Občna zgodovina. Spisal ii založil Dragi popravljeni natis. V Ljubljani. Natisnila „Narodna tiskarna". 1833 . 0'3ttfM2Z- Vvod. Pojem zgodovine. Občna zgodo vina je zvezni, znanstveni popis vseh del in dogodeb, po kterih se je vsakokratno stanje člo¬ veštva spreminjalo. Predmet ji je notranji in zunanji razvitek držav, •— narodov duševno in gmotno življenje. Tako popisuje zgodovina na podlagi zanesljivih, zgodovinskih virov vojske in preselitve na¬ rodov, njih državne ustanovitve in ustave, njih vere in iznajdbe itd. Zgodovinske pomočile znanosti. Ker občna zgodovina obsega vse predele človeškega življenja, zahteva tudi od svojega pisatelja — zgodopisca — raznih vednosti. Najimenitniše pomočne zna¬ nosti zgodovini so pa zemljepis, časoslovje in primer¬ jalno jezikoslovje. Zemlja najbolj vpliva na razvitek vsaeega naroda; ta vpliv razkazuje prirodoznanski zemljepis. — Narodi so v minolih stoletjih mnogolično spreminjali površje naše zemlje, premikali so državne meje, sedaj je raztegali sedaj pa krčili, preseljevali so se celo v tuje dežele ter ustanavljali nova stanovališča. S takimi pre- membami se peča zgodovinski zemljepis. Zgodbe se vrste po določenem redu ena za drugo; v teku časa se bolj ali manj hitro razvijajo ena iz druge. To vse uči časo¬ slovje (kronologija). Po vrtenji zemlje, po tekanji zemlje in lune delimo čas v po¬ sebne manjše dele. Najkrajši naravni del časa je dan, v kterem se zemlja enkrat zavrti krog svoje osi. Daljši je mesec, v kterem luna zemljo enkrat obteče. Najdaljši naravni del časa pa je leto. Ločimo pa lunino leto s 354 dnevi (starodavni Grki in Rimljani so sprva po njem računili, sedaj računijo po njem le še mohame- danci) in solnčno leto s 365 dnevi, v kterem času zemlja solnce enkrat obteče. Katoličani in protestanti štejejo leta po gre¬ gorijanskem koledarji (po papeži Gregoriji XIII. 1. 1582 vpeljanem), ki ima 365 dni, 5 ur, 48 minut in Sl 1 ^ sekunde. Razen navadnih let po 365 dni ima vsako četvrto — prestopno leto 366 dni. Mala napaka se skoro po polnem s tem poravnuje, da se vsacih 400 let opuste 3 prestopna. Pravoslavni kristijani štejejo leta 1 * — 4 — po julijanskem koledarji (Julius Caesar ga je '/a 45 pr. Kr. vpeljal), kterega leto je za nekaj minut predolgo; zato imajo pravo¬ slavni sedaj uže 12 dni pozneje novo leto nego mi. Razen naravne delitve časa pozna časoslovje še umetno, ki posamezna leta začne šteti od kake spomina posebno vredne dogodbe. Ta umetna delitev se zove era ali letoštetje (začetek letnega števila). Kristijanom deli Kristovo rojstvo čas v dobo pred roj¬ stvom in po njem, — krščansko letoštetje. Izraelci so šteli po ustvarjenji sveta (3761 let pr. K., t. j. pred Kristom). Sta¬ rodavni Grki so računili po olimpijadah in te začeli šteti od vpeljave slovesnih iger v 01ympiji 1. 776 pr. K. Rimljani so šteli leta od ustanovitve svojega glavnega mesta 753 pr. K. Mohamedanci je štejejo od Mohamedovega bega iz Meke v Me¬ dino (hežra) 622 po K. Preteklo stoletje so bili Francozi po usta¬ novitvi francoske ljudovlade ( 22 / 9 1792) začeli posebno leto¬ štetje ; zarad prevelike zmešnjave so je uže črez 14 let (1805) opustili. Zemljepis in časoslovje so starodavniki zarad prevelike važnosti prav primerno imenovali oči zgodovine ; novejša doba pa je dokazala necenljivo važnost primerjalnega jezikoslovja za vsacega zgodopisca. Jezik je kot prvo in najstarše razodetje človeškega duha sam po sebi merilo, s kterim se da meriti narodov duševni razvitek. Kjer so usahnili vsi drugi zgodovinski viri starodavnih časov, pokaže se jezik kot najvažniše in najzanesljiviše spričevalo narodovega za¬ četka in prvotnega razvitka. Razdelitev zgodovine po č a s u. Po času delimo zgodovino v 1. stari vek, od prvih zgodovinskih poročil do razrušenja zahodno-rimskega cesarstva 47 6 po K.; 2. srednji vek, do najdbe Amerike 1492 po K.; 3. novi vek, do francoske revolucije 1789 po K.; 4. novejši vek, do sedanjega časa. Ker se je na podlagi krščanstva narodov življenje, zlasti duševno, drugače razvijalo kot poprej pri malikovalskih ljudstvih, deli se občna zgodovina tudi v 2 dolga veka: 1. stari vek, od začetka do Kristovega rojstva in 2. novi vek, do sedanjega časa. Stari vek. Občne zemljepisne opombe. Zgodovina starega veka se razvija le na tako zvanem starem svetu, v Aziji, Afriki in Evropi; še teh zemljin celoma ne obsega, ampak posebno le one pokrajine, ki je Sredo¬ zemsko morje obliva. Starodavniki niso poznali severne, vzhodne in jugovzhodne Azije, osrednje in južne Afrike in severne Evrope. Prvi zgodovinski narodje so si mislili zemljo kot veliko okroglo ploščo, ki jo krog in krog morje (oeeanus) obdaja. To velikansko celino so primeroma rano ločili v sedanje 3 zemljine, v Azijo, kterej so stari zemljepisci tudi Aegypet prištevali, v Libyjo ali Afriko in Evropo. Tanais(Don) je ločil Azijo od Evrope, Nil pa od Libyje. Od vesoljnega morja sta bila le Indijski'in At¬ lantski ocean znana. Indijski ocean se je po večem imenoval Erythraejsko ali Rudeče morje z Arabskim in Persijskim za¬ livom ter z Gangeškim zatokom (sinus gangeticus) na vzhodni strani Prednje Indije. Od Atlantskega oceana (mare externum) so starodavniki najbolje poznali Sredozemsko morje (mare internum); zadnja stoletja starega veka so na severni strani še ločili Severno ali Germansko morje (mare Germanicum) in pa Vzhodno ali Sar- matsko (m. Suebicum sive Sarmaticum). Glavni deli Sredozemskega morja so bili: ob Afriki Libyjslro morje z zatoki Syrtis major (Velika Syrta ali zatok Sydra pri Barki) in S. min or (Mala S. ali Kabeski zaliv) in Aegyptovsko morje (m. Aegyptium). Med Malo Azijo in Aegyptom Phoeniško morje (sedaj Syrsko, m. Phoe- nicium). Med Azijo in Evropo Aegej sko morje (m. Aegeum), kte- rega južni del se je tudi Myrtojsko morje (m. Myrtoum) imenoval; Hellespont (Dardanelski preliv); Propontis (Marmarsko morje); B v osporus Thracicus (Carigradski preliv); Pontus Euxinus (Črno morje) in palus Maeotis (Azovsko morje). Ob Evropi so ločili Jonsko morje (m. Jonium), Sicilsko (m. Siculum), Jadransko (m. Adriaticum s. superum) pa Thyrrhensko morje (m. Thyr- rhenum s. inferum). Otoka Sardinija in Corsica sta zadnje ločila od Sardinskega morja (m. Sardoum) — Veliko H val insko jezero (m. Caspium s. Hyrcanum) so imeli za velik zatok nepoznanega oceana, ki severno Azijo in Evropo obliva. — 6 Občne narodopisne opombe. Po polti in stasu se vse človeštvo deli v 5 plemen: kav- kaško, mongolsko, aethiopsko, malajsko in ameriško. Zgodovina starega veka se peča skoro le z narodi kavkaškega plemena. Kavkaško pleme uže od starodavnih časov stanujoče po Evropi, v zahodni Aziji tostran Obi, Hvalinskega morja in Ganga in pa v severni Afriki se deli v 3 rodove: v Kamov, Semov in Jafetov (indoevropski) rod. Med K a mi ti ali Kus iti so se v starem veku posebno odli¬ kovali Aegypčanje. —■ Šemi tj e po jugozahodni Aziji se dele v več posebnih narodov; najbolj znani so Arabc i, Izraelci, Phoe- ničanje in Syrci, Babylonci inAssyrci terLydijani. Naj¬ več zemlje so pa posedli Indoevropejci ali Jafetovci. Ločijo se v 3 velikanske veje: 1. Arijanci, ki so v prvotni domačiji ostali ali se le po ne- kterih azijskih pokrajinah naselili kot Iranci (Baktrijani, Persijani in Medijani ter sansfcrtovski Indijani). 2. Jugo evropej ci kotlberci, Liguri, Thračani, II- lyri in Pelasgi; zadnji so se v predzgodovinskem času ločili v Grke in Italce. 3. Severoevropejci, h kterim se C el ti, Germani in Slovani prištevajo. Zemljepisni pregled starega sveta. I. .A.zija,- Gorovje. Starodavniki so imeli zelo nejasne pojme o navpični izobrazbi velikanske Azije, kajti po polnem neznan jim je bil ves nje severni in vzhodni del in celo na zahodu in jugu so le posamična pogorja bolje poznali. Taurus in Antitaurus se je zvalo go¬ rovje v Mali Aziji, zlasti ono na južnem robu ondotne visoke planote. V povirji Euphrata in Tigrida so Armenske gore (Ararat 5160 m.). Paropamisus (pozneje Caucasus Indicus) po vzhodnem Iranu. Imaus z Emodskimi gorami (zahodni in srednji Himalaja). Kavkaz (Caucasus m.) med Črnim in Hvalinskim morjem je dolgo veljal za skrajno mejo suhe zemlje. Hyperborejsko gorovje (Ural). Morje. 1. Severni ocean (oceanus septentrionalis s. Hyper- boreus); 2. Vzhodni ocean (o. Eous); 3. Indijski ocean (m. Erythraeum); 4. Sredozemsko morje s svojimi deli; 5.Hva- linsko morje, ki je bilo skoro gotovo v prvih časih skleneno z Aralskim jezerom (Iacus Osianus); zato se to jezero še le v 4. stoletji po K. posebno omenja. — 7 — Reke. Najimenitniše so bile: Ganges in I n d u s, E u p h - rates in Tigris, Halys (Kisil Irmak), Granicus, Oxus (Amu), Jaxartes (Sir) in Rha (Volga). Dežele. 1. Mala Azija (Asia minor) je po večem visoka planota, ki jo oklepa gorovje Taurus in Antitaurus; Ida, Sipylus in Tmolus so najviši vrhi. Med rekami brežnicami: Halys, Granicus, Meander in Calycadnus. Razni narodi so bili po njej naseljeni; na obrežji in po otocih je cvetelo tudi dokaj grških naselbin. Posamezne pokrajine so bile: Mysija s Trojo (Ilium); Lydija z mestom Sar- des; Karija z razupitimi morskimi roparji; Cilicija z m. Tarsus, in dr. Otoci: Cyprus, Rhodus, Samus, Lesbus. 2. Kavkaške dežele med Črnim in Hvalinskim morjem in proti vzhodu do Aralskega jezera so bile le povrhoma znane. Ob črnem morji je najbolj slovela Kolchida po svojih raznih prav¬ ljicah. 3. Syrija s pogorjem Libanus in Antilibanus in brežnico Orontes. Mesta: Tadmor (Palmyra), Damask in Antiochija. 4. Phoenicija na obali Syrskega morja. 5. Palaestina. 6. Armenija, gorata dežela v gorenjem porečji Euphrata in Tigrida; mesto: Artaxata. 7. Assyrija na levi strani gorenjega Tigrida. Ninive, Arbela. 8. Mesopotamija, srednje zelo rodovitno in ravno med¬ rečje. Na jugu 9. Babylonija z mestom Babylon. Od teh dežela na vzhodu stoji 10. Iranska visoka planota, po kterej so se bili arijski na¬ rodi uže v praveku razširili. Najimenitniše pokrajine na njej: Me¬ dija z mestom Ekbatana; P er sij a z m. Persepolis (zdaj Istahar) in Pasargade ; K a r a m a n i j a, nekaj puščava, nekaj pa rodovitna. Gedrosija, skoro sama puščava: Arahosija; Parthija; Baktriana z m. Baktra. Znamenita je tudi Susiana po večem v dolenjem porečji tigridskem z m. Suša. 10. Prednja Indija je bila le nekaj znana; uže takrat je pod imenom Ofirska dežela slovela kot ena najbogatejših dežel. 12. S er s k a, t. j. svilna dežela je starodavnikom obsegala del Male Buharije in pa severozahodni del Kitajskega. I X. f r I Is: a. Ta nečlenovita zemljina, pri Grkih Libyja imenovana, je bila po svojih notranjih delih skoro po polnem neznana; le nje severna stran je imela države, ki so po starodavnem svetu daleč okrog slo- — 8 — vele. Med gorami so poznali Atlas; njega ondotnim krajem nena¬ vadne višine so rodile lepo pravljico, da Atlas na svojih ramah nosi nebo. Cyrenska visoka planota ob Veliki Syrti in Libyjsko in Arabsko pogorje v Aegyptu. Daleč na jug v nepoznano povirje Nila (caput Nili quaerere) so stavili Lunine gore (lunae montes). Morje gl. str. 5. Med veletoki je najimenitniši Nil; v zadnjih stoletjih starega veka so poznali njega izvirnici Sinj i in Beli Nil; o njijinem iz¬ viru in gorenjem teku niso nič natančnega vedeli. Med dotoki je Ast- barus (Atbara) po domišljiji starodavnikov z Nilom oklepal otok Meroe. O Nigru (Nigir) ni bilo znanega dosta več nego nje¬ govo ime. Dežele. Aegypet ob dolenjem Nilu; dalje so bile na severnem obrežji: Cyrenska in Karthaginska pokrajina (pri .Rimljanih Afrika zvana,), Numidija (vzhodni Algier); Mauretanija (zahodni Algier in pa Maroko); Gaetulija je obsegala neomejeno deželo na jugu od Atlasa; Libyja v ožjem pomenu, zemlja proti zahodu od Aegypta; k njej se je navadno prištevala tudi Cyrenaika. Aethio- pij a je zaznamovala vso osrednjo Afriko ali pa le pokrajini Nubij o in A b e s i n i j o. 1X1. Evropa. Phoeničanje so ločili zahodno zemljino od vzhodne ter jo po svojem jeziku zvali Evropo. Gore. Pyrenaejsko gorovje (Pyrenaei montes) loči kot ne- predrt zid Hispanijo od Gallije. Alpe (Alpes) ločijo Italijo od osrednje Evrope. Apennini (Apenninus) v Italiji. Haemus ali Balkan na Illyrsko-grškem polotoku. Hyperborejske gore (Ural). Na levi strani Donave so Rimljani vse gore zvali Hercynski gozd (Hercynia silva); le nektere njegove dele so še posebej ločili. Morje. Razen na str. 5. navedenih delov so še ločili v Atlant¬ skem oceanu: Kanal la Manc h e (fretum Gallicum), Biskajski zaliv (mare Cantabricum), Gaditanski preliv (fr. Gaditanum s. Herculeum). V sredozemskem morji pa: Genovski, Tarentski in Korinthski zaliv (sinus Ligusticus, Tarentinus et Corinthicus). Reke. V Suebsko morje se izlivajo: Visla (Vistula), Odra (Viadrus); v Germansko morje: Laba (Albis), Veser (Visurgis), R h e n (Rhenus), S k a 1 d a (Scaldis), Temza (Tamesis); v Britansko morje: Seine (Sequana); v Biskajski zaliv: Loire (Liger), Ga- ronne (Garumna); v odprti Atlantski ocean: Minho (Minius), Duero (Durius), Tajo (Tagus), Guadiana (Anas) in Guadal- quivir (Baetis); v Sredozemsko morje: Ebro (Iberus), Rhodan, Arnuš, Tibera, Padus in Athesis (Adige); v Črno morje: Donava (dolenji tek se je zval Is ter, gorenji pa Danubius), 9 — Dnester (Tyras), Dneper (Boijsthenes), v Azovsko morje pa Don (Tanais). Dežele. Grško ali Graecija in pokrajine na Uljrskem polotoku kot: Macedonija, Th raci j a, Illyrija, Moesija (Bolgarija) inDacija (Rumunsko); Italija in Hispanija z do- tičnimi otoki; Gallija; Britanija; Germanija in dežele ob gorenji in srednji Donavi kot V indelicij a, Rhaetija, Norik, na vzhodu od tega je bila Pannonija; manj znane dežele so bile Kaledonija (Sotsko), Hibernija (Irsko), prosta Germa¬ nija in Sarm atija (Rusko). I. Azijski in afriški omikani narodi. Izraelci. Dežela. Palaestina, sprva K a n a a n z vana, se je razprostirala med Sredozemskim morjem, Libanom pa Syrsko in Arabsko puščavo. Reka Jordan jo deli v pokrajino tostran in onostran reke. Ta izvira v Hermonskih višinah ter do izliva v Mrtvo morje moči najglobo- kejši zemeljski used. Tri jezera: Meromsko, Genezaretsko (Galilejsko morje) in Mrtvo ločijo podolgasto dolino v 3 stopnje. Po rodovitnosti in podnebji najlepši svet, prav raj, je ob Geneza- retskem jezera, kjer se je tudi zveličar najrajše mudil. Svet onostran Jordana (Peraeja) je enoličen; tostran ga pa gore delajo zelo mnogoličnega. Ob morskem obrežji je ozka ni¬ žina (pravi Kanaan), sredi ktere gora Karmel stoji. Med to nižino in jordanskin usedom se prostira lepa stopnjevina z 650 do 1000 m. visokimi gorami. Na Severji: Izraelska ravan z goro Tabor; med samarijskimi gorami pa stojita Ebal in Garizim. Glavne pokrajine so bile: 1. Judaeja. Primorsko mesto Jafa z lepo luko; Gaza ka¬ ravanam ugodno počivališče sredi Filistejcev. Jeruzalem, glavno mesto, Betlehem in Jeriho. 