bukve.

svitlo dal

Zupančič ,

župnik v Ihanu.

DUŠNA POMOČ

za

mnn,

ali

zgledi, prigovori in molitve

za

ksistja*«.

Z dovoljenjem visokočastitljivega Ljubljanskega
knesoikofijstva.

--

V Ljubljani, 1877.

Na prodaj pri Henriku Ničmanu,  bukvoveza
na starem tergu št. 167.

V Ljubljani, 1877.

Založil Jane* Zupančič, župnik v Ihanu.

Tiskala Klein in Kovač (Eger).

I

sv. Jožefu, pomočnika tirajoči!!

največi ponižnostjo se približujem
Tvojemu posvečenemu altarju, o
,naša ljuba Gospa presve¬
tega Serca!"  pred Tvoj milostni prestol
položim slab dar, pričujoče bukvice; in
Te prav lepo prosim: Sprejmi jih v svoje
milostne roke, dodeli jim Ti »naša ljuba
Gospa!"  Svoj nebeški blagoslov; prosi
pa tudi Svojega preljubega Sina Jezusa
Kristusa, da tudi On razlije čez nje svoj
preobilni nebeški blagoslov, da pomagajo
nekoliko pomnožiti Božjo slavo, Tvojo
čast, čast svetega Jožefa, Tvojega pre-
čistega ženina, in tudi čast drugih svet¬
nikov in svetnic Božjih. Posebno Te

IV

prav ponižno prosim, govori pri Svojem
Sinu Jezusu, naj milostljivo pomaga, da
dosežejo svoj namen, iz kterega so pisane,
namreč: Da pomagajo bolnikom v njih
mnogoterih dušnih potrebah; da ž njih
pomočjo v poterpežljivosti in drugih jim
potrebnih čednostih pokrepčani, se z bo¬
leznijo svojih grehov očistijo; svoje duše
z lepimi čednostmi in obilnišim zasluženjem
za nebesa ozališajo; svoj tek srečno dokon¬
čajo ; in se po prestanem terpljenji v večne
nebeške prebivališa preselijo, terzasvoje do¬
brotnike na zemlji Boga prosijo. Zdravim
kristjanom pa naj pomagajo si ž njimi
obilniših zakladov za nebesa nabirati!

Vsega tega, pa tudi vsega tistega,
kar je le Tebi znano, pa nam k zveli¬
čanju potrebno, te prav ponižno, priserčno
in zaupljivo prosi o„naša ljuba Gospa
presvetega Serca!“

Tvoj in Tvojega prečistega ženina

naj nevredniši služabnik ,

Janez.

I. Predgovor čitateljem teh bukev.

1. Hkjubi kristjan! beri ali daj si brati
iz teh bukev vsaki dan le en, ali k večemu
dva zgleda ali odstavka, pa ne iz radoved¬
nosti, ampak iz pobožnega namena: se kake
tebi potrebne lepe čednosti naučiti, ali se v
njej vterjevati. Da bos pa ta namen pri branji
dosegel, zdihni pred slehernim branjem k sv.
Duhu in k Materi Božji za dar razsvetljenja
in pomoči. Na ta način si boš s pomočjo teh
bukev čas bolezni koristno krajšal, in na duši
obogatel z lepimi čednostmi in obilnim za-
služenjem za nebesa.

2. Dragi prijatelj! v četertem razdelku
teh bukev pri poslednjih 13 zgledih bolnikov
pogostoma ne boš našel zapisanega imena
bolnikovega; nikoli pa ne boš našel kraja, in
leta, da bi vedel kje in kdaj da je tisti bolnik
živel in terpel. Zakaj pa ni imenovan kraj

VI

njegovega bivališa in letna številka njegovega
terpljenja ? Morebiti niso ti životopisi res¬
nični, ampak so le izmišljeni? Kesnični so.
A pisatelj popisuje njih terpljenje in obna¬
šanje v bolezni, pa tndi ne zamolči pri greš¬
nikih. njih pregreh pred boleznijo; zatorej je
pa zamolčal iz usmiljenja do terpečih oseb
in njih sorodovincev njih imena, ter kraj njih
stanovanja in čas njih bolezni, da bi ne ško¬
doval njih časti v tistih krajih, kjer so živeli
in torej znani bili, dasiravno so večidel sedaj
že vsi mertvi.

2, Predgovor bolnikom.

(Po spisu Altana Stolc-a.)

1. Ljubi bolnik! spoznati moraš sedaj v
bolezni da je Gospod nad teboj, kteri ima
vso oblast do tebe, do tvojega telesa in do
tvoje duše, čez zdravje in bolezen, čez živ¬
ljenje in smert; kteri ima pa tudi ključe do
nebes in do pekla. V njegovi oblasti si; on
ti da lahko ozdraviti ali pa umreti; in ako
umerješ, te zamore pogubiti, ali pa ti mi¬
lostljiv biti. On je kralj strašne večnosti;
ukloni se torej ponižno pod njegovo roko.

VII

2. Sedaj dobro spoznaš, ljubi bolnik!
da vse gnanje za počutno slast, za denar in
blago, za čast pred svetom je nespametno,
ker za ubozega berača ni tako hudo, kot za
nevarno bolnega kralja. Razumeš tudi izrek
sv. pisma: „Svet prejdej in njegovo poželenje;
kdor pa stori voljo Božjo, ostane vekomej.“

3. Sedaj v bolezni pa tudi lahko delaš
za zveličanje svoje neumerjoče duše. Ne leži
torej leno; ako si bil dosihmal skerbna Marta,
bodi sedaj v postelji pobožna Marija, ktera
si je nar boljši del izvolila. Tvoja bolniška
soba naj ti bo za kapelo, in dnevi tvoje bo¬
lezni naj ti bodo zgolj spokorni in praznični
dnevi, popolnoma posvečeni Bogu in zveličanju
tvoje duše.

4. Časne skerbi odpravi, imej pa skerb
za svojo dušo. Premišljuj svoje celo življenje,
kaj si storil, kaj si zamudil, kakšno je bilo
tvoje mišljenje in govorjenje, nimaš li kaj
krivičnega blagš, in ali z nikomur v sovraštvu
ne živiš. Obžaluj iz ljubezni do Boga, kar
nar bolj moreš, vse svoje grehe; in delaj prav
določne sklepe, kako hočeš Bogu [bolj e služiti
v vseh zadevah, ako ti spet zdravje podeli

VIII

5. Daj se prav kmalo s svetimi zakra- 1  <
menti prevideti, pa tako skrbno pripravljen,
kot bi bilo zadnjikrat. In ko bo tvoj Zveličar
k tebi prišel, spolni tudi njegovo povelje :
„To storite v moj spomin. “ Misli nanj. ko¬
likor le moreš; daj si prinesti bridko martro,
podobo križanega Jezusa, da ga vsak trenutek
lahko vidiš. Nikar pa ne zahtevaj sedaj v
bolezni, da bi te posvetnjaki veliko obiskali
in da bi posvetne uovice poslušal; raji si daj
iz kakih pobožnih bukev kaj brati.

6. V svojem življenji si veliko grešil,
in si za to še malo pokore delal, ali celo nič
ne. Morebiti je ta bolezen kazen, ktero ti
je Dog poslal zavoljo tvojih grehov. Po vsaki
ceni jo sprejmi za pokoro. Ako bolečine in
mnogotero stisko svoje bolezni skesano in
ponižno prenašaš, in vse s terpljenjem Kri¬
stusovim sklenjeno Bogu kot zasluženo pokoro
daruješ, to več velja, kot bi dolgo in strašno
v vicah se pokoril. Tudi nikdar ne misli, da
ti Bog pošilja preveč terpljenja; vsaka duša
v vicah bi rada meujala s tabo, ako bi mogla,
ker so tam bolečine nezmerno hujše. Ako
so tvoje bolečine, bridkosti, kerči ali ktere

IX

- druge slabosti tako silne, da komaj misli k po-
, božnosti zbrati zamoreš, tedaj moli v sercu prav
• velikokrat: „Zgodi se tvoja volja !“ in reci veli¬
kokrat v najhujšem terpljenji: Hvala bodi Bogu!
ker Bog ti to pošilja v zveličanje tvoje duše.

7. Ko je Job v zdravih dneh veliko
dobrih del opravljal, vendar ni Bogu toliko
dopadel kot tačas, ko je bil reven, bolan in
mož bolečin. Terpljenje iz ljubezni do Boga
prenašano je še veliko zaslužnejši kot dobre
dela. In ako tudi reven tukaj ležiš, zamoreš
ne le za svojo lastno dušo dobro sejati in
žeti, ampak tudi še drage darila dajati. Družba,
po kteri so vsi verniki s Kristusom kot s
svojo glavo zedinjeni, mogoče stori, da iz za¬
loge svojega poterpežljivo prenašanega ter-
pljenja milošino daješ živim in mertvim, kader
ktero uro, kteri dan ali pa vse od svojega
terpljenja kot spokorno delo za nje daruješ.
In tudi tvoja molitev, ki jo sedaj pribit na
križ bolezni opravljaš, je več vredna kot sicer;
moli torej veliko za spreobernjenje grešnikov,
za umirajoče in za duše v vicah. Tistim pa,
kteri k tebi pridejo, daj kako zveličavno opo-
minovanje ali svarjenje.

X

8. Tukaj ležiš sedaj med življenjem in k
smertjo; sam ne veš, kaj je Bog za te od- j 1
ločil. Vsak dan delaj Bogu terdne sklepe,
ako ti spet k zdravju pomaga, ker v tem i
primerljeji, da ozdraviš, je bila bolezen resno j
svarjenje. Morebiti pa moraš že sedaj umreti; :
pa saj, bodimo bolni ali zdravi, se noč in dan
smrti in večnosti prav hitro bližamo. Zatorej
naj ti bo umreti drago spokorno delo, ki ga
že naprej s smrtjo Kristusovo na križu skle¬
njenega Bogu daruješ. Reci vsak dan, preden
se noč stori, v duhu in resnici: „0 moj Bog!
ti si zavoljo greha določil, da vsak človek
smert preterpi; tvoj sem, in nočem nič dru-
zega, kakor to, kar ti hočeš. Že naprej sprejmem
vso bridkost in jo tebi darujem sklenjeno s
terpljenjem in smrtjo tvojega preljubega Sina
v poveličanje tvoje in v pokoro za svoje grehe.
Hvaljen in češen bodi v mojem življenji in
v moji smerti!“

Molitev z odpustki obdarovana.

Gospod Jezus, včlovečeni Sin Božji, ki
si v naše zveličanje hotel v hlevu rojen biti,
v revšini, bridkosti in težavi preživeti, in v

in bolečinah na križu umreti, prosim, reci svo-
i- jemu Božjemu Očetu v trenutku moje smerti:
e, „Oče, odpusti mu!“ reci svoji preljubi
n materi: „Glej, tvoj sin!“ reci moji duši:

0 „Še danes boš z menoj v raji! “ Moj Bog,

•  moj Bog, ne zapusti me tisto uro! Žejin sem;

a res moj Bog, mojo dušo žeja po tebi, ki si

j studenec žive vode. Moje življenje zginja kot

1 senca; še malo, in vse bo dokončano.

Zatorej, o moj prečešem Zveličar, od
tega trenutka* za vso večnost v tvoje roke
izročim svojo dušo. Gospod Jezus, sprejmi
mojo dušo! Amen.

3. Predgovor umirajočim.

1. Vedi, ljubi kristjan! da bo hudobni
duh ob tvoji smertni uri pomnožil svoje za¬
lezovanja, da bi dobil v oblast tvojo dušo.
In iz tega namena ti bo stavil posebno dve
hudi zanjki: 1., da bi te v sveti veri pre-

■ motil; 2., da bi ti keršansko upanje poderl.

2. Da boš te zapeljive skušnjave sata¬
nove ložej premagal, kar sveto vero zadeva,
nič ne premišljuj, če je to resnično ali ne,
kar sveta vera verovati zapoveduje, temveč

XII

pn

O

le kratko, pa serčno ponavljaj vedno te besede
Verujem vse, kar veruje sveta, rimska, ka
toliška cerkev, in v tej sveti veri želim živet
in umreti.

3. Skušnjave zoper upanje pa so trojne
a) Hudobni dub te bo slepil, da tvoje spo
vedi niso veljavne; b) ali da za te ni vež
usmiljenja Božjega; c) ali pa ti bo hote
obuditi prederzno zaupanje na tvoje dobre dela.

a) Kar zadeva skušnjave zastran spo¬
vedi, odkrij in povej svojemu spovedniku vse,
kar te teži, potem pa se vpokoji po njegovi
tolaživni besedi, ter mu vse verjemi, kakor
da bi ti bil Kristus sam govoril. Zakaj ti
boš pri sodbi sojen le po besedah sodnikovih,
če si torej spovedniku pokoren, si lahko miren,
in gotov, da si na pravi poti proti nebesom,

b) Pri skušnjavah zoper upanje na Božjo
milost Se spominjaj, da Bog potertega iii ske¬
sanega srca nikdar ne zaverže; da on ne gleda
na velikost in obilnost naših grehov, ker pravi:
če so vaši grehi rudeči kakor škerlat, bodo
beli kakor sneg. V takih skušnjavah in dvomih
zdihni z besedo, ali saj s sercem: O moj
Bog, v zaupanji na zasluženje Jezusa Kristusa


XIII

pričakujem popolnoma odpušenja svojih grehov.
O Gospod! poterdi moje upanje, da v tem
e jj upanji živim in umerjem.

c) Skušnjave prederznega zaupanja pa
boš naj ložej premagal, če premišljuješ, da
človek nikoli gotovo ne ve, ali je ljubezni
Božje ali njegovega sovraštva vreden; dalje,
J da ho Bog tudi naše dobre dela preiskoval,
x  in pri njih morebiti pomankljivosti ali slab
namen našel; in ko bi tudi resnično lepe
čednosti in dobre dela imeli, vedi da so le
j darovi, ktere je nam dobrotljivi Bog dodelil,
. da si z njimi nebesa zaslužimo, našega la¬
stnega zasluženja je zraven prav malo, ali
skorej nič.

4. Večkrat obudi v svojem sercu vero,
upanje, ljubezen, žalost čez grehe, izročenje
v Božjo voljo in druge čednosti. K temu ti
pripomorejo perve bukve ,,Dušne pomoči
za bolnike,"  v kterih najdeš na zbiranje
veliko molitvic za vse dušne potrebe. Naj
tudi tukaj nektere take zdihljeje pristavim:
O moj Bog! verujem v te; upam v te; ljubim
te čez vse; priserčno obžalujem vse svoje
pregrehe ter terdno upam, da mi boš zavoljo

XIV

zasluženja Jezusovega vse odpustil. — Vsak
človek je dolžan, zavoljo svojega zveličanja
ob smertni uri obudovati popolnoma ljubezen
do Boga in popolnoma grevengo ali žalost
nad svojimi grehi. Za dejanje teh čednost
najdeš zopet v pervib bukvah „Dušne pomoči,“
pa tudi na poslednji strani teh bukev, pri
zdihljejih za umirajoče mnogo pripravnih mo¬
litvic in zdihljejev.

5. Poljubi večkrat sveto blagoslovljeno
podobo križanega Jezusa, s ktero so sklenjeni
popolnoma odpustki za zadnjo uro! kliči z
otročjim zaupanjem na pomoč presveto Devico i
Marijo, ki je naše pribežališe, in ki nikogar ■
ne zaverže, kdor jo kliče na pomoč; kliči na
pomoč tudi sv. Jožefa, pomočnika umirajočih,
tudi svojega kerstnega pomočnika, svojega
zvestega angelja varha, sv. Mihaela velikega
angelja, sv. Barbaro in vse angelje in svetnike
in svetnice Božje. — Tudi z blagoslovljeno
vodo naj večkrat domači pokropijo tvojo po¬
steljo in tvojo bolniško sobo.

-K-

1


03 seflei žalost Marije MatereBožje.

Od Marijinih žalost sploh.

Prigovor in razlaga.

ILajubi bolnik ! premišljuj prav po¬
božno in pogostomaMarijine sedmere žalosti,
zato da boš veči ljubezen do Marije, in
veči usmiljenje do njenih žalost v svojem
sercu imel. Vedi, da spomin na Marijine
žalosti je Jezusu in prečisti Devici zelo
prijetna pobožnost; zakaj Jezus se je
zveličani Veroniki Vinaški prikazal in ji
rekel: Moja bči! ker svojo Mater nes¬
končno ljubim, mi je prav močno dopadljivo,
če kdo premišljuje žalosti, ki jih je pri
moji smerti terpela. Marija se je pa proti

Dušna pomoč II. b. 2

2

st. Brigiti pritožila, da jih je tako malo,
kteri bi njene žalosti premišljevali in usmi- j
ljenje z njo imeli. Rekla ji je : »Povsod !
se oziram, ali jih hom našla, kteri bi |
usmiljenje z mano imeli in hi moje bo¬
lečine premišljevali, pa prav malo jih
najdem. Zato, moja hči. če jih tudi mnogo
mene pozabi; vsaj ti me ne pozabi. Glej,
koliko sem terpela, prizadevaj si po svoji
moči me posnemati, in terpi z mano.“
Premišljuj, ljubi bolnik! tudi zato
prav pogostoma Marijine žalosti, da boš
iz  ljubezni do Jezusa in Marije bolj goreče
svoje grehe obžaloval in objokoval. Misli
si, da ti Kristus takole govori:
»Poglej, o kristjan! in vtisni si v serce:
zato da sem tebe odrešil, sem svojo ljubo
Mater toliki žalosti prepustil. Ti veš,
da nisem nobene stvari bolj ljubil, kakor
svojo Mater, vendar sem jo zavoljo tebe
s toliko žalostjo napolnil. Tako tebe jaz
ljubim; kako ljubiš pa ti mene? Svojo
naj ljubši Mater sem iz ljubezni do tebe
daroval, da je ona iz ljubezni do mene
in do tebe neizrekljivo velike dušne bo-

3

lečine in bridkosti terpela. Kako si pa
ti meni in svoji Materi dosedaj svojo
ljubezen in hvaležnost skazoval? Ali ne
s tem, da si mene in mojo ljubljeno
Mater vedno žalil? Odgovori mi odkri-
toserčno!“ Ponižno ti odgovorim: pre-
ljubeznjivi Jezus! kako velika je tvoja
in tvoje ljubeznjive Matere ljubezen do
mene nevrednega grešnika. Kako velika
je pa tudi moja nehvaležnost do tebe in
do tvoje ljubeznjive Matere! Z žalostnim
sercem spoznam, da sem dosedaj v svojem
življenji tebe in tvojo ljubeznjivo Mater
mnogokrat in hudo žalil. Ponižno in
skesano vaj prosim: Odpustita mi! Od¬
pusti mi, o Jezus! odpusti mi, o Marija!
da nisem vajne ljubezni do mene dosedaj
bolje spoznaval, in jo vama lepše povra-
čeval. Zahvalujem se vama, o Jezus!
in Marija! za vajno veliko ljubezen do
mene; in v zahvalo za toliko ljubezen
vama darujem vso žalost, ki sta jo vidva
iz ljubezni do mene preterpela; tudi terdno
obljubim, z vajno pomočjo vama nikdar
več žalosti, ampak le veselje delati.

2 *

4

Enako kakor Jezus tebi, o grešnik!
tudi Marija očita tvojo nehva¬
ležnost,  tvoje pregrehe. Pobožen ča-i
stivec Matere Božje pravi, da takrat, ko
so Jezusa s križa snetega v Marijino na¬
ročje pokladali, je Marija rane na njegovem
svetem Telesu pregledovala, in ternje, žeblje j
in sulico takole nagovorila: O vi grozo-
vitni terni, o vi grozoviti žeblji, in ti, ne¬
usmiljena sulica! kako ste mogli svojega
Stvarnika tako hudo zdelati! Toda, oh! —
ne terni, ne žeblji, ne sulica—vi, o grešniki!
ste mojega Sina tako grozovitno razmesa¬
rili!" Tvoji grehi, o grešnik! so tedaj, kakor
Jezusovega terpljenja in njegove smerti,
tako tudi Marijinih žalost krivi. Marija je
terpela, ker je svojega Sina terpeti vidila,
njen Sin je terpel, ker je svojo Mater
terpeti vidil, in obdva sta terpela le za¬
voljo tvojih grehov, o grešnik! O ljubi
bolnik! obžaluj tedaj svoje grehe, in daj
jim za zmiraj slovo. Dve narljubeznjivši
duši, ki ste kdaj na svetu živeli, narboljši
Mater, in nar boljšega Sina si ob enem žalil,
in njima bolečine in terpljenje prizadeval!

5

In poslednjič vedi tudi, o ljubi bolnik!
da s pobožnostjo do Marijinih žalost tudi
prav velike milosti zadobiš! S to po¬
božnostjo skleneš tudi vselej premišljevanje
Kristusovega terpljenja, od kterega sveti
učeniki pričajo in tudi skušnja uči, da je
Bogu nar dopadljivši in za dušo nar ko-
ristniši pobožnost. Da pobožnost do sedem
Marijinih žalost in počešenje te terpeče
Matere tebi velike milosti pridobiti za-
more, spričata ti naslednja zgleda:

Pervi zgled.

Mašnik je imel lepo navado, žalosti
Matere Božje prav pogostoma premišljevati.
Ko je na smertni postelji ležal, bil je v
takem velikem strahu in v takih silnih
skušnjavah, da je zavoljo dušnih bridkost
na ves glas zdihoval, in da se je okoli
stoječim v serce usmilil. Toda Marija
tistega v nadlogi ne zapusti, kdor jo je
v svojem življenji resnično častil. Marija
se je prikazala svojemu služabniku v nje¬
govih težavah, in ga je z ljubeznjivimi
besedami nagovorila: „Moj sin! zakaj si

6

tako žalosten ? Ali mar misliš, da te bom
ob smerti v tvojih bridkostih zapustila,
ker si v življenji z mojimi bridkostmi
tolikokrat in tako resnično usmiljenje imel ?
Bodi veselega serca, in nič se ne boj.“

Drugi zgled.

Bil je vojšak, kterega so hudobni
duhovi po smerti pred sodbo Božjo strašno
tožili, ker so se nadjali, da ga bodo v
pekel sabo zavlekli. Ali tu se je za-nj Mati
Božja potegnila, zato, ker jo je bil na
pomoč poklical na svojo smertno uro.
V razodenji svete Brigite se tako bere:
*Mati milosti je govorila okolistoječim
angeljem : Duša se je konec svojega živ¬
ljenja k meni obernila, in mi takole go¬
vorila : O Mati milosti in pribežališe greš¬
nikov ! jez nisem vreden, prositi tvojega
Sina, ker so moji grehi veliki, in sem
velikokrat grešil in ga jezil, zato ker sem
bolj ljubil nesramni greh in svet, kakor
Boga, svojega Stvarnika. Zato prosim
Tebe, usmili se ti mene, saj vem, da
nobenemu ne odrečeš milosti, kteri te jo

7

prosi. Zato se obernem k tebi, in ti
obljubim, ako ostanem živ, da se poboljšam,
k tvojemu Sinu nazaj povernem, in da
ne bom nič druzega več ljubil, kakor le
njega. Pred vsim drugim pa mi je žal,
da nisem nič dobrega storil k časti tvo¬
jega Sina, svojega Odrešenika. Zato prosim
tebe, o pribežališe grešnikov! usmili se
ti mene, ker nimam nobenega druzega,
da bi pri njem pomoči iskal. S temi
besedami, in s takimi mislimi, je nadaljej
govorila Marija, je prišla ta duša k meni;
ali ni bilo prav, da sem jo uslišala ? Ali
ni vreden, da se usliši, kdor iz celega
serca resnično želi se poboljšati, in tedaj
pomoči iše ? In, ali ne bom uslišala tistib,
kteri mene na pomoč kličejo, ker sem
mati usmiljenja?" Na to je Božji sodnik
svoji materi rekel: „Ti si prav pametno
sodila, in po pravici to dušo rešila."
Te besede se ujemajo tudi z unimi be¬
sedami razodenja sv. Brigite: „Naj bo
človek v kteri koli potrebi, če Marijo iz
serca na pomoč kliče, uslišan bo." In
zopet je rekel Kristus Mariji; *Vse tvoje

8

prošnje bodo uslišane; in vsak, kteri kliče
tvoje Ime, in na te zaupa s terdnim sklepom,
da se hoče poboljšati, dobil bo pravo
žalost čez svoje grehe, zadostenje in moč,
da bo mogel dobro delati, in potem bo
dosegel nebeško kraljestvo!“

Molitev.

O premilostna Devica Marija! moje
pregrešno serce želi tvoje sedmere ža¬
losti pogostoma premišljevati, in ti s
tem tvoje bridke bolečine nekako polajšati.
Želim namreč ne le nekaj tvojih bolečin
občutiti, temveč vse tvoje bolečine v svojem
sercu imeti. Ker pa nisem vreden te
velike milosti, daj mi okušati saj nekaj
tvojih serčnih bolečin, toliko, kolikor mi
je mogoče prenašati. O materno serce
Marije Device! usliši mojo prošnjo, in
dodeli, da mojo dušo rani tisti meč, kteri
je prebodel tvojo nedolžno dušo. Ne tirjam
biti brez žalosti in brez bolečin, ker vidim
tebe, preljubeznjiva moja Mati! v toliki
žalosti; in posebno zato, ker so moji
grehi naj veči vzrok te tvoje žalosti. O

9

ranjeno serce Marije Device! napolni s
sočutjem moje serce. O prebodeno ža¬
lostno serce Marije Device! rani, prebodi
in napolni tudi moje serce z bridkostjo
in grenkostjo, z žalostjo in kesanjem čez
moje grehe, da bom s tabo in s tvojim
Sinom Jezusom sedaj v bolezni pobožno
žaloval, vajnega terpljenja se vdeležil;
voljno proterpel vse bolečine svoje duše in
svojega telesa, posebno vse bolečine svoje
glave zlasti tisto silno težavno bolečino
svoje .glave, ko že mnogo noči, da celo
mnogo dni in noči svojega trudnega telesa
nikdar le za trenutek s sladkem spanjem
ne pokrepčam; poslednjič, da se bom v
vseh rečeh popolnoma v Božjo sveto voljo
vdal, kakor resnični spokornik vse dolgove
za svoje grehe na tem svetu s terpljenjem
poplačal, in po smerti s tabo milostljivega
Boga v nebesih vekomaj častil in hvalil.
Amen.

10

Perva Marijina žalost.

Simeonovo prerokovanje v tempeljnu.

Razlaga.

Ko je bil Jezus 40 dni star in sta
ga Marija in Jožef v tempeljnu Bogu
Obetu darovala, ji je stari Simeon bla¬
goslovil, kakor govori sv. Lukež, in ji
srečna imenoval, da ji je Bog izvolil
rednika temu Detetu. In potem je rekel:
»Glej, ta je postavljen v padec, in v
vstajenje mnogih v Izraelu." Poslednjič
se še k Mariji oberne in ji reče: »In
tvojo lastno dušo bo meč presunil; da
se misli razodenejo iz mnozih sere." To
je: Ti boš pri bridkem terpljenji svojega
Sina tolikanj žalosti prestala, kakor da
bi oster meč vedno prebadal tvoje serce.
Pri teh besedah, pravijo pobožni razla-
gavci, je Božje dete svojo glavico pri¬
klonilo in s tem na znanje dalo, da
prevzame voljno od svojega nebeškega
Očeta to prerokovanje in to sodbo Si¬
meonovo. Na te besede je postalo Ma-

11

rijino serce tako žalostno, da se je vse
njeno veselje v žalost spremenilo. O, ljubi
bolnik! pomisli kako se je presveta Devica
teh besed prestrašila. Vsa je v obraz
obledela, njene rudeče ustnice in rudeče
lica so postale bele kot zid, roke in noge
so se ji začele tresti, in serce ji je bilo
ranjeno, kakor da bi ga bil meč presunil.
In še več: v celem njenem življenji ni
bilo nobene ure več, v kteri bita žalost nje¬
nemu ljubečemu sercu nebilabolečinedelala.
Kolikorkrat je Marija svoje nebeško Dete
ogledovala, se je njeno veselje na enkrat
v naj bridkejši žalost spremenilo! Zmislila
se je namreč na njegovo prihodnje ter-
pljenje. Tedaj si ti, o sveti Simeon!
žalostni Materi Božji tako rano v serce
vsekal, da bo njeno celo življenje vedno
križ in počasna smert.

Prigovor.

Pomisli sedaj, o keršanska mati!
kako bi tebe bolelo, ako bi ti svet mož
prerokoval, da bo tvoj edini, preljubeznjivi
Sin svoje celo življenje hudo preganjan,

12

in na zadnje strašno, neusmiljeno umorjen!
Kaj ne, da bi, kaj tacega slišavši, omedlela ?
In celo svoje življenje ne bi mogla po¬
zabiti prerokovanja. Pomisli tedaj, kako
je bilo pri sercu Materi Božji, ko je slišala
to prerokovanje. Poslušaj njene lastne
besede, ki jih je sv. Brigiti govorila:
„Akoravno sem po Božjem razodenji vedila,
da bo moj Sin terpel, je vendar bolečina,
ktere so mi Simeonove besede naredile,
moje serce tako prešinila, da sem jo potem
vselej v svojem sercu čutila, dokler nisem bila
z dušo in s telesom v nebo vzeta. Ko-
likorkrat sem namreč potem svojega Sina
pogledovala, kolikorkrat sem ga povijala,
kolikorkrat sem pogledala na njegovi nožiči
in ročici, tolikokrat se je moja duša zopet v
novo žalost pogreznila. “ —Naj ti ta Mari¬
jina žalost tvoje serce gane, o ljubi bolnik!

Po pravici vprašaš, ljuba duša! kdo
je tisti grozoviti meč starega Simeona
naredil, kteri je naj svetejši serce Ma¬
rijino tako neusmiljeno presunil? Kdo
ga je skoval, in v čigavi kovačnici je bil
zdelan ? Oh čemu boš, o grešnik ! po tem

13

opraševal ? Tvoji in moji grehi, s kterimi
sva tolikokrat in tako hudo Boga raz¬
žalila, so tisti grozovitni meč skovali,
kteri je oh enem Jezusovo in Marijino
serce presunil. Oh milostljiva Gospa!
odpusti mi; jez, jez sem tisti rabelj,
kteri sem tvojega ljubeznjivega Sina umoril,
in tvoje materno serce tako močno ranil.
»Oh kdo bo dal moji glavi vode, in mojem
očem studenec solzh, in bom jokal noč
in dani" Jerem. 9,1. O, grešnik! kako
zamoreš te resnične besede poslušati, in
ne žalovati, ampak še dalje brez žalosti
zavoljo svojih grehov živeti ? Poglej, o
bolnik! koga daruje prečista Devica Marija
Bogu Očetu. Ona daruje danes pervič v
tempeljnu Jezusovo presveto serce v klavni
in spravni dar za tvoje grehe. In ti si
brez žalosti, in morebiti še sedaj v bo¬
lezni ne žaluješ zavoljo svojih grehov!
Naj nedolžniši Materi se naznanja nez¬
merna bridkost in meč, kteri bo njeno
dušo do poslednjega zdihljeja presunil, in
ti si brez žalosti, in še morebiti vesel!
Pa saj nisi vesel, ljubi bolnik ! Ti žaluješ

14

sedaj v svoji bolezni zavoljo grehov, in
sklepaš svoje solze z Jezusovimi in Ma¬
rijinimi solzami, in svoj dar sklepaš z
Marijinim darom. Stari Simeon, da bi
ne gledal Sina Božjega med tolovaji na
križu v grozovitnih mukah umirati, in
njegovo najsvetejši Mater pod križem od
neizrekljivo velike žalosti vso prevzeto,
želi umreti, rekoč: »Zdaj, o Gospod!
pusti svojega hlapca v miru se ločiti; in
ti bi zamogel brez žalosti zavoljo storjenih
grehov biti, še vedno nove grehe starim
pridevati, in morebiti še sedaj v bolezni
terdovraten ostati, se ne jokati, ne ža¬
lovati, ne za grehe pokoro delati! Pa
saj upam, da sedaj v bolezni nisi tak
terdovratnež; da sedaj že vse svoje grehe
obžaluješ, svoje solze in žalost z Marijino
žalostjo sklepaš. Zakaj vedi! ko bi tega
sedaj ne storil, bi bil naj veči in ostudniši
nehvaležnež. Z ljubeznijo do greha bi
še vedno naj veči žalost delal presvetima
sercama Jezusa in Marije! Sedaj se pa
še obdva vsa skesana vprašajva, rekoč:
Kteremu iz med naju vest ne očita', da

15

je že večkrat s svojimi grehi Jezusa po
duhovno na križ pribijal, in Marijino serce
z bridkostnim mečem presunoval ? Oh
gotovo obdvema! Reciva tedaj vsa skesana:
Priserčno sovraživa in obžalujeva greh,
s kterim sva svojega naj boljšega prijatla
in brata Jezusa, Sina Božjega, bičala, s
ternjem kronala in križala; svojo mater
Marijo pa žalila, do smerti žalila! — Sedaj
te še vprašam, ljubi bolnik! Ali boš tudi
v prihodnje z Jezusom in Marijo tako
neusmiljeno ravnal? G-otovo ne. Zakaj
vedi, da vsak nov greh bo nov meč v
Jezusovem in Marjinem sercu! Da so te
besede gola resnica, lahko razumeš iz
naslednjih zgledov:

Pervi zgled.

Mladeneč je imel lepo navado, vsak
dan Marijino podobo obiskovati, ki je
žalostno Mater Božjo s sedmerimi meči
v sercu pred oči stavila. Nekega jutra,
ko je spet pred to podobo svojo navadno
pobožnost opravljal, je ugledal na nji ne
sedem, ampak osem mečev. Sterme je

16

spoznal, da greh, ki ga je pretečeno noč
storil, je osmi meč pridjal. Pobit in
skesan se je greha precej spovedal, in
na prošnjo žalostne Matere Božje je spet
milost pri Bogu zadobil.

Prigovor.

O, ljubi bolnik! če svoje pretečeno
življenje premisliš, veliko, veliko grehov
boš našel. Oh, ne sedem ne, osem mečev
si v naj boljši materno serce potisnil, v
tisto serce, ki je za te dalo in darovalo,
kar je naj dražjega imelo, edino, pre-
ljubljeno, Božje Dete! O zato obžaluj
storjene grehe, zbriši jih, če jih še do-
sedaj nisi, z vredno spovedjo ! Solze prave
žalosti iz ljubezni do Sina in Matere, in
voljno terpljenje v bolečinah svoje hude
bolezni naj ti bo tisto zdravilo, s kterim
boš Njima narejene rane zacelil. In če
se v resnici poboljšaš, in nikdar s kakim
smertnim grehom Jezusa in Marije ne
žališ, po tern smeš upati, da ti bo Marija
odpustila in ti tudi pri svojem Božjem
Sinu odpušenje sprosila.

17

Drugi zgled.

Ko je nekega dne sv. Koleta prav
goreče k Materi Božji za grešnike molila,
* se ji je presveta Devica sama prikazala,
pa s prav žalostnim in objokanim obličjem,
v svojih svetih rokah je nosila preslad¬
kega Sina Jezusa; ali glej! bil je —
umorjen, ves ranjen, in kakor na drobne
kosce razsekan. Ko.se je sv. Koleta pri
tem žalostnem pogledu vsa prestrašila in
zarad velike žalosti in usmiljenja skorej
omedlela in se na tla zgrudila, jo je pre¬
sveta Božja Porodnica s temi besedami
ogovorila: „Kaj? hočeš, da jez za tiste
prosim, ki s svojimi grebi kolikor zamorejo
mojega Sina, kakor tukaj vidiš, na malo
kosce razsekujejo ?“

Prigovor.

Glej, in premisli keršanska duša!
kako tvoji grehi ne le tvojemu Gospodu
Jezusu Kristusu, tvojemu naj večemu Do¬
brotniku in Odrešeniku nove rane delaje',
ampak tudi presveto Serce tvoje prežal osti; e

Duena pomoč II. b. 3

18

Matere Marije z mečem žalosti prebadajo!
Poslušaj, o ljubi bolnik! kako ti Marija
tvojo nehvaležnost in tvoje pregrehe očita.
Ona te vpraša: S čem se je pregrešil
zoper tebe moj Sin, in kaj ti je hudega
storil? Glej, kmalo po rojstvu se je za
tvoje grehe nebeškemu Očetu na altarju
daroval; in čez 33 let se bo zate na lesu
sv. križa daroval! Ker je za te ubog
postal, sem za-nj dar ubogih, namreč dve
gerlici darovala, kterih kri je bila na
altarji prelita; in čez 33 let bo On sam
vso svojo kri na lesu sv. križa za tvoje
grehe prelil! V tempeljnu sim ga za pet
denarjev odkupila, in poslednjič bo On
s svojimi svetimi peterimi kervavimi ranami
na križu ves svet odkupil in od večnega
pogubljenja odrešil! In ti, nehvaležna
duša! s čem si ti pri zdravem telesu vse
te dobrote svojemu Gospodu in Zveličarju
povračevala ? Ali ne vedno z novimi grehi ?
Tako si delal v svojem zdravji morebiti
tndi ti, ljubi kristjan! Ali sedaj v svoji
bolezni že priserčno obžaluješ svoje grehe.
Beci tedaj ves skesan in poln zaupanja:

19

Molitev.

Oh, preljuba moja Mati in G-ospa!
poglej, pri tvojih svetih nogah po duhovno
sedaj kleči naj veči grešnik, kteri z ža¬
lostnim sercem spozna svojo hudobijo.
Sedaj žalujem in bom do konca življenja
vedno žaloval zavoljo svojih brezštevilnih
grehov, in ti terdno obljubim v prihodnje
nikdar več ne grešiti. O žalostna Mati
Božja, kraljica vseh mučenikov, o Marija!
po zasluženji meča, kteri je presunil po
Simeonovem prerokovanji tvoje materno
serce, te prosim: da po tvoji priprošnji
ta meč z vsemi tvojimi bolečinami tudi
moje serce presune, in ga tako rani, da
bom s tabo vred vse tvoje bolečine in
žalosti čutil. Amen.

O, presveta Devica ! jez te ljubim in
častim, in za Bogom si ti tista, na ktero
zaupam. Dobro vem, da si tako dobra
in milostljiva, da nobenemu grešniku, kteri
k tebi zdihuje, ne odrečeš svoje milosti.
O Marija, ti izvir milosti, ki se nikoli ne
posuši, daj, da dobim tudi le eno samo

3 *

20

kapljico tvoje milosti; spomni se Jezu¬
sovih besedi, s kterimi ti je obljubil, da
bo vsakemu, kteri v tvoje Ime kliče, in
na te zaupa, in pa se hoče resnično po¬
boljšati, kesanje in žalost dal čez grehe,
moč se poboljšati in potem še večno živ¬
ljenje. Glej! jez kličem priserčno tvoje
presladko Ime, in stavim na-te vse svoje
zaupanje; tudi sem terdno sklenil svoje
pregrešno življenje, že sedaj v bolezni,
pa tudi, če mi Bog še ljubo zdravje dodeli,
tudi v zdravji popolnoma stanovitno in
do poslednjega zdihljeja poboljšati. Prosi
tedaj svojega ljubega Sina Jezusa za-me,
da mi obudi resnično kesanje čez moje
grehe; da mi podeli milost sedaj v moji
bolezni vse bolečine v Božjo sveto voljo
vdano preterpeti; s tem sedaj v življenji
se vseh grehov in za-nje zasluženih kazen
popolnoma očistiti, in po tem revnem
življenji se zveličati. Amen.

21

Draga Marijina žalost.

Jezus beži v Egipt, in terpiveliko revšino.

Razlaga.

Devica Marija na angel j e ve besede,,
ktereji je sv. Jožef naznanil, urno vstane,
svoje Dete zbudi, ga v svoje naročje vzame,
potem se s svetim Jožefom na naglem
pripravljata za potovanje. Sedaj pomisli,
ljuba duša! Marijino žalost. Devica Marija
je bila slabih moči, bila je še le petnajst
let stara. Dete je bilo še šibkejše, blizo
sedem tednov staro. Potem so bili v
vednem strahu in skerbi, da ne bi jih
kdo vidil; zato niso smeli po dnevi, temveč
treba jim je bilo večidel po noči potovati,
in na polji pod drevjem spati. O ti, moj
Bog! komu bi se ti revni beguni ne
smilili ? pač mora imeti terdo serce on,
kteremu se te najsvetejši osebe v toliki
revi ne smilijo. O, usmiljeni kristjan!
ako ljubiš Jezusa, Marijo in Jožefa, hodi
v duhu ž njimi in glej, kaj morajo na
tej težavni poti prestati. Blizo deset dni

sta hodila po stranskih potih po Judovski
deželi, da bi Herodovim prežavcem v roke
ne prišla. Oh, koliko strahu in skerbi
sta Marija in Jožef ves ta čas imela, ko
sta po Herodeževih deželah potovala, da
ju ne bi nobeden spoznal in izdal!

Ko sta stopila čez mejo Judovske
dežele, nista bila več v nevarnosti zavoljo
Herodeža; imela sta pa tako težavno pot
še do Egipta, da se je tukaj še-le prav
začela velika reva. Med Judovsko in
Egiptovsko deželo je namreč strašna pu-
šava, daljši in širji, kakor naše cesarstvo
in proti solnčnemu vzhodu tako dolga,
da je ni še nobeden cele prehodil, ker
se ne najde vode in se tudi nobeden ne
more dovolj z vodo prevideti za tako
dolgo pot. Po tej strašni pušavi sta
mogla blizo tri tedne hoditi. Oh, ko-
likrat se je Marija utrujena in spehana
na pesku zgrudila, da bi se spočila. Še
srečna, če kako jamo ali votlino najde,
da čez noč v nji ostane. Koliko nadlog
je prestala Marija, ko je z Jezusom v
Egipt bežala! Voda, ki sta jo bila sabo

23

vzela, jima je le perve dni služila, potlej
nista imela druzega, kakor vode iz mlak,
in še take jima je pogostoma manjkalo.
Tudi kruh, ki sta ga bila sabo vzela, je
zavoljo vročine kmalo postal terd, tudi
ga nista dovolj imela. Celi dan nista
dobila nič gorkega, in zvečer sta imela
le malo terdega kruha. Po vsi pušavi
nista bila nikoli pod streho, ležala sta
po noči na pesku pod milim nebom. Sveti.
Jožef je večkrat šibko devico milo po¬
gledal in zdihoval, ker je čutil, koliko
terpi. Marija je tudi večkrat žalostno
pogledala svoje ubogo Dete, in ni se
mogla solz zderžati. O, ljubi bolnik! po¬
miluj tudi ti naj svetejši Devico, ki na begu
v Egipt iz ljubezni do tebe tolikanj terpf S
Po silno težavni in nevarni poti sta
Marija in Jožef z Jezusom srečno v Egipt
prišla. Tudi tukaj, kakor popred v Betle¬
hemu, nista dobila nikjer pri ljudeh pre-
nočiša. V staro podertino sta torej šla,
in sta ondi sedem let stanovala, dokler,
sta v Egiptu bila. Silno veliko žalost
je tudi Marija na begu v Egipt terpela,

24

ko je slišala, koliko nedolžnih otročičev
je bilo zavoljo njenega Deteta v Betle¬
hemu in okrog mesta umorjenih.

Prigovor.

O Marija, ti si Mati Božja, in terpiš
toliko nadlog revnega življenja! V serce
mi sega tvoja revšina ! Milo se mi stori,
ko premišljujem terpljenje tvoje! Koliko
nadlog si prestala, ko si z Jezusom v
Egipt bežala! In vendar si vedno vsa
v voljo Božjo vdana molila: »Glej, dekla
sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji
besedi!* Božja volja ti je bila čez vse!
Tako zedinjen z Božjo voljo ni noben
angelj, noben Kerub, noben Seraf; ti s
svojo svetostjo presežeš svetost vseh, ki
pred Božjim sedežem stoje in obličje nes¬
končno svetega Boga gledajo. Tudi jez,
revni bolnik hočem ta lepi izgled vdanosti
T Božjo voljo, ki si mi ga ti, o Marija!
zapustila, nekoliko posnemati. Tudi jez
želim terpeti pomanjkanje, ali popolnoma
zapušenje sladkega spanja; tudi vse bo¬
lečine svoje bolezni; tudi pomanjkanje

25

dobre hrane in lepe postrežbe; tudi, če
se me bodo ljudje zavoljo moje dolge in
hude bolezni popolnoma naveličali, me
neprijazno gledali, in mi le z nejevoljo
stregli. Pa meni še niso znane vse reve
in nadloge, vsi križi in vse težave, ktere
mi bo Bog poslal. Tebi, o Marija! in
pa Bogu so vsi križi dobro znani, ktere
mi je poslati odločil. Jez le toliko vem,
da mi ne bo poslal tako težkega križa,
da bi ga nositi ne mogel, in da mi ga
bo sam nositi pomagal. Torej sedaj ob¬
ljubim, da hočem z Božjo pomočjo vse
križe voljno, iz ljubezni do Boga, ker
mi jih Bog pošilja, po tvojem prelepem
zgledu, o Mati Božja! vedno za Jezusom
nositi, in kadar se mi bodo moji križi
pretežki zdeli, primerjati jih hočem s
tvojim in tvojega Sina pretežkim križem,
in zdel se mi bo moj križ v primeri z
vajnim križem, lohak in prijeten.

Zgled.

Sv. Janez, imenovan Božji, stopi v
mestu Granadi v cerkev, ki je bila Mariji

26

Devici posvečena; poklekne in moli pred
altarjem, kjer je kila posebno češena po¬
doba križanega Jezusa, in pri njegovih
nogah sta "stala žalostna Mati Božja in
sv. Janez. Dolgo časa moli s pravo in po¬
sebno priserčnostjo. Kar zagleda Marijo
Devico s sv. Janezom stopiti z altarja,
in se mu bližati. Y roki žalostne Matere
Božje vidi ternjevo krono in sliši glas,
ki mu reče: „Po tem ternji in terpljenji
hoče moj Božji Sin, da si pridobiš veliko
zasluženje, o Janez!" Svetnik se verže
na kolena in ves napolnjen s svetim spo¬
štovanjem odgovori s sladko priserčnostjo:
„Terpljenje in tern je, ki izhaja iz Tvoje
blažene roke, bo meni vselej ljubo kakor
rože in cvetlice." Dasiravno je bila to
zgoli prikazen, je bila vendar bolečina
silo občutljiva, ki jo je Janez čutil, ko
je bil to krono .sprejel na svojo glavo.
S to prikaznijo poživljen je potem ne¬
verjetne preganjanja prenašal s prečudno
vdanostjo. — Tudi ti, bolni kristjan! z
ozirom na Marijino žalost, ki jo je imela
pri begu v Egipt, govori v vsem svojem

27

terpljenji: „Gospod, ne moja, ampak tvoja
volja naj se zgodi."

Molitev.

O Marija! ti žalostna, sedaj pa pre-
blažena Mati in Devica! jez te spominjam
velike žalosti, ktero je tvoje materno serce
čutilo, ko si z Jezusom v Egipt bežala.
Po tej serčni žalosti prosi svojega Sina,
da mi dodeli svojo Božjo milost, da se
bom ogibal vseh grehov in peklenskemu
satanu ušel.

O naj svetejši Devica in Mati! po
tvoji revi v Egiptu in po vsem zaničevanji
in zapušenji, ki si ga prestala s svojim
Sinom Jezusom, te prosim: odpusti mi,
da sem tolikokrat iz svojega serca zapodil
Jezusa, in sprosi mi milost, da mu v
prihodnje prijetno in vedno stanovališe v
svojem sercu napravim.

O naj nedolžniši Mati! jez te spo¬
minjam vseh bridkost in žalost, ki si jih
prestala, ko si slišala, da je Herodež
nedolžne otročiče zavoljo tvojega Sina po¬
moril, in te pohlevno prosim, da jih da-

28

ruješ nebeškemu Očetu za moje grehe,
dolgč in kazni, iu ga prosiš, da mi po¬
maga, se v vseh bolečinah, nadlogah in
težavah, ki mi jih moja bolezen napravlja
se po tvojem lepem zgledu popolnoma v
voljo nebeškega Očeta vdati, voljno nositi
sedaj krono terpljenja, zato da bom vreden
najden doseči krono časti pri Jezusu Kri¬
stusu,in ga gledatiin hvaliti vekomaj. Amen.

Tretja Marijina žalost.

Zguba dvanajstletnega Jezusa.

Razlaga.

Jezus se je po volji svojega ne¬
beškega Očeta zoper svojo lastno voljo
ločil od Marije, svoje Matere, ktero je
bolj ljubil, kakor ves svet. Zato je šel
žalosten v mesto Jeruzalem, in je ondi
ostal. Ko sta zvečer Marija in Jožef v
hišo prišla, in Jezusa ni bilo ne pri njej,
ne pri njem ali pri prijatlih: oh, žalost!

29

kdo more popisati, kaj je Marija tu terpela ?
Moči' so jo popustile, tresla se je, in
serce ji je pokalo. Gotovo bi bila ondi
na mestu žalosti umerla, ako ne bi je bil
Bog vderžal. Omedlela je, vsa v obraz
obledela, bridko se jokala, in svojo žalost
Bogu tožila rekoč: O nebeški Oče! kam
se mi je, ubogi žalostni materi, oberniti?
Sram me je, vzdigniti svoje oči pred tabo,
ker sem tvojega edinorojenega Sina, kte-
rega si mojemu varstvu izročil, tako ne¬
marno zgubila. Oh, morebiti nisem vsega
storila, kar mora storiti skerbna mati,
ktera noč in dan za svoje dete skerbf,
da se mu nič žalega ne zgodi. Oh, mo¬
rebiti je zavoljo moje nemarnosti moj
otrok prišel v pesti svojih sovražnikov,
kteri so ga že enkrat hotli umoriti! Oh,
morebiti že več ne živi! O naj dobrot-
ljivši Oče! tebi priporočim svojega ubozega
otroka; imej ti skerb za-nj, in obvaruj
ga pred njegovimi sovražniki, ako je še živ.

Ker ni bilo nikjer sledu po zgubljenem
Sinu, ji nič druzega ni ostalo, kakor da
sta se nazaj vernila proti Jerusalemu.

30

Žalostna Mati je tekala in preiskovala
vsak germ, vsako mejo po celi poti;
klicala ga je na ves glas: O Jezus ! Jezus !
ali Jezus je ni slišal, se ji ni oglasil. —

Celi dan se je Marija nadjala, da
najde gotovo ljubega Sina zopet v hiši;
kjer je o praznikih imela navado ostajati.
Željno je tedaj do tiste hiše šla, in koj
pri vstopu poprašala po otroku. Ljudje
pa so ji rekli, da niso vidili več dečka
Jezusa od včeraj jutro. Oh! kako je tu
Marija prepadla! Tako zelo se je pre¬
strašila, da bi bila kmalo omedlela. Vendar
pa se je oserčila, ter iskala še daljej
otroka po mestu. Hodila je s svetim
Jožefom po vseh mestnih ulicah gori in
doli, popraševala sta vse znane in neznane
ljudi, kar sta jih srečala; nista odjenjala,
dokler sta mogla stati na nogah. Celi
dan nista kar nič se odpočila; ali njega,
ki sta ga ljubila in iskala, nista nikjer našla.

Zopet je nastopila noč, in ta noč je
bila za Marijo tako strašna, da se ne (k
s poprejšno primerjati. Božji Sin ni svoji
Materi odtegnil samo svoje telesne pri-

31

čujočnosti, ampak tudi vso notranjo tolažbo,
tako, da ji ni kapljice tolažbe Ostala. Oh!
nihče ne zamore z besedami dopovedati,
kaj je Marija te tri dni terpela. Šla je
zopet v svojo stanico, ni jedla ne pila,
neprenehoma je jokala, molila in se v
Božjo voljo vdala.

Tretji dan sta Marija in Jožef Jezusa
vendar našla v tempeljnu med učeniki.
O radost! o neizrekljiva sprememba Ma¬
rijinega serca ! Reci, o naj svetejši Mati!
kako ti je bilo takrat pri sercu? Kaj si
takrat mislila, kaj čutila? Kakor so
nekteri že v enem trenutku od prevelikega
veselja umerli; tako bi se bilo Mariji
Devici prigodilo, ako bi je ne bil Bog s
svojo vsegamogočnostjo podpiral. Nje duša
je bila vsa od veselja prešinjena, kakor
zamaknjena, telo pa je bilo oslabelo. Ko
je pa zopet k sebi prišla, sklenila je roke
in s priserčno radostjo govorila: Bodi
posvečen najdobro tljivši Bog v nebesih,
ki me je rešil mojega težkega križa, in
mi je moje ljubo dete nazaj dal.

32

Prigovor.

O moj ljubi Oče nebeški! povej mi,
zakaj si pa naj svetejši Devici in Materi
tvojega Sina toliko žalost pripravil, saj
si vendar njo bolj kakor vse stvari ljubil?
Zdi se mi, da te slišim meni tako od¬
govarjati. Saj sem tudi svojega Sina
čez vse ljubil in se z nebes oglasil s temi
besedami: „To je moj ljubi Sin, na kterem
vse dopadajenje imam;" in vendar je mogel
vse svoje žive dni na svetu veliko terpeti
in poslednjič na križu umreti. Eavno
tako je mogla tudi Marija, ktero sem
bolj ljubil kakor vse ljudi, veči žalost
terpeti, kakor vsi ljudje. »Kterega jez
ljubim, tistega tepem," in močnejše ko
ga ljubim, hujše ga tepem; tako da po
velikosti terpljenja d£ se velikost moje
ljubezni do človeške duše spoznati. Kogar
mislim zavreči, tistega večidel na svetu
ne tepem; in za to boš videl, da se
večidel grešnikom na svetu boljše godi,
kot pravičnim. To premišljevanje naj
grešnike s strahom, pravične pa s tolažbo

33

in veseljem napolnuje! Vedi tudi, da pot
terpljenja, pot križa je najbolj gotova,
varna, je kraljeva pot, ktera k nebesom
pelja, in po kteri izvoljeni v nebesa hodijo.
O, ljubi bolnik! če te besede Božje prav
premisliš, kako močno moraš vesel in
Bogu hvaležen biti, da tudi tebe po tej
kraljevi poti proti nebesom vodi. Torej
voljno in popolnoma v Božjo voljo vdan
vse bolečine in težave svoje bolezni pre-
terpi; zakaj tvoja bolezen je gotovo zna¬
menje, da te je Bog za nebesa odločil,
in te torej po naj gotovši poti proti ne¬
besom vodi.

Zgled.

Bila sta pobožna zakonska, ljuba
Bogu in spoštovana, ljubljena od svojih
podložnih. Imela sta v svojem gradu
kapelico in v nji podobo Marije 7 žalost,
pred ktero sta večkrat poklekovala in svojo
pobožnost opravljala. V neizrekljivo veselja
je pobožna gospa ravno tako pobožnemu
gospodu pervega otroka porodila. Ko je
bila po porodu v velikih težavah, jo skerbni

Dnina pomo8 H. b. 4

34

gospod večkrat obiše in tolaži, ter se
raduje nad otročičem, angeljčkom v člo¬
veški podopi, in misli sam pri sebi, s čem
bi gospej kako veselje napravil, ki mu
je toliko zalega otročička porodila. Na¬
znani to gospej, in ona odgovori, da bi
pač nekaj kar rada imela, pa boji se mu
razodeti. Gospod jo unema, naj le raz¬
krije svoje želje, in ako je le mogoče,
ji obljubi željo spolniti. Ne zameri torej,
da povem — le govori, ljuba moja, ji
seže gospod v besedo; če je pa tako,
prosim te, postavi v zahvalo prejetega
dara v našo kapelico pred podobo Marije
žalostne svetilnico in zaukaži, da se pri¬
žiga vsak sabotni večer luč v čast Marije
sedem žalost. — O ljuba žena moja! jako
malo prosiš, ji odgovori gospod, to se
kar lahko zgodi'; precej jo hočem prižgati,
in ne le v saboto ampak vsak dan mora
goreti, in vselej hočem še lučico dodati,
kolikorkrat nam še ljubi Bog kako dete
d&. Y kratkih, letih so že štiri svetilnice
pred žalostno Materjo Marijo gorele. —
Y hišo, v kteri je le čisto veselje za

85

pošteno voljo nasledovalo, se tudi bridka
žalost ukrade. Strašna kužna bolezen,
ki po okolici neusmiljeno ropa, se tudi
v nju grad vgnjezdi, in v malo dneh
ljubega gospoda in troje otrok pobere,
tako da ostane le žalostna gospa s po¬
slednjič rojenem detetom na persih pri
življenju; pa tudi to mlado dete, ki zavživa
materno, po toliki notranji žalosti spri-
deno mleko, bolehati in hirati začne, tako
da pobožni gospej še zadnje veselje na
tem svetu podira, in ako ne bo posebne
pomoči Božje, tudi končati žuga. Ko
nobeno zdravilo kaj ne pomaga, in neki
dan dete že v njenem naročji pojema, do
snierti žalostna gospa z umirajočim otrokom
v kapelico hiti, pred podobo Marije ža¬
lostne vsa v solzah poklekne in moli tako:
O Marija! le ti veš, koliko terpi mati,
kteri umira edini sin; torej tudi lahko
spoznaš, koliko terpim jez, ko mi po toliki
zgubi pojema še to edino dete moje; te
žalosti, da bi to edino dete moje mi v
naročji umerlo, jez prestati ne morem;
naj umerje, o Marija žalostna, v naročji

4*

86

tvojem. — Po teh besedah vstane, položi
umirajoče dete v naročje Marijino, se oklene
njenega vratu — in tolike žalosti prevzeta,
od toliko neprespanih noči oslabljena, se
zgrudi in v medlevico pade. Ko tako v
omedlevici leži, se ji tako rekoč sanja,
da dete je ozdravelo, se po njej spenja,
jo po licu boža, kakor bi jo budilo. Zavd
se sedaj, oči odpre in v njeno nepopisljivo
veselje se suče dete zdravo okrog nje,
kakor bi popred nikdar bolehno ne bilo.

Glej, ljubi kristjan! iz te prigodbe
lahko spoznaš, da je Bog to pobožno
mater ljubil, ker jo je z nesrečami tepel;
spoznaj pa tudi iz čudnega ozdravljenja
bolnega deteta, koliko zamore Marijina
prošnja pri Bogu, in kako obilne milosti
deli Ona. njim, kteri jo pobožno častijo
in z zaupanjem na pomoč kličejo.

Molitev.

O Marija, ti žalostna Mati! jez te
spominjam velike žalosti, ki jo je tvoje
serce čutilo, kader si bila Jezusa zgubila,
in si ga tri dni v neizrečeni žalosti iskala;

37

po tej serčni žalosti tvoji te prosim, sprosi
mi pravo žalost čez moje grehe, da bom
z dobro spovedjo in stanovitno pokoro
Jezusa neprenehoma iskal, in enkrat tam
v tempeljnu večne slave tudi našel.

O Marija! sprosi mi od Jezusa milost,
da ga sedaj v svoji bolezni išem s po¬
božnimi zdihljeji, zlasti z obžalovanjem
svojih grehov, s terdnim sklepom resnič¬
nega poboljšanja, s poterpežljivostjo in
popolnim izročenjem v Božjo voljo v vseh
težavah, bolečinah in zopernostih; s sta¬
novitnostjo v svojih dobrih sklepeh, če
mi Bog na tvojo prošnjo zopet zdravje
dodeli in življenje podaljša; in da ga
tako sedaj v bolezni resnično tudi najdem
z njegovo boleznijo, in milostjo; po smerti
pa da ga najdem v nebeškem kraljestvu,
in njegovo čast in slavo prepevam ve¬
komaj. Amen.

38

Četerta Marijina žalost.

Marija sreča Jezusa s križem.

Razlaga.

Jezus je s križem na rami ves skerčen
hodil, in ternjeva krona mu je globoko
segala čez čelo. Tudi je bil tako poln
pljunkov in kervi, da je komaj mogel
oči odpreti. Ko je pa do mesta prišel,
kjer je njegova ljuba mati stala, in je
vedel, kako ga želi v obličje pogledati,
vzdignil se je s križem po koncu in svojo
Mater milo pogledal, in Mati ga tudi
pogleda. Oh, boleč pogled za obdva!
Ta žalostni pogled je njeno materno serce
prebodel z globoko, smertno rano, da bi
bila gotovo umerla, ako ne bi ji bil vse-
gamogočni Bog podpiral, če tudi Marija
ni od žalosti pri tem pogledu nmerla, je
vendar prestala bolečino, ktera se izreči
ne da. O neizrečena ljubezen! Preža-
lostna Mati je bila bolj mertva ko živa,
vendar je svojo vročo ljubezen do svojega
Sina pokazala, ker, ko ji je Jezus blizo

39

bil, se zažene med briče, da bi ga objela,
rekoč: Oh preljubi moj Sin! In Jezus
zdihne: O Marija, ljuba Mati! Te same
besede sta izgovorila; pri tem je Marija
obnemogla in na tla se zgrudila, pa tudi
Jezus je s križem na tla padel, ker so
ga briči silno vlačili in naprej silili, ter
zavoljo te zamude kleli.

Premišljuj, ljubi bolnik! kako je
Marija Kristusovo terpljenje čutila. Ko
se je Marija po kratki omedlevici zopet
zavedela, kaj, meniš, da je mislila, delala
in govorila ? Od presilne žalosti ni mogla
Marija kar besedice pregovoriti, temveč
je le v svojem sercu zdihovala: O moj
Sin Jezus! O Jezus, moj Sin! To serčno
žalost svoje Matere pa je Jezus tako živo
čutil, da ga je bolj bolela, kakor njegov
težki križ, kakor je Marija to sama sveti
Brigiti razodela, rekoč: „Ko me je moj
Sin v toliki žalosti videl, je moja žalost
tako globoko ranila njegovo serce, da se
je zdelo, kakor bi bil svojih lastnih bo¬
lečin pozabil." Ko so briči Marijo vidili
v omedlevici, in ko so jo druge svete

40

žene koj od tal vzdignile in na stran
odpeljale, vpili so ji hudobneži: Proč se
poberi! zakaj nisi svojega Sina bolje od-
gojila, pa bi ne bil v naše pesti prišel ?
S temi besedami so zopet Jezusa s silo
od tal potegnili. — Tu pomisli, keršanska
duša! da je bila Marija pri tem žalostnem
pogledu tako ginjena, da je menila, da ima
ona sama ternjevo krono na svoji glavi in
da vsi terni njeno materno serce pre¬
badajo in ranijo. Ona je nekoliko ču¬
tila težki križ na svojih ramah, in ga je
s svojim Sinom na goro Kalavarijo nosila.
Zato, ker je vse njegove bolečine na svojem
životu čutila, so bili tudi vsi nje udje
tako zdelani in trudni, da bi bila gotovo
umerla, pa Božja vsegamogočnost jo je
živo ohranila. Zato je stala med svo¬
jimi tovaršicami tako žalostna, da je bila
skorej bolj merliču, kot živemu podobna ;
marskterega memogredočih je ganila, da
jo je pomiloval.

Kaj pa je rekla, ko je njen Sin ondi
s križem memo šel? O čudovitna sta¬
novitnost ! Dasiravno do smerti žalostna,

41

je bila vendar njena ljubezen tako močna,
da ni nobenkrat tudi najmanjši nepoter-
pežljivosti kazala, temveč se popolnoma
Božji volji vdala. Kakor se je nje pre¬
ljubi Sin nebeškemu Očetu sam daroval
v živo daritev za zveličanje ljudi: tako
je darovala najdobrotljiviši Devica svojega
najljubšega Sina za človeško zveličanje;
raji je vidila, da ostane sama brez vse
tolažbe, kakor da bi se bila človeškemu
odrešenju na pot postavila. Te in enake
besede je zdihovaje v svojem sercu go¬
vorila : O moj Sin Jezus! O Jezus, moj
preljubeznjivi Sin ! pojdi tedaj v naj veči
terpljenje; pojdi, da splačaš vse dolge
grehov in da človeški rod odrešiš! O
Jezus, moj preljubeznjivi Sin! sedaj zgubim
vse; sedaj mi zgine vse veselje mojega
serca in vsa moja tolažba. Vendar pa
zgodi se volja Božja! vse hočem dati,
vse zgubiti, samo da po tebi človeški
rod doseže svoje zveličanje.

42

Prigovor.

Tolaži, o ljubi bolnik! žalostno Mater
Božjo s teni, da imaš z njeno žalostjo
veliko usmiljenje, in da tudi iz ljubezni
do Jezusa in Marije voljno terpiš vse
svoje bolečine, in svoje grehe, edini vzrok
Jezusove in Marijine žalosti, bridko ob¬
žaluješ in objokuješ.

Premišljuj sedaj v bolezni tudi to
resnico: Ko je Marija srečala svojega
Sina, ga je našla s križem obloženega;
in je šla z njem. Tebe je pa sedaj v
bolezni Jezus srečal s križem, to je z
boleznijo, obloženega; in On te ne za¬
pusti, ampak vedno s tabo hodi zato, da
te tolaži, ti pošilja milost in moč v tvoje
žalostno serce, da zamoreš svoj križ za
Jezusom nositi, to je voljno terpeti. Saj te
tako ljubeznjivo vabi, k sebi kliče, rekoč:
»Pridite k meni vsi, kteri ste s težavami in s
stiskami obloženi, jez vam bom polajšal".
če hoče Gospod sam tvoj spremljevalec in
pomočnik biti na tvojem križevem potu,
to je v tvoji bolezni, zakaj nočeš njemu

43

svoje potrebe potožiti, zakaj ljudi nadle¬
guješ ? Brez števila milost zgubiš s tem,
da svoje terpljenje le ljudem tožiš, in se
njim tolažiti daš. Marija nikomur ni
tožila; le pogledala je svojemu Sinu v
kervavo oko, in pogled njenega Sina
je vse povedal; in od njega je šla moč
v njeno serce, da se od prevelike žalosti
ni razpočilo. Prosi tedaj v svoji bolezni
in žalosti poln zaupanja Gospoda tolažbe
in reci: O moj Bog , ti veš koliko bo¬
lečin terpim na telesu in koliko žalost
na svoji duši, in nihče ne spozna tako
dobro moje revščine, takor ti, moj Gospod
in Bog! Glej tedaj, kako treba mi je
tvoje moči! Dasiravno včm, da zavoljo
svojih preštevilnih grehov ne zaslužim
tvoje pomoči in tolažbe, vendar te po¬
nižno prosim: pomagaj mi in tolaži me
vsaj nekoliko K tebi, o Gospod, pov¬
zdignem svoje roke in svojo dušo, ne
zaverzi me! spoznam svojo revščino pred
teboj, ne oberni svojega obličja od mene!
Grešil sem, nikar me ne pogubi! Ne
jezi se nad menoj; zakaj moja duša je

44

žalostna in moje telo je polno bolečin.
Velikrat je tolažba žalostnemu, če sme
svojo nesrečo komu potožiti. Tebi tedaj,
o usmiljeni Jezus! potožim sedaj svoj revni
stan, nikar me ne zapusti, ampak po¬
tolaži me.

Jezus je pogledal svojo mater, in
s tem pogledom je šel mir v njeno serce,
zakaj On je kralj miru, Bog miru. Ne
iši tedaj, ljubi bolnik! miru svojega serca
pri svetu; svet daje le žalost in nepokoj.
Iši pomoči, tolažbe, veselja in miru le
pri Jezusu in Mariji, in gotovo ga boš našel.

Zgled.

Sv. G-regori to-le prijetno prigodbico
pove: Mlada, vsa živa deklica, Muza
imenovana, je zlo ljubila vesele igre in
nečimurne kratkočase, pri vsem tem pa
vendar ni opustila, prečiste Device Ma¬
rije pobožno častiti. Na enkrat pa je
postala vsa resnobna, molčeča in samotna,
se ni več smejala, je zapustila vse krat¬
kočase, je zvesto spolnovala svoje dolžnosti
in z vsim svojim zaderžanjem je kazala, da

45

se ji je moglo nekaj posebnega pripetiti.
Staršinisomoglirazumetitegačudnega spre-
menjenja, in ker niso jenjali po vzroku jo
popraševati, so poslednjič ta odgovor od nje
dobili: Meni se je presveta Devica s trumo
prelepih devic moje starosti prikazala, in me
vprašala, ali bi tudi jez hotla v versto
teh devic stopiti. Z veseljem sem v to
dovolila. Prav, je na to Mati Božja rekla,
da se bo pa to zgodilo, poboljšaj svoje
življenje, daj slovo otročji nepremišljenosti,
nikar se več tolikanj ne smejaj in ne
norčuj, bodi tiha in resnobna, čez trideset
dni bom prišla in te sprejela. Starši so
govorjenje svojega otroka le za prazno
domišljijo imeli, ali kmalo so se prepričali,
da je gola resnica. Eo je namreč tri¬
deset dni preteklo, zbolela je deklica, vse
prizadevanje zdravnikov je bilo zastonj,
deklica se je smerti bližala, in Mati Božja
ji je svojo obljubo spolnila. V zadnjem
trenutku se je umirajoči deklici Marija
s svojimi tovaršicami prikazala, in deklica
je z naj večim veseljem zaklicala: Jez
pridem, o nebeška Gospa, jez pridem!

46

Precej po teh besedah je urnerla, da,
kakor s?. Gregor j pristavi, v družbi
devic vekomaj prepeva hvala Jezusu in
Mariji.

Ljubi bolnik! da žalostno Mater
Božjo prav počastiš, spomni se mnogokrat
njene prevelike žalosti, ktero je v sercu
občutila, ko je svojega preljubega Sina
srečala s težkim križem na rami; in
Jezus in Marija te bota potolažila, ti po¬
magala tvoj križ voljno nositi, in ti po¬
delila tudi mir, ki ga svet ne more dati,
in ki ga vsi svetniki v nebesih vživajo.

Molitev.

O prežalostna Devica Marija! spo¬
minjam te na tvoje materno usmiljenje
in tisto priserčno bolečino, ktero si ob¬
čutila, ko si svojega Sina srečala s težkim
križem obloženega, in zadnjo slovo od
njega vzela. Oh! prosi svojega Sina,
mojega Gospoda, po njegovih žalostnih
padcih s križem in po tvoji bridki žalosti,
da moji ubogi duši sedaj v bolezni na
pomoč pride, da ne pade v nejevoljo,

47

nepoterpežljivost in obupanje, na zadnjo
uro pa jo varuje peklenskega sovražnika;
in ko se bo od telesa ločila, naj jo sprejme
v svoje milostljive roke. Amen.

Peta Marijina žalost.

Marija stoji poleg kriza.

Razlaga.

Premišljuj, ljubi bolnik! s priserčnim
usmiljenjem do Jezusa in Marije, kakošno
je bilo presveto Telo Jezusovo, ko je bilo
pribito na terd les svetega križa. Grlej!
od podplatov do temena ni bilo nič zdra¬
vega na njem. Jezusova sveta glava je
bila polna ran in oteklin, na več mestih
je bila vsa oderta in brez las, ker so
mu jih neusmiljeni ljudje izrovali. Nje¬
govo čelo in teme je bilo polno ternov,
in nekteri terni go segali noter do samih
možganov, kar mu je delalo neizrečene
bolečine. Njegove oči so bile od čuvanja
globoko uderte in rudeee ter s kervijo, ki mu

48

je z glave tekla, zalite, in zavoljo ne¬
izrečenih muk globoko v glavo vtisnjene.
Njegove ušesa so bile polne kervf, njegov
nos ranjen. Njegove lica so bile od pre¬
obilnih zaušnic vse razpraskane in otekle,
njegove ustnice začernele in zavoljo obilnih
udarcev otekle in ranjene. Njegove svete
usta so bile polne kervi, in njegov
jezik od žeje tako suh, da je bil ves
skerčen. Njegov vrat je bil od veliko
udarcev ves ranjen in Otekel, da ga ni
mogel na nobeno stran brez velikih bolečin
oberniti. Njegove pleča so bile od tež¬
kega križa tako potlačene, da ni bilo več
zdravega mesa na njih viditi. Njegove
persi so bile od strašnega bičanja tako
razmesarjene, da so na več mestih gole
rebra ven molele. Njegov herbet je bil
tako odert, da ni bilo videti ne kože, ne
mesa. Njegove koleni ste bile brez kože
in vse ranjene. Njegove roke in noge
so bile z debelimi železnimi žeblji tako
terdno k križu pribite, da kar gibati ž
njimi ni mogel, in iz njih je tekla nje¬
gova draga kri na zemljo. Vsi njegovi

49'

udje so bili nategnjeni. Njegove svete
persi so bile od silnega nategnjenja tako
potlačene, da je komaj dihal. Njegovo
presveto serce je bilo tako močno pobito,
da se je komaj več gibalo. In njegova
duša je bila tako polna žalosti in bridkosti,
da ni od nobene strani tolažbe dobivala.
Zraven tega je imel na svojem svetem
životu ran brez števila in vsaka teh ran
ga je bolela. Tudi si ni mogel prav nič
pomagati: Z rokami si ni mogel obrisati
oči, nosa, ust, ker so mu bile z žeblji
pribite. On se ni mogel oberniti na
drugo stran, ni mogel gibati, kakor samo
z glavo in tudi to z velikimi bolečinami
zavoljo ternjeve krone in zavoljo oteklega
vratu; zato jo je včasih doli na persi pobesil,
včasih na desno, včasih na levo ramo; pa
kamor koli jo je obernil, so ga ostri ternji
zbadali. Vvseh teh bolečinah ni imelterpeči
Jezus ne pomoči, ne tolažbe, ne počitka, ne
okrepčanja, ne mini, ne pokoja. Ni ga
bilo človeka, da bi mu prijazno besedo
dal, ali mu kaj postregel. Niso mu dali
enega grižljeja kruha, da bi bil si očverstil

Dušna pomoč II. b. 5

50

slabi želodec; ne kapljice vode, da bi si
bil ugasil svojo hudo žejo* Na križi so
ga pustili viseti, kakor da bi ne bil
človek, tako so z njim ravnali, kakor da
bi bil hujši, kakor satan.

Ta žalostna podoba križanega Je¬
zusa je stala pred telesnimi in dušnimi
očmi Marije Device, in ji je bila globoko
v serce vtisnjena. Poslušaj, kaj govori
Mati Božja sama od žalosti, ktero je
njeno serce takrat občutilo, ko je poleg
križa Jezusovega stala. Sveti Brigiti je
tako govorila: „Vse Kristusove rane so
bile sulice v mojem sercu. Ko sem poleg
križa Jezusovega stala, sem bila brez
vse telesne moči; stala sem polna žalosti,
bolj mertva kot živa, in prebodena od
meča bolečin. Ko je Marija svojega kri¬
žanega Sina Jezusa v taki strašni podobi
zagledala, zdelo se ji je pri tem pervem
pogledu, kakor da bi s križa ostra sulica
nje serce prebodla, in ne samo serce,
ampak tudi vse ude in vse kosti. O
grozni pogled! čudo je, da ni Marija od
žalosti umerla, da ji ni serce počilo od

51

bridkosti. Oh! kako je mogla žalostna
Mati svojega terpečega Sinu v toliki revi
gledati? Kakošno muko in terpljenje je
čutila v vseh udih, ko je Kristusove ranjene
ude gledala? Vse Kristusove bolečine je
na svojem lastnem telesu tako živo čutila,
da je bila v duhu ž njim vred križana.
Take bolečine je terpela, kakor da bi
bili nje udje razklenjeni, nje noge na
križ pribite, in kakor da bi bil ves nje
život, kakor život njenega Sinu, ranjen
in razmesarjen.

Premišljuj tudi, kako Marija ni imela
nobene tolažbe! Vidila ga je v naj večeh
bolečinah na terd les križa pribitega viseti
in mu ni mogla nobene tolažbe podati
ne z besedo, ne z djanjem. Videla ga
je od nog do glave v grozni revi, v mukah
in bolečinah, in ga ni mogla rešiti. Zato
je bilo njeno materno serce od groznih
žebljev prevertano, od Kristusovih ran
ranjeno, in od njegovih bolečin kakor s
sulicami prebodeno. Zato je terpela take
neizrečene bolečine, da, ko bi ta njena silna
žalost se med vse ljudi razdelila, vsi bi

52

od te žalosti unrerli, pravi sv. Bernard.
Marija je tedaj s posebno Božjo pomočjo to
terpljenje prenesti zamogla; ko bi jo Bog’
ne bil podpiral, bi bila od žalosti umerla.

Neizrekljivo žalost je Marija terpela
pri besedi svojega Sina: „MojBog! moj
Bog! zakaj si me zapustil ?“ Teh besedi
Jezusovih ni mogla vse svoje žive dni na
svetu pozabiti. Ravno tako moč in ostrost
je imela una beseda: „Žejin sem!“ Mati
svojemu žejnemu otroku še požirka vode
ne more podati, in reče: „Moj Sin! jez
za-te nimam druge vode, kakor svoje
solze!" Poslednjič s križa zadoni beseda!
„Dopoljneno je" : Jezus je mertev! On je
mertev! Kaj hočem od žalosti reči, ktero
je Marija v sercu občutila pri Jezusovi
srnerti? Ne najdem besed, da bi ti, o
ljubi bolnik! Marijino žalost dopovedal.
Be toliko ti rečem, da nikoli nobena mati,
in vse matere skupaj, kar jih je kdaj na
svetu živelo, take žalosti niso preterpele,
kakor Marija, Mati Božja pri srnerti svojega
Sina.

53

Prigovor.

Sedaj te prašam, ljubi bolnik! čemu
je Marija toliko žalost pri Jezusovi smerti
preterpela? Pervi vzrok njene prevelike,
priserčne žalosti je bila njena naj veči
ljubezen, ktera je do svojega Božjega Sina
Jezusa imela. Drugi vzrok njene prevelike
bridkosti pri Jezusovi smerti za Marijo
je bila njena naj veči ljubezen, ktero do
nas ljudi ima, zakaj pred smertjo je njen
Sin ji izročil vse ljudi za njene otroke,
rekoč: Glej, tvoj sin! Ker nas Marija
poleg zadnje volje svojega Sina vse za
svoje otroke spozna, je bila pri Jezusovi
smerti zarad tega tako silno žalostna,
ker je že takrat spoznala, da za premnogo
njenih otrok je bila Jezusova kri brez
prida prelita, da jim bo celo služila v
drugi pekel, to je še v veči terpljenje.
Oh kolika bolečina je bila ta za naj
dobrotljivši mater! Od svetega Duha raz¬
svetljena, je celo pri Jezusovi smerti spo¬
znala, da premnogim njenim otrokom ne
bo nič mar za to Božjo kri, da si je ne

54

bodo lo ne v svoj prid, ampak velikoveč
še celo v potuho obračali. Da bodo ravno
zavoljo tega še večkrat in še hujše grešili,
ker bodo vedno zaupali, da jih bo ta
sveta kri že še rešila večnega pogub¬
ljenja. Oh žalostna Mati Božja, kolik
oster meč je to za tvoje materno serce!

Oh ljubi bolnik! saj nočeš tudi ti svoji
žalostni Materi tako žalost delati? Tem,
da jo želiš potolažiti, in s tem ji vedno
veselje delati, da boš z bridkim sercem
njenega preljubega Sina terpljenje in njeno
serčno žalost premišljeval; greli pa, ker
je bil vzrok Jezusovega terpljenja in Ma¬
rijine žalosti, boš iz vse svoje moči sovražil,
se ga vselej skerbno varoval, storjene
grehe z največim kesanjem obžaloval in
v pokoro za-nje vse bolečine svoje bolezni
in celo smert iz Božjih rok radovoljno
sprejel. Če je taka tvoja resnična volja,
potem bodi potolažen in razveseljen; zakaj
terdno zaupaj, da Marija je tvoja naj
boljši in naj mogočniši Mati, ktera te ne
bo nikdar zapustila, ne sedaj v bolezni,
ne na smertno uro, ko se boš v naj veči

55

potrebi, v naj Teci nevarnosti znašel, in
njene pomoči naj bolj potreboval; ampak
da ti bo močno pomagala peklenskega
sovražnika srečno premagati , in venec ča¬
stitljive zmage doseči. — Sv. Mehtilda
je brala Kristusovo terpljenje in prišla
do besede Jezusove: »Glej, tvoja Mati!"
Pri teh besedah je tako priserčno in tako
dolgo Jezusa prosila, da, kakor je On
na križu Marijo Janezu, tako naj jo sedaj
njej za Mater da, da se je Kristus oglasil
in rekel: »Ne le tvoja Mati naj bo Marija,
ampak še posebno veliko' skerb naj ima
zate!" Sv. Mehtilda dalje prosi in reče:
»Ponižno te prosim, kar si meni sedaj ob¬
ljubil, naj velja za vse ljudi!“ In Jezus reče:
»Jez ne delam razločka med ljudmi, kar
sem tebi obljubil, velja za vse ljudi nasvetu. “

Zgled.

