Trogir v Dalmaciji.

Mm

OT1V.

Pripovedka iz Dalmacije.

——

Poslovenil P. M.

S tremi slikami.

V Ljubljani 1899.

Založil in prodaja Anton Turk, knjigar.

Tisk J. Blasnika naslednikov.

//_  3, 3£ Goa *

L

Dama Slavora, žena ribiča Joviča, bila je v mestu
Trogiru že zarano v jutro na nogah, ko je šla iskat
pomoči za Milico, svojo štiri tedne staro hčerko, ki je
bila bolna na smrt.

Mestnega zdravnika so že ob petelinovem petju
pozvali v Pančevico k nekemu prijatelju, ki je moral
urediti svojo hišo, ker je Smrt s koso že stala na
njegovem pragu; modra gošpa pa, ki je znala zago¬
varjati vse bolezni, ni imela danes toliko prostega časa,
da bi se ukvarjala z našo znanko.

Ko je revna ribičeva žena potrkala na njena vrata,
devala je uprav svoji Marici, ki bi se imela poročiti
čez jedno uro s topličarjevim sinom, poročni venec na
sijajno spletene lase. Čutila se je torej z njenim obiskom
nekako razžaljena. Saj smrt lahko počaka, dokler ne
napoči ugodni trenotek jo zagovoriti, ali, ako se ne da
več odpraviti, naj vsaj stopi nekoliko na stran ter
da nečakinji priložnost: sprejeti jo s primernim tar¬
nanjem, seveda proti plačilu v znesku jednega srebr¬
nega goldinarja. Obrnila je Dumi svoj široki hrbet ter
ponavljala med slavnostnim praskotom poročnega venca:

„Pojdi! pojdi! Spravi se od tod ! Pozneje —
drugokrat. Ali pa se oglasi pri mojem prijatelju in tastu

6

Vicku Suboliču, topličarju pred vratmi. Toda ne zadržuj
mi ga predolgo, zakaj on je oče starešina, da veš.“

Zaslišavši takšen odgovor, krene Duma izpred
vrat ter se napoti k Vicku Suboliču, topličarju pred
vratmi. Temu pa je še zrlo rujno vino, s katerim je
od sinoči svojega sina, ženina napajal, le preveč očitno
iz zarudelih očij. Jezik se mu je zapletal in glava se
mu pobešala z jedne strani na drugo.

»Čemu si napravljaš stroške, meni pa greniš veseli
dan, žena?“ jo ogovori ter si odpne nekoliko sre¬
brnih gumb na telovniku, ker ga je sapa nekako dušila.
»Naj se razlije na-me srd božji, če sem že videl kedaj
bolj revnega črvička od tvojega! Najbolje je, da mu
pustiš živeti ali umreti, kakor se to poljubi njegovemu
angelu varhu —“

»Ali nimaš kakih zdravil, kakega obliža, za na
žličico? Saj ti plačam,“ reče revna žena z zamolklim
glasom, izvleče izza povoja papirnat bankovec, ki se
je komaj še nekoliko držal skupaj ter ga s solznimi
očmi pokaže topličarju.

Topličar se namrdne ter gleda po strani bankovec,
toda sin ga pocukne za rokav, rekoč: »Čas je! 4

»Prav, prav !“ odvrne topličar ter smukne z obema
rokama nakrat v svojo „kaporo“, dolgo suknjo, ki je bila
od spredaj rudeče izšivana in obrobljena. »Čemu stojiš
tu?“ vpraša ženo ter ji vzame bankovec iz rok. »Za¬
muda, katero mi povzročaš, je več vredna, nego j eden
goldinar ; vsekako pa hočem biti velikodušen ter ti celo
polovico dam nazaj. Ali imaš kaj drobiža pri sebi, Pero,
moj sin? — Na, vzemi in kakor sem ti rekel: Vdaj se,
ženska, v božjo voljo, naši dnevi so bili sešteti, še
predno smo jokajoč pozdravili svet. Umreti mlad pa
tudi ni najhujše. Ako ti imam za tvojih petdeset kraj¬
carjev dati kak svet, pa ti svetujem, da se napotiš k
mizarju tu v tretji ulici za vratmi. Dobro se imej —
dobro jutro!“

7

„Dobro jutro,“ odvrne revna žena z dušljivim
glasom ter se žalostno splazi skozi dražestno opremana
vrata nazaj v mesto, med tem ko je spravila polovico
goldinarja zopet pod trdi povoj. Otroče je bilo ž njim
povito do prsij tako trdo, da je stalo v njem kakor
leseni hlod, ko jo je mati držala v rokah. Gol, mali
gorenji del života in vele ročice so mu otrplo visele, a
črnolasa glavica na medlem vratu klanjala se je one¬
moglo na materine prsi, podobno medli glavici uvenele
cvetice. Ob enem se mu je kremžil obraz, kakor bi ga
prijemal krč.

Poleg molčeče matere z lahkim bremenom je
capljal Pavel, njen šestletni sinček, oblečen v samo
srajčico, prepasano z rudečim pasom, po bodečem uličnem
tlaku s svojimi trdimi, bosimi nogami.

Bil je to krepko vzrasel, dasiravno še majhen
deček, z velikimi, kakor oglje črnimi očmi in z enako
črnimi lasmi, ki so se mu vsipavali izpod oguljene,
rudeče kapice na nizko vzbokano čelo. Na tilniku bili
so mu lasje spleteni v šegavo kitico, od čije konca visel
mu je navzdol črni motvoz. Sicer pa je bilo njegovo
obličje prikupljivo na prvi pogled. Lici sta mu bili
mehki kakor puh, mične ustnice sveže in rudeče, z glo¬
bokimi kotički, vstvarjenimi kakor nalašč za kujanje
in kljubovanje. Poleg tega pa sta raztegneni, zel 6 pre¬
mični nosnici, napovedovali bodočo strast, krepak tilnik,
noseč okroglo glavo, pa je kazal moč.

' * *

*

Mati je prišla s svojima otrokoma od ostroga
Sukurac, iz jedne od sedmerih z ribiči obljudenih vasij,
ležečih med prastarim slovanskim Trogirom in rimsko
Solono, od katere so ostale sedaj samo razvaline. Od
gradičev, pozidanih ob času beneške ljudovlade v varstvo
zoper roparske napade Turkov, ostal je le tu pa tam
kak osivel ostanek na panogah Kabanskega gorovja,

8

ali pa se nahajal kot preperel kršeč vzidan v obzidje,
ki je obdajalo vsako revno kočico izmed sedmerih
ribiških vasij. Te so podedovale zvoneča svoja imena
po teh gradičih in rajska lepota je obkoljevala njih
uboštvo in nesnago.

* *

*

Poletni dan je bil nenavadno vroč. Bil je to po
pratiki zadnji dan meseca junija, ko se obhaja spomin
sv. Pavla, 1819. leta, ko je stal še cesar Franc I. na
krmilu. Častiti Trogir ležai je mirno v svojem gladkem,
modrikastem morskem zalivu, kakor da je on izvoljena
domačija večnega miru. Veter je pihljal proti Spletu,
ki je napel jadra na ribiških ladjicah. Beli prah je po¬
krival zelenje po okolici, a vsekako je izgledala vsa
krajina v nepopisljivi krasoti, kakor bi plavala v tre¬
petajoči poletni sopari.

Samo pod pustimi, začrnelimi, obokanimi hodniki
mestnih ulic nahajalo se je nekoliko sence in težak,
po sopari duhteč hlad.

Na teh z oboki prepreženih ulicah bilo je tiho in
prazno, kakor bi bile začarane. Pod oboki so visele
daleč vsaksebi na medenih verižicah petelinu podobne
svetiljke s suhimi stenji, ki se samo v zimskem času
znovič napolne z oljem. Njihova starodavna oblika te
je spominjala časov vestalij in starih bogov, pod čijih
vodstvom so zmagovalne rimske kohorte prekoračile
mestno obzidje vtrjenega Trogirja.

Duma je le tu in tam srečala kakega človeka,
toda nobenega takega, katerega bi se drznila ogovoriti.
Kdor ni imel zunaj kakega nujnega posla, raztegnil je
rajše ob času paleče vročine svoje ude v sobi po klopi.
Tudi gibanje na obali je skoro povsem prenehalo ob
tej uri.

Duma sama ni znala, čemu je tako tavala naokrog.
Nemara se je bala hude vročine na poti, nemara jo je

9

držal nazaj na pol živinski nagon: biti v bližini člo¬
veških stanovanj. Toda pomoči, na katero je s topo
vdanostjo čakala, ni bilo iz nobene iz molčečih hiš k
njej na ulico.

Raz sramežljivih potez njenega lica, iz nežnih,
preprostih očij čitala se ji je plašljivost. Ni ji manj¬
kalo mnogo do štirdesetih let in razun pokorščine do
svojega soproga ter ljubezni do svojih otrok, ni poznala
vse življenje nič druzega nego trdo delo.

Slavo Jovič, njen soprog, bil je ribič in krmar,
kakor tudi njegovi sosedje. Pravcati Morlak. Bil je
orjaške rasti, neveden kakor dojenček, praznoveren kakor
stara baba, nasilen tam, kjer se mu je njemu enak po¬
stavil po robu, proti tujcem pa ter proti onim, katere
je smatral za močnejše, bil je kratkobeseden in plah,
akoravno se je ta plahost lahko zamenila z ošabnostjo
ter ni bilo lahko pogoditi njeni vzrok. Pred vsem
drugim se je vendar smatral vladarjem svoje soproge
in ona je trepetala pred njim, dasiravno je ni pre-
pogostoma tepel ter njej in otrokom v potu svojega
obraza zvesto prideloval vsakdanji kruh. Za to pa mu
je Duma služila kot pokorna sužinja ter si druzega kaj
niti ni želela.

Na tihem pa je do najnovejšega časa vendar-le
mrmrala. V pet in dvajsetih letih njenega zakona želela
si je neprestano hčerke, ki bi ji lajšala težo njene
starosti, toda vedno zaman. Naj si je tudi kupovala za
skromno svoje prihranilo vlita srebrna srčica in proseče,
kvišku dvignene roke ter jih darovala Madoni na
Prednici, visoko zgoraj na strmoli na otoku Bua —
vse je bilo zaman. Dečke, nič druzega nego dečke ji
je prinašala Smilja Nikova, babica iz Sukuraca, dokler
jih ni bilo sedem na številu.

Dva od njih je ribič Slavo prepustil svojemu ce¬
sarju in deželnemu očetu za vojno mornarico, dva sta
vozila za Zaderčane ladije iz jednega konca sveta na

10

drugega. Jefto in Stojan, od katerih je bilo prvemu
štirnajst, drugemu pa dvanajst let, sta pomagala doma
očetu, a poslednji, ki pa se je dokaj zapozni), bil je
Pavlek. To je bil ljubček in zenica materinega očesa,
dokler ni dospela v revno kočico toliko zaželjena
hčerka, tako ljubka in nežna, kot drobni Jezušček v
božičnih jaslicah v Predniški cerkvi.

Oh, komaj jeden mesec delala je svojim domačim
veselje, potem pa je vzbolela in sedaj je hotela zopet
umreti, ker so nebeški angeli zrli čez obzidje nebeškega
raja na njo ter ji migali, govoreč: „Pridi nazaj k
nam!“ To je bilo znano Pavleku iz otročje legende in
zelo rad bi bil ta zlati zid za najvišjimi oblaki enkrat
zagledal.

Nevtrudljivo je trkala Duma s svojo zdelano
desnico bolnega otroka rahlo po hrbtu. Njegove za-
modrele ustnice so se bolestno stiskale, oči obračale se
mu kvišku, dokler se konečno niso skrile pod trepal¬
nicami, ali pa zrle otrplo v praznoto Pri tem je dete
plakalo kakor revni psiček, katerega je kdo surovo
sunil z nogo. Pavleta je nekoliko spreletavala groza
pred sestrico s tako sestradanim obrazom.

Hodil je kakor pijan od utrujenosti ter imel za¬
spane oči. Časih pa časih so se mu razširile prsi za
tih, potlačen vzdihljej. Na to pa je nakrat pozorno
pogledal pod noge materi, ki je še krepko korakala v
svojih močnih opankah, pa zopet obličje svoje sestrice,
počivajoče na materinih rokah. Sedaj je bila podobna
onemu odurnemu Jezuščku, ki je zgoraj v Predniški
samostanski kapelici jezdaril sv. Krištofu na hrbtu.
Tjekaj gori se je bil potrudil Pavlek z materjo dva dni
pred rojstvom sestre Milice. O, kako težavno je bilo
to potovanje po skalovju v vročih, opoludanskih solnčnih
žarkih! Poslednji kos poti morala je mati svojega
trščatega dečka med zdihovanjem in stokom kar na¬
ravnost vleči. Pred Madono pa vendar ni občutila več

11

vtrujenosti. Vneto je molila in prosila za angelčka za
njihovo hišo. Zdelo se ti je, da je radi odrečenega
blagoslova izčrpana vsa njena potrpežljivost po trpljenju,
ki ga je imela s svojimi sedmerimi sinovi.

Pavleku je postajalo čimdalje tesneje pri srcu.
Ni mogel več poslušati žalostnega mrmljanja svoje
matere: ,.Dušica moja! moja ljubica! moja najzalša!“
Krčevito je pograbil rob materine debele janke ter
nakrat skril v njej svoj obrazek, vlečoč jo ob enem
na vso moč k sebi ter jel pri tem glasno ihteti.

Kmalu na to sede Duma s svojima otrokoma na
nizko stopnjico zalega starodavnega stebričja, ki je
stalo, krušeč se brez naglavnika, sredi ulice, obraščeno
z modro-zeleno ovijačo, katera je ob tem letnem času
žareče cvetela. Položila si je ječeče dete na krilo ter
ga gugala semtertje na kolenih. Potem stisne Pa vleka
z jedno roko tesno k sebi ter se razjoče ž njim vred
brezupno in bridko, akoravno pri Morlakinjah jok ni
ravno v navadi.

* *

❖

Med tem pride po ulici naravnost k stebričju
častivredni župnik Don Bazil Smichia. Čital je ravnokar
v stolni cerkvi tiho sv. mašo svetemu Pavlu na čast
ter se počutil kaj ugodno v svoji novi, lahni siitani, v
svetlo-modrem ovratniku in starem trioglatem klobuku.
Zložno je sklenil roke, držeč v njih molek in molitveno
knjigo in v prostorni klobukovi senci ga  solnce ni
preveč nadlegovalo. Njegovo desno oko je ležalo slepo
in posušeno v svoji jamici, iz levega pa so mu vsaki
hip kapljale solze, vendar pa je zrlo razborito in ži¬
vahno čez zarumenelo, mrklo lice. Osiveli lasje so se mu
v izobilju vsipavali na ramena, pritrjeni z okroglim
glavnikom nazaj proti tilniku.

Pred zalim stebričjem vstavi svoje korake ter vpre
svoje vidljivo oko, iz katerega je strkljala debela solza,

12

na jokajočo ženo z otročičema. Zdelo se mu je, da je
to preprosto obličje že nekje videl.

Zares, sedaj jo je spoznal. To je Duma Slavora,
žena ribiča Joviča iz ostroga Sukurac, mati sedmerih
sinov. Tega krepkega dečka poleg nje, ki se tako
bridko joče, je celč on krstil v sili ter mu dal ime
Pavel, ker je bilo to uprav na dan spreobrnenja sve¬
tega Pavla, pred šestimi leti. Takrat je on nadomeščal
vzbolelega duhovnega brata v trdnjavici in še dokaj
nadložnejši se mu je zdel takrat ta novorojenec, nego
ta mala hči, radi katere se mati danes tako bridko joče.

Nekako karajoč gleda jo nekaj časa, ponudivši ji
med tem svojo mehko roko v poljub.

„Duma Slavora, 11  reče ji, „že drugič te vidim tako
obupno stati pred seboj!“

Ona pritisne svoje ihteče ustnice vneto na nje¬
govo roko ter jo porosi z vročimi solzami.

„G-ospod — oh gospod! Moje dete mi umira! 11

„Naj Izveličar pokrepča tvojo nevero s potrpež¬
ljivostjo ter te nauči vdanosti, Duma Slavora. Kaj ti
pomaga pritoževati se čez trnje in mrmrati pod križem?
Naj vidim: ali je to hči? 11

Po teh besedah se skloni k slabo plakajočemu
otroku ter mu položi roko krepko na vročo glavico.
„Spomni se, žena, Jairove hčerke ter sedmerih muk
najsvetejše matere; čakaj v srčnem zaupanju na ču¬
dežno moč Gospodovo. — Ej, glej ga no: ali je to
Pavlek, katerega sem krstil pred šestimi leti, ko se je
tudi že nahajal v poslednjih zdihljejih? Za katerega
si tudi že imela pripravljeno rakvico poleg zibelke?
Poglej kviško, Pavlek, podaj mi ročico. Obodri se,
Duma; pomisli, kako je sveti Pavel osramotil tvojo
nevero na tem tvojem sinu! Pravcati Golijat je postal
iz njega. Torej, čemu prelivaš zopet solze radi svoje
hčerke? Ali je to verno-kristijansko, Duma? In kaj

13

hočeš početi tu v mestu z otrokom? Zdravnik Spiro
Matjevič danes ni doma.“

„Vem to, gospodine, moj oče. — Slišala sem to.
Oh, oh! pomagaj mi vsaj ti!“

Duma se joče čimdalje huje. Le s težavo se dvigne.
Udje so ji otrpneli ter jo boleli. Skoro bi ji bilo
dete ušlo iz rok. Sedaj jo drži na desni roki župniku
nasproti, z levico pa prime rob njegove fine suknje,
nese ga k ustom ter ga pokorno poljubi.

,,Oh, pomagaj mi, gospodine, moj oče!“

„Nekoga večjega moraš poprej pozvati na pomoč;
gospodarja poprej, nego njegovega služabnika. Ali si
že učinila to? Ali si Ga prosila vneto pomoči?"

„ Pozabila sem, gospodine —“

„Kako? Kaj? Nobene Češčenemarije? Nobenega
Očenaša? Nobenega vzdihljeja k Bogu za vsmiljenje?"

„Nič, gospodine —“

„Hm, hm! Tako, tako! In ti zahtevaš pomoči od
zgoraj za prazen nič? Kje imaš molek?“

„Oh, oh, jaz ne vem gospodine, moj oče!“

Majal je grajalno semtertje z glavo. Ona pa je
iskala med tem, otroka krepko k sebi držeč, z levico
po svojem širokem, s svincem ozalšanem „litaru“, to
je usnjatem pasu, od katerega so viseli navzdol ključi,
škarje in igle na motvozu. Toda namesto moleka najde
med pasom in srajco le oni popisan talisman, kateri
je prejela od turške Bosnjakinje v zahvalo za požirek
kozjega mleka na potovanju. Prestrašena porine Duma
oni popisan listič nazaj, izvleče izza pasu prazno, tre¬
petajočo roko ter mrmija s pobešeno glavo:

„Pozabila sem svoj molek doma vsled skrbi za
otroka, gospodine. “

»Ali se to ni zgodilo radi lenobe srca? Ali go¬
voriš čisto resnico ?“

14

Duma pokima dvakrat zaporedoma, ne dvignivši
pri tem glave in oče Bazil strogo gleda njo, ki stoji v
svoji ponižnosti in revščini pred njim.

„Gospod, tvoj Izveličar, ki je trpel za te, ti je
bolj milostno naklonjen, nego ti to zaslužiš, Duma
Slavora, 1 * reče ji čez nekaj časa ter vzame previdno
ščepec duhana iz svoje tobačnice. ,.K dobri sreči za
tvojo bolno hčerko sem se zdaj-le vspomnil, da se neka
usmiljena sestra iz samostana nahaja ravnokar pri moji
gospodarici spodaj v mojem stanovanju, hoteč nakupiti
potrebne reči za samostan. Sora ti bo z milostljivo po¬
močjo najsvetejše matere bolje svetovala nego Spiro
Matjevič, h kateremu ve avše v svojih telesnih sla¬
bostih najpoprej dirjate. Vedi: življenje in bolezen,
zdravje, smrt in sprebujenje od mrtvih so božje delo
in Bogu samemu gre za to čast. Pojdi sedaj za menoj,
Duma. 4 *

S temi besedami prime župnik brez obotavljanja
Pavlekovo roko, veli mu, naj si obriše solze raz lica,
kjer so mu napravile dolge brazde ter ga pelje naprej
od ulice do ulice.

Molče, držeč svoje bolno dete na prsih, sledi za
njima s težkimi, spotakljivimi koraki mati.

Prizadevala si je neprenehoma obodriti svoje
otožne misli. Hotela je moliti ter s tem potolažiti milo-
srdnega, a vendar srdečega se gospoda župnika. Toda
oh ! — ni našla besed za molitev, marveč pošiljala samo
zdihljejev brez števila k Onemu, brez čega volje ne
pade noben las iz njene glave. V svoji preprostosti
smatrala ga je Duma za nekakega malika poganov,
kateremu se mora nekaj dati za to, kar on daje. In ona
mu nima ničesar dati, ona jedna izmed najrevnejših.

In znovič se jame boriti z vzdihljeji v svojem
suhem grlu, težko stopajoč za župnikom in Pavlekom.

15

H.

Pavlek je menil, da potujeta na konec sveta.

Župnik ga je držal krepko za ročico ter ni spre¬
govoril nanj ni besedice. Sedaj pa sedaj mu je strkljala
po licu kaka solza, vendar pa mu obraz ni bil tako
otožen, kakor njegove sopotnice. Nasprotno : nekekrati
se je celo prijazno nasmehnil, brisajoč si sled solza
skrbno raz lica s svojim velikim, rumeno-svilnatim
robcem ter večkrat glasno kihnil vanj, ker je zeld
rad nosljal. Pavlek se ga sicer ni ravno bal, toda ne¬
kako tesno mu je postalo v njegovi družbi. Nikdar si
ni drznil temu svetemu možu, čegar orlov nos je za
rumenim nosom tako trobental, odreči pokorščino.

Konečno zapuste temno ulico za seboj ter ko¬
rakajo skozi mestna vrata. Tu se jim odpre nov, veseli
svet, kateri je danes rano Pavlek komaj zapazil. Na
levo se je nahajal visok drevored, z grbi ozaljšana pa¬
lača na z lilijami obsajenem vrtu in široka cesta v
srce dežele. Na desni se je nahajalo plavo morje, v
katerem so se ogledovale mogočne razvaline beneškega
pristaniškega gradu z narožnikom in okroglim stolpom ;
pred njim z zelenjem obraščen otočič in v ozadju ob¬
širen polukrog trdnjave tik belo-os vetij enega Spleta.
Srebrno-belo se lesketajo tudi gore naokrog. To so
vam sami skalnati velikani: tu v bližini Blaskan in
Karban; tam dalje vrhovi Kozjaka in še dalje na vshod
zobčasti Mosor, katerega ljudje „zlatega“ imenujejo, v
čegar sedlu je tičal star rimljanski grad Klisa (Clissa),
kot nekako orlovo gnezdo.

Vse to je brlelo nekaki dozdevni sliki v pravljici
enako, skozi zaslepljujoč pajčolan žarkov poldanskega
solnca. Naši bedni popotniki iz Sukuraca so se čutili
srečne, ko so naposled začuti zaškripati vrata ter stopili
z očetom Bazilom na obzidan vrt, kjer so v solnčni
vročini zorele smokve in limone. Takoj na to so stopili

16

v hladno vežo župnišča, kjer je bilo vse lepo pometeno
in snažno.

„Anka!“ zakliče župnik. »Anica! 4

Pri vratih obokane kuhinje, v kateri je . viselo
vse polno leskečega se bakrenega kuhinjskega orodja,
se prikaže gospodarica in za njo mlado ličice redovnice
v okvirju finega pajčolana.

»Pripeljal sem ti goste v hišo, Anica; prosim te,
pomolzi takoj kozo, 1 ' reče oče Bazil, ki je imel svojo
godrnjavo gospodarico zeld v čislih, z nežnim glasom.
Na to se obrne k redovnici ter ji pokaže na otroka,
ki ga je držala Duma v svojih rokah. Potrebujemo te,
Sora. Upam, da se še pomudiš nekaj časa pri nas ter
pomagaš temu črvičku."

Redovnica pokima z glavo ter stopi z omahujočimi
koraki in s pobešenimi očmi čez stopnjice, roke na
prsih pobožno skupaj držeč.

Duma Slavora se ji globoko prikloni, kakor da je
to sama Mati božja iz oltarja v lastni osebi. Prekriža
se ter zamrmlja par nerazumljivih besed. Na to jo na-
krat zapuste moči. Prevzeta od hladu tukaj v zidovju
po dolgem tavanju v unanji vročini, omahne onemoglo
na v veži se nahajajočo klop in njeno shujšano lice se
pokrije s sivo barvo, podobno ometu na zidu, h ka¬
teremu se je prislonila z zaprtimi očmi in odprtimi
ustmi.

Redovnica ji urno vzame plakajoče povito dete
iz rok. Gospodarica odrine Pavleka osorno na stran
ter oplazi na pol nezavestno ženo z metlo iz mirtovega
protja po zaprašenih opankah. Na to namoči ono metlo
globoko v nek bakren kotliček z vodo ter poškropi ž
njo ženski obraz, da ji kar sapa zastane ter se ji vrne
zavest. Vsa osupla skoči na noge tipajoč z roko na¬
okrog, dokler jo Anica s svojo debelo roko ne objame
okrog pasu ter jo brez daljših okoliščin odvede v kuhinjo.

17

Redovnico, ki jima je hotela slediti, pridrži oče
Bazil za trenotek v veži.

„Sora,“ reče ji, ko stokajoče dete nekoliko vtihne,
..naj ti gre Anica na roko. Ti veš, da je ona privajena
k uporu in kregu. Ne pobrini se samo za nedolžno
dete, ki je imaš na rokah, marveč tudi za žensko, nje¬
govo mater. Ona potrebuje hiane, telesne in duševne.
Nedostaja ji najboljšega, pravega zaupanja v veri; —
topa je kot nekaka slaboumnica. Ravnaj ž njo tako
kakor s spavajočo dušo, Sora, katero prebuditi je kaj
zaslužilno delo pri Bogu. Dečka vzamem jaz s seboj v
sobo. Naj mi prinese Anica zanj par odrezkov kolača."

„Dobro, dobro, moj oče, razumela sem,“ odvrne
redovnica ter se poda z omahujočimi koraki nazaj v
kuhinjo.

Tukaj in v bližnji sobani, kjer je bivala kuharica,
se je kmalu na to razširjala vonjava karmelitnega cvetu
in rožmarinove vode, ki se je dobivala na bližnjem
otoku Lesini ter bila tukaj močno v čislih. Med tem,
ko je redovnica, izurjena v delih usmiljenja, se z znano
skrbjo in tihim ravnanjem pobrinila za mater in otroka,
odšla je Anka, neprestano nekaj momlajoč, ven na
prosto molzti kozo, kakor je bil gospod Bazil zapovedal.

Pavel je med tem stal ter si drgnil gole, prašnate
noge drugo za drugo ob debelo dolgo srajco, dokler ga
oče Bazil ne prime lahno za ramo ter ga rine pred
seboj v dolg, nizek prostor, ki mu je služil ob enem za
stanovanje, obednico in delavnico, v katerem je vladala
hladna, mračna tišina.

Na dečka je napravil ta prostor radi velikosti in
tajnosti polne krasote nepremagljiv vtis. Okusne pre¬
proge, zeleno pobarvana stena, na kateri je visela v
pozlačenih okvirjih slika poleg slike, široka peč z lev¬
jimi nogami v jednem kotu ter visoko razpelo v
drugem — to se mu je vtisnilo za zmerom v njegovo
mlado srce, zlasti pa razpelo. Tu visi Izveličar, oblit

2

18

s krvjo na črnem križu, pred katerem se nahajajo tri
obrobljene stopnjice, na čije spodnji se blišči napis
»Mons Golgatha". Na to pa odkrije Pavlek še novi
čudež, namreč kletko iz pletene žice po kateri je
skakal njen bivalec, snegobeli kakadunj s svetlorumenim
šapeljem marljivo semtertje.

Toda ni smel dalje gledati. Don Bazil mu pokaže
nek podnožnik pred mizo, ki se je nahajal na sredi
sobe. Več nego za polovico bila je miza pokrita s knji¬
gami ; manjšo polovico pa je zakrivala prižasto izšita
namiznica. Tu je obedoval župnik in danes bi imel
obedovati pri njem tudi njegov mali gost. Komaj sta
se vsedla, prinesla je Anica močnato testenico, začinjeno
z oljem, okrogel kruh in sveže sardele ter steklenico
dalmatinskega vina. Za dečka je prinesla vrč mleka in
kos kolača; toda mleko ji porine oče Bazil nazaj,
govoreč:

„On je vtrujen. Kapljica vina vtegne mu bolje
tekniti, mislim jaz. Prinesi še jedno kupico, Anica.
Nu? Kako se počuti mati z otrokom?"

Anica pomigne z rameni do ušes ter napravi
čmeren obraz. Ne odgovorivši gospodarju, odide z od¬
slovljenim mlekom skozi vrata ter molče prinese za¬
htevano kupico za razcapanega vaškega pobalina, ka¬
teremu skazuje njen častivredni gospodar toliko časti.

Don Bazil se za to niti ne zmeni. Potegne skledo
k sebi ter naloži fantu jed na krožnik. Ko pa ta takoj
poseže z roko po krožniku, pogrozi mu z dvignenim
prstom.

,,Nu, nu: kaj je to? Počasi, moj sin!“

Pavel ga pogleda s svojimi črnimi očmi ter drži
svojo debelo sardelo krepko za rep.

»Ali si kak pogan, ljubi moj sinko? Kaj stori
vsako krščansko dete pred jedjo?"

. Pavlek se . jame plašno ozirati okrog; na to pa mu
uidejo oči nazaj na krožnik, napolnen s kolačem in ribo.

19

»Nil, kaj stori krščansko dete pred jedjo, Pavlek? 1 '
Oče Bazil sklene roke, a tudi Pavlek zloži svoji
zagoreli ročici skupaj.

»Prav tako — dobro Pavlek. Sedaj pa skloni
glavo ter se prekrižaj. Ne znaš? Ali te tvoja mati tega
ni učila ?“

Pavleku se naježijo nenavadno goste obrvi nad
■otročjim širokim nosekom in njegovo rujavo ličice po¬
krije rudečica, med tem ko je urno sklonil glavo. Gle-
daje spoštovanje vzbujajočemu gospodinu naravnost v
oči, napravi, po opičje ga posnemajoč, po obrazu križ,
uporabivši levi palec v ta namen.

Na to moli župnik glasno in počasi očenaš v hr¬
vaškem jeziku in Pavlek, pozorno ga  gledajoč, šepeta
molitev rahlo za njim. Pri peti prošnji pa nakrat
umolkne. Živahne in radovedne njegove oči jamejo se
ozirati po sobi ter konečno obstanejo na čudnem tiču.
Ta je zapustil svojo kletko ter zletel proti stropu. Od
ondot je zletel proti koritu, pa zopet k napustniku
pri peči.

Oče Bazil pomežika s svojim solznim očesom
porine naprej spodnjo ustnico in vse lice dobi nekak
grajalen izraz. Takoj pa si domisli nekaj druzega. Brez
obotavljanja prične priganjati nepobožnega dečka k
jedi, da si poprej potolaži glad in žejo. Na to izmoli
zahvalno molitev, obriše si z robcem snažno usta in
brado ter vzame navadni ščepec duhana. Čakajoč na
njegov blagodejni učinek, gre tiho premišljajoč neke-
krati semtertje po sobi, držeč sklenjene roke čez želodec.

Prepuščen sam sebi, nekako v sanjah, omahne
mali mirni gost dobrega župnika na vogel svojega se¬
deža. Toda zaspati ne more, navzlic temu, da se mu
je pobesila glava, kei; beli tič le vse preveč razburja
njegovo radovednost. Žival nakrat dvigne svoj čop, na¬
šopiri perje ter zleti z glasnim šumom proti Pavleku
na podnožnik in ga jame ščipati, uprav kakor včasih

2*

20

župnika. Na to odpre široko svoj krivi kljun ter za¬
kriči s hripavim glasom Pavleku na uho:

„Laus Deo ! — Laus Deo !“

Pavleka spopade zona; na misel mu pride, da se
je nekak star možicelj spremenil v tiča ter sedaj
kriči nanj.

Ko poleg tega strahu še oče Bazil glasno kihne,
zbega ga to tako, da se prevrne s stolom vred. Tu
leži sedaj na obrazu raztegnen in miren, potlačivši si
obe roki na oči. Vsled strahu ne more izreči ni besedice.

Župnik obstane za trenotek pri njem, dene na-
vskriž roke ter maja z glavo.

„Saule! Saule! Exuat te Dominus veterem ho-
minem cum actibus suis !“ reče kakor sam sebi. Da —
z božjo pomočjo hočemo sleči s tebe starega Adama v
njegovih delih ter obleči ti novega človeka. Da —
Pavla hočemo napraviti iz tebe.“

Po teh besedah se sklone, pograbi dečka pod
pazduho ter ga dvigne s tal. Toda Pavlek se odločno
brani sneti si roke izpred oči j. Župnik mu jih mora s
silo odtrgati.

Česa se bojiš, ljubi sinko,“ reče mu nežno. „Ti,
kot človek, pa se boš bal nespametnega tiča?-* Na to
zapre kakaduja, ki se je dal privabiti ter pobožati po
vratu, zopet v kletko, katero zagrne s preprogo, da je
ostal tič miran. Potem se vsede, izvleče svojo tobačnico
ter si postavi dečka med koleni.

»Ali ti naj povem, kaj ti je zaklical modri tič iz
jutrove dežele ?•' ga vpraša, ko zravna temno dečkovo
glavo po koncu ter ga sili, da mu mora s svojimi čr¬
nimi očmi zreti v njegovo vidljivo oko. „Hvala Bogu!“
je zaklical modri tič, pa vendar še ni dobil hrane
kakor ti. Ti pa ne čutiš potrebe in veselja zahvaliti
Boga pred jedjo in po jedi. Pomisli le, dragi sinko,
ako že nerazumljiva žival hvali svojega Stvarnika za
prazen nič, koliko več hvale si dolžan še ti, ki si se

21

dobro nasitil in si ugasil žejo, svojemu nebeškemu Očetu
za toliko darov? Govori, PavlekA

Pavlek odpre usta, odpre pa zopet zapre trepal¬
nice ter si drgne kakor poprej jedno nogo ob drugo
pod prašnato debelo srajco. Naposled si domisli, kako
sta se njegova brata doma radovala, ko se njima je
posrečilo vjeti z ostjo v jedni noči devet velikih
,,brancin“. Radi tega reče zaupljivo: »Devetkrat —
gospodine!“

„Prav tako, to je pameten odgovor. Ali hočeš
moliti devet Češčenihmarij v hvalo božjo, Pavlek ?“

Pavlek odmaja z glavo ter živo zarudi. Pa stisne
svoje ročice krepko skupaj ter si ne zna pomagati.

»Češčenamarija mi je pretežka/ reče odkritosrčno.
»Mati moli Češčenomarijo za nas.“

„0, o, dragi, kaj naj še vse čujem? To nikakor
ni dopadljivo Bogu, dragi moj sin. Moliti mora vsak
kristijan, predno se nauči klicati očeta in mater. Nu —
pa Očenaš, tega vendar znaš?“

Pavlek oveseljen pokima z glavo. Oči se mu zopet
zalesketajo. Brez odloga jame momljati molitev Go¬
spodovo, dokler ne dospe do pete prošnje. Tu pa nakrat
izreče „Amen“ ter se prekriža s palcem tako nerodno
kakor poprej.

»Da — jaz znam moliti! pohvali se Pavlek ter
si prizadeva oprostiti se župnikovih kolen, ki so ga
krepko držale. Toda, naj se je tudi vrtil, kakor je
hotel, one so ga vsekako le tiščale skupaj, kakor ne¬
kake klešče.

»Jaz te hočem naučiti tri poslednje prošnje, moj
sin, ki so dokaj odličnejše in mnogo bolj potrebne,
nego prošnje za vsakdanji kruh/ odvrne oče Bazil.
»Polniti si želodec, dobro jesti in popivati, to ni po
kristijanski in tega tudi delati ne smeš. Ali veš, da
pride jeza božja nad vse one, ki ne znajo moliti, marveč
ravnajo pred njim kakor nagnusni Turki, ali pogani ?“

22

„Toda Turki so dobri ljudje,“ seže mu Pavle živo^
v besedo ter gleda častivrednega župnika naravnost v
oči. Mislil je pri tem na Rumenila, pohišnega kroš-
narja iz Krševe, ki mu je zadnjič podaril nožič s ko¬
sitrom okovanim držajem, ko si je oče nov handžar in
pipo (čibuk) kupil od njega.

Župnik jezno pomežika z levim očesom ter za-
brani Pavleku seči za pas in izvleči dragoceni dar kot
dokaz za svojo neovrgljivo trditev. „Turki so naši
smrtni sovražniki, dokler ne molijo kakor mi kristjanje.
Pazi le na to, kar ti bom narekoval." Razločno in živo
moli zopet v Pavlekovem materinem jeziku:

„Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi od¬
puščamo svojim dolžnikom.

In ne vpelji nas v skušnjavo.

Temuč reši nas vsega hudega. Amen."

Na to razloči kratko, jedrnato in razumno svo¬
jemu učencu te prošnje, katere je smatral za najvaž¬
nejše, pojasnujoč jih z vsakdanjimi vzgledi, za kolikor
jih je mogel razumeti šestletni deček, ter dostavi:

„Ali bi rad postal pravi otrok božji, Pavlek?"

„Pavlek, ki si je s pojmom božjega detinstva
bržkone mislil neomejeno uživanje dobrih kolačev in z
vodo pomešanega dalmatinskega vina ter po vrhu še
belega čarobnega tiča z rumenim čopom v zlati kletki,
odvrne z leskečimi očmi „da!" ne da bi le trenutek
poprej pomislil to stvar.

Na to mn naroči oče Bazil tri poslednje prošnje
ponavljati tako dolgo, dokler jih rudeče otročje ustnice
niso izgovarjale brez vsake ovire.

Potem izpusti Pavleka, vstane ter ga pelje k viso¬
kemu razpelu tam v kotu, katero je večna luč turobno
osvetljevala. Tukaj pred Golgato naroči dečku pasti na
kolena ter nove prošnje marljivo moliti, dokler on
nazaj ne pride.

23

Precej, ko je zaprl župnik vrata za seboj, obrne
Pavle svoje obličje od Križanega tj e proti pokriti mizi.
Črne njegove oči so se poželjivo obračale po ostankih
kolača in po vinu v debelotrebuščnati steklenici. Mali
grešnik tiho vstane ter se prikrade k onim mičnim
rečem. Strah ga je bilo samo pred onim belim čarobnim
tičem, ki je tleskal za pogrinjalom v svoji kletki ter
vreščal z jeznimi, hripavimi glasovi.

Sladkosnedež vzame dva debela kosa kolača in
potegne par požirkov iz steklenice. Pomirjen, se po¬
trka z obema rokama po prsih, vzame zopet jedno
drobtinico raz krožnika, neprestano se oziraje tje proti
kletki ter konečno smukne nazaj k razpelu.

Tu se pozorno dotakne svetega trupla, močno
oblitega s krvjo, s svojimi umazanimi rokami in še le
sedaj jame pomirjen pokorno moliti. Toda pri molitvi
vsikdar obtiči pri peti prošnji; poslednje tri mu je
neprivajen vinski duh že pregnal iz spomina. Toda to
mu ne dela skrbi; saj sme še tem pogosteje reči „Amen.“
To mu je delalo zabavo; urno je žlobodral besede
molitve ter se zabaval s tem tako dolgo, dokler mu
niso postale trepalnice težke in mu glava ni omahnila
proti gori Golgati.

Med tem je začel župnik z Dumo Slavoro dolg
razgovor. Dalje nego jedno uro jo je pustil, že vso
sključeno, klečati na klečalniku ter stal pred njo, od¬
prto knjigo s podobo Križanega v roki držeč. Potr¬
pežljivo in presunljivo je govoril preprosti in vtrujeni
ženski na srce. Na njenih prezgodaj zvetrelih potezah
na licu se je odbijala notranja borba. Nežne oči so se
ji povečale, ozke ustnice se odpirale, pa zopet zaprle
in njeno čelo ter žuljave roke je zalival pot. Hotela
je stresati glavo, toda pri plamtečih, prepričevalnih
besedah župnikovih se ti je zdelo, da mu le prikimuje.

„Dati Bogu hvalo — blaženi, nemadeževani materi
našega Gospoda, ki je dala svojega jedinca za ta

24

grešni svet, svojega jedinorojenega sina večnega Očeta —
tej le jeden del svojega imetja darovati: le jednega
sina od sedmerih sinov — ali je to tako težko, Duma
Slavora.“ Ali ni preblaga božja Mati stegnila svojo
roko nad glavo tvoje bolne hčerke ter ji čudovito
pomagala ? 11

Duma Slavora ga je topo gledala z odprtimi ustmi
in sklenjenimi mokrimi rokami, ki so se ji krepko
stisnile.

Redovnica ji prinese spavajoče dete. Povsem mirno
ji je ležalo na krilu; bledo, upadlo ličice se ni več
kremžilo. Krč mu je prešel.

Oče Bazil je dejal, da mu je molitev redovnice
pomagala. Z zadovoljnostjo v srcu je opazil vesel obraz,
ki se je pojavil na topem licu omahovalke. Božja volja
je kar očividno pospešila svoje delo. Kaj pa je tudi
bolj zasluživnega, nego pridobiti nebesom jedno dušo
že v teh telesnih ostankih?

„Poglej pa tudi druga znamenja od zgoraj, Duma
Slavora", nadaljuje župnik. „Na dan spreobrnenja
sv. Pavla sem krstil tvojega sina, danes pa praznujemo
spomin sv. Pavla. Ali zahtevaš še kakega večjega spri¬
čevala za namene tvojega Boga?“

Še za minuto časa se je obotavljala žena, na to
pa je dvignila žuljevo roko počasi od povojev spava-
jočega otroka kviško ter jo položila na sliko Križanega
v knjigi, ki jo je oče Bazil držal v roki.

..Zaobljubim ga Bogu/ reče ter prikima z glavo,
na kateri so ji lasje jeli že siveti.

„Amen“, doda oče Bazil, jo prekriža ter ji poda
knjigo, da jo poljubi.

Kmalo na to odide, spremljana od očeta Bazila,
zopet k Pavleku, svojo mirno dihajočo hčerko na rokah
držeč. V podvihanem predpasniku ima stekleni čico
zdravila, kos belega kruha in nekoliko sladkih pomaranč
za na pot. Na pasu med škarjami in iglo ji visi dar

25

dobre redovnice: nov molek s presnimi koravdami ter
cinastimi jagodami, ki je bil blagoslovljen v Predniški
cerkvi.

Ko pa zagleda svojega dragega Pavleka, krepko
spavajočega, kako je položil kodrasto svojo glavico
na nižjo stopnjico pred Golgato, z rudečim licem in
stisnenimi trepalnicami — takoj se ji prikaže na obrazu
izraz upora in debele solze ji strkljajo po shujšanem licu.

„Bodi potolažena in ne obupuj, Duma Slavora;
napoči dan, ko se boš smatrala srečna pred drugimi",
tolaži oče Bazil jokajočo ženo ter položi svojo veliko
belo roko na njeno skozmigajočo ramo. „Jaz hočem,
kolikokrat bom le vtegnil, pogledati v Sukurac k tebi
in tvojemu dečku, ki je sedaj božji. Stopi nekoliko na
stran, da ne bo videl tvojega joka. Hočem ga zbuditi."

Rahlo in počasi zbudi dečka, govoreč mu prijazne
besede; na to ga blagoslovi ter prinese zlato se leskečo
sveto podobico, ki je živahnega dečka zelo razveselila.

Pozorno jo prime s palcem in kazalcem za rob
ter zdirja ž njo v vežo. Ne more se nagledati dovolj
zelenega plašča svetega Pavla in rožno-rudeče spodnje
obleke, s katero je bil ogrnjen. Oh, in kak širok zlati
sij ima okrog glave, oči pa tako plave, kakor morje v
pristaji!

Pri tem zapazi mater, ki se mu bliža iz župni¬
kovega stanovanja. Zdirja ji nasproti in podobica mu
sfrči iz roke, ker mu jo je veter odnesel. Ni pa se
zmenil mnogo za svojo zgubo od veselja, da sme ko-
nečno domov. Svetega Pavla v zelenem plašču mu je
odnesel prepih skozi odprta hišna vrata. Tu ga najde
Anka, ga pobere ter spravi skrivoma v svoj molitvenik.
Taka stvar prinaša srečo.

»Sporočim ti, kedaj napoči čas, da naznaniš svo¬
jemu soprogu obljubo, ki si jo storila danes pred Kri¬
žanim, Duma Slavorareče ji župnik pri slovesu,
spremljajoč jo do vrtnih vrat. „Ne pozabi, kaj sem ti

26

naročil. Za sedaj pa molči in mirno vstrajaj pri tem,
kar si danes spoznala za namen in prst božji. Sedem
let časa ti še pustim ; dobro jih porabi! Sedaj pa pojdi
v miru. Milostna Mati nebeška naj ti ohrani tvojo
hčerko ter jo blagoslovi radi tega dečka Pavleka,
čegar življenje upam obrniti v vaš blagor in v njegovo
popolno združitev z Bogom. 11

S temi besedami spusti mater z otrokoma na te¬
žavno pot proti domu.

Duma vzame Pavlekovo rujavo ročico v svojo ter
ogleduje njegovo mično otročje lice kot nekak čudež,,
ki se ji je šele sedaj razodel.

„Pavlek — moj zlati sinček!“ zamomlja parkrat
z otožnim glasom ter obrne svoje oči strani od njega,
kakor bi bila pogledala kako prepovedano sliko ter
joka znovič bridke solze, ki ji kapljajo na hčerko, ka¬
tero nese na rokah.

Ljubljeni otrok ji je postal tujec, pravcati Benjamin
med sinovi; otrok, na katerega ni smela več navezo¬
vati svojega materinega srca in vendar ga  ima po
svojih najboljših močeh negovati in odgojiti. Toda za
nekega drugega, večjega, nego je bil avstrijski cesar;
za vsemogočnega Boga, ki sedi visoko tu gori nad
zvezdami ter vlada svet.

Njemu, ki je znovič podaril njeni hčerki življenje,
obljubila je danes svojega Benjamina za samostan.

Pavel, po hrvatski Pavao imenovan, postal je
»otrok božji", ne da bi bil o tem slutil.

III.

Za sedaj se torej Pavlek še ni zavedal svojega
poklica.

Bil je kaj živahen dečko, kakor so sploh zdravi
otroci. Navzlic uboštvu in skromni hrani je rastel in

27

uspeval, kakor čvrsto mlado drevo v rodovitni zemlji..
Česar ni imel sam, podarila je njemu in njegovim bo¬
gato oblagodarjena okolica. Smokve in klokci, poma¬
ranče in koruza, črno grozdje in rujavi margarani z
rudečim, duhtečim mesom, koparka in zelene olive, iz
katerih se je stiskalo olje, na kojem so se potem cvrle
ribe, katerih je gomazilo vse polno v plavi globeli
jadranskega morja — vsega je bilo v izobilju.

