Vera Papež Adamič, univ. dipl. oec. OD PREDNIKOV DO POTOMCEV - SLOVENCI V SLATINI IN BANJALUKI 1923 - 2008 OD PREDAKA DO POTOMAKA - SLOVENCI U SLATINI I BANJALUCI 1923 - 2008 TRIGLAV Banja Luka Urednik: Marija Grbic Urednicki kolegij: Marija Grbic Vera Papež Adamič Zelimir Saric Andreja Vranjkovic Maja Tomaševic Maja Fazlinovic Recenzent: Zelimir Saric Fotografije potiču iz porodičnih arhiva Na naslovnoj strani: Francika Memon in pravnuk Ivan Vera Papež Adamič, univ. dipl. oec. OD PREDNIKOV DO POTOMCEV SLOVENCI V SLATINI IN BANJALUKI 1923 - 2008 OD PREDAKA DO POTOMAKA SLOVENCI U SLATINI I BANJALUCI 1923 - 2008 Banjaluka, oktobar, 2008. godine TRAGOM PORODICNIH KORJENA: NASELJAVANJE SLOVENACKIH PORODICA SA PRIMORSKOG KRASA, VIPAVE I GORICE, 1923. GODINE, NA PROSTORE SLATINE I BANJALUKE NAŠIM OTROKOM IN VNUKOM, V KATERIH ZAVEDNO ŽIVE NAŠI DOBRI OCETJE, MAME, STARI OCETJE IN STARE MAME! NAŠOJ DJECI I NAŠIM UNUCIMA, U KOJIMA ZAUVJEK ŽIVE NAŠI DOBRI OCEVI I MAJKE, DJEDOVI I BAKE! ..."IZSELJENEC JE VSAK, KI ZA STALNO ZAPUSTI DOM IN IZ NAJRAZLIČEJŠNIH VZROKOV ODIDE V SVET OZIROMA NA TUJE"... (Dr Marijan Dmov{ek, Institut za Slovensko izseljenstvo ZRC SAZU) ...Odrastajuci, kao rodjena Banjalučanka, dijelom i u Slatini, kada sam se zaposlila u "Slateksu", Slatina mi je postala drugi dom. Moj djed ALOJZ ADAMIČ, kako kažu Primorci - "nono", bio je pravi stanovnik Slatine od 1925. godine, kada se cijela porodica Adamičevih tu doselila. Cesto se sjecao svog rodnog Krasa i Prvog svjetskog rata kada je i sam bio mobiliziran kao vojnik Austro-ugarske vojske. U tom ratu, ne samo da su branili državnu granicu Austro-ugarske, nego i svoje etničko područje i porijeklo. Ubrzo po sklapanju "Ra-palskog mira", kada je i Primorska pripala Italiji, dolazi do budjenja fašizma i proganjanja svega što je bilo slovensko. Sve su češca bila razmišljanja Primoraca da se napusti rodni kraj i preseli u slavenske krajeve-Kraljevinu Srba, Hrvata i Slovenaca. Medju prvima su otišli Adamiči i sa njima još oko 60 porodica i naselili se na području današnje Slatine kod Banjaluke. Kao najstarija unuka prosto sam upijala svaku nonovu riječ o starom kraju. Osamde-setih godina prošlog stoljeca sam, zajedno sa Vasom POPOVICEM iz Banjaluke prikupljala svu mogucu istorijsku gradju i dokumente o slovenačkim porodicama u Slatini i Banjaluci, od doseljavanja pa nadalje, jer je Vaso Popovi} pripremao knjigu o tome. Više vremena i pažnje sam počela poklanjati tom istraživačkom radu početkom deve-desetih godina, kada su me potomci prvih doseljenika sve češce propitivali o svojim preci-ma i načinu kako da prikupe podatke o njima. Poseban sam poticaj za ovaj svoj rad dobila, kada je u Banjaluci osnovano Društvo Slovenaca "Triglav", kada me je predsjednica Društva-g. Marija Grbic zamolila da se angažu-jem oko priprema i postavke izložbe: "Od prednikov do potomcev-Slovenci v Slatini in Ba-njaluki". Radeci na pripremi materijala oko izložbe, prvo sam detaljno istražila odakle su moji preci, a onda i dalje-ostale porodice koje vuku korijene iz Primorskog krasa, a živjele su i žive u Slatini i Banjaluci. Saznala sam i da su se neke porodice odselile u Vojvodinu (oko Vršca), a da su se neke vratile nakon Drugog svjetskog rata u Sloveniju, gdje i danas žive. Lično sam posjetila mnoge porodice sa Krasa, a posebno porodicu POVSiC u Mariboru, koja mi je mnogo pomogla oko daljeg prikupljanja gradje. Ovom prilikom se i posebno zahvaljujem sestrama Roziki, Danici i Silvi Povšič, na njihovom razumijevanju i podršci. Tragajuci za porodičnim korijenima, obišla sam Koper, Portorož, Izolu, Postojnu, Kobarid i naravno Ljubljanu, zatim Slatinu, Trn, Blaško, Banjaluku i Rijeku, gdje su mi potomci raseljenih slovenačkih porodica vrlo rado izlazili u susret, pomažuci u prikupljanju i selekciji gradje za ovu monografiju. Na osnovu mog višegodišnjeg istraživanja došla sam do zaključka da su Slovenci u Slatini i Banjaluci bili rado prihvaceni od lokalnog stanovništva, da su bili izrazito vrijedni i napredni i da su uspjeli da sačuvaju svoju kulturnu baštinu, običaje i jezik. Bili su organizovani-kako piše i Vaso Popovic-u razna kulturna društva, a Alojz Adamič im je bio-kako svi kažu-duhovni vodja. Takav je bio i čuveni profesor Anton STREKELJ u Banjaluci. Njegova kcerka Ljudmila i unuka Vera Vukelic su mi pružile dragocjene podatke o njihovoj porodici, a posjetila sam i porodicu Strekelj u Gorjanskem, na Krasu. Na ovom mjestu se ispričavam i molim za razumijevanje ako mi se negdje potkrala kak-va greška ili netačan navod, ali jednostavno u obilju podataka i zbog ograničenog vremena, lako je moguce da čovjek u nečemu i pogriješi. Sva prikupljena gradja, pa i ona koja nije još uvrštena u ovu knjigu, ostace da posluži nekom buducem istraživanju i još opširnoj i detalj-nijoj monografiji. Zahvaljujem se svima koji su mi tako nesebično pomagali u prikupljanju i obradi grad-je za ovu monografiju o iseljenim slovenačkim porodicama sa Primorskog Krasa, Vipave i Gorice i slobodno mogu da kažem da su oni pravi autori ove vrijedne knjige! Vera Papež Adamič, univ. dipl. oec. U Banjaluci, oktobra 2008. godine V času zasedbe Bosne in Hercegovine, in sicer avstro-ogrske okupacije leta 1878, je bilo v vojni veliko slovenskih polkov, kakor opisuje in pripoveduje Jernej pl. Andrejka v svoji knjigi "Slovenski fantje v Bosni in Hercegovini". "Zgodovina človeštva bo pač poročala o zasedbi teh dežel, o glavnih bojih, bitkah in kulturnem delovanju, a imena posameznih hrabrih junakov bi se našla le v zaprašenih vojnih arhivih." V teh letih se je v Bosno in Hercegovino priselilo veliko Slovencev. Naslednje priseljevanje se je zgodilo po podpisu Rapalske pogodbe, ko so bili primorski Slovenci zaradi fašističnega gibanja na Primorskem prisiljeni legalno ali ilegalno odhajati v novo državo Slovanov, to je Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Naša monografija zajema zgodovino priseljevanja Primorcev v Banjaluko in Slatino ter njuni okolici v tem drugem obdobju. Zbrani so spomini in pričevanja slovenskih družin v bližnji preteklosti in sedanjosti, vse do leta 2008. Iz teh pričevanj je nedvomno razbrati, da so bili priseljenci lepo sprejeti, njihove družine pa spoštovane. Uživale so ugled zaradi uvajanja mnogo novosti na področju kmetijstva, sadjarstva, čebelarstva, vinogradništva in kulturnega življenja, ki je bilo med Slovenci zelo razgibano. Tako so ohranili svojo kulturno dediščino in jezik. Z nastankom Daytonske Republike Bosne in Hercegovine so vse narodnostne manjšine v Republiki Srbski ponovno aktivirane in imajo svoje prostore za druženje in kulturne prireditve. Slovensko društvo "Triglav" je zelo aktivno in povezano s svojo matično domovino - Republiko Slovenijo. Vsa pričevanja, izpovedi, sodelovanje v zbiranju zgodovinskih dokumentov in fotografij so omogočila, da monografija, kot prva v našem prostoru, dobi in ohrani pomemben pečat za naše Društvo Slovencev "Triglav" v Banjaluki. Ob tej priložnosti se prisrčno zahvaljujemo vsem, ki ste po svojih močeh prispevali, nas spodbujali z dobro voljo in tako pripomogli, da je tudi ta del našega življenja vpet v pisne vire in tok zgodovine. Posebno se zahvaljujemo vsem v Republiki Sloveniji in Republiki Srbski, ki so finančno omogočili, da smo ta projekt realizirali. UREDNIŠTVO / î LA MARCHE JULIENNE por l'Jiili' fiOtUt Répartition des Yougoskives et des Italiens d'après les recensements de 1910 et de 1911 (La Slovénie Vénitienne d'après le recensement de 1921) IFGENDE Hdbtanfï Yougcukwes / u :/ L^rX- j t Jl 1 . V v, I1" > AiitfflS-ftHiiEiïVft lltio fooipxtrvr {{ ; ■ * V1'. f ^ iis/â \ ■ -il . -K - , A dT V \ $ T IKÉLMW y-1\ P-aC j . î . h r -11 ''t \ m - 1 t J X - \ . * * " Jf ïfr- ; -, ¿fc « V - \ f ..:■ : ;a * ••• '. i, . , • Xi &^^te ^ - ^ \ «M*, (Frjn«!| > fK ,- ail Etnografska mapa stanovni{tva Julijske krajine-popis stanovnika 1910/11 ISTORIJSKI UVOD Branko Marušič, Nova Gorica, 1995 Prva Svetovna vojna na Slovenskem Prvi meseci vojne so razkrivali nakane nemštva in nemškega nacionalizma in Slovence utrjevali v spoznanju, da je njih prihodnost v avstro-ogrski monarhiji negotova. Značilne so besede predsednika nemške vlade Bethmanna Hollwega, da je vojna pravzaprav odločilni spopad med Germani in Slovani. Nemir med Slovenci je, kot povedano, vnašala tudi zahodna soseda Italija. Italija ni skrivala svojih ozemeljskih zahtev in v javnost je še pred podpisom Londonskega pakta prodrla vest, da bi Avstrija Italiji lahko odstopila Primorsko za ceno nevtralnosti. Italija se je odločila drugače. Povezala se je z Antanto in v Londonu 26. aprila 1915 dosegla sporazum, ki ji je za vstop v vojno proti Avstro-Ogrski namenil tudi ozemlja ob severovzhodnih obalah Jadrana, naseljena v pretežni meri s slovanskim prebivalstvom. Se pred tem dogodkom so se nekateri slovenski liberalni politiki povezali s skupino političnih emigrantov iz južnih slovanskih dežel v Rimu, tržaške Slovence pa je na začetku leta 1915 tajno obiskal odposlanec italijanske vlade. Bolj kot kdaj prej pričenja slovenska politika načrtovati razmere, ki se bodo oblikovale po koncu vojne. Drugo razdobje Z vstopom Italije v vojno 24. 5. 1915 je tudi del slovenskega ozemlja postal prizorišče bojev. Italija je že prve dneve vojne zasedla tudi slovenske predele in na njih postavila svojo okupacijsko oblast, ki je delovala raznarodovalno, kot da je zasedba pravzaprav aneksija. Italija je na svojem vzhodnem bojišču hotela doseči Trst, zato je svoj vojaški potencial usmerila na zahodne obronke Krasa, koder bi bilo mesto najlaže zasesti. Svojega vojaškega cilja ni dosegla, ampak se je na severovzhodnih obronkih Krasa, ob reki Soči in v tolminskih gorah postavila frontna črta, okoli katere se je med junijem 1915 in septembrom 1917 zvrstilo kar enajst ofenziv, ki so zahtevale velike človeške in materialne žrtve. Italijanska stran je dosegla Gorico (v šesti ofenzivi avgusta 1916) in ozemlje v goriških gorah (del Banjške planote), potem ko je ugotovila, da naj se osvojitvi Trsta začasno odpove in usmeri svoj napad na Vipavsko in dolino reke Idrijce. Vojna v Posočju je bila krvava. Poleg stotisočev mrtvih in ranjenih, predvsem med vojaki na obeh straneh vojskujočih se armad, je seveda prizadela tudi civilno prebivalstvo; večji del beguncev je konec vojne dočakal v begunskih taboriščih v avstrijskem delu monarhije, manjšega pa je italijanska okupacijska oblast odpeljala v Italijo. V Posočju so bila uničena naselja, komunikacije in gospodarski obrati. Rapalski Mirovni sporazum, 1920 Protestni plakat, slikar Ivan Cargo (Ivan Cargo, rojen v Tolminu, slikar, je izoblikoval protestni plakat: Rapall, s figuro fašista med požiganjem knjig in napisov "ALI JE TO TVOJA KULTURA, ITALIA") Na soškem bojišču je obrat v bojevanju pomenil uspeh 12. ofenzive, ki jo je začela 24. oktobra 1917 združena avstrijska in nemška vojska. Ofenziva se je začela z bliskovitim prodorom, ki je pri Bovcu pretrgal frontno linijo. Presenečena italijanska vojska ni nudila večjega odpora, prisiljena se je bila umakniti in novi frontni položaji so nastali globoko na italijanskem ozemlju, na reki Piavi. Z 12. soško ofenzivo, ki je znana tudi kot „prodor pri Kobaridu", se je po 29 mesecih vojno dogajanje umaknilo s slovenskih tal, vojna pa še ni bila končana. Slovenski vojaki so se še dalje borili na raznih bojiščih v Evropi. Slovenci - ujetniki v Rusiji - so se vključevali v jugoslovanske prostovoljne enote, nekateri so dezertirali iz avstrijske vojske, da bi lahko doprinesli k zmagi Antantnih sil (akcija Ljudevita Pivka na Tirolskem), veliko pa je bilo tudi tistih, ki so se v stiskah zatekli k vojaškim uporom (Judenburg, Murau, Radgona). Italijansko sodelovanje v vojni je preočitno pokazalo na ozemeljske cilje italijanske države, ki je želela zaokrožiti svoj nacionalni prostor. To spoznanje in tudi druge okolnosti, kot je v prvi vrsti omilitev vojnega absolutizma zaradi vojaških neuspehov, nadalje prebujanje nemškega nacionalizma in svetovne politične razmere (ruska revolucija, vstop ZDA v vojno itd. ), so seveda k radikalnejšim nastopom spobudile tudi slovenske politike. Med Slovenci je vladalo prepričanje, da prihaja čas, ko se bodo razmere razjasnile. 30. maja 1917 je bila v obnovljenem avstrijskem parlamentu prebrana Majniška deklaracija, ki je zahtevala državno združitev ozemelj, kjer žive južni Slovani habsburške monarhije. Deklaracija je sprožila množično deklaracijsko gibanje, ki je doseglo svoj vrhunec 25. marca 1918, ko je dr. Anton Korošec, vodja jugoslovanskega parlamentarnega kluba, sprejel izjavo s 160. 000 podpisi. Ob prvi obletnici Majniške deklaracije so predstavniki treh najmočnejših slovenskih strank (klerikalci, liberalci, socialisti) sprejeli skupno izjavo, da slovenski narod vztraja pri samoodločbi. Na sestanku v Ljubljani, 16. in 17. avgusta 1918, je bil ustanovljen Narodni svet, ki je imel nalogo „delovati za zedinjenje jugoslovanskega naroda v samostojno državo". Avstrijska vlada, ki je še 25. maja 1918 razglasila nedeljivost avstrijskih pokrajin, je sredi avgusta istega leta mislila na spremembo Avstrije v konfederacijo držav. 16. oktobra 1918 je cesar Karel objavil manifest, ki je za avstrijski del države predvidel narodne države. Toda dogodki na vojaškem kot političnem polju so napovedovali neizbežen propad avstrijske monarhije. 29. oktobra 1918 je bilo v Zagrebu ustanovljeno Narodno vijece, ki je proglasilo ustanovitev Države Srbov, Hrvatov in Slovencev. Narodni svet v Ljubljani je 31. oktobra razglasil ustanovitev Narodne vlade za Slovenijo. 3. novembra je bilo podpisano premirje na italijanskem bojišču, istega dne je italijanska vojska zasedla Trst. Tako je bilo konec vojne in hkrati konec habzburške vladavine na Slovenskem. Za konec le še pripomba z vprašanjem: zakaj ravno vojna v Posočju? Prehoden značaj tega ozemlja je vplival na njegovo usodo, etnično in politično pripadnost skozi stoletja. Od srednjega veka dalje so se tu soočali interesi nemškega in romanskega sveta, tega je od leta 1420 dalje poosebljala Beneška republika. Zato je bila meja med Habsburžani in Benečani v Posočju tja do konca 18. stoletja nemirna. Posočje je zašlo tudi v ozemeljske interese nastajajoče Italije v 19. stoletju in vstop Italije v vojno leta 1915 je pravzaprav ena sklepnih etap Risorgimenta. Med temi interesi se je odvijalo življenje obsoškega prebivalstva, zlasti Slovencev. Ko je nemški pisatelj Robert Musil prišel leta 1916 kot avstrijski vojak v vipavsko slovensko vas Crniče, se mu je vtisnil v spomin videz kmečke kuhinje in domače ženske: „Tip ženske v celotnem okolišu: v obrazu nekaj raffaelovskega in nekaj živalskega. Co-kata, kmečka postava in še dobre oblike. Kamenodobne žene. Stas na hrbtu ni zategnjen, marveč čisto ovalen. Prava človeška naravna prijaznost. Na severu in severozahodu neprenehoma bobni". Primorska in Jugoslovansko vprašanje Upravne reforme, ki so sledile Napoleonovemu padcu, so ob severovzhodnih mejah Jadrana ustvarile upravno enoto - Avstrijsko Primorje, v njej so se znašli poleg Italijanov tudi Slovenci in Hrvati. Administrativne meje so tako omogočile slovensko-hrvaško sožitje in povezave. V istrski deželi, ki je bila eden od treh sestavnih delov Avstrijskega Primorja, so živeli tudi Slovenci ob hrvaškem večinskem narodu. Poleg zavesti o tistem skupnem, kar je povezovalo ali skušalo povezovati južnoslovanske narode, je svoj zbliževalni delež prispevala tudi primorsko-istrska realnost, Italijani. Ti so zlasti z iredentističnim gibanjem na tleh Av-stro-Ogrske države pripravljali tla za dokončanje ozemeljskega združevanja italijanske kraljevine; med neosvobojena ozemlja so sodili tudi kraji, naseljeni s Slovenci in Hrvati. Hotenje po taki ali drugačni združitvi južnih Slovanov je potemtakem tudi odmev na ozemeljske zahteve Italije. Tako bomo seveda razumeli člankarja, ki v goriškem slovenskem listu Soča (1872) piše o Srbiji kot o jugoslavenskem Piemontu, razumeli bomo tudi voditelja primorskih Slovencev dr. Karla Lavriča, ki želi leta 1872 ob proglasitvi polnoletnosti kneza Milana Obrenovica obiskati Beograd; oblast mu dovoljenja ne izda. Tudi nas nič ne čudi, če deluje politično društvo v Trstu ne le za Slovence, marveč tudi za istrske Hrvate, in da društvu predseduje Hrvat Matko Mandic, da izhajata pred prvo svetovno vojno v Trstu hrvaški list Balkan in slovenski dnevnik Jugoslavija. Svojstven doprinos pa da k temu tudi dr. Henrik Tuma, ki v brošuri Jugoslovanska ideja in Slovenci (Gorica 1907) zatrdi: „Brez združene slo-vensko-hrvatske-srbske Ilirije - ne more biti Avstrije. " QUI SI PARLA SOLTANTO I IT ALI ANO Zažgan Slovenski Narodni dom v Trstu, 1920 leta Plakat-Naredba o upotrebi italijanskog jezika V letih pred Prvo Svetovno vojno so vsi ti različni izrazi in prispevki k jugoslovanskemu vprašanju močno prepleteni s politično dejavnostjo Slovencev na Primorskem, v svojih temeljih seveda slede ozračju, ki vlada na Slovenskem. Goriška revija Veda ob balkanskih vojnah pripravi veliko anketo o jugoslovanskem vprašanju, a goriški nadškof Frančišek B. Sedej je pozneje zadržan do Majniške deklaracije. Ne podpiše je, ker da je vladika v nadškofiji, kjer ne žive le Slovenci, poleg tega pa mu kot katoliku ni po volji povezava s pravoslavnim svetom. Prva Svetovna vojna je mejnik v razreševanju jugoslovanskega vprašanja, zlasti v njegovi praktični aplikaciji. Vstop Italije v vojno in nastanek bojišča v Posočju je zelo jasno pokazal namere Italije. Tako ni težko razumeti Avstrije, ki pošilja na reko Sočo enote, sestavljene iz južnoslovanskih narodov (Bosanci, Dalmatinci, Slovenci). Razumljiv je tudi odziv primorskih Slovencev in Hrvatov na deklaracijsko gibanje, razumeli bomo tudi naglico, s katero so Slovenci v Gorici, še preden je bilo sklenjeno premirje na bojnem polju, 1. novembra 1918 v imenu „jugoslovanske države" (ne Države SHS) prevzeli oblast nad slovenskim delom dežele in nad deželnim glavnim mestom. V okviru jugoslovanskih pričakovanj je bila italijanska okupacija Primorske in Istre novembra 1918 veliko razočaranje, tolikšno, da se primorski Slovenci in istrski Hrvatje niso takoj znašli v novih razmerah. Hotenja, da bi bila njihova ozemlja vklučena v novo jugoslovansko državo, so splavala po vodi; dokončnost državnopravne usode je pomenila Rapalska pogodba (1920) med Italijo in Jugoslavijo in njej sledeča aneksija. Temeljna preokupacija Primorcev in Istranov je bila potlej usmerjena v preživetje, v tisto tipično delovanje, ki označuje dejavnost manjšine v razmerju do večinskega naroda, ki je bil po končani vojni in mednarodnih konferencah prežet z zmagovitim nacionalizmom. Nova realnost je zbližala primorske Slovence in istrske Hrvate in pri tradicionalnih političnih skupinah so za nekaj časa ce- lo odpadle nekdaj neprehodne ideološke ovire. Na prvih povojnih volitvah za rimski parlament (1921) nastopajo meščanske stranke kot Jugoslovanska narodna stranka, čez tri leta (1924) na volitve pridejo razcepljene, a vendar so skušale nastopati enotno kot - slovanska lista. Slovenski in hrvaški primorski in istrski socialisti, pozneje pa zlasti komunisti, so v tesni povezavi z italijanskimi somišljeniki mislili na svetovno revolucijo, ki naj bi rešila zapletenost razmer. Z druge strani pa so tudi tradicionalne stranke pri Primorcih in Istranih sodile, da bodo državno pripadnost ozemlja (Italijani so ga imenovali Venezia Giulia - Julijska krajina) rešile spremembe v evropski politiki. V taka predvidevanja je leta 1920 z vso silovitostjo udaril fašizem. V drugi polovici leta 1926 je ostranil še zadnje institucije demokratične politike v državi in izvajal različne oblike nasilja. V Julijski krajini je nosil genocidne poudarke. Nasilje je rodilo odpor. Okoli 1. 1927 se za aktivni upor zoper fašizem in njegovo raznarodovalno delo odloči narodnjaška mladina, ki želi s terorističnimi dejanji opozoriti evropsko javnost na nevzdržnost razmer. V svoje vrste pritegne tudi mlade komuniste, potem ko jim v komunistični stranki ni uspelo zbuditi zamisli o aktivni antifašistični borbi. Komunistična partija Italije, ki je združevala tudi slovenske in hrvaške komuniste na Primorskem in v Istri, je veliko časa porabila za diskusije, da bi spoznala bistvo nacionalnega vprašanja in utrdila zavest, da je za boj zoper fašizem potrebna povezanost vseh fašizmu nasprotujočih sil. Primorska narodnjaška narodna revolucionarna organizacija (TIGR) deluje v jugoslovanskem duhu. Usodo svoje zemlje polaga v roke Kraljevi Jugoslaviji, ne pa morebitni socialistični revoluciji. Od tod seveda sum-ničenja, ki se na organizacijo prilepijo, čeravno se vključi skoraj v celoti v NOB. Tudi odnos slovenskih liberalcev in klerikalcev do Jugoslavije se od časov, ko je Jugoslavija nastala in ko je bila Primorska priključena Italiji, ni menjal. Pomembna sprememba se zgodi v tridesetih letih v komunističnem gibanju. Skupna izjava komunističnih partij Avstrije, Italije in Jugoslavije o samoodločbi slovenskega naroda (april 1934) je še najbolj zadevala tiste Slovence, ki so živeli zunaj meja Jugoslavije. Največ jih je bilo na Primorskem, v Italiji. Druga Svetovna vojna je problemu Primorske in njenemu vključevanju v jugoslovansko državo znova odpirala vrata. Tu je seveda OF slovenskega naroda, ki s svojim programom (1941) posredno začrta potek reševanja primorske problematike. Od tod sklepi in aktivnost organov slovenskega NOB in njih potrditev na 2. zasedanju AVNOJ-a. Vključevanje Primorcev v narodnoosvobodilno gibanje je bilo množično in spontano. Kar jim ni omogočil čas po Prvi Svetovni vojni, naj bi prinesle razmere, ki naj bi po Drugi Svetovni vojni drugače začrtale meddržavno razmejitev med Jugoslavijo in Italijo. Konec vojne seveda ni prinesel rešitve problema. V njegovo razreševanje je bila vključena jugoslovanska zunanja politika pa tudi v Slovenskem primorju in Istri se je prebivalstvo vključevalo v razne oblike političnega boja, da bi dokazalo svoja hotenja in pripadnost novi Jugoslaviji. Odločitev za Jugoslavijo je bila med slovenskim prebivalstvom v Slovenskem pri-morju skorajda enotna, toda komunistična Jugoslavija je imela tudi nasprotnike. Ce je bila v Jugoslaviji opozicija zatrta, so posebne primorske razmere omogočale dejavnost nasprotnikov, da so z geslom „Za Jugoslavijo brez Tita! " nadaljevali politično delo, ki so ga že med vojno začrtali na antikomunističnih pozicijah. Druga značilnost primorskih razmer je bila odločitev levousmerjenih Italijanov, večinoma udeležencev in simpatizerjev odporniškega gibanja in NOB, ki so svojo prihodnost zaradi razredne zavesti videli le v novi Jugoslaviji in ne v tisti Italiji, ki ji ob podpori anglo-ame- riških zaveznikov ni uspelo pojasniti svojega razmerja do premaganega fašizma. Očitno je, da je naklonjenost dela istrskih, tržaških in goriških Italijanov do Jugoslavije živela le dotlej, ko je bil v obravnavi svetovne diplomacije mednarodni vidik reševanja tržaškega vprašanja (tako tudi imenujemo celotno problematiko reševanja razmejitve med Jugoslavijo in Italijo po drugi svetovni vojni). Navdušenje se je nato z zarisovanjem bodoče državne razmejitve (francoska črta) umirilo; svojstveno podobo mu je pozneje krojila resolucija Informbiroja. Pariška mirovna konferenca in njej sledeči podpis sporazuma med Jugoslavijo in Italijo (Pariz, februar 1947) sta sicer večji del Slovenskega primorja prisodila Jugoslaviji, prav tako tudi večji del Istre. Seveda pa problem s tem še ni bil dokončno rešen. Od septembra 1947 živi pretežni del Slovenskega primorja v Jugoslaviji, začelo je novo razdobje, nova oblika odnosa primorskih Slovencev do Jugoslavije. /Opomba: Diskusijski prispevek na okrogli mizi o sedemdesetih letih zgodovine Jugoslavije (Beograd, 22. 12. 1988). Objavljeno v Jugoslovenskem istorijskem časopisu (24/1989, str. 153-156). / v Iz govora Ivice Znidaršič, predsednice Društva izgnancev Slovenije 1941-1945 na prireditvi v Komnu, 15. februarja 2007 Da se ne bi pozabilo... Občutljivost za usodo slovenskih izgnancev, beguncev, prisilnih delavcev in drugih žrtev vojnega nasilja in solidarnost sta značilnosti delovanja našega društva, ki se že več kot 15 let izraža v trdem delu za uveljavljanje pravic vseh tistih, ki so trpeli v preteklosti, ter zbiranju spominov in pričanj, da se ne bi pozabilo, kako so agresorske države med drugo svetovno vojno povzročale naše trpljenje in nas z vsemi možnimi oblikami genocidne politike želele izbrisati z zemljevida Evrope. Nenazadnje, italijanski in evropski javnosti ni znano, kako so nam pobijali svojce, preživelim pa onemogočili kakovost življenja. Druži nas skupna usoda, povezujejo nas skupni spomini na trpljenje, ki smo mu bili izpostavljeni zaradi fašističnih in nacističnih hord, ki so divjale po naših krajih. Preganjali so nas, kradli premoženje, požigali vasi, uničevali slovenske knjige, spreminjali imena krajev, ukinjali slovenske šole, ubijali talce in ob vsem tem so italijanski fašisti dobivali še navodilo "ubija se premalo". Po podatkih državne komisije za vojne zločine je nasilje nad Slovenci izvajalo 4017 nemških in 2518 italijanskih vojnih zločincev. Italijanski vojni zločinci za svoja dejanja niso nikoli odgovarjali. Druga Svetovna vojna je bila za nas čas strahu in groze, čas negotovosti, čas trpljenja in muk, čas boja za življenje, hkrati pa odpor do okupatorjev, ki na slovenski zemlji niso imeli kaj početi, niso smeli nasilno udreti na našo zemljo. To je bil oborožen rop, oborožena tatvina in narod se sme upravičeno upreti okupatorjevi agresiji. Smo narod, ki hodi z dvignjeno glavo, nikogar nismo napadli, nikogar okupirali. O zločinih in genocidni politiki do Slovencev med drugo svetovno vojno pa Evropa ve zelo malo. Ce bi v Evropski komisiji vedeli, kaj so italijanski fašisti počeli na okupiranem ozemlju Slovenije, ne bi dajali lekcij tistim, ki se z izjavami italijanskega predsednika ne strinjajo. Ni nič čudnega, da mi izgnanci, begunci, žrtve nacizma in fašizma še doživljamo te spomine globoko čustveno in prizadeto, saj so nam zagrenili otroštvo in posledice čutimo vse življenje. Smo žive priče tega nasilja, saj so nas z 140 vlakovnimi kompozicijami odpeljali na tuje, zato je naša pravica, da se kot del civilne družbe oglašamo in smo prizadeti in začudeni, če se na ta del evropske zgodovine pozablja in za izgnance in begunce imenuje le tiste, ki so po drugi svetovni vojni odšli v svoje matične države in niso bili izpostavljeni okupatorjevemu nasilju in trpljenju v izgnanstvu na tujem kot Slovenci. Protestiramo nad izjavami predsednika Republike Italije Giorgia Napolitana, ki je na proslavi državnega praznika v Rimu pred dnevi dejal, da so bile fojbe in izgon Italijanov z njihove zemlje na Primorskem, v Istri, na Reki in v Dalmaciji tako dolgo zamolčane zaradi ideoloških predsodkov in politične zaslepljenosti. Najmlaj{i, oble~eni v ~rne srajce Italijanski časopisi so bralcem, poslušalcem in gledalcem razlagali, da se je po Drugi Svetovni vojni zgodil eden največjih zločinov v zgodovini in prva velika etnična čistka nad Italijani. Niti besede pa o zločinih nad Slovenci, ko so morali zapuščati Primorsko in odhajati po svetu in Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev po Rapalskem sporazumu leta 1920. Se danes so v Bosni nekateri živi in njihovi potomci so priče italijanskega fašizma. Mi nismo barbari, da bi po ulicah tulili proti vsem Italijanom, saj želimo prijateljske odnose s sosedi, da pa je pri nekaterih Italijanih ostalo še nekaj fašistične kulture, je pokazala nedavna prireditev pri Bazovici. Slovenski izgnanci in begunci podpiramo srečanje državnikov Slovenije, Italije in Hrvaške, vendar ne na način, da bo na teh srečanjih samo govor o fobijah in italijanskih zahtevah. Pogled bi moral biti usmerjen v prihodnosti, v sodelovanje in skupno sožitje v demokratični Evropi. Slovenci v Italiji so vse po zmagi fašizma od leta 1920 doživljali tako hudo nasilje, da so morali pobegniti iz nje. Upravičeno se sprašujejo, kdaj bo Italija povrnila premoženje potomcem več kot 70. 000 Slovencev, ki so bili izpostavljeni fašističnemu nasilju in so morali zapustiti Italijo že med obema vojnama. Proglas Nj.K.V.Aleksandra, narodima Slovenije, Hrvatske i Srbije Kdaj bo italijanska in evropska javnost izvedela o grozodejstvih, ki so jih ob okupaciji Slovenije med letoma 1941 in 1943 pri nas izvajali italijanski fašisti, pa ne samo do kapitulacije? 15. februarja 1944 so italijanski fašisti in Nemci pridrveli v slovenske primorske vasi in jih načrtno požgali. Kdaj bo italijanska in svetovna javnost izvedela za koncentracijska taborišča Rab, Go-nars, Ranici in druga? Usodo izgnancev in beguncev so doživljali tudi drugi narodi, ki so jih okupirali nemški, italijanski, madžarski in japonski nacistični in fašistični režim med Drugo Svetovno vojno, zato ni naključje, da je Društvo izgnancev Slovenije 1941-1945 dalo pobudo, da se ustanovi Mednarodni odbor izgnancev in beguncev - žrtev fašizma in nacizma v letih 1920-1945, ki bi skrbel za ohranjanje zgodovinskih dejstev in opozarjal mlade generacije na nevarnosti fašizma, nacizma in vseh vrst rasizma. Vsega tega ne delamo in počnemo iz sovraštva do tistih, ki so naše gorje povzročili, ampak zato da bi tragedija evropskih narodov - žrtev nacizma in fašizma v zgodovinskem spominu dobila primerno mesto in da bi mlade generacije naslednic agresorskih držav v drugi svetovni vojni poznale ta del zgodovine svojih prednikov, vse s ciljem, da se kaj takega ne bi več ponovilo. Zal smo danes na svetu priča raznim oblikam nasilja, neonacisti in neofa-šisti spet dvigujejo glave, vse več pa je tudi terorizma, zato smo dolžni opozarjati voditelje sveta, naj vendarle storijo več za mirno življenje vseh ljudi. Uvodna beseda Pisno gradivo daje osnovne pojme zgodovine primorskih Slovencev - Julijske krajine, Istre, Krasa, Tržaškega, Goriškega in Vipavskega. Skozi življenjske zgodbe naših rojakov, žive spomine na preteklost, sledi njihovih korenin, raznolike dokumente, fotografije, predmete in osebna pričevanja je nastalo gradivo, ki nam daje vpogled v zgodovino primorskih Slovencev. Ozreti se moram na preteklost svojih rojakov in prednikov na Primorskem in v Istri vse od Prve Svetovne vojne - na njihovo izseljevanje v Bosno in življenje v novi domovini Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev -, med drugo svetovno vojno do zadnjega izseljevanja teh ljudi in njihovih potomcev iz Republike srbske leta 1992 in 1993 ter na življenje tistih potomcev, ki so vse do zdaj ostali v Bosni in Hercegovini. S kapitalizmom in industrijalizacijo pred Prvo Svetovno vojno je v svetu nastajal tudi gospodarski razvoj. V tem obdobju je prišlo do množičnega preseljevanja Primorcev. V začetku so moški hodili na sezonska dela v gradbeništvu, gozdarstvu, vzdrževanju železniških prog v Avstrijo, Ogrsko in Bosno. Z razvojem Trsta kot gospodarskega in družabnega središča je prišlo do razvoja pomorske in trgovske ekonomije, pojavljalo se je preseljevanje prebivalcev iz okolice v mesto. Novi prebivalci so v Trst prihajali tudi z Goriškega, Krasa, iz Vipave in Istre. Primorski in drugi slovenski priseljenci v Trstu so delali v pristanišču, pri železnici, v gradbeništvu in drugih obrteh, in to večinoma fizična dela. Nekateri so imeli obrtniške in trgovske poklice. Med priseljenci so bili tudi duhovniki, učitelji in uslužbenci. "Vsi so pripomogli k oblikovanju meščanskega sloja in družbeno strukturirani slovenski tržaški skupnosti." Konec 19. in v začetku 20. stoletja so se v Trst priseljevale tudi ženske (4). Večinoma kmečka dekleta so se zaposlovala kot delavke, služkinje in kuharice. Zaslužek je bil za pomoč družini doma. Nekatere so se poročile in ostale v Trstu, kjer je bilo življenje in delo. Matere in dekleta so s podeželja v Trst nosile prodajat pridelke, tam so bile šole, kulturne ustanove in slovenska društva. Znane so tudi "slovenske aleksandrinke", primorske ženske, ki so šle kot delovna sila v Egipt, v Aleksandrijo in Kairo. V emigraciji jih je bilo največ s področja Goriškega, Vipavskega in Krasa. Tam so bile dojilje, služkinje, kuharice, gospodinje in guvernante. Zene dojilje so doma puščale svoje dojenčke, ki so odraščali pri sorodnikih, s svojim mlekom so hranile dojenčke v tujini - Egiptu. Znano je življenje in delo Kraševke iz Sežane, Frančiške Mahnič, ki je leta 1922 odšla v Kairo s trebuhom za kruhom. Primorski izseljenci iz širše okolice Trsta, Krasa, Vipave in Gorice so v 19. in na začetku 20. stoletja, ko je bila "ameriška mrzlica", odhajali v želji po večjem zaslužku v Ameriko, Argentino in Brazilijo. Nekateri so imeli zelo težke in nevarne življenjske razmere, drugim je uspelo. Z izbruhom Prve Svetovne vojne so selitvena gibanja zaradi mobilizacije v vojsko zastala oziroma začasno prenehala. Na meji, v delu avstrijsko-italijanske vojaške fronte, je bilo ljudstvo prisiljeno k evakuaciji po taboriščih daleč od frontne linije in svojih rodnih domov. Ko so po končani vojni prišli nazaj, so našli samo ruševine in pogorišča. Taborišča so bila na italijanskem in avstrijskem delu. Božidar Jakac, slikar, pripoveduje o Prvi Svetovni vojni: "Dež je lil, ostali smo sami brez menaže v napol z vodo napolnjenem jarku, oficirji pa so imeli v mrtvašnici pokopališča, ki je bilo takoj za nami, svojo zadnjo večerjo. Ljudje so goreli kot žive bakle. Gost črn dim se je kot iz vulkana valil iz njih, vsem tem trpljenjem sta se pridruževali lakota in še silnejša žeja. Pili smo vodo iz jarkov, v katerih smo stali, pomešano s krvjo in vso nesnago. Zjutraj, kadar je bilo bolj mirno, smo si hladili jezike na rosnatih listih murv. Zelo so se zredčile naše vrste, in ko sem odhajal od čete v bolnico, sicer ne ranjen, a popolnoma izčrpan, nas je bilo od 120 mož kompanije le 15. " (Zbornik občine Slovenska Bistrica) Po Prvi Svetovni vojni - z italijansko vojaško zasedbo leta 1918 in z Rapalsko pogodbo leta 1920 - sta Julijska krajina in Primorska pripadli Italiji. Nastalo je novo obdobje v zgodovini Primorcev in Hrvatov na tem delu ozemlja. Benito Mussollini-Duce, začetnik nacionalističnega gibanja, je ustanovil Fašistično nacionalno stranko. Nastajala je nestrpnost do "tujerodcev" (Slovencev, Hrvatov, Nemcev in drugih). Autoportret iz 1967 in pejsaž Novo mesta iz 1941 "Božidar Jakac, slov.ekspresionista, akad.slikar" 16.07.1899, Novo Mesto - 12.11.1989, Ljubljana V tem obdobju je bilo glavno poitalijančevanje. Lahi (staro ime za Italijane) so smrtno sovražili vse, kar je bilo slovensko ali hrvaško. Povsod so bili plakati "Eviva Italia", "Qui si parla soltano italiano" - Tukaj se govori samo italijansko. Pozdravljanje je bilo "Alla romana" - rimski pozdrav z vzdignjeno desno roko. Vsa slovenska kulturna društva (glasbena, pevska, cerkveni pevski zbori) so bila raz-puščena v celi Istri, na Krasu in Goriškem. Narodni slovenski dom v Trstu je bil požgan 13. julija 1920. Plenili so knjige Mohorjeve družbe. Slovenski učitelji so morali zapuščati šole in prišli so italijanski oziroma laški učitelji, ki niti besedice niso znali slovensko. Duhovniki so bili pregnani in v šolah je bil prepovedan verouk. Duhovnika Jakoba Sokliča so pregnali, ker je v pridigi rekel: "Ne smete se vdati fašistom, ker oni nimajo pravice, da vam vzamejo vaš jezik. " Očitali so mu, da je spovednico zlorabil za slovenizacijo in da je bil v prvi vrsti hud jugoslovanski propagator, šele potem duhovnik. Tudi on je pregnan in je odšel v Jugoslavijo na Ptujsko. Fašistično društvo za šolsko mladino Balilla je delovalo po šolah. Otroci in mladina so morali nositi črne obleke, fašistično uniformo za fante in deklice "Piccole Italiane". Šolarji in manjši otroci so bili prisiljeni obleči črne srajce. Slovenski otroci so se sramovali črnih srajc. Fašistične oblasti so svojevoljno in nasilno z dekretom dale italijansko obliko vsem slovenskim priimkom v Julijski krajini, z razlago "da so očitno bili nekdaj italijanskega izvora". Lojzka Grmek iz Kobjeglave je povedala, da so, ko je živela v Italiji, njen priimek zamenjali v novi Germek, njenima sestrama pa so ga spremenili v Germelli. Treba je omeniti dobo ricinovega olja - kot je pisal duhovnik Soklič: "Fašisti so si izmislili plemenito maščevanje za tujerojence. Kogar so imeli na listi, so prišli k njem in ga z grožnjo prisilili, da je izpil ricinovo olje. Nekateri duhovniki so po zaužitem olju komaj ostali pri življenju. Zatreti vse, kar je slovenskega." Politično-nacionalni pritisk in fašistična zakonodaja italijanske države sta spodbujala izseljevanje Slovencev in Hrvatov. Fašizem je imel interes, da čim več Slovencev zapusti svoje domove, in je zato spodbujal emigracijo. Lahko so dobivali potne liste za odhod, prodajali svoja posestva Italijanom, oni pa so organizirali prevoze z vlaki iz Julijske krajine v Ljubljano - v Kraljevino Srbov Hrvatov in Slovencev, in potem naprej po Kraljevini Jugoslaviji. Po kapitulaciji Italije leta 1943 so Nemci organizirali očiščevalne akcije na Primorskem. Veliko Primorcev je končalo v taboriščih. Sedaj jih je zelo malo še živih. V tem obdobju in prej je že nastajalo partizansko gibanje Kosovelova brigada, Tržaški bataljon in TIGR - Trst, Istra, Gorica in Reka. TIGR je bila narodno obrambna organizacija Slovencev in Hrvatov v Slovenskem primorju in Istri med obema svetovnim vojnama. Druga Svetovna vojna je uspešno nadvladala fašizem in nacizem. Po Drugi Svetovni vojni je bila Julijska krajina - Kras, razdeljena po Morganovi črti na cono A - Italija in cono B - SFR Jugoslavija. Primorska je v socialistični Jugoslaviji dobila na področju industrije in gospodarstva veliko novosti. Leta 1991 je Republika Slovenija postala samostojna država. 15. septembra je državni praznik vrnitve oziroma priključitve Primorske k matični domovini Republiki Sloveniji. Pesnika Simon Gregorčič in Srečko Kosovel sta dragocenost v naši zgodovinski dediščini. Veliko primorskih Slovencev, bodisi priseljencev, izseljencev ali beguncev, je živelo in tudi sedaj živi v tujini. Tujina jim je novi dom. Vsi so ohranili svoj stari dom v srcu, čeprav jih je pogosto preplavljalo domotožje. Pesem izseljenca, leta 1938, nepodpisana, v Izseljenskem zborniku, tretja kitica: "O, rodni moj dom! Tu sije pač sonce, a v srcu je mraz. Tam žarki so topli, kjer rodna je vas, kjer rad bi, ko nekdaj, zavriskal na glas. O, rodni moj dom. " Po letu 1990 se je v Bosni in Republiki Srbski večala nestrpnost do drugih narodov in tudi do Slovencev in njihovih potomcev. Veliko jih je po vojni v Bosni moralo zapustiti svoj dom proti svoji volji in se napotiti v takrat že mednarodno priznano samostojno državo Republiko Slovenijo. Kosovelova domačija, Tomaj-občina Sežana Spominska soba Srečka Kosovela, Sežana Balada (Srečko Kosovel - Pesnik Krasa) V jesenski tihi čas prileti brinjevka na Kras. Na polju že nikogar več ni le ona preko gmajne leti. In samo lovec jih sledi. Strel v ti{ino droben curek krvi; brinjevka obleži, obleži. (Brinjevka je ptica, ki živi na Krasu, ki je obdan z brinjem in tam je dobila svoj dom brinjevka). (Kosovel govori o ptici, ki v tihem jesenskem času prileti na Kras. Na polju ni nikogar več, le ona leti čez gmajno in lovec ji sledi. Lovec jo ustreli, pojavi se droben curek krivi. Brinjevka negibno obleži). (r ^ -t^uÜJLi «u^ pU -uJC Ayi^v/c ^ ^ a, Ii: u^TUj j^jx v* - fe^, ? Faksimil rukopisa Sre~ka Kosovela Tamo gdje Jadransko more svoje plavetnilo postupno ustupa obroncima Alpi, nalazi se Slovensko primorje, odakle su Slovenci dolazili u BiH, zbog razlicitih promjena u njihovom zavicaju. Te su ih promjene nagnale da napuštaju svoj zavicaj, i da novi život potraže negdje drugdje... Još sredinom 19. stolječa zabilježeni su prvi dolasci Slovenaca u BiH. Bogata šumom, BiH je bila primamljiva zemlja za brojne slovenske šumske radnike, ponajviše iz Kranjske i Primorske Slovenije. Prvi takvi radnici iz Slovenije radili su 1855. godine na planinama Ko-zari, Prosari i Motajici. Sumski radnici iz Kranjske radili su oko Dervente, Banje Luke i Zvor-nika. No, sve su to bili sezonski radnici, koji se nisu duže zadržavali u našoj zemlji. Tek us-postavom austrougarske vlasti, u našu zemlju su pristizali slovenski radnici razlicitih struka: od šumskih radnika i rudara, preko željezničara, činovnika, zanatlija, do svečenika, učitelja i naučnika. U sastavu austrougarske vojske bio je i značajan broj slovenskih vojnika. Slovenci takoder bivaju uključeni u žandarmeriju (policiju) u našoj zemlji. Svi oni ostali su trajno živjeti u BiH. Naseljavali su Sarajevo, Banju Luku, Tuzlu, Mostar, Tešanj, Bosanski Petrovac, Zepče, Prnjavor, Prijedor i Derventu, kao i rudarske krajeve centralne Bosne (Zenicu, Bre-zu i Kakanj). Ubrzo su počeli osnivati i svoja društva, poput Slovenskog Omizja (1897. ) i Sloven-skog kluba (1910. ). Drugi, veči val slovenskog doseljavanja u BiH dogodio se nakon stva-ranja Kraljevine Srba Hrvata i Slovenaca 1918. godine, kada je sporazumom u italijanskom gradiču Rappalo, razgraničenjem izmedu Kraljevine SHS i Italije, veliki dio slovenskog teritorija pripao Italiji. To je i razlog zašto je, nakon Rapallskog sporazuma, veliki broj Slovenaca napuštao krajeve koji su pripali Italiji i selio se u unutrašnjost zemlje. Značajan broj tih doseljenika, ponajviše iz Primorske Slovenije i Krasa, potražio je krov nad glavom i novi život i na prostorima BiH. Oni koji su bili vični poljoprivrednim radovima, naseljavali su rav-ničarske krajeve oko Banja Luke, Prijedora, Tesliča i Doboja. Na prostoru Laktaša, nadomak Banje Luke, u selima Slatina, Malo Blaško i Trn, izrasla su prava mala naselja Slovenaca. Oni obrazovaniji slovenski doseljenici: liječnici, profesori, inžinjeri i drugi naučni radnici, naseljavali su velike gradske centre: Sarajevo, Banju Luku, Zenicu i Tuzlu. Zemljorad-nici su, preko svojih zadruga, posebno Kmetijske zadruge, uspostavljali kontakte sa poljop-rivrednim poduzečima u Njemačkoj i Holandiji, te nabavljali visokokvalitetna sjemena i modernizirali načine obrade zemlje. Domače stanovništvo, uvidjevši prednosti novina koje su donosili slovenski poljoprivrednici, s njima suraduje i ostvaruje prijateljske kontakte. Slovenci su na taj način brže i povoljnije dobijali zemlju za obradu. S druge strane, naučni radnici su se uključivali u društvena dogadanja u cijeloj zemlji i svojim radom doprinosili razvoju naučnih oblasti na kojima su djelovali. Nastavljeno je osnivanje novih pjevačkih, dramskih i sportskih društava širom BiH. U Sarajevu je, 1934. godine, osnovano Radničko kulturno društvo „Cankar". Od iste godine, pa sve do 1937. godine, izlazio je i list Slovenaca, pod nazivom „Zora". U Banjoj Luci je, 1938. godine, otvorena i Slovenska narodna kuhinja, koja je postala i omiljeno sastajalište Slovenaca. Tu je, ub-rzo nakon toga, otvorena i kuglana, kao i prostorije za muziku i ples, gdje nisu dolazili samo Slovenci, nego i ostali gradani Banje Luke. Tokom Drugog svjetskog rata došlo je do osjetnog pada broja Slovenaca u BiH, nešto zbog ratnih stradanja, nešto zbog odlazaka u druge krajeve. U periodu nakon rata, zabilje-žen je ponovni rast broja Slovenaca, od kojih su neki učestvovali u podizanju velikih priv-rednih poduzeca, poput poduzeca „Rudi Cajavec", „Vitaminka", ali i visokoškolskih ustanova. Svojim umijecem i radom, Slovenci u Zenici doprinijeli su modernizaciji u oblasti metalurgije i rudarstva. Pedesetih godina 20. stoljeca veci broj Slovenaca pristigao je u centralnu Bosnu, i vecinom se zapošljavao u rudnicima. Danas, zahvaljujuci velikoj podršci Ambasade Slovenije u našoj državi, Slovenci uspi-jevaju, preko niza svojih udruženja, na prostoru cijele BiH čuvati i njegovati svoju kulturnu, nacionalnu i vjersku tradiciju. U Sarajevu tako djeluje Klub Slovenaca, poznato mjesto okup-ljanja pripadnika ove nacionalne manjine, kao i Slovensko kulturno društvo „Cankar". U Zenici postoji Savez Slovenaca srednje Bosne, koji okuplja gradane slovenske nacionalnosti iz Zenice, Travnika i Viteza. Slovenci prijedorskog kraja okupljaju se oko društva „Lipa". Tuz-lanski Slovenci poznati su po svome pjevačkom zboru, organiziranju brojnih izložbi i drugim vidovima kulturnog rada. U Banjaluci vec više od 10 godina uspješno djeluje Društvo Slovenaca RS "Triglav"... Slovenci su pripadnici Južnih Slavena, i to je narod koji živi najsjevernije od svih Južnih Slavena. Takoder, graničeci s Austrijancima, Slovenci su jedini južnoslavenski narod ko-ji graniči s prostorom germanskih naroda. Tako se Slovenci nalaze na granici izmedu Južnih Slavena i germanskih naroda. Ne čudi onda da u slovenskom narodnom jeziku ima dosta germanizama - riječi koje vode porijeklo iz germanskih jezika, konkretno njemačkog jezika. Ipak, slovenski književni jezik koji se uči u školama, nematih germanizama. Slovenski do-seljenici su se, vec od prvih godina doseljavanja u BiH, aktivno uključili u privredni i društveni život naše zemlje. Dok su jedni bili osnivači velikih poduzeca, drugi su svojim naučnim radom davali doprinos bosanskohercegovačkoj nauci i kulturi. Prvi uspješni vlasnik Sarajevske pivare, osnovane još davne 1864. godine, bio je Slovenac A. Gerdouc, koji je upravljao Pivarom od 1870. do 1890. godine. Lokar Franc otvorio je pilanu u Višegradu, a Pogorelec Petar u Fojnici. Medu naučnim radnicima nalazi se profesor Miran Moll, sa Tehničkog fakulteta u Banjoj Luci, koji je napisao nekoliko udžbenika i naučnih radova iz oblasti elektrotehnike. Prvi doktor filmske pedagogije u Evropi bio je Miroslav Vrabec. Udžbenici ovog profesora sa Filozofskog fakulteta u Banjoj Luci, danas se koriste u evropskim pozorišnim i filmskim akademijama. Zasigurno najpoznatiji Slovenac iz BiH bio je Rudi Cajavec. Bio je Prvi partizanski pilot u vrijeme Drugog svjetskog rata. On je učinio nesvakidašnji pothvat. Iz Banje Luke je, uspio avionom prebjeci na slobodni partizanski teritorij, na aerodrom Urije kod Prijedora. Ta akcija označila je početak partizanskog zrakoplovstva, jer su partizani oteti avion odmah počeli koristiti u ratnim akcijama. Himna svake zemlje je lijepa, zbog njenog teksta i uzvišene muzike. Slovenska himna je zanimljiva zato što ne govori samo o slovenskom narodu i državi, nego o dobrim željama i sreci svih naroda. Tekst himne Republike Slovenije je, ustvari, sedma strofa pjesme „Zdrav-ljica" Franca Prešerna (1800. -1849. ). Melodija je iz istoimene horske kompozicije, pozna-tog kompozitora Stanka Premrla (1880. -1965. ). w7.ns naj «j narodi, ki hrepene dotLakat dan, da koder sonce tudi, prepir ra sveta bo pregnan da rojak, prost bo vsak. ne vrag. Je sosed bo mejaki „Nek Hve svl narodi ito iodjrto čt> kiju dan da &vud gd)e surtce hodi spor bude protjeran, 3 ¿emljak slobodnjak. njemu drag sttsjed svak!" U bogatoj narodnoj tradiciji Slovenaca posebno je interesantan svadbeni hljeb, kojeg, po običaju, priprema mlada. On je neobičan po tome što se ukrašava prelijepim cvjetnim motivima, načinjenim od tijesta, kao i sam hljeb. Družine v Slatini Ilidži pri Banja Luki Vera Papež Adamič, Ljubljana Družina Adamič v Slatini "Kadar čez gozdove rjovejo viharji, drevesa se svojih korenin zavedo..." -Matej Bor: "Kri v plamenih" Sem rojena Banjalučanka, iz družine slovenskega rodu. Moj oče Janez Papež je po rodu iz Sela pri Hinjah v Suhi krajini na Dolenjskem, mama Danica Adamič pa iz Ivanjega Grada pri Komnu na Krasu. V Banjaluki sem živela od rojstva, to je več kot 55 let. Sedaj že več kot 15 let živim v domovini svojih prednikov, kjer smo skupaj s sinom Rankom, snaho Dejano in vnukom Ivanom po doživetih vseh mogočih travmah končno našli svoj kotiček. In sicer v Ljubljani, ki jo krasijo Prešernov spomenik, znamenito Tromostovje, štirje veliki zmaji, ki čuvajo lepotico - reko Ljubljanico. Dejstvo je, da smo izseljenci in povratniki postali po tuji volji. Ko smo živeli v Bosni in Hercegovini, smo bili tujci, a zdaj ko smo prišli živet v Slovenijo, smo spet tujci. Gospa dr. Vera Kržišnik Bukic - zgodovinarka - pravi, da smo Slovenci z "dvema domovinama". Jožef Adamič Pavnukinja in vnukinja Alojz Adamič Vera Papež Adamič Moj vnuk Ivan Višekruna je šesti potomec Adamičevih in Papeževih in je edini, ki nima domotož-ja po prejšnji domovini in ni obremenjen s preteklostjo kakor mi starejši. Prav zaradi njega sem pričela raziskovati družinske korenine Adamičevih, Papeževih in Dugulinovih. Pričela sem zbirati pripovedi iz zgodovine slovenskih družin - Kraševcev v Slatini in Banjaluki. Mnogo jih je moralo zapustiti domove. Nekateri so se vrnili v Slovenijo, nekateri so šli drugam po svetu. Ob prihodu v Slovenijo nam država Slovenija pravno in materialno ni v ničemer pomagala. Moji družini so pomoč ponudili le sorodniki Papeževi in Dugulinovi. Mnogo, mnogo dokazov in dokumentov je bilo treba zbrati, da smo lahko dokazali slovensko potomstvo. Dalj časa smo morali čakati, da smo dobili slovensko državljanstvo, vendar smo to sprejeli z razumevanjem glede na stanje, kakršno je bilo v začetku 1993. leta, ko v Sloveniji razmere še niso bile urejene, saj je bila tudi tam ob osamosvajanju vojna vihra. Kot najstarejša vnukinja Alojza Adamiča bom poskusila opisati zgodbo družine Adamič. Velikokrat je ded pripovedoval o svojem rojstnem Krasu, otroštvu, šolanju in življenju Kraševcev ter razloge za preselitev cele družine v Bosno. Moja mama Danica se je tudi rada spominjala otroštva, ki ga je preživljala na Krasu. Pri zbiranju gradiva mi je pomagala moja teta Slavica, najmlajša Adamičeva hči, ki zdaj živi v Brežicah. Kras - domovina Adamičevih Kras je bil nekdaj brez velikih dreves, pokrit s kamnitimi zakladi in brez izvirov vode. Hiše z okvirnimi portali, vhodni stebri, talni zidci, konzole .vse je bilo iz kamna. Uporabni okrasni elementi, kot so kamini, mize in klopi, vodnjaki, nagrobni spomeniki, so danes spominska znamenja. Prebivalci Krasa so bili na splošno toliko poštni kot revni. Svoje kmečke pridelke so prodajali v Trstu, kamor so jih žene in dekleta v velikih trebušastih košarah (jerbasih) na glavah nosile na trg. Komenski Kras (sedanja občina Komen) je v času Avstro-Ogrske, pred prvo svetovno vojno, obsegal območje z vasmi Temnica, Vojščica, Lipa, Skrbina, Sveto, Ivanji Grad in Mali Dol. Takrat je na področju sedanje občine Komen živelo 2700 prebivalcev (časopis Kras I/99). Ko se je začela prva svetovna vojna, so možje odšli v vojsko, ostali vaščani - starci, žene in otroci - pa so morali v izgnanstvo. Po vojaški zasedbi Julijske krajine je upravo v Komnu prevzela italijanska vojaška oblast. Preganjali so vse, kar je bilo slovensko. Tudi časi med obema vojnama so bili za Kras in Kraševce hudi in kruti. Začela se je migracija prebivalstva s Komenskega Krasa, Vipavskega in Goriškega po tujem svetu. Mnogi med njimi se niso nikdar več vrnili na svoja ognjišča. Ali so padli v boju s fašisti ali pa so bili odpeljani v taborišča, o čemer nam je tolikokrat pripovedoval moj ded - nono Alojz Adamič. Ivanji Grad - Komenski Kras Majhna vas Ivanji Grad leži v komenski občini. Družina Jožefa Adamiča je živela na svojem posestvu na domačiji v Ivanjem Gradu št. 22. Po domače se je družini reklo Pjedro-vi (pri Pjedrovih - hrib Pjedrovo). Leta 1886, še v avstroogrskih časih, so na vhod v dvorišče domačije postavili dva kamnita portala - kaluna in na enega vklesali: "Hvaljen bodi Jesus Kristus, h 22 Jožef Adamič 1886". Portala sta dandanes zaščitena kot kulturni spomenik. Sicer pa se je Jožef Adamič rodil v tej domačiji leta 1852 očetu Janezu in mami Uršuli. Pri sedemindvajsetih letih se je poročil z devetnajstletno Antonijo Abraham, doma z Malega Dola. Skupaj sta živela na domačiji Adamičevih, kjer se jima je rodilo pet otrok: sin Valentin (8. 2. 1880), Jožef (20. 11. 1887; pozneje umrl v Argentini), hči Terezija (26. 9. 1889; umrla v Ivanjem Gradu), sin Alojz (17. 9. 1891; umrl 1973 v Slatini v BiH) in najmlajša Veronika (13. 1. 1894; umrla leta 1964, prav tako v Slatini v BiH). Portala Adamičevih-Ivanji Grad, 1886.leta" Vsi otroci so hodili v šolo, kar za takratne čase ni bilo ravno vsakdanje. Oče Jožef je bil zelo naprednih pogledov na svet, pa tudi dovolj premožen, da je zagotavljal šolanje vseh svojih otrok. Najmlajši med sinovi, to je moj nono Alojz, se je v šoli izmed vseh otrok najbolj izkazal. Po pripovedovanju takratnih sosedov - Tavčarjevih je bil moj ded Alojz v svojem otroštvu zabaven in precej živahen otrok. Takrat so otroke, ki so se dobro učili, pošiljali v duhovniške šole. Alojza (Lojza, kot smo ga klicali ) pa to ni veselilo. Zanimal se je za kmetijstvo in vinogradništvo, zato ga je oče Jožef vpisal v tedanjo agronomsko šolo v Gori- ci. Dobro se spomnim, ko nam je ded Lojze pripovedoval o tej šoli, učenju in vsakodnevnem potovanju v Gorico. Šolo, ki jo je rad obiskoval, je tudi uspešno dokončal. Zanimal se je za agrotehniko, doma pa je s pridobljenim znanjem pomagal očetu pri kmetovanju, vinogradništvu in čebelarjenju. Leta 1911 je odšel na služenje vojaškega roka. Hčerka Slavica, ki je še živa, se spominja pripovedovanja očeta Alojza, da je bil v hudi vojni v Galiciji, ko se je 1914. leta Avstro-Ogrska bojevala na tem ozemlju s carsko Rusijo, in da se veliko slovenskih vojakov s te fronte ni nikoli vrnilo. Kot štiriindvajsetletni fant se je ded Lojze Adamič 1915. leta poročil z leto dni mlajšo Alojzijo Dugulin (roj. 8. 