1. Balon z radijskim krmiljenjem gorilnika je izdelek Franca Kočarja iz Kamnika. Balon ima prostornino 15 m 3 . Slika ga prikazuje med preskusom na domačem dvorišču. 2. Zanimiv model dvotrupnega jadralnega letala sta po lastni zamisli konstruirala Žiga Divjak (na sliki) in Klemen Andoljšek iz Ribnice. Podatki o modelu: razpetina krila 3500 mm, dolžina 1400 mm, masa z motorjem 2,5 cm 3 . Krilo je izdelano iz stiropora in prekri¬ to z balzovim furnirjem. Model je za zdaj krmiljen s tremi servomehanizmi, mogoče pa je dograditi še dva. 3. Spiteful, predelana verzija spitfireja XIV, je malo znano letalo iz druge svetovne vojne. Od slednjega se razlikuje predvsem po trapezni obliki krila in laminarnem profilu. Maketo je po skicah izdelal Davorin Drogine (AK Kranj). Ima razpetino kril 2000 mm, dolga je 1 800 mm in tehta 7 kg. Poganja jo motor Webra 120 (20 cm 3 ). 4. Postojnski LIV je eden redkih proizvajalcev tovornih dvigal, ki se prigradijo tovornim vozilom. Za potrebe sejemskih predstavitev je Anton Pavlovčič izdelal natančno kopijo dvi¬ gala v zmanjšanem merilu. Tovornjak je naredil po lastni zamisli. 5. Bogdan Makuc opravlja še zadnje priprave in nastavitve na češkem motorju MVVS 13 cm 3 pred poletom. Akrobatski model z razpetino krila 1870 mm je češka kopija modela saphir, ki ga je konstruiral znani modelar VVolfgang Matt. Foto: D. Divjak, D. Draginc, D. Lanišek, A. Pavlovčič in A. Sekirnik v OBJEKTIVU 136671 REPORTAŽA 15. Memorial Stojana Krajnca Novo mesto, 8. 2.1997 Prvo modelarsko tekmovanje sezone s prostoletečimi modeli so, kot vsako leto, tudi letos pripravili prizadevni organiza¬ torji iz Aerokluba Novo mesto jia letali¬ šču v Prečni pri Novem mestu. Člani smo tekmovali v kategorijah F-l-A in F-1-B, ju- niorji pa v kategoriji A-l (F-l-H). S tem tekmovanjem se tudi začenja nov ciklus merjenj za državno prvenstvo kategorij F-l-A, B in C. Tekmovanje je bilo na slovenski kulturni praznik, torej v soboto, 8. februarja. Za tako zgodnji datum obstajajo objektivni razlogi. Tekmovalni prostor je namreč razmeroma majhen in obkrožen z goz¬ dovi, zato je za tekmovanje prostoletečih modelov primeren le zgodaj spomladi in pozno jeseni, ko ne pihajo vetrovi. Čeprav tekmovanje poteka v zimskih razmerah, vsako leto privabi veliko mode¬ larjev. Pravzaprav se med vsemi našimi tekmovanji s prostoletečimi modeli prav Memoriala Stojana Krajnca udeleži naj¬ več tekmovalcev. Njihovo število se iz leta v leto povečuje, letos pa je udeležba presegla vsa pričakovanja, kar potrjuje, da je modelarska dejavnost v klubih zno¬ va intenzivneje zaživela. Nastopilo je skupno 70 tekmovalcev jz Litije, Murske Sobote, Novega mesta, Šempetra pri Go¬ rici, Kranja, Maribora, Ljubljane, Radelj ob Dravi in Celja, med njimi tudi 14 mode¬ larjev iz Hrvaške in 3 iz Jugoslavije. Me¬ moriala sta se udeležila tudi Miloš Raletič V pričakovanju novega starta in Radoje Blagojevič, ki sta skupaj s po¬ kojnim Stojanom leta 1981 zastopala nekdanjo Jugoslavijo na balkaniadi v Turčiji. Vreme nam je bilo letos veliko bolj nak¬ lonjeno kot lani, Temperatura zraka je bila zjutraj le nekaj stopinj pod ničlo, v primerjavi z lansko jutranjo -17° C. V jasnem vremenu pa nas je kmalu ogrelo sonce, ki je skrbelo za prijetno vzdušje ves čas tekmovanja. Zaradi tanke plasti snega in le nekaj zaplat kopnega kljub močnim sončnim žarkom izrazitejše ter¬ mike ni bilo. Zato so bili v prednosti tek¬ movalci, katerih modeli so se povzpeli najvišje in so tudi dobro jadrali. Skratka, prednost je imela vrhunska tehnika. Zaradi specifičnih pogojev se to tek¬ movanje sicer bistveno razlikuje od dru¬ gih tekmovanj, ki jih organiziramo pri nas in v sosednjih državah. mmm Dejan Gomboc pomaga pri startu klubskemu kolegu Jožetu Titanu. Urednikov predal Vse bolj očitno postaja, da se uresničuje najbolj črn scenarij, prenove osnovnošol¬ skega predmetnika. Se nedavno je vse sku¬ paj izgledalo kot preblisk slaboumja ter da bo trezen razmislek in argumentiran odgo¬ vor pristojne nemara le prepričal v zmot¬ nost nerazumnega početja. Vendar pa ne¬ kaj "poklicanih" z vso vnemo (po čigavem nalogu?) slepo vztraja pri odločitvi, da teh¬ nični vzgoji ni več mesto v osnovni šoli. No, ostala naj bi le kot vzorec za pokuši¬ no. Cernu bi našo mladež mučili z nepo¬ trebnimi temami o spoznavanju gradiv, nji¬ hovi obdelavi in preoblikovanju, jih obre¬ menjevali s strojništvom, elektrotehniko in elektroniko? Kdo potrebuje vso to navlako? Pa tehnično risanje? Saj nam danes te stvari tako ali tako postorijo računalniki. Bog ne daj, da,bi morali kaj izdelati s svo¬ jimi rokami. Čemu bi si otroci mazali obleke po zaprašenih tehničnih delavnicah in tvegali poškodbe z "nevarnim" orodjem in obdelovalnimi strojčki. Tega v življenju tako ali tako ne bodo potrebovali, saj se bodo odločili za donosnejši študij, morda ekonomije ali prava, ali pa se bodo ukvar¬ jali z bolj vzvišenimi vedami, morda z jezikoslovjem, umetnostjo ali psihologijo. Študij naravoslovno tehnične usmeritve se itak ne izplača. Čemu bi proizvajali, ko pa lahko kupimo drugje vse, kar potrebujemo. Kako kratkovidno razmišljanje? Treba bo proizvajati tudi doma, žal pa smo iz dneva v dan priče zapiranju pod¬ jetij in hiranju nekoč razvitih industrijskih panog. Nekateri se očitno ne zavedajo po¬ mena usposabljanja lastnih tehnično uspo¬ sobljenih kadrov. Brez njih so obeti za pri¬ hodnost naše industrijske proizvodnje vse prej kot svetli. Ali bomo kmalu postali le servis za izvajanje poceni uslug tujim fir¬ mam? Upajmo, da ne. Če ne bomo mladih že v osnovni šoli usmerjali v naravoslovno tehnične poklice, kdo se bo sploh še odločil za tovrstni študij. Čeprav se vedno bolj čuti upadanje zani¬ manja za vpis na te šole, od tam še ni bilo slišati glasu, ki bi opozoril na vse slabše stanje. Sprašujem se, kdaj bodo odgovorni spre¬ videli, kam vodi tako slaboumno početje. Ali bomo res dopustili, da bodo naši naj¬ mlajši v osnovnih šolah prikrajšani za teh¬ nično opismenjevanje. Zgrešen poskus, ime¬ novan usmerjeno izobraževanje, zaradi ka¬ terega so utrpeli nepopravljivo škodo števil¬ ni dijaki, bo zanemarljiv v primerjavi s tem, kar bo prizadelo nove generacije. Kdo bo prevzel breme odgovornosti za ta nepre¬ mišljen korak? Krivdo za to ne bo mogoče naprtiti stroki in kazati s prstom na učitelje tehnične vzgoje. Njih pač, tako kot doslej, nihče ni vprašal za strokovno mnenje. Jože Čuden , urednik TIM 8 • april 1997 • 1 REPORTAŽA Gostje iz Hrvaške opazujejo, kaj se dogaja v zraku. 