • • 227 I 152. Pridelki # avstrij¬ skem cesarstvu • — 153. Rudolf Habsburški 228 154. Ljubezen do domovine 229 155. Lep zgled - • 230 ■ 156. Cesarjeva podoba . 231 j 157. Cesarska pesem • 232 ! 158. Evropa • . • 233 | 159. Sveta dežela • • 235 j 160. Ozir na zemljo • 236 Šolske pesmi Natisnil na Dnnaji. 238