11. 1892). Na domačiji v Ivanjem Gradu so se jima rodile tri hčerke: Danica (29. 6. 1915; umrla 1996. v Brežicah), Dragotina (20. 8. 1919; umrla 1995. v Brežicah) in Slavica (13. 6. 1922), ki sedaj živi v Brežicah. Vsa družina se je ukvarjala s sadjarstvom, vinogradništvom in čebelarstvom. Večino pridelkov so prodali v Trstu. Ob tem so imeli še živino in konje. Da so dovolj premožni, sta dokazovali tudi pekarna in trgovina, ki so ju upravljali. Novi gospodar Lojze Adamič je strokovno pomagal sokrajanom. Njegov trud so cenili, saj so ga imenovali za krajevnega "župana". V časih, ko mnogo ljudi še ni znalo pisati in brati, je bil Lojze vizionar, inovator, obenem pa zelo vesel človek s smislom za humor. Kot takega ga je opisoval tudi sosed Tavčar, česar se še sedaj dobro spominja sosedov sin Ivan (imenovani "Maček") v Ivanjem Gradu. Prihod fašizma je pomenil težke dni za Kraševce. Alojz Adamič je velikokrat skušal zaščititi sokrajane, pa se mu je dogajalo, da mu je vojaška uprava grozila in ga nekajkrat popisala v seznam "neposlušnih". Alojza je motilo potujčevanje in dejstvo, da morajo tudi v šolah uporabljati izključno italijanščino. Povsod so bili napisi: "Qui si parla soltano italiano", v prevodu: "Tukaj se govori samo italijansko". Otroci so v šolah (šola je bila v Adamičevi hiši) morali nositi črne srajce. Moja mama je pripovedovala, da je oče Alojz raztrgal njeno črno srajco iz protesta do Italijanov in fašizma. Leta 1924 je zaradi protesta proti potujčeva-nju zažgal tudi italijansko zastavo. Zavedni, izobraženi in odločni Slovenci s Krasa so vse bolj iskali nova prebivališča zase in za svoje družine zunaj uradnih meja Italije. Veliko jih je odšlo v Ameriko, mnogim je uspelo priti k rojakom v Ljubljano, ki je bila tedaj v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. Nekateri pa so iskali pribežališče tudi v drugih krajih omenjene države Slovanov. Tako je eden od šolanih mož iz okolice Komna - Anton Štrekelj iz Gorjanskega, kupil veliko posestvo v Banjaluki v severozahodnem delu Bosne. Tudi moj ded Alojz Adamič je spoznal, da je življenje pod italijanskim jarmom nevzdržno, zato si je odšel ogledat te kraje. Ko je videl, kako dobre so razmere za kmetovanje v Slatini pri Banjaluki in koliko je drugih naravnih bogastev v teh krajih, je bil že skoraj odločen narediti korenito spremembo v svojem življenju in življenju družine. Tudi svojci so se večinoma strinjali z njim in težkega srca so prodali kraško domačijo ter posest z vinogradi nekemu Italijanu. Najbolj je prodaja prizadela Lojzeto-vega očeta (mojega pranonota) Jožefa. Boleče je bilo slovo od kraške domačije in preostalih prijateljev leta 1924. Stari gospodar Jožef s hčerko Veroniko ter sin Alojz z ženo Alojzijo in hčerkami Danico, Dragotino in Slavico so tako postali novi krajani mesta Slatina pri Banjaluki in čez čas državljani Kraljevine Jugoslavije. Upali so na lepšo prihodnost, ostalo pa je domotožje za Krasom. Še mnogo družin je zapustilo Kras po letu 1925. Sedaj ko sem v Sloveniji, obiskujem Kras in sem navdušena. Res, Kras je čudovit. Kot je dejal pesnik Krasa Srečko Kosovel: "Kras je krasen. V jesenski tihi čas prileti brinjevka na Kras". Bosna v Državi Srbov, Hrvatov in Slovencev Toplice Slatina - Slatina Ilidža - pri Banjaluki Slatina je 13 kilometrov oddaljena od Banjaluke. Leži ob cesti, ki pelje proti Bosanski Gra-diški. Od tam avtocesta vodi zahodno proti Zagrebu in Ljubljani, vzhodno pa proti Beogradu. Zgodovina Slatine je povezana z njenimi vrelci tople in hladne mineralne vode ter s prijetnimi sprehajališči v okolici. Ze v turškem obdobju so v Slatini in bližnjih Laktaših zgradili termalni kopališči in črpališča pitne slatine. Voda in tople kopeli so bile odlično zdravilo proti revmatičnim in drugim obolenjem. To so bili začetki turizma v teh krajih. V avstro-ogrskem obdobju so mineralne vode v Slatini proučevali podrobneje. Kemijske analize so dokazale zdravilno moč 38 stopinj Celzija tople vode, ki med drugim zdravijo revmo in ženske bolezni. V teh časih so odprli dva bazena s termalno vodo in enega z zdravilnim blatom. Poleti je bila odprta že prva turistična povezava Slatine z Dunajem. Ljudje so videli prve turistične avtobuse, hiši bogatih domačinov Luka Kuruzoviča in Džordža Avda-loviča pa sta postali hotela. Družina Adamič v Slatini Adamičevi so v Slatini najprej bivali v najetem stanovanju v omenjenem hotelu pri gospodu Kuruzoviču. Pokrajina se je razlikovala od dotlej domačega Krasa: precej je bilo zelenih pašnikov, hrastovih in bukovih gozdov. Problem za kmetovanje pa so bili prav izviri mi- neralne vode ter posledična kislost prsti. Štiriintridesetletni Lojze Adamič je imel dovolj znanja, volje in denarja, da se je spopadel z izzivom. Kupil je kar 50 hektarov (500 dunumov) zemlje od domačinov Luka Kuruzovica in Muharema Cardžica. Posekal je nujni del gozda na vzpetini, da bi dobil prostor za hišo in gospodarsko poslopje. Adamičevim so sledile še druge družine s Krasa: Adamičevi sorodniki Urdihovi iz Lipe z gospodarjem Antonom, Kavčičevi iz Lipe z gospodarjem Alojzom, pa družina Alojza Tavčarja iz Kobjeglave, družine Princ, Grmek, Fabijan in Regot. (Seznam kraških Slovencev v Slatini je v prilogi). Alojz Adamič je iskal še več prostih zemljišč za nove prišleke s Krasa, Vipavskega in Goriškega, zato je možnosti za nakup zemlje objavljal v časopisu Slovenec, ki je izhajal v Ljubljani. Slovenci so od Italijanov dobili za svoje posesti kar dovolj denarja. Zemlja v Bosni pa je bila poceni. To je bil poglavitni razlog, da je kar 57 družin prišlo prav v ta del Bosne. Imeli so italijanske potne liste. Slovenci so bili pregovorno marljivi in napredni tudi v novi domovini. Postali so mojstri za gradnjo hiš, saj so jih zidali z lastnimi rokami in si medsebojno pomagali. S soglasjem kralja Aleksandra so po štirih leti bivanja v Bosni leta 1929 dobili jugoslovansko državljanstvo. Slovenski vpliv na Slatino in okolico Slovenci so v novo okolje prinesli kar precej svojih navad in običajev. Domačini v Slatini so nekdaj govorili, da Slovenci jejo travo (solato, radič, regrat ...), ker so bili kot bosanski domačini bolj vajeni koruzne pogače in fižola. Prišleki so prinesli kar precej novosti v vrtnarsko tradicijo tistega dela Bosne. Novi pridelki so bili cvetača, šparglji (beluši), ohrovt, kumare, koromač, razne solate in radič, celo krompir in paradižnik. Tudi stari krajani so počasi uvajali koristne novosti v svoje življenje. Spoznali so Slovence kot mirne in delovne sosede in jih sprejeli medse. SLOViitfSltA AČKA SADIiUC.'. B-'it-TJ.'JjUIt/i. U Banjiilufii je 22.maji 192?» onriovana S] oviiiigka ¿e-ljacki kritim¡rrd. U up r a Trn i odbor isabrani su: Anton ¿"fcl-ukel j 4 predsjednik; Al o.j z Adamič, z-SLmjcnik ivre-flsjeiiiilkai Tgn&c Kralj, ^thii Kobal i Jcaiu Teron. ( VRSTSTi 03T1L, lfc«OT<»6kl refti-star, ARo Tj L OiTsT, Napomena;: se n i j g sao^ao folokopi- r^iti ¿jer de ueuioi^uie, knjiga veliko^ i"orinata_ Registracija Zadruge u Banja Luci, Arhiv Republike Srpske, Banja Luka Alojz Adamič (domačini so ga klicali Slavko) je za krajane organiziral predavanja o sadjarstvu, vinogradništvu in nasploh o učinkovitem kmetovanju. Mnogi so nabirali znanje pri njem. Obrezovanje in cepljenje sadnih vrst je pomenilo novost. V Slatino so Slovenci prines- li mnogo sadik novih vrst jablan, hrušk, breskev in češenj pa tudi vinske trte. Spomnim se, da je nono v našem vrtu gojil celo fige in japonska jabolka. V teh krajih so med sadnim drevjem do tedaj ogromno večino predstavljale slive. Alojz Adamič je kot pionir slovenskih naseljencev s svojim agronomskim znanjem pomagal vsem doseljenim pa tudi starim krajanom. Krajani so deda Alojza spoštljivo klicali "Gazda", kar je pomenilo cenjeni gospod, gospodar. S profesorjem Antonom Strekljem je ustanovil Slovensko kmetijsko zadrugo. Kot tajnik zadruge je pomagal pri razvoju kmetijstva vse do začetka 2. svetovne vojne. Velikokrat je obiskoval kmetijske sejme in dobival pohvale in nagrade za čebelarstvo, sadjarstvo in vinogradništvo. Zaradi nakupa novih sort krompirja je imel poslovne stike celo s kmetijskimi ustanovami z Nizozemske, iz Avstrije in Nemčije. Alojz Adamič je v svoji trgovini (od 1934. ) v Ba-njaluki, v Ulici kralja Alfonsa 78, ponujal kakovostne kmetijske pridelke. Zucht- und Vertriebsstelle der Modrow'schen Eliten und Originalkartoffeln Industrie, Preußen, Prof. Gisevius, Direktor Johanssen .... Rheinischer Bauemverein e.V. ünwitier eiKinland 1602 Anna 4649—4ä51 KÖLN AM RHEIN,den-. - 19i 7 • Slovenska aal.jacka zatlrq^s. ( SlöVenisahe landv. S eno 3 sen s oha? t ) e.S.a.b.H- Esn.jaluica Bosnien-Jugosiavien. Vir erhalten Ihre Zuschrift vom 15.d.M. In fle;-' Anlege geben wir Ihnen einen Prospekt über» die 4 llodrow' sehen Kartoffel zucjhten- Von denselben zeichnen sich besonders die.beiden itreösfesten nMoArowu Preussenn als ßittelspäte, »Mo^owg OLreVt-;? ,johaassen» als mittelfrühe Kartoffel 6U8. Beiäe Sorten. 1 ieben ni cV zu leichte und nicht 2U trockene Böden, Bei Erfüllung Giesel- V<.,r>-tiedingung haben beide Sorten eewtltige Erträge gegeben. Beitie Sorten gin-l ausserordentlich widerstandsfähig gegöD schädigende Vit-terungseinflSase und leisten auch - jtopouotffii»™ ft vihtim, a Csnjia-is sac.ivatvil- cisi>:y nMK»1>T rV pcMftTH jn, 4it m!Itj cc-t.ri.MKH iop jour soju. nyT R^ritHsr i"««*-j; :.... jB vOTTmTS MH.7U, PP- HO f -.V-Q Bumlurpaa «i>jn e.y nporji«, jra y Harav ceocaty yiie- cy ii&JF0 3]]iUI5 VHaan H iLirjnTT[u- Kor taja. a -o ey no ne« jts H(HC«liripri»' (M«TpOBFi^ H CiRjii-li TB B£Cjnn os mronrcHK " c; r ■< r. Otcfo lilTOKoptilt. AfoiBpiu&rtftH ycno.\ saGinc up ojirofiapii OIIOM 'crpoMkOM v.M)*e tiOM Tpyay OETO C.ims .*■pw".'i n ■ >...h li h.i. mi v »opncT KH TftM^V r.1 CttCMI TjlVrtl^flin-K it irtCFj)' K >J 11 jn y ttf-KjHfl*. Arhiv Republike Srpske-Banjaluka: Broj sudskog rjesenja: 4506/32-14.05.1932. Prestanak rada kuhinje, broj: 5161/35-1935.g. -Vlasnik kuhinje-Stanislav Vižin. Gostje so bili po večini Slovenci. Mnogi se spominjajo finančnega inšpektorja Janeza Papeža (oče Vere Papež Adamič), ki je prihajal na kavo k njim. Slovenski delavci, ki so takrat delali na gradbišču hotela Palas (bilo jih je 5 ali 6, se spominja gospa Rozika), so hodili na zajtrk in kosilo. Za zajtrk je bilo pol litra bele kave in kruha, kolikor so hoteli. Tam je bil harmonij in nanj je najverjetneje igral gospod Strekelj, kadar so imeli pevske vaje. Večinoma so se tu družili Slovenci, peli so svoje pesmi, pa tudi hrvaške, srbske in makedonske. Strekelj, predsednik društva Triglav v Banjaluki je prihajal in organiziral seje društva in izlete. Tam so bila druženja po končanih pevskih vajah. Nekaj izletov je bilo organizirano v vasi, kjer so živeli Slovenci: Slatina, Čelinac, Zalu-žani in Dragočaj. Na dvorišču je bil prostor za balinanje, sestre Povšič se spominjajo, da je bil najbolj uporabljen oziroma zaseden. Ravno takšen prostor je bil v Slatini na posestvu Adamičevih. Moški so balinali in tekmovali. Društvo Triglav je večkrat organiziralo velike zabave - veselice, kjer je nastopal tudi slatinski pevski zbor Soča. Po navadi je bil ples do zore. Ko je pogorel Narodni dom v Trstu, so ostanke knjig delili članom. Tako je Felicijan Sorli iz Slatine prinesel veliko knjig, ki so si jih Slovenci sposojali in brali. Sestre Povšič povdarjajo, da slovenska kuhinja ni imela zaslužka ali dobička, saj je delovala v bistvu zaradi druženja Slovencev, njihovega kulturnega in športnega dela življenja. Sestre Povšič: - Rozika Vižin, - Danica Fabijan, - Silva Povšič. (Gradivo zbrala in pripravila Vera Papež Adamič in fotografirala odločbo za otvoritev kuhinje v Arhivu Republike Srbske v Banjaluki, junij, 2006. Vera Papež Adamič, Ljubljana KRAŠKA MURVA ADAMIČEVIH „Izseljenec je vsak, ki za stalno zapusti dom in iz najrazličnejših vzrokov odide v svet oziroma na tuje. " „Izseljenec je moral v tujini ustvariti nov dom, kar pomeni nov začetek. " „Imeti dom" - pomeni pripadnost do doma. „Domotožje" - pomeni toženje po domu. „Pri primorskih Slovencih pod Italijo so bili gospodarski vzroki povezani s političnimi, zaradi česar so zapuščali svojo zemljo in dom. " Domotožje in izseljenska usoda je bila težava za vse Slovence po svetu. Ko so kraševski Slovenci prišli v Slatino - toplice pri Banjaluki v BiH - so v sebi s seboj prinesli podobo domačega kraja - Komenskega Krasa. Moj nono Alojz Adamič in pranono Jožef Adamič (priloga: Zgodovina družine Adamič) sta v Slatino prinesla kraško murvo, ki jo je nono zasadil pred družinsko hišo. Nameraval je gojiti murve zaradi sviloprejke oz. pridelave svile. Kar mu je na Krasu uspevalo, se v Bosni ni obneslo. Murva pa je vseeno ponosno rasla tudi brez kraške burje in se prilagodila tamkajšnji naravi. Bila je edina v Slatini in okolici. Nono je veje strokovno obrezoval in usmerjal, da so dajale dovolj sence. Tudi po nonotovi smrti smo mlajši Adamičevi spomladi obrezovali murvo, kot nas je on naučil. Postala je ponosni in pokončni član družine Adamičevih in svojstven simbol Kraševcev v slovenski vasi Slatina - Ilidža. Spomladi smo jo obrezovali in veje so bile nenavadne, recimo eksotične, ker so imele grče (vidi se na sliki), ki so murvi dajale posebno obliko. Postopoma je krošnja ozelenela in nam vse poletje ponujala bogato senco in hlad za počivanje ter nam in ptičkom dajala bele, sončne in sladke plodove. Ptički so žvrgoleli in se gostili s sladkimi plodovi. Zgodaj poleti sem že ob šesti uri sedela pod murvo, pila kavico, uživala v ptičjem petju in se polnila s pozitivno energijo. Pod drevesom je bila velika miza s klopjo in stoli. Tu se je ob koncih tedna sestajala cela širša družina Adamič na družinskem kosilu. Pod murvo smo počivali, sestankovali, se pogovarjali in sprejemali pomembne družinske odločitve. Na murvo smo bili zelo navezani, stari, mladi in oni najmlajši, kot je moj vnuk Ivan. Oktobra je murva končala zeleni ciklus, listi so odpadli, murva je do spomladi počivala, nakar se je ves ciklus ponovil. Človeška krutost in vojna 1991. leta v BiH sta vzrok velike nestrpnosti. Tudi mi Ada-mič-Papeževi smo morali v Banjaluki in Slatini vse prodati in se vrniti v Slovenijo (1993-1996), že mednarodno priznano samostojno državo. Sprašujem se, kaj je sedaj z našo murvo, ki smo jo morali zapustiti? Vsak spomin nanjo mi orosi moje oči. Nazadnje sem z žalostjo v srcu sedela pod njo maja 1993. Kakšna je krošnja zdaj, ko je 11 let starejša? Ali jo sploh kdo še obrezuje? Vsa ta vprašanja se mi občasno porajajo v moji glavi. Ne vem, ali bomo Adamičevi in Papeževi še kdaj deležni njene bogate sence in miru, ki ga je širila okrog sebe. Tako kot neuklonljivi Slovenci iz Slatine je deležna vsega spoštovanja. Najmlajši potomec Noa Golit. Najstarejši potomec ivan ViSekmna. Kra{ka murva v Slatini-Predniki in potomci: Adamicevi-Muzej novej{e zgodovine v Ljubljani, najmlaj{i potomec Noa Golic, najstarej{i Ivan Vi{ekruna. 2001.leta, Razstava izseljenec. Na svoje prednike, ki so ostali tam na pokopališču, hranim lepe spomine. Zavedati se moramo svojih korenin in biti posebej ponosni. Jaz sem Slovenka z dvema domovinama. V Muzeju novejše zgodovine v Ljubljani je bila oktobra leta 2001 na razstavi Izseljenec na oddelku Begunci in izgnanci po tuji volji na murvi prikazana cela družina Adamič. DRUŽINA ADAMIČ - KRAŠKA MURVA: I Jožef Adamič II Alojz Adamič III Danica Adamič Papež Dragotina Adamič Perduv Slavica Adamič Pajic IV Vera Papež Adamič Ljiljana Papež Lastric Slavica Papež Hadžiabdic Milan Perduv V Ranko Višekruna Darijo Perduv Andreja Lastric Dražen Perduv Martina Lastric Damir Papež VI Ivan Višekruna Matej Perduv Marjeta Miškulin Sara Perduv Karlo Perduv Izabela Miškulin Noa Golic PRIDRUŽENI ČLANI: Borde Višekruna Enver Hadžiabdic Draško Lastric Slavica Heler Perduv Andrej Golic Dejana Višekruna Mladen Miškulin Marina Perduv Zorica Perduv Seznam Slovencev v Slatini (po 1923. letu) Krasevci, Goričani in Vipavci 1. Strekelj Anton - doma iz Gorjanskega - Kras, končal gimnazijo šolo v Gorici v Italiji in štu- dije Visoke kmetijske šole na Dunaju, vinarstvo in sadjarstvo. Bil je profesor na Kmetijski šoli v Banjaluki. 2. Adamič Alojz - doma iz Ivanjega gradu - Kras, končal je agronomsko šolo v Gorici - Italiji. Zena Alojzija rojena Dugulin in tri hčerke, stari oče Jožef in sestra Veronika, ostali so v Bosni, hčerke in vnuki so zapustili Slatino 1993 in se vrnili v Slovenijo. 3. Urdih Anton - doma iz Lipe - Kras, čevljar, z ženo Viktorijo in petimi otrioci, babico in so- rodniki. Razen enega sina Stanka, se se vsi vrnili v Slovenijo. Stanko sedaj živi v Banja Luki z družino. Sorodnik Adamičevih. 4. Tavčar Alojz - doma iz Kobjeglave - Kras, kmet, z ženo Marijo in petimi otroci. Ostali so v Bosni. Sedaj Josip, sin z družino, živi v Banja Luki. Alojz - Lojze Tavčar živi v Slatini. 5. Petelon Franc - doma iz Tomačevice - Kras, z ženo in sinom. Sorodnik Adamičevih. 6. Petelin Viktor - doma iz Temačevice - Kras, krojač, vrnil se je na Kras pred II svetovno voj- no, potem je živel z družino v Italiji - Nebresina. Sorodnik Adamičevih. 7. Petelin Jože - doma iz Tomačevice - Kras, kmet, vrnil se na Kras pred II svetovno vojno. So- rodnih Adamičevih. 8. Grmek Anton - doma iz Kobjeglave. Po II svetovni vojni odšli v Vojvodino. Delal sode za vi- no - kmet. 9. Grmek Andrej - doma iz Kobjeglave, kmet. Po II svetovni vojni odšli v Vojvodino. 10. Fabijan Anton - doma iz Kobjeglave, zidar, z ženo in šestimi otroci. Vrnil se je v Slovenijo po II svetovni vojni. 11. Princ Franc - doma iz Vrbic pri Ilirski bistrici, gostilničar, z ženo in šestimi otroci. Odšli po II svetovni vojni. Hčerka Kogalj ostala v Banja Luki, leta 1993 se je vrnila v Slovenijo. 12. Uhelj Edvard - doma iz Gaberja - Kras, z ženo in štirimi otroci. Vsi so se vrnili v Slovenijo. 13. Crnatič Jože - doma iz Sempasa - Vipava, kmet, z ženo in petimi otroci. Vrnili so se v Slo- venijo. Najstarejša hči ostala v Banjaluki. 14. Povšič Silvester - doma iz Sempasa - Vipava, zidar, z ženo Francko in šestimi otroci. Vsi so se vrnili v Slovenijo. Tri sestre Povšič živijo v Mariboru. 15. Ruta Anton - doma iz Vrhovega pri Ilirski Bistrici, kmet, z ženo Micko in dvema hčerkama. Ostali so v Bosni. Hčerka Anica živi v Slatini, druga pa v Banja Luki. 16. Rutar Joško - doma iz Vrhovega - Ilirska Bistrica, kmet, z ženo Katico. Bil je harmonikar in tamburaš. Vrnili so se v Slovenijo. 17. Kavčič Alojz - kolar, z ženo Zorko, brez otrok, doma iz Lipe - Kras. Alojza so ubili četniki, ker je pomagal partizanom. Zorka se je vrnila v Slovenijo. 18. Smrekar Alojz - kmer, z ženo in šestimi otroci, doma iz Kozarišč ob Soči. Vrnili so se iz Voj- vodine v Slovenijo. Starejši sin pa je ostal. 19. Subič Franc - puškar, doma iz Skofje Loke, devet otrok. Nekateri so se vrnili pri Ilirski Bis- trici. Vsi so se vrnili v Slovenijo. 20. Baša Ivan - mizar, z ženo in šestimi otroci, doma iz Delnjega Zemona pri Ilirski Bistrici. Vsi so se vrnili v Slovenijo. 21. Baša Jože - kmet, harmonikar, z ženo Lojzo in sinom, doma iz Vrhpolja, Vipavska dolina. Vsi so se vrnili v Slovenijo. 22. Kobalj Stanko - kolar, z ženo Francko in dvema hčerama, doma iz Vrhpolja, Vipavska do- lina. Vsi so se vrnili v Slovenijo. 23. Čehovin Herman - kmet, z ženo Pavlo in eno hčerko, doma iz Gaberja. Vsi so se vrnili v Slovenijo. 24. Bočič Jakob - kmet, z ženo in petimi otroci, doma iz Zarečja, Ilirska Bistrica. Vsi so se vrni- li v Slovenijo. 25. Kural Ciril - delavec, z ženo in štirimi otroci, doma iz Sempasa. Vsi so se vrnili v Slovenijo. 26. Pičulin Srečko - zidar, doma iz Sempasa. Vsi ostali v Bosni. 27. Rener Leopold - čevljar, z ženo in šestimi otroci, doma iz Slapa, Vipavska dolina. Vsi so se razišli, najmlajši Aleksander je še sedaj v Slatini v Bosni. 28. Turk Vlado - kmet, z ženo in dvema hčerkama, doma iz Gaberja. Ostali so v Bosni. 29. Ukmar Viktor - kmet, z ženo Ido in hčekro, doma iz Gaberja. Ostali so v Bosni, Slatini. 30. Ukmar Florijan - kmet iz Gaberja, poročil z Zofko Fabjan po Drugi svetovni vojni. Ostali so v Slatini. 31. Stefančič - Deželak Franc - delavec, z ženo Silko in dvema otrokoma, doma iz Budanj, Vi- pavska dolina. Vsi so se vrnili v Slovenijo. 32. Čermelj - Zgavec Alojz - kmet, z ženo Rozo in dvema sinovoma, doma iz Budanj. Verjetno so se vrnili v Slovenijo. 33. Sorli Felicijan - kmet, z ženo in dvema hčerkama, doma iz Knežke Ravni - Tolmin. Vrnil se je samo eden od sinov. 34. Sorli Leopold - kmet, z ženo in dvema hčerkama, doma iz Knežke Ravni - Tolmin. Vrnili so se v Slovenijo. 35. Vižin Alojz - urar, z ženo in dvanajstimi otroci, doma iz Kromberka. Vrnil se je samo eden sin, ostali so se razišli po vsej državi. 36. Suhovršnik Franc - kmet z ženo, brez otrok, iz Štajerskega doma. Verjetno so se vrnili v Slo- venijo. 37. Lovišček Jožef - kmet z ženo, brez otrok, doma iz Kanala. Oba sta umrla v Slatini. 38. Petrič Anton - kovač, z ženo in štirimi otroci, iz Goč, Vipavska dolina. Vsi so se vrnili v Slo- venijo. 39. Pavlin - kmetica s tremi otroci, doma iz Kromberka. 40. Mavrič Jože - kmet z ženo in tremi otroci, doma iz Goriških Brd. Vsi so ostali v Bosni. 41. Zavrtnik Alojz - mizar, doma iz Kanala, z ženo, sinom in hčerko. 42. Pavlin Ivan - kmet z ženo Cilko in tremi otroci, doma iz Kromberka. 43. Ličen Josip - kmet, z ženo Kristino in osmimi otroci, doma iz Bilj. Vsi so se vrnili v Slove- nijo. 44. Prosen Jože - kmet, z ženo in tremi otroci, doma iz Vrbice, Ilirska Bistrica. Vsi so ostali v Bosni. 45. Fegič Ivan - zlatar, z ženo Karolino in hčerko, doma iz Ajdovščine. Vsi so se vrnili v Slove- nijo. 46. Koren Pavle - delavec z ženo Tončko in dvema hčerama, doma iz Vrhpolja. Vsi so se vrnili v Slovenijo. 47. Keršovan Maksmilijan - kmet, z ženo Pepco in štirimi otroci, doma iz Gradišča. Vsi so po II svetovni vojni ostali v Slatini. Starši so pokopani v Slatini. Vnukinja Ana z družino je zapustila Slatino in so sedaj v Gradišču. 48. Gregorčič Angela - delavka, z bratom Pepijem, doma iz Prvačine. Brat se je vrnil v Sloveni- jo. 49. Pipan Jože - zidar, s Krasa, igral na harmokiko in učil tamburaški orkester. Šel je v Vojvodi- nu. 50. Kavčič Maks - kovač, iz Lipe poročil Marijo Fabjan. 51. Vižin Stanislav - čevljar, doma iz Kromberka, žena Rozalija Pavšič. Žena še živi v Maribo- ru. 52. Dugulin Alojz - doma iz Gorjanskega pri Komnu. Vrnil se je v Slovenijo. 53. Hvalič Ivan - kmet, doma iz Kromberka, poročil Pepico Cernatič. Vrnili so se v Slovenijo. 54. Povšič Venčeslav - krojač, doma iz Šempasa, poročil Katico Deberin prvič, drugič pa Pepi- co Dolenjko. 55. Slabe Andrej - kmet, iz Cerkna, poročil Gizelo Gregorič. 56. Lovišček Jože - delavec, Bovec. 57. Suhovršnik Franc - delavec, Matevž, Kozjansko. 58. Batagel Franc 59. Božič Jakob - iz Zarečja, Ilirska Bistrica U knjizi državljana Narodne republike Bosne i Hercegovine, Narodnog odbora u Slatini, ustrojenoj 1948. godine, izvršen je popis, tj. upis stanovništva na teritoriji tog odbora. Pored ostalih i slovenačke porodice su upisane u iste knjige. Podaci iz tih knjiga suprikazani na sljedecoj stranici. Iz ovih podataka vidno je da je u vrijeme upisa u knjige Državljana (1948. godine) na teritoriji Narodnog odbora Slatine živjelo 29 slovenackih obitelji sa ukupno 105 Slovenaca. Hb PO-BCIM Sir. u ftroj tlannv rnjbd Lp as a ram. 1. friarmi JHpa Alojz J J Adam; Sierra E na J 2 Adam; Jca^a '/eroniv= J a i i. Eflta AniLfB Jtiu 22\ 22A L> j =-i'i jrad. Cator; Alo^a. 33S 226 Jofe torno m 326 ï 3. ¿¿Mm* Suncafd Jraef 362 2&11 ¿ivnk irctf. MctKfQjl terezia 362 2&1Î Zawrt Jiie Mrossfr 362 2613 2£>ivih firif. Jakatfc) Alajz^a 362 J Zavr^k Mrcekvs Mlena 212 2t'b ¿¿vniK Mkusahv tvan 362 ¡¡filb t 4. Wj^oria^-.ioiipfl JEka 46 35M Wj^or^afi Franta .VKip 4b 350S 2 5. ¿majdok jopolda AJblna lb 323S 1 t. Paulin Utti ijd 4BÎ Pa^in Jahfe Maria 149 1483 Padin Brariio Kifetina 149 411 PaJki Ersiiko JelEna 149 148S Padin JD^a 149 4Bb 5 1. Pt!uln Sretia W^a 15' JtU PiulnSretia Tore 'b' j; i Potrld Josipa Aifhin 1 b1 "Ï-12 P?ln£ AtOlih kala 154 1533 P?ln£ AtOlih KancJina 154 1534 ArU.iia liealnka 145 1S3S T^lnt Arli-iia Pavle 145 ■536 l^lnt \1anja 14b ■537 t S pjiit kana Jala 1b9 PjSit SivErtra tancalav 159 iSflfl rj(r-atf. Karen Pepta 1b¥ 5S5 d 10. RBnerAlpjza Franaika 172 Here '.«DiiUd /Yekwidar 1V2 1TIT RereLsapaUa Franjo 1V2 ins Rene tMipoHa Joia 1 v2 ■1 ■1. HWai k-ana Jji-e. 174 rn RlI^ '/ad? Manca 174 JT3& RlIst JoSeBofis 114 Ï40 'i 1Î KlUi LubsAnfen 179 731 Hilar Anltiia Anoa 179 " TÛJ RiMHrArHia Manca 179 Î&3 RIMhtAHUIS Maja 179 4 ■j Sutra mint Jareza Fear*: 1flJ ■924 Su ho wink ijrBd SuinlkJ A->gela 1!JJ ■92b 6jhavr4nkl-rEfi -rai:i£-M m ■92b d ■1 & at» ArOu^a Ardr^a 194 1934 &st# |rod. GieqoriCJ Gaaela 194 '92b &at>? Frms.Zaflla 194 '93b d SarHArlLna Leapcld 235 2352 £aril |rad. Leva i iiMar ia 335 23sa 2 6. Tint Franca Vladimr 339 ¿m Tur\(ral ¿aCec/Ana 339 22M Turk VladhiitH P/ai |b 2638 mb i Rt PoiMiK 3lr L EiTCj Članov Lfiba a fan. 17. Ta-ic.Hr MJanaAloz 40 l 13, Uheii ždjanca JLli ¿n 23Ê 23H1 Uhelj Eduarda Ed-janc 3» 2342 Uhelj Edjarda U rko 335 23-11 urelj Eduarda Sai/ko 23t 2344 4 lù Ukmar :ra,Kiaykl5r 335 23-10 Ukrnar :ra,Kia Fkirijan 23& 23-16 Ukrviar .rod. Pfulnj 335 2343 Ukrnar .rod. Fitiaa. Scr|a 23il 23-17 Ukrnar =laniai3 Z^rkc 335 2É&6 Ukrnar -lahjaia Verica 2-0 2806 Ukrnar ^IHoraDanta 2Û2 2002 Ukrnar Viklara Clga ta 3266 Ukrnar Flarijaia klra 44 3C36 » 2C Uhelj Edjanca M:era Uhe^j Franta E dj.it 23H 233$ Uhelj FranLaArtETiia 23H 2340 21 Vlfin lic)o.ra A oz 338 2377 '/ili |rod. Zatrtnk) Darrka 233 2376 Vfiki |rod. Batič) J-^a 233 2370 2 22 Vratar Alojza Josip 143 1&14 Srnne^ar AJajza V^lenln 143 Î1& SmreCar AJsjza Alo.i 143 'i 16 Smne^ar Franu kan^a 143 "i? Smne^ar v'ale-: -l.i Aciz 143 1&H Smre^arArita 143 1519 6 22 Suhi Jcia FrHnc iti 1CSÎ? Sjhii Jcfe Alojz ■£4 sai SudiE-JciE Fanc-ikd 1S4 1532 Subii Jcže Jtanez Î4 Sjbli JCiE.^ilCJT 154 Subii Jcže Riozinka 154 £36 SubiiJcie RLCttf Î4 GÊ6 £u bil J ura Alojzija 1fr1 "537 SjbiE-Jci? Katarina 1S4 14&7 & 2d KErScvan Ivana Mafc 130 1295 KeriovanAnhin Pipni '3C 12S6 KEricvan MakL k1(i:a 138 12&7 K«ricvan Mak^ S:m Elav 138 12% KerScvan Mak^ Ciril 138 12» KErScvan MakLAr^on 138 "3C0 6 2S. Ta-icar .rod. Sondian Mar|a 227 2266 Ta-icar M; ja Hlan 227 22É6 Tar^arrod Hahe^ii Artaria 227 2267 i 2t CnlačJc-iisa.^iirji 2Ë3 2È2Ç- 1 2T RdhŽiiilu Leosald 33 34£C- 1 2fl. Rdfi Artuoa Aiiia 13S "42? Rdn var 130 1I42B Rdn Ee-le Clga 139 ■12a Rti £?1e Tonlia ■120 ■1 20 Rubr JciH SlorfiD 148 ■43£ 1 /Napomena: Podaci su preuzeti iz INDEXA Matične knjige državljana, primjer PRILOG1. i iz Matične knjige Državljana, primjer, PRILOG 2. / Družine v Banja Luki Blaženka Valenčic, Banja Luka Obitelj Valenčic Djed Jakov i baka Marija došli su u Banju Luku 1911. godine. Krenuli su iz Slovenije 1903. godine iz sela Nadanje, opština Postojna sa dvoje maloljetne djece. U Nadanje selu su živjeli sa 6 sestara djeda Jakova na velikom imanju gdje postoji dosta šume. U tom selu je bila porodična kuca iznad same rijeke. Ispod kuce nalazio se mlin, a u sastavu kuce bila je i električna pilana. S druge strane ceste su se nalazile gospodarske zgra-de koje su, svojevremeno od države Slovenije bile pod zaštitom kao muzejska vrijednost. Kuca sa gospodarskim objektima i imanjem nalazi se na cesti Postojna - Rijeka. Djeda Jakova su sestre isplatile i on je 1903. godine počeo tražiti posao. Došao je u Sv. Juraj kod Senja, Hrvatska, gdje se zaposlio kao šumar i radio do 1911. godine. Tu mu se rodilo i trece dijete. Jakov Valenčič Sinovi:Ante, Jakov i Ivan, hčerke: Nada, Stanislava i Anka...mama Marija Po dolasku u Banju Luku 1911. godine zaposlio se u Pilani kao šumar, a bavio se i po-ljoprivredom i stolarskim zanatom. Kupio je 6 dunuma zemlje kod Rebrovačkog mosta, ulica Jurja Križanica (sada Milana Karanovica), gdje je sagradio porodičnu kucu, koja još postoji. Naknadno je kupio još 20 dunuma zemlje u Filipovica polju. Ovo imanje je nacionali-zovano, a na njemu su podignute zgrade naselja Borik. Djed Jakov roden je u Sloveniji 1869. godine, a umro 1952. godine u Banjoj Luci. Baka Marija je rodena u Sloveniji 1881. godine, a umrla 1964. godine u Banjoj Luci. Imali su šestoro djece i to: 1. Anka, rodena u Sloveniji, a umrla u Banjoj Luci, bila domacica; 2. Jakov, roden u Sloveniji. Kad je bio mlad vratio se u Sloveniju na imanje kod teta-ka, da radi i upravlja imanjem i živio je 93 godine; 3. Ivan, roden u Sv. Juraju, a umro u Banjoj Luci. Bavio se ugostiteljstvom i držao ugos-titeljsku radnju kod Jovica (Gospodska ulica, sada ulica Veselina Masleše). Godine 1941. je ubijen, jer je bio naklonjen partizanskom pokretu. Imao je četvoro djece, od kojih je dvoje umrlo, a jedno je u Rijeci i ja sam jedina od djece koja živim u Banjoj Luci. 4. Stanislava, rodena u Banjoj Luci, učiteljica. Umrla u Sloveniji; 5. Anton, roden u Banjoj Luci, umro u Sloveniji. Bio je rudarski inžinjer i imao troje djece, koji danas žive u Ljubljani. 6. Nada, rodena u Banjoj Luci, a umrla u Sarajevu. Bila je učesnik NOR-a i bavila se novinarstvom. /Ovo su moja saznanja i sjecanja na moju veliku porodicu u Banjoj Luci. Ja sam jedina ostala tu od te velike porodice, kao unuka Jakova i Marije, kci Ivana i zovem se Blaženka/. P. S. : Prilažem dvije fotografije obitelji Valenčic. v Katica Stiklica-Rolich, Banja Luka v @ivotni put porodice Rolich Moj otac Franc Rolich pričao mi je da su naši preci u XIII vijeku došli iz Salzburga na područje (vjerovatno) Ilirske Bistrice. Opisivao je taj kraj kao pust, jer ga je opustošila kuga, koja je prethodno tamo harala. O tome mi nije ništa detaljnije poznato. Moj otac Franc Rolich rodio se u Trnovu, Topole, Ilirska Bistrica. Roditelji su mu bili Rolich Jozef i Helena rodena Celigoj. Moj djed i baka stekli su u braku petoro sinova i jed-nu kcerku. Svu su djecu školovali, a sinovi su izučili zanate. Nakon djedove smrti, na imanju je ostao samo najstariji sin Jozef, a ostali su krenuli „trbuhom za kruhom". Tako je moj otac Franc sa bracom Johanom i Antonom stigao u Bos-nu na područje Banje Luke. Posjedujem originalni dokument izdat 6. 7. 1893. godine, kojim se mome ocu dozvo-ljava putovanje iz Banje Luke u Prnjavor. Dozvola je upisana od strane Gradskog Kotarskog ureda Banja Luka u Delavsku bukvicu moga oca. Tu delavsku bukvicu dobio je moj otac 29. 7. 1892. godine pod brojem 105/1892 od Županstva Trnovo - na Notranjskem. Ta bukvica važila mu je kao radna knjižica, legitimacija i pasoš za čitavo područje tadašnje Austro-Ugarske monarhije. Majka Sofija, otac Franc, sinovi Ivan, Josip, Rudolf i Vjekoslav, Sin Franc, majka Karolina, djed Franjo, Ankica, Katica otac Anton, hčerka Teodora, Helena Rolih U početku je moj otac boravio u više gradova i povremeno se zapošljavao kao krojač-ki pomočnik (kalfa). Kada se oženio prešao je u Banju Luku i otvorio vlastitu krojačku rad-nju. Pošto je bio jedini stručnjak u gradu (za oficirske unoforme) radio je kao krojač tadaš-nje Oficirske zadruge. Kad su njegovi sinovi Vjekoslav i Ivan odrasli i izučili krojački zanat, radili su sa ocem. Nakon II svjetskog rata 1945. godine, pozvali su ga kod osnivanja Krojačkog preduze-ča „22. decembar", pa su on i njegova dva sina radili u tom preduzeču do penzionisanja. Moja majka Sofija, rodena Saček, došla je sa roditeljima, bračom i sestrama iz Ukrajine. Ona je u braku rodila pet sinova i četiri kčerke. Svi smo se školovali, neki su završili za-nate, zaposlili se, osnovali porodice. Od te brojne porodice, od prve generacije ostala sam u životu još samo ja - Katica Ro-lich, udovica iza Mirka Stiklice. Nemam potomaka, ali o meni brine Karmen Savič, kčerka mog pokojnog brata Franje i njegove supruge Dorice, rodene Sirk. Zbog ratnih dogadanja - tokom ovog „trečeg rata", a i ranije, iz Banje Luke su se ise-lili potomci mojih roditelja (njih 40) zajedno sa svojim porodicama. Tako je prešao u Slove-niju Zlatko Rolich, (sin moga brata Franje) - sa suprugom i dva sina. Takode je Jasna Roli-ch-Bekrič, kčerka moga brata Josipa, došla u Ilirsku Bistricu sa suprugom (književnik Ismet Bekrič), sinom i kčerkom. Potomci mojih roditelja žive sada u Njemačkoj, Francuskoj, Svedskoj, Kanadi, Kaliforniji i Floridi. Svi su oni rodeni u Banjoj Luci. Kada je moj otac Franc Rolich krenuo iz rodnog kraja, došao je oko 1893. godine u Bosnu, zajedno sa bratom Johanom i Antonom. Oni su kupili veče parcele zemljišta u Boš-kovičima, Hrvačanima i Klašnicama. Kako mi je pričao moj otac - čitavo to područje od Banje Luke do Dervente - bilo je obraslo gustom šumom, starim bukvama. Trebalo je najprije to krčiti da bi se dobilo grade-vinsko i poljoprivredno zemljište. Moj stric Johan, kao gradevinac, pekao je ciglu i gradio je solidne zgrade sa više pros-torija. Učestvovao je u izgradnji puta Klašnice - Slatina. Sa suprugom Jozefinom imao je dva sina - Ivana i Engelberta. Obojica su stradala u II svjetskom ratu. Moj stric Anton bio je stolar - kačar. Izradivao je prozore i vrata za kuce, a pravio je velike kace, koje su sadržavale preko hiljadu litara. Oba strica, pored zanata i poljoprivrede, bavila su se stočarstvom, vocarstvom i vinog-radarstvom. Stric Anton je imao tri kcerke i sina. Njegov unuk Željko i sada živi sa porodicom na imanju u Hrvacanima. Nasljednici imanja moga strica Johana prodali su imanje i raselili se iz Boškovica. Potomci te porodice žive i sada u Banjaluci. Kada je moj otac meni kazivao da su naši preci došli iz Salzburga u XIII vijeku, pitala sam ga da li smo mi porijeklom Austrijanci, s obzirom na naše prezime Rolich. Rekao mi je da su se oni uvijek osjecali i deklarisali kao Slovenci. Maternji jezik mi je bio slovenački. Takoder je maternji jezik moga oca i stričeva bio slovenački. Medutim, oni su u školi učili i njemački, te italijanski jezik. Ovdje nam je svima maternji jezik bio srpsko-hrvatski. Za vrijeme stare Jugoslavije u Banjoj Luci je bilo aktivno Udruženje Slovenaca. Moj otac je kao član Udruženja, nabavljao knjige i časopise na slovenačkom jeziku. Sjecam se jed-ne priredbe koju su Slovenci davali na imanju Streklja na Adi. Sada je u Banjoj Luci aktivna Zveza Slovencev v Republiki Srbski. Ja sam član Zveze od 2001. godine. Miran Savic, Banja Luka Porodice Rolih - Sirk - Savic Moj djed Franjo Rolih pričao mi je kako je njegov otac Franc sa bracom Johanom i Antonom krajem XIX stoljeca došao nakon očeve smrti, na područje Banje Luke. Na porodičnom imanju u Trnovu (Ilirska Bistrica) ostao je najstariji brat Jozef. Djedov otac Franc je došao sa izučenim krojačkim zanatom, tako da je u ono vrijeme bio jedini krojač u Banjoj Luci, te je otvorio vlastitu krojačku radnju. Ubrzo nakon dolaska, oženio se Sofijom Saček koja je sa roditeljima, bracom i sestrama došla iz Ukrajine. Iz tog braka imali su pet sinova i četiri kcerke. Svi su se školovali, zaposlili i osnovali porodice. Djedova braca Vjekoslav i Ivan izučili su kod oca krojački zanat, te s njim radili, uglav-nom oficirske uniforme. Nakon II svjetskog rata 1945. godine bili su medu osnivačima krojačkog preduzeca „22. decembar". Sva trojica su radili u toj firmi do penzionisanja. Djed Franjo je 1940. godine upoznao Teodoru Doricu Sirk, koja je sa roditeljima Antonom i Karolinom, te bratom Francom, došla iz Nove Gorice u Banju Luku 1938. godine. U to vrijeme njihov rodni kraj je bio pod Italijom, fašisti su im spalili kucu i imanje, bakinog oca progonili i jedini izlaz su našli u napuštanju zavičaja. Baka i djed su se vjenčali 1941. godine. U tom braku roden je sin Zlatko (moj ujak), moja majka Karmen, te tetka Dragica. Bakin brat Franc Sirk je poginuo u II svjetskom ratu, nikad nije pronaden, tako da mu se ni za grob ne zna. Bakina majka Karolina Sirk bila je učiteljica, ali u Banjoj Luci nikada nije radila jer ni-je najbolje govorila naš jezik, a pradjed Anton je radio na imanju Poljoprivredne škole, kao vocarski i vinogradarski stručnjak. U krugu Poljoprivredne škole živjeli su do penzionisanja pradjeda. Nakon toga su prešli živjeti sa bakom i djedom; zapravo, pradjed je veci dio vremena provodio u Sloveniji kod svoga bratanca Vlatka Sirka. Nije mogao živjeti u stanu, u zatvorenom prostoru, tako da je dolazio 2-3 puta godišnje, ostajao koliko je mogao izdržati i vracao se u Goriška Brda. Zbog ratnih dogadanja u BiH, a i ranije, iz Banje Luke su se iselili mnogi potomci Rolihovih zajedno sa porodicama. Tako je majčin brat - moj ujak Zlatko Rolih, sa svojom porodicom iselio u Novu Go-ricu odakle je baka stigla u Banju Luku prije više od 60 godina. Moja tetka Dragica iselila je sa porodicom u Kanadu, a u Ilirsku Bistricu je iselila Jasna Rolih-Bekric sa svojom porodicom, odakle su Rolihovi došli u Banju Luku u XIX stolje-cu. Potomci Rolihovih sada žive, osim u Banjoj Luci, u Sloveniji, Njemačkoj, Francuskoj, Svedskoj, Kanadi, Kaliforniji i Floridi. Svi su rodeni u Banjoj Luci. Dušica Mrak, Banja Luka Porodica Mrak u Banjoj Luci (1921-2007) Dvadesetih godina prošlog stoljeca mnoge slovenačke porodice su doselile u ove kra-jeve gdje su se zadržale do danas. Neke su se vratile u Sloveniju prije II svjetskog rata, a neke uslijed posljednjih ratnih zbivanja na ovim prostorima devedesetih godina. Anton Mrak u Banju Luku došao je 1921. godine i zaposlio se kao rudar u rudniku ug-lja Lauš. Za uštedevinu koju je skupio radeci po rudnicima Francuske i Njemačke kupio je kucu i malo imanje nedaleko od rudnika, tj. iznad Pecine kako se taj dio nekada nazivao. Anton 1923. godine dovodi suprugu Antoniju i sina Izidora iz Cepovana kod Gorice. Imanje se polako širilo, zemlja obradivala, i umjesto šikare i šiblja nikli su mladi šljivici, voc-njak i vinograd. Pored rada u rudniku poljoprivreda je bila osnovno zanimanje. Kcerka Olga rodila se 1931. godine. Porodica Mrak na okupu Anton i Antonija s porodicom Život nije bio lak, mnogo se radilo, i svaki novčic se štedio kako bi se kupilo još zemlje i proširilo imanje. Izidor Mrak 1942. godine odlazi u partizane, gdje je teško ranjen 1945. godine. Povratkom kuci 1946. godine postaje glavni oslonac ocu Antonu te mu pomaže u obavljanju svih poslova. Cesto je odlazio u Sloveniju, u svoj rodni kraj, gdje je upoznao bu-ducu suprugu Amaliju Bratuž s kojom je nakon vjenčanja u Sloveniji došao živjeti u Banju Luku. Porodica Mrak na okupu, 1970,Banjaluka Druženje slovenackih porodica Mrak, Biteznik, Bregin Susret sa nepoznatom sredinom, kulturom, ljudima i običajima za Amaliju su bili pravi šok. Sa Izidorom je rodila tri kcerke: Ljubicu, Dušicu i Emicu. U kuci se govorio isključi-vo slovenački jezik, a u obavljanju teških sezonskih poljoprivrednih poslova pomagali su Izi-dorovi-Dorčinovi (kako su ga svi zvali) prijatelji Slovenci: Bitežnik, Berginc, Morel, Smre-kar, kuma Rozina - svi sa svojim porodicama. Naporan dan je redovno završavao druženjem uz slovenačke pjesme i polke, koje su zbrisale sav umor i unosile raspoloženje i dodatnu ener-giju. Bile su to nezaboravne godine. Anton i Antonija Mrak Države i zakoni se mijenjaju, ali ne i ono sto je ste~eno rolenjem... U večernjim satima unuci bi se okupljali uz djeda Antona Mraka, koji je uz radio, na jedva čujnim talasima radio Ljubljane redovno slušao „Poročila", kako bi bio upoznat sa svim zbivanjima u Sloveniji. Desetljecima porodica Mrak je bila naručena na sedmične novine: „Primorske novice", „Kmečki glas" i časopise „Naša žena", „Rodna gruda" i drugu slove-načku literaturu. „Cetrtkov večer", emisija koja se emitovala četvrtkom naveče na Radio Ljubljani, okup-ljao je sve ukucane u raspoloženju i pjesmi. Moramo priznati da tada nije bilo popularno is-kazivati svoju nacionalnu pripadnost i u pravom smislu držati do svoje tradicije. Antonova kcerka Olga udala se za Alojza Smrekara iz Slatine kod Banje Luke i sa njim rodila kcerku Meri i sina Maria. Nažalost, 1974. godine nakon teže bolesti umrla je Antonija Mrak u 85. godini života, a 1976. Anton Mrak. Deset godina kasnije iznenadnom smrcu umro je i Izidor Mrak. Život se polako mijenjao, prijatelji su starili, druženja su bila sve rjeda, a baka Amalija preuzima brigu o svojim unucima i trudi se da i četvrta generacija govori slovenački jezik, uči ih tradicionalnim običajima, jelima i na njih prenosi svoje znanje i iskustva. Godine 1992. počinje rat u Bosni i Hercegovini. Iako u Banjoj Luci nije bilo ratnih dej-stava, veci dio porodice Mrak, tj. zetovi i kcerke ostaju bez posla te su bili prinudeni napus-titi Banju Luku i utočište pronaci kod familije u Sloveniji. Jedan dio porodice se nije vratio i još uvijek živi u Sloveniji. Nema ni naših prijatelja iz djetinjstva. Uglavnom su i oni napus-tili Banju Luku i žive u Sloveniji ili negdje u inostranstvu. Amalija Mrak proživljava jesen svoga života u 86. godini, živi u prošlosti i mladosti te svakodnevno prepričava svoje doživljaje iz djetinjstva i rodnog kraja, sa unucima pjeva slo-venačke pjesmice koje datiraju iz njene rane mladosti, te mašta kako bi bilo lijepo još jedan-put posjetiti rodni kraj. I mi mladi polako živimo od uspomena, prijatelja starih više nema, razmišljamo kako je život „tamo" bolji i ljepši i želimo bolju buducnost našoj djeci. Satelitska televizija i internet nas na trenutak „presele" tamo, a onda shvatimo da smo tu, i da moramo nositi breme manjine; tu si i nisi, postojiš i ne postojiš. To je stvarnost. Direktni potomci koji još žive u Banjoj Luci: * Amalija (rod. Bratuž) Mrak, (1922) * Ljubica (rod. Mrak) Hričak, (1953) * Igor Hričak, (1974) * Matea Hričak, (2001) * Dušica (rod. Mrak) Pleša, (1957) * Bernarda Pleša, (1978) * Dario Pleša (1982). Napustili Banju Luku i žive u Sloveniji: * Emica (rod. Mrak) Kovač, (1962) * Andrej Kovač, (1984) * Kristijan Kovač, (1992) * Olga Smrekar, (1931), Zagreb * Mario Smrekar, (1961), Kanada * Ana Smrekar, (1985), Kanada * Marija Smrekar, (1987), Kanada * Meri (rod. Smrekar) Markon, (1956), Brač * Danijela Markon, (1976), Brač * Marijana Markon, (1979), Brač. v Viktorija Zupančič, Banja Luka Karlo Župančič (1875 - 1939) Viši inspektor duhanske režije, Tvornice duhana u Banjoj Luci. Djeca: Milan - 1903; Mila - 1905; Nada - 1910; Drago - 1915; Vladimir - 1922. Karlo Župančič" Koliko je poznato, familija Župančič se doselila u Banju Luku iz Novog Mesta, gdje je i Karlo roden kao jedinac. Pokopan je 1939. u Banjoj Luci. v Stjepan Cemazar, Banjaluka v Porodica Cemazar Josip Cemažar rodio se 1907. godine u Radeču kod Zida-nog Mosta, kao treci od petoro djece (Vinko, Marija, Josip, Angela, Mihajlo) u porodici Mihe i Marije (rod. Sotlar) Cemažar. Nakon osnovne škole, 1922. godine dolazi u Banju Luku kod majstora Antona Amana na izučavanje dimnjačarskog zana-ta. Nekoliko godina radi kao pomocnik majstora, a zatim, do-bijanjem jednog reona u Banjoj Luci, radi kao samostalan maj-stor dimnjačar do 1960. kada prelazi, kao jedan od osnivača, u novoformiranu dimnjačarsku radnju „Plamen" u kojoj radi do penzije 1972. godine. Pored redovnog posla bio je aktivan član Dobrovoljnog vatrogasnog društva i društva „Sv. Marko". Oženio se 1940. godine sa Jagodom Capan rodom iz Ogulina. Stekli su troje djece: Zvonka, Stjepana i Veru (udata Brajdic). Sve troje djece, sa porodicama, žive u Banjoj Luci. Zvonko radi u Ministarstvu prosvjete i kulture, kcerka Anita Cemažar Markovic u Mi-nistarstvu za ekonomske odnose i koordinaciju, a supruga Vida je u penziji. Stjepan radi u Ministarstvu unutrašnjih poslova, kcerka Željka Cirkovic živi s porodi-com u Kragujevcu i ima sina, Josipovog praunuka, Ognjena. Stjepanov sin Boris studira na Fakultetu za fizičko vaspitanje i sport, a supruga Sonja radi u O. S. „Ivo Andric". Vera je trenutno nezaposlena, cerka Danijela radi u Centru „Zaštiti me", sin Vedran je učenik srednje škole, a suprug Ivica radi u Sloveniji. Josip Cemažar umro je 1984. godine u Banjoj Luci i sahranjen na groblju „Sv. Marko". Ljudmila Šeric, roj. Strekelj, Rijeka; Vera Vukelic, roj. Petras, Banjaluka; Vanda Malalan, Gorjansko; Vera Papež Adamič, Ljubljana v Družina profesorja Antona Strekelja Rodbina Strekelj se je na Gorjansko naselila leta 1300 in si pridobila posestva, ki se jim je po domače reklo pri Gornjih Strekljevih (Gučevih), potomci pa imajo še danes ohranjen družinski grb iz leta 1620, ki jim ga je dodelil Ferdinand II. v 16. stoletju. V 17. stoletju se je rodbina Strekelj razširila po vsej Primorski. Iz te rodbine je izšel tudi Anton Strekelj. Rojen je bil 19. 2. 1875 v Gorjanskem. Gimnazijo je končal v Gorici leta 1894. Potem je na Dunaju obiskoval višjo šolo za sadjarstvo in vinarstvo. Končal jo je leta 1896 in začel delati kot nadzornik v kmetijskem inštitutu v Gorici. Leta 1898 je šel v Zagreb za upravnika kmetijskega kombinata Okrugljak. Zatem se je vrnil na Dunaj in študiral na visoki kmetijski šoli. Po diplomi (1899-1901) je delal v Trstu in Gorici kot ugleden strokovnjak za sadjarstvo in vinogradništvo. Leta 1907 so ga imenovali za ravnatelja slovenskega oddelka Deželne kmetijske šole v Gorici. Je tudi udeleženec 1. svetovne vojne. Za časa njegove uprave se je goriška kmetijska šola razvila v zgleden šolski zavod, ki je na Primorskem odigral pomembno vlogo. Napisal je mnogo strokovnih člankov za časopise: Primorski gospodar, Kmečki list, Kmetovalec in druge. Po 1. svetovni vojni so Kras okupirali Italijani in začelo se je preganjanje Slovencev. Kot visoko šolan strokovnjak in enolog se je zaposlil v Ljubljani v Direkciji za agrarno reformo - v državni službi Kraljevine SHS. Leta 1919 je bil imenovan za glavnega zastopnika za agrarno reformo za Prekmurje v Murski Soboti. Leta 1920 je bil z dekretom Direkcije za agrarno reformo Slovenije v Ljubljani premeščen v Maribor, kjer je delal kot višji kmetijski nadzornik do 1924. leta. Zaradi zdravstvenih razlogov je tega leta zaprosil za upoko- jitev. Ko je šel v pokoj, se zaradi italijanske politike do Slovencev z družino ni hotel vrniti na Kras. Odločil se je za Bosno - Banjaluko v Kraljevini SHS. Kraševci so začeli zapuščati svoj Kras in se z družinami naseljevati v Bosni. Država SHS jih je vse sprejela. Naselili so se v Ba-njaluki, Slatini-Ilidži (toplicah) in v Laktaših (toplicah). Prof. Anton Strekelj Družina Strekelj Hčerka Ljudmila Strekelj Po letu 1924 se je začelo novo obdobje za profesorja Antona Streklja. V Banjaluki, pri rečnem otoku ADA, na reki Vrbas v Jelič polju, je kupil veliko plodne zemlje za plantaže sadja. Tudi v Slatini in Laktaših je kupil veliko zemlje (okrog 40 hektarjev). Vso zemljo je strokovno obdelal in naredil velike plantaže sadja, vinogradov in zelenjave. V Banjaluki in okolici so ga spoštovali kot strokovnjaka za sadjarstvo, vinogradništvo, za kmetijstvo nasploh. Pomagal je slovenskim družinam, ki so prihajale s Krasa v Bosno. ' ftM. 9. IRIM0R5KI GOSPODAR List za poospeševanje kmelijslva v slooenskem Primorju. Kmetovalci! Vaša dolžnost je, da pristopite vsi zadnjega h Goriškemu kmetijskemu društvu ! Spomen plošča prof. Antonu Strekelju, na Kulturnem domu Komen, Rep.Slovenija fcsra Diploma Bana Vrbaske banovine Jajca za valenje jisjboljSilj jsjiaric belili .l.cgliw-n" Ira M. Ptnieraj «iitcar%0 1 K Fr. liban, uíiídj na Ttiioviiiî^iri Ciiirici.. Ivor Hpphos;,™'„t firojaínlca ,r;; pn¡>nrc svçj» ledlarsk« delavnico. se pfiporoCa si, oliBiislvii posebno T>a íaslili «Inhovšfini. Hbpškupu S ëé r«s flntM Mí, pri mli slnijc.v in dvokntcs, piisk m sa-meJiresov. '"i"0" .................. št Miroio rts: „Primorski gospodar", urednik Anton Strekelj T\aiemu dragemu ^.prtfCkhrm dtreklju sncm\ir\ od stalnih obtskavakei/ nj®#3ue k/ie rivifere na VSrbetsa^ j3ar\ja 17. p.rosfnca Odlikovanja A. [treklja od Cara Franza Josefa Spomin na rivijero na Vrbasu, Banjaluka 17.prosinca 1936 Anton Štrekelj in Alojz Adamič sta v Banjaluki osnovala Slovensko kmetijsko zadrugo za pomoč slovenskim in ostalim kmetom, za izboljšanje kmetijstva, sadjarstva in vinogradništva. Do 2. svetovne vojne je bil Štrekelj profesor na kmetijski šoli v Banjaluki. Zaradi njegovega ugleda so ga Slovenci izvolili za predsednika slovenskega društva "Triglav" v Banjaluki. Društvo "Triglav" in slovensko društvo "Istra" iz Slatine sta organizirala srečanja, kulturne prireditve in piknike v Slatini in Banjaluki. Člani slovenskega društva "Triglav" so se zbirali v kavarni Vižinovih blizu hotela Palas. Tudi tako so se obdržali slovenski običaji in kultura. Leta 1930 je profesor Anton Štrekelj v Kraljevini SHS dobil največje priznanje - diplomo za sadjarstvo na razstavi v Banjaluki, od Vrbaske banovine - kmetijskega oddelka v Banjaluki. Profesor Anton Štrekelj ima velike zasluge za razvoj sadjarstva in vinogradništva v Ba-njaluki, Laktaših in Slatini. Njegovo znanje so s pridom uporabljali vsi tam živeči prebivalci. Banjalučani so vse do danes ohranili spomin na nesebičnega in družabnega človeka in njegovo pomembno delo. Vse do 2. svetovne vojne so Slovenci živeli mirno. Ko se je vojna začela, so Slovence v Slatini preganjali nekateri njihovi sosedje, četniki. Tudi Antona Štreklja so na svojem posestvu v Slatini preganjali in trpinčili. Umrl je leta 1943 in je pokopan v Banjaluki. Njegova druga žena Zorka, rojena Vižin, in hčerka Ljudmila z družino živita na Reki na Hrvaškem. Dali sta mi dragocene podatke. Njegova so-rodnica Vanda Malalan, ki živi v rodni hiši Štreklje-vih v Gorjanskem, mi je tudi veliko povedala o njem. V Banjaluki sem na posestvu Štrekljevih osebno poiskala vnukinjo Vero Vukelic, roj. Petraš, ki mi je napisala zgodbo družine Štrekelj. Dobila sem tudi slike, stare knjige Mohorjeve družbe, časopise Primorski jgospodar iz 1906. leta, katerih urednik je bil Anton Štrekelj, in še druge spise Alojza Adamiča, ko sta delala v Kmetijski zadrugi v Banjaluki. Po 2. svetovni vojni so njegova velika posestva v Bosni, v skladu z novo agrarno reformo, nacionalizirali. Družini je ostal zelo majhen del. V Komnu na Krasu, na hiši Zadružnega doma, je postavljena spominska plošča v čast profesorju Streklju, strokovnjaku za sadjarstvo in vinogradništvo. Porodica Vukelic-potomci Strekeljevih (Ja Vera Papež Adamič, posjetila sam jula 2002. god. u B. Luci, unuku g. prof. Antona Strekelja, gdu. Veru Vukelic rod. Petraš i zamolila da napiše sječanja na svoga djeda. ) Vukelic Vera, rod. Petraš, Banja Luka Obitelj Štrekelj Anton Strekelj, moj djeda, rodio se na Krasu - Gorjansko pri Komnu 1875. godine. Porodica Strekelj je u to vrijeme živjela skromno, podižuči i izdržavajuci svojim radom broj-nu djecu. Kako roditelji nisu bili u mogucnosti da mu placaju školovanje, izdržavao se sam dajuci časove i instrukcije bogatijim učenicima. Anton se opredjelio za studij agronomije tj. vocarstvo, vinogradarstvo. Studirao je u Beču. Oženio se Fandom Vanaček i stekao troje dje-ce: Milenu - 1903. god. , Nadu - 1907. god. i sina Milana - 1911. god. Dobio je zaposle-nje, bio je direktor poljoprivredne škole u Gorici, gdje je porodicu zatekao I svjetski rat. Nakon ratnih nedaca i dogadanja krenuo je put širom novostvorene Jugoslavije, traže-či pogodno tlo za razvoj vocarstva. Dopalo mu se zemljište u Banjoj Luci, uz Luku i Adu Vr-basa. Tu se sa porodicom doselio 1922. godine. Kupio je 40 dunuma zemlje i uskoro pret-vorio u prelijepi park oko stare kuce u holandskom stilu. Kasnije je kupio u Slatini oko 100 dunuma "bujadare" i iz toga je proizišao uzorni vocnjak i vinograd. U Banjoj Luci, uz Vrbas (Rebrovac) su bile parcele zasijane raznim povrcem i kulturama: šparglama, heljdom, itd. , a izmedu toga su bili redovi vocaka - breskve, kruške, ribizli i sl. , dok je vinova loza domi-nirala. Voce je plasirano širom Jugoslavije, dobivao je i priznanja za kvalitetu. Uskoro po dolasku u Banju Luku, njegovim posredstvom započeo je dolazak Slovena-ca u ove krajeve. Došao je njegov saradnik i prijatelj Alojzij Adamič, pa poslije i mnogo ostalih porodica kao Trčon, Uršič, Udrih, itd. Svi su se bavili uzgojem voca i širili agrokulturu i uzornu poljoprivredu. Strekljev dom je postao omiljeno mjesto za sastajanje Slovenaca, kako svakodnevnih posjeta, tako i povre-menih svečanosti slovenskog društva "Triglav", bal u parku oko kuce, ukrašeno lampionima i sl. Još dok je bio u Sloveniji, prof. Strekelj je bio urednik časopisa "Gospodarski list". U Banjoj Luci, zajedno sa Alojzom Adamičem iz Slatine osniva i radi u slovenskom društvu "Istra" u Slatini i "Triglav" u Banjoj Luci. Obijica osnivaju "Kmetijsku zadrugu" u Banjoj Luci, radi pomaganja i obučavanja poljoprivrednika, unapredenje vocarstva, vinogradarstva i vr-tlarstva. Bio je svugdje rado viden i prihvatan, nije pravio razliku medu ljudima, bio je dis-ciplinovan i pravedan. Iz obližnjeg romskog naselja "Vlaški brijeg", Romi su ljeti često do-lazili pod dud, pred kucom, da sakupljaju velike crne plodove. Bili su pod profesorovom zaš-titom, teško onome, tko bi im što prigovorio. Kasnije su došle nevolje, 1932. godine sin Milan se utopio u Vrbasu. Razboljela se sup-ruga Fanda i 1940. godine umrla. Anton Strekelj je po drugi put stupio u brak. Sa suprugom Zorkom rod. Vižin 1942. godine dobio je kcerku Ljudmilu. Ratni vihor II svjetskog rata uči-nio je život vrlo teškim. Godine 1943. Anton Strekelj je naglo preminuo od dizenterije. Lje-karske pomoci nije bilo. Ubrzo je umrla i kcerka Nada. Kci Milena, po profesiji učiteljica, udala se za prof. Josipa Petraša; službom je bila vezana i živjela u Prijedoru (ranije je službovala u Lici, Vrbanji, Sargovcu itd. ). Zbog ratnih dogadanja nije mogla doci u Banju Luku sve do 1945. godine. U kuci su bile slovenačke izbjeglice: Valic, Zlobec, Klešnik i Colja. Za-tim se u kucu uselila domobranska vojska, koja je dosta toga uništila. Godine 1945. , posli-je oslobodenja na posjed se doselila moja, tj. porodica Petraš - u staru obiteljsku kucu Stre-kelj i u manju kucu u stilu vile, supruga Zorka Strekelj sa kcerkom Ljudmilom. Prof. Petraš je bio omiljeni banjalučki profesor. Preminuo je naglo (u razredu na času) 1959. godine, a supruga Milena, kcerka Antona Streklja je umrla 1974. godine. Kcerke Ljerka Petraš (udata Deretic), Vera (udata Vukelic) i Nada (udata Radman) ostale su ovdje do 1995. godine, ka-da je Nada Radman sa porodicom, zbog ratnih dogadanja, izbjegla i nastanila se u Zagrebu. Najmlada Strekljeva kcerka, Ljudmila sa majkom Zorkom prodala je svoj dio posjeda i preselila u Rijeku, još 1964. godine. Tu se udala za Mladena Serica, gdje i sada živi i ima tri odrasle kcerke. Dio imanja Antona Streklja je država SFRJ otkupila za zeleni pojas (u Banjoj Luci), a imanje u Slatini je prešlo u državne ruke u cjelosti 1946. godine. Jedno vrijeme je vinograd čuvan i održavan. Kasnije su se mnogi Slovenci povukli i opet vratili u Sloveniju. Branka Podgornik, Postojna Družina Podgornik v Banjaluki (1924-1992) Ce ne bi bilo vojne, če se ljudje ne bi med seboj sovražili, bi vsak človek svoje življenje končal v svoji rojstni deželi ali v mestu po svoji izbiri. Vse življenje sem želela živeti v domovini svojih staršev, svojega očeta, in želja se mi je zelo pozno tudi izpolnila. Leta 1992 so srbske oblasti iz Banjaluke pregnale mene in mojo sestro z družino. V Slovenijo smo prišli 21. 