Ferdinand II. včliki vojvoda avstri-
janski, naslednjič cesar nemški, je imel
od svoje mladosti veliko češenje do Matere
Božje. Vsako saboto je šel s svojo ma¬
terjo, včliko vojvodino Marijo, obiskat

56

cerkev žalostne Matere Božje, ki je bila
miljo deleč od nemškega Gradca. Ob
cesti je bil dal napraviti sedem znamenj
v enaki daljavi eno od druzega, na kterili
so bile zmalane skrivnosti Matere Božje
sedem žalost. Pri vsakem znamnji je z vsiin
svojim spremstvom pokleknil in premišljeval
skrivnost, ktera je bila pred oči postav¬
ljena. Te pobožne vaje ni nikoli opustil,
naj je bilo vroče ali mraz, sneg, dež ali
druga nezgoda. Ko je bil prišel bolj v
leta, je s svojo ženo cesarico Eleonoro,
očitno v cerkvi oblekel obleko bratovsko
Marije sedem žalost, ktero so bili napravili
častiti očetji Ser viti s toliko gorečnostjo
do Marije Matere Božje sedem žalost.
Marija pa ga je za tako češenje že na
zemlji obdarovala, ker z njeno pomočjo
je bil Ferdinand za cesarja izvoljen. V
prikazni je namreč zapovedala Janezu
Suikardu, mogunškemu volilcu, da se ne
sme drug voliti razun Ferdinanda. In
ko so se bili naslednjič z vojsko vzdignili
zoper njega luteranski poglavarji in kri¬
voverci na Nemškem, Palatin na Renskem,

57

Pemsko, Ogersko in Sedmograško, je vse
tako premagal, da so vsi brez razločka
stermeli, kako je to mogoče! To pa se
je zgodilo s pomočjo Marije deviee sedem
žalost, ktere podobo je imel na banderih,
in jo je vselej na pomoč klical, preden
je kaj počel.

Molitev.

O prežaljena Mati Marija, ki vidiš
pod križem svojega preljubega Sina brez
tolažbe na križu kri prelivati; pa vidiš
pri nas premalo sadu tega prebridkega ter-
pljenja in kervi prelivanja: tudi jez spoznam
svojo veliko nehvaležnost, spoznam, da me
vsaka telesna bolečina hudo peče; le pre¬
majhna pa je žalost zavoljo mojih grehov.
Sprosi mi torej, o Marija! pravo poter-
pežljivost in popolno izročenje v Božjo
voljo v mojih križih in nadlogah; serčno,
čeznatorno in čez vse veliko žalovanje
nad vsemi mojimi grehi, kteri so vzroki
tvoje in Jezusove bridkosti , da s pravo
pokoro očiščen in z gorečo ljubeznijo za-
morem sedaj v bolezni vse svoje bolečine

58

voljno prenašati. Kadar se bo pa mogla
moja duša od telesa ločiti, takrat, o žalostna
Mati Božja Marija! pridi mi na pomoč,
sprejmi jo v svoje- milostljive roke, in
izroči jo svojemu ljubemu Sinu, mojemu
Gospodu in Zveličarju Jezusu Kristusu.
Ne zapusti me takrat, o Marija! Amen.

Šesta Marijina žalost.

JezusaMuriji, Materi, v naročje poloz-e.

Razlaga.

Z dovoljenjem Pilatovim je Jožef iz
Arimateje telo Božjega Sina s križa snel.
Polagoma so spušali v pert zavito mertvo
telo Jezusovo s križa na tla; Janez se
dotakne glave, in jo vzame v svoje roke,
Magdalena derži noge. O kako sveto,
usmiljeno opravilo! Mati stegne svoje
roke po telesu, pade na kolena in ga
počasti. Zdaj vzame mertvega Sina v
svoje naročje, in se usede. Potem s svojo
materno roko vravna lase preljubemu Sinu;

59

kervi iz njegovega telesa ne zmije, pre¬
draga je, zakrije pa vse rane, ki so mu
jih naredili biči na telesu, ternje na glavi,
žeblji na rokah in nogah, vse te rane
zakrije z mazilom iz mire in aloe. Ko
je njena roka delo usmiljenja skazovala,
in rane z dragim mazilom zakrivala: je
bila njena duša v premišljevanje vsega
njegovega neizrekljivega terpljenja za¬
topljena, ki ga je njen Sin od oljske
gore do zadnjega zdihljeja na križu prestal,
in njena žalost je bila zmeraj veči in
bridkejši. Tam je sedela žalostna Mati
na kalvarski gori z mertvim Sinom v
naročji in je vse njegove strašne muke
premišljevala. Tako žalostna še nikoli
nobena mati ni bila. Ona je sama sveti
Brigiti tako govorila: „ Vzela sem svojega
Sina, ki je bil kakor gobov in ves poln
ran, v svoje naročje. Njegove oči so bile
rudeče in kervave; njegove usta merzle
kakor led, in njegove roke tako terde,
da se niso mogle drugače d jati, kakor
čez trebuh. Kakor je bil na križu visel,
tako sem ga v svojem naročji imela, kot

60

človeka, ki ima vse svoje ude oterpnjene“.
Drugi krat je rekla Marija: „Kako sem
bila pa takrat žalostna , tega ne more
nobeden izreči

Pomisli, ljubi bolnik! kaj je terpelo
materno serce, ko je mertvega Sina v
naročji deržala! Ogledovala je vsak ud
njegovega sv. telesa posebej, in je videla,
kako je kervav, raztergan in ranjen. Ogle¬
dovala in počastila je s ternjem kronano
glavo in odperto sveto stran, in prebodene
in prevertane svete roke in noge. Oh!
to je bila žalost in bolečina. Ogledovala
je rane ostrih ternov na glavi, in te
grozne rane so njeno serce globoko ranile.
Ogledovala je zateklo, razpraskano, kervavo
in vse spremenjeno Jezusovo obličje in
si je to grozno podobo globoko v svoje
deviško serce vtisnila. Ogledovala je
grozno strašno in globoko rano njegove
svete strani, in bilo ji je, kakor da bi
bilo tudi njeno lastno serce prebodeno.
Ogledovala je njegov ranjeni, raztergani
in razmesarjeni život, in ta pogled je
tudi njeno sveto dušo vso ranil in razmesaril.

61

Oh! kako se je zavzela, ko je vidila,
da je na več mestih koža z mesom vred
bila popolnoma z života Jezusovega ster-
gana, in da so gole rebra ven molele;
in ko je vidila., da na nekterih mestih
koža in meso doli visita! Oh, kako se
je zgrozila, ko je vidila, da so njegove
odperte usta polne kervi! Kdo zamore
izreči, koliko mečev je tistikrat njeno
žalujočo dušo prebadalo ? kolikrat je omed¬
lela? koliko kervavih solz je prelila?
Oh, tega ne more nobeden šteti, ne izreči,
ne si prav misliti, še manj pa drugim
dopovedati; zakaj njena žalost je bila
brez mere, njene solze brez števila, njena
ljubezen natorna in čeznatorna, in njena
žalost brez vsake meje.

Prigovor.

Premisli sedaj, ljubi bolnik! in dobro
si zapomni, čemu je Jezus vse te rane,
in čemu je Marija vse te žalosti in brid¬
kosti prestala? Za odrešenje vseh ljudi
in tudi za tvoje odrešenje! Zavoljo tvojih
grehov je prejel Jezus tako mnoge, globoke,

62

široke in grozne rane! Zavoljo tvojih
grehov je Marijino serce tak strašen meč
bolečin presunil, da hi bila mogla ti-
sučkrat umreti, ko bi je ne bila milost
sv. Duha za voljo tolažbe in pomoči
penim kristjanom pri življenji ohranila.
Oh! če premisliš, da je mogel nedolžni
Jezus tolike strašne muke, in njegova
nedolžna sveta Mati tolike smertne brid¬
kosti zarad tvojih grehov preterpeti, ali
hočeš ti, morebiti naj veči grešnik, brez
bolečin, brez terpljenja in brez žalosti
se zveličati? O ljubi bolnik! bodi tedaj
vprihodnje zadovoljin sterpljenjem, kterega
ti je Bog poslal, terpi vse voljno, karkoli
ti Bog v prihodnje še zopernega pošlje;
terpi vse iz ljubezni do križanega Jezusa
in do njegove prežalostne Matere Marije!

Dalje te vprašam, ljubi bolnik! če
prav premisliš Jezusove muke na križu
in Marijine žalosti pod križem, ali je
mogoče, da tvojega terdega serca vse
Marijine kervave solze ne omeče, in z
ljubeznijo in žalostjo ne napolnijo? Ge
nimaš nobenega usmiljenja s križanim

63

Jezusom in njegovo žalostno Materjo, tako
je tvoje serce terje, kakor skala, zakaj
tudi skale so pri Jezusovi smerti se raz¬
počile; če ne žaluješ zarad Jezusa in
Marije, žaluj vsaj zarad svojih grehov,
kteri so bili vzrok Jezusovih muk in Ma¬
rijinih žalost! Če tudi to premišljevanje Je¬
zusovih bolečin in Marijinih žalost tvojega
terdega serca omečiti in z žalostjo zarad
storjenih grehov napolniti ne zamore: o
tako si po duhovno mertev in nobenega
upanja zveličanja nimaš!

Podvizaj se sedaj, ljubi bolnik! in
pristopi v duhu k žalostni Materi Božji
na goro Kalvarijo, dokler še svojega
mertvega Sina v naročji derži, preden ji
ga iz rok vzamejo in pokopljejo; pristopi
serčno k njej v pobožnem premišljevanji,
saj ga zavoljo tebe v svojem naročji derži;
brez vse skerbi smeš k njej se približati,
če le greha sedaj ne ljubiš, ampak ga
sovražiš, če imaš čeznatorno žalost zarad
storjenih grehov; saj Jezusove rane in
Marijine kervave solze k Bogu kličejo
za te, ne za maščevanje, ampak za

64

usmiljenje. Čemu se bojiš, ljubi bolnik! poln
zaupanja pristopi, k žalostni Materi, ki
svojega mertvega Sina v naročji derži,
ž njo vred pribeži v Jezusove svete ker-
vave rane, in zlasti v njegovo za te od-
perto stran, da boš v njej peklenskega
sovražnika obvarovan; ter jo s tisuc kušljeji
ljubezni počasti. Iz hvaležnega usmiljenja
poljubi Jezusove svete usta; poljubi in
počasti njegove svete uči in njegovo čelo,
njegove svete lica, njegove svete persi
in prebodeno stran, njegove svete roke,
kolena in noge, in pri tem poljubovanji
skleni svoje žalostno serce s sercem Ma¬
rijinim, ki je tako žalost občutilo, da se
ji je hotlo žalosti razpočiti. Poljubi po¬
slednjič tudi njegovo sveto serce, in prosi
ga, da ti vse odpusti, kar si s svojim
sercem in z vsemi svojimi udi grešil.

Zgleda.

Sv. Brigita pripoveduje, da je za
časa njenega življenja bogat in imeniten
gospod, pa prav velik grešnik za smert
zbolel. Bolnik ni hotel svetih zakramentov

66

umirajočih prejeti. Ali kaj se zgodi?
Jezus Kristus se prikaže sr. Brigiti ter
ji reče: Pojdi k temu-le spovedniku,
kterega ji imenuje, in reci mu, da naj
tega bolnika obiše in ga spove. Sv. Bri¬
gita stori, kar ji je rečeno; ali bolnik
se ni hotel spovedati. Drugi dan se
Kristus zopet prikaže, in reče, naj spo¬
vednik bolnika k pokori močno opominja;
ali zopet ni hotel pokore delati, ter se
spovedati. Tretji dan gre spovednik zopet
k bolniku, ter mu prav resnobno reče:
Obžalujte svoje grehe in spovejte se jih,
zakaj, glejte, sam Jezus Kristus se je
sv. Brigiti zavoljo vas prikazal in ji na¬
ročil, da se spokorite. Ko je bol n ik te
besede slišal, je začel bridko jokati in
je rekel: Kaj? jez bi zamogel še od-
pušanje grehov zadobiti ? Da, odgovori
spovednik, zamorete, če le hočete svoje
grehe serčno obžalovati in se jih resnično
obtožiti. Na to odgovori bolnik: „ Obupal
sem bil nad svojim zveličanjem, ker sem
že 69 let star, in še vse svoje žive dni
nisem nikdar kake pokore delal, ker sem se

DuSna poaoč II. b. G

66

bil že v mladosti hudemu duhu za¬
pisal ; ali sedaj čutim tako veliko serčno
žalost zarad svojih grehov da take še
nikdar popred v svojem življenji čutil
nisem. Potem se je poln žalosti zarad
obilnih svojih grehov čisto spovedal, se
je tisti dan še celo večkrat spovedal,
tudi drugi dan se je spovedal in svete
zakramente umirajočih sprejel, in šesti
dan potem je umeri ves skesan, in za
večnost prav dobro pripravljen. Sv. Bri¬
gita je vprašala Kristusa, kam je ta duša
po smerti prišla ? In Kristus ji odgovori:
„V vice; na smertni postelji je še le
peklu odšla". Povčj ji tudi, komu se
ima ta duša za milost zveličanja zahvaliti,
in reče, ker je ta duša v svojem življenji
na svetu prav pogostoma z mojo žalostno
Materjo serčno usmiljenje imela, ter njene
žalosti pri moji smerti premišljevala, zato
je poslednji čas milost zveličanja dosegla.

Drugi zgled: Imenitna gospa, ktera
je stanovala na gradu blizo Trevira, pošlje
svojo hčerko, deklico 3 leta staro, iz
grajšine na pristavo. Deklica obsedi na

67

lepem travniku, in se v igrače zamisli;
iz bližnjega gozda pa pridere volk, jo
zgrabi z zobmi in jo tako naglo odnese
v gošavo, da ljudje, ki so zraven bili
pri delu, niso več nadjali se, da bi še
mogli dete oteti. Ko materi to žalostno
novico naznanijo, od strahu obledi; pa
kmalo se spet zavb in glasno zakliče:
To ne more biti; volk ni požerl mojega
deteta, in precej biti v kapelico, kamor
je navadno hodila molit. Bila je pa tam
podoba Matere Božje z Jezusom v naročji
iz lesa izrezljana. Kaj stori ? Ona vzame
Materi Sina iz rok in reče: Gospa, vedi,
da svojega Sina ne dobiš nazaj, dokler
ne dobim jez svojega otroka! Čudi se,
kristjan! ko gredo ljudje v gozd, iskat
odneseno deklico, najdejo jo v nizkem
germovji skorej ne poškodovano. Sama
jim naproti priteče in pravi, da jo je
pes popadel. Mati, ko to zvb, hiti vsa
vesela, spet v kapelico, položi zopet Sina
v roke Matere Božje, in reče: »Ker si
mi dala ti mojo hčer, dam ti tudi jez
tvojega Sina nazaj*. — Glej, ljubi bolnik!

6 *

68

ier je gospa pogostoma Mater Božjo
častila in toliko zaupanje v njo stavila,
da ji je celo Sina iz naročja v zastavo
rešenja svoje hčerke vzela, zato tudi ni
bila v svojem zaupanji v njeno pomoč
ogoljufana. Iz teh dveh prigodeb pa
lahko spoznaš, kako veliko pomoč za-
dobiš sedaj v bolezni, in posebno na zadnjo
uro, če Jezusovo terpljenje in Marijine
žalosti pogostoma pobožno premišljuješ.

Molitev.

O terpeča Mati in žalostna Devica
Marija! jez te pozdravljam in častim;
jez objokujem in molim v tvojem De¬
viškem naročji mertvo truplo Jezusa Kri¬
stusa, tvojega Sina. Prosi, o Marija!
svojega Sinu, da se mene usmili. Prosi,
o  Jezus! svojega nebeškega Očeta, da
meni ubogemu grešniku prizanese. Sin
in Mati! prosita dobrotljivega Očeta, da
nri skaže svojo očetovsko milost in gnado.
O Marija! daruj mu Jezusovo kri; daruj
mu Jezusovo prebodeno stran, in svoje
lastno ranjeno materno serce, daruj mu

69

Jezusovo bridko terpljenje, in svojo lastno
bridko žalost, Jezusove iu svoje solze,
Jezusove in svoje bolečine, Jezusove in
svoje čednosti; in govori, o zvesta Be¬
sednica! usmiljenemu Očetu za me tako
le: Poglej, usmiljeni Oče! poglej na Mater,
in na svojega Sina; na Jezusovo ter¬
pljenje, in na mojo bridkost; in po svojem
usmiljenji prizanesi in odpusti temu greš¬
niku, in daj mu obilnih in močnih milost,
da svoje življenje poboljša, sedaj v bo¬
lezni vse bolečine voljno prenaša, s po-
terpežljivostjo vse kazni za svoje grehe
na tem svetu poplača, vse skušnjave
peklenskega satana srečno premaga, r
veri, upanji, ljubezni, v ponižnosti in iz-
ročenji v Božjo voljo stanoviten ostane;
kader se bo pa njegova uboga duša od
telesa ločila, sprejmi jo v svoje milost¬
ljive roke, po tvojem in mojem Sinu Je¬
zusu Kristusu, kteri s tabo živi in kra¬
ljuje na vekomaj. Amen.

O Bog! tako naj se res zgodi po
Jezusu in Mariji. Amen.

70

Sedma Marijina žalost.

Jezusa v grob poloze.

Razlaga.

Telo Gospodovo vzamejo iz mater¬
nega naročja; v pertu, v kterern je sveto
telo počivalo, nesč stvari svojega Stvarnika
do groba. Za sv. telesom so šle Marija,
preči sta Devica, in druge pobožne žene.
Nikoli nobena mati svojega edinega otroka
s tako žalostjo ni k grobu spremila, kakor
si ti, o Mati vsih mater spremila svojega
edinega Sina k grobu. Angeli v nebesih
so žalovali zavoljo tvoje neizrekljive ža¬
losti, in med vsemi, ki so tvojega Sina
objokovali, je tvoje serce naj bolj žalostno.
Zdaj so žalujoči prišli do groba; sv. telo
položč v kraj, ki mu je za počivališče na¬
menjen. Ko je bil tedaj Jezus v grob
položen, molila je Mati Božja kleče pre¬
sveto telo. Na zadnje je še enkrat Je¬
zusa objela in bridko nad njim zdihovala.
Tako je bila z Jezusom vred po duhovno

71

pokopana, in bila je tako oslabljena, da
je komej še po koncu stala. Oh, kako
rada bi bila takrat umerla, kakor je ona
sv. Brigiti razodela, rekoč: „0 kako rada
bi bila tistikrat s svojim Sinom vred po¬
kopana, ako bi to Božja volja bila. Jez
zamorem v resnici reči, da ko je bil moj
Sin pokopan, ste bili dve serci v en grob
položeni". Nikoli ni bil noben merlič
tako iz serca obžalovan, kakor mertvi,
pokopani Jezus; in nikoli ni noben rajnik
toliko žalosti za sabo pustil, kakor umerli
Jezus. Ker ni bil nikoli nobeden sin
od svoje matere tako ljubljen, zato tudi
ni bil nikoli noben sin tako obžalovan,
kakor ravno Jezus. Sv. Bernard pravi:
»Pri žalostni Materi Božji so bile svete
žene in majhno število moških, ki so
Kristusa z jokajočo materjo bridko objo¬
kovali. Oni so tudi zato bridko jokali,
ko so vidili svojo Gospo, Mater Božjo,
tako polno bridkih bolečin in s tolikimi
solzami omočeno. Tidili so Kristusovo
telo tako neusmiljeno zdelano pred svo¬
jimi očmi ležati, vidili so tudi presveto

72

Devico tako obilne solze točiti; tedaj se
niso mogli zderžati, da ne bi bili jokali
tako, kakor je mogoče jokati*.

Prigovor.

O ljubi bolnik! glej, in premisli,
kako pogostne in kervave solze je pre-
takavala tvoja ljuba Mati pri pogledu
strašnih ran svojega Sina. Ona je ob¬
jokovala tvoje pregrehe, naj poglavitniši
vzrok Jezusovih ran in njenih serčnih
bridkost. Njena bridka žalost je tudi
pobožne žene in može s toliko bridkostjo
napolnila, da se niso mogli solz zderžati,
temveč da so vsi roke sklepali in tako
silno jokali, da so s svojimi solzami svoje
oblačila močili. O ljubi bolnik! kje so
pa tvoje solze? Zakaj ti svojih solz s
solzami žalostne Matere Božje, druzih
pobožnih žen in mož ne združiš in jih
s hvaležnim in žalostnim sercem ne pre¬
takaš ? Če po besedah sv. Ambroža solze
pregrehe umijejo in peklenski ogenj pogasč,
zakaj ne točiš naj pogostniših in brid-
kejših solz? Ysi nedolžni pri Jezusovem

73

groba bridko jokajo, in ti, morebiti med
vsemi grešniki naj ostudniši, ki imaš naj
več vzroka žalovati in jokati, in ki si
morebiti že zdavnej zaslužil v peklenskem
ognji goreti, ostaneš terdovraten in no¬
bene solze ne preliješ! Zdihni k Mariji
in reci:

O moja preljuba Mati in Gospa!
sprosi mi od svojega Sina dar bridkih
solz, da do konca svojega življenja bridke
solze točim pri spominu mojih grehov,
Jezusovih muk in tvojih grenkih žalost
in bridkost.

Razlaga.

Preden je žalostna Mati Božja na
Jožefovo in Nikodemovo prošnjo iz groba
šla, oh, takrat je zadnjikrat pogledala
na mertvega Sina, zadnjikrat je vzdignila
mertvaški pert, vidila zatisnjene oči, blede
obličje, rane, ki so mu jih hudobneži na¬
redili, zadnjikrat je pokleknila in molila
telo, s kterim je Božja natora zedinjena.
Oh, kako težko ji je bilo iz groba iti
in tako ločiti se od svojega ljubega Sina!

74

Kako ki bila rada Marija redno v tem
grobu prebivala, da bi bila vedno pri
svojem Sinu! Ali tako je bila Božja volja,
in Marija se je ponižno vdala. Ko je
iz groba odšla je vidila, kako velik kamen
da privalijo, in ž njim grob zaprejo.
Ko so imeli grobove duri z velikim kamnom
zapreti, oh ! kako bridko je začela Marija
zopet jokati. Svoje roke je sklepala in
zdihovala: „0 moj Sin! sedaj si po¬
kopan, in jaz te nimam več! Sedaj moram
zapustiti tvoj grob; ali moje serce ostane
vselej pri tebi; saj je zakopano s tabo
v grobu. Tvojemu nebeškemu Očetu in
Tebi izročim sebe in vse ljudi, kteri bodo
s Tvojim terpljenjem in z mojo bridko
žalostjo usmiljenje imeli, Tvoje terpljenje
in mojo žalost premišljevali in častili.
Oh, pridi vsem usmiljenim častiteljem
tvojega terpljenja in moje žalosti na pomoč
v vseh potrebah življenja; posebno v njih
največi potrebi, v njih poslednji sili, na
zadnjo uro: oh pridi in razveseli jih s
svojo milostljivo pomočjo \ u  Tako je molila
uboga Mati, in je grob s tolikimi solzami

75

močila, da so se, kakor pravi sv. Bernard,
še dolgo potem, na kamnji poznale znamnja
znotranje bolečine, katera je njeno serce
kot oster meč prebadala.

Take žalosti še nikoli noben na grobu
ni občutil, kakor jo je občutila Marija,
Mati Božja. Ko bi mi to njeno žalost
razdelili, in vsakemu človeku le en majhen
del od te žalosti dati zamogli, rečem, da
od miljonov in miljonov ljudi bi ne imel
nobeden vesele ure več. Sedaj je Marija
s svojimi bolečinami in bridkostmi naj
vikši in poslednjo stopnjo dosegla, ki je
nobeden človek občutiti in razumeti ne
more; ona se je v globočino terpljenja
vtopila, kakor nikoli nobeden, razun nje¬
nega Sina. Veliko, kakor morje je bilo
njeno terpljenje. Sedaj je njena žalost
do verha prikipela, ko so njenega Sina
v grob položili. Kamen je žalostni Materi
Božji vse zaperl: njenega Sina, njeno
naj viši dobroto, njeno veselje, njeno
življenje, njenega Boga.

76

Prigovor.

Marija Devica je Bogu naj veči, naj
prijetniši dar prinesla. Ko se je bil
Jezus Kristus na lesu sv. križa nebeškemu
Očetu za naše odrešenje daroval, je tudi
Marija pod križem svojo misel z Jezusovo
mislijo sklenila ter v dar privolila in ga
nebeškemu Očetu za odrešenje ljudi da¬
rovala. Po daritvi na križu in po Je¬
zusovem pogrebu je bila Marija po telesu
ločena od Kristusa, svojega Sina; ločena
od Odrešenika sveta, od kterega samega
blagor, mir, in veselje pride. Če je za
vsako keršansko dušo ločitev od Jezusa
naj veči hudo: kaj je bila ločitev od
Kristusa za Marijo, njegovo Mater! S
Sinom je Marija Bogu vse dala, mu vse
v dar prinesla, kar je imela. Njen pre¬
lepi zgled naj tudi tebe, ljubi bolnik!
spodbuja, da si pripravljen Bogu darovati
vse, kar ti je tudi naj ljubši in dražji.
Gotovo ti je posebno ljubo tvoje zdravje;
Bog ti ga je vzel, prinesi mu ga v dar,
ker on sedaj ta dar od tebe tirja; iu

77

bodi zadovoljili z boleznijo in z vsemi
težavami in bolečinami, k ter e sabo vodi,
tako dolgo in ravno na tisti način, kte-
rega Bog hoče. In če Bog tudi dar
tvojega življenja boče od tebe imeti, ta
dar je za te gotovo naj težavniši; ali
spomni se, da je Marija za te svojega
Sina v smert in sicer v naj grozovitniši
in grenkejši smert na križu darovala, in
tudi ti se vdaj po njenem prelepem zgledu
popolnoma v Božjo voljo, in daruj mu
svoje življenje, in sprejmi svojo smert
iz Božjih rok z vsemi njenimi brid¬
kostmi in grenkostmi takrat, kader ti
jo Bog pošlje. Ker pa vem, da si
slab in da se tvoja človeška natora
močno vpira in brani ta dar Bogu pri¬
nesti; da jo premagati zamoreš, časti
pogostoma priserčno žalostno Mater Božjo,
ki je vse Bogu v dar prinesla, kar je
imela; in prosi jo, da ti gnado pridobi,
da tudi ti sedaj v bolezni v naj večih
bolečinah in v najhujših bridkostih, po¬
sebno pa enkrat, ko boš spoznal, da se
tvoja poslednja ura bliža, iz globočine

78

svojega serca in v resnici z Jezusom in
Marijo moliti zamoraš: »Oče, ne moja,
ampak tvoja volja naj se zgodi !“

Zgled.

V mestu Basanu na Laškem je živel
mlad in prav bogat vojšak. Iše zakonske to¬
varišice in najde mlado, prav pobožno devico,
s ktero se da poročiti. Ali glej, še po¬
polnoma dva dni ni s svojo zakonsko ženo
skupej živel, in že jo je mogel zapustiti,
ter na vojsko iti. Pobožna žena je močno
žalovala, ko je mož od nje slovo jemal.
Ona je pa posebno Mater Božjo sedem
žalost častila, in blizo njenega stanovanja
je bila kapelica čudodelne Matere Božje.
V to kapelico je sleherni dan mnogo
Marijnih častiteljev priromalo, in tudi ta
pobožna žena je vsak dan Marijo v ka¬
pelici obiskovala, sebe in svojega moža
njenemu močnemu varstvu priporočevala,
ter jo častila in ljubila. Ko je čez nekaj
tednov spoznala, da ni več sama, je tudi
vsak dan svojega otroka Mariji, tolažnici
vseh žalost nih  darovala, ter za njega

79

molila. Ko so se dnevi spolnili, je po¬
rodila zdravega sinčeka, kteremu je pri
sv. kerstu dala ime: Marija Lavrenci.
Ko je še v postelji ležala, je bil mir
sklenjen in njen mož pride srečno domu.
Z veseljem se je domovju bližal; ali
močno se prestraši, ko v stanico stopi
in najde svojo ženo bolno v postelji ležati.
Precej ji pove, kako je pogostoma na-njo
na vojski mislil in kako je sedaj močno
žalosten, ker jo najde na bolniški po¬
stelji. Mlada žena je bila silno razve¬
seljena s prihodom svojega moža, in je
hotla tudi njegovo serce z velikim ve¬
seljem napolniti z naznanilom, da nima
nobene nevarne bolezni, da je le v postelji,
ker jima je Bog pred kratkim časom sina
dal. Sedaj vzdigne mati partiček, kteri
je otročička zakrival, in mu pokaže lepega
otroka, kteri je sladko spal. Ali ne, da
bi ta pogled očetu veselje storil, njegovo
serce še z naj večini sovraštvom do ma¬
tere in otroka napolni; zakaj precej ga
je satan s to mislijo terpinčil, da ni njegov
otrok, ker nista še popolnoma dva dni

80

v zakonu skupej živela. Njegova jeza se
strašno vname, svoji nedolžni ženi začne
očitati, da je prešeštnica. Pravi: Kako
se moreš priderzniti mi pokazati sad tvo¬
jega prešeštovanja in mi reči, da je sad
najne zakonske zaveze ? Ona mu zaterjuje
svojo zakonsko zvestobo, svojo nedolžnost,
in Boga in Marijo za pričo vzame, toda
mož ves divji od jeze in togote je ne
posluša. Sedaj potegne meč iz nožnice
in hoče mater z otrokom vred umoriti.
Mati si svesta svoje nedolžnosti v naglosti
daruje sebe in svojega otroka popolnoma
Bogu in Mariji Devici, ter ji pomoči
prosi, da ne bi nesrečni oče tacega straš¬
nega greha storil; in ni zastonj Mariji
se priporočevala in vanjo vse svoje za¬
upanje stavila. Mati vzame otroka v roke
in se hoče ž njim smertnega udarca ob¬
varovati; in glej čudo! ko togotni oče
z mečem mahne, da bi z enim mahljejem
mater in otroka umoril: otrok še le deset
dni star se prijazno svojemu očetu na¬
smeje, svojo ročico stegne in meč obderži
z nenavadno močjo brez naj manjši obreze

81

na roki. Ta čudež preslepljenega očeta
ne spreobern9, s silo mu meč iz roke
potegne, in v drugič mahne, da bi obadva
zaklal; pa otrok se očetu smehlja, zopet
meč zgrabi in obderži; sedaj pa z res¬
nobnim in močnim glasom reče: „Moj
oče, zakaj tako slabo od mene in moje
matere mislite, zakaj me nočete za svo¬
jega otroka spoznati, ko sem vendar?“
Sedaj se še le očetu oči odprti, vidi
svojo strašno, pregreho, svojo zvesto
ženo odpušenja prosi in je v prihodnje
naj boljši oče. Kaj se je pa pozneje z
otrokom zgodilo, ker ga je Marija že
perve dni njegovega življenja tako čudno
ljubila in varovala ? Ko je bil pet let
star, so ga judje ukradli in ga v zani¬
čevanje križanega Jezusa Kristusa na
križ pribili; in Marija mu je sprosila
moč, da je stanovitno terpel in prejel
po smerti krono svetih devic in spriče-
vavcev. Imenuje se Marija Lavrenci Socij.

Glej kristjan! iz tega zgleda lahko
spoznaš, kako mogočna je Marijina pomoč,
in kako rada in zvesto ona tiste varuje,

Dušna pomoč II. b. 7

82

kteri njene sedmere žalosti časte, se ji
priporočajo in jo z zaupanjem na pomoč
kličejo.

Molitev.

O Marija, žalostna Mati in Devica!
jez te prosim po vseh tvojih bridkih sol¬
zah, ne glej na obilnost mojih grehov.
Spomni se, da si zato Mati Božja postala,
da mi iz moje revšine pomagaš. Poma¬
gaj mi tedaj, o Marija! Ozri se na mojo
revno dušo, ktera je s tolikimi grehi
omadežana! Po vseh tvojih vročih in
zaslužnih solzah ljubezni očisti jo! Sprosi
tudi meni solze prave pokore in ljubezni,
zato da se od grehov očistim, vnamem
od ljubezni Božje, in sedaj v bolezni s
poterpežljivostjo v bolečinah obogatim na
zasluženji. — Po tistem zasluženji, kte-
rega si zadobila, ko si svojega Sina Je¬
zusa Kristusa zgubila, ker si ga v grenko
in strašno smert darovala, sprosi mi od
Jezusa milost in moč, da tudi jez Bogu
svoje življenje darujem, se popolnoma v
Božjo voljo izročim in iz njegovih očetov-

83

skih rok sprejmem smert z vsemi nje¬
nimi grenkostmi, kadar mi jo pošlje. Le
milosti te prosim, stoj mi na strani, ka¬
dar se bo moja uboga duša od telesa lo¬
čila, kakor si Jezusu Kristusu pri nje¬
govi smerti na križu na strani stala;
sprejmi jo v svoje milostljive roke, pred
sodnji stol Jezusov jo prinesi, in milost¬
ljivo sodbo ji sprosi. Amen.

7 *

84

Bfttgš razdelek.

OS seiei žalost st. Jožefa, ženina device
matere Marije.

Perva žalost Jožefova. '

Sv. Jožef se boji Marijo k sebi vzeti.

Razlaga.

Zakaj se je bal sv. Jožef Marijo k
sebi vzeti ? Sv. Jožef se je zato bal, ker
mu je bila znana skrivnost 'Jezusovega
včlovečenja, ravno tako tudi znana ne-
omadeževana čistost preblažene Device;
zato se je nevrednega štel tako'"mater k
sebi vzeti in ji streči. Prevdarjal je od
ene strani neskončno veličastvo včlove-
čenega Sina Božjega in neizrekljivo ime¬
nitnost Marijino, ktero si je Sin Božji

85

Mater izvolil, in od druge strani si je k
sercu gnal svojo lastno nevrednost, in
ravno zavoljo tega se je bal Marijo k
sebi vzeti. Več tednov je preživel sv.
Jožef v taki veliki skerbi in žalosti; pa
tudi Marija je živela ta čas v veliki ža¬
losti, ker je vidila svojega ljubega ženina
v toliki žalosti; prenašala je pa to žalost
poterpežljivo, in je ni drugemu razodela,
kakor Bogu, in njega je prosila, naj bi
Jožefa potolažil in žalosti rešil. Ravno
tako tudi Jožef nobenemu ne razodene
svoje žalosti, kakor Bogu in ga prosi
tolažbe in razodenja, kaj mu je storiti.
Moč in dan premišljuje, kako bi bilo naj
bolje storiti, pa tudi Boga prosi, da bi
ga razsvetlil. In ravno tisto noč, ko je
Marijo zapustiti mislil, je padel na svoje
kolena, in je prosil Boga jokaje, naj mu
razodene, kaj mu je storiti. In ko je
po tej molitvi zadremal, glej! se mu an-
gelj prikaže in mu razodene Božjo voljo,
ter reče: „Jožef, Davidov sin! ne boj
se k sebi vzeti Marije svoje žene“ (to
je, je pri sebi obderžati); „ zakaj, kar je

86

v njej rojeno, je od sv. Duha. Rodila
pa bo Sina, in imenuj njegovo ime Jezus;
on bo namreč odrešil svoje ljudstvo od
njih grehov." Ko je pobožni Jožef po
tem razodenji iz svojega spanja se pre¬
budil, je koj pokleknil k molitvi, in iz
celega serca se je Bogu zahvalil.

Prigovor.

Premišljuj, ljubi bolnik! sedem
bridkost in žalost svetega Jožefa pogo-
stoma in pobožno, in to premišljevanje
ti bo k tvojemu večnemu zveličanju ve¬
liko pripomoglo. Če to pobožnost opravljaš,
boš zadobil veliko ljubezen do svetega
Jožefa; in veliko zaupanje v njegovo mo¬
gočno pomoč sedaj v življenji, posebno
pa smertno uro. Zakaj velike so milosti
in predpravice svetega Jožefa. Sveta
Trojica je na Jezusove in Marijine prošnje
posebne milosti in predpravice obljubila,
in za vse tiste mu podelila, kteri bi sve¬
tega Jožefa stanovitno častili in na pomoč
klicali. Oni zadobijo namreč pervič mi¬
lost, premagati vse hude nevarnosti in

87

nesramno poželenje. Drugič zadobč po
prošnjah svetega Jožefa dovoljno moč,
da se morejo poboljšati in postati zopet
Božji prijatli. Tretjič zadobijo posebno
pobožnost do prečiste Device Marije. Če-
tertič zadobijo milost srečno umreti. Petič,
da hudobni duhovi se prestrašijo, ko
le slišijo ime svetega Jožefa. Šestič po
priprošnjah sv. Jožefa dosežejo njegovi
častivci tudi telesno zdravje in pomoč v vseh
potrebah. Te in še mnoge druge milosti
dobivajo po njegovih prošnjah tisti, ki
resnično svetega Jožefa častijo, in si
tudi prizadevajo posnemati njegovo sveto
življenje. Ljubi kristjan, ker sedaj v
bolezni mnogo pomoči potrebuješ, nam¬
reč : če je Bogu k časti in k tvojemu
zveličanju, da zopet ljubo zdravje za-
dobiš ; če je pa Bogu bolj k časti in k
tvojemu zveličanju, da nikdar ne ozdra¬
viš, da se tedaj v njegovo sveto voljo
vdaš, ter smerti preveč ne bojiš; dalje,
da zamoreš svoje grehe prav močno stu¬
diti in obžalovati; da zamoreš stanoviten
hiti v poterpežljivosti, v veri, upanji in

88

ljubezni, v zaupanji na Marijino pomoč;
da zainoreš poslednjič zadnjo uro vse za¬
lezovanje peklenskega sovražnika srečno
premagati, in v gnadi Božji se iz tega
sveta ločiti: priporočaj se torej svetemu
Jožefu vsak dan; če ne moreš z daljši
molitevjo, vsaj z naslednjim kratkim zdik-
Ijejem: Sveto sladko Ime: Jezus, Marija
in sveti Jožef! pridite mi k tolažbi in k
pomoči, sedaj in mojo smertno uro. V
vaše roke, Jezus, Marija in sveti Jožef!
izročim svojo dušo in svoje telo sedaj
in mojo smertno uro. Amen.

Zgled.

Mnogi sloveči cerkveni učeniki in
mnogi svetniki so si prizadevali, dalje
razširjati med ljudi češenje svetega Jo¬
žefa. Maj več je pa vendar le sveta Te¬
rezija v to pomogla. Bila je sama go¬
reča častivka sv. Jožefa. Imenovala ga
je le svojega očeta in svojega gospoda,
in se ni lotila nobene reči, da bi ne bila
popred njega poklicala na pomoč. Med
spisi, ki jih je spisovala, se najde tudi

89

spis od življenja svetega Jožefa, in v
tem spisu našteva tudi gnade, ktere je
zadobila na njegovo priprošnjo. Poslušaj,
kako lepo piše sveta Terezija od svetega
Jožefa: Jez se ne spomnim, da bi ga
bila do te ure kedaj za kaj prosila, in
da bi ne bila uslišana. To so tudi drugi
skusili, kterim sem svetovala, naj se
njemu priporočajo. Jez bi rada vse pre-
g-ovorila, naj imajo posebno pobožnost
do tega svetnika; ker sem tolikokrat
skusila, koliko dobrot on od Boga tistim
zadobt, kteri ga častijo. Kdor meni ne
verjame, naj sam skusi, in on bo gotovo
vidil, kako je koristno, temu častitlji¬
vemu svetniku se priporočati in ga ča¬
stiti." Slušaj, ljubi bolnik sveto Tere¬
zijo, izvoli si tega velikega svetnika za
svojega posebnega pomočnika, in kliči
ga vsak dan na pomoč.

Molitev k svetemu Jožefu.

Počešen bodi, sveti Jožef, ti ča¬
stitljivi očak, ti od Boga izvoljeni ženin
Marije Device, rednik in varh Jezusov!

90

Priserčno želim pogostoma vse tvoje sed¬
mere žalosti premišljevati, in s tem pre¬
mišljevanjem ti tvoje bridke bolečine po-
lajšati. Ne želim biti brez terpljenja
in bolečin, ker vidim tebe vsega nedolž¬
nega in svetega zavoljo mojih grehov ža¬
lovati. O, žalosti ranjeno serce svetega
Jožefa! napolni s sočutjem moje serce.
O žalosti polno serce, napolni tudi moje
serce z žalostjo zavoljo mojih grehov,
da bom pobožno žaloval, vse bolečine
svoje bolezni voljno prenašal, in se po¬
polnoma v Božjo voljo izročil. Zavoljo
zasluženja vsili tvojih bridkih žalost te
prosim, priporočuj me vedno Jezusu in
Mariji, in pomagaj mi milostljivo z Je¬
zusom in z Marijo v vsili mojih potrebah
sedaj v moji bolezni, posebno pa mojo
smertno uro, da vreden postanem po
smerti priti v nebesa, kjer ne bom jenjal
častiti in hvaliti te vso dolgo večnost.
Amen.

91

Draga žalost Jožefova.

Sv. Jožef ne more Jezusu postreči v
Betlehemskem hlevu.

Razlaga.

Pomisli, o bolnik Jožefovo drugo
žalost! Ko je prišel sv. Jožef zvečer v
Betlehem, pa ni, mogel dobiti prenoče¬
vanja v tem mestu, o kako močno ga je
serce bolelo, ker mu ni bilo mogoče pre-
skerbeti stanovanja Božji Materi v nje¬
nem težavnem stanu! Ni kdo ne more
popisati, kako je skerbel in se na vso
moč trudil in prizadeval, ali med sorodo-
vinci, ali med prijatli in znanci, ali pa
v kaki drugi hiši sprositi majhen pro¬
storček, v kterega bi bil spravil svojo
ljubo nevesto in Božje Dete, ktero je
imelo kmalu zagledati luč sveta. Pa vse
popraševanje ni pomagalo nič, vse nje¬
gove stopinje so bile brez vse koristi
O kako močno je žalilo svetega Jožefa
in preblaženo Devico, da nista mogla
sveti večer spodobnega stanovanja pri

ljudeh dobiti, in da sta mogla v nepri¬
jaznem hlevu prenočiti. Pa v sveto Božjo
voljo sta se vdala, in se tudi z najmanjši
besedico nista pritožila. Marija je tako
govorila: Hvalim te, o Bog, da si mi
dal priti v to naj veči uboštvo in rado-
voljno se ti ponudim tudi v prihodnje
vse terpeti, karkoli bo tvoja sveta volja!
Ali to me iz serca boli, da bo tvoj ljubi
Sin tako zapušen. Toda zgodi se tvoja
sveta volja! Sveti Jožef je Božji Materi
malo slame prinesel, da se je na-njo
vlegla; dal ji je tudi svoj plaš, da se
je ž njim odela. Zavoljo mraza in terde
postelje pa ni mogla dosti spati. Zato
je rekla: Ljubi moj Jožef! moliva celo
noč, in prosiva svetega Duha, da naj
poduči, kako imava Zveličarja sveta spre¬
jeti. Bil je sv. Jožef z Marijo vred ves
zamaknjen v sladko molitev in sveto
premišljevanje, ki ga iz njega še le glas
novorojenega Jezusa predrami in prebudi.
Ves ponižen pred-nj poklekne ter ga po¬
nižno moli in na-to ga sprejme iz rok
preblažene Device in ga ves vesel pri-

tiska na svoje serce. O kako si je pač
z Marijo vred vse prizadeval, da bi prav
ljubeznjivo postregel Božjemu Detetu!
Ali kako močno ga je serce bolelo, kadar
je vidil, da večni Sin večnega Očeta terpf
toliki mraz in toliko revščino in siroščino.

. Skerbel je z Marijo vred, da ga je odeval
in ogreval, mu stregel in ga hranil. Na¬
bral je nekoliko sena in detetu napravil
v jaslicih mehko posteljico, kolikor mu
je bilo mogoče. Marija Devica ga je na
to revno posteljico položila in s svetim
Jožefom vred pred njim pokleknila. Nihče
ni v stanu popisati, kako močno sta se
čudila, kader sta vidila Sina Božjega v
toliki revšini, v tolikem ponižanji, in
sicer vse to le za zveličanje ljudi!

Prigovor.

Ljubi bolnik! spodobi se, da si tudi
ti k sercu vzameš in premišljuješ, koliko
je tvoj Zveličar že pri svojem rojstvu iz
ljubezni do tebe terpel, da se tudi tvoje
serce od ljubezni do njega vname, če
ti to premišljevanje kar nič k sercu ne

94

gre, je to očitno znamnje, da ti v sercu
ne gori tista ljubezen do Jezusa, kakoršno
sta imela sveti Jožef in Marija do novo¬
rojenega Božjega deteta. Glej, sam Sin
Božji terpi iz ljubezni do tebe mraz,
pomanjkanje; pusti, da ga polože na
šopek sena v borne jasli, in iz siro-
maških jaslic te sedaj prosi, da mu za
njegovo ljubezen povračuj ljubezen, za
njegovo terpljenje, voljno terpljenje. Ali
mar s tem, kar je že samo v Betlehem¬
skem hlevu za te terpel, ne zasluži, da
tudi ti sedaj v svoji bolezni voljno terpiš
vse bolečine, vse zopernosti, vse pomanj¬
kanje voljno, iz ljubezni do njega, in
se tako popolnoma v voljo nebeškega
Očeta vdaš, kakor se je On že pri svo¬
jem rojstvu popolnoma v njegovo pre¬
sveto voljo vdal? Da si k temu bolj
voljan, premisli, da je bilo Jezusovo
uboštvo veči, kakor je tvoja; in da je
on vse po nedolžnem, vse zavoljo tebe
terpel, ti si pa svoje terpljenje s svo¬
jimi grehi zaslužil. Če te to premišlje¬
vanje k ljubezni do Jezusa in k poter-

95

pežljivosti ne nagne: kratko in malo ne
smeš pričakovati, da ti bota Marija in
sveti Jožef tvojo smertno uro na strani
stala. Le premisli, kako voljno sta
ona dva sveti večer naj veči uboštvo,
pomanjkanje in mraz z Jezusom vred
terpela. Ako hočeš kdaj ž njimi sklenjen
biti v nebesih, jih moraš vsaki čas, po¬
sebno pa sedaj v svoji bolezni zvesto
posnemati, dokler ti Bog ali zopet ljubo
zdravje dodeli, ali te po prestanem terp-
Ijenji k sebi ne pokliče.

Zgled.

Prečista Devica se prikaže nekega
dne s svetim Jožefom, svojim ženinom
pobožni sestri, nuni Ani Rodrigeški iz
frančiškanskega reda, ter ji kaže svojega
Božjega Sina. Sveti Jožef ji ponudi na
to dve skledici, eno z neizrečeno sladko,
drugo z neizrečeno grenko jedjo, ter ji
reče: »Izberi si, moja hči! ter si vzemi
jed, ktera se ti naj bolj prileže.* Po¬
božna nuna izvoli grenko jed. Sedaj pa
ji pokaže sveti Jožef prav drag, pa tudi

96

prav težak križ, ter reče: »Moja hči!
prav dohro si izvolila; odsihmal ti križev
ne ho manjkalo; veliko terpljenje ho
prišlo nad tehe in zadevalo te ho ohilno
nadlog: pa hodi potolažena, ker ravno
s tem si boš zadohila ljubezen in pri¬
jaznost svojega Gospoda in Zveličarja."

S tem je dal sveti Jožef lep nauk
tudi tehi, ljuhi holnik! Blagor ti, ker
si Jezusu, Mariji in sv. Jožefu podoben
sedaj v terpljenji, če voljno terpiž; zakaj
po prestanem terpljenji hoš deležen tudi
njihove večne časti!

Molitev k Jezusu, Mariji in sv. Jožefu.

O preljubi Jezus! ki si že pri svo¬
jem rojstvu tako neizrečeno veliko za-me
terpel, in poslednjič tudi celo smert na
svetem križu prestal, da hi mene odrešil;
kaj hočem storiti, da spet potolažim
svojo nepokojno vest, ktera mi dela to¬
liko grenkega, pa pravičnega očitanja ?
Kam bom opiral in zastavljal svoje upanje
poslednjo uro svojega življenja, kadar
mi bodo podajali bridko martro v roke

97

za tolažilo ? Oh, dosihmal sem bil tako
neobčuten pri vsem tvojem bridkem terp-
Ijenji in tvoji grenki smerti. Pa posih-
mal bom prav živo premišljeval tvoje
terpljenje, v duhu bom s teboj terpel,
s teboj prenašal bolečine svoje bolezni.
Iz serca želim, da bi se mi prav glo¬
boko v dušo vtisnile tvoje svete rane,
ktere ti je vsekala tvoja ljubezen do mene
in so ti jih prizadjale moje pregrehe;
iz serca želim, da bi jih do poslednjega
zdihljeja svojega življenja ne pozabil!
Smert mi bo po tem vsa ložji, in vse
terdneje se bom smel zanašati, da bom
dosegel večno zveličanje!

O Marija! in sveti Jožef, čisti Ženin
Marijin! po vajni bolečini, ktero je vajno
ljubeznjivo serce občutilo, ker nista mogla
Jezusu dovolj postreči v Betlehemskem
hlevu, vaj ponižno prosim, sprosita mi
od Jezusa sedaj v moji bolezni v vseh
mojih križih in težavah pravo poterpež-
Ijivost, Božjo milost in razsvetljenje;
po dokončanem sedanjem potovanji pri¬
dita mi z Jezusom mojo zadnjo uro na

Dušna pomoč II. b. 8

98

pomoč, da bom z vašo pomočjo srečne
smerti umeri in se potem v vaši veseli
družbi veselil vekomaj v nebesih. Amen.

Tretja žalost Jožefova.

Sv. Jožef občuti bridko žalost pri
Jezusovem obrezovanji.

Razlaga.

Ljubi bolnik! morebiti me vprašaš,
rekoč: Ali je bila v resnici Jezusova bo¬
lečina pri njegovem obrezovanji velika!
Odgovorim: Tako velika je bila bolečina
vsakega deteta pri obrezovanji, da je
celč kako dete za tem umerlo, kader se
je rane prisad lotil, ali se sicer rana ni
dala ozdraviti. Tako velika in še veči
je bila tudi Jezusova bolečina pri obrezo¬
vanji. Zakaj Jezusovo sveto telo je bilo
popolniši, torej bolj za bolečine občut¬
ljivo, kakor telesa druzih otrok.

Zatorej sta bila v velicih skerbeh
Devica Marija in sveti Jožef zavoljo tega
dneva! O, kako bridko se je zdelo sv.

9 !)

Jožefa, ker se je bal, da ne bi ljubi
Jezus pri obrezovanji ne obnemogel, ali
da ne bi se mu sicer kaj žalega prigo-
dilo! Tudi Božje dete se je balo tega
dneva, ker je dobro vedilo, kolike bole¬
čine ga čakajo. Pomisli, kako bi bilo
tebi pri sercu, ako bi ti zdravnik velik
kos mesa iz zdravega persta rezal; kaj
ne, da bi se tega rezanja bal? So ne-
kteri, ki se tako bojb, da obnemorejo,
kader se jim puša; ali kaj je pušanje,
ako se obrezovanju primerja? Nemogoče
je tudi popisati Jožefovo skerb za Božje
Dete. Mali otroci, kader jih kaj boli,
se močno jokajo; tako se je bridko jokal
tudi Jezušček, ko je bil obrezan. Oh,
kako je bil ta jok Jožefovo serce ranil!
oh, kako je on živo čutil Jezusove bole¬
čine ! oh, kako je on tudi ž njim vred
se jokal! To jokanje je pa terpelo tudi
več dni, ker sveto pismo samo spričuje,
da pri obrezovanji „ tretji dan je bolečina
naj hujši*; tedaj se je ubogo Dete cele
tri dni in noči jokalo, in skerbni sv.
Jožef je tudi ž njim vred solze prelival.

8 *

100

Da bi pa prav zapopadel, o bolnik! kako
velika je bila bridkost sv. Jožefa pri
obrezovanji Božjega Deteta, bi mogel
spoznati, kako velika je bila njegova lju¬
bezen do Jezusa in do Marije? Ali ker
Jožefove ljubezni do Jezusa in do Ma¬
rije ne moreš nikoli prav zapopasti;
ravno zavoljo tega tudi ne moreš nikoli
dovolj razumeti, kako neizrekljivo velika
je bila Jožefova bridkost pri Zveličarjevem
obrezovanji. Glej, kristjan! iz tega pre¬
mišljevanja lahko sodiš, kako veliko bo¬
lečino da je čutil ta veliki očak pri bo¬
lečini Božjega Deteta.

Prigovor.

Kdo pa je Jezusu toliko bolečino
in svetemu Jožefu tako bridko žalost na¬
pravil? Glej, kristjan, tvoj greh je vse
to zakrivil! Zavoljo tvojih grehov preliva
Jezus, milo Božje Dete, solze in kri,
in Marija in sveti Jožef ž njim terpita
v svojem sercu toliko bridkost! O greh!
tako je zdihoval sv. Jožef, o greh! kako
grenek si ti mojemu ljubemu Jezusu!

101

O nesramni grešnik in grešnica! glejta,
koliko gorkih solz in bolečih ran naprav¬
ljata vidva mojemu Jezusu! Glejta, s
kako drago ceno je plačeval on vajne
grehe! In ti, ljubi bolnik! ali ne boš
začel studiti, sovražiti in priserčno ob¬
žalovati svoje grehe ? Ti vidiš, da Jezus
že perve dni svojega življenja preliva solze
in kri zavoljo tvojih grehov; ti pa nočeš
solz prelivati zavoljo svojih lastnih gre¬
hov! Ti vidiš, da Jezus še le osem dni
star že bolečine prejema in kri toči iz
ljubezni do tebe; ti si pa tako neusmi¬
ljen do Jezusa in do samega sebe, da
nočeš iz ljubezni do Jezusa in v pokoro
za svoje grehe bolečin, ktere ti je Bog
poslal, voljno prenašati; si morebiti še
celo žalosten ali nejevoljen zavoljo svoje
bolezni in želiš le zdravje in dobrote
vživati, ko vendar veš, kako lahko človek
v zdravji in sreči Boga pozabi in žali;
in da le z velikim terpljenjem zamoreš
v nebeško čast priti! Morebiti se pa za¬
našaš, da boš le na priprošnjo Marijino
in Jožefovo zveličan? Toda, če nočeš

102

sam svojih grehov obžalovati in za-nje
pokoriti se s terpljenjem svoje bolezni,
se nikdar ne smeš zanašati, da ti bota
Marija in sveti Jožef o smertni uri na
strani stala in ti k srečni smerti poma¬
gala. Le samo po tem potu zamoreš
doseči njuno pomoč, da svoje grehe studiš,
za-nje voljno terpiš vse bolečine in zoper-
nosti, ter jih zediniš s terpljenjem in
zasluženjem Jezusovim. K temu naj te
priganja njegovo boleče obrezovanje, in
bolečina , ktero sta razun Božjega Deteta
sveti Jožef in Marija občutila. S tem
boš pa dosegel varstvo svete Device in
njenega častitljivega ženina, preden se
ločiš iz tega življenja, in z njuno po¬
močjo in z rešivno močjo predrage kervi,
ktero je Božje Dete za te prelivalo, se
boš očistil vseh madežev, in ko sedaj
na zemlji s sveto družino deliš težave,
bolečine in bridkosti, ter jih prenašaš s
spokornim duhom, boš tudi v večnem
življenji delil ž njo večno zveličanje.

103

Zgled.

Še dan današnji visi v mestu Lugdunn
na Francoskem pri altarji sv. Jožefa lep
dar go sp d, ktera je bila zaročena z možem
razuzdancem, preklinjevavcem in celo pre-
šeštnikom. Za zveličanje svojega moža
čez vse skerbna gospa se je poprijela
vseb pomočkov, ktere je za pripravne
spoznala v spokorjenje in poboljšanje svo¬
jega moža. Pa vse zastonj; mož je bil
le hudobniši in hujši dan na dan. V tem
žalostnem stanu se na posled zateče k
sv. Jožefu, ter obljubi opravljati devet¬
dnevno pobožnost, in zraven tudi še ves
čas življenja vsak dan počastiti ga s
kratko pobožnostjo, in omenjeni dar v
spomin obesiti pred njegov altar. Ko
pride domu, najde svojega moža v solzah ;
in začel je ženi pripovedovati, da se ne
fhore več brez strahu spomniti svojega
razuzdanega življenja in sam ne vč, od
kod mu je prišel ta strah. Pravil je,
da je njegovo serce vse spremenjeno, in
je terdno sklenil, nadalje bogaboječe živeti,

104

kar se je tudi res zgodilo v neizrekljivo
tolažbo bogaboječe gospč. In sedaj gospa
naznani svojemu možu, da je tukaj prav
očitno pomagal sv. Jožef; skazovala sta
torej hvaležnost s tem, da sta ga od¬
sihmal obadva prav pobožno častila.

Molitev k časti Kristusovega obre¬
zovanja in sv. Jožefa.

O Jezus! hvaljen bodi za tvoje te¬
žavno obrezovanje in pervo prelitje svoje
rešuje kervi na vekomaj! — O moj Zve¬
ličar, ti poterpežljivo in pokorno bitje
Božje! po zaslugah tvoje pokoršine in
tvoje predrage kervi očisti me vseh grehov
in madežev moje duše! O Jezus, kteri
si že osmi dan po rojstvu hotel svojo
nedolžno kri prelivati in kakor grešnik
obrezan biti; po tej tvoji ponižnosti, po-
terpežljivosti in dobrotljivosti te pohlevno
prosim: pomagaj mi s svojo milostjo, da
bom tudi jez v svoji bolezni nekoliko
podoben tvoji poterpežljivosti, tvoji po-
koršini in popolni vdanosti v sveto voljo
nebeškega Očeta! O kako srečen bi bil,

105

ko bi zamogel sedaj svoje grehe prav
močno obžalovati, iz ljubezni do tebe
vse bolečine voljno terpeti, in se popol¬
noma v voljo nebeškega Očeta vdati in
iz serca reči: „Ne moja, ampak tvoja
volja naj se zgodi!" Toda, o moj Jezus!
saj včš, kako potrebna mi je k temu
tvoja pomoč; brez nje nič ne zamorem.
Včm, da zavoljo svojih grehov nisem
vreden tvoje pomoči, pa zatečem se k sv.
Jožefu, in zaupam, da bom z njegovo
priprošnjo dosegel gnado, ktere sem se
z grehi nevrednega storil. O sv. Jožef!
sprosi mi od Boga milost, da se sedaj
v bolezni s pokoro popolnoma očistim,
po smerti pa v večno veselje, v nebesa
pridem. Amen.

Četerta Jožefova žalost.

Simeonovo prerokovanje v tempcljnu.

Razlaga.

Ljubi bolnik! premišljuj kolikor moreš
bridko bolečino, ktero je občutil sv. Jožef,

106

kader je zaslišal prerokovanje svetega
starčka Simeona. O kako močno g a je
prevzela bridka žalost, kader je slišal,
koliko bo preljubo Dete terpelo! Zvedil
je po Božjem razodenji tudi, da bo tu
Dete pozneje od Judov sovraženo, gro¬
zovito mučeno in na križi umorjeno. V
duhu je gledal Jezusove muke in njegovo
bridko smert; zakaj mogel je popred
umreti, ker poleg razodenja zveličane
Katarine iz Emeriha bi Jožef ne bil mogel
Jezusovega križanja gledati. Bilje preslab
in preljuboječ. Terpel je pa blizo 30 let
neizrekljivo veliko bridkost, ko je vedno
v duhu gledal in premišljeval Jezusovo
neusmiljeno križanje.

Ali ta je bila le perva bolečina,
ktero je sv. Jožef pri Simeonovem pre¬
rokovanji terpel; drugo enako veliko bo¬
lečino je pa njegovo serce čutilo, ko je
od Simeona zvedil, da bo Jezusova Mati
pri križanji pričujoča, in da bo takrat
pri pogledu križanega Jezusa meč brid¬
kosti njeno materno serce presunil. Bilo
mu je, kakor da bi bila presunila dva

107

meča njegovo ljubeče serce: en meč ga
je zadel po tistih neusmiljenih ljudeh,
kteri so pripravljali Božjemu Detetu take
strašne muke, grozovito terpljenje in
grenko smert na križi; in ko v duhu
premišljuje bridkosti Marije pod križem
Jezusovim stoječe, prebodel je tako rekoč
drugi oster meč serce svetega Jožefa."
Toda, da bi Jožefove bridkosti prav raz¬
umeli, bi mogli razumeti njegovo naj
veči ljubezen, ktero je do Jezusa in do
Marije imel. Sedaj v življenji ne bomo
nikdar mogli prav po vrednosti ceniti Jo¬
žefovih žalost, še le v nebesih, če nas
bo Bog kdej vanje vzel po svojem ne¬
skončnem usmiljenji, jih bomo prav zapo-
padli.

Prigovor.

Premisli, ljubi bolnik! ako je že
nedolžni Jožef mogel terpeti tolike žalosti
in bolečine, ali se spodobi, da bi ti brez
žalost in bolečin v nebeško čast šel. Zakaj
je pa sv. Jožef toliko žalost in bolečin
v sercu terpel ? Zato ker ga je Bog prav

108

močno ljubil, mu je prav veliko žalost
in bolečin poslal. Spoznaj iz tega ljubi
kristjan! da tudi tebe Bog močno ljubi,
ker te je z boleznijo in terpljenjem obi¬
skal. Glej v svojem terpljenji na sv.
Jožefa, in premišljuj, kolikor moreš nje¬
gove bridke bolečine. Koliko in kako
poterpežljivo je on terpel! Misli na nje¬
gove sedmere bridkostne meče! — o
tvoja bolečina, tvoj meč je komej zbodljej
s šivanko v primeri z njegovimi meči!
In sv. Jožef, ki ves čas svojega življenja
bolečine terpi, ki jih mi nikoli nismo v
stanu razumeti, ves v Božjo voljo vdan
moli: „Gospod! tvoja volja naj se zgodi."
Ljubi bolnik! po Jožefovem zgledu se
tudi ti ravnaj, terpi, molči in v Božjo
voljo se vdaj. O to je velika milost in
popolnost, terpeti in ne tožiti, od nadlog
koperneti in molčati! To je razumela sv.
Terezija, ki se ji je zdelo, da je bila takrat
naj srečniši, kader je imela prav veliko
terpeti. Zato je vedno molila: Gospod!
Ali terpeti, ali pa umreti. Sv. Frančišek
Ksaverij, Indijanski apostelj, je deset

109

let v daljnih, ajdovskih deželah, v brez¬
številnih nadlogah, v terpljenji, pregan¬
janji in pomanjkanji sv. evangeli ozna-
noval, in jih na sto tisuče k spoznanja
prave vere pripeljal in z lastno roko
kerstil. Pa v naj veči revšini in zapu-
šenosti je vedno klical: „Še več, o Go¬
spod! še več mi daj terpeti!“ Kakor da
bi bil hotel reči: Vse, kar sem dosedaj
terpel in prestal, je še premalo; zato
želim še več križev in terpljenja, še veči
revšino in pomanjkanje, še več zaniče¬
vanja in preganjanja, da bom v resnici
učenec in nasledovavec svojega Zveličarja,
in zvest otrok njegove žalostne Matere
in njegovega žalostnega varha in rednika
sv. Jožefa. O kako lepi zgledi, ki so
ti jih dali sv. Jožef in svetniki in svet¬
nice Božje! Po teh zgledih se moraš tudi
ti ravnati, o bolnik! če hočeš v nebesa
priti. Kaj ti pomaga, če le premišljuješ
njih lepe zglede, se jim čudiš, pa jih
nočeš posnemati ? Po poti križa in terp¬
ljenja moraš za sv. Jožefom, Marijo in

110

Jezusom sedaj v bolezni hoditi, da boš
za njimi enkrat po smerti v nebesa prišel.

Zgled.

V nunskem samostanu v mestu An-
verzu je živela nuna Elizabeta, ktera je
kako polčeterto leto bolehala za prav
hudo boleznijo, ktera ji je prizadevala
tolike bolečine, da je mnogokrat od samih
bolečin omedlela. Zdravniki so zgubili
kar vse upanje, da bi kdej več ozdravela,
nič več ni teknilo nobeno zdravilo. Uboga
nuna vse voljno terpi, se v Božjo voljo
vda, in ker vidi, da pri ljudeh zanjo
več pomoči ni, je tedaj tudi le pri Bogu
iskala pomoči. Dosihmal je vedno prav
lepo častila sv. Jožefa, in je za Bogom
v njega postavljala naj veči zaupanje.
Vzela je pas, kteri je bil blagoslovljen
s tem, da se je med blagoslovljanjem
posebno sv. Jožef klical na pomoč. S
tem pasom se je opasala, je molila, de¬
lala obljube, se mertvila z raznim zata¬
jevanjem, da bi s tem zadobila dar zdravja.
Pri tem je imela čisto terdno zaupanje

111

in prepričanje, to gnado zadobiti. Deseti
dan junija 1659. leta jo začne kerč gro¬
zovito lomiti. Njene tovaršice so jo na
rokah deržale; od silne bolečine so jo
solze oblivale. V tem žalostnem stanu
se zgrudi na kolena pred podobo sv. Jo¬
žefa, in ga priserčno kliče na pomoč.
In glej! o tem trenutljeji se ji je zbolj¬
šalo in popolnoma se je ozdravila. Tretji
dan junija naslednjega leta je bila čudna
prigodba po natančnem preiskovanji očitno
popisana. Med zdravniki, kteri so prišli
se o tej dogodbi prepričat, se je znašel
tudi krivoverc, kteri, ko je vse okolišine
do dobrega pretehtal, je kar naravnost
spoznal, ter obstal, da se je to ozdrav¬
ljenje le samo s čudežem zamoglo zgoditi.

Molitev k sv. Jožefu!

O sveti Jožef! spominjam te tiste
bridkosti, ktero si občutil pri Simeonovem
prerokovanji v tempeljnu; po zasluženji
te tvoje žalosti sprosi mi od Boga milost,
da bom tvoj lepi zgled potrpežljivosti
sedaj v bolezni posnemal. Če sedaj za

112

tabo stopinje pobirani, si smem svest biti,
da mi boš na strani stal sedaj v bolezni,
da voljno terpim, se popolnoma v Božjo
voljo vdam, svoje grehe zmiraj bolj studim
in obžalujem in na Božjo neskončno milost
in Jezusovo zasluženje vse svoje zaupanje
stavim. Imam tudi prav veliko zaupanje
v tvojo priprošnjo, da mi boš od Boga
zopet zdravje sprosil, če je k mojemu
zveličanju koristno. Tudi imam zaupanje,
da mi boš zadnjo uro z Jezusom in Ma¬
rijo na strani stal, in mi pomagal srečno
moje življenje skleniti, kader bom s po¬
slednjim zdihlejem izgovoril tudi posled-
njikrat presladke imena: Jezus, Marija
in sveti Jožef. Amen.

Peta Jožefova žalost.

Jezus beži vEyipt interpiveliko revšino.

Razlaga.

Angelj je rekel sv. Jožefu: »Vstani,
vzemi dete in njegovo Mater in beži v
Egipt, in bodi tam, dokler ti ne porečem;

113

zakaj Herod bo Dete iskal, da bi ga
končal". O kako močno je to povelje
pretreslo sv. Jožefa, in kolika nezmerna
bolečina je presunila njegovo rahločutno
serce! Premišljuj sedaj, kako je sv. Jožef
pokoren Božjemu povelju! Hitro je za
pot pripravljen in beži še tisto noč, v
kteri je od angelja povelje dobil. Pot
iz Betlehema v Egipt je znašala kakih
30 dni hoda, in je bila silno težavna in
nevarna zarad divjih zverin in tolovajev.
O kako močno in skerbno je mogel toraj
čuti varuh sv. Jožef na poti; kolikrat
je mogel po pušavi stikati, da dobi vode
za Dete; kolikrat si preskerbeti z viso-
cega palmovega drevesa hladilnega sadu,
da utolaži njegovo lakoto in žejo; ko¬
likrat je mogel nositi ure h od h Božjega
Sina; kolikrat mora skerbno čuti nad
njim, ko prenočuje pod milini nebom, da
se mu v divji pušavi kaj žalega ne zgodi!
Ko sta po trudopolnem in nevarnem po¬
tovanji srečno v Egipt prišla, premišljuj
naj veči terpljenje, kterega je preterpela
sveta družina sedem let v tej nevljudni

Dušna pomoč II. b. 9

114

deželi. Pri vsem tem sta bila pa Marija
in Jožef vedno vdana v voljo Božjo, in
ni je bilo videti nad njima celo nobene
nejevolje, in tudi le z naj manjši besedico
se nista pritožila nad svojim revnim in
žalostnim stanom, v kterem sta se znašla;
le tega sta bila silno žalostna, da je
moglo Božje Dete toliko pomanjkanje
terpeti. Nek učenik piše, da je mali Jezus
marsikterikrat, ko je lačen bil, sv. Jožefa
ali Marijo kruha prosil, pa ga nista imela,
da bi mu ga bila dala. O kako močno
je pri teni obadva serce zabolelo, v kterih
je prebivala tako goreča ljubezen do Jezusa!
Vendar sta se popolnoma v Božjo voljo
vdala, in sta bila vedno vsa poterpežljiva.

Prigovor.

Ljubi bolnik! kaj si misliš pri pre¬
mišljevanji toliko težav, ktere je sv. dru¬
žina na begu in potem v Egiptu terpela ?
Zatorej se nikar ne čudi, da je ljubi Bog
tudi tebi bolezen in terpljenje poslal.
M ga človeka na svetu, da bi nikdar nič
terpeti ne imel. Milovanja vreden je le

115

tisti, kteri z nejevoljo terpi, ker si s
takim terpljenjem pri Bogu nič zaslu-
ženja ne pridobi, in ker mu Bog- v ter-
pljenji nič ne pomaga, in torej veliko
težej terpi. Da se take nesreče obvaruješ,
premišljuj, da se tvoje terpljenje, če je
tudi veliko, vendar primerjati ne da s tem,
kar je mogla sveta družina na begu in
potem v Egiptu preterpeti. In bodi si
tudi tvoje terpljenje še tako veliko, po¬
misli, da si ga s svojimi grehi zaslužil,
in da si zaslužil še celo pekel, ko bi
hotel Bog s teboj ravnati po svoji ostri
pravici; nasproti pa si sveta družina
svojega terpljenja nikakor ni zaslužila in
je bila velikoveč vredna večnega zveličanja
v nebesih. O kako sladko tolažilo je to
vsem terpečim dušam, ker vedd, da imajo
Jezusa, Marijo in svetega Jožefa tovarše
v svojem terpljenji, in če jih imajo sedaj
tovarše v terpljenji, jih bodo imeli po
prestanem terpljenji tudi tovarše v ne¬
beškem veselji in časti.

9 *

116

Zgled.

V življenji svetega kapucina Feliksa
se bere, da se mu je za smert bolnemu
na prav revni postelji ležečemu prikazal
hudi duh, ter ga je zasramoval in mu
očital, da sedaj na mehki postelji leži,
ko je vendar popred toliko let živel prav
ostro in spokorno. Sveti Feliks pa svojega
poprešnjega terdega ležišča z nekoliko
boljši, vendar pa še svoj pot revno po¬
steljo ni bil zamenjal iz mehkužnosti,
ali pa kakor bi ga bila sedaj zapustila
njegova poprešnja gorečnost; temveč le
samo zato, ker mu je bilo od njegovega
oskerbnika tako zapovedano. Pri vsem
tem ga je pa le vendar prestrašilo to
očitanje, torej se je večkrat vzdignil in
je zapustil posteljo, oskerbnik pa ga je
zopet na-njo nazaj primoral. Sedaj pa
se mu prikaže nebeška Kraljica, da bi
ga potolažila; imela je Dete Jezusa v
svojem naročji, in ga je njemu podala.
To pa je po sercu svetega starčka razlilo
presladko tolažilo, in kmalo na to se je

117

■s pomočjo Marijino in svetega Jožefa
preselil iz tega sveta v prebivališč iz¬
voljenih. — Če tudi tolike milosti ne
moreš pričakovati, da bi Marija prišla,
in ti Jezusa v naročje položila, se moreš
vendar s tem, da Marijine in Jožefove
sedmere žalosti premišljuješ, in si po-
terpežljiv v bolezni vrednega storiti gnade,
da ti bota v smertnih težavah in v zadnjem
boji na strani stala in te branila Marija
in sveti Jožef, in ti poskerbela milost,
da boš usmiljenega Jezusa po vrednem
sv. obhajilu sprejel — ne v svoje naročje
— ampak v svoje serce kakor sladko
popotnico na nevarnem potu iz sedanje
solzne doline v veselo večnost.

Molitev k Jezusu, Mariji in svetemu
Jožefu.

O usmiljeni Jezus! vem, da tiste
duše, ktere ljubiš, pelješ skozi ogenj
terpljenja v nebesa. Pa kako malo sem
mislil na tvoje ljubezni polne namene,
ki jih tudi zmenoj imaš! Tvoje ljubezni
sedaj v bolezni in terpljenji nisem spoznal,

118

in sena večkrat z nejevoljo nosil križ,
kterega si mi naložil, dasiravno je kil
lahak in primerjen mojim slabim močem.
Iz serca se kesam zavoljo tega, ter sklenem,
se resnično poboljšati. O Jezus, Marija
in sv. Jožef! k vam se zatečem, vašemu
ljubeznjivemu varstvu se izročim. Mi¬
lostljivo me sprejmite, tega vas prosim
po vašem obilnem zasluženji pri vseh
nevarnostih, pri vseh težavah, ktere ste
o svojem begu, in v Egiptu preterpeli.
Stojte mi na strani in podpirajte me sedaj
v moji bolezni v vseh nevarnostih mojega
zveličanja, zlasti mi pa pomagajte v
mojem poslednjem bojevanji ob moji sfnertni
uri, da bom po srečni zmagi prišel v
tisto veselo domovino, v kteri na vekomaj
ni nobenega terpljenja, nobenega bojevanja,
ampak vedno sladki mir in pokoj. Amen.

119

Šesta Jožefova žalost.

Sveti Jožef beži pred kraljem
Arhelajem.

Razlaga.

Ljubi bolnik! premišljuj, kako se
je po sedemletnem bivanji v Egiptu na
novo angelj Gospodov prikazal svetemu
Jožefu, ter mu rekel verniti se v doma¬
čijo, ker umeri je Herod in tisti, ki so
Detetu stregli po življenji. To povelje
je veliko veselje obudilo v Marijinem in
Jožefovem sercu; bila sta sedaj rešena
iz hudega pregnanstva, v kterem sta se
znašla; smela sta se verniti v svojo do¬
mačijo , ktera jima je bila ljuba in draga
zavoljo Jeruzalemskega tempeljna in za¬
voljo tega, ker sta vedila, da je Jezus
na svet prišel, da bi naj popred izraelsko
ljudstvo zveličal. Pokleknila sta tedaj
z Božjim Detetom, da bi prav priserčno
zahvalila Boga. In sedaj se spravljata
na težavno pot. Sveti Bernard prav živo
popisuje težave, ktere je mogla presveta

120

Devica prenašati in tudi sv. Jožef pri
tej vernitvi, in njuno skerb in nepokoj,
ko sta mogia zopet na pot z Božjim
Detetom, ktero je bilo takrat še le sedem
let staro, in torej preveliko, da bi ga
mogla tako daljno pot pri 30 dneh no¬
siti , pa premajhno, da bi moglo peš pre¬
hoditi tako dolgo pot. Komaj pa je
sveta družina po prestanem tolikanj te¬
žavnim potu srečno prišla na izraelsko
zemljo, jo nov strah obide. Sveti Av¬
guštin pravi, da je mislil sveti Jožef v
Jeruzalemu prebivati s svojo sveto dru¬
žino, zato ko je bil v Jeruzalemu tem¬
pelj, judovsko svetiše; sedaj pa zvč, da
ondi kraljuje Arhelaj, hudobnega Heroda
malopridni, kerviželjni sin, kteri je svo¬
jega očeta že posnemal v hudobiji in gro¬
zovitosti, in se prav močno prestraši.
V velikih skerbeh in strahu je bil sveti
Jožef, da bi tudi ta trinog nebeškemu
Detetu ne stregel po življenji. Bridka
žalost mu je v teh skerbeh zalivala serce.
Ker se sedaj sam boji iti v Jeruzalem,
in je bil tudi od Boga v spanji opominjan,

121

se je podal z Jezusom v Nazaret, da se
je spolnilo prerokovanje, ki pravi: „ da
bo Nazarejic imenovan."

Prigovor.

Kakor je bil sveti Jožef vedno v
strahu in nevarnosti, da bi mu sovraž¬
niki Jezusa ne umorili: tako bodi tudi
ti, kristjan, v strahu in v skerbeh, da
ti kdo Jezusa iz tvojega serca ne vzame.
Tudi tvoja duša ima veliko sovražnikov,
kteri jo hočejo ob večno zveličanje pri¬
praviti. Kaj ti je torej storiti, da boš
svojo dušo zveličal ? Časti posebno tistega
svetnika, kteri je v plačilo za to, da je
Jezusa tako skerbno pred sovražniki va¬
roval, posebno moč zadobil čez peklen¬
skega sovražnika; in ta svetnik je sveti
Jožef. Ker si peklenski sovražnik sedaj
v tvoji bolezni prizadeva, in se bo posebno
tvojo poslednjo uro prizadeval tvojo dušo
premotiti, v greh zapeljati in tako v
svojo oblast dobiti: časti goreče sv. Jo¬
žefa, priporočaj se mu, posebno sedaj v
bolezni, in na smertno uro. Da boš veči

122

zaupanje v njegovo pomoč zadobil, pre¬
misli, kako veliko oblast ima sedaj v
nebesih. Kakor mu je bil Jezus na
zemlji pokoren, in je vse zvesto storil,,
kar mu je njegov sveti rednik zapovedal:
tako tudi sedaj v nebesih ne zaverže Jezus
prošnje sv. Jožefa, svojega nekdanjega
skerbnega rednika, in jo vselej usliši.
In kakor je Mati Božja na zemlji častila
Jezusovega rednika: tako tudi sedaj v
nebesih ne jenja skerbeti za njegovo čast.
S sedeža svojega nebeškega veličastva
se ozira na zemljo, ter vnema kristjane
za češenje svojega deviškega ženina.. Za
tega voljo je ukazala svojim najzvestejšim
častivcem in častivkam, kakor sveti Te¬
reziji , naj si svetega Jožefa odberejo za
svojega posebnega varha. Kavno iz tega
namena je sporočila svojemu častivcu
Hermanu, naj zamenja svoje ime za ime
Jožefovo, in tudi drugem svojem častivcem
je enake sporočila dajala. Ker ima sveti
Jožef tako veliko.oblast v nebesih, ker
ga Jezus in Marija vedno častita, in že¬
lita, da bi ga tudi mi častili: torej iz-

123

voli si za Jezusom in Marijo tudi sve¬
tega Jožefa za svojega pomočnika sedaj
o času svoje bolezni, sosebno pa za svojo
zadnjo uro, ko boš v smertnih težavah.

Zgled.

Naslednji resnični zgled je prav pri¬
praven, obuditi v nas veliko zaupanje
do svetega Jožefa.

V mestu Lugdunu na Francoskem
je bila prav nevarno zbolela častita mati
Joana, prednica samostana Uršulinskega.
Že  se skorej ni več zavedila in prav pri
koncu je bila. In sedaj se ji prikaže
sv. Jožef, kterega je vedno častila ko
svojega posebnega pomočnika; ter položi
svojo roko na tisti kraj njenega telesa,
v kterem je znotraj imela naj hujši bo¬
lečino in pri tej priči je ozdravčla, kmalu
na to vstala, in se popolnoma terdno
in zdravo čutila. Sedaj pride zdravnik,
kteri jo je zdravil v tej bolezni. Po¬
gledati je hotel, kako se bolezen obrača.
Sam je pravil, da si nič več ni bil zvest
njenega zdravja. Potoma si je mislil,

124

da berž ko ne, bo Joano že mertvo našel
na postelji. Lahko verjamemo, da se
je neizrečeno zavzel, ko jo je zagledal
popolnoma zdravo in terdno.

Molitev k svetemu Jožefu.

Sveti Jožef, častitljivi očak, ki kra¬
ljuješ sedaj tam gori v nebeškem veli¬
častvu, tudi jez te počastim ponižno in
vdano! Pridružim se sedaj preljubemu
Jezusu, preblaženi Devici Mariji, vsem
svetnikom v nebesih, in vsem pobožnim
na zemlji, da te posihmal častim ravno
tako, kakor so te oni častili, in te še
častijo. Yzemi me v svoje varstvo, in
skazuj mi svojo mogočno pomoč. Sprejmi
me danes med svoje varovance in rejence,
in bodi posihmal moj varh in pomočnik.
Terdno sklenem k tebi vsikdar pribežati,
k tebi se zatekati, da sedaj v bolezni,
sosebno pa ob smertni uri dobivam tvojo
pomoč, in vreden postanem po smerti
priti v nebesa, kjer ne bom jenjal častiti
in hvaliti te skozi celo dolgo večnost.
Amen.

125

Sedma Jožefova žalost.

Zguba dvanajstletnega Jezusa .

Razlaga.

