f
I
n
|S^z
k3-
---------3*8-8*=-
f
k-
8T10AP0.ST
O PRILIKI
SEDEMDESETLETNICE
	
-A
D" Janeza Bleiweisa
P?
I
®y
\T^e)
DNE 19. NOVEMBRA 1878.
PO SVOJIH STENOGRAFSKIH RILJEŽKAH
ANTON BEZENŠEK.
Z UVODOM
D11 FR. J. CELESTIN-A.
ZAGREB, 1879.
IZDALO UREDNIŠTVO „JUGOSLAV. STENOGRAFA“.
	

j

U
11

i
ii
Dr. Janez Bleiweis.
O PRILIKI
SEDEMDESETLETNICE
DNE 19. NOVEMBRA 1878.
PO SVOJIH STENOGRAFSKIH BILJEŽKAH
SESTAVIL
ANTON BEZENŠEK.
Z UVODOM
DK FR. J. CELESTIN -A.
ZAGREB, 1879.
IZDALO UREDNIŠTVO „JUGOSLAV. STENOGRAFA11.
TISEK C. ALBRECHTA.
.V-^4
/orr
um?
5 b L’5 < '
/A
UVOD,
% edko srečo v življenju narodov užival je letos slovenski 'J narod in z njim bliži in daljni slovanski svet: praznoval je sedemdesetletnico dra. Janeza Blehveisa, ter poln sinovske ljubezni in hvaležnosti pozdravljal ga od vseh strani z najlepšim imenom, ki ga slovenski narod dati more, ki ga je nosil že tako dolgo v srcu: s prelepim imenom svojega Očeta.
Da, slovenski narod je praznoval svojega glavnega prebuditelja, z očetovsko ljubeznijo skrbnega, z neomahljivo trdno voljo delalnega na trnjevem potu, vodečem k pravemu narodnemu življenju, k boljej bodočnosti.
Bili so lepi, prelepi trenutki, v katerih se je izraževala naša hvaležnost, naša ljubezen, naše prepričanje, da živimo, da — ne-glede na sedanji in bodoči težki boj, mora priti čas, ko ne bodemo morali več žrtvovati veliko, veliko Svojih . moči, svojega dela, samo za to, da — prebujeni iz tisočletnega spanja — moremo ohraniti si novo, s težavami priborjeno življenje.
Od vseh strani naše domovine, iz posestrime Hrvatske, „tužne“ Istre in Dalmacije zbrali so se bili okoli jubilarja odlični možje, da izreko svoje srčno čestitanje. Od Neve in Vltave, Donave in sinje Adrije, od vseh strani velikega slovanskega sveta letela so brzojavna pozdravila.
Bela naša Ljubljana takega narodnega praznika dosle še nikedar nij videla. Bila je zopet srce Slovenije, radostno srce, iz katerega se je razlivala blagodejna toplota daleč in daleč okrog.
Gotovo je vsak deležnik svečanosti vrnil se med svoje z željo, da tudi oni zvedo kolikor mogoče narodno praznovanje. Naši časniki so sicer izpolnili svojo prijetno dolžnost, ter opisali nam vse bolj ali manj obširno. Vendar se nadamo, da dopolnjen z vsemi govori i t. d. opis, kakor ga predlagamo sedaj, dopolnjuje marsikaj in daje sliko, kakoršne naše časništvo nij še dalo.
Moja uvodna črtica pa ima skromno nalogo, da prav kratko predoči jubilarja in njegov pomen, ter pomen sedemdesetletnice same.
Janez B1 e i w e i s seje rodil 19. novembra 1. 1808. v Kranju.1) Oče mu je bil premožen trgovec, ki je svojih šestero otrok (pet sinov in eno hčer) dobro preskrbel. Po dovršenej ljudskej šoli doma prišel je Janez 1. 1819. v ljubljansko gimnazijo, katero je dovršil 1. 1824., modroslovje (tedanji 7. in 8. razred) pa 1. 1826. Rektor mu je bil znani M. Ravnikar, poznejši tržaški škof. Po dovršenem modro-slovju učil se je na Dunaju medicine in dovršil te študije 1. 1832., ter z latinsko disertacij o „ d e bi r u n d i n e m e d i c i n a 1 i etc. “ (o pijavkah in njih rabi), obsegajočo 55 strani, dosegel doktorstvo in častno priznanje v medicinskih krogih.
Mladi doktor začel je potem pečati se z živino-zdravilstvom ter poslušal dotična predavanja na dunajskem c. kr. živino-zdravilnem zavodu.
L. 1838. stopil je med svet s knjigo: . „Praktisehes Heilverfabren bei den gewohnlichen innerlichen Krankheiten des Pferdes nach den Grand -siitzen der praktischen Thierarzneischule in Wien.“ Braumiiller & Seidel 1836 (v velikej osmerki, 373 strani). Ta korenito in praktično pisana knjiga je utrdila Bleiweisovo ime med učenjaki in strokovnjaki, ter videla v 15 letih pet natisov po 1200 iztisov (peti 1852 1.)
Znamenito za celi noveji preporod slovenski je 1. 1843., ko je dr. Blervveis prišel z Dunaja, ter prevzel profesuro na tedanjej me-dicinskej in kirurgičnej šoli v Ljubljani in ob enem tajništvo pri c. kr. kmetij skej družbi, katera je izdajati počela tudi „N o vice11. Tu se počenja njegovo slavno-znano, neumorno delovanje na korist slovenskega naroda. Kot tajnik kmetijske družbe bil je namreč ob enem tudi urednik „Novic“.
Pa poleg „ Novic“ daril je naš jubilar, priden kakor bčela, skoraj leto na leto znanosti in ljubljenemu svojemu narodu celo vrsto knjig, katere se posebno odlikujejo z zdravim praktičnim smerom, tako silno nam potrebnim in koristnim.
Spisal je tretjo svojo knjigo — prvo slovensko — „Bukve za kmeta, kako se ima p er kupovanju, plemenenju, reji in opravljanju konj sploh obnašati i t. d. V Ljubljani 1. 1843. I. del. Ostale dele spisal je dr. Blehveis z drom. Strupijem od 1. 1850—52.
Med tem je njegov trud v prospeh poljedelstva bil tako odličen in plodonosen, da so ga zaporedoma sprejele med častne ude c. kr. poljedelske družbe v Gorici, Celovcu, Gradcu, Zagrebu, na Dunaju in v dalnjih Črnovicah.
1) Prim: Dr. Janez Blenveis in njegovo slovstveno delovanje
prof. Fr. Levca („Slov. Nar.“ t. 1. št. 265 — 66.)
Četrta je njegova knjiga: „ Milosrčnost (lo žival11. Na svitlo dala c. kr. kmetijska družba v Ljubljani 1. 1846. (s podobami). Za njo je dobil od bavarskega vojvode Maksa, pokrovitelja družtvu zoper trpinčenje živali bronasto svetinjo ,,als Anerkennung erwiesener Humanitat. “
5.	Nekrolog des Herrn Johann N. II r a d e c z k y, k. k. Rathes und Biirgermeisters der k. k. Provinzial-Hauptstadt Laibach 1846. (Velik folio, 8 strani s podobo 6. julija 1846. umrlega Hradeczkega).
6.	Letopis slove n skiga družtva na Kranjskem. V Ljubljani 1. 1849 (strani XVI -)- 44 z Poženčanovimi in Vrtovčevimi zgodovinskimi spisi).
Po razpustu medicinsko-kirurgiške fakultete v Ljubljani dobil je dr. Bleiiveis še nadalje naslov c. kr. profesorja, ter si našel novo plodonosno delovanje v živinozdravnej šoli, ustanovljenej najbolj na njegov trud in zahtevanje. Bil je temu zavodu od prvega početka izvrsten učitelj in voditelj. Širjemu občinstvu je podal tu:
7.	Nauk podkovstva. V Ljubljani 1. 1850.
8.	Nauk murve in svilode rediti i n sv i lo pridela vati. S podobami V Ljubljani 1851. str. 54.
9.	Nauk, kako se pri porodih domače živine ravnati. S podobami. V Ljubljani 1852 (V. del. Bukev za kmeta, cf. gori). Potem sledi:
10—14. Koledarčik slovenski za 1. 1852., 1853., 1854., 1855. in 1856. Zadnje štiri je izdal pozneje pod naslovom „Zlati klasi11. Ta koledar obseza životopis Valvazorjev, Vodnikov, Miklošičev, Zoisov, Vrazov, Staničev, Japljev s podobami; več pesni Dragotina Dežmana, M. Valjavca, dr. Mencingerja (Jankomir), Hitzingerja (Znojemski), Rodoljuba Ledinskega, Fr. Cegnarja, L. Svetca, znanstvene in leposlovne spise Vertovčeve, Blei-weisove, Trstenjakove i t. d. Ta koledarček sme se prištevati prvim po-skušnjam leposlovne literature na Kranjskem.
15. —16. Slovensko berilo za tretji gimnazijalni razred. V Ljubljani 1854., za četrti razred 1855. A tudi pri sestavljanju prvega in drugega berila 1. 1850. in 1853. bil je Bleiiveis priden pomočnik.
17. Zgodovina c. kr. kmetijske družbe s statističnim popisom kmetijstva na Kranjskem. V Ljubljani 1855. str. 32.
L. 1856. bil je imenovan dr. Blehveis, c. kr. deželnim živinskim zdravnikom, kar je ostal do 1. 1873. Istega leta izdal je:
19 — 20. a) Nauk živinoreje, b) Nauk ogledovanja klavne živine in mesa. V Ljubljani 1855.
L. 1861. izvolila ga je ljubljanska okolica enoglasno v deželni zbor kranjski, in potem redno pri vsakej volitvi.
22.	Slovenski jezik pa kranjska Špraha. V Ljubljani 1862. str. 16.
23.	Die Identitat d. Rinder- u. Schafpest. Wien 1864. str. 16.
24.	Županova Mi cika, kratkočasna igra s petjem v dveh aktih po Linhartovi v Ljubljani prvikrat 1. 1790. igrani. V Ljnbljani 1864.
25.	Z ur Aufklarung in der Sprachenfrage besonders in den Volks-schulen Krains, 24 strani. V Ljubljani 1871. priobčuje govor, ki ga je leta 1866. govoril dr. Bleivveis v kranjskem deželnem zboru.
26.	Die Jubelfeier der krainischen k. k. Landwirthscliafts-Gesell-schaft am 24. October 1867. 16 strani.
27.	Zur Reform des F indelwea ens im Herzogthume Krain. Laibach 1868.
28.	Nauk o umni živinoreji. Velika osmerka 119 str. V Ljubljani 1871. Tej lepej knjigi pridejanih je 20 podob.
Poleg teh knjig nahajamo v letopisu „ Slovenske Matice katerej je on pravi oče v vsakem pogledu in zaslužni predsednik, 9 daljših zanimivih sestavkov in v „Naznanilih“ c. kr. kmetijske družbe prav obilo poročil in krajših spisov dr. Blenveisovih.
Tu naj še opazimo, da je bil imenovan tudi namestnikom deželnega glavarja (1. 1878.)
Kakor vidimo, delovanje dr. Bleitveisovo — učeno, literarno, politično — ima redko mnogostranost. Najbolj globoko pa segajo vendar v zavesti narodovej „Novice.“ Se svojo zdravo, zrelo praktičnostjo, ogrevano z gorko ljubeznijo do narodnih mas, pridobile so si kmalu srca čitateljev, število katerih se je primerno posebno množilo med prostim narodom. S posebno srečno občutljivostjo za ono zdravo jedro narodnega napredka, ki se tako težko loči od sedanjih preobilih naprednih plev, s katerimi se radi šopirijo po Evropi, zadele so „Novice“ blagodonečo struno skupnega delovanja, skupnega domoljubja, imajoče srce za posljednjega kmeta ali delalca poštenjaka, struno, ki bode in mora jače in jače doneti še v daljnjej bodočnosti, če napredek nij pusta fraza.
Že v prvih tečajih se je zbralo okoli „Novic“ lepo število ne-samopridnih mož, mladostno vnetih za prebujenje naroda. Kako primerno lehko in brez posebnega šuma je bila sprejeta (1844.) nova (česko-Gajeva) pisava, ter nas približala slovanskim bratom!
Misel o slovanskem bratstvu klila je že tedaj prav bujno in „Novice“ so jej bile vedno prijazne, jo vedno presejavale v narodna tla.
In ko so 1848. 1. razdrobljene bile feudalne verige, ko je kmet svobodneje zadihal, kako radostno so pozdravljale „Novice“ izpolnitev svojih davnih želj, izpolnjenih tako nenadano! Kako lepe nade so napolnjevale tedaj domoljubna srca, kako pogumno, smelo je vstajala Slovenija, Ilirija! Blizu se je zdel dan utrjene, žive narodne ravnopravnosti.
Obče navdušenje napolnjevalo je se ve tudi „Novice“. Vendar modre previdnosti, duhovnega ravnotežja tudi pri občem upijanjenju niso izgubile. In ko je kmalu trda resničnost potrgala in zavrgla mlado cvetje 48. L, ko je marsikateri,
malo prej bliščeči demant, pokazal se po značaju prav navadnim steklom: „Novice“ poguma niso izgubile ter na dalje budile, podu-čavale, tolažile in možato se borile za pravice slovenskega naroda, kolikor so mogle in smele.
Pravijo, da je bil minister Bach opazil tudi „Novice“ in posebno njihovega urednika ter svojo željo, da bi ta prepustil uredništvo drugemu, skušal podpreti s precej visokim denarnim zneskom. Ne vemo, koliko je tu resnice, to pa lahko rečemo, da bi bil tedaj kakor pozneje dr. Blehveis vladi prav gotovo vstregel, ko bi bil dal uredništvo iz rok.
Ko se je 1861. 1. začela ustavna doba, bojeval seje dr. Blehveis na čelu narodne manjšine z umetno nemškutarsko večino z onim taktom, znanjem in neutrudljivo energijo, kije morala celo nasprotnikom imponirati.
Pozneje je bila borba prenešena tudi na tabore, in „Novice“ so največ pripomogle, da je taborovanje našlo v našem narodu tako živo, navdušeno udeleževanje ter je vseh skupaj morda sto tisoč Slovencev glasovalo na raznih taborih za zedinjeno Slovenijo in za druge točke našega narodnega programa.
Politična naša zavest je tu veselo napredovala. Dobili smo bili večino v kranjskem deželnem zboru. In če narodna stranka nij storila vsega tega, kar smo pričakovali od nje, pomisliti moramo, da vsega storiti nij mogla. Moč nasprotne — vladajoče — stranke, vladajoče v deželi, če tudi ne v deželnem zboru, bila je vedno velika, naša energija pa je bila po velikem naporu — sicer čisto naravno — nekaj upala in stranka se nagnila morda preveč k onej našej slo-vanskej brezskrbnosti, ki je nam vsem od nekedaj ohranitev pridobljenega delala tako težavno.
Stanje narodne stranke pa je postalo še teže, ko se je vnela borba med „starimi“ in „mladimi“. Ona je tako živo potrebno, skupno delovanje jako ovirala, posebno ko je časi v gorečnosti preveč pozabljala skupnega neprijatelja.
Če sedaj pomislimo stvar, moramo pač priznati, da ste obe „stranki" bile v vsem tem veliko menj samostalni, kakor ste si mislili, da ste se mar največkrati pokorili — sami ne znaje tega — uplivom, ki niso v nikakej sveži z našimi narodnimi terjatvami, uplivom t u j i m morali smo plačati tudi mi svoj davek.
Pa ta oblak na jasnem nebu narodne sloge je skopnel pred žarki našega skupnega rodoljubja, ki ga razvnemajo narodne po-
trebe, brezkončno narodno trpljenje. In sedaj smemo reči, daje naša sloga svestneja, naučili smo se, da samo ona nas more rešiti, ohraniti slovanstvu, dokler se tudi njemu „vremena" ne zjasne. Mi si moremo posneti nauk, zelo koristen za ekonomijo narodnih sil, da imamo namreč težiti le za najpotrebnejim in dosegljivim p r e j ali pozneje: naša sloga postaja tako realneja.
Vse to pa se olajšava brez dvombe z dosedanjim narodnim našim odgojenjem, za katero so največ storile ravno „Novice.“ One so ostale zveste svojemu programu, brez škodljivega omahovanja in poskušavanja, tako navadnega sedaj celo pri veliko bolj naprednih narodih. Naravna rast zastopane ideje je „Novicam“ razširjenje in popolnjenje programa. V tej stabilnosti razvitka je korist, katero lahko razumemo, ako se ozremo okoli sebe, pa vidimo, da ima slovanski svet — gotovo ne na svojo korist — kaj malo listov, če ima sploh katerega, ki tako lepo število let, kakor naše „Novice" in tako stalno delajo. Nestalnost sama na sebi sicer še ne mora biti zmiraj škodljiva, ona je nekaj časa in v nekej meri neizogibna tam, kjer je bujno, široko življenje, široko razvitje, kakor n. pr. pri ruskem narodu. Ali take, bolj navidezne in produktivne nestalnosti tu ne mislimo.
Gotovo je, da so ravno mali narodi, na katere uplivajo od vseh strani tuji elementi, v največej nevarnosti, da se podvržejo ne tej produktiviiej nestalnosti, nego onej prvej, ki lehko celi narodni organizem silno oslabi, ali celo uniči. Da smo se tega do sedaj precej srečno obvarovali, to je tudi ena glavnih zaslug dra. B1 ei-weisa. On je tunel najti ali prebuditi in zbrati okoli sebe vse — skoraj vse — moči, delalne na polju narodnega napredka. In kaj je še posebno združevalo te sile? Ideja slovanske vzajemnosti: ona nam je dajala in daje pogum in moč, da ne obupujemo. Pa to idejo je dr. Bleitveis rabil in rabi praktično, kolikor je mogla in more koristiti nam praktično. Varoval se je — kakor sploh v svojem delovanju — tudi tu ekstremov: neopravičenih nad v silo slovanstva, združenih z neproduktivnim deklamarstvom, ali pa onega ozkega plemenskega stališča, na katerem se misli, da se nam za slovanstvo v obče nij treba pečati. V tem pogledu smo mi Slovenci gotovo bolj široko- kakor ozkomisleči.
Vendar pa je bister, jasen, trezen dr. Blehveisov um od ne-kedaj obračal svojo posebno pozornost na jug in najbolj na brate Hrvate, najbliže nam v mnogem obziru. Ko je Zagreb z mladostnim
9 —
navdušenjem razvijal zastavo ilirstva, nahajal je v „Novicah" in v vsem slovenskem narodu vedno najtopleje sočutje. Mnogi začeli so celo pisati (od 1850—53.) neko slovensko-hrvatsko zmes, ki se nikjer nij govorila, samo da bi se približali Hrvatom. Ali tu nij bilo težko videti veliko več dobre volje ko realne moči, neobhodno potrebne za podoben — se ve da bolj praktičen — poskus, kateremu niso bile ugodne niti tedanje politične okolnosti niti način izvajanja. Dunaj podobnih teženj nij podpiral, mar jih oviral tim odločnije, čim' večo moč je dobival absolutistično-nemški centralizem.
Jasno vide vse to, storile so „ No vice", kar je edino praktično bilo: ustavile so se mešanici, ki nij mogla koristiti nikomur, pač pa škoditi nam vsem. Zakaj ona bi bila gotovo odvrnila od „Novic“ velik del onih čitateljev, katerim so bile in so še sedaj „Novice" najbolj potrebne, odvrnila za to, ker bi ne bili razumeli mešanice, ki se je odlikovala najbolj s tem vednim spreminjanjem, ki se v obče nij dosti menilo za kaka slovniška pravila.
Tako ravnanje velevala je torej edina praktičnost, a ne morda kaka ozko-slovenska težnja ali celo nasprotje bratom Hrvatom. Kaj takega bi čitatelj zastonj iskal v „Novicah", našel bi pa v vsakem tečaju — skoro v vsakem listu — do danešnjega dne obilo dokazov nespremenjenega sočutja, ali spremenjenega morda nekoliko samo glede nekaterih prikazni novejega razvitka, katerih nikakor ne hvalijo ni najbolji sinovi med Hrvati samimi. V obče so torej ravno „Novice" pridobile si pri nas največ zaslug, da sedaj narod spoznava občnost mnogih interesov med Slovenci in Hrvati ter živo želi, da bi število njih raslo, ter bi dobivali večo in večo realnost tudi v praktičnem življenju.
Dr. Blehveisovo delovanje je torej, plodovito tudi glede odno-šajev naših k najbližim nam južnim bratom in k slovanstvu sploh.
Slovenski narod že dolgo spoznava z naj večo hvaležnostjo brezštevilne velike zasluge dr. Blehveisove, veče, kakor jih ima kdor si bodi zanj. Nobeno ime nij tako globoko seglo v narod, kakor urednika „ No vic". — Že davno volile so dra. Blehveisa mnoge domače družbe, kmetske in mestne občine za častnega člana, občana, mestjana. L. 1862. podarili so mu bili štajerski Slovenci v znak svoje hvaležnosti in svojega globokega spoštovanja zlati kozarec, ki mu ga je izročil Davorin Trstenjak, eno leto potem pa ljubljanski čestitelji srebrn tintnik zlatim peresom.
Ravno tako drugi svet priznava že davno velike zasluge našega Očeta. „Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti" imenovala
10 —
ga je koj v svojem početku pravim članom, a mnoga učena društva uvrstila so ga že prej ali kasneje med prave ali častne člane. Ruski car podaril mu je 1862. 1. Vladimirov red za slovstvene zasluge, a naš cesar 1866. 1. Franca Jožefa red.
Tudi domače ognjišče mu je Bog blagoslovil: dal mu je ljubo ženo in sicer enega, a svojega očeta vrednega sina, in živih bistrih unukov.
Srečen in ljubljen v domačem krogu, ljubljen od hvaležnega mu naroda, visoko čislan od vsega zavednega slovanstva, in ne samo od njega, nego tudi od vseh poštenih mož drugih narodnosti, ki ga poznajo, spoštovan celo od svojih političnih nasprotnikov: pričakal je letos dr. Blehveis sedemdeseto leto svojega trudopolnega in plodo-nosnega življenja.
Z radostjo je usvojil si slovenski narod misel, da praznujemo to sedemdesetletnico, in ne samo on: odjeknila je ta misel bolj ali menj tudi v vsem velikem slovanstvu, posebno pa pri naših bratih Hrvatih.
Ljubljanski slavnostni odbor delal je neutrudljivo, da bode narodna svečanost vredna sl a vij e ni k a — in naroda. In zaupanje v naš narod je bilo opravičeno. Z vseh strani so se napovedavale deputacije in razna odlikovanja našemu prvaku, določena na slavnostni dan.
Vsa Slovenija je težko pričakovala slavnostnega dne 19. novembra. — Že v nedeljo 17. novembra pozdravile ste jubilarja prvi dve deputaciji. Iz ljubljanskega semenišča, prišla je deputacija pod vodstvom kanonika Čebaška, ter čestitala mu v imenu duho-venstva in semenišča. Koj za njo izrekel je svoje čestitanje ljubljanski mestni zastop, čegar večina nij narodna. Župan Laseh a n je tu priznal in povdaril velike zasluge dr. Blehveisove za mesto in deželo sploh.
Ljubljana videla je že ta dan veliko slavnostnih gostov. Ali največ privrelo jih je v pondeljek, 18. novembra. Odbor jih je lepo sprejemal, posebno hrvatske in štajerske, ter za voljo prenapolnjenih gostilnic mnogim ponudil privatna stanovanja, z ljubeznjivo gostoljubnostjo pripravljena za drage goste.
Potem pa začele so se vrstiti točke programa v takem redu, kakor se v sledečih pojedinih poglavjih čitatelju predočujo.
D'< FR. J. CELESTIN.
BAKLADA.
'GVo-
ela Ljubljana še sigurno nij videla take slavnosti, kakor je bila dr. Blehveisova v obče, a prva točka njena t. j. baklada posebej. Živi vtiselc, ki ga je vsak pričujoči od baklade dobil, bil je tako veličan st ve n, da bi nam tre-balo posebno spretnega peresa, ko bi ga hteli vsaj prilično dobro čitatelju predočiti. Bil je to prizor, ki bi se dal še najlepše v kakej poetičnej obliki opisati, a pero prozaika je za-nj prerahlo!
Alco pa vendar skusimo, dati našim čitateljem opis baklade, ki se je vršila v ponedeljek dne 18. novembra na čast dru. Blehveisu, morali se bodo oni zadovoljiti s čini, vzetimi iz pojedinih prizorov; a iz subjektivnega vtiska našega, ki ga bomo na svojem mestu priobčili , naj si vsak v svojem duhu naslika celo prekrasno situacijo.
Ko so se zbrali vsi od blizo in daleč priromali častilci našega očeta dra. Bleiweisa v čitalničnih prostorijah, na njenem dvorišču in po ulicah, ki so v njenem obližju, poredali so gg. odborniki za prirejenje slavnosti v prave redove baklonosce in med njimi stopajoče zastopnike društev, občin, zavodov i t. d. Težko al vendar jim je bilo mogoče, v tolikej množici, ki je polnila vse bližne ulice, trgove in pota, broječa nad 15.000 oseb, spraviti v najljepši red nad 500 baklonoscev. Šli smo potem ob poludevetih zvečer, kakor je bilo določeno v programu, mimo zvezde, čez kongresni trg, skoz go-spodsko ulico, čez Breg, preko Ljubljanice (po šentjakopslcem mostu), stari trg, mimo magistrata pred hišo dra. Blei\veisa, v sledečem redu: 1. Prostovoljne požarne straže oddelek. 2. Mestna godba. 3. „Sokol“. 4. Meščani. 5. Pevci, članovi čitalnice in zastopniki drugih ljubljanskih društev, ter članovi „Hrvatskega Doma“. 6. Deputacije iz kmetov. 7. Zastopniki društva veteranov. 8. Požarne straže oddelek. Meščani in drugi nosili so voščene bakle, „Sokoli“ in udje katoliškega društva pa lampijone. Deputacij pri bakladi bilo je s Kranjskega: iz okolice ljubljanske, iz Bizovika 32, mej temi 6 županov, iz Šiške 26, potem mnogo iz Kranja, Loke, Smlednika i t. d.
— 12
To je bila dolga dolga vrsta, katero gledati iz kakega višjega mesta, moralo se je zdeti kakor miglanje žarkih zvezd nad vodo Ljubljanico, ko se je množica preko mosta pomikala. Še lepše bilo je videti cel prizor tedaj, ko so se stotine bakel kakor ognjeni venec razporedile pred liišo svečarja dra. Bleiweisa, a okoli baklonoscev mrvilo je kakor črno morje ljudstvo v neštevilnem broju. Navdušeni in gromoviti klici: Živio dr. Bleiweis! Živila Slovenija! Živili Hrvati! Živila sjedinjena Hrvatska in Slovenija! ki so med celim potom po visokih ulicah bele Ljubljane odmevali, ti klici niso h teli ni prestati, ko smo se bili približali stanovanju dra. Bleiweisa.
Tukaj, ko se prikaže spoštovani svečar pri oknih drugega nadstropja, zadoni gromoviti Živio! in Slava! dru. Blehveisu. Glasba zasvira, izvrstno izurjeni čitalniški pevci zapojo, žar od svitlobe žari se na daleko, pa ožari tudi bledo lice srebrnolasega, vrlega in spoštovanega starčeka, ki je s solznimi očmi gledal iz svojega okna v navdušen in udan mu narod slovenski.
Sveta tihota je vladala, ko so vrli pevci slovenske ljubljanske čitalnice zapevali pesmi: „Slavnostni spev“ (slovenski) in „Gdje je slavska domovina“ (hrvatski). Potem je svirala mestna glasba od Zornerja zložen venec slavjanskih melodij. Ko seje igrala „Mila luna", „Tiha noč“, „Po jezeru" i t. d., kako je srce poskakovalo vsakemu od navzočnih! Kako živahno je vsaki pri sebi vskliknil: Slovenec sem! — In srečen sem! — Nazadnje se je zapela še: „N apr ej zastava Slave!" kar je bila kulminacionalna točka cele serenade. Mnogi Hrvati so rekli; Culi smo slovenski „Naprej" mnogokrat pevati, in želeli smo si gajedenkrat šena izvoru čuti. Nocoj ga čujemo prekrasno, ta vtisek nam ostane za celo življenje! — Vsled te pesmi, ki se je pevala z največo harmonijo in navdušenostjo, bili so vsi navzoči v notrajnosti svojej pretreseni, ter niso mogli dalje vzdrževati svojih srčnih občutkov, nego so vskliknili iz dna srca: Živio Blenveis! Živila Slovenija! Živili Hrvati! Pozdravljali so s klobuki, ruticami in baklami velecenjenega starčeka, ter se je vsaki, ko se je bakljada vže naprej pomikala, še oziral nazaj, da še enkrat vidi častitljivo glavo slavljenega narodnega očeta.
V prejšnem redu pomikala se je baklada mimo gimnazijskega poslopja, skoz Vodnikovo ulico, čez mesarski most, po št. peterskem predmestju, skoz slonovo in poštno ulico nazaj v čitalnico. Zmirom je vladal isti lepi red, ista navdušenost, zmirom so se glasili isti: Živio Blenveis! Živila Slovenija! Živili Hrvati! Živili Slavjani!
— 13
V čitalnici so se na dvorišču oddale baklje, katere so nosili zastopniki vseli stanov: uradnik in rokodelec, duhovnik in kmet. V lepej narodnjej nošnji pokazale so se nam pri tej priliki primorske Slovenke, kakor tudi domače krasne Kranjice, katerih lepa rudeče bela lica, vitka in vrla rast, paradira pred vsakim tujcem, ter vsa-kako tudi služe narodu na ponos.
Po bakladi bili so v čitalnici vsi prostori napolnjeni. Mnogo se jih je moralo oddaljiti, ker nij našlo tam prostora. Oni pa, ki so se smestili, zabavljali so se pri čaši vina, delajoč poznanstva in nazdravljajoč na medsobna prijateljstva, Slovenci s Slovenci, pa posebno tudi Slovenci s Hrvati. Napijalo se je ta večer: G. August Še n o a, hrv. literat, Slovencem in dru. Bleivveisu; g. Zarnik, slov. narodni poslanec, Hrvatom; g. Hochman, učitelj telovadbe iz Zagreba, pozdravljajoč Slovence v imenu Cehov; g. Milčetič, predsednik „Hrv. Doma" v Zagrebu, slovenskej mladeži in bodočnosti zajedničkej h rvatsko-slo venske j; g. Navratil, slovenski pisatelj, dru. Blehveisu, Hrvatom, Čehom in srečnej bodočej Jugoslaviji; g. Stojanovič, član hrv. pedag. ltnjiž. zbora, slovenskim duhovnikom; dr. Vošnjak, narodni drž. poslanec, preuzv. g. Stros-majerju; g. Strozzi slovenskim pevcem; g. Fr. Tomšič, inženir, bratom Čehom i t. d.
Vršile so se še razne druge napitnice, katere pa tukaj ne navedemo, kakor nismo naveli niti predstoječih od besede do besede, ker nespadajo v oficielni program svečanosti.