Dečku torej ni bilo treba stradati. Od ranega
jutra do poznega mraka je najrajše prebil na prostem
ostal je nepoškodovan, dasiravno ga je včasih vrgla
burja na tla, ali hotel ga  napoditi domov mornik z
nalivi deža. Kar igraje se je seznanil s širokim morjem.
Ako je namočil kazalec v ustih ter ga  dvignil visoko
v zrak, znal je natančno razločiti od katere strani
piha veter. Jutranji hlad mu je napovedovalo skalnato
čelo zlate gore Mosorja, večerni žar pa vrhovi Kozjeka.
Znano mu je bilo, kam jadrajo oblaki, kam lete golobi:
večkrat je opazoval orla, krožečega ob slemenu gora
nad svojim plenom; sploh seznanil se je bil z žival¬
stvom, živečim na vodi in na suhem. Sila in nadzor
zdeli sta se mu, drobnemu možičku. kot nekaj groznega,,
a mati ga je vendar v obeh vežbala, ne da bi pove¬
dala zakaj.

Nekako čmerno je sprejelo Pavlekovo veselo,
otročje srce prepričanje, da ona dokaj pozornejše nad¬
zoruje njegovo dejanje in nehanje, nego obeh starejših
bratov, ki sta še stanovala v domači hiši, a vendar
je bil on zdrav in drzen kakor ona! Dostikrat je čul
divjega Jefta z ropotom odhajati ter videl mirnejšega
Stojana ljubko majati z glavo, ko mu je mati odločno
branila vzeti ga s seboj na malo Zirono k Gregorju
Pandupolu, lovečemu gosi, ali k močno zaraščenemu
obrežju pri Skolji, ki je štrlelo kot nekaka groblja iz
vode. In vendar kako srečen bi se bil čutil, ko bi
mogel pomagat vleči mrežo, ali ko bi mogel položiti

28

svojo drobno ročico na držaj močnega trizoba na ka¬
teri so po noči pri svetlobi ognja nabadali v vijoličkasti
svetlobi dregetajoče ribe.

Bibič Slavo seje nad to preveliko skrbjo večkrat
razjezil in med zakonskima je vsled tega nastal prepir.

„Ali imaš res slamo v možganih, žena? Ali mar
ima obličje iz voska, ki se stopi na solncu in roke iz
cunj, katere veter raznese? Zavijaj v ovčjo volno svojo
hčer, ne pa mojega sina! 1 *

r Pusti mi Pavleka za manjše opravke doma “
jame ga ona pokorno prositi. „Izmed vseh, katere sem
ti rodila, zapoveduj s šestimi kakor sam hočeš; toda
božja volja je, da ima nekoliko pravice tudi mati za
velike bolečine, katere ima prenašati z otroci. Pusti
mi Pavleka, prosim te.“

„Pravice — pravice! Kaj je tvoja pravica, ne¬
umnica ?“ odgovarja ribič Slavo na to prošnjo. ,.Ženska
nima nikake pravice in da mora trpeti, to je zakrivila
usoda. Hči imaš ti; uči jo presti in tkati. Sinovi pa
so moja last in jaz jih učim svojega posla ter ravnam
ž njimi kakor mi najbolje ugaja/

Na te besede Duma umolkne ter zre čez kamenit
nasip, ki je obkoljeval okolico, kako je korakal zavit
v rujav plašč in z rudečo kučmo na levem ušesu med
svojimi tremi sinovi. Pravcati velikan med pritlikovci,
katerih najmanjši bil je še v sami srajčici. Časih je
stala tako za celo pol ure z mračno, skrivno tesnobo
v srcu in v njenih lenih možganih se ji je prevračalo
semtertje vprašanje:

,,Kako naj povem njemu, pred čegar trdo pestjo
kar strepetam, da sem sklenila proti njemu zvezo z
župnikom v Trogiru brez njegove vednosti? Da —
kako? O, ko bi me vsaj vprašal ter mi vzel mojo težo
od duše?“

Toda on je ni vprašal. On sploh ni hotel imeti
opravka z duhovniki. To je zakrivil slučaj, ki se je

29

pripetil pred desetimi leti, ko mu župnik v Snkuracu
ni hotel dati odveze, ker si je s handžarom sam na¬
redil pravico.

,,Oko za oko, zob za zob, kri za kri D Ta običaj
je že od dedov in pradedov v rabi v deželi, kateri je
bilo tudi s pomočjo duhovščine težavno odstraniti, naj
so tudi pošiljali najstrožjih v tem oziru med Morlake.

Tako je mislil Slavo Jovič in tako so mislili
mnogi drugi ž njim. Toda za kljubostjo, ki je nosila
prevzetno po koncu svojo glavo, skrivali sta se še dve
reči, ki sta bili še močnejši nego kljubovanje. Jedni
izmed teh bilo je ime praznoverje, njena tovarišica pa
je bila bojazen, Pri slehrni priložnosti stopili sta ti
dve pred ošabno kljubost, porinili jo nazaj ter se vrgli
na svoje bledi obraz, da po hlapčevsko poljubita tla,
kjer je poprej stopila noga duhovnika, razsevajočega
svoje seme.

Našega ribiča sovraštvo do duhovščine bilo je le
pomilovanja vredna stvar, donda s pezdirjem nabasa¬
nimi pestmi.

* *

*

Dasiravno je bila Duma Slavora kaj priprosta
ženska, čuvala se je v svoji priprostosti vendar na vso
moč pred tem, da svojega zdražljivega soproga ne bi.
spravila prezgodaj v jezo. Najpoprej se naj očetovo
srce prav krepko naveže na mlado hčerkico, da se mu
ne bo zdelo tako težko žrtvovati jednega otroka
samostanu.

In zares, Milica, najmanjša izmed otrok, bila je
zenica očesa, pravi solnčni žarek v revni kočici. Da bi
jo odičila, je pletla in tkala Duma marsikatero pri-
žasto oblačilce za nežno stvarico, mazala ji lase z
oljem ter jih spletala vsak teden enkrat. To pa je bil
že pogrešek zoper vaški običaj in Smilja Nikova,
modra babica, je radi tega napravila krič pri sosedinjah.

30

Pa tudi Pavleku je posvetila revna, nečimurna mati,
čim starejši je bil, tem večjo skrb. Brata sta ga,  vsled
tega že dražila ter ga  imenovala podložnika, toda
Duma se radi tega ni dala motiti. Priprostost pa v
gotovih mejah ni samo zvita, marveč pred vsem drugim
ostroumna. Duma je hotela svoje božje dete imeti v
vseh rečeh popolno, da si s tem pridobi in obrne na-se
naklonjenost Boga Očeta. Radi tega ni smel več raz¬
capan dirjati naokrog. Saj se je vendar z vsakim dnevom
bolj približal k meji svojega novega, svetega življenja:
samostanski šoli, katero bo moral obiskovati, brž ko
doseže svoje trinajsto leto. Gospod župnik ji je dejal,
da upa pridobiti svojemu varovancu brezplačno stanovanje.

Celo nekaj, kar s pobožnimi načrti ni bilo v ni-
kaki zvezi, je kupila mati svojemu Benjaminu: novo
■rudečo kapo od Moška, trgujočega Žida. Ko pa vidi,
kako si jo je mali, mičen dečko del na glavo ter odšel
ž njo po vasi na sprehod, postalo ji je nakrat zelo
tesno pri srcu. Vest jo je pekla, toda novemu mlademu
župniku v Sukuracu, ki se je vsakemu prijazno na¬
smehnil, te svoje tesnobe le ni mogla zaupati. Njemu
se je spovedovala svojih vsakdanjih grehov, katerih se
je večkrat komaj zavedla; o tem pa, kar je smatrala
za krivdo in zaslugo ob enem, ni se hotela z nikomur
drugim posvetovati, nego z očetom Bazilom.

V Trogir si ni več zašla in pretekli so meseci,
jeden za drugim, ne da bi se častivredni župnik bil
dal le enkrat v Sukuracu videti, kakor je bil obljubil.

Dumi Slavori bilo je precej dolg čas za njim.
Vsekako pa ni slutila, da mu je vso jesen in zimo
močno nagajal protin, da je moral radi tega sedeti brez
posla v svoji mirni hišici na vrtu ter zavijati si noge
z volneno odejo in da mu je škof iz Spleta moral po¬
slati pomočnika.

Še-le v toplih dnevih spomladi jelo se mu je
vračati zdravje in po letu, ko je preteklo že jedno leto

31

od onega časa, kar je šla v Trogir iskat hčerkinega
zdravja, je vstopil nekega dne proti večera v kočo
ribiča Joviča.

Komaj za četrt ure je prebil v koči in svojega
varovanca niti ni dobil pred oči. Bog sam ve, kje je
tičal s svojimi brati in tovariši. Tudi Duma ni mogla
nobene besedice ž njim na samem spregovoriti. Kajti
na nesrečo je ribič Slavo ostal uprav danes doma ter
tudi nalašč ni hotel zbežati iz koče. Čepeč na strani
preplašene ženske, je drgnil z lokom po neotesanih
goslih, katerih trebuh bil je popet z zajčjo kožico. Med
vneto govorico duhovnikovo glasilo se je nepretrgano
poluglasno petje pevčevo, spremljano z glasovi godbe¬
nega orodja. Navzlic temu pa je vendar zvesto poslušal
vsako besedo govorečega župnika ter svojemu nepri¬
ljubljenemu gostu s pogledom le prerazločno pokazal
vrata.

Ne opravivši ničesar, moral je oče Bazil zopet
oditi od tod. Prenočil je pri svojem tovarišu po po¬
klicu v ostrogu Abladesi, ker župnik v Sukuracu ni
bil doma ter se ni kmalu več prikazal. Sklenil je po¬
čakati ugodnejšega časa.

Odslej se je Duma Slavora povsem zatopila v po¬
božnost, da si potolaži skrb, ki je neprestano glodala
njeno dušo: skrivnost, ki jo je skrivala pred svojim,
ničesar ne slutečim soprogom. Kakor mOra je ležala
večkrat na njej njena obljuba; nasprotno pa, ko je pri
slovesni maši videla iti dušnega pastirja v mali cerkvici
k oltarju, spoštljivo podpiranega od svojega mladega
strežaja, takrat se je napolnilo njeno materino srce z
brezmejnim ponosom, kateri njena kratkoumnost ni
mogla nadvladati. Pri takih priložnostih si jo videl, z
malo hčerkico na roki in s Pavlekom na svoji strani,
klečati kolikor le mogoče blizo oltarja pred taberna-
keljem. Tu je pred povzdigovanjem razprostrla svoje
sklenjene roke ter šepetala molitve, kakor bi bila

32

zamaknjena, ali velika grešnica, ki neprestano potrebuje
pokore. Vse sosedinje so se čudile veliki spremembi, ki
so jo zapazile na naši znanki.

Doma je učila Pavleka moliti rožni venec ter mu
polnila njegov otročji razum z čudeži svetnikov, za
kolikor je sama vedela o njih, med tem ko je drobna
Milica jela gibati svoje drobne rožice ter plezati po
revni koči naokrog med ukanjem, blebetanjem in drugim
rahlo donečim brbljanjem.

Marsikateri dan, ko je zunaj pihal mornik in so
valovi hruščali ter oče in brata niso vzeli Pavleka s
seboj na široko morje, prebil je on z materjo v koči
za ognjiščem, čegar dim je grizel oči in pljuča, plavo
pobarval stene ter naposled srečno našel izhod skozi
odprta vrata.

Takrat je pustila mati svoje vreteno skakati ob
niti, ali pa je spustila snovalnico med napete trakove
ter pripovedovala svojemu Pavleku legende, jedno-
zvočno in pojoče, da si je ta že drgnil rudeče oči ter
zeval od zaspanosti.

Posebno pogostoma moral je čuti legendo od
svetega Pavla, svojega krstnega patrona, kateremu se
je na Jadranskem morju razbila barka, ko je enkrat
pred mnogo, mnogo tisoč leti tukaj potoval (Duma
Slavora ni razločevala dobro računa). Jedno celo zimo
je prebil sv. Pavel kot gost na otoku Meleda ter po¬
ganske Dalmatince, ki so pobijali drug drugega kjer
so le mogli, spreobrnil v pobožne kristijane in zlobne
strupene gade, katerih je bilo dokaj na Meledi, storil
pohlevne črvičke, to se~ pravi one, katerim ni s svojim
mečem posekal glave. Škoda pa, da ti gadje niso dalje
časa tako pohlevni ostali, kajti oni pikajo in zastrup¬
ljajo ljudi kakor poprej ter se veselo množijo.

Strupeni gadje so Pavleka najbolj zanimali. Sve¬
tega Pavla gadje, svetega Jurija zmaj ter kača-zape-
Ijivka v raju, ki je spregovorila na Evo raz drevesa

33

spoznanja — vse to si je naslikala Pavlekova živa
domišljija kot nekake orjaške škodljivce.

»Jaz hočem postati sveti Pavel P zaklical je
enkrat ves navdušen ter odprl nakrat svoje zaspane
črne oči, da so mu zalesketale kakor dva goreča oglja.
»Meč hočem dobiti, velik, kakor je oni očetov na steni,
ki ga imajo za volkove, potem pa pojdem v Meledo po¬
bijat strupene gade — trikrat toliko po številu nego
sveti Pavel. Na tak način postal bi junak. 11

»Sveti Pavel ni bil junak, marveč tkalec,“ po¬
pravi vestna mati, »a pozneje, kakor ti je znano, postal
je svetnik in tvoj krstni patrom 11

»Toda to ni res! Svetniki so v cerkvi, a sveti
Pavel je imel svoj meč ter pobijal gade v Meledi,“
zakliče Pavel vneto. »On je bil junak in takšen hočem
biti tudi jaz — ne pa svetnik !“

»Nemara pa vendar kak župnik, moj dragi? Kaj?
Pomisli na njegovo dragoceno hišo, na vrt s poma¬
rančami ter na dobro hrano, ki jo ima župnik."

Mati mu je hotela nekoliko prigovarjati, toda
dečko energično potrese svojo kodrasto glavico :

»Ne, ne — župnik ne. Oče Bazil se imenuje župnik,
jaz pa se hočem imenovati sveti Pavel!“

Dumina modrost se je vrtela ž njo vred naokrog.
Vzdihnila je ter pomirjala svojega božjega deteta ne¬
prestano naraščajočo nepotrpežljivost.

To pa je jelo med najlepšimi pripovedkami vedno
bolj nujno in jokajoče popraševati:

»Kedaj se vendar vrnejo domu, oče in bratje?
Čemu so izostali danes tako dolgo ?“

* *

*

Kakšna radost pa je zavladala takrat, ko se po
dolgem čakanju na noč vsi trije pricapljali v. kočo in
ž njimi vred dragocena solna vonjava, kapljajoča v
obliki morske vode od njihovih težkih plaščev! Kako

3

34

mično je zvonel očetov surovi smeh in veselo pričkanje
bratov o tem, kateri je bil pridnejši pri razpenjanju
jader, ali pri ribolovu.

Veselo se poroga oče vsakokrat poležalcem pri
ognjišču, na to pa sune z nogo med zakajene oljkine
čvrže, da se kar prah skadi v zrak ter sestrica Milica
glasno zauka.

Sedaj vtihnejo materine legende. Oče počene s
sinovoma k nizki mizici ter je s polnimi ustmi kruh
in sir, srkajoč k temu v daljših požirkih kozje mleko.
Sinova — naj sta bila še tako gladna kakor volka —
se ne dotakneta poprej jedi in pijače, dokler se njun
zapovednik popolnoma ne nasiti.

Po jedi se zopet začuje glasno pripovedovanje ali
petje v tesnem prostoru. Brat Jefto vzame v roke gosli
ter lahno vleče po njih preprosti locenj; Stojan svira
na svojo piščalko, na „sviralo“, ali zapoje s čistim,
visokim glasom in tudi očetov globoki bas se začuje
vmes. Ako je v svetilnici zmanjkalo olja, svetijo si s
tresko. Godci vzamejo drobno Milico na sredo, se ji
vklanjajo, da jim kar šapelji pri rudečih kapah poska¬
kujejo ter zapoj 6 znano narodno pesem:

Cija li je taraba, ‘)
Cija li su vrata,
A čije je ono Inče, 2 )
Sto kroz pendžer 8 ) guče?
Mamina je taraba,
Tatina su vrata,
A moje je ono luče,
Sto kroz prozor guče. 4 )
Preskočiču tarabu,
Razvaliču vrata,
Poljubiču ono luče
Sto kroz pendžer guče.

‘) Plot, 2 ) golobica, 8 ) okno, 4 ) grgota.

35

Povsem drugo pesem pa zapoj 6 navadno koncem
večera, ko se je Pavl ek že vlegel na z lupinami od
koruze natlačeno vrečo ter hotel zaspati.

Njegovo srce je začelo vsikdar močno vtripati,
ko je jel Jefto s trepetajočim zamolklim glasom gosti
po jedni struni ter sta oče in Stojan jela hohnjaje pro-
čitavati ,,novo pesem 1 *. Župnikov brat, bledi samostanski
učenec Rado, jo je pri poslednjem obisku v Sukurac
prinesel ter pel vsaki večer na obrežju.

S pravim tugovanjem je začel:

U petak se djace razboljalo,
U subotu bolest bolovalo,
U nedelj u Bogu dušu dalo.
Lepo ga je majka opremila: ‘)
Sanduk 2 ) mu je zlatom okovala,
A krst 3 ) mu je biserom kitila,
Kod glave mu bunar 4 ) iskopala,
A kod nogu ružu posadila,
Oko groba klupe 5 ) pogradila;
Koj’ umoran, 6 ) neka se odmara,
Ko je žedan, neka vode pije,
Ko je mladjan, nek se ružom kiti. —
Cesto majka sinu dolazila:
»Sine Jovo, je 1’ ti zemlja teška?«
»Nije meni črna zemlja teška,
Več su teške devojačke kletve:
Kad prokune, do Boga se čuje,
Kad zaplače, celom svetu teško.«

Brezzvočna tišina. Dolgo je še donel trepetajoči
poslednji bolestni glas in struna brnela.

Potem je začvrčal plamen, ker je oče pljunil vanj
raz svojega sedeža.

„Naj jih Bog vse ugonobi, samostane in njihove
učence!“ čuje ga Pavlek reči in kakor na okrepčavo
povedanega sune še s handžarom med goreče glavnje.

*) pokopala, 2 ) trugo (krsto), 3 ) križ, 4 ) vrelec, 5 ) klopi,

6 ) truden.

3*

36

»Slavo, soprug — čuvaj svoj jezik in svoje misli!“
posvari ga mati s slabim in trepetajočim glasom. »S
tem si potrojiš muke v vicah ter si ogreniš večno
življenje!“

Oče se surovo nasmeji.

»Pst! Ti bogomoljka, čuvaj svoja, usta ter ne raz¬
krivaj svojih bedastih mislij pred menoj in mojim
dečkom. Ako ti s svojimi duhovniki ne boš podpihovala
svetega Petra, pa mi niti ne bo treba v vice. Kar nebo
mi bo moral odpreti, ti neumnica1“

»Ne izgovarjaj takih besed 1“ prosi ga z dvigne-
nimi rokami »neumnica 11 . Toda on je bil gospodar v
svoji hiši in nihče ni smel mu ničesa prepovedati pod.
njegovo streho!

Takšni opomini in ugovori so tako globoko pre¬
tresli Pavlekovo srce, da se je obrnil na svojem ležišču
k steni ter skril svojo glavo med kvišku dvigneni roki
od zone.

Potem si je vsikdar domislil, da na svetu ni nič
strašnejšega, nego biti samostanski učenec, kakor na pr.
oni bledi Rado; da je njegov patron in vzor bil junak,
ki je ugonobljal kače ter se vozil čez široko morje,
kakor to delajo njegov oče, brata in ostali ribiči.

V temni noči je koprnelo njegovo otročje srce
znovič po mladem jutru in plavem morju. Pojma »samo¬
stan 11  in »smrt 11  pa sta se mu zlila v jeden sam brez-
ličen strah.

IV.

Zopet je minila v ostrogu zima. Čimdalje bolj
redki so bili dnevi, v kojih je žvižgajoča burja na¬
polnila ozračje z ledenimi iglicami ter ogulila vrhove
dreves. Namesto burje jel je pihati mornik, spremljan
z nalivi dežja. Takrat je rjovelo morje kakor razdražena

37

levinja proti strmemu obrežju ter sikalo kakor kača
iz gnezda.

Napočil je čas, ko je Duma Slavora od jutra do
večera prebila v družbi svojega moža, spletajočega
mreže ter s težkim srcem premišljevala, da mu je še
nekaj dolžna, česar pa vendar ne more izraziti z be¬
sedami. Poleg nju se je igrala nežna hčerkica, ki je v
svoji rani mladosti prinesla toliko strahu in trepeta v
očetovo hišo ter se sedaj, ne zmeneč se za to, razvijala
kot pomladna cvetka v solnčnih žarkih.

Naposled je napočila zopet prijetna pomlad. Ru-
deči tulipani z belimi listki, duhteče levkoje in narcise
so se razcvetele po pašnikih, med nasadi oljk in vino¬
gradi. Vijolice in zlatoglavke so pokrivale skromne
travnike po pred vetrom zavarovanih rupah, razpro¬
stirajočih se navzdol k Biokovu in navzgor k trdnjavi
Klisi, z brkastim Ogrom v cesarskem plašču na nasipu
in pred vratmi. Vrtnice so že bujno poganjale svoje
popke ter jele v zelenju žareti; mirta v svoji beli
opravi je stala na skalnatem rebru v kupu grmičja;
dvakrat na leto odpre ona svoje okrogle popke, in
vinska trta je kazala grozdič pri grozdiču med bujnim
zelenjem. Še par toplih nočij in popki grozdičja se
razcvetd, a duh vinske trte napolni ostrog s svojo
duhtečo vonjavo. Dnevi postanejo dolgi in vroči. Ribji
lov jame donašati lep dobiček in Slavo Jovič, kot dober
hišni oče, je jadral vsaki teden enkrat na somenj v
Spljet in Trogir s svojim plenom.

Potem so se končale vaje vojnega brodovja med
Zadrom in Sebeniko, pa med Boko Kotorsko in Novim
gradom. Pavlekova dva starejša brata so pričakovali
domu na dopust. Tretji in četrti brat sta se nahajala
daleč na polineških vodah. Bog sam jedini ve, ali se
in kedaj se še vrneta domu. Jeft, peti v vrsti, je bil
že gotov z opravo ladij e sebeniške mladine (tudi pri¬
ljubljene gosli niso smele manjkati) in sedaj sta uživala

38

z bratom Stojanom zlato prostost ter doprinesla marsi¬
katero držo neumnost, katero pa je bilo treba pripisati
večinoma starejšemu bratu Jeftu na rovaš.

<-• *

*

V jutro nekega majnikovega dneva, nekoliko pred
časom, ko je imela napočiti druga obletnica, odkar je
Duma Slavora obiskala očeta Bazila, je Slavo že z
jutranjo zarjo odveslal v Trogir na somenj ter je hotel
radi neke neprijetne pravde bližnjo noč tam prenočiti.
Vreme se je borilo s solncem in ko je poslednje proti
poludnevu zmagalo, jeli so ribičevi trije sinovi preganjati
dolgi čas v malem zalivu kakor so znali. Rezko je sijala
nebeška luč, toda okolo solnca je vendar-le visel nekak
temnikast oblak, preprežen s fino izčesanimi franžami,
med tem ko je na zapadnem obzorju ležala bleda megla
ter se polagoma širila proti zenitu. Mornik se je zopet
pripravljal.

Kadar gre solnce k počitku, takrat valovi mično
brizgajo. O kaj bi dal Jeft, ko je že sedaj izgledal kot
nekak mladi korzar, za jedno tako vožnjo! Samo da
bi smel biti enkrat sam svoj gospodar, da bi samostojno
vodil ladijo predno ko napoči tudi zanj čas, da bo moral
stopiti v cesarsko službo, kjer ga stlačijo z drugimi
tovariši vred v tesen prostor.

Med tem ko si je to želel, je sedel na neki skali
na obrežju, katero so neprestano spirali valovi na kar
objame vneto Stojana okrog pasu, zažvižga mu glasno
na uho ter se pri tem sklone, da se mu zamajajo ko¬
šati kodri, ki imajo kmalu priti pod škarje. Cesar in
papež ne trpita na svojih služabnikih nikakih kodrov.

Pavel je stal razkoračen poleg nju; njegovo mično
ličice je kar žarelo. Ni sicer vedel, za kaj tu pojde,
vsekako pa je dobro pogodil njuni namen ter prosil:

„Pustita tudi meni biti poleg! O, govorita vendar
glasneje, povejta mi! Tudi jaz hočem biti zraven, brata!“

39

„Kaj še? To ne gre! Mlada tičica naj ostane v
gnezdn, nežni materni srček pa v njenem krilu!“ odvrne
Jeft. Pavel ki takšnega roganja ni mogel prenesti, se
razjezi, Stojan pa, ki je bil mehkejšega srca nego Jeft,
se potegne zanj.

„Čuj brat“, reče, „ne porivaj mlajšega zmerom na
na stran, moj dragi! Mlade tičice se morajo učiti le¬
tanja in tudi midva hočeva učiniti enkrat našemu po
volji."

Predno je bil njuni prepir končan, začujejo nakrat
materin glas.

„Pavel — Pavelček — pridi, pridi! ?“ kliče ga od
daleč. Zares je tudi stala pred kočo ter mu migala z
dvigneno preslico.

„Sladki sinček dobi sladkorja,“ nadaljuje nepo¬
boljšljivi Jeft, toda Pavel ni imel časa, da bi se branil.

„Čakajta le!’ zakliče nazaj ter zdirja materi na¬
proti.

Ko priteče k njej ter skrije svojo glavico v gube
njene janke, obriše mu ona urno s svojim trdim pred¬
pasnikom žareče lice ter mu popravi s prsti kodre na
glavi. Na to ga poljubi na lice, stisne k sebi ter ga
vzame urneje, nego je bila njena navada, s seboj v
temno kočo.

Tamkaj, na materinem podnožniku, v na pol tem¬
nem kotu, je sedel župnik iz Trogira, v dolgi suknji
in visokih škornjih. Škrice od suknje si je potlačil v
krilo, a čez kolena je imel razgrnjen rumen svilnat
robec. Svojo tobačnico je držal odprto v levi roki ter
tako pričakoval Pavleta.

Ta se je priklonil ter prekrižal brez graje, po¬
ljubil duhovnikovo desnico, katere palec in kazalec sta
držala ščepec duhana, ter nameraval urno zopet oditi.
Toda župnik ga prime tudi danes tesno med kolena
izprašuje ga  raznih molitvic ter se kaže zelo zadovoljen
nad gladkim izgovarjanjem dečkovim. Ni žlobodral

40

molitev več kakor poprej ter je izmolil zlasti poslednje
tri prošnje s posebno gorečnostjo.

Oče Bazil ga potrka po rami ter obsuje s polivalo.

„Prav je tako, izvrstno, moram te pohvaliti, moj
ljubi sinček! Žarek odzgoraj je že zadel Savlovo srce,
kmalu ima iz njega postati Pavel in to je všeč Bogu
in njegovim svetim angeljem. Tudi s teboj, Duma
Slavora, sem močno zadovoljen in kakor vidim, ti je
blagoslovil Gospod tvoj trud na tvoji hčerki. Zalo dete,
mično dete, pazi le, da ostane čistega srca. Sedaj,
mislim, je napočil čas, da razkriješ svojo zaobljubo
njemu, ki še ima tu poleg izreči svojo besedo tvojemu
soprogu. “

„Oh, gospodin, moj oče — oh — jaz se ga bojim !“
odvrne Duma ter dvigne skljenjene roke kvišku.

On odmaja z glavo, med tem pa vščipne Pavleka
v polno rudeče ličice, nato vzame ščepec ter potegne
iz kozarca krepak požirek rujnega domačega vina, ki
ga mu je Duma donesla.

»Človeški strah!“ odgovori. „Človeški strah moraš
premagati kot nekako zlodjevo zanjko, ako hočeš pri¬
nesti Bogu žrtvo, Duma Slavora in ako te tvoj poze-
meljski gospodar tudi nabije radi tega, prinesi vse to
radi Boga ter pomisli, da s tem pripraviš svojemu sinu
neminljiv blagor.“

Pavlek je radovedno zaslišal vsako spodbudno
besedo, ki jo je izrekel župnik, toda on ni vedel, na
koga so one merile, kar mu je močno mrzelo. Nakrat
pa se ojači ter vpraša po onem belem tiču v zlati
kletki: „Ali še govori zmerom kakor nekak brezzobni
možicelj: Hvala Bogu!“

„ Glejte ga — torej še veš to, Pavlek, moj sin!
Da hvala Bogu! — druge boljše besede si ne moreš
vtisniti v spomin/ 1  meni župnik ter pripoveduje Pavleku
marsikaj spodbudnega o svojem belem tiču. Ko pa še iz¬
vleče iz globokega žepa svoje suknje kos kolača, spomne se

41

Pavlek svoje sladkosnednosti v župnikovi sobi pred
križanem Izveličarjem.

Nakrat se iztrga župniku iz rok, sune sestrico
Milico na stran ter zdirja od hiše s kolačem v roki k
bratoma v zaliv.

Jeft je ravnokar izvlekel najboljši očetov čoln,
med tem ko je Stojan privezaval jadra ter skril pod
sedež poleg steklenice torbico s kruhom, ko sta zagle¬
dala prihajajočega Pa vleka.

„Živio ! Živio ! Sedaj hočemo odriniti,“ klical je
ves zasopljen od teka že od daleč. Jeft se mu glasno
smeji naproti.

„Hočeš-li iti z nama, materni ljubček? Hočeš iti z
mano v mali Drvenik, k ribičem, moj vljudni ptiček,
moje nežno jagnjetce, he? Toda tvoja kapica vtegnila
bi se poškodovati pri tem! In glej, ptiček, kako ve¬
selo pleše morje! Ko bi ti kak curek omadeževal tvojo
kapico ?“

Toda Pavlekova želja je bila desetkrat večja, nego
njegova jeza nad bratovskim zasmehovanjem.

V hiši sedi župnik ter se razgovarja z materjo,
vrhu tega ga tudi pričakuje šiba tako gotovo, kakor
glas trombe na sodni dan, ker je Milico sunil ter jo
spravil v jok. Ako torej sedaj brata odrineta brez njega
proti malemu Drevniku ter pri ribiču Gregorju Pundo-
polu dobita koštrunovine s česnjem, kaj naj on počne
sam, premagovan od zavisti? Jeft je bil sladkosnedež
in Pavlek je ravnal previdno, ko mu je pomolil svoj
kos kolača ter omenil:

„To-le vse ti dam, nobene drobtinice nočem sam,
ako me vzameš s seboj. Ali hočeš? povej!“

Glas se mu je tresel in rudeče ustnice so se mu
kremžile na jok, dasiravno ga je bilo še nekoliko sram.

„Ho, ho, hohoho!“ se smeji Jeft ter odriva brez
besedice odgovora čoln od brega.

42

Veter je močno pihal od obrežja ter napel jadra.
Stojan jih zvije. Globoko je namočil čoln svoj rilec v
velike, temnosive valove ter jel naposled plesati na
površju, tako lahko kakor žoga.

Pavlek, stoječ na obrežju, obupno zakriči. Na to
vrže daleč od sebe proti čolnu svoj kolač, raztegne
roke ter skoči kakor nor v valove. Toda morje je bilo
globoko iu divje. Kmalu mu zmanjka tal pod nogami
in bele pene ga zakrijejo. Še ga nesejo valovi. Ker
ni znal plavati, je mahal z rokami po zraku; morska
voda mu je silila v usta, v oči, ter mu šumela v ušesih.
Ko sta potem brata njega in njegov kolač, kateri je v
borbi z valovi zopet dobil v roke, med truščem in ro¬
potom srečno vjela ter potegnila v čoln, klical je on z
zamodrelimi ustnicami in klepetajočimi zobmi svoj „živio“
najglasneje. Toda nobeden iz vasi tega ni slišal, kajti
obrekje je bilo prazno.

Sedaj ga brata obsujeta s pohvalo; izžmeta mu
vodo iz srajce in rudečega pasu, med tem ko je stal
tu na pol nag v podobi amorja poleg jambora. Na to
mu pomagata se obleči, božata ga ter ga kličeta „ju-
naka“. Na to prereže Jeft z nožem, ki ga je imel za
pasom, kolač na dvoje, vzame sam večjo polovico, manjšo
pa da Stojanu z naročilom, naj da košček od tega tudi
Pavleku.

Sedaj so južinali vsi veselo pri svojem delu ter
se zadovoljno zabavali, ne zmeneč se za to, da je dobil
Pavlek z veslom bunko po očeh, ko se ni dovolj urno
pripognil. Toda vsekako je smel konečno biti poleg nju ;
njegova brata sta ga smatrala za sebi enakega in
njegovo mlado srce je ponosno utripalo.

„Da, danes si bil krščen v solnatem morju,“ reče
Jeft. „Od današnjega dne moraš kaj boljšega pričeti,
nego v cerkvi klečati, rožni venec moliti ter pustiti,
da ti brada vsled molitve priraste k prsim. Poslušaj
me, Pavlek! Jedno češčenomarijo zjutraj, zahvalno

43

molitv opoldne ter jeden očenaš na noč, s tem je zve¬
ličar pri nas revežih zadovoljen in njegova pohvaljena
mati tudi. Stojan, na levo!“

„Saj jedno Ave Marijo kadar zvoni?“ vpraša
Pavlek bojazljivo ter pomaga vleči vrv s svojimi drob¬
nimi rokami. Jeft v tem hipu ni imel časa, da bi mu
odgovoril. Čelo se mu nabere v gube, mlaskne z jezikom
po zdravih zobeh ter zapoveduje dalje.

Ker se je pa razgovor vršil baš o pobožnosti,
uporabi Pavlek to priložnost ter pove bratoma, da se
oče Bazil nahaja pri materi.

Jeft, ki je bil vsem pravi sin svojega očeta, odpre
široko oči, izpljune ostanek kolača v vodo ter zakliče
glasno:

„ Strela ga udri! Ako da napraviti mati črnosukneža
in plažurja iz tebe Pavlek, pa te izrujem iz svojega
bratovskega srca, kakor sem izpljunil župnikov kolač
iz svojih ust! — Naj vaju oba požro ribe!“

„Ne — ne — ne!“ kriči mali vneto; „jaz ne
bom župnik! Jaz hočem biti junak kakor sveti Pavel!*

Pac! To je bil odmev vdarca, ki ga je dobil
Pavlek v drugič z veslom po glavi. Jeft pa je zapo¬
vedoval zmerom glasneje in glasneje ter drvil čoln semtrtje
v svoji gorečnosti. Stojan pa pokuka časih skrivoma
na oblake, ki so se čimdalje bolj kopičile ter mrmra:

„Sveta Mati božja — Marija, morska zvezda, ne
kaznuj nas radi tega, da je moj brat izpljunil sladek
župnikov kolač v slano morje. Sveta Marija, prosi za
nas!“

„Ali boš molčal?" seže mu Jeft jezno v besedo.
»Boš pazil na svoje krmilo ali ne?“

Tako so dospeli do nosa spletskega obrežja na
vshodnem koncu otoka, v spletski zaliv, tvorec dolgo,
pred vetri zavarovano kotanjo ter jadrali z napetimi
jadri proti velikemu Drveniku, za katerim se je nahajal
mali Drvenik ter koča ribiča Gregorja Tundopola.

44

Bratom je bila dobro znana očetova prepoved, da
se ob času grozeče burje, ali mornika ne smejo podati
na morje. Toda oče je imel, hvala Bogu, opraviti pri
sodišču v Trogirju zastran pravde z barantančem rib,
Markom Tociljem, ter nameraval še le jutri večer, ali
celo pojuteršnjim, dospeti domu, ob tem času pa nje¬
govim razposajencem, sinovom, srboritost ni dala miru.

* H«

*

Iz početka sta oba, Jeft in Stojan, zbijala šale z
mlajšim bratom, ki je moker kakor skopana mačica
ter na svoje modro (vdarjeno) oko niti ne marajoč, se
motal okrog nju in pri tem blebetal vse, kar mu je
padlo v glavo.

Toda z večerom vred je nastopila huda nevihta.

Solnčnega zahoda niti ni bilo videti; za črnimi
oblaki se je prikazala samo rudeča proga. Ta se je
umikala zmerom dalje ter konečno zginila, toda po
malim Drveniku ni bilo niti sledu. Pač pa se je prikazal
nek drugi, nepoznan greben, obdan z meglo. Na zapadu
in jugu so se prikazale iz razburkanih valov skale, ki
so izgledale kot nekake sive morske pošasti, kopajoče
se v peni.

Našim veslarjem so otrpnile roke od dela. Tema
je pritisnila in nastala noč brez meseca. S plavkasto
svetlobo bliska se je pemešalo žarenje luči od svetilnika
in migotanje lučic na obrežju. Voda je zamolklo šumela,
grom pa je donel kot nekak božji glas in žvižgajoč
veter, pihajoč na vso moč po zraku, ni pustil revni
plesajoči orehovi lupini z neutrujenimi veslarji, dospeti
v nobeno pristajo.

Pognal jo je iz spletskega zaliva proti jugu na
vodo poleg velikega otoka in ono obrežje, ki jo je ob¬
koljevala megla, je bilo rebro na strdi bogate Solte.

Sta li vedela pogumna veslarja, Jeft in Stojan,
kam ju drvi nevihta? Smeh je njima zginil raz ustnic

45 —

in več se nista norčevala s Pavlekom, s tem materinem
ljubljencem, ki ne zna nič drugega, nego v cerkvi klečati
ter moliti rožni venec.

Sedaj mu zabičujeta, naj kliče Boga in presveto
Devico ter Sinu presvete Device in vse svetnike na
pomoč.

„Moli, moli!“ kličeta mu.

„Ne opusti tega, Pavlek!“

„Reši naju, Pavlek — ker sicer vtoneva!“

In bedni božji otrok je dvigal neutrujeno svoje
drobne ročice proti oblakom ter molil s solznimi očmi
očenaše in češčenemarije, drugo za drugo, s vso vnemo
svojega trepetajočega, malega srca.

V.

Pozno zvečer po tej ujmi se vrne konečno ribič
Slavo domu iz Trogira v Sukurac. Glava ga je bolela
radi jeze na sodnika — krvopijca, ki ga je obsodil k
plačilu odškodnine Marku Tocilju, njegovemu nasprotniku.
Petnajst srebrnih goldinarjev, ves zaslužek meseca aprila,
je moral našteti na zeleno mizo odvetnikovo 1 S čem
hoče sedaj gospodariti ? Resnica: ubiti ženo in otroke
ter iti kot hajduk k prokletim Albancem in začeti tam
roparsko življenje, to izhodišče se razkačenemu ribiču
ni zdelo preslabo.

Komaj da v takem razpoložaju ter ničesar sla¬
bega ne sluteč, prestopi prag svoje koče, plane mu
njegova žena naproti v znorelem obupu, z razkodranimi
lasmi in izbuljenimi očmi.

„Soprog! moj soprog, pomagaj! Pomagaj iskati!
Naši trije so zginili — tvoj najboljši čoln je zginil,
mornik pa piha že dva dni in jedno noč čez morje in
kopno!“

,,Sinovi! Ti preklicani dečki!“

46

Slavo zaškriplje s svojimi močnimi, daleč vsaksebi
stoječimi zobmi ter mahne s pestjo, hoteč si nad ne¬
dolžno ženo ohladiti svojo jezo. Dnma pa se zgrudi
pred njim na kolena ter kliče na vso grlo:

„Usmili se, soprog, ne tepi me ! Dovolj je, da nosim
smrt v svojem srcu in da se je božja jeza razlila čez
me! Usmili se me — nekaj sem ti prikrivala dve celi
leti — in sedaj — te prosim usmili se me!“

Predno mu je mogla vse izpovedati, vrže jo on
na tla in ko mu ona, čimdalje bolj jecljajoče, pripoveduje,
kako je brez njegove vednosti obljubila Pavleka žup¬
niku iz Trogirja za samostan, kar nakrat začuti, da se
je božja jeza vtelesila v njegovi moški pesti. Ni pa
tudi odnehal poprej, dokler ni obležala nema pred nje¬
govimi nogami. Da, celd svoj handžar bi bil izvlekel
iz nožnice ter jo prebodel za to, kar mu je napravila,
ko bi ne bila mala Milica jokaje pritekla ter prijela s
svojimi drobnimi ročicami očeta za roke, ki je z ma¬
terino glavo čimdalje huje butal ob kamenje in grude.

Konečno zapusti svojo žrtvo ter sopihajoč in
hropeč odstopi, zroč obe z ibuljenimi očmi. Potem zapre
jokajoči deklici usta z debelo roko, ki ga je vsled te-
penja sklela kakor ogenj.

Njegova jeza se mu isto tako urno shladi, kakor
mu je zavrela. Sosede in sosedinje, ki so pod vodstvom
Smilje Nikove iz radovednosti prihitele skupaj, je po¬
gnal Slavo čez prag svoje koče; samo Stanja^ Matjora,
sestra njegovega najboljše prijatelja Jurija Živkoviča,
je smela natočiti mu iz sodčeka v lonec nekoliko vina
ter vzeti trepetajoče dete v svoje usmiljene roke. Svoje
nezavestno ženo je odnesel sam na posteljo ter ji razpel
s svojimi okornimi prsti obleko ! kar se ni dalo raztrgati,
to je razrezal.

Kesa ni začutil v svojem srcu. Saj je izvršil samo
svojo pravico. Da bi mu umrla soproga, ki mu je po¬
rodila sedem krepkih sinov, ne, tega ni hotel.

47

Ne privoščivši ji kako dobro ali slabo besedo
(kajti ona se je bila nevkretno zganila ter mu zrla
topo v obraz), vlije ji polno žlico vina med krčevito
skupaj stisnene zobe ter tako prinese okrepčilo njej, s
katero je še pred kratkim ravnal tako surovo. Potem
ji hladi s krvjo zalita mesta njenega telesa z vodo in
jih povrhu še pomaže z oljem; obveže ji z robcem glavo
ter pošlje Stanj o Matjoro domu, navzlic temu, da se
mu je upirala. Vso deževno noč presedi sam poleg
stokajoče žene, držeč spavajočo hčerko Milico na ko¬
lenih ter poslušajoč pri tem vršenje razburkanega morja
in grozni piš vetra.

Še le proti jutru, ko revna žena zapre nekoliko
oči, položi on spavajočo hčerko v njen navadni kotiček
za roditeljevim ležiščem, prime se z obema rokama za
kuštravo glavo, nasloni se z lakti ob kolena ter obrnen
strani od žene, se globoko zamisli.

Pavlek naj bi bil menih!

Njegov prosti sin naj bi postal šuženj, postal pajek,
ki prede mrežo duhovske moči, katere udje skriti in
javni, so neštevilni, ki so prepredli s svojimi krepkimi
nitmi vso deželo Morlakov ter jo sedaj drže v neved¬
nosti in svetem strahu. One nepremagljive moči, ki po¬
nižno in nežno delujejo v deželi po vzgledu Kristusovem,
ki vsak pregrešek spozna ter vse skrivnosti vidi s po-
bešenimi očmi; katera sama, namesto Boga, zna blago-
slovljati in priklinjati, ter si drzne prostemu možu
izviti njego orožje; ki si lasti pravico zapovedovat v
njegovi hiši ter biti oče njegovim otrokom, prijatelj
njegove zakonske žene.

Nerazločen glas se izvije pri tem ribiču iz prs;
ne dvignivši svojega obraza, praskal se je z obema
rokama po kuštravih laseh ter se pri tem gugal sem
ter tj e.

48

Kaj je mogel v svoji nevednosti pri tem zapo-
pasti drugega, kakor to, da je bil glede te moči po¬
polnoma obnemogel. Lože bi mu bilo iztrgati si dro¬
bovje iz lastnega telesa, nego oteti sina duhovščini,
kateri ga je bila nesrečna žena izročila. Nesreča bi
prišla čez njegovo hišo, ko bi služabniku božjemu, ka¬
terega se je tisočkrat bolj bal, nego Boga samega,
odrekel svojega sedmega sina. Obljuba, storjena pred
podobo Križanega, se ne da predrugačiti.

Toda čemu naj postane Pavlek menih? Radi
malopridne hčerke, ki bo nekdaj nosila ime tujega
moža ter tujo deco rodila na svet. Kaj je njemu mar
za Milico? Kako naj postane radi nje jeden izmed
sedmerih sinov nerodovitna veja na drevesu ? Kako mu
sme župnik iz Trogirja oropati del njegovih vnukov,
katerih si on želi toliko, kolikor je peska na morju?

Kaj, ko bi uporabil lastno pomoč — napadel žup¬
nika ter ga zabodel ?!

Zaman! — Bog bi že skrbel, da bi zločinstvo
prišlo na dan in kaj potem ?

Potem bi zločinca vkovali v verige ter ga za¬
prli v obzidje koperske ječe.

Ali Bog, katerega duhovniki oznanujejo, res skrbi
za reveže? Ko bi to res delal, čemu jih pušča revne
in brez moči?

Brez upanja se vtopi v svoje premišljevanje ter
toži v temni noči svoje razburkane zahteve svetnikom,
tem posredovalcem med svojimi grešnimi brati in Bogom.

„Sveti Peter — sveti Jurij, dajta mi nazaj moja
sinova, ona nepokorneža, da ju zamorem kaznovati,
kakor se spodobi. Ali me čujeta? Ali imata odprta
svoja ušesa? Ako ne, pa razbijem vajine kipe ter jih
pomečem v ogenj !

Za tretjega •— tega malega — pa vaju niti ne
prosim. Vzemita njegovo dušo gori k sebi v večno bla-
ženstvo, Cuj me, sveti Kozma, čuj, sveti Damijan —

49

čaj te, vsi sveti mučeniki! Nočem imeti nobenega deleža
na orodju črnili — jaz si ga  izbrišem iz svojega srca!
Prekletstvo vsem ! Bog naj jih ugonobi s svojo roko!“

Tako je momljal in šepetal razjarjen pred se ter
se čimdalje bolj vtrjeval v prepričanju svoje onemoglosti
v tej zadevi. Stiskal je svoje debele pesti ter se
grozil ž njimi proti nebu. A kaj pomaga? Njegove pesti
obnemagajo, njegovo šepetanje umolkne.

Ko se zdani, se zgane ter gre na svoje delo, pre¬
mišljajoč pri tem o kazni, katero hoče Jeftu in Sto¬
janu naložiti, kadar se vrneta.

V malem zalivu, oddaljenim za lučaj kamena od
koče, se je odpravljal Jurij Živkovič, navzlic vetru,
ki je še močno pihal, na pot. On je bil s Slavo Jovičem
že od mladosti zvezan z najkrepkejšo vezjo, ki jo
Morlak pozna, s ,.pobratimstvom", ki sta jo bila skle¬
nila po nekem bojnem činu na Proložki gori.

S tem svojim pobratimom se jame razgovarjati
Slavo zastran svojih starejših sinov. Pavlekovo ime mu
ni prišlo čez ustnice, a uprav Pavlek je bil Jurijev
ljubljenec.

»Tvojega najmlajšega, to nedolžno jagnetce, sta
ti zapeljala, ta pobalina," reče, med tem ko naloži
poslednje zavoje svojega tovora na ladijo. „Stanja
Matjora bo zopet prišla oskrbovati tvojo ženo, nad
katero si se bil toliko spozabil, za kar pa smeš pre¬
tepsti samega sebe, moj brat! Poprej pa hoče usmiljeni
Materi prižgati svečo za našega Pavleka in bilo bi
kaj primerno, ko bi ti, moj brat, tudi to isto učinil.“

Slavo ne odgovori ničesar. Molče poda prijatelju
roko, pobesi glavo globoko na prsi ter se vgrizne v
dolnjo ustnico. Na to se obrne v stran ter gre počasi
za dvajset korakov dalje proti mestu, kjer se je njegov
čoln gugal na vodi.

