V tunelu, katerega premer je enak
tunelu podzemeljske železnice,
je nameščen mogočen ventilator
z dvanajstimi lopaticami. To je
srce najnovejšega aerodina¬
mičnega tunela, ki so ga izdelali
za potrebe tovarne Ford v Kolnu
v Nemčiji. Ventilator puha zrak
skozi neskončen tunel tako, da
je zračni tok tudi pri hitrosti
200 kmh enakomeren in brez
odklonov smeri. Model, ki je na
preizkušnji, je nameščen na po¬
sebni »tehtnici«, ki je povezana z
računalnikom. Ta meri vsakršen
odklon v katerikoli smeri z na¬
tančnostjo enega grama. Poleg
tega spremlja in registrira
zračne tokove in njihove od¬
klone še sistem videokamer. V ta

drobne zanimivosti

Za nadzor podmorskih kablov je
neka britanska tovarna razvila
posebno podmornico na daljin¬
sko vodenje. Dela lahko do glo¬
bine 600 metrov, poganjajo jo
štirje ladijski vijaki s spremenlji¬
vim kotom pogona. Poganja jih
elektromotor z močjo enega ki-
lovvatta, doseže pa hitrost do
6 kmh. Krog delovanja je ome¬
jen s kablom, ki napaja elektro¬
motor, obenem pa rabi za vode¬
nje podmornice in napajanje in
prenos televizijskih signalov.
Izdelana je pretežno iz plastičnih

Elektronski toplomer Techno-
term 7200 tehta vsega 130 gra¬
mov. Izdeluje ga za tehnične in
znanstvene meritve temperature
nemška tovarna Testoterm.
Kljub svoji majhnosti ima kar
dve območji merjenja, in sicer
od -100 do +199°C in od -20
pa vse do 1000°C. V prvem ob¬
močju je točnost merjenja na
desetinko stopinje natančno, v
drugem pa na stopinjo. Toplo¬
mer napaja 9V miniaturna bate¬
rija, ki zadošča za 18.000 merjenj
oziroma za 100 ur delovanja.

materialov in tehta pri dimenzi¬
jah 1320 x 660 x 610 mm z vso
opremo vred le 77 kg.

Baje doslej najpopolnejši vlak
na magnetni pogon vozi na
dvaindvajset kilometrov dolgi
progi med mestoma Lathen in
Meppen v Nemčiji. Kompozicija,
ki tehta sto dvajset ton, lebdi nad
gladko betonsko stezo na dvain¬
tridesetih med seboj neodvisnih
magnetnih podvozjih. Voznik, ki
sedi v aerodinamično oblikovani
kabini, vodi vozilo izključno s
pomočjo instrumentov, navo¬
dila pa dobiva prek radlotele-
fonske zveze iz dispečerskega
centra. Za zdaj dosega Trans-
rapid, kot se vozilo Imenuje, hi¬
trost do 350 km/h, kasneje pa mu
obetajo celo hitrost do 400 km/h!

TIM 1 • 85/86 1

SLIKA NA NASLOVNI STRANI

Vlil. srečanje MT

Ena od tekmovalnih panog srečanj MT je že nekaj
časa spoznavanje in poznavanje proizvodnega
procesa. Kot uvod v tekmovanje so si tekmovalci s
tega področja ogledali proizvodni proces DO ŽITO
in spoznali potek izdelave in peko različnih vrst
kruha.

prva stran

Tako, pa smo kot vsako leto spet na začetku poti.
Upam, da ste si med počitnicami oddahnili in na¬
brali dovolj energije za vse opravke, ki vas čakajo
naslednje mesece. Še več upam, da je bo kaj
ostalo tudi za našo revijo. Predvsem seveda za
branje,  še lepše pa bo, če tudi za sodelovanje v
njej.

Lani smo se dogovorili, da bomo v tejle rubriki
poizkušali (skupaj z našimi sodelavci) predvsem
odgovarjati na vaša vprašanja in vam posredo¬
vati razne informacije, ki jih boste želeli. Ker je
tale prva številka nastajala še med počitnicami,
zaenkrat vaših pisem še ni, upam pa da bomo v
drugi že zaorali ledino. Vabljeni!

Ko si boste ogledali vsebino te prve številke,
boste opazili, da smo nekoliko spremenili kon¬
cept. Upam, da vam bo včeš, če pa ne, nam piši¬
te, kaj bi si še želeli. Mi si želimo, da bi vam revijo
čimbolj približali, da bo taka, da jo boste z vese¬
ljem vzeli v roke in jo seveda priporočili tudi dru¬
gim. Veseli bomo, če nam bo uspelo vsaj del tega
kar smo si zadali. Sicer pa pustimo času čas, do
konca letnika je še veliko dni in devet številk. Bodi
dovolj za uvod, v naslednji številki pa nasvidenje!
Vaš urednik

KAZALO

PRVA STRAN 1

PRVI KORAKI

Vetrno kolo 2

Pred tekmovanjem v raketarstvu 3

Naprava za čiščenje plinov 4

Otvoritev novega mladinskega tehničnega centra 5
ZNAM IZDELATI

Emajliranje 7

IX. srečanje mladih tehnikov Slovenije 10

Rezultati tekmovanj 11

MODELARSTVO

Tovornjak 13

Oddajnik TIM XIX 17

Kletka, ki jo bomo izdelali za papigico skobčevko 19

Modelarska mala šola 21

Hidravlični oven 24

Muta in njeno fužinarstvo 27

ELEKTRONIKA

Kaj je radijski sprejemnik? 29

Spremenljiva podoba mlinov na veter 32

RAČUNALNIŠTVO

Mala šola računalništva (11) 33

MAKETARSTVO

Maketa male železnice 36

TIMOVA FANTASTIKA 39

TIMOVI OGLASI 40

TIM 1

September 1985 24. letnik

Izdaja Tehniška založba Slovenije, 61000 Ljubljana, Lepi pot 6 • Ureja uredni¬
ški odbor: Ciril Dimnik, Vukadln Ivkovič, Andrej Jus, Dušan Kralj, Jan Lokov¬
šek, Amand Papotnlk, Lojze Prvlnšek, Marjan Tomšič, Anka Vesel, Tončka Zu¬
pančič • Odgovorni In tehnični urednik: Božidar Grabnar • TIM Izhaja 10-krat
letno • Celoletna naročnina 800,00 din, posamezna številka 80,00 din • Revijo
naročajte na naslov: TIM, Ljubljana, Lepi pot 6, p. p. 541/X, tel. 213-749 • Te¬
koči rač.: 50101 -603-50480 • Tisk: Tiskarna Ljudske pravice • Revijo sofinan¬
cirajo Raziskovalna skupnost, Kulturna skupnost, Izobraževalna skupnost In
Skupnost za zaposlovanje Slovenije.

2  TIM 1 • 85/86

prvi koraki

Amand Papotnik

Vetrno kolo

Izdelajmo vetrno kolo iz odpadnega materiala.

1. Vetrno kolo izdelamo iz:

lončka (PVC),

slamice,

zamaška,

PVC lončka za lopatice,

kartona za dodatke (kolesa, kazalci),

vrvice (gumice) za prenos gibanja.

2. Uporabljamo:

škarje,
flomaster,
knjigoveški nož,
šilo.

3. Kako?

Za to moramo opraviti naslednja opravila:
luknjanje lončka s konico Škarij,
rezanje zamaška za kolesa z nožem,

POZOR — POZOR — POZOR — POZOR — POZOR — POZOR — POZOR

Razpisujemo veliko nagradno igro... ne, narobe, veliki, neprestani na¬
gradni natečaj. Za koga? Za mlade inovatorje, izumitelje in vse druge
domiselne ljudi, ki imajo v glavi, na papirju, ali pa že tudi izdelane zami¬
sli, izboljšave, izume, patente, izdelke.

Sleherni med vami, ki meni, da se je domislil česa novega, izdelal kaj
nenavadnega, zanimivega, nemogočega, naj nam to na kakršenkoli
način sporoči. V prihodnjem letniku bomo najboljše rešitve, izboljšave,
izume in izdelke objavili, v vsaki številki po enega. Če se boste seveda
našemu vabilu odzvali. Objavljene prispevke bomo honorirali ali na¬
gradili. Članek lahko pripravite za objavo sami, seveda s primernim sli¬
kovnim gradivom, če pa se bojite, da temu ne boste kos, nas obvestite
in se bomo povabili sami ter vas temeljito izprašali. Vljudno vabljeni
torej!

POZOR — POZOR — POZOR — POZOR — POZOR — POZOR — POZOR

TIM 1 • 85/86 3

Slika 1: Izdelano kolo po učnem listu (operacijski
list), ki Ima ohišje (PVC lonček), os (slamica), kolo
(pluta), lopatica (PVC) In prenose (kolesa In vrvico)

Slika 2: Z dodatno slamico pihamo in kolo se vrti.
Opazujmo vrtenje z dodajanjem koles in kazalcev

izdelava lopatic iz PVC lončka s škarjami,
luknjanje koles s šilom in izdelava zarez z nožem,
vstavljanje lopatic v zareze (4),
sestavljanje vetrnega kolesa,
izrezovanje kroga in kazalca iz kartona s škarja¬
mi,

lepljenje kazalca na krog,
preizkušanje s pokanjem,
dodajanje prenosov in preizkušanje.

Pred tekmovanjem v raketarstvu

Na stadionu je bilo predvideno tekmovanje v raketarstvu. Zaradi neustreznega terena so se
tekmovalci morali odpeljati na Prevalje. Pred odhodom pa smo ujeli mladega tekmovalca
Breskvar Črta, ki nam je nekaj več povedal o svojem delu. »Sem Črt Breskvar. Hodim na OŠ
Prule  v Ljubljani. Imam trinajst let. Raketarstvo me je veselilo že od vsega začetka. Na tem
področju sem zelo uspešen. Največ mi pomaga mentorica, ki vedno poskrbi za dobre načr¬
te. Seveda imam večkrat tudi težave, skoraj vedno primanjkuje materiala. Mentorica in
starši se vedno skupaj z mano veselijo doseženih rezultatov. Tudi od današnjega tekmova¬
nja pričakujem dobro uvrstitev.

Povem naj še to, da mi je na Ravnah zelo všeč.«

Z željo, da bi se mu pričakovanja na tekmovanju izpolnila, smo se poslovili.

Pripravila Zdenka Božič
novinarski krožek

osnovne šole Prežihovega Voranča
Ravne na Koroškem

4  TIM 1 • 85/86

Vzburkana

gladina

Svetovno prvenstvo v formuli 1 za
motorne čolne se sestoji iz dvanaj¬
stih tekmovanj na leto, ki potekajo
delno v Evropi in delno v Združenih
državah Amerike. Tekmuje se s
katamarani z motorjem z močjo
večjo od 2001 ccm. Ponavadi so to
motorju Envirude ali Johnson s
prostornino 3,61, prvenstvo pa pri¬
pada motorju Mercury T-4, ki ima
kar 370 kW moči. Konstruktorji ka¬
tamaranov so predvsem britanske

voženj, dolgih od 30 do 50km (15
do 20 minut). Vrstni red na startu
določa uvrstitev na uradnem tre¬
ningu, nato pa uvrstitev na posa¬
mezni vožnji. Čolni dosegajo na
razdalji dvesto metrov večje po¬
speške kot avtomobili formule 1,
na trenutke pa so tekmovalci izpo¬
stavljeni tudi pospeškom do štiri G!

Naprava

za

V ■ V \f m

čiščenje

plinov

tovarne plovil, najbolj znana med
njimi je Burgees in Hodges, večina
tekmovalcev pa se odloča za čolne
Italijana Renata Molinarija ali Ho¬
landca Van der Veldena. Za iz¬
delavo svojega čolna, dolgega

536 cm in širokega 218cm uporab¬
lja Molinaro tudi take materiale, kot
so titan, kevlar in ogljikova vlakna.
Sistem tekmovanja je podoben ti¬
stemu na avtomobilskih dirkah.
Vsaka tekma je sestavljena iz treh

Ena od naprav za čiščenje avto¬
mobilskih izpušnih plinov je tudi
tale oksidni katalizator na sliki,
nameščen na izpušni cevi.
Vsebnost škodljivih snovi naj bi
zmanjšal kar za 80—90%. Se¬
stavljen je iz keramičnih kane-
lur, prevlečenih s platino, rodl-
jem in paladijem. Slej ko prej
precej draga zadeva.

TIM 1 • 85/86 5

Slika 5. Občudovanja vreden model ribiške jadrni¬
ce, za katero je Andrej Rojc potreboval 350 delovnih
ur

Slika 4. Raketni modelarji so se v svojem novem
prostoru, namenjenem izključno raketnemu mode¬
larstvu, predstavili z lično izdelanimi modeli raket

Aleksander Lilik

Otvoritev novega
mladinskega
tehničnega centra

17. aprila je bila otvoritev novega Mladinskega
tehničnega centra na Kersnikovi 4/3. Na otvoritvi
je bilo prikazano dosedanje delo starega Mladin¬
skega tehničnega centra in nasploh delo Ljudske
tehnike Ljubljane. Novost novega centra je vse¬
kakor pričetek delovanja računalniške sekcije.
Poleg računalniške sekcije imajo nove prostore
tudi mladi raketni, brodarski in letalski modelarji.
Novi Mladinski tehnični center bo vključno z sta¬
rim centrom pripomogel k še hitrejšemu razmahu
tehnične kulture pri nas.

6 TIM 1 • 85/86

Slika 3. Veliko pozornosti je med obiskovalci vzbu
dll model radijsko vodenega helikopterja

Slika 7. Nova oprema računalniške sekcije

Slika 1. Pokroviteljem novega centra se je zahvalil
mladi modelar Peter Demšar

Slika 2. V razstavnih prostorih je bilo s pomočjo fo¬
tografij predstavljeno dolgoletno uspešno delo
Ljudske tehnike

TIM 1 • 85/86

7

znam izdelati

Tehnološki postopek

1. Žarilna peč, ki jo segrejemo do 900°C.

Amand Papotnik

Emajliranje

V tem prispevku se boste seznanili z emajliranjem
kovinskih predmetov, v naslednjem pa z emajli¬
ranjem keramike.

Kaj je emajliranje?

To je tehnični proces pokrivanja kovinskih površin
z emajlom za zaščito od korozije in za lepši
videz.

Emajl je steklasta, prozorna ali neprozorna snov.
ki se pridobiva iz v prah zmletih silikatov, fluorida.
boraksa in kovinskih oksidov, ki dajo želeno
barvo.

Takšna mešanica, imenovana fluks, se nanaša na
očiščeno (razmaščeno) kovinsko podlago (kovin¬
ski predmet), ki jo v peči segrejemo na 700 do
900 °C. Pri tej temperaturi se tali in veže s podla¬
go. Poznamo mokri in suhi postopek, zato imamo
emajle v prahu in tekoče emajle.

Glede na tehnološki postopek razlikujemo te¬
meljni in površinski emajl.

Temeljni emajl omogoča spajanje prevleke s ko¬
vinsko površino in spajanje površinskega emajla.
Kovinsko površino pripravimo tako, da odstra¬
nimo rjo in ostanke maščob (razredčena solna ki¬
slina ali kar kis ali milnica).

Emajlne mase nanašamo s čopičem (mokri po¬
stopek) ali s sipanjem skozi majhne luknjice (po¬
dobno kot pri solnici) pri suhem postopku.

V vsakem primeru se najprej nanaša temeljni
emajl, ki se peče v žarilni peči pri temperaturi 800
do 900 °C. Pri tem se emajlna plast popolnoma
raztali in dobi gladko površino. Predmeti se morajo
ohladiti na sobno temperaturo, nato pa se nanaša
površinski emajl različnih barv in peče pri tempe¬
raturi 750 do 850 °C oziroma za 20 do 50 °C nižji
temperaturi kot temeljni emajl.