II.
DEPUTACIJE.
ne 19. novembra bila je prva in glavna točka programa sprejemanje deputacij. To se je pak vršilo v sledečem redu:
Ob 11 uri pride g. dr. Blenveis z navdušenim trikratnim Živio! pozdravljen v lepo okinčano veliko čitalnično dvorano, kder so ga pričakovale zbrane deputacije.
Narodni poslanec g. Peter Graselli stopi pred njega v krogu poslancev in drugih odličnjakov, ter čita sledečo adreso slovenskih državnih in deželnih poslancev, narodnih občinskih odbornikov ljubljanskega mesta in odbornikov vseh narodnih društev v Ljubljani:
„Blagor Vam!
Vsa rodoljubna srca, kar jih je na slovenskej zemlji od sinje Adrije do preko Drave, od Soče do Mure, od Zilje do Kolpe, radostna današnji dan v duhu z Vami praznujejo! Redko kdo dočaka čvrst na duhu in telesu število Vaših let, a koliko jih je še le, ki s tako polno zadovoljnostjo kakor Vi morejo ozirati se na dolgi trnjevi pot za seboj!
Skoro bode štirideset let, kar ste — dozorel mož z veleob-širnim znanjem — vrnili se v Svojo domovino. Bistro Vaše oko je brzo izpoznalo tožno njeno stanje. Želeč rojakom koristiti in pomagati, iskali ste kakor umen zdravnik uzrolce gospodarskemu in duševnemu hiranju prebivalstva, in se zdravljenjem začeli pri korenini. Takoj ste sprevideli, da narodni prerod mora izvirati iz narodovega jedra, iz še zdravega kmetskega stanu, in zato ste obračali vso Svojo skrb v prvej vrsti na podučevanje slovenskega kmeta. Treba mu je bilo poduka o vsem. Tujka mačeha, ki je v sinovih tlačenega roda, ki od prvega tukaj stanuje, videla le robove, nikdar nij brigala se za njihove težnje in bolesti; kaj čuda da je ta naš rod zanemarjen zaostal? Vi ste jeli podučavati ga o poljedelskem in obrtniškem napredku, ter zvlasti v to ustanovili si glasilo, čestitljive
- 15
„No vice,11
katere od tistih časov do zdaj skozi trideset in pet let redno hodijo mej Slovence, obilen sad rodeče.
Jasno vam je bilo vže s početka, da poduk samo v kmeto-valskem obziru še ne zadostuje našemu narodu, ampak da mu poleg vsakdanjega kruha i treba druge hrane, če hoče rešiti se propada. Zato so „Novice11 Slovenca tudi učile spoznavati samega sebe in brate okrog, odprle so svoje predale vsem strokam, ter postale in dokaj časa ostale sredotočje vsega slovstvenega gibanja na Slovenskem.
Novo polje se je odprlo vže mnogostranskej Vašej delavnosti, ko je zarja državljanske svobode tudi avstrijskim narodom vzhajati začela, obečaje jim boljšo bodočnost. Hvaležno ljudstvo je moža, ki mu je bil dobroten učitelj in vesten svetovalec v vseh stvareh, takoj izbralo si za svojega zastopnika in do današnjega dneva ste najodličnejši zagovornik, neustrašen branitelj deželnim in narodnim pravicam.
Cim bolj se razvija, narodni živelj v vsakem obziru, tem večje je Vaše trudoljubje. Kamor koli se obrnemo, povsod vidimo Vaše ime, Vašo roko, vidimo, da ste v resnici zmirom prvak! Narod nešte-vilne Vaše zasluge dobro pozna, ceni in slavi, ker Vas vže davno imenujo svojega
O čet a.
(Pri tej besedi zadoni navdušen Živio!)
Blagoslovljal bode Vaše delo še pozni vnuk in pomnil, da ste Vi za časa narodnega probujenja pradedom bili vodnik.
Od vseh stranij Vam danes Slovenci na mnogi način izrekajo svojo udanost, svoje spoštovanje, svojo ljubezen. Na čelu dolgej vrsti Vaših čestilcev se Vam klanjajo ustavni zastopniki našega naroda in oni prirodnega njegovega središča, poleg njih pa poverjeniki ljubljanskih društev, katera pred vsemi drugimi uživajo in občudujejo rodoljubno Vaše prizadevanje.
Ponos in dika mile nam domovine, vzor vernih njenih sinov! Prejmite iskreno in navdušeno naše čestitanje: Bog Vas obrani še mnoga leta, slovenskemu narodu na srečo čast in slavo!11 (Trikratni Živio!)
Na to spregovori dr. Bleivveis, vidno ganjen, sledeče besede: „Slavna in spoštovana gospoda!
Dovolite mi le par besedij. Jaz scer, kakor tudi ta topla adresa povdarja, nisem bil zadnji med govorniki na javnem odru,
vendar danes, gospoda moja, je tako potopljeno moje srce v milini tolikih dokazov, ki sem jih doživel na sedemdeseti rojstni dan svojega življenja, da Vam ne morem drugo reči, kakor to: sedaj rad umrjem! (Glasovi: Sedaj še ne! Živio! — Govorniku in skoro vsem pričujočim igrajo solze v očeh.)
Jaz moram reči, da je res previdnost božja htela, da sem leta 1826. prišel iz Beča v Ljubljano. Naključba je bila, da je bilo v gospodarskem društvu mesto tajnika prazno. In takrat sta rajni grof Franc Hohenwart in rajni nepozabljivi župan ljubljanski Hra-deczkv prva bila, ki sta prišla s prošnjo društva k meni, naj jaz prevzamem tajniški posel. Prevzel sam ga tudi, pa komaj sem nekoliko mescev bil na tem mestu, prišlo je dovoljenje, da smejo „N o-vice“ izhajati.
Jaz — kakor Vam je znano — sem bil učenec šol, v kterih nij bilo niti duha niti sluha o slovenskem jeziku, pa sem dobil nalogo, prevzeti uredništvo slovenskega časnika. Vendar si nisem dolgo premišljeval, ker sem videl, da je treba za naš narod delati ne samo na kmetijskem polju, ampak tudi sploh na duševnem polju.
In tako sem potem to nalogo nosil, ter s pomočjo prijateljev, kterih nekteri še danes žive, se mi je posrečilo, da je naša stvar, ki je iz prvine tako majhna bila, — res moram reči, da sem bil sam zasupnjen — tako kmalo po okrajih slovenskih našla odmeva, in to takošnega odmeva, kakoršnega jaz ne bi bil nikdar pričakoval.
Nikdar ne bodem pozabil naših vrlih bratov na Štaj ers kem, kteri so mi prvi roko podali k temu važnemu podvzetju.
In tako je stvar šla zmirom dalje in dalje, in prišli smo do tega, gospoda moja, da smo doživeli včeraj zvečer v Ljubljani nekaj, česar se nikdo ne spominja v prejšnih letih.
To, gospoda moja, jaz ne morem vzeti za sebe, (glasovi: Da! za Vas!) to, gospoda moja, je znamenje, da Slovenci živimo, (glasovi: Tako je!) in da se naš narod zaveda onega, kar mu gre! (Živio! Živio!)
Posebno pa poveličali so nas naši bratje, ki so prišli z juga in severja; in jaz se jih radujem, zopet ne zato, da bi to za svojo čestitko uzel, ampak da jim je bila prilika danes videti, da je Ljubljana vendar zopet stara bela Ljubljana postala (Živio!), da živi tukaj slovenski narod, ki misli, da nam Slovencem in Slovanom v Avstriji pride še boljša bodočnost. (Glasovi: Bog daj!)
Zato, slavna skupščina, sprejmite mojo prisrčno zahvalo, da se tako ljubeznivo spominjate moje sedemdesetletnice in da moje malo delovanje tako visoko cenite. To delovanje mi je bilo samo mogoče, ker — kakor je adresa mene imenovala očeta slovenskega naroda — imam toliko in toliko, tako obilo vrlih sinov. Zato živili Slovenci!" (Trikratni gromoviti: Živili!)
Iza tega govora dra. Blehveisa nastopili so prvi narodni poslanci kranjski, ter je v njih imenu govoril narodni poslanec g. Luka Svetec:
„Blagorodni in Visoko spoštovani gospod!
Poslanci deželnega zbora se Vam poklanjamo, mi Vas pozdravljamo kot svojega prvega soborilca, kot svojega vodjo. Mi Vam čestitamo iz globočine svojega srca: Bog Vas ohrani še mnogo let zdravih in čilih! Bog Vam daj srečo in zdravje!“
Dr. Janez Bleivveis odgovori s sledečimi besedami:
„Presrčna zahvala, gospodje kolegi! Saj veste, kako nam je šlo v deželnem zboru vže mnogokrat, kolike borbe smo imeli, a vendar naše geslo je bilo zmirom: Ne vdajmo se! In to bodemo trdili noter do zadnjega diha.“ (Živio!)
Potem nastopi štajerska d e p u t a c i j a: Kanonik preč. g. Anton Žuža vodi deputacijo obstoječo iz sledečih članov: gg. dr. Ipavic i dr. Dominkuš iz Maribora, župnik Raič iz Haloz, dr. Srnec, profesor Žolgar in vikar Žičkar iz Celja, župnik Modic in odbornik Dvoršelc iz Tinja, kapelan Boheim iz Laškega trga, odvetnik Tanšek iz Brežic J. i M. Vošnjak iz Šoštanja in župan Šorn iz vranskega okraja. Ko se približa kanonik Žuža dru. Blehveisu, hiti mu ta nasproti, ter se objameta in poljubita prav srčno. Prizor je bil naj-ginjlivejši.
Potem spregovori kanonik g. Anton Žuža tako-le:
„ V i s o k o spoštovani gospod doktor!
V imenu Slovencev na Štajerskem Vam želimo k današnej slavuej sedemdesetletnici vse dobro, da bi Vam Bog dal srečo in zdravje — in sploh vse, kar Vaše in naše srce blagega poželeti more.
Vi ste za Slovence veliko storili. Jaz n. pr. sem bil tako rekoč čist Nemec, pa sem se vsled vaših „N o v i c“ slovenstva zavedel. I tako je z mnogimi na Štajerskem živečimi. Vse to so Vaše zasluge. A zdaj smo Vam prinesli naše presrčno čestitanje, ki izvira iz naše ljubezni nasproti Vam. Iz celega srca Vam
2
želimo, tla bi Vas Bog še dolgo let ohranil, in da bi se na duši in na telesu zdravega čutili!
Mi se priporočamo, ohranite nas v spominu. Bog Vas poživi!“ (Živio! Živio! Živio!)
Na to odgovori dr. Bleivveis sledeče:
„Presrčna hvala! Jaz sem vže prej povdarjal, kako hvaležen moram jaz biti Vam gospodje, ki ste iz Štajerske. Komaj so „Novice11 začele izhajati, precej ste jim Vi v Štajerske} prišli nasproti. Rajnki Krempelj oglasil se je vže v prvih Ustili, in zmirom so bili naši mili bratje na Štajerskem med sodelavci.
Ako se nadalje spominjam Matice naše, tudi tukaj ste bili Vi iz Štajerske skorej prvi.
Zato prosim, oglasite presrčno zahvalo po celej štajerskej deželi, kder slovenski jezik biva, ker se je slovenski narod na Štajerskem nas tako ljubeznivo spomnil. I recite, da do zadnjega diha ostanem, to, kar sem do sedaj bil, in ako mi Bog še nekoliko let močij da, posvetil jih bodem v ta namen, da bom delal za narod naš, ki ima toliko marljivih i navdušenih ljudi. Torej živili štajerski Slovenci!11 (Trikratni Živili!)
Potem izroči g. Božidar Raič, župnik v Halozah, častno ob-čanstvo te občine dru. Blehveisu, za ktero on srčno zahvalo izreče.
Prof. Žolgar mu izroči diplomo častnega uda celjske čitalnice.
Dr. Bleivveis reče na to:
„Prosim sporočite posebno mojo zahvalo za to čast. Kako smo nekdaj bili veseli v Celju in Mariboru, ko smo odpirali čitalnice, ta prva ognišča za narodno stvar na Štajerskem.11
Potem se izroči častno občanstvo občine okolice celjske (izroči g. Žičkar); občine Tinje pri slov. Bistrici (izroči g. Modic) itd.
G. Tanšek iz Brežic izroči mu častno občinarstvo 16 občin s 1300 podpisi.
Deputacija štajerskih Slovencev se oddalji kličoč trikratni Živio! dru. B1 e i w e i s u.
Nastopi deputacija goriška. Vodi jo g. Povše, profesor v Gorici in predsednik slov. društva „ Sloge11.
G. Povše govori jako navdušeno sledeči govor:
„Velečastiti gospod doktor!
Dovolite mi, da si tudi mi Slovenci živeči na skrajnej meji Slovenije, za kojo ste Vi žrtvovali Vaše življenje, vse Vaše možato
delovanje, da si tudi mi sinovi slovenski od obal Soče vzamemo čast pred Vas priti blagi oče slovenskega naroda (Živio!), da se Vam poklonimo kot zvesti in udani sinovi k Vašej častnej sedemdesetletnici.
Bodite overjeni, da je ves naš narod goriški bil navdušen, ter je s hvaležnim srcem podpisal čestitko, koja je po vseli občinah sopodpisana in Vam poklonjena. Bodite overjeni, da goriški Slovenci, kakor tudi drugi, bodo vedeli zmirom spoštovati spomin svojega preblagega očeta. In kar zahteva dober oče od svojih sinov, to so oni z velikim veseljem pripravni storiti, in bodo tudi zvesto delovali za lepo in blago idejo, za ktero ste se Vi žrtvovali. (Klici: Živio!) Bodite overjeni, da na skrajnej meji Soče živi krepek narod slovenski, ki bode branik proti navalam italijanskim! — Bog daj, da da bi se k malo uresničila ideja zj edin j ene Slovenije!" (Odobravanje ; Živio! Živio!)
Na to odgovori dr. Bleivveis s temi-le besedami:
„ Prisrčna zahvala za tako tople besede. Jaz se moram rado-vati, da imajo goriški Slovenci tako vrle voditelje, in to ravno sedaj, ko „Italia irredenta" hoče vse dalje in dalje širiti svoje meje. Vi, gospoda moja, pokazali ste na taborih, da ste pionirji slovenski na onem mestu, kder jih res naša Slovenija potrebuje. In dok so taki možaki tamo, nij se nam bati, da bi Slovenija propala, ampak prepričan sem, da pride do tega, za čemur smo prvikrat kranjski poslanci na cesarskem dvoru 1. 1848. željo našo izrazili. Tedaj smo namreč mi, ki smo bili poslani iz Kranjskega na Dunaj, med nami grof Hohemvart, Kodel i t. d., šli se poklonit tudi njego vej c. kr. visokosti nadvojvodu Jovanu. Jaz sem takrat poudarjal željo in potrebo zjedinjenja Slovencev.
In ta mili gospod, ki je bil meni res posebno dober, me je tako mirno poslušal; in ko sem mu jaz to željo izrekel, je odgovoril: „Da, prav imate gospodje, saj bi bilo to zjedinjenje tudi za državo koristneje, ker bi manje stroškov prizadjalo, a jedno prašanje je, ali bodo tudi ljudstva v Gorici in Trstu s tim zadovoljna, da bodete imeli v Ljubljani eentrum." — Tedaj 1. 1848. seveda jaz nisem mogel nobenega odločnega odgovora dati. Al če bi me danes kdo vprašal, rekel bi: to je želja vseh in potrebno je! A dok to ne bode, imamo se boriti na vseli krajih naše mile domovine, da to dosežemo." (Živio!)
- 20 —
Potem si je še dr. B1 e i w e i s dal predstaviti pojedine člane deputacije. Med njimi smo vidli deželnega poslanca Kovačiča in pet udov pevskega društva „Slavec“.
Na zadnje še reče dr. B1 e i w e i s g. predsedniku „ Sloge “ sledeče besede:
„Vi g. predsednik „Sloge11, Vi ste mož, koji ste na svojem mestu, in kakor jih je malo v našej deželi. Jaz moram občudovati, kako neumorno ste začeli tam delati. Vi delate, mi v Ljubljani zdaj mirujemo. “
Predsednik „Sloge“ g. Povše še veli: „Bog Vas živi!“ In s temi besedami se deputacija nakloni in odide.
Pride na red tržaška deputacija, v kterej so bili sledeči članovi: Gg. Vatovec, Dolinar (urednik „Edinosti"), Trobec, Gorjup in Jež. Okoličanske pa, ki so dru. Blehveisu izročile krasen šopek, so bile: mladi ženi Vatovčeva in Trobčeva, in gospodičina Venuti-jeva. Na čelu deputaciji je državni poslanec g. Nabergoj. On čita adreso tržaških Slovencev:
„Slavnemu gospodu dr. Janezu Blehveisu, očetu slovenskega naroda v Ljubljani.
Pomladni solnčni žarek je posijal na zemljo. Začela se je tajati ledena skorja, cvetice kliti, drevesa zeleneti i cvesti, po logih se oglašati drobne tiče; kmet je začel zapuščati tesno izbo, hoditi na polje kopat, orat in sejat. Solnčni žarek je če dalje bolj grel, vsa narava se je bolj i bolj oživljala, na polji je začelo rumeneti klasje, izmej perja sadonosnega drevja se bliskati sočno sadje.
Ta solnčni žarek, preslavni naš rojak i rodoljub, ta solnčni žarek je živa podoba Vašega delovanja na slovenskej zemlji. V letu 1843 je zablisknol prvič s prvim listom Vaših Novic, vedno bolj ogreval slovenska srca ter vsestransko gojil naš narod s tolikim vspehom, da se zdaj z vso pravico smemo ponašati mej izobraženimi evropskimi narodi. Pred Vašo dobo so sijale le redke zvezde na slovenskem nebu, i še te so nam zakrivali viharni oblaki; Vi ste nam zdanili nebo. Kakor z magnetično močjo, tako ste na se potegnoli vse Vam sorodne moči, ki so vedno rastle i se krepile, ter ves narod tako povzdignole, da mu je slavna bodočnost gotova. Pale so nenaravne meje, ki so v duhu ločile Korošca i Štirca od Kranjca i Primorca ; zdaj čutimo, da smo vsi Slovenci bratje, sinovi ene matere ; zdaj čutimo svojo vrednost i veljavo, ter se ponašamo s svojo narodnostjo.
Vi ste duša te vesele prereditve, Vi ste dali novo živenje narodu za katerega ste se v ustavnej dobi brez prestanka z mečem bistrega svojega duha i preke volje nevstrašljivo v zborih i skupščinah borili i pridobili svitlejšo zmago, nego najslavniši vojvoda na bojnem polji, kajti Vaša zmaga je zmaga za svobodo, pravico i človeštvo. Vašega poduka i neumornega dela neprecenjene dobrote so se naselile v palači prvega gospoda i v zadnjej koči bornega kmeta na slovenskej zemlji. Po pravici Vas narod imenuje svojega očeta.
To pismo Vam pišemo Slovenci na Adriji, združeni z druzimi tukaj bivajočimi slovanskimi brati za voščilo k 70 letnemu rojstnemu dnevu in vemo, da Vas bo veselilo, ko boste iz njega videli, da smo Vam hvaležni, da Vas bo toliko bolj radovalo, ker veste, da je taka hvaležnost najboljše poroštvo i bodočemu narodovemu napredovanju, njego vej blagosti i slavi.
Bog Vas ohrani! na mnogaja leta na veselje vsem Slovencem!“
Dr. Bleivveis odgovori:
„Tople besede, ktere sem čul iz ustij svojega dragega prijatelja, kakor mi jih je bral iz adrese tržaških Slovencev, tako so prisrčne, tako mile, da bodo meni in mojej rodovini zmirom kot dragocen spomin veljale. Jaz tudi Vas tržaške Slovence občudujem, ko tako možato povdarjate svoje in Slovencev pravice. Posebno je Vaš sjajni tabor v Dolini jasno svetu pokazal, da Slovenci živimo in se zavedamo. In kakor je dobro povdarjano v adresi Vašej, gotovo pridemo do tistega cilja, ki nam je pred očmi kot naša najbolj goreča želja — do zjedinjenja Slovenije". (Živio!)
Iza tega pride na red slovenska čitalnica v Trstu, k oja je izbrala dra. B1 e i w e i s a za častnega člana, ter mu sedaj preda diplomo.
Dr. Bleivveis se lepo zahvali, povdarjajoč važnost čitalnic za slovenski narod.
Društvo „Edinost" imenovalo ga je za častnega uda ter mu deputacija od pet članov izroči krasno diplomo.
Ivan Dolinar, urednik lista „Edinost", reče pri tej priliki sledeče besede:
„Veseli me, da imam čast izreči Vam v imenu vseh članov društva „Edinosti", da bi Vas Bog še dolgo pri življenju ohranil, kajti le od Vaših muk in trudov izhaja, da smo mi danes toliko napredovali v narodnem obziru. Bog Vas živi!" (Deputacija kliče: Živio! naš oče!)
Na red pridejo zastopniki narodne stranke h r v a t s k e g a sabora: G. dr. S p e v e c, vseučiliščih profesor pravoslovja in narodni poslanec, pa župnik g. Straži m ir, član hrvatskega in oger-skega sabora. (Pozdravljeni od navzočih v dvorani z gromovitim trikratnim : Živili Hrvati!)
Dr. Spevec poprime besedo ter govori vlepej hrvaščini tako-le :
„Vele učeni gospodine d o k t o r e i Veleštovani g o s p o din e svečaru!
U ime hrvatske narodne stranke čast mi je donieti i izraziti najsrdačniju čestitka svečanom današnjem zgodom, što Vas je sve-moguei Bog udostojio milosti svoje, te ste mogli malo ne pol vieka sve svoje duševne sile u to uložiti, da narod slovenski prebudite, da ga učite proejenivati samoga sebe, da mislite i radite o toni, kako da narod slovenski do liepše budučnosti dodje. Ilrvatska narodna stranka čestita Vam tim srdačnije, što joj je u dio pala sreča, da se svakim danom, a osobito kod ove svetkovine uvjeriti može, da je Bog Vaš trud blagoslovio plodom obilatim, da je nauka Vaša našla plodno tlo u srcu naroda slovenskega, da se je ondje tako ukorjenih, da ju nikakav neprijatelj neče moči više izčupati. (Živio! Živio!)
Hrvatska narodna stranka prati bodrim okom svaki vaš korak oko blagostanja, sreče i promaknuča naroda slovenskega, ona se iskrenim bratskim veseljem veseli svakomu uspjehu, jerbo je u v j e-l' e n a, da je sreča brače veliki dio sreče i samoga h r-vatskoga naroda. (Živahno odobravanje.)
Zato Bog Vas poživi Veleštovani i Velecjenjeni gospodine još mnoga i mnoga ljeta, dao Vam sile, da još unapried tako radite, kao što ste dosada! Dao Bog, da biste se još dugo sunčali na suncu iskrenog štovanja svili prijatelja Slavenstva!“ (Gromoviti trikratni Živio!)
Dr. Janez Bleivveis odgovori:
„Srdačna zahvala gospodom, ki so prišli iz Hrvatske slavit mojo sedemdesetgodišnjico. Nij mi mogoče z obširnimi besedami popisati, kako mi srce od veselja igra, da Vas tukaj vidim. Ko sem začel na narodnem polju delati, je bila moja misel zmirom naši o m b a naša na naše brate Hrvate. (Živio!) Ta ideja se je malo po malo razširila, kar je tudi Vaša zasluga.“ (Glasovi: Živili Hrvati!)
Nared pride zastopnik jug o sl a venske akademije znanosti in umetnosti: veleučeni g. dr. Rački, z gromovitimi! Živio! pozdravljen. Z dr. Blehveisom se prijateljski poljubita in objameta. Potem govori dr. Rački sledeče besede:
„Velezasl užili mužu i pravi članu j u g o s 1 a v e n s k e akademije!
Slavij u, koje Vam slovenski narod danas dne 19. studenoga priredjuje na uspomenu, što Vi svetkujete sedamdesetgodišnjicu svojega života, raduje se takodjer jugoslavenska akademija, koja Vas med ju svoje članove od postanka svojega broji. Ona u Vašoj osobi štuje sina vjerna svomu narodu, kojega ste M svojim neumornim radom na uinnom polju poglavito pobudili na javni život; jugosla-slavenska akademija štuje Vaš nepomičan značaj, kojega nikakve zaprieke nisu podobne odvratiti od nastojanja, da se slovenskemu narodu prizna pravi položaj u životu naroda; ona štuje Vašu pomisao o duš e v n oj u z a j a m n o s t i m e d j u plemeni n a s 1 a v e n s k o m jugu, koja uzajamnost širi polje za narodnu prosvjetu i obezbjedjuje obstanak malih naroda uz velike i močne susjede njihove.
Podjelio Vam Bog snagu, da još mnogo godina djelujete na korist slovenskega naroda.
A ovoj čestitki pridružujem još, predragi gospodine doktore, čestitku pokrovitelja jugoslavenske akademije preuzvišenoga g. biskupa J ur j a S t r o s s m a j era (klicanje: Živio! Živio! Živio!) koji me je zamolio i taj nalog dao, da Vas pozdravim i da Vam takodjer s njegove Strane čestitam.
Upravo tako mi je rekao: „Pozdravite našega Bleiweisa, toga patriarhu slovenskega naroda, koji narodnu zastavil čistu i neokrnjeni! uvjek drži, a Bog mu dao, da ju još mnogo godina u vis drži!“ (Na to zaori trikratni Živio!)
Dr. Janez Bleivveis odgovori:
„Ne samo, slavna gospoda, da se poveličujem s čestitanjem jugoslavenske akademije, nego tudi sam odlični in neumorni predsednik jugoslavenske akademije je danes med nami. (Glasovi zadene : Živio Rački!) Kar mi on na mojo preveliko radost v zadnjih besedah še povdarja, da se je tudi preuzvišeni gospod bislcup S trosili a j er spomnil moje sedemdesetgodišnjice, to je prevelika čast za mene. Jaz besedij preuzv. g. biskupa nikdar ne bodem pozabil, tako milo sinjo. In ravno tako ostale so mi v nepozabljivem spominu one
besede biskupa Strossmajerja, ki jih je o slovenskem narodu tedaj govoril, ko smo slavili v Zagrebu Zrinjskega slavnost. Rekel je: „Vi Slovenci ste srce srca mojega in duša duše moje!"
Mi Slovenci častimo v biskupu Strossmajerju pravega mecena jugoslavjanskih narodov. Ne samo Hrvati uživate dobrote njegove na vseh straneh, ampak tudi mi se ponašamo z njegovimi darovi, on tudi nas ne pozabi. N. pr. ko so se čitalnice pričele otvarati, on je povsod pristopil kakor podpornik, ter sipal svoje darove na vse strani med našim narodom. Torej mislim, da gotovo iz srca vseh govorim, če rečem: Slava našemu Strossmajerju!" (Gromovita trikratna Slava!)
Sedaj pride na red zastopnik h r v a t s k e g a vseučilišča i društva sv. Jeronima Dr. Felix Suk. Ta spregovori tako-le:
„Veleštovani i V el e uče ni g o s p o d i n e do k tor e!
Visoka mi je čast, da ovdje zastupam zavod, koji je doduše dobom mlad, ali koji ima budučnost koli slavnu toli znamenita, — da ovdje zastupam hrvatsko sveučilište Franje Josipa I. u Zagrebu.
„Doctrinae himen, vigor gentium “, geslo je našega sveučilišta, pa zato se ono raduje, gdje vidi, kako bratski narod slavi muža, koji je oživio taj narod, koji ga je peroni vodio u boj, al ga i doveo do slavne pobjede. Na moja usta čestita Vam hrv. sveučilište na ljubavi, koju Vam narod slovenski danas tako sjajno zasvjedočuje.
Dopustite napokon velecjenjeni gospodine, da ovom sgodom i jednu želju očitujem, koju jamačno i Vaše srce goji, zelju, da bude naše sveučilište i sinovom onoga naroda m a j k o m sreče i blagostanja, koji narod Vas danas tako ponosita zove svojim o t c e m! (Živio!)
Ima u Zagrebu literarno društvo „Svetojeronimsko“ za izdavanje pučkih knjiga, koje imadu koristiti prostomu pultu, ltoje imadu ste-čevine znanja nositi u najniže slojeve pučanstva. I ovo se društvo raduje i što vidi u Vas muža, koji je upravo u toni, što se pučke prosvjete tiče, prosvjetlio svoje im e, koji je na toni polju žrtvovao svoje najbolje sile, svoj vjek, svoje pero. Uz izraz najtoplijih želja ovoga društva čast mi je takodjer predati Vani, Veleučeni gospodine, knjižice ove godine po društvu izdane. Ovaj darak, premda mal i neznatan, neka Vas sječa na priznanje iskrene ljubavi i velikog što vanj a, koje če ovo družtvo naprama Vam uvjek sačuvati." (Glasovi: Živio!)
Dr. J. Bleivveis: „Velika čast mi je to, da se slavno vseučilišče mene spominja; da se me spominja tudi ono društvo, ki tako marljivo deluje za oliko prostega ljudstva. Prosim, da izročite mojo srčno zahvalo obema. Bog daj, da bi prišli skorej do tega, da naši sinovi ne bodo hodili gor, nego dol na vseučilišče.“ (Živio! Živio!)
Na red pride „Hrvatska Matica", zastopana po predsedniku svojega literarnega odseka g. Aug. Šenoi. Pri nastopu bil je on s trikratnim gromovitim Živio! pozdravljen, potem pa je čital adreso, ki se tako-le glasi:
„ V e 1 e u č e ni g o s p o din e doktore!
Dne 19. studenoga 1878. je za bratimski narod slovenski svetak. Sav narod slavi sedamdesetgodišnjicu Vašega narodjenja. I pravo je tako. Vi ste prebudili taj narod, kojega je tudjinstvo poplavilo bilo, Vi ste ga spasili za slavenstvo, Vi ste neustrašljivo podpirivali sveti plamen rodoljubja, da je planuo srcem cieloga naroda. 'I dočim su drugi pregnuli za tudjom slavom, koracali ste Vi kroz svoj vjek putem strmim i mučnim, da podignete na vrhu slovenskih gora luč domače prosvjete, poklonili ste Vi svoje srce onoj skromno j kolibici, u kojoj se ori Vaš slovenski mili jezik. — Slava dru. Blehveisu! Slo-venskomu narodu slava! I mi Hrvati radujemo se uz svoju braču Slovence, s kojimi nas veže kr v, od kojih nas nedjeli ništa nego mali potok. (Živio! Živio! Živio!) Naša sreča, vaša korist, vaša propast naša smrt. (Glasovi: Istina!) — „Matica Hrvatska" klanja se dru. Bleiwei.su, čelik-značaju, neumor-nomu radniku na polju narodne prosvjete, te od srca želi: Bog Vas poživi! Bog daj zlatan plod! Bog daj da hude narod sretan i Slobodan, pod zastavom svojega dičnoga vodje Ivana Bleiweisa!“ (Ko se je pročitala adresa, opet gromoviti trikratni Živio! Živili Hrvati!)
