Povest iz pisem Krištofa Šmida.

Poslovenil

Jožef Burger,

duhovnik v ljubljanski škofiji.

('Četrti natis).

V Ljubljani.

Natisnili, založili in na prodaj jih imajo J,- Blasnikovi
nasledniki.

1894 .

Predgovor.

Kdor iše blagosti ali večne sreče v nebesih,
jo bo v nadlogah našel. Kdor jo 'v resnici iše,
mu ni nobena nadloga pretežavna, se prizadeva,
se trudi, se upira, se poti in pretrpi rad vse
težave, da M le dosegel, po čemur naša duša
hrepeni.

Tako prizadevanje' se najde v življenji sve¬
tega Evstahija, ki je popisano v tej knjižici po
večerni tako, kakor so ga učeni in sloveči pisavci,
na priliko, Konbesizi, Baroni, Papebrohi, Tille-
mont, Baillet in še drugi nam izročili. Njegovo
življenje je polno pravega krčanskega duha, pra¬
vičnosti, usmiljenja, pohlevnosti, ponižnosti, po¬
trpežljivosti, strahu Božjega in Božje ljubezni;
duha, ki svet in njegove slepotije zaničuje, in
imenitni človekov poklic v sebi in v druzih čisla
in časti; ki uživa časno blagd, kakor da bi ga
ne vžival; je vesel, če ga ima ; je vesel, če ga
nima; ga lahko pogreši, če mu jz odvzeto; ki raji
vse pretrpi , raji celo umrje, kakor da bi Bogd
razžalil. Njegovo življenje je tudi lep zgled ne¬
skončno modre in dobrotljive previdnosti Božje;
zgled, kako Bog svoje zveste služabnike po pre¬
čudnih nam neznanih potih k sebi vodi; kako jih
s trpljenjem očiščuje, t dobrem utrjuje, in za
veči blagost v nebesih pripravlja; kako jim na
zadnje vse trpljenje le v njih prid obrne.

Zavoljo tega priporočim vsakemu, da naj
bere življenje svetega Evstahija. Spoznali bodo,
kteri ga bero, da je'krsanska katoliška vera luč
pravega razsvitljenja, in da je tam tema, kjer
ni te luči; in videli bodo, kakošna je pobožnost
pravega kristjana, kako se v mnogih okolščinah
našega življenja razodeva, koliko resnična ljubezen
Božja v gorečih kršanskih srcih premore. Potlej
bodo Boga tudi vedno hvalili, da jim je dal v
katoliški veri rojenim biti, in ga bodo presrčno
prosili, da naj jim du tudi rasti v njegovem
spoznanji, trdneje nanj upati, in ga bolj in bolj
ljubiti, da ga bodo kedaj iz obličja v obličje gledali
in vživali, kakor ga sv. Evstahij že gleda in
vživa. J. B.


Prvo poglavje.

V križi je zveličanje.

Sto let po Kristusovem rojstvu pod Rim¬
skim cesarjem Trajanom, je živel vdjvoda
Placid, po imenu Evstahij znan vsemu krčan¬
skemu svetu. Partjane, sovražnike Rimljanov,
je bil v več bojih premagal,*in je zeld slovil
po cesarstvu. Ko je bil mic. storjen, je šel
daleč od cesarjevega dvora, na svoj grad, pri
kterem je bila bogata pristava. Tukaj, v hiši
svojega očeta, med vrti in vinogradi, med
travniki in njivami, ga je bolj veselilo, kakor
pa v Rimu, tisti čas velikem mestu sveta.
Prevzetnosti in zapravljivosti, ki ste takrat
v Rimu gospodovali, in ki ste bili pozneje
tega mesta grob, ni mogeli trpeti. Ponižno
le in po starem, ko njegovi dedje, se
je nosil. Akoravno je bil silno bogat ; vendar
nič nečimurnega in nepotrebnega ni bilo v
njegovi hiši, tudi požrešnosti ni bilo znati.
Le v red pospravljeno in čedno je moglo vse
biti. In kar je še bolje, bil je dobrega srca.
Njegova žena je bila lepa in razumna, in mu
v vsem popolnoma enaka. V edinosti in ljubezni
sta živela, in pod širokim nebesom ga skoraj

6

ni bilo srečnejšega zakona. V svojih dveh lju-
beznjivih sinovih sta imela posebno veselje.
Stareji je bil ves očetu podoben; mlaji je bil
ves matrnega obličja. Lepo sta se vedla, in
veliko dobrega obetala.

Kakor je bil Evstahij v vojski srčen in
močen korenjak, tako je bil ob času miru
dobrotljiv in usmiljen. Da so mu njegovo
obilno polje obdelovali, in njegovo živino oskr¬
beli, je imel veliko hlapcev in dekel, kteri so
bili po šegi tistega časa njegovi sužnji. Pa
Evstahij jim je bil dober gospod ; je častil v
njih človeško natoro, in si je vse prizadjaljib
poučiti, jim trdo službo polajšati, in jih
osrečiti. Jih ni tepel in klel, še zmerjal jih
ni, ampak z ljubeznijo jih je svaril, in tudi
ko je mogel oster biti, je bilo nekaj ljube-
znjivega v vsem njegovem djanji, Kedar so
imeli težji dela, postavim ob setvi, košnji,
žetvi, trgatvi in mlatvi, jim je dal vselej
tudi kaj boljega in krepkejega jesti. Nikoli
ni bil bolje volje, kakor če je svoje podložne
zadovoljne in vesele okoli sebe videl. Vse je
imel rad, ko svojo lastno družino, in ko
dober oče v sredi svojih otrok se je srečnega
štel. Več jih je iz trde sužnosti izpustil, da
so bili svobodni, ako jih je za toliko srečo
godne spoznal, in jim je dal še kaj kakošne
dobrave, da so jo na svojo roko obdelovali,
in mu le kaj malo davka od nje opravljali.
Marsikteremu srčnemu vojaku, ki je pod
njim služil, je kakošen kos polja zročil, in
mu še hišo postavil, da je po dokončani
krvavi vojski doma dobrote miru vžival.
Tudi ubogi tujci so se k njemu zatekali, in
nobeden ni šel brez pomoči od njega. Svo-

7

jega bogastva je bil le za to vesel, ker je z
njim drugim lahko pomagal, in v veliko čast si
je štel, da je z roko, ktera je poprej meč
tolikanj srečno nosila, zdaj mogel revežem
dobrote deliti. Enega leta mu je o njegovem
godu nekaj kmetov, ktere je bil iz velike
nadloge otel, v znamenje hvaležnosti venec
iz mnogih cvetlic spletlo, in med dve omajene
smreke pred njegovo hišo prepreglo. To
videti je vesel svoji ženi rekel: „Lorbarjevi
venci, ki so mi jih po dobljeni vojski sple¬
tali, so sicer častitljivi, pa veliko ljubši in
prijetnejši še mi je ta-le venec iz cvetlic; v
njem, glej, se svetijo solze hvaležnih src!“

Lastnina dobrega vojvoda se je iztegala
med Tiburam in Prenestam, starima mestoma
na Laškem, in na eni strani jo je mejil gost
gojzd, v kterem je bilo veliko divje zverine.
Evstahij je rad vanj na lov hodil. Nekaj časa
že, bi bil lahko kdo mislil, ga lov posebno
mika. Cele dni je v gojzdu prebil, in pa še
celo prenočil je ondi ali v kaki gošči, ali pod
kako pečjo v jami. Pa ravno zdaj ni kaj
maral za lov. Vse kaj druzega ga v gojzd
žene, v njem se nekaj spreminja. Evstahij
je zdaj, ko je mir, in bolj utegne, začel pre¬
mišljevati, zakaj da je človek na svetu. Temota
in tihota v gojzdu mu je bila v to zlasti pri¬
pravna, nihče ga tu v njegovem premišljevanju
ni motil in hegal. Njegovi tovarši so večkrat
menili, da je le kako zver podč se od njih
zgubil; on pa je v senci na kakošnem štoru
sedel, in globoke reči premišljeval. Zdavno
že so se bili prepiri zavoljo malikovalstva in
kršanstva začeli, in so ves svet omajali.
Malikovalci so kristjane kolikor je bilo v njih

8

moči, pregnali; z ogjnem in mečem so jih
zatirali. Kristjani jim niso druzega imeli v
bran postaviti, kakor pametno pogovarjanje in
voljno potrpljenje, živo vero v Boga in
svojega Zveličarja, trdno upanje boljega živ¬
ljenja in ljubezen do vseh ljudij, tudi do
svojih sovražnikov in preganjavcev. Neizre¬
čeno veliko kristjanov je bilo pomorjenih,
grozovitno neusmiljeno so jih tezali in mučili.
Vendar je število kristjanov nekako prečudno
veči in veči prihajalo. Ne le po mestih,
ampak tudi po vaseh in samotnih pristavah
se je kršanska vera razširjala. V veliko krajih
so bili tempeljni malikovalcev vsi prazni, na
njih oltarjih se ni več darovalo. Tudi že na
cesarjevem dvoru in med vojsko je bilo veliko
kristjanov.

Evstahij je nespamet in slepotijo mali¬
kovalstva bolj in bolj spoznaval. Hudo mu
je djalo, da so kristjane tako neusmiljeno
preganjali in morili. Marsikaj kristjanov je
ali prikril, ali se za nje pognal, in jim s svojo
veljavo življenje otel. Je vedel, da so tudi
nekteri njihovih podložnih kristjani, in jim
je bil iz srca dober. Ali on sam takrat še
ni bil kristjan. Premalo je še kršansko vero
poznal, da bi jo bil po vredno častil in sprejel.

Enega dne tedaj se je spet napravil na
lov. Več tovaršev gre z njim, in velika mno¬
žica služabnikov ga spremi, V gojzdu se raz¬
idejo po svojih straneh in pobijejo veliko zve¬
rine. Proti večeru spodi Evstahij še grozno
velikega jelena iz ležišča, ga goni, in se zelo
oddalji od svojih tovaršev. Gošča in debele
korenine, ki se po gozdu naskrižem razpro¬
stirajo, so ga zadržavale; na zadnje pride

9

do strmega skalovja, in ne more dalje. Po¬
sebno prijeten se mu zdi ta kraj, in za sa¬
motno premišljevanje je ko nalašč. Skopo le
posije solnce skozi gosto cerovje in smrečje,
in kratkočasno Šumija bistra vodica izmed
skalovja po pesku in kamnjih, Evstahij, ves
spehan, sede na utrgano skalo, se nasloni na
roko in začne spet premišljevati, kar mu je
že več časa pri srci.

„Resnično“, reče sam pri sebi, „modrega
stvarnika mora svet imeti. Vse vidne stvari
nam ga oznanjujejo. Svitlo sonlce na nebu
in temna gošča po gozdu, strmo pečevje in
bistra vodica, ki izmed njega izvira, visoka
smreka in vsak mahek, ki se ob nji ovija,
vse stvari spričujejo svojega stvarnika modrost,
dobrotljivost in mogočnost, vsi ga poveličujejo,
vsaka po svoje 11 .

„1 zakaj je le človek, ki je vendar ve¬
liko imenitnejši od družili stvarij, v marsičem
najnepopolnejši stvar? Kako je to, da je on,
ki s svojim umom toliko reči znajde in do
konca dožene, v naj potrebnejši reči v spo¬
znanji svojega stvarnika, tako grozno neveden?
Kaj je toliko narodov, in celo nas, mogočne
in prebrisane Rimljane, tako premotilo, da
karanje in les po božje častimo in molimo?
Kako je to, da od njega, ki je vse vstvaril,
tako malo vemo? Zakaj se nam ne da bolje
spoznati? Oh, kaka žalostna prigodba je
mogla človeški um tako otemniti in raz-
djati, da se je tako • daleč od pravega spo¬
znanja zgubil, in da je na zadnje v tako
strašno slepotijo zabredel!“

„S človeško krepostjo in pobožnostjo ni
nič bolje, ko s človeškim spoznanjem. Zakaj

10

mi je zgled človeške popolnosti pred očmi,
in jo ne morem doseči? Kako je to, da spo¬
znamo, kaj je prav in dobro, in da nam to
tudi dopade; storimo pa le vendar, kar je
hudobno, in kar studimo? Od kod je to raz¬
prtje v človekn ? Kako je to, da so ljudje
tako spačeni in razuzdani, tako zakopani v
pregrehe, vsi drugačni, kakor bi mogli biti?
Oh, kako se mi dostikrat gnjusi, ko slišim
od hudobij, ktere so ljudje že počeli ! Pa kaj
tožim čez druge hudobije? Le sam v sebe
naj pogledam. Svet me ima sicer poštenega
in dobrega moža, pa koliko si moram očitati t
Kolikokrat sem se vdal svojemu hudemu
nagnjenju in hudobnim strastim! Koliko do¬
brega sem opustil, kar bi bil labko storil!
Kolikokrat sem pri svojih dobrih delih le
človeške hvale iskal! In kaj,me hoče zavoljo
preteklega umiriti, kaj me storiti tako popol¬
nega, kakoršnemu mi nekaj v meni biti ve¬
leva ! Pač res, človek je slaba, grešna stvar,
ki si sama ne ve pomagati!“

„In -oh, v koliki revi je človek na zemlji!
V joku in ves nezmožen pride na svet, v
britkosti in težavah gre iz sveta. In njegovo
življenje — oh, kako je polno nadlog, bolezen
in skrbi! In če je tudi vse svoje dni zdrav,
v veselji in obilnosti, kako kmali ga vse to
mine! Kako mu že spomin v smrt vse
sladkosti tega sveta ogreni! Koliko srečnejša
je ptica tam na drevesu, ki veselo poje, nič
ne ve od svoje prihodnje smrti! — In ka-
košna je potlej po smrti z nami? Kar z
očmi vidimo pri človeku, njegovo trnplo; to
je potlej prah in pepel. Kaj pa se z dušo
zgodi, o kteri mi Rimljani pravimo, da je le

11

senca? Oh, v tisto neznano deželo, ki morajo
vsi van-jo, in nobeden iz nje nazaj ne pride,
ne moremo drugače ko s strahom in grozo
misliti!“

„Kristjani sicer menijo, da se je stvarnik
sveta njim bolj razodel. Pravijo, da ga bolje
poznajo; da vedo pomoči tako živeti, kakor
bi živeti mogli. In dasiravno so zaničevani
in pregnani, se štejejo le vendar naj srečnejši
ljudi na zemlji. In zdi se mi, da je res to.
Se ljubijo po bratovsko, in si niso nevošljivi,
so krotki in ponižni iz srca, in ne vedo,
kaj je jeza in maščevanje, ne poznajo napuha;
so brez vse lakomnosti, so vsi dobrotljivi in
usmiljeni, so stanovitni in pokojni v naj
strašnejših mukah. Se ne boje celo smrti;
šele veseli so je, in jo sprejmejo ko prijatlico,
ktera jih pelje v bolje življenje. — Pa veliko,
kar sem od njih vere slišal, se mi zdi grozno
neumno. Verujejo, da je sin vsegamogočnega
Boga iz nebes na zemljo prišel, in jih je s
svojo smrtjo na križu odrešil. Kdo more to
limeti, Kaj, da Sin Božji bi bil na križu
umrl, in ljudem pomagal! Ali pa more drugim
pomagati, kteri sam sebi ne more pomagati?
In ali ni smrt na križu po Rimski za naj hujši
hudodelnike in razbojnike, naj bolj zaničljiva
in zasramljiva? 11

Evstahij je še dalje premišljeval, in se
vtopi v globoke reči, iz kterih si ni vedel
pomagati. Po tem zdihne, povzdigne oči in
roke proti nebu, in reče: „0 Bog, meni ne¬
znano bitje, ki si človeka stvaril, v njegovo
srce usmiljenje vdihnil, in se gotovo z
milim očesom vanj oziraš* poglej mene ne¬
vednega in grešnega reveža, in usmili se me!

12

Saj jelenu, ki po vodi hrepeni, žejo ugasiš,
in vse stvari si modro in ljubeznjivo pre¬
skrbel ; boš li samo človeka, ki ga po resnici,
kreposti in blagosti žeja, žejnega'pustil ? Oh,
pokaži mi tedaj, kam da naj se obrnem?
Slepotij malikovalstva sem sit do grla; vera
v Odrešenika pa, kterega so naši vojšaki
brez pomoči na križu videli umreti, se mi
nespametna zdi.“

Ko je to izrekel, zasumi nekaj pred
njim na skalovji. Se ozre, in glej, velik jelen
je na skalovji, kterega je pred toliko časa
gonil. Vstane in seže po samostrel, kar vidi
med njegovima rogama svetel križ, kteri je
temni gozd okrog njega ko solnce obsvetlil.
In ljubeznjiv glas z neba ga pokliče po imenu,
ktero je doslej imel in reče: „Placid, Placid!“
Evstahij se prestraši, se vrže na kolena, in
reče: „ Gospod! kdo si ?“ Glas odgovori: „Jaz
sem Kristus, ki sem na križu umrl, odrešiti
tebe in vse ljudi." Evstahij reče: „Oh, Gospod!
kaj hočeš, da naj storim, da bom zveličan ?“
Glas odgovori: „Pojdi v bližnje mesto h kr-
šanskemu škofu; tam se ti bo povedalo, kaj
da stori."

Na to je prikazen zginila, ko blisk v
črni noči, in okoli Evstahija je spet temno
ko poprej. Ali v njegovi duši se je razsvetlilo.
Ves je v veselji in hvali, ko misli, da Bog z
ljudmi tolikanj ljubeznjivo ravna, in da tudi
njega ni pozabil; zdi se mu, kakor da bi bil
v svetem raji. Tisti večer še bi se bil rad
vrnil do svojih tovaršev, in brž poiskal
imenovanega škofa, in ž njim govoril. Pa
bilo je že prepozno. Torej je ondi v samoti
prenočil, in tisti kraj mu je svet in veža ne-

13

beška, ravno kakor očaku Jakobu kraj, kjer
je v spanji tudi Božjo prikazen imel, in vidil
visoko gred, po kteri so angelji gori in doli
hodili.

Drugo poglavje.

Evstahij in njegovi se dajo krstiti.

Ko se je dan napočil, se obrne proti
domu. G-rede zasliši lovce, svoje tovarše, v
rog trobiti in sklicevati se. Vso noč ga niso
bili pogrešili; ker jih je več množic bilo, je
slednja menila, da je pri kteri drugi. Ko so
se pa zjutraj sošli, in ga ni bilo med njimi,
jih je zelo zaskrbelo. Zadnjič pride, in vse se
ga obvesele, in ga domu pospremijo.

Trajana, njegova žena ga je veselo spre¬
jela, in vse bolj prijazna mu je, ko drugekrat.
Tedaj reče Evstahij: „Trajana! kaj je, da si
tako vesela? Mi imaš menda kako novico po¬
vedati?"

„Res“, reče Trajana, „nekaj prav vese¬
lega ti imam povedati. Le poslušaj! To noč
nisem mogla zaspati; le reči, ktere si mi
zdaj nekaj časa pravil, so mi po mislih hodile.
Kar Rimljani od Boga in njegovih lastnosti
mislijo, se mi je že delj časa prazno, neumno
in ostudno dozdevalo; vendar sem se bala
vero, ki sem v njej na kviško zrastla, koj za¬
pustiti, in odreči se daritvam, kterih se naš
cesar in naj imenitnejši možje še zmiraj drže.
In pa kam bi se potlej le djala? sem si
mislila. Tedaj zdihnem in rečem na glas: Oh,
kdo mi da luč, da me bo razsvetlila; kdo

14

mi razodene resnico, v kteri edini je zve¬
ličanje? V teh mislih sem zaspala, in glej, v
spanji vidim nekoga vsega častitljivega iz
svitlega oblaka stopiti, in mi prijazno reče:
Jntri hote ti, tvoj mož in tvoji otroti k meni
prišli, in spoznali, da jih jaz zveličam, kteri
me ljubijo. V tem sem se zbudila. Kaj, ljubi
moj! rečeš od teh sanj, kaj pomenijo?

Evstahij je ves v veselju zavpil: „Češen
hodi Bog kristjanov, on pravi edini Bog, ki
je vstvaril nebo in zemljo, da si je tudi tebi
prikazal. Tisti, kterega si v sanjah videla, je
sam Gospod Jezus. Tudi meni je milost storil
in se mi je razodel". Zdaj ji pove od pri¬
kazni, ktero je v gozdu imel, in ko Evstahij
od nje pripoveduje, se ji zdi, ravno kakor
da bi njegovo obličje še zdaj tistega križa
svetloba obdajala.

Trajana je zvesto poslušala, in reče s
povzdignjenimi rokami: „0, kako lepo se

vjemajo nebeška prikazen, ki si jo ti videl
in ,sanje, ki sem jih jaz imela! Bes, Jezus
Kristus, ki ga kristjani Odrešenika sveta ime¬
nujejo, hoče nama in najnim otrokom večo
srečo pripraviti, kakor jo svet premore. Nikar
tedaj ljubi moj, več ne odkladajva vdeležiti
se sreče, ktera nam je na ponudbo ! Še danes
se napraviva k škofu, da zveva, kaj nama
Gospod Jezus zapoveduje".

„Bavno ta", reče Evstahij, „je tudi moja
misel. V hišo, ki jo imava v mestu, se bova
preselila; potlej bova lahko večkrat s škofom
govorila". Na to je dva svojih služabnikov,
ki sta mu bila posebno zvesta, pred se po¬
klical. Enemu je bilo ime Akacij, enemu
Antijoh : Bila sta oba pravična moža, in iz

15

vsega srca kršanski veri vdana. In Evstahij
jima pove, kako se mu je Kristus v gozdu
prečudno razodel.

To slišati povzdigne Akacij roke in
reče na glas: „Hvaljen bodi Bog nebeški Oče,
in naš gospod in Zveličar, Jezus Kristus, da
ste tudi vi, častiti vojvoda, k spoznanju

prave vere poklicani! Sem rekel večkrat
Antijohu in drugim kristjanom, da ste v

usmiljenji do ubogih enaki Korneliju stotniku,
ki si je zavoljo svoje dobrotljivosti Božje usmi¬
ljenje pridobil, in ki ga je angelj na aposteljna
Petra nasvetoval. Ravno tako je Kristus sam
vas na svetega škofa Joana nasvetoval. Bog
bodi zahvaljen in njegov preljubi Sin Jezus
Kristus!

„Je prav!“ reče Evstahij; „danes še

pojdemo v mesto. Izberita jih še nekaj iz
med moje družine, kteri so že kristjani, ali
pa žele kristjani biti, da pojdejo z menoj.
Ko pa v mesto pridemo, pojdeta vidva k
škofu, in mu bota povedala, da nisem bil

kristjanom nikoli sovražnik, in da mi ga je
nebeška prikazen nasvetovala, in prosita ga,
da naj pove, kedaj bi jaz, moja žena in moja
sinova predenj smeli“. Tedaj se brž napra¬
vijo in se vzdignejo, v mesto, Evstahij, nje¬
gova žena in njegova sinova in več zvestih
služabnikov in služabnic.

Akacij in Antijoh gresta naravnost k
škofu. Dobro sta ga poznala, in tudi on jih je
že zdavnej kot zvesta Gospodova učenca poznal.
Povesta mu, kar jima je bilo naročeno. In
škof je silno vesel, zahvali Boga in Jezusa
Kristusa, in potlej reče: „Kristjani v tem
mestu smo grozno pregnani. Smrt bi jaz

16

utegnil nakopati vama in vajnemu gospodu
in njegovi družini. Ne le priprosti ko golob,
ampak tudi razumni ko kača moramo biti.
Drevi o mraku bom sam prišel v hišo vajnega
gospoda 1 '.

Služabnika povesta svojemu gospodu,
kako sta opravila. Postrežljivost svetega škofa
ga je v srce ginila. Ko se je solnce skrilo
in se je jelo mračiti, zbere Evstahij vse svoje

v veliki obednici, in reče veliko sveč prižgati.
Kar pride škof z dvema duhovnoma. Evstahij
jim gre nekoliko naproti, in se vrže pred
škofa na kolena. Pa škof ga prime za roko,
in mu reče, kakor nekdaj Peter Korneliju:
»Vstanite, jaz sem tudi le človek kakor

vi !“ Škof stopi v obednico. Vsih oči so va-nj
obrnjene. Bil je častitljiv starček, Joan po
imenu, poln modrosti, ljubezni in ponižnosti,
in še učenec aposteljnov, blizo celo svetega
Joana, tistega, kterega je Jezus posebno pri¬
srčno ljubil. S častjo, ljubeznijo in prisrčnim
zaupanjem so vsi do njepa napolnjena.

Tedaj mu Evstahij odpre svoje srce.
Mu pripoveduje od svojih dvomov, od svojega
slabega življenja, od svojega notranjega ne-
pokoja, in kako se je Gospod Jezus njemu
in njegovi ženi prikazal in kam jima je rekel
iti. Nazadnje reče: „Tako milostljivi škof!
me doslej ni bilo druzega ko nevednost, greh
in reve; povejte mi tedaj, kako bi se mi po¬
magalo ?“

Škof reče : „Nevednost, grfeh in reve so
del vsih ljudi. Kdor sam v se gre, in se ne¬
koliko prevdari, spozna veliko pomanjkanje
v sebi, iz kterega si sam ne more pomagati.
Pri tem si misli: Kaj posebnega se je moglo

17

s človekom zgoditi, da je njegov um tako
otemnen, njegova volja tako k hudemu na¬
gnjena, in da je tolikanj revam podvržen;
hudo se je mogel v Boga pregrešiti, da je
ob njegovo ljubezen in prijaznost prišel, in
si le njegovo jezo nakopal. In res, greh naših
prvrh staršev, ki se od njih na nas vse iz¬
vira, je toliko zmotnjavo v nas storil; ta je
vse oslepil, popačil, časno in večno nesrečne
storil.

„Ali usmiljeni Bog nas ni brez pomoči
zapustil. Poslal je svojega edinorojenega Sinu,
Jezusa Kristusa, v naše odrešenje na svet,
kteri je naš temni um razsvetlil, našo popa¬
čeno voljo k dobremu prenagnil, za nas trpel
in umrl na križu. Kristus sam je tedaj luč,
po kteri moremo Boga prav spoznati; on
sam more greh v nas zatreti, in vezi, ki nas
vežejo, raztrgati, nas k vsemu dobremu oži¬
veti, in z Bogom spraviti; on sam nas more
že tukaj na zemlji osrečiti, in nas navdati s
tako močjo, da vse reve in nadloge tega
sveta voljno pretrpimo, in se celo smrti ne
bojimo, temuč se je le veselimo, ker nam je
le prestop v večno življenje. Kavno česar
smo pogrešali, nam je Kristus pridobil. Cesar
človeška natora potrebuje in naše srce želi,
to najdemo v kršanski veri. To vam je že
nekoliko neumevno; pa bolj ko bote Kristusov
nauk spoznavali in spolnovali, bolje bote
umeli. Kdor njegov nauk ve in spolnuje, spozna
da je iz Boga“.

„Vem dobro“, reče škof še dalje, „kako
ste bili do ubožcev usmiljeni, kako ste se za
preganjane kristjane ponašali, in jih veliko
od smrti oteli. Tako ste Kristusu služili, še

2

18

preden ste ga spoznali; zdaj bote zvedeli,
komu ste služili".

„Dozdaj vam je bil križ, kaj pa da,
kakor pred Rimljanu zaničljiv les, na kterega
hudodelnike in razbojnike za velike hudobije
obešajo, le znamenje prekletstva. Ali kar je
Jezus Kristus, on neskončno nedolžni in sveti,
in zgolj ljubezni do nas na križu umrl, nam
je križ podoba naj veči ljubezni, ki si jo mi¬
sliti moremo, in sveto znamnje našega odre¬
šenja, ktero nas opominja, da svojemu ljube-
znjivemu Odrešeniku za ljubezen tudi ljubezen
povračujemo, in da bodemo po njegovo po¬
nižni in krotki. On, ki se je do smrti na
križu ponižal, je zdaj v nebeškem veličastvu,
in je vsem ljudem, ki va-nj verujejo, v večno
zveličanje. In toraj ima tudi križ, ki se vam
je v nebeški svitlobi prikazal, ta lepi pomen :
V križu je zveličanje".

Po Jezusovih besedah: „Pred jih učite,
potlej jih krstite!" je prišel škof odslej vsak
večer v Ecstahijevo hišo. Vsi v hiši so se
veselili te ure, in se v obednici zbrali okrog
njega. Pred ukom so vselej na glas in iz
srca molili. Potlej jih je prijazno in ljube-
znjivo učil. Po uku so spet molili, in opomnil
jih je, da naj se tudi postijo, in ubogajme
dajo. To so tudi storili in so željno pričako¬
vali dneva, ko bodo kršeni, od grehov oči-
šeni, in s svetim Duhom napolnjeni. Ko je
ta dan prišel, se je zbralo več kristjanov, da
jim bodo botri in botre. Bilo je nekaj časti¬
tljivega, ko so Evstahij, njegova žena in nje¬
gova sinova vero v Jezusa Kristusa sprejeli,
se vsem zmotam in grehom odpovedali, in
obljubili čisto in sveto živeti. Škof jih je

19

krstil v imenu Boga Očeta, Sina in svetega
Duha. Tudi služabniki in služabnice, ki jih
je seboj v mesto pripeljal, in ki še niso bili
kristjani, so se dali krstiti. Škof jim je dal
pri svetem krstu nove, kršanske imena.
Evstahij je dobil še le zdaj pri krstu to
ime, prej namreč se je Placid imenoval; nje¬
gova žena Trajana je dobila ime Teopista,
stareji sin Agapid, mlaji sin Teopist.

Drngo nedeljo je škof te nove kršenike
v zbirališče kristjanov peljal, in jih kršanski
občini skazal. Vsi obhajajo veselje viditi bla-
zega moža in pobožno ženo, od kterih so že
veliko dobrega slišali, in jih ljubeznjivo. po¬
gledujejo. Iz vsega srca hvalijo Boga in
njegovega Sinu Jezusa Kristusa, da je njih
število spet pomnožil. Potlej pristopijo s
častjo k Gospodovi mizi, in sklenjeni s svojim
Odrešenikom store sveto obljubo živeti le
Njemu, ki je zanje umrl. Lepo tiho je bilo
tačas po zbirališči; na zadnje zapojo na glas
hvalno pesem, in se razidejo.

Ker se je Evstahij s svojimi koj drugi
dan na svoj grad mislil vrniti, je škof rekel:
„Smo v časih hudega preganjanja; nobeno
uro si nismo svesti, da bi nas ne zgrabili,
ne djali na natezavnico, ne obglavili, ne
vrgli divjim zverinam v jed. ne sežgali. Bog
ve, ali se bomo še kedaj na tem svetu videli
ali ne! Toraj vas priporočim, ko nekdaj sveti
Pavel Efežane in njih starašine, Bogu in
njegovi milosti". Na to je škof v srce ganjen
pokleknil, in z njim ves zbor s solzami v
očeh, ter molil: „0 Bog! usmili se nas, in
daj, da smo, kar nas je tukaj zbranih, s
teboj in tvojim sinom in med seboj vedno

2 *

20

zedinjeni; da smo stanovitni v veri in lju¬
bezni, in se po nobenem preganjanji od pota
resnice ne damo odvrniti; da se nas nobeden
ne pogubi, temuč da se po kratkem trpljenji
tega sveta vsi tam v kraljestvu tvoje časti
spet snidemo. To, ljubeznjivi Oče! te prosimo
po Jezusu Kristusu, tvojem Sinu in Gospodu
našem. Amen“.

Škof vstane, in reče v duhu preroko¬
vanja Evstahiju in njegovi ženi še to posebno
„Dozdaj sta imela vse, k|r ljudje časno srečo
imenujejo, bogastvo, čast, zale otroke; pa sku¬
siti tudi bota mogla, kaj ima še grencega člo,-
veško življenje. Toda nikar ne obupajta v tr¬
pljenji. Bog jih skuša, ktere ljubi. Trpljenje,
ktero vam bo Bog poslal, se bo sicer že na svetu
častitljivo izšlo ; pa še huji bo prišlo. Spolnilo
se bo nad vama: Blagor mu, kdor skušnjo
prebo; doskušen bo venec življenja prejel,
kterega je Bog tistim obljubil, ki ga ljubijo".