2. Samarija z enako imenovanim glavnim mestom; Sihem, središče izraelskih malikovalcev. 3. Galilaeja: Nazaret in Tiberija. 4. Peraeja: Caesarea Paneas. Z g o d o v i n a. I. Od Abrahama do osvojitve Kanaana (2000 do 1500 pr. K.). Sveto pismo pripoveduje o stvarjenji sveta in prvih človekov, o Adamu in Evi. Ker so se bili njiju potomci zelo popačili, po¬ končal jih je vesoljni potop, le Noe se je ohranil v velikanski ladiji. — 10 — A tudi njega potomci, Semoviči, Kamoviči in Jafetoviči, so se kmalu vdali malikovalstvu in drugi popačenosti; zato je Abraham iz Semovega roda zapustil Mesopotamijo ter se preselil v Kanaan (okoli 2000 pr. K.). Njegov sin Izak je rodil Ezava in Jakoba. Ezav je bil začetnik edomitskega razroda, Jakob s pridevkom Izrael, t. j. bogoborec pa zgodovinski oče Izraelcev. Pastirski izraelski narodič se je vsled velike lakote, kakor sv. pismo pripove¬ duje, preselil v Aegypet, kjer je od sorodnih Hyksov v last dobil travnato pokrajino G os e n. Tu so Izraelci bivali 530 let ter se močno razmnožili. Ko so aegyptovski kralji Hykse pregnali iz dežele, jeli so tuje Izraelce hudo zatirati. Zato jih je peljal Mozes iz dežele. Na potovanji skozi puščavo, kjer so se 40 let mudili, dobili so postave, po kterih je bil Bog sam najvišji kralj ljudstva (bogovladje). Se le nastopni rod je peljal slavni voditelj Jozua v obljubljeno deželo, ktero je dvanajstero izraelskih rodov med seboj razdelilo. II. Boba sodnikov ali junakov (1500 do 1095). Izraelci so se morali 200 let neprenehoma bojevati z bližnjimi razrodi, ki so jim prelepo kanaansko deželo zavidali. Najsilniši med temi malikoval¬ skimi razrodi so bili Medijaniti, Amoniti in Filistejci. Njih sila je probujala narodno zavest med izraelskimi rodovi (za- vezna država), tako da so jih krepki junaki vodili od zmage do zmage. Med znanimi junaki so se razen J o z u e najbolj odlikovali G i d e o n, Jefta in Simson. Rekli so jim tudi sodniki (šofetim), ker so kot najmodrejši veljaki tudi v mirnih časih med rodovi po¬ sredovali in tožbe razsojevali. Zadnji sodnik je bil Samuel. Za njega so Amoniti in Filistejci posebno pritiskali Izraelce. Vsled tega je po deželi nastala nezadovoljnost z ustavo in nerednost se je širila. Zato si je ljudstvo izvolilo kralja, pričakujoč, da ta je bode rešil stiske. III. Doba prvih kraljev (1095 do 975). Saul iz Benjaminovega rodu je bil po zmagi črez Amonite od vsega ljudstva za kralja spo¬ znan. Ker se bistroumnemu Samuelu ni hotel v vsem udati, moral se je zadnja leta celo z uporniki vojskovati. Med temi je bil tudi David iz Judovega rodu, kterega je bil Samuel za kralja oklical. V boji s Filistejci je Saul obupal ter samega sebe usmrtil. David se je 8 let bojeval z nasprotno stranko ter na zadnje pokončal vse moške potomce Saulove. Premagal je vse bližnje raz- rode ter razširil svoje kraljestvo na vse strani. Podložne so mu bile pokrajine od Elatha in Eziongabera ob Rudečem morji do Thapsaka na dolenjem Euphratu, Damask je bil v njegovi oblasti in Tyrus v prijateljski zavezi. — Sezidal je stolno mesto Jeruzalem ter sem prestavil skrinjo zaveze. Božjo čast je prav pristojno poveličeval z godbo in navdušenimi pesnimi (psalmi). — 11 Zadnje čase so mu grenili prepiri v njegovi rodovini in upori nje¬ govih sinov. Salomon je premagal nasprotnike, ki so se ž njim poganjali za prestol. Kraljestvo je pod njegovo miroljubno vlado dospelo do vrhunca duševnega razvitka in gmotnega blagostanja. Na kupčijski poti med Phoenicijo in Babylonijo je sezidal Balbek in Tadmor, na jugu pa podpiral kupčijo v bogati Ofir. V Jeruzalemu je sezidal prekrasen tempelj, sebi pa lepo palačo. Njega pesni in pregovori so oslavili njegovo modrost daleč po svetu. Ker je za stalno vojsko in gizdavi dvor nakladal ljudstvu prevelike davke, nastal je nevaren upor zoper njegovo gospodarstvo. A Salamon ga je zatrl in Jer oboam, njegov sin, je moral celo v Aegypet pobegniti. Po njegovi smrti je njegov sin in naslednik Re h ab e a ut ljudstvo še bolj tri in z davki obkladal. Zato se je desetero severnih rodov uprlo in pod J erobeamom ustanovilo posebno kraljestvo. Južno manjše z Judovim in Benjaminovim rodom se je zvalo judovsko, veče severno s stoliščem Samarijo pa izraelsko. V naslednjem času občnega verskega propada so se posebno odlikovali preroki, navdušeni možje, ki so se živo poganjali za obstanek narodnega duha in prave judovske vere. Ustavljali so se vrivajočemu se malikovalstvu, časih so tudi s svojimi modrimi na¬ sveti določevali posvetno osodo svoje domovine. IV. Izraelsko kraljestvo (975 do 722). Elija in Eliza sta bila najslavniša izraelska preroka. Notranje in syrske homatije so privabile Assyrce v deželo. Ko sta namreč izraelski in damaški vladar napadla judovskega kralja Ahaza, poklical je ta preslav¬ nemu preroku Jezajiju vkljubu Assyrce na pomoč, in Damask se je moral Assyrcem udati, Izraelci pa so morali z velikim davkom priznati tujo nadoblast. Da bi se iznebil težkega davka in sramotne zavisnosti, zavezal se je kralj Hozej a z Aegypčani. Kar je z vojsko prihrumel assyrški kralj Salmanasar v Izrael in v krvavem boji se polastil cele dežele; njegov naslednik S argo n pa je razdrl Sa¬ marijo ter odpeljal izraelsko ljudstvo vassyrsko sužnost (722). Potem so prišli assyrski naselniki v deželo ter se pomešali z osta¬ limi Izraelci; njih potomci so se zvali Sam ari tanje. V. Judovsko kraljestvo (975 do 586). Jezajija in Jeremija sta bila najslavniša judovska preroka. To kraljestvo se je bilo v ve¬ likih stiskah zavezalo z Assyrci ter jim moralo davek plačevati. Ko je pobožni kralj H iški a (726—698) hotel deželo po polnem oprostiti, 12 — svaril ga je zastonj prerok Jezajija pred nezanesljivo zvezo z Aegyp- čani. Na to je prišel assyrski kralj Sanherib ter obsedel Jeruzalem. Kar se začne huda kuga v Sanheribovem taboru in Jude reši assyrske sile (711). Sto let pozneje je aegyptovski kralj Neho premagal Jude pri Megidi (608) ter jih podjarmil svojej oblasti. Kmalu potem pa je babylonski kralj Nebukadnezar premagal Neha in prisilil judovskega kralja, da je priznal babylonsko nadoblast. Ko se je te hotel iznebiti Z ed e kij a, svaril ga je ostro prerok Jeremija, naj se nikar ne naslanja na omahljive Aegypčane. Vse zastonj! Mogočni Nebukadnezar pride na to v deželo, vjame kralja, razdere Jeruzalem s krasnim templjem in odpelje Jude v babylonsko sužnost (586). Omika. Sv. pismo obsega vse izraelsko slovstvo. Obsega namreč zgodovinska dela (kakor 5 Mojzesovih bukev, bukve sodnikov in kraljev i. d.) pa razne pesniške in preroške spise (kakor Jobove bukve, Davidove psalme, Salomonove pregovore, Jezajijevo, Jeremijevo, Ecehijelovo, Danijelovo i. d. prerokovanje). Med umetnimi napravami so najbolj slovele Salomonove stavbe, zlasti tempelj na Moriji. Tuji umetniki in zidarji iz Tyra so ga sezidali iz dragega gradiva. Z drugimi umetnostmi, kakor s slikarstvom in kiparstvom se Izraelci niso dosta pečali. Vera jih je zavirala; kajti bati se je bilo, da bi jih bili kipi in po¬ dobe zapelj avali k malikovalstvu. Phoeničani. Dežela. Ozko obrežje ob Syrskem morji se v sv. pismu zove Kan a a n, t.j. nižina. Phoeničanje so poselili to malo deželico, kacih 30 mirm. dolgo in semtertje še ne za miriameter široko. Na vzhodu jo meje Libanske, t. j. Bele gore z 2500 do 3000 m. visokimi vrhi proti syrskemu svetu. Libanon, bogat najlepšega lesa za ladije, spušča se s strmim pobočjem k morju, polnemu varnih pristanišč in ladijišč. Neznatne brežnice z deročim tokom močijo rodovitno zemljo med morjem in Belimi gorami, črez ktere nepripravne preseke drže. Podnebje je po raznih krajih jako različno, povsodi pa ugodno mnogovrstnim pridelkom: vroče je po nižinah, zmerno toplo pa po višinah. Najimenitniša mesta so bila od juga proti severju: Tyrus, Sidon, Berytus, Byblus, A rad us pa Tripolis. Zgodovina. Berytus in Byblus sta bila v najstarši (bajni) dobi naj- imenitniši phoeničanski tržišči. Potem (1500—1209 pr. K.) pa je 13 — Sidon (ribiško mesto) najbolj slovel v phoeničanski zgodovini. Si- donci so bili krepki mornarji, ki so se s kupčijo pečali. Za Ram z a II. (1390) je bila Phoenicija Aegypčanom podložna in Sidonci so mu dajali ladije v davek; a kmalu je prenehala ta aegypčanska sila. Sidon in poslej T y r u s sta poslala na tuje kraje mnogo na- selnikov. Prenaseljenost v mali domačiji, notranji razpori in silni navali tujih narodov so po gostem napotovali Phoeničane, da so za¬ puščali domovino in se drugodi naseljevali; pa tudi kupčija jih je močno vabila v tuje kraje. Naselbine so bile od domovine bolj ali manj zavisne: po državni oblasti odpravljene so jej plačevale razne davke, druge so pa o velikem prazniku Melkartovem le v Tyrus pošiljale poslance ter ondotnemu svetišču dvojno desetino plačevale. Take phoeničanske naselbine so bile v Ci lici ji (Tarsus), Sy- riji (Nisibis), ob Persijskem zalivu (Tylus) in Rud e če m morji (Elath). Najbolj so pa slovele naselbine ob Sredozemskem morj, Najstarše so bile na Cypru: Citium in Hamat (Amathus). Potem so poselili R h o d u s in razne otoke Aegejskega morja kot K r e t o i Lemnus, Thasus, Cythero. Od tega otoka so po malih na¬ selbinah ob grškem obrežji močno vplivali na razvitek grškega naroda. Potem so prejadrali Jonsko morje ter v Meliti (Malta) ustanovili svojej pomorskej kupčiji najugodnišo postajo. Krog S i c il ij e so cve¬ tele njih naselbine; mesta Minoa, Motya, Maka ra (Heraklea), M ah a n at ali Panormus, Solunta so bila sprva popolnem phoe- ničanska. Tudi v severni Afriki so Sidonci ustanovili H i p p o n in Veliko Leptis. Sidon je cvetel 300 let; potem je propadel in Tyrus je stopil vsem drugim mestom na čelo (1209 do 722); okoli I. 1209 so se namreč vsled filistejske sile preselile najbogatejše rodovine iz Sidona v Tyrus. Sedaj so se tyrski naselniki odpravljali v severno Afriko in južne evropske kraje. V Afriki so ustanovili zlasti Utiko in Hadru m etum. Tyrske ladije so jadrale skozi Gibral- tarski preliv in z mesti pokrile srebra bogato deželo Tartesis (Andalusijo), med kterimi je mesto Gades (Cadix) najbolj slovelo. Od Tarteside so jadrali proti severju ter tam obiskovali kositra bo¬ gate otoke Kassiteride (Scilly), proti jugu so pa veslali do Ka- narov (insulae fortunatae). Na severozahodnem afriškem obrežji so Tyrjani imeli okoli 300 cvetočih naselbin. Tyrus je najbolj cvetel za kralja Hiram.a, ki je dajal svo¬ jemu zavezniku, izraelskemu kralju Salomonu delalce in dragoceno gradivo za jeruzalemski tempelj. Med njegovimi nasledniki so se za- — 14 čeli notranji prepiri zarad prestola. Vsled tega je mnogobrojna stranka najimenitniših Tyrjanov zapustila domovino (814) ter se odpravila v Afriko. Naselijo se v starodavni Byrsi ter jo odslej Karthago, t. j. Novo mesto zovejo. Ker so se tudi drage naselbine ločile od domovine, propadel je hitro Tyrus. Potem so še mogočni A s s y r c i pridrli v deželo ter jo podjarmili (722 pr. K.). Od tega časa je usoda phoeničanskega naroda navezana na razne premembe zahodnoazijskih držav. Omika. Vera. Najimenitniši bog je bil Baal, gospod nebes in zemlje; častili so ga po višinah. Tyrjani in phoeničanski naselniki so po¬ sebno častili njegovega sina Melkarta, kterega so Grki Herakleja imenovali. Melkart jim je potujoče solnee in začetnik človeške omike. Baaltis in Ašera ste bili boginji rodovitne narave. Sidonci so Ašero imenovali Astarto ter jo častili kot vojno in lunino boginjo. Grozoviti M o 1 o h je bil malik človeške postave pa bikove glave; njemu zo zlasti otroke darovali. Ustava. Najimenitniša mesta kot Sidon, Tyrus, Aradus i. d. so imela svoje kralji če, ki so se posvetovali z dvema sta¬ rešinstvoma, žvečim in manjšim; vse važne reči pa je konečno določeval narodni zbor. Obrtnost