Dr. J. Bleivveis: „Srčna zahvala za tako tople besede, s kterimi ste se Vi mojega malega delovanja spomnili. Povdarjam pa tudi jaz besede, ki ste jih Vi izrekli: Z Vami bodemo stali, z Vam j Hrvati, —- bez Vas pr op adnemo! — Ta ideja širi se med nami, in čeravno se — kakor vsi vemo — zgodovina ne dela v jednem ali dveh letih, vendar mislim, da se bode to enkrat spojilo. — Prosim tedaj še enkrat, da slavnej „Hrvatskej Matici" izrečete mojo srčno zahvalo za tako lep spomin.“ (Trikratni Živio!
Na redu je zastopnik kluba dalmatinske narodne stranke, raznih občin i društev dalmatinskih, g. J ura j Biankini, urednik „ Narodnega Lista11 v Zadru. Pozdravljen s trikratnim Živio! govori tako-le:
„P ogla viti gosp o din e! Veleučeni g. doktore!
Meni je osobita čast danas, iz daleke Dalmacije, taino sa odaljenih obalah Jadranskega mora, donieti Vam najsrdačnije pozdrave od svih ondješnjih Hrvata. Premda, tudjinstvom nemilo razdieljeni, premda osamljeni ondje pri morskim hridim, gdje se dva svieta diele, ipak mi Hrvati u Dalmaciji čutimo, da smo udo veli koga slave n s k o g a tiela; čutimo, premda smo ljuto odtrgnuti od hrvatske naše majke, da stara hrvatska krv u naših žilah teče i da je naša budučnost ona, koja je ciele Hrvatske i c i e 1 o g a S1 a v c n s t v a. Navlastito za vas brado Slovenci, čutimo neku osobitu ljubav, jer nije samo krv, koja nas s vami veže. Osim krvi mi imamo još drugi vez, što nas tvrdo spaja, i drugo sveto pobratimstvo: pobratimstvo stvoreno istim mukam, istim trpežom istim dugim borbam za saču-vanje našeg narodnog biča proti bujici tudjinštine, koja na nas sa svih strana naliče. I u nas u Dalmaciji, kao što ovdje u vas u Slo-venskoj, na žalost se gazi svaki dan narodno pravo! Neda se narodu, da dodje do svojega, da žive. Ruka tudjinska i nas nemilo tišti! Ni mi nemarno, kao što ni vi, bračo Slovenci, srednje učione po narodnu uredjene, da bi se naša mladež izobrazila u svom materinskem jeziku. Ako hočemo, da postanemo što, i mi ko vi, treba najprije, da se velikom m ukom izrodimo, da zaboravimo naš jezik, da se opijemo čemernom čašom tudjinštine, da pogazimo, da zaboravimo svoje. (Glasovi: Istina!) Sto je u vas nesretna njemština, to je u nas zločutna talijanština! (Glasovi: Tako je!) Naše moždjane valja napojiti i talijanštinom, a vaše niemštinom, ako hočemo, da postanemo izučeni ljudi. Stranac, koji dodje u Dalmaciji!, te vidi, kako vlada revno širi talijanštinu i kroz urede, i kroz učione, i kroz sve moguče birokratičke Strojeve, taj mora reči: ovdje smo pod krunom mlade talijanske kraljevine! — U istinu, da sam ja samo ovih dana po bieloj Ljubljani gledao njemštinu, koja službeno ovdje caruje, a da se nišam osvrnuo na budni ovaj narod slovenski, koji joj znade stati na stopu, bio bih doista i ja isti rekao: evo me u veliko carstvo Bismarkom stvoreno! Doista pravo je čudo bračo, da smo još živi! A da smo živi, hvala ide onim riedkim muževom, koje je božja ruka podigla na raznih krajevih mučeničkoga naroda slavjanskoga, nek ga
Mde od sna, nek udaraju n trublju pravde, (ločim pravda i za njega dodje! Znamo i u Dalmaciji, komu se imade zahvaliti bratski narod slovenski, ako još žive. Guli smo i mi preko brda i ravnica, kako razbudjeni Slovenci zahvalno gledaju na Vas, poglaviti gospodine, koji več toliko godina neumorno radite na narodnom polju, da nedate svoga nesudjenomu gospodam. Culi smo u Dalmaciju, kako ste u občoj onoj tmini, kad je sve još spavalo, kad je bilo još grieb i samo spomenuti slovenski jezik, kako ste ga Vi njegovati stali, kako ste ga podigli do časti, kako ste ga milo i neumorno zagovarali. U ono burno doba, kad su striele nesudjenih zemaljskih bogova udarale na najbolje naše tvrdjave, kad nam slovenštinu i hrvaštinu poniziže do črne zemlje, kad njim svetogrdno zatvoriše vrata u obraz i na učionam, i u crkvam, i u javnim uredim, uzdržanim krvavim žu-ljevim našega naroda; kad nesudjeni gospodari u kliči našoj ili iz-rodjeni sinovi priljubiše Egipatske lonce, mi Hrvati iz Dalmacije vidismo Vas, poglaviti gospodine, na ovom kraju držati visoko luč narodne sviesti, te dovikivati narodu: nczdvajaj mučenice, nisi sudjen na rokovanje! Vidismo Vas i kroz sbore i kroz sabore i kroz razgovore i sastankeširiti i najtoplijezagovarati hrvatsko-slovensku z a j e d n i c u. 1 zato poglavito smo Vam danas harni, j er znamo, kako bez te zajednice nema, i nema nam spasa. Navlastito u ovo doba, kad se sbijaju svjetski dogodjaji od tolike važnosti, a kad vidimo mali napredak u kuči našoj, kad vidimo, da još dandanas narodu našemu nedaju doči do svojih prava — danas navlastito, kao što nikada, mi u velike čutimo, mi uvidjamo, da samo slovensko-hrvatska z a j e d n i c a može i mora spasiti narod naš! (Trikratni oduševljeni Živio! i veliko odobravanje.)
1 sretna sgoda, što se eto okupiše danas oko Vas mnogi poglaviti ljudi na našem jugu, sluti, da noče ostati prazna rieč ta slovensko-hrvatska zajednica, koju ste Vi, poglaviti gospodine, od mnogo i mnogo ljeta začeli postojano zagovarati kroz Vaše proslavljene „Novice“ i sve Vaše javno djelovanje. — Današnja znamenita svetčanost liepu nam priliku pruža, da se bolje upoznamo, da se približimo medjusobno, te da onda složno raditno za našu buduč-nost, lcoja svakako mora da bude z a j e d n i č k a.
Dao Bog, da bi se naše pravedne i zakonite težnje čim prije izpunile! Dao Bog, da domoljubna iskra, koju poput Rimskih Vestales Vi brižno sačuvaste u srdcu ovoga naroda, uzplamti čim prije i na vjeke u veliku nepredobitnu vatru hrvatslco-slovenske ljubavi, te da
se sbilja dodje do one zajednice, koja če nas sretnimi učiniti, koja če proslaviti hrvatski i slovenski narod!
U to ime primite, visoko učeni gospodine, najsrdačniju čestitka Hrvata Dalmatinskih, za današnji Vaš sretni god; primite čestitku od narodne stranke, od onih občina i rodoljubnih druživa, koja ovdje zastopam. Osobito Vam čestita kroz moja usta „Matica Dalmatinska", koja je pratila pazljivim okom Vaš neumorni rad u narodnom peri-voju i divila se je, kako ste Vi poput marljive pčele od cvjeta do cvjeta šahirali med narodnoga jezika, te nedopustili, da ga tudjin-ština otruni i uništi.
Otče Bleiiveis, neumorni budioče svoga naroda, vrli radniče na književnem tegu, spasonosni viestniče hrvatsko-slovenske zajednice, u ime moje i milog mog naroda hrvatskoga u Dalmaciji iz dna srca kličem: Živio! Živio! N a g 1 e d a o se hrvatsko-slovenske zajednice!" (Živio! Živio! Živio! Živahno odobravanje.)
Dr. J. Bleivveis: „Radujem se, Prečastiti gospod, ne samo jaz, nego kakor čutim, raduje se tudi narod slovenski, da imade čast svoje brate iz Dalmacije v svojej sredini pozdraviti. Vi ste dobro povdarjali, da mi Slovenci in vi Hrvati v Dalmaciji nismo si samo po krvi v rodu, nego — kakor ste tudi povdarjali in tako živo naslikali ■—■ mi smo si tudi jednaki v težavah, ki jih imate vi v Dalmaciji nasproti elementu talijanskemu, a mi Slovenei nasproti elementu nemškemu. Vendar iz Vaših navdušenih besedij sem videl, da narod hrvatski klije v Dalmaciji tako čvrsto, da bo naposled vendar zmaga vaša, kakor se jaz tudi na Slovenskem zmage nadjam. Nadjam se zmage tim več, ker mi ne zahtevamo zatiranje nobenega naroda, kakor gotovo tudi vi nasproti Italijanom ne; mi zahtevamo samo pravico za se. I temu ste Vi tako lepo izraz dali, da mi o tem ne preostane ničesar govoriti.
Samo še prosim, da mojo presrčno zahvalo izrečete Vašim zemljakom, ter posebno moje veselje izjavite, ktero občutim, ko vidim tukaj zastopnike naših milih bratov iz Dalmacije.
Na red pride deputacija hrvatskega liečničkega sbora in telovadnega društva „Hrvatski Sokol" iz Zagreba. Prvega zastopa dr. Josip Fon, a drugo gg. dr. Fon, Malin in H o c h m a n n.
Dr. Josip Fon reče sledeče besede:
„Veleštovani gosp. doktor e!
Danas slavite sedanulesetgodišnjicu Vašega neumornega djelo-vanja na narodnom polju. Doz volite, da Vam ja kao izaslanik sbora
liečnika trojedne kraljevine Hrvatske, Slavonije i Dalmacije s jedne strane, a s druge Strane kao predsjednik „Hrvatskoga Sokola" čestitam ; ujedno pako izvolite primiti diplomu častnega člana našega zdravstvenega sbora. Neka Vas Bog poživi na mnoge godine!“ (Trikratni Živio-klici.)
Dr. Bleivveis: „Sprejmite presrčno zahvalo, gospod kolega, in sporočite jo tudi ostalim gospodom, ki so me izvolili tako počastiti.
Nastopi zastopnik hrv. literarnega pedagogičkega društva (pe-dagogijski književni sbor) iz Zagreba, g. Mi jat Stojanovič, koji spregovori na sledeči način:
„Velezaslužni i V e 1 e c i e n j e n i gosp. doktore!
Čast mi je pozdraviti Vas u ime hrv. pedagogičkoga književnega sbora i čestitati Vani k Vašoj sedamdesetgodišnjici. Vi ste kroz ciel Vaš život ljubili svoju milu domovinu kao rodjenu majku i što-vali ju, pa je premilostivi Bog u milosti svojoj dao, da se izpuni ono obečanje, koje je s četvrtom božjom zapovedju skopčano. Bog je dao 10 zapovjedi, pa samo s jednom skopčano je obečanje, naime sa četvrtom, gdje Bog veli, da če ona djeca, koja svojega otca i svoju majku štuju, dugo živjeti i sretni če biti. (Odobravanje.) Vi, Vele-zaslužni muže, ste kroz cio svoj život ljubili i štovali milu domovinu, pa zato Vam je tu milost Bog dao. — Mi svi čemo se ugledati u Vaš liepi primjer, pa na koliko če nam dopustiti previdnost božja, svi čemo nastojati, da sliedimo Vašemu primjeru. Dakako mi nečemo nikada postiči tolike milosti božje, što no ste ju Vi postigli, ali mi čemo nastojati oko toga po svojih silah. A Vam želimo iz srca, da Vas još puno godina kriepka i zdrava tiela te bodra duha Bog poživi!"
Dr. Bleivveis: „Hvala Vam za tako mile mi besede, ki so se mi tako globoko v srce utisnile. Tisto, kar ste rekli, spoštuj mater in očeta in dobro se ti bo godilo na tem in na onem svetu, tiste besede so mene zares vodile. In kakor vidite, seme nij palo na skalnata tla. Zato sprejmite še enkrat izraz prisrčne zahvalnosti." (Glasovi : Živio!)
Na red pride hrvatsko pjevačko društvo „Kolo“, zastopano po g. Eisenhutu in g. Strozziu. G. Eisenhut reče sledeče: „Velezaslužni i V eleštovani go sp o d in e!
Kao zastopnici hrvatskog pjevačkog društva „Kolo“ smatramo si za čast, predati Vam kao svojemu počastnomu članu društveno čestitko te kličemo iz srca: Živio nam svečar!“ (Oduševljeni Živio!)
Dr. Bleivveis: ..Jaz si štejem v čast, biti član takemu vrlemu društvu, ter imam veliko veselje videti njegove zastopnike tukaj.“
/ besedami: Bog Vas poživi još mnogo godina!“ odstopi ta deputacija i na red pride zastopnik pevskega društva „Danica“ iz Siska, g. Švacov. Ta spregovori tako-le:
„ V e 1 e u č e n i g o s p o d i n e!
Hrv. pjevačko družtvo „Danica“ u Sisku pozdravlja svečani ovaj dan največim uzhitom, j er u slavi današnjega dana vidi ona priznanje naroda nam bratskoga neumornomu i dičnomu djelovanju dra. Janeza Bleiweisa, to na polju duševnega narodnjega razvitka, to na političkom polju. „Otca naroda" pozdravlja „Danica“ tim večina, što u priznanju njegovu vidi ona, gdje pobjedu slavi ona sveta ideja, po k oj oj se tvrdo i stalno očekuje, da če sc spojiti dva bratska plemena : slovensko i hrvatsko, pod barjakom jedinstvenoga književnega — a Bog če dati — i političkoga rada.
„ Danica" kliče i ori: Slava probuditelju naroda slovenskega! te želi od sve duše samo još jedno, a Bog uslišao želju i molitvu ujemi, da se naimc izpune sve mule i privedu k činom svi plemeniti zasnovi prvaka narodnjega; a mi tada svi skupa da proslaviti uzmog-nemo stogodišnjicu svetog djelovanja neumrlog nam niuža." (Živio! Živio!)
Dr. Bleivveis: „Ivar nam pride iz IIrvatskega, zmirom je zapisano kot jako drago v srcu našem." (Živio!)
Nastopi akademičko društvo „IIr vatski Dom" na zagrebškem vseučilišču. Deputacijo obstoječo iz 6 članov (Gruber, Vezič, Mušič, Matešan, Spas Vacov) vodi predsednik „LIrv. Doma" g. Ivan Mil-četič. Ta pozdravi dra. Blehveisa s sledečim govorom:
„ V i s o k o š t o v a n i g o s p o d i n e !
U ime slušatelja hrvatskog sveučilišta, u ime hrv. akademič-koga društva „Hrvatski Dom" imam čast Vas najsrdačnije pozdraviti. „Hrv. Dom", ejeneči zasluge Vaše po slovenski narod, imenovao Vas je več prošle godine svojim počastnim članom. Mi ovom prigodom upotrebismo zgodu, te dodjosmo ovamo, da Vam i ustmeno izrazimo najsrdačniju čestitku u ime mladeži lirvatske, a napose u ime našega akademičkoga društva. Eto nas zastopnika svili zemalja hrvatskili: g. Grubera i g. Veziča iz lirvatske, g. Matešana iz Dalmacije; onda ima medju nami jedan Slovenac g. Mušič i jedan Bugarin g. Spas Vacov, koji su takodjer člani našega društva. (Glasovi: Živili!) Naj-
vede če nam veselje biti, ako budemo mogli na našem sveučilištu u našem družtvu vidjeti čim više Slovenaca, jev mi se njih najsrdač-nije radujemo i mi bi se š njimi shirali, š njimi dogovarali o budil čn o s ti hrvatsko-slovenskoj, o kojoj mislim, da mora da bude j«dna!“ (Veliko odobravanje. Glasovi: „Jcdna mora biti!" Trikratni Živio!)
Dr. Bleivveis: „Z veliko radostjo sem jaz oni glas, ko ste me vi izvolili za svojega člana, zaslišal. Zakaj s toliko radostjo? Zato, ker sem u verjeli, d a na mladeži st oj i naš a p r i h o d n o s t. (Glasovi: Istina!) Vaš almanah meje tudi jako zanimal, in želim, da bi se tudi toliko marljivo podpiral, kolikor je vreden zaradi svojih dobrih in lepih člankov. Zato kličem: Živio Hrvatski Dom!“ (Trikratni Živio!)
Potem pridejo na red zastopniki »slovenske Besede ve Vidne (v Beču). Oni izroče dni. Bleiiveisu pismeno čestitko in kličejo: „Slava! Na mnoga lcta!“ (Glasovi: Živio!)
Dr. Bleivveis: »Vaša čestitka mi bode zmirom drag spomin.“
Iza tega nastopi dcputacija v Ljubljani živečih Čehov: g. Ant. Forster in geometer g. M a ca k. (Pozdravljena sta od vseli navzočih z glasi: Živili Čehi!) Pozdravita dra. Bleiiveisa tako-le: »Vele časti ti gospod!
V Ljubljani živeči Čehi Vam, Veleučeni g. doktor, čestitajo k Vašej sedemdesetletnici. Kakor dosedaj, tako naj Vas tudi v prihodnje Bog živi i ohrani v sreči in zdravju v slavo slovenskega naroda še mnoga leta!“
Dr. Bleivveis: »Srčno sc radujem izraženej čestitki zastopnikov naših vrlih bratov Čehov. In kakor smo čuli toliko glasov iz južnega Slavjanstva, čujemo jih zdaj tudi od severnega Slavjanstva. Zdaj vidimo, da vzajemnost s 1 a v j a n s k a nij več prazna beseda. “
Nastopi zastopnik v Zagrebu živečih Slovencev prof. dr. Celestin, koji govori sledeče:
»Visokočastiti in Veleučeni gospod doktor!
Posebna mi je čast in sreča, da morem v imenu v Zagrebu živečih Slovencev izročiti Vam presrčen pozdrav in presrčno čestitko k Vašej sedemdesetletnici. Mi smo j eden del onih Slovencev, katere sprejema hrvatski narod tako prijazno in bratsko v svojo sredino> da si pri njem moremo zares od d ah n uti, in se počutiti sreč-
nimi. — Bodite prepričani, gosp. doktor, da bodemo mi z veseljem in hvaležnostjo jemali obzir na one lepe nauke, ki smo se jih toliko krat od Vas učili, ter bomo posebno pri hrvatskem, najbližem nam bratskem narodu gledali, da širimo medsobno spoznavanje hrvatskega in našega slovenskega naroda, in delamo na korist te lepe in velike ideje, ktero ste Vi zmirom tako častno zastopali, da namreč postanemo, kolikor le moremo — in kolikor je mogoče k m a 1 o j eden bratski, složen narod, vreden član južnega —in vsega sla-vjanstva. — Na zadnje dovolite častiti gospod doktor, da Vam želim v imenu zagrebških Slovencev, in vse gospode, ki so podpisala čestitko, katero imam čast predati Vam tu, da doživite še mnogo, mnogo let na korist obeh narodov, naroda slovenskega in hrvatskega, na slavo in srečo našo!“ (Odobravanje. Trikratni Živio!)
Dr. Bleivveis: (Razgovarja se s početka z drom. Celestinom po tiho; potem se čujo sledeče besede): „Srčna zahvala za te izraze toplega prijateljstva. Jaz z radostjo slišim, da naši bratje na Hrvatskem Slovence spoštujejo, to je za nas vse veliko veselje. Tu se vidi, da nij med nami nobene razlike več, bil kdo Hrvat, bil Slovenec, — Slavjani smo!“
»Slovenska Matica", zastopana po večini svojega odbora, pride sedaj na red. V njenem imenu govori Dr. Jarc sledeče besede: »Blagorodni gospod doktor!
Ob priliki Vaše sedemdesetletnice poklanja se Vam tudi »Slovenska Matica" kakor predsedniku svojemu, ter Vam v njenem imenu javljam čuvstva presrčne udanosti, spoštovanja in hvaležnosti. »Matici slovenskej" ste Vi oče, ona Vam ima zahvaliti vse, celo svoje življenje in delovanje; Vi ste jo ustanovili, Vi ste jej ostali duša do današnjega dne. — Spoštovani in predragi g. predsednik. V znamenje presrčne hvaležnosti »Slov. Matice" izvolite sprejeti od nje diplomo kot častni ud tega društva.“ (Živio! Živio! Živio.)
Potem govori g. Marn, prof. na ljubljanske) gimnaziji v imenu uredništva »Jezičnika" in »Učiteljskega Tovarša" tako-le:
»Prečastiti in V i s o k o s p o š t o v a n i gospod doktor!
Vi ste prav res drugi Vodnik naroda slovenskega v obče, a posebno meni ste bili od 1. 1863. vedno udani voditelj. Kot takemu Vodniku in voditelju jaz se Vam klanjam danes, ter Vas prosim, da sprejmete vezilo od dveh uredništev, koje Vam v imenu »Učiteljskega Tovarša" in v mojem lastnem imenu tukaj poklanjam. Opisani
so v njem 3 pisatelji, slovenski duhovniki, Vam jako priljubljeni. — Želimo Vam iz srca, da bi Vas Bog še mnogo let ohranil, da bi nam še mnogo let bili voditelj pod zastavo, ki ima napis: za vero, dom in cesarja — za Boga in narod!" (Živio! Živio! Živio!)
Dr. Bleivveis: „G. predgovornik dr. Jarc je govoril neke besede, ktere mi je dolžnost nekoliko opravdati. Vi ste izvolili reči, da sem jaz „Slov. Matico" ustanovil. Jaz smem reči, da sem tu le na toliko poleg, ker sem bil med tistimi, ki so tedaj, ko smo častili sv. Cirila in Metoda, prvi poprijeli predlog, ki ga je rajni dr. Toman prokla-miral, naj se ustanovi „Slov. Matica" v Ljubljani. Tudi od štajerske strani se je naglasila potreba takega družtva, ktero hi delovalo na vse pokrajine slovenske. Torej med tistimi sem bil, ki so na ustanovitev pomislili, ali sam „Matice" nisem ustanovil. A radujem se, da ima to društvo tako veliko podpornikov, radujem se v tem društvu videti edinost, ki representira z j e dinj eno Slovenijo; kajti „Slov. Matica" sega na vse strani, kder se govori mili slovenski jezik. Zato velika in srčna zahvala za toliko čast, da ste me med svoje častne ude uvrstili. A g. prof. Marnu zahvaljujem se za lepe knjige, ktere sem zmirom rad čital. In dobro je, da se spominjamo tudi naših umrlih rodoljubov, ki so delovali na polju narodnem, posebno na polju časnikarstva, kder nas je tako malo število. Sploh je pa to trnjeva pot; to vidimo povsod, gospodje moji, pa vendar je to tista pot, po kterej so mnogo doseže, tako da nij prazna beseda, če se pravi: časnikarstvo je šesta velemoc. Al kakor sem rekel, trnja je na tej poti dosta. Jaz n. pr. sem 1. 1863. bil ravno zarad „Novic“ v takem položaju, da je državno pravništvo skorej do tega prišlo, izpihniti listu in meni politično življenje. V časniku se človek lahko zameri na kako stran; v no vejem času čuli smo od jedne take zamere, o kterej pa mislim, da se bo poravnala. In kakor sta včerajšni večer in današnji dan pokazala, mislim jaz, da skoro v Ljubljani nij mogoče, da bi še od katere strani razprtija mogla nastati, in da l>i moglo kde biti kakošne strasti. (Odobravanje.) Zah valujem se lepo za spomin! Bog Vas živi!" (Živio-klici.)
Sedaj pride na red založništvo „Novic“. Dr. Poklukar spregovori:
„Pre častiti gospod doktor!
Danes, ko Vam je voščilo vže toliko zvestih in hrabrih sinov k Vašej sedemdesetletnici pridružuje se tudi dobro poznana Vaša
3
hčerka, da Vam čestita — „N o v i ce“ namreč, Vaša hčerka, ki ste jo Vi oživeli in duševno odhranjevali. Priložen je obris Vašega milega obraza, da ostane vsim čitateljem v spominu. Želi Vam ona, da Vas Bog ohrani še mnoga in mnoga leta našemu narodu in sosednim narodom!“
Dr. Bleivveis: (Pri tem prizoru jako ganjen reče): „0 Novice! — Govoriti je težko mojem n srcu, al sprejmite prepričanje, da dokler bodem mogel, ostal bom „Novicam“ in narodu zvest.“
Nastopi zastopnik „česke Besede" iz Zagreba, g. Franjo Hochmann. On govori v češkem jeziku sledeče:
„ Čechove zahrebšti pozdravuji Tebe, slavni- otče vdečnebo naroda slovinskeho, v den Tvych sedmdesatiletnvch narozenin. Ty j si druh j, ktery sobe zasloužil bezprikladnou laskou i obetovnosti k svemu narodu nazev otče. Buh Te jeste mnoha leta ku zdaru bratrskeho nam naroda zachovejž! Na zdar!“ (Glasovi: Živio!)
Sedaj se predstavijo zastopniki slovenskih bečkih in graških vseučiliščnib študentov. Prve zastopata kot člana akadem. društva „ Slovenija" v Beču: dr. Janko Krsnik in dr. V. Štempihar. Prvi spregovori to-le:
„ Vele učeni in Velespoštovani gospod doktor!
Akademično društvo „Slovenija" na Dunaju pooblastilo je naji, da Vam izrečeva v imenu dunajskih slov. vseučiliščnikov gorko čestitanje k današnjemu slavnemu dnevu. To društvo izvolilo je Vas za svojega častnega uda; in v adresi, katero Vam imava čast tukaj pokloniti, blagovolite sprejeti izraz iskrene sočuti dolžnega, spoštovanja in hvaležnosti za vse, kar ste storili za slovenski narod, za njegovo blagostanje, za njegovo boljšo in slavnejšo bodočnost. Slovenska mladež bode zmirom na Vašej strani stala, na Vaše nauke slušala. Bog Vas ohrani še mnogo let!" (Živio!)
Graške slov. vseučiliščnike zastopata: dr. Drč in dr. Stare. Izročila sta dru. Bleivveisu posebno adreso, lcojo j eden izmed njih prečita, in zaključita z besedami adrese: „Naj Vas nebo še mnogo let obrani narodu na korist in sebi v slavo, daj Vam videti plod Vašega truda in dočakati še mnogo veselili dnij! Bog poživi očeta Jugoslavije!“
Dr. Bleivveis: „Sprejmite srčno zahvalo za tako lepe čestitke. Jaz sem z radostjo bral, da je društvo „Slovenija" na Dunaju mislilo včeraj napraviti komers. “
Dr. Krsnik: „Vam na čast bil je komers namenjen, a vlada ga je prepovedala.
Dr. B1 e i w e i s: „Meni na čast ga je prepovedala. —Kaj sem jaz tako nevarna oseba ?“ (Veselost.)
Pridejo na red isterski Slavjani. Pozdravljeni od navzočih s trikratnim: Živili! Na čelu jim je dekan Jan iz Doline, koji spregovori tako-le:
„Preblagorodni Gospod!
Dovolite tudi nam Isterski m Slovencem, da Vam čestitamo iz globočine src k Vaši sedemdesetletnici, kajti tudi mi, akoprem oddaljeni od središča Slovenije in v slabili narodnih razmerah živeči, poznamo in čislamo Vaše velike zasluge za naš mili narod; mej nami so možje, ki vže nad 30 let opazujejo Vaše uztrajno delovanje na narodnem polju, in ki prav toliko časa pridno čitajo Vaše slavne „Novice". — Vi nosite po vsej pravici ime očeta Slovencev, kajti pusto ledino ste začeli orati čisto sami, — in pri tolikih neugodnostih, v tako žalostnih razmerah, v kakoršnjih ste našli naš narod, nikoli se niste prestrašili; ampak heroično stali ste vedno na braniku domovine, in danes, ko vidite, da je Vaša setev vže obrodila lepega sadu, ter da je Vaš narod sigurno rešen propada: danes smete s ponosom in največo zadovoljnostjo zreti na Vašo slavno prošlost.
Nij ga slovenskega srca, katero ne bi kipelo posebno pri tej slovesni priliki hvaležnosti in ljubezni do Vas, mili oče, in ves slovanski svet imenuje te dni Vaše ime z velikim ponosom.
Sprejmite blagovoljno ta glas hvaležnosti iz tužne sicer, a če Bog dade, za Slovanstvo rešene Istre.
Bog blagoslovi Vaše blago delo! Bog Vas ohrani Slovencem še mnoga leta!" (Gromoviti Živio!)
Dr. Bleivveis se zahvaljuje, ter se spominja slovensko-hrvat-skega tabora v Dolini.
Zastopniki mest Kranj in Črnomelj. — V imenu prvega govori mestni župan g. Savnik sledeče:
„Pr e častiti gospod doktor!
Mesto Kranj, ki je pri vsakej priložnosti pokazalo domoljubno svoje lice, nij smelo zaostati niti danes, ko slavi sedemdesetletni rojstni dan vrli mož, ki je v istem mestu rojen, in katerega ponosno
Slovenci imenujejo svojega očeta. Izročena nam je častna naloga, da Vam g. doktor danes tukaj čestitamo v imenu mesta, v kterem je tekla zibelka Vaša. (Živio!) A' izraz visokega spoštovanja zarad neprecenljivih A7aših zaslug na narodnem, literarnem, obrtnem in poljedelskem polju imenovalo Vas je mestno zastopstvo za častnega meščana mesta Kranja. (Živio!) A sosedne občine Predosle, Cerklje, Šenčur, in Podgorica za svojega častnega občana. Izročevaje Vam dotične diplome, izrezujem naše najtopleje želje, naj A7as mili Bog ohrani še mnogo let svojemu hvaležnemu narodu, da bodete dočakali od nas vseh zaželjenega časa, ko bodete gledali zoro onega dne, kader se bodo spolnile besede neumrlega slovenskega pesnika, ki počiva na pokopališču rojstnega Vašega mesta, in kateri je zapel:
„Vremena bodo Slovencem se zjasnila Jim milše zvezde kakor zdaj sijale! “
Dr. Bleivveis odgovori jako ganjen: „Sprejmite, častiti gospod župan, srčno zahvalo za dokaze, ki ste mi jili tukaj prinesli iz mojega rojstnega kraja. Jaz moram svojemu rojstnemu kraju le čestitati, da je v mestni zastop dobilo može, kakor ste Ai. (Živili!) In prosim Vas, da ljubim rojakom mojim izrazite presrčno spoznanje za to veliko čast, ki ste jo meni s tem skazali, da se je tudi moj rojstni kraj mene tako prijazno spomnil. “
Potem še reče g. župnik mesta Kranja to-le: „Župnik Vašega rojstnega mesta, starodavnega Kranja, ima še posebej čast, izraziti Vam presrčno čestitanje. Njemu je poseben ponos in čast biti župnik v Vašem rojstnem mestu. Iz srca Vam kličem: Ad multos multos annos!“
Dr. Bleivveis: „Kaka razlika med nekdaj in sedaj v mestu Kranju! Mesto samo kako čedno in lično je, crkve kako so se polepšale. — Hvala Vam presrčna!“
Na redu je deputacja Črnomelj ska in Belokranjska. Izročajo mu krasno diplomo z besedami: ,,Naše narodno mesto Črnomelj poslalo nas je jednoglasno sim, da v njegovem imenu izrečemo: Bog A7as živi še mnogo let! Izvolilo A7as je, veleuč. gospod doktor in oče Bleivveis, naše mesto za častnega meščana, in prosimo Vas, da nam to veselje sterite, ter dotično diplomo sprejmete.“
Dr. Bleivveis: „Srčna zahvala! gospodje. Jaz Vam moram reči, ko sem v drugih poslili še bil, in ko sem bil poslan med naše brate
Bele Kranjce, da skoro na nobeno stran nisem tako rad šel, kakor doli k Vam.“ (Živio!“)
Stopijo na red deputacije vseh občin, ki so dr. Blehveisa izvolile za častnega občana, in katere je predstavljal deželni poslanec g. Navratil s sledečim nagovorom:
„Velespoštovani gospod doktor!
