UTURGIKA

ali

sveti obredi pri vnanji službi božji.

Za gimnazij alno, realno in sploh
odraslo mladost.

Spisal

Anton Lesar,

katehet na o. k. nižji realki v Ljubljani.

Poterdilo visokočast. ljubljansko skofijstvo z razglasom
20. julija 1863, št. 724.

V Bernu, isgs.

Tiskal in založil Karol Winiker.

6čS(5o5

! Ai- 6  3 CnH)  ^ 6 'f (p

V vod.

§• i.

Koj je vnanja služba božja, kaj njen namen? in kako
jo delimo ?

Vsa vidna znamnja, ktera je Jezus Kristus po¬
stavil, in njegova sv. cerkev po J ezusovem pooblastenji
vpeljala, da po njih kristjan ali gnado božjo zadobiva
ali očitno razodeva in spoznava svojo zvezo z Bogom
t. j. sveto vero, vnanjo službo božjo katoliške cerkve
imenujemo.

Namen vnanje službe božje je tedaj dvojin:

a) da nam po nji dohaja gnada božja;

b) da ž njo očitno spoznavamo in v sebi oživljamo
sveto svojo vero.

Po tem poglavitnem namenu vnanjo službo božjo
na dva dela delimo:

1. v posvečevavno  (zakramentalno), po kteri
nam dohajajo mnoge potrebne gnade;

2. v poveličavno  (častivno), s ktero očitno po¬
veličujemo ali častimo Boga ter kažemo, pri¬
čamo ali naznanjamo svojo vero.

Vender je pa posvečevavni službi božji tudi poveli-
čavni namen pridružen, poveličavni pa posvečavni; n. pr.
pri sv. maši ne dobivamo le mnogoterih gnad, ampak ž
njo tudi Boga poveličujemo; ravno tako z molitvijo ne
poveličujemo le Boga , ampak ž njo ga tudi mnogih
gnad prosimo in jih od njega tudi prejemamo.

Vsa vnanja znamnja in šege, ki jih je cerkev
kacemu cerkvenemu opravilu vnanje službe božje odločila,

1 *

4

obred  (ritus) imenujemo, n. p. obred sv. maše. sv.
kersta, cerkvenega posvečevanja itd.

Vse obrede vseh cerkvenih opravil pri vnanji
službi božji bogočastje  (cultus) ali sploh vnanjo
službo božjo  imenujemo.

Kdor obrede opravlja, je obrednik;  nauk od
obredov pa obredoslovje (liturgika).

§• 2 .

.Ali nam je vnanje službe božje treba?

Vnanje službe božje, posvečevavne in poveličavne,
nam je bistevno treba.

a) Posvečevavne službe božje nam je treba, ker je
Jezus gnade, ki nam jih je s svojo sinertjo na
križi pridobil, z vidnimi znamnji sklenil, in jih
hoče z vidnimi znamnji deliti. Pri tem je pa
Jezus imel nar modrejše namene.

Z vidnimi znamnji je Jezus hotel:

1. nas zagotoviti, da v resnici prejmemo gnado
božjo, in nam tudi naznaniti, kdaj jo prejmemo;

2. naši slabosti na pomoč priti ter nas po vnanjih
znamnjih od posvetnih reči k nebeškim povzdi¬
govati ;

3. nam dati znamnja, s kterimi kažemo, da smo v
zvezi in občestvu ž njegovo sveto cerkvijo.

b) Poveličavne vnanje službe božje nam je treba:

1. Človek je iz duše in telesa, toraj se mora tudi
telo vdeležvati poveličevanja in češenja božjega
ali bogočastja; to se pa ravno s tem godi, da
človek svoje notranje pobožne misli, želje in
čutila z vidnimi znamnji na znanje daje;

2. vnanja služba božja je človeški naturi celo pri¬
merna , ker ste duša in telo v tako tesni zvezi
med seboj, da se vse, kar eno zadene, tudi v
drugem čuti in ako se človek nalašč ne potaji,
tudi v posebnih djanjih glasi. To poterjuje tudi
pregovor: „Kar je v sercu skrito, — bode vse
očito,“ kteri je posnet po vsakdanji skušnji.

5

Ako tedaj pobožna čutila, misli ali želje navda¬
jajo človeka, se bodo gotovo tudi v vnanjem
obnašanji in vedenji njegovem pokazale ali raz¬
odele; nasproti pa tudi vnanja služba božja
notranjo pobožnost budi, oživlja in krepča;

3. Kakor posamesen človek svoja notranja verska
čutila posamesno očitno kaže, ravno tako smo
vsi, ki smo združeni v eno cerkev in smo v
Kristusu udje enega telesa, dolžni svojo vero
skupno ali združeni na znanje dajati, t. j. skupno
in združeni Boga častiti, poveličevati in moliti.
Skupna ali združena služba božja pa ne more
na skrivnem t. j. le znotranja ostati, temuč se
mora tudi v vnanji obnaši razodevati ali kazati.

Nikdo pa ne reci: Kristus veleva „Boga v duhu
in resnici moliti, “ on je tedaj zavergel vnanje češenj e
božje. Jezus je s temi besedami samarijanski ženi
hotel reči: Prepir, kterega imate z judi zavolj edinega
jeruzalemskega tempeljna, bo jenjal, ko bo stara po¬
stava , ki določuje le en kraj za daritve, nehala in
prišla ob veljavo; potem bo pa slehern kraj na zemlji
za pravo službo božjo pripraven in posvečen. Vi Sama¬
rijani Boga sicer molite in mu darujete, pomena svo¬
jih daritev pa prav ne spoznate, njih pomen se vam
je zgubil, daritve so pri vas le vnanje brez pravega
dulia, podobne so pisanju, čegar čerk ne poznate, ker
niste sprejeli razodenja, ktero je Bog dajal po pre¬
rokih. Mi judje pa obhajamo na sijonski gori postavno
službo božjo z daritvami, ktere imajo svet pomen in
so predpodoba, in jih tudi rinemo in vemo. „'V duhu
in resnici moliti" se tedaj pravi: v pravem duhu in v
pravem namenu moliti, t. j. pomen vnanje službe božje
umeti, in sicer prav umeti, kakor so ga umeli po¬
božni judje, ki so vedili, da je njih služba božja le
predpodoba prave službe božje, ki jo bo vpeljal oblju¬
bljeni mesija. Z besedami „Boga v duhu in resnici
moliti" Jezus toraj vnanje službe sploh ni zavergel,
zavergel je le vnanjo službo božjo samo na sebi, t. j.
vnanjo brez notranje.

6

Da Jezus ni sploh zavergel vnanje službe božje,
tudi iž njegovega lastnega obnašanja in vedenja spo¬
znamo; — prav všeč in dopadljivo mu je bilo, ko so
mu bili naproti prišli ljudje iz Jeruzalema ter so pred
njim razgrinjali svoja oblačila in veje sekali in pokla-
dali na pot, po kterem je na oslici jezdil v Jeruzalem; —
zagovarjal je grešnico, ki mu je z lepo dišečimi mazili
mazilila lase in s solzami močila mu noge; —• Jezus
sam je tudi na glas molil, pred in med molitvijo oči
k nebeškemu Očetu povzdigaval; — molil je kleče, da
je na znanje dajal, da svojo človeško naturo ponižuje
pred veličastvom božjim; — on je še celo spolnaval
šege, ki so bile zapovedane le za staro zavezo.

Iz ysega tega je razvidno, da nam je neoohodno
treba vnanjih znamenj pri službi božji, ali vnanje
službe božje.

§. 3.

Kdo je vnanjo službo božjo vpeljal in vredil?  — komu gre
čuti nad njo ?

Slehernemu kristjanu ne more 'hiti na voljo dano,
ne pri domači, ne pri očitni in skupni službi božji
voliti in rabiti šege in navade ali vnanja znamnja božjega
češenja, kakoršna si bodi, sicer bi se utegnilo kaj
vpeljati, kar bi bilo sv. veri nasproti in bi vsled pre¬
govora: „kolikor misel toliko glav“ vstale velike zmeš¬
njave, raztresenje ali smeli pri očitni in skupni službi
božji.

Zato je Jezus sam že določil bistevne dele po-
svečevavne službe božje pri daritvi sv. maše in pri
sv. zakramentih; nebistevne dele vpeljati in vrediti pa
je prepustil njim, ktere je postavil, da vladajo njegovo
sv. cerkev, t. j. aposteljnom in njihovim naslednikom.
Toraj so aposteljni obsirnišo vnanjo službo božjo vre-
dili, ter skerbeli, da se jepri-nji vse pristojno, pošteno
in po redu godilo in ravnalo (Kor. 14, 40); ravno tako
so apostoljski nasledniki ob vseh časih čuli nad službo
božjo, in zastran nje po posebnih okolišinah raznih
časov tudi posebne zapovedi dajali.

7

Iz Jezusovih določil, apostoljskih sporočil in
mnozih zapoved apostoljskih naslednikov so tedaj na¬
vade in svete šege, kterih se katoliški kristjani dan¬
današnji deržimo pri službi božji.

§• 4 .

Kolikera služba božja je bila in je še v katoliški cirkvi ?

Dasitudi edinost v vnanji službi božji kaj močno
pospešuje in podpira edinost v sv. veri, vender so bile
in so še dandanašnji mnoge različnosti v katoliški cer¬
kvi pri nebistevnih delih vnanje službe božje.

Edina vera in notranja pobožnost se namreč razno
razodevate ali očitno kažete po raznih človeških natumih
dušnih in telesnih lastnijah in od tod izhajočih šegah
in navadah v vnanjem obnašanji.

V velikem rimskem cesarstvu, po kterem se apo-
steljni sv. evangeli večidel oznanovali, so bili v tem
obziru narodi zlasti dvoji poglavitni: izhod  nji  in
z ah  o d n ji;  obojim so že aposteljni vnanja znamnja
službe božje, kolikor je bilo mogoče ob tistih nemirnih
časih, vredili in pimerili njihovim lastnijam. — Kakor
učeni sploh mislijo in terdijo, je izhod ijim kristjanom,
ktere sploh gr ek e imenujemo po jeziku, ki so ga
skorej vsi omikani zmed njih umeli in govorili, službo
božjo po večem vstanovil sv. apostelj Jakop,  ki je bil
v Jeruzalemu ostal; zahodnjim kristjanom, kterim sploh
rimljani  pravimo po glavnem mestu Rimu, ali la-
tinci  po jeziku, kteregase sploh umeli, pa sv. Peter,
rimski škof in poglavar vesoljne cerkve.

Ko je nehalo splošno preganjanje, in so kristjani
smeli očitno spoznavati sveto vero, in vnanjo službo
božjo očitno opravljati, so škofje apostoljsko vnanjo
službo razširili in pomnožili, t. j. pridjali so mnogotere
šege in obrede apostoljskim sporočilom. Izhodnjim
kristjanom sta jo vrcdila zlasti sv. Bazili,  cezarejski
škof, in sv. Janez Kriz  o st  o m, carigradski patrijarh;
zahodnjim pa sv. papeži Leon veliki, G e 1 a z i in
Gregor veliki.

Sčasoma se je pa ta in una vnanja služba božja
še z mnogoterimi vnanjimi znamnji in obredi pomno¬
žila, ozališala in dopolnila, preden se je vstanovila, ka-
koršna je dandanašnja.

Iz tega je toraj razvidno, da je že od začetka v
katoliški cerkvi dvoja poglavitna vnanja služba božja;
posebna za izhodnje  kristjane, ki jo toraj imenu¬
jemo iz ho d njo ali po poglavitnem jeziku greškega
obreda;  posebna za zahodnje  kristjane, kteri pra¬
vimo rim.ska  po glavnem mestu Rimu, ali latin¬
skega obreda  po jeziku, ki je bil sploh obrazivni
jezik po vsem zahodu.

Opomin 1. Vender pa ni misliti, da bi se bili vsi izho-
dnji narodi greških, in vsi zahodnji latinskih obredov brez vsega
premena poprijeli; v poglavitniših delih so sicer ohranili izhodnji
narodi greško, zahodnji pa latinsko podobo službe božje; v mar-
sikterih manj poglavitnih delih pa se ni prilegla njih naturnim
lastnijam, šegam ih navadam; toraj so jim jo njihovi cerkveni
predniki nekoliko prenaredili. In od tod izhaja, da imajo na pr.
armeni, sirjani, kopti, etijopljani sicer grešite, francozi in lahi
milanske škofije latinske obrede, vender pa nekoliko različne od
čisto greškili in latinskih.

Opomin  2. V marsiktorih obredih se še celo posamne
škofije med seboj nekoliko ločijo, n. pr. v deljenji sv. zakramentov,
v pokopovanji merličev i. t. d. V tem obziru imajo škofije večidel
svoje lastne obredne bukve, ki jim jih pa morajo, seveda, poter-
diti vidni poglavar vesoljne cerkve: rimski papež, kteremu gre
čuti, da se nikjer ne vpelje nič nepristojnega.

Po tem takem je sveta katoliška cerkev veličastna
kakor v edini veri, tako tudi v različni službi božji.

§. 5 .

P kterern jeziku je katoliška cerkev sv. cvangeli oznanovala
in ga še oznanvje ?

Aposteljni in njihovi nasledniki so vsaceinu na¬
rodu v njegovem jeziku sv. evangeli ob vseh časih
oznanovali, in tako se še dandanašnji godi, saj se tudi
drugači ne dajo dopovedati verske resnice nobenemu
narodu.

Oznanovavci sv. evangelija so se toraj, preden so
ptujim narodom oznanovali sv. vero, seznanili z njiho¬
vimi jeziki, in tako se še dandanašnji godi.

9

§• 6 .

V klerern jeziku je katoliška cerkev službo božjo opravljala
in jo še opravlja?

Tudi vnanje službe božje katoliška cerkev ni oprav¬
ljala in je tudi dandanašnji ne opravlja le v enem
jeziku, ampak, kakor kardinal Bona  dokazuje, »po¬
steljni in njihovi nasledniki so jo opravljali v raznih
krajih v jezikih raznih narodov, kterim so sv. evangeli
oznanovali; torej v Jeruzalemu in Palestini v hebrej¬
skem  (kaldejskem ali aramejskem), v Aleksandrii,
Antiohii in druzih greskih mestih v g r e š k e m, v Bimu
in po vseh zahodnjih krajih v latinskem.  Ti trije
jezild so bili namreč poglavitni jeziki tistih narodov,
pri kterih so aposteljni sv. evangeli oznanovali. Ko se
je keršanstvo razširilo po deželah unkraj Evfrata in
Tigrida pri sirjanih, in pri armenih, kop tih, etiopijanih
in druzih narodih, so se tudi njihovi jeziki vpeljali v
službo božjo.

Za nas slovence je zlasti znamenito in mikavno
vediti, kedaj in kako je bil slovanski jezik, ki ga ime¬
nujemo staro-slovenskega, vpeljan v službo božjo?

Pri zaliodnjib slovanili, kteri so kakor mi slovenci
sv. evangeli prejeli po latinskih učenikih rimske cerkve,
je bil seveda latinski jezik vpeljan v službo božjo. —
Drugači pa je bilo pri izhodnjih slovanskih narodih,
kterim sta prišla sveta brata Ciril in Metod  iz
izhoda oznanovat sveto vero. Po zgledu pervih ker-
šanskih časov sta narodni, tedaj slovanski jezik vpeljala
v službo božjo. Ta jezik je bil namreč že takrat to¬
liko izobražen, da je bilo to mogoče. Papež, poglavar
vesoljne cerkve se je iz začetka temu početju ustavljal,
ker se mu je naznanjalo, da je slovanski jezik še nc-
pripraven za službo božjo. Papež Janez VIII. je 14.
junija 879 v ti zadevi sv. Metodu tako le pisal: „Sli¬
šali smo, da sveto mašo poješ v sirovem, neomikanem
jeziku (lingua barbara) t. j. v slovanskem (sclavonica). 1 '
Ko se je pa po možeh, ki so slovanski jezik dobro
znali in kterih je veliko živelo po Dalmacii in v Be¬
netkah, prepričal, da so slovanske cerkvene (obredne)

10

bukve prav in dobro prestavljene, je slovanom rad
dovolil, narodni jezik rabiti pri službi božji, in v tem
dovoljivnem pismu med drugim tudi rekel: „On, ki je
vstvaril tri poglavitne jezike, hebrejskega  namreč,
greškega in latinskega,  je vstvaril tudi vse druge
v čast in slavo svojo“ („Quoniam, qui fecit tres linguas
principales, hebraeam scilicet, gržecam et latinam, ipse
creavit et alias omnes ad laudem et gloriam suam“).

Akoravno je bilo po tem takem več jezikov vpe¬
ljanih v službo božjo,' se je služba božja vender le pri
večem delu katoličanov opravljala in se še opravlja
v latinskem jeziku, in sicer po vseh krajih in narodih,
kterim so prišli rimski misijonarji sv. evangeli oznano-
vat,  in to se je zgodilo po vsem zahodu in ne le v
Evropi, ampak tudi v druzih delih sveta. V za¬
hodu se je o tistem času, ko se je keršanstvo pričelo,
tako le latinski jezik sploh govoril. Ko so pa divji
narodi iz severno-zahodnje Azije privihrali v rimske
pokrajine zahodnje Evrope, je rimski cerkvi zopet došla
sveta naloga, te divje narode pokristjaniti in njih divja
serca in navade s sveto vero požlahniti. Sveto, goreče
prizadevanje rimskih oznanovavcov je Bog milostljivo
blagoslovil in sčasoma so se vsi novi narodi vdali sveti
veri. Ker so pa bili njih jeziki še neomikani, so rimski
misijonarji pri teh narodih službo božjo v latinskem
jeziku vredili že iz strahu da bi se visokim svetim
skrivnostim z neomikano ali nepristojno besedo ne go¬
dila nečast in potem takem tudi sv. vera s kako ne-
primerjeno besedo ne popačila. Pozneje, kakor tudi
dan današnji, rimsko cerkev, glavo vesoljne cerkve, pa
zlasti želja po edinosti vodi, da se pri službi božji,
posebno pri daritvi sv. maše ne vpelje kak nov jezik,
temuč da se ohrani in rabi latinski jezik pri vseh na¬
rodih, ki so po rimskih misijonarjih prejeli sv. evangeli,
da so tudi njih jeziki že zadosti izobraženi.

Vsi. jeziki, ki so bili vpeljani v službo božjo,
so pa sčasoma zamerli, t. j. ali več ni narodov, ki jih.
govore, ali pa so se narodni jeziki toliko spremenili,
da jezika, kakoršen je bil vpeljan v službo božjo, noben

11

narod več ne rabi v domačem govoru. Tako so tedaj
vsi liturgiški jeziki dandanašnji mertvi jeziki.

Da se pri službi božji mertvi jeziki še vedno
rabijo, izhaja iz visocega spoštovanja do presvetih skriv¬
nost, ktero se tudi v tem razodeva, da ostane tudi
zagrinjalo vedno enih sv. skrivnost in opravil vedno
eno, t. j. da je jezik, čeravno že zastaran ali celo
mertev, vedno ravno tak, kakoršen je bil iz začetka
vpeljan.

Opomin. Vender pa ni misliti, da je živi narodni jezik
kje popolnoma izpahnjen iz službe božje. Kar ima sv. cerkev
opravljati ali govoriti z ljudstvom, v ljudstvenem živem jeziku
opravlja in govori; tako .n. pr. v živem narodnem jeziku božjo
besedo oznanuje, z ljudstvom v domačem jeziku pri popoldanski
službi božji in pri vseh pobožnostih moli, ljudstvu v njegovem
živem jeziku dolžnosti razlaga, pri sv. zakramentih marsikaj v
narodnem jeziku govori i. t. d.

Ker je pa koristno in tudi treba da kristjani
umejo vso službo božjo, torej tudi to, kar se v mertvem
jeziku opravlja, se jim po drugem potu na pomoč pride,
in sicer zlasti s tem, da se jim svete obredne bukve
v živi domači jezik prestavijo in služba božja razlaga
v narodnem jeziku.

Verh tega namen službe božje pa ni le poduk
in podbuda, ampak njen poglavitni namen je prositi
ali podeliti gnado božjo. Da se doseže ta poglavitni
namen, pa ravno treba ni, da bi človek, kteremu sv.
cerkev gnade prosi ali mu jo deli, tudi umel jezik
v Icterem mu gnade prosi ali deli; v tem obziru mu je
zadosti, da sploh ume pomen sv. opravila, in da svoj
namen sklene z namenom svete cerkve.

§. 7 .

Ali je kristjanu treba vediti pomen vnanjih znamenj službe

božje ?

Pri službi božji smo s pravo pobožnostjo in
koristjo le takrat pričujoči, kadar razumemo, kaj njene
šege in vnanja znamnja pomenjajo; toraj nas sv. dol¬
žnost veže, seznaniti se z vnanjimi znamnji službe božje.

12

Da se pa to zgodi, cerkev svojim služabnikom
zapoveduje, vernemu ljudstvu vnanjo službo božjo tako
razlagati v domačem jeziku, da jo umejo, akoravno se
opravlja v tujem, t. j. v kterem koli zamerlem jeziku.

Katoliški škofje in mašniki to svojo dolžnost po¬
vsod spolnujejo s tem:

a) da vernemu ljudstvu v pridigali in keršanskih
naukih službo božjo v domačem jeziku razlagajo;

b) da spisujejo in priporočajo brati bukve, v kterih
so vsi obredi katoliške cerkve od besede do
besede prestavljeni v živi narodni jezik; tako da
verni molijo v svojem jeziku ravno to, kar škofje
in mašniki v tujem;

c) da vernim v poduk spisujejo in v roke dajejo
bukve, ktere razlagajo vso službo božjo ali na
tanko, ali le bolj ob kratkem v domačem jeziku.

In ravno v ta namem so spisane tudi bukve,
ktere imaš zdaj v roki.

Pervi del.

§. 8 .

Posvečevavni obredi.

Posvečevavnim obredom prištevamo a) daritev
sv. maše; b) svete zakramente (svetstva) in c) svetila
(zakramentale). — Sreda in solnce vse službe božje ali
vsega bogočastja je daritev svete maše; od nje bodi
to raj nar pred govorjenje.

I. Oddelek.

Od daritve svete maše.

§. 9 .

Nauk od daritve sv. mase.

1. Sveta maša je vedna daritev nove zaveze, v
kteri se Kristus Gospod v podobah kruha in vina svoje¬
mu nebeškemu Očetu po mašnikovih rokah nekervavo
daruje, kakor se je kervavo daroval na svetem križi;
ali z drugimi besedami: vedni spomin in nekervavo
ponavljanje kervave daritve Kristusove na križi.

Beseda „maša“ se večidel razlaga iz latinske
besede ,,missa“ = „spuš  enj  e“, ker je bila v staro¬
davnih časih navada, ljudstvo slovesno spušati po do¬
končani daritvi. Beseda „m a š a“ = missa toraj ne za-
znamnjuje bistva presvete daritve; cerkveni učeniki pa
so presv. daritev „missa“  imenovali zavoljo tega, da
so presveto skrivnost prikrili nevernikom in jo oskru¬
njenja varovali; verni so pa že vedili, kaj si imajo mi¬
sliti pri ti besedi. Iz spoštovanja starosti in ker je bilo
to ime že sploh v navado prišlo, se je do današnjega
dne v vseh jezikih ohranilo za presveto daritev nove
zaveze.

14

2. Daritev svete maše je p er vic Jezus sam opra¬
vil pri zadnji večerji, ko je kruli spremenil v svoje
telo in vino v svojo kri, se daroval v podobah kruha
in vina svojemu nebeškemu Očetu za vse ljudi in
se zavžiti dal aposteljnom. —- To presveto daritev
je pa Jezus pri zadnji večerji tudi za vse čase postavil
ter jo vstanovil v svoji cerkvi, ker je dal aposteljnom
oblast in povelje,  ravno to delati, kar je sam pri
zadnji večerji storil, t. j. ravno tisto sveto daritev v
njegovem imenu in njemu v spomin vedno opravljati.
,.To storite v moj spomin. 11

3. Aposteljni so povelje Kristusovo: „to delajte
v moj spomin 11  zvesto spolnovali, ravno tako njihovi
nasledniki, in ga še vedno spolnujejo mašniki sv. kato¬
liške cerkve, kteri pri sv. maši ravno to delajo, kar
je Jezus storil pri zadnji večerji.

4. Pri sveti maši se Boga prava daritev daruje;
Jezus Kristus jo sam opravlja, ki se daruje v ločenih
podobah kruha in vina, v podobah kervave smerti,
nebeškemu Očetu v mašnikovih rokah; opravlja jo pa
tudi mašnik, ki Jezusa daruje nebeškemu očetu, in verno
ljudstvo z mašnikom vred.

5. Sveta maša je bistveno ravno tista daritev,
kakor daritev na svetem križi:

a) ker tu in tam ravno tisti  daruje, — Jezus
Kristus;

b) ker je tu in tam ravno tisti dar,  — Jezus
Kristus;

c) ker se tu in tam ravno tistemu  daruje, —
nebeškemu Očetu.

Daritev sv. maše se od daritve svetega križa v
tem razloči:

a) da je Jezus na križi prelil svojo kri, pri sveti
maši je pa ne preliva. Ta je torej nekervava
daritev, ker Jezus več ne terpi, več ne umerje,
una pa je bila kervava;

b) da se je Jezus na križi sam daroval; pri sveti
maši se Jezus sicer tudi sam daruje, darujemo
ga pa tudi mi.

15

Po mašnikovih besedah, ki jih v Kristusovem imenu
izgovori, je pričujoče Kristusovo telo v podobi kruha,
in Kristusova kri v podobi vina; ker ste podobi očitno
ločene , se nam Kristusova smert nekervavo in skriv¬
nostno pred oči stavi.

6. Sveta maša se Bogu in v čast svetnikov da¬
ruje; pri sv. maši se spominjamo svetnikov, da se Bogu
zahvaljujemo za gnade, darove in zveličanje, ktero jim
je Bog že dodelil, in da jih na pomoč kličemo.

Sveta maša se pa Bogu daruje:

a) v častno daritev.  Zmed vseh opravil Kri¬
stusova darovavna smert Boga naj bolj poveli¬
čuje, ker se v nobenem djanji neskončna svetost
in milost Božja tako lepo ne razodeva, kakor
pri sv. maši; ni ga torej opravila, ki bi zamogio
Bogu prijetniše biti, kakor spreminjevanje kruha
in vina, t. j. ponavljanje Kristusove smerti;

b) v zahvalno daritev.  V zahvalo za vse mi-
loste in dobrote, ki nam jih je Bog skazal in
dodelil;

c) v pr osno daritev.  Kakor ni djanja , ki bi
bilo bolj v božjo čast od svete maše, ravno
tako je prošnja, z obhajanjem Jezusove rešnje
smerte sklenjena, naj močnejša, naj silnejša, Bogu
naj dopadljivša, ker nam je Jezusova smert vse
gnade zadobila;

dj v spravno daritev.  V nji zadobimo gnado
pravega spreobernjenja in kesanja nad svojimi
grehi in odpušenje časnih kazen, za ktere se
nam je po odpušenih grehih še pokoriti.

7. Sveta maša se opravlja za vse , ki zamorejo
doseči večno zveličanje; splošnjega sadu sv. maše se
toraj vdeležujejo vsi pravoverni kristjani na zemlji in
duše v vicah; posebnega  pa:

a) mašnik, ki sv. daritev opravlja;

b) tisti, za ktere jo zlasti opravlja;

c) vsi, ki so pri sv. maši pričujoči ali pa žele, pri¬
čujoči biti.

16

Sveta maša se opravlja:

a) za vse žive pravoverne kristjane: za pravične,
da bi jih Bog obvaroval v pravičnosti; — za
grešnike,  da bi jim Bog dodelil gnado prave¬
ga spolcorjenja. Tudi se sme opravljati za kri¬
voverce,  daj bi jih Bog pripeljal v svojo edino
zveličavno cerkev; — in tudi za nekeršene,
naj bi jim Bog dal priti k spoznanju resnice ;

b) za vse, ki so umerli v cerkvenem občestvu in so
v vicah.

Za tiste pa, ki v ■cerkvenem občestvu niso umerli,
se daritev sv. maše ne sme opravljati, ker cerkev nima
poroštva, da njena molitev zamore pomagati tem, ki v
življenji niso hotli biti v zvezi z njo. Torej v sveti cer¬
kvi vedno velja pravilo : „S temi, s kterimi v življenji
nismo bili v občestvu, tudi po smerti ne moremo imeti
občestva; nje ima le Bog v rokah.“

§. 10 .

Tvarina daritve sv. maše.

Tvarina daritve sv. maše sta kruh in vino.

Kruh mora biti spečen , kakor kruh sploh, toda
iz pšenične moke in le z vodo umešen. — Daritev sv.
maše je veljavna, bodisi kruh op res en t. j. nepre-
kvašen, bodisi prekvašen.  Vender se pa v katoliški
cerkvi latinskega in armenskega obreda k sv. maši
jemlje le opresen kruh zato, ker je zelo verjetno , da
je Jezus opresen kruh spremenil; bila je namreč zadnja
večerja „pervi dan o preš n ih kruhov , 11  in takrat
je bilo judom prepovedano , kaj neopresnega kruha v
hiši imeti.

Opresni kruh pa tudi prav lepo naznanja čistost
Kristusovega telesa, in dušno čitost, ki je potrebna k
svetemu obhajilu.

Hostije iz opresnega kruha so pri latinskem obredu
okrogle, hostije iz prekvašenega kruha pri greškem ob¬
redu pa tudi štirivoglate.

Opomin. Tudi maroniti, kaldejci v Malabaru, in greli
v „Grotaferati“ in pri materi Božji „de Grafeo 11  opresen kruh k
sv. maši jemljejo.

17

Vino  mora biti nepokvarjeno iz grojzdja vinske
terte, kakoršnega je Jezus imel pri zadnji večerji. —
Vinu se po cerkvenem povelji nekoliko vode (kake tri
kapljice, in k večemu tretjina vina) prilije.

Prav modro in primemo je naš zveličar sveti
maši kruh in vino v tvarino izvolil, zakaj

a) s tem nam je zlajšal vero v čudovito spreme-
njenje. Vsaki dan namreč vidimo in čutimo, da
se kruh in vino po naturni poti spreminjata
nam v meso in kri; koliko ložje nam je toraj
verovati, da se kruh in vino na Jezusovo besedo
spreminjata v telo in kri njegovo.

b) nam je tudi ložje umeti, da je sv. rešnje telo
naši duši duhovna hrana.

Kruh za sveto mašo, ld je bil ob vseh časih tenak
in okrogel, se imenuje hostija,  t, j. dar; večidel mu
je vtisnjena ah podoba sv. križa, ah križanega Jezusa,
ah presv. njegovega imena.

Vino sme biti barve ktere koh; vender se je
zlasti belo (rudeče) vino za sveto mašo jemalo, in se
še dan današnji naj raje jemlje.

§. 11 .

Česa je za daritev svete maše se treba ?

Za sveto mašo je treba tudi: a) posebne duhov-
ske obleke in b) posebnih posod.

A. Duhovska obleka.

Po starodavni navadi, ki se opira na apostoljska
sporočila, imajo duhovni pri službi božji posebna obla¬
čila, in sicer iz naslednjih vzrokov:

1. zato, da se presvete skrivnosti ločijo od navad¬
nih posvetnih opravil;

2. zato, da se po njih naznanja sveta služba in
visoka čast katoliškega duhovna;

3. zato, da je visoki pomen, ki ga imajo duhovna
oblačila, duhovnemu samemu v mnogotero opo-
minjevanje, vernemu ljiudstvu pa v podučenje.

I. Duhovšini lastna oblačila pri božji službi in
tudi zunaj nje so:

2

18

a) Halja ali talar. Talar sega do pet in je brez
vse posvetne lepotije, in toraj duhovna opominja,
skerbeti, da bi le Bogu dopadel, ne pa svetu,
in da bi vsa njegova djanja bila poštena. Pape  ž
imajo talar bele barve, kardinali  škerlatove,
š k o f j e višnjeve (vijolične)), duhovni  čeme,
menihi  pa,  kakor je v njih redu zapovedano,
ali Černe, ali rujave ali bele;

b) ovratnica ali kolar  (colare);

c) mašna kapa, onaglavnica, biret ali qua-
drat),  njeni trije kviško moleči konci pomenjajo
presveto trojico, štirje pa sv. križ naznanjajo.

II. Mašna oblačila mašnikom lastna so:

1. Poramnica  (oglavnica, amikt humerale),
ktero so nekdaj čez glavo potegovali, dan današnji
jo pa tako oblačijo , da rame , pleča in vrat ogrinja.
— Humerale pomenja čelado zveličanja, s ktero se
nam je vojskovati zoper skušnjave, ki izvirajo iz po-
čutkov, kteri nas kaj radi na hudo vlečejo.

2. Mašna srajca (alba),  t. j. bela platnena
srajca do pet. — Njena belina pomenja čistost in ne¬
dolžnost, ki ste naj veča lepota in naj boljše pripravlja¬
nje za presveto daritev.

3. Pas (cingulum),  s kterim se mašna srajca
nad ledjem podpaše. — Pas mašnika opominja dolžno¬
sti do treznosti in zderžnosti, da mu počutki čistosti ne
omadežvajo.

4. Naročnica  (rokavnica, manipulus)  na
levici; ona je bila nekdaj platnen robec (platnena ru¬
tica), s kterim si je mašnik pot brisal; ona tedaj maš-
nika opominja, v Gospodovem vinogradu pridno tru¬
diti se in spokorno živeti.

5. Nadramnica  (napersnica, stola); onamašuiku
okoli vrata z ram čez persi visi, pri sv. maši pa se na
persi križema preprega, in je bila nekdaj bel, platnen,
širok robec; pomenja pa oblačilo pravičnosti, svetosti
in neumerjočnosti, ki so nam v zgubo šle po Adamo¬
vem grehu in nam jih je zopet pridobila Kristusova

19

smert na križi. — Štola je tudi znamnje mašniške
oblasti, toraj je ne sme obleči., kdor ni mašnik, in
mašnik nobenega svetega opravila brez nje zunaj sile
ne sme opravljati.

6. Mašni plajš  (casula); mašni plajš je bil
nekdaj široko in sešito oblačilo , ki je ves život ogri¬
njalo; on pomenja, kar se posname iz škofovih besedi
pri mašnikovem posvečevanji, ljubezen,  ki vse Gospo¬
dove zapovedi kakor sladak jarem prejemlje in na
tanko spolnuje.

Pri druzih duhovnih opravilih mašnik oblači sraj¬
čico  (korsko srajco, roket),  ki je prikrajšana mašna
srajca; pri posebnih slovesnostih kakor p. pri pro¬
cesijah večernicah itd., pa tudi še širok, v krogu
vrezan plajš,  (veliki plajš), ki se po latinsko p 1 ir-
viale  20 ve, ali pa tudi večerni oni plajš  imenuje.

III. Škof imajo zraven mašnih oblačil še posebna
oblačila v znamnje višje oblasti in še svetejše službe;
ta so:

a) posebni čevlji  ali cipele (sandalia), ki na¬
znanjajo , da so škof neutrudljivi oznanovavec
svetega evangelija;

b) perstan,  (annulus), ki je znamnje, da so škof
še v tesnejši zvezi z vernimi svoje škofije in
tako rekoč zaročeni ž njimi;

c) zlati persni križ  (persnik, peetorale) v zna¬
mnje ljubezni do križanega Jezusa;

d) leviti  (štihar, dalmatica in tunicela) v znamnje,
da imajo vsa posvečenja in polno duhovsko
oblast.

e) rokovice  (chiroteca), one pomenjajo blago¬
slovila, ki jih škofje vernim dele;

f) škofovska kapa  (mitra, infulaV* ona pomenja
visoko čast in službo, ki jo imajo škofje kakor
namestniki Kristusovi; ona je čeljada, ki škofa
opominja, svojo službo opravljati serčno in brez
strahu pred ljudmi. — Njena dva na kviško
moleča konca pomenjata veličastvo , v ktero je

2 *

20

nebeški oče Jezusa povzdignil (Fil. 2, 8. 9.) in od
tod tudi visoko škofovsko čast in službo ;

g) pastirska palica  (pastorale), v znamnje, da
imajo škof višjo oblast nad vernimi svoje škofije.

Papež tudi nekterim mašnikom in redovnim pred¬
stojnikom zavoljo njih službe to čast dodele, da smejo
pri duhovnih opravilih imeti škofovska oblačila, ki jih
škofovska znamja imenujemo. — Take mašnike zovemo
prelate.

IV. Nadškof  ali veliki škof (archiepiscopus)
imajo verh mašniških in škofovskih oblačil še p ali um,
ali kr e žel e c ali plajšec,  t. j. blagoslovljeno, belo
volneno s černimikrižci pretkano naramnico,  v zna¬
mnje polne škofovske oblasti.

V. Levitom, ki mašniku pri slovesni sv.
maši strežejo,  lastna oblačila so :

a) Naramnica, mašna srajca, pas, naroč¬
nica,  kakoršne imajo mašniki;

b) dalmatike ali sluznice  (leviti), ki imajo
široke rokavi, kar pomenja radodarnost in usmi¬
ljenje do ubozih, kakor so aposteljni dijakone
izvolili in postavili zlasti iz namena, da so skerb
za uboge prevzeli.

To oblačilo se imenuje „Dalmatika,“  ker so
nekdaj po Dalmacii nosili taka oblačila, ki so bila zelo
podobna oblačilu dijakonov.

c) dijakon nosi tudi štolo,  toda le na levi rami,
ki jo pod desno pazduho s pasom priveže.

Tudi dečki,  ki pri božji službi duhovnim stre¬
žejo, in cerkovniki  imajo posebna oblačila; bela
kratka srajčica ali roket jih opominja, naj bi bili ne¬
dolžni in pobožnega duha, kakor angeli božji, ki so se,
kakor nam sv. pismo pripoveduje, večkrat v belih obla¬
čilih prikazali ljudem.

Pri sv. maši streči, je velika čast: kakor je maš-
nik božji namestnik, so strežeji namestniki] angelov,
ki so božji služni duhovi.

21

Vse perilo v cerkveno rabo namenjeno mora plat¬
neno ali perteno biti.

Mašni plajš, naročnica, štola in večernični plajš
so za razne čase in opravila raznih barv  (boj).
Cerkvene barve in njihovi pomeni so:

1. bela (s reber na ali zlata)

a) o vseh Gospodovih praznikih v znamnje veselja
nad veličastvom Kristusovim in nad dobrotami,
ki smo jih po njem prejeli;

b) o praznikih matere božje, angelov in vseh svet¬
nikov, ki niso mučenci; v znamnje njih nedol¬
žnega ali spokornega življenja.

2. R u d e č a :

a) o binkoštih v znamnje ljubezni, ktero je sv. Duh
binkoštni praznik v podobi ognjenih jezikov nad
aposteljne zlil in jo še vedno s svojo gnado zliva
vernim v serca;

b) o praznikih sv. marternikov (spričevavcev, mu¬
čencev) v znamnje njih ljubezni do Jezusa, ki
jih je gnala, da so zanj svojo kri prelili.

3. Zelena,  ob nedeljah po sv. treh kraljih in
po binkoštih, ob kterili nobenega posebnega spomina ne
obhajamo, v znamnje upanja večnega zveličanja, ki ga
nam je Jezus pridobil.

4. Višnj  eva  (vijolna, vijolična, modra) v adventu,
in postu, pri prosnili in spokornih procesijah, v zna¬
mnje ponižnosti in spokornosti.

5. Č e r n a v veliki petek , pri maši za duše v
vicah in pri pogrebih, v znamnje žalosti.

B. Cerkvena posoda pri sv. maši.

1. Kelih  (kupa, calix) za vino in sveto rešnjo kri;

2. p at e na (božja skledica) za hostijo in sv.
ešnje telo ;

3. posodici  (verčica, urceoli, ampulse) za vino
in vodo.

22

Kelih in patena sta ali zlata,  ali sr  e b er  na
ali bakrena po premožnosti cerkve ali farmanov; če
nista zlata, morata biti pa saj pozlačena iz spoštovanja
do presvetega zakramenta.

Kelih se za sveto mašo tako le pripravi:

a) se čez kelih prevesi brisavna rutica  (otiralo,
purificatorium), s kterim mašnik kelih in svoje
perste, s kterimi se je dotikal svetega rešnjega
telesa, po sv. obhajilu obriše;

b) na purifikatori se patena položi;

c) patena se pokrije s pokrivalom, ki se pala
imenuje; ž njo je tudi kelih po darovanji pokrit

d) se ves kelih ogerne s plajšičem  (ogrinjalo,
velum), ki je iz enacega blaga, kakor mašni
plajš; pred darovanjem se kelih odgerne in po
sv. obhajilu spet ogerne;

e) nad plajšeč se dene bursa,  t. j. veči pokrivalo,
v kterem je tele sni k (corp orale),  ki se na.
altarji razgerne, da se nanj kelih postavi in po
darovanji tudi hostija položi.

Kelih in pateno smejo škofje, vse drugo cerkveno
obleko pa tudi mašniki, v to pooblasteni, blagoslavljati.

Opomin. Cerkvena posoda ki je je treba pri druzih opra¬
vilih službe božje :

1. Monštranca ali kazalnica  (monstrantia,
ostensorium) z lunico  (lunini šerp) v sredi, kamor se
sv. rešnje telo dene , da se k molitvi izpostavlja in v
procesijah nosi. — Monštranca je le pri nas katoliških
kristjanih v navadi, ker le pri nas vera živi, da je
Jezus v presv. zakramentu resnično pričujoč. — Lunico
smejo le škof blagosloviti.

2. Obhajilni kelih  (ciborium), podoben maš¬
nemu kelihu, samo da je s pokrovom. V- njem se hra¬
nijo male sv. hostije, s kterimi se verni obhajajo.

3. Mivnica  za umivanje rok po darovanji; bila
je nekdaj potrebna, ker so si škof ah mašnik pri raz-

23

ločevanji darovanih darov roke onesnažili. Sedanje
mivanje rok pri sv. maši le nekdanjih časov spominja,
mašnika pa opominja, da ima čistega serca biti, kdor
presveto skrivnost opravlja.

4. Kadilnica (thuribulum) in čelnic  (na-
vicula) z žličico (cochlear) za kajenje pri slovesni sv.
maši in pri mnogo drnzih cerkvenih opravilih. — S
kadilom pri službi božji kaditi je že starodavna navada,
ki jo še celo pri neverskih narodih najdemo, ki so
svojim malikom kadilo zažigali. — Drago dišeče kadilo
so tudi judje pri svoji službi božji vžigali, in kralju
Davidu je bil v nebo vzdigajoči kadilni dim podoba
Bogu prijetne molitve. Kadila so- tudi sv. trije kralji
novorojenemu Jezusa v dar prinesli in ž njim, kakor
sv. cerkveni očaki razlagajo, božjo naturo novorojenega
Jezusa naznanjali. V skrivnem razodenji se molitve
angelov in svetnikov naravnost imenujejo kadilo v
zlatih skledicah. (5, 8). — Pervi kristjani so dišeče
kadilo zažigali, da so si v votlinah in podzemeljskih
kletih, kjer so zavoljo preganjanja skrivaj opravljali
službo božjo, slabi zrak in smrad preganjali.

Zdaj pri službi božji s kadilom kadimo:

a) v spomin na perve žalostne čase;

b) da slcazujemo Bogu dolžno čast, in

c) v opominjevanje, kako naj naša molitev k Bogu
puhti.

5. K er stili kamen  (baptisterium) za kerstno
vodo; on je znamnje farne cerkve, ker se le v njih
deli sv. kerst.

6. Kropilni kamen  za blagoslovljeno vodo, s
ktero se kropimo, kadar v cerkev stopimo ali iz cerkve
gremo.

7. P osode za sv. olje,  ki se rabi pri svetem
kerstu, pri sv. birmi in pri poslednjem olji, pri mašni-
kovem posvečevanji in pri nekterih cerkvenih blagoslo-
vilih, ld jih smejo le škof opravljati, p, pri posveče¬
vanji keliha in patene, cerkve in altarja, zvonov i. t. d.

24

Opomin. Cerkvene bukve (knjige) so:

1. Mašne bukve (missale); 2. obredniške bukve
(rituale); 3. škofovske obredniške bukve (pontificale);
4. evangeljske bukve; 5. molitvine bukve ali breviar
(breviarium) in 6. cerkvena pratika ali koledar (direetorium).

§• 12 .

Nekoliko poglavitnisih cerkvenih določil o sveti masi.

1. Daritev sv. maše se sme opravljati le ne altarj i,
ki mora biti zidan, in da ga sami škof posvete, po
verhu imeti kamneno plošo vzidano , sicer pa vložen
štirivoglat kamen, ki so ga škof posvetili, in ki se ime¬
nuje p or ta ti le ali prenesljiv altar.

Kakor ni nobenega ljudstva brez ktere vere in
brez daritev, ga tudi ni, ki bi za svoje daritve ne imelo
altarjev, t. j. nekoliko zvišanih krajev, kamor so pola¬
gali daritve. Ko je Noe iz barke stopil, je postavil
altar, in je Bogu daroval zahvalno daritev. Mojzesu je
sam Bog zapovedal v sv. šotor postaviti dva altarja,
enega za žgavne daritve, enega za kadilo.

V keršanski cerkvi je bil pervi altar sveti križ, na
kterem se je Jezus daroval v spravo za grehe vsega
sveta. Ko je Kristus nekervavo daritev nove zaveze pri
zadnji večerji postavil, je bila navadna miza njegov
altar. Kavno tako so tudi aposteljni sv. skrivnost v
začetku obhajali na navadnih mizah, pozneje so bile
pa posebne mize ali altarji v to odločene , toda tudi
lesene, lahko prenesljive in premakljive, ker so zdaj
tu, zdaj tu darovali in zavolj preganjanja niso imeli
posebnih krajev, službi božji odločenih. Še dan današ¬
nji v Kirnu v lateranski cerkvi kažejo tak lesen altar,
na kterem je daroval sv. Peter in njegovi nasledniki.
Od časov Konstantina velikega so začeli v zidanih cer¬
kvah tudi altarje zidati ali iz rezanega kamnja, še
celo iz samega marmorja staviti; papež Silvester (314
do 335) pa je dal zapoved, da morajo biti altarji ali
iz samega kamna ali saj zidani: a) že po izgledu očaka
Jakopa, ki je kamen, kteri mu je bil, iz očetove hiše
bežečemu, vzglavje po noči, v spomin božje prikazni
postavil ter ga posvetil s tem, da je nanj olja vlil

25

Bogu v dar, in b) ker kamen ali skala p omenja Kri¬
stusa, ki je prav za prav naš altar, dar in mašnik. —
Le samo tisti leseni altar, na kterem je sv. Peter ma¬
ševal, je papež Silvester iz spoštovanja še pripustil ter
določil, da le papeži smejo maševati na njem. Ravno
ta papež je vstanovil tudi obred, po kterem se cerkve
posvečujejo. V petem stoletji so bili kristjani tako vneti
za božjo čast in veličastno službo božjo, da so sem
ter tje altarje delali iz čistega srebra ter so jih zali-
šali z drazimi kamni ali biseri. Pulheria, Teodozija
mlajega sestra, je veliki cerkvi v Carigradu v dar po¬
delila še celo altar iz čestega zlata. Taki dragi altarji
so bili, se ve da, posebne izjeme.

V pervih stoletjih ob preganjanji so sveto mašo
naj raje opravljali na grobeh sv. marternikov, kamor
so toraj premakljive altarje postavljali marternikom v
čast, in da so se podbujevaii k stanovitnosti in spo¬
znanju sv. vere. Pozneje so na njih grobeh zidali cer¬
kve, in ker grobov sv. marternikov ni bilo povsod, kjer
je bilo cerkve treba, je cerkev v spomin stare nekdanje
navade dala zapoved, da se sv. ostanki ali kosti sv.
marternikov denejo v altar pod njegovo plošo ali v
plošo samo, ali pa da se saj kamen (portatile), v lcte-
rega so škof vložili sv. ostanke, vloži v altar. Iz ravno
tega vzroka se altarne mize skoraj sploh delajo tudi v
podobi mertvaških trug.

Opomin.  Misijonarji in vojaški duhovni, ki hodijo od
kraja do kraja, imajo še dan današnji le premakljive in prenes-
ljive altarje.

2. Altar, pri kterim se mašuje, mora biti pogernjen
s tremi belimi platnenimi perti, ki nas spominjajo belili
pertov, v ktere je bilo zavito Jezusovo telo v grobu.

3. Na altarji mora biti bridka martra  (raz¬
pelo) v živi spomin kervave daritve na križi, ki se pri
sv. maši nekervavo ponavlja.

4. Na altarji morata biti naj manj dva sveč¬
nika,  na kterih ste nataknjeni čisto voščeni sveči,
ki morate goreti pri sv. maši. — Luč pri sv. maši in
sploh pri službi božji ima mnogo pomenov:

26

a) ona nampomenja Jezusa  samega, živega Boga,
ki se sam „Luč  sveta 11  imenuje.

b) ona pomenja tudi aposteljne,  ki so luč Kristu¬
sovo t. j. večne resnice sv. vere oznanovali in
razširjali po vsem svetu; toraj se v bolj pre¬
možnih cerkvah nahaja po dvanajst svečnikov
pri večih slovesnostih zlasti na velikem altarji;

c) ona nas opominja k pobožnosti;  kakor pla¬
men na kviško plamti, tako naj se naša serca
vzdigujejo k Bogu;

d) ona nas budi k dobrim delom;  kakor luč z
milo svojo svetlobo razsvetljuje temni kraj, tako
tudi mi bodimo s pobožnim življenjem lep izgled
svojim bližnjim in luč, da naša dobra dela vidijo
in nebeškega Očeta poveličujejo.

e) ona je znamnje veselja;  sv. pismo rajsko veselje
in zveličanje rado imenuje večno luč, žalost
in pogubljenje pa temo, terdo temo;

t) poslednjič nas luč pri božji službi spominja p e r-
vih keršanskih časov  o preganjanji, ko so
se kristjani mogli skrivati v temne in podzemelj¬
ske kraje s službo božjo, ali jo po noči obhajati,
in jim je luči treba bilo , kakor je je tudi nam
treba, kadar jo ob temnem času opravljamo.

Sveče, ktere pri' sv. maši gore, morajo biti čisto
voščene;  v znamnje, da se v nji daruje Jezus, naj
čistejši sad deviškega Mariinega telesa, kakor je vosek
naj čistejši cvetni sad. Naj bi pač tudi naša serca bila
vselej čista ali saj v pravi pokori očišena.

5. Daritev sv. maše se sme' opravljati le v posve¬
čenih cerkvah; le v sili in s Škotovim privoljenjem v
kterem drugem pristojnem kraji, toda vselej na posve¬
čenem kamnu, kterega imenujemo portatile t. j. pre-
nesljiv, premakljiv altar.

6. Sveta maša se sme vsaki dan opravljati le
veliki petek  ne;  veliki četertek in veliko saboto
pa je v vsaki farni in meniški cerkvi le ena sv. maša
pripušena.

27

Opomin. Veliki petek se nekervava daritev sv. maše ne
opravlja: a) ker nam je spomin kervave daritve preživo pred

očmi; b) ker je s sv. mašo vselej nekako veselje združeno, veliki
petek pa le tuga .in žalost vejete.

7. Sveta maša se navadno sme opravljati le od
jutranje zarje do poldne,  da se obhaja bolj
brez raztresenja in z veči pobožnostjo.

Jezus je sicer presveto skrivnost zvečer obhajal;
toda le zato, ker so judje velikonočno jagnje jedli le
zvečer, in je Jezus ravno takrat, ko je velikonočno ja-,
gnje zadnjikrat jedel z aposteljni, hotel pravo veliko¬
nočno jagnje, t. j. svoje telo in svojo kri v dušno hrano
dati aposteljnom, in tako dopolniti, kar je pomenjala
predpodoba.

Opomin.  Jutranja zarja po cerkvenem zaumenu se pa ne
določuje, kakor v vsakdanjem govoru, le nekoliko pred solnčnim
izhodom, ampak se 21. decembra prične 52 minut po petih, ter
se do mesca junija vedno primika polnoči, tako da 21. junija se
sme že 24 minut po eni čez polnoč maševati; od 21. junija se
pa spet polnoči odmikuje do 21. decembra (Direct. Labao.) — Iz
tehtnih vzrokov se pa sme tudi pred jutranjo zarjo maševati in
tudi nekoliko po poldne, n. pr. pri cerkvenem posvečevanji, po
sv. birmi, ako se sv. opravila pred poldnem ne doverše.

8. Vsak mašnik sme sv. mašo le enkrat  na
dan  obhajati. Le božični dan je vsacemu mašniku pri-
pušeno trikrat maševati; tudi v sili smejo škof pripu¬
stiti, da mašnik več ko enkrat na dan mašuje.

9. Mašnik mora maševati lo po obredu mašnih
bukev; on ne sme nič premeniti, nič pridjati, nič opu¬
stiti ; tudi brez tehtnih vzrokov ne prenehati v maševanji.

10. Mašnik mora sv. mašo komu nameniti,  t. j.
sad sv. maše komu v prid oberniti, ako koče, da komu
dojde posebni sad sv. maše.

Mašnik za vse verne pri vsaki sv. maši moli, toraj
vsaka sv. maša vsem koristi. Ako pa hoče, da imajo
nekteri verni posebni sad od sv. maše, še posebni spo¬
min zanje stori. Že od starih časov so tisti, ki so želeli,
da bi mašnik posebej zanje spomin storil, kake darove
prinašali. Tako še dandanašnji verni za svete maše
dajejo,  t. j. kak dar mašniku podele, da ga ž njim

28

zavežejo, spomin storiti za nje ali za tiste, lctere mu
oni priporočajo. Se ve da taki darovi mašniku tudi
služijo v poboljšek njegovih dohodkov, nad čemur
se pa ne spodtika nikdo, ki ve, kaj sv. Pavel (1. Kor.
9, 13) pravi: „Kteri služijo altarju , od altarja delež
prejemajo. 11  Z drugimi besedami pa Jezus ravno to
veli (Mat. 10, 10. Luk. 10, 7).

§. 13.

Obred daritve sv. mase sploh.

Poglavitni deli sv. maše so: 1. darovanje, 2. spre-
minjevanje in 3. obhajilo. — Kar je pred darovanjem,
je le pripravljanje za sv. mašo, ter ima namen, mašni-
ka in pričujoče verno ljudstvo pripraviti v tisti dušni
stan, ki ga je treba, da se vredno opravlja sv. maša
in da se vsi pričujoči vdeleže sadit presvete daritve;
in potem takem navadno štejemo štiri  dele sv. maše.

Opomin. Ozir slovesnost in nekterih vnanjih okolišin sv.
mašam razna imena dajemo, zlasti: sam it na (privata), očitna
(puhlica), tiha, peta  (cantata), in slovesna  (solemnis) sv. maša.

S a mit n a je sploh tista, ki je brez vseh nena¬
vadnih slovesnost, toraj pri kteri je le en strežej, pri
kteri se ne poje. To ime se sv. maši daje tudi po dru¬
žili okolišinah, zlasti: po kraji,  če se bere v kaki sa-
mitni molitevnici ali kapelici, po pričujočih,  ako se
pri nji zbere le malo vernega ljudstva, ali po obha¬
jilu,  ako pri sv. maši mašnik le samega sebe obhaja
in nikogar druzega.

Očitna  maša je pa sploh vsaka poglavitna maša
nedeljske ali prazniške službe božje, tedaj vsaka farna
maša; pa tudi tacim pravijo očitne maše, ki se navadno
opravljajo ob odločeni uri, ali pri kterih se zbere obilno
vernih kacega odločenega kraja, ali kaj vernih med
sv. mašo pristopi k sv. obhajilu.

Očitna maša je pa ali tiha,  ktera se le moli ali
bere, ali peta,  pri kteri mašnik nektere molitve poje;
ali slovesna,  ki se ji pravi tudi velika maša,  pri
kteri mašniku levita ali več duhovnov streže.

29

V domačem govoru je pa vernim slovesna maša
vsaka, ki se obhaja z nenavadnimi slovesnostmi, tedaj
ne le kadar mašniku strežeta levita, ali se maša poje,
ampak tudi, kadar verni pri nji pojejo, ali njih petje
orgle spremljajo, ali je altar bolj olepšan, ali se več
sveč prižge.

Posamni obredi sv. maše.

I. Del sv. maše ali pripravljanje za sv. mašo,

§• 14 .

Začetek sv. maše do vhoda.

1. Ko mašnik pride k altarju, kelih na razgernjeni
korporal postavi, strežej pa mašne bukve na blazinico
leve ali listove altaijeve strani položi; mašnik gre k
bukvam ter jih tam odpre, kjer je dnevna maša. Potoma
premišljuje presveto opravilo, ki ga hoče ravno kar
obhajati, pa se tudi spominja človeške nevrednosti
sploh, zlasi svoje, toraj se bridki martri sred altarja
prikloni ter se ponižno poda, k naj nižji stopnjici pred
altar, kjer se zaznamnja s svetim križem in nastopno
molitev  moli s strežejem, ki mu v imenu pričujočega
ljudstva odgovarja.

Nastopna molitev ali molitev pred altarjevimi
stopnjicami ima tri dele, ti so :

a) 42. psalm,  v kterem je izgovorjeno poželenje
po presvetem opravilu, svestje človeške nevred¬
nosti , želje po milosti božji, veselo zaupanje
v božjo moč,  toraj vsa čutila, ktera naj
bi mašnika in ljudstvo presunila pri sv. daritvi.
— Psalm se sklepa s hvalnico: „čast bodi
Očetu, Sinu in svetemu Duhu, kakor
je bila od začetka do zdaj in vselej
in od vekomaj do vekomaj.  Amen. 8 *)

*) Amen je hebrejska beseda, ki ima dvojen pomen. — Konec
molitve ali prošnje  pomenja: zgodi se, česar pro¬
simo  ali: Bog naj nas usliši,  in toraj pravi, da od
Boga upamo, česar ga prosimo. — Konec vere ali pri¬
sege  pa pomenja: „gotovo j e tako,  ali: resnično je
tako;  toraj poterjuje izgovorjene besede.

30

L) očitna spoved (confiteor) , v kteri spo¬
znavamo svojo nevrednost zavolj svojih pregreli,
s kterimi smo Boga razžalili, in se tudi mašnik
vernim in verni mašniku priporočajo v priprošnjo.

Očitno spoved naj prej mašnik ponižno priklonjen
moli, in potem strežej vimenu vernega ljudstva. Očitna
spoved se tako glasi: „Spovem se Bogu vsegamogoč-

nemu, sveti Marii, vselej devici, svetemu Mihaelu, veli¬
kemu angelu, svetemu Janezu kerstniku, svetima apo-
steljnoma Petru in Pavlu, vsem svetnikom in vam
bratje (tebi, Oče!), da sem veliko grešil z mislijo, besedo
in djanjem. Kriv sem, kriv sem, silno sem kriv.
— Toraj prosim sveto Marijo vselej devico, svetega
Mihaela velicega angela, svetega Janeza kerstnika,
sveta aposteljna Petra in Pavla, vse svetnike in vas,
bratje! (in tebe Oče!) molite zame pri Gospodu našem
Bogu.

Pri besedah: „Kriv sem“ se mašnik in strežej
trikrat na persi terkata v znamnje svoje nevrednosti
in zadolženja.

Svojo pregrešnost spoznavamo ne le Bogu, ampak
tudi angelom in svetnikom in vernim na zemlji, ker
greh ne razžali le Boga, ampak tudi vse občestvo svet¬
nikov, in ker nas svest naših grehov priganja, priproš¬
nje prositi svetnike, zlasti prečastito devico Marijo,
kraljico angelov in svetnikov, sv. arhangelja Michaela
v imenu vseh angelov, Janeza kerstnika namest vseh
svetnikov starega zakona, Petra in Pavla namest vseh
svetnikov novega zakona.

c) medsebojne molitve,  v kterih mašnik stre-
žeju, in strežej v imenu vernih mašniku milosti
prosita.

Po opravljeni nastopni molitvi gre mašnik spet
pred altar, in grede moli za dušno očišenje sebi in
vsem pričujočim. Ko do altarja pride , glavo globoko
prikloni, vse svetnike sploh, zlasti pa tiste, kterih sve¬
tinje so v altarji shranjene, njihove priprošnje prosi in
altar kušne, da skaže 'čast in spoštovanje svetnikom in
njihovemu začetniku Jezusu Kristusu.

31

Pri slovesni sv. maši mašnik kadila v kadilnico
dene in kadi presv. rešuje telo, če je izpostavljeno,
sicer pa bridko martro in altar. Kadilo je znamnje
moljenja in spoštovanja; iz spoštovanja do mašnika,
ki je namestnik Kristusov zlasti pri sv. maši, dijakon
tudi mašnika pokadi, kteri naj se spomni, da se ima
tudi njegova molitev kakor kadilo proti nebu vzdigovati.

§. 15.

Vhod, kirie eleison , gloria, dominus vobiscum.

1. Potem se mašnik poda na levo stran altarjevo,
t.j. tisto, ki mu je na levici, kadar se k ljudstvu oberne,
in prične prekrižaj e se iz mašnih bukev brati vhod
sv. maše  (pristop, introitus). — Nekdaj so pevci in
verni peli ves psalm, ki se je vjemal s praznikom ka¬
dar je mašnik k altarju šel, od tod ime vhod.  Zdaj
je pa le predpevek ali antifona in perva verstica kte-
rega psalma s sklepom: čast bodi očetu itd., ali kaj
malega iz svetega pisma, kar mašnik bere , in ki se
vjema z dnevom.

Vhod se kakor navadno vsak psalm sklepa s hval¬
nico : čast bodi  itd., s ktero se daje presv. Trojici
čast in hvala.

Po pervi besedi v vhodu se nedelje in sv. maše
imenujejo, p. rorate, r e q u iem,  laetare itd.

2. Po vhodu se .mašnik zopet spomni človeške
slabosti in reve in sredi altarja gre, kjer s strežnikom
za božjo milost prosi, rekoč trojno „kirie  eleison 11 ,
trojno „kriste eleison 11  in spet trojno „kirie elei¬
son 11  t. j. gospod usmili se (Gospod pomiluj), Kriste
usmili se, Gospod, usmili  s e. 11  Perva prošnja je
obernjena k Bogu Očetu, druga k Bogu Sinu, tretja pa
k sv. Duhu. — Trikratna vsaka prošnja pa pomenja, kako
silno nam je potrebno usmiljenje božje in kako terdno
zaupamo, da bomo uslišani.

3. Pri pogledu bridke martre se spominja mašnik
prevelike ljubezni nebeškega Očeta, kteri je svojega
edinorojenega Sina dal, da bi se ne pogubil nikdo, ki

32

v njega živo veruje, in v terdnem zaupanji, da je nje¬
gova prošnja že uslišana, neizmerne in preobilne do¬
brote in ljubezni prevesel mašnik z globočine hvalež¬
nega serca moli (pri slovesnih sv. mašah zapoje):
„Gloria in excelsis Deo,“ t. j. „Slava Bogu
na višavah 11  itd., v kteri pesmi presv. Trojici pre-
serčno čast in hvalo daje za vse podeljene dobrote in
milosti. Pri zadnjih besedah se mašnik prekriža, da
poterdi, kar so usta govorila.

V adventu, v postu, križeve dni in pri sv. mašah
za mertve (pri sv. mašah v višnjevi ali černi barvi)
gloria umolkne, ker se taka vesela pesem ne vjema
s pokoro in žalostjo.

4. Po glorii mašnik altar poljubi, se k ljudstvu oberne,
roke razpne in sklene, rekoč: »Dominus vobiscum 11
t. j. „Gospod  (bodi) z vami; 11  — na kar strežnik
ali kor v imenu ljudstva odgovori; „E t cum špiritu
tuo,“ t. j. in s tvojim duhom. 11

Ta pozdrav je silo starin lep. Že v starem zakonu
je angel božji Gedeona, (sod. 6, 12) in viši angel
Gabrijel prečisto devico Marijo ž njim pozdravil. In
zares, kaj boljšega se ne da vernim želeti, kakor da bi
bil Bog ž njimi t. j. njih vedni spremljevavec, pomoč¬
nik in varh, da bi njih pobožnost blagoslovil ter njih
molitev uslišal; pa tudi verni svojemu dušnemu pastirju
boljšega ne morejo želeti, kakor de bi ga Gospod Bog
spremljeval, razsvetljeval, varval in krepčal. Tako si
mašnik in verni naj boljše nebeške dari želijo. Mašnik
roke razpne in sklene v znamnje, da hoče vse objeti
s svojo ljubeznijo in vsem vošiti in sprositi nebeške dari.

§. 16.

Zbirna molitev , berilo (list), gredna molitev, tractus , seguentia.

1. Po tem blazem pozdravu se mašnik spet k mašnim
bukvam poda, z besedo „Oremus“ t. j. „molimo“
verne k molitvi vabi in potem sam moli v imenu vseh
cerkvene molitve  ki so za ta dan odkazane in
kterim kolekte t. j. zbirne molitve  pravimo, ker

33

vimo, ker se v imenu vseh za vse potrebe zbirajo in
opravljajo.

Ako je več lcolekt pri maši, se njih perva vsik-
dar vjema z dnevom ali praznikom, druge se pa oprav¬
ljajo na čast svetniku, čegar spomin cerkev ta dan še
obhaja, ali za kakošno posebno ali splošnjo potrebo.
O višjih praznikih je le ena kolekta, ker pri tolikih
preobilnih milostih naša serca vnema le en občutek
hvale in veselja, ki se izreče tudi v eni molitvi.

Ko mašnik kolekte moli ali poje , roke razpne in
povzdigne, kar pomeni, kako silno in goreče hrepeni
uslišan hiti. — Sklepajo se skoraj vse kolekte in sploh
vse cerkvene molitve z besedami: Po našem Gospo¬
du Jezusu Kristusu, kteri s teboj živi in
kraljuje v edinosti sv. Duha, Bog od veko¬
maj do vekomaj.  Amen." S tem sklepom nas sv.
cerkev uči, da moramo vselej moliti v Jezusovem imenu,
ako hočemo uslišani biti, t. j. po njegovem nauku in
v zaupanji v njegovo zasluženje, kakor nas on sam uči,
rekoč: „Vse, kar boste Očeta v mojem imenu
prosili, vam bo dal“  (Jan. 16, 23). Strežnik od¬
govori: „Amen,“  t. j. zgodi se, kakor smo prosili.

2. Po zbirnih molitvah bere mašnik berilo,  t. j.
kak oddelek iz sv. pisma stare ali nove zaveze, ki ga
sploh večidel list imenujemo , ker je to berilo večidel
vzeto iz apostoljskih listov.