in umetnost. Najimenitniše iznajdbe kot pisanje s črkami, steklo, denar i. d. se pripisujejo Phoeničanom, vender ne po pravici. Phoeničani so nektere iznajdbe drugih narodov le zboljšali ter je razširili zlasti po sredomorskem svetu. — Tako so se v Aegyptu naučili pisati in najbrže tudi steklo narejati (pravljica o iznajdbi stekla slavi brodnike, ki so bili na morski peskovini iz solitra ognjišče napravili). Pri Babyloncih so si izposodili mero in vago pri teh so se tudi naučili zvezdoslovja, pri Assyrcih pa tkanja. Negotovo je, ali so škrlat res sami iznašli (pravljica o psu, ki je ob morji razgradil škrlatovca ter z rudečim gobcem k svojemu gospodarju pritekel). Ru¬ darstvo so jako zboljšali in rano znali rado žgati in kovino liti. Njih rokodelnice so pošiljale na vse strani lepotino in dragotino iz zlata, srebra, jantarja in slonove kosti. Njih stavbe so posebno slo¬ vele zarad velikosti in trdnosti, še bolj pa zarad okusne izpeljave. Kupčija. Phoeničanje so bili prvi kupci starega sveta. Mala, preobljudena domovina jih je silila h kupčiji, še bolj jim pa je stregla nje lega ob sredozemskem morji, v središči omikanih držav in bogatih dežel. Njih ladije in dolge karavane so prinašale blago naj- odležnišim deželam ter ga tam za drago zamenjavale. Kupčevali so z raznimi pridelki in izdelki. Tako so dobivali iz Afrike žito, slo¬ novo kost, kože, steklo in sužnje; iz Mesopotamije, Indije in Kitaja razno tkanino in svilo, korale, bisere in dragocene kamene; iz Arabije kadilo in razne dišave; iz Graecije vino in lončevino; iz Hispanije srebro, volno, morske jegulje in tune. 15 — Karthaginci. Dežela. Karthaginska pokrajina je sprva obsegala le mestno okolico. S časom so se pa premeteni Karthaginci polastili obširnega primorja ob Mali Syrti proti zahodu in vzhodu. Vsa dežela je štela 3 po¬ krajine: 1. Vzhodna ali Syrtika, nekaj rodovitna, nekaj pa peščena s pastirskimi razrodi: 2. Južna ali Bizacij, nekaj gorat, nekaj raven s precej rodovitno zemljo; mesta: Hadrumetum, Mala Leptis in Thapsus; 3. Severna ali Zeugitana z nizkimi gorami, med kterimi se rodovitne veče in manjše ravni širijo. Nje obrežje je strmo pa členovito s kaj ugodnimi lukami. Mesta: Utika in Karthagina. Karthagina, glavno mesto vsej deželi je stala ob morji na malem polotoku, ne daleč od sedanjega Tunisa. Imela je dve pristanišči in proti suhemu je bila zavarovana s trojnimi zidovi. Za svoje velikosti je štela kacih 700.000 ljudi. Nje okolica je bila posejana z lepimi pristavami in zelo gosto poseljena. Zgodovina. Sidonjani so bili v 12. stoletji ustanovili malo pa trdno od- pravilnico Byrso. Konci 9. stoletja so se je polastili bogati tyrski izselniki ter jo močno razširili. Elissa (pravljica jo zove Dido), hči umrlega kralja Matona, se je bila razprla z bratom Pygmalionom, mladoletnim kraljem, ter je zapustila Tyrus. Z njo so se odpeljale najbogatejše in naj- imenitniše tyrske rodovine ter se naselile v severni Afriki blizo Utike (pravljica o pogodbi z Libyjani in o volovski koži). Karthaginci so se hitro polastili severnega afriškega pri¬ morja; ondotne phoeničanske naselbine, ki so poprej bile samostalne, morale so se jim udati. Potem so sami odpravljali naselbine v Sar¬ dinijo, Sicilijo in na Baleare, posebno pa vHispanijo. Ko so Phoeničanje, zavisni od velikih azijskih držav, oslabeli ter svojo pomorsko oblast izgubili, prevzeli so jo Karthaginci in jo razširili zlasti ob zahodnem Sredozemskem morji pa ob Atlantskem oceanu. V poslednjih stoletjih svojega obstanka se niso več zadovoljevali s posamnimi naselbinami in primorji, temveč hlepeli so po širokih deželah. Tako so podjarmili skoro vso Hispanijo, Sardinijo in zahodni del Sicilije; tudi vzhodnega so skušali v več sto let traja¬ jočih vojskah (I. 480; II. 410—339; III. 317—275 pr. K.) vzeti grškim naselnikom. — Punske vojske z Rimljani glj. v rimski zgodovini. Njih omika se po večem vjema s phoeničansko, le da je v mogočni Iiarthagini bilo vse na večej podlagi osnovano. Tudi njih — 16 duševna naobraženost je med starodavniki slovela vsled bogatega njih slovstva; a to so po polnem uničile silovite punske vojske in na¬ slednje nezgode. Aegipčani. Dežela. Domačini so Aegypet imenovali Kerni, t. j. črno zemljo, na¬ sproti svetlemu pesku Libyjske puščave. Obsega pa dolenje nilsko porečje. Ob severnem nečlenovitem in nekaj močvirnem obrežji ga zaliva Sredozemsko morje, na vzhodnem peščenem robu pa Arabsko; na jugu meji z Aethiopijo (Nubijo), na zahodu pa z Libyjsko puščavo. Sredi teh mej je meril okoli 3600 □ mirni, in ko so bile najbolj raz- tegnene (za Ptolomaejcev) komaj 4750; a zgodovinsko življenje se je razvijalo le v nizki dolini. To okoli 90 mirm. dolgo podolnico zagrajajo Libyjske in Arabske gore. Strme Arabske gore na vzhodni strani, ki so Aegypčanom za njih velikanske spomenike rudeči granit in raznobarvni peščenik dajale, ločile so jo od Arabskega morja, kamor so le redka pota držala. Skoro enako visoko Libyjsko pogorje na zahodni strani pa jo kot gola zagraja varuje pred svižem Libyjske puščave. Crez nje so peljala mimo lepih zelenic karavanska pota v osrednjo in za¬ hodno Afriko. Poglavitna, rekel bi edina voda v deželi je čudoviti Nil, ki pri Kartumu postaja iz dolgih izvirnic Belega in Sinjega Nila. Nad mestom Syene prestopa z dolenjim tekom deželno mejo, kjer se med lepima ostrovoma Phyle in Elephantine zadnjikrat spušča črez granitno skalovje in pragovje. Mirnega toka se dalje vali po ozki dolini ter se kakih 15 mirm. pred izlivom v mnogo rokavov deli. Sta¬ rodavniki so njega široko delto primerno imenovali „Nilov dar“; to pomenljivo ime pa tudi velja za ostalo komaj 15 do 20 kilm. široko dolino, kajti brez Nila bi rodovitni Aegypet postal enako peščen svet kakor je bližnja Sahara in Arabija. Ker v Aegyptu le redkokrat in malo dežuje, spremenilo hi kmalu vroče solnce črno zemljo v puščavo. Temu se ustavlja Nil, kterega povodnji leto za letom od junija do konca septembra dolino namakajo; v avgustu stoji voda celo 6 m. nad navadno svojo višino. Premnogi nasipi skrbe, da povodenj zemlje ne trga, prekopi in žlebovi z zatvornicami in posebni kotli (Moerisovo jezero) pa, da tudi bolj odležne kraje namaka. Ob tem času je dežela podobna velikemu je¬ zeru , iznad kterega mesta in vasi kakor otoci mole. Ko povodenj preneha, pognojena je vsa njej dosežna zemlja z najrodovitnišim blatom. Dežela se je ločila v gorenji, srednji in dolenji Aegypet. 1. Gorenji Aegypet se je zval Thebais. Glavno mesto so mu bile stovratne Thebe (Diospolis) na obeh bregovih Nila. Velikanske nje razvaline se še vidijo pri vaseh Luksor in Karnak. — 17 — 2. Srednji Aegypetse je zval Heptanomis ter je obsegal zadnji del ozke doline do prvih nilskih rokavov. Prestolnica M e na¬ pili s se je tako po polnem izgubila, da kar sledu ni pustila. Na zahodu od nje pa še stoje grobni spomeniki, velikanske piramide. 3. Dolenji Aegypet obsega vse obustje v več rokavov raz¬ deljenega Nila; Grki so mu rekli Delta. Ob severni strani se vedno dalje v morje vriva, a todi tudi jako preminja svoje površje; nekdaj obdelovani kraji so sedaj močvirni. Imenitni ste bili mesti On ali Heliopolis in pa Sais, od kterih se je komaj neznaten sled ohranil; pozneje sezidana Alexandrija pa je še zmeraj najime- nitniše primorsko tržišče v Afriki. Zgodovina. I. Stara doba (od prvih zgod. časov do 2100 pr. K.). Prvi kralj je bil Menes, ki je na. enem kraji Nil zagradil z zasipi ter ondi sezidal prestolnico M e m p hi s. Med njegovimi nasledniki so kralji četvrte rodovine posebno sloveli po svojih stavbah; zovejo se Šufu (Cheops), Šafra (Kefren) in Menkevra (Mykerin). Sezidali so najviše piramide, ne daleč od sedanjega mesta Kairo. Največa je Cheopsova, ki še sedaj meri 146 m. Najmogočniši kralji so pa bili iz 11. in 12. rodovine; njih oblast je obsegala ves Aegypet. Iz 12. rodu je tudi Amenemha (pri Grkih: Moeris), ki je izkopal po njem imenovano jezero, kamor so vodo iz Nila spuščali ter jo črez bližnjo ravnino napeljevali. Sezidal je tudi labirint, velikansko državno poslopje z 12 dvori in 3000 sobami. II. Srednja doba ali hyltsovsko kraljestvo (2100 do 1600) Semitski razrodi so prihrumeli črez Sueško medmorje ter šiloma ustavili naravni razvitek aegypt,ovskega naroda. Ker so se samo z živinorejo pečali in s svojimi čredami sem tor tja prehajali, rekli so jim Hyksi, t. j. pastirski kralji. Dolenjega in srednjega Aegyjrta so se bili po polnem polastili, stare kralje v Thebah so pa le prisilili, da so jim davek plačevali. Za Hyksov so tudi sorodni jim Izraelci prišli v deželo ter v last dobili deželico Go s e n. III. Neva doba (1600 do 525). čez 500 let so deželi gospodo¬ vali Iiyksi; a sčasoma so se okrepili thebanski kralji in Thutmo- sidi so domovino osvobodili tujega jarma. Thutmosid III. je namreč pregnal Hykse iz njih utrjenega tabora A v ar a (Pelusium) ter jih podil črez medmorje v arabske planjave. Kmalu so se morali tudi tuji Izraelci umakniti iz dežele. Njih nasledniki so v zmagovitih vojskah razširili kraljestvo proti Mesopotamiji ter se oslavili s premnogimi stavbami. Amenof 2 — 18 — III. (grški: Memnon) je postavil ob solnčnem vzhodu zveneče veli¬ kanske kipe (Memnonove) in Amonov tempelj v Luksom. Najsilnejša pa je bila aegypčanska oblast za 19. kraljeve rodo¬ vine; najslavniši faraon je takrat bil Ramz II. (grški: Sesostris). Podjarmil je Nubijo, Palaestino, Phoenicijo in vse dežele do Euphrata. Sezidal je mnogo spomenikov, ki so po raznih krajih slavili njega mogočnost; med temi najlepši je ramzej, velikanski grad v Thebah. Stoji ob levem bregu Nila; velikanska kipa (kralj in kra¬ ljica) sta sedaj zvrnena. Njegovi nasledniki so se pomehkužili ter naglo izgubili tuje dežele; najbolj znan je Ramzenit s svojimi zakladi (pripovedka o blagajnici in zvitem tatu). Ko so Ramzidi bili pahneni s prestola, propadlo je kraljestvo tako zelo, da so se ga polastili tuji ■— aethiopski kralji in mu črez pol stoletja gospodovali. Ko sp te izgnali, vnel se je notranji nemir. Dvanajstero kraljičev se je polastilo dežele (dode- ltarhija); najimenitniši med njimi je bil Psammeticb, ki je so- kraljiče izpodrinil in deželo zedinil. Prestol je prestavil vSais (pri¬ povedka o darovanji z bronasto čašo). Psammetich (655 do 610) je v deželi naselil najete karske in jonske vojake, ki so mu bili pomagali sokraljiče premagati; po¬ prej zaprto kraljestvo je odprl tudi tujim trgovcem; sedaj se je dosta Grkov in Phoeničanov naselilo po mestih, ki so kupčiji posebno ugajala. Da bi kupčijo še bolj pospeševal, ustanovil je poseben stan tolmačev. Take premembe so dražile deželane; kar jih je črez 200.000 iz duhovskega in vojaškega stanu zapustilo Aegypet ter se preselilo v Meroe. Brez uspeha pa je bil napadel Palaestino. Njegov sin N eh o (610—595) je z nova šel v Azijo; pri Me- gidi je premagal judovskega kralja ter se tudi polastil Phoenicije. Začel je tudi kopati prekop prek Sueškega medmorja, pa ne¬ ugodni orakeljski izreki in hude bolezni so ga prisilile, da je delo opustil. Potem je ukazal phoeničanskim mornarjem, da so prvikrat objadrali Afriko od vzhoda proti zahodu. Ko je v Aziji ponovil vojsko, premagal ga je pri K ar k e miši (Circesium) preslavni Ne- bukadnezar, sin babylonskega kralja. Vsled te izgube je prenehala njega oblast črez syrske pokrajine. Tudi njega drugi naslednik in vnuk ITofra (Apries, 588—670) se je nesrečno bojeval z Nebukadnezarjem. Da bi se odškodoval za izgubljene syrske pokrajine, napadel je grško naselbino Cyrene. Kar so se vojaki Aegypčani, nezadovoljni, da so saiški kralji pri vsakej — 19 priliki predstvo dajali tujim vojščakom, uprli ter Hofro in njegovo najeto grško vojsko užugali in ga umorili. Uporniki so na to na prestol postavili Amasija (570—526). A ta je tujce še bolj podpiral, zlasti pa je vabil Grke v deželo. Teh cvetoča naselbina Naukratis je imela lastne predstojnike ter živela po lastnih grških zakonih. Velika kupčija je pomnoževala bogastvo in prebivalstvo vse dežele. Po duhovniških poročilih je za tega kralja štel Aegypet 20.000 mest in trgov. Tudi je po zgledu starih faraonov sezidal mnogo krasnih spomenikov, zlasti v prestolnem mestu Saisu. Ko je začel vladati njegov sin Psammenit, pridrli so Persijani v Aegypet ter ga podjarmili svojej oblasti (525). Omika. Vera. V najstarših časih je solnčni bog Ra največ veljal. Glavni mesti Thebe in Memphis ste pa posebno častili A m m o n a in P t a - a, ktera so pozneje po vsej deželi priznali. Najmogočniši pa je bil Am - mon-Ra, kralj vsem bogovom in boginjam. Znamenita sta bila tudi O s ir is in Is is. Osiris je solnce podzemeljskega kraljestva, kralj mrtvih, pomeni pa tudi pomladansko solnce (Horus). Ker za pomla¬ danskim solncem prihaja povodenj, častili so ga tudi kot nilskega boga. Njega žena Isida je bila lunina boginja pa tudi nilska. (Lepa pravljica o Osiriji — Nilu, Isidi — rodovitni zemlji, Horu — po¬ mladanskem solnci in Typhonu — žgočem vetru hamsinu.) Razen zvezd so Aegypčani čestili tudi razne živali (sesalke, tiče, ribe, zemljevodnice, kače); mislili so, da se bogovi kažejo v takih podobah. Hranili so jih v svetiščih z najdražimi jedili. Tako je bil v Memphidi črn bik — apis — posvečen bogu Pta-u, Ra-u kragulj, Isidi pa krava. Verovali so v obstanek duš po smrti. v V podzemeljskem kraljestvu je Osiris sodil dušo vsacega mrtveca. Ce je bila nedolžna, sprejel jo je v svoje kraljestvo. Ce pa je bila za krivo spoznana, morala je potovati po raznih živalskih telesih ter se pokoriti; črez 3000 let se je povrnila v človeško telo, potem so jo spustili v kra¬ ljestvo zveličanih. Zelo krivične so pa h kratu obsodili v kraj temote. — Vsled tega so tudi trupla mazilili z dišečim mazilom ter jih na varnih krajih shranjevali. To so znane mrliške suhali (mumije). Ustava. Deželi je gospodoval kralj — faraon—- v z neomejeno oblastjo, ki se je podedovala tudi v ženskem kolenu. Živeti je moral po natanko določenih pravilih. Tretjina vse zemlje je bila njega lastnina. Ljudstvo je bilo razdeljeno v vrste ali kaste. Ti stanovi so bili tako natanko ločeni med seboj, da nikdo ni smel prestopiti iz enega v druzega. Vse pravice in dolžnosti so se podedovale po rodo- 2 * 20 — vmah. Najimenitniši vrsti ste bili duhovniška in vojaška; izmed duhovnikov so se izbirali tudi uradniki in zdravniki. Tudi tema stanovoma je pripadala po ena tretjina dežele. Ostalo ljudstvo je bilo služeči stan, ki se je delil v podvrste poljedelcev, obrtnikov, trgovcev in pastirjev; poslej je nastala še vrsta tolmačev. Tudi mnogo suž- nikov je bilo v deželi. Slovstvo. Duhovniki so sosebno pospeševali slovstvo, ki so je prištevali k naj bogatejšim v starem veku. Knjižnice v Alexandriji so slovele po vsem znanem svetu. Bogoslovje in zvezdoslovje je bilo najbolj razvito; tako so uže v prvih stoletjih imeli solnčno leto ter znali izračuniti, kedaj ste solnce in luna mrkali. Aegypčanje so iznašli pisavo. Ta je bila trojna. 