Kako močno da je sv. Jožefa serce
bolelo, ko je zgubil 121etnega Jezusa,
nihče ne more prav dopovedati. M je bilo
nobene reči na svetu, ktera bi bila njemu
tako ljuba in draga ko Jezus, kterega
je sedaj zgubil. Zato bi ga tudi nobena
druga zguba ne bila tako hudo zabolela,
kakor ga je zabolela ta zguba. Dosihmal
še nikdar ni bil spred oči spustil Bož¬
jega Deteta, odkar je bilo zagledalo luč
sveta. In zdaj na enkrat ga zgubi. O
koliki strah je spreletel zavoljo tega sve¬
tega Jožefa! Kolika bridka bolečina mu
je prepekala serce! Celo noč ni mogel
zavoljo velike žalosti očesa zatisniti,
vedno je na tihem zdihoval in obžaloval
svojo premajhno skerb za izročeno mu
Božje Dete. On je mislil, da je on sam
te zgube kriv, ker je Bog njemu izročil

1-2G

otroka in njegovo mater. Zato, mislil
si je, bi bil mogel veži skerb imeti, da
ne bi se bil otrok zgubil. Zato se je
pred Bogom krivega spoznal in je občutil
tako serčno žalost , kakor da bi bil naj-
veči greh storil. Celo noč je le plakal
in žaloval. Njemu se je smilil otrok
in smilila se mu je njegova mati. Ko
je na Jezusa mislil, mu je bilo umreti
od žalosti; in ko je Marijo vidil tako
močno žalovati, je kervavelo še bolj nje¬
govo serce. Ob, kako se je bal, da bi
mu Marija od velike žalosti ne umerla!
Oh, kako mu je ranilo serce, ko jo je
slišal žalostno plakati! Drugo jutro se
nemudoma verne z Marijo na pot proti
Jeruzalemu, ter ga iše celo pot. Ko v
mesto pride, prehodi vse ulice, preiše
vse terge, poprašuje po vseh ostajališih;
toda Jezusa nikjer ne najde. O kako
močno je žaloval zopet drugo noč, ker
Jezusa ni bil našel! Te dve prežalostne
noči se ni vlegel v posteljo, vedno je
klečal in molil s prežalostnim sercem.
Ker je vidil, da ni mogla Marija od

127

žalosti ne jesti, ne piti, da ni mogla
ne počivati, ne spati, zato tudi on ni
jedel, ni pil, ni počival. Tako je terpel
tri dni. »Vsem ljudem, ki so ga vidili,
se je v serce smilil, še celo^ angelji v
nebesih so ž njim žalovali. Še le tretji
dan ga je bil v tempeljnu našel. O kako
dolg in predolg mu je bil ta čas! Ko¬
liko strahu je med tem časom vžil, ko¬
liko nepokoja je preterpel! Učeniki pri¬
povedujejo , da sta Marija in Jožef pri
tej prigodbi več preterpela, kakor so
preterpeli vsi marterniki skupej. Moj Bog !
koliko bridkih žalost in notranjih bolečin
je preterpel nedolžni Jožef!

Prigovor.

Ljubi kristjan! ki te je usmiljeni
Bog na bolniško posteljo položil, da bi
ti pomagal si nebesa zaslužiti; in moraš
sedaj mnogo žalost in bridkost, mnogo
zopernost, težav in bolečin preterpeti:
bodi potolažen in oveseljen! Glej, tudi
svetega Jožefa nedolžno in čisto serce
je presunilo sedem mečev serčnih bolečin;

128

ali on je bil vedno v Božjo voljo vdan,
in tudi najmanjši nejevolje ni občutil,
tudi z naj manjši besedo ni svojega terp-
Ijenja nikomur potožil! Sedaj mu nobena
žalost več ne teži serca; sedaj se mu
je spremenilo pozemeljsko terpljenje v
neusahljivo nebeško veselje; sedaj se ve¬
seli gori pri Jezusu, čigar varh in rednik
je bil na zemlji; se veseli pri Mariji,
nebeški kraljici, čigar čisti ženin in varh
je bil blizo trideset let na svetu. Tudi
za te, ljubi kristjan! bo pretekel hitro
čas terpljenja, in če po Jožefovem lepem
zgledu Boga čez vse, in svojega bližnjega
ko sam sebe ljubiš; se v križih, teža¬
vah in terpljenji popolnoma v Božjo voljo
izročiš, vse voljno in v pokoro za svoje
grehe sprejmeš: se boš tudi ti po krat¬
kem terpljenji znašel pri svetem Jožefu
v kraju, v kterem ni ne žalosti, ne bo¬
lečine; v kterem solze ne tekd in brid¬
kosti duše ne zalivajo. Zatorej, kader-
koli se ti terpljenje prehudo ali predolgo
terpeče zdi, ozri se proti nebesom, ter
se spomni, da so tudi za te pripravljene

129

nebesa, ako v poterpežl,jivosti ne omagaš,
ampak iz ljubezni do Boga tako dolgo
voljno terpiš, dokler te Bog terpljenja
ne reši. Kaderkoli te kake skušnjave
k nepoterpežljivosti nadlegujejo, misli na
obilno plačilo v nebesih, kterega boš
skorej deležen postal, ako se le ne na¬
veličaš, in še nekoliko časa voljno terpiš,
in se popolnoma v Božjo voljo izročiš.
Misel na nebesa in na nebeško veselje
te bo serčnega storila, da boš neutru-
jeno dalje hodil po ozki ternjevi stezi,
ktera proti nebesom pelja, da boš srečno
premagal vse terpljenje, da boš do konca
stanoviten ostal v veri, upanji in ljubezni,
dokler ne pojdeš skozi ozke vrata seda¬
njega terpljenja v večno življenje, v ve¬
sele nebese.

Zgled.

Borecij dopoveduje, da kapucin,ski
brat (frater), Aleš Vigovanski imenovan,
je posebno lepo častil svetega Jožefa,
in pri tem tudi prav pobožno živel. Ne¬
koliko časa pred smertjo se mu tedaj

Dnina pomoč II. b. 10

lao

prikažeta Marija in sveti Jožef, kar je
sam pričal, ter rekel okolistoječem: Glejte,
sedaj pride Kraljica nebeška s svetim
Jožefom; pokleknite, in skazujte jima
dolžno češenje! Ko je te besede izgovoril,
je umeri.

Molitev k svetemu Jožefu.

O kako strašna je tista ura, na
ktero je navezana cela dolga večnost;
tisti trenutek, o kterem se bo na veko¬
maj razsodila moja osoda! Že sedaj se
ga bojim, akoravno še ni tukaj; pa je
morebiti bližej, kakor si domišljujem.
Kdo mi bo takrat olajšal smertne brid¬
kosti? Kdo me bo krepčal v tistem ne¬
varnem trenutku? Kdo mi bo zmagati
pomagal? Za Jezusom in Marijo v tebe,
o sveti Jožef! vse svoje zaupanje stavim.
In ti si tudi pripravljen tistim v smertni
nevarnosti na pomoč priti, kteri se ti
zaupljivo priporočajo. S svojimi grehi
sem se sicer nevrednega storil, da bi mi
ti skazoval takrat svojo pomoč. Ali nikar
se ne oziraj na moje grehe, temveč spo-

1S1

minjaj se tiste velike žalosti, ktere je
bilo tvoje serce polno, kader si zgub¬
ljenega Jezusa tri dni v neizrečeni ža¬
losti iskal; po tej tvoji serčni žalosti te
prosim, sprosi mi takrat milost pri Bogu,
da, kader se bo moja uboga duša iz tega
sveta ločila, bo smela iti v nebesa, v
večno srečno življenje. Amen.

10 *

Pet ia dvajset zilelov svetel učencev
ia svetel loMov.

V posnemo bolnikom.

(Po abecednem redu.)

1. Agata, devica ia mučenka.

Zgled.

Kvincijan, oblastnik v Siciliji ukaže
keršansko devico Agato zgrabiti in jo v
Katanijo pred se pripeljati. Ona dobro
v6,  da jo čakajo neznanske muke in ker-
vava smert, zatoraj pokliče na pomoč
svojega nebeškega Ženina Jezusa. Devica
sicer misli le na boj s telesnimi boleči¬
nami in mučensko smertjo; ali treba ji
bo popred še v veliko hujšem in bolj

133

nevarnem boji svoje moči poskušati. Komej
jo oblastnik ugleda, že ves nesramnih
želja gori do nje. Ker je pa ne upa v
greh prisiliti, jo izroči nesramni ženski,
ki je s svojimi peterimi hčerami očitno
gerdobije uganjala, da bi njeno čisto
serce spridila in jo nagnila njegovim me¬
senim željam streči. Ali zastonj je vse
njeno prizadevanje in prilizovanje, zastonj
pa tudi ostra beseda in plašivno žuganje.
A li kakošno dušno muko terpi devica,
ki se bolj ko peklenskega ognja boji
slednjega nesramnega vabljenja! Obličje
ji sicer sramožljivosti žari, ali njeno serce
ostane čisto in brez naj manjšega madeža.
Trideset dni mora devica pri nesramnici
ostati in terpeti/hujše kot hudičeve skuš¬
njave. Noč in dan moli in prosi Boga,
da bi zamogla za Kristusa kri preliti.
Ko nečistnica sprevidi, da je nikakor ne
more pregovoriti, sporoči oblastniku, da
bi se ložej terd kamen omečil, kakor ta
devica od čistosti in keršanske vere od-
vernila.

184

Zopet ukaže oblastnik sveto devico
pred sodbo pripeljati in ves razkačen, da
ni zapeljivka pri njej nič opravila jo
serdito vpraša: »Kakošnega rodu si*.
Ona odgovori: »Plemenitega rodu sem,
pa služabnica Kristusova*. Oblastnik reče:
»Se ne sramuješ, ko si plemenitega rodu,
da mertvega Boga moliš?* Ona reče:
»Jez molim živega Boga; vi ste slepi,
ker malike iz kamna in lesa molite*.
Oblastnik ves razkačen jo veli po licih
biti, in potem v ječo odpeljati. Drugi
dan ji reče: »Daruj našim bogovom, ako
ne, bo trapilo podrobilo tvoje ude, plamen
te mora omečiti, in strašna smert ti pre¬
tresti ves mozeg in kosti, da boš kleče
življenja prosila*. Navdušena devica za¬
kliče: »Mogočni Bog bo moj pomočnik
intolažnik in nobenih muk se ne ustrašim*.
Sedaj razpno tezavnico, jo d ero, palijo
in različno mučijo. Agata vse veselo terpi,
tako, da oblastnik peklensko serdit za¬
vpije: »Kaj revna ženska naj me pre¬
maga? Odrežite ji persi!* Ko je bilo
strašno razmesarjenje končano, so vso s

135

kervijo oblito in mertvaško zopet v ječo
peljali, in oblastnik je ostro prepovedal,
ji rane obvezati, kaj zdravila ali hrane
ji dati. Ali o pol noči postane ječa vsa
svitla, sv. apostelj Peter se ji prikaže, jo
potolaži in ozdravi. Stražniki, ko vidijo
svitlobo, bežijo, ona bi bila lahko ušla;
ali ona v ječi ostane, ker želi častno
mučeniško krono doseči. Oblastnik zve,
kaj se je zgodilo, pa se ne da omečiti,
ampak čez štiri dni jo zopet pred se
pokliče in ji še z groznejšimi mukami
žuga, ako malikom ne daruje. Ali ona
naravnost reče, da bo Kristusa molila,
dokler bo živela. Serd oblastnikov sedaj
še hujši skipi, in jo obsodi v smert na
žerjavici in ostrih čepinjah. Bazbeljeno
oglje se zajeda v njene ude, in čepinje
se vpikajo v mehko meso. Ali sedaj
postane potres, podere se zid in dva sod¬
nikova prijatla ubije. Ljudstvo vpije, da
naj neha nedolžno mučiti in trinog ves
preplašen veli mučenko v ječo peljati.
Pa njene moči so opešale, le še roke
povzdigne, moli in Boga hvali, da ji je

136

dodelil stanovitnost do konca iii zmago.
Sedaj zapusti revno zemljo in se preseli
v svete nebesa, da prejme slavni venec
zmage.

Prigovor.

S potcrpezljivostjo v bolezni postaneš
mučenec Jezusov.

Sveta Agata je serčno in veselo pre¬
stala vse muke, s kterimi so jo rabeljni
obkladali. Ako hočeš s sv. Agato večno
zveličanje doseči, jo moraš tudi v svoji
bolezni nasledovati. Eazun nedolžnih otro¬
čičev, ki kmalo po sv. kerstu umerjejo,
ali saj popred, preden grešiti zamorejo,
tudi sveti mučenci precej po smerti v
nebesa pridejo. »Ako pa hočeš mučenec
postati, pravi sv. Gregori, ni treba ne
meča, ne ognja, ampak edino to, da svojo
dušo v poterpežljivosti ohraniš". Terpljenje
samo nam ne prinese najmanjšega do¬
bička in zašluženja pri Bogu; ampak le
poterpežljivost v bolezni iz ljubezni do
Boga. Da boš voljno terpel, premisli,
kako svete namene ima Bog s tabo, ko

187

ti je bolezen poslal. Zdravje je dar Božji,
da bi si ž njim nebesa služil; pa si ga
morebiti v svoje pogubljenje obračal. Ali
ti je tedaj Gospod Bog krivico storil, ko
ti ga je odvzel, ker si ga tako slabo
obračal. Morebiti bi bil vekomaj po¬
gubljen, ko bi ti ne bil dobrotljivi Bog
bolezni poslal. In če te bolezen pogub¬
ljenja varuje, ali jo smeš kazen, ali
ne velikoveč dobroto Božjo imenovati?
Oe si pa zdravje v svoje zveličanje prav
obračal, ti je Bog morebiti zavoljo tega
bolezen poslal, ker previdi grehe, v ktere
bi prišel, ko bi zmeraj zdrav bil. Sv.
Bazili pravi: „Če nam Bog križe naklada,
če nam bolezni pošilja, ni to le samo
tepsti nas zavoljo naših grehov, temveč
tudi varovati nas, da novih ne storimo

Molitev.

Usmiljeni oče nebeški! dolžan sem
te hvaliti za bolezen ravno tako, kakor
za zdravje, ker mi oboje iz svetega na¬
mena pošlješ. Toda dosedaj sem bil v
zdravji tvojim zapovedim nepokoren, pa

138

tudi v bolezni sem te v  z nejevoljo in
nepoterpežljivostjo žalil. Žalostno spoznam
svojo pregreho, prosim ponižno odpušenja
in terdno obljubim poboljšanje. Če mi
še zdravje dodeliš, ga hočem s tvojo
pomočjo v tvojo čast in v svoje zveli¬
čanje obračati. Če pa bolezen še dalj
časa terpi, ali če mi zdravja nikdar ne
dodeliš, hočem s tvojo pomočjo voljno
terpeti in se vsih okolišinah v tvojo sv.
voljo vdati, in te prosim: le tukaj me
kaznuj in tepi, po smerti mi pa prizanesi.
O sv. Agata! sprosi mi od Boga milost,
da zdaj v bolezni tebe v poterpežljivosti
nasledvam, po smerti se pa s tabo ve¬
komaj v nebesih veselim. Amen.

2. Sv. Avguštin. (y 43O.J

Zgled.

Sv. Avguština huda vročinska merz-
lica strese, in precej spozna, da mu je
ta bolezen za smert. Vendar ji veselo
gleda v obraz in pogostoma ponavlja
besede, ki jih je umirajoč škof rekel,

139

kteremu je podaljšanje življenja želel:
»Ko bi nikoli ne bilo treba umreti, bi
se morde utegnilo bolniku spregledati,
ako želi dalje živeti, ker je to natorno;
ker moramo pa vsi umreti, kaj prido¬
bimo, če se smert na jutrajšnji dan od¬
loži? Kolikanj popred, tolikanj bolje,
zlasti, če se je človek za-njo pripravil."
Da bi v bolezni v svoji pobožnosti ne
bil moten, je svoje učence prosil, da
naj ne hodijo v njegovo sobo drugekrat,
'kakor samo tisti čas, ko ga zdravniki
obišejo, ali ko mu jesti prinesč. Yes
čas v bolezni je ali kaj svetega premiš¬
ljeval ali pa molil. Tudi si da sedem
spokornih psalmov na steno zapisati, da
jih more pogostoma na postelji brati;
ali ne bere jih nikdar brez solz. Eekel
je, da naj nihče brez pokore ne umerje,
če je tudi pravičen. Zlasti velika je bila
njegova goreča ljubezen do Boga; iz te
ljubezni je vedno grehe svojega prejš¬
njega življenja obžaloval, in otožnega
serca zdihoval: »Pozno sem te spoznal,
pozno sem te ljubil, o večno nova in

140

stara lepota! O nesrečen tisti čas, ko te
nisem ljubil!" Nekega dne mu prinesti
bolnika, da bi roke na-nj položil in ga
ozdravil. Sv. Avguštin se brani rekoč:
„Ako bi kaj tacega mogel, ozdravil bi
tudi sam sebe." Ko mu pa mož, ki mu
je bolnika pripeljal, povti, da mu je bilo
tako v sanjah naročeno, naj gre k njemu,
položi Avguštin res svoje roke na bol¬
nika, in bolnik ozdravi. Notri do po¬
slednje ure ohrani zavednost in briht¬
nega duha, ravno tako sluh in pogled:
Ves se zamakne od veselja, kader se na
častitljivi dan večnosti zmisli, kjer bomo
Boga gledali in vživali. Po prejetih sv.
zakramentih med molitevjo spokornega
psalma, rekoč; »Usmili se me, o Go¬
spod!" zaspi v Gospodu. Tako je ugas¬
nila ta svetla luč svete cerkve, ali njegov
duh v sveti cerkvi še zmeraj naprej dela,
in prelepe knjige, ktere je spisal, bodo
razsvetlevale sveto katoliško vero noter
do konca sveta.

141

Prigovori.

Obžaluj svoje grehe po zgledu sv.
Avguština; ker zato ti je Bog bolezen
poslal.

Sv. Avguštin se je v svojem 33. letu
spreobernil in v svojem 76. letu je umeri
v naj veči žalost vseh katoličanov. Prejšnje
leta je v veliki razuzdanosti živel, po
spreobernjenji pa v naj vekši svetosti.
Pogostoma je objokoval, da je prepozno
Boga ljubiti, Bogu služiti začel; goreče
si je prizadeval popraviti, kar je popred
zamudil. Ti si morebiti veči del svojega
življenja enako, ali še hudobniše od sv.
Avguština preživel. Prizadevaj si saj
sedaj konec, ostali del svojih dni lepši
živeti, zvestejši Bogu služiti. Obžaluj
vsaki dan iz celega serca, da si prepozno
Bogu služiti začel; s pomnoženo gorečnostjo
si prizadevaj popraviti, kar si zanemaril.

Sv. Avguštin je svoje poboljšanje
dolgo odlagal; slednjič pa je serčno sklenil
in začel pokoriti se, je ostal stanoviten,
in se ni povernil v prejšnje grehe. Kisi

142

li tudi ti že dosti dolgo odlagal svojega
poboljšanja? Torej skleni serčno brez
odloga še danes pokoriti se; odpovej se
grehu, s kterini si morebiti mnogokrat in
hudo Boga žalil, pobolšaj se, začni sedaj
v bolezni svoje storjene grehe bridko ob¬
jokovati, za-nje se pokoriti s tem, da
hude bolečine svoje bolezni voljno, kakor
zasluženo kazen za grehe na tem svetu
preterpiš; če ti pa dobrotljivi Bog zopet
zdravje dodeli in tvoje življenje podaljša,
posluži se vseh potrebnih pripomočkov,
da do konca v pokori stanoviten ostaneš!

Pot k poboljšanju Avguštinu je bila
poslušanje pridig sv. Ambroža in branje
ali čitanje sv. pisma. Pot k poboljšanju
naj bo tebi bolezen, ktero ti je Bog iz
ravno tega namena poslal. Spoznaj iz
tega, da te Bog močno ljubi, kteri te
je z boleznijo obiskal, da bi te zveličal;
ne bodi terdovraten, in pokaži mu svojo
hvaležnost, s tem, da njemu zvestejši
služiš, ga priserčniši ljubiš. Slednjič
uči se, v koga imaš oberniti zlati čas,
ki ti ga je Bog podelil, ker ti je pred

143

sniertjo bolezen poslal. Varuj se praz¬
nega, nepotrebnega govorjenja; tudi ne
terpi takega govorjenja krog svoje bol¬
niške postelje, in oberni tisti čas na ob¬
žalovanje svojih grehov. Daj si kaj sve¬
tega citati, da vedno v pobožnih mislih
ostaneš. Ta čas je silno drag in kratek,
dobro ga oberni v svoj dobiček, zakaj
nikdar se ti ne poverne več. Ne nehaj
obžalovati svojih grehov in Boga odpu-
šanja prositi, dokler da živeti ne nehaš.
Resnične so besede sv. Avguština: „Nihče
naj drugače ne umerje, ko spokoren, če
je tudi naj pobožniše živel".

Molitev sv. Avguština.

O dobrotljivi Oče, kako močno si
nas ljubil, da Svojemu edinemu Sinu nisi
prizanesel, temveč ga za nas krivične
dal! Na-nj vse zaupanje stavim, ki sedi
na Tvoji desnici in za nas prosi. Brez
njega bi mogel obupati. Ti si rekel:
»Kristus je za naše grehe umeri." Glej,
Gospod, na te stavim vse svoje zaupanje!
Ti poznaš mojo slabost, krepčaj mojo

144

dušo, da serčno stopa po ternjevi stezi,
ktera y nebesa pelja, da veselo terpim
vse bolečine in voljno nosim križ na rami
iz ljubezni do Tebe po Jezusu Kristusu
Gospodu našem. Amen.

3. Sv. Ravbar a, (levica in mučenica.

Zgled.

Sv. Barbara je bila sicer od ne¬
vernih staršev rojena, pa po Božji ne¬
skončni milosti je kristjana postala. Ko
je devica dvajseto leto dosegla, jo oče
sili z imenitnim in plemenitim mladenčem
v zakon stopiti; ali ona ga prosi, naj ji
zakonske zveze ne sili, ker želi pri njem
ostati in mu biti podpora v njegovih starih
letih. Kmalo po tem oče zvč, da je
kristjana, in se zarad tega jame grozovito
nad njo togotiti in dreti, rekoč: »Ali se
boš pri tej priči Kristusu odpovedala, ali
se pa na naj grozovitniši smert pripravi!"
Čem hujše oče divja in razsaja, tem mir-
niše in stanovitniše mu devica odgovarja,
nad čemur ga še hujši jeza zgrabi, da

145

seže po meču, in jo hoče precej umoriti.
Bil hi jo gotovo zaklal, abo hi se mu
ne hila iz robe izmuznila in se v heg
spustila. Barbara ubeži, pa ne iz strahu
pred smertjo, temveč da ne hi si oče tolike
sramote nakopal. Z golim mečem dere
za njo skozi mestne ulice. Ko pa Bar¬
bara do nekega pečevja pride, se po ču¬
dežu skalovje razpoči, da more skozi be¬
žati. Pa očeta tudi ta vidni čudež ni
ganil; kakor lovski pes je tekel čez hrib
in nedolžne hčere iskal. Ona se je bila
med tem časom že v neko votlino skrila,
in ne bi je bil našel, ako jo pastir, ki
jo je bil vidil, ne izda. Ves serdit skoči
v votlino, jo zgrabi, ravno ko kleče
moli, kakor volk nedolžno jagnje, verže
na tla, z nogami suje in s pestjo po
njej udriha, po tem jo vleče za lase
v bližnjo hišo in ondi zapre. Na to pa
jo dd po vojakih domu pripeljati, jo
najgerše zmerja in preklinja in zapre v
tamno ječo. In tukej se je še le začelo
pravo terpinčenje. Hotel jo je prisiliti
malike moliti, zato jo hodi tje noč in

Dušna pomoč II. b. 11

146

dan terpinčit; pa svetnica ostane stano¬
vitna v keršanski katoliški veri. Ker
sani pri njej nič ne opravi, vleče jo čez
nekaj dni zvezano pred mestnega poglavarja
Marcijana, jo toži, da je kristijana in
bogove zaničuje, ter zahteva ne popred
odjenjati, dokler malikom ne daruje.

Ko Marcijan zagleda hude očetove
udarce na zali devici, se mu v serce
usmili, in ukaže verige odkleniti. Potem
se ji sladka in prilizuje, da bi jo pregovoril.
Pa ker je bilo vse zastonj, spremeni sedaj
svojo dobroto v resnobo, in ukaže mno¬
gotere mučilne orodja pred devico polo¬
žiti , misle, da že viditi jih jo bo z grozo
napolnilo. Ko mu pa Barbara smeje
reče: „Vi mi s svojimi mukami le do¬
broto skažete, ker me še popred k Je¬
zusu pripeljete" , ukaže jo oblastnik sleči,
z volovskimi žilami pretepati, dokler ni
ves život razmesarjen, in potem rane
z ostrimi čepinjami dergniti. Vse te
muke preterpf svetnica s keršansko po-
terpežljivostjo. Na to jo veli v ječo
vreči, kjer naj bi tako dolgo zdihovala,

' _ 14 J1

dokler bi se ne premislila. V ječi po¬
zabi sv. mučenica na vse bolečine, misli
le na nebeško veselje, kterega upa kmalo
deležna postati. Kar na enkrat je tamna
ječa vsa razsvitljena: Jezus Kristus stoji
pred njo, kteri jo popolnoma ozdravi,
ji še veči serčnost da, ter jo zagotovi,
da bo z njegovo pomočjo vse muke srečno
prestala. Drugi dan jo zopet pred sod¬
nika peljajo. Silno se čudi, da je tako
hitro ozdravljena, in je hotel ta čudež
svojim malikom pripisati, ter ji reče, naj
prinese za zadobljeno zdravje malikom
zahvaljen dar. Ona pa reče, da les in
kamenje ne more ran celiti, ampak le
edino pravi Bog, kterega ona moli, ji
je rane zacelil. Marcijana zopet togota
zgrabi; vnovič ukaže devico sleči, po ži¬
votu jo z železnimi grebeni razmesariti,
da je bila že zopet po vsem životu le
ena rana, potem jo z gorečimi baklami
od vseh strani žgati, in poslednjič ji
persi odrezati. Velike so bile bolečine,
in strašno so bakle gorele, pa še veči
in bolj goreča je bila njena želja, iz

n*

148

ljubezni do Jezusa le še več in več ter-
peti. Potem mu je satan še hujši in
gerši muko v misel dal. Vse oblačila ji
iz života potegnejo, in tako slečeno so
po vseh ulicah mesta gonili, in v očitno
zasramovanje vedno s šibami pretepali.
Sramožljivi devici je ta muka mem vseh
prejšnjih naj hujše bolečine delala. Boga
prosi, naj ji da oblačilo, da je ne bodo
nečisto poželjive oči nevernikov gledale.
In glej čudež! taka čudovita blišoba v
podobi belega oblačila ves njen život ob¬
daja, da je nobeden gledati ne more.
Ko sodnik vidi, da njene stanovitnosti
ne premaga, jo ukaže ob glavo dati.
Nečloveški oče Dioskor sam zgrabi za
meč, da bi nad svojo hčerjo kervavo
sodbo dopolnil, mahne, in njena glava
se zataklja k njegovim nogam.

Prigovor.

Sv. Barbara je pomočnica za srečno
zadnjo aro.

Sv. Barbara je mnogim, ki so jo
v življenji častili, milost izprosila, da

149

niso nagle neprevidene smerti brez st,
popotnice umerli. Leta 1448 pride v
deželi Holandski sedemdesetletni starček
Henrik k domu, se vleže truden na slamo
in zaspi. Pozabivši luč upihniti, uname
se od nje slama njegove postelje in pri
tej priči je vsa hiša v plamenu. Henrik
se prebudi in ognju ubeži. Kar se spomni,
da je ves denar v hiši pozabil, torej gre
nazaj, skoči v ogenj, ali predno do de¬
narjev pride, se vdere ožgano nadstropje
nanj in ga pokopa. Sedaj prosi sv.
Barbaro, naj mu zadobl milost, da bi
brez svete popotnice ne umeri. Sv. Bar¬
bara se mu prikaže, s plaščem ogenj
pogasi in ga za roko iz hiše izpelja,
rekši mu: „Ker si me svoje žive dni
častil, boš do jutrašnjega dne živel, da
zamoreš sv. zakramente prejeti. Drugi
dan ga je mašnik spovedal, obhajal, s
sv. oljem mazilil in potem je starček
umeri. Bolni kristjan! časti tudi ti sv.
Barbaro, da ob smertni uri njeno pomoč
zadobiš, pa tudi delaj za nebesa, kar
se storiti zamoreš. Yse težave svoje bo-

150

lezni voljno prenašaj, popolnoma se v
Božjo voljo vdaj. Če ti vest še kaj očita,
spovčj se čisto, svoje grehe serčno ob¬
žaluj in vse v pokoro sprejmi, kar ti
Bog težavnega pošlje; na Božjo milost
zaupaj, in večkrat pobožno reci: Jezus,
Marija, sv. Jožef in sv. Barbara, bodite
moji tolažniki in pomočniki sedaj in na
mojo smertno uro!

Molitev.

O Bog, kteri si sv. Barbari poma¬
gal, da je naj strašnejši muke in smert
iz ljubezni do tebe veselo preterpela, po¬
magaj tudi meni bolečine bolezni, ktero
si mi poslal, voljno preterpeti, ker veš,
da brez tvoje pomoči nič ne zamorem.
Ti pa, sv. Barbara, mogočna pomočnica
za zadnjo uro, sprosi mi od Jezusa milost,
da se sedaj v bolezni očistim vseh ma¬
dežev grehov, in po vredno prejetih sv.
zakramentih se z Jezusom sklenjen srečno
iz tega sveta ločim. Amen.

151

4. Sv. Bernard, opat (f iloS.j

Dasiravno je bil sv. Bernard od
mladosti vedno bolehen, se je terdo po¬
stil in naj ostrejši pokoril, je vendar do¬
živel 63. leto svoje starosti. Boga je
tako goreče ljubil in Marijo, prečisto De¬
vico, tako priserčno častil, da je vedno
zdihoval, da bi ga Bog skorej k sebi
poklical. Dobrotljivi Bog usliši njegovo
molitev in mu pošlje bolezen. Čedalje
veči prihaja njegova slabost, in omotice,
kot oznanovavke smerti, ga pogosto na¬
padajo. Vendar še vsaki dan mašuje,
in daruje še poslednje moči premišljevanju
in zveličanju svojih bratov. Njegovi re¬
dovniški sinovi stoje pri njegovi bolniški
postelji, in bridko jokajo. Ker ni druge
pomoči, kakor pri Bogu, začno vsi sku-
pej k Bogu zdihovati ter tako moliti:
»Gospod, daj našemu duhovnemu očetu
zopet ljubo zdravje, in podaljšaj njegovo
življenje; saj veš, kako močno je nam
še potreben." In glej, Bog usliši zaup¬
ljivo molitev in bolniku se zdravje ne-

152

koliko povračuje. Svetnik ve, zakaj ga
ni Bog k sebi poklical, postane žalosten,
in reče svojini duhovskim bratom: „Kaj
me zaderžujete ubogega reveža na tem
svetu ? Prosim vas, imejte keršansko usmi¬
ljenje do mene, in pustite me domu k
Bogu verni ti se. Tem, da ste močnejši
od mene, in da ste me sedaj s svojo
molitevjo premagali." In precej rečepre-
rokovaje: „Sedaj nebom sicer umeri, ali
prihodnje poletje me bo Bog k sebi v
večnost poklical."

Na to stopi Trevirski vikši škof v
celico bolnega svetnika, pade pred-nj,
ga prosi, da bi šel pomirit srenjo in
viteze v Meciški pokrajini, ki se do
smerti čertijo in med seboj borujejo. Ko
to Bernard sliši, zopet mu nova moč
teče po žilah, in duh Gospodov mu
vdihne v oslabljene kosti novo življenje.
Hitro se odpravi v Mec in na njegove
besede se sovražniki umirč, in orodje
sovraštva odloživši, padejo si v naročje.
Trudnega do smerti in že umirajočega
princsb menihi v samostan, kjer ležč na

153

svoji revni postelji z naj gorečni,ši po¬
božnostjo prejme sv. zakramente za umi¬
rajoče. Objokani stoje bratje okrog nje¬
gove postelje in zdihujejo: »Oče, kaj bo
z nami, ako nas zapustite V  Z milini
obličjem se ozre prot nebesom in jim
reče: »Ne vem, komu bi se udal, lju¬
bezni svojih otrok, ki me sili, da naj
tu ostanem, ali ljubezni svojega Boga,
ki me kviško vleče. Saj sem vam pre¬
teklo zimo naznanil, da se konec mojega
življenja bliža. Ljubite Boga, ljubite se
med sabo, in bodite stanovitni v dobrem
do konca." Pri teh besedah mirno iz¬
dihne svojo dušo 20. avgusta.

Prigovor.

Premišljevanje križanega Jezusa in
žalostne matere Božje vname Božjo
ljubezen v sercu človekovem.

Kaj je storilo, da se je sv. Bernard
smerti tako močno veselil ? Njegova go¬
reča ljubezen do Boga in do Marije, pre-
čiste Device. Ogenj ljubezni do Boga

154

in do Marije Device, kterega je bilo
polno njegovo serce, se je razodeval tudi
iz njegovih gorečih besedi; zato je mogel
sleherni ginjen biti, kteri ga je slišal
govoriti. To gorečo ljubezen si je pri¬
dobil z vednim premišljevanjem Kristu¬
sovega terpljenja in žalost Matere Božje;
zato se tudi s podobo bridke martre v
rokah obrazuje. Njegovih pisem, kjer
govori od Marije, ni mogoče brati, da
bi ne bil v serce ginjen, in s sladko lju¬
beznijo do Marije napolnjen. Da boš
tudi ti, kristjan, po zgledu sv. Bernarda
napolnjen z ljubeznijo do Boga in Ma¬
rije in enkrat srečno umeri, premišljuj
pogostoma Kristusovo terpljenje in žalosti
Marije Device. Poglej pogostoma bridko
martro, in premišljuj boleče rane na Je¬
zusovem sv. telesu; vse njegove ude na
sv. križu razpete in glavo s ternjevo
krono vso razbodeno! Imej serčno usmi¬
ljenje ž njim zavoljo terpljenja, kterega
je za te prestal, zlasti zavoljo tistih
svetih peterih kervavih ran, ktere je iz
ljubezni do tebe prejel. Premišljuj bo-

155

lečino na njegovi desni roki, s ktero je
kolnike ozdravljal, in ljudem dobrote delil,
kako je bila z žebljem na križ pribita!
Kakor njegova desna, tako je bila tudi
njegova leva roka z žebljem prebodena
in na križ pribita, da je kakor jagnje
bil zaklan zavoljo naših grehov. Po tem,
ko so mu njegove svete roke prebodli,
so tudi njegovo desno in levo nogo na.
sv. križ pribili in križ povzdignili, kakor
je povzdignil Mozes kačo v pušavi; in
kakor so bili Izraelci od strupenih kač
ranjeni precej ozdravljeni, če so le na
uno kačo pogledali, tako bodo tudi greš¬
niki od peklenske kače ranjeni s premiš¬
ljevanjem Jezusovega terpljenja na križu
in z resnično pokoro od svojih grehov
ozdravljeni in očišeni. Premišljuj tudi
žalost Marije, ko je že mertvemu Jezusu
stotnik z sulico njegovo sv. stran odperl,
iz ktere je tekla kri in voda!

Molitev.

O Jezus, moj Jezus, moja ljubezen!
tvoje svete petere kervave rane, in tvojo

156

na križu pri smerti nagnjeno in s ternjem.
prebodeno glavo jez ubogi grešnik s ske¬
sanim sercem sedaj prav ponižno molim,
poljubim in počastim, in kakor si ti svojo
sv. dušo v roke svojega nebeškega Očeta
izročil, tako tudi jez svojo dušo v tvoje
roke izročim, sprejmi jo, o Jezus! Amen.

5. So. Celzij otrok, mučenec pervega
stoletja.

Zgied.

Sv. Celzij je bil plemenitih in bo¬
gatih pa nevernih staršev sin, kteri so
mu želeli svoje bogastvo pa tudi svojo
nejevero za dedšino izročiti. Pa dobrot¬
ljivi Bog se ga usmili in mu dar sv. vere
podeli. To se je takole veršilo: Ko
Celzij z drugimi otroci v šoli sedi, po¬
gleda skozi okno na ulice, in vidi, da
rabeljni sv. Julijana mučenika na mu-
čeniše tirajo vsega ranjenega in v verige
vkovanega. Ali otrok vidi na glavi mu¬
čenika svetlo zlato krono, tudi rane se
svetijo enako solnčni svetlobi, na straneh

157

vidi pa kakih 30 naj lepših spremlje-
vavcev. Ko vse to zagleda, se silno čudi,
obernivši se proti učeniku in součencem
reče: „0 kako lepe reči gledam! kri¬
stjana na moriše tiranega, pa na glavi
mu stoji zlata krona z dragimi biseri
okinčana, rane njegove so svetlejši od
solnca, rabelj ga sicer spremlja, ali sprem¬
ljajo ga tudi prelepi angelji. Tisti Bog,
kterega ta kristjan spoznava, je edino
resnični pravi Bog, v njega verujem, njega
molim in iz ljubezni do njega želim tudi
jez terpeti in umreti. Čemu mi bo pre¬
moženje mojih staršev, ktero kmalo za¬
pustiti moram, hrepenim po nebeških do¬
brotah, kterih nikdar zgubil ne bom; hre¬
penim po časti, ktera bo vekomaj terpela.
Te besede izrekši pusti svoje knjige in
druge reči v šoli ter teče za sv. muče¬
nikom ; ko ga doide, ga priserčno objame,
se veselja razjoka, njegove sv. rane po-
ljubuj e, ter ga lepo prosi, naj ga za
tovarša svojega mučeništva sprejme. Vo¬
jaki te reči vidivši otroka od mučenika
proč sujejo; ko pa nič ne opravijo, ga

158

pred sodnika tirajo. Sedaj pridejo otrokovi
starši, prosijo in žugajo, pa nič ne opra¬
vijo pri njem. Tudi sodnik se trudi,
kolikor more, ga od keršanske vere od-
verniti; ker pa z obljubami in protenjem
nič ne opravijo, ga ukaže v kotel poln
raztopljene vrele smole položiti. Bog
varuje otroka, in vrela smola ga ne peče,
ampak mu je prijetna kopel. Ker mu
vrela smola nič žalega ne učini, ga iz
kotla potegnejo ter v tamno smerdljivo
ječo veržejo. V ječi ga pogostoma oče
obiskuje, ter si prizadeva ga od sv. vere
odverniti. Ker tudi oče nič ne opravi,
ga ukaže sodnik pred' divje izstradane
zveri vreči, da bi ga raztergale in po¬
hrustale, pa tudi divje zveri se ga ne
dotaknejo. Zopet je bil v ječo odpeljan,
in sedaj ga pride njegova mati obiskat.
Ko mati v ječo stopi, jo najde z nebeško
svitlobo razsvitljeno, in s tako prijetno von¬
javo napoljeno, da se silno čudi, milost
Božja jo razsvetli, tudi ona veruje v pravega
Boga, postane kristijana, in s sinom vred
prejme sv. mučeniško krono. Obema je

159

rabelj glavo odsekal. To se je godilo
pod vladarstvom neusmiljenega cesarja
Nerona.

Tcrpi voljno po zylcdu sv. Celzija,
da boš nebeškega veselja deležen.

Dobrotljivi in usmiljeni Bog je sv.
Celziju, majhnemu otroku telesne oči od¬
peli, da je vidil častitljivo krono, in
obilno plačilo, ktero sv. mučeniki za
stanovitnost v terpljenji prejmo. Ljubi
kristjan! tebi je pa Bog z boleznijo tvoje
dušne oči odperl, da gledaš z očmi sv.
vere tisto obilno plačilo v nebesih, ktero
ti je pripravljeno , če Boga v resnici lju¬
biš, in iz ljubezni do njega vse voljno
preterpiš, kar ti je težavnega poslal.
Sv. Celzij je bil majhen otrok, vendar
se terpljenja lii ustrašil: bodi po nje¬
govem zgledu serčen in stanoviten tudi
ti v terpljenji! Sv. vera te uči, kako
neizrekljivo veliko veselje ti je priprav¬
ljeno pri Bogu. Na svetu ni nobene do-

160

trote, ktera M tvoje serce prav nasititi
zamogla, ostudnost in grenkost ste z
naj sladkejšim veseljem skorej vselej zme¬
šane ; ali veselje, ki ti je v nebesih pri¬
pravljeno, bo brez zmesi, ondi ni nič
več nobenih bolečin in bridkost. Pre¬
misli vendar letd preblago plačilo, in
vesčli se^ga, kakor se ga je veselil sv.
Celzij. Če pa pomisliš, da si ga je
mogel on s terpljenjem zaslužiti, da si
pa morebiti ti dosedaj še malo ali celo
nič za nebesa delal in terpel, in da ti
je Bog zoper tvojo voljo bolezen poslal,
da te sedaj sili s poterpežljivostjo si ne¬
besa zaslužiti: o kako moraš biti vesel,
in za to neskončno dobroto Bogu hvaležen!
Ozri se pogosto proti nebesom, ki so
tvoj dom. Bodi stanoviten in v nOsi ne-
utrudoma težo svojih bolečin. Če terpiš
še kake dni ali tedne, bo pa tvoje ve¬
selje večno. O kolika bo tvoja tolažba,
koliko tvoje veselje ob smerti, če si Bogu
zvest bil v svoji bolezni, posebno v hudih
bolečinah. Za Boga in za nebesa ne
moreš nikoli preveč preterpeti. Majhno

161

minljivo terpljenje ti bo pridobilo neiz¬
merno veselje v nebesih. Bodi tedaj po¬
tolažen, skorej bo tvojega terpljenja konec,
in začelo se bo za-te veselje, kterega
nikdar konec ne bo!

Molitev.

O ljubi Jezus! spoznam, da sem
tvoj nevreden služabnik; želim in upam
v nebesa priti, pa brez vsega terpljenja.
To ne more biti, ker si nebesa le tistim
obljubil, kteri si jih bodo s terpljenjem
zaslužili. Sv. Celzij, majhen otrok, je
iz ljubezni do tebe svojo kri prelil, jez
bi pa upal brez terpljenja va-nje priti?
Ako mi še hujši bolečine pošlješ, saj so
vendar majhne v primeri velicega obljub¬
ljenega plačila. O Gospod! pomnoži
moje bolečine, pomnoži pa tudi mojo
poterpežljivost! O sv. Celzij, prosi za
me Boga, da mi pomaga iz ljubezni do
njega voljno terpeti in umreti! Amen.

Dušna pomoč II. b.

12

162

6. Sv. Dorotija (Rotijo), devica in
mučenka.

Zgled.

Saprici, oblastnik v Kapadociji, zve,
da je Doroteja kristjana, ter jo ukaže
zgrabiti in pred sodbo prignati. Sedaj
ji zapove bogovom darovati; ona pa od¬
govori: »Nikdar vašim bogovom darovala
ne bom, ker sem kristjana*. Saprici ji
preti s strašnimi mukami, ako noče ma¬
likom darovati. »Ne bojim se, je rekla
serčna devica, ne bojim se časnih muk,
ker dolgo ne terpč; muke peklenske so
pa večne. Ako hočem večnim mukam
uiti, se ne smem časnih bati*. Na te
besede jo veli sodnik na škripec nategniti,
toda le na 'videz, ne zares, le zato, da
bi jo že z znano strahoto tega močila
premagal in od keršanske vere odvernil.
Serčna devica, ne vedoča, da jo sodnik
hoče le strašiti, vendar pri natezanji na
tezavnico kar nič ne obledi, ampak ra-
beljnom serčno kliče: »Storite, kar vam

163

je zapovedano, in nikar se ne mudite;
zakaj za me je rajsko veselje terpeti iz
ljubezni do Boga“.

Ker ni mogel sodnik Rotija s pla¬
zenjem premagati, je ukazal jo peljati k
dvema sestrama, ktere ste pred kratkim
časom od sv. vere odpadle in malikom
darovale boječe se mučenja. Njima je
sodnik obetal lepo darilo, ako bi Rotijo
pregovorile, da bi tudi ona kristjansko
vero zatajila. One dve’ ste si trudile, pa
zastonj. Sv. Rotija ji je objela, s solz¬
nimi očmi in iskrenimi besedami prosila,
naj zopet verujete v usmiljenega Jezusa,
kteri jima bo rad odpustil, da ste ga
zatajile, če le svojo pregreho priserčno
obžalujete, in v Božjo milost zaupate.
Ko je sv. Rotija tako govorila, se je
omečilo serce sestrama, in jokajoči ste
jo prosile, da bi ona bila priprošnjica pri
Bogu, in jima 'odpušanje pregrehe izpro¬
sila. Sv. Rotija za nje moli, in one
sveto obljubite, da hočete svoje zatajenje
očitno preklicati in ko kristjani umreti.
Sodnik sestri vpraša, kaj ste pri Rotiji

12*

164

opravile, ali kako se začudi slišati, iz njih
ust, da nič; in kako se razserdi nji sli¬
šati, da ste tudi onedve grešile, ker ste
se bile Kristusu izneverile, in da zdaj
prekličete svoje zatajenje ter hočete za
Kristusa umreti. Sodnik ji berž ukaže v
kotel poln goreče smole vreči, in tako ste
s strašno muko izbrisale svoje zatajenje,
ter z grozovitno smertjo plačale svoj dolg.

Sedaj pa tudi Kotijo zares na te-
zavnico razpnč, njene mehke ude z biči
mesarijo, z gorečimi baklami žgč, pa ona
vse veselo terpi; ne ozira se doli na rane
telesne, ampak gori proti nebesom, kjer
ji je plačilo pripravljeno. Ker sodnik
spozna, da jo z mukami premagati ne
more, zato sodbo sklene, da bo ob glavo
djana. Ko devica to zasliši, od veselja
poskoči njeno serce, in reče: »Gospod
ženin moje duše! bodi zahvaljen, da me
kličeš v raj in me vabiš na svatovšino*.
Kakor nevesta k pokori, tako vesela gre
ona v «smert.

Ko se je to godilo, je bil viharen
zimski dan, zemlja je bila ledena, merzla

165

burja je pihala in sneg je naletaval. Rotija
žalostnim spremljevalcem smehljaje reče:
»Glejte vendar, kako pusta in otožna je
zemlja, blagor meni, ker grem v lepši
deželo; kjer na vertu mojega Ženina bele
lilije cvetu, in sladko sadje zori; o kako
se veselim tega rajal* Te besede sliši
po naključbi mlad gospod, Teofil, kteri
je dosedaj kristjane sovražil in se nji¬
hovih muk veselil, ima jih za abotno
norčijo, zatorej zraven pristopi in reče
posmehovaje se: „Zala devica! oj pošlji
mi vendar šop teh lepih cvetic in korbico
tistega sladkega sadja, ki raste na vertu
tvojega Ženina*. V smert peljana devica
ga resno pogleda, pa mu lepo spregovori!
»Zgodilo se bo, prejel boš dar, pa bodi
ga vreden in tekne ti naj.* Ko devica
na morišu po kratki molitvi vstane, glej!
stoji v hipu deček pred njo, z belim per-
tičem v roki, in reče: »Ljuba sestra,
to ti pošlje tvoj Ženin.* Z ozirom hva¬
ležne ljubezni proti nebu reče dečku:
»Idi tje k Teofilu in mu reci, da mu
pošljem, kar sem mu obljubila.* Sedaj

166

mahne rabelj z ostrim mečem, in lepa
duša se proti nebu vzdigne.

V veseli družbi Teofil ravno norče-
vaje se pripoveduje, da slednji trenutek
se nadja cvetic in sadja iz raja od kaj
lepe in ljube deklice; glej! kar deček
v sobo stopi, mu pomigne na stran in
pertič izroči: tri jabelka in prelepo di¬
šeče rože so v njem. v  „To ti pošlje Ro-
tija z verta svojega Ženina." Reče in
zgine. Cvetic in sadja se ne more Teofil
nagledati. Milost Božja ga prešine, ve¬
ruje v Kristusa, ga očitno pred ljudmi
spozna za pravega Boga in pride po
grozni mučeniški smerti tudi on za Ro¬
tijo v sveti raj.

Prigovor.

Zaupaj v Božjo milost zavoljo stor¬
jenih yrehov.

Sv. Rotija je tri osebe, namreč enega
mladenča in dve sestri o času svojih strašnih
muk in grozovitne smerti Kristusu pri¬
dobila. Bolni kristjan! postavi si sedaj

167

zgled teh dveh sester pred oči, kteri ste
bile zarad strahu pred mukami Kristusa
zatajile, pa ste se na opominovanje sv.
Rotije zopet spreobernile. Ljubi brat
v Kristusu! morebiti si bil tudi ti mnogo¬
krat v svojem zdravji Kristusu nezvest,
ga žalil, zatajil in tako satanu služil.
Sedaj te pa morebiti ta zvita peklenska
kača hoče s tem v večno pogubljenje spra¬
viti , da ti kaže tvoje pregrehe tako ve¬
like, da ti jih Bog odpustiti ne more.
Če ti sovražnik take misli v serce vriva,
ne poslušaj ga; zakaj vedi, da je Božja
milost veči, kot grehi vseh ljudi celega
sveta; vedi tudi, da človek z nobenim
grehom Boga bolj ne žali, kot z obu-
panjem nad njegovo neskončno milostjo;
reci tedaj poln zaupanja v Božjo milost
in v Jezusovo neskončno zasluženje:

Molitev.

Yem, o Bog, da bi me bil žezdav-
nej v mojih grehih k sebi poklical, ko
bi me bil hotel vekomaj pogubiti; ali
ker me hočeš zveličati, si mi bolezen

168

poslal, in me pustiš toliko Časa na svetu
živeti, da sedaj svoje pregrehe spoznam,
jih serčno obžalujem, sem se jih že Cisto
obtožil in za-nje pokoro delam. Zato
hoCem sedaj tvojo neskončno milost hva¬
liti, in va-njo terdno zaupati. Ti pa, o
sv. Rotija! sprosi mi od Jezusa pomoč,
da vse bolečine voljno terpim v pokoro
za svoje grehe in terdno zaupam v Božjo
milost , da s tem sedaj Boga častim na
zemlji, po smerti se pa s tabo v nebesih
vekomaj veselim. Amen.

7. Sv. Frančišek Asiški, (j- 1226 .J)

Približal seje sv. Frančišku čas nje¬
gove srečne smerti. Ali še je mogel popred
terdo šolo z unanjega in notranjega ter-
pljenja prestati. Pogostoma ga je hu¬
doba z naj večimi skušnjavami nadlegovala,
pogostoma se ga je naj veči žalost, praz¬
nota in zapušenost polastovala. Ravno
tako je v redu, kteremu začetnik je on
bil, veliko napačnost in nerednost doživel,
ki so ga močno žalile. Verh tega so ga

169

obiskale hude bolezni. Zarad mnogega
jokanja nad grehi ljudi je skorej popol¬
noma oslepel, da so ga za tega del mogli
z razbeljenim železom žgati. Skozi 40 dni
brez največih bolečin svitlobe ni smel
viditi. Zadnje dni svojega življenja skorej
nobenega telesnega uda več ni mogel ga¬
niti. Ker mu je Bog posebno veliko
plačilo v nebesih namenil, je bila njegova
sv. volja, da ga tudi z naj večimi bole¬
činami in z naj hujšimi bridkostmi zasluži.
Nobeden ud njegovega telesa ni bil brez
hudih bolečin. Vse meso je z njega prešlo,
da ga ni bilo drugega kakor kost in koža.
Svoje naj bolj žgeče bolečine je imenoval
svoje ljube sestre, in zmeraj bolj pribli-
žajočo se smert svojo naljubši sestro, da
je s temi besedami naznanil, kako močno
jih ljubi. Nek brat ga v naj hujših bo¬
lečinah zapazi, in.iz serčnega usmiljenja
do njega mu v svoji priprostosti reče,
naj vendar Boga polajšanja v bolečinah
prosi, ali sv. Frančišek ga zaverne, rekši:
„Ko ne bi tvoje priprostosti poznal, ne
bi te več pri sebi terpel, ker se prederzneš

170

Božje sodbe grajati". Tedaj se vzdigne
s postelje, poklekne na trepetajoče kolena
in moli: „Moj Gospod in moj Bog, za-
hvalujem se ti za vse bolečine in te prosim,
ako ti je tako dopadljivo, da jih še sto¬
terno pomnožiš; ker naj prijetniše mi je,
da me s terpljenjem tukaj tepeš, in moja
naj veči tolažba je, da se spolnuje tvoja
sv. volja!" Nekega dne jame med hudim
kašljem kri iz sebe bruhati. Bratje misleči,
da se mu je konec približal, ga prosijo,
naj jim podeli svoj blagoslov, in kake
besede v spomin zapusti. Na to se jim
zahvaluje, da so z njim toliko terpljenja
imeli in jim obeta, da jim bo Bog vse
na tem in unem svetu obilno poplačal,
kar so njemu dobrega storili. Ko mu
na njegovo vprašanje zdravnik razodene,
da se njegova bolezen ne da ozdraviti,
raztegne svoje roke po Jezusu na križu
in zakliče: „Bog te sprimi, ljubi moj
brat!“ ter jame zahvalno pesem peti. Tudi
v najhujših bolečinah ležč za vodenico
si da vesele pesmi peti in jih tudi sam
poje, vedno jasen in vesel v Gospodu,

171

hrepeneč po oznanjeni uri ločitve. Ko
zapazi, da se mu smert bliža, veli vsem
bratom s kup e j priti, od njih slovo vzame
ter reče: »Bratje, ljubite se med seboj,
kakor sem jez vas ljubil, in vas še ljubim;
ljubite mojo gospo, to je uboštvo, in ska-
zujte svojim vikšim vseskozi zvesto po-
koršino." Potem roke na-nje položi in
jih blagoslovi. Na to se da na gole tla
položiti, sklene svoje roke in reče: »Z
Bogom, otroci moji! Ostanite vselej v
strahu Gospodovem. Bližajo se stiske in
skušnjave; blagor stanovitnim do konca.
Jez pa grem k Bogu, priporočivši vas
njegovi milosti". Sedaj zapojeta dva brata
pesem, s ktero Frančišek vse stvari in
tudi smert vabi Boga hvaliti. Po pesmi
si dš, brati terpljenje Kristusovo in k
sklepu moli Davidov psalm, in pri be¬
sedah: »Pelji mojo dušo iz telesa, da
hvalim tvoje ime", sladko v Gospodu
zaspi. Pri preoblačenji in umivanji nje¬
govega mertvega trupla so se lahko vi-
dile njegove petere rane, ki jih je popred
vedno skrival. Na rokah in nogah so

172

se kazali černi žeblji, na videz kakor
železni, pa vendar po Božji moči iz nje¬
govega mesa narejeni. Stranska rana pa
je je bila Kristusovi popolnoma enaka,
in je bila lepo rudeča, kakor cvetoča roža.
Kako velike bolečine so mu te Kristusove
rane delale!

Prigovor.

Pi •osi Boga pomoči , da voljno terpeti

zamoreš.

Sv. Frančišek je rekel: „0 kako
sladke so bolečine, ki jih tukej terpim,
če mislim na veselje, ki me v nebesih
čaka“. Eeci tudi ti kristjan! ves v Božjo
voljo vdan: Bodi pozdravljena bolezen,
ker iz Božjih rok prideš, in ve ljube
bolečine, s kterimi zamorem v kratkem
času vse svoje dolgove pri Bogu popla¬
čati , in si zraven še nebeško veselje pri¬
služiti! Le ostanite moje spremljevavke
na mojem popotovanji tako dolgo, dokler
Bogu dopade! Tem, o Gospod, da mi
tako težkega križa naložil ne boš, da bi
ga ne mogel s tvojo pomočjo za tabo

173

nositi; znana ti je, o Gospod, moja ve¬
lika slabost, da precej pešati začnem,
če le moj križ nekoliko težji postane,
ali mi ga dalj časa ne odvzameš. Pro¬
sim te torej prav ponižno, podpiraj me
s svojo milostjo, da nevoljen ne postanem
in svojega zasluženja ne zgubim. Naj
moja bolezen vedno tvojo čast povikšuje!

Molitev sv. Frančiška.

„ Zah valujem se ti, o Gospod za
vse bolečine, ki jih terpim; o ko bi za-
mogel še tisučkrat več terpeti, če je tvoja
sv. volja! Veselil se bom, če moje revno
truplo brez prizanašanja tepeš; zakaj
ktera sladkejši tolažba zamore za me
biti, kakor misel, da ravno s tem terp-
ljenjem tvojo presveto voljo na zemlji
spolnujem. Amen.

8. Sv. Frančišek Ksaveri, Indijanski
apostelj. (jj- 1552. j

Zgled.

Sv. Frančiška Ksaveri ja huda merz-
lica napade, ga dalj časa trese, in Bog

174

mu razodene dan in uro njegove smerti.
Odslej je le v nebeško domačijo zamiš¬
ljen. Pa pred smertjo mu Bog mnogo
hudega terpljenja pošlje, ktero mu na-
mestuje mučeniško smert, po kteri je
močno hrepenel. Merzlice ves obnemogel,
umakne se Ksaveri v ladijo odločeno za
bolne mornarje, ondi kot ubožec umreti.
Ali vedno guganje ladije prizadeva mu
tolike bolečine v glavi, da že drugi dan
poprosi, naj ga na suho zemljo prenesb.
Na bregu ga popuste ležati izpostavlje¬
nega vsem nezgodom ostrega letnega
časa in merzlim severnim sapam brez
podstrešja. Gotovo bi bil le-tu umeri,
ako ne bi ga Portugalec, Juri Alvarec,
v svojo borno kočo sprejel. Pridružijo
se k bolezni bodljaji in močne tesnobe
na sapi. Zato pokliče Alvarec zdravnika,
ki mu pri pušanji neko čutnico poško¬
duje , česar bolniku omedlevice in bož-
jasti nakloni. Ko mu drugič puša, studi
se bolniku, ki je doslej vsaj še nekoliko
mandeljnov vžival, sedaj nad vsaktero
jedjo. Tako prihaja obnemoglost od dne

175

do dne veci; ali njegovo obličje je vedno
enako veselo, in njegova duša je vedno
v molitvi pri Bogu, s kterim se pogo¬
varja z naj ljubeznivšimi besedami. Sedaj
pogleduje v nebo, sedaj na bridko martro,
sedaj od veselja do križanega' Zveličarja
solze pretaka, sedaj se ljubeznjivo z njim
pogovarja in reče: „Jezus, sin Davidov,
usmili se me“. Sedaj se z veselim za¬
upanjem obrača do rožne device Marije,
ktero je z otročjo ljubeznijo častil vse
svoje žive dni, rekši: „Spomni se me, o
Marija! Pokaži sedaj, da si v resnici
moja mati!“ V takem stanu je do
28. novembra, ko mu bolezen tudi v
glavo stopi. Med to blaznostjo govori
z naj priserčniši ljubeznijo o Bogu in
Kitajskem. Na to mu skozi tri dni za¬
pre govorico in slabosti so tolike, da v
slehernem trenutku mislijo, sedaj sedaj
mora izdihniti. Ko zopet jame govoriti,
slišijo se kratke priserčne molitve. V
petek 2. decembra popoldne ob dveh upre
oči zopet v bridko martro, in ljubeznjivo
spregovori besede: „Y tebe, o Gospod,

176

sem zaupal, na vekomaj ne bom osra-
moten!“ Zveličansk mir in veselje mu
sije z obraza, in njegova duša preseli
se tje v nebeško domačijo. Star je bil
46 let. Bog ohrani truplo svetnika ne-
strohnjeno do današnjega dne, in z mno¬
gimi čudeži ga poveličuje. Zlasti s tem
čudežem razodene Bog svetost svojega
služabnika: V Navarskem kraljestvu v
Ksaverijanski kapeli se je vidila vsaki
petek na bridki martri kri teči; ko pa
Frančišek umerje se kri ni več prikazala.
Še dandanes se vidi ta podoba na ranah
z vsterjeno kervijo. Ko pa to čudo bolj
natanko preiskujejo, najde se, da je vselej,
kader je Ksaveri v misijonu veliko terpel,
ali je bilo njegovo življenje v nevarnosti,
iz podobe na vseh straneh kri tekla, kakor
bi bil Jezus z njim vred hotel terpeti,
kadar je njegov služabnik iz ljubezni do
njega težak križ nosil.

177

Prigovor.

Primerjaj svoje bolečine s Kristuso¬
vimi naj vccirni bolečinami na križu.

Spoznaj kristjan iz naznanjenega ču¬
deža, kako močno je Jezus ljubil sv.
Frančiška, ker je iz ljubezni do njega
kri prelival, ali sv. Frančišek je bil Je¬
zusove ljubezni vreden, ker je tudi on
iz ljubezni do njega prav veliko terpel.
Jezus Kristus ljubi tudi tebe, ljubi bolnik!
iz ljubezni do tebe je na sv. križu vso
svojo kri prelil, in bi jo še sedaj pre¬
lival, ko bi bilo to prelivanje njegove
presvete kervi k tvojemu zveličanju po¬
trebno. Kako pa ti ljubiš Jezusa, kako
mu njegovo veliko ljubezen povračuješ?
Morebiti^ si ga dosedaj velikokrat in hudo
žalil? Če ga dosedaj nisi resnično ljubil,
ljubi ga vsaj v prihodnje toliko močnejše!
Sv. Frančišek mu je v bolezni s tem
svojo ljubezen pokazal, da je iz ljubezni
do njega vse bolečine voljno in z veseljem
terpel; stori tudi ti tako, primeri svoje

Dušna pomoč II. b. 13

178

bolečine z Jezusovimi bolečinami, ter reci:
Ta postelja, na kteri sedaj bolan ležim,
je tisti križ, na kterega si me položil!
Če voljno terpini, sem tebi nekoliko po¬
doben sedaj v terpljenji, in upam, da
bom po prestanem terpljenji tebi tudi
podoben nekoliko, v tvoji nebeški časti.
Pa kako majhno je moje terpljenje, če
ga s tvojim nar večini terpljenjem pri¬
merjam! Če me tudi hudo' glava boli,
kako velike so bile tvoje bolečine v glavi,
ko je bila s ternjevo krono vsa prebodena!
Če me hudo žeje, koliko veči je bila tvoja
žeja na križu! Če je tudi moj život ves boleč,
kako velike bolečine si ti na svojem sv.
truplu terpel, ko so te po vsem životu
z biči šibali in z jermeni tvoje sveto
meso tergali! Če težko sopem, kako ža¬
lostna je bila tvoja duša na oljski gori,
ko si kervav pot potil, in na sv. križu, ko
si bil od nebeškega Očeta zapušen! Če
sem slab, da se premakniti ne morem,
tudi ti se nisi mogel na križu premakniti,
ker si bil z žeblji na križ pribit! Ljubi
Jezus! tvoje sveto telo je bilo od glave

179

do nog polno ran in bolečin, vse to si
terpel iz ljubezni do mene, in vendar
nisi hotel raz križa stopiti, kakor so ti
sovražniki zaničevaje govorili; tudi jez
te ne prosim, da bi me terpljenja rešil,
če ni tvoja volja, pa milosti te prosim,
pomagaj mi, da s tvojo pomočjo vse
voljno terpim.

Molitev.

Dodeli mi, o Gospod! svojo mogočno
milost, da tudi jez tebe čez vse ljubim,
v vseh rečeh tvojo sv. voljo spolnujem
po zgledu sv. Frančiška, tvojega zvestega
služabnika! Dodeli mi sedaj v bolezni
svojo pomoč, da tudi jez po njegovem
lepem zgledu iz ljubezni do tebe, ki si
za me na sv. križu terpel in umeri, vse
bolečine z veseljem sprejmem, ktere mi
pošiljaš, da te bom sedaj s terpljenjem
častil na zemlji, enkrat te pa z vsemi
izvoljenimi v nebesih vekomaj ljubil in
častil! Amen.

13 *

180

9. Sv. Gebhard, škof. ( f 996.)

Zgled.

Ko je sv. Gebhard, škof v mesto Rim
potoval, je na roki bolečino dobil, ktere
se ni nikdar iznebil, in ktera je bila
vzrok njegove zgodnje smerfci. Kako lepe
zglede čednosti je v bolezni razodeval,
ktere naj vsi bolniki posnemajo! Ko bo¬
lezen od dne do dne raste, in ni več upanje
ozdravljenja, se sveti škof popolnoma vda
v Božjo voljo, rekoč : „Moje potovanje

na tem svetu bo kmalo pri kraji. Skorej
me bo Bog na pot v večnost poklical.
Popolnoma sem zadovoljen, naj se izide
Božja sveta volja. On je Gospod mojega
življenja, naj z mano stori, kakor hoče,
in kakor za naj boljši spozna. K e tresem
se pred smertijo; saj je prijatlica, ktera
me v boljši kraj, upam v svete nebesa
popelje; smert je kratko spanje, iz kte-
rega se bo tudi telo za večno življenje
izbudilo. Zavoljo te vere in sladkega
upanja rad zapustim ta svet tisto uro,

181

Mero Bog hoče. Dohro vem tudi, da nič
omadežvanega ne more v nebesa priti;
spoznam tudi, da imam mnogo madežev.
Ali terdno zaupam, da usmiljeni Bog
skesanega grešnika ne zaverže, temveč
da se ga usmili. Zastava odpušenja mojih
grehov in večnega zveličanja je meni:
neskončno usmiljenje Očeta nebeškega,
terpljenje in smert mojega Zveličarja
Jezusa Kristusa in milost Boga svetega
Duha !“

Tudi časne reči je sv. škof v red
spravil, rekoč: „0e želi človek srečno
umreti, mora tudi pravično zadnjo voljo
zarad časnega premoženja izreči; če to
storiti opusti, je kriv mnogo prepirov,
in pogostoma velikih krivic, ktere se
zarad tega po njegovi smerti začno in
dolgo časa terpijo". Dasiravno se ni še
smertna nevarnost prikazala, je vendar
želel svete zakramente umirajočih prejeti;
rekel je: „Človek ne sme odlašati prejeti,
kar je naj potrebniši, na tisto uro, o kteri
duša že tako močno oslabi, da ni zmožna
prejeti tolažbe in milosti, Mere nam sveti

182

zakramenti delijo. Bolnik potrebuje tolažbe
in pomoči v bolezni, če tudi ne smertni,
in to potrebno tolažbo in pomoč, kje je
zamore drugej zadobiti, razun v svetih
zakramentih ? Po tem, ko je sv. popotnico
in vse pripomočke za izveličanje prejel,
je bil vesel in je rekel: „Sedaj sem pri¬
pravljen za popotovanje. Gospod, le po¬
kliči me, kader je tvoja sveta volja !“
Z naj veči potrpežljivostjo je terpel vse
bolečine in težave, svoje oči je obračal
-sedaj proti nebesom, sedaj na podobo
križanega Zveličarja. Željno je pričakoval
trenutka, ko ga bo Bog k sebi poklical,
vedno je molil in klical: „Jezus, ne za¬
pusti moje čede ! Jezus, v tvoje roke iz¬
ročim svojo dušo!" In s temi besedami
je svojo sveto dušo izdihnil.

Prigovor.

Pravični kristjan! veseli se smerti
zarad upanja nebeškeya veselja.

Ljubi kristjan! zakaj se tudi ti ne
veseliš, ko ti bolezen naznanja, ali te

183

ljudje opomnijo, da bodeš mogel v kratkem
času ta svet zapustiti, in se v večnost
preseliti ? Zakaj se tako nerad od tega
sveta ločiš, ko ga vendar . dolino solz
imenujemo? Zakaj ne želiš rešen biti
mnogih bridkost, mnogih težav in mno¬
gega terpljenja, in se podati v kraj ve¬
čnega miru in pokoja ? Zakaj ti je ljubše
še dalje živeti v drušini grešnikov, kot
v veseli drušini angeljev in vseh izvo¬
ljenih? Zakaj ne prosiš, da bi te Bog
skorej v tisto srečno prebivališe poklical,
kjer ni noči, ampak večen dan; ne ža¬
losti, ampak čisto veselje; ne prepiram
sovraštva, ampak sladki mir in edinost;
nobenega pomanjkanja, ampak bogastvo
vsega naj boljšega ?

Odgovoriš mi, da nisi tako močno
na ta svet in na dobrote in veselja tega
sveta navezan, da bi jih ne želel z ne-
besami zameniti, ko bi terdno zaupanje
imel po smerti v nebesa priti. Ali ti
veruješ, da je v večnosti tudi kraj gro¬
znega terpljenja, in ne veš, na kteri kraj
boš po smerti prišel. Rečem, prav imaš,

184

da si v strahu in trepetu zarad svojega
zveličanja. Ali premisli, da tvoj prihodnji
sodnik je tudi tvoj Zveličar, kteri je za
tvoje grehe vso svojo kri prelil, ktera še
vedno v nebesa za odpušenje tvojih grehov
kliče, in ravno tvoja bolezen je znamnje,
da te Bog zveličati želi, zakaj, ko hi te
bil pogubiti hotel, bi te bil nagle, ne-
previdene smerti v smertnem grehu v
večnost poklical. Če te vest zarad kake
reči peče, obžaluj jo, odkritoserčno sejo
spovej; v pokoro pa daruj Bogu svoje
bolečine, in tudi srnert, če ti jo Bog
pošlje, in tvoje zveličanje je zavarovano.
Saj Bog skesanega in potertega serca
nikdar ne zaverže, pravi sv. pismo.

Molitev.

Predobrotljivi in presveti Bog, sicer
nisem vreden večnega * zveličanja , kakor
ga je bil vreden tvoji zvesti služabnik,
sv. Gebhard; zakaj mnogokrat in hudo
sem se pregrešil pred tabo. Ali poglej
moje žalostno in skesano serce! Premisli,

185

da je tvoj ljubeznjivi Sin zavoljo mojih
grehov vso svojo sveto rešnjo kri prelil.
Na tvojo neskončno milost in na Jezu¬
sovo zasluženje vse svoje zaupanje imam.
Ce me hočeš še dalje v revšini, križih
in težavah na svetu pustiti, naj se izide
tvoja sv. volja; če me pa hočeš v tej
bolezni v večnost poklicati, naj bo češeno
tvoje presveto Ime! Ponižno te prosim,
bodi milostljiv moji revni duši, kader pred
tvoj sodnji stol pride. Amen.

10. Sv. Greuovi veliki , papež.

Ct 604.)

Zgled.

Dasiravno je Gregori prav imenitne
in bogate stariše imel, kteri so ga nježno
zredili, je vendar že v pervi mladosti
prav sveto in ostro živel, veliko molil,
se. terdo postil, noč in dan svete knjige
čital in svete reči premišljeval. Ostra
spokornost mu napravi bolečino v želodcu,
ktero prav voljno terpi. Po smerti star¬
šev vse očetovo premoženje med uboge

186

razdeli, tudi sedem samostane? sozida,
sam pa menih postane. Ko ponižen re¬
dovnik vsem bratom sveti z zgledom po¬
nižnosti, pokoršine, zatajevanja in tako
ostre spokornosti, da je mnogokrat zarad
slabosti omedlel. Zavoljo nenavadne sve¬
tosti in učenosti je bil od duhovšine in
od ljudstva enoglasno za papeža izvoljen.

M mogoče vsega dopovedati, kar
je sv. Gregori veliki dobrega storil kot
poglavar vse katoliške cerkve, dasiravno
je bil več bolan, kot zdrav. In ko po¬
slednje še iz postelje ni mogel, vendar
ni opustil svojih opravil. V postelji sede
ali leže je narekoval svojemu dijakonu
liste in svete bukve; in ravno ta dijakon
je pričeval, da je pogostoma vidil belega
goloba sv. Gregoriju na glavi sedeti,
kteri mu je na uho pravil, kar ima na¬
rekovati. Njegova bolezen je izvirala
od prevelicega natezanja dušnih moči;
on jo je pa v svoji ponižnosti svojim
grehom pripisoval, in ni rad poslušal,
če ga je kdo miloval; zakaj on je imel
svoje bolečine za naj veči dobrote Božje,

187

ker mu pripomorejo, da ž njimi svoje
grehe zhrisuje in za-nje na tem svetu
zadostuje, da mu ne ho treba za-nje v
večnosti terpeti. Imel se je za velicega
grešnika, in naj rajši je poslušal tistega
prijatla, kteri ga je njegovih pregreš-
kov opomnil. Sv. Evlogiju, Aleksan¬
drijskemu patriarhu, je pisal od svoje
bolezni: „Skorej dve leti ste že, kar
nisem iz sobe šel; zakaj moja bolezen
mi mnogokrat take bolečine napravi,
da včasih nimam moči jih prenesti. Od
nikogar ne morem pomoči doseči, razun
od Boga. Moja nar veči žalost je, da
me moja bolezen od vseh duhovnih opravil
zaderžuje. Pomisli moj prijatelj! ali ni
to silno hudo terpinčenje za človeka,
kteri le zato zdravja želi, da bi svoje
dolžnosti spolnoval: če ne more iz po¬
stelje, ne k altarju stopiti, ne svetih
skrivnost obhajati! Jez sem pa vendar
pravi pomoček znašel, da poterpežljiv
ostati zamorem. Yedno namreč imam
Odrešenikov križ in svoje pregrehe pred
očmi. Odkar se tega pomočka poslu-

188

žujem, se mi malo zdi, kar terpim proti
tistemu, kar je On terpel, in kar sem
jez terpeti zaslužil. “ Upanje umreti in
po smerti Boga v nebesih gledati in ne¬
beško veselje vživati, je bila njegova
edina in naj veči tolažba. Varoval se
je skerbno naj manjši nepoterpežljivosti,
ktera terpljenje pomnoži in zasluženje
pomanjša. Večkrat je rekel: »Grozno

se bojim, da bi mi moja nejevolja novih
in večih kazen ne zaslužila, namesto da
bi s svojimi bolečinami svoje grehe in
za nje zaslužene kazni zbrisoval.“ Po¬
slednjič je Bog njegove želje spolnil,
ker ga je k sebi v večnost poklical.

Prigovor.

Premišljuj Kristusovo terpljenje v
bolezni, da boš po zgledu sv. Gre¬
gorija voljno terpel.

Ljubi kristjan! Ali si tudi ti vedno
tako zadovoljen s svojo boleznijo, kakor
je bil sv. Gregori? Ali tudi ti po nje¬
govem zgledu ljubiš bolečine, in jih spre-

189

jemaš iz dobrotljive roke Očeta nebeškega,
kot naj dražji zaklade, in se za-nje vsaki
dan zjutrej in zvečer zahvaluješ? In če
tvoje bolečine od dne do dne veči posta¬
jajo in že dolgo časa terpe, ali se po¬
služuješ pomočka, kterega se je sv. Gre-
gori posluževal, da se krepčaš v poter-
pežljivosti, hočem reči: Ali se spominjaš
v svoji bolezni vsaki dan Kristusovega
terpljenja; ali pogleduješ in poljubuješ
pogostoma bridko martro, in premišljuješ,
da tvoje terpljenje njegovemu v velikosti
ni enako ? Dalje, ali se spominjaš v svojih
bolečinah svojih storjenih grehov, s kte-
rimi si še veči bolečine, veči pokoro za¬
služil ? In če žuga sila bolečin tvojo po-
terpežljivost premagati, ali se spominjaš
obilnega veselja v nebesih, kterega bodeš
deležen postal, če v poterpežljivosti sta¬
noviten ostaneš?

Molitev.

O Bog! dodeli mi milost, da po
zgledu sv. Gregorija, tvojega zvestega
služabnika, sedaj v bolezni vse bolečine,

190

težave in zopernosti voljno terpim; da z
njimi vse svoje grehe in za-nje zaslužene
kazni zbrisujem. Daj, o Gospod, da me
spomin tvojega terpljenja, kterega si za
me prestal; spomin mojih brezštevilnih
grehov, s kterimi sem še veči in daljši
terpljenje zaslužil, pa tudi spomin obil¬
nega plačila v nebesih, kterega upam
deležen postati, vedno tolaži in krepča;
kader bo pa tvoja sv. volja, pokliči me
iz te doline solz v nebeško kraljestvo!
Amen.

11 . Sv. Jeronim, cerkveni učenik.
Ct 4200

Zgled.

Zvest služabnik Božji je bil sv. Je¬
ronim v zdravji in bolezni. V zdravji se
je noč in dan učil, pisal in delal v prid
sv. katoliške cerkve, tako da je pogo-
storna zarad napenjanja svojih dušnih
moči ves oslabel. Zraven tega je bil
tudi naj ostrejši spokornik. Prebival je
v tesni celici; živel od samega kruhaiu

191

sočivja, ki si ga je z lastnimi rokami
prideloval. Njegova postelja so bile gole
tla, podglavnica terd kamen, njegova
obleka je bila ostra, spokorna ali ra-
sovnik. Postil se je tako terdo, da ga
ni bilo, kakor sam pravi, druzega, kakor
kost in koža. Pri tej ostrosti je pa vendar
le Bog pripustil, da so tako spokornega
svetnika dolgo časa naj ostudniši sku¬
šnjave nadlegovale. V teh skušnjavah je
pri nogah Križanega Jezusa obilno jokal,
in ga ponižno prosil pomoči; večkrat je
noč in dan klical in se s kamnom na
persi bil. Vedno mu je bil strašni sodni
dan pred očmi, in kolikokrat se je tega
dneva spominjal, tresel se je po vsem
životu; naj je jedel, ali pil, ali kaj dru¬
zega delal, vedno se mu je dozdevalo,
da strahovita tromba dom' po njegovih
ušesih: „Vstanite mertvi in pridite k

sodbi !“ Svetnik je kakih 35 let v Be¬
tlehemski samoti tako ostro in spokorno
živel.

Ko se je njegova smert bližala,
mu je Bog dolgo in hudo bolezen poslal,

192

Mero je z naj veči poterpežljivostjo pre-
terpel. Njegovo truplo je bilo od ved-
nega posta, pokore in dela tako močno
oslabelo, da je mogel dolgo časa v po¬
stelji ležati, in da se še sam od ene
strani na drugo ni mogel oberniti. Pa
tudi v tem času je svete bukve v varstvo
katoliške cerkve narekoval, da so jih
drugi pisali. Ko se ga je bila merzlica
lotila, je vidil, da to smert pomeni. Se
k smerti dobro pripraviti, je prejel sv.
zakramente, in veliko veselje kazal, ko
je večno zveličanje premišljeval, ktero
se mu je bližalo, in po kterem je dolgo in go¬
reče zdihoval. Rekel je: „ Gospod, doklej
boš še pustil svojega služabnika na zemlji
terpeti? Ali ne boš imel usmiljenja z
mojo dušo, ki že tolikanj časa v medlem
truplu koperni? Toda, tvoja volja naj
se zgodi! Tvoje ime bodi češeno! Kako
pravico imam zastran svojih bolečin pri¬
tožiti še? Ali niste zdravje in bolezen
Gospodovo delo? Saj on rani in ozdravi!
Terpimo, kolikor bo Gospodu dopadlo,
presrečen sem, če on stori, da bo moje

terpljenje k zadostenju za moje grehe
pripomoglo. “ Smert je imenoval svojo
nar boljši sestro, svojo nar ljubši tovar¬
išico in svoje naj slajši tolažilo. Ko so
njegovi prijatli in učenci k njemu prišli,
mu poslednjo ljubezen skazat, jih je z
veselim obličjem sprejel in jim rekel:
»Prijatli moji, ali mi oznanilo prinesete,
da se bom preselil od tod? Bog vam
verni in plačaj tako veselo oznanilo!
Ydeležite se mojega veselja! O draga
ura! O sladko in mirno spanje pravičnih!
pridi in zapri mi oči! O smert, kako
draga in prijetna si mi! Kaj se mudiš priti!
Kako krivično ljudje ravnajo, da te tako
ostudno malajo! Le hudobnim si grozna.
Kar te je Jezus ljubil, mi dopadeš tudi
v sredi naj strašnejšega terpljenja in nar
hujših muk; ker imaš vedno seboj upanje
srečne večnosti. Prijatli, le Jezusa Kri¬
stusa ljubite, čujte in molite; in bote
skusili, kako sladka je smert njemu,
kteri je prav in sveto živel. “ Te be¬
sede izreče in svojo dušo Bogu izroči.

Dušna pomo5 II. b.

14

194

Prigovor.

v

Žaluj, ker nisi po zgledu sv. Jero¬
nima v zdravji za nebesa, ampak
le za svet delal in terpcl.

0, da bi bil tudi jez v svojih zdravih
dneh tako dobro spoznal nečimernost v
vseh svetovnih dobrot, kot je sv. Hie¬
ronim spoznal, in kot tudi jez sedaj v
bolezni spoznam! Ne bi se bil dal nikdar
zarad njih v greh zapeljati. In ko bi
bil tako, kakor sv. Jeronim v življenji
za svoje grehe pokoro delal, bi se tudi
jez zdaj smerti ne bal. V zdravji sem
veliko skerbel za lepo pohištvo; o da bi
bil rajše za majhen prostorček v nebesih
skerbel! Skerbel sem za lepe oblačila,
ktere bodo v grobu trohnele; o ko bi
bil raji skerbel vedno za oblačilo nedolž¬
nosti in posvečujoče milosti Božje, ktero
se nikdar ne postara, in kterega človeka
tudi smcrt ne vzame! Veliko sem se trudil
ljudem vstreči in dopasti, malo pa, Boga
zvesto služiti; in vendar me ne morejo

1(5

ljudje zveličati, ampak le edino Bog me
bo ali vekomaj srečnega ali vekomaj ne¬
srečnega storil. Yedno sem želel v obil¬
nosti in veselji živeti; o da bi bil raji
v pomanjkanji in terpljenji živel; zakaj
ložej bi bil zvesto Bogu služil, se greha
varoval in za svoje storjene grehe po¬
koro delal!

Molitev.

O moj usmiljeni Zveličar Jezus Kri¬
stus! v tvojo neskončno milost, in v
tvojo za me ubogega grešnika prelito sv.
rešnjo kri vse svoje zaupanje stavim,
ter te ponižno prosim, odpusti mi vse
moje pregrehe, in ne dopusti, da bi bila
tista duša vekomaj zaveržena, za ktero
si svojo sv. rešnjo kri do zadnje kap¬
ljice prelil. Res, veliko sem se zadolžil
v svojem življenji pred tabo; in ne bom
ti mogel odgovarjati, kader bom pred
tvojim sodnjim stolom se prikazal, ali
kazal bom takrat na tvoje svete petere
kervave rane, in na tvojo za me prelito
rešnjo kri, in te bom zavoljo nje milost-

14  *

196

ljive sodbe prosil. O sv. Jeronim, prosi
za-me, da sedaj po tvojem zgledu vse
bolečine voljno terpim, se tukaj na zemlji
popolnoma spokorim in očistim, po smerti
se pa s tabo v nebesih vekomaj veselim.
Amen.