1. Marjan Klenovšek AK Celje 1290 2. Dragan Jozovič AK Kragujevac 1255 3. Damjan Žulič AK N. mesto 1245 4. Igor Sljepčevič AK Karlovac 1215 5. Dragan Stankovič AK N. mesto 1138 Razvrstitev za državno prvenstvo Slo¬ venije: 1. Marjan Klenovšek AK Celje 1290 2. Damjan Žulič AK N. mesto 1245 3. Dragan Stankovič AK N. mesto 1138 4. Tomaž Hribar AK Celje 1092 5. Zvone Žveglič AK Litija 1057 Organizacija tekmovanja je bila brez¬ hibna. Kljub velikemu številu tekmovalcev je vse potekalo po predvidenem razpore¬ du in brez pritožb, za kar ima zaslugo tudi glavni sodnik Darko Bauer. Za mer¬ jenje časa je skrbelo 25 sodnikov. Če k tem prištejemo še vse pomočnike in vod¬ stvo tekmovanja, se je s prireditvijo aktivno ukvarjalo nad 100 ljudi. Po končanem tekmovanju so gostitelji za vse udeležence in sodnike pripravili kosilo v letališki restavraciji, najboljšim pa podelili pokale in priznanja. Pričakovati je, da se bo prihodnje leto v mestu ob Krki zbralo vsaj toliko tek¬ movalcev kot letos. Slavko Može in Marjan Klenovšek Prvič letos smo tekmovali po novih pra¬ vilih FAI. Vrhunski rezultat je bilo še teže doseči, saj so čas trajanja leta jadralnih modelov F-l-A v prvem štartu s treh minut zdaj podaljšali na tri in pol, maso gume pri gumenjakih kategorije F-l-B pa so zmanjšali s 40 g na 35 g, in to pri ne¬ spremenjeni skupni masi modela 230 g. Kljub temu so zmagovalci v vseh treh kate¬ gorijah dosegli maksimalno število točk. Presenečenj ni bilo, saj so se na najvišja mesta uvrstili tekmovalci, ki so tudi člani državnih reprezentanc. Težav s pozna¬ vanjem novih pravil ni bilo. Zmagovalec v kategoriji A-l Danijel Fujs se veseli pokala. Dragan Stankovič, novi član reprezentance, pri¬ pravlja model za štart. V kategoriji F-l-A (jadralni modeli A-2) je tekmovalo 33 tekmovalcev, najboljši pa so bili: Razvrstitev za državno prvenstvo Slo¬ venije: V kategoriji F-l-H (A -1) je tekmovalo 28 mladih modelarjev, zmagovalca pa je odločil šele dodatni let: 1. Danijel Fujs 2. Matej Nardin 3. Andrej Valjavec 4. Boštjan Bagari 5. Tomaž Lepoša AK M.Sobota 270+102 KMT Šempeter 270 + 75 AK Kranj 257 AK M. Sobota 238 AK M. Sobota 230 Tekmovalcev z gumenjaki kategorije F- 1-B je bilo letos 9 in dosegli so naslednje rezultate: TIMOVI OGLASI PRODAM dva RV-avtomobila alfa romeo 155 v merilu 1:10, športne izvedbe, dolži¬ ne 500 mm. V kompletu so celice Ni-Cd, elektromotor in regulator. Prodam še letalski motorček KB 3,5 cm 3 z RV-uplinjačem, eliso, svečko ter izpušno cevjo. Danijel Tel.: (062) 776-651 (po 19. uri) PRODAM RV-napravo Robbe (8 k) s spre¬ jemnikom, 2 servomehanizma, stikalo, aku¬ mulatorje in avtomatski polnilnik. Sašo Borko Jakčeva ul. 2 1000 Ljubljana Tel.: 452-265 PRODAM začetniški RV-model motornega jadralnega letala fen (razpetina kril 3000 mm) z vso pripadajočo opremo. Božo Rojko Gregorčičeva 35 2000 Maribor Tel.: (062) 221-001 RAKETO, ki doseže višino do 500 m, izde¬ lano iz umetnih mas in lesa, velikosti 1 m, skupaj z motorjem 20 Ns in padalom, pro¬ dam za 2100 SIT. Avgust Potočnik Tel.: (063) 827-225 PRODAM spominski modul CAM Pac 16k za oddajnik Futaba, trup GFK-AFK za jad¬ ralni model F3J, trup GFK-CFK za jadralni model HLG in škripec za vleko jadralnih mo¬ delov F3J. Janko Rant Sorška v 42 4220 Škofja Loka Tel.: (064) 632-410 (do 19. ure) KUPIM načrt za gokart s podrobnim opisom vgradnje koles. Načrt naj bo za tekmovalne gokarte. Cena naj bo približno 500 SIT. Jernej Smodiš Kacova ul. 12 2331 Pragersko Tel.: (062)837-421 UGODNO prodam skoraj nov RV-avto za cestno vožnjo mantua alfa 155 V6 in dodat¬ no opremo. Tel.: (062) 21 1-204 2 • TIM 8 • april 1997 REPORTAŽA Papirnati modeli na 2. pokalu Turčan V telovadnici Osnovne šole Markovci pri Ptuju je bilo v soboto, 1 1. januarja 1997, 2. tekmovanje s papirnatimi mo¬ deli za pokal Turčan. Zbralo se je 22 modelarjev iz Slovenije in Hrvaške. Tako kot lani je tudi letos tekmovanje orga¬ niziral nekdanji letalski modelar in priz¬ nani vinogradnik Konrad Janžekovič. Tekmovanje se je pričelo ob 10.00 uri, štartnina pa je znašala le simboličnih 100 SIT. Vse potrebno za sestavljanje papirnatih modelov je priskrbel organiza¬ tor, tako da so se tekmovalci lahko osre¬ dotočili zgolj na tekmovanje. Pravila so zelo preprosta: model mora biti sestavljen le iz enega kosa pi¬ sarniškega papirja formata A 4 ali manj¬ šega. Zmaga tisti model, ki ostane naj¬ dlje v zraku. Zanimivo je, da je tako lani kot tudi letos zmagovalni čas znašal 8,1 sekunde. Tekmovanje je potekalo v treh turnusih po dva meta, štel pa je najboljši doseženi čas od vseh opravljenih metov. Čas so merili trije modelarji sodniki, ki so se med tekmovanjem menjavali. Zmagovalec je postal Tomaž Hribar iz AK Celje, in sicer s časom 7,4 sekunde. Prvi trije so prejeli buteljke vina Turčan. Po končanem tekmovanju za pokal Turčan je bilo še tekmovanje v kategoriji Manager. Ker je bila nagrada zelo privlačna, je bila tudi štartnina nekoliko višja, a še vedno znosnih 500 SIT, kljub temu pa je nastopilo nekaj mani tek¬ movalcev. Pravila so bila enaka kot v prejšnjem tekmovanju, le da sta bila v štartnino zajeta dva turnusa po dva meta, nato pa je lahko vsak tekmovalec kupil nadaljnje mete. Vsak met je stal 500 SIT. Zmagovalec Marjan Varvoda iz Ptuja si je s časom 8,1 sekunde "priletel" buteljko jaqodneqa izbora v vrednosti približno 10.000 SIT. Srečanje se je končalo s prigrizkom in pokušnjo vin znamke Turčan. Vsi smo zapustili Markovce zadovoljni in prava škoda je, da ni pri nas več takšnih tek¬ movanj, saj je mogoče z malo truda in dobre volje organizirati zanimivo mode¬ larsko tekmovanje, ki razgiba bolj ali manj mrtvo zimsko obdobje, ko zunaj ni pravih razmer za letenje. Boštjan Cač Vrstni red Timov portret Dolgo je že tega, ko so za Marjana Zi¬ dariča v nekem članku zapisali, da je življen¬ je zapisal raketam, in očitno so imeli prav. Pred 25 leti je Marjan s skupino osnovno¬ šolcev v Sevnici ustanovil Astronavtično-raket- ni klub Vega in bil dolga leta njegov pred¬ sednik. Klub je v teh letih beležil številne uspe¬ he v raketnem modelarstvu in popularizaciji astronavtike. Iz tistih časov se še spominjamo simpozijev raketne tehnike in astronavtike na Lisci pri Sevnici. V tem obdobju je v Sevnici reorganiziral takratni občinski odbor Ljudske tehnike in ure¬ dil sistemsko financiranje te dejavnosti v Sevnici. Kasneje je postal član nekaterih republiških organov na področju tehnične kulture. Štiri leta je bil tudi sekretar Zveze astronavtičnih in raketnih organizacij Jugoslavije. Življenjska pot ga je vodila v razne kraje po Sloveniji, kjer je prav tako pustil svoj pečat. Kot urednik tovarniškega glasila in referent za informiranje je služboval v Strojni