. Cujtc! Cujte! kaj slovenski jezik tirja. Za prosto slovensko ljudstvo spisal P, Jankovič, Na Dunaji. Založil Janko Paj k. — Na tisnili O. O. Mehitaristi. 1869 . Predgovor Ljubi Slovenci! Vam, slovenski kmetje, ki v mnogoterih težavah živite, malo čislani doma, malo postovani od tujih narodov, Vam sem namenil to knižico, da najdete v njej podučenja in tolažila. Namenil sem jo Vam, ver- li prebivalci za jadranskim morjem, terski okoli¬ čani, serčni sokoli slovenski, ki neustrašeni branite drago dedsčino svojega milega maternega jezika in predrage in mile Vam narodnosti slovenske; name¬ nil sem jo tudi Vam, čversti goriski Primorci in Brici, ki marljivo in pošteno obdelujete svoje pri¬ jazne in plodne slovenske Berda, priljubljene Vam domače gnezda; posvetil sem jo tudi Vam, krepki prebivatelji Notranjskega, ki terdno stojite na na¬ rodnem stojališči, nepremekljivi, kakor tla, po kterih hodite, od kterih s trudom živeža tirjate; tudi Vam sem jo poklonil, hrabri sinovi Gorenjskega, ki ste „krepke nu čedne postave" in resnobnih obrazov, pa VI gorkih in za domovje živo bijočih sere; in tudi Vam, zamišljeni in prijazni Dolenjci, trudapolni obdelo¬ valci vinskih goric in zelenih dolin; namčril sem jo tudi Vam, otožni sinovi hladnega Grorotana, kterih dedje so pervi bili hrabre hoje za slovensko narod- \ nost, ki pa zdaj zadnji vstajate iz posipov nezavedenja in potujčevanja — zdramite svoj duh k bodrosti! • — v podajam jo tudi Vam v roke, mili bratje Štajerci, kterim je težka zadača naložena, prenašati inzaježati hude navale severne povodni; pa tudi Vas nisem po¬ zabil, žalostni bratje na Ogerskem, ki v gluhem molku molčite in še nezdramljeni spite; — da Vas srečnejša usoda Vaših drugih bratov k življenju obudi! — niti Vas nisem pozabil, mili bratje na B e- netskem, ke Vasje huda sila časov od našederžave odcepila! Vam, vsem sinovom matere Slovenije, je ponižna ta knižica iz serca poklonjena; Vam vsem naj prinese iskrenih pozdravov in podučnega hladila! Kakor z vso silo in na vso moč vsakoršne na¬ pade na svoje zemljišča, svoje hiše in na mile Vam svoje ljube odvračate, glejte! tako ste dolžni tudi svojo narodnost in predragi zaklad svojega doma¬ čega jezika vsakoršnih sovražnih napadov braniti. Potezajte se za svojega jezika obečane pravice! Mi smo sicer razkosani, ali združena sila vse pre¬ maga ! Ako zgubimo svoj jezik, prenehamo narod v biti; nemude utonemo v morji nemške in laske na¬ rodnosti. S posmehovanjem in zaničevanjem bi gle¬ dal svet na spačenost našega plemena! Kajti, predno narodi kakor narodno telo poginejo in v drugo na¬ rodnost preidejo, morajo po zakonih prirode še vsa- koverstne stopnice dušnih, telesnih in nravstvenih spačenosti prehoditi; morajo preje popolnoma pote¬ ptani in pogaženi biti; morajo kelih svojega poni- ženja do dna izprazniti; morajo, kar je zares preža- lostno! — vso svojo revo nenavidnemu svetu na ogled postaviti. Da se nam kaj takega nikdar ne na- ključi, treba zedinjene, krepke in neprestane dušne brambe. Mi se borimo za svoj narodni obstanek, kakor se še tako male živalice za svojo bitnost borijo. Mi ne iščemo nadvladanja črez druge narode; mi ne iščemo prepirov s svojimi sosedi; mi le tirjamo pra¬ vico, kakor narod živeti in za svoje blagostanje po svoje skerbeti; mi tirjamo vse one pravice, skoz ktere bodemo drugim narodom, s kterimi enake davke in enake deržavne bremena prenašamo, ravnopravni in ravnoveljavni postali. Mi nismo savražniki deržave, ampak smo do¬ bri Avstrijani, dobro vede, do moremo edino v Av¬ striji svojo narodnost ohraniti. Zato je pri vseh naših političnih početjih naša vest čista ter čisto in pošteno VI naše serce; in ravno to nam naj s prejšnjimi prev- darki daje serčnost, da tudi stanovitni sedanje boje za svojo narodnost prestanemo. „Zastonj je umeri 44 — pravi naš prigovor; „brez truda se ne da živeti! u Terdi časi, v kterili živimo, bodo se nam gotovo in morebiti preje ko mislimo, polajšali; le stanovitnosti in poterpljivosti je treba. Ako ne mi, gotovo se bodo naši potomci veselili in bodo blagoslavljali nas, svoje prednike, ako smo jim boljšo prihodnost pribojevali. Bodoče stoletja gledajo na nas! Na naši strani je pravica, je postava, so tudi drugi avstrijski Slovani, v pred vsemi verli Cehi. Torej serčno in neprenehoma naprej S Pervo poglavje. Kje se slovenski jezik govori, in s kterimi jeziki sveta je on v rodu. Jezik, kterega mi govorimo in pišemo, imenuje v se slovenski jezik. On se govori po spodnjem Šta¬ jerskem, po spodnjem Koroškem, po celem Kranj¬ skem, po Primorskem, to je: v Gorici in Gradiški okoli Tersta in v Tersti in po večem deli Istre; on se govori tudi po nekterih velikih županijah na Oger- skem in v nekterih krajih Benečanskega. Po imeno¬ vanih teh straneh se govori in razumeva jezik, v kte- rem je ta knižica ah bukvica spisana, namreč jezik slovenski. Zat<5 se prebivalcem imenovanih dežel, ki po slovenski govorijo, pišejo in razumevajo, Sloven¬ cem pravi, naj pa so Štajerci, Korošci, Kranjci, Pri¬ morci, Medjimurci, Rezijani, Terščani ah Istrani. Vsa¬ ko teh ljudstev se imenuje tako samo po svojih deže¬ lah; po jeziki pa in po narodnosti imajo vsi eno in vkupno ime, Slovenci. Tako je tudi pri drugih narodih v navadi, da imajo namreč različne imena po deželah, kjer stanu¬ jejo, eno in vkupno ime pa po jeziki, kterega govorijo, 8 in po svoji narodnosti. Pri Nemcih, postavim, imenu¬ jejo se eni Švabi, eni Bavarci, eni Prusi, eni Saksi, eni Hesi, eni Vestfalci in tako naprej; ali po jeziki in po narodnosti se vsi za Nemce imajo in se Nemci imenujejo. Zato je neumno, če kteri Kranjec terdi in pravi: „Jaz sem Kranjec, Slovenec pa nisem.