Verni sinovi slovenski digli smo se z vseh stranij, da svojemu preljubi jenemu očetu čestitamo, da Vas pozdravimo z navdušenjem, da Vam izkažemo naše posebno spoštovanje s tem, da Vas imenujemo za častnega občana, kar so tudi skoro vse slovenske občine storile. Ob jednem se Vam srčno zahvalujemo, za neizmeren, neprestani in blagoslovljeni trud in delovanje za naš narod, ter želimo, da bi Vas Bog še mnogo let ohranil našemu narodu!“ (Trikratni Živio!)
Dr. Bleivveis: „Častiti gospod poslanec! Jaz sem vže včeraj toliko častnih diplom sprejel, da sem mislil, da jih ne more več priti. In če pogledam, koliko jih je spet danes mene počastilo s svojimi diplomami, jaz to ne morem drugače vzeti, nego za impozantno objavo zavedanja našega slovenskega naroda. Prosim, da izročite presrčno zahvalo vsem, ki so se mene tako lepo spomnili, recite jim, da to ne bode samo meni, nego celej rodbini mojej kot pravi zaklad, hranila bode vse to kot pravo dragocenost v večen spomin. “
Potem mu izroče častne diplome še razne druge občine, kterih imena bodemo pregledno naveli med onimi občinami, ki so ga v obče imenovale za častnega člana.
Nastopi veteransko društvo ljubljansko, ter pozdravi dra, Blehveisa1 tako-le:
„Blagorodni gospod!
Vi, največ! prijatelj slovenskega naroda, obhajate danes svojo sedemdesetletnico. Društvo dosluženih vojakov na Kranjskem, veseli se te svečanosti, ter Vam voši od srca največo srečo in želi, da Vas Bog ohrani in obvarje še mnogo let na slavo in diko* domovine! Ob jednem dovolite, Blagorodni gospod, da jaz v imenu društva dosluženih vojakov Vam izročim diplomo častnega uda tega društva. “ (Živio!)
Dr. Bleivveis: „ Srčna zahvala! Jaz, če var n o nisem vojak, vendar sem zmirom gojil največe simpatije za junačko armado našega Pre-
sjajnega vladarja. No od jedne strani sem tudi doslužen vojak, kajti bil sem 1. 1848. nadporočnik, ter branjujem še sedaj dotično sabljo. (Živio!) Zato bi mogel reci, da nekoliko sem vendar veteran, in veseli me, da se me spominjate, ker sem ravno veteran na domačem narodnem polju." (Odobravanje. — Živio!)
Na to se mu še predstavi močvirski odbor in nazadnje zastopniki raznih slov. društev, ki so ga večinom imenovala za častnega člana, ter mu izročajo diplome.
III.
BANKET.
krasno priredenej dvorani v hotelu „Europa“ zbrali so se udeležitelji banketa okoli dveli po poldne. Sedem dolgih
' miz je stalo pripravljenih in bogato obloženih za goste, kterih je bilo do 200. Pri mizi sredi dvorane bil je prostor za dra. Bleivveisa. Njemu na desnej je sedel predsednik jugoslavenske akademije, g. dr. Rački, na levej predsednik slavnostnega odbora g. dr. Zupanec, potem so se vrstili slovenski in hrvatski delegati: Gg. Stražimir, Šenoa, dr. Zarnik, dr. Dominkuš, dr. Vošnjak, Navratil, Grasselli, Robič, kanonik Žuža, grof Barbo, prof. Povše, prof. dr. Spevec, dekan Jan, Nabrgoj, Potočnik, Kobler, dr. Poklukar, dr. pl. Wurzbach itd. — Pri mizi tej na levo sedeli so večinom še drugi Hrvati: Gg. dr. Suk, Biankini, Eisenhut, Strozzi, Švacov, potem članovi „Hrv. Doma"; odborniki slavnosti: Hribar, Fr. Tomšič; nadalje Bezenšek i t. d. Drugi gospodje so se bili drugod razvrstili n. pr. vis-a-vis prvej mizi urednik Jurčič, dr. Celestin, Raič, dr. Fon, dr. Kopač i t. d. i t. d.
Ob '44 stopi dr. Bleiweis med zbrane. Vsi se uzdignejo iz sedežev in gromoviti Živio! zadoni trikrat.
Na to poprime besedo gospod dr. Zupanec, ter izreče sledečo zdravico:
„Slavna gospoda!
V velikem številu so se danes najodličneji možje iz našega naroda in skoro iz vseh krajev domovine tukaj zbrali, da praznujemo sedemdesetletnico očeta naroda našega, neustrašljivega boritelja za narodne pravice — dr. Janeza Bleiweisa. (Živio!) Vse njegovo dolgo življenje bilo je posvečeno delovanju pod geslom: Vse za dom, za vero, vse za cesarja, vse za domovino. Naš mož se je po teh besedah ravnal, ter deloval v prospeh slovenskega naroda v našej mogočnej Austriji, pod premilostivim vladarjem
Njegovim Veličanstvom Francem Jožefom. Torej živio Njegovo Veličanstvo naš Svetli cesar Franc Jožef! (Živio! Živio! Živio!)
In po vsej državi našej praznuje se danes slavni god Presvetle cesarica Elizabete, zato, gospoda, vzdignimo tudi mi kupice in uzkliknimo: Bog živi našega Presvetlega cesarja Franca Jožefa in našo Presvetlo cesarico Elizabeto, ter Bog ohrani in blagoslovi celo cesarsko rodbino!“ (Trikratni navdušeni Živio!)
Luka Svetec, deželni poslanec, spregovori tako-le:
„Mo j a častita gospoda!
S posebnim veseljem vzdigujem čašo, ker berem na Vaših obrazih, v vaših očeh, da zdravici, ki jo napijem, pritrdite iz vsega srca, iz cele duše svoje. Mi praznujemo danes god, ki je tudi v zgodovini narodov nekaj posebnega, nekaj izvanrednega. Mi praznujemo sedemdesetletnico moža, ki je več ko polovico svojega primeroma dolgega življenja živel za domovino, za slovenski narod, kteremu je posvetil vse svoje bogate dušne darove, za kterega je delal z neumornim trudom vsa svoja trdna možka leta do svoje sive starosti. Preobširno bi bilo, ko bi hotel jaz tukaj na drobno naštevati, kaj je storil on za povzdigo, za izobraženje, za blagostanje svojega naroda, kaj za hrambo narodnih pravic, za narodno svobodo.
Zatorej čem samo z malimi čerticami narisati ono, kar mu za-gotovlja častno mesto v zgodovini, hvaležni spomin v srcu slovenskega naroda za vse prihodnje čase. (Glasovi: Živio.)
On je, kakor nihče pred njim, razširil omiko in vednost tudi med pri prosto ljudstvo. Njegove „Novice“, polne vsakovrstnih naukov hodijo svojih 35 let po vseh slovenskih pokrajinah, v gospodske palače, kakor v nizke koče priprostega kmeta in rokodelca. Učile so narod umno gospodariti, pa tudi zavedati se človeške vrednosti, zavedati se narodnih dolžnosti in pravic. On je prebudil slovenski narod iz tisučletne dreinote. — On je bil zbral v svojih „Novicah“ vse slovenske pisatelje, ter je ustanovil z njimi na trdni podlogi istega narodnega govora za vse Slovence enako pisavo, skupni literarni jezik. On je združil slovenski narod v eno dušno celoto! (Živio!)
In kakor je marljivo skerbel narodu za dušno hrano, tako goreče je branil in zagovarjal njegove narodne pravice, dobro vedoč, da narod brez narodnih pravic je mrtev, da so mu te pravice streha in
— 41
zavetne stene, med kterimi more mirno prebaviti prejeto dušno hrano ter jo predelati v svoje meso in krv. — On se je vstopil od prvega začetka, odkedar je zasvitala v Austriji svobodi narodov milejša zarja, v prvo vrsto bojevnikev za narodne pravice, in v tem boju, polnem težave, truda in nevarnosti vidimo ga še dandanašnji trdno stati kakor skalo v sredini valovitega morja.
Po pravici ga toraj kliče slovenski narod danes svojega očeta. (Živio! Živio!) Ali on je tudi vreden sin države Austrijske, zakaj zvesto se je držal vselej in povsod svojega gesla: „vse za domovino, vero in cesarja.“ In ko je zapisal na svojo zastavo zjedinjeno Slovenijo, hotel je svojemu narodu nakloniti koristi, ki jih daje združena moč, pa tudi za Austrijo narediti terden zid; živo trdnjavo, ob kateri bi se razbijali sovražni napadi od severa in juga. Rodovitno seme nauka in vednosti, ki ga je posejal v slovensko zemljo, veselo klije in sad donaša ne samo slovenskemu narodu, tudi Austriji, tudi človeštvu v obče; saj smo, kakor neumrli pesnik poje v „Krstu pri Savici:
„Saj smo očeta enega sinovi,
„Ljudje vsi bratje, bratje vsi narodi.
Mi torej praznujemo danes god odličnega Slovenca, vrlega Austrijskega državljana, mnogo zaslužnega človekoljuba, ter združeni pošiljamo iz globočine svojega srca goreče želje, goreče prošnje Gospodu nebes in zemlje, naj nam ga ohrani še mnoga leta, naj mu da zdravje in srečo. Z a glasen izraz teli naših skupnih želj, napijam zdravico: G. dr. Janez Blehveis, Vam na zdravje! Bog Vas živi!“ (Živio! Živio! Živio!)
Na to odgovori dr. Bleivveis :
„Slavna gospoda!
Jaz sem vže včeraj in danes užil toliko dobrot in prejel toliko izrazov ljubezni, da ne morem več, premaguje me; zato oprostite, da nisem vže prej prišel med tako slavno društvo, kakor je danes tukaj zbrano, in da le za kratek moment tukaj ostati zamorein, t. j. za moment, da Vam srčno zahvalo izrečem. Hvala Vam, hvala! -Pravi I< rezu s sem, slavna gospoda, na ljubezni naroda našega, no vendar sem — moram Vam reči — siromak v besedi, s ktero bi se za to zahvalil. In kako bi bilo mogoče z jezikom povedati, kako Vam hvalo izraziti za vse, kar srce moje danes čuti, kako Vam izreči zahvalo vsem, ki ste prišli od bliža in od daleč pozdravit me,
In od kod bi mogel vzeti besedij, da bi jezik moj govoril vse to, kar srce moje čuti, ako vidim, kaj vse se meni na čast godi; ako se spominjam včerajšnega večera, kakoršnega Ljubljana nikdar še videla nij, ako se spominjam dogodkov danes pred poldne, onih impozantnih ovacij; ako se spomnim na cele kupe telegramov in raznih drugih pisem, ki so mi došla od vseh krajev; ako okoli sebe pogledam in vidim tako odlične gospode, ako vidim spoštovane brate, ki so prišli od juga in severja: če tako okoli sebe pogledam, res da moram reči: Gospoda! tako velikega narodnega davorja nismo še doživeli. — Če vse to meni velja, potem meni besed zmanjkuje, izraziti svojo zahvalo za tako ljubezen. In na zadnjič drugega ne morem reči, kakor to: Cenjeni prijatelji moji vsi, ki ste tukaj, spominjajte se mene in prosite Boga, da bi mi še nekoliko let dovolil, da morem še delati na tem polju, kakor sem ga nastopil za korist naroda našega, pa tudi kakor lojalen Austrijanec izpolnjevati svoje dolžnosti nasproti državi; ker moje geslo je zmirom bilo in ostane: Vse za Boga, domovino in cesarja našega!" (Gromoviti trikratni Živio! Od vseh strani se mu bližajo s kupicami, da trčijo na zdravje.)
Iza tega pregovori hrvatski literat g. senator Šenoa:
„ V e 1 e u č e n i g o s p o d i n e d o k t o r e! častna gospodo i prijatelji!
Evo kako je spomenuo vriedni Nestor vašega naroda, došli smo i mi Hrvati ovamo. Pita se, zašto smo došli? Mi smo se, gospodo več više p ut a tečajem vremena sastajali, mi jedan uz drugoga, Hrvati uz Slovence, ovdje stojimo na toni zemljištu več preko tisuču godina. I hvala Bogu još smo živi. Mi smo se sastali prije mnogo vjekova, kad je dignuo L j u de vit Posavski zastavil slobode proti Frankom. Vi ste se vojevali tu za slobodu s nami ujedno. Mi smo se sastali, t. j. naš puk i vaši seljaci i onda, kad je kukao u skrajnoj ne volji potišten hrvatski i slovenski seljak, sastali smo se za obranu najsvetijih prava čovječanstva pod Matijem Gubcem. Mi smo se sastali kod grada Siska prije 300 godina, kad je navalio Turčin, da satre ove zemlje, da spravi pod kopito svoje ono, što smo mi od starine sačuvali svojega. Ondje je Slovenac i Hrvat potukao Tur čina; i da je proti Slovencem i Hrvatom histerija pravednija, ona bi tu pobjedu više ocjenila, nego ju ocjenjuje. (Živio!) I gospodo, nedavno pod zidinami grada Jajce, gdje je toliko krvi teklo, ondje su se
sastali opet Hrvati i Slovenci, Leopoldovci i Kuhnovci, te jurišem naskočili tvnljavu i skinuli polumjesec. (Veliko odobravanje.)
Gospodo! I danas smo se sastali, da takodjer slavimo pobjedu, nu ne takovu, gdje se lije krv i zvekeču mačevi, nego danas mi slavimo vojskovodju, koji je izkopao iz zemlje zlatni mač, mač duha (Živio!) mač, koji nikada nezahrdjavi, koji predobiti mora, koji nas vodi k srečnemu životu. Danas, gospodo, slavimo vojskovodju našega i vašega, on nam je zajednički, j er se zajedno boriti imamo za naš život. Zajedno čem o stati, zajedno p o-bjediti. ili zajedno — umrieti! (Živio! Živio! Živio! Veliko odobravanj e. Pleskanj e.)
Gospodo! A to jo vojskovodja, to je čovjek urnan i dičan. On je mogao biti možebiti veliki gospodin. On toga nije htio; ali je postao veči u p o v j e st niči, nego mnogi veliki gospodin. (Živio!) On je dirnuo štapom u stare pečine, da je provriclo opet bistro vrielo iz njih, on je dirnuo u srca naroda, koji je zadrhtao pod tim zlatnini štapom. On je jednom rukom nosio plug i preorao staro zemljište, da je novim plodom urodilo, a drugom držao je knjigu pr osvjete. (Živio!) On je karakter kao stup od granita, i dao Bog, da bi mnogo tako v ih ljudi im ali! Evo njegove sjede kose; svaki vlas svjedok je poštenja i čestitosti njegove. Gospodo! O njegovem životu se može zbilja kazati: „Nulla dies sine linea. “ I svaka „linija" u službi naroda! On je dokazao, daje prosvjeta onakovo zlato, koje se može prekovati iz jedne forme u drugu, da narodu netreba zlato po tudjini tražiti, da ga može dobivati i tržiti u svoj oj formi. Takovu mužu slava i čast! Miše njemu duboko klanjamo. Bog ga poživi! Mi Hrvati s Vami Slovenci kličemo: Slava Njemu! Sretni vi, što vam je majka porodila takova muza, koji je bez ikakve težnje za gospodstvom probudio narod, da je tako jaki stožer Slave n s t v a. — A na koncu kažem: Živio dr. B1 e i w e i s, oče naroda nam bratinskoga slovenskega! Te velim samo još to, da mi nosimo Vam isto ono srce, što Vam je donio Vaš slovenski narod. Evo mi se razumijemo bez tumača, Vaša krv je naša krv, m e d j u nami je S u 11 a, a Sutla j e voda, — krv palco nije voda!" (Gromoviti trikratni Živio! Največe odobravanje i pleskanje.)
(Dr. Blehveis je kmalo potem odišel, ker je bilo v polnej dvorani soparno, a on je bil naravski vže tudi utrujen in izmučen od premnogih utiskov tega dne.)
Dr. Zarnik nazdravlja v obče Hrvatom, posebno pa biskupu Strossmajerju (gromoviti Živio!), dru. Račkemu, narodnima zastopnikoma Straži miru in dru. Speven, senatorju Šenoi in zastopniku kluba dalmatinske narodne stranke Biankiniju. (Napitnici sledili so navdušeni Živio-klici.1)
G. Dr. Rački, predsednik jugoslavenske akademije, izreče sledečo napitnico:
„Veleštovana gospodo!
Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti poslala je mene amo, da čestitam našemu dru. Blehveisu zato, j er ga ona smatra svojim članom, koji je pokazao, da imadu pravo i mogu takodjer Slovenci sudjelovati kod ovoga zavoda. A ja mislim, da če to i svake godine u vedem broju učiniti, jer če biti zato s jedne Strane svakim danom više pripravni, a s druge Strane če čim dalje tim laglje poroditi o naj višak, koji če moči podnieti u zajed niču jugosla-s 1 a v e n s k u. Pa i zato smo došli, da se ovdje Slovenci i Hrvati sa-stanem o, jer mislimo, da je to veoma koristno.
Gospodo! Takovih prilika imademo mi veoma malo, premda držim, da bi i po našem i po vašem nmienju bilo nuždno, da se više puta, makar i u manjem broju sastajemo; jerbo četno se svakim danom više poznavati, poznavanje pako koristno je i vam i nam. Ja bi dakle želio, da današnji dan bude novim početkom češčega sa-s tajanj a i bolj ega poznavanja u različitih strukah javnoga narodnega života. Evo, gospodo, mi smo upučeni jedan na drugoga, Slovenec na Hrvata i Hrvat na Slovenca. — Ako uzmemo geogratički položaj , to rieka ona, koja teče mimo vas, teče i mimo nas; ona, koja kod vas ime dob i j e, na skrajnoj našoj medji ime gubi, sve se slieva u jednu te istu veču rieku. Več ovaj položaj dakle nas Hrvate i Slovence upučuje jedne na druge. A drugi razlog, s čega smo jedan na drugoga upučeni jest taj, što je poznate, da samo na širjoj podloži mogu narodi svoju narodna prosvjetu osnovati, da mogu odoljeti onoj poplavi, koja jim s iztoka i zapada i sa svili strana prieti. — S napomenutih razloga došli smo dakle mi ovanto. 1 ja se liepo zahvaljujem na krasnem primitku svili učestnika ove svečanosti s naše Strane, koja svečanost je zbilja izpala vam na čast, te služi
1) Žal nam je, da vsled želje g. dr. Zarnika njegovih govorov ne moremo priobčiti.
vam u slavu, jerho narod, koji umije cjeniti svoje sinove, on de jih uvjek radjati!“ (Živio! Odobravanje.)
G. Dr. Vošnjak nazdravi slovenskim deputacijam, došliin iz vseli slovenskih pokrajin. Zastopana na denašnji slavnostni dan nij samo cela kranjska dežela; prišli so mili bratje od Drave in Savinje, ki imajo najtežje stališče, in treba jim vse hrabrosti, da varujejo narodni naš živelj proti mogočnemu navalu tujega elementa. Da tudi zanaprej ne bodo omahovali, porok so nam slavnoznana imena izkušenih naših rodoljubov: dr. Dominkuš, Žuža, Ipavec, Sernec, Baič, (Slava! Živio!), ki so nas razveselili se svojim prihodom, in mnogih drugih, ki v duhu praznujejo z nami denašnji dan. Kakor nemštvo na severu, skuša na južnej meji lahonstvo izpodkopavati našo narodnost, a zanašati se smemo na krepko neomahljivo narodno hrambo mnogih navdušenih rodoljubov po Goriškem in Primorskem, ki niti jedne pedi slovenske zemlje ne bodo odstopili lahonstvu. Zastopniki iz Gorice in tržaške okolice, profesor Povše, poslanec Kovačič in Kocijančič, naš stari narodni bojevnik Nabergoj, poslanec Vatovec in vsi drugi, ki ste nas v tako obilnem številu počastili od obal jadran-skaga morja, dobro došli! (Slava in Živio!) S posebno radostjo pa pozdravljamo deputacijo iz dozdaj tužne Istre in nje voditelja, dolinskega taborita, dekana Jana. (Burni Živio-klici.) Kar smo leta 1848. zapisali na svojo zastavo: zjedinjenje vseh Slovencev in približevanje k našim jugoslovanskim bratom Hrvatom, za to idejo se borimo tudi danes, a z vedno večjo in večjo silo naslanjajoči se na radostni razvoj slovanske ideje v vseh rodovih 90 milijonnega slovanskega naroda. Živela z j edinj ena Slovenija! Živela bratska zaveza slovensko-hrvatska! (Veliko odobravanje in Živio!)
G. Božidar Raič govori sledeče:
„M n o g o p o š t o v a n a gospod a!
Preblagi svečar račil je dnes o sprejemanji deputacijo štajerskih Slovencev ugodno se jih spomenoti, naglasivši, ka so mu mahoma pri porodu „Novic" bili marljivi pomočniki, osobito naš zgodovinar Ivremplj, Caf' in drugi. Ta laskava izjava razigrala nam je srce na hvaležnost. — Napoleon prisvojil si je na početku tekočega stoletja obilo slovenske zemlje in Dalmatinsko, in o tej priliki zapel je naš pesnik Vodnik v odi „Ilirija oživljena" navdušeno:
Napoleon reče:
Ilirija vstan’!
Vstaja, izdiha;
Kdo kliče na dan!
Francoski vladar našel je malo zveka, ker klical je, ne da proslavi vzdramljeno mater iz dolgotrajnega spanja, nego, da jo porabi na svoje sebične kane, ali nij mu steklo po volji. •— V drugi premembi glasi se ista pesen:
Iz Dunaja klice:
Ilirija vstan’!
Zveličanja tebi Napočil je dan.
Tudi ta klic ostal je brez primernega in zaželenega vspeha, vsaj nij priplaval iz sorodnih sinovskili prsi j, ne v sladkih maternih besedah. Stoprv, ko je domači sin dramil in budil mater Slovenijo po „Novicah“ in mnogih drugih spisih predramila se je Slovenija povse, ter vstala čvrsto na dan. — Kakor je kranjski rojak J. Kopitar na znanstvenem polji slovanskega jezikoslovja in povesti po učenih spisih plodil Miklošiča, Miklošič Račkega, Daničiča, Jagiča in množico drugih po izbor učenjakov slovanskih v austrijskej državi in daleko zunaj njenih mej po slovanskem svetu, tako je g. Blei-\veis iz slovstvenega ognjišča v poljudnem pogledu razgreval Slovence na vse strani slovenske domovine, da so segreti in vzbujeni počeli se čutiti kot domačini slovenski, ter v narodnem jeziku delati na korist našej domovini in slovenskemu narodu. Iz žarkega središča bele Ljubljane zaiskrala je iskra, zažaril narodni žar štajerske Slovence na dostojno žrtvovanje umnih in duševnih darov, oživljenej materi Sloveniji, da hrbet obračajo vedno krivičnemu nam Gradcu, a lice proti belej Ljubljani in uapredovalnemu Zagrebu. Po večini so Ivanove zasluge, ka se krepko razvija naša narodna beseda, sire knjige, jače narodni zavodi in društva. Dnešnji svečar je mnogo pripomogel, ka se dičimo in ponašamo prostonarodnoj družbo katera broji 25 tisoč Mohorjanov, — kateri narod v Avstriji ali zunaj jenih granic more se razmerno ponesti s tolikim duševnim zakladom ? To je delo poldruzega milijona Slovencev. — Ali preslavna gospoda! naša naloga šče nij dovršena; kakor smo v slovstvenem oziru skoro zjedinjeni, tako je treba nam slov. sinovom na to delati z vsemi zakonitimi sredstvi, da naša na G—7 koscev razdeljena in razdrobljena slovenska zemlja se tudi upravno in politično združi v ono celoto, kar je vže 1848. leta živo povdarjal g. dr. Blehveis, in njegova c. kr. visokost nadvojvoda Ivan je pritrdil, ka je to mogeče izvršiti, samo, če bode ljudstvo zadovoljno. Potle stoprv bode pomirjena in potolažena mati Slovenija z nami in našimi trudovi in delovanjem, in
— 47
razveseljen oča Slovencev; in ako nam je Slovenija mati, a g. svečar oča, po takem jej je rednim potem poslednji soprog, in naša pametna in neopešana marljivost bode roditeljema skrajna uteha, obema slava in ponos.
Znajoči, ka po teku pravične zgodovine Evropa se mora končno razdeliti na tri velike rodovinske življe: na romanski germanski in slovanski narod, torej v oblake moleči Triglav ne more in ne sme ostati osamljen, nego rokovati se s kršnim Velebitom, pobratiti se s prvlje v solzah tlačenega naroda plavajočim, a zdaj slovanskoj krvjo očiščenim in opranim Balkanom; — severneje sijanje blisnu na Balkanu i razdeni se Stara planina. Mi Slovenci hočemo združeno Slovenijo pokloniti za vezilo junaški bradi, jugoslovanskim Hrvatom, da bode krasni Zagreb nam središče, a ne samo nam, nego vsem južnim Slovanom.
Jedro moji nazdraviei je: živela sloga mej Slovenci, živela zjedinjena Slovenija; živela sloga in zjedinjenje mej Slovenci in Hrvati; živela sloga in zjedinjenje vseh Jugoslovanov; živela sloga vseslovanska!“ (Navdušeni trikratni Živio!)
S tem je bil venec oficielnili napitnic dovršen. Vršile so se še potem razne druge manje važne zdravice in v bolj privatnem krogu, ter so bile tako rekoč samo odzdravice naprej navedene. (Od njih priobčujemo samo glavne, ker nismo vse stenografirali.) — Za goriške Slovence je n. pr. odgovarjal g. Povše, za tržaške gospod Nabergoj in trgovec Pij) a n. — V imenu kluba hrvatske narodne stranke zahvalil se je g. Straži mir; a v imenu hrvatske mladeži cand. prof. Milčetid, koji je med drugim rekel sledeče:
„Kaže se, da u mladeži svjet ostaje. Sjedinimo se! kazalo se je opetovano danas i ovdje, i ja u ime hrvatske mladeži vičem: S j e d i n i m o se! Ako se tko ima sjediniti, to se imadu Slovenci i Hrvati, ako tko ima izvesti to jedinstvo, to je mladež hrvatska i slovenska. Ako razgledamo historijn hrvatsku i slovenska, to demo nadi momenata, gdje su Hrvati sa Slovenci zajedno bili: proti Frankom, proti Turkom, kod urote Zrinjsko-Frankopanske itd. Trubar, poznati slovenski pisac iz dobe reformacije i Hrvat Dalmatin pisali su hrvatski i slovenski, radili su zajedno. (Odobravanje.) Vaš Vodnik zapjevao je: »Ilirija vstan’!“ 1 iz Zagreba je odjeknulo: Ilirija vstan’! To je bio naš Gaj, što ga je vaš Vodnik potaknuo; a oko Gaja sakupila se liepa kita Slovenaea, medju njimi i (lični ovdje prisutni g. Božidar Raič. Slovenci podali su nam toliko (ličnih
— 48
ljudi, n. pr. Stanka Vraza, jednoga od prvih pjesnika hrvatskih i slovenskih, što je poznato svim.
Gospodo! da nije drugo nego to, mi Hrvati i Slovenci ved moramo po primjeru tih muževa gledati, kako dodjemo do sjedinjenja. Ali, gospodo i potreba i n uzda spaja Hrvate sa Slovenci. Vi ste naša predstraža a mi vaše zaledje; vi nas štitite proti ger-manstvu, a mi se s vami borimo proti navalam inih tudjih neprija-telja. (Živio!) Mi stojimo tvrdvo jedan uz drugoga. A tekar onda de počimati Slovenska i Hrvatska pravo riešavati svoju zadadu, kad hudu slovenski i hrvatsk i djaci na lir vat s kom sveučilištu se spojili; kad budemo ondje z a j e d n o, tada demo doviknuti: S j e d i n im o s e! “ (Gromoviti Živio!)
Ju raj Biankini, urednik „Nar. L.“ u Zadru:
Veleštovana gospodo!
Gospodin dr. Zarnik, nazdravljajud meni kao zastupnikn dalmatinskih Hrvata, — liepa mu hvala — spomenuo je „ Italijo irre-dentu.“ On se je radovao, što nevidi, da se ved stavlja Dalmacija u program „Italije irredente." To je istimi i na prvi mah svak hi se imao veseliti tomu sretnomu dogadjaju. Ali stvar nije još tako na čistil. Ako je i stranka „Italije irredente" izbrisala prividno Dalmaciji! iz svojega programa, nije ju doista izbrisala iz svojega srca. Ele zato nami deveta briga. Pod Visom mi ved pokazasmo Talijancem, da svoje znamo braniti, da znamo umirati za kralja i domovinu, da svoje nedamo za živu glavu. Nego čujte čuda nečuvena! Mi se u Dalmaciji nebojiino toliko stranke „Italije irredentekoliko se bojimo kratke uvidjavnosti vlade ausirijske, (Živio! Živio!) koja na šilu piše Dalmaciji! u „Italiju irredentu“, kad čistoj hrvatskoj zemlji, zemlji uvjek viernoj slavnoj absburgžkoj kuči, nameče krinku talijansku kroz svoje talijanske urede, kroz svoje talijanske urede, kroz svoje talijanske urede, kroz svoje talijanske učione, kroz cio svoj talijanski birokratički sustav. Eto tko spravlja Dalmaciju „Italiji irredenti11. Zaista kratkovidnost vladinih ljudi, gospodo, spravlja i ove slovenske pokrajine za „Grossdeutschland" (Glasovi! Tako je!) Ne-bojmo se dakle za čas „ Italije irredente “, nebojmo se za čas velike Germanije, nego se bojmo kratkovidnosti vlade naše, koja proti sebi radi, pišuti sama, ako i nehotice, napomenute pokrajine u Italiju, odnosno u Njemačku. Nije kamo varati se! Svi o vi naši kraje vi mogu samo postati tvrdom podporom austrijskom carstvu, ako so narodno
i prirodno razviju, ako se t. j. urodjeni živalj slavjanski okriepi i razvije. Bude-li protivno, i umjetno i na šilu protivno, eto nam Italije s juga, a Njemačke sa sjevera. Komu na korist'? Zar carevini? Zar nami ? Nego gospodo, kad bi vlada bila toliko nesviestna, da nebi uvidila več, kako proti svoj oj koristi radi i proti nama, nebudimo mi nesvjestni! Več današnji dan nam kaže, da smo oči otvorili, da znamo da smo živi, da znamo poštovati ljude, koji su se znali oprieti toj zlokobnoj kratkovidnosti. Sliedimo primjere tih blagoslov)"enih ljudi. Složiino se po njihovom izgledu, i uvjek vjerni premilostivomu našemu kralju i cesaru, zakonitim putem doviknimo vladi: vlado, ti ludo radiš! U pamet! Ti hočeš, da se sama utopiš i da nas utopiš! (Gromoviti Živio! Pleskanje.) Ali nečemo tamo! Mi nečemo biti Talijani, mi nečemo biti Njemci, mi hočemo ostati Hrvati u Dalmaciji, Slovenci u Sloveniji i Jugoslaveni u pokrajinah jugoslavenskih. —Sklopimo u to ime danas, gospodo, bratili st v o i radimo od današnjega dana složno u navedenem smislu. Taj rad, ma i bio proti kratkovidnosti vlade, stoji u našem ustavnem pravu, a što je još bolje stoji na iiašu korist i na korist monarhije. Na taj način dobiti če današnja svečanost trostruku znamenitost, a mi čemo dobiti prije vladu, k oj a nas neče tjerati ni u Njemce ni u Talijane, ni sviestno ni bezsviestno! U to ime izpijmo naše čaše! (Veliko odobravanje. — Živio! — Govorniku se čestita sa svili strana.)