Pri tem delu je potrebno paziti na varnost pri delu
(uporaba rokavic, klešče za prijemanje, pazljivost
pri delu).

Pripročam, da se lotite emajliranja v skupini ter se
z izdelki predstavite na X. republiškem srečanju
pod naslovom: NOVE DEJAVNOSTI KLUBOV
MLADIH TEHNIKOV.

2. Notranjost, s šamotno podlago. Lahko je tudi
kovinska podlaga. Za vstavljanje predmetov, ki jih
emajliramo, uporabljamo držalo.

3. Orodje za izdelavo

— rezbarski lok za žaganje kovinskih delov

8 T!M 1 • 85/86

— kladiva za oblikovanje kovinskih predmetov in
strukture površine

— točkala za oblikovanje strukture površine

— lesena podlaga za oblikovanje (vlečenje) ko¬
vinskih posod v hladnem stanju (kovina se ne se¬
greva)

4. Čiščenje kovinskih predmetov v razredčeni
solni kislini in izpiranje v vodi.

5. Oblikovanje predmeta s kladivom na leseni
podlagi (kalupu).

6. Vstavljanje žice v posodo, kjer je uporabljen
emajl v prahu.

— klešče (koničaste) za izdelavo dodatkov, ki jih
vstavljamo v emajl

— škarje za rezanje pločevine

7. Izdelava pripomočka — držala iz kovine.

8. Zaključek:

Z emajlom posuti predmet damo v peč, segreto
do 900 °C.

TIM 1 • 85/86 9

Okroglo bakreno podlago smo
emajlirali. Izbrali smo sl motiv Iz
Bakreni pepelnik smo emajlirali zakladnice grške kulture. Upo-
s tekočimi emajli. rabili smo tekoče emajle ter

drobne čopiče.

Emajlirani obeski, pri katerim
smo uporabili suhe emajle. Za
podlago smo uporabili bakreno
pločevino. Na hrbtni strani pa
smo prlspajkall sponke.

Tekmovanje v spoznavanju
proizvodnega procesa

Pridružili sva se skupini, ki je zmagala na regijskem tekmovanju o proizvodnem procesu.
Ogledali smo si jeklolivarno. Vodila sta nas tovariša Jože Sedovšek in Danilo Tušek.
Čeprav je bilo v obratu zelo hrupnč, so tekmovalci vneto prisluhnili razlagi in si pridno zapi¬
sovali vprašanja. Najbolj zanimivo je bilo, ko smo videli, kako odlivajo ohišja za ventile. Vse
smo gledali z varne razdalje, saj je imelo tekoče jeklo 1600 °C.

Po tekmovanju sva vprašali Lupša Janka z OŠ Edvarda Kardelja Ljubljana-Polje, kakšni so
njegovi vtisi o ogledu železarne.

»Ko sem videl, kako delajo, sem si laže predstavljal delovni proces.« Hoteli sva vedeti: »Ka¬
tero vprašanje v testu je bilo zate najtežje?« »Na žalost nisem znal našteti vseh TOZD,«
je odgovoril. Povprašali sva ga še: »Zakaj si se odločil tekmovati v spoznavanju delovnega
procesa?«

Takole je odgovoril:» Oče in mati delata v ŽITO Ljubljana, pa sem želel spoznati delo v žele¬
zarni. Ni mi žal, da sem se odločil tekmovati.«

Za vtise sva poprosili še Vlasto Župane z OŠ Katja Rupena iz Novega mesta. Rekla je, da je
bila zadovoljna z ogledom železarne, saj še nikoli ni bila v tako veliki delovni organizaciji.

Novinarki krožek

osnovne šole Prežihovega Voranca
Anita Kušej in Retina Jamšek

10 TIM 1 • 85/86

Andrej Jus — Amand Papotnik

IX. srečanje
mladih tehnikov
Slovenije

na Koroškem, osnovnima šolama Prežihov Vo-
ranc in Koroški jeklarji, družbeno-politični skup¬
nosti. družbeno-političnim organizacijam in OZD
koroške regije.

Slika 2. Takole so regijske ekipe prikazale na raz¬
stavišču svoje izdelke

Slika 3. Regije so imele kaj pokazati

Slika 4. Mladi konstruktorji so se pomenili

IX. republiško srečanje je potekalo od 25. do 26.
maja na Ravnah na Koroškem kot skupna mani¬
festacija mladih na področju politehnične, de¬
lovne in proizvodne vzgoje ter razvijanja in širje¬
nja tehnične kulture in družbene samozaščite.
Pred republiškim srečanjem so potekala občin¬
ska in regijska srečanja v 11 slovenskih regijah
pod naslovom: »MLADI TEHNIKI ZA ZNANJE IN
TEHNIŠKO USTVARJALNOST«.

Srečanja so se odvijala v okviru jugoslovanskih
pionirskih iger »PIONIRJI. VESELO NA DELO« in
v okviru prizadevanj za uvajanje novih znanstve-
no-tehničnih, proizvodno-tehničnih, tehnično-
konstrukcijskih in tehnično-operaterskih dejav¬
nosti klubov mladih tehnikov Slovenije.

Vsem, ki so kakorkoli prispevali k uspešnosti sre¬
čanja, se iskreno zahvaljujemo, posebno pa ob¬
činski zvezi organizacij za tehnično kulturo Ravne

Slika 1. Prihod regijskih ekip


TIM 1 • 85/86 11

Slika 5. Izdelava avtomobila na električni pogon za¬
hteva ogromno dela. Trud ni zaman.

REZULTATI IX. SREČANJA MLADIH
TEHNIKOV SLOVENIJE
24. In 25. maj 1985

SPOZNAVANJE PROIZVODNEGA
PROCESA:

3. mesto je osvojila TANJA JELENKO
iz celjske regije

2. mesto je osvojil GREGOR MALI iz
gorenjske regije

1. mesto je osvojila JANA ZDOLŠEK iz
celjske regije

NAGRADE je prispevala Železarna
Ravne na Koroškem.

MODELARSKE RAKETE:

3. mesto je osvojil FARKAŠ ALEŠ iz
pomurske regije

2. mesto je osvojil NOVAK BOŠTJAN
iz Ljubljane

1 mesto je osvojil KOZEL PETER iz
gorenjske regije

NAGRADE sta prispevala ZOTK Slove¬
nije in Tovarna lepil Mitol.

MLADI IZUMITELJI:

3. mesto je osvojil TONE STRMČNIK iz
koroške regije

2. mesto sta osvojila REBEK SEBAST¬
JAN in VIDMAR PRIMOŽ iz sev.-pri-
morske regije

1. mesto sta osvojila MAVCEC DINKO
in VEZNAVER RENATA iz Pomurja
NAGRADE je prispevala ISKRA KI¬
BERNETIKA.

JADRALNI MODELI A1

3. mesto je osvojil ZIBERT MATJAŽ iz

gorenjske regije

2. mesto je osvojil MEDJA MARKO iz
gorenjske regije

1. mesto je osvojil ČERNE JANI iz
sev-primorske regije

NAGRADE sta prispevala ZOTK Slove¬
nije in Tovarna lepil Mitol.

MODELARSKI ZMAJI — DELTOIDNI:

3. mesto je osvojil URENJAK BOJAN iz
zasavske regije

2. mesto je osvojil POGAČNIK UROŠ
iz gorenjske regije

1. mesto je osvojil KOGOJ EDVIN iz
sev.-primorske regije

MODELARSKI ZMAJI — ŠKATLASTI:

3. mesto je osvojil BREGAR ANDREJ
iz dolenjske regije

2. mesto je osvojil BLATNIK GREGOR
iz dolenjske regije

1. mesto je osvojil ROZMAN SANDI iz
Ljubljane

Za panogi so nagrade prispevale: Teh¬

niška založba Slovenije in ZOTK Slove¬
nije ter AS Tehnocenter iz Zagreba.

TEKMOVANJE MLADIH ELEKTRONI¬
KOV:

3. mesto sta osvojila BASEJ MARKO in
RAVNIK PRIMOŽ iz gorenjske regije

2. mesto sta osvojila HORVAT ALEŠ in
DRNOVŠEK MARKO iz podravske re¬
gije

1. mesto sta osvojila KRANJČEVIČ
MATJAŽ in HARTMAN BRANKO iz do¬
lenjske regije

NAGRADE je prispevala ISKRA KI¬
BERNETIKA.

TEKMOVANJE MLADIH FIZIKOV:

3. mesto sta osvojila MARKO ZAVA¬
ŠNIK in TONE JUGI iz podravske regije

2. mesto sta osvojili RENATA VEZNA¬
VER in TATJANA RAJNAR iz pomurske
regije

1. mesto sta osvojila GREGOR BAŠ in
TAMARA POVŠE iz zasavske regije
NAGRADE je prispevala ISKRA KI¬
BERNETIKA.

SESTAVLJANJE ELEKTRONSKIH
VEZIJ:

3. mestojeosvojilZORMANMARKOiz
Ljubljane

2. mesto je osvojil KRAJNC MITJA iz
koroške regije

1 . mesto je osvojil GERKMAN PRIMOŽ
iz gorenjske regije.

NAGRADE je prispevala ISKRA KI¬
BERNETIKA.

V spuščanju brodomodelov MC1 je

3. mesto osvojil PLANOVŠEK MIHA iz
Ljubljane

2. mesto je osvojil KOPINJA KRISTI¬
JAN iz pomurske regije

1. mesto je osvojil ZVAJKER LEON iz
podravske regije

NAGRADE sta prispevala AS "TEH¬
NOCENTER« iz Zagreba in Tehniška
založba Slovenije.

TEKMOVANJE Z MODELI AVTOMO¬
BILOV:

3. mesto je osvojil BOŠTJAN POTOČ¬
NIK iz kdroške regije

2. mesto je osvojil ŠTELCL SIMON iz
pomurske regije

1. mesto je osvojila TRAJBARIC MA¬
NICA iz pomurske regije
NAGRADE je prispevala Tehniška za¬
ložba Slovenije in AS »TEHNOCEN¬
TER« iz Zagreba.

DELO Z ELEKTRIČNIM ROČNIM
ORODJEM:

3. mesto sta osvojila BOBEK SLAVKO
In BUKOVšEK MAKS Iz celjske regije

2. mesto sta osvojila BOLDIŽAR
BRANKO in GRČAR RAJKO iz pomur¬
ske regije

1. mesto sta osvojil BRGOC ANDREJ
in ŠNAJDER MATEJ iz kraško-notranj-
ske regije

NAGRADE je prispevala ISKRA Indu¬
strija elek. orodja Kranj.

12 TIM 1 • 85/86

SESTAVLJANJE KONSTRUKCIJ
FISCHER TEHNIKE:

3. mesto je osvojil JERMOL SIMON iz
severno-primorske regije

2. mesto je osvojil BAJC BENO iz dom¬
žalske regije

1. mesto je osvojil VILFAN ANDREJ iz
Ljubljane

NAGRADE sta prispevala ZOTK Slove¬
nije in AS »TEHNOCENTER« iz Zagre¬
ba.

SESTAVLJANJE KONSTRUKCIJ ME-
HANOTEHNIKE:

3. mesto je osvojil MARUŠKO BOŠT¬
JAN iz podravske regije

2. mesto je osvojil ZORE BOŠTJAN iz
celjske regije

1. mesto je osvojil ZUNER MARTIN iz
Ljubljane

NAGRADE sta prispevali ZOTK Slove¬
nije in AS »TEHNOCENTER« iz Zagre¬
ba.

PROGLASITEV REZULTATOV RE¬
PUBLIŠKEGA PRVENSTVA MC —
RAZREDOV

BRODELARSKIH MODELOV:

Mč-1

L mesto je osvojil MARJAN NEMEC —
OŠ Edvarda Kardelja Murska Sobota

2. mesto je osvojil JANEZ KALMAN —
OŠ Edvarda Kardelja Murska Sobota

3. mesto je osvojil MIHA PLANOVŠEK
— OŠ Tone Rožanc. Ljubljana

4. mesto je osvojil SILVO OGRIZEK —
OŠ Blaža Kocena. Ponikva

MČ-2

1. mesto je osvojil LILIK SANDI — MTC
Ljubljana

2. mesto ZUPANČIČ TOMAŽ - MTC
Ljubljana

3. mesto PODBEVŠEK BRANKO —
OŠ Franc Rozman-Stane. Maribor

MČ-3

1. mesto MTC LJUBLJANA: BOLTA.
ZUPANČIČ. LILIK

2. mesto DM LJUBLJANA: VOJINOVIC.
PLANOVŠEK, ZUPANČIČ M.

3. mesto OŠ EDVARDA KARDELJA.
Murska Sobota: BODOMEC NEMEC.

KALAMAR

TEKMOVANJE V OBRAMBI IN ZAŠČI¬
TI:

3. mesto je osvojila ekipa gorenjske re¬
gije v sestavi: MAKRA IGOR, KOFOL
TILEN, TROJAR MARI

2. mesto je osvojila ekipa Koroške v
sestavi: VERCKOVNIK PETER, HOV-

nik jani. Simon matej

1. mesto je osvojila ekipa zasavske re¬
gije v sestavi: KOVAČIČ JELKO, ŽER¬
JAV MLADEN, SIMONČIČ TADEJ
POSEBNO PRIZNANJE ZA RAZPIS
REVIJE TIM MASKOTA »PIONIR« je
osvojila OŠ Olge Avbelj iz Domžal.
NAGRADO sta prispevali ZOTKS in
Tehniška založba Slovenije.

TEKMOVANJE MLADIH RAČUNAL¬
NIČARJEV

3, mesto sta osvojila ZALOŽNIK ROK
in VODOPIVEC TADEJ iz Ljubljane,
ravno tako sta

3. mesto osvojila DONGALIC DENIS in
LESNIK ROBI iz Podravja

2. mesto sta osvojila ROMAN MA-
VRER in BORIS TOPLAK iz Zasavja

1. mesto sta osvojila MILLOS BAŠKO¬
VIČ in ŠEBAR MIRKO in obalno-kraške
regije

NAGRADE sta prispevali ZOTK Slove¬
nije in ISKRA Delta.

Za program računalniško podprtega
funkcionalnega izdelka se nagradi s
1 nagrado ROBERT ŠTURN in z

2. nagrado BOŠTJAN ŠUŠTAR
NAGRADE je prispevala Ljubljanska
banka.

PROJEKCIJA PIONIRSKIH FILMOV:

3 mesto je osvojil OGRINC ANŽE za
film: POBEG

'2 mesto je osvojila URNAUT ANITA za
film: RAČUNALNIK Z NAPAKO

1. mesto je osvojila PUGELJ ROMANA
za film: V VRTINCU
NAGRADE je prispevala Tehniška za¬
ložba Slovenije.

Komisija za film je ocenila, da je film
STRAH avtorice ROTOVNIK POLONE
izdelan avtorsko na izredno visokem ni¬
voju in da mu zato pripada posebna
javna pohvala. Avtorica bo posebno di¬
plomo prejela naknadno.

TEKMOVANJE MLADIH FOTOGRA¬
FOV:

3. mesto je osvoji! PEZDIRC ALENKA
iz dolenjske regije

2. mesto je osvojila SRAKAR SUZANA
iz pomurske regije

1. mesto je osvojil KODRIČ ALEŠ iz
podravske regije

NAGRADE sta prispevali Tehniška za¬
ložba Slovenije in ZOTKS.

Nagrado DO Tovarne lepil Mitol Sežana
je prejela OŠ Olge Avbelj iz Domžal —
šola s prilagojenim programom.