1. Pisava v podobah ali hieroglifska je s podobami zaznamenovala dotične stvari in misli. Vsi spomeniki so popisani s hieroglifi. 2. Iiieratska pisava je skraj¬ šana hieroglifska ter je bila le duhovnikom znana. 3. Demotska ali ljudska je bila še bolj skrajšana in med ljudstvom razširjena. Umetnost. Res da so trde postave zavirale naravni razvitek obrtništva in umetnosti, ker vsak se je moral pečati z delom, ktero je njegov oče znal. Vender je pri njih posebno cvetelo zidarstvo, kiparstvo in slikarstvo. Grki so jih v tem prekosili le po le¬ poti, nikakor pa ne po veličanstvu umetnijskih del. Najimenitniši njih spomeniki so templji in piramide, obeliski in grobovi v skalah. Pri templjih zagraja zid iz opeke velik prostor; pred vhodom so navadno velikanski kipi in obeliski. Na obeh straneh stojite stolpom podobni poslopji; od vhoda se stopi ali precej v tempelj, ali pa dvojna vrsta sfing (sphinx) drži do druzega ali tretjega vhoda. Tu se stopi v tempelj, ki je pokrit in z mnogimi stebri lepšan; drži se ga še nizek in temen predel, pravo svetišče. Tempelj na otoku Phyle se je najbolje ohranil. Piramide (pyramis) stoje le v srednjem Aegyptu na meji med puščavo in rodovitnim svetom. Te štirioglate stavbe so velikanski nagrobni spomeniki kraljev; vseh je okoli 70. Pri tleh se v sredi po večem nahaja izba, v ktero nizek in ozek predor drži, v njej je stal sarkofag, t,. j. velikanska kamenita krsta s staviteljevo mrtvaško suhaljo. Obeliski (obeliscus) so štirioglati na vzgor zmeraj tanjši stebri različne visokosti (od 15 do 50 m.). Izsekavali so jih navadno le iz ene skale in postavljali solnčnemu bogu v čast. Sfinge so velikanske levove postave s človeško glavo. Katakombe ali grobovi v skalah se nahajajo v Libyjskih gorah. Vsekani so v živo skalo; tu so posamezne izbe, tam pa jih je več skup celo v nadstropjih ena nad drugo. Vsekani predori in stopnjice jih vežejo med seboj. Vanje so postavljali mrtvaške suhali. Stene so pa vse ozaljšane s podobami in napisi, ki se spominjajo ranjkih ali pa rajsko življenje predočujejo. 21 Assyrci in Babylonci. Dežela. Velika planjava ob dolenjem in srednjem Euphratu in Tig- ridu je assyrsko-babylonski svet. In sicer se je velika nižina od Armenskih gora do tje, kjer se reki na malo minn. bližate, zvala v starem veku prava Mesopotamij a, t. j. medrečje; nje vzhodna stran, zlasti na levem bregu Tigrida, je bila Assyrija, ki je nekaj segala tudi v Kurdistanske gore. Na jugu od Mesopotamije se je med rekama in pa ob desnem bregu Euphr ata do morja razprostirala stara Babylonija, v sv. pismu S in e ar zvana. Euphr at in T i gr i d (pred iztokom v Persijski zaliv zedi¬ njena in Pasitigrid ali Šat el Arab imenovana) izvirata v Armenskih gorah: Euphr at na Erzerumski planoti, Ti gr id pa blizu tam, kjer se stekate euphratski izvirnici, črez armensko stopnjevino prišedši namakate široko nekaj pusto, nekaj pa zelo rodovitno Mesopotamijo. Kar je Aegyptu Nil, sta zlasti Babyloniji Euphrat in Tigrid. Syrsko-arabska puščava se bi naglo razširila do zahodnih persijskih gora, ko bi je povodnji ne ustavljale; kajti ob srednjem in dolenjem Euphratu in Tigridu skoro nikdar ne dežuje. Snežnica Armenskih gora napenja reki, da prestopate bregove ter se razlijate po široki ravnini. Stanovalci so cenili korist mastne vode ter jo črez polje napeljavah po neštevilnih prekopih in jarkih. Ob bregovih so na¬ pravljali velikanske nasipe, zlasti ob deročem Tigridu („puščica“), da premočne povodnji niso trgale rodovitne zemlje. Med deželami, ki jih je Herodot prehodil, bila je Babylonija najrodovitniša; žito je tako dobro plenjalo, da je dajalo po 200- do SOOterno setev. Babylon (Babel), glavno mesto Babylonije, je stal ob bregovih dolenjega Euphrata. Velik, 7 mirm. obsegajoč štiriogelnik je bil za¬ grajen z zidom, ki je bil 32 komolcev širok in 50 komolcev visok. Ninive, glavno mesto Assyrije, je stalo ob levem bregu tigridskem; tudi ta štiriogelnik je oklepal 9 mirm. dolg in 30 m. visok zid; prerok Jona pravi, da je ozidje 3 dni hoda obsegalo. V teh prostornih mestih pa niso bile le hiše, ampak razprostirali so se tudi veliki vrti in obdelovana polja. Zgodovina. I. Staro babjTousko kraljestvo (2000 do 1250 pr. K.). Po sv. pismu je mogočni lovec Ni mr o d, pravnuk Noetov, ustanovil prvo državo v Sinearu. Najbrže so bili prvi nje prebivalci Kamovega rodu ter so se z lovom pečali. Kralji teh starodavnih časov so se sosebno odlikovali z mogočnimi stavbami; med temi je tudi baby- lonski stolp (sedaj: Birs Nimrud); veči zgornji del je podrt, le spodnji 3 do 4 odstavki so se ohranili ter se vzdigujejo še 65 m. nad zasuto znožje. Okoli 1500 pr. K. so se dežele polastili Arabci, 22 — ki so se bili umaknili iz Aegypta izgnanim Hyksom. A ko so se Babylonci iznebili te tuje oblasti, podjarmili so jib sredi 13. stoletja Assyrei. II. Assvrsko kraljestvo (1250 do 606). Utemelitelj ninivskega mesta se v sv. pismu zove A s ur, pri Grkih pa Ninus. Ti popi¬ sujejo njegovo junaštvo in velike njegove vojske. Podjarfnil je Ar¬ menijo, Medijo, Babylonijo in ves svet do Syrskega moija. Pravljice so pa še bolj slavile mogočno S e mi ra mi do, ktero je Ninus pri oblegovanji Baktre za ženo vzel. Ta je po smrti svojega moža pod¬ jarmila Libyjo in Aethiopijo ter napadla bogato Indijo; nje vojska je baje štela 3 milijone pešcev, 500.000 konjikov in 100.000 oboro¬ ženih voz; a vkljubu temu so jo zagnali Indijani v beg (zvijača z velblodi). Ta kraljica je prav za prav assyrska boginja Derketa, zato se nje nastopniki zovejo Derketadi. Tudi o teh so se ohranile razne pravljice, po kterih so se potomci junaške matere po polnem pomehkužili; a prava zgodovina pozna prav mogočne assyrske kralje. Cvesti je jelo assyrsko kraljestvo s kraljem Asurnazi- palom (883—859 pr. K.). Ta in njega potomci so je razširjali zlasti proti zahodu, dokler ni Tiglat Pilezar (745—727) vzel Damaska ter dospel do Sredozemskega morja. Njegov naslednik S almanasar (727—722) je podjarmil Izraelsko kraljestvo in Phoenicijo razen dobro utrjenih glavnih mest (Samarija in Tyrus), kterih se je polastil njegov sin Sargon (722 — 705). Za tem je kraljeval San- herib (705—681), ki seje bojeval z Aegypčani in Judi ter neuspešno oblegoval Pelusij in Jeruzalem (701). Umaknivši se iz Syrije šel je nad uporne Babylonce ter jih z močno silo ukrotil (699). Njegov sin Asarhadon (681—668) je znova razširil svojo oblast črez Sy- rijo in celo črez Aegypet, kterega pa njegov sin in naslednik A s ur¬ ban ip a 1 (668—626) ni mogel ohraniti. Zadnji assyrski kralj je bil Asuridilili ali Sarak, kterega pravljica zove Sardanapal ter ga kot zelo pomehkuženega vladarja popisuje. Zoper njega sta se bila zavezala medijski kralj Cyaxares in uporni babylonski na¬ mestnik Nabopolasar; a Sarak ju je sprva premagal v 3 bitkah, vender se je nazadnje moral umakniti v Ninive, ktere sta sovražnika 3 leta oblegovala. V tretjem letu so se uresničile besede preroka Nahuma, da bode Jehova s povodnjijo pokončal ono mesto; kajti Tigrid je prestopil bregove ter izpodkopal in podrl nekaj ozidja. Skozi ta predor sta se zedinjena kralja polastila mesta ter je razrušila (606 pr. K.). — 23 - III. Novo babvloiisko kraljestvo (606 do 538). N ab o p o 1 a s a r je utemeljitelj novega babylonskega kraljestva. Syrske dežele mu je hotel aegypčanski kralj Neho s silo vzeti; pa kraljevič Nebukadnezar ga je pri Karkemiši premagal ter ga zapodil v Aegypet. Očetova smrt je poklicala kraljeviča v Babylon, kjer je brez ovire sedel na prestol. Nebukadnezar (604—561) je podjarmil vso Syrij o pa Judovsko kraljestvo, razdrl je Jeruzalem, polastil se svetih posod ter Jude odpeljal v babylonsko sužnost (586). Tudi Phoenicija se je morala udati njegovi oblasti, če prav se je Tyrus na otoku 13 let hrabro branil. Po teh vojskah je mogočni kralj skušal, kar je bil pridobil, utrditi in zoper tuje napade zavarovati. Zato je na severni strani sezidal 9 mirm. dolgi Medijski zid od Euphrata do Tigrida; za zidom je izkopal velik prekop, po kterern se je voda iz Euphrata v Tigrid pretakala. Napravil je tudi mnogo drugih prekopov, ki so rodovitnost zemlje pospeševali, ob rekah mnogo nasipov, pri Sipphari pa veli¬ kansko jezero. Prestolnico je razširil z novim mestom na levem eupliratskem bregu ter je utrdil z močnim ozidjem in olepšal s kras¬ nimi stavbami. Popravil je razdrti Belov stolp in svojej ženi Amyti (Semiramidi) na ljubo sezidal tako zvane „viseče vrte“. Površina tega dela se je vzdigovala v velikanskih gredeh. Te gredi, na debelo z zemljo pokrite, so ležale na oblokastih stropih iz opeke; ko so po vrhu cvetela drevesa in cvetlice, vela je hladna sapa po spodnjih prostorih in izbah. Po Nebukadnezarjevi smrti je babyIonsko kraljestvo naglo pro¬ padlo. Zadnji kralj je bil Naboned. Nad tega je prišel persijski kralj Cyrus ter je obsedel stolno mesto. Ker je bilo trdno zavaro¬ vano, niso se prebivalci dosta bali tujega sovražnika. Kar je Cyrus za nekaj časa napeljal Euphrat v jezero, ki je je bil Nebukadnezar izkopal, ter se je po praznej strugi mesta polastil. Kralja Naboneda so vjeli in poslej umorili (538). O m i k a. Vera babylonska in assyrskaje oboževala prirodo. Bogovi obeh narodov so sicer različnega imena, pa taistih lastnosti in moči. Najimenitniši je solnčni bog Bal ali Bel, gospod nebes in svetlobe pa stvaritelj sveta; njegova žena je Mylitta ali Beltida, boginja lune in plodne narave. Assyrci so posebno častili vojnega boga A šara; upodabljali so ga z orlovo glavo. Tudi San do n je assyrski bog; Grki so mu rekli IJeraklej. Cestili so tudi zvezde ter je ločili v srečonosne in nesrečonosne. — 24 — Ustava je bila samo vladna. Poleg kralja so največ veljali du¬ hovniki, ki so bili v posebni stan Chaldejeev zbrani. Država je bila razdeljena v pokrajine, kterim so na čelu stali namestniki ali satrapje. Slovstvo. Najbolj razvito je bilo zvezdoslovje; v Mesopotamiji pod vedno jasnim nebom so tudi doma najslavniši zvezdogledi, ki so ljudem osodo iz zvezd prerokovali. Dže zarad zvezdoslovja so se močno pečali z matematiko; napredovali so tudi v fiziki. Mera in vaga sta njih iznajdba. Pisali so s klinastimi pis¬ menkami; mnogo takih napisov se je ohranilo do sedanjega časa. Umetnost in obrtnost. Njih stavbe, zlasti assyrske, so bili ve¬ liki narodni spomeniki, najbrže ob enem templji in kraljevi gradovi. Bile so iz opeke, le podstava je bila po večem iz trdega kamna; da bi pa zidovje bolj utrdili, preoblekli so je s kamnitnimi ploščami. Ker so stropi bili le iz lesa, bile so njih sobane če prav dolge, vender jako ozke. Lepšali so jih z izrezanimi podobami. Pred vhodom v pa¬ lačo stoje velikanski biki s perotnicami in človeško glavo. Izbočene podobe (reliefi) na kamenitih stenah kaj živo predočujejo življenje mesopotamskih prebivalcev, njih bogove in kralje, love in pojedine, vojske in njih zidarjenje. Izmed obrtnijskih njih izdelkov se je še ohranilo mnogo raznovrstnih posod, kamenov z izrezanimi podobami, prstanov, stek¬ lenine in bronastih stvari. Daleč po svetu so slovele assyrske in babylonske rokodelnice po svojih lepih tkaninah iz volne in bombaža in po svojih prijetno dišečih mazilih. Kupčija njih se je najbolj razvijala po euphratskem in tigrid- skem porečji pa po Persijskem zalivu. Sredi med Indijo in Sredo¬ zemskim morjem naseljeni, so sosebno pospeševali veliki svetovni promet; priča temu je njih denar, njih mera in vaga, ki so se bili razširili po vsem kupeijskem svetu. Dobivali so iz Arabije razne di¬ šave za mazila, iz Armenije vino in les, iz Indije zlato, slonovo kost in dragocene kamene, iz zahodnih krajev pa kovine in razne druge izdelke. V tuje kraje so pošiljali svoje pridelke in izdelke. Lepi plašči sinearski so bili uže o Jozuovem času znani. Indijani. Dežela. Indija je bila starodavnikom le malo znana; ločili so jo v deželo tostran in o n o s t r a n G a n g a. Prelepa dežela obsega okoli 38.000 □.mirm. ter se zemljepisno deli v severni gorati predel, v srednjo nižino in v južno visoko planoto. Severni del pokriva Himalaja, najviše gorovje na svetu; primerno se zove domačija več¬ nega snega. Na jugu se v nižino pretvarja po redno znižujočih se pokrajinah, po kterih se vrsti razno rastlinje, kakoršno se nahaja od mrzlega do vročega pasa. Hindostanska nižina drži na jugu — 25 do Vindhijskih in Arvalskih gora. Vzhodna nje polovica ob Gangu in Brahmaputru je posebno rodovitna ter rodi preobilo rajža, slad¬ kornega trstja, bombaža, rajskih smokev itd. Zahodna nje polovica je deloma suha in pusta planjava, ker globoko vdrti Indus ne more prestopati visokih bregov. Zelo rodoviten je severni predel, ki ga petero voda namaka. Dekanska visoka planota stoji na tri- oglatem polotoku; obrobne gore jo ograjajo na vseh straneh. Zgodovina. Iudijaui, veja arijskega naroda, preselili so se okoli 1. 