Dr. .1. Kopač: „Gospoda! Mati Slavija ima mnogo otrok, al med njimi žalibog ima mnogo izgubljenih sinov. No ima krepkega, čvrstega sina, na k oj ega se more zanašati, i ta jej je letos povrnil Bolgarijo. Bog živi s 1 o b o d n o Bolgarijo in njen napredek t Bog živi tudi Bosno in Hercegovino, ktere so se ob jednem z Bolgarijo oslobodile!“ (Trikratni navdušeni Živio!)
Dr. Vošnjak nazdravi Bolgarom, od kojih je navzoč S p a s V a c o v, filosof na vseučilišču v Zagrebu , kteri je odgovoril v bolgarskem jeziku sledeče:
„M i 1 i brati j a!
Nikak ne sam izuenaden, kato viždam, če izvanredno ste začudeni i vozbiteni, sljed kato čuhte ot pošteni predgovornik če v po-čitaema-ta tuka vaša sredina se uamira edin vaš srodnik, došel čak tam ot gordelivij Balkan, če viždate po mježdu-si edin Blgarin, kogo-to po jazika, s koj-tovi govori šte poznajete, če vi je rožden brat, brat po krv i duša: edno dlgo i neznosno robstvo bješe rtu-
4
nalo moja mil narod v opasnost, da go zabravi deli sviet, pače i isti-te njegovi bratija.
Edvam ot skoro, ot kato pukna prvi top balkanški-te gori, da izviesti, če težki-te robski okovi, koji-to bjaha stegnali blgarski narod, šte se razkinat edin pat za vinagi, edvam ot togava zalivana mježdu hora-ta, a naročno mježdu Slavjane-te, da se razvina po-živ interes za edin zaboraven narod, koj-to njakoga je bil tolkova slaven i velik.
No i sadbata ima svoja red sukcessija. Ne je otkolje, no edin dobar diel ot Blgarija čuvstvuva se veče svoboden. Ne je otkolje, rekoh, zaštoto krv-ta, koja-to triebvaše da izkupi blgarska-ta svoboda, obilna-ta krv, proljana na krajdunavski-te i trakijski ]iole-tc, na Šipka i pri Plieven, tazi krv jošte neje izsahnela, po dela Blga-garija baru ta jošte se usiešta. Da, edvam o včera Blgarina popri-digna glava i tuj jošte raztriva oči-te si, da može svobodno da po-gledne na okolo. 1 ne-li zatova ste iznenadeni, kato me viždate v počitaema-ta si sredina ?
Bratija! Istina, az pd-štastliv štjah da sam, ako možeh da se pohvalja, če naročno iz sred Blgarija sam provoden da iičastvuvam na vaše-to dostojno tržestvo, da pozdrava vaši j zaslužen oteč na lite-ratura-ta i vozroditelj na vaša-ta hubava narodnost; no az misija, če pak nosja s sebe-si izraženi)e-to na dela Blgarija, do kato zastopam toka moji-te sootcčestvenici sebrani v zagrehski-te učilišta ot Ruščuk i Samokov, ot Sliven i Trjavna, ot Trnovo, Sofiji i Pirot, pročec poeti iz sički-te četri krajišta na prostrano-to mi otečestvo. — Sljed kato blagodara srdečno za bubavata nazdravica na moja mil narod, nazdravi ca plua s nježnost i bratski čuvstva. — az se polzuvam ot slučaja, da napija za pd-sviestnu-to upoznavanje i bratstvo-to mježdu Slovencite, Hrvatite i Blgarite!“ (Oduševljeni Živio!)
Tako se je vršil banket, znamenit glede navedenih lepih, umnih in navdušenih napitnic, kakor tudi odličen glede bogate obilnosti finih jedil, izvrstne domače kapljice in šampanjca.
IV.
BESEDA.
%
ostojen konce, slavnostnega programa bila je beseda v čitalnici, klora je bila v ta namen v svojih prostorij ali krasno okinčana, in je vže po svojej zvunajnosti — vihrala je namreč na ulico s strehe velika slovenska zastava — pokazovala, da se danes posebna svečanost v njej slavi.
X’ nagnjetenej dvorani so bili zastopniki iz vseh krajev slovenske zemlje: zastopani so bili vsi stanovi. od kmeta do državnih poslancev, od lepih okoličank tržaških do krasnih gospodičin i vrlih gospej ljubljanskih. Ako je politična Slovenija dozdaj še samo vzor, a duševno je bila tu ta večer vsa Slovenija zastopana, kar je oživljalo v prsih vsakega rodoljuba osnovano nado, da se naš vzor prej ali poznej realizirati more in hoče.
Prva točka koncerta bila je: „Herold: Overtura k operi Za m p a.“ Moški pevski zbor ljubljanske čitalnice, broječ okoli 50 glasov, zapel je to — kakor tudi vse sledeče — z izurjenostjo in preciznostjo, da ne more biti bolje. Ta večer se je zopet javno pokazalo, da so Slovenci pravi pevski narod. Navzoči gostje niso mogli dosta nahvaliti slovenskih pevcev, kterih zvoneči glasovi so jako simpatični, ter ganejo in vnamejo srca.
Druga točka bila je slavnostni govor, kterega je izvrstno govoril gospod P. Grasselli. (Ker zavolj velike tesnobe nismo mogli dobiti prikladnega mesta, da bi bili mogli njegov jedrovit govor stenografirati, priobčujemo v sledečih vrstah točen zadržaj tega govora):
„Slavna gospoda!
„Dr. Bleiweisje najbolj poznat, najbolj spoštovan in najbolj češčen mož na Slovenskem. Vsakemu slovenskemu seljaku znano je njegovo ime. Vsak naobražen Slavjan, bil Rus ali Poljak, Srb ali Hrvat, Čeli ali Slovak ve za dr. Blehveisove zasluge, ki jih ima za slovenski
narod. Celo nasprotniki naši klanjajo se njemu. In zakaj časti dr. Blei-
*
weisa kakor prijatelj tako nasprotnik ? Da si odgovorimo na to vprašanje, moramo se ozreti na njegovo delovanje.
Dr. Blehveis je vse svoje žive dni mirno, a odločno hodil svojo pot, držaje se izreka: „est modus in rebus.“ Njemu je bilo geslo: previdnost. In previdnosti res treba vsakemu narodu pri njegovih podvzetjih, najbolj pa takemu, na kterega preže pogoltni sosedi, kakor preže na slovenskega. Previdnost še nikakor nij bojazljivost. Bojazljivost tudi v onem času, ko je dr. Bjehveis razvil svojo narodno zastavo, nebi bila niti najmanje na svojem mestu; tu je trebalo poguma in odločnosti. Za svoje pravice mora vsak človek bez strahu v boj. Nikdar ne sme opešati, treba vztrajnosti, železne vztrajnosti. Bog zna, koliko krat je dru. Bleiwei.su bridka tu ga vrlo srce trla, koliko krat ga je obhajal olmp, al on se nij vdal, nij položil od sebe svitlega orožja, uverjen, da pravična stvar mora zmagati. (Odobravanje.) Nij se oziral niti na desno niti na levo, niti na zgor niti na zdol, nij se bal niti sovražnikov, niti nij poslušal zapeljivih glasov onih ljudij, ki so mu obečali slavo. On si je ohranil doslednost in n e o m a d e ž e v a n i značaj: to so kreposti, to so biserji, k oj ih blesk nikdar ne bode obledil! (Veliko odobravanje.) Dr. Blehveis tudi nikdar nij bil jednostran. Njegova skrb je samo bila, da najde novih sredstev za izobraževanje našega naroda.
Gospoda! Tako je ravnal in tako ravna dr. Blehveis. Zmirom pravičen in pogumen, kder je veljalo za slovensko stvar. In kot takega ga visoko spoštujemo. A njegovo delovanje v tem smislu rodilo je obilen sad. Naj h olji dokaz temu je današnje stanje našega naroda. Prestavimo se v duhu za 40 let nazaj, in predočimo si dobo, o kterej govori naš znani pesnik, da je bila naša domovina „vsemu svetu nepoznana, od nikogar spoštovana.“ Kako je bilo tedaj, a kako je n. pr. ravno danes, ko obhajamo to-le našo slavnost! Gospoda! Ako pogledamo, danes okoli sebe, al še moremo dvojiti o mogočnosti z j e dinj ene Slovenije? Vidimo namreč Slovenijo tukaj zastopano po vrlih rodoljubih iz vseh tudi najoddaljenejih krajev, kder se mili slovenski jezik glasi. In to so uspehi, ki dosta glasno govore.
A dru. Blehveisu imamo te uspehe zahvaliti, nikomur drugemu. Hodimo torej po teh potih, ki nam jih je pokazal on, in mi smemo biti prepričani, da bodemo dosegli svoj namen. (Živio!)
Gospoda! Treba še mnogo truda in mnogih žrtev. No nečemo kaliti to radostno našo slavnost z grenkimi in neugodnimi spomini. Obračajmo rajše svoje oči v bodočnost, od ktere se nadamo boljših
in lepšili časov, kertar bodo po besedah našega slavnega pesnika „nam milše zvezde kakor zdaj sijale.“ (Glasovi: Bog daj!) Ta doba nam pride prej ali slej, in to je delo dra. Blehveisa. Zato pa nikdar ne bode z a temnela slava Blei weisova.“ (Gromoviti trikratni Živio! razlega se po dvorani.)
Dr. Bleivveis, kteri je bil v početim Grassellijevega govora došel v dvorano, z nepopisljivo navdušenimi Živio-klici pozdravljen, dobil je po dokončanem govoru še dva znamenja visokega spoštovanja, ki sta mu bila gotovo še posebno draga, ker sta prišla iz nežnih rok kot poklon vrlih naših Slovenk.
Prvo najkrasneje in dragoceneje znamenje odlikovanja bil je srebrn venec z 78 listki v obliki lovorjevih peres, kterih vsako nosi ime jedne ljubljanske Slovenke, koje so ga poklonile. Izročila je ta venec dru. Blehveisu gospa Valentov a s sledečim, prav lepo pred-našanim nagovorom v milodonečih verzih od znane slovenske pesnice gospe Lujize Pesjakove:
„Dnes sili in sili hvaleče vse k Tebi,
Nij konca voščil in presečnih želja,
A česar besedi nij možno izreči Oznanja Ti govor razločni solza.
Deset krat vžc sedem Ti let si dovršil In čas premaguješ z oblastno roko;
Steber si še vedno Ti nepremagljivi,
Na kteri očina opira glavo.
Življenja so trnjeve steze Ti bile,
A Ti si popotnik junaški srč&n!
Plašilo Te nij silovito skalovje,
Vstavljale zapreke so Tebe zaman.
Zasedal nasprotnik Te je in poskušal,
Da ljuto bi srce Ti zvesto zadel;
Prenašal pokojno si njega napade,
Za narod, za svoje prerad si trpel.
Vse to Te motilo v težavnem nij delu,
Prevedno si snovo nabiral mirno,
Ter zidal iz nje domoljubju svetišče,
Ki bode slavilo Te večno glasno.
Poziv si dovršil, namen je dosežen,
Slavjanski se klanja hvaležen Ti svet.
Še tujec Te čisla, a dom neizmerne Ljubezni in hvale je živo ogret.
Glej, žene slovenske Ti venec smo splele,
Ter svoje v peresca vpisale ime.
O sprejmi ga milo! ker v slehernem spisu Čestita razvneto Ti vdano srce.
In žene slovenske goreče želimo,
Naj vrača in vrača denašnji se dan ;
Ostani še dolgo, oj, oča domovja,
Uzor stanovitosti, čast mu in bran ! “
A drugo lepo in pomenjlivo znamenje, da spoštuje in ceni zasluge dr. Blehveisove tudi slovenski ženski svet, videli smo v tem prizoru, ko so se prikazale na odru dve mlade kmetice iz okolice tržaške, v narodnem oblačilu, ter izročile krasen šopek očetu slovenskega naroda s sledečimi besedami:
„Donesle smo seboj venec od onih krajev, kder morje našo zemljo opasuje; spleten je od tržaških deklet. Tako kakor bi došli otroci na veselico svojega očeta, prišle smo tudi mi simo, kder se slavi sedemdeseti rojstni dan očeta celega slovenskega naroda, da Vam kot rodoljubne Slovenke čestitamo ter Vas pozdravimo v imenu žen in deklet tržaške okolice. Bog Vas živi! “
Slavni starosta se je vsled teh dveh prizorov zajokal od veselja, ter komaj izrekel sledeče besede zahvalnosti:
„Slavna gospoda!
Ne morem izreči, kako ljubo mi je, da mi je še iz rok slovenskih rodoljubkinj došel tako drag spomin danes, ko sem vžil vže toliko radosti, in prejel toliko znamenj prijaznosti in časti iz bliža in daleka. Pa zakaj mi je ta spomin, ki so mi ga izročile rodoljubkinj e ljubljanskega mesta in rodoljubkinje od odaljenih obal Adrije, še tako posebno ljub, zakaj ima za me še tako posebno vrednost ? Star slovenski pregovor se glasi: hiša ne stoji na zemlji. hiša stoji na ženi. In ta star slovenski pregovor ima dandanes obširen pomen; mi namreč tudi moremo reči: Slovenija ne stoji samo na možeh, ona stoji na ženah slovenskih! (Glasovi: Istina! Živio!)
Le tedaj, gospoda, ako bodo rodoljubi in domorodkinje, složno delovali na blagor domovine naše v velikej Avstriji, ki pod presvetlo Habsburgsko dinastijo ima veliki prostor za vse narode svoje, bode domovina naša srečna ! (Odobravanje). — Sprejmite tedaj častite domorodkinje ljubljanske in Ve od Primorja prisrčno zahvalo za te predrage mi spomine.
Al veste zakaj imajo Vaši spomini še drugo posebno vrednost? Zato, ker se to godi v nazornosti odličnih gospej in gospodov ne samo iz Ljubljane, nego tudi v nazornosti mnogih gg. zastopnikov, ki so nas počastili s svojim prihodom iz dežele in v nazornosti milih naših bratov, ki so došli od juga in severja, spominjajoč se mene, in zato ker se to godi v tem narodnem domu. To je posebno veselje, to je posebna rast! To, častite gospe in gospodične, je ono, kar daje toliko vrednost Vašemu spominu. — Bodite overjene, da ta dva spomina bodem shranil kakor dragoeen zaklad ne samo za mene, nego za celo mojo obitelj. Zato še enkrat presrčna Vam hvala!11 (Trikratni Živio!“)
Potem se je zapela dr. Ipavčeva slavnostna kantata (besede Jos. Cimpermanove), ki se je tako dopala in tako izvrstno izvela, da se je morala vsled splošnega in gromovitega odobravanja ponavljati. Besede so jej sledeče:
„ Srčno raduj se, rod,
Rojstva častiti god Sedemdesetič vže Danes praznuje sin,
Ki mu slavi spomin Zvestih rojakov srce!
Slovenski dušni velikan,
Naš venec prejmi v slavni dan,
Ker domu vsegdar hramba, čast,
Krepko si stal, kot v šumi hrast.
V temini rod slovenski žil In malo znan je svetu bil;
Rodiš se Ti, in duh se Tvoj Razvnel za dragi dom je svoj.
In k delu Ti spodžigal nas,
S tešilom Ti si dvigal nas,
Pobegnil vže je dušni mrak,
Prosvete, glej, vihra barjak!
Kar storil očini si do zdaj,
Hvaležna Ti pomni vekomaj,
Častil še Tebe pozni bode svet!
A danes iz srčnih globočin Želi domovine vsak ti sin:
Bog živi Te še mnogo, mnogo let!“
Naslovi drugih pesni, ki so še pri „Besedi“ pevale, so sledeči:
Bazin:	„ Križari na moru“, moški zbor.
May sed er: „Zastavenička“, solo za gosli z orkestrom.
Ned ved:	„ Želje", samospev za bariton; pel gosp. Ivan Kozler.
Nedved:	„Popotnik“ , moški zbor s tenorsolom in četverospevoin ; solo
pel gosp. Meden.
Sklep „Besedi11 je bila izvirna veseloigra: „Berite Novice", ktero sta. navlašč za ta večer spisala duhovita, znana slovenska spi-satelja J. Jurčič in dr. Krsnik. Igra je bila za ta slučaj prav primerna, da si ne moremo primerneje misliti.
Prej nego seje započela, prebral je g. Ivan Hribar, marljivi odbornik za prirejenje te krasne svečanosti, ne k ter e izmed došlih okoli 400 telegramov, ki šobili z neizrekljivo navdušenostjo sprejeti. (Mi p o dajem o na koncu te knjige vse telegrame.) Kar se tiče snovi igre, tu vidimo na odru starega nemškutarja birokrata, po imenu Kratki, ki se kar trese, če le sliši kaj o „Novicah“, o slovenskem jeziku, ter se huduje posebno nad nekim mladim doktorjem Dragičem, ki je bil tako predrzen, da je celo slovenski pisano vlogo poslal v njegovo kancelijo. Pa osoda hoče, da se njegova hčerka Manica, ktero je seveda skušal tudi v nemčurskem duhu od-gojiti, v ravno tega slovenskega doktorja — zaljubi. Oj groza! Zraven pa pride še ukaz od zgoraj, da se imajo vse slovenske vloge reševati tudi v slovenskem jeziku. Strašno! Kaj mu početi ? Tu mu pride doktor Dragič na pomoč, ki ga neki večer na birokratovem domu pričaka v družbi njegove hčerke. Nenadoma pride oče domu — slovenski doktor se mora skriti za neko preprogo — oče tarna, kako bi mu bilo zdaj pomagati: se li svet res že meša, da prihajajo taki ukazi od zgoraj, da se ima po kancelijah pisati slovenski? Dr. Dragič pa odgovarja izpod preproge: „Berite Novice" (pa se hote naučili slovenščine) pa hodite v čitalnico! — Dejanje se vrši leta 1864. v Ljubljani.
Igra je vzbudila mnogo smeha, a igralci so dobili zasluženo odobravanje; posebno se je odlikoval komik g. Kaj z el.
Napomenuti moramo še, da je pri koncertu sodeloval slavno-znani operni pevec Grbič, Slovenec, ki je posebno tudi med Hrvati čislan. Ta večer je spoznal tega domačega umetnika pevca tudi mnogi Slovenec, ki dosedaj še nij imel prilike čuti njegov krasen glas.
Koncert je bil končan ob '/211 uri zvečer. Splošna navdušenost in radost brala se je na obrazih iz dvorane idočih poslušalcev.
Po „Besedi“ je bila še v čitalničnih prostorij ah veselica, ktera je med petjem, zdravicami in prijateljskimi pogovori trajala pozno v noč.
■vf
* *
Isto noč in drugi dan odpravljali so se gostje na pot vsak proti svojemu domu, na vse strani. Ginljivi so bili prizori, ko smo se raz-stajali iza skupaj preživljenih presrečnih in nepozabljivih trenotkov; prijatelj je stiskal roko prijatelju, tovariš tovaršu, poznanec poznanem Nij manjkalo objemov in poljubov, niti mokrih očij. — —
Dr. Blehveis sam v krogu svojih ljubljanskih častilcev in prijateljev spremil je goste — posebno hrvatske — na kolodvor, želeči jim srečno pot, in še jedenkrat se zahvaljujoč za skazano mu čast in radost, ki jo je imel dne 18. in 19. novembra.
Ločili smo se, kakor hvaležni otroci od svojega preblagega očeta, z iskrenimi željami v srcih, da nam ga Bog še mnogo let ohrani, ter da on z nami vred dočaka lepših in bolj ih časov — za Slovence in Slavjanstvo!
ANTON BEZENŠEK.
TELEGRAMI
a)	Od Slovencev.
Admont. —• Očetu domovine, ljubljencu naroda, a zbuditelju slovenske zavesti, pospeševatelju narodnega oblaženja, diki in ponosu Slavja n s tva , čestitajo o priliki njegovega sedemdesetletnega rojstvenega dneva Slovenci Benediktinskega zavoda v Admontu.
Ajdovščina. — Hvaležnega srca zakliče: Večna slava buditelju Slovenije, očetu slovenskega naroda, Vam udana	občina Ajdovščina.
Ajdovščina. — Duhovni ji Sturijska in tiska neustrašljivemu bori-telju, vstrajnemu branitelju, ljubljenemu očetu kličete: Na zdar!
Matija Erjavec, župnik Sturijski. Luka Hiti, župnik Uslci, Anton Bratina, župan Uski.
Ajdovščina. — V imenu občine Vertovce, Šmarje pri Ajdovščini Vam hvaležnim srcem o Vašem godu zakličemo : večna Aram slava! Bog Vas živi še mnogo let.	Janez Vertovec.
Ajdovščina. — Očetu slovenskega naroda slava! Bog Vas ohrani, da vidite Slovenijo j edino, močno in srečno.
Društvo „Sloga", Berje, Rifenberk.
Ajdovščina. — Iz Vipave Venec slave Narod naj poklanja Ti,
Izpod Čavna čast naj slavna Tebi, oče, d’ne s doni.
Kamnje, Skrilje, Vertovin.
Belgrad. — Slava buditelju svojega naroda! Bog vas živi še mnogo let na slavo in srečo slovenskega naroda.	Davorin Jenko.
Bohinska Bistrica.
Slava! Slava!
Spod Triglava.	Mesar, Jerala.
Borovnica. — Presunem srčne hvaležnosti in narodnega ponosa kličemo navdušeno : Slava , hvala očetu Blehveisu , učeniku, svečeniku in mučeniku slovenskega naroda! Kmalu se spolnijo nade naše, tega si nam porok Ti, ljubljenec naš, in svetil se bodeš prvi med boritelji Slovanstva. Živila slavna družba !	Borovniško bralno društvo.
Borovnica. — Cestni odbor verpinski Vam čestita k sedemdesetletnici.	Namestnik predsednika.
Borovnica. — K vašej sedemdesetletnici kličejo Vam kot narodnemu buditelju in svojemu vrlemu poslancu : mnoga leta !
Preserski rodoljubi.
Bovec. — Bistra Soča denes veselo bobni in svetu razodeva, kaj sleherni goriški Slovenec želi: Bog živi nam mnogaja leta iskreno ljubljenega narodnega očeta!	Predsedništvo bovške čitalnice: Sorec.
Brežice. — Duševno zjedinjeni — na zdravje!
Brežka okolica.
Brežice. — Slava otcu slovenskega naroda.
Brežki narodnjaki.
Brežice. — Blagemu buditelju Slovencev : živio !
Narodno šolstvo.
Celje. — Bog Vas živi neutrudljivi delavec na slovenskem gospo-darstvenem, literarnem in političnem polji in boritelj narodnih pravic.
Celjski učitelji.
Celje. — Velezaslužnemu očetu Slovencev, prvemu slovenskemu patriotu kličejo iz globočine srca burni živio! Slava Vam!
Celjski narodni meščani.
Celje. — V duhu z Vami, blagovolite sprejeti naša najsrčnejša voščila k sedemdesetletnici. Bog Vas ohrani mnogo let!
Celjski narodni uradniki.
Celje. — Hvaležnim spominom vaših premnogih zaslug za slovenski narod, Vam izgovori duhovščina Celjske dekanije prisrčni: živio !
Celje. — Mnoga leta Vam želijo duhovniki novoeerkovske dekanije.
Celje. — Slovenski dijaki celjske gimnazije narodnemu buditelju in diki slovenskih pisateljev k sedemdesetletnici srčni: živio !
Celovec. — Pri denašnjej, Vam na čast osnovanej veselici slovanske čitalnice celovške, kličejo zbrani Slovani: Bog Vas živi še mnoga leta 1
Odbor.
Cerklje. — Družba v hiši županovej v Cerkljah zakliče trikratni živio! očetu naroda, dr. Janezu Bleiweisu.	Vavken, župan.
Cerknica. — Vam, prvemu buditelju narodne zavesti na Slovenskem, zagovorniku narodnih pravic, očetu slovenskega naroda, Vam, neutrudljivemu delavcu na literarnem polju, voščijo ob priliki Vaše sedemdesetletnice cerkniški Vaši čestitelji, da Vam Vsegamogočni da doživeti še mnogo prijetnih let. Slava Vam!	Narodnjaki v Cerknici.
61
Cerknica. — Mi Mcniševci Vam kličemo srčno : živio !
Črnomelj. — Bog ohrani nam očeta Blehveisa mnogaja leta!
Župnik Vesel za črnomeljske Slovence.
Divača. — 701etna boritev Vašega blagorodja proti germanstvu ogrc ni vsa Vam večkrat dneve življenja, Vam je pridobila srca vseh slovenskih rodoljubov, zato tudi mi denes iz hvaležnosti in ljubezni do Vas vneti navdušeno kličemo: Bog Vas živi še mnogo let v podporo in hranitev slovenskega naroda!
Lokva na Krasu 19. listopada 1878.
Rekar, Fosti, Fabiani, Muha, Praprotnik.
Divača. — Bog blagoslovi Vaša trudapolna dela na slovstvenem, narodnem polju, in Vas ohrani v povzdigo in napredek hvaležnemu narodu še mnoga leta!	Rodoljub v Divači.
Doberna. — Razvio se danas cvitak prave slave Slovencev, obnovilo se pobratimstvo jugoslovansko, ojačala Slava majica!
Rodoljub na Doberni.
Dorenberg. — Županstvo Dorenberg in Pervačina Vas je imenovala jednoglasno za častnega občana. Bog Vas živi! Diploma sledi.
Kerševani.
Dunaj.	Sedemdeset
Mnogo je let,
Dolgo življenje,
Dolgo trpljenje,
Malo miru.
Mnogo sadu,
Zarja večerna,
Slava nezmerna.	„Zvon".
Dunaj. — „S 1 o v e n i j a“ se strinja s častilci genija, ki si ga je narod sam vzgojil. Živel Blehveis, živeli njegovi častilci!
Dunaj. — Iskreno pismeno čestitko ponavlja „S 1 avans k a besed a“ tudi brzojavno. Slava in na mnogaja leta prvaku slovenskega naroda!
Dunaj. — Ob veselem godovanju se pridružuje častilcem Vašega plodovitega rodoljubja, in vam čestita pozdravljajoč prof. Suman.
Dunaj. -Bog poživi!	Navratil.
Dunaj. — Patri patriae, sacram annorum coronam celebranti, faus-tissima quaeque esoptans, ut, din sospes, laborum triumphalia videat, cum jubilante Slovenia precatur — ab aula Imperatoris addictissimus
Dr. Joannes Kulavic.
Dunaj. — Neutrudljivemu vodji, očetu slovenskega naroda: nad vsem živio !	Jelenec, Koželj, Novak, prefekti v Terezijanišči.
Dunaj. —• Nevenljiva slava tebi, oče Blehveis, buditelj naroda, naša dilca, svitla zvezda na jugoslovanskem nebu.	Ingenieur Roš.
Dunaj. — čestitamo buditelju slovenskega naroda! Bog ga ohrani še mnogo let!	Slovenski dijaki živinozdravništva na Hunaji.
Dvor. — Buditelju Slovencev, Janezu Blehveisu, kličemo: slava, živio mnoga leta ! Ravnatelj Schonbucher, dr. Schmirmaul, pristav Endlicher, knjigovodja Schonbucher z mnogimi v Bešlincu živečimi Slovenci.
Gorenji grad. — Sedemdesetletnemu očetu Slovencev slava na veke!
Slovenski rodoljubi v Gorenjem gradu.
Gorica. — „Novicam“ zvesta soboriteljica za naroda svete pravice iskreno pozdravlja denes slavljenega 70 letnega oratarja, ki je s krepko roko ra z o ral ledino slovenskemu časnikarstvu.	„Soča".
Gorica. — Proslavlja danes narod slovenski očeta, od Soče do Drave voditelja slave sinov, stražarja mu svetih pravic. Proslavljamo ga v duhu i mi: še mnogo let ga Bog ohrani Slovencem na diko i čast, i materi slavi ponos.	Čitalnica Dorenberg, Pervačina.
Gorica. — Očetu slovenskega naroda kliče k sedemdesetletnemu godu od vsega srca: Živio na mnogaja-leta ! udani sin:
Prof. Erjavec.
Gorica. — Badujoči se goriški Slovenci vaše slavnosti „ad hoe“ zbrani, kličejo Vam, očetu naroda, gromoviti „živio", na mnogaja leta!
Profesor Lazar.
Gorica. — Neutrudljivemu očetu, slavnemu jubilantu kličemo : mnogaja leta !	Gimnazijski petošolci v Gorici.
Gospič. — V Grospiču v Liki živeči Slovenci srčno čestitajo očetu Slovencev k sedemdesetletnemu jubileju.	Lički Slovenci.
Gradec. — Posebno visoko poštovanje očetu Slovenije.
Herman.
Gradec. — Voditelju in očetu naroda slovenskega k njegovej sedemdesetletnici čestita društvo „Triglav“ navdušeno klice mu : „slava, Bog ga živi" še mnoga leta !
Gradec. — V duhu združeni z mnogobrojnimi čestilci prvaka Slovencev, praznujejo tudi v Gradcu bi vaj oči Slovani veselja dan, in kličejo navdušeno Slava!
Gradec. — Neutrudljivemu buditelju in očetu Slovencev k njegovej sedemdesetletnici iskreni: živio! Bog ga ohrani še mnogaja leta!
Ban, Gogala, Cotman.