5. 1992. Jaz sem ostala v Sloveniji, sestra pa je z družino odšla na Hrvaško. Sem članica velike družine Podgornik, ki je bila vse svoje življenje preganjana ali je bežala pred sovražniki in oblastjo, s politiko katere se ni strinjala. Starejši člani družine so s Primorske. Za časa 1. svetovne vojne so bežali pred Italijani, med 2. svetovno vojno smo vsi skupaj pred Nemci in ustaši bežali iz Banjaluke v Sanski Most. Leta 1945 smo se vrnili v Banjaluko. Kot zadnji Podgornikovi iz Banjaluke sva bili pregnani jaz in moja sestra Ranka z družino. Vsakič ostaneš brez svojega premoženja, za katerega garaš vse življenje. Nikoli se ne predaš usodi. Vedno začneš znova. Družina Podgornik je prišla v Banjaluko leta 1924. Tisti, ki so preživeli 2. svetovno vojno, so šli leta 1949 v Beograd. V Banjaluki smo do leta 1992 ostale samo jaz, moja sestra in mama (umrla 1982). Moj stari oče Dominik Podgornik je bil rojen 4. 4. 1880 v Gorici. Z družino je živel v Gorici do leta 1915 pod italijansko oblastjo. Bil je železniški uslužbenec. Zaradi njegovega dela so pogosto menjali mesto bivanja. Živeli so v Žirovnici (okraj Radovljica), Prevaljah pri Dravogradu, Dardi na Hrvaškem, Banjaluki in od leta 1949 v Beogradu. Umrl je leta 1961 v Beogradu. Bil je poročen z mojo staro mamo (babico) Angelo Rotar - Podgornik. Rojena je bila v Mošnjah (okraj Radovljica) 1884. leta. Končala je gospodinjsko šolo v Celovcu. Družina je bila velika, revščina in garanje sta bila glavna vsebina njenega življenja. Trpela je zaradi svojih treh sinov, ki jih je izgubila v 2. svetovni vojni. Bila je drobna ženička in predvsem zelo pogumna. Umrla je leta 1969 v Beogradu. Vedno je govorila slovenski jezik. Zadnje besed so bile: "Poslušajte, zvonovi zvonijo, gremo k maši. " Najstarejši sin, moj oče Dominik Podgornik, je bil rojen 21. 12. 1910 v Gorici. Gimnazijo je končal v Banjaluki. Delal je kot uslužbenec. Leta 1942 je šel v partizane. Pred tem je bil v zaporu zaradi ilegalnega dela. Po končani 2. svetovni vojni je delal kot častnik v Beogradu, nato v Zagrebu, kjer še danes živi kot upokojeni polkovnik JLA. Bil je dvakrat poročen. V prvem zakonu sta su mu rodili dve hčeri, jaz, Branka, in Ran-ka Podgornik. V drugem zakonu pa se mu je rodil sin Marjan, ki živi v Atenah. Sin Adolf je bil rojen v Gorici 21. 12. 1911. Končal gimnazijo v Banjaluki in delal kot uslužbenec do leta 1941. Večkrat je bil v zaporu in leta 1941 zbežal v partizane. Ubit je bil v ofenzivi na Kozari leta 1942, kjer ima tudi spomenik. Sin Julij (Branko) je bil rojen v Gorici 6. 11. 1913. Delal je kot poklicni ključavničar v Banjaluki in Zagrebu. Iz Zagreba so ga odpeljali v Jasenovac, kjer je bil leta 1944 ubit. Sin Marjan je bil rojen v Gorici 4. 1. 1915. Končal je gimnazijo in nazadnje delal v Ljubljani. Kot talec je bil ustreljen 23. 10. 1942 v Ljubljani, ko je bil atentat na bana Natlač-na. Na ljubljanskih Žalah ima spomenik. Hčerka Suzana je bila rojena 5. 1. 1914 v Gorici. Končala je trgovsko šolo v Banjaluki. Najstarejša hči je bila doma in pomagala stari mami v gospodinjstvu. Potem je šla s starimi starši v Beograd in do upokojitve delala v knjižnici. Umrla je leta 1990 v Beogradu. Hčerka Nada je bila rojena 10. 1. 1919 v Breznici (okraj Radovljica). Končala je trgovsko akademijo v Banjaluki. Tedanja oblast jo je preganjala in tudi zaprla. Leta 1941 je zbežala v partizane, je prvoborka. Po končani vojni je dobila službo v Beogradu, kjer še danes živi kot upokojenka. BPSSPSralr ' * \ KAD NA« HSJSKF U/.T1ETE tWTT. UBOBOVI NAM Hn HiCL SE S VAM A A^ANTtC 0\!3.!r SU ZIVJEI.1 t 12 (JV£ KlU fl OTi-ŠLI L' NOB REVOLUCIONAR! UUkiA ADOLF. BRANKO i MARIJAN PDDGORN1K Ko JI SLI bVOJE ŽfVOTL ¿KTVOVAL! ZA Spomen plošča na hiši Podgornikov Dominik Podgornik, Branka in Ranka-hčerke Najmlajša hčerka Vera je bila rojena na Hrvaškem (Darda pri Osjeku) 10. 2. 1924. Končala je ekonomsko fakulteto v Ljubljani leta 1949 ter po končanem študiju odšla v Beograd. Med 2. svetovno vojno je bila v taborišču v Stari Gradiški. Do upokojitve je bila zaposlena na Inštitutu za bankarstvo in finance Jugoslavije. Živi v Beogradu. To so podatki za družino, ki je leta 1924 prišla iz Slovenije v Banjaluko. Ostali preživeli so odšli leta 1949 v Beograd. To je bila zelo poštena družina, delovna in zelo pogumna. Upirali so se vsaki krivdi, pomagali vsakem človeku v stiski. Vsi so bili dobri športniki (sinovi nogometaši) in zelo priljubljeni v družbi mladih. Moj oče Dominik Podgornik je bil eden najboljših nogometašev in igral je za banjaluško ekipo Borca, kot študent pa tudi za Gradžanskega v Zagrebu. V Banjaluki obstaja ulica, poimenovana po bratih Podgornik (Ulica brače Podgornik). Vsako leto 4. julija (na dan borca) so nogometaši iz Banjaluke igrali nogomet za pokal bratov Podgornik, po končanem tekmovanju pa so izbrani nogometaši položili venec na spominsko ploščo. V družini smo se vedno pogovarjali samo slovensko. Otroke, ki smo dočakali svobodo, so nas vsako leto peljali na počitnice v Slovenijo. Po dva meseca poletnih počitnic smo preživeli pri sorodnikih v Celju, Kranju in Ljubljani. Najpogosteje v Bohinju in Radovljici. Vso svojo ljubezen do rojstne domovine, ki so jo nosili v svojih srcih, so v svoji vzgoji prenesli na nas, svoje potomce. Moja sestra Ranka Podgornik - Smit je bila rojena v Banjaluki 31. 7. 1939, zdaj z družino živi na Hrvaškem. 33 let je bila zaposlena kot asistentka pri zobozdravniku. V pokoj je šla pred zadnjo vojno v Bosni in kot begunka je bila od začetka z mano v Sloveniji. Jaz, Branka Podgornik, sem z očetom pripravila podatke o naši družini in jih spravila na papir. Rojena sem bila v Banjaluki 28. 2. 1938. Končala sem gimnazijo in potem v Zagrebu naravoslovno-matematično fakulteto. Sem profesorica zemljepisa. V Banjaluki sem bila 14 let zaposlena v razredu osnovne šole Draga Langa, nato 12 let kot ravnateljica te šole. Ko sem prišla leta 1992 v Slovenijo, sem se zaradi dela takoj oglasila na Ministrstvu za šolstvo in šport v Ljubljani. 23. 11. 1992 sem začela delati kot ravnateljica begunske šole v Lescah. Tam sem delala dve leti, potem pa še na Jesenicah. Vsak dan sem šla na delo z avtobusom, ker sem živela pri prijateljih v Bohinju. Leta 1996 so me poklicali z ministrstva in vprašali, ali bi delala v Postojni, ker je zmanjkalo učiteljev za begunce. Takoj sem prišla v Postojno in tam delala do konca junija 1997. Sedaj živim v Postojni. Dobila sem slovensko državljanstvo in dodatek na tujo pokojnino, ker sem največ delovne dobe zaslužila v Bosni. Se sem aktivna. Delam kot prostovoljka v materinskem domu, kjer sem dobila tudi sobo. O družini Podgornik bi se lahko napisal roman. Srečna sem, da se bo o njej in o veliko drugih družinah, ki so imele podobne življenjske poti, lepo pisalo. Pred kratkim sem bila v Dražgošah. Gospod Janez Stanovnik je na zborovanju lepo povedal: "Slovenci smo trd oreh, ne pozabimo svoje zgodovine, otroci so vzgojeni tako, da bodo še leta in leta prihajali sem s svojim otroki in vnuki. " Za šestnajstletno vnukinjo moje sestre Ranke, Lano, ki bi rada študirala pravo v Sloveniji, obstaja ena želja - živeti v Sloveniji. Na koncu vsega napisanega naj povem, da če pridem v Bohinj in se ozrem okoli sebe, vidim Triglav - takrat začutim, da bom večno kot ta Korenjak. Vladimir Ukmar, Banja Luka Porodica Ukmar Familija Ukmar potiče iz Erzelja, opcina Postojna. Filip Ukmar, od oca Mihajla, i Rozalija (rodena Cehovin) iz Gaberja zasnovali su brak 1919. godine. Živjeli su u braku u Erzelju u roditeljskoj kuci porodice Ukmar, jer je Filip bio sin jedinac. Roditelji su mu bili poljoprivrednici. Moj otac Filip Ukmar završio je stolarski zanat 1907. godine u Vrhpolju okrug Postojna kod Franca Skul, o čemu svjedoči dokument o položenom majstorskom ispitu izdat 14. maja 1907. godine. Dok su živjeli u Erzelju rodilo se četvoro djece (Filip, Andelko, Josip i Cvetko). Radi fašističkog maltretiranja Slovenaca moji roditelji su razmišljali o napuštanju Slovenije. U to vrijeme Italijani su negirali sve što je bilo slovenačko. Lokalni jezik je bio italijanski. Porodica Ukmar Teško je bilo napustiti rodnu kucu i svoju domovinu, ali zbog sve veceg maltretiranja moj otac je ipak 1926. godine odlučio da svoju familiju preseli u Kraljevinu Srba, Hrvata i Slovenaca (SHS). U to vrijeme mnoge familije iz Slovenije su se vec preselile u Kraljevinu SHS. Otac je sa svojom familijom doselio u Banju Luku i tu ostao do kraja života. Zivio je kao podstanar do 1936. godine kada je sagradio vlastitu kucu. Nacrt za kucu je izradio An-drija Ambroži}, ovlašteni gradevinski majstor. U Banjoj Luci su dobili još petoro djece (Matilda, Zvonko, Franjo, Vladimir i Vera). Ja sam najmladi sin i dobro se sjecam pripovijedanja moga oca o životu u rodnom mjes-tu i učestvovanju na frontu u Galiciji u I svjetskom ratu. U Galiciji je ranjen u desnu ruku i ostao invalid. Otac se u Banjoj Luci bavio stolarstvom i bačvarstvom (pinter), a u tom poslu su mu pomagala moja braca i ja, jer se otac teže služio desnom rukom. Radi slabog imovinskog stanja, sva braca i ja smo mladi krenuli na izučavanje zanata. Zanat smo izučavali u tvornici „Jelšingrad" i „Tvornici duhana". Otac je bio član društva "Triglav". Posjecivao je slovensku kuhinju gdje su u dvorištu imali plac za kuglanje. Inače su se svi Slovenci posjecivali, družili i učestvovali u raznim veselicama i izletima. Sačuvali su svoju kulturu i jezik. Slovenci iz Slatine i Banje Luke često su dolazili našoj kuci na druženja gdje su pripo-vijedali priče iz rodnog kraja sjecajuci se svoje mladosti, ali i teških dana kada su morali na-pustiti svoju domovinu i rodnu kucu. Po smrti mojih roditelja ja sam sa familijom ostao živjeti u roditeljskoj kuci. Zanat ma-šinbravara sam izučio u tvornici "Jelšingrad" gdje sam, kao dobar radnik, ostao raditi nep-rekidno 40 godina, kada sam otišao u mirovinu. Moja supruga Radenka i ja stekli smo dvoje djece, sina Filipa i kcerku Svjetlanu. Sin Filip dobio je ime po djedu Filipu, a on je sinu Vladimiru (koji ima 15 godina) dao ime po meni - njegovom djedu. To je postala tradicija porodice, jer moj unuk obecava da ce svom sinu, kada ga bude imao, dati ime po svom ocu. Inače, moj sin živi zajedno sa nama u kuci svoga djeda. Po 1990. godini kada je nastala netrpeljivost medu nacijama, život je postao težak i nepravedan prema nesrpskom stanovništvu. I pored velikih pritisaka da napustimo svoj dom izdržali smo sva maltretiranja i nismo htjeli da napustimo dom koji je moj otac teškom mukom izgradio. Jednom je vec bježao od nepravednog odnosa prema Slovencima. Moj sin je bio učesnik rata u BiH i pokazao lojalnost vladajucoj partiji i ja sam osecao odgovornost da se borim da mu sačuvam kucu i njegovu familiju. Izdržali smo i ostali na svom ognjištu da se družimo sa našim sunarodnicima, okuplja-mo u Udruženju Slovenaca i pjevamo, te da organizujemo veselice po tradiciji svojih preda-ka. Clanovi smo Udruženja Slovenaca. Ukmar Bruno Porodica Ukmar Ukmar Filip i Rozalija, sin Cvetko, Ukmar Cvetko i Tonka hcerke Verica i Matilda, zet Adem Porodica Ukmar potiče iz sela Erzelja, Vipavska dolina, Primorska, Slovenija. Otac Filip, po zanimanju stolar i majka Roza domacica preselili su se 1927. godine u Banju Luku sa četvoro djece i to: Filip, Andelko, Josip i Cvetko. U Banjoj Luci su dobili još četvoro djece i to: Matildu, Vericu, Vladimira i Zvonka. Sin Cvetko je oženjen sa Tonkom Gagula i imaju dva sina, Brunu i Tomislava. Oba žive u Banjoj Luci. Bruno Ukmar je bio drugi član pri osnivanju Udruženja Slovenaca u Banjoj Luci i aktivno je radio na okupljanju banjalučkih Slovenaca. Do kraja 2007. godine je bio član Izvršnog odbora i predsjednik Odbora za socijalna i humanitarna pitanja. Sada je pred-sjednik Nadzornog odbora. Stanko Prosen, Banja Luka Porodica Janeza Prosena Prosen Ivan i Mileva, vjenčanje 1942.g Stanko, Rozalija, otac Janez, Majka Mileva, brat Pepo Ivan Prosen, sin Franca i Helene, roden 1. 12. 1884. u Kuteževo 1 - Podgraje - Ilirska Bistrica, oženjen Marijom Rodič, rodenom 17. 12. 1882. god. u Obrov 47, Hruštica - Ilirska Bistrica. Vjenčali su se 8. oktobra 1906. godine u župnom uredu Hruštica - Podgrad 6244. Nakon vjenčanja, iste godine odlaze u SAD, u Ohajo, grad Waymeer, gdje žive i rade. Tu su se rodili: Rudolf, (2. 10. 1907. ), Emilija (7. 10. 1908. ), Ludovik (1. 4. 1910. ), Marija (31. 10. 1913. ), Ivan (6. 12. 1914. ), Milan (4. 5. 1919. ). Porodica Prosen se 1920. godine vraca u Sloveniju, u rodno mjesto Kuteževo - Ilirska Bistrica i tu dobija još dva sina: Franc je roden 27. decembra 1921. , a Edvard 20. maja 1924. godine. Poslije Prvog svjetskog rata Slovenačko Primorje je pripalo Italijanima, uvedena je vojna uprava, Slovenci su prisiljeni služiti se samo italijanskim jezikom, a u školama su predavali italijanski učitelji. Proganjani su svi poznati Slovenci, pa i obični ljudi. Mnogi Slovenci su tada napuštali svoje domove i odlazili u Kraljevinu Srba, Hrvata u Slovenaca, pa tako i moji preci odlaze u Kraljevinu Jugoslaviju, koja je prihvatala doseljeni-ke i davala im svoje državljanstvo. Proseni su državljanstvo Kraljevine Jugoslavije dobili 1938. godine. Djed Ivan Prosen, sa porodicom iseljava iz Slovenije 1926. godine i doseljava u Banju Luku, u naselju Ada kupuje 10 duluma zemlje i pravi porodičnu kucu, koja je 1938. godine izgorjela u požaru, te su bili prisiljeni da sagrade novu, koja je srušena 1969. godine u zem-ljotresu. Francova muška djeca od početka II Svjetskog rata završavaju razne zanate u Banjoj Luci, a neki od njih su postali poznati majstori. Posebno su se u zanatstvu isticali Rudolf, Lud-vig i Franc, koji je poznat i kao pčelar. Svake godine proizvodio je vece količine voska i meda, a uz to domacu šljivu, lozu, vino, o čemu su pisale i novine. Franc Prosen sa bra}om, na imanju Milan, Rudolf, Edvard i Franc Prosen Djed Ivan je umro 1941. godine, a baka Marija 1953. godine u Banjoj Luci, a sahra-njeni su na groblju Sv. Marka. Sinovi Milan i Edvard, po završetku II Svjetskog rata, odlaze u Osijek, tu zasnivaju po-rodicu i radaju im se po dvije kcerke. Osamdesetih godina Milan se vraca u rodni Ohajo (SAD) i tu umire. Edvard umire u Njemačkoj, gdje je bio sa porodicom na privremenom radu. Ostala djeca (Rudolf, Ludvik, Ivan, Franc, Emilija i Marija) živjeli su u Banjoj Luci, gdje su umrli i sahranjeni. Poznato je da su Slovenci vrijedni ljudi. Tako su Rudolf, Ludvik i Franc imali privatne zanatske radionice i odškolovali su mnogo dobrih učenika - majstora o kojima se i danas govori s poštovanjem. Rudolfov sin Ludvik, koji je živio u Vrbanji pored Banje Luke, naslijedio je radionicu i domacinstvo svoga oca i obavljao kovačko-bravarske poslove, po čemu je bio poznat i u bivšoj Jugoslaviji. Sa posljednjim ratnim zbivanjima odlazi u Belgiju sa porodicom, a poslije rata prodaje imanje i naseljava se u Petrinju (Hrvatska), gdje i danas živi. Slavica Jacešin, kcerka Ludvika Prosena, danas živi u Prijedoru i vrlo je aktivna kao članica Udruženja Slovenaca "Lipa" u Prijedoru. Njena ostala porodica - brat Slavko i sestra Marica - žive u Petrinji, dok najstarija sestra Ankica, sa porodicom živi u Osjeku. Moj otac Ivan ostaje u porodičnoj kuci, ženi se 1942. godine i radaju mu se kcerka Ro-zalija, sinovi Stanko i Pepo, koji još žive u Banjoj Luci. Ja, Stanko Prosen, sin Ivana i unuk Janeza, Ivana, Prosena, slušao sam priče o svojoj familiji i nastojim ih sačuvati radi svojih buducih pokolenja. Svi ovi napisani podaci i slike moje familije, naslijedio sam od svojih roditelja. Oženjen sam, imam sina Igora i dvije unu-ke - Vanju i Anju. Aktivan sam član Društva Slovenaca „Triglav"u Banjoj Luci i pjevam u horu „Davorin Jenko", čiji sam jedan od osnivača. Banjalučani me znaju kao automehaničara, harmonikaša i pjevača, a sina Igora kao mu-zičkog radnika. Ističem veoma strogo vaspitanje nas djece od strane roditelja. Slično vaspitanje važilo je i u široj porodici, a svakodnevno nam se pričalo o radu, redu i poštovanju. Dobro se sjecam, dok su bili živi otac i njegova braca, da su na svojim veselicama i dru-ženjima sa drugim Slovencima, pjevali slovenačke pjesme kojih se i sada rado sjecam i pam-tim neke od njih. Katarina Bussinger; Petar Ivanovic; Slavko Podgorelec Porodica Potočnik - Alojz i Marija Zive potomke ove obitelji nismo mogli pronaci, a u ovom prilogu obuhvatamo sjeca-nja posljednjih podstanara koji su sa bakom Micom (Marijom - tada je bila sedamdesetih go-dina) i didom Alojzom (vec je zašao u osamdesete) živjeli od 1955. do 1964. godine. Alojz je bio mašinbravar u penziji, i prema njegovu kazivanju, u to vrijeme najvjerojat-nije bio je najstariji penzioner - 30 godina je uživao mirovinu. U Banju Luku su došli posli-je I svjetskog rata, i od prve Alojzove penzije, koja je iznosila tri hiljade jugoslavenskih dina-ra, kupili kucu u Kulmahali, u ulici Vilsonova, na desnoj obali Vrbasa. Tada je, po njihovom pričanju, bio "jeftin život", odnosno namirnice u Banjoj Luci. Imali su sina Alojza, i kceri Rozu i Milu. Roza je živjela u Splitu, kasnije u Šibeniku. Njen suprug je bio oficir. Mila je bila medicinska sestra, a vjenčala se u porodičnoj kuci Potočnikovih u Banjoj Luci, po pravoslavnom obredu. Pamtimo da je u toj sobi na zidu bila okačena slika Madone sa uvijek upaljenim žžižkom'. Sa Potočnikovima je (do 1955. godine) živio sin Alojz sa njegovom suprugom Zagom (Zagorka). Imali su sina Cacu i kcerku Micu (Marija). Komšije u ulici, i u cijeloj Kulmahali, ovu porodicu su izuzetno poštovali i zvali ih jednostavno "Slovenci" sa obaveznim prefik-som žgospoda'. Cijeli južni zid kuce obavijala je drvena veranda na kojoj su bila dva ogromna žmura-la'. Na jednom je bio monumentalan šumski pejzaž sa potokom, a na drugom marinski noc- ni prizor sa uzburkanim morem, mjesečinom koju su zastirali tmurni oblaci i velikom hridi na vrhu koje se nalazila mala kucica ili svjetionik. Murale je dao naslikati dida Alojz kao sjecanje na kraj u Sloveniji odakle potiče (Kamnik) i more za koje je bio vezan cijeli život. Bio je, naime, zaposlen u vojnom arsenalu u Puli za vrijeme Austrije, potom je službovao u Boki (Kotorskoj) i u Bakru. Pričao nam je epizodu iz Prvog rata kada su Austrijanci na borbeni brod montirali nesrazmjerno veliki top (na čijoj montaži je radio i dida Alojz). Probna paljba je neslavno završila, jer je potopila plovilo. Ispred kuce Potočnikovih nalazio se mali vrt sa žšimširom' i vinovom lozom na žbraj-dama', baš kao i oko cijele verande, pa i iza kuce gdje je loza bukvalno natkrivala veliko dvo-rište u kome su bile dvije drvarnice i žpumpa'. Jednom nedjeljno bi se na kartanju okupljali "dečki" (tako su se medusobno oslovlja-vali - a sve su bili starci). Igrao se žšnapsl', a osim dide Alojza tu je bio i tišler Anton Jaušo-vec (takoder Slovenac koji je bio tišler-stolar, a tišleraj držao u dvorištu obiteljske kuce u naselju Mejdan), čevljar (obucar) Ivan Papeš i komšija Jovo Banjanin, umirovljeni šumar pori-jeklom iz Like odnosno Gospica. Marija i Alojz Potočnik U berbi su sudjelovali dječaci i mladici iz cijele ulice: grožde se prvo muljalo, potom ci-jedilo i odlagalo u burad koju bi Alojz više puta dnevno nadzirao i vino pretakao, a oko blag-dana svetog Martina (polovica novembra) upriličio bi svečanu degustaciju u kojoj su sudjelovali (obavezno) podstanari koji su kod Potočnika došli nakon što je sin Alojz (1955. godi-ne) žprekomandiran' sa vojnog aerodroma Mahovljani u Zemunik kod Zadra. Tada je odselila i cijela njegova porodica u Zadar. Sin Alojz bio je mašinbravar i zaposlen pri Jugosla-venskoj narodnoj armiji. Baka Mica bila je nevjerojatno lucidna, inteligentna i žnačitana' osoba; svakodnevno su nabavljali dnevne novine, a od nedjeljnika - "Vijesnik u srijedu". Oboje su izvanredno govorili italijanski i njemački, i čitali knjige žu originalu'. U vrijeme Drugog svjetskog rata, kada je u Banjoj Luci instalirana tvorevina Nezavis-na država Hrvatska, Alojz Potočnik i njegova kuca postali su punkt za prebacivanje materi-jala i ljudi žu šumu' - u partizanske baze na Starčevici i Poniru. Jaušovec je imao sina Slavka koji je naslijedio i modernizirao tišleraj sa najsuvremenijim strojevima. Na kartanju se ponakad nalazio i Ivan Papeš, čevljar-obucar, koji je radnju imao u Maloj čaršiji, do koje se iz grada dolazilo preko Gradskog mosta. Dida Alojz je od proljeca nadzirao pupanje i cvje-tanje loze, zametanje bobica. Grožde je nekada prez-relo, pa bi dvorište bilo puno žotpadaka': Katarina (inače banjalučka glumica) pomela je jednom prili-kom te bobice i bacila u smece, a Alojz je pobjesnio jer, govorio bi: "svaka bobica-kap vina". Omiljena psovka mu je bila "hudič prekleti". Iz ove kuce je u bazu proveden i jedan borac (umotan u zar i feredžu). Potocnici su bili tijesno povezani sa Mlecnikovima (o kojima govori jedno veliko poglavlje ove knjige) i Ka-rabegovicima (tacnije sa Vidom Cijan) te sa porodicom Karla Rojca - kasnije narodnog he- Oca i sina Alojza uhapsila je Ustaška nadzorna služba (UNS) 1942. godine. Bili su pre-bijani i zatoceni u Crnoj kuci, gdje su didu Alojza cijelu noc držali u vodi do pasa - a bila je zima...Kasnije su prebaceni u celije (tada je uhapšena i Vida Cijan- Karabegovic), a Alojz je pricao kako su on i Vida, uzajamno, kroz kljucaonicu jedno drugome kuhana jaja doturali -da bi preživjeli. Potocnici su prvi na desnu obalu Vrbasa donijeli žradic' - specijalnu, a jednostavnu sa-latu, koju su komšije - Bošnjaci masovno poceli rasadivati. Takoder su obogatili i osvježili jelovnik ždomorodaca'. Nedjeljom je obavezno bila mesna juha, potom grah sa govedinom na salati, "štruklji", pikantni sosovi i krompir na žhiljadu nacina'. Za Božic se obavezno spre-mao bakalar i žpotica' (orehnjaca), kuglof i mnogi drugi slatkiši koji su, dakako, dijeljeni komšiluku. S druge strane, komšije Bošnjaci, za Kurban-Bajram Potočnikovima su obavezno donosili meso koje su ovi spremali na razne nacine, cak sušili, a za priloge spremali raznolike žcušpajze'. Osim pomenutog Jove Banjanina, prve komšije Potocnikovih bila je ugledna porodica Alije i Razije Kulenovic (rodena Bišcevic) sa sinovima Faikom, Fajzalom i Farukom. Nešto dalje je kuca Razijine brace - Atifa (sa suprugom Fadilom i kcerima Amrom i Nermom), od-nosno Smaila cija supruga je takoder bila Razija, i sinom Emirom, te kcerkom Emirom-Mi-kanom. Potocnikovi su proživjeli tri režima: austrijski, kraljevinu Jugoslaviju, okupacijski i ko-nacno doživjeli konstituiranje socijalisticke Jugoslavije. Ipak, govorio bi dida Alojz, bez obzira na to - njegova penzija nikada nije kasnila. Kada su ovu kucu 1964. godine napuštali podstanari (Petar i Katarina) Potocnikovi su bili spremni prepisati kucu i okucnicu samo da ih zadrže. Ipak to nije bilo moguce, pa je po baku Micu i dida Alojza (koji je vec bio u devedesetim, a Mica u poznim osamdesetim) do-šao sin Alojz i odveo ih k sebi - u Zadar. Kuca je prodana susjedu Aliji Malkicu, kovacu, a baka Mica i dida Alojz su, u kratkom razmaku, umrli vec naredne godine u Zadru. Slavko Podgorelec, Banjaluka Porodica Podgorelec Podgoreleci, prema predaji, poticu iz (ili okolice) Ptuja (prema jednoj verziji - Petao odnosno Petovia) odnosno Središca ob Dravi. Prema kopiji rodnoga lista, djed Stefan (Ste-pan, Stjepan, odnosno Stevan - tako je zvan prema mjestu stanovanja odnosno službovanja) roden je 1875. godine u "deželi Stajerskoj", a njegova majka se djevojacki prezivala Müller. Prema kazivanju pokojnog oca Slavka, djed je završio kadetsku akademiju u Wienner-Neus-tadtu (Beckom Novom Mestu) i sve do Prvoga svjetskoga rata službovao kao inžinjerijski po-doficir u raznim dijelovima Monarhije. Rat ga zatice u Aradu (Rumunija) odakle je preko- mandiran u Bosnu (Bugojno), a službovao je na prostorima Gornjeg i Donjeg Vakufa. Po okončanju rata optirao je za Kraljevinu Srba, Hrvata i Slovenaca, a kao školovani kadar (gra-devinac) rasporeden je (dekretom Ministarstva šuma i ruda) u Drvar na eksploatiranje i pre-radu šumske grade. Tada je Stjepan sklopio brak sa Amalijom, rodenom u Zagrebu, sa kojom je dobio sina Slavka (1921. ) i kceri Jozefinu (1925. ) i Tinku (1927. godine). Stjepan je kasnije premješten u Sanski Most i službovao u raznim šumskim pogonima da bi posljednje radno mjesto dobio u Prijedoru gdje je umirovljen 1935. godine. Tamo je i umro 1957. godine. U porodici Podgorelec jedan dan se govorio slovenski, drugi dan njemački, a narednog dana srpski odnosno hrvatski. Stjepan je, prema kazivanju, bio jako strog u odgoju djece. Slavko Podgorelec (stariji) osnovno školovanje i nižu gimnaziju završio je u Prijedoru, a nakon toga se posvetio izučavanju grafičarskog obrta u štampariji uglednog prijedorskog trgovca i "staroste" nekadašnjeg "Sokola" Vučena Strbca. Tu je dobio i prvo zaposlenje. Potkraj tridesetih, a kao sportaš-"sokolaš", Slavka je zapazio prijedorski liječnik i izvr-sni tenisač dr Mladen Stojanovic (kasniji narodni heroj) pa Slavko 1939. godine biva prim-ljen u SKOJ (Savez kominističke omladine Jugoslavije). Aktivno sudjeluje u organiziranju prvomajskih štrajkova i demonstracija, a početkom okupacije biva (zajedno sa dr Stojanovi-cem) uhapšen i zatvoren. Zahvaljujuci dobroj organiziranosti i fingiranom požaru, uspijevaju pobjeci iz zatvora i izlaze na Kozaru, odnosno oslobodenu teritoriju. Deda u Vučenovoj štampariji Stjepan i kceri ručaju Kada su partizani 26. maja 1942. prvi put oslobodili Prijedor, Slavko organizira eva-kuiranje štamparije gazde Vučena Strpca u partizansku bazu na Vitlovskoj (Kozara) gdje se nalazio POB (Partizanski obavještajni biro). U Birou su vec angažirani ugledni novinari Vilko Vinterhalter i Nikica Pavlic (inače vrsni šahista), kao i buduci poznati književnik Skender Kulenovic (autor antologijske poeme "Stojanka majka Knežopoljka"). Tu su se počele izda-vati odnosno štampati "Krajiške partizanske novine" (na četiri stranice novinskog formata). Na izradi odnosno prelamanju novina učestvuju Vladimir Ivanščak (Zagrepčanin i sudionik Spanskog gradanskog rata-izvrstan grafički meter), Slavko Podgorelec (grafičar-ručni slagač) i Austrijanac (Bečlija) Georg Schellander (grafičar, a po idejnom opredjeljenju socijalista) ko-ji je, početkom januara 1942. godine dezertirao iz njemačkog pješadijskog bataljona stacio-niranog u Banjoj Luci i pridružio se partizanima na Kozari. U vrijeme partizanske vlasti u Prijedoru, Jozefina Podgorelec radi kao daktilograf u "na-rodnooslobodilačkom sudu", a sestra Tinka u partizanskom "šnajderaju". Nakon munjevi-tog i iznenadnog upada Nijemaca i ustaša u Prijedor jula iste godine (partizanske predstraže su bile "opuštene" i nisu dojavile ofenzivu) Jozefina i i Tinka su uhapšene i deportirane u lo-gor Stara Gradiška gdje su ubrzo ubijene, a dan kasnije su ustaše njihovu majku Amaliju ubili na kucnom pragu. Ofenziva na Kozaru započela je jula 1942. godine i POB je (vidjevši da ce baza uskoro biti opkoljena) 4. jula eksplozivom raznio sve štamparske ma-šine, uništio slova, a partizani se (uglav-nom neorganizirano i u grupama) po-činju probijati prema planini Grmeč. U avio-bombardiranju POB-a poginuo je Georg Schellander, a nekoliko dana kas-nije Slavka Podgoreleca i Vladimira Ivanščaka zarobljavaju Nijemci. Oboji-ca su, u dokumentarnoj emisiji TV Sarajevo 1978. godine (autor Aleksej Nei-man), prisjecajuci se tih dogadaja, naglasili kako su se "bogu molili da ih Nijemci zarobe - jer bi ih ustaše odmah pogubile". Kao izuzetno povoljna okolnost bila je činjenica da su obojica perfektno govorili njemački jezik. Završili su u sabirnom centru u Banjoj Luci (zatvor Crna kuca), potom na Sajmištu u Zemunu odakle su, kao ratni zarobljenici, deportirani prvo u Nje-mačku, a potom na otok Rigen u Baltičkom moru gdje su i dočekali saveznike maja 1945. Povratak u Jugoslaviju trajao je gotovo dva mjeseca, a Slavko je rasporeden na mjesto zapovjednika zarobljeničkog logora u Prijedoru. Nakon dva mjeseca prekomandiran je u Ba-nju Luku na mjesto rukovodioca štamparije (buduceg lista Glas), a po funkciji je i član Agit-propa Narodnog Fronta (kasnije Socijalističkog saveza radnog naroda). Uskoro je rasporeden na (tada političku )funkciju sekretara Narodnog pozorišta Bosanske Krajine, a počet-kom pedesetih upucen na školovanje u netom otvoreni grafički Politehnikum u Zagrebu, gdje stiče zvanje grafičkog inžinjera. Od pedesetih, pa sve do umirovljenja 1978. godine radi kao rukovodilac štamparija tadašnjeg "Vjesnika". Umro je u Zagrebu 5. avgusta 2005. godine. Njegov sin (Slavko Podgorelec mladi) roden je u Zagrebu 1951. godine. Majka Katarina (rodena Bussinger), po profesiji je dramska glumica. Službovala je u banjolučkom Pozorištu, a umirovljena 1978. godine iz Dječjeg od-nosno Lutkarskog pozorišta u Banjoj Luci, u čijem osnivanju je i sudjelovala 1956. godine. Slavko (mladi) školovao se u Banjoj Luci, a od 1970. godine profesionalno se bavi novinarstvom. Trenutno je zaposlen u Radiju Republike Srpske (RTRS) kao urednik u redakciji specijalnih programa. Više od 20 godina bio je šef dopisništva "Večernjeg lista" za Bo-sansku Krajinu (u Banjoj Luci). Objavio je desetine radio dokumentarnih i novinskih feljto-na, 1978. godine nagraden (za radio-reportažu) tradicionalnom Godišnjom nagradom Ud-ruženja novinara BiH. Od 2004. godine ureduje i vodi radio-dokumentarnu seriju "Meda-ljoni u vremenu" koja je (osim u Banjoj Luci - u dva navrata) javno promovirana u opštini Stari Grad u Sarajevu i na Europskoj akademiji u Banjoj Luci. Podgorelec (mladi) kontinuirano se bavi publicistikom, a objavio je i dvije knjige ("Istinite bajke" - na engleskom jeziku, i "Izlet u Banjaluku" koji je doživio i drugo izdanje). Slavko Podgorelec nije napuštao Banju Luku ni tokom rata u BiH, za koje vrijeme je profesionalno (prema mogucnostima i pod pseudonimom) redovno slao novinske izvještaje "Večernjem listu", sve do hapšenja, u mar-tu 1995. Njegov sin Ivan Podgorelec (roden 1984. godine) završio je kožnogalanterijski i elektromehaničarski zanat i uposlen je u Gradskoj upravi Banjaluke. Vladimir Ambroži} Banja Luka Porodica Ambrožič Porodica Ambrožič rodom je iz mjesta Otalež pri Idriji (tada Kranjska pokrajina). Otac Andrej roden je u Otaležu 1863. godine, a majka Štefanija rod. Ras-pet u mjestu Majore 1889. godine. Po sklapanju braka Ambrožičevi su živjeli kod Raspetovih, gdje je Andrej završio graditeljstvo i dobio zvanje teh-ničara. U Otaležu su dobili četvoro djece: sinove Josipa, Vinka i Bernarda i jednu kcerku Olgicu. Do 1926. godine živjeli su u Otaležu. Po prvom svjetskom ratu i Rapalskom sporazumu nastaje nova slovenska država, Kraljevina Srba, Hrvata i Slovenaca. Dio slovenačkog primorja potpao je pod vojnu upravu Italije. Težak život Slovenaca postaje još teži dolaskom Musolinija na vlast, jer su fašisti nasto-jali da unište sve što je slovenačko - jezik, pismo, školu, običaje i slovenački način života. Pod takvim pritiskom primorski Slovenci napuštaju svoje domove i domovinu, te odlaze u novostvorenu Kraljevinu, a i u druge krajeve širom svijeta. Andrej Ambrožič, nakon što mu je zabranjeno bavljenje gradevinskim obrtom, odlazi u Bosnu, u Banju Luku, kao što je u to vrijeme učinilo mnogo primoraca. Sinovi Josip i Vinko ostali su kod bake i djeda. U Banjoj Luci je roden sin Vladimir 1930. godine, a sinovi Josip i Vinko došli su u Banju Luku 1934. godine. Andrija je u Banjoj Luci osnovao gradevinsku radnju, u kojoj je zaposlio svoje sinove, a i druge Slovence, te je izgradio veci broj privatnih kuca i trgovačkih radnji, od kojih mnoge postoje i danas, nakon svih, pa i ratnih dogadaja u Banjoj Luci. Andrija je izdgradio po-rodičnu kuču u Beogradskoj ulici, a potom i dvije u ulici Miše Stupara za potrebe svoje broj-ne porodice. Nakon rata, 1945. godine, Andrija se zaposlio u gradevinskom preduzecu „Pavao Ra-dan", kao rukovodilac tehničkog biroa, gdje je radio sve do penzionisanja 1953. godine. Andrija je umro 1959. godine i sahranjen je na groblju Sv. Marko u Banjoj Luci. Supruga Štefanija sa kcerkom Olgicom, sinom Vladimirom, a od 1961. godine i sna-hom Janjom živjela je u zajedničkom domacinstvu do 1975. godine kada je umrla; sahranjena je na gorblju Sv. Marka. Sin Josip zaposlio se odmah nakon rata u preduzecu „Elektrokrajina", Banja Luka i radio sve do penzionisanja. Oženio se sa Angelom (rod. Lapajne) i imao je tri kcerke: Mariju, Adelu i Albinu i sina Ambrozija. Umro je 1989. godine i sahrenjen na groblju Sv Marka. Sin Vinko se nakon rata zaposlio u preduzecu „Pavao Radan" u kojem je radio do penzionisanja. Sa suprugom Marijom Čavrag nije imao djece. Izgradio je porodičnu kucu u ulici „Rada Vranješevic"", umro je 1986. godine i sahranjen je na groblju Sv Marka. Sin Bernard poslije rata zaposlio se u komunalnom preduzecu „Put" u kojem je radio do penzionisanja. Sa suprugom Dorotejom (rod. Ajniher) imao je dva sina: Andriju i Borisa, te kcerku Astrid. Umro je 2003. godine i sahranjen na groblju Sv. Marka. Sin Vladimir nakon završenog poljoprivrednog fakulteta u Sarajevu zaposlio se u mlje-kari Banja Luka, a penzionisao se 1997. godine radeci u poljoprivrednom kombinatu „Mla-den Stojanovic" Nova Topola. Oženjen je Janjom (rod. Gakovic) i ima dva sina - Sinišu i Pavla. Kcerka Olgica provela je cijeli život sa majkom Štefanijom i ocem Andrijom, baveci se krojačkim zanatom, pomažuci porodici u teškim vremenima kada god je to bilo potrebno. Umrla je 1979. godine a sahranjena je na groblju Sv Marka. Vladimirov stariji sin Siniša zaposlen je u preduzecu „Perutnina" iz Ptuja, oženjen je Mirom (rod. Markozic) i ima sina Aleksandra i kcerku Anju, oboje su daci osnovne škole. Drugi sin Pavle zaposlen je kao službrenik Ambasade SAD u Banjoj Luci, oženjen je sa Anom (rod. Atlagic) i još uvijek nemaju djece. Porodica Vladimira živi u porodičnoj kuci u naselju Borik. Ivanka Ili}-Mlečnik, Banja Luka Porodica Mlečnik Porodica Mlečnik doselila se u Banju Luku u dvije grupe, 1926. i 1929. godine. Do 1926. godine cijela porodica je živjela u Istri, odnosno slovenačkom Primorju, u mjestu Dor-nbergu kod Gorice. I otac i majka rodeni su u Dornbergu, a i šestoro djece: Alojz, roden 24. maja 1915. godine, kome je otac po sebi dao ime; Franc, roden 6. decembra 1917. godine; Viktor, roden 27. marta 1920. godine; Stanislav, roden 18. decembra 1921 godine; Silvan, roden 1. januara 1924. godine i Ivana, rodena 24. juna 1926. godine. Mlečnik Marija i Alojz Mlečnikovi: mama Marija, sin Mirko, k}erke širila i Ivanka Brojnu porodicu otac je izdržavao obavljajuci zidarske poslove. Poslije završetka I svjet-skog rata uslovi života i rada bili su još teži nego ranije zbog toga što su italijanske vlasti vršile nasilnu italijanizaciju slovenačkog stanovištva. Italijanske vlasti bile su nasilne prema do-macem slovenačkom stanovništvu i provodili mjere, koje su uključivale i ekonomske i poli-tičke pritiske. Zbog toga su roditelji kao i mnoge druge slovenačke obitelji, odlučili da ilegalno predemo granicu. Otac je smatrao da bi bilo najbolje da prvo prede granicu sa tri najstarija sina, i da iz-nade mogucnosti za prebacivanje i ostalog dijela porodice. Tako su 1926. godine prešli granicu tata sa Alojzom, Francom i Viktorom. Stanislav je u meduvremenu umro kao dijete od tri godine. Otac je, tada, imao 36 godina (roden je 18. marta 1890. godine od oca Andrije i maj-ke Franciske Singoj) i odlučio s troje djece krenuti u neizvjesnost. Očekivao je da ce mu u novoj sredini biti bolje, te da ce kao radin i fizički jak čovjek uspjeti da za kratko vrijeme obezbijedi uslove i za naš dolazak. No, to se žoteglo' tako da se porodica ponovo okupila tek nakon tri godine. U potrazi za zaposlenjem tata je došao u Banju Luku iste godine i radio na raznim gra-devinskim poslovima. Tadašnje vlasti nisu imale puno razumijevanja prema Slovencima ko-ji su iz slovenačkog Primorja i Istre pobjegli, tako da su bili prepušteni sami sebi, odnosno vlastitim mogučnostima. Takav je slučaj bio i sa mojim ocem koji je morao brinuti o zapos-lenju, odnosno prehranjivanju sebe i tri nejaka sina. Bilo je zaista teško, jer je brinuo kako u Banju Luku dovesti mamu, brata Silva i mene. U Banjoj Luci tata je mijenjao razne stanove, a tako i porodica kada smo i mi, 1929. godine, stigli u taj grad. Stanovali smo na Petričevcu, u ulici fra Grge Martiča, na Grabu u Donjem Seheru itd. Razumije se da se stanovalo u teškim uslovima jer, van gradevinske sezone, otac nije radio, a trebalo je obezbjedivati sredstva za brojnu porodicu. Brača su tati pomagala koliko su mogla, ali sve je to bilo malo. U Banjoj Luci porodica se povečala još za dva člana. Roden je sin Mirko (15. juna 1930. godine) i kčerka Cirila (31. jula 1932. godine). No, bilo je lak-še, jer su več stasali Alojz, Franc i Viktor. Sva trojica su, po završetku osnovne škole, izuča-vali zidarski zanat i uključivali se u rad sa ocem. Najstariji brat, Alojz Mlečnik, umro je 1936. godine, jer je u vojsci obolio od tuberkuloze. Bio je to emocionalni i ekonomski udarac za porodicu, jer je u to vrijeme, kao zidar, bio u mogučnosti izdržavati porodicu. Otac i brača su tokom ljeta angažovani na zidarskim i gradevinskim poslovima, a zimi su pravili i prodavali saonice. Uspjeli su uštediti nešto novaca, te su kupili zemljište na kojem su izgradili kuču pod Starčevicom, u nekadašnjem Ustaničkom putu. Njemačka okupacija u aprilu 1941. godine teško je primljena u cijeloj porodici. Otac je vaspitavao djecu u antifašističkom duhu, jer je na vlastitim plečima osjetio fašizam. I pri-je rata je govorio kako fašizam u Italiji i nacizam u Njemačkoj imaju iste metode i iste cilje-ve porobljavanja i uništavanje Slavena. Nije mi poznato da li su otac i moja brača prije rata bili neposredno uključeni u sindikalni i politički rad, ali znam da su se svi osječali kao klasno svjesni radnici. Bili su članovi sindikata, ali mi nije poznato u kom su obliku bili neposredno angažovani i s kim su se sve povezivali. Jedino znam da se, od početka okupacije, u porodici snažnije osječala politička atmosfera. U našu kuču su dolazili neki drugovi, nešto donosili i odnosili, brača i otac o nečemu nasamo razgovarali. Ukratko, život u porodici postao je drugačiji. Tako je bilo od kraja juna, pa kroz cijelu 1941. godinu. U kuču su dolazili brača Buki-či i Ekiči, a i mnogi drugi koje nisam poznavala. Dolazio je neki materijal koji su otac i brača zakopavali u zemlju u blizini kuče. Kada su, noču, dolazili neki ljudi, materijal se otkopavao i oni su ga odnosili. Sa nepoznatima su kontaktirali Viktor i Franc, a i tata. Ja se sječam da su me nekoliko puta, kao djevojčicu, slali kod trgovca Katane po sol i duvan. Dobivala sam cijele pakete koje sam donosila kuči, a ti su se paketi, istog ili nared-nih dana, iz naše kuče odnosili. Sječam se da sam nekoliko puta išla sa bratom Silvom po neki materijal kod Ekiča. U zimi 1941/42. godine, više puta sam sa Silvom išla saonicama do Ekiča i prevezli bismo pakete oružja, municije i odječe do naše kuče. Naša je kuca bila punkt za vezu sa partizanima u Poniru. Preko ovog punkta slao se ma-terijal ustanicima, i prebacivali ilegalci iz grada u šumu. Isto tako, ovim kanalom distribui-rana je partizanska pošta. U toku dana otac i braca odlazili su u grad, ali mi nije poznato s kim su kontaktirali. Govorilo se o njihovoj izravnoj vezi sa obucarom Sandorom i Dalkom Halimicem. Otac i braca uhapšeni su krajem februara 1942. godine i prvo su bili smješteni u ustaš-kom taboru kod željezničke stanice, a zatim prebačeni u zatvor Zupske redarstvene oblasti koja se nalazila u kuci Džinica. U zatvor Crnu kucu prebačeni su 5. ili 6. marta 1942. godine, gdje su zatočeni sve do upucivanja u logor Jasenovac 14. jula iste godine. Do njihove provale došlo je neopreznošcu drugih. Kako smo čuli, neko je od brace Bu-kic poslao neko pismo koje je trebalo predati mom bratu Viktoru. Pismo je bilo namijenje-no partizanima i preko našeg punkta trebalo ga je poslati u šumu. Onome ko je nosio pismo rečeno je da ga preda Slovencu Viktoru, odnosno mom bratu. Medutim, taj čovjek nije došao do naše kuce, vec do kuce našeg komšije Viktora Prem-ra, takode Slovenca. Do zabune je došlo jer smo bili komšije. Taj nepoznati čovjek upitao je Viktora Premra da li je on Viktor - Slovenac. Kada je dobio potvrdan odgovor uručio mu je pismo rekavši „Predaj ga našoj vojsci! ". Viktor Premro je uzeo pismo. Ne shvatajuci o čemu se radi, a misleci da je ta „naša vojska" domobranska jedinica koja se nalazila na položajima iznad naše kuce, (domobrani su se smjestili u praznoj kuci Crnogorca Baničevica) predao je pismo komandantu jedinice. Tako je pismo došlo u neprijateljske ruke i klupko se počelo odmotavati. Ti su domobrani bili sa područja Ivanjske i po svojim postupcima nisu se razlikovali od ustaša. Kad su pismo pročitali, domobrani su odmah uhapsili Viktora Premra i podvrgli ga is-pitivanju. On im je sve rekao o načinu dobivanja pisma. Mada se režimski neutralno držao, komunisti su za njega bili bezvjernici i avanturisti. Mlecnik Viktor Mlecnik Silvo Mlecnik Franc Kada im je Viktor Premro odao sve što je znao, veča grupa domobrana u sred dana je došla u našu kuču i uhapsila tatu Alojza i brata Viktora. Ti domobrani iz Ivanjske odveli su ih u kuču Baničeviča i tu islijedivali. Mislim da su ih tada i tukli. Franca i Silvu tada nisu uhapsili, jer su se nalazili u gradu. Išli su po neki ilegalni ma-terijal, mislim municiju, što su zakopali negdje ispod kuče prije nego što su u kuču ušli. To sam primijetila, jer sam se nalazila vani dok su u kuči još bili domobrani i vršili pretres. Ka-da su oni ušli u kuču, domobrani su odmah uhapsili Franca. Silva nisu dirali, jer su smatrali da je još mlad i da nije sumnjiv za ilegalni rad. Medu-tim, nakon tri dana došli su i po njega. Ovi detalji pokazuju kako su vojnici iz ove domobranske jedinice imali istu ulogu kakvu su imali i ustaše. Njima je bilo povjereno da sa svojim patrolama i zasjedama izoluju to područje od partizana, ali tu liniju veze do tada nisu uspjeli da otkriju. Vjerujem da je municija koju su iz grada donijeli Franc i Silvo ostala i do danas zakopana na tom mjestu. Silvo je takode bio provaljen, ali mi nije poznato ko ga je denuncirao jer je uslijedila serija hapšenja. Otac i brača nisu nikako provalila Silva jer bi prije da ih sijeku nego da išta za njega kažu. Vjerujem da je neko mogao znati šta Silvo radi i reči u istrazi ustaškim vlastima. Ime brata Silva sigurno se nije pominjalo u pronadenom pismu, a zbog svojih godina ne bi trebalo da im bude sumnjiv. Prema tome, neko ga je sigurno "provalio". Vjerujem da je sam tekst bio takav da je omogučio ustaškim vlastima da otkriju velik broj banjalučkih ilegalaca. Sigurno su se pominjala neka imena ili takvi pseudonimi koji su ih doveli na odredene ličnosti. Sve bi se razjasnilo kada bi se znalo ko je pismo pisao i šta je u njemu bilo navedeno. Koliko se sječam u toku pretresa u našoj kuči nisu ništa našli što bi kompromitiralo oca i braču. Poslije njihovog hapšenja svaki dan su dolazili ili ovi domobrani ili neko od age-nata. U svim tim dolascima insistirali su da kažemo gdje se nalazi skriveni ilegalni materijal i da če priznanje olakšati položaj oca i brače. Posebno su insistirali da kažemo šta sve znamo o njihovom radu, s kim su se oni družili, gdje su išli, ko je sve u kuču dolazio itd. Mama je uvijek odgovarala da ne zna ništa i da su uhapsili nevine ljude. Kada su mene pitali i ja sam im odgovarala da ništa ne znam, jer su me tako poučili u kuči. Ti stalni dolasci i insistiranja mami su dozlogrdili u tolikoj mjeri da im je u jednom trenutku rekla: „Evo, ubijte me! Več mi je dosta svega! ". Ali oni su i dalje dolazili. Nakon otprilike 10 do 15 dana poslije hapšenja ustaše su dovele u kuču Viktora. Bilo je, otprilike, desetak ustaša. Ponovo su pretresali kuču veoma detaljno. Brat je zatražio od mame da mu da da nešto pojede. Mama mu je nešto dala, ali je jedan ustaša cinično doba-cio: „Zar nemaš dovoljno da jedeš dolje! ". To nije bilo pitanje, več upozorenje, mada se zna da su zatvorenici dobivali tek toliko da ne umru od gladi. Nakon pretresa ponovo su otišli odvodeči Viktora. Ni tada ni danas nam nije jasno zašto su uopšte Viktora dovodili u kuču. Možda su htjeli da pokažu da je živ i da mamu privole da nešto kaže? Možda su imali namjeru da ga u kuči prisile da označi neka mjesta ili slično pa su od te namjere odustali? Kasnije smo se i sami pitali zbog čega su ga doveli, ali nam je bilo jako drago što smo ga vid- Poslije hapšenja oca i brace živjeli smo veoma teško. Nismo imali šta da jedemo. Ta-da nam je priskočila u pomoc porodica Rudolfa Rojca. Oni su od sebe odvajali da bi nam dali nešto za hranu. To im ne možemo nikada zaboraviti, jer su nam pomogli u najtežim tre-nucima. Iz Ustaškog tabora otac i braca odvedeni su u zatvor Zupske redarstvene oblasti. Tamo su ih strahovito mučili. Vatrom su im pekli tabane da bi ih prisilili na priznanje. Od mame znam da su poručili da im se donese ulje da bi stavljali obloge na ozlijedena mjesta. Mučili su ih sve, ali ne znam koga više. O tome bi mogli više reci oni koji su s njima u to vrije-me bili u zatvoru. Zatim su bili u Crnoj kuci sve do slanja u logor Jasenovac. Pretpostavljamo da je Silvo ubijen odmah po dolasku u logor jer nam se nikada iz logora nije javio, a otac i braca nisu smjeli o tome da pišu. Silvo je bio veoma ponosan čovjek. Nije trpio nepravde i vjerovatno je nekom ustaši nešto rekao što je ovaj iskoristio kao povod da ga ubije. Mada je bio mladic od 18 godina, po svojim shvatanjima bio je zreo čovjek, a i po oz-biljnosti u poslu. Da bi nas prehranila, mama je radila po tudim kucama, i slala hranu tati i sinovima. Slali smo hranu dok se nalazio u Crnoj kuci, a i u logor Jasenovac, kada je bilo dozvoljeno. Prije spomenute provale trebalo je da cijela porodica ode u partizane. Vec smo spakovali stvari koje cemo ponijeti sa sobom, ali je odlazak prolongiran za nekoliko dana, jer je nastupilo neko otopljavanje snijega. Cekalo se na smrzavanje da bi se lakše kretalo, a u me-duvremenu je došlo do provale i hapšenja. Istovremeno kada su uhapšeni otac i braca uhapšeni su Ismet Ekic, Osman Bukic, Božo Bajic i, mislim, Mitrana Bajic. Vjerovatno je i njih provalio Viktor Premro. Uzgred rečeno, Viktor Premro je imao ženu i malu kcerku. Kcerka sada živi negdje u Hrvatskoj, dok se žena preudala i sada je negdje u okolini Bihaca. Ustaše su dosta dugo dolazile da vrše pretrese. Zbog toga je mama odlučila da se iz kuce iselimo. Preselili smo se kod jedne Muslimanke koju su zvali Macanka, a stanovala je niže od nas u dijelu naselja koje se popularno nazivalo Potok. Ona nas je u kucu primila i tako nas oslobodila skoro svakodnevne kontrole i obilazaka od strane ustaških jedinica. Naša porodična kuca ostala je napuštena, ali ne u potpunosti, jer su u kuci ostale neke stvari, a u dvorištu kokoške sa pilicima. U toku dana kucu smo redovno obilazile. Medutim, jednog dana u takvom obilasku konstatovali smo da su kokoške odnesene, a da su pilici ba-čeni na gomilu pootkidanih glava. Tu se našao i jedan papir na kome je bila napisana prijetnja: „Da smo vas našli u kuci i vi bi ovako prošli! ". To nas je prestrašilo i više nismo išli u kucu dugo vremena. Prosto rečeno, plašili smo se za naš život, jer takve prijetnje nisu bile bezazlene. Uzeli smo stvari koje smo mogli i de-finitivno smo se preselili. Kod Macanke smo ostali cijelo vrijeme rata. Poslije smo preselili na područje potoka Jularac, u kucu Kulijera pod Starčevicom, a zatim kod Cerimagica u nekadašnjoj ulici Brace Odica, preko Vrbasa. Franc i Viktor Mlečnik bili su veoma staloženi mladici, dosta energični i veoma dos-ljedni. U svemu su bili odvažni i dosta hladnokrvni. Takvim ih je oblikovao rad od rane mladosti. Otac i braca bili su društveni ljudi koji su iznad svega cijenili solidarnost u radu, dru-garstvo i prijateljstvo. Bili smo prijateljski povezani sa crnogorskom porodicom Baničevica i porodicom Durovica. Porodica Durovica nije bila samo jedna, jer su postojale i porodice Marka, Stevana i Miloša Durovica. Sa svima smo bili prijatelji, bolje rečeno živjeli smo kao da smo bliski ro- Isto tako, bili smo usko povezani i sa porodicom Ilije Vukomana. Vilko Colja, Portorož Družina Colja Sem Vilko Colja, rojen 1931. leta v Trnu pri Banjaluki. Oče Edvard in mati Marija, rojena Fabijančič, sta se z otroki Dragico, Edvardom in Danilom v ta kraj preselila iz Škerbine v okolici Trsta leta 1827. Oče je imel tedaj 34, mati 30, otroci pa 9, 7 in 5 let. Jaz sem se pozneje rodil v Banjaluki. Ko sta po prvi svetovni vojni Slovensko primorje in Istra pripadla Italiji, so mnogi Slovenci iz teh krajev emigrirali, predvsem v Jugoslavijo, in mnogo se jih je naselilo ravno v Ba-njaluki in okolici. Italija je namreč hitro postala fašistična država z vsemi značilnostmi: ita-lijanizacija območja, prepoved slovenskega jezika v šolah in drugod ter šikaniranje in pregoni Slovencev na vse mogoče načine. Moja družina se je naselila v Trnu, na zemlji med Vrba-som in Bukovico, ki je bila najeta od tedanjega vakufa. Očeta je pritegnilo plodno zemljišče, ustvarjeno za poljedelstvo in lov (bil je namreč strasten lovec), ter okolje, ki ga je sprejelo. Tam je ustvaril lepo posest z vinogradi, sadjem in drugo proizvodnjo. Kot poljedelski tehnik in navdušenec je tudi drugim pomagal pri nasadih trte in sadja, ob vikendih pa se je pri nas sestajala banjaluška lovska družina. Prišla je vojna, jugoslovanska vojska je pred močnejšim sovražnikom zapuščala položaje, Nemci so prihajali. Dobrih deset let sem imel, ko je oče starejšega brata, ki je bil še doma, in mene popeljal, da poberemo in prinesemo domov ter skrijemo orožje, ki ga je vojska zapuščala med begom. Vedel je, kaj okupacija prinaša, in se takoj opredelil za odpor. Bil je med prvim orožjem, ki se je kmalu oglasilo iz gozdov Ko-zare in Črnega vrha. Eduard Colja Med letoma 1941 in 1942 je naš dom postal posredovalnica za ljudi, ki so odhajali v gozdove, za orožje in zdravila za prve uporniške enote. Od svojih sodelavcev smo nekajkrat izvedeli za načrte ustaškega divjanja in poboje v srbskih vaseh ter pravočasno sporočili naprej, tako da so ljudje zbežali iz vasi in odnesli, kar jim je uspelo. Kot dolžnost čutim, da povem, da nas je o tem nekajkrat obvestil uslužbenec v domobranskem štabu, st. vodnik Delic. Ni znano, kaj je bilo potem s tem človekom glede na uniformo, ki jo je nosil. Že v začetku 1943. leta je vso mojo družino aretirala ustaška policija, posestvo pa je postopoma propadlo. Oče in brat Danilo sta končalo v nemškem ujetništvu, brat Edo v partizanskih enotah. Konec vojne smo le dočakali živi, a kar smo imeli, je propadlo. Ker je Slovensko primorje z Istro končno pripadlo Jugoslaviji, ni bilo več glavnega razloga, da tam začnemo znova. Očeta so pozvali, da vodi pogozdovanje svojega Krasa, kjer je tudi končal delovno kariero. Jaz sem iz Banjaluke odšel 1950. leta po končani gimnaziji. Vera Papež Adamič, Ljubljana; Janez - Janko Memon, Banja Luka Porodica Memon Moja familija je živjela u Prešnici - Hrpelje, opština Sežana - Slovensko Primorje. Ima-li su svoje imanje, bavili se zemljoradnjom i stočarstvom, a naročito mljekarstvom. Svoje proizvode prodavali su u Trstu, koji se tada razvio u trgovačko - privredni centar. Moj otac Jožef Memon i majka Franciska (rod. Vatovec) imali su troje djece, kcerku Angelu (1920. ), sina Mirka (1921. ) i mene - Janeza-Ivana, zvanog Janko (1924. ). Svi smo rodeni u Prešni-ci-Hrpelje. Memon Francika i Jožef Memon Francika i djeca: Memon Janez-Janko-Ivan Angela, Mirko i Janez-Ivan Otac je bio mobiliziran u I svjetskom ratu i na frontu je bio ranjen. Po završetku I svjet-skog rata i dolaskom italijanske vojne uprave, a po Rapalskom sporazumu, život primorskih Slovenaca postaje jako težak. U upotrebi je bio samo italijanski jezik. Učitelji u školama bili su isključivo Italijani, a vjeronauk u školama je zabranjen. Slo-venački intelektualci i župnici bili su maltretirani i protjerivani. Ponižavanja i maltretiranja su se povečala jačanjem fašističke stranke Mussolinija. Ovakav način života natjerao je slovenačke familije da razmišljaju o iseljavanju u novu državu Kraljevinu Srba, Hrvata i Slovenaca. Prodavali su imanja Italijanima i odlazili u Kra-ljevinu SHS. Otac je preko Antona Strekelja (koji je več bio u Bosni - Banjoj Luci) saznao o prodaji plodnog zemljišta za zemljoradnju. Prodao je u Prešnici-Hrpelje svoje imanje i u Banjoj Luci na Jelič polju, kupio 50 dunuma zemlje sa kučom. Dolaskom u Banju Luku, glavno zanimanje naše porodice bilo je mljekarstvo, vočar-stvo i vinogradarstvo. Zivjeli smo od ličnog rada, prodavajuči poljoprivredne proizvode. Mi djeca pohadali smo osnovnu školu kod Milosrdnih sestara. Porodica Memon vodila je miran i radan život. Otac je bio član KUD „Triglav", dobivao je časopis „Istra", a posebno napominjem da su se svi Slovenci družili i održavali svoje familijarne susrete. Sastajale su se porodice Colja, Vatovec, Ambrožič, Pečar, Gril, Adamič, kao i mnogi drugi. Sa prijateljem Danilom Coljom radio sam za Alojza Adamiča razne poslove koji su u vezi sa trgovinom. Otac, kao i svi Slovenci u Bosni bili su veliki borci protiv fašizma, radi kojeg su morali napustiti svoje domove. Za vrijeme II svjetskog rata bili su simpatizeri i učesnici Narod-nooslobodilačkog pokreta. Mnogi su u borbi dali svoje živote. Ja sam završio strojobravarski zanat i zaposlio se u fabrici „Jelšingrad". Tamo sam za-radio penziju. Uz rad sam se doškolovavao u svojoj struci i bio organizator pripreme rada u operativi proizvodnje. Kao cijenjen stručnjak i dobar radnik bio sam više puta odlikovan: * Plaketa "Jelšingrada" (septembar 1950. ), kao najviše priznanje za izuzetan doprinos razvoju Složene organizacije udruženog rada; * Orden rada sa zlatnim vjencem (1977. ); * Plaketa grada Banja Luka 1945-1965. povodom 22. aprila - Dana oslobodenja Banje Luke; * Povelja grada Banja Luka (1975. ) za izuzetni doprinos i zalaganje u društveno-soci-jalističkoj izgradnji i razvoju društvenog stvaralaštva. U braku sa suprugom Andelkom imao sam dva dobra sina - Tomislava i Nenada, oba pokojna. Sin Tomislav takode je radio u „Jelšingradu", kao sekretar organa upravljanja. Bio je član KUD-a „Pelagic", a posljednjih godina i Hrvatskog pjevačkog društva „Nada". Bio je i poslanik u Skupštini RS. Rado se sjecam svojih predaka, koji su dolaskom u Bosnu, svojim znanjem i radom unaprijedili postojecu zemljoradnju, stočarstvo, vinogradarstvo i pčelarstvo. Ivan Memon, Banja Luka Istorija porodice Memon Prema saznanjima iz priča djeda Ivana i oca Mirka, porodica Memon potiče iz okoli-ne Kopra, tačnije iz Presnice - Hreplje, tadašnja opcina Sežana. Bavili su se zemljoradnjom i stočarstvom, na vlastitom imanju, i bili poznati u po proizvodnji mlijeka. Moj pradjed se zvao Luka. Ne znam koliko je djece imao (osim mog djeda Ivana). Djed je roden 1. 