12. Sv. Janez od križa, pervi bosi
karmelit. (-{- 1591.J

Zgled.

Treh milost je Janez od Boga vedno
prosil: „da bi imel vsaki dan veliko dela
in terpljenja, da ne bi ga pustil kot
sprednika umreti, in pa da bi zaničevan
in zasramovan mogel živeti in umreti.
Česar je prosil, je bil uslišan. V svojem
zdravji je imel prav veliko težkega dela,
pred smertjo pa prav hude telesne bo¬
lečine in prav veliko zaničevanja.

Sv. Janez zboli in dobi pereč ogenj
na desni nogi. Ker v njegovem samo¬
stanu nima zdravniške pomoči, svetuje
mu provincijal, naj si izbere drug sa¬
mostan, kjer bo zdravnik. In on si izvoli

197

samostan, kjer je bil sprednik njegov
sovražnik, zato, da bo v bolezni mnogo
hudega terpeti zamogel. Tje pridšedšega
morajo precej v posteljo zanesti, ker
peričina na nogi je čedalje hujši. Skoraj
4 mesce leži v postelji s toliko ranami
in ulesi na nogi, da ga ne more nihče
brez naj večega usmiljenja pogledati.
Treba se je bolečih poinočkov poslužiti,
pa vse te preterpi brez najmanjšega glasu
kake nevolje. Pri tem se zavoljo mer-
zlične vročine tudi za en trenutek ne more
odahniti. Njegov strežnik za časa bolezni
pripoveduje: „Vse je poterpežljivo pre-

staval, njegovo obličje je bilo vedno ve¬
selo, svoje terpljenje je “Vedno daroval
združeno s terpljenjem Jezusa Kristusa
nebeškemu Očetu. Kadar so njegove bo¬
lečine naj hujši prihajale, poljuboval je
bridko matro, pritiskaje jo k svojemu
sercu. Za vsako naj manjši postrežbo je
bil jako hvaležen; če sem mu mogel po
noči kaj pomagati, ni nehal, odpušenja
me prositi in raji je molče terpel, kakor
bi bil koga na pomoč klical, da le ni-

198

kogar v počitku ni motil". Sprednik v
samostanu je ž njim silno gerdo in ne¬
spodobno ravnal. Drugim redovnikom je
celo prepovedal, da ga niso smeli obiskati.
Še onega strežnika mu je vzel, ki mu
je tako ljubeznjivo služil. Sam z njim
ni drugače govoril, kakor da mu je kaj
očital. Če mu je kdo zunaj samostana
kakovo boljši jed poslal, mu je rekel,
da je bolnik ne potrebuje, ali pa mu je
od nje povedal, pa mu je ni dal. Janeza
vse to kar nič ni žalilo, marveč se je
veselil v svojem sercu, da se z njim po
zasluženji ravna. K telesnemu terpljenju
mu Bog še dušno terpljenje priloži, pošlje
mu nekoliko 'časa neznansko suhoto in
zapušenost. Provincijal pokaže spredniku
pozneje njegovo neusmiljeno ravnanje s
svetnikom, in ta ponižno spozna svojo pre¬
greho, ter jo objokuje vse svoje žive dni. Bo¬
lečina od dne do dne raste, noga gro¬
zovito oteka in napravi se petero velicih
ran. Rek6 mu, da bo treba nogo rezati,
da gnoj odteče. Odgovori jim: „Le režite,
k vsemu sem pripravljen, kar mi Bog

199

odloči". Kakor govori tako stori; vse to
rezanje poterpežljivo prenaša. Kmalo po
tem se mu napravi na rami otok, in zo¬
pet je treba, rezati in žgati, kar z enako
veselostjo preterpi. Y njegovi suhoti ga
tolažiti, reče mu provincijal: „Vesčli se,
moj oče, ker bil si pervi, ki si sveto
zaderžanje in staro ostrost v samostan
vpeljal". Poln ponižnosti odgovori sveti
mož: »Nikar me tega ne spominjajte, in
z menoj ne govorite o čem drugem, kakor
od mojih grehov in napak, in da v za-
dostenje teh nimam druzega, kakor kri
in zasluženje Jezusa Kristusa". Pred
smertjo zahteva še sv. zakramentov, in
prosi vse brate odpušenja, da jim ni
lepšega zgleda dajal, ravno tako tudi
sprednika, da mu je toliko nadležnosti
prizadeval s pristavkom, naj mu še kako
mertvaško obleko vbogajme podeli, ker
bode Bog samostanu to že povernil.
Prednik jame bridko jokati. Ko mu zdravnik
naznani, da bo kmalo konec, reče s slad¬
kim smehom : »O kako veselo naznanilo!“
Na vprašanje enega bratov, če si more-

200

biti zavoljo velikih bolečin voši umreti,
odgovori: „0 ne, ljubi moj, temveč za¬
voljo serčnih želja, Boga gledati, dozde¬
vajo se mi ure tolikanj dolge". Na
provincijalovo povelje blagoslovi svoje
brate, poljubi s priserčno gorečnostjo
bridko martro, poslovivši se od vseh reče:
„Gospod, v tvoje roke izročim svojo dušo!
in mirno umerje v 40. letu svoje starosti.

Prigovor.

Od sv. Janeza se udi Boya terpljenja
prositi, da se svojih yrekov z poter-
peiljivostjo očistiš.

Sv. Janez od Križa je prosil Boga
milosti, da bi imel veliko terpeti, ter za
Kristusa voljo zaničevanje in zasramovanje
vživati. Česa pa ti, kristjan! Boga pro¬
siš? Kaj ne, ti moliš in Bog ve kaj
vse obetaš, da bi ti bila bolezen odvzeta;
ne rečeš z Janezom: „Če Kristusa išern,
najdem ga le na križu", temveč ne Kri¬
stusa, ne njegovega križa ne išeš, marveč
želiš se ga znebiti. Hvale vredno je

201

•sicer, da v bolezni pri Bogu išeš pomoči;
ali zakaj ga ne prosiš Velikovec milosti,
da bi se zamogel popolnoma v njegovo
sveto voljo vdati, voljno terpeti, da bi
se s telesnimi bolečinami dušnih madežev
očistil ? Ali ni to očitno znamnje, da ti
je veči skerb za telo, kakor za dušo,
veči za časno, kakor za večno? „Prosi
raji, prav kardinal Hugon, za tisto, kar
ti je v zveličanje potrebno in koristno".
Bolezen ti je znamnje prihodnjega zveli¬
čanja, če jo voljno terpiš. Sv. Tomaž pravi:
„To mi je znamnje Božje ljubezni, znamnje
prihodnjega zveličanja, ako mi Bog daje
kelih terpljenja okušati". Sv. Pavel pa
piše: „0e s Kristusom terpimoj bomo

tudi ž njim poveličani". Rim. 8, 17.
Celo, če kdo ne živi pobožno, pa mu
Bog bolezen pošlje, sme upati, da bo
zveličan, če se spokori in voljno terpi.

Molitev.

O Bog, ki si svojega zvestega spo-
znavalca sv. Janeza, storil posebnega

202

ljubljenca zatajevanja in križa, dodeli mi*
svojo milost, da po njegovem zgledu vse
težave in bolečine svoje bolezni voljno
terpim, se v vseh rečeh popolnoma v
tvojo sv. voljo izročim in po prestanem
terpljenji dosežem pri tebi večno čast!
Amen.

IS. Sv. Ignaci, škof in mučenec.

Zgled.

Cesar Trajan zapove, da naj Igna¬
cija škofa zato, ker noče malikom da¬
rovati, vojaki zvezanega v Bim peljejo,
da bo divjim zverinam v jed in ljudstvu
v razveseljevanje. Ko sv. Ignaci sliši
sodbo, s priserčnim veseljem Boga hvali,
ker ga je vrednega spoznal, da bo v
verige vkovan, kakor nekdaj sv. apostelj
Pavel, in da mu sme s svojo smertjo
svojo popolnoma ljubezen do njega po¬
kazati. Sprejme železne vezi, ko bi bile
zlato in srebro; moli za svojo cerkev,
in jo solze prelivajo priporoča Božjemu
varstvu. Na poti v grozovitno smert ga

203

straži deset vojakov, ki ga ves pot do
Birna noč in dan neizrekljivo terpinčijo.
Ignaci sam popisuje to terpinčenje, ko
pravi: »Od Sirije do Birna se bojujem
z divjimi zverinami na morji in po suhem,
po dnevi in po noči, vklenjen z desetimi
levi, to je vojaki, ki so moji stražniki;
kteri, če jim dobro storiš, še hujši pri¬
hajajo". Na poti piše mnogo listov, v
kterih verne z apostoljsko gorečnostjo
opominja k vsi pravičnosti, in jim svojo
gorečo željo naznanuje, vse njemu na¬
menjene muke zavoljo Jezusovega Imena
radostno terpeti. Ko mu je bilo sporo¬
čeno , da ga hočejo verni v Bimu smerti
rešiti, on, bojč se, da bi sedaj, ko so
mu krasne vrata mučeniške široko od-
perte, bratovska ljubezen ne ovirala nje¬
govega odhoda k Jezusu, napiše list do
Bimljanov, v kterem razodeva, svojo pla¬
meneče hrepenenje po mučeništvu, ter
jih milo prosi, da naj mirujejo in no¬
bene stopinje za-nj ne storč. On piše,
da nima nikdar take lepe priložnosti k
Bogu priti, kakor sedaj, naj ga nikar

204

po mesu ne ljubijo, in ne ovirajo nje¬
gove smerti, ker je sedaj altar priprav¬
ljen, na kterem se hoče Bogu darovati,
naj raji vsi skup Boga zahvalijo, da
ga zdaj zavoljo Kristusa hoče peljati
s tega sveta v svoje veličastvo; torej
naj molijo, da bi svoj dobri sklep z
Božjo pomočjo res tudi spolnil; naj zdaj
nobenega nepriličnega usmiljenja ne ka¬
žejo, zakaj ko bi ga zverine same ne
hotle, bi jih sani dražil, da bi ga raz-
tergale; da le Kristusa najde, ne ustraši
se ne ognja, ne križa, ne zveri, ne raz-
drobljenja kosti, ne razsekanja udov, ne
vsega telesnega pokončanja, ne nobenih
peklenskih muk. Njegova ljubezen o njem
je križana; ogenj v njem ne potrebuje
nobene vode; Kristus v njem govori:
„Pridi k Očetu!" on je žito Kristusovo;
naj ga razmelejo zobje zverin, da bo
čist kruh Kristusov".

Ko v Rim pride, mu vsi kristjani
naproti hite, ter ga prosijo, da bi ga
smeli smerti rešiti, on jih pa še milejše
ko v listu prosi, da naj mu nikar ne

205

branijo, berž bo berž priti k Gospodu.
Ko je bil v glediše postavljen in zasliši
rjovenje levov, reče: „Ali slišite trombo
mojega kralja, ki me kliče na boj in
zmago?" Stojč na planem v ograji milo
natihoma moli sivolasi škof, da naj ga
zdaj zdaj divje zveri raztergajo, potem
pa zakliče na glas: „0 moj Jezus, žito
Božje sem, zobje teh zveri me morajo
razmleti, da bom čist kruh na tvoji
mizi!" Dva leva planeta na-nj, hipoma
raztergata ga in vsega razdrobita, da
nič njegovega trupla ne ostane razun
največih kosti, kakor je sam želel.

Prigovor.

Premišljevanje Kristusovega top¬
ljenja naj te krepča v ljubezni Božji
in v poterpežljivosti.

i

Kdo je dal sv. Ignaciju tako hre¬
penenje po mučeniški smerti? Velika lju¬
bezen , ktero je do Jezusa v svojem sercu
imel. Zakaj, ko mu je cesar Trajan
rekel: »Daruj našim bogovom!" mu je

206

sv. Ignaci odgovoril: »Motiš se, ako ma¬
like bogove imenuješ. Le en Bog je,
in le en Kristus Jezus, njegov edino-
rojeni Sin, čegar kraljestvo doseči iskreno
želim, in kteregav svojem sercu nosim".
Trajan: »Tedaj ti križanega Jezusa v
sercu nosiš?" Ignaci: »Kosim ga, zakaj
pisano je : v njih hočem prebivati in med
njimi hoditi". Pripovedujejo tudi, da
njegovega serca se nista leva dotaknila,
ker je bilo v njem zapisano Jezusovo
presveto ime. Zakaj ti, kristjan! nimaš
take velike ljubezni do terpljenja kakor-
šino je imel sv. Ignaci? Ti si v svojih
bolečinah, ktere so veliko manjši, kakor
so bile njegove, žalosten, morebiti še
nevoljen? Zato ker imaš premajhno lju¬
bezen do Jezusa v svojem sercu. Ko
bi imel veliko ljubezen do Jezusa, bi
bil terpljenja svojega vesel, in bi želel
še zmeraj več iz ljubezni do njega ter-
peti, in iz ljubezni do njega tudi umreti.
Da boš v ljubezni do Jezusa zmeraj bolj
rastel, poglej večkrat bridko martro, in
premišljuj pogostoma, kako veliko je On

207

iz ljubezni do tebe na sv. križu terpel
in kako grenke smerti je umeri, da bi
ti nebesa odperl, kjer boš pri njeni ve¬
komaj srečen. Pod sv. križem se je učil
sv. Ignaci Jezusove ljubezni, in je v njej
zmeraj bolj rastel. Hodi tudi ti rad in
pogosto v duhu k nogam križanega Je¬
zusa in pritisni njegovo podobo na svoje
ustnice, da se vname v tvojem sercu
goreča ljubezen do križanega Jezusa ter
prosi, rekoč:

Molitev.

O križani Jezus! ljubezen brez konca
in mere, vžgi v mojem merzlem sercu
ogenj tiste ljubezni, ki brez prenehanja
gori in tudi pri smerti ne ugasne; da
po zgledu tvojega zvestega služabnika
sv. Ignacija tudi jez hrepenim po terp-
ljenji, da se veselim, ko mi terpljenje
pošlješ, ker je znamnje tvoje ljubezni do
mene, ker želiš, da bi se s terpljenjem
tukej svojih madežev očistil in si nebeško
krono zaslužil. Pomagaj mi v terpljenji
s svojo milostjo, ker včš, kako slab sem,

208

in da s svojo lastno močjo tebi dopad¬
ljivo terpeti ne zamorem. Tvoja milost
naj očisti in krepča mojo slabo ljubezen
do tebe, tvoja milost naj me posveti
sedaj na zemlji, po smerti naj me pa
pripelje v tvoje večno nebeško kraljestvo,
da te bom vekomaj molil, ljubil in častil.
Amen.

14. Sv. Klara, devica, nuna.

Cf 1253.)

Zgled.

Sv. Klara je silno ostro živela.
Hodila je bosa, nosila spokorno obleko,
in pod njo dva spokorna pasa, enega iz
svinjine, na kteri so bile šetine tolikanj
porezane, da so naj hujše v život bodle;
drugega pa iz žime, na kteri so bili
ostri vozli. Tega je opasovala tedaj,
kader so bile rane od šetin vse prehude.
Gola zemlja ali kak otep slame je bil
ji postelja, terd kos lesa je bil ji zglav-
nik. Dvakrat v letu je štirdesetdanski
post opravila pri kruhu in vodi; pa tudi

209

trikrat v tednu po celi dan ni nič oku¬
sila, druge dni pa tako malo, da so se
čudili, kako more ob tem živeti. Naj
veči del je v molitvi prebudela. Tako
močno je želela svoje telo vedno straho¬
vati , da se sv. Frančišku potrebno vidi,
ji ukazati, naj se sleherni dan vsaj ne¬
koliko poživi.

Osem in dvajset let je terpela sv.
Klara razne bridke bolezni. Gospod je
hotel svojo ljubljeno nevesto še bolj po¬
svetiti in jo vsem drugim v zgled poter-
pežljivosti in zatajevanja dati. Vseh osem
in dvajset let ni prišla žal beseda iz
njenih ust, še bridek zdihljej ne iz njenih
pers. Bila je vedno pohlevna in vesela,
kakor bi bila popolnoma zdrava. V naj
večih bolečinah je ležala na slamnati po¬
stelji. Ko njen spovednik vidi, kake
hude bolečine terpi, jo tolaži z zgledom
terpečega Zveličarja. Ona pa vsa v
Božjo voljo vdana reče veselega serca:
„0 kako tolažbe polno je za me terpeti
od tistega časa, kar me je Božji slu¬
žabnik Frančišek podučil poznati in po-

Dušna pomoč II. b. 15

210

kušati kelih terpljenja mojega Zveličarja,
o kako sladko je za-me iz ljubezni do
Jezusa Kristusa terpeti! Kako kratka
se mi zdi noč, ktero prebudim premiš-
ljevaje terpljenje Kristusovo!“ Drugekrat
je rekla: „Jeli pač more človek prito¬
žiti se, ako pogleda Jezusa, ki na križu
visi in je s kervijo ves oblit?" Kader
je že tako dolgo in toliko bolečin pre¬
stala, občuti bližnji konec svojega živ¬
ljenja. Prijemši sv. zakramente se oberne
k svojim podložnim sestram, jim pripo¬
roča popolno uboštvo in stanovitno go¬
rečnost v dubovskim življenji, in prosi
Božje milosti in njegovega varstva nad
nje za vse čase. Ko priteče ura njene
smerti, vidi veliko množico belo oblečenih
devic sebi na proti priti, med njimi je
ena nad vse druge najlepši. Imela je
zlato krono na glavi s svetlimi biseri.
Ta pristopi k postelji umirajoče, jo ob¬
jame in poljubi. Klara pritisne križ na
ustnice, izdihne svojo dušo, ter sledi de¬
vicam v nebesa, gledat Boga v obličje.

211

Prigovor.

Bolnik naj se krepča v poterpcžlji-
vosti in v zaupanji na Božjo milost
z ljubeznijo do križanega Jezusa in
do sv. Bešnjega Telesa.

„ Jeli se pač more človek pritožiti,
ako pogleda Jezusa, kako na križu visi,
in je s kervijo ves oblit?" Tako je vpra¬
šala sv. Klara, in zraven še pristavila,
da so se ji noči kratke zdele, ktere je
v premišljevanji terpljenja Kristusovega
prebudela. Ona je namreč v svojih dol¬
gih , in mnogih bridkih boleznih premiš¬
ljevala, kaj vse je Kristus naš Gospod
iz ljubezni do nas terpel. To premiš¬
ljevanje ji je toliko pomagalo, da ne le
ni nikdar zoper Boga godernjala, ali se
pritožila, marveč da je tudi vse svoje
bolečine z naj večim veseljem poterpež-
ljivo prenašala. Premišljevanje Kristu¬
sovega terpljenja naj tudi tebe, ljubi
bolnik! tolaži v tvoji bolezni. Poglej
pogostoma podobo svojega na križu vi¬
sečega , s kervijo oblitega Zveličarja

15 *

in reci sani pri sebi: Kako majhno jo
moje terpljenje proti temu, kar je Jezus
iz ljubezni do mene preterpel! Moj Zve¬
ličar je terpel nedolžen, jez kot grešnik
pa sem še tisučkrat veči terpljenje za¬
služil! Moj Jezus je terpel poterpežljivo
in veselo, želel je še več terpeti; zakaj
bi bil jez nepoterpežljiv ? zakaj bi pa
tudi obupal zavoljo svojih grehov, ker
vem, da je moj Jezus zavoljo tega
toliko za me terpel, da bi mi nebeški
Oče moje grehe odpustil ? S temi posled¬
njimi besedami je tudi sv. Klara ne le
sebe v keršanskem zaupanji vterjevala,
ampak je tudi druge zavoljo grehov
obupljive ljudi tolažila in pomirila. Tako
na primero neka nuna, ki je v zdravji
veliko Bogu služila, postane v bolezni
vsa obupna, kakor da ne bi ji bilo moč
pred sodnikom obstati, da je le pogub¬
ljenja vredna. Sv. Klara derži pred njo
podobo bridke martre, rekoč: „Sestra,
čemu se bojiš in treseš? Poglej tistega,,
ki je z nebes prišel na zemljo, te rešit.
Glej njegove zato razprostene roke, da

213

hi te objel, njegovo zato odperto stran,
da bi te v njej pred sovražnikom pe¬
klenskim skril, in ti se treseš pri po¬
gledu tega dobrotljivega Boga, ki te
kliče? Ako bi bila s toliko gorečnostjo,
s ktero Bogu že 23 let služiš, služila
naj hujšemu trinogu, mar misliš, da M
te na poslednje preganjal in terpinčil?
Ali Boga še za tako dobrega nimaš,-kakor
trinoga?" — Te besede preženo bolni
nuni ves strah.

Sv. Klara je tudi presveto Rešuje
Telo posebno pobožno molila. V svoji
bolezni je Jezusa Kristusa v sv. Rešujem
Telesu pričujočega vedno tolažbe in po¬
moči prosila, ktero je tudi našla. Zakaj
tudi ti tega ne storiš. Ali bi ne bil mar
tudi ti pri Jezusu Kristusu zaupljivo po¬
moči iskal za svojo dušo in telo, kakor
njih veliko, ko bi bil živel za časa, ko
je hodil Zveličar v človeški osebi po svetu ?
M li ravno tisti Jezus Kristus v sv. Reš-
njem Telesu pričujoč, kteri je nekdaj
toliko bolnikov ozdravil, in nikogar ni
brez tolažbe, brez pomoči od sebe pustil?

214

Zakaj ne pribežiš bolj pogostoma in z
veeim zaupanjem k njemu ? Zakaj ne išeš
tolažbe in pomoči pri njem? Večkrat
tožiš kakemu človeku svoje bolečine, ki
ti nič pomagati ne more. Oh! pojdi v
duhu, ker sedaj s telesom iti ne zamoreš,
pojdi z dušo v cerkev pred naj svetejši
zakrament, in potoži, razodeni svojemu
Zveličarju s terdnim zaupanjem vse svoje
dušne in telesne bridkosti in bolečine in
gotovo boš vselej polajšanje in pomoč
zadobil!

Molitev.

O Bog! kteri si meni po svoji zvesti
služabnici sv. Klari pokazal, kako moram
vse bolečine in terpljenje, ki iz tvoje
očetovske roke pride, z radovoljnim in
veselim sercem sprejeti, in iz ljubezni
do tebe voljno prenašati: dodeli mi po
njeni priprošnji obilno milost, da jez
svoje majhne bolečine in terpljenje voljno
in z veseljem sprejmem, da se z njim
na zemlji svojih madežev očistim in te
po smerti z vsemi izvoljenimi v nebesih

215

vekomaj hvalim in častim po Jezusu Kri¬
stusu Gospodu našem. Amen.

15. Sv. Lavrenci, dijakon, mučenec.

Zgled.

Ko so sv. Siksta papeža peljali na
moriše, ogovori ga sv. Lavrenci z brid¬
kim glasom: „Oh, oče, kam greš brez
svojega sina? Kam greš, sveti veliki
mašnik, brez svojega dijakona? Nikdar
nisi opravljal daritve svete maše, da ne
bi ti bil na strani stal. Poskusi me
sedaj, ali sem nevreden služabnik, iz¬
voljen od tebe, da delim ^ sv. kri. Sv.
Peter je pred seboj poslal Štefana, daruj
tudi mene, ker si me podučil, da v
spremstvu dospeš do krone." Sv. Sikst
mu prijazno reče: »Moj sin! jez te ne
zapustim. Tebe, mladenča čaka hujši
boj, kot mene starčeka. Ne bova dolgo
ločena, — še tri dni, in prideš za menoj!“
To izgovorivši mu velt vse cerkvene za¬
klade razdeliti ubogim. Sv. Lavrenci
zbere uboge krog sebe, in razdeli med

216

nje ves denar in dragocenosti, ki so mu
bile izročene. Cesarjev namestnik izve
od teh cerkvenih zakladov, zato veli di-
jakona Lavrcncija pred se pripeljati, in
ga nagovori: „Prinesi mi vse cerkvene
zaklade!" Sv. Lavrenci brez strahu od¬
govori: »Hočem ti jih pokazati, le do¬
voli mi časa, da vse oskerbim.“

Oblastnik vesel, ker upa veliko de¬
narjev dobiti, dovoli mu tri dni odloga,
da poiše vse cerkvene zaklade. Čez tri
dni zbere sv. Lavrenci slepe, pokveke
brez roke ali noge, gobove, kraljeve,
hrome in kakor si bodi betežne, in reče
oblastniku: »Pridi in pojdi za menoj,
vidi! boš versto svitlih posod, in zlata
in srebra obilno". Oblastnik gre proti
cerkvi, ko pa vidi namesto zlata in srebra
veliko trumo beračev in ubozih bolnikov,
ga zgrabi silna togota. Sv. Lavrenci
pa mirno reče: »Čemu se jeziš? Kaj je
zlato, ko ga želiš, kakor rumeno, svetlo
blato, zaničljiva ruda, vir hudobij, laži
in izdajstva ? Tu poglej trumo nesrečnih,
oni so pravo zlato, oni otroci Božji,

217

zakaj njihove bolezni in nadloge, ki jih
voljno prenašajo, delajo jih bogate pri
Bogu. Grlej, to so tisti zakladi, ktere
sem ti obljubil pokazati, vzemi jih, in
obogati ž njimi cesarja, obogati Rimsko
mesto".

Silno razkačen se zadere oblastnik:
„Ali ti se upaš, mene zaničevati? Tem,
ti želiš smerti; ali vedi, smert, ki te
čaka, bo počasna in muke mnogotere."
Sedaj veli mu vse oblačila z života ster-
gati, in ga s šibami tako dolgo tepsti,
da je ves v kervi in razmesarjen. Potem
mu pokaže vse drugo mučeniško orodje,
žugaj e mu še hujši muke, ako ne bo
daroval malikom. Ko Lavrenci reče, da
ga nikdar nikoli ne bo k temu prisilil,
ga ukaže na tezalnico razpeti, ga z ver-
vimi nakviško potegniti, in po vsem ži¬
votu pretepati z biči; ki so imeli na
koncu železne grebene. Tako raztepe¬
nega ukaže z gorečimi baklami žgati;
potem ga že tretjič in sicer s svinčenimi
palicami bičati. Zdaj vidi Roman, eden
vojakov angela, ki ga tolaži, in pot na

218

licih in kri iz ran briše. To ga gine,
da tudi kristjan postane. Slednjič ukaže,
da ga s kamni po ustih tolčejo, in po¬
tem zaprejo v ječo.

Celo noč premišljuje trinog, kako
hi ga drugi dan še hujše terpinčil. Drugi
dan veli prinesti železen ros, pod njega
deti žive žerjavice in na roš položiti Lav-
rencija, da hi se tako počasi pekel.
Lavrenciju se je žerjavica zdela, kakor
lepe, rudeče in prijetno duhteče rože.
Na eni strani opečen reče v tem terp-
Ijenji smehljaje k sodniku: „Na eni

strani sem že ves opečen, ukaži me na
drugo položiti". To se zgodi. Kmalo
potem mu zopet pravi: „ Sedaj je meso
pečeno, jej, in dohro naj ti tekne". Po¬
tem moli na glas za spreohernjenje ne¬
vernikov in v tej goreči molitvi se pre¬
seli njegova lepa duša v nehesa.

219

Prigovor.

Terpi voljno iz ljubezni do Boga po
zgledu sv. Lavrencija.

Sv. Lavrenci je Boga resnično ljubil,
ker je iz ljubezni do njega strašne bo¬
lečine voljno in veselo terpel. M rekel
le z besedo: „0 moj Bog! ljubim te iz
vsega serca"; temveč resnično ga je lju¬
bil. Od tega je pričevanje dal s svojim
terpljenjem in svojo smertjo iz ljubezni
do Jezusa. Kako močno je bil sv. Lav¬
renci obveseljen, ko mu je papež Sikst
rekel: „Ti boš še hujši bolečine, kakor
jez terpeti mogel! Kako močno je bil
razveseljen, ko so mu rabelj ni razbeljen
železni roš ali razbeljeno železno posteljo
pripravljali! Kako močno se je veselil,
ko se je počasi na njej pekel, kako go¬
reče je molil in Boga hvalil, da ga je
vrednega storil za njegovo sv. vero na
žerjavici umreti! K e le voljno, ampak
tudi veselo je terpel, da bi le Jezusu
bolj podoben postal, in mu bolj svojo
ljubezen pokazal.

220

Tudi tebi, ljubi kristjan! je Bog'
terpljenje in bolezen poslal, da ti je pri¬
ložnost dal mu svojo ljubezen v djanji
pokazati. Ne bodi žalosten svojega terp-
Ijenja, zakaj kterega Bog ljubi, tistega
s šibo tepe. Če voljno terpiš, si pravi
otrok Božji in pravi ud Jezusov. Srečen
si, ki nadloge terpiš, zakaj s terpljenjeni
si veliko plačilo za nebesa zaslužiš, in
potem, ko boš terpljenje srečno prestal,
boš prejel krono plačila gori v nebesih.
„Kdor je tovarš Jezusov v terpljenji, bo
tudi v poveseljenji*. II. Kor. 1. 7.
Kristjan! če terdno veruješ, če prav upaš,
če Boga goreče ljubiš, če ponižno spoznaš
svoje grehe, če želiš Jezusa in njegove
svetnike posnemati, če hrepeniš po ne¬
beškim veselji: se ne boš branil terp-
Ijenja, boš križev vesel in Boga hvalil,
kteri te. z njimi podobnega stori svojemu
ljubemu Sinu Jezusu Kristusu.

Molitev.

O moj Bog! velikokrat pravim:
Ljubim te iz vsega serca; pa je celo

221

malo ali nič prave poterpežljivosti v meni
iz ljubezni do tebe. Da te je sv. Lav-
renci resnično ljubil, od tega je priče¬
vala njegova stanovitna poterpežljivost
v bolečinah; kaj pa od moje ljubezni do
tebe pričuje? Moja nepoterpežljivost jo
tvoji sv. volji vedno nasproti. S svojimi
grehi sem velike kazni zaslužil, in s
svojo nepoterpežljivostjo v bolezni si še
hujši maševanje nakopavam. Tvoj zvest
služabnik sv. Lavrenci je bil nedolžen
in je vendar velike muke voljno terpel;
jez, velik grešnik, godernjam zoper za¬
služeno terpljenje. Sv. Lavrenci te je na
razbeljenim železnim rošu živ pečen hvalil;
jez pa večnega ognja vreden, v majhnih
bolečinah godernjam! O ljubi sv. muče¬
nik, sprosi mi od križanega Jezusa mi¬
lost, da v prihodnje vse voljno terpim,
kar mi Bog težavnega pošlje. S pomočjo
Božjo sklenem se v voljo Božjo vdati,
in v duhu pokore vse križe terpeti, da
odpušanje grehov od Božje neskončne
milosti zadobim. Amen.

222

16. Sv. Martin, škof.

Zgled.

Med mnogimi drugimi čednostimi se
sveti na sv. Martinu njegova velika krotkost
in poterpežljivost. Potovavšega po svoji
škofiji sreča voz z vojaki. Primeri se
pa, da se konji pred njim splašijo. Vo¬
jaki, za tega del razdraženi, padejo nad
škofa, in ga neusmiljeno pretepč. Za
njim pridejo njegovi spremljevavci, in ko
ga na pol mertvega zagledajo, posadč ga
na svojo tovorno živino. Vojaki pa se
zopet usedejo na voz; ali konji se po
nobeni ceni ne premaknejo z mesta. Pre¬
strašeni domislijo si, da mož, kterega so
pretepli, mora sv. Martin biti. Pri tej
priči se vernejo nazaj, ga prosijo na
kolenih odpušanja, česar jim škof brez
Žale besede dodeli. Drugi zgled njegove
krotkosti in poterpežljivosti je ta: Eden
njegovih duhovnikov, Brici imenovan, je
bil od njega zavoljo njegovih nespodob¬
nosti že večkrat posvarjen; namesto po-

223

boljšanja pa raznaša naj nesramniši laži
čez sv. Martina, in ga celo očitno za¬
sramuje, in s silo žuga napasti. Martin
pa ves krotak terpf vse voljno, in be¬
sedice ne reče; ampak goreče moli za
njegovo spreobernjenje. Ko se pričujoči
čudijo, jim odgovori: „Ako je Gospod
Judeža Iškarijota prenašal, zakaj bi ne
mogel prenašati jez Bricija?*

Kaj lepši zglede potrpežljivosti in
hrepenenja po nebesih je dal sv. Martin,
škof, o času njegove poslednje bolezni
in smerti. Že čez 80  let star vč, da
smert ni več daleč, in jo tudi svojim
učencem prerokuje. Daši ravno že slab
na močeh, gre vendar na daljši mejo
svoje škofije, zato, da bi pomiril neke
duhovne, ker je zvedil, da je satan med
njimi prepir vnel. Ko srečno doseže,
česar je želel, se verne na svoj dom.
Toda že na poti ga napade bolezen, in
vidno zginja njegova moč. Bogu se da¬
ruje, učencem pa reče: »Ura moje smerti
je blizo“. Vsi se milo zjokajo in kličejo:
»Oče zakaj nas zapustiš? komu nas boš

224

neutolažljive izročil ? Dereči volkovi bodo
tvojo čedo napadli, in kdo nas bo, ako
je pastir mertev, njihovih napadov va¬
roval ? Poznamo sicer tvoje hrepenenje
po Kristusu, toda tvoje plačilo je tebi
zagotovljeno, in če prav odloženo, za tega
del ne bo pomanjšano. Daj se po naši
revi pregovoriti, misleč na nevarnosti, v
kterih nas zapustiš". On pa jim odgovori
v molitvi k Bogu: »Gospod, ako sem
tvojemu ljudstvu še potreben, ne branim
se dela; tvoja sv. volja se zgodi!“ Tako
je še v poslednjem trenutku volja Božja
njegovo edino vodilo. Dasiravno merzlična
vročina čedalje hujše prihaja, vendar ne
neha moliti. Ležč na tleh potresenih s
pepelom, ogernjen s spokornim oblačilom
in s sklenjenimi rokami, viditi je kakor
vojak, ki z orožjem v rokah umira. Nje¬
govi učenci hočejo nekoliko slame pod
njega deti, pa on jim tega ne pusti rekoč:
»Kristjan mora na pepelu umreti; gorje
mi, ako bi drugačen zgled dal". Ker
vidijo, da neprenehoma znak leži, in vedno
le v nebo odperto gleda, mu želijo vendar

225

nekoliko bolečo 'lego pol a j sati in ga saj
kaj malega ali na desno ali na levo stran
oberniti; on pa jim odgovori:'» Ljubi
bratje! pustite me rajše nebo gledati,
kakor zemljo, da gre moja duša pri od¬
hodu po ravnem potu k svojemu Gospodu*.
Na to zagleda hudobo ob svoji strani, in
ji reče: »Kaj delaš tukaj neusmiljena
zver ? Pri meni ne boš nič svojega našel!
sprejelo me bo Abrahamovo naročje*.
Po teh besedah izdihne svojo lepo dušo
8. novembra 1. 400.

Prigovor.

Bolnik, premišljuj nebeške dobrote po
zgledu sv. Martina.

»Ljubi bratje! pustite me raj nebo
gledati, kakor zemljo*, rekel je sv. Martin
na smertni postelji; zakaj le po nebesih
je hrepenela njegova duša. Zato se je
že popred vse svoje življenje trudil, svoje
serce od sveta odtergati, in ga k Bogu
v goreči molitvi povzdigovati. Od tod
je prihajalo, da je tako rad v molitvi

Dušna pomoč II. b. 16

226

svoje oči proti nebesom povzdigoval, ker
le gori je vleklo njegovo dušo. Z ostro
pokoro je krotil svoje telo, da je svojo
dušo toliko ložej k Bogu povzdigoval.
Zato je bilo njegovo življenje bolj ne¬
beško, kakor svetovno, in zato je tudi v
poslednjem trenutku v nebo hotel gledati,
kjer je njegova duša že dolgo prebivala.
Eeršanski bolnik! če nisi v zdravji s svojo
dušo v nebesih prebival in po nebesih
hrepenel enako sv. Martinu, stori to saj
sedaj v svoji bolezni, ko se večnosti zmeraj
bolj bližaš. Raztergaj že sedaj v življenji
po zgledu sv. Martina vse vezi, ki te na
svet in njegov vžitek navezujejo; moli,
premišljuj, zatajuj, premaguj se; razdaj
med uboge nekoliko svojega premoženja,
ker veš, da po smerti ne boš nič sve¬
tovnega sabo vzel, in.ker veš, da nebesa
so vredne, da vse za nje daš, kar posedeš.

Molitev.

Zahvalim te, o moj Gospod! da si
mi sedaj z boleznijo oči odperl, da vidim
in spoznam nečimernosti vsega posvetnega

227

veselja, bogastva in časti. O da bi bil
že v zdravih dneh to resnico tako spoznal,
kakor sv. Martin, nikdar bi te he bil z
grehom žalil! O Gospod! odpusti mi,
ker sedaj svoje grehe spoznam, te s ske¬
sanim sercem odpušenja prosim, in terdno
obljubim, če mi življenje podaljšaš, sve¬
tovne dobrote malo ceniti, in jih v to
obračati, da si z njimi nebesa kupim;
če me pa s to boleznijo k sebi pokličeš,
sem tudi zadovoljen in rad umerjeni, ker
si mi dal nečimernost vseh časnih dobrot
spoznati, in upanje imam, da me boš po
smerti k sebi vzel ne zavoljo mojega za-
služenja, ampak zavoljo svojega neskon¬
čnega usmiljenja in zavoljo Kristusovega
zasluženja. Ker pa vem, da nič oma-
dežanega v nebesa priti ne more, in je
zavoljo tega tudi tvoj nar zvestejši slu¬
žabnik sv. Martin do poslednjega zdihljeja
svojega življenja v veliki pokori živel:
prosim te ponižno, čisti me tako dolgo
z bolečinami, da bom očišen pred tvoj
sodnji stol stopil; ker ti je pa znana
moja velika slabost, podpiraj me s svojo

16 *

228

pomočjo, in ohrani me vedno s tvojimi
naredbami zadovoljnega, potem me pa
skorej pokliči v tvoje sv. kraljestvo gori
k sebi v nebesa. Amen.

17 . Sv. Neža, devicct in mučenica.

Zgled.

Sv. Neža je bila še le 13 let stara,
pa je bila tako serčna, da se ni bala
iz  ljubezni do sv. čistosti in do svojega
Ženina Jezusa Kristusa mučeniško smert
preterpeti. Ko sodnik majhno deklico
pred saboj zagleda, jo misli prestrašiti,
kakor se otroci strašijo; torej nad njo
zakriči in ukaže rabelnom jo zvezati.
Ali ona se ne prestraši strašnih rok
neusmiljenih rabeljnov, še le veseli se
in želi iz ljubezni do Jezusa in do svete
čistosti terpeti in umreti. Ko sodnik
vidi, da se ne da prestrašiti, jo z mede¬
nimi besedami in lepimi obljubami prosi,
naj z njegovim sinom v zakon stopi.
Ali sv. Neža odgovori, da ne more ne¬
zvesta biti svojemu Ženinu Jezusu, ne

229

od njega odstopiti. Ko z lepim nič ne
opravi, jame ji hudo pretiti: „Ali se
odpovej Kristusu, ji reče, in privoli v
zakon, ali pa daruj boginji Yesti in se
njenim devicam pridruži. Ako ne, dam
te v nesramno hišo odpeljati, da vsakdo
s teboj razuzdanost uganja". Sv. devica
mu serčno odgovori: „ Zastonj čakaš, da
bom privolila. Svojemu Ženinu nezvesta
ne morem biti, in tudi boginji Testi ne
bom darovala. Tudi se ne bojim hiše
nesramnosti, zakaj angel j gospodov bo
branil moje telo, in me varoval hudobne
sile".

Te besede sodnika tako razkačijo,
da ukaže peljati jo pred malike in jo pri¬
morati jih moliti; ali ona zaničuje laž-
njive bogove, in moli pravega Boga.
Sedaj ukaže devici obleko mahoma s
trupla potegniti in jo nago v nesramno
hišo odpeljati. Ali glej čudež! usujejo
se ji lasje gosti in dolgi po celem ži¬
votu od verha do tal, in kakor svilnat
plaš pokrijejo njeno deviško telo. Hiša
pregrehe postane svetišče; čudna groza

280

osupne slednjega in nihče se ji bližati
ne upa; zdelo se jim je, kakor da bi
angelj nebeški deklico varoval. Le sod¬
nikov sin, prederzniši memo vsih druzih,
se sv. Neži bliža s hudobnim namenom,
in jo vkljub svaritve hoče prijeti, pa
angelj Gospodov ga vdari, da se slep
in kakor mertev na tla zgrudi. Sodnik,
njegov oče, to slišati, prileti ter začne
sv. Nežo prositi, da ga ozdravi. Ona
povzdigne roke k Bogu in moli, in za
smert udarjeni vstane in zavpije: »Res¬
nično, Bog kristjanov sam je pravi Bog !“
Sedaj sodnik noče več sv. Neže
terpinčiti, ampak jo izroči podsodniku.
Ta ne pomišlja dolgo, hitro ukaže ger-
mado napraviti in sv. Nežo kakor da
bi bila copernica sežgati. Devica hiti
na njo z večim veseljem, kakor posvetne
neveste k poroki. Na vseh straneh ger-
mada gori, ali glej čudo, plamen se
razdeli na dve strani, ter šviga daleč
okrog po nevernikih in jih mnogo po¬
padi ; Neža stoji pa v sredi nepoškodovana
in z hvaležnim sercem časti in poveličuje

231

Boga in hvali njegovo vsegamogočnost.
Sedaj ji mora rahelj glavo odsekati.
Ali roka se mn groze trese, da se ne
upa povelja spolniti. Pa sv. Neža ga
s prijaznim glasom nagovori, rekoč: „Kaj
se mudiš ? Mahni! naj nmerje telo,
ktero dopada očem, kterim jez nočem
dopasti". Potem povzdigne oči proti
nehu in veselo moli: „Sprejmi, o Gospod!
mojo dušo, ktero si tako drago odkupil
in je tako neizrečeno ljubil!“ Sedaj
mahne rahelj z mečem, in duša sv. Neže
se vzdigne gori v sv. nebesa k svojemu
Ženinu Jezusu.

Prigovor.

Da boš voljno terpcl, spomni sc po-
gostoma večnega nebeškega veselja.

Kdo je sv. Neži, trinajstletni de¬
vici, tako serčnost vdihnil, da se je tako
močno veselila mučeniške smerti? Lju¬
bezen do Jezusa, njenega Ženina, in
upanje večnega zveličanja pri njem. Da
boš zamogel tudi ti, bolni kristjan!

232

voljno terpeti bolečine svoje bolezni,
spomni se velikega plačila, ktero je iz¬
voljenim v nebesih pripravljeno. Nebesa
so več vredne, kakor vse, kar za-nje
terpeti zamoreš; in še dobro bi kupil,
ko bi jih kupil za ceno ne le vseh bo¬
lezen, ampak tudi vseh terpljenj, ki so
na tem svetu mogoče. Ozri se torej
pogostoma proti nebesom; bodi stano¬
viten in nosi neutrudoma težo svojih
bolečin. Če terpiš kake dni ali tedne,
bo tvoje veselje zato večno. Majhno
minljivo terpljenje ti bo zaslužilo ne¬
zmerno veselje v nebesih.

Molitev.

O ljubi Jezus! ponižno spoznam,
da sem tvoj nevredni služabnik; želim
in upam v tvoje kraljestvo priti, pa brez
vsega terpljenja. To ne more biti, ker
ga nisi lenim, ampak pridnim obljubil.
Ti, glavar in vladar vseh izvoljenih! si
na križi umeri, tvoja zvesta nevesta sv.
Neža se je neizrečeno veselila, da je za-

233

mogia iz ljubezni do tebe po rabeljnovih
rokah kri preliti, jez pa upam brez
terpljenja priti! Ako bi mi še hujši
bolečine poslal, bi bile še premajhne v
primeri z velikim plačilom v nebesih;
pa ti meni le majhino terpljenje nakladaš
in mi ga s svojo milostjo voljno nositi
pomagaš: kako se bom izgovarjal, če
ga voljno ne nosim. O Gospod! obljub¬
ljeno večno plačilo bom vedno premišlje¬
val, da ne opešam na poti terpljenja,
in terpim po tvojem zgledu. O sv. Neža!
sprosi mi od Jezusa saj nekoliko tiste
poterpežljivosti in tiste svete ljubezni,
ktere si bila polna, da mu v vseh svojih
težavah zvest ostanem in se po smer ti
v tvoji srečni družbi veselim vekomaj.
Amen.

18. Sv. Pavel, apostelj.

Zgled.

Djanje aposteljsko priča, kako veliko
se je sv. Pavel apostelj trudil, in da je
iz ljubezni do Jezusa in do svojega

234

bližnjega skorej ves takrat znani svet
obhodil, povsod križanega Jezusa ozna-
noval, premnogo judov in nevernikov k
Jezusovi veri spreobernil, pa tudi mnogo
preganjanja in bolečine zavoljo oznano-
vanja sv. evangelija preterpel. V svojem
drugem listu do Korinčanov svoje terp-
ljenje sam popisuje, ko pravi: „Bil sem
v mnogih nadlogah, večkrat v ječah, v
ranah čez mero, velikokrat v smertnih
nevarnostih. Od judov sem jih prejel
petkrat po štirdeset, eno manj. Trikrat
sem bil s šibami tepen, enkrat kamnjan,
trikrat- se je z menoj barka razbila, noč
in dan sem bil v globočini morja; veli¬
kokrat na potih, v nevarnostih na vodah,
v nevarnostih med razbojniki, v nevarno¬
stih med rojaki, v nevarnostih med ne¬
verniki, v nevarnostih v mestu, v ne¬
varnostih na samoti, v nevarnostih na
morji, v nevarnostih med lažnjivimi brati;
v trudu in terpeži, v mnogem čuvanji,
v lakoti in žeji, v pogostnih postih, v
mrazu in nagoti“. Vse to in še mnogo
drugega, kar ni zapisanega, je preterpel

235

z naj veči poterpežljivostjo; njegova
močnodušna poterpežljivost je bila. tolika,
da se je bridkost in preganjanja veselil,
in še zmeraj več terpeti želel. Pri vseh
svojih velikih delih in bolečinah za čast
Božjo in zveličanje bližnjega je bil pa
toliko ponižen, da je svoje krivice in
hudobije storjene kristjanom pred spre-
obernjenjem večkrat sam spoznal, in ko
je več, ko vsi drugi aposteljni delal, se
naj manjšega med aposteljni imenoval.
Vedno je Boga hvalil, da mu priložnost
in čast d&, da zarnore za Jezusovega
svetega Imena voljo terpeti. Svčst si
je bil, da vse terpljenje tega sveta se
ne da primeriti s prihodnjo častjo, ktera
bo v prihodnjem življenji nad otroci
Božjimi razodeta. Spomin prihodnje časti,
ktere je upal deležen biti, mu je bil
vedno pred očmi, in ga je s takimi go¬
rečimi željami napolnil, da je vedno
želel razvezan in s Kristusom sklenjen
biti. Te želje mu je Bog spolnil, ko mu
je zavoljo oznanovanja in češenja Jezu¬
sovega svetega Imena rabelj glavo odsekal.

236

Prigovor.

Delaj pokoro za svoje yrehe po zyledu
sv. Pavla in spominjaj se poyostoma
nebcskcya plačila.

Kakor hitro sv. Pavel svojo hudo¬
bijo storjeno s preganjanjem kristjanov
spozna, in voljo Božjo iz podučenja pri
Ananiju zvč, se brez odloga popolnoma
k Bogu spreoberne in začne ravno tisto
sv. vero neustrašen oznanovati, ktero
je popred čez vse sovražil in preganjal.
Še ostalih 34 let svojega življenja je
on neznansko težavne popotovanja storil,
od enega dela sveta do druzega s čudo¬
vito poterpežljivostjo in sicer ne na
složnih vozovih, ampak peš, ne po glad¬
kih cestah, ampak po grudovih potih,
čez visoke gore, globoke doline, dereče
reke, in gnjile močvirja, ali po morji v
razhrebanih ladijah, ki so jih mogli z
verigami in vervmi povezovati. Večkrat
je bil kakor gobov ali kužen človek iz
shodnic verzen, preganjan iz mest in od

237

dobrih prijatlov verzen na vremenske
nezgode, v gozde in pušave med divjo
zverino. Vendar vse težave niso mogle
premagati njegove poterpežljivosti. Bolni
kristjan! Bog ti je že pred dolgim
časom dal hudobijo tvojih grehov spo¬
znati, veliko nevarnost, v kteri se je
tvoja duša znašla in potrebnost resnič¬
nega spreobernjenja. Ali si tudi ti tako
hitro in resno vprašal, kakor sv. Pavel:
»Gospod, kaj hočeš, da naj storim V‘
In potem, ko ti je Bog po svojem slu¬
žabniku svojo voljo razodel, ali si bil
Božji volji tako hitro in stanovitno po¬
koren, kakor sv. Pavel ? In če si se
ravno že resnično spreobernil, ali delaš
svojim grehom primerjeno pokoro, kakor
sv. Pavel ? Ali če si - v zdravji pokoro
delati zamudil, ali saj sedaj svojo za¬
mudo s tem namestuješ, da iz ljubezni
do Boga in v pokoro za svoje storjene
grehe bolečine svoje bolezni voljno terpiš,
in s hvaležnim sercem poljubuješ dobrot¬
ljivo roko nebeškega Očeta, kteri tebe
svojega otroka s šibo tepe, ker te ljubi ?

238

Če tega dosedaj, ljubi bolnik! storil
nisi, stori v prihodnje, ker še zamoreš
z bolečinami svoje bolezni nadomestiti
vse zamujene dobre dela, in lepih čed¬
nosti si pridobiti, kterih morebiti sedaj
še nimaš.

Imej, bolni kristjan! tudi ti, kakor
sv. Pavel, vedno pred očmi tisto krono,
ktera ti je v nebesih pripravljena, če iz
ljubezni do Boga stanovitno voljno terpiš
vse težave in bolečine svoje bolezni.
Prosi pa tudi Boga terdnega zaupanja
v Božjo milost in Jezusovo neskončno
zasluženje, da boš enkrat na koncu svo¬
jega terpljenja s sv. aposteljnom Pavlom
reči zamogel: »Dobro sem se vojskoval,
svoj tek dokončal in vero ohranil. Sedaj
mi je pa prihranjena krona pravice, ktero
mi bo tisti dan dal pravični Sodnik;
pa ne le meni, ampak vsem, kteri lju¬
bijo njegov prihod.

Molitev.

O Gospod! dodeli mi svojo milost,
da sem tudi jez s svojini terpljenjem

239

zadovoljen in se g a veselim, kakor se
ga je sv. Pavel veselil. In če bolezen
dolgo časa terpi in bolečine rastejo, daj
da raste tudi moja poterpežljivost; krepčaj
in tolaži me z mislijo na lepo krono,
ktero si mi v nebesih pripravil, če voljno
terpim; in ko bom po tvoji milosti krono
zaslužil, potem pokliči me k sebi, da te
s sv. Pavlom v nebesih vekomaj gledam
in častim. Amen.

19. Sv. Peter Kanizi, mašnih Jc-

zuiškega reda. (-J- 1597.)

Zgled.

Ko je bil sv. Peter 69. leto svoje
starosti med vednim delom za čast Božjo
dosegel, je bil od mertuda napaden.
Ozdravi nekoliko, pa pridigati več ne
more. Sedaj spisuje pridige in životo-
pise več svetnikov, jih daje v tisk in 's
tem koristi. Ko tudi pisati več ne more,
narekuje enemu redovnih tovaršev, da
on namesto njega spisuje. Ko tudi na¬
rekovati ne more, pa vedno moli. Od-

240

slej vedno le boleha, vse njegovo živ¬
ljenje je zgoli slabost in bolečina. Ali
vse terpljenja so mu le pomočki, z Bo¬
gom tem prisereniše se zediniti. Kljubu
svoje slabosti in svojih bolečin spokor¬
nega pasa ne odloži in derži postne dni
z drugimi redovnimi brati vred. Svoj
jezik je doslej vedno berzdal; sedaj pak
pogostoma in veliko govori, in sicer le
od Boga, smerti in večnega zveličanja.
Mesca septembra preide bolezen v vode¬
nico, ki cele štiri mesce terpf. V tej
bolezni ne more ne ležati ne sedeti, in
ako se ga kdo le količkaj dotakne, pri¬
zadene mu grozovite bolečine. To pa
ga ne stori nejevoljnega, temveč navadno
odgovarja: »Kako velik dolžnik sem lju¬
bemu Bogu, ki me križanemu Jezusu
podobnega dela!“ Ko se ga eden nje¬
govih bratov v tej bolezni nekoliko terdo
dotakne, obide ga nevolja, ali berž se
pokesa, ter pristavi: »Vendar svojega
trupla ne smem tako mehkužiti". Ko
njegov bolniški strežnik nekega dne za¬
pazi, da silne bolečine terpi, reče mu:

241

»Ljubi oče! ali ne bi mogli od Boga
polajšanja svojih bolečin prositi?". Kanizi
mu odgovori: »Pustimo skerb za to

Očetu; On ve bolje, kakor mi, kaj je
potreba. Služim mu že toliko let; zmeraj
sem se dal njegovi ljubeznjivi previdnosti
voditi, in sem se dobro počutil; se mu
mar hočem za ta kratki čas odtegovati?"
Ko pa pride mesec december, in vidi, da
se mu konec življenja bliža, prosi svo¬
jega spovednika enega dne prav ginljivo,
naj ga v resnobnem trenutku njegovega
odhoda v večnost nikar ne zapusti, in
ga do tistega 'časa na smert prav pri¬
pravlja; tudi odslej prav pogostoma go¬
vori od smerti in sodbe. V god sv. To¬
maža opravi poslednjo spoved, moli spo¬
korne psalme in molitve za umirajoče
ter prejme na to z ginljivo pobožnostjo
presveto popotnico. Sedaj nima druge
želje, kakor kmalo razvezan in s Kri¬
stusom sklenjen biti. Po tem prosi,
da se mu zakrament sv. poslednjega olja
podeli. Na enkrat vpre svoje oči v steno
svoje izbe, in s perštom tje pokazaje

Dnina pomoč II. b. 17

242

spregovori: „Ali ne vidite? ali ne vidite
tam?" Potem moli: „Češena si Marija!"
Nihče drugih sicer ničesar ni vidil; pa
brez dvombe se mu je Marija prikazala,
ktero je vseskozi po otročje častil. Po
sprejemi sv. poslednjega olja nič več ne
preneha priserčno moliti. Naposled s
podobo križanega Zveličarja v eni roki,
vedno jo poljubovaje, v drugi pa z bla¬
goslovljeno užgano svečo kot znamenjem
žive vere izdihne mirno in skorej neve-
doma svojo dušo 21. decembra v 77. letu
svoje starosti. Po smerti je bilo nje¬
govo obličje veliko lepši viditi, kakor
poprej v življenji, in prijetna vonjava
je šla po kapeli, kjer je njegovo truplo
ležalo na mertvaškem odru.

Prigovor.

v

Časti Boga v bolezni s kratkimi zdih-
Ijeji, zato ker dolgih molitev izgovar¬
jati ne moreš.

Ljubi kristjan! slišim, da pogostoma
zdihuješ in tožiš: -Kako srečen bi bil v

243

svoji bolezni, ko bi zamogel po zgledu
svetnikov vse voljno terpeti! Ali kako
malo sem jim v poterpežljivosti podoben!
Sem bolan zoper svojo voljo, in zdravje
zadobiti želim; bolečine so mi zoperne,
in ne hvalim Boga za-nje, velikoveč ga
prosim, da bi me terpljenja rešil; in če
tudi včasih rečem: »Zgodi se tvoja volja!“
vendar sem žalosten. Ljubi kristjan!
bodi potolažen, ki želiš voljno terpeti,
pa misliš, da ne moreš; le tvoje truplo
se bolečin boji, kar je natorno, in ti
zasluženja ne odvzame. Saj se je tudi
Jezusova človeška natora terpljenja tako
grozila, da je na oljski gori molil: »Oče!
odvzemi mi kelih terpljenja"; pa je zraven
tudi rekel: »Ne moja, ampak tvoja volja
naj se zgodi!" Da se boš tudi ti po
zgledu Kristusovem in svetnikov Božjih
stanovitno v Božjo voljo vdal, prosi Boga
pomoči po zgledu sv. Petra Kanizija.
On je v zdravji in bolezni prav veliko
molil. Posebno ljubi so mu bili kratki,
jedernati zdihljeji, ktere je tudi drugim
priporočal. Ker tudi ti, ljubi bolnik!

17 *

244

sedaj dolgih molitev izgovarjati ne moreš
zavoljo svoje slabosti, ti priporočam
kratke, pogostne pa serčne zdihljeje k
Bogu, k našemu Zveličarju, k materi
Božji, k angeljem, svetnikom in svet¬
nicam Božjim.

Molitev.

Oče večnega usmiljenja! glej, tvoj
otrok se v bolečinah znajde, iz kterih
ga noben drugi rešiti ne more, kakor
sam ti. Pri tebi jez sedaj pomoči išem,
v tebe samega zaupam. Usmili se me,
in reši me moje nadloge! Neskončno mo¬
gočen si, in lahko ti je moje težave po-
lajšati, in moje terpljenje končati. Pa
ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi!
Pomagaj mi, če je tvoja sv. volja, da
še dalje bolan ležim, da vedno poter-
pežljivost in zaupanje v tvojo pomoč
ohranim. Daj, da nikoli ne pozabim
tistega veselja, kterega si v nebesih za
me pripravil, če se ga s poterpežljivostjo
vrednega storim. «Sv. Peter, prosi za
me Boga! Amen.

245

20. Sv. Petronila, devica.

Zgled.

Sv. Petronila, devica, je bila ali
telesna ali pa le duhovna hči sv. Petra
aposteljna. Petronila je bila silno pri¬
jetna in cvetoča devica. Da ji telesna
lepota ni bila v padec, da se je v po-
terpežljivosti vadila, si zasluženje za ne¬
besa nabirala, ji je Bog' poslal hudo udno
skernino, ki jo je več let tergala, in na
posteljo priklepala. Sv. devica je to svojo
bolezen s čudovito poterpežljivostjo pre¬
našala, ter jo je svojemu ženinu Kristusu
darovala. Nekteri kristjani so se čudili,
da Peter, ki je že toliko bolnikov ozdravil,
tudi mertve v življenje obujal, svoji hčeri
zdravja ne sprosi, in Tit ga naravnost
vpraša, zakaj da Petronile ne ozdravi.
Peter mu odgovori: „To ji je koristno;
da ne mislite, da bi bilo nemogoče jo v
Jezusovem imenu ozdraviti", ji reče: »Pe¬
tronila, vstani in postrezi nam!“ Petro¬
nila je hitro vstala, ter je bila popolnoma

246

zdrava, in je gostom postregla. Po do¬
končanem delu ji Peter ukaže iti v po¬
steljo, ter je čutila poprejšnje bolečine.
Ko je bila v čednosti prav vterjena, je
dosegla zdravje in poprejšnjo telesno lepoto.
Več bogatili in imenitnih mladenčev jo
je snubilo, med njimi je bil Tlak; ona
pa se je vsem odpovedala. Flak jo misli
z oroženimi drugi prisiliti, Petronila pa
mu reče: „Če me misliš vzeti, pridi
v treh dneh, toda ne z orožjem, ampak
s poštenimi devicami". Mladeneč je bil
s tem zadovoljen. Petronila se vse tri
dni posti in moli. Tretji dan pride k
nji sv. mašnik Mkodem in jo obhaja.
Po sv. obhajilu se vleže v posteljo in
moli: „0 moj nebeški Ženin! ura moje
zaročitve s teboj je prišla, da se združim
s teboj vekomaj". To je izrekla in v
Gospodu zaspala. Kmalo po tem pride
Flak s trumo ovenčanih družic; pa glej!
svatovšina se je v pogrebšino spremenila.

247

Prigovor.

Bolnik naj se v Božjo voljo vda, zato
ker je bolezen velika dobrota Božja.

Iz popisanega zgleda lahko spoznaš,
o kristjan! da je bolezen marsikomu velika
dobrota Božja, ker gfl varuje mnozih
grehov, kterim zdravi pogostoma služijo;
mu daje priliko v poterpežljivosti si na¬
birati zaslug za nebesa; in marsikoga
pripelje na pravo pot keršanskega živ¬
ljenja. Da, iz tega zgleda spoznam, o
Gospod, da si mi zato bolezen poslal,
ker me ljubiš, in ker me zveličati hočeš!
Vedno stanovitno zdravje bi bilo nevarno
za moje zveličanje; v zdravji bi te mo¬
rebiti žalil, kakor sem te dosedaj mno¬
gokrat razžalil. Torej se ti zahvalujem
za bolezen, in imeti jo hočem za čas
tvojega obiskovanja, za čas tvoje milosti
in svojega zveličanja. Poljubujem tvojo
dobrotljivo roko, o Gospod! ktera me s
šibo tepe, da bi me poboljšala, in mi
pomagala se svojih grehov in za-nje za¬
služenih kazen očistiti, ter si obilniši

248

zasluženje za nebesa pridobiti. Prosim
te ponižno, delaj z mano po svoji naj
svetejši, naj pravičnejši in ljubeznjivši
volji. Zadovoljen sem, če je tvoja sv.
volja, da še dalj časa v bolečinah zdi¬
hujem, ali pa, da zdravja nikdar več ne
vživam. Tebi darrujem svojo voljo, svojo
dušo in svoje telo. Da sem bil dosedaj
v svoji bolezni mnogokrat žalosten ali
še celo nevoljen, je prihajalo od tod, ker
sem pozabil, da me je tvoja ljubeznjiva
očetovska roka s šibo udarila. Torej
te prav ponižno prosim: odpusti mi vse
grehe mojega življenja, odpusti mi tudi
sleherno nevoljo, s ktero sem te v bo¬
lezni razžalil. Ker pa včm, da sem
silno slab in nestanoviten v dobrem, torej
zdihujem: Pomagaj mi, da bom vselej
želel, kar ti imeti hočeš, da se bo moja
volja vselej po tvoji sv. volji ravnala;
da bo moja in tvoja volja le ena in ravno
tista volja; da druzega ne želim, kakor
edino to: da bo tvoje presveto Ime od
mene češeno in hvaljeno sedaj in na
vekomaj!

249

Molitev.

Spoznam, o Jezus! da simi iz lju¬
bezni bolezen poslal. Skušnja mi priča,
da mi nevolja nič ne koristi, ampak
škoduje, ker sem brez tvoje pomoči, brez
tvoje tolažbe in ostanem brez zasluženja,
če voljno ne terpim. Vem, da sem greš¬
nik, torej dolžnik tvoje pravice; torej
je boljše, za me tukej terpeti, kakor po
smerti se pokoriti. Če je bila za sv.
Petronilo bolezen potrebna, da je tvoja
zvesta nevesta ostati zamogla, kolikanj
bolj je meni bolezen potrebna, da v greh
ne padem in tebi nezvest ne postanem!
Daj mi, o Glospod! na prošnjo tvoje
zveste služabnice obilno milost, da voljno
objamem in hvaležno poljubujem vse bo¬
lečine svoje bolezni in tudi smert, kader
mi jo pošlješ, daj, da iz ljubezni do
tebe umerjeni, ker si tudi ti iz ljubezni
do mene na lesu sv. križa terpel in umeri,
da si s pokoršino do tebe zaslužim večno
zveličanje. Amen.

250

21. Sv. Polikarp, škof in mučenec .

Zgled.

Leta 166 se po Aziji novo pre¬
ganjanje kristjanov začne. Polikarp, škof,
ko skerben oče gre od hiše do hiše,
tolaži, vnema svoje verne ter jih opo¬
minja, naj se hrabro vojskujejo in voljno
terpe, da stanovitni in zvesti ostanejo
zveličanski veri. Ali serčni kristjani
se niso bali ne muk ne smerti, le skerbelo
jih je zastran ljubljenega škofa in ne
zastonj. Neverniki kmalo jamejo vpiti:
„Smert vsem kristjanom; pa kaj morite
le ude, glave pa ne: Polikarpa poišite!
Polikarp hoče vpričo tolike nevarnosti
v mestu Smirni ostati, pa na prigovar¬
janje prijatlov gre na bližnjo pristavo,
ter noč in dan moli za stiskano cerkev
in za svoje ovčiče. Eno noč vidi, da
mu je Bog krono mučencev odločil, vidi
namreč v sanjah, da mu izpod zglavja
plamen šviga. Ves vesel drugo jutro
reče tovaršem: „Ljubi moji! v kratkem

251

bom v ognji Boga poveličeval in Kristusu
spričevanje dajal!" Drugi dan že rabeljni
in vojaki njegovo hišo ostopijo. Lahko
bi jim bil še ušel, pa ni hotel, ampak
ves vdan v voljo Božjo reče: »Zgodi
se volja Božja!“ Da rabeljnom postreči
z jedjo in pijačo, on pa moli, ne eno,
ampak dve uri s toliko gorečnostjo, da
je bilo celo nevernim vojakom žal, da
so šli tako častitljivega starčeka lovit.
Dva nevernika vzameta sv. škofa k sebi
na voz, ko ga vojaki proti mestu žen6,
ter mu na vso moč prigovarjata, da bi
vero zatajil. Ko pa reče, da tega nikdar
storil ne bo, ji tako razkači, da ga ja-
meta gerdo psovati, in ga naposled tako
silovito z voza suneta, da se ubogi star¬
ček na nogi hudo pobije. Pa on ne
mara nič za bolečino, in veselo proti
mestu gre.

Pripeljejo ga v glediše. Glas z
neba mu zakliče: »Polikarp ! bodi močen
in serčen!" Oblastnik mu veli, naj se
vendar usmili svoje visoke starosti in
naj se Kristusu odpove. Polikarp mu

252

odgovori: „Šest in osemdeset let sem
že Kristusu služil in mi še nikoli nič
žalega ni storil; kako bom preklinjal
njega, svojega kralja, ki me je odrešil ?“
Oblastnik mu žuga z zvermi. »Le po¬
kliči jih*, reče Polikarp, »vesel sem, ako
me zverine požrč*. — »Ako se zverin
ne bojiš*, se sodnik jezno zadere, »te
bom z ognjem ukrotil*. Polikarp od¬
govori: »Groziš mi z ognjem, ki le
kratko časa gori in ugasne; pa ognja
ne poznaš, ki večno gori, kterega se
bolj ko tvojega bojim. Pa kaj se mudiš ?
Daj da pridere zverina, ali stori, kar
hočeš; kristjan sem in Kristusa nikoli
ne zatajim*. Oblastnik ga obsodi na
germado. S peklensko urnostjo z vlači
derhal judov in nevernikov derva, smolo
in slamo. Polikarp odloži plašč in čevlje
sezuje. Hočejo ga z žeblji h kolu pri¬
biti, pa Polikarp jim reče: »Ne tru¬
dite se, Bog, kteri mi po svoji milosti
pomaga, da goreč plamen voljno terpim,
on me bo tudi krepčal, da bom v ognji
mirno obstal, če tudi mi trupla ne pri-

253

“bijete". Tedaj mu samo roke na herbtu
zvežejo in germado zažgč. Predno ‘se
razgori, moli častitljivi starček na glas:
»Gospod Bog, zahvalim te, ker si mi
milostno dal dočakati te ure, ob kteri
bom med versto tvojih mučencev pri¬
štet. Sprejmi moje življenje ko prijeten
žgaven dar; rad ti ga darujem v tvojo
čast in slavo tvojega Sina Gospoda
našega. Amen". Germada zdaj že od
vseh strani plameča gori. Ali glej!
Bog svojega služabnika sredi gorečega
plamena čudno ohrani. Na levi iii desni
šviga kviško nad njim v podobi ognje¬
nega oboka, ali sv. škofa se ne dotakne.
Stoji sredi ognja in se zdi kakor zlato
ali srebro v ognji čišeno; okrog in okrog
pa se širi prijeten duh, kakor bi se
žgale najboljše dišave, sovražniki pa
stermijo. Zdaj zapovč sodnik rabeljnu,
da ga z mečem prebode. Iz rane režeče
vidijo belega golobčeka proti nebu zle¬
teti, in toliko kervi iz nje priteče, da
germado pogasi. Tako je stoletni škof
svoje življenje slavno dokončal, ko je

254

70 let cerkev vladal in brez števila ne¬
vernikov za sv. vero pridobil.

Prigovor.

Bolnik ! obžaluj, da nisi zmeraj Bogu
služil po zgledu sv. Polikarpa. Da
boš stanoviten, spomni se večnega
ognja v peklu.

»Šest in osemdeset let sem služil
Kristusu, in mi ni nič žalega storil;
kako bi ga mogel zatajiti in kleti V‘
Tako je govoril sv. škof Polikarp, ko
ga je oblastnik k grehu nagovarjal. Tudi
ti, bolni kristjan! moraš odkritoserčno
reči, da ti je Jezus Kristus celo tvoje
življenje le milosti skazoval, vedno le
dobrote ti delil. Pa, kako si mu po-
vernil ? Ali zamoreš tudi ti reči: »Šest
in osemdeset let sem služil Kristusu",
ko ni dneva preteklo, da ga ne bi bil
žalil, s hudobnim obnašanjem mu dobrote
povračeval. Oj nehvaležnež, da ga svet
večega nima! Ljuba duša! Jezus te

255

tabo vpraša: Odgovori mi! S čem sim
jez tvoj Bog od tebe zaslužil, da si mi
tolikrat z grehi moje brezštevilne dobrote
povračeval? Glej stvaril sim te; ohranil
te; dal ti življenje, dal ti mnogo let
zdravje, vse, kar si, in kar imaš, je dar
moje roke ! Ali te ni sram pred mojim
obličjem tolike nehvaležnosti ? Skesaj se
svojih grehov, in skerbi, da me v pri¬
hodnje več žalil ne boš. Ljubi bolnik!
obžaluj svoje grehe, ljubi, hvali, pove¬
ličuj Boga, kolikor po svoji slabi moči
zamoreš!

Sv. Polikarpa ni bilo strah ognja,
s kterim mu je oblastnik grozil; bal se
je le ognja, bi je grešnikom pripravljen
in vekomaj gori. Tudi ti, bolni kristjan!
spomni se v svojih bolečinah večnega
ognja, ki si ga morebiti zaslužil, in reci:
kako majhne so težave, ki jih zdaj terpim
proti ognju v peklu, ki vekomaj gori,
in Bog jih hoče za ljubo vzeti, in me
ognja v peklu pa tudi ognja v vicah
rešiti, proti kteremu je po mislih sv. očakov
le senca časni ogenj! Hvaliti hočem

256

Božjo rnilost in z Božjo pomočjo vse
težave voljno prenašati.

Molitev.

Moj Gospod in Bog! čudim se nad
veliko serčnostjo sv. Polikarpa, kteri
je ves hrepenel iz ljubezni do tebe ter-
peti in umreti, in da ga nobeno žuganje
pa tudi nobeno terpinčenje, celo smert
ni mogla ločiti od ljubezni tvoje. Ti,
o Gospod! si mu dodelil toliko moč.
Dodeli tudi meni svojo obilno pomoč, da
tudi jez po zgledu tega tvojega zvestega
služabnika vse, kar mi boš težavnega
na [svetu poslal, s poterpežljivostjo iz
ljubezni do tebe in v pokoro za svoje
mnogotere pregrehe preterpim, in se tako
po smerti večnega ognja v peklu, in če
je po tvoji neskončni milosti mogoče
tudi časnega ognja v vicah rešim po
Jezusu Kristusu Gospodu našem. Amen.

257

22. Sv. Roza Limanskadevica.

Cf 1617.)

Zgled.

Še maji deklici Rozi se je nekdaj
podoba s ternjem kronanega Zveličarja
globoko v serce vtisnila. Sedaj že od¬
rasla devica tembolj premišljuje, kako
bi temu svojemu Zveličarju naj bolj
mogla biti podobna. Napravi si krono
iz zacinjenega kositra, v ktero bodečega
ternjain poostrenih žebljev natakne. Tako
ostro pletenico si Roza pritisne na glavo,
in jo nosi več let pod tančico. Deset
let pred smertjo si da še srebern obroč
okoli nje narediti in va-nj 33 poostrenih
žebljev vdelati v spomin na 33 let Zve-
ličarjevega življenja. Nepopisljive so bile
njene bolečine; komaj da je še mogla
spregovoriti; kolikorkrat se je ganila,
so se bolečine že ponovile, in so bile
najhujši, kader jo je kašelj posilil ali
da je kihnila. Ravno tako terpinči tudi
druge svoje ude. Pripne si okoli pasa

Dušna pomoč n. b. 18

258

trojno verigo tako terdo, da se udje v
meso vtisnejo in jo s ključavnico zaklene.
Kader so bolečine prevelike, odklene jo
zopet in s kosci mesa od pasa odterga,
in berž ko se ji rane zacelijo, zadergne
se s to verigo vnovič. Teč let nosi žim-
nato, z malimi iglami nabodeno srajco.
Da tudi noge terpč, hodi stat na raz¬
beljeno peč, kader jo za peko zakurijo.
K tem telesnim bolečinam pridene Bog
neznansko hude dušne bolečine, zapu¬
ščenost in praznoto serca, ki 15 let sle¬
herni dan po celo uro terpi. Misli, da
je v kaki strahotni ječi zaklenjena, ali
v vice obsojena, ali celo v pekel pah¬
njena. Čuti se nekje, ker ni ne spo¬
mina na Božjo ljubeznjivost, ne okusa
naj manjši tolažbe. Dozdeva se ji, da
jo je Bog zapustil, in je daleč od nje;
rada bi ga ljubila, pa volja je kakor
zamerznila. Spomni se, da je pač en¬
krat Boga spoznala in ljubila, pa sedaj
ga ne spoznava, in ne ljubi. Kakor
Kristus na križu zapuščena kliče: »Moj
Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil \ a

Joka se in zdihuje, pa vse zastonj; po¬
slednjič reče: »Ne moja, ampak tvoja
volja naj se zgodi*.

Naposled se jame tudi za njo pri¬
bliževati dan, ko ima razvezana in s Kri¬
stusom sklenjena biti. Vendar mora žer¬
javica bolečin poprej še poslednjo žlindro
in nesnago na njeni prelepi duši odžgati.
31 let stara razodene eni svojih prijatlic
da bo v 4 mescih umerla, pa poprej še
neizrekljive bolečine prestala ter posebno
neugasljivo žejo terpela. Za tega del to
prijatlico poprosi, naj ji tedaj pekoče
gerlo z vodo hladi. Popolnoma v Božjo
voljo vdana se na to poslednjo poskušnjo
pripravi. Misle, da je nihče ne vidi in
sliši, poje v svoji celici poslednjo pesem
tako prečudno ljubeznjivo, da je groza
vseh, ki jo skrivej poslušajo. O polnoči
se po tem bolečine pričnejo. Slišati jo
je bilo milo zdihovati. Prijatlica jo najde
ležati na tleh oterpnjeno na vseh udih.
Na vprašanje, kaj da jo boli, odgovori:
»Posebne bolezni nimam, le smert se
sprehaja po mojem drobu*; in na daljno

260

vprašanje, ali naj ji pošljejo po zdrav¬
nika, pravi: „Po nebeškega.* Nes6 jo
v posteljo, merzel pot ji stoji na bledem
čelu, život ji zateka, in udje zmigujejo.
Zdravnikom je bolezen popolnoma ne¬
znana, in ko jim mora na spovednikov
ukaz svoje bolečine razodeti, reče: „Tako
bolečino čutim, kakor bi mi bila razbe¬
ljena železna krogla skozi sence pognana,
in kakor bi bil od glave do nog raz¬
beljen raženj skozi me vtaknjen, ki me
sem ter tje z vso silo kviško privzdiguje;
goreče bodalo mi serce prebada, in glava
je kakor z razbeljeno čelado pokrita in
okoli in okoli slišim udarce kladev. Moje
kosti se počasi v pepel sprevračajo, mozeg
v njih se suši -in naj hujši mraz sprele¬
tava vse kitice.* V teh neslišanih bo¬
lečinah slišijo od nje samo te besede:
»Gospod, pomnoži moje terpljenje, po¬
množi pa tudi v mojem sercu ljubezen
do Tebe!* Le tega prosi Zveličarja, da
bi ostala pri zavednosti do konca, kar
se tudi zgodi. Kmalo jo jame hudo že-
jati, tako žejo ima, da bi ji bila kis in

261

žolč poživet, ako bi ju imela. Milo se
začne ozirati na prijatlico, prosd jo hla¬
dila; toda prijatlica se brani, ji vode
podati, ker so zdravniki bili prepovedali.
Eoza jo spomni obljube pred 4 mesci ji
dane, ker se pa prijatlica le brani, Rozi
ne ostane drugega, kakor da žeje med-
leča s sežganimi ustmi kliče, kakor Kri¬
stus na križi: »Žeja me!“ Jezus hoče,
da čuti njegovo terpljenje, da umerje ž
njim na križu. Tako si je sama želela
v ljubezni, in tako se je- zgodilo. Sedaj
ji prinesd sv. popotnico, popred še  opravi
spoved od vsega svojega življenja. Ko
zagleda presv. zakrament, se od veselja
zamakne, ter še po zavžiti sv. popotnici
zamaknjena ostane. Po tem prejme sv.
poslednje olje s toliko radostjo, kakor
ne bi šla v smert, ampak v svate. Ne¬
koliko pred smertjo izreče spovedniku
svojo žalost, da ji je premalo časa od¬
ločenega, naj bi mu mogla veliko ve¬
selega od sladkosti Božje in večnosti po¬
vedati. Milo se poslovi od vseh in z
očmi vpertimi v nebo brez naj manjšega

262

znamnja strahu z besedami: „Jezus, Je¬
zus, Jezus bodi z menoj!" sklene svoje
življenje.

Prigovor.

Bodi Boyu zvest sedaj v ložjem terp-
Ijenji, da mu boš pozneje zvest tudi v
vecem terpljcnji.

Po pravici, ljubi bolnik! se čudiš
neslišani ostrosti pokore in strašanskemu
terpljenju svete Roze device, ki je od
svojih otročjih let sem Gospodu tako
zvesto služila. Nad to svetnico se pa
tudi lahko zgleduješ, da ga v nebesa
ni drugega pota, kakor pot križa in terp-
Ijenja. Roza sama to izreka z besedami:
„Terpljenje za terpljenjem mora nad nas
priti, da se do živega vdeležimo Božje
natore, in do veličastva otrok Božjih,
do popolne dušne lepote dospemo."

Mimo tega pa pomisli, da svetniki
k tej nadčloveški poterpežljivosti v terp-
Ijenji, k toliko veliki in ostri pokori niso
na enkrat dospeli, in da bi do tje še

263

nikdar ne bili mogli dospeti, ko bi se
ne bili poprej v potrpežljivosti vadili
pri manjših križih in pri ložjem terp-
ljenji. Začni tudi ti, bolni kristjan!
precej danes in odslej vedno v poterpež-
Ijivosti se vaditi. Tvoje terpljenje more¬
biti še ni silno hudo in težavno. Ali
zraven bolečin moraš morebiti kako po¬
manjkanje terpeti; imaš slabo postrežbo,
ljudje se te naveličajo, moraš kako bo¬
dečo besedo preslišati. Taki križi so v
očeh ljudi majhni, ali pred Bogom prav
veliko ceno imajo, če jih iz ljubezni do
Boga voljno terpiš; in če si zvest v
malih rečeh, boš od Boga milost zadobil,
da boš pozneje zvest tudi v nar hujšem
terpljenji. Ti želiš svoje bolečine drugim
potožiti, kar je privoljeno; če pa iz lju¬
bezni do Boga molčiš in namesto ljudem
Bogu potožiš, je zasluženje tvoje molč-
Ijivosti veliko pri Bogu.

Molitev.

Delivec vsega dobrega, vsegamogočni
Bog, ki si sv. Rozo od njenih otročjih

264

let sem s Svojo milostjo porosil ter hotel,
da enako svitli zvezdi vsem, zlasti bol¬
nikom z zgledom prave keršanske poter-
pežljivosti v terpljenji sije in jim pot
kaže, dodeli meni, svojemu služabniku
toliko milost, da ravnaje po njenem zgledu
vreden postanem biti prijeten dub Kri¬
stusu, Gospodu našemu! Amen.

v

23. Sv. Stefan, pervi mučenec.

Zgled.

Sv. Štefan je bil dijakon, to je
mož, kterega so bili aposteljni izvolili
skerbeti za vdove in sirote, in Božjo
besedo ljudem oznanovati. Z vso lju¬
beznijo je milošino med uboge debi, pa
tudi poln žive vere in sv. Duha z vso
gorečnostjo sv. evangeli oznanoval, in ker
je bil tudi velik čudodelnik med ljudstvom,
je Gospodu veliko spričevavcev pridobil.
S tem si jih je pa storil veliko zagri¬
zenih sovražnikov, kteri se začnejo z
njim prepirati. Ker pa ne morejo zoper-
stati modrosti in sv. Duhu, kteri je iz

265

njega govoril, najemo krivih prič, ki
pripovedujejo, da ta človek vedno zoper
sveti tempelj in Mozesovo postavo go¬
vori. Veliki duhoven ga vpraša, če je
temu res tako, kakor zoper njega pri¬
čajo. Sv. Štefan pa poln sv. Duha vidi
njih terdovratnost, in jim jo s presum-
ljivimi besedami očita. Oni pa tega
očitanja niso hotli poslušati, se togote
v svojih sercih, in z zohmi škripljejo
zoper njega. Ko jim pa reče: „Glejte!
vidim nebesa odperte, in Sinu človekovega
stati na desnici Božji", se zadero z
divjim krikom, zatisnejo svoje ušesa,
vsi kmalo nanj planejo, ter ga pahnejo
iz mesta in s kamnjem pobijejo. Pri-
šedši na pobijališe slečejo priče, da bi
tem močnejše lučali, svoje oblačila, po-
loživši jih k nogam Savlovim, da jih
varuje. Tako kamnjajo Štefana; on pa
kliče rekoč: »Gospod Jezus, sprejmi
mojo dušo!" — in pokleknivši z velikim
glasom vpije: „Gospod! ne prištevaj

jim tega greha". In ko je to izrekel,
je zaspal v Gospodu. Tako je tekla

266

perva kri za Jezusa. Sv. Štefan vodi
versto tistih brezštevilnih spričevavcev,
kterih prelita kri je bila rodovitno seme,
iz kterega so sv. cerkvi vedno novi
spoznovavci izrastli.