Iz sv. pisma kaj brati pri sv. maši je stara šega,
ki sega v apostoljske čase. Pri službi božji kaj iz
sv. pisma brati, je bila navada tudi pri judih. Jezus
sam je , kakor sv. Lukež (4, 16) pripoveduje, v Naza-
reški shodnici iz preroka Izajija bral.

Konec lista strežnik mašniku odgovori: „Deo

gratias", t. j. Bogu zahvala  za božje nauke, ki
smo jih prejeli po prerokih aposteljnih.

Pri tihi maši mašnik list na glas bere,  pri
peti pa ga sam (če nima levitov), ali subdijakon poje,
v opomin, da naj bi danih naukov nikdo pričujočih, ne
preslišal.

3

34

3. Da bi verni utegnili zaslišane nauke bolj pre¬
misliti, so v pervih časih pevci psalme peli; današnji
dan namest njih mašnik le nekoliko verstic, ki se vje-
majo s praznikom ali dnevom, na tihem bere, kterim
navadno pristavlja: aleluja, t. j. hvalite Gospoda.
.— Te psalmske verstice z alelujo se imenujejo gra-
duale, t. j. gredne molitve,  ker je nekdaj dijakon
med dotičnim prepevanjen na prižnico po stopnjicah
(gredah) šel, vernim sv. evangeli brat.

4. Pri mašah , pri kterih umolkne g 1 o r i a, iz
ravno tistega vzroka večidel umolkne tudi aleluja,  in
namest nje se moli molitev žalostnega ali pokornega za-
popadka, ki je nekoliko dalji, od tod njeno ime trakt,
t. j. podaljšana molitev.

5. Pri maši o velikonoči, o binkoštih, o sv. reš¬
ujem telesu, v praznik matere božje sedem žalost in
pri černih mašah se berejo po gradualu ali traktu še
posebno lepe sv. pesmi, ki se jim pravi „sequentia,“
t. j. naslednjica;  zelo so stare; ne ve se več,  kdo
jih je zložil; da so bili pa pisavci z božjim duhom
obilno navdani, priča to, da so vedno nove , ker njih
glasovi, kolikorkrat jih slišimo ali beremo, vedno enako
globoko v serce segajo in pobožnost vnemajo.

§. 17.

Evangeli , čredo {vera).

1. Ko je vse to zmolil, mašnik gre sred altarja,
se ponižno prikloni, roke sklene in gnade božje prosi,
da bi vredno in dostojno oznanoval sv. evangeli. —
Med to molitvijo pri tihi maši strežnik, pri slovesni
pa subdijakon mašne bukve na desno altarjevo stran
prenese, bodisi, da se na levi strani prostor naredi za
mašne dari, bodisi v pomen , da se je prava vera od
judov preselila h kristjanom, bodisi v opomin,  da se
sv. evangeli oznanuje od kraja do kraja.

Pri tihih mašah mašnik evangeli na glas bere,
pri petih pa ga mašnik, če nima levitov, sam poje, če
jih ima,  pa dijakon. Dijakon evangeljske bukve med
tem, ko mašnik evangeli bere,  sred altarja položi v

35

znamnje, daje  v njih le božja beseda, potem nad
spodnjo stopnjico poklekne, in za očišenje serca in ust¬
nic moli; po te molitvi bukve z altarja vzame, pred
mašnika poklekne ter ga prosi pooblastenja in blago¬
slova k oznanovanju sv. evangelija. Ko je oboje zado-
bil, mašniku desnico , ki jo je položil na evangeljske
bukve, poljubi, vstane ter se pod spodnjo altarjevo
stopnjico poda, kjer subdijakon stoji; zdaj dijakon od-
perte evangeljske bukve subdijakonu, ki se na evan¬
geljski strani oberne k ljudstvu, v roke da ter pred
nje stopi, strežnika pa subdijakona obstaneta s svečni¬
koma, na kterih sveči gorite, v znamnje, daje  sv.
evangeli luč, ld razsvetljuje človeštvo. Preden začne sv.
evangeli peti, bukve pokadi v spoštovanje Jezusovih besedi.

Konec evangelija mašnik odbrani ali odpeti evan¬
geli v znamnje zahvale za veselo oznanilo našega
odrešenja poljubi, rekoč: „Po evangeljskih besedah naj
nam bodo zbrisani naši grehi.“ —■ Strežnik na to od¬
govori: „Laus tihi  Kriste 1 *, t. j. hvala tebi Kri¬
stus!  da se ljubemu zveličarju zahvali za njegov sv.
nauk, za njegovo življenje, terpljenje in smert.

Ko mašnik začne evangeli brati, prekriža evan¬
geli in sebe; tudi verni se prekrižajo, v znamnje, da
se sv. evangelija ne sramujejo , ampak da ga hočejo
pričati z besedo in djanjem; potem vstanjejo in med
branjem ali petjem sv. evangelija stoje, da svoje spo¬
štovanje do božje besede naznanjajo ter se pripravljene
kažejo, jo zvesto spolnovati.

Vojaki in duhovni križniki pri evangelii orožje
v rokah derže v znamnje, da hočejo, ako bi treba bilo,
sv. evangeli z mečem braniti.

V starih časih se je odbrani evangeli pa prižnici
razlagal; tudi v naših krajih je še skoraj sploh ta na¬
vada, le s tem razločkom, da se pred pridigo še moli
vera.  Le v večih mestih se je ta stara navada že bolj
propustila.

Po pridigi so bili iz cerkve spušeni:

a) katekumeni  t. j. tisti, ki so bili v keršansk
veri podučevani in še niso bili keršeni;

b) očitni spokorniki;

3 *

36

c) judje in

d) neverniki, ker je bil podučevavni del sv. maše
končan; le pri tem delu so smeli namreč leti
pričujoči biti, zato so ta del sv. maše imenovali:
„maša nevernih" alimaša podučevancov
(missa katechumenorum); naslednji deli pa se
imenujejo „maša vernih"  (missa fidelium).

2. Po evangelii ob nedelah in višjih praznikih se
moli (pri slovesni maši pa se zapoje) „credo,“ t. j.
verujem.

Ta vera se imenuje Nicejsko-Carigrajska,
ker je bila zložena v vesoljnih zborih: Nicejskem in
Carigrajskem, in se od apostoljske vere le v tem loči,
da so v nji neki verski členi bolj na' tanko razloženi,
zato je tudi nekoliko dalji. Vera se vselej stoje moli.
Le pri besedah: „in se je včlovečil,"  mašnik na
desno koleno poklekne , da Jezusovo skrivnostno včlo-
večertje počasti. Izgovarjaje zadnje besede se mašnik
prekriža v znamnje, da si zamoremo le po Kristusovi
daritvi na križi svesti biti častitljivega vstajenja in
večnega zveličanja.

11. del sv. maše.

§. 18.

Darovanje sploh.

Darovanje se tisti del pri sv. maši ime¬
nuje, pri kterem mašnik Bogu daruje kruh
in vino,  kteremu nekoliko vode prilije. Kruh in vino
nista še prava daritev : edino pravi naš dar je Jezus
Kristus sam, ki je pričujoč še le po spremenjenji kruha
in vina; kruh in vino sta toraj le tvarina, ktero pri
tem delu sv. maše za sveto daritev podarimo in posve¬
timo. Darovanje je toraj priprava za sv. daritev, ne pa
daritev sama.

Pred darovanjem hruha in vina so v pervih časih
verni, zlasti tisti, ki so k sv. obhajilu šli, svoje dari
(kruh, vino, ali kaj druzega) ki so jih za sv. mašo
seboj prinesli, mašniku zročili. Zmed prinesenih darov
je mašnik naj poprej odbral, kar je bilo treba za sv.

37

mašo in za sv. obhajilo, položil na altar in Bogu da¬
roval ali posvetil; kar je od več bilo, je ostalo maš-
niku*) ali za uboge. — Dan današji verni za vse
cerkvene in zlasti za mašne potrebe po drugi poti skerbe,
in mašnik kruh in vino za sveto mašo sam preskerbljuje.

Ostanki te nekdanje šege so tako imenovani ,.ofri :! ,
t. j. darovi, ki jih verni okoli altarja grede na altar
pokladajo v kak dober namen, za uboge, za misijone,
za pogorelce, za cerkvene potrebe, duhovnim pastirjem
v živež i. t. d.

§• 19-

Obred darovanja je:

1. Mašnik altar kušne in obernivši se k ljudstvu
govori pozdrav: „Gospod  z vaini,“ pričujoče k mo¬
litvi vabi, rekoč: „oremus“ t. j. molimo,  in kratek
psalmov predpevek (antifono) bere. — Med tem ko je
v nekdanjih časih mašnik dari prejemal od vernih in
jih za daritev odločeval, je kor pel en psalm, ali tudi
več, s predpevkom (antifono), ki seje  imenoval „offer-
torium“  v tesnejem pomenu. In ta predpevek je še
dandanašnji v mašnih bukvah, da se bere kakor vhod
v 2. del sv., maše , ki mu pravimo darovanje v širjena
pomenu.

2. Ko je mašnik to psalmovo verstico zbral, kelih
razgerne, ga s korporala na stran postavi in ž njega
pateno s hostijo v roke vzame ter kruh daruje, rekoč:

„Vzemi, sveti Oče,  vsegamogočni večni Bog! ta
prečisti dar, kterega jest, tvoj nevredni služabnik da¬
rujem tebi, svojemu živemu in pravemu Bogu za brez¬
številne grehe, zamere in zanikernosti, in za vse vprične,
pa tudi za vse verne kristjane, žive in mertve. Daj, da
bo meni in njim v zveličanje in večno življenje. Amen."
— Pri zadnjih besedah s pateno znamnje sv. križa
nad altai’jem naredi, v znamnje, da nam zveličanje
izhaja le po Jezusovi smerti na križi, in hostijo na
korporal, pateno pa pod korporal na altar položi.

*) Od tod današnja navada, mašniku „za sv. maše dajati.“
Glej §. 12 stran 27: 10.

38

3. Mašnik v kelih vlije vina in neke kaplje vode:

a) zato, ker je nar beržej tudi Jezus po judovski
navadi nekaj vode vinu prilil;

b) zato, ker ste iz Jezusove prebodene strani pri¬
tekle kri in voda;

c) zato, ker to zmešanje pomenja zedinjenje ver¬
nega ljudstva s Kristusom; v ta namen meri
tudi molitev, ktero vode prilivaje moli. — Vino
pomeni Kristusa, voda pa verno ljudstvo. Zmes
vina in vode nam toraj pred oči stavi Kristusa,
ki je z verno občino neločljivo sklenjen. Kakor
se vino sprime z vodo, tako da se več ne da
ločiti od vina, tako se Kristus z verno občino
sklene in jo stori deležno božje moči in pol¬
nosti svojega življenja. ■— Ker vino pomeni Je¬
zusa, se ne blagoslavlja; voda pa se blagoslav¬
lja, ker je podoba vernega ljudstva, ki božjega
blagoslova potrebuje pri vseli svojih delih.

Mašnik kelih v roke vzame in derže ga nad kor-
poralom moli, rekoč:

„Darujemo ti, Gospod! kelih zveličanja, ter pro¬
simo tvojo milost, da naj gre pred obličje tvojega bo¬
žjega veličastva v prijeten dar za zveličanje naše in
vsega sveta. Amen. 4 * * * * * * 11

Pri zadnjih besedah s kelihom znamnje križa nad
altarjem naredi, ter ga postavi na korporal in s palo
pokrije.

4 Po darovanji vina mašnik moli: „V duhu po¬

nižnosti in s potertim sercem stojimo pred teboj; vzemi

naš dar, o Gospod, in godi naj se pred tvojim obličjem

dans tako naša daritev, dati  bo prijetna, Gospod Bog!

Ko se je mašnik pred Bogom tako ponižal, se

spet skloni, proti nebu pogleda, svoje roke razprostre

in na kviško povzdigne, kakor da bi vidii odperta ne¬

besa in sv. Duha v njih in ga prosi, da naj priprav¬
ljeni dar posveti, in poln zaupanja roke spet sklene
ter moli rekoč:

39

»Pridi, posvečevavec, vsegamogočni večni Bog!
in posveti ta dar, pripravljeni tvojemu svetemu imenu."

Pri slovesni maši mašnik dari, križ, altar in sve¬
tinje pokadi v znamnje spoštovanja; dijakon pa mašnika
in druge pričujoče duhovne v opomin k pobožno zbrani
molitvi.

§. 20 .

Mašnik si roke umiva, molitev sredi altarja, „orate fratres, u
v secreta“ ali tiha molitev.

1. Po darovanji si mašnik na levi altarjevi strani
roke umiva. V nekdanjih časih je bilo mašniku treba,
roke umiti, ker si jih je lahko pri odločevanji mašnih
darov kaj onesnažil; sedanje mivanje rok pa in psalm,
ki ga moli med mivanjem, mašnika le opominja zno-
tranje čistosti serca, ki se spodobi temu, ki stoji pred
altarjem in sv. obličjem božjim.

2. Po umivanji rok se mašnik sred altaija verne,
se ponižno prikloni in moli:

»Vzemi, sveta Trojica, to daritev, ktero ti darujemo
v spomin terpljenja, vstajenja in vnebohoda Gospoda
našega Jezusa Kristusa, in v čast sv. Marije vselej
device, sv. Janeza kerstnika, sv. aposteljnov Petra in
Pavla, njih in vseh svetnikov. Naj bo njim v čast, nam
pa v zveličanje, in naj prosijo v nebesih za nas, ki
obhajamo njih spomin na zemlji. Po ravno tem Kri¬
stusu, Gospodu našem. Amen."

3. Zdaj se mašnik k ljudstvu oberne in vse k

molitvi vabi, rekoč: »Molite bratje , da bo moja in

vaša daritev prijetna pri Bogu, vsegamogočnem Očetu."
— In strežnik v imenu vsega ljudstva mašniku odgo¬
vori, rekoč: »Naj vzame Gospod ta dar iz tvojih rok v
hvalo in čast svojega imena, tudi v prid naš in vse svoje
svete cerkve." — Mašnik natihoma odgovori: »Amen."

4. Ko se mašnik spet k altarju oberne, moli
natihoma eno ali pa več molitev, kakor praznik nanese.
Ta molitev se imenuje »secreta" t. j. tiha (odbirna)
molitev, kije zelo podobna kole k tam,  samo da je v

40

tesnejši zvezi z darovanjem; tudi se sklene, kakor
kolekta; — ali kakor da bi pobožnosti vneto serce
prekipelo, začne mašnik zadnje besede „od vekomaj
do  vekomaj 11  glasno moliti, pri slovesni maši pa peti,
ker so vvod v prihodnjo molitev, ki se imenuje prae-
f a ti o n t. j. predglasje.

§. 21 .

Predglasje,  „ sanctus.  “

1. Predglasje je slovesna zahvala za vse gnade
nebeškega Očeta in hvalitev božjega veličastva.

Ko je mašnik tiho molitev na glas sklenil, po¬
zdravi verne, rekoč: „d o min us v o b i s c u m, “ potem
svoje roke povzdigne in oči proti nebu oberne , kakor
da bi se hotel vsega v nebo povzdigniti in reče: „sur-
sum corda,“ t. j. serca na kviško;“  s tem pa
tudi verne opominja, da naj se s svojimi mislimi in že¬
ljami zlasti zdaj k Bogu povzdignejo, ko se bodo svete
reči godile. Kristjani po svojim služabniku odgovore:
„habomus  ad  dominum, 11  t. j. imamo jih k Bogu
(povzdignjene), že v Boga mislimo , smo že za svete
reči pripravljeni. — Na to mašnik reče: „gratias
agamus Domino Deo nostro,“ t. j. zahvalimo
se Gospodu, svojemu Bogu,  in svoj e roke sklene,
ter se z glavo prikloni, kakor da bi bil svetlobo bo¬
žjega veličastva ugledal, in bi se želel pred njim do
tal ponižati. — Služabnik odgovori: „dignum et

justum  est,“ t. j. spodobno in prav  je.

Zdaj mašnik našteva, zakaj se pri te sv. maši
zlasti zahvaljujmo in zakaj posebno Boga častimo in
hvalimo; proti koncu pa Boga ponižno prosi, naj nam
pripusti, pridružiti se zveličanim duhovom, ter ga hva¬
liti in častiti z vsemi angeli, kteri neprenehoma in v
en glas pravijo:

2. „svet, svet, svet, Gospod, vsegamo-
gočni Bog! Polna so nebesa in zemlja tvoje
slav e. HozanapovišavahIBodičešen, ki pride
v imenu Gospodovem. Ilozana po višavah.

Beseda hozana  toliko na znanje daje, kolikor
naše: Bog ga ohrani!  s kterimi cesarja sprejemamo-

41

To je predglasju sklep, kterega je nekdaj ljudstvo
pelo in ga še zdaj tam poje, kjer se sv. maša v da-
mačem jeziku opravlja. —V znamnje, da se je ta sklep
pričel, strežnik trikrat z zvončkom pozvoni. Pa tudi
zato se pozvanja ali posebna sveča prižge, ali še več
bakel, da se verni opominjajo, serčno in pobožno mo¬
liti, kolikor naj bolj zamorejo, da vredno pozdravijo
ljubega zveličarja, ki se že pripravlja in bliža, na altar
stopili v naj imenitnišem delu sv. maše, v spreminjevanji.

Predglasje ni pri vsaki maši eno; e naj st er'o
jih imamo; desetero za veči praznike in godove (za
božič, razglašenje, post, za praznike sv. križa, za veli-
konoč, vnebohod, binkošti, za praznike presv. Trojice,
Matere božje, in aposteljnov), eno pa sploh za vsak
dan, kadar ni nobenega posebnega godu.

V naših krajih je navada štirikrat, drugod trikrat
pozvanjati pri sv. maši: pri razgernjevanji keliha pred
darovanjem, konec predglasja, pri povzdigovanji in pri
sv. obhajilu.

V nekterih naših krajih je lepa in posnemanja
vredna navada, zlasti o praznikih in nedeljah z velikim
zvonom v zvoniku pozvanjati, ne le iz spoštovanja do
poglavitniših delov sv. maše , temuč zlasti v naznanilo
tistim (bolnikom, in njihovim strežnikom) ki bi bili
radi pričujoči pri sv. maši , pa jim ni mogoče, da se
doma z mislimi, željami in molitvami sklenejo ž njimi,
ki so pri sv. maši.

III. del s v. m ase.

§. 22 .

Spreminjevanje sploh.

Spreminjevanje je svete maše naj svetejši del,
v kterem se kruh in vino spremenita v telo in kri Jezusa
Kristusa. — Spreminjevanje se vedno po enem in ne¬
spremenljivem pravilu (kanon) godi, zato se ta del sv.
maše imenuje ,,canon“ ki je sestavljen iz lastnih
besed Gospodovih, iz apostoljskih sporočil in iz po¬
božnih molitev in naredeb svetih papežev.

42

Molitve v kanonu se po cerkveni zapovedi na
tihoma molijo iz visocega spoštovanja, ki gre naj
svetejši skrivnosti; od tod se kanon tudi imenuje
„tiha maša."

Strežnik pri tihi maši nič ne odgovarja. Kakor
je namreč veliki duhoven v starem zakonu sam šel
za ogrinjalo v naj svetejše, da bi tam ljudstvo spravil
z Bogom, ravno tako se tudi mašnik nove zaveze od
ljudi popolnoma loči, sam pred sedež božji stopi, se
z Bogom v prijazen in tih pogovor spusti in naj Sve¬
tejšega za vse verno ljudstvo moli. Na jutrovem še
celo mašnika pri spreminjevanji z ogrinjalom zagemejo,
da ga očem pričujočega ljudstva odtegnejo.

§. 23 .

Molitve pred spreminjevanjem.

a) Mašnik tiho mašo s tem prične, da oči in roke
proti nebu povzdigne , v znamnje svojih gorečih
želj, s kterimi Jezusa z nebes na altar pričakuje,
da bi kruh in vino spreobernil v svoje telo in
v svojo kri in nekervavo daritev opravil; potem
roke pred seboj sklene, in se s životom pri¬
kloni, v spoznanje svoje nevrednosti pred bož¬
jim sedežem stati , sklenjene roke na altar na¬
sloni, ter moli:

»Ponižno te tedaj prosimo, nezmerno usmiljeni
Oče! po Jezusu Kristusu, tvojem Sinu, Gospodu našem,
da sprejmi in posveti te f ponudbe, ta f darila, te f
prečiste svete darove, ktere ti darujemo zlasti za tvojo
sveto cerkev, da ji mir daš, jo varuješ, jo v edinosti
ohraniš, in vladaš po vsem svetu; pa tudi za tvojega
služabnika našega papeža I. in našega škofa I. in na¬
šega cesarja I. in za vse , kteri se prave katoliške in
apostoljske veie derže.“

Blagoslavljanje mašnih darov v znamnji sv. križa
pomenja, da zamoremo le po Kristusu od Boga kaj
zadobiti in le po njem Bogu prijetni biti.

b) Zdaj mašnik za tiste, kterim hoče sad svete
maše zlasti oberniti, kakor tudi za vse pričujoče

43

moli. To molitev se imenuje „memento,“  t. j.
spomin za žive (commemoratio pro vivis);

c) da bi mašnikova molitev bolj krepka bila, se
oberne k prečisti Devici Marii, sv. aposteljnom,
množim mučencem in vsem svetnikom sploh, ter
jih njihove priprošnje prosi. Aposteljne po imenu
kliče in tudi mučence iz pervih časov keršanstva;

d) ko so se mašnilc in verni s svetniki v nebesih
sklenili in njihovi prošnji priporočili, mašnik
svoje roke stegne, jih nad darjenim kruhom in
vinom derži in med tem tako le moli:

„Prosimo te toraj, o Bog! sprejmi poto¬
lažen ta dar, kterega ti darujemo tvoji hlapci
in z nami vred vsa tvoja družina; daj nam v
tvojem miru preživeti svoje dni, reši nas večnega
pogubljenja in daj nam štetim biti med tvoje
izvoljene. Po Kristusu, Gospodu našem. Amen."

Kakor so duhovni stare zaveze svoje roke pokla-
dali na glavo tisti živini, ki je bila Bogu v dar na¬
menjena, v znamnje, da so svoje in grehe vsega ljudstva
nanjo znesli in jo namest vseh dali v klavni dar, tako
mašnik nove zaveze s poklado rok nad mašne dari
naznanja, da je Jezusova daritev [prava namestilna
daritev za grehe vsega sveta.

e) S sklenjenima rokama zdaj mašnik moli:

„Daj, te prosimo, o Bog, da bo ta dar ves
f posvečen, f sprejet, f poterjen, resničen in
prijeten, da nam bo spremenjen v j' telo in
f kri tvojega preljubega Sina, Gospoda našega
Jezusa Kristusa."

§. 24 .

Spreminjevanje kruha in vina in povzdigovanje.

a) Nezapopadljivi čudež božje vsegamogočnosti pride
na versto. Dozdaj je mašnik govoril in delal v
imenu vernega ljudstva; zdaj pa govori in dela
v imenu Jezusa Kristusa, čegar namestnik je.

44

Ou dela ravno to, kar je , kakor nam evangeli
pripoveduje, delal Jezus pri zadnji večerji. On
vzame v roke kruh  in reče: „On (Jezus) je
pred svojm terpljenjem tisti dan vzel kruh v
svoje svete in častite roke, in vzdignil oči proti
nebu k tebi, svojemu vsegamogočnemu Očetu,
te zahvali], in ga posvetil, razlomil, ter dal svo¬
jim učencem rekoč: vzemite in jejte vsi od tega,
zakaj to je moje te!6.

In glej! na te besede se zgodi veliki čudež božje
neskončne ljubezni do nas. Kruh se spremeni v Kristu¬
sovo režnje telo; nič več ni kruha, ampak v podobi
kruha je zdaj v mašnikovih rokah Jezus Kristus pri¬
čujoč z dušo in telesom, s kervjo in z mesom, kakor
Bog in človek; toraj mašnik pripogne desno koleno do
tal pred sv. rešnjim telesom, da Jezusu skaže božjo
čast; želi pa, da bi ga tudi verni kristjani po cerkvi
molili, toraj sv. rešnje telo nad glavo povzdigne  ter
ga pokaže klečečemu vernemu ljudstvu, da ga moli tei¬
na persi terkaje prosi odpušenja grehov.

b) Ko je mašnik presveto rešnje telo iz rok djal
na korporale, odkrije kelih, ga v roke vzame, rekoč:

„Ravno tako je vzel po večerji tudi ta pre¬
čudni kelih v svoje svete in častite roke, te
spet zahvalil, in ga posvetil ter dal svojim učen¬
cem, rekoč: vzemite in pite vsi iž njega,
zakaj to je kelih moje kervi,
nove in večne zaveze, skrivnost vere, ktera bo
za vas in za njih veliko prelita v odpušenje
grehov."

„Kolikorkrat boste to delali, storite v moj spomin."

In s temi besedami je vino v Jezusovo rešnjo kri
spremenjeno, in več ni vina, je pa v podobi vina v
kelihu Jezus Kristus pričujoč z dušo in telesom, s
kervjo in z mesom, kakor Bog in človek; toraj mašnik
pred sv. rešnjo kervjo desno koleno do tal pripogne v
znamnje, da jo moli in ji skaže naj veči čast, ktera

45

gre le samemu Bogu; in da bi jo tudi pričujoči po
cerkvi molili, jo v kelihu povzdigne in nad glavo pokaže
ver n i m .

Pri povzdigovanji sv. rešnjega telesa služabnik z
malim zvončkom požvenklja, ter verne opominja, da s
živo vero in s terdnim zaupanjem molijo Jezusa v
presv. rešnjem telesu. — Pri slovesni sv. maši subdija-
kon med povzdigovanjem sv. rešuje telo in rešnjo
kri kadi.

§. 25 .

Molitve po spremenjen ji.

a) Mašnik zopet V imenu vernega ljudstva moli, rekoč:

„Po tem povelji tedaj obhajamo, o Gospod,
mi tvoji hlapci in tvoje sveto ljudstvo, spomin
presvetega terpljenja, od smerti vstajenja in
častitega vnebohoda ravno tega Kristusa, Sina
tvojega, Gospoda našega, in darujemo tvojemu
prečudnemu veličastvu od tvojih darov in daril
ta čisti f dar, ta sveti f dar, ta brezmadežni j
dar, sveti f kruh večnega življenja in kelih f
večnega zveličanja . 11

Križi, ki jih mašnik po spreobernjenji kruha in
vina dela, vse kaj druzega pomenijo, kakor pred spre-
obernjenjem. Mašnik kruh in vino v znamnji sv. križa
blagoslavlja, toraj križi pred spreobernjenjem pomenijo
le prošnjo; da bi Bog na ta dar poslal svoj blagoslov;
da bi bila naša daritev po neskončnem zasluženji Je¬
zusove smerti na križi Bogu dopadljiva , nam pa za-
služljiva; da bi se kruh in vino spreobernila v Jezu¬
sovo rešnje telo in njegovo rešnjo kri, kadar bo mašnik
Jezusove besede nad kruhom in vinom izgovoril.

Po spreobernjenji pa križi pomenjajo, da je na
altarji ravno tisto Jezusovo telo, ki so ga bili judje na
križ pribili, ravno tista kri, ki je iz Jezusovih ran
tekla, da je toraj sv. maša le ponavljanje tiste daritve,
ki jo je Jezus na križi opravil, po kteri nam dohajajo
vsi blagoslovi božji.

46

b) Mašnik moli:

„ Poglej na te dari s potolaženim in milo¬
stnim obličjem in sprejmi jih, kakor si bil sprejel
dari svojega hlapca, pravičnega Abeljna, in
daritev našega očaka Abrahama, in pa sveto
daritev in brezmadežno posvečbo , ktero ti je
daroval tvoj veliki duhoven Melkisedek . 11

Ta sveta daritev je sicer že sama na sebi Bogu
neskončno prijetna, ker se v nji Jezus sam nebeškemu
Očetu daruje; vender pa prosimo, da bi jo Bog milo-
stivo sprejel, ker je tudi naša daritev, t. j. da bi tudi
mi bili Bogu tako prijetni, kakor so bili pobožni očaki,
ktere imenujemo in ki so bili predpodobe Kristusove
in njegove prave daritve.

c) Mašnik moli:

„Ponižno te prosimo, vsegamogočni Bog, reci
prinesti te dari po rokah tvojega svetega angela
na tvoj visold altar, pred tvoje božje veličastvo,
da bomo vsi, kar nas bo deležnih tega altarja,
in zavžilo presveto j telo in presveto f kri tvo¬
jega Sina, napolnjeni z vso nebeško dobroto in
milostjo. Po ravno tem Kristusa, Gospodu našem.
Amen . 11

Med to molitvijo pervič prekriža mašnik presv.
zakrament, drugič pa sam sebe.

§. 26 .

Spomin  za merlve , blagoslavljanje vseh naturnih pridelkov.

Z naslednjimi molitvami mašnik sad ali dari sv.
maše v prid obrača:

a) vernim dušam v vicah  (commemoratio pro
defunctis), rekoč:

„ Spomni se tudi, Gospod , svojih služabni¬
kov in služabnic I. I., ki so šli pred nami z
znamnjem vere in spe v miru . 11

Po teh besedah obmolči in se z nagnjeno glavo
spominja tistih mertvih, za ktere je posebno dolžan

47

moliti; potem roke razpne, glavo vzdigne, ter dalje
moli:

„Prosimo te, Gospod, da te in vse, kteri v
Kristusu počivajo, deneš v kraj hladu, luči in
miru. Po ravno tistem Kristusu, Gospodu našem.
Amen. 11

b) živim kristjanom,  rekoč:

„Tudi nam grešnikom, svojim služabnikom,
ki v tvoje veliko usmiljenje zaupamo, daj kaj
deleža in družbo s svojimi aposteljni in mučenci
in vsemi svetniki (zdaj jib nekoliko imenuje) , v
kterih družbo nas vzemi ne zavoljo našega za-
služenja, ampak zavoljo svoje milosti. Po Kri¬
stusu, Gospodu našem. 11

Pri besedah: „tudi nam grešnikom, 11  ktere
bolj glasno izgovori v znamnje očitnega spoznanja
svojih grehov, sena persiudari,  kakor se je cestninar
nekdaj terkal v Jeruzalemskem tempeljnu, v znamnje
ponižnosti in kesanja.

c) Mašnik dalje moli:

,,Po kterem vse te dobrote, Gospod, vselej
stvariš, f posvetiš, f oživiš, f blagosloviš in nam
podeliš. 11

S temi besedami so njega dni kruh in vino bla¬
goslavljali, ktera so potlej konec maše razdelili med
tiste, ki niso še smeli k sv. obhajilu pristopiti; papež
Evtihijan je v 3. veku po Kr. tudi zapovedal, da naj
se sadje, med, meso, zeliša in druge take reči na altar
polože, da jih mašnik pred očenašem  blagoslovi, od
Boga milost sprositi, da bi vse te dari v svoje zveli¬
čanje zavžili. — To blagoslavljanje med sv. mašo je
v izhodnji cerkvi še v navadi in se imenuje „e v logi  on 11 ;
v zahodnji cerkvi pa je nehalo, in se preneslo na druge
čase, p. na velikonoč; molijo se pa te besede med
prekriževanjem še zdaj pri sv. maši in mašnik v podo¬
bah kruha in vina, ki ste na altarji pričujoči, in tako
rekoč nadomestujete vse naturne pridelke, blagoslavlja
vso naturo.

48

Zadnje besede te molitve so :

„Po njem, ž njim f in v njem f je tebi
Bogu f Očetu vsegamogočnemu, v edinosti sve¬
tega f Duha vsa čast in slava od vekomaj do
vekomaj. Amen.“

Te besede nam kažejo, da zamore samo Jezus
Kristus Bogu dati tisto čast in slavo, ki so mu jo vse
stvari v nebesih in na zemlji dolžne. — Pri zadnjih
besedah mašnik sv. hostijo in kelih ob enem nekoliko
povzdigne, kar pomenja, da je bil tudi Jezus na križ
povzdignjen v božje poveličanje.

Strežnik odgovori: Amen,  v imenu vernega ljud¬
stva, da poterdi, kar je mašnik govori).

IV. d e i s v. m a š ti,

§. 27 .

Sv. obhajilo sploh.

Sv. obhajilo je pravo zavžitje presv. rešnjega
telesa in presv. rešnje kervl Kristusove.

§. 28 .

Pripravljanje k sv. obhajilu: oče nas, lomljenje hostije jagnje
božje, tri molitve pred sv. obhajilom.

1. Ker med-vsemi molitvami ni lepše in imenitniše
memo O če naš a, ki ga je Jezus Kristus sam od besede
do besede učil, je sv. cerkev zapovedala, da naj se
mašnik in verni pred vsemi druzimi molitvami z molit¬
vijo sv. očenaša za sveto obhajilo pripravljajo. In to
po vsi pravici, ker očenaš v sedmerih svojih prošnjah
v sebe ima vse, česar koli sme kristjan od Boga želeti
in ga prositi za dušo in telo. — In da bi verni tolikanj
bolj Gospodovo molitev spoštovali, in se pri svoji pre-
grešnosti ne bali, Boga imenovati svojega Očeta, ž njim
po otročje govoriti in z otročjem zaupanjem prositi ga,
jim mašnik pove, da je sam Kristus zapovedal to moli¬
tev moliti, ko pravi:

„Z zveličarjevo zapovedjo opominjani in ž
njegovim božjim naukom podučeni si upamo reči:“

49

In po teh besedah še le začne očenaš moliti.

Zadnjo prošnjo služabnik moli (pri slovesni maši
pevci pojo) v imenu vernega ljudstva; mašnik pa molitev
z besedo Amen  sklene ter ž njo kakor božji namestnik
v Jezusovem imenu prošnjo ponovi.

Ker mašnik želi, da bi Bog od njega in vseh
kristjanov vse hudo odvernil, razlaga zadnjo prošnjo
„očenaša“ ter dalje moli:

„Beši nas, prosimo, Gospod Bog od vseh
zlegov, preteklih, sedanjih in prihodnjih, in daj
nam milostljivo mir v naših dneh, da bomo s
tvojo pomočjo vselej brez greha, in obvarovani
vze zmote.“ ’*5”. -

Med to molitvijo vzame mašnik pateno v desno
roko, se ž njo prekriža, jo iz spoštovanja kušne ter
sv. hostijo nanjo položi.

2. Ko je mašnik sv. rešuje telo na pateno djal,
odkrije kelih, poklekne, vstane in s patene sveto hostijo
vzame, ter jo nad kelihom čez sredo prelomi, in polo¬
vico, ki jo ima v desnici, na pateno položi, rekoč:
„Po ravno tem Gospodu našem Jezusu Kristusu, Sinu
tvojenp kteri s teboj živi in kraljuje v edinosti sv. Duha
Bog “\  — in od une polovice v levici še košček odlomi,
jo tv,di na pateno položi, mali košček pa še v desni
roH med pervima perstoma nad kelihom derži in na
gl'as moli, rekoč:

„od vekomaj do vekomaj. 11
Služabnik mu odgovori: „Amen. u

Mašnik stori potem s koščekom tri sv. križe nad
kelihom, rekoč:

„Mir Gospodov bodi vedno z vami. 11

(Pax Domini sit semper vobiscum).

Služabnik mu odgovori:

»In s tvojim duhom. 11

Zdaj mašnik spusti košček sv. hostije v kelih, da
se s presv. rešnjo kervjo zmeša in med tem moli:

4

50

„T© zmes. in posvečba telesa in kem' Go¬
spoda našega Jezusa Kristusa bodi nam, ki jo
prejmemo, v večno življenje. Aiuen.“

In kelih spet zakrije.

Prelomljen  j e sv. hostije nas spominja:
a) zadnje večerje, pri kteri je tudi Jezus kruh
razlomil, in

h) ločenja Jezusove duše od telesa ob njegovi smerti,
ktere spomin ravno obhajamo pri sv. maši.

Z m ešanj  e'  Jezusovega telesa z rešnjo kervjo
pomeni: a) združenje Jezusovega telesa s kervjo in
dušo v grobu, t. j. Jezusovo častito vstajenje; b) zdru¬
ženje in sklenitev Jezusa Kristusa s človeko h pri sv.
obhajilu; na to meri pozdrav: „mir Gospodov bodi
vedno z vanii“; c) večno sklenitev Jezusovo s cerkvijo,
ktere glava je Jezus, udje pa so verni kristjani
in vsi njegovi služabniki, ki se. bodo z Bogom Očetom
sklenili in bodo v te sklenitvi večni mir in pokoj
vživali. K te sklenitvi z Bogom v nebesih nas pa pri¬
pravlja sv. obhajilo, česar nas opominja molitev, med
ktero košček sv. hostije med sveto rešnjo kri spusti.

3. Mašnik se Jezusu prikloni, ter trikrat reče:

„Jagnje božje, ki grehe sveta odjemlješ;
usmili se nas; tretjikrat pa pristavi: „daj nam
mir,“ in vselej se na persi udari v znamnje
ponižnosti in kesanja zavoljo svoje pregrešnošti.

4. Potem mašnik še tri molitve pred sv. obha¬
jilom moli:

a) Sv. obhajilo je znamnje miru in edinosti, zato
precej v pervi prosi za mir in edinost katoliške cerkve
in vseh njenih udov.

V znamnje bratovske ljubezni so se verni pred
sv. obhajilom poljubovali; ker je pa sčasoma to
poljubovanje razuzdanim sercem začenjalo biti prilož¬
nost k nespodobnostim, se je mogla ta lepa šega opu¬
stiti; spreobernila se je v objemanje in je dan današnji
le še pri velicih mašah z leviti med duhovšino pri

51

altarji v navadi. — Pri černih mašah se v znamnje
velike žalosti opusa to objemanje, in tudi molitev za mir.

b) Z drugo in tretjo molitvijo se pa mašnik za
sveto obhajilo pripravlja ter prosi za odpušenje grehov
in za gnado vredne prejeme presvetega rešnjega telesa
in sv. rešnje kervi.

§. 29 .

Sv. obhajilo.

Ko mašnik te molitve odmoli, poklekne s strahom
pred sv. hostijo, da Jezusu vso čast skaže, spet vstane
in sv. hostijo v roke jemaje reče:

„Kruh nebeški bom prejel, in klical v
Gospodovo ime.“

Ali spominjaje se svoje nevrednosti se trikrat na
persi udari, vselej rekoč:

„Gospod, nisem vreden, da greš pod mojo
streho, ali reci le z besedo, in ozdravljena bo
moja duša.“

Da vsi pričujoči vedo, kedaj mašnik te besede
izgovarja, služabnik z zvončkom trikrat požvenklja.

Mašnik zdaj stori s sveto hostijo križ čez se v
znamnje, da živo veruje, da bo prejel ravno tisto telo,
ki je bilo na križi umorjeno, ter pravi:

„Telo Gospoda našega Jezusa Kristusa naj
ohrani mojo dušo v večno življenje, Amen;“
in presv. zakrament v podobi kruha zavžije.

Po nekolikem premišljevanji neskončne Kristu¬
sove ljubezni in svoje nezmerne sreče, da ima zdaj
pod streho svojega života Jezusa Kristusa, poklekne
pred sv. rešnjo kervjo, vstane in s pat eno skerbno
pobira drobtinice sv. hostije s korporala, jih med sveto
rešnjo kri v kelih s patene posterže in med tem moli :

„Ivaj bom povernil Gospodu za vse, kar mi'
je dal? — Kelih zveličanja bom vzel, in klical
v Gospodovo ime. Klical bom vanj ter oznano-
val njegovo hvalo in v zavetji bom pred svojimi
sovražniki . 11

4 *

52

Na to vzame mašnik kelih, stori ž njim križ čez
se v znamnje, da je v njem prava sv. rešnja kri Jezu¬
sova, in pravi:

„Kri Gospoda našega Jezusa Kristusa ohrani
mojo dušo v večno življenje, Amen“; in presv.
kri iz keliha izpije.

§. 30 .

Po sv. obhajilu.

a) Po sv. obhajilu mašnik prosi, da hi sad sv. ob¬
hajila vedno v sebi ohranil. Med molitvami
kelih z vinom, ki ga služabnik vanj vlije, in
svoje perste, s kterimi se je sv. hostije dotikal,
z vinom in vodo, ki ju služabnik nanje vlije,
poplakne, ko bi se bila kaka drobtinica sv.
hostije perstov prijela.

Med tem, ko mašnik po svojem obhajilu kelih z
belim pertičem briše in ga tako pregrinja, kakor ga
je bil iz zakristije (žagrada) prinesel, služabnik mašne
bukve na levo stran prenese.

h) Ko je mašnik kelih zakril, gre k mašnim bukvam
in iž njih nektere svetopisemske besede bere,
ki se jim obhajilna molitev  pravi. — Ta
kratka molitvica je dan današnji namest celega
psalma, ki se je njega dni med obhajilom
vernega ljudstva po cerkvi pel.

. §• 31 .

Konec ali sklep svete maše.

1. Po obhajilni molitvi gre mašnik sred altarja
ga poljubi, se k vernim oberne, da jih pozdravi, rekoč
»Gospod  z vami. 8  Služabnik mu pozdrav verne po
navadi rekoč: in s tvojim  duhom.“ — Potem gre
mašnik precej spet k mašnim bukvam , ter ondi moli
poobhajilne molitve,  s kterimi se zahvaljuje za
sad sv. maše ter prosi, da bi vedno v nas ostal. — Po-
obhajilnili molitev je vselej toliko, kolikor je zbirnih
in tihih, in se kakor te sklepajo: „Po Jezusu Kristusu
G. n. i. t. d.

53

2. Po dokončanih poobhajilnih molitvah mašnik
(veči del) mašne bukve zapre, gre spet sred altarja,
ga poljubi, se proti vernim obeme, ter jih pozdravi
rekoč: »Gospod  z vami.“ — Ko je služabnik odgo¬
voril: „in s tvojim duhom,“  mašnik vernim konec
sv. maše napove rekoč: „Idite, maša je minila  (Ite
missa est). K  — Služabnik v imenu vernih za srečo, da
so zamogli pri sv. maši biti, zahvalo izreče, rekoč :
„Bogu hvala"  (Deo gratias).

V postnih mašah v adventu, postu in predprazniške
dni, kadar je pri maši modra ali višnjeva barva, pravi
mašnik proti altarju obernjen: »zahvalimo Gospoda"
(benedicamus Domino) v spomin nekdanje šege, ker
njega dni niso hodili ljudje v zgorej omenjenih dne¬
vih precej po maši iz cerkve, temuč so še v cerkvi
ostajali in po maši posebne molitve opravljali, toraj
se jim ni smelo reči iz cerkve iti precej po maši, še le
opominjati jih je bilo treba, da naj se še vnovič pri¬
pravijo, božjo hvalo prepevati.

3. Mašnik se k altarju oberne, sklenjene roke
nani nasloni ter priklonjen moli:

„Naj ti dopade, sveta Trojica, opravilo moje
službe, in daj, da bo daritev, ki sem jo nevreden člo¬
vek pred očmi tvojega veličastva daroval, tebi prijetna,
za me pa in za vse, za ktere sem jo opravil, iz tvoje
milosti spravna. Po Kristusu, Gospodu našem. Amen."

Po te molitvi mašnik želi pričujoče ljudstvo bla¬
gosloviti, toraj poljubi altar, v znamnje, da on sam,
tako rekoč, ta blagoslov od Kristusa prejme, potem
roke in oči povzdigne proti nebu ter pravi:

„Blagoslovi vas vsegamogočni Bog",  se
proti vernim oberne, nad njimi križ stori, rekoč: „Oče,
Sin f in sveti Duh."  — Služabnik odgovori:
„Amen“,  t. j. naj bi se spolnilo, kar nam vošiš.

4. Na posled je zadnji  evangeli, in sicer veči
del  začetek sv. evangelija, v kterem nam sv. Janez
pred oči stavi neskončno ljubezen Jezusovo do nas,
da se je za nas včlovečil. — Nedelje, vsi dnevi v postu,
kvaterni in nekteri predprazniški dnevi imajo svojo

54

mašo; kadar pa kteri teli dni obhajamo kak višji god,
se maša višjega godu bere in imenovanih dni le
spomin obhajamo, takrat je zadnji evangeli od nedelje,
ali dneva; toraj strežnik mašne bukve prenese na evan¬
geljsko stran.

Kakor je mašnik k altarju šel, tako gre tudi od
altarja, in sveta maša je sklenjena.

§. 32.

Cerna masa t. j. maša za mertve v čemi obleki.

Cerna maša se imenuje tista sveta maša, ki se
opravlja po mertvih (ali za verne duše v vicah) v
černi obleki. Tudi Černe maše so ali tihe ali pete
(slovesne).

Cerno mašo brati je pripušeno : vseh vernih duš

dan, večidel dan pokopa vpričo metlica in sploh tiste
dni, ki obhajamo spomin svetnikov nižje verste (semi-
duplex).

Sv. maše za verne duše v vicah v černi obleki
brati ni ravno treba, ker se vsaka maša, tudi o nar
večih godovih opravlja za žive in mertve; vender pa
verni žele, da se bere v černi barvi, ker je v nji več
molitev zlasti za ranjce.

Cerna maša se od druzih v obredu precej loči,
in sicer :

1. V začetni molitvi se izpuša ves 42. psalm, ker
je tudi veselega zapopadka; pri černih mašah nam je
pa le terpljenje duš v vicah pred očmi.

2. Vhodna (pristopna) molitev se vselej prične z
besedami: „Večni pokoj jim daj, o Gospod, in večna
luč naj jim sveti.“ — Mašnik ne pokriža sebe, ampak
čez mašne bukve z roko križ stori, v znamnje, da ne
bo tolikanj za se, ampak veliko bolj za verne duše v
vicah daritev sv. maše opravljal, in jim toraj precej
v začetku večni mir in pokoj voši po neskončnem za-
služenji Jezusove smerti na. križi.

3. Se spuša g lori  a, ker je vesela pesem; ravno-

tako tudi  aleluja.  — Za gradualom pa se bere spre-
lepa besem: „Dan jeze.“

4. Po evangeliju mašnik ne poljubi mašnih bukev
in strežnik ne odgovori: Laus tihi Christe, ker verne
duše,'za ktere se zlasti daruje, niso še popolne sprave
in sklenitve z Bogom dosegle.

5. Voda,  ki se vinu prilije, se ne blagoslovi, ker
voda pomeni verne, pri černih mašah pa želi mašnik
posebno dušam v vicah pomagati, in zlasti nje sadu te
presvete daritve vdeležiti.

6. Konec psalma pri umivanji rok se spusti hval¬
nica: „čast Očetu, in Sinu, in sv. Duhu, itd.

7. Besedam: „Jagnje  božje 11  se v pervo in
drugo pristavlja: „daj  jim  pokoj 11  in v tretje: „daj
jim večni pokoj £i ,  in mašnik se ne udarja na persi,
v znamnje, da Jezusa, nebeško jagnje, veliko bolj za
mertve, kakor za se prosi.

8. Perva molitev pred sv. obhajilom za mir in
edinost svete cerkve se ne moli, v znamnje velike
žaldsti.

9. Namest: „11e missa  est, 11  mašnik pravi :

„Requiescant in pace 11 , t. j. „Naj v miru počivajo 11 ,
in služabnik odgovori: „Amen.“

10. Konec maše se ljudstvo ne blagoslovi, ker se
pri,černih mašah zlasti za ohlajenje in rešenje vernih
duš: v vicah moli.

XI. Oddelek.

Od svetih zakramentov (svetstev).

§. ks.

Obredi pri sv. zakramentih sploh.

]. Zakrament je vidno znamnje nevidne gnade
božje, ki ga je Jezus postavil v naše posvečenje. Vidna
znamnja nevidne gnade ne naznanjajo le, one jo tudi
dele, kakor solnce ne naznanja le dneva, ampak ga tudi
naredi.

56

2. V obredu vsacega zakramenta je pomniti:

a) vidno znamnje, skterim je Jezus  nevidno gnado
sklenil, in ktero deli gnado (bistevna znamnja);

b) vidna znamnja, ki jih je cerkev  pristavila (ne-
bistevna znamnja), ki bistevna znamnja spremljajo
ali obdajajo.

Da se zakrament veljavno podeli, se v bistevnih
znamnjih nikdar ne sme nič opustiti ali spremeniti; pa
tudi nebistevna znamnja, dasiravno niso potrebna k
zakramentu, se ne smejo opušati ali spreminjati zunaj sile.

3. Cerkev je sv. zakramentom nekaj vidnih zna¬
menj pristavila:

a) da bi prejemavce z večim spoštovanjem do sv.
zakramentov navdala ter ga v njih povikšala;
in da ž njmi verne opominja, k vrednemu preje¬
manju sv. zakramentov pripravljati se;

b) da nam pred oči postavi posebne gnade sv. za¬
kramentov ter nam jih globokejše v spomin
vtisne;

o) da bi se zvikšala pobožnost in spoštovanje do sv.
zakramentov tudi pri tistih, ki vidijo, sv. za¬
kramente deliti.

§. 34.

I. Sv. kerst (baptismus).

Kako se deli sv. kerst?

1. Sv. kerst je pervi in nar potrebniši zakrament,
v kterem je nekeršeni človek z vodo in božjo besedo
izvirnega greha in vseh pred sv. kerstom storjenih gre¬
hov očišen in v Kristusu kakor nova stvar k večnemu
življenju prerojen in posvečen.

2. Bistvo pri sv. kerstu je : da kerševavec človeka
z vodo oblije (ali pokropi)  in med oblivanjem
(ali kropljenjem) izgovarja besede: „I.-Jez te kerstim
v imenu Očeta in Sina in sv. Duha.“

K sv. kerstu je toraj bistevno treba:

a) V o d e, in sicer prave naturne vode. čeravno je pa
zadosti prava naturna voda, vender cerkev ve-

leva, da se pri slovesnem kerstu iz spoštovanja
do sv. zakramenta jemlje blagoslovljena voda,
in sicer tista, ki se blagoslavlja veliko in binkoštno
saboto, ktera se toraj tudi imenuje ker st na
voda.  — Jezus je po svoji neskončni modrosti
sv. kerstu v vidno znamnje odločil vodo,  ker
je bilo to vnanje znamnje že judom znano in
ker voda kaj očitno in živo naznanja gnade sv.
kersta. Kakor namreč voda opere telo, ravno
tako sv. kerst človekovo dušo očisti madežev
vseh grehov; — kakor voda zemljo rodovitno
dela, ravno tako sv. kerst človekovo dušo pri¬
pravno stori, doprinašati dela, ki so ji sad za
večno življenje, t. j. za nebesa zaslužljive;

b) da se človekovo telo na glavi z vodo zmoči,
kar se zamore zgoditi s- potapljanjem, kroplje¬
njem ali z oblivanjem. Dan današnji se v kato¬
liški cerkvi latinskega obreda kerst sploh z obli¬
vanjem deli;

c) da se med oblivanjem izgovarjajo  ime¬
novane besede,  ktere se kar nič ne smejo
spremeniti.

3. Vsaki človek zamore veljavno ker¬
st  iti, bodi si stanu ali spola ali vere kterekoli, da le
ima namen tako kerstiti, kakor je Kristus kerševati ve¬
leval, in da tako kersti, kakor je Kristus zapovedal.
— Redni delivec sv. kersta so pa škof ali mašnik
in ž njihovim privoljenjem tudi dijakon; zavolj
vnanjega reda in ker ima vsaka soseska svojega duhov¬
nega očeta, smejo kerševati le tisti duhovni, kteri so
tisti občini predstojniki ali fajmoštri in ž njih privolje¬
njem ali pooblastenjem drugi duhovni.

4. Vsaki, še nekeršeni človek, da je le še v živ¬
ljenji, zamore veljavno keršen biti, bodisi odrasen ali
še otrok.

Ker je sv. kerst tako silno potreben, da brez
njega ne more nikdo zveličan biti, imajo starši sveto
dolžnost skerbeti, da se njih otroci, kakor hitro je mo¬
goče, kerstijo. Pri otrocih kerst odlašati je silno nevarno.

58

5. Sv. kerst se vsaki čas in v vsacem kraji
veljavno deli; vender se pa spodobi, da se v blago¬
slovljenih ali svetih krajih, t. j. v cerkvi deli. Na domu
se sme sv. kerst le v smertni nevarnosti, sicer pa le s
škofovim privoljenjem deliti.

6. 'K sv. kerstu se od starodavnih časov botri
jemljejo, da so keršenikom tako rekoč duhovni starši,
priče podeljenega kersta, in da vimenu otrok apostolj-
sko vero molijo in kerstno obljubo store. Botri dolžnost
prevzamejo, ako otrokom starši odmerjo ali so zani-
kerni, keršence v katoliški veri zrediti in k pobožnemu
življenju napeljevati. Treba je le enega  botra, bodisi
možki ah ženska, k večemu se smeta pa dopustiti dva,
toda nikoli dva enega spola. Ako jih več pride, so
drugi le priče podeljenega kersta in ne stopijo v du¬
hovno sorodstvo s keršencem. K kerstu v sili pa botra
še celo treba ni.

Botri ne smejo biti:

1. lastni starši, kteri že tako imajo dolžnosti, kte-
re botri prevzamejo; 2. redovniki in; 3. nedorasli,
ker botrovih dolžnost ne morejo spolno vati; 4. ne-
keršeni; 5. nekatoličani; G. očitni grešniki; 7. očitno
izobčeni; in 8. taki, ki niso pri zdravi pameti ali v po¬
glavitnih keršanskih resnicah ne podučeni, ker od vseh
teh ni pričakovati, da bi mogli in hotli, keršence rediti
v katoliški veri, ker so ji sovražni; pač bi bilo tudi ne¬
spodobno, ako bi boter slovesno v imenu keršenca spo¬
znaval, česar sam ne veruje ali ne ve.

7. Keršenec pri sv. kerstu ime dobi. Cerkev ve¬
leva, da se le imena svetnikov božjih pri sv. kerstu
daje'), da ima nad njim izgled pobožnega življenja in
priprošnika (patrona) pri Bogu.

§. 35.

Obred sv. kersta pri otrocih.

1. Pred kerševanjem.

a. Kerševanec pred cerkvenimi durmi duhovnega
kerševavca pričakuje. •— Kdor še ni posvečen Jezusu
Kristusu, našemu Gospodu, še ne sme z vernimi v hišo
božjo stopiti. Mašnik v roketu in z višnjevo štolo h

59

kerševancu pristopi, botra popraša, kako naj bo otroku
ime in kaj od cerkve božje želi, rekoči „L, kaj želiš
od cerkve božje?" '— Boter odgovori: „Vero,“ t. j.
keršanstvo z vsemi zveličavnimi pripomočki. — Dalje
mašnik popraša: „Kaj ti vera da"? Boter odgovori:
»'Večno življenje 11  t. j. večno zveličanje. — Potem ker-
sevaveo dalje govori: „Ako hočeš iti v življenje,
spolnuj zapovedi: ljubi Gospoda, svojega Boga, iz
vsega svojega serca, in iz vse svoje duše, in iz vse
svoje misli, in svojega bližnjega kakor samega sebe." —
S temi besedami kerševavec naznanja, da vera brez
spolno vanj a zapoved, brez dobrih del, še ni zadosti za
večno življenje.

b. Duhovni kerševancu trikrat v obraz dihne;
pač lepo znamnje kerstnih gnad. Kakor je Bog per-
veniu človeku življenje vdihnil, in Kristus aposteljnom
sv. Duha, ravno tako se v sv. kerstu človeku podeli
čeznaturno dušno’ življenje, t. j. posvečujoča gnada božja.

c. Mašnik kerševancu čelo in persi z
znamnjein sv. križa zaznamnja.  — S tem na
znanje daje, da kerševanec stopi v cerkev križanega
Jezusa. Znamnje sv. križa na čelu  karševanca opo¬
minja, da mora nauke križanega Jezusa verovati in če
je treba, tudi očitno spoznati; na persih  pa, da mora
po njegovih naukih tudi živeti.

d. Kerševavec kerševancu svojo roko na glavo po¬
loži, in med tem polaganjem božje pomoči prosi. —
Polaganje roke pomenja, da bo kerševanec v posebnem
božjem varstvu, s kterim mu bo tudi moč, živeti po
Jezusovih naukih.

e. Duhovni kerševancu nekoliko blagoslovljene soli
v usta dene. -— Sol je znamnje modrosti; kakor sol
jedila dela jedilna in vkusne ter varuje gnjilobe, ravno
tako modrost dušo Bogu prijetno stori in greha varuje.
Vera in življenje po veri, to je prava modrost, ki člo¬
veka stori prijatla božjega ter ga varuje večnega po¬
gubljenja.

Z dozdanjimi znamnji cerkev kerstne gnade na¬
znanja; treba pa je, da se tudi odpravijo zaderžki, ki
kerstne gnade opovirajo. Poglavitni zaderžek je pa hu-

GO

dičeva oblast, kteri je človek po izvirnem grehu zapa¬
del; — toraj zdaj nasledvajo zarotovanja, s kterimi
se hudiču odvzame vsa oblast nad kerševancem.

f. Kerševavec s slovesnimi molitvami in večkrat¬
nimi znamnji sv. križa opravlja zarotovanja, s kterimi
v cerkvenem imenu zmagavno naznanja hudiču, da
jenjuje njegova oblast nad kerševancem, ki bo zdaj
zdaj pridružen cerkvi božji.

So pa tri zarotovanja, konec kterih mašnik detetu
čelo s pavcem prekriža, rekoč: „In tega znamnja sv.
križa, kterega mu na čelo damo, prekleti hudič, se
nikdar ne prizadevaj (podstopaj) oskruniti. Po ravno
tistem Kristusu, Gospodu našem. Amen.

g) Mašnik kerševanca v cerkev h kerstnemu kamnu
pelje; konec štole na njega položi in na štolo svojo
desno roko, v znamnje božjega varstva, ktero čuje nad
njim, in pravi: „1.— pojdi v cerkev božjo, da boš s
Kristusom večnega življenja deležen. Amen.“

Ko pridejo do kerstnega kamna, mašnik in botri
molijo apostoljsko vero in očenaš,  ki sta pogla¬
vitni del keršanske vere in keršanskega upanja.

h) Duhovni kerševancu ušesi in nosnici s slino po¬
maže, rekoč: efeta“, t. j. „odpri se“.  — To spominja
na čudež, s kterim je bil gluhomutec ozdravljen, in
naznanja, da naj kerševanec rad posluša božjo be¬
sedo ter si prizadeva, s pobožnim življenjem „lepa di¬
šava biti pred Bogom 11  po besedah sv. Pavla. 2. Kor. 2,15.

i) Kerševavec kerševanca poprašuje: „Ali se od¬
poveš hudiču? —• in vsemu njegovemu djanju? —in
vsemu njegovemu napuhu?"

Boter na vsako vprašanje odgovori: „se o d p ove m.“
— Potem mašnik kerševancu persi in medplečje
s sv. kerstnim oljem  (oleum catechumenorum)
mazil  i. — V starih časih so se bojevavci'z oljem mazali,
da so bili pri bojevanji krepkejši in gibčneji; ravno
tako se kerševanec pomazili v znamnje, da v sv. kerstu
prejme duhovno moč, zoperstati vsem skušnjavam hu¬
dičevim in lastnemu mesenemu poželenju, in sladki
jarem Gospodov nositi, t. j. njegove zapovedi spolnovati.

61

Zdaj kerševavec višnjevo spokorno štolo z belo
veselo spremeni ; zakaj že se bliža trenutek, ko ima
kerševanec prerojen biti za nebesa. Še enkrat mašnik
kerševanca poprašuje, rekoč:. „Ali veruješ v Boga, vse-
gamogočnega Očeta, stvarnika nebes in zemlje? — Ali
veruješ v Jezusa Kristusa* njegovega Sinu, edinorojenega,
ki je bil rojen in je terpel?—Ali veruješ v sv. Duha,
sveto katoliško cerkev, občestvo svetnikov, odpušenje
grehov, vstajenje mesa in večno življenje ?“ — Boter
na to trojno vprašanje odgovarja: »Verujem. “ — Po¬
tem kerševavec še vpraša: „1., ali hočeš keršen biti ?“
— Boter odgovori: »Hočem.“

Odpovedovanje hudiču in spoznavanje poglavitnih
verskih resnic ste bistevna dela kerstne obljube in tudi
vsega keršanskega življenja. Toraj smo dolžni, kerstno
obljubo večkrat ponavljati, t. j. to, kar so kerstni botri
v našem imenu obljubili, tudi prostovoljno obljubovati;
kerstno obljubo zlasti ponavljajmo: rojstni in kerstni
dan, v dan svojega godu, ki nam pred oči stavi zgled
našega nebeškega priprošnika, in tudi vselej pred ah
po sv. obhajilu.

2. Pri kerševanji:

Kerševavec kerševancu glavo trikrat z vodo oblije,
v znamnji sv. križa, in med oblivanjem govori: „1.,
jest te kerstim v imenu Očeta j in Sina j in svetega
f Duha. 11  — Oblivanje se godi v podobi križa v znam-
nje, da ima sv. kerst svojo moč v Jezusovi daritvi na
križi, in sicer na glavi, ker je glava poglavitni del
našega telesa. Med kerševanjem boter otroka na rokah
derži, botra pa desnico nanj položi.

3. Po kerševanji.

a) Duhovni keršencu glavo na temenu  med
molitvijo s sv. krizmo mazili.  — To maziljenje na¬
znanja, da je keršenec že ud duhovnega telesa
Kristusovega in da ima delež njegove duhovske in
kraljevske časti; duhovske,  ker se vdeležuje da¬
ritve sv. maše in se z zvesto pokoršino Bogu v pri-

62

jetni dar daruje; kralj  ey  e pa, ker je. pri sv. kerstu
postal dedec Jezusa Kristusa, s kterim bo v nebesih
kraljeval.

b) Mašnikna keršenega belo oblačilo
položi,  v znamnje, da ga je sv.' kerst popolnoma
očistil, in v opomin, da naj prejeto kerstno čistost in
nedolžnost prinese pred sodni stol Gospoda našega Je¬
zusa Kristusa, da prejme večno življenje.

c) Poslednjič duhovni keršenemu prižgano
svečo v roko p o da'v opomin, da hodi v luči sv.
evangelija, se terdno in nepremakljivo derži Jezusovih
naukov ter po njih vedno ravna svoje življenje.

Popisane obrede sv. kersta smejo le duhovniki
opravljati. — Kadar se kerst deli v sili,  se le kerstna
(bistevna) znamnja opravijo. Ako pa otrok pri življenji
ostane, se tudi še nebistevna dostavijo. Kerstna znam¬
nja se ne smejo nikdar ponavljati. Le kadar duhovni
dvomi, da bi bil otrok v sili prav in veljavno keršen, vse
obrede sv. kersta opravi, toda bistevnemu obredu pred¬
stavi: „Ako še nisi keršen,"  te kerstim i. t. d.

O. Sv. binna (poterda, potčrdilo, confirmatio)-
§. 36.

Od sv. birme sploh.

1. Sv. birma je zakrament, v kterem sv. Duh ker¬
šenega človeka s poklado škofovih rok, s sv. križano in
z božjo besedo v gnadi poterdi, da svojo vero stano¬
vitno spoznava ali terdi in po nji živi.

2. Bistvo sv. birme je:

a) maziljenje  s sv. kri  zrno;  krizmo imenujemo
oljkovo olje, kteremu je nekoliko balzama prime¬
šanega; Škofjo  veliki četertek z druzimi sv. olji
posvečujejo, — Sv. krizma kaj lepo gnado sv.
birme naznanja. O lj e zavolj svoje mašo.be v
svetem pismu pomenja vso srečo in gnado. —

63

in pri sv. birmi človek v resnici prejme vse
darove sv. Duha; — dalje olje udom moč in
gibčenost podeli, zato so si v starih časih bo-
jevavci ude z oljem mazali; tudi pri sv. birmi
duša zadobi moč za boj s sovražniki našega zve¬
ličanja. — Balzam  pa lepo dišavo daje, ravno
tako naj tudi birmanec, ker je polnost gnade
zadohil, lepo dišavo keršanskih čednost okoli
sebe razširja in stanovitno spoznava sv. vero, in
z lepim izgledom.

b) poklada škofovih  rok  med maziljenjem;
znamnje posebnega varstva sv. Duha, in

c) molitev.

3. Redni delivec sv. birme so škof;  zamore pa
birmovati tudi mašnik, kterega papež v to pooblastijo,
n. p. misijonarji.

4. Vsaki keršeni, pa še ne birmani človek zamore
sv. birmo veljavno prejeti. — Primerno pa je, da otroci
sv. birmo še le prejmejo, kadar k pameti pridejo ; zato
je svetovati, da se ta zakrament navadno odloži do
sedmega leta,

K vredni prejemi sv. birme je treba:
a) da je birmanec v stanu gnade božje,
h) da je dobro pripravljen, t. j. da je v poglavit¬
nih keršanskih resnicah dobro podučen in da
ima serčne želje po gnadi sv. Duha, ktere naj
v goreči molitvi prosi.

1  5. Sv. birma se sme vsaki  čas  deliti; zlasti se
pa deli o binkoštih, ker je ravno binkoštno nedeljo
pervikrat prišel sv. Duh v zakramentu sv. birme, in si¬
cer nad aposteljne.

6. Po starodavni navadi se tudi k sv. birmi botri
jemljejo, da birmancem v duhovnem boji na strani stoje
z ukom, svetom, opominjevanjem in lastnim zgledom.
Kakor kerstni boter s keršencem, tako tudi birmenski
boter z birmancem v duhovno sorodstvo stopi.

Birmenski boter mora z birmancem biti enega
spola, že birman in starosti, v kteri zamore spolnovati

64

botrove dolžnosti. Lastni starši, kerstni botri, očitno
neverni ali očitni grešniki in nekatoličani ne smejo bo¬
tri pri sv. birmi biti.

7. Pri sv. birmi se birmancu zopet ime svetnika
božjega da, in sicer botrovo;  če sta pa boter in bir¬
manec enega imena, škofovo;  ako so pa vsi trije
enega imena, je birmancu na voljo dano, zbrati si
birmensko ime.

§. 37.

Obred sv. birme.

J.  Napovedani dan se birmanci s svojimi botri
v cerkvi snidejo in s serčnim hrepenenjem po sv. za¬
kramentu v molitvi škofa pričakujejo. Ko škof v cer¬
kev pridejo se na svoj sedež podajo, da se v cerkvena
oblačila oblečejo ; birmanci pa tako v versto stopijo,
da je za vsacem njegov boter, birmanci moškega spola
na moški, ženskega pa na ženski strani.