“ To terdjenje se mi vidi ravno takč nespametno, kakor če bi Bavarec rekel: „Jaz sem Bavarec, Nemec pa ni¬ sem." Nemci bi se mu smijali. Res pa je, da po vseh vasčh in kotih po Sloven¬ skem čisto enako ne govorijo; da Kranjec nekaj malo V drugače izgovarja kakor Štajerec, Korošec zopet ne¬ koliko drugače kakor Medjimurec ali Tersčan; ali razločki proti podobnostim so čisto mali, rekel bi, skoro nikakovi. „Oče naš" in „češčeno Marijo" ven¬ dar molijo povsod enako; evangelij se bere tudi ena¬ ko; če eni Slovenci k drugim pridejo, vsi se med se¬ boj razumejo. Tako je lansko leto gospod dohtar Vošnjak, štajerski Slovenec, pri Šempaškem taborji blizo Grorice k Primorcem govoril, in vsi so ga razu¬ mevali, kakor da je lastni jih rojak. Na Štajersko pri¬ hajajo Kraševci, ki živijo po Krasi, golem gorovji med Postojno in Terstom, in prodajejo oljko, lorbar, olje in jesih; pa oni razumevajo Štajerce, Štajerci pa jih. Ravne tak6 pa se tudi vsi drugi Slovenci med seboj razumevajo, naj so Še takd daleč ločeni. Zat<5 je modro in hasno, da vsi Slovenci tudi eden jezik pišemo. Ko bi pa vsaka ves ali vsaki kot po svoje začel pisati, potem bi v jeziki zmirom bolj narazen hodili, in na zadnje bi iz slovenskega 9 jezika babilonski turenj nastal. Tudi v tej reži se leh- ko od drugih narodov dosti učimo. Kako različno V # govorita, na primer gorenji Štajerec m pa Holštaj- nec! Ko bi se sošla, pa vsak po svoje govorila, sta¬ vim sto proti enemu, da nobeden nobenega ne bi ra¬ zumela; pišeta pa vendar oba eden in tisti nemški je¬ zik in se v njem tudi razumevata. Ali pa še le Ta- Ijani! Pri teh je govorica enega kraja od drugega to¬ liko različna, da eden drugega ne razumeta. Tako Napolitanec izgovarja čisto različno od Benečana, Milanec zopet različno od Furlana; knige in časopise (cajtenge) pa pišejo vsi enako ter se v pismenem je¬ ziki vsi popolno razumevajo. Zato so med nami nekteri ljudje prav brezpa- metni, ker se hudujejo, zakaj imamo Slovenci eden pismeni jezik, ki pa se od govorjenega nikakor tako zelo ne razlikuje, kakor pismeni jezik nemški od na¬ vadno govorjenega. Oni Slovenci, ki na pismeni naš jezik merzijo, so ljudje, ki niso dobro podučeni, kak<5 je z drugimi jeziki svetd; ali pa so terdoglavi, da ne vidijo, kako potreben je eden pismeni jezik; ali so pa celo zlobni, ker Slovencem ne privoščijo enega pis¬ menega jezika, kakor imajo drugi narodi vsaki svoj posebni pismeni jezik. Zdaj pa, ko sem povedal, kje se slovenski jezik govori in piše, naj še povem, s kterimi jeziki sveta si je v rodu. Najpodobnejši je naš jezik drugim slovan¬ skim jezikom. On je podoben hervatskemu, serbske- mu, slovaškemu in ruskemu, pa tudi češkemu in polj¬ skemu jeziku. Da je hervatskemu v rodu, to vč 10 mnogo Slovencev, posebno tistih, ki so kedaj na Her- vatsko kupčevat hodili, ali pa ki so se na sejmih in božjih potih sHervati shajali. Daje naš jezik s serij¬ skim v rodu, kteri jezik največi del turskih Slovanov govori, to dobro vejo naši slovenski „šajkaši“ in „kor- manuši", ki se na šajkah po Dravi in Savi v Zemlin in Beligrad vozijo. Slovaški jezik, kterega Slovaki „slovenskega" imenujejo, poznavamo od tako imeno¬ vanih „ drdtarjev “, kakor se sami, ali „ ponvoflikarjev “, kakor jih mi navadno imenujemo. Tudi od „platni- čarjev“, ki s platnom in „ dr ukom" k nam prihajajo, nam je slovaški jezik znan. Ceski jezik slišimo Slo¬ venci pogosto, ker je med vojaki, posebno konjeniki v in kanonirji, veci del Cehov. Tudi od služavnikov po naših železnicah, kjer jen ajveč Cehov, slišimo prav pogostoma po češki govoriti. Poljski jezik slišimo od vojakov, ulancev, in včasih od kakega potujočega rokodelca govoriti. Kar se pa Rusov tiče, jih jezik se ve da za tega delj menj poznavamo, ker oni ne pre¬ bivajo v naši deželi, ampak so le mejaši našemu ce¬ sarstvu. Pa ravno ruski jezik je našemu močno po¬ doben, namreč kar se naglašanja in izgovarjanja be¬ sed tiče. Kakor se iz tega, kar sem tu na kratko povedal, vidi, je naš jezik z vsemi slovanskimi jeziki v rodu in je tedaj eden slovanskih jezikov. Mi Slovenci smo si torej po jeziki v najbližem rodu z narodom slovan¬ skim, ki poseda več kakor polovico Evrope, ki se raz¬ prostira tudi v Azijo in od ondot celo v severno Ame¬ riko; kterega naroda smo mi Slovenci osemdeseti del, 11 ker je vseli Stovanov najmenj osemdeset miljonov, nas pa eden miljon in blizo tri sto tisoč (tavžent). Skoz to pa, da je nas jezik slovanskega plemena, smo si Slovenci tudi z nekterimi drugimi jeziki Evrope v rodu. Evropa šteje namreč troje glavnih jezikov in narodov: slovanski, nemški in romanski jezik in narod. K slovanskemu jiripadajo vsi različni Slovani: Rusi, Poljaki, Cehi, Slovaki, Sorbi, Hervati, Serbi, Bol¬ gari in Slovenci; k nemškemu vsi Nemci; k roman¬ skemu pa Francozi, Taljani, Spanjci, Portugizi in Ro¬ mani ali Vlahi; Angličani ali Englendarji so zmes nemškega in romanskega plemena. Drugi, tu ne našteti narodi Evrope, kakor Turki, Madjari, Finci, Baski, Albanci, Skipetari in še nekteri drugi, z gore naštetimi niso v rodu, ampak spadajo k drugim narodom in jezi¬ kom, ki imajo svoje glavne sedeže v Aziji. Naš slo¬ venski jezik je tedaj z jezikom Nemcev in Romanov, kakor tudi z jezikom starih Drekov in Rimljanov v bližnjem rodu, in se Šteje k tako imenovanim indoc- vropejskim jezikom. S turskim in madjarskim jezikom naš ni v rodu; pač so Madjari od nas mnogo besed pouzmali, kakor na primčr: čerešnja, kerest (kerst), išpan (župan), čerep (črep), lenče (leča), pentek (petek), sereda (sre¬ da) in mnogo drugih, kar kaže, daje madjarski jezik proti našemu ubožnejŠi. Naš jezik je tedaj, da to ponovim, z naj¬ imenitnejšimi jeziki sveta, namreč s francozkim, ta- ljanskim, nemškim in latinskim v rodu. Zato so oni ljudje, ki našemu jeziku sponašajo, da je divji ali, ka- 12 kor oni pravijo, „ barbarski“ jezik, prav slabo podu¬ čeni, ker ne vedo, kar so učeni možje vse do pikice skazali, da je slovanščina prava sestra nemščine in romanščine, in da so vsi trije glavni jeziki Evrope si¬ novi enega starega jezika, ki se je davno predKristo- vim rojstvom v Indiji na Azijatskem govoril, kteri stari jezik se imenuje sanskrit ali sveti jezik. Toliko sem hotel o našem jeziki povedati, da bodo Slovenci bolje vedeli, kje se jih jezik govori, s kterimi slovanskimi in evropejskimi jeziki je v rodu, in da bodo vedeli, daje slovanščina eden izmed ime¬ nitnih jezikov svetd. Drugo poglavje. Od kedaj se naš jezik piše, in kakove knige in časo¬ pise imamo. Naš jezik se piše od časov slovanskih apostolov, svetega Cirila in Metoda, to je, od druge polovice devetega stoletja po Kristusi. Tega je zdaj okoli ti¬ sočo (tavžent) let. Ciril in Metod sta sveto pismo v slovenski jezik prestavila, in sta tudi sveto mašo po slovenski brala. To se je g’odilo pri tako imenovanih panonskih ali ogerskih Slovencih, kterih meja se je nekdaj sim gor do Ptuja protezala. Ali so tudi drugi Slovenci kedaj Cirilovo pismo imeli, to se za gotovo ne vč. Pri isterskih Slovencih pa se je maša še ne- 13 davno po staroslovenski brala. Knige, ktere sta Ciril in Metod napisala, so se v prepisih do dnešnjega dne ohranile. Izmed