Prigovor.

Stoji ti nebo odperto , če se resnično
spokoriš  ; stoji ti pa tudi pekel odpert,
če se ne spokoriš.

Kaj se hočeš ti, bolni kristjan!
od sv. Štefana učiti? Sv. pismo pravi:
O preganjanji povzdigne on svoje oči
proti nebesom, in vidi Jezusa stati na
desnici Božji. Zapomni si, kam moraš
svoje oči narpred oberniti, kader imaš
bolečine terpeti; namreč na podobo kri¬
žanega Jezusa, ali pa proti nebesom,
od koder ti pomoč dojde, če je zaupljivo
in goreče prosiš.

Sv. Štefan vidi tudi sveto nebo
odperto, v ktero ga je stanovitna mu-
čeniška smert pripeljala. Tudi tebi bolni
kristjan! stoji sveto nebo odperto, če

267

z Božjo pomočjo svoje grehe studiš,
jih priserčno obžaluješ, se jih čisto spo¬
veš, za-nje po moči zadostuješ, ter ua
Božjo milost in Jezusovo zasluženje
terdno zaupaš. O kako te more ta
misel v tvojem terpljenji in v tvoji ža¬
losti razveseliti: Meni stoji po smerti
nebo odperto! ker še zamorem sedaj
z Božjo pomočjo, če le resnično hočem,
vse storiti, kar Bog zarad mojega zveli¬
čanja od mene terja. Pa tudi pekel mi
stoji odpert, če se nočem z Božjo po¬
močjo svojih grehov priserčno kesati,
in vsega spolniti, kar sv. cerkev k za-
dobljenju odpušanja grehov od mene
tirja; če hočem v bolezni terdovraten,
ostati, v grehu umreti in vekomaj po¬
gubljen biti. O kako me ta misel s
sv. strahom napolnuje: Tudi meni stoji
po smerti pekel odpert, če nočem voljno
terpeti in vsega storiti, kar je v moji
moči, da se zveličam! Tresti se moram
pri tej misli in storiti, kar zamorem z
Božjo pomočjo, da peklu odidem. Urno
moram storiti, ker ne vem, kako dolgo

268

časa mi še nebesa odperte stojijo, da
peklu ubežim in v svete nebesa pridem;
zakaj, kader umerjeni, ne morem za
zveličanje nič več delati in terpeti. Če
si sedaj v življenji nebes ne zaslužim,
se mi bo po smgrti nebo zaklenilo, in
se mi ne bo nikdar več odperlo; naj
bi ravno z abotnimi devicami tudi sto
in stokrat na vrata nebeške terkal in
klical: »Gospod, Gospod! odpri mi!“
bi vendar nič ne opravil, temveč zasli¬
šal bi strašne besede: »Vrata so zaperte;
te ne poznam".

Še nekaj se iz molitve sv. Štefana
zapomni. On moli za svoje sovražnike:
„Oče! odpusti jim; saj ne vejo kaj de-
lajo“. Po tem lepem zgledu stori tudi
ti bolni kristjan! in če kterega človeka
sovražiš, ali veš, da kteri drugi tebe
sovraži, odpusti mu iz serca ali prosi
ga odpušanja. In zavoljo te milosti,
ktero svojemu sovražniku podeliš, ti bo
tudi nebeški Oče odpušanje grehov do¬
delil, saj pravi naš Zveličar: „S kakor-

269

šino mero bote merili, s tako se vam bo
odmerjalo“. Luk. 6.

Molitev.

O Gospod Jezus, kteri si sv. Šte¬
fanu moč dodelil, da je iz ljubezni do
tebe z veseljem terpel in umeri, dodeli
tudi meni svojo pomoč, da iz ljubezni
do tebe, če ne z veseljem, saj iz po-
koršine do tebe vse bolečine svoje bolezni
voljno terpim; če v zdravji nisem vselej
iz ljubezni do tebe delal, da saj v bo¬
lezni vselej iz ljubezni do tebe in v po¬
koro za svoje mnogotere pregrehe voljno
terpim; iz ljubezni do tebe ti svoje živ¬
ljenje darujem, in smert iz tvoje očetovske
roke radovoljno sprejmem, kader mi jo
poslati hočeš; le tega te ponižno prosim:
Odpri mi po smerti svete nebesa, da te
tudi jez kakor sv. Štefan, v obličje gle¬
dam in vekomaj v nebesih častim. Amen.

270

24. Sv. Tekla, devica in mučenica.

Zgled.

Kakor je bil sv. Štefan iz moškega
spola pervi mučenec zavoljo spoznanja
Jezusove vere, tako je bila sv. Tekla
perva mučenica iz med ženskega spola.
To se je tako godilo: Starši sv. Tekle
so jo plemenitemu in bogatemu mladenču
v zakon obljubili, ona pa od sv. apo-
steljna Pavla podučena, da je deviški
stan naj lepši in Bogu naj dopadljivši,
sklene v deviškem stanu živeti in umreti.
Starši na vso moč tiše vanjo, naj z
mladenčem v zakon stopi; ali vse pri¬
govarjanje, sladkanje in žuganje je za¬
stonj. Starši si torej ne vedč drugače
pomagati, kakor da jo izroče sodniji,
da jo k možitvi primora. Pa tudi sodnik
ž njo nič ne opravi, in jo zopet staršem
pošlje domu. Tekla je staršem narav¬
nost povedala, da je kristjana, in da
noče nobenega pozemeljskega ženina. V
to pa starši kratko in malo niso hotli

271

privoliti, so se razserdili in jo sod¬
niku tožili kot kristjano. Obsojena je,
da jo imajo divje zverine raztergati.
Slečeno do golega jo peljejo v glediše.
Ona sama hrepeni kmalo raztergana
biti, da bi se pogledu ljudi odtegnila.
Pričakovaje jih stoji z pogledom na tla
pobešenim. Serditi levi z divjim rjo¬
venjem priskočijo k njej, pa v hipu
krotki postanejo, pri njenih nogah krotkim
jagnjetom enaki ležijo in ji noge obli¬
zujejo. Ta velik čudež ni sodnika omečil.
Ker ji divje zverine nič žalega ne storijo,
obsodi jo na ogenj. Vse je bilo pri¬
pravljeno, germada je gorela, Tekla se
prekriža in gre brez strahu na germado.
Sedaj stoji na sredi germade, pa glej
čudež! plameni le v obokih krog nje
švigajo, nje pa se ne dotaknejo. Verh
germade na ves glas hvali Boga, dokler
se ploha ne udere, ljudi ne razkropi in
germado ne pogasi. Vsi ljudje so se
temu čudili.

Sedaj jo razkačeni sodnik pošlje v
Antiohijo k cesarju Keronu. Tudi pred

272

njim Tekla naravnost spozna, da je kri¬
stjana, in da ko kristjana hoče živeti
in umreti. Trinog Neron jo ukaže dvema
divjema bivoloma na repe privezati in
bivola z razbeljenim železom vsakega na
nasprotno stran saksebi zagnati, da bi jo v
kosce raztergala. Toda bivola, naj ji
še tako žgo in bodejo, se kar z mesta
ne ganeta. Sedaj izkopljejo globoko
jamo; kač, gadov in drugih strupenih
žival vanjo denejo in devico med nje
veržejo. Pa s sv. križem se je zazna¬
movala, in nič žalega se ji ni zgodilo.
Pri tolikih očitnih čudežih se je velika
množica nevernikov spreobernila, Neron
pa, iz strahu, da ne bi se mu vse
ljudstvo pokristjanilo, pusti Tekli prosto
iti na svoj dom. Ona si v nekem sa¬
motnem kraji iz protja postavi malo
kočico in ondi do smerti v naj veči
ostrosti in pokori živi in 90. letu svoje
starosti se preseli s tega sveta v svete
nebesa.

273

Prigovor.

Pomočkida boš v dobrem do konca
stanoviten ostal.

Bolni kristjan, česa naj te sv. Tekla
uči ? Ona je bila v sveti veri in v čed¬
nostih stanovitna do konca svojega živ¬
ljenja. M se dala od svete vere in
keršanskega življenja odverniti ne z pri¬
lizovanjem, ne s protenjem in mnogoterim
terpinčenjem. Bolni kristjan! tako sta¬
noviten v sveti veri, keršanskem upanju,
ljubezni, poterpežljivosti, obžalovanji gre¬
hov, in v pokorjenji moraš tudi ti do
konca svojega življenja ostati, če hočeš
po smerti v nebesa priti. Veliko jih je
že dobro začelo, in tudi nekoliko časa
dobro delalo, da veliko jih leta in leta
pobožno živelo, pa naposlednje so se dali
skušnjavi premagati in so se pogubili.
„Le kdor do konca stanoviten ostane,
ho zveličan”, pravi sveto pismo. Če
premisliš, da te more skušnjavec tudi
na smertno uro premagati in tvojo dušo

Dušna pomoS II. b. 19

274

pogubiti, moraš res s strahom in tre¬
petom za svoje večno zveličanje skerbeti.
Da boš tedaj,, svoje večno zveličanje za¬
gotovil, posluži se naslednih pomočkov:
Pervič, ker veš, da je stanovitnost v
dobrem naj potrebniši dar Božji, zdihuj
in prosi brez prenehanja Gospod Boga
zanj. Drugič, nikar sam sebi ne zaupaj,
nikar se napačni gotovosti ne pripusti,
da si nebes vreden, temveč vedno se
svojih grehov spominjaj, zato, da se boš
vedno pred Bogom poniževal in v vednem
svetem strahu pred Bogom živel. Tretjič
sleherni dan, še celo na en dan večkrat
svoj dobri sklep ponovi, da se hočeš
slehernega tudi malega radovoljnega greha,
sleherne nepoterpežljivosti, sleherne količ¬
kaj pregrešne misli, želje, besede ali
djanja varovati; nasproti pa Boga častiti
z voljnim terpljenjem, z izročenjem v
voljo Božjo, s pobožnimi zdihljeji, in z
darovanjem svojega terpljenja Bogu za
pokoro. Oetertič, če je tvoja slabost še
tako velika, in če še tako pogostoma
kak mali greh storiš, le pred Bogom

275

se ponižuj, svoj tcrden sklep poboljšanja
ponovi, in nikar nikoli keršanskega za¬
upanja ne zgubi. Bog je neskončno
usmiljen, torej skesanega, potertega in
ponižnega serca nikdar ne zaverže. Pe¬
tič, večkrat se očisti svojih madežev v
zakramentu sv. pokore. Šestič, če za-
moreš, skazuj rad usmiljenje revnim in
potrebnim. Sedmič, časti pogostoma Je¬
zusovo terpljenje, žalosti Matere Božje
in sv. Jožefa. Priporočuj se tudi an¬
gelom in svetnikom Božjim.

Molitev.

O Gospod Jezus! ponižno te prosim,
dodeli mi milost zvestobe in stanovitno¬
sti, kakoršno si svoji služabnici sv. Tekli
dodelil; 'na zadnjo uro pa, usliši me ko
te bom s sv. cerkvijo tako prosil: ,,Kakor
si preblaženo devico in mučenico sv.
Teklo rok neusmiljenih muk rešil, tako
tudi dobrotljivo reši dušo mojo, in stori,
da se s teboj nebeških dobrot razveseli 44 .
Amen.

19 *

276

25. Sv. Vincenci, mučenec.

Zgled.

Dacijan, silovit sovražnik kristjanov
na Španskem, zapovč škofe, mašnike in
služabnike cerkvene zgrabiti in jih pri¬
morati, da bi malikom darovali. Tudi
Vincenci in njegov častitljivi škof sta bila
v težke železne verige vkovana, vValen-
cijo tirana in v tamno ječo pahnjena.
Sv. Vincenci, dijakon, je mnogim sv. mu¬
čencem pripomogel s svojo gorečo besedo
k stanovitnosti, in tudi zdaj v ječi je
vernike vnemal za kervavi boj; sedaj se
pa tudi njegova lastna serčnost dene na
skušnjo. Dacijan si je domišljeval, da
težavno potovanje v verigah, zoperni zrak
v ječi, prerevna hrana, mnogotero ter-
pinčenje in izstradanje v ječi bo njuno
serčnost premagalo, pa se je silno go¬
ljufal. Začudi se, ko ji zagleda pri polni
telesni moči, in spozna, da njuna po¬
gumnost ni nikakor poterta. Začne ji
nagovarjati, naj vero zatajita, in jima

277

strašno žuga, ako nista pokorna. Sv.
Vincenci mu neprestrašeno odgovori: „Po-
vedala sva ti, da sva kristjana, priprav¬
ljena sva za sv. vero terpeti. Izmisli si
naj strašnejši muke, in vendar ne bodo
naju primorale Jezusu nezvestima biti.
Ti moliš malike iz lesa in kamna na¬
rejene, midva pa moliva edino pravega
Boga in njegovega Sina Jezusa Kristusa.
Vaši bogovi so gluhi in slepi, so nečisti
ali hudobni duhovi, varhi hudobije in
krivice, le nespametniki jih molijo". Raz-
togoteni oblastnik ukaže sv. škofa na
tuje kraje pognati, Vincencija pa strašno
mučiti.

Rabeljni zgrabijo serčnega dijakona
ter ga najprej hudo bičajo, potem zve¬
žejo, na tezavnico veržejo in tako na¬
tegujejo , da žile in kite pokajo in udje
iz sklepov gredč; z železnimi grebeni mu
strani tergajo, da se mu drobovina vidi,
pa njegove stanovitnosti ne premagajo.
Smehljaje očita rabeljnom, da z grebeni
preslabo delajo, čeravno jim že roke oma¬
gujejo. To Darijana tako razkači, da

278

rabelj n e pretepati da, kakor bi bili pre¬
lepo z mučencem ravnali. Vincenci pa
poln nebeške tolažbe kliče sodniku: »Zdaj
sem prav vesel, ker se mi je zgodilo,
česar sem zmeraj želel, namreč, da za-
morem zavoljo Jezusovega Imena terpeti".
Ker sodnik spozna, da ga s hudim in
gerdim ne prisili Jezusa zatajiti, ga skuša
s prijazno besedo pridobiti ter reče: »Mlad
si še, srečno in veselo boš na svetu živel,
če se Jezusu odpoveš in našim bogovom
daruješ". Sv. Vicenci serčno reče: »Ne
misli, da me boš z obljubami premotil,
ali z žuganjem prestrašil, zakaj vedi, da
zame ni večega veselja na svetu, kakor
zavoljo Jezusa terpeti; verjemi tudi, da
se boš popred naveličal mene terpinčiti,
kakor jez terpeti". Oblastnik ne vč, kaj
bi jeze počel, in ukaže Vincencija na
železni roš položiti, kateri je bil z ostrimi
železnimi zobmi nasajen in naj žerjavice
pod njega naspd, da bi se počasi od
zdolej žgal, od zgorej naj ga pa z raz¬
beljenim železom žg6 in rane s solijo
potresajo, da ga je še hujše peklo. Pa

sv. mučenik vse voljno in veselo terpl,
in še trinogom veli, naj si izmislijo še
hujši muk, ker želi še več za Jezusa
terpeti; tudi proti nebesom obrača svoje
oči,, ter Boga hvali, da mu je dal moč,
da zamore zavoljo nega terpeti. Never¬
niki se čudijo mladenču, kteri zamore
take strašne muke z veseljem terpeti,
ter kričijo: Čudež, čudež ! Da bi'se dalje
ne čudili, ga zapovč sodnik v verige
vklenjenega v tamno, z ostrimi čepinjami
potreseno ječo zapreti, ter mu več dni
ne jesti ne piti dati, da bi od glada
umeri. Bog pa pošlje angele v ječo,
verige odpadejo, velika svitloba postane,
in z angeli vred Boga časti in hvali.
Angeli mu tudi naznanjajo konec njego¬
vega terpljenja in začetek nebeškega ve¬
selja. Vojaki ta čudež viditi stermijo in
se spreobernejo. Tudi oblastnik zvč in
ga ukaže na mehko posteljo položiti, da
bi okreval in ga zamogel še dalje ter-
pinčiti. Ali Bog ga k sebi pokliče in
daljnemu terpinčenju zabrani.

280

Prigovor.

Zaupaj v Boga, da ti bo v terpljenji
pomagal voljno terpeti, kakor je zaupal
sv. Vincenci.

Od kod je zadobil sv. Vincenci to¬
liko moč, da je zamogel naj grozovitnejši
muke voljno in celo veselo terpeti, od
kterih mi celo brez groze slišati ne mo¬
remo? On je veselo terpel, ker je bil
prepričan, da mu je Bog te muke terpeti
pustil zato, da bi bila njegova vera kakor
zlato v ognji očišena in vterjena. Bolni
kristjan! bodi tudi ti prepričan, da ti je
Bog bolezen poslal zato, da bi tvojo
dušo ozdravil, jo madežev očistil, in jo
nebeškega veselja vredno storil. Spodobi
se, da se v Božjo voljo vdaš, ter polju-
buješ roko Božjo, ktera te tepe zato,
da bi te ozdravila. Sv. Vincenci je tudi
upal, da mu bo Bog dovolj moči dal vse
muke voljno preterpeti. Ljubi kristjan!
ali misliš, da ti Bog ni v stanu tolike
moči dati, kolikor jo je dal sv. Vincenciju?

281

Bodi tedaj serčan in zaupaj v Božjo pomoč!
Saj ti Bog- ne bo toliko terpljenja poslal,
da bi ga z njegovo pomočjo voljno pre-
terpeti ne zamogel. Sv. Vincenci je z
veseljem terpel, ker je vedil, da je Jezus
iz ljubeznji do njega še več terpel. O
da bi tudi ti vedno Jezusovo terpljenje
pred očmi imel, in iz ljubezni do njega
voljno terpel! Poglej večkrat na bridko
martro, primeri večkrat svoje težave z
njegovimi naj večimi bolečinami in veliko
lajši in prenesljivši ti bodo. Pokaži svojo
ljubezen do njega s tem, da se popol¬
noma v njegovo sv. voljo vdaš.

Molitev.

O ljubi Jezus! voditelj svetih mu¬
čencev, koliko si terpel, da bi me večnega
pogubljenja rešil. Koliko je tudi sv. Vin¬
cenci terpel, da je nebeško kraljestvo za¬
služil ! O kako majhno je moje terpljenje
v primeru s tem, kar je Jezus Kristus
terpel, in kar so sveti mučenci terpeli!
O sv. Vincenci, kteri si muke terpel, na

282

Mere brez groze in solz misliti ne morem,
sprosi mi milost od Boga, da po tvojem
zgledu voljno terpim, kolikor in kakor
dolgo Bog hoče, da pridem v tvojo družbo
vživat večnega plačila! Amen.

283

Dvajset ziMov prav poterpežpl Mufov
iz naših časov.

V posnemo bolnikom.

(Pervih sedem je vverstenih po starosti.)

1. Poterpežljiva bolna vdova.

Cf 1850J

Zgled.

V povikšanje Božje časti in v pomoč
bolnikom so zgledi bolnikov, kteri so
srečno svoj tek dokončali, prav pripraven
pomoček. Taki zgledi kažejo po eni
strani, kako veliko pa kako voljno so
oni terpeli, po drugi strani pa kažejo,
da malo jim je bolnik podoben, ker
mnogokrat manjši bolečine z nevoljo pre¬
naša. To premišljevanje ga spodbuda
po njihovih zgledih se ravnati in terpeti.

284

Na Češkem v mestu Žlindrovniku v
borni hišici je živela Frančiška H., vdova,
prava keršanska junakinja v terpljenji.
Bog;, ki jo je ljubil, ji je težek križ
naložil, kterega je pa z veliko poterpež-
ljivostjo in posebno vdanostjo v Božjo
voljo za svojim učenikom Jezusom nosila;
pa križ komaj nekoliko zlajšan ji je bil
kmalo spet na novo obtežen, da bi jo
terpljenje popolnoma z Bogom zedinilo.
Najpervo ji je toča na polji vse pobila,
potem ji je hišica pogorela in smert ji
je vse otroke pobrala. Naj hujši terp¬
ljenje je pa še imelo čez njo priti. Ne¬
kega dne, ko se je seno domu sprav¬
ljalo, je po navadi prav pridno delala,
nazaj gredoč pa vsa utrujena se je na
voz usedla; voz se je zvernil, in ona je
dolgo časa pod težkim bremenom ležala.
Vso omamljeno so jo potegnili spod voza,
in njeno stegno hudo pohabljeno najdli.
Nesrečno ravnanje zdravnikovo jo je za
vse njene žive dni hromo (kruljevo) in
nezmožno storilo le eno stopinjo pota
storiti. Kakor je bila po eni strani ve-

285

lika nesreča, ktera jo je zadela, ravno
tako je bila po drugi strani velika njena
poterpežljivost in otročja vdanost v voljo
Božjo, ker je od mladosti do pozne sta¬
rosti vse terpljenje voljno prenašala.
Imela je deklo Ano, ktera jo je vsaki
dan, ko se je jelo daniti, iz postelje
vzdignila in na stol s slonilom pri oknu
posadila, na kterem je deska bila, ki ji
je bila miza. Tako je sedela celi dan,
dokler ni bila zvečer z veliko bolečino
spet v posteljo prenesena. Gospodinja
in dekla ste živele v taki ljubezni in
edinosti med sabo kot naj boljši sestri.
Nobenega druzega razločka ni bilo med
njima, kakor da je dekla kuhinjske in
vse tiste opravila zverševala, kjer so se
noge mogle gibati, gospodinja je pa ši¬
vala, predla, posodo umivala ter vse
delala, kar je sedb delati mogla. Ako
je človek ženo tako sedeti vidil z jasnim,
prijaznim obličjem, iz kterega se je kazal
notranji mir, in popolnoma v Božjo voljo
vdano veselo serce razodevalo; ako je
človek tudi še zraven premislil, da je

286

. na ta način celili štirdeset let kot na
križ pribita na stoli sedela, in je nikoli
ni bilo slišati se nad stojo nesrečo pri¬
toževati, je pač lahko mislil, da gleda
druzega Joba v Božjo voljo vdanega, in
nikoli nobena pridiga od poterpežljivosti
v terpljenji ni človeku tolikanj v serce
segla, kakor kader je njo mirno in za¬
dovoljno na stolu sedeti gledal. S svo¬
jim molčanjem je besedo Gospodovo glas¬
nejše oznanovaia, kakor naj krepkejši
govor v cerkvi.

Dvojno naj slajši, veselje je vživala
v svoji bolezni vsako leto. Eno na praz¬
nik sv. Eešnjega Telesa, drugo na dan
svojega obhajila. Nikoli ni bilo pritožbe
iz njenih ust slišati zavolj nesreče in
bolezni, ali žalovala je včasih zavoljo
tega, ker pri daritvi sv. maše pogostoma
ni mogla biti; ali tudi v tej zadevi se
, je v Božjo voljo vdala. S toliko večini
hrepenenjem je vsako leto praznik pre¬
svetega Eešnjega Telesa dočakovala, o
kterem se je terg v Božjo hišo spremenil,
in je tudi ona zamogla z drugimi zdru-

287

žena naj svetejši Zakrament moliti. V
naj lepši obleki, kakor sicer nikoli v
letu, je že eno uro pred procesijo v hiši
pri oknu sedela in se z molitvijo pri¬
pravljala na veliko gnado, ktere se je
imela vdeležiti. Mašnik so z blažim
ozirom na njo vselej pred njeno hišo
dali blagoslov s svetim Rešuj im Telesom.
Od veselja so solze njene oči zalivale
in njeno radostno obličje je razodevalo
njeno veliko priserčno veselje. Drugo
naj slajši dušno veselje je bil vselej dan
njenega obhajila. Žalovala je včasih,
da ne more v cerkev hoditi k daritvi
sv. maše in k sv. obhajilu. Tudi ime¬
nitni in bogati ljudje so jo obiskali, ji
voz ponujali, še celo silijo, da naj se
kam za kratek čas popelje, ali ona se
je vselej pohlevno in hvaležno temu ve¬
selju odrekla. Le zato, da je zamogla
Jezusa Kristusa v sv. Rešnjem Telesu
prejeti, je včasih za voz in konja pro¬
sila; potem pa se je zgodej v cerkev
peljala; da bi drugih v pobožnosti ne
motila, se je dala na stol v nekem voglu

288

pred altarjera nesti, kjer se je zamogla
"brez ptuje pripomoči spovedati in sv. ob¬
hajilo prejeti; po tem je pri vseh svetih
mašah ostala, da so se ljudje razšli, zato,
da tudi šum pri njeni odnašbi ni nikogar
v molitvi begal. Po tem je še doma
nektere zahvalne molitve opravila, in ta
dan med naj sreeniši dneve svojega živ¬
ljenja štela. Ko je po 401etni bolezni
bila dovolj očišena in si je nebeško ve¬
selje zaslužila, jo je Bog k sebi poklical.

Prigovor.

Z voljnim terpljenjem človek Boga
naj bolj časti, in si naj več za ne¬
besa zasluži.

Kakor imenovani vdovi, tako mo¬
rebiti tudi tebi Bog pošlje dolgo in hudo
terpljenje; zraven ti pa hoče pomagati,
da se bolečin veseliš, in z veseljem po-
ljubuješ roko Božjo, ki te tepe, da te
tukej ozdravi, in po smerti v nebesih
povikša. Če tudi tebi, ljubi kristjan!
Bog dolgo bolezen pošlje, spomni se,

289

da ni prijetnišega časa v tvojem živ¬
ljenji , o kterem M zamogel Boga bolj
poveličevati, sebi pa več plačila za ne¬
besa prislužiti, kakor ravno čas tvojega
naj hujšega terpljenja tvoje bolezni. Z
ponižnim sercem se za-njo Bogu zahvali,
pa ga tudi pomoči voljnega terpljenja
prosi, ter reci:

Molitev.

Če z očmi naše sv. vere, ne pa s
telesnimi očmi bolezen gledam, vidim in
spoznam, da je bolezen čas, o kterem
se zamorem v ponižnosti, poterpežljivosti,
izročenji v Božjo voljo, v ljubezni in
drugih keršanskih čednostih vaditi. Ne
zapusti me, o Gospod! v moji bolezni,
ampak pomagaj mi, da se popolnoma v
tvojo sv. voljo vdam, k tvoji časti sedaj
terpim, in za svoje zveličanje delam,
dokler je še dan mojega življenja, preden
pride noč moje smerti, o kteri nič več
ne bom mogel delati, da si s terpljenjem
večno nebeško veselje kupim! Amen. •

Dušna pomoč II. b. 20

2. Pobožna kmetiška deklica Mo¬
ravske duhovnije na smertni postelji.
(_-f- 30. grudna 1854.)

(Spisal 'pisatelj teli bukev.)

Zgled.

Mica Bergant je vredna zavoljo ve¬
like pobožnosti, pokoršine in drugih lepih
čednost vsem zdravim in zavoljo poter-
pežljivosti in popolnega izročenja v Božjo
voljo v njeni dolgi in hudi bolezni vsem
bolnim kristjanom v zgled postavljena biti.

Že v otročjih letih in tudi pozneje
že odrašena devica je imela posebno ve¬
selje do molitve. Zvesto je svoje vsak¬
danje molitve doma odmolila; z velikim
veseljem pa tudi ob nedeljah in zapove¬
danih praznikih k očitni Božji službi in
pogostoma tudi ob delavnikih k daritvi
sv. maše hodila. Njeno naj veči veselje
je bilo pa Jezusa Kristusa prejeti v za¬
kramentu sv. Rešnjega Telesa; pa tudi
skerbno je bilo njeno pripravljanje Go¬
spoda nebes in zemlje vselej vredno in

291

pobožno prejeti. Naj rajši je hodila k
sv. obhajilu o praznikih Matere Božje;
in je s tem tudi svojo varhinjo in po¬
močnico Marijo počastila. Za Bogom in
svojim Zveličarjem Jezusom Kristusom je
Marijo, prečisto devico, svojo kerstno pa-
trono, naj bolj ljubila in častila. Ker je
pa dobro vedila, da Marijo tisti naj bolj
časti, kteri lepe zglede njenih čednost na-
sledva, je tudi ona zglede njene čistosti, po¬
nižnosti, pokoršine do staršev in drugih čed¬
nost zvesto v svojem obnašanji nasledovala.

Še štiri leta ni bila Mica stara, ko
ji je Bog mater k sebi vzel, in namesto
lastne matere ji mačeho dal. Pa. Neža,
ranjce Mice mačeha, je svojo rejenko tako
močno ljubila, kakor naj boljši mati svojo
lastno hčer ljubiti zamore. Naj bolj se
je njena materna ljubezen in skerb ra¬
zodevala, ko je Bog Mico s hudo in dolgo
boleznijo obiskal. Skerbno je bolni Mici
noč in dan stregla, dasiravno je bolezen
celo leto terpela; žalostna je bila, ko jo
je vidila neizrekljive bolečine terpeti, in
solze so zalivale njene oči, ko je sli-

20*

292

šala, Ida je njena bolezen neozdravljiva.
Pa ranjca Mica je bila velike ljubezni
svoje mačahe popolnoma vredna, ker jo
je kot svojo pravo mater ljubila, in ji
z natančno pokoršino vedno veselje delala.

»bijena duša je bila Bogu dopadljiva,
torej jo je kmalo zmed hudobije vzel“.
(Modr. 4.) Imela je mramorke, pa ne
le na vratu, kakor jih sploh imajo, ampak
tudi sicer po životu. Mnogokrat se takih
bolnikov sušica prime, in tudi Mice se
je prijela. Ljudje mislijo, da je sušica
naj lajši bolezen, ker tak bolnik preve¬
likih bolečin ne občuti, in ker ta bolezen
večidel dolgo časa terpi, in bolnik ima
časa dovolj se za odhod v večnost prav
dobro pripraviti. Ta misel je večidel
resnična. Pa včasih na pljučih bolni
ljudje, zlasti mladi dolgo časa pred smertjo
nepopisljive bolečine občutijo; ne morejo
ne jedi zavživati, ne kašljati, ne sopsti,
ne spati. Taka huda sušica je bila tudi
Micina. Celo leto je naj hujši bolečine
terpela. Po životu je imela rane, in če
se je v postelji le količkaj premaknila,

293

je velike bolečine občutila, in kri je iz
odpertib ran tekla. Zatoraj je mogla
večidel vedno na eni strani ležati, in ni se
smela z mesta premakniti. Tudi hud
kašelj jo je zdelaval; tudi dolgo časa ni
mogla ne jesti ne spati. Precej v za¬
četku bolezni ji je bilo tako hudo, da
so ljudje govorili: zdaj, zdaj bo umerla.
Ali Bog je ni hotel precej k sebi vzeti,
kjer ni nobenih bolečin; dal ji je hudo
in dolgo bolezen, da bi si s poterpežlji-
vostjo in udanostjo v Božjo voljo obilniši
plačilo za večnost zaslužila. Perva njena
skerb v bolezni je bila brez odlašanja
svete zakramente za umirajoče z veliko
pobožnostjo prijeti. Pa tudi pozneje je
bila v bolezni pogostoma pokrepčana z
presvetim Rešnjim Telesom, da bi bila
stanovitna v poterpežljivosti, in da bi
na ostri in tesni poti proti obljubljeni
deželi ne opešala, ampak srečno svoj tek
dokončala in krono večnega življenja pre¬
jela. Pa kako močno se je tudi vselej
veselila prihoda svojega Zveličarja! Od
velikega dušnega veselja je takrat na vse

294

telesne bolečine pozabila, in na njenem
vpadnem in bledem obrazu se je prav
lepo razodevalo njeno priserčno veselje
zarad prihoda svojega Zveličarja! Prav
rada je tudi imela, če so jo njene po¬
božne verstnice ali njen spovednik obiskali,
jo tolažili ali ji kaj pripravnega brali.
Njene bolečine so h koncu leta naj veči
stopinjo dosegle, bližala se je njena po¬
slednja ura; ali ona se je ni bala, rada
je umerla, ko bi bila Božja volja, da bi
k svojemu Bogu prišla; rada pa še tudi
živela in terpela, ko bi bila tako Božja
volja, da bi bila s terpljenjem Boga še
dalj časa častila in si še lepši krono v
nebesih zaslužila. Ker je bila po Božji volji
dosti dolgo s terpljenjem poskušana in
stanovitna spoznana, zato jo je Bog na
nebeško ženitnino poklical, in kakor upamo
tistim srečnim dušam vverstil, ktere v
belih oblačilih s palmovimi vejcami v rokah
za Jagnjetom Jezusom hodijo in novo
pesem prepevajo, ktere noben drug peti
ne more, kakor tisti, kteri se niso nikdar
z drugim spolom omadeževali ali se sicer

295

zoper sveto čistost pregrešili. (Skrivn.
Raz. 14.1.)

Prigovor.

Kako dobro je bolnika obiskovati, kako
dobro pa tudi za bolnika se v Božjo
voljo vdati.

LjuM kristjan! slišal si, kako rada
je ranjca Mica imela, če so jo pobožne
verstnice obiskale; obiši tudi ti bolnika,
če ti je mogoče, beri mu iz pričujočih
ali drugih enakih bukev kak zgled, kak
prigovor ali kako molitvico; ti boš bol¬
niku močno koristil, sebi pa s tem spravljal
zakladev, ktere boš sabo v večnost vzel,
in si v nebesih prijateljev pridobil, ki
bodo zate prosili, in sodnji dan boš iz
Jezusovih ust slišal vesele besede: »Bolan
sem bil, in si me obiskal; pridi tedaj in
posedi kraljestvo, ktero ti je priprav¬
ljeno od začetka sveta". Mat. 25, 36.

Ti pa, bolni kristjan! si tudi slišal,
da je bila Mica pripravljena umreti ali
živeti, kakor bi bila volja Božja. Srečen
boš tudi ti, če se popolnoma v Božjo

296

voljo vdaš, in sprejmeš smert po Božji
volji v zadostenje za svoje grehe; pa si
tudi voljan živeti in še dalje terpeti, da
Boga počastiš, če se bolj očistiš, in si
obilniši zasluženje v nebesih pridobiš.

Molitev.

Ker vem, o Gospod! da pokoršina
in sklenitev s tvojo sv. voljo je tebi naj
dopadljivši dar, pomagaj mi s svojo mi¬
lostjo, da se po lepem zgledu ranjce
Mice popolnoma v tvojo sv. voljo vdam,
in iz tvoje očetovske roke prejmem vse,
kar mi boš poslal, življenje ali smert,
daljši bolezen ali zdravje. Naj bo tvoje
presveto ime češeno, naj se zgodi tvoja
sv. volja v vsem z menoj! Amen.

3. Zamorka Marija Ana Fadalkarim.
Cf 1856. j

(Zgod. Danica 1. 1857.)

Zgled.

Zamorka Marija Ana je bila 1.
1855 na Tirolskem keršena in je 31.
vel. šerp. 1856 umerla. Ta deklica je

297

bila rojena v srednji Afriki. Neko noč,
ko so bili vsi v globokem spanji zatop¬
ljeni, pride druhal oboroženih roparjev
in se vseh polasti. Zapovedo jim pod
smertno kaznijo, da nobeden kar čehniti
ne sme. Ker pa naj manjši fantiček še
molčati ue zna, glej groze! ga v obličji
matere, sester in brata iz togote na
kose razsekajo, in raztergane ude po
poti smečejo. S tem se začne pravo
marterstvo mlade deklice. Tolovaji bežijo
z oropanimi ljudmi, in jih prodajo. De¬
klico pervič kupi Arabec, kjer mora,
dasiravno še le 6 let stara, velik kamen
vertiti ter žito mleti. Ker ni zamogla
delati, jo gospodinja pervič s kožnatim
bičem pretepa, potem pa tako hudo v
persi sune, da veliko kervi iz sebe buškne.
Od tod njena bolezen in zgodnja smert.
Zopet jo na terg vlečejo, da bi jo pro¬
dali ; ker je bila pa tako. slaba, da so
mislili, zdaj zdaj bo umerla, so jo v
pesek vergli ter jo v sredi pušave le¬
žati pustili. Gledala in klicala je za
popotniki, ali za njimi s svojimi kerva-

298

Timi nogami teči ni mogla. Ko je bilo
zginilo vse upanje priti do teh neusmi-
Ijenežev, se začne jokati in klicati ter
se nadja, da jo ho saj kdo drugi slišal
in ji v pomoč pritekel. Ko se je pa
mračiti začelo, se je na njeno vpitje za¬
slišalo rjovenje leva. Da hi ne dala
zverini priložnosti, jo zaslediti, čisto na-
tihoma joka hrez glasu. Zmeraj gostejši
noč prihaja. Oh, žalostna noč! M ču¬
tila druzega razun bolečin na nogah,
siln strah pred zvermi, kterih tuljenje
je vso noč slišala, sedaj bolj blizo, sedaj
bolj od deleč, pregrozno žejo brez kap¬
ljice vode, veliko lakoto brez jedi. Pre¬
vidnost Božja je budčla nad njo, da jo
zveri niso zasledile in raztergale. Pri¬
kazala se je jutranja zarija in z njo ob
enem tudi pomoč. Sirotica še enkrat
odpre svoje trudne oči, kar vidi ne deleč
od tam zamorca potovati, kteri se je na
njo ozerl, če je živa ali meriva. Otrok
se gane, in zamorec priteče k na pol
ugasnjeni; pa nobene reči nima, da bi
ji zamogel kako ohladilo podati. Za

299

njim pride karavana, in sedaj ji dajo
ohladila, ter jo na kamelo posadč, da
dalje potva. Ko pa pridejo do pervega
mesta, najdenko na terg postavijo ter
za malo ceno prodajo. Novi gospodar
vidi, da ima deklica slabo moč in slabo
zdravje, torej jo berž zopet prodi Tako
je imela nanagloma toliko gospodar¬
jev, da se sama ni več spomnila na
tanko, kolikrat je bila vnovič prodana.
V teh službah je veliko zaničevanja in
tepenja prestala, zlasti, ker je bila sla¬
bih moči in slabega zdravja; ali z ve¬
liko krotkostjo in poterpežljivostjo je
vse terpela. Ta njen nesrečni stan je
terpel tako dolgo, dokler je ni mašnik
gospod Nikola Olivieri iz sužnosti odkupil.

K koncu 1.1854 pride gospod Olivieri
z deklico v mesto Arko na južnem Tirolskem.
Zroči jo nunam v samostanu, da so jo
učile v pervič laškega jezika, potem po¬
trebnih molitvic in keršanskega uka, ter
jo pripravljale za prejemo zakramenta
sv. kersta. Ker je bila deklica silno
bistrega uma in prav blazega serca, se

300

je v naj krajšem času toliko naučila,
da je zamogla keršena biti. Veseli dan
sv. kersta, za njo je bil 31. vinotoka 1855.
Kmalo po sv. kerstu se pa začne raz¬
odevati tudi stara bolezen v tej deklici,
in neka nedulia jo tako nadlegva, da
ne more ne sedeti, ne ležati. Zima je
za njo brez posebne nezgode pretekla,
ali v začetku spomladi ji je hujše pri¬
hajalo. Hud kašelj, ki jo je že jeseni
moril, jo sedaj hoče zadušiti; začne po¬
slednjič otekati in oteče po vsem životu.
Zdravila so ji bile le še v veči terpljenje,
in ko je vidila, da ji nič ne pomagajo,
je večkrat rekla: „molitve, molitve za-me,
ne zdravila “. Vendar se jih ni branila,
kolikor koli so ji bile tudi zoperne; dosti
ji je bilo reči: „iz ljubezni do Boga;“
in ni bilo tako težavne reči, da bi je
iz ljubezni do Boga ne bila pripravljena
precej storiti. Poslednjič jo je bil otok
tako prevzel, da ste jo mogli po dve
nuni na voz naložiti, na kterem je pe-
ljaje se neko olajšanje čutila, ali kader
je zastalo, so bile bolečine le še hujše.

301

Po cele noči so usmiljene nune prav z
veseljem pri njej prečule. V takih straš¬
nih bolečinah je pa bolna sirota vživala
veliko tolažilo, ker je bila vedno z Bogom
sklenjena. Po prejetem sv. kerstu je
bila misel na Boga njena vedna tovar¬
išica , in z Bogom sklenjeni je bilo lahko
več ur neprenehoma naj priserčniše in
naj ljubeznjivše se z Njim pogovarjati,
kteri je bil njeno edino upanje in njena
edina ljubezen. Tolikanj je Boga ljubila,
da je imela za pomanjkanje ljubezni
Božje ali izročenja v Božjo voljo, ako
je v najhujših bolečinah zdihnila, ali se
zjokala; in za pomanjkanje ljubezni do
bližnjega je imela, ako ni v bolečinah
s tovaršicami z navadno ljubeznjivostjo
govorila in z navadnim nasmehljanjem.
Priserčno je želela te slabosti svojemu
spovedniku razodeti, da bi pri Bogu od-
pušenje zadobila, in zato se je pogostoma
spovedovala. V svoji bolezni je prav
pogosto prejemala tudi sv. Rešnje Telo,
pa vselej s toliko gorečnostjo, da je
bila ob tistih dnevih kakor vnovič oži-

302

vela. Do polnoči je vedno popraševala,
če sme še piti, ker se je zmeraj bala,
da bi zarad žeje ne pozabila teša biti
za sv. Obhajilo; ali po polnoči je bila
tolika njena duhovna žeja do Jezusa, da
se je zdelo, kakor bi telesne žeje več
ne čutila. Rada bi bila vsako noč brez
pijače prebila in hudo žejo terpela, ako
bi ji bilo dano vsako jutro sv. Obhajilo
prejeti. Y praznik vnebovzetja Marije
Device je bila že tako oslabela, da je
smela tudi neteša obhajana biti in sv.
Popotnico prejeti. Uboga bolna deklica
je noči prečula sedeča na stolu. Ali
ona je vedno, sedaj popraševala o res¬
nicah sv. vere; sedaj utrujena je prosila,
da naj ji kaj pripovedujejo iz življenja
svetnikov ali od Kristusovega terpljenja
in žalost matere Božje; sedaj se je v
sercu pogovarjala z Jezusom in Marijo,
in na ta način je dolge noči skrajševala.

Bilo je 28. vel. serpana, ko du¬
hoven k nji pride, in je bila v tolikih
težavah, da je spovednika prosila, naj
ji da kak pomoček za njeno dušo, ker

303

bala se je, da bi je v tolikih bolečinah,
maloserčnost ne premagala. Želel je od
nje ravno take prošnje, in ji rekel, da
sveta cerkev v svetem poslednjem olji
tako pomoč za hude bolne ima. Spo¬
vedala se je tedaj in je prejela z veliko
pobožnostjo ta zakrament umirajočih, ter
še sama odgovarjala k molitvam duhov¬
nim. Drugi dan jo najde spovednik že
zopet na njenem vozičku v navadni jas¬
nosti in reče: „Ti hočeš res na svojem
vozičku v nebesa iti.“ „Ne, moj oče!“
odgovori bolna, „voz ne more skozi: Bog,
da bi Marijana zamogla!“ Želela je, se
zopet spovedati, kar se je tudi zgodilo,
in ker je tolikanj priserčno po sv. Reš-
njem Telesu hrepenela, je spovednik
njene želje spolnil, ter obljubil jo obha¬
jati: „0h, prav, prav tako“ ; je klicala,
in oči so se ji svetile od tistega slad¬
kega veselja, ki stori, da se človek
smeja in joka ob enem. Sedaj je imela
poslednjikrat veselje in srečo angeljski
kruh prejeti, in potem ji je ves tisti
dan v nenavadnem veselji pretekel. Od-

304

sihmal se je vedno sklenitvi bližala, in
tretji dan, naslednjo nedeljo, je bila že
v tolikih bridkostih, da je le s težkim
trudom kako besedo spregovorila. Bilo
je morebiti pervikrat, ko je svojemu spo¬
vedniku na vprašanje, kako da je, od¬
govorila: „Slabo“. V velikih bridkostih,
ko ni nobenega polajška našla, je toliko
silno prosila spet na voz, da. so ji po¬
slednjič voljo spolnili. Viditi je bilo,
da ji nekoliko odlega, ko so jo premikale,
ali čez eno uro se oberne k učenici in
reče: „Mati, meni slabo prihaja;" po
tem glavo nazaj spusti in umira, da so
komej čas imeli ji še poslednje molitve
za umirajoče moliti. (Ve d iti je, da na
zadnje je nevarno bolnika premikati, če
tudi želi, ker s tem mu lahko že tako
slabo življenje še pred časom ugasne.)
Umerla je na svojem vozu v nedeljo an-
geljev varhov, do kterih je vselej po¬
sebno spoštovanje imela, torej je tudi
zanesljivo v njih družbo prestopila. Po
takem svetem življenji bi bilo odveč še
s kako besedo tega angeljčka hvaliti.

305

Prigovor.

Kaj se pravi voljno terpeti.

Banjca Marijana je tako močno Boga
ljubila, da je imela za pomankanje po¬
trpežljivosti, če je v prehudih bolečinah
količkaj zdihovala. Morebiti tudi ti, ljubi
bolnik! misliš, da vse zasluženje za svoje
terpljenje zgubiš, če si svojega terpljenja
žalosten in ne vesel, če Boga zdravja
prosiš. Bodi potolažen, če ti je terpljenje
zoperno, pa ga vendar sprejmeš ves vdan
v Božjo presveto voljo in mu v bolezni
stanovitno pokoren ostaneš. Ako slišiš,
da so svetniki terpljenje ljubili, s tem
ni rečeno, da so imeli natorno ali po-
čutno ljubezen do terpljenja. Kadar so
terpeli, je v njih človek zdihoval, kristjan
pa se je veselil; natora je nasprotvala,
keršanska pamet pa je obhajala zmago
nad natoro. Marija je čutila tudi naj
hujši bridkosti, ko je na gori Kalvariji
poleg Jezusovega križa stala. Jezus sam
je pripustil, da je na Oljski gori njegovo
serce obdajal strah in groza pred pri-

DuSna pomoč II. b. 21

306

hodnjim terpljenjem in bližnjo smertjo.
On ni hotel, da bi bila njegova Božja
natora odvzela strah pred terpljenjem
njegovi človeški natori.

Ljubi bolnik! ako v svojih hudih
bolečinah resnično to hočeš, kar Bog
hoče; potem ne bodi nepokojin zavoljo
tega, kar se zoper tvojo voljo v tvojem
sercu godi. Ako se ti celo nameri, da
bi svojim natornim počutkom kaj preveč
privolil, ako bi te slabost premagala, da
bi kaj nejevoljen bil v svojem terpljenji:
ne bodi zato maloserčen, ker potem bi
k nepoterpežljivosti pridjal še nezaupnost,
in bi storil dva pregreška, ne le enega.
Ako se ne ponižuješ, kader te taka ne¬
jevolja premaga, ampak se jeziš in hu¬
duješ sam nad seboj, ker nisi še popol¬
noma, je to znamenje nekake znotranje
prevzetnosti. Slab si, in Bog pozna tvojo
slabost; človek si, in ne angel. Čuj
torej sam nad seboj, ponižuj se pri sle¬
hernem spotikljeji, prosi Boga odpušanja
pa tudi ponovi terden sklep v prihodnje
vedno v Božjo voljo vdan terpeti in umreti.

307

Molitev.

0 moj Bog! velika je moja slabost;
tudi v bolezni sem neprenehoma v ne¬
varnosti tebe z nepoterpežljivostjo žaliti.
Kdaj že bo prišel srečni čas, in bom
brez strahu, da bi te še kterikrat raz¬
žalil ? Ta strah je vendar tolikanj grenek
za dušo, ktera tebe ljubi! Milostljivi Oče
nebeški, pomagaj mi vendar v moji dolgi
in hudi bolezni, da vedno tebi zvest in
v poterpežljivosti stanoviten ostanem, da
prejmem krono, ktero si tistim obljubil,
kteri bodo do konca stanovitni ostali.
Tega te prosim po Jezusu Kristusu, Go¬
spodu našem. Amen.

4. 'Zamorska deklica Jozcjbia.

Cf 1856J

(Zgod. Dan. 1. 1876.)

Zgled.

i.

Deklica Jozefina je bila mlada za¬
morka; umerla je v slovesu svetosti 1.1856.

21*

308

Stara je bila komaj devet let, ko je umerla.
Kačih 7 let staro in že čisto onemoglo od
nečloveškega terpinčenja je ranjki mašnik
gospod Olivieri kupil in na Laškem us¬
miljenim nunam izročil. O svojih pervih
letih deklica tako pripoveduje: »Nekega
dne, ko sem bila sama, pride tolovaj s
kervavim Žakljem na herbtu in s kervavim
nožem v roki. Ko sem hotla vpiti, reče:
„€e boš vpila, ti odrežem glavo, in jo
veržem v ta Žakelj “. Mož me je potem
vzel in tekel z menoj proč. Sedaj sem
mogla tako hudo z njim teči, da je
povsod kri tekla iz nog, in da so bile
vse polne ternjov. Potlej me je prodal
hudemu gospodarju, kjer sem mogla ovce
pasti. Ker pa nisem mogla ovac do¬
hajati, me je hudo pretepel in nazadnje
turku prodal. Ta me je še hujši pre¬
tepal in sicer tako, da sem kakor mertva
na tla padla. V hlevu na golih tleh sem
mogla ležati, in malo terdega kruha sem
dobila jesti. Po tem me je zopet prodal
in sedaj so me oče Olivieri kupili. Od
vednega strahu, tepenja in lakote sem

309

zbolela, eno čeljust in eno oko mi je
tako zlo oteklo, da so mislili, da bom
umerla. Nune so napravile kopel za mojo
oteklino in v nekterih dneh sem bila
zdrava".

Majhna deklica je bila vendar zmeraj
podveržena mnogim boleznim in nadlogam.
Včasi je tako močno kašljala, da bi se
bila skorej zadušila. Zlasti en večer jo je
bila božjast tako hudo napadla, da ni bilo
pričakovati druzega kakor smerti. Ali
v taki zadregi jo priporočujejo nune ma¬
teri Božji, in smertne nevarnosti je bila
rešena. Ali deklica je terpela vse serčno
in voljno, nikoli se ni pritožila. Ker
je bila nečloveško prodajana in zopet
prodajana, in je v svojem mladem življenji
že toliko hudega prestala, ji vse žive dni
niso zginile grozovite dogodbe mladosti
iz spomina. O mraku je jokala iz strahu
pred roparji, kteri majhne zamorke ro¬
pajo in odnašajo. Razodevala se je pri
njej v samostanu kmalo prav velika po¬
božnost. Ko zagleda na steni lepo po¬
dobo matere Božje s sklenjenimi rokami,

310

je berž tudi ona ravno tabo roke sklenila
in k Bogu povzdigovala. Ko je pervikrat
dobila sveto bridko martro v roke, je
bila vsa ginjena, točila je bridke solze
in jo poljubovala z veliko pobožnostjo.
Posebna je škofa večkrat prosila za sv.
kerst, rekši: Umij, umij, ljubi škof! vlij
vode na-njo, ljubi škof; zakaj moja duša
je černa, stori mojo dušo lepo; hiti,
odpri mi nebesa, stori me otroka Božjega!*
Ker je bilo hrepenenje po sv. kerstu pri
njej dan na dan veči in so škof spoznali,
da je dovolj podučena, so določili slovesnost
sv. kersta za pervo nedeljo po veliki
noči. Kako se je tega dneva veselila,
ni moč popisati, štela je dneve in ure
ter govorila le o veliki sreči, ki jo čaka.
Po noči se ji je sanjalo od tega. Pri¬
pravljala se je z majhnimi vajami za¬
tajevanja in pred vsim drugim s pobožno
molitevjo. Ko je prišel željno pričako¬
vani dan, so imeli škof primeren govor.
Deklica je odgovarjala na škofovo vpra¬
šanje tako pravilno in razločno, da so
se vsi čudili. Sedaj so vlili na glavo

311

deklice vodo sv. kersta in ji dali ime
»Jozefina". Malo dni pred binkoštmi so
prišli zopet škof, so jo spovedali ter ji
podelili tudi zakrament sv. birme.

Potem je začela škofa kmalo prositi
za sv. obhajilo, rekši: »Ljubi škof, če
si moj oče in me imaš res rad, daj mi
mojega Jezusa". »Ti si že vsa Jezusova,
kaj hočeš še več? Za sedaj bodi zado¬
voljna". »Ne, ne, nisem zadovoljna, dokler
nimam svojega Jezusa v sercu; brez Je¬
zusa ne morem živeti!" Potem je stegnila
majhne ročice in je klicala: »Ljubi škof,
skaži mi vendar to usmiljenje in daj mi
hitro mojega Jezusa!" In solze so ji
ustavile besedo. Škof so jo natanko sprašali
in našli, da je dobro podučena in so do¬
ločili dan pervega sv. Obhajila na praznik
Serca Jezusovega. Pervo sv. Obhajilo
je obudilo v njenem sercu nenasitljivo
hrepenenje po angeljskem kruhu. Ker
je zarad pogostih bolezen mogla veči del
biti v postelji, je bilo njeno naj veči
terpljenje, ker ni mogla tako pogosto
hoditi k sv. Obhajilu, kakor je njeno

312

serce poželelo. Če uboga deklica po hudi
noči večkrat ni mogla vstati, si je vendar
vzela serčnost in kakor je mogla, se je
približala mizi Gospodovi. Po tem je
govorila o svoji veliki sreči: „To jutro
me je hotel hudobni duh sv. Obhajila
oropati; pa sem se pač varovala, da me
ni odvernil. Zdaj mi je dobro. Jezus
mi je pomagal; serce mi poskakuje od
veselja! O z Jezusom v sercu bom tako
močna! Kako srečna sem, da sem se
premagala. Hudobni duh se joka, Jezus
se pa smeja". Nenavadno veselje in go¬
rečnost je kazala posebno, kadar so jo
v postelji obhajali. Goreče in priserčno
se je po tem pogovarjala z Jezusom,
presveto Devico in svetniki. Po sv. Ob¬
hajilu je imela le eno željo: terpeti, ali
umreti.

To goreče hrepenenje po sv. Ob¬
hajilu je nastalo pri pobožni deklici iz
njene priserčne ljubezni do Jezusa, iz
žive vere iu terdnega zaupanja na pre¬
čudno moč tega Božjega zakramenta.
Večkrat je rekla: „Tako sem potrebna

313

Jezusa prejeti, da mi bo pomagal v ter-
pljenji*. Kolikrat je za to prosila, iz
strahu, da bi ne zgubila serčnosti v svojem
terpljenji! Rekla je: „Jezus mi pomaga
iz ljubezni do njega terpeti, on mi daje
moč“. Jozefina je svojo bližnjo smert
že naprej živo in gotovo čutila. Zato
si je veliko prizadevala, da bi skerbno
porabila kratki čas, kar ga je še imela.
Nobene priložnosti ni opustila si kaj za
nebesa zaslužiti. Vrednost terpljenja je
vedila tako ceniti, da se njena poterpež-
Ijivost ni nikoli zmanjšala. Le enkrat
je klicala v prevelikih bolečinah: „Ne
morem več!“ Če so ji tudi bolečine pri¬
pravile solze v oči, ljubezen do terpljenja
se zato v njeni duši vendar ni zmanj¬
šala. Kmalo po pervem sv. Obhajilu se
je bila njena bolezen zelo shujšala. Drugi
dan gre k sv. Obhajilu in potem reče
svoji strežnici: „To jutro sem Jezusu
govorila: če je njegova volja, da zmeraj
terpim, potem naj mi dd poterpežljivost
in toliko moči, da bom ostala po konci
in ne bom nun nadlegovala. “ Njena

314

molitev je bila za nekoliko časa uslišana-
Kašljala je vsaki dan huje. Tako je
ostala v vednim terpljenji do konca leta
1854. Potem se ji je naredila na životu
oteklina, ktera ji je prizadevala grozo-
vitne bolečine. Zdravniki so ukazali
ubogo terpinko prepasati z železnim
pasom, kteri ji je delal nepopisljive
bolečine. Večkrat so jo zalile solze, pa
nikoli je ni premagala nepoterpežljivost.
Vse je darovala Bogu, srečna, da je
mogla terpeti za svojega Jezusa, kteri
je toliko za njo terpel. „Tako sem
srečna, ker terpim, da zamorem z Je¬
zusom križ nositi", je rekla junaška de¬
klica. „Res imam veliko bolečin, pa
zato pridem v lepi raj."

Ena nuna ji je rekla pomilovaje:
„Rada bi ti polajšala, in en del tvojih
bolečin prenašala." Jozelina ji naglo
odgovori: „Ko bi ti en del mojega terp-
Ijenja prevzela, bi Jezus tebi dal en del
mojega raja! One,  ne,  zahvalim! za-me
vse moje terpljenje, za-me tudi ves moj
raj! Kolikor več terpim, toliko veči in

315

lepši bo moj raj! “ Spoznali so sedaj, da
bo treba za njeno bolezen zdravniškega
izrezovanja. Veliko se je bilo treba pri¬
zadeti, preden se je dala k temu nago¬
voriti. Le pri pogledu orodja se je gro¬
zovito prestrašila in tresla. Toda lju¬
bezen do Jezusa je kmalo premagala
njen strah; serčna deklica se je pod-
vergla bolečemu izrezovanju ter ga je
prenašala z veliko poterpežljivostjo. Pri
tem izrezovanji ji je bilo izteklo toliko
kervf, da od slabosti ni mogla glavice
vzdigniti. To jo je močno žalilo, ker
se je bala, da bi ne prišla ob zavednost.
Sestre so jo tolažile, rekoč, da je njena
duša v stanu milosti Božje in bo tedaj
po ločitvi iz tega sveta gotovo prišla v
nebesa. „Po tern", je rekla Jozefina,
»bi pa ne mogla sv. zakramentov pre¬
jemati".

Pomlad je bila sicer nekaj bolj
vgodna njenemu zdravju, pa so jo vendar
mogli v postelji obhajati. Malo dni pred
praznikom sv. Jožefa je bila v postelji
obhajana, vendar je pa serčno hrepenela

316

prejeti sv. angeljski kruh tudi ua praznik
svojega svetega pomočnika. V njeno
veliko veselje so ji uslišali prošnjo. Od
veselja ni vedila kaj početi in je rekla
v predvečer nuni: „0 ko bi ti vedila,
kako mi serce bije od veselja! To noč
ne zaspim! O Jezus, stori, da bo kmalo
dan, da prideš v moje serce!" Po sv.
Obhajilu so bili njeni zdihljeji tako serčni,
da bi človek mislil, da vidi nebesa od-
perte, ko jo je slišal zdihovati: „0 sv.
Jožef, o sv. Jožef! Kako si lep! — O
Jezus! o Marija! — O vi vsi angeli sve¬
tega raja, kako ste lepi! — Sv. Jožef,
pridi hitro po-me, pelji me v nebesa!
Kar ni mi več tukaj ostati; — v nebesa,
v nebesa, v tvojo drušino! — Tam je
vse lepo! — Nobene bolečine več! Zmiraj
Jezusa gledati, Marijo gledati, tebe gle¬
dati , sv. angele gledati! Ne več potrebe
imeti jesti in spati! Vedno se veseliti,
vedno! Pa, o sv. Jožef, ti veš, da drugo
leto na tvoj praznik nočem več tukaj
biti! Tvoj praznik hočem s teboj v ne¬
besih obhajati!"

317

II.

Za svete nebesa je mogla deklica
mnogo bolečega še na svetu prestati.
Ko je mislila, da je nihče ne sliši, je
takole molila: „Ljubi Jezus! uči me

dobro križ nositi, zakaj sama od sebe
nič ne morem." Neko jutro se deklica
zbudi s tako oteklimi očmi, da jih ni
mogla odpreti. „Morebiti bom slepa",
je rekla; »poterpljenje, potem ne bom
vidila napak druzih. Raji zgubim oči,
kakor pamet, zakaj potem bi ne mogla
več na Jezusa misliti, ne več od Jezusa
in z Jezusom govoriti, ne več sv. za¬
kramentov prejemati." Oteklina je tako
narašala, da niso vedili nobenega po-
močka več zoper njo. Noge in celo truplo
ji je nenavadno oteklo; v obraz ji je
bilo skor grozovitno pogledati. Vkljub
temu je ostala vedno mirna in se je pe¬
čala le z nebesami. Bolniška strežnica
ji je rekla nekega dne: „V nebesa še
le pojdeš, kader bo Bog hotel." „Se
ve da", odgovori deklica, »kader od nebes
govorim, se tako razumč, da z duhom

318

grem 'v nebesa in se potem zopet nazaj
vernem. “

Veliko silo si je mogla storiti, da
je zjutrej vstala in teša ostala do sv.
Obhajila. Akoravno je bila ena naj bolj
čednih deklic, so jo bile vendar njene
bolezni čisto skazile. Kdor jo je pri
njenim prihodu vidil, jo je moral milo-
vati. „Uboga Jozefi.ua" , je - rekla ena
sester, „kako se je ta majhna lepa po¬
doba spremenila!" „Kar mene zadeva",
precej zaverne deklica, „mi je malo mar
za to, če je moje telo gerdo; sej pojde
v zemljo. O, da bi bila le moja duša
lepa, ki pojde v nebesa. Jezusu lahko
dopadem celo v ostudnem telesu." Dasi-
ravno je bila deklica vedno kerstno ne¬
dolžnost ohranila, je imela vendar tudi
neznanski strah zavoljo svojega zveličanja.
Da jo je Bog še bolj očistil, in da si
je še več za nebesa zaslužila, ji je poslal
tudi notranje ali dušno terpljenje. Ne¬
kega večera kliče sprednico v samostanu,
rekoč: „Mati, mati, pojdi vendar sem,
meni je treba s teboj govoriti." Jokala

319

je tako, da ji je glasno ihtenje glas
ustavilo. Govorila ni druzega, kakor od
strahu za svoje večno zveličanje. Njene
besede so bile tako ginljive, da se tudi
ona ni mogla solz zderžati. Vendar je
potem od sprednjice potolažena, rekla:
»Prav vesela sem, da sem z materjo
govorila, sedaj se nič več ne bojim hu¬
dobnega duha. Za gotovo mi je rekla,
da bom prišla v nebesa, in če bom
voljno terpela, potem celo ne bom nič
prišla v vice, ampak naravnost v nebesa.
Kako sem iz serca vesela!"

Nekega dne reče strežnica bolni
deklici: »Ali hočeš materi veselje nare¬
diti?" »Hočem, ktero veselje pa?" —
»Nič se ti ni treba bati." »O, že vem,
že vem, hočeš mi pritisniti obliž (flašter,
ki dela mehurje) in me poškodovati, tega
se tako bojim." Vendar, je rekla od¬
ločno, »le pritisni mi ga; hočem ubo¬
gati, Jezus mi bo dal svoj blagoslov."
— Naslednjo noč je bila mirna. Ko se
je danilo, je rekla deklica sestri: »Celo
noč nisem nič spala." — »Ali te je

320

obliž tako pekel?" „0 ne, ne, to ne..
Pa bila sem tako vesela, ker sem bila
pokorna; Jezus mi je rekel v sercu, da
je zadovoljen z menoj." — Obliž je sicer
polajšal bolečine v glavi, toda nadloga
je vdarila v desno roko, kjer se ji je
naredila boleča oteklina. Poskušali so
mazila, pa zastonj. Roka je vidno ote¬
kala. Jozefina je prenašala shujšano
terpljenje z novo serčnostjo. Ker je
ravno po noči naj več terpela, jo je
bolniška strežnica prosila, naj jo vendar
brez strahu pokliče, kolikorkrat jo po¬
trebuje. Toda poterpežljiva deklica je
ni klicala drugač, kakor v naj veči sili.
Kader jo je strežnica prašala, kako je
bilo po noči, je odgovorila: „Spala sem
malo, ker me je roka tako bolela; pa
rekla sem kake petdesetkrat: „Naj se
zgodi volja Božja!" Sestra jo je včasi
mogla zapustiti. Po tem ji je Jozefina
ljubeznjivo rekla: „Le mirno pojdi, ne
ostanem sama, zakaj Jezus je pri meni
z Marijo in Jožefom in mojim angelom
varhom. “

321

Neko jutro se je zbudila nenavadno
vesela. „To noč," je klicala,- „sem bila
tako dolgo v nebesih!“ — Kaj si pa
gori vidila?" vpraša sestra. „ Vidila sem
lepo ženo z veliko drugimi in sem ji
rekla: Sveta Devica, jez ne terpim to¬
liko kakor Jezus! Jez bi tudi rada,
kakor on, imela ternjevo krono na glavi,
žeblje skozi roki in nogi, in sulico skozi
serce! Sveta Devica mi je odgovorila:
Misli na terpljenje Jezusovo, terpi še
samo nekoliko zadovoljno, po tem bom
prišla po-te in te bom seboj v nebesa
vzela". Zatorej, da bi Jezusovo terpljenje
premišljevala, je prosila bukve od njego¬
vega terpljenja. Med branjem se ni mogla
solz zderžati. Zaklicala je: „0 kako
zlo mi pomagajo te bukve, da voljno
terpim!"

Yseh njenih pobožnih zdihljejev ni
nihče v nji budil, nasproti, še vstav¬
ljali so jih večkrat, rekoč, da prava po¬
božnost ni samo v pobožnih besedah,
solzah in zdihljejih , temuč zlasti v tem,
da človek rad iz ljubezni do Boga terpi,

Dušna pomoč II. b. 22

322

vedno njegovo sv. voljo spolnuje, in
vselej svojo lastno voljo zatajuje po na¬
uku in zgledu našega ljubega Zveličarja.
Nekega dne je bila zavoljo tega vednega
opoininovanja nekoliko žalostna in je
rekla: „Pa tudi jez imam veliko veselje
nad terpljenjem, in če bi mi Bog hotel
še več nadlog poslati, bi bila tudi še
zadovoljna. Tudi sem Jezusu obljubila,
nikoli ne po svoji volji ravnati. “ Zatorej,
kader jo je sestra vprašala, ali hoče to
ali uno, je odgovorila: „Povej mi ti,
kaj naj storim, zakaj če si sama kaj
izvolim, storim svojo voljo“. V tej za¬
devi si je prizadjala veliko silo in po¬
srečilo se ji je prav dobro. Vsak dan
je dosegla nove zmage.

Če je tudi včasi v svoji slabosti
omagala, je vendar precej popravila ta
pregrešek. Bila je po tem berž vsa
goreča v vajah poniževanja in kesanja,
spovedala se je svojega domišljevanega
greha ter je bridko jokala, da se je
ljubemu Jezusu zamerila. Ob kratkem,
njeno živo kesanje je bilo tako veliko,

323

da jo je bilo treba tolažiti in ji duha
zopet povzdigniti; — to so bile tudi
njene edine napake. —• Oteklina na roki
ji je bila vsaki dan hujši, bolečine vedno
veče. Uboga Jozefina ni mogla ne več
spati in ne hrane povživati. Tudi naj
manjšega dela ni mogla opravljati; to
ji je bilo neizrečeno težko, ker je imela
do dela veliko ljubezen. Vse zdra¬
vila za njeno polajšanje so bile brez
vspeha, torej so sklenili novo izrezovanje.
Ko je vidila, da gre ranocelnik, je za¬
čela uboga revica silno jokati. Pogled
ostrega orodja jo je zlo prestrašil. Pa
nektere besede so zadostovale, da je bila
mirna in pripravljena. To boleče izrezo¬
vanje je terpela brez zdihovanja, brez
pritožbe. Toda od tega dne se je njeno
terpljenje neizrečeno narašalo. Strašni
kašelj je bil naj hujši zvečer, ki jo je
neprenehoma celo uro davil. Nekega
večera je začela eno uro pred kašljati
in je kašljala štiri ure s tako silnim
zvijanjem, da so se bali za njeno živ¬
ljenje. Slišalo se je od dalječ. Po tem

22*

324

silnem kašljanji ji je počila rana, in
vendar je ostala deklica tako poterpežljiva,
da ni bilo zapaziti pri nji tudi ne naj
manjše nejevolje. Vedno mirna in za¬
dovoljna se je Jozefina po tako budi
prestani nevarnosti začela zopet kratko¬
časiti s toliko krotkostjo in mirnostjo,
kakor bi ne bila nič terpela. Neko jutro
je rekla sestri strežnici: „Sinoči si mi
bila dala tako grenkih zdravil, pa sem
jih vendar rada povžila, ker sem vedno
mislila na želč in jesih, ki ga je Jezus
pil, in tako se mi niso zdele nič grenke“.

m.

Ko se ji je bila bolezen zelo shuj¬
šala, je bila v bolniško izbo prenesena,
kjer je ostala do smerti. Deset dni je
ležala bolna in se ni ganila. Grozovita
bolečina je storila njeno majhno telo
skor neznano. Pri pogledu na njo se
je človek spomnil na Joba. Ker je bila
vsa z ranami pokrita, so se nune komaj
ojačile, da so ji stregle v naj veči po¬
trebi. Toda kakor so se ji množile

325

bolečine, tolika Teči je bila tudi njena
serčnost in poterpežljivost. Njena bolezen
je bila tako rekoč podoba keršanskega
junaštva. Nikoli ni govorila od svojih
bolečin, in če jo je kdo vprašal, je od¬
govorila kratko in brez pritožbe. Z vso
močjo je pritiskala križanega Jezusa na
persi in kolikor veči so bile bolečine,
toliko gorečniše je poljubovala njegove
sv. rane. To je bilo edino polajšanje,
ktero si je dovolila. Angelska tihost
je bila čisto njena lastnina. Nikoli ni
pustila druzega k sebi kakor le bolniško
strežnico, in še ta je mogla sama pri
nji biti, zakaj vpričo kake druge nune
bi si tudi ne bila pustila roke odgerniti
iz same sramožljivosti. „Ljuba moja“,
ji reče sprednica, „nune so vse neveste
Kristusove, če tedaj ni strežnice tukaj,
moraš biti zadovoljna, da ti tudi druge
strežejo". „Saj sem zadovoljna 4 ', reče
z navadno krotkostjo, „ko bi mi pa
zmeraj moja strežnica sama stregla, bi
bila jaz kaj vesela, zakaj pred drugimi

326

me je tako sram“, in pri teh besedah
se je jokala.

Večkrat so ji podelili sv. Popotnico.
Bilo je veselje viditi notranjo pobožnost
in angelsko obličje te uboge deklice.
S sklenjenimi rokami se je dolgo in pri-
serčno pogovarjala z Jezusom. Nikoli ji
ni bilo treba pri tem kaj iz bukev brati.
Sledila je pobožnemu nagnjenju svojega
serca. » Toliko imam Gospodu povedati %
je rekla, »in mi ni treba bukev. Moje
serce govori vedno onjemu in on je za¬
dovoljen, to mi je zadosti". — Nedolžna
devica je imela kmalo v nebesa priti.
Zdravnik spozna smertno nevarnost in
reče jo v sv. olje djati. Na to naznanilo
se ji obraz sveti od veselja. »O kolike
milosti, to jutro sem prejela sv. Popot¬
nico, ta večer prejmem sv. olje; in po
tem, če Bog d&, pojdem v nebesa. O
kako dober je Jezus! Ko bi bila med
zamorci umerla, bi ne bila tako srečna".
Prejemaje sv. poslednje olje je stegnila
roki s takim veselim obrazom, kakor bi
bila hotla reči: »Hiti mi nebesa odpret".

327

Potem je obležala zamišljena in polna
hvaležnosti za to novo milost.

Pozneje se je poslovila od svojih
tovaršic. »Ne jokajte*, je rekla, »ne
jokajte, jez grem v nebesa. Gori bom
veliko za vas molila in za zamorce in
za grešnike. Bodite vedno pridne in po¬
korne. Ljubite Jezusa in Marijo. In
kadar bom umerla, nikar ne jokajte, saj
v nebesih bom tako srečna*. Potem jim
je dala svetinjo in druge reči pobožnosti
v spomin. Po sv. olji ji je bilo še 15
dni živeti, ali velikoveč terpeti. Ves život
je bil ena sama rana. Vsake tri ali štiri
dni so ji prinesli sv. Popotnico. Pre-
šinjena od hvaležnosti in veselja je kli¬
cala: »O kolika sreča! Če mi Jezus
toliko terpljenja pošilja, po tem mi je
tudi treba večkrat sv. Obhajilo prejeti.
O kako dober je Jezus. On vč, da ga
tako rada prejmem!*

Po sv. Obhajilu je prejela od Je¬
zusa veliko milost samostanskega poklica,
rekla je: »Jezus mi je rekel v sercu:
Hočem, da si moja nevesta in nuna!*

328

Od tistega časa je vedno prosila za sa¬
mostansko oblačilo. Ko je vidila po¬
svetno oblečene ženske, je rekla: »Oh,
kako mi je obleka teh žensk zoperna!
O ljubo zagrinjalo! o borna obleka mo¬
jega Jezusa, kako te imam rada, kako
te imam rada, kako te ljubim!" Spred-
njici je rekla: »Prosi škofa, da mi da
sv. zagrinjalo!" Ko je škofa sama pro¬
sila, ji rekč: »Poterpi malo, si še pre¬
majhna". »To je res", odgovori, »pa
bom tudi kmalo umerla". Silno je bila
žalostna in vedno prosila: »Zakaj mine
daste sv. oblačila? Ali bom mogla res
umreti brez njega?" Poslednjič je bila
uslišana njena prošnja. Prejela je rč-
dovno oblačilo (v kterem je bila poko¬
pana) in storila obljubo uboštva, devištva
in pokoršine. Dali so ji perstan in sv.
bridko martro in je postala nunica obis¬
kovanja Marijinega. Drugi dan se je
čutila boljši in je vedno govorila o sreči
včerajšnega dneva. Vsakemu je pokazala
svojo bridko martro ter jo noč in dan
poljubovala. Rekla je: O kako rada bi

329

še to uro umerla! Kako se bom v ne¬
besih veselila! Gospod mi je rekel, da
mi je zato pošiljal toliko terpljenja, da
bi umerla kot njegova nevesta. Kako
dolgo sem to želela! Pač, ko bi me
Gospod zopet ozdravil, bi bila vendar še
zmeraj njegova nevesta!“

Njene bolečine so prikipele sedaj
do verhunca. Vedno je klicala v njih
Božje pomoči; vedno vpirala svoje oči v
podobo matere Božje ter poljubovala sv.
bridko martro in podobo preblažene De¬
vice. Bala se je, da bi pred smertjo 'ne
vidila hudobnega duha, ter rekla: „Tresem
se od strahuali  potolažijo jo z besedami:
„Jezus je blizo, čez malo časa boš v
nebesih!“ Na to reče: „0 Jezus, pridi
hitro! Pridi, moj ljubi Jezus! O sv. De¬
vica, ki si me od daleč sem pripeljala,
pridi sedaj in vzemi me seboj v nebesa!
O moj sv. Jožef, kje si! Pridi p6-me,
ne morem dalje tu ostati! O moj dobri
angel, pomagaj mi hitro v nebesa! O vi
vsi svetniki, pridite p6-me! Hitite, pe¬
ljite me k Jezusu!“ Kmalo je ležala v

380

smertni nevarnosti in so ji podelili pa¬
pežev blagoslov; molili so molitve za
umirajoče in so mislili, da bo sklenila,
pa zopet zakliče: „Nebesa, nebesa! pu¬
stite me iti v nebesa! z Bogom vsi,
vsi!“ Ko smo ji rekli, da je spovednik
vidni angel varh, kteri vodi duše v ne¬
besa, se je teh besedi spomnila ter der-
žala do zadnjega trenutka spovednika za
roko, in ga ni kar nič pustila od sebe.
Tudi je vedno popraševala: „Spovednik,
kdaj pojdem v nebesa ?“ Poslednjič reče
spovedniku: „Vidim Jezusa, Marijo in
Jožefa! O kako so lepi! Po me gredo!“
„Ali jih vidiš z očmi vere?“ je vprašal
spovednik. „Ne, vidim jih s temi očmi“,
in je pokazala z roko na oči.

Zadnjo noč je bila majhna nuniea
viditi živa podoba duše v vicah. Neiz¬
rečeno je terpela. »Zakaj*, je zaklicala
sedaj pa sedaj, »zakaj me prebadajo
živo ? — Kaj me povsod grize ? —
Zakaj jedd živo moje mes6 in tergajo
drob iz mene ? O spovednik, spovednik,
kaj imam vendar tako skelečega v sercu?*

331

— »Imaš v sercu Božjo milost in lju¬
bezen". — Rekla je zopet: »Kakošna
žerjavica, kakšen ogenj!" Pošlatale so
jo nune in revica je bila merzla kot
led, merzel pot ji je tekel po vsih udih.
In to je terpelo celo noč in vse jutro
druzega dne. Malo pozneje je pristavila:
»Moje serce mi pravi, da bom umerla
pri belem dnevu, opoldne po obednicah".
In tako se je tudi zgodilo. Ostala je
pri zavednosti do zadnjega trenutka.
Vsaki trenutek se je bilo bati, da jo bo
strašno zvijanje zadavilo. Proti 10. uri
je imela nekoliko mir in je spila skle¬
dico juhe. Ob 11. je odšel spovednik
za malo časa. »Kam greste ?“ je vpra¬
šala umirajoča; »kmalo pridite nazaj".
Proti sprednici je večkrat rekla: »Mati,
ostanite tukaj na svojem mestu".

Nekoliko je bila zaspala. Proti pol¬
dnevu se je prebudila in se je precej
pogovarjala z Bogom. Proti poli ene
je odperla oči in jih je obernila na
desno stran postelje. Veseli smeh se
ji je zibal na obrazu. Rekla je spred-

332

niča poklicati spovednika, in berž je pri¬
šel. Toda bilo je prepozno. Deklica
je bila končala. Njena duša je letela
proti nebesam tisto uro, kakor je bila
naprej povedala; stara je bila okoli 9 let.

Mertvo truplo ljubeznjive deklice
je bilo neizrečeno lepo. Celo njene majhne
tovaršice so zmeraj [ponavljale: O, kako
je lepa! Na obrazu ji je bilo viditi,
kakor bi bila govorila: „Jez sem v
nebesih!“ Njen obraz je bil od nebeške
lepote spremenjen. Več ljudi je že sku¬
silo njeno blagodejno pomoč. Ona je
zvesto porabila vse milosti, ktere ji je
bil Gospod dodelil v Božjo čast in v
svoje večno zveličanje. Kakor je bilo
njeno življenje kratko, je vendar dosegla
veliko let s svojimi junaškimi čednostmi.
O ko bi vendar vsi bolniki saj nekoliko
posnemali njeno poterpežljivost v bolezni,
kako srečni bi bili po smerti vekomaj!

333

Prigovor.

Grešnik ! ne brani se terpljenja, ker
je vsa čista devica neizrečene bole¬
čine terpela.

Ker je ta čista nevesta Kristusova
toliko časa tako grozovitne bolečine
skorej brez prenehanja terpela, ko je
vendar svojo kerstno nedolžnost brez
vsega tudi naj manjšega madeža čisto
ohranila: ali se smeš, ljubi kristjan! pri¬
tožiti, ko je Bog tudi tebi bolezen in
terpljenje poslal, ko si vendar veliko¬
krat v svojem življenji Boga z malimi
in morebiti celo večkrat tudi s smertnimi
grehi razžalil? Ko bi se pritožil, in z
nejevoljo terpel, bi bil silno neusmiljen
do sebe; z nepoterpežljivostjo bi si terp¬
ljenje še pomnožil, ker bi terpel brez
Božje pomoči; z nepoterpežljivostjo bi
pa tudi vse zasluženje za svoje terpljenje
zgubil; zapravil bi tudi morebiti po¬
slednji dragi čas Božjega obiskovanja.
O kako močno bi se v večnosti zavoljo

334

te zgube kesal, toda prepozno! Spoznaj
torej, ljubi kristjan! bolezen za znamnje
naj veči ljubezni Božje do tebe, za naj
veči milost Božjo. Zahvali se za-njo
z besedo, zlasti pa s tem, da se popol¬
noma v Božjo voljo izročiš, in Boga
vedno prosiš, da ti pomaga voljno terpeti.
Reci torej:

Molitev.

Na prošnjo preblažene Matere Marije
in tudi tvoje zveste služabnice Jozefine
dodeli mi, o usmiljeni Bog! posebno
milost, da bom tvojo naj veči ljubezen
do mene v tem spoznal, da si me z
boleznijo obiskal. Sedaj mi pa podaj
svojo vsegamogočno roko v šoli križev
in terpljenja, da si s poterpežljivostjo v
terpljenji zaslužim priti v kraj večnega
miru, kjer ni več joka, ne vpitja, ne
bolečin, ne smerti same. Oh, daj mi
po smerti delež med tistimi, kterim boš
za vselej vse solze obrisal, da te z njim
skupej hvalim in častim vse večne čase!
Amen.

335

5. Ludvina Ectaler.

(Drobtinice I. 1863.)

Zgled.