Hainburg. — Čestitamo Vam, pater patri ae! naj srčneje
slovenski kadetje.
Herpelje Kozina. — Tudi tukaj sc prištevamo otrokom Vašim v narodnem duhu, torej sprejmite blagovoljno tudi našo čestitko k današnjemu veselemu prazniku sedemdesetletnega Vašega rojstvenega dne. Bog Vas še mnogo let nam ohrani!	Inteligenca občine materijske v Istri.
Insbruk. — Srčni pozdrav veteran slovenskih boriteljev, dika Slovenstva, ledine ratar, borbe za narod vladar. Truda ti štirideset nam priča je glava ti siva, kaže nam del ti ogrom, kinčajo slave ti dom, zvezda kot zlata izgled si ti rodoljubja in dela, tebe posnemati je, tebe preseči ni j moč ; čuj, dokler rod naš živi slovenski, done okrog ti glasovi, venec ti kinča ime, vnuki te pozni slave.	Hvaležna sinova:
Tone in Andrej iz Tirol.
Kamnik. — Tebi, oče mnogo še let in Tvojemu delu bodi vspeh I
Kamniški narodnjaki.
Kamnik. — Bog vam daj še mnogo let, — zmago doživet'.
Čitalnica kamniška.
Kamnik. — K 70-letnici čestita	Kozina Pavlič,
župnik v Spodnjem Tuhinji.
Kamnik. — Bog Vas ohrani še mnogo let!	Murnik.
Kanal. — Visokemu jubilantu, voditelju skupnih Slovencev čestitamo in kličemo: Bog Vas živi in ohrani mnogo let! Kanalski rodoljubi.
Karlovec. — Slovenskega naroda očetu, preroditelju, boritelju za pravice narodne, federalistično Avstrijo čestitajo karlovški Slovenci, in kličejo: živila hrvatsko-slovenska uzajemnost!
Kočevje. — Sprejmite tudi iz nemškega rajha srčno čestitanje. Slava ! mnogaja leta !	Dr. Žiga Bučar.
Komen. — Kraški Črnogorci kličemo vetrajnemu voditelju, neustraš-ljivemu boritelju za narodne pravice naše: slava!- i voščimo iz srca, da bi nam još mnogaja leta skrbno očetoval.	Komenski rodoljubi.
Konjice. — Bože Blehveisa hrani!	Dr. Brus.
Koflach. — čast in slava buditelju Slovenije! Dva Idrijčana.
Kostanjevica. — Rodoljubi kostanjeviški se hvaležno spominjajo Vaših mnogovrstnih zaslug za narod slovenski, ter Vam čestitajo k sedemdesetletnici. Živili še mnogo let! V imenu rodoljubov
Lesjak, župnik; Gestrin, sodnik; Marok, mestjan.
Kranj. — Srčni pozdrav neutrudljivemu boritelju za narodni in kmetijski napredek Slovencev !	Edvard Pour.
—- 64 —
Kranjska gora. — čestita Vam dolinjska duhovščina k sedemdesetletnici ! Artelj, Dremelj, Vole, Keršič, Ažman, Kljueevšek, Veja.
Kranjska gora. — Srčna vošila k sedemdesetletnici od srenje kranjskogorske. Bog Vas živi še mnogo let!	Bobič, župan.
Kropa. — S presrčno željo, da Vas Bog ohrani slovenskemu narodu še mnogo let, sprejmite izraz največjega spoštovanja in preponižne udanosti.
Kropenska in kamnogoriška čitalnica.
Krško. — Stvaritelju narodne slovenske ideje, neutrudljivemu bori telju za duševni razvoj, za zboljšanje materijalnega stana, očetu naše mile domovine čestitajo hvaležni odborniki krške občine.
Pfeifer, dr. Koceli, Jugovič.
Lesce. — Iz vseli slovenskih pokrajin Vam d e ne s donečim glasom pridružijo tudi leščanski narodnjaki svoje srčne klice : Bog živi in ohrani očeta narodu še mnogo let! Zvesto trdno kakor naše gore stalo bode pod Vašim vodstvom narodu tudi naše srce.
Litija. — Občina Moravče pri Turnu Vas je 13. novembra za častnega občana izvolila.	Resnik, župan.
Ljubno (Mozirje). Očetu Slovencev čestita najprisrčnejše k 70. godu občina in fara Ljubno na spodnjem Stirskem.
Martin Čira j, župan; Matija Sternad, župnik;
Janez Bohanec, kaplan.
Ljubno (Leoben). — Velezaslužnemu zvestemu domoljubu, vstraj-nemu branitelju in buditelju naroda slovenskega, gospodu doktorju Blei-weisu, o priliki njegovega sedemdesetega rojstvenega dneva kličejo iz globine srca : Mnogaja leta !	Cilenšek, Matevžič, Papež, Turkuš,
profesorji višje realke v Ljubnu.
Lovrano. —• Slava Tebi, mili otče našeg naroda. Slava liepoj k runi brače Hrvata i Slovenaca, koji danas Tebe časte, Tebi se raduju. Zdravo, otče, Bog te živi na mnoga ljeta, vieri, narodu i čaru!
(Podpise je telegrafist skvaril.)
Maribor. — Prvemu buditelju in učitelju Slovencev, najstarejšemu boritelju za narodne pravice Slovencev, našemu očetu gospodu dr. J. Blei-weisu : slava! slava ! slava !	Dr. Radaj.
Maribor. — Neutrudljivemu delavcu, preljubljenemu očetu, ponosu slovenskega naroda kličemo duhovniki stolne cerkve v Mariboru : slava, slava, slava !	Matijašič.
Maribor. — Očetu Slovencev, dr. .Jan. Blehveisu najodličnejše spoštovanje	Dr. Ivan Križanič, predsednik kat. tiskovnega društva.
Maribor. — Zvestemu državljanu staroslavne Avstrije , vernemu sinu naše svete cerkve, neomahljivemu, bistroumnemu borilcu za svete
pravice našega naroda, očetu duševno zjedinjene Slovenije, gromovita slava ! Mnogaja leta !	Profesor Majciger.
Maribor. — Mogočnemu hvala, da nam ohrani Očeta Slovencev, on nas budi. nas vodi, zvesto se z nami bori. Slovenski sinovi, zvesto mu vdani, kličemo : slava !	Mariborski gimnazijci.
Maribor. —- Slava buditelju in najiskrenejšemu učitelju slovenskega naroda !	Mariborski učiteljski pripravniki.
Maribor. — Iskrenemu zagovorniku Slovencev: večna slava!
Svetjakobski rojaki.
Maribor. — Našemu hrabremu boritelju : mnogo let!
Šentpeterski rodoljubi.
Mengiš. — Očetu naroda kličejo k sedemdesetletnici: slava! Slovenije verni sinovi:	Mengiška duhovščina: Zorc, Spendal, Pečnik.
Metlika. — Bog poživi in ohrani preljubega očeta slovenskega naroda, in častnega meščana našega mnogo let!	Meščani metliški.
Metlika. — Predsedniku matere čitalnice, slavnemu današnjemu jubilantu kliče navdušeno : mnogaja leta !	čitalnica metliška.
Metlika. — Iskren pozdrav dičnemu rodoljubu in velezaslužnemu spoštovanemu prvaku i voditelju slovenskega ljudstva ; živio ! Kapele.
Metlika. — Mit dem Ausdrucke vorztiglichster Hochachtung die auf-richtigsten Gtuckwunsehe vom ergebenen	Ritter Savinscheg,
Landtagsabgeordneter.
Mirna peč (Novo mesto). — Preblagorodni gospod! Neustrašljivi oče naroda našega! Bog Vas ohrani krepkega na duhu in telesu še sedemdeset let v strah nasprotnikom in blagor Slovencem!
Srenjski zastop v Mirnej peči:
Tovljan, župan. Galič in Povh, svetovalca.
Mokronog. — Sprejmite blagovoljno ponižno čestitanje k Vašej slavil ej sedemdesetletnici od slovenskih rodoljubov v Mokronogu.
Mostar. — Iz dalj njega Jugoslovanstva Vam iz globočine srca čestitava in kličeva: trikrat slava !	Dr. Schifrer, dr. Savnik.
Mozirje. — V s vrh o jednoglasnega sklepa okrajnega odbora gornjegrajskega dne 6. t. m. dajem si čast, Vam, slavni narodni buditelj, v imenu okrajnega zastopa k Vašej sedemdesetletnici prisrčno in udano čestitati. Sprejmite naše najgorkejše čute hvaležnosti in najodličnejšega spoštovanja za Vaše mnogoletno vstrajno delovanje na polji narodne prosvete, za junaško varstvo najsvetejših pravic slovenskega naroda, in spodbujo njegove zavesti. Bog Vas živi mnoga leta ! Hvaležnost Slovencev Vam je na veke gotova! Okrajni odbor v Gorenjem gradu, dne 18. novembra 1878.
Načelnik: Jože Hruleč.
Mozirje. — Županstvo mozirskega trga ima čast Vam na podlagi odborovega sklepa udano čestitati k sedemdesetletnici. P re sre n a hvala i slava Vam oče Blehveis za dolgoletni vspešni poduk Slovencev! Živeli!
Jože Livold, župan.
Mozirje. — Blehveis! Slavno i častno se klicalo ime bo Tvoje, — dokler po zemlji bo hod imel slovenski narod!	čitalnica.
Mozirje. — Iv slovesnej sedemdesetletnici kličejo slava! rodoljubne
Mozirjanke.
Mozirje. — Vstrajnemu narodnemu buditelju, slavnemu učitelju Slovencev kličemo : Mnoga leta ! Prisrčna hvala ! Večna slava!
Savinjsko učiteljsko društvo.
Mozirje. — V naporu za blagor slovenskega naroda osiveli, častiti starosta, ki ste vselej stali za svete narodne pravice kakor skala, sprejmite naš najiskrenejši pozdrav: živeli mnogo let!
Občina okolica Mozirje, župan Oroslav Skruba.
Mozirje. — Dok Solčava stoji, naj slovi vaša slava!
Gorenjesavinčani.
Mozirje. — čast, slavo, zahvalo slavnemu buditelju Slovencev!
Solčava.
Nabrežina. — Po železniškej progi Nabrežina Ljubljana, naj Vam doni večna slava!	Feintinger, Moneti, Bitner, Blažon.
Nabrežina. — Tisočeren slavoklik, pozdrav doni od obrežja bistre Adrije velezaslužnemu očetu. Bog ohrani ga mnogaja leta!
Nabrežinski rodoljub.
Novo mesto. — Pri sijajnej veselici zbrani kličejo prečastnemu jubilantu in očetu naroda, doktoru Blehveisu tisočerno slavo
Novomeški čitalničarji.
Novo mesto. — Slava očetu slovenskega naroda, boritelju za narodne pravice, neumornemu pisatelju. Živio mnogaja leta!
Novomeški gimnazijci.
Novo mesto. — Crluckwunsch z um siebenzigsten Geburtstage vom Filialvereine.	Ogulin.
Ormuž. — Slava in živio Ti kličejo Slovenci Ljutomerskih goric želeči: Se mnogaja leta!	Robič.
Ormuž. — Slava buditelju Slovencev, živio mnogaja leta!
Dr. Geršak.
Ormuž. — Bog Vas ohrani še mnogo let!	Vihar, Ferjan.
Osjek. — Hvaležni Slovenci v slavonskem Osjeku srčno čestitajo svojemu očetu. Živili ponos domovine še mnogo let! Andrej Kodrič.
Pazin. — Jubilantu srčen pozdrav! Bodimo vrednega očeta vredni sinovi!	Pazinski rodoljubi.
Petrinja. — Iz dna svojih src čestitamo slavnemu očetu naroda slovenskega na današnji dan! Bog Vas ohrani še mnogo let svojemu hvaležnemu narodu, kojega ste z bistrim umom budili in modro glavo vodili. Živili nam še mnoga leta! Slovenci v Petrinji:
Dr. Gorenjec, fizik. Jakob Kureš, Josip Valon, viečnika sudbenog stola. Dragutin Lazič, okružni živinar.
Pirano. — Primorski Slovenci piranskega okraja v Istri vam kličemo denes kakor sinovi ljubljenemu očetu: Bog Vas živi še mnogaja leta!
France Ravnik, župnik.
Podnart. — Društvo Sloga v Kropi čestita Vam buditelju, podpi-ratelju , učitelju in očetu naroda slovenskega k vašej 70 letnici. Še mnogaja leta!	Odbor.
Podnart. — Slava! mnogo let in potem diko nebeško!
Jakob Poličar, župnik na Dobravi.
Ponikva. — Za sedemdesetletnico pošlje Ti čestitkico iz stare garde vojak	Davorin Trstenjak.
Požega. — Bog poživi veterana slovenskih rodoljuba, utemeljitelja slovenskog časnikarstva, slovenske literature, zaslužnog predsjednika Matice slovenske , neutrudnega učitelja na polju gospodarskem , neprestraše-noga branitelja narodnih prava, ljubeznjivoga očeta slovenskega naroda. Hvala, slava!	Anton Mazek, Janez Komlanec.
Praga. — Živi vsaj še jedenkrat toliko let v korist in blagor naroda, za katerega imaš roko na srcu in srce na roki! Slava Tebi, slava Slovencem !	Lego.
Prem. — Večna čast in slava slovenskemu očetu, večna sramota izdajalcem slovenskega naroda!
Več narodnjakov iz premske okolice.
Ptuj. — Stirski Slovenci na meji močnega naroda so najbolj čutili jarem tujstva. Vi ste po Vaših „Novicah“ Slovence vzbujali, podučevali, tako narod predramili iz globokega narodnega spanja. Za to Vam večna hvala! Živili mnogaja leta! V imenu ptujskih Slovencev: Dr. Gregorič.
Ptuj. — Mnogo zaslužnemu starosti slovenskega naroda čestita politično narodno-gospodarsko društvo pri sv. Lovrencu v Slovenskih Gloricah.
Meško, prvomestnik.
Pulj. — Iz dna srca čestitamo očetu naroda slovenskega k sedem-desetletnej svečanosti. Naj bi še mnogo let v prid in slavo naroda in domovine deloval! Slava Ti! V imenu množice :
France Kotnik, brzojavnik; Križnič Štefan, šolski nadzornik; Avgust Jakopič, c. kr. sodnijski pristav; Janez Fajdiga, namorski kaplan; Jože TJmbej, namorski uradnik ; Jože Cencič, brzojavnik.
Pulj. Cfod Slovenije očeta danes narod slavi. — Naj iz srca mu sinov in hčer ..živio" doni!	Pogačnik.
Radovljica. — Orjaški Triglav se klanja Vam, s ponosom, da nij Tergglou" !	Slovenci od blejskega jezera.
Radovljica. — Radovljiška duhovščina poklon i voščila.
Radovljica. — Begunjska duhovščina se Vam poklanja in vošči mnogaja leta.
Rakek. — Nepozabljivemu učitelju kliče iz globine srca: še mnogaja leta v sreči in veselji! Hvaležni učenec Julij Mayer v Planini.
Rečica. — Slavo slavnemu očetu slovenskega naroda kliče občinski zastop na Rečici.	Terčak, Dobovišek, Jeraj, St.ant in drugi.
Ribnica, — Srenje: Lašiče, Turjak, Sveti Gregor, Luzarji čestitajo. Izvolile so enoglasno gospoda dr. Bleiweisa za častnega soobčana.
Zupani.
Ribnica. — Čestita k Vašej današnjej svečanosti, in vošči Vam še mnogo let	občina Dolenjevaška.
Ribnica (Presen). — Presrčen pozdrav dr. Bleiweisu in zbranim Slovencem od ribniških (štajersko-slovenskih) rodoljubov! Držečnik.
Rogatec. Duhovščina rogatske dekanije srčno čestita jubilantu.
Centrih.
Sarajevo. — Iz srede Bosne ponosne bodi pozdravljen slovenskih junakov dika, ki si se vselej kakor lev boril in se boriš za vero, dom, cesarja. Na mnogaja leta! Slava!
Iz Sarajeva v imenu več tukajšnjih Slovencev.
Senožeče. (Divača). — K Vašej 70 letnici čestitajo po svojem županu najodličnejši narodnjaki z grmenjem možnarjev in razsvitljavo seno žeškega trga.	Piano.
Sežana.	Raduj se na stare dni,
Da uk tvoj že zori.	Sežanski rodoljubi.
Sežana. — Vam, ki ste duhom zjedinili vse ude razkosanega slovenskega naroda, pošilja po jednodušnem sklepu svojih udov voščila : čvrst še dolgo ostanite, narod k zmagi privedite, hvaležna.
Sežanska čitalnica.
Sežana. — Vam , ki ste srca vnel za čast Slovenije, mej nami potolažil razprtije, in spet zjedinil rod Slovenščine cele, čestitata
za sežanskega okraja učitelje: Cvek, Leban.
— 69
Slovenska Bistrica. — Doktorju Blehveisu. očetu naroda, kličemo izpod Pohorja navdušeni : mn o gaj a leta! Živili bratje Hrvati, in vsi deležniki današnje slavnosti. Živila sloga, vzajemnost, vesela in mogočna bodočnost Slovanstva!
Za rodoljube v slovenskej Bistrici: Železnikar.
Slovenjgradec. — Narodni okrajni odborniki čestitajo v imenu okraja k 70 rojstne) obletnici, želeči še mnoga leta.	Dr. Šuc.
Solkan pri Gorici. — Našemu očetu, sedemdesetletnemu boritelju, stebru Slovenstva, do katerega denes gorko bij o srca Slovenije zvestih sinov, kliče navdušeno : „Na mnoga leta“ !	Solkanska čitalnica.
Sovodnje na Koroškem. — O priliki sedemdesetletnice, staroste slovenskemu boritelju, narodnemu buditelju, neumornemu delavcu slava! mnoga leta!	Sovodnje (Gfmund) na gorenjem Koroškem.
France Krašovec.
Sv. lij pri Mariboru. — Slovenci na nemškej meji čestitajo ob da-našnjej svečanosti neutrudljivemu očetu Slovepije.
Sv. Iljski domoljubi od Mure.
Sv. Jurij na južnej železnici: — Za god in svečanost, ko se čestita dr. Janezu Blehveisu:
Starček starčeku iskreno Vošči srčno samo jedno :
Naj po smrti v raju bi Spet roko podala si.
Josip Hašnik, župnik.
Sv. Jurij pri Celji. — Visoko čislanemu, za narodov blagor gorečemu boritelju hvaležno kličemo : Slava!
Dr. Ipavic, župan, Kavčič, Ripšl.
St. Jur. — Visokočestiti gospod! Radostno se spominjamo Vašega godovanja. Bog ohrani, blagoslovi priljubljenega starosto slovenskih prvakov!	Šentjurski učitelji.
Sv. Križ pri Vipavi. — S hvaležnim srcem spominjamo se zaslug našega očeta dr. Blehveisa na dan njegove sedemdesetletnice. Bog nam ga ohrani še mnoga leta! Živio!	Rodoljubi sv. Križa pri Vipavi.
Sv. Lenart v slovenskih Goricah. — Srčno Vam, očaku slovenskega naroda, čestitamo. Mnogaja leta! Živila Slovenija! Iz slovenskih goric:	Sentlenartski rodoljubi.
St. Pavel v lavantinske) dolini. — Visoko zaslužnemu borilcu za narodne pravice, namestnemu predsedniku deželnega zbora slava!
Herman, Venedig, France Salezij Pirc in drugi rojaki lavantinske doline na Koroškem.
Sv. Peter. — Klanjamo se ti, oče, is terski Slavjani, i kličemo: Još mnoga leta !	Slovenci v Podgradu.
Šoštanj. — Očetu Slovenije čestitajo k današnjej svečanosti
Soštanjslci rodoljubi.
Šoštanj. — Odbor okrajnega zastopa šoštanjskega Vam čestita k sedemdesetletnici.	Shaza, načelnik; Lipold, Skubic,
Golob, Rak, odborniki.
Šoštanj. — Buditelju in učitelju naroda slovenskega čestita in želi še mnoga leta	duhovenstvo šoštanjsko.
Šoštanj. — Rodoljubi velenjski kličejo očetu naroda: živio mno-gaja leta! Lipold, Skubic, Skaza, Rak, Wirt, Stropnik, Lempel.
Šoštanj. — V priznanje zaslug za narod volili smo Vas enoglasno dne 17. t. m. za častnega meščana.	Občinski odbor velenjski.
Šoštanj. —• Vaše rodoljubno neumorno delovanje Bog mnogo let še blagoslovi, da bode mogoče mlajšim pod Vašim previdnim vodstvom in mnogoletnim domoljubnim izkustvom na korist in slavo Slovencev dosti dobrega izvršiti.	Mihael Vosnjak, stari.
Šoštanj. — Neustrašljivemu buditelju Slovencev mnogaja leta.
France Vosnjak.
Šoštanj. — Občina svet Martin na Paki čestita k sedemdesetletnici v spoznanji velikih zaslug za Slovence.
Steblovik, občinski predstojnik.
Štore. — Tudi jaz čestitam k Vašej 70 letnej obletnici v imenu vseh Teharskih Slovencev.	Miha Vizjak pri Celju.
Toplice na Dolenjskem. — Bog Te živi še mnogo let, čestitljivi sedemdesetletni narodni naš oče! Tebi neumornemu boritelju za pravice naroda, Tebi, ki si ponos cele Slovenije, se klanjajo narodnjaki topliški.
Trebnje. — Slava očetu Slovencev! Bog živi neustrašljivega bori-telja za narodne pravice. Vse za vero, čara, dom!
Trebenjska dekanija.
Trebnje. Buditelju, boritelju, očetu našemu 70 letnemu čestita
duhovnija Čatež:
Hofer, župnik, in ključarji.
Trbiž. — Visokočislanemu jubilantu, duševnemu očetu domovine udano čestitanje!	Milic.
Trnovo. Mnogo let Vas Bog ohrani,
Vam žele notranjski Bistričani.
Bistriški domoljubi.
Trst. — Bog Vas živi još mnoga ljeta zdrava i čestita, rodu na radost ! Slava!	Dobrila.
Trst. — Bog živi in ohrani mnoga leta — buditelja Slovencev in očeta! To kličejo iz srca globočine, — sinovi zvesti svoje domovine:
narodni duhovniki.
Trst. — Empfangen Sie zum heutigen Pesttage die herzlichsten Grltickwunsche Ihres langjahrigen Freundes; moge Sie der Allmachtige noch lange Jahre in voller K raft erhalten zur Freude Ihrer werthen Fa-milie und zum Wohle der ganzen Nation.	Vesel-Koseski.
Trst. — Zastopniki naši tam, mi pa tukaj v Dolini v veselem društvu zbrani povzdigamo čaše na zdravje vaše.	Dolinski taboriti.
Trst. — Bog Vas ohrani še let nebrojno v telesnej kreposti, kakor so Vam čvrste mlade vedno dušne moči. Tržaški slovenski dijaci.
Varaždin. — Slava očetu Slovenije !
Slovenski osmošolci v Varaždinu.
VVeidenau. — Slava Tobe otče naroda!	Prof. Glaser.
Velike Lašče. —v Denes navlašč iz okraja tukaj zbrani rodoljubi nazdravljajo navdušeni: Živio Slovencev preljubljeni očka ! Družba.
Vipava.	Živio! oče častiti!
Sreča naj klije ti rajska,
Kliče pozdrav gromoviti, —
Občina denes podkrajska.
Josip Bajc, župan.
Vipava.	Narod, zvest cesarju, Slavi,
Ti pošilja iz višav,
Oče naš, kinč očetnjavi,
Navdušen svoj pozdrav.	Andrej Rovan.
Vipava. — Vodstvo vinorejske šole na Slapu, mnogaja leta očetu slovenskega kmetijstva dr. Janez Blehveisu.
Vipava. —- Bog poživi prvega sina naše nam mile domovine še mnogaja leta!	Franjo Žepič na. Slapu.
Vipava. — Slava Ti, oče, za velik trud na narodnem polji, Bog Te nam ohrani še mnogo let. Sprejmi tudi blagovoljno naznanilo, da si sprejet za častnega uda čitalnice in častnegu občana v Poddragi.
Čitalnica v Poddragi.
Višnjagora. — V imenu rodoljubov višnjegorskih čestitam k vašej sedemdesetletnici. Živeli še mnoga leta!	Razpotnik.
72 —
Vransko. Bika, biser kranjske zemlje,
Za dom in narod se borec;
Starosta sinov Sloven’je,
Katero srčno si ljubeč Vodil do zdanje ure,
Svit prižgal jej mile zore :
Za trud z neba naj blagor Ti rosi,
In mnoga leta Bog Te naj živi!
Učiteljstvo na Vranskem.
Vransko. — Mnogozaslužnemu očetu Slovenije čestita k 70 letnici najhvaležneje	Vranska narodna čitalnica.
Zagreb. — Bog Vas živi, očka, steber Slovenije, še mnogo let v prid Slovencem. Živila zjediujena Slovenija!	Slovenci v Zagrebu.
Zagreb. — Izmed tisočev, ki slavijo najlepši dan Vašega življenja, kliče stara firma Cestnikova : Živio oče naroda !	Anton Kos.
Zagreb. — Neustrašnemu narodnemu boriocu, očetu Slovenaca ne-ginuda slava i urnebesni živio ! Slovenski sveti čilištnici u Zagrebu.
Zilja. — Prisrčno Vam koroški Slovenci čestitamo k današnjemu dnevu. Bog Vas živi še mnogo let! Slava! slava! V imenu ziljskih Slovencev.	Vigele.
Žavec. — K Vašemu sedemdesetemu rojstnemu dnevu srčni: Živio! Živio naš oče , oče slovenskega naroda ! Živelo vaše slavno ime na veke !
Rodoljubi žavskega trga.
b)	Od Hrvatov.
Beč. Zlatnomu peru, nepokolebivomu zastupniku, otcu sloven-skoga naroda, vicu srdačni: mnoga nam ljeta još živio do slave naroda! Hrvatski zastupnici Dalmacije i Istre:	Pavlinovič, Vitezic.
Beč. — Hrvatska mladež na bečkih visokih školah kliče očetu slo-slovenskoga naroda burni živio !	Družtvo „ Velebit".
Brod. — Primi usrdne bratske čestitke i pozdrave, i sjaj na obzorju slavenskog juga na prospjeh slavenske uzajamnosti još mnogaja ljeta! Živio dični starino!	Dr. Brlič, sa slavonskimi rodoljubi na
doljnoj Savi.
Budapest. — Hrvatski zastupnici na ugarskom saboru čestitaju. U imenu sviuh	Mrazovič, Vidrič.
Budapest. — Primite moju srdačnu čestitku, zatočniče prava slo-venskog naroda, Bog daj doživeli narodnu pobjedu!	Dr. Klaič.
Djakovo. — Sa slovenskim narodom slave 1 Hrvati Strosmayerova kraja sedamdesetgodišnjicu njegova otca kličuc: živio otče Slovenaca. Živio Jan. Bleiweis!	Domači stola biskupova.
Djakovo. — Slava Tvoja viekom trajna u sjajn če ostat ko s neba zviezda sjajna, svedj slovenskom sjat ce domu. Živio na mnogaja ljeta!
Profesori djakovačkoga sjemeništa.
Djakovo. — Zdravo da si. otče bratskega nam slovenskega naroda. Zdravo dični zastupniče bratske sloge i ljubavi medju slovenskim i hrvat-skim narodom! „Monumentum aere perennius“, koji si neumornim radom za kulturni napredak i za obranu prava narodnih postigao, svetkovati če u srdeih harnoga naroda.	Sbor duhovne mladezi djakovačke.
Drniš. — Hrabremu boriocu za slavenski napredak, štovanomu starcu otcu Janezu Blehveisu mnoga ljeta! sretno živio!
Drniška občina.
Drniš. — Utemeljitelju pojma jugoslovanskega jedinstva, ljubljenemu otcu Blehveisu mnoga ljeta radosti utjehom slavenskog bratstva. Živio !	Drniško gradjanstvo.
Drniš. •— Razvitkom uglednog poljodjelstva ustanovi otac Blehveis stupove jugoslavenskog dobrostanja jedinosti bratskem srečom, živio!
Drniško gospodarsko društvo.
Drniš. — Slava Blehveisu kao ljubitelju svog naroda i zagovara-telju zajednice hrvatsko-slovinske.	Nikola Vezič.
Fort Opus. — Svetom si dužnosti smatra i ovdešnja narodna čita-onica pridružit se veselju ostalieh rodoljubah u proslavi neumrlog Blei-weisa, kličuči: mnoga ljeta slavski sine, diko otačbine, narodni neumorau borce živio !!! Naprej!!	Citaonica.
Gospič. — Probudjena sviest Slovenaca je Vaš Mmonumentum aere perennius11 i olimpijski vienac. Živio orče Slovenaca!
Učiteljski sbor realke.
Gospič. Slovence je na noge digao dr. Blehveis,
Da do Adrije i Hrvatske nedodje P raj s.
Prof. dr Petar Tomič.
Gospič. — Bog postavi na stražu Slovence izmedju Talijana i Nie-maca za sigurnost Jugoslavije, a Vas odabra za M oj si ju.
Pučki učiteljski zbor.
Gospič. — Slava in čast današnjem godovnjaku, zrcalu domoljub-1 ja, neumornem prednjaku Slovenstva, utemeljitelju najjače predstraže Jugoslavije.	Pjevačko društvo gospičko.
Gračac. — Tebi mužu u Slavjanstvu priznanu i slavnu u knjiži sloge i uzajamnosti, pobočniku slavom vjenčanu, danas za prevelike trude
74 —
i zasluge tvojega duha uzorita po budučnost i kultura Jugoslavena napose blagodarno kliče urnebesni živio !	Narodna citaonica Gračačka.
Ilok. — Iz Sriema Hrvati, milog Ti naroda brati, sa D u n a v a Ti pozdrav šalju, dionomu Tvomu današnjemu slavju kličuči iz dna srca svoga: živio na ponos roda svoga!	Hočki Hrvati.
Kambilovac (v Dalmaciji). — Srdačno sučuti občina hukšička častnim svetkovinam uspomene prvoga muza velikoga sjedinjenoga naroda hrvatsko-slovenskega.	Načelnik : dr. Omašič.
Karlovac. — Tebi, kao uzbuditelju slovenske sviesti i preporodi-telju slovenske knjige, kao vodji i ljubimcu slovenskog naroda, kao po-spešitelju s v e s 1 a v j a n s k e uzajamnosti današnjem svečanom prigodom kličemo s pestovanjem: slava i živio !
Steklasa, Jagodic, Kramberger, Zimar, profesori.
Karlovac. — Tvoje nastojanje i neustvašiva volja o boljlcu naroda svoga a kroz to i čitavog Jug o sl a v j a n s t v a, oduševljavaju nas, te kličemo trikratni: Slava i živio !	Za ravnateljstvo narodne čitaonice
karlovačke: Findeis.
Karlovac. ■— Primite najsrdačniju čestitku k Vašoj današnjoj svet-kovini.	Prvo hrvatsko pjevačko društvo „Zora11 u Karlovcu.
Predsjednik ; Markovič.