V času tekmovanja mladih tehnikov je
bilo tudi pionirsko prvenstvo Zveze ra¬
dioamaterjev Slovenije.

TEKMOVANJE V AMATERSKEM RA-
DIOGONIOMETRIRANJU

3. mesto je osvojil REK ALEŠ iz koro¬
ške regije

2. mesto je osvojil HREN LOVRO iz do¬
lenjske regije

1. mesto je osvojil DURICA VLADIMIR
iz podravske regije

NAGRADE je prispevala ZOTKS.

Ker je na 8. srečanju mladih tehnikov
Slovenije leta 1984 v Novi Gorici ekipa
koroške regije osvojila 1. mesto in pre¬
hodni pokal, prejme nadomestni pokal
kot dokaz za osvojeno 1. mesto na Vlil.
srečanju. Pokal je predal predsednik
sveta za tehnično vzgojo mladine mag.
Amand Papotnik.

EKIPNI REZULTATI:

3. mesto je osvojila ekipa KOROŠKE
REGIJE z doseženimi 747 točkami

2. mesto je osvojila ekipa MESTA
LJUBLJANE z doseženimi 805 točkami
1. mesto je osvojila ekipa GORENJ¬
SKE REGIJE z doseženimi 815 točka¬
mi.

PREHODNI POKAL JE PREDAL EKIPI
GORENJSKE REGIJE PREDSTAVNIK
LANSKOLETNE ZMAGOVITE EKIPE.
Vse vabimo k sodelovanju na X. sreča¬
nju ki bo prihodnje leto v Celju.

Pri mladih izumiteljih Anl,a Kuše ' Be,lnaJamšek

Na hodniku pred učilnico z napisom MLADI IZUMITELJI sva srečali fanta, ki je nekaj zelo
vneto ponavljal. Zmotili sva ga in ga povprašali, kdo je in od kod prihaja. »Sem Dinko Mav-
čec, učenec 8. razreda OŠ Edvarda Kardelja iz Murske Sobote.« Z njim je bila tudi sošolka
Tatjana Rajner in zapletli smo se v pogovor. Povedala sta, da sta se tudi teoretično priprav¬
ljala na tekmovanje. Prikazala bosta delovanje magnetnih sklopk in zavor. Seveda si želita,
da bi bil njun prikaz uspešen. Ko smo ju povprašali, kakšno uvrstitev si želita, sta odvrnila,
da upata, da bosta med prvimi tremi. Ker sva radovedni, sva želeli izvedeti, kakšne so njune
poklicne želje. Tatjana se je odločila za jezikovno usmeritev, Dinko pa za poklic lesarja. Za¬
želeli sva jima obilo sreče pri tekmovanju.

TIM 1  • 85/86  13

modelarstvo

Zdenko Puncer

Tovornjak

Material

Smrekov les, vezana plošča 10 mm, palice 0 8,
brusni papir, lužilo, lepilo, lak.

Električno ročno orodje s priključki

Vrtalni stroj, miza, krožna žaga. povratna žaga,
stojala za vrtalne stroje, horizontalna držala, vi¬
bracijski brusilnik.

Pribor

Svinčnik HB. ravnilo, kotnik, stege. primeži, sve¬
dri, brusni koluti, kronska žaga, čopiči in zaščitna
sredstva.

Pri delu se boste srečali z naslednjimi delovnimi
postopki:

Oglašam se vam z idejo za izdelavo tovornjaka, ki
jo lahko uresničite pri pouku ali interesni dejavno-

merjenje in zarisovanje
na material,

razrez s krožno žago (osnovne
izmere),

izrezovanje s povratno žago
(tovor),

vrtanje (osi, okno, luči),
žaganje s kronsko žago
(kolesa),

žaganje (osi in luči),
brušenje (strojno in ročno),
luženje z barvnimi lužili,
lakiranje
in montaža.

izdelovali po postopku tekočega traku v •
delavnici z ročnim orodjem. Pri delu
smo resnično uživali, saj smo se poču¬
tili, kot da imamo svoje podjetje. Sedaj
pa na delo. Dobro proučite delavniško
in sestavno risbo ter fotografije, ki so
nastale ob delu. Upam, da tudi vam iz¬
delava ne bo delala težav.

14 TIM 1 • 85/86

Nekaj nasvetov za delo

1. Nalogo lahko rešite s pomočjo delitve dela
med posamezne oddelke.

2. Izdelek naj nastaja v več proizvodnih linijah.

Prva naj zajema:

razrez materiala,
strojno brušenje,
zarisovanje (šablona),
vrtanje okna. osi in luči.
izrez tovora,
kontrola,
strojno brušenje,
ročno brušenje,
kontrola.

TIM 1 • 85/86 15

Druga linija:

žaganje koles,
vrtanje koles,
rezanje osi in luči,
brušenje in
kontrola

Sedaj se obe liniji združita v tretjo:

barvanje z lužili (lahko tudi odpade),

lakiranje,

kontrola,

montaža in

končna kontrola.

3. Da bo delo varno, uporabljajte zaščitna sred¬
stva in upoštevajte navodila za delo.

Želim vam veliko veselja in uspehov pri delu. V
naslednjih številkah pa vam bom predstavil še
nova vozila.

Slika 3. Razrez materiala s krožno žago

Slika 1. Prototip in serijski Izdelki

Slika 2. Deli za montažo

Slika 4. Žaganje tovora s povratno žago

16 TIM 1 • 85/86

Vtisi s tekmovanja

Na OŠ Prežihovega Voranca na Ravnah na Koroškem se je izteklo tekmovanje mladih teh¬
nikov. Prisotna sem bila kot novinarka te šole. Že zjutraj sem se odpravila, da bi si ogledala
tekmovanja na različnih področjih.

»Kako zanimivo,« sem si dejala, ko sem prišla v telovadnico, kjer so tekmovali mladi v spu¬
ščanju avtomobilčkov na električni pogon. Za nekaj minut sem se usedla. Opazovala sem
tekmovalce, kako se pripravljajo na start. Eden se je ulegel, da bi čimbolj ravno spustil avto¬
mobil, drugi pa je čepel. Skratka, vsak je imel svoj način starta. Zelo pomembno je, kako se
tekmovalec pripravi na start, kakšna je njegova koncentracija. Pred tekmovanjem je imel
vsak tekmovalec možnost, da je preskusil svoj avtomobil.

Skoraj vsi prostori šole so bili zapolnjeni. V eni izmed učilnic je bila računal niča, kjer je lahko
vsak obiskovalec preskusil svoje znanje na računalniku. Veliko zanimanja je bilo tudi za
skupine, ki so delale s KLIP-KLAP orodjem. Ko sem obiskala bazen na Ravnah na Koro¬
škem, kjer je bilo tekmovanje v spuščanju ladijskih modelov MCI, sem nekaj učencev-tek-
movalcev povprašala o samem tekmovanju in o vtisih, ki jih odnašajo domov. Vsak tekmo¬
valec mi je rekel, da se mu zdijo Ravne lep kraj ter da se bodo srečanja z veseljem spomi¬
njali.

Tudi zadovoljstva in veselja ni manjkalo. Sprehodila sem se po šoli in povprašala o tem.
Odgovori so bili različni: »Zadovoljen sem, saj mi je šlo kot po maslu.« Potem sem povpra¬
šala deklico, ki je otožna sedela na klopi. »Vse je v redu, le po starših mi je dolgčas.«

Irena Rožej, novinarski krožek šole Prežihovega Voranca, Ravne

TIM 1 • 85/86 17

Jan (.Lokovšek

Oddajnik
TIM XIX

1. Uvod

Tim XIX predstavlja pravzaprav že zgodovino. To
je DV oddajnik AM tipa. namenjen vodenju tako
letalskih kakor tudi drugih modelov. Zakaj AM, ko
ta vendarle že izumira?

Za to govori več razlogov. Ves material zanj je
mogoče kupiti v ljubljanskih trgovinah, ne uporab¬
lja eksotičnih integriranih vezij in je enostaven za
gradnjo.

Vsi ti razlogi so vodili naš uredniški odbor, da je
sprejel sklep o ponovni objavi tega vezja, sicer
klasičnega tipa.

Tim XIX deluje z večino drugih AM sprejemnikov
tudi tovarniških, kasneje pa si bomo ogledali še
sprejemnik TIM XX, enostaven in kvaliteten AM
sprejemnik, primeren tudi za letalske modelarje.
Osnovna izvedenka je konstruirana za frek¬
venčno področje 27 MHz, kasneje sledijo tudi na¬
vodila za izdelavo za področje 40MHz.

Opis delovanja

Najbolje bo, če si za začetek pogledamo shemo
oddajnika na sliki 1.

Opazili boste, da sem to pot združil VF in NF del
oddajnika tako, da je vse na eni ploščici. Tak
način gradnje je ugodnejši za začetnike, ki si dru¬
gače ne znajo poiskati pravih rešitev za pritrjeva¬
nje v ohišje. Za to sem se odločil na osnovi izku¬
šenj s prejšnjim oddajnikom (TIM XV), ki je vzor
Timu XIX, vendar ne povsem.

O napakah, ki so bile najbolj pogoste pri Timu XV.
bomo spregovorili kasneje v posebnem članku,
seveda pa se jim bomo skušali pri Timu XIX izog¬
niti že vnaprej.

Poskusimo razumeti, kako oddajnik deluje! Ta
razlaga je namenjena amaterjem, ki poznajo osno¬
ve. Sledili bomo električne signale, le-te sem na¬
risal na sliki 2. So približno taki, kakor jih vidimo na

+ 5 )

Slika 1. Shema oddajnika TIM XIX

18 TIM 1 • 85/86

on_r

©_ji_

0__n_

O_n_

O_n_

®_ T -k

O—-

®__L^-

0~rrm

©~innnru

ji_

_n_

_n_

_n

r-

■S—

~ J T~

rrm

mnnn

Slika 2. Slike električnih signalov v posameznih me¬
rilnih točkah

zaslonu osciloskopa, izmerjeni na posameznih
merilnih mestih, ki so na shemi (slika 1) označena
s številko v krogcu.

Napajanje NF dela je stabilizirano s 6,8 V zener
diodo, da je odvisnost od napajalne napetosti
manjša.

Tranzistorja T1 in T2 s pripadajočim vezjem (R1,
R2, R3, P1, C 2, C3) tvorijo astabilni mulvibrator,
ki niha in tako proizvaja pravokotne impulze (1) s
periodo približno 20msek. Multivibratorju sledijo
štiri monostabilne preklopne stopnje s tranzistorji
T3, T4, T5, T6, ki prožijo ena drugo in se tako
preklapljajo po vrsti od leve proti desni. Ob pre¬
klopu odda vsaka impulz, ki so sedaj štirje (2), (3),

Slika 3. Slike oddanih, sprejetih in dekodiranih sig¬
nalov digitalnih in analognih RC sistemov

digitalni

anjinnnj-

(4), (5). Dolžina vsakega posameznega impulza
je odvisna od položaja ustreznega potenciometra
— P1 do P4, ki rabijo za dajanje povelj. Torej so
povelja skrita (kodirana) v dolžini posameznih
impulzov, tj. v (2) za prvi kanal (servomehani-
zem), v (3) za drugi itd.

Te dolžine so za posamezne tovarniške RC na¬
prave različne, se pa kljub vsemu le malo razliku¬
jejo. Nevtralnemu položaju ustreza dolžina im¬
pulza med 1,5 do 1,7msek, poln odklon pa po¬
meni spremembo med 0,5 do 0,7msek. Torej je
lahko ta impulz dolg od 0,9 pa do 2,2msek!

Te impulze najprej »diferenciramo« s pomočjo
C-R členov, in sicer signal (1) s C4/R4 in dobimo
(6), signal (2) s C7/R5 in dobimo (7) itd... S po¬
močjo diod D1 do D 5 izberemo le negativne
»špičke« (8) in z njimi prožimo monostabilni multi-
vibrator, ki ga tvorita tranzistorja T7 in T8 s pripa¬
dajočimi elementi. Ta multivibrator predstavlja
izboljšavo glede na TIM XV, saj poskrbi, da so
kratki impulzi dolgi vedno 0,3msek. Ta dolžina bi
se sicer lahko spreminjala z dograditvijo raznih
mešalnikov in eksponencialnega vodenja, kar se
je pri Timu XV včasih dogajalo.

Vsako povelje je zdaj podano z dvema impulzo¬
ma! Tako predstavlja povelje za prvi kanal (ser-
vomehanizem) razdalja od začetka (fronte) pr¬
vega impulza do začetka drugega; za drugi kanal
od fronte drugega do fronte tretjega impulza itd.
Torej potrebujemo za prenos povelj za štiri ser-
vomehanizme pet impulzov enakega trajanja
0 3msek, povelja pa so skrita v razdaljah front
posameznih impulzov in te se seveda spreminja¬
jo.

Preko tranzistorja T9 posredujemo te impulze (10)
VF oscilatorju, ki ga tvori tranzistor T10 s pripada¬
jočim vezjem. Frekvenca oscilatorja je določena
(stabilizirana) s kvarc kristalom. Z NF signalom
(10) moduliramo VF oscilator, tj., ga vključujemo v
ritmu signala. Ker spreminjamo tako velikost ni¬
hanja (amplitudo), vidimo, da imamo opravka z
amplitudno modulacijo (AM).

analogni

inr a n_i i_ r~

s_n_n_

s _n_n

TIM 1 • 85/86 19

VF signal, ki ga daje oscilator, ojačimo s tranzi¬
storjem T11 in ga preko filtra posredujemo anteni.
VF signal (11) je torej prekinjan s po 0,3 msek dol¬
gimi impulzi in tako »otovorjen« prenaša povelja.
Ta signal je za izjemne primere lahko tudi malo
močnejši. Če sklenemo stikalo S, povečamo moč
VF oscilatorja in s tem tudi celega oddajnika.
Tako si lahko izberemo dvoje moči, denimo
300 mW za normalno rabo in npr. 1000mW za
primer, ko se pojavijo kakšne motnje. Z izbiro ve¬
likosti emiterskega upora X tranzistorja T10 lahko
v določenem področju spreminjamo VF izhodno
moč celega oddajnika.

Smisel takega preklopa je v tem: ker v normalnih
razmerah potrebujemo za vodenje le morda
100mW, je dejanskih 300 mW dovolj, poraba je
zmerna in rok trajanja baterij dovolj dolg. Ko pa se
pojavijo kakšne motnje (CB ipd.) ali pa je model
morda na meji dosega, zmanjšanega iz kakšnih
drugih vzrokov, preklopimo na večjo moč. Poraba
je sicer takrat zelo velika, vendar pa imamo
(morda) še dovolj rezerve za (zasilen) pristanek,
saj da večja moč možnost za boljšo kontrolo in
doseg.

Poglejmo si še razlago, zakaj je digitalni način vo¬
denja manj občutljiv na motnje, kot so starejši
analogni. Razlago sem skušal ilustrirati s sliko 3.
Električni signali ne pridejo do sprejemnika nikoli

tako »lepi«, kot jih oddaja oddajnik razen v bližini
in (danes nič več) razmerah brez motenj. Na signal
se »natovorijo« motnje, z manjšanjem signala
imajo le-te vse večji vpliv, nato se pojavi še šum
itd. Zato se lepo dani signal a (na sliki 3) popači in
izgleda približno tako, kot je narisano pri b (slika
3). Risal sem NF signal na izhodu detektorja ta¬
krat, ko je ves sistem že blizu meje dosega.