tovarni Trbovlje. Postal je predsednik Društva ljudske tehnike STT Trbovlje in ustanovil raketno sekci¬ jo, ki se je ukvarjala z amatersko raketno tehniko ter modelarstvom. V tem času je imel številne tečaje na osnovnih šolah ter pomagal ustanoviti ZOTK Trbovlje. Takrat je postal tudi sekretar Zveze astro- navtično-raketnih organizacij Slovenije. Med služenjem vojaškega roka v raketni enoti v ljubljanski vojašnici Moste-Polje je so¬ deloval tudi v Astronavtično-rakefnem klubu Bratstvo in enotnost in poskrbel za njegovo registracijo. Klub je dolga leta aktivno deloval v okviru MZOTK Ljubljana. V tem času je na tekmovanjih postavil dva državna rekorda v raketnem modelarstvu in pri ZOTK Slovenije izdal priročnik Raketno modelarstvo za mlade, kot novinar pa je obja¬ vil vrsto člankov s tega področja Leta 1992 so mu poverili nalogo, da usta¬ novi in organizira delovanje obrambe pred točo v Sloveniji. V tem delu kot vodja obram¬ be pred točo vztraja še sedaj. Pri svojem delu se je naučil marsikaj o raketah, saj so jih v tem obdobju pri nas izstrelili več kot petdeset tisoč. Ker modelarskih raketnih motorjev vedno primanjkuje, jih je leta 1991 začel izdelovati sam. Ustanovil je podjetje, ki se ukvarja s proizvodnjo modelov, modelarske opreme in modelarskih raketnih motorjev. Za svoje delo je prejel številna priznanja, med katerimi velja omeniti: srebrno plaketo Borisa Kidriča, zlato plaketo SAROJ, zlati znak ZSMS, srebrno plaketo OF in priznanje občine Sevnica - plaketo Dušana Kvedra - Tomaža. Trenutno je spet predsednik ARK Vega, predsednik ZOTK Sevnica in sekretar ZAROS. Njegov naslednji cilj pa je ustanovitev regij¬ skega centra za tehnično kulturo s sedežem v Sevnici. V___ J UGODNOSTI IN NAGRADE ZA NAROČNIKE REVIJE TIM Za vse, ki želite prejemati revijo TIM na dom, objavljamo naročilnico. Lahko jo prefotokopirate ali kar prepišete in izpolnjeno pošljete na naslov: Tehniška založba Slovenije, d. d., Lepi pot 6, 1001 Ljubljana. Prejeli boste položnico za plačilo naročnine ter si tako zagotovili nespremenjeno ceno revije, poleg tega pa še 20-odstotni popust pri nakupu knjig in priročnikov naše založbe. Izmed izpolnjenih naročilnic, ki bodo najkasneje do 20. aprila 1997 prispele na naš naslov, bomo izžrebali tri dobitnike lepih knjižnih nagrad. Med novimi naročniki smo tokrat izžrebali tri: To so: Simon Klander, Smartinska 149, 1000 Ljubljana, Uroš Vončina, Platiševa 29, 5282 Cerkno in Marko Hribar, Buč 7, l v 219 Laze v Tuhinju. Čestitamo! NAROČILNICA ~ Nepreklicno (do pisne odpovedi] naročam revijo TIM. Naročnino bom poravnal po položnici. Ime in priimek: Naslov: _ _ Poštna številka in kraj: _ Datum:_ Podpis: Vso morebitno sporo rešuje sodišče v Ljubljani. TIM 8 • april 1997 • 3 PRILOGA Mini - RV jadralni model na električni pogon (priloga) Kot večina modelarjev sem pogosto v stiski s časom - skoraj vedno pa takrat, ko je vreme ugodno za letenje. Za večje modele, še posebej tiste z batnimi motor¬ ji, pa si je za letenje treba vzeti kar pre¬ cej časa. Preden si namreč pripravimo vse potrebno, pridemo do modelarske steze, sestavimo model in nazadnje vžge¬ mo motor (ob tem vsaj pol ure robantimo) ter seveda vse to ponovimo v obratnem vrstnem redu na poti domov, pa mine veliko (preveč) časa. Zato sem si zamislil manjši model z elektromotornim pogo¬ nom, ki bo za vzletanje in pristajanje potreboval malo prostora, ki bo spo¬ soben ostati dovolj dolgo v zraku ter pri tem izvajati tudi akrobacije. Ves čas na terenu lahko izkoristimo izključno za letenje. Na razpolago moramo imeti le nekaj kvadratnih metrov travnika v bližini hiše. Pri načrtovanju modela sem se odločil za razpetino 1360 mm ter upravljanje z višino in krilci, pri čemer bo imelo vsako krilce svoj servomehanizem (zavore!), model pa bo brez smernega krmila. Za pogon sem izbral majhen motor Mabuchi 380, ki je bil pred dvema letoma v le¬ talskem modelarstvu prava redkost, da¬ nes pa se vse bolj uveljavlja. Model je us¬ pešno prestal dve sezoni, zato sem se odločil, da pripravim načrt tudi za obja¬ vo v Timu. Njegov let je kljub velikosti sicer miren in stabilen, vendar model ni primeren za začetnike. Zato pa je zanimiv kot prvi model z elektropogonom. Izdatki za mo¬ del in opremo (motor, akumulatorji in sti¬ kalo) so majhni, med letenjem z niim pa spoznamo dobre in slabe strani električ¬ nega pogona in se potem laže odločimo za kaj večjega (dražjega) ali pa za dru¬ gačno vrsto pogona. Vsekakor pa mini modelarju med letenjem zagotavlja ve¬ liko užitkov. Z njim lahko letimo na razne načine. V osnovi je namenjen termičnemu jadranju v nizkih in ozkih dviganjih, saj lahko izkorišča tudi taka dviganja, ki jih sicer večji modeli preprosto preletijo. Povpreč¬ ni časi v zraku znašajo od okoli 8 minut v mirnem ozračju, do prek 30 minut v ter¬ mičnih dviganjih. Enako dobro se obnese tudi na pobočjih - še posebej na razme¬ roma nizkih in strmih - ter ob močnem vetru, kjer pokaže vse svoje odlike. Z manjšo predelavo (odstranitvijo motorja in namestitvijo glave) ga lahko tudi meče¬ mo iz roke (HLG), vendar je v tem pri¬ meru nekoliko težak (okrog 500 g), saj moramo v nos modela dodati balast ozi¬ roma večji akumulator. Poleg naštetega Najprej izdelamo repni del. Smerni stabilizator je iz lahke 5-milimetrske bal¬ ze, obrušen v simetričen profil ter prekrit s stekleno tkanino 160 g/m 2 . Pred prekri¬ vanjem vlepimo na označeno mesto bov- den za pogon višinskega krmila (upora¬ bimo sredico bovdna 0 2 mm z jekleno žičko 0,8 mm). Pri tem pazimo, da žico zvijemo enakomerno, tako da bo trenje čim manjše. Trenje močno zmanjšamo tudi, če bovden namažemo (npr. z WD- 40). Ko je stabilizator že prekrit, z vrha z modelarskim vrtalnikom izdolbemo odpr¬ tino za utež in matico. Matico vlepimo tako, da jo privijemo na vijak, ki smo ga prej namazali z oljem. Matico z vijakom nato postavimo na predvideno mesto ter vse skupaj zalijemo z epoksidno smolo. Paličasti del je iz ogljikove cevi z zu¬ nanjim premerom 5 mm in notranjim 3 mm (lokostrelska puščica). Nanjo z epok¬ sidno smolo in stekleno tkanino (3 x 80 g/m 2 ) prilepimo smerni stabilizator. Pri tem pazimo, da vlakna potekajo pod kotom 45° glede na os trupa. Osnovo prednjemu delu trupa dajeta stranski opiati iz 1 mm debele vezane plošče, ki sta med seboj povezani z rebri, upogibno trdnost pa trupu zagotavlja spodnji ukrivljeni del iz balze. Po načrtu najprej iz vezane plošče izrežemo rebra (RO - R4) in obe stranski opiati ter vse skupaj prilepimo. Naslednji korak je lepljenje prednjega in zadnjega dela trupa z epoksidnim lepilom. Pazimo na pravokotnost vseh delov, pri čemer si pomagamo z lesenimi kotniki, ki jih pritr- Slika 1. Detajl pritrditve T-repa Konstruktor z modelom na modelarski stezi v Planini pri Rakeku je idealen tudi kot rezervni model, ki lah¬ ko leti v vsakršnih vremenskih razmerah. Se sicer majhen model je popolnoma raz¬ stavljiv (deljiva krila, snemljiv višinski sta¬ bilizator), tako da v avtomobilskem prt¬ ljažniku ne zavzema omembe vrednega prostora. Trup in smerni stabilizator Trup je dimenzioniran tako, da je pros¬ tor v njem kar se da dobro izkoriščen. To pomeni, da morajo biti vsi deli zlepljeni natanko tako, kot je narisano v načrtu, sicer se utegne zgoditi, da kasneje ne bomo mogli vgraditi nekaterih delov opreme. 