Ljudem se dolgo zdi, če kteri
kristjan leto in dan bolan leži. Malo
je takih bolnikov, kteri celih 10 ali
20 let svojega življenja na bolniški po¬
stelji ležijo; zakaj taka dolga bolezen
je za marsikterega pretežek križ, in ne
mogel bi ga vedno voljno za Jezusom
nositi. Bog je pa zvest in ne skuša
človeka čez njegovo moč, zatorej tudi
večidel ljudem pred smertjo bolj kratke
bolezni pošilja. Ali toliko veči sreča je
za človeka, če mu Bog tako dolgo bo¬
lezen pošlje, če jo voljno prenaša; zakaj
čem daljši je bolezen, tem veči je za-
služenje bolnikovo in lepši krona je v
nebesih zanj pripravljena. Sedaj, kristjan!
boš slišal zgled bolne device, ktera ni
10 ali 20 let bolna bila, ampak dover-
šila je bila 50 let neprestane bolezni;
pa še ni umerla, ampak je dalje živela

336

in terpela. Kot deklica 13 let stara
zboli Ludvina Ectaler leta 1813, in od
tihdob ni več iz postelje vstala, ampak
vedno je bolna ležala, pa tudi vdana v
voljo Božjo po kristjansko voljno terpela
in leta 1863 v Monastiru na Nemškem
petdeseto leto svoje bolezni prav slovesno
obhajala. Zakaj, ako duhovnik 50 let
v duhovski službi preživi, poje drugo
novo mašo, in ako mož in žena 50 let
v kristjanskem zakonu preživita, obha¬
jata zlato ženitovanje Bogu v čast in
hvalo za vse dobrote, ki sta jih v svojem
stanu prejemala celih 50 let, ktere sreče
pa le malokdo včaka. Spodobilo se je,
da je tudi imenovana bolna devica 50. leto
svoje bolezni prav slovesno obhajala.

V jutru je prejela pobožna duša sv.
zakramente; potem se je v bližnji du-
hovnijski cerkvi sv. maša za-njo opravila.
Po službi Božji se snide staro in mlado
v hiši, kjer je bolnica ležala, in ki je
bila po njenih družicah prav mično zato
okinčana. Prinesli so ji bili mnogo-
verstnih darov, in ji vsak po svojem

337

srečo vošili. Popoldne jo obišejo milostni
gospod škof; s svojo višipastirsko besedo
potolažijo bolno revo, jo ' spodbujajo k
stanovitnosti v terpljenji; naposled jo
blagoslovijo, in ji izročijo zraven svojega
lepega daril še v imenu kraljice knjigo
„Hoja za Kristusom “ prelepo vezano,
v ktero je bila kraljica z lastno roko
zapisala sporočitev in svoje ime, in potem
še lep križ s pismom, v kterein kraljica
piše, „da naj sveti križ vedno pri postelji
bolni bo v tolažbo v terpljenji in smer ti. “
Pridjano je bilo tudi precej veliko denarja
in „priserčen pozdrav bolni revi“.

Petdeset let neprestane bolezni, ki
jih je že ta kristjanska duša poterpež-
ljivo prestala, kako dolgo je to ! In ven¬
dar so tudi te dolge leta pobožni bolni
devici pretekle; ali pošle ji niso zlate
zasluge, marveč lepo krono si je s
svojim terpljenjem zaslužila. Kako ve¬
selo pojde ta duša v večnost , ker se
je tukej na zemlji s svojim nebeškim
ženinom Kristusom popolnoma sklenila!
Terpljenje namreč človeka naj berž in

Dušna pomoč II. b. 23

S38

naj bolj gotovo z Jezusom sklene; v
križu se objameta Zveličar in človeška
duša; ker On sam pravi: „Kdor hoče
moj učenec biti, naj vzame svoj križ
vsak dan na se in naj hodi za mano.“
Luk. 9, 23. Se ve, da terpeti človeka
boli; ali terpljenje, posebno pa bolezen,
je naj krajši in naj gotovši pot v ne¬
besa , ako človek le voljno, iz ljubezni
do Boga terpi, zato namreč, ker Bog
tako hoče. Preterpela je pa ta bolna
devica vse bolečine tako voljno, ker je
prav pogostoma tisti kruh prejela, kteri
slabim moč podeli, da preterpijo, kar
človeška moč nikdar ne zamore.

Prigovor.

Pogostno sv. obhajilo naj boljši po¬
močeh poterpežljivosti v dolgi bolezni.

Keršanski brat, keršanska sestra!
Ti tukej na svetu v svoji dolgi bolezni
veliko terpljenja imaš; stori, da ti bo
terpljenje in križ vedno znamnje Božjega
nsmiljenja in ljubezni do tebe, ter po-

339

služi se pogostoma pomočka, ki se ga
je pobožna Ludvina poslužila, prejmi
večkrat pobožno svojega Zveličarja v svoje
serce; in zmeraj bolj boš spoznal, da
ti je Bog poslal dolgo bolezen iz lju¬
bezni do tebe, naj bi po terpljenji Bo¬
žjemu Sinu, svojemu Zveličarju, od dne
do dne podobniši bil, in tako njega na-
sledovaje v nebesa prišel. Naša sv. mati
katoliška cerkev pravi v Tridentinskem
zboru, da z močjo sv. obhajila verni
potniki srečno v nebeško domačijo poj¬
dejo ; ker je zdravilo, s kterim se vsak¬
danjih madežev, to je, malih grehov
očistijo, in smertnega greha obvarujejo.
O kristjan! ne boš se mogel izgovarjati,
ampak molčati boš mogel, če te bo pra¬
vični sodnik pri sodbi vekomaj zavergel,
ker se nisi hotel ne v zdravji, ne v bo¬
lezni tega lahkega in naj boljšega po¬
močka pogostoma poslužiti, kterega je
nam usmiljeni Gospod samo zato zapustil,
da nam pomaga preterpeti, česar člo¬
veška moč prenesti ne zamore. Obžaluj
sedaj svojo mlačnost, ter reci:

23 *

340

Molitev.

Spoznam, o Gospod! svojo slabost,
pa tudi tvojo neizrekljivo milost, da si
nam svoje sveto telo v živež zapustil,
kteri nas slabe krepča. Zato sem te
tako pogostoma žalil, ker sem te tako
poredkoma prejemal. Nisem sicer za¬
dosti čist, tebe vsak dan vredno zavžiti;
ali prizadevati si hočem, te pogostneje
in pobožneje, kakor dosedaj prejemati,
da se obilnih tvojih milost vdeležim. 0
kako čudno velika je tvoja milost! ravno
zavoljo tega v naših altarjih vedno pre¬
bivaš, da bi se ž njimi sklenil, kteri te
prejeti želijo. Vse zdrave k sebi vabiš
in kličeš, rekoč: n Pridite k meni, ki ste
obteženi, in jez vam bom polajšal!" Bol¬
nim pa govoriš: „Danes hočem v vašo
hišo priti in pri vas ostati." O Gospod,
stori me vrednega, tebe svojega Gospoda
in Boga pogostoma, pa vselej vredno
prejeti v presvetem zakramentu, da me
z vsirni darovi svojimi napolniš! Amen.

341

6. Pobožna mati in gospodinja.

(Zgod. Dan. 1. 1876.)'

Zgled.

Na obširnem pokopališu neke du-
hovnije na Tirolskem že pet let počiva
truplo pobožne matere in gospodinje, ki
je toliko lepih čednost imela in v svoji
hudi in dolgi bolezni tako voljno terpela,
da po pravici zasluži vsem zdravim in
bolnim kristjanom v zgled postavljena
biti. Svojo naj veči skerb je obračala v
dobro izrejo svojih otrok. Ker je vedila,
da vsa pomoč od Boga pride, je veliko
molila, pa tudi s čujočimi očmi vedno
pazila na svoje otročiče. Tudi revnim
in potrebnim je bila velika dobrotnica.
Akoravno je bila z mnogimi opravili
močno obložena, si je vendar vsak dan
čas vzela,, da je bila pri daritvi sv. maše.
Svete zakramente je pogostoma in naj
raji ob praznikih matere Božje prejemala,
ker je poznala, da s tem zamore svojo
častitljivo pomočnico (patrono) naj bolje

342

počastiti. Dnevi sv. obhajila so bili njeni
naj srečniši dnevi, in njena cerkvena po¬
božnost je take častne dni gotovo eno
uro dalje terpela. Veliko pobožnost je
tudi razodevala do bridkega terpljenja in
sraerti Jezusa Kristusa. Postni čas ji
je bil zatorej posebno svet čas. Razun
ostrega posta je tudi ob tem. času vsak
dan pobožnost sv. križevega pota oprav¬
ljala, pa k temu tudi svoje otroke pri¬
ganjala. Prav rada je kake podučne
bukve in naj raji od življenja svetnikov
brala. Tudi je rada svete pesmi prepevala.

Njeno prelepo življenje ji je prido¬
bilo spoštovanje in ljubezen vseh dobrih
ljudi; v znamnje, da je bila tudi v nebesih
v veliki milosti, je pa tndi nazadnje od
Boga še precejšen košček križa v dar
prejela. Bolehnost, ki jo je že dalj časa
nadlegovala, se je v prav hudo, dolgo
in neozdravljivo persno bolezen sprevergla.
Na bolniški postelji je Gospod izvolil
svojo zvesto služabnico djati še na po¬
slednjo poskusnjo, ktero je pa prečastito
dostala. Kakor vsi, kteri so imeli opra-

343

viti pri njeni bolniški postelji, soglasno
pripovedujejo, je ni bilo nikoli slišati
tožiti ali žalovati, če so bile tudi bolečine
še tako hude. Ob takih bridkih urah je
v roko- vzela sveto bridko martro, jo
serčno poljubila in tiho govorila: „0
terpeči Jezus, poterdi me!“ Ker je bolezen
čedalje hujši in nevarniši prihajala, se
je dala previditi s svetimi zakramenti za
umirajoče. Pri tej priložnosti se je njena
priserčna ljubezen do Jezusa prav spod-
budljivo razodela. Živa vera, da sedaj
Jezusa prejme kot popotnico v večnost,
je njeno upanje in ljubezen do njega še
pomnožila, in v trenutku sv. Obhajila se
je oboje nedvomljivo pokazalo, tako, da
so bili vsi pričujoči z mašnikom vred
močno ginjeni. Ni sicer govorila z je¬
zikom, pa toliko živejše je govorilo njeno
obličje, ko so se njene oči naj pervo kot
zamaknjene v sveto Hostijo vperle, po
tem pa, ko je Jezusa prejela, so se skle¬
nile in solze ljubezni potočile.

Kader jo je duhovni pastir obiskal,
je imela vselej veliko veselje, in ko je

344

na njegovo tolažJjivo prigovarjenje pazila,
je bilo viditi, da je pozabila na vse bo¬
lečine , ki so jo skorej neprenehoma v
persih mučile. Tako je pretekel dan za
dnevom, njene bolezni, v kteri se je s
čudovito vdanostjo in pokojnostjo smerti
bližala, ter je svojemu sinu, kakor tudi
trem hčeram koristne nauke in opomine
dajala. Naposled je zasijal dan njene
razveze. Že  zjutrej so se pokazale znanmja
bližnje smerti. Na njenem bledem, od
bolečine upadlem obličji se je še razodeval
mir nebeški, tudi je do zadnjega trenutka
svoj čisti um in zavednost ohranila, in
poslednje ure le za milost in usmiljenje
k Bogu klicala. Proti poldnevu so ji še
duhovna poklicali; ko je angeljsko če-
šenje zazvonilo, je jela umirati; poprej
je še razločno in razumljivo rekla: „Otr0ci,
molite, molite! potem bote srečno umerli.
Jezus, Marija in Jožef!* 4  Še enekrati je
težko zasopla, ter prestala in dokončala
vselej zvesta služabnica Božja. — Njen
duhovni pastir je potem rekel: „S po¬
kopom blage kmetice Marije.moja

345

naj boljši faranka v grobu počiva! —
Blagor taki duši! Blagor pa tudi hiši in
družini, ktera tako mater in gospodinjo
ima! O naj bi tudi naša Slovenija takih
mater in gospodinj prav veliko imela!"

Prigovor.

Starši! dajte svojini otrokom pred
smertjo lepe nauke.

Kakor je ta pobožna mati svoje
otroke pred smertjo lepo učila in opo¬
minjala, tako tudi ti, keršanski oče ali
keršanska mati! pred svojo smertjo svojem
otrokom lepe nauke in opominovanja dajaj,
reci jim: Ljubi otroci! bojte se Boga in
spolnujte zvesto njegove zapovedi. Lju¬
bite ga čez vse, in glejte, da ga s kakim
grehom ne žalite. Spomnite se pri vsakem
djanji, da so Božje svitle oči v vas vperte.
K e zaupajte v svoje mlade leta. Ljubite
sicer slehernega človeka, a le bogoljubnih
se deržite, hudobnih se pa varujte. De¬
lite radi med uboge svoj kruh in drugo
milošino. Bodite po moji smerti to-

lažba svoje skerbne matere, in nikdar ne
pozabite, koliko je za vas terpela; spo¬
štujte, ljubite in slušajte jo. Ljubite se
med sabo! O kako prijetno in Bogu do¬
padljivo je, če bratje in sestre v edinosti
skupej živijo. Molite za me, zlasti sv.
maše za me darujte, in če k Bogu pridem,
kakor upam, hočem tudi jez za vas Boga
prositi, da vam vedno svojo milost dodeli.
Da se bom s toliko večem zaupanjem od
vas ločil in k Bogu nazaj povernil, vas
še ene reči prosim: Obljubite mi sedaj,
da hočete do smerti skerbno slehernega
greha se varovati, po Jezusovem nauku
živeti, katoliške cerkve pokorni in vdani
otroci ostati, z eno besedo: pobožni kri¬
stjani biti, ter teh mojih morebiti po¬
slednjih naukov in opominovanj nikdar
ne pozabiti, recite: Obljubimo pred Bogom
vsegamogočnim!

. Molitev.

Sedaj pa povzdignem, k tebi, o Bog,
svoje oči in svoje roke in te prosim:
Sprejmi jih vse v svoje varstvo, tebi jih

347

izročim! Bodi za naprej na mesto mene
njih Oče, saj si oče in pomočnik ubogih
sirot, pošlji jim dobre ljudi, kteri bodo
za njih blagor skerbeli in mene pri njih
namestovali. Tvoji otroci so, sveti Oče,
meni si jih bil le izročil nekoliko časa,
ohrani jih v nedolžnosti, in varuj jih
hudobnih ljudi, kakor sem jih tudi jez
dosedaj po tvoji milosti varoval. Prosim
te, dobrotljivi Oče, odpusti mi vse, kar
sem se zarad mojih otrok pri tebi za¬
dolžil. Pomagaj nam vsem, da bomo
pri tebi združeni tebe vekomaj ljubili in
častili. Sedaj pa poterdi v nebesih bla¬
goslov, kterega svojim otrokom podelim.
(Oče raztegne čez otroke svoje roke, ter
reče:) Blagoslovi vas Bog Oče, Sin in
sveti Duh, naj vam podeli svojo milost,
da svojo obljubo spolnujete do konca
svojega življenja! Amen.

S48

7. Matija Skala, masnih, slovcncc.
(j- 26. sašca 1876.j

(Zgod. Dan. 1. 1876.)

, Zgled.

Matija Skala je bil duhoven, kakor
si jih mati katoliška cerkev prav veliko
imeti želi, in kakoršni so potrebni po¬
sebno v sedanjih bridkih časih. On je
bil duhoven, kteri je živel le edino za
svoj visoki poklic, za-nj je bil ves vnet,
njemu je daroval vse svoje dušne in
telesne moči. Dasiravno je bil ko du¬
hoven skorej vedno bolehen, je vendar,
dokler je mogel, marljivo in z veseljem
delal za Božjo čast in za blagor duš.
Navdušen je bil kakor pridigar, neutrud¬
ljiv v spovednici, radodaren za uboge,
in ves usmiljen in priden obiskovavec
in tolažnik bolnikov. Da je vsem svojim
trudapolnim dolžnostim zadostoval, je
delal noč in dan ter se je do čistega
daroval svojemu visokemu poklicu. Kakor
goreč častivec matere Božje, je zlasti

349

mnogo se trudil za poviševanje češenja
nebeške Kraljice. M skorej človeka, da
bi bil toliko ljubezen, toliko zaupanje
do Marije, toliko skerb za njeno čast
imel, kakor ranjki. Ginljivo je bilo viditi,
kako se je vsako leto Marijnega mesca,
to je, majnika veselil, in dolgo že preden
so se Šmarnice začele, je skerbel, da so
se cvetlice in druge reči pripravile za
olepšanje Marijinega altarja. Sam je denar
za ta namen nabiral, in ni mu bilo od¬
več, da je po končanih Šmarnicah sam
cvetlice snažil in jih za prihodnje leto
spravljal. Ni mu bilo dosti, da je za
Marijin altar v cerkvi skerbel, napravil
si je za majnik še poseben altar v svojem
stanovanji, kamor je vsaki dan cvetlice
od zunaj donašal in po dokončanem
cerkvenem opravilu je še posebno češenje
pred svojim altarjem vsaki dan obhajal.

Če se je pa v življenji njegova
ljubezen do Marije že tako lepo razode¬
vala , se je kazalo njegovo neomejeno
zaupanje do velike pomočnice še posebno
v njegovi bolezni. Nehote so se ljudem

350

solze ulile, kader so ga vidili in slišali,
kako je v naj večih težavah toliko 'gin-
Ijivo Marijo nagovarjal, kako jo je hvalil,
kako je vse le po nji od Boga priča¬
koval. Vedno so bile njegove oči, polne
žive vere in terdnega zaupanja, na Ma-
rijno podobo obernjene; vsak požirek
zdravil je z milim pogledom Mariji da¬
roval in prašan, kaj naj se mu bere, je
odgovoril: Od Marije. 'Žena zadnje, ko
je bil na pol v nezavednosti in že ni
mogel več govoriti, se je še večkrat slišalo
iz njegovih ust presladko ime Marija.
V vsi bolezni pa ni druzega Marijo pro¬
sil, kakor za poterpljenje in stanovitnost,
in to mu je bila Marija tudi zvesto
sprosila. Dasiravno je neizrečeno veliko
terpel (3 mesce in pol je bil vedno v
postelji, in zadnje tedne si že ni mogel
nič več pomagati), se vendar nikdar ni
slišala ne naj manjši pritožba iz njegovih
ust; vedno je le molil in hvalil Boga
in vdanost kazal v bolezni, ktera ga je
mučila. Živo vero, terdno zaupanje, go¬
rečo ljubezen do Boga in do Marije in

851

popolna vdanost v Božjo voljo je ranjki
v celi svoji bolezni molčč vsem svojim
obiskovavcem prav živo priporočal.

Kakor je bil g. Matija že v življenji
zmeraj goreč castivec presvetega Bešnjega
Telesa, tako je tudi med boleznijo nam
dajal prelep zgled, kako mora vsak
kristjan, zlast še duhoven naj svetejši
zakrament ceniti in častiti. Vsako ne¬
deljo in vsak praznik so ga previdili,
in še med tednom je večkrat prosil, da
so ga poživili z nebeškim kruhom. In
kolikrat je Boga zahvalil, da ima pri¬
ložnost tudi v bolezni sv. zakramente
večkrat prejeti. Kakor na daritev svoje
perve svete maše ali nove maše, ravno
s toliko skerbjo se je k vsaki sv. maši
pripravljal, tako pobožno je vsako sv.
daritev opravljal, pa tudi takošna lju¬
bezen in hvaležnost se je po vsakim
dokončanim presv. opravilu razodevala
na njegovim obrazu. Ravno s toliko po¬
božnostjo in gorečnostjo kakor pri altarji
je pa tudi na svoji bolniški postelji pre¬
jel vsako sv. obhajilo in poslednijč sv.

352

popotnico in sv. poslednje olje. Ko je
bil, kakor upamo, s terpljenjem v bo¬
lezni vseb madežev popolnoma očišen in
nebeškega veselja vreden spoznan, ga je
Gospod k sebi poklical. Mirno in popol¬
noma v Božjo voljo vdan je v Gospodu
zaspal.

Prigovor.

Treba je nam Marijo častiti, če ho¬
čemo srečno umreti.

O kako se ranjki g.  Matija, kakor
upamo, sedaj v nebesih veseli, da je ves
čas svojega življenja vedno goreče Ma¬
rijo častil! Če hočeš, bolni kristjan!
tudi ti se po smerti pri Mariji v nebesih
veseliti, časti jo goreče. Zakaj, kakor
ima tisti skorej znamnje izvoljenja, in
smd tudi srečno zadnjo uro upati, kteri
Marijo prav časti, ravno tako je nemo¬
goče, pravi sv. Anzelm, da bi tisti po¬
gubljen ne bil, kteri se od Marije proč
odverne. Marija sama ti pravi: Moj sin,
moja hči! Jez sem tvoja mati, imej v
me zaupanje, in kliči me v bolezni, in

353

ti bom zvesta besednica pri Bogu. Za¬
nesi se, da boš prav zares usiišan, in
gotovo prejel, česar me prosiš. Ali
če me prosiš za telesno zdravje, misli
zraven, da naj se Božja volja zgodi,
kakor moliš v očenašu. Veliko bolnikov
se mi priporoča za telesno zdravje. Res,
velikrat ga jim pridobim; velikrat bi jim
bilo pa zdravje k dušni škodi; takrat
jim ga pa ne pridobim. Zakaj jez nisem
zmed tistih mater, ki jih napčna ljubezen
oslepi, da svojim otrokom dajejo, kar
jim škoduje. Prosim jim pa tega, kar
je zanje v resnici dobro. Prosim zanje
bridkost, ktere njih serce od časnih dobrot
odtergajo in jih priganjajo nebeških iskati;
prosim zanje terpljenja, da se očistijo in
nebes vredne storijo, pa jim zraven tudi
pomoči prosim, da zamorejo voljno ter-
peti. V vseh potrebah tedaj, dušnih in
telesnih, časnih in večnih, se k meni s
prav velikim zaupanjem zateci, pa ne
čudi se, ako vselej ne prejmeš, česar
prosiš, velikrat je za te naj boljši, da
ne prejmeš kake časne dobrote, za ktere

Dušna pomoč II. b. 24

354

prosiš. Sedaj tega še ne spoznaš, pa
prišel bo čas, in blizo je, da boš tudi
ti spoznal, kaj je bilo zate dobro, kaj
pa ne. Tudi rečem: Ker so nevarnosti
za tvoje večno zveličanje velike, torej
bodi za imenom Jezusovim moje Ime
vedno v tvojih ustih, in za Jezusovem
Imenom globoko zapisano v tvoje serce.

Molitev.

Marija, o sladko Ime! To sladko
sveto Ime, to Ime moje matere naj mi
bo za Imenom Jezusovim tolažba v bo¬
lezni, moč v hudih telesnih bolečinah in
dušnih bridkostih, vsa moja pomoč v moji
naj veči potrebi, v naj veči nevarnosti,
v poslednjim trenutku mojega življenja,
pa tudi v tistim osodepolnim trenutku,
v kterim bo moj sodnik odločil celo mojo
večnost, ali večno srečno, ali večno ne¬
srečno. Kader bom v tistem trenutku
tvoje sveto Ime na pomoč klical, takrat
skaži se mojo mater in prosi za me svo¬
jega Sina Jezusa, da mi bo milostljiv
sodnik, o Marija! Amen.

355

8. Srečna smert pobožne dedce.

(Naslednji 13 zgledi so vzeti iz knjige: Der geistliche
Kranlcenfreund von Lorenz Stempfle.)

Zgled.

Živela je devica od pervili let svojega
življenja vedno prav bogoljubno. Svojega
Boga in Zveličarja Jezusa Kristusa je
čez vse ljubila. Večkrat je zdihovala:
O moj Jezus, o moj ljubezujivi Jezus!
ti si ves moj, in jez sem vsa tvoja".
Njeno naj veči veselje je bilo se s svojim
Zveličarjem v zakramentu sv. Bešnjega
Telesa združiti. Po prejetem sv. obha¬
jilu je toliko dušno veselje vživala, da
ga ni mogla izreči; od velikega veselja
je solze prelivala. Iz ljubezni do Boga
je pa tudi svojega bližnjega ljubila, kot
samo sebe. Njeno naj veči veselje je
bilo revežem mile darove deliti in bol¬
nikom streči. Ali prava ljubezen se kaže
zlasti v voljnem terpljenji. Bog poskuša
zvestobo svojih služabnikov in služabnic
večidel s terpljenjem, in tako je tudi

24 *

356

zvestobo te svoje služabnice poskusil, ter
jo popolnomo našel. Veliko je mogla od
posvetnežev zarad svoje bogoljubnosti že
v zdravji preterpeti in mnogo grenkih in
zaničljivih besedi preslišati, pa se je to¬
lažila z Jezusovimi besedami: »Blagor
vam, če bote mogli zavoljo mojega Imena
preganjanje terpeti, in bodo lažnjivo
vse hudo zoper vas govorili; veselite se
in od veselja poskakujte, ker vaše pla¬
čilo je obilno v nebesih". Pa tudi Bog
sam ji je terpljenje pošiljal, in sicer zno-
tranje in zunanje. Svoji zvesti prijatlici
je rekla : „Boš vidila, kako se bo ta biser
v moji nebeški kroni svetil, kterega sem
zaslužila, ker sem se mogla prav hudo
premagovati. S terpljenjem se mi ne¬
beška krona plete. Jez sem obljubila
Jezusu zvestobo do konca svojega življenja.
Ko bi ga s telesnimi očmi vidila, bi mu
v roke segla, ter mu s tem svojo zvestobo
poterdila; ker ga pa ne vidim, sežem
sedaj, polna spoštovanja tej bridki martri
v roke, ter Jezusu obljubim ga nikdar
ne zapustiti, ne v veselji, ne v terpljenji,

357

ne v življenji, ne v smerti. Tudi sera
sklenila, nikdar ljudem svojega terpljenja
ne razodevati in pri njih tolažbe iskati;
kesam se, da sem dosedaj ljudem ter-
pljenje tožila. Sedaj pa Gospoda prosim:
Pošlji mi bolezen in terpljenje; dodeli
mi pa zraven tudi svojo milostljivo pomoč,
ker brez tvoje pomoči nič voljno terpeti
ne zamorem*.

Bog- je uslišal njeno prošnjo, ter ji
poslal bolezen. Kmalo je spoznala, da
jo bo Gospod k sebi vzel; ona je bila
pa te sreče silno vesela. Svoji pobožni
prijatlici je rekla: »Čutim, da bom kmalo
umerla, in k svojemu Zveličarju šla;
nikar ne žaluj na mojem grobu, ampak
veseli se in raduj, ter hvali Boga na¬
mesto mene, da me je tako kmalo sveta
rešil in k sebi vzel*. Bolezen te bogo-
ljubne device je tako hitro napredovala, da
je mogla v kratkem času svete zakramente
umirajočih prejeti. Ali kako močno se
je razveselila Jezusovega prihoda! Ko je
slišala glas zvona, kteri je ljudem na¬
znanjal, da bo kak bolnik sv. popotnico

358

prejel, je polna veselja klicala: »Slišite,
sedaj pride moj naj ljubeznjivši Jezus k
meni, o kako se njegovega prihoda ve¬
selim!" Drugega dne so bile njene bo¬
lečine silno hude, in njen spovednik jo
spominja Jezusovega terpljenja; ona, je
bila s tem spominom tako potolažena in
pokrepčana, da je večkrat zdihnila: »Tvoja
sv. volja naj se zgodi! Naj ljubše bi
mi bilo, ko bi me ti, o ljubi Jezus, k
sebi vzel; toda ne moja, ampak tvoja sv.
volja naj se zgodi! Vse bolečine želim
iz ljubezni do tebe terpeti; pripravljena
sem terpeti, pa tudi umreti". Prihodnjo
noč ste dve prijatlici pri njej čule, in ji
večkrat bridko martro poljubovati dajale.
Ona jo je priserčno poljubovala, jo tudi
njima poljubovati dajala, ter rekla: »On
je naš naj boljši prijatelj; v bolezni in
na smertni postelji človek še naj bolj
njegovo ljubezen spozna, tudi vč dvč se
ne dajte nikdar ločiti od ljubezni Jezu¬
sove". Ko ste jo prijatlici vprašale, če
ji hudobni duh nič nepokoja ne dela, je
mirno in veselo odgovorila; »Nič!" Ka-

359

zala je na bridko martro, ter rekla:
„Glejte ta me varuje in me brani. Kteri v
Jezusa veruje in njega ljubi, se lahko
mirno tega sveta loči; se ne boji ne
smerti, ne sodbe, ne večnosti!" Od ure
do ure je slabši prihajala, je vedno Je¬
zusu svojo ljubezen in zvestobo zaterdo-
vala, ter z mirnim sercem in polna go¬
rečih želja, skorej k Jezusu priti, drugi
dan mirno v Gospodu zaspala.

Prigovor.

Za bogoljubne kristjane je smert naj
reči sreča.

Blagor tej bogoljubni devici, ker
je, kakor upamo, po smerti bila v nebesa
vzeta! Blagor tudi tebi, kristjan! če v
bolezni zvesto njene lepe zglede bogo-
ljubnosti nasledvaš! Zakaj, če boš mogel
tudi pri smerti časno premoženje zapu¬
stiti, ne boš zavoljo te zgube žalosten,
ker nisi v zdravji in bolezni svojega serca
na-nj navezoval; rad ga boš drugim ljudem
prepustil, zakaj prišel boš na mesto, kjer

360

ni ne pomanjkanja, ne lakote, ne žeje,
ampak je obilnost vsega naj boljšega.
Rad boš slovo dal časnemu, nečimernemu
veselju, ker boš upal večno nebeško
veselje zadobiti. Rad se boš ločil od
svojih staršev, bratev, sester, prijatlov
in drugih tebi dragih ljudi; ker se boš
spominjal, da bo ta ločitev le kratek
čas terpela, da se bote zopet vidili pri
Bogu, pri Jezusu, Mariji in pri vseh an¬
gelih in svetnikih. Tvoja duša se bo
rada ločila od telesa, kterega ni nezmerno
ljubila in mu ni preveč stregla, ampak
ga je krotila in berzdala; da, rada bo
zapustila trohljivo truplo, boleznim in
bolečinam podverženo, zato da bo sodnji
dan prejela netrohljivo, spremenjeno,
častitljivo, svetlo, duhovno truplo, s
kterim bo vekomaj združena ostala.

Molitev .

O moj Bog, morebiti je blizo tista
ura, o kteri me boš k sebi v večnost
poklical; naj se zgodi tvoja sv. volja!
Saj veš, da želim skorej k tebi priti;

361

zakaj, kjer si ti, moj Oče, tam bi bil
rad tudi jez, tvoj otrok. Vem sicer, da
nisem vreden od tebe precej v nebesa
sprejet biti; spomin mojih grehov mi
smert grenko in strašno dela; ali za¬
upanje na tvojo veliko milost, in na Je¬
zusovo neskončno zasluženje mi ta strah
zmanjšuje in me tolaži. Ker vem, da
nočeš smerti grešnika, temveč, da se
spokori in vekomaj živi, in da iz tega
namena si mi bolezen poslal, da me iz
grešnega spanja budi: zato se terdno
zanesem, da mene skesanega grešnika
ne boš vekomaj zavergel, ampak da mi
boš vesele besede rekel: „Blagor tebi,
zvesti hlapec! pojdi v veselje svojega
Glospoda“. Amen.

9. Spreobčrnjenje velicega grešnika
na smertni postelji.

Zgled.

Nek mož, Juri imenovan, se je s
tem preživil, da je blago v mestu ku¬
poval in ga po deželi prenašal ter kme-

362

tom razprodajal. Pri razprodajanji blaga
si je pa mnogo grehov na vest navlekel.
l\ T e rečem, da je ljudi goljufal, kar se
pri takih možeh mnogokrat zgodi, ampak
on je mnogokrat Božjo službo opušal,
ni bil ne pri sv. maši ne pri pridigi,
da bi bil k dobremu spodbadan, in od
hudega odvračevan. Tako je postal od
začetka mlačen, s časoma pa merzel v
dobrem; nič ni skerbel za zveličanje svoje
duše, zanemarjal je popolnoma molitev
in prejemanje sv. zakramentov. Imel je
pa bister um in gladko tekoč jezik. Ob
nedeljah in praznikih je rad zahajal v
kerčme, kjer je mladem in starim ljudem
kratek čas delal s kakimi pripovedkami in
kratkočasnicami, ktere je dopovedoval;
večkrat je pa tudi o svetih in keršan-
skih resnicah sv. vere zaničljivo govorih
Sprideni ljudje so ga radi poslušali, ter se
mu na vse gerlo smejali. Imel je celo uro
hoda do duhovnijske cerkve, in ob nedeljah
in praznikih so zanikerni mladenči radi
v njegovi drušini proti cerkvi skupej ho¬
dili, kjer jih je s takimi pogovori krat-

363

kočasil, da so hudobniši iz cerkve na
dom se povračali, kakor so. od doma od¬
tajali. Tako je bilo Jurijevo življenje
od mladosti do pozne starosti. Sedaj
mu pa usmiljeni Bog pošlje hudo, ne¬
varno pljučno bolezen. Yes prestrašen
in zamišljen sedi pri peči in ker je vse
upanje ozdravljenja zgubil, pokliče mašnika
k sebi. Silno se mašnik čudi in zavzame,
ko vidi tega sicer naj večega dobrovoljca
in labkoživca sedaj vsega potertega in
žalostnega. Na njihovo vprašanje, kako
da se počuti, odgovori: „Yidim, da bom
mogel umreti, pa to me ne prestraši, le
ta misel me terpinči, da bom vekomaj
pogubljen". Mašnik mu reče, da mu je
še mogoče pogubljenju oditi, če se res¬
nično spreoberne, svoje grehe sovraži in
obžaluje, se jih skesano in čisto spovd,
na neskončno zasluženje Jezusovo in Božjo
milost zaupa, ter za grehe pokoro dela.
Grešnik obljubi z Božjo pomočjo vse
imenovane reči spolniti in se za dobro,
dolgo spoved skerbno pripravljati. Ko
ga mašnik v drugič obiše, se grešnik

364

čisto spovč, ter priserčno obžaluje, da je
toliko dragega časa zapravljal, Boga žalil
in namesto za nebesa le za pekel živel
in skerbel. Tako veliko žalost zarad
storjenih grehov mu je usmiljeni Bog do¬
delil, da se je mašnik veselil in Boga
za to milost hvalil. Ker je bil pa ne¬
koliko maloserčen ter je vprašal, če je
mogoče, da bi mu Bog tako velike in
ostudne grehe odpustil, mu je spovednik
rekel, da je Jezus Kristus ravno zavoljo
grešnikov na svet prišel, da je On jagnje
Božje, ki grehe vsega sveta odjemlje;
da je tudi zavoljo njegovih grehov na sv.
križu terpel in umeri, ter na križu še
umirajoč za-nj Svojega Očeta prosil, rekoč:
»Oče odpusti mu, saj sem mu tudi jez
že odpustil!" Ko je Juri te tolažljive
besede slišal, se je veselja jokal, poln
žalosti pa tudi poln zaupanja in ljubezni
do Boga je vedno zdihoval: »Ali smem
verovati, da je Jezus Kristus za me Svo¬
jega Očeta prosil? — Ali je Oče Njegovo
prošnjo za me uslišal ? — Ali je mogoče,
da so meni vsi grehi odpušeni? — In

365

jez tedaj ne bom pogubljen? O neizrek¬
ljiva, velika Božja milost do mene ve¬
likega grešnika!" Yes vesel je vedno te
besede ponavljal, in slehernemu svojo
veliko srečo dopovedoval.

Dopovedoval je to srečo tudi svoji
ženi in nekemu prijatlu, kteri je bil
sicer v posvetnih rečeh učen, pa daril
žive vere in terdnega zaupanja ni imel.
Ta neverni prijatel ga v velik strah pri¬
pravi, ker mu reče: »Nikjer ni v svetem
pismu zapisano, da bi bil Jezus Kristus
na sv. križu ravno za te Svojega Očeta
prosil; in da bi bil Oče nebeški njegovo
prošnjo za odpušanje tvojih grehov usli¬
šal". Te besede prijatlove, ker je bil
učen, bolnika v velik strah in žalost pri¬
pravijo, zlasti, ker mu je tudi njegova
žena priterdovala. Ko ga njegov spo¬
vednik zopet obiše, ga najde vsega ža¬
lostnega in obupljivega, in ko zvč vzrok
obupanja, žalosten zdihne, rekoč: „0, da
je mogel sovražen, hudoben človek toliko
hudega včiniti in tako lep sad pokore
pokončati!" Zopet ga začne tolažiti in

366

mu keršansko upanje v serce vlivati,
rekoč: »Moj ljubi Juri, jez sem golo
resnico govoril. Jezus je za te molil.
Saj je po zadnji večerji, potem ko je za
svoje aposteljne molil, svojemu nebeškemu
Očetu rekel: „Oče! jez ne prosim le za
te, ampak za vse tiste, kteri bodo v pri¬
hodnjih časih na njih besede v me ve¬
rovali". Tedaj vidiš, da je Jezus Kristus
tudi za te prosil, saj tudi ti veruješ v
Jezusa. On te je vidil, preden si bil
rojen. In ker je na sv. križu za vse
ljudi umeri, je tudi za te umeri. Tudi
ti si bil s svojimi grehi kriv njegove
smerti na križu. Jezus je pa na križu za vse
tiste molil, kteri so bili njegove smerti
krivi, tedaj je tudi za te molil. In ne¬
beški Oče je njegovo prošnjo gotovo uslišal.
Zatorej terdno vervaj, kar sv. apostelj
govori: »Jezus Kristus je prišel grešnike
zveličat".

Te besede so bolnika zopet tako
umirile in potolažile, da je svoji neverni
ženi, ktera je pogovor slišala, serčno rekel:
„ Vidiš, da sem resnico govoril, in da

367

sem bil spovednikove besede prav ra¬
zumeli Zopet je bil vesel in poln za¬
upanja in je tak do smerti stanoviten
ostal. Spovednik ga še poduči, da naj
svojega priserčnega veselja ne razodeva
slehernemu, zlasti takemu človeku ne,
kteri ni od Boga prejel daru sv. vere;
naj torej svoje priserčno veselje za se
prihrani, ter Boga za-nj vedno hvali.
In tako je tudi storil; vedno je Boga
hvalil in častil, vse bolečine svoje bo¬
lezni za pokoro radovoljno sprejemal,
voljno terpel, in s tem svoje veliko za-
dolženje pri Bogu že v življenji plačeval,
potem pa ves spokorjen, poln zaupanja
v Božjo neskončno milost in Jezusovo
zasluženje, kakor upamo, srečno svoje
življenje sklenil.

Prigovor.

Bolnik naj zaupa v Božjo milost in
v Jezusovo zasluženje.

Tudi tebe, ljubi bolnik! je Bog
že v zdravji vedno k pokori vabil, ali

868

ti ga morebiti nisi hotel v zdraveh dneh
poslušati, še le sedaj v bolezni si se k
njemu povemil, kakor imenovani bolni
Juri. Tudi tebe sedaj skerbi, če boš
milost našel pri sodbi, ali ne. Prav je,
da te skerbi; stori, kar cerkev uči, da
odpušenja vreden postaneš, potem pa z
zaupanjem k stolu Božje milosti pristopi,
ter prosi, da odpušenje zadobiš. Dasi-
ravno so tvoji grehi veliki, vendar ne
obupaj; zakaj Jezusovo zasluženje je še
veliko veči, Božje usmiljenje je neizmerno
veči, kot je tvoje zadolženje. Poslušaj,
kako lepo govore sveti učeniki od Bož¬
jega usmiljenja! Sv. Tomaž Tilanovski
pravi: „Grešnik! česa se bojiš ? Sodnik,
kteri bi te zamogel pogubiti, je Jezus
Kristus, kteri je ravno zato na svetem
križu umeri, da bi ti pogubljen ne bil“.
Ko je hudobni duh sv. Bernarda k obup¬
nosti zapeljeval, mu je serčno odgovoril:
„Ti praviš, da nisem nebes vreden; ali
to jez ravno tako dobro vem, kakor ti,
pa tudi to včm, da mi je Jezus Kristus
nebesa zaslužil. On za se nobenega

369

zasluženja ni potreboval, temveč je vse
zasluženje svojega terpljenja in smerti meni
odstopil. Zavoljo njegovega zasluženja
upam v nebesa priti". Če tudi tebe,
ljubi bolnik! skušnjavec k obupnosti za¬
peljuje, ne poslušaj ga, obudi v sercu
veliko zaupanje v Božjo milost in Jezu¬
sovo neskončno zasluženje, ter reci:

Molitev.

Če pogledam, o križani Jezus ! tvojo
sveto, s ternjem kronano glavo, se spomnim,
da si jo zato na sv. križu nagnil, da bi
mene skesanega grešnika poljubil; če
pogledam tvoje svete z žeblji na križ
pribite roke, se spomnim, da jih imaš
zato prot nebesom povzdignjen, da svo¬
jega Očeta zame prosiš, in tudi zato
razpete, da bi mene ljubeznjivo objel;
če pogledam tvoje svete na križ pribite
noge, se spomnim, da si šel pred mano
v nebesa, meni pri svojem Oče|u prostor
pripravit; če gledam poslednjič tvojo na
križi odperto stran, se spomnim, da mi
praviš: V to pribežališe, v to mojo stran

Dušna pomoč II. b. 25

370

pribeži, kristjan! kader te hoče hudobni
duh v obupanje zapeljati, skrij se v njej,
in obvarovan boš slehernega zalezovanja
hudega sovražnika. Obljubim, da v vsaki
skušnji hočem v tvoje sv. rane pribežati
in v tvojo milost’ vedno zaupati; po¬
magaj mi, o križani Jezus! da tebi vedno
zvest ostanem in se po smerti pri tebi
v nebesih vekomaj veselim. Amen.

10. Bolezen in smert prav ubožnega
pa pobožnega moža.

Zgled.

Ubožen mož prosi svojega dušnega
pastirja, da bi mu bilo pripušeno dolgo
spoved storiti, ker je pogostoma dragi
čas svojega življenja z grehom zapravljal
in v Božje razžaljenje rabil. Dušni pastir
mu odloči čas za spoved. Sedaj se grešnik
s toliko priserčno žalostjo vseh svojih
storjenih grehov obtoži, in s toliko lju¬
beznijo do Boga, kteri je toliko let na
njegovo pokoro čakal, da je iz hvaležnosti
obilne solze pretakal. Od začetka ga je

371

še kak strah pred sodbo Božjo terpinčil,
ali čezdalje bolj se je njega strah zmanj¬
ševal, in poslednjič je vžival sladki mir,
ter imel terdno zaupanje, da mu je Bog
zavoljo Jezusovega zasluženja vse grehe
odpustil.

Čez nekoliko časa po storjeni dolgi
spovedi mu pošlje Bog težek križ, namreč
dolgo in hudo bolezen. Y začetku bolezni
se naredi bolečina na nogi, velik otok
zraven pritisne, poslednjič mu začno kosti
gnjiti. Strašne bolečine je mož terpel;
ali velika ljubezen do Boga in hvaležnost
zarad odpušenih grehov ste storile, da svojih
bolečin skorej čutil ni. Vedno je govoril
od velike ljubezni Božje in od neskonč¬
nega usmiljenja našega Zveličarja Jezusa
Kristusa do skesanih grešnikov. Ker je
pri Bogu milost zadobil, da so mu bili
grehi odpušeni; ker se sedaj ni bal po¬
gubljenja, ampak je upal večno zveličanje
doseči: je bil tako miren in vesel, da ni
skorej čutil svojega terpljenja in hudih
bolečin. Veči del je ves čas svoje bolezni
v premišljevanje Kristusovega terpljenja

25 *

372

obračal. Ko je premišljeval od ene strani
velike bolečine Kristusove na križi in je
svoje bolečine z njegovimi primerjal, je
spoznal, da je Kristus veliko veči bolečine
terpel, kakor jih on sedaj terpi; in ko
je od druge strani premišljeval svoje
velike grehe, za ktere je še veči terpljenje
zaslužil, je Boga priserčno za terpljenje
hvalil in ga pomoči prosil, da bi zamogel
stanoviten ostati ter vedno voljno terpeti.

K telesnim bolečinam so se pridružile
tudi dušne bridkosti. Veliko hudega je
mogel od svoje hudobne žene prestati.
Ona je nad njim revskala, ga zmerjala
in mu na mnoge načine življenje grenila.
Kader mu je pa ona po krivem kako
reč očitala, je vselej molčal, potem si
pa prizadeval jo z lepo besedo pomiriti
in potolažiti. Tudi je v tako velikem
uboštvu živel, da mu je primanjkovalo
hrane, potrebne obleke, da bi se zarad
snažnosti preoblačil. Ali on je bil svo¬
jega uboštva vesel, in ga tako skerbno
prikrival, da ga drugi ljudje še zapazili
niso. Koliko hudobnežev je srečnih na

373

svetu, ia živč v obilnosti, pa se Bogu
nič ne zahvalijo; ta ubožec pa, velik
prijatelj Božji, je terpel v hudi bolezni
naj veči pomanjkanje in je bil Bogu za-nj
hvaležen! O kolika sreča za-nj!

K temu križu mu je Bog še dru¬
gega priložil. Zbolela mu je namreč
njegova žena. Sedaj je mogel bolni
mož sebi, pa tudi svoji bolni ženi
streči; ena sama postelja je bila pri
hiši, to prepusti svoji bolni ženi, on
sam se pa na klop pri peči vleže in s
staro obleko zagerne svoje bolno truplo.
O kako mili in bridki pogled! Ali mož
je ves zadovoljen in vesel; njegova edina
skerb je bila le na to obernjena, da bi
svoji ženi po moči dobro postregel, čez
nekoliko časa se ženi bolezen začne bolj¬
šati, in zopet zdravje zadobi. Bolezen
je hudobno ženo tudi poboljšala; lastna
skušnja jo je storila usmiljeno, in od
sedaj je svojemu možu lepše stregla. Ali
ubogi mož je še leto in dan bolan ležal,
vedno zadovoljen in vesel, je Boga celo
za terpljenje hvalil, in vsaki dan je skerbno

374

Kristusovo terpljenje premišljeval. Dokler
je mogel govoriti, je veliko molil, zlasti
rad je govoril od Božjega neskončnega
usmiljenja; pravil je tudi, da posebno
zato želi skorej umreti, da bi k Bogu
in k svojemu Zveličarju Jezusu prišel, da
bi se Njemu v obličje zahvalil za nes¬
končno usmiljenje, da je ž njim toliko
let poterpljenje imel in mu je poslednjič
vse njegove grehe odpustil. Poslednje
dni zarad velike telesne slabosti ni mogel
glasno in razločno govoriti. Razodeval
je z znamnji svojo živo vero v Jezusa,
terdno zaupanje v njegovo neskončno za-
služenje, otročjo gorečo ljubezen do Boga
in popolno izročenje v njegovo sv. voljo.
Poslednjič je luč njegovega življenja vgas-
nila, in kakor upamo, je bila njegova
čista duša od angeljev v Abrahamovo
naročje prenesena, kakor je* bila poleg
Jezusovih besedi nekdaj duša ubogega
Lazarja prenesena. Ker je ubogemu La¬
zarju v življenji močno podoben in enak
bil., upamo, da mu je tudi po smerti v
nebeški časti podoben in enak postal.

375

Prigovor.

Bolnik! premišljuj pogostoma Kri¬
stusovo terpljenje, da boš voljno terpel,
pa tudi svoje grehe prav obžaloval.

Ubogi bolnik, od kterega je bilo
sedaj nekoliko povedanega, je pogostoma
Kristusovo terpljenje premišljeval, da je
poterpežljivost in druge potrebne čednosti
zadobil. Premišljuj tudi ti, o ljubi pri¬
jatelj ! v svoji bolezni pogostoma križa¬
nega Jezusa, premišljuj milost in lju¬
bezen Odrešenikovo. Dovolj bi bila ena
sama kapljica njegove prelite sv. kervi
za tvoje zveličanje; ali njegova ljubezen
mu veleva, da naj se prelije vsa njegova
kri do poslednje kaplje. In še več, On si k te¬
mu izvoli ječo, udarce, zapljevanje, bičanje,
s ternjem kronanje, žeblje, preklinjanje,
zasmehovanje, jesih in žele. — Premišljuj
pa tudi ostudnost greha. Zavoljo grehov
je mogel Sin Božji k smerti obsojen biti,
in pa k tolikanj sramotni smerti. Pa ti
grehi niso bili njegovi; On je zgolj ne-

376

dolžnost, je sama svetost. Ali on je
prevzel naše grehe; in zavoljo naših
grehov je mogel umreti med razbojniki,
zapušen od svojega Očeta. O greh, kako
nagnjusna pošast, kako neusmiljen rabelj
si ti! Zdihni tedaj k Jezusu, in reci:

Molitev.

O križani Jezus! zavoljo svojih grehov
sem kriv tvoje smerti. Zavoljo zaslu-
ženja tvojega bridkega terpljenja in tvoje
grenke smerti na križu daj mi spoznati
ostudnost greha, ker si mogel s tolikimi
bolečinami in grenkostmi na križu zbrisati
moje grehe. Stori, o Jezus! da svoje
grehe priserčno obžalujem, in poterpežljivo
prenašam terpljenje, ktero si mi poslal,
ter z njim svoje zadolženje nekoliko zbri-
sujem, ker ga pa popolnoma zbrisati
nikdar ne bom zamogel, dostavi Ti, kar
moji slabosti primanjkuje, iz Svojega nes¬
končnega zasluženja. Amen.

377

11 . Srečna smert revne vdove.

Zgled.

Viktorija je bila vdova, 60. let stara.
Njena naj lepši čednost je bila njeno
veliko spoštovanje, pa tudi veselje, ktero
je imela do poslušanja Božje besede. Iz
te čednosti so pa tudi vse druge ker-
šanske in Božje čednosti pri njej izvirale.
Stanovala je celo uro daleč proč od svoje
duhovnijske cerkve; vendar ni nikdar Božje
službe ob nedeljah in praznikih zamudila
ali celo opustila. Posebno veliko veselje
je vživala pri poslušanji Božje besede,
zatorej je bila gotovo pri vsaki pridigi
in pri vsakem keršanskem nauku pričujoča;
nedelja in zapovedan praznik je bil torej
njen naj ljubši, naj veseljši dan, kterega
se je cel teden veselila, ker je ta dan
prejela njena lačna duša zaželeno dušno
hrano. O tistih dnevih je bila cel dan
od zjutrej do noči pri svoji ljubi duhov-
nijski cerkvi; bila je pričujoča pri do¬
poldanski in popoldanski službi Božji, pri

378

pridigi in keršanskem nauku. Zatorej so
se pa tudi spolnile nad njo Jezusove be¬
sede, ki pravi: »Blagor tistim, kteri
Božjo besedo poslušajo in jo ohranijo".
Luk. 11, 28.

Ta pobožna vdova je hudo zbolela,
in prosila, da bi ji mašnik svete zakra¬
mente umirajočih podelili, ter jo za srečno
smert pripravili. Potem, ko je bila svete
zakramente prejela, je bila silno vesela,
da se je čas približal, ko se bo zamogla
k svojemu Očetu poverniti, in ko jo bo
Jezus Kristus k sebi poklical. Kakor se
nedolžni otročički velikonočnih praznikov,
in kakor se srečne neveste svoje poroke
vesele, ravno tako močno in še bolj se
je veselila ona dneva svoje smerti, o
kterem bo s svojim ljubim Bogom skle¬
njena. Mašniku se pa njena bolezen ni
tako močno nevarna zdela, in niso mislili,
da bo že v kratkem času umerla. Ona je
pa rekla, da bo gotovo kmalo umerla.
To je pravila s takim prepričanjem in
priserčnim veseljem, kakor navadno pri¬
jatelj svojemu prijatlu svojo veliko srečo

379

in veselje naznanja. Da bi je mašnik
ne žalili, ji niso oporekovali., temveč jo
pustili pri njeni veseli ^misli, da bo v
kratkem času umerla. Še nektere besede
so bolni vdovi spregovorili, ktere je želno
poslušala, skerbno v svojem sercu ohra¬
nila, ter se po njih zvesto ravnala. Po
tem se mašniku priserčno zahvaluje, in
se od njih za vselej poslovi. Mašnik se
od nje ločijo. Ker se jim njena bolezen
ni nevarna zdela, so jo upali še živo
viditi. Ali glej! njeno prerokovanje se
je kmalo spolnilo. Tretji dan potem pride
človek z naznanilom, da jo je Bog že
k sebi v večnost poklical. To pobožno
vdovo je poslušanje Božje besede zveli¬
čalo. Iz poslušanja Božje besede je iz¬
virala njena živa vera, ktera je premagala
ves strah pred smertjo; njeno terdno
zaupanje, da je zavoljo zasluženja Je¬
zusovega terpljenja in smerti z Bogom
v prijaznosti, da so ji vsi grehi odpušeni,
in da jo bo Bog k sebi v nebesa vzel;
in od tod je izvirala njena goreča lju¬
bezen do Boga in njene priserčne želje,

380

skorej k Bogu priti in ga vekomaj vli¬
vati. Vse to je storila milost sv. Duha
zarad skerbnega poslušanja Božje besede.

Prigovor.

Zvesto poslušanje Božje besede je

znamnje večnega zveličanja.

»Brez vere ni mogoče Bogu dopasti.
Kdor hoče k Bogu priti, mora verovati,
da je, in da je povračnik onim, kteri ga
išejouči  sv. Pavel Hebr. 11, 6. Dalje
pravi: »Vsaki pa, kteri v njega veruje,
ne bo osramoten*. Rim. 10, 11. Pre¬
misli, ljubi kristjan! iz teh besedi nes¬
končno .usmiljenje Božje do tebe. Iz med
milijonov stvari te je on vstvaril po svoji
podobi, dal ti je um in pamet, da ga lahko
spoznaš, kar živina brez uma ne more.
Koliko milijonov ljudi je živelo na svetu,
ki ni slišalo Božje besede, da bi bili Boga
prav spoznali; veliko milijonov jih še živi,
kterim se Božja beseda ne oznanuje, tebi
se pa svete vere zveličanski nauk vedno
oznanuje. Reci ves hvaležen: Naj bo

381

česen in hvaljen neskončno usmiljen in
dobrotljivi Bog za to nezasluženo milost!
Premisli dalje, ljubi bolnik! kako nesrečen
bi bil sedaj v svoji bolezni, ko bi te
Božja beseda v terpljenji ne tolažila in
o času smerti ne krepčala. Terpel bi
svoje bolečine kakor brezumna živina z
nejevoljo, torej brez zasluženja. Grozno
težko bi se ločil tega sveta, ker bi upanja
ne imel, da ločitev od tvojih dragih ne
bo večno terpela, temveč, da se bote
enkrat po smerti pri Bogu zopet vsi
skupej vekomaj veselili. Kakor ti je bila
v zdravji Božja beseda potrebna za sveto
življenje, tako ti je sedaj v bolezni po¬
trebna za srečno smert. Ali si se za to
nezasluženo milost že kdaj Bogu prav iz
serca zahvalil, in se mu sedaj po dolž¬
nosti zahvaluješ. Y zdravji ti morebiti
ni bilo veliko mar za Božjo besedo, in
še sedaj jo morebiti prav želno ne po¬
slušaš in svojega življenja in djanja po
njej ne ravnaš! O, če tako ravnaš, in
se ne poboljšaš, tako te po smerti težek

382

odgovor za to gerdo nehvaležnost pri
Bogu čaka! Da to nehvaležnost nekoliko
popraviš, reci torej:

Molitev.

Zahvalujem te, o nebeški Oče! da
si svojega edinorojenega Sina nam uče¬
nika na svet poslal; zahvalujem te, Bog
Sin, da si tri leta po svetu hodil, ter ljudi
učil, po svoji smerti in svojem vnebohodu
si pa svoje aposteljne in njih naslednike
po vsem svetu poslal ljudi učit; zahva¬
lujem Te, sv. Duh, da do konca sveta
pri Jezusovi cerkvi ostaneš, in ne nehaš
ljudi učiti vso resnico. Sv. cerkev me
uči, da me bolezen čisti in nebes vrednega
dela. Sv. vera me uči, da, ko se bodo
ure mojega življenja iztekle, me bo Bog,
če po Jezusovem nauku živim in umerjem,
k večnemu nebeškemu plačilu poklical.
O Bog, zahvalujem te za dar sv. vere!
V katoliški veri želim živeti in umreti.
O Bog, poterdi me s svojo milostjo v
tej moji veri, da v njej do konca sta¬
noviten ostanem! Amen.

383

12. Dva mlada bolnika.

Zgleda.

Janez je bil sin prav revnega de¬
lavca, kteri je svojega očeta v pervi mla¬
dosti zgubil. Po tem je v tako velikem
uboštvu s svojo materjo živel, da je oba
velikokrat nejevolja premagala, ter sta
zoper Božjo previdnost godernjala. K per-
vemu križu je Bog še drugega priložil.
Ko je bil Janez sedem let star, mu Bog
pošlje hudo udno bolezen. Uboga mati
in bolni sin že začneta pešati pod težo
težkega križa. Ali Bog še noče odložiti
šibe, s ktero mater in sina tepe; ker
nobeno zdravilo ne pomaga bolniku, bo¬
lezen od dne do dne raste tako dolgo,
da mu vsi udje drug za drugim odmerjč.
Tako je rastla bolezen ž njim do en in
dvajsetega leta njegove starosti; sedaj
ga Božja roka še huje udari in mu strašne
udne bolečine pošlje, ktere ga noč in dan
grozovito terpinčijo. M mogoče popisati
vseh njegovih bolečin; ali bolnik je na-

384

pačrio mislil, da Boga s svojim terpljenjem
časti, če tudi svojih grehov ne obžaluje,
se v Božjo voljo ne vda, temveč z ne¬
jevoljo terpi.

Sedem let je terpel bolnik strašne
bolečine na tak način brez zasluženja za
nebesa. Sedaj se pa revnega bolnika
Bog usmili in mu pošlje svojo milostljivo
pomoč; in revež spozna svoj nesrečni
dušni stan in začne še bolj zavoljo svojih
grehov žalovati, kakor je dosedaj zavoljo
svojih telesnih bolečin tarnal. Neizrek¬
ljivo hudo ga vest terpinči, in njegova
duša nima tolažbe, ne veselega upanja,
da so mu grehi odpušeni. Tri leta ga
vedno vest peče in terpinči; velika je
njegova bridkost, ker ga nobena resnica
naše sv. vere ne potolaži. Sedaj se ga
Bog zopet usmili, in on, kteri mu je
dobrotljivi strah v sercu ubudil, mu sedaj
veselo zaupanje v njegovo žalostno serce
vlije, da so mu grehi odpušeni, ker se
jih kesa, se jih je že čisto spovedal in
tudi sveto odvezo zadobil. Od tega časa
je mir Gospodov vžival, neskončno milost

385

Božjo hvalil, pa tudi svoje dolge in hude
bolečine s popolno vdanostjo v Božjo sv.
voljo prenašal. Sleherni dan je Boga
hvalil za dar resničnega spreobernjenja,
pa tudi za bolečine, s kterimi zamore
zaslužene kazni za grehe zbrisovati. Ker
je imel terdno zaupanje, da so mn nje¬
govi grehi odpušeni, se ni smerti celo
nič bal, velikoveč je želel, ko bi bila
Božja volja, skorej razvezan in s Kri¬
stusom sklenjen biti. Ali Gospod ga ni
hotel terpljenja rešiti, še čez dvanajst
let je bolezen terpela, ktero je pa z naj
veči poterpežljivostjo prenašal. Zarad
dolgih hudih udnih bolečin je bilo nje¬
govo truplo čudno vse skerčeno. Ža¬
lostno ga je bilo pogledati! Ležal je na
nizki revni postelji z zakrivljenim truplom;
glave ni mogel nasloniti na zglavje, ampak
pokladal jo je na les zravno postelje
stoječi. V takem stanu je počival noč in
dan. Leva stran mu je popolnoma odre¬
venela, le desno roko je zamogel še
rabiti, da je ž njo jedel in pisal. Tudi
svojih čeljust ni mogel premakniti, ne

DuSna pomoč II. b. 26

386

ust odpreti; in velika dobrota je bila
za-nj, da mu je sprednji zob izpadel, da
je tako zamogel skozi votlino jed serkati
ter vživati. Bil je pa tako zadovoljen,
da je vedno Boga za bolezen hvalil, ter
rekel: Velikemu in svetemu Bogu bodi
večna čast in hvala! O kako velika je
milost našega Boga in Zveličarja, ktero
je meni nevrednemu grešniku dodelil!
Ravno zavoljo tega pa želim skorej k
svojemu Bogu priti, da bi se mu zahvalil,
ga vekomaj častil, in se ne nahajal v
vedni nevarnosti, ga še kedaj s kakim
grehom razžaliti. ‘Poslednjič se je pri¬
bližala ura, o kteri je bil vseh bolečin
rešen, in je šel vživat večno veselje.
Tudi za te, bolni kristjan! bo skorej bila
ura, o kteri boš terpljenja rešen; in če
po njegovem zgledu voljno terpiš; si
stanoviten v veri, upanji in ljubezni, boš
tudi ti poklican od Boga prejeti večno
plačilo, večno veselje v nebesih.

Ravno tako podučljiv, kakor sedaj
popisani, je tudi zgled enajst let starega
Henrika. Že v njegovem šestem ali sedmem

387

letu mu Bog pošlje bolečo udno bolezen,
zoper ktero ni nobeno zdravilo in mazilo
nič pomagalo. Torej reče njegova bo-
goljubna mati z žalostnim sercem: „Ke
vem ti druzega sveta dati, ljubi moj
otrok! kakor tega, da se z dušo in te¬
lesom svojemu ljubemu Bogu daruješ®.
Henrik s ponižnim sercem reče: „Tudi
moja volja je taka; in terdno zaupam,
da bo Bog ta dar milostljivo sprejel, ter
mi vse moje grehe odpustil®. Sedaj začne
z velikim veseljem lepe knjige brati, pa
tudi svete pesmi pisati. Ko pa zavoljo
bolezni ni mogel iz postelje vstati, mu
mati dene deščico na odejo, ktera mu je
služila namesto mize. Ko je lepo pesem
spisal in dokončal, reče svoji materi,
ktera je rada svete pesmi prepevala: „Po
dnevi, ko oče na polji delajo, hočeva mi
dva peti; zvečer, ko oče na dom doidejo,
bodo tudi oče z nama prepevali®. Tako
se je tudi zgodilo. Ali njegove bolečine
so bile čezdalje hujši; leva roka se mu
je zarad velikih ran zakrivila, in iz desne
roke ste mu dve koščici izpadile, kar ga

26 *

388

je silno hudo terpinčilo in mu palec po¬
polnoma sključilo. Kakor hitro so nje¬
gove bolečine nekoliko prenehale, je pa
z dvema drugema perstoma pero deržal,
zopet lepe pesmi pisal in jih s svojo
materjo prepeval. ' Pozneje pa ni mogel
nobenega persta rabiti, vsi so mu službo
odpovedali. Da so mu zamogli posteljico
nekoliko porahljati, so ga nježno z rjuho
na kviško povzdignili; zakaj le koža je
še gole kosti na rokah, nogah in drugem
truplu pokrivala. Ker njegovih s samo
kožo pokritih kosti drugači vzdigniti niso
mogli, kakor da so mu strašne muke
delali, ga tudi zavoljo tega niso hotli
preoblačiti, ampak so le prerezano srajco
na njega pokladali. Pri vsem tem svojem
terpljenji je bil pa vedno vesel, in je z
veselim petjem Boga častil. Ker ni za-
mogel pisati, je pa spodbudljive knjige
čital; ker jih z rokami deržati ni mogel,
mu jih je pobožna mati na stol pri po¬
stelji stoječi pokladala in strani preobra¬
žala. Imel je še manjše brate in sestre,
iterim je lepe nauke dajal. Ko je vidil,

389

da otroci z nepokoršino starše žalijo, jim
je rekel, da z nepokoršino. ne žalijo le
ljubili staršev, ampak tudi vsevidijočega
in naj boljšega Očeta nebeškega. Ko je
drugikrat vidil, kako si jedi izbirajo, jim
je rekel, naj pomislijo, koliko otrok je
revnih staršev, kteri nimajo mnogokrat
naj potrebniši jedi, ter lakoto terpijo;
naj bodo torej Bogu hvaležni za njegove
dari, ter naj si jedi ne izbirajo. Kako
veliko ljubezen je do Boga imel, se po¬
sname lahko iz naslednje prigodbice:

Nekega dne jame bridko jokati; in ko
ga mati vpraša, kaj mu je, odgovori: „Oh,
ljuba mati, bral sem od otroka, ki je
bil še le deset let star, in je bil veliko
boljši, kot sem jez, ki bom že skorej
enajst let star! * Kako veliko ljubezen
je tudi do staršev imel, se vidi iz tega:
Ko je mati bolnemu otroku zjutraj tožila,
da ni mogla zaspati, ko je po noči vstala in
mu stregla, je materi rekel: „Ljuba mati,
nikar ne žalujte, kader se po noči spet
zbudim, hočem tako dolgo moliti, dokler
zopet zaspim". Poslednjič je ljubi Jezus,

390

kteri ima nad nedolžnimi otroci naj reči
veselje, tudi temu dobremu otroku vesele
besede govoril, ktere je nekdaj judovskim
otrokom rekel: »Pustite tega malega k
meni priti, zakaj njegovo je nebeško
kraljestvo".

Prigovor.

Kako se bolnik z dušo in telesom
Bogu daruje.

Bogoljubna mati je rekla svojemu
bolnemu otroku Henriku: »Ne vem ti
druzega sveta dati, razim tega, da se
sedaj z dušo in telesom Bogu daruješ".
Tudi tebi, ljubi bolnik! svetujem, izroči
se popolnoma v Božjo voljo. Kaj se
pravi v bolezni v Božjo voljo se izročiti,
te lepo uči sv. Ludovik Blozi, ki pravi:
Koj v začetku bolezni oberni svojo dušo
k Bogu, vdaj se čisto v njegove presvete
roke, in ne vprašaj ga, zakaj ti je bo¬
lezen poslal. Ne toži svoje bolezni ljudem,
temveč v vsi ponižnosti jo Bogu potoži,
ki ti jo odvzeti zamore, in ti jo bo tudi

391

odvzel, če je k tvojemu zveličanju. Dokler
ti je pa Bog ne odvzame, jo serčno pre¬
našaj. Ako je v tvoji pameti temno, v
tvojem sercu žalostno; ako te skušnjavec
v nejevoljo napeljuje, ker te bolečine
stiskajo: prizadevaj si, da poterpežljivosti
ne zgubiš. Bolečine tako hvaležno spre¬
jemaj, kakor naj boljši darove Božje,
ako ravno te nad njimi zgrozuje tvoja
počutna natora. Ne misli, da je kdo
drugi kriv tvoje bolezni, ampak da ti jo
je sam Bog iz nebes poslal; zakaj go¬
tovo bi ti ne ležal sedaj bolan, ko bi
Bog tega ne bil pripustil. Ne bodi ža¬
losten svoje bolezni, imej jo za služabnico
Božje previdnosti, ljubi jo in zahvali Boga
za njo. Misli veliko bolj na Boga, ki
ti je bolezen poslal, kakor na bolezen,
ktera te terpinči. Ako si prizadevaš to
storiti, tvoja natora pa se ustavlja, in
te iše k nejevolji prisiliti, ne podaj se,
temveč ostani stanoviten v poterpežlji¬
vosti in prosi zraven vsegamogočnega
Boga, da ti pomaga voljno terpeti. In
ko bi se ti zdelo, da te Bog ne ljubi,

392

ker te terpeti pusti, da te celo sovraži,
da te bo od sebe proč pahnil, ter te ve¬
komaj zavergel: pri vsem tem vendar od
ljubezni nar dobrotljivšega Boga ne smeš
slabo misliti, derži se ga z naj terdnejši
vero, z gorečo ljubeznijo, in terpi to šibo,
kakor in dokler bo njemu dopadlo. Reci
t svojem sercu: Yolja Božja naj se zgodi;
kar Bog hoče, ne more nič hudega biti.
"Verjemi, Bog te ne sovraži, on te ljubi,
zato te čisti in skuša, če ti njega res¬
nično ljubiš; zakaj „On je blizo tistim,
kteri so pobitega serca, in zanesljivo
reši ponižne v duhu“. Ps. 33, 19.

Molitev.

O Bog, na prošnjo tvoje preblažene
matere Marije, dodeli mi svojo posebno
milost, da bom v moji sedanji bolezni
tvojo veliko ljubezen do mene spoznal
in se popolnoma tebi z dušo in telesom
daroval, ali v tvojo presveto voljo vdal.
Podaj mi tudi svojo vsegamogočno roko
v šoli križev in terpljenja, da skozi do¬
lino solz srečno pridem v deželo večnega

393

pokoja, kjer ni več joka, ne vpitja, ne
bolečin, ne smerti. Tega te prosim po
Jezusu Kristusu, Gospodu našem. Amen.

13. Bolezen in ozdravljenje zapeljane
kristjane.

Zgled.

Od svojih revnih pa pobožnih staršev
v strahu Božjem izrejena kristjana je
mogla k imenitnemu gospodu v službo
iti. Yse zapeljevanje gospodarjevo je srečno
premagala; ali njegov služabnik jo po
dolgem prilizovanji in obetanji gotovega
zakona vendar v greh zapelja. Zapeljivec
je govoril, kakor je navada vseh zape¬
ljivcev govoriti, namreč: „Če ti zvest ne
ostanem in te v zakon ne vzamem, naj
nikdar Božjega obličja ne gledam, nikdar
zveličan ne bom“. Kakor pa vselej za¬
peljivci lažejo, tako je tudi ta svojo pri¬
sego prelomil. Ko je zapeljana reva
otroka porodila, jo je zapeljivec popol¬
noma zapustil, je vojak postal, in nikdar
ni bilo potem več slišati od njega, čez

394

tri ali štiri dni po porodu zapeljana sirota
tako nevarno zboli, da mora z zakramenti
umirajočih previdena biti. Milostljivi Bog'
je pa tej veliki grešnici tako veliko milost
dodelil, kakor nekdaj Mariji Magdaleni.
Dodelil ji je milost, da je svoje grehe
spoznala, jih serčno obžalovala in ob¬
jokovala, se jih s toliko žalostjo spo¬
vedala, da ji je skorej od žalosti serce
počilo. ■ Spovednik so v njeno ranjeno
serce tolažbo, mir in zaupanje vlivali;
rekli so ji, da je ravno zavoljo greš¬
nikov Jezus Kristus na svet prišel, da
je za-nje na križu terpel in umeri; po¬
vedali so tudi, da je skesani Mariji
Magdaleni, enaki grešnici, vse njene grehe
odpustil. Te besede so njeno žalostno
serce popolnoma potolažile; Bog ji je
dodelil terdno zaupanje, da so ji grehi
odpušeni. Svoje neizrečeno velike bo¬
lečine je z naj veči poterpežljivostjo
prenašala ,• ter jih darovala v pokoro za
svoje grehe. Pogostoma se je spomi¬
njala terpljenja, kterega je Jezus zavoljo
njenih grehov preterpel, spominjala se

395

je tudi svojih grehov, s kterimi je še
veliko veči terpljenje zaslužila. Polju-
hovala je bridko rnartro, ter jo na svoje
ustnice in persi pritiskala. Svojega za¬
peljivca ni preklinjala, ampak njegovo
nezvestobo in prelom prisege mu je po¬
polnoma odpustila zato, da bi ji tudi
Bog njene grehe odpustil, rekla je:
»Njegova kletev, ktero je čez se izrekel,
naj se nad njim ne spolni, naj se spo¬
kori ter deležen postane večnega zve¬
ličanja, naj gleda po smerti obličje Božje".
Tudi svoje starše je med prelivanjem
gorkih solza zahvalila, da so jo lepo
po keršansko v strahu Božjem izredili,
pa jih tudi prav ponižno odpnšanja
prosila, da jim je toliko sramoto in ža¬
lost napravila. Starši so pričali, da jim
je popred le veselje delala in so ji radi
odpustili, pa tudi Boga prosili, da bi
ji on odpustil. Naj veči žalost in skerb
ji je delal otrok, kteri po njeni smerti
ne ho imel ne očeta ne matere; torej
ga je Bogu izročevala in prosila, da hi
on pri njem očeta in mater namestoval.

396

Rekla je: Če je Božja volja da
umerjem, rada umerjeni, če je pa Božja
volja, da živim tudi rada živim, zato,
da bi zamogla za otroka terpeti in
skerbeti. In glej! dasiravno so že vsi
njeno smert za gotovo imeli, kar na
enkrat se bolezen na boljši oberne. Sama
ni zdravja pričakovala, ampak le prosila
je, de ji naj terpljenje pa tudi poter-
pežljivost pomnoži, da se na tem svetu
spokori, potem pa naj jo k sebi po¬
kliče , kader bo njegova sveta volja.
Sedaj se ji pa zdi, kakor da bi ji nekdo
na uho govoril: „Moli, kliči pomoči,
prosi zdravja, in boš uslišana". Z velikim
zaupanjem začne Boga zdravja prositi,
in Bog je njeno prošnjo zlasti zarad
njenega nedolžnega otroka uslišal. Njeno
ozdravljenje se prične, toda počasi; še
mnog;o časa mora bolna ležati in veliko
bolečin prestati. Sleherni lahko spozna
njen revni stan: Dolga bolezen, v kteri
je hude bolečine terpela, zlasti naj hujši
glavobol; zraven naj veči pomanjkanje
vsega, česar bolnik potrebuje; žalostni

397

spomin na storjeni greh in strašen po¬
gled t prihodnost svojo in. svojega ne¬
srečnega otroka. Misli na vse to so
storile, da je mnogokrat jokala in skorej
ohupljiva bila; ali ljubezen, s ktero se
je Boga zvesto deržala, izročenje v
Božjo voljo, želje iz ljubezni do Boga
mnogo terpeti, in terdno zaupanje, da
je Bog zapustil ne bo, jo je potolažilo
in popolnoma umirilo. Tživala je tisti
sladki mir, kterega je Jezus Kristus
nam zaslužil in zapustil, in kterega nam
ves svet z vsemi svojimi dobrotami dati
ne more. Mašnik, kteri so to prigodbo
zapisali, pravijo: „Bog ji daj stano¬
vitnost, da bi svojem terdnem sklepom
poboljšanja resnično zvesta ostala; Bog
ji dodeli tudi svojo pomoč, da bi v
resnici težki križ, kterega ji je naložil,
serčno za Jezusom nosila, se popolnoma
očistila, in si kakor spokornica Marija
Magdalena nebesa zaslužila!"

398

Prigovor.

Spokornik naj terdno zaupa v Božjo
neskončno milost.

Če si bil tudi ti, kristjan! v zdravji
tako nesrečen, da si imenovano grešnico
posnemal, posnemaj jo tudi v njeni spo-
kornosti. Po njenem zgledu svoje grehe
z Božjo milostjo serčno sovraži in ob¬
žaluj, ter v pokoro za-nje voljno terpi
vse zopernosti in bolečine svoje bolezni
tako dolgo, dokler Bog hoče;' govori s
sv. Avguštinom: „0 Bog, le tepi, reži
in terpinči me, in ne prizanašaj mi na
tem svetu, zato da mi po smerti v
večnosti prizaneseš Po zgledu popred
popisane spokornice pa tudi ti Boga
časti, potem ko si se resnično spokoril
z zaupanjem v njegovo neskončno milost.
Da boš v zaupanji v Božjo milost po¬
krepčan, premisli, kar sv. pismo od
Božje milosti govori. Po preroku Izaiju
reče Bog: „Ako se spokorite, in bi bili
vaši grehi rudeči ko škerlat, bodo beli

399

ko sneg". Iz. 1. In po preroku Ecehielu
pravi: „Ako se hudobnež spokori in
spreoberne od vseh svojih grehov, ktere
je storil, tako naj živi; tudi nočem
pomniti vseh njegovih grehov, ktere je
storil". Ec. 18. Naš Zveličar Jezus
Kristus je tudi rekel, da ni prišel za¬
voljo pravičnih, ampak zavoljo grešni¬
kov, da ni prišel sveta sodit, temveč
zveličat; tudi je nam razodel, da je v
nebesih veči veselje liad enim grešnikom
kteri se spreoberne, kakor nad devet
in devedesetimi pravičnimi, kteri pokore
ne potrebujejo. Da bi nam torej po¬
kazal, kako pripravljen je Bog tudi naj
večim grešnikom grehe odpustiti, je po¬
vedal priliko od zgubljenega sina. Go¬
tovo tedaj noben drugi grešnik ne bo
pogubljen, razun tistega, kteri se ne
spreoberne, in nespokorjen umerje, in
da grešnik Boga bolj žali z obupanjem
v njegovo milost, kot z vsemi drugimi
grehi, ktere je bil storil. Da tedaj
Boga z obupanjem žalil ne boš, da ga
boš veliko več častil z zaupanjem v

400

njegovo milost, in ker je keršansko za¬
upanje dar Božji, reci in moli:

Molitev.

O nebeški Oče! veliko let sem te
žalil, ti si pa poterpešljivo na mojo po¬
koro čakal, in me vedno k sebi vabil in
klical, jez sem pa v zdravji nehvaležno
svoje spreobernjenje odlašal. Ko bi me
bil hotel pogubiti, bi me bil v mojih
grehih nagle smerti iz tega sveta v večnost
poklical. Ker pa tega nisi storil, ampak
si mi bolezen poslal, v kteri svoje pre¬
grehe spoznam, jih obžalujem, sovražim
in se za-nje sedaj pokorim: me vse to
v mojem zaupanji na tvojo neskončno
milost krepča. Zaupam torej, da mi boš
zavoljo svojega neskončnega usmiljenja,
in zavoljo neskončnega zasluženja svojega
Sina, kteri je za me na sv. križu umeri,
vse moje grehe odpustil. Prosim te po¬
nižno , podpiraj me v mojem zaupanji s
svojo mogočno milostjo. Jez pa hočem
s tem tebi svojo hvaležnost pokazati, da
bom iz ljubezni do tebe čezdalje bolj

401

svoje grehe sovražil, v svojih bolečinah
vedno tehe hvalil in svojo voljo s tvoja
sveto voljo sklepal. Amen.

14. Bolezen in ozdravljenje pobožne
dekle.

Zgled.

Tacih zgledov je več, ko človek v
mladosti Boga, zapusti in z grehom žali,
po tem pa na starost ali v nevarni bo¬
lezni se zopet k Bogu poverne, kakor
pa zgledov tacih srečnih ljudi, kteri so
svojo kerstno nedolžnost do smerti ne-
omadežano ohranili. Tak lep zgled ne-
omadežane čistosti nam daje neka dekla.
Ker je imela revne starše, je mogla že
v pervi mladosti služiti. Služila je prav
zvesto Bogu in ljudem in tudi v nevarnih
službah svoje vesti ni nič ranila. Bila
je že petnajst let v prav nevarni službi,
tar se tiče njeno nedolžnost. Noč in
dan je hišni gospodar njeni nedolžnosti
zaderge nastavljal, sedaj s prilizovanjem
ia ponudbo daril, sedaj z žuganjem in

Dušna pomoč II. b. 27

402

silo. Ali njene stanovitnosti ni mogel
omajati; vedno ga je z lepim opomino-
vanjein in ostrimi svarili od sebe od¬
pravila, ter svoje nedolžnosti tudi z kako
nespodobno mislijo nikdar ni omadeževala.
Morebiti vprašaš, kristjan ! Zakaj je ona
v tako nevarni službi toliko let ostala?
Tudi ona je večkrat mislila službo za¬
pustiti, ali zaderževala jo je ljubezen
do otrok, kterik je bilo deset, in kteri
so jo kakor svojo mater ljubili in slu¬
šalk S svojimi lepimi nauki in zgledi
prave pobožnosti je otrokom mnogo ko¬
ristila ter k bogoljubnosti pomagala.
Dasiravno je bil gospodar ostuden greš¬
nik, ga vender ni hotla razglasiti, ter
njegovi časti škodovati, velikoveč je skerbno
zakrivala njegovo zalezovanje, da se niso
otroci in tudi drugi ljudje pobujšali, in
da se ni zakonska ljubezen in edinost
med njim in njegovo ženo zmanjšala.
Svojih zmag tudi ni bila nečimerno vesela,
ter jih ni svoji lastni moči pripisovala,
temveč vsa ponižna je le Boga za dar
zmage hvalila, ter ga vedno vsa boječa

403

daru stanovitnosti do konca prosila. Bila
je vedno zdrava do štirdesetega leta;
sedaj ji pa Bog hudo nevarno bolezen
pošlje ter ji priložnost da, si še obilniše
zasluge za večnost pridobiti, in jo še bolj
močno na se navezati. Naj hujši kerč
ji je strašne bolečine delal ter njeno
življenje v toliko nevarnost spravil, da je
mogla s svetimi zakramenti za umirajoče
previdena biti. Dasiravno je naj hujši
bolečine terpela, se je vendar na njenem
obrazu veselje razodevalo, ko je vidila
Jezusa Kristuza v podobi kruha sebi se
bližati; ter je od velikega veselja solze
pretakala. Po prejetih sv. zakramentih
je bila vsa mirna, vesela v Gospodu, ter
se je popolnoma v njegovo sveto voljo
izročila in zvesto pričakovala, da jo bo
Gospod k sebi poklical, ter ji dal krono
večnega življenja, ker je upala, da se je dobro
vojskovala, svoj tek že srečno dokončala,
ter ohranila neomadežano belo oblačilo
nedolžnosti, ktero je bila pri svetem
kerstu prejela, in ktero bo sedaj neomade¬
žano prinesla pred sodnji stol Jezusov.