»Bolje je vendar, da ga požre morje, bolje —
bolje!“ si je mislil brez prenehanja. „A, če se pa

4

50

vendar-le vrne, se ne sme imenovati več moj sin, kakor
resnično sem jaz njegov pravi oče!“

* *

*

Uprav po polževo se je pomikal dan za dnevom.
Duma Slavora je ležala brez hrane, skoro nepremično
pod plaščem svojega soproga. Niti premišljevala ni o
tem, kaj je hujše, ali tuga, ki je razjedala njeno revno
dušo, ali bolečine, ki so mučile njeno telo. Pač pa je
brez prenehanja prosila Boga za svoje zgubljene otroke.
Nikomur ni pustila pogledati in potipati svojih ran,
na si bi tudi Smilja Nikova, kije novorojence donašala,
bolnikom stregla ter mrliče omivala, po trikrat na dan
prišla z mazilom in suhim žajbelj em. Le soprog sam
je smel dvigniti plašč ter ogledati gnoječe se rane,
kadar je dospel zvečer domu.

Ni pa se vračal z ribjega lova, marveč samo z
obrežja. Tam je stal, kakor je bil dolg in širok, po
cele ure v frfrajočem plašču ter s kučmo na glavi, da
je sam izgledal kakor menih, katere je preklinjal. Tam
je prežal in gledal med nalivi dežja za izgubljenimi po
razburkanem morju.

Prišli so sosedje in sosede ter odšli zopet; go¬
vorili so pametno in nespametno. Slavo si je prihranil
odgovor, stegnil je svojo pretečo roko proti nebu ter
zamahnil ž njo pred kljubujočim čelom.

V koči pa je gospodinjila Stanja Matjora, oskr¬
bovala ognjišče in hčerko Milico, stregla bolnici ter
žrtvovala presveti Devici še drugo svečo za Pavleka
in njegova brata.

Ko je že petokrat zažarila jutranja zarja čez
ostrog Sukurac in oddaljeni Trogir, se je mornik (vihar)
nekoliko polegel, morje se pomirilo ter se kazalo modro
pod jasnim nebom in v ostrogn je duhtelo po cvetu
vinske trte.

51

VI.

Nemara se je zgodilo res le božjemu detetu na
ljubo, da je božja Previdnost dopustila, da jih je po
oni strašni noči, polni groze, napora in vpitja, obsijala
bleda jutranja zarja na razburkanih valovih, kajti njihov
čoln je bil razbit, oni sami pa skoro na pol mrtvi.

Tam, kjer se pod Spletom deli morje v dva ro¬
kava, katerih j eden se raztega proti goratemu otoku
Braču, drugi pa proti nežnemu Hvaru ter proti na
gozdih bogati Kurčoli, se je konečno mimo jadrajoča
briga (ladja) iz Zadra nepokornih pobalinov usmilila,
vzela jih na krov ter jih odpeljala s seboj v Hvar, kamor
je bila namenjena s tovorom na nekega grškega veletržca.

Cele štiri dneve, dokler se ni mornik polegel in
se morje v svoji globelji popolnoma pomirilo, je Spiri-
člijon Samahi oskrboval ter imel pod svojo streho svoje
zale hiše malopridneže iz Sukuraca. Bogat, živahen
Grk je bil močno vesel teh plahih gostov iz ostroga,
ki so široko odpirali usta in oči, ter si domišljevali,
da so dospeli v preddvorje raja. Kakor čreda ovac ob
času ujme, so se stikali po kotih velikanskih soban,
prepreženih s svilnatimi preprogami in naslonjači brž ko
je vstopil gospodar ali Kirija Efrozina, njegova zala sopro¬
ga, ter jih ogovoril. Nekoliko bolje so se počutili takrat,
če so navzlic dežju in vetru smeli iti ven na prosto.

Daleč po otoku si seveda niso drznili. Enkrat
sta vzela starejša brata tudi Pavleka s seboj, toda
to potovanje je bilo kaj dolgočasno. Vso pot sta ga
morala držati za roke ter se plaziti počasi kakor želve,
ker se je vsled slabosti in utrujenosti jokal.

Ves tretji dan je sedel bled in mrzličen v kotu
za zaveso nekega okna. Kirija Efrozina bila bi zalega
dečka kaj rada sprejela za svojega kot nekak nebeški
dar za njeno brezdetetno hišo. Toda Pavlek ni razumil
njene grščine, niti njene italijanščine, ter koprnel

52

čimdalje bolj po svoji materi. Kajti težko da bi kaj dru¬
gega pomenjal njegov klic, ki ga je začula Kirija Efro-
zina, ko se je tretjega dne približala po prstih k vratom,
za katerimi bi imel Pavlek z bratoma spati. Toda on
ni spal; z razbeljeno glavo je prebedel do polnoči ter
klical žalostno:

„Majka! — Moja majka (mati)!“

Kaj je bilo početi? Ako nočejo da jim tičica,
priletevša iz gnezda, ne umre od domotožja, pa jo je
treba izpustiti iz pozlačene gostoljubne kletke. Tako
je tudi Pavlek konečno odpotoval z bratoma. Briga iz
Zadra je bila namenjena zopet nazaj proti severo-vshodu
in njej je bila ta trojica vkupno s počenim čolnom,
čigar špranja so se za silo zamašile, zopet izročena
V Spletu naj se ti trije popotniki izkrcajo ter
si sami pomagajo dalje; vendar pa je Kirija Efrozina
pred odhodom še pozvala kapitana k sebi ter zlasti
mladega bolnika posebno priporočila njemu in njegovim
mornarjem.

Bahač Jeft je sedel ves čas te dolge vožnje ob
ograji na ladiji, mencal z nogami ter ob lahnem guganju
ladije godel na kapitanove gosli. Pri tem pa je še
žvižgal nalik slavcu v grmovju ter momljal vedno bolj
kljubovalno :

„Ako me bo oče tepel, pa mu vrnem; ako poseže
on za pas, posežen tjekaj tudi jaz. Njegov handžar ni
odstreji nego moj nož!“

Stojan se je držal zelo resno. Stal je nem pri
krmarju z zgrbančenim čelom, ter zataknil obe roki za
pas. On ni mislil na borbo z nožem — njegovo dušo
je glodal kes.

Pavlek je ležal tih in reven na krovu med vrvmi
in nakopičenimi verigami. Kos platna, ki ga je dal
kapitan popeti na jambor, mu je delal senco. Ni mogel
jesti, niti vstati; le silno žejo si je gasil neprestano.
Jedno limono za drugo so posrebale njegove suhe

S3

ustnice in starejši mornar mu je navezal mimogrede
mokro cunjo na čelo, ki je izgledalo proti poldnevu
prerudeče in prevroče.

Med počasnim jadranjem pri rahlem pihljanju
vetra od jugozahoda, poleg otokov Brača in Solte ter
naprej proti Spletu čez mirno, svetloplavkasto morje,
je močno bolno dete imelo neprestano prikazni. Zdelo
se mu je, da vidi obširne poljane ter gozd, z gibčnimi
palmami, katerih vrhovi se prigibljejo pred vetrom.
Pred njim pa je stal samostan, ki se je ogledoval v
morju in skozi deževne oblake na nebu so s T jali solnčni
žarki v njegova mala okna. Neka posebna, sploščnata
cipresa je zrla čez vrtni zid, iz vrta pa je puhtela pri
vsakem popihu vetra prijetna vonjava. Toda zala po¬
doba je nakrat zginila pred Pavlekovimi zaprtimi očmi
in sedaj je začul s krepkim, zamolklim glasom zvoniti
samostanski zvon — radi česar mu je mlado srčice
vtripalo od groze.

U petak se djače razboljalo

U subotu bolest bolovalo,
U nedelj u Bogu dušu dalo.

Lepo ga je majka opremila:
Sanduk mu je zlatom okovala,
A krst mu je biserom kitila,
Kod glave mu bunar iskopala —

Tako sta pela brata, sedeča nalik ticam ob ograji,
spremljajoča petje s kapitanovimi gosli. Nista pa pela
skozi nos, kakor drugekrati, marveč glasno in pre¬
sunljivo, hoteča se delati srčna, ker sta že gledala od
daleč bele spletske hiše ter visok, temnorujavi zvonik.
Nakrat pa sta sredi petja utihnila ter pomežikala
drug drugemu. Oba sta bila čedno omita; lase sta
imela lepo počesane, obleko in pasova očedena ter
opanke zadrgnjene. Pavleka, revno tičico sta pustila
ležati mirno ter sta pela pesem o mladem učencu po
dve-, trikrat zaporedoma.

54

Pavlek je tiščal svoje vi’oče lice k hladni železni
verigi, poleg katere je ležal. Zdelo se mu je, da je to
njegova krsta, „okovana s čistim zlatom“, o kateri sta
pela brata.

Oh — kako je vendar otožna ta pesem! Kako
je bil vesel, da mu ni treba biti učenec — ali kak mlad
duhoven črno oblečen kakor Rado, podoben vranom,
ki so v Sukuracu gnezdili po drevju, Vran — tako je
imenoval oče pobožne ljudi. Ne — ostati hoče zmerom zunaj
na vodi, gugati se, biti ribič v plavi srajci in nudečem
telovniku — ter nositi na sebi dolg plašč — jeden ali
dva noža za pasom, ter kapo s šapeljem na glavi. In
zagorelo mu bo lice, močne roke, kajti Pavlekova mreža bo
zmerom polna rib . . .

Bolno dete se zopet sprebudi iz svojih sanj. Takrat
prime Jeft Pavleka nakrat za rame, dvigne ga kvišku
kot peresce ter mu pomaga stopiti na noge. Stojan mu
pa reče:

„Pridi, Pavlek, pridi! Sprebudi se, dragi. Z božjo
pomočjo smo zopet dospeli v Splet. Vzdrami se ter
izmoli jeden očenaš in jedno češčenomarijo za odvrnitev
očetove kazni, kadar domu pridemo 11 .

Pavlek pa je gledal brata s steklenimi očmi. Danes
ni znal očenaša niti češčenemarije. Samo spati je hotel
ter dalje sanjati.

* *

*

„Split“ imenujejo dalmatinski Hravatje Splet.
Tam v zalivu pripravljal se je plaveč Prokljan na pot
nazaj proti Branisi. Poklical je dečke ter jim naročil,
naj veslajo ž njim; na to je privezal njihov čoln, čegar
jambor je bil razcepljen, k svoji ladjici ter ga v
Branisi izvlekel pred svojo kočo na breg. Tu ga je
hotel imeti in čuvati, dokler se Slavo Jovič ne odpelje.

Splet (zahodna stran).

56

Potem se podajo bratje na pot. Čez Salono se na¬
potijo peš, tesno se držeč morskega obrečja. Zvon se je
glasil ter vabil ljudi k molitvi. Pozna solnčna luč
jela je rudeti.

Oba starejša dečka sta vendar čutila, kako jima
srčnost polagoma upada, dasiravno je Jeft neprenehoma
žvižgal na pamet. Pri tem pa je pomikal semtertje
svojo oguljeno kapo, da mu je naposled zlezla povsem
na levo uho.

Stojan je ostal radi Pavleka daleč za Jeftom.
Mlajši brat je le s težavo prestaljal noge ter hripavo
dihal. Lice je imel rumenkasto in ohablo; kodrasti
lasje so izgubili svoj lesk, v dlani ga je peklo in tre¬
palnice so mu sedaj pa sedaj zakrile kalne oči. Že čez
malo časa se je jel opotekati tako, da se je vzbudilo
v Stojanu sočutje ter ga je zadel na hrbet.

Sedaj mu Pavlek oklene roke okrog vratu, pobesi
svoje lice proti bratovi glavi, na kar ga zopet prevzame
spanec, oni globoki spanec, iz katega se na vročinici
bolehajoči bolniki pri najmanjšem motenju zopet vzdra¬
mijo.

Tako se Pavlek tudi nagloma sprebudi ko dospejo
v ostrog Sukurac ter tu začuje nakrat očetov glas; ko
mu oče v vsej svoji velikosti stopi kot orjak pred oči.
Ta velikan je imel s krvjo zalite oči ter blede ustnice,
čez katere pa se mu je vsula ploha kletvic, kakoršnih
otročje uho doslej še ni slišalo.

Domača vas, tiho morje in gore, vse je plavalo
v toplem lesku zahajajočega solnca. Cvetoče vinske
trte ter cvetice poleg koč in po kamenju so duhtele ter
se kosale z vijolicami in baziljkami; dolge rudaste niti
koprovega cvetja pa so se rahlo gugale v pišu večernga
vetra.

Stojan, ko vidi razjarjenega očeta priti, spusti
mlajšega brata takoj na tla, da ga očetova pest nedoseže
in ne poškoduje. Jeft, v katerem se takisto vzbudi

57

strah za Pavleka, stopi naprej ter dobi prvi težki vdarec
v lice. Kri se mu vlije iz nosa; on stegne naprej desnico,
da bi se branil, toda oče ga prime za roko, brata Sto¬
jana pa za ovratnik telovnika tako močno, da jame
kar grgrati kakor obešenec.

S kolenami in nogami brezzavestno cepetajoč, po¬
riva oče svoja sinova semtertje pred seboj po tem
lepem, malem svetu na obrežju pred očmi sosedov in
pobratimov, ki so se po dokončanem delu zabavali pred
kočami.

»Glejte ga no, rjovečo živinče —■ o sramota!“ so
klicale druga drugi ženske ter vstavile plesajoča vre¬
tena. »Ali se mu res noben oče ne bo postavil po robu?“

Toda očetje so držali svoje zagorele roke za pa¬
sovi poleg orožja. Niso poslušali žensk, marveč so rekli
glasno :

„To je oče — drugim za vzgled! Da, tako jih je
treba imeti v strahu! 4

Samo Jurij Živkovič, neoženjenec, se ni soglašal
ž njimi. Obrnil se je v stran, šel v svojo kočo ter
zaprl vrata za seboj.

Pavlek, ki je ostal nekoliko strani od stanovanj
na tleh, je poskusil vstati. Jeftova kri, katero je videl
teči, je napolnovala njegove občutke z grenkobo in
grozo. V svoji onemoglosti prime slepo za bodoče trničje
živega plota, ter glasno zakriči in pade nazaj na prašno
cesto. Le s težavo se mu posreči, da zopet sede ter
zre za očetom in za bratoma, ki drvč skozi vas. Bile
so tri skupaj zrasle postave; dve od njih sta se mu
zdeli brez glave; tretji pa se je močno podaljšal obraz
ter se nakrat skrčil. Kadi te prikasni jame Pavlekovo
srce glasno utripati; tresel se je po vsem životu in
dež mu je v debelih kapljah pršel pred očmi. Na to
je zastokal v drugič, omahnil v pesek in trničje nazaj
ter tu obležal.

58

Sedaj ga konečno zapazijo vaščanje. Kakih pet
ali šest izmed njih prihiti k njemu, ki se sklonijo
čezenj ter ga jamejo dramiti in izpraševati. On pa jih
zre topo s kalnimi očmi, toda nakrat se spusti v ihteč
smeh, vsled česar prišleci zbeže nazaj. Smatrali so ga
za obsedenega.

Konečno se ga Smilja Nikova usmili. Prime ga
za roko, otepe mu prah iz obleke ter mu prigovarja,
naj bi poskočil.

Toda tega storiti ni mogel. Tresel se je kakor
osikov list ter pograbil vrtoglav Smiljo Nikovo z obema
rokama za krilo.

Na to je jezdil ali letel — kaj izmed obojega,
to mu je ostalo nejasno, dotlej, dokler ni dospel tjekaj,
kjer je ležala na nasipu razpeta dolga mreža, z mno¬
gimi probkami in priveski, na večernem solncu.

Tu je razgrajala besnota, tuljenje in pretep in
iz nekega kota, v kateri Pavlekovo kalno oko ni moglo
prodreti, je odmeval sestričin zvoneč jok ter visok
glas Stanje Matjore, ki jo je zaman mirila.

Na pragu spusti Smilja Nikova Pavlekovo roko,
porine ga naprej ter se sama otrese prahu. Pavlek pa
tava na smrt prestrašen pred divjem hrupom po ne¬
ravnih tleh ob steni do mesta, kjer se je nahajalo ma¬
terino ležišče; kajti nikjer drugje se ni čutil varnega.
Tu zagleda ležati pod razcapanim plaščem molčečo
postavo. Glavo je imela obvezano s starimi cunjami,
lice, po katerem ji je tekla solza za solzo, nabuhlo in
popačeno in roke skupaj sklenjene pod plaščem.

Poleg ležišča je stala Stanja Matjora v kratkem
jopiču ter v srajci z dolgimi rokavi. Bila je uprav na¬
menjena deti svežo pletivo v bratove opanke. Toda
Slavovo razgrajenje ji je pokvarilo ravnodušnost, s ka¬
tero je bila oblagodarjena v življenju.

— 59 —

„Ali si ropar? Ali si morilec? Ali nekaka žival?
Bog te bo kaznoval — prenehaj, dovolj je 1 Nu, prene¬
haj vendar!“ zakriči pretepaču, toda brez uspeha.

Na to opazi Pavleka. „Ej, naše blagoslovljeno
jagnetce — tukaj je, Duma Slavora!“

Po teh besedah vrže svoje delo iz rok, stegne
opotekajočemu otroku obe roki naproti, sleče mu srajco
ter mu pomaga, da zleze pod plašč k materi.

Na to se Pavl ek vleže tesno poleg njenega razbitega
telesa, toda kmalu se zopet zvije, ker ga je stresal
mraz.

„Majka — moja majka (mati)!“ zakliče jo s težavo,
klepetajoč z zobmi in ona mu odvrne ječaje, da jo je
komaj slišal:

„0, moja dušica — Pavlek!“

Ves večer in še pozno v noč so se pogovarjali
vaščanje o slučaju v Jovičevi hiši.

„Čemu zreš tako kislo, Smilja Nikova, uprav ka¬
kor bi Slavo, moj brat, imel opraviti s tvojim mesom,
a ne s svojim?" reče Juri Živkovič razumni gospodar,
ko ta dospe pred njegov prag, kjer je on sedel ter
krpal jadro. „Stanjini sveči sta dobro goreli. Pavlek je
bil rešen nesreče in večja dečka, njegova brata ? Ona
dva sta danes prejela, kar sta zaslužila. Zapomni si,
Smilja Nikova, besede: „Kogar ima oče rad, njega on
kaznuje z močno roko!“ Pusti naj Stojan svoje izbite
zobe požre in prebavi ter naj Jeft krvavi, koli¬
kor zna in zamore. Dober je bil ta nauk za nepo-
korneže, dasiravno bi po mojem mnenju mogel biti
nekoliko milejši. Pred petimi dnevi, ob tej uri, bilo bi
bolj prilično se kislo držati, SmiljaNik ova. Kajti glej:
ako soprog pretepava sramotno svojo ženo ter ji
umori otroke pred časom, pa si prilasti za čevelj široko
več pravice, nego mu je zapisana v postavi."

60

„Postava sem postava tje; kaj ve neoženjenec
govoriti o ženskah?” odvrne mu Smilja Nikova^ prezir¬
ljivo ter hoče iti dalje svojo pot, toda Jurij Živkovič
stegne svojo roko ter jo potegne za rokav nazaj.

„Počakaj še — pusti mi izvedeti resnico 11 , reče
on ter odrine na stran popravljeno jadro, „Slavo Jovič
je moj pobratim in njegova čast je moja čast. Stanja
govori, da Duma Slavora ne preboli tega 11 .

„0, velika modrost! 11  zakliče Smilja Nikova ter
stresa glavo pod ogromno belo pečo. „Ali je mar stari
devici znano, kaj vse zamore pretrpeti zakonska žena.
Zlasti takšna, h kateri so me že osemkrat pozvali, ko
je prišla njena ura? Takšna ne umre pod butaro palic,
to ti povem, Jurij Živhovič ! Ko bo trta jela roditi sad,
hodila bo zopet po svojih nogah in kdo ve, če ji še
deveto in deseto dete ne položim v njeno naročje.
Lahko noč, dobro spi, Jurij Živkovič! 11

„0n je predaleč raztegnil svojo pravico, 11  reče
brodar za odhajajočo.

Nesrečni sinovi so ravnokar dospeli domu, toda
Pavlek je ležal na smrt bolan poleg svoje bolne matere
in tudi ostala dva sta močno trpela vsled očetove stro¬
gosti, dokler nista dospela domu starejša brata, dopust¬
nika, Petrov in Ivo v zali mornarski opravi. Toda le
kratke dneve sta to pot prebila pod očetovo streho.
Na to sta vzela Jefta, tega kljubujočega puntarja, z
njegovo prižasto pobarvano škrinjo s seboj v Šibenik,
ko sta se vračala nazaj v Pulj.

Jeft si je slikal življenje na ladiji z živimi barvami.
Ivo pa se je smejal ter si žvižgal skozi bele zobe.
„Cesarska služba in nagajka te bo že ukrotila,
da boš znal jesti iz roke, kakor je druge divjake, 11  je
dejal, ke so šli nekega jutra rano proti Trogirju.

61

VII.

Ribič Slavo Jovič si je naprtil svoje orodje na
ramo, zataknil si najboljši samokres za pas, kamor je
del tudi mehur s tobakom, mošnjiček za denar ter od¬
hajal od doma jeden dan za drugim.

,,Kaj učini on, ki ni več gospodar v svojem
gnezdu? Takšen odleti!" je dejal. „V mojem gnezdu
sedi črni vran ter vali od leta do leta. Meni je on
zopern ter nočem biti poleg, kadar njegova krila ob-
senčijo moj prag!“

Kakor je ribič rekel, tako je tudi učinil. Bal se
je srečati se z župnikom iz Trogirja in pri tem: kaj
naj počne med svojimi štirimi stenami, kjer je njegova
žena več tednov ležala bolna in Pavlek, to nesrečno
dete, ž njo vred?

Vnetejše nego navadno se je vkvarjal čez dan s
svojim poslom ter še-le zvečer šel večerjati k mlademu
krčmarju pred Salono. Tu je postal Jovič nekako domač,
kajti krčmar je imel v kleti še jeden sod rudečega vina
iz devetnajstega leta in Slavu Joviču je bilo kaj všeč,
ako mu je ta vinska kapljica pregnala skrbi oblake ter
ga vrhu tega celo vpijanila.

Njegovi sosedje v Sukuracu so ga pisano gledali
od onega časa, ko je v krogu svojih domačih razgrajal
s pestjo tako, kod kaki ubijavec. Cel6 Jurij Živkovič,
njegov pobratim, ga je pokaral rekoč:

„Svoje žene vendar ne smeš pustiti poginiti kakor
nekako garjevo živinče, moj brat! Jaz položim svoj
goldinar poleg tvojega ter odjadram v Trogir, da pri¬
peljem zdravnika, ali vsaj Vicka Subotiča, topličarja.
Mojo kumo, Smilj o Nikovo, si tudi zapodil skozi vrata.
Ali si živina, ali kristijan, kaj?“

„Smilja Nikova naj ostane pri svojih porodnicah,
ti pa tudi obdrži svoj goldinar, prosim te,“ odvrne
Slavo ter se poda naprej.

62

Zavrelo mu je v prstih, kajti zoperno mu je
bilo vsako vmeščevanje in pravi Morlak govori čim
mogoče najmanj od takšne nečimerne reči, nego je
žena. Toda svojemu pobratimu odpovedati zvezo, ki je
bila posvečena in sklenjena celo pred oltarjem — to bi
bilo huje nego prešestvo.

„Zdravnika — topličarja — ono pametno gospo!“
Ribič Slavo pomigne z rameni celo do ušes. Za po¬
škodbe telesa, ki jih je naredila soprogova opravičena
jeza, se ne podajo predpisana zdravila; marveč čas
in kes.

Sedaj je bilo v koči tiho in pusto in vsa Židana
volja je zbežala iz nje. Mirni Stojan ni kazal~ več
prejšnje živahnosti, odkar ga Jeft ni več drezal. Časih
je res odrinil z očetom na ribji lov, toda še rajše je
pomagal vinorejcem pri delu in zdelo se ti je, da hoče
tudi on postati odpadnik od starodavnega posla na
morju, kakor nedolžni Pavl ek.

* *

*

Poletno solnce je močno pripekalo na kocino streho
ter pošiljalo svoje žarke celd v njeno notranjost skozi
luknje in špranje v zidu. Postavil jo je bil Slavov ded
pred šestdesetimi leti iz samih neoklesanih skal. Še od
onega časa se drži skupaj, dasiravno ni zvezana z ilovico
ali z mortom. Iz enakega kamenja je narejen tudi var¬
stveni nasip, kateri pa je vezala skupaj popenjajoča
se po njem brajda.

Znotraj v koči je bilo dokaj temno. Toda skozi
ozka vrata je časih vendar-le pokukala dnevna svitloba
ter osvetlila mirno počivajoče statve gospodinjine, na
katerih je visel celd rožni venec. Časih je tudi osvetlila
puško, ki je ostro nabita visela na steni. Druga puška
je visela nad škafom, napolnjen s zeljem iz katerega
se je dvigala kislo-neslastna sopara ter se mešala s
presunljivo vonjavo kozjega mleka, ki se je v napetem

63

mehu kisalo. Tretja in najboljša puška pa je ležala z
gosli vred za razbrskano turšičino slamo, na kateri je
prenočeval ribič, kadar je navadno prišel domu, po
enkrat v tednu.

Razun orožja, katerega je še več viselo po stenah,
katero dobro ohranjeno in dragoceno, je gospodar po¬
dedoval po očetu, ni bilo v koči ničesar, kar bi mikalo
pogled. V jednem kotu se je nahajalo ognjišče, nekoliko
na strani je stala nizka miza, okrog katere so gostje
ob času obeda po turškem načinu le čepeli, tu pa tam
kak panjač ali kos skale, ki je služila namesto stola.
Celo gospodinji je služil za podnožnik pri statvah kos
stare oljke, ki je leta in leta raztegala svoje sive veje
čez revno kočico, dokler je ni podrla burja v poslednji
zimi. Kamorkoli si pogledal, povsod si zapazil sledi
orijentalske brezskrbnosti in čez vse to nekako ne¬
snažno skorjo, katere si nihče ni prizadeval odstraniti,
ker so je bili že nekako privajeni. Duma Slavora pa
je sicer tudi imela dela več nego dovolj, dokler je bila
zdrava.

To vse je izvleklo leskeče, južno solnce iz skri¬
vališča, samo oba bolnika, mati in dete, sta tičala v
temi ter pozabila, da so imeli poletje.

Enako nemim živalim sta se tiščala drug k dru¬
gemu, sanjarila ter jadikovala, kadar sta začutila bo¬
lečine. Ko je pa zapel v stolpu večerni zvon, prišla je
v kočo Stanja Matjora, malo Milico z jedno roko držeč,
z drugo pa vodeč na vrvi domačo kozo. V koči je potem
žival pomolzla, mlada kozlička pa sta veselo poska¬
kovala med tem, ko je ona pripravljala živež iz ko-
ruzine moke. Stanja je pekla tudi okrogel kruh in
prvo, kar je Pavlek po dolgi brezzavednosti jel opa¬
zovati, je bila „pekka“, ali železen pokrov, kateri je
Stanja pokrila čez testo na ognjišču ter ga zagrebla
v goreče oglje, da je povsem zginil v žrjavici. Sedaj
se mu je jelo zdravje boljšati. Premetaval se je

64

semtertja po ležišču, da so suhe koruzine lupine kar hre¬
ščale pod njem in nekega večera, ko je solnce pošiljalo
svoje rudaste žarke skozi duri, je začul otožno pesem
od bolnega učenca, ki mu jev njegovi vročinski bolezni
prizadevala toliko groze.

Stojan je stal pred kočo ter sviral na piščalko.
Ti glasovi piščalke (sviral) so bili tako rezki, da so
prešinjali poslušalcu mozeg in kosti.

Pavlek si drgne z roko oči, da so ga jele skleti ;
se zlekne, da mu je kar udih zahreščalo ter prileze
oprezno izpod plašča, da spavajoče matere ne bi zbudil.

Njegovi podplati so postali mehki in nežni da ga¬
je neravni tlak takoj jel zbadati v noge. Le s težavo
se je privlekel mimo nizke mize k vratom. Zaslepljen
je zrl v rudasto zarjo zahajajočega solnca ter srkal
va-se topel zrak, ki je pa bil vsekako svež od morske
sape.

Stojan urno vzame svojo piščalko od ust ter skoči
na noge. „Brat — brat Stojan!“ ga zakliče nek otožni
glas in Pavlek je stal bos in gol pred njim ter mu
molil naproti svoje shujšane roke.

Stojan ga vzdigne na kolena, poišče njegovo srajco
in pas ter ga  obleče skrbno kakor mati.

Pavlek zategne blede ustnice na smeh. Obleka
mu je mahodrala okrog nog ter mu postala prekratka.

„Poglej vendar, kako si zrasel!“ zakliče Stojan.
Spravi se mi na hrbet, dragi, tako je prav. Zanesem
te doli k obrežju, da se nekoliko razvedriš. Matej
Urban praznuje danes svatbo."

„Ali smo že v septembru? Saj jo je hotel praz¬
novati v septembru", odvrne Pavlek začudeno.

Stojan se nasmeji. „0 ne še, moja tičica. Samo
za štiri tedne smo se pomaknili dalje, med tem ko si
ti spal v koči kakor medved po zimi. Matej mora v
treh dneh odjadrati in svojo ženo hoče vzeti s seboj.
Radi tega ni čakal septembra."

65

Raz Stojanovega naročja, držeč mlahavo glavo
naslonjeno na bratovo lice, je gledal Pavlek molče svate,
ki so tesno poleg obrežja, pod štirimi oljkami, plesali
kolo.

V vrsti so cepetali naprej in obratno, vili roke,
pregibali glave, vrteli se okrog drug drugega ter skakali
v zrak. Iz tolpe se je začul strel iz samokresov, ukanje
in vdarjanje v takt. Vmes pa so se glasile gajde in je
ropotal bobenček.

Plesalci so peli z visokimi glasovi:

Igra kolo burno, lako,
Igra cura ukraj mene,
Ruke su nam zagrljene,
A srdašca biju jako.

Naokolo sveči sede,

Pa nas mere, pa nas glede,
Očima se osmejkuju,
Očima se zapitkuju.

Oh, zar im je čudo koje,
Kad uglede obasjana,
Uzdrhtana, jasna dana,
Kako prati sunce svoje?

„Nesi me proč — o nesi me proč!“ prosi Pavlek
Stojana s slabim glasom, in ta nese brata nazaj za
nasip očetove hiše, daleč proč od veselih gostov.

Tu je sedel sedaj tiho med zelenjem in kamenjem.
Brat, v katerem je „kolo“ podvojilo strast do godbe,
ležal je pred njim na trebuhu ter sviral jedno pesmico
za drugo na svoji priljubljeni piščalki. Časih je pihal
tako rahlo vanjo, da so bili njeni glasovi podobni ži¬
vahnemu šepetanju; časih pa je zasviral močneje, toda
otožno jokajoči Pavlek ga je poslušal s poluzaprtimi
očmi, kakor bi sanjal.

„Ali še veš, Pavlek,“ omeni Stojan ter odloži
piščalko, „ali še veš, kako je bilo takrat na morju, ko

5

66

smo se peljali mimo Hvara in Brača? U — petak se
djače razbole-lo!“

„Oh ne! Oh, le od tega učenca ne!“ prosi ga
Pavlek ter si zamaši ušesi.

U subotu bolest bolovalo,

U nedelj u Bogu dušu dalo,

draži ga Stojan ter zapoje še jedno daljšo vrsto, na
kar mu jame biti bledega, malega bratca žal. Vrhu
tega pa je on vedel, kar je vedel. Saj je dobro slišal
kako sta se oče in Ivo pred štirimi tedni razgovarjala
o Pavleku, meneča da Stojan spi. „On je črnim prodan!“
je dejal oče in oni črni, katere je on toliko sovražil,
so bili duhovniki. Stojan ni imel zastran tega nikakega
ugovora, kajti bil je pravi sin svoje tihe matere.

„Čuj ko bi bil vsekako-le učenec ter postal du¬
hovnik, draga tičica, bi še to ne bilo najhujše,“ reče,
hoteč bratca razvedriti. „Imel boš mehko posteljo, imel
kuharico, ki ti bo spekla vsak opoldan koštruna na
ražnju — čuj, s kaduljo in česnom; kaj meniš, Pavlek?,,

„Toda jaz bodem junak,“ odvrne mali jokaje ter
zre brata s solznimi očmi. ,,Zapoj mi ono pesem o kra¬
ljeviču Marku, kako je pobil deset orlov ter jih dal
za hrano svojemu konju, sam pa je povžil to, kar je
konju ostalo 41 .

»Dobro, dobro. Kakor ti je drago, moj ljubi, 11  od¬
vrne Stojan ter zapoje prve kitice one dolge pesmi o
kraljeviču Marku s tresočim glasom, dokler Pavlek,
naslonjen z licem na beli kamen, ni zaspal.

Jaše konja kraljevič Marko,

Iskrega konja z zlatimi podk’vami,

V roki drži žive vajeti,

Žive gade, v vozle spletene,

Nosi na škornjih še dva druga gada.
Ki s svojimi zobmi konja zbadata,
In tako jezdari na zlato goro.

67

Jezdari na Mosor, lesketajoč se v zlatu;

Na njem deset orlov neguje dvajset mladičev
V gnezdih na visokih skalah,
In te pobije kraljevič Marko.

Deset jih umori z ostrim mečem,

A ostali zbeže plašni strani
Ko se jih takne junakova roka!
Srečen narod, ki takega rodi junaka!

vin.

Teden pozneje bil je ravno lep, vroč poletni dan,
ko je sedela Dama Slavora prvič po svoji hudi bolezni
na hišnem pragu ter se grela na solncu.

Don Bazil je bil po dolgem obisku ravnokar odšel
ter zasedel za cerkvijo svojega pohlevnega osla. Pavlek,
ki je bil že znovič trden na nogah, držal je župniku
petljo iz vrvi, ki mu je nadomeščala streme, da je
vtaknil vanjo nogo, na to mu je vrezal z drevesa olj kino
vejo, da je svojo žival branil muh. Njegov turški nož,
kateri je čuval kakor zaklad, je postal pri tem nekoliko
top, torej je stekel h koči, da ga na ploščnatem kamenu
poleg duri nabrusi.

Tu ga pokliče mati k sebi ter položivši mu roko
na ramo, zastavi mu uprav isto vprašanje, nego Stojan
pred osmimi dnevi,

»Povej mi vendar, Pavlek, moja zlata dušica, ali
hočeš že na tem svetu postati mož po volji božji? Ali
hočeš postati duhovnik, kakor oče Bazil, ki je sam
prost vsakega greha, pa jih še drugim zamore odpustiti
v imenu Kristusovem.' 1  Tudi svoji materi, ako bi se
kaj pregrešila. Moja dušica, kako ti je to všeč?“

Pavlek zre materi topo v obraz ter premišljuje.
Mehanično boža roko, ki je medla in prezorna, počivala
materi na koleni. Na to pa mahne, odločno zanikaje,
z levico.

5*

68

„Ni mi všeč, mati. Naj vam oče Bazil odpusti
grehe, ali pa brat Rado. Jaz hočem biti rajše junak,
kakor veš mati, takšen, nego je bil kraljevič Marko,
o katerem poje Stojan, da je pobil na gori Mosor deset
orlov z dvajsetimi mladiči. On je doprinesel več nego
sveti Pavel, a orli pa so tudi boljši nego gadje. Ko
postanem tako močan, kakor kraljevič Marko, hočem
vas, mati in Milico čuvati, kajti oče bodo enkrat umrli,
bratje pa odrinejo na morje. 11

Duma odkima z glavo, odtegne svojo medlo roko
proč od Pavlekovih ramen ter mu poboža ž njo bujne
črne lase.

„Zlato dete moje, čuj: Večni blagor je boljši, nego
hrabra roka. Ta strohni v grobu, drugo pa — nu, glej,
nemara se še odtegneš ognju v vicah.“

„Tega se jaz ne bojim," seže ji Pavlek v besedo.
„Saj lahko podržim roko v plamen in se mi samo lasci
osmode na njej."

Duma Slavora obtiči s svojimi dokazi. Prekriža
se ter mrmlja nekoliko nerazumljivih besed. Ker ji
Pavlek hoče zbežati, drži ga za rokav nazaj. „Draga
dušica moja — bodi vendar božji mož, prosim te,“ reče
mu pol proseč, na pol zahtevajoč. „Oče Bazil je star
in pride čas, ko ga ne bo več. I, nu, glej, ko bi te
videla na njegovem mestu — svečenika, mojega last¬
nega otroka 1“

»Ne, ne! Ne govorite mi o tern," brani se Pavlek
stanovitno, brusi marljivo svoj nož na kamenu ter oprezno
poskuša s prstom, če je že dovolj oster. Njegova otročja
pamet, ki je bila dobra in logična od narave, je iskala
še več prav krepkih dokazov, s katerimi je hotel ma¬
terino željo, ki ga je mučila, popolnoma ovreči. Konečno
je nekaj našel.

»Mati!“

„Kaj, moja dušica?"

69

»Mati, kaj ne, da je tako; mati mora svojemu
otroku vse odpustiti ?“

„Da, vse, moja dušica. 1 *

„Tudi najhujše ?“

»Kaj povprašuješ?! Naravno : najhujše, kakor tudi
naj manj še. “

»Tudi sedmere smrtne grehe?"

,,Dušica, prosim te: Kaj veš ti o sedmerih smrtnih
grehih ?“

„Jaz vam jih lahko naštejem,“ odvrne Pavlek po¬
nosno ; „ali hočete, mati?** In on jame naštevati na
prstih: „Napuh, lakomnost, pohotnost, zavist, ne, poprej
pride nekaj drugega! Kaj vendar?“ Nezadovoljen za¬
cepeta z nogami ter se zagleda v daljavo.

„Jeza pride poprej in ti jo imaš,** odgovori Duma
ter ga potegne k sebi, »Toda ne glede na to ti bo Bog
vendar-le pomagal, zlasti ker si že napravil tako dober
začetek. Kdo te je naučil teh grehov, moja dušica ?“

»Rado je zopet tukaj, že tri dni, ali še dalje.
On zna smrtne grehe na pamet naprej in obratno. Jaz
sem se jih učil le za šalo, saj jih ne potrebujem, ker
imam še mater, ki mi vse odpusti, kaj ne, mati? Rado
nima matere več. On ima samo Boga, kakor pravi, in
radi tega mora vsak greh posebej poznati. Bog je strog;
on ni kakor mati.**

„On je oče in mi ga moramo čez vse ljubiti,“ od¬
vrne Duma Slavora, se prekriža ter sklene roke.

Sedaj se ji oklene dečko nakrat okrog vratu,
stisne svoj obraz tako močno k njenemu, da se mu kar
mišice potresejo; na to jo jame nežno gledati s svojimi
temnimi očmi.

„Vas ljubim čez vse — vas. Da — da, vas imam
rad — mati! Boga ne morem videti — Boga nimam —
Vas pa imam,** ji reče Pavlek odkritosrčno.

,,Moj zlati sinko! Ako hočeš postati to, kar je
oče Bazil, gledal boš Boga ter ga imel. O kako močno

70

si želim tega, moj Pavlek! In potem — glej — pridem
le k tebi k izpovedi."

Naval krvi udari dečku v lice, da ves zaradi.
,,Mati!“ zakliče vneto, ,,kako smete kedaj pred menoj
klečati na kamenu pred spovednico ter me prositi: od¬
pusti mi moje grehe ! Mati, vi?! O ne, o ne, tega ne! 11

Ona položi obe roki na njegove rame. ,,Desetkrat
na dan bi hotela to storiti ter bi se še blagrovala pri
tem. Pomisli, Pavlek, moja dušica, vsak duhovnik na
zemlji je vendar sin svoje matere, tebi enak, in krvaveči
Izveličar je bil otrok svoje milosti polne matere. Samo
Bog je postal sam od sebe."

„Jaz ne morem! Jaz nočem ! Pustite me iti !“
kliče Pavlek razburjen ter odrine proč materine roke.
Potem vzame svoj ostro nabrušen nož, ga zapre, porine
za pas ter zdirja proti zalivu. Res je čul, da ga je
mati klicala, toda ni se ustavil. Pet minut pozneje je
že odjadral z Jurijem Živkovičem, svojim zaščitnikom,
po prostranem morju. Pozabljeni so bili sedmeri smrtni
grehi ter prepir o božji in materini ljubezni.

Sedaj je bilo kaj težavno odpraviti ga od vode.
Bolezen ga je močno spremenila, pognala kvišku kakor
mladiko, zdelala kakor gladnega šakelja iz Korčulskega
gozda, povečala njegove oči pod visokim čelom, stanjšala
mu podbradek ter poostrila kotiča ustnic. Poleg spre¬
membe na obrazu bila je opaziti na njem tudi spre¬
memba značaja. Barbarsko veselje do pretepa je klilo
v njem, toda kot nekako nasprotje tej strasti, pojav¬
ljalo se je v njem veselje do poizvedovanja in pre-
iskavanja. Vsaki stvari je hotel priti do živega. Vendar
pa ni našel nikogar, ki bi mu bil odgovarjal, kajti v
dnem času učenje še ni bilo običajno v ostrogu. Nje¬
govo preiskovanje ga je toliko mučilo, da je hodil pobit
in klavern naokrog.

Ako ni veslaril na morju, klatil se je po kopnem
naokrog. Pastirji in lovci, ribiči in vrtnarji, vsi so ga

71

poznali, ker je bil po zunanjem svojemu bratu Jeftu
močno podoben.

Samo njegov lastni oče ga ni hotel več poznati.
Nikdar več ga ni vzel s seboj na morje, marveč ga je
že sedaj smatral za mrtvega, katerega pa si hoče
zbrisati iz spomina, dasiravno ga je to močno bolelo.

Župnik ga je nenadoma ogovoril nekega dne na
semnju v Trogirju ter ga s svojo zvijačo pripravil tako
daleč, da je ponosni velikan sledil v vročih solnčnih
žarkih za njim v župnišče kakor jagnje. Tu sta se raz-
govarjala celi dve uri. Vendar ribič se ni dotaknil vina
v steklenici, pa tudi župnikovo tobačnico je odrinil, ne
da bi seje poslužil. Konečno pa je odpotoval tiho nazaj
na obrežje, kjer se je gugala na valovih njegova ladjica,
s praznim jerbasom in z uvenelo oljkino vejico v rokah.

Naposled se je vdal v usodo. Ako poprej ni vedel,
vedel je sedaj, da obljuba cerkvi storjena, se ne da
predrugačiti, marveč se mora izpolniti.

Duma Slavora je postala hroma. Vlekla je pri
hoji svojo nogo za seboj ter hodila tako sključena ob
palici kakor devetdesetletna starka, dasiravno je še le
pred kratkim dosegla petdeseto leto. Njeni lasje so bili
bogato prepleteni z belimi nitmi in prerokba Smilje
Nikove se je natančno izpolnila. Nobeno deveto ali
deseto dete se ni jokalo več v Jovičevi koči. Težkega
dela ni mogla več opravljati. Celd pri vretenu in pri
statvah je časih bolestno zastokala in njeno gospodinjstvo,
iz katerega sta mir in veselje že davno zbežala, je
očividno propadalo.

Sorazmerno s tem, kakor je bila vsled svoje hibe
čimdalje bolj nesposobna za delo, uglobljala se je vedno
holj in bolj v pobožnost in toževanje. Vso težavo živ¬
ljenja je položila trogirskemu župniku v krilo, opri¬
jemala se njegove tolažbe ter obljubovala zmerom na
novo, večno hvaležnost.

72

„Ne zahvaljuj mene, marveč njega, ki me je spo¬
znal vrednega pripraviti tvojemu sinu boljšo prihod-
njost,“ ji je odgovarjal župnik, ko se mu je vklanjala
ter mu poljubovala roke. Na dnu svojega srca pa je
vendar gojil upanje na posebno mehak sedež v dvorani
nebeškega Jeruzalema, v plačilo za svoje zasluživno delo.

Lastnega dobička ni iskal. Njegovo geslo je bilo:
vse za cerkev, to zvesto duševno mater, kateri je vneto
služil. Bil je dober človek, zvest pastir svoje črede in
ako se je ugnezdil v ribičevi koči v Sukuracu, zgodilo
se je to iz hvalevrednega namena, kar mu tudi Bog
prišteje v zaslugo.

Ni se tudi bal truda obiskovati revno vdovo,
tolažiti jo in ji podeliti dober svet. Prišel je vsikdar
takrat, kadar je ribiča samega, ali v spremstvu Stojana,
videl na semnju v Trogirju, ko je korakal od rane
maše domu. Kadar je zamogel pri svojem obisku Pavleka
vjeti, prijel ga je po stari navadi krepko med kolena
ter ga posiloma učil krščanskega nauka in tako vsejal
v njegovo srce in njegov razum kaljivo seme vere, kot
pripremo za odločeno bodočnost.

Toda vzrasel čvrst dečko, z železnokrepkimi kostmi
ter z jekleno-trdim koprnenjem, je bil močnejši nego
on, ki je imel že šest križev na hrbtu. Prizadeval pa
si je ostati vsaj pet minut miren, v katerem času je
zrl svojemu učitelju s črnimi svojimi očmi naravnost
v obraz.

Časih mu je ušel kak odgovor, ki je zadel kakor
žebelj po glavi, ali pa je napravil s svojo nezavestno
logiko pouku nepričakovan konec. Sploh pa je postal
za učenje preveč lahkoživem Ako ga  je župnik hvalil, se
mu je pravilno vsakokrat izpulil ter zbežal na prosto,
kjer je pihala njegovega življenja sapa.

Vsekako pa le malokedaj ni bil navzoč, kadar se
je stari gospod pripravljal z lastnim trudom pri odhodu
zasesti osla. Molče, kakor prvič, mu je pomagal ter ga

73

podpiral. Bilo je celd opažati, kako se je med tem
nemim poslom (delom) tajal kljubujoči ponos živah¬
nega dečka. Ako je na to dejal stari gospod prijazno:
„Lahko noč, moj ljubi sin!“ odgovoril mu je Pavlek
s spoštljivim poklonom zaupno: „Lahko noč, gospodine,
moj oče!“

»Temelj krščanske ljubezni, ponižnost že imaš,
dasiravno ga  ne maraš!“ mislil si je župnik večkrat,
med tem, ko je njegov osliček počasi capljal po obrežju.

„Takšen-le si, moj sin !“ dostavi nekega tihega
večera poluglasno govoreč ter pokaže z roko temne
valove, v katerih so se ogledovale leskeče zvezdice.

* *

*

Tako so pretekla zopet leta, pet po številu. Pavel
je nosil moško obleko kakor njegovi bratje ter pušil
tobak kakor oni.

Slavo ribič je potem, ko je Stojan postal v Saloni
vinogradnik, združil svojo obrt z obrtjo svojega po¬
bratima Jurija. Večkrat sta veslarila v novem velikem
čolnu po celi teden med Spletom in jonskimi otoki,
daleč od Sukuraca.

Drobna Milica se je že igrala z vaško mladino.
Bilo je nežno, gibčno dekletce, zagorele polti, svoje-
glavna in gizdava — dečkom, zlasti večjim, bolj na¬
klonjena nego deklicam.

Pavlek je bil sedaj trinajst let star. Bil je že
visok kakor odraščen človek; glavo je imel okroglo;
belo mu je bilo zlasti na sencih močno napeto; košate
obrvi je imel krepko skupaj zraščene ter so se skoro
povsem skrivale pod bujnimi kodri; nos lepo zakrivljen.
Sploh je lahko služil za vzor zalega mladeniča, čegar
dobo je ravnokar prekoračil.