4 • TIM 8 • april 1997 PRILOGA dimo na delovno mizo. Prav tako pazi¬ mo, da je cev na obeh koncih primerno podložena. Nato upognemo spodnjo oplato iz 1 mm debele balze. To storimo tako, da balzo najprej navlažimo, nato pa previd¬ no ukrivimo. Dokler se ne posuši, naj bo navita na okrogli palici [ročaj kladiva) in pritrjena z elastikami. Ko je opiata popol¬ noma suha, jo obrežemo in obrusimo, da se natančno prilega trupu, ter prilepimo. Če želimo imeti model v elektromotorni in verziji HLG, potem naredimo še glavo. Najlaže jo izstružimo, podobno kot gla¬ ve za rakete. Nazadnje jo še izdolbemo ter vanjo vstavimo ustrezno količino svin¬ ca. Višinski stabilizator Izdelan je klasično iz balzovih reber in letvic. Po šablonah najprej izdelamo reb¬ ra, ki jih prilepimo med obe letvici. Krmilo iz 4 mm debele balze obrusimo v klin ter ga dodatno olajšamo z okroglimi izvrtinami. Za šarnir uporabimo trak iz folije (monocote). Krmilno ročico izde¬ lamo iz 1 mm debele vezane plošče. S servomehanizmom jo povežemo zgolj z žico (brez vilic), ki jo na konceh zvijemo v obliki črke Z. Detajl pritrditve vidimo na sliki 1. Če nameravamo uporabljati model zgolj v elektromotorni verziji, lahko stabi¬ lizator izdelamo iz polne balze, profil pa je lahko tudi ravna plošča. Repni del je tako težji, kar pa ne moti, saj moramo pri elektromotorni verziji v rep tako ali tako dodati balast. Posebej opozarjam na previdnost pri prekrivanju s folijo. Pri napenjanju lahko folija, ki se preveč skrči, zvije stabilizator ali krmilo in že minimalna zvitost onemo¬ goča pravilno letenje (zlasti pri akrobaci¬ jah). Krilo Krilo je izdelano iz stiropora in prekrito z 1 mm debelo balzo. Postopka ne bomo podrobneje razlagali, saj je bil v Timu že večkrat opisan. Za tiste, ki izdelujejo krila s pomočjo dveh šablon, so te narisane v načrtu. Pri tem je upoštevano ustrezno geometrijsko zvitje, ki na konceh krila znaša -1°. Seveda lahko krilo izdelamo tudi klasično, z rebri. V tem primeru si pomagamo s šablonskima rebroma, ki ju predstavljata prereza KI-KI in K3-K3. Glavni nosilec z merami 8 x 1 mm je iz jekla in se nahaja v medeninasti cevki. Vlepimo ga med ustrezno debelo vezano ploščo, pri čemer pazimo na pravilen V- lom, ki znaša 2 x 2°. Krilo je spredaj pritrjeno na trup z jek¬ lenima zatičema, zadaj pa s plastičnima vijakoma M 3 (dobite jih v trgovini TOP- modeltehnik v Novi Gorici ali pri Con- radu). Prednje vodilo in zadnji matici so na trup pritrjeni z vijaki, kar je nekoliko nenavadno. Sam sem najprej poskušal z lepljenjem, kar pa se ni obneslo, saj so spoji že ob vsakem nekoliko tršem pri¬ stanku popustili - dosti prej kot plastični vijaki. Pritrditev z vijaki M 2 pa se je izkazala za uspešno (razen mase), saj močno poveča trdnost, krilo pa v sili odleti brez poškodb trupa. Matici M 3 in vse matice M 2 prispajkamo na pločevi¬ no ter si tako olajšamo privijanje. Krilo in višinski stabilizator prekrijemo s folijo. Priporočam fluorescentne barve, po možnosti različni barvi za levo in des¬ no polovico. Tako bo model v letu bolje viden, enako pa tudi njegov položaj. Vgradnja RV-naprave V trupu je dovolj prostora za vgradnjo standardnega sprejemnika, vendar brez ohišja. Sam sem vgradil Futabin sprejem¬ nik FP-R 1 18. Servomehanizmi so razre¬ da mikro. Njihova izbira ni tako pomemb¬ na, le pri servomehanizmu za pogon vi¬ šine moramo paziti na njegovo moč (na¬ vor), ki naj znaša vsaj 1 8 Nem. Krmilni bovden je namreč uvit skozi smerno krmi¬ lo, zaradi česar se trenje nekoliko po¬ veča. Kot je razvidno iz načrta, so krmilne žice pritrjene neposredno na krmilne ročice servomehanizmov (brez vilic), zato moramo biti pri njihovi montaži ne¬ koliko bolj natančni. Pri sodobnih RV- napravah (z mikroprocesorjem) s tem ni- Slika 3. Pogled v trup: pred modelom je glava iz lipovine, okrog trupa pa so različni kompleti akumulatorjev. Na levi sta enaka kompleta 8 celic, zadnji je postavljen leže, pri čemer je lepo vidno spajkanje pod kotom. Desno spredaj je komplet 10 celic, zadaj pa komplet, pri katerem sta dve celici spajkani ločeno od drugih. Slika 4. Pogled v trup verzije HLG. V predel, kjer je motor, vstavimo aku¬ mulator 600 mAh, sprejemnik pa pomaknemo do konca naprej. TIM 8 • april 1997 • 5 PRILOGA Slika 5. Pogled v koren krila. V sredini krila je viden priključek kabla za pogon servomeha- nizma v krilu. Tega obvezno priključimo na sprejemnik prek vmesnega člena (podaljška), tako da se v primeru loma kabel razdvoji na tem mestu in ne pride do poškodb sprejemni¬ ka. Slika 7. Vgradnja mikroservomehanizma Volz mini (masa 12 g) v krilo mamo težav, saj lahko manjša odstopan¬ ja programsko popravimo s spreminjan¬ jem središčne lege (an. sub-trim). Pri pre¬ prostejših napravah pa si lahko delno pomagamo s trimerjem. Če to še vedno ne zadostuje, si izdelamo dodatek k od¬ dajniku (o tem dodatku pa nekaj več v eni izmed prihodnjih številk Tima). Ker sta za pogon krilc uporabljena dva servomehanizma, lahko krilca uporabi¬ mo tudi v funkciji flaperonov. Ce odkloni¬ mo obe krilci navzgor, delujeta kot zavo¬ ri. Take zavore so zelo učinkovite, saj predstavljajo 70 % razpetine krila. Ko¬ ristijo nam pri letenju na pobočjih, kjer je omejen prostor za pristajanje in je treba pristati v točko. Pogonski del Za pogon uporabimo motor velikosti 400 (Mabuchi-380), ki prek zobniškega Slika 2. Reduktor z zobniškim prenosom 1:2,3. Os ima dva ležaja - spredaj krogličnega in zadaj drsnega. Njen premer znaša 5 mm, kar je za večino zložljivih elis premalo. Poma¬ gamo si tako, da okoli osi navijemo lepilni trak. prenosa 1 : 2,3 poganja zložljivo eliso. Za motor speed 400 7,2 V (Graupner) priporočam eliso 11 x 6 (7 celic) oziro¬ ma 10,5 x 6 (8 celic). Opomba: V na¬ vodilu, ki je priloženo reduktorju, sicer pri¬ poročajo eliso 8x6, vendar je ta očitno mišljena za motorje z veliko večjimi vrt¬ ljaji. Reduktor lahko kupimo pri nemškem