Potlej je škof spustil Evstahija in nje¬
govo ženo in vse, ki so bili z njima prišli
in reče: „Pojdite v miru, in Gospod bodi z
vami!“

Tretje poglavje.

Evstahij in Teopista ubežna.

Evstahij in njegova žena Teopista sta
bila tedaj spet na svojem gradu. Vnovič, tako
rekoč, sta jela živeti; kakor da bi bila pre¬
rojena, se jima je zdelo. Vse stvari na zemlji
so se jima zdaj. lepše dozdevale; karkoli sta
pogledala, solnce na nebu in rosa po tleh,

21

sadje na drevji in zeli in cvetlice na polji,
vse jima je bilo zdaj dar dobrotljivega Boga.
Vesela sta bila, da sta se po Jezusu z Bogom
spravila, in da smeta Boga po otročje Očeta
imenovati. Bilo jima je, kakor komu, ki se je
od svojega ljubega doma zgubil, in v nepokoji
dolgo po ptujem klatil, kedar spet domu
pride. Vsak dan sta brala sveti evangelij, in
našla v njem veliko tolažbe in pokoja. Nikoli
nista mogla Boga prehvaliti; vsako jutro sta
v veselji pričela, vsak večer v veselji in Božji
hvali končala. Večkrat sta si rekla: „Clovek,
ki boga ne pozna in ne ljubi, je ko riba na
suhem; v spoznanji Božjem in v ljubezni
Božji še le resnično živi. Jezus sam je djal,
da je le to večno življenje, če spoznamo
Boga in njegovega edinorojenega Sinu, kterega
je poslal 1 *.

Ali pri tem ni zmiraj ostalo; godilo se
jima je, ravno kakor svetemu Petru pri Jezu¬
sovem spreminji na gori. Tam je bilo dobro
prebivati; pa mogel je. spet iz gore v dolino
solz, kjer ga je čakalo britko trpljenje. Tako
so prišli tudi nad Evstahija in Teopisto dnevi
skušnje. Najprej sta trpela na premoženju.
Živinska kuga je vstala v tistem kraji, in
tudi po Evstahijevih hlevih zdeluje hudo.
Crkajo mu konji, govedina in drobnica; na
zadnje mu ne živinče ne ostane živo, vse je
poginilo. Pa Evstahij je rekel, ko nekdaj Job:
„Gospod je dal, Gospod je vzel; češeno bodi
Gospodovo ime!“ Teopista pa je rekla: „To
je le časna zguba. Naj manjši greh stori
človeka bolj nesrečnega, kakor ko bi še toliko
čed ali ves svet zgubil 1 *.

22

Pa kmalo je prišlo nad nji še huji
trpljenje. Nalezna bolezen se je med ljudmi
začela, in velika morija je po soseski; tudi v
Evstahijevi hiši je en dan nekaj poslov zbo¬
lelo. Akacij in Antijoh pritečeta v eni sapi,
in trepetaje reče Akacij: „Gospod, bežite z
gospo in otroci, in pa le brž ! Ta bolezen je
kuga!“ „Kaj kuga?“ zavpije Teopista vsa
bleda. „Oh, če je pa kuga, Bog se usmili! I,
kaj nam je storiti? Hočemo li bežati ali
ostati?“ Antijoh pravi: „Ako ostanete, ste
vsi mrtvi. Usmilite se vsaj svojih otročičev,
in bežite! Ali Evstahij reče: „Vso svojo
družino sem imel do zdaj zmirom ko svoje
otroke; kako bi jih neki zdaj v naj veči po¬
trebi mogel zapustiti? Ostaniva raji pri njih
ljuba moja! To je tolikanj lepa priložnost
dobro storiti, nikar je v nemar ne pušajva.
Zdaj je prišel čas, da pokaževa, ali sva prava
Jezusova učenca. Saj je Jezus rekel: Ljubite
se med seboj, kakor sem Vas jaz ljubil; iz

tega bodo, vsi spoznali, da ste moji učenci,
ako se ljubite med seboj. In kakošna ljubezen
bi bila to, ko bi svojim v njih potrebi ne

pomagala? Storiva, ljuba Teopista! kar lju¬
bezen od naju hoče, in vse drugo zročiva
Bogu. On naji in najne otroke tudi tukaj
lahko obvaruje, in nas najde kamor koli bi
bežali. Toraj bova ostala, in stori naj z nama
po svoji sveti volji". Sta ostala. Več njunih

služabnikov je zbežalo. Akacij, Antijoh, in kar
jih je bilo kristjanov, pa še mislili niso v

beg; rekli so: „Mi vas ne zapustimo, zvesti
vam bomo do smrti".

Bolezen je zmiraj dalje okoli sebe segala;
tudi Akacij in Antijoh in skoraj vsi Evstahi-

23

jevi posli so jo dobili. V gradu in okoli gradu
je bilo polno bolnikov; pa nikogar skoro ni
bilo, da bi jim bil stregel. Tedaj sta se jih
Evstahij in Teopista podstopila, in jim poma¬
gala po svoji moči. On je stregel možem in
mladenčem, ona ženam in deklicam. Od jutra
do večera, cele noči celo sta prehodila okrog
bolnih, umirajočih in mrtvih. Vendar nista
nalezla bolezni; tudi njuna sinova ne. Vsi
so popolnoma zdravi ostali, in večkrat so si
rekli besede svetega pisma: „Kdor v zavetji
Najvišega prebiva, in stanuje pod slemenom
vsegamogočnega Boga, se ne boj psice, ki
šviga po dnevi; ne zlega, ki lazi v temi;
ne kuge, ki opoldne mori. Naj tisuč jih pade
na strani njegovi, in tema na njegovi desnici,
do njega se ne približa 11 .

Počasi je bolezen vendar prešla. Veliko
ljudi je bilo za-njo pomrlo; kar jih je ozdra¬
velo. so slabi lazili ko senca, in ko mrlič
so bili bledi. Evstahij in Teopista sta Boga
hvalila, da je nji in njuna sinova tako pre¬
čudno pri zdravji ohranil, in da jima je Aka¬
cija in Antijoha in še več drugih zvestih slu¬
žabnikov in služabnic od smrti otel. ■

Zdaj vendar sta se boljih časov nadjala ;
toda njunega trpljenja še ni bilo konec.
Malikovalci bližnjih krajev, nič boljši po to¬
likih nadlogah, ampak le še huji, kolnejo
Evstahija, da je od malikovalstva odstopil,
in storč hudobni naklep na-nj iti, in ga oro¬
pati. „Kdo drugi 11  pravijo, „je bogove razdražil,
kakor Evstahij in kristjani, s katerimi on
drži, da so nam take nadloge poslali, in da
moramo vsi šibo njegovega ustopa čutiti ?
Ko bi se on ne bil pokristjanil, bi ne bili

24

kuge imeli. Pojdimo in znosimo se nad njim !
Hrabri vojaki, ki jih je zmiraj pri sebi imel,
in njegovi sužnji so ubežali, ali pomrli, ali
so še prebolehni, da bi se njim mogli v bran
postaviti. Grozno je bogat, lep rop bomo
storili 41 . In res, jih pride divja drhal pri
belem dnevu, planejo v grad, poropajo zlatnino,
srebrnino, in vse mnoge jedila; nalože, kar
se .da, na vozove, in kar ne morejo seboj
vzeti, potarejo, pobijejo in pokončajo. In
grede spred grada vrskajo in divjajo. Evsta-
hij ni skoraj druzega otel ko življenje. Pa
voljno je trpel to zgubo: „Naj bo“, je djal ;
„saj je to le časno blago, ktero mine. Lepše
ga je utrpeti, ko imeti. Blagor mu kdor
išče zakladov, ki tatje ne pridejo do njih, in
ki jih molji ne snedo!“

Evstahij in njegova žena sta svoje nad¬
loge bolj in bolj čutila. Prišel je ča^ setve;
pa ni bilo ne pluga, ne rateja, ne semena,
ne živine. Evstahij se je v tej potrebi obrnil
k bogatejim Rimljanom, ki jih kuga ni bila
tolikanj poškodovala, in ki jih tudi niso bili
oropali. Dobri prijatelji so mu bili poprej, so
ga večkrat obiskali, in ž njim na lov hodili ;
ali ko so 'žaslišali, da je kristjan, so vso
družbo z njim odrezali. Dobremu Evstahiju
je bilo to težko. Rad bi bil videl, da bi tudi
oni kršansko vero sprejeli; ker je pa niso
hotli, je tudi njih družbo lahko pogrešil. Pa
ko je bil poprej njih nekaterim velike dobrote
storil, mu bodo, si je mislil, vsaj tisti z naj
potrebnejšimi rečmi tako dolgo pomagali, da
jim jih bo mogel povrniti. Ali malikovavci
niso umeli Jezusovih besedi: ,,bolje je dati,
ko vzeti“. Drugi za drugim se lažnjivo izgo-

25

varjajo. Kdo pravi, da nima kaj dati, ker
sam komaj izhaja, in se zaklinja, da je taka;
kdo drugi, kteri se mu je pred hinavsko pri¬
lizoval, ga zdaj zaničuje, in z grdo odpravi;
še kdo drugi mu svetuje, da naj iz dežele
gre. „Grlej, tvoji sovražniki 1 ', mu reče, „te mi¬
slijo zavoljo tvoje vere zatožiti, in umreti bi
mogli potlej ti, tvoja žena in tvoja sinova".

Še k cesarju se je Evstahij obrnil. Imel
je v Rimu dobrega prijatla, kteri je pri ce¬
sarju veliko veljal. Do tega je pisal, in ga
prosil, da naj pri cesarju za-nj govori. Ali
cesar, ki je bil malikovalec, reče: „Placida
vojvoda sem zmiraj v časti imel; kristjana
Evstaliija pa, kakor se zdaj imenuje, ne
poznam. Mi je prav žal, da se je mož tolike
časti veri vdal, na ktero je pri nas smrt
postavljena. Mu pomagati v njegovi edinščini,
ktere je sam naj bolj kriv, bi bilo mu potuho
dajati, in ga v nepokorščini utrjevati. Zago¬
varjati, in od smrti otevati ga pa tudi ne
smem, to bi bilo našim postavam nasproti.
Vendar ker je cesarstvu že veliko dobrega
storil, in bi me težko stalo ga v smrt ob¬
soditi ; bi on naj bolje storil, ko bi se iz
Laškega utegnil, in kje na pokrajnah cesarstva
poskril. Če se pa, kar bi še najraje videl,
svoji novi veri odpove; me bo našel milostlji¬
vega cesarja".

Ko je Evstahij ta odgovor prebral, reče
svoji ženi: „Teopista! v tej deželi nama več
ni ostati, pojdiva v Egipt. Tam upam, bova
že kakošen kotiček dobila, kjer bova mogla
v m miru in pokoji Bogu služiti. Še danes se
napraviva s svojimi otroci na pot; toda
zvečer, ko se zmrači, da od nevernega ljud-

26

stva tod okrog ne bova trpela". Teopista
reče : „Težko mi je zapustiti prelepi kraj, kjer
sem luč sveta zagledala, in svoje mlade leta
v veselji preživela; vendar sem pripravljena
iti. Mislim si : Ti je že Božja volja to. Angelj
varh naj nas spremi!“

To slišati se Akacij in Antijoh zelo
ustrašita, „Za Božjo voljo!“ zavpije Akacij;
„kaj brez vse postrežbe pojdete na ptuje?
Preslaba sva še po bolezni, da bi vas mogla
spremiti; ob, vsaj toliko še počakajte, da se
nekoliko okrepčava; potlej pojdeva z vami,
če je treba, tudi na križem svet". Antijoh pa
reče: ,,Moj Bog! ali ni že to dosti hudo, da
morate ko ubežni svoj grad in svojo pristavo
popustiti? Kaj hočete zapustiti tudi še svoja
služabnika, ktera vas do smrti ljubita? Oh, le
malo še potrpite! Kmali bova trdna, in poi¬
deva z vami, in vam bova polajševala vse te¬
žave na poti; noč in dan, če bo treba, vam bova
delala v ptuji deželi, in služila vsakdanji kruh".

Evstahij je žalosten rekel : „Vem hvalo
za vajno ljubezen in zvestobo ; da bi pa zdaj
z menoj šla, v to ne morem dovoliti. Jaz
smem iti, kamor hočem, ker sem slovo dobil
od cesarja, vaji pa vojaščina še veže cesarju;
kamor sta postavljena, ondi morata ostati in
streči na cesarjevo povelje, Bog vaji ob vari,
in vama povrni, kar sta mi dobrega storila!"

Vojščaka sta šla, in z žalostjo povesta
drugi družini, da pojde dobri gospod z gospo
in sinoma še danes od tod po daljnem svetu.
Pri tej priči je ta govorica po vsi soseski
zašumela. In iz vseh hiš se ljudje shajajo
pred grad, da bi še enkrat videli svojo dobro
gospodo, ki jim je o kužni bolezni tolike do-

27

trote storila, in da bi se od nje poslovili.
Bili so še bledi in bolehni, veliko jih je komaj
ob palici prikrevljalo. Vsi piakajo in zdihujejo,
ko bodo zgubili tolike dobrotnike. Pa Evstahij
jih tolaži, in reče med drugim: „Ostanite le
trdni v veri, v upanji in v ljubezni: potem
se bomo, če ne na zemlji, pa gotovo v ne¬
besih zopet videli 11 .

Ko je luna iz za gorja prisijala, reče
Evstahij svoji ženi: „1, zdaj pa pojdiva v
Gospodovem imenu!“ Tedaj zaženo družina,
in kar jih je prišlo, velik jok, in na glas tar¬
najo. Evstahij in Teopista sta še vsakemu v
roko segla, tudi njuna sinka pomolita sleher¬
nemu svoje ročice. In dobri posli in podložni
jokajo in tarnajo še glasneje, pospremijo go¬
spodo, in vsi bi radi ž njo šli. Evstahiju se
milo stori, in ne more besedice spregovoriti ;
miga njim, da naj ostanejo. In ostanejo in
gledajo z britkimi solzami za dobrim gospodom,
pobožno gospo in ljubeznjivima dečkoma.

Ah, pač je bilo žalostno videti jih tako
iti! Iz njih obleke je bilo videti, da so ime¬
nitnega stanu, in da so bili kedaj bogati ;
sicer pa vse razodeva, da so zdaj ubogi in
ubežni. Evstahij, z mečem okoli ledja in s
sulico v roki, nese na hrbtu culo naj potreb-
nejših oblačil, ktere so jim bili hudobni tolo¬
vaji še pustili. Teopista, oblečena ko rimske
gospe, nese velik jerbas brešna ali jedil, ker
se je bilo bati, da bi se pri ljudeh na poti,
ki so kristjane črteli, ne sprosila potrebnega
kruha ne sebi ne svojim otročičem. Dečka
pa tekata, se ve, neskrbna zraven svojih
staršev, ker nista poznala nesreče, in ju je
veselilo vedno kaj novega videti. Tako so

28

šli po trdi cesti, po kteri so se pred v kočiji
vozili.

, Teopista se ozira z milimi solzami v
očeh nazaj proti gradu ki se je od lune, ob¬
sijan, zmed temnega drevja vidik Pa Evstahij
pravi: „Teopista, nikar ne jokaj ! Pred ali
pozneje bi ga bila mogla tako zapustiti.
Tukaj na zemlji smo le popotniki, in nimamo
stanovitnega doma. Le z voljo trpiva, kar
nama je Bog poslal; kdaj se bova veselila
pri njem v nebesih, in najnega veselja nam
nihče ne bo odvzel".

Četrto poglavje.

Evstahijevi na morji in zamorci.

Med gojzdi in gorami gre Evstahij z
ženo in sinoma počasi pred seboj, mest in
trgov se skrbno ogibaje. Čez nekaj dni
pridejo do morja. Velika barka ondi je ravno
v Egipt namenjena. Mornarji jo že nakladajo
in vale težke sode in skrinje va-njo. Lastnik
barke, bogato oblečen zamorec, ves koraldast
po vratu in ušesih, je med njimi, in jim uka¬
zuje. Evstahij ga ogovori: „Ali bi nas hotli
v Egipt prepeljati, mene, mojo ženo in moja
sinova?" „Zakaj ne?" reče lastnik prijazno,
in premeri vse kmali s svojimi očmi; „prav
rad vas peljem!" „Koliko pa", vpraša Evstahij,
„vam bom plačal voznine, in koliko za hrano
po poti?" Lastnik reče: „Ne veliko, kaj ma¬
lega. Pa bova že potlej naredila, ko se tje
pripeljemo; zato ni treba skrbeti". Stopili

29

so v Ibarko. Mornarji vzdignejo sidro, ter od¬
rinejo. Veter je ko nalašč, in ročno plfiva
barka po morji. Dečkama se zdi, kakor da bi
zemlja in drevesa prek nju bežale, barka pa.
stala, in sta vesela, ali v obličji njune matere
je britka žalost, ko ji ljuba Laška dežela
spred oči zginja.

Evstahij jo tolaži, rekoč: „En Bog je na
vodi, kakor na suhem, in bo za nas skrbel j
on, ki je vsa zemlja njegova, nam bo dal najti
drugo deželo, dokler nas ne vzame v deželo,
kjer bo večen mir“. Teopista se umiri v spre-
vidnosti modrega Boga, in čuda Božje, vsega-
mogožnega na morji, kterili doslej še ni videla,
jo skozi bolj zvedrujejo. Zjutraj ogleduje z
možem in sinoma vzhajajoče solnce, in nje¬
govo zarjo na nebu, ki se v morji utrinja,
kakor da bi bilo dvoje solnce. Po dnevi za¬
gledajo večkrat kak otok visoko iz morja
moleti, in ko se ob njem peljejo, jim je, ravno
kakor da bi otok s svojimi sinimi skalami
in zelenimi drevesi mimo njih plaval. Sem-
tertje vidijo grozne morske ribe zraven barke
plavati, in cele trume morskih ptičev nad
vodo letati. Zdaj jim veter prijetno pihlja,
zdaj grozno buči; kmali igra z valovi, kmali
goni valove, da se strašno kopičijo. Zvečer
se jim solnce spet lepo na nebu in v vodi
žari, preden v morji utone. Tudi v noči osta¬
nejo dolgo po konci, in gledajo prijazno luno
in tolikanj zvezd, ki na nebu blesketajo, in
se v morji utrinjajo. Tako se peljejo enomirno
po morji. Čez nekaj dni se pokaže suha
zemlja, in ondi, si mislijo, bodo vsaj kako
ostrešje in toliko zemlje dobili, kojikor jim
je bo treba v njih živež in kedaj v njih grob.

30

Ali nekaj žalostnega — kdo bi mislil! —
se zgodi. Lastnik barke je poželel Evstahijeve
žene. Koj, ko jo je bil prvič zagledal, se je
zavzel nad njeno lepoto in priljudnostjo, in
že takrat je sam pri sebi storil pregrešni
naklep, jo možu vzeti. Za tega voljo ne vozi
proti mestu, kamor so se namenili, ampak
se drži proti puščavi, kjer ni bilo skoraj
druzega videti, ko gole skale in puščote. To
zapelje v kraj, in reče: „To je dežela, v ka¬
tero ste kotli; zdaj plačajte, in potlej idite
na suho 1 *. Evstahij se začudi, ter reče: „Tu
ni dežela, kamor ste nas obljubili peljati P
Lastnik pa reče: „To bom jaz vendar bolje
vedel ko vi! Le plačajte, in nikar se nič ne
obotavljajte!“ In hoče toliko plačila, da je
bila desetkrat veči od navadne voznine. Ev¬
stahij ostrmi nad strašno krivico, in pravi,
da vse njegovo premoženje ni dovelj polovice
plačati. Lastnik barke, kteri ni druzega želel
ko skregati se, začne srdito govoriti. „Kaj“,
zavpije, kakor da bi bil obdivjal, „kaj da še
polovice mi ne bote plačali! To ste me pa
napravili! Sodil sem po vaši obleki, in menil,
da ste kaj prida ljudje; zdaj pa vidim, da
sem beračijo vozil! Kako se predrznete brez
potrebnega denarja tak daljen pot storiti in
druge objedati! Kratko in malo, jaz hočem
plačan biti do zadnjega vinarja. Eden vaju
jo mora za to predrznost skupiti. Na moje
besede je žena odslej moja sužinja! Ona mi
ostane tu na barki, vi drugi pa se mi spra¬
vite na suho ! Na sejmu bom ženo prodal,
in s skupljenimi denarji se splačal".

To slišati je Teopista strahu in groze
obledela ko mrlič. Evstahij se je na vso

31

moč premagoval, da bi svoje jeze nad toliko
krivico ne izpustil. Dečka sta padla na ko¬
lena pred lastnika barke, in ga jokaje prosila,
da naj jima matere ne odvzame. Ali lastnik
iztegne roko, in reče Evstahiju: „Vi z dečkoma
se mi kar brž poberite z moje barke; vi
pa“, reče Teopisti, „ostanete na barki!“ Te-
opista plane z razpetimi rokami do svojega
moža, se ga oklene, in vpije: „Oh, Evstabij,
jaz te ne izpustim! Pomagaj mi za Božjo
voljo!“ Evstabij seže po svoj meč, prime z
levico svojo ženo, z desnico pa zavrti svoj
meč nakviško, in reče: „ Presneti zamorec,
jenjaj ukljubovati; če ne, bom z zmečem
udaril!“ Pa lastnik barke, ki se je bil z

mornarji že zgovoril, kar migne, in trije

močni korenjaki popadejo Evstahija od zadej,
mu meč iz rok potegnejo, in ga trdo drže;

lastnik pa zgrabi Teopisto, in jo Evstahiju z
vso silo iz rok iztrga. V tem pade v ome¬

dlevico, in se nič ne zave. Ko sta dečka
svojega očeta v rokah mornarjev, svojo mater
pa v omedlevici videla, in si mater mrtvo
mislila, začneta tako milo jokati in tarnati,
da bi se ju kamnje usmililo. Ali neverniki
so brez usmiljenja. Sunejo očeta iz barke na
suho, zaženo še njegova sinova za njim, od¬
rinejo z ženo, in se peljejo dalje in vriskajo.

Evstahij, pravični mož, kteri bi se kaj
tacega nikoli ne bil domislil, stoji, kakor bi
bil okamnjen, na bregu ob morji, sliši komaj
jok svojih sinov, ktera se mu kolen oklepata,
izteguje roke proti morju, in ne izpusti barke
iz oči, dokler se v noči in megli popolnoma
ne zgubi.

32

Peto poglavje.

«

Evstahij pride tudi ob sinova.

Ko je barka, na kteri je bila Teopista,
Evstahiju in njegovima sinoma spred oči izgi¬
nila, sede Evstahij pod strmo pečjo, da bo
ondi prenočil. Njegova sinova ležeta k niemu,
vsak na eno plat njega, in jokata tako dolgo
po ljubi materi, da zaspita. Ali v oči žalost¬
nega očeta ni spanja. Zgubo vsega časnega
premoženja je voljno pretrpel, komaj mu je
bila v čisli. Da mu je pa Teopista, s ktero
je bil v svetem zakonu in le enega duha in
enega srca, iz rok iztrgana, in da je ona,
ljubeznjiva žena, v oblasti divjega nevernika,
kteri nima nobenega strahu Božjega, to ga
neizrečeno žali; srce mu hoče žalosti počiti.
Toda trden v veri se tolaži; pogleduje proti
zvezdam, ki se bolj na nebu prikazujejo, in
pravi: „Zmiraj še, o Bog, si ti, naš ljubeznjivi
Oče! Kar ti storiš, je vse prav in nam dobro,
še tako hudo naj se tudi dozdeva. Brez tvoje
vesti in zoper tvojo voljo bi mi tudi ljube
Teopiste ne bili mogli vzeti. Pa če je ravno
v oblasti tolovajevi, čuješ ti nad njo, ter jo
boš varoval in ohranil. In vem, še le bolj
se bo v tej skušnji njena krepkost zasvetila,
ravno ko ta le temna noč v svitlobi prečistili
zvezd. In kakor koli je zdaj daleč od mene
in svojih ljubih otrok, in trpi kakor koli
dolgo ta ločitev; nekdaj upam, se bomo spet
združili, če ne že tukaj na zemlji, pa tam
nad zvezdami'*.

33

Počasi se je storila trda noč in vstane
hud vihar, in močno pluskajo valovi po morji.
Po pečevji kriče ponočne ptice. Od daleč
sliši Evstahij leva rjuti, in blizu njega se
vali neznana kača proti morju. Pa Evstahiju
ne upade srce. „Kdor v te, o Bog zaupa“,
je djal, „se ne hoji levovega žrela, in je tudi
med kačami in gadi srčen! Kakor otročiča
zraven mene mirno spita, in ne čutita celo
nobene nevarnosti, tako imam jaz, ki poznam
vso nevarnost, v te, Gospod, vse zaupanje!“
In res, kakor je bila koli strašna ta noč, jo je
Evstahij z Božjo pomočjo vendar srečno prebil.

Ko se je dan zaznal, začne solnce pre¬
grevati, in zbudi dečka iz spanja. Brž po¬
gledata po svojem očetu, se ozreta in vpra¬
šata po materi. In vnovič, ko ni matere, se
zjokata. Oče jih hoče tolažiti; pa komaj jih
pogleda, ljubeznjiva dečka brez matere, se
mu srce podere. „Oh, ljuba otročiča", pravi
sam pri sebi, „pač sta veliko zgubila! Kako
le vama bom jaz nadomestil dobro mater!“
Kmali utihneta dečka, in bi rada kosila. Oče
je gledal, kje bi kaj dobil, da bi jima dal;
pa nikjer ne v  rodnega drevesa, nikjer grmiča
z jagodami. Šel je na vrh skale, da bi bolje

okoli sebe videl, pa vse po dolgem in širokem

je golo in pusto, nikoli nikjer ne pohištva,
ne obdelanega polja. Zelo daleč se mu zdi,

da vidi nekaj dreves in grmovja v vrsti,

ravno kakor da bi ob kraju velike reke rastle,
in reče dečkama: „Tje pojdimo, tam blizo se
razširja rodovitna planjava! Tam zadej menda
je Egiptovska dežela ; tam morebiti bomo tudi
vajino mater spet našli!“ Vzdignili so se, in
gredo tod tj e. Ker dečka težko stane po

3

34

pesku hoditi, prime z vsako roko enega, in
jih pelje. Ob eni strani imajo strmo skalovje
ob eni pa morje. Solnce prihaja zmiraj više
in bolj in bolj jih pripeka. Uboga dečka sta
žejna, čuda, da ne skoprnita. „Oče!“ pravi
Agapit, ,.peljite naji vsaj k morju, da bova
pila; saj je tam dovolj vode“. „Ta voda, ljuba
otročiča!“ reče oče, „ni za pijačo ; bolj ko bi
jo pila, bolj bi vaji žejalo, in pa še zbolela
bi po njej“. „Oh“, zdihne Teopist, „to je pa
vendar hudo! Toliko vode imamo pred očmi,
in bova še žeje umrla!“ Dečka že ne moreta
več hoditi. Oče vzame kmalu tega, kmalu
unega v naročje; na zadnje mora oba nesti.
In tudi sam se je že komaj po konci držal“.

Opoldne še le, ko je bila vročina nar
huji, pridejo do nekaj košatih dreves, in blizo
slišijo vodo šumeti. Dečka padeta koj pod
prvo drevo v senco; oče prisede k njima,
in reče: „0, kako je tukaj hladno in prijetno!
Kako dobro de očem to zelenje! Kolikošna
dobrota božja je senca, ki je nekateri nič ne
čislajo ! Morebiti da za senco Boga še nikoli
nista zahvalila v svojem življenji! O ljuba
otročiča, vsaj zdaj ga zahvalita!“ Ko sta se
dečka malo spočila in ohladila, začneta spet
tožiti, da sta žejna in lačna. Tudi očetu se
je žeje že skoraj jezik nebesa prilipnil. Vstal
je, rekel dečkoma tam sedeti, in gre k reki
po vode.

Ko je k reki prišel, zleti velik povodenj
ptič zmed trstja pred njim nakviško. Evstahij
pogleda med trstje, in najde gnjezdo polno
jajc; ko račja jajca so debele in še popolnoma
čiste in dobre za jed. Vzame ruto iz žepa,
in jih lepo vanjo zloži in poveže; potlej vzame

35

železno čelado z glave, (po vojaški namreč
se je nosil), zajme vode vanjo, in jo sam
pije; in je še zajme, in se vrne k dečkoma.
Dene ruto z jajci pred njima na zeleno tra-
tico, in zraven nje vodo v čeladi, ter veselo
reče: „Vidita, ljuba otročiča, kako nam je
dobrotljivi Bog tudi v tej puščavi obed pri¬
pravil ! Brez teh jajc in brez te vode bi bili
mogli lakote in žeje umreti. O, povzdignimo,
preden zavžijemo njegove dari, k njemu srce
in oči!“ Oba sta vstala, povzdigneta mlade
ročice, in molita tako pobožno, da naj sreč¬
nejši, ko se k bogati mizi usede, velikokrat
ne tako. Na to še le njima da oče piti vode
iz čelade, in srkati najdene jajca, in kar jih
njima ostane, jih sam poje. Dečkoma so se
jajca, dasiravno so bile sirove, in voda tako
prilegle, da še nobena jed in pijača njune
dni ne tako. Tudi po jedi sta molila, in za-njo
Boga zahvalila tako prisrčno, da še nikoli za
noben dar ne tako.

„Zdaj pa“, jima reče Evstahij, „se vlezita
tu le na travo, in se malo naspita. Jaz pa
grem gledat, kje bi se moglo čez reko priti.
Cez njo moramo iti, ako hočemo v Egipt
priti, in ne poginiti v ti puščavi 11 . Odkrehne
od drevesa debelo vejo, si naredi palico, s
ktero se bo branil, če bo treba, in gre na
ogled. Reka je zelo dereča, na sredi globoka
in na dnu polna gladkih in spolznih kam-
ničkov, po kterih bi si človek ne bil svest
trdne stofunje. Više gori za reko iti, kjer bi
se morebiti lože čez njo prišlo, pa gošča in
skalovje ni pripustilo. Se vrne k svojima
sinoma, jih zbudi in pravi: „Pojdita, ljuba
moja! vaji bom z Božjo pomočjo skusil čez

3 *

36

reko prenesti 1 '. Jih pelje k reki in reče: „Ker
vajn ne morem obeh kmalu prenesti, bom
pa vsacega posebej. Ti, Agapit! se usedi tu
le na bregu pod to vrbo v senco; ti pa,
Teopist, mi pojdi v naročje". Ga poprime z
levico v naročje; z desnico drži močno pa¬
lico, nekaj da se na-njo opira, nekaj pa da
ž njo vodo pred seboj poskuša, kako je glo¬
boka. Srčno jo brede skozi reko ; na sredi

mu je voda do prs, in pri vsaki stopinji ga

hoče spodnesti in vzeti. Po velikem trudu
pride z dečkom vendar srečno na uni kraj

reke; zahvali Boga, si otre pot s čela, se
malo počije, in potlej reče: „Teopist! sedi

tukaj na tla, zdaj grem še po tvojega brata".
Spustil se je spet v reko; pa komaj pribrede
na sredo, sliši Agapita, ki gre ravno ponj,
zakričati: „Oh, oče, pomagajte! Divja zver
me hoče snesti, pomagajte !“ Evstahij pogleda
in vidi velicega leva že prav blizo otroka.
Oče upije na vse grlo nad zverjo, in ji preti;
pa kakor bi mignil, zgrabi lev otroka in po¬
begne ž njim. Kako se je mogel pri tej priči
ljubeznjivi oče prestrašiti! Vpije, in se žene
na vso moč, da bi pred na breg prišel; pa
ko pride, že ni več videti leva, ne slišati
ubogega otroka. Z gostim grmovjem, robidjem
in trnjem je ondi gozd prepiežen, kamor se
je lev z otrokom obrnil, in Evstahij ne more
za njim. Opraskan od trnja in zasopen ob¬
stoji, glasno mu srce tolče, kolena se mu
gibljejo, po vseh udih se trese ; le samo palica
ga še po konci drži. In izdihuje: „6h, zastonj
je ves moj trud ! Leva več ne morem doiti,
več ne otroka živega iz žrela iztrgati ! Oh,
morebiti, da je mojega ljubega Agapita že

37

požrl, in ga ni druzega ko še kakošna ko¬
ščica! O ljubeznjivi otrok, tedaj si mi tudi
ti odvzet! Ah, tako zgodaj in tako strašno,
v zobeh ljute zveri, si mogel svoje mlado
življenje končati, o ljubček moje duše!“ Ža¬
losten opre svoje oči v nebo, in gleda, in ni
besede iz njega. Potlej reče: „Je že tvoja
volja, Oče nebeški! da se je tako zgodilo.
Že veš, zakaj si to pripustil! Neizvedni sicer,
pa gotovo modri in dobrotljivi so tvoji sklepi!
Morebiti, da bi bilo dobrega dečka še kaj
strašnejega zadelo! oh, morebiti bi bil še v
huji žrelo pregrehe in hudobijo zašel! Moj
Bog! kakor ti je bil Abraham pripravljen
svojega Izaka darovati, tako tudi jaz podarim
svojega ljubega Agapita“.