Ker deluje dekoder v digitalnem sprejemniku le na
fronte (začetke) impulzov, bo dekodirani signal (s
na sliki 3) pravilen, čeprav so se dolžine impulzov
pokvarile! Razdalja med fontami je ostala enaka!
Pri analognem sistemu stojijo stvari slabše. Ko
detektirani signal (b) spremenimo spet v pravo¬
kotni (c), opazimo, da se je spremenilo trajanje
impulza, frekvenca pa je ostala nespremenjena.
Torej se bo spremenilo povelje, ki je določeno z
razmerjem signal/pavza, pač pa bo ostalo ne¬
spremenjeno povelje, ki ga določa frekvenca. To
je bil tudi razlog, da smo za zadnji Timov analogni
sistem izkoriščali za dajanje povelj le spremembo
frekvence!

Obstajajo tudi drugi boljši načini kodiranja povelj
(PCM), ki pa zahtevajo uporabo zahtevnih integri¬
ranih vezij. Slednja so pregrešno draga, posebno
če ima sistem dograjen še del za prepoznavo z
mikroračunalnikom.

Kletka,
ki jo bomo
izdelali
za papigico
skobčevko

Kadar nameravamo nabaviti ali iz¬
delati kletko za papigico, ali pa za
katero koli drugo ptico, se najprej
vprašajmo, kako ta ptica živi v na¬
ravi in kakšne navade in potrebe
ima.

Poglejmo torej, kako živi papigica
skobčevka v naravi!

V Avstraliji, kjer je doma, živi papi¬
gica skobčevka kot ptica selilka. Že
na prvi pogled lahko opazimo, da
je kot ustvarjena za letenje nad
širnimi avstralskimi planjavami.
Glavna hrana papigic skobčevk so
različna semena trav. Tam, kjer je
dovolj vode in trave, se jate ustavi¬

jo, ko pa se trava pod žarkim trop¬
skim soncem posuši, odlete na¬
prej, iskat hrane zase in za svoj
zarod. Šele v jesenskih mesecih si
poiščejo gnezda v drevesnih du¬
plih.

Papigica skobčevka je, v skladu s
svojim načinom življenja, navajena
na dolge in hitre polete. Dolga in ši-
lasta krila in rep ima, od glave do
konca repa meri 23 do 26 centime¬
trov in prav zato potrebuje pred¬
vsem res prostorno kletko.

Kletke, ki so dovolj velike za ka¬
narčka, so prava mučilnica za pa¬
pigico skobčevko, ki v majhni kletki
žalostno hira.

Kletka za papigico skobčevko
mora biti najmanj 50 cm dolga,
30cm široka in vsaj 40cm visoka.
(Glej skico 1.) V takšno kletko lahko
pritrdimo le dve paličici za sedenje.
Vsaka od teh paličic mora biti od
stene kletke oddaljena za vsaj
12 cm, ker bi si sicer papigica po¬
škodovala svoj dolgi rep. Paziti pa
moramo tudi na to, da paličic ne
pritrdimo ne prenizko in ne previ¬

soko. Najvišja paličica naj bo od
stropa kletke oddaljena za vsaj
15cm, ker se bo samo v tem pri¬
meru papigica, kadar bo sedela na
najvišji paličici, lahko držala v nor¬
malnem vzravnanem položaju. Na
prenizki paličici, bi si papigica po¬
škodovala rep, zato naj bo najnižja
palica vsaj 15 cm nad dnom kletke.
Pri izdelavi kletke moramo torej
paziti predvsem na to, da bo kletka
dovolj prostorna. Pri tem upošte¬
vajmo zgoraj omenjene dimenzije
le kot minimalne. Cim večja bo
kletka za papigico, bolje bo uspe¬
vala in lepše se bo razvijala.

Ne smemo pa pozabiti še na nekaj
pomembnih reči.

1. Kletka mora imeti premično dno
v obliki predala (skica 2), ki ga iz¬
delamo iz pločevine. Dno naj bo
5 cm globoko, izdelano naj bo po
natančnih merah, da se bo prile¬
galo dnu kletke in da ga bomo
lahko pri čiščenju brez težav po¬
tegnili iz kletke. Na prednji strani
mora biti kletka opremljena s pre¬
mično deščico na ležajih, ki bo po-

20  TIM 1 • 85/86

6=0

polnoma pokrila odprtino, kadar pri
čiščenju odstranimo dno. Papigica
je namreč silno radovedna in takoj
opazi vsako odprtino, skozi katero
nam lahko pri čiščenju pobegne.

2. Pri izdelavi kletke lahko uporab¬
ljamo le železno ali aluminijsko
žico ali gosto mrežo. Vsaka žica,
mreža ali pločevina, ki vsebuje

baker ali medenino, je lahko papi¬
gici smrtno nevarna, saj se lahko
zastrupi s strupenim oksidom, ki se
naredi na bakru in medenini. Do
takšnih zastrupitev pride zlasti pri
papigicah, zato ker pri plezanju po
stenah kletk uporabljajo tudi kljun.

3. V kletki ne sme biti nobenih raz¬
pok, špranj in nedostopnih kotič¬

kov, ki jih ne morebmo redno čistiti.
Vse stike med deskami moramo
zatesniti, vso kletko pa prebarvati z
nestrupeno oljnato barvo ali brez¬
barvnim lakom. (Tako imenovani
»kopal« lak je prav dober.)

4. Vsa vratca in premična deščica
za zapiranje odprtine pri premič¬
nem dnu se morajo zanesljivo za-

TIM 1 • 85/86 21

pirati, in sicer z zunanje strani klet¬
ke. Papigice se zelo rade igrajo s
kovinastimi kljukicami, karšne po¬
navadi vidimo na vratcih klet, če jih
le lahko dosežejo s kljunom. Prav
pogosto se zgodi, da se papigica
igra s kljukico na vratcih kletke in jih
odpre.

Pri izdelavi kletke za papigico
skobčevko torej upoštevajte te na¬
svete, saj si boste s tem lahko pri¬
hranili marsikatero razočaranje.
Poleg kletk z lesenim ali kovinskim
ogrodjem, ki imajo vse stene in
streho iz žice, se v zadnjem času
močno uveljavljajo tudi kletke, ki
imajo vse stene razen prednje iz¬
delane iz desk (glej skici 2 in 3).
Prednja stena je okvir, izdelan iz
bukovih ali macesnovih letev, ki naj
nam jih nažaga mizar. Okvir, v ka¬
terega bomo vstavili navpične žice
ali nanj pribili žično mrežo, moramo
izdelati zelo natančno in pazljivo.
Pri tem moramo upoštevati na¬
slednje:

— Prečne letve pritrdimo v takšni
višini, da se bodo nanje, ko bo
kletka gotova, lahko oprle paličice
za sedenje. Pri tem moramo se¬
veda upoštevati navodila glede
postavljanja paličic za sedenje, ki
smo jih navedli zgoraj.

— Upoštevati bomo morali tudi iz¬

delavo vratc, če jih seveda ne na¬
meravamo izrezati v eni od stran¬
skih sten.

— Ne smemo pozabiti tudi na ko-
ritca za krmljenje, ki morajo biti res
široka (najmanj štiri centimetre).
Vedeti moramo, da papigica skob¬
čevka zaradi krivega kljuna ne
more pobirati zrn iz ozkih posodic,
kot to brez vsake težave lahko stori
kanarček.

»Zaboj«, to se pravi stranski, zad¬
nja, gornja ter spodnja stena, naj bo
izdelan iz močnih desk debelih
najmanj 1,5cm. »Zaboj« naj bo iz¬
delan trdno ter brez vsakih špranj
in razpok. Najbolje bo, ako ga iz¬
dela mizar. Z izdelavo prednje
strani — ogrodja iz letev in žic — pa
počakajmo, dokler ni »zaboj« nare¬
jen. Ko dobimo »zaboj«, natančno iz¬
merimo odprtino - tudi milimetri so
včasih odločilni - in se lotimo izde¬
lave prednje strani. Prednjo stran
pritrdimo na zaboj s pomočjo vija¬
kov z maticami, ki jih vdenemo
skozi luknjice, izvrtane na na¬
tančno določenih mestih v okvir.
Vsak vijak vtaknemo skozi luknjico
v kovinskem nosilcu v obliki črke L
(glej skico 5).

Naj omenimo še to, da iahko pred¬
njo stran izdelamo tudi kar iz pocin¬
kane mreže, ki jo pritrdimo na so¬

lidno izdelan okvir iz močnih letev.
Odprtine v mreži naj ne bodo širše
kot centimeter.

Navodil je za začetek dovolj.
Kakšna naj bo kletka, izdelana na
ta način, si oglejte na ilustracijah.
Opozoriti pa vas moram na dve
stvari, in sicer:

— kletke, ki imajo rešetke ali
mrežo le na eni strani, niso pri¬
merne za slabo osvetljene prosto¬
re. Papigica potrebuje svetlobo ves
dan, od zgodnjega jutra pa vse do
mraka. V temačni kleti bo le ža¬
lostno životarila. Ce nimamo res
svetlega prostora blizu velikih
oken, se raje odločimo za klasično
kletko, ki ima vse štiri stene in
strehe iz rešetke ali mreže.

— kletka zgoraj omenjene veliko¬
sti (dolga najmanj petdeset, široka
najmanj 30 in visoka najmanj 40
centimetrov) je primerna le za eno
papigico, ki vrhu tega vsak dan vsaj
po par ur prosto leta po sobi. Kletka
za parček papigic pa mora biti pre¬
cej večja. O takšni kletki in o vsem,
kar sodi zraven, se bomo pogovo¬
rili drugič.

Predvsem pa, nobene naglice pri
izdelavi kletke. Premislite in nari¬
šite si ves načrt in skrbno pripravite
gradivo. Na vsako vprašanje vam
bodomo radi odgovorili.

Bojan Rambaher

Modelarska
mala šola

Vrsta navodil za gradnjo letalskih
modelov vsebuje samo gole po¬
datke in poziv modelarju, naj model
izdela, uravnovesi in spušča na¬
tančno po navodilih. Pri tem v ve¬
čini primerov opravila niso opisana
dovolj podrobno, mnogokrat pa
niso niti dovolj utemeljena. Današ¬
nja mala šola naj bi to pomanjklji¬
vost do neke mere odpravila. Na
desetih slikah je prikazano dese
najobičajnejših predmetov, na ka
tere ponavadi naleti modelar za¬
četnik. Obenem so podana tud
navodila, kako je treba naštete na
pake odpraviti.

1.

Eden najpomembnejših podatkov
ki so navedeni na modelarski risb
je težišče modela, ki ga je treb

22 TIM 1 e 85/86 m

a

nato natančno določiti. Težišče je
točka, v kateri je združena teža
modela. Brez določitve te točke
modela sploh ne bi mogli spuščati.
Kajpada je pri večini modelov po¬
trebno natančno mesto težišča
šele ugotoviti. Model ima pravi¬
loma težek zadnji del, zato je treba
modelu dodajati utež spredaj.
Mesto za utež je določeno v spred¬
njem delu trupa (ponavadi v glavi
modela). Kot utež lahko uporabite
svinčeno pločevino ali koščke
svinca. Za natančnejše uravnove¬
šanje modelov vam priporočamo,
da si izdelate naslednjo enostavno
pripravo. To je lesena »koza« s pi¬
ramidastima stranicama. Pri urav¬
novešanju položite na konici stra¬
nic krili tako, da sta nameščeni na
namišljeni premici, ki gre skozi te¬
žišče proti koncu obeh kril. Utež
dodajajte tako dolgo, dokler model
ne bo ležal vodoravno. Nato utež
zatrdite s črnim nitrolakom (upo¬
števajte tudi njegovo težo), ki ga
nalijete na svinec.

2 .

Ko ste model uravnovesili, ga ne¬
kajkrat vrzite, in to po možnosti na
travniku, v smeri proti vetru. Vse¬
kakor pa je najbolje, če za spušča¬
nje izberete dan brez vetra. Če
model leti ravno v lepem in mirnem
letu. potem je vse v redu. Lahko pa
se zgodi, da bo poletel naravnost
proti zemlji. V tem primeru morate
spremeniti kot med krilom in vodo¬
ravno repno ploskvijo. Imate dve
možnosti — podložite lahko naletni
rob krila, ali pa zadnji rob vodo¬
ravne repne ploskve. Debelino
podložke povečujte tako dolgo,
dokler model ne bo po zraku jadral
mirno in enakomerno.

3.

V nasprotnem primeru, kadar
model poskoči in pade, podložite
zadnji rob krila ali pa naletni rob
vodoravne repne ploskve. Bolj po¬
gosto je treba podložiti repno krilo,
kajti glavno krilo ima praviloma
stabilno lego.

4.

Pomembna je tudi pravilna lega
vodoravne repne ploskve glede na
navpično repno ploskev in krilo.
Zaradi nenatančnega sestavljanja
se včasih zgodi, da vodoravna
repna ploskev ne leži pravokotno
na navpično repno ploskev. V

TIM 1 • 85/86 23

takšnem primeru model pri spu¬
ščanju ne leti naravnost, ampak se
obrne na stran. Napako odstranite
tako, da vložite postrani prirezano
podložko pod vodoravno repno
ploskev na ustrezni strani letala.

5.

Prav tako se pogosto dogaja, da po
metu v zrak model zavija na stran
zaradi nepravilnega položaja krila
glede na navpične ploskve. Tudi ta
problem je treba brezpogojno od¬
straniti. Ce je krilo samo posajeno
na trup in pritrjeno z vezno gumico,
potem popravilo ne bo pretežko.
Enako kot pri popravilu repnega
krila pritrdite pod ustrezno stran
krila postrani prirezano podložko,
in to na način, kot smo ga opisali.
Večji problem nastane, če je krilo
pritrjeno na trup z žico ali kako dru¬
gače na bolj trden način. V tem
primeru morate vez pazljivo razve¬
zati in potem seveda uravnati
prečna rebra krila. Je pa to tako
zamudno in nadležno opravilo, da
se vam zanesljivo bolj izplača pri
nastavljanju pravilnega položaja
krila že od začetka delati pazljivo in
natančno.

6 .

Vzrok za zavijanje modela je lahko
tudi nepravilno nagnjena navpična
repna ploskev. V tem primeru po¬
skušajte navpično repno ploskev
naravnati, če pa ne boste imeli
uspeha, v skrajnem primeru nasta¬
vite novo repno ploskev. V tem
primeru ne gre več samo za nena¬
črtovano zavijanje modela po metu
modela iz roke. Ukrivljenost nav¬
pične repne ploskve se namreč še
bolj izrazito pokaže v samem pro¬
stem letu modela ali pri letu mode¬
la, ki ga vlečemo na vrvici. Če je
navpični rep nerodno skrivljen, se
let lahko konča s polomljenim mo¬
delom.

7.

Morebiti je najzapletenejša težava,
ki se pojavi pri sestavljanju modela,
skrivenčeno krilo. Tudi s skriven¬
čenim krilom model nenačrtovano
zavija, če je skrivenčenost večja,
pa lahko pride celo do nesreče. Ce
naletite na ta problem, ga morate v
vsakem primeru odpraviti ali vsaj
omiliti. Preveliko krilo prelakirajte z
napenjalnim lakom, počakajte, da
napetost krila popusti, nato pa ga

8 .

Pri tršem pristanku včasih pride do
zamika krila. Ce modelar tega ne
opazi, pri naslednjem spuščanju
model zavija'. Cim večji je zamik,
tem bolj ostro je zavijanje in seveda
lahko pride do nesreče. Zato naj
velja, da pred vsakim metom pre¬
verite vezne dele modela in pravi¬
len položaj krila in navpičnih plo¬
skev.

9.

Ce ste preverili pravilno zgradbo
modela na opisan način, potem se
lahko lotite prve vleke. Odrežite si
okoli 20 m dolgo vlečno vrvico, na¬

10 .