podjetju Conrad electronic (kat. št. 23 1 9 67 - 99 ), oziroma pri zastopnikih v Slo¬ veniji (Terna, Kolezijska 25, Ljubljana) (slika 2). S to eliso in akumulatorji 800 mAh bo motor deloval približno 5 minut. Motor napaja 7 do 8 celic Ni-Cd, velikosti AA (minjon). Ker je v trupu malo prostora, je treba celice pravilno sestavi¬ ti. Kako sespajkamo 8 celic, prikazuje slika 3. Spajkamo po dve, eno za drugo, pri tem si pomagamo z žlebom, v katere¬ ga vstavimo na eni strani podložko, tako da tvorita celici med seboj ustrezen kot (glej načrti). Nato štiri take pare sestavi¬ mo v celoto. Če kupimo že sestavljen komplet, najprej ločimo dve celici ter ju spojimo prek ustrezno dolgega kabla (v trup vstavimo najprej šest celic in nato še preostali dve). Za priključne žice pri¬ poročam take s presekom 1,5 mm 2 s silikonsko izolacijo. Kapaciteta akumulatorjev je med 600 in 800 mAh. Pri nas so najlaže dostopne (in tudi najcenejše) Vartine celice z oznako RSA - 700 mAh (Modelarski cen¬ ter), ki pa niso najboljše kakovosti (po pri¬ bližno 50 ciklih jim je kapaciteta upadla Slika 6. Trup s pritrjenimi krili in sneto kabino. Poleg je celoten pogonski sklop v razstavlje¬ nem stanju: zobnik, motor speed 400 z relejem in priključnimi kontakti, reduktor ter elisa 10 x 6 (Robbe) s "spinerjem" (od leve proti desni). na 70 %). Sam uporabljam Panasonicove celice z oznako P-3SPA, 650 mAh in P- 80, 800 mAh (Conrad), ki jim po enakem številu polnjenj kapaciteta še ni opazno upadla. Zal pa imajo te celice večjo notranjo upornost, kar pomeni več¬ je izgube, večje segrevanje in počasnej¬ še polnjenje. Sicer so najboljše "min- jonke" na trgu Sanyo KR-800 in KR-950 (nazivna kapaciteta 880 oz. 1000 mAh, notranja upornost 12 oz. 18 mQ), ki pa jih pri nas trenutno še ni mogoče dobiti. Visoko kapacitivne minjonke izdelujejo tudi drugi, manj znani proizvajalci (ao 900 mAn), vendar je njihova življenjska doba, če jih hitro polnimo in praznimo, preizkušeno kratka. Velika večina akumulatorjev te velikosti ima visoko notranjo upornost (od 10 do 20 m£2), kar v teoriji pri tako velikem toku (6-8 A) pomeni znižanje kapacitete od 10 do 15 %, v praksi pa to pomeni tudi do 25 %. Akumulatorji dajo namreč vse od sebe šele, ko jih do konca izpraz¬ nimo z manjšim tokom (npr. 250 mA). Sam sem tako meril kapaciteto že praznih akumulatorjev (izpraznjeni s tokom 7 A, Rebra M 1: 1 Katrina ST 15 v SO g/m* 6 • TIM 8 • april 1997 PRILOGA do napetosti 0,85 V/celico) in dobil vred¬ nosti tudi do 200 (dvesto!) mAh, in to ne glede na način polnjenja! To dejstvo je (kljub izgubam) za letalskega modelarja, ki napaja sprejemnik iz pogonskega aku¬ mulatorja vsekakor razveseljivo, saj v akumulatorju vedno ostane vsaj 120 mAh, kar zadošča za najmanj polurno delovanje RV-sistema. Kot vse drugo mora biti tudi stikalo za vklop v razredu majhnih. Če smo vešči elektronike (SMD tehnike), je stikalo najbolje izdelati kar doma. Zanje je bilo tudi v Timu objavljenih kar nekaj načrtov (npr. Tim 6, 8, letnik 31). Sicer pa lahko uporabimo tudi nekatera tovarniška vezja, le da ustrezajo naslednjim pogo¬ jem: - tok vsaj 10 A, - sistem BEC, - zavora, - primerna velikost. Taka vezja so npr. soft switch 18 BEC/brake (Graupner, kat. št. 2866), RSC 210 BEC (Robbe, kat. št. 8357) ali JES 10 firme Jeti (glej Tim 2, str. 27). Sam sem se odločil za prvo možnost, ki je naj¬ manjša, najlažja in navsezadnje tudi naj¬ cenejša. Pri tem sem rele s togo povezavo spajkal neposredno na motor (med motor in baterijo), elektronski del vezja pa je ob sprejemniku (med rebroma R 3 in R 4). Ker je sprejemnik napajan iz pogonske¬ ga akumulatorja, priporočam, da vezje zazna prenizko napetost akumulatorja (0,85 V/celico) ter takrat izklopi motor. To predvsem začetnikom v elektromodelarst- vu prihrani cel model! Kasneje, z malo prakse, že po hitrosti modela natančno ugotovimo, kdaj je akumulator prazen. Letenje Pred prvim poletom preverimo položaj težišča in vpadne kote vseh sestavnih delov (krila, višinskega stabilizatorja in motorja). Težišče naj bo na prvi oznaki (58 mm od prednjega roba krila). Od¬ klon krilc naj bo pri prvih letih manjši, kot je označeno. Zadostuje že +15°! Model najprej preizkusimo brez motor¬ ja, saj tako zmanjšamo maso modela in s tem hitrost ter občutljivost za poškodbe. Model najlaže vržemo tako, da držimo kazalec na zaokroženem delu pod kri¬ lom, saj tako posredujemo modelu največ energije (kot pri HLG). Če model v redu leti, ga preizkusimo še z motorjem. Če smo vgradili priporočen pogonski skop, bo model po metu iz roke nadaljeval let brez izgube višine in dosegel za jadran¬ je primerno višino v 45 sekundah (8 ce¬ lic) oziroma v eni minuti (7 celic). Ker je model brez smernega krmila, mo¬ ramo biti nekoliko bolj pozorni na vrij. Pri sprednji legi težišča s tem ni težav, neko¬ liko se razmere poslabšajo pri zadnjem položaju. Model sicer težko omahne oziro¬ ma nas na to opozori, če pa že, potem moramo pustiti krmila v nevtrali dlje, kot smo vajeni. Rado se namreč zgodi, da ko model pridobi nekaj hitrosti, refleksno po¬ tegnemo višino nase, kar pa vodi v nasled¬ nji obrat (ali na tla, če nimamo dovolj viši¬ ne)! Zanimivo je, da ko model izgubi vzgon pri delujočem motorju, ne omahne v vrij, temveč izgubi le nekaj višine. Namesto zaključka Namesto cenenega speeda 400 lahko uporabimo katero izmed "navitih" izpel¬ jank (glej Tim 5). To pomeni pri enaki moči boljši izkoristek. Seveda so ti motor¬ ji nekoliko dražji, pa tudi večji. Zato je treba sprednji del trupa podaljšati za 15 mm. Uporabimo lahko isti reduktor, kupi¬ ti moramo le nov zobnik s premerom luk¬ nje 3,2 mm (13 zob, modul 0,8), ki ga prav tako dobimo pri Conradu. Model sem preizkusil tudi z 10 celica¬ mi pri povprečnem toku 9 A (merjeno sta¬ tično). Model se povzpne pod kotom pri¬ bližno 45° ter v minuti doseže največjo višino, na kateri model še zanesljivo vidi¬ mo. Seveda sta ta napetost in tok največ (moč 100 W!), kar lahko dobimo iz mo¬ torja speed 400. Dolgotrajno delovanje v tem režimu motor gotovo kmalu "pobere" (izkoristek le nekaj nad 50 %!). Če pri izdelavi naletite na kakršne koli težave, se lahko obrnete na avtorja pris¬ pevka (tel. 067/53-143). Sašo Santelj Preprosta vgradnja servomehanizmov Modelarji poznamo mnogo različnih načinov montaže servomehanizmov v krilo modela. Izbira ustreznega načina za pritrditev pa je odvisna predvsem od globine naše denarnice, saj nam v mo¬ delarskih trgovinah v ta namen ponujajo tudi posebne servomehanizme. Ti so zelo majhni in opremljeni z raznimi dodatki, ki nam olajšajo vgradnjo v krilo in zavza¬ mejo zelo malo