Očetova odvrnitev od njega, katera ga je doslej
močno bolela, povzročala mu je v njegovi ponosni duši
le sramoto, ponavljajočo se dan za dnevom.

74

Odstranjeval se je od doma, kolikor mu je bilo
mogoče. Pogostoma je izostal po več dni in noči in
ribiči iz Salone ter Abadese so ga radi jemali s seboj
na ribji lov. Trmoglavna bridkost se mu je vgnezdila
v srce, združena s težnjo : izogniti se pokorščini.

Ko je prišel potem domu ter našel mater, katero
je iskreno ljubil, tugovati za njim, jela ga je  peči vest.
Hitel je k izpovedi ter molil rožni venec ž njo, toda
srečnejši vendar ni bil radi tega.

Poslednji čas je zahajal najrajši v Branico. Tam
si je našel tovariša, kateri se je strinjal ž njim, kakor
se je nekdaj bistrooki Pilad strinjal z nemirnim Orestom.
Temu tovarišu bilo je ime Miloš Ublin; bil je sin
sestre ribiča Prokljana, iste starosti nego Pavlek.

Miloš je smatral Branico za kraj svojega pre¬
gnanstva. Doma pri Sveti Nedelji na gori, poldrugo
uro od mesta Hvara, na južnem rebru otoka, se ondi
ni počutil dobro in njegova mati ga je poslala k bratu,
s prošnjo, naj ga izuči mornarstva.

Sedaj je bila ta zadeva vrejena in kapitan ladije
„Monte Mossor“ naprošen, naj ga vzame s seboj na
potovanje v jutrove dežele.

Miloš se je po otročje veselil na to daljše poto¬
vanje in Pavlek ga  je skrivoma zavidal. O, kako vneto
si je želel tudi on, priti proč od ostroga ter ni niti
slutil, kako blizo je že bil dan, ko se mu ima to kopr-
nenje pomiriti! Toda dokaj drugače, nego si je bil
želel in mislil!

IX.

Miloš Ublin je stal na pragu koče ribiča Prok¬
ljana, na ozkem obrežju pred Branico ter nekoga čakal.

Na rami mu je visela stričeva boljša puška,
krasen izdelek, s srebrom in slonovo kostjo vdelana.

75

Dečkova roka je krepko držala ozaljšano puškino ko¬
pito, iz katerega je štrlela zelo dolga cev. Pozorno je
zrl mladi bojevnik v svežo, duhtečo pomladno ozračje.
Sedaj je vrgel pogled na stezico na levi strani, ki je
držala k Saloni in Sukuracu, pa zopet na desno na¬
vzgor k vrhu v meglo se zavijajočega Mosorja. Okrog
njega je krožila črna točka. K tej se je pridružila še
druga in obe sta se ugreznili v meglo na strani Kar-
bane. Bila sta to stara orla, ki sta po okolici iskala
plena. Visoko gori, tam kjer je nad štirimi kamni re¬
žala grozna razpoka, mora biti gnezdo. Mladiči so
morali že biti izvaljeni, ker sta oba starca, katera je
Miloš že nad jeden mesec opazoval, hodila skupno na
lov ter se vračala s plenom proti gnezdu. Za jednega
mladiča je plačal občinski načelnik v Saloni petdeset
krajcarjev, za svežo vjetega odraslega tiča pa celd dva
goldinarja.

Te nagrade Miloš Ublin ni mogel pozabiti. Koprnel
je po lovu divjačine, toda sam ni hotel iti, kajti orli
niso golobi ali vrabci, marveč razsrjeni vitezi visokih
gora.

Včeraj se je v naglici dogovoril s Pavlekom in
danes se je stric odpeljal po navadi v Splet ter vzel
tudi teto in strijno Zaneto seboj, ker sta si hoteli na¬
kupiti prižaste volne za svoje delo. Tako se je čutil
Miloš za dvanajst ur sam svoj gospod. Pojuteršnjim
namerava ladija „Monte Mossor“ odriniti na morje,
danes pa hoče za slovo obiskat pravo goro Mossor, ki
tam visoko štrli v oblake.

Tako je stal mladi lovec, oborožen od nog do glave
s stričevim orožjem ter že nad četrt ure nekoga zaman
pričakoval. Pavleka, tega netočnega lovskega tovariša
ni bilo in ga ni bilo! Radi nestrpljivosti je prestopal
z jedne noge na drugo.

Vitek in okreten dečko v svoji beli dalmatiki, z
dolgimi rokavi v plavih turških hlačah ter v rudečem,

76

gubastem plašču bil je sam nekako podoben orlu. Ta
podobnost je tičala v pogledu bistrih, zlatorujavih očij,
lesketajočih se v rudečem blesku, ki je lasten samo
orlovim očesom; pa tudi pogled mn je bil bister kakor
orlu.

„0 poldne, kadar mi solnce obseva teme, vidim
poleg njega mesec in zvezde na nebu!“ se je rad po-
pohvalil. Kdor mu je dobro pogledal v njegove posebnostne
oči, ta je razvidel, da mora tičati nekoliko resnice v
tej bahariji.

V tem hipu so mu iz očij švigale iskre, nespleteni
lasje so mu bili gladko in trdo počesani. Kar svetili
so še mu od olja, ker se jih prah še ni bil prijel in
mali mož ni bil tako umazan, nego ostali vaščanje,
celo vrlega strica Prokljana ne izvzemši.

Konečno se je vendar prikazal dolgo pričakovani
tovariš na poslednjim ovinku bele steze. V primeri z
našim znancem bil je videti prevelik in nevkreten. Miloš
urno skoči prišlecu naproti.

„Moj brat, moj bratec! Dobro jutro ! dobro jutro!“
zakliče mu kaj živahno že od daleč. ,,Pustil si me čakati,
a čemu? Koliko ur ima tvoje jutro?"

,,Jedna ura časa, katero sem namenil tebi, mi je
bila vkradena, moj brat,“ odvrne Pavlek, čegar oči so
se veselja svetile. Na to položi svoji trdi roki na rame
mladega tovariša, do katerega je začutil otročja —
silno naklonjenost ter ga vneto poljubi na obe lici.
„Nu, ali pa veš, kdo je bil ta tat? Kajpada, oni
črni vran iz Trogirja, kakor ga imenuje moj oče. Z
jutranjo zarjo je priletel v našo hišo, kmalu po očetovem
odhodu ter se vsedel poleg statev moje matere. Tam
bo sedel neprestano koliko staviš ?“

Miloš se veselo najsmeji, njemu je bila znana ta
zadeva. ,,0h, oh, lahko si tega domislim: to je gospo-
din Bazi! v dolgi suknji", reče, nakremži obraz ter
mahne z roko semtertje po zraku. „Ti si se pred njim

77

skril ter se radi tega zakasnil. Toda čemu se skrivaš
pred njim kadar pride? Saj ne nosi orožja in njegov
jezik govori svete reči. Česa želi on od tebe, brat
Pavl ek ?“

Pavlek dvigne po koncu glavo ter jo zavrti na
jedno, pa na drugo stran, kakor bi se zaman branil
zadrgalnici.

,,Pusti to pusti!“ zakliče nestrpljivo. „Hoče me
imeti vsikdar poleg sebe, kadar pride semkaj. Že sem
ga sit. Pripne me na kozla ter me zbada s svojimi
besedami. Izprašuje me, toda jaz nočem, da bi me iz¬
praševal. Jaz sam sem lastnik svojega drobovja in svo-
iega srca ; on ne sme imeti deleža pri tem — on —

„Pojdi ter ne huduj se!“ seže mu Miloš v besedo
ter se spusti v dir. „Orli na gori imajo svoj lasten čas
ter se ne brigajo za našega. Do poldneva love plen v
okolici tam preko Karbane. Vsako jutro jih vidim tam
krožiti. Predno prideta stara nazaj, morava mladiče
imeti. Razdeliva se s kruhom in sirom, moj brat Pavlek,
potem pa urno naprej".

Pogumno sta jela molče korakati na goro, pusti vsi
potok Jadro na levi strani za seboj. Miloš ni mislil
na ničesar drugega, nego na plen, radi katerega je še
bolj požuril svoje korake. Njegove oči se prežale na
goro, tjekaj, kjer se je strm skalnat rogel otresal megle,
ki se je splazila v dolino ter se sedaj kopal v solnčnih
žarkih. Tudi Pavel je čilo korakal, toda pogled mu je
bil temen in čez žametno črne oči bile so mu obrvi na¬
grbančene. Spomin na črnega vrana iz Trogirja mu je
še zmerom rojil po glavi in tako ali tako mora ga prognati.

„Jaz se nisem skril pred njim, marveč sem mu
zbežal", reče čez nekaj časa, ko otipa kamenita tla pod
svojimi podplati ter zagleda morje že v daljavi za seboj.
Tako-le je bilo, poslušaj me. Stal sem za steno ter si
basal očetov smodnik v svoj rog, pa tudi svinec in
puško sem vzel. Poglej, kako je podobna tvoji! Želim,

78

da bi bila moja! V pasu nimam ničesar drugega, nego
moj jedini nožič iz Krševa! Ti si srečen — ti imaš
orožja dovolj! Toda ako kocem postati mož, kakor moji
bratje, moram vse vkrasti: smodnik in svinec ter še
puško povrh. Mar ne smem biti mož, kaj ? Povej mi.
Oče ne učini ničesar v to svrho — on mi ne da ničesar!“
Glas se mu poviša pri poslednjih besedah in iz široko
odprtih očij mu je sršala jeza. „Nu torej župnik je bil
pri moji materi. Govorila in mrmljala sta potihoma
med seboj. Začul sem besede, Pavlek in Pavel ter, da
in ne. Na to sta stopila na prosto ter me iskala in
klicala za nasipom. Jaz pa sem se izmuznil skozi prednje
dveri“.

„Prav je tako, Pavlek“, odvrne tovariš, počene
pod visečo skalo, stisne svojo zalo puško med koleni
ter jo jame basati. ,,Sreča bo nama ugodna in takrat
se ti ohladi jeza na onega vrana. Zdi se mi, da so
svetniki uravnali tako : Tvoj oče je na morju, moj stric
istotako; ti imaš očetovo puško jaz pa imam stričevo!
Jaz sem pripravljen na strel in ti, ali imaš puško naba¬
sano? Potem glej kvišku. Ako tukaj zgoraj, za tisoč
korakov daljave, ni nikakega gnezda, pa imam tikvo,
ne pa svojo glavo med rameni 11 .

Pavel ne odgovori ničesa. Naslonjen poleg Miloša
na skalo, usuje si iz usnjate mošnje smodnika na dlan,
ga strese v puškino cev ter potlači na vrh nekoliko
papirja. Na to vzame kakih dvanajst zrn nasekanega
svinca ter jih isto tako vsuje v cev in zamaši po vrhu
s papirjem.

»Kakor resnično je Bog v nebesih, 11  je dejal
strastno med tem ko je potlačil svinec z nabijalnikom ter
poslednjega porinil nazaj v tul in nasul na ponvo smod¬
nika, „ako si danes prislužim nekoliko denarja, pa hočem
oditi pojuteršnjim od tod. Odrinem skrivoma, samo da
pridem iz Sukuraca. Da, to je moj trdni namen!“

— 79 —

Tovariš poskoči kvišku, obesi si močno nabasano
puško zopet čez ramo ter se glasno nasmeji.

„Ali si kak vran, da tako otožno krokaš?" vpraša.
„Ali pa veš, kaj učinim jaz s svojim denarjem? Jaz
hočem kupiti tvoji sestri Milici „tokko‘‘ zanj, kajti
želim jo dobiti kedaj za ženo. Ali čuješ? Naprej, naprej,
brat Pavlek!“

„Tokko“ imenujejo Morlaki krasno izdelan nakit
morlaške deklice, ki si ga obesi med denar, biserje in
trakove na prsi. Tega nakita še Milica ni imela in
ono trohico lepotičja, ki ga je nosila, izdelala ji je
mati. Toda jeden spominek na vljudnega Miloša Ublina
je že imela. Bil je to tenak križec, kateri je nosila
obešen na volnatem traku na zagorelem vratu. Dva
turška para (denarja) je dal Miloš barantaču iz Kršove
zanj.

„Jaz pa nočem nobene ženske in tudi mene ne
mara nobena. Jaz sem, kakor moj peti brat Jeft junak
in nič drugega," reče Pavel, petnajstletni ,mož‘, capljajoč
za tovarišem. Ta pa mu odvrne: „Ne krokaj, marveč
dvigni svoji nogi preko skal!“

Ničesar več ni dramilo tišine v tej skalnati sa¬
moti, kakor njune stopinje, ko sta plazila s kamena na
kamen, urno njuno sopihanje ter rahlo rožljanje puškinih
cevij, zadevajočih se ob steno, tam, kjer sta vitka
dečka morala iti tesno mimo skal, ker je steza že
davno zginila.

Nista se razgovarjala, niti smejala, ali klicala
drug drugega. Bel gramoz se je trkljal pod njunimi
koraki, vendar pa nista pešala v hoji. Varno in urno
sta se bližala svojemu cilju. Na gladko odsekani steni
se je še vedno našel za palec širok prostor, da sta se
ga oprijela s krepkimi rokami, ko sta plezala po
skalah, ki so bile povsem vroče od poludnevne vročine.
Brez omotice, brez pomežikanja sta zrla oba navzgor v

80

višavo, kakor tudi navzdol v megleno globino, kjer se
je v daljavi razprostiralo široko morje."

Čimdalje strmejša je bila njuna pot. Ozračje je
bilo čisto in skoro vroče, dokler se polagoma ni ozval
planinski veter. Zlati Mosor, že od starih Rimljanov
„Mons auri" imenovan, nosi svoje ime po pravici.
Uprav kakor takrat, ko je kraljevič Marko, kraljevi sin
in junak, jezdaril na svojem konju nanj, kopal se je v
solnčnih žarkih. Zlato ga je zalivalo ter se stekalo po
njegovih drčah; zlato se je lesketalo v žlezah kre-
menja, na rebru in temenu. Spodaj se je razgrinjalo
plavo morje v krilu ostrožkega zaliva; vinogradi in
oljkini gozdi so izgledali kot nekake sivo-zelene pre¬
proge, vasi, beli Splet s sivo trdnjavo Kliso in njenimi
nasipi vred, pa kot nekake otročje igrače.

Tu so že bili oni »štirje kamni“ na mizi po¬
dobnem napušču, naslonjeni na drug drugega, nalik
stenam naravnega tempelj a, obraščeni z žajbelj em in
vresjem.

Še j eden nevaren kos poti v višavo, strm kakor
po dimniku, z groznim propadom pod nogami in potem :

»Tukaj je, brate — tu tu!“

»Obstoj — primi se —“

»Počasi, brat — pomagaj mi! — Živio!“

»Živio! Živio!“

Drug drugega porivata naprej čez nasip kostij in
trohnečo mrhovino, ostanke kraljeve gostije mladih
orlov, ne zmeneč se za smrad, ki se je tu razširjal na¬
okrog. Prevzeta veselja, se obesita na orjaško gnezdo
»na večni skali", za katero je zijal globok propad.

Že je držal Miloš jednega mladiča, pokritega s
sivo volno, v rokah ter ga vrgel tovarišu. Na to je
posegel po drugem, kar si pritisne Pavel nakrat puško
k licu, jo napne ter zakriči glasno:

„Orel! — Starec! — Pripogni se, lezi, jaz vstrelim!"

81

Miloš je samo mislil na svoj plen. Stisnil je vri-
ščega mladiča k sebi, zavil mu goli vrat pripognil
glavo na zatilnik ter zrl s svojimi rudečkastimi očmi
proti nebu.

Tukaj-le je, navpično nad gnezdom. Enkrat je bil
videti kot plavajoča tičica lastavičine velikosti — vdrugič
kot ptica, krožeča naokrog v vedno ožjih kolobarili —
pa zopet kot zverina, otepajoča s perutnicami. Pre¬
sunljivo se je razlegal njegov klic: „hu—i—i—ih!“ v
ozračju. Razprostrte kremplje daleč vsaksebi držeč je
pridrvil v čimdalje ožjih kolobarili kakor temen oblak.

Petelina na puškah zaklepečeta. Blisk — pok.
Dva strela naenkrat. Jeden je zadel zlatooko vjedo v
telo, drugi zlomil ji perutnico. Njen zveneč vrišč je
prešinjal dečkoma mozek in kosti. Vesmir se je vrtel
naokrog.

Sedaj se zažene smrtno ranjena vjeda v Pavleka,
sede nanj ter ga močno otepa z svojo zdravo perut¬
nico. S pojemajočimi močmi zasadi kremplje jednenoge
za Pa vlekov pas in rudeč telovnik, kremplje druge
noge pa v roko, s katero si je bil dečko zakril oči.

Od rokava so visele proč cunje; tudi kri se je
prikazala. Na to je sledil drugi strel iz Miloševe puške
in vjeda je spustila svoj plen, jela krčevito frfrati ter
neznansko vreščati. Pavleku je jela pojemati zavest;
kakor iz daljne daljave mu je zvenel prijateljev klic:

„Brat, o brat! Moj brat!“

Pavel zbere svoje poslednje moči. Hropeč od bes-
note in hude bolečine, stegne se nazaj po orlovem
vratu ter ga zadavi z mrzlimi rokami.

Potem obleži nepremično med prepadom in ogav-
nimi ostanki kraljeve gostije, svojo puško tesno k sebi
stiskajoč, s pojemajočim kraljem gorskih višin na svojih
prsih.

Polagoma se vrne Pavleku zavest. Nalik elek¬
tričnemu toku prešine orlov poslednji utripljaj njegovo

6

82

telo. Grozni občutki ga sprelete. Rad bi bil glasno za¬
klical, toda ni mogel. Ko Miloš potegne mrtvo vjedo
raz njegovih prs, izgledal je kakor mrlič; trepalnice
je imel na pol zaprte, lice in ustnice voščeno blede.

Toda le za trenutek. Hipoma pa je zmagala
sveža, mlada kri, pritekla je v lice in blede ustnice
nazaj. Pavlek se dvigne, užuga trepet svojih udov,
nasloni se na Mloša, ki mu stoji na strani, in ko opazi,
kako mu silijo solze veselja v oči, zakrije si obraz z
rokama. On hoče ostati junak, dasiravno bi bil tudi on
najrajši zaihtel na Miloševi rami, kakor je ihtel tovariš.

„Brat, ko bi te bil orel umoril!“

„Tiho ! — Čuj ! — Kaj je to?“

Daljni, presunljiv vrišč se začuje v ozračju. Za
Boga! Tu se jima prikaže sem čez Karban druga, črna
točka, krožeča v velikih kolobarili.

„Drugi orel! — Proč od tod, proč!“

,.Kam? Kaj hočeva sedaj ?“

„Navzdol k onim štirim kamnom, tam se skrijeva.“

Pavlek se povsem otrese svoje onemoglosti. Urno
plezajoč navzdol, vleče ubitega orla za seboj. Razpro¬
strti perutnici sta po skalovju šumeli kakor svila.
Miloš se urno stegne po onem živem mladiču, ki je
vriščaje mahal z odurnimi perutnicami, ga zadavi ter
priveže poleg drugega mrtvega k puškinemu kopitu.

Na to pa jo vreže navzdol kakor urno ga nesejo
noge.

Tu sta opazovala na varnem pod štirimi kamni,
obdana od duhteče žajbeljeve vonjave, orlovo samico,
krožečo nad zapuščenim gnezdom ter poslušala njeno
divje vriščanje.

„Predno se podava dalje navzdol, pomagaj mi
ohladiti nekoliko mojo rano, brate!“ reče Pavlek, stisne
zobe skupaj ter skuša z cunjami od rokava pokriti
krvaveče brazgotine. Miloš pa odrine debelo platno

83

popolnoma na stran, namoči kazalec svoje levice v Pav-
lekovo kri ter napravi njemu in sebi znamenje križa
na desnico.

„Pobratim!“ reče svečano. Pavel ponovi besedo
ter seže s prekrižano roko Milošu v roko in mu jo
krepko stisne. Na to se poljubita na usta, na čelo in
na tilnik v znamenje, da stoji glava jednega varno na
vratu, dokler drugi živi zanj ter si obljubita ostati
zvesta in pomagati drug drugemu do smrti. Na to ob¬
veže Miloš Pavlekovo roko z zdravilnimi žajbeljevimi
peresi ter z večjim kosom platna, ki si ga odtrga od
svoje srajce, ogrne ga s svojim rudečim telovnikom,
kateri mu da v dar; Pa vlek ga pa v zameno obdaruje
s svojim priljubljenim nožičkom.

Konečno splezata raz strmine nazaj v dolino ter
dospeta v Salono uprav ob času, ko je noč že razpro¬
strla svoj zvezdnati plašč ter je rudeč ščip (polni
mesec) priplaval iz morja.

V Saloni si nista dala miru, dokler nista zbudila
dobro rejenega načelnika iz prvega spanja. Ne zmeneč
se za njegovo mrmranje, sta mu odala sveži plen svojega
lova ter prejela zanj svoje postavno plačilo : tri goldinarje
ki so bili pa tako umazani, da so se kar prijeli njunih
prstov.

„Vzemi ti ves denar, dragi brat, samo ptiča mi
prepusti,“ prosi Pavel tovariša. Miloš je bil zadovoljen,
potlačil je svoje goldinarje k smodniku in svincu za
pas ter izdrl samo jedno daljše pero orlu iz nepoško¬
dovane perutnice za spomin.

„Kdo ve“, reče Pavel, ko tesno drug poleg drugega
stoječ, še pred odhodom nekoliko počivata, „kdo ve, če
mi oče ne pokaže svoje ljubezni, kadar pridem domu
ter mu prinesem orla. In glej, moj brat, ako mi pokaže
oče svojo ljubezen, pa si izbijem iz glave misel na odhod
iz Sukuraca ter ostanem doma. Nemara da mi celo sa

6*

84

od sebe daruje to-le puško. Prosil ga ne bom za njo,
kajti današnji dan sem pustil svoja otročja leta za
seboj".

„Jutri morava najino orožje in najino zvezo dati
blagosloviti v cerkvi", odvrne Miloš ter zveže orlove
noge tako tesno skupaj, da ga je Pavlek lahko odnesel
s seboj obešenega na puški.

„Moj brate, na večno!“ obljubita si še dečka k
slovesu.

„Na večno!“ —■ Kaj ve mladina o tem, kako
dolgo je življenje, h kateri večnosti se še siromašna,
pozemljska leta lahko raztegnejo!

X.

O polunoči, istega dne, ko je ribič Slavo, brez
spanja in samcat, slonel na nasipu pred svojo kočo z
jezo v srcu in s tremi nabasanimi samokresi za pasom,
je zagledal posebno prikazen pri svitlobi polne lune,
plavajoče iz zaliva proti goronju.

V daljni daljavi je zazrlo njegovo bistro oko neko
temno postavo približevati se k morju. Glava ji je bila
sklonjena globoko na prsi in na svojih kvišku dvignenih
rokah je nekaj nesla, kakor puško, z livniku podobno
cevjo. Škrlatast plašč, kakoršnega svetniki imajo, visel
je od nje navzdol; krila so ji bila razprostrta ter ob¬
sevana od luninih žarkov.

Polagoma se je prikazen približala ter korakala
mimo prvih vaških hiš, zaglobljenih v spanje. V manj
nego desetih minutah moral je dospeti k ribičevi (Sla-
vovi) koči.

Njegovi praznoverski predsodki so zbegali in
oslepili ribiča. Zbežal je na stran v najtemnejšo nočno
senco. Roke so mu bile kakor železne, prsti okorni,

85

katere je nehote položil na samokres. Zdelo se mu je,
da se mu pod kučmo lasje ježijo kakor ježeve bodice.

Kdo je ta, ki prihaja? Nemara kak serafin ali
kerubim, o katerih pripoveduje ljudstvo tolikanj zani¬
mivega. Je-li priletel z neba radi tega, da Šlavota
kaznuje za to, ker je „vranu iz Trogirja 11  pljunil tri¬
krat pod noge, ko je prišel danes zahtevati svojo žrtvo?
V grozni nevolji si je želel ribič že v drugič, da se
njegov sin, ki je zapadel v last duhovnom, naj nikdar
več ne vrne domu.

„Sveti Peter — sveti Ivan — sveti Jurij — 11
jame vneto mrmljati v svoji slepi grozi pred to pri¬
kaznijo, ne glede na to, da ni bil naklonjen cerkvi in
duhovščini, desetkrat za enkrat ter ponovi iz dna srca
svoj „ Gospod pomiluj 11 .

Glej, med tem dvigne prikazen svojo trombo od
zadaj naprej preko ram. Sedaj je bilo moči opaziti
dolgo puško z livniku podobno cevjo, na njej pa sta
viseli razprostrti perutnici. Med njima je bilo videti
telo orla, ne pa kerubima. Na to odpre prikazen svoja
usta ter zakliče z znanim glasom:

,Oče! Jaz sem, Pavlek!“

»Pavl ek!“

Poklicani, zaklicavši to ime, stopi iz sence. Svoj
samokres sproži v zrak. Ta posvetna rešitev čudeža iz
legend svetnikov je premagala orjaka. Zgrudil se je
na svoja kolena; roka v kateri je držal samokres, mu
je omahnila. S topim pogledom je zrl v zagoreli obraz
svojega sina. Posledni je izgledal pri svetlobi lune tako
zal in mičen, kakoršen se ni videl niti po dnevu in
čez toliko let je njegov pogled zrl prijazno očetu
v oko.

»Opustite mi, oče! Vzemite svojo puško nazaj.
Vzel sem jo skrivoma, toda nisem je onečastil. Oče,
poglejte, kaj sem vam prinesel z gore domu 11 .

86

Vendar ribič obrne svojo glavo strani od sinovega
plena, ki mu je ležal pri nogah, vzame molče svojo
puško, dene si jo na ramo ter reče z zamolklim glasom :

„Pojdi — vse je proč. Nikdar več ne boš nosil
orožja ter lovil divjačine!“

S temi besedami odrine Pavlekovo roko od sebe,
se obrne ter pusti mrtvega orla z razprostrtimi perut¬
nicami ležati na tleh. Na to molče odide proti Aba-
desi, spremljan od svoje orjaške sence.

„Mati je umrla!“ To je bila prva misel, ko je
šinila utrujenemu dečku v glavo. Očetovih besed in
njih pomena ni razumel. Sedaj začuti znovič ščipanje
in zbadanje po ranjeni roki, na katero je bil, vračajoč
se vesel domu, med hojo skoro popolnoma pozabil.

Torej je obstal na tesnem prostoru med nasipom
in kočo ter vlekel z razprostrtimi rokami na ušesa
vsaki šum.

Kot njegovi bratje v deželi Morlakov, je začutil
tudi on nepopisljivo grozo pred naravno smrtjo. Komur
bodalo ali kroglja ne predre srca ter ne ugonobi tam
drobne duše, on po ondotnem ljudskem mnenju ni po¬
polnoma mrtev. Ta hodi naokrog kot pošast, ali pa se
kot vampir vsede sovražniku na prsi ter pije njegovo
kri. Po vsej pokrajini Morlakov, od Zadra do Spleta,
kar mrgoli pošastij, da se je kar za čuditi, da te grdobe
svoje živeče sužnje v kučmi in orožju niso še povsem
pregnale iz dežele.

Skrivoma zdrkne tjekaj h klokčevemu grmu, kjer
je kot otrok, ko je ozdravil, poslušal ono otožno pesem
o bolnem učencu, ki jo je sviral Stojan na piščalko.
Tu dvigne roko kvišku ter zre s plašnimi očmi klokčev grm,
raz katerega je s truščem zletela ponočna tiča. Noben
sled ni kazal, kakšna tiča je bila to — nemara ni imela
niti telesa — nemara je bila to celo materina duša.

Nespametnega dečka prevzame nekaka divja groza
in potem velikansko, nepopisljivo hrepenenje po bratih

— ■ 87

in Milošu, po jezeru in gorah, kakor bi bil to vse v
jednem hipu izgubil. Kakor brezumen zdrkne raz svo¬
jega skrivališča ter plane v kočo k svoji materi.

Zares je bila ondi. Ona je še živela, — ga priča¬
kovala ter je bila v skrbeh radi njega. Čepela je bedeč
na tleh na ležišču ter imela shujšano lice vse objokano
in preplašeno. Ko Pavlek stopi v kočo, razprostre ona
svoje shujšane roke ter jih stegne prišlecu naproti. On
ji pade v naročje ter jame ihteti, kakor bi se mu ho¬
telo srce razleteti na kosce. —

Vso noč je potem presedel poleg nje na roditeljevem
ležišču, kajti oče ni prišel počivat domu. V svoji grozi
je pustil Pavlek poprej vrata v kočo odprta. Sedaj
zasije skozi nje mesečna svitloba. Osvetlila je mater,
sina in capast plašč, kateri ji je služil še sedaj kakor
nekdaj za odejo, ki pa je bil že tako raztrgan, da s6
suhe koruzine šupine kukale skozi luknje in špranje.
Osvetila je tudi svetlo očetovo orožje, viseče v dolgi
vrsti na steni ter gčsta v dolgi duhovski suknji, ki je
bila pogrnjena pod njim na postelji. Lice je imel
obernjeno k steni. Nobeden izmed njegovih srebrnih las
se ni ganil, toda le Bogu samemu je bilo znano, ali
je spal ali bedel, sanjal, ali poslušal?

Duma Slavora ter njen Benjamin Pavlek pa nista
spala. Vedno mu šepetala s svojimi brezzobimi ustmi
nekaj na ušesa, časih glasneje, pa zopet tiheje, da je ni
bilo moči razumeti. Sedaj pa sedaj si je odrinila s
svojimi slabimi rokami osivele lase nazaj od čela, da
bi v svetli poletni noči lože zrla sinu v oči ter lože
čitala in zasledovala v njih njegove misli.

O moj Bog! Kako so jo te črne oči strmo gledale 1
Iz početka je bil ves osupen; ni je razumel. Polagoma
pa se mu je zasvitalo v revni otročji duši, ki mu je
zrla iz očij. Sklenil je od obupa trde, zagorele roke.
Iz početka mu ni prišla niti besedica preko njegovih
stisnenih ustnic; samo stokanje, ihtenje; solze mu niso

88. —

mogle privreti iz očij. Kakih dve ali trikrat je glasno
zakričal, kakor bi mu sovražnik porinil bodalo v srce.
Rana na roki ga je sicer sklela. vendar se niti z bese¬
dico ni zmenil o njej; da, komaj je čutil bolečino, tako
grozno je razjedala materina vneta prošnja in šepetanje
njegovo notranjost.

„Rajše mi pusti umreti! 11  ponovi večkrat zapore¬
doma vihteč roke, ko se mu vrne govorica.

* * *

Zjutraj ob prvem dnevnem svitu, se ji vda. Prime
mater za roko, vpre svoj kalni pogled za trenutek na
njo ter se potem obrne strani.

Naj bo sedaj tiho ter naj niti ne govori več o tem.

Umeval in razumil jo je. Vedel je, da bo prijetna
njegova žrtva Bogu ter bo služila v mir onim, h katerim
pn pripada kot člen k verigi. In on hoče prinesti to
žrtvo na ljubo svoji materi, da ne bo stala kot besedo-
lomnica na sodnji dan pred Sodnikom.

„Jaz sem te zmerom ljubil, mati," reče ji. Jezik
mu odpove službo; ona pa jame zopet ihteti brez solz
in potem sta sedela oba, ne da bi se dotaknila drug
drugega ter molčala.

„Jaz sem te zmerom ljubil.“ Ta beseda je zade¬
vala minulost; kaj pa sedaj ?

Topa ravnodušnost njegovega plemena se polasti
dečka; ta splošna last in dedščina vshodnih narodov
na turški meji, na katere mohamedanski polumesec
razliva žarek svoje svitlobe. Sovraštvo proti prisiljeni
usodi, ki je nalik panteru skočilo v njem po koncu, je
zbežalo v globel njegove ranjene duše; tu pa je ob¬
stalo ter životari dalje, hraneč se s srčno krvjo onega,
ki mu je dal stanovanje, dokler prej ali poznej ne dospe
kak plemeniti krotilec, ki jo ugonobi.

»Bog te bo tisočkrat blagoslovil, moje najboljše
dete? reče Duma naposled, vstane s pomočjo svojega

89

božjega deteta ter mu rahlo pomigne, da bi se časti¬
vredni župnik prezgodaj ne zbudil, naj' ji sledi na
prosto.

Tu je pihljala sveža jutranja sapa in živahno so
šumljali morski valovi. Galebi so kričali v ozračju in
žareči oblaki so j adrali čez zlati Mosor; pravcati
ognjeni konji bližajočega se solnčnega voza.

Pavlek ni vidil ničesar od te vzvišene jutranje
krasote. Pogled je imel pobešen v tla, mrzle dlani
tesno skupaj stisnene v krilu ko je sedel na kameniti
ograji skritega vodnjaka in nemo trpel, kar je moral
trpeti.

Mati mu povrne leseni lonec, s katerim je iz vedra
na verigi zajemala vodo, na glavo, odveže svoje škarje
od jarmena pri pasu ter mu poreže lase za njegov Bogu
posvečen poklic. Nihče drugi, nego ona, sme položiti
prva svojo roko na njegovo glavo. Škripajo mu odreže
brezčutno železo debelo kito in svojeglavne kodre izpred
napetega čela in ušes.

Ko po dovršenem delu Duma zopet dvigne lonec
ter tuje, povsem popačeno lice svojega sina zagleda,
polasti se je takšna žalost, takšen strah, da pritisne
svoje shujšano lice k Pavlekovi roki, jo poljubi ter
jame glasno tarnati: „Oh, Pavlek, moja zlata dušica!
Oh, moje ljubo dete, odpusti mi! O, kaj sem ti naredila!"

V temu hipu stopi k njima župnik iz koče.

XI.

Zopet je stal Slavo ribič z iskrečimi se očmi in
z zakrivljenimi ustnicami pred svojim sinom. Toda
danes ni rekel nikake hude besede. Molčd je pripogibal
svoj ponosni tilnik pred enookim župnikom iz Trogirja,
v dolgi suknji in v škornjih z dolgimi golenicami, z

90

navadnim ščepcem duhana med prsti leve roke ter v
starem, trioglatem klobuku na srebrnih kodrih.

Na strani je nesel nabasano mavho, v roki pa je
imel popotno palico. On sam hoče peljati Pavleka gori
v Sinj v samostansko šolo, kjer mu je z velikim trudom
in vstrajnostjo pridobil brezplačno mesto.

Kar je delal, hotel je izvršiti popolnoma. Tako je
bil tudi on oskrbel svojemu varovancu novo meščansko
obleko. Plašč iz plavega sukna, dokaj predolg, v ka¬
terem je bilo tega gorskega otroka sram. Samo svoje
opanke je smel obdržati na nogah radi urnejše hoje,
škornje s podpetniki pa so morale smukniti med po¬
potno prtljago in namesto kučme mu je pokrival okrogel
klobuček glavo s kratko pristriženimi lasmi. Od kučme
se je Pavlek najtežje ločil; isto tako drag mu je bil
tudi telovnik, dar njegovega pobratima.

„Nesite mu ga nazaj, oče, in še jedno pero iz
orlove perutnice ter povejte mu vse; recite mu, da mu
ohranim zvestobo na veke," prosi očeta z glasom, ki je
le s težavo dušil jok.

Oče mu pod& desnico ter jo krepko stisne.

„Bog se te usmili!“ odvrne oče, dvigne orla, od
katerega se je jel že širiti smrad trohnobe, od tal, ga
ogrne s telovnikom ter si ga naloži na ramo. Na to se
brez slovesa obrne strani od župnika in gojenca ter se
napoti k zalivu.

Pavel stisne priljubljeno sestrico k sebi, ko se mu
ta obesi z obema rokama okrog vratu ter se mu smeji
radi nove obleke. Trepetajoč na vsem životu, sprejme
materin blagoslov in ker ga  jame župnik priganjati,
češ, da je že pozno, ona pa sta imela dolgo pot pred
seboj, torej se poda bridko ihteč od ondot.

Duma Slavora kliče za njim; vendar njen slabi
glas ne doleti k njemu in tudi ozrl se ni več nazaj.
Mislila je svojega ljubljenca in župnika še dohiteti,
toda lezla in šepala je za njima prepočasi.

91

Dolgo časa je stala nepremično na pekočem solncu
sklonjena in onemogla ob svoji palici ter zrla, kako
sta se odhajalca čimdalje bolj izgubljala v daljavi.

Od ondot pošlje še svojemu božjemu detetu na
pot svoj poslednji pozdrav.

* *

*

Oh. ni še imel svoja otročja leta za seboj, revni
deček 1 S povzdignenimi rokami, prelivajoč vroče solze,
je prosil župnika:

„Gospodin, moj oče! Prosim te, dovoli mi se vsaj
za četrt ure pomuditi v Branisi, da vzamem od Miloša
Ublina, svojega pobratima, slovo/

Toda župnik se mu ustavlja krotko, toda odločno.

„Odslej, moj ljubi sin, smeš imeti samo jednega
prijatelja, ki ti je dražji nego oče, mati in bratje,“
odvrne mu, ,,in to je sladka cvetka iz Nazareta, tvoj
Izveličar Jezus Kristus."

To je bilo sicer prav izmišljeno, toda nespametno
izgovorjeno, z ozirom na britko uro ločitve za tako
mlado, razburkano srce. Pavel ni ponovil več svoje
prošnje, v srcu pa je ponavljal neprestano:

,,Miloš! Miloš!" Sveto ime Jezusovo bilo mu je
le prazna lupina. Tudi Stojana ni videl več.

V Saloni obstaneta v krčmi ob cesti, v katero je
zahajal Slavo ribič, za sto korakov daljave od rimljan¬
skega mosta. Stopila sta pod pristrešje ter zahtevala
kruha in mleka. Vse listje na grmičju je bilo belo od
cestnega prahu; skozi ograjo pristrešja je kukalo ko-
vačnikovo brstje, hmelj je bujno poganjal mladike in
na meji so stale temno-rudeče zaspanke (travnice) ter
plavi hijacinti v gosti družbi, pomešani z zlato cve¬
točim žefranom.

Na spletski deželni cesti bilo je vse polno kmetov
z ogromnimi vozovi z neotesanimi kolesi, kakor tudi
drugih popotnikov na konjih in na mulah, kajti bil je

92

uprav tržni dan. Možje so ponosno sedeli na svojih
težkih, lesenih sedlih, opanke v petljah iz vrvi, ne pa
v stremenu držeč, s čibukom med zobmi. Čvrsto prišiti
zlatniki na prednjih delih rujavih, zeleno-rudeče ozalj¬
šanih jopičev so tekmovali v blesku z orožjem za
pasom; s kučmo je tekmoval turban, tolsti čop pa je
visel na zatilniku. Ženske so cepetale peš, visoko ob¬
ložene ter potoma predle kodelje viseče na preslicah,
zataknjenih za pas.

Sedaj pa sedaj je katera od teh tolp pred krčmo
obstala ter si dala prinesti vina. Ženske so vzele krč¬
marju steklenice iz rok ter krenile ž njimi h konjem in
mulam; možje pa so pili. Oni, ki so stopili raz konj ter
prišli bližje, so pozdravili župnika z globokim po¬
klonom, levico na prsih držeč; ob enem so pozdravili
tudi Pavleka.

Poslednji pa zakrije svoje lice z roko ter no¬
benega ne pogleda. Poleg tega ga je še sklela rana
na roki kakor ogenj.

Župnik je videl, kako so se mu obrvi od bolečine
skrčile in dasiravno mu Pavlek ni hotel tega sam po¬
vedati, je vendar to sam uganil kot pravi župnik, ki
mora znati pogoditi človeške misli. Povprašavši ga, je
kmalu izvedel o Pavlekovem včerajšnjim lovu in njega
posledicah.

Na to spregovori tri besede s krčmarjem in ta
odpelje župnika in dečka v svoje belo stanovanje, v
čegar zidu se je nahajalo nenavadno zala privzdignena
rimska plaskorezba. V sobi je vladal mir in snaga,
kajti krčmarica, ki je ležala s svojim dojenčkom v po¬
stelji, je bila spletska meščanka ter je znala ceniti
red in snago.

Bila je zala ženska, samo nekoliko bledega lica,
ki se je župniku prijazno nasmijala ter mu nudila
novorojenca naproti, naj bi ga blagoslovil. Ko je to
učinil, je šel za trenutek ven, da prinese za Pavlekovo

93

rano v dobro izplakneni medenici čiste vode. Brž ko je
zaprl vrata za seboj, stopi Pavlek urno k postelji po¬
rodnice.

„Kaj je?“ vpraša, ko se je približa k vajšnici
ter prime stisneno rokico novorojenca v svojo.

Ona ga jo smatrala po obleki za gosposko dete,
torej mu je odvrnila :

„Sinček je, gospodine, hvala Bogu!“ Na to pa
pristavi k temu ponosno: ,,Znajte, gospodine, on je
naš prvi!“

»Prosim vas samo to — ne napravite iz njega
duhovna!“

Ona ga začudeno gleda. »Kaj hočem torej, gospod ?“

»Jaz moram postati duhovnik; gorje mi, oh, gorje
mi!“ zakliče otožno ter jame znovič ihteti. »Toda ne
smete me še klicati gospodina, kakor bi bil to že sedaj!“

»Oh siromak!“ Z maternim sočutjem je božala
njegovo roko, kakor je delala v izobilji in hvaležnosti
svoje materine sreče pred tremi dnevi. Na to je rahlo
vzdignila; govorica ji je še delala težave. Šepetaje, še
vedno božajoč njegovo roko, je nadaljevala: »Čuj, dragi.
Ako nočeš biti duhovnik, pa se osvobodi, predno te
preoblečejo. Sedaj smeš, dragi — a pozneje ne več. Ko
imaš že oblačilo ter blagoslove, takrat te kaznuje Bog,
ako odpadeš. Tudi moj brat je duhovnik, redovnik svetega
Benedikta. Glej: dober duhovnik, ta je zares blagoslov
v dobrem in slabem času, toda primoran? Moj ljubi, ta
Bogu ni všeč“.

»Tako moram že gledati, kako sem mu všeč,"
reče Pavel ter stisne zobe skupaj, da nadvlada svoje
ihtenje. — »Pred sedmimi leti me je mati Bogu oblju¬
bila in jaz tega nisem vedel do danes!“

„0, siromak 1“ ponovi ona ter se nasloni na laket,
da ga  bolje ogleda. »Sveta mati ti bo že pomagala, le ne
obupaj! Jaz jo hočem prositi za tebe. Jedna mati usliši
drugo najlože."

94

Ona si pritisne sinčka vneto k prsim ter se vleže
vtrujena nazaj na vajšnico, na to pa vstopi župnik z
vodo napolneno umivalnico.

Urno izvleče iz žepa kos belega platna, razreže
ga z gospodinjim! škarjami na trakove ter obveže
Pavlekovo rano spretno in skrbno, potem ko jo je
izmil ter k olju za mazilo kanil nekoliko kapljic limo¬
novega soka, kar ima služititi kot sredstvo zoper divje
meso. Pavlek je škripal z zobmi; ni pa se upal glasno
zastokati, kajti porodnica, ki mu je skazala toliko so¬
čutja, je dremala.

Po prstih zapusti, župniku sledeč, tiho sobico. Oče
Bazil plača kar sta pojedla in peš se napotita proti
trdnjavi Klisi navkreber.

Ne izgubljajoč mnogo besed, povabi župnik Pavleka,
naj mu izroči svojo prtjago; na to koraka tako tesno
poleg svojega varovanca, da mu dela senco. Božji otrok
je trdovratno molčal, toda ta vzgled kristijanske Iju-
kezni, ki mu pa je dal stari mož, je vplival nanj kakor
prvi popih jutranjega vetra.

Od trdnjave Kliše dospeta polagoma zopet v dolino
ter potujeta dalje proti Sinju skozi veliko katinsko
ravnino, v kateri se je mlado žito gagalo kot zeleno
morje.^

Župnik ni spustil Pavleka izpred očij. Z neprese-
dajočo potrpežljivostjo je skušal prodreti na dno skrbi-
polne dečkove duše. Skalnato trdo kljubovalnost je sku¬
šal nadvladati z dobrodejnim, blagim ravnanjem. Z mla¬
deniško zgovornostjo je govoril o nebeških darovih,
katere dosežejo bogoljubni ljudje že tukaj na zemlji
Toda zaman — vsekana rana je .še preveč krvavela.
Kaj so bili po slavi hrepenečem otroku svobode, ki je
še le včeraj vplenjenega orla raz vrha gore prinesel
domu, danes mar nebeški darovi, oni idealni blagor,
katerega ne more doseči in obdržati s svojemi telesnimi
rokami? Ko je začul visoko nad seboj v nadzračju

95

krič: „K—i I ka —i! hi—ef!“ uprav kakor včeraj, ko
mu je Miloš Ulbin pri štirjih kamnih načrtal križ na
desnico in je oplenjena orlova samica padla v prazno
gnezdo, takrat je Pavlek iznenadoma zavrtel glavo in
kri mu je nasilno šinila v obraz. Ozrl se je poslednjo-
krat nazaj po onem gorovju ter bridko jokaje korakal
dalje, ne dajoč se potolažiti. —

Konečno sta zagledala snežne vrhove dinariškega
gorovja na vshodu pred seboj, a na daljnem jugu je
štrlela kvišku divje razklana greda Birkovo. Po moč¬
virnati, ravni dolini se je počasi valila sivkasta megla.
Vse je izgledalo drugače, nego spodaj pri morju, na
poljanah ostroga.

Nakrat sta dospela k strmi skalnati gori sredi
doline in na njej zagledala siv grad, nalik skalam in
kamenju. Pred njunimi nogami je ležal v solnčnih žarkih
Sinj — cilj njune proti.

VIL

Podirajoča se poslopja, čez čijih zidovje razpenjajo
oleandri svoje veje, na strehah pa rudeči luk in rumeni
nadlišek v izobilju poganjata iz špranj. Povsod se raz¬
širja prijetna vonjava akacij, Javorov in perzijskega
bezga, solnčni žarki in nesnaga, človek in živali v
idilični družbi.

Spodaj se je mešala posebne vrste civilizacija, ki
pa ni bila za primerjati oni v Spletu ali Trogirju.
Kamorkoli si pogledal, povsod si opazil sledove turških
napadov, za katerih odstranitev je bilo prebivalstvo
preveč nemarno. Tu je stala orijentalska hiša z balko¬
nom na strehi, z nizkimi, zelo trdnimi vratmi ter z
gostimi mrežami na oknih; tam zopet ,,medjid“ ali
turška mošeja, katero so kristijani spremenili v kapelo

96

in podrli njen koničast minaret — galerijo pojočega
„muezina“ (turškega duhovnika). Tam, kjer je nekdaj
curljala voda v plitkem žlebu, ki je služila za umivanje
nog turškim vernikom, stala je sedaj kopica lesenih
prodajalnic, iz katerih se je širila vonjava sandalovine
in tobaka, zmešana z ono od biserjev rožnega venca
na dolgem traku, katere je prebiral trgovec med svojimi
prsti.

Dalje so stale prazne malomestne hiše v dolgih
vrstah — skoro vse pokvečene s krušljivim ometom
ter poškodovanimi strehami, pa z živahno trgovino na
dvekolesnih garah, v kateri so bile vprežene s kraguljčki
ovešene tovorne živali ter gibčni kosmati konji iz go¬
rovja, v katero je držala pot iz mesta čez Livno v
Hercegovini dalje proti Sarajevu. —

Oče Bazil je peljal Pavleka, predno si je smel
počiti, na tiho molitev v frančinskansko cerkev.