Teopist na uni strani je videl, kako je
lev njegovega brateča zgrabil in nesel, in je
začel britko plakati in upiti. In ko jQ tudi
očeta, kteri se je bil tudi od reke oddalil, iz
oči zgubil, vpije še glasneje: „Oče, oče moj !“
kje ste? Oh, pridite, nikar me ne zapustite!“
Oče se žalosten vrne k reki in se dečku od
daleč oglasi rekoč: „Bodi tiho, ljubi Teopist,
in pri miru! Glej, saj sem tukaj, in grem že
k tebi!“ Pa, ah, strašna reč! Komaj je oče
do reke prišel, vidi unkraj reke volka, ki ga
je vpitje priklicalo, po Teopista hiteti. Ubogi
deček poskoči od tal, in beži, kolikor more
po bregu pred volkom. Oče vpije na vso
moč, in maha in preti s palico. Ali grozoviti
volk je kar planil za dečkom, in ga zgrabil
in vlekel v gozd. Kako je pri tej priči do¬
brega očeta v srce zabolelo, ni izreči. V
krvavih bojih v vojski, ki je bilo tisuč mečev
in sulic vanj namerjenih, je stal neprestrašen,

38

in se ni genil; zdaj pa mu utrpnejo skoraj
vsi udje. Se je sicer spustil v reko, da bi
revčetu pomagal; pa preden jo prebrede, je
bil volk že daleč v gošči, in dečka ni bilo
nič več videti.

Ves zbegan se oče na bregu vsede. To¬
liko neprevidenih nadlog ga je vsega' pobilo
in iz* uma spravilo. „Oh“, je djal, ko se je
spet zavedel, „tedaj mi je tudi zadnje upanje
ugasnilo, zadnja podpora se podrla, vse ve¬
selje, kterega sem svoje stare dni pričakoval,
zginilo ! V malo dneh sem zgubil svojo ljubo
očetnjavo, svoje prijatelje, svojo ženo in svoja
sina. Oklesteno drevo sem, ktero nima ne
vej, ne mladik. Oh, moja žalost je pač še
veči, ko je bila očaka Jakoba, ko je svojo
ljubo Rahelo pokopal, in mu je bilo pove¬
dano, da je Jožefa, najljubšega njegovih sinov,
divja zver raztrgala. Saj je on vendar še
več sinov imel, ostal mu je še ljuheznjivi
Benjamiu; meni pa je tudi ljubeznjivi Ben¬
jamin vzet. Jaz ga zdaj nimam več, kteri
bi me tolažil! Po vsi pravici zdaj z Jakobam
lahko rečem. Oh, mene druzega ne čaka, ko
od žalosti in hritkosti iti za sinoma v grob!“

Na to je malo potihnil, in čez nekaj
časa reče: „Ah, ko bi ne spoznal tebe, moj
Božji Odrešenik, in bi v tebi ne imel tolikanj
lepega izgleda potrpežljivosti v najstrašnejših
težavah, hi jo po Rimski naredil s svojim
življenjem; bi si meč nastavil, in se va-nj
zaletel — pa saj ga tudi več nimam — ali
bi pa v to-le vodo skočil! Pa Kristus nas
drugaže uči. Moramo piti kozarec trpljenja,
ki nam ga nebeški Oče poda. Moramo reči s
Kristusom : Oče, tvoja volja naj se zgodi, ne

39

moja! To je že tako sklenjeno. Tukaj trp¬
ljenju ne moremo ubežati; tam pa, če z voljo
in stanovitno trpimo, nas čaka po zmagi
venec veselja, ki ne bo nikoli zvenil. “

Tako se je Evstahij nekoliko umiril; pa
ko pomišljuje, kaj se je zadnja dva strašna
dneva zgodilo, ga je v novič srce jelo peči.
Zakaj ne le z vnanjim trpljenjem, bolj še z
notranjimi težavami ga je Bog hotel skusiti
in očistiti. „Kaj“, pravi spet, in se zgane,
kakor da bi ga bila strela zadela, „kaj nisem
vsega tega sam kriv? Kaj sem vendar mislil,
da sem Teopisto, svojo ljubo ženo, zaupal ne¬
znanemu človeku, unemu hudobnemu zamorcu,
ki mu je več nisem mogel iz rok iztrgati !
Ali mu je nisem tako rekoč, sam izdal? Oh,
strašna, strašna reč! In kako nespametno,
kako neusmiljeno je bilo od mene, da sem
svoja otročiča v tej puščavi, tam Agapita,
tukaj Teopista, sama pustil sedeti! Oh, da
me ni strašna rjutev in tuljenje divjih zverin
nocojšnjo noč zmodrilo! Ali nisem po tem
takem ubozih otročičev sam podvrgel divjim
zverinam? Ali nisem neusmiljen oče, ali nisem
morivec, morivec svojih otrok? Oh, kako
krvavo se utaplja solnce v morje, in mi menda
očita: Ti sam si kriv prelite krvi svojih
otrok! “

„Ne, ne!“ reče zdaj pokojniši, „iz ne-
nsmiljenja tega nisem storil. Se bom britko kesal
vse svoje dni, da sem svoji ženi v sužnost,
svojima otročičema v smrt pripomogel : pa
iz neusmiljenja do njih, vedoma in radovoljno
se to ni zgodilo, ampak le zato, ker sem pre¬
malo pomislil. In vendar, kako hudo me to
peče! O, kako hudo mora še le človeku pri

40

srcu biti, ki vedoma in radovoljno hudo
stori, ki premišljeno bližnjega v nesrečo pri¬
pravi ! Ob, koga je vendar človek, ko se pri
najboljši volji ne more hudega obvarovati !
Kako mu je treba Boga vsak dan prositi, da
bi ga razsvetlil in vodil!“

„Pa“, je kmalu spet rekel, „ali ne kri¬
vično brez premisleka delati! — Ali bode si
kakor koli; ti, o Bog usmiljenja, si moje edino
prebivališče! Prizanesi mi milostljivo, kar sem
v tem zadolžil. Popravi spet, kar sem pokazil;
obrni to v dobro. Saj si vsegamogočen in
neskončno dobrotljiv, in saj si po svojem
aposteljni rekel: Kteri Boga ljubijo, se jim
vse v dobro izide; toraj tudi njih zmote in
njih grebi, če se jih resnično kesajo in po¬
kore. Oh, ko bi te tolažbe ne imel, bi mogel
obupati!“

Utolažil se je, pa le za malo časa.
Zmiraj ga z novega vest toži in peče. Sča¬
soma se začne te zmotnjave iz spomina iz¬
bijati in sklene ne več premišljevati in si k
srcu gnati, kar se je zgodilo, ker je to
prazno in mu nič ne pomaga, ampak le k
Bogu moliti, in njega polajšanje in tolažbe
prositi: „Oče“, je djal, „ki si svojemu lju¬
bemu Sina v smrtnih težavah angela z nebes
poslal, in ga v trpljenji potolažil in pokrepčal,
glej, tudi moja duša je žalostna do smrti !
Oh, ne pnsti me brez tolažbe in pomoči!“
Angelja z nebes sicer ni bilo k njemu ; pa
Bog mu pošlje drug polajšljej, kteri je že mar¬
sikomu naj veči britkosti ali pregnal ali pa
zmanjšal. Bog mu pošlje sladko spanje, in
prečudne sanje razvesele njegovo dušo. San¬
jalo se mu je, da hodi po temnem gozdu; pa

41

kakor bi trenil, posije solnce po vsem gozdu
ter ga razsvetli, in ljubi Agapit sedi ves zdrav
in pokojen na tratici, in se mu ljubeznjivo
nasmehljava, in lev beži ves plašen spred
njega; deček prek njega pa stoji Teopist,
njegov bratec, in gleda hvaležno proti ne¬
besom, ter kaže s prstom volka, ki leži
mrtev zraven njega na tleh. V tem se je
Evstahij zbudil; pa je kmali spet zaspal, in
vnovič vidi svoja sinova ko lepa čvrsta mla-
denča, oblečena ko Rimski vojšaki, in na
njunih svitlih čeladah zelene lorbarjeve vejice
zataknjene. Spet se je prebudil in še enkrat
zaspal, in glej, zdaj vidi še svojo ženo, ktera
njegova sinova preden pelje, in Evstahij je
neizrečeno vesel.

Šešto poglavje.

Dobri kmetje.]

Ko je jutranja zarja napočila, in je ob¬
lake in morje, skalovje in drevje obsijala se
Evstahij zbudi. Precej pogreši svoja sinova
m njuno ljubo mater. Vidil jih je v sanjah ;
zdaj jih nikjer ne vidi, in je žalosten. Pa
proti nebesom je povzdignil oči, roke in srce,
in nebeškemu Očetu v skrb izročil vse, kar
ga teži. Častitljivo je solnce vzhajalo, in lepo
prijazno razsvitljevalo nebo in zemljo. Toraj
reče Evstahij: „Sinoči se je solnce nekako
krvavo in mračno za morje nagnilo, in danes
vstaja tako svetlo in častitljivo! Tudi naših
dragih prijateljev zmanjka, ko solnca, ki se
je skrilo za morje, za črne oblake; več jih

42

ne vidimo na tem svetu, kedar jih temna noč
zakrije: pa prišlo ho kedaj jutro, ko jih bomo
ko vzhajajoče solnce v svetlobi in časti zopet
videli“.

Evstahij si je zdaj vse prizadjal, da bi
prišel v primorsko mesto, kamor se je imel
zamorec z barko ustanoviti, in ker je upal
najti svojo ženo, in s pomočjo više gosposke
jo oteti iz rok grdega tolovaja. Vzdignil se
je in je šel žalosten po pesku. Ni videl dru-
zega ko morje in visoko skalovje, in grozno
težko ga pot stane. Skoraj je zgorel, tako

ga je solnce peklo. Z nekoliko ribicami, ki
jih je pri kraji morja vjel, si je tolažil lakoto,
žejo pa z obilno roso, ki je po širokopernatem
zelju stala, Tako je storil dan hodh, Zdaj pa
je skalovje, ktero je doslej vštric sobe imel,

daleč v morje segalo, in ni mogel več dalje.

Pri strani le se mu odpre tokava v gorje,

Po nji se je spustil; in na še večo pušavo
je prišel! Nikjer ne najde sledu človekovega;
stopinje divjih zveri le so se v pesku po¬
znale. Ko se je noč storila, se splazi na
strmo skalo v jamo, in se stisne v kot, da
bi čez noč kaka zver ne prišla do njega in
ga ne raztrgala. Ko se je bil pa dan za¬
znal, je šel spet dalje. Pušava je prihajala
vedno strašneji. Spet je bilo solnce že nizko,
in še ni iz tokave. Malo pustih jagod in malo
vode iz solzečega studenca je njegova edina
jed in pijača. Že je menil, da ga bo konec v
tej strašni pušavi; kar pride k ozki, nekoliko
obhojeni stezi. Ko je šel nekaj časa po nji,
glej, se mu zmed goljave dolina odpre, in
kmali zagleda visoke drevesca z začrnelem
perjem, potlej zelene travnike z rumenimi in

43

rudečimi rastlinami, potlej široke njive s
strnjo, nazadnje čedno vas, ki se je komaj
zmed drevja videla. Zahajočega solnca žari
obsijajo dolino, in prav lepo jo je videti.

Evstaliij hvali Boga, da mu je dal spet
videti pohištvo in polje, in gre vesel navzdol,
in pride v vas. Pred eno prvih hiš, ki je
šel memo njih, sedi star mož. Dva ljubez-
njiva otročiča, na videz njegova vnuka, igrata
pri njegovih nogah. Evstahij stopi k njemu
in reče: „Ljubi oče ! ali bi mogel kje v tej
vasi popotnik prenočiti?“ Starček odgovori:
„Ostanite, če vam je ljubo, koj pri meni; me
bote prav razveselili. Malo je, kar premorem,
pa iz srca bom postregel."

Evstahiju je ponudba dopadla, in gre ž
njim v hišo. Mož mu prinese kruha, sadja in
vina, ter reče: „Ponudite se s tem-le, da
pride moja hči s polja in večerjo napravi.
Jejte in pite, Gospod vam pomozi!“ Po teh
besedah je Evstahij spoznal, da je ta mož
kristjan, in se od veselja ne ve kam djati.
„Bog ga bode zahvaljen", je rekel, „kteri me
je sem pripeljal; tudi jaz verujem v Gospoda
Krištusa, našega Odrešenika!“ Starček se je
ravno tako obveselil, da je kristjana pod
streho dobil. Ko sta oba med divjimi in
neusmiljenimi neverniki mogla živeti, je zdaj
tudi obema, kakor ljubeznjivima bratoma,
ktera se v ptuji deželi in med sovražnim
ljudem neprevidoma snideta in spoznata.
Oba, Evstahij in starček, ki mu je bilo Kle¬
men ime, sta se po bratovsko objela. Da
imata eno vero, eno upanje, eno nebeško lju¬
bezen, da sta si po duhu v rodu, to jima je
več, ko vsa rodovina po krvi. Bila sta si

44

tako dobra, ravno kakor bi bila že deset let
skupaj živela.

Na to je hči s svojim možem s polja
domu prišla. „Vidita“, jima reče prijazno
starček, „v tem dobrem možu nam je Gospod
enega svojih učencev in prijateljev poslal!“
Oba sta ga zeld vesela in ga ljubeznjivo po¬
zdravita. Evst&hij jim zdaj pripoveduje, kako
je mogel zavoljo kršanske vere iz svoje do¬
movine pobegniti, in kako so mu hudobni
ljudje in ljute zveri vzele ženo in sinova.
Vsi ga zvesto poslušajo in milujejo; mlado
gospodinjo so solze posilile; pobožni starček
pa je na zadnje rekel: „Le zaupajte! Meni
se vse tako zdi, da tiste sanje, s kterimi vas
je Bog prvo noč po zgubi vaših sinov po¬
tolažil, niso brez pomena. Saj vendar niste
vidili, da bi bile ljuba dečka zveri raztrgale ;
morebiti, da še živita!“ „Kako bi bilo to mo¬
goče?" Starček pa reče: „Bogu ni nič nemo¬
goče; Božji vsegamogočnosti ne smemo meje
staviti. In ko bi tiste sanje tudi le prihodnji
svet zadele, in bi- bila vaša sina za ta svet
res že mrtva; sta zdaj ljubeznjiva angeljca
pred sedežem Božjim, in tam jih bote gotovo
spet vidili. Vašo ženo pa bo že Bog varoval.
Jaz celč upam, da jo bote v Egiptu spet
našli, in iz oblasti hudobnega nevernika oteli.
Ko bi jaz že ne bil tako star, bi vas tje
spremil. Pa moj zet tu le, Klit, pojde rad z
vami; on je že enkrat tam bil, in vse pota
so mu znane". Te besede so žalostnega Ev-
stahija zel6 oveselile. Večerjal je z dobrimi
dušami, in gre hvaležen in zaupljiv k pokoju.

Drugo jutro se s Klitom, mladim kme¬
tom, preden se je še dan storil, napravi na

45

pot. Kolikor moreta, hodita urno, in le opol¬
dne, ko je najhuji vročina, se nekoliko od¬
dahneta. ' Ko sta prišla zmed hribov na rav-
noto, najme .Evstahij za denarje, ki jih je
imel še pri sebi, velbljuda ali kamelo, in
na-nj sedeta, da se jima pot še bolj speši.
Tedaj prideta v primorsko mesto, in bark
celo vrsto je ondi v kraji stalo. Evstahij
'gre in začne po barkah gledati. Dobro še se
ve Evstahij spomniti, kakošna je bila tista,
na kteri sta se on in njegova žena vozila,
in brž jo ima v očeh ! prav brega se je ti-
šala. Stopi blizo nje in jo pregleduje.

Delavec, ki je v nji na skrinji sedel, ga
vpraša: ,,Zakaj ogledujete barko od vseh
strani tako skrbno; bi jo mar radi kupili?“
Evstahij meni, da je delavec iz šale tako
rekel, in ga z milim pa bistrim očesom po¬
gleda. Mož pa reče : „Ne, ne ! je resnica ! Barka
je na prodaj! Gospodar, kterega je bila, bogat
zamorec, je mrtev“. Evstahij poprašuje bolj
natanko. Delavec pa pravi: „Vrjemite mi,

da ni nič drugače. Še ni dolgo, kar je barka
v kraji; ali njen gospodar ni bil tako srečen,
da bi bil živ na suho prišel. Sem videl, ko
so ga mrtvega z barke prinesli. Nagle smrti,
pravijo, da je umrl“. ,.To je pač čudno!“
reče Evstahij; „ali pa veste, kje je gospa, ki
se je na barki pripeljala ?“ „ Gospa ?•* reče
delavec; „saj ni bilo nobene gospe na barki!“
„Pač l ‘, reče Evstahij bolj rezno, „je mogla
biti. O, povejte mi, ljubi moj, kje bi jo dobil!
Veliko ljubezen bote skazali njenemu žalost¬
nemu možu“. Delavec je pa le trdil, da ni
nobene gospe videl, ktera bi bila z barko
prišla.

46

Dva kupca, ki sta ravno memo šla, po-
stojita in slišita to. „Je, je res tako, kakor
mož pravi!“ reče mu eden. „ Jaz sem imel

tudi blago na tej barki, in sem je vsak dan

hodil čakat. Sem videl s svojimi očmi, ko
je v kraj prišla, in nisem od nje šel, da je
bila vsa izložena. Ali žene vam povem, ni

bilo nobene videti na barki. Ni bilo druzega

na nji, ko mornarji in lastnikovo truplo.“
Evstahij pove nekoliko, kaj da se mu je pri-
godilo, in prosi kupca, kterima se je prav
užalilo, da naj mu pomagata mornarjev kte-
remu na sled priti, da bi ga izprašal, kam
je koli njegova žena prišla. Kupca pravita:
„Bo težko še kterega dobiti! Po lastnikovi
smrti so pred ko ne na drugih barkah službo
vzeli, in morebiti so že vsi spet od tod od¬
rinili ; kupčija namreč teče zdaj dobro, in
blago gre spod rok. Vendar greva koj sama,
in bova popraševala. Kmali sta spet prišla,
..in rečeta: „Sva našla dva mornarja, pa no¬
četa nič vedeti, da bi bila kaka ženska na
barki“.

Na Evstahijevo prošnjo sta mornarja
pred sodno gosposko poklicana. Zeld se ustra¬
šita, ko stopita v sodnišnico in zagledata
moža, kterega sta pred nekterimi dnevi z
barke na samotno pustino pomagala pehniti.
Tudi Evstahij je oba koj zpoznal, in ju trdo
prime. Zdaj se udasta, da se je Evstahij res
s ženo in sinoma na barki vozil. „Ko pa
Evstahij“, pravita, „ni imel s čim voznine
plačati, je lastnik barke njega in njegova si¬
nova ukazal na suho vreči; ženo pa si je
sužno pridržal, in se ji je prav prijaznega
•delal. Ker pa žena ni marala za-nj, in ni

47

storila po njegovih željah, jo je v svoji to¬
goti z mečem prebodel in njeno mrtvo truplo
v morje vrgel. Potem pa je bil ves nepo-
kojen; ko iz plavža je vročina iz njegovega
obraza puhtela, in ni bilo dolgo, se je sesedel
in je umrl. Tako življenje in taka smrt,
smo djali, je gospodarju zeld v nečast, in smo
sklenili, od vsega trdo molčati. Pa poklicana
pred sodbo morava, kakor koli naju to, težko
stane, vse po pravici povedati* 1 . To sta s pri¬
sego potrdila, in potlej sta izpušena.

Kako je bilo pa žalostnemu Evstahiju
pri srcu, se ne da nikakor izreči. Ves pobit
je šel iz sodnišnice, in bodi pri morji na
bregu semtertje, in molči. V njegove oči še
ni bilo solz. Potlej obstoji, in potok solz se
mu udere po licih, in se vzre proti nebu in
reče: „Ti, ljubi Bog, si pripustil, da sem zgubil
svojo ženo! Tvoji volji se ponižno podvržem
in jo molim Ti, ljubi Oče, si jo k sebi vzel!
Oh, bolje je vendar, da je krvavo smrt sto¬
rila, kakor da bi bila v greh in sramotenje
privolila! — O ljuba moja Teopista 11 , je rekel
dalje, „več tedaj na tem svetu ne bom videl
tvojih ljubeznjivih oči! Blagor tvojemu zveli¬
čanemu duhu! Pa prosi zame Boga, da te
bom z najnimi otročiči pri sedežu Božjem
spet videl'.

Ko je Evstahij okoli gosposke hodil, je
bil Klit, njegov tovariš, velbljuda v hlev djal
in ga je opravljal. Pa je kmali zaslišal ža¬
lostno novico: „Ženo, ki se je na barki vo¬
zila, so umorili in v morje vrgli 11 . Groza je
dobrega kmeta spreletela. Žalosten in s solz¬
nimi očmi gre po Evstahija, ki je ves ob¬
jokan po morji gledal. „Oh, moj Bog ! 11  mu

48

reče Klit, „se ne čudim, da morja brez solz
ne morete gledati, ker je grob vaše ljube
žene. Pa raji, Evstahij, se vzrite proti ne¬
besom ! Če tudi njeno truplo na dnu morja
leži, je le vendar njena duša v nebesih. Naj¬
lepši smrt je storila, ker je raji umrla, kakor
grešila. Nič tedaj ne jokajte; še le veselite se
in Boga hvalite!“ — „lmate prav, ljubi pri¬
jatelj “, reče Evstahij, in mu roko stisne ;
„bodi ga Bog zahvaljen ! Ona je, kakor koli
je bilo strašno, vse prebila, in je srečno kon¬
čala. Bog daj, da bi tudi mi svoje življenje,
naj bo tudi polno rev in težav, na zadnje le
srečno sklenili!

Sedmo poglavje.

Evstahij služi pri kmetu.

Evstahij in mladi kmet Klit se spreha¬
jata nekaj časa molče ob morji, le v svojih
žalostnih srcih govoreta z Bogom. Potlej
reče Klit: „Noč se je storila. Ali bi ne šla
na krčmo ali gostilnico, kjer sem nama ve¬
čerjo in ležišče rekel napraviti ?“ In šla sta.
Pa Evstahij ne more ne jesti ne spati; tudi
Klitu se nič ne poljubi. Vsa poparjena sedeta
v Staniči, ktero so jima dali, in se menita od
žalostne prigodbe. Na zadnje reče Klit: „Tukaj
v Egiptu nimate kaj več pričakovati; kam se
bote zdaj obrnili?“ Evstahij pravi: „To mi
še ni bilo v mislih; pa kaj čem druzega,
kakot poiskati kacega kota na zemlji, kjer
bom žaloval in umrl, če Bog še kaj druzega
z menoj ne sklene?“ — „Če je taka“, reče

49

Klit, „vas prosim, pojdite z menoj. Moja hiša
in vse, kar premorem, vam bo v postrežbo.
Oh, bolje bi mojega starega očeta, moje žene
in mojiii otrok ne mogli razveseliti, kakor če
se z menoj vrnete in pri nas ostanete!“
Evstahij je pomislil, in reče: „1, pa pojdem !
Toda nadiege vam ne bom delal in kruha ne
bom lenuh jedel. Sveti apostel je djal: „Kdor
ne dela, naj tudi ne je.“ Prijel se bom polj¬
skega dela, in vam pomagal pri kmetiji.
Roka, katera je bila dovolj krepka za meč in
sulico, vsaj ne bo tako slaba, da bi za plug
ne držala. 1 ' To Klita zelo razveseli. „Oh,“
reče poln hvale, „tako veselo bomo skupaj
živeli, kakor angeljci v nebesih !“

Drugo jutro sta sedla na velbljuda in
se vrneta. Srečno dojdeta v vas, in dobri
starček, gospodinja in otroci ji sprejmejo z
velikim veseljem; pa tudi žalost jih obide, ko
sta povedala, kako sta slabo opravila. Slišati,
da se hoče Evstahij kmetije lotiti, je dobri
starček s svojo sivo glavo zmajal; Evstahij
pa je le ostal pri svojem sklepu. Le ene reči
je prosil. Za Klitovo hišo je bila višava, in
lepo drevje je na njej rastlo. „Tam,“ reče
Evstahij, in pokaže na višavo, „tam med
onimi drevesi bi rad hišico sam zase, kjer bi
o praznih urah lepo tiho v molitvi in pre¬
mišljevanju prebil." Dobri ljudje mu obljubijo
te želje spolniti. Koj drugi dan se podstopijo
dela. Evstahij očrta hišico po njeni širjavi
in dolgosti, ter pridno pomaga. In kmalu
je bila dodelana. Streha je bila s slamo po¬
krita, in slonela je na malo obtesanih panjeh.
Stene so bile s protjem gosto opletene in z
mahom opažene. Hišica, kaj pa da, je bila

4

50

na videz prav slaba; vendar je ne le dežja
dobro branila, ampak tudi mraza in vetra
obvarovala, snega namreč v tisti deželi nikoli
ne vidijo. Znotraj je imela le dva predela.
V prvem, ki se je precej skozi duri vanj
prišlo, je stanoval, v drugem je spal.

V tej revni mahnati koči s slamnato
streho je zdaj Evstahij prebival, on, ki je
imel nekdaj lep grad. Trdo se je kmetije
prijel; kmalu se je navadil in je veliko veselja
v nji našel. Mislil je, kakor tisti rimski pevec,
ki blagruje moža, kteri nima posvetnih ho-
matij in prepirov, ampak zadovoljen in vesel
za plug drži in ni lakomen in skop. Bil je
kakor sloveči vojvoda Cincinjat, kteri, ko so
Rimljani do njega poslali, in mu vojvodstvo
ponudili, je ravno na njivi oral, in je od
pluga šel na vojno, in se je po dobljeni zmagi
spet vrnil k plugu, in se na očetovem domu
pri slabotni noši in kmečki hrani celo nič ni
zmenil za bogastvo in lesk sveta.

Ko je bilo na polju podelano, je imel
Evstahij z vrtom ob svoji hišici opraviti. Ga
je z brajdami in smokvami nasadil, ga je
okopaval, in boba, graha in dinj vanj nasadil
in mnogo zelenjave nasejal. Opoldne je večidel
pri kmetih južinal, velikokrat kar zunaj na
polji; na trato v kakšno senco je sedel
zraven njih, ter vesel ž njimi iz ene sklede
zajemal, in si ni želel boljših jedi. Večerjal
je pa le bolj sam pri levi ali v kakem dru¬
gem kotičku svoje bajtice, in med tem zmiraj
kaj bral, na primer iz svetega .evangelija ali z
djanja listov aposteljnov, ali iz psalmov.

Po večerji je še rad na leseno klop sedel,
ktero je bil pod košatim drevesom naredil.

51

Velikokrat so kmetje, pobožni in dobri ljudje,
k njemu prisedli, in ko je bila večerna zarja
utonila, in so že zvezde na nebu migljale, se
je pogovarjal ž njimi od vere v Boga in Je¬
zusa Kristusa in od dobrot, ktere nas, kadar
se svet okrog nas v večno noč pogrezne,
tam gori nad zvezdami čakajo. S prisrčnim
veseljem je pravil od nebeške prikazni, ki jo
je tam v gozdu imel; večkrat je rekel, da le
kršanska vera dušo umiri in upokoji, in se
le v nji more upati večno življenje. Tudi jim
je še marsikaj povedal, kar je že svoje dni
skusil, in je bilo podučljivo zanje. Iz njegovih
povest so lahko sklenili, da je bil nekdaj
bogat mož, in da je imel pri vojski imenitno
službo; pa da je on po vsem svetu sloveči
vojvoda Placid, tega jim iz ponižnosti ni po¬
vedal. Poznali so ga le po kršanskem imenu
Evstahij.

Drugi ljudje v vasi so bili še skoraj vsi
neverniki. Pa Evstahij jim je vsim brez raz¬
ločka pri vsaki priložnosti rad dobro storil.
Ker je bil modrejši, v dobrem trden in srčen,
jim je lahko z besedo in djanjem pomagal.
Med drugim so njih polja ne le jeleni, ampak
tudi strašni divji prešiči, zdelovali, ljute zveri
so iz bližnjih gozdov nad čede hodile, in
zdaj je lev kako govedo raztrgal, zdaj volk
kako ovco odnesel. Takrat namreč še niso
znali z ognjem streljati, in mirni kmetje zlasti
so se težko divjini ubranili. Jaki Evstahij
brani zverim na njih polja in v njih čede,
in prebiva marsikako črno noč pod milim
nebom. Sam dober samostrelec, uči tudi može,
kako da naj orožje napravijo, in zverino
streljajo in pobijajo; in veliko zverine, levov

4*

52

in volkov je padlo, človeku pa se ni nobe¬
nemu nič hudega zgodilo.

Ljudje so imeli veliko zaupanje do do¬
brega Evstahija, in so ga zelo častili. S svojo
ponižnostjo in priljudnostjo si je vseh srca
pridobil. Ko je zvečer pri svoji hišici pod
drevjem sedel, se jih je zmiraj več okrog
njega zbiralo mož, žen in otrok, in so ga
zvesto poslušali, vsako besedo so mu iz ust
prestregli. Naj raji je tistikrat govoril od
sreče pravega kristjana. Spolnile so se pri
njem, kakor pri vsih, kteri Jezusa Kristusa
prav spoznajo, besede: „Verujem, zato go¬
vorim. “ Ker so njegove besede iz srca
prišle, so se tudi src prijele. Skozi jih je
več v Kristusa verovalo. Kršanski mašnik,
ki je od nevernikov pregnan v to dolino
prišel, jih je krstil, in jim kruha življenja
podelil. Evstahijeva hišica je bila namesti
cerkve. Ko je pa mašnik čez nekaj let v
drugič prišel, so mogli sveto Gospodovo ve¬
čerjo zunaj Evstahijeve koče obhajati. Evstahij
namreč je doživel veselje, da so vsi, kar jih
je bilo v tej vasi, kršansko vero sprejeli, da
so bili vsi enega srca in enega duha, in pa
lepa podoba kršanske občine v djanji.

Osmo poglavje.

Vojaka prideta po Evstahija.

Petnajst let je že Evstahij v sredi med
dobrimi kmeti ves zadovoljen preživel. Kaj
se je ta čas po sveti godilo, je malo vedel,
ali pa nič. En večer, ko je hribov senca

že daleč v dolino segala, in je trudna vola z
zvrnjenim plugom proti domu gnal, je za¬
gledal dva ptujca, ki se proti vasi držeta.
Po njunih svetlih čeladah,. ki ste ko solnce
blisketale, je že od daleč poznal, da sta vo¬
jaka. Evstahij, nekdaj junak in vojvoda v
vojski, se ju obveseli, in postoji. Vojaka pri¬
deta do njega, in Evstahij spozna z velikim
zavzetjem, da sta njegova nekdanja služabnika,
Akacij in Antijoh. Ona pa njega nista spo¬
znala ; v obraz namreč je bil zelo ogorel, in
njegova odrgnena kmečka obleka ga je še
bolj neznanega delala. In pa kako bi bila
mogla poštena vojaka, tudi le misliti, da je
revno oblečeni mož, ki pred njima stoji, njun
nekdanji gospod in vojvoda !