2000 pr. K. iz prvotne domovine ob gorovji Hindu-ku v rodovitno porečje peterih indskih pritokov (Pendžab) ter si razvili poseben jezik (sanskrt). Zelo razmnoženi so se pred 13. stoletjem razširili črez vso Hindostansko nižavo; todi so prvotno zelo črnikaste prebivalce nekaj podjarmili nekaj pa uničili. Ti junaški boji polnijo zgodovino več sto¬ letij. Takrat so tudi nastale posebne družbinske razmere, kakor delitev ljudstva v ostro ločene vrste, ki so se ohranile naslednja stoletja. Vsled te razvrstitve in njih vere je prestala vsa njih krepost, ki se je poprej v dejanji toliko kazala. Assyrski kralji (Semiramida) so uže v 13. stoletji skušali prisvojiti si Indijo; po njej je tudi hlepel aegyptovski kralj Seso- stris; gotovo pa je, da so Phoeničanje z Izraelci v zvezi uže v 10. stoletji kupčevali v Ofir, kaj bogato indijsko pokrajino. Pozneje je persijski kralj Darij skusil Indijo podjarmiti (510), kar se mu je nekoliko ob desnem Indu res posrečilo. Tudi Ale- xander Veliki je napadel deželo (327—326), a prisvojil si jo je le do Hyphasija. Od tega časa je bila Indija zahodnemu svetu vsaj nekoliko bolj znana. Omika. Vera. Sprva so Indijani oboževali prirodo; med bogovi je bil najveljavniši In dr a, gospod nebes, ki dež daje, blisk in grom na- reja. Pozneje so mesto obožene narave čestili bogove, ki jih je člo¬ veški um izmislil. Med temi najimenitniši šobili Erama, stvaritelj sveta, Višnu, njega ohranitelj, in Siva, ki vse pokončuje pa po¬ končano zopet oživlja. Vsi trije skupaj so indijska trojica božja (trimurti). Duhovniki te vere so se zvali Bram ani. Gavtama Buda, t. j. „razsvetljeni" je v 6. stoletji pr. K. učil novo vero, ki se po njem budaizem zove. Buda je zavrgel vero v bramanske bogove ter je učil popolno enakost vseh ljudi. Največo, celo edino veljavo po njem ima čednostno življenje; to se pa nahaja le pri taistem, ki se vsakega dejanja zdržuje in v samoti živi. — Bramaizem in budaizem sta se v Indiji mnogo sto- — 26 ~ letij prepirala in izpodrivala; na zadnje se je morala Budova vera umakniti. Pregnanci so jo hitro razširili po CeyIonu, Tibetu, Kitaju, Japoniji in po Mongolskem; sedaj šteje blizu 500 milijonov vernikov. Ustava je bila samovladna; kralj je imel neomejeno oblast. Ljudstvo je bilo razdeljeno v 4 vrste, kterih meje ni smel nikdo prestopiti. Vpeljali so je krvavi boji junaške dobe in presilni vpliv duhovski. V prvi vrsti so bili Bramani (duhovniki); v drugi Kša- trij e (vojščaki); v tretji Vasije (poljedelci), ki so se s poljedelstvom, obrtnijo in kupčijo pečali, v četrti pa Sudre (hlapci in posli). Prve 3 vrste so obsegale zmagovite arijske Indijane, k so smeli svete knjige prebirati in se svetih daritev udeleževati Sudre so oni prvotni prebivalci, ki so se bili prostovoljno udali starim bogovom se odpovedali, arijskega jezika, arijskih postav in šeg se privadili, toda zemeljskega posestva niso smeli imeti. Živeli so kot posli po hišah in zemljiščih arijskih vrst. Vse druge prvot- nike, kteri so se le veliki sili udali, zvali so Pari j e; čandale so se zvali najbolj zaničevani Parije. Slovstvo indijansko v razvitem sanskrtskem jeziku je posebno bogato. Najimenitniše so njih pesni, predvsem 4 vede, svete bukve, ki božje pesni, svete običaje in pregovore itd. obsegajo. Zložene so bile uže pred 1. 1500 pr. K. Zelo slovite tudi njih junaški pesni Mah a bar a ta in Ram a j a n a. Razen pesništva so se pečali tudi z raznimi znanostmi. V umetnosti najbolj slovč njih stavbe. Njih templji so podzemeljski in nadzemeljski, v skalo vsekani ali pa zidana poslopja. Podzemeljski templji so v živo skalo vsekani, čudoviti po svojej ve¬ likosti in lepoti (na otoku Elephanti in pri Elori). Nadzemeljski so tudi v živo skalo vsekani, pa le v površnjih skladih kake gore (pri kraljevem mestu Mahabalipuru). Zidana poslopja, ki jim Evropejci pagode pravijo, so kakor piramide navzgor bolj tanka; obsegajo po več nadstropij ter so zelo olepšana. Po večem so Budi po¬ svečena. Njih kipi so z ozirom na izdelavo res čudoviti, drugače pa nikakor ne lepi. Vera jim je branila bogove upodabljati drugače, kot so jih sprva narejali. Ti so bili prav nenaravni ter so imeli n. pr. več glav, rok itd. Iranski narodi. Dežela. Iran se zove visoka planota med Mesopotamijo in Indijo. Ponekodi je peščena, ponekodi pa dobro močena, rodovitna in obde¬ lovana. Na vseh straneh jo oklepajo kaj strma pogorja, tako da se vode znotranjega njih pobočja v njej stekajo ter ali v pesku usihajo, ali se pa v pustinjska jezera izlivajo. Med obrobnimi gorami — 27 — so na zahodu Kurdistanske in Luristanske, na jugu Far- zistanske, na vzhodu Indopersij ske, ki so po reki Kabul ločene od H in d uk uš a, na severji pa Paropaniške gore in Elburs z ognjenikom Demavendom (5630 m.). Po zahodni strani Irana so stanovali na severji Medijanci (z glavnim mestom Ekbatana), na jugu paPersijani (z mesti Persepolis, Pasargade in Suša); na severovzhodni strani so bili Baktrijanci (z mestom Baktra). Zgodovina. I. Baktrijanci. Bak trij a n ski razrodi so se od svoje prvotne domovine ob Hindukuši in Paropanisu razširili proti Mediji in P er sij i. V 13. stoletji so izgubili samostalnost, kajti podjarmili so jih assyrski kralji. Dvogrbavi (baktrijanski) velblod na ninivslcih spomenikih pri¬ čuje, da so Assyrci dalje časa po deželi gospodovali. Pozneje so Baktrijanci služili persijanskim kraljem. Baktrijanci so kakor njih sorodniki v Indiji sprva čestili prirodo, zlasti pa ogenj (Atra). Za časa, ko so se Assyrci polastili dežele, prestvaril je modrijan Zor o aster (Zaratustra) prvotno njih vero. Sveta knjiga Zen d a ve s ta obsega vse njegove nauke in zakone. Po njem so bogovi dobri in hudi. Dobri se zovejo tudi bogovi svetlobe; njim na čelu stoji Ormuzd (Ahuramazda) ter se nepre¬ stano bojuje z Ahrimanom (Anra-mainyu), voditeljem hudih bogov (bogovi temote). Neprestana vojska med svetlobo in temoto, med dobrim in hudim, med Ormuzdom in Ahrimanom se končuje s tem, da svetloba zmaga. Baktrijanski duhovniki so se zvaliMagi, ki pa niso imeli takih osebnih pravic kakor Bramani v Indiji. II. Medijani. Tudi Medijani so bili sprva podložni a s s y r s k i m kraljem. Ko pa je zadela Sanheriba v Aegyptu in pred Jeruzalemom velika nesreča, iznebili so se njegove sile in Dejoka za kralja izvolili (714 pr. K.). Lejok je bil po grškem poročilu poprej sodnik ter je zarad svojih modrih razsodeb slovel daleč po deželi. Sezidal je glavno mesto Ekbatano ter jo s sedmerim obzidjem utrdil. Notranje obzidje ie ograjalo kraljevi grad in bogato blagajnico. Da bi se ubranil vsakej nevarnosti, oskrbel si je telesno stražo in pa odpravil vse osebno občenje s svojimi podložniki. — 28 — Njegov sin in naslednik Phraortes je podjarmil najprej Per- sijane, potem pa vse iranske pokrajine; na zadnje je napadel Assyrijo, pa bil je v boji ubit. Da bi se maščeval zarad očetove smrti, napadel je naslednik Cyaxares znova Assyrijo. Kar so Seythi prihru¬ meli v deželo; ko se je njim ustavil, premagali so ga po polnem. Potem so ga Seythi 28 let preganjali in po Mediji ropali. Na zadnje jih je bil vender Cyaxares premagal in iz dežele spodil. Ker jih je nekaj bežalo v Malo Azijo k Lydijskemu kralju Alyattu, vnela se je dolga vojska med Medijo in Lydijo. Ta se je nehala v C. letu s krvavo bitko ob reki Halyji, ko je solnčni mrk nenadoma prestrašil bojujoče se vojščake (610). Kralja sta sklenila mir in Cyaxarov sin Astyages je za ženo vzel hčer lydijskega kralja. Nekaj let pozneje je Cyaxares zNabopolasarom iz Babylona zopet napadel Assyrijo ter Ninive vzel in razdrl (606). Za njegovega sina Astyaga je Medija nagloma propadla. Pomehkuženi kralj je 35 let veselo živel v krasnih ekbatanskih pa¬ lačah ter se ni dosta menil za varnost svojega kraljestva. Kar so se proti koncu njegovega življenja uprli P er sija ni; teh kraljic C y r u s je užugal Astyaga pri Pasargadah, pahnil ga s prestola ter je utemeljil persijsko kraljestvo. . III. Persijani. Cyrus (558—529 pr. K.), kterega rojstvo in nastop na prestol pravljica kaj čudovito popisuje (po tej je bil sin Mandane, hčere Astyagove; komaj rojenega je izročil medijski kralj po sanjah pre¬ strašen svojemu vojsko vodu Harpagu, da bi ga umoril), je bil iz imenitnega Achaemenovega rodu; pridobil je Persijane za se ter z njimi premagal gospodujoče Medijane in tako ustanovil per¬ sijsko kraljestvo. Persijani so bivali po jugozahodnih Iranskih gorah ter niso bili toliko omikani kakor pomehkuženi Medijani. Svoje dečke so po¬ sebno učili jahati, z lokom streljati pa resnico govoriti. Nobena pre¬ greha se jim ni tako zelo studila kakor laž; poleg lažnika so črtili tudi zapravljivca, ki je dolgove delal. Kdor dolgove dela, rekli so, mora tudi lagati. S tem čvrstim narodom je Cyrus zmagal Medijane ter naglo si prisvojil ves Iran. Lydski kralj Kroesus je bil svak premaganemu Astyagu. I)a bi se nad Cyrom maščeval, zavezal se je z babylonskim in aegyptov- skim kraljem. Poprej je še bogato obdaroval prerokovališče v Del- p h ih ter je boga poprašal za izid bodoče vojske. Vedež mu je rekel: — 29 — „Če boš šel črez reko Halys, razdrl boš veliko kraljestvo". Te besede sebi na korist razkladaje ni hotel čakati svojih zaveznikov, temveč šel je prek Halyja, ki je persijansko in lydsko kraljestvo mejil. A hudi boj pri Pteriji bil je nedoločen (549). Kroesus se je potem umaknil v svoje kraljestvo, vojsko je po večem razpustil in se vrnil v Sarde; kajti mislil je, da bo Cyrus taisto storil, ker je bilo uže pozno v jeseni. A Cyrus jo je mahnil za njim ter je pridrl pred Sarde. Pred mestom se je vnel z nova hud boj, v kterem so Cyru pomagali velblodi, da mu močni lydski konjiki niso škodovali. Lydska vojska je bila po polnem potolčena; na to je Cyrus oblegel mesto ter je po dolgem oblegovanji vzel. Kroesus sam je bil vjet in je potem kot čislan svetovalec živel na Cyrovem dvoru. P r a v lj ica pa obširno popisuje Kroesovo bogastvo in ošabnost, njegov pogovor z grškim modrijanom in postavodajalcem Solonom 12 Athen (ta ni hotel mogočnega kralja uvrstiti med najsrečniše ljudi; najsrečniši mu je bil priprost meščan Tellos iz Athen, potem Pa brata Kleobis in Biton, sinova pobožne duhovnice, kajti nikdo, pravi modrijan, se pred smrtjo ne more srečnega imenovati) in nje¬ govo žalostno osodo; a s tem pravljica le poveličuje grški narod nasproti neomikanim Azijancem. Tako je Cyrus sam prisvojil Lydijo (549), njegov vojvoda H arpag pa je podjarmil grške naselbine ob maloazijskim pri¬ morji. Poslej pa je zmagoviti kralj napadel babyIonsko kra¬ ljestvo. Brez ovire je šel prek Tigrida; blizo Babylona je zadel na sovražniško vojsko ter jo zmagal. Potem je obsedel mesto, vender se ga ni mogel s silo polastiti, ker je imelo močno, visoko ozidje in dovolj živeža. Zato je sklenil z zvijačo je vzeti. Po noči je na¬ peljal reko Euphrat v veliko jezero, njegovi vojaki so pa po prazni strugi prišli v mesto ter tako iznenadili stanovalce, ki so ta dan velik praznik obhajali. Vjetega kralja Naboneda (sv. pismo ga z ove Belsazar) so črez nekaj časa umorili. ZBabylonijo je Cyrus Sl prisvojil vse njej služeče dežele, kot Assyrijo (Mesopatamijo), ®yrijo, Phoenicijo in Palaestino. Takrat je izpustil tudi J ude iz babylonske sužnosti; ukazal jim je iz babylonske blagajnice povrniti njih svete posode ter jim je dovolil na starem mestu zopet sezidati tempelj (538). Konci svojega vladanja je Cyrus napadel Indijo, a bil je v vojski z D er bičani na smrt ranjen (529). — 30 — Pravljica pa pripoveduje, da je Cyrus umrl v vojski z Mas- sageti, scythskim narodom na vzhodni strani Hvalinskega morja. Njih kraljica Tomyris ga je premagala [ter mu glavo odsekala. Vtaknivši jo v meh poln človeške krvi reče: „Napij se krvi, po kterej te je vedno žejalo“. Kambyses, Cyrov starejši sin in naslednik (529—522) je bil kaj strasten in togoten mož. Da bi na jugozahodu kraljestvo razširil, napadel je aegypčanskega kralja Psammenita. Premagal ga je ter mu vzel močno trdnjavo Pelusium, ki je varovala vzhodno