2. Škof stopijo pred altar ter prično moliti nad
birmanci, kteri med molitvijo kleče. — Škof se k bir¬
mancem obernejo in s sklenjenima rokama v začetku
molitve prosijo, da bi sv. Duh prišel nad birmance ter
jih varoval vsacega greha; — potem roke nad njimi
razprostrejo in s povzdignjenim glasom molijo rekoč:

„0 Bog pošlji nad nje sv. Duha z njegovimi sed¬
merimi darovi, — o. Amen ; — Duha modrosti in umno¬
sti, — o. Amen; — Duha svetovanja in moči, — o.
Amen; — Duha učenosti in pobožnosti,. — o. Amen.
napolni jih s svojim strahom." — Končavši molitev
škof nad vsemi znamnje sv. križa narede.—To molitev
pervi blagoslov  imenujemo. Poklada rok pomeni,
da sv. Duh birmanca vzame v svoje posebno varstvo ter
go poterdi v dobrem.

3. Potem gredo škof k vsacemu birmancu posebej,
mu ime dade in vsacega s sveto krizmo na čelu ma¬
zilijo, rekoč: „1. — Zaznamnjam te z znamnjem
križa, in te poterdim z mazilom zveličanja
v imenu Očeta in Sina in svetega Duha."
Odgov: Amen. — Maziljenje se godi v znamnji križa

65

v znamnje, da nam je gnado sv. Duha zadobila Kri¬
stusova smert, na križi; na čelu  pa v opomin, da se
birmanec nikdar ne sme sramovati sv; križa, ampak da je
dolžan, očitno spoznati vero v križanega Jezusa. —

Med maziljenjem boter desno roko na desno
birmančevo ramo položi, s čemur pokaže, de hoče
vedni pomočnik in varh biti mlademu bojevavcu Kri¬
stusovemu.

Po maziljenji duhovnik birmancu čelo s pavolo
zbriše, boter pa mu ga z ve/ilom zaveže, kterega drug
duhovnik odveže, ki mu še enkrat čelo obriše.

4. Škof birmanca nekoliko na lice udarijo, rekoč:
„Mir bodi s tabo.“  Udarec birmanca opominja,
(la mora po Jezusovi veri stanovitno živeti in jo serčno
do smerti pričati, ko bi mogel še toliko terpeti zavolj
uje. — Vošilo miru  pa je birmancu v tolažbo, da
bo pravega miru deležen le tisti, ki zavoljo Kristusa
in po njegovem zgledu prenaša vse težave in bridkosti.

5. Poslednjič škof vse birmance še blagoslove,
memo drnzih besed rekoč: »Blagoslovi j' naj vas
Gospod iz Siona, da. boste Jeruzalemske
blagre gledali vse dni svojega življenja
in imeli večno življenje."  O. Amen. — To je
zadnji blagoslov, pri kterem morajo vsi birmanci pri¬
čujoči biti.

Po prejetem zakramentu naj birmanci zahvalno
molitev opravijo; dan sv. birme naj si dobro v spomin
vtisnejo ter si ga med naj imenitniše dneve svojega
življenja štejejo. Večkrat naj se tega dneva spominjajo,
zlasti o binkošti h, ter ponayljajo sklep , vero v križa¬
nega Jezusa brez vsega strahu spoznavati z besedo in
djanjem.

Botri naj si dobro zapomnijo, da ne smejo bir¬
mancu nikdar, zlasti birmenski dan ne, biti v pohuj¬
šanje ; darila, ki jih dado birmancem, naj jim nikdar
ne bodo v spotiklej; bodejo naj pa lepi in primerni
spominki veselega dneva in vedni opomini lepega ker-
šanskega življenja.

66

III. Prosveto rešnje Telo (Eucharistia).

§. 38.

Od presvetega rešnjega telesa sploh.

1. Presveto rešnje telo je naj svetejši zakrament,
je pravo telo in prava kri našega Gospoda Jezusa Kri¬
stusa v podobah kruha in vina.

2. Sveto obhajilo je resnično zavžitje presvetega
rešnjega telesa v hrano ali živež.

3. Sveta cerkev latinskega obreda vernim sv. ob¬
hajilo le v podobi kruha deli; sam mašnik ga pri sv.
maši v obeh podobah prejema.

V pervih časih so ga tudi kristjani, ki so bili pri
sv. maši pričujoči, v obeh podobah prejemali, zunaj sv.
maše pa navadno le v podobi kruha.

4. Cerkev je sv. obhajilo le v podobi kruha za¬
povedala iz naslednjih vzrokov:

a) v vziru presvetega zakramenta samega
da ga varuje vse nečasti, ker se podoba vina
lahko razlije in se ne da tako dobro in dolgo
hraniti.

b) v oziru verni  h, da jim sv. obhajilo zlajša, ker
nekteri podobe vina ne smejo piti, nekterim
pa se studi piti iz ravno tistega keliha, iz kte-
rega tudi drugi pijejo.

c) Tudi vina v vsacem kraji ni lahko dobiti.

d) v oziru vere,  krivovercem nasproti, ki so tajili,
da bi bil Jezus le v eni podobi resnično
pričujoč.

5. Presveto rešnje telo prejemati, nam Jezus za¬
poveduje (Jan. 6.); zlasti smo ga dolžni prejeti v ne¬
varni bolezni, v smertni nevarnosti, in sploh večkrat
v življenji. — Kolikokrat naj sv. obhajilo prejmemo
to določiti, je Jezus svoji cerkvi prepustil. V pervih
keršanskih časih so verni navadno pri vsaki sv. maši,
pri kteri so bili, k sv. obhajilu pristopali; ko so kri-
stiani mlačneji postajali, jo oorkov zapovodala, trikrat

67

v letu presv. rešnje telo prejeti, o božičnem, velikonoč¬
nem in binkoštnem času; dandanašnji pa zapoveduje,
da ga vsak kristjan,  ki je pri pameti in v veri po¬
dučen, vsako leto naj manj enkrat  prejme, in
sicer o velikonočnem času.  Kdor ga iz kakoršnih
koli vzrokov o velikonočnem času ne prejme, je dolžan,
kakor hitro mu bo mogoče, po velikonočnem času
prejeti ga.

Da presv. rešnje telo prejemajmo o velikonočnem
času, je sv. cerkev zato zapovedala, ker je Jezus ravno
o tem času presveti zakrament postavil, in v opomin,
da novo življenje ravno o tem času pričnimo, v kterem
je Kristus od smerti vstal. •— Spomladi se tudi vsa
natura prenavlja.

Sv. velikonočno obhajilo po cerkvenih željah v
svoji farni cerkvi prejemajmo; le iz tehtnih vzrokov
ali kjer je splošnja drugačna navada, se sme v kteri
cerkvi koli zgoditi.

Sv. cerkev tudi serčno želi, da bi verni večkrat
prejemali sveto obhajilo. K večkratnemu sv. obhajilu
nas priganja ljubezen do Jezusa in lastna korist.

6. Za vredno sv. obhajilo je treba dvojne priprave,
dušne in telesne.

Dušna priprava je v tem :

a) da človek skerbno preiskuje, če je brez smert-
nega greha; ako se smertnega greha zave,
mora pred sv. obhajilom v sv. pokori z Bogom
spraviti se. Kdor se pa po spovedi spomni
smertnega greha, ki ga je brez svojega zadolže-
nja pozabil pri spovedi povedati, naj tudi ako
se lahko zgodi, še pred sv. obhajilom k spovedi
gre; ako se pa lahko ali celo ne more zgoditi,
naj se pozabljenega greha skesa ter se ga pri
prihodnji spovedi spove;

b) da se človek prizadeva, tudi malih odpustljivih
grehov očistiti se;

c) da človek obudi vero, upanje in ljubezen, in
sorčno hropem, 2 Jezusom skleniti se, ter se mu

68

popolnoma znočiti. Tudi se svetuje, pred sv.
obhajilom in po sv. obhajilu, ako je mogoče, pri
sv. maši biti.

Telesna priprava k sv. obhajilu pa je v tem:

a) da je človek od prejšnje polnoči teš,  t. j. da
ni celo nič zavžil ali pil. Teš biti je pod smert-
nim grehom zapovedano iz spoštovanja, ki se
spodobi presvetemu zakramentu.

Bolnikov, ki sv. rešnje telo prejmejo v po¬
potnico, ta zapoved ne veže.

b) da človek pošteno oblečen stopi k . mizi Gospo¬
dovi, in da se vsega zderži, kar bi premajhno
spoštovanje do sv. resnjega telesa razodevalo,
če tudi samo na sebi ni pregrešno.

7. Sv. obhajilo se ne deli: sv. večer, veliki petek,
po noči. Navadno se sicer deli do poldne, kakor se
tudi sv. maša navadno le do poldne opravlja, da bi se
verni z večo pobožnostjo in bolj z branim duhom ob¬
hajali; sme se pa, se ve da, tudi po poldne deliti njim,
ki so tešči.

Za popotnico se presv. zakrament sme vsaki čas
deliti in prejemati.

§, 39.

Obred svetega obhajila.

Sv.^ obhajilo se sme deliti in prejemati pred mašo,
med mašo, po maši in tudi zunaj maše. Ako se zunaj
maše deli, se morajo kakor pri maši dve sveči
prižgati.

Sv. obhajilo se tako le deli:

1. Strežej z malim zvončkom verne k sv. obhajilu
pokliče, potem pa očitno spoved moli v imeiiu vernih,
kteri med tem popolnoma kes nad svojimi grehi obude.

2. Mašiaik sv. rešnje telo v kelihu iz tabernakeljna

vzame, kelih na altar postavi, se k vernim oberne in
moli nad njimi, rekoč: „Naj se vas usmili vsegamo-

69

gočui Bog, naj vam odpusti vaše grehe ter naj vas
pelje v večno življenje. — Prizanesenje, odvezo in od-
pušenje vaših grehov naj vam dodeli vsegamogočni in
usmiljeni Gospod." — S temi besedami mašnik ne po¬
deli odpušenja grehov, temuč le prosi odpušenja, ker
ga je strežej v očitni spovedi njegove priprošnje prosil.

3. Mašnik eno sv. hostijo iz keliha vzame, jo ver¬

nim kaže rekoč': „Glejte jagnje božje, ki odjemlje grehe
sveta"; — po tem trikrat zapored reče: ..Gospod,

nisem vreden, da greš pod mojo streho, ampak reci le
z besedo, in ozdravljena bo moja duša;" — verni te
besede z mašnikom vred ponižno molijo ter se skesano
trikrat na persi udarijo. Trikrat se te besede govore
v znamnje, da so si svesti zadolženja in nevrednosti
svoje. —

4. Mašnik gre k vsaoemu posebej, ga s preš v. rcš-

njim telesom v znamnji svetega križa blagoslovi ter ga
vsaoemu posebej na jezik položi, (v latinskem jeziku)
rekoč: „Tel6 našega Gospoda Jezusa Kristusa ohrani

tvojo dušo v večno življenje. Amen."

Verni zahodnje cerkve sv. obhajilo kleče prejemajo,
da spoznajo versko resnico, da je v presv. zakramentu
Jezus resnično pričujoč, pred kterim se naj uklanjajo
vsa kolena.

Opomin. V izh.odnji cerkvi pa verni sv. obhajilo
stoja prejemajo.

5. Po sv. obhajilu, kadar se ne deli med sv. mašo,

mašnik s sv. rešnjim telesom obhajance blagoslovi; če
je pa sv. rešuje telo izpostavljeno, ali merlič ali mert-
vaški oder v cerkvi, ali če je ravno pred bil blagoslov
s presv. resnjim telesom, nad njimi le z roko znamnje
sv. križa naredi, rekoč: „Blagoslov Boga vsegamogoč-

nega, Očeta, Sina in sv. Duha pridi nad vas in vedno
ostani nad vami."

Po sv. obhajilu naj obhajan ci nekoliko časa po¬
božno molijo, saj ni dražjega in gnade polnejšega časa
od časa po sv. obhajilu.

Zahvaljujmo se Jezusu za neskončno gnado, ki
nam jo je skazal, da je hotel k nam priti, ponižno ga

70

molimo ter mu darujmo svojo dušo in telo, prosimo ga,
da s svojo gnado.vedno v nas ostane; vero, upanje in
ljubezen obudujmo, vse dobre sklepe ponavljajmo ter
mu vse svoje reve in nadloge, dušne in telesne tožimo.

§■ 40 .

Kako se sv. obhajilo bolnikom deli v popotnico?

Vsaki kristjan v smertni nevarnost je dolžan, presv.
rešnje telo prejeti. Sv. obhajilo, ki ga bolniki na smertni
postelji ali v smertni nevarnosti prejemajo, se imenuje
popotnica,  ker je naj močejša dušna hrana na
potu v nebeško domačijo pravo duhovno zedinjenje z
Bogom.

Sv. popotnica daje naj večo moč zoper skušnjave
hudičeve, in naj zdatniše tolažilo v smertni uri. Bolnik
naj tedaj ne odlaša, prejeti sv. popotnice, ker je smertna
ura sploh neznana, še bolj pa pri bolniku v nevarni
bolezni.

Po cerkveni zapovedi se presv. rešnje telo očitno
in slovesno k bolnikom nosi, in sicer v naslednjem redu ■.

a) S cerkvenega stolpa se verni s zvonom vabijo v
cerkev, da bi prejeli blagoslov s sv. resnjim te¬
lesom in ga spremljali do bolnika.

b) Mašnik sv. rešnje telo iz tabernakeljna vzame,
pričujoče ž njim blagoslovi ter pot do bolnika
nastopi; pred njim gre cerkovnik, v levi roki
nese prižgano luč, v desni pa mali zvonček, s
kterim pozvanja. — Prižgana luč pomenja lju¬
bega zveličarja, ki nas skoz smertmo temo vodi
v nebeško svetlobo; pozvanja se pa, da verni,
memo kterih se presv. rešnje telo nese, spodobno
čast skazujejo preljubemu zveličarju ter ga gnad
prosijo za bolnega človeka.

Prav lepa, ginljiva in posnemanja vredna je na¬
vada, da verni v mestih, tergih ali farnih vaseh
presv. rešnje telo od cerkve do bolnika sprem-
ljajo in potoma molijo ali pojo sv. zakramentu na

71

čast; pobožnemu spremljevanju je sv.cerkev od¬
pustke podelila. — Ravno tako lepo in ginljivo
je, da verni na kmetih iz vseh vasi, skoz ktere
mašnik presv. resnje telo nese, presvetemu za¬
kramentu pred vas na proti gredo, ter ga z mo¬
litvijo ali petjem skoz vas spremljajo.

c) Ko mašnik do hiše pride, kjer leži bolnik, sprem-

ljevavce pred hišo blagoslovi s presv. zakramen¬
tom, potem v izbo stopi rekoč: „Mir bodi tej

hiši, in vsem, ki v nji prebivajo." — Pokropivši
bolnika in izbo z blagoslovljeno vodo bolniku za
božje varstvo prosi.

d) Bolnik se mašniku spove, ako ni bil že poprej
spovedan, in potem sv. obhajilo med ravno tisti¬
mi šegami prejme, kakor zdravi; le besede „s kte-
rimi mu mašnik sv. hostijo na jezik položi, so
druge, namreč: „Brat (sestra), prejmi za popot¬
nico telo našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki
naj te varuje hudobnega sovražnika in pelje v
večno življenje. Amen."

Po sv. obhajilu mašnik za bolnika moli.

IV. Sveta pokora (Poenitentia).

§. 41.

Od  sv. pokore sploh.

1. Sveta pokora je zakrament, v kterem poobla-
stenimašnik na božjem mestu grešniku po svetem kerstu
storjene grehe odpusti, ako se jih prav kesa, se jih
čisto spove in resnično voljo ima, poboljšati se in pra¬
vo pokoro delati.

2. K zakramentu sv. pokore je potrebno :

a) od grešnikove strani, da se svojih grehov prav
kesa, se jih spove in za nje zadosti ali saj res¬
nično voljo ima, poboljšati se in zanje zadostiti,
t. j. pravo pokoro delati.

b) od mašnikove strani pa, da grešnika njegovih
grehov odveže ali mu jih odpusti.

72

Opomba.  Katekizem sicer našteva pet roči k zakramentu
sv. pokore potrebnih; to, da se tnkej le tri imenujejo, naj nikogar
ne moti, zakaj kesati in spovedati. se, grehov človek ne more, alco
jih ne ve in Jie spozna, k temu pa je treba izpraševanja
vesti;  ravno tako je vsaki pravi kes sklenjen z resničnim terdnim
sklepom.  Privzemi toraj še to dvoje, in pet reči k sv. pokori
potrebnih boš imel, kakor ti jih našteva vsaki katekizem.

3.  Delivci  zakramenta sv. pokore so škofje
in po njihovem pooblastenji tudi mašniki. — Škofovo
pooblastenje je mašniku tako potrebno, da je
odveza neveljavna, ako jo podeli nepooblasten praš¬
nik. Odvezo dati ali jo odreči je namreč Sodba,
ktero spovednik nad grešnikom izreče; veljavno soditi
koga, le zamore, kdor ima oblast dež njega, ki ga sodi.
Škof so pravi in višji pastir vseli vernikov svoje ško¬
fije, ker so postavljeni „ vladati cerkev božjo oni imajo
toraj oblast čez vse verne svoje škofije. Kdor tedaj ho¬
če verne veljavno soditi, mora škofovo pooblastenje
imeti t. j. škof morajo verne, da jih mašnik veljavno
sodi, njemu zročiti; in ravno to škof store s poobla-
stenjem, ki ga masnikom podele zročevaje jim keršan-
sko občino.

Ker škof masnikom pooblastenje dele, jim ga mo¬
rejo tudi spet odvzeti in mu meje postaviti bodisi v
ozir oseb, bodisi v ozir grehov. — Take grehe, od kte-
rih mašniki veljavno ne morejo odvezovati brez še po¬
sebnega pooblastenja, pri d er ž ari e gr eh e imenujemo.
Papež in škofje si namreč odvezo od nekterib grehov
prideržavajo iz naslednjih namenov;

a) da vernim pokažejo ostudnost in veliko hudobijo
imenovanih grehov, kterili naj se zlasti boje;

b) da bi take grešnike pripeljali k tanenejšemu
spoznanju, k večemu kesu in ojstrejši, gorečniši
pokori.

V smertui nevarnosti pa ima vsaki mašnik oblast,
od vseli grehov veljavno odvezati.

4. Zakrament sv. pokore zamore prejeti, kdor je
po sv. kerstu grešil, in kolikorkrat je grešil.

5. Zakrament sv. pokore je vsaeemu, ki je po
sv. kerstu smertno grešil, k zveličanju bistevno potre¬
ben; komur je nemogoče, prejeti ga, zamore odpuša-

73

lije grehov, toda le s popolnoma kosom zadobiti, kteri
je sklenjen z željo, prejeti sv. pokoro, ako bi le mogoče
bilo, in človeka opraviči. — Zlasti smo pa dolžni pre¬
jeti sv. pokoro na smertni postelji, v sin e rt n i
nevarnosti,  kadar je lahko verjetno misliti, da bomo
javalne mogli še kdaj zakrament sv. pokore prejeti, p.
pred nevarnim potovanjem po morji, pred vojsko ali
bitvo, dalje pred vsacim zakramentom, ako nismo v
stanu gnade božje.

Tudi cerkvena zapoved veleva prejemati sv. po¬
koro, in sicer naj manj enkrat vsako leto; želi pa, da
bi se večkrat v leto zgodilo:

a) ker večkrat grešimo in je nevarno, z Bogom od¬
lašati spravo;

b) ker nas večkratna spoved v gnadi krepča in
greha varuje;

c) ker pogostne spovedi močno povekšujejo čistost
in občutljivost vesti.

§. 42.

Obred pri sv. pokori.

1. Preden se grešnik začne spovedovati, k spoved¬
nici poklekne, se prekriža in spovedniku reče/ „Pro¬
si m, duhovni oče, za sveti blagoslov, de se
svojih grehov prav in čisto spovem."

2. Spovednik grešnika blagoslovi rekoč: „Gospod
bodi v tvojem sercu in na tvojih ustnicah,
da se prav in čisto spoveš svojih grehov.“

3. Grešnik po prejetem blagoslovu očitno spoved
moli rekoč: „Jez, ubogi grešnik se spovem Bogu vse-
gamogočnemu, Marii materi božji, vsem ljubim svetni¬
kom in vam, častitljivemu mašnilui, božjemu namest¬
niku, da sem po svoji zadnji spovedi, ki sem jo opra¬
vil — (povej, kdaj ?) —, velikokrat in obilno grešil z
mislimi, z željami, z besedami in z djaujem, posebno se
pa obtožim, da sem:“

Zdaj se začni spovedati svojih grehov; — po kon¬
čani obtožbi pa spoved skleni rekoč:

„'fi in vsi moji drugi grehi, ki se jih spomnim,
ali ne, ki sem jih ali sam storil, ali pa sera kriv bil,

74

da so jih drugi storili, so mi iz serca žal, ker sem
Boga, njega samo sveto in preljubeznjivo dobroto ž
njimi razžalil. Terdno sklenem, nič več ne grešiti in
vseh priložnost v greh varovati se. Prosim, duhovni
oče, za zveličavno pokoro in sveto odvezo."

4. Spovednik grešnika, ako se mu potreba zdi,
da njegov dušni stan spozna, kaj popraša, mu potreb¬
ne nauke in opominjevanje da, zveličavno pokoro na¬
loži, in potrebne pripomočke k poboljšanju priporo-
čevaje naznani.

Spovednikovim vprašanjem odkritoserčno in raz¬
ločno odgovarjaj; njegove nauke in opominjevanje verno
poslušaj, ter si pripomočke in naloženo pokoro dobro v
spomin vtisni. — Ako te spovednik nič ne vpraša in ti
nobenega opominjevanja ne da, zavoljo tega ne bodi
nepokojin, zakaj to ni bistvo sv. zakramenta. — Ako
želiš v kterem koli obziru sveta ali podučenja, svojo
željo spovedniku zaupljivo razodeni.

5. Spovednik grešniku sv. odvezo da, ali pa mu
jo odloži ali odreče do prihodnje spovedi ob odločenem
času.

Preden spovednik grešniku da sv. odvezo, mu re¬
če, skesati se grehov; kar se tako le zgodi:

„0 moj. Bog! vsi moji storjeni grehi so mi iz
serca žal,  ker sem tebe, svojega preljubeznjivega
Boga,  tebe vso svetost in neskončno dobroto, ld te iz
vsega serca ljubim, ž njimi razžalil.—Terdno sklenem,
s tvojo gnado svoje življenje poboljšati in vse tudi smert
raje preterpeti, kakor tebe, svojega Boga, tebe neskon¬
čno svetost in dobroto še kdaj s kacim grehom razža¬
liti. — Daj mi gnado, spolniti ta svoj sklep. Tega te
prosim po neskončnem, zasluženji tvojega božjega sina
našega Gospoda in zveličarja Jezusa Kristusa. Amen."

Spovednik grešnika sv. odvezo z naslednjimi mo¬
litvami dodeli:

a) Spovednik grešniku odpušenja grehov
prosi rekoč: „Naj se te usmili vsegamogočni
Bog, naj ti odpusti tvoje grehe, ter te naj pelje

75

v večno življenje. Amen.“ — „Prizanesenje odvezo
in odpušenje tvojih grehov naj ti dodeli vsega-
mogočni in usmiljeni Gospod. Amen.“

b) Spovednik grešnika odveže vseh cer¬
kvenih kazen,  kterih se je morebiti krivega
storil. — Cerkev je za nektere grehe postavila
duhovne kazni, p. odreko sv. zakramentov ali
celo izobčenje. Ako je grešnik tak greh storil
s hudobno voljo vedoč, da je cerkev nad-nj ka¬
zen postavila, je spovedniku treba posebnega poo-
blastenja, da ga zamore veljavno odvezati od
nje. — Ker je pa mogoče, da je kdo tak greh
storil nevedoma, da je nad-nj postavljena cer¬
kvena kazen, spovednik vsacega grešnika, ker bi
utegnil cerkvenih kazen kriv biti, odveže, kolikor
on premore in grešnik tega potrebuje.

c) Sveto odvezo spovednik podeli memo
druzih besed, rekoč:  „Odvežem te tvojih gre¬
hov v imenu Očeta in Sina in svetega Duha.
Amen.“ — Znamnje sv. križa, ki ga nad spov-
denci rnašnik naredi, pomenja, da je odpušenje
grehov sad daritve Jezusove na križi.

d) Po dodeljeni odvezi spovednik dalje moli: „Ter-
pljenje našega Gospoda Jezusa Kristusa, zaslu-
ženje prečastite device Marije in vseh svetnikov,
in kar koli si sam dobrega storil ali hudega
preterpel, ti bodi v odpušenje grehov, v pomno-
ženje gnade in v plačilo večnega življenja. Amen.“

Po prejeti odvezi se Bogu za dodeljeno opravičenje
zahvalimo, storjene dobre sklepe ponovimo, Boga gnade
stanovitnosti prosimo in naloženo pokoro, kolikor je
takrat mogoče, opravimo; potem se pa za sv. obhajilo
pripravljajmo.

Pokoro, ki nam jo spovednik naloži, vselej dobro-
voljno sprejmimo, ter jo zvesto in na tanko opravljajmo,
kakor jo je spovednik naložil.

Vsak greh nas stori dolžnike pravici božji, velik
veče, mali manje. Pravici božji pa mora za vsak greh
zadosteno biti ali v tem, ali v prihodnjem življenji.

76

Zadostovati mora grešnik sam za svoje grehe. Zamore
mu pa tudi sv. cerkev na pomoč priti, s tem, da mu
podeli odpustek, t. j. da mu iz svojega zaklada, nam¬
reč iz neskončnega zasluženja Jezusa Kristusa in iz
zasluženja svetnikov podeli toliko, kolikor zadostovanja
mu je odpustila.

§• 43 .

Od odpustkov.

J. Odpustki so odpušenje časnih kazen, ki bi jih
imeli za grehe, po sv. kerstu storjene, ali v seda¬
njem življenji ali pa v vicah terpeti.

2. Odpustki so ali popolnoma,  t. j. odpušenje
vseli šene  prestanih časnih kazen, ali nepopolnoma,
t. j. odpušenje nekoliko kazen; taki so odpustki 40 ali
100 dni, enega leta, 7 ali 20 let, t. j. odpustek toliko kazen,
kolikor bi si jih grešnik z ojstrimi pokorili zbrisal v 40
ali 100 dneh, v enem, 7 ali 20 letih.

Po starih spokorilnih cerkvenih postavah so bila
raznim grešnim djanjem odmerjena razna pokorila na
40 ali 100 dni, na eno, sedem ali dvajset let.

Toliko cerkvene pokore je imel toraj grešnik opra¬
viti, kolikor je je bilo odmerjene vsacemu grešnemu
djanju, ki ga je storil. — Nepopolnoma odpustkov za
1000 ali še več let papeži niso delili in jih tudi dan¬
današnji ne dele; goljufni so toraj listki ali bukve, ki
za kake dela ali molitve take odpustke obetajo.

3. Odpustki so ali osebni, krajni ali rečni.
Osebni  odpustki se tisti imenujejo, kteri so osebam
podeljeni, p. udom pobožnih bratovšin, umirajočim i. t. d.;
—' krajni  odpustki pravimo tistim, ki so s kacim
krajem sklenjeni t. j, ktere zamoremo zadobiti le v kto-
rem kraji, p. v kaki cerkvi, pri kacem altarji; — reč-
n e pa imenujemo tiste, ki so s kacimi rečmi sklenje¬
ni, p. z blagoslovljenimi bridkimi martrami, podobami,
moliki, i. t. d.

Krajni in rečni odpustki so ob enem tudi osebni
ker jih zadobe le tisti, kteri odločeni kraj obišejo, ali

77

reč, s ktero so odpustki sklenjeni, kušujejo, pri sebi no¬
sijo ali nanjo molijo.

4. Odpustke deliti imajo zlasti papež oblast, in
tudi škofje, toda omejeno. Popolnoma odpustke le
papež dele.

5. Odpustke zadobiti zamorejo le katoliški kristjani.

6. Odpustki svetega leta so popolnoma odpustki.
— V sv. letu papež spovednikom dajo oblast, od za-
deržanih grehov. odvezovati, cerkvena pokorila prizana¬
šati in neslovesne obljube, zunaj obljube čistosti, spre¬
minjati v druga dobra dela.

Navadno sveto leto je vsako pet in dvajseto leto, ne¬
navadno  o posebno važnih priložnostih papež razpi¬
šejo, p. v velikih stiskah ali preganjanji svete cerkve.

Navadno sveto leto ima svojo predpodobo v sv.
letu stare zaveze, v kterem so bili zbrisani vsi dolgovi,
in oprosteni vsi sužnji.

V zadobljenjo odpustkov svetega leta so navadno
postavljene naslednje pogoje:

a) eno cerkev večkrat, ali več cerkev po enkrat, ali
tudi po večkrat obiskati;

I>) sv. pokoro in presv. rešuje telo prejeti;

c) moliti, da bi se prava cerkev vedno širila, da bi
nehala vsa krivoverstva, da bi keršanski vladarji
v miru in edinosti vladali, in sploh v papežev
namen.

d) kaj ubogajme dati.

Kdor je že kakor si bodi dolžan, eno ali več teli
del opraviti, jih mora v zadobljenje odpustkov še po¬
sebej opraviti.

7. Odpustki, ktere papež v to odločijo, se zamo-
rejo dušam v vicah v prid oberniti, toda lo po pripro¬
šnji, t. j. verni Boga prosimo, da bi odpustki, ktere bi
mi za se zadobili, dušam v vicah zalegli in njim bile
odpušene časne kazni ali vse, ali le nektere, kakor so
odpustki ali popolnoma ali nepopolnoma. — Taki od-

78

pustki so v prid sploh vsem dušam v vicah, zlasti pa
tistim, kterim jih podarimo.

Da odpustki zaležejo dušam v vicah, je treba, da
imamo pri njih zadobljenji namen, jih dušam v vicah
podariti;

V. Sv. poslednje olje (maziljenje extrema unctio).

§■ 44.

Od sv. poslednjega olja sploh.

1. Sv. poslednje olje je zakrament, v kterem bol¬
nik po maziljenji s sv. oljem in po zapovedani mašni-
kovi molitvi posebno gnado božjo prejme k dušnemu
in večkrat tudi k telesnemu ozdravljenju.

2. K zakramentu poslednjega olja bistevno gre:

a) maziljenje sv. oljem, in

b) med maziljenjem molitev: „Po tem sv. maziljenji
in po svoji presveti milosti ti Bog odpusti kar
si grešil s pogledom (poslušanjem, duhanjem,
govorjenjem, tipanjem, hojo, sladnostjo ledij).

Olje za ta sv. zakrament škof veliki četertek po¬
svečujejo; olje kaj očitno naznanja gnado tega zakra¬
menta. -— Olje telesne rane hladi in bolečine polajšu-
je, gnada poslednjega olja pa dušne rane, žalosti in
bolečine zmanšuje; — olje trudne telesne ude krepča,
ravno tako poslednje olje daje moč v s inertnem boji
in skušnjavah ob smertni uri;.— olje marsiktero bolezen
ozdravi, tudi pri poslednjem olji bolnik dušno, in ako
je v njegovo zveličanje, tudi telesno zdravje zadobi.

3. Poslednje olje sme vsaki mašnik veljavno de¬
liti, zunaj sile pa sveta cerkev dopuša, deliti ga, le
lastnemu bolnikovemu fajmoštru ali mašniku, kterega
fajmošter v to pooblasti.

4. Poslednje olje se sme deliti le vernim, ki so k
pameti prišli in so nevarno (za smert) bolni, ali so pa
tako stari, da utegnejo za starostjo vsaki čas umreti;
ne sme se pa deliti zdravim, in sicer tudi takim zdra-

79

rim ne, ki so v smertni nevarnosti, p. hndodelnikom,
k smerti obsojenim, vojšakom, preden v vojsko gredo. —

Sme se poslednje olje tolikrat prejeti, kolikorlcrat
bolnik v novo smertno nevarnost pride, če tudi v eni
dolgi bolezni.

Prav nespametno je, poslednje olje iz strahu
pred smertjo odlašati; poslednje olje ne pospeši
smerti, marveč ozdravljenje, ako je duši v zveličanje.
Bolnik bolj gotovo in ložje ozdravi, ako se posluži pri¬
pomočka, ki ga je sam Bog dal. Ako pa ozdravljenje
ni v božji previdnosti, gotovo nič družega ni bolj že¬
leti, kakor da se bolnik za srečno smert pripravi, in za
smertni boj pokrepča.

5. Za poslednje olje naj se v izbi, kjer bolnik
leži, pripravi:

a) naj se miza s čisto opranim pertom pogerne;

b) na mizo naj se postavi bridka rnartra, nji na
vsako stran prižgana sveča;

c) na levo stran mize naj se dene posoda z blago¬
slovljeno vodo s kropilnico, ako je pri hiši, si¬
cer pa kaka zelena vejica, s ktero mašnik bolnika
in po izbi kropi, — na desno stran mize pa na
krožniku sedem kosmičev pavole ali pre¬
diva,  s kterim se mazilj eni kraji bolniku brišejo,
— nekoliko soli na kruhu, in kozarec  vode
s čimur si mašnik po maziljenji perste umiva,
in p er tič,  s kterim si roke obriše;

d) pred mizo se postavi nizka klopica ali stolček’
kamur mašnik poklekuje.

Sol, kruh, voda  in kosmiči, pavola ali predivo se
v ogenj veržejo in sežgo.

Kadar se pred poslednjim oljem presveto rešnje
telo bolniku deli, naj se še na mizo dene en kozarec
vode, v lcteri se mašnik persta po sv. obhajilu umije ;
ta vodo so da ali bolniku izpiti, ali se pa v ogenj verze.

80

§. 45.

Obred sv. poslednjega olju.

1. Mašnik v izbo stojk rekoč: „Mir bodi  ti

hiši!** — in strežej mu odgovori: „In vsein, ki v

nji prebivaj  o. “ Potem mašnik da bolniku bridko
martro kušniti in z blagoslovljeno vodo bolnika, izbo
in pričujoče z znamnjem križa pokropi, rekoč antifono:
„Pokropi me, o Gospod, z iz o pom in očišen
bom; oj) eri me, in bolj bel bom kakor sneg;
nato moli pervo verstico psalma: „U smili se me“,

jo sklene s hvalnico: „Cast, bodi Očetu 1 *  itd. in

antifono ponovi.

Kropljenje bolnika spominja dušne čistosti, pri
sv. kerstu zadobljene, ter ga k vredni prejemi sv. po¬
kore opominja, ako jo je z grehom ornadežval.

2. Potem se bolnik spoveduje, ako že poprej ni

bil spovedan, toraj pričujoči izbo zapuste. Po sv. spo¬
vedi mašnik tri molitve za telesno in dušno zdravje
vseh hišnih prebivavcev moli; nato pa bolniku s psal¬
mom: „Iz globočine  itd.“ usmiljenja prosi in v

posebnih prelepih litanijah, v ta namen odločenih, v
ktere vplete farnega in bolnikovega patrona, vse svet¬
nike  na pomoč kliče; dalje moli strežej očitno spoved,
mašnik pa molitvi: ,;Naj se te usmili 1 * in priza¬

nese nj e , odvezo  in  o d p uš  e n j e“ (glej §. 42,
stran 74).

3. Zdaj pričujoče opomni, da molijo za bolnika
sedem psalmov od pokore in litanije vseh svetnikov
ali druge molitve, med tem ko bo on delil sv. posled¬
nje olje; potem k bolniku stopi, mu desno roko nad
glavo položi in nad njim moli.

Ta poklada rok bolniku naznanja, da se mu ni
bati, ker je pod varstvom božjim., kteremu naj se po¬
polnoma izroči.

4. Na to nasledvu bistevno vnanje djanje: Maš¬
nik desni pavec v sveto olje pomoči ter ž njim v po¬
dobi sv. križa bolniku oči, ušesi, nosnici, ustnici, roki,

81

nogi in ledje mazili, in pri vsacem maziljenji moli re¬
koč: „Po tem maziljenji in po presvetem

svojem usmiljenji ti Bog odpusti, karkoli si
grešil s pogledom (poslušanjem, duhanjem,
govorjenjem, tipanjem, hojo, sladnostjo ledij.) u

Ledje se mazili le moški m  bolnikom, in še tem
ne, ako se ne morejo lahko premakniti na postelji.

Maziljene kraje s pavolo ali predivom sproti zbri-
suje; — bolnika mazili na telesnih počutkih, ker so
ravno počutki veliko grehov krivi; — mazili jih v po¬
dobi sv. križa, ker vse gnade izhajajo od presvete da¬
ritve na križi.

Vernim se roki na dlani mazilite, mašnikom in
škofom pa od zunaj iz spoštovanja do prejetega mazi¬
ljenja pri mašnikovem redu.

5. Po maziljenji mašnik moli tri molitve, vkterih
prosi, da bi Bog po tem maziljenji, kakor je po svojem
aposteljnu Jakopu obljubil, bolniku dodelil ne le dušno
moč in tolažbo, ampak tudi telesno ozdravljenje.

6. Po tem bolnika z bridko martro blagoslavlja
z milo prošnjo, da bi ga Jezus Kristus branil, varval
in krepčal. — Iz tega naj bi bolnik spoznal, da se
ima le križanemu Jezusu zahvaliti za odpušenje grehov
in za vse prejete milosti.

7. Poslednjič mu desno roko na glavo položi ter
prosi, da bi ga ozdravil Bog Oče, ki ga je vstvaril,
Bog Sin, ki je zanj terpel na križi, in sveti Duh, ki
mu je bil vbt pri sv. kerstu, — in mu poda, bridko
martro kušniti s priserčnim opominom, da naj zaupa
v milega svojega zveličarja in se vda v njegovo
sveto voljo.

Pred poslednjem oljem bolniki sv. pokoro in presv.
rešnje telo v popotnico navadno prejemajo; vsi trije
zakramenti se toraj imenujejo zakramenti umira-
j očih.  —

Bolnika, ki je bil s sv. zakramenti previden, je
dobro nekoliko časa samega pustiti, da se nemoten

6

82

Bogu zahvaljuje za prejete milosti in da v sebi obudi
vero upanje in ljubezen.

Po poslednjem olji se bolniku navadno še deli
papežev blagoslov.

Škofje imajo od papeža oblast, bolnikom papežev
blagoslov s popolnoma odpustki za smertno uro po
pooblastenih mašnikih deliti; ta popolnoma odpustek
bolniku še le v smertni uri dojde, toraj papeževega
blagoslova nad bolnikom ni treba ponavljati, če je tudi
bolezen dolga. Le ako bolnik ni bil v stanu gnade
božje takrat, ko se mu je ta blagoslov delil, ali če je
od tistega časa zopet smertno se pregrešil, naj ga
vnovič prosi.

VI. Sv. mašnikov red (mašnikovo posvečevanje,

Ordo.)

§. 46.

Od sv. redov (posvečevanj') sploh.

1. Svet red je zakrament, v kterem posvečenci
od Boga zadobe potrebno oblast in gnado k svoji du-
liovski službi, da jo opravljajo v božjo čast, sebi in
bližnjemu pa v dušno zveličanje.

Duhovnih redov je sedem; delimo jih v štiri nižje
in tri višje; zakrament pa je le en red, ki ga navadno
imenujemo mašnikov red ali mašnikovo posvečevanje;
v njem se namreč sveti zakrament posvečencu podeli.
Škofovo posvečevanje oblasti mašnikovega reda razširi
in dopolni; dijakoni imajo tudi delež pri sv. zakra¬
mentu. Drugi redovi niso zakramenti in jih tudi Jezus
Kristus ni postavil, ampak njegova sv. cerkev.

2. Mašnikov red le škofje dele.

3. Da kdo mašnikov red veljavno prejme, mora
biti keršen, in imeti namen, sveti zakrament prejeti.

Vredno ta sv. zakrament prejmo :

a) ki so v stanu posvečujoče gnade božje;

b) ki so tudi že birmani;

83

c) ki imajo lastnosti, ktere sv. cerkev hoče imeti
pri svojih služabnikih.

Vsi posvečenci so v duhovskem stanu, kterega
imenujemo duhovstvo ali duhovšino;  mašniki se
imenujejo pa le tisti, ki so v zakramentu mašnikovega
redu prejeli oblast, daritev sv. maše opravljati.

V duhovski stan cerkev s striženjem (tonsura)
sprejema.

§. 47 .

Striženje (tonsura).

1. Kogar sv. cerkev prejme v duhovski stan, da se
na redove ali posvečenja pripravlja, mu škof tonzuro
dajo, ktera pa ni red, ker prejemniku nobene duhovske
oblasti in službe ne podeli.

2. Tonzuro škof tako le dele :

a) Kdor hoče v duhovski stan stopiti, mu škof na
temenu, zatilniku in sencih lase porežejo ali
postrižejo v opomin, da se mora odpovedati
vsi posvetni gizdi in nečimurnosti in le Gospodu
živeti, kteri je bil s ternjem kronan. — V spo¬
min ternjeve krone Jezusove in v znamnje, da
pričakujejo krono večnega veličastva, ako zma¬
gajo sovražnike svojega zveličanja, duhovni na
temenu lase na okroglo do polti strižejo, t. j.
tonzuro ali plešo nosijo.

b) Mu škof čez duhovno haljo (talar) belo cerkve¬
no prikrajšano srajčico (roket, superpeliceum)
oblečejo.

§. 48 .

Štirje nižji redovi.

Sv. cerkev je že od nekdaj za manja in nižja
opravila pri službi božji služabnikov potrebovala, ter
jim duhovno službo v posebnih štirih redovih s posveče¬
vanjem izročevala. — Sčasoma so ta opravila ali jen-
jala, ali so jih prevzeli svetni ljudje, cerkovniki in

6 *

84

strežeji; cerkev pa nekdanjih redov vender ni opustila,
nekaj v spomin preteklih časov, nekaj iz spoštovanja
do mašnikovega reda, da se do njega prihaja od stop¬
nje do stopnje. — Pa tudi zato jih je sv. cerkev ohra¬
nila, da se prepričuje, ako so v duhovski stan prejeti
tudi za duhovski stan; in da tudi sprejeti sami sebe
dalj časa poskušajo, bodo li mogli, težke dolžnosti du-
hovskega stanu sebi in vernim v zveličanje spolnovati,
in dajse nanj pripravljajo.

Ti nižji redovi in njih (nekdanje) službe so:

a) Red vratarstva  (ostiariat); njih služba je
nekdaj bila: verne skrivej klicati k službi
božji ter jim naznanjati kraj in uro službe božje,
tam pa vrata odklepati in zaklepati, in čuti, da
se k službi božji niso vrinjali hudobni judje,
zlobni neverniki ali izobčenci, kteri bi bili ute¬
gnili pri službi božji nemir delati ali jo oskru-
njevati. — V pomen te službe jim škof izroče
pri posvečevanji cerkvene kluče in zvonček.

h) Red bravstva  (čitavstva, lectorat); — nji¬
hova služba je bila: vernim sveto pismo in ško¬
fove ukaze pri službi božji brati. — V spomin
te službe jim škef pri posvečevanji bukve ali
knjigo podajo.

c) Red zarotištva  (exorcistat); — njihova

služba je bila: nad obsedenci cerkvene zarotivne
molitve opravljati.

V spomin te službe jim škof pri posveče¬
vanji izroče bukve' ali knjigo, v kteri so cer¬
kvene zarotne molitve.

d) Red strežništva  (acolitat); — cerkvenih
strežnikov nekdanja služba je bila: skerbeti za
svečavo in kadilo, in pripravljati vino in vodo
za sv. daritev.

V spomin te službe jim škof pri posveče¬
vanji podado svečnik in verčeke za vino in vodo.

85

§• 49 .

Višji redovi.

i.  Podslužništvo (subdiaconat, mali levit).

Podslužništvo je red, v kterim se s posvečevan¬
jem dodeli oblast, svete posode k altarju nositi, cediti
ali čistiti jih, list pri sv. maši brati, pri darovanji vodo
v kelih vlivati in dijakonu pri sv. maši streči.

Subdijakonat ni zakrament, vender se pa višjim
redovom prišteva, ker je že v nekaki zvezi s sv. mašo
v pripravljanji presv. rešnjega telesa, in ker se ž njim
prevzame dolžnost, v duhovskem stanu vse svoje žive
dni ostati, breviar moliti in v vednem devištvu živeti.

Breviar  so bukve molitev, ktere duhovni višjih
redov v cerkvenem imenu vsaki dan po cerkvenem po¬
velji molijo. Te molitve se imenujejo tudi cerkvene
dnevne ure, ker se ob raznih dnevnih urah molijo.

Zapoved vednega devištva je sile stara. V pervih
časih so se sicer tudi oženjeni jemali v duhovski stan,
kadar ni bilo zadosti neoženjenih. Ko pa je bilo za¬
dosti tacih, ki so radi obljubili vedno devištvo, je stara
nekdanja zapoved v katoliški cerkvi latinskega obreda
spet oživela.

Ta cerkvena zapoved se naslanja na Kristusove
besede, da je deviški stan popolniši od zakonskega.
Spodobi se pa, da po popolnišem življenji hrepene
zlasti mašniki, ki daritev sv. maše tolikokrat opravljajo,
se presv. rešnjega telesa dotikajo ter ga prejemajo.
Verh tega so mašniki dolžni z nerazdeljenim sercem
Bogu služiti in za svoj sv. poklic živeti, kar se v za¬
konskem stanu ne more tako lahko zgoditi. — Tudi je
nezakonski stan božjih služabnikov vernim po zgledu
Kristusovem v veliko veči korist od zakonskega.

Subdijakonat se med sv. mašo po dokončanih
zbirnih molitvah tako le deli:

1. Škof strežnika nagovore ter mu velevajo dobro
prevdariti dolžnosti, kijih  prevzame, ako stopi v ta
duhovni red. Co posvečevanec ostane pri svojem sklepu,

86

se pred altarjem na obličje vleže, in s škofom litanije
vseh svetnikov moli ter na pomoč kliče; pri prošnji:
„da nas uslišati hočeš 1 ' škof vstanejo, strežnika blago¬
slove, rekoč: „da tega izvoljenega blagosloviti f, po¬

svetiti f in posvečiti f hočeš! prosimo te, usliši nas".

2. Po dokončanih molitvah škof posvečevancu

imenujejo službo in naštevajo opravila tega sv. reda,
ki so: sv. posode cediti, kelih in pateno k altarji no¬

siti, kruh in vino za sv. daritev pripravljati, pri sv.
maši vino dijakonu podajati in kar je naj višja njegova
služba: pri sv. maši vode vinu prilivati, potem tudi

korporale spirati, preden pride v navadno perilo. —
Na to mu na serce polože, da naj svojo službo čujece,
zmerno in s čistim sercem opravlja.

3. Potem sledi bistevni obred tega posvečevanja:

Škof posvečevancu podade prazen kelih s prazno
pateno, rekoč: „Glej, čegava služba da ti je zročena,

toraj te opominjam, da se tako vedeš, da boš Bogu
dopadljiv;" in subdijakon se keliha z desnico dotakne.
— V znamnje, da je njegova dolžnost, dijakonu streči,
mu veliki dijakon poda: verčeka z vinom in vodo,
mivnico in teračo; vsega tega se subdijakon z desnico
dotakne.

4. Zdaj mu škof, temu redu pristojno obleko po¬
dade, namreč: humerale, manipel, in tunico (tunicelo).

5. Na posled posvečevanje škof s tem doverše, da
subdijakonu v roke dajo listne bukve,  ter mu po-
dele oblast, list pri sv. maši brati. Subdijakon se bu¬
kev z desnico dotakne in potem list s škofom bere.

§. 50.

2. Služnistvo (diaconatus , veliki levil).

Dijakonat je red, v kterem se s posvečevanjem
prejme oblast, škofu ali mašniku pri sv. maši streči,
evangeli peti, s posebnim privoljenjem sv. kerst slo¬
vesno deliti in sveto obhajilo vernim deliti.

87

Dijakonat se med sveto mašo po odbranem listu
deli s tem le obredom:

1. Škof mašnika, kteri jih v cerkvenem imenu

prosi, da bi pričujočemu subdijakonu red dijakonata
podelili, uprašajo, rekoč: „Ali veš,'da je vreden?“ —

Mašnik škofu odgovori: »Kolikor človeška slabost pre¬

more vediti, vem in spričujem, da je vreden za breme
te službe." — Potem se škof obernejo k pričujočim
vernim, rekoč: „Ako ima kdo kaj zoper posvečenje

tega izvoljenca, naj se v božjem imenu oglasi ter naj
pove, kaj?“ — Ako se nihče ne oglasi, škof subdija¬
konu v nagovoru razlagajo imenitno službo levitov stare
in dijakonov nove zaveze,, potem naštevajo dolžnosti,
ktere v dijakonatu prevzame; te so zlasti: altarju streči,
kerševati in pridigovati; na to ga opominjajo sveto
živeti svoje dolžnosti zvesto spolnovati po zgledu sv.
Štefana; subdijakon se potem na svoje obličje vleže
in za škofom litanije vseh svetnikov moli, kakor sub-
dijakoni pred svojim posvečenjem.

2. Zdaj sledi bistevni obred tega posvečevanja:

Škof duhovšino in pričujoče ljudstvo nagovore,
da molijo ' za posvečevance, in tudi sami molijo mo¬
litev, ki se kmali spremeni v slovesni „p rae fati on“,
med kterim posvečevanju desno roko na glavo polože,
rekoč: „Prejmi sv. Duha, da se ž njegovo močjo zo¬

perstaviš hudiču in skušnjavam njegovim: v imenu Go¬
spodovem." — S prošnjo, da bi sv. Duh novega dija-
kona s svojimi sedmerimi darovi pokrepčal v vseh
čednostih, škof to slovesno molitev sklenejo.

3. Potem, novemu dijakonu zroče dijakonsko obleko,

namreč: štolo  na desno ramo, ter mu jo pod levo

pazduho zvežejo, in dalmatico.

4. Poslednjič škof novemu dijakonu podele še
oblast sv. evangeli pri sv. maši brati, in v ta namen
mu podajo evangeljske bukve,  rekoč: „Prejmi
oblast, evangeli v cerkvi božji brati za žive in mertve.
V imenu Gospodovem. „Dijakon se z desnico evan-

88

geljsldh bukev dotakne in potem pri sv. maši s škofom
evangeli na glas bere.

§. 51.

3. Masnikovo posvečevanje  ( presbiteratus ).

Mašnikovo posvečevanje je zakrament, v kterem
se posvečencu deli mašnika oblast daritev sv. maše
opravljati in grehe odpušati s posebno gnado, dolžnosti
mašniškega stanii zvesto spolnovati.

Mašniške oblasti ste toraj zlasti dve:

a) oblast, kruh in vino spreminjati v pravo telo in
v pravo kri našega Gospoda, Jezusa Kristusa;

b) oblast, grešnikom grehe odpušati ali zaderževati

Mašnikov red se med sveto mašo pred poslednjo
gredno ali gradualno verstico deli s tem le obredom:

1 . Kakor pred dijakonatom tudi pred presbiteratom
škof uprašajo, je li dijakon vreden, da se v mašnika
posveti ? — potem mu v primernem nagovoru dolžnosti
naštevajo, ktere v tem redu prevzame in litanije vseh
svetnikov molijo, kakor pred subdijakonatom in di¬
jakonatom.

2. Klečečemu dijakonu škof obe roki na glavo
polože, in tako tudi vsi pričujoči mašniki store. — Ta
poklada rok izročenje mašniške oblasti pomenja,

3. Škof in vsi pričujoči mašniki nad posvečevan-
cem razprostrete desne roke derže, sami škof pa med
tem molijo, rekoč :

„Molimo, preljubi bratje, Boga, očeta vsegamogoč-
nega, da nad tem svojim.' služabnikom, kterega je
v svojo službo izvolil, pomnoži nebeške darove, i t. d.“

Potem škof posvečevancu zapored podele po-
oblastenje, posamesna mašniška opravila opravljati.

4. Denejo mu štolo okoli vrata ter mu jo križema
na persih zvežejo, potem mu podajo mašni plajš, kteri
pa na herbtu še privit ostane.

89

5. Zdaj škof pricno moliti pesem: „Pridi stvarnik
Duh,“ ktero pričujoči duhovni dalje molijo; med to
molitvijo pa posvečevancu pavca, kazavca in dlani s
sv. oljem mazilijo. — Mašnikove roke namreč vernim
božjo gnado v sv. zakramentih dele, one blagoslavljajo,
posvečujejo, keršujejo in se še celo presv. telesa Go¬
spodovega dotikajo, treba je toraj, da se s sv. oljem
posvete.

6. Potem škof posvečevancu podajo kelih z vinom
in vodo, in pateno s hostijo; on se obojega z desnico
dotakne, in med tem mu škof pravijo: ,,Prejmi oblast,
Bogu daritev sv. maše opravljati za žive in mertve itd.
Amen.“

7. Zdaj škof sv. mašo dalje bero! — Pri daro¬
vanji novi mašnik škofu podari prižgano svečo.

Opomin: Tudi pri vseli prejšnjih posvečevanjih posve-
čenec škofu prižgano svečo podari, ktera posvečenca lepo opo¬
minja, z ukom in zgledom vernim biti duhovna luč.

8. Novi mašnik s škofom od darovanja sv. mašo
od besede do besede na glas bere; to pomenja edinost
med glavo in udi; to edinost tudi lepo oznanja, da
škof novega mašnika prijazno objamejo in obhajajo.

9. Po sv. obhajilu novi mašnik apostoljsko vero
pred škofom moli v poterdilo, da hoče ljudstvu ozna-
novati pravi apostol j ski nauk.

10. Škof posvečencu roke na glavo polože, rekoč:
„ Prej mi svetega Duha, kterim boš grehe odpustil, so
jim odpušeni; kterim jih boš zaderžal, so jim zader-
žani.“ — Še le zdaj mu škof mašni plajš na herbtn
razvijejo, v znamnje, da ima novi mašnik vso mašniško
oblast.

11. Potem novo posvečeni mašnik svoji roki v
škofovi položi, in škof ga uprašajo: „Ali obljubiš meni
in mojim naslednikom spoštovanje in pokoršino?" —
„Obljubim," mašnik kleče^ odgovori. — Na to ga
škof na lice poljubijo, rekoč: „Mir Gospodov bodi vse¬
lej s teboj," — ga v nagovoru k svetemu življenju
opominjajo, mu škofovski blagoslov podele, potem mašo

90

dalje berejo, pred zadnjim evangelijem pa se zopet
obernejo k novemu mašniku, ter mu velevajo, po pervi
svoji maši tri sv. maše brati: eno od sv. Duha, eno
častiti Marii, vselej Devici na čast, in eno za verne duše
v vicah. — Novemu mašniku v molitev priporočivši se,
šoof z novim mašnikom vred zadnji evangeli berejo in
tako je posvečevanje mašniškega reda doveršeno.

Perva daritev sv. maše, ki jo daruje novi maš-
nik, novo mašo  (primitiae) imenujemo in se navadno
z veliko slovesnostjo obhaja. Verni v novo posvečenem
mašniku mašniško službo časte in svoje veselje nazna¬
njajo, da je sv. cerkev novega služabnika, keršanska
občina pa novega dušnega pastirja zopet zadobila.

Mašniki dan svoje nove maše 25. in 50. leto, ki
so ga v svetem stanu doživeli, slovesno obhajajo, Bogu
v serčno zahvalo za vse v teh letih prejete dobrote in
gnade; uno imenujemo sreberno, to pa zlato  novo
mašo.

§. 52.

Škofovo posvečevanje.

Škofovo posvečevanje je naj višje posvečevanje, v
kterem se mašniku podeli posebna duhovska oblast:
birmovati, svete redove deliti, v verskih zadevah soditi,
in vse reči, k službi božji potrebne, posvečevati in bla¬
goslavljati.

Ker je škofovska služba tolikanj imenitna, papež
mašnika, preden se v škofovsko službo povzdigne, spra-
šajo in poterdijo. Pred tem papeževim poterjenjem se
ne sme nikdo za škofa posvetiti.

Škofovo posvečevanje, pri kterem naj bodo, ako
le mogoče, trije škofje pričujoči, (eden posvečuje, dru¬
ga dva mu pa strežeta), se deli v nedeljo, ali dan kte-
rega aposteljna ali s papeževim privoljenjem zapovedan
praznik med sveto mašo z naslednjim obredom:

1. Zmed strežnih škofov eden škofa posvečevavca
tako le nagovori: „ Častiti oče! naša mati (katoliška)

91

cerkev želi, da tega mašnika povzdignete v škofovsko
službo. 11  — Nato škof posvečevaveo vpraša: „Ali imate
apostoljski (papežev) ukaz? 11  — 0. Imamo ga. 11  —
„Naj se bere. 11  — Ko se je prebralo papeževo poter-
dilno pismo, izvoljeni mašnik papežu zvestobo na sv.
evangeli priseže.

2. Potem se sv. maša prične, ki jo bere posvečevani
izvoljenec ob enem s škofom posvečevavcem, in sicer
ta pri velikem altarji, uni pri stranskem, ki se je v ta
namen postavil. Začetno mašno molitev obmolita pred
stopnjicami velikega altarja izvoljeni posvečevavcu na
levici. Potem gresta vsaki k svojemu altarju, kjer sv.
mašo bereta do zadnje verstice graduala ali trakta;
zdaj se posvečevanec k posvečevavcu poda in se pred
njim na obraz vležej vsi trije škofje pa nad njim litanije
vseh svetnikov molijo, kakor pri poprejšnjih višjih redih.

3. Po dokončanih litanijah se izvoljencu odperte
evangeljske bukve nad pleča in zatilnik polože, v opo¬
min, da se mora, akoravno je vernim poglavar, tudi
sam podvreči evangeljski postavi.

4. Zdaj se prične pravo škofovo posvečevanje. —
Škofje nad izvoljenca roke polože, rekoč: „Prejmi sv.
Duha. 11

5. Med primorjenimi molitvami se izvoljencu ma¬
zilijo: glava  na temenu, in roki  v znamnje, da je
prejel vso polnost duhovske oblasti; toraj se mu tudi
zroče znamnja škofovske oblasti, časti in službe: pa¬
stirska palica, inperstan;  potem se mu dajo evan¬
geljske bukve v roke, rekoč: „Prejmi evangeli, in
pojdi in ga oznanuj izročenemu ljudstvu."
— V znamnje edinosti izvoljenca vsi trije .škofje po¬
ljubijo, rekoč: „Mir  s teboj; 11  on pa vsacemu odgo¬
vori: „1 n s tvojim  duhom. 11

6. Izvoljenec se k svojemu altarju verne in sv.
mašo do darovanja nadaljuje ; zdaj gre k velikemu al¬
tarju ter škofu posvečevavcu dva hlebca kruha,
dva sodca vina in dve sveči  kleče daruje, v znam¬
nje, da hoče po Jezusovem zgledu svoje življenje Bogu

92

darovati in vernim z lučjo lepega zgleda in keršan-
skega življenja svetiti.— Ti darovi spominjajo nekdanje
šege, da so verni, ki so prišli k sv. maši in zlasti oni,
ki so hotli pristopiti k sv. obhajilu, seboj prinesli dari,
ki so za daritev potrebni.

7. Od darovanja posvečevavec in posvečenec na
velikem altarji sv. mašo bereta, toda le z eno hostijo
in z enim kelihom, in tudi sveto obhajilo prejmeta od
ene hostije in iz enega keliha, — lepo znamnje bratov¬
ske edinosti in ljubezni.

8. Po danem blagoslovu sv. maše škof posvečeva¬
vec novemu škofu podajo še druga znamnja škofovske
oblasti: škofovsko kapo  (mitro), rokovice in
p er stan,  kteripomenja zaročenje škofovo s škofijo; po¬
tem pa zapoje zahvalno pesem: „Te Deum laudamus."

9. Med petjem gre novo posvečeni škof, kterega
škofa strežnika spremljata, po cerkvi ter verne blago¬
slavlja, poslednjič pa vsem vkup slovesni blagoslov od
velikega altarja podeli.

Nadškofje  nimajo višjega posvečenja, kakor
škofje; le veči čast imajo in veči oblast pri vladanji
sv. cerkve.

Škofje brez škofij  so pravi posvečeni škofje, ,
navadno so škofom pomagavci dani; imenujemo jih
sploh tudi „ škof e v krajih nevernikov,"  t. j. škofe
posvečene za škofije, iz kterih so neverniki škofe izgnali,
ko so si bili tiste kraje podvergli. Upaje, da bodo
sčasoma te škofije spet kedaj rešene iz nevernih rok,
papeži ža take cerkve še vedno škofe volijo.

VIS. Zakrament svetega zakona.

§. 53.

Od svetega, zakona sploh.

I. Sveti zakon jo ncrazvezljiva zveza, s ktero so
neoženjen kristjan in neomožena kristjana vzameta in
zaročita, da jima Bog da g tado, v zakonskem stanu

93

do smerti po kersansko živeti in svoje otroke v strahu
hožjem rediti.

2. K temu zakramentu je bistevno potrebno:

a) privoljenje ženina in neveste v zakon, ktero z
vnanjem znamnjem razodeneta;

b) se mora to privoljenje dati vpričo dveh prič pred
lastnim fajmoštrom ženinovim ali nevestnim, ali
pa pred mašnikom, kterega so ali fajmošter ali
škof v to opravilo pooblastili.

Ako ste te dve pogoji spolnjeni, mašnik njuno
zvezo blagoslovi.

3. Od njih, ki hočejo v sv. zakon stopiti, cerkev
zahteva:

a) da med njimi ni nobenega zakonskega zaderžka;

b) da iz pravega namena v zakonski stan stopijo;

c) da so v keršanskem nauku dobro podučeni; in

d) da v strahu božjem in s čisto vestjo zakon skle¬
nejo, toraj sv. pokoro in presveto rešnje telo
popred prejmejo.

Da sv. cerkev svojim vernim zakona rada ne pri-
puša, temuč da ga odsvetuje z nelcatoličani, jo naslednji
tehtni vzroki in blagi, sveti nameni vodijo; ti so :

a) ker je katoličan v takem zakonu v vedni veliki
nevarnosti, svojo vero zgubiti ali oslabiti, kdor
nevarnost ljubi, v nji pogine;

b) ker je v tacih zakonih keršanska pobožna izreja
otrok silno pomanjkljva, ali še celo nemogoča;

c) ker je javalne tudi sreča, edinost in zadovoljnost
med zakonskimi, ki so v veri, v naj imenitniši
zadevi, različni med seboj.

Sveta cerkev nerada sicer, pa vender pri tehtnih
vzrokih pripuša take zakone, toda le z naslednjimi
pogojami:

a) da katoliški del zamore brez vseh ovir po svoji
sv. veri živeti;

94

b) da si katoliški del prizadeva, nekatoliškega so-
pruga k spoznanja prave vere spreoberniti;

c) da se vsi otroci po katoliški veri redijo.

Katoličan, ki z nekatoličanom zakon sklene brez
obljube teli pogoj, se smertno pregreši, in cerkev nje¬
govega zakona ne more blagosloviti.

Zaderžki, ktere.je Bog postavil zakonu, nikdar
ne jenjajo; zaderžke pa, ktere je cerkev postavila, tudi
cerkev zamore iz tehtnih vzrokov razvezati, t. j. svoje
prijenjanje dati zaročencem, sveti zakon skleniti.

V deržavljanskih zaderžkih pa deželska gosposka
prijenjanje daje; zanje je treba toraj pri nji prositi.

Z razvezavnimi zaderžki v zakon stopiti in zakon
med katoličani in nekatoličani privoljujejo le papež;
v oviravnih zaderžkih pa in po papeževem pooblastenji
tudi v nekterih razvezavnih zaderžkih dajejo privo¬
ljenje škofje.

Za vsakoršno prijenjanje se pri škofu prosi, ki
ga ali sami dajo, ali pa namest prosivca pri papežu
zanj prosijo.

Za papeževo prijenjanje morajo premožniši pro-
sivci nekoliko plačati; ta denar se pa splošni cerkvi v
prid obrača, p. misijonarjem na pomoč itd.

Cerkev prijenjanja ne prodaja, kakor nekteri
njeni nasprotniki terdijo; ona, kakor pri odpustkih, le
hoče, da tisti, ki prijenjanje zadobe, v ta namen store
kako dobro delo, in sicer da ubogajme dajo.

5. Sveti zakon je zakrament živih, toraj morajo
ti, ki ga prejmo, v stanu posvečujoče gnade božje biti.

6. Zakon se sme vsaki čas deliti in sklepati, ker
je svet zakrament; toda, ker se ženitvam navadno dru¬
žijo gostovanje, plesi, godbe in drugo razveseljevanje,
ki motijo tihoto nekterih svetih časov, kteri so pokori
zlasti odločeni, je cerkev ženitnine (svatbe) prepovedala
od perve adventne nedelje do sv. treh kraljev, in od
pepelnične srede do bele, t. j. perve nedelje po veliki

95

noči, ker so ravno ti časi odločeni za skerbnejše du¬
hovno premišljevanje, za pokoro in molitev.

§• 54 .

Kaj se ima zgoditi pred prejema sv. zakona ?

Ženin in nevesta pri lastnem fajmoštru svoj za¬
kon napovesta. Fajmoštrova dolžnost je:

a) preiskovati, ali ni med njima nobenega zaderžka;

b) se prepričati, ali sta v keršanskem nauku za¬
dosti podučena, ako nista, jih pa podučevati;

c) ji v dolžnostih zakonskega stanu podučiti;

dj napovedani zakon tri nedelje ali praznike pri
očitni službi božji oklicati.

Iz tehtnih vzrokov škof zamorejo privoliti, da se
opusti drugi in tretji oklic; v sili še celo pervi, toda
zaročenca morata, ako se vsi trije oklici opuste, pri¬
seči, da jima ni znan neben zakonski zaderžek.

Po prejetem cerkvenem odjenjanji je treba še
prijenjanja od deržavljanskega zaderžka pri deželski
gosposki prositi.

§. 55.

Obred sv. zakona.

1. Ženin in nevesta naj pred sv. zakonom vredno
prejmeta sveto pokoro in presv. rešnje telo.— Ako ho¬
četa ženin in nevesta, se jima presv. rešnje telo podeli tudi
med sv. mašo za poročevance (missa pro sponsis).

2. Napovedani dan ženin in nevesta v cerkev pri¬
deta, in dve priči ž njima; stopita pred altar in sicer
tako, da ženin ob nevestni levici stoji, in priči za
njima.

3. Mašnik poročevavec ženina in nevesto nago¬
vori, jima v svojem nagovoru pomen sv. zakona in
njune zakonske dolžnosti razlaga ter jima zaterjuje,
jih zvesto in na tanko spolnovati.