Knin. — Molim, da u ime naše občine pražite danas najtopliju čestitku presvjetlom Blehveisu, davnom i slavnom boritelju na korist Sla-vjanstva, izrazivši našli odanost i vječitu harnost.
Načelnik; Vujatovič.
Koprivnica. — Povodom Vaše današnje, po savkolikomu južnomu Slavjanstvu urnebesnim klicanjem pozdravljene svetkovine članovi narodne čitaone izjavljaju u svoje i u ime savkolikoga ovomjestnoga grad-janstva velezaslužnomu patriotu svoje duboko i vječito počitovanje uz vraču zelju, da Vas svemoguči uzdrži narodu na ponos i korist u najlepšem zdravlju i veselju jošte mnogo i premnogo godina.
Narodne čitaone predsjedničtvo; Sašič.
Koprivnica. — Na obdržanoj danas sedamdesetgodišnjiei čestita Vam srdačno pjevačko društvo „P o dr a va c“-v
Spišič, predsjednik.
Kotor V Dalmaciji. — Ova slava — tvoja zasluga narodna; pri-znateljnost urodi uzor, oče dičnog naroda! Trudom svoga usjeva danas se dičiš, jer narod vidi obilan plod tvoj. Još dugo poživio plemeniti sine Slavij e ! Živio !	Slavjanska citaonica, predsjednik: Tomovič.
Križevac. — Oestitajuč slavju kliče Križevačko pjevačko društvo „Zvono‘‘ : Živio Bleiweis, zviezdo slovenska, slavni zaštitniče hrvatsko-slovenske uzajamnosti!	Bnsič.
— 75 —-
Osjek. Vladari u nagradu z v i e z d e daju jasne Narod za zasluge svoju lj uba v daje,
Jesu zviezde sjajne, na zivu prekrasne :
Ali ljubav roda i rad mrtvim sjaje.
Dr. Subotič.
Osjek. — Vriednomu otcu roda si i plemena, neustrašivom boriocu za narod, jezik mu i prosvjetu, uzoru domoljubja prigodom njegove 70. go-dišnjice kliče srdačni živio!	učiteljski sbor gimnazije Osječke.
Osjek. — Na današnji svečani dan kliče družtvo slavonskih liečnika slavljeniku i velikemu domorodcu srdačni: živio !
Osjek. Sretan narod, koj slavi sedamdesetgodišnjicu čuvenoga svoga velikana; čestitajuč nav tom — cielomu narodu slovenskemu kličemo iz ravne naše Slavonije: Živio probubitelj slovenske knjige ! Živio slovenski Nestor!	Učiteljki sbor hrvat. obče pučke škole u dolnjem Osjeku.
Prag. ■—- Uz Vas veseli se želeč dug viek prvom slovenskem pa-trijoti i s i e d i n j e n j e bratskih naroda.	družtvo „Hrvat“.
Pulj. — Voskresi posestrimo Slovenija ! Slava Tebi!
Franjo Staneh, c. kr. inženir mornarskoga topničarstva.
Rakek. — Visokocienjeni i obče obljubljeni domorodče! U oči današnjega slavljenja primite našu najsrdačniju čestitku. Živio na mnogaja lieta i vidio za svog života izpunjene plemenite Vaše težnje! Vaši štova-telji u Prežidu dne 17. studena 1878.
Rade Vlasič, župnik; Franjo Brovet, načelnik; Filip Mudrovčič, bilježnik; Ante Lipovac, odbornik; Ante Pleše, učitelj; Mato Muhvič, trgovac; Dragutin Rački, posiednik; Ante Klepač, trgovac; Juraj Poje, posied-nik; Ščitomir Vilhar, trgovac.
Rieka. — Profesorski sbor hrvatskoga gimnazija u Rieci kliče Ti s Kurelcem : Ne daj nam te, bože, dočuti mrtva.
Slamnik, Antolek, Bauer, Cičigoj, Kenfelj, Korlevič, Kresnik, Martinolič, Marušič, Rabar, Strohni, Zupan.
Samobor. — Slava očetu i vodji naroda! Još mnogaja ljeta!
Bralec, župnik dolinski; Lavtižar, kaplan;
Hribar nadlejtenant.
Samobor. — Živili još mnoga ljeta, očka i vodja slovenskega naroda.	Dolinar, župan dolinsko-čatežki.
S i n j. — Narodu, koji Te danas uzhičeni slavi, i tebi kliče slava, oče otačbine! Živio !	Sinjska čitaonica.
Sisak. — Slava, preporoditelju Slovenije! Slava utemeljitelju slo-vensko-hrvatske uzajamnosti ! Tri puta slava dičnomu otcu Janezu !!!
Za „Sisciju" tajnik Jagič.
Sisek. — Krepak i zdrav još na mnogrvja !	Dr. Janežič.
Skradin. — Izvolite (odbor) moliti urednika (dalmatinskega „Narodnega lista11) Biankinija, da zastupa i Skradinsku citaonicu kod svečanosti Bleiweisa. Neumornem branitelju potištenih s la v j a n s k ih prava, živio!	Čitaonica.
Skradin. (u Dalmaciji). Bodoljitbnoj slavi posestrime Krajnske i ovaj se dalmatinski kraj rado srdačno druži, te čestitajuč neumornem bori-ocu slovinskih prava Janezu Blehveisu sedamdesetu godinu velekoristnoga života, iskrene kliče : živio još mnoga lieta, čestiti narodni otee, živio plemenita dušo!	Občina Skardinska.
Spljet dalmatinski. -— Narodu slovenskemu, vrlemu mužu dr. Blei-weisu slava. Ljubav sloga narodah slavonskih, uz zaslužnog borioca, pro-micatelja narodne sviesti nas s j e d i n i 1 a ! Dok uzajamnost bratska diže se u slavu slavenskom vodji, spljetska narodna čitaonica kliče: živio dr. Blei-weis, živili brada Slovenci! Dr. Bulat, dr. Kamber, dr. Manger,
prof. J. D. Jelič.
Spljet. — Promicatelju spasonosne slovensko-hrvatske uzajamnosti. vrlemu slovenskemu prvaku dr. Blehveisu spljetski slavjanski Na-p r e d a k kliče srdačni živio!
Stara Gradiška. — Primite od mene kao člana „Danice11 srdačnu čestitku Vašemu današnjemu rodjendanu.
Joso Milhofer, blagajnik „Danice" u Sisku.
Sukurac. ■—Hrabremu branitelju slovenskega naroda, dr. Blehveisu, niže podpisani na ime občine suku račke uzhičeno klicu : slava! živio! doktor Blebveis, živio narod slovenski, živila hrvatsko-slovenska uzajamnost. Priobčite srdačni pozdrav slovenskomu narodu! Živili!
Načelnik: pl. Jerčič; tajnik: Draganič.
Šibenik (v Dalmaciji). — Načelnik upravljateljstva občine šibeničke rado pridružuje se narodnoj svečanosti na slavu neumornega buditelja s 1 a v j a n s k c samosvjesti, neumrloga doktora Janeza Blehveisa, kojemu svesrdačno nazivlje zdravlje, radost mnvgo godina. Načelnik: Supuš.
Varaždin. — Prvemu sinu slovenske zemlje kliče : Živio !
Petrovič, načelnik.
Varaždin. —• Prosvjetitelju i prvaku naroda, apostolu bratske uzajamnosti k sedemdesetemu rodjendanu od srca čestitaju i slava neumrlomu dovikuju profesor! gimnazije varaždinske :
Pongračič, ravnatelj poslovodja, Dolanski, Galovič, Ju-rinac, Križan, Pavec, Pavečič, Svrljuga, Zemljič, Zima.
Varaždin. —• U tmini našega narodnega življenja zapalio si Ti, narodni mužu, luč narodne prosvjete. Za dugotrajni Tvoj domoljubni rad
danas Te harna domovina, otče, obsipa slavjem , kojemu se pridružujoč kličemo : slava !	Za družtvo „Dvorana“ : Vikovič, ravnatelj.
Varaždin. — Otcu slovenske literature kliče hrvatsko pjevačko društvo „Vila“ : živio!	Slavoljub Pump, predsjednik.
Varaždin. •— Prvemu sbližatelju slovenštine hrvaštini, da doživi obijuli jedinstvo, želi drnžtvo varaždinskih rilicara i sacmara.
Perko, nadmestar.
Voloska. — Sa obale hrvatske Adrije buditelju narodne sviesti, zagovaratelju hrvatsko - slovenske zajednice prigodom 70 godišnjice kličemo srdačni živio. Doživio krunitbeni dan svojeg dugovječnoga rada.
Zamlic, Karabaič, Štancer.
Vukovar. — Preporoditolju slovenskega naroda, gorljivemu zagovorniku zajednice Hrvatah i Slovenaeali, oduševljeni živio !
Ravnateljstvo hrvatsko-katoličke tiskarske zadruge.
Vukovar. — Živio neustrašljivi branitelju narodnih prava. Doživio uspjehe svoga rada, sreču naroda svoga. Hrvatsko pjevačko drnžtvo.
Zadar. — Vam osvietitelju, učitelju, oteu naroda slovenskega, prijatelju svili S 1 a v j a na, jezika i jedinstva hrvatskoga živio kliče
Matica dalmatinska.
Zadar. — Branitelju svoga plemena, buditelju narodne sviesti, bratske uzajamnosti zagovaratelju , na sedamdesetgodišnjicu čestitaju Hrvati.
Buzolič (druga imena nejasna).
Zadar. — Hrvatska katoliška mladež zadarske bogoslovije čestita ti na sedaindeset godišnjici. Živio mnogo godina na korist slovenskog naroda!
Zadar. — Uzor domoljubja, brižni oče svojim rojakom, buditelj napredka Slovenaca, večna ti hvala i slava!	Zic.
Zagreb. — U ime sveučilištnoga senata čestitam slavnemu učenjaku i književniku, izbornemu rodoljubu k današnjoj svečanosti; čestitam takodjer slovenskemu narodu, sto se takovim sinom može ponositi.
JOr. Maixner, rektor.
Zagreb. — U duhu vazda s Vami, radujem se Vašemu slavju, želeči, da kako danas živo k u cajn srdca svili dobrih i poštenih Ijudih na slavonskem jugu, tako da se širi i napreduje uzajamno njihova sloga, a Vam da Bog dade doživjeti sve obilnije plodove toli uzorna patrijotična rada.
Vončina.
Zagreb. — Nekolebivim značajem, neumornim trudom kazao si Tvorne narodu put spasenja. Živio ! preživio njegov u uskrsnicu!
Vojnovič, narodni zastupnik.
Zagreb. — Hrvatska narodna opozicija kliče buditelju bratskoga slovenskega naroda : živio !	Folnegovič, Marjanovič, Vrbanič.
Zagreb. — Uredničtvo „Obzora“ pridružuje se od srca slavlju, ko-jim uz slovenski i hrvatski narod izrazuje iskreno priznanje velikim zaslugam Vašim za naprectak i prosvjetu narodnu. Uredničtvo „Obzora".
Zagreb. — Hrvatsko gradjansko družtvo: Živio dr. Bleiweis!
Zagreb. — Buditelju narodne sviesti naroda slovenskega slava! Dao dobri Bog doživio časa, kad Hrvati ponosom budu mogli doviknuti: Sunce gorko tukaj nam sije, pridi Sloven’c, topi se led! Dr. Mazzura.
Zagreb. — Neumornemu učitelju slovenskega naroda k današnjej slavi čestitaju	učitelji dolnjegradske ptičke škole u Zagrebu,
kličuči: živio !
Zagreb. — Primi, slavljeniče, pobratimskog nam slovenskog naroda prigodo m ejenjenog ti sedamdesetog rodjen dana, izraz najsrdačnijih želja, koje je udilj gojio i koje če udilj gojiti spram Tebe
,,hrvatski Dom". I. Broz, tajnik.
Zagreb. — Prvemu uzbuditelju narodne sviesti brade Slovenaca, dr. Janezu Bleiweisu dovikuje k njegovoj sedemdeset godišnjici hrvatsko sveučilištno pjevačko društvo „h r v a t s k a lira11. Živio, živio, dični sin Slovenske!	Zigrovič, predsjednik; Zulechner, tajnik.
Zagreb. ■— Veliki uspjesi postizavaju se samo ujedinjenom snagom cieloga naroda ; materialno blagostanje jest jaka podloga samostalnoga narodnega života. Vaš dugogodišnji blagotvorni rad u jednom i drugom pravcu uvodi obilnim plodom za bratimski nam slovenski narod. Upravljajoči odbor hrvatsko-slavonskog gospodarskog družtva čestita Vam, slavni mužu i počastni naš člane, k Vašemu sedemdeset godišnjemu rodjendanu; raduje se, da Vam je dano vlastitimi očima gledati uspjehe napora svojih, te želi: da Vas višnja previdnost uzdrži još mnogo godina na slavu i korist naroda slovenskega i na ponos sviuh prijatelja ljudskega napredka.
Hrv. gosp. družtvo: Predsjednik: grof Gjuro Jelačič; tajnik: Kuralt.
Zagreb. — Unapredjivala još dugo prosvjetu Slovenaca blagoslovljena ruka očeta Janeza Bleivveisa, koja če biti uvjek u zorom našemu rodu.
„Pučke Kovine".
Zagreb. — Dičnomu današnjemu svečaru, boriocu i čuvaru Slovenstva, gospodinu Janezu Blehveisu, stokratni burni srdačni živio ! Brači Slovencem pako: S Ornegore do Urala, od Balkana do Triglava, kliče krasna majka Slava : Slavjani, ne udajmo se !
Hrvatsko pjevačko družtvo ,,Sloga" u Zagrebu.
Zagreb. — Zagrebaeki kanonik Mik o vic i gosti njegovi prepo-roditelju naroda slovenskega želeči sreču i još dug viek klikuju : Živio!!
Zagreb. — Luč prosvjete, koju užgaste na Triglavu narodu slo-venskom , zasvietlit če i potlačenem srodnom nam narodu na Balkanu. Slavnom godovnjaku i otcu naroda svoga klicem: živio na mn o gaja ljeta !
Ilija Guteša.
Zagreb. — Boriocu za slavensko pravo, probuditelju bratskega naroda slovenskega, kličemo : Slava, živio !
Knjižara MuSnjak i Senftleben.
Zagreb. — Živio slavni mužu ! mnoga lieta na korist obitelji i slavu naroda.	Maksimiljan Šmidt, umirovljeni predstojnik
zemaljske blagajne.
Zagreb. — Erlauben Sie mir, mich aueli unter die Jubelnden zu drangen, die so gliicklich sind, dem grossen Patrioten, ihre Huldigung dar-zulegen. Bog vas poživi!	Franjo Rre&ma.
c)	Od Srbov.
Ben. — Cp6cuo aKa^esniuito ApymTno „3opa“ ii03Apanj>a ne-AiiKor cjaujneuHKa BjeiiBenca h onue My im cuer v.iaca kiibho na Miioraja .ie-ra. To^op CrecfiaHoeufi, Bu.urnem, npe^ce^Hun “3ope“.
Beorpa/v — Saje^uo ca dparcitnM tiapoAOM MOBeHCKtiM 110-SApan^na „ c p n c k o v u e n o /i, p v ut t h o-‘ ce/i1aM^,ece,rro/i,HniK.nny CBora Aparor 'Liana, uey.Mopnora 6yAHou,a numora napoAHora. (,d,pyrn cTanait je Tejierpa«DiicT noKBapuo raico, Aa ne moikcmo cunc-ia uahii.)
Ilpe^ce^nuK Ilanfinfi. Cenperep Kyjynfjufi.
BeorpaA- — 'lecnmuio m ho r 03ac.iyiKH0 m y crapumi rocuo,vniy Ap. Misairv B.ieiiBency n SparuncKOM iiapoA}' caobbuckom AaHanm>y CBeuaHOCT, •tiie.ieliii, iiito CKopnje o ct nap e h, e CBiijy Tema a h iiAeja, HapoAHnx, itojnx je iiociuan j y6iuap. JKiibho jouiTe m noro roAima Ha cjhbv CBojy, cnora n u,e.iora uapoAa c-iaueHCBor.
Eeoipa^CKa ipafjaHCKa Kamna.
fpaAau. — CpeliHa Th ceAaMAeceTroAHnmima, pjeAKii C.io-Benue, ahko HapoAa cbov ! ,d,OK je tukobu uejuk-mviKCBa, napoAnocr c.iOBeHCna atiiBiihe BjeKOBima. Cjajna 3Bje3A0 KBrmceBHOCTii jyrocja-iiencKe, 6yAii upeoAHiiua Go.i.oj cjajnujoj 6yAyhHOCTii! JKhbiio napoA c.iOBeiicuii! JKiibiio B.iciiiseirc! Cpncno ana^eMunKO apyowToo.
KoTop. — IicuoA AoBueHa upu Toj iipocjauu Cpon AOBiiKyjy: OTpy B.ienueiicj' y.uou mvkom cii liocujao, a.111 aoikiibiiiii, Aa cpeTHO, caoiIoaho snamem. Tukobiim MyateBiiMa HapoA rrpe6a, Aa HanpeAyje. ^oskiibho jom, Aa jeAHHCTBO namera HapoAa yi\ieAam. ,/lIpyiHTBO JeAHHCTBO.	npe/tcje^HUK Rhecpanomfi.
HoBMcaA- — H3iiopyqHTe c.iobchckom lierepanv, apv. B.ieriBency cpAauHy uecTHTicy ca OBe name črpane v snan, Aa je srnina CAanen-CKa y3aja«HOCT. jjp. Ro,mr, AP- Tvopije.mfi, npoefi. CaHAufi,
Mymumu, CaeKoeufi.
Hobmcba. — Borne iiojkiibii joui Ayro 6yAnon;a jesima n CBeern CAOBenaaRe, poAOA>y6a AP- BAeti Benca.
Ilpotfjecopu cpnctce lUMMimje meoca^CKe.
naHMeeo. — Csa cAOBeHCKa iieBanna APy3KTBa iieKa oAnojy c.iaBonoj xpa6poue 6opuy, CBecAOBeHciuix n^ej a, Aa OAjeime (»param A>ydan y.3ajaMHOCTH y CBiisia CAOBenciuiM cppiuia: jkhbho UfiaH BjenBeiic!	Cpncm upiceeno neemtco rfpijotcreo.
riaHHeBO. — no3ApaBA>ajyiin navpnjoTa AP- Bjeimeiica KAimeiio: ,4a My Bor Aa joui Ayro JiuiseT na cpehy n ai,kV (ipaTCKor nam CAOBeitcKor HapoAa; jkhbho Baoiibchc; jKiineAii caobchu,h !
Knuoicapa opafie Joscmoeiifa.
flpara. — lIpo<1yAnony napoAne cboctii y Gparaior nan tia-poAa caobohckoi’ n Bepiioj CTpajKii na 6paHincy CBecAoneHCKor nirre-peca ka toieMO OAVnier.AjCH jkhbho! Cpncm Ommi^uhu y Hpaiy.
CoMČop. — IieodopiiBii CTvn CAoisencTBa, Aoi.ropa BAoiiiienca nosApaBvia cpncm hutclohuucl Co.mopcm, ofcumio, okubuo, otcmuo!
3arpe6. —	ripy46eHnqe
Ha ymhomg noJby 3a napo4HOcr H 6y4yHH0CT 6cvby Caaaa Tc6h,
C^aea nejMpjia,
Jep je crehe Tooja pa4ii>a upjia.
Bor Th nyBo IJcitenora 34paBJba!
Ha 4an CviaBJba C p 6 h h Tc no34paBJba !
Op6u ceeyxmmiUTHu ipa^auu.
3eMyH. — PlecTiiTaito CTapmiH Baoiibohcv, c ko j hm ii mii no-3ApaB.i,aMO cboct ii HanpeAaK napoAa caobohckoi', nodpaTiisia cpn-CKora HapoAa, na Kpajiniii j v m h o r a C a o b e n c t b a.
BacuMieuL MujianKomifi, Joeanoaufl, Ilerrpoeufi, IlatsjioeuK, Ppsapan, ILepfiJbKomfi.
3eMyH. — Hcyiiopiio)i HevcTpaniiiBoii (5opnony sa cAaiijancKa lipana n c a a n j a h c k v voajaMUOcT, kahtomo : jkhbiio umora A>erra!
AptiOKUT IUeuu, eeHHUK Mafjap. H MCpHUK IlpUlMmitl.
d)	Od Rusov.
nerep6ypni. — Blicoko yitmi BaAimiH sacAvrn Baum na iioa>y liapoAHOCTii CAOBimcKOH ii Bcero CAamnicTiia coirivri. „CAaBancKaro BAaroTBopiiTeAiHaro OuiH,ecTiia“ iuaotA) Baivs 3aAyiueBnnih'ee no3ApaB-Aenie, Aa noAB3yeTca Aoporaa nain, Caobohui ew,e AOAro n AOAro
— 81
Baiumui d.ianvrnopin.nni Tpv/piMii. pacTerb bt> hch ii mhojkiitch ct. noMoin,bio ^ocToflHHXi> corrpy/i1iniKOHTj; c.iana luun,!
EecnjoKusb, JlaMaHcniu, Mu.i.teph.
KasaHb. — [taaaHCidfi viiiinepmrrerb ivi, cejiiT^ecaTiMlvrHVK) ro^OBin,iiHy Bamero pont/icmu ace-iaen Bana, /i,o..iro BApascTBOBaTb Ha nojb3y Bamero napoja.	PeKTopa,: Oinomim.
e)	Od Čehov.
Bila vodice. — Společne veškerym slovanskem narodfim nam milym, volame otci Bleiweisovi: mnogaja ljeta! Na zdar!
Tieftrunk, notar i rodina.
Bogumin (Oderberg, v Šleziji). Živio oteč naroda slovenskeho! Na zdar od bratfi čedni.	Bohumine.
Brno. — Dru. Blehveisovi, slovutnemu buditelj Slovincu, pfednlmu bojevniku za prava jejicli, milackovi naroda, volana s blahoprdnim k sedm-desatjm narozeninam, pfedni jeho snaze o povznešeni celeho slovinskeho naroda a upevneni myšlenky rakouske, sve nejsrdežnejši „Na zdar“ !
Brodor, Alois Praždk.
Brno. — Nejlepši blahopfani k n dnešnimu svatku. Radujem se na Moravč nad Vami!	Dr. Hoppe, zemskij poslanec.
Brno. — Sta tečnemu bojevniku za prava slovinskeho lidu, neohro-ženemu vudei Slovincu, zdarnemu synu matky Slavy, ktery v poetivych službah vlasti sešedivel, volame k dnešnimu, slavostnimu dnu srdečne češke „Na zdar!“	Politicky spolek v Brni.
Brno. — K sedmdesdtjm narozeninam prvnimu bojevniku bratrskeho naroda Slovencu : Mn o ha leta.	Spo tečnost ve slovanskem spolku
čtendrskem.
Brno. — Prvnimu bojovniku sbratreneho naroda slovinskeho, velikemu Blehveisovi, volame dnes plnvm srdcem: Slava! Mnogaja ljeta! On Slovince k životu prebudil a Slovanstvu vrštil! Živio Blehveis, živila slovanska vzajemnost. (Jmenem redakce Moravske Orlice.) Vdcslav Beneš.
Brno. — Slovutnemu vudei slovinskeho naroda pdnu Bleiweisovi z upvimneho srdce provolavame k dnešnimu slavnostnimi! dnu mnogaja ljeta!
Redakce Občana.
Budejovice. — Beseda česko-budejovickd bere vrele ueastenstvi v den pamatne slavnosti Vaši a preje Vam jeste mnolia leta ku zdani na poli nšrodnim.	Starosta: dr. Grmmald.
Dunaj (Viden). — Slavme slavne slavu slavnych Slavil!
Akademich/ spolek ve Vidni.
6
Dunaj. — K dnešnimu dnu volaji Ti chloubo slavy pčvei slavšti od Dunaje hfimave slava a srdečne mnogaja ljeta.
Zpevacky apotek slovanski): dr. Lenoch, starosta; dr. Drozda, jednatel.
Črni kostelec. — Otci narodu slovinskeho, ctitelovi Palackeho, otce naroda česko-slovanskeho, vzkazuje Vam slovutny pane k Vašemu i cele ho narodu slovinskeho svatku: Mnogaja ljeta; budiž Vam prano dočkati se všech tužeb naroda Vašeho !	Čechove-slovanš černo-kostelečtf.
Holešovice. — Slava stateenemu Slovenčevi.
Ndrodovci v Holešove.
Horovice. — Beseda horovicka vyslovuje milovanemu viidcovi sveho ndroda, drahemu pfiteli čechu k dnešnimu dnu nejvfelejši blahopraui.
Dr. Gintl.
Karlin. — Pro zasluhy Vaše o Slovany alpske oslavuji Vas dnes Slovane všickni. Pfijmetež take od nas nejvrouenšjši blahoprani 1
Mešfanskd beseda v Karline.
Klatov. — Šedeho vudee slovinskeho k dnešnimu dnu na dlouha leta pozdravuje meštanska beseda kralovskeho mesta	Klatov.
Kraljevi Gradec.
Ty hvezda jsi, a hvčzdy nestdrnou,
Ba vekem zan jasneji!
At’ s telem čas hru vede rozmarnou,
Vsak dueli se skvi očim pozdeji.
Ty hvezda jsi, a svitiš narodu,
A svitit budeš do veku !
By sobe žil d le Tveho narodu Ku sve eti a bratrim k povdeku.
Vlastenci Krdlovo-Hradečti.
Kraljevi Gradec. — Slovfltnemu vudei naroda, horlivemu zastanci j eh o priv : mnogaja ljeta !	„Beseda" v Hradci krdlove.
Kromeriž. — Sokol naš pozdravuje Vas srdečne, preje Vam a narodu Vašemu, by jste mnoha leta jej vedi ku zdani a vitežstvi.
Kromeficki) Sokol. Pordzek, starosta.
Kromeriž (Kremsier). — Hoeli! Vater nationaler Landwirthsehaft Krains, Ftihrer der Sloveueu. — Dr. K o z a n e k, p ra s e s des landwirth-sehaftliehen Vereines, Landtags-Abgeordneter.
Mnihovo hradište. — Statečnemu vudei bratrskeho naroda ku dnešnimu dnu naše mnogaja ljeta 1 J m ene m mestske radv Mnichovo-hradištske.
Purkmister: čech.
Mnichovo hradište. — Všemohouei poprejiž Vam živiti leta dlouhe k hajeni prava a potreb slovinskeho naroda! Mnichuv hradišt', 19. listo-padu 1878.	Josef Formdnek, okresni starosta.
Mnichovo hradišie. — Sledujice nejvfelejši sympathie činnosti bratrskeho naroda slovinskeho, prejeme velezdslužnemu viidci a otci jelio, aby dočkal se slavneho vjsledku sve neunavne vlastenecke činnosti. Živio mnogaja ljeta! Jmenem vice spoluobčanu.	Dtirich.
MllihOV hradec. — Žij dlouho jeste ku blahu naroda ! Divadlo.
Olomuc. — SešediveVs v službe naroda, leč narod jde za Tebou. — Omladnut žij dlouho, žij za narod.	Dr. Fanderllk.
Olomuc. — čechove na Morave dele radost pobratimskeho naroda slovinskeho, kež dožijem se lepšich časfi obou !	Redakce „Našince“.
Opava. — Neohroženemu hajiteli nezadatnvch prav bratri Slovincu pi'eje dlouha jeste leta:	Katolickd politickd Beseda v Katerinkdch.
Opava. — Vzornemu a neunavenemu bojovnikit za blalio bratrskeho narodu preje mnoha jeste leta! — Živio narod slovenskj i jeho vudce doctor Bleiweis !	Redacke opavskeho Ljdenika.
Pardubice. — Slavnemu buditeli pobratfenvch Slovincu provolava nadšene: mnogaja ljeta a zdar snaham jeho !
Mestanskd beseda v Pardubicich.
Plzen. — Slavime v duchu s bratrskvm narodem Slovincu slavnostni den otce naroda, ktery stkvelym svym nadanim vyvedl svuj narod z duševnih mrakot, povzbudil jej k docilenemu duševnimu životu.
Literarni spolek plzenski). Piedseda: Sehwarz.
Plzen. — Statečnemu viidci Slovincu vola. k dnešnimu dnu Politicky spolek v Plzni mnogaja ljeta 1	Dr. Kroftat.
Praga. — Umelecka Beseda v Praze, jakožto zastupkjne umelec-keho života v narode češkem, oviue včncem večne pameti sknine Vaše, pozdravujic Vas jako Slovana nadjinč uprimneho, človeka nejšlechetnejšiho 1
Žijte jeste tolik roku na prospeh drahe nam Slovenie, až korunovan bude vitežstvim tuhy boj, ktery za svate prdvo vlasti v čele statečnych soudruhu bojujete poctive , neohrožene , obetave, vytrvale 1 Slava Vam ! Bratrsky pozdrav vsem učastnikum slavnosti! Dr. St.rakaty, starosta.
Praga. — Viidci naroda slovinskeho. bojovniku za pravo a pravdu, nehynouci slava!	Prdvnickd jednota v Praze.
Praga. — Slavu a zdar volame i v šedinach jaremu kfisiteli jedno-titeli i otci naroda slovinskeho. Za t/Sokol“ Pražskp: dr. Cerny.
Praga. — Statečnemu viidci slovenskemu nejvfelejši pršni proje-vuje a provolava: Na zdar!	„Sokol" Pražsky.
Praga. — Neohroženemu bojovniku za prava a svobodu Slovani!, vytrvalemu viidci Slovincu mnogaja ljeta !
Akademickt) Čtenarsky spolek Prazsky.
*
Praga. — Nadšenemu knezi slovanske vzajemnosti vola mnogaja Ijeta !	Spolek česko-slovanskebo šludentstva.
Praga. — Otci naroda slovinskeho hfimave slava k dnešninin dnu.
Spolek češki)ch akademiku zidu v Praze.
Praga. — Vzkfisiteli naroda slovinskeho preje moravska Beseda v Praze : Mnogaja ljeta !
Praga. — Spolek eeskjeh žurnalistu zašila viidei naroda slovinskeho Janu Bleiweisovi nejvfelejši blahoprani k dnešmmu dnu. Mnogaja ljeta!
Ignac Schik, predseda spolku.
Prag. — Dem bewahrten Fiihrer der slovenischen Nation und uner-miidliehen Vertheidiger ihrer naturlichen und liistorischen Eechte u n sere herzlichsten Segenswiinsche zu seinein 70. Geburtstage !
Redacteure der Politik.
Praga. — Tisicera slava Vam, bratrsky kolego! Oslavil Jste vedu naši v narode svem a narod i vedu ve svete celem.
Spolek českijch lekaru v Praze.
Praga. — Buditelu bratrskych Slovincu k životu narodnemu, poli-tickemu a literarnemu srdečny pozdrav a nejvroucnejši blahoprani.
Bibliotekar: Vrtdtko.
Prerov. — Prijmi, šleohetny kmete, se sesterske M o ra v y uprimne prani ku vzacnemu štesti, že Ti dalo nebo dožiti se vysledku blahodarneho tveho konani, počateho pred trieeti lety; zachovej te bub dlouha jeste leta.