mož, ki staroslovenski jezik dobro poznavajo, je najimenitnejši gospod dohtar Franc Miklošič, profesor na Dunaji, ki je štajerski Slove¬ nec, blizo Lotmerka domd. Ciril in Metod sta z greskimi čerkami pisala, kterim sta stare slovanske pismenke primešala. Po Cirilovo še dnešnji den piše več kakor petdeset mi- ljonov Slovanov. Pri koroških Slovencih se je potem najpred začelo z latinskimi čerkami pisati in takoš- nih spisov imamo troje iz desetega in ednajstega sto¬ letja. Potem pa se več stoletij ni v našem jeziki vec pisalo do petnajstega stoletja, iz kterega se je nekaj malo listov ohranilo, ki pa so z nemškimi čerkami napisani. Slovenske knige so se še le v šestnajstem sto¬ letji, v kterem je Martin Luter na Nemškem evan¬ geljsko včro oznanoval, pervič natisnile. Pervo „slo- vensko“ knigo je pod natis dal Primož Truber, slo¬ venski Luter, ki je na krajnskem Dolenjskem dom;i bil. Ta možje v Lubljani, v Celji in v drugih slo¬ venskih krajih pridigar bil in je Slovence na luterjevo včro preobračal. Pervakniga, ktero je Truber izdal, je prišla leta petnajstopetdesetega (1550) na svetlo. Tega je zdaj ravno tristodevet- najst (319) let. Za Truberjem pa so se slovenske knige čem delj tem bolj množile do najnovejšega časa, ko Slovenci imamo skoro več knig, kakor jih pre¬ brati moremo. 14 Zdaj imamo Slovenci ne samo knig vsakoršne verste, pobožnih in posvetnih, kratkočasnih in pod- učnih, ampak tudi dvanajst časopisov (cajteng), ki Slovencem novosti iz vseh krajev sveta prinašajo, in kmeta tako kakor gospoda podučujejo, kako gre kup¬ čija, kak6 se polje, vinograd in gozd obdeluje, ktere nove postave prihajajo, kje je vojska, kaj delajo kralji, cesarji in ministri, pa Pidi, kaj se po slovanskem sve¬ ti godi, in kaj Slovenci pametnega in nespamet¬ nega delajo. Med slovenskimi časopisi so najstarejše „No- vice“ v Lubljani. Prav imenitna za kmeta in gospo¬ darja sta „S1 o venski narod“ in „Slo venski go- spodar“, oba v Marborgi izdajana. Pervi list pod- učuje Slovence, kako.se morajo za svojo reč in pravico potezati; „Slovenski gospodar 11 pa uči zemljo umno obdelovati, pa tudi imenitnejše zgodbe sveta naznanja. Prav imeniten za Vas, Slovenci na kmetih, je tudi, „B e s e d n i k“, ki v Celovci dvakrat na mesec izhaja in mnogo kratkočasnega in podučnega branja prinaša. Prav zabavljiv je najnovejši časnik, ki v Tersti iz¬ haja, „Juri s pušo“, ki tudi podobe prinaša, in nemškutarje in lahone, pa v časih tudi kakega gla- sovitega Slovenca za nos pocuka. Skoro vsako veče mesto na Slovenskem imd že svoj slovenski list, pa tudi po dva ali tri, kakor Marborg, kjer trije slovenski listi izhajajo; in nobeden Slovenec se ne more več pri¬ toževati, da nima kaj slovenskega brati. Le prašajte, Slovenci, pridno, kje se listi naročujejo, in potem si jih hitro naročite, pa tudi marljivo berite. Po branji časopisov Človek najbolj v znanji sveta naprej pride. v Ze iz tega lehko previdite, ljubi Slovenci, kako lažnjivi proroki so nemškutarji, ki nam sponašajo, da se naš jezik še le od leta 1848. piše, da Slovenci dru¬ gih knig nimamo, kakor molitevnih, da nimamo knig in časopisov, iz kterih bi se učili in po kterih bi bolj razumni postajali. Tem ljudem se veda niso nobene knige znane, ker ne marajo za nje in jih sovražijo. Za te ljudi je vsaka nova slovenska kniga bob v steno, ki seje ne prime; s takimi ljudmi se zastran knig tudi težko prepiraš, ker v drugo ne verujejo, kakor v to, kar jim kak mesar ali klobasal’ iz mesta na nos pri¬ veže. Ne dajte se od teh ljudi vstrahovati! Verjemite mi, Slovenci! vsi ti širokoustneži bodo v sramoti ostali, berž ko bodete Vi domače knige slovenske bolj marljivo prebirali. Tedaj bodete o vsakej reči bolj podučeni, kakor nemškutarji, ki nemške knige in časopise toliko razumejo, kakor kitajski jezik; skoz domače razumljive časopise bodete tudi o vsaki do- godbi bolj podučeni, in ne bode Vas mogel vsaki sle¬ par, ki Bog v6 odkoder pride, na limanice vjeti. Le pridno berite slovenske spise in se obilno vpisujte v družtvo svetega Mohorja v Celovci, ktero svojim udom za eden letni goldinar celo kopo knig pošila. Naročujte si tudi časopisov; mali denar, kega na kaj takega obernete,Vam bode skoz dobiček, kterega na znanji in kratkem času dobodete, desetkrat in stokrat povernen. Snujte si tudi „čitalnice“ in „bralne družtva“, v kterih lehko eden bere, drugi 16 pa poslušate. Več dobička bodete imeli od takih družtev, kakor pa od kerčem, po kterih rada glava in — mošnja boli. Le tak<5, moji dragi Slovenci, pri¬ demo naprej in na bolje. Tretje poglavje. Prid slovenskega jezika v življenji in v šolali. Najpervi in največi prid od svojega jezika imamo Slovenci ta, da se v njem med seboj razgovarjamo, da povedamo v njem, kaj mislimo, kaj želimo, kaj ho¬ čemo in kaj čutimo. Kako žalostno bi za človeka bilo, ko bi svojih čutjenj nikomur ne mogel razode¬ vati. Godilo bi se mu kakor nemi živini, ktera ne ve povedati, kaj ji je in kaj bi rada. Dar jezika je naj- lepši dar človeku od večnega stvarnika dan; jezik ali govor povišuje človeka nad živino, ga približuje go¬ spodarju vstvarenja, Bogu samemu. S pomočjo svo¬ jega jezika tedaj govorimo Slovenci med seboj in skoz jezik nam je mogoče kupovati in prodajati; s pomočjo jezika iščemo pri sosedi pomoči; s pomočjo jezika najbolj spoznavamo človeka, s kterim imamo opraviti, in po govorjenji ga sodimo pravičnega ali krivičnega; s pomočjo svojega jezika se družimo v druživa kakor v občine ali gmanščine, deržave in narode. Brez je¬ zika bi ljudje kakor mnoge živali brez vse družbe in brez vsega edinjenja po zemlji blodili in žalovali. 