27 *

404

Mnogo dni je naj hujši bolečine
terpela, zlasti po noči so se bolečine tako
močno nanašale, da se je slehernemu
smilila, kteri jo je vidil; ali imel je tudi
vsak nad njo zglede naj lepših čednost, in
toliko lepega je pri njej lahko vidil in
slišal, da hi se toliko čednost ne naučil,
ko hi tudi ves svet obhodil; sleherni jo
je, dasiravno naj hujši muke terpečo, srečno
imenoval, in želel enkrat tudi tako srečne
smerti umreti; Boga je pa hvalil, da ji
toliko moč daje. Brez prenehanja je Boga
hvalila in častila; se z Jezusom pogo¬
varjala, njegovo terpljenje premišljevala;
svoje bolečine z njegovimi naj hujšimi
bolečinami primerjevala, združevala ter
jih k njegovi časti darovala. Rekla je:
„Od veselja jokam, ker me Bog tako
ljubi, da mi pomaga iz ljubezni do njega
terpeti. Jezus me močno ljubi, ker ravn&
z mano, kakor s svojo ljubljeno nevesto;
pa tudi jez sem Jezusa vedno ljubila,
Njemu sem svoje serce darovala, posvetni
ljubezni sem ga pa zapirala". Zopet
drugikrat je rekla: »Bog mi pomaga, da

405

nisem nejevoljna, zmeraj prosim Jezusa
za poterpežljivost, in On me krepča; do¬
sedaj me je v poterpežljivosti stanovitno
ohranil, in terdno zaupam, da me tudi
vprihodnje noter do konca življenja za¬
pustil ne bo“. Y naj hujših bolečinah
je včasih zdihnila: „0 bolečine, bolečine \“
Pa vsa v Božjo voljo vdana je precej
pristavila: „0 Bog, pošlji mi še več bo¬
lečin, še več terpljenja, če je tvoja sveta
volja, in k mojemu zveličanju koristno,
pa pomnoži tudi mojo poterpežljivost 1 “
Večkrat je ponavljala besede: „Ne prosim
Boga za zdravja, ampak prosim ga le,
naj se zgodi njegova sveta volja". Če
je njegova sveta volja, da ozdravim, mu
hočem še zvestejše služiti ko dosedaj, in
ga še bolj ljubiti, kakor sem ga dosedaj
ljubila".

Kako zvesto je vse svoje dolžnosti
spolnovala, nam priča njena gospodinja,
ktera se je pri njeni postelji sedč jokala
in rekla: „Ta oseba mi je Božji bla¬
goslov v mojo hišo prinesla". Bolno
služabnico je pa opomnila, da ji bo Bog

406

njeno zvestobo in njen trud gotovo v
nebesih obilno poplačal. Bolna je pri-
terdila, da ima terdno zaupanje, da jo
bo Bog poplačal, ker je njemu pa tudi
ljudem vselej zvesto služila, zlasti ker je
zavoljo njenih nedolžnih otročičev mnogo
noči prečula, pa ves svoj trud Bogu da¬
rovala. Pa tudi domači otroci so jo lju¬
bili, kakor svojo mater, so pri njeni bol¬
niški postelji stali, se jokali in Boga za
njeno ozdravljenje prosili. Ona otroke
tolaži, k pobožnosti vnema in vsem lepe
nauke daje. Ravno tako ljubeznjivo druge
ljudi tolaži, kakor da bi ne bila ona tista
terpinka, ktera tolažbe potrebuje, ampak
kakor da bi bili drugi okrog nje stoječi
ljudje njene tolažbe potrebni. Še mnogo
časa je bila bolna, pa njene bolečine se
jamejo zmanjševati, in počasi je zopet
okrevala. Sedaj priserčno Boga zahvaluje
za ljubo zdravje; spozna, da je bila bo¬
lezen naj veči dobrota Božja, ker jo je
učila spoznati nečimernost vseh časnih
dobrot, in da je edino potrebno na svetu
Boga ljubiti in njemu zvesto služiti.

407

Obljubila je Bogu še zvestejše in z veči
gorečnostjo služiti, rekoč: »Tako hočem
v prihodnje Bogu služiti, kakor da bi
mu bila še le sedaj prav služiti začela".
Ko je po prestani hudi bolezni pervič v
svojo duhovnijsko cerkev prišla, je solze
veselja in hvaležnosti točila.

Prigovor.

v

Človek naj se po srečno prestani bo¬
lezni Bogu za dar zdravja zahvalujc.

Tudi ti, ljubi kristjan! hvali do¬
brotljivega Boga, če ti po hudi bolezni
zopet zdravje dodeli; spoznaj s hvaležnim
sercem svoje življenje in zdravje za naj
veči dar Božje milosti. Pokaži zlasti s
tem Bogu svojo hvaležnost, da ta dar
Božji v njegovo čast in v skerb za svoje
zveličanje dobro obračaš. Zahvali dobrot¬
ljivega Boga, da imaš še čas pripravljati
se za prihodnje večno življenje. Pojdi,
kadar zamoreš, v cerkev in prejmi ondi
pobožno svete zakramente, ter ponovi
obljube v bolezni Bogu storjene. Da boš

408

do konca v dobrim stanoviten ostal, ter
pri smerti vredin spoznan prejeti krono
večniga življenja: živi tako, kakor si v
smertni bolezni želel, da bi bil do tistega
časa živel. Ker so pa vsi naši sklepi
slabi brez Božje pomoči, brez Božjega
blagoslova, prosi Boga njegove pomoči,
ter reci po zadobljenem zdravji:

Molitev.

Serčno se ti zahvalujem, o moj Bog!
da si mi zopet ljubo zdravje dodelil. Po¬
magaj mi, da nikdar ne pozabim dobrih
sklepov, ki sim jih že blizo groba pred
tvojim obličjem storil. Pomagaj mi, da
mi bo vedno v spominu tista ura, ko bo
treba pred tvoj ostri sodnji stol stopiti,
da se zopet v posvetno veselje ne za¬
kopljem, in tebe, o Gospod nikdar ne
pozabim. Tega te prosim po Jezusu
Kristusu, Gospodu našem. Amen.

409

15. Tolažilne besede hudo bolnega
moža.

Zgled.

Mlad mož je svoje misli v svoji
dolgi in hudi bolezni sam zapisoval.
Tako piše: Že šest tednov je preteklo,
kar sem vedno na posteljo privezan, in
nič ne vem, kdaj bode moje bolezni
konec, in kakor se bo izšla. »Gospod!
hiti mi pomagat!" zakaj strašne bolečine
me terpinčijo; odpusti mi pa tudi, če
me kdaj kaka nejevolja premaga, ter
kaj mislim ali rečem, kar se za me kristjana
ne spodobi! — Drugikrat piše tako: čast
in hvala ti bodi, dobrotljivi Bog! da so
sedaj hude bolečine za pol ure prenehale,
da sem zamogel zaspati in nekoliko svoje
trudne ude pokrepčati. O, kako dobrotljiv
si, ker si mi moč dodelil, da bom za¬
mogel nekoliko pokrepčan nove bolečine
z novo močjo ložej terpeti! Tako vedno
usmiljeno z mano ravnaš, sedaj mi hujši
bolečine pošlješ, da si obilniši zasluženje

410

pridobim, če voljno terpim; sedaj mi
zopet bolečine nekoliko časa zmanjšaš,
da se odpočijem.

Nekega dne tako piše: Zopet sem
se nekoliko pregrešil z nepoterpežljivostjo.
Tako se meni slabemu človeku vedno
godi! Sedaj terdno sklenem in obljubim
iz ljubezni do Boga voljno terpeti, in
kmalo potem pozabim na svojo obljubo
in padem v nepoterpežljivost. Torej zopet
ponovim svojo obljubo in zaupam, da s
pomočjo tvoje milosti ne bom nikdar ve<5
nepoterpežljiv postal. Yeselo upanje za
me! če bo moja duša resnično premagala
vso nejevoljo zavoljo bolečin mojega telesa.
Podpiraj me slabega, o vsegamogočni in
usmiljeni Bog!“ Eo je mož tako molil,
ga je njegova žena poslušala ter tolažila
z naslednjimi besedami: „Tudi bolezen
in bolečine nas veliko dobrega učijo,
in so znamnja Božje ljubezni na nas“.
Mož ji priterdi in pravi, da ga učijo bolj
spoznati veliko ceno zdravja, dalje veči
usmiljenje imeti s terpečimi, poslednjič
mu pomagajo samega sebe bolj spoznavati,

411

se poboljšati in pobožniši živeti. — Bolnik
pravi ženi: Danes obhajam svoj god in
sicer v bolečinah. Toda že 34krat sem
ga obhajal v zdravji in veselji, zakaj bi
ga ne hotel enkrat tudi v bolečinah ob¬
hajati ? Ker sem mnogo dobrega iz Božjih
rok prejel, zakaj bi tudi kaj hudega ne
hotel prijeti? Kaj bo češeno in hvaljeno
njegovo presveto Ime! V zdravji sem
velikokrat svojega dobrotnika pozabil, in
mu nisem bil hvaležen za njegove dobrote
takč, kakor sem mu , sedaj hvaležen
za bolezen in za šibo, s ktero me
tepe. Moja duša! bodi tedaj hvaležna
Bogu za vse, kar ti je dobrega storil.
Moli ga, ker ti je mnogo veselih dni in
mirnih noči dal, in ti jih bo gotovo še
dodelil, če po svoji modrosti za-te za
dobro spozna. Zaupaj v njega, on bo
vse prav storil! — Po tem pripoveduje
svoji ženi, da ga ti trije reki v njegovih
bolečinah naj bolj tolažijo: Terpi kakor
mož, bodi voljan, kakor kristjan, in gldj
na prihodnje plačilo. Ko me je v mojeh
kosteh hudo peklo, pravi bolnik, kakor

412

da bi me hud ogenj žgal, sem si s
temi besedami serčnost delal: Terpi kot
mož, z moškim, stanovitnim sercem! Bodi
voljan, kot kristjan, z živo vero, s terdnim
zaupanjem v Boga in z izročenjem v nje¬
govo sv. voljo, brez čigar vednosti in
volje tudi en las z glave ne pade, in
kteri vse tako oberne, da nam k dobrimu
služi! In spomni se prihodnjega življenja,
kjer bo Bog vse solze iz tvojih oči zbrisal,
in kjer se bo tvoj jok v veselo petje
spremenil! In pri teh mislih sem hotel
na svoje kolena poklekniti in Boga moliti
in hvaliti, pa bolečine so moje kolena
nepremakljive storile; torej sem molil
za moč in stanovitnost, in bilo mi je pri
sercu, kakor da bi slišal glas mi reči:
Jez sem s svojo močjo močan v slabem.

Nekega dne tako zapisuje: Ko sem
enkrat k križanemu Jezusu molil, sem
vprašal svoje serce: Od kod je, da je
terpeči Zveličar bolnikom tako velike vred¬
nosti ? In moje serce mi je odgovorilo,
ker bolnik pri Jezusu vse dobi, česar;
potrebuje: serčnost, upanje in pomoč v

413

terpljenji. Jezus se bliža tistemu, kteri
terpi; stori, da odpre svoje serce njemu,
kteri ga tolaži in uči. Kako ga On uči ?
S svojimi besedami in svojim zgledom.
Bolnik vidi, koliko je On zanj terpel,
in kako je po svojim terpljenji v nebesa
častitljiv šel, in da, če bo sedaj deležen
njegovega terpljenja, bo po smerti de¬
ležen tudi njegove nebeške časti. In ker
je kot človek naš brat, ima z nami usmi¬
ljenje , in ker "je zraven tudi Sin Božji,
smemo od njega vsega dobrega pričakovati.
On tudi naše zaupanje obilno plačuje,
ker z križa krepča slabega, tolaži ža¬
lostnega in polajša z nadlogami oblože¬
nemu. In teh tolažljivih besedi ne razumd
nobeden zdrav kristjan tako dobro, kakor
bolnik.

Keki drugikrat piše tako: Zopet
sem en dan manjše bolečine imel. O
koliko je bilo ta dan bolnikov po svetu,
kterim ni bil Bog njihovega terpljenja
polajšal; o kako močno sem Bogu hva¬
ležen za to dobroto! Y zdravji se nisem
Božjih dobrot tako živo spominjal in nisem

414

Ml za nje tako hvaležen, kot sem sedaj
v bolezni. Koliko dobrega bolezen člo¬
veku stori! Res je sicer, da se včasih
v bolezni spominjam bolnikov bogatih,
kteri na mehkih posteljih počivajo, imajo
služabnikov, kteri jim pomagajo, jim naj
boljši jedila in zdravila donašajo; pa spo¬
minjam se tudi mnogo bolnikov revniših
od mene, kteri so v vsih rečeh še bolj
zapušeni od mene, in tudi bogati ljudje
enake ali morebiti zavoljo tega še obil-
niši bolečine terpijo, ker niso bili v zdravji
nič hudega terpeti navajeni; in ko bi
tudi v resnici izmed vseh bolnikov zarad
bolečin in zarad revšine jez naj več terpel,
pa svoje bolečine in svojo revšino z Je¬
zusovimi bolečinami in revšino primerjem,
in moram spoznati, da je On veliko več,
nedolžen in vse zarad mene terpeL S
takimi in enakimi resnicami naše sv. vere
je tolažil pobožni mož sebe, v terpljenji
tako dolgo, dokler ga ni Bog k sebi v
večnost poklical.

415

Prigovor.

Bolnik naj skerbi za svoje zveličanje,
ves kratki pa dragi čas svoje bolezni.

S premišljevanjem resnic naše svete
vere je preživel ves čas svoje bolezni
omenjeni bolnik, in sedaj že vživa pri
Bogu plačilo svoje zvestobe. Tudi za te,
ljubi bolnik! bo pretekel kmalo dragi,
pa kratki čas tvoje bolezni in tvojega
terpljenja; delaj in terpi tedaj za svoje
zveličanje, dokler je dan, preden nastopi
noč, ko več delati in terpeti ne boš mogel
za nebesa. Ob, koliko je že preteklo
let tvojega življenja, in ti jih morebiti
nisi v to obračal, za česar ti jih je bil
dobrotljivi Bog dodelil, namreč v Božjo
čast in v skerb za svoje zveličanje svoje
duše. In koliko dragiga časa ti ostane
še preživeti? Tega ne veš; včš pa, da
ga je še malo. čas je kratek, pa čas je
tudi drag. Zakaj v tem tako kratkim
času si še zamoreš pridobiti celo ne¬
skončno večnost same sreče in zgoli veselja.

416

Vsak trenutek tvoje bolezni, ako ga prav
oberneš, ti pridobi novo stopnjo veselja
v svetem raji. Pol ure v dobro ober-
njene, zamore tvojo dušo rešiti iz rok
tvojega dušnega sovražnika, če se še v
njegovi oblasti ali sužnosti znajde, in jo
preseliti v roke Božje.. Malo časa, od¬
ločenega vsak dan v molitev, v kratke
zdihljeje k Bogu, v izročenje v njegovo
sveto voljo, v obžalovanje grehov, v djanje
vere, upanja in ljubezni; malo branja
iz teh ali enakih bukev na dan te za¬
more v poterpežljivosti in drugih potrebnih
keršanskih čednostih stanovitnega ohraniti,
ter ti tvoje zveličanje zagotoviti. Če nočeš
dragega časa v skerb za svoje zveličanje
zvesto obračati, bo kmalo prišel dan, ko
boš Boga ene same ure prosil, da bi se
spreobernil, in te ure ne bo nikdar nikoli
— nikoli — celo večnost ne!

Molitev.

Pred tabo, o Bog! sedaj spoznam,
da se moje serce z bridkostjo napolnuje
zavoljo toliko časa, ki sem ga v svojem

417

življenji in zdravji zgubil, in sicer zgubil
za svojo dušo in za tvojo čast. Rad bi
zgubljeni čas nadomestil, rad bi minuli
čas iz morja preteklosti nazaj priklical
in vsak trenutek v skerb za svoje zve¬
ličanje obernil; ali kaj? ko se ura za¬
mujena nikdar ne poverne nobena! O
Marija, pribežališč grešnikov! sprosi mi
odpušenje za pretečeno, zvestobo pa v
obračanji časa za prihodnje; nadomesti
težke zgube in pomanjkljivosti iz pre¬
obilnega zaklada Jezusovih presvetih ker-
vavih ran, iz svojega zasluženja, iz za-
služenja sv. Jožefa, tvojega čistega ženina
in zasluženja vseh svetnikov. Precej sedaj
posvetim vse svoje prihodnje dni z dobrim
namenom in kličem: „Tebi samemu, o
Gospod! tebi samemu darujem vse svoje
prihodnje misli, želje, besede, dela in
terpljenje; bolezen, življenje in smert,
vse naj bo tebi v čast in moji ubogi duši
v zveličanje", po Jezusu Kristusu, Gospodu
našem. Amen.

Dušna pomoč II. b.

28

418

16. Poslednji dnevi imenitnega go¬
spoda, pa dobrega kristjana.

Zgled.

Živel je imeniten gospod, kteri je
častne službe oskerboval in mnogo pre¬
moženja posedel, ali svojega serca ni na
nečimerne dobrote tega sveta navezoval,
ampak je le po večnih nebeških dobrotah
hrepenel, in si za nje prizadeval. Od
njegove resnične bogoljubnosti se je lahke
vsakteri prepričal, kteri ga je v njegovi
dolgi in hudi bolezni obiskal. Precej v
začetku bolezni, ko se še ni terdo vlegel,
je vedno Boga prosil stanovitne poter-
pežljivosti, če bo bolezen dolgo časa ter-
pela. Bil je uslišan. Kakor je bil v
zdravih dneh vedno v Božjo voljo vdan,
tako je bil tudi ves čas svoje dolge in
hude bolezni ves krotak, poterpežljiv in
v Božjo voljo popolnoma vdan. Kmalo
v začetku bolezni ga pride nekdo obiskat,
kteri je ravno kar iz bolniške postelje
vstal in okreval. Pripoveduje mu, da je

419

bil hudo bolan in da se je bal umreti.
Bolni gospod mu reče, da Bog -  mno¬
gokrat človeku bolezen pošlje, da ga
poboljša in pogubljenja reši; naj tudi on
Bogu pokoren bo, kteri mu je iz naj
boljšega namena popred bolezen in sedaj
zdravje dal. Take in enake lepe nauke
je slehernemu dajal, kteri ga je obiskal.
Svojim služabnikom je rekel: Vedno Boga
prosite, da vam zavoljo Jezusovega za-
služenja svojo milost dodeli; zakaj nje¬
govo milost moramo imeti, če hočemo
zveličani biti. Tudi meni velikemu greš¬
niku je Bog, kakor upam, svojo milost
dodelil. Naj bo zato česen in hvaljen
vekomaj!“

Svoji skerbni ženi se je zahvalil za
lepo postrežbo, rekoč: „Bog ti poplačaj
tvoj trud in tvojo skerb za me! O kako
dobro sem postrežen! O koliko bolnikov
zdihuje v pomanjkanji in zapušenih od
vsih ljudi! Dušnemu pastirju je pa rekel:
V tej bolezni, upam, da me bo Bog k
sebi poklical “. In ko mu mašnik reče,
da upa, da mu bo Bog še dobroto zdravja

2S*

420

dodelil, reče bolnik ves v Božjo voljo
vdan: »Te dobrote ga sedaj ne prosim,
le milosti ga prosim, da mi moje grehe
odpusti; in zaupam tudi te milosti deležen
postati zavoljo neskončnega zasluženja
Jezusovega; zakaj le v njegovo neskončno
zasluženje vse svoje zaupanje stavim.
Ker v Jezusovi veri živim, se s pomočjo
svetih zakramentov smerti ne bojim". ,
Ko ga nekdo opomni obilnega plačila,
kterega bo deležen, ker je mnogim re¬
vežem, revnim cerkvam in sirotam po¬
magal, ni hotel te hvale nič poslušati,
ampak precej je odgovoril tako: Ne zarad
dobrih del, kterih nimam, ampak le zarad
Božje milosti upam v nebesa priti.

V naj hujših bolečinah je ponižno
rekel: »Še veliko več sem zaslužil terpeti,
kakor terpim". Ko mu je pa nekoliko
odleglo, je ves hvaležen zdihoval: »Nisem
vreden, o Gospod! nisem vreden, da tako i
milostljivo z mano ravnaš". Ko je bilo
govorjenje od smerti, reče: »Oh, umreti
ni tako lahka reč; zakaj strašno je grešniku
prikazati se pred sodnji stol ostrega iu

421

vsevednega sodnika!“ Nekdo reče: »Kako
vesela je duša pri sodbi, ko- sliši, da Ma¬
rija za njo prosi, in da so ji grehi od-
pušeni! “ On tem besedam priterdi rekoč:
»Tudi jez upam zavoljo Božje milosti,
Jezusovega zasluženja in priprošnje Marije
Device odpušanje vsih svojih grehov za-
dobiti; zato tudi z veselim zaupanjem
čakam od dne do dne trenutka, v kterem
bom zamogel reči: Sedaj, o Gospod!
pusti, da se moja duša v miru loči. Oh,
gospod Jezus, zmeraj bolj in bolj se
bližam svojemu cilju in koncu; čem pred
ko se zgodi, ljubši mi je, da bo le srečin*.
Ko je na sebi neke znamnja nepoterpež-
ljivosti zapazil, je prosil svoje služabnike
odpušenja zarad pohujšanja, ktero jim
je s tem dal. Oni so pa odgovorili:
»Mi se le čudimo Božji milosti, ktera
vam pomaga tako dolge in hude bolečine
tako voljno in v Božjo voljo vdano ter-
peti“. On tudi s hvaležnostjo Božjo pomoč
spozna, ktera mu pomaga voljno terpeti
ter reče: »Hvalo Bogu! Res velike mi¬
losti, mi Bog vedno deli; zgoli milosti

422

so, o Jezus! Naj bo zavoljo tega tvoje
sveto Ime češeno in hvaljeno vekomaj!
Njegova žena ga tolaži, ker pravi, da
upa kmalo za njim v večnost iti, in kako
veliko da bo njuno veselje, ko se bota
zopet v večnosti vidila! — On zdihne, j
pokliče sladko ime Jezus na pomoč in
mirno v Gospodu zaspi.

Prigovor.

Boljši je terpeti na tem svetu, kakor \
v večnosti.

Ljubi kristjan! svojih grehov se
serčno kesaš, čisto si se jih že spovedal
s terdnim sklepom, če ti Bog zopet zdravje
dodeli, nikdar več ne grešiti; in od Božje j
milosti moraš zaupati zarad Jezusovega
zasluženja odpušanja grehov. Ali časne
kazni za grehe moraš plačevati v sedanjem
ali pa v prihodnjem življenji. Boljše je
pa za-te, da jih plačuješ v sedanjem,
kakor v prihodnjem življenji. In ravno
te kazni plačuješ sedaj s terpljenjem, če
voljno terpiš. Da voljno terpeti zamoreš,

423

ne glej tolikanj na velikost svojih bolečin,
kakor na tistega, kteri ti .jih je poslal,
na Sina Božjega, kteri je s križem na
rami obložen pred tabo hodil, in te za
sabo hoditi vabi, rekoč: „Če hočeš moj
učenec biti in za mano v nebesa priti,
vzemi križ na svoje rame, nosi ga za
mano, in kjer sem jez, tvoj Učenik sedaj,
boš tudi ti, moj učenec". Nikar se ne boj,
da ti je Bog tako težek križ naložil, da bi
ga nositi ne zamogel. On je neskončno
dobrotljiv, milostljiv in tudi vsegavedoč;
njemu je tvoja slabost dobro znana, On
ti bo na strani stal, in ti križ voljno
nositi pomagal, kakor je v resnici vselej
svojim zvestim učencem križ voljno no¬
siti pomagal. Pusti Jezusu s tabo ravnati
po njegovi sveti volji. Veliko usmiljenje
ti bo dodelil, vse grehe in tudi za-nje
zaslužene kazni ti bo odpustil; zakaj
nobene reči On tako močno ne želi, kakor
trojega zveličanja; samo to,želi, da tudi
ti nekoliko zraven pripomoreš, da te ne
bo brez vsega tvojega zasluženja, brez
vse vrednosti, tako rekoč nevrednega v

424

nebesa vzel. Dovoli mu, da s tabo po
svoji sveti volji ravni, in delo zveličanja,
Mero je pri tebi začel, tudi s tvojo pri-
pomočjo srečno dokonča. To resnico je
dobro poznal uni imenitni in dobri kristjan,
od kterega sem ravno kar [govoril; na-
sledvaj njegov zgled, da se boš z njim
vekomaj v nebesih veselil.

Molitev.

O usmiljeni Jezus! z žalostnim sercem
spoznam, da sem to v svojem zdravji
mnogokrat žalil; upam, da si mi skesa¬
nemu grešniku moje grehe odpustil; če
mi jih še nisi odpustil, prosim te, od¬
pusti mi jih sedaj; saj vidiš mojo veliko
serčno žalost, da sem tebe, neskončno
ljubezen in dobroto, razžalil. Žal mi je
tudi, da sem bil dosedaj mnogokrat v
bolezni nepoterpežljiv. Posihmal hočem
tebe hvaliti tudi za terpljenje, ker vem,
da moji grehi ne morejo ostati brez kazni;
sedaj v življenji, v bolezni, ali po smerti
moram za-nje zadostovati. Zatorej te prosim
tvoje dobrotljive pomoči, in s svetim

425

Avguštinom serčno rečem: „Le tukej

žgi, tukej reži in terpinči, le v večnosti
mi prizanesi. Amen.

17. Huda bolezen, pa lepa smeri
mlade nedolžne device.

Zgled.

Katarina je bila naj mlajši hči kme-
tiških staršev. V otročjih letih je bila
nekoliko časa posvetna; ali kmalo jo je
Jezus Kristus, ženin njene duše, popolnoma
na-se potegnil. Dal ji je milost poznati
nečimernost posvetnih dobrot in časnega
veselja; zato se je vsem nečimernim do¬
brotam odpovedala in le po nebeških hre¬
penela. Lep zgled njenega ponižnega in
pobožnega življenja je tudi njenim verst-
nicam dopadel; zatorej so jo mnoge deklice
v njeni bogoljubnosti nasledovale, in se
tudi Jezusu Kristusu darovale. Sedaj je
bila Katarina še le 18 let stara, in
Jezus ji pošlje v znamnje svoje ljubezni
dolgo in hudo bolezen. Bolezni so v
Božjih rokah naj boljši pripomoček, s

426

Merim duše, Mere posebno ljubi, čiste
in sebi zveste ohrani ter jih popolne dela.
S Mero dušo Bog tako ravna, naj se
njemu popolnoma izroči, naj mu bo zvesta,
ter ga ljubi; in prepričana naj bo, da zarad
njenega zveličanja ž njo tako terdo ravna.

Njena bolezen je bila v začetku in
potem dve leti lahka, tako da je zamogia
še vsaki dan iz postelje vstati in ob ne¬
deljah in praznikih Božjo službo v cerkvi
obiskovati. Z gorečimi željami, in s pri-
serčnim veseljem je njena pobožna duša
Božjo besedo poslušala. V teh dveh letih
se je s pomočjo svetih zakramentov, z
Božjo besedo in prav pogostno pobožno
molitevjo v ljubezni Božji in v svetih
čednostih tako močno krepčala in za pri¬
hodnje terpljenje tako skerbno pripravljala,
da je zamogia potem dveletno hudo bo¬
lezen in mnogo druzih težav voljno, po¬
polnoma v Božjo voljo vdana prenašati
ter si prelepo krono v nebesih zaslužiti.
Bolezen, ktera jo je hudo terpinčila, je
bila jetika. Koj je spoznala, da ne bo
več ozdravela in da jo Bog k sebi klice,

427

in tega je Mia močno vesela. Sama je
zapisovala besede, s kterimi se je v svoji
dolgi bolezni tolažila. Pisala je tako:
„0 kako kratko je človeško življenje!
Tako mlada sem in moram že svet za¬
pustiti. Ali vendar se mi moje življenje
na tem svetu dolgo dozdeva, če pre¬
mišljujem, da ni ta svet moj dom, da
sem za Boga, za nebesa vstvarjena. O
Gospod, že danes bi rada umerla, že danes
bi rada k tebi šla! Toda, ne kakor jez
hočem, ampak kakor ti hočeš, o moj Bog,
o moj Jezus, moja ljubezen, tako naj se
zgodi! “ Drugikrat je pregreške svoje
mladosti bridko objokovala in tako zdi¬
hovala: »Grešila sem, o Gospod, veli¬
kokrat in hudo sem te žalila. Ali tvoja
milost je še veči, kakor moji grehi; tvoja
milost mi grehe odpuša. Za toliko hu¬
dega, kar sem tebi storila, mi le dobrote
deliš, se meni samega daruješ! Ali se
sme tako velika grešnica, kakor sem jez,
kteri je pa, kakor upam, milostljivi Bog
vse grehe odpustil, še pritožiti in se

428

braniti, križ iz tvojih milostljivih rok
sprejeti in ga za tabo nositi!*

Čezdalje veči terpljenje ji je Gospod
pošiljal. Ker je njena bolezen dolgo
časa terpela, so se je vsi domači ljudje
naveličali, so jo gerdo gledali in ji z
nejevoljo in slabo stregli. Ali gospod,
kteri ji je ta križ poslal, ji je milost¬
ljivo pomagal, ga nositi. Ona ni bila
nejevoljna in žalostna, ampak tiha, mir na
in vesela, da zamore Jezusu v terpljenju
bolj podobna biti. S temi besedami,
ktere je zapisala, se je v svoji žalosti
tolažila: „Če me tudi hudo tepeš, vendar
ostaneš moj dobrotljivi in ljubeznjivi Oče!
O pomagaj mi vendar v tej uri, v tem
bridkem času, v tem hudem terpljenji!
Dovolj, da se nekoliko v tvojem naročji
od svojega terpljenja odpočijem, da v
tvojih svetih rokah umerjem. Pomagaj
mi tako, da mi ali bolečine pomanjšaš,
ali pa mojo poterpežljivost pomnožiš!
Imej usmiljenje z mojo slabostjo. Ce
me nočeš mojih bolečin rešiti, reši me
moje slabosti, moje občutljivosti, moje

429

nepoterpežljivosti. “ — Čemu si tako hudo
žalostna, moja duša, in čemu se daš
nezmerni bridkosti begati? Ali ne va¬
ruješ, da imaš vsegamogočnega, dobrega
in zvestega Očeta, kteri te ljubi, kakor
naj boljši oče; česa se ti je tedaj bati,
ker imaš tako dobrega očeta? Ali smeš
misliti, da te je zapustil ali spred svo¬
jega obličja zavergel? Če to misliš, se
hudo motiš! On te z zapušenjein uči,
kako mu moraš zvesto služiti brez tolažbe;
in iz čiste ne pa samopridne ljubezni
mu zvesta ostati do časa, ko te bo zopet
s tvojo tolažbo razveselil in pokrepčal.
Misli, sedaj je prišel za te čas poskušnje,
v kterem se s terpljenjem in bridkostjo
ravno tako čistiš, kakor se zlato v
ognjeni peči čisti, zato da boš vredna
spoznana sprejeti tiste imenitne in velike
milosti, ktere ti je Jezus Kristus pri¬
pravil. Spomni se veselili dni, o kterih
te je Gospod tako ljubeznjivo tolažil,
tako čudovito razsvitljeval, in s tako
obilnimi milostmi te obdaroval. Zakaj
mu hočeš sedaj nezvesta postati, ter ga

4S0

zapustiti, in nad njegovo ljubeznijo do
tebe dvomiti, ko te je v šolo terpljenja
vzel? Njegova navada je tako ravnati z
vsemi dušami, ktere On ljubi; na videz
se od njih odverne, da se čez druge
ne povikšujejo, ne v svojo lastno moč,
ampak v njegovo pomoč vse svoje za¬
upanje stavijo.

Iz naslednje prigodbe se vidi, kako
malo je časne dobrote cenila, in da je
vso skerb za svoj živež G-ospodu prepu¬
stila : Njena sestra se omoži ter jo prosi,
naj ji svojo doto prepusti. Precej njeno
prošnjo usliši in ji vse očetovo premo¬
ženje, ktero ji je spadalo, velikodušno
prepusti. Ko njen spovednik to izvč, ji
hoče zarad njene mladosti odsvetovati,
ona pa reče: »Sem ji že vse darovala;
zakaj spomnila sem se velike revšine
mojega Zveličarja, kteri prisvoji smerti
ni toliko lastnega imel, kamor bi bil
svojo glavo naslonil. Hočem ž njim
revna biti na tem svetu, zato da bom
bogata pri njem v nebesih". In tako se
je tudi zgodilo. Ker je vse svoje imetje

431

svoji sestri prepustila in nič lastnega
ni pri hiši posedla, je mogla tudi gren¬
kobo Jezusovega uboštva okušati. Ker
je njena bolezen vsem domačim ljudem
predolgo terpela, so se je popolnoma
naveličali, nobenega usmiljenja niso z
njo imeli, še zaničevali in zasmehovali
so jo, ter ji slabe hrane, ktero komej
zdrav človek vživati zamore, v prav pičli
meri dajali. Pa tudi to naj slabši hrano
so ji z očitanjem grenili.

Ker je bila vsega premoženja oro¬
pana, je mogla mnogokrat pomanjkanje
terpeti in s hvaležnim sercem sprejemati
darove kake boljše hrane, ktero so ji
usmiljeni ljudje dajali. Serce jo je bo¬
lelo, ko je vidila, da. mora drugim lju¬
dem v nadlego biti, pa,. ker je bila pre¬
pričana, da je volja Božja, ni bila ne¬
jevoljna; tako tiha in m irna je ležala v
uaj slabšem kotu stanice na svoji slabi
postelji, da jo ni nihče slišal; in sama
zapušena je premišljevala še veči zapu-
senje svojega Zveličarja na križu in je
želela s prenašanjem uboštva njemu do-

482

pasti in njega počastiti. Tolažila se je
z naslednjim premišljevanjem: Jezus, moja
ljubezen, je za me na križu visel, od
svojega ljubega Očeta zapušen, od svojih
aposteljnov in prijatlov pozabljen, od
svojih naj hujših sovražnikov preklinjevan,
na duši in telesu pa poln grenkost in
ran. Zakaj nočeš tudi ti, moja duša!
iz ljubezni do Jezusa terpeti, kar je on
iz ljubezni do tebe terpel? Ti moraš
voljno terpeti, ali se pa Jezusovi pri¬
jaznosti odreči. Kaj, hočeš Jezusa za¬
pustiti ? Jezusu zvesta biti in njega lju¬
biti tako dolgo, dokler te z nebeškimi
sladkostmi napaja, ni nič posebno lepega;
ali v terpljenji in v bridkostih, v težavah
in potrebah njemu zvesto služiti, je velika
in posebnega lepega plačila vredna čednost.
Če tebe ljubi Bog po nedolžnem tepe, in
ti mu vendar iz vse svoje moči zvesto
služiš, hvali ga zato, da te svojega križa
vredno spozna; če te pa zato tepe, ker
si mu bila nezvesta, in si ga s kakim
pregreškom razžalila, ponižaj se globoko
pred njim ter spoznaj z žalostnim sercem

433

svoje zadolženje, in boš čutila, da te bo
Gospod kmalo ravno tako, z tolažbami
napolnil, kakor te je poprejšne čase".

Poslednji dnevi njenega življenja so
se približali; še enkrat želi s sveto po¬
potnico previdena biti, kar se k njeni
veliki tolažbi zgodi. Gospod ji je veliko
pomoč in zaupanje dal, in močno je bila
pokrepčana za poslednjo vojsko. Močno
želi, da bi bili mašnik zadnjo uro pri
nji, kar se je tudi zgodilo, dasiravno so
eno uro daleč od nje stanovali. Brali
so ji, kako je Jezus pri zadnji večerji
od aposteljnov slovo jemal, in kako je
molil k svojemu Očetu za-nje, pa tudi
za vse, kteri sedaj po njih besedah v
njega verujejo. Ko so mašnik molitve
za umirajoče z njo obmolili, so jo smertne
slabosti napadle. Z umirajočimi očmi
gleda bridko martro in z besedo „ Jezus"
sladko in mirno v Gospodu zaspi v 22. letu
svoje starosti.

DuSna pomoč II. b.

29

434

Prigovor.

Poslušaj, bolni kristjan! Gospoda, ki

te z boleznijo k sebi kliče.

Gospod Bog te kliče na delo tvojega
zveličanja; morebiti je že enajsta ali
poslednja ura tvojega življenja. Morebiti
ti je le malo časa odločenega še tukej
na svetu živeti; morebiti se je že dan
nagnil in noč se bliža, o kteri ne boš
mogel več delati dela svojega zveličanja.
O, podvizaj se delati, dokler je dan. Nikar
ne odlašaj resnično se spreoberniti k Go¬
spodu, obžalovati in sovražiti svoje grehe,
se čisto spovedati, če imaš še kak greh
na svoji vesti, za storjene grehe pa za¬
dostovati s svojo boleznijo, s svojim terp-
ljenjem, z voljnim prenašanjem vseh zo-
pernost in težav, in poslužiti se pogostoma
pomoči svetih zakramentov, da pri Bogu'
milost zadobiš, dokler še sije dan tvojega
življenja. O blagor tebi, ljubi brat (sestra)!
če poslušaš glas Gospodov, se precej v
njegovo službo podaš in njemu do konca

435

zvest ostaneš; zakaj kmalo boš počival
od svojega dela, veselil se boš z vsimi
izvoljenimi Božjimi in tvojega veselja ne
bo nikdar konec.

Molitev.

Pomagaj mi, o Gospod! da se popol¬
noma v tvojo službo podam, in tebe čez
vse ljubim. In ker je tvoja sveta volja,
da sedaj bolan ležim, in mnogo bolečin,
težav in bridkost terpim, pomagaj mi,
da se popolnoma v tvojo sveto voljo iz¬
ročim, da sem z vsem zadovoljen, kar
mi težavnega pošlješ, in iz ljubezni do
tebe vse voljno preterpim. Stori s svojo
milostjo, da bom vesel, ko se mi po
tvoji volji hudo godi, in da serčno rečem:
Delaj z menoj, z mojim življenjem in z
vsim, kar imam, kakor ti hočeš, kakor
je tebi v čast. Ne pripusti da bi te še
kdaj s kakim grehom razžalil; raji naj
me zadene vsaka druga nesreča, kakor
ta, da bi se zameril tebi, o moj Bogi
Obudi in ohrani v meni živo vero, terdno

29 *

436

zaupanje in gorečo ljubezen, in vodi me
po svoji sveti volji, da srečno pridem
na tvoj dom, v večno zveličanje. Amen.

18 . Srečna smert mladega pobožnega

moža.

Zgled.

Pobožen mladeneč zgubi s smertjo
svoje starše, in ker ima posestvo, si iše
in najde sebi enako pobožno devico, s
ktero se da poročiti. Upati je bilo, da
bo prav srečen zakon; in bil je tudi
resnično srečen nekoliko časa; od nju se
je zamoglo reči: Oba sta bila enih misel,
enega serca, oba sta živela prav pobožno,
in sta bila brez madeža. Svitloba nju¬
nega lepega zgleda je razsvitljevala vso
okolico, in mnogi sosedje so spodbadani
od lepega zgleda pobožniše živeli. Yelika
je bila njuna ljubezen do Boga, pa tudi
do bližnjega, zlasti usmiljenje do ubogih.
Reven sosed pride dobremu možu potožit,
da mu neusmiljen upnik hoče edino kravo
•jz hleva vzeti ter mu jo prodati. Usmiljeni

437

mož ravno takrat gotovega denarja nima;
in kaj stori? Na posodo vzame osem
križavcev (tolarjev) in plača sosedovega
upnika, ter ga naj večega uboštva obva¬
ruje; o gotovem času mora pa on sam
terdemu upniku denar z obrestjo vred
plačati.

Vsak dober človek je mislil in želel,
da bota mlada zakonska človeka mnogo
let srečno skupej živela. Ali Gospodove
misli in sklepi se ne vjemajo vselej s
človeškimi mislimi in sklepi. Bog pošlje
nenadoma o poletnem času- pobožnemu
možu hud kašelj, pri kterem je bila
pljučna žilica počila, da jame kri plju¬
vati. Nobeno zdravilo ni pomagalo, in
mož dobi pljučno jetiko in silno boleč
kašelj; ali on vse bolečine z naj veči
poterpežljivostjo prenaša. On sprejme
bolezen iz Božjih rok, kteri ga ž njo
tepe, da bi ga očistil in posvetil. Pri¬
godi se, da ga stric obiše in ga miluje
zavoljo velikih bolečin in bridkost, ktere
je poslednje leto terpel; ali on mu ve¬
selo odgovori: „Stric! jez imam poslednje

438

leto za naj boljši leto med vsemi leti,
ktere sem na svetu preživel, in za
ktero se ne morem nikoli dovolj Bogu
zahvaliti “. In ko se je to govorjenje
stricu nerazumno in morebiti celo smešno
zdelo, se bolnik v svoji postelji vzdigne,
mu resnico svojih besedi razlaga in med
drugim reče: „Upam, da sem si z Božjo
pomočjo v poslednjem letu s terpljenjem
veči zasluženje pri Bogu pridobil, kakor
v poprejšnjih mnogih letih, in tudi vas
lepo prosim, izročite se popolnoma v
Božjo voljo". Dasiravno je bil že ves
slab, je vendar veliko dušno veselje vžival,
ker je bil popolnoma v Božjo voljo vdan.
Kakor nekdaj starček Simeon je govoril
tudi on pri koncu svojega časnega živ¬
ljenja : „0 kako sem vesel in Bogu hva¬
ležen, da me je že v mojih mladih in
zdravih letih v svojo službo sprejel, da
me je tudi po mojem spokorjenji tako
dolgo in tako poterpežljivo prenašal; da
me ni od sebe pahnil, dasiravno sem mu
bil nezvest in ga mnogokrat razžalil;
posebno pa se mu zahvalujem zato, da

439

je mene ostudnega grešnika z boleznijo
in terpljenjem čistil, me nevrednega mno¬
gokrat v presvetem Režnjem Telesu lju-
beznjivo obiskal, ter tolažil. Ker mi je
toliko milost v mojem zdravji in bolezni
dodelil, upam, da mi ne bo tudi po¬
slednje milosti odrekel, namreč, da mi
bo pomagal še smert, ktera se mi bliža,
z vsemi težavami vred, kakor poslednje
zadostilo za moje grehe srečno in Bogu
dopadljivo preterpeti. O kako srečen
bom potem! Tedaj ne bom le bolečin
rešen, temveč tudi nevarnosti Boga še
kdaj s kakim grehom razžaliti. O kako
močno se bom Gospodu za to dobroto
zahvalil! Da, k nogam bom padel svo¬
jemu Zveličarju, ter jih poljuboval, in
se vekomaj pri njem veselil". Te besede
je s tako vidno radostjo izgovarjal, ka¬
kor nekdaj pobožni kralj David, bi je
prepeval: „Moje telo in moja duša se
raduje v živem Bogu; kdaj bom že tje
prišel, in stopil pred obličje Božje!"

Tri dni pred smertjo ga najde nje¬
gov spovednik tako slabega, da ni mogel

440

skorej besedice spregovoriti, pa vedno
vdanega v Božjo voljo, in zaupajočega
v Jezusovo zasluženje. Ko bolnik ne¬
koliko časa z mašnikom moli, potem se
oberne proti svoji ženi, ktera je pri nje¬
govem znožji stala, hoče se od nje po¬
sloviti; ali Gospod ga je prehitel, kteri
je ženi naslednje besede vdihoval: »Go¬
spod Jezus", reče žena, me je o dnevu
poroke s temi besedami tolažil: „Vi

niste svoji, ampak ste Gospodovi' 4 . Mi¬
slila sem takrat in rekla: „Če nisem svoja,
ampak Gospodova, tako me bo Gospod
varoval, kakor svojo lastnino. V za¬
upanji na Gospodovo pomoč sem v zakon
stopila. Sedaj ravno tako mislim, da
nisem svoja, ampak Gospodova, da sme
Gospod z mano in z mojim možem rav¬
nati po svoji sveti volji; da mi sme
moža vzeti, kader bo njegova volja; da
sem, kakor pred smertjo, tako tudi po
smerti mojega moža, Gospodova lastnina.
Če sem po smerti mojega moža ravno
tako Jezusova, kakor popred, tako za¬
upam, da me On, kakor svojo lastnino

441

in posestvo zapustil ne bo, ampak da
bo meni in mojim otrokom pomagal se
zveličati". Te besede je umirajoči mož
z dopadajenjem poslušal, in na tihem
k Bogu zdihoval, da bi on svojo ženo
v veri in upanji na njegovo pomoč po-
terjeval, in raztergal tisto močno vez,
ktera ji je dosedaj vezala. Tudi že po-
pred v svoji bolezni je večkrat svojo ženo
opominjal, da naj svoje serce od njega
odveže, ter ga na Jezusa naveže. Po¬
slednjič je prišla ura ločitve od tega
sveta; umeri je mirno in srečno, ker je
bil stanoviten v veri Jezusovi. Zapušena
vdova je tudi v tem njegovo voljo spol-
novala, da ni pri njegovem pogrebu glas¬
nega vpitja gnala, temveč je le na tihem
solze za njim pretakovala.

Prigovor.

Velika sveča človeka, če ga Bog v
mladosti, ali, ko je sicer dobro pri-
pravlj en, k sebi v večnost pokliče.

Ti, kristjan! si še morebiti mlad
na letih ali pa le novinec v pobožnosti,

442

in bi še rad dalje na svetu živel, da bi
še več dobrega storil, se še bolj posvetil,
in nisi voljan umreti tako, kakor je bil
imenovani mož. Če ti Bog z boleznijo'
govori, kakor nekdaj po preroku judov¬
skemu pobožnemu kralju Ecehiju: „Oskerbi
svojo hišo, zakaj ne boš živel, ampak
umeri boš“, si žalosten, kakor je bil
uni kralj žalosten, in Boga še za daljši j
življenje prosiš, kakor je tudi on prosil.
To sicer ni pregrešno, ali veliko zaslu-
ženje boš imel pri Bogu, če mu svoje
življenje daruješ, in se v njegovo sveto
voljo udaš, ter smert iz njegove oče¬
tovske roke sprejmeš takrat, kader ti jo
bo Bog poslal. Če prav prevdariš, lahko
spoznaš, da ti Bog veliko milost skaže,
če te v mladosti iz tega sveta pokliče..
Zakaj čem dalj časa, ko na svetu živiš,
tem dalje si v nevarnosti Boga s kakim
grehom razžaliti, in se vekomaj pogubiti.
Blagor tedaj mlademu človeku, kterega
Bog popred iz sveta vzame, preden ga
hudobija zapelje. Pa ti, kristjan, more¬
biti nisi mlad na letih, pa si mlad spo-

443

kornik! zarad tega želiš še dalje živeti,
da bi bolj pobožno živel, kakor dosedaj,
in obilniši pokoro za svoje grehe storil.
Pa to hrepenenje je večkrat prazno, in
taka obljuba goljufna. Saj se večkrat
vidi, kakšne lepe sklepe nevarno bolni
ljudje delajo, in , ko ozdravijo, so zopet
leni in za dušo neskerbni, kakor popred.
Koliko lepih sklepov se naredi! Ko bi
bili vsi spolnjeni, bi bilo mnogo svet¬
nikov; ali, ko spokornik okreva, večidel
čez malo časa zopet tak postane, ka-
koršen je pred boleznijo bil, namreč
mlačen, ali še celo stari grešnik. Veči¬
del je boljši za bolnika, kteri se je za
smert dobro pripravil, da umerje, kakor
dalje živi, in se v vedni nevarnosti znajde
zopet grešiti. Vdaj se tedaj popolnoma
v Božjo voljo, in misli, če te Bog iz
sveta kliče, da noče od tebe druzih do¬
brih del, razun tiste, ktere še v bolezni
storiti zamoreš. Bog ne gleda, kako
dolgo, ampak kako zvesto je kdo njemu
služil, če tudi malo časa; zakaj, ko bi

444

On hotel, da bi njemu dalj časa na svetu
služil, bi mu življenje podaljšal.

Molitev.

0 moj Bog! koliko časa sem pre¬
živel, da nisem edino tebi služil! O, da
bi se zamogel še enkrat v mladost po-
verniti! Serce, misli in želje, dušo in
telo bi hotel tebi darovati. Bodi hvaljen,
o Bog! da si mi življenje ohranil, ob
času, ko sem ga le v tem preživel, da
sem tebe žalil. Sklenil sem sicer s tvojo
pomočjo tebi do poslednjega zdibljeja
svojega življenja tolikanj zvestejši slu¬
žiti, kolikor poznejši sem začel. Ali
dobro mi je znana tudi moja velika sla¬
bost in nestanovitnost! Če vidiš, da bi
imel še kdaj tebi nezvest postati, če
dalje na svetu živim: prosim te, daj mi
popred umreti, kakor tebe žaliti. Pa,
ko bi tudi v prihodnje tebi vedno zvesto
služil, ti darujem svoje življenje; vzemi
mi ga, če hočeš sedaj od mene dar mojega
življenja imeti, in nočeš, da bi ti še

445

dalje na svetu služil. Prosim te milosti,
vedno to želeti, kar je tvoja sveta volja.
Usliši mojo prošnjo po Jezusu Kristusu
Gospodu našem. Amen.

19. Pogovor med duhovnikom in osem¬
deset let staro, pobožno, bolno vdovo.

Zgled.

Ko duhovnik v hišo stopi, ga holna
vdova ne spozna. Potem, ko ga spozna,
se začne med njima naslednji pogovor:

D.  Kako se vam godi, mati?

B.  Oh! vedno sem v strahu in
skerhi.

D.  Zakaj ste pa v strahu in skerhi?

B.  Zmeraj se bojim, da bi ljubega
Boga ne razžalila. Včasih se med mo-
litevjo posvetnih reči spomnim; in ko to
zapazim, me začne skerbeti, da bi s temi
mislimi Boga ne razžalila.

D.  Bodite potolaženi. Kavno to
spričoje, da Boga ne razžalite, ker so
vam posvetne misli med molitevjo zoperne.

44S

B.  Oh, pa me vendar skerbl. —
Potem je prosila, da hi se smela spo¬
vedati. Se spovč; z naj veči priserčno
bridkostjo kes ali grevengo čez grehe
obudi, prejme sv. odvezo, in poslednjič
vpraša: „Ali sem prav molila?"

D.  Prav ste molili, in sedaj le
mirni bodite; ljubi Bog je z vami zado¬
voljen. In v prihodnje vselej tako storite:
Če vas bo skerbelo, da ste morda ljubega
Boga razžalili, obudite iz ljubezni do
Boga priserčno žalost, spoznajte pred
Bogom svoj pregrešek, prosite ga po¬
nižno in zaupljivo odpušenja, ker gotovo
vam bo vselej odpustil.

B.  Sedaj je bila potolažena in ve¬
sela, ter se je Bogu zahvalila, rekoč:
Zahvalujem te moj ljubi Bog! da si mi
dal dar miru in tolažbe, in da si mi
pred smertjo še mašnika poslal, kteri me
je mojih grehov odvezal. Sedaj popol¬
noma zadovoljna rečem: Gospod, zgodi
se tvoja volja, kakor v nebesih tako na
zemlji! Poslednjič še mašnika vpraša,

447

če bo pravo zadela, ko bo rekla: O moj
ljubi Gospod Bog, jez te prosim odpušenja !

D.  Da, prav je tako. In ona z
naj veči ljubeznijo do Boga mnogokrat
izdihne te besede: O moj ljubi Gospod
Bog! prosim te odpušenja.

D.  Le vselej tako recite; in Boga
čez vse ljubite.

B.  Da, ravno to me skerbi, da Boga
čez vse ne ljubim.

D.  Bodite razveseljeni; zakaj Bog
je vam že milost dodelil, da ga čez vse
ljubite. Glejte, ravno s tem pokažete,
da Boga ljubite, ker se tako močno bo¬
jite, ga razžaliti.

B.  Ona začudena in potolažena reče:
Če se pa to pravi Boga ljubiti, se bati,
ga razžaliti, potem zadovoljna rečem:
Gospod, zgodi se tvoja volja, kakor v
nebesih, tako na zemlji!

D.  Kaj ne, da nočete nič druzega,
kakor tisto, kar Bog hoče?

B.  Da, nič druzega ne, kakor:
Gospod, zgodi se tvoja volja, kakor v
nebesih, tako na zemlji!

448

D.  Glejte, to se pravi Boga čez
vse ljubiti: nič druzega ne hoteti, kakor
kar Bog hoče.

B.  Ali smem tedaj mirna biti?

D.  Zanesite se na mojo besedo,
in bodite mirni; ne bi vam tega govoril,
ko bi ne bila resnica.

B.  Tako hočem slušati in mirna biti.

D.  Prav storite. Zapomnite si te
besede: Če vam Bog dodeli dar miru v
sercu, zahvalite se za-nj; če vam ga
vzame, in vas v strahu in skerbeh pusti,
ter vas hoče po tami in ne v svetlobi,
torej s križem na rami za sabo voditi,
vdajte se v njegovo sveto voljo in sprejmite
križ, ki ga vam pošlje iz ljubezni do vas.

B.  V resnici, nič druzega nočem,
kakor kar Bog hoče. Gospod, zgodi se
tvoja volja!

D.  Pri vsakem terpljenji, ki ga
imate na duši in na telesu, recite: Moj
Bog, moj ljubi Oče nebeški mi ga pošlje.
On ima dober, da, nar boljši namen, ki
mi terpljenje pošlje.

B.  Jez pa ne morem reči, da imam

449

bolečine terpeti, in sem Gospoda že večkrat
prosila, naj mi bolečine pošlje.

D.  Prepustite to svojemu Bogu.
On skerbi za vas, kot oče za svojega
otroka. Vi imate terpljenje na duši, iu
če je k njegovi časti in k vašemu zve¬
ličanju potrebno in dobro, vam bo že
tudi telesno terpljenje poslal. Ali to vo¬
litev njemu prepustite, in bodite pri¬
pravljeni iz njegovih očetovskih rok sprejeti,
karkoli vam pošlje. Naša lastna volja
mora v nas umreti. — Sedaj je bila
bolna vdova mirna. In ko potem du¬
hovnik z domačimi ljudmi govori, so bile
njene misli zbrane, in večkrat je glasno
te besede ponavljala: „Oče naš, kteri si
v nebesih; posvečeno bodi Tvoje Ime;
zgodi se Tvoja volja, kakor v nebesih,
tako na zemlji; in odpusti nam naše
dolge; prosim te odpušenja!“ In taka
je bila vedno njena molitev. Ona je ležala
v sobi, v kteri je bilo pet prav mladih
in razposajenih otrok, kteri so vedno
vpili in ropotali, tako, da kak drugi ni
mogel brez nejevolje notri biti; ali ona

Dušna pomoč II. b. 30

450

je bila tiha, kakor da bi nič ne vidila
in nič ne slišala, in se za vse drugo nič
ni zmenila, kakor da se je vedno sama
s svojim Bogom pogovarjala. Pred od¬
hodom duhovnikovim je svojo resnično
voljo izrekla, da se popolnoma Bogu da¬
ruje, in v njegovo sveto voljo izroči.

Ko jo duhovnik v drugič obiše mu
bolna reče: „0 ko bi zamogla v cerkev
iti!* Duhovnik ji reče: „Ta soba, j
kteri bolni ležite, je vaša cerkev. Če
se z mašnikom in s kristjani, kteri so v
cerkvi, v duhu sklenete, potem ste z
duhom v cerkvi; in če na svoji postelji
pobožno molite, vas Bog ravno tako usliši,
kakor ko bi v cerkvi molili. Sedaj vpraša
duhovnika: Odkod pride, da človek ma¬
lokdaj prav pobožno, ampak večidel raz-
mišljeno moli? Duhovnik reče: »Ljudje
molijo večidel navadne molitve, zato ne
pazijo, kaj govorb. Večidel so zadovoljni,
da le z jezikom molijo. Oni se na mo¬
litev ne pripravljajo, in tudi med moli-
tevjo svojih misel od posvetnih reči ne
odvračujejo. Človek mora pred molitevjo

451

Boga daru pobožne molitve prositi, in
si reči: Sedaj hočem Boga častiti, se
mu zahvaliti in ga prositi. Sveto pismo
nam tudi veli, da moramo brez prene¬
hanja moliti. Kako se pa to zgodi?
Zdrav človek moli brez prenehanja, ako
med tem, ko z rokami dela, povzdiguje
serce k Bogu, to je, večkrat zdihne po¬
božno k Bogu. Zjutrej daruje vse dela
celega dneva Bogu; pa tudi vsako delo
z Bogom začne, to je iz ljubezni in po-
koršine do Boga delati začne; dalje z
Bogom dela, to je ga prosi njegovega
blagoslova, njegove pomoči med delom;
in ga tudi z Bogom konča, to je, se mu
za njegovo pomoč med delom zahvali.

Tako je delo tudi molitev, tako
človek v zdravji vedno moli. Pa tudi
bolnik lahko vedno moli, če iz ljubezni
do Boga terpi. In molitev bolnikova je
Močnejši kakor zdravega človeka, ona je
tako močna, da oblake predere. Zatorej
naj bolnik nikdar ne reče: ne morem
Moliti; če ne more moliti z jezikom, za-
More pa iz ljubezni do Boga terpeti,

30 *

452

kar je veliko veči vrednosti pred Bogom,
kakor iz ljubezni do Boga delati. Bolnik
ne more nič delati, zamore pa z Božjo
pomočjo prav veliko in dolgo časa iz
ljubezni do Boga terpeti. Molitev naj
lepši in Bogu naj dopadljivši bolnikova
je ta: „ Zgodi se tvoja volja!* Kteri
bolnik to molitev vedno iz serca moli,
ima vedno mir v svojem sercu, in v ter-
pljenji je tako srečen, kakor da bi bil
v nebesih; zakaj Božja volja vzame nje¬
govemu križu vso težo, vso bridkost.
Duša reče: „Bog tako hoče, Bog mi je
to poslal,* in je mirna. Bolna vdova
pravi: „Tako srečna pač nisem, večkrat
sem tudi žalostna*. Duhovnik jo potolaži,
rekoč: „Naša natora se terpljenja in bo¬
lečin boji; res so ji zoperne. Ali duša
se v Božjo voljo vda, če se tudi natora
brani, in ker duša natorno zopernost
premaga iz ljubezni do Boga, jo ta spomin
zadovoljno, veselo in srečno stori. T°
vojsko med dušo in natoro je hotel sku¬
siti tudi naš Zveličar na Oljski gori, in
je bil žalosten do smerti; ali vendar je

453

-ostal vedno ljubljenec svojega Očeta, in
je vedno molil: „Ne moja, ampak tvoja
volja naj se zgodi!* In to ga je storilo
mirnega in zadovoljnega. Čez nekaj časa
po tem pogovoru je ta vdova vsa slaba
komaj še zamogla govoriti, in med vednim
ponavljanjem besedi: »Gospod, zgodi se
tvoja volja*, svojo dušo izdihne.

Prigovor.

Vdanost v Božjo voljo je naj lepši
in naj koristniši čednost bolnikova.

Srečen boš tudi ti, bolni kristjan!
sedaj v bolezni in še bolj srečen po
smerti, če si prizadevaš to revno vdovo
zasledovati. Ktera je bila pa poglavitna
čednost, ktera jo je v bolezni in po smerti
srečno storila? Vdanost v Božjo voljo.
Vedno je govoril^, pa ne le z ustmi,
ampak tudi s sercem: »Gospod, zgodi
se tvoja volja!* Govori tudi ti, te be¬
sede s sercem in ustmi, in boš srečen,
ter se boš posvetil. Zakaj svet biti se
pravi Boga ljubiti, in Boga ljubiti se

454

pravi spolnovati njegovo voljo. Skleni
se z Božjo voljo, in vse križe boš lože
nosil sebi v zveličanje. Križ, ki ti ga
Bog pošlje, je le zato za te nesreča,
ker si ga sam v nesrečo obračaš; ako
bi ga z vdanostjo prejel iz Božjih rok,
bi ti ne bil v nesrečo, ampak bil bi ti
neskončno veliko vreden zaklad. Vdaj
se tedaj Božji volji sedaj v bolezni.
Posvetni ljudje imajo bolezni za nesrečo;
pobožni jih prejemajo za obiskovanje Božje.
To se vč, da v bolezni se moraš poslu-
žiti vseh pametnih pripomočkov, da se
zopet ozdraviš; vendar se moraš Božji
previdnosti popolnoma podvreči. Če prosiš
Gospod Boga, da bi ti ljubo zdravje zopet
dodelil, nikoli ne pozabi pristaviti, da le,
če je njegova sveta volja. O koliko si
lahko prislužiš v bolezni, ako svoje bo¬
lečine Bogu daruješ ! t  Če resnično Boga
ljubiš, ne boš želel zdravja zato, da bi
ti ne bilo treba terpeti, temveč želi! boš
le s poterpežljivostjo Bogu dopasti. T*
ljubezen je svetnike toliko močne storila,
da so bili veseli, ko so jih trinogi pr®'

455

tepali, natezali, ali z razbeljenimi klešami
žgali. Če se ti zdi, ali če ti drugi do¬
povedujejo, da utegne tvoja bolezen ne¬
varna ali smertna biti; bodi pripravljen
tudi smert radovoljno takrat sprejeti,
kader ti jo Bog pošlje. Če ves v nje¬
govo voljo vdan umerješ, smeš zaupati,
da bo tvoja smert srečna; ker s tem
Bogu naj veči in naj prijetniši dar pri¬
neseš, in zarad tega daru bo tvoja smert
gotovo prijetna in draga pred Gospodom.

Molitev.

Naj dobrotljivši Bog in Oče! vem,
da si mi ti bolezen poslal. Ker iz tvojih
dobrotljivih rok pride, je gotovo za me
dobra in koristna. Torej se je ne branim,
ampak jo radovoljno sprejmem, in rečem:
»Naj se zgodi z mano po tvoji sveti
volji!" Če je tudi terpljenje hudo, vendar
rad terpim, dokler je tvoja sveta volja.
Darujem ti to bolezen z vsemi bolečinami
in celo tudi smert, če si mi jo sedaj
poslati namenil; pervič za moje brezšte¬
vilne in velike pregrehe, drugič tudi za

456

vse duše, ki v vicah terpijo. In da bo
moje terpljenje in moja smert pred tabo
veči vrednost imela, združim svoje ter¬
pljenje in svojo smert s terpljenjem in
smertjo Jezusa Kristusa, Gospoda na¬
šega. Amen.

20. Srečna smert pobožne vdove.

Zgled.

Valburga je bila mlada vdova, kteri
je mož pet otrok zapustil. Iz ljubezni
do Boga in do svojih otrok je sklenila
vdova ostati. Prav veliko si je priza¬
devala svoje otroke v strahu Božjem iz¬
roditi, bila je tudi naj bolj usmiljena do
revnih. Njeno naj veči veselje je bilo
ubogim pomagati, in jih prenočiti. Celo
nagovarjala jih je v njeni hiši prenočiti,
rekoč: »Ostani pri nas, in odpočij se
nekoliko*. Čem več je imela s postrežbo
revežev preterpeti, tem bolj je bila za¬
dovoljna. Prav rada se je tudi z Bogom
pogovarjala in na Boga mislila; njene
naj veči želje so bile Jezusu Kristusu v

457

terpljenji podobna biti; pa je tudi Boga
prosila daru poterpežljivosti, če ji ter-
pljenje pošlje. Bog je njene želje spolnil,
ter ji hudo in dolgo bolezen poslal. V
začetku bolezni je velike bolečine in te¬
žave prav voljno terpela. Bila je prav
slaba, pa se je vendar prisilila, da je
storila v nedeljo daljno pot do cerkve,
kjer je veliko pomoč od Boga za svojo
bolezen zadobila. Ali v kratkem času je
tako oslabela, da ni mogla v cerkev iti,
kar ji je pravo težavo delalo; pa se je
v Božjo voljo vdala. Ni rada imela, če
so jo ljudje obiskovali, rekla je: „Prav
dolg čas mi je, ko me ljudje obiskujejo,
iu mi posvetne reči pravijo; ker nič dobrega
ne želim od sveta, in torej tudi nočem
°d njegovih dobrot nič več slišati; edine
m °je želje so, skoraj razvezana in s Kri¬
stusom sklenjena biti*. Le svoje ljube
otroke je rada okrog svoje postelje vidila,
ter jim vedno lepe nauke in opomino-
Y anja dajala. Še enkrat pred smertjo ji
je Bog moč dodelil, da je zamogla v
duhovnijsko cerkev k Božji službi iti, to

458

je bilo velikonočno nedeljo. O kako silno
je bila vesela te sreče, in kako milo je
tudi potem od cerkve slovo jemala, ker
je bila prepričana, da je v svojem živ¬
ljenji zadnjikrat v hiši Božji; kako pri-
serčno se je Bogu zahvalila za vse mi¬
losti, ktere je od svojega rojstva do sedaj
v nji prejemala, in ktere upa še v bo¬
lezni in tudi po smerti od nje prejemati!
Zahvalila se je za sveto Božjo besedo,
ktero je tolikokrat v nji slišala, in za
vse svete zakramente, ktere je v nji pre¬
jemala. Še v neki drugi hiši od vsih
za vselej slovo vzame in z velikim ve¬
seljem dopoveduje od tolažbe, ktero ji
daje sveta keršanska katoliška vera, in
od terdnega zaupanja, ktero ima, da
jo bo Bog kmalo k sebi v večnost po¬
klical, ter ji zavoljo Jezusovega zasluženja
milost dodelil, da bo pred njegovo obličje
prišla, ter njega gledala in se mu za
vse od njega prejete milosti zahvalila'
Poslednjič reče: »Upam, da me bo Bog
močno storil, tudi smert iz njegove robe
sprejeti, kadar mi jo je poslati odločil

459

Njemu bodi vekomaj čast in hvala za
vse milosti!"

Kmalo po zadnji poti iz cerkve v
resnici do terdega zboli, in se mora v
posteljo vleči, da bi iz nje nikdar več
ne vstala. Prav vesela je bila, ker je
upala kmalo umreti. Ali smert je še
šest tednov odlašala po njo priti, in ta
čas bolezni je mogla prav velike bolečine
terpeti in si tako s hudim terpljenjem
nebesa zaslužiti. To je bil dolg čas
za-njo, ker je upala kmalo k Bogu v ne¬
besa priti; ali popolnoma se je v Božjo
voljo vdala, ter voljno terpela; prav rada
je od Boga in od nebes govoriti poslu¬
šala, za druge pogovore se pa ni nič
zmenila. Ko so jo. bili mašnik z za¬
kramenti za umirajoče previdili in so
njene velike priserčne želje po smerti
spoznali, so jo tako nagovorili: „Zakaj
pa tako močno želite umreti?" Ona od¬
govori: „Oh, ta svet je za me prazen,
m nobenega veselja več za me nima;
moje edino veselje je Jezus Kristus, in
moje želje zamorejo le nebeške dobrote

460

nasititi". Ali niste od Boga tudi na tem
svetu mnogo dobrega prejeli? „Da pre¬
jela sem več, tabor dovolj. Pa hrepenim
po večnem domu; po Bogu in po nebesih
hrepenim". Pa se nič ne bojite pred
Božje obličje stopiti? „Prav nič, ter
vem, da je On sama ljubezen, da je moj
naj boljši oče". Kaj menite, da ste resnično
nebes vredni? „0 ne, jez sem uboga,
velika grešnica. V mladosti sem mno¬
gokrat Boga razžalila, in temu svetu
služila. V naslednjih letih sem sicer za¬
čela Bogu služiti, ali z razdeljenim sercem.
V svoji starosti sem se še le popolnoma
k Bogu obernila, pa še tudi poslednje
leta ga nisem ljubila, kakor sem ga lju¬
biti dolžna, iz vsega serca, iz vse duše*.
Pa ste vendar mnogo dobriga storili?
„Sem sicer kaj dobrega, kakor upam h
ljubezni do Boga storila, ali mnogo do¬
brega sem storiti zamudila; zraven pa še
več hudega, kakor dobrega storila; da
nisem veliko več hudega storila, se imam
le dobrotljivemu Bogu zahvaliti; ker moj e
serce je spačeno in od rojstva bolj k

461

hudemu, k grehu nagnjeno". Kakošno
je pa sedaj vaše seree? „Yse svoje za¬
upanje stavim v milost Božjo, in se terdno
zanesem, da mi ho Bog zavoljo nes¬
končnega zasluženja, terpljenja in smerti
mojega Zveličarja, Jezusa Kristusa vse
moje brezštevilne grehe odpustil, in me po
smerti k sebi v nebesa vzel". Vi se tedaj
smerti ne bojite? „Ne bojim se je, za¬
želena mi je, ker mi bo pomagala priti
na moj dom, k mojemu Bogu". Saj pravi
Jezus Kristus: „Kteri v me veruje, ne
bo sojen".

Ker je imel Bog toliko dopadajenje
nad to priprosto dušo, da ji je toliko tolažbo,
mir in upanje večnega življenja dodelil,
jo je hotel še z mnogimi naj hujšimi
bolečinami poskusiti, jo še bolj očistiti
in ji priložnost k obilnišemu zasluženju
Jati, ravno tako, kakor se zlato v og¬
njeni peči poskuša in čisti. Njena sla¬
bost je tako visoko stopnjo dosegla, da
14 dni ni mogla nobene jedizavžiti; če
j° je zavžila, jo je mogla precej iz že¬
lodca izmetati. Nekoliko časa je zamogla

462

vendar še kako pijačo zavžiti; pozneje
pa njen slab želodec tudi pijače terpeti
ni mogel, in tako je živela mnogo dni
brez jedi in pijače v naj hujših bolečinah.
Poslednjih osem dni je v želodcu in čevah
take hude bolečine čutila, kakor da bi
notri ogenj razsajal. Mekterikrat je svoje
roke čez želodec sklenjene deržala ter
rekla: »Motri gori, kakor v peklu!*
Ravno take bolečine je terpela , kakoršne
terpi človek, kteri od lakote umira. Kdor
jo je vidil, je mislil, sedaj, sedaj mora
umreti; ali bolečine so terpele od dne
do dne, od noči do noči, celih osem dni.
Pri vseh neznanskih bolečinah je pa za¬
vednost vedno ohranila in vsa poterpež-
ljiva in popolnoma z Božjo voljo skle¬
njena ostala. Da je v tacih bolečinah
stanovitna ostala, se je krepčala s pre¬
mišljevanjem Kristusovega terpljenja; po-
gostoma se je spominjevala besedi Kri¬
stusovih, kteri pravi: »Kdor hoče za
menoj priti, naj zataji sam sebe, naj
vzame na-se svoj križ in naj hodi za
menoj*. (Mat. 16, 24.) Vedno je že-

463

lela svojemu Zveličarju v terpljenji bolj
podobna postati, ker je imela terdno za¬
upanje, da, če bo njemu podobna sedaj
v terpljenji, bo njemu podobna tudi po
sinerti v njegovi nebeški časti.

Poslednje tri dni je bilo komaj spo¬
znati, da je še življenje v nji. Vsi udje
so bili merzli ko led; ali precej je oži¬
vela, kakor hitro je zaslišala besedo
Božjo, s ktero jo je mašnik v terpljenji
krepčal, ter jo spominjal, da bo skorej
njeno terpljenje končano, potem se bo
pa začelo za-njo veselje, ktero bo tako
veliko, da si ga nihče še celo misliti
ne zamore, in ktero bo ravno tako, ka¬
kor Bog vekomaj terpelo. Naj bo toraj
stanovitna še te kratke ure v veri Je¬
zusovi , v zaupanji večnega življenja, v
ljubezni, poterpežljivosti, ponižnosti in
izročenji v Božjo voljo. Vsi pričujoči so
se silno čudili, ko so zapazili, da ima
Božja beseda tako moč pri nji, in so
Boga za to milost hvalili. Vselej se je
bolna vdova mašniku za Božjo besedo
zahvalila. Poslednja dva dni je celo

464

mašnika groza in žalost obšla, ko je
bolno revo v tolikih bolečinah gledal in
dobro spoznal njene goreče želje skorej
umreti, in je vidil, da Bog še zmerom
odlaša, jo k sebi poklicati. Molil je
za njo rekoč: „0 Gospod! imej usmiljenje
z njo, nikar je ne zapusti brez svoje
pomoči, da ne opeša pod težo križevo,
ampak da se pokaže prav lepo tvoja ve¬
lika milost nad njo". In glej! Gospod
je uslišal molitev, ter jo tako močno to¬
lažil in podpiral, da je ni premagalo
tudi naj hujši terpljenje, velikoveč ona
ga je premagala. Y noči, eno uro pred
smertjo, je čutila, da se smert bliža,
in je svoji pričujoči hčeri rekla, da naj
svečo prižge in moli, ker se smert bliža.
V smertnih težavah moli razumno tako:
„0 Gospod Jezus! zahvalujem te za vse
dobrote in za vse bolečine celega svo¬
jega življenja". Potem se na stran oberne
in mirno zaspi v Gospodu.


465

Prigovor.

Poterpežljivost in stanovitnost do konca
je bolniku potrebna čednost, da se
zveliča.

Po tem lepem zgledu poterpežlji-
vosti in stanovitnosti v dobrem do konca,
se tudi ti, ljubi bolnik! ravnaj v svoji
bolezni, da boš zveličan; zakaj bodi pre¬
pričan , da pot terpljenja je naj gotovši
pot do nebes, in da se boš s Kristusom
veselil, če boš z njim terpel. Kristus
je mogel terpeti, in tako je šel v svoje
veličastvo, tedaj po poti terpljenja. Mar
ti njegov učenec, hočeš po drugi ložji
poti v večno veselje iti? Terpljenje ti
je potrebno, ker te vedno spominja, da
nisi tukaj na zemlji doma, da hrepeniš
po drugi pravi domovini, kjer ni terp-
ijenja več; terpljenje ti.je pripomoček,
da se spokoriš; v terpljenji se očišuje
tvoja duša madežev, kakor zlato žlindre
v razbeljeni peči; z voljnim prenašanjem
bolečin se tudi posvečuješ, in si še vikši
stopnjo v nebesih prislužiš. Prosi tedaj:

Dušna pomoč II. b. 31

466

Molitev.

O moj Bog in Oče! pomagaj mi s
svojo milostjo, da v poterpežljivosti sta¬
noviten ostanem, in se v vsem terpljenji
tvoji sveti volji podveržem. Milosti te pro¬
sim, pomagaj mi voljno terpeti, da se bodo |
tvoji sveti nameni nad menoj spolnili, da
bode vsa moja bolezen k tvoji časti in
mojemu zveličanju služila. Od tebe, o
ljubi Jezus! se pa hočem učiti, kako se
moram po tvojem zgledu v terpljenji v
voljo nebeškega Očeta vdati. Vseskozi
hočem svoje oči na tvojo bridko podobo na
križu obračati, kjer si mi take lepe zglede
poterpežljivosti dal. Poglej me tudi ti, |
o ljubi Jezus! sedaj z milostljivimi očmi
s križa, kakor si pogledal svojo ljubo \
mater Marijo in svojega zvestega učenca
Janeza pod križem stoječega, da bom od
tebe pokrepčan stanovitno za taboj hodil
sedaj po poti terpljenja, da me po smerti j
vrednega spoznaš, me tvoje večne, nebeške j
časti in sreče deležnega storiti. Amen.

467

Razne nolitTe za tilie in Hirajoče.

£'€W¥, «4st«lT«fc.

Molitve za bolnike, kteri žarno-
rejo daljši molitve obmoliti.

I. Jutranja molitev bolnikova.

O presveta Trojica! Moj Bog! ve¬
rujem, da si tu pričujoč! ponižno te molim,
ter te ljubim iz vsega serca, čez vse.

Zahvalim se ti, o Bog in Gospod!
da si mi to noč milostljivo pomagal vse
težave in bolečine, in pomanjkanje slad¬
kega počitka in spanja voljno preterpeti
in tebi darovati.

Terdno sklenem danes vsacega greha,
posebno nepoterpežljivosti skerbno se va¬
rovati. Tvoji sveti Božji volji se danes

31 *

468

vsega izročim, in pripravljen sem vse
bridkosti, težave in bolečine današnjega
dneva s popolno vdanostjo v tvojo sveto
voljo sprejeti in prenašati. Pomagaj mi,
o moj Bog!

Yse, kar bom danes terpel, sklenem
z vsim terpljenjem .Jezusa Kristusa, in
njegove preblažene Matere Device Marije,
ter vse tebi darujem, o moj Bog! Serčno j
tudi želim, se vdeležiti vseh dobrih del,
vsega terpljenja in zasluženja, pa tudi
vseh odpustkov, kterih si bodo pridobili
danes vsi katoliški kristjani po vsem svetu. I

Presveta Devica Marija! k tebi da¬
nes pribežim, tebi priporočim in izročim
danes za vselej svoje telo in svojo dušo,
ter te prav ponižno prosim, vzemi me v
svoje materno varstvo ! Tebi zaupam, tebi v
roke dam vse svoje upanje in tolažilo, j
vse bridkosti, težave in bolečine, vse j
svoje življenje, pa tudi svojo smertno
uro, da po tvojem zasluženji in po tvoji
priprošnji danes vse bolečine svojega te¬
lesa in vse bridkosti svoje duše voljno
preterpim, kader bo pa Božja volja tudi

469

srečno svoje življenje sklenem, in se pri
tebi v nebesih vekomaj veselim.

Sveti angelj varh, vodi me zvesto
danes po poti terpljenja, na kterega me
je usmiljeni Bog postavil; pomagaj mi,
da me terpljenje ne premaga, ter ne-
poterpežljiv ne postanem, temveč vedno
v veri, upanji, ljubezni, ponižnosti, po-
terpežljivosti in popolnem izročenji v sveto
voljo Božjo do konca svojega življenja
stanoviten ostanem, ter s tabo vred po
smerti v nebesih Boga v obličje gledam,
ljubim in častim vekomaj.

Tudi ti, sv. J.! prečastiti moj pa-
tron! vzemi me danes pod svojo brambo,
ter prosi Boga, da po tvojem lepem
zgledu vse bridkosti, težave in bolečine
svoje bolezni voljno preterpim, ter sedaj
s svojim terpljenjem Boga poveličujem,
enkrat ga pa v tvoji družbi v nebesih
večno častim in hvalim. Amen.

Češeno in hvaljeno vedno bodi pre¬
sveto rešuje Telo! — Bog daj vsem
ubogim dušam v vicah večni mir in pokoj,
iu večna luč naj jim sveti! Amen.

470

2. Večerna molitev bolnikova.

0 moj Bog! verujem v te, o večna
resnica! Upam v te, neskončna dobrota!
Ljubim te iz vsega serca, ker si vse lju¬
bezni vreden. Iz ljubezni do tebe ljubim i
tudi svojega bližnjega, kakor sam sebe.

Moj dobrotljivi Oče! zahval ujem te,
ker si me iz nič vstvaril, ker si mi dal
svojega Sina v Odrešenika, kteri me je :
z bridkim terpljenjem in grenko smertjo
na križu od večnega pogubljenja odkupil.
Zah valujem te za vse dobrote, ktere si
mi delil ves čas mojega življenja in zdravja;
zahvalujem te zlasti za vse bridkosti in
bolečine, ktere si mi poslal ves čas moje
bolezni, posebno pa za tiste, ktere si mi
poslal današnji dan. O, da bi te zamogel
za vse te gnade vredno zahvaliti! Ti, j
preblaženi duhovi v nebesih! vi mi po¬
magajte neprenehoma hvaliti in častiti
neskončno dobrega in usmiljenega Boga-

Poslal si mi bolezen, da mi ž njo
pomagaš se poboljšati, se spokoriti, se
dušnih madežev očistiti, svojo dušo p&

471

z lepimi čednostmi in obilnim zasluženjem
za nebesa ozaljšati. O kako veliko M
si bil za nebesa zaslužil, ko bi bil več¬
krat čez dan sveti namen ponavljal, kte-
rega sem davej storil, ter vedno popolno
v Božjo sveto voljo vdan in voljno terpel
vse bolečine, težave in zopernosti svoje
bolezni iz ljubezni do Boga in do svo¬
jega Zveličarja Jezusa Kristusa!

Oh! kako me je sram, če premiš¬
ljujem, da ti vsako jutro zvestobo v spol-
novanji tvoje svete volje obetam, pa tudi
vsak dan svojo obljubo prelomim! Oh,
moj Gospod! spoznam svojo veliko slabost
in obžalujem jo pred tvojim svetim ob¬
ličjem v bridkosti svojega serca!

O preljubi moj Zveličar! o kako
močno si me ti ljubil, ker si iz ljubezni
do mene vso svojo rešnjo kri prelil. In
kako ti povračujem tvojo ljubezen! Kako
hitro se naveličam iz ljubezni do tebe
terpeti! Kako kmalo hude bolečine mojo
majhno ljubezen do tebe pomanjšajo, ko
ti jo mogle pomnožiti! Moja nehvaležnost
do tebe je velika, pa še veči je tvoja

472

milost do mene, s ktero mi prizanašaš.
Zato pa tudi upam v trojo neskončno
milost, in te v svoji revšini zdihovaje
prosim, da mi prizaneseš, odpustiš moje
pregrehe in se me usmiliš!

Sedaj je moja resnična volja, moj
terdni sklep se popolnoma v tvojo sveto
voljo vdati, in vse težave, bolečine, brid¬
kosti, pomanjkanje sladkega spauja in
krepčalnega počitka skleniti s tistimi bo¬
lečinami, ktere si ti, o moj Jezus! iz
ljubezni do mene tisto noč terpel, ko so
te bili tvoji sovražniki na oljski gori
vjeli, te v smert obsodili, ter te bričem,
vojakom in hlapcem velikih duhovnov
v varstvo izročili. Moj Bog! daj mi svojo
pomoč. Če je morde ta moja zadnja noč,
o naj najdem, Zveličar moj! v tvojem
presvetem sercu večni mir in pokoj. Amen.