Evstahij jima poda poln veselja roko,
ter reče prijazno : „Bog vaji sprejmi, prijatelja !
Kaj vaji je koli v to dolino prineslo, kjer že
veliko let nobena Rimska sulica ni blisketala?"
Akacij pravi: „Pozdravljeni tudi vi, dobri mož !
Vojvoda Placida iševa po cesarjevem povelju
po križem svetu, pa ga ne moreva dobiti.
Kakor kaže, se bova menda z manj o častjo
mogla vrniti, ko ga ni moč nikjer najti.“
Evstahij vidi, da ga ne poznata, in toraj jima
tudi on noče precej povedati, da ju pozna.
Hotel je popred zvedeti, ali sta še njegova
poprejšnja zvesta prijatelja, in zakaj ga cesar,
ki je njegovo milost zgubil, zdaj iskati veleva.
Reče jima le: „No, no, morebiti da ga pa
pred najdeta, kakor menita! Kolikokrat se
kaj neprevidoma zgodi! Pa solnce se že
skriva, in vidva sta trudna pojdita z menoj,
in ostanita nocoj pri meni; vama bom z ve¬
seljem postregel. “

54

Vojaka si tega nista dala dvakrat reči;
kaj celo posebnega jima je to, da ju Evstaliij
k sebi vabi. Šla sta ž njim v vas. ..Pojdita
zdaj tje le v hišo / 4  jima reče, ter pokaže z
bičem na svojo bajtico; Jaz bom koj za
vama prišel, da le trudna vola opravim.“
„Kaj v tole kočo?" reče Akacij pomišljevaje;
„niste le gospodar te domačije?" ..Gospodar
ne,“ reče Evstahij, „ampak prav za prav le
njegov hlapec. Pa le vrjemita, da bosta zado¬
voljna postrežbe." „No, no, se bo videlo!“
reče Akacij glavo zmajevaje, ter gre gori v
hišico, in za njim gre Antijoh.

Evstahij pa je med tem vola vgnal, in
jima poklade; potlej teče k gospodarju in
gospodinji in pravi: „Dva jaka vojaka, ki sta
tod šla. sem dobil,, in ju prosil, da bosta pri
meni prenočila. Spodobi se vendar, da jima
kaj bolje večerje pripravim, in kak kozarec
vina pred nji postavim. Prosim, pomozite mi
nekoliko; dvakrat bolj pridno vam bom delal,
da bom pridelal, kar snesta." „Kaj pridelali!“
reče kmet; „to ste že zdavnej stoterno pri¬
delali. In pa saj je naša dolžnost, popotnike
pod streho jemati." Kmetica pa reče: ,,Ravno
prav. da imam še četrt jelena, ki ste ga oni
dan ustrelili; koj bo napravljena pečenka!
Vina pa vam dam, kolikor ga potrebujete, in
pa najboljšega, ki ga imam." Obrne se in
prinese kruha in vrč vina.

Ko je Evstahij s prstenim vrčem in s
kruhom v hišico stopil, sta bila ptujca meč
in čelado že odložila, vsak svojo sulico v
kotiček postavila in se za mizo vsedla. Ev¬
stahij jima vina v kupico natoči, in reče pri¬
jazno : ..Poživita se nekoliko s kruhom in

55

vinom, da bo večerja napravljena!“ Akacij
prime za kupico, pije in reče: „Tako dobrega
vina bi ne bil iskal v tej bajti, in po pravici
reči, tudi tako dobrega moža ne P Obema se
vino prileže, in sta prav dobre volje. Od Pla-
cida, svojega nekdanjega vojvoda, začneta
govoriti. Akacij pravi: „Placid je bil mož, da
mu ga na zemlji ni enakega. Pri njem sva
služila. Ne bom pravil, kako je vedel vojsko
voditi, kako jo v red staviti in gospodovati,
kako ' nas je že njegov pogled s srčnostjo
navdajal, kako se je spreumel na zmago, in
kako je bil zmagancem mil in dober, kako
je ostro ravnal z vojaki, in vendar ljubeznjivo
ko prijatelj in oče. Tega, ljubi moj, vam ne
bom pravil; v kaj tacega bi se vi ne zvedeli
dosti. Pa da bi ga bili vi le v njegovi hiši
videli, kako je bil ves ljubeznjiv in dobrotljiv
in vendar zmiraj v časti ! Njegove oči so
bile povsod. O njem se sme reči : Oko gospo¬
darjevo njivo gnoji, kravam mleko priboljša.
Lepšega polja in zaljše živine ni bilo nikjer.
Vendar to je še kaj malega. Za svojo družino
je še le kaj lepo skrbel 1 Pravimo v prego¬
voru : Kakoršen gospodar, tak hlapec. In res,
Evstahij je vedno le dobre posle imel. Verje¬
mite ali ne verjemite, mi dva sva bila s tem
dobrim možem pod eno streho, sva bila nje¬
gova služabnika in sva imela vse njegovo
zaupanje. Sva bila sicer le izmed najmanjših
vojakov; pa je vendar z nama ravnal, kakor
oče s svojimi otroci, kakor brat s svojimi
brati. Oh, jok me sili. kolikokrat se domislim
tistih srečnih časov! Pa zdavnej že so pre¬
tekli, in odslej je več nimam vesele ure!
Najno srce ga želi še videti. Boljega moža,
ko je bil, svet ne premore P

56

„To prijatelj," reče Evstahij posmehljaje
se, „se pravi pa vendar nezmerno hvaliti.
Obljubim, da ni za en las bolji od mene!"

„Za en las ne bolji od vas?" poprime
Akacij vnet za besedo. „Se ravno ne bom
čudil vaši odkritosrčnosti, ste res pošten in
dober mož tudi v mojih očeh; toda pred
našim vojvodom, pred slovečim Placidom, se
pa vendar le skrite! Če ne, bom mislil, da
ste ga v glavo dobili."

„Tudi njegova žena," seže Antijoh-v be¬
sedo, „je bila prava gospa, vsa vredna takega
moža. In sinka, ki sta ji imela, o kako sta
bila zala in živa, kako ljubeznjiva dečka!
Eden, z gostimi in črnkastimi lasci, je bil
očetu podoben ; eden z rumenkastimi lasci je
bil ves materin. Rad bi jih videl, kakšna junaka
sta zdaj. Večkrat smo vojaki med seboj rekli:
To bosta prava vojščaka; ko bi bilo mogoče,
še bi očeta prekosila."

Viditi svoja nekdanja služabnika in njuno
zvestobo in ljubezen do njega, je Evstahij že
zelo ganjen; ko ga pa še opomnita preteklih
srečnih dni, njegove predrage žene in njegovih
preljubih sinov je ves pretresen. Velika ža¬
lost ga obide po dobri ženi in po tolikanj
ljubeznjivih otročičih. Premaguje se, da joka
na glas ne izpusti; komaj že ga udržuje.
Tedaj vstane, pogleda skozi okno, in reče s
pobitim glasom: ,,V kremlji se je noč storila.
Grem po luč, in bom zvedel, ali bo skoraj
večerja Prav za prav je pa le šel, da se je
zunaj neviden zjokal.

Ko je odšel, reče Antijoh: „Kaj se ti
zdi, ljubi moj! ali ni ta mož našemu češe-
nemu vojvodu podoben? Dalej ko sem ga

ogledoval, bolj se mi je dozdevalo, da mu je
podoben. Tudi njegova beseda se mi zdi Pla-
cidova. Veš, da mi ni bilo nič drugači, kakor
da bi videl najnega nekdanjega ljubega go¬
spoda? Poglej ga vendar prav pazno, ko spet
v hišo pride, ali ni on tisti, ki ga iševa.“

Akacij pravi: „Kaj ti še v misel ne

pride? Ali si iz uma? Kje si to vzel, da bi
naš imenitni vojvoda pri kmetu za hlapca
služil ? Kaj. da bi on zdaj volar bil; da bi
roka, ktera je nekdaj celo Rimsko vojsko vo¬
dila, zdaj bič vrtilaj Ne rečem, da bi v ob¬
razu tega kmeta ne bilo nekaj blazega in
častitljivega, in da ne bi bil Placidu podoben.
Pa jaz menim, da le bolj žele Placida videti,
in morebiti tudi vino, ki nama je že v glavo
stopilo, ga podobnega delajo. Pa vem znamenje,
po kterem ga lahko spoznava. V boji je bil
nekdaj ti le za vratom, kjer se čelada in
oklep stikata, s sulico vboden; ostro železo
mu je naredilo precej hudo rano. Ta rana se
mu je sieer zacelila, pa znamenje rane se še
zmiraj pozna, in menda ga ponese tudi seboj
v grob. Če tedaj to znamenje, kadar spet v
hišo pride, pri njem zagledava, ni drugače
misliti, kakor da je res Placid.“

Evstahij je prinesel svetilo, ga je na
mizo postavil in se prikloni, da bi bič v njem
popravil. Tedaj vpreta vojaka brž oči na
njegov vrat, ugledata znamenje rane, in sko¬
čita, od strmenja in veselja vsa omotena,
iz za mize, kakor da bi bila iz uma prišla.
Več ne vesta, kaj da delata. Vriskata od ve¬
selja, se okleneta njegovega vratu in ga ob¬
jemata in poljubita, da bi ga kmalu zadušila.
Na to se mu vržeta k nogam in ga ponižno

58

prosita, da naj jima zanese, da sta se v ve-
selji svojega srca spozabila spodobne časti
do njega. Potlej ga spet za roke poprimeta,
ravno kakor da bi se bala, da bi bilo le
sanja, kar vidita z očmi. „0, vi srčni vojak,“
pravita, „vi, naš vojvoda Placid, ali kakor
vas raje imenujeva, naš prečastiti Evstahij !
vi najin prijatelj, najin dobrotnik, najin oče!
poglejte svoja nevredna služabnika na kolenih.
Pa v kakošnem stanu vas najdeva! Oh, kako
se je z vami spremenilo, kar smo z vami
zadnjo vojsko dobili, kar vas ni več na vašem
gradu! Oh, toliko ste jih kedaj osrečili, in
zdaj ga ni, kteri bi se vas usmilil! In kje je
Teopista, vaša pi\blaga, pobožna gospa? Kje
sta vaša sina, obetni Agapit in ljubeznjivi
Teopist? Kako, da ste sami in zapuščeni v
ti revni bajti? Kaj vam od vse vaše sreče,
od vseh vaših častnih svetinj ni druzega
ostalo, kakor to-le znamenje na vratu? Oh.
povejte nama, ali prav vidiva,- ali naji oči
motijo, in ga še nisva našla, kterega tako
željno iščeva?“

Evstahiju, občutljivemu in usmiljenemu
možu, so že dolgo solze v očeh igrale; zdaj
pa, ko je slišal svojo predrago ženo. in svoja
preljuba sina po imenu imenovati, in bi mogel
starima prijateljema dopovedati, kaj se je straš¬
nega ž njimi zgodilo, ga jok premaga. Toli¬
kanj milo je jel jokati, da si je vse lice in
pa še oblačilo zmočil. „0h. prijatelja moja,“
je rekel, „žalostne reči vama moram pove¬
dati ! Moja sina sta že zdavnej mrtva; oba
so zveri požrle. Mojo ženo mi je hudoben
človek, še neusmiljenejši ko divja zverina, iz
rok iztrgal, in ko ni hotela privoliti v greh

59

in osramotenje, jo je umoril. Pač res tedaj,
da sem sam in zapuščen, in britko žalujem!
Nič ne potožim zavoljo zgube časnega blaga.
Naj bom svetu tudi žalosten zgled nekdanje
velikosti; naj mu bom tudi živa- priča, kako
nestanovitna je vsa časna sreča: za vse to
se nič ne zmenim. Ali da sem ob svojo ljubo
ženo. ob svoja ljuba sina prišel, to rani glo¬
boko moje srce, in ta rana se ni tako naglo
zacelila, kakor rana, ktero me je takrat tista
sulica vbodla: ona še zdaj krvavi. Pa je že
volja Božja tako. Ime Gospodovo bodi če-
ščeno ! Trdno zaupam v besede svetega
pisma, da trpljenje tega sveta ni nič proti
veselju, ktero nas tam čaka. Tam se bodemo
s svojimi ljubimi zopet videli. 11

Grozovita prigodba z blago ženo in z
ljubeznjivima dečkoma silno prestraši zvesta
služabnika in ko vidita solze v Evstabijevib
očeh, začneta tako na glas tarnati in jokati,
kakor da bi dobro ženo mrtvo v krvi pred
seboj videla in kakor da bi ljubeznjiva otro¬
čiča ravno pri tej priči divje zveri razmesarjale.

Kmetje v bližnji hiši so slišali prej vri¬
skati, zdaj tarnati in jokati pri Evstahiju; vsi
prihrumč, da bi videli in slišali, kaj da je.
Pa Evstahij je rekel: ,,Ta-l e jaka moža, glejte,
sta moja stara znanca ! Ravnokar sta me
spoznala in se zelo razveselila ; ko sem jima
pa od smrti svoje drage žene in svojih ljubih
sinov povedal, sta zagnala tolikošen jok.“

To je kmete do solz ganilo. Ko je pa
Akacij videl, da z Evstahijem kakor s svojim
hlapcem ravnajo, in da še ne vedo, kak ime¬
niten gospod je bil on nekdaj na svetu, jim
reče : ,,Menda še ne veste, ■ kolicega gospoda

60

ste doslej v ti revni koči imeli. On, ki si
zdaj pri vas s svojimi rokami živež služi, je
kedaj brez števila ljudem kruh dajal; on. ki
je zdaj delavec, je nekdaj cele vojske vodil,
in le migniti mu je bilo treba, in tisoč in
tisoč junakov mu je bilo pokornih. Vaša mala
vas, ki jo, kakor slišim, Badis imenujete, bo
slovela, ko bo vekov in vekov preteklo, ker je
on tako dolgo v nji prebival. On namreč, ki pred
vami stoji, je sloveči rimski vojvoda Placid.“
Ko so kmetje to slišali, so vsi ostrmeli;
omotni in polni časti so pred Evstahija od¬
skočili. Zakaj rimski vojvoda je bil tisti čas
v večji časti ko knezi. Pa Evstahij je rekel :
„Nič ne marajte, ljubi prijatelji! Na tem svetu
je že po Božji naredbi tako, da morajo eni
zapovedovati, eni pa slušati. Tudi je le Božja
volja, da so nekteri bogati, nekteri pa ubogi.
Ali bodi si kdo gospod ali kmet, prednik ali
podložen, bogat ali ubog; pri Bogu je to vse
eno. Ne oblast in čast pri ljudeh, ne posvetno
bogastvo, ampak le pobožnost in krepost nas
dela Bogu prijetne. Berač, ki lepo živi, je v
Božjih očeh večji ko oblastnik, kteri deželam
zapoveduje, pa je hudoben. O, da bi bili le,
kedar Gospod pride nas sodit, v svojem po¬
klicu zvesti najdeni !“

Antijoh je rekel: „Vi prečastiti vojvoda!
ste bili zmiraj zvesti svojemu poklicu, kar
ste bili v kršanstvo poklicani, in pa kar
vas poznava. Ko ste bili še bogati, in ste
še oblast imeli, ste s svojim bogastvom le
revežem pomagali in s svojo oblastjo le sti-
skance otevali. Ko je skušnja nad vas prišla,
ste raje zgubili cesarjevo prijaznost in svoje
vojvodstvo, raje ob vse svoje premoženje prišli,

61

kakor pa od Kristusa odstopili. In kako ste
vse voljno trpeli, ko so neusmiljeni never¬
niki v vaši hiši ropali, vam po življenji stregli,
in vas primorali iz dežele pobegniti! Jezusa
'Kristusa spoznati je pri vas več veljalo, ko
vsa prijaznost, vsa čast, vse bogastvo sveta;
iz ljubezni do Kristusa, in da bi njegov zvesti
učenec ostali, ste tukaj s potom v obrazu
svoj kruh jedli in tiho in skrito živeli. 11

Dobrim ljudem je v srce seglo, kar sta
vojaka rekla. Stari kmet pa, častiti sivček, je
Evstahija za roko prijel in s solzami v očeh
rekel: „Preblagi mož, toliko let že ste pri
nas, in niste zinili o svoji velikosti in o
svojem vojaštvu, ne stvarice potožili zoper
svoje preganjavce ! Ponižnost in ljubezen Je¬
zusa Kristusa je resnično v vašem srcu.
Radujte in veselite se, da ste bili pregnani
in da ste mogli toliko pretrpeti; glejte, vaše
plačilo bo obilno v nebesih !“

Deveto poglavje.

Evstahij gre od pluga v vojno.

Ko je bil Evstahij spet sam z vojakoma,
se ž njima spet za mizo usede. Med tem je
kmetica jelenovo pečenko z drugimi jedmi na
mizo prinesla. „Jejta zdaj, prijatelja, in raz¬
veselita z vinom svoje srce!“ reče Evstahij
prijazno in njima spet natoči. Ali Antijoh
zdihne in reče: „0, najno srce je že tako

nasiteno veselja in žalosti, da se hoče razpo¬
čiti ! Kako bi mogla zdaj jesti in piti!“ Akacij

62

mu to potrdi. „1 no,“ reče Evstahij, „more-
biti bosta pa pozneje kaj vžila. Pa pred vsem
drugim mi zdaj povejta, kako se godi krist¬
janom, našim preljubim bratom in sestram?
Ali jih še zmiraj tako močno preganjajo ?“
„Ne več tako,“ odgovori Akacij. „Cesar jih
nič več tako ne črti, kakor pred; deželski
poglavarji in sodniki so pa tudi spoznali, da
mu s preganjanjem kristjanov nič ne ustre¬
žejo. Toraj odjenjuje preganjanje in v nekterih
krajih je že popolnoma odjenjalo.

„Bodi ga Bog zahvaljen !“ reče Evstahij.
„Da bi že skoraj njegova cerkev popolnoma
mir vživala ! Pa še nekaj bi zdaj vedel. Sta
govorila prej o povelju, ki ga imata, me po¬
iskati; kako pa je to?“

„Pač prav,“ reče Akacij, „da me spom¬
nite. Glejte, od veselja vas spet videti, in od
žalosti po vaši ženi in vaših sinovih bi bil
skoraj vse drugo, celo cesarjevo povelje do
vas pozabil. Poslušajte tedaj! Kar ste vi
tukaj le med temi gorami in skalami, se je
po svetu veliko spreobrnilo, česar niste zve¬
deli. Partjani, katere ste kedaj s toliko častjo
premagali, so prelomili vse obete, in z veliko
vojsko stopili čez reko, katera rimsko cesarstvo
meji, čez Hidaspo, in odganjali povsod rimske
straže in požigali in morili po vsi deželi.
Sporočniki za -sporočniki so pridirjavali v
Rim s silnimi prošnjami, da naj jim pošljejo
kaj pomoči; če ne, bo vse zgubljeno. Cesar
je mogel v hudi zadregi biti. Predaleč že je
svoje cesarstvo razširil, in zdaj ga težko stane
ohraniti, kar je pridobil. Več polkov, in tudi
polk, v katerem sva midva, je sklical na noge.
Sam je prišel pred zbrano vojsko in je rekel

63

vojakom, da naj pomnijo staro slavo, in naj
vnovič razslavijo rimsko ime. Pa veliko stot¬
nikov in manjili vojakov je na glas zaupilo:
Svitli cesar, le našega vojvoda Placida nam
spet dajte, in Partjani bodo padali ko muhe !
To je cesarja zelo ginilo. Rekel je: Sem že
ukazal vsim poglavarjem in oblastnikom po
rimskih državah, da naj po njem poprašu-
jejo. Ako ga vas kdo upa dobiti, naj stopi
iz vrste, in naj ga gre iskat; čestito ga bom
obdaril, če mi pripelje jakega vojvoda. Več
vojakov je iz vrste stopilo in se ponudilo.
Med njimi sva bila tudi midva; vedela sva
namreč, da ste mislili v Egipt iti, in sva
vas upala najti tam v tistih krajih. — Pri
tej priči sva dobila od cesarja pisane povelja
do vseh deželnih in vojnih poglvarjev, da
naj naji na vso moč podpirajo v opravilu, ki
zadeva srečo vsega cesarstva, in naj časti¬
tega vojvoda Placida. če ga je Rimljanom še
dano najti, z vso spodobno častjo nategama
v Rim dajo pripeljati. Leti za nedrijem hranim
te pisma, cesar je s svojo roko v njih pod¬
pisan; nate, berite jih sami." Potegnil jih je
izza nedrija in jih da Evstahiju v roko.

»Pozabite tedaj.•* reče Antijoh. »pozabite,
vas prosim, krivice, katere so vam storili na
rimski zemlji, in pojdite z nama! Srca veliko
tisočev pogumnih vojakov gore za vas. Cesar
sam vas bo z velikem veseljem sprejel. Če
boste spet našo vojsko vodili, bomo sovražnika
ukrotili, svetu ljubi mir dodelili, in z zelenim
lavorjem ovenčani prišli iz vojske.* 1

Evstahij reče: »Božja previdnost, se vidi,
je tako obrnila, da sta našla moje preskrito
prebivališče, in da sta me, preden sta še v

64

vas prišla, izmed vseh prebivalcev prvega
dobila. Bog je vajne stopinje semkaj napeljal,
in dolžan sem služiti svoji domovini, in jo
rešiti, če je treba, tudi s svojo krvjo in
svojim življenjem. Nič ne marajta; jutri
zjutraj grem z vama. Kakor sem meč rad
spremenil s plugom, ker sem spoznal, da je
to volja Božja, tako sem zdaj pripravljen
plug zapustiti, in spet meč poprijeti, ker
spoznam, da je spet to volja Božja, ne da bi
ropil nad mirne narode, temuč da bi tisoč
pokojnih družin, marsikaj nedolžnih, marsi-
ktero mater z njenimi otročiči obvaroval so¬
vražnikove predrznosti. Bog mi pomagaj, in
kmalu ne bo Partovski vojak rimskega polja
končeval, ne več pil sovražnikov konj iz naših
potokov."

Drugo jutro, ko se je dan zaznaval, je
Evstahij z vojakoma iz svoje bajtice stopil,
da bi od ljudi v vasi slovo vzel. Celo trumo
že jih je bilo zbranih pred njegovimi vratmi.
Koj po vsi vasi so bili zvedeli, da sta ga
prišla dva njegova prijatelja obiskat, in da je
on sloveč vojvoda. Dobri ljudje so imeli nad
tem veliko veselje, in so vojščaka prijazno
pozdravljali. Ko jim je pa Evstahij zdaj
oznanil, da jih bo zapustil, in se še to dobo
od njih ločil, so jeli vsi na glas žalovati. Vsi
iz vasi so privreli, in so jokali in tarnali,
kakor da bi ga mrtvega v grob nesli. Ev¬
stahij jih je pogovarjal in potolažil, rekoč:
„Nič ne jokajte! Je že Božja volja, da se lo¬
čimo. Le stanovitni bodite v veri, upanju in
ljubezni, potem se bomo spet videli tam gori
v nebesih. Bog vas obvaruj, njegova milost
bodi vselej nad vami!“

65

Častitljivi starček Klemen, ki ga je bil
Evstahij prvega spoznal, in je bil zdaj naj-
stareji v vasi, je blizu k njemu stopil, mu
pomoli s solzami v očeh roko, in reče: Bog
vas je sem poslal, in tako dolgo med nami
pustil, da ste vse te njegove ljudi k spoznanju
resnice pripeljali, in ga vsega dobrega naučili.
Zdaj vas je spet od tod poklical, kaj moremo
mi za to? Njegova volja se izide! Pa zahvalim
vas v imenu vseh pričujočih za vso ljubezen,
ktero ste nam skazali teh petnajst let, in
Gospod vam vse obilno povrni. 11  Vsi drugi
so mu z jokom to hvalo v znanje dajali, in
vsak ga je želel še posebej z ustmi in z roko
zahvaliti. Možje s sivo glavo so mu podajali
svojo suho desnico, in otročiči so mu z na¬
ročja svojih mater nedolžne ročice molili. Po
tem so ga vsi precej daleč iz vasi pospremili
in le ko jih je nadležne prosil, so se vrnili.

Evstahij je šel najpoprej do poglavarja,
kteremu so bili tisti kraji v oblasti. Poglavar
zagledavši moža po kmečko oblečenega in
vštric njega na vsaki strani vojaka z orožjem,
je menil, da sta mu kacega vjetnika prignala.
Ko je pa zaslišal, da je ta kmečki mož voj¬
voda, kterega s toliko skrbjo išejo, je ves
ostrmel. Ga sprejme z veliko častjo, in pre¬
skrbi z obleko, ki se spodobi takemu stanu,
in z orožjem; tudi s konji ga preskrbi, in
mu da še nekaj konjikov, da ga spremijo
do morja. Tu je bilo zmiraj kaj bark za cesar¬
jeve povelja pripravljenih, in Evstahij se od¬
pelje brž proti Rimu.

Evstahij je srečno v Rim prišel, in se
napove pri cesarjevem dvoru. Cesar je imel
ravno veliki svet zbran, in z imenitnimi rečmi

5

66

opraviti; pa slišati, da je zaželjeni vojvoda
tukaj, je kar s stola skočil, pisma iz rok
vrgel, in mu z razprostrtima rokama na¬
sproti tekel. Pelje ga z roko v zbornico, in
prijazno vprašuje : „1 kako se vam je godilo,
preljubi moj vojvoda! kar vas ni na vašem
gradu, in kako je kaj vaši ženi in vašima
sinoma? 11  Ko je cesar zaslišal, kako žalostno
se je ž njimi zgodilo, se je ves zginil; njegova
vest mu je hudo očitala, da je tacega moža
v toliko nesrečo pripravil. Dolgo ni mogel go¬
voriti, na zadnje reče: „Kar nas v naši veliki
žalosti še tolaži, je to, da smo vas vender
spet dobili. Pri ti priči vas postavim vojvoda
svoji vojski, ktera je s Partjani v hudi vojni.
Vam izročim srečo svojih držav. Vsa vojska
je želela, da bi jo vi peljali nad sovražnika;
le če bo vas spet pred seboj videla, se upa
ukrotiti našega sovražnika, pokazati, da je
rimsko orožje še hudo na svetu, in pridobiti
dobrotni mir. Napravite se tedaj, da to spol¬
nite, na pot; vse zaupanje imam v vas!“
Na to ga je cesar sam z znamenji vojvodstva
počastil, in mu dal vojvodsko palico v roko.
In po vsem Rimu so obhajali veselje, da je
častiti vojvoda prišel, in da mu je spet vojska
izročena.

Evstahij je hitel na okrajne rimskega
cesarstva, in' je prišel do vojske. Vesel vrisk
je vojska zagnala, in z novo srčnostjo se
čuti navdano. Umni vojvoda je kmalu videl,
da je vojska preveč oslabljena in zbegana,
da bi se mogla lotiti močnega sovražnika, in
ga užugati. Sovražnik je imel svojo posebno
moč v konjikih; veliko več jih je štel, in
gibkeji in urniši so bili ko rimski. Evstahij

67

je postavil svojo vojsko med skalovje, gojzde
in mlakuže, tako, da ji 'sovražnik s svojimi
konjiki ni kaj mogel, in se mu ne stopinje
ni dala premakniti. Med tem se je rimska
vojska bolj in bolj množila z novinci, ki so
prihajali iz vseh mest in vasi rimskih dežel.
Vojvoda jih je vedno sam učil; je hil skoraj
vselej pri njih, kedar so se v orožji vadili, in
naj čvrstejše korenjake z nekaj starimi in
skušenimi vojaki si je izbral za svojo životno
stražo, kteri bi le, kedar bi bil boj naj huji,
pristopili, in zmago srečno dognali. Kedar so
se bili mladi vojaki dobro izučili in se zvadili
v malih bojih, s katerimi so sovražnika vse¬
skozi dražili, in se z njegovimi zvijačami se¬
znanili; dal je Evstahij povelje, na sovražnika
od vseh strani kmalu planiti. Sovražnik, z
dolgim obotavljanjem omoten in neskrben
tega ni previdel; in ves oplašen se je spustil
v beg; pa kmalo je nekaj novih trum na
pomoč dobil, in se trdo v bran postavil.
Tedaj je Evstahij svojim ukazal odjenjati, in
se nazaj pomakniti. Nekteri stari vojaki so
godrnjali, vendar so se obrnili. Evstahij je
poznal Partovske konjike. Kedar so bežali,
so narobe sedeli na konjih, z licem proti so¬
vražniku obrnjeni, in so tako beže s svojimi
ostrimi psicami več škode storili, kakor pode
in v pravem boju. Ko so se Rimljani nekaj
milj umaknili, jim Evstahij zapove ustaviti
se, in Partjane z novega poprijeti. V tako
stisko je spravil sovražnika, kakor je želel.
Partjani so jeli bežati, pa rimska vojska jim
je tudi že za hrbtom stala. Spredej in zadej
so jim nastavljene sulice, kakor železen zid,
ki jim ga ni moč predreti. Omotni konji se

5 *

68

zaletavajo v sulice, ali pa se po konci spe¬
njajo, in ritensko na tla telebajo, in zmečka-
vajo svoje jezdece. Ob obeh straneh pa so
strme gore in grozne mlakuže. V strašni
zadregi je bil sovražnik. Obupni in vsi ob-
divjani se vržejo njegovi vojaki na trumo,
pri kateri je bil vojvoda Evstahij sam, ker so
dobro vedeli, da jih je on v tako past speljal,
in jo že razkropljajo, kar ji priderete dve
bljižni trumi na pomoč, in tisuč ščitov ga
varuje sovražnikovih pšic, da jim daje spet
pokojni svoje povelja. Sovražnik je bil popol¬
noma otepen. Neizrečeno veliko Partjanov so
vjeli, ves njih stan v roke dobili, in vse za¬
loge, ki so jih bili doslej naropali, jim odvzeli.

Zdaj je Evstahij svojo vojsko čez mejno
reko, čez Hidaspo, prepeljal, in v mesta in
trdnjave, ki jih je zapustil sovražnik, svoje
straže postavil. Sovražnik, ki je pred rimskim
državam vedno nepokoj delal, zdaj druzega
ni želel ko miru in pokoja. Evstahij je vjetim
orožje pobral, in jih spustil; njih kneze in
vojvode pa je v zastavo obdržal. Stavil je
pogoje miru s toliko razumnostjo, da se
Partjani nič več niso predrznili Rimljanom
ukljubovati. Nasledek edinega boja in delo
nekterih dni je bilo to. Potem je zbral rimsko
vojsko, je skazal vojakom svoje veselje nad
srečno zmago, in jim napovedal, da se bodo
zdaj precej v Rim vrnili; le to, je dejal, mu
je žal, da mora tacih jakih vojakov vendar
še nekaj za stražo ondi pustiti. Vesela vojska
je zagnala velik vrisk, in hvala voj vodova je
donela do neba. Evstahij je pa hvalil le Boga,
Gospoda vojskinih trum, da mu je tako častito
zmago dodelil.

69

Deseto poglavje.

Zmage god veselo obhajan.

Evstahij je sklenil svojo vojsko skozi
take kraje nazaj v Italijo peljati, kterili pred
ni bila zadela. Pred seboj je pošiljal trop
konjikov, da so po mestih in trgih napove¬
dovali njegovo vojsko, in ji preskrbovali pri¬
pravno stanovališe in živež. Tako jezdi tropa
konjikov v veliko mesto, ki so se rimski
cesarji na svojih potih na Jutrovo včasi kaj
mudili, in so ga toraj z brhkim gradom
ozalšali. Mesto je imelo hudo trdnjavo, na¬
mesti ozidja pa so bili lepi vrti okrog njega.
Po dolini, v kateri je stalo, so rastle visoke,
košate drevesa, ki so ob vročini hladno senco
dajale. Več virov in bistrih potokov jo je
močilo, in tudi ob še tako vroči letini je vse
lepo zelenelo in cvetelo.