1. 1884. godine u Presnici. Radio je na porodičnom imanju. U prvom braku imao je troje djece. Prva supruga je umrla jako mlada i djed je oženio Francisku Vatovec. Sa njom je ste-kao kcerku Angelu i dva sina - Mirka i Ivana. Angela je rodena 1920. godine, moj otac Mirko 1921. godine i stric Ivan 1924. godine. Svi su rodeni u Presnici - Hreplje, u tadašnjoj Italiji. Porodica Memon po dolasku Baka Francika Memon Djed Ivan Memon, 1920.g u Banjaluku Djed Ivan je, kao italijanski vojnik ucestvovao u I svjetskom ratu u kom je ranjen. Do pojave fašizma živjeli su spokojno radeci na porodicnom imanju. Dolaskom fašizma, kao Slovenci na teritoriji Italije, izloženi su raznim pritiscima i maltretiranju. Uz ostalo, zabranjena je upotreba slovenackog jezika, a i vjeronauka nije obavljana na maternjem jeziku. Zabrinut za sigurnost porodice, djed je tražio izlaz iz takve situacije. U razgovoru sa Slovencima koji su napustili krajeve pod kontrolom Musolinijeve vlasti, djed se odlucio preseliti u Banju Luku, u Kraljevinu Srba, Hrvata i Slovenaca. Ucinio je to 1927. godine - sa po-rodicom je preselio u Banju Luku, gdje je kupio kucu i imanje. Napuštajuci zavicaj, ponijeli su jedan kamen i trs vinove loze da ih podsjeca na kraj gdje su se rodili njihovi preci. Taj kamen i vinova loza sada se nalaze na vikendici gdje uzgajamo lozu koju je djed donio davne 1927. godine. Ta dva dragocjena simbola su ostala neraskidi-va veza sa deželom. Djed Ivan je u Banjoj Luci, na Jelica polju, kupio imanje od 50 dunuma, od Nijemca Hufnera i nastavio porodicnu tradiciju uzgoja stoke i proizvodnje mlijeka. Memoni su do-nijeli tradiciju uzgoja vinove loze. Njihova djeca pohadala su školu kod casnih sestara - milosrdnica. Slovenacki doselje-nici, kojih je na ovom podrucju bilo u znatnom broju, organizovali su KUD „Triglav" gdje su se družili i njegovali tradiciju. Aktivni clan Društva bio je moj djed Ivan, a redovno je pri-mao i casopis „Istra". Slovenci su se družili i kumovali jedni drugima. Tako su Memoni kumovi sa porodica-ma Ambrožic i Vatovec, a družili su se sa porodicama Colja, Pecar, Gril, Adamic i drugima. Djed je umro 1962. u 78. godini. Baka Franciska je doživjela duboku starost, umrla je 1972. godine u 93. godini života. Moj otac Mirko je završio osnovnu školu i instalaterski zanat i zaposlio se kod pozna-tog banjaluckog gazde Paskule. Pocetkom II svjetskog rata mobilisan je u vojsku. Tokom rata preživio je strašne traume koje su na njega ostavile velike posljedice, o kojima nikada nije htio razgovarati. Po završetku rata zaposlio se u firmi „Instalater" u Banjoj Luci. Radio je na elektrifikaciji ratom porušene Jugoslavije na cijeloj teritoriji. Oženio se 1951. godine Ljerkom Golac iz Bosanske Kostajnice sa kojom je stekao kčerke Mariju (1952. ) i Ivanu (1953. ), te sina Ivana (1955. ). Zaposlio se 1962. godine u fabrici „Celuloza" (Incel) gdje je proveo cijeli radni vijek. U firmi je bio vrijedan i cijenjen radnik, a penzionisan je kao poslovoda elektros-lužbe u pogonu Energana 1980. godine. Nakon kratke i teške bolesti umro je 2003. godine u 82. godini života. Sahranjen je na groblju Sv. Marka u porodičnoj grobnici. Moja sestra Marija se udala i u braku sa Duškom Iličem stekla sina Igora i kčerku Ire- nu. Sestra Ivana se udala za Vladimira Alvira, a u braku su stekli sina Pavla i kčerku Jelenu. Jelena se udala za Igora Radivojca i rodila kčerku Katarinu. Pavle je oženio Veliborku i još nemaju djece. Autor ove porodične hronike, Ivan stupio je u brak sa Branislavom Predragovič u ko-jem su stekli kčerku Ivanu i sina Branka. Stric Ivan Memon, zvani Janko, oženio je Andelku i imali su dva sina, Tomislava i Ne-nada. Obojica su bila oženjena. Tomislav je oženio madarsku državljanku Katalin. Njihova djeca zovu se Tomica i Eva. Tomislav je za vrijeme rata u BiH živio u Budimpešti, gdje se razbolio od karcinoma i nakon teške bolesti umro 2006. godine. Sahranjen je na groblju Sv. Marka u Banjoj Luci. Njegov brat Nenad stekao je sina Zlatana. Nenad je, nakon kratke bolesti, umro 1999. godine. Zla-tan se oženio 2007. godine, živi i radi u Zagrebu. Tetka Angela (1920. ) imala je kčerku Idu koja se udala za Nenada Mijatoviča. Angela je umrla 1991. godine. Od davne 1927. godine, nikada ni-su prekidane veze sa Domovinom; nap-rotiv, i djed Ivan i otac Mirko i ja kontinuirano smo njegovali veze sa rodbinom u Sloveniji. Posječivali smo se najmanje jednom godišnje kad se okupljala gotovo sva rodbina. Intenzivno se održavaju kontakti sa familijama Dodič, Siškovič, Benčič i os-talom rodbinom. Ja pjevam u miješanom pjevačkom zboru „Triglav", koje djeluje u okviru ud-ruženja Slovenaca u Republici Srpskoj. Naš hor svake godine učestvuje na Sus-retima horova u Šentvidu pri Stični u Sloveniji. Takode se organizuju druženja sa udruženji-ma Slovenaca u Bosni i Hercegovini iz Prijedora, Doboja, Sarajeva. Moja djeca su članovi udruženja Slovenaca i zainteresovani su za učenje slovenačkog jezika, što mi je naročito drago, jer če se tako veze sa našom domovinom, ne samo održati nego i još više ojačati. Kraški kamen.simbol Vera Papež Adamič, Ljubljana Družini Kralj in Ferlič Predniki družine Kralj izhajajo iz Dornberka na Goriškem. Njihovi potomci pa zdaj živijo na raznih koncih sveta in tudi v Banjaluki, v Republiki srbski v BiH, jih je nekaj. Družina Kralj se je preselila v Bosno tako kot mnogo drugih primorskih družin: po prvi svetovni vojni zaradi italijanskega fašizma in nestrpnosti do Slovencev, potujcevanja, zatiranja pravic do uporabe svojega jezika in kulture. Kralj Marta in Ignjac Družina Ferlic-Kralj Množično in organizirano izseljevanje je bilo tudi v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Posestva so morali prodajati Italijanom in odhajati v tuje, neznane kraje. Zgodovino družine Kralj mi je po svojem spominu pripovedovala vnukinja Viktorija Ferlič, rojena Kralj. Nono Ignac Kralj in nona Jožefa sta leta 1927 z vsemi štirimi otroki, najstarejši je bil Ignac, nato Danila, Jožefa in Mera, zapustila rojstni kraj in se kot politična izgnanca napotila v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. V tem obdobju je veliko družin odšlo v Bosno. V Kuljanih v bližini Banjaluke je bilo takrat naseljenih že precej slovenskih priseljencev. Tudi Kraljevi so tam od vaščana Vasa Bokonjica kupili manjše posestvo s staro hišico in kmetijskim poslopjem. Novo življenje je potekalo mirno in delovno. Otroci so hodili v osnovno šolo. V Kuljanih, Zalužanih, Trnu in okolici je živelo precej slovenskih družin: družine Franca Štembergerja, Joška Štembergerja, Ivana Šabca, Maksa Kavčiča, Viktorja Kavčiča (ubit je bil v Jasenovcu), Logarjevi, Coljevi in drugi. Vsi so se družili, pripravljali veselice, čuvali svojo kulturo in materni jezik. Zelo dobro jim je bilo do druge svetovne vojne in po njej - v socialistični Jugoslaviji. Ignac Kralj si je silno želel, da bi bila njegova snaha Slovenka, zato se je trudil, da bi prek sorodnikov in znancev Kavčičevih dobil sliko lepega dekleta - Marte Kavčič iz Lipe na Krasu. Ponudil ji je roko svojega sina Ignaca. Sam jo je pričakal na železniški postaji v Zalužanih. Ko je prišla, ji ni bila všeč nečistoča, umazanija in velike blatne luže - glibi na cesti, saj je prihajala s suhega, kamnitega Krasa. On pa jo je tolažil: "Boš videla, ali ti bo všeč, sicer se boš lahko vrnila v Lipo na Kras. " Lepa Marta Kavčič se ni vrnila na Kras. Poročila se je z Ignacem. Rodila je štiri otroke: Danilo, Viktorijo, Avgustina in Rudolfa. Vsi so bili zdravi in končali osnovno šolo v Kuljanih - Zalužanih. Marta je živela v Kuljanih do smrti. Viktorija, rojena leta 1935, je podobna mamici Marti in sedaj z možem Silvestrom živi v Ljubljani. Silvester Ferlič je v Zalužanih na vojaškem letališču služil vojaški rok. Tam se je spoznal z Viktorijo in leta 1954 sta se poročila. Ostala sta v Banjaluki, kjer sta se jima rodila dva sinova: Viktor (1955) in Stanko (1963). Silvester je delal v tovarni Rudi Cajavec, družina je bila delovna in živeli so srečno življenje. Leta 1991 se je pričela vojna in vse se je spremenilo na slabše, posebno za nesrbsko prebivalstvo. Viktorija Ferlič se še spominja pripovedovanja svoje mame, kako so Slovenci s Primorske morali zaradi fašizma zapustiti rodne kraje. Zaradi vojnih razmer in nestrpnosti do nesrbskega prebivalstva so nekatere družine slovenskih priseljencev odšle v že priznano državo Slovenijo, nekatere pa na Hrvaško. Družina Ferlič je s sinom Stankom in snaho Zerino leta 1994 prišla v Slovenijo in se nastanila v Ljubljani. Starejši sin Viktor z družino je ostal v Banjaluki in sedaj dela v Pivovarni. Je član združenja Slovencev RS iz Banjaluke. Silvester in Viktorija sta dobila stanovanje, namenjeno upokojencem. Sin Stanko je zaposlen v podjetju Slovenske železnice in je tudi dobil stanovanje. Njegova hčerka Sara obiskuje devetletno osnovno šolo in je odlična učenka. Brat Avgustin Kralj z družino sedaj živi v Velikih Zdencih na Hrvaškem, ker je leta 1992 zamenjal svoje posestvo. Drugi brat, Rudolf Kralj, je leta 1993 prav tako zamenjal svojo hišo v Banjaluki za novo v Sisku, kjer zdaj živi z družino. Sestra Danijela z družino živi v Zagrebu. Bratranec Kavčič z družino je od 1993. leta v Zadru. Vidno je, da smo po tej zadnji vojni vsi izseljenci iz Republike Srbske. Ljudmila Ojdanic in Vladimir Vatovec Družina Vatovec Nono Franc, rojen 1884. , in nona Ivanka, rojena 1885. , z dekliškim priimkom Poč-koj, sta v Slopah pri Kozini dolga leta živela od kmetijstva. Leta 1914 je nono odšel v avstrijsko vojsko in bil v bitki na Piavi na soški fronti hudo ranjen v podkolenico. Z rano je živel vse do svoje smrti leta 1969. Ko se je v Italiji začel ples Mussolinija in njegovih fašistov, se je življenje v Slovenskem primorju, ki je po Rapalskem sporazumu leta 1920 na žalost pripadlo Italiji, zelo poslabšalo. Težko je bilo za delo, šolo, slovenski jezik je bil prepovedan kakor tudi verouk v šolah. Nono in nona sta imela 6 otrok: sina Franca, rojenega leta 1909, sina Andreja, rojenega leta 1910, sina Jožeta, rojenega leta 1920, hčerko Marijo, rojeno leta 1914, hčerko Rozalijo, rojeno leta 1915, hčerko Ivanko, rojeno leta 1923. Vatovec Ivanka in Franc Sestre Vatovec: Marija Kirn, Ivanka Bastijančič in Rozalija Kosmina Zaradi težav s fašisti in zato ker je sin Andrej šel študirat teologijo, se je nono odločil zapustiti Slovensko primorje in se odselil v Kraljevino SHS. Od družin Adamič, Memon, Mrsak, Urdih in še nekaterih, ki so že prej odšle od tam in se naselile v Banjaluki in njeni okolici, je izvedel, da je tu dosti dobre in plodne zemlje, ki se jo da kupiti. Prodal je večji del posestva v Slopah in šel iskat kmetijo daleč proč od Italije in Mussolinija. Leta 1928 se je nono France s svojim starejšim bratom Andrejem, ki je že prej kot trgovec živel v Zagrebu, podal na potovanje in iskanje. Prišla sta v Modričo in tam od gospoda Gradaščevi-ca („Zmaja od Bosne" - kakor so ga klicali) izvedela, da v Banjaluki res ni dosti dobre zemlje in da je ima tudi on tam kar precej. Sla sta naprej in z vlakom prišla do konca železniške proge. (Tiste čase proga ni šla dlje od Banjaluke). Nono je takoj rekel: „Tu bo naš dom. " Našel je kmetijo v Vrbanji (5 km od središča Banjaluke) in jo tudi kupil. Naslednje leto (1929) se je z vso svojo družino preselil na kmetijo in tu ostal do konca. Vatovec Franc Stric Andrej (1910) je postal duhovnik in služboval v Novem Sadu, na Visu, v Piranu in še nekaterih mestih v Sloveniji, nazadnje na Ptuju. Stric Jože (1920) je končal tehniško šolo. Nekaj časa je delal v elektrarni v Trapistih v Banjaluki, leta 1943 pa je padel kot partizan. Stric France (1909) je s svojo 6-člansko družino živel na kmetiji v Vrbanji. Mama Marija (1914) in Alojz Kirn (rojen leta 1911 na Blejski Dobravi) sta živela z otrokoma v Banjaluki. Teta Rozalija (1915) in Alojz Kosmina (rojen leta 1909 v Gorjanskem pri Komnu sta se z otrokoma 1949. preselila iz Banjaluke na Gorjansko). Teta Ivanka (1923) in Ivica Bastjančic (rojen leta 1920 v Sv. Petru v Sumi v Istri) sta z otrokoma živela v Banjaluki. Zdaj so vsi na Reki. Naša družina je velika, raznolika, zdaj raztepena po vsem svetu, vendar smo vsi v stiku. Občasno se srečamo. Obdržali smo vse svoje navade in slovenščino. Nekateri od naših so bili člani društva Triglav, ki ga je vodil prof. Anton Strekelj, sodelovali so v slovenski kuhinji pod vodstvom gospe Rozike Vižin, tudi v slovenskem pevskem zboru smo bili. Se vedno se srečujemo z nekaterimi slovenskami družinami. Moj oče Alojz Kirn je bil dolga leta poverjenik Prešernove družbe. Vsako leto je dobival cele zaboje knjig, ki sva jih skupaj raznašala po Banjaluki in njeni okolici slovenskim družinam, ki so naročile te knjige. Mama Marija in teta Ivanka sta bili dolga leta (mama kar 40 let) naročnici revije Naša žena; tudi jaz sem jo vse do leta 1992 redno prebirala. Nono pa je bil naročen na Primorske novice. Micika Drinjakovic, rojena Logar, Laktasi; Vera Papež Adamič, Ljubljana Družina Logar Vse si lahko sposodiš - odneseš v svoje življenje. Le dušo moraš imeti svojo. (Iz pesmi „Od mene k tebi", Neža Maurer) Moja družina izhaja iz Vrbovega pri Ilirski Bistrici. Moj oče Anton in mama Marija, rojena Skrlj, sta v Vrbovem imela manjšo kmetijo, pridelke sta prodajala v Trstu in tako preživljala družino. Jaz in moj mlajši brat Tone sva rojena v Vrbovem. Po 1. svetovni vojni, ko sta Istra in Primorska pripadli Italiji, se je začelo zelo težko življenje za primorske Slovence. Fašistična vojna oblast jih je preganjala, prepovedana je bila slovenščina kot tudi kulturno in družabno življenje. Preganjani so bili slovenski učitelji in duhovniki. Slovenci niso hoteli sprejeti poitalijančevanja in fašizma. Izseljevali so se v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Družina Logar: oče Anton, mama Marija, 50-letnica zakona Marije in Antona Logar, u družino hčerka Micika in sin Jože Ko je moj oče izvedel, da bo ateriran, je leta 1928 z mano, ki sem imela dve leti, zbežal čez mejo v Kraljevino SHS. Izvedel je, da je veliko primorskih družin odšlo v Bosno, zato se je tudi on napotil v neznani kraj. V Kuljanih naju je sprejel Franc Stemberger. Moja mama se nama je z bratom Tonetom pridružila po šestih mesecih. Se danes se spominjam tega trenutka sreče, ko sem videla svojo mamico. Cela družina je bila srečna. Stara mama je v Vrbovem prodala naše posestvo - kmetijo in očetu v Banjoluko poslala denar. Oče je v Jablanu pri Banjiluki kupil veliko zemlje in majhno staro hišo. V tem obdobju sta prišla še dva strica iz Vrbovega, Franc in Janez. Začelo se je novo življenje. Novo posestvo je bilo precej veliko in delala je vsa družina. Oče je kupil konja in krave. Mama je v Banjaluko na tržnico dvanajst kilometrov peš na glavi nosila jerbas z mlečnimi proizvodi in drugimi pridelki. Imela je svoje kupce in ta denar je bil takrat edini finančni prihodek za družino. Oče je bil v tem kraju edini čebelar. Anton Logar, Micika in Ivanka, na polju Anton Logar-čebelar, sin slovenskih planin Dobila sem še brata Jožeta in sestro Ivanko. Ko so v Bosno prihajale še druge družine, so jim moji starši pomagali. Družina Candek je bila v naši hiši tri leta, dokler niso zgradili svoje hiše v Trnu. Vse družine so si med seboj pomagale in se družile. Srečevale so se v društvu Triglav v Banjaluki, brale časopis Istra in druge slovenske knjige. Bile so članice Slovenske kmetijske zadruge v Banji Luki. Pred 2. svetovno vojno je Slovence v Bosni začela preganjali NDH. Slovenske družine so bile povezane v partizansko gibanje v skupinah. Naša hiša je bila središče povezovanja vseh skupin: Coljevi, Janko Stukelj, Danilo Stubelj, Cuckovi in drugi. Jaz sem tudi bila organizirana v pokretu za Osvobodilno fronto. Leta 1944 so me aretirali ustaši in imela sem srečo, da sem ostala živa. Potem sem odšla v partizane. Končala sem tečaj za bolničarje. Predavatelj je bil zdravnik Benčič, Slovenec. Delala sem v skupini za boj proti tifusu. Tudi mojega očeta so aterirali ustaši in ga odpeljali v taborišče Jasenovec. Zbežal je z eno skupino zapornikov in prišel na Kozaro, kjer sva bila skupaj srečna. Po koncu vojne je imel moj oče veliko domotožje po rodnem kraju. Zelel si je še enkrat videti Snežnik nad Vrbovim brez Italijanov in fašistov. Odpeljal se je z vlakom. Ko je bil vlak že blizu Vrbovega, je skozi okno ugledal Snežnik, zajokal naglas in rekel: „To je moj Snežnik, nisem ga videl dvajset let. " Ljudje v kupeju so ga gledali z žalostjo, verjetno so vsi imeli težave z domotožjem. Življenje vseh primorskih Slovencev je bilo doma in v Bosni zaradi fašizma zelo težko. Slovenci so bili marljivi, napredni in cenjeni v novi domovini. Lahko rečem, da so imeli dve domovini. Po 2. svetovni vojni je Slovensko primorje spet pripadlo Sloveniji - matični domovini. Očetova želja bila, da na njegovem nagrobniku piše: „Tukaj leži Anton Logar, čebelar, sin slovenskih planin. " Zeljo smo mu izpolnili. Pokopan je v Trapistih. Bil je zaveden Slovenec. Po vojni sem jaz začela delati v tovarni Rudi Cajavec. Končala sem fakulteto za organizacijo dela v Novem Sadu. Petintrideset let mojega dela v tej tovarni je bilo nagrajenih z veliko priznanji: * -Plaketa za vanredne doprinose bržem napretkju socijalističkog društva i razvoja Op-štine Laktaši, za Dan oslobodjenja 23. Aprila * Orden rada sa srebrenim vijencem, od Predsjedništva SFRJ, Beograd 6. 11. 1980. * Priznanje povodom desetogodišnjice rada TV proizvodnje "Rudi Cajavec", za lični doprinos 22. 12. 1968. * Priznanje Radničkog savjeta "Rudi Cajavec" za rad 1957-1982. * Priznanje za desetogodišnji rad i zalaganje, dobijeno od Fabrike elektronike "Rudi Cajavec", Banjaluka 1960. * Priznanje učesniku Prvog delegatskog saziva 1974-1978 za BiH, delegat Udruženog rada, 6. april 1978, Banjaluka * 1981. član Redakcijskog odbora za pripremu knjige: "Laktaši u Narodno'oslobodi-lackom ratu i revoluciji 1941-1945, Laktaši 1981. Bila sem srečno poročena, zdaj sem vdova in živim v Jablanu. Sofija Kenda - Vžin Porodica Vencelj - Kenda Andrej Vencelj, sin Franca i Kristine, rodene Valas, roden je 2. 7. 1898. godine u Strmcu, srez Gorica. Imao je cetiri brata i pet sestara. Brak sklapa 1922. godine u Bovcu sa Angelom Kenda iz Bovca od oca Ivana i majke Jožefe Mihelic. Zivjeli su u Bovcu, ali po okupaciji slovenackog Primorja od strane italijanske vojske nastala su teška vremena za slovenacki živalj. Zbog progona, zlostavljanja i hapšenja od strane fašista 1929. godi-ne napušta rodni kraj i sa suprugom i dvoje mlade djece (5 godina i 10 mje-seci) prelazi u tadašnju Jugoslaviju, Kraljevinu Srba, Hrvata i Slovenaca. Dolazi u Bosnu, u grad Ljubiju. Za njim uskoro odlaze i dva brata i jedna sestra, a ostali ostaju u Sloveniji sa roditelji- ma. I u Bosni je život bio težak, jer nije imao posla i tek krajem 1930. godine dobija posao opštinskog bilježnika u Ljubiji (opština Prijedor) i tu ostaje sve do oktobra 1943. godine ka-da ga ustaško redarstvo hapsi, muci i zatvara. Vencelj-Kenda Angela Vencelj Andrej Vencelj Andrej Vencelj Bojan Vencelj Smiljan U decembru iste godine bježi iz zatvora i odlazi na oslobodenu teritoriju gdje mu se vec nalazila porodica. Andrej se odmah stavio na raspolaganje narodnim vlastima u Ljubiji gdje radi do feb-ruara 1945. godine. Ubrzo po oslobodenju zemlje, iste godine, biva premješten u Banju Luku, gdje živi i radi do penzionisanja. U penziju odlazi 1963. godine sa mjesta sudije za prekršaje. Umro je u Banjoj Luci, 7. 7. 1977. godine. Danas bliski rodaci i potomci porodice Vencelj žive u Sloveniji, a manji dio u Bosni od-nosno Banjoj Luci, Prijedoru i u Hrvatskoj (Zagrebu). v Davorin Candek, Postojna v Družina Candek Sem Davorin Candek, rojen 31. 8. 1944 v Banjaluki v Bosni in Hercegovini. Po poreklu sem Slovenec. Moji starši in stari starši izvirajo iz majhne vasice v Brkinih. V Janeževem Brdu sta rojena moja mama Ana (dekliški priimek Fabjančič) in moj oče Ivan Candek. V šolo sta hodila v Prem. Spoznala sta se v domači vasi. Po očetovem služenju vojaškega roka v Milanu sta se leta 1929 poročila. Zaradi razmer, ki so vladale v tem delu Slovenije (fašizem, italijanizacja), pa tudi zaradi očetovega vpoklica v italijansko vojsko sta oba razmišljala o odhodu iz domačih krajev. Za nadaljevanje življenja sta izbrala Banjaluko v Bosni v stari Jugoslaviji. V majhni vasici Trn pri Banjaluki sta kupila posest. Trdo sta delala, da sta si zgradila hišo, prišla do kmetije. Kljub težkemu življenju se jima je rodilo šest otrok (štirje sinovi in dve hčeri). V hiši, kjer smo živeli, se je govorilo slovensko. Vsi otroci smo hodili v šolo. Sorodnike v Sloveniji smo obiskovali večkrat na leto. Naše otroštvo je bilo povsem normalno. Candek Ana Candek Ana s 90 let, v Postojni 1997.leta Candek Ivan, 1924.leta Oče je umrl junija 1978 in je pokopan v Banjaluki. Vse je lepo teklo do razpada Jugoslavije oziroma do vojne v Sloveniji. V podjetju ni bilo več prijateljskega odnosa, na nas so začeli gledati kot na sovražnika. Začelo se je mednarodno sovraštvo. Govorilo se je, da se morajo vsi Slovenci izseliti (dosti drugih slovenskih družin se je izselilo od tam). Rekli so, da moramo iti tja, kjer je naše mesto, oziroma v Slovenijo, kjer se je po njihovem vse začelo. V podjetju smo tako jaz kot moji bratje in naši otroci dobili odpoved. Nad nami se je izvajalo nasilje, ki ga ni bilo mogoče več prenašati, zato smo se odločili za vrnitev v Slovenijo. 18. 8. 1995 smo jaz, moja žena in mama skupaj z drugimi (20. 000 Nesrbov) s čolnom prečkali reko Savo v mesto Davorju in 24. 8. 1995 prišli v Slovenijo k svojim sorodnikom na Janeževo Brdo. Moj sin je bil že tam, ker je leta 1992 z ženo in otrokom zbežal zaradi vojne. Moja mama je po možu dobila italijansko pokojnino in je v Postojni kupila stanovanje, v katerem zdaj živimo. V Banjaluki smo pustili vse, kar smo imeli. V naši hiši so novi stanovalci. Moja mama je umrla 20. februarja 1998 v enaindevetdesetem letu starosti. Umrla je v miru in spoznanju, da je pokopana v svoji deželi in da njeni sinovi, vnuki in pravnuki živijo v deželi, kjer je rojena in kamor se je tako želela vrniti. Mirjana Vidovič, Postojna Družina Vidovič Sem Mirjana Vidovič. Moji stari starši po mamini strani so Slovenci, moja mama je Slovenka, torej sem jaz pol Slovenka. Ker že več kot šest let živim v Sloveniji in imam slovensko državljanstvo, se počutim kot prava Slovenka. Moj stari oče Jakob Cucek, je bil rojen 19. 12. 1896 v Gornji Košani v občini Pivka. Po domače so se imenovali Kristanovi in jih je bilo z očetom Jakobom starejšim in materjo Marijo, roj. Sprohar, skupaj devet, in sicer pet bratov, Jakob, Mihael, Karlo, Milan in Franc, ter dve sestri, Amalija in Marica. Moja stara mama je bila Marija Cucek, rojena Smrdelj iz Petelinj pri Pivki. Rojena je bila 8. 12. 1901. Po domače so jih imenovali Mrkonovi. Njen oče je bil Franjo, mama pa Ivanka, roj. Vidic. Imela je še štiri sestre, Francko, Ivanko, Leno, Kato, in enega brata, Jakoba. Moj stari oče Jakob Cucek se je v Trstu šolal za mesarja. Ko se je začela 1. svetovna vojna, so ga leta 1915 mobilizirali v avstroogrsko vojsko ter poslali v Beograd. Od tam so jih poslali v Rusijo, kjer je skoraj tri leta prebil v ruskem ujetništvu. Stari oče je napisal spomine na svoje bivanje v Rusiji. Zal so njegovi zapisi ostali v Bosni in bili uničeni, tako da se ne morem spomniti, v kateri guberniji je bil. Spominjam se samo, da je omenjal, da je bil osebni kočijaš tedanjega funkcionarja partije v ilegali, pozneje predsednika ZSSR Nikite Hruščova. Ta je več zaupal ujetnikom, tujcem, kot Rusom. Verjetno je zaradi pristnega odnosa do Hruščova stari oče imel posebne ugodnosti v primerjavi z drugimi. V Rusiji je dočakal oktobrsko revolucijo, sodeloval v njej, čeprav nikoli ni zahteval nobenih pravic glede pokojnine. Zakaj, ne vem. Po vrnitvi iz Rusije leta 1918, ko se je končala 1. svetovna vojna, je delal na domači kmetiji. Zelo rad je imel konje. Po prihodu Italijanov v naš prostor se je začela njegova odisejada. Kot zaveden Slovenec ni hotel sprejeti italijanskega državljanstva, ni se hotel odpovedati slovenstvu. Zaradi tega je moral iti. Izbral si je Jugoslavijo, Bosno. Nekega pomladnega dneva leta 1930 se je odpravil na pot v neznano deželo. Slišal je, da v okolici Banjaluke živijo Slovenci, ki so tudi morali zapustiti svoje domove. Izbral je vas Zalužani pri Banjaluki. Med reko Vrbas in glavno cesto proti Gradiški in Zagrebu je kupil zemljo. Potem ?? poklical družino, da se mu pridruži. V Sloveniji so vse razprodali in odšli vBosno. Zgradili so veliko hišo, ker so bili velika družina. To je bilo čudno vaščanom Zaluža-nov, ker so zidali samo majhne hiše. Zanje so bili Slovenci s svojimi navadami in kulturo res čudni. Stari oče je bil še vedno neporočen. Zakaj, ne vem. Skrajni čas je že bil, da se poroči, saj je bil star 34 let. Od sorodnikov je slišal, da v Petelinjah živi starejša punca, 30-letna Marija Smrdelj. Poznali so jo kot zelo pridno. Stari oče je pisal moji prababici in zasnubil hčerko Marijo. Prababica je bila zelo vesela in je privolila v snubitev. Tako je moja stara mama Marija odšla v Bosno. Za moje stare starše so bili to posebej težki časi. Drugo okolje, druga kultura, drugi jezik. Ampak življenje je teklo dalje. Leta 1931 se je rodil prvi otrok. Bil je sin. Zal je takoj po porodu umrl. Leta 1934 se je rodila moja teta Dragica, takoj za njo, leta 1935, moja mama Ivanka, teta Justina pa je rojena 1938. in teta Slavka 1940. Ker se od obdelave zemlje ni moglo živeti, je moj stari oče kot najstarejši otrok odšel služit k turškemu begu in na t. i. čardak v Zalužanih. Z njim je odšla tudi moja stara mama. Tam je rojena moja mama Ivanka. Stara mama je bila zalo pridna in jo je beginica, begova žena, cenila in imela rada. Bratje starega očeta so si zgradili hiše, tako da je stari oče lahko zapustil službo pri begu in se začel ukvarjati z vinogradništvom. Od Slovencev iz Slatine ter sorodnikov iz Slovenije so dobili trte in jih posadili na zelo rodovitni zemlji, imenovani povrbašnica. Do takrat je bilo v Banjaluki vino rezervirano samo za gospode in bogate. S prihodom Slovencev se je to spremenilo. Naši so prodajali vino in od tega tudi živeli. Ker so bili zdravi in so imeli rdeča lica, so Bosanci govorili, da je to od vina. Brat Mihael, stric Miha Cucek, je bil poročen z Ivanko Belovec iz Donje Košane. Imela sta štiri otroke: Zorko, rojeno 1932. , Sonjo, rojeno 1934. , Franca, rojenega 1938. , in Zdravka, rojenega 1944. Zgradila sta si hišo, ki je bila prva v vrsti Cuckovih ob cesti Banja- luka-Bosanska Gradiška. Bila sta prva soseda strica kovaca, Josipa Primca, Slovenca iz Ribnice. Kovačev sin Vinko Primc danes živi v Prestranku. Brata Karlo in Milan sta se porocila z dvema sestrama italijanskega rodu iz vasice Ma-hovljani. Stric Karlo se je porocil s teto Amalijo Dalssaso in stric Milan s teto Klaro Dalssaso. Stric Karlo in teta Amalija sta imela dve hcerki, Vero in Viktorijo. Stric Milan in teta Klara sta imela sedem otrok, in sicer Vjekoslava, Humberta, Josipa, Anamarijo, Hedvino, Vinka in Elizabeto. Stric Franc je študiral teologijo v Trstu in je postal profesor. Umrl je leta 1961 od sr-cne kapi, prav ko se je napotil na obisk. Ni bil porocen. Teta Amalija Cucek se je porocila v Zagreb in je imela eno hcerko Vido. Teta Marica je po drugi svetovni vojni odšla v Kolumbijo in je tam umrla. Kot sem že omenila, so po prihodu v Bosno moji sorodniki preživeli veliko težkih ca-sov. Prišla je 2. svetovna vojna. Ker so bili dragacni od domacinov, dragacni od okupatorjev, jih niso marali niti eni niti drugi. Vsi Slovenci v Banjaluki so ostali nekompromitirani. Živeli so svoje življenje. V hiši mojih starih staršev se je govorilo samo slovensko. Prav zaradi tega sam se tudi jaz naucila slovensko že kot majhen otrok, rekla bi, da sem slovensko spregovorila socasno s hrvaškim jezikom. Ker je moj oce Hrvat, smo v naši hiši govorili hrvaško, v hiši starih staršev pa slovensko. To je postal avtomatizem, nepisano pravilo, ki sem se ga držala do smrti mojih starih staršev. Naj omenim, da so se moji sorodniki, ko sem leta 1993 prišla v Slovenijo, smejali moji govorici, ceš da sem "ta prava Košanka". Govorila sem namrec v košanskem narecju. Moja mama, ceprav je rojena v Bosni in nikoli ni živela v Sloveniji, še vedno govori slovenski jezik v košanskem narecju. Pravijo, da se ne bi zgubila in da se pozna, od kod je. Ona je na to zelo, zelo ponosna. Bila sem radoveden otrok in zaradi tega veliko vem o naših bosanskih Slovencih. Kar me je zanimalo, sem vprašala. Ostalo pa sem slišala sedec pod mizo in v trepalnice, zbirajoc zgodbe in pripovedovanja starih staršev ali pa ostalih prijateljev Slovencev, ki so ob nedeljah in praznikih prihajali na obisk. Spominjam se strica Ivana Logarja. Živel je v sosednji vasi Glamocani. Njegov sin Jožko zdaj živi v Prestranku. Botrica moje tete Drage je bila strina Ana Candek. Ona in njen mož Janez sta z družino živela v vasi Trn. V vasi Kuljani so živeli: Ignjac Kralj in žena Marta, Janez Stemberger in njegova žena, Kristanovi, Faturjevi in še drugi. Vsako nedeljo ali praznik so se Slovenci zbirali pri stricu Mihi ali pri mojem starem ocetu na klepetu ali kartanju. Prepevali so slovenske pesmi in govorili o starem kraju. Cep-rav sem bila še otrok, sem zacutila nostalgijo, ki je izhajala iz vsake pesmi, vsakega pogovora. Za njih ni bilo lepše dežele od Slovenije. Jaz sem kmalu po svojem prihodu v Slovenijo na proslavi ob srebrni poroki svojega bratranca skupaj z njimi zapela pesem Pojd'mo na Štajersko, so bili prijetno preseneceni, da znam to pesem. To in še veliko drugih sem se naucila kot otrok pri naših Slovencih. Leta so minevala. Starejši so pomrli dalec od rojstnega kraja. Potomci so se ženili in po-rocali s pripadniki drugih narodnosti. Pocasi so pozabljali jezik in navade. Moj stari oče Jakob je umrl leta 1973, stara mama Marija pa leta 1980. Pred vojno v Bosni, nekje okrog 1990. leta, so se Slovenci in njihovi potomci začeli zbirati in povezovati, ker se je v ozračju čutilo, da prihaja nekaj slabega. Edina želja nas vseh je bila, da pridemo v Slovenijo. To je bilo tedaj skoraj nemogoče. Nihče od nas ni imel slovenskega potnega lista. Nemogoče je bilo izpolniti zahtevne slovenske predpise. Slovenci so se na hitro zbrali in ne vem po kateri poti s konvojem odšli v Slovenijo. Jaz in moji sorodniki smo za to zvedeli prepozno. Februarja 1993 je na obisk v Banjaluko na povabilo banjaluškega škofa Franje Komarice prišel mons. Metod Pirih, koprski škof. Bila sem prisotna pri maši in razgovoru z mo-ns. Pirihom po maši. Lepo je bilo slišati slovenski govor. In žalostno je bilo, da ga je zelo malo prisotnih razumelo. Mons. Pirih nas je tolažil, da bodo prišli boljši časi. Obljubil je, da bo poskusil pri slovenski vladi urediti, da se poskrbi za nas, potomce Slovencev v Banjaluki. Zal slovenska vlada ni imela posluha za naše težave. Situacija se je zaostrovala. Ze 1992. leta sem izgubila službo, ker nisem smela biti na vodilnem mestu. Brez službe, denarja in varnosti nisem mogla preživeti. V družini smo se zmenili, da jaz in sestra z družino odideva iz Banjaluke, vsaj dokler se situacija na umiri. Moji sorodniki Nanutovi iz Matenje vasi so mi poslali garancijsko pismo, da lahko pridem k njim na obisk. 3. 10. 1993 sem se iz Banja Luke prek koridorja in Madžarske odpravila v Slovenijo. Slovo od staršev in sorodnikov je bilo hudo. Čutila sem, da se nikoli več ne bom vrnila v našo hišo, v rojstni kraj. Res je bilo tako. Dve leti pozneje so tudi moji starši morali oditi iz naše hiše in čez reko Savo zapustiti Banjaluko. Sedaj oče in mama živita v Bi-licah pri Šibeniku na Hrvaškem. Tam živi tudi moja sestra z družino. Moj prihod v Slovenijo je bil poln zapletov. Ze na meji so me zavrnili. Sorodniki so prišli pome na mejni prehod Hodoš. Ker nisem mogla vstopiti v Slovenijo, so me odpeljali v motel v mestu Lenti. Tam sem prebila dva tedna oz. do 18. 10. 1993, ko je moj sorodnik uredil, da mi Urad za begunce dodeli status begunca in dovoljenje, da lahko vstopim v Slovenijo. Najprej sem bila begunka, potem pa sem dobila državljanstvo. Sedaj živim v Postojni in delam v Kopru. To bi bilo skratka nekaj o mojih prednikih, ki so prišli iz Slovenije v Bosno. Jaz, njihova potomka, sem se vrnila v Slovenijo. Zorka Mihajlovic, rodena Cucek, Banja Luka Porodica Cucek u Banjoj Luci Moji roditelji i djedovi su Slovenci iz Pivke - Košane, pa se i ja osjecam Slovenkom. Djed po ocu Jakov roden je u Košani 1868. godine, a baka po ocu Marija rodena je na Čepnu 1875. godine. Mamin otac roden je u Košani 1870. godine, a baka po majci Marija rodena je u Neverke 1875. godine. Moj otac Mihael roden je 12. oktobra 1904. godine u Košani. Mama Ivanka (rodena Belovec) takode je rodena u Košani 1. novembra 1905. godine. Vjenčali su se 14. oktobra 1931. godine. Iste godine moji roditelji sa kompletnom obitelji Cucek došli su u Banju LuJa sam rodena 1932. godine, sestra Sonja 1933. godine, brat Franc 1939. godine, a brat Zdravko 1944. godine. Sina Božidara sam rodila 1954. godine. Sestra Sonja ima sina Miroslava rodenog 1954. godine. Brat Franc ima dvoje djece, sina Danijela i kcerku Danijelu. Brat Zdravko ima sina Marijana. Ja imam dva unuka Bojana i Dražena, moja sestra takoder dva unuka - Maria i Marietu, brat Franc tri - Filipa, Stelu i Manuelu, a brat Zdravko ima jednog unuka - Mihaela. Porodica Cucek 1981. godine Mihael Cucek Jakob Cucek Moj otac je imao bracu Jakoba, Karla, Milana, Franca i sestre Amaliju i Maricu. Mama je takode imala veliku porodicu - brata Franca i Mihaela, te sestre Francisku i Antoniju. Uzrok dolaska naših roditelja u Banju Luku je isti kao i svih ostalih Slovenaca koji su dolazili tih godina na ova područja. Za nas je taj period dolaska i prilagodavanja na novu sredinu bio veoma težak. Novi ljudi, novi jezik, novi običaji, sve novo. Obradivala se zemlja i uzgajala se vinova loza, te se pravilo vino po čemu su Slovenci bili prepoznatljivi u ovim našim područjima. Zivjelo se teško, ali sam sretna i ponosna što sam dio jednog takvog življenja i postojanja Slovenaca. Danas smo uglavnom svi članovi Društva Slovenaca u Republici Srpskoj. Družimo se u klubu, na horu, na koncertima, na zabavama koje organizujemo povodom nekih poznatih dogadaja i zbivanja koja su u vezi sa kulturom i postojanjem Slovenaca na ovim prostorima. Mi smo od djetinjstva govorili slovenački jezik kao što i sada nastojimo da govorimo i održimo maternji jezik. Cesto putujemo u Sloveniju. Poznavanje jezika dobro nam dode pri posjetama rodbini i prijateljima koji žive u Sloveniji. To bi bilo kratko o mojoj porodici koja se doselila iz Slovenije u Banju Luku. Detaljni-ji opis prilika koje su tada vladale nisam dala, jer su uglavnom sve priče dosta slične i svi Slovenci su prolazili kroz ista življenja. Franc Sosnja, Banjaluka Naselitev družine Sosnja v Banjaluki Leta 1932 sta Ignac in Julka Sošnja zapustila svojo vas, Cepovan, in se napotila v za tedanje razmere daleč in v neznani kraj - Banjaluko. Zakaj ravno v Banjaluko? Verjetno je k temu prispeval Julkin brat Franc Medved, ki je kot zidar delal v Bosni. Soš-njevi so se v Cepovanu težko preživljali, pojavili pa so se tudi politični problemi z italijansko oblastjo. Ignac Sošnja in Franc Medved sta bila namreč med prvimi člani komunistične partije v Cepovanu. Tako se je družina Sošnja, Julka, Ignac in sinovi: Anton (Tonči), roj. 1921. , Peter (1923) in Franc (1925) naselila ob robu Banjaluke. V Banjaluko sta se naselila tudi Julkin brat Franc Medved in sestra Marija (Marička) Medved s sinom Stankom. Ignjac Sosnja Sestra Ignjaca Sosnje Nov začetek je bil zelo težak, treba je bilo odplačevati zemljo, graditi dom. Tudi otroci so morali trdo delati. Preživljali so se s prodajo kmetijskih pridelkov, mleka, Ignac pa je bil spreten tudi v mizarskem delu in pri tem so sinovi vedno več pomagali. Komaj so otroci nekoliko dorasli in je življenje postalo malo laže, že je prišla 2. svetovna vojna. Najstarejši, Tonči, je bil kot italijanski državljan vpoklican v italijansko vojsko, od tam je prebegnil v partizane in leta 1942 padel v bojih okrog Idrije. Po vojni se je Peter lotil kmetovanja, Franc pa je našel zaposlitev v tovarni pohištva. Peter se je 1953. leta poročil s Karlo Moser iz Orehovice pri Podnanosu, ki je v Banjaluko prišla obiskat ujca Pepeta Uršiča, Franc pa se je poročil z Matildo Markovič (njeni starši so se naselili v Banjaluko; oče Luka Markovič iz Litije, mati Jožefina iz Velikovca). Peter Sošnja je s pomočjo soproge zasadil vinograd, začel pridelovanje vina, v sedemdesetih let prejšnjega stoletja pa se je začel ukvarjati tudi s sadjarstvom, predvsem s hruškami. Cela desetletja je z njimi oskrboval banjaluški trg in tudi vino „pri Slovencu" je še danes zelo cenjeno. Petrovo delo danes nadaljuje hčerka Olga. Od Sošnjeve družine danes v Banjaluki živi Peter in hčerka Olga z družino. Starejša hčerka Božena živi v Crikvenici, mlajša Vida je umrla 1979. Tu sta tudi Francova sinova, Franc in Stanislav z družino. Siniša Cenic Porodica Franc Cepovan-Nova Gorica Medved Franc Medved (Petra) Franc roden je 10. 10. 1891. go-dine u Cepovanu kod Nove Gorice u Sloveniji. Na put u neizvjesnost kre-nuo je sa sestrama Julijom i Marijom, nadajuci se ljepšoj buducnosti. Julija se udala za Ignja-ca Sošnju, a Marija je živje-la u blizini sa sinom Stankom sve do smrti. U Banju Luku Franc je stigao 1932. godine. Kupio je imanje sa kucom u Cifluku, danas Lauš. Pored poslova na imanju bio je dobar zidar tako da je radio i u gradevinarstvu. Nakon četiri godine oženio se Alojzijom Volkmer (rodena 1906. godine u Aleksandrovcu). U tom braku je stekao troje djece, sina Josipa (1937. ) i kceri Antoniju (1939. ) i Anu (1941.). Radost prilikom rodenja druge kceri pomutila su zbivanja koja su stigla i na ova pod-ručja. Te noci, 7. 4. 1941. godine, bila su prva bombardovanja Banje Luke. Tokom rata bri-nuo je o svojoj porodici zajedno sa susjedima i nalazio mogucnosti kako preživjeti strahote i nedace koje su doživljavali pune četiri godine. Završetkom rata nastavio je sa radom na imanju i zaposlio se u gradevinskom predu-zecu „Pavo Radan" gdje je zaradio i penziju. U penziju je otišao 1960. godine navršivši 72 godine starosti. Te godine je dobio i prvog unuka od najmlade kceri Ane. Ukupno je imao šestoro unučadi (Siniša, Snježa-na, Monika, Božana, te Velibor i Vesna blizanci), svi su oni donijeli velike radosti u njegovim penzionerskim danima. Umro je u 93. godini života 1982. godine. Sin Josip je završio zanat, oženio se i stekao dvije kceri (Monika i Božana) koje danas žive i rade u Danskoj, a on se 1995. godine preselio sa suprugom Johanom u Sv. Petar kod Zadra, Hrvatska. Kcer Antonija je završila učiteljsku školu, radila kao učiteljica, a poslije udaje se preselila u Beograd gdje i danas živi sa svojom djecom Veliborom i Vesnom. Kcer Ana je ostala u Banjoj Luci gdje se udala i živi sa djecom (Sinišom i Snježanom) u blizini roditeljske kuce, te je tako brinula o bolesnoj majci sve do 1995. go-dine kada je umrla. Medved Franc in Alojzija Miroslav Šavle, Banjaluka v Porodica Savle Miroslav (Andrej) Savle roden je u Cepovanu kod Nove Gorice. Osnovnu školu je poha-dao i završio u Cepovanu. Kada je odrastao radio je na izgradnji ceste. Tu je ra-deči sa minerima naučio minerski zanat. Poslije više godi-na otišao je u Cehoslovačku da radi kao miner kod probi-janja tunela. Kada se poslije dugo vremena vratio u svoj rodni kraj ljudi su veoma teško živjeli pošto je Italija okupirala taj dio Slovenije. Sve službene kancelari-je morale su koristiti isključivo italijanski jezik. Financijska policija kao i karabinjeri bili su Italijani, koji su maltretirali narod. Savle Antonija i Miroslav, 1933 Miroslav Šavle, 1930 Svedocanstvo Kraljevine SHS o državljanstvu Miroslav se 1933. godine vjenčao sa Antonijom Velikonjom, rodenom 1901. godine u Cepovanu. Na nagovor starijeg brata Franca i sestre Marije Bratuš, koji su sa porodicama otišli iz Slovenije i nastanili se u Banjoj Luci, moji roditelji su napustili svoje rodno mjesto i 1934. godine došli u Banju Luku gdje su ostali do kraja života. Tu su kupili zemlju i kucu, te počeli saditi vinovu lozu i drugo voce. Prve godine su bile teške za moje roditelje: novo okruženje, novi običaji, jezik i ostalo, te naporan rad na zemlji, a posebno težak udarac je bio kad im je prvi sin umro 1937. godi- Po dolasku u Banju Luku moji roditelji primili su državljanstvo Kraljevine Jugoslavije. Ja sam roden 1938. godine u Banjoj Luci i dobio sam ime po tati (Miroslav). Oženio sam se Milkom Racom. Imamo dvije kcerke - Zvezdanu i Slavicu. Zvezdana je rodena 1963. godine i ima dva sina: Stefana (1991. ) i Kolju (1998. ). Sla-vica je rodena 1966. godine i ima kcerku Laru rodenu 2000. godine. Moje roditelje je uvijek interesovalo sve što se dogadalo u njihovoj rodnoj zemlji. Bili su članovi „Mohorijeve službe" i pretplatnici na kalendar i knjige koje su dobijali svake godine. Miroslav Pirtovšek, Banja Luka Porodica Pirtovšek U bližoj okolini Celja, gdje se i danas na-laze brojne porodice sa prezimenom Pirtovšek, davne 1871. godine, rodio se Matija Pirtovšek. Odrastao u siromašnoj porodici sa mnogo djece, rano se opredijelio za rad u dr-vnoj industriji. U vrijeme Austrougarske, koja se pros-tirala na velikom dijelu južne Evrope, dobio je prvi posao u "Slavonische Holz-IndustrieGesellschaft Kraff Tukory & Co - Vrbanja" 20. septembra 1890. godine. Prema podacima iz radnicke knjižice, vidljivo je da je Matija u to vrijeme, dok je radio u drvnoj industriji, mnogo mijenjao mjes-ta boravka. Matija se oženio Marijom i nasta-nio u Barcu (sada Madarska) gdje se i rodio moj otac Anton sa još cetiri brata i dvije sestre. Jedan od njih, Jozef, ostao je da radi na zemlji u Virovitici gdje je imao velike vinograde i uspješno se bavio proizvodnjom vina. Umro je 1961. godine. Anton i Marija Pirtovšek Rudi Pirtovšek promijenio je prezime u Pirtušek. Nastanio se u Mariboru gdje je imao opticku radnju, koju, nakon njegove smrti 1975. godine, preuzima (i danas je vodi) mladi sin Zvonko. Stariji sin Davorin Pirtovšek duže vrijeme je bio direktor "Stavbar"-a u Mariboru. Moj otac, Anton, zvan Tonci i druga dva brata radili su kao preuzimaci drveta za mnoge pilane na podrucju Zagorja, Slavonije i Bosne i Hercegovine. Johan je do smrti živio i radio u Zagrebu, a Matija u Vukovaru. Osim pet navedenih sinova, Matija i Marija su imali i dvije kčerke. Sidika Pirtovšek, udatu Korinko, koja je živjela sa svojom porodicom u Kremsu u Austriji, te Marišku, udatu Zalac, koja je svoj život provela u Zagrebu. Moj otac, Anton Pirtovšek, pored redovnih poslova, bavio se i muzikom što je i na mene prenio. Svirao je sve žicane instrumente u tamburaškom orkestru, koji je tridesetih godi-na prošlog vijeka svirao plesne veceri u Banjoj Luci, a najviše u "Kantini" u Pilanskoj ulici. Oženio se Anom Lemaič sa kojom je stekao dvoje djece, kčerku Antoniju i sina Miroslava koji od rodenja žive u Banjoj Luci. Pilana u Drvaru: Anton i Johan Pirtovsek Sidika, Mariska in Johan Pirtovsek Miroslav se, osim muzike, bavio i sportom. Jedno vrijeme je igrao rukomet, a od 1980. godine, uspješno se bavi trenerskim poslom; 1981. godine osnovao je muški i ženski ruko-metni klub u Kotor Varoši, a 2000. godine je osnovao ženski rukometni klub "Vrbas 2000" u Banjoj Luci. Radio je u Italiji kao trener ženske ekipe "Teramo", a sada radi kao trener @RK "Mladost", Banja Luka. Vera Papež Adamič, Ljubljana Avgust Komel Po prvi svetovni vojni je mojster Avgust Komel, kot tudi drugi Slovenci, ostal brez službe, zato se je odselil v Maribor. Vulkanizerska delavnica Avgusta Komela Alojz Adamič in Avgust Komel v Slatini, 1954 v Banjaluki, pred Drugo svetovno vojno Po vojni se je veliko Slovencev s Primorja odselilo v Maribor. Avgust Komel se je zaposlil v zadrugi državnih uslužbencev. Leta 1939 se je preselil v Banjaluko, kjer je odprl mehanično in vulkanizersko delavnico. Komelova delavnica je bila edina v tem kraju. Veliko dela je imel in dobro je zaslužil. Neodvisna država Hrvaška (NDH) mu je vzela delavnico za vojaške potrebe. Imel je električni mlin in se tako preživljal. Odšel je v partizane. Po vojni do leta 1952 je živel v Banjaluki, potem pa se je vsa družina preselila v Solkan na Primorsko. Ostal je v stiku z Adamičem in bil njegov svetovalec za avtomobile. Miodrag Slavnic, Banja Luka Porodica Slavnic Stojan Slavnic postolarski obrtnik, doselio se u Banju Luku početkom 1939. godine, zajedno sa suprugom Anom (rodena Stamfelj, od oca Janeza i majke Marije) i tri sina, Miodragom, Zlatkom i Vladimirom. Ana Slavnic rodena je 7. 3. 1906. godine u mjestu Krško, Gornja vas, Golek. Sa suprugom Stojanom se upoznala u Zagrebu, vjenčala i rodila tri sina. Uslijed ekonomskih poteškoca iduci za boljim poslom, fa-milija se doselila u Banju Luku, gdje se rodila i kcerka Anica. Nakon završetka odgovarajucih škola, sinovi osnivaju po-rodice i stalno se nastanjuju u Banjoj Luci, a kcerka se udala i živi u Beogradu. Ana Slavnic (Stamfelj) U Sloveniji je veliki broj rodaka u Krškom, Senovu, Novom Mestu, Brežicama, Mariboru, sa kojima je uvijek u kontaktu. Ana Slavnic je umrla 1989. godine i sahranjena je u Banjoj Luci. Zofija Lorger, Ljubljana Družina Lorger Jaz, Zofija Lorger, sem rojena 15. 5. 1939 v Bugojnu (BiH). Moji starši so rojeni Slovenci. Oče Ivan Lorger se je rodil leta 1902 v Bodrišni vasi v občini Smarje pri Jelšah. V njegovi družini je bilo dosti otrok, tako da je samo najstarejši ostal na kmetiji, drugi so morali iti v svet, da si zaslužijo kruh. Osnovno šolo je končal v Sent Vidu pri Grobelnem. Potem je delal kot delavec v Ljubljani in po končanem šolanju postal finančni preglednik. Tako je moral po dekretu iti v vsako mesto, kamor ga je poslala Finančna uprava SHS. Tedaj je bila Slovenija v sestavi Države SHS, tako da je moj oče služboval v različnih krajih te države (na meji proti Avstriji, Madžarski), v Osijeku, Bugojnu, Banjaluki... Ko je bil v službi v Bugojnu, se je oženil z Uršulo Zogan, rojeno leta 1902 v Bodrišni vasi v občini Smarje pri Jelšah. Tako sva se z bratom rodila v Bugojnu. Za časa 2. svetovne vojne je Finančna uprava očeta premestila v Banjaluko. Po vojni je delal v Srezu v občini Banjaluka do leta 1951, ko se je zaradi zdravstvenih problemov invalidsko upokojil. Z bratom sva osnovno in srednjo šolo končala v Banjaluki. Brat je v Zagrebu končal agronomsko fakulteto. Jaz pa sem se po končani srednji šoli zaposlila v Zavodu za zdravstveno zavarovanje v Banjaluki. Ob delu sem končala pravno fakulteto. Tu sem zasnovala družino in rodila sina Zlatka. V Ba-njaluki sem delala 33 let. V tem času smo redno hodili na obiske v Slovenijo in v slovenske hribe. Naši sorodniki iz Slovenije so prihajali k nam na obiske. Leta 1991 po samoosvojitvi Republike Slovenije in vseh dogodkih na Hrvaškem in v BiH sva se s sinom odločila živeti v Sloveniji in se 26. 12. 1991 preselila v Ljubljano (zamenjava stanovanja). Sin se ni odzval na mobilizacijo in morala sva iti iz Banje Luke, ker bi drugače prišla v velike težave. Sin je študiral na strojni fakulteti v Banjaluki. Po prihodu v Slovenijo sem se zaposlila in po končani delovni dobi upokojila. Po prihodu v Slovenijo sem končala tečaj slovenskega jezika, tečaj pedikure in tečaj refleksne masaže stopal, tako da se s tem po malem ukvarjam. V Mariboru, Ljubljani in rojstnem kraju mojih staršev imava dosti sorodnikov, s katerimi se pogosto srečujeva. Novembra 1998 sem trupla svojih staršev in brata prenesla iz Banjaluke ter jih pokopala na pokopališču v Sent Vidu pri Grobelnem (rojstnem mestu mojih staršev), tako da vsaj njihove kosti počivajo v slovenski zemlji. Vsi ti dogodki od 1991. leta naprej so bili zelo naporni za naju, fizično in psihično, tako da so pustili sledi v najinih življenjih, ampak sva srečna v primerjavi z begunci in izseljenci iz BiH, ki živijo od Nove Zelandije do Aljaske. Srečna sva, ker vojna ni odnesla najinih življenj, kakor se je zgodilo mnogimi prebivalcem v BiH. Srečna sva, da živiva v samostojni in demokratični državi Sloveniji, kjer imava svoje korenine. Lorger Ivan in Uršula, otroci Vitko in Zofija Vesna Lucic, rod. Klemencic, Banja Luka Porodica Klemencic Roden 2. 4. 