Večernice so bile uprav končane; malo krdelo
pobožnih vernikov se je razkropilo, pa tudi menihi so
odšli v samostan k večerji.

V cerkvi je vladala globoka tišina. Raz velikega
oltarja je zrla s svojim ljubeznivim obrazom na na pol
ukročenega divjaka čudovita, bizantinska Madona, ki
je v turški vojski, pred sto leti, plavala po zraku čez
Sinj ter čuvala kristijane. Ona je znala, kakor je pri¬
povedoval oče Bazil dečku z zamolklim glasom, se smi-
jati, jokati in zarudeti, sorazmerno z življenjem čestilca,
ki poklekne pred njo.

Plašno je zrl Pavl ek na svojega tovariša, ki je kle¬
čal poleg njega, zatopljen v molitev ter imel desno lice
s prazno očesno votlino k njemu obrneno. Videl se mu
je kot nekak kameni ti kip, radi česar se jo začutil
povsem zapuščenega. Na to je obrnil svoje oči na
svetnico, kakor pri njej iskajoč pomoči. Takrat je videl
razločno, da je njeno lice žarelo od vročine; da, celo
zarudelo je radi njegovega hudovoljnega srca.

97

Na to je vstal ter stopil k stari klopi. Noge so
se majale pod njim radi dolge hoje, roke se mu tresle
in rana ga je hudo skelela. Obraz je skril v klobuk ter
tako vstrajal brez molitve, dokler mu ni narasla po¬
dobna bolečina v vtripajočih prsih.

Konečno tega ni mogel dalje prenašati; srce mu
je hotelo počiti. Poskočivši naprej, objame najbližnji
kameniti steber, pritisne glavo k njemu ter zavpije:
,.Hajka! moja majka!“ tako glasno, da je kar od¬
mevalo po cerkvi.

„To ne spada sem, moj dragi sinko. Ti si sedaj
v svetišču božjem. Obnašaj se spoštljivo/ reče župnik,
stopi k Pavleku, ga objame in poboža, ter ga hoče od¬
peljati. Ta pa se nagloma obrne s stisneno pestjo proti
njemu. Predno pa je vtegnil prišleca zadeti, omahne
nazaj, pade staremu možu k nogam ter stisne stokaje
svoj obraz med njegova kolena.

„Saule, Saule I Exuat te Dominus veterem ho-
minem cum actibus suis (Savel, sleci starega človeka
ter obleči novega)!“ zakliče župnik poluglasno kakor
pred sedmimi leti, dvigne ga kvišku ter ga  odpelje.

Večerno solnce, ki je sijalo z rudečim žarom
skozi okno na veliki oltar, je popolnoma zašlo. Bledo
in ljubeznivo, kakor poprej, je zrla podoba Marije raz
oltarja in sivkast mrak se je jel razpenjati po cerkvi.

Zunaj, na stopnjicah sedeč, je moral Pavel za-
meniti svoje opanke z meščanskimi čevlji in na ve¬
černo molitev v samostan je šel že v novem obuvalu
z visokimi podjetniki.

Drugega dne zarano — samostanski učenci so
ravnokar prišli od jutranje molitve iz cerkve — od¬
pravljal se je oče Bazil nazaj na dom in Pavlek je
stal zaspan pred njim v govornici, z zabuhlim obrazom
od dolgega jokanja po noči.

„Tvoj oče in tvoja mati te zapustita, toda Gospod
te sprejme v svoje varstvo," reče mu stari mož k

7

98

slovesu, položivši svojo veliko, kraljevo roko k blagoslovu
na Pavlekovo teme in to pot je žejno Pavlekovo srce
posrkalo poželjivo ta izrek svetega pisma.

Kakega naročila na svoje v ostrogu ni dal žup¬
niku na pot iu poslednji se je tudi čuval, ga na to
spomniti . . .

Vnetje rane na roki je privezalo novega samo¬
stanskega učenca za več dnij na postelj. Oče gvardijan
je marljivo zahajal v njegovo mračno celico, a ko je
videl, da se je k Pavlekovi vročinici pridružilo še
domotožje, pripelje mu v prvi priliki novega gosta.
To je bil Tomaž Bosdari, zaderski rojak, stričnik hvar¬
skega škofa. Bival je le mimogrede kot gost v samo¬
stanu v Sinju. Poprej je obiskoval škofijsko šolo v
Zadru ter je imel sedaj, radi prezidavanja šole, počitnice.

Pavleku se je zdel kot otrok iz boljšega sveta,
ko se je vsedel poleg njegove postelje, vzel njegovo
vročo roko, polno žuljev, v svojo mehko desnico, pri¬
pognil svoj prijazni obraz z zalimi očmi globoko doli
k zglavju, da bi Pavleka bolje videl v lice, ko se je
ta premetaval semtertje na postelji od bolečine in ne-
potrpežljivosti.

Kaj prisrčno se je razgovarjal z revnim, kmečkim
dečkom ter mu ponosno pripovedoval, da hoče postati
dominikanec.

„Belo oblačilo, belo srce — belo življenje!“

„Oh — kako zamore biti vse življenje belo?“
reče bolnik zamolklo in dvomljivo k tej mešanici meniške
vneme in dečkove samohvale. Tovariš pa mu stisne
desnico.

„Ono bo belo kakor sneg, predno pade z neba,
ako imamo naše predpodobe zmerom pred očmi," od¬
govori jasen glas s prepričevalnim glasom. »Kdo izmed
nas, — ti — jaz — mi vsi — si ne bi želeli postati
svetniki ter biti slavljeni od potomcev?"

99

„Ako ne morem biti takšen, kakor Izveličar sam,
hočem ostati človek,“ odvrne Pavel z okornim jezikom,
■obrne se proti steni ter zaspi.

Tomaž Bosdari je stal še za minuto kakor priraščen
na mestu; na to pa je dvignil roko ter napravil križ.

„Apage! — proč!“ reče urno, sklone se čez ne¬
premično ležečega bolnika, posluša njegovo urno dihanje
■ter ga znovič prime za roko.

„A vendar me tako vleče k tebi, “ zašepeta.

* *

*

Rana je bila ozdravljena, Tomaž Bosdari je od¬
potoval.

„K tvoji samostanski obljubi pridem tako gotovo,
kakor k oni svojega stričnika,“ je obljubil Pavleku.

Njega pa je glodalo domotožje čimdalje huje, to
je napravilo tudi njegovo srce mehkejše in povoljnejše
in to so znali obrniti v svoj prid pobožni sinovi sera-
finskega očeta Frančiška.

S potrpežljivo roko in z energično razsodnostjo
■so se poprijeli uprav tega domotožja.

Njegovo notranje bitje so razkopali s krepkimi
sunki lopate svoje zgovornosti ter z otiko celourne
molitve. Grude so gladili in rahljali z brano pouka.
Koničasto kamenje so izpulili, škodljive črve pa izvlekli
v spovednici na beli dan ter jih morili z postom in
pokoro.

Na to so obsejali obdelano njivo s skrivnostipolno
■setvijo. Kakšno cvetje, kakšen sad so obetali; kako so
znali slikati blaženstvo onih tam gori, ki se Bogu
posvetijo; s kakšnimi glasovi so peli hvalo trem du-
hovskim čednostim : uboštvu, pokorščini in najodličnejši
med njimi: devištvu!

Predno je preteklo leto, je že pognal v Pavlekovem
■srcu, kije tako vroče koprnelo po nadomestku poprejšnje
zgube, verski skrivnostni uk bohotne mladike. V misli

7*

100

Savla, ki bi imel postati Pavel, so se rojile postave-
svetnikov in mučenikov, v plavi in bagreni obleki,
bivajočih v nebeškem Sijonu, v visoko pozidanem mestu.
Kar zgrozil se je radi številnih čudežev in znamenj
ter se vdal vnetemu bogočastju serafinskega očeta
Frančiška.

Bila je to doba v življenju mladeniča, do gotovo
mere slična z burno dobo posvetno izšolanih mladeničev,
a vendar zeld različna od one, doba jutranjega mraka,,
čegar megla zagrinja čiste višave duha. Ne ve se še,
kakšen dan nastane iz tega jutra, ali bo tih, ali
vetroven, ali topel in svetel od solnčnih žarkov, ali
pa mračen in meglen.

Zeld počasi se je privadil Pavlek na obširno
samostansko zidovje, na spalnico in njena tesna ležišča,,
katerih ni ločila stena drugo od druge in pod čijih
robatimi rjuhami niso hruščale suhe koruzine šupine.
Še težje se je privadil na pedantičen red in neprestani
nadzor ter vzgojo višjih in na izvršbo strogega samo-
zatajevanja. Na to pa je nastal velik prevrat v vsem
njegovem bitju. Zdelo se mu je, da je umrl njegov
stari, puntarski jaz, izpod mrliškega prta pa se je-
prikazalo nove bitje ter obetalo veličastno vstajenje.

Tako se je izrazil gvardijan k Pavlekovim učiteljem
s posebno zadovoljnostjo.

Toda enkrat je vendar prišla divja svobodna nrav
s samostansko obljubo navskriž.

To se je pripetilo v drugem šolskem letu, ko je
Ilija Bosdari, Tomažev brezskrben stričnik, ob času
počitka jel peti na samostanskem vrtu z visokim glasom
ono nepozabljivo, otožno pesem o umrlem učencu.

Ko je Pavel začul te nesrečne glasove, zdirjal je-
mimo patra nadzornika z vrta v prazno učilnico ter te¬
lebnil ob trdo steno tako, da je dobil bulo na čelo.

Mladi nadzornik, ki je nosil toplo srce do mladih
gojencev v svojih prsih, je zatisnil jedno oko ter ga

101

samo nekoliko pokaral, ko je prišel strastnež ves bled
nazaj. Pavel pa si je sam naložil pokoro, katere iz¬
vršitev te je spominjala vedenja indijskih fakirjev. V
skrbno upodobljen kalup izpraševanja vesti je spravil
s silo toliko pretiranosti, kolikor je le mogel.

To pa mu je dalo prvi povod k preiskovanju tega
kalupa in k oživljenju teh črk, ki so le mrtvo blago
— zakon brez tvorilne moči. V tem smislu je napravil
še nekoliko korakov naprej.

Skrivoma se je lotil še drugih težavnih problemov
(vprašanj) ter si lomil glavo nad njimi tako dolgo, da
je postal že ves zbegan. Nenavadno dolgo se je vkvarjal
s poglavjem o smrtnih grehih. Zlasti si je lomil glavo
nad tem, čemu med tem številom smrtnih grehov ni
najti tudi onega, katerega je on po nagonu svoje vesti
smatral za največjega, namreč: laži.

To vprašanje ga je toliko mučilo, da jo je po
dolgi borbi sam s seboj razkril neko soboto spovedniku,
ko je poslednji izmed vsega krdela pokleknil k spovednici.

„Laž je mati vseh grehov, moj sin,“ je dobil
kratek odgovor.

Spustiti se radi tega odgovora v učeni prepir
(polemiko), za to je bil dokaj preboječ. To priprosto
pojasnilo pa ga je še bolj zaglobilo v to preiskovanje,
namesto da bi mu pomagalo iz njega, dasiravno se je
zloba sovraštva proti svoji usodi ugreznila vanj in se
utopila v njem.

* *

*

Leta študij in poskušno leto v samostanu se je
nagibalo proti koncu. Mladenič mora svojo zvezo z
Bogom in cerkvijo skleniti ter nalogi svojega življenja
jasno in čvrsto zreti v oči. Bližal se je čas, ko bi
imel Pavel napraviti obljubo.

Mesta Sinj ves ta dolgi čas ni zapustil, niti videl
katerega od svojih domačih. Kot nekaka zala, otožna

102

pripovedka, je ležala njegova mladost in ž njo združena
razbrzdana prostost za njim. Pa tudi ničesar nepo¬
srednega ni slišal od svoje matere in sestre. Ribiči na
ostrogu niso znali ne citati niti pisati; pisma očeta
Bazila pa so tudi dohajala v dolgih presledkih. Sedaj
je preteklo že več nego jedno leto, kar je prejel po¬
slednje pismo. Po župniku je izvedel Pavel o nagli
očetovi smrti, ki je pobrala ob enem tudi Jurija Živkoviča
na razburkanem morju med Boko Kotorsko in Budvo.
Dalje je izvedel, da tudi dva njegova brata spavata
na dnu tihega morja poslednje spanje, da ostali še
neprestano jadrajo po morju ter da mati in sesta bivata
sedaj y Saloni pri bratu Stojanu, vinogradniku.

Čudno je, kako plitki so bili vtisi, ki so jih te
rodbinske novice zapustile v Pavlekovi duši. Ni se tudi
vznemirjal radi tega, da vso poskusno leto ni dobil
kake vrstice od doma. Staremu župniku je delalo pisanje
čimdalje več težave, narekovati pisma pa tudi ni hoteh
»Neposredno mora govoriti srce duhovnega očeta
sinu na srce,“ imel je navado reči ter je rajše molčal
dokler ni prišla posebno važna zadeva. Ta se je konečna
ponudila.

Bil je vroč dan, prvi dan meseca avgusta, ko je
Duma Slavora, ki se je grela pred hišo na solncu, ne¬
pričakovano zagledala rejenega dušnega pastirja pri¬
jezditi na osliču po prašni cesti.

Že od daleč ji je migal z roko in ko je dospel
bližje, je vdova spoznala, kako je njegovo staro obličje,,
ki je postalo majhno in belih las, žarelo od veselja.

»Bogu na čast — mir bodi s teboj, Duma Sla¬
vora !“ zakliče, ko previdno tipaje okrog sebe stopi z
osla, ker ni bilo nikogar, ki bi mu pomagal. »Pismo
nesem od našega sina, našega ljubljenca!“

»Oh, oh — ali je že menih? Kako dolgo še bo,
da postane gvardijan, gospodine, moj oče?“ vpraša pri-
prosta ženica v vdovski obleki.

103

„0 sancta simplicitas (o sveta priprostost) 1“ od¬
vrne oče Bazil ter stopi za šepajočo v senco za hišo.
Tam ju nihče ni motil, kajti Stojan in Milica sta ob¬
rezovala s krivimi noži v vinogradu trte.

Sedeč na vročem kamnu, se je okrepčal stari mož
s požirkom kislega kozjega mleka. Potem izvleče včeraj
došlo pismo z leseno tobačnico vred iz suknje, razgrne
polo na kolenih ter čita vsebino oprezno in svečano,
ker jo je moral prevajati poslušalki na hrvatski jezik.

Pismo je bilo latinsko. Velika pisava, kratki stavki,
slikoviti izrazi navzlic tesnoti. Po nekje se je glasilo
celo drastično, kakor neposredna, ustmena govorica.
Brez ozira na to pa je on, ki je znal čitati med vrstami,
zasledil v njem s težavo potlačeno otožnost ter potrto
skrb, češ, da tega resnega koraka ni dovolj vreden.
Posebno razločno pa je odseval iz njega obzir na
višjega cenzorja. Ta „resen korak 1 *, slavnost samo¬
stanske obljube, se ne bo vršila, kakor je navada, na
bližnjo kvaterno soboto, marveč radi izvanrednega pa¬
peževega pisma že na god Marije snežnice, dne 5. av¬
gusta, ker hvarski škof nujno želi: biti na samostanski
obljubi svojega stričnika kot gost navzoč.

„Na god Marije snežnice napravi nas osem bratov
samostansko obljubo,“ je čital župnik počasi. „0 moj
oče! to je dan trepeta in zveličavnega blagra ob enem.
Božja vsemogočnost hoče sprejeti iskrenost mojega srca,
resnico mojega sklepa. O, moj oče, vi ste blagoslovili
moj vstop. Razprostrite tudi čez izstop iz uka, dne
5. avgusta, svoje častitljive in ljubeznive roke. Prosite
za me!“

„In moja priprošnja? Kaj piše o meni?** vpraša
mati vmes.

Župnik pregleda pismo ter vzame ščepec duhana.
Nobene besede za mater ne najde v vsem pismu.

„Njegove misli so tam, kjer jedino morajo biti —
pri Bogu,** odvrne resno.

104

Ona molči, položi roko na čelo ter stresa osivelo
glavo, dokler ni bilo pismo prebrano. Na to prime ter
poljubi rob župnikove suknje.

„Jaz hočem potovati tje gori, kjer je on,“ reče,
„ter ga tega dne počastiti." Umolkne za trenotek ter
ponižno dostavi: »Oprostite mi, da to omenjam, go-
spodine moj oče: jaz sem ga rodila“.

XIII.

„Oh, prosim vas, pustite mi tudi nekoliko videti!
Samo enkrat pustite mi pogledati, prosim vas!“

Tako je prosila revna ženica nevtrujeno, s slabim,
jokajočim glasom, a  povsem zaman. Nihče ni imel časa
in volje uslišati jo. Bržkone je tudi nihče ni razumih
ker so k sklepu velike svečanosti pri velikem oltarju
doneli po samostanski cerkvi mogočni glasovi orgelj.

Te Deum laudamus!

Te Dominam confitemur!

(Tebe Bog vsi hvalimo!

Kot Gospoda te častimo!)

Čisto in zvoneče je pel kor samostanskih učencev.
Številni glasovi so se zlili v j eden sam ukajoč glas.
Kot nekaka nebeška pesem je donelo petje po dolgi
cerkvi ter odmevalo nežno v stranske ladije.

Vsi so pokleknili. Samo revna, pohabljena Duma
Slavora ni mogla poklekniti, niti se ganiti. Zapu¬
ščena in neznajoča si pomagati, je tičala v gosti
gneči molečega ljudstva, ki je privrelo semkaj od blizu
in daleč. Naslonjena ob kameniti steber je stala, svojo
bergljo krčevito v rokah držeča, iz bojazni, da je ne bi
izgubila. Venci iz mirte so bili oviti okolo stebra in
slično Snežnikom so brlela bela cvetna peresa in prašne

105

niti iz črno-zelenega lepenja navzdol na sivo glavo,
katere pergamentno obličje je obdajala vdovska čepica.

Bil je danes zares praznik Marije snežnice, kajti
po mili deževni noči je zacvetela mirta v deželi vdrugič.

Mirta je služila v okrasje vse cerkve, v družbi s
svojo čisto sestrico, belo lilijo, čije šopki, vsajeni v
cvetličnike na oltarju, so razširjali svojo vonjavo proti
bizantinski Madoni, čije milo obličje se je komaj videlo
iz mirtovih vencev.

„Oh, pustite me vsaj enkrat pogledati k oltarju,
prosim vas tisočkrat," ponovi Duma Slavora.

Solze so ji visele na trepalnicah. S poslednjo
močjo se je držala po koncu. Mešanica vonjave lilij,
kadila in človeške sape okrog nje, jo je pripravljala ob
zavest. Njena otroka, v čijih spremstvu je bila prišla,
sta jo izgubila.

Kajpada, Stojanovo zagorelo lice je zagledala tam
na desno med drugimi obrazi — toda Milica?

Ko bi bila samo videla, kako blizo je bila ona.
Komaj pet korakov pred njo, za oglom stebra, je stala
mična, trinajstletna stvarica, v prižasti obleki, v so-
sedščini tujega dečka iz Sinja. V tega se je ozirala s
svojimi temno-sivimi očmi, ki so pri najmanjši razdražbi
postale ogljeno - črne. Z očividnim veseljem je stala
poleg dečka, uprav za to, ker je bil dečko, a ne kaka
dolgočasna deklica. .Da, še naslonila se je nanj, da mu
je jelo postajati vroče pod prazniško srajco in prižasto
izšitim telovnikom.

Konečno se je Stojanu posrečilo, napraviti si tir
k svoji materi, ne da bi obrnil preveč pozornosti na-se,
uprav ob času, ko je znovič ponavljala svojo prošnjo
gluhim ušesom.

Ne rekši besedice, se on pripogne ter vzdigne s
svojimi krepkimi rokami, ne zmeneč se za strmečo in
z glavami majajočo množico, svojo staro mater, uprav
tako, kakor je ona njega kot otroka držala in nosila.

106

Ona je stiskala svojo bergljo k sebi, ovila svojo drugo-
roko okrog sinovega vratu ter zrla s kalnimi očmi
proti velikemu oltarju, ki je bil tako obdan z dimom
od kadila, da so se goreče sveče le kot goreče točke
svetile skozi njega. Pri tem pa je glasno jokala, da so
oni, ki so stali in klečali naokrog, gledali ju z na¬
grbančenim čelom.

Stojan se skloni k jednemu svojih sosedov.

,,To je moja mati. Ona ima pri oltarju sina med
onimi, ki so napravili obljubo. Sedem let se že nismo
videli,“ reče tiho.

Ta novica je šla isto tako tiho od ust do ust.

„Mati — mati?

„Koga išče tam?“

,,Jednega novinca pri oltarju."

„In ta, ki jo drži — ali je tudi njeni sin?“

„Da, da, on mi je to povedal."

»Glejte le, kako jo drži na svojih rokah, ta dobri»
skrbni sin!“

,,Ej, napravite ji vendar prostor! Jug, Vladet,
stopita na stran in tudi ti, Janja, odmakni se nekoliko!“
Nejevolja se je spremenila v iskreno sočutje. Ne
moteč pobožnosti, si je vsak po svoji moči prizadeval,,
kdo bo napravil materi in dobremu sinu več prostora.
Konečno sta stala oba, sicer daleč, vsekako pa oltarju
nasproti, v srednji ladiji tako ugodno, kolikor je bilo le
mogoče v gneči.

Stojan še vendar ni bil pomirjen.

»Sestrice ni več tukaj, naše Milice," zašepeta ter
se jame s skrbi polnim pogledom ozirati po cerkvi med
tem ko je mati, ki je bila otroka v tem hipu povsem
pozabila, zrla le pred oltar.

»Jaz vem, videla sem jo, vašo Milico; ne bodita
si v skrbeh, jaz jo pripeljem," ju je zagotovljala stara
devica, katero so poprej imenovali Janjo. Mahoma se je
napotila med gnečo ter prišla z Milico iz nje. Očividno-

107

ji je napravila šepetaj e tudi ostro pridigo, kajti oni r
katerega je zapeljevala, je bil njen lastni brat.

Na to je vzela Milico, poleg Stojana vstrajajočo,
v svoje posebno varstvo in sedaj ničesar pozemeljskega
ni motilo več pobožnosti ter bolestne materine sreče.

Zgoraj pri velikem oltarju, v skrivnostnem zavoju
megle od kadila, so tekali dečaki strežaji v rudečih
haljah semtertje ter mahali s kadilnicami na svetlih
verižicah, ali pa držali v rokah prižgane sveče. Tu si
videl frančiškanske kute, štole iz sršečega srebrnega
brokata ter štole iz belega atlasa z izrazovitim visokim
vezilom in zlatimi naložki. Novinci so klečali v vrsti
pred svojim mojstrom, v čegar roke so položili svojo
samostansko obljubo. Osem globoko priklonjenih mladih
glav, druga poleg druge, s polnimi venci iz las okrog
belo se leskečih tonzur, z lesenimi opankami na bosih
nogah. Kute iz raševine, prepasane z vrvjo okrog ledij,
so zgubane visele na njih. Vsak posamezen od teh
mladeničev je bil kakor zamaknjen v molitev. Poglavar
samostanov z belimi brkami poleg njih je obračal po¬
glede vseh na-se. Na strani oltarja je sedela na svojih
sedežih duhovščina brez posla. Povsem spredaj je sedel
častni gost, radi katerega se je razcvelo toliko giz-
davosti: hvarski škof, čegar mlajši stričnik je bil tudi
med onimi osmimi, ki so danes napravili obljubo. Poleg
strica je stal starejši stričnik, ki se je imenoval poprej
Tomaž Bosdari, sedaj pa oče Markolin, spoznovalec. V
svoji beli dominikanski obleki, belolas in plavook, je
izgledal tako mično kot nekak angel izpod čopiča sli¬
karja fra Angelika.

„In te, Domine, speravi; non confundar in
aeternum."

„V te, o Gospod, sem zaupal in vekomaj ne bom
osramoten !“ je zapel zbor učencev, na to se je končala
vzvišana zahvalna pesem s trikratnim „Amen“ in z

108

odpevom. Zopet je zažvenkljal lični zvonček in znovič
se je dim kadilnic jel dvigati nakvišku.

„Oremus (molimo)!“ reče duhovnik pri oltarju ter
■dvigne svojo knjigo.

Vsa množica v cerkvi poklekne na kolena. Tudi
sin s svojo materjo na rokah se okorno pripogne, ne
da hi pustil mater od sebe.

„Ali ga vidiš? Ali si ga spoznal?“ vpraša ga
mati urno, ko se s težavo zopet zravna, s kapljicami
znoja na čelu in nosu. Njen silen trepet je prešinjal
vso njegovo telo.

„Nisem ga še našel. Potrpite, mati, da ga poiščem/'

Ona skloni glavo nekoliko nazaj proti njegovi
rami, da je mogel bolje opazovati, zapre svoje oči,
pred katerimi se ji je od lučij in zlata vse križalo ter
moli svoje najvnetejše molitve k Bogu za svojega ljub¬
ljenca in Benjamina, katerega po sedmih dolgih letih
ločitve celo njeno materino oko ne more zopet najti.

Okrog stoječi napravijo nakrat obema ozko ulico
in z Milico na strani nese dobri sin svojo mater tesno
k stopnjicam in ograji, obdajajoči veliki oltar. Tam so
mladi menihi poljubovali drug za drugim noge križa¬
nega Izveličarja, v znamenje, da se smatrajo le za po¬
nižne hlapce svojega božjega Gospoda in Izveličarja.

„Oh, Stojan, moj sin! Oh, povej mi vendar,
kateri je?“

Hotela je šepetati, toda govorila je glasno vsled
strahu, da njen otrok, kakor od vsega sveta od nje
ločen, ki kleči tam pri oltarju, utegne od ondot oditi,
ne da bi le enkrat obrnil k njej svojega milega obličja.

„Mati! Tiho — tiho — radi Kristusa!“ šepeta
Stojan prestrašen ter pomignivši Milici, beži ž njo
nazaj, kajti hvarski škof se je na svojem sedežu naj-
poprej pripognil, na to se na pol dvignil ter opazoval
malo tolpico, ki se je od vseh drugih razlikovala, s
svojimi živahnimi očmi. Kako prijazne in dobre so bile

109 —

te oči, tega Stojan ni videl. Videl je le, da je škof
umaknil od njega svoj pogled ter se ozrl na vrsto
mladih menihov. Na onem, ki je bil med njimi najvišje
zraščen, pa je obstal.

i,Mati — že vem,“ začne Stojan. V tem hipu pa
se je dvignilo vso krdelo posvečenih mladeničev s tal
ter drugače stopilo v vrsto, tako da Stojan komaj naj¬
denega zopet izgubi. Na to odidejo vsi, ne da bi kateri
dvignil, ali obrnil svoj obraz, skozi železna vrata, na
desno stran oltarja, spremljani od vonjave kadila in
dečkov, nosečih sveče.

Ža poslednjim od redovnikov, ki je sledil za mla¬
dimi brati, se železna vrata, navzlic svoji teži, zopet
zaprd. Duhovnik podeli vernikom, ki so se jeli že raz¬
hajati, izpred oltarja blagoslov.

„1—i—i — te ; mi—i is— sa e—st!“ zadoni k sklepu
po cerkvi. Slavnost je bila končana, cerkev se je ma¬
homa praznila.

Mladi akolit in jeden dijakon sta še s štolo okrog
vratu spoštljivo, toda nestrpljivo čakala. Bila sta od¬
ločena škofu za spremljevalca v samostan, toda ta je
odlašal neprilično dolgo. Vsaj tako se je zdelo pobož¬
nima dušama.

Škof je bil odšel izpred oltarja navzdol po cerkvi.
Iskal je onega visoko vzraslega moža iz ostroga, z
ljubkim, zalo opravljenim dekletom ter s pohabljeno
materjo, ki je jokala ter stegala sklenjene roke proti
oltarju, ko so ravnokar posvečeni menihi odšli skozi
vrata. Ako ti ne stoje z redovnikom Pavlom v tesni
zvezi, pa ga ne vara samo njegovo bistro oko, marveč-
tudi njegov talent. Redovnik Pavel mora biti njih
sorodnik.

Kaj rad bi bil revnim ljudem pomagal, kajti bil
je zelo usmiljenega srca. Toda onih, katere je iskal,,
ni našel in tudi akolit, katerega je poslal skozi glavna
vrata, prišel je brez njih nazaj.

110

Obžaloval je, da se mu blagi namen ni posrečil;
na to se je urno podal v samostan. Provincial samo¬
stanov je po dovršenem opravilu takoj odpotoval; svoj
ogled je bil že včeraj končal, vrhu tega pa je moral
obiskati še tri samostane v deželi.

Med tem ko se je škof trudil z iskanjem, je sedel
Stojan z materjo in sestrico v neki skromni, na pol
turški gostilni v stranski ulici ter mirno ji prigovarjaj e,
silil revno mater, ki je še vedno ihtela, naj vzame
kako okrepčilo.

»Morate jesti; vsaj poskusite,“ ji je rekel kakih
dvajsetkrat ter ji potrpežljivo nudil hrano na žlici.

„Oh, oh, oh! Kako naj jem! Moj otrok, moj j edini
sin, moj Pavlek! 11  Več ni mogla izreči.

„On ni vaš jedini, mati. Sem še jaz tukaj in še
trije drugi so razum njega na svetu, mati. 11

Stojan ji odstrani roko s predpasnikom vred izpred
oči ter prime njene nasprotujoče prste s svojimi; mična
Milica pa počene k njej. Na to je jela mati jesti;
vzela je prvi grižljaj, pa se znovič razjokala ter storila
konečno vse, kar sta zahtevala otroka.

„In niti videla ga  nisem! 11  izvije se ji tožba
med jedjo iz prs.

„Toda videli ga boste gotovo, mati, povsem go¬
tovo 11 , tolaži jo Stojan. „ Glej te, tu imam svete bukve,
katere nesem od častitega župnika iz Trogirja Pa vleku
za dar. Izročivši mi jih, dejal mi je: „Oddaj mu jih
lastnoročno 11 . To tudi porečem vratarju. Nekoliko
pozneje, po večernicah, pojdem v samostan ter potrkam.
Upam, da me spuste notri, saj sem njegov brat. 11

„Nu, tako hočeva iti s teboj, moj sin, 11  reče
Duma Slavora, odrine glinast lonec z grahom in vročo
juho od sebe, ter položi sklenjene roke v krilo. „Moje
oči so ga prve videle, ko se je rodil, one ga morajo
tudi sedaj prve zagledati pred vašimi, ko je prerojen
za nebeško kraljestvo. Mi gremo skupaj. 11

111 —

„Dobro, mati. Vaša volja je danes tudi moja,"
odvrne Stojan in tako sta sedela oba poleg z mrežo
zavarovanega okna gostilne, čije manj siromašni gostje
so se mastili s koštrunovim mesom. Nista se razgovarjala
med seboj, marveč samo čakala na glas zvona iz zvonika
samostanske cerkve. Milica pa se je med tem igrala z
domačo mačko tako svobodno, kakor bi bila doma.

„Bog bo dal, da ne umrjen, predno ga zopet
vidim,“ reče mati.

Med tem se oglasi zvon, vabeč k večernicam.

XIV.

V tihi obednici v samostanu je bila miza pogrnjena
za dve uri pozneje, nego navadno.

Tudi to je bilo odvisno od visokega gosta, bivšega
sošolca redovnika gvardijana. Tudi v tem obziru je
bil on „velik gospod", ker si je domišljeval, da se
morajo ljudje obračati po njegovih običajih in potrebah.
Navajen je bil potovati zmerom z dvema strežajema
ter je bil pravcat sovražnik prezgodnjih obedov. To
je bilo očetu gvardijanu dobro znano in radi tega so
tudi danes še le po večernicah zasedli k mizi, med
tem ko so samostanki gojenci nadaljevali svoj pouk v
sosednjem šolskem poslopju do zornic. Oni, ki so na¬
pravili obljubo, so danes sproveli čas v strogem postu
in premišljevanju zgoraj v svojih celicah. Samo jeden
izmed njih, redovnik Pavel, si je izprosil dovoljenje, da
je smel po praznem vrtu semtertje hoditi ter tam
premišljevati in citati pobožno berilo.

Samostanska hrana je bila navzlic visokemu gostu
nenavadno priprosta. Zeliščna juha, ribe in hrana iz
jajec. Redovniki so pili vodo, pred škofom pa je stala
steklenica priljubljenega vina. Predčitatelj je čital

112

jeden odstavek iz „Hoje za Kristom“, gvardijan je
odmolil molitev in pričela se je zabava z zamolklimi
glasovi. Razun škofa in njegovega stričnika ni bilo
pri mizi tujih, gostov.

Obednica je bila kaj priprosta in otožna. Stene
so zakrivale veje cvetočih mirt, ki so stale na obeh
straneh v plavih loncih. Skozi odprto okno, z vijoličkasto
in zeleno pobarvanimi šipami, je dohajala vonjava iz
vrta, na koncu katerega, uprav škofu naproti, je hodil
redovnik Pavel semtertje s širokimi koraki. Postava
mu ni bila, kakor je pri menihih navada, naprej
upognena, marveč ravna, samo temno glavo z ostrimi
potezami je imel pobešeno, v rokah pa je imel knjigo
in rožni venec.

Tako urno je hodil semtertje po vrtu, da se je
kar kuta gugala na njem in konec vrvi mahal po
njenih gubah. Škof je zrl neprestano skozi okno ter
opazoval šetajočega mladega redovnika, ki se je
skril za lavorjev grm, pa se pravilno zopet prikazal,
mereč z enako dolgimi koraki tesen prostor. Nakrat
je obstal pri gredici, odložil knjigo in molek ter se
obrnil k grmu svetlo-plave salvije. Oprezno je vzel
jedno stebelce v roke ter pozorno ogledoval zali cvet.
„Kaj mi praviš, plavi cvet? Na česa me spominjate,
cvetlice ?“ vpraša z zamolklim glasom.

Pa tudi škof pri mizi zastavi v tem času neko
vprašanje gvardijanu.

„Kaj si sklenil zastran redovnika Pavla? Pozabil
sem že, odpusti mi.“

„Jaz nameravam ga jutri odposlati gori v gorovje
h frančiškanom v Strnico ob meji."

Škof položi drugi, na olju pečen kos ribe na
krožnik ter še precejšno porcijo salate zraven, na vrh
pa izžme polovico limone. Kot zdrav človek je jedel z
veliko slastjo, da, zdravje mu je kar odsevalo z milega
obraza, široke prsi so mu ugodno dihale. Že več stoletij

113

niso smeli Bosdari biti kaj drugega, nego je bil on in
njegova stričnika.

Ko je ribo povžil, žrl je zopet venkaj na vrt.
Sedovnik Pavel je stal zopet premišljajoč pri cvetličji
gredici. „Ta mora priti na božji vrt kot vrtnar," misli
si škof sam pri sebi. Na to reče k gvardijanu: Redovnik
Pavel me najbolj zanima izmed vseh drugih. Dajte mi
še kaj več slišati o njem. Kakšnega duha je?"

„Finega duha je, vaša prezvišena milost," omeni
nek glas na spodnjem koncu mize. Redovnik Markolin
pa takoj obrne svojo rumenkasto glavo ter reče:

„Nikakor! Oprosti, dragi brat, da popravim. To
ni nikak fini duh, marveč strastnež, dragi stric. To
trdim, dasiravno ga imam rad kot prijatelja."

„Prav si povedal, Markolin," odvrne gvardijan,
toda iz pogleda si mu bral očitanje, ker sta si dva
mlajša redovnika drznila se zoper pravila pred njim
oglasiti. „Da, vaša milost, on je kaj vročekrvne nravi;
vsekako pa sprejemlje večne resnice s pravo skuše-
nostjo, da jih potem s Petrovo gorečnostjo da zopet
od sebe. On dolble polagoma v globino, dokler ne
naleti na ognjeno jedro; potem pa izbruhne kvišku
plamen, ki smodi in oživlja zaporedoma. Z božjo po¬
močjo je močno napredoval, zlasti v poslednjem času."

Škof se nasmeji, potegne iz kupice par požirkov
ter jo dvigne proti solncu in pase svoje oči na rujnem
vinu, premikajočem se semtertje v čaši.

„Torej obilno obetajoč. Kaj krepko orodje!“ od¬
vrne. ,,In njegov rod?"

„Je najnižji. On je sin ribiča iz obale sedmerih
gradov."

„To je izvrsten rod. Kaj veš o njegovem prejšnjem
življenju, o njegovi rodbini?"

„Zel6 malo, vaša milost. Župnik iz Trogirja, Bazilij
Smihija se imenuje, ga je pripeljal k nam ter pripo¬
vedoval o nerazsodnem očetu in o materi, ki je v svoji

8

114 —

pobožnosti, po čudovitem ozdravljenju, svojega sina kot
šestletnega dečka —“

»Samostanu posvetila,“ seže mu škof v besedo in
njegovo obličje, na katerem ni bilo dosti mesa, temno
zarudi; kot zrcalo jasne oči mu pri tem zabliskajo.
»V teoriji sem odločen nasprotnik takih zaobljub/'
reče. »Prepovedati jih je treba! Prirojena gorečnost —
prosta volitev. Le ničesar prisiljenega za sveti poklic."

»Vsemogočni je to mladiko na deblu svoje cerkve
očitno blagoslovil, vaša milost," odvrne gvardijan, ki
je skrivoma grajal to prosto stališče cerkvenih pogla¬
varjev. Radi mlajših samostanskih bratov pa na pol
svareče, na pol proseče pogleda škofa. Škof ga je takoj
razumil ter si zamašil ustnice z robcem; potem je na¬
meraval napeljati govorico na drugi predmet. Gvardijan
pa se brez škode za svoj svareč pogled, sklone še
enkrat k njemu.

»Danes večer pošljem redovnika Pavla k vaši mi¬
losti s pijačo v spalnico," reče z zamolklim glasom ter
napije svojima gostoma iz vrča z vodo. »Bolj čudovitega
življenja mi še nihče ni opisal, odkar sem tukaj v
Sinju. Izliv vneto se borečega —“

»Častitljivi oče, ljudje čakajo zunaj, ki žele go¬
voriti z redovnikom Pavlom. Vratar me je sem poslal,"
reče brat postrežnik gvardijanu na uho, ki je neopažen
vstopil.

»To nasprotuje pravilom današnjega dneva, Emil,"
odvrne isto tako tiho gvardijan. »Naroči ljudem, naj
se jutri vrnejo ter določi jim običajno uro med pol¬
dnevno malco in večernicami, moj sin."

Gost postane pozoren. Njegov posluh je bil tenek.

»Častitljivi oče, ženska je šepava ter ima otroka
s seboj," nadaljuje postrežnik. »Jutri zarano morajo od
tod nazaj v Salono. Do trgatve že ni več daleč, je
dejal mož, redovnika Pavla lastni brat."

115

Nerad jim odrečem, 11  začne gvardijan. Med tem
pa jima poseže škof živahno v govorico.

»Dragi prijatelj, ne odrekaj; napravi izjemo. Jaz
ti podelim oproščenje, ker imam za to potrebno oblast.
Izpred oltarja sem videl to trojico; ti si bil s hrbtom
obrnen proti njej. Bil je to najganljivejši vzgled sinovske
ljubezni in materine tesnobe. Mar nam nista mati in
sin najsvetejša pojma? Tesnoba in bolečina božje Matere
ter božjega Sina neizcrpljiva ljubezen! Privošči mi ve¬
selje ; jaz sam hočem reveže pripeljati/ 1

Predno je vtegnil samostanski provincial ugo¬
varjati, je visoki gost že vstal raz svojega sedeža ter
pomignivši z roko tovarišem pri mizi, naj se ne dadd
motiti, odšel iz sobe.

»Ne boj se, moja hči, jaz ga pošljem k tebi,"
reče škof.

V resnici, Duma Slavora ni vedela, kaj se godi
ž njo, ko je prevzvišeni v šumeči svilnati obleki,
s križem na prsih in z belo-višnjevkastim prepasom
prijel jo za žuljevo roko s svojimi mehkimi prsti, na
jednem izmed katerih se je bliščal širok zlati prstan
ter jo tako poln vljudnosti peljal v govorilnico. Tam
jim je zastavil par vprašanj z ono prisrčno dobroto, s
katero se je odlikoval pred svojim ljudstvom. Toda
revna ribičeva žena se je v svoji zbeganosti tresla in
jecljala, da bi se je bil kamen usmilil in nihče je ni
mogel razumeti. Blagohotni škof je moral nehati jo iz¬
praševati. Stojan je odgovarjal z rahlim glasom, vse-
kako pa ne brez pomude, samo Milica ni bila prav nič
prevzeta. Ko se škof sklone k njej, ter jo očetovski
prime za roko, nagne se ona brez vsake bojazni proti
njegovi svilnati obleki, dotakne se z roko njegove
mehke roke ter se pri tem smehlja tako ljubko, kakor
da ne zna nič boljšega.

Na to odrine škof prisrčno dete rahlo nazaj, se
vsem prijazno prikloni ter jih pusti same, med tem pa

8*

118

„Vprašaj Rada, brat! Že znam vezti tkanino za
hostije, z zlatom in volno tkati, pa tudi čitam že
tiskano/

,,Kedaj si bila pri sv. birmi? 1 *

„Ne še, brat. Škof le odlaša in odlaša in dokler
nisem birmana, ne smem plesati kolo, pravijo mati. 1 *

„Ne zameri ji, moj častitljivi sin,** opravičuje jo
mati. ,,Ona je vesele nravi in lahkih nog, naša Milica..
Le poglej, kako majhine noge ima. Ona mora biti
srečna. 1 *

„Bolje je biti vrl,“ odvrne menih in namesto opa¬
zovati malo nogico, položi svojo desnico čvrsto na Mi-
licino glavo, katere kodri so ji razmršeno viseli po'
čelu ter bili pod kapo privezani h kiti na tilniku. Ona
je vrtela glavo ter stresala kodre, kakor je bil Pavlek
navajen delati med župnikovimi kolenami. Bratova
roka pa je ostala tam, kamor jo je bil položil. „Po-
slušaj me, Milica, mala sestrica,“ reče menih ter vbere
z levico skupaj njene trakove; „k lahkim nogam se
večkrat rado pridruži lahko srce. K temu moraš pri¬
vezati zlato utež: molitev. Učite jo moliti, mati; urite
jo v pobožnosti, kakor ste tudi mene urili. Po več let
sem zoper to godrnjal in se upiral. Danes vas moram
samo zahvaliti 1 *.

„Oh, moje sveto dete! Ti se imaš svoji revni
materi za kaj zahvaljevati? O ne, o ne — jaz moram
zahvaliti tebe in Onega, ki biva med nami, s svojim
sinom in z blaženo Devico vred.** Po teh besedah sklene
roke tako vneto, da se ji pokažejo beli sklepi (udje)
pod velo kožo. „In ti si premagal ovire, da si konečno
postal služabnik božji, ne pa junak.**

On dvigne roko ter zamahne ž njo po zraku.
Plamen mu zažari v resnih očeh. „Srečen sem, 11  reče.
„Vsake vrste junaki se dobe na svetu! 1 *

„Torej smeš nositi orožje ?“ vpraša mati začudena
in zopet se prikaže otožni smeh v kotu njegovih ustnic.

119

,,Dobra mati! Beseda zoper nejevero, bič zoper
moje lastne, pozemeljske pregreške, molitev za-me in za
vse: to je orožje, katero nosim. In ti, moj brat? Ti
me zreš od daleč ter molčiš ?“

Stojan ki je bil ves prevzet radi tolike modrosti,
se prekriža ter stopi bližje, tako okorno in spoštljivo,
kakor bi pristopil k mizi Gospodovi ter prime rahlo
podano roko, kakor bi bila nekaka krhka reč.

Na vprašanja po očetovi smrti, po bratih in Milošu
Ublinu (nobeden ni znal, kje se je ta nahajal) je od¬
govarjal počasi in premišljeno, kakor kak šolski dečak,
stoječ pred učiteljem. Na to je izvlekel župnikov dar
izza pasa in ga izročil bratu s primernim opisom
trpečega župnikovega stanja ter izrazil njegovo ob¬
žalovanje nad tem, da on tega slavnostnega dne ni
mogel biti tu navzoč.

Knjižico, prastaro izdajo „Hoje za Kristom“ v
pergament vezano, dvignil je obdarovanec k ustnicom
ter jo poljubil. Ta poljub je prešinil materino srce
kakor bodalo.

„Jaz hočem svojemu dragemu, duhovnemu očetu
pisati, kakor hitro dobim časa za to tam gori v Strnici
med jelkami,“ odvrne menih ter vstane, kajti napočil
je že čas za večernice.

„Še nekaj mi leži na srcu, moj častiti brat,“ omeni
Stojan, hoteč ga pridržati. „Prosim te, povej mi zastran
tega pravo svoje mnenje. Pred štirimi dnevi sem sklenil
kupčijo; radi te moram s teboj govoriti. Naš gostil¬
ničar v Saloni, tam ob cesti, ki drži v Splet, si je
kupil gostilno in vinograd pri Šibeniku, njegovo last¬
nino pa sem jaz prevzel ter v gotovini izplačal, moj
brat. Odslej bom torej jaz krčmar ob cesti v Splet. Ali
vidiš, častitljivi, kaj napačnega v mojem ravnanju?
Oprosti mi, da te v tem nadlegujem. 11

,,Vinograd rodi sveto kri in sveto pismo ga
omenja s častjo; kaj bi torej bilo tu napačnega?“

120

odgovori vprašani. »Gostilna ob cesti mi je dobro
znana; neka pobožna duša mi je tam veliko dobrega
storila v dnevu nadloge. Pazi samo, da pijančevanja in
razbrzdanosti ne dopustiš pod svojo streho. 11

„0 gospod! 4  zakliče Stojan, kakor sprebujen iz
snii, „ti ne poznaš naše lovce in ribiče, kadar žejni
domu pridejo in vojake iz Spleta ter iz trdnjave Kliše,
kadar se jim vname pri kupici srce k ljubezni!“

„Brat Stojan — jaz da jih ne bi poznal? jaz?“
In menih se sedaj prvič zares nasmeji, skoro tako,
kakor v svoji mladosti. „Povej mi, čemu me kličeš
gospoda?“

„Da — toda — častitljivi — gospodine, 11  začne
Stojan, a zopet se ga polasti kmečka zadrega, da temno
zarudi ter umolkne.

„Čuvaj, kar je tvojega, ako se imenuješ krčmar
ob cesti, 11  reče menih resno ter obrne svoj pogled na
Milico, katera radi pomanjkanja druzega razvedrila drži
svojo rokico sredi plesajočega prahu solnčnih žarkov,
prodirajočih skozi zamreženo okno. »Naša sestrica mi
je sedaj najbolj na srcu, kajti glej, da ona živi, sem
jaz svetu odmrl po dolgi bolezni ter sem postal to,
kar vidiš na meni. 11

Med tem zapoje zvon: trije slovesni glasovi ter
urno žvenkljanje vmes. Brat vratar odpre vrata go¬
vorilnice, da izpusti dolgo se mudivše prišlece, toda
redovnik Markolin, drugi gost v samostanu, ga odrine
lahno na stran ter stopi v sobo, s seboj prinese v culici
zlatorumenega grozdja iz samostanskega vrta za sorod¬
nike svojega prijatelja, katero razdeli z milino med
navzoče.

Na to je sledil kratek razstanek, stiskanje rok
ter blagoslov. Oni, ki je zapustil svoje, ni bil več sin
in brat, marveč samo svečeniški mladenič med du-
hovskimi tovariši.