Meščane, med katerimi je bilo več bogatih
kupcev, je vojna s Partjani zelo skrbela.
Delj časa že niso nič gotovega zvedeli od
rimske vojske. Govorica le je bila med njimi,
da Rimljani pri vsi pomoči, ki so jo dobili,
le vendar kaj ne morejo, da še zmiraj med
skalovjem in močvirjem tiče in se sovražniku,
ki ga je kot listja in trave, ne bodo mogli
dolgo braniti. Pred dvema dnema je bil celo
kupec, kateri je vojsko s potrebnim brešnom
zakladal, ves žalosten prišel in rekel, da se
je rimska vojska sovražnika sicer lotila, pa
močneji sovražnik jo je napokal in daleč
nazaj zapodil, da je ta beg sam s svojimi
očmi videl, toda se je urno od ondod pobral

70

in bi bil že poprej prišel, ko bi mu na poti
živina ne bi bila omagala.

Ta žalostna novica je meščane zelo
ustrašila in ko so zdaj na večer od daleč
velik prah videli valiti se nakviško, in zmed
njega orožje blisketati, je vse trepetalo in
upilo„Sovražnik, sovražnik !“ Ravno kakor
da bi videli njih mesto že ropati in kakor
da bi plamen gorečih hiš že proti nebu švigal,
nič drugače jim ni bilo. Ko so pa vojaki,
pred katerimi so bili v strahu, v mesto pri¬
jezdili, ko so jih meščani svoje prijatle in
varhe spoznali, ko so vojaki zagotovili, da
je bil tisti beg le dobro prevdarjena zvijača
sovražnika v mrežo zvoditi, ko so v ljudstvo
veselo in prijazno klicali : „Ne le zmage, tudi
miru smo vam prišli oznanit 11 , tedaj se je
njih strah v neznano veselje spremenil. Vse
je veselo vriskalo in likalo. Meščani so se
le skušali, kateri bo dragim gostom bolje po¬
stregel. Pri tej priči so do vojvoda poslali
in mu srečo vošili k dobljeni zmagi, ter ga
prosili, da naj s svojimi srčnimi vojšaki vsaj
kakošne dni pri njih ostane, da bi se nekoliko
spočili; ker so jih sovražniku oteli, pravijo,
jim bodo, kolikor le premorejo, radi postregli.

Drugi dan, ko je bilo solnce že precej
visoko na nebu, se je vojska približala. Na
travnikih, ki so bili ravno posečeni, so stan na¬
redili in kmalu se je videlo neizrečeno veliko
lepo zvrstenih belih šotorov; vojvoda pa je
pospremljan od častnikov in svojih životarjev
v mesto jezdil. Meščani so ga z vso mogočo
častjo sprejeli. Ceste in ulice so bile z zelenim
perjem potresene, in marmorjevi stebri cesar¬
skega grada, kjer je prebil, so bili z bršlinom

71

in lavorjevimi vejicami prepreženi in po vejali
so viseli pisani venci iz vsih mnozih cvetlic.
Mladenči z oljkinimi mladikami v rokah in
deklice s cvetlicami ovenčane so zmago pre¬
pevale in po vsakem stavku je množica ve¬
selo zaukala in trobente so zapele. Poglavar
mesta, star in častitljiv mož, je vojvodu
venec iz zelenega lavorja podal. Evstahij je
vzel venec, iz dveh vejic je le spleten, ga je
razdelil in stotnikoma, ki sta zraven njega
jezdila, vsakemu eno vejico pomolil. „Z vama 11 ,
je rekel, „delim ta venec; nič manj ko jaz
sta ga zaslužila. Rad bi“, je še pridjal. in se
proti drugim obrnil, ,.ko bi mogel, z vso
vojsko ta lorbarjev venec deliti, ker je tudi
zmago vsa vojska z menoj delila 11 .

V mestu je bila tudi žena češčenega voj¬
voda, ona, ki so jo vsi ljudje mrtvo mislili,
blaga Teopista,

Pa kakor je koli bila zmage in miru
vesela, jo je le vendar velika žalost prehajala.
Pri bogati hiši, kamor jo je bil kupec prodal,
je za sužinjo služila. Bilo ji je popolnoma ne¬
znano, da je njenega moža, ki se je pred
kakimi šestnajstimi leti z bridkim srcem
mogla od njega ločiti, cesar v vojni zoper
Partjane spet vojvoda postavil. Ko je zjutraj
ta veseli dan na vrtu, katerega je veči del
le ona opravljala, cvetlice v jerbase nabirala
in jih drugim sužnjem podajala, da so jih po
oknih in drugod nateknili, si je le mislila:
„0h. take godove so nekdaj mojemu možu,
blagemu Placidu preljubemu Evstahiju dajali,
ko je prišel zmagavec iz vojne P Kako bi
bila mogla misliti, da ta god ravno njemu
velja, da te cvetlice prav za-nj nabira!

72

Kck so tedaj hrup zagnali: »Vojvoda

gre!“ in je vse teklo ga vidit z njegovimi
junaki vred, je Teopista mogla v kuhinji de¬
lati, kjer so visim vojakom, ki so imeli ta
dan v tisti hiši jesti, velik obed napravljati.
Slišala je ljudi veselo ukati in trobente peti ;
ona pa je le tiho zdihovala, in marsikaka
solza se ji je utrgala iz oči. „Oh,“ je rekla
sama pri sebi, „mojega Evstahija pa več ni
nazaj! Njegovega obličja na tem svetil pač
več ne bom videla ! Njemu se nič več ne ob¬
hajajo taki godovi. Tisti srečni časi so zame
. za vselej minuli ! Pa v nebesih ga upam spet
videti; ko tukaj svoje vojskovanje dokončamo
in pretrpimo, bomo tam god lepše zmage ve¬
selo obhajali. 41

Enajsto poglavje.

Agapit in Teopist se brata spoznata.

Častniki, ki so obedovali v hiši, v kteri
je Teopista za sužinjo služila, so šli po obedu
na vrt ob hiši; vročina je bila malo odje-
njala. Mnogo koristne zelenjave in medičnega
sadja je bilo na vrtu, in nič skoraj se mu
ni poznalo, da je bilo to jutro tolikanj cvetlic
iz njega potrganih. Vrta se je držal lepo
zelen log, ki ga je bilo nekaj od visocega
drevja obsenčenega. Zmed dreves se je lepo
v stan videlo; njegovi beli šotori so se od
daleč kazali kakor osnežene koče. Pod dvema
visokima in košatima drevesoma, ki je že
gost mah njune debla obrašal, je stala velika
kamnita miza z nekaj kamnitimi klopmi.

73

Bister potok je med logom in vrtom šumljal.
Častniki jo udarijo čez berv v log, in se use¬
dejo po kamnitih klopeh; hladen vetrič jim
pihlja v obraz, prav prijetno jim je. Za njimi
prišeta še nekaj drugih častnikov iz bližnjih
hiš. Tudi več vojakov iz stana pride sem v
senco, posedejo ali poležejo pod drevesi, njih
sulice so potaknjene po tleh, njih čelade
leže zraven njih in njih ščiti so po drevesih
obešeni.

Teopista prinese po povelji svoje gospo¬
dinje častnikom pri kamnitni mizi velik vrč
vina s priročnimi kozarci, kruha in sadja v
čednem jerbašičku. Postavila je vse na mizo,
in zdelana sede blizo na rušno v senco cve-
tečega grma. Gospodinja ji je bila namreč
zapovedala, da naj ondi ostane in jim streže,.
in če kaj primanjka hitro donese. Noben'
vojak si ni mislil, da bi bila ona kaj več ko
sužinja; zakaj njena sivkasta obleka je bila
le iz volne, in na glavi je nosila slabo per¬
nato pečo.

Vojakom Teopista celd nič ni bila v
čisli; so pili svoj pot, in pijača jih stori
precej zgovorne. Govorili so veliko od srečno
dokončane vojne in od svojih junaških del.
Tedaj se je postaren in malo čmeren častnik
obrnil k mlademu častniku, ki je bil zal ko
kri v mleku in mu reče: ,.Stotnik! tebe je
pa vojvoda danes grozno počastil, ker ti je
polovico svojega lorbarjevega venca podelil."
Stotnik odgovori modro: „Venec ni bil le
meni, ampak je bil vsi vojski namenjen.
Vojvoda sam je to povedal. Jaz sem ga tudi
le v imenu vse vojske prejel." Drug častnik
je djal : „Pol tega venca si je stotnik dobro

\

74

zaslužil. Vsi veste, kako je sovražnik, ko se
je od vseh strani oklenjenega videl, v zlobi
svojega obupanja še poskusil naše vrste
predreti in se je z vso močjo naravnost v
vojvoda zagnal. Ko bi stotnik ti le s svojo
pogumno trumo in una truma s svojim srč¬
nim stotnikom, kateri je danes drugo polovico
venca prejel, ne bili o pravem času na pomoč
pritekli, bi bili svojega jacega vojvoda more¬
biti zgubili, in kdo ve, kako bi bil boj potlej
iztekel. 1 ' „ E j, kaj še neki ne!“ reče stari
častnik; „saj je bilo še nas drugih kaj. Pa
bodi si, kakor koli hoče, tega vendar ne mo¬
rete tajiti, da mladi stotnik ti le in njegov
tovarš; ki ga zdaj ravno ni pri nas, sta v
kratkem veliko srečo storila. 11

„Je res,“ reče mladi stotnik, „imam to¬
liko srečo, da mi je večkrat, ravno kakor da
bi v sanjah živel. Komaj je leto preteklo,
kar sem še za plug držal.“ — „No,“ mu
seže stari častnik grdo v besedo, „tedaj le
kmetskega rodu?“ „To ravno ne“, odgovori
stotnik; „pa z mladega se mi je godilo tako
prečudno, da vam morem vendar nekoliko
povedati. Moj oče niso bili kmet, ampak velik
gospod in vojak; tega se spomnim še od
otročjih let. Imeli so zalo visoko hišo, in v
prostornem hramu vso opravo vojaka, brihko
čelado, svetel železen oklep z mečem in su¬
lico in lep ščit. še prav dobro vem, kako
sem se čudil, ko so mi oče enega dne raz¬
kladali, čemu da jim je vsa ta železna oprava.
Moja mati so bili lepe postave, in sem slišal
večkrat reči, da je krog in krog ni tako lepe
gospe. Imel sem tudi še majhnega brata; lep
deček je bil z dolgimi in rumenkastimi lasci.

75

Pa' najni starši so bili zelo nesrečni. Vsi naši
konji, tudi rjavca, ki so oče na lov na njem
jezdili in ki mi je bil zmed vseh najljubši, so
zboleli in poginili. Kmali po tem so ljudje
bolehali in jih je veliko pomrlo. To je bilo
pač tarnanje! Na zadnje so najni starši vse
popustili in so. šli daleč do morja. Ondi smo
sedli na barko. Dečka sva se grozno čudila
veliki vodi, in ko je barka vedno omahovala
in se gugala, sva nekoliko zbolela. Dolgo
nismo druzega videli ko nebo in vodo ; za-
gledavši spet suho zemljo, smo se močno
razveselili. Pa tedaj ne vem zakaj, je vstal
velik prepir na barki. Mornarji so z grdo
najnega očeta in naji na suho pahnili; najno
mater pa je lastnik barke, grd zamorec, na
barki obdržal. Se vem še dobro spomniti,
kako sva dečka grdega zamorca prosila, da
naj nama ljube matere ne jemlje; pa ni nič
pomagalo."

Teopista, Evstahijeva žena, je to povest
zmiraj zvesteje poslušala. „Oh moj Bog!“
reče sama pri sebi, in vstane z rušine, „to
je vse moja prigodba; vse, kar pripoveduje
od svojega očeta, svoje matere in svojega
malega brata, se na tanko vjema. V resnici,
ta mladi vojšak je moj sin, moj prisrčni
Agapit!“ Pomakne se malo proti njemu, ko¬
lena se ji tresejo, in posluša z nepokojnim
srcem, kaj še poreče.

Stotnik je dalje pripovedoval: ..Odrinili
so barko, na kateri so bili najna mati in je
spet šla na globoko morje. Upila sva in na
glas jokala po svoji ljubi materi, in gledala
za barko, katera je zginila iz najnih oči. Tudi
najin oče so bridko jokali. Nikoli še jih nisem

76

vidil jokati, in srce mi je hotlo počiti, ko so
z zalitimi očmi v nebo se ozirali in molili,
in so nama večkrat rekli: Molita, otročiča,
molita vendar za svojo mater! Prenočili smo
pod milim nebom, in drugo jutro o svitu smo
šli dalje. Skoraj bi bila reveža vročine, la¬
kote in žeje skoprnela. Zadnjič smo prišli
vendar do reke, ob kateri je nekaj dreves
senco delalo. Oče so šli in nama prinesli jajc
in v čeladi vode; sicer bi bila lakote in žeje
umrla. Na to so prijeli prvič mojega brata
in ga nesli čez reko. Strahoma sem gledal,
kako so oče derečo vodo bredli in z velikim
trudom uni breg dosegli in bratca pod drevo
v senco posadili. Potlej so se spet spustili v
šumečo reko, in gredo po me. Bil sem prav
vesel, ko so se mi približevali, kar zaslišim
nekaj po suhem proti meni iti. Ozrem se, in
zagledam strašno zver, ki je zijala na vse
žrelo. Takrat še nisem vedel, da je bil lev.
Jel sem na vse grlo upiti in sem mu hotel
ubežati. Pa kakor bi trenil, me je zgrabil in
me v žrelu nesel v gojzd.“

V tem je mladih častnikov eden, tisti, ki
je bil drugo vejico lorbarjevega venca prejel,
in ravnokar k omizju prisedel, na ves glas
zaupil: „Moj brat!“ in je z razpetimi rokami
na stotnika planil, se ga za vrat oklenil in
iz vsega srca povzel: „Moj brat, moj ljubi
brat, moj predragi Agapit! Oh, verjemi mi,
da sem res tvoj brat, tvoj Teopist! Jaz sem
tisti deček, ki so ga oče čez reko nesli. Jaz
sem videl s svojimi očmi, kako je tebe tisti
lev zgrabil in ko blisk s teboj v gozd skočil.
Tudi mene je kmali po tem volk vzel. O,
kako čudna je previdnost Bo|ja, da sva bila

77

oba oteta! Kako neizrečena sreča je, da se,
ki sva se že dolgo seznanila in ljubila, zdaj
nanagloma brata spoznava!“

Agapit, uni brat, je ravno tako strmel,
in se veselil. Ni mogel dvomiti, da je svo¬
jega mlajega brata, svojega ljubega Teopista,
spet našel. Ga je objel, kuševal, močil s sol¬
zami veselja in je pojemal: „Moj brat, moj
ljubi brat!“ in ni mogel dolgo časa nobene
druge besede izreči. Teopista pa, njuna mati,
je skoraj v veselji omedlela in se scene na -
rušnjo. Veselje, v enem zalem rimskem stot¬
niku svojega preljubega Agapita spoznati, jo
je bilo že tako prevzelo, da je vsa trepetala.

Ko je še iz ust druzega stotnika zaslišala
vpitje: „Moj brat!“ ko je tedaj v tem ravno
tako zalem junaku svojega druzega sina, svo¬
jega ljubčeka Teopista, spoznala, je bilo to
maternemu srcu preveč. Črna tema se ji
stori pred očmi, in kakor iz kake daljave in
kakor v sanjah sliši govoriti.

Toda tistikrat je ni imel nihče v čisli.
Brata sta se imela veliko izpraševati, si ve¬
liko dopovedati, in od veselja ne vesta, kaj
bi počela. „Kaj koli delajo najin oče ?“ vpraša
Agapit, „in ali nisi najne ljube matere več
našel?“ „Moj Bog!“ reče Teopist, „kar me je
volk unesel, nisem stvarice slišal ne od očeta
ne od najne ljube matere. 1 ' „Oh,“ rečeta skoraj
oba z eno besedo, „morebiti so najni ljubi
starši že mrtvi! Naj bi še živeli, kakošno
veselje bi bilo za-nje, ko bi bili zdaj le tukaj
pri naju priča najne sreče!“

Častnike, ki so okrog stali, je zelo ve¬
selilo videti, kako da sta se brata spoznala.

„0 čudo, prečudo!“ je djal eden in je pokal

78

z rokama, „kaj tacega se ne prigodi kmali v
človeškem življenju !“ Drugi je povzel besede
rimskega pevca: „Dajmo piti veselico in z
nogo teptajmo ob tla!“ Glas veselja je pri¬
hrumel do vojakov, ki so ležali pod drevesi.
Vsi se po konci spravijo in hite gledat in
slišat*, kaj da je. In ko zvedd, kaj se je pri-
godilo, ukajo od veselja. Tisti pa, kateri so
bili iz trum dveh stotnikov, poganjajo veseli
hrup: »Zdravje našima stotnikoma! Davi še
le jima je vojvoda lavorjev venec podelil, in
zdaj se brata spoznata! Zdravje srčnima ju¬
nakoma, srečnima bratoma !“

Dvanajsto poglavje.

Teopista bi se rada dala spoznati svojima
sinoma.

Teopista, srečna mati srečnih otrok, je
še zmiraj na rušnji sedela, z glavo naslonjena
na cvetoče grmovje. Njeno obličje je bledo
kakor mrličevo, njena usta so napol odprta,
njene oči zatisnjene. Ni mogla besedice spre¬
govoriti, ne roke zgeniti. Veselo likanje in
vpitje vojakov jo je zbudilo iz njene omedle¬
vice. Ko se je spet zavedla, je bila njena
prva misel, dati se spoznati svojima sinoma
in ju po materno pozdraviti. Toda množica
vojakov, ki so bili pijani veselja, jo je ostra-
šila; riti se skozi ni se ji pametno zdelo.
„Kaj bi mi to le pomagalo?" je rekla sama
pri sebi. »Ali bi moja sina, ki sta zdaj v
sredi sreče in slave, ubogo, zaničevano sužnjo

79

hotla svojo mater spoznati? Oh, ko bi se me
tudi ne sramovala, bi mi le vendar ne verjela
precej, da sem njuna mati! Kako bi to spri-
čala? Ne vedila bi jima skoraj druzega po¬
vedati, kakor kar sta sama rekla, in more¬
biti bi mislila, da vse to le za njima go¬
vorim, da bi me rešila iz sužnosti in v bolji
stan postavila. Vse lahko, da bi častnike v
nevoljo pripravila, in vojaki bi me utegnili
zasramovati in zasmehovati. Pa saj stanuje
zdaj moj sin Agapit z menoj pod eno streho;
ko domu pride, pojdem za njim v njegovo
stanico, in ondi na samem, če mi je dano,
ga bom ložje prepričala, da sem njegova mati.
In ako me Agapid svojo mater spozna, me
bo tudi moj sin Teopist, ki z menoj vsaj v
enem mestu prebiva, kmali svojo mater spo¬
znal. Jej. to bo veselje, ki ga ni izreči!“

Slabotna še se je Teopista vrnila in je
šla pod streho v svojo samotno izbo. Tu, ko
je bila sama, so se ji solze ščurkoma po
licah udrle. „Oh“, je djala, in roke povzdig¬
nila in se na kolena vrgla, „iz srca te za¬
hvalim dobrotljivi in usmiljeni Bog! Ti, vse-
gamogočni Bog, ki si Daniela iz levnjaka in
Jona iz trebuha morskega soma rešil, ti si
tudi moja sina otel iz levovega žrela in iz
volkovih zob; tebi ni nič nemogoče! Ti si
tako obrnil, da sta se moja sina pred mo¬
jimi očmi spoznala in se veselila; da sem
bila jaz, njuna mati, priča njunega velicega
veselja, in sem ravno po njunem veselji tudi
jaz dosegla veselje ji spoznati, veselje, v
katerem vso revo in britkost dolge ločitve
lahko pozabim! Kakor ti potolažiš, tako ne
zna nihče tolažiti; kakor ti oveseliš, tako ne

80

zna nihče oveselovati. Tebi oče usmiljenja, ki
si vir vse tolažbe in vsega veselja, tebi bodi
večna hvala!“

Klečala je nekaj časa vsa zamaknjena v
molitev. „Pa“ — je potlej rekla, „kje je oče
mojih najdenih sinov? Kaj se je le ž njim
zgodilo, ko moj sin Agapit nič ne ve od
njega? Tudi Teopist menda, če sem prav sli¬
šala, in se mi ni le sanjalo, nič ne ve od
njega. Ali so divje zveri, ko sta jim bila
sina iz žrela izstrgana, morebiti očeta zgra¬
bile in požrle? Ali je morebiti ko jaz, v
sužnost prišel, kjer mu vsako novo solnce
prinese novo, žalost? Ali morebiti, da mu
solnce že nič več ne sveti? Pa nikar tega,
nikar! Moje srce mi pravi, da še živi. Ti,
ljubi Bog! si ga gotovo ohranil in otel iz
vseh nevarnost in rev. Ti boš dokončal svoje
delo, in, kakor si mi dal spet najti sina, mi
boš tudi očeta dal najti, da bo naše veselje
popolno . 11

Po tem je vstala in k oknu stopila. Od
tod je svoja sina doli na dolini lahko videla.
Drugi pri drugem sta stala, med častniki in
vojaki, kakor da bi dalje pripovedovali, kako
se jima je godilo. „Je že res,“ reče njuna
mati, vsa prevzeta od veselja, „ona sta, ona
sta v resnici! Agapit s svojimi začrnelimi
lasmi je ves lepe očetove postave, in rumen¬
kasti lasci unega razodevajo mojega Teopista.
Kako sta vendar zdaj zala in častitljiva moža
moja sinova. Toda, ne vesta še, kako neizre¬
čeno ju ljubi materino srce. Pa kako ju
čem prepričati, da sem ju pod svojim srcem
nosila, da sta moja sina? Le k njima iti in
jima naravnost reči: „Glejta, jaz sem vajna

81

mati!“ to ne gre. Te besede iz ust sužnje
bi se jima prečudne zdele; v obleki uboge
sužinje in po toliko letih bi me gotovo več
ne poznala. Povedala jima bom najpoprej, da
sem bila svobodna Rimljanka in da so me po
krivici v sužnost prodali. To bi jo razsrdilo,
v srce se bom jima smilila, in rada in zvesto
me bosta poslušala. Potlej jima bom povedala
svojo zgodovino; povedala jima bom, da sem
blazega rodu in žena slovečega Placida, ki je
hotel z menoj in s svojima sinkoma v Egipt
pobegniti. Morebiti ji opomnem kakšne pri-
godbe iz njunih otročjih let, po kteri se jima
bo dozdevalo, da sem njuna mati. Ali more¬
biti je med vojsko kateri jak vojščak, kateri je
še pod mojim možem služil, in me bo po¬
znal in mi spričal, da resnico govorim. Tako
se bo na zadnje vse razsvitljilo, in imela
bom veselje, svoja sina prisrčno objeti in
poljubiti.' 1

Teopista je zdaj zagledala, da gredo vo¬
jaki vsaksebi z zelene trate, in da se tudi
častniki ž nje pomikajo. Le njena sina sta
se spet na klop vsedla. „Zdaj,“ reče sama
pri sebi, „zdaj je pravi čas; zdaj grem, in se
jima bom dala spoznati. Moj Bog! razsvitli
me in daj mi prave besede na jezik, da ju
bom prepričala, da govorim resnico." Si je
utrla solze, in je tekla na vrt. Pa ravno
je šla po brvi, ki je bila čez potok, kar se
sina vzdigneta in gresta dalje. Toda ne gresta
proti hiši; po drugem poti skozi senčnati
log sta se obrnila. Teopista se je brž po¬
mislila in naredi malo ovinka, da ji sreča.
Srce ji je utripalo in po vseh udih se je
tresla.

6

82

„Blaga vojščaka ! -1  jima reče s trepečo
besedo, „ali vaji smem nekaj prositi? 1 ' Agapit
jo pogleda v bledo obličje ; pozna, da je jo¬
kala, in ji reče„Ne  boj se in nič se ne
tresi; srčno in z zaupanjem povej svojo
prošnjo. Rada, če le mogoče, ti bova po¬
magala . 11  Rekla je : „Rimljanka sem po rodu:
pa po krivici so med od moža in od otrok
odtrgali in me v sužnost prodali . 11  „Kaj ne,“
reče Agapit, „bi rada, da bi te midva iz suž-
njosti rešila? Pa to ni v najni moči, to pre¬
more le vojvoda . 11  Rekla je: „Rada verjamem;
pa prosim, poslušajta me vendar, kako se je
z menoj godilo. Prepričala se bosta, da sem
blage rimske rodovine, in žena zdaj morebiti
že pozabljenega, nekdaj pa od vseh češče-
nega vojvoda . 11  „Tndi to , 11  reče Agapit, „bo
vojvoda najbolje presodil. Midva sva ptuja v
Rimu, in poznava le malo rimske blage ro¬
dovine ; našemu vojvodu pa je tvoj mož
gotovo znan. K njemu se obrni s svojo
prošnjo . 11  Rekla je: „Pa kako bi prišla do
njega, in ali se bo pač ponižal in poslušal
ubogo sužnjo ? 11  „Bova midva zate prosila, reče
Teopist, njen drug sin. Ves je dobrotljiv in
priljuden, in ker se vidi, da so tvoje besede
resnične, te bo gotovo uslišal. Ravno greva
k njemu po njegove povelja; le z nama pojdi . 11

Te ponudbe se ni nadjala, nič kaj ji ni
všeč. Stoji otrpjena, in ne ve, kaj da bi sto¬
rila; rada bi se bila dala svojima ljubima si-
nama v prijaznem pogovoru spoznati, in celo
nič ni zdaj pripravljena s svojo prošnjo ho¬
diti pred vojvodo, slovečega zmagovalca, kateri
ji je popolnoma neznan. Pa njena sina sta
rekla: „Cemu toliko pomišljevanja in%meče-

83

vanja? Nama se mudi, sva se že tako malo
zapoznita. Kar z nama pojdi, pa bo ! Take lepe
priložnosti ž njim govoriti, ne bo spet kmalo.

Šla boš, sva ti poroka, skozi vse straže brez
zadržka, in boš videla našega slovečega voj¬
voda, in gotovo ne pojdeš brez tolažbe in
pomoči od njega.“ „1 naj pa bo,“ reče Teo-
pista; „sem vama prav hvaležna za to po¬
nudbo in grem z vama.“ Stotnika sta naglo
stopila, in Teopista je šla za njima; srce ji
je tolklo.

Trinajsto poglavje.

Evstahij in Teopista se spoznata.

Stotnika sta se približala gradu, ki je
vojvoda v njem prebival. Na vratih so po
marmorjevih stebrih še visele zelene beršlinove
in lorbarjeve veje z venci iz mnogoterih cvetlic.
Straža, ki je ondi stala, pozdravi stotnika s
spodobno častjo. Dobro se je maternemu
srcu, Teopisti, to zdelo, in gre za sinoma po
marmorjevih stopnicah v gornje poslopje, kjer
je vojvoda stanoval. V veži ji je Agapit rekel
postati in je sam pred vojvoda stopil; pa je
kmalo spet prišel in ji mignil, da naj le gre
preden.

Teopista stopi v njegovo stanico. Grozno
brhka je bila. Stene so se svetile od zlata in
marmorja, in tla so bile s pisanimi suknji
pogrnjene. Evstahij po vojvodsko oblečen, je
stal pri visokem oknu, ki je na večer solnce
skozi sijalo, ves je v svitlobi; zraven njega

6 *

84

na mizi, ki je bila s škerlatom prepeta, je
ležala njegova svitla čelada z rudečim perjem,
slonokostena in pozlačena vojvodska palica
in meč z zlatim ročnikom.

Ponižno, kakor se sužnju spodobi, je
Teopista za vratami obstala in je hotela ravno
spregovoriti in svojo prošnjo povedati, kar
spozna v vojvodu svojega moža, ljubega Ev-
stahija. Zazdi se ji tako mlad, kakor ko je
ženin v dan poroke pred njo stal. Ostermi,
se zgane, obledi in gleda vanj z nepremak-
ujenimi očmi. Potlej plane z razprostrtimi
rokami proti njemu in zavpije: „0 moj mož!“
Pa na poli pota se prestrašena ustavi in
obesi roke po sebi, kakor da bi hotela omed¬
leti. Videla je namreč, da je njen mož več
ne pozna. In jo je res prav ostro in z ne¬
kako nevoljo pogledal, ravno kakor da bi ji
hotel očitati: „Kaj hoče to biti? Ali ni iz
uma ta sužinja, ki so jo k meni pripeljali?“
Njegova žena, je menil, je že pred veliko leti
umrla; toraj mu celo v misel ne pride, da
bi bila ta sužinja njegova ljuba Teopista.
Vendar stopi poln usmiljenja k nji, da hi se
bolje prepričal [o žalostnem stanu, v katerem
si jo je mislil.

Ona pa je rekla: Ah, moj preblagi, moj
predobri mož! ali me tedaj več ne poznaš ?
Se sicer nič ne čudim temu; leta, nadloge in
britkosti so me, kaj pa da, zelo spremenile.
Pa prosim, poslušaj me, preden me kakor
ptujko odpraviš! Take skrivnosti ti hočem
povedati, ktere so le tebi in meni znane in iz
katerih boš gotovo spoznal, kdo da sem. Rim¬
ska vojska ti sicer Placid pravi, pa ime, po
katerem te kristjani kličejo in katero si dobil,

85

ko si se h kršanski veri spreobrnil, je Kv-
stahij. Spomni se tistega svetlega križa, kate¬
rega si v gojzdu med jelenovimi rogi zagledal;
tistih sanj, po katerih se je Kristus tudi meni
razodel; tistega pobožnega škofa Joana, kateri
je naji in najna otročiča kar v tihi noči
krstil. Oh, saj moraš vendar še vedeti, da
je bilo meni pri svetem krstu dano ime Te-
opista, starjemu najnih ljubeznjivih sinkov
ime Agapit in mlajemu ime Teopist! Spomni
vseh nadlog, ki so po prerokovanju pobožnega
škofa nad naji prišle, in sva jih z zaupanjem v
Boga srčno in stanovitno pretrpela; spomni
se, kako so nama čede poginile, kako so se
spremenila najna polja v puščavo in najin
grad v bolnišnico, kako so naji kmali po tem
tolovaji oropali; spomni se najnega žalost¬
nega bega in tistega strašnega časa, ko so
me na barki — oh, srce se trga v meni,
ko se ga domislim! — od tebe in najnih
ljubih otročičev odločili. Vprašaj me to po
naj manjših okoliščinah teh zgodeb, in vse
ti bom povedala. Vprašaj me celo po besedah,
katere si mi pri tej ali oni priložnosti govoril
in katere razun mene nihče ni slišal, in vse
ti bom ponovila; vse dobro hranim v svojem
spominu. Verjemi, jaz sem tista Teopista,
tvoja žena, katero ti je nečloveški zamorec
plakajočo in na pol mrtvo iz rok iztrgal;
od tistega časa, že skoraj šestnajst let, sem
vedno po tebi vzdihovala in sem ti svojo lju¬
bezen in zvestobo čisto ohranila in ti jo bom
ohranila do smrti. Kakor resnično si ti tisti,
katerega so po Božjih sodbah te nadloge za¬
dele ; tako resnično sem jaz tista, katera jih
je vse delila! Spoznaj me tedaj svojo zvesto

86

ljubeznjivo ženo, ki si ž njo, akoravno le
malo let, vendar le srečno živel, in si jo pri¬
srčno ljubil. Tega nikoli ne verjamem, da
bi ti, ki te je Bog visokeje kakor kedaj pov¬
zdignil, in te s častjo in slavo poveličal,
zdaj mene zaničeval in zavrgel, ki me je do
stanu uboge sužinje ponižal! Ne, ne, tega ti
ne moreš, preljubi, predobri Evstahij! Ob,
moje srce je bilo vedno pri tebi, tudi ko
sva bila ločena! Ne morem izreči veselja,
da po dolgi ločitvi spet vidim tvoje obličje!
In gotovo je doba, ko nama je Bog dal po
hudih skušnjah se spet sniti, tudi tebi doba
prisrčnega veselja!“

Evstahij je svojo ženo, ko je govorila,
skrbno pregledoval. Bledo sicer je bilo v tem
pretresu njeno obličje, in sužinje obleka jo
je zelo pačila; vendar se mu je čedalje bolj
znana dozdevala in njena navadna prijetna
beseda mu seže v srce. Spozna jo. Prečudni
občutljeji ga obidejo, ko je ljubo Teopisto,
katero je že skoraj šestnajst^ let mrtvo mislil,
zdaj živo videl pred seboj. Čudi se, se veseli,
misli, ves je skoraj iz sebe.