1908. u Brestanici (ranije Rajhenburg) u Sloveniji od oca Juraja i majke Franciske. Porodica je imala četvoro djece: Juraj, Franc, Franciska i Rudolf. Rudolf je završio osnovnu školu u Mokronogu, a Trgovačku akademiju u Novom Mestu. Rano je ostao bez oba roditelja i zbog teškog materijalnog stanja odlazi u Sarajevo. Otilija, otac Rudolf, kcerke Lidija, Anita i Vesna U tom gradu je Rudolf upoznao Otiliju Kurka iz Zenice, porijeklom Cehinju i s njom se vjenčao 1940. godine. Naredne godine je uhapšen i deportovan u Njemačku (logor Stalag V). Rodenje najstarije kcerke saznao je preko Crvenog krsta. Rudolf je 1943. godine uspio pobjeci iz logora, pa se (preko Francuske i Italije) vratio u Sarajevo, te je opet uhapšen i deportovan u Njemacku. Naredne godine njegova supruga je rodila drugu kcerku, a oslobodenje (1945. ) je do-cekao u logoru. Nakon rata Rudolf je živio u Drvaru, a 1948. godine sa porodicom dolazi u Banju Luku, gdje se rada i treca kcerka. Radio je u preduzecu „Jelšingrad", na mjestu šefa obračunske službe, i tu je ostao do kraja radnog vijeka (1968. godine) kada je penzionisan. Primio je samo jednu penziju. Narednog mjeseca je umro. Rudolfa su saradnici-kolege i radnici uvijek pominjali kao vrijednog i pedantnog služ-benika. Važio je kao čestit i druželjubiv, a te vrijednosti je prenosio na svoju porodicu. Kcerke je često vodio u Sloveniju kod rodaka. Posebno je, što je svojstveno Slovencima, volio šetnje šumama. Uživao bi pjevajuci slo-venačke pjesmice, i na tim šetnjama je prepričavao vlastite dječačke dogodovštine. Kcerke se sjecaju da je Rudolf iskazivao izuzetno poštovanje prema svojoj bračnoj sa-putnici i majci njegove djece. Za života je stekao dvoje unučadi: Tatjanu i Sašu. Maštao je da ce, kada ode u penziju, s njima obilaziti parkove i šume i učiti ih kako se voli priroda. Danas Rudolfove tri kcerke Lidija, Anita i Vesna imaju četvoro djece: Tatjanu, Sašu, Andreu i Nevenu, ali i petoro unučadi: Srdana, Dejana, Ivana, Nikolu i Anastasiju. Unuk Saša i njegova porodica žive u Austriji, a ostali su u Banjoj Luci. Marija Grbic-Kovačič Družina Kovačič-Grbic Moj oče Milan (Antona) Kovačič je bil rojen 30. septembra 1923 v Šmarju pri Jelšah. Ziv-ljenska pot ga je kot zavednega in naprednega mladinca 1943. leta pripeljala v 15. belokranjsko brigado, konec vojne pa je dočakal kot komandir čete pri štabu 7. korpusa slovenske narodnoosvobodilne vojske v Črnomlju. Leta 1945 je oče kot komandir vezistov 4. armadne oblasti služboval v Ljubljani, leto pozneje v Kostanjevici na Krki, leta 1947 v Srem-skih Karlovcih, potem je kot kapetan vezist odšel v Prištino in istega leta v Skopje kot major. Oktobra 1948 je odšel v Banjaluko v Šolski center oklepnih enot Petra Drapšina kot načelnik Centra za usposabljanje. V Banjaluki je Milan Kovačič delal kot podpolkovnik oziroma od leta 1960 kot polkovnik, leta 1971 pa je bil premeščen v Ljubljano na položaj komandanta za zaledje 4. armadne oblasti, kjer je bil do 7. junija 1974, ko je umrl. Opravljal je vrsto odgovornih nalog pri vzgoji armad-nih kadrov, v Banjaluki je dolga leta služboval in bil izredno prizadeven družbenopolitičen delavec, o čemer pričajo številna priznanja in pohvale, med katerimi sta tudi listnina in aprilska nagrada. V šolskem centru oklepnih enot Petra Drapšina je delal 23 let. Oče je bil odbornik Mestne krajevne skupnosti Paprikovac, predsednik turistične zveze, član Izvršnega odbora Skupščine občine Banjaluka, član in predsednik društva ribolov-cev, član Upravnega odbora Sklada za gradnjo stanovanj, avto-moto društva, tovarne Uni-verzal... "Skupština opštine Banja Luka, dana 22. aprila 1969. g. povodom oslobodenja grada dodijelila je ocu Aprilsku nagradu grada Banja Luka kao društveno priznanje za stvaralačke napore, osvjedočene rezultate u radu i dostignuca od izuzetnog značaja za unapredenje i razvoj komune. " Mati, Vanda Lackner, rojena 25. septembra 1924 v Ljubljani, je končala gimnazijo in se vrnila v Črnomelj, kjer je spoznala očeta in se z njim poročila februarja 1945. V Crnom-lju se je istega leta rodila najstarejša sestra Romana, ki ima dva otroka, Tatjano in Roberta, in zdaj živi v Crnomlju. Druga sestra Tatjana in brat Milan sta dvojčka, rojena 22. 5. 1949 v Banjaluki. Sestra Tatjana živi v Celincu pri Banjaluki. Brat Milan se je leta 1971 s starši vrnil v Ljubljano. Jaz sem rojena 6. 2. 1948 v Skopju in od oktobra 1948 živim v Banjaluki, leta 1971 sem se zaposlila v davčni upravi, kjer delam še danes. Poročila sem se z Momirjem Grbicem in imam sina Momirja. Oba sem naučila slovenski jezik, sin je obiskoval šolo dopolnilnega pouka pri društvu in končal filozofsko fakulteto. Zdenka Marc, Banja Luka Porodica Marc Anton (Antona) Marc roden je 30. 10. 1927. godine u Planini, opština Nova Gorica -Slovenija. Osnovnu školu završio je u Planini, zanat na koji je pošao morao je prekinuti, jer je u to vrijeme počeo II svjetski rat. Pristupio je, kao omladinac, 1. 1. 1943. narodnooslobodilačkom pokretu, gdje je pov-remeno pomagao u prikupljanju pomoci za partizanske jedinice, a kasnije je postao kurir. Za-datak mu je bio da obavještava članove Odbora (Osvobodilne fronte) u slučaju opasnosti. Anton je bio i član seoskih zaštita do 12. 4. 1944. godine kada je stupio u jedinice Juž-nog primorskog odreda III bataljona gdje je ostao nekoliko mjeseci. Poslije toga su ga pre-komandovali u Vojno Goriško područje kao kurira. Tu je ostao do kraja 1944. godine. Porodica Marc Anton Marc Iz Vojno Goriškog područja otišao je u brigadu „Srecka Kosovela" - 19. brigada IX Pri-morskog korpusa u kojoj je bio do marta 1945. godine. Nakon toga je upucen na školovanje u SSSR gdje se zadržao do kraja 1946. godine. Poslije toga se vratio i bio aktivno vojno lice u JNA do februara 1953. godine, nakon čega se demobilisao i službovao kao gradansko lice u JNA. U penziju je otišao 1980. godi-ne. U Banju Luku, tj. u Zalužane dolazi 1951. godine - vojnu kasarnu kao oficir vazdu-hoplovstva. Tu upoznaje Ljubicu Ojdanic i ženi se 1954. godine, te ostaje živjeti u Zalužanima. Porodica Marc ima dvije kcerke: Zdenku Marc - Jelic, rodenu 1957. godine, koja živi u Banjoj Luci i Ivanku Marc - Uvalic, rodenu 1964. godine, koja živi u Svedskoj. Anton je umro 2002. godine u Banjoj Luci. v Vili Cernivec, Ljubljana Del življenjske poti Slovenke v Bosni Angela Grm, rojena leta 1927 na Krki na Dolenjskem, se je leta 1956 poročila z Ivom Mareljom, ki je študiral v Ljubljani. Ivo se je rodil leta 1927 v Livnu v Hercegovini. Angelca je v Ljubljani prodala hišo in se z dvema otrokoma preselila v Banjaluko. V Ulici Matije Gubca poleg mlekarne sta si z možem Ivom uredila svoj novi dom. Vili Cernivec in Matija, otroka iz Angelinega prvega zakona, sta se hitro privadila novemu okolju. Angela Cernivec-Morelj Vili je končal osnovno šolo v ugledni šoli Milana Radmana v Rosuljah in se leta 1961 vrnil v Ljubljano, nadaljeval šolanje in se poročil z Alenko Bevc. Z dvema sinovoma in vnuki ter ženo Alenko živi v Ljubljani. Matija je osnovno šolo končal v Rosuljah, tehnično šolo v Ba-njaluki in nekaj časa študiral tudi v Ljubljani. Leta 1971 se je poročil z Ljubico Marinkovič. Z dvema otrokoma je do leta 1993 živel v Banjaluki. Razmere so ga prisilile, da se je istega leta na hitro preselil v Ljubljano, kjer živi še danes. Angeli in Ivu se je leta 1957 rodila hči Dubravka. Končala je šolanje v Banjaluki in se poročila z Gostimirom Gačanovičem. Z možem in dvema otrokoma živi v Banjaluki. Leta 1964 se je rodila druga hčerka Jadranka, ki je šolanje prav tako končala v Banjaluki ter se poročila z Radanom Lukajicem. Življenjska pot Angele je bila vse prej kot lahka. Že kot mlado dekle je delala za SKOJ. Njeni bratje so že bili v partizanih. Zaradi omenjene dejavnosti je bila izgnana v Gonars, taborišče na Rabu. Po kapitulaciji Italije, ob vrnitvi iz taborišča, je odšla v partizane, kjer je spoznala Matijo Cernivca in se po osvoboditvi z njim poročila. Kmalu sta se ločila in z dvema otrokoma je ostala sama. Delala je v tovarni Pletenina, spoznala Ivana, se poročila in se preselila v Banjaluko. Nekaj časa je delala v tovarni celuloze. Po upokojitvi je živela v zasluženem miru. V jeseni njenega življenja, ko bi morala uživati plodove svojega dela, se je zgodila tragedija, razpad države, za katero se je borila. Otroci so se razselili in Angela in Ivo sta ostala sama. Leta 1995 sta s svojega doma odšla v Ljubljano. Od organizacije Zveze borcev sta dobila stanovanje, Ivan pa državljanstvo Slovenije. Za Angelo je bilo to preveliko breme in je težko zbolela. Po težki in nekajletni bolezni je leta 2001 preminula. Ivan še danes živi v Ljubljani. To je bil delček življenja Slovenke Angele v Bosni. Matija Černivec-Tehnična šola v Banjaluki Ema Berginc, Kobarid, Republika Slovenija; Vera Papež Adamič, Ljubljana DRUŽINA BERGINC Banjalučanko Emo Berginc, nekdanjo mojo someščanko, sem po dolgem času srečala v Kobaridu. Ema je po narodnosti Slovenka in sedaj tudi državljanka Republike Slovenije, rojena pa je bila v Bosni, v Banjaluki. Pripovedovala mi je zgodovino družine Berginc. Korenine po materi in očetu so vpete v vas Drežnice pri Kobaridu na severu Primorske. Njen oče Franc Berginc je bil rojen 29. 2. 1920, mami Katarini Berginc, rojeni Kranjc, in očetu Janezu Bergincu iz Drežnice 30 pri Kobaridu. Franc Berginc, Pavla, Miroslav in Ema Iskaznica-Identification card Oče je bil kot dvajsetletni mladenič mobiliziran v tedanjo cesarsko italijansko vojsko. Vojno obveznost je med letoma 1940 in 1942 služil v italijanski koloniji Libiji. Zavezniška vojska (Američani in Angleži) je 3. 1. 1942 slovenske oziroma jugoslovanske vojake prevzela in jih odpeljala v letalsko bazo RAF v Egiptu. Ohranjen pisni vir (Zahtevek za priznanje posebne dobe za pokojnino - ZPIZ Nova Gorica) je takole opisal ta del njegovega življenja: "Pred 9. 9. 1943 sem se nahajal v Kasfereitu v letalski bazi RAF v Egiptu. V tej bazi smo organizirali in vodili upor proti begunski vladi. Bil sem pritegnjen v odbor upora, ko smo po šotorih organizirali vojake za čim večje število upornikov. Bil sem v stalni povezavi z Jankom Peratom in Stankom Bizjakom, ki sta bila med prvimi pobudniki upora. Pozneje sem bil premeščen iz Kasfereita v El Adem v Libiji v 94. eskadron Hurican (lovska letala). Tam smo spet kovali načrte za obdobje po razpadu Italije, za strmoglavljenje begunske vlade in priključitev vrstam NOV v domovini. V novembru 1942 nam je tudi v tej bazi uspelo organizirati in izvesti upor, iz katerega je pozneje sledila priključitev celega eskadrona vrstam NOV, razen nekaj podoficirjev in oficirjev kraljeve vojske Jugoslavije. Prav iz naše eskadrile I in II Eskadrila Spitfire se je skupina najprej formirala in odšla v zbirno bazo Bengazi - Benina, kamor smo prišli med prvimi." Oče se je odločil za delo letalskega mehanika in je bil v enoti lovskega polka. V narodnoosvobodilni vojni so letalsko enoto premestili na otok Vis, pozneje pa v Zadar na letališče Zemunik in proti koncu 2. svetovne vojne v Pančevo na letališče Ecka. Leta 1946 se je demobiliziral in kot civilni uslužbenec še naprej delal kot letalski mehanik na vojnem letališču v Pančevu. Po osvoboditvi Jugoslavije se je vrnil na obisk v Kobarid v Drežnico, kje ga je čakala njegova ljubezen Pavla Rakušček, rojena 27. 11. 1921. Pavlo Rakušček so med vojno aretirali Nemci in jo za obdobje od 5. 6. 1944 do 2. 8. 1945 odpeljali v koncentracijsko taborišče, najprej v Auschwitz in zatem v Ravensbrück. Vse življenje je na roki imela vtisnjeno številko - 81637. Franc in Pavla sta 5. 9. 1948 sklenila zakonsko zvezo v Kobaridu. Nato sta šla živet v Pančevo, kjer je Franc tudi delal. V Pančevu se jima je 3. 8. 1949 rodil sin Miroslav. Franc je bil premeščen na vojno letališče Rajlovec v Sarajevu, kjer se jima je 23. 12. 1952 rodila še hčerka Ema. Naslednje leto se je Franc z družino preselil v Banjaluko na novo delo v vojaško tovarno Rudi Cajavec, v prototipni oddelek - nulta serija. Dobili so stanovanje v Nazorjevi ulici v Banjaluki. Družina Berginc je živela dobro in složno. Pavla je bila gospodinja in skrbela za vzgojo otrok. Oba sta končala srednjo šolo, Ema pa še višjo šolo in je delala v medicinskem centru. Oče Franc je v prostem času v Budžaku gradil hišo za otroke in njihove bodoče družine. V tej hiši je nato živel Emin brat Miroslav z družino. Oče Franc je umrl 24. 2. 1987. Miroslav Berginc je leta 1995 kot pregnanec zapustil Banjaluko in kot begunc odšel v Prekmurje. Sedaj skupaj s soprogo Zdenko živi v Dolgi vasi. Ema in mama Pavla sta prav tako morali zapustiti vse premoženje v Banjaluki in se napotiti v Slovenijo, v Kobarid. Po sprejemu Daytonskega sporazuma sta iskali pravico do vrnitve svojega stanovanja in hiše, kar jima je tudi uspelo. Nato sta vse svoje premoženje proMama Pavla je 14. 5. 1999 umrla v Kobaridu. Ema si je v Kobaridu kupila stanovanje in dobila službo. S tesnobo v srcu mi je ob obisku dejala: "Vsako leto hodim na očetov grob na pokopališču Sveti Marko v Banjaluki. " Slavko Podgorelec, Banjaluka Paula, Franc, Miro i Emica (dodatak uz prilog o porodici Berginc) Ljudske sudbine ponekad su savršenije "umrežene" od idealno projektiranih ukršteni-ca (ukrštenih riječi)...Sticajem okolnosti, početkom pedesetih godina, izvjesno vrijeme, maj-ka, očuh i ja bili smo podstanari u obitelji Franca i Pavle (zvali smo je Paula) Berginc, u Na-zorovoj ulici (Banja Luka). Kao četvorogodišnjak, tada sam se prvi put susreo sa izvornom "slovenščinom"; čika Franc, teta Paula, pa i njihova djeca, medusobno su komunicirali na maternjem jeziku koji sam i ja, pasivno, počeo savršeno dobro razumijevati i usvajati. Osobito od teta Paule s ko-jom sam, sticajem okolnosti, ponajviše vremena provodio. Čika Franc bio je tih, odmjeren i dostojanstven: ne sjecam se da je ikada u krugu porodice podigao glas. Istina, bilo je nesug-lasica sa sinom Mirom-Miroslavom, no uglavnom je to "rješavao" na originalan, pedagoški način. Teta Paula je pripremala razna jela, i zapravo sam kod Berginčevih, prvi put kušao nacionalna slovenska jela i kolače...Moram priznati - i danas u ustima osjecam taj prefinjen ukus...Kao dijete, oduševljen sam bio kicenjem božicnog drvceta (jelke) što je bila tradicija u ovoj porodici. Dobro pamtim da je Miro "povukao" na svog očeta Franca, jer je, kao dvije godine sta-riji dječak od mene, vec tada povazdan nešto majstorisao sa očevim alatom. Ema (zvali smo je, a i danas je tako zovemo - Emica) je bila, temperamentom, bliža očetu Francu: ne pamtim da je ikada ispoljavala (karakteristične za djecu) burne reakcije -štoviše - bila je tiha i odmjerena žmudrica', za razliku od majke Paule koja je, ponekad, vrlo temperamentno (da ne kažem - burno) reagovala na neke dogadaje. Negdje u ljeto 1955. preselili smo od Berginčevih (iz centra Banje Luke) kod (i opet slovenačke obitelji) Potočnika - u Vilzonovu ulicu, staro naselje Kulmahala, koje je kasnije integrirano u mjesnu zajednicu Mejdan. To je na desnoj obali Vrbasa, odmah nakon što se prede Gradski most kod Kastela. I, na moju neopisivu srecu i zadovoljstvo, druženja sa Mirom i Emicom, čika Francom i teta Paulom nastavljena su - najmanje jednom sedmično, kada su Berginčevi dolazili u redovne posjete Mariji i Alojzu Potočnik - ali i mojoj mami koja je, dobro to pamtim, više puta priredivala specijalni ručak za ovu prigodu...Istina, teta Paula je pravila nebeski ukusan "fažol", ali je često znala pohvaliti i "grah" koji bi spremila moja majka... Miro, Emica i ja (nakon igranja u prostranom dvorištu - ispod vinove loze) takoder smo bili "zahvalni abonenti"... Dr Irena Katan Robovic - Rejec, Banja Luka Porodica Rejec Ja se zovem Irena Katan (rodena Robovic). Zivim u Banjoj Luci, gdje sam i rodena. Moja majka je Slovenka - Marija Robovic (rodena Rejec). Ona je rodena u Lokavecu, okrug Maribor (Škofija: Lavantinska), 7. 12. 1922. godine. Majka joj je bila Neža (rodena Zechner), učiteljica (u Lokavecu), a otac Avgust Rejec, školski upravitelj. Tamo je živjela do svoje pete godine života. Pričala je da je često prelazi-la obližnji potok Murek i igrala se sa djecom iz obližnjeg sela (na drugoj obali) u Austriji. Ba-ka po ocu, Valerija Rejec, bila je modistkinja u Trstu, a djed Franc Rejec, službenik tvrtke „Balkan". Baka po majci, Barbara Zechner, živjela je u Klagenfurtu, gdje su njeni roditelji imali veliko imanje i bili imucni. Imali su i veliku kucu u Grebinju, Velikovec - Austrija. R4ZGLE0 id S3E0'iJ£GA :n Črn« s»r» P* P&ictTtfnjS dE V ti L A Di (GopirTai «I Nio^tt Ulto j Panorama Gorice, rodnog mjesta mog djeda Avgusta Rejeca Moji roditelji Marija (Rejec) i Pavle Robovic Moja baka Neža, rodena je u Grebinju. Skolovala se u Klagenfurtu i tamo radila dvije godine kao učiteljica, a potom je došla u Lokavec. U Lokavecu je upoznala mog djeda Avgusta, koji je radio kao školski upravitelj. Na žalost, kada su mojoj majci bile dvije godine, otac joj je umro (od sušice), a majka se preuda-la. Moja baka Neža, učiteljica, sa svojim učenicima Moja majka Marija i ja Očuh joj je bio financ (carinik), te su se, zbog njegovog premještaja, preselili u mjesto Jaša Tomic, na rumunskoj granici. Tada je moja majka imala 5 godina. Nakon 3 godine provedene u Jaša Tomicu, preselili su se u Zemun. Tamo je moja maj-ka završila osnovnu školu i Trgovačku akademiju. U Zemunu je provela svoju mladost, rat-ne godine i oko 1946-1947. godine se zaposlila u Elektrani-Zemun, kao službenica. Tamo je upoznala moga oca, Pavla Robovica, koji je radio u Elektrani kao tehničar (i studirao elektrotehniku, uz rad). U Zemunu su se vjenčali 1953. godine, a nakon godinu dana, otac je, kao mladi inže-njer, prihvatio ponudeni posao u Banjoj Luci (u fabrici „Rudi Čajavec"). Preselili su se u Banju Luku 1954. godine. Tu je moja majka radila, prvo u fabrici „Rudi Čajavec", potom u Poštanskoj štedionici, a potom u SDK, odakle je otišla u penziju. Do svoje smrti, 1994. godine, živjela je u Banjoj Luci. Ja sam rodena u Banjoj Luci 1954. godine, gdje sam završila osnovnu školu i Gimnaziju. Fakultet sam završila u Zagrebu (medicinski), specijalizaciju (infektivne bolesti) u Beogradu, a cijeli radni vijek provela u Banjoj Luci (gdje i sada živim i radim). Udata sam, imam dvoje djece, koji su studenti. Moja majka je često govorila da najljepše uspomene nosi iz Lo-kaveca (sa Pohorja) i iz Zemuna. Cvetka Colja (Tomaševič), Banja Luka Moj život u Banjoj Luci Zovem se Cvetka, rodena sam 1930. godine i najstarije sam dijete Kamila (roden 1902.) i Štefanije (rodena 1904. ) iz Gornjega Cerova, opština Nova Gorica. Osim mene, roditelji su imali još petoro djece: to su moja braca Kamil (1932. ) i France (1936. ), dvije sestre, Berta (1940. ) i Alojzija (1943. ), a treca sestra Veneranda umrla je 2003. godine. Roditelji su čitav život živjeli u Gornjem Cerovem, bavili se poljoprivredom i imali po-ljoprivredno dobro u zakupu. Goriška Brda su nakon Prvog svjetskog rata, kao dio slovenačkog Primorja, dospjela pod okupaciju Italije. Slovencima je bilo veoma teško. U Drugom svjetskom ratu, 1943. godine, mog oca Kamila-partizana ubili su Nijemci. Majka je ostala sama i uzdržavala je sedmoro djece. Ja sam se 1950. godine udala za Srdana Tomaševica, oficira JNA iz Suhopolja (opština Virovitica, Hrvatska), koji je tada bio u službi na slovenačko-italijanskoj granici. U Novoj Gorici smo živjeli do 1954. godine. U Postojni sam rodila sina Mirka 1951. godine, a kcerku Jelku u Gradišču (opština Nova Gorica) 1953. godine. Suprug je 1954. godine prekomandovan u Makedoniju, zatim u Dakovicu (Kosovo). Od 1956. godine živimo u Banjoj Luci. Muž Srdan je penzionisan kao pukovnik, a ja sam bila domacica i odgajala djecu i unuke. Uz porodične obaveze bila sam veoma aktivna u Crvenom krstu, i dobrovoljni davalac krvi (više od 50 puta). U Sloveniju smo odlazili do 1991. godine i uspijevali održavati divne odnose sa rodbinom i prijateljima. Period posljednjeg rata (u BiH) i nakon njega bio mi je najteži, jer se sa svojim rodaci-ma u Sloveniji nisam vidjela devet godina (od 1990. do 1999. ). Od 1999. godine opet redovno odlazim u Sloveniju. Suprug i ja, kao i svi naši potomci, danas živimo u Banjoj Luci. Imamo 5 unuka (Srdan, Sanja, Boris, Predrag i Maja) i pet praunuka (Branka, Marija, Sofija, Lara i Marko). U srecnom braku živimo 57 godina. Svi članovi naše porodice članovi su Saveza Slovenaca Republike Srpske. Osim mene, slovenačko državljanstvo posjeduju kcerka Jelka i unuka Maja. Joža Benkovič, Banjaluka Družina Benkovič V Banjaluko sem se z družino priselil leta 1957, ko sem dobil zaposlitev v podjetju žRu-di Cajavec' in stanovanje. Hkrati sem podpisal pogodbo s kolesarskim klubom "BSK" za aktivno kolesarjenje. Rojen sem 16. 3. 1934 v Ljubljani, osnovno šolo sem končal v Kamniku, industrijsko šolo "IKS" TAM pa v Mariboru. Mojstrski izpit sem opravil v Banjaluki. Nato sem še diplomiral na strojni šoli v Zagrebu. Zaposlen sem bil v Tamu v Mariboru, v Utnziliji, Leku in Litostroju v Ljubljani. Upokojitev sem dočakal v Cajavcu v Banjaluki. Sin Nedjo Benkovič je osnovno šolo in gimnazijo končal v Banjaluki, zdaj pa je zaposlen v banjaluškem Zavodu za zdravstveno zavarovanje. Družina Benkovič Putokaz na Kamniški planini Rojstna hiša Benkovič Sin Tomo Benkovič je osnovno in srednjo strojno šolo končal v Banjaluki, zdaj pa v Gradcu v Avstriji vodi svojo obrt FAHRRADSERVICE "TOMO". Žena Jela Benkovič je končala osnovno šolo in skrbi za gospodinjstvo. Zdaj živimo v Banjaluki. Priznanja: V Banjaluki: - Prvomajska nagrada za šport Ž75, - Priznanje Karlo Rojc za ustvarjalne dosežke v razvoju kulturne umetnosti, - Diploma za sodelovanje in zmago na 2. tekmovanju športa in ribolova SOZD "Rudi Cajavec", - Diploma Zveze izumiteljev in avtorjev tehničnih inovacij banjaluške regije. V Bosni in Hercegovini: - Diploma Zveze izumiteljev in avtorjev tehničnih inovacij Bosne in Hercegovine, - Nagrada 27. junij Bosne in Hercegovine za inovacije in tehnične napredke. V SFR Jugoslaviji: - Prvomajska nagrada "Povelja rada" za tehnične inovacije - Diploma Zveze izumiteljev in avtorjev tehničnih inovacij Jugoslavije, - Srebrna medalja INOVA YU 75 Zagreb, - Srebrna plaketa RAST YU 77 Rijeka, - Srebrna plaketa Kolesarske zveze Jugoslavije za razvoj kolesarstva v Jugoslaviji, - Srebrna zvezda za narodne zasluge (Kabinet Josipa Broza Tita). Alojz Titan, Banja Luka O Titanovima Roden sam 15. 6. 1936. u mjestu Krog, opcina Murska Sobota, Slovenija, od oca Leopolda i majke Marije. Otac zemljoradnik i majka doma-cica su osim mene, imali još šestoro dje-ce. Nismo živjeli u blagostanju i zato smo se razišli po svijetu, "trbuhom za kruhom". Cetiri razreda osnovne škole i tri razreda gimnazije završio sam u Mur-skoj Soboti. Alojz i Albina Titan Upisao sam Željezničku industrijsku školu 1951. godine u Mariboru, koju sam završio 1954. godine, sa zvanjem strojobravar. Iste godine zaposlio sam se u „Hidromontaži" - Maribor, gdje sam radio kao monter širom bivše Jugoslavije. Jedan takav posao doveo me je u Banju Luku. Bila je to montaža opreme u Fabrici celuloze. Za vrijeme boravka u Banjoj Luci upoznao sam suprugu Albinu (rodenu Alamat), s ko-jom sam se vjenčao 1959. godine. Sina Slavka, koji sada živi u Zagrebu i radi kao profesor, dobili smo 1960. godine. U Tvornici hidrauličnih uredaja "Univerzal" radio sam od 1961-1965. , medutim, opet zbog financijskih razloga napuštam "Univerzal" i vračam se u "Hidromontažu", gdje osta-jem do 1967. godine. Iste godine počinjem raditi u Tvornici alatnih strojeva „Jelšingrad" i radim do 1991. godine kada sam otišao u mirovinu. Do današnjeg dana, unatoč svemu što sam proživio u toku rata, ostao sam u Banjoj Luci i to s ponosom ističem. Jozica Milosavac, Banja Luka Družina Milosavac Jaz, Jožica Milosavac, sem rojena 24. 1. 1946 v Ljubljani mami Štefaniji Novak in očetu Jožetu Cimermanu. Mama je rojena v Ljubljani, oče v Novem mestu (Vinji Vrh). Mama me je pustila pri očetovi stari mami Apoloniji Cimerman v Vinjem Vrhu, ko sem imela 18 dni. Tam sem živela do 11. leta. V osnovno šolo sem hodila v Beli Cerkvi in končala štiri razreda. Pri stari mami mi je bilo zelo lepo. Nanjo imam lepe spomine. Potem je prišla mama pome in me vzela k sebi ter me za 6 mesecev poslala k očetu v Pivko. Poročena je bila s Suholežnikom in z njim imela dva otroka, Katarino in Štefana. Tudi oče je bil poročen in imel dva otroka, Mirana in Marto. Moja mačeha Majda Ci-merman je bila zelo dobra. Pri očetu sem končala štiri razrede in se vpisala v trgovsko šolo. Končala sem jo v Novi Gorici. Zaposlila sem se v Pivki v trgovini. Z 19 let sem se poročila z Jezdimirjem Milo-savcem in odšla v Banjaluko. 23. 1. 1966 sem rodila sina Steva Milosavca. V Banjaluki sem se zaposlila v Vočarju in se pozneje upokojila. Imam snaho Slobodanko Milosavac in vnuka Milana, rojenega 9. 9. 1991. Hodi v slovensko šolo v Banjaluki. Imamo družinsko hišo v Oplenački ulici 9 v Banjaluki. Jaz in mož sva upokojena, sin pa nima zaposlitve. Življenje ni lahko. Imam nostalgijo za rojstnim krajem. Mi Slovenci v tujini težko živimo. Jožefa Tatic, Banja Luka Porodica Levstek Rodena sam 18. 1. 1947. godine, kao prvo dijete, u mjestu Travnik - Loški potok, opština Ribnica (Republika Slovenija), u porodici Levstek, od oca Jože i majke Antonije Bambič iz istog mjesta. Otac je umro u januaru 2007. godine u Ljubljani, a bio je oficir JNA. Radio je na prostorima bivše Jugoslavije; od Novog mesta, Delnica, Gospica, Beograda do Ljubljane, a penzionisan je kao pukovnik JNA u Ljubljani. Majka je bila domacica. Umrla je u Ljubljani januara 2008. godine. Moja uža porodica su još sestra Nada i brat Dušan, koji sa svojim porodicama žive u Sloveniji. Završila sam osnovnu školu u Gospicu u Hrvatskoj, prirodno-matematičku gimnaziju i Tehnološki fakultet u Beogradu. Zaposlila sam se 1971. godine u RO "Incel" Banja Luka. Godine 1969. sam se udala za kolegu sa fakulteta Milana Tatica u Banjoj Luci, gdje i sada živim. Moji roditelji sa bratom i sestrom su se 1971. godine preselili iz Beograda u Ljubljanu. Milan i ja imamo dvije kcerke: Maju i Zvezdanu. Maja je državljanin Republike Slovenije i živi u Banjoj Luci, a Zvezdana je državljanin Španije gdje živi od 1993. godine. Udata je za Kristobala Garsiju, španskog državljanina i ima dvije kcerke: Dianu i Nataliu. Danas živi u Španiji, u mjestu Almeria, provincija Andaluzija. Jože i Antonija Levstek Maja ima status estradnog umjetnika BiH (RS) od 1990. godine, a 2002. godine je na evropskom takmicenju za pjesmu Evrovizije u Estoniji predstavljala BiH. Od oktobra 2006. godine sam penzio-nerka kao i moj suprug Milan. Tatic Milan, Jožefa, Zvezdana in vnuka Diana Nataša Kajmakovic, Banjaluka Moje življenje v Banjaluki Moje življenje se začenja 8. avgusta 1947. leta v Trbovljah, kjer sem skupaj z mamo Lidijo (Kortnik) Cešnovar in očetom Radoslavom Cešnovarjem preživela svoja otroška, osnovnošolska in gimnazijska leta. Po končani maturi na trboveljski gimnaziji sem se vpisala na veterinarsko fakulteto v Ljubljani. V obdobju študija sem spoznala svojega moža in se 1972. leta kot absolventka veterine poročila z mladim inženirjem kemijske tehnologije Milanom Kajmakovicem. Leta 1976 sem v Trbovljah rodila sina Borisa in mlada družina Kajmakovic je začela svojo življenjsko pot v Banjaluki, kjer sva se z možem zaposlila, sin pa je študiral v Beogradu, končal šolanje leta 2001 in postal zdravnik ter se poročil s svojo kolegico Jeleno (Laza-revic) Kajmakovic. Nataša Kajmakovic Boris i Jelena Milan Kajmakovic Z možem vsa leta živiva v Banjaluki in poleg srbohrvaškega jezika se v naši družini še vedno sliši slovenski jezik, še posebno kadar se nam pridruži sin z ženo. Olga Suvajac, Banja Luka Moji koreni v Sloveniji Oče Franc (Franca) Kotolenko je rojen v Zavrču 1920. leta v malem mestu v srcu Slovenskih goric. Tuja hiša na bregu, obdana z vinogradom, v katerem sta babica in dedek trdo delala, ni kaj prida obetala otrokom. Oče je dostikrat rekel, da je kot otrok popil več vin kot mleka. V šolo je hodil eno uro hoje čez tri bregove, skozi vinograde in gozdove. Leta 1937, ko je imel 17 let, ga je nemška oblast odpeljala v delavni tabor v Braunšvajg, kje je delal in se izučil za strugarja. Življenjska pot ga je zanesla v Maribor v tovarno TAM, kjer je delal kot mojster strugar. Mati Karolina (Martina) Hosta je rojena 1923. leta v Dolenji vasi pri Šentjerneju. Romantična hišica na robu hoste, pod cerkvijo sv. Štefana s pogledom na blago valovite Gorjance, ni zadržala mladega dekleta, ki je po 2. svetovni vojni iskalo boljši kos kruha. Dve leti službe pri teti v Ljubljani in potem pot v Maribor v tovarno TAM. Ob delu je hodila v šolo in kmalu začela delati v nadzoru strojnih izdelkov. Tam je srečala mladega mojstra, pri katerem nikoli ni bilo treba nadzirati izdelkov. Družina Kotolenko, Štajerska Družina Kotolenko, 1956 Ljubezen, skupno življenje Štajerca in Dolenke, se je začela v Mariboru. 1950. leta se jima je rodil prvi otrok, Ljudmila, 1953. leta drugi, Roman. Življenje v delavskih barakah ni bilo varno za otroka, tako da so starši takoj sprejeli vabilo iz tovarne Famos pri Sarajevu, kjer so poleg dela ponujali tudi stanovanje. 1954. leta je oče začel delati v Famosu, mama pa je nosila tretjega otroka (mojo malenkost). Potovanje v Bosno „za samo nekaj let" se je za družino končalo v Sarajevu. Nova generacija Slovencev v socialistični državi bratstva in enotnosti raste brez potenciranja nacionalne pripadnosti. Jezično, kulturno, nacionalno izobrazbo dobi v okviru družine in vsakoletnih počitniških obiskov rojstnega kraja staršev v Sloveniji. V novi državi je nastala potreba definiranja nacionalne identitete vsakega posameznika. Ljudmila in Roman sta ostala v Sarajevu s svojima novima družinama. Ljudmila ima sina Dragana, Roman pa hčer Tanjo, sinova Željka in Denisa. Jaz, Olga Suvajac, rojena Kotolenko, z družino živim v Banjaluki od 1991. leta. Otroka, Igor in Irena, imata svoje družine. Igor ima sinova Marka in Filipa, Irena sina Alekso. Stiki s Slovenijo so vsakodnevni, bodisi po telefonu z rojaki v Sloveniji ali v Društvu Slovencev v Banjaluki, kjer pogosto zadoni slovenska pesem. Vida Karabegovic - Cijan, Banja Luka Porodica Karabegovi} - Cijan Moji roditelji rodeni su kao slovenačka manjina u Italiji. Moj otac Alojz Cijan roden je u Goriciji, a majka Ana Cijan u Trstu, u tadašnjem slovenačkom naselju Kontovelo. Godine 1918. po završetku Prvog svjetskog rata moj otac i majka su se upoznali u Ljubljani, kojom prilikom je moja majka očekivala svog brata Pepija Cijana, koji se vracao iz ok-tobarske revolucije, a moj otac je u Ljubljanu došao iz austrougarske mornarice i priključio se tadašnjoj Kraljevskoj mornarici Srba, Hrvata i Slovenaca. Nakon godinu dana, 1919. godine, sklopili su brak u Ljubljani. Moj otac je tada dobio premještaj u ratnumornaricu tadašnje države, Kraljevine Jugoslavije. Poslije kraceg vremen-skog perioda od dvije godine, otac dobija premještaj u Herceg Novi, zatim u Šibenik. Iz Ši-benika se ponovo vratio u Herceg Novi, a 1937. godine u rano proljece, cijela obitelj sa če-tiri kcerke se doselila u Banju Luku. Razlog doseljavanja je bio u pružanju mogucnosti po-voljnije materijalne situacije i veceg izbora srednjih škola u odnosu na druge sredine. Po dolasku u Banju Luku obitelj se odlučila za kupovinu zemljišta kako bi na njemu izgradili obiteljsku kucu. Zemljište je postepeno oplemenjivano vocnim kulturama i svim vrstama povrca. Lokalitet se nalazio na padinama iznad rijeke Vrbas, tada poznat kao Podgaj, a taj naziv se zadržao i do današnjeg dana. U susjedstvu je živjela slovenačka obitelj po imenu Vizin, kao i hrvatska obitelj Matic. Ostalo stanovništvo bilo je muslimansko, sa kojim je naša obitelj bila u prijateljskim odnosi-ma. Ana in Alojz Cijan Družina Cijan Kao najstarija kcerka u obitelji (Vida Cijan), rodena sam 3. 9. 1921. godine u Kraljev-ci, Republika Hrvatska, Ana je rodena u Herceg Novom 27. 9. 1923. godine, Jelica u Sibe-niku 25. 8. 1929. godine i Božica, u Herceg Novom 12. 12. 1935. godine. Vida je završila Trgovačku akademiju u Banjoj Luci, a nakon toga tokom 1941. godine bila je upisana na ekonomski fakultet u Zagrebu. Ana je završila srednju tehničku školu u Banjoj Luci i studira-la na elektrotehničkom fakultetu u Ljubljani i Beogradu. Jelica je pohadala banjalučku Gimnaziju. Kako je za oslobo-denja bio potreban učiteljski kadar, ona je iz gimnazije prešla na uči-teljsku školu u Sarajevu, gdje je dobila zvanje učiteljice. Kao učiteljica radila je na osnovnoj školi u Krupi na Vrbasu, a zatim i u Banjoj Luci. Vida, Cijan, Karabegovic Božica je završila Opštu gimnaziju u Banjoj Luci, do mirovine je radila kao službenica u sudovima, a posljednjih 10 godina službovanja u „Agroprom" banci u Banjoj Luci. Neposredno pred Drugi svjetski rat otac Alojz se razbolio i umro 1943. godine u bolnici u Zagrebu, tako da nije došlo do izgradnje obiteljske kuce. U tim okolnostima obitelj Cijan se preselila u centar Banje Luke i privremeno našla sm-ještaj u jednoj od privatnih kuca. Sredinom 1941. godine, u ljeto, od strane ustaškog redar-stva u Banjoj Luci, uhapšena je jedna od sestara, Ana Cijan, te je odvedena u zatvor zvan Cr-na kuca. Nakon dva mjeseca je uhapšena i Vida, takoder od strane ustaškog redarstva i zat-vorena u isti zatvor, obje pripadnice SKOJ-a i antifašističkog otpora. Na inicijativu uglednih gradana, vecinom pripadnika antifašističkog pokreta, puštena je iz zatvora s tim da se svako jutro prijavljuje u policijsku stanicu. Kako je Vida Cijan u to vrijeme bila student, dobila je propusnicu kako bi mogla otpu-tovati u Zagreb na studije. Ponovo je došlo do hapšenja vecine pripadnika SKOJ-a koji su ostali u Banjoj Luci, jer se nisu mogli priključiti partizanima, zbog prekinutih veza za odlazak u borbu. Poslati su u kon-centracioni logor Stara Gradiška. Ana Cijan je iz Stare Gradiške prebačena u zloglasni logor Jasenovac, odakle je putem razmjene početkom 1944. godine puštena kuci u Banju Luku. Iz Banje Luke se priključila partizanima u XIII krajišku brigadu. Po završetku rata i os-lobodenju radila je kao nastavnik na srednjoj tehničkoj školi gdje je i penzionisana. Učešce u NBO-u joj je priznato od 1941. godine u dvostrukom trajanju. Vida se preko zagrebačke partijske organizacije jedno vrijeme tokom 1942. godine krila u Zagrebu radi raspisane potjernice za njom. Nakon toga je preko partizanske veze pre-bačena u Pokupski odred, a zatim po formiranju brigade „Rade Končar", primljena u nave-denu brigadu, gdje je kao delegat izabrana sa dvojicom drugova boraca da učestvuje na Kongresu USAOJ-a u Bihacu. U Bihacu je ostala po odobrenju glavnog štaba hrvatskih partizana, koji je imao sjediš-te u Slunju. U to vrijeme u februaru 1943. godine po formiranju VIII Krajiške brigade u Bi-hacu se kao borac priključila toj brigadi. Po završetku rata, Vida je došla u Sarajevo i poslije godinu i po dana vratila se sa svojim suprugom Irfanom Karabegovicem u Banju Luku, gdje je vršila više dužnosti kroz druš-tveno-političke organizacije i službe (organizacioni sekretar gradskog Komiteta KPJ, pot-predsjednik grada Banje Luke, narodni poslanik u republičkoj skupštini Bosne i Hercegovine, član Savjeta Republike BiH i dr. ). Odlikovana je sa više odlikovanja: Spomenica 1941-1945. godine, Orden za hrabrost, Orden bratstva i jedinstva, Orden zasluga za narod, Orden Republike sa zlatnim vijencem, Plaketa SUBNOR-a Jugoslavije, Plaketa grada Banje Luke povodom 22. aprila dana oslobo-denja Banje Luke, kao i druga društvena priznanja. Nakon penzionisanja 1970. godine i dalje aktivno učestvuje u društveno političkom životu grada Banje Luke, gdje i danas živi kao član obitelji Cijan. Ankica Cijan Prema podacima dobijenim od sestre Vide, Ankica je prva omladinka koja je, nakon okupacije, zatvorena pod optužbom da je kurirka. Nakon izvjesnog vremena je puštena, pa opet uhapšena i zatvorena u ustaškom redarstvu, a po tom u zloglasni banjalučki zatvor Cr-na kuca. Tu je bila sve do aprila 1942. godine kada je, zajedno sa sestrom Vidom, puštena iz zat- vora. Tom prilikom zatvor su napustili Miro i Vera Vinterhalter (supruga poznatog novina-ra i revolucionara Vilka Vinterhaltera, koji je vec bio na oslobodenoj teritoriji - na Kozari u Partizanskom obavještajnom birou - POB), Slavica Kremenovic, Kata Filipovic, sestre Tona i Dragica Barušic, a s njima i ilegalci Pavo Radan i Dedo Gazic. Ovi ljudi su se povukli u duboku ilegalu, a Ankica je ponovo uhapšena i deportirana u logor Stara Gradiška, a potom u Jasenovac gdje je bila sve do 1944. godine kada je razmije-njena. Po izlasku na slobodni teritorij priključila se XIII Krajiškoj narodnooslobodilačkoj brigadi. Rade Vukosavljevic, Banja Luka Miran Moll Miran Moll je roden u Trbovlju 14. 2. 1914. godine od oca Oskara i majke Marije Turnšek. Kada je imao nepune dvije godi-ne umrla mu je majka. Djetinjstvo provodi kod tetke i bake. Otac Oskar bio je profesor matematike, bavio se veoma uspješno komponovanjem i hor-skom muzikom u Trbovlju. Po smrti Marije, Oskar se oženio i iz njegova dva braka Miran je imao više polubrace i sestara sa kojima je ostao u prisnim porodičnim odnosima. Miran je osnovnu školu završio u Trbovlju. Kao uspješan uče-nik savladao je osam razreda za samo šest godina. Vrlo mlad je upisao srednju školu u Ljubljani. Izdržavao se od instrukcija koje je davao drugim učenicima. Uz uspješno školovanje na Srednjoj tehničkoj školi veoma je zapažen kao gimnastičar u Sokolskom društvu, a više godina je bio prvak celjske Sokolske župe. Po završetku Srednje tehničke škole, Miran se zaposlio u preduzecu "Siemens" u Zagrebu. Tu pokazuje svoje stručne kvalitete pa je pozvan u glavnu centralu "Siemensa" u Berlin, gdje ostaje sve do ratne 1942. godine. Uoči bombardovanja napušta Berlin sa svoja dva prijatelja Slovenca Milanom Vidmarom i Makucom. Prof.Miran Moli, Srednja Tehnicka skoola, Bluka Prof.M.Moll, razrednik-STS Banjaluka Po dolasku u Banju Luku počinje raditi na Srednjoj tehničkoj školi kao profesor struč-nih predmeta iz elektrotehnike. Dugi niz godina bio je šef elektro-odsjeka i stručni saradnik i savjetnik u preduzecima „Elektrokrajina" i „Elektro -servis" i Osiguravajucem zavodu u Banjoj Luci. Osim toga, sa velikim uspjehom se bavio prevodenjem stručnih knjiga i časopisa iz oblasti elektrotehnike. Miran Moll je tečno govorio njemački i italijanski jezik, pisao skripte i udžbenike za predmete koje je predavao. Aktivan i nakon odlaska u penziju, ugledan i cijenjen kao veliki stručnjak, pedagog i čovjek, Miran Moll daje veliki doprinos elektrotehnici sve do smrti 26. 2. 1994. godine. Bio mi je očuh, ali sa velikim pijetetom mogu da kažem - više nego rodeni otac. Pru-žio mi je sve što bi malo koji otac pružio rodenom djetetu. Mirko Petricevic, Banjaluka Sje}anje na Mirana Molla Pisati o uglednom, omiljenom i veoma poštovanom pedagogu i stručnjaku koji je os-tavio neizbrisiv trag u mom životu, kao profesor i kasnije kao kolega, je odgovorno i teško. Imao sam srecu i privilegiju da me u tajne elektrotehnike uvede jedan veliki poznava-lac te struke, a koji je, pored predavača, meni bio i šef elektro-odsjeka Tehničke škole u Banjoj Luci. Strog, pravedan, sa izvanrednim poštovanjem struke, ali i učenika i svojih radnih kolega, prof. Miran Moll je bio i ostao korifej u nastavnom procesu kojim je doprinosio ugledu škole kao obrazovno-vaspitne ustanove. Bogato stručno iskustvo stečeno u "Siemensu" prenosio je na svoje učenike sa lako-čom. Imponovao je širokim i neiscrpnim znanjem u teškim vremenima nakon Drugog svjet-skog rata. Ostao je zapamčen kao izuzetan poznavalac električnih mašina i jedini stručnjak koji je znao sve tajne viklovanja elektromotora, a to znanje je nesebično poklanjao drugima. Kao kolega pokazivao je neizmjerno strpljenje sa mladima, bio je uvijek pedantan, sta-ložen i spreman pomoči u nastavi. Radili smo zajedno raspored časova za čitavu školu, a to je veoma složen posao. Prof. Moll je uvijek želio udovoljiti svima, pa smo satima razmišljali kako uskladiti želje sa mo-gučnostima rasporeda. Ostajali smo do duboko u noč i u tišini škole pričali, razmjenjivali misli o životu. To su mi najcjenjeniji časovi životnih istina koje sam sa zahvalnošču primao. Sa očinskom ljubavlju znao je da se postavi prema svakom učeniku ili kolegi sa kojim je radio. Imao sam sreču i čast da mi, kao svom učeniku, prenese veliko iskustvo prakse i teorije. Nastavio je to činiti kada sam, poslije završenih studija, radio kao profesor na Tehničkoj školi u Banjoj Luci. Za sve što mi je pružio kao stručnjak, pedagog i vaspitač, ali prije svega kao veliki čov-jek i Učitelj Života, u svoje i u ime učenika i kolega, želim da se zahvalim jednim, iz srca iskrenim i velikim, HVALA! Mirjana Ješe, Zagreb Jese Pavel, Banjaluka Pavel, Pavle Ješe, roden je 28. 5. 1916. godine u Ljubljani. Otac Pavel u to vrijeme je bio viši željeznički činovnik. Majka Hedviga bila je kči Ivana Beliča, uglednog Ljubljan-čanina i vlasnika jedne od prvih ljubljanskih gostionica, čuve-ne "Šestice". Osnovnu školu i nižu gimnaziju pohadao je u Ljubljani, a 1943. godine je diplomirao na Realnoj gimnaziji. Iste godine se upisao na Strojarski odjel Tehničkog fakulteta u Ljubljani. Studij je 1937/38. nastavio na Tehničkom fakultetu u Zagrebu, gdje je 1942. godine i diplomirao. Za vrijeme studija krače vrijeme je radio u Poljskoj, Ceškoj, Njemačkoj kao i u rudniku ug-lja u Konjščini, u Hrvatskom zagorju. Pavel se 1942. godine zaposlio u Direkciji za izgradnju puta Banja Luka-Bosanska Gradiška. Tu je upoznao buduču suprugu Paulu, rod. Pavlič, s kojom se oženio 1943. godi-ne. Njihovih troje djece - Mirjana, Goran i Darko žive i rade u Zagrebu. Za svojih boravaka u Ljubljani aktivno je saradivao u Osvobodilnoj fronti. Sudionik je NOR-a od 1943. godine. Bio je angažovan u Tehničkoj sekciji ZAVNOBIH-a neposredno po završetku rata i u Ministarstvu industrije. Pavel je 1946. godine postavljen za direktora (u ratu skoro potpuno zarušene ljevao-nice) „Jelšingrad" u Banjoj Luci. Zajedno sa stotinjak radnika uspio je „Jelšingrad" u vrlo kratkom roku, obnoviti i započeti sa proizvodnjom. Krajem 1948. godine premješten je na Srednju tehničku školu u Banjoj Luci, gdje je predavao više stručnih predmeta i bio direktor škole. Bio je i predsjednik prve komisije za polaganje vozačkih ispita u Banjoj Luci. Jese Pavel, dir. Srednje Tehnicke škole Bluka Srednja Tehnicka škola.Banjaluka Pavel je 1965. godine angažiran kao profesor na Tehničkom fakultetu u Banjoj Luci. Predavao je na Mašinskom, Tehnološkom i Elektrotehničkom fakultetu. U svojoj akadem-skoj karijeri obnašao je dužnost dekana i prorektora na Univerzitetu u Banjoj Luci. U miro-vinu je otišao sa Elektrotehničkog fakulteta krajem 1983. godine nakon 43 godine i 5 mje-seci rada. U više mandata je bio odbornik Skupštine Opštine Banja Luka. Kao poslanik sudjelovao je i u radu Narodne skupštine Bosne i Hercegovine. Pored slo-venačkog i srpsko-hrvatskog, aktivno je govorio njemački i engleski, a uspješno se služio fran-cuskim, češkim i poljskim jezikom. Umro je 18. 12. 1990. godine u Banjoj Luci. Pokopan je na groblju Sv. Marka. Mirko Petricevic, Banjaluka Sjecanje na ing Pavla Jesea Rijetki su ljudi o kojima možemo govoriti sa poštovanjem i najljepšim ljudskim osjeca-njem ljubavlju, koju nam je poklanjao profesor, direktor škole, a nekoliko godina kasnije i kao kolega ing Pavle Ješe. Imao sam srecu da ga upoznam kao vrsnog predavača koji je uspješno prenosio znanje ali i ljubav za svoj predmet - mehaniku koju smo zavoljeli saznajuci mnoge tajne tog stručnog predmeta. Nekoliko godina kasnije kada sam počeo raditi na Tehničkoj školi u Banjoj Luci, primio me kao direktor, postali smo kolege i to zauvijek uz obos- trano uvažavanje. Meni je taj kolegijalni odnos dao snagu da se potpuno posvetim nastavi i doprinesem školi koju sam završio na najbolji način. Bio je staložen, odmjeren, poštovao je učenike i kolege u nastavi. Ostavljao je utisak velikog autoriteta koji je uspješno organizovao nastavu i vodio školu. Sve probleme koji bi iskrsli u radu rješavao je sa puno takta, bilo da se radilo o učenicima ili nastavnicima, pre-davačima. Takvog smo ga zapamtili i nosimo u svojim srcima, svi koji smo imali čast da ga upoznamo kao predavača i rukovodioca škole. Danas, kada ga se sjecamo sa osjecanjima koja naviru pri svakom pomenu njegovog imena, ostaje nam samo da izrazimo jedno veliko ljudsko „Hvala" za sve što nam je dao pedagog, profesor i rukovodilac škole, ali prije svega kao veliki i dobar čovjek. Majda Vrabec, Banja Luka MIROSLAV VRABEC (1921 - 1997) Prof. dr Miroslava Vrabeca na-zivaju jednim od osnivača moderne filmske pedagogije. Sa prvim knjigama, "Filmska umjetnost i škola" i "Moje dijete i film", te preko niza drugih knjiga, članaka i ras-prava kao i zahvaljujuci višegodiš-njem nastavničkom radu, bio je je-dan od najuglednijih autoriteta za pitanje filmskog vaspitanja i obra-zovanja mladih na prostorima bivše Jugoslavije i Evrope. Roden je u željezničarskoj porodici trščansko-slovenačkog porijekla. Mladost je proveo u Cakovcu, gdje je završio osnovnu i učiteljsku školu. Na Filo-zofskom fakultetu u Zagrebu diplomirao je pedagogiju, a doktorsku disertaciju "Igrani film kao sredstvo vaspitnog usmjeravanja djece osnovnoškolskog uzrasta" odbranio je na Filozof-skom fakultetu u Sarajevu, 1965. godine. Kao nastavnik radio je na učiteljskim školama u Gospicu i Kninu, da bi 1954. godine došao u Banju Luku, gdje je na Pedagoškoj akademiji, kao profesor pedagogije i filmske i ra-dio-televizijske kulture, radio do svog odlaska u penziju. Kao izvrstan predavač i govornik ostao je u sjecanju mnogih studenata i učesnika raznih filmskih škola za nastavnike koje su održavane u Hrvatskoj, Sloveniji, Vojvodini, BiH. Svoju filmskopedagošku teoriju izlagao je ne samo na svojoj profesorskoj katedri u Banjoj Luci, vec i na mnogim savjetovanjima, seminarima, simpozijumima, različitim skupovima od Ljubljane, Zagreba, Crikvenice, Šibenika, Banje Luke, Neuma, Sarajeva, Novog Sada, Beograda do Pariza, Manhaima, Ludwigshafena, Berlina, Praga i Moskve. Značajan doprinos prak-tičnom vaspitanju pomocu ekrana i pokretu širenja filmske kulture medu mladima dao je kroz obavljanje raznih funkcija. Bio je upravnik Zimske filmske škole BiH, predsjednik Ud-ruženja organizacija za širenje filmske i televizijske kulture Jugoslavije, voditelj okruglih sto-lova na šibenskom festivalu djeteta, član uredništva časopisa „Prilozi", „Film", „Fernsehen", „Filmerziegun", član Gremija medunarodnih kolokvija o filmskom i televizijskom vaspita-nju u Berlinu, član Odbora za filmsko vaspitanje Medunarodnog udruženja za filmsko vas-pitanje u Amsterdamu, član žirija Medunarodnog festivala za djecu u Moskvi, kao inicijator pokretanja Festivala filmskog stvaralaštva u Banjoj Luci, itd. Svesrdno je pomagao dječije i amatersko filmsko stvaralaštvo kao predsjednik Kino saveza BiH. Njegov stvaralački doprinos izložen je u nizu knjiga i članaka koje su prevedene na ruski, češki, njemački i talijanski jezik. Na slovenački jezik su prevedene knjige: "Moj otrok in film", "Film in književno delo" i "Metode filmske vzgoje" (sa koautorima M. Borčic i S. Težak). Jedno od značajnih priznanja za njegov rad i doprinos je jugoslovenska filmska nagrada "Amfora", nagrada beogradskog Instituta za film, koja mu je dodijeljena 1973. godine na Festivalu jugoslovenskog filma u Puli za, kako je stajalo u obrazloženju, "naučno zasnivanje filmske pedagogije, uspješan filmsko-vaspitni rad i organizacijsko učešce u pokretu širenja filmske kulture medu mladima". Slavko Podgorelec, Banjaluka Prof. dr Miroslav Vrabec (reminiscencije) Bio je erudita, pedagog, moglo bi se reci i enciklopedista širokog obzora znanja i inte-resovanja, koji je - sa blagom dozom primjerene ironije - svojim baršunastim baritonom i dikcijom (na kojoj bi mu pozavidjeli brojni glumci odnosno oratori) umio zboriti o filmu, ali i o trivijalnim temama. Uvaženog profesora sam upoznao pocetkom šezdesetih godina XX vijeka. Kao filmski amater (uski, 8 milimetara široki film) koji je na nekakvim pionirskim i omladinskim festiva-lima (kao ucenik škole tada zvane "Esad Midžic" u Banjoj Luci) poceo dobijati filmska priznanja (zlatne i srebrne plakete), a sve to zahvaljujuci mentorima - danas pokojnima - Mehi Omerbegovicu (nastavniku opštetehnickog obrazovanja) i prof. Kasimu Ibrahimbegovicu. Onda su došle sedamdesete - valjda po inerciji - moja malenkost se našla u organiza-cijskom odboru Festivala filmskog stvaralaštva (FFS) koji je, prvo kao smotru animiranog filma - utemeljio prof. Boris Kandic. Naravno, tu je bio i Miroslav Vrabec koji je bio nezaobi-lazan u kreiranju programa FFS, Jan Beran, Ranko Munitic, Vefik Hadžismailovic, filmski glumac Husein Cokic, Velimir Stojanovic, Ciro Rakic, Velimir Bojko, Ismet Bekric (i neka mi oproste mnogi kojih se, u casu dok pišem hommage dr Vrabecu - ne mogu sjetiti). Imao sam cast i zadovoljstvo slušati dragog "Miru" kako kriticki (bez imalo samilosti) anatomski žsecira' film "Anatema" koji smo Velimir Bojko i ja uradili polovinom sedamde-setih. Na toj projekciji (a u sklopu FFS) bili su, uz Berana i Vrabeca, Ratko Orozovic, Nikola Boljevic i Husein Cokic. Znojili su mi se dlanovi dok je Vrabec "sjeckao" filmsku dramaturgiju, zamjerao što smo se (kao fonsku pratnju) opredijelili za Cajkovskog: zašto „Anatema", zbog cega taj „lju- bavni pesimizam", zašto smo žpokrali' filmskim izrazom neke ruske autore (Vrabecu nije bilo moguce 'prodati' plagijat)... I sve bi ostalo u okvirima akademske rasprave, da koji mjesec prije (a upravo zahvalju-juci Vrabecu) neki moji filmovi nisu osvojili visoka priznanja. Izribao me kao služavka prlja-vi pod...Ali ja sam ga slušao otvorenih usta i dobro zapamtio kritiku: pet godina kasnije, 1978. godine, film "Tragovi" (scenarij i režija moji - kamera i montaža u tandemu sa Veli-mirom Bojkom) osvojio je zlato za režiju i kameru na Festivalu amaterskog filma BiH u Zenici. A Vrabec se, tada i poslije, samo superiorno smješkao. Nije Vrabeca baš osobito ljubio krug ortodoksnih rukovodilaca društvenopolitičkih organizacija: naime, drznuo se šezdesetih javno izjaviti kako je "velika šteta što se oktobarska revolucija dogodila u Rusiji, a ne u Americi koja je imala razvijenu radničku klasu". Za ono vrijeme bila je to preispoljna blasfemija: naime i unatoč činjenici da smo se, u vrijeme Rezo-lucije Informbiraoa, žrazvjenčali' sa boljševičkim - ruskim modelom socijalizma. Uzalud -jer je "majčica Rusija" (odnosno njena Komunistička partija) bila u sjeni svih kasnijih evolu-tivnih promjena u tadašnjoj Jugoslaviji. Prof. dr Miroslav Vrabec - djelom, pojavom i nastupom - izvojevao je pijedestal na ko-jem je, poput neupitne institucije, dominirao sve do smrti. Generacije studenata i buducih filmskih pedagoga u njemu su vidjeli nedostižni uzor. Imao je predivnu osobinu da se upus-ti u dijalog i sa stručno inferiornim osobama: kimao bi glavom, pažljivo slušao verbalno-in-telektualna lutanja sugovornika, kojeg bi potom sa dvije-tri umjesne rečenice "matirao". Bez omalovažavanja i vrijedanja. Sagovornika bi ostavljao u ubjedenju da su njegovi motivi neu-pitni - samo žjoš malo treba da poradi na njihovom izlaganju'... Doživio je dragi Profesor i nekoliko osobnih drama i tragedija. Ipak, i unatoč preziru mediokritetskog miljea, nije odstupao od svojih etičkih principa. Profesor doktor Miroslav Vrabec, za kojega neki tvrde da je peti doktor filmske peda-gogije na svijetu, zaslužuje - u najmanju ruku - bistu u auli banjalučkog Filozofskog fakulteta ili makar jednu ulicu u svom gradu. Viktor Kupljenik, Ljubljana Kupljenikovi v Banjaluki Rojen sem leta 1943 v Ljubljani kot četrti, najmlajši sin matere Terezije in očeta Jožeta Kupljenika. Očeta so marca 1943 pri Sv. Urhu ubili Belogardisti. Z materjo in tremi brati sem po končani vojni živel v družinski hiši na Lavrici, kjer sem končal štiri razrede osnovne šole, druge štiri pa skupaj z malo maturo na Gimnaziji na Rakovniku v Ljubljani. V Srednjo Vojaško Tehnično Solo v Šentvidu nad Ljubljano sem se vpisal predvsem zaradi revščine in težkega življenja, ki je tedaj pestilo mojo družino, kajti Jugoslovanska ljudska armada mi je ponujala vse, kar sem potreboval za dokaj solidno življenje in šolanje. V skladu s potrebami JLA sem bil po končani srednji tehnični vojaški šoli iz Ljubljane premeščen v Letalsko tehnični remontni zavod "Kosmos" v Banjaluki. V Banjaluko sem prišel leta 1961, star sedemnajst let in pol. Moje prvo stanovanje je bilo v vojaškem samskem hotelu v trdnjavi Kastel, od koder sem se po nekaj letih preselil v zasebno stanovanje, kjer sem ostal vse do poroke. Kot zvedavega mladega fanta me je zanimala ožja in širša okolica mojega novega bivališča v Bosni. Kupil sem si športno kolo znamke Rog in z njim prekolesaril tako rekoč celo Bosansko krajino: ogledal sem si mesta, kot so Bosanska Gradiška, Prijedor, Bihac, Jajce in druga, reke in rečne doline Sane in Une, mogočno reko Vrbas, ki teče tudi skozi Banjaluko, jezera reke Plive in še mnoge druge lepe kraje. Vse mi je bilo všeč. Spoznal sem čudovite ljudi različnih narodnosti, kar me je utrdilo v veri, da tudi jaz lahko živim v tem okolju, še posebej ker so me ljudje kot Slovenca povsod prisrčno sprejemali. Ob zaposlitvi v Kosmosu sem se prav kmalu vključil v športno življenje Banjaluke, ki je že v tem času slovela kot športno mesto. Z veliko vnemo sem kot vratar začel trenirati v rokometnem klubu "Borac", kajti imel sem izredno dobre reflekse in upal sem, da mi bo uspelo. Trenirati v družbi ljudi, kot so bili Jerko Karadža, Pero Perovic, Jovo „Penal" Jovic, Joco, Kekera (bratje Kekerovic), Maca Marjanovic, Braco Stanivukovic itd. , pod taktirko velikega Voje Misaljevica - vsi so bili evropski velikani in poznal jih je vsak Banjalučan - je bila velika čast. No, sčasoma se je pokazalo, da nimam pravih fizičnih predispozicij za rokometnega vratarja, zato sem po trenerje-vem nasvetu zamenjal vrsto športa in se vpisal v Aeroklub Rudi Cajavec kot kandidat za padalca, kajti tudi ta šport me je privlačil že od mladih nog. Po končani teoretični pripravi za padalca je prišel moj veliki dan, 11. 