17 Zato je tisti človek, ki nam slovenski jezik jemlje, naš največi sovražnik. Tak človek nam želi hudo, nas želi poživiniti, nam hoče ono zvezo, kteranas an narod veže, razrezati in hoče vsakošno druženje med Slovenci zatreti; kdor nam naš jezik jemlje, ta nas hoče kakor narod zadušiti. Vsaki jezik je sostavljen iz glasov, s kterimi se imenujejo stvari. Takim glasom se pravi besedam. Kdor se govoriti uči, ta se besed uči, pa skoz besede tudi ravno toliko stvari. Kako se roditelji ali stariši zveselijo, kedar otrok pervikrat spregovori! Perva beseda, ktero iz mladih ust slišijo, jim je znamenje, daje otrok začel misliti, to je: stvari okoli sebe spo¬ znavati; in več besed, ko otrok že zna, bolj se mu razum razvija. Kako se še le zveselijo roditelji (sta¬ riši), kedar otrok začne v šolo hoditi in lepih naukov domu prinaša! Tudi drugi ljudje, ki so nepokvarje¬ nega serca, imajo veselje nad otroki, kedar se v šoli pridno učijo, in tudi potem ko iz šol izstopijo, radi knige sami in drugim ljudem berejo. Kak<5 veselo je videti in slišati, kedar se mladih in starih ljudi okoli kakega mladenča ali deklice, ki jim bere, v senci kakega košatega drevesa vstopi. Zdaj je kaka stara zgoba, ktero mladeneč iz knige bere; zdaj bere o kaki daljni deželi, kako ljudje tam živijo in kaj pridelujejo; zdaj bere, odkod prihajajo k nam dišave, odkod različno blago; zopetbere, ktere zelišča so zdravilne, ktere strupene; zopetbere, kak<5 se pri pohištvi to ali ono bolje opravi in vpridoberne. Tako zvejo deklice in mladenči ta ali oni nauk in si 2 18 ga utisnejo v pamet ter ga pozneje v življenji pora¬ bijo. Tak6 pa si s časom naberejo lepi zaklad po¬ trebnih in prijetnih naukov in si z njimi življenje zboljšajo in ozaljšajo. Pa tudi starejši ljudje imajo od takega branja veselje in dobiček, in takd se ves narod počasi v znanji povzdigne. Zdaj Vas pa vprašam, ljubi Slovenci, ali bi se mogli Vaši otroci s pomočjo kakega tujega jezika tak d leliko, tako hitro in tako prijetno učiti, kakor v slovenskem? Vprašam Vas, kaj bi našim starejšim ljudem pomagalo, ko bi jim otroci te nauke iz nemških ali laških knig brali? Gotovo bi se Vam vsaki na pa¬ meti zdravi človek moral smijati, ko bi Vi hoteli svoje otroke, svoje posle in starejše ljudi v nemščini ali laščini podučevati, in bi Vas vprašal : „Zakaj pa lju¬ dem po domače ne povedate? Saj vidite, da po slo¬ venski Vas vse razumejo, v tujem jeziki pa nič? Ali mislite, če jim po nemški ali laški razlagate, da bodo potčm svoje dela bolje opi’avljali, ali da bodo skoz to modrejši, providnejši, bolj hranljivi ali šparovni, pokornejši in delavnejši postali? — Jaz mislim, da ne; ampak celo terdim, da, če Vas ne bodo prav razu¬ mevali, bodo vsako delo le slabše napravljali, bodo le bolj neumni, kakor pa umni postajali!* — Vidite, ljubi Slovenci, Bog nam je naš jezik zatč dal, da ga k svojemu pridu obračamo, ne pa, da ga zametujemo in zastonj imamo. Drugače bi nam Bog pri vsej jsvoji modrosti jezik brez vsega namena bil podaril. Eno je gotovo : ali je Bog modro storil, da nam je poseben jezik vstvaril; ali pa imajo nem- 19 škutarji pravo, ki nas nagovarjajo, naj svoj jezik za- veržemo. Razsodite sami, ljubi Slovenci, kolika je modrost nemškutarska proti modrosti Božji! — Ravno zatč pa, ker se nauk v maternem jeziki človeške pameti tak d močno prijemlje, tirjajo vsi pravi Slovenci, naj se jih otroci tudi v šolah s po¬ močjo slovenskega jezika učijo. Pogledimo si malega slovenskega dečka, ki stopi pervikrat črez šolski prag! Deček se je že doma dobro po slovenski govo¬ riti naučil, poznava že tudi mnogo stvari in že tudi precej dobro misli. Tega dečka je zdaj treba le pa¬ metno in prijetno k učenju voditi. Mislite si pa zdaj, kakd nerodno in nespametno bi bilo, tega otroka, namesti po slovenski, kar že čisto dobro zna, po nemški ali laški učiti! Otrok še nemškega kar bese¬ dice ne zna, in bi se moral vere, rajtanja, zemljepisa, sadjevodstva, in drugih naukov v teh dveh jezikih učiti! Tedaj bi ga moral učitelj še le naj poprej po nemški ali laški govoriti naučiti. Zdaj Vas pa vprašam, ljubi Slovenci, kje pa bo učitelj toliko časa jemal, da bi otroke najprej po nemški ali laški naučil; in kako daleč bode otrok pri takem učenji v drugih znanostih in vednostih prišel? Na to vprašanje nam skušnja najbolj odgovarja. Kakor tisti ptič, kemu Škvorec pravijo, tako se bode otrok nekoliko tujih besed naučil, pa ne bo pri njih ničesar si mislil; kedar pa iz šole na pašo gre in s paše domu pride, pa je ves jegov šolski nauk kakor kafra izginil. In kaj se zgodi s časoma s takim fan¬ tom? Ali se nauči za silo en par nemških ali laških 2 ' 20 besed, drugega pa ničesar vež; ali pa je vse veselje do učenja izgubil, in šola se mu hujši zdi kakor pe¬ kel. In kakošen dobiček je otrok iz šole domu za po¬ znejše čase življenja prinesel? — Nobenega; še teh par besedic je pozabil v dveh, treh tednih potem, ko je iz šole izstopil. Potem se tudi nič več ne skerbi za nauk, ki se mu je kakor najhujši stud na serce vlegel, in hodi po sveti ravno tako nepodučen, ravno tako neveden in sirov, kakor da bi nikdar ne bil šole videl. Prav navadno se še zgodi, da brati in pisati popolnoma pozabi, in še svojega lastnega imena ne v6 več podčerČkati. Vprašam Vas, ljubi Slovenci, ali je to res, kar Vam tu o sedanjih šolah pravim? Vprašam Vas, ali bi ne bil učitelj modrejši ravnal, ko bi bil dečke in deklice z vsega začetka po slovenski učil brati in pi¬ sati? Vprašam Vas, ali se ne bi tak otrok, ki seje po slovenski že pravilno pisati in govoriti naučil, potčrn vsakega tujega jezika,naj bo nemški,laški, francozki ali kteri bodi, leže in hitreje naučil? — Vprašam Vas, ne bi tak fant, ki se je v šoli v slovenskem jeziki vsakoršnih znanosti naučil, potem bolje kmetoval, bolj brihten, bolj moder, bolj možki, bolj pobožen in človeštvu bolj koristen bil, kakor pa tisti dečki, ki so skoz edino nemško ali laško učenje na pameti in serci spačeni, prevzetni, nevedni, terdoglavi, ba¬ hati in nepriljudni postali? — Vse to si preudarite, Slovenci, in sami po svojih skušnjah sodite, ali sem Vam resnico povedal ali ne; ali ni dnešnji den po deželi taka, da otroci in odrasli 21 pri sedanjem šolskem učenji, ki je ali nemško ali laško, ali pa na pol nemško i na pol slovensko, tedaj prav po netopirjevo ptič-mišje, le bolj divji, namesti pohlevni, le bolj nerodni kakor pa ljubeznivi, in čem delj tembolj hudobni kakor pa dobrotni postajajo? — Vse to pa prihaja odtod, ker se nauk v tuji besedi otročjih glav in sere nikakor ne prime. Le domača beseda sega človeku do serca, ona ga najprej vkroti in oblaži. •—- Saj pa šola ni za to, da bi se v njej samo jeziki učili, tudi ne za to, da bi se v njej ljudje proti ljudem, Slovenci proti Slovencem ščuvali in šuntali. Gotovo ne; ampak serce se mora mladini žlahtniti, pamet se ji mora razširjati, in razum ostriti. Zato stopite na noge, Vi bolj podučeni, in ne dajte, da bi Vaše šole bile, kakor jih nemškutarji tir- jajo, tuje in otrokom nerazumljive, dušne mučilnice namesti učilnice, divjaški berlogi namesti Sadniki čed¬ nosti. Vi ste pred Bogom, ki Vam je otroke dal, Vi ste pred Vašim zarodom odgovorni, kako se v šoli Vaši dečki in deklice odrejajo in podučujejo, kakošni enkrat iz njih ljudje postanejo! Zato gledite, da Vam otroci enkrat ne bodo sponašali, da ste za jih uk pre¬ malo skerbeli, da ste jih puščali v nevednosti in siro- vosti vzrasti. če nemškutarji kričijo pa pravijo: „čisto nemške morajo naše šole biti; potem se bodo otroci kaj nau¬ čili !