„Teopista,“ zavpije, „res ti si — ti, moja
draga, moja preljuba žena, ki te nisem nikakor
pozabil! Oh, v kakšni revi te najdem ! Pa —
Bog, on vsegamogočni, bodi zahvaljen in če-
ščen, da mi je te spet dal! Vsa čast in slava,
za katero mi jih tolikanj nevoščllivib, ni nič,
ni celo nič proti veselju se te spet okleniti s
svojima rokama. 1 '

Oklenil se jej je, in ji močil lica z gor¬
kimi solzami. Tudi ona je od veselja solze to¬
čila. Vse svoje nekdanje trpljenje sta poza-

87

bila ; srečna se štejeta, povzdigujeta proti nebu
oči in roke in hvalita nebeškega Očeta.

Štirnajsto poglavje.

Sina spoznata svoje starše.

Evstahij je bil neizrečeno vesel, da je
svojo preljubo ženo našel. Toda kmalu mu
je misel v svoja sina to veselje ogrenila. Teo-
pista ga bo zdaj, je mislil, po njunih sinovih
vprašala, in on ji ne bo mogel prikriti, da so
mu ji zveri-odvzele; in ta misel mu je bila
ko težka skala na srcu. „01i dobra mati,“
je rekel sam pri sebi, „kako kmalo se bo tvoje
veselje spet v žalost spreobrnilo, ko zveš, da
so zveri najna sinova raztrgale !“ Ko je to
premišljeval, reče Teopista: „Zdaj pa ljubi
moj, deliva še s svojima ljubima sinoma to
veselje! O, kako ji želi moje materino srce
po tolikanj dolgi ločitvi spet objeti!“ Evstahij
zdihne iz globočine in reče: ,,Ponižno v prahu,
ljuba Teopista, moliva nezvedne. pa vselej
modre in dobrotljive sodbe Božje! Najnih
sinov ni več, zveri so jih raztrgale!“

Ali Teopista reče vsa vesela: ,.Ne, ne,
ljubi Evstahij, se motiš! Tvoja sina še živita!
Bog ju je otel iz žrela divjih zveri ! Pri tej
priči ju hočem živa pred te postaviti! Na
tvoji strani sta bila v vojski, in sta se ju¬
naško bojevala! Brez njune srčnosti, brez
njune ljubezni do tebe bi ti morebiti ne bil
zmagal in mi bi bili morebiti v sovražnikovih
rokah!“ „Teopista,“ reče Evstahij, „kaj ti še
v misel ne pride! Menda vendar nisi prero-

88

kinja !“ Ona pa je tekla v vežo in reče mla¬
dima vojščakoma: „Balita, vojvoda bi vaji

rad !“ Pelje ju predenj, prime enega za desnico,
enega za levico, ter pravi z velikim veseljem:
„Glej, ta le mlada viteza sta tvoja sina! Ta-le
z začrnelimi lasmi je tvoj Agapit, katerega ti
je bil lev, in ta tukaj z rumenimi lasmi je
tvoj Teopist, katerega ti je bil volk vzel. Pa
kaj jim morejo tudi dereče zveri, katerim je
Bog varuh? Bog ju je otel, Bog ju je spet
pred te pripeljal, pod njegovo roko sta se na
tvoji strani bojevala. Nista drug druzega, ne
tebe poznala; vendar sta tebi z močjo poma¬
gala bojevati slavito zmago. Kavnokar sta
se pred mojimi očmi brata spoznala; spoznaj
ju zdaj še ti, srečni oče, ki si ju, da si ju
nisi poznal, zmed tisočev drugih počastil,
svoja hrabra sinova!“ Evstahij se zagrozi, in
reče: „Kaj, da ta junaka, ki sem danes lor-
barjev venec med nju podelil, bi bila moja
sina? Tista dečka, ki sem ju z grozo zagledal
v žrelu divjih zveri, kaj da bi bila od smrti
vstala! O predobrotljivi. usmiljeni Bog, to
veselje bi mi bilo preveliko! Še ne morem
tega verjeti!“

Teopista pa reče: ,,Verjemi mi, dobri
oče, da sta tvoja sina! Jaz se v tem nikakor
ne motim, sem do trdnega prepričana. Pa
čemu bi več govorila? Le dobro ju poglej !
Glej ga, svojega Agapita, njegove oči, njegovo
čelo, njegova usta in sam povej, ali ni tebi
enak, ali ni ves tvoj? Glej ti le svojega Te¬
opista, njegove višnjeve oči, njegove rumene
lase, ali ni ves svoji materi podoben, ko je
bila še v cvetju svoje mladosti? Nikar tedaj
več ne pomišljuj ; tvoja sina sta, objemi ju ! ; ‘

89

Razveseljeni 'oče več ne pomišljuje; ob¬
jame zdaj Agapita, zdaj Teopista in debele
solze teko po njegovih licih. Vživa veselje
dobrih staršev, kadar vidijo, da se njih otroci
dobro vedejo. Pa tudi sinova prešine veselje,
ko v častitem vojvodu, v svojem poglavarju,
ki ga je vse spoštovalo in ljubilo, najdeta
ljubeznjivega očeta, katerega srce se v solzah
topi.

Teopista, blaga žena in mati, je na strani
stala, in se veselila, ko je videla očeta in si¬
nova se objemati. Ne more se jih nagledati.
Veselja solze ji igrajo po bledih licih, pre¬
srečno se šteje.

Sinova pa nista mislila, da je njuna
ljuba mati, po kateri sta kedaj dečka tolikanj
milo jokala in vedno zdihovala, tako blizu
pri njih. To jima še celo ni prišlo v misel,
da je bleda sužinja z objokanimi očmi, katero
sta iz usmiljenja pred vojvodo pripeljala,
njuna mati. V svojem pričujočem veselju sta
to sužinjo popolnoma pozabila in jo v nemar
pustila, kakor da bi jo ne bilo.

Ali blagemu očetu se je to grozno čudno
zazdelo; menil je namreč, da se je mati svo¬
jima sinoma, predno ju je preden pripeljala,
dala spoznati. Toraj je z vidno žalostjo in
resnobo rekel: „1 kaj imata, preljuba sina!
le za očeta solze in ljubezen? Ali ne bosta
še druge sladke dolžnosti spolnila? I kako.
da svoje matere še ne imenujeta? Ali več
ne gori za-njo vajno srce in ali bomo njo
ločili od svojega veselja? — Me pogledujeta
z zavzetjem in osupnjena! I saj se bota
menda še vendar spomnila svoje matere, kako
vaju je vajne otročja leta prisrčno ljubila!

90

Teopist, ali več ne veš, kako te je takrat,
ko si bil o našem begu na poti opešal, v
naročji nosila? In ti, Agapit, ali si tudi ti
pozabil, kako sta na barki oba zbolela in
kako vama je takrat ljubeznjivo stregla, cele
noči pri vama prečula? Vsaj naše žalovanje
in tarnanje, ko nam jo je tisti zamorec iz
rok iztrgal, moreta še pomniti! — Oh, go¬
dilo se ji je od tistega časa grozno hudo!
Prodali so jo v sužnjost v kateri še zdaj ko¬
prni ! Res, revna je zdaj in zaničevana! Pa
se je bosta zato mar sramovala? Oh, potem
bi milo ljubše, ko bi vaju z nobenim očesom
več ne bil videl!“

„Ljubi oče!“ reče. na to Agapit in prime
za svoj meč, „le povejte nama, kje da je hu¬
dobnež, tisti grdi zamorec, ki je najni materi
toliko žalega storil? Ta-le meč bom v njegovi
krvi okrvavil! Vso njegovo drhal bom v
kosce razsekal, da mater otmem !“

Teopist pravi: „Ljubi oče ! ko veste, da
so mati v sužnosti, zakaj jih pa niste že
zdavnej rešili? O, le naglo nama povejte, kje
da jih hočeva iskati! Vsega do zadnje kaplje
svoje krvi se hočem vanati, da le mater iz
sužnosti rešim !“

Evstahij reče : „Kaj da je še ne poznata?
Je li to mogoče? Pa — dasi je ne poznata,
sta jo že videla. Le poglejta, ta le je! No,
ker je vaji moja sina predme postavila, po¬
stavim jaz zdaj vajno mater pred vaji.“

Sinoma se milo stori, ko svojo mater
sužinjo zagledata. Kakor je pred dorastlo
njuno veselje, ker sta ravno v slovečem voj¬
vodu, ki sta ga častila memo vseh druzih
ljudjj, svojega očeta spoznala, tako ju zdaj

91

pri vsem veselju, da sta svojo mater spet
našla, njen ubožni in revni stan v srce za¬
boli. Veselje in žalost ju sprehaja in ne moreta
udržati milih solz. Mati pa stoji vesela ko
v raji pred njima. Nekaj milega in ljubeznji-
vega se sveti v njenem obličju in v njenih
solznih očeh. In sinoma je kakor da bi videla
angelja z nebes, „Mati, preljuba mati! zavpi¬
jete z enim glasom, in planeta in se je okle¬
neta okoli vratu in ne le z besedo, ampak le š
solzami in pobožnimi pogledi proti, nebesom
dajeta svoje veselje nh znanje. Oče pa reče
v nezmeri svojega veselja: „Na vse grlo bi
zavpil, da bi ves svet slišal: O vi vsi, ki se
Boga bojite, pridite, poglejte in zaslišite, ka-
košne velike reči je storil nad menoj, mojo
ženo in mojimi otroci!“

Petnajsto poglavje.

Mladi kmet.

Nekaj časa po tem reče Evstahij: „Moji
občutljeji me zmagujejo! Tudi veselje slabi
človeka, dostikrat še bolj ko žalost. Slabost
mi prihaja. _ Stopimo mulo iz hiše na hladni
zrak!“ Odpre duri, in gre s svojo ženo in s
svojima sinoma na mostovž, s katerega se je
lepo videlo po mestnih vrteh in po rodovitni
planjavi. Molče stoje nekoliko časa ob kraju
pri marmorjevih stebričih. Bil je prav lep
tisti večer. Hladna sapa je pihljala skozi
bližnje jagnjede. Solnce je od prijaznega ne¬
besa, od bližnjih vasi in od daljnih gora in

92

gozdov ravno slovo jemalo. Evstahij pokaže
na rudeče solnčne žarke, ter reče: „0, kako
velik je Bog v svojih delih! Pa kakor je
velik in častitljiv v svojih stvarjenih rečeh
tako je tudi do človeka prijazen in dobrotljiv.
On, ki nam je po tem razbeljenem dnevu
tak hladen in prijeten večer dal, nam je tudi
po bridkosti spet veselje podelil. Hvalite toraj
Gospoda, ker je brez konca ljubeznjiv in do-
brotljiv.“ Zdaj sede Evstahij s svojo ženo na
mramorjevo klop na mostovžu in sina prise¬
deta k staršem, vsak na eno stran. Potem
reče Evstahij : Zdaj vem, ljuba Teopista! da
so tebe mornarji, ki so mi rekli, da si mrtva,
v sužnjost prodali; tudi vem, da sta vidva
ljuba sina! iz žrela divjih zveri oteta. Ali
kako se je to zgodilo in kako je bilo z vami
toliko let, kar se nismo videli, tega še celo
nič ne vem. Povejta mi to po večem ; vem,
da bom tudi v tem mogel Boga hvaliti in
častiti.“

Teopista pravi: „Najprej, ljuba sina! po¬
vejta vi dva meni in svojem očetu, kakošna je
z vama, kar sem bila jaz od tistega neusmilje¬
nega zamorca vama, in kar sta bila vidva od
leva in volka svojemu očetu vzeta. Iz srca
rada bi slišala, kako se je kaj mojima sinoma
godilo. 4 *

Na to začne Agapit od sebe pripovedo¬
vati. „Kako da me je lev,“ pravi, „tam ob
ti^ti reki zgrabil in je z menoj v gozd zbe¬
žal, to so oče še videli, in mati poprej to-le
iz mojih ust slišali. Kako mi je bilo pri
srcu, ko me je lev'v  žrelu imel, tega več
ne vem, in menda tudi takrat nisem vedel.
Ko sem se spet popolnoma zavedel, zagledam

93

več sveč goreti. V kmečki bajti na postelji
sem ležal, in več možakov, žensk in otrok,
kolikor jih je moglo v bajto, je stalo okrog
mene. V srce sem se jim smilil, in Boga so
hvalili, da me je iz tolike nevarnosti rešil.
Po moji obleki so sklepali, da moram iz
daljne dežele in imenitnega rodu biti. Toraj
so me radovedni izpraševali, kako da sem
zašel v ta gosti in pusti gozd, ki je poln
ljutih zveri. Dolgo jim nisem mogel odgovo¬
riti, kakor bi bili radi. Vsi so milovali mo¬
jega očeta in mojega bratca, in možje so
sklenili, da ju pojdeta iskat. Toda noč je že
pritisnila, in v gosto poraščenem gozdu bi
se ne vedeli kam djati. Kakor hitro pa se je
dan napočil so se napravili na pot. Pridejo
do tiste reke, in še jajčne lupine najdejo na
bregu pod drevesom, kjer smo zadnjič obe¬
dovali; od očeta pa in od mojega bratca ne
najdejo nikjer nobenega sledu. Žalostni se
vrnejo in pravijo: '„Prej ko ne, so zveri moža
in unega otroka raztrgale, ker se nista imela
s čem ubraniti. Ko bi se bili ondi dolgo mu¬
dili, bi bili morebiti še kake njune kosti našli.
Tam ob tisti reki je namreč grozno nevarno,
žejna zverina daleč iz puščave hodi tje na
vodo."

„Kako pa sem bil iz levovega žrela
srečno otet so mi možje večkrat pripovedo¬
vali, in tudi, kar sem jim jaz takrat zamogel
povedati, so mi potlej pravili. To se je tako-le
zgodilo: Možje so v gozdu drva sekali in
so se ravno proti domu obrnili, kar jo lev,
z menoj otrokom, v žrelu, ves plašen in
spehan iz za skale pridrvi. V hipu planejo
srčni možje z namerjenimi sekirami nad leva,

94

in eden njih ga s sekiro vseka. Pri tej priči
me lev izpusti, se požene v moža in ga hoče
v svoji zlobi raztrgati. Toda oni možje po¬
magajo svojemu tovaršu. Vsak s svojo sekiro
mahne po levu; ščurkoma mu kri iz ran lije
in zbeži s strašnim rjovenjem.“

„Po tem me možje od tal vzdignejo.
Zavedel se nisem sicer nič, pa bil sem še
nepoškodovan. Niso mogli se prečuditi, da
me lev ni umoril, in pa še celo ranil ne.
Nekateri so menili, da to je od tod, ker lev,
ko so ga moj oče podili, ni imel časa, da bi
me bil pohrustal, temuč je naglo po gozdu
tekel in ravno še v pravi dobi njim prišel v
roke. Nekateri so pa trdili, da me je lev,
kakor druge ropne zveri, živega hotel svojim
mladim prinesti, in se je toraj skrbno varoval,
da me ni ranil. To pa so vsi rekli, da me je
Bog ohranil, in da ga zato vse svoje dni ne
morem dovolj zahvaliti.“

*

„Po tem nastane med njimi prepir, kateri
izmed njih da bi imel veselje, me na svoj
dom rejenca vzeti. Pa tisti, kateri je prvi leva
s sekiro mahnil, si tega veselja ne da od¬
vzeti. Prijazno me vzame v naročje, nese na
svoj dom in položi v posteljo, kjer sem se
počasi zopet popolnoma zavedel, kakor sem
povedal koj v začetku . 11

„Srčni drvarji so bili kmetje iz majhne
vasi onkraj goščatih gora, ki jo od morja lo¬
čijo v globoki dolini. Vsi prebivalci v ti
vasi so bili kristjani. Že pred več leti, ob
preganjanji, katero do te oddaljene doline no-
benkrat ni seglo, so bili kršanski duhovni
vanjo pribežali in so prebivalcem oznanovali

sveti evangelij. Dobri ljudje so ga z veseljem
sprejeli, in pobožna kršanska občina je na¬
stala iz njih. Vsim je v skrbi živeti ko dobri
otroci edinega Očeta v nebesih, vsi se ljubijo
med seboj ko bratje in sestre. Le mir in
edinost je med njimi. Nikoli se ne razprejo
zavoljo časnega blaga; drugi drugemu si z
voljo podelujejo, kar imajo. Vsi so pridni in
se trudijo toliko pridelati, da morajo tudi
starim in slabotnim ljudem pomagati. Kršanska
ljubezen, ona, lepo znamenje resničnih krist¬
janov, ne da bi trpinom njih trpljenje le po-
laj sevala, jim ga šele olajšuj e. “

„Tudi za otročji uk je bila tam vsa
skrb. Kršanski duhoven, pobožen starček,
ki si je tisto dolino v svoje prebivališče iz¬
volil, in je mislil tam med tistimi dobrimi
ljudmi svoje življenje skleniti, si je veliko
prizadjal, njih otroke poglavitnih resnic naše
svete vere naučiti. On je tudi mene učil, in
ker je bil skušen mož in je vedel, da jaz ne
bom vedno v tisti dolini ostal, me je učil
še druzih umetnosti, ki so človeku koristne.
Iz vsega srca je želel, da bi bil jaz dober
kristjan in kedaj koristen mož na svetu, da
bi bil časno in večno srečen.“

„Tudi sem mogel, ko sem odrastel, zju¬
traj pred zorom ali na njivo ali v travnik iti,
in še tako težka kmečka dela opravljati. Bolj
in bolj so mi šle spod rok in v njih sem se
dobro utrdil, sem moč in krepkost pridobil.
Tudi nisem pogrešal priložnosti, poskusiti
svoje srčnosti in kreposti in se uriti. Divje
zveri z gora, katerim je bila naša dolina tako
rekoč odvzeta, so nas vedno nadlegovale, in
posebne moči in urnosti je bilo treba, jim

96

cede na paši, in vole v plugu ubraniti. Tako
sem z zdravo dušo in zdravim telesom do
vrha dorastel. Marsikomu, vem, da bi se
tista vas revna in dolgočasna zdela; jaz pa
sem v nji svoje mlade leta tako zadovoljno
in srečno preživel, da nikoli noben mladenič
v kraljevem poslopju ne tako. 1 '

„Nikoli tudi bi ne bil verjel, da bom ta
prijetni kraj kedaj zapustil. Kar pride od ce¬
sarja ukaz, iz te male vasi mladenča v vo¬
jaščino postaviti. Ker je bilo namreč cesarstvo
v nevarnosti in je hudo šlo za vojake, so jih
tudi v daljnih okrajinah cesarstva v vojake
jemali. Ljudje v vasi so bili vsi prepadeni;
zakaj vojskovati se in kri prelivati je bilo
tem mirnim ljudem strašna misel. Pa zdaj
ni bilo druzega storiti. Kimski vojak je že
čakal novinca v vasi. Iz vseh hiš hi mogli
vadljati, koga da bo zadelo. Očetje, matere in
sestre so se tresli za sinove in brate. Tedaj
se obudi v meni prečudna srčnost; želje, iti
v vojsko za svojo očetnjavo, se vnamejo v
mojem srcu. Saj so bili, sem sam pri sebi
rekel, tudi moj oče vojak, in so bili vendar
tudi dober mož in pravi kristjan, kakor
stotnik v Kaparnavem ali kakor stotnik Kor¬
nelij in veselilo me je, da morem dobrim
ljudem, ki so me zverini odvzeli in mi toli¬
kanj dobrega storili, tudi kaj postreči. Toraj
sem stopil pred vojaka in mu rekel: „Ni

treba vadljati, jaz grem sam rad s teboj.“
Vojak me pogleda, me na ramo potiplja in
vesel reče : „To je moško! Všeč mi je tvoja
srčnost in velikost in vsa tvoja postava.
Pripravi se le na pot, da poj deš z menoj. 1 '
Pri odhodu sem 'še blagoslov prejel od po-

97

baznega  mašnika, in vsa vas je točila solze
in mi srečo vošila."

„Kako da so ti priprosti kmetje, med
katerimi sem doslej živel, dobri ljudje, in kako
srečni bi bili lahko vsi ljudje, ko bi bili pravi
kristjani, sem še le spoznal, ko sem iz tiste
srečne doline med svet prišel. O, kakošen
razloček je med njimi in širokim svetom!
Tam v tistih mirnih bajticah ni slišati od
pregreh, ki so med svetom vsakdanje. Tiste
dobre duše ne vedo, kaj je laž ali goljufija
in krivica. Na durih jim ni treba pahov in
ključavnic, nikomur se ni bati tatvine. Tam
ga nisem videl pijanca, niti slišal kletve, ali
rotenja ali le najmanjše nespodobne besede.
Mladenči so pametni, spoštujejo stare ljudi,
so čisti in pohlevni; deklice so vse nedolžne,
krotke in ponižne. Tam nič ne vedo, kako
hudoben je svet zunaj njih. Tudi jaz nisem
tega vedel, in ko sem prišel potlej med druge
ljudi, mi je bil greh kaj ostuden. Ou, sem
djal, oskrunja in pači človeško natoro; on
je grda bolezen, katera telo oslabi, zdela in
zgodaj pod zemljo spravi in dušo v brezen
večne smrti pogrezne."

„Posebno pa sem na poti tukaj sem
velikokrat z žalostjo videl, kako je malo
skrbi za otročji poduk. Sem prišel v mar¬
sikatero hišo in ondi videl, kako starši in posli
otroke pohujšujejo in pačijo. Se smejajo sla¬
bim nagnjenjem in strastim, ki se v otrocih
obudujejo in jih neumno izgovarjajo; vsa hiša
se mora vdati njih trmi in jim pokorna biti;
jih jemljo na pojedine in ples, kjer se veliko
hudega vidi in sliši. Moji ljubi stariši, vem,
bi bili z menoj in mojim bratom vse drugače

7

98

ravnali. Pa ko sem videl tiste spridene otroke,
sem mislil: Ali bi ne bilo veliko bolje, da bi
tacega nesrečnega otroka lev ali volk tako
nepokvarjenega ko mene unesel med dobre
ljudi, kjer bi bil bolje zrejen in bi se v
zdravju duše in telesa privadil molitve in
dela?“

„Kako se mi je dalje godilo, je očetu in
bratu znano; nekaj vendar moram povedati,
česar mati še ne vedo, Kmalo ko sem prišel
v vojaščino in sem se z veliko drugimi no¬
vinci v orožji uril, so me vojvoda med svoje
životarje vzeli. Oh, kdo bi si bil takrat mislil,
da so to moj oče! Vedel sem sicer, da je
vojvodu Placid ime. Pa da je to ime mojega
očeta, nisem vedel; to samo sem vedel od
svojih otročjih let, da so moja mati mojemu
očetu le Evstahij rekli. V vsakdanjih malih
bojih, ki so bili še pred velikim bojem, sem
bil zmiraj prav srečen, in ko je stotnik naše
trume od pšice ustreljen padel, so vojvoda
mene stotnika postavili. Moj brat je prišel z
drugim krdelom novincev. Tudi njega so
vojvoda za životarja izvolili, toda k drugi
trumi poslali, in v kratkem je bil tudi on
stotnik. Takrat sva se seznanila, ker sva se
večkrat videla; pa kdo bi mislil, da sva si
brata! Sva se sicer tudi večkrat pogovarjala,
toda le od svojih vojaških opravil. Še le
danes, ko so pogovori ravno tako nanesli,
da sem jel od svoje mladosti pripovedovati,
sem jaz po nevedoma razodel skrivnost, da '
sva si brata. 1 '

„Pač modro in čudno je Bog obračal,
da smo se spet vsi našli in spoznali! O, ka-
košno veselje je to, da sva se midva, ki vsa

99

že zdavnej znana in prijatla, zdaj brata spo¬
znala ; kakošno veselje, da sva v močnem voj¬
voda, ki so danes lavorjeve vejice med naju
podelili, svojega ljubeznjivega očeta našla; ka¬
košno neiziečeno veselje, da so nama oče še
najno ljubo mater pokazali! Po vsi pravici
smeva reči! To je dan, ki nama ga je Bog
pripravil; veselimo in radujmo se!“

Šestnajsto poglavje.

Mladi pastir.

„Z menoj,“ reče na to Teopist, „je bila
skoraj ravno taka. Ko me je volk vzel in
nesel, to so oče še videli. Dva jaka pastirja
sta me volku iz žrela rešila. Iskala sta ovna
po goši, ki se je bil izmed drobnice zgubil;
kar zaslišita otroka jokati. Postojita in pa¬
zita, od kod je jok, kar ugledata volka, ki
je plašen po tolovajevo z menoj bežal. Imela
sta kocastega psa pri sebi, kteri se volka ni
bal. Tega poščujeta, in pes skoči srdit na
volka in ga popade za vrat. Tedaj me je
volk spustil iz žrela, da bi sam svojo kožo
branil. Toda pastirja priletita s sulicami in
ga prebodeta, da na mestu obleži. Potlej se
ozreta po meni. Volk me je le za obleko
držal, in nisem bil nič poškodovan, ne okr-
vaven, ne ranjen. To videti sta bila zelo ve¬
sela in sta Boga hvalila."

„In eden pastirjev me je vzel in nesel
na svoj dom. Doma, ko me je bil strah minul
in ^sem spet mogel spregovoriti, me je izpra-

7 *

100

seval, kako sem v tisti gozd zašel. Povedal
sem, kako se nam je godilo, kako je mojega
brata lev, mene volk očetu vzel, in kako so
oče tam ob reki sami ostali. Ko bi ne bilo
že zamujeno, reče pastir, bi šel očeta iskat;
pa oh, gotovo je že tudi tvojega očeta kakor
tvojega brata lev ali volk požrl! Tisti kraj
ob reki je, tako rekoč, shajališče divjih
zveri, in ako nima kdo druzega orožja kakor
kakošen tlesk ali kol, se jim ni v stanu
ubraniti. “

,,Pastir, ki me je bil na svoj dom vzel
in mi je več ko stokrat povedal, kako sem

bil otet, je bil kristjan, prav pobožen in pra¬
vičen mož: njegova žena je bila ravno tako
pobožna in dobra duša. Obema sem se smilil,

in ko sem jima povedal, da mi je Teopist

ime, po našem jeziku Bogoverni ali Bogo-
zvesti, sta se zelo razveselila, ker sta iz tega
spoznala, da sem kršanskih staršev. Skle¬
nila sta me rediti s svojim malim sinom, ki
je bil mojih let, in sta me rada imela ko

svojega lastnega otroka."

„Po gorah sem ter tje je prebivalo več
pastirjev, ki so bili vsi kristjani. Tudi semkaj
je bilo prišlo ob preganjanji nekaj kršanskih
duhovnov, in eden njih je bil tukaj ostal, da
bi to kršansko občino vladal. Veliko ljube¬
zen je imel do nas otrok, veselo nas je učil
kršanskih resnic in tudi še druzih koristnih
reči. Tedaj sem zelo tako ko moj brat Agapit
dorašal in ne bom tega nadalje pripovedoval."

„Pastir, kateri me je s svojim sinom
gojil, je imel obilno drobnice. Ko sva dečka
veči prihajala, sva mu mogla pomagati drob¬
nico pasti; ko sva pa odrastla in sva bila že

101

toliko močna in urna, da sva jo mogla zverini
braniti, je zavoljo starosti marsikdaj doma ostal
in je vso skrb za živino nama mladenčema
izročil. Enega dne tedaj sva drobnico daleč
v gorje zagnala. Na večer narediva ogenj,
nekaj da bi si večerjo napravila, nekaj pa da
bi si zveri, ki se ognja boje, od drobnice od¬
vrnila. Pri ognju sede kramljava prijazno,
bilo je že zelo o mraku, kar najin veliki pes,
ki je pred nama ležal, po konci skoči in
začne hudo lajati. Bil je še ravno tisti pes,
ki je bil nekdaj volka tako močno zgrabil.
Precej star je že bil; pa zavoljo svoje zve¬
stobe je imel še živež pri hiši. Tudi drugi
psi se oglase, in lajanje se razlega vse vprek.
Kak volk se bliža, sva menila, in vstaneva
in seževa vsak po svojo sulico ; pa — le kdo
bi si bil to mislil! — oborožen vojak jo maha
proti nama. Vse kaj posebnega je bilo to v
teh samotnih gorah. Z vojakom gre moj
rednik in je ves prepaden in žalosten. Mla-
denča si nisva mogla umeti, kaj da bi bilo;
pa sva kmalu zvedela.“

,.Tudi naša soseska je mogla vojaka po¬
staviti. Tisti popoldan že je bil vojak vse
mladenče, kar jih je moglo meč sukati, z njih
očeti zbral pod veliko lipo, kjer se soseska
shaja, in je bil ukazal vadljati, kterega bo
zadelo. Ker se je vojaku mudilo in ni strpel,
da bi bil stari pastir svojega sinu poklical,
je oče mogel zanj vadljati. In ravno njega
je zadelo, in vojak je zdaj prišel, da bi ga
koj seboj vzel.“

„Ko je dobri mladenič to slišal, obledi
ko mrlič in staremu očetu stoje solze v
očeh. Ali jaz rečem vojaku: Pustite tega,

102

mene vzemite! Jaz pa sem rad vojak! Ko
sem videl vašo čelado in sulico blisketati se
pri najnem ognju, se mi je srce smejalo.
Moj oče so bili tudi vojak, in so tudi imeli
čelado in sulico doma. Res, jaz naj grem za
svojega prijatla z vami! To je bilo vojaku
všeč. Posmeja se mi, in reče: Aha, kakoršni
stari, tako mladi! Si jak mladenič! Pojdi le
z menoj! Te imam raji ko- unega zelenca,
kateri se trese ko šiba."

„Mojemu redniku in njegovemu sinu se
uderejo solze po obrazu, toliko sta vesela.
Ah, je djal stari pastir, to bi bila pa vendar
prevelika ljubezen, da bi za druzega šel v
vojno! Jaz pa sem rekel: To ni nič več,
kakor kar sem dolžan. Še le veči hvalo sem
vam dolžan za to, kar ste nad menoj storili.
Kaj mi niste življenja oteli in me izredili?
Če v vojni tudi umrjem, in ža vašega sinu,
ki mi je drugi brat, življenje dam; bodi to
moja hvala za ljubezen, katero ste mi storili.
In pa saj se spodobi, da kristjani iz ljubezni
drugi za druzega življenje dajo, kakor je Kri¬
stus svoje življenje dal za nas vse.“

Stari mož mi je rekel jokaje: „Če je
taka, moj sin, pa pojdi! Bog ti je dal toliko
srce. Bog daj, da bi bil tudi junak kakor
David, ki ga je Bog od drobnice v vojsko
poklical, in da bi tudi pri vojski dober in
pobožen ostal kakor David! Morebiti da je
tvoja sreča, da pastirsko palico s sulico pre-
meniš; meni se celo vse tako zdi, da ti bo
to srečo prineslo, da ti bo Bog tvoje lepo
djanje povrnil. On bodi tvoj ščit, in naj te reši
iz vseh nevarnosti, v katere boš prišel. Mi je
dal še svoj blagoslov in šel sem z vojakom.“

103

„Dobri pastir je imel pač prav, njegove
besede so se spolnile. Da sem šel za svojega
prijatla v vojsko, to je bila moja največi
sreča, kakor je bila tudi sreča mojega brata,
da je šel za druzega v vojsko. Bog je naji
mlada vojaka semkaj napeljal, kjer sva se
brata spoznala in sva našla še očeta in mater.
Obilno nama je najno ljubezen povrnil. Njemu
bodi vsa čast in hvala!