6. 1962, ko sem na letališču Zalužani izvedel svoj prvi skok s padalom in se mi ni niti sanjalo, da bom pozneje izvedel še več kot šest tisoč sto skokov. Pokazalo se je, da je imel rokometni trener Vojo prav, kajti padalstvo je postalo moja obsesija in življenje, ki sem se mu predal s polno voljo in močjo ter željo po samopotrditvi. Moj prvi učitelj padalstva je bil Mladen Biborčic, ki je v malem „Janezu" hitro videl talent in me takoj poslal v Jadranski letalski center Tivat, kjer sem že avgusta leta 1962 uspešno opravil izpit za športnega padalca. Moja športna pot se je začela! Viktor Kupljenik, padalec Ekipa Aerokluba „Rudi Cajavec"-Banjaluka u Sarajevu- Butmir, l965.godine: Viktor Kupljenik.nastavnik, Mičo Stanič, Jovo Vojvodič, Anton Njirič, Fuad Luksija, Bibo i Vlado Havralenko. Po dveh letih treninga in priprav sem leta 1964 v Rajlovcu prvič nastopil na prvenstvu BiH kot član Akademskega kluba Rudi Cajavec skupaj z Ivom, Branjkom, Mustafom in Mičem in takoj osvojil prvenstvo Bosne in Hecegovine v posamezni in ekipni konkurenci. Ta uspeh mi je dal še večji polet, kajti premagani so bili vsi, ki so v bosansko-hercegov-skem padalstvu nekaj veljali: Damjanovič, Berbe-rič, Kalesija, Federici, Paloš, Omerika, Kovačevič, Karamustafič, Bencun itd. To tekmovanje mi je dalo samozavest za moj nadaljnji padalski razvoj. Leta 1966 sem v Zveznem letalskem centru v Vršcu končal šolo za učitelje padalstva, kar je dokončno opredelilo mojo kariero športnika, trenerja in športnega delavca. Začelo se je moje veliko delo: želel sem izboljšati tako športno kakovost svojega padalstva kot prispevati k razvoju in dvigu tega športa na klubski ravni. Ze prej sem spoznal brhko Fatimo, s katero sva se leta 1965 poročila. Leta 1966 sva dobila hčerko Diano, leta 1971 pa sina Igorja. Viktor s peharima Družinsko življenje in brezmejna podpora soproge sta mi omogočila, da sem se popolnoma posvetil športu in šolanju padalcev, ki jih je bilo vsako leto več in iz katerih so zrasla znana padalska imena, pozneje reprezentanti Jugoslavije, kot so: Ljubomir Prodanovič, Milan Seferovič, Josip Popovič in Diana Kupljenik. Poleg njih so bili izredni padalci še: Edin Ališa, Ermin Dodič, Goran Marinkovič, Sa-fadin Bogovič, Zeljko Lipovac, Goran Bašič, Anton Kupčak, Zvonko Debeljakovič, Rašida Hadžiselimovič, Kamenko Stojanovič in še mnogi drugi, ki so dali svoj prispevek k ugledu padalcev Aerokluba Rudi Cajavec. Vzgojil sem tudi močno trenersko ekipo, ki je izvajala progam razvoja športnega padalstva v Banjaluki in veliko prispevala k razvoju Aerokluba. Športni padalci trenerji so bili: Vinko Kurtovič, Kamenko Stojanovič, Zvonko Debeljakovič, Ranko Seferovič, Josip Popovič, Diana Kupljenik. Poleg tega sem v sklopu svoje službe v Letalski zvezi BiH razvijal padalski šport v vsej Bosni in Hercegovini: v Prijedorju, Bihaču, Tuzli, Zenici, Sarajevu, Mostarju, Trebinju, Do-boju, Novi Topoli, Travniku, kjer sem leta in leta vzgajal mladino in jo pripravljal za padalstvo. Skupna želja nas, padalskih zanesenjakov, je bila razviti bosansko-hercegovsko padalstvo, da bi bilo konkurenčno v Jugoslaviji in da bi čim več naših članov prišlo v njeno reprezentanco. Kot športnik sem dosegal vrhunske rezultate tudi kot reprezentant BiH in Jugoslavije z 12-letnim stažem. Med službovanjem v Padalski brigradi takratne JLA sem bil tudi srbski rep-rezentant. Tekmoval sem na mnogih tekmovanjih, med njimi na svetovnem, evropskem, balkanskem, državnem, republiškem, pokrajinskem in lokalnem prvenstvu. Med moje največje uspehe spadajo: svetovni podprvak z reprezentanco Jugoslavije, evropska in balkanska trofeja, večkratni prvak Jugoslavije, Bosne in Hercegovine, Srbije, dobitnik neštetih pokalov in zmagovalec drugih tekmovanj. V svoji zbirki imam točno 205 medalj, med katerimi so zlate, srebrne in bronaste. Poleg mojih, mi veliko pomenijo padalski uspehi hčere Diane, ki je dokazala, da je iz pravega testa, saj je v svoji športni karieri dosegla izredne rezultate: bila je reprezentantka Jugoslavije, prvakinja BiH, tretja na pokalu Evrope v Barceloni, prvakinja Jugoslavije z ekipo Rudi Cajavec na zadnjem jugoslovanskem prvenstvu itd. Dolga leta sem delal tudi na razvoju banjaluškega in bosansko-hercegovskega športa. Nisem se namreč usmeril le v en šport, temveč sem želel v Banjaluki razviti množično športno kulturo in poiskati talente, ki bodo pod strokovnim vodstvom razvijali svoje zmožnosti v katerem koli športu. Banjaluški šport je iz te množice pridobil znane vrhunske športnike. Kot predsednik SOFK Banjaluka, predsednik Fonda za telesno kulturo, podpredsednik Fonda BiH, član mnogih komisij in skupaj s športnimi delavci, ki jih je imela Banjaluka, nam je uspelo zaokrožiti in financirati sistem množičnega, rekreativnega, šolskega, tekmovalnega in vrhunskega športa, s katerim je bila Banjaluka izrazito močno zastopana v nekdanji državi in je upravičeno nosila vzdevek športno mesto. V mojem času je Banjaluka slovela kot mesto mladih, saj je najprej pritegnila na tisoče srednješolcev, po nastanku univerze pa tudi veliko študentov, ki so prihajali iz bližnjih vasi in bolj oddaljenih krajev cele Bosanske krajine in od drugod. Ker v pravem športu ni nacionalizma, ga tudi v Banjaluki ni bilo. Nacionalna pripadnost v klubih sploh ni bila pomembna in ni igrala nobene vloge, pa tudi sicer se je v mojem času v Banjaluki živelo mirno in vsaj v mestu se ni govorilo o tem, katere narodnosti je kdo. Prisotno pa je bilo, to že lahko rečem, rivalstvo in celo antagonizem med Sarajevom in Banjaluko, tudi v športu. Nam, Banjalučanom, je ogromno pomenilo, kadar smo na katerem koli športnem področju, in prav padalcem je to močno uspevalo, premagali Sarajevčane, ki so bili v naših očeh - pa tudi sicer je bilo to mogoče dokazati - vedno privilegirani. Zaradi omejene splošne odsotnosti nacionalizma v banjaluškem športu tudi nikoli nisem posebej razmišljal o takratnih športnikih, ki so bili in bile Slovenci in Slovenke. Toda zdaj se spomnim vsaj dveh: slavnega rokometaša Iztoka Puca in šahistke Vere Kr-žišnik Bukic. Iztok je bil tu nekaj let, pa tudi Vera je že kot šahistka prispela v Banjaluko in ostala več kot dve desetletji. Postala je prva jugoslovanska mojstrica v zgodovini banjaluškega šaha, sicer življenjska sopotnica Enverja Bukica, enega od obeh legend banjaluških mednarodnih šahovskih velemojstrov (prvi je bil Milan Vukic), zaradi katerega je sploh prišla iz Ljubljane; verjetno gre prav njej glavna zasluga, da smo bili Banjalučani tudi v šahovskih zveznih ligah več let boljši od Sarajevčanov. Za svoje delo sem dobil številna priznanja in odlikovanja od občinske do zvezne ravni, najbolj pri srcu pa so mi plaketa zlati orel Letalske zveze Jugoslavije, zlata plaketa Letalske zveze BiH, aprilska nagada Banjaluke, nagrada mladosti BiH in Banjaluke, oktobrska nagrada mesta Niš, odlikovanje zasluge za narod itd. Krona mojega športnega dela je bila selektorstvo vseh padalskih reprezentanc Bosne in Hercegovine in zvezno selektorstvo padalske reprezentance Jugoslavije. Zal sem moral zaradi znanih dogodkov skupaj z družino leta 1994 zapustiti Banjaluko in zdaj živim v Ljubljani. Kot strokovni sodelavec sem se aktivno vključil v padalski šport. Slovenski rojaki so me kot padalskega strokovnjaka povabili k sodelovanju pri razvoju tukajšnjega športa, opravljam pa tudi funkcijo mednarodnega padalskega sodnika. Z veseljem sem se v zadnjih letih vključil v vzpostavljanje pretrganih niti z nekdanjo državo in sodelujem pri organizaciji in realizaciji različnih tekmovanj in srečanj med nekdanjimi republikami, kajti naša skupna usoda je živeti v tem prostoru. Vera Rojc, Banjaluka Karlo Rojc - Narodni heroj (Rojc Karlo 1915 - 1942, za Narodnog heroja proglašen 20. 12. 1951. godine) Bio je kraj prve decenije dvadesetog sto-ljeca. Velika Austrija, Ka und ka monarhija vojnički i ekonomski učvršcivala se u Bosni. Za njene intenzivne poduzetničke djelatnos-ti potrebni su bili razni i brojni stručni ljudi, zanatlije raznih zanimanja, a Bosna, u svakom pogledu zaostala, nije ih imala. Živo predu-zetništvo, beneficije, dobra zarada, stimulansi, privukli su u tu zapuštenu egzotičnu zem-lju iz goleme mnogonacionalne Austrougar-ske upravo takve, veoma potrebne ljude. I vojnoj (militerban) željeznici Banja Lu-ka-Dobrljin bili su potrebni stručnjaci raznih znanja i ona je nudila siguran i stalan dobro placen posao, beneficije, osiguranu penziju, a u tom vremenu i sistemu samo vojna kasta i birokratija imale su privilegiju materijalno osigu-rane starosti i zato i tako je mladi Slovenac iz Kamnika Rudolf Rojc, metalostrugar i bravar započeo svoj dugi radni vijek u željezničkoj radionici militerbana u Banjoj Luci, a i cijeli ži-votni put, trajno je vezao za taj grad. Integrirati ce se u bosansku sredinu i dijeliti s njom probleme, socijalne i životne, sudbinu. Za to ce u štrajku željezničara (za radnička prava i ljudsko dostojanstvo), koji je bio svejugoslovenski, biti medu organizatorima. Dvanaest voj-nika sa oružjem došlo je do stana da ga uhite i proveli su ga kroz cijeli grad kao najgoreg zločinca, zatvorili u tvrdavu Kastel, a tako je bilo i sa ostalim štrajkašima. Poslije štrajka, slije-dila su šikaniranja, a od otpuštanja s posla i progona spasila ga je stručnost i neuspjelo tra-ženje zamjene. Doživjet ce i nacionalistička iživljavanja, maltretiranja na poslu i na ulici, pritiske i prisiljavanja na prekovremeni rad bez placanja, ugnjetavanje i samovolju šefova. Radniku u tom vremenu nije bilo lako, ali sve je to trebalo pretrpjeti, izdržati, jer od rada njegovih ruku živjela je peteročlana porodica. U godinama Prvog svjetskog rata, a i poslije i po 14 i 16 sati stajao je za svojim „drebankom" a po nogama su izbijala klupka debelih vena. Uz velika odricanja, rad, napore i zalaganja priskrbio je komad zemlje u Rosuljama na periferiji Banje Luke. Da se ne bi s porodicom potucao po najamnim stanovima, sagradio je svoj dom, svojim rukama posadio svaku vocku i izrastao je vocnjak za ugled i divljenje, svoj rosuljskoj i bojicahanskoj djeci čarobni „Rojcev vocnjak", izazov za avanturu i „kradu". Razumjet ce on i pomagati političku aktivnost sina Karla u radničkom pokretu, riski-rajuci progon i sankcije. Dopustice i omogucice u svojoj kuci i pod gustim krošnjama voc-njaka ilegalne sastanke i skupove, oblasnu partijsku konferenciju, a kada su se zavijorile fa-šističke zastave sa kukastim krstom i ustaškim simbolom nad Banjom Lukom, kuca Rojca na sjevernoj periferiji grada postala je sklonište i utočište za progonjene, i pružala im ljudsku toplinu i pouzdanost. Ta kuca bila je i mjesto organiziranja priprema za vojni otpor njemačkom okupatoru i ustaškoj vlasti. Te 1941. godine dani i noci bili su ispunjeni nemirom, strepnjom, opasnos-tima za život, jer uslijedile su premetačine, potjere za sinom Karlom, zasjede, i zato se krio u kuci, u zečinjaku, medu slojevima i redovima posebno složenih drva, kod prijatelja, a u kasnoj jeseni 1941. godine, obezbjedivao je partizansku vezu banjalučkog odreda sa gradom. Kada su 1941. godine Nijemci prognane štajerske Slovence dopremili u Banju Luku, košare voca i hrane iz kuce Rojc, nošene su slovenačkim beskucnicima-prognanicima. Moj otac je sa ogorčenjem i tugom mnogo puta ponavljao riječi jednog od tih izgnanika sa slovenske zemlje: "Neverjetno, ampak resnično! " (Nevjerovatno, ali istinito) - i meni - djete-tu za cijeli život te riječi urezace se u sjecanje. Dakle, kad je stvorena NDH i kad se pokazalo njeno zločinačko lice, rasističko i šovi-nističko, moj otac se mišlju, osjecanjem i predanim i nesebičnim djelom, stopio s antifašis-tičkim oslobodilačkim pokretom i hrabro, mu služio. Na razne načine i raznim sredstvima. Preko slovenačke porodice Mlečnik, preko prijatelja Slovenca Potočnika, slao je parti-zanskom odredu sve što su tražili i primao vijesti od sina Karla, komandira voda za vezu. U zimu 1942. godine ustaška obavještajna služba postavila je zasjedu kuriru i otac Mlečnik, tri njegova sina, Potočnik, moj otac i još neki našli su se u Ustaškom taboru - zloglasnom zat-voru. Slijedilo je isljedivanje, batine, pesničenja, namočeni konopci i udarci njima po tijelu i licu. Služili su se raznim sredstvima iznudivanja priznanja. Trajalo je tako šest mjeseci iz us-taškog tabora u policijski zatvor, pa zatim u zloglasnu Crnu kucu odakle put vodi u Staru Gradišku i Jasenovac, logore smrti. U Jasenovcu, ubijena su sva četiri Mlečnika (jedan od njih imao je samo 16 godina). Moj otac i Potočnik, intervencijom očevog prijatelja iz mladickih dana, a tada gesta-povca, ipak je pušten i tako je izbjegao put u Jasenovac, put bez povratka. Oca je smrt još jednom poštedila: nocu su pucali kroz prozor spavace sobe i metak ga je samo okrznuo. Septembra 1944. sa kolonom partizana koje su se povlačile iz Banje Luke, krenule su i hiljade Banjalučana na oslobodeni partizanski teritorij, a sa njima i porodica Rojc. Sanski Most, Grmeč, Prijedor bile su stanice na tom putu, a uz njih stalno prisutna čež-nja za svojim gradom, za Banjom Lukom. Banja Luka je oslobodena 22. aprila 1945. godine. Bio je to dan slavlja i srece, ali i susret sa praznom i opljačkanom kucom. Nemaština je bila opšta, ali radost pobjede i oslobo-denja, radost nade i vjere u bolji život beskrajni. Iako šezdesetogodišnjak s mladickim odu- ševljenjem prihvatio se svakog zadatka: u Gradskom odboru, u obnovi ljevaonice Jelšingrad, Trapiskog mosta, normaliziranja poratnog života i posvečenost obnovi i izgradnji. Radost slobode i pobjede nad fašistickim zlom u njegovoj duši živjeli su zajedno s tu-gom, jer dvoje njegove djece nije se vratilo u roditeljski dom. Karlo je poginuo u borbi s cet-nicima braneči partizansku bolnicu 1942. godine, a kcerku Mariju ubile su ustaše u Jasenov-cu 1945. godine. Drugi sin Slavko u VI Krajiškoj brigadi, i zajedno s Marijom, došao je u pobjednickom pohodu NOV - do granica ocevog zavicaja. Na takav nacin su članovi porodice Rojc integrirani u bosanski život i dijelili su tužnu sudbinu Bosne. I za zakljucak može se reči: otac je bio nepokolebljiv, osvjedoceni antifašist, humanist, pravedan i pošten covjek, vrijedan i radan. Nikad i nicim u svom društvenom radu nije se okoristio, ni svojim predanim i odanim uceščem u antifašistickoj borbi, ni tim što je uz svoje sinove bio istinski stvaralac slobode. Nikad nije bio clan KP, pa ga uz NOB nije vezivala ni partijska disciplina, ni moguča karijera, ni eventualne privilegije. Samo vlastiti moralni principi i duboko ukorijenjeno poštenje odredili su njegovo ponašanje u životu, po diktatu vlastitog uma i srca. Na plimi i valu cudesnog, cistog entuzijazma, osječanja za kolektivni cilj i dobro, na vjeri u život koji če sadržavati dobro za sve, iz ratne pustoši i oskudice nicala je i izdigla se obnovljena zemlja, rukama takvih kao što je bio moj otac. Rade Džajic, Nevenko Grebenarevic, Vera Majkic Gradski odbor SUBNOR, Banja Luka Karlo (Rudolfa) Rojc Roden je 16. juna 1915. godine u Banjoj Luci, u siromašnoj radnickoj porodici. Rano detinjstvo proveo je na periferiji grada na Vrbasu, pohadajuči osnovnu školu i dva razreda gimnazije. Siromaštvo njegovih roditelja onemogučilo mu je da nastavi školova-nje, pa je Karlo otišao u Marinsko-mašinsku školu, koju je završio s odlicnim uspehom. Os-posobio se za mašinistu broda i bio rasporeden na „podmornicu smelih". U vreme školovanja dolazio je u dodir sa clanovima SKOJ-a, te se vrlo brzo ukljucio u revolucionarni omladinski pokret. Clan KPJ postao je pocetkom 1938. godine. Medutim, ubrzo je rad njegove partijske organizacije otkriven, pa su svi njeni clanovi pohapšeni i osudeni. Karlo nije priznao ništa. Osuden je na godinu dana strogog zatvora, u samici. Posle toga, isteran je iz mornarice kao „nedostojan", i proteran u rodno mesto. Posle dolaska u Banju Luku, ukljucio se u rad organizacije KPJ. Ponovo se našao s mnogim svojim drugovima iz školskih klupa, i prihvatio se posla. Isticao se u organizovanju štraj-kova, posebno na obezbedenju štrajkaša od policije i žandarmerije; prema štrajkbreherima bio je nemilosrdan. Zbog odlucnosti i neustrašivosti, dobio je poverenje MK i cele partijske organizacije. Kuča njegovih roditelja postala je stalno sastajalište komunista. U njoj je odr- žana i Prva oblasna konferencija KPJ za Bosansku krajinu, u jesen 1940. godine. Tada je cela Karlova porodica bila uključena u obezbedenje Konferencije. Iako nedovoljno pokretan, zbog obolelih nogu u vreme zatvora u samici, Karlo je u vreme rasula kraljevske jugoslavenske vojske bio jedan od najaktivnijih banjalučkih komunista u prikupljanju i sklanjanju oružja, municije i drugog materijala; sve je to čuvao u praz-noj grobnici na katoličkom groblju, a kada je počeo ustanak, slao je oružje prvom partizan-skom odredu na Starčevici. Učestvovao je na poznatom savetovanju rukovodeceg par-tijskog kadra Bosanske krajine, koje je, početkom juna 1941. godine održano na Sehitlucima, nedaleko od Banje Luke. Krajem tog meseca, izbegao je ustaško hapšenje i priključio se par-tizanskom odredu na Starčevici. Ubrzo se vratio u grad, jer je po direktivi Okružnog komiteta KPJ bio zadužen za organizo-vanje i proširenje ilegalnog pokreta - pripremanje i slanje bora-ca, oružja i opreme partizanima, i za održavanje veze s partizanskim jedinicama na terenu. Na tim poslovima radio je do polo-vine septembra 1941. godine, kada je, zbog opasnosti od hap-šenja, a po odobrenju Mjesnog komiteta, izašao na Starčevicu i uključio se u vod za vezu. Učestvovao je u svim akcijama svoje jedinice: u uništenju oružničke stanice u Krupi na Vrbasu, upo-rišta u Bočcu i Skender-Vakufu, četničkog uporišta u selu Memici, kao i na onesposobljava-nju komunikacije izmedu Banje Luke i Jajca. U proljece 1942. godine postavljen je za komandira Zaštitnog voda partizanske bolnice na Cemernici, gde je u mnogim borbama s četnicima pokazao izvanredno junaštvo, do-vitljivost i odlučnost. Odbijao je napade višestruko brojnijih četničkih bandi. Kada je pones-talo hrane, a municija je bila gotovo pri kraju, Karlo donosi odluku da preseli bolnicu, na-dajuci se da ce tako spasiti ranjenike. U žestokom jurišu pošlo mu je za rukom da bolnicu prebaci u pecinu, nedaleko od ušca Ugra u Vrbas. Cetnici su opet opkolili pecinu, ovoga puta još brojniji. Nekoliko dana trajale su borbe, izmešali su se borci i ranjenici i združili u od-lučnom otporu. U poslednjem jurišu, vecina je izginula. Teško ranjen Karlo Rojc je sa nekoliko drugova uspeo da se probije do druge pecine; nastavio je borbu do poslednjeg metka. Da ne bi pao živ u ruke razbesnelom neprijatelju, poslednji metak sačuvao je za sebe. Bilo je to krajem 1942. godine. Narodnim herojem proglašen je 20. decembra 1951. godine. v v Zelimir Saric, Banja Luka v Rudi Cajavec Rudi Cajavec je bil prvi partizanski pilot, Narodni heroj. Rojen je 1. aprila 1911 v vasi Zgošce pri Kaknju, Visoko v Bosni in Hercegovini. Pred 2. svetovno vojno je študiral na pravni fakulteti v Zagrebu. Bil je član levousmerjenega združenja in zaradi tega je bil aretiran. Končal je šolo rezervnih oficirjev za pilota. Imel je čin poročnika. Skupaj s Franjem Kluzom je bil vključen v Komunistično partijo Jugoslavije. S pomočjo Zage Umičevic sta bila vključena v partizansko gibanje. Skupaj sta NDH-ju odvzela dve letali, Poteza-29 in Bregueta-19, in sicer iz Banjaluke, ter z njima preletela na partizansko osvobojeno ozemlje na aerodrom Urije pri Prijedorju, nato pa na aerodrom Meduvode pri Bosanski Dubici. Med poletom nad Banjaluko 2. julija 1942 sta Rudi in njegov aviomehanik Mihajlo - Mišo Jazbec iz letala metala plakate KPJ. Pri tem sta bila napadena z orožjem sovražnikov. Zaradi tega sta bila prisiljena pristati pri vasi Kadinjani. Rudi je bil ranjen. Ko je videl, da ni mogoče zbežati, se je ustrelil v glavo. Njegov prijatelj Mišo je poskušal pobegniti, vendar mu ni uspelo, ker so ga ustaši prijeli in odpeljali v Zagreb v zapor in ga tam čez nekaj časa ubili. Tovarna in aeroklub v Banjaluki sta dobila naziv Rudi Cajavec. Mirko Mirjanič, Koper Družina Mrmolja Družina Mrmolja izhaja iz vasi Selo, hišna številka 56, pri Ajdovščini. Štela je sedem članov. Zakonca Ivan in Marija sta imeli veliko kmetijo in pet otrok: štiri hčere (Zoro, Marijo, Dorotejo, Ano) in sina Mirka, ki je bil drugorojeni otrok. Družina Mrmolja pred selitvijo v Banjaluku,1926.leta Mirko Mrmolja, Prvoborac NOB-e Svjedocanstvo Kr. SHS o državljanstvu Družina Mrmolja se je leta 1926 izselila iz domačega kraja, ki je bil takrat uradno pod Italijo, in se preselila v Kraljevino Jugoslavijo v Banjaluko v Njegoševo ulico. Domači kraj so zapustili zaradi hude represije, ki so jo izvajale italijanske oblasti nad večinskim slovenskim prebivalstvom. Leta 1939 so vsi člani družine postali državljani Kraljevine Jugoslavije, kar je razvidno iz priloženega dokumenta. Družina Mrmolja se je preživljala s kmetijstvom na dokaj veliki kmetiji. Vzgajali so kulture in živinorejo kot v domačem kraju Selo, tudi vinsko trto. Tudi mnoge druge slovenske družine so gojile vinsko trto, kar je bila za te kraje novost. Preživljanje s kmetijstvom je bilo težko, še zlasti v času ekonomske krize, ker ni bilo mogoče prodati izdelkov, bilo pa je treba šolati otroke. Med vojno je bila situacija za družino še težja. Hči Zora je bila s svojim možem begunka v Beogradu. Sin Mirko je ob pričetku vojne služboval v Zagrebu. Potem se je namenil domov v Banjaluko. Pot proti domu ni bila enostavna, ker je moral iskati stranske poti, in tako je namesto doma pristal v partizanih. Po pripovedovanju očevidcev je bil nazadnje viden kot ranjenec na Kozari pred veliko sovražnikovo ofanzivo. Doma so dolgo čakali na njegov vrnitev in upali, da je nekje ujetnik. Padel je v partizanih. Med vojno so pogosto poizvedovali, kje so ostali družinski člani. Po vojni so se člani družine razselili po drugih mestih. V družinski hiši sta ostala zakonca Ivan in Marija ter najmlajša hči Ana. Po potresu v Banjaluki leta 1969 so se vsi trije preselili v Koper k hčeri Zori, ki se je s svojo družino tja preslila že leta 1959, in sicer v Ber-toke pri Kopru. Ostali dve hčeri nista prišli v Slovenijo. Hči Doroteja je umrla v Beogradu, kjer je tudi živela, hči Marija pa v Dubrovniku. Vsi člani družine Mrmolj so že pokojni. Micika Drinjakovic, rojena Logar; Vera Papež Adamič v Danilo Stubelj - Slatina Italijanska okupacija Primorske in Istre primorskim Slovencem in istrskim Hrvatom ni prinesla nič dobrega. Ko je Italiija začela vojno v Abesiniji, so bili slovenski fantje mobilizirani v italijansko vojsko. Nekateri so zbežali v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, med njimi tudi Danilo Stubelj in Pine Tomažic. Danilo Stubelj je prišel v Slatino in iskal zatočišče. Družine Zgavec-Cermelj, Povšič in druge so ga sprejele pod streho. Tudi v Slatini so ustaši in gestapovci preganjali Slovence. Zato se se ljudje pridružili partizanskemu gibanju in narodnoosvobodilni fronti (NOF). Danilo Stubelj je bil v Crnovrški partizanski četi (ime je dobila po planini Crni vrh), ki jo je oktobra 1941 organiziral Milan Radman. Ceta je na začetku imela 59 borcev. Pozneje so se pridružili še drugi Slovenci, med njimi Franc Crnatič, Josip Cečar, Franc Kravos ... Crnovrška četa je bila pri Kozarskem partizanskem odredu. Stubelj je bil obveščevalec v četi, povezoval je simpatizerje partizanov. Zaradi tega so ga preganjali ustaši in gestapov-ci. Moral se je skrivati, da bi še naprej lahko opravljal svoje naloge in bil v povezavi s Koza-ro. Bil je pri Antonu Logarju v Jablanu pri Trnu. Z Logarjem sta vodila povezavo Banja Lu-ka-Trn-Jablan-Kozara. Pri tem so sodelovali tudi Slovenci: Coljevi, Memon, Anton Ceka- da in drugi. Hčerka Antona Logarja, Micika, je bila kurirka. Micika Logar, poročena Drinja-kovic, živi v Jablanu in se še spominja, kako je Danilo prišel v njihovo hišo: "Nekega jesenskega večera me je oče poklical v hišo. Ko sem stopila notri, je bil sam in rekel mi je, naj se usedem. Bil je zaskrbljen in začel mi je govoriti: žSaj ti že vse veš, nocoj moramo biti še bolj pazljivi. Nocoj bo Mirko Majkic pripeljal pravega partizana k nam. Ker ima tvoja soba okno proti vrtu, ne bodo vznemirjali psa, ki ja na drugi strani hiše. Ko bo Mirko potrkal, nič ne sprašuj, kar odpri okno in jih spusti v sobo. Mirko Majkic je bil v Slatini v hrvaški domobranski postaji. Danilo Stubelj,Prvoborac NOB-e,poginuo 1943., ime mu je na spomeniku,na Kozari Slatina: Povšic, Cermelj, Stubelj Danilo, Keršovan Maks, Povšic Danica i Silva,Fabjan Viktor Zvečer smo sedeli v hiši, ko sta onadva vkorakala na dvorišče. Mirko je bil v domobranski uniformi, Danilo pa v črni obleki. Mirko se je hitro poslovil z lahko noč, Danilu pa zaželel srečno. Mi smo se spravili v hišo, vsi skupaj povečerjali, se še malo pogovarjali, nato je oče Danila peljal spat na oder. Zjutraj smo se dogovorili, da bo Danilo podnevi kar z nami v kuhinji, če pa bo zalajal pes, bo samo skočil v sobo, in če bo slišal, da je nevarno, bo skočil skozi okno. Tako so začeli teči kar navadni dnevi. Oče je opravljal svoja dela, mati tudi, jaz sem morala večkrat s kolesom nositi partizansko pošto. Danilo mi je vsakič rekel: žPazi se in se hitro vrni, da me ne bo skrbelo. ž V naši hiši je bil šest mesecev. Ko je odšel na Kozaro, se je občasno vračal v našo hišo po informacije in srečna sem bila, da sva se videla. Zadnjič sem ga videla spomladi 1943. leta. Prišel je, da me vidi, bila sva srečna. Pustil mi je svojo ročno uro in me prosil, naj ga čakam. Zadnja njegova naloga je bila na terenu banjaluške Kozare. V patrulji so bili Danilo Stubelj, Branko Borovnica in Stevo Opačic, imeli so sestanek pri aktivistu NOP-a, Teodoru Te-picu, v Jablanu. To noč, 2. aprila 1943, so nemški vojaki napadli hišo: Danilo Stubelj in Stevo Opačic sta padla. Starši Steva Opačica so oba pokopali na pokopališču pri mahovljanski cerkvi. Po vojni je prišla Danilova mati in sinu postavila spomenik. " Micika Logar Drinjakovic se spominja, da so bili po tem dogodku vsi žalosni, jaz pa sem bila zelo nesrečna. Na velikem spomeniku na Mrakovici na Kozari je med 25. 000 žrtvami zapisano tudi ime DANILO STUBELJ iz Slatine. Se naprej sem bila kurirka, ustaši so me aretirali skupaj s hčerko Antona Cekala. Uspelo mi je oditi na Kozaro, kje sem dočakala konec vojne in svobodo. Saša Čotar v Porodica Cotar Djed Ivan Cotar, roden je 5. 4. 1899. godine u Donibergu (Dornberg na nekim doku-mentima). Bio je žandarmerijski narednik i nestao u prevratu 1941. godine. Otac vjeruje da je poginuo, ali nikad nisu dobili nikakvu informaciju o njemu. Nemamo nikakvu informaci-ju da li je imao brace i sestara. Baka Ludmila Ivnik, rodena je 23. 9. 1905. godine (na jednom dokumentu iz BiH piše Milica Ivnik) u Buce Smarje pri Jelšah (na jednom dokumentu iz BiH piše Kozjen ili Korjen Maribor). Bila je domacica. Baba je imala brata i dvije sestre u Mariboru, ali sa njima takole nema kontakta. Vjenčali se 11. 3. 1934. godine u Drvaru. Ivanova i Ludmilina djeca su Ivan, Ludmila i Zdenka. Po priči oca, nakon nestanka djeda i zbog rata izbjegli su preko Bosanskog Petrovca i Prijedora u Banju Luku 1942. godine. Zivjeli su prvo u ulici Matije Gubca 5, a kasnije u ulici Petra Kočica (u vakufskim zgradama koje više ne postoje). Baba je radila kao kuvarica u dačkom domu (iza zgrade Doma JNA). FEDERATIVNA LJUDSKA IJEPUBL1KA JUGOSLAVIJA I ," jI.' . [ i :' I 7.1 kj.i'.ii.iri..pi ikla I I u-. I I I.. široke :: t6i "i V J^i'"1 SPRIČEVALO o končanem strokovnem tečaju za kvalificiranega delavca __________- f ______ ________________________ rojen-a ...... 19 v ________ STROKOVNI THCAj 7.A. KVALIFICIRAiNEGA DELAVCA za zaposlitev kol t^iZiu-iMlAaMii / f -ica^dtur Iti .se je mili po odločili štev.*-* *»•" ncl „ ■»-_!?•......19^ In je trajal od **• * I»-0 .. do ______ifi.il 10:5!:., je dosegl-a sledeči uspeh: Ludmila Cotar Ivan Cotar Spričevalo Sin Ivan Cotar roden je 12. 1. 1935. godine u Trubaru - Drvar. Osnovnu školu zavr-šio je u Banjoj Luci, a školovao se u Sloveniji, te u Zagrebu stekao zvanje VKV radnika elek- tričarske struke, zanimanje t. t. mehaničar. Zaposlio se 1952. godine u Preduzeču PTT Saob-račaj Krajina Banja Luka. Radio do 1992. godine kad je i penzionisan. Oženio se 5. 5. 1963. godine. Supruga Bosiljka rodena je 8. 1. 1940. godine. Djevojačko prezime je bilo Curič, a usvojena kao ratno siroče od porodice Zivkovič sa Lauša. Radila je od 1959. do 1990. godine u "Cajavecu". Godine 1993. Zakonom o racionalizaciji stambenog prostora smo preseljeni u manji stan (15 kvadratnih metara po članu porodice). Vratili smo stan uz pomoč medunarodne organizacije CRPC 2000. godine. Siniša Cotar je roden 16. 2 1964. godine u Banjoj Luci. Radio je u V Z. Kosmos i u Preduzeču PTT Saobračaj Krajina do 1993. godine kada je zbog neodazivanja na mobiliza-ciju dobio otkaz. Oženjen je Zeljkom Rakič koja je izbjegla iz Bihača. Imaju sina Bojana. Siniša je nezaposlen, žive u Banjoj Luci. Saša Cotar roden je 10. 1. 1966. godine u Banjoj Luci. Godine 1993. uhapšen je i odveden na ratište. Preživio je rat, ne radi, živi u Banjoj Luci. Tetka Ludmila Cotar rodena je 18. 9. 1936. godine u Kninu. Udata je Celin. Radila je i penzionisana je kao nastavnik matematike u O. Š. G. S. Rakovski u Banjoj Luci. Suprug Franjo, radio je kao geodet na Jugoslovenskim željeznicama. Umro je 1993. go- dine. Imaju sina Davora (1963. g. ). Radio je u Preduzeču PTT Saobračaj Krajina do 1993. godine kada je zbog neodazivanja na mobilizaciju dobio otkaz i otišao u Rijeku. Oženjen je Vesnom iz Banje Luke. Imaju sinove Svena i Jana. Zakonom o racionalizaciji stambenog prostora 1994. godine tetku su prebacili u ma-nji stan. Preselila se i živi u Zagrebu. Tetka Zdenka Cotar rodena je 11. 11. 1938. godine u Velikoj Kladuši. Udata je Bajič. Radila je i penzionisana je kao trgovac u Malprehu, Banja Luka. Suprug Milorad je penzio-nisani oficir JNA. Imaju sina Zorana (1960 g. ) koji živi i radi u Banjoj Luci i kčerku Vesnu (1966. g. ) koja je udata za Fišič Senada iz Banje Luke. Zivjeli su u Splitu i Tivtu, a trenutno su u No-vom Sadu. Imaju sina Darija i kčerku Arijanu. Franc Slak, Banjaluka Porodica Slak u Banjaluci 1953. godine, oficir JNA i učesnik NOR-a - RUDOLF SLAK, rodjen 1923. u Škocja-nu, Novo Mesto - sa suprugom VIDOM, rodjenom 1924. u Metliki, sa dva sina, Rudijem i Francom, dolazi u Banjaluku, gdje se i penzioniše kao oficir JNA. Rad potom nastavlja kao sudija za prekršaje u Dobrnji, Krupa na Vrbasu i Banjaluci. Sinovi Rudi i Franc, po završetku školovanja, zasnivaju radni odnos i cijeli radni vijek provode u Banjaluci. Stvaraju svoje potodice, a njihovi potomci svoje. . . Clanovi su Društva Slovenaca "Triglav", od njegovog osnivanja u Banjaluci. Porodica Slak: Vida, Franc, Rudi i Rudolf Rudi Slak Tanja, Rudija, Slak Franc Slak je bio i član prvog Izvršnog odbora Društva. OB DESETI OBLETNICI DELOVANJA DRUSTVA SLOVENCEV RS "TRIGLAV" BANJA LUKA Aleš Selan, svetovalec, Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu, Ljubljana "Odpreš vrata in zagledaš 500 ljudi. To je neverjetno..." Citiran je prvi opis aktivnosti oziroma prireditev banjaluškega društva Slovencev, ki mi je za vedno ostal v spominu, tudi zato, ker je kolega z Urada Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu, ki se je udeležil Martinovanja 2006 le nekaj dni po tistem, ko sem se tam zaposlil kot pripravnik, vse skupaj pospremil s tistim izrazom široko odprtih oči, ki ga ponavadi uporabljamo, ko želimo sogovorniku predstaviti občutek pozitivnega presenečenja. Takrat seveda nisem vedel, da bom le nekaj mesecev kasneje na Uradu prevzel zadolžitve, vezane na Slovence, ki živijo in delujejo na območju bivše skupne države in da bom prav jaz tisti, ki bo v sklopu tega vzdrževal kontakte z društvom "Triglav". Do tistega trenutka mi stanje slovenske skupnosti v Banja Luki ni bilo prav dobro znano, morda tudi zaradi tega, ker v Sloveniji predvsem v sistemu osnovnega in srednjega šolstva (še) premalo slišimo o naših rojakih in njihovih potomcih, ki so razseljeni po vsem svetu in katerih število (optimistično) ocenjujemo na približno pol milijona. Stetje Slovencev in njihovih potomcev, ki tako ali drugače pridejo pod pristojnost Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu, je nasploh zapletena reč. Ce ponazorim na primeru Bosne in Hercegovine: gledano po opredelitvah na zadnjem popisu (1991) jih je skoraj 2.220 (s tem, da se je tedaj skoraj 100-krat več ljudi v BiH po narodnosti opredelilo za Jugoslovane, verjetno so bile to predvsem osebe iz mešanih zakonov in med njimi neizbežno tudi nekaj Slovencev); gledano po številu državljanov Republike Slovenije, ki začasno ali trajno bivajo v BiH, jih je približno 2.000; gledano po prevladujočih ocenah o številu Slovencev in njihovih potomcev, ki danes živijo v BiH, pa govorimo o številki okrog 5.000 oseb. Približno petina od tega naj bi živela v Banja Luki in okolici. To potrjujejo tudi številke o članstvu v slovenskih društvih, ustanovljenih v letu 1998 in kasneje: "Prežihov Voranc" Doboj-Tes-lic, "Lipa" Prijedor in "Triglav" Banja Luka danes združujejo preko 1.500 članov. Slovenska društva (natančneje "Triglav" v Banja Luki in "Istra" v Slatini) so sicer v regiji obstajala že v 20-ih letih prejšnjega stoletja, vendar je delovanje obeh zamrlo lep čas pred razpadom Jugoslavije. Usoda slovenske skupnosti na teh prostorih nasploh je bila precej spe- cifična, pač glede na dejstvo, da so do leta 1991 živeli v skupni državi, potem pa naenkrat postali izseljenci, v pretežni meri vsaj v začetku prepuščeni sami sebi. Uvodna pripomba sodelavca in dejstvo, da oče zelo drage mi osebe, ki že več desetletij živi v "moji" Skofji Loki, izhaja prav iz Banja Luke, sta malo kasneje, pa še vedno pred uradnim prevzemom zadolžitev, rezultirala v mojem - iz ponosa in nove "razsvetljenosti" porajanem - vprašanju slednjemu, če mogoče ve (ha!), da v Banja Luki živi veliko Slovencev in da so tudi dobro organizirani. "Pa to vsi vejo, Aleš. A ti mogoče veš, da je tam zraven ena vas, Slatina, ki ji veliko ljudi še dandanes pravi 'slovenska vas'?" „.In sem bil spet na tankem ledu. "Ja, tam so živeli sami Slovenci, pa ne samo to, tam vse skupaj že na zunaj izgleda kot Slovenija. " Naključje je več mesecev kasneje hotelo, da je bila prva prireditev, ki sem se je udeležil kot predstavnik Urada, Srečanje šol dopolnilnega pouka slovenskega jezika v Bosni in Hercegovini (za to prireditev še danes verjamem, da boljši koncept težko najdemo, ampak več o tem v nadaljevanju), prav v omenjeni Slatini pri Banja Luki. V sklopu zadolžitev, ki sem jih prevzel, sem pomislil: cela bivša Jugoslavija možnosti, jaz pa ravno v Slatino! Tako so izbrali naši Primorci, ki so prihajali tja med obema vojnama, ko je tretma s strani italijanskih fašistov postal neznosen. Oboji, vsak v svojem času in na svoj način, smo bili zadovoljni s tistim, kar smo videli... Takrat sem spoznal Marijo Grbic, predsednico Društva Slovencev "Triglav" Banja Luka, izjemno žensko z neizmerljivimi zalogami energije, ki organizacijo takšnih in podobnih prireditev vedno opravi brez napak. Grbiceva je v obdobju, ki je sledilo, postala tudi članica istega leta ustanovljenega Sveta Vlade Republike Slovenije za Slovence po svetu, svetovalnega telesa, v katerem skupaj s članom slovenske skupnosti iz Srbije zastopa interese Slovencev, ki živijo na območju bivše skupne države. V aprilu 2008 je bila poleg tega imenovana za namestnico predsedujočega tedaj ustanovljenega Sveta nacionalnih manjšin Bosne in Hercegovine, ki je posvetovalno telo Parlamentarne skupščine BiH. Na srečanju v Slatini sem poleg najmlajših članov in članic slovenskih društev v Bosni in Hercegovini, ki so predstavljali tekom let(a) pridobljeno znanje slovenščine, njihovih mentorjev in mentoric v slovenskih društvih iz Sarajeva, Banja Luke, Tuzle in Prijedorja, ter predsednic omenjenih društev na svoje veliko veselje spoznal tudi veliko mladih banjaluških Slovencev, ki so aktivno vključeni v delo društva "Triglav". Ze takrat sem bil navdušen nad številno mlado populacijo Slovencev, ki kažejo svojo kreativnost, znanje, pozitivno naravnanost proti svetu in spoštovanje do svojih korenin na društvenih proslavah, na študiju v Sloveniji ter ob prenekaterih formalnih, pa tudi malo manj formalnih pogovorih, ki smo jih ime- li od tedaj. Bo bralec zato kaj presenečen, če povem, da me ob zaključku pisanja teh vrstic že čaka spakiran kovček za smer Banja Luka, kjer se bom udeležil poroke enega izmed njih? Na mladih svet stoji. Ce smo natančni, v društvu "Triglav" trenutno svet stoji na (mladostni) Mariji Grbič in njenih najožjih sodelavcih in sodelavkah (imen ne bom omenjal, da ne bi koga po krivici izpustil), ki pa uspešno vključujejo mlade potomce slovenskih izseljencev v delo v društvu. To poteka zelo tenkočutno in skrbno, ob zavedanju, da so naloge, ki jih bodo nekoč prevzeli, odgovorne in da bo njihovo delo zrcalo, v katerem bo viden obraz slovenske skupnosti v Banja Luki. Nujno je, da to poteka počasi, da ne pride do preobremenitev, ki bi imele negativne učinke. Hkrati pa obstaja zavedanje, da je ta proces nujen in neizogiben, saj se veličina tistega, ki odhaja, meri (tudi) po tem, kakšno stanje zapušča za seboj. Spoznal sem delo več slovenskih društev širom po svetu, določene informacije dobim tudi preko pogovorov, ki jih imam s kolegi na Uradu, ki pokrivajo različna geografska področja. Na osnovi tega lahko zapišem, da ta vidik banjaluškega društva izpostavljam zato, ker gre za model, ki povsod, kjer ga srečamo, prinaša pozitivne rezultate, a ki hkrati vse premalokrat prevlada. V času asimilacije in težav pri prenosu slovenske identitete na mlajše generacije je izostanek zavedanja o tem, da je mlade potrebno pazljivo vključiti v odgovorno delo v društvih in drugih slovenskih organizacijah, lahko usoden za sam obstoj teh organizacij. Katere so še značilnosti banjaluških Slovencev, kot jih vidim jaz in katere so njihove najpomembnejše prireditve? Gre za društvo, ki spada med vodilna na področju Bosne in Hercegovine in pomembnejša na območju bivše skupne države. Janez Lebreht si verjetno kaj takega ni upal niti pomisliti, ko je v letu 1997 prišel na dan z idejo o ustanovitvi organizacije, ki bi združevala Slovence v Republiki Srbski, po tistem, ko so slovenska društva v Kaknju, Sarajevu, Tuzli in drugih mestih Federacije BiH obstajala že od prvih let krvave bosanske vojne in opravila neprecenljivo vlogo predvsem na humanitarni ravni (težišče delovanja pa se je kasneje preneslo na kulturno področje). A vendar se je to zgodilo, tudi zaradi številčnosti Slovencev v Banja Luki in njihove uspešne organiziranosti; uglednih položajev, ki jih posamezniki zasedajo in spoštovanja, ki so ga deležni v družbi; dobrih odnosov z lokalno skupnostjo, katero bogatijo s svojo kulturo in povezujejo s Slovenijo na kulturnem, gospodarskem, društvenem, izobraževalnem in drugih področjih; z vključevanjem mladih; zaradi ugodne geografske lege. Banja Luka neguje odlične odnose s slovenskimi mesti Kranj, Ptuj in Novo mesto; društvo "Triglav" se povezuje s slovenskimi društvi, posebej bi izpostavil novomeško Društvo za razvijanje prostovoljnega dela in njihovo sekretarko gospo Branko Bukovec, s katerimi veliko sodelujejo na področju mladih in regionalnega povezovanja; v Banja Luki delujejo gospodarski subjekti, ki znajo prepoznati kapacitete društva in slednjemu tako ne dajejo le donacij, ampak ga tretirajo kot enakovrednega partnerja, v sodelovanju s katerim je možno izboljšati lastno prepoznavnost in (poslovni) ugled. Društvo Slovencev "Triglav" Banja Luka že od leta 1998 izvaja dopolnilni pouk slovenskega jezika, ki ga vsa ta leta vodi nenadkriljivi Mario Sladoljev Jolič, kateremu je uspelo vzgojiti samozavestno generacijo mladih Slovencev, ki dandanašnji že študira na slovenskih univerzah in za katere rad rečem, da bolje govorijo slovensko kot jaz. Zasluge za to gredo seveda tudi njihovim staršem, ki so bili dovolj modri, da so v odločilnem trenutku za vzgojo in razvoj mladega človeka spoznali, da njihoivemu otroku lahko poznavanje jezika matične domovine svojih staršev v prihodnosti le koristi. Vsako leto slovenski dopolnilni pouk v Banja Luki obiskuje približno 40 učencev. To jim odpira možnosti do udeležbe na poletnih in zimskih šolah slovenskega jezika v Sloveniji, na taborjenjih, izletih k svojim vrstnikom in končno tudi k štipendijam in študiju v Sloveniji. Zavedajmo se: Slovenija skrbi za svoje rojake v tujini. S pomočjo Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu, Ministrstva za šolstvo Republike Slovenije in drugih, tudi nevladnih organizacij, se tistim mladim članom slovenske skupnosti, ki si želijo ohraniti družinske tradicije, gotovo odpirajo možnosti, kakršnih podobne inštitucije v matični državah pripadnikov drugih manjšin v BiH niso sposobne nuditi. Poleg slovenskega dopolnilnega pouka, ki je temeljni element aktivnosti društva "Triglav", od leta 2001 v društvu obstaja pevski zbor "Davorin Jenko", ki združuje preko 30 pevcev in pevk iz generacije v najboljših letih. Beležijo odmevne nastope v BiH in Sloveniji. Mlajši člani so organizirani v zboru "Mladi Jenkovci", posebnost društva na glasbenem področju pa so "Trio Fantastiko" in mlada pevka Aleksandra Bilanovic, ki s svojimi izvedbami vedno znova popestrijo družbene in kulturne dogodke v organizaciji društva. Od leta 2004 imajo v društvu knjižnico s preko 1. 000 knjigami, pa tudi dokumentacijski center, za katerega je gradivo v pretežni meri prispevala spoštovana gospa Vera Adamič Papež. Istega leta je začelo izhajati društveno glasilo "Bilten", člani društva pa s svojimi prispevki sodelujejo tudi v okviru biltena Zveze nacionalnih manjšin Republike Srbske. Ob 10. obletnici "Triglava" so postavili svojo spletno stran. V "Triglavu" delujejo tudi humanitarno, z obiski in obdarovanji posameznih pripadnikov starejše generacije ter opozarjanjem na socialne probleme posameznih slovenskih družin v Banja Luki in okolici. Pomemben del aktivnosti v društvu predstavljajo kulturne manifestacije (tradicionalna "Prešernov dan" poteka od 1999, na "Reviji nacionalnih manjšin Republike Srbske" sodelujejo od 2002), organizirajo otroške likovne in dramske delavnice, prirejajo razstave, književne večere in koncerte. Organizirajo ali pomagajo pri organizaciji gostovanj iz Slovenije, tako posameznih umetnikov kot orkestrov, gledaliških skupin, učencev, študentov in športnikov. Udeležujejo se mednarodnih projektov, predvsem v sodelovanju z Društvom za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto. Posebej izpostavljam večkratno organizacijo tradiconalnega Srečanja šol dopolnilnega pouka slovenskega jezika v BiH (leta 2002 v Rekavicah, leta 2005 in 2007 v Slatini). Gre za prireditev, ki je bila prvič na sporedu v Sarajevu leta 2000 in katere organizacija se je vsa ta leta izmenično vršila med slovenskimi društvi, ki izvajajo slovenski dopolnilni pouk (Sarajevo, Tuzla, Banja Luka, Prijedor). Prav vsi elementi te prireditve so izjemnega pomena za slovensko skupnost v BiH, saj gre za povezovanje slovenskih društev na vsedržavnem nivoju, ohranjanje slovenskega jezika in kulture ter aktivno delovanje in druženje mladih Slovencev. Težko bi našli posamezno prireditev, ne samo znotraj BiH, ki bi v sebi združevala tako pomembne elemente. Na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu zato te prireditve redno podpiramo kot posebne projekte. Martinovanje v Banja Luki, letos bo potekalo že 10. po vrsti, velja za enega največjih tradicionalnih družabnih dogodkov slovenske skupnosti na območju bivše skupne države. Glede na dejstvo, da se svet spreminja, da volonterstvo (žal) izginja in da ljudje najdejo vse manj časa za pogostejšo udeležbo v društvenih aktivnostih, družabni dogodki za marsikaterega v tujini živečega Slovenca pomenijo enega redkih stikov s slovensko kulturo. Martinovanje je slovenski ljudski praznik z dolgo tradicijo, ki nikoli ne mine brez Zdravljice, slovenske narodne glasbe in plesa. Slavi rojstvo vina, katerega pridelovanje in spoštovanje kulture pitja je pomemben del slovenske narodne zavesti. Skratka, gre za dogodek, ki vsako leto znova tesno poveže slovensko skupnost in kot takega ga zelo radi prirejajo povsod v izseljen-stvu. Pripadniki slovenske narodne skupnosti v Banja Luki in okolici so si z vsem naštetim izdelali mesto v družbi, ki pomembno izstopa od nekoliko nesrečne opredelitve "ostalih", kot je predvidena v ustavi Bosne in Hercegovine. So poznani in spoštovani kot dejavnik, ki bogati kulturno sliko mesta in po svojih močeh pripomore k odličnim odnosom s Slovenijo na vseh nivojih. Ce se vrnem na začetek: 500 ljudi navsezadnje ne pride na vsako večerjo... Poznavanje preteklosti in zavedanje o sedanjosti, katerih pričevalec je ta knjiga, pa vendarle nista pomembni sami po sebi in za sebe. Odločilni sta predvsem z vidika prihodnosti. Slovenci v Banja Luki ste upravičeno lahko ponosni na to, kar ste dosegli v sredini, v kateri živite. Banjaluške Slovence in vaše društvo v bodoče vidim kot generator povezovanja slovenstva, ne samo na območju mesta in širše okolice, temveč (ob izboljšanju prometne in informacijske infrastrukture) v Bosni in Hercegovini in na območju bivše skupne države nasploh. Vidim vas kot aktivnega partnerja v procesih regionalnega sodelovanja, predvidenih v okviru Evropske Unije. V obeh primerih gre prednostno za projektno sodelovanje in povezovanje. Verjamem, da vam bo uspelo pridobiti lastne prostore, ki si jih močno želite. Prepričan sem, da bo vse našteto omogočilo, da boste vztrajali na poti ohranjanja svoje kulture in izročila, slovenskega jezika in običajev. Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu (pa tudi druge pristojne institucije v Republiki Sloveniji!) vam bo pri teh projektih in stremljenjih pomagal tako kot vedno: s finančno in moralno podporo rednemu delovanju in posameznim posebnim projektom, z izvajanjem informativnih seminarjev, z rednimi obiski pomembnejših prireditev društva in ohranjanjem stikov z najbolj aktivnimi člani v društvu, z vlogo svojih uslužbencev v raznih medresorskih komisijah, s posredniško vlogo pri prenašanju pobud pristojnim organom v Sloveniji (predvsem glede izvajanja slovenskega dopolnilnega pouka), s pomočjo pri urejanju statusnih razmerij posameznikov in pomočjo pri urejanju konzularnih zadev. Ne glede na vso moralno, finančno in strokovno pomoč, ki jo nudijo Urad ter ostali partnerji iz Slovenije in lokalnega okolja pa je za uspešno izvajanje načrtov pomembna pred- vsem samoiniciativnost in predanost aktivistov v slovenski skupnosti, saj ti projekti zahtevajo ogromno vloženega truda in časa. Naj bosta poznavanje preteklosti in zavedanje o sedanjosti, ki ju prinaša ta knjiga, v prvi vrsti inspiracija bralki in bralcu, da je pomembno in od vsakega posameznika med nami odvisno, da in kako bomo ohranjali slovenske tradicije v prihodnosti. "Neki stari meniški tekst pravi, da obstaja pet priložnosti za praznovanje: 1. kadar predstojnik odide 2. kadar se predstojnik vrne 3. kadar ima kdo rojstni dan 4. kadar ima kdo god 5. in ob vsaki drugi priložnosti. " Ker sem zagotovo spada tudi deseta obletnica, vam v imenu Društva Slovencev Triglav iz Banja Luke, želimo prisrčno dobrodošlico". Takole je po izvedbi slovenske himne Zdravljice pozdravil vse prisotne, posebej še visoke goste iz Republike Slovenije in BiH, moderator Darko Mijatovic. S pomočjo prikazanih slajdov je bil spremljan kratki besedni zapis od samega začetka delovanja male skupine Slovencev ki jo je zbral gospod Janez Lebreht, do razširitve v Zvezo Slovencev Republike Srbske, vodeno s prvim predsednikom Nikico Andromako, vse do danes, z novim imenom Društvo Slovencev Republike Srbske "Triglav" Banja Luka, ki ima 1491 članov in katerega program temelji na šoli dopolnilnega pouka, pevskem zboru, knjižnici, izdajanju letnega biltena, časopisa na slovenskem jeziku in sodelovanja z različnimi organizacijami širom Slovenije in BiH na kulturnem, športnem in ostalih področjih. Za uzpešno delo smo zadolženi vsi, seveda je največja odgovornost na članih Izvršnega odbora in naši predsednici gospej Mariji Grbic, ki se je v svojem pozdravnem govoru spomnila naših težkih časov, naše želje, dobre volje, entuzijazma in občutka za ohranjenje slovenskega jezika in kulture, zavedajoč se, da le na takšen način lahko razvijamo lastno identiteto, poznamo lastno kulturo in tradicijo in tako v sebi, v naših potomcih, prijateljih, razvijamo tolerantnost in spoštovanje drugih narodov in njihove kulture. Povdarila je da smo skupnim delom, ter s pomočjo vseh, ki so nam resnično pomagali, tako iz domovine Slovenije, iz širše lokalne skupnosti kot BIH, uspeli. Težko je najti prave besede zahvale! Zgodovina nas je naučila naslednjega nauka: "Ko začutiš, da je življenje pretdrdo s teboj, in se želiš vdati, se spomni, kdo si. Vselej si prizadevajmo po najboljših močeh ostati to, kar smo in naša srca se nikoli ne bodo utrudila, niti ne postarala, če bomo znali deliti z drugimi vso to lepoto in dobroto. Slavnostni govor je predsednica zaključila s posebno zahvalo županu mesta Banja Luka Dragoljubu Davidovicu in lokalne skupnosti, brez katere bi društvo ne moglo postati to, kar je danes. Zupan mesta Banja Luka gospod Davidovic se je zahvalil na iskazani pozornosti, čestital našem Društvu jubilej in obljubil, da bo lokalna skupnost tudi v bodoče dajala vso pomoč pri našem delu. Da pa bi bila svečanosti dana nota raspoloženja je pevski zbor Davorin Jenko zapel. Zbor je iz majhne skupine pevcev, katero je prvi vodil g. \evenica, prerasel v mešani pevski zbor, katerega skupaj z otroškim pevskim zborom "Mladi Jenkovci" uzpešno vodi prof. Alek-sandar Jeremic. Zbor uzpešno sodeluje na TABORU SLOVENSKIH PEVSKIH ZBOROV v Šentvidu pri Stični. Redno sodeluje na vseh naših družabnih in kulturnih prireditvah, kakor tudi na vseh prireditvah ki jih organizirajo ostala društva Slovencev v BiH. Na proslavi je s pesmijo "Planinska", želel prikazati lepote Slovenije in hkrati povabiti na oder predstavnika Urada Republike Slovenije gospoda Aleša Selana kateri je izrekel vspodbudne besede in najlepše želje za naše delo, ter izročil predsednici našega Društva spominsko knjigo. "Naše Društvo ima veliko podporo Ambasade Republike Slovenije, številnih organov in organizacij v Sloveniji, z Uradom za Slovence v zamejstvu, Ministrstvom za šolstvo, Ministrstvom za kulturo, ki čez razpise finančno podpirajo naše programe. Udeležujemo se vladinih srečanj Slovencev, ki živijo izven domovine, sodelujemo tudi s posameznimi občinami in društvi, predvsem iz Dolenjske. Za to povezavo pa ima največjo zaslugo gospa Branka Bukovec. Prav tako imamo izjemno dober odnos z državnimi in lokalnimi organi v BiH, kateri dosledno spoštujejo zakon o zaščiti pripadnikov nacionalnih manjšin. Lahko, pa se tudi malo pohvalimo, kajti naša predsednica gospa Grbic je bila izbrana v Svet Slovencev živečih v zamejstvu. Pravijo, da na mladih stoji svet. Resnično! Naši mladi člani, posebno otroški zbor s solistko Aleksandro Bilanovic, ki nam je zapela Mojčino pesem iz filma "KEKEC", so želeli našemu večeru dati noto ležernosti. Mladi člani našega Društva so skupaj z učiteljem Marijom Sladoljevim resnični predstavniki ohranjanja slovenskega jezika in kulture. Šola dopolnilnega pouka slovenskega jezika je začela z delom na pobudo Ministrstva za šolstvo in šport leta 1998. V šolo niso vključeni samo mladi, temveč tudi starejši, ki si žele pridobiti ali obnoviti znanje slovenskegajezika. Prav tako naši mladi člani sodelujejo na različnih srečanjih ši-rom Slovenije in BiH. Šola učencem omogoča izpopolnjevanje jezika na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer se udeležujejo "Zimske, oziroma poletne šole" ki jo organizira Ministrstvo za šport in šolstvo Republike Slovenije. Sodelujejo na Taboru slovenskih otrok in na takšen način navezujejo stike in izmenjujejo srečanja mladih v Sloveniji in BiH. Društvo za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto, pa je našim otrokom omogočilo druženje z otroci OŠ Jože Gorjup iz Kostanjevice na Krki. Na domačih tleh, pa člani sodelujelo na naših proslavah in družabnih srečanjih. Da pa bi to svojo aktivnost potrdili, so na naši svečanosti očarali prisotne z recitacijo "Deset in dve skrivnosti". "Daj človeku ribo in nahranil ga boš za ta dan, nauči človeka uporabljati internet in ta bo dal za nekaj tednov mir". Celotni večer je bil spremljan s slajdi. Naše delo, trud, napor za ohranjanje vezi z domovino Slovenijo, lahko najdete na spletnem portalu www triglav. rs. ba v mnogih varijantah. Internet gotovo predstavlja lepo izmenjavo. V našem Društvu pa izmenjave pripravljamo v živo, saj pravijo da smo Slovenci narod ki zna gostiti in se zna veseliti. V kratkem poročilu smo želeli to našo gostoljubnost potrditi, kajti mi, banjaluški Slovenci, smo sodeč po pohvalah dobri gostitelji. Kulturni center Banski dvor, katerega, vodilni ljudje so nam vedno voljni dati svoje prostore, je skupaj z nami omogočil banjaluški publiki predstaviti eminentne predstavnike iz glasbenega, literarnega in likovnega področja iz vseh strani Slovenije. Prav tako uspešno organiziramo proslave Prešernovega dne, božična prednovoletna praznovanja, srečanja nacionalnih manjšin in vsem poznano srečanje, Martinovanje. Upamo, da se bomo družili in gostili tudi v prihodnje, pa ne le pri nas ampak tudi po ostalih področjih Slovenije, tam kjer še nismo navezali stikov. Želimo pokazati kakšni smo in kaj znamo. Znamo! To so na svečanosti dokazali Mladi Jenkovci z inštrumentalno izvedbo skladbe -Piacola "Poletje". Mnogo lepega je bilo slišati na našem večeru, vendar je bil za nas najlepši trenutek, ko smo se člani Društva Slovencev Triglav, javno zahvalili vsem, ki so pripomogli k temu, da je Društvo v desetih letih delovanja, doseglo vse to. Podelili smo priznanja in pohvale vsem, ki so nam nesebično pomagali, a njihova zahvala, nam, na našem srečanju, so bili nasmejani, zadovoljeni obrazi in kup pohvalnih besed. Bil je to svečan večer s pestro vsebino in končal se je s pesmijo, ki jo je zapela Aleksandra Bilanovic s spemljavo naših glasbenikov "Za Slovenijo živim", za katero tekst je napisal Igor Pirkovič, nekdanji konzul Veleposlaništva Republike Slovenije v BiH. Naj zaključim takole: "Življenje je kot klavir - kaj boste dobili iz njega, je odvisno od tega, kako ga igrate. "Mi, naše Društvo Slovencev RS "Triglav" Banja Luka, ga bo zagotovo igralo v veselih tonih. Društvo Slovencev RS "Triglav" Banja Luka OB DESETI OBLETNICI DELOVANJA DRUŠTVA SLOVENCEV RS "TRIGLAV" BANJA LUKA c,jflr/irrJottoz ] i L- K* M. 0? /f? / ikTS PflfJiiirJL 'M ttf£ PCKJ,/C, «fWi7 ^fi^Lo i-' rej.