aegyptovsko mejo. Nato je vzel glavno mesto Memphis ter vjel nesrečnega Psammenita, kterega je dal kmalu (po nekej aegyp- čanskej zaroti) usmrtiti (525). Tako hudo je ravnal tudi s kraljevo rodovino in sploh z veljavnimi Aegypčani. Takrat ste se Libyja in sosedna grška naselbina Cyrene prostovoljno udali persijanski oblasti. Na to je Kambyses skusil Aethiopij o podjarmiti. Nadnjo ste se napotili 2 veliki vojski njegovi. Prva je hotela podjarmiti zelenico Sivo z Ammonovim svetiščem, a na poti skozi puščavo je poginila pod svižem. Drugo je vodil sam kralj; a kmalu je bil pri¬ siljen vrniti se, kajti v vojski je bila nastala tolika lakota, da so vojščaki vsakikrat med seboj srečkali, kterega da bodo zaklali in pojedli. Vrnivši se v Memphido je razsajal tako grozovito, kakor da bi se mu bila pamet zmešala. Zaničeval je aegypčanske verske običaje, oskrunjeval in pokončeval je njih svetišča ter budo ravnal z duhov¬ niki. Moril ni le Aegypčanov, ampak tudi Persijane. Celo lastnega brata Smerdija je ukazal umoriti, ker ga je v sanjah na visokem prestolu gledal. Ko mu je sestra očitala ta umor, sunil jo je tako hudo, da je za bolečino umrla. Kar mu je iz Persije prišel čudni glas, da se je njega brat Smerdis polastil prestola. Sedaj se je hitro odpravil domov. Pa na poti v S y r i j i je ranil samega sebe in umrl (522). Pred smrtjo je k sebi sklical persijanske glavarje ter jim razodel, da je bil dal svojega brata na skrivnem umoriti in da človek, ki si lasti prestol, ni Smerdis. Krivi Smerdis (Pseudosmerdis) je bil poprej mag z imenom Gaumata, a močno podoben umorjenemu pravemu Smerdiju. Kra¬ ljeval je 7 mesecev. Kaj milo je ravnal s podložniki ter jim za 3 leta odpustil vse davke. Le temu so se čudili persijanski glavarji, da se je pred svetom toliko skrival. Jeden izmed njih, Otanes po imenu, je zvedel po svojej hčeri, tedaj kraljevi ženi, da kralj nima 31 ušes. Cyrus namreč mu jih je bil dal zarad nekega pregreška od¬ rezati. Otanes je to precej razodel dragim glavarjem; in zarotili so se zoper sleparja ter ga umorili (521). Darij (521—485) je kot najbližji sorodnik zamrle kraljeve rodovine sedel na prestol (le Grki so si izmislili, da je z neko zvi¬ jačo dospel do najviše oblasti). Sprva se je moral z raznimi upor¬ niki vojskovati. Najprej jo šel nad Babji one e, kterim se je bil neki Nebukadnezar naznanil za sorodnika stare kraljeve rodovine. In res se je ta Nebukadnezar II. 19 mesecev branil Darijevim na¬ padom. A na zadnje je persijanski kralj z zvijačo požrtvovalnega vojskovoda. Zopyra vender vzel mesto ter je dal 3000 najveljav- niših Babylonjanov križati in trdno ozidje krog mesta podreti (518). Potem je šel nad Medijo ter jo znova podjarmil. Po dolgem naporu in krvavih vojskah je premagal tudi vstajnike drugih dežel. Ko je svojemu kraljestvu uredil notranjo vlado, skusil je P r vi med azijskimi zmagalci tudi Evropo podjarmiti. Najprej je začel vojsko zoper Scythe oh Črnem morji, češ da jih hoče kaz¬ novati, ker so bili nekdaj Medijo napadli in obropali. Grške naselbine v Mali Aziji so morale za vojsko pripraviti 600 ladij in prek Bos¬ por a napraviti most na Iadijah. Sam kralj je zbral presilno vojsko (700.000 mož) ter z njo prestopil v Evropo (515). Šel je z vojsko poleg morja proti Severju, kamor ga je tudi brodovje spremljevalo. Prek Istra (dolenje Donave) je napravil most, šel črezenj ter na¬ ročil grškim samosilnikom, naj ga pred Scythi varujejo. Napadeni Scythi se pa niso hoteli z Darijem bojevati, ampak umikali so se pred njim ter za seboj vso deželo pokončevali. Tako je baje kralj prišel do Tanaja. Zastonj jih je nagovarjal, naj bi se ž njim v boji skusili. Odgovarjali so: „Mi nimamo niti mest, niti obdela¬ nega polja, da bi se zanje vojskovali; imamo pa očetovske gomile; te Poišči in je skusi razdreti in videl bodeš, ali se bomo zanje bojevali Mi ne a . Ko je Darij zahteval, naj bi se mu udali in v to znamenje v °de in zemlje prinesli, poslali so mu tiča, miš, žabo in 5 puščic. ■^ er 8ijanski vojvoda Gobryas jedini je razložil pravi pomen pre¬ čudnega darila: „če Persijani kakor ptice ne odfrče, kakor miši v zemljo ne uidejo in kakor žabe v močvirje ne poskačejo, pomorile jih bodo scythovske puščice." Ker je vojski jelo živeža primanjkovati, vrnil se je Darij proti Donavi. Athenjan Miltiades je samosilnikom svetoval, naj most podro; k temu so jih tudi Scythi nagovarjali. -BS- Pa Histiaens, tiran miletski, jim je ugovarjal; in res most je bil ohranjen. Tako se je iz Scythije rešil Darij ter se vrnil v Azijo. Pustil je le poveljnika Megabaza z 80.000 mož v Evropi, da bi T h r a c i j o podjarmil. Srečnejši nego na zahodu je bil Darij na vzhodu. Leta 510 namreč je napadel Indijo ter je podjarmil vse razrode tostran vele¬ toka Inda. Se pozneje se pa je brez uspeha vojskoval z evropskimi Grki (glj. pri grški zgodovini). Po njegovi smrti je persijanska oblast neprestano pojemala. Nasledniki njegovi so bili: X e r x e s I. (485—465), A r t a x e r x e s I. (465—424), Xerxes II., Sogdijan, Darej II. (424—405), Ar- taxerxes II. (405—362), Artaxerxes III. ali Ochus (362—338), Ar se s in Darej III. (336—330) (glj. pri grški in macedonski zgodovini). Omika. Vera Zoroastrova se je iz Baktrije razširila po vsem Iranu. Duhovništvo se je posebno razvilo med Mediani, najbolj omikanim in najmočnejšim narodom v zahodnem Iranu; z medijanskim kra¬ ljestvom se je razširilo tudi med Persijane, vender pri teh ni imelo nikdar posebne veljave. Mesto svetlobe sploh so pa Persijani čestili ogenj. Ustava. Kraljeva oblast ni bila nikakor omejena. Njih neizmerna samovoljnost se je najbolj kazala v drznem in brezsrčnem gospodo¬ vanji črez življenje in smrt podložnikov Ljudstvo je častilo kralja kot boga; pred njim so padali na kolena in tla poljubovali. Med plemstvom, kteremu so se vsi Persijani prištevali, so bili najimenit- niši sedmeri glavarji persijanskih razrodov. Na dvoru kakor po po¬ sameznih pokrajinah je bilo premnogo uradnikov, med njimi tudi vohunov, ktere so vzhodniki „oči in ušesa kraljeva' 1 imenovali. Dvor¬ janom so prištevali tudi telesno stražo, 10.000 neumrjočih, kakor so jim rekli, ker se je njih število zmeraj polno ohranilo. Prestolnice so razen P er s e p o 1 a bile: Ekbatana (po leti), Suša (spomladi) in Babylon (po zimi). Darij 1. je razdelil kraljestvo v 20 satrapij ali namestnij, ki so plačevale določen davek, nekaj v denarjih, nekaj v pridelkih. Med njimi najbogatejše so bile Babyl onija, Aegypet, Indija pa Cilicija. Persijani sami niso plačevali nikakoršnega davka. Na m e s t n i k i (satrapje) so pred vsem skrbeli za plačevanje davkov, ob vojski so hodili s svojimi krdeli v boj, a morali so tudi gledati na dobro obdelovanje in sploh na imovitost svojih pokrajin; v drugih razmerah so bili po polnem nezavisni. Umetnost. Bazvaline starega Persepola hranijo najimenisniše ostanke persijanske umetnosti. Visoke stavbe v odstavkih iz — 33 kamna na 4 ogle rezanega se vzdigujejo iznad ostalih razvalin; do vrha jim drže lepe stopnice iz marmora, na njih pa stoje posamezni stolpi. Tudi podzemeljski obloki in umetno izdelane špilje pričajo o veličastvu in slavi persijanskih kraljev. Ne daleč od nekdanjih Pa- sargad stoji Cyrov grob, namreč velikanska piramida v odstavkih 12 belega marmora, ki je s stebrovjem ograjena. Sploh so persijanske stavbe olepšane s kipovi In stebri; pred vhodom stoje biki s perot- nicami in človeškimi glavami pa konji z rogom na čelu. Stene so pokrite z umetnimi reliefi. Te lično izdelane podobe kažejo po večem kraljevo življenje v vojski in na dvoru; pojasnujejo je pa napisi s klinastimi pismenkami, podobnimi medijanskim in babjlonskim. Kupčija in obrtni j a ste jako cveteli po persijanskem kraljestvu; občna varnost, boljša in bolj gosta pota, zlasti pa enaki denarji so ju sosebno pospeševali. II. Evropski omikani narodi. Grki. Dežela. Stara Graecija je bila nekaj veča od sedanje, kajti pripadala jej je tudi južna Albanija. Obsegala je ves južni del Balkanskega polotoka od Kambunskih (Cambuni m.) in Keraunijskih (Ceraunii m.) gora do nosov Malea in Taenarium. Jonsko in Aegejsko morje jo obliva ter se po premnogih zalivih, zanožinah in lukah zajeda v suho zemljo in dela Graecijo najčlenovitišo deželo členovite Evrope. Na kacih 550 □ mirm. je pripadalo v stari Graeciji skoro 270 mirm. obrežja. Najimenitniši zalivi so: 1. v Aegejskem morji: a) Thermajski zaliv (sedaj: Solunski), b) Pagasaej ski (s. Voloski), c) Malijski (s. Zejtunski), d) Eu- boejski (s. Talantski kanal) z Euripskim prelivom, e) S ar o n ski (s. Eginski) in f) Argolski (s. Nauplijski). 2. v Jonskem morji: a) Lak on ski zaliv (s. Kolokitijski), b) Messenski (s. Koronski), c) Korinthski (s. Lepantski) in d) Ambracijski (s. Artski). Grški svet je po večem hribovit. Glavna pogorja drže od Severja proti jugu, poprek je križajo postranska ter ž njimi delajo ni uogo posebnih pokrajin, drugo od druge ločenih. Od široke gorine ^jlske (Orbelus) drži proti jugu Boradag in njega podaljšek P i udu s. Ta je 2200 do 2500 m. visoko, po večem golo pogorje, ki dela razvodje med Aegejskim in Jonskim morjem. Od Pinda proti zahodu stoje Keraunijske gore ter v premnogih vejah polnijo stari Epirus. Proti vzhodu pa drže Kambunske gore, ki se ob morji končujejo z 01ympom (3180 m.), najvišim grškim vrhom in božjim bivališčem. Strma Os s a stoji na jugu od 01ympa in od njega 3 — 34 — po reki Peneji ločena; od nje na ozek polotok (Magnesia) pa drži Peli j (Pelion) z imenitnimi zdravilskimi zelišči. V srednji Graeciji od Pinda proti vzhodu držita Othrys pa Oeta ter oklepata Sperchionsko dolino pa Melejski zaliv. Med ne¬ pristopno Oeto in morjem je glasovita Therinopyl ska soteska, ki po spartanskem kralji Leonidi dosta bolj slovi nego po svojih gorkih vrelcih. Se bolj na jugu je pesnikom znani planotasti Par- nassus s posamičnimi stožki (2460 m.). Znameniti so še zaraseni Helikon, pusti Cithaeron, Parnes, medu bogati Hymettus pa Pentelik z marmornimi rovi. Tudi južna Graecija (Peloponnesus) je hribovita, vender se nje gore ne drže srednjegrških, od kterih jih dolgi Korinthski in Saronski zaliv ločita. Sredi Peloponnesa je Arka d ska visoka planota, ki jo obrobne gore na vseh straneh oklepajo. Najimenitniše so na severji Cyllenske in Erymanthske gore, na jugu pa najviše pelopon- neško pogorje-Taygetus (2320 m.), ki se končuje z rtom Taena- rium. — Tudi grški o toči so vsi manj ali bolj gorati. Mala dežela nima velikih nižin, le semtertja se nahajajo pro¬ storne kotline (Thessalska, Boeotijska) pa bolj široke doline (Eurotska, Messenska), ki bi se mogle primerjati malim ravninam. Rek ima gorata Graecija kaj mnogo, a vse so le brežnice in potoki, ki namakajo male, po večem strme dole. Ker dežuje le pozno na jesen, po zimi in spomladi, napno se takrat reke, po leti pa imajo le malo vode ali se pa po polnem posuše. Najznatniše reke so: 1. Peneus (Salambrija), ki teče skozi predrti sloveči dol Tempe; 2. Spercheus (Hetlada); 3. Cephissus, ki teče od Oete v Kopaidsko (Topolsko) jezero; 4. Eurotas; 5. Pamisus; 0. Al- pheus (Rufija), ki teče z Arkadskih gor v Jonsko morje; 7. Ache- lous (Aspropotamo), naj veča grška reka. Graecija se po naravnih mejah loči v severno, srednjo in južno. — I. Severna je obsegala 2 pokrajini: 1. Thessalija, kaj rodovitna ravan ob Peneji, ki jo krog in krog gore ograjajo. Mesta: La ris s a, Phere, Pharsal, Lamia in primorski J olk us. 2. E p ir us („suha zemlja“), je po polnem gorata dežela, ki jo potresi radi pretresajo. Strmi Pindus ga loči od Thessalije. Mesta: Do- dona; tu-je bilo v hrastovji najstarše grško preročišče; duhovniki (pri Homerji: Sefi) so poslušali šumenje hrastja, zvrčanje vrelca in zvonjenje bronastih plošč, po vejah obešenih, ter naznanovali misli in naredbe dež dajočega Zeusa. Ambracija, Pyrrbovo stolišče. II. Srednja Graecija, navadno Hel lada zvana, štela je 9 po¬ krajin: 1. Akarnanija, brdnata, žita in olja bogata dežela z me¬ stom S tr a tu s. 2. Aetolija, nekaj ravna in rodovitna, nekaj gorata in bolj pusta; zavezno mesto T h e r m u m. 3. O z o 1 s k a L o k r i d a z me- 35 — stoma Amphissa in Naupakt (Lepanto). 4. Dorida, prvotna domovina Dorcev med Oeto in Parnassom. 5. Vzhodna L o k r i d a in sicer a) Epiknemidska ob gori Knemis in b) O p mitska z mestom Opus. 6. Phocida (21 [J mirni.), krasna gorata dežela krog Par- nassa. Mesta: Delphi, sprva po preročišči P y t h i o n imenovani. Apollonovo prerokovališče je bilo v svetem lavoričji blizu Kastalskega studenca, s kterim so se pesniki navduševali; s sveto vodo so se očiščevali tudi obiskovalci preročišča. V templji je stal nad temno jamo zlat trinog, na kterega se je Pythija (duhovnica) vsedala. Ko jo je omamila hladna para iz jame, jela se je mikati in posamezne besede izgovarjati. Poleg nje stoječi duhovnik je iz besed sestavljal verze in ž njimi vpraševalcem odgovarjal. Krog templja v velikem dvorišči so stale blagajnice raznih držav s posvečenimi darili. — Elateja, močna trdnjava. Krissa in nje pristanišče Cirrha. 7. Beotija (32Q mirm.), veliko grško bojišče, je rodovitna, nekaj brdnata, nekaj ravna nižina, ki jo na vseh straneh gore ogra- jajo. Sredi severne polovice stoji Kopaidsko jezero. Mesta: Thebe s Kadmejo; Audi s in Deli um ob Euripskem prelivu; krog jezera: Orchomen, Cheroneja, KoronejainHaliart; na jugu pa : Ta nag ra, Plataeje. 