121

-Moj božji pomaziljenec je svetejši nego oni,“
reče Duma Slavora ter položi svoj grozd Milici v roko,
kajti srce jo je preveč bolelo, da bi mogla poživiti
ustnice ž njim.

„Toda, drugi je zalši,“ odvrne Milica ter jame
luščiti sladke jagode, med tem ko jih vratar spusti na
prosto ter samostanski zvon z močnimi, urnimi glasovi
vabi k večernicam.

„Kaj ponosen človek je. Všeč bi mi bilo, ko bi
bil ostal moj sodrug, ne pa menih,“ omeni Stojan.

Na to se napotijo nazaj na svoje revno prenočišče,
kjer je mati pozno v noč prebedela na ležišču ter si
tiščala sklenjene roke na usta, da bi otroka ne čula
njenega ihtenja in njene prošnje k Bogu:

„Pusti mi kmalu umreti — še danes mi pusti
umreti, o nebeški gospodar, kajti on več ne bo moj
otrok!“

XV.

V samostanu je vladala mrtva tišina. Zunaj so
lesketale zvezde, in nočni veter, poživljevalno preve¬
vajoč toplo ozračje, je šumel v vrhovih starih, samo¬
stanskih brestov in laških javorov ter pripogibal ko¬
ničaste vrhove črnih cipres čez z mahom obraščene
nagrobnike na majhinem pokopališču.

V škofovi spalnici, ki je bila ločena po dolgem
hodniku od gvardijanove celice, je še gorela svetiljka
in obe oknici sta bili široko odprti, da so ponočni
metulji prileteli ogledovat svetlo luč in plahi netopirji
urno švigali mimo. Skozi okno je puhtela vonjava lilij
iz vrta; obilna rosa se je prelivala z jednega lista na
drugega, v travi so čvrčali črički, iz temnega grmovja
pa se je oglašalo zamolklo „tu-u! tu-ju!“ podhujke.

122

Bila je noč, v kateri se vse giblje ter v žilah
stvarjenja vre vročnica, ker je poletna vročina pregnala
spanec.

Tudi škof ni mogel spati. Slekši se, je odposlal
svojega strežaja počivat v sosedno sobo ter je sedel
sedaj pri mizi v dolgi, beli ponočni obleki iz kodraste
bolgarske tkanine, v čudečih opankah na bosih nogah
ter svilnati kapici na temenu. Pred njim je ležala pola
papirja s širokim okrajcem in z velikimi črkami na¬
pisani odstavki na prvi strani pole so imeli napis :

»Curriculum vitae Pauli, postulantis.“

Začetek latinskega spisa je obsegal šestnajsti verz
šestindvajsetega psalma: „Quoniam pater meus et mater
mea derelinquerunt me: Dominus autem assumpsit me
(zakaj moj oče in mati sta me zapustila, Gospod pa
me je sprejel)." In tako so se vrstili zaporedoma jeden
verz psalma za drugim, tu pa tam samovoljno vzet iz
celote ter uvrščen brez primere. Samo kake dve-, tri-
krati je bila oblika časa ali kak zaimek predrugačen.
Sicer pa ni bilo ničesar drugega, nego prastara pesem
iz dnevov kralja Davida, a vendar tako tesno se vje-
majoča s pisateljevim bitjem in življenjem.

Škof je položil čelo na dlan, da mu je rokav
široke ponočne obleke zdrknil nazaj na laket ter jel
čitati iz početka šepetaje, potem pa poluglasno in
čimdalje bolj živo:

Tek življenja Pavla zahtevalca.

Zakaj moj oče in moja mati sta me zapustila, Gospod
pa me je sprejel.

Bližajo se mi moji prijatelji in moji bližnjiki, pa obstoje.
In ljubijo me s svojimi ustmi, z jezikom pa se mi lažejo.
Iz globočine kličem k tebi, o Gospod: Gospod, sliši
„ .. . . moj glas.

Moji grehi so mi zrasli čez glavo, tlačijo me, kakor
težko breme.

123

Vse tvoje vode in valovi voda so se zagrnili čez me,
o Gospod.

Dim se vzdiguje od tvoje jeze, ogenj gori pred tvojim
obličjem, žerjavica se razprostira pred teboj.

Iz jednega brezna odmeva do drugega, kadar tvoj glas
šumi v vodopadih.

Zakaj po dnevu in ponoči leži tvojo roka težko na meni;
v svoji stiski sem se spreobrnil k tebi, ker me je

zbadalo trnje.

Zakaj obdalo me je bolečin brez števila in moji grehi
so me prevzeli, da ne vidim.

Več jih je, nego las na moji glavi in moje srce me je
zapustilo.

Čakal sem Gospoda in on se je sklonil k meni ter
začul mojo vneto prošnjo in izvlekel me je iz
brezna nadloge, iz blata in kaluže.

In postavil je mojo nogo na skalo ter vodil moje korake.
Blažen.on, katerega izvoliš in sprejmeš, on bo stanoval
v tvojih preddvorih.

Hvali Gospoda moja duša in kar je v meni, poveličuj
njegovo ime.

Ki je rešil tvoje življenje zatona, ki te je ovenčal z
milostjo in z velikim usmiljenjem!

Ljubim te, o Gospod, moja moč! Amen.

Škof dvigne kvišku glavo, globoko si oddahnivši,
jo sklone nazaj na tilnik, nasloni sklenjene roke pod
brado, svoje oči pa upre v strop. Tako sloneč premiš¬
ljuje dolgo; jedna misel mu v sočutni duši podi drugo.

,,Križev pot v štirnajstih postajah. Kakšna borba,
kakšna strast! Naskočil je svojo usodo kakor lev,
boril se z Bogom — odločen nalik pšeničnemu zrnu
med mlinska kamna za razmečkanje! Kdo ima pravico,

124

razun Večnega, človeško usodo v brstju zmečkati?
Njegova usoda je bila tako zmečkana. In sedaj ? Se-li
dviga k resnici, ki nas proste stori, potem blagor mu!
Toda zgoraj v Strnici ga vzgoje za sužnja črke — za
slepo pokorščino. Potrebna je pokorščina, toda on, ki
vidi! Mi moramo poosebljati: zatajevanje in težave se
ne prilegajo vsakemu. Kaj hoče početi silen duh tam
gori na meji med medvedi in volkovi? Zakaj koga
drugega, razun divjih zverin, itak ni tam gori in celd
on sam lahko postane divja zver. Iz silnega duha mora
se izbrusiti fini duh. Rad bi ga imel doma pri sebi na
otoku, pri frančiškanih na obrežju."

Na to poseže po steklenici s pijačo — z zelo po-
sladkorjeno vodo, pomešano s pomarančevim cvetom —
jo brez odduška izpije ter zre ven v temno noč.

Spodaj blizo tal se je kretala kresnica počasi po
ograji iz lavorja. Nikjer ni mogla najti miru. Dolgo
časa je blodila semtertje. Konečno se je vsedla na
liljino perje na gredi pod škofovim oknom. Tu se je
bliščala mirno dalje — zvezdica na zemlji.

Škof se nasmehlja, skloni se naprej ter se veseli
žareče iskrice pod snežno-belo cvetico. „Nu, vidiš, mala
lučica, dobro je biti tukaj," pomisli, na to pa reče
glasno: ,,Tudi ti moraš biti presejan na lilijen vrt. Ti
človeška vešča, ti silni duh! Ne, ne pojdeš na Strnico,
kolikor zamorem jaz temu nasprotovati."

Na to odpre spis redovnika Pavla vdrugič ter ga
prepisuje v svojo žepno knjižico. Potem vstane s stola
— bil je še povsem veder — ter poseže po zvončku
na stranski mizi, s katerim je hotel poklicati strežaja
iz stranske sobe. Nakrat pa se premisli, vzame luč,
odpre previdno vrata ter koraka, kakoršen je bil, v
lahki obleki skozi hodnik.

Prišedši do vrat, potrka. Brez odloga pritisne
kljuko ter prestopi nizek prag celice, ki je bila trdno
zaprta vsakemu pišu dragocene nočne sape. Gvardijan

125

z robcem na glavi je ležal tu na trdi postelji, z
zaprtimi majhnimi očmi, pa odprtimi ustmi ter močna
hropel, vrhu tega je radi pomanjkanja zraka še piskal
skozi nos.

Drugekrati bi se bil zali mož, čegar osebna
prednost bila je med mnogimi drugimi tudi ljubkost,
moral nasmijati pri pogledu na tu počivajočega samo¬
stanskega očeta. Toda nocoj mu ni bilo za smeh, ker
mu je ležala druga resnobna stvar preveč na srcu.

Zato se je takoj dotaknil rame trdno spavajočega;
ker se pa ta ni dal motiti, spreletela je nevolja njegov
obraz. Na to postavi luč na okno ter potrese spavajo¬
čega nekoliko.

Gvardijan skoči nakrat po koncu ter si mane
pred lučjo zaspane oči. Potem poseže po molku, ki je
ležal za njim na borni vajšnici ter se nagonski odmakne
leskeči postavi.

»Kdor tudi si —", zajeclja z zaspano-težkim je¬
zikom ter se prekriža.

„Dobro, prijatelj, ljubljeni, dobri prijatelj! Jaz
sem, Ivo Bosdari!“ se oglasi znani glas.

Sedaj še le spozna prestrašen gvardijan škofa.

»Vsi sveti mučeniki: vaša milost! Kaj se je zgo¬
dilo ?“ To rekši, poseže po odeji, katero je poprej radi
vročine odložil ter se ž njo ovije. „Upam, da se vaša
milost počutite dobro?"

»Popolnoma dobro, izvrstno. Nobene skrbi radi
mene," zagotovlja škof, stopi hladnokrvno k zaprtemu
oknu, jo odpre ter si pahlja z obema rokama nočno
sapo v obraz. Na to porine jedini podnožnik k prija¬
teljevemu ležišču, kateremu pomigne, naj ostane kjer
je bil ter se vsede poleg njega.

»Moram te prositi za neko uslugo v zadevi, radi
katere ne morem spati," reče ter zre z živahnim
očesom zaspanega gvardijana. »Jutri bilo bi že pre¬
pozno, radi tega pridem k tebi po noči, brez pomisleka.

126

Moja prošnja se tiče redovnika Pavla. Zares, zares!
Ne pošlješ ga med Turke in hajduke na Strnico!“

Revni gvardijan se je boril na vso moč s spancem.

„Odločil sem ga bil za misijonarja na meji/ od¬
vrne počasi, boreč se z nepremagljivim zdehanjem.

»Prosim te: ali to smatraš za razsodnost?" za¬
kliče škof. »Kakor pest na oko se prilega on za Str¬
nico I Ne, poslušaj me, dragi. Daj mi ga za spremlje¬
valca ; pusti mu, naj stopi v naš zavod h frančiškanom.
Njegov „Curriculum“ je podvojil moje zanimanje zanj;
celd prepisal sem si ga za svojo zbirko karakterističnih
doneskov o stanju duhovske mladine naših dnij. Ako
ti je mogoče, izpolni mi mojo prošnjo."

»Med osmerimi, ki so napravili obljubo, imamo
samo dva frančiškana," brani se gvardijan zoper napad
na njegove naredbe. „Za samostan v Hvaru je odločen
redovnik Evlogij.“

„Tako zamenjaj! Zamenjaj potolažen; zaupaj
moji razsodbi. Pri tvojem provincijalu hočem jaz sam
prositi za to spremembo; ali ti zadoščuje to? In kateri
je ta redovnik? Zdi se mi, da oni gizdalin, ki je hodil
po prstih ter obračal svoje oči proti nebu?"

Gvardijan se nehotč namuzne. Ta opis se je do
pičice prilegal. „Klečal je poleg redovnika Pavla pri
blagoslovu/ dostavi; »človek tanke vesti, poln naj-
izbornejših izkazov krščanskih čednostij."

»Nu, naravno; poleg redovnika Pavla," ponovi
škof. »Sveta mati, kakšno nasprotje. Glej — verjemi
mi, za gizdalina bo najbolje, da pojde gori na Strnico,
da ondi postane možak; za one vročekrvneža pa, da si
med hvarskimi prebivalci kroti svojo nrav ter popravi
svojo kri. Pri nas ga čaka obširno polje, misijon na
kopnem in na otokih. Za najlepši vzgled finega duha
pa mu bo služil prednik."

»Za najlepši vzgled finega duha bi mu služila vaša
milost," omeni gvardijan in škof se obrne smehljaje k njemu,

127

mu položi jedno roko nanj, z drugo pa mu požuga s prstom:
»Prijatelj in brat v Kristusu: le nikakih poklonov!
Kaj imam jaz prav za prav opraviti z frančiškani? Kako
ceno ima škof za izjemnike, ki se v vsaki zadevi za¬
tekajo pred stol svetega Petra? Ne, daj mojemu varo¬
vancu brez skrbi za vzgled samostanskega prednika v
Hvaru ter ne dopusti, da bi se podivjal v gorah. Bojim
se, da ne bi zabredel v staro žalostno razvado našega
ljudstva, ki slove: oko za oko, zob za zob. Pri vašem
gizdalinu, Evlogiju, pa te nevarnosti ni."

Gvardijan, pobesivši oči na sklenjene roke, se
nekoliko zamisli.

»Dokaz vaše milosti mi je jasen,“ reče naposled.
»Kedaj nameravate vaša milost odriniti ?“

„Po sv. maši, med sedmo in osmo uro/

»Dobro - naj se torej redovnik Pavel pripravi
na pot na vašo odgovornost."

»To sem tudi dejal, moj dragi, ter samo prosim,
da tudi zanj odločiš tovorno živinče. Rad bi ga imel
s svojim stričnikom vred v svoji družbi. Toda petelin
že poje, torej pojdem še nekoliko počivat. Oprosti mi.
da sem te v nepriličnem času zdramil iz spanja. Sladko
spavaj ter sprejmi mojo zahvalo."

Z lahnimi koraki prekorači škof že vdrugič hodnik.

V njegovi svetiljki je zmanjkalo olja, da mu je celd
ngasnila, predno je dospel do vrat. V sobi je bilo pri¬
jetno hladno. Na vrtu med vejami se je že pojavila ru¬
menkasta jutranja zarja. Nočni glasovi so umolknili in
prvi dnevni tiči so se že oglašali.

Škof sklene roke pred seboj ter na okno naslonjen
moli. Molitev mu je puhtela naravnost iz srca.

Na to se vleže v postelj, zavije se v odejo, ki jo
je imel na potovanju s seboj, položivši si roko pod lice,
ter spi mirno kakor otrok, dokler ni vstopil služabnik
ter zagrnil okno z zaveso, ker je že solnce sijalo škofu

V obraz.

128

Šum, ki ga je delal pri tem služabnik, zbudi
škofa. Urno vstane, da ne bi zamudil jutranje molitve
in ganljivega petja samostanskih učencev, katero je v
Sinju močno slovelo.

XVI.

Poslednja maša je bila končana, poslednja molitev
dovršena, popotniki so se že poslovili ter prejeli sveti
blagoslov. Paroma so se podali mladi menihi, ki niso
bili namenjeni ostati v Sinju, odtod.

V Sinju je bila tačas, skoro pred šestdesetimi
leti, starodavna navada, da oni menihi, ki so odhajali
v svet, niso šli, zapustivši kraj svojih študij, skozi ve¬
lika, z omrežjem zadelana vrata sredi poslopja, marveč
so vbrali svojo pot skozi nizka stranska vrata samo¬
stana. Globoko so se morali pripogniti, ko so stopili
skozi nje; to je bil opomin k ponižnosti, kateri so
prejeli od samostana za na pot. S pobešenimi glavami
so merili dalje svojo pot, s tesnimi povezki na strani,
s palico v roki ter z molkom za pasom. Še dolgo časa
se je čul za njimi odmev njihovih lesenih opank po
neravnem tlaku, dokler se niso ločili.

Dva izmed njih sta šla proti severu: v Dragovico
in Strnico, dva proti zapadu : v Viskovac na slapovjn
Krke, ter v Šibenik. Redovnik Pavel, ki je bil na¬
menjen proti jugu, je še pohajal semtertje ob živem
plotu ter čakal. V roki je držal dar svojega birmskega
botra, staro v pergament vezano knjižico pobožnega
Augustinca Tomaža Kempčana. Čital je iz nje ter si
prizadeval pomiriti se. Kajti še le danes zarano mu je
gvardijan naznanil naglo nastopivšo spremembo.

Ta novica ga je zadela hudo kakor vdarec. Vne-
tejše nego kedaj, si je od včeraj po slovesu z materjo,
bratom in sestrico, želel odriniti tj e gori v Strnico,

129

ker se je znovič sprebudila v njem domotožnost, ker
ga je izgubljena prostost vabila s tako močjo, da vso
noč ni mogel zaspati v svoji samotni celici. Kipenje
morskih valov, klic golobov ter kričanje orlov nad va¬
lovi in skalami — vse to je zopet vstalo od mrtvih,
ko je že več let ležalo pokopano v grobu. »Molčite,
molčite, stari glasovi!“ Kaj je pomagalo, akoprav mu
je zaklicala te besede človeška volja? Kaj, ako je tej
volji sledil še bič, ter kaznoval meso, v katerem je
bivala: znovič sprebujenega hrepenenja ni mogel več
umoriti v jedni j edini kratki noči.

Vtrujen in močno potrt, je stopal redovnik Pavlek
navzdol po stopnjicah k jutranji molitvi in tu je iz¬
vedel, da na škofovo priprošnjo ne pojde navzgor v
pusto planino, marveč navzdol na milo obrežje jadran¬
skega morja, na oni solnčni otok, ki je nalik jerbasu
s cveticami plaval po vodi — na Hvar, na kateri ga
je  še vezal presunljiv spomin iz mladih let.

U petak se djače razboljalo,
U subotu bolest bolovalo,
U nedelj u Bogu dušu dalo.

Odložil je knjigo, iz katere je čital. Solze so mu
silile v temne oči in z motnim pogledom je, zrl pred
seboj tesno skupaj spletene lavorjeve veje. Žvrgolenje
tičic med zelenjem je bilo slično presunljivim glasovom
bratove piščalke.

Včeraj je tega brata zopet videl; bila sta tuja
drug drugemu. Oh, čemu so prišli skušat njegovo Bogu
posvečeno dušo?

Solze so kanile skozi trepavnice na sklenjene roke,
držeče knjigo. Z solznimi očmi je čital dalje :

„Ne lomi si glave, moj sin, s praznim preisko¬
vanjem in prepirom o skrivnostnih naredbah božjih,“
potem, obrnivši list v poslednjem odstavku tretje knjige:
„Na-te, torej, stavim vse svoje upanje, ti si moje edino
pribežališče. Tebi samemu zaupam vso svojo stisko —

9

130

Zapre knjigo ter pobesi glavo. Da, kaj mu je
hasnilo njegovo notranje upiranje proti temu sklepu?
Njegova dolžnost je molčati ter brezpogojno ubogati.
V tesnobi svojega srca je klical pomoči od Boga, tako
vneto, kakor je bil nekdaj kot otrok klicati vajen. Po¬
lagoma pa se je pomirjal ter jel povpraševati samega
sebe, ali je še ostalo morje tako, kakoršno je bilo
nekdaj ? Pri tem ni zapazil, kako so minevale minute,
ko je hodil s širokimi koraki semtertje ter se zadnji¬
krat oziral po tihem samostanskem vrtu, v čegar za¬
kotju se je še pred nedavnim tako hudo boril zoper
lastno voljo, kjer so ga večkrat napadle pregrešne želje
ter so ga svetla bitja rešila muke.

Laški javori so raztezali čezenj svoje veje in v
senci se je še lesketala rosa na travi. Od oddaljenega
igrališča se je glasil veseli smeh mlajših učencev, Ve¬
seličih se po prvem pouku kratkega odmora. Med smehom
pa se je začul svarilni glas nadzornikov.

Poživljajoč jutranji mir! Kako težko se je po¬
slovil naš znanec od tega, kar je bilo dolgih sedem
let njegova lastnina.

Škof se je še mudil v obednici pri zajutreku ter
pravil prijatelju na tisoče novic. Gvardijan je sedel
kakor na oglju in oba brata-postrežnika, hodeča notri
in ven, sta se skrivoma namuzala ter si pomežikala z
očmi.

Konečno vstane mala družbica od mize in sedaj
začuje naš samotar odmeve konjskih kopit ter žvenk-
Ijanje kragulj čkov tovornih živalij, katere so podili
poganjači glasno klicaje skozi velika vrata. Na to
zadoni izrazovit škofov glas, a za njim vspodbuden
gvardijanov: sedaj je moralo nastopiti slovo.

»Poišči Emilij redovnika Pavla ter ga mahoma
pokliči semkaj,“ zapove gvardijan postrežniku. „Kje se
neki mudi tako dolgo ?“

131

Pogrešani redovnik je začul te besede. Vendar pa
se je pripognil, kakor včeraj, še enkrat čez grm plavili
salvij, objel jih z roko ter pritisnil razvito cvetje
■strastno k svoji rujavi obleki.

„Plavo morje — plavo morje. — Tebe bom zopet
videl — še danes! — Tvoja volja, o Gospod, naj se
zgodi!“

Med tem je dospel redovnik Markolin, pripravljen
na pot, na vso sapo skozi vrtna vrata, da ga pokliče.

„Sprebudi se, sanjač ! Čemu tako rastlinariš kakor
kak učenec v dvanajstih letih? 1 *

Podavši roko orjaškemu tovarišu, vleče ga z naglico
na dvor.

Tako je torej prišlo, da je redovnik Pavel, po
svojem rodu najmanjši med mladimi menihi njegovega
letnega tečaja, odšel skozi velika vrata z odličnimi
samostanskimi gosti in njihovim spremstvom onega
jasnega jutra meseca avgusta, po prazniku Marije
•Snežnice, ko je na mirto vem grmičju ležal še lepši
sneg, nego je bil dni, ki je pred štiristo leti zaznamoval
v svetem mestu Rimu prostor, kjer ima velika Marijina
cerkev biti pozidana.

Odlična karavana! Škof je imel na sebi popotno
obleko, ki je navzlic navadi, se tesno prilegala nje¬
govemu gibčnemu telesu, da^ je le vešče okd komaj
spoznalo v njej duhovnika. Živahno se razgovarjajoč,
je držal z desnico v beli rokavici uzdo s čopi močno
obložene mule, korakajočo med onima, na katerih sta
jezdarila mlada redovnika. Za njimi so sledili služabniki
s prtljago.

Redovnik dominikanec je sedel isto tako vitežki
na konju, nego škof, njegov stric. Mično se mu je po¬
dajal črni plašč z ovratnikom, pokrivajoč mu v gubah
belo spodnjo obleko in hrbet tovorne živali. Plave oči
so mu pri vnetem razgovoru živahno zrle čez rujavo-
zlate poljane cetinjske ravani. Polno žitno klasje se je

9*

132

prigibalo k tlom, ker je že dozorelo za žetev. Kje pa
je ostal srp' v roki zanj ca?

»Žetev je Gospodova, torej moja, ker sem jaz
otrok Gospodov ; ničesar mi ne bo manjkalo." Tako se
ti je zdelo je govoril jasen pogled redovnika Markolina
po blagoslovljenem polju. Obljubo radovoljnega uboštva
je umeval zel<5 idealistično. Škof pa, ki je bil praktičen
mož, je ogledoval prezorelo setev z očitno nevoljo.

»Bičati lenobo in nemarnost tega morlaškega
ljudstva z ostrimi besedami ter spodbujati ga k mar¬
ljivosti, to pač smeta v svojih pridigah. Unanja lenoba
ima navadno za tovarišico lenobo srca. Opominjajta ga,
naj se ne zanaša preveč na znamenja in čudeže brez
lastnega prizadevanja. Učita ga spoznati, da naš ne¬
beški oče blagoslavlja zvesto in stanovitno delo ter ga
plačuje z lepimi čudeži."

»Toda tukaj spodaj, za gorami, ob morju, dela
Gospod zares nezaslužene čudeže," zakliče redovnik
Markolin ter pokaže z roko proti jugu, kjer se je vi¬
delo plavkasto gorovje na obzorju. »Ali se še spo¬
minjate, stric, najine vožnje v kočiji meseca vinotoka
skozi ostrog? Sveti Urban, stric! Kakšno grozdje je
viselo na trtah poleg Salone in Sukuraca!“

»V Sukuracu sem jaz rojen in v Saloni točari
moj brat vino v krčmi ob glavni cesti," hoče reči
redovnik Pavel; vendar pa se še pravočasno ugrizne v
ustnico ter molči. Ponižno naprej sklonjen, žalostnega
obraza, jezdari svojo mulo v skromni meniški obleki z
rujavo kapico na tonzuri; pravcati menih v obnašanju
in govorjenju. Celo neprilično se mu je zdelo govoriti
o svoji domačiji. Polagoma pridržuje korake svojega
konja tako, da zaostane za onima svojih pokroviteljev.
Ta sta bila tolikanj zaglobljena v razgovor, da tega v
prvem hipu nista zapazila.

Ko so jezdarili skozi Osoje na rebru griča, vidi
Pavel na uri zapuščene cerkve, da je že napočil čas

— 133

za molitev. Pustivši svoji živali uzdo, čita (Pavel)
j eden psalm ter moli mrmljaje celo uro, tako dolgo,
dokler mala karavana ni dospela na Dolgo Polje, na
strani ob veliki cesti. Tam so si hoteli počiti ter v
odločeni hiši južinati in potem počasi odjezditi navzdol
v Splet, kjer je škofova ladija že tri dni čakala za¬
sidrana v zalivu.

Želja, se z mladim frančiškanom potoma prijetno
zabavati, se je človekoljubnemu škofu povsem po¬
nesrečila.

Ničesar, uprav ničesar ni bilo mogoče izvabiti iz
njega. Pri priprosti južini je sedel za praznim krož¬
nikom. Komaj je povžil grižljaj kruha ter dvignil svoj
vrč z vodo k nemim ustnicam. Kakor brezzavesten je
zrl na desno skozi odprto okno, kjer se je dvigalo go¬
rovje visokega Mosorja, do polovice obraščeno z zelenim
gozdom. Srce je trepetalo v njem; kako hoče potem
jesti in piti? Tamkaj-le se je vgrezalo rebro zlatega
Mosorja ter tvorilo sedlo. Na oni strani sedla so se
dvigale skalnate grede Karbana in med obema je ležala
Klisa, gnezdo jastrebov. Od Kliše pa se opira čudovit
pogled na morje in na ostrog. In tam -— tam —?

Redovnik Pavel je vstal s sedeža ter zrl sklonjen
skozi okno. Da, to je bil oni strmi rogel, tako strm in
brezpdten kakor nekak dimnik, na kateri sta takrat z
Milošem Ublinom splezala in kjer je viselo nad groznim
breznom orlovo gnezdo — oh, takrat!

Ganjen omahne na svoj sedež nazaj ter pozabivši
na navzoče; pokrije si lice z rokami.

Škof dvigne glavo kvišku; konec južine se je
bližal.

„Ali se čutiš vtrujenega, moj dragi sin?“ vpraša,
porine kozarec vina čez mizo k ostankom frančiškanovega
kruha ter ga prime za roko. Ta je bila mrzla kakor
led. „Nemara nisi privajen ježe? Pojdi ven, jeden

134

izmed strežajev naj ti da odejo, pa se vlezi ter ogrej
nekoliko. 11

»Zdrav sem ter ne morem počivati, 11  odvrne re¬
dovnik Pavel ter svojo mrzlo roko pod toplo škofova
krčevito stisne. Duša pa mu je bila razburjena pri po¬
gledu na domače gore, katera razburjenost vsekako ni
imela pravega povoda.

Tako si je vsaj mislil dominikanec sam pri sebi.
Škof opazi njegovo rahlo stresanje glave ter ga vpra¬
šaje pogleda, kakor bi hotel reči: »Ali je to navestilo-
silnega duha, o katerem si mi pravil? — 11  Oni pa po¬
migne neopaženo z rameni, med tem ko se stric poln
miline v glasu in očeh, obrne k Pavlu:

»Kaj je torej, moj sin? Dovoli, da ti smem biti
na pomoč. 11

„0 usmiljeni Bog 1“ izreče menih s težavo ter
dvigne sklenjene roke proti nebu. »Bojim se morja.
Svojo prosto mladost sem prebil na valovih . . .“

»Ah — !“ Škof zre kakor zadet. »Torej bi te ne
bil smel vzeti s seboj proti jugu na morje? 11

„Ne!“ odvrne redovnik Pavel spoštljivo ter zre
škofu z otožnimi očmi naravnost v obraz.

»Žal mi je, kajti imel sem dober namen s teboj,
moj dragi sin. 11

»To imajo mnogi; pa še le po borbi in stiski
napoči večkrat dobro. 11

»Tako hočeva tudi midva upati, da napoči tudi
to pot dobro brez borbe in stiske pri stanovitnem in
pobožnem pogledu na tvojega večnega pomočnika. 11

»V hvaležnem pogledu, 11  odvrne menih priprosto..
»Jaz hočem vse storiti, da postanem vreden te do¬
brote, moj najčastitljivejši gospod in škof."

»Ali hočete, da še kaj čitam? 11  vpraša redovnik
Markolin vmes ter seže po Pavlovi knjigi »Hoja za
Kristom 11 .

135

Škof zanika, odmoli molitev po jedi ter odide v
prazno sobico za goste, kjer se vleže ter zavije v odejo,
ker so mu že oči skupaj lezle, navajene na poldanski
počitek Mlada meniha sta ostala sama.

„Čitaj mi jeden odstavek," prosi redovnik Markolin
na kar čita Pavel prijatelju prelepo poglavje: „Kadar
smo brez tolažbe" iz Tomaža Kempčana, ne sluteč, da
pod oknom obednice trije vtrujeni popotniki počivajo
na klopi. Tesno naslonjeni na drug drugega, poslušajo
enakomerno izgovarjene latinske besede, ki so doleta-
vale skozi okno. Nobeden izmed njih ni mogel videti
bralca, kajti zamrežena okna so tičala zeld visoko v
zidu. Samo ono stransko okno na zeleno, ograjeno dvorišče,
je ležalo nekoliko nižje.

Čez malo časa sta dva izmed one trojice zadre¬
mala. Postarna ženska je naslonila glavo na vročo
hišno steno in glavica mlade deklice, okrašena z rode¬
čimi in belimi trakovi in gumbi je omahnila na materino
ramo.

Mož pa je bedel. Stegnivši dolge noge v prašnih
opankah daleč od sebe, je najpoprej popušil svoj čibuk
ter pri tem preštel svoj denar. Na to posegel po torbi,
ki jo je imel obešeno na hrbtu, vzel iz nje sira in
kruha, izvlekel svoj handžar ter razrezal ž njim živež
na tri enake dele. Dva kosa je položil oprezno poleg
spavajoče matere na klop, svoj delež pa povžil počasi
v velikih grižljejih, držeč roke naslonjene ob kolena,
a pogled uprt v daljavo.

Ko je bil s svojim suhim kosilom gotov, je na-
buljil ustnice ter parkrat rahlo zažvižgal. Ko pa je
videl, da se mati in sestrica s tem ne daste motiti, je
segel zopet za pas ter izvlekel svojo piščalko. In kmalu
je zadonela iz nje otožna pesem o bolnem učencu:

„U petak se djače raz-bole-lo! — “

»Kajti kmalu bo minula ura tolažbe in nastopila
bo skušnjava," je čital redovnik Pavel.

136

Pri tem mu zadoni na ušesa glas piščalke, svira-
joče ono staro, znano mu pesem.

Hotel je poskočiti, zbežati ter poiskati izvir teh
nežnih glasov, vendar pa se je premagal ter čital dalje
s krepkim, izrazovitim glasom, da bi oglušil ono sviranje
tam zunaj. Tako je prečital odstavek za odstavkom in
njegov nemir je pri tem čimdalje bolj pojemal, da je
pri koncu berila že povsem nadvladal svoje občutke.

„Hudi duh ne spi, tudi telo še ni mrtvo; za to
se vedno pripravljaj za boj, ker ob desni in levi imaš
sovražnike, ki ne počivajo nikoli!“

Dvignil je svoje oči od knjige. Redovnik Markolin,
z molkom v naročju, z licem naslonjenim ob steno, je
dremal in piščalka pod oknom je molčala.

Redovnik Pavel vstane ter gre tiho, kolikor so
mu njegove lesene opanke dopuščale, ven, da bi po¬
gledal za sviralcem, kajti tudi on skozi zamreženo okno
ni mogel videti ničesar.

Ulica pred hišo je bila zakrivljena. Hiše so stale
v kotu; za moža visoko obzidje je delalo ograjo ob
cesti ter zapiralo razgled. Na kameniti klopi sta se
razkošatila škofova strežaja; poleg vina sta imela pred
seboj kopico kart in perišče drobiža; klobuke pa stasi
vsled pekočih solnčnih žarkov pomaknila na oči. Jeden
strežaj urno pokrije denar in karte s klobukom, konjski
hlapec pa zlije vino z jednim požirkom v grlo, ko
menih stopi preko praga k njima.

„Ali je vaju kateri sviral na piščalko ?“ vpraša,
na kar mu oba zanikata.

„Kdo je sedel pred vama na tej klopi ?■*

„Postopači,“ odgovori škofov strežaj zaničljivo;
konjar pa doda:

„Midva sva jih zapodila, gospod. Tu ni kraj po¬
čitka za takšne. -

„Tako pa zapodim jaz vaju z vajinimi kartami,“
reče menih jezno in njegove obrvi se mu močno naježijo

137

nad orlovim nosom, med tem ko jima z drugo roko po¬
kaže vratca na dvorišče. „Ali sta krščanska služabnika
tako častitljivega gospoda? Kdor revnemu in utruje¬
nemu odtegne počitek, on ne najde počitka v nebeškem
kraljestvu! Proč tjekaj k živalim in k prtljagi! Tudi
vidva sta dovolj počivala. 4 '

Služabnika zategneta obraze ter jo kreneta proti
dvorišču. Menih pa še obstane za trenotek pri kameniti
klopi ter opazuje sledove opank na belem cestnem
prahu.

Jedno uro pozneje — solnce se je že nagnilo k
zapadu — so zopet nastopili daljšo pot. Škof je bil
okrepčan in izpočit; njegova dobrota in milina podvo¬
jena in to pot so se jahalci spredaj bolje zabavali nego
poprej.

Cesta, ki je držala do Mijaljavice neprestano na¬
vkreber, je bila ob tej večerni uri manj oživljena nego
zjutraj, ko se je vršil somenj v Spletu. Le tu pa tam
je krevsal mimo kak kocast konj, obložen z ogromnimi
bremeni sena, da so se komaj ušesa in podkve videle
iz njih. Turkov, donašajočih vosek in smolo iz gozdov
od Livne pa niti ni bilo.

Karavana je že pustila Mijaljavico za seboj. Pred
njo na ozki in visoko kvišku štrleči skali je ležala
trdnjava Klisa. Madjarska posadka jih ni ovirala na
potovanju, torej so prijezdili tesno k obzidju nasipa, v
katerem je tičal tu pa tam kak kamen z rimskim na¬
pisom. Tu so vstavili svoje živali ter se ozirali po
okolici.

Škof je skrivoma opazoval mladega frančiškana.
Videl je, da sta se rudečica in bledica menjali na nje¬
govem obrazu, da je trdno sklepal skupaj roke in da
so mu oči polne vroče ljubezni zrle v dolino.

Pred njim je ležalo zopet modro, kipeče morje,
tako čisto ter obsevano od solnca! Ob njegovem glo-
boKem zalivu je ležal beli Splet s hlapom obdan. Tam

138

je bila Branisa ter za njo ostrog, čegar razvaline
gradov in vasij so se skrivale v zelenju oljk in vino¬
gradov. Od ondot so ga pozdravljali stolpi Trogirja in
brezna otoka Bua, na katerem se je videla bela točka.
To je bil Predniški samostan, leskeč se v solnčnih
žarkih.

Nakrat — ko so bili že naravnali živali na daljšo
pot — ujde menihu pogled navzdol na stezo, ki tesno
pod trdnjavo drži proti Saloni. Tu zapazi troje ljudij
stopiti iz sence obzidja, v kateri so počivali. Mož je
pomagal pohabljeni ženski na noge in dal ji berglo v
roke; dete v rudeči suknjiči pa je držalo v pobešeni
levici šopek uvenelih cvetic ter se utrujeno stiskalo
k skali.

To so bili oni postopači, katere sta bila škofova
služabnika zapodila. Le s težavo so se vlekli po prašni
cesti. Menihove oči se srečajo s škofovimi.

„Moj oče,“ reče glasno in urno, v svojem srčnem
ganutju pozabivši na naslov, „ta, ki potuje spodaj v
dolini, je moja mati! Ona je revica hroma ter gre peš,
jaz pa jezdarim. Dovolite mi razsesti žival, prosim
vas, moj oče!“

„Razsedi ter posadi njo na sedlo, moj sin; žival
je tvoja za danes/ 1  Po teh besedah stegne škof roko
proti njemu. „Pojdi z Bogom in na cesti v Splet, ali v
pristaji se zopet snidemo. Jaz takoj sedem na ladij o
in o polnoči odjadramo. Markolin odpotuje dalje v
Zader.“

Redovnik Pavel poljubi dominikanca urno za slovo,
zbode svojo žival z ostrogami ter odjezdi skokoma za
popotniki.

Ni čakal, da bi se ozrli predno jih dojde, marveč
prijel z roko robova svoje dolge kute ob kolenih, skočil
lahkonog raz sedla ter hitel za onimi, žival na uzdi za
seboj vodeč, po prašni cesti.

„Mati — mati — moja dobra mati!“

Splet (z morske obali).

139

140

Ona je padla skoro v nezavest od blaženega
strahu, ki jo je prevzel; on pa ji ni dal časa niti za
minuto k uporu ali pomisleku. Urno, kakor bi trenil,
vrže Stojanu uzdo ; sam pa dvigne s krepkimi, mladimi
rokami shujšano postavo od tal, stisne jo s strastno
nežnostjo k svojim prsim ter poljubuje uvenele ustnice,
nagubančeno čelo in sive lase, klicajoč jo s solznimi
očmi prijazno kakor otrok:

„0 majka! Moja majka!“ Zopet in zopet je po¬
novil te besede, vpirajoč svoje solzne oči v njene. Oh,
Duma Slavora bi v tem hipu ne bila menjala niti z
božjo materjo, ko jo je njeno „božje dete“ držalo tako
v svojem naročju.

Na to jo posadi oprezno na sedlo, Milico pa pred
njo ter potrka in boža mulo po vratu, češ, naj bi ko¬
rakala prav nežno in krotko pod lahkim bremenom. On
veselo stopa poleg nje, z levico si kuto kvišku držeč,
z desnico pa podpirajoč mater na sedlu. Stojan je
oprezno vodil žival po kameniti stezi in vsem so se
razvezali jeziki. Tako so korakali zadovoljno skupaj,
zapadajočemu solncu in svoji domačiji naproti.

„Nazaj! Obstojte; mi si hočemo še počiti," reče
škof svojim služabnikom. Ti pa so skrivoma šegetali
svoje živali s šibicami. Le preradi bi bili zdirjali za
frančiškanom in njegovim spremstvom ter jih zbadali.

Z višave, zapirajoče pot v sotesko, sta zrla škof
in njegov stričnik za spodaj stopajočim malim krdelom,
dokler njima, obsijano od solnčnih žarkov, ni zginilo
izpred oči j.

Škof pokima za preminulimi ter upre svoje široko
odprte oči v svetlo večerno zarjo, čez obrežje ostroga
in Trogirja.

„Večna ljubezen je zvezda vodnica na svetu," reče
jednostavno kakor v sanjah, na to pa se urno obrne
k svojemu stričniku, prijazno se smehljajoč. „Kaj me
tako gledaš, kakor bi dvomil o moji zdravi pameti, ti

141

Tomaž nevernik ?“ vpraša šaljivo, ko sta zopet pognala
mule brez bojazni, da bi frančiškana z njegovimi motila,
ali prekosila. „Ali si še otrok, ali kak ljubosumnih, da
hočeš odreči duhovskemu stanu celd pozemeljske pra¬
vice, ki so Bogu tako svete, kakor njegovi zakramenti :
sinovske in bratovske pravice ?“

Zali dominikanec zarudi v obraz. „Ali smem go¬
voriti naravnost?" vpraša.

„ Seveda, moj sin, seveda!“

Redovnik Markolin se za trenotek zamisli.

„Vi stojite že na varni višini, stric," reče. „Vi
ste našli svojega Boga ter postavili mu tempelj v sebi.
Radi tega smete sedaj nuditi svoje roke človeštvu ter
mu s tem, kar imate, deliti dobrote. Mi pa, začetniki
in mladi stavbarji, moramo Boga še le iskati, moramo
prikladati kamen h kamenu za tempelj našega srca.
Radi tega mislim v dostojni ponižnosti, stric, da mo¬
ramo obračati svoje misli le na ta posel, da ne smemo
poznati drugih zvez, kakor le ono med našo dušo in
nebom. Jaz sem prejel milost, da me pozemeljsko več
ne mika. Svojega brata pa poznam dalje, nego vi ter
vem, kako je stokal pod bremenom svoje stavbe. On je
zemljan ter se bo moral odtrgati od zemlje, da bo
mogel nastopiti nebeško dedščino."

,,Mladenič uči starca modrosti in starec mu je
hvaležen za to," odvrne prijazno škof, ki še nikakor
ni bil starcu podoben v svojih najboljših letih. ,,Jaz
sem tega mnenja, moj sin, da takšna ura prave in čiste
ljubezni, kakoršno moremo pripraviti svojim bratom, ne
škoduje. Nasprotno, jaz verujem v njeno okrepčujočo
moč, ki težka bremena olajšuje. Ti nisi — Bogu bodi
potoženo — poznal svoje matere, kakoršno sem imel in
poznal jaz. To ti naj pojasni vse, kar se ti zdi v mojem
ravnanju nerazumljivo. Torej znaj: prava ljubezen,
združena s hvaležnostjo in bogaboječnostjo, je nepre¬
cenljiv dragoceni biser, na zemlji, kakor v nebesih!"

142

„Ne zamerite mi, da sem si drznil vam ugovar¬
jati/ odgovori redovnik Markolin. „Gotovo je prav
storjeno to, kar delate vi.“ V globočini svojega srca
pa se s tem ni povsem strinjal. Odrasel pod stričevimi
očmi, je izvedel iz lastne skušnje ter iz ust drugih, da
je njegov prisvojilni oče rad delil darove svoje ljubezni,
kjerkoli je zasledil potrebo ter da ni niti vprašal, ali
mar dar ni prevelik za obdarovanca.

„Ne, nočeva jezdariti mimo njih, pojdiva rajše
peš,“ reče škof za pol ure pozneje, ko sta polagoma
dospela v dolino ter zagledala krčmo ob cesti in pod
podstrešjem meniha, sedečega med svojimi, poleg svoje
matere, med tem ko so sestrica in par približavših se
prijateljev stali spoštljivo oddaljeni ter se je mula brez
uzde pasla sama na trati.

Služabnika sta mrmrala, da sta morala kreniti raz
široke ceste na stezo čez travnik. Škof ju je pustil
odjezditi naprej ter je rajše ostal poslednji. S tiho
radostjo je opazoval sliko pod krčmino streho, katere
začetnik je bil in ko ga redovnik Pavel z bistrim po¬
gledom vendar le zagledal ter celd vstal z lesene klopi,
mu je odločno pomignil: „Ostani še! Ostani!“

Obotavljaje se sede menih znovič na svoj sedež
in njegova roka je z molkom vred kmalu zopet po¬
čivala v materini roki.

Redovnik Markolin, komaj dospevši v Splet, je
odpotoval z nekim ondotnim brodarjem čez Almiso in
Makarsko v Zader, redovnik Pavel pa je dospel na
škofovo ladijo, katera je bila že izpotegnila sidra,
še le nekoliko minut pred polnočjo. Korakal je elastično
in prosto, noseč glavo po koncu. Oči so se mu leske¬
tale od veselja in njegove napete poteze v kotu ustnic
so zibnile. Škof ga je pričakoval na krovu ter si dal
poročati o vsem.

Mnogo kaj seveda prišlec ni znal povedati, toda
to, kar je povedal, je najavljalo srečo in hvaležnost.

143

»Kakor bi se bil napil kaj svežega," misli si škof
sam pri sebi, predno je zahteval od redovnika poročila
zastran večerje in mule.

Vse je bilo v redu. Menih je povžil v krogu svojih
dragih nekoliko smokev in kozjega sira ter pil vodo iz
novega vodnjaka. Vina se ni dotaknil. Mulo odžene
bratov prijatelj že jutri v Sinj nazaj. On sam je ko¬
rakal peš in kako krasno je bilo to potovanje!

Na to se je umaknil škof zamišljen nazaj v kajuto.
Pavel je ostal sam na krovu. Vso noč je presedel tam
na kupu vrvi ter ogledoval skrivnosti polni svet, pa
vshajajoče in zapadajoče zvezde. Čez ostrog sem so mu
one lesketale najsvetleje. Spominjal se je svoje prve
vožnje v Hvar. Neko mehko, brezbolestno hrepenenje
je prevzelo njegovo srce ter ga zopet vezalo na to
zemljo. Škofova ljubezniva roka je v menihu sprebudila
■človeka iz globokega spanja.

XVII.

Bil je kakor menih v Sračjem potoku, o katerem
pripoveduje legenda. Čas mu je stal mirno, kajti tok
unanjega sveta je šumel mimo rajskega otoka ob Adriji,
ne da bi bil le j eden val ali valček plusknil na obrežje.
Kot stražnik je stal na strani tega zaliva svalkast
greben, štrleč iz vode, od pičlega gorovja obdan. Po¬
slednji njegovi razrastki so bili spletski otoki.

Tedaj pa tedaj, kadar je redovnik Pavel delal z
novincem Gregorjem na vrtu, kar ga je posebno veselilo
ter odprl lino v zidu, da je hladni mornik mogel pihati
skozi, je videl jadrati spodaj mimo po morju ribiške
čolne z jadri, ali pa je ondi, kjer se je morje zlivalo
z nebom, bila opaziti kaka večja ladija. Za samostanom
je štrlela kvišku skalnata gora, v katere razpokah so

144 —

rastle stare karobe poleg oljk in orjaških prišcev
(evforbij). Na vznožju gore se je vil križev pot s
svojimi preperelimi kapelicami tjekaj proti mestu.

Redovnik Pavel je tudi leta in leta hodil pod
križem. Duh je rasel v njem ter se otresal dedščine
orijenta: tope vdanosti v slepo usodo. Po kratkem bi¬
vanju ondi je zopet zapustil samostan, hoteč dovršiti
svoje bogoslovske in modroslovske študije. In ko se je
potem vrnil nazaj, da hi tu sprovel bogomiselno in za¬
tajevanja polno življenje, upiralo se je zopet njegovo
meso temu, kar si je pobožni duh s krepko voljo po¬
stavil za nalogo. To ga je neizrekljivo mučilo, kajti
njegovo močno čuvstvo samostojnosti ni več zaspalo v
njem, ko jo je škofova blaga roka vzdramila iz na¬
videzne smrti. Vsak žar lune, pokukaj oč skozi zaveso,
vsak črv, glodajoč v opažu, je dramil to čuvstvo znovič
v njegovi duši, da se je z otožnim pogledom oziral
naokrog.

Prestal je tudi mnogo in hudih borb. Čuval je in
jokal, postil se in molil, bičal svoje telo ter čital po¬
božne knjige, a vse to z vročo vnemo, prevladajočo
njegovo naravo. K izpovedi je zahajal večkrat, nego
njegovi samostanski bratje, ki so bili bolj tope nravi
kakor on.