Cez nekaj časa z vleko končajte in
odpnite model tako, da lahkotno
popustite vlečno vrvico. Po tem le¬
talo mirno zavije in leti naprej v
krogu. Kajpada je to kroženje načr¬
tovano. velikost krogov pa določite
z ustreznim nagibom smernega
krila.

vpnite v šablono. V šabloni ga pu¬
stite, da se popolnoma posuši.

taknite zanko na vlečno kljukico na
spodnji strani modela in predajte
letalo pomočniku. Ta naj ga dvigne
nad glavo in na povelje oba steče-
ta. Po nekaj korakih naj pomočnik
model spusti. Ce se model ne dvi¬
guje navzgor in se nagiba na ka¬
tero stran, potem je vleka prehitra
in tek morate upočasniti. V na¬
sprotnem primeru, če model pada
ali se dviguje zelo počasi, tempo
teka povečajte.

24  TIM 1 • 85/86

Jernej Bohm

Hidravlični

oven

beseda, seveda nismo pozabili prav vsi, marsikje
v naših krajih, če boste le dovolj vztrajni, ga lahko
najdete in opazujete njegovo delovanje (sl. 1). V
tujini lahko to črpalko tudi kupite v kaki specializi¬
rani trgovini. So pa izredno drage: npr. v Avstriji
vsaj 10 SM (med 6500 in 53.000 ASch). Prišteti
morate še stroške uvoza in carine. Naša izvedba
je bistveno cenejša in v celoti izdelana iz materia¬
la, ki ga lahko nabavite v večji veleblagovnici (npr.
v ljubljanski Metalki). Pa pojdimo lepo po vrsti.

Počitnice so za nami in čas je že. da se lotimo ka¬
kega bolj resnega dela. In tega tokrat ne bo malo.
Na svoj račun boste prišli predvsem tisti, ki živite
na deželi, pa tudi vsi tisti, ki imate počitniško hišico
in to smolo, da studenec izvira pod hišo. Nerodna
stvar, če je potrebno vodo črpati ali celo nositi do
domačije. Črpalka, ki jo žene elektrika, je mož¬
nost, ki je le vsi nimamo. In kako potem? Brez
uspeha boste iskali tako rešitev v današnjih knji¬
gah, zdi se, kot da tehnika ne pozna več načina,
kako črpati vodo več deset metrov visoko brez
uporabe električne energije. V starejši strojniški li¬
teraturi pa prav kmalu naletite na opis črpalke, ki
so jo menda poznali že stari Rimljani sodobnejšo
obliko pa soji dali Francozi (1796). Ovna, tako se
imenuje črpalka, o kateri gradnji bo tokrat tekla

Kako deluje oven

Na sliki št. 2 je shematski prikaz hidravličnega
ovna (angl.: hydraulic ram, nem.: hydraulische
vvidder). To je preprosta naprava, pri kateri upo¬
rabljamo kinetično energijo, ki jo pridobi masa
vode pri relativno majhnem padcu, za dvig del te
iste mase na neko bistveno višje mesto.

Črpalko sestavljajo: pogonska cev C1, ki pove¬
zuje bazen B1 in tako imenovani udarni ventil V1,
nepovratni ventil V2, posoda P, s katero je pove¬
zana dvižna cev C2, ter zbiralni bazen B2. Oba
ventila se med delovanjem črpalke v določenih
trenutkih zapirata oz. odpirata. (Zakaj in kako
bomo še povedali!). V trenutku, ko se odpre ventil

Slika 1. Izkaznica hidravličnega ovna

TIM 1 • 85/86 25

V1, se voda v pogonski cevi začne gibati. Hitrost
gibajoče vode s časom narašča, s tem pa tudi sila.
ki skuša zapreti ventil V1. Ko se le-ta končno
začne zapirati, hitrost iztekajoče vode še dodatno
narašča zaradi vse manjše odprtine izteka. (Sila
narašča s kvadratom hitrosti.) Ventil V1 se zaradi
vsega tega zelo hitro zapre. Gibajoča vodna
masa hipoma zastane kar povzroči močno pove¬
čanje tlaka v »ohišju« črpalke. Odpre se ventil V2
in del vode steče (brizgne) v posodo P in s tem sti¬
sne zrak v njej. Zaradi elastičnosti materiala se
ohišje črpalke »napihne«. V določenem trenutku
(medtem se del kinetične energije porabi) začne
tlak v črpalki padati. Sila, ki se je akumulirala v
ohišju, začne proces, ki požene vodno maso v
nasprotno smer (proti bazenu B1). Pravimo, da
vodni stolp v črpalki zaniha. Podtlak, ki pri tem na¬
stane, zapre ventil V2, ventil V1 pa odpre.

Del opisanega pojava lahko opazujete kar v domačem
stanovanju. Vključite pralni stroj. Vanj bo začela teči
voda. Če sedaj stroj nenadoma izključite, se bo avtoma¬
tično zaprl ventil v pralnem stroju. Opazujte dovodno
cev. Neka nevidna sila se bo z njo poigrala, da bo drge¬
tala pod njeno velikostjo. Pojav je lahko tako zelo inten¬
ziven, da se ga bojijo celo dobri strojni tehniki, ker lahko
raznese napeljavo. Kaj bi se zgodilo, če bi naredili v ti¬
stem trenutku, ko se ventil pralnega stroja zapre, luk¬
njico v dovodno cev? Ni si težko predstavljati, da bi voda
z neverjetno silo brizgnila na plan. No, in prav nekaj ta¬
kega se dogaja tudi pri ovnu, le da tu proces kontroli¬
ramo s pomočjo ventilov.

Voda vztrajno brizga v posodo P ter tako stiska
zrak nad vodno površino. Zračni tlak potiska vodo
v dvižni vod C2. Zračna posoda je zelo po¬
membna za delovanje črpalke. Povečuje njeno
»elastičnost« ter hkrati premošča relativno veliko
upornost dvižnega voda, ki bi ga sicer ne mogli
zadovoljno polniti medtem, ko se zrak v posodi
stisne tudi v zelo kratkih časovnih intervalih.

V igri je še nekaj manj pomembnih stvari, vendar
jih tu ne bomo omenjali.

Na fotografiji št. 1 vidimo serijo komercialnih
črpalk. Izbiramo jih po tem, kakšen pretok pogon¬
ske vode imamo na voljo, višino dviga ter količino
vode, ki jo želimo dvigniti v časovni enoti. Naj¬
manjše lahko poganjamo že z 0,5l/min. Še spre¬
jemljiv uplen dosegajo celo pri 300 metrih višine
dviga.

Izvedba

En sam pogled na sestavnico sl. št. 3 ali fotogra¬
fijo št. 2 pojasni vse. Kot vidimo, sestavimo črpalko
iz povsem običajnega vodoinstalaterskega mate¬

riala. Za kompresijsko posodo (P), ki samogradi-
teljem povzroča največ težav, pa uporabimo po¬
sodo za plin (jeklenko).

Originalni ventil na posodi za plin odvijemo in ga
nadomestimo z reducirnim vložkom, ki je edini
»nestandarden« del črpalke (del K v kosovnici).
Če niste vešči v rokovanju s stružnico, je najbolje,
da odviti ventil jeklenke in z I označeni del iz ko¬
sovnice odnesete v kakšno strojno delavnico in
prosite, da vam izdelajo reducirni člen K. Izstru-
žijo naj ga iz profilirane medenine.

Za udarni ventil V1 izberemo kar nepovratni ven¬
til, ki ga moramo obrniti tako, da bo zapiral v smeri
iztekajoče vode. Črpalko sestavimo v nekaj minu¬
tah. Paziti moramo na vodotesnost (uporabimo
teflonski trak).

Priključitev črpalke

Črpalka mora stati vertikalno. Pritrdimo jo na
čvrsto podlago (betoniramo). Po možnosti naj bo
dovodna cev (C1) železna, da bo trajno vzdržala
dinamične obremenitve zaganjajoče vode. Za

26  TIM 1 • 85/86

dvižno cev uporabimo obvezno alkaten cev, ker
nudi manj upora. Pogonski padec naj bo vsaj 2
metra, a ne več kot 5 metrov, sicer bo udarni ventil
preveč trpel.

Startanje črpalke

Začnemo s tem, da pogonsko cev (C1) napolnimo
z vodo tako, da v njej zanesljivo ne bo zraka. To
naredimo tako, da na silo odpremo udarni ventil
(V1) ter pustimo, da voda nekaj časa neovirano
izteka. Ko se hitrost iztekajoče vode ustali, spu¬
stimo ventil, da se ponovno zapre. Pri tem slišimo,
kako voda brizgne v kompresijsko posodo. Po¬
stopek večkrat ponovimo. Višina vode v dvižnem
vodu medtem narašča v skladu s povečanjem
tlaka v kompresijski posodi. V določenem tre¬
nutku začne oven delovati: udarni ventil se sam
odpira in zapira. (Skrivnostne sile bodo tedaj
spreletele tudi graditelja črpalke — toda do po¬
polnega zadovoljstva bo verjetno potrebno še
nekaj poizkusnega dela!)

Karakteristike
in izboljšave črpalke

Naloge, da zgradim hidravličnega ovna, sem se
lotil zelo previdno, predvsem pa si nisem hotel
nakopati večjih stroškov, če stvar ne bi uspela. Od
tod ideja, da skušam črpalko sestaviti kar iz nekih
cenenih standardnih elementov. Približno oceno
in preračun sem opravil za elemente premera
25,4 mm (1”) in kompresijsko posodo prostornine

Foto 1. Komercialne izvedbe

7,5dm 3  (3kg jeklenka za plin) ter dvižni vod pre¬
mera 12,7 mm. Meritve so pokazale, da pri pri¬
bližno 5 metrih padca pogonske vode zmore ta
črpalka načrpati na višino 40 metrov skoraj 20 li¬
trov vode v eni uri. Glede na to, da črpalka lahko
deluje neprestano (noč in dan skozi vse leto), sem
se s tako rešitvijo zadovoljil. No, kasneje sem se
vendarle lotil določenih izboljšav. Tako npr. sem
nekoliko obdelal gibajoče tesnilo v ventilu V2, da
je postalo lažje. Druga dopolnitev je veljala udar¬
nemu ventilu V1. Tega sem dodatno obtežil. S
tem sem dosegel, da voda v pogonski cevi do¬
sega večjo hitrost — ker se udarni ventil pri tem
kasneje zapira, medtem ko ventil V1 ostaja dalj
časa zaprt. Črpalka je pridobila na izkoristku za
dobrih 150%.

Seveda pri tem ne gre pretiravati. Če se udarni
ventil preobteži, začne oven delovati nezaneslji¬
vo, pade pa tudi izkoristek. S to regulacijo spre¬
minjamo število udarcev, ki jih naredi oven v ča¬
sovni enoti. Literatura priporoča do 100 udarcev v
minuti. (Delno je ta številka odvisna tudi od na¬
klona pogonske cevi.) Isti vir navaja, daje zgornje
razmerje med višino pogonskega padca in dvi¬
galno višino nekako 1:12. Minimalna pogonska
višina naj bo 0,5 metra, sicer gradnja ni priporoč¬
ljiva.

Po vsem tem upam, da sem natresel dovolj infor¬
macij za gradnjo hidravličnega ovna in da se ne

TIM 1 • 85/86 27

Slika 3. Sestavni načrt hidravličnega ovna

bo težko lotiti tudi zahtevnejše naloge oz. večje
črpalke. Črpalka ne deluje neslišno in nekaj bo
treba storiti tudi v tej smeri, toda to prepuščam
vam samim. Pa mnogo zabave!

A 1” nepovratni ventil (udarni ventil V1)

B 1” spojka
C 1” koleno
D 1” T člen

E priključek pogonske cevi (C1)

F reducirni člen
G 0,5” spojka

H 0,5” nepovratni ventil (V2)

I 0,5” T člen

J priključek dvigovalne cevi (C2)

K »nestandarden« reducirni člen (glej tekst)
L kompresijska posoda (P)

Foto 2. Hidravlični oven TIM izvedbe

Marko Drenovec

Muta in njeno
fužinarstvo

V dolinah, ob velikih rekah so tekle tudi po¬
membne ceste in ob njih so se razvijala naselja, ki
so preraščala v trge in mesta. Tak razvoj že v naj¬
starejših časih doživlja tudi Dravska dolina. Ljudje
so bili tod naseljeni že v predzgodovinski dobi in v
času prodiranja Rimljanov proti vzhodu in severu.
Poleg drugih naselij je bilo važno trgovsko sre¬

dišče kraj z imenom Muta. Pomen tega kraja je
rasel predvsem zaradi njegove lege v bližini pre¬
laza Radelj, ki je povezoval štajersko s Koroško.
Tudi v srednjem veku so tod mimo vodile trgovske
poti in pri prehodu skozi kraj je bilo treba odšteti
mitnino. Mitnico in mitničarje je ščitil grad Muten-
berg, ki so ga takrat po slovensko imenovali »na
Muti«. V ohranjenih zgodovinskih virih je grad
omenjen že leta 1255. Pod gradom pa je rasla
Muta; takrat so dejali »na mitnici«, oziroma po
nemško »an der Mauth«, včasih pa so imenovali
kraj tudi Hohenmauthen, ker leži naselje na neko¬
liko privzdignjeni planoti nad levim bregom Drave.
Viri govore, da je Muta bila zagotovo trg leta 1301
in, kot se spodobi, je imela tudi svoj grb.

28  TIM 1 • 85/86

Sl. 1. Vrtno orodje

Ce hočemo podrobneje zvedeti, s čim se je v teh
krajih trgovalo v 15. stoletju, nam zadošča pogled
v mitniške knjige, kjer je poleg navedb trgovskega
blaga zabeleženo, kolikšne so zanj bile mitniške
pristojbine. Spisek blaga je dolg in zanimiv: po¬
steljno perilo, vino, pivo, kis, med. vosek, žafran,
domače živali, različne vrste sukna, oklepi, vle¬
čeno železo, motike, kose, srpi, ponve, olje,
galun, milo, fige, lovorjevo listje, loj, usnje, kože,
ribe, splavi, steklo, kovine (kot so svinec, cink,
baker), nadalje klobučevina, hmelj, suha roba, sol,
žito, mlinski in brusni kamini, orožje in orodje, po¬
hištvo, papir, limone, volna in še dosti drugega bi
morali zapisti, če bi hoteli, da bi bil spisek popoln.
Naš namen pa je bil samo prikazati, kako pestra in
izbire polna je bila ponudba že leta 1489!

Grad, mitnica in trg so pripadali bamberški škofiji.
Podložniki na Muti so bili izrecno oproščeni pla¬
čevanja mitnine, kar je ustvarilo dobro osnovo za
razvoj kraja.

V začetku 15. stoletja so si pravice nad gradom,
trgom in mitnico pridobili Celjski grofje, ki so Muto
upravno pripojili k Vuzenici. Podložniki so morali
gospodi »odrajtati« dajatve v živilih in živini, poleg
tega pa so morali delati tudi na njihovih poljih,
travnikih in v gozdovih. Iz gozdov so morali sprav¬
ljati do Drave les, nato pa so ga vuzeniški tlačani
vozili v vuzeniški grad.

Sl. 3. Okvir za Štedilnik

Sl. 6. Plošče s tremi in dvema luknjama brez zareze

TIM 1 • 85/86 29

Za Celjani so prišli Habsburžani. Grajski oskrbniki
so se hitro menjavali in grad na Muti je propadal; v
začetku 16. stoletja je bil le še kup ruševin. Cesar
Maksimiljan je te razvaline podaril Žigi Dietrich-
steinu, ki je zgradil nov grad; ta se je po poznej¬
šem lastniku imenoval Kienhofen. Tudi ta grad je
prehajal iz rok v roke. Iz tistega časa (1773) je za¬
nimiv urbar, v katerm so poimensko popisani pod¬
ložniki, njihove dajatve in tlaka.