4. Po nagovoru poročevavec naj pred ženina vpra¬
ša: „ali je njegova resnična volja, pričujočo nevesto I. ..

96

v zakon vzeti V“ — Ženin mora tako razločno odgo¬
voriti: „da“, da poročevavec in priči slišijo njegovo
privoljenje; — potem mašnik nevesto popraša: „ali je
njena resnična volja, pričujočega ženina I ... v zakon
vzeti? — Tudi nevesta mora odgovoriti: „d a“, kakor
je ženin storil.

5. Ženin in nevesta poroeevavcu zakonska per-
stana podasta, ki sta lepo znamnje nespremenljive
zvestobe do smerti, in perstana se na altar položita.

6. Ženin in nevesta si podasta desni roki; skle¬
nitev rok pomeni, da si pred Bogom in keršansko
drnžbo sveto poterdita, eden drazega ne zapustiti
akoravno jima Bog nadlog pošlje, temuč vedno ljubez-
njivo in eden drugemu pomagaje tako dolgo skupej
ostati, da ji bo smert ločila.

7. Poročevavec v znamnje, da sta nenazvezljiv za¬

kon vpričo cerkve sklenila, sklenjeni roki s štolo ob-
vije, na njo desno roko položi, in pravi: „Jest vaji

zvežem v zakon v imenu Očeta f, in Sina in
svetega Duha. Amen,“ — ter ji z blagoslovljeno vodo
pokropi.

8. Poslednjič poročevavec zakonska perstana, na

altar položena, z lepo molitvijo blagoslovi, ter jima ji
poda rekoč: „vzemita perstan, kteri naj vaji vedno

opominja, da med sabo zakonsko zvestobo, ki si jo
zdaj eden druzemu obljubita, do smerti na tanko der-
žita. V imenu Boga Očeta f, in Sina in svetega Duha.
Amen.“

Med temi besedami mož ženi in žena možu bla¬
goslovljen perstan na perstanec leve roke natakne.

9. Poslednjič poročevavec za nova zakonska še
nekoliko moli in potem vsacega posebej, naj prej mo¬
ža, potem ženo z blagoslovljeno vodo v znamnji križa
pokropi, kar pomeni, da jima božji blagoslov v vsi
obilnosti želi.

Sv. zakon se deli dopoldne ali popoldne; s sveto
mašo, ali tudi zunaj sv. maše; vender pa cerkev želi,

97

da bi se sv. zakon med sveto mašo sklepal , in v ti,
namen je posebno mašo sestavila (missa pro sponsis);

Kadar se sv. zakon prav po cerkveni želji med
sv. mašo sklepa, se mašnik po odmoljenem očenašu
k novima zakonskima oberne, nad njima moli in jima
v lepi molitvi prosi za blagoslov božji, za zdravje na
duši in na telesu, in za visoko srečno starost; in tudi
po „ite missa est“ — jima še enkrat blagoslov podeli.

Prav po želji sv. cerkve je, ako nova zakonska
tudi sv. obhajilo med sveto mašo prejmeta, ktero
ima mašnik po svojem obhajilu podeli.

Zakonski ljudje, ki so 25 ali celo 50 let v za¬
konski zvezi preživeli, ta leta slovesno obhajajo, ako
hočejo, dan svoje poroke, in se iz globočine svojega
serca premilemu Bogu zahvaljujejo za vse dobrote in
milosti, v svojem dolgem zakonu prejete, ter si tudi
še za prihodnje dni posebnega božjega varstva prosijo.

Taka pobožna hvaležnost zakonskih ljudi je tudi
prav po volji svete cerkve, ktera 50 letnim zakonskim
tudi poseben blagoslov deli; vender pa ta blagoslov
ni nova poroka, ker je zakon nerazvezljiv do smerti
enega. —

Slovesni pobožni spomin poročnega dneva po 25
letih sreberno,  jro 50 letih pa z lato  p o r o k o (ženit-
nino) imenujemo.

Tretji oddelek.

Cerkvena posvečevanja, blagoslavljanja in bla¬
goslovi (blažila, zakranientali, sakramentalša).

§. 56.

Od cerkvenih posvečevanj, blagoslavljanj in blagoslovov sploh.

1. Cerkvene zakramentale ali blažila imenujemo
tiste svete obrede ali šege, ktere je cerkev postavila
v zadobljenje mnogih milost in dobrot.

2. Cerkveni zakramenta!! so nekoliko podobni

7

98

svetim zakramentom, ker so tudi pri njih vnanja znam-
nja, ki ne naznanjajo le duhovnih gnad, ampak se
po njih duhovne gnade tudi dele.

Vender pa je med sv. zakramenti in cerkvenimi
zakramentali bistven razloček, in sicer ta le:

a) sv. zakramente je postavil Jezus Kristus, zakra-
mentale pa je vpeljala njegova sv. cerkev vsled
oblasti, ktero ji je Jezus izročil;

b) sv. zakramenti zlasti posvečujočo gnado dele ali
množe; zakramentali pa nas ali le pripravljajo
za vredno prejemo sv. zakramentov, ali po njih
prejemamo gnade, toda druge, kakor pri sv. za¬
kramentih ;

c) sv. zakramenti imajo svojo moč od Kristusa sa¬
mega; zakramentali pa le na priprošnjo sv.
cerkve;

d) sveti zakramenti imajo v sebi božjo moč, bodi
si vreden ali nevreden njih delivec ali preje-
mavec (nevredni delivec ali prejemavec jih deli
ali prejema sebi v pogubljenje); —zakramentali
pa ne sploh tako.

Vtem obziru so zakramentali dvojni, oseb¬
ni in rečni;  kakor so podeljeni ali rečem
ali osebam; rečem podeljeni  imajo vselej
svojo moč, bodi si delivec vreden ali nevreden
po volji svete cerkvi vsled njene oblasti, ose¬
bam podeljeni  pa nimajo vselej svoje moči.

3. Zakramentali so: a) ali zaroto vanje (exorcis-

mus), b) ali posvečevanje (consecratio et benedictio),
c) ali blagoslovi (benedictio).

§. 57.

A. Zarotovanje  ( exorcismus).

Zarotovanje imenujemo molitve, s kterimi sv. cer¬
kev hudiču slovesno zapoveduje, zderžati se vseh so¬
vražnih napadov do človeka.

99

Hudobni duh človeka ali sam napada, ali po
čem druzem;  sam  človeka napada, alto ga sam
k hudemu ali v greh napeljuje ali po božjem pripu-
šenji nejgove dušne in telesne moči tako v posest
vzame, da on sam v človeku hudobijo doprinaša; tak
človekov stan imenujemo obsedenje,  človeka pa
obsedenca.  —Po  čem drugem hudobni duh človeka
napada, ako po posvetnih rečeh njegovega duha slepi,
ali v greh vabi in mika, ali po posebnem božjem pri-
pušenji njegovemu telesu kakor si bodi škoduje, kakor
p. pri Jobu.

Zarotovanje je v katoliški cerkvi v navadi:

a) pri obsedencih; za tako zarotovanje je treba
vselej posebnega škofovega privoljenja;

b) pri kerševancih; in

c) pri blagoslavljanji mnogoterih reči, da se hudi¬
čevi oblasti odvzamejo, da po njih hudič ne
more škodovati, ampak da one le k dobremu
služijo.

§. 58 .

B. Posvečevanje  ( consecratio, benedictio.)

Posvečevanje v splošnem ali širjem pomenu je
vsako cerkveno opravilo, s kterim sv. cerkev osebi
kako čast ali cerkveno službo dodeli, ali pa kakošno
reč v božjo službo odloči.

Posvečevanje je toraj ali osebno, ali rečno,
in ima vsled cerkvene oblasti vselej svojo moč, bodisi
delivec ali prejemavec vreden ali nevreden.

Vsled sv. cerkvenega opravila so posvečevanja
dvoja: višja (consecratio) in nižja (benedictio).— Višja
posvečevanja, kterim tudi naravnost le posvečevanja
se ve' da v tesnejšem pomenu pravimo, imenujemo
večidel tista, pri kterih se rabi sv. olje in jih oprav¬
ljajo le škofje; nižja pa, ktera navadno in sploh bla¬
goslavljanja  imenujemo, so vse druge, ktera smejo
opravljati tudi mašniki ali že iz masniške svoje oblasti,
ali pa s posebnim škofovim pooblastenjem.

7*

100

Višja osebna posvečevanja je Kristus postavil, s&
toraj sv. zakrament, in se dele v zakramentu reda,
tedaj škofom, mašnikom.

Višje rečno posvečevanje pa je sv. cerkev vpeljala,
in ga deli cerkvam, alta rje m, kelihom in pa-
tenam.

Tudi blagoslavljajo se o s e b e in r e či: in sicer
osebe  n. pr. opati, opatinje (opatice), menihi, nune,
katoliški vladarji pri kronanji itd.; — reči  pa
n. pr. cerkve, pokopališa, vsa cerkvena orodja (zunaj
zgoraj imenovanih) in oblačilo za daritev sv. maše,
zvonovi, podobe in bridke martre, olie, voda sploh,
zlasti kerstna voda, sveče, pepel, oljke in palme, jedila
i. t. d.

Bogu posvečene ali blagoslovljene reči se smejo-
le Bogu v čast in iz svetega namena rabiti; nikoli se
toraj ne sme ž njimi nespodobno ravnati; one se nikdar
ne smejo v posvetne ali še celo v pregrešne namene
obračati, in kadar niso več za rabo, se sežgo. — Pa
tudi rečem , ki so ljudem v prid blagoslovljene , gre
veča čast in višje spoštovanje, kakor neblagoslovljenim..

§. 59 .

C. Blagoslov (benediclio).

Blagoslov (blažilo) je tisto sv. opravilo, s kterim
cerkev Boga prosi, da bi komu pri kaki priliki ali po
kaki reči podelil svojo pomoč ali mu milost skazal.

Blagoslovi nimajo vselej za gotovo svoje moči;
oni svoj namen, kakor molitev sploh, dosežejo, kadar
Bog po svoji neskončni modrosti za dobro spozna,
uslišati željo, vošilo ali prošnjo tega, ki blagoslavlja,
ali tega, kteri blagoslov prejema; njih moč se toraj
ravna po vrednosti delivca in prejemavca, kakor sploh
moč molitve.

Blagoslovi so ali cerkveni,  kadar duhoven v
cerkvenem imenu v zaupanji v Jezusovo neskončno
zasluženje komu prosi gnade, pomoči ali milosti; ali
necerkveni,  kadar neduhovni to stori , n. pr. ko
oče ali mati svojim otrokom svoj blagoslov deli ali na :

101

smetim postelji, ali pred sv. zakonom, ali pri kaki
drugi priliki.

Cerkveni blagoslovi imajo pa večo vrednost in
moč, kakor necerkveni, ker Bog bolj gotovo usliši cer¬
kveno molitev memo vsake druge; tega nas zagotavlja
Kristusova obljuba (Mat. 10, 13).

Sveta katoliška cerkev svojim vernim blagoslov
deli ali naravno (n ep o sr ed n j e), ali po blago¬
slovljenih rečeh;  tega imenujemo rečen,  unega
(pa oseben  blagoslov.

Osebni  blagoslov cerkev vernim deli n. p. s
presvetim rešnjim telesom, konec svete maše, po pri¬
digi, petdeset letnim zakonskim (glej §. 55 , stran 97)
umirajočim, merličem, po novoposvečenem mašniku itd.

Rečni  blagoslov pa vernim deli po blagoslov¬
ljenih rečeh, kakor so n. p. pokopališa, zvonovi, podobe,
bridke martre, moliki, voda, sveče, pepel, polje in sad,
hiše, šole, barke, železnice, jedila itd.

Opomin X. Pri rečnih blagoslovih sta toraj združena dva
namena: pervič  se reči z blagoslavljanjem podeli neka veča čast,
■od tod se to opravilo imenuje blagoslavljanje,  po latinsko
„benedictioin drugič  se po blagoslovljeni reči vernim prosi
za pomoč in milost božjo, kar imenujemo blagoslov,  po la¬
tinsko pa tudi „benedictio.“

Opomin  2. Blagoslovljene reči so nam koristne, in sicer
ne le s tern, da nas k dobremu opominjajo, ampak zlasti zavolja
molitve, ki jo duhoven opravlja pri blagoslavljanji. Tako p. blago¬
slovljena jed človeka spominja, da je Bog delivec vsega dobrega
in ga opominja, Boga hvaležno častiti; blagoslovljena bridka
marfra, podoba ali svetinja nas spominjajo Kristusovega terpljenja,
čednost matere božje, svetnikov; opominjajo nas pa tudi, z božjo
gnado, za ktero se je pri blagoslavljanji prosilo, pobožno pre¬
mišljevati Kristusovo terpljenje, posnemati lepe čednosti, in sveto
sklepe delati. — Razun tega pa še kake posebne dobrote po teh
rečeh prejemamo zavoljo molitve, ki jo duhovni v imenu sv. cer¬
kve pri blagoslavljanji opravljajo.

102

I. Od cerkvenih posvečevanj posamesno.

A. Od osebnih posvečevanj.

§. 60 .

A. Volitev in kronanje sv. Očeta papeža.

1. Sv. Oče ali papež so višji poglavar Jezusove
cerkve, ker so rimski škof, t. j. naslednik sv. Petra,
kterega je Jezus svoji cerkvi vidnega poglavarja dal.
— Oni so duhovni oče vseh pravovernih kristjanov,
zato jih papež  t. j. oče  imenujemo; ker so namest¬
nik Kristusov na zemlji, je njihova služba naj višja in
naj svetejša zmed vseh, toraj jim sveti  oče  pravimo.

2. Po papeževi smerti mu kardinali  nasled¬
nika volijo.

Kardinale imenujemo tiste škofe , mašnike in di-
jakone , ki so papeževi posebni svetovavci, jim pri
altarji strežejo in toraj prednost imajo pred vsemi dru-
zimi škofi in mašniki.

Kardinali novega papeža tako le volijo:

Po papeževi smerti se kardinali napovedani dan
v cerkvi zbero, in sv. Duha na pomoč pokličejo, da hi
jim dal spoznati, kdo hi bil papež po božji volji; potem
se v ktero papeževo poslopje podajo, kjer je vsacemu
kardinalu pripravljena sobica ali celica. Ko se kardi¬
nali tam zbero, se vrata v poslopje zazidajo, in razun
bolezni ne sme nikdo iz poslopja. Kardinali se k vo-
litvi tolikrat snidejo, da kdo dobi dve tretjini glasov
vseh pričujočih volivcev. — To zbirališe papeževih vo¬
livcev imenujemo konklave  t. j. zapertje.

Ko so novi papež izvoljeni, si sami novo ime
dajo v znamnje, da se odpovedo svoji rodovini in da
hočejo živeti edino sv. cerkvi v prid; potem oblečejo
papeževa bela oblačila, kardinali volivci pa se jim po¬
klanjajo ter jim roko in nogo poljubujejo. Dokončana
volitev se ljudstvu naznani in zazidana vrata prebijejo.

3. Novo izvoljenega papeža na stolu v šent Pe-
tersko cerkev neso k altarju, pod kterim počivajo

103

ostanki sv. Petra in sv. Pavla, v opomin, da mora biti
tudi on pripravljen, svojo kri, ako bi treba bilo, pre¬
liti in življenje dati za sveto vero. Nesenje je znam-
nje spoštovanja, ki gre naj višjemu vidnemu poglavarju
svete cerkve. — V cerkev grede duhoven, ki procesijo
vravnava, papežu pred očmi tri šopke prediva zažge,
vselej rekoč: „Sv. Oče! tako prej de veličastvo
sveta;“  — resno opominjevanje, da se v svoji naj
višji službi in časti spominja minljivosti vsega posvet¬
nega veličastva ter ponižnost ohrani.

Ko procesija dojde v šent Petersko cerkev, trije
kardinali škofje nad izvoljenim papežem molijo ter mu
,,palium“  ogernejo, v znamnje nadškofovske in patriar-
halske oblasti. Papež potem daritev sv. maše oprav¬
ljaj 0  > P r i kteri se list in evangeli bereta v latinskem
in greškem jeziku, v znamnje, da so papež poglavar
vseh pravovernih kristjanov latinskega in greškega
obreda.

4. Po slovesni sv. maši se novo izvoljeni papež
usedejo na sedež,  in en kardinal jim na glavo dene
tiaro,  t. j. trojno krono, duhovšina in ljudstvo pa
med tem „kirie eleison 11  molijo ter gnade prosijo njemu,
ki mu je izročena naj višja čast in služba.

Poslednjič papež vsemu keršanstvu (mestu in
vsemu svetu) slovesni blagoslov podele.

§. 61.

Kaj so redovni ljudje?

Redovne osebe so tiste, ki so v kacem duhovnem
redu. — Duhovni red pa imenujemo posebno društvo,
v kterem verni pod posebnim poglavarjem žive, po
pravilu, ki ga je cerkev poterdila, svoje življenje rav¬
najo in po keršanski popolnosti hrepene s spolnovanjem
evangeljskih svetov: rado voljnega uboštva, vedne čistosti
in pokoršine pod duhovnim poglavarjem.

Redovno ali samostansko življenje se je že v
pervih časih keršanstva pričelo , in sicer vsled Kristu¬
sovega vabila k spolnovanju čfednost na podlagi evan¬
geljskih svetov.

104

Tiste ljudi, ki so se svetu odpovedali, evangeljske
svete druženi spolnujejo in svoje življenje po enem
pravilu ravnajo, ob enem duhoven  red  imenujemo;
vsako hišo, v kteri ljudje enega reda prebivajo, samo¬
stan, ali klošter  kličemo, posamesnim osebam pa re¬
dovniki, in sicer moškim samoživci  (samotniki) ali
menihi,  ženskim pa nune  pravimo.

Opomin. Nuna je egiptovska beseda, in pomeni v
našem jeziku devico.

Po božji previdnosti je bilo sčasoma in po mno¬
goterih krajih mnogo redov vstano vij enih, ktere je cer¬
kev poterdila, ker jih je za tiste čase in kraje koristne
spoznala. Kadar in kjer niso bili več cerkvi v prid,
jih je cerkev zopet opustila ali odpravila.

Samostansko življenje je jako koristno za redovne
ljudi same, in je tudi na duhovni in telesni prid sploh
vsemu človeštvu.

Samostansko življenje je redovnikom koristno:

a) redovni stan je sploh popolniši od svetnega, ker
se v njem evangeljski sveti spolnujejo, le Bogu
služi in za zveličanje skerbi;

b) redovniška dobra dela imajo pred Bogom večo
vrednost, ker so z obljubo posvečena;

c) v njem je veliko manj opover in napotljejev
keršanske popolnosti, manj raztresenja in skerbi,
nasproti pa več molitve in lepih živih zgledov,
ki vedno spodbujajo in vnemajo gorečnost re¬
dovnih ljudi.

Pa tudi vsemu človeštvu sploh so duhovni redovi
zelo koristni:

a) z lepimi, živimi zgledi popolnišega življenja;

b) z molitvijo, zatajevanjem in dobrimi deli, ki se v
redovih vedno opravljajo;

c) s svojim trudom in z vnanjo delavnostjo, kakor
p. s podučevanjem mladosti, z oznanovanjem sv.
vere, z misijoni, s postrežbo bolnikov, in sploh
z dobrimi deli usmiljenja, duhovnimi in telesnimi.

105

Redovni ljudje, ki se svetu odtegnejo, niso
toraj človeštvu nikakor na škodo kakor veliko slabo-
vernežev terdi, temuč so. mu še le v veči prid j kakor
bi mu bili, ako bi bili svetni ostali.

§- 62 .

Kako cerkev redovne ljudi posvečuje?

a) Kogar redovni prednik v duhoven red sprejme,
ga z redovnim oblačilom obleče, mu lase pristriže in
novo ime da, v opomin in znamnje, da mora kakor
nov človek v svetosti živeti. — Le jezuiti in redemto-
risti svoje kerstno ime obderže.

b) Sprejeti in preoblečeni redovnik novinec je eno
ali več let, kakoršno je v tem redu pravilo, na posku-
šnji, ktero noviciat  inunujemo. Ta čas je v to od¬
ločen, da se prejeti redovni novinec poskusi, če bo mo¬
gel redovne dolžnosti na tanko spolnovati, redovni
prednik pa prepriča, če je sprejeti novinec za red spo¬
soben in pripraven.

Ge novinec previdi, da redovno življenje ni zanj
ali če prednik spozna, da novinec ni za red, novinec
redu ali redovni prednik novincu slovo da.

c) Ko novincu čas poskušnje preteče, stori pr b fes,
t. j. slovesno obljubo, s ktero se zaveže, ves čas svo¬
jega življenja v redu ostati. — Obred, med kterim se
to godi, redovnika opominja, da mora svetu popolnoma
odmreti, ako. hoče biti redovnik po volji božji.

§. 63 .

Kolikeri so duhovni redovi ?

Duhovni redovi se ločijo v dve versti:

a) so redovi, kterih hiše so po vsem svetu med
seboj v zvezi, tako, da se dajo njih udje iz hiše
v hišo premestiti ali prestaviti; taki so p. fran¬
čiškani, kapucini, barnabiti, jezuiti i t. d. —
Tak red ima za ves svet le enega višjega pred¬
nika ali poglavarja.

106

b) so redovi, kterih posamesne hiše niso v nikakor-
šni zvezi med seboj, ampak je vsak samostan
za se, tako, da se ne more nikdo iz samostana
v samostan svojega reda prestaviti, taki so p.
benediktini večidel, cistercijensi i t. d. Vsaki
samostan teh redov ima za se svojega prednika,
ki ni podložen nikomur, kakor papežu.

Redovni prednik perve verste se imenuje redov
general  (splošni prednik); — prednik v eni samostanski
hiši gvardian  (čuvaj, varh), prior  (prednik), ali su-
p e ri o r (viši); — prednik več samostanskih hiš večega
okrožja pa provincial  (okrožni, okrajni prednik).

Redovi druge verste nimajo splošnega prednika
ali generala ; imajo pa ali posamesni samostani ali njih
več svojega predstojnika, ki se imenuje opat  (pri žen¬
skih opatinja, opatica), in tak samostan se opatija  zove.

§• 64 .

Kako cerkev opata posvečuje ?

Prednike si redovniki obeh verst sami volijo, za
nekaj let; le jezuitski general in opati so voljeni za čas
življenja.

Redovom perve verste se predniki le volijo; po¬
svečujejo ali blagoslavljajo se pa ne.

Redovom druge verste se predniki ali opati volijo
in posvečujejo ali blagoslavljajo.

Opat je sicer le mašnik, ima pa nad svojimi pod¬
ložnimi duhovni škofu podobno oblast; toraj je njegovo
posvečevanje škofovemu zelo podobno; pri kterem se
mu tudi škofovska znamnja: oblačila, mitra  (infula)
in pastirska palica  dajo.

107

B. Od rečnih posvečevanj, in sicer.

Posvečevanje katoliških cerkva.

§. 65 .

a) Začetek katoliških cerkev in njih pomen.

Cerkev imenujemo hišo ali poslopje službi božji
odločeno.

Tako hišo ali poslopje cerkev  imenujemo, ker
je keršanska občina, ki se v nji zbira, lepa podoba
vidnega zbora pravovernih kristjanov po vsem svetu, ki
se cerkev  imenuje. — Pravimo jim tudi hiše  (veže)
božje ali hrami božji, ne le zato, ker so odločene v
božjo čast in Bogu posvečene, ampak tudi zato, ker je
v njih v resnici pričujoč pravi živi Bog v presvetem rež¬
njem telesu. — Ime tempelj  je dan današnji manj
v navadi; v pervih časih pa so se ga kristjani še celo
ogibali, da so se tolikanj bolj ločili od judov in ne¬
vernikov, ki so svoje svete kraje tempelj  ne  imenovali.

Pervi kristjani niso imeli in tudi niso mogli imeti
posebnih krajev in lastnih cerkev za službo božjo.

Aposteljni so od začetka presveto daritev sv. maše
obhajali v navadnih hišah, ki so ravno s tem postale
hiše božje. Ko se je število vernih kristjanov množilo,
so si kristjani v mirnih časih lastne hiše ali cerkve v
ta namen zidali, toda ob času preganjanja so jim jih
sovražniki Kristusovega imena podirali, in tako so bili
kristjani, ako so hotli službo božjo obhajati, prisiljeni,
obhajati jo skrivej ali v navadnih hišah, kakor v per-
vem začetku, ali po logih in gozdih, ali celo v podzemelj¬
skih jamah (katakombah), jetniki celo v jetnišnicah.

Ko je pa keršanska vera zmagala in cesar Kon¬
stantin  veliki dovolil kristjanom službo božjo očitno
in prosto opravljati, so se jela po vseh krajih posebna
poslopja za službo božjo, ali cerkve zidati, in kolikor
je bilo moč lepšati. Lepa in okinčana hiša božja je
znamnje za čast božjo vnetih kristjanov, in toraj ve¬
selje in radost keršanskih občin.

108

V tem obziru je tudi naš slovenski narod vse
livale vreden. Opomnim le naše male kranjske dežele
in škofije, ki ima 305 farnih, 1026 poddružniških, 6
samostanskih cerkva, in 136 majhnih kapelic, ki so žive
priče, da je sveta vera terdne korenine pognala med
slovenci. Celo ptujci, ki v naše slovenske kraje zaha¬
jajo, jim hvalo dajejo. Da bi pač nikdar ne usahnila,
nikdar ne oslabela sveta vera med nami.

Da bi bele cerkvice v ravninah in dolinah, na holm¬
cih, gričih, hribih in gorah slovenskih tudi nas in vse
zanamce k pobožnosti in gorečnosti za božjo čast bu¬
dile in vnemale!

Kako visok namen ima vsaka hiša božja, se že
tudi razvidi iž njenega vnanjega in notranjega lica!

§. 66 .

b) Vnanje lice katoliških Cerkvi.

1. Cerkev ali hiša božja je višje zidana, kakor hiše
človeškemu stanovanju odločene, v znamnje, da je sta-
■novališce'naj Višega,

2. Cerkve našč so zidane, ali na samem, na ka-
cem holmcu, griču, hribu ali visoki gori, v znamnje
misli, da nam je Bog bližej na višavah, ali sredi sel,
v znamnje, da je dobri pastir vedno med svojimi ver¬
nimi ovčicami; obernjene so, ako jo le mogoče, proti
solnčnemu izhodu, t. j. tako, da so verni, k velikemu
altarju glede, proti izhodu obernjeni. To nam nazna-
nuje, daj naj bodejo vse naše misli in želje vedno
obernjene v Jezusa Kristusa, v našo edino pravo luč.

3. Vnanja podoba katoliških cerkva je :

a) ali podolgosta š tir iv oglj  in  a, in pogostorha
njena notranja plan podoba križa v čast križa¬
nemu Jezusu;

b) ali kr o gl j in a v kupijo obokana, v znamnje
krone nebeškega zveličanja.

4. Cerkvi je prizidan stolp,  ki mupravino zvo-
■n i k, ker so v njem obešeni zvonovi. Visoko nad cer¬
kev stolp moli in proti nebu kipi, kakor da bi nas opo-

109

minjal, rekoč: „Išite, kar je zgoraj, kjer je Kristus v
veličastvu. “ (Kol. 3). —

Verh zvonika je postavljen križ, znamnje našega
odrešenja, ki je zasajen v pozlačeno jabelko,  ktero.
pomenja odrešeni svet.

V zvonik tudi postavljamo uro,  ki zunaj zvonika
kaže dnevne ure,  in nam ravno s tem oznanuje res¬
nobno resnico:

„Kako naglo zginja čas našega življenja," ter nas
živo opominja: „delati, dokler je še dan, ker pride
noč, ko ne bo več moč delati." —

Zvonovi v zvonikih po nas vabijo ter kakor gla¬
sovi z nebes kličejo k službi božji, in pridno delati
delo svojega zveličanja

§. 67 .

c) Katoliške cerkve od znotraj.

Notranji cerkveni prostor se na dva dela deli:

a) svetiš  e ali d u h o v ni  š e, t. j. prostor za duhov-
šino, in,

b) ladja-ali  če  In,  t. j. prostor za keršansko

občino.

1. V svetiši je veliki altar, in sredi velicega altar-
ja farnih cerkva je večidel postavljen tabernakelj,
ali sv. šotor,  t. j. stanovanje Jezusovo v presv. reš¬
ujem telesu. Spodobi se toraj, da je tabe nakelj naj
lepša stvar v cerkvi. Tabernakelj mora biti z belo svilo
ali drugo belo tančico od znotraj prevlečen, dno pa
pokrito s korporaloin, na ktero se monštranca in ob¬
hajilni kelih postavljata. Od zunaj nad tabernakeljnom
je kraj pripravljen, kamor se presv. rešnje telo izpostav¬
lja, semtertje obdan z zlatimi ali saj pozlačenimi
žarki. Tabernakeljnu na vsako stran se postavlj jo dve
sliki klečečih angelov Kerubinov, ki verne opominjata,
spodobno in pogostoma moliti Jezusa v presv. za¬
kramentu.

110

Pred tabernakeljnom, ako in kadarjevnjem shra¬
njeno presv. rešnje telo, noč in dan gori luč, ki se
imenuje večna  luč, ker nam Jezusovo pričujočnost
naznanuje, ter nas opominja k ljubezni in pobožnosti,
Jezusu pa našo ljubezen in pobožnost razodeva.

Nad altarjem in tabernakeljnom je večidel podoba
ali slika ali presv. Trojice, ali Matere božje, ali kacega
angela ali svetnika; ta podobšina naznanja varha, ko¬
mur na čast je cerkev sezidana ali altar postavljen.

Kar je več altarjev v cerkvi, se stranski altarji
imenujejo.

2. Ladja se imenuje prostor za keršansko občino,
ker se keršanska cerkev primerja čelni ali ladji, ktera
med viharji in nevarnostmi jadra v večnost. Ta pri¬
lika je vzeta od Petrovega čelna, s kterega je Jezus
ljudstvo učil, ali pa od Noetove barke, ki je bila pred-
podoba keršanske, edinozveličavne cerkve.

V cerkveni ladji so:

a) kan cel j ali leča ali prižnica,  večidel na
evangeljski strani s štirimi evangelisti s pomen¬
ljivimi podobami. Na stropu strešice, ki je nad
prižnico, se pogostoma najde golobček,  ki je
podoba sv. Duha, in mašnika in ljudstvo opominja,
pred pridigo božjega razsvetljenja sebi in po-
slušavcem prositi. — Bridka martre na prižnici
pa naznanja, da se tukej le nauk križanega Je¬
zusa oznanuje.

b) kerstni kamen;  v kterem je hranjena kerst-
na voda; na njegovem pokrovu je popostoma
podoba kersta Jezusovega v reki Jordanu. Po¬
gled kerstnega kamna nas spominja kerstnih
gnad in obljub, ter opominja, kerstno nedolžnost
ohraniti do zadnjega zdihljeja našega življenja;

c) spovednice,  ki nas vabijo in kličejo k zakra¬
mentu sv. pokore.

d) kr o pil ni kamen  pri cerkvenih vratih z bla¬
goslovljeno vodo, s ktero se kropimo v cerkev

111

stopivši, ali preden cerkev zapustimo, nam v
opomin, s čistim sercem pred obličje božje ho¬
diti in tudi zunaj cerkve čisto živeti;

e) daril  ni  c e ali cerkvene skrinjice, v ktere verni
vlagajo mile dar! za cerkvene potrebe, ali za
uboge ali sploh v kak dober namen; one nas
toraj sploh k milodamosti budijo in opominjajo,
zlasti na tihem, da desnica ne ve, kaj je dala
levica.

3. Pri vhodnjih ali velicih cerkvenih vratih je kor
za orgle in pevce, na obeh straneh ob ladji so v ne-
kterili cerkvah stranski kori  ali m o 1 i t e v n i c e.

4. Vsaki cerkvi je po cerkveni zapovedi prizidan
žagrad  ali zakristija, t. j. kraj, kjer se duhovšina
zbira, oblači, po cerkvenem opravilu slači, in kjer so
hranjena cerkvena oblačila in orodja.

Svetim krajem zazun cerkva tudi še prištevamo:

a) K a p e 1 i c e po gradeh ali hišah; kapele so dvojne:
očitne in domače; —

1. očitne  so, ktere so s škofovim privo¬
ljenjem sezidane, za vselej službi božji odlo¬
čene , in imajo vhod tudi s ceste; očitnim se
prištevajo tudi kapele v bolnišnicah, seme-
niših, samostanih, v škofovem  poslopji;
— očitne kapelice imajo skoraj vse pravice
pravih cerkva. —

2. domače  kapelice imenujemo pa tiste, ki so
kje sred poslopja in vhoda s ceste nimajo. Da
se v njih vedno sme maševati, je treba papeže¬
vega privoljenja; sem ter tj e v njih maševati,
smejo pa tudi škof dopustiti.

b) kapelice ali molitevnice  po gradeh, v
hišah ali po vaseh, v kterih se sv. maša ne
bere, ampak se hišna družina ali vaščani zbirajo
k občini molitvi, zlasti večerni; pač lepa, in
posnemanja vredna navada;

c) znarnnja ali pili  na  gričih in mosteh, v lo-
gih ali na polji, ob cestah ali na razpotjih.
Njih veliko je postavljenih v spomin kake ime-

112

nitne dogodbe, ali nesreče na tistem kraji.
Bridko martro in podobe svetnikov vanje stavijo;

d) sem ter tje pri kacem mestu, ali cerkvi ali na.
kacem griči je po 14 tacih znamenj sezidanih,
v kterih so postavljene podobšine 14 postaj ali
štacijonov križevega pota; tak griček k a lv ar i j o
imenujemo.

§. 68 .

d) Zaljsanje katoliških cerkev.

Altarje in cerkvene stene katoliški kristjani mno¬
gotero zaljšamo, zlasti s podobami, malanimi ali iz
kamna ali lesa zrezanimi, in sicer iz naslednjih namenov:

a) cerkvam v lepoto in kinč;

b) Kristusu in svetnikom božjim na čast; in

c) vernim v poduk, ker nam pred oči stavijo ali
skrivnosti sv. vere, ali kako prigodbo našega
odrešenja ali pobožno življenje kacega svetnika.

Presveta Trojica  se nam tako le pred oči stavi:
Bog Oče v podobi častitljivega starčeka, na njegovi
desnici Jezus  s križem, v podobi človeški, in sv. Duh
v podobi goloba nad njima. — Sploh se Bog Oče
vpodobuje kakor starček na krogli zemlji počivaje. —
Bog Sin kakor človek v kaki dogodbi svojega živ¬
ljenja, terpljenja ali smerti, p. kakor dober pastir,
kakor jagnje, ali na križi. — Bog sv. Duh pa skoraj
povsod le v podobi goloba.

Prečastito Devico Marijo  umetniki mnogo-
verstno vpodobujejo : ali kakor devico v belem oblačilu,
z vencem na glavi, kterega obdaja 12 zvezd, lilijo v
roki, na kači stoje (1. Moj z. 3, 15), — ta podoba nam
pred oči stavi Marijo brez madeža izvirnega greha
spočeto; — ali kakor mater z božjim detetom Jezuškom
v naročji; — ali kakor žalostno mater z mečem v
serce zabodenim, ki je njeno serce presunil, Luk. 2, 35.

Angeli,  poslanci božji, se vpodobvajo: ali
kakor otročiči, ali kakor mladenči v belih oblačilih, s
perutnicami, v znamnje hitrosti , s ktero spolnujejo
božja povelja; tudi s kelihom, križem ali kadilnico,

113

ker naše molitve in dobra dela nabirajo in pred sedež
božje milosti nosijo.

Sv. Peter  se vpodobva s ključema  v roki kot
poglavar sv. cerkve, ker mu je Jezus ključe nebeškega
kraljestva izročil; sv. Pavel z bukvami,  ker je veliko
listov pisal, in z mečem,  ker je bil ž njim ob glavo
djan; — sv. Janez z bukvami,  ker je veliko
pisal in kelihom,  okoli ali iz kterega se strupena kača
vije v znamnje, da mu je bil dan iz keliha strup, kte¬
rega je brez vse škode. spil; •—■ drugi aposteljni pa
vsaki z orodjem, s kterim mu je bilo življenje vzeto.

Sv. evangelisti imajo pomenljive podobe zraven
sebe, ki so posnete iz začetka vsacega evangelija: —
sv. Matevž s človeško podobo,  ker svoj evan-
geli začenja z rodovskimi bukvami Jezusa Kristusa,
ki skazujejo, da je Jezus pravi človek; — sv. Marko
z levom  ali oroslonom, ker svoj evangeli začenja z
Janezom kerstnikom, ld je glas vpijočega v pušavi; v
duhovnem pomenu je lev znamnje božje moči sv. evan¬
gelija ; — sv. Lukež  z volom, ker s Caharijevo da¬
ritvijo začenja svoj evangeli; sv. Janez s postojno
ah orlom,  ker se je v svojih mislih naj više povzdi¬
gnil , pričenši pisati od Jezusove božje nature.

Sv. mučenci  se vpodobajo s palmovo vejico,
ktera pomenja njih slavno zmago, in s posebnimi znam-
nji njih mučeniške smerti.

Drugi svetniki  se nam pred oči stavijo v
oblačilih svojega stanu, v znamnji čednosti, s ktero
nam svetijo; p. z lilijo, ako je njih viteška čednost
bila sveta čistost; ah z znamnji hudega, kar so pre¬
magali.

Vsem svetniškim podobam lastno pa je, da imajo
svetlobo v podobi okroglega venca okoli glave; pri
podobah Jezusovih in Mariinih pa verh tega še ves
život neka svetloba obseva.

Naj bi cerkveni predniki skerbeli, da bi se ne
stavile v cerkev ah v druge sv. kraje take podobe, ki

8

114

so st. veri ali šegi nasproti, ali če  kaj nespodobnega
ali celo spodtikljivega nad seboj imajo.

Tudi je želeti, da so vse podobe in podobšine
po cerkvi umetne , ker le take podobe k pobožnosti
budijo in človeškega duha k nebeškim rečem povzdi¬
gujejo; spodobne in umetne podobe imajo veliko moč
do človeških sere.

Slovenci sv. podobe sploh visoko čislajo , toraj si
jih radi omišljujejo ne le za svete kraje, ampak tudi
za dom; med njimi’ se lahko ne najde hiša, ktere naj
lepši kine bi ne bile sv. podobe na stenah; da bi le
nespodobnih ne kupovali in ne vesili na stene, kakorš-
nih se po sejmih veliko vidi. Boljše nič, kakor spake.

§. 69.

e) Posvečevanje katoliških cerkva.

Preden se začne cerkev zidati, škof ali v to po-
oblasten mašnik na mestu, kjer ima biti veliki altar,
križ postavijo , v znamnje, da v imenu Kristusovem
vzamejo ta prostor v posest; potem ves prostor, za
cerkev odločen, z blagoslovljeno vodo pokropijo, vo¬
gel j n i ali s t a 1 n i k a m e n na štiri vogle blagoslove
ter ga na odločeno mesto v dno med primernimi mo¬
litvami vlože. Ta kamen, ki se po latinsko zove „lapis
primarius angularis,“ pomenja Kristusa, na kterem je
sv. katoliška cerkev zidana ali vstanovljena, zakaj
Kristus je „vogeljni kamen, kterega so delavci (judje)
zavergli“ ; in „druzega dna ne more vložiti razun tega,
ki je vložen, ktero je Kristus Jezus." 1. Kor. 3, 11.

Ko je cerkev dodelana, jo škof slovesno posvetijo.
Dan pred cerkvenim posvečevanjem je po cerkveni
zapovedi škofu posvečevavcu in vsi duhovnii zapovedan
post, da bi sjmosili od Boga gnado za to imenitno
opravilo, in tudi v znamnje, da zamoremo le po spo¬
korni poti priti v nebeško kraljestvo, kterega lepa
podoba je cerkev.

_ Na večer pred posvečevanjem se preneso sve¬
tinje  (od treh mučencev), ki so jih škof za cerkev
odločili, v šotor, kteri je v ta namen zunaj cerkve

115

postavljen; zraven svetinj se postavita naj manj dva
svečnika s prižganima voščenima svečama; — potem
duhovni molijo jntranjice in hvalnice v čast svetnikom,
kterih svetinje so v šotoru. — Verni pa vso noč pred
svetinjami čujejo, molijo ali sv. pesmi prepevajo.

Dan posvečevanja zarano se jamejo v šotoru na
svetinjah sv. maše brati.

Cerkveno posvečevanje se opravlja s temi obredi:

1. Škof z vso pričujočo duhovšino gredo v šotor
pred svetinje, kjer vseh sedem spokornih psalmov
molijo, v znamnje, da se moramo s pokoro očistiti,
ako hočemo iti v nebeško kraljestvo, kterega podoba
je posvečena cerkev.

2. Po kratki molitvi se začno kleče moliti litanije
vseh svetnikov; izrekši prošnjo: „Od vsega hudega 11  —
„reši nas, o Gospod,“ škof vstanejo, z duhovšino in
ljudstvom v procesii trikrat okoli cerkve gredo (pervič
in drugič na desni, in tretjič na levi strani pričenši),
ter'spotoma cerkvene vnanje stene (v pervo kolikor
visoko dosežejo, v drugo ob tleh, in v tretje v srednji
višavi), kropijo rekoč: „V imenu Oče f ta, in Si f na,
in svetega f Duha, v znamnje, da v imenu preš v. Tro¬
jice v posest vzamejo cerkveno poslopje ter ga za
vselej odločijo v službo božjo. — Cerkvene vnanje stene
se z blagoslovljeno vodo kropijo v znamnje, da to
poslopje ne bo v nikakoršino posvetno rabo, ampak vse
le Bogu v čast; — ko škof do zapertih velicih vrat
pervič in drugič pridejo, obakrati s pastirsko palico na nja
poterkajo, ktera se jim pa ne odpro, v znamnje, da je
nekdaj človeštvo zastonj zdihovalo po nebesih, ki jim
jih je bil zaperl izvirni greh; v tretje pa s pastirsko
palico znamnje sv. križa narede na vratih, in koj se
jim odpro, v znamnje, da nam je le daritev sv. križa
nebesa odperla.

3. Potem škof le z duhovšino v cerkev gredo,
s pozdravom: „Mir bodi ti hiši 11 ; sred cerkve Se ustavijo,
ter spomnivši se visocega pomena hiše božje za svoje

8 *

116

sveto opravilo sv. Duha na pomoč pokličejo s cerkveno
pesmijo: „Veni, creator Spiritus.“

Ko se ta pesem moli, eden strežnikov cerkvena
tla s pepelom potrese navskriž do čevlja na široko od
vogla do vogla; potem duhovšina litanije vseh svet¬
nikov dalje molijo, vanje pristavivši prošnjo: „da hi
Bog hotel to cerkev blagosloviti in posvetiti.

4. Po dokončanih molitvah škof s pastirsko palico
greško in latinsko ahcedo (A. B. C. D. itd. A. E. T. 4-
itd.) pišejo v navskriž potresen pepel, v znamnje, da
je le ena prava cerkev, ki v sebi strinja verne zmed
vseh narodov.

5. Potem škof blagoslove zmes, ki so jo naredili
iz vina in vode, soli in pepela.  Ta zmes pomenja
dari, ki se bodo delili v hiši božji, in sicer sol modrost,
pepel  spokornost, voda  čistost serca, vino  pa kerš.
ljubezen.

6. Zdaj se prične

Posvečevanje velicega oltarja,

a) Po nekterih molitvah škof v zmes iz vina, vode,
soli in pepela pavec potaknejo in ž njim znamnje
križa narede sred altarja in na njegovih štirih
vogleh, kjer so v poverimo kamnato plošo
križeci vsekani; potem krope altar sedemkrat
okoli njega grede, med kterim opravilom se 50.
psalm poje. — Vse to pomenja, da nam vsi
darovi in gnade, ki se v hiši božji dele, izvi¬
rajo iz presv. daritve, ki se opravlja na altarji.
— Pet vsekanih križecev pa pomeni pet ran,
iz kterih je v naše odrešenje tekla Jezusova kri.

7. Zdaj gredo škof za altar, in od tu na desno
začno z blagoslovljeno zmesjo kropiti notranje cerkvene
stene ob tleh; ravno tako v drugo, le da stene krope
v srednji višavi t. j. v višavi svojega obraza; v tretje
se pa izza altarja obernejo na levo stran in stene
nekoliko višje kot v drugo krope. Med vsacim obhodom
se psalm poje.

117

Po tretjem kropljenji škof z ostalo zmesjo cer¬
kvena tla krope od velicega altarja naravnost do veli-
cih vrat in potem navskriž od vogla do vogla; med
tem kropljenjem se pojejo trije predpevki ali antifone
s svojimi versticami.

Doveršivši kropljenje cerkvenih tal, škof sred
cerkve obstoje, blagoslovljenje vode na vse štiri strani
sveta zlijejo, in k velicim vratom obernjeni glasno molijo.

Obred vsega tega kropljenja gre k cerkvenemu
posvečevanju; zdaj se pa spet altar dalje posvečuje:

b) Škof z ostalo zmesjo in nekoliko apnom mavte
napravijo ter jo blagoslove, kar pa zmesi še
ostane, se okoli altarja pa tleh polije;

c) zdaj gredo škof v procesii po svetinje v šotor;
ko tam nektere molitve opravijo, dva mašnika
na ramo vzdigneta svetinje, liter e dva duhovna
vedno kadita ter neseta v procesii do cerkvenih
velicih vrat, od tod pa okoli cerkve, ljudstvo pa
vedno kliče k Bogu za usmiljenje, rekoč: „kirie
eleisond

d) po dokončani procesii duhovna svetinje pred
velika vrata na tla postavita, in škof sami, ali
kak duhoven, večidel dekan tistega okrožja,
pričujoče ljudstvo zlasti pa duhovnijane zunaj
cerkve v primerni kratki pridigi nagovore.

e) po nagovoru škof pričujoče verne opominjajo, mo¬
liti za te, ki so cerkev sezidali ali vstanovili in za
tiste, ki so prosili, da bi se posvetila v božjo čast
ter jih zagotavljajo , da bodo deležni vsega
dobrega, ki so bo v tem poslopji storilo in go¬
dilo. — Po kratki molitvi s sv. krizmo velika
cerkvena vrata od zunaj v znamnji sv. križa
pomazilijo;—potem mašnika svetinje vzdigneta
ter jih v procesii med petjem neseta v cerkev,
kamor zdaj tudi verni smejo iti , ter jih pred
velicim altarjem na tla deneta, strežniki pa jim
svečnike s prižganimi svečami pristavijo;

f) zdaj škof začno posvečevati grob  za svetinje
vsekan t. j. jamico ktera je v poverhno ali
sprednjo plošo vdolbena; oni jo s sv. krizmo

118

pomazilijo na vseh štirih vogalih, skrinjico s
svetinjami nanjo polože, svetinje pokade in tudi
malo plošico ali pokrivalice na strani, ki ho v
grob obernjeno, s sv. krizmo pomazilijo; potem
jo z lastno roko nanjo vzidajo, zazidano po tudi
na vnanjem licu s sv. krizmo pomazilijo in altar
kade na desno in levo , od spredaj in zgoraj;
zdaj se škof usedejo, strežniki pa altarjevo po-
verhnjo plošo z belim pertom zbrišejo;
g) potem škof jamejo posvečevati poverhnjo altar¬
jevo plošo: oni jo naj pred sredi in na vseh
štirih vogalih v podobi križa kade, potem pa
ves altar okoli njega grede; potem pet križecev
v plošo vsekanih dvakrat s sv. kerstnim oljem
in enkrat s sv. krizmo mazilijo , in sicer v tem
le redu:

Po vsacern maziljenji škof altar okoli njega grede
kade; med maziljenjem in vsem daljnim posvečevanjem
en duhoven okoli altarja hode vedno s kadilom kadi,
drugi duhovni pa psalme pojejo.

Po dokončanem trikratnem maziljenji križecev . škof
kerstnega olja in sv. krizme po ploši zlijejo, ter ju po
vsi ploši poverh z desnico razmažejo tako, da je vse
njeno zgornje lice pomaziljeno.

8. Zdaj gredo škof za altar, od tod se na desno
obernejo in cerkvene stene na 12 mestih, po vsi cerkvi
razdeljenih inskrizeči zaznamvanih zapored s sv. kriz¬
mo mazilijo in maziljene s kadilom pokade. — Dva¬
najstera mesta pomenjajo 12 aposteljnov, ktere je Je¬
zus svoji cerkvi stebre dal, ki so njegov sv. nauk nesli
po vsem svetu.

119

h) Potem škof zopet k altarju gredo, tam 25 ka¬
dilnih zernec blagoslove, jih pet v vsaki izsekani
in že maziljeni križec poloze, in na kadilna
zernca denejo križec iz malih voščenih svečic,
ktere zažgo, da s kadilnimi zemci vred pogore;
med gorenjem škof na altarjevi spodnji stopnjici
kleče molijo, rekoč; „(Aleluja).“ „Pridi, sveti Duh,
napolni serca svojih vernih in užgi v njih ogenj
svoje ljubezni."

i) Po nekterih molitvah škof s sv. krizmo znamnje
sv. križa na sprednji altarjevi ploši narede in
še altarjeve zveze, na štirih vogleh, kjer so ploše
seboj sklenjene, s sv. krizmo mazilijo; in s tem
maziljenjem je cerkveno in altarjevo posvečevanje
doveršeno.

Zdaj si škof roke brišejo in umivajo; eni strežniki
altar z belimi perti zbrisujejo, eni pa na altar nosijo
pertove, posode in orodja, ki so potrebni za službo
božjo, da jih škof v ta namen blagoslove.

Potem ali sami škof, (ali kak mašnik) daritev
svete maše na ravno kar posvečenem altarji opravijo,
in pričujoče verne slovesno blagoslove ter jim eno leto
odpustka podele ta in vsaki obletni dan cerkvenega
posvečevanja, ako posvečeno cerkev iz pravega namena
obišejo.

Opomba. 1. Kadar iz kterega koli vzroka bi mogoče,
da bi škof posvetili cerkev, jo mašnik, v to pooblasten, blagoslovi,
toda z veliko krajšim in manj pomenljivim obredom, in sicer:

a) Po opravljeni začetni molitvi, v kteri mašnik
prosi, da bi Gospod Bog spremljal vsa naša dela’
ktera naj se vse v njem začnejo in končajo,
moli predpevek: »Pokropi me Gospod z isopom-
in očišen bom, nmij me, in bel bom, bolj kakor
sneg;" na to pričujoči duhovni in pevci zapo¬
jejo 50. psalm „miserere,“ mašnik blagoslavljavec
pa med tem, obernivši se na desno stran, cer¬
kvene stene okoli in okoli pervič v višavi potem
pa ob tleh z blagoslovljeno vodo kropi

120

b) Vernivši se moli, da bi Bog po zasluženji pre¬
častite Marije, vselej Device in svetega I.
(svetnika, na čegar čast je cerkev zidana) in
vseh svetnikov ta kraj obiskal, s svojo gnado
očistil in očišenega ohranil, in da bi vernim
prošnje uslišal in vošila spolnil.

c) Na to duhovšina v procesii v cerkev pred veliki
altar grede litanije vseh svetnikov pčje; po pro¬
šnji: „da vernin dušam v vičah večni pokoj do-
deliš“—prosimo te, usliši nas, blagoslavljavee v
litanije vtakne prošnjo: „da to cerkev in ta altar na
svojo čast in na ime svojega svetnika I. očistiš
in f blagosloviš,“ potem se litanije po navadi
dalje pojejo do konca.

d) Po dokončanih litanijah opravi dve kratki mo¬
litvi; potem moli predpevek: „Blagoslovi, Gospod,
to hišo, svojemu imenu na čast sezidano," pri¬
čujoča duhovšina 119. 120. in 121. psalm pcje,
in med tem petjem blagoslavljavee cerkvene
stene pričensi na evangeljski strani, kakor je
storil od zunaj, v višavi in ob tleh z blagoslov¬
ljeno vodo kropi; z molitvijo, da bi bili uslišani
vsi, ki bodo ondi klicali na božje ime, je blago-
slovljenje doveršeno, na altar se dene vsa po¬
trebna naprava, ktero blagoslavljavee blagoslovi
in perva sv. maša se na njem slovesno obhaja.

Že po obredu se tedaj od cerkvenega posveče¬
vanja jako loči blagoslavljanje; posvečevavni obred je
veliko dalji, slovesniši in pomenljivši; še veči je pa
razloček v molitvah samih. Blagoslavljavne molitve
bolj merijo na to, da se sezidana hiša iz oblasti od¬
vzame satanu, kteremu je po grehu zapadla tudi vsa
natura, in da jo odločijo službi božji; —posvečevavne
molitve pa nimajo le samo tega v sebi, temuč še dalje
merijo in sicer zlasti na to, da sezidano poslopje v
resnici posvete ter ga spremene v pravo sveto hišo
božjo. Toraj je vernim, ki si sezidajo novo farno cer¬
kev, perva in poglavitna skerb, škofa naprositi, da
jim jo posvete, ko naj prej morejo.

121

Opomba. 2. Posvečena ali blagoslovjena cerkev neha biti
posvečena ali blagoslovljena, ako se v nji kaka velika hudo¬
bija zgodi, zlasti ako je bila v nji kri silama prelita, ali kadar
se podere kak poglaviten del. Da je razposveeena ali oskru¬
njena cerkev zopet svet kraj in za službo božjo pristojna, se mora
s svetim namenom spraviti, in to je cerkvena sprava.

Opomba.  3. Cerkveno posvečevanje jezavolj tega nekoliko
obširniše razloženo, da bi si verni, zlasti pa šolska mladež dobro
zapomnila, koliko važnost imajo katoliške cerkve, kako visoko
spoštovanje jim toraj gre. Da bi se pač vselej spodobno in lepo
vedli na tem svetem kraji!

Opomba.  4. Alt.ar sam se posvečuje z obredom v tem. §.s
čerkami a. b. c. d. e. f. g. h. i zaznamvanimi, izpustivši vse, kar
gre k cerkvenemu posvečevanju.

II. Od Cerkvenih blagoslavljanj.

A. Rečno blagoslavljanje.

§• TO.

Kako se pokopališe blagoslavlja?

Katoliško pokopališe je kraj, kamor pravovernih
trupla pokopujemo. Pomenljivo in lepo je ime, s kte-
rim nemci zaznamnjajo pokopališe; pravijo mu: „Njiva
božja, 11  ker jo le Bog, edini Gospod življenja in smerti,
obseva s človeškimi trupli, ki bodo vstala k novemu
življenju, enako semenskim zernom, ki iz svojega stroh-
nenja poganjajo nove žive kali. — Pokopališa se zo-
vejo tudi „počivališa“ (Friedhofe, britofi) ali „spa-
vališa 11  (coemeteria), kjer v grobeh trupla v miru po¬
čiva,]'o od posvetnega vojskovanja; tudi „cerkveni
dvori  (Kirchhofe) jim pravijo, v spomin,da so kristja¬
ni svoje merliče okoli cerkev nekdaj pokopavali.

1. Zvečer ta dan pred blagoslavljanjem se na po-
kopališi pet križev postavi, v sredi enega, in na vsa-
cem voglu enega; pred vsaki križ se v zemljo zabije
kol s tremi roglji, na vsaki rogelj se pa sveča natakne.

2. Katoliško pokopališe škof tako le blagoslavljajo ;

a) Pred vsem se vse^ sveče pred križi prižgo; to
nam oznanja tolaže polno versko resnico našega
vstajenja;

122

b) Škof pred srednji križ pokleknejo ter Boga pro -
sijo, da bi blagovolil blagosloviti in posvetiti
odločeni kraj;

c) potem škof pred srednjim križem kleče litanije
vseh svetnikov molijo;

d) po litanijali škof po vsem pokopališi gredo, ga na
desno in levo z vodo, v ta namen blagoslovljeno,
krope, se pred srednji križ vernejo ter molijo,
da bi Bog večno poveličanje dodelil vsem tru¬
plom, ki bodo na tem mestu počivala;

e) potem vsaki križ posebej pokade, sveče s kolov
snamejo ter jih na križe nataknejo, eno verh
križa, eno na desno in eno na levo ročico.

f) Ako je na pokopališi cerkev ali kapelica, v kteri

se sme maševati, se daritev sv. maše opravi za
vse, kterih trupla bodo na tem blagoslovljenem
kraji pokopana.

Sred pokopališa, kjer je bil križ pri blagoslav¬
ljanji zasajen, se postavi veči križ s podobo križanega
Jezusa, v znamnje naše vere, našega upanja; — za
pri vratih na pokopališe se spodobi posoda z blagoslov¬
ljeno vodo, da bi grobe ranjcih, kadar na pokopališe
gremo, kropili ter večni mir in pokoj vošili vernim du¬
šam, zlasti tem, kterih trupla tukej počivajo.

Lepa in posnemanja vredna je navada, da verni
tudi na posamesne grobe stavijo tolaže polna znamnja
svojega odrešenja; sem ter tje so viditi tudi druga po¬
menljiva znamnja, ki nas verskih resnic spominjajo, p.
smert s koso, angel s trobento, sklenjeni roki/ pšenični
klas, beršlin, ki ostane vedno zelen, cipresovo drevo i.
dr. — Znamnja, ki so bila, ali so še v navadi pri ne¬
vernikih ali nekatoliškili kristjanih, in le na žalost spo¬
minjajo, ne pa na tolažbo ali upanje, se ne spodobijo
grobom ranjcih katoliških kristjanov.

Vsako pokopališe mora biti po cerkvenem povelji
ograjeno ali obzidano iz spoštovanja do blagoslovlje¬
nega kraja, in da živina ali zverina nanj ne more; od

123

tod nemci pokopališa tudi „Freithof“ (ograjen dvor)
imenujejo.

Opomin. Tudi blagoslavljeno pokopališe se z velikimi hu¬
dobijami, na njih storjenimi, zlasti s silama prolito kervjo, ali
s pokopanjem nekeršenega človeka oskrunijo, in taka se morejo
spraviti s posebnim obredom.

§. 71.

Kako se zvonovi blagoslavljajo ?

Zvonovi imajo namen, da verne kličejo k službi
božji, ali prejemi sv. zakramentov, da pražniške dni
napovedujejo, poveličujejo ali sploh slovesnost zvikšu-
jejo in veselje razodevajo; da merliče v večni mir in
pokoj spremljajo in žive verne k molitvi bude in vabijo.
Zvonovi so v katoliški cerkvi že iz sedmega stoletja
sploh v navadi.

Opomin.  Kolikor nam je znano, so bili stari egipeani
pervi, ld so imeli male zvončeke, in od njih so jih menda spre¬
jeli izraelei. Veliki duhoven namreč je imel male zlate zvončeke
našite na oblačilu, ki ga je nosil veliki spravni dan. — Nekako
žvenkljauje je znajdel in vpeljal Salomon blizo tempeljna, da je
plašilo in odganjalo lastovke, da bi na njem ne gnjezdile in ga
ne oskrunile. — Tudi greki in rimljani so rabili male zvončeke;
greki so ž njimi k malikovavskim daritvam klicali ljudstvo in na
ribjih tergih znamnje dajali, ko je kdo rib prinesel na terg: rim¬
ljani so pa ljudstvo na očitne terge ž njimi klicali in hudodel-
nikom smert naznanjali. — Veoi zvonovi so bili še le od začetka
petega stoletja po Kristusovem rojstvu znajdem. —

Jude so leviti s trobentami klicali k službi božji;
kristjanje so se pa ob časih preganjanja na tihem zbi¬
rali v skrivnih krajih k službi božji; dijakonov in dru-
zih nižjih cerkvenih služabnikov (vratarjev) dolžnost je
bila, vernim naznanjati službo božjo in kraj zbirališa.

Kadar ni bilo preganjanja, toraj jim ne treba skri¬
vati se, so imeli kako suho desko (dilo) kje obešeno,
in nanjo so s kladvom tolkli cerkveni služabniki, in
tako verne klicali k sv. skrivnostim. Od tod so še dan¬
današnji d er dr e in ldepetci  zadnje tri dni velicega
tedna.

Okoli leta 400 po Krist, rojstvu pa je znajdel in
vpeljal zvonove Pavlin,  nolanski škof. Kola je mesto

124

Mizo ognjene gore Vesuv  v pokrajni Kampanija na
Napolitanskem. Od te pokrajne se zvon v latinskem
jeziku zove: „campana,“ od mesta pa: „nola.“  —
Okoli leta 550 so bili zvonovi vpeljani na francoskem;
leta 680 je na britanskem (angleškem) pervi zvon
zapel; od osmega stoletja so pa sploh v navadi.

V ta visoki pomen škof zvonove tako le blago¬
slavljajo:

1. Škof zvon od znotraj in od zunaj z blagoslov¬
ljeno vodo omijejo, v znamnje, da si s kesa¬
njem in pokoro očistimo dušo, preden gremo k
službi božji, kamor nas kličejo zvonovi;

2. potem škof zvon s sv. bolniškim oljem na os-
merih mestih od zunaj, in sv. krizmo na štirih
krajih od znotraj mazilijo; v znamnje, da pri
službi božji, kamor nas vabijo zvonovi, zadobi-
vamo očišenje grehov in vse dari sv. Duha.

3. potem škof zvon s kadilom kade, vernim v opomin,
da naj se s pravo pobožnostjo vdeležujejo vseh
svetih opravil, k kterim nas kličejo zvonovi;

4. poslednjič se bere sv. evangeli (Luk. 10.), ki
pripoveduje, da je bil Jezus prišel v Lazarjevo
hišo, kjer je govoril pomenljive besede : „Le eno
je potrebno. 11  To tehtno resnico nam sploh
oznanujejo zvonovi, kadar nas kličejo v svetiše.

§. 72.

Kako sv. cerkev olje blagoslavlja?

V katoliški cerkvi se rabi troje sv. olje: krizma,
kerstno in bolniško  olje.

Olje le škof blagoslavljajo, in sicer veliki četertek
med sv. mašo. Škofa obdaja 12 mašnikov v belih obla¬
čilih, 7 dijakonov in 7 subdijakonov. Dvanajst mašni¬
kov spominja na 12 aposteljnov, ki so bili okoli Jezusa
pri zadnji večerji; sedem dijakonov na sedem dijako¬
nov, ki so si jih bili aposteljni v pomoč izvolili in sedem

125

subdijakonov, da jih je toliko v starih časih bilo pri
vsaki škofovi ali stolni cerkvi.

Olje se tako le blagoslavlja:

1. Olje za bolnike ali v zakrament poslednjega olja
se blagoslavlja po dokončani tihi maši z molit¬
vijo „da bi maziljenje s tem oljem ozdravilo vse
dušne in telesne bolezni.

2. Sv. krizma se tudi med mašo po sv. obhajilu
blagoslavlja s temi obredi:

a) Škof v podobi križa trikrat dihnejo v olje v ta
namen pripravljeno; to pomeni cerkveno prošnjo,
da bi gnade sv. Duha prejeli vsi, ki bodo s sv.
krizmo maziljeni.

b) potem škof nekoliko balzama vlijejo v olje ter
med mešanjem molijo, rekoč:

„Ta zmes bodi vsem, ki bodo ž njo maziljeni,
v spravo in zveličavno varstvo od vekoma .0.
Amen.“ —

c) Škof se pred sv. krizmo trikrat priklonijo, vse¬
lej poje, rekoč: „Oešena bodi sveta krizma.“

d) poslednjič škof posodo svete krizme na zgornjem
robu poljubijo, Jezusu v zahvalo za sv. zakramente.

Kar so škof (a. b. d.) storili, tudi 12 mašnikov
zapored za njimi stori, le sv. krizmo kleče
pozdravljajo.

3. Kerstno olje se precej po blagoslavljanji sv. kriz¬
me z enacimi šegami, kakor krizmo blagoslav¬
lja; le molitve so druge.

To troje sv. olje se precej vsem škofijskim
dekanijam, in od tod vsem duhovnijam razpošlje
da ga rabijo do prihodnjega leta.

126

§• 73.

Blagoslavljanje kerstne vode.

Kerstna voda se vsako veliko in brinkoštno saboto
blagoslavlja, in sicer v spomin, da je cerkev nekdaj
odrasence ob tek dneh kerševala.

Kerstno vodo mašniki blagoslavljajo in sicer tako le:

1. Mašnik vodo, v veliki posodi pripravljeno, z roko
v podobi križa razdeli, v znamnje, da ima sveti
kerst posvečujočo moč od daritve Kristusove na
križi;

2. se z roko vode po verhu dotakne, v znamnje,
da bo ta voda pod posebnim varstvom božjim,
ter očistila vse, ki bodo keršeni ž njo;

3. nad vodo tri križe zapored z roko naredi in
potem nekoliko vode iz posode na vse štiri kraje
sveta pluskne;—to pomenja prošnjo, da bi bila
vsem ljudem vseh narodov v zveličanje Jezusova
daritev na križi, od ktere ima sv. kerst svbjo moč,

4. potem v vodo trikrat dihne, v znamnje, da svojo
moč zadobi od Boga;

5. zdaj prižgano velikonočno svečo v vodo trikrat
potakne s pošnjo, rekoč: „Stopi naj v to vodo
moč sv. Duha.“

6. potem mašnik vzame nekoliko te blagoslovljene
vode v malo posodo, iz ktere pričujoče verne po
cerkvi grede kropi, v opomin, da se naj vsi
Bogu serčno zahvalijo za gnade, pri sv. kerstu
prejete; te blagoslovljene vode iz velike posode
tudi verni na dom jemljejo.

7. zdaj z blagoslovljeno vodo napolni kotlič, kterega
v kerstni kamen postavi in vanj zlije nekoliko
sv. kerstnega olja, potem nekoliko sv. krizme in
poslednjič obojega ob enem, v znamnje gnad,
ki se dele pri sv. kerstu.

8. Po doveršenem blagoslavljanji se mašnik k veli-
cemu altarju verne, in začne grede litanije vseh

127

svetnikov peti, ko pride pred velild altar, se na
njegove stopnjice na obraz vleže ter litanije leže
dalje poje. — Z litanijami vse svetnike na po¬
moč kliče, da bi se po njih priprošnji vsi ljudje
vdeležili gnad sv. kersta; na obraz se pa vleže
zato, da spoznava svojo nevrednost in ponižnost,
in serčne želje po uslišanji, da bi se vsi ljudje
v večnem zveličanji zednili z božjimi svetniki.

§. 74 .

Kako se voda sploh blagoslavlja?

Blagoslovljena voda se že od začetka keršanske
cerkve rabi. Vodo mašniki navadno vsako nedeljo, v
pretrebi pa tudi druge dni blagoslavljajo s tem le
obredom:

Mašnik pred vsem blagoslovi nekoliko soli; potem
nad vodo moli: naj bi Bog to vodo z nebeško močjo
napolnil, da bi od njih, ki se bodo. ž njo kropili, od-
vernil vse hudičevo zalezovanje in telesne betežnosti,
njih duše pa očistil in z gnadami napolnil, ter rečem,
ki bodo ž njo pokropljene, odvzel vse, kar bi človeku
utegnilo škodovati; — po opravljeni molitvi blagoslov¬
ljeno sol med vodo strese.