„Ti si bogato oblagodarjen s spoznanjem svoje
človeške slabosti, moj sin,“ rekel mu je redovnik Ata-
nazij, njegov prednik, nekega večera; „čemu torej od¬
ganjaš od sebe oblake kadila, katere tvoj Gospod in
Bog spušča na-te, hoteč ž njimi popolnoma zagrniti
tvojo dušo?“

Tako je tudi bilo. Večkrat si je mislil, da navali
oblakov, hlapovje neprestanih vaj pobožnosti morajo
ga zadušiti. Temu se je hrabro zoperstavljal. Ne samo
zlodju z razprostrtimi kremplji je klical naproti: „Apage,
poberi se!“ marveč tudi svojemu bratu in sestri, ako
sta se vstopila med njega in njegove svetnike, kakor

145

tudi glasu svoje matere, ki je s slabim, tresočim se
glasom, jadikovala med molitvijo: „Pavlek, moj otrok,
moja zlata dušica!"

Celd dobri prijatelj s škofovim križem na prsih
in z blagoslovljenim prstanom na lokah, je z začudenjem
opazil, kako se mu je njegov varovanec čimdalje bolj
odtujeval, ker svoje tope, srčne bolesti nadvladati ni
mogel,

Pogostoma je hodil škof v večernem hladu doli v
samostan, da ondi pobeseduje nekoliko s svojim „vzgledom
finega duha“, z prednikom, na samostanskem dvorišču
pod orjaško, široko razraslo cipreso, razpenjajočo svoje
veje čez kamenito klop. Tu so se menihi shajali k
obedu v vročih dnevih, ko je bilo v obednici v pritličju
prevroče. Tu so tudi poslušali v pičlih prostih urah
godbo prednika na dragi, z Dunaja došli fisharmoniki,
katero je škof iz prijaznosti omislil za samostan. Stala
je zgoraj v prvem nadstropju v prijetni sobani, kjer
se je tudi vršilo shodišče.

Tikoma poleg dvorišča s košatimi drevesi in
globokim vodnjakom, se je nahajal vrt, mičen raj na
samoti. Ob času škofovega obiska je redovnik Pavel
navadno zbežal tjekaj z grabljami in vezilom. Kako je
tu rastlinstvo bujno poganjalo in prijetno duhtelo iznad
rudasto rujave prsti, katero so marljive roke razgrnile
čez skale ! Kakšne so rastle tu lilije in klinčki, grozdje
in dinje! Kako vrlo so plenjala mlada datlova drevesa,
kako so se pripogibale veje pod težo pomaranč in
breskev, kako žarela rajska jabolka na tleh pod ze¬
lenjem ! — Sadje za bolnike, cvetlice pa za cerkev.

K poslednji so hodili menihi čez prekrižano ho-
dišče, katero so rumene vrtnice posipale s cvetjem.
Bila je to kaj mična, lepo pobarvana cerkvica, z zlato
rumeno kupijo nad mramornatimi oltarji. Jezični zmaji,
s škripajočimi zobmi, so dižali svetilke; vrhu dne, v
kateri je gorela večna luč, je visel zvonček, vabeč k

to

146

molitvi. Tabernakelj pa se je nahajal med zrkali in
svežimi cveticami. Poslednjih, vsajenih v lonce, ni
manjkalo tudi pred sv. Antonom, držečim svoj obraz
sklonjen nad detetcem Jezusom, katerega je imel na
rokah. Okrogle, napete oči imele bi kazati zamaknenost.
Črno pobarvana je bila klop za pevce pred oltarjem,
kakor tudi prižnica, spovednica ter nagrobne plošče v
cerkvenem tlaku.

Redovnik Pavel je stal v prvih mesecih po svoji
konečni vrnitvi v samostan neštevilnokrat pred jednem
od teh kamnov. Skoro petsto let je že ležal tukaj in
na njem, nad grobom, je bil vrezan napis :

,,Semper fragilitatis humanae memor visi. — Živel
sem, človeških slabostij se neprestano spominjajoč. 1 '

Oh! čemu so se mu te besede tako živo vtisnile
v spomin? 'Čemu je čutil zmerom znovič in znovič, da
mladeniška moč čimdalje bolj narašča v njem, da pre-
šinja njegovo telo z ognjenimi toki ter jo spodbada k
činom, katerih ni smel izvršiti?

„Ribičev sin si; ali hočeš odveslati z redovnikom
Gregorjem na morje, na ribji lov? 11

To vprašanje mu je zastavil nekega dne redovnik
Atanazij, zapazivši njegovo borbo s preobilnimi močmi.
Redovnik Pavel pa je zanikal to vprašanje ter ni za¬
sedel samostanskega čolna. Le na ribji lov ne! Morje
je bilo ona Sirena, čije vabljenju skoro ni moči
zoperstati.

V daljših dveh letih se ti je zdelo, da je redovnik
Pavel, katerega je prednik imenoval „borilca“, dosegel
večji mir. Bog mu je podelil znamenje in čudež pre-
rojenja v svetem Duhu, kakor se je izrazil v svojem
zapisku, kar bi imelo služiti v prid njegovim rojakom.

K sreči se mu je poleg molitve množilo tudi delo.
Bil je strog služabnik svojega reda, močno molčeč, med
samostanskimi brati le malo priljubljen; vsekako pa
je predniku zeld prirasel k srcu. Zlasti si je prizadeval

147

za dušni blagor revežev in bolnikov in to njegovo pre¬
veliko sočutje mu je vezalo jezik. To je izviralo iz
tega, ker je njegova duša sama močno potrebovala
tolažbe. Drugače pa na prižnici. Tam je plaval sv. Duh
nizko nad njim ter mu narekoval to. kar je hotel po¬
vedati. Tu so mu ležali pogreški in grehi, pokora in
sredstva k izveličanju jasno pred očmi; njegova člo¬
veška pomanjkljivost je zginila in služabnik božji je
govoril vneto zbranim poslušalcem. Ne le verniki, marveč
celo on sam je bil prevzet po lastnih besedah in vendar,
ko je stopil raz prižnice na trda tla vsakdanjosti, zginili
so tudi oni svetli momenti, kakor zibne solnce v temni
dolini onim, ki komaj na gorah vidijo njega svetle
žarke. Tu je bil zopet tuhtalec, pred katerim je zevala
lastna nepopolnost kot nekako temno brezno. Ljudstvo
je vrelo k njegovim pridigam, ki so delovale med njim
kakor droži v testu, pripravljenem za kruh.

Škofa je videl čimdalje bolj poredkoma. Zrnirom
bolj in bolj je uporabljal svoje proste ure za uk zgoraj
v svoji samotni celici in njegovi koraki izven samo¬
stana niso bili nikdar naravnani na obrežje, koder so
se posvetni ljudje sprehajali ter oboževanemu cerkve¬
nemu knezu poljubovali mehko roko, marveč v notranj¬
ščino otoka čez tihotne doline in kamenite gorske stezice,
ako ni zašel k raztrošenim revnim kočam po gorovju.

Vendar so ga navzlic temu mične Kvarke dobro
poznale ter ga v razliko od njegovih bratov imenovale
»lepega meniha 11 .

Tudi njegova unanjost se je očividno spremenila.
Daši mu je bilo komaj šestindvajset let, vendar si mu
jih prisodil na prvi pogled celih trideset. Zdel se ti je,
kakor vlit iz železa. Bil je orjak po telesu, kakor
njegov oče, z ozkim hrbtom in širokimi prsi, s slokimi
bedri ter z dolgim, krepkim vratom. Meniška kuta
se mu je prilegala kakor Rimljanom toga; korakal
je, kakor bi imel obuvalo glediških igralcev na nogah

10*

148

in njegov obraz je dobil nekak apostolski izraz. Da.,
marsikdo je celd trdil, da nosi glavo kakega učenjaka
na svojem vratu. Toda to je bilo povsem napačno.
Nikjer se ni dobila taka slika, ki bi bila dobro pred¬
stavljala našega redovnika z napetim čelom ter s skupaj
zraščenimi obrvi nad orlovim nosom.

Tako je od onega poletnega dne, ko je dospel v
škofovem spremstvu v hvarski samostan, preteklo že
nad šest let, ne da bi mu bilo kedaj prišlo v misel
poslužiti se pravice ter kot prisiljenec ovreči svojo
samostansko obljubo. Ta pravica je pripadala za čas
petih let onim, ki so postali ,,žrtva zaobljube Bogu v
otročjih letih“, kakor on ter si svojega duhovskega po¬
klica niso sami izbrali. V onem času so bile take
zaobljube na obrežju jadranskega morja kaj goste. Vrhu
tega pa ta pravica redovniku Pavlu ni bila znana.

Tudi od svojih najbližjih ni imel že dlje časa ni-
kakih novic. Celo trogirski župnik je po dveh kratkih
pismih otožne vsebine umolknil. Njegovo levo oko je
jelo temneti — radi česar je dobil pomočnika ter
opravljal službo božjo samo ob času posebnih slavnostij.
Dume Slavore ter njenih otrok ni nikjer videl, ker mu
je potovanje bilo pretežavno. Njegov ljubi sin Pavel
naj ima zmerom Boga pred očmi in v svojem srcu ter
naj se oklene z mladeniško ljubeznijo presvete matere
in njenega pohvaljenega Jezuščeka. Na to je sledilo v
pismu še par vrstic o Milici, ki je tako rada govorila
o plesu in igrači, kateri mati ničesar ne odreče ter o
tem: ali mar sme izdelati za častivrednega brata robec
za kelih? Redovnik Pavel je seveda, v to privolil,,
toda odgovora na svoje pismo ni prejel, obljubljenega
robca pa tudi ne.

Polagoma — neopaženo so se izgubljale postave
domačih v megli in domači glasovi niso več motili po¬
božnega redovnika v njegovih molitvah.

149

XVIII.

Bilo je meseca marca, osem dnij pred postom,
popoludne med večernicami in shodiščem menihov.
Solnčni žarki so spremenili srebrno-sivi Hvar, viseč na
rebru ter ovenčan s tremi razpadajočimi se trdnjavami,
v zlato mestece z demantovimi okni. Ob enem so ob¬
sevali na zapadu se razprostirajoče gorovje, prešinjali
temne globeli Karoba ter prodirali od visoko kvišku
štrlečih cvetečih agav, k vršičkom palm, čez hišne
strehe. Na to so pokukali skozi prozračen obok zvonika,
pobarvali divje levkoje z rodečimi prami ter poljubili
poleg stoječo palačo s kamenitimi levi na pročelju,
čije okna so bila zagrnena z zavesami. Nekdaj je tu
stanoval Grk Samachis, ki pa se je že zdavnaj vrnil
nazaj na svoj domač otok, egejsko Siro. Sedaj prebiva
v njej škof, ki pa se je mudil na svojem predpisanem
potovanju v Rimu, kamor je bil odposlal pred nekoliko
leti k papežu namestnika. Pripovedovali so, da se vrne
še le po Veliki noči ter prepusti birmovanje škofu
namestniku.

Ribiči, sedeči v čolnih, so zvili jadra in radi
medlega vetra vzeli v roke drogove ter veslarili tako
proti samostanskemu zalivu. Tam v senci visoke skale
so se vsedli na svoje mreže ter poslušali, kajti častit¬
ljivi prednik je sviral prelepo.

Redovnik Atanazij je sedel zgoraj pred svojo fis-
harmoniko ter se uril v petju jedne od črnih maš iz
Skarlatinove šole. Napev mu je prinesel nek romar iz
svetega mesta Rima

Kako zanimiv je bil „Introitus“, kako poseben
„Dies irae!“ Z „Rex tremendae 11  pričenši, je sledila
vrsta kričečih disonanc (nesoglasij), ki so se še le v
drugem delu spremenile v blažejše glasove. V predniku
je kar gorelo koprnenje: seznaniti s tem delom svoje
dobro izvežbane, dasiravno ne mnogoštevilne cerkvene

150

pevce. Med tem si je dal opraviti še s vhodom ter
povzel semtertje z zamolklim glasom med svitanjem :
„Requiem aeternam dona eis' — daj jim Bog večni mir.

Menihi, ne izvzemši redovnika Pavla, so odšli.
Jeden od novincev je gnetel testo v kuhinji, drugi, uren
dečko z sokolovim očmi in z mulatovim licem, je za¬
jemal iz vodnjaka vodo ter jo nosil previdno, da se mu
ni razlila kaka kapljica, na vrt.

Redovnik Pavel je kopal na vrtu. Prirejal je dolgo
gredo z lavorjem ograjeno po sinjskem vzgledu. Sadike

50 ležale poleg njega na neki plahti iz ličja. Prizadeval

51 je urno končati delo ; takoj po zornicah o polnoči
imel bi odriniti na devetdnevno potovanje od jednega
konca otoka do dragega. Redovnik Gregor, novinec s
srninimi očmi, ga namerava spremljati. On bo sprejemal
darove: denar in hrano, katerih on, duhovnik, ne sme
jemati.

Pri delu je odprl nekoliko kuto na prsih, zrahljal
nekoliko vrv okolo pasu ter si zavihal dolge rokave.
Na zagorelem obrazu, obraščenem z gostimi, črnimi
brkami, stal mu je pdt v debelih kapljah. Časih je med
delom nekoliko prenehal, težko dihal ter se prijemal
za prsi. Na to se je zopet zganil ter zrl s pogledom,
ki nič posvetnega ni videl, v daljavo. V duhu je rešetal
to, kar je hotel na tem prvem daljšem misijonu ljudem
povedati in doseči, da je bil od tega premišljevanja ves
razburjen. Vrhu tega si je naložil strogi post, s katerim
je zamoril občutke svojega krepkega telesa ter z nočno
tmino zakril domače slike in spomine. Radi tega je
imenoval redovnik Pavel velikonočni čas, čas izkušnje
ter nameraval o tem tudi pridigovati.

„Lepi menih" je postal kaj izobražen in pobožen
mož. toda to, kar sta njegova morlaška roditelja izredila
v njem, je tičalo nepokončljivo v temni gubi njegovega
bitja. To je bil ostanek prazne vere. Kar mraz mu je
zagomazel po kosteh, kot nekak zli predpomen, ko je

151

redovnik Atanazij nakrat zasviral na lisharmoniki na
vso sapo ono pesem o sodnjem dnevu od Tomaža Čelana,
frančiškana, živečega pred petsto leti.

Da, daleč je odmevalo po kopnem in čez morje:

»Dan jokanja bo in straha,
Ko bo grešnik vstal iz praha
Sla na sodbo duša plaha.

Ti, o Bog, usmiljen bodi,
Milo ga, o Jezus, sodi!
Duše v večni pokoj, vodi.«

,,Kdo ve, kako blizo je že oni dan, kdo ve?“

Redovnik Pavel zasadi lopato globoko v zemljo,
sklene roke nad toporiščem ter zre, ne dvignivši grude,
osupneno na slabotno rastlino, ki jo je vsadil.

,,Kaj delam? Čemu se trudim? Kaj je ves naš
trud? Krparija, ki se razpade v prali pred sodnjim
stolom božjim !“

»Judicandus bomo reus!
Judicandus homo reus!<

je ponovil mogočen glas, junaški prednji glas (tenor)
za kateri bi bila dunajska opera smela revni samostan
zavidati, a to enkrat, dvakrat, trikrat s tako silo, da
je prevpil celo glasove fisharmonike: ,,Judicandus
homo reus 1“

Redovnik Pavel obriše si z roko pot raz čela,
dvigne s krepko roko prst z lopato ter zasadi poslednji
Javorjev grmič v vrsto. Roke so se mu tresle, ko je
privezoval stebelce in nekaki bolestni občutki mu stis¬
nejo srce. Zakrivši si z levico oči, je poslušal konec
pesmi r Dies irae“, ki je donela kot nekaka tihotna
prošnja:

»Pie Jesu, Jesu Domine,

Dona eis requiem!«

Besedica „amen“ se je komaj še slišala. Na to je
sledila še vrsta pretrganih mehkih glasov, kot nekako
bolestno tihotno vprašanje.

152

Redovnik Pavel dvigne čelo iz roke ter pogleda
z očmi proti modremu nebu, ki se je nekaki zali ob¬
ljubi enako razpenjalo čez zemljo. Roke se mu zopet
sklenejo čez lopatino toporišče.

»Milost! Blažen on, ki jo ima ter je iste vreden."
si je mislil. »Ali bo prizaneseno grešnikom — vsem?"

To ni bilo več vprašanje, izvirajoče iz obupa ali
nagona. „Odpuščeno vsem — tako, kakor mati odpusti
otroku'?,, je mislil dalje. Nakrat se mu oživi v duši nek
spomin. Spomnč-se, kako je kot razbrzdan dečak visel
svoji okrevajoči materi na vratu ter jo poljuboval;
čutil je njene mrzle, medle roke, s katerimi ga je za
njegove umazane držala ter zaslišal svoj lasten glas:
»Vas ljubim čez vse najbolj — vas! Boga ne morem
videti — Boga nimam — vas pa imam, mati!“

Sedaj se je list prevrnil; on objema ter vidi Boga,
za to pa nima matere več.

On vrže rovnico na stran, nasloni glavo na blizo
stoječo citronino drevo, izvleče molek izza pasu ter
jame gibati ustnice k molitvi. Pa to je bila le ustmena
molitev, za katero srce ni nič vedelo. V prsih ga je
tiščalo nekaj kakor kamen in srce je ostalo nemo. Ti¬
šine ni dramil noben glas, samo morski valovi, butajoči
ob vrtni zid, so prijetno šumeli in neutrujene čebele po
drevju v enomer brenčale!

Nakrat se oglasi prednikov glas pred odprtimi
vratmi obednice:

»Pavlek, moj sin, kje si?"

»Tukaj, moj oče! Takoj pridem."

Otrese se tesnobe, ki ga je mučila, odnese vrtno
orodje na svoje mesto v kolibo ter prepusti novincu
Gregoriju polivanje mladih sadik.

Na dvorišču pred cipreso je stal prednik ter ga
pričakoval. Dotični se ni odlikoval z ničemur, nego samo
s svojim tenorjem. Bil je dobro rejen gospod nizke
rasti, s plešo na glavi. Vendar njegov obraz, čegar

153

poteze je mati narava zeld nežno upodobila, je nazna-
čeval dobro negovano notranjost.

„To je bila vznesena godba, moj sin, ki premore
mlačne duše vzdramiti ter mrtve oživiti,“ je dejal ter
se stegnil visoko kvišku, da je položil svojo očetovsko
roko na Pavlekovo ramo. ,,Hotel sem ti dati s tem
nekak izvleček, nekak okrepčevalni pogum za tvoje po¬
tovanje. Potreboval ga  bodeš, kajti poslednje naredbe
našega svetega očeta niso našle, kakor bi se spodobilo,
blagoten sprejem. Vrvenje in nasprotovanje vstašev
tam gori v cerkveni državi se razširja potresu enako
celo preko Adrije k nam. Vendar: čemu naj bi ljudje
tukaj mrmrali? Ali je mar pri nas besnela kolera, ali
razgrajala lakota? Boga naj zahvalijo Dalmatinci ter
radi in prostovoljno naj prinašajo male darove za sveto
cerkev božjo in njene služabnike. Vojaške čete našega
cesarja so pozvali v njeno varstvo ; blagor jim .' Ničesar
potrebnejšega ni, nego zabičevati ljudem mir, moj sin
ter trpinčenje telesa, da se bodo ložje spominjali tega,
kar morajo njihovi bratje z apostolskim pastirjem vred
prenašati v Rimu ! Pridi ter ostani tu pri meni v senci,
do časa zbirališča, moj dragi. Tukaj naju ničesar ne
moti. Ali si dobro pripravljen za svoje misijonsko po¬
tovanje s postnimi pridigami? Povej mi to.“

Vsedeta se na kamenito klop pod cipreso. Redovnik
Pavel pripogne vejico z drevesa ter jo drži nekaj časa
z rujavimi prsti, odlašajoč z odgovorom.

„Bil sem dobro pripravljen, častitljivi oče,“ reče
naposled rahlo ter poskuša se nasmijati, da odvzame
svojemu priznanju bridko resnico; „bil sem v resnici.'
Toda vaš „Rex tremendae“ in „Lacrymosa“, katero ste
peli, sta me povsem razorožila ter mi povzročila nove
skušnjave. Bojim se, da —“

„Prijatelj, čuj resno besedo,“ seže mu prednik v
besedo, porine očale kvišku na čelo ter položi tovarišu
obe roki na ramo. „Nisva sicer v spovednici, toda sama

154

sva z Bogom. Radi tega hočem govoriti s teboj, kakor
bi klečal pred spovednico. Daj mi roko, moj sin ; ne,
desnico ter zri mi v oči. Glej, kot vrl kristijan in sla¬
boten človek svojih skušnjav ne boš nikdar prost. A
kaj pa so one? Lajajoči psi! ,Apage, apage !“ zakličeš
njim ter še kamen vržeš va-nje. Časih jih zadeneš,
včasih ne. Prav, ako zbeže, toda čez kratek čas so
zopet tukaj ter znovič še močneje lajajo, ker se tvojega
kamna ne boje več. Nekega dne pa te vtegnejo vendar-le
napasti in raztrgati! Kajti motiš se, moj sin! Tvoje
skušnjave prav za prav niso ščeneta, marveč deroči
volkovi. Ako te kateri od njih zopet napade, oboroži
se s pogumom. Plani čezenj ter mu porini nož v gol¬
tanec. Umori to, kar ti nagaja, radi tega, ker je to
Bogu zoprno! Ti orjak, po telesu svetemu Krištofu
enak, da bi ti obupoval? Bodi kakor on; pusti, da ti
valovi skušnjav dosegajo samo do pasu, ob enem pa drži
krepko nežno breme, svojega Izveličarja ter se na
svojem pregazu oziraj neprestano nanj v večnem
blaženstvu."

,.Hvala, moj oče!“ Na to oba vstaneta, kajti že
je zaklenkal zvon k molitvi. „0 tem hočem uprav jutri
v Bogomolju pridgati."

,,Pridgaj o tem rajše zadnji dan svojega poto¬
vanja podpihovalcem v Vrisnici," odvrne prednik ter
mu potoma porine roko pod pazduho, česar pa se sprem¬
ljevalec spoštljivo brani.

„Vrisničarjem hočem razložiti neki čudež. Oni so
navzlic svojemu uporstvu le majhine postave. Krištofa
nobenega ni med njimi."

„Kako bogat izvir čudežev je življenje našega
serafinskega očeta Frančiška, 11  omeni prednik; toda
tudi v tem se redovnik Pavel ne strinja ž njim.

,,Ne, ne, čudež iz življenja sedanjega časa. 11

155

„Nu, in tvoja bojna oprava ?“ vpraša prednik pri
vratih nežno se nasmehni vsi ter vzame svoj brevir iz
Gregorjevih rok.

„Že jo nosim zopet, moj oče in vrhu tega sem še
opasan z mečem zoper volka. -1

„Deo gratias, mi fili! Deo gratias!“

Prednik si zopet naravna očale ter gre spredaj v
cerkev.

XIX.

V Vrisnici ga niso hoteli videti. Nalik cestnim
roparjem so prežali nanj na poti z orožjem v rokah,
ko je iz cvetoče verbanjske doline čez ozki gorski
greben dohajal k njim. Streljali so pred njim in za
njim iz svojih samokresov, ne da bi ga umorili, marveč,
da bi ga prepodili. In vendar: ako bi ne bilo pri njem
navdušenih spremljevalcev iz Gjelze in Verboske, iz
Dola in Verbanja, pa bi živ ne bil dospel v Vrisniško
cerkev!

Vrisniški župnik, bolehav mož z ozkimi prsi ga
je sprejel v svoji oguljeni suknji — povsem ravnodušno.
Zaman si je prizadeval brzdati trkave kozle svoje črede.
Od časa, ko je vest o rimskem uporu in nemirih do¬
spela semkaj ter našla tukaj krepak odmev, stal je
župnik tu brez moči ter pustil jih razgrajati, boječ se.
da z ovadbo gosposki stvari ne bi še bolj shujšal. Mi¬
sijonar naj gleda, da se kmalu z lepa odtegne, dasi-
ravno je izgledal kakor da se ne boji ničesar.

Nenavadno malomarnost za božjo čast je najav¬
ljala tudi mala cerkvica, iz golih skal neokusno po¬
zidana. Na oltarju, v spovednici in na svečnikih je bilo
vse polno prahu. Nikjer ni bilo videti kake cvetice,
dasiravno je bila cvetoča pomlad. Podobe na steni so
bile zanemarjeve, šipe razbite in okvirji razpokani.

156

Cerkveno orodje in mašna oprava bilo je temno, žoltavo
in preperelo. Sploh je bila to najbolj zapuščena izmed
vseh cerkvic, v katerih je redovnik Pavel kedaj pridgal.

Radi tega se je v njem kmalu vzbudila želja:
pomagati tukaj, kjer se kaže pomoč tako potrebna. Ni
se zmenil za mrmranje in poluglasno žuganje, katero
je začutil pod nogami, ko je stopil na prižnico, ki pa
je bila zanj nekoliko prenizka.

Predmet za pridigo, s katero je hotel te puntarje,
katerim je bila cerkev le nekaka prisilna naprava, pre¬
magati: legendo svoje mladosti, čudež svojega spre-
obrnenja, je odložil za to pot. Nepripravljen je govoril
zbrani množici, ki ga je mirno poslušala pretresujočo
postno pridigo o smrtnih grehih. A med tem, ko je
tako naprej pripognen napovedoval zlobnežem z gro-
mečim glasom božjo kazen, se je pripetilo nekaj zna¬
menitega. Med onimi tam spodaj, ki so se cerkvenim
napravavam upirali, je zapazil nekega kljubujočega
dečka: samega sebe v davni podobi. Le za trenutek je
videl prikazen, na to pa je brez sledu zginila; toda
zdelo se mu je, da se je prikazen desetkratno pomnožila
ter se spojila z udi uporne občine, od katerih vsak je
čutil in trpel, kakor je on nekdaj čutil in trpel. Na
mah je razumil njih krivdo in bridkost in v srcu se
mu je vzbudilo sočutje do njih.

Toplo sočutje izraženo proti koncu njegove pri¬
dige, ki jim je spoznanje in pokoro olajšalo, je ganilo
trdovratne in razdražene vstaše. Jeli so se drenjati k
spovednici ter zahtevali jednoglasno sveto obhajilo in
mrtvaško mašo za svoje pokojnike.

Že se je stemnilo in divji rožmarin, pokrivajoč
pašnike naokrog, je razširjal v izobilju svojo vonjavo
okrog cerkvice na griču.

Notri so gorele redke lojeve sveče z debelimi vozli
v stenju. Skoro vse so tičale krivo z zarujavelih železnih
svečnikih. Mesec je pošiljal svojo srebrno svetlobo

157

skozi ozka okna ter se igral s plavkastimi oblaki od
kadila. Pred neozalšanem oltarjem so klečali Vrisni-
čanje v vrsti drug za drugim. Le malokateri je imel
molitveno knjigo in še tem, ki so jih imeli, so bili listi
skupaj zlepljeni. Z radovoljnim srcem, dasiravno zoper
svojo navado, so sprejeli stari in mladi posvečeno ho¬
stijo iz rok meniha, oblečenega v žoltavo in za njegovo
postavo dokaj prekratko mašno obleko, ki ni pokrivala
njegove kute.

Prevzet od svetosti te ure in neminljivega plačila
za svoj trud, čutil se je tako utrujenega, da ni spoznal
zagorelega mornarja v novem rudečem oprsniku, kle¬
čečega med Vrisničani in drugimi verniki. Še le opoldne
je dospel semkaj od Svete Nedelje. Včeraj teden se je
po dolgoletnem brodarenju okrog zemlje vrnil domu in
danes se je prišel svojemu varuhu in voditelju zahvalit.
Od nekega znanca je izvedel frančiškanovo ime, katero
se je povsod izgovarjalo s spoštovanjem.

Ko je sedaj stal pred njim, spoznal je v njem
takoj svojega pravega pobratima navzlic veliki pro-
meni, ki se je izvršila od onega dne, ko sta jo v na¬
vzočnosti mrtvega orla sklenila; na kar ju je usoda
razdružila. Sedaj je dospel naravnost iz ostroga. Pet
dnij, najbolestnejših v življenju, je prebil v krčmi ob
cesti med Salono in Spletom in jutri je bil namenjen
od Svete Nedelje potovati v mesto ter tu pri samo¬
stanskih vratih povprašati po svojem davnem prijatelju.

„0 ko bi mu bil že povedal, kar mora vedeti," si
je mislil, ko mu je menih položil posvečeno hostijo na
jezik.

Nalašč ni dvignil trepalnic od svojih rujavih,
bistrih očij, marveč je stopil po prejemu najsvetejšega
zakramenta skromno nazaj na svoje mesto, da napravi
prostor drugim. Tu je mirno čakal, dokler duhovnik ni
zaklical „Requiescat in pace“ ter bila slavnost končana.

158

Polagoma se je praznila hiša božja in ko je razun
mornarja Miloša Ublina poslednji človek šel iz cerkve,
je ta videl klečati frančiškana še pred podobo križa¬
nega pod večno lučjo, molečega dolgo molitev.

Miloš Ublina se splazi v svojih mehkih opankah
mimo na steni visečih podob in skrhanega krstnega
kamna do dveh sivih stebrov pred vratmi v zakristijo.
Vrata so bila le priprta, torej stopi va-njo ter naroči
malemu strežaju se za trenotek umakniti, ker ima po¬
vedati častivrednemu redovniku Pavlu nekaj skrivnega.

Ozki prostor je bil temen, ker ga je le slabo
osvetljevala ocejajoča se sveča v medenem svečniku.
Naš znanec je stopil v kot, naslonil se s hrbtom ob
stenske table ter ogledoval pred seboj v omari s šipami
zaprašeno cerkveno opravo.

Ko se pa konečno vrata odprd na stežaj ter
frančiškan po celodnevnem postu ves bled in počitka
potreben stopi v zakristijo, takrat skoči Ublin z jednim
skokom k njemu ter ga osupnenega objame okrog vratu
z vročo ljubeznijo fantovskih let, govoreč:

„Moj brat! Moj brat Pavle 1“

Poslednji mu ni odgovoril, pač pa je položil svojo
ostriženo glavo pobratimu na ramo ter s težavo dihal,
ker je imel vrat zadrgnjen. Na to je zaihtel, kakor bi
ga lomil krč.

XX.

„Da, moj brat, Bogu bodi potoženo, tako je. O
sreči in veselju tvojih ti ne morem poročati. Žena
tvojega brata Stojana, moja strina Zaneta, mu je na
prvi otročji postelji umrla, komaj pred nekoliko meseci.
Sedaj pa on sedi ter premišljuje ta vdarec, prepustivši
krčmo samo sebi. To se pravi: gostje so gospodarji
v njej. Krčmar sme ondi ostati, ali pa se pobrati, kakor
se mu poljubi — kajti — kajti drugo —“

— 159 —

„Kaj drugo?" vpraša redovnik Pavel, ko Miloš
Oblin umolkne ter si grize prst v znamenje, da noče
o tem dalje govoriti. Na to vstane ter jame nemirno
brskati po svoji skrinji, da je kar zaduhtelo po pižmu
in sandalovini. Potem pokuka skozi odprte dveri svoje
koče, če bi mar ne zagledal kje kakega poslušalca.
Toda nikogar ni bilo, razun mirnega meseca, ki pa se
je že močno ponižal proti morju. Valovi so šepetaje
pljuskali ob skalnato obrežje in rahel vetrič je pihljal
v pomladnem ozračju, ki je bilo tako jasno, da se ti je
zdelo, da bližnja gora Sveti Nikolaj štrli nakvišku za
stavbami Svete Nedelje kot nekak vilin kip. Redovnik
Pavel je počival nocoj pri prijatelju, hoteč jutri pred
odhodom na dom še opraviti pobožnost s pridigo za
vaščane brez cerkve. Redovnik Gregor je z nabranimi
darovi in denarjem že iz Vrisnice odrinil nazaj v
samostan.

„In, kaj sem ti hotel povedati: Tvojega brata
mladi sinček živi ter je zdrav,“ povzame Miloš zopet,
basajoč svoj čibuk z rumenim tobakom. ,,Tvoja mati ga
čuva. Tvoja mati — Bog naj drži svojo roko čez njo —
ni sama nič drugega nego otrok na svoje stare dni.
Zavest jo je zapustila, radi česar pa kliče Stojana:
,Slavo moj soprug' in svojega unuka. dasiravno so ga
za Petra krstili, imenuje ,Pavleka‘. Tvoje ime, kakor
čuješ, ima neprestano v ustih in tudi vsi drugi kličejo
tega malega za Pavleka, da se še duševno stanje tvoje
matere ne shujša."

„In moji ostali bratje?" de redovnik Pavel ter si
zasenči obraz z roko pri tem vprašanju.

Miloš stopi tesno k njemu. „Ne jemlji si tega
preveč k srcu, moj častitljivi pobratim," reče, ne-
nkretno ga tolažeč. »Glej, celd dobro je, da je ne¬
koliko otročja. Kaj ve ona sedaj o tem. Seveda, da
ima v mislih sinove. Resnica, moj pobratim, bolestno
mi je misliti na tvoje brate. Ona večja, ki sta še živa,

160

sta jadrala z drugimi pred Habano, ko smo od ondot
odrinili. Ni mi pa znano, kam so se sedaj obrnili. In
Jeft, o katerem so govorili, da je tebi enak? Zbežal
je od vojakov na fregati ter nekam zginil. Pravijo, da
se nahaja pri hajdukih na oni strani Belobrega. Ako
pride lovcem v roke, bo vstreljen. Bolje bi bilo, ko bi
bil ostal prost mornar z lastnim zaslužkom. Takšen se
ne prilega za cesarsko službo!“

Redovnik Pavel si še z drugo roko zakrije obraz.
„Kdo torej priskoči v pomoč moji materi?“ vpraša
rahlo. Ali je častitljivi župnik v Trogirju še živ? 11

„Saj pravijo, da vrani žive po sto let. Čemu bi
naj torej ne živel? Pripovedoval mi sicer nihče ni o
njem in tvoja mati, sirota, govori ,gospodin Bazik sta¬
remu plašču tvojega očeta, ki visi na klinu. 11

„0 sveti Bog ! Prenehaj!“

„Saj je itak bolje. 11

„In moja sestrica, Milica ?“

„Ne povrašuj — “

»Menih vstane, stopi naprej ter zre tovarišu z
zaspanimi očmi prestrašen v obraz.

„Kaj se godi ž njo? Moraš mi odgovoriti. 11

„Ne morem, brate. 11

„Pa moraš. 11

„Brat, srce se mi obrača v telesu — jaz ne
morem. 11

„Pri dragi preliti krvi Odrešenikovi — brat,
povej mi resnico!“

Nemo sta si zrla z očesa v oko. Na to pokrije
menihovo lice živa rudečica in Miloš obrne na stran
pogled.

..Sedaj veš resnico, 11  reče potihoma.

Zopet se globoko pripogne nad svojo na pol iz-
prazneno skrinjo, v kateri je imel kipe in spake iz
ilovice, kakor tudi predalnike in orožje, katero je pri¬
peljal s seboj iz kitajskih in japonskih pristanišč, hoteč

161

jih tu podariti svoji nevesti, Milici. Njenemu bratu v
meniški kuti ni hotel pokazati, da je bil v obraz ves
bled od jeze.

„To ni mogoče — kako bi se moglo to zgoditi?"
izblekne menih, prime z obema rokama tovariševo
roko ter ga z obupno močjo dvigne od tal. »Glej mi
v obraz — stoj, govori! Ako je to res, moram še vedeti,
kako se je to zgodilo in kedaj?“

„Kako ? kedaj ?“ Miloš Ublin se trpko nasmeji,
stisne zobe skupaj, da mu zaškripljejo ter vrže lepo
bodalo, v čegar klinjo je bil vrezan mandarin z ogenj
sikajočim zmajem, menihu pod noge. »Kaj razumiš ti s
tem; kako bo vedel to on, ki ni ne mož ne ženska, ki
nosi brke kakor žid ter se oblači kakor nuna ? Dobro —
povedati ti hočem, ako si radoveden to slišati! Tako-le
je bilo. Krčmar ob cesti je pustil zaspati svoji obrti
in gostje so izostali. Pa se je jel dolgočasiti in nje¬
gova zala sestrica ga je pobožala po licu ter mu de¬
jala : „Ne bodi si v skrbeh, brate; ostani miren ter
drgni si roke, zakaj jaz ti zopet privabim goste, ki so
izostali."

„Lažeš!“ zakriči menih.

»Mirno, božji mož!" odvrne tovariš porogljivo.
»Da, ona mu je privabila goste, zlasti Mažare iz trd¬
njave Kliše. Med njimi se nahaja jeden — Šandor
Gyula mu je ime — razkolnik in malovrednež, suh
kakor bič, tega je privabila najbolje. K njegovi uri je
obesila „toko“, katero sem ji poslal po prijatelju iz
Osake, ko sem jo v pismu naznačil za svojo nevesto.
Bil je to japonski cekin vdelan v srebro. S temi očmi
(o moj brat, gorjč, da tako dobro vidijo!) sem ga videl
visečega na njegovi verižici ter sem videl še več; vrhu
tega pa sem slišal, da so tvoji sestri odtrgale tova¬
rišice čepico z glave — pred cerkvenimi vratmi!“

11

162

„Kruha — požirek vode!“ zašepeta redovnik
Pavel s slabim glasom, jame grabiti z rokami okrog
sebe, na kar omahne k steni.

Vsekako pa se ni onesvetil. Ko je sedel zopet na
svojem prejšnjem mestu ter je sveža unanja sapa za-
pihljala po njegovem licu, se je zopet zvedril. Toda
zdelo se mu je, da so mu vse misli zbežale iz glave,
samo glad ga je glodal neznosljivo. Poželjivo je jedel
trdi kruh ter pil vodo iz bronastega vrča, ne da bi
opazil, da je bila močna žganjica, slivovica, primešana
k njej. Še le ko mu Miloš Ublin ponudi kos posuše¬
nega mesa, nataknjenega na handžar, spomni se nakrat
svoje postne obljube ter z gnusom odkloni ponudeno
jed. Pri tem se mu je sicer zavest povsem povrnila,
toda njegove moči so bile proč. Oni ni mogel, kakor
njegov prijatelj, besneti s sopihajočimi nosnicami in z
stisnjenimi pestmi zoper sramoto, ki mu jo je povzročil
izdajalec njegove hiše. Ta sramota je bila še deset¬
krat večja tu v Primorju, kjer mož, navzlic surovosti
in veselja do tepeža, smatra čast gospe in čistost de¬
kleta za nekaj svetega po starodavnem običaju. Radi
tega tudi desetkrat večje gorje onemu, ki se ljubezni
pijan preveč spozabi.

Na svojem misijonskem potovanju naokrog je re¬
dovnik Pavel enkrat v Braču doživel, da mu je jedna
takšna nesrečnica, svoje deviške čepice oropana, prišla
pred spovednico ter ga  prosila: „0 gospodine, o sveti
oče, naznani mi pot in kraj, kamor se naj zatečem!“ —
„Stopaj po potu božjem ter imej v spominu svoj greh,“
bil je njegov odgovor. Drugo jutro, ko je korakal od
splitske obali k Postiru k sveti maši, vrgli so mu razburkani
valovi mrtvo truplo nesrečnice k nogam. Kdo je takrat
najglasneje ugovarjal zoper krščanski sprevod? — On!
— Kdo je odklonil prošnjo: spregovoriti ob rakvi
samomorilke jedno besedo? — On! — Kdo je ponosen

163

na svoje čednosti in lastno pravičnost šel kot opra¬
vičen od ondot? — On!

„0, jaz nesrečnež !“ se oglasi klic v njegovi duši,
na kar jame obupno lomiti si roke. „Kako naj tukaj
pomagam ? Moj Bog in Gospod, svetuj mi — kaznuj —
umori mene, samo njej prizanesi!“ jeclja kakor v omotici.
,,Sveta Devica, ti zrkalo pravice, ti zavetje grešnikov,
prosi za-me!“ Na to vstane, trepetajoč na vseh udih
ter premeri sobico z širokimi koraki.

„Kaj mi je početi vpraša se desetbkrat z glasom
najskrajnejše onemoglosti.

„Ti? Kaj hočeš ti učiniti?" odvrne Miloš Ublin
strogo in ostre oči se mu zasvetijo. „Kdor ima na sebi
žensko obleko, ali zamore ta napraviti širok korak?
Kdor ne more drugega, nego sklepati in polagati roke,
ah zamore ta rabiti nož za smrtni sunek? Čemu
nisi zbežal iz samostana, predno so te ostrigli kot ka¬
kega jagneta? Da, da! Kaj pomaga pridiga in glasen
krik nad zbranim ljudstvom: „Pokora, pokora! Mir,
mir ! ?“ Ali napravi to lopova poštenega ? Ali to odvrne
storjeno nesrečo? Za tujce beračiš, tujcem deliš svoj
blagoslov, med tem pa tvoji umirajo in zapadajo v po¬
gubljenje ! V peklo z vami, ako niste zmožni učiniti kaj
boljšega!“

Menih skoči po teh besedah po koncu. Dvigne
kuto, da ga ne bi ovirala v hoji, seže po japonskem
bodalu na tla, jo izdere z nožnice ter dvigne nad lastne
rame, kakor bi jo hotel zabosti. Srce mu je bilo v
prsih, oči so se mu bliskale in ves se je tresel kakor
topolin list. Nakrat pa mu omahne roka z orožjem,
vela bledica mu pokrije lice in bodalo pade na tla.

„Pazi na svoje besede," reče počasi in zamolklo.
„Ako meni zabavljaš, zabavljaš sveti cerkvi. Ti ne veš,
kaj govoriš!“

„Ne, kajti moje srce je raztrgano!"

„Moje tudi! Usmili se ti — pomagaj!“

11*

164

„Ne morem — jaz sem pošten človek. 11

„Prejel si danes Telo Gospodovo iz mojih rok;
usmili se, pomagaj nam, brat!“

„Tam, kjer je konec časti, se konča tudi prija¬
teljstvo. — Ne!“

Po teh besedah prekriža roke na prsih, kakor bi
se hotel krepko držati storjenega sklepa, se zavrti na¬
okrog ter koraka skozi vrata. Ko se čez nekaj časa
zopet vrne, najde oljnato svetiljko samo goreti, meniha
pa vidi korakati s palico v roki po skalnatem obrežju
mimo poslednjih hiš proti vshodu. Ž njim se ti je zdelo,
da je odšel tudi zapadajoč mesec in hladna jutranja
sapa je že pihljala čez vode.

Pridiga, katero je imel menih to jutro k zbra¬
nemu ljudstvu, je izvirala iz globočine njegovega ra¬
njenega srca ter prisilila celd najtrdovratnejše od on-
dotnih surovih mož, pregledati svojo notranjost in celd
Miloš Ublin se je boril sam s seboj in s svojim sklepom.
Toda ostal je trden ter pustil meniha samega odriniti
nazaj v samostan.

„Hočem si poiskati žensko tu na otoku, brž ko
mi bo mogoče,“ si je mislil.

Toda ni se mogel pripraviti k temu, da bi bil
snubil vdrugič in kdo more reči, če se bo to sploh
kedaj zgodilo! Kajti vsakokrat, kadar se je pripravljal
k temu, videl je pred seboj bled obraz, čegar črno-
rujave oči so se mu izogibale in nežne ter ozke ustnice,
ki so se nesrečno-bolestno zapirale. Videl je medlo
bitje zunaj pred krčmo, sedečo ob ograji vodnjaka, na
kar je v polutemi zginila med hišami, s svetlo verižico
in steklenim biserjem, privezanim k njej okrog vratu,
namesto njegove „toke“ iz daljne Japonske. Tako je
pričakovala Mažara iz trdnjave Kliše, kinkajočega proti
krčmi z debelo verižico pri uri.

Štirnajst dni pozneje, po dospelem poročilu o devet¬
dnevnem misojonu, se je pod načelništvom prednikovim

165

vršila v samostanu seja. Zbrani kapitel se je posvetoval
o novem večjem misijonskem potovanju tjekaj po obrežju,
na ostrogu in Polici pričenši, proti severo-vshodu na¬
vzgor proti Djaspori in Proložkim goram.

Na posvetovanju je obveljal sklep, odposlati tudi
to pot redovnika Pavla, čegar hvala je bila splošna.
Ker je j eden izmed novincev vzbolel, drugega pa tudi
niso mogli pogrešati, šel je sam. Le s težavo si je pri¬
dobil dovoljenje, da se sme pomuditi pri svojih dva
dni v Saloni ter njim v težki borbi priskočiti v pomoč.
Prenočeval bo v odločeni hiši, radi varstva čez Proložko
goro pa bo smel vzeti s seboj pod obleko orožje.

XXI.

V Trasteveri, tesno ob reki Tiberi, je stala vila
kardinala Principa Ruspignola v večernem mraku med
lavorji in magnolijami. Vrt se je razprostiral v terasah
navzdol proti reki. Bujne južne rastline so obraščale
vrtni zid, krhajoč se tajno pod zeleno vajšnico. V
Bosketu, čegar vedno zeleno grmovje je rastlo po ledini
okrog obzidja, so peli slavčki.

Velika slovesnost cvetne nedelje je bila končana
in tu zunaj si komaj slutil o bližini večnega mesta.
Povsod se je razširjala čarobna pomlad, sveti mir, ka¬
tero je dramilo koperneče odmevajočo slavčevo petje.

Zgoraj v prvem nadstropju vile, je ležal kardinalov
stričnik, škof Bosdari, hudo bolan na trdovratni rimski
vročnici, povzročeni po soparnem ozračju, škof ni niti
slutil, kako resno je smatral zdravnik to bolezen ter
tudi po načinu vročekrvnežev ni zapazil sprememb, ki
so se godile ž njim. V presledkih med napadi vročnice
pa je bil med ljubeznivimi najljubeznivejši. Obžaloval
je le, da so strežaji morali radi njega hoditi v baržunastih

166

solnih in da ga njegov stričnik Markolin na kratkem
bivanju v večnem mestu vsaki hip obiskuje. Doslej še
on ni bil zaslišan od svetega očeta, a kardinal sam j&
imel o velikonočnem času dokaj opraviti. Danes, na
cvetno nedeljo zvečer, je vstopil zopet v bolnikovo-
sobo. Našel je škofa sedečega med blazinami, z raz¬
metanimi papirji po svilnati odeji, z leskečimi se očmi,
ter z goljufno rudečico na shujšanem licu. Poleg njega
na čelešniku je stala s plavo steklovino zasenčena,
svetiljka in med mehkimi, temnozelenimi gubami pre¬
proge pred posteljo izgledal je škof še zalši, nego je
bil v resnici.

Samo redovnik Markolin je bil pri njem. Bolnik
je svojega strežaja in postrežnike odposlal ter se kazal
močno razburjen.

„Dobro jutro in dober večer ob enem, infedelo
mio!“ zakliče vstopivšemu stričniku naproti ter stegne
roko proti njemu.

„Nu, dragi Ivan, kako se počutiš danes? Dobil
sem kaj nezadostno poročilo/* reče kardinal, poljubi
bolnika na čelo ter pogleda skrivoma redovnika Mar-
kolina, predno se vsede.