“ tedaj jih pa vprašajte: ali niso res bile šole svoje dni Čisto nemške, in kaj so se otroci v njih na¬ učili? — In povedite jim: še menj kakor zdaj, ko so nekako polovičarske, ne slovenske, ne nemške. Le naj 22 naši starejši ljudje za kakih trideset let nazaj mislijo, ko se — v našo sramoto bodi povedano! — v naših šolah ni smela ne ena slovenska besedica slišati! Ali so takrat ljudje po šolah res kaj bolj pametni bili, kakor zdaj? Takrat je le malo, malo ljudi bilo najti, ki bi le za silo bili brati in pisati znali. Gotovo je od onega časa, kar se v naših šolah že nekaj več po slo¬ venski uči, bolje; zdaj je takih ljudi, ki brati in pisati znajo, gotovo desetkrat, dvajsetkrat več nahajati. Tako vstvarjene šole, kakoršne so nekdaj bile, nam¬ reč čisto nemške, so se že davno preživele in so se neveljavne in nekoristne skazale, in samo terde nem- škutarske glave, kterili se nobeni pametni nauk več ne prime, zahtevajo in silijo, da bi se Slovenci zopet k starokopitnim nekdanjim šolam povernili in z novič prazno slamo v njih mlatili. Edino pametno vredjene so take šole na kmetih, v kterih se otroci edino in samo s pomočjo sloven¬ skega kakor maternega jezika vseh naukov učijo. Vsaka drugačna šola, ktera otroke s pomočjo neraz¬ umljivega jim jezika podučuje, je neumna in na rav¬ nost škodljiva, ker otroke v mišljenji moti in jim pa¬ met in jezik meša. Da je tako, tega nas skušnja z nemškimi šolami uči; tega nas tudi uči izgled drugih narodov kakor Nemcev, Taljanov, Francozov in tako naprej, pri kterih narodih se otroci povsod s pomočjo lastnega jezika podučujejo; pa saj nas zdrava pamet že sama tega uči. Kdor nas tedaj hoče v drugem ka¬ kor domačem jeziki v šolah podučevati, ta je naš naj- veči sovražnik, ker nas hoče na duši in pameti poško- dovati, ker nas hoče poneumiti in potujčiti. Pametni, modri Slovenci si bodo takošne šole prepove¬ dovali. v Ceterto poglavje. Kako se ima nemščina v naših šolah učiti. Kolikemu pridu je slovenski jezik v življenji in pri učenji, to smo iz prejšnjega poglavja prevideli, Zdaj pa pogledimo, kako se imata slovenščina in nemščina v šolah med seboj družiti. Koj z vsega začetka moram povedati, da se za¬ stran nemščine mnogo laži trosi med naše ljudstvo. Gola, izmišljena laž je, da pravi Slovenci nemški jezik zaničujejo in čertije. To so si nemškutarji iz lastnih glav izvili, da bi prave Slo¬ vence kakor sovražnike Nemcev pred svet postavili v in jih kakor rogovileže razupili. Se enkrat ponavljam, laž, gerda, černa laž je to, kar terdijo nemškutarji, da mi nemščino zametujemo. To ni res. Mi dobro vemo, daje nemški jezik opiljen in učen jezik, vemo, da ga je v kupčiji treba, in tudi vemo, da se iz nemških knig dd mnogo lepega in koristnega naučiti. Ali to pa tudi vemo, da zavoljo tega nam ni treba svojega ravno tako lepega slovenskega jezika zametovati. To reč si mislimo drugače. Pri mizi, kjer se je do zdaj pri nas skoro edina nemščina šo- 24 pirila, mora za naprej tudi slovenščina sedeti. Tega nikdar nočemo terpeti, da bi slovenščina, naš mili materni jezik, morala za vratmi čepeti in kosti glodati, nemščina pa bi se sama pri gostiji pasla. Vsaka na svoje mesto; takd bode najbolj prav. Kakor sem že povedal, v naših šolah mora slo¬ venščina kraljevati na pervem mesti, zato ker naši otroci so slovenski otroci in samo po slovenski ra¬ zumevajo. Učni jezik, to je tisti jezik v Šoli, v kterem se vera, rajtanje, zemljepis in drugi nauki podučujejo, mora tedaj vselej in vsigdar samo slovenski biti; nemški jezik pa se naj kakor posebni nauk uči, in sicer toliko, da se ne bode skušalo iz otrok Nemce storiti, kar se tako ne da. Zato se ima nemščina tako le učiti, Najpreje se mora naš slovenski otrok samo slovensko brati, pi- v sati in rajtati učiti. Crez kake dve ali tri leta pa, ke- dar že vse te nauke po slovenski dobro zna, naj ga učitelj uči nekoliko nemškega brati in pisati, ako ro¬ ditelji to zahtevajo. Ali to se mora tako goditi, da učitelj otrokom pravi: Tej ali tej slovenski besedi se po nemški tako-le pravi. Pri tem jih mora nemško po narekanji pisati učiti. S časoma bodo otroci, ki že po slovenski dobro znajo misliti, tudi leže in hitreje nemški se učili, kakor pa če jim učitelj koj v pervem klasu začne nemške besede v glavo vbij ati. Prav neumno in naopak bi bilo, otroke z nem¬ ško gramatiko ali s „Šprohlerom“ terpinčiti, ka¬ kor so učitelji nekdaj delali. Takrat so posebno stari „šolmeštri“ zmirom tisto staro pesem od artikeljnov, 25 hauptvortov, calvortov, cajtvortov, od redetajlov, od vortfigunge, in drugih neumnosti godli, otroci pa so za njimi berbrali, pa niso vedeli kaj; pa komaj, ko so šoli herbet pokazali, niso vsega tega nič več vedeli; malokteri si je še kako besedo zapomnil. Tako sem v Kranji nekega norca poznal, ki je znal ves tisti „šprohler“ na pamet; in kedar je prav divjal, ali se smešil, je začel tiste nerodne „regelce“ godernjati! No¬ benega nauka se nismo toliko balikakor „šprohlera“; pa pri vsem učenji tudi nobenega nismo menj znali in razumevali, kakor tega. Zdaj pa vprašam : Ali se ne pravi to, otročjo pamet z batinami ubijati? Ni li tako duševno terpin- čenje huje, kakor terpinčenje černili zamorcev, ktere Še zdaj v nekterih krajih sveti v jarem vpregajo ? — Takega učenja nemščine nas Bog varuj! Tako si ne mislimo nemškega nauka. Vse, kar je črez pravilno branje, pisanje in prestavljanje iz enega jezika v drugi, vse to je pregreha proti pameti, proti Bogu in naturi. Da je podnaukovanje v nemškem jeziki, to je, s po¬ močjo tega jezika še bolj kvarno in nespametno, to sem že v prejšnjem poglavji pokazal. Dvojega se tedaj mi branimo: pervič, da bi nem¬ ški ali laški jezik kje učni jezik pri Slovencih bil, in drugič, da bi se kje nemščina tako neumno, kakor se je nekdaj, in žalibog! morebiti še zdaj kje, učila. Proti pametnemu učenju nemščine pa s pomočjo sloven¬ skega jezika in po tistem poti, kterega sem gori na¬ risal, Slovenci nimamo čisto nič ugovorjati. Naj se naši otroci nemškega ali laškega za silo in potrebo učč! 26 Zdaj nam pa nasprotniki slovenskega