prostora. V tem prispevku ponujamo eno izmed rešitev tistim modelarjem, ki bi radi nekaj prihranili, kljub temu pa pri montaži porabili čim manj prostora. Poleg tega ta način omogoča tudi hitro demontažo in zamenjavo na terenu in bo prišel prav ti¬ stim, ki se udeležujejo raznih mode¬ larskih srečanj in tekmovanj. Za izdelavo potrebujemo kos alumini¬ jaste pločevine debeline približno 1 mm a + 2 ■ in nekaj orodja, ki ga najdemo v vsaki delavnici. Da pri opisu postopka izdelave ne bi prišlo do nesporazuma, smo prispevku dodali tudi risbo servomeha- nizma, na kateri so označene potrebne dimenzije za konstruiranje nosilca. Te mere morate prilagoditi velikosti vaših servomehanizmov. ušesce b + 1 c 2 Iz aluminijaste pločevine izrežemo trak dolžine x in širine y. Nato izdelamo utora za ušesci servomehanizma. Dolžino utora razberemo z risbe, širina pa mora biti enaka debelini ušesca. Utora lahko izrežemo z žagico za kovino, oziroma v ploščico navrtamo nekaj lukenj in nato z manjšo pilo izoblikujemo oblike utorov. Ko smo naredili utore, zvrtamo luknje pre¬ mera 3 mm za pritrditev nosilca z vijaki. Položaja vijakov nista pomembna, zato tudi nista kotirana. Na koncu s fino pilo posnamemo ostre robove in nosilec po črtkanih črtah ukrivimo, da dobimo obliko, ki je prikazana na risbi. Montaža je zelo preprosta. Na želeno mesto v krilu položimo servomehanizem, čezenj pa poveznemo nosilec in ga pritrdimo z dvema vijakoma. Ce imate motorni model in v krilu dovolj prostora, svetujemo, da nekoliko povečate mere nosilca (povečajte meri a in b) in nato pri montaži servomehanizem ovijete v ko¬ šček penaste gume ter ga s tem zaščitite pred škodljivimi vibracijami. Boštjan Perdan TIM 8 • april 1997 • 7 MODELARSTVO Tina - začetniški jadralni model Tina je majhen prostoleteči jadralni mo¬ del, za modelarje začetnike. Izdelava ni zahtevna, pa tudi gradiva so poceni. Izdelava modela Trup je sestavljen iz sedmih delov: nosu (št. 1 j, letve za trup (št. 2), podlage za pritrditev krila (št. 3), dveh trikotnih letvic (št. 4) za ojačitev deščice, podlage za pritrditev višinskega repa (št. 5) in kljuke za pritrditev krila (št. 19). Nos trupa je izrezljan iz 5 mm debele vezane plošče ali pa iz lesene letve ena¬ ke debeline. Letev trupa je iz smrekovine prereza 5 x 10 mm. Podlaga za pritr¬ ditev krila ima obliko pravokotnika s stra¬ nicami 60 x 150 mm in jo izdelamo iz 2 mm debele vezane plošče. Trikotni letvici za ojačitev z merami 7x7x150 mm sta iz trde balze ali smrekovine. Podlago za pritrditev višinskega repa izrežemo iz 1,5 mm debele vezane plošče v obliki pravokotnika s stranicami 30 x 100 mm. Trup sestavimo tako, da najprej v nos vle- pimo letev trupa, nato pa pritrdimo obe podlagi za krilo in rep (št. 3 in 5). De¬ ščico za pritrditev krila okrepimo s trikot¬ nimi letvicami. V nos trupa zvrtamo luknjo premera 5 mm in vanjo vlepimo kljuko za pritrditev krila (št. 19). Smerni rep (št. 6) izdelamo iz 2 mm debele balze. Njegove mere so prika¬ zane na načrtu. Rep prilepimo na trupno letev tik pred podlago za pritrditev višinskega repa. Višinski rep je sestavljen iz reber (št. 7 in 7 a), prednje letve (št. 8), nosilca (št. 9) in zadnje letve (št. 10). Rebra (št. 7) so izdelana iz 1,5 mm debele lahke balze, rebro (št. 7 a) pa iz 5 mm debele balze. Prednja letvica je iz balze s prerezom 7 x 5 mm, zadnja letvica pa iz balze s prere¬ zom 3x12 mm. Nosilec (št. 9) je iz smrekovine s prerezom 3x5 mm. Za¬ ključki (št. 11) so iz 5 mm debele lahke balze. Višinski rep izdelamo tako, da najprej na papir narišemo njegov tloris in ga pritrdimo na ravno desko. Nanj z bucika¬ mi pritrdimo prednjo in zadnjo letvico ter vmes na ustrezna mesta postavimo in prilepimo rebra. Ko se lepilo posuši, v zgornje utore na rebrih vstavimo in pri¬ lepimo še vzdolžni nosilec (št. 9). Srednji del višinskega repa okrepimo z vložki - loščicami (št. 1 2) iz 2 mm debele lahke alze. Vlepimo jih v prostor med srednjim rebrom (št. 7 a) in sosednjima rebroma (št. 7). Tako sestavljen rep vzamemo iz šablone, ga očistimo, oblikujemo prednjo in zadnjo letvico (glej prerez B-B) in pripravimo za prekrivanje. Krilo je grajeno podobno kakor višinski rep in ga sestavljamo na ravni podlagi enako kot višinski rep. Sestavljeno je iz več delov. Prednja letev (št. 13) je iz lah¬ ke balze prereza 10 x 12 mm, krilni nosilec (št. 15) iz smrekovine prereza 5 x 8 mm, zadnja letev (št. 14) iz lahke balze prereza 4 x 22 mm, rebra (št. 1 6) so iz lahke balze debeline 2 mm, ušesa (št. 1 7) pa iz 1,5 mm debele vezane plošče (letnice v zunanjih plasteh morajo biti navpične). Ušesa prilepimo na krilo šele potem, ko je to že prekrito. Vložke - plo¬ ščice (št. 1 8) izrežemo iz 2 mm debele lahke balze. Prekrivanje modela Krilo in višinski rep prekrijemo s svile¬ nim ali japonskim papirjem. Za ta model je primeren svileni papir, ki ga dobimo v apirnicah, po japonski papir pa bo tre- a v modelarsko trgovino. Postopek pre¬ krivanja modela s papirjem je bil opisan v Timu št. 7/94, zato ga ne bomo pose¬ bej pojasnjevali. Ko model prekrijemo, je končan in ga le še pripravimo za letenje. Če smo pra¬ vilno izrezljali nos trupa in oblikovali le¬ tev trupa, so koti krila in višinskega repa že pravilni in model je treba samo še obtežiti. To naredimo tako, da na obe strani nosu s samoreznim vijakom (0 3 mm) pritrdimo svinčeni ploščici, ki naj teh¬ tata skupaj približno 50 g. Težišče mo¬ dela se nahaja približno na 45 do 50 % globine krila. Reglaža modela Prvi preizkusni let opravimo na ravnem terenu v mirnem vremenu ali lahnem vet¬ ru. Če piha, model spuščamo v smeri pro¬ ti vetru. Model držimo v desni roki ob glavi, tako da je krilo nekoliko nad glavo in ga usmerjeno proti tlom oziroma mestu pred seboj, ki je oddaljeno približno 10 m. Krila ne nagibamo ne levo ne desno, ampak mora biti vodoravno. Model vrže¬ mo in opazujemo polet. Če povesi nos proti tlom in se usmeri strmo navzdol, to popravimo tako, da sprednjo letev krila podložimo s ploščico furnirja debeline 0,5 do 1 mm. Če se model, ko ga sune¬ mo, povzpne, nato povesi nos proti zem¬ lji in omahne navzdol, mu s ploščico furnirja podložimo krilo pod zadnjo letvi¬ co. Dobro je, če se po prvih uspešnih po¬ letih na ravnem povzpnemo nekoliko viš¬ je in spustimo model še z vzpetine na enak način kot na ravnem. Tako bomo dosegli daljše polete in imeli več časa za opazovanje modela med letom. Model lahko spuščamo tudi s pomočjo vlečne vrvice, vendar za ta način potrebujemo več izkušenj. Za pomoč in poduk po¬ prosimo izkušenega modelarja. Otokar Hluchy 8 • TIM 8 • april 1997 MODELARSTVO TIM 