&f- o K; I / ' i ŽJ 'H Pfti*. itlflZiL 5 i L. i-.V i ?iri rjA M ibUvi). i ^V^feii^flf i'1 - 'Ai. £ htiVili l-dUkiHfk. * i ' k F2Q,jg. * fil-tiM ftoiefJi r u^htja. M: L a * h tfft&utt Sii. d IU(> r o rent/4 > FtiiJMji 7Uf.i£thji9i J,xrf K Til^i ✓fljo/^r. i/t fc- JLDh* a t. fEil^iiJ^Fl; i to** ff W-£(.(, h flifKj^jJ F« M- LV-, ^ OtJi.iditi h-[I", prviAmbasador v BIH ALADARBELEC, konzul BRANKA BUKOVEC, sekretarka DZRPD Novo mesto VOJKO KUZMA, kpnzul SANDIBONACA, konzul IGOR^PIRKiOVr, konzul NNIKICA ANDROMAKO, prvipredsedni^Drultva "Triglav" JANEZ LEBREHT Spoštovana, Gospa Marija Grbic Rad bi se Vam in Vašim sodelavcem v društvu " Triglav " še enkrat zahvalil za povabilo na slavnostno praznovanje 10. letnice društva, za zahvalo, ki sem jo prejel in za gostoljub-lje. Vabilu sem se z veseljem odzval, saj me vežejo na društvo in njegove člane lepi spomini še iz časov, ko sem bil veleposlanik v Bosni in Hercegovini. Od začetka sem spremljal vaša prizadevanja in želje, zato lahko rečem, da ste v desetih letih obstoja dosegli izjemno visoko raven delovanja in velik ugled, kar se odraža v velikih uspehih društva pri gojitvi slovenske kulture in besede ter širjenju prijateljstva med ljudmi. Za vse to zaslužite veliko pohvalo in priznanje. Prav tako mi bo ostal v spominu lep kulturni program, ki je bil izveden ob praznovanju. Upam, da bo še kakšna priložnost, da se srečamo. Vam, gospa predsednica, kot vsem članom društva želim pri vaši dejavnosti obilo novih uspehov. Sprejmite lepe pozdrave. Drago Mirošič Novice Župan obiskal Banja Luko 17. 1. 2008 Župan Mestne občine Novo mesto Alojzij Muhič je s sodelavci minuli petek na povabilo tamkajšnjega Društva Slovencev Republike Srbske Triglav, ki je praznovalo 10. obletnico delovanja, obiskal Banja Luko. Društvo Slovencev Triglav, ki šteje čez 1400 članov, je z Novim mestom povezano preko Društva za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto, s katerim že vrsto let sodeluje predvsem na področju kulturnih in mladinskih izmenjav. Poslanstvo Društva Slovencev je predvsem zadovoljevanje potreb članov na področju kulture, učenja slovenskega jezika, socialnega dela, mladine in prostovoljnega dela. Vse bolj pa na gospodarskem področju postaja tudi most med matično domovino in Republiko Srbsko. Slovesna prireditev ob 10-letnici je potekala v največji banjaluški kulturni ustanovi Ban-ski dvori, udeležili pa so se je visoki gostje - vsi dosedanji slovenski veleposlaniki v BiH in aktualna veleposlanica Nataša Vodušek, predstavniki državnih organov Republike Slovenije, in župan mesta Banja Luka. To je bil prvi obisk novomeškega župana v Banja Luki, ki je obisk izkoristil tudi za srečanje z županom Banja Luke Dragoljubom Davidovicem, predstavniki obrtne in gospodarske zbornice regije Banja Luka in prorektorjem Univerze v Banja Luki. Obe strani sta izrazili interes za sodelovanje tako na gospodarskem in izobraževalnem kot na kulturnem in športnem področju. Prijem za predstavnike Društva Slovenaca "Triglav"i delegaciju Novog Mesta 11. 1. 2008. - Objavljeno od strane Odsjeka za odnose sa javnoscu Gradonačelnik Dragoljub Davidovi}, 11. januara 2008. , povodom deset godina rada i postojanja Društva Slovenaca "Triglav" upriličio je prijem za predstavnike Udruženja i delegaciju slovenačkog grada Novo Mesto, koju je predvodio gradonačelnik Alojz Muhič. Na sastanku je istaknuta mogucnost saradnje Novog Mesta i Banje Luke u oblasti privrede, ob-razovanja, kulture i sporta. Gradonačelnik Banje Luke je novinari-ma izjavio da Banja Luka želi ostvariti uspješ-nu saradnju sa Novim Mestom, naglasivši da je Novo Mesto jak industrijski centar, koji prema njegovim riječima praktično nema neza-poslenog stanovništva. "Zainteresovanost pos-toji sa obje strane", rekao je Davidovi} i do-dao da je delegacija Novog Mesta danas posjetila Privrednu komoru Banja Luka i Univer-zitet. Gradonačelnik Novog Mesta, Alojz Muhič je istakao da je Novo Mesto jak industrijski centar kao i trgovinski, upravni, zdravstveni, obrazovni i kulturni centar. "Novo Mesto je treci grad u Sloveniji po privrednoj moci", rekao je Muhič i dodao da je u Novom Mestu razvijena automobilska, farmaceutska, kozmetička, tekstilna, drvna i elektrotehnička industrija. Prema riječima Muhiča, tvornici automobila "Revoz" potrebno je 500 radnika, ne samo fizičkih, nego i mašinskih i elektro inžinjera, te da je danas u Privrednoj komori Banja-luka razgovarano o mogucnostima zapošljavanja. Vojislav Dimitrijev} in Marija Grbi}, Banjaluka Društvo Slovencev Republike Srbske "Triglav" Banjaluka Prvo sestajanje Slovencev in njihovih potomcev iz tega področja, po vsem kar se je zgodilo v začetku devedesetih let prejšnjega stoletja je bilo 14. aprila 1997 leta, na pobudo ba-njaluškega Slovenca Janeza Lebrehta ki smo tako kot Slovenci v Federaciji BiH začutili potrebo po sodelovanju s ciljem nudenja humanitarne pomoči svojim članom. Na prvem seznamu se znašlo kar 600 imen oseb ki bi potrebovale pomoč. Ob koncu istega leta je organizirano srečanje Slovencev na območju BiH, s tedanjim predsednikom Vlade Republike Slovenije, gospodom Janezom Drnovšekom. Srečanje je bilo organizirano v prostorih Ambasade Republike Slovenije v Sarajevu. Rezultat tega srečanja je bilo formiranje inicijativnega odbora, katerega naloga je bila organiziranje združenja Slovencev v Republiki Srbski. Ustanovna skupščina Zveze je bila 5. januarja 1998 leta v Narodnem gledališču v Banja Luki. Za prvega predsednika Zveze je bil izbran Dr Nikica Andromako. Ustanovljeno je bilo prvo Slovensko društvo na področju Republike Srpske, ki je v začetku nosilo ime Zveza Slovencev v Republiki Srpski in vključevalo člane iz Banjaluke, Laktaša, Celinca, Kneže-va, Prijedorja, Doboja, Teslica, Bos. Gradiške, Prnjavorja, Bijeljine in Trebinja. Z ustanovitvijo je Zveza štela 460 članov, najete prostore je imela v ulici V Kozarske brigae v Banjaluki. Na drugi volilni skupščini, oktobra leta 2000 je za predsednika izvoljen gospod Sošnja Franc. Na treti volilni skupščini, decembra 2003 je predsednica Zveze postala Marija Grbic, ki je leta 2007 znova izvoljena za predsednico. V letih, ki so sledila, je prišlo do osamosvojitev dveh društev "Lipa" Prijedor in "Pre-žihov Voranc" Doboj-Teslic.Zveza pa se je v spomin na staro slovensko društvo, januarja 2007 preimenovala v Društvo Slovencev Republike Srpske "Triglav". Z leti so se namen in cilji Društva spremenili, tako da je današnja vloga, varovanje in spoštovanje vseh pravic in interesov Slovencev, kot manjšine, krepitev narodne zavesti, v zpodbujanje sodelovanja z Republiko Slovenijo na kulturnem, umetniškem in športnem področju, ter povezovanje slovenskih društev iz celega sveta, predsem pa ohranjanje narodne identitete ter varovanje kulture, jezika in običajev naših prednikov. Osnovne dejavnosti Društva so da: • Omogoča medsebojna poznanstva, povezovanja in druženja. • Neguje družbeno in kulturno povezovanje s Slovenijo. • Organizira učenje slovenskega jezika, običajev, tradicij, kulturnega nasledstva in ku-turnih zgodovinskih vrednosti. • Daje razne oblike pomoči in informacije. • Organizira kulturna srečanja, sodeluje na tribunah, manifestacijah in drugih oblikah druženja. • Organizira in razvija slovensko kulturno dejavnost z gledališkimi in glazbenimi prireditvami, izložbami, formiranjem knjižnice, organiziranjem literarnih večerov in predavanj in drugo. Društvo svoje programske aktivnosti realizira preko: • Odborov za kulturne, izobraževalne, pravne, informativne in humanitarne aktivnosti. • Sekcij: mešani pevski zbor, šola slovenskega jezika, literarna sekcija, otroška delavnica. • Organiziranja prireditev, koncertov, izložb, proslav, predavanj, obiskov, izletov in drugih oblik druženja. • Preskrbitve prostora za druženje, knjižnico, pri nabavi slovenskih časopisov in tiskanja lastnega biltena. • Sodelovanja z institucijami in organizacijami v Sloveniji. • Sodelovanja z institucijami in organizacijami v BiH in • Sodelovanja z drugimi združenji v Sloveniji, Srbiji in BiH. Upravni odbor Društva, ki je bil izbran na redni letni skupščini 29. novembra 2003: Marija Grbi}, Stanko Prosen, Mario Sladoljev, Bruno Ukmar, Vojislav Dimitrijevic, Majda Despotovi}, Vjekoslav Tavčar, Franc Sošnja, Darko Mijatovi}, Siniša Ambroži}, Alojzija Popovi}, Alenka Uduč in tajnica Zdenka Jeli}. Nadzorni odbor Društva je štel tri člane: Stjepan Cemežar, Alojz Tavčar in Vinko Kec-man. Sekretar Maja Fazlinovi} Clani Upravnega odbora Društva, ki so bili izbrani na redni letni skupščini 24. janua-ra novembra 2007 so: Marija Grbi}, Vojislav Dimitrijevi}, Nataša Kajmakovi}., Mladen Luni}, Majda Despotovi}, Darko Mijatovi}, Vjekoslav Tavčar, Siniša Ambrožič, Mario Sladoljev, Jožica Tati}, Stanko Prosen. Nadzorni odbor Društva: Bruno Ukmar, Zdenka Jeli}, Siniša Ceni}, Sekretar Maja Faz-linovi} Društvo Slovencev je v desetih letih postalo vsestransko aktivno, predvsem se je izkazalo na področju kulture. V tem času se je vanj vključevalo vse več Slovencev, tako da danes število članov presega tisoč. Od aprila 2004 deluje društvo v prostorih Kluba narodnostnih manjšin, na naslovu Cara Lazara 20. ki ga je Mestna občina Banjaluka dodelila vsem narodnostnim manjšinam Republike Srbske. Ponosni smo, da smo najštevilnejše in najaktivnejše manjšinsko društvo v Republiki Srbski. Največ pozornosti je namenjeno ohranjanju slovenskega jezika, kulture in običajev. Zato društvo organizira mnoge dejavnosti, med njimi [olo dopolnilnega pouka slovenskega jezika in kulture za mlajše in starejše člane, kjer se člani seznanjajo s slovenskim jezikom in kulturo, pod njegovim okriljem delujeta dva pevska zbora, in sicer mešani pevski zbor Davorin Jenko in otroški pevski zbor Mladi Jenkovci, ter instrumentalna skupina Trio Fantas- Društvo v sklopu šole slovenskega jezika že od leta 1999 omogoča svojim učencem in članom udeležbo na tečaju slovenskega jezika na Filozofska fakulteti Univerze v Ljubljani na Oddeleku za slovenske jezike in književnost na zimski in poletni šoli slovenskega jezika kakor tudi pridobitev štipendij: • Organizira: Zimsko šolo slovenskega jezika na Filozofski fakulteti v Ljubljani v času zimskih počtnic. Naši učenci dobijo štipendijo ki jo dodeljuje Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport Vlade Republike Slovenije. [ola je namenjena učencem starejšim od 17 let. • Skupaj z Ministrstvom za šolstvo Vlada Republike Slovenije organizira Poletno šolo slovenskega jezika, kje se biva v Sloveniji, učenci učijo jezik, se spoznavajo z kraji in običaji širom Slovenije. Naši učenci so se udeležili šole v Postojni. Teznu pri Mariboru , Tolminu, Radencih, Kopru, Ljubljani. • V organizaciji Svetovnega Slovenskega Kongresa iz Ljubljane organiziramo Tabor slovenskih otrok po svetu. Naši otroci so bila na taborovanju v Prebledu na reki Nadiži, na Jezerskem, v Semiči v Beli Krajini, v Veliki Polani pri Murski Soboti in na Debelom Rtiču pri Ankaranu. • V organizaciji Društva za prostovoljno delo Novo Mesto so se v aprilu 2006 in oktobru 2008 naši učenci družili z učenci o.š. Jože Gorjup. V društvu od leta 2004 deluje knjižnica s preko 1.500 knjigami, ki je odprta ob torkih (18-20h) in sobotah (11-13h), hranijmo pa tudi obsežno dokumentacijsko gradivo, ki priča o življenju Slovencev v Bosni in Hercegovini. Velik del gradiva je priskrbela Vera Adamič -Papež. Leta 2005 smo tako v društvu pripravili posebno fotografsko razstavo s tematskim naslovom "Slovenci v Slatini in Banja Luki: Od prednikov do potomcev, 1923-2005", nadaljevanje tega projekta je pa v obliki monografije ugledalo luč sveta. Podporo temu projektu so izrazili številni posamezniki in organi iz Slovenije in Republike Srpske. Društveno glasilo "Bilten" od leta 2004 dalje izhaja praviloma dvakrat letno (skupno je izšlo 7 številk). S svojimi prispevki člani društva so sodelovali tudi v biltenu "Riječ nacionalnih manjina", ki ga je izdajala Zveza nacionalnih manjšin Republike Srbske. Ob 10. obletnici društva so postavili tudi spletno stran www.udruzenjetriglav.com. Društvo prireja številne kulturne manifestacije. Tradicionalna (od leta 1999) kulturna prireditev društva se imenuje "Prešernov dan", v okviru katerega smo pripravili tudi prevod Sonetnega venca v srbski jezik (prevedel Kolja Mičevic). Poleg tega prirejamo Slovenski večeri. Kurentovanje, razstave, književne večere in koncerte, nastope zborov in se aktivno vključuje v javne dogodke v Bosni in Hercegovini in Sloveniji. Naši člani, učenci in člani zbora, so bili in še vedno so redni gostje dogodkov in prireditev po Sloveniji Tudi slovenska alternativna kultura najde mesto v društvenem programu. S kulturnim programom se redno udeležujemo tudi Srečanja nacionalnih manjšin Republike Srbske, ki ga prireja Zveza nacionalnih manjšin Republike srbske (ustanovljena 2002) v Narodnem gledališču v Banja Luki. V letu 2008 je to srečanje potekalo petič, gre pa za izjemno odmevno kulturno manifestacijo. Organiziramo številna gostovanja iz Slovenije, tako posameznih umetnikov kot orkestrov, gledaliških skupin, učencev in študentov, športnikov. Hkrati se tudi sami udeležujemo mednarodnih projektov (šola medkulturnega učenja VOICE v letu 2005 v organizaciji DR- PD Novo mesto; mednarodni seminarji za volonterje - od leta 2005 dalje; volonterski tabori; gostovanje pri slovenskih dijakih v Kostanjevici na Krki...) Najodmevnejša društvena proslava je prav gotovo tradicionalno "Martinovanje", ki smo ga prvič pripravili v novembru 1999 in vsako leto posebej privabi več kot 500 obiskovalcev na čelu s številnimi visokimi gosti. Na športnem področju smo v preteklosti organizirali rafting za kranjske študente (2005) v okviru kulturnega in turističnega sodelovanja med mestoma, beležili smo obiske slovenskih športnikov. Na področju humanitarnega delovanja društvo nudi pomoč posameznim starejšim članom v obliki obiskov, tolažilne besede ali nasveta. V letu 2007 so Obiskali smo število najstarejših Slovencev ter jim razdelili knjige, biltene in revije Moja Slovenija. Predstavniki DS "Triglav" so se udeležili seminarja za slovenske izseljence in njihove potomce, ki živijo na območju Bosne in Hercegovine, ki ga je Urad organiziral v novembru 2007 v Sarajevu. V marcu 2008 je Urad v sodelovanju z MNZ v Banja Luki organiziral še specialen seminar na temo postopkov in pogojev za pridobitev slovenskega državljanstva, evidence volilne pravice in sporočanja sprememb stalnega prebivališča ter matičnih dejstev v Republiko Slovenijo. Seminarja se je udeležilo približno 150 oseb. Na ta način smo aktivno vključeni v kulturno in družabno življenje domovine svojih prednikov. Aktivno vez z Republiko Slovenijo izkazujemo tudi z redno udeležbo na tradicionalnih srečanjih v Državnem zboru Republike Slovenije in ostalih podobnih manifestacij. Leta 2007 je oblikovan Svet Vlade Republike Slovenije za Slovence po svetu, posvetovalno telo vlade, ki ga sestavljajo Slovenci, ki živijo po svetu. Ena izmed 19 članov Sveta je tudi naša predsednica, gospa Marija Grbic. Aktivno delujemo tudi kot manjšina v Bosni in Hercegovini. Poleg tega, da smo član Kluba nacionalnih manjšin, katerega smo najštevilnejša in najaktivnejša manjšina, aktivni smo tudi v novoustanovljenem Svetu narodnostnih manjšin Bosne in Hercegovine, katerega podpredsednica je ravno naša predsednica ga. Marija Grbic. Naše društvo se redno udeležuje tudi dogodkov po celi Bosni in Hercegovini in drugih držav v regiji, s svojimi nastopi se vedno uspešno predstavlja in navezuje dragocene stike. Mednarodno sodelovanje zajema predvsem zelo razvit in negovan odnos z novomeškim Društvom za razvijanje prostovoljnega dela in njegovo generalno sekretarko Branko Bukovec. Z ustvarjanjem teh povezav in možnosti, ki se prek njih odpirajo, je DS "Triglav" uspelo realizirati mednarodne projekte v Črni Gori (Hercegnovi), Italiji (Trst), Jagodini (Srbija), sodelujemo pa s prostovoljci iz celotnega območja bivše Jugoslavije. Prav tako sodelujejo s srbskimi društvi v Sloveniji (društvo iz Kranja). Ocenjujemo, da bi bilo zaradi že omenjenih kapacitet društva in ugodne lege mesta Banja Luka v prihodnosti smiselno spodbujati sodelovanje tudi z drugimi slovenskimi društvi na Zahodnem Balkanu (možnost sodelovanja pevskih zborov, ipd.). DS "Triglav" se udeležuje javnih tribun in seminarjev na temo položaja nacionalnih manjšin.Tudi v medijskem smislu v Banja Luki dobro izvajajo zakonodajo, ki se tiče odnosov do nacionalnih manjšin, V okviru oddaj nacionalnih manjšin je več terminov radio in TV. Zelo smo ponosni na veliko število prijateljev in partnerjev, ki so nam pomagali v dosedanjem delovanju in brez katerih naše društvo ne bi bilo tako uspešno. Nataša Kajmakovic Kulturno in družabno življenje Pravijo, da smo Slovenci narod ki zna racionalno gostiti in ki se zna racionalno veseliti. To dokazujejo številne pohvale ki smo jih bili deležni ob obiskih naših rojakov. Slike iz naših druženj so pokazatelji tega. Slovenci Slovenijo delimo na pokrajine in za vsako najdemo kakšno posebnost. Dolenjska spada v govorno najčištejše področje, glede na Trubarja. Mi banjaluški Slovenci, pa glede na to, da so naši stiki do sedaj bili precej omejeni, menimo, da naši Dolenci iz Novega mesta z gospo Branko Bukovec zevzemajo posebno mesto. Prav ti Dolenjci so se že večkrat predstavili banjaluški publiki. Naj se samo spomnimo god-bena pihala iz Straže, večkratni nastop mezzosopranistke Zdenke Gorenc, folklorne skupine Kres, simfoničnega orkestra Marijana Kozine, ter umetnike iz likovnega in literarnega področja, pa družabnih srečanj kjer so nas razveseljevali mladi glasbeniki, največkrat ansam-bl Boruta Antončiča in še mnogi drugi. Da pa ostali ne bi bili zapostavljeni, moramo omeniti tudi njih. Iz Dragatuša je gostoval orkester Dobreč, jazz orkester Igora Lumperta, bend Iz beltinec iz Prekmurja, pa pesnik "Princ ljubljanskih ulic" Juri Hudolin, knjižni portret Majde Vidmar, pesnice Marjance Ko-čevar, nam vsem poznati kurenti iz likarskega ptujskega področja, ter prijatelji iz nekoč črnih revirjev mešani pevski zbor iz Zagorja ob Savi. Tudi gosti iz Kranja bodo vedno dobrodošli. Veliko eminentnih umetnikov se izvrstilo v našem mestu. Veliko umetnikov je gostil Banski dvor, katerega vodilni ljudje so bili vedno voljni dati svoje prostore za realizacijo naših programov. Upamo, da se bomo še dalje racionalno gostili, se veselili pri nas, pa tudi po ostalih področjih Slovenije, tam kjer še nismo navezali stikov, vendar se bomo potrudili, da to v prihodnosti uresničimo. Stanko Prosen Mesani pevski zbor Davorin Jenko Število članov banjaluškega društva Slovencev se je z letoma večal, kulturne dejavnosti so se širile ter so nekateri člani društva, na čelu z gospo Marijo Pavlovi} in gospodom Stankom Prosenom, prišli na idejo ustanovitve pevskega zbora. Tako je 15. januarja leta 2001 zaživel mešani pevski zbor Zveze Slovencev Republike Srbske. Prvo sestavo zbora je sestavljalo 14 članov in sicer: Marija Pavlovi}, Milana Bucalo, Jo-zefa Tati}, Stanko Prosen, Stevo Milosavac, Ivanka Ili}, Biljana Devenica, Sonja Devenica, Jurij Bijol, Viktor Debeljak, Zora Mihajlovi}, Vera Golub, Bosiljka Nuhanovi}, Zoran Bla-gojevi} i Sonja Stefanovski. Mesto zborovodje je pripadlo gospodu Gorazdu Devenici. Prvi nastop zbor je imel na Martinovanju 2001, svoj prvi javni nastop pa februarja naslednjega leta v Kulturni dvorani Banskega dvora na proslavi Prešernovih dni. Takrat je prvič zapel slovensko himno - Zdravljico. Ime Davorin Jenko, po znanem slovenskem kompozi-torju, je zboru dal tedanji slovenski konzul v Bosni in Hercegovini gospod Vojko Kuzma, ki je prisostvoval nastopu zbora v Banskem dvoru. Prvi zborovodja, gospod Gorazd Devenica je ustanovil tudi moški oktet "Stara lipa", ki je deloval do leta 2004 in imel več zapaženih nastopov. Potem je (leta 2004) na mesto zborovodje prišel gospod Nenad Simi}, ki je na tem položaju ostal eno leto. Iz leta v leto se je število pevcev večalo. Glasovna kvaliteta je postajala boljša, s tem se je izboljševal tudi program zbora. Nastopi so se vrstili ne samo doma, temveč v mnogih krajih v Sloveniji. Repertoar zbora je sestavljen predvsem iz slovenskih ljudskih in umetniških pesmi. Danes sestavlja mešani pevski zbor, skupaj z otroškim pevskim zborom Mladi Jenkov-ci 49 članov. Pod vodstvom profesorja Aleksandra Jeremica sodelujemo vsako leto na srečanju pevskih zborov v Šentvidu pri Stični in na vseh prireditvah, ki jih prireja naše društvo. Zbor je imel samostojne koncerte (Večer slovenske glasbe v banjaluškem Banskem dvoru) in nastope na različnih prireditvah, kot so Martinovanje, Kurentovanje, otvoritve razstav, Prešernovi dnevi... Seveda je bil zbor gost na različnih koncertih in prireditvah po Sloveniji in v drugih državah v okolici. Zbor je tudi dober gostitelj pevskih zborov iz Slovenije in ostalih slovenskih pevskih zborov, ki delujejo v ostalih mestih Bosne in Hercegovine. Zbor ima v sestavi programa tudi pesmi, ki jih izvaja z instrumentalno spremljavo "tria Fantastico". Slednjega sestavljajo naši mladi člani, učenci glasbene šole iz Banjaluke. Mlajši člani društva so organizirani v pevskem zboru, ki nosi ime "Mladi Jenkovci". Društvena posebnost je t. i. "trio Fantastiko" (Lidija Paulin - čelo, tudi solo pevka; Dejan JANKOVIC - klavir; Sanja Vojvodic- violina). V zvezi z dejavnostjo na glasbenem področju velja omeniti še mladoletni sestri Aleksandro in Teodoro Bilanovic, ki vedno znova popestrita dogodke s svojimi pesmimi Dan ljubezni, Na Gorenjsko in Za Slovenijo živim. Hor "Mladi Jenkovci" Branka Bukovec, Novo mesto "ČLOVEK SE NE RODI SAMO ZASE, AMPAK TUDI ZA DOMOVINO" -(Platon) Kadar strokovnjaki poudarjajo pomen "ohranjanja in negovanja lastnega jezika, kulture, dediščine ter s tem svoje identitete", slovenski narod le bledo prikimava ... in se še naprej navdušuje nad uvoženimi prazniki, tujimi izrazi, eksotičnimi jedmi. Težko je v vsej polnosti dojeti pomen gornjih besed, dokler se človek zbuja z domačim nebom nad sabo. Pod njim je vse dokaj samoumevno . Vprašanje, kdo je in od kod prihaja, si človek začne resno zastavljati šele, ko se nad njim razpenja tuje nebo. Nenaden razkorak med življenjem, ki ga zahteva novo okolje, in življenjem, ki ga je vajen znotraj družine, mu da jasno vedeti, da udobna vožnja v obeh čolnih ne bo mogoča brez spretnega krmarjenja. Slednjega se seveda lahko priuči, a le ob trdnem zavedanju, kdo pravzaprav je, ob dobrem počutju v svoji koži - in ob hkratnem skrbnem spoštovanju teh dveh istih dimenzij pri soljudeh v okolju. Slovenci v Banjaluki so odlični krmarji. Raziskovanje svojih korenin in ponosno postavljanje rezultatov na ogled jih je združilo v Društvo Slovencev "Triglav". Pri tem so se spretno izognili nevarnosti dojemanja svoje izvorne kulture kot oklepa, ki naj bi jih branil pred "tujim" in "drugačnim"; namesto tega so kulturo postavili za hrbtenico svojega načina življenja, okolju pa prepustili, da preostale dele oblikuje tako, da so prilagojeni za prijetno življenje v njem. Banjaluškim Slovencem je torej uspel podvig, ki je v enciklopedijah zabeležen pod geslom "uspešna integracija", v vsakodnevnem življenju pa se zrcali v preprostih malenkostih, ko se denimo ponosna trditev, da je potica kraljica sladic, elegantno prepleta z uživaškim strganjem baklave s krožničkov banjaluških slaščičarn. Takšen uspeh seveda ni zgolj njihova zasluga. Mnogo podobnih poskusov po vsem svetu enostavno odpihnejo zamašena ušesa lokalne skupnosti, gluha za udejanjanje kulturnih pravic državljanov, ki ne pripadajo večinski kulturi. Mesto Banjaluka je s svojim izostrenim posluhom za vseh svojih enajst manjšin svetel zgled širni materi Evropi, ki se je predvsem v minulem Evropskem letu medkulturnega dialoga veliko in resno spraševala, kako doseči sožitje med različnimi narodi na istem geografskem področju ... Kljub odličnim pristopom obeh strani, pa v zgodbi o uspehu ne smemo pozabiti na dejavnik, brez katerega se lahko zamaje še tako kakovostno zastavljen temelj "ohranjanja kulture": intenzivnost stikov z izvorno kulturo. Fizičen stik z domovino - bodisi v obliki obiskov Slovenije bodisi sprejemanje obiskovalcev iz Slovenije - ohranja oprijemljivo podlago in "dokazuje", da tisto, s čimer se človek sredi popolnoma druge kulture poskuša poistovetiti, zares obstaja. Brez stikov "izvorna" identiteta začne izgubljati oprijemljivost in sčasoma pristane na ravni "mita"; izpostavljenost asimilaciji in izginjanju pa skokovito naraste. Banjaluški Slovenci so se uspešno izognili tudi tej čeri. Leta 2001 so se povezali z Društvom za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto iz Slovenije, ki s prostovoljstvom na področju socialnega varstva, vzgoje in kulture že sedemnajst let promovira vrednote strpnosti, solidarnosti in medkulturnega dialoga. Številnim etničnim skupinam, ki živijo v Novem mestu, pomaga k lažjemu in boljšemu vključevanju v večinsko okolje, jih spodbuja jih k ohranjanju in razvijanju njihove kulture, in nato še k javni samopredstavitvi. Ker zelo dobro razu- me pomembnost stika manjšin s svojimi izvornimi kulturami, je razvilo tudi kulturne, mladinske, izobraževalne in družabne izmenjave s sorodnimi organizacijami v številnih mestih bivše Jugoslaviji; in leta 2001 tudi z Društvom Slovencev "Triglav" iz Banjaluke, v katerem se je pokazala izrazita potreba po "injekciji pristne slovenske kulture" neposredno iz Slovenije. Dobili so največjo! Meje so začeli pospešeno prečkati slovenski glasbeniki, pevci, lutkarji, pesniki, slikarji in celo knjige, ki so jih odpisale novomeške knjižnice in šole, in zdaj tvorijo fond banjaluš-ke slovenske knjižnice. V osmih letih je številne kulturne dogodke v Banjaluki zapolnilo okoli petsto eminentnih kulturnih ustvarjalcev, med njimi: Folklorna skupina Kres, Pihalni orkester Krka, Simfonični orkester Glasbene šole Marijana Kozine, Mešani pevski zbor Pomlad, mezzosopranistka ljubljanske opere Zdenka Gorenc, jazz orkester Igorja Lumperta, pevca Marijan Novina in Borut Antončič, likovna razstava Božidarja Jakca, Bogdana Borčiča, Jožeta Marinča in še in še. Največ jih je gostil Kulturni center Banski dvor, nekaj pa jih je nastopilo na praznovanjih slovenskih praznikov - od Prešernovih dni do martinovanj in tradicionalnih božično-novoletnih srečanj. Nepozabni so bili tudi dnevi z banjaluškimi pevskimi zbori, glasbeniki in recitatorji, ki so redno vračali obiske kot gostje na prireditvah v Sloveniji, da so skorajda izenačili število petsto. Takšne izmenjave, ki so v prvi vrsti skrbele za nujen pristen stik z domovino, pa so navsezadnje dosegle veliko širše učinke. Med sodelujočimi so se stkale prijateljske vezi, ki jih slednji še danes skrbno negujejo ne le na profesionalni, temveč tudi osebni ravni. Med njimi je mnogo mladih, ki so se jim tako navsezgodaj odprla vrata v do tedaj povsem neznane dimenzije. Bližnje seznanjanje s sosednjimi državami je učinkovita zavora za razraščanje ste-reotipov o "manjšinah", "kulturah", "jeziku", "mentaliteti"; spoznanje, kako živijo Slovenci v drugih državah, pa je koristno izhodišče za kritično ovrednotenje odnosa slovenske večine do njenih manjšin in splošnemu (ne)spoštovanju raznolikosti. Torej smo bili ves ta čas na pravi - tako rekoč vizionarski poti. Odprli smo vrata sodelovanju, ki je prenašalo izkušnje v obe smeri in bogatilo obe skupnosti. Društvu Slovencev "Triglav" se zahvaljujemo za to edinstveno izkušnjo in želimo, da svoje poslanstvo živi še naprej. Društvo za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto pa obljublja, da bo spotoma pridajalo svoje kamenčke v rastoči mozaik ideje o spoštovanju in sožitju. Nekaj dobrih let po začetku tega plodnega sodelovanja je Slovenija v svojo strategijo razvoja zapisala, kateri so tisti koraki, ki jih je treba narediti, da bi učinkovito spodbudili in ohranjali identifikacijo vseh Slovencev s slovenskim kulturnim prostorom. Zanimivo, zapisani koraki se neverjetno ujemajo s tistimi, ki sta jih Društvo Slovencev "Triglav" Banjaluka in Društvo za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto delala že ves ta čas: pospeševanje pretoka kulturno umetniške ustvarjalnosti med doma živečimi Slovenci in Slovenci po svetu; spodbujanje sodelovanja v mednarodnih projektih; spodbujanje pretoka slovenskih knjig ter kulturne dejavnosti pripadnikov druge in tretje generacije Slovencev zunaj RS. Dru{tvo za razvijanje prostovoljnega dela, Novo mesto Za Slovenijo Živim - Autor Igor Pirkovič Lepa je ker moja je V sebi nosim jo Njene gore biserne morje in nebo Kamor pridem kamor grem ne pozabim je Ker potihnem dobro vem da odpre srce. Tudi če sem daleč stran znjo sem spet doma ko je duša polna ran mi zdravilo da zmano je ko se zbudim v jej sem našel dom ko se večnost preselim znjo naročju bom. Ref. Za Slovenijo živim njena smo mladina je kot pesem polna rim moja domovina, Za Slovenijo živim saj sem njen otrok Včustva znjo se potopim je moj smeh in jok. Pomembni nastopi zbora in okteta v BiH in Sloveniji so bili: • Dan samostojnosti - Večer Slovenske glasbe v Kulturnem centru Banski dvor. Nastopila sta mešani pevski zbor „Davorin Jenko" in oktet "Stara lipa". Gosti so nam bili Ukrajinci s svojim moškim pevskim zborom. •Na povabilo Zbora SKD Cankar iz Sarajeva je naš zbor, , Davorin Jenko, gostoval v Sarajevu ob kulturnem prazniku Cankarjevi dnevi. Na gostovanje je odpotovalo 25 članov zbora. Zbor je nastopil v dvorani Glasbene akademije v Sarajevu. •Na povabilo Občine Škocijan, Zveza Slovencev v Republiki Srbski je s svojim Mešanim pevskim zborom gostovala ob dnevu občine, ko se slavi IGNACIJA KNOBLEHARJA. Priredili so celovečerni koncert. • Mednarodni forum obdonavskih dežel - Na povabilo Društva esperantistov, ki so bili soorganizatorji Srečanja obdonavskih dežel v Banjaluki je med ostalimi izvajalci in predstavniki mesta Banja Luka bil Okteet "Stara lipa"...Prvi dan so nastopili v Galeriji Dacešin ob otvoritvi likovne razstave, drugi dan pa na svečanemu koncertu v Kulturnem centru Ban-ski dvor. Proslave Pre{ernovih dana u prostorijama Dru{tva "Triglav" u Banjaluci • Srečanje Slovenskih pevskih zborov iz BiH. Srečanje smo organizirali v okvirju koncerta "V nedeljo ob poldan", ki je redni nedeljski koncert v Koncertni dvorani Banskega dvora v Banja Luki in je med banjalučani zelo priljubljen. Občinstvu so se predstavili trije zbori in to: zbor, , Leopold Volkmer, , iz Tuzle, , , CAMERATA SLOVENICA, , zbor SKD, , Cankar, , iz Sarajeva, ter naš zbor, , Davorin Jenko. Vera Papež Adamič na razstavi sa g. Francom Šubičem,najstarejšim Slovencem v Slatini • Proslava ob koncu leta v Doboju za tamkajšne Slovence. V programu je nastopil tudi naš pevski zbor, ter oktet "Stara lipa". •Na povabilo " Javnega sklada za kulturo " iz Novega mesta, je Oktet Zveze Slovencev RS Banja Luka "Stara Lipa " gostoval na reviji pevskih zborov v Novem mestu. • Tradiconalno srečanje pevskih zborov iz celega sveta v Šentvidu pri Stični, nastop pevskega zbora Zveze Slovencev RS "Davorin Jenko ". Naš zbor je prvi zbor iz Bosne in Hercegovine ki je sodeloval na srečanju, tako da smo z navdušenjem pozdravljeni. •Gostovanje okteta "Stara Lipa" v Tesli}u pri društvu Slovencev " Prežihov Voranc" Doboj. Oragnizirali so skupno druženje Slovencev kateri živijo na področju Doboja in Tes-li}a. V programu je sodeloval Oktet "Stara Lipa" Zveze Slovencev Banja Luka, ki je od tej priložnosti izvedel 3 slovenske pesmi. • Sodelovanje na prireditvi "Revija kulturnog djelovanja nacionalnih manjina u Repub-lici Srpskoj" ki se od 2004 leta redno organizira v Septembru vsako leto. •Sodelovanje zbora na Mednarodni reviji pevskih zborova v Novome Mestu, • Sodelovanje zbora na priredbi u organizaciji Društva Slovenaca "Prežihov Voranc" iz Doboja, • Gostovanje na Jurjevanju u Črnomlju, •Nastop na 36 Taboru slovenskih pevskih zborov v Šentvidu pri Stični; •Sodelovanje zbora v Muzeju moderne umetnosti u Banja Luki na Smotri amaterskih zborov v sklopu "Banjaluckog ljeta 2005". •Nastop zbora v Prijedoruju na Prvom srečanju nacionalnih manjšin občine Prijedor, •Nastop zbora v Teslicu. •Sodelovanje na koncertu v Sarajevu v Domu vojske. Koncert je organiziralo Slovensko kulturno društvo „Cankar" iz Sarajeva, •Nastop zbora na 37. Srečanju slovenskih zborov - Šentvid pri Stični, •Sodelovanje na IV Srečanju slovenskih zborov katere je bilo organizirano v Muzič-kem paviljonu Kulturneg centra Banski dvor v Banja Luki. Pomembni obiskovalci: Člani Ambasade Republike Slovenije v BiH nam že vrsto let pomagajo pri organiziranju in realizaciji naših aktivnosti. Še posebno smo veseli ker se radi udeležijo naših prireditev in druženj. Tako so nam v gosteh bili ambasadori in konzuli Republike Slovenije v BiH: Drago Mirošič,Tadej Labernik, Nataša Vodušek, Aladar Belec, Bogdan Stare, Vojko Kuzma, Igor Pirkovič, Sandi Bonaca in Marjan Gams. • Parlamentarna skupina Vlade Republike Slovenije. • Februar 2003 - v prostorih društva nas je obiskal bivši predsednik Republike Slovenije, gospod Milan Kučan, •Julij 17, 2003 - Škof Uran v Banja Luki. Ljubljanski škof Alojzije Uran ter pater Marijan Šef sta bili v Banjaluki na Biskubski konferenci. Zvečer je v škofovi cerkvi v katedrali Svetega Bonevanture daroval sveto mašo za tukajšnje Slovence na slovenskem jeziku, ter za ostale občane. • September 2004 - obisk gospe Jadranke Šturm Kocijan, direktorice Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu Ministrstva za zunanje zadeve Republike Slovenije, • Gost nam je bila gospa Melita Steiner iz Ministrstva za šolstvo, znanost in šport Republike Slovenije in Dragica Motik. • Obiskali so nas tudi župani iz Repulike Slovenije: - gospod Mohor Bogataj - Kranj - gospod Štefan Čelan, Ptuj - gospod Alojz Muhič - Novo Mesto - gospod Barovic Bogdan - Trbovlje •Predstavniki Urada Vlade Republike Slovenije za Slovence po svetu in zamejstvu: - Zorko Pelikan - Rudi Merljak - Aleš Selan - Tadej Bojonec Lunic Mladen, Slatina AKCIJE ODBORA ZA SOCIALNE IN HUMANITARNE ZADEVE DRUŠTVA TRIGLAV Odbor za socialne in humanitarne zadeve društva Triglav je izvajal akcijo obiskov naših starejših in oslabelih članov. Tako smo obiskali veliko slovenskih rojakov, med katerimi so bili tudi tisti, ki živijo v banjaluškem domu za ostarele. Opravljeni obiski so samo začetek planiranih aktivnosti društva, ki jih bomo zagotovo nadaljevali tudi v prihodnosti, kajti zadovoljstvo je bilo obojestransko. Starejši rojaki so bili zelo veseli in srečni, da nekdo skrbi za njih. Mladi aktivisti so imeli priložnost pogovoriti se ter izvedeti veliko zanimivih in nevsakdanjih zgodb starejših Slovencev, ki so v Banjaluko in okolico prišli že kot otroci. Aktivni člani društva „Triglav" želimo pokazati skrb za naše starejše člane in rojake, seznaniti se z njihovim položajem in jim pomagati po naših najboljših zmožnostih. Zato bi bili zelo hvaležni vsem, ki bi nam pomagali s svojimi predlogi ali z udeležitvijo v eni izmed akcij Odbora za socialne in humanitarne zadeve, ki so postale ena izmed rednih aktivnosti našega društva. Mario Sladoljev Jolic, Banjaluka Dopolnilni pouk slovenskega jezika in kulture pri Društvu Slovencev Triglav Banjaluka Dopolnilni pouk slovenskega jezika in kulture obstaja v Banjaluki že polnih 10 let. Leta 1998 so člani društva Slovencev v Banjaluki na pobudo Ministrstva za šolstvo in šport Republike Slovenije, natančneje na pobudo sedajne podsekretarke na Ministrstvu za šolstvo in šport gospe Melite Stainer, odprli dopolnilni pouk slovenskega jezika in kulture. Pouk ima od svojega osnutka veliko podporo Društva Slovencev Triglav Banjaluka in je pravzaprav njena organizacijska enota. Iz leta v leto se je število učencev povečevalo in pretekla tri šolska leta se je vsako prvo soboto septembra vpisalo približno 40 učencev, ki so med šolskim letom razdeljeni v dva oddelka: začetniki in nadaljevalci. Razmere za pouk slovenskega jezika in kulture - odkar je organiziran v Klubu nacionalnih manjšin v Banjaluki (ul. Cara Lazara 20) -, so izredno dobre. Učenci redno nastopajo na proslavah, kot je tradicionalno vsakoletno žegnanje mladega vina oz. martinovanje, in sodelujejo pri družabnih srečanjih in kulturnih praznikih. Družabna srečanja so ena izmed najbolj priljubljenih dejavnosti, v katerih sodelujejo naši učenci zunaj rednega, sobotnega pouka. S pomočjo Društva za razvijanje prostovoljnega dela iz Novega mesta in matičnega društva Triglav organiziramo ekskurzije v Slovenijo. Učenci slovenskega jezika iz Banjaluke so bili leta 2006 gostje učencev in učiteljev Osnovne šole "Jože Gorjupa" iz Kostanjevice na Krki. Posebno mesto med družabnimi srečanji ima tradicionalno srečanje učencev dopolnilnega pouka slovenskega jezika in slovenske kulture iz Sarajeva, Tuzle, Prijedorja in Banjaluke. Da je Banjaluka izredno dobra gostiteljica, potrjuje podatek, da je bilo naše mesto od leta 2000 trikrat organizator srečanj. V spominu nam bo vsem ostalo srečanje leta 2007, ko se je v Slatini pri Banjaluki zbralo več kot 200 učencev in njihovih staršev, gostov iz Slovenije in posebno dragih učencev in učiteljev Osnovne šole "Jože Gorjupa". Preteklih osem let se je 10 do 15 naših učencev redno udeleževalo poletnih taborjenja, ki jih organizirajo Ministarsto za šolstvo in šport Republike Slovenije, Zavod Republike Slovenije za šolstvo, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani in Kopru in Svetovni slovenski kongres, Ljubljana. Dopolnilni pouk slovenskega jezika v Banjaluki od njenega začetka poučuje profesor Mario Sladoljev Jolic. Zelo smo ponosni na nastope pevskega zbora "Mladi Jenkovci", katerega člani so ravno učenci slovenskega jezika. Pod vodstvom profesorja Aleksandra Jeremica so "Mladi Jen- kovci" s programom, v katerem so pretežno slovenske ljudske pesmi, nastopali po vsej BiH in poželi dobre kritike in dolge aplavze tudi na gostovanjih po Sloveniji. Med našimi učenci je vse večje zanimanje za študij v Sloveniji. S ponosom lahko navedemo podatek, da je 10 učencev iz Banjaluke nadaljevalo študij na eni od številnih fakultet v Sloveniji in da so si štirje med njimi pridobili štipendije za nadaljnji študij. Posebej moramo poudariti, da so banjalučki učenci dopolnilnega pouka slovenskega jezika in kulture veseli, vedri in družabni otroci in da so zaradi teh sposobnosti vabljeni na številne proslave, družabna in kulturna srečanja v BiH in Sloveniji. Učenci dopolnilnega pouka slovenskega jezika vsako leto s posebnim programom nastopajo na proslavi ob slovenskem kulturnem prazniku, ki je posvečen prenehanju književne in življenjske poti Franceta Prešerna. Zato ni zgolj fraza, da tudi naš dopolnilni pouk, ki je od vsega začetka organiziran pri Društvu Slovencev Triglav Banjaluka, pripomore k ohranjanju nacionalne identitete in kulturne tradicije domovine - prelepe Slovenije. Mladi hodijo po poti starih,.. (Koper - poletna šola) ...na ta način ohranjamo prijateljstva po svetu,... (Herceg Novi -mladinska izmenjava) od časa do časa pojemo. ...najraje rišemo,... .tudi beremo. .prostore izkoriščamo pa tudi na ta način! ...srečanjima šol slovenskega J GZlkll^*** i! i msm Primorski Kras ...Primorje - Kras je slovenačka regija na jugozapadu Slovenije. Sedam je opština na tom području: Divača, Hrpelje-Kozina, Izola, Komen, Koper, Piran i Sežana, na teritoriji od ukupno 1044 km?. Po popisu stanovnika od 1. januara 2006. godine, na Krasu živi 106. 000 stanovnika-od čega više od polovine u obalnom području grada Koper, koji ima drugi naj-veci Bruto nacionalni dohodak po stanovniku u Sloveniji. Štanjel je malo selo u opštini Komen u Primorskoj regiji. Nalazi se na prelijepom pla-tou Krasa s kojeg puca pogled na Vipavsku dolinu. U 17. stoljecu je bio čvrsto utvrdjen, radi odbrane od Otomanskih Turaka. Tvrdjava je teško oštecena bombardovanjem u II Svjet-skom ratu, pa njena obnova još uvijek traje. Visoravan Komen i tvrdjava [tanjel Štanjel je rodno mjesto čuvenog arhitekte Maxa Fabiania i bis-kupa Antona Mahniča. ...Medju poznatim ličnostima, rodjenim u Štanjelu, su: pjesnik Srečko Kosovel, Gruden i Cirilo Zlobec, aktivista Danilo Dolce, slikari Avgust Cernigoj i Alojz Spacal, književ-nici Alojz Rebula, Igor Torkar i Bogomir Magajna, kao i čuvena glu-mica - Ita Rina. Pitoreskni krajolik Krasa je inspirisao i brojne stra-ne umjetnike, poput pjesnika Rainera Marije Rilkea, Alojza Gradnika i Edvarda Kocbeka, esejista Scipia Slatapera i Marjana Rožan-ca, pisaca Fulvia Tomizze i Susanne Tamaro, slikara Lojzeta Spaca-la i filmskog režisera Jana Cvitkoviča. Komen, grb Goriška dolina ... "Zakaj v tej pokrajini kamniti je vse lepo in prav, biti, živeti, boriti se in biti mlad in zdrav" Srečko Kosovel Kraška pokrajina KRAS je čudovita dežela na razgibani planoti v zaledju Tržaškega zaliva. Ponaša se z igrivim navdihom blagodejnih sapic mediterana in celinskih vetrov. Narava je obdarila Kra-ševce s privilegijem, ki so ga umno izkoristili za proizvodnjo pršuta in pridelavo slovitega vina - Kraški teran. Pristno, neokrnjeno naravo in njene dobrote so od nekdaj občudovali popotniki in trgovci od Dunaja do Trsta. Kraševci tudi danes govorijo s ponosom o svojih dobrotah in zgodbe o pršutu in teranu so obšle svet. V čem se skrivata tradicija in mojstrstvo izdelave kraškega pršuta? Ob ugodni klimi so Kraševci dodali pršutu še svojo skrbno nego in veliko mero potrpežljivosti ob dolgotrajnem zorenju. Edinstven vonj in okus pršuta odkrivata skrivnost uspeha. Tu je moč tradicije, ki se prenaša iz roda v rod. "Kras" d. d. Sežana- z vami že trideset let Pisalo se je leto 1976, ko so na šepuljski gmajni zabrneli stroji...Cez leto dni je tu zrasla takrat prva, danes največja pršutarna v Sloveniji, kjer letno dozori 200. 000 kom. pršutov. Sicer pa korenine Krasa segajo v zgodnja 50 leta, ko se je s proizvodnjo pršuta pričela takratna kmetijska zadruga. Proizvodnja je bila razdeljena, stegna so se delila v Sežani, sušila pa pri kmetih kooperantih po Krasu. Obvladovanje take proizvodnje je bilo težko in od tu želja po izgradnji pršutarne, kjer bi se celoten proces odvijal na enem mestu. Lokacija v Sepuljah ni bila naključno izbrana, temveč so bile pred tem narejene številne temeljite analize, ki so pokazale, da je tukajšnja mikroklima odlična za sušenje pršuta. Tu se vlažni morski vetrovi srečujejo s hladnimi celinskimi in burjo, ki je nepogrešljiva pri zorenju tega izdelka. Danes, po tridesetih letih je Kras d. d. iz pršutarske dejavnosti prerasel v vodilno mes-nopredelovalno industrijo, ki potrošnikom nudi prek 200 različnih mesnih izdelkov iz petih programov. Kdor izbere kraški pršut, se je odločil za zaupanje. Zaščita pršuta jamči po- polno odsotnost aditivov, blago soljenje z morsko soljo in dolgo dobo zorenja, kar mu posledično daje večjo prebavljivost in višjo hranilno vrednost. Pršut je žlahtna jed in nas spremlja ob vseh pomembnih dogodkih; še več, v gastronomiji daje vedno nove navdihe za njegovo uporabo. Zaradi spoštljivega in dostojanstvenega odnosa do pršuta sodijo k njemu le izbrane priloge, sicer prekrijemo enkraten vonj in okus. Dobro se počuti ob rezinah polbelega kruha, orehovih jedrcih, svežih figah, jagodah, olivah, grozdju, rezinah jabolk in sušenega sadja. Sredi poletja ob njem prija sočna in hladna melona. Elegantna rezina pršuta naj "lebdi" na krožniku, družbo pa ji lahko dela rezina pancete, vratovine ali domače klobase. Izbor domačih ovčjih in kozjih sirov ter kakovostnih zrelih sirov v prilogi pa kulinarični užitek še poveča. Pršut in Teran sta dva velika prijatelja, ki sta se srečala prav na Krasu in tako omogočila pravo enogastronomsko uživanje. Kraševci lahko ponudimo teranov toč s pršutom, polento s pršutom, frtaljo s pršutom... Refosk Po tipičnih istrskih vaseh, odmaknjenih od glavne ceste in ločenih med seboj z grički, zasajenimi z vinsko trto in oljkami, hranijo prijazni domačini v svojih kleteh prvo dragocenost; temno-rdeč, kot kri gosto vino refošk. Zgodovinski podatki Ohranjeni so srednjeveški dokumenti o tej vinski sorti, za katero vemo, da je ena izmed avtohtonih trtnih vrst Furlanije-Julijske krajne in da izvira območja med Krasom in slovensko Istro. F. de Mazano je leta 1390 zapisal v letopisih Furlanije: "Rimski poslanki so generalu dominikancev ponudili 20 žingestariis' (steklenice iz žgane gline ali stekla, ki držijo več kot liter vina) refoška". Natančneje in podrobnejše podatke najdemo v spominih Canci-jana iz Vidma, izdanih 1773, v študijah G. Morelli de Rossija, ki je opravil selekcijo vseh vrst refoškov in jih nadomestil z "refoškom z rdečim pecljem", in v spisih Antona Zanona iz leta 1767. Omenimo vsaj nekatere iz velike družine refoškov: refosco di Deadis, refosco d'Istria, refosco di Rauscedo, refosko del Carso. V koprskem vinogradnem okolišu so znane lege Pu-rissima, Santoma. Marezige, Truške in Potok. Kratka zgodovina Marezig Ime Marezige najverjetneje izvira iz predlatinsko besede "mara" (kamnita, peščena zemlja), ki priča o zgodnji poseljenosti teh krajev. Pomembno obdobje se pričenja z drugo polovico prejšnjega stoletja, ko je te kraje zajela narodna prebuja in so Marezige postale trdnjava slovenstva. Prav tu je vzplamtel prvi upor proti fašizmu 15. maja 1921. V spomin na ta dogodek praznuje Mestna občina Koper svoj praznik, osnovna šola pa nosi ime po voditelju tega upora - Ivanu Babiču - Jargu. Duša ljudi iz dežele refoška se pokaže na šagrah - praznikih vaškega partona, ljubezen do trte in vina pa še posebej na martinovanju in prazniku refoška, ko Marezige zaživijo kot glavno mesto celotnega koprskega okoliša. Strokovna komisija oceni kateri vinogradniki so pridelali najboljša vina. Prava tri nagrajenca se točijo v marežganski kanavi, ki je urejena v stilu stare kmečke hiše. To je osrednji prireditveni prostor, kjer ne manjka zabave in dobre volje v družbi domačega pihalnega orkestra Rokava s stoletno tradicijo ali domače pesnice Nelde Ztok -Vojske, živahen je pevski zbor iz Loparja, zanimive so razstave lovske družine. Ze eno posebnost treba omeniti. ko zagledate napis OSMICA, mu morate slediti. Pripeljal vas bo do kmetije, kjer vam bodo postregli z domačo hrano in vinom, vendar največ dvakrat po osem dni v letu. Tam boste videli, kako se igra na moro ali briškolo in slišali narečne pesmi. VINOGRADI KRAS imenujemo tudi deželo terana. To gotovo drži, saj je večina vinogradov na kraški planoti posajena s sorto refošk, ki daje na Krasu zaradi podnebnih in talnih razmer vino teran. V kmetijski zadrugi Vinakras Sežana imamo v register vpisanih 48 ha vinogradov. Od tega je 45 ha posejanih s sorto refošk, 1 ha s sorto cabernet sauvignon, 1, 5 ha s sorto char-donnay in 0, 5 ha s sorto sauvignon. Vinogradi se nahajajo v okolici Komna, Svetega, Škrbine, Ivanjega grada in Gabrovi-ce. Zaradi ugodne konfiguracije terena se največja kompleksa vinogradov nahajata ob cesti Komen - Sveto, kjer se nahaja vinogradniški kompleks GIROVCI, in v Komnu pod cerkvico Device Marije Oberšljanske, kjer se nahaja vinogradniški kompleks DIVČI. Ta dva vinograda obsegata 15 ha površin. Vsi ostali vinogradi so manjši, v velikosti 0, 5-3, 0 ha. Naše najboljše lege so DRAGA, GIROVCI in DIVČI -terase. Na teh skrbno izbranih legah pridelujemo najboljše grozdje sorte refošk iz katerega pridelamo vino izbrani teran in v najboljših letih tudi vino teranton. Ker je Kras zaradi svoje matične podlage občutljivo območje, smo že od vsega začetka vključeni v integrirano pridelavo grozdja. Integrirana pridelava pomeni okolju bolj prijazno pridelavo, saj nam ni vseeno kakšne pridelke pridelujemo in kakšno naravo prepuščamo naslednjim rodovom. VINAKRAS Začetki organizirane pridelave vina v Kmetijski zadrugi Vinakras Sežana segajo v leto 1861, ko je bila zgrajena velika velbana klet iz klesanega kamna za potrebe furmanskega gostinstva. Klet je vkopana globoko v skali - to je današnja enoteka. Leta 1978 je klet zaradi potreb kraškega vinogradništva povečala zmogljivost na 4. 200. 000 l vina. V času trgatve pa lahko predela 250 ton grozdja dnevno. Zahvaljujoč teranu je klet Vi-nakras Sežana pridobila velik sloves. Ob upoštevanju tradicije in novih sodobnejših tehnoloških postopkov predelave grozdja in nege vina, izboljšujemo kakovost terana in ostalih vin iz svojega proizvodnega programa. V zadružni kleti Vinakras Sežana predelujemo in done-gujemo večino grozdja s Krasa. Naša skrb se začenja že pri obnovi vinogradov in pri selekciji vinske trte, saj je kakovostna cepljenka prvi korak h kvaliteti vina. Smo eden izmed glav- nih pobudnikov za uspelo zaščito terana ter nosilci številnih raziskav o vplivu terana na zdravje. Poleg tega, da večji del grozdja prevzemamo od kraških kmetov imamo tudi lastne vinograde, ki se nahajajo v okolici Komna. Poleg terana, ki je glavni adut kleti, prevzemamo tudi bele sorte grozdja iz katerih pridelamo odlična vrhunska bela vina kot so: sauvignon, char-donnay, beli in sivi pinot. V ponos sta nam tudi peneči vini, med kateri uvrščamo Marmorno in Kraško penino. Poleg pridelave in predelave grozdja imamo v svoji sestavi še tri kmetijske trgovine in vinotoče, v katerih dobite naša odprta vina. Prav tako imamo tudi enote-ko, v kateri je po predhodni najavi mogoča degustacija vin za skupine. Info: http: //www. vinakras. si/VINA_TERAN. HTML VINO IN ZDRAVJE V svetu poteka v tem času veliko raziskav, ki želijo odgovoriti na vprašanje o vlogi vina v ljudski prehrani in vplivu na zdravje. Vesel sem, da je tudi pri nas opravljena zanimiva in poučna raziskava, ki jo je izpeljal Inštitut za higieno pri Medicinski fakulteti v Ljubljani. Kraški teran je nesporno vino, ki tradicionalno velja v Sloveniji kot zdravilno vino. Predvsem so se priporočala rdeča vina slabotnim ljudem, porodnicam in okrevancem. Vino se kot zdravilna pijača omenja že več tisočletij. Zapis receptov na glinastih ploščah iz leta 2230 pr. n. št. , ki so ga našli blizu Babilona, pa je do zdaj najstarejši medicinski dokument, ki govori o vinu. V preteklosti se je vino uporabljalo na najrazličnejše načine. Z njim so pripravljali mazila, razkuževali rane, preprečevali bolečine pri operacijah itd. Zaradi svoje kislosti, ki se je kazala v baktericidnem učinku pa je vino odigralo pomembno vlogo v preprečevanju raznih črevesnih infekcijskih bolezni. Prav zaradi tega so rimski vojaki dnevno dobivali določene količine vina in se tako obvarovali pred kolero in tifusom. Baktericidni učinek vina pa je mnogo let kasneje, natančneje leta 1892, na lastnem organizmu dokazal Alojz Pick z Dunaja. V vodo okuženo z bakterijo, ki povzroča kolero je dodal tretjino vina in jo po petih minutah popil, brez da bi kasneje občutil kakršnekoli posledice. Prav taki poskusi in ugotovitve so podkrepili mnenje francoskega kemika in biologa Louisa Pasteurja (1822 -1895), ki je zaradi takratnih zelo slabih higienskih razmer pri ravnanju s hrano in v življenju na sploh zapisal /VINO JE NAJBOLJ ZDRAVA IN HIGIENIČNA PIJAČA1/!. Z razvojem in izobraževanjem ljudi se je postopno izboljševala tudi higiena. Tako imamo danes bakteriološko neoporečno vodo, tudi higiena pri pripravi hrane je na visokem nivoju, vse to pa povzroča, da baktericidni učinek vina ne pride do izraza. Prav zaradi omenjenega dejstva je sodobna medicina vino skoraj povsem izrinila. V zadnjem desetletju pa se stvari spreminjajo in vino pridobiva večji pomen tudi z medicinskega stališča, saj je znanstveno dokazano, da vsebuje številne snovi, ki pozitivno vplivajo na zdravje, predvsem na preprečevanje bolezni srca in ožilja. Leta 1991 je bil odkrit pojav, ki ga poznamo pod imenom francoski paradoks. Omenjeni pojav pravi, da imajo Francozi v povprečju za 10 % višjo vrednost horesterola v krvi kot Američani. Vendar pa se pri Američanih bolezni srca in ožilja pojavljajo 3-krat pogosteje kot pri Francozih in ostalih prebivalcih sredozemskih držav. Vzrok temu je v načinu prehranjevanja, ki je v sredozemskih državah bistveno drugačno, saj je vino v zmernih količinah sestavni del obroka. Omenjene pozitivne lastnosti zagotavljajo polifenoli (tanin, resveratrol, antocian, pen-tuidin, malvidin) - spojine sestavljene iz polibenzenskih obročev, ki imajo na obroču vezano eno ali več skupin OH. Njihova korist se kaže v antioksidacijskem delovanju, ki je po mnenju znanstvenikov veliko večje kot pri vitaminu C in E, ki ju uporabljamo v prehranjevanju. Polifenoli (tanin) pa so pomembni tudi zato, ker imajo antikancerogene lastnosti, saj preprečujejo rast in razvoj patogenih mikroorganizmov. Prav slednjih je veliko v rdečih vinih, saj je način predelave drugačen. Pri rdečih sortah je maceracija (stik mošta in grozdja, kjer se iz-lužijo vse rdeče snovi, ki so pomemben antioksidant, iz kožice v mošt) daljša in lahko traja tudi več mesecev, pri belih sortah pa je zelo kratka ali pa je sploh ni. Prav zato je antioksida-cijski potencial pri rdečih vinih 10-krat večji. Za konec lahko zapišemo, da je vino v zmernih količinah dobrodošlo in zaželjeno, zato se ga ne bojmo in ga s kozarčkom vključimo ob kosilo ali večerjo. NE POZABIMO, DA SE KRAŠKI TERAN PONAŠA S SVOJO INTENZIVNO RDEČO BARVO IN TAKO SPADA MED TISTA - BOLJ RDEČA VINA. Literatura: 1. Šikovec Slavica: Vino, pijača doživetja. Ljubljana: Kmečki glas, 1996. 