Obecnt Predstavenstvo.
Prerov. — Slava statečnemu budi teli braterskeho naroda sloviu-skeho! NecM dlouho žije lidu svemu k uteše a posile; necht' dlouho teši se z ovoce sve prače. Živio!	Čtendfskt) spolek.
Prosnice. — Hfimave : Na zdar ! a mnogaja ljeta ! provolava Tobe, Ty velky duchu a prvni budilče n d roda slovinskeho k Tvym 70. narozeninam.
Za etenafski) spolek v Prostočjove: Zaoral.
Slane. — Vftdci bratrskeho naroda slovinskeho k jeho jubileumu provolava slava!	Občanska beseda v Slanem.
Smichovv. — Smichov u P rali y osvicenemu činiteli o vzdelani a povzuešeni naroda, sta tečnemu bojevnikovi slovanske vzajemnosti, pauu dru. Bleiweisovi, oslavenci Vašemu i našemu stonasobne: Slava !
Purkmistr: Dimer.
Smichovv. — Z nam e cenit muže naroda potlačovaneho, kterv silou svoji slavne odolal nepratelskemu nalivu, a privedi jej k uvedomneni a vitežstvi. Vy Jste takovym hercem. Naš narod Vas oslavuje horoucne.
Občanskd beseda Smichovska.
Smichow. — Take čech Te velebi, kmete velebny! Co vjkonal Jsi pro Slovinee, vjkonano pro Slovanstvo. Pražskd Beseda učitelska.
Routlnice. — J me nem roudnicke literarni jednoty Ttip projevuje Vaši Slovfitnosti nejlilubšl sončit nehvnoucim Vašim zasluham o probuzeni nam drahjch bratfi slovinskjch. — (Mava Vaše kona se v predvečer uplneho sjednoceni všech krajfi slovenskjch v jednu vlast'. Špindler, predseda.
TurnOV. — Turnovska čtenarska Beseda slavie žehna den, ktery pred sednmdesati lety prinesi narodu slovinskemu Tebou život.
Baudis, starosta.
Vysoke myto. — Neohroženemu viidei bratrfi Slovincč k dnešnimu dnu mnogaja ljeta!	Občanska beseda Vijsoke tni/to v Cechach.
f)	Od Slovakov.
Alsokubin. — Doktorovi Janovi Bleivveis! Spoločna suzba i tužba, bratska laska a slovanska vzajemnost z pod snežnjch Tatier, privolavaju ti, bojevnice Slavy. ku 70 dni narodenia tvojich vdaku, blaho a slavu I Bod živ, abvs medzi ostatnimi vojvodami i tv v cele došel z pusti tisicletych nesnaz a u trpe ni s ostatnvmi narody do zemi zaslubenja, jako nielen ne-štastny Izrael, ale ešte neštastnejšie Slavianstvo ostatne obsahnut musi. Ved tej nadeje nezvratnym dokazom si ty sam so svojimi „Novicami“, so svoj o u neunavnu cinnostou. a s ton slavno u dostojnostou, v uejž jakby h a r e nluč mu (?) kanaanskem skveješ sa dnes a hodujes. Zvuč kolivko Slavianstva, Tatro! celim šumom si svojom: Slavme slavne slavu Slavov slaviiych !	Oravski Slovaci.
Holič v Nitranskej stolici. — Severna Slovenija čestita k jubileju sedamdesetgodišnjemu slavnega branitelja južne Slovenije, Bleisveisa. Dugo srecan živio !	Dr. Hurban, Fajnor.
Požun. —- Neohroženemu bojevnikovi za prava,' naroda slovenskeho volaju bratskj živio! mnogaja i blagaja lieta I Živeli Slovenci!
Presporski Slovaci.
Požun. — Ivde jest narod jednak slovinskemu ? K de jest Slovan jednak o tej vlasti?	Slovak.
Szucsanij. — Tužieb vašich naplnenie a snali.v uznanje, života dlu-heho slavy, štastne zaživanie, želaju z e srdca.	Sučdnšti Slovaci.
Turočanski Sv. Martin. — Slovanstvo nic sice najmenši ale teraz az po zvrhnuti osmanskeho panstva najviač potlačeni tatransky Slovaci, prinašaj lit slavim vodci bratskeho naroda slovenskeho svoje hlboke učty a privolavajo hromovite živio na mnohe a blahe leta:
Redakce „Narodnih No vin".
g)	Od lužičkih Srbov.
Budišin. — Dem Altmeister der sldvenischen Literatur herzliche Wunsche von Lausitzer Serben. (Podpise je zopet telegrafist pokvaril, da jih nij mogoče čitati.)
Meidliruj. — Da Vas bog živi mnogaja ljeta! Stari starosrbsko-lu-žicki Vam prijatelj od godine 1843.	Dr. Jordan.
h)	Od Rusinov.
Skalat. —- Mnohaja leta wielikomu jugoslavenskomii patriotu !
Naumoioicz.
i)	Od Nemcev.
Dunaj. — Meine herzlichsten Gliickvviinsche zu ihrem heutigen scho-nen Feste muss ich aui' diesem VVege einsenden, da meine Geschiifte mleli langer zuruckhalten, als ich daelite ; mogen nocli viele unbetrubte Jahre dem heutigen Tage folgen zur Freude ihrer Familie und ihrer vielen Freunde.	Kallina.
Dunaj. — Bitte meine herzlichste Gratulation entgegen zu nehmen.
Graf Thurn, Reichsraths-Abgeordneter.
Inomost. — Dem treuen Freunde, erprobteu Fiihrer des slovenischen Volkes mit Tirolern das gleiche Princip des offentlichen Rechts, und damit die Grundlage unserer gemeinsamen Freiheit vertheidigend, die herzlichsten Gluckwunsche zum heutigen -lubeltage. Griisse an Festtheilnehmer. Im Namen des conservativen Comites der tirolischen conservativen Abgeordneten
Greuter.
Trst. — Aufrichtiges Gliickauf und Lebehoch zum glorreichen Jubel-feste.	Gutmansthal.
DOPISI.
Razen adres, od kojih smo zavad štednje prostora samo one priobčili, ki so jih d epu tac ij e čitale, kakor smo to točno opisali, in razen mnogih navedenih telegramov, prišlo je za čestitanje k sedemdesetletnici tudi silno mnogo dopisov. Ker so ti obširni, in jih je tudi mnogo, pa so si podobni, mislimo, da nam jih nij treba vseh priobčevati, temuč izberemo le nekatere iz njih, in sicer bez reda in obzira.
Vojni ca (Bosna), franj. samostan sv. Duha, dne 10. stud. 1878.
Veleučeni gospodine!
Vrli rodoljube!
Na radostmi viest, da 11). o. m Vi, slavni mužu, navršujete god 70. velekoristnog svoga življenja, ova redovnička občina, uz cielo Jugoslavenstvo, čuti se ugodno iznenadjenom, te prem udaljena, učestvuje Vašemu slavlju, kojim Vas harni slovenski narod obasipa. Vi se možete danas zadovoljno i ponosno osvruuti na svoju prošlost, jer ste od tudjinstva okruženom i pre-ziranomu narodu svome zapalili iskru samosviesti, podigli mu književnost, prebudili mu narodni ponos, uprizorili ga na budučnost, koja ga po Bogu i pravu ide. Narod, koji radja Bleivveise i slične čelik-značaje, mora doči do svojih pravica. Mi medjutim samo spajamo naše pozdrave i želje s onimi eieloga Jugo sla v enst va . da doživite podpunu pobjedu onih svetih načela, koja ste kroz dugi svoj viek odlično zastopali, a tim okušate podpunu sreču na zemlji.
Blagoizvolite primiti ove redke u znak onog visokog štovanja i pre-cienjivanja, kojimi smo nadalmuti
Vašemu blagorodju
iskreni i odani štovaoei.
Mjesto svih :
O. B o n o Mi 1 i šič ,
predstojnik samostana.
Vaša blagorodnost!
Prečastiti gospod!
V malo dneh boste dopolnili 70. leto svojega življenja, žrtvovanega z gorečo vnetostjo v neumornem delovanji za dosego občinskega prida, posebno pa v službi omike in prospeha svoje domovine.
— 88 —
Podvizajo se o tej priliki od blizu in od daleč Vaši prijatelji in časti-telji poklonit sivemu voditelju na slovesni način znamenja pripoznanja in radostnega sočutja.
Vaše tesne zveze s kranjsko deželo kot zastopnik v deželuem zboru skozi celo vrsto 6 volilnih dob, ter v deželnem odboru kot prisednik in sodelovalen skozi več ko 17 let, dajejo podpisanemu deželnemu odboru ugodni povod, v hvaležnem pripoznanji Vam, prečastiti gospod, s tem najtoplejši pozdrav izreči z voščilom vred, da kakor zdaj v popolnej dušnej in telesnej kreposti nazaj gledate na svojo bogato preteklost, naj se Vam tudi jednaki opravičeni, zaupni pregled v še dolgo trajajočo neokaljeno prihodnost srečno izide.
Blagovolite, blagorodni gospod, to istinito izjavo sprejeti, v katerej se zjedinim s svojimi sodrugi v deželnem odboru.
V Ljubljani, 15. novembra 1878.
Od deželnega odbora vojvodine kranjske.
Dr. Frid. pl. Kaltenegger, deželni glavar,
Iz Celja. Veleučeni predragi prijatelj! — Slovenija do zdaj nij imela slovesnejšega dneva od 19. novembra, katerega bodeš obhajal svojo sedemdesetletnico. Za to slovesnost se velike priprave v Ljubljani delajo, od vseh stranij bodo poslanci prišli, da čestitajo naj izvrstnejšemu Slovencu, ki je v najnevarnejšem času materni jezik nam obvaroval, ter našo literaturo, obrt-nijo in gospodarstvo pospešil. Ti si med nami največjo čast pridobil: Tebe časti ves slovenski narod, ki Tebi, svojemu dobrotniku iz dna srca naj iskrenejše želje za dolgo in srečno življenje razodeva. Dovoli , da tudi jaz, ki sem službeno zadržan, in ne morem v Ljubljano priti, Tebi po pismu svoje želje izrazim: Bog Te nam ohrani mnogo, mnogo let zdravega, srečnega in zadovoljnega. Živio ljubljenec slovenski! Z zagotovilom, da Te nikdo bolj ne spoštuje kot jaz, ostanem Tebi udani prijatelj
Dr. Kočevar.
Ne odmetni moga podarka, i ja sam čedo Slavjanske matere, jadno sam čedo i kukavno, ali je velika srca ovo čedo, tolikega je srca, da bi vas svoj narod srcem zagrlio i u srcu ga sadržao.
Muguda je tvoja riječ ; govori narodu, razžeži vatru u grudima tvojih Slovena, da ne drijemajli. Talijani im prijete s jed ne Strane, Nijemci s druge; črna sudbina, onamo gori vrh Triglava, piše u emu oblaku, da če Sloveni biti jelo Talijanima i Nijemcima.
Ti si o tac Slovenije; nježno ljubim nje sinove; momke plavili kosa, prodiruea oka; molim te, govori im, gani ih, reci im riječ što oživljava, reci im ju danas, kad su oko tebe kao zeleni ogranci oko starodrevna drveta. Dužnost je Slovena čuvati ove zemlje i ovc obale sebi i sveinu slavjan-skome narodu; moramo čuvati ova ždrijela, da kroza njih na narod ne pro-vale nove navale novih jada i nesreča.
Dela, oče Slovenije, dela govore, tla Ljubljana središte i srce Slovenije oživi narodnijem duhom! Mora odatle početi pokret, odatle se mora raznijeti glas slovenskega oživljavanja. Tu, u grud ima ovoga naroda, neka plane vatra nove nade, j er ako tu hude mraka, krajine če tarna prikriti; ako tu uzbude mrtvila, dalje če smrt sve nadvladati. Nijesu tromi naši ne-prijatelji; ovdje gdje ja vjekujem, sve je protivno našoj narodnosti, a tamo, gdje si ti, protivni su joj oni, što ne govore talijanskijem jezikom.
Da bi bila nedostatna vaša snaga, spomenite se , da imate brade. Srbi su Vam brada, Hrvati i Dalmatini. Ako Vi nama pružite jednu ruku, mi demo vama obedvije, i branit demo Vas, sebe i zemlju našu od zlobnih i lukavih neprijatelja. Brada smo; zagrlidemo se i ujediniti; nede nam mati više suziti za razpršanijem sinovima i u tudjijem rasprama zapletenijem. Ovaj de dan tvojega veselja i tvoje radosti biti za Slovenijo dan nova života, ako se tu danas štogod odluči za inokupnu korist Slovena.
Govori narodu, oče Slovenije; reci izobraženijem, da se ne sramuj u svojega roda, svoga imena i svoje matere; reci bogatašima, da budu darež-ljiviji domovini; reci svjerna, da se slože i da djeliina budu Sl a vj an i a ne praznijem riječima. . . .
Ljudevit Vuličevid.
Velecienjeni odbore!
Pozivu, da prisostvujem 7 Ogodišnjici velezaslužnog za Slovenstvo i čitavo Slovanstvo, starog mog prijatelja Bleiweisa, nemogu se žalibože odazvati, jer kao član delegacije odlazim opet u Pestu, kamo do 18. o. m. svakako dodi moram.
S toga molim Vas, da i zvinite prijateljski moje odsutje od svečanosti, kojoj cu u duhu svakako prisutan biti, te dete me veoma obvezati, ako prilikom Vaše liepe i za Slovence veoma častne svečanosti mnogozaslužnomu starcu izjavite moj srdačni pozdrav, sa željom, da ga Bog poživi još mnogo godina na slavil i na ponos čitavoga Slovanstva, i da doživi ono sretno vrieme. kad demo s vi mi južni Slaven! nskliknuti modi: Hvala Bogu, vruda želja Bleiveisova oživotvorena je, mi smo slobodni! mi smo jedni! mi smo od tudjinstva nezavisni!
Primite ovom zgodom izraz moga iskrenog štovanja, sa srdačnim pozdravom od
Vašeg pokornog
Ivana Kukuljevida Sakcinekoga.
Veleučeni gospodi ne i ci e njeni prijatelju!
Ako i nudolazim osobno, da Vas pozdravim, to činim ipak pismeno sa največom radošdu čestitajudi, da Vam je Bog dao doži viti tol i liepu, sretnu i punozaslužnu starost; želim, da do volje božje ostanete i nadalje čil i zdrav na čast i korist našemu Slavenstvu na jugu.
Ja visoko členim n Vami zastopnika one za nas j edino spasonosne ideje, koja nastoji oživotvoriti što užje približenje Slovenstva Hrvaštini, ideje, koja se dosele kod nas obijuh, žalibože, preslabo jošte uvažava.
Opetujuci moje iskrene želje, ostajem sa dubokim štovanjem U Zagrebu, 16. studenoga 1878.
Vaš iskreni prijatelj
Ljudevit Vukotinovic,
vel. župan i akademik.
Veleučeni gospodine!
Poznaj ud i štujud velike zasluge, što si ih stekoste, radedi sa brez-primjernom požrtvovnosti, to na literarnom, to na političkom polju — za boljak najbližega nam i najsrodnijega i po krvi, i po osjecanju, i po udesu slovenskega naroda, nemože ni hrvatska mladež, nalazeda se u Hedu, a da se bar duhom nezauese u ono izabrano kolo, koje de iz mile domovine 19. studenoga pohrlit! u bielu Ljubljanu, da dostojno pozdravi velikoga muza, neustrašiva narodnega borioca, da odituje iskrenu i srdačnu destitku sedamdesetgodišnjici ljubljenega i štovanoga „ odeta “ slovenskega naroda. Hrvatska mladež po bečkih visokih školah, prodalmuta najtoplijimi željami prama mužu, koji divnom nepokolebivosti, sborom i tvorom, vierno i do-sljedno izvadja nadelo, prihvadeno 1843,, sastade se 6. studenoga na svom „Velebitu“ u glavnu skupštinu, te Vas ovdje velikim uzhitom i burnim oduševljenjem izabra svojim podastnim članom, da tako i Vaše diduo ime uplete u liepi vienac odabranih narodnih slavljenika — svojih podastnih članova.
Izvolite, Veleudeni gospodine, primiti to imenovanje kao izraz najdub-ljega štovanja, koje hrvatska mladež naprama Vašemu proslavljenomu imenu goji, kao iskreno oditovanje, da je hrvatska mladež vazda spremna, odu-ševljeno i veselo stopati stazom, koju Vaša neumorna ruka utrla, stazoin, koja vodi najprije k duševnoj, a zatim, ako Bog da, i k političnoj uzajam-nosti slovenskega i hrvatskoga naroda!
U Beču, 17. studenoga 1878.
D r a g u t i n N e u m a n,
predsjednik.
Prečastiti gospod dr. Jan. Bleiweis!
Brez zastopstva in kot peščica v laškem mestu brez društva, nij nam mogoče po izgledu drugih sinov slovenskih posvečiti dan Vaše sedemdesetletnice ali — vendar nam je sveta dolžnost, da možu slavnemu, ki je neprecenljivo mnogo storil v prospeh materinščine naše, v razvoj omike, zavednosti in razcvet domačega šolstva, — naše sodutenje, našo radost in srčno zahvalo izrekamo.
Pooblaščen sem v to od strani tu bivajočih zavednih Slovencev, na-prošen ob enem po učečej se mladini slovenskega dela naše Primorske.
Odpustite nam, da na ovi ne povsem dostojen način — pridevamo iskrenej želji in voščilu naroda našega tudi nam iz globine prišle besedice.
Ljubav in udanost do Vašega blagorodstva živi v srcih naših, in če bi prav stanu ne imela, bo večno še živela v vernem srcu domačih sinov, ki ljubijo milo jim materinščino, in vedo ceniti zasluge velikih mož, ki so temelj boljšej bodočnosti!
S posebnim visokoštovanjem
Vašemu blagorodstvu
sluga
Julij pl. Kleinmayr,
c. kr. profesor na učiteljsk. izobraževališču, in ud izprašev. komisije za ljuds. in mestj. sole.
V Kopru, 17. novembra 1878.
Blagorodni gospod doktor!
Blagovolite, blagorodni gospod doktor in neustrašljivi boritelj za naš narod , tudi izpod skalnate Pece mrzlega Gorotana najtoplejše čestitanje rade volje sprejeti, katero Vam k Vašej slavnej sedemdesetletnici v svojem in v imenu vsih svojih farmanov sporočuje iz
Sv. Danjela v junskej dolini na Koroškem
Josip Skrb i ne c, župnik-
Nestoru slovenačke knjige i jezika, žarkom slovenačkom rodoljubu, v r i e d n o m naučenj a ku dr. Janezu B1 e i w e i s u
Lj ubij a ni.
Danas sveta majka Slovenija pita svoje sinove: tko je razvio zastavil umnoga napredka u mome milom narodu slovenačkom ? — i svi Slovenci iz grla kliču : slava Bleivveisu!
Vrli mužu! Koliko Te Srbstvo štuje, pokazalo je tim, što Te je „srpsko učeno družtvo11 1851. godine izabralo za svoga člana. Pa kad Te najvrstniji Srbi tako štuju, da li je čudo, što se sad na usklike brače Slovenaca: „slava B1 e i w e i s u! “ odzivljemo i mi srpski pravoslavni bo-goslovi uz ostale glase iz premilog nam Srbstva, sa : „Slava mu! Slava Blehveisu, slava onome mužu, koji je Slovenca riaučio, da svojim lijepiin, čistim jezikom može svoju knjigu štiti i pisati : Slava vrlome sinu slovenačkom, koji je svoj narod opreznim, al pouzdanim krokom vodio za punih 35 godinah k umnom i materijalnom napredku! Slava priznatom iskušenom, iskusnom i vijernom vodju, koji je kao brižni o tac narod svoj kroz silne bure u političnem njegovu životu sret.no i vješto proveo. Slava Blehveisu, Slava Blehveisu, sa k oj im počimlje i štorija slovenačkog jezika i literature, koji je u Slovenca podigao ponos narodni, koji udario temelj narodnoj slo-venačkoj literaturi!
Dao Bog, da se dugo jos svijetli sjajna zvijezda , k oja se je 1808. godine u Kranju rodila, a 1843. na slovenaekom nebu zasijala; da dugo još ne malakše ruka, k oja je Slovenca drugim Slovenima prikazala. Dao Bog, da i ova opča svetkovina doprinese, da se ostvare rječi pjesnikove:
Jedinost, sreča, sprava K naj nazaj se vrnejo,
Otrok, kar ima Slava,
Vsi naj si v roke sežejo,
Da oblast In ž njo čast,
Ko pred spet naša bode vlast!
U srjemskim K ari o ve ima, novembra 1878.
Srpski pravoslavni bogoslovi.
Z a častnega meščana izvolila so dra. Blehveisa sledeča mesta: Črnomelj, Kranj, Škofja loka.
Za častnega Občinarja pak izvolile so ga sledeče občine: Ajdovščina, Artiče, — Bela crkev, Belsko, Bloke, Bohinjska bistri ca, Bojsma, Borovnica, Božjakovo, Brezovica, Bukovje, — Celjska okolica, Cerklje, Cerknica, Col, — Čele, Črniče, — Dertija, Dob, Dobrniče, Dobrova, Do-brunje, Dornberk, D razišče, Druljevka, Dutovlje, — Gabrije, Globoko, Gomilške, Gorenji Logatec. Gorenja Šiška, Gorje, Grad na Bledu, Grapka ves, Griblje, —■ Haloze (Sv. Barbara), Horjul, Hot.ederžica, Hotiče, Hrcnovice, -— Janeževo Brdo, Ježica. — Kamenja Gorica, Kapele, Kilovče, Knježak, Komen, Konjice, Košana, Kovorje, Križ, Križ pri Kamniku, Kropa, Krtina, — Lambert, Legen. Litija, Logatec, Lokvica, Loč, Log, Lož, Lu-karice, — Medane, Mengiš, Metlika, Mihalovec, Mislinje, Moravče (dvoje), Moste, Mostec, — Naklo, — Pameče, Pišece, Planine, Pletrje, Podgora, Podgorica, Podkraj, Podraga, Podzemelj, Polavabuka, Polica, Poljane, Polje, Prečna pri Novem mestu, Predoslje, Prem, —- Radovlje, Radoviča, Rateče Brdo, Ribnica (trg), Ribnica, Rifenberk, Rigonce, — Selce, Selo, Semič, Silej, Slap pri Vipavi, Slavina, Smlednik, Spodnji Dolič, Spodnja Šiška, Srednja ves, Skromlje, Stara Loka, Stari trg poleg Loža, S telovnik, Stražišče, Strnca, Struge, Studeno, Suhor, — Šmarij e, Šmarje pod Ljubljano, Šmarjeta, Šmartno, Šmartno pri Celju, Šoštanj, ■— Št. Ilj pod Gradičem, Št. Ilj pod Turjakom, Št,. Janž, Št. Jurij, Št. Martin pri ilir. Gradcu, Št. Mihelj, Št. Peter, Št. Vid (četirje), — Tinje, Trebnje, Trzin, — Vače, Velenje, Velike Breze, Velika Loka, Vipava, Vodice, Voglje, Vrhnika, — Zagorica, Zagorje, Zakot, — Železniki, Žuženberk.
Loški Potok, Tržišče pri sv. Trojici, Moravče poleg Turna, Mavčiče. Donberg-Pervačina.
Častno članstvo so dr. Blehveisu podelila ta-le društva : „ M a t i c a Slovenska" v Ljubljani; „Mat i c a Dalmatinska11 v Zadru; „S ok o 1“
^Slovenija11 na Dunaji; društvo „Ed in ost" v Trstu, „Kat. politično društvo" v Konjicah ; „Br a 1 n o društvo" v Jeleih ; „Zr avli iško društvo" na Kranjskem: „Društvo vojaških veteranov" v Ljubljani; „Društvo lečnikov" v Zagrebu; Podružnica kmetijska v Vipavi; Kmetijska podružnica v Bohinjskej Bistrici. — Čitalnice: v Ljubljani, v Celju, v Kropi, v Idriji, v Škofjej Loki, v Šiški, v Postojni, v Bizoviku, v Šent-Vidu, v Tolminu, na Viču, v Vipavi, v Metliki, v Bovcu, na Vrhniki, v Trstu, v Kranji, v Rudolfovem, v Starem trgu, v Celovcu, v Ptuju, čitalnična podružnica v Vipavi.
ZAKLJUČNE BESEDE.
(Dr. Fr, J. Celestin.)
Tako se je končalo veliko narodno praznovanje. Slovenski narod je častno izpolnil svojo dolžnost. Počastil je svojega očeta, kakor še nikogar prej. In on je to veliko čast zaslužil. On je prebujenje svojega naroda najbolj pospešil, skrbno, umno vodil, in ga vodi do sedaj. Kot učenjak, literatur in politik delal je vedno se znanim praktičnim smislom za naj ve če narodne potrebe. V narodnej šoli in knjigi in z njima v materjalnem napredku, poljedelskem, obrtnijskem, trgovskem, videl je najvažneje pogodbe za zdrav napredek, za-nj se je boril z jekleno značajnostjo, s pravo možato potrpežljivostjo in energijo, z globokim domoljubnim prepričanjem in vero v svoj narod, v slovanstvo sploh.
Slovanski kulturni zgodovinar dal bode dru. Bleiveisu častno mesto v zgodovini slovanskega razvitja. On bode priznal, da je slovenski narod sedaj vendar vže sicer mali faktor, pa vendar faktor, s katerim slovanstvo rado računa.
In narod se ne bode izneveril sam sebi, ne udaril se s slepoto in temo sedaj, ko mu svita zarja bolje bodočnosti. On bode ostal zvest očetovskim naukom svojega prebuditelja, učitelja in voditelja, bode delal složno in neutrudljivo. To nam priča ravno minola svečanost. Ona bode ostala zapisana v srcih naroda. Kresovi, ki so goreli po slovenskih gorah, zažigali so luč spoznanja tudi marsikde, kder je dotle gospodovala tema nevednosti ali mlačnost. Vsa slavnost, in posebno slavnostni govori, odmevali bodo še dolgo v srcih teh. ki so jih čuli, in teh, ki so drugače zvedeli za nje.
Naš narod bode hvaležen pomnil svoje bližne in daljne brate, ki so se tako lepo spominjali, tako lepo praznovali z nami enega najzaslužnejih sinov Slave. On ne bode pozabil posebno te skupne radosti, ki jo je delil z nami hr vat s ki narod, te žive resnice, ki smo jo čuli od hrvatskih zastopnikov: „Vaše življenje je tudi naše, vaša smrt je tudi naša smrt"; ne bode pozabil, da smo
— 95 —
slišali med drugim tudi bratski izrek: Kar je naše, je tudi vaše; ter bode iskreno želel, da bi te zlate besede postale kmalu še bolj živa resnica, kakor so.
Slovenski narod znal bode, kakor do sedaj, tudi odslej, da stoji sicer na krajnem zapadli kot slovanska straža, obkoljena s treh strani od neprijateljskih elementov, da pa ta predna straža nij osamljena, da je za njo velika moč in da tudi Avstrija ne bode dolgo kratila nam naših pravic, naše realne enakopravnosti, če bomo umeli priboriti si jo in ohraniti. On ve, da za veliki naš hoj, ki ga bijemo vže toliko let, treba nam kapitala materjalnega in duhovnega, treba nam torej neumornega, resnega dela, ogretega z ljubeznijo do naroda in do našega skupnega n a p r e d k a.
Svojemu j ubil ar ju, Očetu slovenskega naroda, pa kličemo, da, čeravno ta radostna narodna svečanost velja tudi do brej in uzvišenej stvari, katerej služi On doslej 36 let, naša hvaležnost Njemu, naša ljubezen za to nij manja, nij manj goreča želja, da bi ga Bog ohranil nam še na m n o g a j a, m noga j a leta!
*
ZAHVALA.
O svojem 70. rojstvenem godu doživel sem radosti, katere bi se nikdar ne bil nadejal. Prijatelji od blizu in iz daleka, iz slovanskih in nemških pokrajin, združeni in posamni, zastopniki društev, zavodov, mest, sel itd. donesli so mi mnogobrojnih dokazov svoje ljubezni in naklonjenosti ustmeno in pismeno, in došlo mi je toliko častnih listin, pa tudi dragocenih umotvorov in krasnih tvarin iz ženskih rok, da ne vzmagam besedij, s katerimi bi izrazil občutke svojega globoko ginjenega srca.
Sam dobro vem in se radujem temu, da vsa ta odlikovanja ne veljajo tolikanj meni, posamezniku, — marveč dobrej in vzvišenej stvari, katerej služim doslej 36 let; a zarad tega mi dolžnost srčne zahvale nikakor nij manjša.
Tolikega veselja ves presunen morem javno svojim prijateljem, vsem skupaj in vsakemu posebej, le s slabimi besedami objaviti svojo najtoplejšo zahvalo za tolika preljubezniva čestitanja z najiskrenejšo željo: naj Bog vsemogočni milostivo izvrši vsa voščila, katera so bila tako toplo naglašena v nepozabljivih dneh 17., 18. in 19. novembra t. 1. od predragih mi prijateljev!
V Ljubjani, dne 26. novembra 1878.
Dr. Janez Bleivveis.
Vsakemu, koji se hoče s stenografijo za slovenski ali hrvatski jezik upoznati, preporočamo v to svrho sledeče knjige:
Za početnike:
Nauk o stenografiji, priredil za hrvatski i slovenski jezik
A. Bezenšek. I. del. V vel. Srnini, 44 str.	1 for.
„Jugoslav. StenografII. tečaj. Izdal i uredil Anton
Bezenšek. V vel. Srnini, 108 str. Dobiva se ko nastavek predstoječe knjige po 2 for., drugače stoji	2 for. 50 novč.
Bezenšekove stenografske pisanke za početnike. V mal
Srnini 48 str. Nakladom C. Albrechta k	10 novč.
Za one, koji se hočejo dalje naobraževati:
„Jugoslav. Stenograf“, III. tečaj. Izdal i uredil Anton
Bezenšek. V vel. Srnini 192 str. (Obsega drugi del stenografije ali „debatno pismo11.)	2 for. 50 novč.
„ Jugoslav. Stenograf11, IV. tečaj izdaje se letos, ter donaša
v stenografskem pismu za početnike kakor za strokovnjake zanimivega gradiva vsaki mesec jedenkrat. Cena na celo leto 2 for. 50 novč.
Stenografija je dandanes vele važna znanost za vsakega naobraženega človeka; a njena važnost postaje od dne do dne veča. Zato naj ne bi nijeden izobraženec prepustil prilike naučiti se stenografije. A lahko so nauči tudi bez učitelja iz ' gore navedenih knjig, ki se dobivajo pri
uredništvu „Jugoslav. Stenografa"
v Zagrebu (Petrinjska ulica br. 21.)
	ŠTUDIJSKA KNJIŽNICA V CELJU
	10237

■
£
U*	>
TISEK C ALBRECHTA
O___ g/	>