Blagoslovljena voda se v katoliški cerkvi pogo-
stoma rabi; ž njo se kropi verno ljudstvo pred in po
službi božji, in vse blagoslavljane reči, kakor p. obleka
in orodje, altarji, hiše, sveče, pepel, oljke, jedi itd.

Pa tudi verni sami sebe in svoja pohištva in polja
z blagoslovljeno vodo krope, kakor p. kadar v cerkev
ali iz cerkve gredo, preden se od doma na delo, kup¬
čijo ali kako popotovanje podajo, preden se vležejo
spat, svete tri božične večere t. j. na večer pred boži¬
čem, obrezovanjem Jezusovim in sv. tremi kralji; —
toraj ni skoraj najti keršanske hiše, kjer bi ne bilo
blagoslovljene vode v posodici, za njo namenjeni. Ta
lepa katoliška šega ni vraža, ker se opira na cerkveno
molitev pri blagoslavljanji vode.

128

B. Osebno blagoslavljanje.

§• 75 .

Kako sv. cerkev verno ljudstvo pri sluibi boiji blagoslavlja ?

Sv. Cerkev keršansko občino blagoslavlja:

1. S presv. rešnjim telesom, ki je ali v monštranci
ali v obhajilnem kelihu. — Mašnik s sveto hostijo
nad klečečim vernim ljudstvom znamnje sv. križa
molče naredi, ker Jezus Kristus sam blagoslavlja,
kakor je nekdaj, ko je na zemlji živel, zlasti
ravno preden je v nebesa šel, blagoslovil svoje
učence.

2) z blagoslovljeno vodo ob vseh nedeljah pred
ali po službi božji.

Kropljenje pred službo božjo, med kterim se
poje 50. psalm, je sv. cerkev vpeljala, da vernim
prosi gnade z očišenim in spokornim sercem biti
pri sv. maši; to je tudi pomen, da se verni z
blagoslovljeno vodo, ki je v kropilniku ali v kaki
drugi posodi pri cerkvenih vratih, sami krope, v
cerkev in iz cerkve grede.

Kropljenje po službi pa verne opominja, da
naj se tudi zunaj cerkve pri vseh svojih delih
in opravilih skerbno varujejo vsacega greha, ako
hočejo, da jih spremlja blagoslov božji po vseh
potih, ter varuje telesnih in dušnih zlegov;

3. konec svete maše iii po dokončani pridigi, ko
duhovni med primerno molitvijo z roko križ na¬
redi nad vernim ljudstvom.

Pa tudi zunaj službe božje škofje in mašniki
blagoslavljajo, ako so prošeni; naši verni Slo¬
venci kaj radi novoposvečenega mašnika blago¬
slova prosijo, kterega zlasti za tega voljo tako
visoko cenijo, ker se zaupljivo nadjajo, da je

129

Bogu posebno prijetna blagoslovila molitev ti¬
stega, ki je ravno kar pri njem dosegel veliko
milost in visoko čast svetega mašništva.

§■ 76.

Blagoslavljenja zakonskih, mater po porodu.

Keršanske zakonske matere po porodu v cerkev
gredo, blagoslova prosit; in sicer zato:

a) da posnemajo zgled Matere božje,

b) da Bogu svojo hvaležnost skazujejo,

c) da novorojeno dete Bogu darujejo.

Sv. cerkev keršanske matere po porodu tako le
blagoslavlja:

1. Mašnik mater, ki pred cerkvenimi vratini stoji
in prižgano svečo v roki derži, z blagoslovljeno
vodo pokropi. — Prižgana sveča naznanja, da
mati hoče svoje dete v pravi veri rediti, ter mu
z lepim zgledom vedno svetiti.

2. Potem mašnik moli 23. psalm, materi štolo poda,
ter jo v cerkev pelje pred altar; to pomenja, da
se mora mati dati le Jezusu in njegovi sv. cer¬
kvi vladati, ako hoče svoje dete prav po volji
božji zrediti.

3. Mati pred altar poklekne ter se Bogu zahvali
za prejete dobrote, mašnik pa nad njo moli:
naj bi ji Bog dodelil, da po tem življenji z de¬
tetom vred doseže večno zveličanje po zasluženji
in prirošnji prečastite Matere božje.

§. 77.

Kako sv. cerkev umirajoče blagoslavlja  ?

Blagoslavljanje umirajočih kristjanov tudi imenu¬
jemo pri p or o č e v an j e njih duš v božjo milost.

Mašnik umirajočega kristjana večkrat z blagoslov¬
ljeno vodo pokropi in s pričujočimi za umirajočega
opravlja cerkvene molitve, s kterimi njegovo dušo mi¬
losti božji priporoča.

V veliko krajih je lepa in posnemanja vredna na¬
vada, da imajo poseben zvon, ki mu pravimo mertvaški

9

130

zvon, s kterim sosesko vabijo moliti za umirajočega,
ali ravno kar umerlega. 0, da bi tega milega glasu
nikdar ne preslišali! Tudi nam bo ljubo in koristilo,
ako bodo verni ob naši smertni uri za nas molili.

§• 78.

Kako sv. cerkev merliče blagoslavlja?

Sv. cerkev človeka precej po njegovem rojstvu v
svoje naročje sprejme pri sv. kerstu, ter ga z oblačilom
posvečujoče gnade božje ogerne; ona mu ob smertni
uri na strani stoji; ona pa tudi njegovo dušo v večnost,
in njegovo truplo v grob spremlja.

Z blagoslavljanjem merličev sv. cerkev na znanje

daje:

a) da telesa vernih kristjanov časti tudi po smerti;
tudi truplo človeško je časti vredno, ker je bilo
pri sv. kerstu v tempelj božji posvečeno, in je
presv. rešuje telo in rešnjo kri Jezusa Kristusa
prejemalo, ki je poroštvo častitega vstajenja;

b) da naznanja versko resnico v občestvo svetnikov,
ktero tudi s smertjo na jenja.

Ko človek umerje, se njegovo truplo umije, oblečei
na kmetih na diljo, po mestih pa na oder, v ta namen
pripravljen, položi; v roke, na persih sklenjene, mu
dajo bridko martro, v znamnje, da ranjc.ega duša svo¬
jega zveličanja le po Jezusovi daritvi na križi priča¬
kuje, ali pa tudi rožen venec,  v znamnje, da se
zanaša na priprošnjo prečastite Device in Matere božje;
— mertvaškemu odru se na obeh straneh po mestih
pristavite naj manj dve goreči sveči, po kmetih pa
tudi sem ter tje kaka lampica pri zglavji berli, oboje
v znamnje žive vere, s ktero se je ranjki kristjan ločil
s tega sveta.

Popolnama prepričati se, da je človek zares umeri,
in da bi koga še živega ne pokopali, truplo 48 ur na
odru ostane, potem se v mertvaško trugo položi na
oblance, ter z belim pertom pregerne; — poslednjič
se trugi pokrov pribije, in merlič k pogrebu nese.

131

Sv. cerkev svoje odrasle merliče tako le pokopava:

1. Mašnik s eerno štolo se v mestih in tudi po
kmetih v farnih vaseh poda, pred hišo, v kteri je mer-
lie, sicer pa tje, kjer je v tistem kraji navada, merliče
sprejemati; tukej 129. psalm: ,,Iz globočine upijem“ ...
moli, v kterem v merličevem imenu Boga usmiljenja
prosi, potem mertvaško trugo z blagoslovljeno
vodo  pokropi, kar naznanja željo, da bi Bog ranjcega
dušo očistil vseh madežev, in ga s kadilom pokadi,
kar pomenja prošnjo, da hi ga Bog častitljivo obudil
poslednji dan.

2. Merliča nosci vzdignejo, zvonovi žalostno za-

pojo, in pogrebci se vredijo v procesijo, ter ga ali v
farno ali v cerkev na pokopališi spremljajo; naprej se
nese križ, znamnje našega odrešenja, za križem gre
mašnik, ki je ranjcega po Jezusovem nauku in s sve¬
timi zakramenti vodil na tem svetu po potu v sv. ne¬
besa, in grede moli 50. psalm: „Usmili se“ ...;  za

mašnikom nesejo merliča, in za njim gredo žlahta,
prijatli, znanci, sosedje in drugi verni iz soseske;

3. merliča nosci sredi cerkve na tla tako posta¬
vijo, da je njegovo znožje k altarju obernjeno, merliče
duhovne pa nasproti z zglavjem k altarju, tako da bi
verni, ako bi iz truge vstali, gledali k altarju, duhovni
pa od altarja k vernim, kakor pri službi božji;

4. ako je pogreb dopoldne, se potem v mnozih
krajih večidel bilje  t. j. mertvaške molitve, in daritev
sv. maše in sicer če je tisti dan po cerkvenih postavah
pripušeno, v čemi barvi za ranjcega ali ranjco opravi,
sicer pa in če je pogreb popoldne mašnik v cerkev
stopivši kratko molitev in „libera“  (reši me, o Go¬
spod) moli, za njegovo ali njeno dušo, da bi jo Bog v
nebesa vzel po svoji milostljivi sodbi; potem merliča
s blagoslovljeno vodo pokropi in s kadilom pokadi;

5. zdaj nosci merliča vzdignejo ter ga zopet v
procesii neso na pokopališe k izkopani jami; mašnik
jamo pokropi s blagoslovljeno vodo, rekoč: »Posvečena

9 *

132

bodi mertvaška jama v imenu Očeta f, in Sina in sv.
Duha. Amen. — Nosei merliča v jamo spuste in potem
mašnik reče: „Vzemi, zemlja, kar je tvojega, Kristus
naj sprejme, kar je njegovega; meso je iz zemlje, duh
pak je od zgoraj vdihnjen.“ — Potem mašnik merliča
še z blagolovljeno vodo pokropi, rekoč: Z nebeško roso
naj napoji tvojo dušo Bog Oče f, in Sin in sv. Duh.
Amen“: — in, kadilom pokadi, rekoč: „Z nebeškim

duhom (dišavo) naj napase tvojo dušo Bog Oče f, in
Sin in sv. Duh. Amen“ ; — poslednjič mašnik z lopa¬
tico trikrat po nekoliko persti na mertvaško trugo v
grob verže, rekoč: „Iz persti si ga (jo) naredil, s kostmi
in kitami si ga (jo) sklenil; obudi ga (jo), o Gospod,
poslednji dan. Po Jezusu Kristusu, Gospodu našem.
Anren.“ — In zdaj nosci merliča zagrebejo.

6. Ko je merlič zagreben, mašnik za ranjcega ali
ranjco in za duše vseh tistih moli, kterih trupla na
tem pokopališi počivajo.

Pogreb nedolžnih otročičev se od pogreba teh,
ki so Boga že kterikrat razžalili, loči v tem le:

1. Mašnik gre z belo štolo s pogrebom, v znamnje,
da je otročičeva duša čista pred božje obličje prišla;

2. molitve se ne opravljajo za dušo ranjcega otro¬
čiča, temuč mašnik v njih še le Boga hvali, da ga je
v kerstni nedolžnosti k sebi poklical; moli pa za vse
pričujoče spremljevavce in za duše vseh tistih, kterih
trupla na tem pokopališi počivajo, da bi na priprošnjo
vseh svetnikov dosegli večno zveličanje.

Katoliška cerkev nekterim cerkven pogreb in še celo
pokop na blagoslovljenem pokopališi odrekuje, in sicer:
a) vsem,  ki niso bili ž njo v zvezi, tedaj: neker-
šenim, krivovercem in izobčencem.  —
Katoliška cerkev je namreč po vsem svetu
le ena velika družina božja, in njena pokopališa
so njena lastina, do ktere nimajo nobene pra¬
vice merliči, ki niso bili v svojem življenji v te
družini, ali so se še celo sami iz nje ločili;

133

b) vsem tistim svojim udom, od kterih gotovo ve,
da so se z velicimi pregrehami ravno ob smertni
uri nevredne storili cerkvenega občestva, kakor
so p. s a m o m o r c i, ako se samomor ni v no¬
rosti zgodil, in niso dali pred smertjo nobenega
kesavnega znamnja, v dvoboji vsmerteni,
če so tudi pred smertjo kesanje na znanje da¬
jali; in tudi tisti, ki so se na smertni po¬
stelji ubranili, prejeti zakramente
umirajočih:  sv. pokore, svete popotnice in
poslednjega olja.

-ooo^ooo—-

HiOijtf

Obseg.

Vvod.

§. 1. Kaj je vnanja služba božja, kaj. njen namen in kako

jo delimo.  3

g. 2. Ali nam je vnanje službe božje treba . 4

g. 3. Kdo je vnanjo službo božjo vpeljal in vredil ... 6

g. 4. Kolikera vnanja služba božja je bila, in je še v ka¬
toliški cerkvi. 7

§. 5. V kterem jeziku je katoliška cerkev sv. evangeli ozna-

novala in ga še oznanuje. 8

§. 6. V kterem jeziku je katoliška cerkev službo božjo

opravljala in jo še opravlja. j)

§. 7. Ali je kristjanu treba vediti pomen vnanjih znamenj

službe božje. 11

Pervi del.

§. 8. Posvečevavni obredi. 18

1. Oddelek.

Od daritve svete maše.

§. 9. Nauk od daritve svete maše. 13

g. 10. Tvarina daritve sv. maše. 10

g. 11. Česa je za daritev svete maše še treba. 17

a) Duhovska obleka. 17

b) Cerkvene posode pri sv. maši. 2l

§. 12. Nekoliko poglavitniših cerkvenih določil o sveti maši 24

§. 13. Obredi daritve sv. maše sploh . 28

Posumili obredi sv. maše.

I. del sv. maše.

§. 14. Začetek sv. maše, ali pripravljanje za sveto mašo

do vhoda. 29

S, 15. Vhod, kirie eleison, gloria, dominus vobiscum . . 31

g. IG. Zbirna molitev, berilo (list), gredna molitev, traktus

sequentia. 32

§. 17. Evangeli, čredo (vera). 34

II. Jel sv. maše.

§. 18. Darovanje sploh. 36

19. Obred darovanja.37

§. 20. Mašnik si roke umiva, molitev sredi altarja, „orate

fratres“, „secreta“ ali tiha molitev . 39

§.21. Predglasje, „sanctus“. 40

III. del sv. maše.

§. 22. Spreminjevanje sploh _. 41

§ 23. Molitve pred spreminjevanjem. 42

§, 24. Spreminjevanje kruha in vina, in povzdigovanje . . 43

§. 25. Molitve po spremenjenji. 45

§. 26. Spomin za mertve, blagoslavljanje naturnih pridelkoy 46

IV. del sv. maše.

8. 27. Sv. obhajilo sploh .. 48

§. 28. Pripravljanje k sv. obhajilu: Oče naš, lomljenje sv.

hostije, jagnje božje, tri molitve pred sv. obhajilom 48

8. 29. Sv. obhajilo. 51

§. 30. Po sv. obhajilu.. 52

|. 31. Konec ali sklep svete maše . 52

§. 32. Černa maša, t. j. sv. maša za mertve v černi obleki 54

II. Oddelek.

Od svetili zakramentov.

§. 33. Obredi pri sv. zakramentih sploh. 55

34. I. Sveti kerst: kako se deli. 56

§. 35. Obred sv. kersta pri otrocih. 58

§. 36. H. Sv. birma: od sv. birma sploh. 62

§. 37. Obred sv. birme ........ . 64

8. 38. III. Presveto rešnje telo; sploh. 66

§. 39. Obred sv. obhajila. 68

§. 40. Kako se sv. obhajilo bolnikom deli v popotnico . . 70

8. 41. IV. Sveta pokora sploh. 71

I . 42. Obred pri sv. pokori. 73

. 43. Od odpustkov .  76

. 44. V. Sv. poslednje olje, sploh. 78

. 45. Obred sv. poslednjega olja. 80

. 46. VI. Sv. mašnikov red . 82

. 47. Striženje (tonsura). 83

8. 48. Štirje nižji redovi. 83

§. 49. Višji redovi: 1. subdijaconat. 85

§. 50. „ „ 2. dijakonat. 86

8. 51 „ „ 3. presbiterat. 88

S. 52. „ „ 4. Škofovo posvečevanje ......  90

§. 63. VII. Zakrament sv. zakona. Od sv. zakona sploh . 92

8. 54. Kaj se ima zgoditi pred prejemo sv. zakona ... 95

§. 55. Obred pri sv. zakonu . 95

III. Oddelek.

Cerkvena posvečevanja, blagoslavljanja in blagoslovi.

§. 56. Od cerkvenih posvečevanj , blagoslavljanj in blago¬
slovov sploh. 97

S. 57. A. Zarotovanje. 98

§. 58. B. Posvečevanje . 99

§. 59. C. Blagoslov.. 100

I. Od cerkvenih posvečevanj posaniesno.

A. Od osebnih posvečevanj; in sicer :

§. 60. Volitev in kronanje sv. Očeta papeža. 102

§. 61. Kaj so redovni ljudje.. . 103

§. 62. Kako cerkev redovne ljudi posvečujejo.105

S. 63. Kolikeri so duhovni redovi . 105

§. 64. Kako cerkev opata posvečuje.100

U. Od rečnih posvečevanj; in sicer:
Posvečevanje katoliških cerkva.

8. 65 • a) Začetek katoliških cerkev in njih pomen . . 107

|. 66. b) Vnanje lice katoliških cerkva. 108

§. 67. c) Katoliške cerkve od znotraj.109

|. 68. d) Zaljšanje katoliških cerkev .112

§. 69. e) Posvečevanje katoliških cerkva. 114

U. Od cerkvenih blagoslavljanj.

A. Rečno blagoslavjunje:

§. 70. Kako se pokopališe blagoslavja. . 121

8. 71. Kako se zvonovi blagoslavljajo. 123

8. 72. Kako sv. cerkev olje blagoslavlja.124

8. 73. Blagoslavljanje kerstne vode. . 126

§. 74. Kako se voda sploh blagoslavlja . 127

B. Osebno blagoslavljenje ali blagoslovi.

§. 75. Kako sv. cerkev verno ljudstvo pri službi božji bla¬
goslavlja . 128

§. 76. Blagoslavljanje zakonskih mater po porodu ....  129

§. 77. Kako sv. cerkev umirajoče blagoslavlja.129

8- 78. Kako sv. cerkev merliče blagoslavlja. 130

LITURGIKA

ali

sveti obredi pri vnanji službi božji.

Za gimnazijalno, realno in sploh
odraslo mladost.

Spisal

Anton Lesar,

katehet na c. k. nižji realki v Ljubljani.

II. del.

Poterdilo visokočast. ljubljansko škofijstvo z razglasom
20. julija 1863, št. 724-.

V Borim, 18(>3.

Tiskal in založil Karol Winiker.












§ .

J 30£':*

• ■ - -

. ;  - i .  ,*




•toi;alW kul liiuUi al Ui t:

Drugi del.

Poveličavna ali cerkvena služba božja.

§. 1 .

Poveličavna služba božja sploh.

Poveličavni, častivni ali cerkveni službi božji pri¬
števamo: 1. molitev, in 2. posvečevanje svetih časov in
dni; — toraj ta del razpada v dva oddelka.

Pervi oddelek.

Molitev.

§• 2 .

Kaj je molitev in kako jo delimo ?

1. Molitev je povzdigovanje duha k Bogu, ali po¬
govor z Bogom.

V molitvi se ali sami naravnost  k Bogu obra¬
čamo ter ž njim pogovarjamo, ali pa posredno,^  da
svetnike božje častimo in na pomoč kličemo s prošnjo,
da oni za nas pri Bogu govore. Vsaka molitev je toraj
obernjena k Bogu, ker le od njega pričakujemo vsega
dobrega.

2., Kristjanje molimo, ali da Boga, svojega naj
višega Gospoda, po dolžnosti častimo,  ali da mu za
prejete dobrote spodobno zahvalo dajemo, ali da ga
potrebnih reči prosimo,  zlasti odpušanja grehov in

1 *

4

pomoči v vseh nadlogah in revah; molitev je tedaj v
oziru svojegazapopadka trojna: častivna,  (hvalna)
zahvalna in prosivna.

3. V molitvi ali le misli in želje svojega duha k
Bogu povzdigujemo (notranja molitev),  ali svoje
misli in želje tudi z besedo izrekujemo (vnanja mo¬
litev);  obojo molitev je tudi Jezus sam opravljal.

Notranjo molitev tudi premišljevanje  ime¬
nujemo.

Ker je le vnanja molitev očitno češenj  e božje,
cerkev pri očitni službi božji le vnanjo molitev opravlja.

4. Cerkvena vnanja molitev se pri očitni službi
božji ali le moli  (govori, izrekuje), ali pa poje,  t. j.
iz živejših in bolj povzdignjenih čutil (po posebnih pra¬
vilih, v to postavljenih) slovesniše moli.

5. V raznih okolišinah in iz mnozih svetih na¬
menov se razne molitve in pesmi s cerkvenim poter-
jenjem strinjajo, in te molitve in pesmi cerkvene
pobožnosti imenujemo.

A. Od cerkvenih molitev pri službi božji.

§. 3.

Posebne lastnosti cerkvenih molitev.

1. Cerkvene molitve so pogovori, v kterih se cer¬
kev pogovarja z Bogom z določnimi besedami, ki se
kar nič ne spreminjajo.

2. Cerkvene molitve imajo svoje posebne lastnosti,
po kterih se ločijo od molitev posamnih ljudi; one
imajo svoj posebni začetek, svojo posebno osnovo, in svoj
posebni sklep.

Cerkev svoje molitve začenja:

a) z besedami: „Gospod bodi z vami,* — „in
s tvojim  duhom, 11  ali ljudstvo samo ali v
njegovem imenu strežnik odgovarja. — S temi

5

"besedami si mašnik in ljudstvo gotovo naj boljši
in potrebniša vošila izrekujeta, namreč: naj bi
Bog mašnika in ljudstvo napolnil s svojo gnado;
zakaj če nam vsem Bog ne stoji na strani, ne
moremo še celo kaj dobrega misliti ne, tudi ne
moliti, še manj pa prav moliti

b) z besedo „Oremus“ t. j. „molimo,“ s ktero
mašnik opominja verno ljudstvo, naj bi se v
duhu združilo ž njim, ki moli v imenu vsega
keršanskega ljudstva.

Cerkev je svoje molitve za službo božjo tako
zložila :

a) da so vse v množini, ker se tudi zares opravljajo
za vse in v imenu vsega keršanskega ljudstva.

b) da so kratke, krepke ali jederne; one v malo
besedah potrebe in želje vsega vernega ljudstva
obsegajo in izrekujejo;

c) da so večidel obernjene v nebeškega Očeta;
v Bogu Očetu, v kterem imata Bog Sin in Bog
sv. Duh svoj izvirek, presveto Trojico molimo,
kakor tudi Bogu Očetu sploh pripisujemo sklep
našega odrešenja in posvečenja.

Cerkev vse svoje molitve sklepa:

a) ako so v Boga Očeta  obernjene z besedami:
„Po Jezusu Kristusu, tvojem Sinu, Go¬
spodu našem, kteri s teboj živi in
kraljuje v edinosti svetega Duha, Bog
od vekomaj do vekomaj. Amen.”

b) če so v Boga Sina  obernjene, z besedami:
„Kteri živiš in kraljuješ zBogomOče-
tom v edinosti svetega Duha od veko¬
maj do vekomaj. Amen.”

c) če je v molitvi spomin sv. Duha, pa z besedami:
„Po Jezusu Kristusu, tvojem Sinu Go¬
spodu našem, kteri s teboj živi in

6

kraljuje v edinosti ravno tistega sv,
Duha, Bogodvekomaj de vekomaj. Arne n. K

Sklep cerkvenih molitev nam naznanja, da zamo-
remo potrebne milosti od Boga prejeti le po Jezusu
Kristusu, t. j. v njegovem imenu; kar je Jezus tudi
sam učil, rekoč: „Ako boste Očeta kaj prosili v mo¬
jem imenu,  vam bo dal.“ Jan. 16, 23.

§. 4.

Šege pri opravljanji cerkvenih in molitvah sploh.

Šege pri cerkvenih in sploh molitvah so:

1. Znamnje sv. križa,  ki ga delamo pred mo¬
litvijo in po molitvi, ravno tako pred in po vseh
opravilih službe božje.

Prekriževati se je že od apostoljskih časov v
katoliški cerkvi v navadi.

Pervi kristjanje so sveti križ mnogotero delali;
pa le trojnega hočem omeniti, ki je še dandanašnji v
navadi.

Pervič ga tako delamo, da se s koncem svojih
perstov desne roke dotaknemo čela,  potem p er s na
sredo, potlej na levo  in poslednjič na desno  stran
(ramo). Tako ga mašniki n. pr. pred začetkom svete
maše delajo; imenujemo ga latinski križ. Tako ga pa
tudi delajo še vsi, ki v latinskem imenu izgovarjajo
imena presv. trojice; ta križ se imenuje veliki ali
latinski.

Opomin.  To križanje  na  čelu persih in obeh  ramah
naznanja naš terdni sklep, da hočemo misliti, želeti in delati le
kar je presv. Trojici dopadljivo.

Drugič križ tako delamo, da si s pavcem desne
roke na čelu na ravnost od zgorej doli, potlej pa od
leve na desno čez sredo potegujemo, na to se ravno
tako na ustnicah in poslednjič tudi na persih zaznam-
vamo. Po tem takem si prav za prav tri križece na¬
pravimo, enega na čelu, na ustnicah druzega, in tret¬
jega na persih; venderpa te tri križece sploh le en križ
imenujemo. (Pač lepo znamnje presv. treh božjih oseb in
enega Boga). — Tako križ delamo, kadar med križa-

7

njem izgovarjamo tri božje osebe v damačem (in tudi v
nemškem) jeziku. To je mali križ.

Opomin. To križanje na čelu, ustnicah in persih je
znamnje našega terdnega sklepa, da hočemo misliti, govoriti in
želeti, ker je trojedinemu Bogu dopadljivo.

Tretjič so pervi kristjanje tudi tako križ delali,
da so z iztegnjeno desnico od zgorej doli in potlej od
leve na desno pred seboj potegnili. Take križe maš-
niki delajo nad rečmi, ktere blagoslavljajo, ali nad
vernimi, ko jim n. pr. konec sv. maše ali po pridigi
blagoslov dele. To je greški križ.

Križ delaje so kristjani tudi vselej kake sv. be¬
sede s ponižno častjo izgovarjali: Dan današnji so
zlasti v navadi naslednje besede:

a) pri latinskem križi: „V imenu Očeta, (na
čelu), in Sina  (na persih), in svetega  (na
levi rami) Duha  (na desni rami). Amen  (ko
se roki zopet sklenete).

b) Kadar se prekrižujemo s tremi križeci, pravimo
„V imenu f Boga Očeta 11  (na čelu), „in f
Sina 11  (na ustnicah), „in svetega f Duha.
Amen 11  (na persih).

c) Pri tretjem načinu pa večidel kakor konec svete
maše: „Blagoslovi vas vsegamogočni
in milostljivi Gospod, Oče, Sin in -j-
sveti Duh;  — sicer pa večidel kakor n. pr.
po pridigi: „BlagoslovBoga vsegamogoč-
nega, Očeta in Sina f in svetega Duha
pridi nad vas in vedno ostani  (pri vas,
nad vami). Amen . 11

S prekriževanjem ali z znamnjem sv. križa:

a) pričamo svojo vero, ker spoznavamo dve naj
poglavitniši skrivnosti štete vere: presveto Tro¬
jico z besedami, ki jih izgovarjamo med prekri¬
ževanjem, in naše odrešenje po Jezusu Kristusu
na križi, z znamnjem križa, ki ga delamo na
čelu, ustih in persih; ali na čelu, persih in ramah.

8

b) izrekujemo prošnjo, naj bi bili po Jezusovem
zasluženji na križi obvarvani vseh dušnih in
telesnih zlegov;

c) sebe in druge budimo, živo vero v križanega
Jezusa ohraniti, in za križanim Jezusom hoditi
z voljno poterpežljivostjo v križih in nadlogah.

Pobožni kristjani se tudi sicer pogostoma prekri-
žujejo, ker je znamnje sv. križa močno sredstvo zoper
skušnjave hudobnega duha, in poseben pripomoček, od
troedinega Boga sprositi potrebnega nebeškega blago¬
slova; prekrižujejo se: a) pred jedjo in po jedi da bi
jim k dobremu teknilo; — b) pred vsemi  svojimi
opravili, naj bi jim jih Bog blagoslovil, da bi jim sreč¬
no spod rok šla in bila v zasluženje; — c) preden
gredo spat,  da bi bili vsega zlega obvarvani po noči,
in ko se zb ude,  da novi dan Bogu posvete; — d)
v nevarnostih in skušnjavah,  da bi jim Bog po¬
magal in na strani stal.

Iz enačili svetih namenov prekrižujejo pobožne
matere že svoje otročiče, ko jih spat devajo, pobožni
keršanski očetje in matere svoje sinove in hčere, pre¬
den jih pošljejo k sv. zakramentom, v šolo ali k dru¬
gim imenitnim opravilom; pobožni keršanski gospodarji
in gospodinje hleb kruha,  preden ga načnejo; po¬
božni vozniki z bičem  tla  pred živino, preden za¬
vozijo spred hiše ali is dvorišča; itd.

2. Molimo r az o gl a vi v znamnje spoštovanja
in ponižnosti. — Ženske so pa pri molitvi in v cerkvi
pokrite v znamnje, da so pod moževo oblastjo 1. kor.
11, 10; pokrivalo je namreč znamnje podložnosti.

3. Pri molitvi in tudi sicer glavo priklanja¬
mo,  zlasti kadar presveto ime Jezus  izgovarjamo;

4. pri molitvi oči povzdigujemo  v nebesa,
ki so naj veličastnejše delo božje. Bog je sicer
vsega pričujoč, vender si ga pa pričujočega mislimo
zlasti tam, kjer naj očitnejše razodeva svojo moč in
veličastvo.

9

5. Pri molitvi roke na p e r s i k sklepamo,  v
znamnje svoje revšine, v kteri se k njemu obračamo.

6. Pri molitvi poklekujemo  ali še celo kle¬
čimo  med vso molitvijo, v znamnje visocega spošto¬
vanja do Boga in v znamnje svoje ponižnosti in greš¬
ne zavesti.

Poklekujemo pa ali le z desnim kolenom ali
z obema.

Na eno koleno pokleknemo, kadar v cerkev sto¬
pimo ali memo altarja gremo, v kterem je presv. rešuje
telo shranjeno, ali preden cerkev zapustimo.

Na obe koleni pokleknemo pred sv. rešnjim telesom,
kadar je izpostavljeno ali se k bolnikom nese;in kadar
klečimo pri sv. maši, ali pri molitvi.

Na enem kolenu klečati in se nanj opirati, je ne¬
spodobno.

7. pri molitvi marsikdaj na p er si terkamo, zla¬
sti pri povzdigovanji, pri sv. obhajilu, pri blagoslovu s
presv. rešnjim telesom; s te risanjem na persi naznanu-
jemo, da se vseh grehov kesamo ter spoznamo, da smo
pred Bogom kazni vredni.

§. 5.

Cerkvene molitve pri službi božji.

Naj imenitniše molitve, ki jih pri očitni pa tudi
pri domači službi božji, in tudi sicer, kadar sami mo¬
limo, opravljamo zunaj sv. maše, so: 1). oče naš,
2). češena si Marija, 3). angel Gospodov 1
4). rožni venec, 5). litanije.

§. 6 .

„0če nas u  ali Gospodova molitev.

Gospodova molitev, ki jo po začetnih besedah
tudi imenujemo „oče  naš, 11  je zmed vseli naj ime-
nitniša ;

a) ker jo je Jezus sam učil;

10

b) ker ima ravno zato pred Bogom naj večo vre¬
dnost ali ceno;

c) ker obsega v sebi vse, česar nam je treba na
duši in na telesu.

Oče naš ima ogovor in sedem prošenj.

Ogovor so besede: „0 č e naš, kteri  si v ne¬
besih, 11  in so naj primirniši začetek molitve, ker nam
prav živo stavijo pred obličje tega, ki nas zamore in
hoče uslišati ter nas z otročjim zaupanjem do sebe
napolnuje.

Beseda: »Oče 11  nas neskončne ljubezni božje do
nas ljudi spominja, ter uči, da ga s spoštovanjem,
ljubeznijo in zaupanjem prosimo. — Beseda: „naš“
nas uči, da smo si vsi bratje v Kristusu, toraj vsi v
eno družino zedinjeni, in da ne prosimo le za se, te-
muč v imenu vseh za vse. — Besede: „kteri si v
nebesih 11  nas opominjajo, da svoje serce od zemlje
in njenih zakladov povzdignimo k Bogu v nebesa, kjer
ga svetniki gledajo od obličja do obličja.

1. V pervi  prošnji prosimo: da bi mi in vsi
ljudjeBoga prav spoznali, ljubili in častili.

Bog je naj viši in edino pravi konec našega živ¬
ljenja ; in ako Boga v resnici čez vse ljubimo, nam
je gotovo božja čast vselej perva in poglavitna skerb ;
toraj precej v pervi prošnji prosimo gnade, da bi Boga
častili vsi ljudje s svojim svetim ali spokornim življenjem.

2. V drugi  prošnji prosimo: da bi mi in vsi.
ljudje enkrat prišli v nebeško veselje.

V nebeško kraljevstvo zamore priti le tisti, kteri
je hotel že na tem svetu biti živ ud božjega kralje¬
stva, t. j. Jezusove cerkve in si prizadeval živeti po
Jezusovem nauku; toraj ste v ti prošnji tudi prošnji:
da bi Bog svojo pravo cerkev in vero razširil in uter-
dil, in da bi nam svoje čednosti vero, upanje in lju¬
bezen v serca vlil ter pomnožil. —

»Pridi  k nam  tvoje kraljestvo, 11  pravimo, ker
ne moremo priti v božje kraljestvo, ako nas ne vleče
gnada božja.

11

3. 4. V tretji in četerti prošnji prosimo: naj bi
nam Bog podelil to, kar nam je treba ali
koristno, da dosežemo večno zveličanje.

V tretji prošnji namreč prosimo za gnado, božje
zapovedi vselej, na tanko in voljno spolnovati, kakor
jih angeli in svetniki v nebesih spolnujejo, in za gnado,
vselej in v vseh okolišinah v voljo božjo vdati se in
z voljno vdajo zasluženje množiti si.

V četerti prošnji pa želimo, naj bi nam Bog dal,
česar nam je treba za telesno in dušno življenje, na¬
mreč : a) potrebni živež in vse, česar nam je treba, da
telo pri življenji ohranimo; b) živež za dušo, t. j. božjo
besedo, gnado in presv. rešuje telo, ki je naj pogla-
vitniša dušna hrana.

5. 6. 7. V treh zadnjih prošnjah prosimo, da bi
Bog od nas odvernil sploh  vse, kar nas opo-
vira, večno zveličanje doseči.

Večno življenje doseči nas pa opovirajo:

a) storjeni grehi; b) skušnjave,  ki nas na¬
peljujejo v nepokoršino do božjih zapoved; in c) zelo
t. j. vsa terpljenja, križi in težave.

V peti  prošnji prosimo toraj, naj bi nam Bog
grehe odpustil; ker bomo usmiljenje pa le dosegli, ako
smo tudi sami usmiljeni, vselej pristavino besede: „ka-
kor tudi mi odpušamo svojim dolžnikom. 11

V šesti  prošnji želimo, da bi Bog od nas odver¬
nil vse skušnjave, ali nam vsaj vselej dal zadosti gnade
in moči zoperstaviti se jim ter jih premagati.

V sedmi  prošnji prosimo, naj bi nas Bog rešil
vseh kazen in vsega zlega, ki smo si jih z grehom na¬
kopali, zlasti dušnih in večnih, pa tudi telesnih in čas¬
nih, ako in kadar niso k našemu zveličanju.

„Oče naš“  so kristjani vseh časov naj raji mo¬
lili, „na to molitev se vse druge molitve  opi¬
rajo, ž n j o se vse druge sklepajo, 11  piše cerkveni,
pisavec Tertulijan v drugem stoletji.

„Oče naš“ se skoraj pri vsaki očitni službi
božji moli pri sv. maši, pri sv. kerstu, v duhovnih mo¬
litvenih urah, pred pridigo, po pridigi, in pri vseh cer¬
kvenih pobožnostih.

§. 7.

2. ,,Cesena si Marija

Z očenašem večidel molimo, „ce šen a sim arij  o“
s ktero prečastito devico Marijo, mater božjo, častimo
in na pomoč kličemo.

Obzir zapopadka ima ta molitev dva dela:

a) v pervem delu prečastito devico Marijo poveli¬
čujemo in častimo;

b) v druzem pa jo na pomoč kličemo.

Pervi del.  Poveličevanje in češenj e pre¬
častite device Marije.

Marijo poveličujemo in častimo:

a) z besedami, s kterimi jo je po božjem povelji
počastil veliki angel Gabrijel, ko ji je oznanil
včlovečenje Sinu božjega, kteremu je bila Ma¬
rija mati izvoljena,

b) z besedami, s kterimi je Elizabeta pozdravljala
Marijo, ko jo je Marija obiskala.

Pervi del te molitve nas toraj naj veselejše skriv¬
nosti naše vere spominja.

Angel Marijo imenuje „gnade polno' 1 ,  ker je
bila že pred svojim rojstvom z gnado napolnjena, ker
je v gnadi vedno rastla in Jezusa, vir vseh gnad, ro¬
dila. — Besede: „Gospod je s teboj 11  nam ozna-
nujejo imenitnost Marije device, ki se imenuje izvoljena
hči nebeškega Očeta, Mati Sinu božjega in čista nevesta
Svetega Duha. -— Besede: žegnana  (blagoslovljena)
si med ženami 11  Mariino srečo še bolj povzdi-

13

gujejo. Marija je naj srečnejša zmed svojega spola:
a) ker je bila ona sama mati božja izvoljena; b) ker
je le ona devica in mati; in c) ker je zveličarja rodila
vsemu:svetu. — Besede: „žegnan je sad tvojega
telesa"  nas uče, da Marijo častimo zavolj njenega
Sina, toraj da z Mariinim češenj em molimo Jezusa,
njenega Sinu, živega Boga. Kdor Marijo časti, Jezusa
moli; in kdor Jezusa moli, gotovo tudi njegovo mater
Marijo časti. ■—• Že gnano  imenujemo Marijo, z e gna¬
ne  g a imenujemo tudi Jezusa; toda Jezusa v veliko
višjem in bistevno različnem pomenu: Jezus je poln
gnad sam v sebi in sam od sebe, Marija pa je polnost
gnad od Boga prejela.

Drugi del: Marijo na pomoč kličemo.

Marijo na pomoč kličemo z besedami, ktere je
sv. cerkev pristavila tej molitvi.

Besedi: mati božja  ste kakor beseda „oče“
v Gospodovi molitvi, jako primeren ogovor; one nam
visoko spoštovanje do Marije navdihujete, pa tudi ve¬
liko zaupanje vnemate v Mariino moč in dobrotljivost.
— Sami sebe „grešnike“  imenujemo, da bi s spo¬
znanjem svoje grešnosti Marijo tolikanj bolj nagnili,
nam sprositi gnado pravega spokorjenja. —

Marijo sicer v vseh svojih potrebah na pomoč
kličemo, da bi nam s svojo pomočjo na strani stala,
zlasti pa „obnaši smertni uri“,  ob kteri se nam
razsodi vsa večnost.

„češena si Marijo"  sploh in navadno z Go¬
spodovo molitvijo sklepamo :

a) ker je Marija naša naj mogočniša priprošnjica
ali besednica naša pri Bogu, in

b) ker nas Mariino češenje vselej spominja Jezusa
Kristusa, zavolj kterega vse dobro dobivamo od
Boga.

14

§• 8 .

Angel Gospodov.

Molitev „angel Gospodo  v“  trikrat na dan
moli pobožni kristjan, ko zjutraj, opoldne , in zvečer
zvoni; to zvonjenje imenujemo „ave Marij a-zvo-
njenje“ ali „zdrava Marija."

Ima pa ta molitev tri predreke, in vsacemu pred-
reku pristavljamo eno „češena-si-marijo,“ in v sklep zvečer
še en „očenaš“ in eno „če š enasimarijo 11  molimo
za verne duše v vicah.

Predreki so:

1. „Ang el Go sp o d o v j e ozn a ni 1 Marii, in
spočela je od svetega Duha."

2. „Glej dekla Gospodova sem, zgodi se
mi po tvoji besedi.*'

3. „In Besedaje meso postala (sejevčlo-
večila) in med nami prebivala.'*

V tej molitvi, ki po vsem keršanskem svetu vedno
puhti k Bogu, se a) Bogu zahvaljujemo za njegovo naj
večo gnado in dobroto, za včlovečenje Sina Božjega in
za svoje odrešenje; b) Marijo, mater Sinu božjega in
svojega odrešenika poveličujemo ter ji na pomoč kličemo.

Na večer tej molitvi še en „očenaš“ in eno
„češ e n asimar  i j o" pristavljamo za uboge verne
duše v vicah,  ki hrepene po rešenji iz kraja svojega
terpljenja. — To storiti nam veleva mali zvon, ki se
po „ave marija-zvonjenji'* oglaša. To navado je vpeljal
sv. Ignaci od Lojole , in kmali so se je poprijeli po
vsem svetu.

Po nekterih krajih kristjani še en „očenaš“ in
eno „češena marijo*'  molijo v čast s v. Florijanu,
priporočevaje se mu, da bi jih varval časnega in več¬
nega ognja.

Da bi sv. cerkev kristjane za to molitev še bolj
vnela, jim je 100 dni odpustk a dovolila za vsakratno
obmoljenje; kdor jo pa vsak dan skoz mesec moli,
popolnamo odpustke prejme, ako kteri dan koli vredno

15

prejme sveto pokoro in sveto rešnje telo ter moli za
splošnje potrebe katoliške cerkve.

§• 9.

4. Rožni venec.

Rožni venec je zlasti v Marii v čast sestavljena
molitev, in ima tri dele;

a) veseli,  ki nam oznanuje včlovečenje, rojstvo in
detinstvo Jezusovo; — molimo ga od adventa do
posta;

b) žalostni,  ki nas spominja terpljenja in smerti
Jezusove; molimo ga od pepelnične sre de do
velike sabote;

c) častiti,  ki nam pred oči stavi častito poveli¬
čanje Jezusovo in njegove matere Marije; moli¬
mo ga od velike sabote do adventa.

Vsaki del rožnega venca je sestavljen:

1. iz apostoljske vere,  s ktero pričnemo
moliti;

2. iz „očenaša“,  in

3. iz treh „češenasimarij“, ki jih po veri molimo;

4. iz treh prošenj, ki jih prejšnjim „češenasimarijam“
po imenu „Jezus“  vstavljamo;

5. iz 50 če š ena s i mar i j, ki so v 5 oddelkov po
10 razdeljene, in v nje vpletamo 5 verskih
skrivnost, in sicer vsacemu oddelku po eno;

6) iz 5 „očenašev,“  ki jih molimo pred „češe-
nasimarijami, “ in sicer pred vsacim oddelkom
„češenasimarij“ enega.

7) iz 5 verskih skrivnost,  kterih ena se vsa¬
cemu oddelku „češenasimarij“ vstavlja. Sploh
je tudi navada, še 10 „češenasimarij“ in 1
„očenaš“ vsacemu delu rožnega venca prista¬
viti z vpleteno prošnjo: „ usmili se vernih duš
v vicah.' 1

16

8) iz 5 hvalnic: „Čast bodi Očetu in Sinu
in svetemu Duhu! Kakor je bilo od
začetka,je zdaj in bo vekomaj. Amen,"
kterih eno vstavljamo koj po vsacem oddelku
„češenasimarij“ pred „očenaš“.

Prošnje, trem „češenasimarijam“ vpletene
so; in sicer

a) veselemu delu rožnega  venca:

1. kteri nam oživlja pravo vero;

2. kteri nam daje terdno upanje;

3. kteri nam užiga serčno ljubezen.

b) žalostnemu delu rožnega venca:

1. kteri nam poterjuje spomin,

2. kteri nam razsvetljuje pamet,

3. kteri nam meči voljo.

c) č as tit e m u d e lu rožnega  venca:

1. kteri nam vodi naše misli,

2. kteri nam vodi naše besede,

3. kteri nam vodi naše djanje.

Skrivnosti, ki jih peterim odelkom po 10 „če-
šenasimarij 11  vpletamo, so:

a) za veseli del rožnega venca:

1. kterega si devica spočela,

2. kterega si devica v obiskanji Elizabete nosila,

3. kterega si devica rodila,

4. kterega si devica v tempeljnu darovala,

5. kterega si devica v tempeljnu našla.

b) za žalostni del rožnega venca:,

1. kteri je za nas kervavi pot potil,

2. kteri je za nas bičan bil,

3. kteri je za nas s ternjem venčan bil,

4. kteri je za nas težki križ nesel,

5. kteri je za nas križan bil.

c) za častiti del rožnega venca:

1. kteri je od smerti vstal,

17

2. kteri je v nebesa šel,

3. kteri je svetega Duha poslal,

4. kteri te je v nebesa vzel,

5. kteri te je v nebesih venčal.

Skrivnosti se po desetkrat vpletajo v opomin, da
naj bi jih tolikanj bolj premišljevali in si jih globokeje
vtisnili v serce; tudi „češenasimarija“ se ponavlja, ker
ljubezen, ki se pri premišljevanji verskih resnic obudi,
ne more jenjati poveličevati prečastito devico, ki nam
je zveličarja rodila. Ker se pri vsaki skrivnosti moli
po 10 „češenasimarij“, se pri celem rožnem vencu,
t. j. pri vseh treh delih moli 150 „cešenasimarij“ tedaj
ravno toliko, kolikor je psalmov, ktere duhovni v svojih
molitvinih urah molijo.

.Rožni venec je molitev vsega priporočila vredna,
ona nam v spomin kliče in v serce vtiskuje naj poglavit-
niše zgodbe in resnice naše svete vere. Ako se tudi
komu vsled človeško slabosti ob tolikratnem ponav¬
ljanji pogostoma sili raztresenje, je molitev vender le
Bogu dopadljiva, da se je le v dobrem namenu pričela
in si človek prizadeva, z zbranim duhom moliti.

Rožni venec kakor ga dan današnji molimo, je
zložil sv. .Dominik,  kteri gaje  po božjem navdih-
njenji molil in moliti priporočal, da bi sprosil spre-
obernjenje krivovernim Albigencem,  ki so tajili Je¬
zusovo v čl o ve cen jb in tako zmanjševali Mariino češenje,
— Rožni venec  se mu pravi, ker sv. cerkveni očetje
Marijo imenujejo „rožo duhovno 2 ;  in „prav pri-
lično je to ime,“ Ilimioben pravi, rekoč: rožno zeleno
perje  je podoba veselih skrivnost, njeno  ter  nje
podoba žalostnih (bolečih), lepo dišeče cvetje  pa
častitih skrivnost.

Ako se združi 15 oseb, ki vsaka vsaki dan skoz
en mesec moli le desetinko celega rožnega venca, (toda
vsaki mesec po redu drugo), se ta družba imenuje
»družba živega rožnega venca.“  Take družbe
so sploh zelo koristne in priporočevanja vredne, zlasti
pa prijatlom, ki se žele v vednem živem spominu ohra-

2

18

niti. Ni je gotovo lepše prijateljske zveze, kakor so
molitvine družbe.

§• 10.

5. Litanije.

Beseda „litanija“  je greška beseda in pomenja
v slovenskem jeziku »ponižne prošnje.“

Zmed mnogo litanij ste v katoliški cerkvi pri
očitni službi božji zlasti dve v navadi:

a) vseh svetnikov ali velike  litanije, in

b) matere božje,  lavretanske ali male  litanij e.

So pa tudi litanije, ki jih kristjani pri domači
službi božji ali sami molijo pri mnogoterih priložnostih,
kterih pa cerkev ni poterdila, in se toraj pri očitni
cerkveni službi božji ne smejo moliti; take so, p. pre¬
svetega imena Jezusovega, bridkega terpljenja Jezuso¬
vega, presv. rešnjega telesa, sv. Alojzija, sv. Jožefa itd.

Vse litanije se enako začenjajo in sklepajo; za¬
čenjajo se z zakličem: »Gospod, usmili  se  nas"
(ali po greško: „kirie eleison)“;  —sklepajo se pa
z besedami: »Jagnje božje, ki odjemlješ grehe
svet  a“ itd.

a) Litanije vseh svetnikov.

Litanije vseh svetnikov imajo tri dele:

1. V pervem delu svetnike po njih redu na pomoč
kličemo.

2. V drugem delu Jezusa, našega zveličarja, milosti
prosimo.

Naj prej ga prosimo, da bi od nas odvernil
vse, kar je našemu zveličanju na potu:  da bi
nas rešil greha in jeze božje; — potem, da bi nas
varoval tega, kar ovira naše spreober-
nj  e n j e : nagle in neprevidene smerti, hudega nagnjenja,
časnih in večnih kazen; — poslednjič naštevamo
vzroke, iz kterih upamo, uslišani biti,  nam¬
reč : posamesne zgodbe in djanja Jezusova v naše od¬
rešenje.

19

3. V tretjem delu Boga njegovih darov in dobrot
prosimo.

Naj prej prosimo odpušenja grehov, milosti pravega
spokorjenja; — potem za blagostan sv. katoliške
cerkve in njenega višjega poglavarja, za mir in pravo
edinost keršanskim poglavarjem in za milost, da stano¬
vitni ostanemo v službi božji; — potem molimo za
vse ljudi, zlasti za rodovino in za dobrotnike prosimo,
da bi jim Bog njih dobrote povernil z nebeškimi bla¬
gri ; — poslednjič tudi za časne darf prosimo, in se
tudi ubozih duš v vicah spominjamo.

To gorečo molitev katoliška cerkev moli , kadar
gre za njen in njenih udov blagostan; namreč : pri
deljenji viših posvečevanj subdijakonov, dijakonov,
mašnikov in škofov, pri posvečevanji cerkve in kerstne
vode, pri poslednjem olji (toda nekoliko okrajšano) in
pri popoldanski službi božji.

b) Litanije matere božje ali lavretanske
(male) litanije.

Litanije matere božje  se imenujejo, ker so
Marii v čast zložene; lavretanske  pa zato, ker so
se začele moliti v L a v r e t i pri matei i božji.

Z lavretanskimi litanijami Marijo v mnogoterem
obziru:

a) slovesno poveličujemo in

b) na pomoč kličemo.

Te litanije imajo dva poglavitna oddelka; v per-
vem  Marijo premišljujemo v njeni časti kot mater
božjo in prečisto devico inv njenih čednostih; v dru-
z e m pa premišljujemo , kaj je Marija cerkvi božji v
nebesih in na zemlji.

Marijo nam lavretanske litanije pred oči stavijo
v časti,  le nji lastni: daje mati božja in devica;
— potem slave njene čudovite prednosti  v tem
dvojnem obziru; — dalje nam pred oči stavijo njene
visoke čednosti in Marijo slavijo kakor podobo pra¬
vice in sedež modrosti božje.  Zavolj njene sve¬
tosti in ker je v svojem naročji nosila večno modrost,

2 *

20

Sinu božjega; v tem pa je postala z a če tek n a šega
veselja, t. j. nam veselo upanje večnega zveličanja.
Ker je Marija mati božja, se tudi posoda duhovna
imenuje, t. j. orodje, kt.ero je sv. Duh napolnil z
milostmi, in pa tudi posoda, tem milostim naj bolj pri¬
merna, posoda polna pobožnosti in vdaje v voljo božjo,

Zavolj duhovne lepote Marijo slavimo s Salo¬
monovimi besedami kakor »skrivnostno rožo: 11
kakor je roža (vertnica) med cveticami kraljica , ker
je gorji in lepše diši, kakor vse druge cvetlice, ravno
tako Marija zunaj Kristusa vse ljudi v svetosti in dušni
lepoti preseže; ona kakor turn (stolp) nad nami vsemi
visoko kipi, toraj jo poveličujemo z besedami: „turn
kralja Davida,“ „turn sl on o ko s t eni"  poln
svetlobe, veličastva in moči.

Dalje jo slavimo s priimkom »hiša zlata"  t. j.
tempelj, z zlatom bogato okinčan, v kterem je sam Bog
prebival; pravimo ji „škrinja miru in sprave"
ker je v nji hranjen bil Jezus Kristus, nebeška svetost.
In ker je mati božja, ji tudi pravimo „vrata nebeška,"
»zgodnja danica,"  t. j. upanje našega zveličanja;
ker je mati božja, je, vsikdar tudi „zdravj e bolni¬
kov",  „pribežališe grešnikov," tolažnica za¬
lo s tnih“ »pomoč kristjanov";  ker je mati
božja, je tudi »kraljica angelov"  in »kraljic9.
vseh svetnikov"  poslednji slavilni priimek: »kra¬
ljica brez madeža iz vernega greha spo¬
četa"  pa prav primerno vse sklepa, ker je tako rekoč
zagotovilo vseh Mariinih prednost.

Potem, ko smo Marijo slavili in na pomoč klicali,
se v veselem zaupanji na njeno priprošnjo obernemo k
Jezusu, da bi nas uslišal, in tudi te litanije sklepamo
z besedami: »Jagnje božje  itd.

B. Od cerkvenega petja pri službi božji.

§• H.

Cerkvene pesmi.

Pesmi, ki jih pri službi božji pojemo, so
a) ali iz svetega pisma vzete;

21

b) ali so jih zložili sveto navdušeni možje in jih
je cerkev sprejela in poterclila.

§• 12 .

a) Svetopisemske pesmi ali psalmi.

Psalmi so svete pesmi, ktere je večidel David
zložil po navdihnjenji sv. Duha; štejemo jih 150; vso
zbirko pa „psalter“  imenujemo.

Po zapopadku so psalmi:

a) č a s t i v n i,

b) hvalni;

c) p r o s i v n i;

d) spokorni in

e) prerokovavni ali mesij  e vi,  t. j. taki, v
kterih je kaj od mesija prerokovanega.

V vseh mnogoverstna pobožna in sveta čutila vejejo.

Psalmi so že od nekdaj bistevni del očitne cer¬
kvene službe božje; psalmi se molijo v „breviarji“, pri
sv. maši, pri zakramentu poslednjega olja, pri veliko zakra-
mentalih, pri molitvah za mertve in pri mnogih cerkve¬
nih pobožnostih; psalmi se tudi nahajajo skoraj v vsa-
cih molitvenih bukvah, zlasti 7 psalmov od pokore, ki
so prav pripravni in koristni pri prejemi sv. pokore.

Psalmi se navadno sklepajo s hvalnico: „čast

bodi Očetu“ itd., s ktero se ob enem še ponavlja vsa
čast in slava, ki je v celem psalmu izrečena.

Memo psalmov je v sv. pismu še nekaj druzih
pesem, ki se rabijo ali pri očitni ali domači službi
božji, in sicer: žalostne pesmi Jeremija  preroka,
hvalna pesem Caharijeva  pri rojstvu njegovega sina
Janeza („Benedictus“ = „hvaljen Gospod 11  itd. Luk. 1,
68—79.), hvalna pesem Mariina  pri Elizabeti („Ma-
gnificat 11  == poveličuje moja duša Gospoda itd. Luk.
1, 46-55).

§. 13.

b) Druge svete pesmi.

Cerkvene pesmi so sv. možje zložili in sv. cerkev
jih je v službo božjo sprejela in poterdila.

22

Naj poglavitniše so te le:

1. „Gloria“  t. j. slava, pri sv. maši; ž njo po¬
veličujemo Jezusa Kristusa, ki nas je odrešil in na
desnici Boga Očeta sede z Očetom in svetim Duhom
kraljuje v večnem veličastvu.

2. „P r a efati  on  ,“ t. j. predglasje pred tiho

mašo.

3. „Sanctus,“ t. j. „svet“  pri sv. maši; ž njo
poveličujemo presveto Trojico.

4. „T e D e um laudamus 8  t. j. „tebe Bog
hvalimo 1 ';  v njenem pei’vem delu presv. Trojico poveli¬
čujemo, v drugem pa zveličarja našega prosimo; sploh
se terdi, da jo je zložil sv. Ambrož.

5. „Sequence,“  v nekterih mašah, in sicer:

a) v velikonočni sv. maši: „Victimae paschali"
t. j. „Y elilc o n očn emu jagnjetu pesmi
darujte" itd.;  v nji se Jezusu za odrešenje
zahvaljujemo, vstajenje njegovo poveličujemo
ter ga usmiljenja prosimo.

b) v binkoštni sv. maši: „Veni sancte S piri¬
tu s," t. j. „Pridi, o sveti Duh";  to pesem
je menda francoski kralj sv. Robert  zložil; ž
njo prav goreče prosimo za darove sv. Duha.—
Tej pesmi podobna je pesem: „Veni creator
Špiritu s,“ t. j. „p r i d i, stvarnik  Duh";
ž njo poveličujemo sv. Duha; moli se o binko-
štih, pri škofovem in mašnikovem posvečevanji in
pri cerkvenem. Zložil jo je, tako se terdi, papež
Gregor Veliki;

c) pri maši svetega rešnjega telesa dan: „Lauda
Sion,"  t. j. ,,Poveličuj Sijon"; — to pesem
je zložil sv. Tomaž iz Akvina; druga pesem, ki
se ta praznik poje, je: „Pangue lingua,"
t. j. ,,Oznanuj o jezik";  zložil jo je sv.
Tomaž  iz Čelana,  ki je bil minorit in leta
1221 varh Moguntinskega, Vormskega in Kolin-
skega samostana.

23

Poslednji dve kitici te pesmi se pojete pred slo¬
vesnim blagoslovom s presvetim rešnjim telesom, in se
po slovensko in latinsko tako le glasite :

Tantum ergo sacramentuin:

(pred pervim blagoslovom)

Zakrament nar več’ svetosti Tantum ergo sacramentum
Počastimo iz serca; Veneremur cernui

Vervajmo nove skrivnosti, Et antiquum documentum
Stara šega ne velja. Novo cedat ritui:

Naj počutkom v njih slabosti Praestetfidessupplementum
Terdna vera vidit’ da. Sensuum defectui.

Genitori Genitoque:

(pred drugim blagoslovom)

Bod’ Bogu Očetu hvala,
Tudi častimo Sinu,
čegar kri nas je oprala;
Slava Duhu svetemu,
Večna čast se bo dajala
Svet’mu trojnemu Bogii.

Genitori Genitoque
Laus et jubilatio,

Salus, honor, virtus quoque
Sit et benedictio:
Procedenti ab utroque
Compar sit laudatio.

Pred neslovesnim blagoslovom in po blagoslovu
se pa pojete naslednji kitici, in sicer:

Pred 1. in 2. blagoslovom:

Častimo te, živi kruh angeljski!

O pravi človek skup in Bog nebeški!
Sveto, sveto, sveto,

Sveto čez vse sveto:

Jezusov’ rešnje telo v svetem zakramentu.

Po zadnjem blagoslovu.

Nikdar nas ne zapusti,

O Jezus vse sladkosti!

Sosebno na zadnji čas
Bodi, Jezus, ti pri nas.
častito vsak čas bodi

24

Presladko ime Jezus,

Ino ime Marija!

d) pri maši v dan Marije sedem žalost: tab at

mater dolorosa," t. j. „žalostna j e mati
stala; 1 *  v pervem delu te pesmi se popisujejo
neizrekljive bolečine matere božje pod križem,
v druzem se pa z ginljivo prošnjo k Marii obra¬
čamo. Zložil je to pesem, kakor nekteri pravijo,
minorit Jakop  (de Benedictis), Japonus  ime¬
novan (f 1. 1306); v Utreški bukvarnici pa se
branijo bukve, ki jo pripisujejo sv. Bernardu;

e) pri mašah za duše v vicah v černem oblačilu:
„Dies irae,“ t. j. „dan jeze;“v  njenem pervem
delu se groza poslednje sodbe živo popisuje, v
druzem pa Jezusa usmiljenja prosimo. Zložil
jo je, kakor je splošna misel, sv. Tomaž  iz
Čelana.

§• 14 .

c) Slovenske cerkvene pesmi.

Petje pri službi božji pobožnost vnema, oživlja, vodi
in zvikšuje, in sicer tolikanj bolj, kolikanj lepše je.

Pesmi, ki jih verno ljudstvo poje, so:

a) ali poslovenjene sekvence pri imenovanih pete¬
rih sv. mašah;

b) ali poslovenjene druge latinske pesmi, v ta na¬
men zložene, ali saj po njih narejene;

c) ali izvirne slovenske pesmi, ki so jih domači pes¬
niki za službo božjo zložili.

Pesmi so zvišane molitve, toraj kakor te častivne,
hvalne, ah prosivne; ž njimi Boga molimo, ali Ma¬
rijo in angele častimo.

Ni pripušeno pri službi božji in sploh v cerkvi
peti pesem, kterih niso poterdili cerkveni predniki.

Nekoliko svetih pesem se v vsacih molitvinih buk¬
vah nahaja; je pa tudi več zbirk ali pesemskih bukev,
v kterih so le svete pesmi.

25

§■ 15 .

Od cerkvenega petja.

Pri vsaki slovesni službi božji kristjani cerkvene
molitve s petjem spremljajo.

Peti  je človeškemu sercu prirojeno; vsa živa ču¬
tila, zlasti vesela, se rada v p e tj i razodevajo, in res¬
ničen je slovenski pregovor

„Petja le tam slišat* nf,

Kj er ^ni/pbsEenTb) Ij udi.

Ni se toraj čuditi, da je petje v katoliški cerkvi
že od nekdaj v navadi. Jezus sani je pel hvalno pe¬
sem po zadnji večerji (Mark. 14, 26“.), in tudi pervi
kristjani so po apostoljskem povelji pri službi božji
psalme in druge svete pesmi peli.

Petje pa ne razodeva le čutil tega, ki poje, ono
ravno ta čutila tudi v poslušavcih budi, vnema, oživlja
n zvikšuje, ako je lepo, spodobno in čutilom primerno;
toraj je sv. cerkev ob vseh časih skerbela za lepo in
dostojno cerkveno petje. V tem oziru ima zlasti velike
zasluge sv. papež Gregor veliki.

Po načinu  je cerkveno petje dvojno:

1. priprosto posamno petje, kije  podobno
slovesnemu branju, kakor n. pr. poje mašnik
sv. mašo ali druge molitve pri raznih cerkvenih
opravilih;

2. skupno ali koralno petje,  kadar več pev¬
cev vkup poje; in to je zopet dvojno:

a) enoglasno  ali  pravo koralno, t. j. kadar vsi
pevci en glas pojejo;

b) figuralno petje,  t. j. kadar ubrano pojejo
pevci več glasov : dva, tri ali štiri glasove.

častitljivosti službe božje se enoglasno petje ne¬
kako naj bolj prileže; vender pa tudi dvo-tri-ali
štiriglasno petje, ako je lepo ubrano in se soglasno
ujema, pobožna in sveta čutila v človeškem sercu moč¬
no budi in oživlja.

Želeti je in jako podbudno bi bilo, ako bi krist¬
jani sploh po cerkvi peli; toraj bodi petje priprosto,

26

lahko, ne zavito in sploh tako, da pobožnost budi in
oživlja,, ne pa moti, da zbranega duha podpira, ne pa
raztresa.

§• 16 .

Cerkvena godba ali muzika.

Petje pri službi božji je mnogokrat sklenjeno ali
spremljano z godbo ali muziko.

Pervo godbino orodje pri službi božji bile so
orgle  (organon). — Na angleškem,  tako nekteri
terdijo, so se perve orgle oglasile pri službi božji leta
640 po Kristusovem rojstvu; — drugi pa pravijo, da
jih je papež Vitalian  (j leta 669) pervi vpeljal na
laškem; — splošna misel pa je, da je perve orgle greški
cesar Konstantin Kopronim  leta 742 ali 757 v
dar poslal kralju P i p i n u, očetu Karola velicega. —
So pa tudi, ki še celo pišejo, da je Karol veliki perve
orgle v dar dobil od greškega cesarja Konstantina
Mihaela. —■ Na nemškem  šobile perve orgle postav¬
ljene v Ahenski  cerkvi leta 826.

Katoliška cerkev godbo pri posebnih slovesnostih
in o visocih praznikih dopuša, da petje podpira in
spremlja, in da slovesnost zvišuje. Poglavitna reč na
pevskem koru je pa vender le petje, toraj naj godba
petja ne prevpiva ali neumevnega ne dela. Še manj
pristojna za službo božjo je pa godba, ki budi le po¬
svetna čutila, raztresenost podpira ali pobožnost moti,
— taka naj se v cerkvi ne dopuša.

V adventu in postu (zunaj četerte postne nedelje)
pa vsaka godba v cerkvi utihne.

G.  Razne cerkvene pobožnosti.

§. 17.

Popoldanska služba božja ob nedeljah in praznikih.

Ob nedeljah in zapovedanih praznikih:
a) katoliška cerkev v farnih cerkvah keršanski nauk
odraslim vernim razlaga;

27

b) potem se litanije vseh svetnikov in o Mariinih
praznikih lavretanske litanije molijo ; in

c) po litanijah, (o prazniških dnevih tudi pred lita¬
nijami) vernim s presv. rešnjim telesom blago¬
slov deli.

Mladini se v nedeljskih šolah ali pa tudi v
cerkvi po keršanskem nauku za odrasle keršan-
ski nauk razlaga, ker ne more še umeti nauka,
ki je odraslim primerjen.

d) Namest litanij se po nekterih krajih o viših praz¬
nikih na koru pojejo psalmi duhovnih večernic
tistega dne.

Po mestih so litanije in blagoslov s presv. reš¬
njim telesom tudi ob delavnikih; v stoljnih, kapiteljskih
in samostanskih cerkvah vsaki dan celega leta kano¬
niki in menihi kakor dopoldne dnevne ure, tako tudi
večernice molijo in o večih praznikih pojejo.

§. 18 .

Pobožnost križevega pola.

Križev pot imenujemo tisto pot, po kteri je Je¬
zus v Jeruzalemu križ nesel od Pilatovo sodnje hiše
na goro Kalvarijo. Na mestih, kjer se je kaj pomen¬
ljivega zgodilo, so kristjani primerna znamnja ali spo¬
minke postavili. V nemirnih časih in o preganjanji so
Jezusovi sovražniki te spominke večkrat razderli, v
mirnih časih so jih pa pobožni kristjani zopet sezidali.
Romarji, ki so romali v Jeruzalem svete kraje obiskat,
so pri teh spominkih, zgodbo pobožno premišljevaje,
postajali, in od tod so se ta znamnja jela imenovati
postaje  ali št a c ij  o ni. Tacih postaj je štirinajst,
štirinajsta postaja je kapelica sv. groba, v kteri menihi
sv. Frančiška noč in dan molijo, odkar so papež njim
zročili varstvo te kapele; od tod se frančiškani varhi
božjega groba imenujejo.