321 str. 2. Radolovič Neda: Zdravje v kapljici. ABC zdravja, Škofja Loka, november 2006, str. 37. Vinski pregovori Tuje vino se razlikuje od domačega tako kot mladenka - vsaka ima svoje vrline in draž, sleherna je domače zemlje sad in cvet. Vino je podobno živemu bitju: rodi se, preživlja mladost, odraste, doseže stopnjo zrelosti, se stara in umre. Po pameti ga pijmo, da pameti ne izgubimo! V vinu je resnica. (Plinij) Naravno vino je neprimerno več kot alkoholna pijača, kajti alkohol v vinu je samo ena od več kot tisoč sestavin. Napol prazen kozarec je hkrati napol poln, polovična laž pa nikoli ni polovična resnica. Dokler kri po žilah teče, se Dolenjec cvička ne odreče. Žival pije, človek naj pokuša! Kdor vino pokuša, Boga moli, kdor pijančuje, ga preklinja. Hrana je za želodec, vino je za dušo. Zmerno uživanje vina pomeni še eno življenje. (Biblija) Vino vzbuja navdih, čudovito obarva ustvarjalnost, Daje človeku moč najti samega sebe, da je do sveta močan in prisrčen. Tako dobi boječi pogum, molčeči besedo in živahnost, Melanholik smeh, obupani se prerodi močnejši se premika s koraki zmagoslavja. (Biblija) O, ti vino, Nazaj pripelji upanje trudnim duhovom, revnim vrni krepost in samozavest, olajšaj težo človekovega dneva! (Horac) Kakor vse, nekaterim vino prija, drugim škodi. Kakorkoli že, v vinskih krajih rastejo talenti, umetnost, življenska radost, zdravje in glasba. Vino je med pijačami najkoristnejše, med zdravili najokusnejše in med hrano najprijetnejše. (Plutarh) Razumen človek je tu in tam prisiljen, da se napije, da bi lahko preživel med norci. (E. Hemingway) Vino podalšuje življenje, celi rane na telesu in srcu. (M. Avrelij) Spoštuj žlahtno kapljico vina, uživaj ga redno, toda zmerno. Nagrajen boš z zdravim duhom, čvrstnim zdravjem, lepšim in daljšim življenjem. Vino daje moč telesu, toplino srca in živahnost duha. Vino je zdravilo v poznih letih in veselje v mladosti. Da opišemo kozarec vina, je potreben sod besed. Dobro vino in lepa ženska, to sta dva najslajša strupa. (Turška narodna) Ni seno za goste, kot ni vino za norce. Vino ima dušo in ta poje, vendar le redkim izbrancem je dano slišati to pesem. Človeku ponudi vino, da mu spoznaš dušo in karakter. Pravilo za zmerno uživanje vina: "Prvi kozarec je za užitek, drugi za srečo, tretji za pesem, četrti za slovo in dober spanec. " Vino je najbolj zdrava in higienična pijača. (J. Pasteur) En kozarec je zdravje, dva sta užitek in dobra volja, trije so sramota. (Hipokrat) Drži se starega vina in starega prijatelja. V rastlinskem kraljestvu je le vinska trta sposobna pokazati ljudem resnični okus tal. Kdor ne ljubi vina, žensk in pesmi, bo ostal bedak celo življenje. (M. Luther) Penicilin nas zdravi, vino razveseljuje. Samo prva steklenica vina ni poceni. Nekaj ljubezni je kakor zmerno uživanje vina. Preveč ljubezni ali vina pomeni bolezen. Ne glede kakšna je cena vina, vino velja več, kajti prinaša v hišo veselje, ki je kakor sončni žarek. Vino je pesem ujeta v steklenici. Brez vina ni veselja. Obrok brez vina je kot dan brez sonca. (L. Pasteur) O steklenice, ljubice moje, zakaj se praznite. (Moliere) Gospodje, v tem kratkem času, ki ga imamo na voljo po krizi in pred katastrofo, popijmo kozarec vina. Lazar, več dolguješ vinu kot lastnemu očetu. Oče ti je podaril samo eno življenje, vino ti ga je vrnilo stokrat. Sod vina zmore več čudežev kot cerkev, polna svetnikov. (Italjanski pregovor) Metliška črnina kraljica je vina, Kraški Teran zaužij vsak dan. POTEP PO KRASU Popotniki, ki se peljejo skozi Kras si ga z zanimanjem ogledujejo. Nekateri občudujejo razgibane vrtače, uvale, veliko skal na površju, spet drugi rdeče-rjavo prst. Jeseni pa se pogled vsakega popotnika ustavi na ruju, ki se v tem letnem času odene v tisoče najrazličnejših barvnih odtenkov. Da, to je Kras. Mnogi pa Kras poznajo tudi po krepkih vinih, predvsem teranu, ki pred oči pričara strastno rdečo barvo in opaja s svojim sadnim vonjem. To je Kras, ki buri naše čute. To pa je tudi Kras, kjer je človek stoletja bojeval svojo bitko z neizprosno, trdo zemljo in s sunkovito burjo, Kras z znamenito Kobilarno Lipico, mnogimi pršutarnami s svojimi svetovno poznanimi pršuti, grad Štanjel, kot ostanek srednjeveške preteklosti, edinstveni muzej I in II svetovne vojne v Lokvi ter Botanični park v Sežani s svojimi redkimi vrstami dre- Da, to je Kras.....z veliko začetnico. Bi radi z nami preživeli dan, dva ali le del dneva? Tu smo, pridružite se nam! Mogoče pa si boste zaželeli še kam drugam. Vse uporabne informacije lahko dobite na naslednjih povezavah: Kobilarna Lipica Vojaški muzej v Lokvi Grad Štanjel Učna pot Pliska Škocjanske Jame Kras Sežana TIC Sežana Ekološka kmetija Mahne Tatre Vinakras z. o. o. Sejmiška pot 1a, 6210 Sežana Slovenija Tel: +386 5 731 34 44 Fax: +386 5 731 34 45 Email: vinakras@siol. net ..." Kras je nekaj posebnega. Skupno prikažimo to bogatost in lepoto Krasa, nekoč in danes. Mnogo je dogodkov, ki so se dogajali v vaših vaseh, okolici ali pa ste bili vi celo del njih in se nahajajo v vaših spominih, ne pustite, da bi se jih pozabilo. Se spomnite zgodb, ki so vam jih pripovedovali vaši nonoti, none, mame, očetje in so zaznamovale življenje v naših krajih. Zdaj je čas, da te zgodbe podarimo naprej svojim otrokom, svojemu kraju, kjer živimo. Dokument naj vsebuje: avtorja, kontakt ( telefon ali email), naslov (dogodka, zgodbe in fotografije). Zgodbo, dogodek ali fotografijo nam lahko podarite v elektronski obliki ali na papirju na naslov: Društvo Slovencev R. Srbske „TRIGLAV" B. Luka Cara Lazara 20, 78000 Banjaluka, Udruženje Slovenaca R. Srpske „TRIGLAV" B. Luka savezslovenacars@spinter. net Slovenian association of R. S. „TRIGLAV" B. Luka tel/fax: +387 (0) 51 461 068 Obisk britanske kraljice Elizabete II. in vojvode Edinburškega 22.10.2008. Ogled razstave nagrajenih izdelkov ter izdelkov učencev osnovnih sol, ki so nastali ob obisku Njenega veličanstva kraljice Elizabete II ter ogled prenovljene Velbance, najstarejšega hleva iz leta 1703. Postojnska jama Zgodovina jame v geološkem smislu je dolga nekaj milijonov let. Prve sledove poselitve Pivške kotline v ledeni dobi (pleistocenu) so našli prav v Postojnski jami. Ves Notranjsko - Primorski kras in z njim svet ob Pivki je bil v ledeni dobi ozemlje, kjer se je ledenodobni človek zatekal pod skalne previse in v podzemeljske jame, ki so tako postale njegova bivališča. Postojnska jama je že dolgo znana tudi kot najdišče več vrst ledenodobnih živali (pleisto-censke favne). V Postojnski jami pa je dokaj dolga in zanimiva zgodovina jame, ki se nanaša na odkrivanja njenih delov, na obiskovalce, ki so že zdavnja prihajali od vsepovsod. Ze v pradavnini so bili njeni vhodni deli pribežališče ljudem, prvi podpisi popotnikov pa so iz 13. stoletja. Prve opise jame, objavljene v Slavi Vojvodine Kranjske leta 1689, ki so še močno fantastični, nam je zapustil polihistor in prvi turistični propagator Krasa Janez Vajkard Valvasor. Postojnska jama se mu zdi največja in najdaljša, obenem pa sodi, da je med vsemi, kar jih je vi- del, najbolj strahotna. Po naročilu cesarja Franca, moža avstrijske cesarice Marije Terezije, je raziskoval naravne posebnosti na Kranjskem J. N. Nagel, dunajski matematik. Med drugim si je ogledal Postojnsko in Črno Jamo. Ohranjen je njegov načrt vhodnega dela Postojnske jame, Rova starih podpisov in Velike dvorane, iz leta 1748. Postojnsko jamo so si pred odkritjem nadaljevanja notranjih delov ogledali še nekateri posamezniki, ki so tod popotovali ali celo bivali na Slovenskem. Med njimi naj omenimo Hacqueta in Gruberja.Toliko so o jami vedeli do drugega desetletja 19. stoletja, ko so z novimi odkritji postavili temelje za turistične oglede jam in poskrbeli za nadelane poti, spremstvo in razsvetljavo. Sistem postojnskih jam je največji znani jamski sistem v Sloveniji. Na svetu je veliko daljših jam, vendar obisk jame, kot je Postojnska, zasluži vso pozornost zaradi raznolikosti oblik, obsežnih jamskih prostorov, kapniških oblik in vodnih značilnosti. Posebej je pomembno, da lahko večino teh različnih oblik in pojavov vidi vsak obiskovalec - turist in ne le jamar s posebno jamarsko opremo. Postojnska jama je v večjem delu urejene turistične poti namreč horizontalna jama, zato obisk jame ne predstavlja težave skoraj nikomur. Med Alpami in morjem se v tako imenovani "dinarski" smeri vleče širok pas slovenskega krasa, ki je del velikega Dinarskega gorstva. To je svet s posebnimi površinskimi in podzemeljskimi kraškimi pojavi, sestavljen predvsem iz apnencev. Podzemni svet Slovenija je sicer majhna država, je pa pokrajinsko zelo pestra. S severovzhodnim delom sega v Panonsko nižavje, na severozahodu se vzpenja v alpski svet Kamniških planin, Karavank in Julijskih Alp, na skrajnem jugozahodnem delu pa jo obliva Jadransko morje. Med alpskim svetom in morjem se v tako imenovani "dinarski" smeri vleče širok pas slovenskega krasa, ki je del velikega Dinarskega gorstva. To je svet s posebnimi površinskimi in podzemeljskimi kraškimi pojavi, sestavljen predvsem iz apnencev. Ta svojevrstni svet imenujemo kras. Prav na slovenskem krasu se je v 19. stoletju začelo znanstveno raziskovanje površinskih in podzemskih oblik. Svet med Vrhniko in Trstom, s Postojno na sredi, je postal klasični kraški svet in ime kras (nemško Karst, italijansko Car-so) kot naziv za posebne oblike v apnencu, je prešlo v svetovno geografsko literaturo. Ko raziskujemo podzemni svet, pogosto naletimo na velika presenečanja. Obiskovalcem odkriva stvari, za katere si težko predstavljamo, kako in kdaj jih je ustvarila narava in različne kapniške oblike, ki oponašajo motive iz narave, nam včasih jemljejo dih. Podzemni svet na krasu je poln raznolikih kraških pojavov, kot so jame, podzemne reke, čudovite kamnite skulpture. Skriva tudi številne vrste življenja, dokazano največ so jih našli prav v Postojnski jami. Najbolj poznana in največja podzemna žival je seveda človeška ribica. Destinacija Kras V Sloveniji je znanih oziroma raziskanih skoraj 7500 kraških jam. Med njimi je, poleg Postojnskega jamskega spleta, Planinske jame in Jame pod Predjamskim gradom tudi preko 20 turističnih oziroma deloma turističnih jam (ogled mogoč ob določenih omejitvah). Des-tinacijo Kras pa ne predstavljajo samo kraške jame in drugi kraški pojavi - Destinacija Kras je hitro razvijajoči se turistični resort na zaključenem geografskem območju Notranjske, Krasa, Brkinov, Vipavske doline, idrijsko-cerkljanskega in rovtarskega področja in o katerem si lahko več preberete na www.turizem-kras.si. V POSTOJNSKA JAMA Slatina (Laktasi Slatina je selo koje se nalazi u sklopu opštine Laktaši. Prijašnje njeno ime je bilo Ilidža Slatina, Banja Slatina i kroz istoriju se više puta mjenjalo. Poznata je po ljekovitoj vreloj vodi i bazenima koji se nalaze u centru Slatine u parku koje je veoma posje}eno. U sklopu banje nalazi se nedavno renovirana bolnica koja je luksuzno opremljena najsavremenijom op-remom. Takole u sklopu parka se nalazi restoran Park koji pruža ugostiteljske usluge svojim gostima. CRKVA BRVNARA Slatina je poznata i po Staroj Crkvi koja se nalazi samo 3-4 km od centra,u Malom Blaš-kom. Crkva je sagralena od drveta i male veličine tako da se morate sagnuti da ulete u nju.Crkva brvnara posve}ena je prazniku Rolenja Presvete Bogorodice a po nekim izvorima datira iz osamnaestog vijeka, mada postoje vjerovanja da je još mnogo starija. Nalazi se na jednom proplanku, na brdu Osoje, duboko u hrastovoj šumi, u prirodnom ambijentu koji se rijetko može vidjeti i zamisliti. Sagralena od hrastovih brvana i dasaka, ovo staro svetilište predstavlja spomenik neprocjenjive vrijednosti. Za njega su vezane mnoge priče i legende, a najčeš}e spominjana je ta da je crkvica u stvari postojala na jednom drugom mjestu,još dub-lje u šumi,ali da je preko no}i „doletjela" na mjesto na kome i danas postoji. Ova legenda svjedoči o načinu na koji je srpski narod opstajao na ovim prostorima za vrijeme turske vladavine. U tom vremenu bila je zabranjena gradnja crkava i vjerskih objekata, te je narod preko no}i sklapao ovakve crkve brvnare od materijala koji je bio unaprijed pripremljen, a Tur-cima su pričane priče kako je crkva sama doletjela.Stara crkva-brvnara je danas spomenik kulture pod zaštitom države. TURIZAM U Slatini se nalazi luksuzni hotel Slateks sa oko 50 luksuzno opremljenih soba. Takole treba spomenuti i preduzece Slateks, koje zapošljava oko 200 radnika. Neminovno je spo-menuti i školu Holandija, koju su poslije zemljotresa sagradili Holanlani po kojima je i dobila ime. Svake godine u ljeto proslavljaju se Dani jagoda, manifestacija koja okuplja stotine mladih koji se takmiče u raznim disciplinama. BANJA SLATINA Banja Slatina nalazi se u istoimenom turističkom mjestu, dvanaest kilometatra južno od centra Laktaša, na 206m nadmorske visine. Osnovna obilježja mjesta su čist vazduh, iz-dašni izvori termomineralne vode koji dostižu temperaturu i do 42? C i izvori pitke mineralne vode, poznati pod imenom „Kiseljaci". Slatina je jedno izdvojeno, industrijom nezaga-leno, mirno izletište i turističko mjesto sa dugom tradicijom banjskog i izletničkog turizma. Samo mjesto ima toponim Ilidža, što je turska riječ za banju i termalni izvor uopšte. Banja Slatina trenutno se nalazi u sklopu Zavoda za rehabilitaciju „dr Miroslav Zoto-vic", te je posjetiocima Banje na raspolaganju cjelokupan medicinski tretman, koji obuhva-ta niz različitih oblika terapije pod kontrolom stručnog medicinskog osoblja. U objektu banje nalaze se dva zatvorena bazena i 12 kada, koji su na raspolaganju posjetiocima svakim danom u periodu od maja do oktobra. U zimskom periodu otvoren je bazen i dvije kade za podvodnu masažu u objektu bolnice.Pored rehabilitacije, posjetiocima su na raspolaganju i različite mogucnosti rekreacije, koje obuhvataju sportske sadržaje (odbojka na pijesku, sto-ni tenis, košarka...), šetnje prirodom, obilaske kulturno-istorijskih spomenika, lov, ribolov i sl.) U pogledu smještajnih kapaciteta, banjski kompleks raspolaže sa 100 kreveta u dva od-vojena objekta, a posjetiocima je na raspolaganju i moderno opremljeni hotel Slatina sa 58 kreveta, kao i preko 200 kreveta u privatnom smještaju. Pored objekta Banje, na svega nekoliko metara udaljenosti, u središtu slatinskog parka, nalazi se i restoran „Prak" sa 120 mjesta, koji posjetiocima nudi širok asortiman jela, kao i specijalitete nacionalne kuhinje. ISTORIJAT BANJE SLATINA Iako narodna etimologija kaže da ime Slatine potiče od rudokopa u kome se vadilo zlato i da se mjesto prvobitno zvalo Zlatina, vjerovatnije je da je naselje dobilo ime po termal- Koliko je poznato, koriščenje banje u Slatini počelo je prvih decenija 19. vijeka, ali dos-ta stihijski i neorganizovano. Pred kraj turske vladavine banju je iskrčio, ogradio i prisvojio Mehmed Cardžič iz Banje Luke. Pomenuti Cardžič če, kasnije, krajem 19. vijeka, na mjestu današnje recepcije Instituta "Dr Miroslav Zotovič", otvoriti i prvu trgovinu u Slatini. Car-džičevi če, uz pomenutu trgovinu, ponuditi i prve smještajne kapacitete - tzv. "Turski paviljon", koji je raspolagao sa 16 soba. Nove, austrougarske vlasti su odmah po dolasku otpočele ozbiljno raditi na uredenju banje. Tako se, na prijedlog sreskog ljekara, dr Janoševskog, porijeklom Ceha, več 1880. go-dine krenulo sa izgradnjom bistrog i blatnog bazena sa termalnom vodom, te uredenjem vrela. Pomenuti objekti završeni su 1889. godine, a tačno dvije decenije kasnije otpočela je i izgradnja tzv. Narodnog kupatila (Volksbada), sa dva bazena i posebnim ulazima i svlačioni-cama za muškarce i žene. Drvena konstrukcija objekta ispunjena opekom i krovom na dvije vode nalazila se na mjestu današnjeg restorana "Park". Godine 1895. izgradena je i cesta ko-ja je, iduči od puta Klašnice - Prnjavor, prolazila pored banje i preko Krčmarica vezivala Sla-tinu sa Banjalukom. U meduvremenu, podižu se i dva tzv. "činovnička" objekta, a 1897. godine sazidan je i "državni" hotel sa 9 soba i 30 kreveta, kafanom, restoranom i ledarom. Time je Banja Slatina u suton 19. vijeka imala solidne kapacitete i postala poznato lječilište u koje su sve češ-če zalazili gosti iz okoline, ali i cijelog Carstva, pa i drugih dijelova Evrope. Uspostavljanjem Vrbaske banovine 1929. godine otpočela je nova era u razvoju slatinske banje. Banska uprava je, naime, pokrenula i finansirala plansko i sistematsko uredenje banje, pa su za svega nekoliko godina izgradena četiri nova paviljona sa 90 ležaja, tako da je 1932. godine Slatina nudila oko 130 soba sa oko 250 postelja. Godine 1933. iz Banjaluke je doveden i upos-len poznati cvječar Jure Pranjič, koji se sa svojim radnicima brinuo za zasade zelenila i cvije-ča u parku, koji sa izvorom u središtu postaje okosnica gradnje i razvoja cijele banje. Duž puta ka Banjaluci izgradeno je nekoliko kilometara vodovoda, sa 6 javnih česmi u samom naselju. Tih godina Slatina dobija i poštu, telegraf, telefon, električnu centralu, a ulice je obas-jala i javna rasvjeta: do ponoči električne sijalice, a od ponoči - fenjeri. Nakon Drugog svjetskog rata, banja Slatina ulazi u sastav banjalučkog Zavoda za fizi-kalnu terapiju i rehabilitaciju "Dr Miroslav Zotovic". U ovom periodu, osjetniji razvoj banje nastupa osamdesetih godina izgradnjom restorana „Park" i hotela „Slatina", kada dola-zi do novih značajnih ulaganja, ponajviše u infrastrukturu. U meduvremenu, i samo mjesto dobija na cijeni, pa od 70-ih godina 20. vijeka u Slatini niču i čitava vikend naselja. Krajem 20. vijeka izgraden je objekat Klinike za sportsku traumatologiju, koji se danas koristi kao garni hotel. DARIVANJE IZVORA Još od predhrišcanskih vremena vjerovalo se da čovjek može ozdraviti tako što svoju bolest prenese na druge preko predmeta kojima se služio. Zato je u Slatini dugo bio živ običaj da se poslije kupanja u banji voda daruje novčicima i da se na okolnom drvecu ostavlja-ju dijelovi odjece. SAVJETI IZ BEČA Iz austroutarskog perioda je i anegdota o dva bogata Banjalučana, koji su otišli u Beč i od tamošnjeg ljekara tražili da im preporuči banju za liječenje i odmor. Ne znajuci odakle mu dolaze pacijenti, ljekar im je kazao da daleko, u Bosni, kod varoši Banjaluke, postoji jed-na veoma dobra i ljekovita banja pod imenom Slatina i da bi bilo dobro da se tamo upute... Da u ovoj anegdoti ima nemalo istine potvrduje i činjenica da su u to vrijeme u slatinsku banju iz Austrije dolazili mnogi ugledni gosti, pa čak i grofovi i baroni. VAZDA PO NARUDŽBI Za početak nove turističke sezone, na \urdevdan 1922. godine, poznati banjalučki au-toprevoznici "Braca Divjak" organizovali su prevoz gostiju izmedu grada i Slatine luksuznim autom na kome je pisalo: "Vazda po narudžbi". BAN U SLATINI Kako svjedoči njegov sin, prof. dr Petar Milosavljevic, ban Milosavljevic je slobodno vrijeme i praznike često i rado provodio u Slatini. Tadašnji upravnik banje, Ceh Jozef Batel- ka, koji je zapamcen kao veliki ljubitelj cvijeca, svojski se trudio da starješini Vrbaske banovine i njegovoj porodici bude dobar domacin, a posebno se starao da priredi kade sa ljeko-vitim blatom kojim je ban vidao potkoljenice višestruko polomljene prilikom jednog udesa na Solunskom frontu. To slatinsko blato djelovalo je veoma blagotvorno na banove noge, pa su ga one, bez pomoci štapa, služile sve do kraja života. KISELJAK U doba Banovine, narod iz grada okupljao se na Kiseljaku, kod četiri izvora termomi-naralne vode, koji se nalaze u dolini potoka Slatine, oko pola kilometra od banje. Inače, taj Kiseljak, na kome je uzimano ljekovito blato i nošeno u blatne bazene, ureden je zaslugom dr Slavka Pišteljica. Jedan od najsvjetlijih trenutaka u istorijskom razvoju Banje bio je period Vrbaske banovine. Tada počinje plansko i organizovano uredenje Banje, ureduju se izvori i grade objekti. Godine 1938. je objavljen i turistički vodič „Slatina Ilidža", a tih godina broj turista u Slatini kretao se izmedu 6000 i 7000 godišnje. Fizičko - hemijske osobine vode Prve analize vode vršio je dr E. Ludvig (1880 - 1889) navodeci da se radi o izvorima zemno-alkalne i sulfatične vode, temperature do 40,7? C i o izvorima kisele sulfatične gor-ke vode temperature od 11 do 22? C . Voda se može upotrebljavati za pice i kupanje i to za liječenje svih hroničnih reumatizama, neuralgija, oboljenja jetre, bubrega... Nakon posljednje izvršene terenske i laboratorijske fizičko-hemijske analize, koju je iz-vršio Institut za rehabilitaciju iz Beograda 2001. godine, termomineralna voda Banje Slatina pripada kategoriji kalcijum-magnezijum hidrokarbonatnih, sulfatnih ugljeno - kiselih hi-pertemi. Veoma je značajno i postojanje rastvorenog ljekovitog gasa ugljen-dioksida Voda Banje Slatina koristi se za liječenje sljedecih bolesti: * reumatska oboljenja (lumbalna, degenerativna ...); * postraumatska stanja; * hronična urogenitalna oboljenja uključujuci i sterilitet; * neurološka i kardiovaskularna oboljenja Banja Slatina tel: ( + 387) 51 587 222 ; 51 588 119 /Podaci sa: http://www.turizamlaktasi.rs.sr/17/laktasiturizam/Istorijat/banje/ Grad Banjaluka Svaki Banjalučanin ce na pomen svog grada reci da je "krajiška ljepotica,grad zelenih aleja, grad mladosti, sporta i lijepih žena". Banjaluka je podignuta sa obje strane Vrbasa, na mjestu gdje ova divlja, planinska rije-ka na izlazu iz svojih klisura, tijesnaca i klanaca gubi osobine gorske rijeke i ulazi u niziju kroz koju probija svoj put ka ušcu u Savu.Vrbas teče sredinom grada i na gradskom područ-ju prima pritoke: Suturliju, Crkvenu i Vrbanju. Središnji dio grada leži na nadmorskoj visini od 163m, okružen tercijarnim brežuljci-ma. Okolina Banjaluke bogata je raznovrsnom šumskom divljači, a rijeke ribom, što je dop-rinijelo razvoju sportskog lova i ribolova. Još od rimskog perioda počelo je iskorištavanje termalnih i mineralnih izvora koji se na teritoriji grada nalaze u Srpskim Toplicama (Gornjem Šeheru) i u susjednoj opštini Lak-tašima i Slatini. Klima u Banjaluci je umjereno kontinentalna sa uticajima panonskog poja-sa. Srednja godišnja temperatura je 10,7° C, srednja januarska 0,8° C, dok je srednja julska 21,3° C. Prostrano područje grada nije u srazmjeri sa brojem stanovnika koji ga naseljavaju. Prateci tok Vrbasa grad se razvijao nizvodno, a stambena naselja koja su se gradila poslije Drugog svjetskog rata i zemljotresa 1969., razvijala su se u širinu prema brdima koja okru-žuju Banjaluku, ispod kojih su nikle moderne višespratnice. Na širim prostorima grada ot-krivena su veoma bogata arheološka nalazišta koja govore o prastanovnicima prostora oko rijeke Vrbas. Pod svojim današnjim imenom se spominje prvi put 6. 2. 1494. U tursko doba Ferhad paša Sokolovic oko 1580 gradi čaršiju na idealnom prostoru za razvoj naselja, na ušcu Crkvene u Vrbas. U svojih 500 godina postojanja Banjaluka je bila poprište mnogih sukoba, u vrijeme austrijsko - turskih ratova bila je više puta pustošena, a njeno stanovništvo pobijeno ili ras-tjerano. Naročito je značajna bitka koja se vodila oko banjalučke tvrdave Kastel 1773. godi-ne,u kojoj su obje strane pretrpile velike gubitke. Banjaluku su pored vojničkih pohoda pustošile i velike epidemije kuge, od kojih je najstrašnija bila ona izmedu 1813. i 1816.,te uvi-jek prisutni zemljotresi. Krajem turske vladavine Banjaluka, prema novoj administrativnoj podjeli,postaje regionalni centar. U to vrijeme grad je imao 1126 kuca od kojih su 103 bile u srpskoj varoši. 1878. Banjaluku okupira Austro - Ugarska, pod čijom vlašcu grad značaj-no napreduje. Dobija saobracajnice, razvija se privreda i trgovina. Zeljeznicom se izvlači dr-vno bogatstvo, koje se plasiralo dalje u sve krajeve Austro - Ugraske. Najznačajnija ličnost tog vremena,rodom sa Zmijanja na Manjači, veliki književni stvaralac Petar Kočic ostavlja veliki i trajni pečat na slici Banjluke. Za vrijeme austrougarske vladavine u Banjaluci su izgradjeni: Velika realka, Fabrika duvana i Drvopreradivačko preduzece - "Bosna holtz". Vrijeme velike ekspanzije grada dolazi sa vladavinom energičnog i poduzetnog Bana Svetislava Tise Milosavljevica, kada se grade monumentalne zgrade Hipotekarne banke, Ban-ske uprave, Banskog dvora, Sokolskog doma, Higijenskog zavoda i Narodnog pozorišta. Procvat grada zaustavlja Drugi svjetski rat i njemačko bombardovanje 9. aprila 1941, te savezničko 1944. Banjaluka je oslobodena 22. aprila 1945. godine. Najteži udarac u poslijeratnom periodu joj zadaje katastrofalni zemljotres 1969. godine, nakon kojeg grad konačno dobija svoj današnji izgled i značaj. Osnivanjem Republike Srpske, Banjaluka kao najveca teritorijalno politička jedinica postaje glavni grad Republike, u kojem su sjedišta svih republičkih institucija.Danas se prostire na površini vecoj od 15 000 ha,koju naseljava preko 220 000 stanovnika, od kojih 75% živi na užem gradskom području. Kulturno-obrazovni koncept regije stvaraju Narodni muzej, Narodno pozorište, Narodna i univerzitetska biblioteka, Kulturni centar Banski dvor, Arhiv, Dječije pozorište, Umjetnička galerija, trinaest srednjih škola i Univerzitet sa četrnae-st visokoškolskih ustanova. Naročito je značajna djelatnost kompozitora i etnomuzikologa Vlade Miloševica. Grad mladih je dokazani sportski centar čiji su rukometaši,košarkaši,bok-seri,padobranci,kajakaši,fudbaleri i drugi sportisti postizali izuzetne rezultate na evropskim i svjetskim takmičenjima i olimpijadama. Banjaluka je grad mladih, kulture i sporta... Potvrda tome je i činjenica da je univerzitetski grad, u kojem trenutno ima 14.216 stu-denata. Pored buducih akademskih gradana, u gradu se nalazi i 11.278 srednjoškolaca i 16.568 osnovaca. Djelovanje mladih se uglavnom svodi na učešce u realizaciji pojedinih pro-jekata kroz članstvo u omladinskim nevladinim organizacijama. U Banjaluci je krajem maja 2003.god. otvoren i Medunarodni centar za kulturu mira pod nazivom Mladi ambasadori mira. Tom prilikom Grad Banjaluka zvanično je ponio titu-lu medunarodnog grada mladih,sporta,kulture,mira. ...Mnogo je dogodkov, ki so se dogajali v vaših vaseh, okolici ali pa ste bili vi celo del njih in se nahajajo v vaših spominih, ne pustite,da bi se jih pozabilo. Se spomnite zgodb, ki so vam jih pripovedovali vaši nonoti, none, mame, očetje in so zaznamovale življenje v naših krajih. Zdaj je čas, da te zgodbe podarimo naprej svojim otrokom, svojemu kraju, kjer živimo. Recenzije Drago Mirošič, prvi Veleposlanik Slovenije v Bosni in Hercegovini Knjigi na pot Od marca 1995 do novembra 2000 sem bil posebni in pooblaščeni veleposlanik Republike Slovenije v Bosni in Hercegovini. Takoj po prihodu v Bosno, sem vzpostavil stike s Slovenci, najprej v Sarajevu, potem še v drugih mestih. Iz objektivnih razlogov je slovensko veleposlaništvo v Sarajevu vzpostavilo sodelovanje s Slovenci v Republiki Srbski nekoliko kasneje. Spomladi leta 1997 so moji sodelavci obiskali Slovence z območja Banja luke in od dugod, da bi jim nudili pomoč. Veleposlaništvo je navezalo stike z oblastmi Republike Srbske, zaradi česar sem večkrat prišel v Banja luko. Ob vsakem prihodu sem se sestal s tamkaj živečimi Slovenci, ki so se nameravali povezati v društvo. O tej zamisli sem se pogovarjal z najvišjimi predstavniki Republike Srbske in jih prosil za podporo in pomoč bodočemu društvu, še posebej, da bi dobili ustrezne prostore. Prvikrat pa sem se v Banja luki srečal z večjo skupino Slovencev, bilo jih je okoli 350, ko sem jim predal pomoč slovenske vlade in Rdečega križa. Ta dogodek, ki je potekal v banjaluški škofiji oziroma v prostorih tamkajšnje človekoljubne organizacije Karitas, mi je še vedno živo pred očmi. Snidenje z ljudmi, ki so živeli v težkih razmerah, je bilo prisrčno. Bili so ponosni, ko so videli sredi mesta na mojem službenem avtomobilu zastavo Republike Slovenije. V razgovoru so se zanimali za matično domovino in kakšno pomoč lahko pričakujejo iz Slovenije. V času mojega veleposlaniškega mandata sem obiskoval slovenska združenja in društva in tako spoznal ves slovenski živelj v Bosni. Nekatere Slovence sem poznal že od prej, ko sem še v času vojne pripravil drugo evakuacijo Slovencev iz obleganega Sarajeva. Obiskal sem tudi Slatino, kjer so me tamkajšnji Slovenci seznanili s svojo zgodovino. Usoda tam živečih družin s Krasa, Vipavskega in Goriškega, ki so zbežale pred fašizmom v novo domovino, me je močno presunila, še posebej, ker sem tudi sam Kraševec. S trdim in pridnim delom, naprednostjo, kulturno dejavnostjo in prijaznostjo, so si pridobili naklonjenost domačinov iz Slatine in tamkaj zapustili globoke sledi, kar izhaja tudi iz gradiva, ki ga je zbrala gospa Vera Adamič. Mogočna murva, ki jo je v Slatini posadil Alojz Adamič bo, dokler bo stala, pričala o trdoživosti Slovencev, ki so bili prisiljeni zapustiti svoja domača ognjišča. Tudi ko sem se vrnil v Slovenijo in kasneje, ko sem bil veleposlaik v Pragi, sem ostal v stiku s Slovenci v Bosni. Mnogi so me obiskali, drugi me vabili v Bosno, veliko njih me še dandanes pokliče. Zato sem se zelo razveselil vabila predsednice, gospe Marije Grbic na desetletnico Društva Slovencev Republike Srbske " Triglav. " V Banja luki sem srečal mnoge prijatelje, s katerimi smo se pred leti videvali in sestankovali. Seznanil sem se z ogromnim napredkom, ki ga je doseglo društvo pri razvijanju svojih dejavnosti, posebej gojenja slo- venskega jezika in kulture. Videl sem tudi, da uživa društvo velik ugled v okolju, v katerem deluje, kar je prišlo do izraza tudi na slovesnosti v Banskih dvorih. Pričujoča knjiga o Slovencih z območja Banja Luke, vključno tistih iz Slatine, je bila nujna. Pomeni dragocen pomnik njihove prisotnosti, ustvarjalnosti in tkanja prijateljskih vezi med ljudmi in narodi, pa tudi nelahkih življenjskih preizkušenj. Pomembno je, da bodo o vsem tem vedele tudi prihodnje generacije. Vsem, ki so pomagali pri nastajanju knjige, gre zahvala. Prepričan sem, da bodo mnogi posegli po njej. Aladar Belec, Ljubljana Slovenci v Republiki Srbski Napisati nekaj misli o Slovencih v Republiki Srbski je lahko tudi zadrega. Kako spraviti sedem let druženja in intenzivnega življenja v Bosni in Hercegovini v nekaj vrstic pisanja in se izogniti patetičnosti. Pred podpisom Daytonskega sporazuma je Slovenija odprla svoje veleposlaništvo v Sarajevu. Pred enajstimi leti, 17. 4. 1997, sem se kot predstavnik veleposlaništva prvič srečal s Slovenci v Republiki Srbski, in sicer v Banjaluki. Prva srečanja so bila huda preizkušnja emocionalne vzdržljivosti, saj so bila prežeta z enim samim vprašanjem: je matična domovina pozabila na nas, nas je Slovenija odpisala? Takoj po prvem srečanju s Slovenci v Banjaluki smo se na veleposlaništvu organizirali in čez mesec in pol pripeljali humanitarno pomoč ter jo razdelili tu živečim Slovencem. Humanitarno pomoč smo skupaj s Karitasom iz Banjaluke organizirali še nekajkrat. Slovenci so se kmalu organizirali v kulturno društvo. Ob tem so bili deležni pomoči pristojnih organov. Po prvem srečanju je veleposlaništvo dvakrat na teden organiziralo konzularni dan. Kot konzul sem reševal pereče in boleče probleme s področja matičnih zadev. Slovenci so v letih nesmisene vojne v Bosni in Hercegovini delili usodo z drugimi narodi BiH. Mnogi so ostali brez premoženja, brez služb, brez stanovanj in brez dokumentov. Zgubili so stik z matično domovino, s svojimi družinami, sorodniki in prijatelji. Zaradi prekinjene komunikacije in novonastalih političnih razmer na področju bivše Jugoslavije niso mogli pridobiti dokumentov. Ostali so brez potrdil o slovenskem državljanstvu, niso imeli potrdil o vpisu otrok v rojstne matične knjige v Republiki Sloveniji, niso imeli veljavnih potnih listov. Brez veljavnega potnega lista BiH pa niso mogli dobiti slovenske vize. Niso mogli potovati. Reševanje matičnih zadev je zame kot konzula postala prednostna naloga. Bilo je veliko napornih konzularnih dni, namenjenih poslušanju, pojsnjevanju in svetovanju pri urejanju matičnih zadev in pri pridobitvi slovenskih dokumentov. Spomnim se prve vročitve slovenskega potnega lista: potna in tresoča dlan, s cmokom v grlu komaj izgovorjeni „hvala". Tudi sam sem bil ganjen. Spomnim se tudi prve vročitve potrdila o vpisu novorojenčka v rojstno matično knjigo državljanov Republike Slovenije, žareča mamica, ponosni očka, „otrok je državljan Republike Slovenije". Pri svojem delu sem imel priložnost seznaniti se z življenjskimi zgodbami posameznikov. Pripovedovali so o prihodu prvih Slovencev v Slatino nad Banjaluko že pred Prvo Svetovno vojno. Tam je nastala „prava" slovenska vas. Pripovedovali so o svojih babicah, ki so za možmi prišle v te kraje. O dedih in babicah, ki so se sami odločili priti ali so bili poslani v te kraje. Največkrat zaradi svojega znanja. Bila so srečanja v Prijedorju, Bjeljini, Doboju, Teslicu in drugje. Danes iščejo svoje korenine že vnuki in pravnuki, ponosni „na vsem poznanega slovenskega dedka", ponosni na slovensko babico, ki jih je naučila govoriti sloven- Pripovedovali so tudi zgodbe iz ne tako odmaknjenih let, iz obdobja vojne morije. Govorili so o pomanjkanju, lakoti, boleznih brez možnosti zdravljenja. Pretresljivo je bilo prvo srečanje s skupino Slovencev v Teslicu, ki so bili takrat, leta 1998, brez vsega. Za odhod ni bilo možnosti, ni bilo denarja, ni bilo dokumentov. Vse te zgodbe se človeka dotaknejo, za-režejo v dušo, za vedno ostanejo v spominu. Redne konzularne dneve v Banjaluki je obiskovalo več gospodarstvenikov, ki so iskali možnosti za gospodarsko sodelovanje med Slovenijo in Republiko Srbsko. To je pomenilo odpiranje delovnih mest in možnosti zaposlitve tudi za Slovence. Združenje Slovencev je danes vsestransko aktivno, predvsem na področju kulture. Pomeni vez z domovino. Vanj se vključuje vse več Slovencev, veliko tudi mladih. Velik poudarek namenja aktivnostim pri ohranjevanju slovenskega jezika, kulture in običajev, predstavlja vse močnejšo vez med domovino in Slovenci v Republiki Srbski. Organizira obiske umetnikov iz Slovenije, kulturne prireditve so vedno množično obiskane. Zelje in hotenja uresničuje z velikim zanosom. Na gospodarskih in kulturnih srečanjih in izmenjavah sem bil, če je bilo objektivno možno, vedno z veseljem prisoten. Na teh srečanjih in druženjih sem spoznal veliko prijateljev med Slovenci in prijatelji Slovencev v Republiki Srbski. Za naju z Anskom so bila ta leta življenja in druženja s Slovenci in njihovimi prijatelji v Republiki Srbski dragocena izkušnja. Včasih emocionalna, boleča, naslednjič radostna. Oba sva bogatejša za marsikatero spoznanje. Hvaležna sva za prijateljstva in vsa druženja. Hvala vam, prijatelji Slovenci, in vašim prijateljem iz Republike Srbske. Olga Knez, Sežana Hvale vredno raziskovalno delo Veliko dela, prostega časa, potrpljena, vztrajnosti, odpovedovanja, denarja, predvsem pa ljubezni je treba, da se nekdo z vsem srcem in vnemo posveti raziskovanju zgodovine svoje družine in prikaže ne le prehojeno pot svojih prednikov, ampak tudi pomen in razvojno pot širšega območja, kjer je njegova družina delovala. Hvalevredno je delo kraške zanesenja-kinje gospe Vere Papež Adamič, ki je predstavila zgodovino Kraševcev po prvi svetovni vojni in zbrala veliko pisnega in slikovnega materiala dveh slavnih, a še premalo znanih prednikov: Antona Streklja, inženirja vinogradništva in sadjarstva z Gorjanskega, in Alojza Adamiča, agrarnega tehnika iz Ivanjega Gradu. Tudi jaz sem bila nekoliko v stiku z avtorico pri nastajanju omenjene knjige. Vera, ki se je zaradi zgodovinske politične situacije po zadnji vojni preselila iz BiH na Kras, v deželo in domovino svojih prednikov, se je posvetila raziskovalnemu delu. Veliko mi je pripovedovala o težkih časih v obdobju med obema vojnama, ko so prav primorski Slovenci zaradi fašis- tičnega in nacifašističnega potujčevanja morali govoriti tuji (italijanski) jezik, in veliko je bilo izseljevanja prebivalstva s tega ozemlja, domovine kraške trte, v druge kraje po svetu. Vendar še zdaj značilna kraška arhitektura z mogočnimi in lepo oblikovanimi kolonami, portali, domačijami, štirnami, ganki ter drugimi arhitekturnimi značilnostmi priča o bogastvu in pridnosti trdih rok jeklenih Kraševcev. O veličini Strekljevega dela med drugim govori tudi na kulturnem domu v Komnu postavljena spominska plošča, medtem ko je Adamičeva domačija v Ivanjem Gradu zaščitena kot kulturni spomenik Unesca. Lepote kraške arhitekturne dediščine je avtorica združila v knjigo, ki jo krasijo fotografije. Nekatere med njimi sem tudi jaz posnela. Kraško arhitekturo s čopičem v roki pridno slika kraški akvarelist Marijan Miklavec iz Sežane, ki slika ne le akvarele, ampak s tematskimi koledarji (izdal jih je že več kot deset v zadnjih letih) pridno skrbi, da ostaja tovrstna arhitektura tudi na slikarskih platnih in tako ohranjena pred zobom časa, ki jo je že načel. Medtem ko je bil Kras še pred slabimi sto leti ves gol, kamnit, saj so kraške hraste odpeljali v Benetke v Italijo in njihov les, ki slovi kot izjemno trd, uporabili pri gradnji beneške arhitekture, se kraška pokrajina danes vse bolj zarašča in bori, tako značilni element Krasa, ki jih je opeval tudi naš veliki slovenski in evropski, lahko rečemo svetovni pesnik Srečko Kosovel, se bodo tako rekoč razrasli na kraške borjače (dvorišča). Več kot desetletno raziskovalno delo in zbiranje gradiva pomeni velik doprinos k prepoznavanju in pomenu zgodovine tega prostora in prebivalcev ne samo za današnji čas, ampak in predvsem za naše zanamce, da bodo lahko s ponosom gledali na svoje prednike in njihovo delo, ki pomeni odskočno desko za naprej. Zavedati se moramo, da brez zgodovine in preteklosti ni napredka in prihodnosti. Žal pa vse prehitro deluje zob časa in še živi pričevalci naše zgodovine kaj hitro umirajo, zato prosim vse, ki jim je pri srcu domovinska vzgoja in ljubezen do svojega kraja ter domoznanstva, da se lotijo zbiranja pomembnega izseka naše preteklosti, da bi lahko Slovenci enakovredno in brez sramu zaradi svoje majhnosti stopali ob zgodovini drugih naro- Avtorici želim, da bi svoje pero še naprej vrtela v nemirnem raziskovalnem duhu naše domoznanske literature, vam, dragi bralci, pa da bi uživali v branju in spoznavanju naše zgodovine. Ana Godnik, Komen Knjigi na pot Pripadam generaciji, ki izgnanstva ni okusila na lastni koži, je pa zanj izvedela iz pripovedi staršev. "Ne veš, kako je, če moraš vse, kar si vse svoje življenje ustvarjal, in svoj dom pustiti tujcu ter odditi v tujino. To je bila naša najdaljša in najbolj žalostna pot, " sta mi pripoveda-la oče in mama. Pomislite, onadva sta izgnanstvo okusila med 2. Svetovno vojno, njuni starši pa so begunstvo doživeli med letoma 1914 in 1918. A k sreči se je večina od njih vrnila na opusto-šene domove. Tu in tam smo slišali za naše rojake s Krasa in Vipavskega, ki so bežali z doma tudi po 1. Svetovni vojni, takoj po izbruhu fašizma na tleh sončne Primorske. Njihov narodni ponos, njihovo znanje in vizija prihodnosti jim preprosto niso dovolili, da bi se vrnili v nov sistem, v življenje potujčevanja in zatiranja slovenske besede in slovenskega življa. Poiskali so nove domove daleč od rodnega doma in tam ostali ter pognali nove korenine. O potomcih naših izgnancev in beguncev, ki so ohranili slovensko besedo, navade in običaje, je govora v knjigi, ki so ji življenje dahnili člani društva Slovencev v Banjaluki. Vanjo so zapisali živa pričevanja svojih dedov in pradedov, ki so bili veliki ljudje po umu in življenjskih izkušnjah: Adamičevi, Štrekljevi in še in še bi jih lahko naštevati. Pustili so sledi svoje biti in dodali vinogradništvu, sadjarstvu, pravništvu tista strokovna videnja, na katerih še danes sloni razvoj. Naj ne tone v pozabo spoznanje: ljubili so svojo Primorsko in njeno podobo: kraško trmo, zagnanost in strokovnost so pognali daleč od doma v domovih, kjer še diha slovenski živelj in slovenski ponos. To spoznanje je najdragocenejša oddolžitev ljudjem, ki jim ljubezni in narodnostne pokončnosti noben sistem ni mogel ukrasti. Ponosni smo nanje! Vladimir Ambrožič, Banja Luka Zahvala Duboko i iskreno sam zahvalan gli Papež što je svojim neizmjernim trudom spasila od zaborava patnju i nesre}u ogromnog broja slovenačkih porodica, koje su surovo protjerane iz slovenačkog Primorja, nakon narastaju}eg terora italijanskog fašizma 20-tih godina proš-log stolje}a. Nije bilo nimalo lako posegnuti za ogromnom i još neotkrivenom gradjom, ra-zasutom od Triglava do Gevgelije, a počesto sklonjenom od očiju javnosti, pa čak i unutar porodica, ne bi li se nekako sačuvalo bar ono malo požutjelih dokumenata o porijeklu i pokoja iskrzana fotografija davno preminulih predaka, tamo negdje na krševitom slovenačkom Krasu. Vera Papež-Adamič je uz sve to smogla dovoljno ljudske hrabrosti i snage, da se - ne zaboravljaju}i tragičan usud svoje vlastite porodice, njenih predaka i potomaka - uhvati u koštac sa sličnim sudbinama mnogih izbjeglih slovenačkih porodica i njihovih potomaka, koji su novi život i sre}u potražili u novom kraju, medju pitomim obroncima Slatine i Banjalu-ke. Nemjerljiv je njihov doprinos svim aspektima života i rada u novoj sredini, medju novim komšijama, kako izmedju dva svjetska rata, tako i u ratovima koji nisu mimoišli ni ove kra-jeve. Posebno je, medjutim, značajan njihov napor i doprinos ubrzanom napretku u novije vrijeme, kako Slatine, tako i same Banjaluke. Za često tragične sudbine današnjih „ostalih", a nekadašnjih slovenačkih državljana, nije dugo, ni u bosanskoj ni u slovenačkoj javnosti, iskazivan poseban literarni i naučni interes, što radu gle Papež daje posebnu, dragocjenu vrijednost. Stoga iskreno preporučujem ovu knjigu, a autoricu i saradnike podstičem na nastavak prikupljanja i one gradje, koja se nije našla u ovom, prvom izdanju. Slavko Podgorelec, Banjaluka Specifičan privredni, kulturni i civilizacijski pečat razvoju grada Banja Luke dali su Slovenci koji su, nakon Prvog svjetskog rata (a zbog teškog socijalnog i stanja kulture i obrazo-vanja uzrokovanim anektiranjem dijela primorja i Slovenije od strane Italije - zahvaljujuci nepravednim odredbama Rapalskog sporazuma) doselili na prostore Slatine, područja koje se na obroncima brda Krčmarice naslanja na neposredno okruženje grada Banja Luka. Sa neuporedivo naprednijim iskustvom u zemljoradnji, vocarstvu i posebno ratarstvu - Slovenci su (riječ je o blizu 150 za sada poznatih obitelji) načinili svojevrsnu žrevoluciju' u poljodjelstvu, zanatstvu i kulturi - i to u više pravaca. Osim što su sobom donijeli najsuvremenija iskustva o tada u Evropi aktuelnim i modernim načinima obrade zemlje, Bosanci svojim susjedima Slovencima duguju zahvalnost ne samo za uvodenje novih agrotehničkih mjera, nego i novih kultura u povrtlarstvu, napose kada je riječ o salati i žradiču' (koje su starosjedioci nazivali žtrava'), ali i upoznavanjem novih ili manje poznatih vrsta koštuničastog voca. Slovenci su načinili i temeljni preokret u načinu ishrane domaceg stanovništva oboga-cujuci tradicionalni jelovnik, novim jelima i novim žitaricama. Iako je vinogradarstvo na ovim prostorima bilo razvijeno još u doba Turaka, o čemu svjedoči i Ferhat-pašina zakladnica (1581. godine), ono je bilo ekstenzivno sve do dolaska redovnika-cistercita (Trapista) 1869. godine. Ipak, uzgoj vinove loze isključivo je bio monopol ovog katoličkog reda, uz rijetke iznimke tijekom austrougarske okupacije iz kojeg raz-doblja je poznato nekoliko veleposjednika-vinogradara čije plodove su otkupljivale poznate vinarije u sjeveroistočnom dijelu Monarhije. Dolaskom Slovenaca (intenziviran je dvadesetih godina prošloga stoljeca) koji sobom donose i nove, podneblju primjerenije sorte loze, vinogradarstvo i nove tehnologije u proizvodnji vina postaju zanimanje i domaceg starosjedilačkog seoskog stanovništva. Poseban zamah razvoju obrta odnosno zanatstva dali su takoder Slovenci koji su se ub-rzo po dolasku potvrdili kao izuzetni znalci u tišleraju (stolarstvu), gradevinarstvu (zidarstvu), obradi kože i obucarstvu, kovačiji i uopce obrtima vezanim za obradu metala, a s razvojem elektrifikacije Slovenci su preuzeli primat najboljih električara i mehaničara uopce. Vera Papež Adamič, kao istraživač-entuzijasta i priredivač narečene Monografije (na kojoj radi nekoliko godina), sve ovo - i kroz konkretne primjere - obuhvatila je povjesno-dokumentarnom gradom koju neumorno prikuplja uz pomoc manje grupe suradnika, a pod okriljem Društva Slovenaca Republike Srpske "Triglav" Banja Luka. Adamičeva je (kao pripadnik prvih doseljeničkih obitelji iz Slovenije) na izuzetno ra-cionalan način prikupila najnužniju gradu i svjedočanstva o medunarodnim odnosno poli-tičkim okolnostima koje su natjerale brojne Slovence da ekonomsku sigurnost i očuvanje kulturnih i civilizacijskih tekovina nastave u tadašnjoj Kraljevini Srba, Hrvata i Slovenaca. Uvodni dio Monografije (a zapravo je riječ o svojevrsnoj, prvoj i za sada jedinstvenoj studiji o Slovencima u Bosanskoj krajini) Vera Adamič je ilustrirala zemljopisnim kartama i povijesnim činjenicama koje bjelodano i popularno pojašnjavaju političko, ekonomsko, so-cijalno i nadasve kulturno-obrazovno ozračje nametnuto nadolazecim talijanskim fašizmom i iredentizmom koji je Slovence doslovce žistiskivao' sa njihove rodne grude. S druge strane, Adamičeva je upornim i marljivim radom pribavila autentične povijes-ti gotovo svih poznatih obitelji Slovenaca-doseljenika i to ne samo metodom izravnog inter-vjuiranja, nego i prilaganjem autentične matične i druge dokumentacije. Sve to je ilustrirano originalnim fotografijama Slovenaca koji su se prvi doseljavali u Slatinu, i fotografijama njihovih kasnijih potomaka. Grada koju prikuplja Vera Adamič zapravo je svojevrsni povijesni arhiv koji ce - i danas i ubuduce - biti dragocjen izvor akademskim radnicima koji izučavaju migracije stanov-ništva (kako iz Slovenije tako i Bosne i Hercegovine odnosno regije). Monografija (koja je u nastajanju) osobito se bavi očuvanjem kulturnih tradicija 'bosanskih' Slovenaca od kojih su brojni ostali zapamceni kao izuzetni glazbeni pedagozi, kulturni i javni radnici, sportaši i umjetnici. Monografija posebno osvjetljava ulogu doseljenih Slovenaca i njihovih potomaka u an-tifašističkoj borbi, radničkom i sindikalnom pokretu, i afirmira pojedince koji su u ovim oblastima ostvarili ogromne zasluge. Isto tako se osvijetljava i razdoblje rata u Bosni i Hercegovini čije posljedice nisu zaobišle Slovence koji su, u velikom broju, bili prinudeni napuš-tati svoje domove i posjede. Ipak, a u cilju povijesne istine, buduca Monografija niti u jednom dijelu ne ostavlja prostor za bilo kakve špekulacije (osobito političke provenijencije): štoviše, ona afirmira svo-jevrsno (postratno) žuskrsavanje' slovenskih kulturnih i sportskih udruga koje se odvija 'in continuo' uz pomoc službenih vlasti Republike Slovenije, ali i participiranje banjalučke Grad-ske uprave i odgovarajucih institucija Republike Srpske, odnosno Bosne i Hercegovine. Iz svega prethodnog slijedi da izradu Monografije o Slovencima doseljenim na šire pod-ručje Banje Luke treba na svaki način poduprijeti, a u prvome redu novčanim sredstvima jer je riječ ne samo o zanimljivom publicističkom štivu, nego - iznad svega - o POVIJESNOM DOKUMENTU bez kojega su sva buduca izučavanja historije ovih prostora Bosne (ali i Slovenije! ) u najmanju ruku - nezamisliva. "Tehnologija" nastajanja Monografije je izuzetno racionalna u istraživačkom i tehnič-kom smislu, tako da - u nekom buducem vremenu - ostavlja otvorenu mogucnost periodič-nog ugradivanja žaneksa' sa novim, i povijesno relevantnim detaljima. Kao profesionalni novinar i publicista sa iskustvom dugim gotovo četiri desetljeca, Mo-nografiju o kojoj je riječ u ovoj recenziji toplo preporučujem izdavaču i čitalačkoj publici ko-ja se, u to sam siguran, nece ograničiti samo na slovensku nacionalnu populaciju. U Banjoj Luci, 15. svibnja 2007. godine LITERATURA: • Ervin Dolenc -Senožeče -Skupnost na prepihu - Življenje na Krasu Zbirka življenja na Krasu, št. 2, Koper 1994 • Nada Morato - Svet ne meji Repentabor, št. 1, Koper 1993 • Petra Svoljšak - Slovenski begunci v Italiji med prvo svetovno vojno Zveza zgodovinski društev Slovenije, Ljubljana 1991 • Kras - pokrajina življenje ljudi, Založba ZRC, Ljubljana 1999 • Velika vojna in Slovenci, Peter Vodopivec in Katja Kleindienst, Ljubljana • Poti in usode, Aleksej Kalc, Koper-Trst 2002, stran 50 in 51 • Moja leta v Istri pod fašizmom - spomini, Leopold Jurca, duhovnik, Ljubljana 1978 • Istra kliče -spomini izgnanega istrskega duhovnika - Jakob Soklič • Z zlatimi črkami - življenjske usode in dela velikih primorskih mož Branko Marušič, Trst 1987 • Izseljenec - življenske zgodbe Slovencev po svetu, Ljubljana 2001 • Slovenci v Hrvaški - Vera Kržišnik Bukic, 1995 • «Slatinski kraj u prošlosti», prof. Vaso Popovi} • Z zahodnega roba - Branko Marušič. O ljudeh in dogodkih iztekajočega se stoletja. Nova Gorica, 1995, »Branko» d. o. o. • Egon Pelikan - Tajno delovanje primorske duhovščine pod fašizmom • Trst in slovenski čas - Boris Pahor, Paradigme • Slovenski fantje v Bosni in Hercegovini 1878, Jernej pl. Andrejka • Družba sv. Mohorja v Celovcu, 1904 • Cetrta stran trikotnika - Stanislav Koblar, Znameniti Slovenci in slovenska društva v Bosni in Hercegovini 1878-2000 (Mladinska knjiga, založba) • Slovenci v Bosni in Hercegovini skozi pričevanja, spomine in literarne podobe 1831 -2007 (Institut za narodnostna vprašanja, Ljubljana) Iz biografije Vere Papež-Adamič Vera Papež Adamič, univ.dipl.oec. v pokoju rojena je 1936 leta v Banjaluki in do 1993 leta je živela v Ban-jaluki in Slatini. Sedaj živi v Ljubljani. Ze 15 let raziskuje zgodovino Primorskih Slovencev, ki so se zaradi potujčevanja Italije, po prvi svetovni vojni preseljevali v Bosno, v Slatino in Banjaluko. Svoje raziskovanje nadaljuje, saj se vsakodnevno pojavljajo nove in nove družine, ki imajo enako usodo... Iskrenu zahvalnost, u ime svih potomaka, u ime autora Vere Papež Adamič, Društva "Triglav" i redakcije Monografije, upucujemo: • Uradu Vlade Republike Slovenije za Slovence po svetu in zamejstvu, Ljubljana • Slovenskoj izseljenskoj Matici Ljubljana • Ministarstvu prosvjete i kulture u Vladi Republike Srpske, Banjaluka • Gradu Banjaluka • Opštini Laktaši • Občini Komen, Republika Slovenija • Občini Ajdovščina, Republika Slovenija • NLB - Razvojnoj Banci AD Banja Luka • "Tropik"-u i "Grafid"-u, Banjaluka • Foto studiju "Borik", Ilse i Vlado Havraleko • svim potomcima prvih doseljenika, koji su svojim sjecanjima i prilozima pomogli da nasa zajednicka proslost bude sacuvana za nase najmladje, za buducnost, za dobro svih nas! Uredivački odbor se najtoplije zahvaljuje svim porodicama, koje su dozvolile da njihove lične fotografije i dokumenti budu objavljeni u ovoj monografiji! Vera Papež Adamič, univ. dipl. oec. OD PREDNIKOV DO POTOMCEV - SLOVENCI V SLATINI IN BANJALUKI 1923 - 2008 OD PREDAKA DO POTOMAKA - SLOVENCI U SLATINI I BANJALUCI 1923 - 2008 Izdavac: Društvo Slovencev "Triglav" Banja Luka 78000 Banja Luka, Cara Lazara 22 www.udruzenjetriglav.com E-mail: drustvoslovenaca.triglav.bl@teol.net Grafid, d.o.o. Banja Luka Za izdavaca: Marija Grbic Branislav Ivankovic Lektorica i korektorica: Jasna Zupan, s.p. Stampa: Grafid, d.o.o. Banja Luka Za štampariju: Branislav Ivankovic Tiraž: 1000