jezika v naših šolah naj pokažejo in povedo, pri kterem ime¬ nitnem narodu sveta se mladina ne podučuje v ma¬ ternem, ampak v tujem jeziki! Kaj bi neki gorenji v Štajerci rekli, ko bi jih kdo silil otroke v šolah po slovenski podučevati? Kaj bi Taljani dejali, ko bi jim kdo zapovedal, v šolah nemškega jezika se posluže¬ vati? Ali bi Francozi ali pa Angličani terpeli, da bi se jim mladina s tujim jezikom podučevala? Samo nam Slovencem se vriva nemščina in laščina v šole, kakor da bi lastnega jezika ne imeli, kakor da bi še po svoje govoriti ne znali! Tako ravnanje z nami je zares proti vsej človeški pameti, je pravo terpinčenje naše mladine, je zaničevanje celega slovenskega na¬ roda. Takega sramotjenja našega jezika in naroda pa ne zaslužujemo ne po Božjih ne po človeških po¬ stavah, in ga tudi za nobeno ceno delj terpeti nočemo. Mi hočemo temveč v svojih šolah svoj jezik imeti; mi hočemo za svoje obrazovanje ali brihtanje sami sker- biti, in naj nas nemškutarji in tujci pri tem deli v miru puste. Pa tudi tega za naprej ne bodemo terpeli, da bi se naši otroci v mestnih šolah samo po nemški učili. Kaj nam na kmetih pomaga, če svoje otroke dajemo v take samo nemške šole in se ti tam popolnoma po¬ tujčijo? Kar nam naukov iz mesta domu prinesejo, teh nam še ne znajo po domače povedati. Kaj nam po deželi potem pomagajo taki mutci, ki sami Bog ve, če kaj znajo, nam pa v naš prid od svoje učenosti čisto nič dati ne morejo? Kedaj se bodemo enkrat 27 spametovali, ljubi Slovenci, ter bodemo začeli misliti, čemi: so nam naše šole; da so nam namreč za učenje vseh potrebnih naukov, ne pa za edino učenje tujih jezikov? čemu so nam šole, ako dobička od njih ni¬ mamo ? Delajmo vendar enkrat tako kakor vidimo druge bolj obrazovane ali brihtne narode delati; ravnajmo tudi s šolami tako, kakor nas Bog in pamet učita in pa bridke skušnje s sedanjimi šolami! Peto poglavje. Kdo so nasprotniki našega jezika. Največi nasprotniki slovenskega jezika so oni, ki znajo sicer po slovenski govoriti, pismenega slo¬ venskega jezika pa ne znajo. Ti so po rodu Slovenci; ali zavoljo slabih šol po slovenski pisati in brati ne znajo. In ravno zato se na slovenščino najbolj hu¬ dujejo in jo zasmehujejo. Te verste ljudje, ki naših knig, naših časopisov in lepote slovenskega pravil¬ nega govora ne poznavajo, najbolj kričijo, in naš jezik za gerdi, divji, ubogi in Bog vč še kakov raz¬ glašajo. Ali Vi, pametnejši Slovenci, sami vidite, ko¬ liko je sodba teh ljudi vredna; oni sodijo o pisme¬ nem našem jeziki, kakor slepec o farbali, kterili ni¬ koli ni videl. 28 Ti ljudje, kterim je oseminštirdeseto leto ime „nemškutarjev" na celo udarilo, terdijo, da slovenski jezik ni k nobenemu pridu, da se z njim nikamor po sveti ne pride, da je nas Slovencev premalo, da bi se svojega jezika deržali, in Še več gerdega o slovenščini kvasijo. Kar se pervega očitanja tiče, da naŠ jezik ni k nobenemu pridu, na to sem že gore v tretjem po¬ glavji odgovoril; tu. liočem še samo nekoliko k prejš¬ njemu .pristaviti. Gore sem pokazal, da je največi prid, kega od slovenščine imamo, ta, da se v njem obrazujemo in da smo ravno skoz slovenski jezik v narodovo celoto zvezani. Pa ne mi sami, ampak tudi Neslovenci imajo prid od našega jezika, ker v njem s Slovenci tergujejov svojih štacunali tako kakor po sejmih. Koliko bogatih hiš je, postavim, v Marborgi, ktere so od samih Slovencev po kupčiji obogatele! Zato iščejo tergovci po slovenskih mestih in tergih takih postrežnikov in postrežnic, ki slovenski znajo; slovenščina jim je takd rekoč vsakdanji kruh, od kterega živijo; brez znanja slovenščine ali brez slovenskih pomočnikov bi še kar kupčevati ne mogli. Se vč da mnogi izmed teh kupcev ne vedd slovenščini zato druge hvale, kakor zasmeha. Taka je hvala svetd! Kako daleč se s pomočjo slovenskega jezika po sveti pride, to se že po tem, kar sem v pervem po¬ glavji povedal, lehko razumeje. Kakor daleč se slo¬ vanski jeziki glasijo, tako daleč se s slovenščino pride naprej. Zakaj kakor razumevamo mi druge Slovane, ravno tako razumevajo oni nas, posebno če po pismi 29 govorimo. Ves slovenski svet : veči del Avstrije, ve¬ liki del Prusije, veči del Turčije in cela Rusija, tedaj vsa vostočna ali juterna stran Evrope je Slovencem odperta. Velika laž je tedaj, kar naši nasprotniki terdijo, da se s slovenskim jezikom delj ne pride, kakor po Slovenskem; umnemu Slovencu je več kakor polo¬ vica Evrope odperta, in če drugega nobenega jezika ne zna, kakor slovenskega. Skoz to pa, kar sem o širokosti slovanskega sveta povedal, se samo v nič zgrudi drugo očitanje, da je nas Slovencev premalo, da bi se svojega jezika deržali. Ko bi se, kar pa nikdo ne terdi, samo svo¬ jega jezika deržali, pa zraven nobenega drugega ne učili, imeli bi dobička dovolj, ker bi se v vseli po¬ trebnih naukih v njem izučili in bi lehko med druge Slovane šli. Ali kdo pa terdi s tem, da če se naj svo¬ jega jezika deržimo, da se poleg' njeg’a ne smejemo drugih jezikov učiti? Tega, kakor sem že gore po¬ vedal, nobeden pravi Slovenec ne terdi in ni terdil. Pravi Slovenci so vsi zatč, naj se Slovenec, če mu je ljubo in mogoče, tudi drugih jezikov, postavim nem¬ škega ali laškega uči. Saj slovenski prigovor sam pravi: „Več ko jezikov znaš, več ljudi veljaš. Ali vprašam Vas, ljubi Slovenci, če se drugih jezikov hočemo učiti, moramo zatč svoj jezik zame¬ tovati? Ali hočemo brez vsakega maternega jezika biti? Ali je kje na sveti kalcov narod, ki nima po¬ sebnega jezika? Iščite ga širom sveta, in dober Vam stojim, ne najdete ga nikoli nikjer! Samo naši nem- 80 škutarji so ga našli; samo da k sreči! ne gotovega, namreč — narod slovenski. Oni bi namreč iz nas Slovencev hoteli napraviti tak čudni brezjezični na¬ rod, ki bi vse druge jezike imel znati, samb svojega lastnega ne. Pri tej priložnosti naj veliko neumnost omenim, ki se med Slovenci čem delje bolj kaže. Naši nem¬ škutarji se imenujejo — „Nemce. “ Ti „ Nemci", ka¬ kor se sami imenujejo, ker drugi jih nihče takb ne imenuje, so rojeni Slovenci, znajo večidel tudi samo po slovenski prav govoriti. Koliko pa jih večina po nemški zna, naj pokaže sledujoči izgled. V marboržkem okraji živi neki glasoviti nem¬ škutar, kterega bi lehko po imeni povedal, ko bi komu za jegovo ime kaj mar bilo. Ta nemškutar in še eden mož iz tistega kraja, ki se za Slovenca derži, sta vozila enkrat slamo v Marborg. Na polu poti po- stojitanekde in zagledata na županovi hiši papir pri¬ bit, na kterem je stalo napisano „Kundmachung.