8 • april 1997 • 9 PRILOGA Model radijsko vodene motorne jahte nina II RC (priloga) Nekateri modelarji uživajo pri konstru¬ iranju in izdelavi svojih modelov, drugi pa raje kupijo modele v sestavljankah, ki so vse bolj izpopolnjene, jih sestavijo in vodijo z napravami za radijsko vodenje, pa naj bodo to modeli letal, avtomobilov ali pa ladijski modeli. V ladijskem modelarstvu so med bolj zanimivimi modeli prav gotovo radijsko vodeni modeli čolnov in jadrnic. Ker so naprave za radijsko vodenje tudi pri nas vedno cenejše, izbira ostale modelarske opreme vse bogatejša pa tudi počitnice se bližajo, smo se odločili, da vam tokrat predstavimo RV-model motorne jahte. Vsi tisti, ki bodo izdelali ta model, bodo tako prišli do ravno pravšnje barke za rekreacijo in za demonstracijske nastope. Tehnični podatki: dolžina: 775 mm širina: 200 mm največja višina: 680 mm višina trupa: 130 mm višina trupa s kabino: 205 mm višina prednjega jambora: 520 mm višina krmnega jambora: 300 mm površina glavnega jadra: 297 cm 2 površina krmnega jadra: 156 cm 2 površina floka: 143 cm 2 masa obtežila: 2 x 600 g elektromotor: speed 500 oz. 600 ali podoben vodni vijak: X-35 ali X-37,5 akumulatorske baterije: 7,2 V ali 8,4 V, Ni-Cd, 1400-2000 mAh in več Model motorne jahte, čigar načrt boste našli v prilogi, se z dolžino 775 mm uvr¬ šča med večje ladijske modele te vrste. Namenjen je nekoliko bolj izkušenim mo¬ delarjem, ki dobro obvladajo osnovne modelarske tehnike in nimajo težav pri branju načrtov. Poleg tega ne bo odveč, če imajo nekaj smisla za improvizacijo in za iskanje samostojnih rešitev. Modelarji s krajšim stažem pa naj se natančno drži¬ jo navodil. Gradiva Pravilno izbrana gradiva, orodja in pri¬ pomočki ter primerno delovno okolje so rešitev za vrsto težav na poti do dobrega modela. Potrebujemo: vezano ploščo 3 mm, topolov, lipov ali kak drug furnir, lipove ali topolove, sambine ali smrekove let¬ vice, belo in kontaktno lepilo UHU Kraft, epoksidno lepilo, brezbarvni nitrolak, smukec, japonski papir, barvni nitrolak ali barvo v pršilki. Orodja in pripomočki Rezljača s priborom in z žogicami za rezljanje, modelarski nož, brusilna dešči¬ ca, brusilni papir št. 100 ali št. 120, vod- nobrusilni papir št. 240 in 400, ploščat čopič, spajkalnik s priborom, komplet finih pil, bucike, kovinsko ravnilo, trikot¬ nik, šablonska deska, kopirni papir, pa¬ pirnat trak (za teleprinterje brez kopije). Gradnja Gradnja je klasična, iz lesa, z rebri in letvicami, model pa je prekrit s furnirjem. Trup modela jahte je iz reber in letvic ter ima raven krov, zato ga lahko obrnjene¬ ga sestavimo na šablonski deski. Posebej izdelamo krmno zrcalo (R8), ki je iz pol¬ nega lesa (balze). Rebra prekopiramo na vezano ploščo, lahko jih tudi prerišemo ali prefotokopi- ramo z načrta in fotokopije nalepimo na vezano ploščo. Izrežemo jih z rezljačo ali z modelarskim nožem, oštevilčimo in natančno obrusimo; posebno pazljivo popilimo utore. Nato jih še enkrat pregle¬ damo, in če je potrebno, ponovno oštevil¬ čimo. Na papirnat trak prerišemo tloris palube s položaji reber in ga pritrdimo na šablonsko desko. Najprej sestavimo ogrodje trupa. Ob¬ delana rebra prilepimo pravokotno na označene položaje na središčno letvico, ki smo jo z bucikami pritrdili na šablon¬ sko desko, oziroma na papirnat trak z narisanim tlorisom krova, središčnico in oložajem reber. Začasno jih utrdimo z ucikami, preverimo pravokotnost in po¬ čakamo, da se lepilo posuši. Nato v utore vstavimo veznice in jih privežemo s tanko žico. Z drobno letvico nanesemo v utore lepilo ter zategnemo žice, s katerimi smo privezali veznice k rebrom. Začasno jih lahko pritrdimo tudi z bucikami ali s klju¬ kicami za perilo. Ko je ogrodje trupa suho, odstranimo žice in odvečno lepilo ter ogrodje natančno obrusimo z brusil¬ nim papirjem št. 120. Pri tem si poma¬ gamo z brusilno deščico in pilo. Prekrivanje modela Model lahko prekrijemo s trakovi furnir¬ ja na dvojni diagonalni način ali pa z oplato iz platic na dotikalni način. Primer¬ na sta oba načina, vendar priporočam prekrivanje s trakovi iz furnirja na dvojni diagonalni način, ker ta način dopušča prekrivanje trupov ladijskih modelov ne glede na obliko reber. Uporabljamo lah¬ ko skoraj vse vrste furnirja. Ker prekriva¬ mo s trakovi, ki so različnih širin in dol¬ žin, odvisno od oblike in dolžine trupa, lahko za pripravo trakov porabimo raz¬ lične kose odpadnega furnirja, ki nam je ostal. Furnirji so lahko tudi različnih de¬ belin, vendar moramo za isto plast do¬ sledno uporabljati enako debele trakove. Navadno so trakovi široki od 1 5 do 30 mm, dolžino pa prilagajamo obsegu tru¬ pa, ki ga prekrivamo. Širina trakov za naš model naj ne bo več kot 15 mm! 10 • TIM 8 • april 1997 PRILOGA Zunanji okvir za kabino in stranici. Rebro 8 je iz polne balze. Nalepimo ga na rebro 7 in obdelamo. Preden začnemo prekrivati, si pripravi¬ mo posebno stojalo za odlaganje trupa med delom, tako da bo ta vedno višje nad podlago, kot segajo trakovi prek obeh zunanjih bočnih letvic. Pri tem po¬ stopku trup ni pritrjen na stojalo, ampak ga nanj samo položimo. Prekrivati zač¬ nemo vedno pod kotom (približno 45°), ki ga na začetku določimo s preizkušan¬ jem. Kot spreminjamo toliko časa, da se trak lepo uleže po obliki trupa, nato ga prilepimo in na eni strani začasno utrdi¬ mo s ščipalkami, na drugi pa z lepilnim trakom. Ko se lepilo posuši, prekrijemo trup levo in desno od prvega traku, pri tem na stikih zalepimo tudi vse vzdolžne robove. Trakove krojimo sproti in pazi¬ mo, da se stični robovi tesno prilegajo. Drugo plast polagamo enako kot prvo, diagonalno, a v nasprotni smeri. To opravilo vzame začetnikom precej časa, zato je med modelarji manj priljub¬ ljen. Tisti, ki niso takoj vrgli puške v koru¬ zo in so prebrodili začetne težave, pa ra¬ di prekrivajo na ta način in se ga pogo¬ sto, loteva jo. Široke trupe in take z oglatimi rebri prekrivamo najprej z ene strani samo do polovice in nato še z druge strani. Prekri¬ vamo pod kotom od sredine gredlja na levo in desno stran. Trakove polagamo izmenično. Ko položimo prvo plast, pre¬ krijemo še drugič, diagonalno v nasprot¬ ni smeri. Navadno zadošča dvoplastna opiata. Tako oplato odlikuje velika trd¬ nost in trajnost. Opiata iz platic na dotikalni način Ta način je primeren za prekrivanje tru¬ pov z različnimi preseki. Je nekoliko zahtevnejši in bolj zamuden, vendar se vloženo delo in trud poplačata z lepšo ter predvsem trdnejšo in trajnejšo oplato. Platice so lipove, topolove, sambove ali mahagonijeve (te so nekoliko težje) let¬ vice, dostikrat pa tudi balzove, ki