„Jako dobro/* zagotovlja ga škof, „izvanredno
dobro, dragi prijatelj! Tu sva nekoliko služila Bogu,
nekoliko kremljala, seveda o domačiji, o dragem mi
otoku, ki mi ga naj da Gospod še enkrat videti. Toda,
naj se zgodi njegova volja. Povej, Julij Cezar, ali se
nisva pomenkovala enkrat o mojem varovancu, redov¬
niku Pavlu, frančiškanu, bivajočem pri nas?'*

„Seveda Ivan, še večkrat. Vendar’ prosim te, ne
vznemirjaj se!“ Kardinalov obraz postane po teh be¬
sedah zopet resen.

„Tiho! Nobene besede o tem: jaz se ne vzne¬
mirjam, marveč se veselim iz globine svojega srca,“
odvrne škof vneto. „Stori mi to ljubav, Julij Cezar ter

167

ne poslušaj tega nedoraslega mladenča, marveč pre-
čitaj mi poročila o misijonu iz mojega otoka. Prejel
sem jih še le pred jedno uro. Ne, počakaj. Podaj mi
najpoprej mojo listnico, Markolin. Hvala, hvala, že je
tukaj. Nu torej, moj prijatelj, vzemi najpoprej v roke
ta „curriculum“ in še le potem poročila/

„Vi si v resnici škodujete, dragi stric! Že tri-
četrt ure govorite neprestano, prevzvišeni,“ seže jima
dominikanec v besedo ter se dotakne s prstanom opre-
mane škofove roke. „Le potipajte, prevzvišeni, kako je
vroča! Prosim vas stric, to ne sme biti/

„Že sme biti, kajti delati je treba, dokler je dan,“
odvrne bolnik veselo ter se vsakemu posebič prikloni.
„Ne kalita mi mojega velikonočnega veselja, ki mi je
zasvitalo izza palm in križa. Da, jaz ga imam rad,
tega gorečega duha, tega Pavla, ki se neprestano bori
s Savlom, to jedro iz naroda, bodeče in trdo, nalik
našim trdovratnežem na skalah. Pustite mu, naj poganja
njegovo deblo tudi trnje. Čas bo odpravil trnje in potem
bo štrlelo to deblo nalik sveči proti nebu!“

„Ali ne blazni nekoliko, naš bolnik ?“ vpraša
kardinal šaljivo dominikanca, hoteč napeljati govorico
na drugi predmet.

,.Pa še močno, prevzvišeni/' odvrne vprašani. Po¬
slednji je pred desetimi minutami, predno je kardinal
vstopil, pripovedoval svojemu stricu, da se je bil v
redovniku Pavlu zmotil ter je ta zgubil vse zanimanje
zanj. Kri se svojcem ne izneveri; neotesana narava
ostane konečno vendar-le to, kar je bila iz početka.
Kakor iz surove skale so izklesane njegove misijonske
pridige, v katerih vidi stric toliko jedra.

Kardinal požuga svojemu stričniku smehljaje s
prstom. Redovnik Markolin se prikloni ter si pritisne
vročo škofovo roko k ustnicom.

Škof ga rahlo vdari po licu ter se opravičuje
zoper očitanje idealizma: „Počakajte, vi trezni ljudje,

168

da vidite, ali sem bil krivi prerok! Jaz si vsaj mislim,
da tukaj v Rimu moram nekaj veljati, ker to ni moja
očetnjava. Sicer pa, dal Bog - , da bi ti ne bil dolgo več
nadležen, Julij Cezar, in da ne bi kalil več tvojega
velikonočnega razpoložja.“ Po teh besedah se svojemu
stričniku zopet prijazno prikloni. „Torej, da se vrnem
nazaj k svojemu predmetu, še povem, da se mi zdi, da
boš nosil ti, moj sin, še kardinalski klobuk kedaj na
glavi; on pa, moj silni dah v beraški meniški kuti,
vtegne postati še nekaj več nego ti in jaz, svetilnik
na prižnici naše svete cerkve „ad majorem Dei glo-
riam“ (k večji časti božji), svetilka, ki bo še svetila,
ko bomo mi že zaspali ter se vlegli k večnemu počitku. 4 '

„Abraham drugi in sveta Klara! Vi zares močno
blaznite, stric, 4 ' ugovarja redovnik Markolin še enkrat
in lahna senca nezadovoljnosti spreleti njegove pra¬
vilne črte. ,,Kdor bo doživel, bo videl —“

„Ljubosumnošt? — Ti? — O, vendar ne, dragi!"
Škof se s težavo dvigne in naslonjen na lakti, zre bo¬
dočega kardinala s svojimi vročinsko-spehanimi očmi.
,.Prav imaš, moj sin," reče prijazno se smehljaje, „kdor
bo doživel, bo videl, kdor pa izmed nas treh tega ne
bo doživel, ta se bo radoval nad tem s svetniki v ne¬
besih. Sedaj pa oprostita, postal sem truden; že zopet
nisem povsem takšen, kakoršen bi moral biti. Lahko
noč ! — Bog nas obvaruj!“

XXII.

V ponedeljek v velikonočnem tednu je odpotoval
redovnik Pavel z otoka v ladiji gospodarja Jurija,
razvažajočega blago med Hvarom, Bračem in Spletom.
Bila je to že kaj stara, preperela ladija in jadra so
bila skrpana iz samih cunj. Morje je ležalo temno-

169 —

plavo in nepremično od obzorja do obzorja in soparica
meseca aprila je obdajala daljno obrežje, da je bilo
bolj podobno zračni sliki (fata morgana) nego resnici.

Med vso vožnjo po morju je bil Pavel primoran
misliti nazaj. Noben zvonov glas ga ni spominjal ka¬
noničnih Ur; prim in terco je pustil iti naprej ter je
sploh pozabil, da sta mu molek in knjiga „Hoja za
Kristusom “ ležala v naročju.

Cel6 bedečemu so se pojavljale prikazni v sanjah.
Zdelo se mu je, kakor bi ga silila neka notranja moč
preiskati v tej soparni tišini svoje življenje ter po¬
ložiti od njega račun. Vse posamičnosti njegovih otročjih
dnij stopijo mu nakrat jasno pred oči; da, vso svojo
preteklost je videl pred seboj. Videl je samega sebe
kot majhinega dečka v sami srajčici pri župniku Bazilu
v Trogirju; čutil je moč njegovega vina, čegar moči
je podlegel na stopnjicah lesene „mons Golgathe" ;
začul je vreščeč glas „Laus Deo !“ one čarobne ptice.
Na to je capljal pred očetom v raševim plašču tjekaj
k zalivu pod četiri oljke ob pristanišču v Sukuracu,
kjer so svatje plesali kolo ter so bili privezani čolni.
Voda je pljuskala po njih .... Oče potrka zalega,
krepkega dečka iz dopadenja po rami; bratje se pre¬
pirajo ter prižgd ogenj v železnem jerbasu na čolnovem
rilcu, kajti bila je brezmesečna noč in „bonazza“ (tišina
na morju). Odrinili so; vesla so lahno grebla po vodi,
v kateri se je bliščalo vse polno svetlih isker, spodaj
pa so plavale ribe. Na to je zginila n čna slika in
mati je klicala s slabim glasom: „Pavlek, moja zlata
dušica!“ Vmes so zadoneli tresoči se glasovi gosel in
piščalke, otročji smeh drobne Milice, zategljiv vrišč
orla nad osamljenim Mosorjevim breznom ter prestrašen
krik Miloša Ublina : „Brate 1 brate !“

Pavel, prevzet, nasloni oba lakta ob kolena ter
potlači lice v roke, ne zmeneč se za to, da se mu
jagode od molka, po katerem je bil segel, vdirajo v čelo.

170

,,Miruj ti paglavec, 41  reče gospodar ladije svojemu
mlademu pomočniku, „naš častitljivi popotnik moli“.

Toda redovnik Pavel ni molil. Spomin na Miloša
Ublina, čegar prijateljstvo je bilo navezano na čast,
ga je tako mučil, kakor bi bila to prva bolečina nje¬
govega življenja. Ali še ni doživel kaj hujšega? Mislil
je na svoja šolska leta, na svojo borbo s trpko dolž¬
nostjo ; na mešanico otrplih postav in malopridnostij v
samostanu v Sinju; na skušnjave in odvračanja po¬
znejših let, ko je čul mimogrede šepetanje zalih ustnic :
„lepi menih 44 , ki mu je razburil mlado kri v žilah.

„Vse je proč, že davno proč! Vse skušnjave sem
premagal in pokončal v sebi, 44  si je mislil in prsi so
se mu napolnile s ponosom, dasiravno ga je skušal s
nenavadno ponižnostjo zakriti. ,,Hvala bodi Najvišjemu,
da smem rasti Bogu čimdalje bolj podoben. 44

„Prevzetnik!“ spregovori nek glas v njem.

Sedaj mu stopijo pred oči njegove duše sedmeri
smrtni grehi, nad katerimi si je v mladosti tolikokrat
belil glavo in s strahom je priznal, da je dal vsem
prenočišče v sebi. Napuh in lakomnost, ki sta ga šču¬
vala, naj bi nebeške milosti vzel najrajše sam ter jih
izpljuval proti peklenskim in pozemeljskim močem.
Naslada, s katero je izobiljeval v svojih bolečinah,
kroteč svoje počutke; jeza, ki ga je toliko razdražila,
da je dvignil roko in bodalo proti svojemu probratimu ;
samogoltnost, ki mu je dovolila istega dne prelomiti
svojo postno obljubo; zavist, ki ga je napotovala: so¬
vražiti prostake v deželi ter lenoba srca, radi katere
ni poizvedoval, niti vedel, da njegovi umirajo in gredd
pogubi naproti! Pa še jeden greh mu je položil roko
na ramo ter se nastanil v njem. To je bila mati vseh
pregreh: laž. Odsihdob bo vse njegovo življenje samo
jedna velika laž, navzlic zakramentom in posvečenju,
vrvim in bičanju. Kajti videl bo nesrečo svoje hiše,
hotel jo popraviti z molitvijo in pokladanjem rok, toda

171

odvrniti je ne bo mogel. Pa se bo vrnil nazaj v samo¬
stan, na veke zvezan, mož poln moči in volje, ki pa
vendar ne sme dvigniti svojih rok nad lopova v ce¬
sarski prižasti suknji ter ga treščiti ob tla.

Njegove misli jamejo mu mešati možgane. Skoči
po koncu, zatakne si molek za vrv, odrine pobožno
knjigo na stran, stopi čez zavoje in jerbase ter se po¬
prime vesla. Gospodar ladije se je še nekoliko vpiral
ob veslo, med tem ko je mladi pomočnik sedel leno
pri krmilu ter zrl v solnce, kajti ladija se je komaj po.
polževo pomikala naprej.

Menih je s krepkimi udarci z veslom otepal gladko
vodo in konečno je ladija srečno objadrala nos sv. Ju¬
rija pred Bračem. V pristaji sv. Ivana je vrgla sidro,
da izkrca blago ter za Splet novo naloži. Gospodar
ladije hotel se je pomuditi jedno uro ter še napraviti
jeden skok v cerkev, da se zahvali svetemu Nikolaju,
za varstvo pred burjo v pretečenem tednu. Pobožni
menih pa je sedel v čolnu na klop ter čital iz brevirja
psalm:

„Blažen mož, ki se Gospoda boji ter ima dopa-
denje na njegovih zapovedih. ■— Srečen je mož, ki
skazuje usmiljenje; njegova beseda bo ostala ob času
sodbe, da, on ne bo omahoval na veke. — Vtrjeno in
neprestrašeno je njegovo srce, ko se ozira po svojih
sovražnikih. — On je darežljiv ter rad da revežem ;
njegova pravica vstraja zmerom in njegov rog mu visi
v slavi. — Grešnik to vidi ter se jezi, on'škriplje z
zobmi in zeva koprnenja; njegovo prizadevanje ostane
brezuspešno. “

Veter je poživil toplo ozračje, ladija je ob solnčnem
zahodu dospela v Splet, spustila v bližini stare bolnišnice
sidra in Pavel je imel uprav še toliko časa, da je
dospel k večernicam v cerkev.

Nekaj časa je blodil brez sklepa med sijajnimi
razvalinami stebričja nekdanje Dioklecijanove palače.

172

Korakal je po stopnjicali k škofijski cerkvi, ki je bila
svoje dni jupiterjev tempelj ter obstal pred sfinksom
iz granita, ki je, resnoben in črn, že od časa prvih
kraljev Faraonov molil svoje vitke ženske roke pred
ležečo levjo postavo ter sedaj na dva dela razpočen,
počival.

Velika množica odličnih meščanov se je gnetla
v cerkev. Dim kadila se je povznašal v ozračju in du¬
hovnik, klečeč pred oltarjem, je pel litanije z ostrim,
nepoetičnim glasom.

Menih je stopil nazaj skozi vrata, se priklonil,
prekrižal ter odšel po dolgi ulici proti severu in potem
proti vshodu na tihi trg poleg nekdanjih bronastih vrat.
Tam je stala temna, trdno pozidana, majhina hiša božja,
cerkvica .pri dobri smrti 11  : „alla buona morte“. Tu se
je dotaknil povsem gole mrtvaške glave, nahajajoče se
na mramornati plošči v zidu, pobožno s svojo desnico
ter jo poljubil. Na to je šel v cerkev najrevnejši izmed
revnih, ostanki z ulic, so tu klečali globoko sklonjeni
na tleh — sami topi, skesani in zlobni obrazi. Na
stenah in oltarju ni bilo videti nikakega lepotičja;
okna so bila preprežena s pajčevino, na tlaku si opazil
kaluže. Kar se lepote tiče, je ta cerkev še dokaj za¬
ostajala za dno v Vrisnici!

Na prižnici je govoril mož v visokih letih, prav¬
cata mumija, čegar jedine iskre življenja je razodeval
njegov fanatizem. Trdo je tolkel s koščenimi rokami ob
nepokriti rob prižnice; vrhu tega pa je kričal kot
nekak hripav, nerazumljiv glas, da mu je kar grlo od¬
povedalo službo in postarane oči, ležeče pod belimi
nbrvami, so mu stopile iz jamic.

Verniki v cerkvi so trepetali in molili; pri ne¬
katerih glasnejših odstavkih se je začulo med zbranimi
zamolklo plakanje.

Po pridigi je bil redovnik Pavel prvi, ki je stopil
k spovednici, na to pa je šel ven v večerni mrak,

173

mimo neke temne postave, ki je s svojim obloženim
osličem čakajoč stala pri vratih župnišča ter si zakrila
svoj obraz z oglavnico pri plašču, ko je menili ko¬
rakal mimo.

Poslednji je obrnil pogled na stran, kajti znano
mu je bilo, kaj to temno bitje zahteva; znan mu pa
je tudi spletski velikotedenski običaj.

Ob času, ko se na veliki petek vleče velika ža-
lobna procesija iz škofijske cerkve skozi one zale po¬
ganske hodnike s stebričjem, skozi zlata vrata ter ozke
mestne ulice, korakajo tukaj v sprevodu, v blesku sveč
in s pajčolani okrašenih bander, živi križi: ljudje na¬
šemljeni do očij. Roke imajo razprostrte vodoravno,
ker so jim privezane k poprečnicam. Vsi so bosi in že
mnogokrat se je pripetilo, da je marsikateri izmed teh
živih križev — katerih vsak je bil spokornik — bil
povsem nežnih nog. navajenih hoditi samo v čevljih
po sijajnih stanovanjih. Župnik od cerkve „pri dobri
smrti 1 * določuje število teh živih križev in velikost
pokore. Najhujšemu zločincu vendar, ki mu je v teku
leta zaupal pri spovedi svoj greh, je pustil vleči za
Najsvetejšim pod nebom (baldahinom) težak, s peskom
napolnem leseni križ, ki je bil tudi najkrepkejšemu od
teh krepkih ljudij pretežek.

„Gospod se te usmili,“ reče menih mimogrede ter
ne zre več na čakajočega spokornika iz bližnje Police,
krajine gladu, kateri se s poslednjo vrečo žita in s
svojim mehom olja nadeja odkupiti, ko Don Dojmo,
župnik, pride iz cerkve, ga zasliši ter ga potrdi za
procesijo na veliki petek. Potem je bilo, od Velike noči
naprej, zločinstvo zopet poravnano.

Nebo je bilo že temno modro, zvezde so se leske¬
tale vsaka v svojem svečniku in hladen vetrič je ne¬
prestano pihal, ko je redovnik Pavel pustil poslednje
hiše spletskega predmestja na severno-zapadni strani
za seboj ter s povezkom na strani meril široko cesto

174

proti Saloni. Povsod je duhtelo po pomladi, kajti za
srebrnimi topoli in vrbami, ki so že razvile svoje popke
ter odvrgle mačkice, so se razgrinjali prostrani travniki
polni cvetic, žefrana, divjih hijacintov in narcis, kakor
tudi cvetočega lavoija. Dasiravno je še-le osma ura
odbila, bila je cesta popolnoma prazna; črički so glasno
cvrčali; semtertje se je oglasil s svojim rezkim glasom
kozomolzec. Konečno se je začulo šumljanje potoka
Jadre, čegar bistri in brzi valčki so v urnih skokih
drvili proti morju. Tu se je že svetila bela streha
prvega mlina pred Salono na tej strani sivega rimskega
mosta čez potok in za sto korakov od njega je stala
krčma Stojana Joviča ob cesti. Na desno od mlina se
pričenja stezica navkreber; pot rimske armade k staro¬
davni ,Audertium“, ali sedanji Klisi. Redovnik Pavel
je zrl nekaj časa ono krivo stezo in na svetlem ob¬
zorju je razločil črni stožec trdnjave med Mosorjem in
Karbanom. Nekdanje domotožje se ga polasti z vso močjo.

Pred tihim mlinom, z belim, daleč venkaj štrlečim
napuščnikom, sta sedeli dve osebi ter popevali pri medli
luči oljnate svetilke, stoječe na kameniti mizi med
murbami, ovite z krivimi trtami brajde. Miza je bila
narobe obrnen sarkofag iz pokopališča pred Salono in
glasova sta se čudovito vjemala. Bil je to Mažar z
razmršenimi brkami, z razpetim vojaškim jopičem, čegar
tuja izreka se ni vjemala z ono mlinarjeve hčerke,
katero, razpaljenega lica, je objemal s svojo roko. On
si je del njeno čepico na ostriženo teme in luč svetilke
se je poigravala z drobnim, zlatim denarjem, v srebro
vdelanim, ki mu je visel na verižici pri uri. Deklica je
imela njegovo čako na svojih krepko spletenih laseh.

Pela sta uprav znano srbsko-hrvatsko pesem:

Daj Bog, da se on vjame
In bele moje prsi so mu ječa.

Daj Bog, da se on vklene
In spona so mu moje roke.

175

Daj Bog, daj Bog, da se obesi
Na vislice mojega telesa.

Daj Bog, da se on zastrupi

S strupom sladkih mojih ustnic!

V svoji zaljubljeni slepoti nista zapazila meniha,
kije za murbovimi drevesi korakal mimo; ta pa je
spoznal pobratimovo „toko“ pri vojakovi uri. Moral je
obstati pri stebru poleg mosta; prizor, ki ga je imel
ravnokar pred seboj, ga je vsega prešinil in srce mu
je na vso moč plalo v prsih. Vse je jelo divje besneti
v njem. Hudoba sovraštva, ki je bila leta in leta zaprt
v kletki njegove duše je nakrat pokazala svoje kremplje.

Med tem ko je s težavo premagala omotico, ki je
zakrivila, da se je vse vrtelo okrog njega, videl je raz¬
ločno v luči zvezd stati neko mladenko na drugem
koncu mosta, nepremično kot nekako strašilo. Dolgi
rokavi njene srajce so se ji zavihali nazaj, ker si je
zakrivala bledo obličje z rokami, izpod katerih so črne
oči čmerno žarele. Pesti so ji deloma zakrivali neredni
kodri las; kajti dekličji kras Morlakinj, dolgo kito, je
imela ovito tesno okrog drobne glave brez čepice. Tako
je stala tukaj kot slika obupa ter poslušala vabljivi
dvospev, doneč izpod napuščnika pri belem mlinu.

„Milica!“ zakliče menih ter ji steče nasproti. Ona
pa glasno zakriči ter zbeži čez poljane, kolikor so jo
noge nesle. Toda on je bil navzlic kuti hitreji od nje.
Vjel jo je z rokami, predno je padla na tla ter si jo
pritisnil tako tesno k prsim, da ji je sapa zaostala.
Enako vrelcu so se stekale v njem: ljubezen — so¬
čutje — jeza! Gorje, ki mu je trgalo srce, nesreča,
ki mu je kot ogenj vrela po žilah. Ona je smejoča in
stokajoča visela na njegovem vratu, stiskala se k nje¬
govemu brkastemu licu ter mu poljubovala usta, lice
in oči s svojimi mehkimi ustnicami, niti ne vprašajoč,
ali je ta, ki jo je poklical po imenu, tudi v resnici
njen brat, katerega se je komaj še spominjala.

176 —

On, čegar človeške rodbinske občutke ni ničesar
več razburilo od onega dne, ko je med Sinjem in
Hvarom objemal svojo mater, ker si je prizadeval strast
v sebi umoriti, je omahoval radi teh vročih poljubov,
kakor pijan. Da, za trenotek se mu je zdela ta sestrina
ljubezen kot nekaka zlodjeva skušnjava in njegova du-
hovska zavest je že hotela presekati korenino iz ka¬
tere sta oba vzrastla. Toda sestrina roka, ovita okrog
tilnika, bila je most med njim in njo. Spomnil se je
nesrečne samomorilke na Braču ter ni mogel ravnati
drugače, nego vzeti sestro povsem v svoje varstvo.
Pa jo znovič objame z rokami ter si položi potoma
njen droben obraz s svojo debelo roko na svojo ramo.
Tako sta potovala, neopažena od nikoder, proti krčmi
ob cesti in na tej, kakih sto korakov dolgi poti, mu
je ona trepetaje in jokaje priznala vse: sramoto, gren-
kost in skrb za prihodnost.

XXIII.

Dva dni poznej, oblačnega jutra velikega četrtka,
dvanajst ur po postni pridigi redovnika Pavla v Saloni
in po njegovem odhodu v Polico, je našla ponočna
straža iz trdnjave Kliše jednega izmed njihovih, Šan-
dorja Gyula, umorjenega. Bil je napaden na veliki
cesti, ondi kjer se vije strma steza čez gramoz ob
potoku proti Kacini ter zaboden v hrbet s širokim
nožem.

Ležal je na obrazu ter imel obe roki stegnjeni
vsaksebi, kakor bi bil razpet na križ. Ohlapna uniforma
se je prijela njegovega otrpnelega trupla, okrog njega
pa so bile videti kaluže črne krvi. Vsako drugo sled
pa je bila izplaknila nevihta, ki je o polnoči prihrula
z dežjem ter je celd stražni stolp ob trdnjavi obiskala

177

s strelo. Posadka Mažarov, zbegana radi tega, se tudi
ni dosti zmenila za svojega tovariša, ki se je za tri
ure dalje mudil v vasi, nego mu je bilo dovoljeno.
Bržkone se je bil zakasnil pri mlinarjevi hčerki, ki je
bila sedaj že njegova dvanajsta ljubica, odkar je dal
jednajsti, sestri krčmarja Joviča slovo pred nekoliko
dnevi. Bil je ptič, da malo takih, ta Šandor Gyula!

Straža, obstoječa iz štirih mož, ga je obstopila.

Jeden izmed njih je takoj zdirjal navzdol k pre-
torju v Splet, ki je bil ondi sodnik. Ostali trije so
čuvali mrtveca. Dasiravno ga niso smeli premakniti z
mesta, dokler pretor in njegov pisar ne dospeta, vendar
niso mogli opustiti, da ga ne bi previdno nekoliko pre¬
iskali ter pretipali s svojimi rokami njegovo telo.

Denarnico in uro, prstan s steklenim rubinom na
kazalcu in v srebro vdelan zlati denar, kateri je imel
obešen na urini verižici, našli so nepoškodovan pri
mrtvecu; nekoliko na strani je ležala čaka, z vodo na¬
polnjena; dolga sablja pa mu je tičala med koleni,
kakor bi se bil v naglem padcu prevrnil čez njo.

Po morilcu ni bilo nikjer najmanjšega sledu. Nobeno
orožje, nobena stopinja se ni videla na mokri cesti;
pač pa sta močno narastli potok in mehka tla najav¬
ljala silo nevihte. Potok se je tega hladnega pomladnega
jutra penil in zaganjal v stebričje rimljanskega mesta
spodaj v dolini, kakor bi ga  hotel podreti. Kakor besen
je hrumel mimo mlina, kjer je mlinar sklepal roke nad
močnato glavo, boječ se, da mu ne zdrobi njegovih
koles, med tem ko je Jela, njegova hči, stala v sobi
pri svojem prižastem pletivu ter se svoji skrivni lju¬
bezni potihoma smijala.

Tesno pri mostu sreča stražnik na svojem urnem
begu k pretorju v Spletu nekega moža, nosečega svojo
glavo zeld ponosno po koncu; rudeč telovnik pa je
imel ogrnjen čez rame. Mažar je za trenotek obstal ter
se zamislil, Ali ni mar videl tega moža pred tremi

12

178 —

tedni v krčmi, kjer je spregovoril nekoliko besed s
krčmarjem ter potem zapazil, kako je Milici, jednasti
ljubici Šandor Gyla obrnil hrbet? Sumljivo še enkrat
pogleda za odhajajočim, potem pa zdirja dalje. Kaj ga
on briga? Saj ga  sedaj nobena ne bo več imela, brh¬
kega Gyula, niti prva, niti dvanajsta!

Včeraj dopoldne je stal Hvarec, čegar ladjica se
je zasidrana gugala v Saloniškem zalivu pred vratmi
samostana frančiškanov na obrežju ter tu povpraševal
po redovniku Pavlu. Rekel je vratarju, da mu ima
zaupati nekaj zelč važnega. Na to mu je prednik do¬
volil stopiti k njemu pod cipreso. Resnoben mož, ki je
dejal, da je doma pri Sveti Nedelji za goro, je pred¬
niku močno ugajal. Brezdvomno je to zopet jedna izmed
onih duš, katero so plamteče besede redovnika Pavla
pridobile za nebeško kraljestvo. Dobro samo, da on,
prednik, takrat ni zamudil poslati prijatelju in škofu
prepis poročila o devetdnevnem misijonu v Rim ! Prednik
je spregovoril s tujcem nekoliko besed, dal mu ne¬
koliko spodbudnih naukov ter mu konečno zaupal, da
najde redovnika Pavla v jutro na veliki četrtek za¬
nesljivo pri svojem bratu v Saloni, kjer prenočuje v
določeni hiši ob cesti proti Klisi.

Za slovo je prejel Miloš Ublin od prednika še
blagoslov ter dospel sedaj točno na določeno mesto.

Gostov še ni bilo prav nobenih v krčmi ob cesti
v tej rani uri. Krčmar je še ležal v svojem stanovanju
na listju, držeč nabasano puško v roki. Otročja starka
je čepela na mrzlem ognjišču in gugala svojega ži¬
vahno kobacajočega vnuka na svojih slabih kolenih ter
brezpomembno žlobodraje popraševala:

„Župnik — častivredni — Don Bazil! Povej mi,
s čem naj hranim dušico moje duše, da bo krepka
kadar prideš ter jo vzameš s seboj.“ Kedaj prideš ti?
Kedaj — kedaj? V šestih letih? v sedmih mescih? v

179

šestih dneh? v sedmih dneh? Tiho, tiho, tiho, Pavlek,
moja dušica! Tiho, tiho, tiho, Don Bazil, moj oče!“

Oh! Že je preteklo nekaj časa, odkar je Don Bazil
umolknil v grobu. Samo njegovega naslednika, gospoda
Anastazija je videl redovnik Pavel, ko je včeraj v svoji
plamteči jezi in ugonobljivi tugi odpotoval v Trogir,
iskati si sveta pri svojem starem prijatelju. Zaman!
Moral si je svetovati sam!

Miloš Ublin se je ozrl pod pristrešjem z zelenjem,
čegar mladike so se pripogibale v vetru, okrog sebe;
na to je pokukal skozi špranjo v vratih v gostilno
sobo, in ker je bilo povsod popolnoma prazno, jo je
krenil okrog plota na vrt, kjer naleti na veliko brajdo,
ki je brez negovanja tu v južnem podnebju bujno cve¬
tela ter obetala obilni sad. Tam je sedela Milica sklju¬
čena na široki kameniti ograji okrog vodnjaka, pod¬
prta z rokami ob kamenje ter zrla v črno globel ne¬
pokritega vodnjaka. Začula je glasne korake prihajajo¬
čega, vstala ter vprla vanj svoje otožne oči, ki so raz¬
odevale malomarnost do vsega, kar jo je obdajalo.

,,Dobro jutro,“ reče on s hladnim glasom, „kje je
Pavel tvoj brat?“

»Odšel je — poslednjo noč/

Na to stisne drgetajoče ustnice krepko skupaj ter
srka va-se skozi zobe sveži zrak; solze ji zaigrajo v
očeh ter jamejo padati kakor dež. Skozi nje je zrla
plašno kot proganjena divjačina v njegovo kameni to
obličje, čegar oster pogled jo je prešinjal skozi in skozi.

»Hočem poklicati domačina — Stojana — svojega
brata,“ zajeclja ter pobesi brado na prsi, »hočem ti iti
izpred očij.“

Sedaj stegne on čez s travo obraščeno stezo, ki
ju je ločila, svojo roko proti njej ter jo pridrži.

12*

180

»Milica, sestra pobratimova — ostani,“ reče ji
svečano ter nadaljuje z navadnim glasom: »pridi k
meni — pozabljeno je — ter vzemi moj prstan!“

* *

*

V večerni temi velikega četrtka je blodil redovnik
Pavel v aprilovem dežju in žvižgajočem morniku mimo
obzidja Deoklecijanove palače proti zlatim vratom, na
čijih obokih in ozaljšanem stebričju so visele deževne
kapljice. Oprt ob mokro zidovje, se je plazil polagoma
dalje, večkrat se ozirajoč nazaj, če ga mar nihče ne
vidi in ne zasleduje. Med tem ko je taval tako v temi
naprej, bledo lice si z oglavnico zakrivajoč, začuti sedaj
pa sedaj na svojem bedru nož, kateri vtaknen v pre¬
vezo kute, se je večkrat dotikal njegovega golega
telesa. Jutri mora odriniti čez Proložko goro h kr¬
ščanskim turškim podložnikom; kdor pa gre čez goro
brez brambe, on je izgubljen.

Jutri! On nima nobenega jutra 1

Sedaj obstane pred stanovanjem župnika „pri
dobri smrti “.

Tu zagleda na strani pred nizkimi vratmi h
klokčevemu grmu privezano mulo, obirajočo zeleno
listje; poleg njega je stalo deblo aloe, čegar cvetje je
močno duhtelo ter se rahlo gugalo v vetru. Menih si
pomakne oglavnico povsem na lice ter se pomakne v
najtemnejšo senco, kajti skozi vrata je dospela na
prosto vitka moška postava, brisajoča si vroče čelo;
tujec je izvlekel čibuk iz žepa ter se popel na sedlo.
Kamen in kresivo pa je držal previdno v roki dokler
ni odjezdil dovolj daleč od župnišča.

Ko je zginil v temi, stopi menih iz sence, spod-
takne se ob vrečo koruze, katero je njegov prednik
odložil sredi pota ter zaropota s kladvom po preperelih
vratih.

181

Postarani župnik, umazano in slabo opravljen, mu
sam odpre.

„Pax vobiscum," reče osupnen in mrmrajoč nad
poznim gostom iz njegove družbe, ki ni mogel biti tat
ali obcestni ropar ter mu radi tega tudi ni prinesel
zrnja, ali nogavice z denarjem, da bi ž njim podprl
svojo prošnjo, da se sme kot živ križ vdeležiti spre¬
voda na veliki petek. Vrhu tega se še volitev spokor¬
nika, ki naj nese velik, s peskom napolnem križ, ni
izvršila. Na spovedni listini so bili zapisani trije zlo¬
činci. Jutri zarano pred velikim opravilom mora biti
ta stvar rešena. Sedaj pa še ta pozni obisk : ,,Avanti 1“

Menih na ta osoren pozdrav ne odgovori ter pusti
iti starega župnika v svoje pusto svetišče.

Tu zapre za seboj vrata, zavrti orjaški ključ
dvakrat v zapahu, poklekne pred prestrašenega župnika
na kolena ter potegne postarano lice z obema rokama
k sebi.

Tako, naslonjen z ustnicami na uvenelo uho svo¬
jega neradovoljnega poslušalca, izpove se mu šepetaj e
svojih grehov.

XXIV.

Vse je črno, vse pretresljivo žalostno, kakor je
bilo nekdaj, skoraj pred dva tisoč leti, na Golgati, ko
je zaklical Izveličar raz križa: „Moj Bog, moj Bog!
zakaj si me zapustil?"

Nizko so viseli oblaki in dež se je vlival ž njih
na zemljo. Skozi ozke spletske ulice z mahom obrašče-
nimi ostanki poganskega veličja, je pihal cvileč veter.
Mokra megla je plesala v vrtincih čez izprijen dvo¬
riščni in ulični tlak ter gugala črne zavese, ki so že
visele iz oken, pripravljene za večerni sprevod. Dež je
lil na oljnate svetilke, na prižasta okrilja prodajalnic,

13

182

mimo katerih bi imel iti sprevod. V sijajnem stebričju
pred stolno cerkvijo je tekla voda čez ščetinast sfinksov
hrbet, čez skupaj sklenjene ženskine roke na levjem
telesu in čez zagonetno obličje.

Dež se je vlival tudi skozi precejšno razpoklino
v strehi zakristije poleg cerkve „pri dobri smrti", ter
na smrdečo po trohlini, črno spokorno obleko, ki je
visela uprav pod to razpoko. Bilo je je devet kosov
po številu in uprav toliko tudi poprečnic od križev za
spokornike. Toponos in bosi cerkovnik se za njo ni
zmenil. Njemu je bilo kaj malo mar, ali zločinci mokri,
ali suhi nastopijo svojo pot; on sploh ni imel časa za
to, kajti oblačilo glavnega razbojnika, ki ima nesti
težki križ na svojih ramah, se je pokazalo v jednajsti
uri dokaj prekratko. Spokornik prejšnjega leta je bil
trščat človek z debelim vratom in krivimi nogami,
med tem ko je letošnji — vse jedno : dobro, da se je
sploh še našel! Cerkovnik, Stip Noncij, je paral ter
šival na vso moč in z naglico ter je dostavil za pol¬
drugi čevelj širok nov okrajec iz črnega sukna. „Evo!
zdaj ti bo zadoščevala, moj dragi!"

Na to je napočil večer in nastala tema. Ropo¬
tulje so napovedale angelsko pozdravljenje iz stolpov
namesto zvonov. Dež je prenehal, toda veter je pihal
močneje ter bil čimdalje mrzleji, kakor bi hotel prodreti
čez noč proti severjn.

Polagoma je jela vreti množica skupaj. Na oknih
so se prikazale tesno druga poleg druge temne po¬
stave. Gospe so imela lica pokrita s pajčolani; gospodje
so imeli na sebi prazniško obleko. Luči po ulicah so
le slabo brlele, radi česar je bila črna oprava videti
dvakrat črnejša. Pred hišami patricijev in palač je visel
baržun in svila, v ulicah revežev pa odurne cape in
cunje.

Tišina je vladala naokrog. Oboroženi mestni
stražniki, ki so izgledali kot cestni roparji, opisani v

183

romanih, so korakali semtertje, kukali za vogle ter ogle¬
dovali svoje orožje, če je mar vse v redu.

Konečno začujejo poslušajoči v daljavi pretresujoče
glasove godbe. Ko bi bil redovnik Atanazij prednik
frančiškanskega samostana na obrežju, le slutil, kaj
trombarji in piskači svirajo, v resnici, bil bi sam po¬
želel trombe, da bi se mogel udeležiti sprevoda z du¬
hovščino. Svirali so velelepi „Dies irae“, njegov pri¬
ljubljeni „Requiem“ iz Skarlatinove šole in prav so
imeli, kajti veselih poskočnic si pri spokornem spre¬
vodu nihče ni mogel zaželeti.

Pretresujoči glasovi godbe utihnejo. Sprevod je
zapustil stolno cerkev; dim kadila se je zbiral v oblakih.
Ljudje med stebričjem, ki se imenuje sedaj stolni ti g,
so se tako zbili skupaj, da je bila videti glava pri
glavi. Jeden izmed stražnikov je zapodil s puškinem
kopitom dva kmečka dečka v srajcah in z rudečima
pasoma — uprav takšna, nego je bil nekdaj Pavlek —
ki sta bila splezala sfinksu na hrbet; ob enem pa se
je vsula množica, nalik potopu, skozi odprta vrata ter
se razlila čez široke, pohojene stopnjice navzdol.

Bandera, križi, svete podobe, baklje in sveče, vse
ovenčano s pajčolani — bivalci iz ubožnic in hiralnic,
vdove in sirote — vse to je šepetanje in cmereč se
drenjalo naokrog. Med njimi so se kretali mladeniči in
dečki iz škofijske šole. Bilo je tudi nekaj tepcev med
njimi, vsekako pa se ni manjkalo gibčnih postav, ka¬
terim so se talarji, kratke srajce, vijoličkaste kape in
naramniki enake barve posebno dobro prilegali. Ljudje
iz predmestij v turških hlačah in v kratkih jopičih čez
škrlataste oprsnike, dolgimi plašči na ramah, z zagore¬
limi brkastimi obrazi, so temno in jezno gledali, ker
niso razločevali, kaj je žalost in kaj potrtost. Njihove
gospe so korakale z odmerjenimi koraki ter s pobešenimi
glavami. Takoj za frančiškani iz Pozzobuona, za se¬
strami vedne pomoči ter pogrebci je korakalo krdelo

184

čudovito zalih deklic z ognjenimi očmi in mičnimi po¬
tezami na licu: bivalke iz ostrogov Opatije in Sukuraca.

Godba je svirala jeden stih za drugim ; še zmirom
je vrela množica iz stolne cerkve po stopnjicah na¬
vzdol. Konečno so se prikazali »živi križi“.

Krdelo gledalcev je prevzela groza. Zgoraj v od¬
prtih oknih so se gospe umaknile nazaj ter gledale iz
gotove oddaljenosti možem in bratom čez rame. Spodaj
se je drenjal vsakdo proti zidu in stebričju ter jel
moliti žalostni del rožnega venca.

V sopari bakelj so korakali drug za drugim, devet
živih križev. Pri ostankih svetega Dojmija: to je bila
huda pokora! Mokra obleka iz črne koprivovine se je
tesno oprijemala golega telesa in udov zločincev;
iskreče oči so jim zrle skozi zareze v oglavnici. Sicer
ni bilo uprav ničesar, po čemur bi jih bilo mdči spo¬
znati. Poprečnice, utaknene skozi rokave, so držale
roke vodoravno v zraku ter so bile vrhu tega še pri¬
vezane z motvozi.

Črni dim bakelj jih je obkoljeval v velikih oblakih,
katere je podil veter semtertje in noge poslednjega so
očividno krvavele. Koničasti tlak je bil za nje preoster.
Tu so bili celd spokorniki visokega stanu, ki so delali
sedaj za svoje neznatne grehe veliko pokoro!

»Fini ljudje imajo seveda tanko vest! Češčena si
Marija, majka! Sveta Marija, prosi za nas!“

»Češčena si, Marija —“

»Glejte, glejte — sedaj — tam —“

»Tukaj je on, najhujši!

Pred duhovniki in nebom (baldahinom) je korakal
spokornik počasi po stopnjicah navzdol pod bremenom
svojega težkega križa. Robovi stopnjic so ga rezali v
bose podplate. Oh, koliko grehov in muke je že ležalo
v dolgih desetletjih na tem oguljenem lesu, ki ga je
grešnikova desnica držala z železno močjo na rami. Na
obeh straneh nosilca križa so korakali, po trije in trije

185

skupaj, zanesljivi strežaji. Njihova naloga je bila: pa¬
ziti, da se križ tlaku ali mlake ne dotakne. Od nji¬
hovih poševno držečih sveč je vsaki hip kapljal blago-
slavljen vosek in otroci ter stare ženske so ga v gneči
lovile z golimi dlanmi. Kaj so se zmenili za opekline
in bolečine?

Zbrana množica za trenutek ni dala glasu od
sebe. Vsi so pokleknili, kajti Najsvetejše se je bližalo.
Kar zašumelo je med množico, ko se je nakrat pri¬
pognilo na stotine kolen. Zvončki so glasno žvenkljali.
Obkoljen od duhovnikov, je korakal škof pod škrla-
tastim nebom z zlatimi šapelji ter nosil v obeh rokah
monštranco. Kako se je ta lesketala in migotala v svit-
lobi bakelj! Kaj krepak mož je bil ta spletski škof!
toda pogled mu je bil hladnejši in strožji, nego nje¬
govega milega brata po dostojanstvu, Ivana Bosdarija.
»Ves svet leži med menoj in vami 1“ te besede si mu
bral iz očij, ko je delil vernikom blagoslov.

Verniki so molili stojednajsti psalm :

»Blažen mož, ki se Gospoda boji ter ima dopa-
denje nad njegovimi zapovedi.

»Srečen je mož, ki skazuje usmiljenje; njegova
beseda bo obstala ob času sodbe; da, on ne bo omahoval
na veke.

»Grešnik to vidi ter se jezi, škriplje z zobmi in
zeva koprnenja; njegovo prizadevanje ostane brez¬
uspešno !

»Amen 1 — Amen! — Amen! J

Nosilec križa omahne, kakor bi se hotel na vsak
način iznebiti svojega bremena; vsekako pa jo tira
dalje.

Med gospemi in deklicami se začuje šepet:

»Kako velik človek je! Brat svetega Krištofa!
Poglejte samo njegove roke!“

»To je bržkone nasilnik iz hribov; očividno kak
hajduk ali kak ropar — “

186

„Glej, glej, skozi krinko preži on po novi prilož¬
nosti za jutri, brž ko bo opravil pokoro. Resnica, Jela,
ako ne meri on osem čevljev na dolgost, pa naj sem — “

„0 Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta, usmili
se nas!“

„0 Jagnje božje, usmili se tudi tega brezbožnika.
Dopusti, da se ti približa ter postane čednosten pred
teboj; obvaruj ga nagle, nespokorne smrti. 11

Neštevilna množica se vsuje dalje skozi stebričje
in stranske hodnike naprej proti „zlatim vratom 11  proti
obzidju Deoklecijanove palače ter dalje mimo cerkve
„pri dobri smrti 11 , potem navzdol k obrežju, pa sem-
tertje po ulicah notranjega mesta in konečno nazaj v
stolno cerkev.

Kako mrklo je nebo: Ali je še bila kedaj katera
noč temnejša, nego je ta? Nikjer meseca, nikjer zvezd.

Oddelek sprevoda, sredi katerega je omahoval
nosilec križa, z nebom in duhovskimi dostojanstveniki,
se je pomikal proti cerkvi „pri dobri smrti 1 . Postaran
župnik je stopal z trdimi koraki tesno za velikim
grešnikom. Tudi godci so v bližini tega svetišča jeli
gosti s presunljivimi glasovi :

Kralj nezmerne visokosti,
Reši svoje brez vrednosti,
Reši v moji me slabosti!

Nosilec križa se skrivi navzlic svoji orjaški po¬
stavi. To je bilo lahko mogoče razvideti po gubah
njegove spokorne obleke, ko je stopal s širokimi koraki
mimo goreče baklje.

„Glej, kumica Manda, on nosi spokorno vrv pod
obleko. 11

„0h, moj ljubi Bog! Kaj pa mu visi na vrvi tu
na desno? Ali ne vidiš? 11

„Ne morem razločiti. 11

„Toda jaz! — Rožni venec ima. 11

— 187 —

Komaj je to izgovorila, se je zgrudil nezavesten
na tla, kri se mu je vlila iz ust in. nosa, kajti zavest
se mu ni povrnila več; — čez nekaj trenotkov je iz¬
dihnil svojo dušo in ni ga bilo več med živimi —

Dan jokanja bo in straha,

Ko bo grešnik vstal iz praha. —

Glasovi godbe so neskladno zadoneli ter bobni
zamolklo zaropotali,

»Kaj počenja? Bog, kaj se mu je zgodilo? Križ
je zdrsnil na tla.“

»On se je prijel za prsi. O sveta mati Jezusova!
Ne, ne, držite me — jaz ne moreni pomagati."

Trombe in bobni so hrumeče zabučale, ob enem
pa se je izvil krik iz dvanajsterih ženskih grl; »Jezus,
Marija!" — »Sveti — usmiljeni!" — O Bog! O,
moj Bog!“

Divje usupljivo vpitje se je razlegalo dalje od
tolpe do tolpe; vse se je drenjalo skupaj, porivali so
drug drugega, borili se z rokami ter hiteli skupaj z
bakljami, da bi videli, kaj se je zgodilo.

Spokornik je ležal na tleh z oglavnico na obrazu.
Težak križ je ležal na njem. Spokorna obleka mu je
bila razgaljena na prsih in rudeča kri je curkoma tekla
izpod križa.

»Proč! Nazaj!“ zakriči stari župnik od cerkve
»pri dobri smrti" s čvrčečim glasom pomikajoči se
množici. »Ne kričite! ne povprašujte! Molite dalje —
saj ste potrebni molitve!“

Tako je stal poleg njega, ki se je nagloma pre¬
selil v večnost ter ga čuval s svojim telesom pred
druhaljo, ki je planila nadenj kot četa barbarjev. In
druhal je bežala nazaj, kot nekako perišče dond, ka¬
tere je imel župnik na motvozu.

Dva duhovnika, jeden frančiškan iz Šibenika ter
župnik bolnišnice ob pristaji, sta ostala z župnikom

188

cerkve „pri dobri smrti" pri mrtvecu, čegar težki križ
so stražniki odnesli na stran ter ga naslonili ob pod¬
boje nekdanjih »bronastih vrat" Poleg teh so držale
manjša vratca z ozkim hodnikom v zakristijo cerkve
„alla buona morte“.

Stari župnik ni imel ključa od vrat pri sebi, toda
jeden izmed stražnikov vtakne konec svojega handžara
v zarujavelo ključavnico ter jo odpre.

Molče, spremljani od oboroženih stražnikov, ne¬
sejo duhovniki mrtvo truplo v zakristijo kjer jo polože
na oguljeno mašno obleko, katero so hoteli drugo jutro
prodati.

»Treba ga je sleči,“ reče jeden izmed stražnikov
med tem ko so duhovniki stali poleg njega ter molili.
»Jurij, tovariš, odreži mu s handžarom krinko. 1 '

Sedaj ju porine stari župnik vsakega z jedno
roko na stran. Na to vzame njegov molek, poljubi križ na
njem ter mu ga ovije okrog oglavnice na mrtvem licu.

»Proč! Nihče se ne sme dotakniti blagoslovljenega
traku, nihče!“ reče strogo. »Ta se mi je izpovedal in
se pred Bogom pokoril. Njegova skrivnost bodi znana
samo meni, njemu in Bogu." Na to položi svojo roko
na otrplega mrtveca. »Uprav takšen, kakoršen tukaj leži,
pride v grob. Dovolj je, da ga Vsemogočni pozna. Poj¬
dita, ter pokličita pretorja. Jaz hočem govoriti ž njim."

* *

*

Tri dni pozneje, ko je praznoval krščanski svet
vstajenje Kristusovo ter so v večnem mestu, Rimu, z
vsemi zvonovi zvonili, je stal pred pravičnim Sodnikom
nov priprošnik poleg Pavla spokornika. On, ki je bil po
svojem ljubečem srcu nevedoma sokrivec zločinčeve
smrti — škof Ivan Bosdari, je o prvi uri na Veliko
noč v vili Ruspignolija v Rimu zaspal v Gospodu.