Že od pervih časov so pobožni kristjani radi in
pogostoma romali v svete kraje, da so si živo stavili

28

pred oči terpljenje Kristusovo, vnemali kesanje nacl
svojimi grehi, budili spokornega duha v sebi in krep¬
čali ljubezen do Jezusa. Ker je pa malo kristjanom
mogoče, romati k svetim krajem, so si pri svojem domu
na kacem holmcu zidali 14 znamenj ali majhenih ka¬
pelic, ali so 14 podobšin na stene svoje cerkve obe¬
šali, da bi si tolikanj ložje in živejše stavili pred oči
jeruzalemske prave štacijone, kterih niso mogli obis¬
kati. — Oblast, taka znamnja ali kapelice ali podob-
šine križevega pota blagoslavljati, so papež frančiškan¬
skim menihom kot varhom božjega groba podelili.

Pobožnost križevega pota se tako le opravlja :

Kristjan gre od štacijona do štaeijona, pred vsa-
cim nekoliko postoji, ga nekoliko premišljuje, pred njim
kak dober sklep stori in kakošno molitev opravi. —
Molitve pri križevem potu se najdejo skoraj v vsacih
molitvinih bukvah; dobe se pa tudi ravno v to po¬
božnost spisane bukve.

Obiskovavcem križevega pota, ako ga je blagoslo¬
vil kak frančiškanski menih, so podeljeni pod enakimi
pogoji ravno tisti odpustki, kakor romarjem v Jeruzalem.

A™. 8.  §. 18.

Stirideseturna molitev pred presv. rešnjiiti telesom.

Ta pobožnost je zlasti po velicih mestih v na¬
vadi; imenuje se stirideseturna molitev, ker se pri nji
presv. rešnje telo štiri dni,  vsak dan po deset ur, te¬
daj v vsem vkup To  ur izpostavlja v spomin j da je
Jezusovo sv. telo 40 ur v gro b u p očivalo, in da je
Jezus še 40 dni po svojem vsta jenji ostaTna svetu.

Po veliko krajih se presv. rešnje telo tudi izpo¬
stavlja ob treh zadnjih pustnih dneh: v nedeljo, pon-

delek in torek pred pepelnico, iž.BTažega namena, da

bi pob ožni kristjani zadostili številnim grehom, s kte-
rimi sveF ravnon^Mm'^dgarTaIi7“' ‘~™' -

Iz tega namena, in da bi verne odvernil od raz¬
uzdanih pustnih navad, ki so ostanki neverskih šeg,
ki so bile zlasti na Milanskem, sploh na Laškem in

29

tudi drugod v navadi, je to pobožnost vpeljal 1. 1634
sv. Karol Boromej,  milanski škof. Kmali se je raz¬
širila tudi po družit laških mestih in tudi drugod zlasti
po jezuitih, in je bila v Rimu 1. 1551 vstanovljena po
materi bratovšini, ktero j e Filip  N eri  v cerkvi sv.
Trojice 1. 1548 postavil. Papež Klemen VIII. je to
pobožnost razširil na celo leto, ter ji je dodelil obilo
odpustkov, ki jih je potem tudi Pavel V. poterdil;
Pii II., blazega spomina, je pa razglasil, da so med
tem opravilom vsi altarji pooblasten i ali privilegirani.

Te pobožnosti so se v novejših časih skoraj vsa
mesta in veči tergi poprijeli. Želeti je, da bi jo povsod
vpeljali, kjer je še ni.

§. 20 .

Pobožnosti ali molitve ob kvaternih tednih.

Kvaterni dnevi so postni in spokorni dnevi, ki
jih cerkev zapoveduje vsako četert leta; in sicer: sreda,
petek in s abota  po tretji adventni nedelji (po zimi),
po pervopostni nedelji (spomladi), po binkoštni nedelji
(po letu), in teden, v kterem je perva sreda po spo¬
minu zvišanega sv. križa (14. septembra, jeseni).

Kvaterne čase je cerkev zapovedala iz dvojnega
namena:

a) da Bogu dolžno zahvalo dajemo za dobrote, ki
smo jih tisto četert leta prejeli, da novih dobrot
prosimo ter pokoro delamo za svoje grehe.

b) da Boga prosimo dobrih in vrednih duhovnov,
ki jih je cerkev po stari navadi ravno ob teh
časih posvečevala.

Da bi pobožni kristjani v ta dvojni namen toli¬
kanj gorečniše molili ob kvaternih časih, kato¬
liška cerkev presv. rešnje telo zlasti po mestih
ob treh kvaternih dneh izpostavlja.

30

Hekoliko o „breviar-ji“ molitvinih urah in
urinih molitvah sv. katoliške cerkve.

§. 21 .

Kaj je ,,breviar“?

V starodavnih časih so se kristjani ako jim je bilo le mo¬
goče, večkrat na dan shajali k skupni molitvi, pri kteri so veči¬
del psalme peli, med petje so vpletali pa tudi branje iz svetega
pisma stare in nove zaveze. Oddelek, ki je bil bran, je pričujoči
škof ali mašnik sam vernim razlagal, ali pa komu ukazal brati
izverstno razlago kaeega druzeg.a škofa ali učenika. Tudi dja-
nje marternikov ali družili svetih kristjanov so prebirali in petju
vpletali v teh svojih molitvinih zborih. Ta molitev s petjem in
branjem vred je bila že od začetka precej dolga, in sčasoma se
je z mnozimi pristavki še veliko podaljšala; toda pozneje jo je
sv. cerkev nekoliko okrajšala, nekoliko spremenila ali drugače
vredila in zavolj ročnosti pri molitvi spravila v posebne bukve,
kterim se je dalo ime „breviarium/ 1  po naše „breviar,“ t. j.
okrajšane bukve, in molitvi iz teh bukev se pravi „breviarska“
t. j. okrajšana molitev.

§. 22 .

Kaj in ktere so duhovne ali cerkvene molitvine dnevne ure?

Beseda „dan <!  ima dva pomena, ožji in širji. — V ožjem
pomenu nam dan naznanja svetli čas temni noči nasprosti, kakor
beremo (Mojz. 1, 5); „Bog je svetlobo  imenoval dan,  temo
pa noč.“ — V širjeni  pomenu pa nam je dan zapored 24 naših
ur časa, t. j. svetli in temni čas zapored, ali noč in dan skupej,
kakor (I. Mojz. 1 .  5.) tudi beremo: ,,Bil je večer (noč) in bilo je
jutro (dan): pervi  dan.“.

Dan v ožjem pomenu  se pri vseh narodih enako pri¬
čenja s solnčnim izhodom in končava s solnčnim zahodom.

Dan v širjem pomenu  pa ima pri raznih naimdih razen za¬
četek. — Judje so ta dan pričenjali m šteli od solnčnega zahoda'do za¬
hoda t. j. od večera do večera.—Katoliškajeerkev pa dan šteje od polnoči
do polnoči, ker je bil Jezus rojen o polnoči. — Po vsi pravici se
pa dan v širjem pomenu pričenja s temo, zakaj tema je bila pred
stvarjeno svetlobo, toraj temna noč (1. Mojz. 1, 2.) pred svetlim
dnevom.

Judje so svetli dan v navadnem svojem življenji dolili na
12 ur, in štiri zmed njih so jim bile molitvine. — Te štiri so
jim bile:

1) ,,Perva“  (prima), to je naša šesta zjutraj;

2.) „Tretja“  (tertia), to je naša deveta zjutraj;

31

8. „Šesta“ (sexta), to je naša dvanajsta ali poldne; in

4). ,,Deveta“ (nona), to je naša tretja po poldne.

Katoliška cerkev se je zlasti ozir breviarja, svojih molitvi-
nih ur in praznikov te judovske šege poprijela in se je še dan
današnji derži.

Že judje so večkrat na dan ob določenih urah opravljali
svoje molitve. Aposteljni so to lepo judovsko navado že zavoljo
tega ohranili in se je deržali, ker nas tako lepo uči in napeljuje,
Boga večkrat na dan spominjati se ter ga moliti, in čas obračati
delu in molitvi. — Tako beremo (ap. dj. 2, 15); da so bili apo¬
steljni ob ,,tretji uri“ zbrani v molitvi, ko je sv. Duh prišel nad
nje; (ap. dj. 10, 9): daje sv Pcterob ,,šesti uri“ šel verh hišne
strehe molit, — (ap. dj. 8, 1.): da sta šla sv. Peter in Janez ob
„deveti uri“ v tempelj molit; (ap. dj. 16 25.): da sta sv. Pavel
in Sila v ječi o „polnoči“  molila in hvaine pesmi pela. —
Kakor aposteljni, so ravnali tud drugi verni.

Dve zmed judovskih dnevnih ur nas tudi spominjate teht¬
nih dogodeb našega odrešenja, in sicer: bila je šesta  ura (t j.
začetek šeste, naša dvanajsta ura) ko so judje vpili: ,,križaj  g a“
(Jan. 19, 14); in bila je deveta  ura (t. j. začetek devete, naša
tretja po poldne), ko je Jezus na križi umeri (Mat 27, 46.)

Sčasoma jo katoliška cerkev štirim judovskim molitvi n im
uram  privzela še tri druge, in po tem takem vsak svoj dan (v
širjena pomenu) razdelila na sedem molitvinih ur po zgledu kralja
Davida, ki v svojem 118. psalmu (164. v.) sam od sebe tako le
govori: ,,Sedemkrat na dan te hvalim zavoljo sodba tvoje pra-
vice“. ■— Tako tedaj od starodavnih časov sem štejemo sedem
molitvinih  ur,  ki so naslednje:

1. jutranja  (zgodnja, ,,matutinum tempus“) 2. per v a (pri-
ma) 3. tretja  (tertia), 4. šesta  (sexta), 5. deveta  (uona), 6.
večerna  (vespera) in 7. sklepna  (completa).

Za vsako teh sedem ur je katoliška cerkev sestavila in svo¬
jim služabnikom ukazala moliti ali opravljati določene molitve,
kterim toraj pravimo sploh urine molitve,  vsako molitev pa
imenujemo po uri, za ktero je namenjena ali določena, posamne so :

1. jutranjice  (zgodnjice, matutinum, Mette) s hvalni¬
cami  (Laudes) vred za jutranjo uro,

2. p e r v a (prima) za pervo — našo šesto uro dopoldne,

3. tretja  (tertia) za tretjo = našo deveto uro dopoldne,

4. šesta  (sexta) za šesto = našo dvanajsto uro ali poldne,

5. deveta  (nona) za deveto — našo tretjo uro popoldne.

6. večernice  (vesperse) za večerno uro,

7. sklepnice (completorium) urnim molitvam za sklep.

32

Veče ure (jutranjice s hvalnicami in večernice) so daljše,
slovesniša njih oblika, bolj različen njihov obseg in se po godovih
in cerkvenih časih mnogotero spreminjajo, v njih se godovi in
cerkveni časi odlikujejo, določno kažejo in poveličujejo. — Manjše
ure (vse druge) so pa veči del vedno ene in z godovi in cerkve¬
nim časom v kaj rahli zvezi, zlasti molitev perve ure in sklep¬
ni c. Perva je prelepa jutranja molitev, sklepnice pa premila ve¬
černa molitev. —Tretja, šesta in deveta so pa saj v svojih pred-
pevkih (antiphona', kratkih odgovorih (responsoria) in v molitvi
(oratio) v nekoliki zvezi z godom ali cerkvenim časom, sicer pa
so le splošnega obsega in za vse dni enake in nespremenjene.

Vseh urinih cerkvenih molitev poglavitni del in obseg so

psalmi.

§. 23 .

Namen cerkvenih urinih molitev.

Z  urinimi molitvami., katoliška cerkev kaj modro sklepa
blagi namen :

1. da se tudi na zemlji vedna in neprenehoma hvala Bogu
daje in čast skazuje po zgledu zveličanih duhov v nebesih;

2. da se njeni služabniki z večkratno molitvijo čisti ohnanijo,
v dobrem uterjujejo in posvečujejo;

S. da so njeni služabniki po Jezusovem zgledu ljudstvu vedni
priprošniki in sredniki pri Bogu

4. Verh vsega tega je pa ta vsakdanja, po vsem kotoliškem
svetu opravljana molitev, zlasti v zvezi s sveto mašo pre¬
lepa in veličanska podoba edinosti svete cerkve. — Ta mo¬
litev ima kot molitev, po vsem svetu združena, veliko moč.
Kdo se bo prederznil tajiti, da je ta molitev, ki se opravlja
že od pervih keršanskih stoletij, odvernila že marsiktere pra¬
vične kazni m zlege, ki bi bili zavolj neštevilnih pregreh prišli
nad svet, ako bi brezštevilni pobožni molivci ne bili uto-
lažili jeze božje in sprosili njegovega usmiljenja!

§• 24 .

Kdaj se urine duhovne molitve opravljajo ?

Zavoljo spremembe časov in njegovih okolišin v keršanskem
življenji se urina molitve že od nekaj stoletij sploh več ne oprav¬
ljajo ob urah, od klerih imajo svoje ime.

Zastran časa, kdaj se imajo duhovne molitve moliti, je
razloček v tem, če se molijo v koru  t. j. očitno in skupno, ali
če po samno.

V koru  se pervih pet urinih molitev opravlja dopoldne,
večernice in sklepnice pa popoldne.  —V  spomin, da so kristjani
pervih časov v štiridesetčlanskem postu obedovali še le po solnčnem
zahodu, se v postu ob delavnikih v koru tudi večernice  dopol¬
dne (ante commestionem) molijoob  nedeljah pa ne, ker ob ne-

33

deljah nikdar ni bilo posta. Sklepnice se pa morajo vselej po¬
poldne opravljati.

Kdor pa urine molitve posamno moli, njemu velja splosno
pravilo, da, ako ni kacega zaderžka, saj jutraujice in hvalnice,
opravi pred sv. mašo, štiri naslednje ure do poldne, večernice in
sklepnice pa pred polnočjo.

Opomin.  Pripušeno pa je tudi jutraujice s hvalnicami
vred v poznejih urah popoldne prejšujega dne moliti za prihodnji
dan, ker se ravno ozir breviarja in praznikov še deržimo šege, po
kteri so judje pričenjali dan.

§- 25 .

Koga dolžnost veže cerkvene urine molitve opravljali?

V koru očitno in skupno peti ali z visim privoljenjem le
moliti urine molitve, so dolžni udje cerkvenih društev: sa¬
mostanov, stolnih in druzih ustanov.

Iz posebnih in tehtnih vzrokov papež dovolijo, da udje
stalnih ustanov, t. j. kanoniki ali korarji, smejo jutranjke in
hvalnice, zunaj naj višili praznikov, posamno moliti. Tako do¬
voljenje imajo n. pr. ljubljanski korarji ali kanoniki,

Le moliti in sicer posamno moliti cerkvene urine molitve
veže dolžnost vse cerkvene služabnike viših duhovnih
redov ali posvečevanj  (poddijakone, dijakone, mašnike in
škofe) in vse, ki vživajo vstanovljene dohodke kake
du  ho  vn  i j (prebende) ali kake cerkvene beneficije  (benefi-
cium ecelesiasticum), če tudi nimajo višega posvečevanja.

Opomin.  Sem ter tje so pa tudi pobožni kristjani, ki
čisto prostovoljno molijo cerkvene urine molitve.

§. 26 .

Bratovsine.

Ako se več ljudi obojega spola iz svetega namena
združi, da bi si prizadevali za posebne čednosti in do¬
bra dela, k kterim kristjani sploh nismo zavezani, tako
združenje ali zvezo bratovsino  imenujemo.

Sploh je od bratovšin pomniti, da nikogar pod
grehom ne vežejo spolnovati dolžnosti; brez greha je,
kdor se bratovšini odpove, ali kdor bratovskih postav
ne spolnuje; toda tudi brez njihovega duhovnega
dobička.

3

34

Namen bratovšin je čveteren:

a) povišanje časti božje,

b) posebno pobožnost buditi v svojih udih,

c) razširjanje svete vere podpirati,

d) posebna dela ljubezni do bližnjega, n. pr. bol¬
nikom streči, merliče pokopavati, za duše v vi¬
cah moliti.

V bratovšino stopiti, je kristjanom jako koristno:

a) skupna ali zedinjena molitev, ktero bratovski
udje opravljajo, je Bogu prijetniša, toraj moč¬
nejša, kakor posamesna;

b) dobra dela, ki jih bratovski udje zedinjeni oprav¬
ljajo, so temu, ki jih opravlja, in vsem bratov¬
skim udom sploh bolj zaslužljiva, ker so v ob¬
čestvu opravljena;

c) lepi zgledi, s kterimi se udje spodbujejo, so
močni nagibi k čednosti in k stonovitnemu spo¬
znanju sv. vere;

d) se bratovski udje ložje več svetih odpustkov
vdeležijo.

Naj bolj razširjene bratovšine v naših krajih so:

Bratovšina Jezusovega serca, presvetega rešnjega
telesa, žalostne matere božje, Mariinega neomadežva-
nega serca za spreobernjenje grešnikov, živega rožnega
venca; bratovšine. za razširjanje katoliške vere: sv.
Leopolda  za Ameriko, Mariina  družba za Afriko,
sv. Cirila in Metoda  za zedinjenje ločenih grekov
s katoliško cerkvijo.

Katoliška cerkev bratovšine priporoča in njenim
udom mnogo odpustkov deli.

§. 27 .

Procesije ali cerkveni obhodi.

Procesije so očitni in skupni obhodi duhovstva in
vernega ljudstva med molitvami in petjem.

35

Katoliška cerkev je procesije v svojo službo božjo
sprejela:

a) Ker so očitno spoznanje katoliške vere;

b) ker so slovesno poveličevanje božje;

c) ker so lepa podoba našega skupnega popotovanja
v pravo nebeško domačijo.

Procesije so: ali prosivne, ali pokorivne,
ali poveličavne ali vesele.

Procesije se tako le vredujejo:

3. Pri prosivnih in pokorivnih procesijah se naprej
nese križ  v znamnje, da nam je Jesus Kristus
edino pravi vodnik našega potovanja na tem
svetu, in v znamnje, da le v imenu križanega
Jezusa upamo uslišani biti v svojih prošnjah;

2. Pripoveličavnih procesijah se naprej nosijo'ban¬
dera  (zastavnice) v znamnje, da za njimi gre
bojevavna cerkev, t. j kristjani, ki se še vojsku¬
jejo za svoje zveličanje; — bandera  so pa
tudi vesela znamnja, da je tako dolgo in grozo¬
vito preganjana keršanska vera zmagala vse
svoje protivnike in sovražnike. — Bandera so
v navadi že od časov cesarja Konstantina veli¬
kega, kteri je na Kristusovo povelje dal bandero
napraviti in zapovedal ga pred vojsko nositi, s
ktero je slavno zmagal svojega sovražnika
Maksencija.

Bandera so ali bela, ali rudeča, ali jilave barve,
in imajo v sredi všite podobšine Jezusa ali svetnikov

3. Za križem ali banderom se verni vverstijo
po starosti, stanu in spolu ter šparoma gredo, t. j. dva
pa dva.

4. Potoma verni sltupo molijo ali pojejo.

Bodisi, da je pri procesijah, zlasti po mestih pa
tudi zunaj na polji, veliko priložnost k raztresenju pri

3 *

36

molitvi, so vender procesije zelo koristne in Bogu do¬
padljive že po dobrem namenu, iz kterega verni za pro¬
cesijo gredo.

§. 28 .

Božja pota ali romanje.

Ako kdo iz dobrega in pobožnega namena potuje
obiskat kak svet kraj, ali svetinje ali svete podobšine,
pravimo, da na b o ž j o pot gre ali da roma.

Začetka božjih potov je v prestarih časih iskati.
— Pri judih je bilo možkim od 12. leta zapovedano,
vsako leto trikrat v Jeruzalem potovati. Ženskemu
spolu in mlajšim možkim zapoved tega težavnega pota
ni nakladala. Ali večkrat, kakor ravno od Marije očitno
beremo, so ti iz lastne proste volje vender šli v Jeru¬
zalem; in to jim je bila božja pot. Tudi že pervi
kristjani so jeli potovati zlasti v Betlehem, Nazaret in
Jeruzalem, da bi te kraje osebno počastili, ktere je
rojstvo, življenje in terpljenje Jezusovo posvetilo. —
Iz enacega namena so tudi hodili obiskavat grobe sv.
Petra in Pavla v Rim,  sv. Jakopa v Kompostelo na
Španskem in tudi druge kraje zlasti take, kjer se je
kaka čudovita prigodba prigodila. — V Rim jih je to¬
liko prihajalo, da so od teh popotnikov vse druge iz.
enacega namena jeli imenovati rimarje ali romarje,
in take hode romanje;  in tako še dan današnji
tiste, ki kamor si bodi gredo na božjo pot, romarje
imenujemo.

Romanje ali božja pota kakor procesije živo raz¬
odevajo pobožna čutila; so pa. tudi vernim v dušni
prid in Bogu dopadljiva; toraj jih je koliška cerkev
že od nekdaj poterdila in z mnogimi in obilnimi od¬
pustki obdarila.

Vernim koristna in Bogu dopadljiva so božja pota:.

1. Ona pobožnost izrazujejo, bude, podpirajo, zvik-
šujejo.

V romarjih pobožnost vnema in povzdiguje že
častitljiv kraj, ki je posvečen s kacim pobožnim spo-

37

minom, kjer je Bog svojo moč ali milost posebno po¬
kazal, ali kjer je prečastita devica Marija moč svoje
materne priprošnje skazala; pa tudi že sama romarska
cerkev, mnogoteri zgledi goreče pobožnosti, ki se na
božjih potih vidijo nad kristjani bližnjih in daljnih
krajev, romarja k pobožnosti vabijo in nagibujejo.

2. Ona spokornega duha in vredno prejemo sv.
zakramentov podpirajo.

Težavna in daljna pot, ki je večidel do romarske
cerkve, in druge nepriličnosti, ki so s potovanjem skle¬
njene, so kaj pripravna pokora za storjene grehe, ali
pa zaslužljive za nebesa. — Od doma in vseh posvet¬
nih domačih skerbi in opravil ločen, romar veliko ložje
svojega duha zbere k serčni molitvi, veliko ložje in
na tančnejše svojo vest izprašuje, celo neznanemu spo¬
vedniku veliko ložje svoje dušne rane odkrije , zlasti
tisti, kteremu sramožljivost težave dela pri domačem
spovedniku.

3. Na božjih potih Bog obilniše milosti deli, kar
mnoge skušnje pričajo.

Našo molitev Bog sicer povsod lahko usliši; pa
kakor je Bog dodelil zdravilno moč le nekterim Studen¬
com , in zdravilna zeliša le nekterim deželam; kakor
je judejsko deželo oblagodaril nad vsemi druzimi deže¬
lami ; — ravno tako, kdo bo tajil, Bog ne le zamore,
temuč je tudi že hotel, na nekterih krajih in pri ne-
kterih podobah obilniše milosti deliti, kakor drugej; to
nam pričajo mnogoteri čudeži, zlasti čudovito ozdrav¬
ljenje bolnikov, ki se je tam in tu godilo in se še godi.

Božja pot je pa le takrat koristna in Bogu do¬
padljiva , kadar kristjan roma iz svetega namena, se
na potu sem in tje spodobno in pobožno obnaša in
nobene dolžnosti z romanjem ne zanemarja. — Romar¬
jem je zlasti svetovati, na božjih potih sv. pokoro in
sv. rešnje telo prejeti ter svetih odpustkov vdeležiti se.

§. 29.

Nekoliko o naj poglavitnisih cerkvah v Rimu, zlasti romarskih.

Rim ima 30 bazilik , 200 cerkev in 150 velicik
kapel. Zmed bazilik so naj imenitniše tiste, ki jih rimski

38

romarji navadno po opravljeni spovedi obiskujejo v
zadobljenje obilnih odpustkov, in teh je sedem,  nam¬
reč: 1. Sv. Petra, 2. sv. Pavla, 3. sv. Boštjana,
4. sv. Janeza  vLateranu, 5. sv. križ  a, 6. sv. Lorenca,
in 7. Marije Device snežnice.

1. Sv. Petra  cerkev je naj veličastniša in naj
krasnejša cerkev na svetu. — Na mestu, kjer zdaj
stoji ta hiša božja, je stala tista cerkev sv. Petra,
ktero je cesar Konstantin veliki leta 323 sezidal njemu
na čast. Konstantin je osmi dan po svojem kerstu sam
za njeno stalo kopal in 12 jerbasov natopljene persti
znosil dvanajstim aposteljnom na čast. To Konstanti¬
novo cerkev je papež Silvester posvetil, njen altar
pervi s sv. krizmo mazilil in takrat postavo dal,  da
morajo altarji od tistihmal ka.mneni biti. — Papež
Nikolaj V. (1447—1455) je sklenil to staro cerkev
prezidati in je jel tudi delati priprave za novo; toda
še le papež Juli II. (1503—1513) ji je 18. aprila 1506
vložil stalni kamen; s kratkimi prenehleji so jo papeži
zidali več ko 100 let; dozidana je bila še le leta 1614,
ko je bil Pavel V. papež; posvetil jo je papež Urban VIII.
leta 1626. Zidanje te veličanske cerkve je stalo 64
milijonov tolarjev. — Zidana je v podobi latinskega
križa in je z lopo vred 666 čevljev dolga, 284 čevljev
široka, njena veličanska kuplja 413 čevljev visoka.
Notranji prazni prostor meri okoli 200.000 štirjaških
čevljev. -— Ravno pod kupijo je veliki altar, pred kte-
rim noč in dan gori 112 svetilnic ; pri tem altarji le
papež, in tudi oni le trikrat na leto (božični, veliko¬
nočni in sv. Petra in Pavla praznik) mašujejo , ali s
posebnim njihovim privoljenjem kak kardinal namest
njih. Pod velikim altarjem je sv. Petra grob (confessio)
ž njegovimi in sv. Pavla svetinjami.

Kakor se vse, kar je v resnici veliko, zvišuje in
zveličuje, če dalje gledamo, tako se šent Petrova cer¬
kev razdaljuje, raste in se povečava njim,  ki dalje
hodijo v nji. Ta hiša božja, ki je bila zidana z mi¬
limi darovi vsega katoliškega sveta, je pač sveta in
visoka podoba enojne in vender vse objemne vesoljnosti

39

ali katoličanstva, ki nam svojo nezmernost če dalje
bolj razodeva v tej meri, s ktero se prederznemo, me¬
riti jo. Zakaj v nji zginujejo vse navadne mere, s kte-
rimi se ne smemo dotikati te visokosti, te veličine, te
veličastnosti in tega visočanstva. Kar se ogledovavcu
v nekoliki daljavi celo majheno vidi v nji, se mu v
osupno veličino vzdiguje, če se bliža.

2. Sv. Pavla  cerkev je skoraj uro daleč od šent
Petrove, in pol ure zunaj mesta. Tudi to cerkev je bil
sezidal cesar Konstantin, in sicer na grobu sv. Pavla,
in tudi to je papež Silvester posvetil; pa že Valen-
tinijan II., Teodozi in Honori so jo prezidali, in tako
je stala do leta 1823. Bila je v tem času naj starja
cerkev v Rimu; ali pogorela je 21. avgusta 1823. —
1’apež Leon XII. je ves katoliški svet v posebnem pismu
nagovoril ter jih 'milih darov prosil, da bi se pogorela
cerkev zopet sezidala. Njegove prošnje so bile uslišane,
cerkev se je jela zidati, in bila je v nekih letih toliko
doveršena, da jo je papež Gregor XVI. (1831—1846)
blagoslovil; popolnoma dodelana pa je bila še le leta
1854; sedanji papež Pii IX. so jo 10. decembra 1854
posvetili vpričo veliko kardinalov, patrijarhov, nadškofov
in škofov iz celega sveta , ki so bili v Rim prišli za¬
voljo razglašenja verske resnice, da je bila prečastita
Devica Marija brez madeža izvirnega greha spočeta.
Imena vseh teh pričujočih kardinalov, patrijarhov, nad¬
škofov in škofov so v stranski kapeli z zlatimi čerkami
vrezana v vedni spomin. — Tudi ta cerkev je jako
veli canska, ni se toraj čuditi, da se je toliko let zidala.
Človek ostermi zagledavši silno prostornost, pet velicih
ladij in veličansko alabasterno stebrovje; in pri
vsi velikosti tako natančnost v nar drobnejših njenih
delih. Zlasti imenitne so pod stropom na okrog prave
podobe vseh dosedanjih papežev. Toda vse še niso
doveršene. — Pol ure od tod — pri treh studencih
(tre fontane) — je bil sv. Pavel ob glavo djan; in
ravno na mestu sedanje cerkve ga je bila pobožna
rimska gospa Lucina  pokopala. Polovica njegovih
svetinj je v tej cerkvi, polovica pa v cerkvi sv. Petra.

40

3.  Sv.  Boštjana  cerkev pri katakombah je tudi
že zunaj mesta. Svetemu Boštjanu na čast je papež
Damas leta 367 cerkev sezidal na pokopališči sv. Ka-
liksta ravno nad grobom sv. Boštjana. Kardinal Scipio
Borgese  jo je leta 1612 popolnoma in veličastno pre¬
zidal, in taka .še dan današnji stoji. Iz te cerkve na
strani blizo velicih vrat je vhod v katakomb  e, t. j.
podzemeljska pokopališča pervih kristjanov, ktera se
imenujejo Kalikstinove katakombe.

4. Sv. Janeza  cerkev v Lateranu.  Cesar
Konstantin jo je ob svojem lateranskem poslopji leta 323
na gori Celi  sezidal in dal papežu Silvestru, ki jo je
9. novembra 324 posvetil božjemu Zveličarju na čast,
od tod se je iz začetka imenovala „z v e ličar j e v a
cerkev";  rekli so ji pa tudi, „zlata cerkev"  od
bliščečega njenega lišpa. V sedmem stoletji je pa bila
posvečena sv. Janezu kerstniku,  in takrat je dobila
ime sv. Janeza v Lateranu, ktero je do danes ohranila.
— Tudi Lateransko poslopje je cesar Konstantin pa¬
pežu podaril in bila je ta cerkev perva, v kteri je pa¬
pež očitno službo božjo opravljal, toraj je še dan da¬
našnji poglavitna, cerkev papeža in vsega keršanstva
in se imenuje: „ecclesiarum urbis et orbis mater et
caput," t. j. mati in glava cerkva mesta (Rima) in
(vsega) sveta. Toraj to cerkev vsak izvoljeni papež pri
svojem nastopu z veliko slovesnostjo vzame v posest. —
Pod njenim velikim altarjem ste hranjeni glavi sv. Petra
in sv. Pavla.

V začetku 14. stoletja je bila pogorela, bila je
pa kmali spet sezidana.

5. Sv. križa cerkev,  ktero je tudi cesar Kon¬
stantin sezidal sv. križu na čast potem, ko mu je bila
njegova pobožna mati Helena del sv. križa, ko ga je
bila najdla (glej §. 60), v Rim poslala.

6. Sv. Lorenca  cerkev; od nje ni nič poseb¬
nega povedati.

7. Marije Device snežnice  cerkev, ali
„ Maria maggiore" glej §. 68.

41

Še je posebnega spomina vredna cerkev , bi se
zove „Pantheon.“

Bila je ta cerkev nekdaj paganski (ajdovski) tem¬
pelj. Sezidal ga je bil menda cesar Agripa, maliku
„Jupitru“ na čast; pozneje so v njem častili tudi boginjo
„Cibelo“ in druge bogove , od tod je dobil ta tempelj
ime „Pantheon,“ t. j. vseh bogov.

Da bi se ta starina ohranila, je papež Bo ni-
faci  IV. (607—614) dobil od cesarja „F o k a“ privo¬
ljenje ta tempelj spremeniti v katoliško cerkev, ktero
je leta 610 (607) posvetil prečastiti Marii Devici in
vsem sv. marternikom na čast, od tod se tudi imenuje:
„Sv. Marija pri marternikih.“ Gregor IV. (827—844)
jo je pa leta 830 posvetil vsem svetnikom na čast.

V to cerkev pelje obokano hodišče, čegar obok
sloni na 16 granitnih stebrih, ki je vsak le iz enega
samega kosa. Cerkev je od znotraj okrogla,  od tod
ji tudi le „rotunda“ t. j. okrogla pravijo. Poprek meri
154 čevljev in ravno toliko njena višina. Razsvetljuje
jo le eno , toda veličansko okno, ki poprek meri 28
čevljev. Urban VIII. (1623—1644) ji je prizidal dva
zvonika. V tej cerkvi počiva truplo slavnega obrazarja
Rafaela.

Drugi oddelek.

Sveti časi in dnevi.

§. 30.

Kaj in čemu so sveti časi in dnevi ?

1. Svete čase in dneve imenujemo tiste , ki so
zlasti vnanji službi božji odmenjeni ali odločeni.

2. Sveti časi in dnevi so k službi božji potrebni
in keršanskemu ljudstvu v dušni prid :

a) Za službo božjo je treba lastnih
časov in dni.  Sicer bi mogel biti vsaki čas
in vsaki dan Gospodu posvečen, in vse človekovo
življenje bi imelo biti vedna služba božja, to je

42

notranja služba božja ; toda notranja’služba božja
se mora tudi zunaj kazati. Zunanja služba božja
bi se gotovo kmali zanemarjala, ako bi se vedno
le s posvetnimi rečmi in skerbmi pečali, in po¬
sebnih dni ne imeli, zlasti odmenjenih v zunanjo
službo božjo. — Verh tega ni le vsak posame-
sen človek za se dolžan, tudi po zunanje Bogu
služiti, dolžno je to tudi vse človeštvo , t. j. vsa
človeška družina vkup Boga očitno in vnanje
častiti. Ker pa zavolj potrebnih opravil ne mo¬
remo Boga po zunanje vedno častiti, toraj mo¬
rajo službi božji odločeni biti posebni časi in
dnevi.

b) Lastnih posebnih časov in dni je pa treba tudi
nam v dušni prid in zveličanje.  Prava
naša sreča je, da dosežemo svoj namen in konec,
večno zveličanje. Kako močno nas pa posvetne
reči, opravila in skerbi nase vlečejo in kako
lahko našega duha, ako se preveč ž njimi pečamo,
od Boga obernejo, nas lastna in tuja žalostna
skušnja uči. Toraj je neogibno potreba, da so
nekteri časi in dnevi v to namenjeni in odločeni,
da se v njih zlasti pečamo s skerbjo za dušno
zveličanje.

§. 31.

Kdo je kristjanom svete čase in dneve odločil?

1. Sveta cerkev , in le ona , ima pravico , svete
čase in dneve t. j. praznike, vernim odločevati in po¬
stavljati ; zakaj le nji je Jezus oblast dal, vse obrav¬
navati, kar je Bogu na čast in vernim v zveličanje.

Kakor ima le cerkev oblast, praznike postavljati,
ima tudi le ona oblast, jih preklicevati ali prestavljati
po vsem svetu in po posamesnih krajih. Uk sv. cerkve
je vedno in povsod ravno tisti, ker je od Boga; kar
je pa cerkvenih naredeb, šeg ali navad, so spremenljive
in tudi po raznih krajih različne.

2. Sveta cerkev je koj v začetku že svete dni
in čase postavila.

43

Za svete dni je odločila:

a) nedelj o in

b) praznike,  in sicer:

1. Gospodove,  da nas spominja naj imenitni-
ših skrivnost našega odrešenja in posvečenja,

2. Mariine,  da častimo prečastito devico, ki je
v tako tesni zvezi z našim odrešenjem;

3. Angelov,  ki so tudi imeli kakor poslanci
božji opraviti pri našem odrešenji ;

4. svetnikov,  da nam očitno kažejo sad člo¬
veškega odrešenja ;

5. dni, v kterih se za prejete milosti ali gnade
božje zahvalujemo (n. pr. dan cerkvenega posveče¬
vanja), ali Boga zanje prosimo (n. pr. prošnje dni).

3. Prazniki so dalje troji:

a) zapove dani,  t. j. taki, ki jih tako praznujemo,
kakor nedeljo; ob nedeljah in zapovedanih praz¬
nikih fajmoštri daritev sv. maše za svojo občino
opravljajo.

Opomin. V našem cesarstvu je več praznikov od¬
pravljenih ali preklicanih po vnanje, v cerkvi pa še vedno veljajo,
in jih tudi pobožni kristjani še dobro imajo v spominu , ter jih
sopraznike  imenujejo. Te dni sicer svoja opravila kakor ob
delavnikih opravljajo, vender si pa prizadevajo tudi pri sv. maši
biti, ker vedo, da se še vedno , kakor o zapovedanih praznikih,
za nje sv. maša daruje. — Tacih praznikov imamo 21, ti so:
vsi apostoljski dnevi, nedolžnih otročičev dan, ve¬
likonočni in binkoštni torek, najdenja sv. križa,
dan sv. Janeza kerstnika, sv. Hermagora in Fortu-
nata, sv. Ane, sv. Lorenca, sv. Mihela in sv. Silvestra.

b) nezapovedani,  t. j. taki, ki jih le duhovni
obhajajo pri sv. maši in v breviarji ali v svojih
duhovnih molitvah ; — cerkev namreč vse dni
praznike (feria) imenuje nam v opomin, da vsaki
dan kaj storimo za čast božjo in svoje zveličanje;

c) obljubljeni  prazniki, ktere zaobljubijo ali
cele dežele, veči ali manji kraji, ali kake družbe,
zlasti rokodelske; taki so n. pr. sv. Florijana,
sv. Roka, sv. Ahacija, sv. Vincencija.

44

§• 32.

Kaj je cerkveno leto in kako ga delimo ?

Cerkveno leto imenujemo vsako leto ozir zgodo¬
vine odrešenja in zveličanja človeškega rodu, ki se je
pričelo v raji in se bo doveršilo s poslednjo sodbo.

Cerkveno leto se začne s pervo adventno nedeljo,
in s saboto zadnjega tedna po binkoštih jenja.

Cerkveno leto delimo na tri dobe  (prazniške
kroge ali letne čase), namreč: a) božično, b) veli¬
konočno,  in c) bi  n k o št  no;  središa teh dob pa so:
božič, velikanoč in binkošti.  Nedelje in Gospo¬
dovi prazniki, ki so med dvema dobama, so namenjeni
ali v pripravljanje na poznejšo , ali v zahvaljevanje za
prejšnjo dobo. Prazniki svetnikov so vpleteni vsem trem
dobam.

§. 33.

Nedelj a.

Nedelja ali pervi dan vsacega tedna je navadni
sveti dan katoliških kristjanov.

Bog sam je en svet dan vsaki teden že v raji
odločil, in zapovedal posvečevati ga: „Bog je bla¬
goslovil sedmi dan ter ga posvetil  (2. Mojz.
20). — Sedmi dan vsaccga tedna ali saboto posve¬
čevati je Bog pa na Sinajski gori na novo zaterdil
izraelskemu ljudstvu.

Namest sedmega dneva  v tednu so pa že apo-
steljni po navdihnjenji sv. Duha postavili pervi  dan
vsacega tedna, kterega mi imenujemo nedeljo.

Nedeljo namest sabote pa kristjani praznujemo
ne le zato, da še ločimo od judov , ampak zlasti v
spomin, da je ravno v nedeljo:

a) Bog začel svet stvariti,

b) Jezus Kristus s svojim vstajenjem naše odrešenje
dokončal, in

c) sveti Duh nad aposteljne prišel , ter doveršil
naše posvečevanje.

45

Vsaka nedelja je toraj zavolj tega trojnega spo¬
mina praznik ali god presvete Trojice, in se zato tudi
dan Gospodov  imenuje.

§. 34 .

Ktere dolžnosti nas vežejo ob nedeljah?

Nedelja je:

1. dan počitka,  toraj smo ob nedeljah dolžni
počivati ali praznovati.  V ta namen so
nam marsiktera dela prepovedana;

2. sveti  dan  vsacega tedna, toraj smo dolžni p o-
s v e č e v at i j o, in iz tega namena

a) opustiti vsa dela in opravila, ki so posve¬
čevanju nasproti, in

b) pričujoči biti pri očitni službi božji, in sploh
zlasti za svoje zveličanje skerbeti.

§• 35 .

Od česa smo dolžni ob nedeljah počivati?

Ob nedeljah smo dolžni počivati od težkih hlap¬
čevskih del in opravil, t. j. od tacih, s kterimi se pri¬
dobiva telesni živež, in jih navadno za plačilo oprav¬
ljajo posli, dninarji, kmetovavci in rokodelci.

Dela in opravila, ki jih opravljamo z duhom, n. pr.
podučevanje, branje itd., so pripušena.

Hlapčevska dela in opravila so sploh pod smert-
nim grehom prepovedana; smejo se le opravljati:

a) kadar jih pripusti ali privoli duhovska gosposka, in

b) kadar so v čast božjo, iz ljubezni do bližnjega
ali v sili.

V čast božjo  se opravljajo tista dela, ki jih
je treba za službo božjo, n. pr. cerkovniki in cerkveni
strežniki sploh, pri zidanji cerkva v sili i. k. t. — Iz
ljubezni do bližnjega  se opravljajo tista dela, ki
so potrebna v postrežbo bolnikom, v občno varstvo

46

premoženja ali življenja in sploh v občni prid.— V sili
so pripušena dela in opravila, ki so potrebna da se
varujemo velike škode, n. pr. ob ognji, in splob dela,
v kterih se ne da prenehati brez velike škode. — Tudi
zavoljo velike revšine so hlapčevska dela pripušena,
toda le po dokončani službi božji, n. pr. poslom,  ki
morejo le ob nedeljah za se delati.

§. 36 .

Ktera dela in opravila so nedeljskemu posvečevanju nasproti?

Nedeljskemu posvečevanju so nasproti vsa dela
in opravila, ki očitno službo božjo opovirajo ali motijo,
in preveč vlečejo v posvetne misli in skerbi, n. pr. očitna
kupčija, sodniška opravila, hrupni lovi z gonjači, hrupne
veselice ob času službe božje.

Pripušeno pa je prodajati in kupovati stvari, ki
so za tisti dan potrebne za živež; in tudi pošteno ne¬
dolžno razveseljevanje, ker je nedelja dan duhovnega
veselja, v kterem naj bi kristjan pozabil težkega dela,
kterega nam je prinesel greh, in se veselil svojega
odrešenja.

§. 37 .

Kako smo dolžni nedeljo posvečevati?

Druga cerkvena zapoved nam zapoveduje, vsako
nedeljo  (in zapovedan praznik) sveto mašo sli¬
šati,  t. j. pri sv. maši pričujočim biti; daritev sv. maše
je poglavitni in bistevni del očitne svete službe božje.
To zapoved so pod smertnim grehom dolžni spolnovati
vsi katoliški kristjani, ki so k pameti prišli (navadno
od sedmega leta dalje), in so pri zdravi pameti.

Da je pa kdo po cerkveni zapovedi pri sv. maši,
je treba :

1. da je pri vsi sv. maši,  ki jo bere en mašnik.

Kdor znamenit ali poglaviten del sv. maše za-

47

mudi iz svojega lastnega zadolženja, n. pr. če
po darovanji pride k sv. maši, ali pri sv. ob¬
hajilu cerkev zapusti, cerkvene zapovedi ni
spolnil; —

2 da ima namen pri sv. maši biti,ali sploh
Boga častiti.  Kdor tedaj n. pr. k sveti maši
gre iz namena, le pevcev ali godcev poslušat, cer¬
kvene zapovedi ni spolnil; —-

3. daje pazliv, spodobno in pobožno pri
sveti maši.

Pazliv  pri sveti maši je, kdor pazi na molitve
in poglavitne dele svete maše, da ve, kaj se
godi, ali da saj svoje misli sploh ima v Boga
obernjene. — Kdor bi toraj poglaviten del svete
maše prespal, ali pogovarjal se, ali kake po¬
svetne bukve bral, ali prostovoljno raztresen
bil, cerkvene zapovedi ne bi spolnil.

Spodobno  je pri sveti maši, kdor se v telesni
obnaši tako vede, kakor se presveti daritvi spodobi,
n. pr. da stoji, kadar je stati, in kleči, kadar je
klečati.

P o h o ž n o je pri sveti maši, kdor svoje misli z
mašnikovimi sklepa: toraj

a) začetek svete maše kesanje obudimo nad svo¬
jimi grehi ter Boga odpušenja prosimo;

b) pri zbirnih molitvah vse svoje petrebe in nad¬
loge Bogu potožimo ter milosti prosimo da bi
mogli ustaviti se vsemu grešnemu nagnjenju;

c) pri listu in evangeliju terdni sklep storimo, po
sv. veri stanovitno živeti;

d) pri darovanji sami sebe in vse, kar imamo, Bogu
darujmo, t. j. terdno sklenimo, v božjo voljo
popolnoma vdati se, vse zopernosti in težave
blagovoljno sprejemati in prenašati in sploh vse
Bogu v čast delati;

e) pri spremenjenji ponižno molimo Jezusa Kri¬
stusa v podobah kruha in vina, ter ga odpu¬
šenja grehov prosimo terkaje na svoje persi, in

48

vsega, kar nam je v časno in večno srečo po¬
trebnega.

f) pri sv. obhajilu se tudi mi ali v resnici ali saj
duhovno obhajajmo,  t. j. želje obudimo po
prejemi sv. rešnjega telesa;

g) Konec sv. maše pa Boga prosimo blagoslova,
da nas njegova milost vedno spremlja in varuje
pri vseh delih in opravilih.

Pobožno pri sv. maši je tudi, kdor premiš¬
ljuje Kristusovo terpljenje ter se v svojem duhu
stavi na goro Kalvarijo pod Jezusov križ.

4. da je pri sv. maši v očitni cerkvi  in sicer,
ako je mogoče, v svoji farni cerkvi.

V domačih kapelah,  t. j. v tacih, ki so po
gradeh ali hišah, pri sv. maši biti, smejo le tisti, kte-
rim duhovska gosposka privoli; drugi pa ne bi zado¬
stili cerkveni zapovedi.

Domače kapele, ki imajo vhodna vrata zunaj s
ceste, kapele po škofovih hišah, po semeniših, po samo¬
stanih, bolnišnicah in jetnišnicah se pa očitnim cerkvam
prištevajo.

Cerkvena zapoved, ob nedeljah in praznikih pri
sv. maši biti, ne veže:

a) tistih, ki ne morejo hrez velike lastne ali tuje
škode k sv. maši iti, kakor: bolniki, slabotni,
strežniki  bolnikov, matere,  ki svojih otrok ne
morejo samih doma pustiti, popotniki,  ki se
brez velike škode na potu ne morejo ustaviti; oni,
ki morajo doma varovati ali kuhati  v farah,
ki imajo le eno sv.mašo, posli  pri gospodarjih
ali gospodinjah, ki jim ne pripuste, hoditi k sv.
maši, dokler si ne dobe druge službe;

b) tistih, ki brez nevarnosti ali silne težave ne
morejo k sv. maši iti, p. ob silno slabem vre¬
menu, ob povodnji, zavolj zametov ah slabih
in nevarnih potov.

49

Kdor je iz kterega tehtnega, toraj izgovorljivega
vzroka koli zaderžan k sv. maši iti, naj pa saj želje
obudi, da bi rad pri sv. maši bil, naj doma moli in.
se v mislih sklepa z mašnikom in ž njimi, ki so pri sv.
maši pričujoči, kar se kaj lahko zgodi tam, kjer se
pozvanja pri poglavitnih delih sv. maše.

§. 38.

Kako nam je nedeljo se posvečevati?

1. Pobožni kristjan je tudi, če mu je le mogoče,
vsako nedeljo (in vsald praznik) pri pridigi,  kjer se
nam božja beseda oznanuje. razlaga in na serca pola¬
ga, da bi po nji živeli.

Božjo besedo poslušati smo dolžni:

a) sploh že zato, ker Jezus pravi: „Kdor je iz
Boga, rad posluša božjo besedo  (Jan.
5, 47);

b) ker moramo želeti in si prizadevati, da vedno
rastemo v vednosti verskih resnic;

c) ker vemo, kako lahho in kako rado se zgodi,
da pozabimo božjo besedo, ako je večkrat ne
poslušamo;

d) ker nam je znano, da nam je treba večkrat
opominjanim biti k spolnovanju svetih božjih
naukov, če nočemo, da bi jih opustili, kar se
že tako kaj rado in pogostoma zgodi;

e) ker vemo, da smo dolžni, svojemu bližnjemu
dober zgled dajati.

2. Pobožni kristjan je rad, če mu le vnanje oko-
lišine pripušajo, vsako nedeljo (in zapovedan praz¬
nik) tudi pri popoldanski službi božji, t. j. pri
keršanskem nauku  in litanijah.

3. Pobožni kristjan ob nedeljah (in zapovedanih
praznikih) po napeljevanji svete cerkve rad opravlja
tudi druga dobra dela, n. pr, on sv. zakramente pre¬
jema, duhovne bukve bere, bolnike obiskuje itd.

4

50

Opomin: Kakor nedelje, tako tudi zapovedane praznike
vsled perve cerkvene zapovedi praznujemo in posvečujemo, ker je
tudi njihov namen, da poveličujemo Boga in skei-bimo za svoje
dušno zveličanje.

§. 39 .

Kako nas katoliška cerkev opominja in napeljuje , tudi ob
delavnikih za zveličanje skerbeli?

Sv. cerkev nas opominja, tudi ob delavnikih za
svoje dušno zveličanje skerbeti:

a) ona nas vsaki dan k sv. maši vabi.

Prav koristno je , tudi ob delavnikih k sv. maši
hoditi:

1. ker s sv. mašo za svoje grehe zadostujemo;

2. ker pri sv. maši zadobivamo veliko milost, s kterimi
se skušnjavam in grehu zoperstavljamo; in

3. ker si pri sv. maši naj gotovše tudi sprosimo
pomoči v časnih revah in nadlogah;

b) ona nas s trikratnim zvonjenjem  ob „Ave
Marii 11  opominja,  spominjati se včlovečenja
Sinu božjega, in prečastito devico in mater božjo
častiti;

c) ona nam z z v o n o m v spomin kliče ob č e t e r t-
kih zvečer zadnjo večerjo, oh petkih  ob treh
popoldne pa terpljenje in smert Jezusovo na
križi in naše odrešenje;

d) ona nam priporoča, vsa dela in skerbi, terp¬
ljenje in nadloge, križe in težave z dobrim na¬
menom posvečevati  ter si jih v zasluženje
ali pokorila obračati.

II.

Božična doba.

§. 40 .

Božična doba sploh.

O božični dobi se spominjamo neskončne ljubezni
nebeškega Očeta, ki nam je poslal svojega edinoroje-

51

nega Sina v zveličanje; v tej dobi nam cerkev pred
oči stavi: a) obljube odrešenika poslati; b) odrešenikov
prihod na svet ali njegovo včlovečenje ; c) njegovo de-
tinstvo in skrivno življenje, in d) in njegovo učenje.

§. 41 .

Pripravljanje na božične praznike ali advent.

Na božič se pripravljamo v adventu, ki ima štiri
nedelje.

Ime „advent“  je latinska beseda, in se pravi
po naše „prihod“  (namreč Gospodov). Gospodov pri¬
hod ločimo trojin: pervi,  ko je bil Sin božji rojen iz
Marije device; — drugi,  ko bo prišel poslednji dan
sodit žive in mertve; — in tretji,  ko Jezus s svojo
gnado v naša serca pride in je pri sv. obhajilu tako
rekoč rojen v nas.

V adventu nas sveta cerkev pripravlja na božični
praznik, ki je veseli spomin pervega prihoda Gospodo¬
vega. V ta namen ona toraj:

a) nam pred oči postavlja v štirih tednih štiri tav-
žent let, ko so pobožni stare zaveze pričakovali
odrešenika in po njem hrepeneli, naj bi se tudi
v nas zbudile serčne želje po Jezusu v sv. ob¬
hajilu ;

b) nas druzega prihoda Jezusovega spominja ter
nas k pravi pokori opominja, da nam bo njegov
prihod v zveličanje, toraj drugi ne v strah in
grozo.

Adventni čas je toraj čas pobožnega hrepenenja,
pa tudi čas resnične pokore ali spreobernjenja. Od tod
izhajajo cerkvena opravila v adventu; ta so:

1. Sv. cerkev nas spominja hrepenenja vseh po¬
božnih stare zaveze, in v nas budi in oživlja hrepenenje
po duhovnem rojstvu zveličarjevem v naših sercih s
posebno sv. mašo, ki se sme, ako se poje , vsaki dan
(zunaj perve in druge nedelje in zunaj višjih godov
perve in druge verste) v beli barvi obhajati na čast
včlovečenja Sina božjega.

4 *

52

V latinskem jeziku se tej sv. maši pravi „r o r at e“
(rosite), ker se s to besedo začenja vhodna molitev,
ki je vzeta iz preroka Izaija (45), s ktero prerok po
Mesiji zdihovaje hrepeni. — Po naše pa to sv. mašo
imenujemo „Zorno“ (zornico),  ker se opravlja ob
zori, v spomin verske teme, ki je bila na svetu pred
Jezusom Kristusom.

2. Sv. cerkev nas v adventu opominja k spokor-
jenju in spreobernjenju s tem:

a) da se adventne maše ob nedeljah, ob delavni¬
kih pa, če se ne obhaja god nobenega svetnika,
opravljajo v višnjevi ali spokorni barvi, da se
pri njih izpuša „gloria“  in da molitve, listi in
evangelii vabijo k pokori;

b) da zapoveduje post  ob sredah in petkih, in da
prepoveduje ženitvanje in očitne posvetne veselice.

Naj bližnje pripravljanje na božič pa je dan
pred svetim dnevom, ki ga imenujemo „sveti  večer. 11
Pač se spodobi, da bi kristjani ta pripravljavni dan
z zbranim duhom obhajali in s serčnimi željami pri¬
čakovali prihodnjega praznika in sv. obhajila; toraj
je ta dan spokoren dan in zapovedan post, ako ni
nedelja, če je pa nedelja, se pred ta dan t. j. saboto
postimo.

V veliko slovenskih krajih še sluje lepa šega, da
na sveti večer proti mraku pridejo pobožni mladenči,
na štiri gerla zložno zbrani, praznično oblečeni za kak
majhen dar pred hiše popevat „kolednice,“  t. j.
svete pesmi, ktere razlagajo vse, kar nam je znanega
iz angelovega ^ozdravljenja, Jezusovega spočetja, roj¬
stva in detinstva. Te sv. pesmi ponavljajo zvečer pred
Jezusovim obrezovanjem in pred sv. tremi kralji. Slo¬
venci toraj imenujemo vse te tri večere „svete  ve¬
čere." — Za pervimi koledniki pridejo drugi in tretji,
dokler zvon ne zapoje , ki kakor mili' nebeški glas
verne v cerkev vabi k polnočnici,  t. j. k sv. maši
o polnoči, ktero sveta cerkev hvaležno obhaja v spomin
tiste preblage noči in ure,  v kteri je bil v Betlehemu
rojen zveličar sveta.

53

§• 42 .

Božič , ah sveti dan..

Božični dan je praznik ali spomin milosti polnega
rojstva Gospodovega.

Rojstvo Gospodovo nam sv. Lukež (1,1—7.) tako
le pripoveduje :

„Prigodilo se je pa tiste dni, da je povelje prišlo
od cesarja Avgusta, da naj se popiše ves svet. In vsi
so šli, da so se popisali, vsak v svoje mesto. Šel je
pa tudi Jožef iz Galileje, iz mesta Nazareta v Judejo,
v Davidovo mesto, ki se imenuje Betlehem, zato ker
je bil iz hiše in rodovine Davidove; da bi se popisal z
Marijo, svojo zaročeno ženo. Prigodilo se je pa, ko
sta tam bila, da so se dnevi dopolnili. In Marija je
porodila svojega pervorojenega Sina,in gaje; v plenice
povila in položila v jasli, ker zanje ni bilo prostora v hiši."

Po ustnem izročilu je bil Jezus o polnoči  25.
decembra rojen.

Sveti božični dan sv. cerkev tako posebno obhaja,
kakor nobenega druzega praznika: — ona pripusti,
vsacemu mašniku tri sv. maše  brati in v farnih cer¬
kvah tri slovesne službe božje  ali pete maše
obhajati: o polnoči, zarano, in pri belem dnevu. — To
pa zato: a) da se sveti dan vseh druzih praznikov loči,
in b) da nas spominja trojnega Kristusovega rojstva:
časnega  iz Marije device, duhovnega  v keršanskih
sercih, in večnega  od Boga Očeta.

Zatoraj nam evangeli perve maše Jezusovo člo¬
veško rojstvo pripoveduje; evangeli druge maše pa od
pastiijev, ki so pervi molili božje dete; evangeli tretje
maše pa je začetek Janezovega evangelija, ki se glasi:
„V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu
in Bog je bila Beseda ....  In Beseda je meso po¬
stala in med nami prebivala."

Pred pervo mašo v polnoči pojejo duhovni moli¬
tev, ki se ji pravi jutranji  c e (matutin). To petje je

54

pripodoba, da so pobožni pastirji na Betlehemskih pašah
tisto sveto noč culi (bdeli).

Da se vernim sveto veselje nad z veli carjevim roj¬
stvom nikakor in nikoli ne kali, sv. cerkev pripusti
božični dan mesne jedi jesti, če je tudi v petek bo¬
žični dan.

Visoko veselje nad rojstvom Jezusovim se tudi t
domačem družinskem življenji mnogotero razodeva in
zlasti z naslednjo trojno šego obhaja:

a) se napravljajo jaslice,  t. j. vpodobljenje bet¬
lehemskega hleva, in vsega, kar se je pri Je¬
zusovem rojstvu godilo; to šega je pričel sv.
sv. Frančišek Asisijan;

b) se postavljajo božičnice  t. j. drevesca, okin-
čana z lučicami, s traki, pozlačenim ali pravim
sadjem ali z drugimi darili, v znamnje, da smo
po novorojenem Jezusu, ki je za nas na drevesu
sv. križa umeri, dušno luč, ki je sv. vera, in
vse preblage nebeške dari in milosti prejeli.

c) Lepa je tudi pobožna navada, da gospodarji ali
gospodinje vse tri božične večere (pred božičem
pred praznikom obrezovanja Kristusovega in pred
tremi kralji) svoje stanovanje, vse hišne shrambe
in druga poslopja in živino po ,,Avemarii“ z
blagoslovljeno vodo krope in s kadilom kade;
potem pa s svojo družino vse tri dele rožnega
venca molijo, kleče okoli z belim pertom poger-
njene mize, na kteri so božični kruhi ali
popertniki.

§. 43 .

Pobožični sveti dnevi sploh.

Pobožičnim svetim dnem prištevamo:

a) božično osmino;

b) praznike, tej dobi vpletene;

c) navadne nedelje.

55

§. 44.

Božična osmina.

Cerkvena osmina sploh je osem dni, v kterih se
pri sv. maši spominjamo kacega praznika, kar se s tem
godi, da se ali vseh osem dni prazniška maša bere,
ali da se dnevni maši vlagajo le prazniške molitve:
zbirna, tiha in 'poohhajilna;  božična osmina se
tej prišteva.

§. 45.

Prazniki , božični dobi vpleteni.

a) Prazniki v božični osmini.

Ti so :

1. praznik sv. Štefana, pervega mučenca, in tudi

spomin vseh mučencev.

2. sopraznik sv. Janeza evangelista;

3. sopraznik nedolžnih otročičev.

Ti svetniki so namreč v naj tesnejši zvezi z roj¬
stvom Jezusovim, zato jih je sv. cerkev vplela božični
osmini. Sv. Stefan  je bil pervi, ki je bil v svoji
kervi po Kristusu za nebesa prerojen; sv. Janez  je
Jezusov ljubljenec, ki je tudi v svojem evangelii skazal.
da je Jezus, čegar rojstvo o božiči obhajamo, pravi
Bog; nedolžni otročiči pa so bili ravno zavolj Jezuso¬
vega rojstva pomorjeni.

Sopraznika sv. Janeza in nedolžnih otrok nista
zapovedana praznika; nedoločnih otročičev dan se še
celo sv. maša v višnjevi barvi bere, v znamnje, da
mali otročiči, akoravno mučenci, precej po smerti
niso šli v nebesa, ampak pred pekel, kjer so čakali
doveršenega odrešenja.

4. Praznik obrezovanja Gospodovega je osmi dan
njegovega rojstva, vsled svetopisemskega spo¬
ročila :

„In ko je bilo osem dni dopolnjenih, je bil otrok
obrezan in dano mu je bilo ime Jezus, ktero je bilo
imenovano od angela, preden je bil spočet. “ Luk. 2,21.

56

Obrezovanje je bilo v stari zavezi zapovedano v
predpodobo sprostenja od izvirnega grelia. Jezus je bil
cist in brez greha spočet, toraj ga postava obrezovanja
ni vezala; vender se ji je, ker je bil rojen pod njo,
prostovoljno podvergel, da je v vsem dal zgled popol¬
noma pokoršine.

Praznik Gospodovega obrezovanja je pervi dan
solnčnega  leta, od tod ime novo leto,  ki se toraj
začne v Jezusovem  imenu.

Zadnji dan solnenega leta sv. cerkev verne opo¬
minja, Bogu zahvaliti se za vse v preteklem letu pre¬
jete dobrote, in minljivi čas obračati si v svoje zveli¬
čanje. V ta namen se v farnih cerkvah po litanijah
vseh svetnikov na večer z a hvalnica  poje; po večih
mestih so tudi zahvalne pridige.

§. 46 .

b) Prazniki po božični osmini.

Ti so:

1. Praznik razglašenja Gospodovega ali svetih treh
kraljev (šestega prosenca) v spomin zlasti tistih
prigodeb, s kterimi se je Jezus kot mesija sveta
razglasil.

Te prigodbe so:

a) poklic treh modrih  iz jutrovega po svetli
zvezdi in po . njih poklic vseh nevernikov v mesi-
jevo kraljestvo.

Po ustnem izročilu so bili trije modri kralji
ali starašini treh rodov iz Arabije, po imenu:
Gašpar, Melhijor in Baltazar.

Darovi, ki so jih novorojenemu Jezusu prinesli,
so visocega pomena: zlato  je znamnje kraljeve
časti Jezusove, kadilo  njegove božje nature,
mira  pa človeške.

b) Jezusov  ker st v Jordanu, pri kterem je ne¬
beški Oče Jezusa razglasil za svojega Sina.

57

c)  pervi čudež Jezusov v Kani, s kterim je
Jezus pervikrat aposteljnom pokazal svojo božjo
vsegamogočnost.

Poklic treh modrih je poglavitna prigodbatega dne,
zato se ta dan tudi praznik sv. treh kraljev imenuje,
in je izmed naj starejših in višjih godov sv. cerkve, v
ktero so se zbrali ne le judje, ampak tudi in še ve¬
čidel neverniki.

Na večer pred tem praznikom se v spomin, da
Je Jezus s svojim kerstom v Jordani vodo posvetil,
voda blagoslavlja,  s ktero verni svoja stanovališa
krope. — Sem ter tje je tudi ta šega, da si dajejo
verni kadila in krede  blagosloviti, s ktero si na
vrata napisujejo G f, M. f, B, t. j. začetne cerke kra¬
ljevskih imen. Ta šega naznanja, da svojo hišo stavijo
pod varstvo teh sv. mož in da hočejo, kadar v hišo
stopijo ali iz hiše gredo, v svojem sercu željo in proš¬
njo obuditi, da bi tudi nje nebeška luč sv. vere po
vseh potih njih življenja tako milo k Jezusu vabila in
vodila, kakor svete tri kralje.

2. Praznik presvetega imena Jezusovega.

Ta god obhajamo drugo nedeljo po sv. treh kra¬
ljih. Cerkev ga je postavila v poviševanje in češenje
presladkega imena Jezus.

Ime „Jezus,“  ki ga je veliki angel sam pervi¬
krat imenoval, toliko pomeni, kakor naša beseda „z ve¬
li čar,“  tedaj nam vse pove, kar je Jezus za nas. Zato
sv. Peter pravi: „V nikomur druzem ni zveličanja;
zakaj nobeno drugo ime pod nebom ni dano ljudem,
v kterem bi mi zamogli zveličani biti. 11  ap. dj. 4, 12.; —
in sv. Pavel (Fil. 2, 9.) piše: „Zato ga je tudi Bog
povišal in mu dal ime, ktero je čez vsa imena, da se
v imenu Jezusovem vsako koleno pripogne. 11  — Pre¬
sladko Jezusovo ime je toraj vredno našega naj višega
češenj a.

Katoliški kristjani Jezusovemu imenu čast s tem
skazujemo, da vselej, kadar ga sami izrekamo ali sli¬
šimo'druge izrekati ga, glavo nekoliko priklonimo ali

58

se še celo odkrijemo; in s tem, da se v njem po sta¬
rodavni in prelepi katoliški šegi še pozdravljamo, rekoč:
Hval j en bodiJezusKristus!  — Odg.: „Amen  na
vekomaj 11  ali: „Amen na večne  čase."

Da bi nas k večemu eešenju in poveličevanju Je¬
zusovega imena spodbudila, sv. cerkev v ta god in
vso njegovo osmino popolnoma odpustke  deli
tem, ki vredno prejmo sveto pokoro in presveto rešnje
telo, so pri veliki ali slovesni sv. maši in pobožno mo¬
lijo po namenu sv. cerkve za mir in edinost med ker-
šanskimi vladarji, za povišanje in razširjanje sv. cerkve,
in za spreobernjenje krivovercev in nevernikov.

3.  Praznik Mariinega očiševanja ali Svečnica.

Ta praznik, ki ga obhajamo 2. svečana, je praznik
Gospodov in Mariin :

a) Gospodov praznik je, ker je spomin Jezusovega
darovanja v tempeljnu, kar nam sv. Lukež
(2, 22. 23.) tako le pripoveduje:

„In ko so bili dopolnjeni, dnevi Mariinega očiše¬
vanja po Mojzesovi postavi, so dete prinesli v Jeru¬
zalem, da so ga postavili pred Gospoda, in da so dar opra¬
vili, kakor je rečeno v postavi Gospodovi."