8. Attika (23Q mirm.), trikotu podoben polotok od pustega Cithaerona do rta Sunium. Zemlja ni posebno rodovitna, bolj plitva in semtertja tudi kamenita. Po ravnicah je zorelo žito in vino, oliva in smokva. Mesta : A t h e n e in njih pristansko mesto P i r a e us. Stale so krog grada „akropolis“. V tem so se ohranili ostanki kot P r o p y 1 a e j e , vrsta stebrov pred vhodom z vsekanimi stopnicami; P a r t h e n o n , krasen tempelj boginji Atheni posvečen (s pravim svetiščem in državno blagajnico); temu nasproti stoji E redit, he- j evo svetišče, najstarši tempelj athenski (uže Homer ga omenja). Zunaj grada se je ohranil T h esej e v tempelj, Diony sovo gle¬ dališče, Herodov odej („odeion“) in sedeži na Pnyki. Zunaj mesta so bili gimnaziji (akademija, licej in pozneje še 3 drugi) in tekalnica. 9. Megarida, mala in nerodovitna dežela, po kterej so pota držala v Peloponnes. Mesto: M'ega ra. III. Južna Graeeija, navadno Peloponnes imenovana, je ob¬ segala tudi 9 pokrajin: 1. Korint hi j a (6 1 / 2 □ mirm.), gorata deželica, oljki posedno ugodna, manj pa poljedelstvu. Korinth, ime¬ nitno teržišče na Isthmu. 2. Sicyonija; mesto Sicyon. 3. Phlia- sija, mesto Phlius. 4. Argolida ali Argejsko (Argos) veči¬ noma ravna in plitva (žejni Argos); mesta: Argos s cyklopskim zidovjem ; Tyrins z najstaršimi cyklopskimi stavbami; M y c e n e , kjer so se ohranile še cyklopske stavbe in najstarše izrezane podobe (nad vhodom stoji velik steber, na kterega sta dva leva oprta); Tro- e z e n in E p i d a u r u s. 3 * — 36 —■ 5. Lakonija (48Q mirm.) je po večem pusta in gorata, divjim zverinam in živinoreji dosta ugodni,ša nego poljedelstvu; s tem so se pečali le v 120 mirm. obširni Eurotski dolini. Mesta: Sparta (L*aeedaemon) ob Euroti; to odprto mesto je imelo neznatne hiše, pa široke ulice in prostorne trge. Amykle, pred Sparto glavno me¬ sto v deželi. Gythium in Helos ob morji. 6. Messenija, po Taygetu od Lakonije ločena, ima med vsemi grškimi pokrajinami najlepši in najrodovitniši svet. Mesta: M e s s e n e blizu trdnj ave 11 h o m e; I r a , trdnj avica ob arkadski meji. P y 1 o s , pristanišče. 7. Eli da, nekaj gorata, nekaj pa ravna dežela ob dolenjem Alpheji in Peneji. Mesta: Elis, Piša in 01ympija. 01ympija nikoli ni bilo mesto v pravem pomenu, ampak le kraj posvečen veri, umetnosti in svetim igram. 8. Aehaja, severno peloponneško primorje. Mesta: Helika, ki se je 1. 373. pr. K. pri potresu v eni noči pogreznila v morje; blizu je stala Bura, ki je takrat poginila v brezdno. Aegium in Patre. — 9. Arkadij a, osrednja zelo hribovita dežela. Mesta: Tegeja Mantineja in Megalopolis. IV. Otoci grški stoje večinoma blizu celine, s ktero se tudi po površji in naravi lehko primerjajo. Uže v starodavnih časih, ko so se grški pomorščaki na odprto morje komaj upali, kazali so jim otoci pot od kraja do kraja, od Graecije do Italije, pa od Evrope clo Azije in Afrike. Najimenitniši so: 1. v Jonskem morji: Korcyra (Krf), Leukadija (St. Maura), Ithaka (Theaki), Cephal onij a, Zacynthus (Zante) in Cythera (Cerigo). 2. v Aegejskem morji: Kalaurija, Aegina, Salamis in Euboeja (Negroponte). Na tem 35 [J mirm. velikem otoku, kovin in rudnic bogatem, so bila mesta: Eretrija, Chalcida in Or e j. 3. v južnem Aegejskem morji: C y klad e, t. j. v krogu (krog otoka Delos) stoječi otoci, kot Delos, Paros, Melos, Nasos Andros. — Kreta (Kandija), največi grški otok (105 Q mirm.) s 30 mesti, med kterimi ste Knos in _Cydonija najbolj sloveli. 4. v severnem Aegejskem morji: Le m nos, Imbros, Samo- thracija in Thasos. 5. ob maloazijskem obrežji: Rhodus in drugi „raztreseni otoci“ — • Sp orad e (Kos, Ikarija, Samus, Chios, Lesbus z m. Mytilene) — in Tenedusf Zgodovina. Prvotni prebivalci. Prvotni prebivalci stare Graecije so bili Pelasgi. V predzgodovinski dobi so bivali z drugimi Indo - evropejei v osrednji Aziji. Iz neznanih vzrokov so se najprej ločili od svojih — 37 sorodnikov v Aziji ter potovali proti zahodu v Evropo. Tu so se znova ločili; eni, namreč Italei, so šli ob severni obali Jadranskega morja na apenninski polotok ter novo domačijo zvali Italijo; drugi so se pa razširili po balkanskem polotoku in njega otocih ter po maloazijskem obrežji. Ti so grški Pelasgi, med kterimi se je stelo več razrodov. Pelasgi niso bili prehajajoči pastirji ali lovci, ampak imeli so stalna stanovališča ter se pečali z živinorejo in poljedelstvom. Se- zidavali so močne gradove, Lar is s e zvane, ter jih ograj ali s cyklop- skim zidovjem. Cestili so le malo prirodnih bogov kot Z e u s a (nebo), boginjo Demetro (zemljo), Apollona (svetlobo), Pan a in Hermeja (boga poljedelstva). Tuje naselbine. V z h o d n i narodi so po gostem obiskovali evropske Pelasge ter se tudi med njimi naseljevali. Tako je kupčija k njim vabila Phoeničane, od kterih so, se naučili ladije tesati, rade kopati in marsiktere druge obrtnije (tkanja). Od Phoeničanov so tudi dobili pismenke, denar, mero in vago ter si prisvojili celo nektere njih bo¬ gove (grška Aphrodita je phoeničanska Ašera). Phoeničanje so bili naseljeni na Kreti, Cytheri, v Korinthu, Boeotiji, na Thasu in drugodi. Razen Phoeničanov so se tudi Pelasgi iz Male Azije pre¬ seljevali k evropskim sorodnikom. Vsled vpliva izobraženih azijskih narodov so se bili primerno omikali ter so v Graecijo preseljeni pri¬ nesli svojim bolj surovim sorodnikom marsiktero novo stvar. Pravljica je povzela vse naselitve raznih časov ter poročila phoeničanske v pripovesti o Kad mu, naselitve maloazijskih Pelasgov v Evropi pa v pripovesti o P el op u. K a d m u s , sin sidonskega kralja Agenorja , je šel iskat od Zeusa ukradeno mu sestro E ur o po. Prišel je v Boeotijo ter tu sezidal grad Kadmejo in uredil ondi prvo državo. Pel op, sin predrznega in hudo strahovanega phrygijskega kralja Tantala, prišel je zapustivši domovino v Mali Aziji v Piso h kralju Ojnomaju; tega hčer Hippodamijo je dobil za ženo in ž njo veliko kraljestvo, ki se je po njem Peloponnes imenovalo. Pravljica popisuje tudi aegy p canske naselitve, dasi ravno Aegypčanje pred 7. stoletjem pr. K. niso imeli z Grki neposredno prav nič opraviti. Tako slove Cekrops, ki je iz Aegypta prišedši sezidal athenski grad C e kr opij o ter uredil prvo državo v Attiki. ■ — Tudi Danans je prišel iz Aegypta ter se s svojimi 50 hčerami naselil v Argosu; tu je srečno kraljeval in suhi deželi vodnjaka napravil. Zarad krvavega zločina so morale Dan a j id e v podzem¬ skem svetu s prevrtanimi posodami „sode brez dna polniti". Tuji vpliv je močno prestvaril prvotne Pelasge. Pomešali so se s tujci ali so se vsaj njih olike navzeli. Premenili so tudi svoje ime ter se Danajci ali Achaejci zvali; pozneje so jim rekli Helleni, Rimci pa le Grki (Graeci), ktero ime je sprva le mal razrod krog Dodone zaznamovalo. Jako zgodaj so se Grki ločili v 4 razrode: Aeolce, Dorce, lonce in Achaejce, kterih prvi očetje so bili Aeolus, Dorus, Jon in Achaeus. Ko so se jeli zavedati skupne narodnosti ter so se vsi Helleni zvali, bili so jim oni praočetje potomci Hellenovi, ta pa sin Deukalijona, ki ga je lepa pravljica kot grškega Noeta pro¬ slavljala. Junaška doba. Kakor pri drugih narodih obsega tudi najstarša grška zgodovina obilo pravljic. Te popisujejo posamezne odlične može, ki so ljudstvu posebno koristili, rešili je nevarnosti in drugega zlega pa ustanovili slavna kraljestva. Zvali sojih heroje ali junake. Druge pravljice zopet popisujejo imenitna dela in početja, ki so je mnogi junaki skup ali pa celi razrodi dovršili. Taki junaki so bili Telamon in Pelej, A m p h i o n , Eumolpus, Kastor in Pollux, najime- nitniša pa sta bila H er a ki e j in Thesej. Heraklej, sin Zeusov in Alkmenin, najbolj slove po dvanaj¬ sterih delih, s kterimi se je osvobodil sramotne službe pri malopridnem Eurystheji, kralji mycenskem. Ta dela so bila tudi upodoljena v olympijskem templji. Thesej, sin attiškega kralja Aegeja, je dovršil tudi mnogo dobrih in kaj junaških del; vender ga pravljica najbolj proslavlja, da je Athenj ane rešil sramotnega davka, ki so ga morali v Kreto (strahovitemu Minotauru v labirintu) pošiljati. Po nesrečni smerti svojega očeta (skočil je v morje, ki se po njemu Aegejsko imenuje) je prevzel kraljestvo ter je uredil at h e n s k o državo. Pozneje so mu hvaležni Athenjani sezidali krasni tempelj „T h e se ion", kterega razvaline so se do današnjega dne ohranile. Na Kreti so bili Pelasgi, močno pomešani s tujimi naselniki, ustanovili najstaršo državo. Uredil jo je kralj Min os, kterega prav¬ ljica kot modrega postavodajalca in pogumnega in srečnega vladarja proslavlja. Minyj ci iz Thessalije so bili prišli v Boeotijo ter so tu usta¬ novili mogočno kraljestvo z glavnim mestom Orchomenus. Njih junak je Jason, voditelj Argonautov v zlata bogato Kolchido. — 39 Ja s o n , pripoveduje pravljica, je svoje očetinstvo zahteval od strijca Pelija. Ta mu je obljubi, če prinese prej zlato runo iz Kolchide (tu sem je bil na zlatem ovnu ubežal Phrixus — sestra se je ponesrečila v morji, po njej Hellespont imenovanem, — daroval ovna in zlato runo v gaji obesil). Jason je zbral najimenitniše junake grške (Heraklej, Thesej, Meleager, Orphej, Kastor in Polydeukes, vedež Mops, vseh skup 50 mož). Velika ladija Argo jih je pripeljala po čudovitih zgodbah v solnčno deželo, v zlata bogato Kolehido, kjer je Aietes kraljeval. S pomočjo kraljičine Medeje je Jason res dobil zlato runo ter se ž njo vrnil v Graecijo. — Ta pripovedka o Argonautih proslavlja prve drzne vožnje starih Grkov, ki so se bili sčasoma upali tudi v toliko razupito Črno morje. Tudi Thebe se odlikujejo v raznih pravljicah. Oedipus je na potu v Thebe ubil nepoznanega mu očeta Laja, kralja theban- skega, ter potem uganil zastavico pošastne sfinge. Zato je dobil kraljestvo in Jokasto, nepoznano mu mater, za ženo. Ko se je vsled velike kuge zvedela resnica, obesila se je Jokasta. Oedip se pa je oslepil ter bežal iz kraja velike svoje pregrehe. — Thebansko kraljestvo podedujeta njegova sina E te okle j inPolynik, kiju je bil oče pred odhodom zarad njune izdaje preklel. Ker Eteoklej ni dal bratu kraljevati, pobegnil je Polynik ter je pregovoril peloponneške kralje, da so šli nad Thebe. A v tej vojski razen Adrasta poginejo vsi kralji, tudi sovražna brata se ubijeta v dvoboji. Nju strije Kreont je sedaj prevzel kraljestvo. A dorasli sinovi pred Thebami padlih junakov so Thebancem zopet napovedali vojsko ter se mesta polastili. Preseljevanje grških razredov. Ker so močni 111 yri od severja hudo pritiskali v Epir, šli so Thessalci črez goro Pindus ter posedli pokrajino ob Peneji in jo zvali Thessalijo. Prejšnje stanovalce so nekaj podjarmili, nekaj pa izpodrinili. Izmed razrodov, ki so se Thessalcem umaknili, šli so Boeotci v ravno deželo krog Kopaidskega jezera ter jo po sebi imenovali Boeotijo. Borci, drugi razrod, ki se je bil iz Thessalije umaknil, so se pa naselili ob gorenjem Cephissu v pokrajini Doridi. Ker je mala Dorida kmalu bila Dorcem pretesna, napotil se jih je velik del v Peloponnes (1104). Sli so prek Aetolije, kjer se jim je pridružilo mnogo Aetolcev, v Naupakt ter so tu stesali potrebne ladije; na teh so se prepeljali črez Korinthski zaliv v Peloponnes. Kakor pravljica pripoveduje, vodili so jih trije dorski knezi, namreč bratje Tem e n us, Ar isto demu s in K r e sphontes iz Heraklejevega rodu; mislili so, da imajo po svojem pradedu 40 — pravico do peloponneške zemlje, iz ktere so njih pradede bili Pelo- pidi izpodrinili. Prišedši črez preliv so Dorci zmagali peloponneško vojsko, ki se jim je z vojvodom Tisam en o m, sinom Orestovim, ustavila ter prisvojili večino polotoka. Aetolei so dobili rodovitno Elido, Dorci pa se uselijo poMesseniji, Lakoniji in Ar golidi. Najstarši brat Temenus je dobil Argolido, najmlajši Kresphontes Messenijo, Aristodemova sina, Prokles in Eurysthenes pa Lakonijo. Poslej so podj armili pogumni Dorci še P h 1 i a s i j o in ‘S i c y o n i j o , K o r i n - t h i j o in M e g ar i d o. Ko so Athenjanom vzeli Megarido, hoteli so tudi A11 i k o in Boeotijo dobiti in južne dorske pokrajine združiti s prvotno svojo domovino med Oeto in Parnassom. A njih navalu so se krepko ustavljali Athenjani. V zadregi so se obsedovalci obrnili do Apolloria v Delpliih; ta jim je prerokoval zmago, če athenskemu kralju ne bodo nič žalega storili. Ko je kralj Kodrus v Athenah to zvedel, sklenil je za domovino se žrtvovati. Za kmeta oblečen je šel k Dorcem v tabor ter je iskal ž njimi prepira. In res so ga ti ubili (1068). Ko so Athenjani poslali po ubitega kralja., ogledali so Dorci bolj natanko mrtvega kmeta ter so Kodra spoznali. Sedaj so obupali, da bi mogli Athene vzeti, ter so se prek medmorja vrnili v Pe- loponnes. V Peloponnesu je le hribovita Arkadi j a ohranila svoje prvotne stanovalce. Od drugod so drli Ahajci, ki se niso hoteli zmagovalcem udati, na primorje ob Korinthskem zalivu, izpodrinili so Jonce ter deželo po sebi zvali Achajo. Mnogi so se združili z Aeolci v srednji Graeciji (v Boeotiji) in se peljali črez Aegejsko morje proti severovzhodu. Naselili so se po otocih L e s b u, LemnuinTenedu pa po bližnjem