Trg Muta je v začetku 17. stoletja štel 22 hiš.
Vzdrževati je moral tri vojake in plačevati dodat¬
ni davek. V kraju sta bila mlin in žaga. V 18. sto¬
letju se je začelo razvijati fužinarstvo in stekla
je proizvodnja poljedeljskega orodja. Svoj ceh so
imeli tudi platnarji s privilegiji, ki jih je potrdila ce¬
sarica Marija Terezija. Leta 1822 je že 84 hiš s
491 prebivalci. Petdeset let kasneje so našteli že
90 hiš z 821 prebivalci in ob začetku 20. stoletja je
kraj naseljevalo 1083 domačinov.

Ko govorimo o zgodovini in razvoju Mute. ne mo¬
remo mimo dejstva, da so se na tem področju.

med Kozjakom in Pohorjem, ki ju razdvaja Drava,
prepletali že od davnih časov plavžarstvo. livar¬
stvo in kovaštvo.

Na kratko nameravamo obravnavati omenjene
panoge skupaj, kot so se pojavile in rasle druga
ob drugi na istih tleh in zahtevale potoke znoja
krepkih ljudi s tega koščka naše domovine.
Največkrat kar narava uravnava razvoj. Ob Bistri¬
ci. ki teče s Kozjaka po Bistriškem jarku proti
Dravi, so se naselili najstarejši prebivalci in poleg
drugega jim je Bistrica dajala tudi ribje bogastvo.
Ko pa so začeli izkoriščati vodno energijo, se je tu
razvilo fužinarstvo. Zavrtela so se velika vodna
kolesa. Talili so železovo rudo, kovači pa so po¬
prijeli in zavihteli kladiva.

Lesno oglje so žgali na obronkih Kozjaka, skoraj v
neposredni bližini fužin, železovo rudo pa so na
splavih na Dravi vozili s Pohorja.

V prihodnji številki pa boste o fužinarjih iz Dravske
doline izvedeli še kaj zanimivega.

elektronika

V. Ivkovič

Kaj je radijski
sprejemnik?

Radijski sprejemnik je naprava, ki iz antene spre¬
jema signale posameznih radijskih postaj, izbira
želeni signal, ga ojači in spremeni v zvok. Preden
pričnemo z opisovanjem izdelave te naprave, po¬
glejmo malo v to »škatlo, ki igra. govori in poje«.
Radijski sprejemnik je sestavljen iz treh osnovnih
sklopov:

1. Vhodni del z nihajnim krogom in anteno.

2. Detektorski del s feriti za izbiranje zvočne
frekvence.

3. Nizkofrekvenčni del, ki ojača zvočno frekven¬
co.

Sodobni tovarniški radijski sprejemniki so mnogo
bolj komplicirani, saj imajo še vrsto naprav za
izboljšanje sprejema, večjo izbirnost in občutlji¬
vost, več valovnih območij, spremembo barve
tona, priključke za gramofon, kasetofon in zvoč¬
nike. Vgrajeni so v lepa ohišja, ki predstavljajo
okras v stanovanju.

Kaj je nihajni krog?

V prostoru okrog nas je mnogo radijskih valov,
signalov posameznih postaj. Vsaka radijska po¬
staja oddaja signal z določeno valovno dolžino —
frekvenco. Teh signalov naše uho ne zaznava,
niti jih ne čutimo z drugimi čutili. Nihajni krog iz te
množice radijskih signalov izbira tistega, ki ga že¬
limo slišati.

Kako je sestavljen nihajni krog?

Nihajni krog je sestavljen iz kondenzatorja in tu¬
ljave, ki sta vezana vzporedno ali zaporedno. Da
bi lahko poslušali želeno postajo, mora nihajni
krog nihati z isto frekvenco, kakršno ima signal te
postaje. Pravimo, da sta v resonanci. Resonanco
dosežemo tako. da v nihajnem krogu spremi¬
njamo kapaciteto kondenzatorja ali induktivnost
tuljave, ki določata lastno nihajno frekvenco ni¬
hajnega kroga.

Kondenzator, tuljava, to so novi pojmi, poja¬
snite jih prosim!

Kondenzator je radiotehnični element, ki je se¬
stavljen iz dveh kovinskih ploščic, med katerima
je izolator. Ima določeno kapaciteto, ki je odvisna
od površine ploščic, razdalje med njima in lastno¬
sti izolatorja. Kapaciteto merimo v faradih (F).

Tudi tuljava je radiotehnični element in je sestavni
del vsakega radijskega sprejemnika. Ima dolo-

30  TIM 1 • 85/86

čeno induktivnost, ki jo merimo v henrijih (H). Na¬
rejena je iz enega ali več ovojev izolirane bakrene
žice na telesu (ali brez njega — samonosilna).
Navitje je v eni ali več plasteh. Telo za izdelavo in
navijanje je iz papirja, plastične mase, lesa ali
drugega izolacijskega materiala. Lahko ima
obliko valja, kvadra, podkve in podobno.

Za doseganje resonace nihajnega kroga z že¬
leno radijsko oddajno postajo lahko spremenimo
induktivnost ali pa kapaciteto. Spreminjanje in-
duktivnosti je mehano-tehnično teže izvedljivo,
zato se manj uporablja. Bolj enostavno spremi¬
njamo kapaciteto s spremenljivim kondenzator¬
jem. Taje vezan na gumb na radiu, s katerim izbi-

Sllka 1

ramo postaje. Nihajni krog je najbolj zahteven del
sprejemnika, zato moramo biti med izdelavo zelo
pazljivi.

Število navojev na tuljavi določa induktivnost tu¬
ljave, s tem pa tudi frekvenco nihajnega kroga, ki
jo moramo uglasiti z želeno postajo.

Na sliki 1 je več vrst nihajnih krogov in tuljav za ra¬
dijske sprejemnike.

Iz antene se signal preko tuljave ali kondenzatorja
prenese na nihajni krog, ki je uglašen na želeno

postajo (slike 1 a, b. c). Tuljave nihajnega kroga so
izdelane kot samonosilne za področje ultrakratkih
radijskih valov (UKV) ali pa na telesu iz izolacijske
snovi (votle cevke) s feritnim jedrom ali brez
njega. Na sliki 1 je več vrst običajnih tuljav za upo¬
rabo v radijski tehniki. Kot vidimo, je najenostav¬
nejša tuljava na papirnati ali plastični cevki (slika
1.1) z eno plastjo navitja. Najenostavneje nare¬
dimo tako tuljavo tako, da na papirni tulec od su¬
kanca navijamo izolirano bakreno žičko, navoj pri
navoju, s potrebnimi izhodi. Tuljave, ki morajo biti
v induktivnem sklopu, so navite na isto telo, ena
poleg druge ali ena na drugo (slika 1.2). Za več
valovnih območij imajo tuljave več priključkov.
Žica mora biti izolirana, bodisi s svilo, bombažem
ali lakom. Vsak dotik golih žic med navoji pred¬
stavlja kratek stik in tudi kvari elektromagnetne
lastnosti tuljave.

V tehniki tiskanih vezij so tuljave navite na pla¬
stične cevčice s feritnim jedrom in kovinskim
oklopom (slika 1.4). Kovinski oklop preprečuje
elektromagnetno indukcijo v sosednjih elementih.
Po teoriji pa še praktično delo
Vsak radio amater mora za začetek narediti uni¬
verzalni nihajni krog za preiskušanje in meritve. S
takim nihajnim krogom lahko posluša program
bližnje radijske postaje, odstrani vpliv postaje, ki
moti dober sprejem, določi število ovojev na tu¬
ljavi za novi sprejemnik, meri jakost elektromag¬
netnih valov v bližnjem polju oddajnika, ustvari

Slika 3

TIM 1 • 85/86 31

Slika 5

lastne oscilacije zaradi kontrole ali nastavitve
neke naprave in podobno.

Univerzalni nihajni krog s temi lastnostmi je na
sliki 2.

Kako naj naredim vse to, saj je zelo komplici¬
rano in težko!

Tuljava je narejena na papirnem valjčku premera
30 do 50mm in dolžine 100mm. Na spodnjem
delu tuljave je 5 x 10 (50 ovojev), potem pa še 5 x
20 (100), tako da sta obe tuljavi induktivno spojeni
z izhodi tako za anteno kot za valovno območje.

o -v-o

0-V-1

R1

1-V-l

c)

Slika 4

FERIT

Kakšni so enostavni sprejemniki?

Najbolj enostavni sprejemnik ima lahko le en ni¬
hajni krog in diodo kot sprejemnik. Tak spreje¬
mnik ima oznako O-V-0 in se imenuje detektorski
sprejemnik (sliki 3a, b in slika 4a). Če ima spre¬
jemnik nizkofrekvenčno ojačanje, ga imenujemo
O-V-1, če pa ima še visokofrekvenčno ojačanje
pa 1-V-1 (sliki 4b, c).

Povejte mi nekaj o detektorju?

Kot smo že povedali, so detektorji najbolj eno¬
stavni sprejemniki, za njihovo delo ni potreben
izvor električne napetosti. Lahko jih uporabljamo
z anteno in dobro ozemljitvijo v bližini močnih
oddajnikov. Sestavljeni so iz nihajnega kroga in
dekoderja (diode), sprejem pa poslušamo s po¬
močjo slušalk (slike 3, 4 in 5).

Tuljava detektorja ima 70 do 100 ovojev izolirane
žice 0,25 do 0,3 mm, navitih v eni plasti na papirni
tulec od sukanca.

Premer žice za navitje je 0,2 do 0,3 mm.

Spremenljivi kondenzatorje standardni iz starega
radijskega sprejemnika z zračno izolacijo, kapa¬
citete 500 pF.

Na ploščico iz izolatorja postavimo tuljavo in kon¬
denzator in nato razporedimo priključke po dani
shemi. Pripravimo naslednje elemente: diodo,
slušalke, žice s spojkami in vtičnicami in naprava
je pripravljena za delo. Najprej napravico preiz¬
kusimo kot sprejemnik, nato pa lahko z njo ekspe¬
rimentiramo.

V naslednji številki bo tekla beseda o sprejemni¬
kih brez baterij in o sprejemnikih za srednje va¬
lovno območje, do tedaj pa veselo na delo.

INOVATOR

Če ste preizkusili vse variante detektorja in niste
zadovoljni z njegovo kvaliteto in jakostjo, posku¬
šajte sami napraviti in mu dodati nizkofrekvenčni
ojačevalnik.

To opišite, narišite in pošljite na uredništvo Tima.
ki bo najboljša dela nagradilo.

32  TIM 1 • 85/86

Mitja Tavčar

Spremenljiva
podoba mlinov
na veter

Približno dva odstotka sončne energije, ki zadene
Zemljo, se spremeni v energijo vetra. Lepo bi bilo,
če bi jo mogli vso ujeti: že na enem kvadratnem
metru bi je bilo dovolj, da bi napajala srednje
močno žarnico, na kvadratnem kilometru bi bila
tolikšna, kot jo daje sicer tisoč ali več avtomobil¬
skih motorjev. Žal je veter spremenljiv in ga težko
ulovimo ter uporabimo: to so znali v preteklosti
bolje — in šele v zadnjih letih se ljudje spet vra¬
čamo k vetru.

Malokdo ve, da so nemara prve »mline« na veter
gradili pred poltretjim tisočletjem budistični meni¬
hi; na grebene tibetanskih hribov so postavljali
vetrnice, ki so namesto njih poganjale molilne
mlinčke. V naslednjih stoletjih so se ljudje naučili
graditi večje mline na veter, za gospodarsko rabo;
sedaj že vemo, da so jih postavljali po vsej Aziji,
od Kitajske in Mongolije do današnjega Irana. V
Iranu so se vetrnice sukale okrog navpične osi,
vsako je tvorilo osmero navpičnih »jader«, vetr¬
nica je bila znotraj valjastega opečnega stolpa z
navpičnimi režami, ki so usmerjale veter na jadra
vetrnice.

Vetrnico mlina pa je treba obračati proti vetru. Prvi
mlini so bili majhni, pa sojih sukali kar cele, okrog
navpične osi; kasneje so začeli graditi mline z vrt¬
ljivo kupolo. Moč vetra se menja in površina kril
vetrnice se ji mora prilagajati; to je še posebej
pomembno ob viharjih, ki zlahka polomijo krila ali
celo podro mlin. Svoj čas so morali mlin ustaviti
ter zviti jadrovino, ki je bila napeta na krilih — če je
bil za to še čas. Že pred več kot dvesto leti (1772)
pa je nek škotski graditelj mlinov iznašel mlinsko
krilo iz prečnih lamel; le-te so z drogom, ki je segal
skozi os vetrnice, in vrsto vzvodov kar iz mlina bolj
ali manj zapirali in tako prilagajali površino krila.
Pravokotno na glavno vetrnico so prigradili še
pomožno, ki je poganjala poseben mehanizem za
sukanje kupole mlina in z njo vetrnice proti vetru.
— Glej sliko!

Pred pol stoletja so mlini vsepovsod obstali: elek¬
trična energija je postala prepoceni, da bi ji tek¬
movali. Danes se spet vračamo k njim, oboroženi

Slika 1. Mehanični mlin na veter z mehanizmom za
spreminjanje površine kril in pomožno vetrnico za
obračanje kupole

Slika 2. Poskusna vetrnica Darrieus, ki so jo zgradili
v ZDA, poganja črpalko, ki zmore na minuto 1500 li¬
trov vode za namakanje

z vetrovniki in računalniki ter najsodobnejšimi
gradivi. »Mlini« so večinoma vetrnice na visokih
stolpih in dajejo elektriko — vendar ne vsi. Naša
druga slika kaže poskusno napravo, ki so jo ob
podpori države načrtovali in zgradili na univerzi v
zahodnem Teksasu v ZDA. Vzdeli so ji ime Dar¬
rieus. Prečudno oblikovana vetrnica, ki se suče
okrog navpične osi, pa poganja vodno črpalko, ki
zmore na minuto do 1500 litrov vode za namaka¬
nje polj.

TIM 1 • 85/86 33

računalništvo

Ivan Gerlič

Mala šola
računalništva

( 11 )

Pozdravljeni!

Leto je naokrog in zopet se bomo srečevali v ru¬
briki Mala šola računalništva. V preteklem letu
smo si pobliže ogledali osnovne pojme računal¬
ništva, letos pa bomo nadaljevali s spoznavanjem
najbolj razširjenega mikroračunalniškega jezika,
to je BASIC. Primere programov in delo nasploh
bomo priredili dvema pri nas najbolj razširjenima
računalnikoma, in sicer mikroračunalniku COM-
MODORE in Sinclair SPECTRUM.

Pa pričnimo!

Za začetek nekaj osnovnih napotkov!