Gospod Bog je bil vse možke pervorojence izra¬
elske odločil sebi v službo v vedni spomin, da je izra¬
elsko ljudstvo popolnama njegova last, ker ga je čudo¬
vito rešil iz Egipta. (2. Mojz. 13.) — Pozneje je Go¬
spod (4. Mojz. 4, 8.) ves Levijev rod za službo božjo
odločil, in zapovedal (2. Mojz. 13.), da se mora vsak
pervorojenec postaviti pred Gospoda in z darom odku¬
piti. — Jezusa ta postava nikakor ni vezala. Prosto¬
voljno se ji je, ker je bil pod njo rojen, sam podvergel,
da nam je dal zgled pokoršine.

b)  Mariin praznik je v spomin njenega očiševanja.

Po Mojzesovi postavi (3. Mojz. 12.) mati po roj¬
stvu svojega sina 40 dni, po rojstvu svoje hčere pa 80
dni ni smela med ljudi in tudi ne v tempelj. Ko so
bili ti dnevi dopolnjeni, je pa mogla mati v tempelj iti

59

ter prinesti v dar letno jagnje in mladega golobčeka,
ako je bila revna, pa dve gerlici ali dva mlada golob¬
čeka; duhoven pa je za njo zapovedano molitev opravil,
in tako je bila mati očišena. — Marija ti šegni postavi
ni bila podveržena, ker je Jezusa ko naj čistejša devica
rodila in je Jezus brez vsega greha bil; ali ona se je
postavi podvergla iz pokoršine; iz ponižnosti pa je
prinesla dar revnih mater.

Pri darovanji božjega deteta v tempeljnu je stari
Simeon v njem spoznal obljubljenega zveličarja, ga pri¬
čujočemu ljudstvu oznanil ter ga radovaje imenoval
„Luč v razsvetljenje nevernikom."

V spomin, da je Jezus svetu luč, sv. katoliška cer¬
kev ta praznik vošene sveče  za službo božjo blago¬
slavlja. Tudi verni nosijo, sveče blagoslovit.

Blagoslovljene sveče se prižgo, med pričujočo du-
hovšino razdele, in vredi se slovesen obhod po cerkvi
ali okoli cerkve, pri kterem se pojejo hvalne pesmi.
Prižgane sveče v rokah dajejo na znanje veselje, da
nas je luč Jezusove vere razsvetila, in terdni sklep, po
tej sv. luči vedno ravnati se. —

Tudi pri peti maši po procesii pričujoči blago¬
slovljene sveče prižgo in pri evangelii in od „sanctus“-
a do zavživanja v rokah derže; od tod je temu godu
tudi ime svečnica.

S tem praznikom božična prazniška doba jenja.

§. 47 .

Navadne nedelje po sv. treh kraljih.

Po sv. treh kraljih je šest nedelj, ki nimajo
lastnega imena, ampak jih le štejemo. Evangelii teh
nedelj nam pred oči stavijo Jezusa dvanajst let
starega, njegov pervi čudež v Kani, kako je nekaj bol¬
nikov ozdravil, viharju zapovedavai in zveličavni nauk
oznanoval.

Vseh šest nedelj pa ne pride vsako leto na ver-
sto, ampak pride jih po pet, štiri, tri, dve ali še celo

60

ena sama, kakor je pred ali poznje velika noč, po
kteri je cerkveno leto vravnano ; nedelje, ki se tu izpu¬
ste, se pa po 23. nedelji po binkoštih vstavijo.

III.

Velikonočna doba.

§. 48.

Velikonočna doba sploh.

Velikonočna prazniška doba nam zlasti pred oči
stavi neskončno ljubezen Sinu božjega, njegovo očitno
življenje, njegove nebeške nauke in dela, njegovo ter-
pljenje, smert, vstajenje in njegov vnebohod.

§• 49 .

1. Pripravljanje na velikonoč ali sveti postni čas
(ijuadragesima).

Na velikonočni praznik se pripravljamo v postnem
času s postom, molitvijo in premišljevanjem
bridkega terpljenja in smerti Jezusove v znamnje, da
moremo tudi mi grehu odmreti, ako hočemo z Jezusom
vstati k novemu duhovnemu življenju.

Brez dvoma so kristjani začeli postiti se, ker so
hotli posnemati Jezusa ki se je pred učitvijo postil 40
dni. Prav primerno so postni čas postavili pred veli¬
konoč, v znamnje namreč, da so se liotli vdeležiti
Jezusovega terpljenja.

Dan današnji se sveti postni čas s pepelnično sredo
začenja; in postimo se zunaj nedelj ob vseh delavnikih,
kterih je do velikonočne nedelje ravno štirideset.

Pred šestim stoletjem pa ni bilo tako. Po nekte-
rih krajih se zunaj nedelje tudi niso postili veliki če-
tertek in veliko saboto, postili so se pa v pondelek in
torek pred pepelnično sredo, in tako so tudi 40. dni
posta imeli. — V spomin te navade nedeljo tega tedna
še zdaj imenujemo „quinquagesimo“ t. j. petde-

' ; !PcCU*  ^ <?. £zJKahl,

•<5 ?A c*^n- O  4 ►

61

seti dan pred velikonočjo, ali tretjo predpepelnično
nedeljo.

Po druzih krajih se kristjani niso postili noben
č etertek  v veseli spomin, da je Jezus ta dan postavil
zakrament sv. rešn j ega telesa; zato so pa post celi teden
pred pričeli; od tod se še dandanašnji nedelja tega
tedna zove „sex agesim a,“ t. j. šestdeseti  dan
pred velikonočjo ali druga predpepelnična nedelja; po¬
stili so se tudi ti kristjanje 40 dni.

Spet drugi kristjanje se pa zunaj nedelj in četert-
kov tudi ob sabotah  niso postili, toraj so post še
en teden poprej pričeli; od tod nedeljo tega tedna še
zdaj imenujemo „septuag es im o“ t. j. sedemde¬
seti  dan, ali pervo predpepelnično nedeljo. — Kteri
so se bili te šege poprijeli, so le 36 dni posta imeli,
in imenovali so ga desetino celega leta,  ki so
jo v spokornem postu v pripravljanje na velikonoč
preživeli.

Pa ne samo imena teh nedelj so se v cerkvi do
današnjega dne ohranila, cerkev jih še zdaj skorej rav¬
no tako obhaja, kakor postne nedelje; sv. maše se v
višnjevi barvi bero, in spušate se pri njih „gloria“ in
„ aleluja 11 .

Postni čas je spokoren čas; to cerkev s tem kaže,
da je dala pokori primerjeni zapovedi, in da je posta¬
vila šege, pokori lastne.

§. 50.

A. Cerkvene zapovedi za postni čas.

a) Katoliška cerkev o postem času prepoveduje
ženitvanje  in vse očitno razveseljevanje,
ki je spokornemu duhu nasproti.

b) Sveta cerkev o postnem času vse delavnike od
pepelnične srede do velikonočne nedelje post
v pravem pomenu zapoveduje, t. j. zderžati se
mesnih jedi in le enkrat na dan do sitega na¬
jesti se.

62

Postna zapoved nas pod smertnim grehom veže.
Smertno se toraj ne pregreši le tisti, kdor to zapoved
iz zaničevanja prelomi, ampak tudi, kdor iz sladnosti
ali lahkomišljenosti.

Postiti se v pravem pomenu je dolžan vsaki krist¬
jan, ki je 21 let star, ako ga ne izgovarja kak teh¬
ten vzrok. -—

Vzroki, ki od posta v pravem pomenu izgo¬
varjajo, so:

a) nezmožnost; toraj se niso dolžni postiti bolniki;
oni, ki so ravno kar ozdraveli; matere, ki otroke
doje.

b) stanovske dolžnosti  t. j. težka dela pri
kmetovavcih, rokodelcih, poslih, dolge in težavne
hoje.

Ta dva vzroka že sama človeka izgovarjata in ni
mu treba nikjer iskati kacega posebnega privoljenja,
ker cerkev noče nikdar nikomur škodovati s ktero za¬
povedjo koli.

Opomin. Zunaj štiridesetčlanskega posta nam cerkev še
veleva postiti se:

a) v adventu ob sredah in petkih,

b) v kvaternih tednih ob sredah, petkih in sabotah;

c) ob šesterih predprazniških dnevih : pred prečistim spočetjem

Marije device (7. grudna); predbožičnim dnevom (24. grudna);

binkostno saboto; pred sv. Petrom in Pavlom (28. rožnika);

pred velikim šmarnom (14. vel. serpana) ; pred vsemi svet¬
niki (31. vinotoka).

Tretja cerkvena zapoved nam še zapoveduje, ob
petkih in sabotah zderžati se mesnih jedi, in to zder-
žek  imenujemo.

Mesnih jedi zderžati se je dolžan vsak kristjan, ka¬
dar k pameti pride, ako ga ne izgovarja kak resničen
tehten vzrok. Tako so od te zapovedi izgovorjeni p.
bolniki,  bolehni in slabotni, kterim postne jedi ško¬
dujejo ali ne dajo dosti moči; popotniki,  ki post¬
nih jedi ne dobijo; posli,  dokler ne morejo brez ško¬
de zapustiti službe, v kteri se jim le mesne jedi dajejo;

63

•voj saki, ki le meso dobivajo; in sploh vsi, kterim
škof ali v to pooblasteni spovednik iz posebnih vzrokov
privolijo,  meso jesti. — Ako je očetu kake družine
privoljeno, meso jesti, ga smejo tudi vsi, ki so v oče¬
tovi oblasti, ako premožnost ne pripuša, dveh obed
(mesne in postne) imeti.

V novejših časih škofje s papeževim privoljenjem
post,  kar tiče z d e r ž e k, zelo z 1 aj š u j e j o in v na¬
mestilo kako drugo dobro delo odločujejo.

Ob polajšanih postnih dneh se sme večidel le pri
južini meso jesti, zvečer ne; in tudi rib pri mesu ne.

Sveta cerkev nam post in zderžek zapoveduje :

1. ker sta oba Bogu dopadljiva;  zakaj ka¬
kor z molitvijo svojo dušo, tako s postom Bogu
posvečujemo in darujemo svoje. telo : toraj je
Bog sam pogostoma post priporočal; Jezus sam,
njegovi aposteljni in sveti ljudje vseh časov so
se postili;

2. ker sta nam post in zderžek zelo ko¬
ristna,  ž njima namreč ponižujemo svojo pre¬
vzetnost, berzdamo svoje poželenje, in delamo
pokoro za svoje grehe ter zanje zadostujemo.

V postu nam sv. cerkev ne zapoveduje le posta,
ona tudi želi, da te dni tudi v duhu pokore živimo,
jih z molitvijo in dobrimi deli posvečujemo, se tudi
pripušenega razveseljevanja ogibujemo, in vdeležujemo
njenih pobožnost, n. pr. postnih pridig, križevega pota.

Zelo koristno je, v postu prostovoljno molitev,
ali kak prostovoljen zderžek naložiti si, ali kakošno
pobožnost pričeti in opravljati; zlasti se postu prilega
pobožnost križevega pota.

§. 51 .

B. Cerkvene šege v postu.

1. Pervi postni dan, t. j. pepelnično sredo,
sveta cerkve verne pepeli,  t. j. v podobi svetega kri-

64

ža pepela kristjanom na glavo potresa, rekoč: „Spo-
minjaj se, človek, da si pepel, in da se boš
spet v pepel spremenil. 11

V pervih stoletjih keršanstva je sv. cerkev pepe-
lila le očitne grešnike, ki so ta dan naloženo očitno
pokoro pričenjali; sčasoma so se iz ponižnosti in po¬
božnosti tudi drugi kristjani med spokornike družili k
pepeljenju. Leta 1091 je pa cerkveni zbor v Beneventu
zapovedal splošno pepeljenje, kakoršno je dan današnji
v navadi, ki je pa tudi lepa in jako pomenljiva šega.

Pepel  je namreč bil tudi že v stari zavezi znam-
nj e pokore,  kakor v življenji kralja Davida be¬
remo in od Ninivljanov; potem je pepel lepa podoba
minljivosti  vsega časnega, zlasti pepel, kterega
katoliška cerkev pepelnično sredo potresa svojim ver¬
nim na glavo, ker je izžgan iz oljk, ki so bile cvetno
nedeljo preteklega leta blagoslovljene; toraj nas pepel
ne spominja le smerti, ampak nas tudi k pokori, zla¬
sti o postnem času vabi, in k ponižnosti budi.

2. Duhovni se ogrinjajo z oblačili višnjeve barve;
pri sv. maši se izpušate „gloria“ in »aleluja, 11

3. Od pete ali tihe nedelje se z višnjevimi perti
zagrinjajo vse podobšine svetnikov po altarjih in vse
bridke martre po cerkvi, v spomin skrivnega življenja
Jezusovega pred njegovim terpljenjem. •— Od te ne¬
delje do velikonočne nedelje se pri sv. maši vse izpuša,
kar koli kako veselje razodeva p. psalm  začetne mo¬
litve, hvalnica: „čast  Očetu 11  i. t. d.

Postnih nedelj je šest, ki se tako le imenujejo:
1) pervopostna ali pepelnična, 2) kvaterna, 3) brezimna,
4 j sredpostna (laetare), 5) tiha (černa, passionis), in 6)
cvetna (dominica palmarum).

§. 52.

Sveti veliki teden (hebdomas major).

Ves postni čas je sicer namenjen premišljevanju
terpljenja in smerti Jezusove; zlasti pa zadnji teden,

65

kterega imenujemo ali veliki teden,  ker v njem ob¬
hajamo naj više skrivnosti našega odrešenja, ali sveti
teden,  ker ga s posebno pobožnostjo obhajamo. —
Nemci ga imenujejo; Charwoche,  ali od latinske be¬
sede „carus“  t. j. ljub, tedej teden ljubezni,  ali
od stare nemške besede „char,“  t. j. bolečina ali
terpljenje, toraj teden bolečin ali terpljenja Jezusovega.

Veliki teden se prične z nedeljo, ktero imenujemo
cvetno ne delj  o.

§. 53 .

Cvetna nedelja.

Ta nedelja se v latinskem jeziku imenuje „do-
mi ni ca p almar  u m“, v nemškem „P a lm s o n n t a g“,
po naše bi seji  toraj reklo „palmova nedelja,
od palm, ki jih cerkev to nedeljo blagoslavlja. To ime
pa pri nas ni prišlo v navado, menda ker nimamo
palm. — Blagoslavljajo se pri nas oljke  namest
palm, in verni prinašajo ta dan blagoslavljat tudi eno¬
letne šibice, zlasti leskove, kterim sem ter tje butare
pravijo, in na nje navezujejo pervo zelenje in cvet¬
je,  ki je dobiti, in od tega cvetja je dobila cvetna
nedelja svoje ime.

Ta dan nam cerkev pred oči stavi, kako da je
Jezus, reven sicer, pa vender kot kralj sveta, veličastno
na oslici jezdil v Jerusalem, kamor ga je velika mno¬
žica spremljala, mu v čast in slavo pot z vejami po-
tresala in palmove veje in oljke v rokah veselo pre¬
pevala: „Hosana Sinu Davidovemu! česen

(slavljen) bodi, ki pride v imenu Gospodovem 11
(Mat. 21).

Palmove veje  so znamnje veselja in zmage,
ž njimi so naproti ho.dili slavnim vojvodom po zadob-
ljeni zmagi; oljke  pa so znamnje miru. Vender pa
spomin te vesele prigodbe za nas ni vesel god, ker se
je Jezus jokal nad nehvaležnim in nestanovitnim ljud¬
stvom, ktero je čez malo dni kričalo: „križaj ga! kri¬
žaj ga!“ — Zato cerkev vsa opravila tega dne obhaja
v oblačilih višnjeve barve.

5

66

Opravila, cvetni nedelji lastna, so:

1. Blagoslavljajo se palme v spomin Jezusove
častite hoje v Jeruzalem ; palme so pa tudi znamnje,
da je Jezus s svojim vstajenjem premagal smert; oljke
ali druge zelene vejice so pa znamnje našega upanja,
da bomo s Kristusom častitljivi od smerti vstali.

Da bi se tega večkrat spominjali in po cerkvenem
blagoslovu božje varstvo dosegli, verni palme ali oljke
seboj na dom jemljejo, jih na kak očiten kraj obešajo
ter hranijo do cvetne nedelje prihodnjega leta.

2. Jezusa posnemaje, ki je slovesno jezdil v Je-
rusalem, gredo duhovni z vernimi v procesii okoli cerkve
s palmami ali oljkami v rokah v znamnje, da so in
hočejo ostati zvesti služabniki in podložni nebeškega
kralja. — Dospevši do velikih vrat, hočejo v cerkev;
toda vrata so zaperta; tadaj petje kakor petje nebeš¬
kih duhov iz cerkve doni, tudi zunaj cerkve pevci pojo
„Hosana.“ Ko so se notranji in zunanji pevci enekrat
zverstili, subdijakon s križem na zaperta vrata poterka,
vrata se odpro, zunanji pevci se z notranjimi zedinijo
ter po cerkvi grede vsi eno pesem pojejo. — Pač lepa
podoba , da so po grehu bila človeku zaperta vrata
nebeška, in so Boga častili, molili in gledali le čisti
angelski duhovi. Po Jezusovi smerti na križi so se pa
nebeška vrata odperla, in ž njim so šli pravični v sveta
nebesa ter se zedinili z angeli v čast in slavo božjo.

3. Pri sv. maši se „passion“  bere, ali poje.
„Passion“  se pravi po naše, „terpljenje,“  in tako
se imenuje tisti oddelek štirih sv. evangelijev, v kterem
sv. evangelisti popisujejo Jezusovo terpljenje. „Passion“
cvetne nedelje je iz evangelija sv. Matevža. Med „pasio-
nom“ duhovni in verni palme ali oljke v rokah derže v
znamnje, da Jezusa tudi v naj večem poniževanji njegovem
spoznajo za svojega kralja in mu hočejo stanovitno
zvesti ostati ter mu nočejo skazane časti nikdar več
ne odtegniti, tedaj ne posnemati judovskega ljudstva
v Jerusalemu, ki mu je cvetno nedeljo „hosana“
klicalo, v petek pa že kričalo: „Križaj  ga.“

67

Pri besedah: „Jezus je svojo dušo zdihnil,“
duhovni in verni na obe koleni pokleknejo, v znamnje
velike žalosti, in v znamnje, da neskončno ljubeznji-
vega zveličarja na tihem molijo.

Ako je več duhovnov pri cerkvi, „passion“ pojejo.
Eden poje, kar evangelist pripoveduje; eden, kar je
Jezusovih besed, eden, kar je Ana govoril, eden kar
Kaifa, eden kar Peter, eden kar dekla, eden kar
Pilat; vsi vkupej pa, kar jih je več ob enem govorilo.

V torek  se pri sv. maši bere „passion“ iz sv.
Marka,  v sredo iz sv. L u k e ž a, v petek iz sv. J a n e z a.

V znamnje žalosti nad Jezusovim terpljenjem se
veliki teden noben god ne obhaja; tudi se ne bere
černa maša; zakaj pri žalostnem premišljevanji Jezu¬
sovega terpljenja vsaka druga žalost utihne.

§. 54 .

Velika sreda. Jutranjke.  ( matutinum , Metle).

Opomin. Judje so dan šteli po solncu od zahoda do za¬
hoda ; mi ga štejemo od polnoči do polnoči. Od tod izhaja, da je
pri nas konec dneva, kar je bilo pri judih začetek dneva. Naše
srede večer je judovskemu četertku jutro i. t. d.

Veliko sredo po poldne se začne premišljevanje
Jezusovega terpljenja, in sicer s tem, da se v cerkvah
prepevajo jutranji  c e, t.j. jutranje duhovske molitve.
— Nemci te molitve imenujejo: „Mette“, ki je prikraj¬
šana beseda iz latinske „matutinum“  t.j. jutranjice
ali jutranja molitev.

Ravno tako se godi tudi veliki četertek in petek.

Jutranjice teh treh dni so sestavljene iz psalmov,
žalostnih pesem Jeremijevih in beril, ki merijo na terp-
ljenje Jezusa Kristusa.

V znamnje žalosti se konec psalmov izpuša na¬
vadni hvalivni sklep: Čast bodi Očetu in Sinu

in sv. Duhu  itd.

Žalostnice ali otožnice ali žalostne
pesmi  so tiste pesmi, v kterih prerok Jeremija objo-

5 *

68

kuje pogin Jeruzalemskega mesta zavolj pregreh judov-
skega ljudstva, in terpljenje zveličarjevo v preroškem
duhu popisuje. Te pesmi naj nas opominjajo , da so
naši grehi zadolžili Jezusovo terpljenje, ter naj nas
budijo k spreobernjenju in pokori, toraj so končavajo
z besedami: ,,Jeruzalem, Jeruzalem, spreoberni
se k Gospodu, svojemu Bogu!“  — Jeruzalem
namreč nas grešnike pomeni.

Med petjem je na desni strani pred altarjem po¬
stavljen trivoglat svečnik, na kterem je nataknjenih 15
vošenih sveč, ob robu 14 rudečih, bela pa na verhu.
Konec vsacega psalma se ena rudečih sveč ugasne,
tako da le bela še gori. To ugasovanje pomenja, da
so aposteljni in učenci Jezusa zapustili v njegovem
terpljenji. Med prepevanjem Caharijeve hvalne pesmi
se sveče tudi na altarji pogase v znamnje, da je hu¬
dobno judovsko ljudstvo preganjalo tudi preroke in po¬
slance božje.

Po odpeti poslednji versti hvalne Caharijeve
pesmi strežnik belo gorečo svečo s svečnika sname, jo
nese pred altar ter jo kleče na desni strani nad altar¬
jem v roki derži, v znamnje, da je z Jezusovo smertjo
na vides ugasnila luč sveta; ko se začne peti verstica:
„Kristus je bil za nas pokoren“  itd., strežnik
vstane, svečo nese za altar, kjer jo v znamnje, da je
šel Jezus pred pekel pravične tolažit, očem vernih
toliko časa odtegne, da se psalm „miserere“  zmoli
ali spoje in sklepna molitev odmoli; po končanem ropotu
strežnik belo gorečo svečo spet na svečnik natakne, v
znamnje Jezusovega vstajenja.

Ko duhoven sklepno molitev odmoli, s palčico
na stopnjice pred altarjem nekoliko udari, in tedaj se
začne tudi v cerkvi ali pred cerkvijo velik ropot,
ki nas opominja divjega vpitja judov in strašnih pri-
godeb v naturi ob smerti Kristusovi; po tem ropotu
tem jutranjicam pravijo nemci „Pump er me tt e. u

69

§. 55 .

Veliki četertek (coena Domini, Griindonncrstag).

Veliki četertek je spomin, da je Jezus pri zadnji
večerji postavil presveto rešnje telo; sv. cerkev ta dan
toraj tudi „Gospodovo večerjo (Coena Domini) imenuje.

Judje so k velikonočnemu jagnjetu in opresnemu
kruhu jedli neka zelena grenka zeliša. To šego so po¬
snemali po nekterih krajih menda tudi kristjani, ter
so ta dan jedli le zelenad, ki je bila ravno takrat
dobiti. Še zdaj, pravi Himioben, so družine, ki imajo
veliki četertek zelena zeliša pri jedi. In od te šege je
menda nemško ime „Griindonner stag,-

Cerkvene šega velicega četertka veselje in žalost
naznanjajo; veselje  nad presv. rešnjim telesom, s kte-
rim nam je Jezus svojo neskončno ljubezen skazal;
in žalost  zavolj njegovega bridkega terpljenja, ki se
je ta dan pričelo.

Šege velicega četertka so:

1. Bridka martra na velikem altarji se ogerne z
belim pertom.

2. Sveta maša se v beli obleki bere; mašnik
„g 1 o r i a“ veselo zapoje , na koru mu slovesno odpe-
vajo, oboje petje pa spremljajo vsi zvonovi z zvonika
v znamnje veselja. Ali kmali se žalostni spomin Jezu¬
sovega terpljenja poverne, slovesno petje neha, zvonov
in zvončekov veseli glasovi utihnejo ter molče do sa-
bote, in namest zvonov lesena derdra (ro po tula)
s zvonika derdra (ropota), in namest zvončekov k 1 e-
petci  pri sv. maši dalje klepečejo.

Zvonovi in zvončeki utihnejo v znamnje velike
žalosti; zvonovi pa tudi pomenjajo aposteJjne, ki so bili
namenjeni Jezusove nauke, kakor zvonovi svoje glasove,
po svetu razpošiljati; utihnili zvonovi torej naznanjajo,
da so aposteljni zapustili Jezusa v njegovem terpljenji,
in da se tem sv. dnem še veči tihota spodobi, kakor
drugemu postnemu času.

Derdre in klepetci so znamnja žalosti, pomenjajo
pa tudi hrup nekdanjega preganjanja vernih kristjanov
zavolj Kristusa.

70

Veliki četertek se le ena sv. maša v vsaki farni
cerkvi bere. — Pri tej sv. maši mašnik tri hostije
posveti, eno za mašo tega dneva, drugo za veliki petek,
tretjo pa za božji grob v monštranco; pervo mašnik
pri sv. obhajilu zavžije, dve drugi pa spravi v kelih,
kterega zakrije.

Ker le en mašnik ta dan bere sv. mašo, drugi
pričujoči duhovni iž njegovih rok sv. obhajilo prejmejo,
kakor so ga tudi aposteljni pri zadnji večerji prejeli
iz Jezusovih rok. Želeti je, da bi se njim družilo tudi
veliko vernikov.

3. Po sv. maši se kelih s sv. hostijama v slovesni
procesii prenese v poseben kraj , kjer se hrani do pri¬
hodnjega dne. — To prenesenje pomeni Jezusovo pot
na oljsko goro po zadnji večerji.

4. Potem se vsi altarji odkrijejo t. j. ves kinč se
jim odvzame, med tem opravilom duhoven moli 21. psalm,
v kterem je bilo marsikaj prerokovano od zveličarja,
zlasti pa, da bodo njegova oblačila med-se razdelili
in vadljali za njegovo suknjo. — To opravilo pomeni
globoko cerkveno žalost in Jezusovo zapušenje.

5. V stolnih ali škofovskih cerkvah škofje olje
blagoslavljajo in dvanajst starčekom noge umivajo. Umi¬
vanje nog nam kaže neskončno ponižnost Gospodovo,
iz ktere je Jezus noge umival aposteljnom pri zadnji
večerji, ter nas opominja, ponižnim biti in Jezusa ča¬
stiti in ljubiti v naj ubožniših in naj manjših udih
njegovega duhovnega telesa.

Tudi opati  v samostanih in katoliški vla¬
darji  ta dan revnim starčekom noge umivajo; papež
v Kirnu pa dvanajstim duhovnom.

Veliki četertek popoldne je duhovno opravilo,
kakor prejšnji dan.

§. 56.

Veliki petek (parasceve).

Veliki petek je smertni dan našega Gospoda in
zveličarja Jezusa Kristusa. Ta dan ni praznik, je pa
dan naj veče žalosti. Sv. cerkev ta dan bridko terpljenje

/

71

Jezusovo obžaluje in grehe vsega človeškega rodil, ki
so krivi Jezusovega terpljenja in njegove smerti.

Vse šege tega svetega dneva le žalost naznanjajo.
Daritev sv. maše, veseli spomin kervave daritve na
križi, se ta dan ne obhaja, ker nam je živo pred očmi
Jezusova daritev na križi. (Glej I. §. 12, stran 27).

Šege tega dneva  so  te  le:

1. Od začetka duhovnega opravila se sveče na
altarji ne prižgo in tudi v svetilnici se luč ugasne , v
znamnje, da je ta dan luč sveta tako rekoč ugasnila,
ko je Jezus umeri. — Bridke martre so s černimi perti
ogernjene; tudi duhovni v černih oblačilih k altarju
pristopijo, se na njegove stopnjice vležejo, nekoliko časa
bridko smert Jezusovo obžalujejo ter ponižno molijo
njegovo neskončno ljubezen, iz ktere se je za nas da¬
roval na križi.

2. Potem duhovni vstanejo, in mašnik, ki opravlja
opravilo današnjega dne , gre k altarju in na listovi
strani bere iz sv. pisma stare zaveze oddelek, v lcterem
je vstajenje zveličarjevo bilo napovedano, bravec (lector)
ga pa pred altarjevimi stopnjicami poje. — To berilo
je vsi službi božji tega dneva predpostavljeno, da nam
je v nekoliko tolažbo pri premišljevanji bridkega terp¬
ljenja. To berilo se konca z molitvijo: Jezusovo terp-
Ijenje nam bodi v zveličanje.

3. Zdaj se bere tisti oddelek iz sv. pisma, v kte-
rem je zapovedano , kako naj judje zakoljejo in jedo
velikonočno jagnje, ki je bilo predpodoba zveličaijeva.
Zato se potem bere ali poje (kakor cvetno nedeljo)
„passion“ ali terpljenje Jezusovo, kakor ga nam je
popisal sv. Janez, v dokaz , da je bilo ta dan pravo
velikonočno jagnje nove zaveze v resnici darovano.

4. Po „passion-u“ poje mašnik molitve za vse
ljudi: za papeža, škofa, vso duhovšino, za cesarja in
vse verne; za kerševance, krivoverce in razkolnike ali
ločence, zajudein  nevernike. Pred vsako molitvijo z be¬
sedami: »Kolena pripognimo  (Flectamus genua)“,
dijakon pričujoče verne k molitvi vabi, subdijakon pa
jim veleva zopet vstati, rekoč: „levate““  t. j. vzdi-

72

gnite se; le pred molitvijo za jude se kolena ne pri¬
pognejo , v znamnje studa, da so judje poklekovaje
zasramovali Jezusa.

Te molitve so pač živ dokaz keršanske ljubezni
sv. katoliške cerkve. Kakor je Jezus pred svojim terp-
Ijenjem molil za svoje aposteljne in vse verne, na.
križi pa še celo za svoje sovražnike in morivce, ravno
tako moli tudi njegova sv. cerkev veliki dan našega
odrešenja s serčno željo , da bi se vsi ljudje zveličali
in nikdo ne pogubil. In tako sv. cerkev kaže, da so¬
vraži in zametuje le greh in zmoto, grešnike in zmo-
tence pa miluje in za nje moli.

5. Po dokončanih teh molitvah mašnik s černim

pertom zakrito bridko martro v roke vzame ter jo
polagoma razkriva, v spomin, da so bili Jezusu obla¬
čila slekli, trikrat poje: »Glejte, les križa, na

kterem je viselo zveličanje sveta.“ — „Pri-
d iti,  častimo, 11  mašniku pevci vselej odpojejo.

Ko je mašnik odrito bridko martro, zamnje na¬
šega odrešenja, pokazal ljudstvu, jo na pripravljeni,
s černimi perti pogernjeni kraj nese, jo tam na černo
blazinico položi, v spomin, da je Jezusovo telo bilo
položeno v grob ; — potem se poda na svoj kraj, si
čevljo izzuje, bridki martri bližaje se trikrat pred njo
poklekne, ter ji iz ponižnosti le noge poljubi. — Ravno
tako pričujoči duhovni in verni svetemu križu čast
skazujejo. Med tem češenjem sv. križa se na koru po¬
jejo »očitanja 11  (improperia), s kterimi se judovske¬
mu ljudstvu naštevajo brezštevilne dobrote, ktere je
Jezusu s toliko nehvaležnostjo povračevalo.

6. Ko je češenje sv. križa končano, gredo duhov¬
ni v procesii po kelih, v kterega ste bili v četertek po¬
loženi posvečeni hostii, ga na veliki altar prineso, in
potem se prično opravila, ki so namest sv. maše; nam¬
reč : mašnik v kelih vina in vode vlije, nekaj molitev
opravi, med kterimi je tudi „očenaš“, eno sveto hostijo
z desnico s pateno vred nad desno ramo povzdigne, jo
potem precej nad kelihom zlomi kakor pri sv. maši,

73

mali košček v kelih spusti, le zadnjo molitev pred sv.
obhajilom moli, se s sv. hostijo obhaja in vino z malim
koščekom sv. hostije iz kelika zavžije.

7. Drugo hostijo v monštranco dene, ktero z be¬
lim zagrinjalom ogerne in v procesii nese v posebni, v
to napravljeni kraj, ki nam pred oči stavi Jezusov, v
skalo vsekan grob, ter sveto rešnje telo tam izpostavi
med lučicami in cveticami.

Ta kraj božji grob  imenujemo, ki je poraznih
krajih različno napravljen, olepšan in razsvetljen; veči¬
del pa je vpodobljen grob, v skalo vsekan, na Jožef
arimatejevem vertu blizo Kalvarije, odkodar se v dalj¬
ni daljavi nižje vidi Jeruzalemsko mesto; okoli groba
vertna drevesa in cvetice, pred grobom pa straža. —
Da bi pač množica, ki ta in prihodnji dan obiskuje
božji grob, vselej navdana bila s pravim spokornim du¬
hom, in se vselej spodobno in pobožno vedla, kakor se
svetima dnevoma in svetemu kraju spodobi! — Obis¬
kanje božjega groba nam podobuje pobožne žene in
aposteljne pri Jezusovem grobu.

57.

Velika sabola  (sahbalum sanctum).
a) dopoldne.

Velika sabota nas spominja, da je Jezusovo telo
v grobu počivalo med tem, ko je njegova duša šla pred
pekel, pobožne duše stare zavese tolažit, jim naznano-
vaje doveršeno odrešenje.

Sveto mašo sme, kakor v četertek, tudi ta dan le
en mašnik v slednji farni cerkvi brati; sv. obhajilo se
kakor veliki petek tako tudi danes zdravim vernim
ne deli; altarji so tudi še brez vseh lepotij, brez per-
tov, tabernakelj je odpert in prazen, Bridka martra v
posebnem kraji na černi blazinici na tleh leži, zunaj
božjega groba v cerkvi nobena luč ne gori, ne na al-
tarjih, ne pred altarji, ne v svetilnicah: vse naznanja,
da Jezus v grobu počiva.

Vender pa molitve in opravila velike sabote že
vse na vstajenje Jezusovo merijo; in so te le:

74

1. Blagoslavljanje ognja. — Pred cerkvijo se iz
kremena ukreše ogenj, s kterim se nekoliko derv ali
oglja zažge; — ta ogenj mašnik blagoslavlja, in ž njim
se potem vse tri sveče na stalnici s tremi roglji užgo.
— Ogenj se iz kremena  izkreše vznamnje, daje Je¬
zus podlagni ali stalni kamen našega zveličanja, iz kte-
rega se izhaja luč, ki nas razsvetljuje.

Potem mašnik pet kadilnih zern za velikonočno
svečo blagoslavlja.

Ko so se ostanki sv. olja na blagoslovljenem ognji
sežgali, se duhovšina v cerkev v procesii poda. Dija-
kon nese stalnico s tremi roglji, na vsaki rogelj je na¬
taknjena bela sveča; k velikemu altarju grede se sveča
za svečo z blagoslovljenim ognjem užge, in sicer perva
precej pri vstopu v cerkev, druga sredi cerkve, tretja
pred velikim altarjem. Ko je vsaka sveča užgana, dija-
kon s stalnico vselej poklekne, in vsi drugi ž njim
vred, dijakon povzdigne glas ter zapoje: „Luč Kri¬
stusova";  vsi drugi duhovni mu poje odgovorijo:
„Bogu bodi zahvala", namreč zato, da smo po Kristusu
spoznali trojedinega Boga. Palica ali stalnica s tremi
roglji namreč pomenja presveto Trojico.

2. Blagoslavljanje velikonočne sveče, ki nam po¬
meni Jezusa, od smerti vstalega.

Ko se sveča začne blagoslavljati, še ne gori, v
znamnje, da Gospod še počiva v grobu. Začne se bla¬
goslavljati s prelepo hvalno pesmijo na častito vstajenje
Kristusovo; med petjem dijakon pet blagoslovljenih ka¬
dilnih zern v podobi križa vanjo vtakne, kar pomeni
maziljenje Jezusovega telesa in pet ran Gospodovih;
potem s trirogi j a eno svečo sname, ter ž njo velikonoč¬
no svečo prižge v znamnje, da se je Jezus s svojo božjo
vsegamogočnostjo oživil;in poslednjič tudi vse svetilnice
po cerkvi prižge. — Blagoslovljena velikonočna sveča
se na evangeljsko stran k altarju postavi, in se odslej
do praznika vnebohoda pri vsaki slovesni službi božji
prižiga. Pozneje se tudi vse druge sveče na altarji pri-
žgo, v znamnje, da se vsa luč, t. j. po aposteljnili raz¬
širjeni nauk, od Kristusa izhaja.

75

3.  Prerokovanje. Bere se dvanajst oddelkov
iz svetega pisma stare zaveze, v kterik se pripovedu¬
jejo poglavitniša prerokovanja in predpodobe, ki so se
nad Jezusom spolnile.

4. Blagoslavljanje kerstne vode;  glej
I. §. 73. stran 126.

5. Poslednjič se daritev sv. maše v beli
barvi opravlja.  V starih časih je bila ta sv. maša
v velikonočni noči, zato se njene molitve vjemajo z
nočjo in vstajenjem Kristusovim. Ko mašnik „Gloria“
zapoje, vsi zvonovi v zvoniku in zvončeki po cerkvi
zadone vernim veselo oznanovaje častito vstajenje Je¬
zusovo. — Po prebranem listu mašnik veselo „ale-
lujo“  trikrat vselej z nekoliko vzdignjenim glasom za¬
poje, ki se mu enako na koru odpeva.

Beseda „aleluja“  se zlas'i o velikonoči in vsem
velikonočnem času pogostoma pristavlja mašnim in dru¬
žim cerkvenim molitvam, zlasti psalmiškim „antifonam“.
Vzeta je iz hebrejskega jezika in v našem jeziku po-
menja:’ „h valite Gospoda 11 , ali „Bog bodi hva-
ljen“.  S pogostim ponavljanjem te bosede nas cerkev
opominja, da se ljubemu zveličarju brez prenehanja
zahvaljujemo ter ga hvalimo zavolj njegovega častitlji¬
vega vstajenja. Sv. Avguštin tej navadi še drug lep vzrok
pridene, rekoč: Velikonočni čas (od velikenoči do bin¬
košti) nam pomenja večno zveličanje v nebesih, kjer
bomo, s svetniki zedinjeni, Boga brez prenehanja hva¬
lili; postni čas pa je podoba sedanjega minljivega in
betežnega življenja, kjer nam je s hudim nagnjenjem
vojskovati se, grehe objokovati in po nebeški domačii
zdihovati in hrepeneti. V sedanjem življenji še le pri¬
čakujemo večnega zveličanja, deležni ga pa še nismo.
Toraj se aleluja  pristuje veselemu velikonočnemu času,
ne pa žalostnemu postu.“ — Beseda aleluja  se sicer
rabi tudi o druzih letnih časih, čeravno ne tako pogo¬
stoma, ker smo Jezusu vedno hvalo dolžni zavolj nje¬
govega vstajenja, zlasti se pa rabi ob nedeljah, ker'je
vsaka nedelja spomin zveličarjevega vstajenja.

76

b) popoldne.

Velike sabote popoldne nam velikonočno jutro
predočuje; toraj se ob določenem času vesele, veliko¬
nočne jutranjice pojo.

Po dokončanih jutranjicah mašnik z drugo duhov-
šino gre v božji grob, ondi presveto režnje telo s ka¬
dilom pokadi, z monštrance belo tanko ogrinjalo sna¬
me, in monštranco v roke primši trikrat vselej z zvi¬
šanim glasom zapoje „Aleluja“,  ravno tako mu pevci
odpojo, potem mašnik prične velikonočno pesem: „Kri-
stus je od smerti  vstal 11 . Nato se presveto rešnje
telo v procesii iz cerkve nese med petjem in zvonje¬
njem, da vstalega zveličarja moli keršanska obilna mno¬
žica, ki se je zbrala k svetemu opravilu. — V cerkev
vernivši se, mašnik presv. rešnje telo na altar postavi,
hvalno pesem „Te Deum laudamus 11  zapoje, in potem
s presv. zakramentom vernim slovesni blagoslov da.

§. 58 .

Velika noč  ( pascha).

Velikonočno nedeljo ali o vuzmi (vskers, vskrse-
nije) spomin častitljivega vstajenja Jezusa Kristusa ob¬
hajamo. Ta god in praznik je v katoliški cerkvi vedno
bil pervi in poglavitni dan, ali kakor ga sv. Gregor
imenuje, „naj veči vseh praznikov in kralj
vseh dni;“  zakaj Jezusovo vstajenje je porok našega
odrešenja, podlaga naši sveti veri in poroštvo našega
vstajenja.

Cerkev ta god imenuje „p a s a“ — praznik. „P a s a“
ali „pasha“  je hebrejska beseda in se po naše pravi
„memohod“.  Judje so ta praznik obhajali v spomin,
da je morivni angel v Egiptu memo izraelskih prebi-
vališ, z jagnjetovo kervjo zaznamvanih, memo šel med
tem, ko je moril pervorojenstvo po Egiptu, in v spo¬
min svojega rešenja iz sužnosti egiptovske.

Naša sveta cerkev z vso pravico ta god „pasa“
imenuje, zakaj dan vstajenja Jezusovega je za res me¬
mo h o d, in sicer memo žalosti v veselje, memo smerti

77

v življenje, memo satanove sužnosti v prostost otrok
božjih.

Nemci imenujejo velikonočni čas „Ostern“  in
veliko nedeljo „Osterso nntag“. „Ostern“  je pa
menda iz stare nemške besede „Urstiind“  t. j. vsta¬
jenje.

Velikanoč je vselej v nedeljo, in sicer pervo ne¬
deljo po šipu (polni luni) po 21. sušcu, ko sta noč in
dan enako dolga.

Po velikinoči se ravnajo vsi daljni Gospodovi praz¬
niki, ki se toraj premakljivi imenujejo, p. vnebohod, ki
je vselej 40, binkošti, ki so vselej 50, sv. Trojice, ki je
vselej 60 in sv. rešnjega telesa, ki je vselej 64 dni po
velikinoči; in tudi, število nedelj po sv. treh kraljih in
po binkoštih se ravnajo po nji.

Vsa opravila velikonočnega praznika naznanjajo
veselje nad vstajenjem Gospodovim; so pa tale:

1. Altarji so, kolikor cerkev premore, okinčani,
na veliki altar je postavljena podoba vstalega Jezusa
z belo-rudečim bandercem v roki, ker je smert in pekel
premagavši iz groba vstal ter nam mir s svojo kervjo
zadobil; zraven velikega altarja pri vsaki očitni službi
božji velikanočna sveča gori.

2. Duhovni se oblačijo v naj lepša bela oblačila,
ki jih ima cerkev; pri sveti maši se po zbranem listu
vesela „aleluja“  večkrat ponavlja in tudi besedam:
„Ite missa est“  konec maše se pristavite dve ale¬
luji, ki verne opominjate, da se naj tudi doma spomi¬
njajo Gospodovega vstajenja.

Vsaka keršanska družina in še celo naj ubožniši
družinica si za ta dan nekoliko mesa, kruha, jajc in
hrena preskerbi, si jih da blagosloviti ter jih veselega
serca vživa in kaj rada prijatlom in znancem in še celo
ptujcem ž njimi postreza. —

Od starodavnih časov so v navadi pirhi ali pi¬
sanke,  t. j. kuhana in rudeče pobarvana jajca, ki tudi
naznanjajo vstajenje Gospodovo. Jajčeva lupina naznanja
Jezusov grob, kterega je Jezus iz lastne moči prederl;

78

rudeča barva pa veselje, ki ga zlasti nedolžni otročiči
s pirhi imajo.

Velikonočni praznik se v cerkvi vso osmino obhaja
v znamnje vednega veselja nad Jezusovim vstajenjem;
zapovedan praznik je pri nas dandanašnji pa le še pon-
delek.

§. 59.

Povelikonočni dnevi in prazniki.

Velikonočni dobi še prištevamo 40 dni po veliko-
noči v spomin, da je Jezus po svojem vstajenji še 40
dni bival na svetu, preden jev nebesa šel. Spomin nje¬
govega vnebohoda 40. dan po velikinoči, ki je vselej če-
tertek, obhajamo in ga vnebohod  imenujemo. Ta
praznik toraj velikonočno dobo sklepa.

Povelikonočna doba pet nedelj šteje. Perva ne¬
delja se imenuje tudi bela nedelja,  v spomin, da
so nekdaj tisti, ki so bili veliko saboto keršeni, belo
oblačilo, kterega so pri sv. kerstu prejeli, to nedeljo
zadnjikrat nosili.

Evangeli p er v e nedelje nam pripoveduje prika¬
zen Jezusovo po vstajenji, pri kteri je aposteljnom dal
oblast, grehe odpušati; evangeli druge  nedelje nam
oznanuje priliko od dobrega pastirja, ki da življenje za
svoje ovce; evangeli tretje, četerte in pete  ne¬
delje pa so vzeti iz Jezusovega tolaživnega govora po
zadnji večei’ji, s kterim jih zastran svoje ločitve tolaži,
jim sv. Duha obeta ter jih opominja k molitvi.

V velikonočno dobo je sv. cerkev vpeljala štiri
procesije, ki so od starodavnih časov že v navadi, in
sicer procesijo na svetega Marka  dan  (25. malega
travna) in v pondelek, torek in sredo  po peti ne¬
delji ali pred vnebohodom Gospodovim.

Obhod na sv. Marka dan je leta 590 vpeljal sv.
papež Gregor veliki, v odvernjenje kuge, ki je tiste
čase grozno razsajala.

Obhode pred vnebohodom Gospodovim pa je leta
469 pervi obhajal sv. Mamert, škof Vi en s ki na fran-
cozkem v očitno prošnjo, da bi Bog njegovo škofijo re-

79

šil velicih nesreč, kuge, slabih letin in požarov, ki so
bile njegovo škofije zadele; kmali so bili pa vpeljani
po vseh keršanskih krajih.

Dandanašnji te tri procesije obhajamo zlasti s
prošnjo, da bi nas Bog obvaroval vojske, kuge in la¬
kote; po kmetih in malih mestih gredo procesije po
polji, da bi se toljkanj gorečniše vnela naša molitev za
ohranjenje upa polne žetve. Obhajamo jih ravno pred
Kristusovim vnebohodom, kakor da bi hotli Jezusu
ravno pred njegovim odhodom naročiti vse svoje potrebe,
da jih nese v nebesa svojemu in našemu očetu.

Ves ta teden'imenujemo ali prošnji  teden, ker
v njem svoje prošnje pošiljamo v nebesa, ali križev
teden, ker se pred procesijami nosi križ.

§. 60.

Vnebohod Gospodov (ascensio).

Praznik vnebohoda Jezusovega nas spominja ti¬
stega trenutka, ko je Jezus pričo svojih aposteljnov in
učencev častitljivo v nebesa šel na oljski gori.

Sveto pismo nam to prigodbo tako le pripoveduje:

„Jezus je peljal svoje učence venkej v Betanijo
(na oljsko goro), in je svoje roke vzdignil in jih bla¬
goslovil. In prigodilo se je, kadar jih je blagoslavljal,
se je od njih ločil in je v nebesa šel.“ (Luk. 24, 50, 51.).
— „Vpričo njih se je vzdignil, in oblak ga je vzel
spred njih oči. In ko so ga gledali v nebo iti, glej 1
dva moža sta stala pri njih v belih oblačilih; in sta
rekla: Možje Galilejci! Kaj stojite in gledate v nebo.
Ta Jezus, kteri je bil vzet od vas v nebo, bo tako pri¬
šel, kakor ste ga vidili iti v nebo.“ Ap. dj. 1, 9—11.

Aposteljni so bili z nekako otožnostjo napolnjeni,
ko so vidili Jezusa ločiti se; nekaka otožnost pre¬
vzame tudi sv. cerkev pri spominu Jezusove ločitve,
vender pa otožnost premaga veselje nad poveličanjem
njegovim, ko je njegova človeška natura bila povzdig¬
njena nad vse stvari in je od tedaj deležna neskonč-

80

nega veličastva njegove božje nature. Zato se ta dan
od starodavnih časov veselo obhaja in sicer 40. dan po
velikinoči, ki je vselej četertek, ker je Jezus po ustnem
izročilu 40. dan v četertek ob šestih t. j. o poldne v
nebesa' šel.

Temu godu lastne šege so:

a) Velikonočna sveča se ugasne pri slovesni sv. maši
po svetem evangelii, v kterem se Jezusov vne-
hod pripoveduje, in se od altarja vzame v zna-
mnje, da s tem praznikom jenja velikonočna doba;

b) podoba vstalega zveličarja se. po evangelii z al¬
tarja vzame in odnese;

c) v stolnih cerkvah se po nekterih krajih o poldne
duhovni snidejo k molitvi, po kteri se da blago¬
slov s sv. rešnjim telesom.

Tudi ta praznik ima svojo osmino.

IV.

Binkoštna doba.

§. 61.

Binkoštna doba sploh.

Binkoštna doba nam pred oči stavi neskončno lju¬
bezen svetega Duha, ki vernim deli sad odrešenja ter
jih posvečuje po cerkvi, ki jo je na zemlji vstanovil
Jezus Kristus.

§• 62.

Predbinkoštni dnevi ali pripravljanje na binkošti.

Predbinkoštni dnevi ali pripravljanje na binkoštni
praznik v velikonočno dobo sega, kar očitno nazna¬
njajo evangelii že od četerte nedelje po velikinoči, ki
naše oči obračajo v sv. Duha, kterega je Kristus ob¬
ljubil aposteljnom in svoji cerkvi.

Da se na binkoštni praznik posebno skerbno pri¬
pravljajmo, nas pa zlasti predbi n kostna sabota
opominja. To saboto je namreč zapovedan post, nam

81

v opomin, da sta post in molitev naj boljše priprav¬
ljanje na darove svetega Duha.

Binkoštna sabota se skoraj ravno tako obhaja,
kakor velika sabota:

a) Ta dan se tudi bere prerokovanje iz sv. pisma
stare zaveze, toda le šest prerokovanj od zve¬
ličarja in prihoda sv. Duha, ki so se v novi
zavezi na tanko dopolnila;
c) Tudi se kerstna voda blagoslavlja,
c) Pri „glorii“ slovesne sv. maše tudi vsi zvonovi
zazvone v znamnje veselja nad prihodom sv.
Duha.

§• 63.

Binkostni praznik  ( Duhovo, pentecoste).

1. Binkostni praznik je spomin prihoda svetega
Duha, in je vselej v nedeljo.

Opomin. Kaša beseda binkošti, kakor nemška „Pfing-
sten“, je izpeljana iz greške besede „pentekoste“, ki pomenja
,,petdeset“ ; binkoštni dan je namreč petdeseti dan po vstajenji
Gospodovem.

Sveto pismo (ap. dj. 2, 1—4.) nam prihod sv. Duha
tako le popisuje :

„Ko je bilo petdeset dni dopolnjenih, so bili
aposteljni vsi skupej na tistem mestu. — In vstal je
nanagloma z neba šum, kakor prihajočega silnega piša,
in je napolnil vso hišo, kjer so sedeli. — In so se
jim prikazali razdeljeni jeziki kakor ognja, in je sedel
na njih slehernega. — In vsi so bili napolnjeni s sve¬
tim Duhom, in so začeli govoriti v mnogoterih jezikih,
kakor jim je sv, Duh dajal izgovarjati/ 1

2. Binkoštni dan je spomin dneva, ko se je vsta-
novila vidna keršanska cerkev, ktera se je ta dan začela,
kar apostoljsko djanje tako le pripoveduje:

„Ko je bil prišel sv. Duh nad aposteljne, apostelj
Peter pred zbrano množico stopi, ter Jezusa, križanega
in vstalega mesija oznanuje. Ko so pa to slišali judje,
jih je v serce zbodlo, in so rekli Petru in unim

6

82

aposteljnom: Možje, bratje, kaj nam je storiti? Peter
pa jim rekel: Spokorite se, in daj se kerstiti slehern

zmed vas v imenu Jezusa Kristusa v odpušenje svojih
grehov; in prejeli bote dar svetega Duha. Zakaj vam
je dana obljuba, in vašim otrokom, in vsem, kteri so

deleč, ktere koli bo poklical Gospod, naš Bog.

Kteri so njegov nauk sprejeli, so bili keršeni; in pri¬
družilo se je tisti dan okoli tri tavžent duš.“ Ap. dj. 2,
37, 38, 39, 41.

Binkoštni praznik je toraj zmed nar višjih godov;
zakaj odrešenje bi nam ne bilo nič pomagalo, ako bi
ne bil prišel sveti Duh, ljudem delit milost, ki jih je
Jezus pridobil s svojo smertjo na križi. Sv. Duh je
prišel nad aposteljne, aposteljni so ga s poklado rok
ali v zakramentu sv. posvečevanja zročili svojim nasled¬
nikom, da oznanujejo neskaljeni nauk Jezusov, da svete
zakramente delijo in verne vodijo v večno življenje.
Sveti Duh nas v zakramentih posvečuje, grešnike v
otroke božje spreobrača in vse nadnaturne dari vernim
deli.

Ime „binkošti“ je iz greške besede „p en te¬
ko ste, “ ki p omenja „p e t d e s e t.“ Ta praznik je to
ime zadobil ali zato:

a) ker je sv. Duh ravno petdeseti dan po veliki
noči prišel nad aposteljne, ali pa

b) zato, ker je bil tisti dan tudi judovski bin¬
koštni  praznik, ki so ga judje tudi petdeseti

• dan po velikonočnem prazniku obhajali v spomin
postavodaje na sinajski gori, ali 50. dan po iz¬
hodu iz Egipta. Tako bi bili judovski binkošti
predpodoba keršanskih binkoštih.

Binkoštni god se s jsedmino obhaja; zapovedan
praznik je pa le še pondelek.

V spomin prihoda sv. Duha nad aposteljne škofje
ta dan v svojih stolnih cerkvah zakrament sv. birme
delijo; po družili krajih pa ali pred praznikom ali po
prazniku.

83

§. 64.

Pobinkostni sv. časi.
a) n e d el j e:

Pobinkostni dobi se ves čas od binkošti do ad¬
venta prišteva. V tem času navadno 24 nedelj štejemo;
jih je pa tudi ali manj ali več , kakor je velikanoč
prej ali pozneje ; ako jih je manj, se v nedeljo pred ad¬
ventom sv. maša 24. nedelje po binkoštih bere, 23. ali
22. teden se pa izpustita; če jih je pa več od 24,
se pred 24. nedeljo vverstijo tiste nedelje , ki so po
sv. treh kraljih ostale.

Pobinkoštna doba je naj dalji celega leta, in nas
uči, da cerkve ne bode konec do končanja sveta, ter
nas opominja, božje dobrote pogostoma premišljevati
in se jih s hvaležnim sercem veseliti; — sta pa tej
dobi tudi dva kvaterna tedna vverstena.

h) zapovedani Gospodovi prazniki.

Zapovedana Gospodova praznika po binkoštih
sta dva, namreč:

§. 05.

I. Praznik presvete Trojice.

Praznik presvete Trojice nam očitno in slovesno
pred oči stavi naj višji skrivnost svete vere, namreč
skrivnost presvete Trojice. Ta god je pa vselej pervo
nedeljo po binkoštih, in je tako rekoč ponavljanje vseh
svetih skrivnost ob enem, ktere smo slovesno obhajali
o posameznih preteklih praznikih in godovih; zato so
tudi opušene vse posebne slovesnosti. To pa tudi zato,
ker po besedah papeža Aleksandra 111. spomin presvete
Trojice obhajamo vsako nedeljo, in kakor rimski cer¬
kveni red pravi, ker vsaki dan govorimo: „Cast bodi
Očetu in Sinu in svetemu  D u h u. “

§. 66 .

2. Praznik presvetega resnjega telesa  (telovo , ali Iclesovo ,
„Corporis Christi", ,,Frohnleichnam“\.

Praznik svetega rešnjega telesa obhajamo v spo¬
min presvetega zakramenta, kterega je Jezus pri zadnji
večerji postavil.

6 *

84

Opomin. Nemška beseda »Frohnleichnam 11  je sestav¬
ljena z besedo „Frohn“, t. j. Gospod, in „Leichnam“, t. j.
telo, toraj se po naše pravi: „Telo Gospodovo 11 .

Ta spomin sicer od apostoljskili časov sem veliki
četertek obhaja sveta cerkev; ali ker ta dan, ki je
ravno pred spominom Jezusove smerti, ne dopušča či¬
stega veselja, je veseli spomin neizrečene ljubezni
Gospodove prestavila na deseti dan po binkoštih, t. j.
na četertek po prazniku presvete Trojice, tedaj v dobo,
ko je v omlajeni naturi nova radost in krasota oživ¬
ljena, in vertovi in gozdi pisanih cvetlic in zelenih
dreves dovolj ponujajo, da zamoremo veličastno obhajati
preveseli spomin.

Ta praznik je bil tako le vpeljan:

Okoli leta 1230 je v ,,Litihu“ na nizozemskem
živela pobožna nuna, Julijana  po imenu. Bog, ki
modrim prikriva marsikaj , kar razodeva priprostim, v
pobožni Julijani s prikaznijo zbudi misel, da se še en
praznik pogreša v katoliški službi božji, namreč poseben
praznik presvetemu rešnjemu telesu na čast. Prikazen
pa je bila ta: Večkrat je v spanji vidila svetlo polno
luno, ki je pa bila na enem kraji obsenčena ali za-
temnela. Tudi pomen te prikazni ji je bil dan; da namreč
ta zatemneli lunini kraj pomenja, da manjka praznika
presvetemu rešnjemu telesu na čast, in da bo katoliška
služba božja še le po tem v svoji popolni lepoti. Pri¬
kazen in dani pomen Julijana litiškemu škofu in več
duhovnom razodene in ponižno prosi, ji dovoliti, da bi
smela v svojem samostanu kak poseben dan v letu od¬
ločiti češenju presvetega rešnjega telesa. Spoznavši
resničnost prikazni in njen sveti pomen ji prošnjo
dovolijo. Leta 1246 so v litiški škofii ta praznik per-
vič obhajali, papež Urban IV. ga leta 1264 za ves
katoliški svet zapove. To zapoved je pa še le Vienski
cerkveni zbor 1311 speljal. Da bi verne k slovesnišemu
obhajanju spodbudili, so prihodnji papeži za ta praznik
mnogo odpustekov podelili.

Praznik svetega rešnjega telesa cerkev iz treh
vzrokov obhaja:

85

1. da se nebeškemu zveličarju očitno in slovesno
zahvaljuje za neskončno ljubezen, iz ktere hoče
Jezus vedno pri nas ostati v presvetem zakra¬
mentu;

2. da nevernikom in krivovercem nasproti očitno in
slovesno spoznava svojo versko resnico . da je
Jezus resnično pričujoč v presvetem zakramentu;

3. da nebeškemu zveličarju očitno in slovesno za¬
dostuje za toliko nečast, ki mu jo v presv. za¬
kramentu delajo neverci,  ki ga nočejo spo¬
znati, mlačni kristjani,  ki zanj ne marajo,
in grešniki,  ki ga nevredno prejemajo.

Praznik svetega rešnjega telesa se povsod kaj ve¬
ličastno obhaja s procesijo, ki se, kolikor se le zamore,
slovesno vravnava; in siser:

1. Po slovesni sv. maši se presv. rešuje telo med
veselim petjem in slovesnim zvonjenjem in žvenkljanjem
iz cerkve nese, verno ljudstvo ga spremlja; kdorkoli
more od doma, hoče pričujoč biti pri veseli slovesnosti.

2. Vsaka podružnica ima svoje bandero, ki se pred
njeno srenjo nosi; za banderom se zbere njena soseska
v procesijo, otročiči spredaj, za njimi možki in za temi
ženstvo; pred ženstvo za možkimi se pevci zbero, ki
vesele pesmi prepavajo Jezusu na čast, poslednjič pri¬
dejo na versto bandera farne cerkve, za kterimi dečki
in možki gredo; za njimi se nesejo dve majheni ban-
derci vštric pred belo oblečenimi deklicami, za kterimi
hodi duhovšina; nad mašnikom , ki sv. rešnje telo v
rokah nese, se nese nebo.

Sveto rešnje telo za mašnikom spremlja deželska
gosposka in za njo ženstvo.

3. Kodar procesija gre, je pot s cvetlicami potre¬
sena, ob hišah in cestah so postavljena majhena zelena
drevesca ali veje (maji), na okinčanih oknih pa sveče
gore. — Po kmetih procesija na polje gre.

4. Na štirih krajih so postavljeni altarji, pri kte-
rih procesija postoji, mašnik sv. rešnje telo v mon-

86

štranci nanje postavi, in poje se pri pervi postaji za¬
četek evangelija sv. Matevža, pri drugi sv. Marka, pri
tretji sv. Lukeža in pri četerti začetek evangelija sv.
Janeza. Po vsacem evangelii pa mašnik množici bla¬
goslov s svetim rešnjim telesom da; po vsakem blago¬
slovu se Jezusu čast in zalivala s strelom skazuje.

5. Po blagoslovu pri četertem altarji se procesija
v cerkev verne, mašnik sv. rešuje telo na veliki altar
postavi, pokadi, in zapoje potem „Tantum er go
sacramentum* in „Genitori genitoque“,  in
še enkrat zbranemu ljudstvu s presv. zakramentom bla¬
goslov podeli.

Ta veseli praznik ima osmino, v kteri je v mestih
nekoliko časa vsaki dan presveto rešuje telo izpostav¬
ljeno; po kmetih je pa vsaki dan maša pred izpostav¬
ljenim presv. rešnjim telesom. Namen in želja svete
cerkve je, svoje verne spodbuditi, Jezusa večkrat obis¬
kovati in moliti v presv. zakramentu.

§• 67.

Manji prazniki Gospodovi v binkoslni dobi.

Naša sveta mati katoliška cerkev še več prazni¬
kov Gospodovih obhaja, ki pa niso zapovedani
prazniki. Obhaja jih v spomin posameznih trenutkov iz
življenja Jezusovega ali v češenje orodja njegovega
terpljenja. Zlasti so pomniti ti le:

1. Praznik presvetega serca Jezusovega, v petek
po osmini sv. rešnjega telesa;

2. praznik najdenja sv. križa  3. velikega
travna, in p o vi šen j a sv. križa  14. kimovca.

Po slavni zmagi, ki jo je cesar Konštantin
veliki  po prejeti čudni prikazni sv. križa dobil nad
Maksencijem, je bila Konštantinova mati v spanji opo¬
minjana, da naj gre v Jeruzalem iskat križa Gospodo¬
vega. Helena  gre v Jeruzalem in ukaže podreti mali-
kovavski tempelj boginje Venere. Da bi bili namreč
spomin Jezusovega terpljenja zatemnili, so bili never-

87

niki pred kacimi 180 leti ta tempelj sezidali na mestu,
kjer je stal križ, na kterem je bil Jezus križan. Ko je
bila sv. Helena oskrunjeni sv. kraj očistila, je ukazala
na njem na globoko kopati; in izkopali so ondi tri
križe, in posebej našli tudi napis Gospodovega križa
in zeble, s kterimi je bil Jezus nanj pribit. Ker se je
napis prilegel vsacemu teh križev, ni bilo gotovega
znamnja, kteri zmed njih je Gospodov križ. Toda glej,
vsaki dvom čudež zmaga ali prežene. Jeruzalemski škof,
Makari po imenu , se v serčni in zaupljivi molitvi k
Bogu oberne s prošnjo , da bi dal znamnje, kteri je
pravi Gospodov križ? Po božjem navdihnjenji ukaže za
smert bolne žene pričo pobožne cesarice in obilne
množice dotakniti se z najdenimi križi. Perva dva ji
nič ne pomagata; ko se je pa s tretjim dotaknejo, je
zdajci popolnoma ozdravela. —

Tako nam rimski breviar ta čudež pri najdenji
svetega križa pripoveduje, in sveta cerkev je v ta spo¬
min postavila praznik najdenja sv. križa 3. velikega
travna.

Na mestu, kjer je bil najden pravi križ Gospodov,
je dala sv. Helena zidati prelepo cerkev; en del sv.
križa v skrinjico iz čistega srebra položiti in v tej cer¬
kvi hraniti. Drugi del sv. križa in zeble , s kterimi je
bil naš Gospod nanj pribit, je pa poslala svojemu sinu
Konstantinu v Rim, kjer je bil postavljen v cerkev sv.
križa, ki se je v ta namen sezidala. Tisti čas je cesar
Konštantin dal postavo, da se odsehmal ne sme nikdo
več k smerti križa obsoditi. Tako je križ , ki je bil
dosehmal znamnje pohujšanja, zasramovanja in naj
veči sramote, postal znamnje spoštovanja, časti in slave.
— In v ta spomin je sv. cerkev vpeljala poseben praz¬
nik z imenom povišanje sv. križa  14. kimovca.

Leta 614 Perzijani jeruzalemsko mesto s silo v
svojo oblast dobe in sv. križ , ki je bil v zapečateni
omarici, odpeljejo; še le leta 629 jim ga cesar H er akli
odvzame ter ga sam na Kalvarijo prinese. V spomin
te dogodbe se je jel ta praznik še slovesniše  ob¬
hajati.

88

Delci sv. križa so se pozneje po vsem svetu raz¬
pošiljali in se še dan današnji razpošiljajo, in se s
škofovim privoljenjem v čast sv. križa dajejo vernim
kuševati.

§. 68.

Praznik cerkvenega posvečevanja.

Praznik cerkvenega posvečevanja je spomin ti¬
stega dneva, ko se je bila ktera hiša posvetila za služ¬
bo božjo. V našem cesarstvu se ta spomin po vseh
cerkvah ob enem obhaja, in sicer tretjo nedeljo mesca
vinotoka v zahvalo, da imamo hiše božje in v zahvalo
za vse dobrote, ki jih v njih prejemamo.

Osem dni pred to nedeljo se v zvonikih nudeče-
bela bandera razobešajo, in se tudi osem dni po tej
nedelji še le s zvonikov jemljejo — Ta bandera na¬
znanjajo veselje , da Jezus hoče med nami v cerkvah
prebivati, in verne spodbujajo , da radi hodijo v hišo
božjo Jezusa obiskovat. V spomin posvečenja to nedeljo
procesija gre okoli cerkve, pri kteri mašnik cerkveno
zidovje z blagoslovljeno vodo kropi, in pri slovesni sv.
maši se na cerkvenih stenah prižiga dvanajst sveč na
mestih, ki so bili s sv. krizmo maziljeni.

To nedeljo tudi Cahejevo nedeljo  imenujemo,
ker se pri sv. maši bere ali poje sv. evangeli, ki nam
pripoveduje, da je Jezus v Cahejevo hišo šel in ga
spreobernil.

Mariini prazniki.

§. 69 .

Cerkveno češenje prečastite Device Marije.