“ Naš nemškutar, ali kakor se sam imenuje ,Nemec“, vpraša tovarišča, kaj bi beseda „ Kundmachung“ po¬ menila, ali nobeden jeju ni te besede uganil, in še le črez pol leta potem sta oba zvedela pravi pomen te besede: „ oznanilo." Slovencu to ni bilo zameriti, ali kaj pravite k našemu „ Nemcu?" Vidite, takih, kakor je ta, naštejete lehko na ti¬ soče (tavžente); ti „Nemci“, ki se čisto po krivem tako imenujejo, kričijo neprenehoma: „le tajč, le tajč, vse tajč"; sami pa še ne vedd takošne besede, kakor „Kundmachung", ki je na vseh oglih nabita, in bi, 31 ko bi jim smertno sodbo po nemkši bral, se to pod- čerčkali. Koliko še le ti ljudje potem nemških knig in časopisov (cajteng) razumejo? Po mojih mislih bi ti „ Nemci “ z nemško knigo vedeli toliko opraviti, kakor žaba z lešnikom. — Naši nasprotniki slovenščino tudi zato takd čer- tijo in nemščino tako visoko povišujejo, ker menijo, da le nemščina je zveličavni jezik na sveti. Ali tu se zopet jako motijo. Res je, da se nemščina piše v na¬ ših kanclijah ali uradnicah, da jo rabijo pri vojakih, da v njej učijo nauke v viših šolah; ali po posta¬ vah ima tudi slovenščina ravno tisto pravico povsod, kakor nemščina ali laščina. Tudi pri Madjarih in Hervatih se je pred kakimi petimi leti še vse po madjarski in hervatski pisalo in v šolah učilo; dandanašnji pa se vse v madjarskem in liervatskem jeziki piše in podučuje. Kar se kanclij tiče, namreč cesarskih, moralo bi se v njih prav po sedanjih postavah Slovencem vse po slovenski pisati. Kakor se Nemcem po nemški, Taljanompo laški, Ogrom po ogerski, tako bi se mo¬ ralo tudi Slovencem po slovenski pisati. Saj eni tako kakor drugi narodi morajo vedeti, kaj se jim iz kanclij piše in kaj imajo napisanega v rokah. Kakor pa je zdaj, morajo Slovenci, ki sami nemški ne znajo, od Poncija do Pilata s kanclijskimi pismi hoditi, dokler koga najdejo, ki jim jih zna raztolmačiti, in pri tem iskanji prav pogosto napovedani čas zamudijo intakd v kazen zapadeje. 32 Ali ne bi kmetom hasneje bilo, da bi jim kanclije po slovenski dopisovale? Tedaj bi jim vsaki otrok, vev šolo hodi, vedel take pisma brati. Saj mi Slo¬ ki nci nič menj davkov ne plačujemo kakor Nemci ali Og-ri ali kteri drugi narod Avstrije. Naš jezik je tudi za vsako tako pisanje dosti izurjen, in v resnici so že slovenske pisma šle do najviše gospodske na Dunaji? in tudi pred presvitlega Cesarja samega. Kakor sem povedal, postave govorijo za nas, Cesar sam je tudi že večkrat ostro zapoved izrekel, da morajo vsi jeziki v Avstriji enako pravico imeti, da so ravnopravni, in gospodskam je že večkrat, in to še nedavno bilo zopet zapovedano, Slovencem po slovenski pisati; da, cesarski uradniki so na tisto po¬ stavo, ktera daje vsem narodom, tedaj tudi Sloven¬ cem, pravico do jih jezika v kanclijah in šolah, celd prisegli, — ali malokje se Slovencem ta pravica daje. Kakd je to? me morebiti kteri bralec popraša. Na to jaz odgovarjam: posebno zato se ne piše, ker Vi, Slovenci, sami tega večkrat in glasno ne tirjate. Veči del Slovencev, ki nikdar ničesar ne bere, kakor svoj „Steuerbiichel“, še ne vč, da postava zapove¬ duje slovensko pisanje v kanclijah; veliki del Sloven¬ cev sicer že v6, da mora gospodska po slovenski pi¬ sati, pa si ne upa tega tirjati; mnogo jih pa tudi je, ki pravijo: meni je vse edno, tak d ali tako. Tega pa ne pomislijo, kakd dobro je, če človek vč, kaj v pismi stoji in kaj storiti ima. Včasih mu gre za premoženje, za dobiček ali za izgubo; včasih ima kako pogodbo (glihengo) v rokah, na kteri visi jegovo posestvo; 33 včasih mu berejo sodbo na smert in življenje, pa po nemški; včasih mora kaj podpisati, kar ga bode za vse žive dni vezalo,— pa k vsemu temu, kar v pismih stoji, moj ljubi Slovenec prikimuje, če razumeje po¬ polnoma ali ne. V prašam V as, ali j e vse edno, ali tako ali tako v pis¬ mi stoji? Ali Vam je vse edno, če razumejete, kar podpisujete, ali ne? — Vidite, kdor je pri zdravi pa¬ meti, ta mora priterditi, daje bolje, če razumeje, kar podpise, kakor pa, če ne razumeje. Zato pa prosite in zojiet prosite gospodske, ako Vam jih same ne da¬ jejo, za slovenske pisma! Saj postava Vam daje to pravico. — Da znanje nemščine tudi v šolah dobro služi, to poterjujem tudi jaz; ali, da je v šolah nemščina go¬ spodinja, slovenščina pa dekla, tega ni drugo krivo kakor — stara navada. Kakor vsaki učeni Slovenec ve, ima naš jezik za vse nauke jjotrebnih besed, in drugega ni treba, kakor da ga v šole vpeljemo. Ali da se to ne zgodi, tega smo zopet sami krivi. Zavoljo hrepenenja po nemščini smo ji v naših šolali več me¬ sta prepustili, kakor je trebalo. Tudi zastran šol tirja postava, znani devetnajsti paragraf, da ima vsaki narod pravico, svojo mladino v maternem je¬ ziki v šolah podučevati; ali ker naš nevedni in preponižni rojak tega odločno in večkrat ne tirja, za- t6 se tudi gospodska v tej zadevi ne gene. Tak(5 pa se naše bistre glavice zavoljo neznanja nemščine po nemških, latinskih in realnih šolah tako rekoč na duhu ubijajo; Vi pa, Slovenci, ki težko zaslužene de- 3 34 narje za otroke plačujete, nimate od teli šol skoz va¬ še otroke nobenega dobička. Kedar se Vaši fantje, ki so se, postavim, realk izučili, k Vam v vakancijah na dom povernejo, ne vejo Vas v nobenem nauku podu¬ čiti, ker ničesar po slovenski povedati ne znajo. Ko bi se pa Vaši dečki po slovenski bili izučili, potem bi tudi Vi in ves narod kaj kasna od realk imeli. Kamor koli se obernemo, povsod vidimo, da je nemščina le za tega delj pri nas tako imenitna, ker mi sami to hočemo, ker mi sami svoj jezik premalo spoštujemo, ker ne tirjamo glasno in neprenehoma tiste pravice, ktero nam postava daje. Ali glavni in največi uzrok, zakaj nemškutarji našemu jeziku tako hudo nasprotjujejo, je ta, ker nam više obrazovanosti ali brihtnosti ne privoščijo. Mno¬ go nemškutarjev, ki po kake dve ali tri besede nem¬ ški zna, živi tako rekoč od slovenske nevednosti; ko bi pa naše ljudstvo bolj pametno in učeno posta¬ lo, potem bi tem ljubeznivim stricem sreča — odpla¬ vala. Zato lovijo in pokončujejo ti ljudje slovenske knige, ker se bojijo, da se ne bi Slovenci iz njih kaj koristnega naučili; zato sovi’ažijo čitalnice, v kterih se kmetje podučujejo v vednostih in pravicah; zat<5 so hudi in razkačeni na vsaki tabor, v kterem bi Slo¬ venci svoje želje iz