BASIC je zelo enostaven programski jezik, ki je bil
razvit 1964. leta na Darmounth College v New
Hampshire, ZDA. Danes je to zelo priljubljen ra¬
čunalniški jezik za začetnike in manj zahtevne
uporabnike. Da bi izdelali svoje prve programe, ni
potrebno, da znate takoj vse ukaze tega jezika.
Pred računalnik lahko sedete tudi z minimalnim
znanjem, saj vas bo le-ta v toku programiranja
sam obveščal o napakah, ki ste jih storili. Z malo
potrpljenja, dobre volje in uporabo ustrezne litera¬
ture boste kmalu ponosni na svoje prve progra¬
me. Učenje BAŠIČA je kot učenje kateregakoli
drugega jezika. Naučiti se moramo izraze in pra¬
vila. Tako kot pravi človeški jeziki ima tudi BASIC
svoja slovnična pravila in slovar, ki pa je precej
manjši od angleščine, od koder so v^eti tudi nje¬
govi izrazi; BASIC namreč uporablja vrsto kratkih

angleških besed, katerih pomen je jasen. So pa
tudi pri BAŠIČU težave, saj ima tako kot vsak go¬
vorni jezik tudi ta tako imenovane »dialekte ali
narečja«, ki so posledice želja proizvajalcev ra¬
čunalnikov. Tako imamo danes veliko različic
BAŠIČA, skoraj toliko, kolikor je proizvajalcev mi¬
kroračunalnikov. Zaradi razlik med ljudmi ni mo¬
goče pisati programov v BAŠIČU, ki bi bili pri¬
merni in razumljivi za vse računalnike. Toda jedro
ali osnova jezika je ista v vseh BAŠIČIH, zato si
bomo ogledali najprej prav te skupne značilne
ukaze.

Profesionalna tipkovnica mikroračunalnika Commo-
dore 64

Večfunkcijska neprofesionalna tipkovnica mikro¬
računalnika Sinclair Spectrum

Izraze oziroma ukaze računalniku navadno po¬
sredujemo preko TIPKOVNICE. Preko nje odtip¬
kamo ukaze na dva načina, značilna za pri nas
najbolj razširjen računalnik:

34  TIM 1 • 85/86

črka za črko (Commodore 64), kot npr, za ukaz
RUN vsako črko posebej: R — U — N;
večfunkcijski način (SPECTRUM) — vsaka tipka
je nosilec ukazov. Boljši je seveda prvi način. Za¬
hteva profesionalno tipkovnico, ki pa je seveda
dražja. Če želimo zapisati npr. številko 2, priti¬
snemo na tipko s to oznako in na katodnem za¬
slonu se izpiše številka 2, za njo pa utripajoča
svetla točka (kvadratek), ki jo imenujemo KAZA¬
LEC — KURZOR (angl. cursor). Kazalec ozna¬
čuje mesto, na katerem se bo pojavil naslednji
vtipkani znak. Če pritisnemo zopet tipko 2, bomo
dobili zapisano številko 22, kazalec pa se je po¬

maknil za eno mesto naprej in čaka na nov vpis
znaka oziroma določen ukaz. Če želimo odtipkati
znak narekovaj (»), moramo uporabiti iztočno
tipko 2 in tipko SHIFT, prav tako kot pri pisalnem
stroju za pisanje velikih črk.

Tako kot na koncu vsakega stavka zapišemo
piko, tako tudi v BAŠIČU na koncu vsakega za¬
pisa pritisnemo tipko RETURN (pri Commodore
64) ali ENTER (pri Sinclair SPECTRUM). kar
pove računalniku, da smo odtipkali vse, kar smo
želeli in da je sedaj na vrsti računalnik, da izvrši
ukaz.

Tako, spoznali smo nekaj osnovnih informacij o
načinu vpisovanja posameznih znakov preko tip¬
kovnice, seveda pa nam to ne zadošča, saj že¬
limo izdelati svoj prvi program. Kot že vemo. je
program sestavljen iz PROGRAMSKIH NAVO¬
DIL —STAVKOV. Eno ali več programskih navo¬
dil skupaj tvori stavek. Vsak stavek ima svojo šte¬
vilko (oznako). Če napišemo določen programski
stavek, bo računalnik njegov položaj avtomatično
odredil glede na številko stavka. Za primer upora¬
bimo in obenem spoznajmo prvi ukaz PRINT, ki
računalniku ukaže: PIŠI!

^PRINT

V__

piši

kaj bo pisal, je seveda odvisno od nas. Če želimo
da nam izpiše določen tekst npr. ZDRAVO PRI¬
JATELJ, to opravimo na sledeč način:

1 o PRINT

Št. Ukaz

stavka PIŠI

»ZDRAVO PRIJATELJ«

V narekovajih tekst, ki
ga želimo izpisati

Ko smo vse to naredili, vidimo, da računalnik še
vedno zapiše vse. in sicer številko, ukaz in bese¬
dilo v narekovajih. _

'

U = črka O

O = številka nič
(to velja v računalništvu,
da se izognemo
zamenjavi)

Tega ne želimo, saj želimo, da nas računalnik po¬
zdravi, ne pa da nam pokaže, kako mora biti za¬
pisan programski stavek v BAŠIČU. Računalnik
nas bo lepo pozdravil šele, ko mu to ukažemo
z ukazom RUN, kar pomeni teči, oziroma izvrši¬
tev programa po zadanih ukazih.

Ko nam je računalnik izpisal svoj pozdrav, pa
želimo zopet videti »program«, ki je izvršil po¬
zdrav. To ne bo težko, le spoznati in uporabiti


LIST

(izpiše na zaslonu vsebino
^programa v spominu) J

LIST

10 PRINT »ZDRAVO
PRIJATELJ«

20 EN D

J

J

TIM 1 • 85/86 35

moramo ukaz LIST ki ukaže računalniku, da
izpiše na zaslonu vsebino programa, ki ga ima v
spominu. Oglejmo si to na spodnji sliki.

RUN 'j

ZDRAVO PRIJATELJ

V_ J

Ce dobro pogledamo, vidimo da je našemu
stavku dodan še en stavek, in sicer: 20 END. Sta¬
vek oziroma ukaz je na koncu vsakega programa
in obvešča računalnik, da je prišel na konec pro¬
grama in da naj konča z izvrševanjem. V progra¬
mih bomo našli dva ukaza: STOP in END. V čem

je razlika? END pomeni fizični konec programa, to
je, ko računalnik pride do njega, preneha z delom.
STOP pa pomeni logični konec programa. Za raz¬
liko od ukaza END je lahko STOP kjerkoli v pro¬
gramu. kot bomo to v poznejših številkah naše re¬
vije še videli. Navadno se uporablja kot preven¬
tiva za nezaželen tok izvajanja programa.

STOP

ODGOVORI IN NALOGE — ODGOVORI IN NALOGE — ODGOVORI IN NALOGE — ODGOVORI

Tudi letos bomo nadaljevali z nagradno rubriko,
toda najprej moramo objaviti še rezultate rešitev
iz preteklega letnika. V tej številki objavljamo re¬
le HIRES8,1
£8 FOR Z=1 TO
30 01ROLE 76,i
40 CI ROLE 236.
50 CIRCLE 115,
60 NEXT Z
70 TEXT95,160.
80 URIT 198,21

zultate rešitev iz 7. ter 8. številke. Ker v 8. številki
ni nihče v celoti rešil zastavljene naloge in ker ste
rešitev že prebrali v 9710. številki Tima, nam pre¬
ostanejo le nagrajenci iz 7. številke. Poslanih reši¬
tev tako za začetnike kot tudi za mlade računalni¬
karje je bilo kar precej. Zopet je moralžreb določiti
nagrajence, in sicer:

za najpopolnejšo lepljenko: ALEŠ ČRNIČ, Pre¬
šernova 8, 68340 Črnomelj;
za olimpijske kroge: ANDREJ ŠMID, Beograjska
36, 62000 Maribor,

Čestitka nagrajencema, vsem, ki so poslali reši¬
tve, pa še več uspehov in dobre volje v računal¬
ništvu in seveda še malo sreče!

10

•■6, 40-Z,40-Z, 1 :  CIRCLE 156,66,40-Z, 40-Z, 1

66.40- Z,40-Z,1

100.40- Z,40-Z,1 ; CIRCLE 197,100,40-Z,40-Z,1

. "RL0S RNGELIS 1985",1,1,8
55

LOS ftMGELIS 1385

36  TIM 1 • 85/86

Velika nagrada Tima

V letniku Tima, ki je pred vami, pričenjamo tudi ve¬
liko nagradno tekmovanje Tima iz računalništva,
ki bo potekalo skozi celotno leto. V tekmovanje bo
vključen vsak posameznik, računalniški krožek,
računalniški klub itd., ki bo poslal najboljši pro¬
gram, ki ga bo ocenila strokovna komisija. Velika
nagrada bo podeljena na koncu šolskega leta
1985/86, in to na tekmovanju mladih računalnikar¬
jev v sklopu republiškega tekmovanja mladih teh¬
nikov Slovenije. Zadan pa je naslednji pogoj:
vsak, ki se želi potegovati za veliko nagrado Tima,
mora v teku leta poslati najmanj 5 (pet) kratkih
programov in 1 (en) daljši uporabni program z
vzgojnoizobraževalno ali tehnično vsebino. Daljši
program naj bo poslan v izpisu (listing) in posnet
na kaseti, krajši pa naj bodo izpisani (listing) naj¬
več v velikosti A4 formata listinga. Krajše pro¬
grame morate poslati med letom (dobri bodo ob¬
javljeni), daljšega pa najpozneje do 30. 3. 1986.
Programe pošiljajte na naslov IVAN GERLIČ, PA
Maribor, Koroška 160, 62000 Maribor. VESELO
NA DELO!

Za začetek objavljamo program RIMSKA ŠTE¬
VILKA, ki nam ga je poslal MIRKO PETRE iz
Strmca pri Vojniku.

10 REM RIMSKA ŠTEVILA

20 INPUT "VSAVl ŠTEVILO-*;N

36 PRI NT "VSTAVLJENO ŠTEVIL0=";H : PRINT"N=" i N

40 IF N>=1000 THEN PRINT"M";:N=N-1000

50 IF N>=1000 THEN GOTO 40

60 IF N>=900 THEN PRINTN=N-900

70 IF N>=500 THEN PRINT"D”;: N=N-500

80 IF N>=4@0 THEN PRINT"CB";: N=N-400

90 IF N>=100 THEN PRINT"C";: N-N-100

100 IF N>=100 THEN G010 90

110 IF NO-=90 THEN PRI NT "XC" j : N=H-90

120 IF 1-0=50 THEN PRINT "L";:N=N-50

130 IF N>=40 THEN PRINT "XL", N=N-40

140 IF N>=10 THEN PRINT"X";: N-N-10

150 IF 1-0=10 THEN GOTO 140

160 IF N=9 THEN PRINT "IX"J =N=N-9

170 IF N>=5 THEN PRINT "V";:N=N-5

180 IF 1-1=4 THEN PRINT" IV" ; : N=N-4

190 IF N>=1 THEN PRINT“I";:H=N-1

200 IF 10=1 THEN GOTO 190

220 END

Kot vidimo, nam program izpiše rimsko številko
števila, ki smo ga vnesli. Izpis programa je nare¬
jen na računalniku COMMODORE 64, a ga z
majhnimi korekturami (THEN GOTO... in LET N
= ...) lahko priredite za SPECTRUM. Možno ga
je razširiti, olepšati, spremeniti itd., toda to je delo
za vas! Idejo je dal Mirko!

maketarstvo

Matjaž Zupan

Maketa male
železnice

V današnjem času mnogim ljudem ostaja poleg
službe ali šole še čas za sprostitev in razvedrilo.
Vsak ga seveda skuša preživeti po svoje, bodisi s
športom, glasbo, branjem, v družbi ali kako dru¬
gače. Kar nekaj pa je ljudi vsvetu, ki se ukvarjajoz
maketo male železnice. Maketa je lahko majhna,
v kotu sobe ali pa velika v svojem prostoru. V tujini
so celo klubi maketarjev, ki imajo svoje prostore z
maketami po več 10 kvadratnih metrov.

V prid takemu razvedrilu govori več stvari. Maketa
je primerna za otroke, odrasle in tudi upokojenci
imajo precej zadovoljstva z njo. Pri tem urimo
spretnost svojih rok, spoznavamo razne mate¬
riale in njihovo obdelavo ter orodje. Ko skušamo
maketo približati naravi, se naučimo opazovati
naravo in podrobnosti v njej. Pri delu na maketi
večinoma sodelujejo starši in otroci, pa tudi stari
starši. Pri tem se učvrščujejo vezi med njimi, kar je
v današnjem času stalnega hitenja in slabega ra¬
zumevanja med generacijami še kako pomemb¬
no. Pri delu moramo biti natančni in vsako stvar
najprej dobro premisliti ter jo nato v miru narediti.
Maketa ni nikoli končana. Vedno je potrebno še
kaj narediti, dodati, izboljšati. Pri izdelavi počasi
ugotavljamo pomanjkljivosti prvotne zamisli, zato
na koncu pogosto maketo podremo in naredimo
novo ter pri tem odpravimo vse pomanjkljivosti
prejšnje. Tako gre to lahko v nedogled. Danes iz¬
delujejo tudi že makete, ki jih lahko vodimo z ra¬
čunalnikom. Tovarna Marklin iz Zahodne Nemči¬
je, na primer, izdeluje digitalno vodeno železnico
s potrebnim vmesnikom za računalniško vodenje
lokomotiv, kretnic, signalov in podobnega. In tako
maketa raste in se razvija, vzporedno z njo pa se
razvijamo tudi mi.

TIM 1 • 85/86 37

Zgodovina malih železnic

Preden začnemo opisovati razne sisteme in izde¬
lavo makete, povejmo še nekaj o zgodovini malih
železnic. Zgodovi na pravih železnic se je pričela v
tridesetih letih prejšnjega stoletja s prvim vlakom
na parni pogon — lokomotivo Rocket Georgea
Stephensona iz leta 1825. Prve igrače po vzoru
prave železnice so sledile nekaj deset let kasneje,
seveda le za otroke bogatih družin. Prve lokomo¬
tive iz časa okoli leta 1850 so imele urni mehani¬
zem z vzmetjo za navijanje, kmalu pa so sledile
prave parne lokomotive, ki so jih kurili z gorilnim
špiritom. Take igre so se mnogokrat končale s
požarom. Električnih modelov takrat še ni bilo. saj
še ni bilo elektrike, kot jo imamo danes. Leta 1879
so na razstavi igrač v Nurnbergu predstavili kar 26
različnih modelov železnic, vsak je bil seveda na¬
rejen po svoje.

Prvo sistemsko malo železnico je uvedla leta
1891 tovarna Marklin. Vsi deli so bili delani pri¬
bližno v razmerju 1:32 in so jih lahko poljubno do¬
kupovali in sestavljali. Ta sistem so poimenovali
kasneje z rimsko enko (I). Taka pomanjšava je v
uporabi še danes, v glavnem pa ta sistem zbirajo
najbolj zagrizeni zbiralci, saj so elementi izjemno
dragi. Posamezne lokomotive, ki so verni po¬
snetki pravih lokomotiv in so dolge tudi do 75 cen¬
timetrov, stanejo v tujini tudi preko 10.000 nem¬
ških mark. kar je okroglo 100 starih milijonov, več
kot stane, na primer, stoenka ali katrca.

Leta 1897 je ista tovarna predstavila prvo elek¬
trično železnico. Ta je bila delana za napetost 110
voltov, ki je bila takrat napeljana v boljše hiše in je
imela žarnice kot upore za zmanjšanji napetosti.
Seveda je bila taka napetost nevarna. Poleg že¬
leznice so takrat izdelovali tudi že postaje, predo¬
re, signale in druge spremljevalne izdelke. Vse je
bilo narejeno iz pločevine ali litine, saj takrat pla¬
stičnih mas sploh še niso poznali. Danes imajo
dobro ohranjeni modeli iz tistega časa skoraj ne¬
precenljivo vrednost, posamezne kose pa na
dražbah prodajajo tudi za več sto starih milijonov!
Razvoj malih železnic je, kot vidimo, sledil sploš¬
nemu razvoju znanosti in tehnike. Leta 1926 so
uvedli prve sisteme, kjer je transformator reguliral
napetost na lokomotivi. Leta 1935 pa so, zopet v
tovarni Marklin, razvili sistem v pomanjšavi 1:87 s
širino med tiroma 16,5 milimetra. Najprej so ga
poimenovali 00 (nič nič), nato pa HO (v originalu
Halb Nuli ali »Pol nič« — torej H NIC). Ta je bil še
enkrat manjši kot do tedaj uveljavljeni sistem nič
(0). Ta sistem se je do danes obdržžfl kot najbolj

razširjen sistem in zavzema daleč največji del
proizvodnje malih železnic.