Ob vseh časih je mati katoliška cerkev Marii
posebno češenje skazovala. In to se Marii tudi spodobi;
zakaj

a) Bog sam je Marii naj veči čast, ki se le da
stvarem misliti, skazal s tem, da jo je izvolil za
mater Božjo;

89

b) Marija vse angele in svetnike v gnadah in
svetosti  presega. Ona je bila iz posebne mi¬
losti božje brez madeža izvernega greha spočeta,
ona je bila tudi ves čas svojega življenja brez
vsega greha, in oblagodarjena z vsemi čednostmi;

c) Marija vse angele in svetnike v veličastvi
presega zavolj naj tesnejši zveze s Kristusom ;

d) Marija vse angele in svetnike tudi v moči
presega. Zavolj svoje take tesne zveze s Kristu¬
som nam zamore vse milosti sprositi pri Bogu,
in po nji nam Bog vse milosti deli, ker je bila
delavna pri našem odrešenji.

To visoko češenje Mariino pa ni moljenje.
Boga samega molimo,  ker je sam od sebe naj viši
Gospod in stvarnik nebes in zemlje; Marijo pa le
častimo,  ker je božja stvar, ktero je Bog oblago-
daril z naj večo častjo, ki jo zamore stvar imeti.
Boga molimo, ker je sam od sebe neskončno popolno¬
ma ; Marijo pa častimo zavolj visokih prednost, ki jih
je od Boga prejela. Z visokim češenjem Mariinem
tedaj le molimo Boga, ki je toliko dari skazal Marii;
Marijo pa častimo zavolj tesne zveze, v kteri je kakor
mati božja z Bogom.

Svoje visoko češenje cerkev prečastiti devici
Marii skazuje s tem:

a) da jo priprošnje prosi in na pomoč kliče;

b) da tolikanj cerkev in altarjev v njeno čast po¬
svečuje ;

c) da sv. mašo nji v čast opravlja;

d) da je veliko praznikov nji na čast postavila in
vpeljala.

Marii na čast je cerkev praznike postavila:

a) da Marijo spodobno poveličuje in se ravno s
tem Bogu zahvaljuje za milosti, ktere je nji, in
2^0 nji tudi nam skazal;

b) da nas uči in opominja, Marijo priprošnje pri
Bogu prositi;

c) da nas zlasti napeljuje, Mariine čednosti po¬
snemati.

90

§• 70 .

Zapovedani Mariini prazniki so:

1.  Neomadežvano spočetje.

Praznik neomadežvanega Mariinega spočetja,
8. grudna, nas spominja verske resnice, da je bila Marija
po posebni milosti božji in zavolj zasluženja Jezusovega
brez madeža izvirnega greha spočeta.

Ta visoki Mariini god ima osmino; 7. grudna,
dan pred tem praznikom je zapovedan post.

§. 71.

2. Praznik Mariinega očiševanja.  Glej
§. 46, stran 58.

§. 72.

3. Praznik Mariinega  oznanjenja.

Praznik Mariinega oznanjenja se 25. sušca obhaja
v spomin prigodbe, ko je angel Gabriel Marii oznanil,
da je ona obljubljenemu zveličarju mati izvoljena. Ta
praznik je prav za prav Gospodov praznik, ker se o
njem obhaja spomin, da se je Sin božji včlovečil; ven-
der je pa tudi Mariin praznik, ker o njem častimo tudi
Marijo, da je bila vredna, spočeti zveličarja sveta.

§. 73.

4. Praznik Mariinega vnebovzetja, ali
veliki Šmaren (veli k a Gospojnica.)

Praznik Mariinega vnebovzetja 15. velicega ser-
pana obhajamo v spomin, da je Marija umerla in bila
v nebo vzeta.

Marija je v resnici umerla, t. j. njena duša se je
ločila od telesa, in bila sprejeta v nebesa, kjer je bila
povzdignjena nad vse angelske trume ali kore; njeno
telo je pa, kakor sv. cerkveni učeniki pobožno mislijo,
kmali po smerti nestrohljivo in veličastno postalo in se
je z duše sklenilo, s ktero nebeško veselje vživa; Ma¬
riino vnebovzetje je ž njenim brezmadežnim spočetjem,
v tesni zvezi.

91

Praznik Mariinega vnebovzetja je naj višji Ma¬
riin god, ker nam pred oči stavi veličastvo, plačilo in
zmago prečastite device, toraj ima tudi svojo osmino,
in pred ta dan je zapovedan post.

§• 74 .

5. Praznik Mariinega rojstva (mali šma¬
ren, mala Gospojnica), in praznik njenega
sladkega imena.

Spomin Mariinega veselega rojstva 8. kimovca ob¬
hajamo.

Mariin rojstni dan zato obhajamo, ker je brez
svega madeža začela živeti. — Pri družili svetnikih sv.
cerkev ne praznuje rojstnega dne, ampak dan njih
smerti, ki je njihov rojstni dan za nebesa. Le sv. Ja¬
neza kerstnika rojstni dan tudi veselo obhajamo, ker ga.
je Bog, kakor sv. pismo spričuje, še pred rojstvom po¬
svetil s posvečujočo gnado.

V nedeljo po Mariinem rojstvu god njenega sve¬
tega imena  vselej obhajamo. „Marija“ se v našem
jeziku pravi „ Gospa; 11  „zapovedovavka;“ in Marija je
v resnici Gospa vseh stvari, ker je stvarnikova mati.
Ta praznik je po vsem svetu vjMljal papež Inocenci XI.
v spomin, da so bili turki, naj hujši sovražniki keršan-
ske vere pred Dunajem leta 1083 na Mariino priproš¬
njo premagani.

Ta praznik in vso njegovo osmino so v avstrijskem
cesarstvu popolnoma odpustki, kakor v praznik presve¬
tega in presladkega imena „ Jezus". Glej §. 40, stran58.

§. 75.

Manji in nezapovedani godovi ali soprazniki Ma¬
tere božje:

1. Spomin Mariinega z ar ocen  j a s sv. Jožefom
(desponsatio), 23. prosenca;

2. sopraznik Marije sedem žalost  (septem do-
lorum), cvetni petek, v spomin terpljenja, kterega je
Marija terpela pod Jezusovim križem.

92

3. sopraznik Marije, z imenom „pomoč krist¬
janov 11  (auxilium christianorum), 24. velicega travna.

S posebno in čudovito pomočjo matere božje so
bili, kar je bilo znano vernim vseh časov, že zmagani
marsikteri sovražniki keršanske vere. — V spomin, da
so kristjani pri »ehinadskih otokih 11  slavno zma¬
gali sovražne turke, je pa papež Pii V. Marii slavilni
priimek „p o m o č k r i s t j a n o v“ dal ter ukazal v lavre-
tanske litanije vplesti ga. Čudovita Mariina pomoč se
je pa zlasti tudi pokazala papežu Piju VII. Dvakrat
s svojega sedeža iz Rima silovito pregnan, seje, kakor
sam pravi, na Mariino pomoč po obojem pregnanji zo¬
pet v Rim povernil v veselje vsem pobožnim vernim.
V hvaležni spomin prejete Mariine pomoči, kteri se je
v pregnanji sam zaupljivo priporočal in tudi verne va¬
bil, da bi ga priporočali, je po vsem svetu vpeljal Ma¬
riin god „pomoč kristjanov 11 , in v spomin svoje srečne
vernitve v Rim.

4. Spomin Mariinega obiskanja  (visitatio), pri
kterem jo je njena teta Elizabeta Mater božjo pozdra¬
vila, ■— 2. malega serpana;

5 sopraznik prečastite device na gori Karmel
(de monte Carmelo), 16. malega serpana, v spomin pri¬
kazni, pri kteri je Marijakarmelskemumenihu Simonu
zročila škapulir,  t. j. posebno oblačilce, ktero nje,
ki ga nosijo, vedno spominja in opominja, Marijo po¬
sebno častiti.

6. sopraznik Marije sne.žnice  Cad nives), 5. ve¬
licega serpana; ta sopraznik je prav za prav god po¬
svečevanja ene zmed naj imenitniših cerkva v Rimu.*)
Podlago temu soprazniku je dala prigodba, ktero rimski
breviar tako le pripoveduje:

„Ob času papeža Liberija, živel je v Rimu mož,
Janez  po imenu, in njegova žena. Visocega stanu sta
bila in silno bogata, otrok pa nista imela; toraj sta
svoje premoženje obljubila materi božji, ter jo priserčno
prosila, da bi jima dala kako znamnje, v ktero dobro
delo naj bi ga obernila po njeni volji. Njuno obljubo
in prošnjo Marija usliši in s čudežem poterdi. Petega

Glej §. 29.

93

avgusta, ko je v Rimu navadno huda vročina, po noči
nek prostor na hribu Eskvilinu  pobeli sneg. Ravno
tisto noč pa je Janezu in ženi njegovi, vsacemu pose¬
bej, v spanji Marija naznanila, da naj na tistem kraji,
ki ga bosta vidila s snegom pobeljenega, sezidata cer¬
kev, ktera se naj nji v čast posveti, tako namreč da
ona želi podedovati njuno premoženje. To prikazen Ja¬
nez naznani papežu Tiberiju, ki mu pa pove, da se je
tudi njemu ravno to prigodilo. ■— Liberi se toraj med
slovesnimi molitvami poda na grič, kteri je bil s snegom
pokrit, in ondi določi prostor, kjer se je cerkev zidala
s premoženjem Janeza in njegove žene.“ — Ta cerkev
je imelainše ima več imen. Imenuje se „Liberij  e va“
cerkev, sv. Marija pri jaslicah  Gospodovih, ki jih
je dal papež Teodor tje prenesti, sveta Marija Veči,
in Marija snežnica;

7. sopraznik „r ešenj  a j e tni  k o v“ (B. M. V. de
mercede), 24. kimovca, v spomin tolikanj jetnikov in
sužnjev, ki so jih menihi, v ta namen pod Mariinim
varstvom zedinjeni, jetništva ali sužnosti oprostili;

8. roženkranska nedelja  (Rozarii), perva
nedelja mesca vinotoka, vpeljana v spomin slavne zmage,
ki so je kristjani nad turki dobili pri Lepanto leta 1571
ravno tisti dan, ko so udje bratovšine rožnega venca
svojo bratovsko procesijo obhajali; to nedeljo se tudi
obhaja v spomin zmage nad turki pri Temešvaru leta 1716;

9. sopraznik Mariinega varstva  (patrocinium),
v naši škofu drugo nedeljo po pervem dnevu mesca li-
stopada, v splošnji hvaležni spomin vseh dobrot, po Ma¬
riini priprošnji prejetih';

10. sopraznik Mariinega darovanja  (prae-
sentatio), 21. listopada, v spomin dneva, ko staJoahim
in Ana svojo hčer Marijo Bogu darovala;

11. spomin pričakovanja  Mariinega poroda
(exspectatio partus), 18. grudna.

Verh toliko zapovedanih Mariinih praznikov in
njenih sopraznikov, ki so v vse dobe cerkvenega leta
vpleteni, sveta katoliška cerkev verne k Mariinemu če-

94

šenju napeljuje tudi s tem, da je tudi več dni zapored
Marii v čast odločila; taki so zlasti:

a) vse s a b o t e celega leta;

b) vsi dnevi mesca velikega travna, ki se zato tudi
Mariin mesec imenuje; v njem se šmarnice
obhajajo.

Smarnična pobožnost se je v novejših časih v
Rimu pričela in v malo letih se je že skorej po
vsem svetu, zlasti po mestih, tergih in velicih
vaseh brez vse zapovedi razširila; ni je skorej
več fare ali hiše na slovenskem, kjer bi se Ma¬
teri božji v čast šmarnice ne obhajale, kar je
očitno znamnje, kako močno se pobožnemu ker-
šanskemu sercu prilega. Šmarnice se obhajajo ali
skupno ali posamno, v cerkvi ali doma; obhajajo jih
ali verni sami, ali jim jih vodi njih dušni pa¬
stir. — Altar ali kaka podobšina matere božje
se lepo s cvetlicami ozališa, tam se kaka Mariina
čednost, ali kaka verska resnica premišljuje, Ma¬
rii na čast moli ali poje, in dobri sklepi delajo.

c) devet  dni  (devetnina, novena) v adventu,
ob kterih se zorna sv. maša posebno slovesno
opravlja; s to devetnino se še posebno priprav¬
ljamo na veseli rojstni ali božični dan Jezusa
Kristusa.

§• 76 .

Prazniki sv, angelov.

Od naj starejših časov katoliška cerkev angele
očitno časti:

a) ker angeli Boga gledajo in neprenehoma molijo;

b) ker so bili angeli večkrat poslanci božji pri na¬
šem odrešenji;

c) ker so angeli nam varili dani, in nam na zveli¬
čanje pomagajo.

Angelom češenje skazujemo s tem, da njim v čast
oerkve in altarje stavimo in praznike obhajamo.

95

Prazniki, angelom na čast postavljeni, so:

1. God angelov varhov v nedeljo, ktera je naj
bliže pervemu dnevu mesca kimovca ; ž njim angele
varhe častimo in livalo dajemo Bogu, da nam je svoje
angele za varhe dal ;

2. sopražnik velikega angela Gabriela, 24. susča;

3. sopražnik velikega angela Mihaela, 29. kimov¬
ca, in

4. sopražnik velikega angela Rafaela, 24. vinotoka.

§• 77 .

Prazniki svetnikov boijili.

Kaj so svetniki?  — Koga in kako katoliška cerkev
med svetnike stavi?

Svetnike imenujemo tiste duše vernih kristjanov,
ki so v tem življenji dosegli posebno visoko stopnjo ker-
šanske čednosti in zdaj gotovo gledajo in vživajo Boga
od obličja do obličja.

Med svetnike štejemo:

a) tiste, kterih svetost spričuje sv. pismo;

b) tiste, ki se s cerkvenim privoljenjem od staro¬
davnih časov časte;

c) tiste, kijih papeži slovesno za svetnike razglašajo.

Preden se kdo razglasi za svetnika, ga papež med

zveličane  postavijo, t. j. privolijo, da ga v kaki cerkvi
ali v kacem kraji časte.

Preden se pa kdo postavi med zveličane, mora
biti spričano, da je bil služabnik božji zares v slovesu
posebno visoke (junaške) čednosti in čudodelne moči.

Da je kdo za zveličanega mučenca spoznan, je
treba skazati, da je bil mučen zavoljo sv. vere, in ču¬
deže, ki so se zgodili po njegovi priprošnji.

Vse preiskovanje in pričevanje se z naj večo na¬
tančnostjo in previdnostjo godi: svetnikovo 'življenje in
njegova sv. djanja se morajo poterditi s prišežnimi pri¬
čami, njih čudapolna dela, ozdravljenja i. t. d. pa po

9G

zvedenih in vestnih zdravnikih, ki morajo skazati, da se
niso zgodila po naturnih potih ali močeh.

Da se sodniki, priče in zdravniki ne prenaglijo,
se k temu imenitnemu opravilu izvoli tudi ugovarjavec,
ki se pričam in zdravnikom upira z vsemi ugovori in
dvomi, ki se dajo po zdravi pameti navesti.

Kadar je vse neoveržljivo dokazano uldjub vsemu
ugovarjanju, papež po večkratnem posvetvanji s svo¬
jimi svetovavci in po večletni pravdi izreko, da se naj
ta in ta šteje še le med zveličane.

Da se zveličani razglasi za svetnika, je treba,
ravno tako gotovo in neoveržljivo po gori imenovanem
načinu skazati, da sta se naj manj dva čudeža na
priprošnjo zveličančevo zgodila.

Kazglašenje za svetnika se s posebnimi sloves¬
nostmi v Rimu obhaja in vsemu katoliškemu svetu
priporoča, novega svetnika častiti in na pomoč klicati.

Svetnike sveta cerkev v te le verste deli:

a) aposteljne in evangeliste,

b) mučence,

c) spoznovavce, škofe ali ne škofe,

d) device, mučenke ali le device,

e) ne device, mučenke ali ne mučenke.

§• 78 .

Zakaj in kako katoliška cerkev svetnike časti ?

Svetnike častimo zato:

a) ker so že pri Bogu in s Kristusom v nebesih
kraljujejo;

b) ker Boga za nas prosijo ter nas varujejo;

c) ker so nam prelepi zgledi keršanske čednosti.

Svetnikom čast skazujemo s tem :

a) da jih na priprošnjo in pomoč kličemo,

b) da njim na čast cerkve zidamo in altarje stavimo;

c) da njim na čast daritev sv. maše opravljamo;

d) da njih ostanke ali svetinje častimo.

97

Svetinje  imenujemo vse, kar je ostalo od njih
telesa, ali od ktere koli njih lastnine, p. kosti, oblačila,
orodje smerti. Cerkev je od nekdaj skerbela, da se le
prave svetinje vernim izpostavljajo , zato je ukazala le
tiste častiti in izpostavljati, ktere je ona za prave spo¬
znala ali poterdila.

e) da njih podobe in slike v cerkev in doma postav¬
ljamo ;

f) da zlasti njih sv. čednosti posnemamo;

g) da nektere dni njim na čast obhajamo.

Sveta cerkev vsaki dan v letu spomin kacega
svetnika ali njih več obhaja.

Nekteri zmed teh dni so zapovedani prazniki,
kakor sv. Stefana, sv. Jožefa  (pri nas, ker ga de¬
želnega varha častimo), sv. Petra in Pavla, in vseh
svetnikov  dan.

Nekteri so nekdaj bili zapovedani, zdaj pa niso
več;  soprazniki jim pravimo, glej §. 31, stran 43.

Nekteri se pa le v cerkvenih molitvah in pri sv.
maši na tihem obhajajo.

§. 79.

Zapovedani prazniki svetnikov so :

1. Dan sv. Štefana,  26. grudna, glej §. 45
stran 55.

2. dan sv. Jožefa,  19. sušca, glej spodej. 5.

3. praznik sv. Petra in Pavla,  29. rožnika, v
spomin, da sta oba aposteljna en dan umerla, sv. Peter
na križi, sv. Pavel pa pod mečem; ta god ima osmino,
in pred ta dan je zapovedan post.

Cerkev več spominov teh dveh sv. aposteljnov na
tihem obhaja, ki nas spominjajo posamnih dogodeb njih
življenja, n. pr. sv. Petra stol, sv. Petra verige, sv. Pavla
spreobernjenje.

4. praznik vseh svetnikov,  vsem svetnikom
na čast, ker ni mogoče, vsacemu enega dneva v letu
odločiti, in ker vseh še po imenu ne vemo.

Ta god je vpeljal papež Bonifaci IV. leta 610,
ko je bil posvetil pravemu Bogu na čast veliko poslopje

7

98

„pantheon“  imenovano,  ki  gaje  bil cesar cerkvi
podaril in je bilo poprej posvečeno vsem bogovom. Pri
posvečevanji se je iz podzemljskih krajev ali „kata-
komb“  le-sem slovesno preneslo veliko svetinj ali kosti
svetih mučencev.

Vseh svetnikov praznik je 1. listopada, ima svojo
osmino in pred ta dan je zapovedan post.

5. prazniki deželnih, cerkvenih ali so¬
seski nih in osebnih v arh o v.

Deželne varhe  imenujemo tiste svetnike, ki
so si jih posamne dežele izvolile, da jih posebno časte
in na pomoč kličejo. Izvolile so si dežele za varhe
svetnike ali svoje rojake, ali take, ki so deželi veliko
dobrega storili in so njenim vernim lepi izgledi žive
vere in posebne pobožnosti.

Cerkvene ali soseskine varhe  imenujemo
tiste svetnike, kterim na čast je bila cerkev sozidana.

Osebne varhe  pa tistim svetnikom pravimo,
kterih imena so nam bila dana pri sv. kerstu in pri
sv. birmi.

Katoliška cerkev pripuša in poterjuje češenje po¬
sebnih svetnikov varhov; — ako je svetnik, ko je še na
svetu živel, zlasti za kako deželo, za kak kraj, za kako
osebo skerbel, se trudil in delal , kako bi ta njegova
posebna skerb v nebesih jenjala, kjer je njegova ljube¬
zen do Boga in do bližnjega še bolj uterjena? II. Mak.
15, 14.

Prazniki deželnih, cerkvenih in osebnih svetnikov
varhov so toraj različni pa deželah, soseskah in osebah.

Na Kranjskem, Štajarskem, Koroškem, Goriškem,
Teržaškem in Istrijanskem svetega Jožefa,  rednika
Jezusovega, 19. sušca deželnega svetnika varlia obha¬
jamo; na Avstrijanskem sv. Leopolda,  na češkem
sv. Janeza Nepomučana in sv. Venceslava,  na
Marskem sv. Cirila in Metoda,  na Ogerskem in
Hrovaškem sv. Stefana kralja.

Vsaka škofijska in duhovnijska soseska ali cerkev
kakor tudi poddružniške soseske in cerkve, in tudi ne-
ktera mesta imajo svoje svetnike varhe.

99

Pobožna je navada, praznovati dan svojega
v arh  a, čegar ime smo pri sv. kerstu in sv. birmi do¬
bili. Pobožnemu kristjanu je ta dan svet dan, toraj k
sv. maši gre, zakrament sv. pokore in presv. rešnjega
telesa prejme in več kakor druge dni moli, ter se svo¬
jemu varhu priporoča.

Rojstni  dan  obhajati je le takrat keršanska
šega, kadar se obhaja v zvezi s sv. kerstom, t. j. z
duhovnim prerojenjem, zakaj malo bi nam hasnilo
(pomagalo), da smo bili rojeni, ako ne bi bili prerojeni.

Sveta cerkev svojim vernim priporoča tudi za po¬
sebne zadeve in nadloge , v bolezni in terpljenji p o-
sebne svetnike varhe  voliti, častiti in na pomoč
klicati, ter se jim priporočati, ker skušnja dokaj uči,
da je bil že marsikdo skoraj čudovito uslišan. Pobožni
kristjani si volijo za posebne varhe take svetnike , ki
se njihovemu sercu zlasti prilegajo, ki so bili zlasti iz-
verstni v čednosti, za ktero si sami prizadevajo itd.

Vse hvale in priporočila vredne so osmine,
izvoljenim svetnikom varhom na čast. Ker je sveta
cerkev mladini sploh, zlasti pa šolski, sv. Alojzija,
mladenča angelske čistosti, dala za svetnika varha,
zato ona njegov spomin 21. rožnika ali celo osmino
ali še celo šest nedelj pred njegovim spominom ali po
njem slovesno in pobožno obhaja.

§. 80.

Vseh vernih duš dan.

Spomin vernih duš, to je, vseh umerlih vernih
kristjanov, ki so v vicah, je dan po prazniku vseh svet¬
nikov, t. j. 2. listopada. Ta spomin, ki se blažim čuti¬
lom človeškega serca tolikanj prilega, je benediktinski
opat Odilo  1. 998 pervi vpeljal v Klunjiskem samo¬
stanu , in kmali ga je sv. cerkev povsod vpeljala in
zapovedala. Ta spomin, je v tesni zvezi s praznikom
vseh svetnikov. Po veselem spominu in poveličevanji
zveličanih duhov sveta cerkev mili svoj pogled oberne
v vice, kjer časne kazni terpe njeni otroci, kteri niso
popolnoma očišeni šli s tega sveta. Veselo olepšana

7 *

100

hiša božja se žalostno obleče in duhovni v černih obla¬
čilih opravljajo službo božjo današnjega dne.

Vernih duš dan duhovni pastir vsake duhovnije
za vse verne duše v vicah mašuje v černem oblačilu;
po černi sv. maši v mestih in večili duliovnijah tu m bo,
t. j. mertvaški oder v ta namen pripravljen, drugod
pa mertvaško trugo  ali černo pogrinjalo z mertvaško
glavo z blagoslovljeno vodo kropi in s kadilom kadi,
in za vse verne ranjce posebne molitve za mertve
opravlja.

Lepa in vsega priporočila vredna je navada, vseh
vernih duš dan ali že vseh svetnikov popoldne grobe
ranjcih obiskovati in za duše v vicah moliti; semtertje
je tudi navada, da duhovni pastir svojo srenjo v pro-
cesii pelje na pokopališe, tam grobe blagoslavlja ter
molitve za ranjce opravlja. — Lučiče, ki jih verni na
grobeh svojih ranjcih prižigajo, naznanjajo gorečo
prošnjo: „večna luč naj jim sveti,“  ktera gotovo
vsacemu pravemu kristjanu iz serca puhti pred sedež
milosti božje.

Vernih duš dan nas pa tudi prav resno gotove
smerti spominja ter uči, čas, ki ga še imamo na tem
svetu, v dobro obračati in pokoro delati, dokler je dan
zakaj prišla bo noč, da ne bo mogel nikdo več delati

Obseg*

Drugi del.

Poveličava« ali cerkvena služba božja. stran
§. 1. Poveličavna služba božja sploh. 1

1. Oddelek.

Molitev.

§. 2. Kaj je molitev in kako jo delimo. 1

A. Od cerkvenih molitev pri službi božji.

8. 3. Posebne lastnosti cerkvenih molitev. 4

§. 4. Šege pri opravljanji cerkvenih in molitvah sploh . 6

8. 5. Cerkvene molitve pri službi božji. 9

k. 6. „Oče naš“ ali Gospodova molitev. 9

§. 7. „Češena si Marija 11  sploh. 12

Pervi del:  poveličevanje in češenje preeast. device

Marije. 12

Drugi del:  Marijo na pomoč kličemo. 13

§. 8. Angel Gospodov . 14

S. 9. Rožni venec. 15

§. 10. Litanije. 18

B. Od cerkvenega petja, pri službi božji.

§. 11. Cerkvene pesmi. 20

§ 12. a) Svetopisemske pesmi ali psalmi. 21

8. 13. b) Druge svete pesmi . 21

14. c) Slovenske cerkvene pesmi. 24

§. 15. Od cerkvenega petja. 25

§. 16. Cerkvena godba ali muzika. 20

C. Razne cerkvene pobožnosti

§. 17. Popoldanska služba božja ob nedeljah in praznikih . 26

§. 18 Pobožnost križevega pota. 27

i$. 19. Štirideseturna molitev pred presv. rešnjim telesom . 28

§. 20 Pobožnosti ali molitve ob kvaternih tednih . . . 29

*

Nekoliko o „breviar-ji“ molitvinih urah in urinih molitvah sv. katoliške

cerkve.

stran

§. 21. Kaj je breviar?. 30

§. 22. Kaj in ktere so duhovne ali cerkvene molitvine

dnevne ure?.. . 30

8. 23. Namen cerkvenih urinih molitev . 32

§. 24. Kdaj se urine duhovne molitve opravljajo? ... 32

jj. 25. Koga dolžnost veže cerkvene urine molitve opravljati? 33

§. 26. Bratovšine.. 33

8. 27. Procesije ali cerkveni obhodi ..........  34

§. 28. Božja pota ali romanje. 36

§. 29. Nekoliko o naj poglavitniših cerkvah v Rimu, zlasti

romarskih.  37

Drugi oddelek.

I. Sveti časi in dnevi.

§. 30. Kaj in čemu so sveti časi in dnevi?. 41

§. 31. Kdo je kristjanom svete čase in dneve odločil? . . 42

§. 32. Kaj je cerkveno leto in kako ga delimo? ....  44

§. 33. Nedelja. 44

§. 34. Ktere dolžnosti nas vežejo ob nedeljah? ....  45

§. 35. Od česa smo dolžni ob nedeljah počivati? ....  45

§. 36. Ktera dela in opravila so nedeljskemu posvečevanju

nasproti ?. 46

§. 37. Kako smo dolžni nedeljo posvečevati ?. 46

§. 38. Kako nam je nedeljo še posvečevati?. 49

§. 39. Kako nas katoliška cerkev opominja in napeljuje,

tudi ob delavnikih za zveličanje skerbeti ? . . . . 50

II. Božična doba.

§. 40. Božična doba sploh. 50

§. 41. Pripravljanje na božične praznike ali advent ... 51

tj. 42. Božič, ali sveti dan. 53

§. 43. Pobožični sveti dnevi sploh. 54

§, 44. Božična osmina . .. 55

Prazniki, božični dobi vpleteni ....  55

§. 45. a) prazniki v božični osmini. 55

S. 46. b) prazniki po božični osmini. 56

§. 47 Navadne nedelje po sv. treh kraljih ......  59

III. Velikonočna doba.

§. 48 Velikonočna doba sploh. 60

§. 49. 1. Pripravljanje na velikonoč ali sveti postni čas

(quadragesima) .   60

§. 50. A. Cerkvene zapoved;! za postni čas. .*. 61

§■ 51. B. Cerkvene šege v postu. 63

§. 52. Sveti veliki teder^ (hebdomas major) . 64

stran.

§. 53. Cvetna nedelja. G5

8. 54. Velika sreda. Jutranjice (matutinura, Mette) ... 07

§. 55. Veliki četertek (coena Domini, Griindonnerstag) . —

§. 56. Veliki petek (parasoeve) .. 70

§. 57. Velika sabota (sabbatum sanctum). 73

§. 58. Velika noč (pascha). 76

§. 59. Povelikonočni dnevi in prazniki . 78

ij. 60. Vnebohod Gospodov (ascensio). 79

IV. ISinkoštnn doba.

§. 61. Binkoštna doba sploh . SO

§. 62. Predbinkoštni dnevi ali pripravljanje na binkošti . 80

4j. 63. Binkoštni praznik (Duhovo penteeoste). 81

8. 64. Pobinkoštni sv. časi. 83

Š. 65. 1. Praznik presvete Trojice. 83

§. 66. 2. Praznik presvetega rešnjega telesa (telovo, ali

telesovo „Corporis Christi", „Frohnleichnam“ . . 83

§. 67. Manji praznik Gospodovi v binkoštni dobi ... 85

§. 68. Praznik cerkvenega posvečevanja. 88

Mariiiii prazniki.

§. 69. Cerkveno češenje prečastite Device Marije ....  88

§. 70. Zapovedani Mariini prazniki so:. 90

1. Neomadežvano spočetje.

8. 71. 2. Praznik Mariinega očiševanja . 90

§. 72. 3. Praznik Mariinega oznanjena . 90

§. 73. 4. Praznik Mariinega vnebovzetja ali veliki šmaren,

velika Gospojnica. 90

§. 74. 5. Praznik Mariinega rojstva (mali šmaren, mala

Gospojnica). 91

§. 75. Manji in nezapovedani godovi ali soprazniki Matere

božje .  91

§. 76. Prazniki sv. angelov . 94

Prazniki svetnikov božjih  . 95

§. 77. Kaj so svetniki ? koga katoliška cerkev med svetnike

stavi, in kako. 95

S. 78. Zakaj in kako katoliška cerkev svetnike časti? . . 96

§. 79. Zapovedani prazniki svetnikov. 97

§. 80. Vseh vernih duš dan . 99

**


Imenni in rečni obseg

v abecednem redu

pervega in druzega dela.

Opomin. Sama arabska številka kaže stran pervega dela;
rimska in arabska pa stran druzega dela.

-A-b e e e d a pri posvečevanji cer¬
kva 116.

„Absolutio“  (odveza) 74. 75.

„Acolitat“  (strežništvo) 84.

Advent  kaj je?  česa nas spo¬
minja ? duhovna opravila v
adventu; rorate ali zomice,
sveti večer, kolednice, polnoč¬
nica II. 51, 52.

„A g n u s De i“ 50, pri černi
maši 55.

„A 1 b a“ 18.

„A11  e 1 u j a“  34 : II. 75.

sv. A1  oj  z ij  a da  n, pobožnost.
II. 99.

Altar:  kakošen mora biti? ne¬
koliko o njegovi zgodovini 24,
kako mora biti opravljen? 25
veliki in stranski altar 110.

„A m e n“ konec molitve, vere
29.

„Amictus“ 18.

„Ampulae" 21.

Angel Gospodov,  molitev
II. 14.

Angeli:  kako se vpodobvajo 112.

Angelski prazniki  sploh
II. 43, posebej II. 94, ange¬
lov varhov , velicih angelov :
Gabriela, Mihaela, Rafaela II.
95.

„Annulus“ 19.

„Antiphona“ II. 32.
Aposteljnov podobe  113.
Apostoljski dnevi II. 43.
AveMarijazvonjenj  e 11.14.

Bandera II. 35.
„Baptismus“ 56
„Baptisterium“  23, 110.
Barve cerkvene 21.

Bela barva 21.

Bela nedelja II. 78.

Belo oblačilce  pri sv. kerstu
62.

„Benedicamus D omino" 53.
Berilo  pri sv. maši 33.

Bilje  131.

B ink o š t i II. 81.

Bdn kostna doba II. 80.
Binkoštna nedelja II. 81.
Binkoštna sabota II. 80.
Biret 18.

sv. Birma:  kaj je?  62,  bistvo
62, 63; kdo jo deli? komu?
kdaj 63, botri 63 , obred 64
ime 64, udarec na lice G5.
Bistevni deli  službe božje 6.
Bistevna znamnja  pri sv.
zakramentih 56.

Bistvo sv. maše  ali njeni po¬
glavitni deli 28.

Bistvo sv. kersta 56.

„ sv. birme 62.

„ sv. pokore 71.

„ sv. poslednjega olja 80.

„ sv. podslužništva 86.

„ sv. služništva 87.

„ sv. mašništva 88.

„ sv. škofstva 91.

„ sv. zakona 98.

Blagoslavljanje  sploh 97
posebej 99, 121.

Blagoslavljanje  osebno 100,
128. rečno 100, 121.

vseh naturnih
pridelkov  pri sv.
maši 47.

„ katoliških cerkev

120.

„ katoliških pokopa-

liš  121.

„ zvonov  121.

„ olja  124.

„ kerstne vode 126

II. 75.

„ vode  sploh 127.

„ vernega ljud¬

stva  128.

„ zakonskih mater po

porodu 129.

„ umirajočih 129.

„ merličev 130.

„ pepela II. 63. 64.

„ sveč II. 59.

„ ognja II. 74.

„ velikonočne sveče

II. 74.

„ jedil II. 74.

Blagoslov  sploh 97, pose¬
bej 100.

„  cerkven necerkven 100.
konec sv. maše 53.
Blažila 97.

Bog očastj e 4.
sv. Boštjana  cerkev v Rimu
II. 40.

Botri  pri sv. kerstu 58, pri sv.
birmi 63.

Božič:  kaj je? kako ga ob¬
hajamo ? tri maše, jutranjice
o polnoči II. 53. o družinskem

življenji: jaslice božičnice, krop¬
ljenje in kajenje poslopij in
živine, božični kruhi ali po-
pertnild II. 54.

Božična doba II. 50.

Božična osmina II. 55.

Božični prazniki II. 55.

Božični večeri  II. 52,  54.

Bož  i č ni  c e II. 54.

B o ž j a p o t a:  kaj so ? in njih
korist 11. 36, 37.

Božji grob II. 73.

Bratovšine  II. 33, njih namen
in korist II. 34.

Bravstvo 84.

Breviar  84 II. 30—33.

Britof  121.

Brezimna nedelja II. 64.

Bridka martra  na altarji 25.

Brisavniea 22.

Bukve cerkvene 24.

Bursa 22.

Butare  cvetno nedeljo II. 65.

Cahej eva nedelja II. 88.

„Calix“ 21.

„Campana“  124.

„Ca no n“ 41.

„Cantata missa" 28.

„C as u I a“ 19.

„Charwoche“ II. 65.

„Charfreitag“ II. 70.

„Char sams tag“ II. 73.

„Chiroteca“ 19.

Cerkev:  kaj je 107 začetek
107 vnanje lice 108 od zno¬
traj 109 zaljšanje 112 posveče¬
vanje 114 blagoslavljanje 119.

Cerkovniki 20.

Cerkve poglavitniše v
Rimu  II. 37—41.

Cerkvena sprava  121.

Cerkvenega posvečevanja
s p o min II. 88.

Cerkveni dvori  121.

Cerkveno leto:  kaj je?~

kako ga delimo? II. 44.

Cerkveno petje?  pesmi II V
24, II. 25. godba II. 26.

„Ciborium“ 52.

„Cingulum“ 18.

Čipele 19.

Ciril in Metod 9: njuna bra-
tovšina II. 34-
„C ochlear 11  23.
,Coemeteria“ 121.
jCoena Domini 11  II. 69.

„C o 1 ar e“ 18.

„Co 11 eo.tae“ 32.

„C ompl etorium 11  II. 31.
„čonfessio“ s v. Petra II. 38.
„Con f ir matio 11  62.

„Cons ecr atio“ 99.

„C o rp o r ale 11  22.

„Corporis Ohristi 11  II. 83.
„Cr e d o 11  36.

„C u 11 u s 11  4.

„Cvetna nedelja 11  II. 65, 66,
67.

asi sveti: čemu so ? II. 41,
kdo iih odločuje ? II. 42, kteri
so? II. 43.

častivna molitev II. 4.
Čeln v cerkvi 109, 110.

Čel nič 23.

Čerke GfMfB. TI. 57.

Cerna b arva 21.

Cerna maša 54, 55.

Černa nedelja II. 64.
„Češena si Marija“ II. 12-13.
Češenje Marije Device
II. 12, 88.
čevlji ško f j i 19.

D alm atica 19, 20.

Dan kaj je? kdaj se začenja,
kako ga cerkev deli? II. 30.
Dan Gospodov II. 45.
Darila pri sv. birmi G5.
Darilnice v cerkvi 111.
Darovanja Mariinega
god II. 93.

Darovanje pri sv. maši
sploh 36; v tesnejem in širjem
pomenu 37.

Darovi sv. kraljev II. 56.
Delavniki: kaj nam cerkev
ob delavnikih priporoča? II. 50.
Deli sv. maše: 28, pervi 29,
drugi 36, tretji 41, četerti 48.

Delci sv. križa II. 88.

„Deo gratias 11  33.

Derdra II. 69.

Deveta (ura) II. 31.
Devetnina II. 94.
„Diaconatus“ 86.

„Dies irae“ II. 24.

„Dire c to rium“ 24.

Dnevi sveti: čemu so? II.41,
kdo jih odločuje? II. 42, kteri
so ? II. 43.

Dnevne ure II. 31.

Določil nekoliko o sv. maši
24.

Dolžnosti naše ob nedeljah
II. 45.

Domača kapela 111, II. 48.
„Dominica palmarum“ II.
65.

„Dominus vobiscum“ 32.
Družba živega rožnega venca
II. 17.

Duhovne molitvine ali dnevne
ure II. 31.

Duhovniše 109.

Duhovno obhajilo II. 48.
Duhovski stan, duhov-
stvo, duhovšina 83.
Duhovo II. 81.

Dvanajst mašnikov pri
blagoslavljanji sv. olja 124.
Dvori cerkveni 121.

”Efeta“ 60.

Enkrat na dan maševati 27.

,.E u c h a ri s t i a 11  66.
Evangeli pri sv. maši 34.
Evangelistov podobe 113.
Evangeljske bukve 24.

„Evl ogi o n 11  47.
„Exorcismus“ 109.
„Exorcistat“ 84.

„Extrema unctio“ 78.

e r i a H. 43.

„Fleetamus genua“ II. 71.
sv. Florijanu na čast
zvoni  II. 14.

„Friedhof“ 121.

„Fr o h ni e ic h n am“ II. 83.

sv. Gabriela vel. angela god

n. 95.

General (redovni) 106.
„Genitori genitoque“ II.
23.

Glavi sv. Petra in Pavla
kje ste? II. 40.

„Gloria“ pri maši 32, 11.22,
69, 75, 76.

Godba pri službi božji

n. 26.

GospodovamolitevII. 9-12
Gospodovi prazniki II. 43.
Gospojnica velika II. 90,
mala II. 91.

„Gr a d u a 1 e“ 34.

G r e d n a 34.

Greški križ II. 7.

Greški obredi 8.

Grob v altarji 117.
„Griindonnerstag“ II. 69.
^Guardian (redovni) 106.

H a 1 j a 18.

„IIebdomas major“ II. 64.
Hiša b ožj a 107.
Hlapčevska dela II. 45.
Hlebca kruha pri škofjem
posvečevanji 91.

„Hosanna“ H. 65.

Hostije kakošne so pri latin¬
skem obredu,kakošne pri gre-
škem? 16.

Hram božji 107.

Humerale 18.

„Hvaljen bodi Jezus Kri¬
st us“ II. 58.

Hvalna molitev II. 4.
Hvalnice II. 31.

„ Idi te, maša je minila" 53
Ime pri sv. kerstu 58, pri sv.

birmi 64, pri duhov, redovih 105.
Imena Jezusovega praznik
n. 57. odpustki II. 58.

Imena Mariinega praznik
II. 91.

_Improperia“ II. 72.
„Infula“ 19.

„Introitus“ 31.

„Ite missa est“ 53.
Izhodnji obredi 8.

•lab el k o na zvoniku 109.
Jagnje božje 50.

Jaslice II. 54.

sv. Janeza evang. podoba
113. praznik II. 55.
sv. Janeza kerstnika cer¬
kev v Rimu II. 40.
sv. Jožefa praznik 11.97. 98.
sv. Julij a n a II. 84.

Jutranja zarja 27.
Jutranjice sploh II. 31, o
božiči II. 53, veliki teden II. 67.

K

adilnica 23.

Kadilo 23.

Kalvarija 112.

Kancel 110.

Kapa mašniška 18, Škofja 19.
Kapelice: očitne, domače po
gradeh hišah, vaseh 111, n. 48,
znamnja ali pili 111, kalvarijallŽ
Kardinal 102.

Karmelske gore ali skapulir-
ski god II. 92.

Katakombe II. 40. 98.
Kazalnica 22.

Kelih 21, kako se ogrinja pri
sv. maši 22.

sv. K er st: kaj je? 56, kdo ga
deli ? 57,komu se deli? 57, kdaj?
obred, botri, ime 58, vsili 52.
kerstni kamen 23 110.
Kerstna obljuba 61.
Kerstna voda 57, se blago¬
slavlja 126 H. 75.

Keršanski nauk v cerkvi II.
26. 49.

„Kirchhof“ 121.

„Kirie eleison" 31. II. 18.
Kleče molitikajpomeni?Kako
poklekujemo? H. 9.

Klepetci II. 69.

Kolar 18.

Koledar 24.

Kolednica II. 52.
„Kolenapripognimo“ II. 71-

Konec sv. maše 51.

Konklave 102.

I£ o r v cerkvi 111.

Koralno petje II. 25.

Korska srajčica 19.

Kreželjc 20.

Križ, znamnje sv. križa; kako
ga delamo V zakaj ? kdaj ? ve¬
liki (latinskij, mali, greški križ,
kaj med prekriževanjem govo¬
rimo ? II 6. 7. 8.

sv. Križ Jezusov najden II. 86
povišan II. 87, njegovi delci
II 88.

Križev pot II. 27. 63.

Križev teden II. 09.

Križi nad mašnimi darovi 45.

lvrogljina hiš božjih 108.

Kronanje sv. Očeta papeža 102.

Kropilni kamen 23. 110.

Kupa 21.

Kvadrat 18.

Kvaterni časi ali tedni in
post. II. 29.

I^adjav cerkvi 109. 110,

Lateranska cerkev in po¬
slopje v Kirnu II. 40.

Latins ki križ II. 6.

Latinski obredi 8.

L auda Si o n II, 22.

„Laudes“ II. 31.

„Laus tibi Christe" 35.

Lavretanske litanij eII. 19.

Leča 110.

„Lectoratus“ 84.

sv. Leopolda bratovšina
II. 34.

Leto novo, praznik 56.

Leto sveto navadno, nenavad¬
no 77.

„Levate“ II. 71.

Leviti 20 Škofji 19.

Levitom 1 ast na oblačila 20.

„Libera“ 131.

List pri sv. maši 33.

Litanije sploh II. 18 vseh
svetnikov (velike) II. 18
Matere božje (lavretanske,
male) II. 19.

Liturgika. 4.

Liturgični jeziki 8. 9. 10

sv. Lovrenca cerkev v Rimu
II. 40.

Luč: njen pomen pri sv. maši
25 26 večna 110.

„Luč Kristusova*' II. 74.

Lučiče na grobeh II. 1 U 0 .

sv. Lukeža podoba 113.

Lunica ali lunini šerp v mon-
štranci 22.

Mala m a š a ali Gospojnica 91.

Mali križ II. 6. 7.

Mali šmaren II. 91.

„M a nipul u s 1- ' 18.

Mariina družba II 34.

Mariini prazniki sploh II. 43,
posebej II. 90. soprazniki 11.91.

Mariino če šen j e II. 12. 88.

„Marija maggiore" cerkev
v Rimu II. 40.

sv.Marijapri marternikih,
rimska cerkev II. 41.

sv. Marka podoba 113, dan
in pro cesij a 78. 79.

sv. Maša: kaj je? ime 13, kdo
jo je pervi opravljal , kdo in
kdaj postavil, kdo ima oblast
opravljati jo ? Je ravno tista
daritev kot na križi, se pa vender
nekoliko loči od nje 14, komu
se daruje? izkterega namena?

15, za koga? 15. 16. Za koga
ne? 16, tvarina: Kruh in vino

16. 17, mašna oblačila 18, po¬
soda 21, nekoliko določil o sv.
maši: kje se sme brati ? 24.
25. 26 Kdaj? 26. 27. veliki
petek ne 26. 27, kdaj le ena
sama na dan 26 ima tri po¬
glavitne dele, sploh pa štiri
štejemo 28, samitna, očitna tiha,
peta, slovesna 28, posamni ob¬
redi 29.

sv. Maša: Kdaj smo dolžni pri
sv. maši biti ? kdo ? II. 40 kdo
ne ? II. 48 kako ta zapoved veže?
II. 46, kako bodimo pričujoči?
II. 46. 47. 48. Kje ? II. 48. Kako

gre še nedeljo posvečevati
II, 49.

Maša nevernikov alipod-
učevancev 36.

Maša vernikov 36.

Mašne bukve 24.

Mašna kapa 18.

Mašna oblačilamašnikov 18,
škofov 19.

Mašna sraj e a 18.

Mašni plajš 19
Mašnikov red (posvečevanje):
kaj je ? koliko redov je ? kdo
ga deli? kdo ga veljavno prej¬
me ? kdo vredno ? 82. Nižji
redovi 83. 84. višji 85—92.

M a š n i š t v o 88.

Matere božje litanijeII. 19.
M a ter e b ožj e prazni ki sploh
II. 43. posebej II. 90.
sv. Matevža podoba 113.
„Matutinum“ II. 31.
Maziljen j e s kerstnim oljem 60.
„ s sv. Krizmo pri sv.

kerstu 61, pri sv.
birmi 62. 64. pri
mašnikovem posve¬
čevanji 89. pri ško¬
fovem 91.

„ z bolniškim oljeni

80. 81.

Medsebojne molitve pri sv.
maši 30.

„Memento“ za mertve 46.
,Memento“ za žive 43.
Memohod II. 76.

Menihi 104.

Mertvaški zvon 129.

Metod in Ciril 9. II. 98.
„Mette“ II. 31. 67.
sv. Mihaela god II. 95.
„Missa catheh umenor um
fidelium" 36.

„Missale 24.“

„Mitra“ 19.

Mivnica 22.

Modra barva 21.

Molitev II. kaj je in kako jo
delimo ? 3, notranja, vnanja,

premišljevanje, častivna, za¬
hvalna, prosivna, cerkvene mo¬
litve in njih posebne lastnosti
4, začetek snova in sklep 5,
šege pri molitvi: prekriževanje
6. 7. 8. moški razoglavi, ženske
pokrite molijo 8, pri molitvi
glavo priklanjamo, oči povzdi¬
gujemo 8, roke sklepamo, po-
klekujemo, na persi terkamoS.
Moli v tev: „očenaš“ II. 9—12;

— „Češena siMarija“ II. 12—13;

— „angel Gospodov“ II. 14; —
„Rožni venec“ 15. 16. 17. —
„litanije“ sploh II. 18. vseh
svetnikov II. 18, — lavretan-
ske II. 19.

Molitevneurell. 30.31.32.83.
Molitevnice 111.
Monštranca 22.
sv. Mučencev podobe 113.

^adramnica 18.

Nadškof 92.

Nadškofje oblačilo 20.

N aglavnica 18.

Najdenja sv. križa god II. 86.
Nameniti komu sv. mašo 27.
Napersnica 18.

Naročnica 18.

Naslednjice 34.

Nastopna molitev  pri sv.
maši 29.

„Navicula“ 23.

Nebistevna znamnjapri sv.
zakramentih 56.

Nedelja  kaj je? 44, naše dolž¬
nosti ob nedeljah II. 45, od
česa smo dolžni počivati II. 45.
46, ktera dela so nedeljinemu
posvečevanju nasproti II. 46,
Kako nedeljo posvečujmo? II.
46. 47. Koga cerkvena zapoved,
ob nedeljah ne veže ? 48.
Nedolžnih otročičev god
II. 55.

Nedolžnih otročičev po¬
greb 132.

Neomadežvanegaspočetja
praznik H. 90.

Nezapovedani prazniki
n. 43.

Nicejsko-carigrajska vera
36.

Nižji redovi 83 zakaj jih je
cerkev prideržala 83, kteri so
in kako se dele 84. 85.

Njiv a Božja 121.

Noge umivajo papež, škof,
katoliški vladarji II. 70.

„Nola“ 124.

„Nona“ II. 31.

Notranja molitev II. 4.

Nova maša, sreberna, zlata90.

„No ven a“ II. 94.

Novic, novioijat 105.

Novo leto II. 50.

Nuna 104.

©bhajilo pri sv. maši 48.
51. v podobi kruha GG, koli¬
kokrat ? 66, kdaj ? kje ? 67,
dušna in telesna priprava 67.
68 kdaj se deli ? kdaj ne ?
Obred 68 kako bolnikom za
pop otnico ? 70.

Obhajilna moli tev 51.

Obhajilni kelih 22.

Obhodi cerkveni H. 34.

Obiskani a Mariinega praz¬
nik 11. 92.

Oblačila cerkvenih strež¬
nikov 20.

Obleka duhovska 17. 18.

Ob ljuba redovnih ljudil05.

Obljubljeni praznikiII.43.

Obred (ritus) kaj je ? 4.

Obred sv. maše 29—55.

„ „ ker sta pri otrocih

58—62.

» „ popotnice 70.

» „ pokore 73.

» » poslednjegaolja

* 80.

» m  mašnikovega re¬

da 88.

» »zakona 95.

Obr e d sv. cerkvene g a po¬
svečevanj a 114.

Obred ni jeziki 8, 9, 10.
Obrednik 4.

Obredniške bukve 24.
Obredoslovje 4.

ObrezovanjaGospodovega
praznik II. 55.

„Oče naš“ pri sv. maši 48.
„Oče naš“ razlaga njegova II.
D—12.

Očiševanja Mariinega
praznik 11. 58. 90.

»Očitan je“ veliki petek II. 72.
Očitna kapela 111, maša
28, spoved pri sv. maši 30.
»Odpri se“ 60.

Odpustek: zaumen 70,popol¬
noma , nepopolnoma, osebni,
krajni, rečni 76, pogoje za od¬
pustek. delivec, prejemavec,
svetega leta 77, preš v. imena
Jezus II. 58 Marije 11. 91.
Odveza kako se deli? 74. 75.
„Offertorium“ 37, ofri 37.
Oglavnica 18.

O grinj al o 22.

sv. Olje. olje se blagoslav-
Ij a 124.

Oljke cvetno nedeljoII. 65.
Op at, op atinj a, opatija 106.
Opreš en kruh 16.

„Ordo“ 82.

„Oremus“ 32. II. 5.

Osebno posvečevanje in
blagoslavljanje 100.
Oskrunjena cerkev 121.
Oskrunjenjepokopališ 123.
Osmina božična II 55 veli¬
konočna II. 78. binkoštna 11. 82.
presv. rešnjega telesa 11. 8G.
„Ostensorium“ 22.

„Ostern“ II. 77.

„0 st i ari at“ 84.

Otiralo 22
Otožnice II. 67.

Ovratnica 18.

Oznanjenja Mariinega
praznik II. 90.

„ I*ala“ 22.

Palica Škofja 20.

„Palium“ 20.

Palme c ve tn o ne d el j o II. 65.
„Palm s onnt ag“ II. 65.

„Panthe on“ II. 41.

Papežev blagoslov 82.
„Parasceve“ II. 70.

Pas 18.

„Paseha“ II. 76.

„Passio“ II. 66
Pastirs ka p alica 20. 91.

„P as tor ale“ 20.

„Patena“ 21.

sv. Pavla podoba 113, cerkev
v Rimu II. 39. praznik II.
Pazlivo pri sv. maši biti II. 47.
„Pectorale“ 19.

„Pe ntecos t e“ II. 81.

Pepel II. 64.

Pepeljenje II. 63. 64.
Pepelnična sredall. 63'
Perilo cerkveno 21.

Persni križ Škofji 19.

P ersnik 19.

Perstan Škofji 19. 91. 92.
zakonski 96.

Perti na altarji 25, II 70.
Perutnice napodobahbož-
jili angelov. 112.

Perva (ura) II. 81.

P e r v i blagoslov pri sv. birmi 64.
Pesmi II. 20. svetopisemske 21
svete, slovenske 24.

Peta maša 28.

Petje cerkveno II. 25.

Petra podoba 113. cerkev in
grob v Rimu II. 38. praz¬
nik II.

„Pfingste n“ II. 81. 82.

Pirhi 11. 77.

Pis anke II. 77.

Plava barva 21.

Pleša 83.

„P luviale“ 19
Pobinkostni čas II. 83.
Pobožični čas II. 56.
Pobožno pri sv. maši biti
II. 47.

Pobožnosti cerkveneII. 26. po¬
poldanska služba božja II. 26.
križevega pota II. 27. Štiride-
seturna molitev II. 28. ob kva-
ternih, tednih II. 29. breviar II.
30 — 33.

Počivališ a 121.

Podobe v cerkvah sploh
112. zlasti: presv. Trojice, Boga
Očeta, Boga Sina, Boga sv. Duha,
Matere božje, angelov 112. apo-
steljnov, evangelistov, mučen¬
cev in druzih svetnikov 113.
Podslužništvo 85.

„P oen itentia 11  71.
„Pogoje“v zadobljenje od-
p u s tekov 77.

Pogreb 131.

Poklada rokprisv. kerstu
59, pri sv. bi rmi 63,prim aš-
ništvu 88. pri škofstvu91.
Pokop cerkven 131. komu
se odreče 132, 133.
Pokopališa in njih blago¬
slavljanje 121.

Pokopovanje merličev 131.
sv. Pokora: Kaj je? bistvo 71.

delivec 72. obred 73.

Pokrit biti v cerkvi ali pri
molitvi II. 8.

Pokrivalo 22.
Poljubovanje pred sv. ob¬
hajilom pri maši 50.
Polnočnica II. 52.

Pomen vnanjih znamenj
službe božje je treba vediti 11.
Pomiluj 31.

Pomoč kristjanov Mariin
god II. 92.

„Pon t ificale“ 211.
Poobhajilne molitve 51.

P op ertn ik II. 54.
Popoldanska služba božja
II. 26. 49.

sv. Popotnica 70. kako se
deli? 70. 71.

Poramnica 18.
Poroka95.sreberna, zlata97'
Portatile 24.

sv. poslednje olje (mazi-
lenje): bistvo, delivec, pre-
jemavec 78. naj se ne odlaša
79, kaj je treba pripraviti, v
izbi za ta sv. zakrament 79,
obred 80.

Posoda cerkvena 22.

Posodica za blagoslovlje¬
no vodo 127.

Post, postni čas, šege, postne
nedelje II. 60—64.

P o s t a j e pri križevem potu II. 27.

Posvečevanje: splošni nauk
97, posebni 99.

„ osebno 100.

102. rečno
100. 107.

„ redovnih

ljudi 105.

„ opatov 106.

„ cerkev 114.

„ altarjevll6.

Posvečevavna služba božja 3.

Poterda 62.

Pot erdil o 62.

Po ve li kon o čni čas. II. 78.

Povišanje sv. križa god II.
86. 87.

Povzdigovanje 43.

Pratika cerkvena 24.

Prazniki: zapovedani, nezapo-
vedani, obljubljeni II. 43.

Pr e dg lasje 40. II. 22.

„Praefatio“ 40. II. 22.

Prekriževanje: kako? kdaj?
in zakaj se prelcrižujemo ? II6.7.

Pr ek v a šen kr uh pri sv. maši 16.

Prelat 20.

Prelomljen j e sv. hostije 50.

Premakljiv altar 24.

Prenese nje mašnih bukev na
evang. stran 34.

Prenesljiv altar 24.

„Presbiterat“ 88.

Pričakovanja Mariinega
god II. 93.

Prideržani grehi 72.

Pridiga II. 49.

B Prim a“ II. 31.

„Prior“ 106.

Prip or o čevanje duš v
božj o milost 129.

„Privata“ missa 28.

Prižnica 110.

Procesije sploh II. 34, čemu
so ? kako se vredu-
jejo H. 35.

„ o svečnici 11. 59.

„ cvetno nedeljo

II. 66.

„ veliko sabo to

11. 76.

„ sv. Marka dan

II. 78.

„ križev ali proš¬

nji teden 11. 79.

„ presv. rešnjega

teles a II 85.

„Profes“ 105.

Prosivna molitev II. 4.

Prošnji teden II 79.

,,Puhlica missa“ 28.

„Purificatorium“ 22.

„ Quadragesima“ II. 60.

,, Quadrat“ 18.

,,Qui n quagesi ma“ II. 60.

Si a f ae 1 a vel. angela god. II. 95.

R a z g 1 a š e n j a Gospodovega
praznik 11. 56.

Razloček med posveče¬
vanjem in blagoslavlja¬
njem cerkve 120.

Razoglav biti v cerkvi, pri
molitvi II. 8.

Razpelo 25.

Razposvečena cerkevl21.

Rečno blagoslavljanje in po¬
svečevanje 99. 100. 101.

Red: kaj je? redovni ljudje?
začetek redovnega življenja 103.
koristno : redovnikom samim in
vsemu človeštvu 104, kako jih
cerkev posvečuje 105, kolikero
redov imamo? 105, kolikeri so
predniki ? 106, posvečevanje
opata 106.

Rešenja jetnikov god II. 93

Rešuje telo: zakrament 66.

praznik 11. 83. procesija 11. 85
Rimski o br edi 8.

Rituale 24.

Rojs tni d an II. 99.

Rojstvo Gospodovo II. 53.
Rojstva Mariinega praz¬
nik II. 91.

Roka vni ce 18.

Roke na p ersi h s k 1 enj ene
pri molitvi II. 9.

Roket 19.

Rokovice škofje 19. 92.
Romanje II. 30, začetek, ko¬
rist II. 36. 37.

Romarske cerkve v Rimull.
37-41.

Ropot veliki teden II. 68.
Rop otulj a II. 69.

,,Rorate“ H. 52.

,,R otunda“ 11. 41.

Roženkr anska ned eIjaII.93
Rožni venec II. 15. 16. 17.
Ru deča barv a 21.

Sabotall.44; velika II. 73 bin-
koštna II. 80, Marii posve¬
čena II. 94.

Samitna maša 28.
Samotniki, samoživci 104.

Sanctus“ pri maši 40. II. 22.
,,Sandalia“ 19.

,,Secreta“ pri sv. maši 39.

S e de m dij akon o v in sub-
di j a k o n o v pri blagoslavljanji
sv. olja 124.

Sedem žalost Mariinih
praznik H. 91.

Sedmina binkoštna II. 82.
„Septuagesima“ II. 61.
,,Sequentia“ 34. H. 22.
SercaJezusovega brato všina
II. 34. praznik II. 86.
,,Sexagesima“ II. 61.
„Sexta“ II. 31.

Sk ledica božj a 21.
Sklepnice II. 31.

Sladkega imena Jezus II.
57. 58, in Marije praznik
in odpusteki II. 91.

Slovanski obredni jezik

9. 10.

Slovesna maša 28.
Sluznice 20.

Služniš tvo 86.

Snežnice Marije cerkev v
Rimu II. 40. god. II. 92
Sodca vina pri škoijem pod-
svečevanji 91.

Sol pri sv. kerstu 59.
,,Solemnis missa“ 28.
Soprazniki II. 43.

Spavališe 121.

Spočetja Mariinega praz¬
nik II. 90.

Spodobno pri sv. maši biti
II. 47. _

Spomin za mertve pri [sv.
maši 46, za žive 43.

Spomin vernih duš II. 99.
Spovednice 110.

Sprava cerkvena 121.

„ pokopališ 123.
Spreminjevanje pri sv. maši
41. 43. 44.

Sraj čica 19.

,,Stabat mater dolorosa“
II. 24.

Stalni kamen 114.

Stolp cerkveni 108.

Streči pri sv. maši 20.

Strežništvo 84.

Striženj e 83. 105.

„Subdi aco nat“ 85.
„Superior“ 106.

Sveča pri sv. kerstu 62, ve¬
likonočna II. 74. 80.

Sveče voščene 26.

Svečnica II. 58.

Svečniki 25.

Sveti teden II. 64.

Sveti ve čer II. 52.

Svetinje: kaj so? II. 97.
Svetinje v altarji 25. pri po¬
svečevanji altarjev 117. sv. Petra
in Pavla II. 38. 39.

Svetiše v cerkvi 109.
Svetniki: kaj so? koga in
kako cerkev med svetnike stavi ?

II. 05. razne verste svetnikov
zakaj jih častimo II. 96. svet¬
niki varili. II. 98.

S vet n ik o v p o d o b e 113.
Svetniški prazniki sploh
II. 43, posebej II. 95.

Sveto, sveto, sveto pri sv.
maši 40, II. 22. pesem pred
blagoslovom 11. 23.

Svetstvo ali zakrament 55.

Šesta (ura) It. 31.
Škapulirja god H. 92.
Škofje brez s ko fij ali v kra¬
jih nevernikov 92.

Škofje posvečevanje 90.
Škofovska oblačila 19.

„ znamnj a 20. 106.
Šmaren.veliki II. 90, mali
v  H. 91.

Šmarnice II. 94.

Šotor 109.

Štacijonprikriževempotu
II. 27.

sv. Štefana praznik II. 55.
Štihar 19.

Štirideset ur n a molitev II. 28.
Štiri v ogljin a 108.

Štola 18.

Tabernakelj 109.

Talar 18.

„Tantum ergo sacramen-
tum“ 11. 23.

„Te Deum laudamus" 11.22.
Telovo (telesovo) 11. 83.

Telesnik 22.

Tempelj 107.

Terkati na persi 11. 9.
„Tertia“ II. 31
„Tiara“ papeževa 103.

Tiha maša 28. 42
Tiha molitev pri sv. maši 39.
Tiha (čer n a) nedelja II. 64.
„Tonsura“ 83. 105. kako se
deli ? 83.

„Tractus“ 34.

sv. Treh kraljev praznik
in darovi 11. 56.

Tretja (ura) II 31.

presv. Trojice podoba 112,
praznik II. 83.

„Tudi nam grešnikom" 47.
„Tunicella“ 19.

„Thurib ulum“ 23.

€ d  arec na lice 65.

Ugovarj aveeprirazglaševanji
zveličaneev in svetnikov II. 96.
Umivanje nog veliki če¬
te rtek H. 70.

Umivanj e rok 39.

„Unctio extrema“ 78.
„Urceoli“ 21.

Urinemolitve:II 30. 31 32.33.

Varstva Mariinega god.
II. 93.

Večeri sveti II. 52.

Ve Černiče II. 31.
Večernični plajš 19.
Večna luč 110.

„Večna 1 uč na j j im sveti"

II. 100.

Velika maš a 28.

„ nedelja II. 76.

„ s a b o t a. II. 73.

„ sreda II. 67.

Velika noč II. 76.
Velikonočna doba II. 60.

V elikonočna s veča II. 74 80.
Velikega travna pobož¬
nost 11. 94.

Veliki četertek II. 69.

„ križ II. 6.

„ p etek II. 70.

„ plaj a  19.

„ teden II. 64.

,,Velum“ 22.

,,Veni sanete(creator)Spi-
ri tus“ II. 22.

Vera pri sv. maši 36.

Verčeki 21.

Vernih duš dan 11.99.

„Vesperae 11  II. 31.

Veža božja 107.

Vhod sv. maše 31.
,,Victimae paschali 11  1122.
Vijolična barva 21.

Vino pri sv. maši 17, po¬
men 38.

“Višji redovi 85.

Višnjeva barva 21.

Vnanja molitev 11. 4.

Vnanja s 1 užba božj a: Kaj
je ? 3 nje namen ? kako jo
delimo 3, zakaj nam je je tre¬
ba ? 4, kdo jo je vpeljal, vre-
dil, in komu gre čuti nad
njo? 6, kolikero imamo? 7.

Vnebohoda Jesusovega
praznik II. 79.

Vnebovzetja Mariinega
praznik 11. 90.

Voda treh kraljev II.

Voda pri sv. maši vinu p ri-
lita: zakaj in kaj pomeni?
38 kako se blagoslavlja. 127.

Vog elj n i kamen 114.

Volitev sv. očeta papeža 102.

Voščene sveče 26.

Vratarstvo 84.

V seli svetnik o v prazni k 11.97

Vskcrs II. 76.

Vuzem II. 76.

„Vzdignite se“ 71.

Začetek sv. maše 29.

Zadnji blagoslov pri sv.
maši 53.

Zadnji blagoslov pri sv.
birmi 53

Zadnji e vangeli 53.

Zahodnji obredi 8.

Zahvalimo Gospoda 53.

Zahvalna molitev II. 4.

6V. Zakon: kaj je? 92, bistvo
93 kaj se še zahteva 53, z neka-
toličani 93. 94, zaderzki božji,
cerkveni, deržavljanski 94. ovi-
ravni, razvezavni 94. prijenja-
nje, kdaj se deli ? 94, kaj gre

pred prejemo ? 95, obred 95
perstan 96' sreberna, zlata po¬
roka 97.

Zakrament 55, umirajo¬
čih 81.

Zakr amental 97.
Zakristija 111.

Zapovedani prazniki II. 43.
j Zaročenja Mariinega god
11. 91.

| Zarotistvo 84.

Zarotovanjo sploh 98, pri
j sv. kerstu 60.

Za svete maše dajati 27.

Za verne duše v vicah mo¬
liti II 14.

Zbirne molitv e 32.

Z dr a v a Marij a zvonjenje 11.14.
Z el en a bar va 21.

Z godnjice II 31.

Zlata cerkev v Rimu II. 40.
Zmešanje sv. hostije z re-
šnjo kervjč 50.

Znamnja na grobeh 122.
Znamnje sv. križa načelu in
persih pri sv. kerstu 59'
Zornice II. 52.

Zveličan II 95.
Zveličarjeva cerkevvRimu
II. 40.

Z vo nik 108.

Zvonjenje Ave Marija, za
verne duše v vicah, sv. Floriajanu
na čast 11. 14

Zvonovi: p o in en, zgodovina,
^blagoslavljanje 123. 124

Zagrad 111.

Žalostnice II. 67.

Ženitnina, sreberna zlata
97.

Živi rožni venec II. 17.

Ž1 i č i c a 23.