rekli in si pomoči iskali; zato se zo¬ perstavljajo slovenskim šolam, ker bi potem, ko bi ljudstvo samo pisati in brati znalo, s svojo polomljeno nemščino morali v deveto deželo potovati; zato no¬ čejo, da bi gospodske po slovenski dopisovale, ker ne bi radi svoje veljavnosti izgubili, ker oni vedo en 35 par nemških ali laških besed in križe v-kražev, slo¬ venskega pisanja pa ne; zato-so oni nasprotniki ze¬ dinjene Slovenije, ker se za svojo plesnjivo nem- škutarijo bojijo, da ne bi potem za neduho poginila; zatdzeno besedo sovražijo vsakega Slovenca, ki se derži svojega jezika, svojih starih, pobožnih navad, in svo¬ je prelepe slovenske domovine, za ktero nemškutarji nimajo sercd, in o-d jeze pokajo, kedar slišijo govore o slovenski narodnosti in o združenji vseh Slovencev v eno deželo. Ali vsi ti nasprotniki bodo toliko menj Škodljivi in ošabni, koliko bolj bode slovenski narod s krepkim svojim glasom vpil: „Mi tirjamo svoje pravice! Mi tirjamo svoj jezik v kanclije, šole in v vse uradnice!“ —Od nas samih, od nas pravim, Slovenci, je odvisno, ali se ima pri nas ta prazna in prevzetna nemškuta- rija še delj časa pasti, ali pa slovenščina v svojo pra¬ vico postaviti. Bog in Cesar sta za nami; pomozimo si zdaj še sami, to je, tirjajmo glasno svoje pravice! Šesto poglavje. klijte! čnjte! kaj slovenski jezik tirja! Do zdaj je moje slabo pero k Vam govorilo, lju¬ bi Slovenci; zdaj pa naj slovenski jezik sam na¬ stopi in Vam glasno povč, kaj on za sebe tirja. Po¬ slušajte ga prijazni in odprite mu svoje serca! 3 ' Ljubi Slovenci! Jaz sem tisti slovenski jezik, o kterem ste ravno slišali, kako se mu na sveti godi. Že pred tisočo ali tavžent leti sta me sveti Ciril in Me¬ tod, apostola Slovanov, v svete knige zapisala, in od onega časa do dnešnjega dne se glasim pri mašah od več kakor šestdeset miljonov pra¬ voslavnih Slovanov. V moji besedi se bere še dnešnji deri sveta maša ali liturgija pri Rusih, Serbih in Bolgarih; v moji besedi se pri teh Slovanih opravljajo vsi sveti obredi. Drugih dvajset miljonov Slovanov pa, razun nekoliko isterslcih in liburnskih Slovencev in Hervatov, mene ne rabi več pri mašah. Moji bratje, slovanski jeziki, se mogočno razlegajo po več kakor polovici Evrope, in so ravno tako krepki, kakor moji sestri, nemščina in romanščina. Slovenci, pri kterih sem rojen, pa so me pozneje opustili in sem za dolgo časa izginil iz jih pisem, dokler me ni v šestnajstem 37 stoletji, pred tristo leti, zopet Primož Truber k življenju pri njih obudil in me drugoč v kni- ge zapisal. Od tega časa pa se zmirom bolj širim, zrni- rom krepkejši in serčnejši postajam, tako da se zdaj ne bojim več nobenega drugega jezika; saj sem ravno tako žlahtnega rodu, kakor vsi drugi čislani in cenjeni jeziki Evrope. Posebno moč pa sem dobil v novejših ča¬ sih, ko se v čitalnicah, bralnih družtvih, zborih in taborjih mogočen slišim. Jaz sem svojemu varuhu ali gerofu, nemškemu jeziku, že davno odrastel in sem polnoleten postal. Kakor tak pa tiijam na podlagi božjih, človeških in cesarskih postav, posebno na podlagi devetnajstega para¬ grafa osnovnih zakonov ali postav, da se mi dajo in v resnici spolnijo vse pravice, ki mi že davno pripadajo. Te pravice pa, kterih tirjarrij so: I. da se po vseh cerkvah slovenskega na¬ roda moja beseda glasi, da se božji nauk vsem vernim Slovencem, naj so na kmetih ali v me¬ stih in kjerkoli po sveti, v meni oznanuje. Jaz hočem v vsaki cerkvi, ako le na slovenski zem¬ lji stoji, slišan in govorjen biti. IT. da se vsa slovenska mladina, mala in velika, po vseh učilnicah, najnižih in najvi- 38 ših, edino in izključivo le v moji besedi podu- čuje. Nemškemu in laškemu jeziku, mojima bratoma, dajem v njih toliko mesta in časa, da se ju Slovenei morejo za svoje potrebe popol¬ noma naučiti. III. da se morajo vse pisma in vsi zapi¬ sniki v občinah ali srenjah, pri cesarskih in deželskih gospodskah, kakor tudi pri drugih uradih, pri advokatih in notarjih Slovencem po slovenski pisati, in da morajo vse te gospod- ske in vsi ti uradi in činovniki (beomtarji) slo¬ venske pisma prejemati, in ko bi do najviše go- spodske na Dunaji ali pred presvitlega Cesarja samega imele priti. IV. da se uradnikom in pisarjem (Šlibar¬ jem) v cesarskih kanclijah rok ali čas po¬ stavi, do kterega morajo slovenski znati, ako ne hočejo v druge kraje prestavljeni biti. V. Hočem se v vseh slovenskih druž¬ bah, zborih in družtvih, v ktere Slovenci za¬ hajajo, glasiti, in od kmeta tako kakor od go¬ spoda čislan biti. — Tu sem svoje glavne tirjatve naštel, ktere naj Slovenci dosledno in terdno vresničijo. Jaz sem duša slovenskega naroda; skoz to, da me, narod, govoriš in pišeš, živim jaz in živiš Ti. 39 Berž ko mene zapustiš, nehaš narod biti in po¬ staneš derhal in soderga ljudi brez narodnih pravic. Taki ljudje tudi zgubijo svojo domo¬ vino; take ljudi vse gazi in tlači; taki ljudje so zaverženci sveta. Zato, moj ljubi narod slovenski, derži se mene, Tvojega jezika; derži se vsega, kar je Tvoje; tiijaj svoje pravice, da bodeš krepko ži¬ vel in da dosežeš slavo na zemlji! Soderžanje na strani Predgovor. III Pervo poglavje. Kje se slovenski jezik govori.7 Slovenci potrebujejo enega pismenega jezika.8 Sorodstro našega jezika s slovanskimi.9 Glavni jeziki Evrope, s kterimi je naš v rodu.11 Drugo poglavje. Od kedaj se po slovenski piše.12 Perva slovenska kniga, koliko let stara.13 Sedanje knige in časopisi slovenski.14 Tretje poglavje. Kake dobrote imamo od svojega jezika.16 Samo v slovenskem jeziki se more ljudstvo obrazovati • • • • 17 Kaše šole morajo slovenske biti.19 Cisto nemške šole nam nične hasnijo.21 teterto poglavje. Mi ne zametujemo nemščine.23 Kedaj in kak<5 se naj v naših šolah nemščina uči.24 Gramatika nemška se v ljudskih šolah ire smeje učiti • • • • 24 Pravi namen narodnih šol.26 Peto poglavje. Sodba naših nasprotnikov o slovenščini nič ne velja • • • • 27 Kakemu pridu je naš jezik Neslovencem.28 Kak<5 daleč se s slovenščino po sveti pride.28 Svojega jezika se najbolj in najprej učimo, drugih pa potem • • 29 Kakoršni »Nemci" so nekteri naši nemškutarji.30 Zakaj naše kanclije naj po slovenski pišejo • • • • • -31 Mi imamo po zakonih pravico do čislo slovenskih viših šol • • • 33 Zakaj naši nasprotniki slovenski jezik toliko čertijo .... 34 Častimo in tirjajmo sami pravice svojemu jeziku!.35 Šesto poglavje. Kaj »slovenski jezik" sam govori in tirja.37