Sedemnajsto poglavje.

Sužinja.

Teopista mati se je s solznimi očmi
proti nebesom ozrla in reče: „0 pač res,
usmiljenemu Bogu bodi čast in hvala, da je
vaju, preljuba moja sina, tako prečudno otel,
in doslej tako dobrotljivo za vaju skrbel!
Pa poslušajte zdaj še, kako je nebeški Oče
tudi mene otel in zame dobrotljivo skrbel,
kako je tudi nad* menoj svojo neskončno
ljubezen pokazal.“

„Še pomnim v živo," je zdaj začela,
„kako je tisti nečloveški zamorec tebe, ljubi
Evstahij, in moja draga sina iz barke na sa¬
motno pustoto porinil in mene s silo iz tvojih
rok iztrgal in na barki pridržal. Ko sem
se bila iz omedlevice zbudila in sem se spet
zavedila, se je nezdušni zamorec, kateremu so
bili denarji bog, in zlasti njegove nebesa,
pred me na kolena vrgel in me prosil odpu-
šenja, ako je s teboj in mojima sinoma pre¬
trdo ravnal, in je djal, da je to le iz ljubezni
do mene storil.“

104

„Kako ti more,“ je rekel, „tvoj mož še
pri srcu biti! On je cel berač, jaz pa sem
bogat. Imam dovolj zlata in srebra, biserov
in dragih kamnov; izberi si zase, kar koli
hočeš, in ti bom dal. V škrlat te bom ob¬
lačil in ti dal jesti in piti, kar koš koli hotla.
Deset črnih sužinj ti bo streglo, ti pa boš
kraljevala čez .moje srce. Ali si moreš kaj
bolj častitljivega misliti ? Podaj mi tedaj svojo
roko in privoli. Zavrnila, se ve, sem ga z
grdo in mu pokazala, da studim njegovo
ponudbo. Pa dva dni še mi je veliko priza¬
deval, mi je zdaj obetal, zdaj pretil, da bi se
vdala v njegovo voljo. Saj te vzamem, je
rekel; glej, kolika sreča se ti ponuja! Ne
vem, kako moreš tako neumna biti, da se je
braniš.“

,.Tretji dan zjutraj je spet pred me stopil,
in me je prijazno vprašal, kako da mi je, in
ali sem se že premislila. Pa v mojih solznih
očeh in v vsem mojem obrazu je bral, da mi
je še zmiraj zoprna njegova ponudba; tedaj
je rekel srdit: „Zdaj sem pa že sit tvojega
vednega jokanja in odrekovanja ; tudi ni treba,
da bi se ti prilizoval, ali te le s praznim pre-
tenjem strašik Do večera ti dam še odlog,
premisliti in pred tudi mojega obličja ne boš
videla. Ko bo pa solnce v zatonu, se nadjam
dobrega odgovora. Hudo me je pogledal v
svoji togoti, in je šel s strašnim pretenjem
v svojo stanico, ki jo je na barki posebej imel
in je vrata za seboj zalopnil, da se je vse
streslo. “

„Sem bila vesela in sem imela vsaj ta
dan mir pred njim. Sedla sem v kot barke,
se zavila v svojo pečo in bridko sem jokala,

105

ter k Bogu molila, da naj bi mi odvrnil
silno nevarnost. V tem je dan prešel. Solnce
se je nagnilo, njegovi žarki so v morje uto¬
nili ; pa grdega trinoga ni bilo. Videla sem
mornarje vse nepokojue in oparjene semtertje
hoditi in šepetajo in zmajujejo z ramami in
glavami. Nisem vedela, kaj bi to pomenilo,
vendar se mi je nekoliko upanja v srce za¬
svetilo. Kar zaslišim, da je lastnika barke
huda vročnica prijela in da mu je hudo. In
res solnca ni več videl vzhajati, še tisti večer
je umrl. Ta nagla smrt, sem si mislila je
očitna kazen njegovih hudobij in sem Boga
hvalila, da me je otel.“

„Mornarji so bili zgube svojega gospo¬
darja zelo žalostni in name jezni. Jaz, so
vpili, sem kriva njegove bolezni in smrti.
Se strenejo, imajo svet in me sklenejo prodati
v sužnost. Tako so djali, se bomo naj bolje
zmaščevali zavoljo smrti svojega gospodarja;
s skupljenimi denarji pa si bomo svojo žalost
nekoliko pregnali. Pa niso si upali me peljati
v primorsko mesto, kamor je bil njih rajnki
gospodar namenjen in od koder so bili oni
in njih gospodar; zavili so jo v drugo pri¬
morsko mesto, kjer se jim ni bilo treba bati
nobenega izpraševanja, od kod da imajo pra¬
vico me v sužnost prodati. 1 '

„Prisli smo v to mesto in mornarji me
koj na trg postavijo na prodaj. Cena je bila
precej velika. Nekdo, ki je s sužnji kupčeval,
me je vprašal, kaj pa znam vse delati, da bi
videl, ali sem toliko vredna ali ne. V svoji
mladosti sem se bila vsih ženskih del naučila,
ki so bile blagorodni Rimljanki potrebne. Vse
sem mu povedala, ker sem menila, da si

106

bom s tem svoj težki stan kaj polajšala.
Kupcu je bilo, kakor sem potlej zvedela, od
bogate hiše naročeno, da naj skusi sužinjo
dobiti, katera bi bila teh del dobro vajena,
Toraj je rekel: „Če je vse res, kakor govoriš,
si vredna tega denarja, ako mi pa lažeš, ti
bom kar vrat zavil. Ali še ostaneš pri svoji
besedi ? 11  Potrdila sem mu. Tedaj je lakomnim
mornarjem denarje na desko naštel, katere
so veselo pobrali in se vrnili na barko . 11

„Kupec me je peljal v majhen hram, je
ravnal še precej spoštljivo z menoj in me
ni pustil v ničemer pomanjkanja trpeti. Bil
je vesel, da je tako dobro kupčijo storil. Čez
nekaj dni je šla tropa težko obloženih velb¬
lodov od ondod; tudi jaz sem bila, kakor
drugo blago, na velbloda posajena in v to
mesto prinesena. Ko so velblodi obstali pred
hišo, kamor je bila vsa klada namenjena,
pride brž gospodar, prebere kupčevo pismo,
zmaja z glavo in se namrdne, ker sem se
mu predraga zdela. Tn res je kupec, kakor
sem potlej slišala, zame trikrat veči ceno po¬
stavil, kakor je bil on zame dal. Vendar po¬
kliče gospodar svojih slugov enega in reče:
„Pelji to sužinjo do gospe in reci, da naj jo
poskusi. Ako res zna, kar mi je pisano, bi se
dalo še vendar kaj obresti dobiti pri tej kup¬
čiji ; če pa ne, bom to draginjo koj z velblodi
nazaj poslal . 11

„Na to se je nevoljen spred mene
obrnil, in je šel drugo blago pregledava!.
Sluga pa me je peljal v brhko stanico.
Gospa je sedela na lepo oblečenem stolu in
pred njo na mizi je bilo vse polno dragih
biserov, izmed katerih je najlepše in najdebe-

107

lejše na zlate niti nabirala. Bila je priljudna
in krotka videti; pri vsem lisku okrog nje
je bila po domače oblečena in vsa ponižna
in pohlevna. Ko me je ugledala, se je zelo
začudila, me je pregledovala z milim očesom
in prijazno popraševala. Koj po prvih be¬
sedah sem dobila nekako zaupanje do nje in
sem brez pomišljevanja odgovorila na njene
vprašanja in vse odkritosrčno povedala. Pa
preden sem izgovorila, je vstala, z razpetima
rokama k meni planila, me objela, kuševala in
ljubo sestro imenovala. S prvega sem se gro¬
zno ustrašila, kmalo pa se je ta strah v veselje
spremenil. Bila je kristjanka, toda zoper voljo
svojega moža, in ko je iz mojega govorjenja
spoznala, da sem tudi jaz kristjanka, me je
sestro imenovala. „0, že dolgo,“ je rekla „sem
k Gospodu molila, da naj mi pošlje kršansko
prijatlico, ki jo potrebujem v svojem stann?
Zdaj tedaj je uslišal mojo molitev, bodi mu
čast in hvala

„Rekla mi je usesti se zraven nje na
stol, in me je prosila, da naj ji bolj natanko
povem, kako se je z menoj godilo. Vse sem
povedala in pazno in s solzami v očeh je
povest poslušala. Neizrečeno jo je veselilo
slišati, kako prečudno je Bog tebe, ljubi Ev-
staliij ! in pa mene h krščanski veri poklical.
,,Mojim ljubim starišem in meni,“ je rekla
„je bil sveti evangelij že pred več leti ozna-
novan, in oče, mati in jaz smo bili vsi en
dan krščeni. Ker so moji stariši s škrlatom
kupčevali, so mi dali ime Lidija, v spomin
tiste Lidije, ki jo je sveti Pavel h krščanski
veri pripravil, in je bila tudi škrlatarica.
Bilo ja takrat že skoraj eno leto, kar sem se

108

bila omožila, in kar so bili moji stariši meni
in mojemu možu to le hišo z nekaj blagom
prepustili. Moj mož pa je bil takrat daleč od
doma po kupčiji, ko smo bili krščeni. Ko je
domu prišel in zvedel, da smo kristjani, se
je zelo ustrašil. „Ali ne veste,“ je rekel, „kako
strašno kristjane povsod preganjajo? Videl
sem po svetu jih neusmiljeno moriti. Tedaj
smo tudi mi v nevarnosti priti ob vse svoje
premoženje in pa še celo ob življenje/' Vendar
nam je pa obetal, da se bo tudi on dal
krstiti, kedar bo to brez nevarnosti mogel
storiti."

„Kmalo potem so moj oče umrli. Moj
mož je dobil zdaj vse blago v roke, in toraj se
je vedno izgovarjal, da ima s kupčijo preveč
opraviti, in ne utegne misliti v krščansko
vero. Oh, le to mu je bilo v čisli, kako bi si
za ta svet zakladov nabral, za nebeški zaklad
pa mu ni bilo mar! Ko so jeli tudi tu v tem
mestu kristjane preganjati, in grozovito te-
zati in moriti, je bil v svojem strahu ves
omoten. Le ime Kristus naj sve z materjo
izrekle, se je že po vsili udih tresel. Trdo
nam je prepovedal hoditi k Božji službi, ki
jo imajo kristjani še semtertje skrivaj ; še
tega ni pripustil, da bi bile kake kristjane v
mestu obiskale, ali da bi bili oni k nama
hodili. Mojo mater in mene je to kaj pa da
zelo bolelo ; bridko sve velikrat na tihem jo¬
kale. Pred tremi mesci je Gospod Bog tudi
mojo mater k sebi poklical, in zdaj sem bila
sama, odločena od vseh krščanskih prijatlic,
v prebridki žalosti. In tedaj lahko veš," je
rekla, — in solze so se ji po licih udrle, —
..kako sem vesela, da dobim v tebi krščansko

109

sestro! Pred svetom sicer in pred mojim
možem moraš ti biti moja snžinja, in jaz
tvoja gospa; ko bomo pa same, si bova
sestri. “

,,Pokazala mi je svoje otročiče, dve lju-
beznjivi deklici in majhnega dečka in je rekla:
„Te moje otročiče mi boš pomagala za nebesa
zrediti. Oni so mi ljubši ko biseri tam le
na mizi, ljubši ko vsi zakladi mojega moža.“

„Potem je Lidija z menoj govorila od
umetnosti,, zavoljo katerih me je njen mož
kupil. Njeno posebno delo zraven gospodinj¬
stva je bilo škrlat in tančico za prodaj pri¬
pravljati; tudi je sužinjam, ki so pisano sukno
in platno tkale, ali zlato vanje vdevale, očrte
in obrise dajala, in pridno pregledovala ali
vse prav delajo. Šla je po več obrisov in mi
je dala na zbiro, po .katerem obrisu hočem
delati. Izbrala sem si enega, kateri mi je bil
najbolj všeč, pa je bil tudi najtežji. Škrlat
je bil mnogo terno z zlatom opisovati. Oh, bi
ne bila nikoli vrjela, da bom z delom, katero
sem nekdaj za kratek čas imela, še vsakdanji
kruh mogla služiti! Pač je prav, sem si takrat
mislila, da se človek v mladosti česa nauči !
Ko je čez nekaj časa gospodar prišel gledat,
kako kaj delam, je bil z mojim delom in
zlasti z mojo urnostjo prav zadovoljen in me
je pohvalil. ,.No, no!“ je rekel, „denar, ki sem
ga zate dal, ni zavržen. “

„Odslej pa sem mogla od jutra do trde
noči neprenehoma delati in od bliščečega
škrlata in zlata so me jele oči boleti. Lidija
je svojega moža večkrat prosila, da bi mi
dal vsak dan vsaj kakošno uro počitka, pa
zastonj. Enega dne pa me je vzela seboj na

110

vrt. Nekaj zelij je na njem prav slabo rastlo.
Rekla sem ji, kako bi ji bilo treba postreči
in kako bi se lahko ves vrt olepšal in to
še z dobičkom. Lidija je to koj svojemu možu
povedala in ga je napravila, da je vrt v mojo
skrb izročil. „Naj bo no,“ je rekel, „čas, ki
ga bo v to obrnila, vsaj ne bo popolnoma
izgubljen, nama bo morebiti še prav zadel . 11
Podstopila sem se vrta, stregla sem revnim
zeljšem in kmalo so se opomogle in lepo rastle.
Tudi sem marsikaj na vrtu prenaredila in
vsirn, ki so prišli na vrt, je to dopadlo.
„Kar očem dobro dč,“ je rekel gospodar, „in
veliko ne velja, je zmiraj najbolje. Teopista
naj ima le še v prihodnje vrt v oskrbi . 11
Tisti dve uri, ko sem bila potem vsak dan
z Lidijo na vrtu, ste bile moj počitek . 11

„Gospodar je kmalo spoznal, da sem
kristjanka. Pa mi tega ni dal nikakor na
znanje, samo je včasi rekel: „Kristjani so naj
zvestejši, volnejši in pridnejši sužnji; pa za
kupca so vendar le nevarna reč. Če jih vržejo
med zveri, ati jih sežgejo, kdo mu povrne
denar, ki ga je zanje dal ?“  Lidija je pa
vendar zmeraj upala, da bo še krščansko
vero sprejel. „Oh,“ je večkrat rekla, „potlej bi
bil najin zakon še le popolnoma srečen, potlej
bi bilo v naši hiši, ko v nebesih . 11

„Enkrat je Lidija hudo zbolela, vsi v
hiši smo mislili, da bo umrla. Tedaj je svo¬
jega moža prosila, da naj k njeni postelji
pride. Neizrečeno težko ga je to stalo; ko
pred posvetni ljudje, se je smrti grozno bal.
Vendar je prišel in ves prestrašen stopi pred
njeno posteljo. Videti, da je vedrega obraza
in vesela, se je zelo zavzel. Mu ni šlo nikakor

111

v misel, kako da je smrti vesela in je rekel,
da se mu to prav čudno zdi. Ona pa je rekla :
„Ljubi moj! zato sem smrti vesela, ker sem
kristjana. Oh, jaz pa želim, da bi bil tudi ti
kristjan! Glej, vse blago, ki ga imava na tem
svetu, moram zdaj zapustiti, in tudi ti ga
boš kedaj, morebiti kmalo mogel zapustiti.
Pa vem dobro, da me na unem svetu bolji
zakladi čakajo; o, da bi le še ti v Kristusa
veroval in se spreobrnil! Prosim te, ljubi
moj, stori to!“

„In še nekaj te prosim, je rekla in po¬
kazala svoje otročiče, ki so ob njeni postelji
jokali in zdihovali. Te najne otročiče sem do-
zdaj krščansko vero učila. Ta vera vem, je
najdražji dar, ki jim ga moram zapustiti. Ob,
nikar jim ga ne jemlji! Teopista je kristjanka
kakor jaz. Ona je bila druga mati mojim
otročičem in bo tudi v prihodnje. Pusti jih,
ko jaz umrjem, v njenih zvestih rokah. Pre¬
dragi moj, obljubi mi to in bom veselo
umrla!“ Njeno vedro obličje, njen mir in
pokoj, njena ljubezniva skrb za otroke moža
zelo ganejo. Obljubil je njeno zadnjo prošnjo
spolniti in v joku je šel od nje. Lidija je
potlej ozdravela. Pa njenih besed mož ni po¬
zabil. Zdaj je krščanstvo raji trpel; večkrat
je zvesto poslušal, ko s ve z Lidijo o krščan¬
skih resnicah govorile. In ko je preganjanje
kristjanov po cesarjevem povelju nehalo v
našem mestu, je Lidijo celo pripustil k Božji
službi kristjanov hoditi in jaz sem jo smela
spremljati, kar je naji neizrečeno veselilo."

„Kar je preganjanje kristjanov minulo,
se je v našem mestu veliko reči spreobr¬
nilo. Veliko mož in žen, tudi ljudje imenit-

112

nega stanu, so zdaj krščansko vero očitno
pričali; še več jih je jelo h krščanskemu
uku hoditi in so tudi sprejeli krščansko vero.
Njih spreobrnjenje tudi ni bilo brez sadu,
prineslo je temu mestu velike dobrote. Tako,
postavim, so zdaj z ubogimi, zatiranimi suž-
njimi, naj so bili kristjani ali ne, veliko usmi-
Ijeniši ravnali. Nekteri kupci in premožni go¬
spodarji so dali svojim krščanskim sužnim
svobodnost. Pa našega gospodarja, dasiravno
se je Lidija veliko prizadjala, ni bilo mogoče
sprositi, da bi bil vsaj meni dal svobodo.

Večkrat je sicer to obljubil, pa je le zmiraj
od dne do dne odlašal. Še celo toliko se ni
dal sprositi, da bi bila smela sužinje oblačilo
sleči in se nositi ko svobodna. Menda se boji,
da bi mu ne ubegnila, ko bi ne bila ko su-
žinja oblečena. Tudi se še ni dal krstiti.

Zmiraj ima pred še kako posebno opravilo
opraviti in preden je to opravljeno, se vidi

že spet v kako drugo še potrebniši opravilo

zahomotanega. Tako težko je lakomnemu
bogatinu priti v nebeško kraljestvo. Pa kakor
sem koli marsikaj hudega pretrpela od la¬
komnega in skopega moža, sem pa v družbi
blage Lidije vendar tudi veliko veselja vžila.
Bila sem pri nji le na videz uboga sužinja, v
resnici pa mi je bilo dobro, in sem se marsi¬
kdaj v Bogu veselila. 1 '

Ko je bila Teepista svoje zgodbe dopo¬
vedala, je začel tudi Evstahij pripovedovati,
kar se mu je bolj posebnega prigodilo in reče:
„Najne prigodbe, ljuba Teopista! in prigodbe
najnih sinov so delo Božje previdnosti, čudo
Božjega usmiljenja."

113

„Kako svitla so mi zdaj vsa pota, po
katerih nas je Bog vodil in katere so mi bile
pred tolikanj temne! Tam v puščavi, postavim,
sem se tolažil s tem, da, kdor v Boga zaupa,
se mu odprtega levovega žrela ni treba bati;
in ste mi vendar koj takrat zveri moja sinova
vzele! Tega takrat nisem razumel. Pa ali ni
Bog mene pred levovem žrelom ubranil, in
kar je še več, ali ni mojih otročičev iz žrela
ljutih zveri prečudno otel? In ali ni imel
Bog v tem, da mi ji je pustil odvzeti, in v
vsem, kar je z nami storil, naj modrejših in
ljubeznjivejših namenov? Oh, ko bi bila midva,
ljuba Teopista, svoje premoženje zmiraj v po-
koji posedla in v stari zvezi s svetom ostala,
ko bi bila kakor prej zmiraj imenitne gostije
imela in le v kratkočasnih družbah veselja
iskala, kako lahko bi bila spet v svoje po¬
prejšnje grelu zašla in bi druzega ne imela
od resničnih kristjanov, ko prazno ime! Tudi
za otroke je v veliki hiši, kjer se vse po
velikem godi, velika nevarnost, in gotovo bi
svojih sinov ne bila mogla tako dobro izre-
diti, kakor sva želela. Ali Bog je vse drugače
in bolje obrnil. Nama je odvzel najno pre¬
moženje, najne imenitne prijatle, cesarjevo
ljubezen, naji je ločil druzega od druzega in
od najnih otročičev in obložil s trpljenjem.
Jaz sem kot priden kmet za plug držal in
skušnja me je učila, s kakim trudom si mora
kmet svoj kruh pridobiti. V samoti, daleč od
svetovnega šuma sem se učil Boga in sebe
še le prav spoznavati; Jezusov sveti nauk
se je bolj in bolj mojega srca prijemal. Ti,
ljuba Teopista! ki te je svet nekdaj tolikanj
čislal, si mogla uboga sužinja biti; pa take

8

114

nadloge so ogenj, ki nas očiste od madežev
skrivnega napuha. In tudi najna sina sta
prišla k ljudem, pri katerih sta se naučila
moliti in delati, in sta bila obvarovana vsih
nevarnost spačenega sveta.“

„Pa ne le nam, ampak tudi drugim je
iz našega trpljenja sreča in blagost izvirala.
Meni je Bog dal kmete v tisti dolini v dobro,
Bogu prijetno ljudstvo spreobrniti. Ti Teo-
pista, si v hišo, kjer si živela, Božji blagoslov
prinesla. Najna sina sta se svojim dobrot¬
nikom hvaležna skazala, ko sta dobrovoljna
v vojake šla; zdrava in utrjena na kmetih
sta cesarstvu v vojski k zmagi pomagala.
In memo vsega druzega smo se po tolikem
trpljenju vsi spet srečno sešli; največi blagost
in veselje pa nas čaka še le v nebesih.“

,.Tako ima tisti svetli križ, ki sem ga
takrat v gojzdu videl, pa le spet pomen za
nas. Najpoprej sicer je pomenil, da je križ,
ki je bil pred nepošten in znamenje prekletstva,
zdaj po trpljenju in smrti Jezusa Kristusa
pa znamenje njegovega veličanstva in naše
blagosti. Ali tisti svetli križ je tudi še to
pomenil, da morajo tudi križi, ki jih mi na-se
vzamemo in z voljo nosimo, nam biti v čast
in blagost. Vsak križ, ki nas zdaj teži, delaj
nam tudi še toliko sramote in bolečin, nam
bo nekdaj v čast, in nas bo ravno tako s
častitljivo svetlobo obdal, kakor je mene tisti
nebeški križ v gojzdu obdal . 11

Žena in sina so mu to potrdili, so bili
veseli preteklega trpljenja, so hvalili Boga,
kateri človeka po temi k luči, po križih k
sreči, po žalosti k veselju pelje. '

115

Med tem se je noč storila. Luna sije
prijazno na nebu. Vse je tiho, le bližnji potok,
ki lune luč v njem miglja, šumi kratkočasno.
Lepo diše cvetlice iz blišnjih vrtov, ko drage
dišave puhti njih duh nakviško; pa še lepše
kipe občutijeji hvale in češčenja iz teh blagih
src proti nebesom.

Zdaj se je Evstahij vzdignil in reče:
„Noč se je naredila, služba moja me kliče,
da grem in dam vojakom za jutranji dan
svoja povelja. Vi dva, ljuba sina! spremita
mater zdaj nazaj na njen dom; utegnil hi
kdo v nepokoj priti, ko bi je ne bilo. Jutri
zjutraj, ljuba Teopista! te bom tam obiskal,
te od kupca iz sužnosti odkupil in zahvalil
tvojo dobrotljivo prijateljico Lidijo. 11

Osemnajsto poglavje.

Krščanski pogovori pri jedi.

Drugo jutro sta vojvoda Evstahija, ko
je vstal, njegova sina že pred njegovo stanico
čakala in ga pozdravita s prisrčno otročjo
častjo. Gre ž njima k Teopisti. Ko je v hišo
stopil, se mu reče, da Teopista in Lidija še
ne moreta koj obiskovalcev sprejeti, gospodar
pa je šel že pred dnevom z doma po svoji
kupčiji. Evstahij gre tedaj s sinoma malo na
vrt; rosa se je še v jutranjem solncu lepo sve¬
tila in utrinjala. Po vrtu sem ter tja hodijo in
se prijazno pogovarjajo, kar prideta dve ženski
ne vrt. Ena, visoke postave, je oblečena v
belo tančico, ki je lepo v gibe nabrana do
tal. Njena peča na glavi je polna zlatega

8 *

116

cvetja. Tako zagrinjalo kakor pajčevina za¬
kriva njeno cvetoče obličje. Bila je Teopista.
Evstahij se je zavzel nad njeno lepoto. Si¬
noči, ko jo je prvič spet videl, je bila bleda
ko mrlič; nič lepega ni bilo v njenem ob¬
ličju. Težka dela namreč, ki jih je imela po¬
sebno pred ta dan pri gostovini, obilne solze,
ki jih je točila pri vojvodovem prihodu, omed¬
levica, ki je pri spoznanju svojih sinov vanjo
padla, strah in veselje, ki ga je spet ob ne-
previdenem ugledu svojega moža občutila,
vse to jo je bilo zelo zdelalo. Zdaj se je od¬
dahnila od truda in nepokoja včerajšnjega
dne. Veselje jo je v lica zapeklo, ljubeznjivo
se svetijo njene oči. Mlada ko na dan po¬
roke je bila videti.

Una ženska pa, ki je oblečena, kakor
da bi bila Teopistina dekla, je bila Lidija.
Spodobi se, je Lidija mislila, da svojo prija¬
teljico po njenem stanu preoblečem. Ravno je
bila obleka za imenitno gospo dodelana. Teo¬
pista pač ni mislila, kedar jo je gospodar
trdo k delu priganjal, da to obleko sama
sebi dela. Lidija ji' je to obleko podarila, jo
je ž njo prav posilila in ji rekla, da je za
ženo rimskega vojvoda še le preslaba. Dobro
se ji je prijela. In gospodarju je vest hudo
očitala, da je ženo mogočnega vojvoda tako
silno k delu priganjal ; z veseljem ji je svo¬
bodo podelil, in pa še drazih darov ji je
ponudil.

Evstahij in njegova sina pozdravijo Teo-
pisto in dobrotljivo Lidijo prisrčno zahvalijo.
Potlej se sprehajajo vsi skupaj po vrtu, se
pogovarjajo od prečudnih naredeb Božjih in
hvalijo Božjo sveto previdnost. Na to prosi

117

Lidija, da bi vojvoda in stotnika s Teopisto
pri nji na vrtu zajtrkovali. Vsedejo se za
marmorjevo mizo, na kateri je bilo mnogo
jedi in jerbasčeki nabranega sadja. Brajda z
velikim gostim perjem se je nad mizo raz¬
penjala in je delala prijetno senco, in okrog
nje so bile gredice z lepo dišečimi vrtnicami
in cvetlicami in drevesa polne medičnega
sadja.

Pri jedi je Evstabij vrt močno hvalil
„Lepi vrt,“ je rekel, in se v Teopisto ozrl,
„ne dela le časti pridni vrtnarici, on je tudi
zgledališče Božjega veličanstva. Ono sadje le,
ki je namenjeno nas hladiti in poživiti, kako
prijetno je tudi našim očem! In kako lepo
vonjajo te-le cvetlice! Kakšno prečudno moč
vendar je stvarnik dal v grčaste drevesa in
v slabe koreninice, da poganja tako lepo
sadje, tako prijeten duh iz njih! V resnici,
vrt je čisto zrcalo modrosti in dobrotljivosti
Božje.“

„Pač res! -1  reče Teopista. „Ta vrt le,
ki sem ga obdelovala, mi je bil tudi zmiraj
ko bukve, ki mi jih je stvarnik odprl pred
mojimi očmi in Jezus Kristus razlagal. Ko
sem pogledala limbarje, mi je bilo, ravno
kakor da bi mi jih naš Zveličar s prstom
kazal in me opominjal, da naj zaupam v ne¬
beškega Očeta, kateri jih tako lepo oblači, toraj
za ljudi, svoje otroke, gotovo še bolje skrbi..
Ono drevesce le, ki je tolikanj bogat lepega
sadja, mi pravi, da naj bom tudi jaz bogata
dobrih del. Ta vinska trta le, katera po vseh
mladikah, ki se je drže, sok in življenje raz¬
liva, da obrode veliko dobrega grozdja, mi je
ljubeznjiva podoba, da, le če ostanem s Kri-

118

stusom natanko združena, bogat sad zamo-
rem obroditi. Najslabje zelje, meta, kopir in
kumin, ki je nekdaj veliko Izraelcev od njih
desetino dajalo, me opominjajo Jezusovega
uka, da bodemo, se ve, tudi v malem zvesti,
pri tem pa, kar je poglavitnega v postavi
pravice, usmiljenja in vere, nikoli ne opu¬
ščajmo. Tudi zeliša, katere sem zoper mojo
voljo vidila rasti in sem jih s korenino izru¬
vala, so me opominjale Jezusovega uka:
Vsako zeliše, ki je ni moj nebeški Oče vsadil,
bo izruvano. Iz tega sem se učila, da, kar
brez Boga in njegove pomoči začnemo, ne
more obstati. Tudi žilo najmanjši vseh semen,
gorušično zrnice, ki sem ga v zemljo vsijala
in je sčasoma zrastlo ko drevo, me je učilo
in k dobremu spodbadalo. Nad njim sem vi¬
dila, kako se Božje kraljestvo, kraljestvo res¬
nice in kreposti, v človeku sicer pri malem
začne, pa mora vedno rasti, da do vrha
doraste.“

Tedaj je Teopist rekel: „Ljuba mati!
kakor je bil vam vaš vrt po Jezusovih pre¬
lepih prilikah v poduk, tako je bilo meni
moje pastirstvo v poduk, ko sem še tam po
samotnih planinah drobnico pasel. Tam ni
bilo druzega videti, ko pastir in drobnica in
časi kakšen volk. Tam ni bilo druzega slišati,
kakor da se je ovca zgubila, ali da je v jamo
padla, ali da smo izmed ovec o svojem času
kozle za klanje odbirali. Pa ravno od tega je
Kristus tolikanj lepe prilike jemal, da se mi je
moj nizki poklic v njih nekako častit dozdevali

„Kar se da od Jezusove presrčne lju¬
bezni in zaupljivosti do njega koli podučlji-
vega reči, nam stavi pred oči prelepa prilika

119

od dobrega pastirja, od njegovih ovac in od
volka. Moj vsakdanji poklic me je vsak dan
učil: Dober pastir pozna vse svoje ovce, jih
kliče vse po imenu, hodi pred njimi, jih vodi
s krotko šibo na zeleno pašo in čisto vodo;
tako nas vodi naš nebeški dobri pastir in
skrbi za nas, da nič potrebnega ne pogre¬
šamo. Vsak dan sem videl in se učil : Kakor
ovce svojega pastirja poznajo, njegov glas
slušajo in za njim teko, ptujca pa ne poslu - 1
šajo in tudi za njim ne gredo, ampak še od
njega beže, ravno tako naj bi tudi mi do¬
brega pastirja naših duš poznali, ga slušali
in za njim hodili: zapeljivih besed ptujcev
pa nikar ne poslušajmo . 41

»Kadar sem videl volka priti, da bi
se ovac lotil in jih podavil in sem se sam svo¬
jega življenja vanal, da bi ovce ohranil; kako
jasne so mi bile takrat Jezusove prelepe be¬
sede : „Jaz sem dobri pastir, svoje življenje
dam za svoje ovce, nihče mi jih ne bo iz
mojih rok vzel ! 44  Oh, sem potlej večrat rekel,
kdo bi njega ne ljubil, kdo vanj ne zaupal!
Brez njega bi bili ljudje, ko čeda brez pa¬
stirja . 44

»Jezusova prilika od zgubljene ovčice je
nekako prav iz pastirstva vzeta. Večkrat se
mi je kaka ovca med drobnico zgubila in
sem jo iskal po hribih in dolinah, in jo nisem
prej jenjal iskati, da sem jo našel. In kakšno
veselje sem imel, kadar sem jo zagledal! Na
svoje rame sem jo zadel in nazaj nesel, in
poklical sem prijatelje in sosede in jim rekel:
»Veselite se z menoj, ker sem svojo zgubljeno
ovco našel ! 44  — prav tako, kakor je Jezus
popisal vse to. Tedaj so mi prav v srce

120

segle Jezusove besede: „Tako bo v nebesih
med angelji Božjimi veselje nad grešnikom,
kateri se spokori. Oh, kakšna ljubezen, sem
si mislil, kakšno neizrečeno usmiljenje! Ni
dosti, da se spokorni grešnik sprejme, tudi
veselje med angelji Božjimi je nad njim. To
me je tako zginilo, da bi bil na ves glas
klical za vsakim grešnikom: „1 kaj bi ti ne
hotel biti najdena ovca na ramah dobrega
pastirja!“

„Kadar je kaka ovca v jamo padla in
sem jo poln usmiljenja iz jame izvlekel, so mi
na misel prišle Jezusove besede : „Kdo izmed
vas je, ako ima edino ovco in mu v jamo
pade, da bi se je tudi v soboto ne podstopil
in je ne izvlekel? In kaj ni človek veliko bolji
ko ovca? Kolikanj bolj tedaj, sem si potlej
mislil, se morem človeka usmiliti in mu po¬
magati, ko ga vidim v nadlogi? Veliko za¬
upanje tudi v usmiljenje Božje tu v Jezusovo
ljubezen do nas se je v mojem srcu obu¬
dilo in sem sklenil, nikoli v nobeni stiski ne
obupati. Saj sta vendar nebeški Oče in njegov
preljubi Sin do nas še veliko bolj usmiljena,
ko jaz do ovac !“

„ Groza pa me je obšla vselej, kedar je
bilo treba ločiti kozle od ovac ; ko so bili
kozli gnani v mesnico, ovce pa so še ostale
in so se pri miru pasle po prijetni tratini.
Takrat sem mislil v tisti strašni dan, ko bo
prišel Sin človekov v svojem veličastvu in
bo hudobne od pravičnih ločil, kakor pastir
kozle od ovac, in ko pojdejo potlej hudobni v
večno trpljenje, pravični pa v večno veselje. 4 '

Teopist je sklenil s temi besedami: „Go-
voril sem morebiti od preveč znanih reči. Pa

121

vse so iz mojega pastirstva, in to najbolje
pomnim. Tako je Jezus tudi priprostim pa¬
stirjem v samotni puščavi bukve odprl, polne
lepih prilik in podob, katere nam ljubeznjivo
v misel dajo, kar nam je v našo blagost.