Zadnjo prelomnico pa smo že omenili — leta 1983
je tovarna Marklin kot prva uvedla v serijsko pro¬
izvodnjo digitalno vodene modele in možnost pri¬
ključka na hišni računalnik.

Sistemi

Prva sistemska mala železnica je bila delana v
razmerju 1:32 s širino tirov 48 milimetrov. Sprva
so izdelovali še širine 54mm (sistem II) in 75mm
(III), ki pa so jih opustili. Kmalu je prišel na vrsto
sistem nič (0) s širino tirov 35mm in pomanjšavo
1:45. Tudi ta danes zamira. Nato so sledili HO
(1:87 in širina 16,5 mm) in N (1:160 in širina 8 mm)
ter pred kakimi desetimi leti sistem Z tovarne
Marklin, ki je s pomanjšavo 1:220 najmanjša si¬
stemska serijska mala železnica. Ponekod v
svetu izdelujejo tudi sistem TT v pomanjšavi
1 : 120 .

Kot smo že rekli, je najbolj razširjen sistem HO, ki
ga poleg Marklina izdelujejo še mnogi drugi pro¬
izvajalci, naštejmo le nekatere: Mehanotehnika pri
nas, Kleinbahn in Liliput v Avstriji, Rivarossi v Itali¬
ji, Fleischmann, Trix, Roco itd. iz Nemčije pa Ful-
gurex, Jouef. Metropolitan in druge iz vsega
sveta. Razvita je seveda spremljevalna industrija,
ki izdeluje vse od hiš do ljudi in avtomobilov, kar
mora biti na maketi.

Pri nas je seveda maketarstvo te vrste posejano s
trni, saj izdeluje malo železnico pri nas le Meha¬
notehnika, ki pa poleg lokomotiv, vagonov in prog
izdeluje le redke dodatke. V glavnem smo torej ve¬
zani na material iz tujine, ki pa je za nas izjemno
drag, ali pa na samogradnjo in improvizacijo, kjer
pa se pokaže naša spretnost.

Postopek izdelave

V letošnjem letniku TIM si bomo postopoma ogle¬
dali izdelavo makete male železnice od začetka
do konca. Sedaj pa opišimo le grob potek izdela¬
ve.

Začnemo z iskanjem prostora za maketo, ki mora
biti suh in zračen ter dobro osvetljen. Če imamo
svojo hišo in razumevajoče starše, sta najbolj
primerna podstrešje ali klet, sicer pa poskusimo
najti prostor v delu sobe. Nato se moramo odločiti
za sistem. Če imamo na voljo le malo prostora,
bomo izbrali sistem N ali Z, sicer pa HO. Verjetno
ni med vami nikogar, ki bi prostorsko ali finančno
zmogel maketo sistema I.

38  TIM 1 • 85/86

Sledi izbira osnovnega motiva makete, nato
načrt, postavljanje tračnic, vezanje elektrike in na
koncu izdelava pokrajine z vsemi detajli. Za
konec pa lahko seveda maketo še povežemo z
računalnikom...

Za uvod naj bo dovolj, priloženih je nekaj slik z
raznimi motivi, posnetimi med izdelavo makete in
na že končani maketi, ki ne potrebujejo poseb¬
nega komentarja.

TIM 1 • 85/86 39

timova

fantastika

Robert Sheckley Prevedel Žiga Leskovšek

Požigalec

Oaxe II je bil majhen, nezanimiv in
nerazvit planet blizu Oriona. Nase¬
ljenci so bili potomci Zemljanov in
so se še vedno držali zemeljskih
običajev. Sodnik Abner Low je bil
edini zaščitnik pravice na tem
malem planetu. Večina njegovih
sodniških postopkov se je nana¬
šala na posestne zadeve ali na
lastništvo prašičev in gosi, saj pre¬
bivalci planeta Oaxe II niso bili pre¬
več nagnjeni k zločinu.

Toda nekega dne je pristala vesolj¬
ska ladja, v kateri sta bila znani Ti-
mothy Mont in njegov advokat, ki
sta prišla na Oaxe II iskat zavetje in
pravico. Pristala je še ena vesolj¬
ska ladja, v kateri so bili trije polici¬
sti in državni tožilec.

Državni tožilec je izjavil:

»Vaša milost, ta zlobnež je zagrešil
ostuden zločin. Timothy Mont je
požgal sirotišnico. Vaša milost. Vrh
tega je pred pobegom priznal kriv¬
do. Imamo njegovo pismeno pri¬
znanje.«

Montijev advokat, bled možak s
hladnimi, ribjimi očmi, je vstal:
»Zahtevam oprostitev.«

»Nič takega ne bom storil. Požig si-
rotišča je pošasten zločin.« je od¬
vrnil sodnik Low.

»V večini krajev je res tako,« se je
strinjal advokat. »Toda moja
stranka je zakrivila zločin na pla¬
netu Altira III. Ali je Vaša milost
seznanjena z običaji tega plane¬
ta?«

»Ne,« je dejal sodnik.

»Na Altiri III urijo vse sirote umet¬
nosti ubijanja, zato da bi razredčili
prebivalstvo sosednjih planetov,«
je dejal advokat. »S tem, ko je po¬
žgal sirotišnico, je moj klient rešil
tisoče, morda celo milijone nedolž¬
nih življenj. Zato bi mu morali pode¬
liti priznanje narodnega heroja.«
»Ali je na Altiri III res tako?« je sod¬
nik vprašal tajnika.

Tajnik je poiskal podatke v Enci¬
klopediji planetarnih običajev in
narodopisja in ugotovil, da je v re¬
snici tako.

Sodnik Low je dejal: »Če je tako,
zavračam obtožbo.«

Mont in njegov advokat sta odšla in
•življenje na planetu Oaxe II je

mirno teklo dalje, le občasno pa ga
je popestrila kaka pravda v zvezi s
posestnimi zadevami ali lastni¬
štvom prašičev in gosi. Toda v me¬
secu dni sta se Timothy Mont in
njegov advokat vrnila na sodišče,
državni tožilec pa jima je bil tik za
petama.

Obtožba je ponovno zadevala
požig sirotišnice.

»Čeprav je moj klient kriv. pa se

mora sodišče zavedati, da se je si¬
rotišnica nahajala na planetu Dee-
gra IV,« je dejal bledi advokat. »Kot
je dobro znano, vse sirote na Deegri
IV sprejmejo v rabeljski ceh, kjer
opravljajo določene ogabne obre¬
de. nad katerimi se zgraža vsa civi¬
lizirana galaksija.«

Ko je odkril, da je to resnica, je
sodnik Low zavrnil obtožbo.

Minilo je petnajst mesecev in Ti-
mothy Mont se je s svojim advoka-

40  TIM 1 • 85/86

tom ponovno pojavil na sodišču za¬
radi iste obtožbe.

»Moj bog, prava reformatorska
vnema,« je dejal sodnik Low. »Kje
se je zgodil zločin?«

»Na Zemlji,« je izjavil državni toži¬
lec.

»Na Zemlji?« je vprašal sodnik.
»Bojim se. da je tako,« je žalostno
dejal advokat. »Moj klient je kriv.«
»Toda kakšen razlog je vendar to¬
krat imel?«

»Začasna pomračitev uma,« je
brez odlašanja odvrnil advokat.
»To lahko dokaže dvanajst psihia¬
trov in zahtevam razveljavitev ob¬
tožbe, kot za take primere predvi¬
deva zakon.«

Sodniku je od besa zaripel obraz.
»Timothy Mont, zakaj si to storil?«
Preden ga je advokat lahko utišal,
je Mont vstal in odgovoril.

»Zato, ker rad požigam sirotišni¬
ce.«

Tega dne je sodnik Low sprejel nov
zakon, ki je postal znan širom civili¬
zirane galaksije in so ga skrbno
proučevali na tako različnih plane¬
tih, kot sta Droma I in Aos X. Lovvov
zakon določa, da mora biti zago¬
vornik obsojen na isto kazen, ka¬
kršne je deležen njegov klient.
Mnogi menijo, da to ni pravično.
Toda razširjenost advokatskega
poklica se je na planetu Oaxe II
opazno zmanjšala.

timovi

oglasi

PRODAM Graupnerjev eksplozijski motorček HB
20 s 3,27ccm (uporabljen).

Žnidar
Kranjska 4č
61240 Kamnik

PRODAM vlak po sistemu N (lokomotivo, 4 tovorne
vagone, potniški vagon, 13 krivih tirnic, priključno
tirnico, kretnico), avto SAFARI na baterijo, z oro¬
djem. Prvemu kupcu dam še orodje za GASILCA.
Miha Teran
Pristava 69 b
66290 Tržič

PRODAJAM naslednje že izdelane naprave: brez¬
žični mikrofon 2—5 km (600 din), brezžični presne-
movalnlk z gramofona na magnetofon (1500 din),
prelzkuševalnlk napetosti 24 do 380V (300 din), VU
meter (s petimi LED diodami (500 din, z desetimi
1000 din), ojačevalnik za CB postaje (25 W za 1500
din). Pošljem po povzetju v roku 24 ur.

Vladlca Stankovič
Proleterskih brigad 11/3
17500 Vranje

PRODAM (literaturo) Raclng planeš, Boat Modeler,
Scale Shlp Modeler, Comme funzionano gli Aerei;
usmernik 0—30 V, TV sprejemnik z okvaro, trup ja-
drillce kestrel (maketa), RC mini sprejemnik, Ni-Cd
alarme in miniaturni elektronski vžig za predelavo
motorja na bencinsko mešanico. Elektroniko Izde¬
lam tudi po naročilu.

Kupim ali zamenjam posamezne kvarce v 40Mhz
pasu in skice vojaških letal s preseki trupov.
Marjan Hvali

Rožna dolina, Patrlzanske tehnike 1

5000 Nova Gorica
at vverlisa progres.

Andrej Črnugelj
Grabrovec 26
68330 Metlika

PO UGODNI ceni prodam hišni računalnik ZX Spec-
trum z nekaj programi.

Andrej Plut
Prešernova 24
68340 Črnomelj

KUPIM 2,5ccm letalski motorček z eliso.

Aleš Borak
Cankarjeva 24
62000 Maribor
tel. (062) 22-672

TI-57 LCD programm APPLE kalkulator PRODAM ali

ZAMENJAM

Romalo Pavlič

Brode 24

63305 Vransko

PRODAM nekaj modelarskega materiala (balso, le¬
tvice, avia šper) ter polnilec akumulatorjev (2,5 V;
0,4 A), transformator (Mehanotehnika) 220/0-12 V In
teniški lopar slanzergei (Maxima).

Robert Lazar
Sp. Škofije 152
66281 Škofije pri Kopru
Tel. (066) 54-105

PRODAM trikanalnl light show 3x 1000W z žarni¬
cami In ohišjem. Popolnoma nov.

Andrej Pokeržnik

Janževski vrh 54

62364 Ribnica na Pohorju

Tel. (062) 876-469 do 18.—19. ure

PRODAM naslednje načrte: voki-toki 15 km; telefon
preko električne mreže 100km; specialno anteno za
sprejem tujih TV signalov; univerzalni preizkuše-
valnik alester; Kit komplete light show z bežečo
svetlobo, CB usmernik; stroboskop; snemam naj¬
novejšo dlsco glasbo na TDK in maxwell kasetah.
Zvone Kovačič
p. p. 7

62321 Makole

KUPIM kompletno tiskano vezje z vsemi elementi
radijskega dela za Iskrin radio H-F- STEREO SST
2030. Lahko je z ali brez tunerja.

Peter Rovan
Lipce 13a

64273 Blejska Dobrava

leta kasneje izdelal prvo raketo
imenovano Pencil (Svinčnik).
Danes izdeluje Nissan rakete
M-3S (na fotografiji), s katerimi
pošiljajo na orbito meteorološke
in komunikacijske geostacio¬
narne satelite težke do 290kg.
Pripravljajo pa tudi modificirano
raketo M-3S II, ki naj bi že letos
opravila poizkusni medplane¬
tarni let.

DEVAPOR se imenuje naprava,
izdelek švicarske tovarne De-
fensor. Naprava je namenjena za
čiščenje zraka v zaprtih prosto¬
rih. Naprava vzdržuje zrak s
stalno temperaturo in vlažnostjo
v poljubnem prostoru s prostor¬
nino vse tja do 600 m 3

Neka zahodnonemška tovarna
je pred nedavnim začela izdelo¬
vati takele konjske »superge«,
kot jih vidite na sliki. Podkev je
izdelana iz plastične mase na
bazi poliuretana in za razliko od
klasičnih podkev ne poškoduje

kopita, poleg tega pa je občutno
lažja. Slika kaže vpenjanje
podkve na kopito s pomočjo po¬
sebnih plastičnih zatičev. Ta
način pridobitve omogoča eno¬
stavno sezuvanje, podkovski
žeblji pa seveda niso več po¬
trebni.

Znani japonski koncern Nissan
še zdaleč ne izdeluje le avtomo¬
bilov, temveč igra tudi glavno
vlogo v japonskem vsemirskem
programu. Njihov raketni odde¬
lek je že leta 1953 pričel z razvo¬
jem raketnih motorjev in že tri

namen spuščajo v tunel zrak,
pomešan z obarvanim dimom.
Če vstavijo v tunel pred ventila¬
tor posebno »polkno«, to je, po¬
sebno rešetko z lamelami s
spremenljivim nagibom, doseže
hitrost zračnega toka 300 km/h.
S tem orkanom preizkušajo mo¬
dele tovornih vozil, lokomotiv,
mostov in visokih stavb (nebo¬
tičnikov). Tudi športniki (kole¬
sarji, smučarji, drsalci, motori¬
sti) lahko v tem tunelu preizku¬
šajo najbolj ugodno držo telesa.
Izsledke vseh merjenj registri¬
rajo na videotraku in disketi.
Nedvomno se ni bati, da bo na¬
prava samevala.

WD-40
ZA VSE
OBLIKE
VZDRŽE¬
VANJA!

WD-40 je razprševalno sredstvo z odličnimi lastnostmi: odpravlja vlago, pene-
trira, maže ter varuje kovine pred rjavenjem.

WD-40 prodre tudi v notranjost najbolj zapletenih električnih in mehaničnih
naprav in odstranjuje iz njih vlago. Pri tem napravi zaščitno antikorozivno
plast, ki deluje hkrati tudi kot mazilo.

Uporaba je zelo preprosta. Kadar hočete odstraniti rjo, razpršite po zarjavelih
delih WD-40. Ko pronikne, lahko zarjavele dele zlahka očistite. Če je potrebno,
postopek ponovite. Z neposrednim razprševanjem po vsej površini kovine
boste preprečili nadaljnje širjenje vlage in rjavenje. Sploh pa priporočamo,
da uporabljate WD-40 periodično, če hočete doseči res temeljito zaščito.

Opozorilo: WD-40 je vnetljiv, zato morate paziti, da ne pride v stik z odprtim
plamenom!

WD-40 varuje vaše motorno kolo pred vlago. Razpršite ga po magnetih, aku¬
mulatorju, vžigalnih vodih itd.

WD-40 lahko uporabite za odstranjevanje asfalta, madežev zaradi izpušnih
plinov, maščob in prahu.

Tudi vaše kolo bo videti lepše in bo dlje trajalo, če ga boste vzdrževali z WD-40.

i kozmetika