3. Prošnja bolnikova za vdanost v
voljo Božjo.

Predobrotljivi in usmiljeni Jezus!
pridi mi na pomoč v moji bolezni in daruj

473

svoje terpljenje in svojo smert nebeškemu
Očetu za me. Premili moj Jezus! vse
svoje zaupanje stavim na zasluženje tvoje
bridke smerti, svojo dušo izročim v tvoje
svete petere kervave rane. Preljubez-
njivi moj Jezus! dodeli mi gnado, da
poterpežljivo in ves vdan v tvojo sveto
voljo terpim vse bolečine svoje bolezni,
da tako tebi vedno dopadljivši priha¬
jam; daj mi, prosim, da bo tvoje pre¬
sveto Meso in tvoja rešnja Kri moja
zadnja hrana in tvoje terpljenje moja
zadnja misel. Presladki Jezus! tvoj sveti
križ hočem z ljubeznijo objemati, naj mi
bo pomoč in bramba zoper vse napade
hudobnega duha. V tvoje svete roke zročim
svojo dušo! Usmili se me ob uri mojega
ločenja iz tega sveta!

O Jezus, tebi živim! O Jezus, tebi
umerjeni! O Jezus, tvoj sem v življenji
ia ob smerti!

O Marija, Mati milosti, Mati usmi¬
ljenja! varuj me sovražnika in sprejmi
me  ob smertni uri!

474

Sveti Jožef, rednik Jezusov, Marijin
ženin, zvesti pomočnik v zadnji sili! pridi
mi tudi ti na pomoč z Jezusom in Marijo
ob moji smertni uri!

4. Slovesno zaterjevanje bolnikovo
za smertno uro.

(Sv. Alfonza.)

O moj Bog! moja smert je gotova,
ali kdaj pride, to je negotovo, zato hočem
že danes se pripraviti na smert. Za-
terdim tedaj, da vse verujem, kar veruje ?
sveta katoliška cerkev; posebno verujem
skrivnost presvete Trojice, včlovečenje,
smert in vstajenje Jezusa Kristusa; ve¬
rujem da so nebesa in pekel, verujem
pa zato, ker si ti sam te resnice .razodel,
ki si nam večna resnica. Sto in stokrat
sem že pekel zaslužil; vendar upam, da mi
boš zavoljo zasluženja Jezusa Kristusa
odpustil vse grehe in mi dal gnado sta¬
novitnosti, da bom tako enkrat deležen
večnega zveličanja.

475

Zaterdim, da te ljubim čez vse, ker
si mi neskončno dober; in zavoljo te lju¬
bezni mi je serčno žal, da sem te tolikrat
razžalil; pa terdno sklenem, raji pre-
terpeti tudi naj grozoviti) ejši smert, kakor
tebe le še s kakim grehom razžaliti.

Hvala ti bodi, o Jezus! za vse bo¬
lečine, ktere si preterpel za me. Hvala
za vse tvoje meni dodeljeno usmiljenje!
Veselim se, o Jezus! da si ti tako nes¬
končno dober, in le to želim, da bi te
enkrat z vsemi zvoljenimi v nebesih večno
ljubil. Zaterdim, da iz ljubezni do tebe,
o Jezus! odpustim iz serca vsim, ki so
me kdaj razžalili, ter te prosim, dodeli
jim vse dobro. Zaterdim, da želim v
svojem življenji in na zadnjo uro prejeti
sv. zakramente in zadobiti odpušenje vseh
svojih grehov, ako bi mi v smertni uri
ne bilo mogoče teh svojih želja razodeti.
Zadovoljno sprejmem smert in smertne
bolečine ter jih zedinim s smertjo in z
bolečinami Jezusovimi na križu.

Preljubeznjiva Mati Marija! stoj mi
na strani, posebno ob smertni uri, pa

476

pomagaj mi, da vedno ostanem v stanu
gnade Božje. Ti si moje upanje! Pod
tvojim varstvom hočem živeti in umreti.

Sveti Jožef! sveti arhangelj Mihael!
moj zvesti angelj varh! ne zapustite me
v moji zadnji vojski!

Zavoljo tvoje drage, na križi prelite
Ker vi, o moj Jezus! upam, da bom umeri
v tvoji gnadi in v tvoji ljubezni. Svojo
dušo izročim že sedaj tvojim blaženim
rokam, ktere si dal z žeblji prebiti, da
bi me zveličal. O usmiljeni Jezus! usliši
mojo otročjo prošnjo in dodeli mi gnado,
da te po svoji smerti v nebesih z vsemi
angelji in svetniki vekomaj hvalim in
ljubim. Amen.

3. Molitev bolnikova za srečno
zadnjo uro.

(Sv. Alfonza.)

O ti moj preljubeznjivi Jezus! ki si
tako bridko smert preterpeti hotel, da
bi jez enkrat srečno umeri, ne zapusti
me ob moji zadnji uri. Danes že se

477

serčno sklenem s teboj, da bom enkrat
v tvojem naročji se ločil s tega sveta.
Vem in spoznam, da sem pekel zaslužil,
pa izročim se tvojemu usmiljenju! Zavoljo
tvoje, za me prelite Kervi upam umreti
v tvoji ljubezni; pa tudi upam, da mi
boš milost skazal, ko bom stopil pred
tvojo sodbo. Svojo dušo izročim v tvoje
roke, ktere si z žeblji predreti dal, da
bi rešil mojo dušo. Upam, da bom odšel
peklenskim kaznim. V te, o Grospod!
sem zaupal in vekomaj ne bom osramoten.
Vedno mi pomagaj, posebno pa ob smertni
uri! Daj mi gnado, da poln ljubezni
izročim tebi svojo dušo, da je moj zadnji
zdihljej sama ljubezen, ki me pelje s tega
sveta, da tebe v nebesih vso večnost ljubim.

Jezus, Marija, Jožef! pomagajte mi
°b moji smertni uri! Jezus, Marija, Jožef!
Vam se že sedaj vsega izročim! O tisto
strašno uro me nikar ne zapustite! pred
usmiljenega Boga me peljite in tam za
uie prosite, da ga večno — večno ljubim
iu častim. Amen.

478

6. Prošnja bolnikova do Marije za
pomoč ob smertni uri.

O presladka Mati Jezusova, presveta
Devica Marija, moja usmiljena besednica!
prosim te, hiti na pomoč meni ubozemu
grešniku, preden se me smert loti, da
nepripravljen tega sveta ne zapustim.

Prosi za me, o blažena Devica!
zavoljo bridkega terpljenja in smerti svo¬
jega preljubega Sina, našega Gospoda
Jezusa Kristusa, da greli studim, se od¬
povem hudiču in njegovem delom, da
svoje pregrehe resnično obžalujem, se jih
odkritoserčno in skesano spovem, in za
pokoro vse bolečine svoje bolezni voljno
terpim, Božje dopadajenje dobim, svojega ,
bližnjega ljubim, in s tvojim Sinom
spravljen ta svet zapustim.

Preblažena Devica Marija, Mati Božja!
skazi mi usmiljenje v tisti uri, ko bo
moje življenje gasnilo, in te moj oterp-
njeni jezik ne bo mogel več klicati; ko
moje oči ne bodo več vidile svetlobe, in
moje ušesa ne bodo več slišale glasu.

479

Spomni se takrat, o dobrotljiva Devica!
prošinj, ki jih sedaj k tebi pošiljam, in
pridi mi v tisti poslednji sili na pomoč,
da bom satanovih nevarnost rešen in
zvestim služabnikom in prijatlom tvojega
Sina Jezusa Kristusa prištet. Amen.

7. Prošnja bolnikova do sv. Jožefa
za srečno smert.

Srečno si umeri, o sveti Jožef! ker
je bilo vse tvoje življenje čisto in ne-
omadežano. Jez sem sicer zaslužil nesrečno
sinert zavoljo veliko grehov svojih; če
mi pa ti pomagaš, se ne bom pogubil.
Ti nisi bil le prijatelj, ampak varh in
rednik Njega, kteri me bo kdaj sodil ;
Jezus me ne bo zavergel, če ti zame
prosiš. Zato zvolim za Marijo tebe svo¬
jega besednika in varha. Ne zavoljo mo¬
jega zasluženja, ampak zavoljo ljubezni,
ki si jo imel do Jezusa in Marije, me
sprejmi za svojega služabnika, in varuj
me zavoljo srečnega društva, kterega si
imel z Jezusom in z Marijo. Sprosi mi
Pri Bogu gnado popolne poterpežljivosti

480

in vdanosti v voljo Božjo. Pomagaj mi
pa zlasti ob moji smertni uri; ne hodi
od mene, in spremljaj z Jezusom in z
Marijo mojo dušo, ko se bo ločila tega
telesa — v večno veselje, kjer bom s i
teboj združen Boga častil in hvalil ve¬
komaj. Amen.

8. Zadnje besede Zveličarjeve na križu.

(Posebno tolaživne za bolne in umirajoče.)

„Qče! odpusti jim, saj ne vedo, kaj
delajo“

O Jezus! tvoja Kri, tvoje umirajoče
serce naj prosi za me usmiljenja pri ne¬
beškem Očetu. Oh, odpusti mi grehe
in ne hodi v sodbo s svojim hlapcem!

„Gotovo ti povem, še danes boš z
menoj v raji“.

O Jezus! spomni se tudi mene v
svojem kraljestvu! Oh, mojo zadnjo uro
me poglej s svojimi milostljivimi očmi,
da prav obžalujem svoje grehe, in srečno
umerjem. — O predobrotljivi Jezus! daj

481

tudi meni ob moji smerti zaslišati tvoje
tolaživne besede: „Še danes boš zmenoj
v raji!“

„Glej, tvoj Sin! glej, tvoja IVSati!“

O Jezus! daj, da tudi jez v svoji
smertni bridkosti občutim mogočno prošnjo
in moč tvoje preblažene Matere. Daj mi,
o preijubeznjivi Jezus! otročje serce do
Marije, da jo v tem življenji tako ljubim
in častim kakor njen dober otrok, da
mi bo v moji smertni bridkosti ljuba
Mati in da bo za me Boga prosila.

»Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil!“

O Jezus! ne zapusti me v brid¬
kosti, v skušnjavah in v smertnih bole¬
činah, ko me bo vse drugo zapustilo. —
0 usmiljeni Jezus! pogubljen bom, če
me ti zapustiš; toda ti si moje pribe-
kališe! bie zapusti me na koncu mojega
življenja; tolaži in okrepčuj me! zakri
mojo zdihajočo dušo v svoje rane, in tam
11  n j najdem svoje zveličanje.

DuSna pomoč II. b.

32

482

„Žejen sem!“

O Jezus! tebe žeja po zveličanji
moje uboge duše. Tebi tedaj izročim
svojo dušo; zveličaj jo s svojim terp-
Ijenjem in s svojo smertjo. — O Jezus!
obvaruj me smertno uro vse _ nepoterpež-!
ljivosti in vse maloserčnosti da iz lju¬
bezni do tebe vse poterpim in serčno po
tebi hrepenim.

„Dopolnjeno je“.

O ljubeznjivi Jezus! daj mi vse do¬
polniti, kar ti od mene terjaš; daj mi
končati svoje življenje v tvoji ljubezni
in v tvoji gnadi; in daj, da srečno in
veselo umerjem.

„0če! v tvoje roke izročim svojo
dušo“.

O Jezus! jez izročim svojo dušo v
tvoje za me ranjene roke, ki si jih na
križi raztegnil, da bi mene objele.

O Jezus! sprejmi mojo dušo v zadnje®
trenutku v roke svojega usmiljenja. Umi'

483

rajoči Jezus! tudi jez želim skleniti svoje
življenje s tvojimi besedami: „Oče, v
tvoje roke izročim svojo dušo“. O Jezus!
daj mi v tvoji ljubezni umreti, da te
bom častil in ljubil na vekomaj. Amen.

(Od št. 9 do št. 21 so vse molitve in
vsi zdihljeji s prav obilnimi popolnimi in ne¬
popolnimi odpustki obdarovane, česar se lahko
prepričaš iz bukev: „Odpustki“ P. Sajevic-a.
Ta misel je močno tolaživna za spokornike,
kterim je Bog grehe že odpustil, ali časnih
kazen za grehe morebiti še ni odpustil.)

9. Molitev k Mariji za srečno smert.

O Marija, brez madeža spočeta,
prosi za me, ki k tebi pribežim. O pri-
bežališe grešnikov, o Mati umirajočih,
ne zapusti me v moji smertni uri, tem¬
več zadobi mi popolno žalost, odkrito-
serčno kesanje in odpušenje mojih grehov,
vredno sprejetje svete popotnice, in po-
terjenje po zakramentu poslednjega olja,
da varno pridem pred prestol pravičnega
in usmiljenega Sodnika, svojega Boga
in Zveličarja! Amen.

32 *

484

10. Tri dar ovalne molitve k presveti
Trojici za milost srečne smerti.

I. Najsvetejši Trojici darujem za¬
sluge Jezusa Kristusa, v zahvalo za pre¬
drago kri, ktero je Jezus za me prelil
na oljskem vertu, in po njegovih zaslugah
prosim hožje Veličanstvo, da mi odpusti
moje grehe.

Oče naš, Češena si Marija, Čast hodi...

II. Presveti Trojici darujem zasluge
Jezusa Kristusa, v zahvalo za predrago
smert, ki jo je za me preterpel na križu,
in po njegovih zaslugah prosim hožje
Veličanstvo, da mi odpusti kazni, ktere
sem zaslužil za svoje grehe.

Oče naš, Češena si Marija, Čast hodi. ••

III. Presveti Trojici darujem zasluge
Jezusa Kristusa, v zahvalo za neizrek¬
ljivo ljubezen, s ktero je prišel iz nebes
na zemljo, da je našo človeško natoro
na se vzel ter za nas terpel in umeri
na križu; in po teh njegovih zaslugah

485

prosim božje Veličanstvo, da po sinerti
sprejme mojo dušo v nebeško^ veličastvo.

Oče naš, Češena si Marija, čast bodi...

11. Darovavna molitev.

Večni Oče, darujem ti kri, terp-
Ijenje in smert, Jezusa Kristusa, žalosti
preblažene Device in sv. Jožefa za od-
pušenje svojih grehov, za odrešenje ubogih
duš v vicah, za stiske naše matere, svete
cerkve, za spreobernjenje grešnikovo, za
srečno zadnjo uro, in za milostljivo sodbo
po moji smerti! Amen.

12. Darovanje predrage kervi našega

Gospoda Jezusa Kristusa.

Večni Oče! darujem ti predrago kri
Jezusa Kristusa v spravo svojih grehov,
za srečno zadnjo uro in za potrebe svete
cerkve.

13. Darovanje Zveličarju.

O moj ljubeznjivi Jezus! da ti svojo
hvaležnost skažem in ti zadostujem za
Mnogotero svojo nezvestobo, ti jez J. J.

486

darujem svoje serce in se ti posvetim
vsega ter sklenem s tvojo milostjo, te
nikoli več ne razžaliti.

14. Hvalni rek na čast presvetih Sere

Jezusa in Marije.

Spoznano, hvaljeno, češeno, ljubljeno,
slavljeno in poveličevano hodi vselej in
povsod Božje Serce Jezusovo in naj či¬
stejši serce Marijino! Amen.

15. Molitev h križanemu Jezusu za
dar vere, upanja, ljubezni in resnič¬
nega kesanja.

Glej, o dobrotljivi in naj slajši Je¬
zus! pred tvojim obličjem se ponižujem
ter te prosim in rotim z naj veči go¬
rečnostjo svoje duše, vtisni v moje serce
prav žive občutljeje vere, upanja in lju¬
bezni in dodeli mi resnično kesanje nad
mojimi grehi z naj terdnejši voljo po¬
boljšati se, ko s serčnim ginjenjem in z
veliko žalostjo v duhu gledam pet tvojih
ran in premišljujem, kar je od tebe, o
dobri Jezus! prerokoval David, prerok:

487

„Moje roke in moje noge so mi prebodli,
vse moje kosti so razšteli. “ Ps.21,17,18.

16. Molitev in prošnja k Devici
Mariji.

O presveta Devica Marija! daruj
ti večnemu Očetu predrago kri Jezusa
Kristusa za mojo dušo, za pravične duše
v vicah, za potrebe svete cerkve, za
spreobernjenje grešnikov, za ves svet in
za srečno mojo zadnjo uro.

17. Bolnik se popolnoma v Božjo

voljo vela.

Naj se zgodi, naj bo hvaljena in
češena vekomaj naj pravičniši, naj viši
in naj ljubeznjivši volja Božja v vsem!

18. Hvala presvetega Imena Božjega.

Hvaljeno bodi sveto ime Božje!
Hvaljen bodi Jezus Kristus, pravi
Bog in pravi človek!

Hvaljeno bodi Jezusovo ime!

488

Hvaljen bodi Jezus v Zakramentu
presvetega rešnjega Telesa!

Hvaljena bodi prevzvišena Mati Božja,
presveta Devica Marija!

Hvaljeno bodi njeno sveto in čisto
spočetje!

Hvaljeno bodi ime Device in Matere
Marije!

Hvaljen bodi Bog- v svojih angeljih
in svetnikih!

19. Zdihljcj k najsvetejšemu Zakra¬
mentu.

Hvala in zahvala bodi brez konca
naj svetejšemu in božjemu Zakramentu!

20. Angeljev trikrat „Sveto“.
Svet, svet, svet si ti Gospod, Bog
vojskinih trum! Zemlja je polna tvoje
slave! Čast bodi Očetu, čast bodi Sinu,
čast bodi svetemu Duhu!

21. Mnogi zdihljeji z odpustki obda¬
rovani.

Moj Jezus! usmiljenje!

Jezus, moj Bog! ljubim te čez vse!

48 !)

O presladki Jezus! ne bodi mi Sod¬
nik, temveč Odrešenik!

Hvaljen bodi Jezus in Marija danes
in vselej ali na vekomaj! Amen.

Jezus, ki si krotak in iz Serca po¬
nižen, stori moje serce enako svojemu.

Sladko serce Marijino, bodi moja
rešitev.

Hvaljeno bodi sveto in brezmadežno
Spočetje preblažene Device Marije.

Zdihljeji bolnika hudo slabega.

(Prav hudo slab bolnik ne more dolgih mo¬
litev opravljati, torej naj se v kratkih zdih-
Ijejih Bogu daruje.)

I- Zdihljeji h križanemu Jezusu,
Bogu Očetu, svetemu Duhu, Mariji
Devici, ang c!jem in vsitn svetnikom
Božjim.

Glej, o moj Bog! kako reven in
ubožen sem! Glej, vse pa iz ljubezni
do tebe terpirn!

490

Moje telo čuti veliko bolečin, in
moja duša je žalostna do smerti; vendar
sem pripravljen terpeti po tvoji sveti volji.

O Jezus! vse svoje terpljenje da¬
rujem v čast tistega terpljenja, kterega
si ti za me na svetem križupreterpetihotel!

V tvoje svete petere kervave rane
izročim svoje bolečine, ter jih zedinim
s tvojim bridkim terpljenjem.

Kakor si ti, o Jezus! vse svoje
bridkosti in terpljenje daroval svojemu
nebeškemu Očetu, tako tudi jez svoje
bolečine darujem nebeškemu Očetu.

Kakor si ti, o Jezus! vse terpljenja
z naj veči poterpežljivostjo preterpel, tako
hočem tudi jez svojo bolezen s tvojo
pomočjo voljno poterpeti.

Kakor si ti, o Jezus! hvaležen bil svo¬
jemu nebeškemu Očetu, za vse tebi poslane
bridkosti, tako se tudi jez zahvalim ne¬
beškemu Očetu za meni poslano bolezen.

Kakor si ti, o Jezus! sprejel vse
terpljenja za pokorjenje grehov vesoljnega
sveta, tako tudi jez sprejmem svoje terp¬
ljenje za pokoro svojih obilnih grehov.

491

O nebeški Oče! naj ti bo dopadljivo
moje terpljenje in sprejmi ga v svoje
veči počešenje.

O Jezus Kristus! zedini moje terpljenje
s svojim bridkim tepljenjem, ter ga daruj
nebeškemu Očetu v njegovo večno dopa-
dajenje.

O sveti Duh! daj mi svojo Božjo
gnado, da poterpežljivo prenašam svoje
bolečine.

O Mati Božja! ki si s svojim kri¬
žanim Jezusom toliko sočutje imela, usmili
se tudi mene, svojega ubozega otroka.

O moj sveti angelj varh! noč in
dan čuj pri meni, in ne zapusti me v
moji sili.

O vsi svetniki Božji, posebno vi moji
patroni! prosite za me, da mi bo moj
Bog milostljiv in usmiljen. Amen.

2 . Zaterditev in prošnja hudo bolnega
h križanemu Jezusu, svetim muče¬
nikom in svetnikom Božjim.

Ravno tako sprejmem te bolečine
mi od Boga poslane, kakor ko bi jih sam

492

Jezus s svojega svetega križa mojemu
telesu naložil.

Sedaj, ko bolan ležim, mislim, da
ležim na Jezusovem križu, in sem voljan
zavoljo njegovega terpljenja še kaj vet
preterpeti.

Vedno prosim, in bom prosil svojega
Zveličarja, naj sprejme vse moje terpljenje
zedinjeno z bridkim terpljenjem, ktero
je on hotel na svetem križu za me preterpeti.

Dasiravno veliko in hudo terpim,
vendar zaterjujem, da se popolnoma vdam
v to bridkost, da jo voljno terpim, in
da mi je celo ljuba, ker mi jo je poslala
dobra roka nebeškega Očeta.

Ker sem silno slab, in nezmožen
iz svoje moči voljno terpeti, torej kličem
svete mučenike na pomoč, da prosijo za
me pri Bogu, pa tudi vse svetnike in
svetnice Božje, ki že sedaj vživajo ne¬
beško veselje, ker so si ga zazlužili n
voljnim terpljenjem vseh bridkost tega
sveta. Amen.

493

S. Molitev, s ktero bolnik svoje živ¬
ljenje Bogu daruje in smert iz Božje
roke voljno sprejme.

O Bog'! sprejmi moje življenje v
prijeten dar! Darujem ti svoje terpljenje,
svojo bridkost in svojo smert, ter zedinim
ali združim to svoje terpljenje, svojo
bridkost in smert, s terpljenjem, z brid¬
kostjo in s smertjo tvojega Božjega Sina,
Pomagaj mi, da moja duša skorej pride
v kraj večnega miru! — 0 moj Bog!
jez verujem v te, pomagaj moji veri. —
Jez upam v te; poterdi moje upanje.—
Jez te ljubim čez vse, daj, da te bom
vedno bolj ljubil. — Odpustim vsem
sovražnikom, vsem razžalnikom, odpusti
tudi ti meni moje grebe zavoljo Kervi in
zasluženja Jezusa, mojega Odrešenika; iz
riia svojega serca jih obžalujem.

Jezus! tebi živim; Jezus! tebi umer¬
jeni; Jezus! tvoj sem živ in mertev.

O moj Bog! vse rad preterpim, tudi
rice rad sprejmem, da bom le enkrat te
vekomaj ljubil.

494

4. Molitev h križanemu Jezusu za
srečno smert.

O Jezus, moj Zveličar! stori me
deležnega zasluženja tvojega terpljenja in
tvoje smerti. — Jezus! v tvoje presveto
serce položim svojo dušo. — Pridi, o
Jezus! in reši me. — Pridi, o Jezus!
in poterdi me! — Pridi, o Jezus! in me
pelji v svete nebesa. — Jezus! bodi
milostljiv meni ubogemu grešniku. —
Jezus, Marija, Jožef! Vam darujem svoje
serce in svojo dušo. — Jezus, Marija,
Jožef! naj se moja duša loči z vami v
miru. — Jezus, Marija Jožef! stojite mi
na strani in usmilite se moje uboge duše.

— Jezus, Marija, Jožef! v vaše roke
izročim svojo dušo. — Sveti Mihael!
moj sveti angelj varh! vsi moji patrom!
vojskujte se za me, in peljite mojo dušo
v naročje Božje.

Jezus, Marija, Jožef! moje zadnje be¬
sede, moja zadnja misel! — Jezus, verujem''
te! — Jezus, upam v te!— Jezus, ljubim te!

— Jezus, tvoj naj bom na vekomaj! Amen.

405

Molitev pri umirajočih.

(Pokropi večkrat umirajočega z blagoslovljeno
vodo, daj mu večkrat bridko matro poljubiti,
ž njo tudi večkrat znamnje svetega križa čez
njega naredi, ter mu naslednje zdihljeje prav
rahlo in počasi narekvaj, pa z narekvanjem
zopet prenehaj, da mu z govorjenjem nad¬
ležen ne boš; tisti čas pa, ko govoriti pre¬
nehaš, s pričujočimi moli litanije in cerkvene
molitve za umirajoče, ki so za naslednjimi
zdihljeji natisnjene.)

i- Poslednji zdihljeji umirajočega
kristjana.

Verujem v tebe, o večna resnica!

— Upam v tebe, o neskončno usmiljenje!

— Iz ljubezni do tebe hočem umreti,
0  Jezus! kteri si iz ljubezni do mene
umeri. — O neskončna dobrota! — ljubim
te iz vsega svojega serca. — Iz lju¬
bezni do tebe, o Jezus! mi je žal, da
s em te tolikrat razžalil. — Nikoli več
aočem grešiti! — O Jezus! v kratkem
bom stal pred teboj, oh usmili se me!

496

— O Jezus! bodi moj Odrešenik, in reši
me. — O Jezus! Jebi živim, tebi umerjeni,
tvoj sem živ in mertev. Amen. V tvoje
roke, o Jezus ! izročim svojo dušo. Amen.
Umerjena, o Jezus! da tebe vidim. Amen.

O Marija, mati Božja! prosi Jezusa
za mene. — O Devica Marija! pokaži
mi Jezusa, blaženi sad svojega telesa. —
O dobrotljiva, o usmiljena, o sladka De¬
vica Marija! prosi za mene. — 0 Ma¬
rija! skazi se mi mater. — O Marija!
ne zapusti me, svojega otroka, v nar
veči sili. — O lepe nebesa, moja večna
domačija! kdaj vas bom vidil? — 0
preljubi Bog! kdaj te bom popolnoma
ljubil in gledal obličje v obličje ? — Ase
rad zgubim, če le tebe, moj Bog! dobim.

— Moj Bog, in moje vse! odpusti m 1
zavoljo Jezusa, vse moje grehe. — Ase
rad terpim, ako tebe, moj Bog! večno
ljubiti smem. Amen.

O Jezus ! umerjem v zaupanji v tvojo
neskončno zasluženje. — O Jezus! svoje
grehe obžalujem. — O Jezus! v tvojih
svetili rokah hočem umreti. — O Jezus!

497

v tvoje presveto milo serce izročim svojo
dušo. — Pridi, o Jezus! reši me. —
Pridi, o Jezus! uterdi me. — Pridi, o
Jezus in pelji me v nebesa. — O Jezus,
Marija in Jožef! pomagajte mi in usmilite
se moje uboge duše. — Umreti hočem,
o Jezus! v pokoro za svoje grehe. —
Umreti hočem, o Jezus! ker si ti za
mene umeri. — Umreti hočem, o Jezus!
da zamorem tebe viditi in te večno lju¬
biti. Amen.

Zdihljaji, kadar bolnik pojema.

Jezus, Marija in Jožef! vselej v
ftojem sercu; — Jezus, Marija in Jožef!
jselej v mojih mislih; — Jezus, Marija
m Jožef! vselej na mojem jeziku; —
Jezus, Marija in Jožef! moja poslednja
Misel, moj poslednji zdihljej; — Jezus,
Marija in Jožef! vaš sem živ; — Jezus,
Marija in Jožef! vaš sem mertev. —
Jezus! verujem v tebe; Jezus! upam v
iebe; Jezus! ljubim te čez vse. Jezus!
bodi meni ubogemu grešniku milostljiv.
Jezus! Jezus! Jezus! — Jezus! v tvoje

Dušna pomoč II. b. 33

498

roke izročim svojo dušo. — Jezus, Marija,
in Jožef! v vaše roke izročim svojo dušo.
Amen.

2. Litanije in cerkvene molitve za
umirajoče.

Gospod, usmili se!

Kriste, usmili se!

Gospod, usmili se!

S. Marija, prOsi za-nj (zanjo)!

Ysi sveti angelji in arhangelji, prosite
za-nj (zanjo)!

S. Abel,

Vsa družba pravičnih,

S. Abraham,

S. Janez kerstnik,

S. Jožef,

Vsi sv. očaki in preroki, prosite za-nj (zanjo)!
S. Peter, i

s.  Kij, » rt ' si  “-" j

S. Janez, )

Vsi sveti aposteljni in evangelisti, j  prosite
Vsi sveti učenci Gospodovi, J za-nj
Vsi sveti nedolžni otroci, j (zanjo)!

pr&si za-nj
(zanjo)!

499

Vsi sveti materniki, prosite za-nj (zanjo)!
S. Silvester, J

S. Gregor, > prOsi za-nj (zanjo)!

S. Avguštin, \

Vsi sveti škofje in spoznovavci, prosite
za-nj (zanjo)!

s. Frančišek, ! P r0sl  **"«

Vsi sveti menihi in pušavniki, prosite
za-nj (zanjo)!

S. Marija Magdalena, ( prosi za-nj

S- Lucija, i (zanjo)!

Vse svete device in vdove, j P™site
Vsi svetniki in svetnice "božje, i (zanjo)!
Bodi milostljiv, zanesi mu (ji), o Gospod !

33 *

500

Oblasti hudičeve,

S svojim rojstvom,

S svojim križem in svojim terpljenjem,

S svojo smertjo in svojim pokopom,

S svojim častitljivim vstajenjem,

S svojim čudnim vnebohodom,

Z gnado tolažnika s. Duha,

V dan sodbe,

Mi grešniki! Prosimo te, usliši nas.

Da nam zaneseš! Prosimo te, usliši nas,

Gospod, usmili se nas!

Kriste, usmili se nas!

Gospod, usmili se nas!

Molitev.

Pojdi, keršanska duša! iz tega sveta,
v imenu Boga Očeta, ki te je vstvaril;
v imenu Jezusa Kristusa, Sinu živega
Boga, ki je za-te terpel; v imenu sve¬
tega Duha, ki je v te prišel; v imenu
angeljev in arhangeljev; v imenu moči
in gospostev! v imenu nebeških knežij
in oblast; v imenu Kerubov in Serafov;
v imenu očakov in prerokov; v imenu
svetih aposteljnov in evangelistov; vimenu

reši ga (jo), o Gospod!

501

svetih marternikov in spoznovavcev; v
imenu svetih menihov in pušavnikov; v
imenu svetih devic in vsih svetnikov in
svetnic božjih; dans hodi tvoje prehivališe
v miru, in tvoje stanovališe v svetem
Sionu. Po ravno tistem Kristusu, Gospodu
našem. Amen.

Molitev.

Usmiljeni Bog! milostljivi Bog! Bog,
K po svojem obilnem usmiljenji odpušaš
grehe njim, ki se spokore in zadolženje
poprejšnjih grehov po milem odpušenji
odpraviš: poglej milostljivo na tega svojega
služabnika I. (na to svojo služabnico I.)
ter ga (jo) usliši, ki vse svoje grehe iz
serca spozn& in njih odpušenja prbsi.
PonOvi v njem (v nji), milostivi Oče!
tar je po človeški slabosti spridenega,
po hudičevi goljfiji spačenega; ter
spravi rešeni ud v edinost s cerkvenim
telesom. Usmili se, Gospod! njegovega
tejeniga) zdihovanja; usmili se njegovih
(njenih) solz; in ker le v tvojo milost
2 aupa, ga (jo) vdeleži svojega spravnega

502

zakramenta. Po Kristusu Gospodu našem.
0. Amen.

Preljubi brat! (preljuba sestra)! per-
poročim te vsigamogočnemu Bogu, in
izročim te njemu, ki te je stvaril; da
kadar človeški dolg s smertjo plačaš, se
k svojemu stvarniku verneš, ki te je iz
prahu zemlje zobrazil. Tvoji duši tedaj,
kader se bo od trupla ločila, naj pride
naproti svetla truma angeljev; aposteljnov
sodnji zbor naj te pozdravi; v belo oble¬
čenih marternikov veličastno zbiralo naj
te sprejme; s cvetlicami ozaljšano kardelo
svetlih spoznovavcev naj te obda; truma
zveličanih devic naj te sprejme; in očaki
naj te v naročje srečnega miru vzamejo;
glej milo in veličastno obličje Jezusa
Kristusa, kteri naj ti veleva, vedno biti
med njimi, ki so okoli njega. Naj te
ne zadene, karkoli je strašnega v temi,
karkoli grozovitnega v plamenu, karkoli
bolečega v martrah. Naj se te ogne
grozovitni satan s svojimi tovarši; ustraši
naj se ob tvojem prihodu, ko te angelj*
spremljajo, ter naj zbeži v nezmerni brezen

503

večne noči. Bog naj se vzdigne, ter naj
Mo razkropljeni njega sovražniki, in
naj bežč pred njegovim obličjem, kteri
ga čertijo. Zginejo naj, kakor dim zgine,
kakor se vosek staja pred ognjem, naj
grešniki konec vzamejo pred božjim oblič¬
jem; pravični naj se pa poživč in veselč
pred božjim obličjem. Zaničevane naj
kodo, in sramujejo naj se vse peklenske
trume in satanovi služabniki naj se ne
prederznejo te na potu zaderževati. Kristus
naj te reši marter, ki je križan bil
za-te. Kristus naj te reši večne smerti,
ki je za-te umeri. Kristus, Sin živega
Boga, naj te postavi v prijetne pokrajne
svojega raja; in On pravi pastir naj te
^teje med svoje ovce; On naj ti odpusti
vse tvoje grehe, ter naj te postavi na
svojo desno med svoje izvoljene. Ob¬
ličje v obličje glej svojega Odrešenika,
in vedno vpričen ogleduj s srečnimi očmi
razkrito resnico. Med trumami izvoljenih
tedaj vživaj sladkost božjega premišlje¬
vanja od vekomaj do vekomaj. 0. Amen.

504

Molitev.

Sprejmi, Gospod! svojega služabnika
v kraj rešitve, ki jo od tvojega usmi¬
ljenja upa. 0. Amen.

Reši, Gospod! dušo svojega slu¬

žabnika iz vsih peklenskih nevarnost,
in iz vezi kazen, in iz vsih nadlog.
O. Amen.

Reši, Gospod! dušo svojega služab¬
nika, kakor si Henoha in Elija iz vesoljne
smerti sveta rešil. 0. Amen.

Reši, Gospod! dušo svojega slu¬

žabnika, kakor si Noeta iz vesoljnega
potopa rešil. 0. Amen.

Reši, Gospod! dušo svojega slu¬

žabnika, kakor si Abrahama iz Kaldej-
skega mesta Ura rešil. 0. Amen.

Reši, Gospod! dušo svojega slu¬

žabnika, kakor si Izaka iz daritve in rok
njegovega očeta Abrahama rešil. 0. Amen.

Reši, Gospod! dušo svojega slu¬

žabnika, kakor si Lota iz Sodome in iz
ognja rešil. 0. Amen.


505

Reši, Gospod! dušo svojega služab¬
nika, kakor si Mozesa iz roke Faraona,
Egiptovskega kralja, rešil. 0. Amen.

Reši, Gospod! dušo svojega slu¬

žabnika, kakor si Daniela iz levnjaka
rešil. 0. Amen.

Reši, Gospod! dušo svojega slu¬

žabnika, kakor si tri mladenče iz ognje-
nice in iz rok hudobnega kralja rešil.
0. Amen.

Reši, Gospod! dušo svojega slu¬

žabnika, kakor si Suzano iz krivega od-
lolženja rešil. 0. Amen.

Reši, Gospod! dušo svojega služab¬
nika, kakor si Davida iz roke Savlove
in iz roke Golijatove rešil. 0. Amen.

Reši, Gospod! dušo svojega slu¬
žabnika, kakor si Petra in Pavla iz ječe

rešil. 0. Amen.

In kakor si s. Teklo, devico in
marternico, iz treh prav hudih marter
rešil, takč rčši tudi dušo tega svojega
služabnika, in daj mu sabo nebeške do¬
brote vživati. 0. Amen.

506

Molitev.

Priporočimo ti, o G-ospod! dušo
tvojega služabnika, in prosimo te, o Gospod
Jezus Kristus, Zveličar sveta! da ker si
zavoljo nje iz milosti na zemljo prišel,
jo tudi v naročje svojih očakov sprejmeš.
Spoznaj Gospod! svojo stvar, ki je niso
ptuji bogovi stvarili, temuč ki si jo sam
ti, živi in pravi Bog, stvaril; ker ni no¬
benega boga, razun tebe; in nobenega
mogočnega, kakor si ti. Razveseli, Gospod!
njegovo dušo pred svojim obličjem, in
ne pomni njegovih nekdanjih hudobij in
pregreh, ki jih je iz naglice ali iz po-
željivosti dopernesel. Dasiravno je namreč
grešil, vendar ni tajil Očeta in Sina, in
svetega Duha; temuč je veroval in je po
pobožnosti hrepenel, in zvesto molil Boga,
ki je vse stvaril.

Molitev.

Prosimo, o G-ospod! ne pomni grehov
njegove mladosti in njega hudobij; temuč
po svojem velikem usmiljenji se ga spomni

507

v veličanstvu svoje slave. Naj se mu
odpr6 nebesa, naj se ž njim vred veselč
ang-elji; Gospod! sprejmi svojega slu¬
žabnika v svoje kraljestvo. Naj ga sprejme
s. Mihael, veliki angelj božji, ki je po¬
glavarstvo nebeških trum zaslužil. Naj
mu pridejo naproti sveti angelji božji
in naj ga prepeljejo v nebeško mesto
Jeruzalem. Naj ga sprejme sv. apostelj
Peter, kteremu so bili od Boga ključi
nebeškega kraljestva izročeni. Naj mu
pomaga s. Pavel apostelj, ki je bil vreden
spoznan, izvoljena posoda biti. Naj prčsi
za-nj s. Janez, od Boga izvoljeni apostelj,
kteremu so bile nebeške skrivnosti ra¬
zodete. Naj molijo za-nj vsi s. aposteljni,
kterim je bila od Gospoda oblast dana
zavezovati in razvezovati. Naj prosijo
za-nj vsi sveti in izvoljeni božji, ki so
zavoljo Kristusovega imena na tem svetu
martre terpeli; da od telesnih vezi iz-
prosten veličastvo nebeškega kraljestva do¬
seže, po dodeljenji Gospoda našega Jezusa
Kristusa, kteri z Očetom in s. Duhom živi
in kraljuje od vekomaj do vekomaj. 0. Amen.

508

Molitev po sklenitvi bolnikovi.

Pridite na pomoč, svetniki božji!
Pridite naproti, angelji Gospodovi! Sprej¬
mite to dušo, in peljite jo pred obličje
Narvišega.

Naj te sprejme Kristus, kteri te je
poklical, in angelji naj te nesč v Abra¬
hamovo naročje.

Oni naj sprejmejo njegovo (njeno)
dušo in peljejo pred obličje Narvišega.

Gospod! daj mu (ji) večni pokoj, in
večna luč naj mu (ji) sveti. Peljite to
dušo pred obličje Narvišega.

Gospod! usmili se.

Kriste! usmili se.

Gospod! usmili se.

Oče naš itd. — In nas ne vpelji
v skušnjavo — Temuč reši nas hudega.

— Gospod! daj mu (ji) večni pokoj.

— In večna luč naj mu (ji) sveti. —
Vrat peklenskega brezna. — Keši, o
Gospod! njegovo (njeno) dušo. — Naj
počiva v miru. — Amen. ■— Gospod!
usliši mojo molitev. — In moje vpitje

509

naj do tebe pride. — Gospod z rami. —
In s trojim duhom.

Molimo.

Tebi, o Gospod! priporočimo dušo
trojega služabnika (troje služabnice) I.,
da, ker je svetu odmeri (odmerla), tebi
Žiri; in kar je po človeški slabosti v
življenji grešil (grešila), ti po neskončni
milosti in dobroti odpusti in izbriši. Po
Kristusu, Gospodu našem. Odg. Amen.

Kako se je bukev „Dušna pomoč za bolnike“
pri bolnikih posluževati.

Ljubeznjivi prijatol bolnikov! beri perve
štiri razdelke teh bukev le tistim bolnikom.,
kteri so še pri toliki moči, da zamorejo daljši
odstavke teh razdelkov lahko poslušati, kterim
torej tvoje branje polajšanje, veselje in dušno
Pomoč podeli. Ce pa vidiš bolnika v hudih
težavah in bolečinah, ali je sicer prav močno
s lab, nikar ga ne terpinči z branjem, ampak

510

prav počasi in rahlo mu kaj primernega povšj,
da ga potolažiš, oserčiš in v kaki čednosti
uterjuješ. Naj boljši je takim slabim bolnikom
bridko martro poljubiti dati, in jim kako
primemo molitvico brati, kterib v prav obilnem
številu najdeš v „pervih, pa tudi drugih bukvah
Dušne pomoči za bolnike 1 '.

511

Pristavek.

X. Sveta maša.

Od začetka do darovanja.

Pristop.

0 Jezus! želim se vdeležiti presvete
nekervave daritve, ktero Ti nebeškemu
Očetu zopet opravljaš. Prav ponižno Te
prosim, dodeli mi vse zaklade zasluženja
svojega terpljenja in svoje smerti, ki si
jih shranil v daritvi svete maše, zlasti
milosti in pomoči Te prosim, svoje grehe
resnično spoznati, priserčno obžalovati, se
popolno v Božjo voljo vdati, in vse brid¬
kosti in bolečine voljno terpeti, da se sedaj
v bolezni vseh grehov in za nje zasluženih
kazen očistim in po smerti večnega ve¬
selja in plačila v nebesih vreden postanem.

Z naj veči hvaležnostjo se spominjam
tvoje smertne bridkosti na oljski gori,
nepopisljivo velicih bolečin tvojega ker-
Vavega bičanja in ternjevega kronanja,

512

tvojih presvetih ran in grozovitne smerti
na svetem križu, s ktero si mene odrešil
in mi nebesa zaslužil.

Oče nebeški! zavoljo tega terpljenja
tvojega Božjega Sina, usmili se me. Jezus
Kristus, Sin Božji! zavoljo te tvoje ne¬
skončne ljubezni, usmili se me. 0 sveti
Duh! zavoljo ran in bolečin telesa Kri¬
stusovega , usmili se me. O presveta
Trojica! ki si milostno sklenila po Jezusu
Kristusu svet odrešiti, zasliši glas svete
rešnje kervi Jezusove, ki za me k Tebi
kliče, in usmili se me.

Glorija.

Čast in slava Ti bodi, Oče nebeški,
Gospod in Bog in Kralj večne časti, ker
iz ljubezni do mene svojemu edinoroje-
nimu Sinu nisi prizanesel, ampak si ga
dal za moje odrešenje v terpljenje in
smert. Čast in slava Ti bodi, Jezus
Kristus, Sin in Jagnje Božje, umorjeno
za moje odrešenje. Čast in slava Ti bodi,
o sveti Duh,  vir ljubezni in milosti,
ki serca vernih s svojo lučjo in tolažbo

513 _

napolnuješ. Kazlij tudi v moje žalostno
serce mir in tolažbo, da se popolno v
Božjo voljo vdam, vse voljno terpim in
si tako zaslužim milost, skrivnostno obličje
presvete Trojice po smerti brez zagrinjala
gledati in Tebe z Očetom in Sinom lju¬
biti, hvaliti, poveličevati in vživati ve¬
komaj. Amen.

Evangeli.

Sveti Duh! nagibaj sedaj v bolezni
mojo voljo, da se vedno po Božji volji
ravnil, da tudi jez z Jezusom govoriti
zarnorem, kakor je zapisano v sv. evan¬
geliju : „Oče! zgodi se tvoja volja, kakor
v nebesih, tako na zemlji. “ — Oče moj!
ako ne more ta kelih memo iti, kakor
da ga pijem, naj se zgodi tvoja volja!
— Moram terpeti in delati dela tistega,
kteri me je poslal, dokler je dan; pride
noč, ko nihče ne more delati."

Vera.

O Gospod! vse verujem, kar si nam
sam razodel, ali nas učiš po svoji

Duina pomoč II. b. 34

514

sveti cerkvi, ktero si na skalo postavil,
in ktere vrata peklenske zmagale ne bodo.
Dobro vem, da sam Ti, o Gospod! go¬
voriš, kader govori sveta katoliška cer¬
kev, ker si obljubil pri nji ostati vse
dni do konca sveta. Za to vero sem
pripravljen, ko bi bilo treba, tudi svojo
kri preliti. O Bog! ohrani in pomnoži
v meni sveto vero.

Darovanje.

Yzemi, Oče nebeški! ta čisti dar,
kterega Ti tvoj mašnik daruje v tvojo
Božjo čast, ker si Ti sam naš ljubi Oče,
naš edini Bog, Kralj nebes in zemlje,
Gospod življenja in smerti, kterega po¬
stavi se podvreči morajo vse stvari v
nebesih, na zemlji in pod zemljo. Da;
ruje Ti tvoj mašnik ta sv. dar zadobiti
odpušenje svojih in naših grehov, da ta
spravna daritev naše duše očišuje, naše
dolgove plačuje in nas grešne otroke
spravlja z razžaljenim Očetom. Daruje
Ti tvoj služabnik ta dopadljivi dar v za¬
hvalo za vse na duši in telesu prejet«

515

dobrote in milosti; da si namreč po svoji
podobi nas vstvaril, po svojem Sinu nas
odrešil, po sv. Duhu nas posvetil, v sv.
katoliško cerkev nas poklical, pogubljenja
nas otel, za nebesa nas odločil. Da¬
ruje Ti mašnik to prosilno daritev, da
spoznaš v njej glas svojega umirajočega
Sina, ki za nas prosi za milost in bla¬
goslov. Bolečin, solz in molitve svojega
umirajočega Sina ne boš zavergel. Naj
se tedaj po tej daritvi tvoja milost raz¬
lije čez vse ljudi, ki Te že spoznajo in
ki te še ne spoznajo; ki te že ljubijo
in ki te še ne ljubijo. Nedolžne ohrani,
grešnike spreoberni, zdrave podpiraj, da
k tvoji časti delajo, meni in vsem bol¬
nikom pa pomagaj, da se popolno v tvojo
sveto voljo vdamo ter vse voljno preter-
pimo, karkoli nam bolečega in težavnega
Pošlješ. Tudi jez se sklenem s Tvojim
ffiašnikom, z nj im  vred darujem Tebi
Jezusa Kristusa pa tudi samega sebe,
in sem pripravljen vse bridkosti in bo¬
lečine terpeti, da boš z mojim terpljenjem
Ti počešen; jez pa zadobim odpušanje

34 *

516

grehov; da se Ti zahvalujem za vse do¬
brote in milosti, ktere si meni nevred¬
nemu grešniku že podelil, in da Te prosim
ter od Tebe zadobim vse milosti, kterih
za svoje večno zveličanje še potrebujem.

Sanktus.

Lepo vas vabim vse izvoljene Božje:
tebe, Marija, nebeška kraljica, vas, sveti
Kerubini in Serafini, in vse Božje svet- .
nike in svetnice! pridite, da gremo Je¬
zusu, ki se že altarju bliža, z veselim :
petjem naproti, rekoč: Svet, svet, svet i
si Ti, Bog, Gospod; nebo in zemlja sta
polna tvoje časti. Češen bodi! Slava ti
v nebesih in na zemlji!

Povzdigovanje.

I*red povzdigovanjem.

Ozri se, Oče nebeški! na daritev, ,
v kteri Ti darujem tvojega Sina Jezusa <
Kristusa. Zavoljo Njega blagoslovi sveto i
katoliško cerkev; napolni z močjo in sv.
Duhom svetega Očeta, rimskega papeža,
našega škofa in naše dušne pastirje. Baz-
sveti in v dobrem pokrepčaj našega vla-

517

darja in vso deželsko gosposko, da Tebe
spoznajo in častč ter sebi izročena ljud¬
stva prav vladajo. Spomni se, o Gospod!
mojih staršev, bratov in sester, prijatlov
in dobrotnikov; spomni se vsili, moji skerbi
izročenih; spomni se tudi onih, ktere
sem kdaj pohujšal, ali sem kriv bil, da
so Tebe razžalili; ne dopusti, da bi bili
zavoljo mene pogubljeni; spomni se sled¬
njič tudi mene nevrednega grešnika, ubo¬
gega bolnika. Prav zato prosim preblaženo
Devico Marijo, sv. aposteljne in mučenike,
sv. spoznovavce in device in vse svet¬
nike Božje. Zavoljo njih prošnje se ma
usmili! Serce mi očisti, dušo mi ozdravi;
Dudo poželenje v meni pogasi; v skuš¬
njavi me brani, v terpljenji me podpiraj,
k zmagi mi pomagaj; in ker sem zavoljo
grehov večno pogubljenje zaslužil, mi po
Jezusovem zasluženji večno življenje do-
deli. Amen.

meti povzdigovanjem.

O presveta Hostija, v kteri je Jezus
Kristus pričujoč! Bodi sto in stokrat

518

češeno, o presveto rešuje Telo! O pre¬
sveto telo Jezusovo, ki te je rodila pre-
čista Devica Marija, ki si bilo za nas
na križu umorjeno, bodi hvaljeno in če¬
šem vekomaj! O Jezus! tebi živim. 0
Jezus! tebi umerjem. O Jezus! tvoj sem
živ in mertev. Amen.

O presveta Kri Jezusova, ktera si
bila za me na križu prelita, bodi sto in
stokrat češena! O predraga Jezusova rešnja
Kri! očisti mojo dušo vseh grehov. 0
predraga Kri Jezusova! pripelji mojo dušo
v večno življenje. O Jezus! bodi mi mi¬
lostljiv. O Jezus! bodi mi dobrotljiv. 0
Jezus! usmili se me, in odpusti mi moje
grehe. Amen.

Po povzdigovanji.

Oče nebeški! ne glej sedaj na me,
grešnega otroka; ampak ozri se na tvo¬
jega Sina, kteri v rokah derži kervavo
daritev svojega terpljenja in svoje smerti,
ki jo Tebi daruje v spravo mojih grehov
in v zveličanje moje uboge duše!

Zavoljo te daritve, večni Oče, usmili
se mene, in daj, da bom deležen v polni

519

i- meri njenega sadu. Verujem, da je
i- Jezus Kristus, edinorojeni Sin Boga Očeta,
s  v podobi kruha in vina na altarji priču-
- ječ. Upam pri nebeškem Očetu odpu-
) senje grehov, milost in usmiljenje do-
i seči, ker kliče presveta Rešnja Kri Je¬
zusova za milost in usmiljenje za me
i pred tronom Božjim. Strašno nehvaležen
1 M bil, ako bi tebe, o moj. Bog! ne
i. ljubil, ko vidim in spoznam, koliko si
> ti storil za-me, koliko in kako močno
) me ti ljubiš. O kako bi mogel žaliti še
kdaj tako ljubeznjivega Gospoda; kako
povračevati toliko ljubezen s svojo gerdo
nehvaležnostjo! O moj Jezus! ne pripusti
nikdar tega, ter podpiraj moj terdni
sklep s svojo vsegamogočno gnado.

Usmili se, o Bog! tudi ubogih duš
t  vicah; reši jih iz terpljenja. Usmili
se zlasti duš mojih staršev, bratov, sester,
sorodovincev, dobrotnikov in vseh onih,
za ktere sem posebno dolžen moliti. Sli¬
šim jih v duhu, kako me usmiljenja pro¬
sijo, da bi jim na pomoč pritekel zlasti
2  daritevjo svete maše. Zapovej, večni

520

Oče! naj ta presveta rešnja Kri Kristu¬
sova, ki je v kelhu na darilniku, ohladi
pekoči ogenj vic, da po njej očišene se
radostno na mesto večnega počitka pre¬
selijo. Po Jezusu Kristusu, Gospodu
našem. Amen.

Vse te prošnje povzamem v ono
sveto molitev, ktero nas je Jezus sam
moliti učil, ter molim rekoč: Oče naš,
kteri si v nebesih ...

Zavživanje.

O moj ljubi Jezus! terduo verujem,
da si resnično tukaj pričujoč. Ponižno
Te molim in častim. Nisem vreden, da
bi se približal tvoji sv. mizi; pa vendar
upam, da me ne boš zavergel. Želim,
sklenem in terdno obljubim poboljšati
svoje življenje, da bom zamogel pogo-
stoma vredno pristopiti k sv. obhajilu.
Danes pa pridi, ljubi Jezus! s svojim
duhom, s svojo ljubeznijo, s svojo gnado
v moje serce, da ga z lepimi čednostmi
obilno obogatiš. V duhu se sklenem s
teboj, kakor da bi te v resnici prejel;

521

ne daj, da bi se kdaj od tebe ločil.
Nobena še tako velika bridkost, nobeno
še tako hudo terpljenje moje poterpežlji-
vosti, moje ljubezni do Tebe ne bo pre¬
magalo, če mi ti, o Gospod in Bog!
pomagaš. Iz ljubezni do Tebe želim ve¬
liko in tako dolgo terpeti, dokler Ti hočeš,
iz ljubezni do Tebe želim umreti, kader
Ti hočeš. Poterdi in blagoslovi ta moj
terdni sklep s svojo vsegamogočno gnado.
Amen.

Konec sv. maše.

Nebeški Oče! sprejmi milostljivo to
daritev, kjer sem samega sebe z Jezusom
vred Tebi daroval. Odpusti mi vso mlačnost
in raztresene misli mojega serca; in kar
je manjkalo moji pobožnosti in ljubezni,
iz neskončnega zaklada Jezusovega za-
služenja milostno dostavi. Blagoslovi me
sedaj, o presveta Trojica, da bom danes
vse bridkosti in bolečine svoje bolezni
voljno terpel, da mi bodo zaslužile večno
zveličanje. Amen.

522

Blagoslovi me sedaj tudi ti, o Ma¬
rija! bodi danes in vselej in posebno na
zadnjo uro moja mati in pomočnica, da
zvest ostanem tvojemu Sinu. Ne jenjaj
prositi za me, da se ne pogubim, temveč
da pridem srečno k tebi v svete nebesa,
in s teboj vred častim in ljubim tvojega
Sina in svojega Boga vekomaj! Amen.

- X -

II- Sveta pokora.

Molitve.

Pred izpraševanjem vesti.

Prav ponižno Te prosim, o moj Bog,
sedaj še moj Odrešenik, v kratkem pa
morebiti že moj ostri Sodnik! daj mi
svoje grehe tako spoznati, kakor jih bom
spoznal, ko bom stal pred tvojo sodbo.
Napolni me z gnado sv. Duha, da se
vseh storjenih grehov spomnim, daj mi
tudi gnado, da njih hudobijo in gnjusobo
prav spoznam in omehčaj mojo voljo, da
jih iz ljubezni do Tebe obžalujem in za
vselej zapustim. — O moj angelj vari),

523

at bil priča, ko sem grešil, stoj mi tudi na
strani, ko se spokoriti želim! — O Marija,
pribežališe grešnikov, prosi za me! Amen.

Po izpraševanji vesti.

Sedaj spoznam svoje grehe in njih
hudobijo. Kam hočem iti, kakor k tebi,
o križani Jezus! Tvoje presvete rane so
moje upanje in tvoje razpete roke moja
tolažba. Ti nisi umeri za pravične, ampak
za nas grešnike. Verujem, da si tudi za
mene umeri; verujem, da je tudi za mene
tekla tvoja sveta Rešnja Kri; — verujem,
da si tudi za mene molil na križi. Poln
te svete vere, in ves presunjen od tvoje
neskončne ljubezni, klečim ves žalosten
pred teboj, kakor uni grešnik v tempeljnu,
terkam na svoje grešno serce in kličem:
0 Gospod, bodi mi grešniku milostljiv!
Kakor grešna Magdalena klečim ves ža¬
losten pri tvojih nogah, jih milo objemam
in s solzami močim, ter rečem:

Kesanje.

O moj Bog! vsi moji storjeni grehi
so mi iz serca žal, ker sem tebe, svo-

524

jega preljubeznjivega Boga, največi in
neskončno dobroto, ktero iz vsega serca
ljubim, ž njimi zazžalil. Terdno sklenem
s tvojo gnado se poboljšati in tudi smert
raji preterpeti, kakor tebe, svojega Boga,
tebe, neskončno dobroto, z enim samim
grehom kedaj več razžaliti. Daj mi gnado,
ta svoj sklep dopolniti. Tega te prosim
po neskončnem zasluženji tvojega Božjega
Sina, našega Gospoda in Zveličarja, Je¬
zusa Kristusa. Amen.

Terdni sklep.

Še enkrat ponovim vpričo nebes in
zemlje: poboljšati se hočem, in nikdar
več ne grešiti. Ker sem te, o usmiljeni
Bog! s tem grehom (imenuj ga, postavim
z nepoterpežljivostjo) naj bolj in naj
večkrat razžalil, zato tudi svoj terdni
sklep zlasti zoper ta greh obernem, in
obljubim, se zlasti tega greha...  na
vso moč varovati. Obljubim tudi skerbno
paziti na vse skušnjave, in zlasti na ono,
kteri sem naj bolj podveržen (imenuj jo)
in se zvesto po naukih svojega spovednika

525

ravnati. Obrekovanje hočem preklicati,
krivico in škodo, bližnjemu storjeno, po¬
ravnati, pohujšanje popraviti. — Ker pa
vem, da vsega, kar sem hudega storil,
poravnati ne morem, zato sklenem, da
bom, dokler živim, za vse tiste molil,
ktere sem kedaj poškodoval ali pohujšal,
da ti, o Bog! vse moje krivice poravnaš.
— Tudi še sklenem za svoje grehe, in
za grehe tistih, ktere sem pohujšal, po¬
koro delati in voljno terpeti. Ti, o Jezus!
kteri si te dobre sklepe v mojem sercu
obudil, stori in pomagaj mi, da jih nikdar
več ne prelomim. Amen.

Pred spovedjo.

Tako hočem se danes spovedovati,
kakor da bi bilo zadnjikrat v mojem
življenji; — naj mi služi', o Jezus! ta
spoved za srečno smertno uro. — O blagor
mi! že teče iz tvoje serčne rane sv.
Rešnja Kri, ki bo skorej mojo dušo omila
in jo očistila; in sv. vera mi pravi, da
že čakaš z razpetimi rokami, da objameš
zgubljeno pa zopet najdeno ovčico.

526

O sv. Duh! tebe prosim za dvojno
gnado, za sebe eno, za spovednika eno.
Za sebe eno: poterdi moj spomin, da
nič ne pozabim in krepčaj mojo voljo,
da v kesanji in terdnem sklepu ne pešam
in se spovednikovi sodbi popolno pod-
veržem. — Za spovednika eno: daj jim
prav spoznati moj dušni stan, in prave
zdravila za moje dušne rane. Raz sveti
jih, da me sodijo po tvoji sv. volji, in
naj bo poterjeno v nebesih, kar sklenejo
na zemlji.

Priporočim se še tebi, o Marija, moja
sladka Mati! podaj mi roko in pelji m«
k Jezusa; reci za me le eno besedo, in
ozdravljena bo moja duša. Priporočim
se tudi vam, o ljubi Božji svetniki, zlasti
vam, vi sveti spokorniki in spokornioe!
Prosite za me, naj bo taka moja spoved,
da me srečno pripelje v vašo tovaršijo.

Po spovedi.

O moj Jezus! terdno verujem in
terdno zaupam, da si mi v zakramentu
sv. pokore odpustil moje grehe. — O moj

527

Bog! brez vsega mojega zasluženja si
mi odpustil vse moje hudobije. Kaj ti
bom sedaj dal, in s čem ti bom povernil
vse, kar si storil moji duši? Ysaj vidiš,
da sem golo nič pred teboj! Zato ti pa
darujem sedaj zasluženje Jezusa, tvojega
ljubega Sina, ktero je neskončno veči,
kakor vse razžaljenja, ktere sem ti jez
prizadjal. Tečni Oče! darujem ti ceno
rešenja, ktero je Jezus Kristus umirajoč
na križi za me dal.

O Gospod! glej na Jezusovo obličje,
sliši glas njegove sv. kervi, ki prosi za-me
usmiljenja. In če moje oči sedaj ni¬
majo solza za objokovanje mojih grehov,
poglej na solze svojega edinorojenega
Sina in na vse kervave kaplje, ki jih je
v življenji in ob smerti za me prelil.
Zavoljo vsega zasluženja njegovega terp-
ljenja in njegove smerti mi odpusti vse
moje brezštevilne pregrehe in kazni, ki
s ®m jih za nje zaslužil. Da pa vendar
tudi sam, kolikor morem, za svoje grehe
zadostim, se popolno v Božjo voljo vdam
m radovoljno sprejmem vse težave, brid-

528

kosti, zopernosti in bolečine te moje bo¬
lezni, ktero mi je tvoja roka, Oče ne¬
beški ! že naložila, ali ktero mi še v pri¬
hodnje naložiti hoče. Iz vsega serca in
z popolno vdanostjo v tvojo sveto voljo
sem pripravljen iz ljubezni do tebe ter-
peti in umreti. O Marija! izprosi mi
gnado resničnega poboljšanja in stanovit¬
nosti v dobrem do smerti. Amen.

-X-

UL Sveto o "b Utajilo.

Molitve pred sv. obhajilom.

Vera.

O Jezus! ter dno verujem, da si v
sv. Rešujem Telesu resnično pričujoč,
kakor Bog in človek, z dušo in s tele¬
som, s kervijo in z mesom, ravno tisti
Jezus, kterega je Marija od sv. Duha
spočela in v Betlehemu rodila, kteri si
na križi za nas umeri, in sedaj na des¬
nici Očetovi v nebesih sediš, v sv. Reš¬
ujem Telesu pa na zemlji med nami živiš.

529

— Verujem, da se duša po vredno pre¬
jetem sv. obhajilu s teboj živo sklene
in tvojega Božjega življenja deležna po¬
stane , tako, da ne živi več sama, am¬
pak ti v njej. Po nevredno prejetem
sv. obhajilu te pa kristjan v svojem sercu
vnovič križa in si sodbo j 6  v večno po¬
gubljenje. Vse to verujem, ker si ti
razodel; pomnoži, o Jezus! v meni sv*
vero.

Upanje.

Terdno upam, o Jezus! da mi to
obhajilo po tvoji milosti ne bo v pogub¬
ljenje , ampak v večno življenje. —■ Upam,
da boš, kakor zdravnik k meni prišel,
ter moje dušne rane ozdravil, da se
boš, kakor Bog, moje duše dotaknil, in
ji dal novo sveto življenje. — Upam,
da je v tem zakramentu odpert studenec
vseh gnad, da bom prejel za dušo gnado
poterpežljivosti, izročenja v Božjo voljo,
odpušenje vseh grehov, in vse tiste gnade,
kterih v bolezni naj bolj potrebujem; za
telo pa polajšanje bolečin in popolno

DuSna pomoč n. b. 35

530

zdravje, če je k mojemu zveličanju ko¬
ristno. Yse to upam zato, ker si mi
ti obljubil, o Jezus! ki si vsegamogočen,
neskončno dobrotljiv in usmiljen ter zvest
v svojih obljubah. Poterdi, o Jezus!
moje upanje.

Ljubezen.

Ljubim te, o Jezus! ker si vse lju¬
bezni vreden. Iz gole ljubezni in usmi¬
ljenja do nas si ta presveti zakrament
postavil, dasiravno si dobro vedil, da
od nehvaležnih ljudi ne boš nikjer tako
bridko žaljen, kakor v tem zakramentu,
in da boš po Božjih ropih vedno na
novo križan. Ali vse to tvoje ljubezni
do nas ne more premagati. O ljubezen,
o skrivnost ljubezni! — Kaj ti hočem
dati, o Jezus! s čem ti tvojo ljubezen
poverniti, s ktero mene ljubiš? To je
nemogoče; zakaj jez te tako ljubiti ne
morem, kakor ti mene ljubiš. Vendar
želim in upam te tako močno ljubiti,
kakor je človeku mogoče Boga ljubiti.
O Jezus! vnemi z ognjem tvoje velike

531

ljubezni vsaj iskrico prave, goreče lju¬
bezni do tebe takrat, kader te bom prejel.
Usliši sedaj mojo ponižno prošnjo, in
pomnoži takrat v meni sveto ljubezen
do tebe!

Ponižanje in kesanje.

Kdo si ti, o Jezus in kdo sem jez?
Ti si naj svetejši Gospod; — jez pa ne¬
čisti grešnik! In vendar se prederznem,
tebi bližati se in te celo v svoje serce
prejeti! Zato rečem: Milost, o Jezus,
milost! — Nikdar bi se ne prederznil
k tvoji mizi pristopiti, ako bi me ti tako
ljubeznjivo ne vabil. Pa ti ne vabiš kar,
ampak mi celo ostro zapoveduješ, da naj
pridem, in mi žugaš, da ne bom imel
deleža pri tebi, če ne pridem. Edino na
to vabilo in na to zapoved se upiram
jez , nevredni grešnik, in pridem. Čutim
sicer veliko težo svojih grehov, vso ne¬
čistost svojega serca, vso nehvaležnost
svojega življenja. O da sem zamogel
tako hudoben biti, in tebe žaliti! Zato
še enkrat obžalujem svoje grehe, in po-

35 *

532

novim vpričo tebe terdni sklep: raji um¬
reti, ko grešiti.

Hrepenenje.

Sedaj, o duša moja! hiti Jezusu
naproti, in terdno zaupaj, da tvoje ža¬
losti ni zavergel. K e boj se, danes Je¬
zus še ni tvoj Sodnik, ampak je tvoj
usmiljeni Ženin, tvoj Odrešenik. Zatorej
z globoko ponižnostjo, gorečo ljubeznijo
in priserčnim hrepenenjem se olepšaj, o
duša, da Jezusu lep tron pripraviš, na
kterem bo kraljeval, in tebi milosti delil.
Povabi ga k sebi, rekoč: O Jezus! ne
mudi se dalje, — pridi skorej k meni.

O Marija, sv. Jožef, vsi angelji in
svetniki Božji! varujte me skušnjav in
raztresenost, podpirajte mojo pobožnost,
peljite me Jezusu naproti, in v mojem
imenu ga molite in hvalite tisti čas, ko
ga jez prejemam, da moja pobožnost ne
opeša. O Jezus! o Marija!

533

Molitve po sv. obhajilu.

Vera.

Verujem, o Jezus! da si sedaj v
mojem sercu resnično in bistveno pričujoč,
kakor Bog in človek, z dušo in telesom.
0 da bi zamogel še bolj verovati! Ve¬
rujem tudi, da tistemu, ki živo vero ima,
ni nič nemogoče; zato tudi verujem, da
bom vse dosegel, za karkoli te bom prosil.
S tako močno vero te prosim, o sladki
Jezus! bodi moj sedaj, in na vse večne čase.

Ponižanje.

O Jezus naj svetejši! pred kterim
angelji niso dovolj čisti, ti sedaj v moji
revni duši prebivaš! O ljubezen, o po¬
nižnost mojega Gospoda in Boga! Kako
se hočem jez dostojno pred teboj poni¬
žati, o moj Bog? O Jezus! moje serce
omaguje v premišljevanji tvoje globoke
ponižnosti, tvoje velike ljubezni in tvo¬
jega velicega usmiljenja do mene, pa
tudi svoje naj veči nehvaležnosti do tebe;
in moj jezik ne najde dovolj besed, iz-

534

govoriti globoko ponižnost, ktero moje
serce občuti. O da bi se zamogel pred
tabo, o Jezus! tako globoko ponižati,
kakor si se ti, pred svojim nebeškim
Očetom zavoljo mene grešnika ponižal!
Ker pa tega nikdar storiti ne morem,
sprejmi, o Jezus! mojo priserčno željo
namesto djanja ponižanja.

Češenje.

Duša Jezusova, zavoljo mene do
smerti žalostna in sedaj z mano sklenjena,
bodi češena in hvaljena vekomaj! — Telo
Jezusovo, zavoljomojih grehov vse ranjeno,
bodi češeno in hvaljeno vekomaj! — Serce
Jezusovo, zavoljo moje terdovratnosti pre¬
bodeno, in sedaj z mojim sercem zaročeno,
bodi češeno in hvaljeno vekomaj! —■
Rešnja Kri Jezusova, za me prelita in
sedaj čez mojo dušo in telo v očiševanje
razškropljena, bodi češena in hvaljena
vekomaj! O Jezus! častim, hvalim, molim
in poveličujem te zlasti s presvetim sercem
tvoje Božje matere, Marije.

535

Zahvala.

O Jezus! hvala ti bodi za vse spo¬
vedi, za vse sv. obhajila, za vse svete
maše, ktere se po vsem svetu darujejo.
Hvala ti bodi, da si me v skušnjavah
branil, v žalosti tolažil, v terpljenji krep¬
čal. Hvala ti bodi za vse gnade, ktere
sem od svoje rojstne do sedanje ure na
duši in telesu prejel, zlasti, da si mi dal
danes tvoje presveto Rešnje telo zavžiti.

Darovanje.

V zahvalo za te gnade ti darujem
svojo dušo in telo. Darujem ti svoje
premoženje, zdravje in življenje. Zato
se želim popolno v tvojo sv. voljo izro¬
čiti , in iz tvoje očetovske roke vse rado-
voljno sprejeti, karkoli mi pošlješ: Zdravje
ali še daljši in hujši bolezen, življenje
ali smert. Edino le te milosti te prosim:
Tukej na svetu me toliko časa ohrani,
pokori in terpinči, dokler ne bom popolno
očišen; potem me pa pokliči, kader bo
tvoja sv. volja, k sebi, v večnost, da te
ljubim, vživam in častim vekomaj. Amen.

536

Molitev za popolni odpustek.

Vsegamogočni, večni Bog! terdno
verujem, da si mi v zakramentu sv. po¬
kore vse grehe in tudi večne kazni od¬
pustil. Vem pa tudi, da časne kazni
le z vredno pokoro izbrisati zamorem.
Ker je pa moja pokora pomanjkljiva,
zatorej prosem: Vdeleževaj me sedaj po¬
polnega odpustka iz zaklada zasluženja
Jezusa Kristusa, Marije Device, in vseh
tvojih svetnikov. Zavoljo tega molim
sedaj v namen sv. Očeta, papeža 5 oče-
našev, češenamarij, apostoljsko vero in
čast bodi Bogu Očetu.

KAZALO.

Vvod.

Stran

1. Predgovor k tem 'bolniškim bukvam ... V

2. Predgovor bolnikom.VI

3. Predgovor umirajočim.XI

Pervi razdelek.

Od sedem žalost Marije, Matere Božje.

Od Marijinih žalost sploh. 1

Perva žalost. Simeonovo prerokovanje v tem-

peljnu.10

Druga žalost. Jezus beži v Egipt, in terpi

veliko revšino.21

Tretja žalost. Zguba dvanajstletnega Jezusa . 28

Ceterta žalost. Marija sreča Jezusa s križem . 38

Peta žalost. Marija stoji poleg križa ... 47

Šesta žalost. Jezusa Mariji, Materi, v naročje

polože.08

Sedma žalost. Jezusa v grob polože ... 7°

Stran

Drugi razdelek.

Od sedem žalost svetega Jožefa, že¬
nina device matere Marije.

Perva žalost. Sv. Jožef se boji Marijo k sebi vzeti 84
Druga žalost. Sv. Jožef ne more Jezusu postreči

v Betlehemskem hlevu.91

Tretja žalost. Sv. Jožef občuti bridko žalost

pri Jezusovem obrezovanji.98

Četerta žalost. Simeonovo prerokovanje v tem-

peljnu.105

Peta žalost. Jezus beži v Egipt in terpi ve¬
liko revšino.112

Šesta žalost. Sv. Jožef beži pred kraljem Ar-

helajem.119

Sedma žalost. Zguba dvanajstletnega Jezusa . 125

Tretji razdelek.

Pet in d.vajs.et zgledov sveteli mučen¬
cev in sveteh. bolnikov. V posnemo
bolnikov.  (Po abecednem redu.)

1. Sv. Agata, devica in mueenka. S poterpež-
ljivostjo v bolezni postaneš mučenec Jezusov 132

2. Sv. Avguštin. Obžaluj svoje grehe po zgledu

sv. Avguština, ker zato ti je Bog bolezen poslal 138

3. Sv. Barbara, devica in mučenica. Sv. Barbara

je pomočnica za srečno zadnjo uro . . . 144

4. Sv. Bernard, opat. Premišljevanje križanega

Jezusa in žalostne Matere Božje vnema Božjo
ljubezen v sercu človeškem.151

5. Sv. Celzij, otrok, mučenec. Terpi voljno po

zgledu sv. Celzija, da boš nebeškega veselja
deležen.156

6. Sv. Doroteja, devica in mučenka. Zaupaj v
Božjo milost zavoljo storjenih grehov . . 162

Stran

7.  Sv. Frančišek Asiški. Prosi Boga pomoči,

da voljno terpeti zamoreš.

8. Sv. Frančišek Ksaverij, Indijanski apostelj.

Primerjaj svoje bolečine s Kristusovimi naj
večimi bolečinami na križi.

9. Sv. Gebhard. Pravični, veseli se smerti
zarad upanja nebeškega veselja ....

10.  Sv. Gregori veliki, papež. Premišljuj Kri¬
stusovo terpljenjevbolezni, da boš po zgledu
sv. Gregorija voljno terpel

11.  Sv. Jeronim, cerkveni učenik. Žaluj, ker
nisi po zgledu sv. Jeronima v zdravji za
nebesa, ampak za svet delal in terpel . .

12. Sv. Janez od križa, pervi bosi karmelit.
Od sv. Janeza se uči Boga terpljenja prositi,
dasesvojeh grehov s poterpežljivostjo očistiš

18. Sv. Ignaci, škof in mučenec. Premišljevanje
Kristusovega terpljenja naj te krepča v lju¬
bezni Božji in poterpežljivosti.

M- Sv. Klara, devica, nuna. Bolnik naj se
krepča v poterpežljivosti in v zaupanji na
Božjo milost z ljubeznijo do križanega Je¬
zusa in do sv. Rešnjega Telesa ....

»5- Sv. Lavrenci, dijakon, mučenec. Terpi voljno
iz ljubezni do Boga po zgledu sv. Lavrencija

16. Sv. Martin, škof. Bolnik, premišljuj ne¬
beške dobrote po zgledu sv. Martina . .

17.  Sv. Neža, devica in mučenica. Da boš

voljno terpel, spomni se pogostoma večnega
nebeškega veselja.

18.  Sv. Pavel, apostelj. Delaj pokoro za svoje

grehe po zgledu sv. Pavla in spominjaj se
pogostoma nebeškega plačila.

19. Sv. Peter Kanizi, mašnik Jezuiškega reda.
Časti Boga v bolezni s kratkimi zdihljeji, zato
ker dolgih molitev izgovarjati ne moreš .

168

173

180

185

190

196

202

208

215

222

228

233

239

20. Sv. Petronila, devica. Bolnik naj se v

Božjo voljo vda, zato ker je bolezen velika
dobrota Božja.

21. Sv. Polikarp, škof in mučenec. Obžaluj,

da nisi zmeraj Bogu služil po zgledu sv.
Polikarpa. Da boš stanoviten, spomni se
večnega ognja v peklu .

22. Sv. Roza Limanska, devica. Bodi Bogu
zvest sedaj v ložjem terpljenji, da mu boš
pozneje zvest tudi v večem terpljenji . .

23. Sv. Štefan, pervi mučenec. Stoji ti nebo
odperto, če se resnično spokoriš; stoji ti
pa tudi pekel odpert, če se ne spokoriš _.

24. Sv. Tekla, devica in mučenica. Pomočki,
da boš v dobrem stanoviten ostal . . .

25. Sv. Vincenci, mučenec. Zaupaj v Boga, da

ti bo v terpljenji pomagal voljno terpeti,
kakor je zaupal sv. Vincenci.

Četerti razdelek.

Dvajset zgledov prav poterpežljivih

bolnikov iz naših časov. V posnemo

bolnikom.  (Pervih sedem vverstenih po
starosti.)

1. Poterpežljiva bolnica. Z voljnim terpljenjem

človek Boga naj bolj časti, in si naj več za
nebesa zasluži.

2. Pobožna kmetiška deklica na smertni po¬

stelji. Kako dobro je bolnika obiskovati,
kako dobro pa tudi za bolnika se v Božjo
voljo vdati.

3. Zamorka Marija Ana. Kaj se pravi voljno

terpeti.

Straž.

245

250

257

264

270

276

283

290

296

Stran

4. Zamorska deklica Jozefina. Grešnik, ne

brani se terplienja, ker je vsa čista devica
neizrečene bolečine terpela.307

5 .  Ludvina Ectaler. Pogostno sv. obhajilo

naj boljši pomoček potrpežljivosti v dolgi
bolezni.335

d. Pobožna mati in gospodinja. Starši, dajte
svojim otrokom pred smertjo lepe nauke . 341

7. Matija Skala, mašnik, Slovenec. Treba je
nam Marijo častiti, če hočemo srečno umreti 348

8. Srečna smert pobožne device. Za bogoljubne
kristjane je smert naj veči sreča ....  355

9. Spreobernjenje velicega grešnika na smert.ni
postelji. Bolnik naj zaupa v Božjo milost

in v Jezusovo zasluženje.361

10 .  Bolezen in smert prav ubožnega pa pobož¬
nega moža. Bolnik! premišljuj pogostoma
Kristusovo terpljenje, da boš voljno terpel,

pa tudi svoje grehe prav obžaloval . . . 370

11. Srečna smert revne vdove. Zvesto poslu¬

šanje Božje besede je znamnje večnega zve¬
ličanja .377

12. Dva mlada bolnika. Kako se bolnik z dušo

in telesom Bogu daruje.. . 388

13. Bolezen in ozdravljenje zapeljane kristjane.

Spokornik naj terdno zaupa v Božjo ne¬
skončno milost.. . 393

14 .  Bolezen in ozdravljenje pobožne dekle. Člo¬
vek naj se po srečno prestani bolezni Bogu

za dar zdravja zahvaluje .......  401

15 .  Tolažilne besede hudo bolnega moža. Bol¬
nik naj skerbi za svoje zveličanje ves kratki

pa dragi čas svoje bolezni.409

18- Poslednji dnevi imenitnega gospoda, pa
dobrega kristjana. Boljši je terpeti na tem
svetu, kakor v večnosti.418

Stran

17. Huda bolezen, pa lepa smert mlade nedolžne
device. Poslušaj bolni kristjan Gospoda, ki

te z boleznijo k sebi kliče ......  425

18. Srečna smert mladega pobožnega moža. Ve¬

lika sreča človeka, če ga Bog v mladosti, ali
ko je sicer dobro pripravljen k sebi v več¬
nost pokliče.436

19. Pogovor med duhovnikom in osemdeset let

staro, pobožno, bolno vdovo. Vdanost v
Božjo voljo je naj lepši in naj koristniši
čednost bolnikova.445

20. Srečna smert pobožne vdove. Poterpežlji-

vost in stanovitnost do konca je bolniku po¬
trebna čednost, da se zveliča.456

Peti razdelek.

Bazne molitve za bolne in umirajoče.

Pervi odstavek.

Molitve za bolnike, kteri zamorejo daljši molitve

obmoliti.

1. Jutranja molitev bolnikova.461

2. Večerna molitev bolnikova.410

8. Prošnja bolnikova za vdanost v voljo Božjo 412

4. Slovesno zaterjevanje bolnikovo za smertno

5. Molitev bolnikova za srečno zadnjo uro .

6. Prošnja bolnikova do Marije za pomoč ob

smertni uri.

7. Prošnja bolnikova do sv. Jožefa za srečno

smert.

8. Zadnje besede Zveličarjeve na križu . .

9. Molitev k Mariji za srečno smert . . .

10. Tri darovalne molitve k presveti Trojici

za milest srečne smerti..

416

H*'

479

Stran

11. Darovavna molitev.485

12. Darovanje predrage kervi našega Gospoda

Jezusa Kristusa.485

13. Darovanje Zveličarju.485

14. Hvalni rek na čast presvetih sere Jezusa

in Marije.486

15. Molitev k križanemu Jezusu za dar vere,
upanja,, ljubezni in resničnega kesanja. . 486

16. Molitev in prošnja k Devici Mariji . . . 487

17. Bolnik se popolnoma v Božjo voljo vda . 487

18. Hvala presvetega Imena Božjega . . . 487

19. Zdihljej k najsvetejšemu Zakramentu . . 488

20. Angeljev trikrat „ Sveto “ .488

21. Mnogi zdihljeji z odpustki obdarovani . . 488

Drugi odstavek.

Zdihljeji bolnika hudo slabega.

1. Zdihljeji k križanemu Jezusu, Bogu Očetu,

svetemu Duhu, Mariji Devici, angeljem in
vsim svetnikom Božjim.489

2. Zaterditev in prošnja hudo bolnega h kri¬

žanemu Jezusu, svetim mučenikom in svet¬
nikom Božjim.491

3. Molitev, s ktero bolnik svoje življenje Bogu
daruje in smert iz Božje roke voljno sprejme 493

4. Molitev h križanemu Jezusu za srečno smert 494

Tretji odstavek.

Molitve pri umirajočih.

1. Poslednji zdihljeji umirajočega kristjana . 495

2. Litanije in cerkvene molitve za umirajoče 498

Stran

Opomba.

Kako se je bukev Dušna pomoč za bolnike"

pri bolnikih posluževati.511

Pristavek.

I. Sveta maša. 511

II. Sveta pokora.522

III. Sveto obhajilo.538