obrežji Male Azije od Skamandra do Iierma (s. Sa- rabat). Ustanovili so 12 mest, med kterimi se je Kum e najbolj od¬ likovala ; na otocih ste pa M y t i 1 e n e in M e t h y m n a najbolj cvetli (Aeolida). Iz Peloponnesa pregnani J o n c i so se obrnili v Attiko. Ker pa ta pokrajina ni mogla vseh prerediti, šli so nekteri na severne Cyklade. Drugi so se preselili na C hi o s in Sam us in bližnje ma¬ loazijsko primorje. Med temi jonskimi naselbinami (Jonija) sta se najbolj odlikovala Ephesus in Mil e tu s, poslej pa tudi Aeolcem vzeta S m y r n a. Tudi Dorci, iz Attike zavrneni, preseljevali so se črez morje. Najprej so posedli Cythero in Kreto, potem južne C y ki, a de, in na vzhodu Rhodus in Kos pa nasprotno obrežje Male Azije. Med ondotnimi dorskimi naselbinami (Dorida) sta najbolj slovela Ha 1 ik ar n a s s u s in Knidus. — 41 — Ti grški naselniki v Mali Aziji, zlasti Aeolci in Acliajci so se morali dolgo vojskovati z ondotnimi prvotniki. Te zmagovite 'vojske, zlasti v pokrajini krog mesta Ilija (Troja), prestolnice slav¬ nega D ardan s k e g a kraljestva, so dale povod obširnim pravljicam °, trojanski vojski (Iliada). Priamu s, kralj dardanski, je imel 50 sinov, kterih najstarši je bil srčni Hektor, drugi pa zali Pariš. Ta je bil prišel v Sparto ter je kralju M e n o 1 a j u odvedel ženo, le po Heleno. Da bi se maščevali in Heleno zopet dobili, zbrali so * e v Aulidi z veliko vojsko najimenitniši grški knezi. Voditelj jim je bil Agamemnon, kralj mvcenski in brat Me n e la j e v; med drugimi so se posebno odlikovali hrabri Acliillej in njegov prijatelj Patroklus, modri Nestor, drzna Ajanta, premeteni Odyssej L d. Po daritvi Iphigenije (ki jo pa Artemida odnese v Taurido) Odpelje ugoden veter grško vojsko prek Aegejskega morja pred Ilmm. A 10 let se Grki brez uspeha bojujejo s sovražniki pred močno utrjenim mestom; poginilo je tiže mnogo najslavniših grških junakov. Kar si premeteni Ocljssej izmisli neko zvijačo (velikanski leseni konj), Po kterej so se Grki polastili Ilija, ga razrušili, večino prebivalcev pomorili, mnogo vjetnikov pa odpeljali v sužnost. Zmagovalci so ostali v deželi ter ustanovili nov Ilium. Grške pravljice (n. pr. Odysseja) pa pripovedujejo, kako se junaki po čudo¬ vitih dogodbah vračajo domov. Posamezni razrodi so se v novi domovini združevali v posebna društva; ker so ta društva nastala zlasti krog skupnega svetišča, zvali so jih amfi k ti j onij e (amphictyonia). Najimenitniša je bila delphska, ki je obsegala 12 ljudstev iz severne in srednje Grae- cije, V delphskem svetišči so nje udje obhajali skupne praznike; vpeljali so med seboj enak koledar. Ker so ob tej priliki tudi trgovali, ustanovili so med seboj enak denar, enako mero in vago. Skupno sodišče je razsojalo prepire med posamičnimi članovi. V Mali Aziji je stal na nosu Mykale krasen Poseidonov tempelj; tu je sklenilo dvanajstero ondotnih jonskih mest enako am- fiktijonijo. Tudi šestero dorskih mest v Mali Aziji je sklenilo posebno a mfiktijonijo ter na Tri opijske m nosu Apollonu na čast obhajalo ®kupne slavnosti. Ustavne premembe v grških, državah od 900 do 500 pr. K. Za junaške dobe so po vseh grških državah vladali d e d i n s k i kralji. Po preseljevanji razrodov so pa razen Sparte povsodi po¬ ginila ona kraljestva in plemenitniki so se polastili vrhovne oblasti. Kjer so jo imeli vsi plemenitniki, bila je prava plemenitniška a li boljarska vlada (aristokratija); kjer so se je pa samo nekteri 42 — plemenitniki lastili, bila je oligarhija ali vlada nekolikerih mož. Plemenitniki so povsocli le sebi v korist izvrševali oblast, ljudstvo so pa navadno močno zatirali. Vsled tega pritiskanja je povsodi vladala velika napetost med plemstvom in prostim ljudstvom. In ravno to napetost so porabljali posamični odlični možje ter so s pomočjo ljudstva zatrli boljarsko vlado, prisvojili si vrhovno oblast v državi ter ustanovili samo¬ vlado. Vsaktero tako samovlado brez pravne podlage so Grki ime¬ novali „tyrannis“ ali samosilstvo, vladarja pa tyranna ali s a m o s i 1 n i k a. Najimenitniši taki samosilniki so bili P o 1 y k r a t na Samu, Phidon v Argosu, Cypselus in njegov sin Periander v Korinthu ter Pisistratus in njegova sinova v Athenah. Vender samosilniki niso nikjer dolgo vladali; ljudstvo jih je pregnalo ter ustanovilo po tem pravo ljudovlado (demokratija). Vsled preseljevanja je izgubilo mnogo prvotnih prebivalcev po vseh deželah osebno svobodo in postali so sužnji zmagalcem. Po tem ni čuda, da je bila povsodi večina ljudi sužnikov. Sparta, Ko so se bili dorski knezi polastili južnih in vzhodnih dežel peloponneških, skušali so podjarmljene Achajce zase pridobiti. Da bi jih prej zedinili z zmagalci v eno ljudstvo, priznali so jim zlasti v Argolidi in Messeniji enake pravice. Tej blagosrčnej nameri svojih kraljev so se pa v Lakoniji ustavili Dorci; kajti gospodovati so hoteli zmaganim. Zato so se vneli novi boji, in v teh so bili prvotni sta¬ novalci zmagani in prisiljeni Dorcem robovati. V Lakoniji so se zmagoviti Dorci naselili le v Sparti; zato so se navadno Sparta n ci imenovali. Lykurg. Boji s prvotniki so bili res dognani, a nastali so tem hujši razpori med Spartanci in kralji, kterih sta po dva Lakoniji vladala. Država se bi bila gotovo razdrla, ko bi je ne bil glasoviti postavo- dajalec Lykurg, razdraženost pomirivši, znova uredil in tako po¬ gube rešil. Ly kur g iz Proklejevega rodu je mnogo potoval; bil je v Kreti in v Mali Aziji (v Joniji) ter je natančno opazoval državne naprave ondotnih narodov. Prišedši domov prevzel je kot strijc in varuh ne¬ doraslemu kralju Charilaju najvišo oblast. Ko ga je orakelj v Delphih še posebno poslavil in Spartancem priporočil, dal jim je take-le postave. 43 — Vse ljudstvo v Lakoniji je razdelil v 3 vrste ali stanove. 1- Borci so bivali le v Sparti. Ti edini so kot plemenitniki imeli v se državljanske pravice in prednost v življenji pred vsemi drugimi. Pot jim je bila odprta do vseh uradov in po zborih so se udeleže¬ vali tudi vladanja. V last so imeli najboljša zemljišča, ki jih niso stneli niti prodati, niti podariti. Pečali so se le z vojsko in lovom; tudi o mirnih časih so se pripravljali za vojsko in v orožji vadili. Nikdo se ni smel poprijeti niti poljedelstva niti obrtnije niti kupčije. 2, P eri o e ki (okolni prebivalci) so bivali zunaj Sparte, zlasti po bolj odležnih straneh Lakonije. Bili so prvotniki, ki se Spartancem niso do zadnjega branili, temveč se jim prostovoljno udali; zato so ohranili osebno svobodo in po večem tudi svojo zemljo. Razen polje¬ delstva so se pečali še z obrtnijo in kupčijo. Državljanskih pravic niso imeli nobenih, a morali so davke plačevati in na vojsko hoditi. o. Helotje (vjetniki) so bili tisti Achajci, ki so se le špar- tanski sili udali. Bivali so kot osebno nesvobodni služniki in delalci po spartanskih zemljiščih in nekaj tudi pri posamičnih rodovinah v Sparti. Postava je natanko določevala, koliko žita, olja in vina so imeli posestniku dajati od obdelovanega polja. Spartanec ravno tako ni smel prodati ali podariti dotičnih Helotov, kakor ne svojega polja; kajti bili so prav za prav državna lastnina. V vojski so jih rabili na ladijah za veslarje, na suhem so se pa boja udeleževali kot lekko- oboroženci. Vsak Spartanec je v vojsko vzel po 7 ali 8 Helotov, ki so mu hlapčevska dela opravljali, pratež nosili in ranjence z bojišča spravljali. Najvišo olast je izročil Lykurg dvema kraljema iz Prokle- jevega in .Eurysthenovega rodu, ki sta po starih poročilih izvirala od Aristodemovih sinov (dvojčkov). Kralja sta se v vseh važnih stvareh posvetovala zgerusijo ali s t a r e j š i n s t v o m, le v vojski sta kot najviša poveljnika imela neomejeno oblast. Spartance je razdelil v 30 o b ali z a d r u g, kterih dve ste obsegali kraljevska roda. Gerusija je razen kraljev (načelnikov obeh kraljevskih zadrug) štela 28 najmanj 60 let starih mož (izvoljenih načelnikov posamičnih zadrug). Bila je tudi najviša sodnija spartanska. Predsedovala sta jej kralja. — Končno pa je določeval narodni zbor vse imenitne stvari kot o vojski in miru, o pogodbah s tujimi državami, o novih postavah; volil je tudi državne uradnike in g e r o n t e , t. j. starejšine. K narodnemu zboru so hodili vsi Spartanci, ki so vsaj 30 let imeli. — 44 V zbora samem pa niso nikakor besedovali, temveč predloge (o k t eri h se je starejšinstvo prej posvetovalo) le sprejemali ali pa zavračali. Lykurgove postave so se ozirale tudi na odgojo mladine in na osebno življenje odraslih Spartancev. Poseben odbor je natanko ogledal vsakega novorojenca. Če je bil slaboten ali pohabljen, izpoložili so ga (sprva so jih metali v neko brezdno ob Tajgetu). Krepki in zdravi otroci so ostali do sed¬ mega leta pri stariših; potem so jih do 20. leta odgojevali v državnih z rej ali še ih. V teh so posebno gledali, kako bi mladino ukrepih in utrdili. Dečki in mladeniči, po starosti razdeljeni v posebne od¬ delke, spavali so na senu ali slami ali pa na trstji, ki so je sami ob Euroti nabirali in domov nosili. Po leti in po zimi so hodili bosi. Tople kopeli, mazila in odeje so bile prepovedane. Z vsakim letom so jih ostreje držali; od dvanajstega naprej so bili le s plaščem po¬ kriti. Njih jedila so bila slaba, in še v teh so jim dajali tako pičlo, da se niso nikdar po polnem nasitili, če niso hoteli stradati, morali so krasti. Kdor se je pri kraji izkazal posebno zvitega, hvalili so ga, ostro pa kaznovali, če se je dal zasačiti. Vsako leto so na praznik Artemide Orthije v nje templji kaj hudo, celo krvavo bičali mladino; kdor je najdalje zdržal, da ni o velikih bolečinah zastokal (in mnogi so se omedlevši na tla zgrudili), dobil je kot „bomonika“ ali „zmagalec pri altarji" častni venec. — Vadili so se tekati, ska¬ kati, boriti se, kopje in okroglo ploščo (discus) metati in v raznih vojnih vajah, pa tudi plesati in peti. V prvih letih se je morala mladina uže privaditi, starost spoštovati ; hudo so ga karali, kdor bi ne bil pred starčkom vstal, umaknil se mu s stola itd. Tudi pri deklicah so gledali na lepo odrejo in na utrjenje njih života. Njih zrejališča so bila po večem tako osnovana kakor ona za mladeniče. V vojsko so hodili, kakor je bila potreba, od 20. do 60. leta, bali se je niso nikoli, temveč še hrepeneli so po njej kot po naj¬ ljubši slavnosti. Mesto priproste navadne obleke so v vojski imeli lepo rudečo; pred bitko so se snažili, lase lepo si razčesali in čelado si ovenčali. Srčnost je bila njih največa krepost, boječnost pa naj- veča sramota. Vsak je zasramoval Spartanca, ki je pred sovražnikom bežal; izgubil je vse državljanske pravice. Smel se ni več udeleževati narodnih zborov, skupnih obedov, telovadbe, petja in raznih slav¬ nosti. Lase je nosil na enej strani kratko pristrižene pa oblačil se je z obleko skrpano iz mnogobarvnih zaplat. Na ulici se je moral vsakemu, celo mlajšim ogniti. Tudi odrasli Spartanci so se po gostem vadili, za vojsko; to je ob miru zlasti lov nadomestoval. Obedovali, prav sa prav večerjah so skupaj na javnih trgih. V obednicah so se navadno zbirali v družbah po petnajstero mož (sysitija). Najimenitniša, če prav vsak¬ danja jed je bila črna juha: meso s soljo in kisom v svinjski krvi kuhano. Prigrizovali so ržen kruh ter po starogrški šegi pili vino z — 45 — vodo mešano. Dobivali so tudi sira, oliv in smokev, časih pa divja¬ čine, če so je udeležniki kaj nalovili po gosto zarasenem Taygetu. K obedom so po gostem prihajali tudi mladeniči, da bi se naučili kratkega, pa prebrisanega govora. Njih kratki, pa ostroumni odgovori so pri starodavnikih jako sloveli. Messenski vojski. Prva messenska vojska (730—710?). Vojaški Spartanci niso mogli dolgo mirovati, ampak so skušali svoje kraljestvo raz¬ kriti. Ko so si bili prisvojili nekaj Arkadije ter šiloma vzeli dobro ntrjeno mesto Amykle ob Euroti, napadli so rodovitno Messenijo. Te se polastiti, mikalo jih je tem bolj, ker so ondotni Dorci pod¬ vrženim prvotnikom bili priznali enake pravice. (Pravljica pa drugače pripoveduje vzrok in začetek 20letne te vojske.) Kralja Theopomp in Polydor sta vodila Spartance. Prvih 5 let so le škodo delali drugi drugim. Ko so pa Messenci po nedo¬ ločeni bitki se umaknili na utrjeni grad Ithome, nadlegovali so Spartanci deželo z večo silo. Da bi rešil domovino, daroval je mes¬ senski kralj Aristodem na Apollonove besede celo lastno hčer. A vse zastonj! Aristodem je obupavši umoril samega sebe na njenem grobu. Spartanci so se polastili dežele in na zadnje tudi trdnjavice Ithome. Premagani Messenci so nekaj bežali v arkadske gore, nekaj pa zapustili nesrečno domovino. Velika njih večina, ki je doma ostala, morala je kot perioeki in helotje robovat.i Spartancem. Druga messenska vojska (645—630?). Črez mnogo let so se Messenci skusili znebiti težkega jarma. Takrat so se z uporniki zavezali A rk a d ci, A r g i v c i in P i s a t j e. Messenski vojvoda je bil slavni Aristomenes (pravljica jako proslavlja tega junaka, ki so ga bili Spartanci trikrat vjeli — a vselej se je čudovito rešil), ki je večkrat premagal Spartance ter jih pregnal iz svoje domovine. Nadlegoval jih je celo v Lakoniji in v Sparti. Na to so Spartanci Vsi preplašeni za svet prašali preročišče v Delphih; to jim je reklo,