„Moje bukve pa,“ reče Agapit, „so bile
polje, katero sem s potom v obrazu obdeloval,
ko sem še kmet bil. Naj tudi jaz kaj povem,
kar mi je moj kmetiški stan posebno prijeten
delalo. “

„Ko sem njivo za setev pripravljal, osat
in robidje iz nje trebil, kamenje ž nje sprav¬
ljal, jo ljudem in živini zagrajal, ptice ž nje
gonil, sem si mislil, kako da mi je treba
svoje srce pripraviti, da bo seme Božje be¬
sede dobro zemljo v njem našlo. Pri tem
sem spoznal, da, kdor posvetnim zmotnjavam
duri odpre v svoje srce, kogar srce je enako
skali, ki je pokrita s plitvo prstjo, kdor v
svojem srcu trnje časnih skrbi in mesenih
slast gnati pusti; pri njem seme Božje besede
ne more sadu obroditi. Ko sem po tem lepo
pšenico na svoji njivi z veseljem ogledoval,
pa z žalostjo tudi ljuliko med njo ugledal,
katera se ni dala poruvati, da bi se pšenica
ne pokvarila, sem spoznal, zakaj ima Bog z
grešniki toliko potrpljenje, in da zasluženi
kazni le vendar ne bodo odšli. Ko je na
zadnje žetev prišla, in smo ženjci ves'eli polno
snopje nabirali, ljuljko in osat pa požigali,
sem mislil v tisti veliki žetvini dan, ko bodo
angelji Božji prišli žet, in krivičnike in po-
hujšljivce v ogenj pometali, pravični pa se
bodo v kraljestvu svojega Očeta svetili ko
solnce.“

122

,.Tudi orodje, katero ima kmet, mi je
bilo podučljivo. Kedar sem za plug prijel,
dobro vedoč, da je treba pridno delati, ne pa
nemarno ozirati se, ako hočem kaj opraviti,
sem si mislil, da tudi v Božjih rečeh nemar¬
nost nič ne velja in da le dobrovoljen de¬
lavec v dobrem raste. Kedar sem v rešetu
žito plel in čistil in dobro pretresoval, da
sem dobro zrno od plev in druge sodrge
ločil, so mi vselej v misel prišle Jezusove be¬
sede, da je skušnjava za nas nekako planje,
in nam je dobro treba moliti, da naša vera
ne omaga in da skušnjavo srečno prebijemo.
Kedar sem žito meril, sem mislil v besede:
„S kakoršno mero merite, s tako se vam bo
odmerjalo.“ Kedar sem v mlin prišel, kjer
imajo posvetneži velikokrat dosti grdih ma-
ren, me je mlinski kamen opomnil besed:
„ Gorje človeku, po katerem pohujšanje pride;
bolje bi mu bilo, da bi se mu mlinski
kamen na vrat obesil in se potopil v globo¬
čino morja!“

„Najprijetniši in najljubši prilika pa mi
je bila prilika od pšeničnega zrna, ki se v
zemljo useje in spet lepa bilka iz njega zraste.
To opomni kmeta, ki zrna v brazdo useva,
da bo prej ali pozneje on sam globokeji brazdo,
v grob, usijan, nekdaj pa spet od smrti vstal
v novo življenje . 11

„Tako je Kristus kmetu zelo polajšal
pri svojih časnih opravilih misliti v večne
reči. Jezusovi uki imajo res nekaj visocega v
sebi; pa so vendar tako po domače in umevno
povedani, da že samo to dovolj pričuje, da
so Božji nauki . 11

123

Devetnajsto poglavje.

Krščanska gospodinja.

„Lidija, dobra gospodinja, je doslej mol¬
čala ; zdaj poprime besedo in reče: „Res je,
jaz sem se večkrat čudila, kako da je Kri¬
stus svoje visoke nauke tako po domače in
umevno v prilikah vsakdanjega življenja ozna-
noval, da jih je vsaki dekli mogoče umeti.
To mi je pri hišnih opravilih pač velikokrat
v misel prišlo. Prižiganje luči, pomivanje po¬
sode, krpanje oblačila mu niso bile tako
slabe opravila, da bi od njih ne bil vzel
prilik, po katerih bi tudi otroci njegov uk
umeli.“

„Moj ranjki oče so, predenj so bili še
krščeni, goreče želeli poduka v tistih resnicah,
ki jih je človeku posebno treba vedeti. Toraj
so se seznanili z učenim možem, ki so mu

modrijan rekli. Učeni' mož je večkrat pri nas
obedoval in je veliko govoril od začetka sveta,
od kreposti in neuiffljivosti, pa govoril je

v tako visocih izrekih, da sem ga prav malo

umela, in zdaj besedice več ne vem. Kako
umevne pa so prilike od domačih reči, v
katere je Jezus zaklad svoje Božje modrosti
shranil in kako lahko jih je v spominu ohra¬
niti ! Stokrat na dan se mi ponudijo v misel."

„Kedar luč prižgem in jo, se ve, na

svečnik denem, ne pod mernik, mi pride v
misel, da naj sveti ljudem naša luč, da vidijo
naša dobra dela in hvalijo očeta, ki je v ne¬
besih. Kedar dekle sklede, kozarce ali drugo

124

posodo prav čisto pomivajo, se spomnim, da
mora vse, kar se v skledah -in kozarcih na
mizo postavi, tud-i po pravici pridobljeno biti,
da je čisto. Kedar mi je treba obnošeno
obleko zakrpati, ne delam zaplate iz novega
suknja nanje. To bi se reklo novo suknjo
potratiti, nova krpa na stari obleki bi se
tudi nič ne prilegla, ampak le vidila bi se
že od daleč. In tedaj mi pride vselej na
misel Jezusova prilika, ki pravi, da naša pra¬
vičnost ne sme biti ko slaba obleka polna
zaplat, ampak čisto nova obleka, narejena le
iz enega kosa.“

„Celo pri vdevanji šivanke se učim:
„Kakor velblod ali kamela ne more iti skozi
šivankino uho, tako tudi lakomni bogatin ne
more v nebeško kraljestvo. 1 ' In takrat, ko
je zelo otovorjen velblod pred hišo prišel,
se mi je še posebno tehtna dozdevala. Oh,
uboga žival! sem djaia velikokrat, vse bo¬
gastvo, ki ga nosi, jo le teži, in ji celo nič
ne pomaga. Ti živali je enak zgoltni bogatin,
kateri si z velikim trudom zaklade na kup
spravlja in jih ne vživa. Kakor je z velbloda
pred vratmi treba tovori; zložiti, predenj more
v hlev iti, tako mora tudi tak bogatin svoje ne¬
izmerne skrbi po denarjih in svoje hrepenenje
po časnem blagu odložiti, ako hoče iti skozi
tiste ozke duri, ki peljejo v večno življenje . 11

„Kedar grem na dvorišče kokošam po-
tresat, mi je koklja, ki piščeta pod svoje pe¬
nite spravlja, podoba ljubezni Jezusa Kristusa
do nas, kateri nas hoče vse okrog sebe zbrati
in v svojo brambo vzeti; golobič mi je po¬
doba nedolžnosti in priprostosti; celo vrabec,
ki pride med kokoši zrn pobirat in ga ne-

125

beški Oče ne pozabi, mi oznanjuje, da ta Oče
še veliko bolj zame skrbi.“

„Ravno tako najdem v kuhinji dovolj
premišljevati. Ogenj, ki na ognjišči gori, voda
ki mora v kuhinji zmiraj pri rokah biti, sol,
ki se ne more pogrešiti, so zgolj reči, od
katerih je Jezus tolikanj tehtne prilike jemal.
Vse praviti bi bilo preveč; pa nekaj bolj na¬
vadnih moram vendar še povedati. Ko moje
dekle drože v testo mesijo, da kruh vzhaja
in je lepo rahel, vidim prav očitno, kako
mora Jezusov nauk vse naše djanje in ne¬
hanje prešiniti in prevzeti, da je dohro. Ko
so bile časi za kake gosti zelo velike pri¬
prave in je veliko rok jedi pripravljalo, mi je
bilo vselej, kakor da bi mi Jezus govoril:
Ne trudite se vendar tolikanj za jed, ki
mine; prizadevajte si raji za jed, ki je za
večno življenje, ki vam jo Sin človekov daje.
Ko v kuhinji tudi le jajce ubijem, se spomnim
Jezusovih besed; Oče ne da svojemu otroku
škorpijona, ko ga jajce prosi; kolikanj bolj
jim bo dal nebeški Oče, kateri ga prosijo,
dobrih darov, svojega duha !“

„V moje veliko veselje je Jezus nekatere
lepe prilike tudi od opravil vzel, ki jih kupci
imajo. Kedar kupec, kateri z biseri kupčuje,
kak posebno lep biser dobi, proda, če je
treba, veliko druzega blaga, da le tisti biser
kupi. Tako se moramo tudi mi, če je treba,
radi vsega časnega blaga znebiti, da dosežemo
prelepi nebeški biser, večno blagost. Preisko¬
vanje dobička in zgube, katero kupcu veliko¬
krat glavo beli, me opomni Jezusovih hesed :
Kaj pomaga človeku, ako ves svet dobi, pa
svojo dušo pogubi? Likat me opomni, da z

126

vsemi svojimi skrbmi šp  pedi k svojemu
telesu ali tudi svojemu življenju ne moremo
pridjati, in da bi toraj bolje ravnali, ko bi
svoje misli in skrbi na kaj boljega in bolje
obračali. Navada v kup še kaj malega po
vrhu pridati, ali povrhovina me opomni
Jezusovih besed: ,,Iščite najpoprej Božjega

kraljestva in njegove pravice, vse drugo vam
bo privrženo.“

„Tudi mušica tukaj na mizi le, ki je
padla v mleko, me opomni Jezusovega uka:
Gorje jim, kateri mušice precejajo, velblode
pa požirajo; kateri se majhnih grehov varjejo,
velike hudobije pa počenjajo ! Ta drobljanec
kruha le me opomni Jezusovih besed, ki nam
modro varčnost priporočajo: ,,Poberite drob-
Ijance, da se ne spridijo. Celo drobtine na
mizi mi oznanujejo veliki nauk od neskončne
pravičnosti, me opomnijo neusmiljenega bo¬
gatina, kateri bolnemu ubožcu še drobtin ni
privoščil, in zato na unem svetu tudi kap¬
ljice vode ni sprosil.“

Evstahij jo je zvesto poslušal. „Pač res,“
je rekel, „uk Jezusa Kristusa je častitljiv v
vsem, v velikem in v malem; njegove prilike
so po božje visoke, pa vendar poljudne. Vse
stvari, najmanjši reči nas njegovega uka lepo
opominjajo. Otroku ga je moč umeti, kolikor
je treba za njegovo starost, in odraščen mož
ga ima vse svoje žive dni dovolj premišljevati.
O, da hi se pač ko Jezus nad stvarjenimi
rečmi zgledovali; da bi uk, ki nam ga one
oznanujejo, radi poslušali in sad obrodili za
večno življenje!“

Zdaj, ko je Evstahij obmolčal, se pri¬
bližata srčna vojščaka Akacij in Antijoh, ki

127

sta že nekaj časa kake stopinje od njih stala
in ju nobeden ni videl. Davi še le sta zasli¬
šala z neizrečenim veseljem, da so žena in
sinova njunega vojvoda, ki sta jih mrtve
obžalovala, še pri življenji, in so se spet
našli; zvesta služabnika sta prišla, da bi jim
svojega srca veselje odkrila. Pa dobra moža
od samega veselja komaj govorita, in solze
jima tečejo po obrazu. Teopista jima prijazno
poda roko in Agapit in Teopist ju objameta.
Tedaj reče Akacij : „Kakor sem v bridkosti
svojega srca jokal, ko sem našo blago gospo
in njena sinova mrtve mislil, tako jokam
zdaj od veselja, ko vidim vse tri pred seboj
žive in zdrave stati. 11  Antijob reče : „Eavno
tako se mi zdi, kakor da bi bili res od
smrti vstali. Jaz mislim, da veselje, ki to
srečno jutro in v tem prijetnem vrtu moje
srce navdaja, ni kaj manji od tistega veselja,
katero je Marija Magdalena občutila, ko se ji
je Kristus po svojem od smrti vstajenji ua
vrtu prikazal. O kakošno neizrečeno veselje
bo ob našem vstajenji!“

Na to je Evstahij rekel: „Zdaj je pa
čas, da se v stanu pokažem. Vidva, ljuba si¬
nova, gresta z menoj; ti pa, Teopista! ostaui
pri svoji ljubi prijateljici, da spet pridemo. 11
Ko se je v sredi med svojima sinoma in
med starima vojšakoma stanu bližal, je bilo
vse po konci. Vesel hrup je vstal med vojaki,
ravno kakor pri kaki veliki zmotnjavi; pa
brž stoji lepo v redu vsa vojska. Ž veselim
vriskom pozdravi svojega vojvoda in njegova
sinova, glas trobent se komaj sliši izmed
upitja. Vse vosi srečo blagemu očetu in do¬
brima sinoma, in marsikateri pošten mož je

128

*

djal: „Ko bi bil naš vojvoda svoja sinova,
katera je izmed vseh vojšakov povzdignil, že
poprej poznal, bi bil kmalu kdo mislil, da je
očetova ljubezen to storila. Zdaj pa moramo
vsi, mali in veliki reči, da ni gledal osebe,
ampak le srčnost in pogum mladih junakov.
O, kakošno veselje je to za očeta, da v ne¬
znanih mladenčih, katera je imel najsrčneji
junaka, zdaj svoja sina spozna!“

Evstahij je na večer vsi vojski veselico
napravil; drugo jutro pa je odrinil z vojsko
vred. On je pred njo jezdil, njegova žena pa
se je zadej v kočiji peljala in sinova sta
jezdila zraven kočije.

Dvajseto poglavje.

Bodi zvest do smrti, in ti bom dal venec
življenja.

Evstahij je bil tedaj spet tako srečen,
kakor si more človek na zemlji voščiti. Pre¬
magal je močne sovražnike, in povsod so ga
z velikim veseljem zmagalca sprejeli; našel
je spet svojo ljubo ženo, in v najblagejših
mladenčih med vojsko je neprevidoma svoja
zgubljena sina spoznal; na poti v Rim je
zdaj in veseli Rimljani se že pripravljajo ga
sprejeti z vso spodobno častjo.

Ko bi bila ta povest le izmišljena bralcem
v kratek čas, bi se mogla s tem častitljivim
vhodom končati; toda da se lesnica ohrani,
se ne sme zamolčati prigodba, katera mora
sicer vsako občutljivo srce z bridko žalostjo
napolniti, pa je velika in častita v očeh pra-

129

vega kristjana, in pri vseh žalostnih občut-
ljejih, ki jih obudi, tudi sladko potolaži. Na¬
mesti lavorjevega venca, s katerim je cesar
mislil blazega vojvoda ovenčati, ga je čakal
še častitljivejši venec.

Preden je Evstahij v Rim prišel, je
cesar Trajan umrl. Adrijan, ki je bil cesarju v
rodu, in ga je bil rejenca k sebi vzel, je bil
njegov nastopnik. Ta novi cesar je bil velik
malikovalec in je vero v enega Boga črtil
iz vsega srca. Memo tega je bil še vedeže-
valstvu in vsem vražam udan in ves čmeren
in neusmiljen. Posebno veliko si je prizadjal
slavo svojega prednika in dobrotnika Trajana
zatreti, in kjer je le mogel, je njegovim na-
redbam ravno nasproti ravnal. Toraj je tudi
kristjane ukazal vnovič preganjati.

Tudi cesar Trajan je sicer poprej krist¬
jane grozno preganjal. Brez števila jih je bilo
neusmiljeno pomorjenih. Med drugimi je rekel
svetega Ignacija, Antiohijskega škofa, ki je bil
učenec svetega aposteljna Joan, v Rim pripe¬
ljati in ondi vreči pred divje zveri, katere so ga,
kakor bi trenil, na drobno raztrgale in niso
druzega pustile od njega kakor nekaj koščic.

Pa pozneje je cesar Trajan od kristjanov
bolje jel misliti. Veliko so menda deželni po¬
glavarji in oblastniki s svojimi popisi k temu
pripomogli. Imamo list slovečega Plinija, Bitin-
skega poglavarja, v katerem je kristjanom ve¬
liko v hvalo rečenega. Plinij piše namreč v
njem, da od tistih, kateri so se od strahu
pred smrtjo krščanski veri odpovedali in
od tistih, kateri so tudi na tezavnici svoji veri
zvesti ostali, ni mogel druzega zvedeti, kakor
to, da se postavljen Man v tednu pred soln-
. 9

130

čnim vzhodom zbero, svojemu Kristusu, kate¬
rega Boga časte, hvalne pesmi pojo in pri
veri prisežejo, da ne bodo nič hudega počeli,
ne kradli, ne ropali, ne prešestovali, da bodo
storjene obljube natanko spolnovali in kar
jim je izročenega, zvesto spet oddali, kedar
bo treba, potem pa narazen gredo, pa se tisti
dan še enkrat snidejo in skupaj jedo, toda v
vsi spodobnosti in nedolžnosti; pa tudi tega
več ne delajo, ker so jim taki zbori od cesarja
prepovedani.

Cesar Trajan je, kakor se vidi iz njego¬
vega odgovora do Plinija, od preganjanja krist¬
janov nekoliko odjenjal. Tega sicer morda iz
posvetne razumnosti, ni rekel, da bi jim več
za glavo ne šlo; pa prepovedal je odslej
kristjane preiskovati ali popraševati, kdo da
je kristjan, ali vsako tožbo precej poslušati.
Ako je tudi vedel, da je ta ali oni kristjan,
se je delal, kakor da bi ne vedel in rad blizo
je imel, da je taka govorica nehala. Prega¬
njanje je skoraj popolnoma minulo. Cesar
Adrijan pa je brž, ko je začel cesariti, svoje
sovraštvo do kristjanov pokazal. V krajih
celo, kjer je bil Jezus Kristus rojen, kjer je
na križu umrl in kjer je od smrti vstal, je
svoje malike postavil in plamen preganjanja,
ki je bil že skoraj ugasnil, se je vnovič vnel.
Kristjane so hudo tezali in neusmiljeno morili.
Spet ko poprej so slepi malikovalci divjali:
»Kristjane levom !“

Ko je Evstahij v Rim prišel, ga je cesar
Adrijan ljubeznjivo sprejel, lepo zahvalil za
dobljeno zmago, zagotovil svoje milosti in
bogato obdaril. Potlej je cesar god srečne
zmage ukazal obhajati in se je napovedani

131

dan res že napravil z veliko častjo v tempelj
iti in svojim bogovom hvalno daritev opraviti.
Evstahij ga je imel spremiti, da bi tam pred
altarji lažnjivih bogov kadilo na žrjavico
deval in potem iz cesarjeve roke Javorjev
venec prejel. Ali Evstahij se je branil cesarja
tja spremiti in le na prag mališkega tempeljna
stopiti.

„Kaj!“ reče cesar z veliko nevoljo,
,,Rimskim bogovom mar no boš hvalne daritve
za svojo zmago opravil ? Ali meniš, da jim
nisi hvale dolžan, da so ti svojo ženo in
svoja sinova spet zdrave v roko dali?

Evstahij odgovori odkritosrčno in brez
strahu: ,.Moj cesar! jaz sem kristjan. Bog,
katerega kristjani molimo, mi je po Jezusu
Kristusu, svojemu Sinu, zmago dodelil; on mi
je spet dal mojo ženo in moja sinova. Njemu
samemu sem dolžan hvalno daritev. Vaših
bogov ne bom nikoli molil; oni niso druzega
ko izmišljene podobe iz lesa, kamna in brona,
ki so jih človeške roke naredile. Jaz molim
edinega resničnega in živega Boga, kateri je
nebo in zemljo vstvaril in je svojega edino-
rojenega Sina na svet poslal, ljudi rešit od
zmot in greha, od rev in smrti.“

Po cesarju je vse vrelo, tako je bil
jezen; vendar se je premagoval in prijaznega
kazal. Nespodobno, je menda mislil, in pa
še nevarno bi bilo, slovečemu vojvodu zdaj
precej s smrtjo žugati. Hotel je prej posku¬
siti, koliko izdajo pri njem sladke besede in
obljube. Z vso svojo zgovornostjo si priza¬
deva ga omajati in pregovoriti; pa Evstahij
se ne da premakniti. Cesar ga je spustil s
prijazno besedo, da naj se kaj pomisli; skrivej

132

pa je naročil nekaj imenitnim Rimljanom
in Rimljankam, Evstahijevim in Teopistinem
vrstnikom in vrstnicam, da naj Teopisto in
njena sinova napravijo, da prosijo Evstahija
kleče in jokaje, cesarja ne dražiti z nepokor¬
ščino, ampak raji darovati bogovom.

Šli so in vsacega posebej k temu nago¬
varjali. Pa pobožna žena in blaga sinova je
groza spreletela nad takim nagovorom, vsi
so pripravljeni raji umreti, ko Boga in Je¬
zusa Kristusa zatajiti. In oče, mati in sina
se utrdujejo v sklepu za vero umreti; zdaj
so bili trdno prepričani, da jih je Bog po
dolgi ločitvi le zato spet združil, da bi drug
drugemu srce dajali, Boga in svojega zveli¬
čarja s svojo smrtjo počastiti.

Ko je cesar videl, da z lepo in z vsemi
mnogimi obeti pri Evstahiju in njegovi dru¬
žini nič ne opravi, jih je jel s hudo popri-
jemati in jim žugati. Poklical je Evstahija
pred se in mu reče: „Slišim, da si še nisi
premislil; tudi tvoja žena, pravijo, in tvoja
sina so trdovratni ko ti. Stori po mojem
povelju, če ne, te dapi z ženo in sinoma
sodniku v roke, da vas obsodi po postavah.
Pomisli, da potlej ne odidete smrti!

Evstahij odgovori: „Svitli cesar! vam
sem pokoren v vsem, kar je prav in se spo¬
dobi; z veseljem se vanam v srečo rimskega
naroda svojega življenja, kakor sem se ga že
večkrat. Ali svoji vesti nasproti ne morem
ravnati; do te ima le Bog oblast, in Boga je
treba bolj poslušati ko ljudi.“

Ves razkačen ukaže cesar mu odvzeti
častne znamenja vojvodstva in ga odpeljati
v ječo; tudi je ukazal Teopisto in njena sina

133

pripreti. Pripeljejo jih pred sodbo. Pa vsi,
Evstahij, njegova žena in njegova sinova,
trdijo pogumno, da so kristjani, in hočejo v
krščanstvu živeti in umreti. Obsojeni so vsi
štirje na ljudskem gledišču vrženi biti med
divje zveri.

To je bilo silno veliko, okroglo mesto, s
peskom posuto; kamnjene klopi, druga nad
drugo, so bile okrog njega in so visoko segle ;
pa sto tisučev ljudi je šlo vanje. Prišel je
strašni dan. Brez števila ljudi sedi pO klopeh
od tal do vrha, da bodo gledali strašno pri-
godbo. Kar pripeljejo vojaki Evstahija, nje¬
govo ženo in njegova sina. Briči jih postavijo
v sredo gledališča in gredo od njih. Stano¬
vitne duše pa se vesele ravno ondi, kjer je
bil nekdaj sveti Ignacij v zobeh ljutih zveri
razdrobljen, venec mučenstva doseči. Oh, že
se spomnijo njegovih besed: „Jaz sem pšenica
Gospodova; zobje divjih zveri me morajo
smleti, da bom Kristusov-čist kruh!“

Neverno ljudstvo je hudo divjalo in
strašno vpitje zažene, da naj brž zveri nanje
izpuste. Želelo je videti, kako da bodo ne¬
dolžne ljudi raztrgale in požrle. Briči odpro
zverem duri in štirje strašni levi planejo iz
zverinjaka. Pa čudo, nič žalega ne store
svetnikom; še ne dotaknejo se jih, temuč ko
krotke jagnjeta se predne uležejo. Nevoljno
in preklinjaje se ljudstvo razide. Ti ljudje
niso spoznali, da so neusmiljeniši od zverine.

Cesarja je grozna jeza prijela, da je
tako izteklo; še v huji smrt so Evstahij in
njegovi obsojeni. V veliko bronasto peč, ki
je bila od zunaj divjemu juncu podobna, jih
da vreči in sežgati. Že prej tisti večer so

134

več seženj drv pripeljali in peč začeli kuriti,
da bi bila drugi dan prav razbeljena. Ne¬
znano veliko ljudi se zbere drugo jutro okoli
razbeljene peči, kolikor so najbliže mogli.
Privlečejo mučence, vsili oči so nanje obr¬
njene. Blizo ognjene peči postoji Evstahij.
povzdigne oči in roke proti nebu ter moli
na glas, in njegova sinova in njuna mati mo¬
lijo ž njim iz globočine svojega srca: „Vse~
gamogočni Bog. Gospod nebes in zemlje!
usliši našo pohlevno molitev, in dodeli nam,
svojim služabnikom, da nas ta ogenj očisti
od vseh madežev, in dosežemo del tvojih
svetnikov. Za kratek čas si nam lisk, ki smo
ga nekdaj na svetu imeli, spet povrnil; daj
nam namesti te prazne in zamrljive časti
zdaj tisto veličastvo, ki ga nikoli ne bo
konec. Glej, voljno in z veseljem se ti damo
v dar. Že gori ogenj, ki nas bo povžil. Oče,
mati in sinova smo ti pripravljeni v žgaven
dar. Sprejmi milostivo ta dar; tiste pa daj
v sramoto, kateri se ti vstavljajo. Ceščeno
bodi po nas, tvojih nevrednih služabnikih,
tvoje sveto ime! Oh, ne zavrži te daritve,
kakor daritve Abelnove in Abrahamove in
krvi prvega mučenca Štefana nisi zavrgel!
Reši nas in vse, kateri bodo še za nami po
tem potu trpljenja hodili, vsih zlegov, ki nas
teže v tej dolini solz, in vzemi nas vse v
svoje kraljestvo !

Po tej molitvi zaslišijo vsi štirje v svojih
srcih, da je Bog rekel Amen, in vsi svetniki
in angelji v nebesih so z veseljem povzeli
Amen.

Zdaj so vsi štirje v peč vrženi, in ko
da bi trenil, so vsi mrtvi. Njih duše so šle

135

v nebesa; njih trupla pa so čez tri dni, ko
so peč odprli, nepoškodovane našli, in pobožni
kristjani jih pokopljejo.

Smrt svetih mučencev Evstahija, Teo-
piste, Agapita in Teopista je med kristjani v
spominu ostala, da bi se njih spomin tudi
pri kristjanih prihodnjih časov ohranil, so se
njih imena v bukve vseh mučencev zapisale,
in 20. dan kimovca je odločen bil obhajati
njih spomin ali god.

Ko je preganjanje kristjanov, katero je
še dvesto let trpelo, nazadnje popolnoma
nehalo, so hlizo Tiburskega mesta, ki mu zdaj
Lahi Tivoli pravijo, ravno ondi, kjer je Ev-
stahij, nekdaj na lovu nebeško prikazen imel,
cerkvico postavili; na grobu pa, v katerem
koščice svetih mučencev Evstahija, njegove
žene in njegov sinov leže, sa veliko cerkev
sezidali. Ta stara in lepa cerkev stoji v Rimu
še dandanašnji. V spomin darovitosti svetega
Evstahija, katera je bila začetek njegovega
spreobrnjenja in mu je pri Bogu milost pri¬
dobila, prinese v tej cerkvi rimsko ljudstvo
vsako leto obilno darov, da se med uboge
razdeli. Razdeljenje dobrovoljnih darov se
sklene s to-le molitvijo:

„Dodeli, o Bog: svojim služabnikom, ki
posnemajo zgled svetega Evstahija, in ubožce
tvoje cerkve na zemlji z dobrovoljnimi darovi
razveseljujejo, kar te prosijo, da se kedaj ž
njim in njegovimi tovariši pri tebi v nebeški
časti vekomaj vesele, po Jezusu Kristusu,
tvojem Sinu, Gospodu našem. Amen.“


COBISS '/.04ŽV.00

NARODNA IN UNIUERZITETNA
KNJI2NICA

00000438798

KAZALO.

Stran

Predgovor.

I. V križi je zveličanje. 5

II. Evstahij in njegovi se dajo krstiti ... 13

III. Evstahij in Teopista ubežna.20

IV. Evstahijevi na morji in zamorci ....  28

V. Evstahij pride tudi ob sinova.32

VI. Dobri kmetje.41

VII. Evstahij služi pri kmetu.48

VIII. Vojaka prideta po Evstahija .52

IX. Evstahij gre od pluga v vojno.61

X. Zmage god veselo obhajan.69

XI. Agapit in Teopist se brata spoznata ... 72

XII. Teopista bi se rada dala spoznati svojima

sinoma.78

XIII. Evstahij in Teopista se spoznata ....  83

XIV. Sina spoznata svoje starše.87

XV. Mladi kmet.91

XVI. Mladi pastir . ,.99

XVII. Sužinja.103

XVIII. Krščanski pogovori pri jedi.115

XIX. Krščanska gospodinja.123

XX. Bodi zvest do smrti in ti bom dal venec

življenja.128