so naj¬ lažje. Prekrivanje z balzovimi letvicami je preprosto in tudi končna obdelava povr¬ šin navadno ne povzroča nobenih preg¬ lavic, ker platice iz balzovega lesa z lahkoto režemo in brusimo. Balzova opia¬ ta je zelo lahka, kar je njena največja prednost; glede trdnosti pa močno zaostaja za oplatami iz drugih vrst lesa. Prekrivamo s platicami, ki so široke 5 do 8 mm, debele 2,5 do 3 mm in nekoliko daljše od trupa. Vedno prekrivamo hkrati levi in desni bok v smeri proti gredlju. Trup pred prekrivanjem pritrdimo na s pa¬ pirjem pokrito šablonsko desko. Platice lepimo na rebra in po vzdolžnih robovih med seboj, sosednji platici se morata do¬ tikati vzdolž celega roba. Zato je treba vsako platico, preden jo prilepimo, obde¬ lati tako, da se na rebra in spodnjo plati¬ co po vsej dolžini lepo prilega. To dose¬ žemo tako, da jo na prvi in zadnji tretjini obrusimo ali pooblamo v obliko tope za¬ gozde. Prekrit trup površinsko obdelamo. Kadar uporabljamo samo eno vrsto le¬ pila (belo ali epoksidno), stisnemo s šči¬ palkami zgornji rob opiate k zgornjemu robu boka, spodnje robove pa začasno pritrdimo z bucikami ali s samolepilnim trakom. Po sušenju odstranimo odvečno lepilo in pripomočke za začasno pritrjevanje ter trup obrusimo z brusilnim papirjem za les št. 150. Buciko, s katero smo pritrdili oplato k ogrodju, najlaže izvlečemo, če jo zavrti¬ mo. Kadar ne gre s prsti, uporabimo majhne ploščate klešče. Na tak način tudi ne poškodujemo površine, kar se pri puljenju bucik rado zgodi. Na zunanja robova dna nalepimo še odbojnika valov (izdelamo ju iz križno lep¬ ljenega furnirja, iz tanke vezane plošče ali iz balze) in pazimo, da je kot, ki dolo¬ ča nagib odbojnikov, na obeh bokih enak. Sledi ponovno brušenje zunanjih površin in robov ter lakiranje notranjih in zunanjih površin trupa z brezbarvnim nitrolakom. Lak v prvih nanosih naj bo redek kot olje za sončenje. Z njim večkrat (3- do 4- krat) izdatno premažemo tako notranjost kot zunanje površine. Na težko dostopna mesta v notranjosti lak vlijemo in ga z nagibanjem modela razlijemo po notran¬ josti. Po vsakem nanosu laka zunanje površine narahlo suho prebrusimo z vod- nobrusilnim papirjem št. 240. Pri drugem lakiranju dodamo v lak nekaj smukca (približno 1 0 %) in ko se ta nanos posuši, ga prav tako obrusimo z vodnobrusilnim papirjem št. 240. Vse zunanje površine prekrijemo z japonskim papirjem in jih tako še dodatno zaščitimo. Luknjice od bucik ter manjše in večje napake pred prekrivanjem pokitamo z gostim mode¬ larskim kitom (zmes smukca in brezbarv¬ nega nitrolaka v razmerju, približno 1:1) in suhega prebrusimo. Krov izdelamo iz 3 mm debele vezane plošče. Oblika krova bo najbolj točna, če jo posnamemo po lastem trupu, ki ga postavimo na vezano ploščo in obrišemo. Pogonski sklop Pogonski sklop sestavljajo elektromo¬ tor, kardanska vez, pogonska gred, vod¬ ni vijak, krmilo in akumulatorske baterije. Naloga pogonske gredi je prenašanje moči motorja na vodni vijak. Gred naj bo čim krajša in primerno debela, ker s tem zmanjšamo tresljaje in nihanja. Kardan je vez med motorjem in pogonsko gred¬ jo, ki mora biti v osi z motorno gredjo, da bodo izgube pri prenosu čim manjše. Najpomembnejši del pogonskega sklo¬ pa je vodni vijak, ki moč motorja spremi¬ nja v premočrtno gibanje modela. Izbira najustreznejšega vijaka zahteva razmis¬ lek in dosti preizkušanja. Tudi pri izbiri ostale pogonske opreme imamo veliko možnosti. Ponudba v naših modelarskih trgovinah je zelo pestra, zato tudi to opremo izberimo premišljeno, saj sta od nje v precejšnji meri odvisni hitrost in tra¬ janje vožnje modela. Za pogon modela motorne jahte nina II RC je primeren že običajen Mabuchi 540, še boljša pa je izboljšana izveden¬ ka speed 500 BB (ali speed 600) firme Graupner. V Ljubljani jih dobite pri Mla¬ dem tehniku na Levstikovem trgu. Speed 500 BB dela v napetostnem območju 4,8 do 8,4 V, njegova delovna napetost je 7,2 V, v prostem teku se vrti s 34.000 vrt¬ ljaji na minuto, njegov največji izkoristek je 78 % in prenese tok do 1 8 A. Ker pa ima v prostem teku precej veliko porabo, ga moramo napajati z akumulatorskimi baterijami, ki imajo nazivno kapaciteto 2,0 An ali več. Primerna je vsaka pogonska gred s premerom 4 mm, njena največja dolžina pa je narisana na načrtu. TIM 8 • april 1997 • 11 PRILOGA Trup s kabino med gradnjo. Z vodnim vijakom X-35 bo model dosegel precejšnjo hitrost, z dobro na¬ polnjenimi akumulatorskimi baterijami pa ga bomo lahko vozili približno deset minut. Vgradnja pogonskega sklopa Pogonski sklop vgradimo v model, ko je površinsko že obdelan. Začnemo pri nosilcu za elektromotor. Izdelamo ga iz 1,5 mm debele aluminijaste pločevine ali iz 3 mm debele vezane plošče in ga oblikujemo po elektromotorju. Tak nosilec je primeren za pritrditev večine elektro¬ motorjev, ki jih uporabljamo za pogon modelov. Motor pritrdimo v nosilec z dve¬ ma vijakoma. Bolj zahtevna je vgradnja motorja, ki je s togo kardansko vezjo priključen na pogonsko gred. Pri jahtah to ni tako po¬ gosto, saj navadno uporabimo gibljiv kardan. Nosilec prilepimo z epoksidnim lepilom in spoj ojačimo s koščkom stek¬ lene tkanine. Sledi izrezovanje odprtine za vodilo gredi. Mere zanjo povzamemo z načrta. Nato pritrdimo elektromotor v nosilec in s kardanom povežemo pogonsko gred z gredjo elektromotorja, Pogonsko gred potisnemo skozi izrezano odprtino v dnu, nato privijemo še ladijski vijak in vse dele začasno utrdimo s samolepilnim trakom in koščki stiropora. Preverimo lego gredi, kardana in ladijskega viiaka, nekajkrat zavrtimo in primerjamo z lego na načrtu. Če ta ustreza, s selotejpom prelepimo iz¬ rez ob vodilu gredi in odprtino zalijemo z epoksidnim lepilom. Navadno uporab¬ ljamo za takšna lepljenja epoksidno lepi¬ lo s krajšim strjevalnim časom (5 minut do 1 ure). Krmilo izdelamo iz 3 mm debele mede¬ ninaste varilne žice in medeninaste ploče¬ vine prekrite z balzo. Za vodilo osi krmi¬ la uporabimo medeninasto ali bakreno cevko z notranjim premerom 3 mm. Spodnji konec krmilne osi zažagamo in v zarezo prispajkamo krmilno ploščico. Na vrh osi vrežemo navoj M3, ki naj sega še 3 do 4 mm v vodilo. Obliko ploščice pre¬ rišemo iz načrta. Krmilo privijemo z mati¬ co M 3, pod katero podložimo navadno podložko. Ko je krmilo dovolj trdno vpeto in obenem dobro gibljivo, montiramo še ' % Zunanji in notranji okvir na palubi služita za pritrditev kabine. krmilno ročico, ki jo naredimo iz tanke medeninaste pločevine. Pritrdimo jo tako, da pod njo in nad njo vstavimo po eno vzmetno podložko ter vse skupaj privije¬ mo še z eno matico M 3. Pri tem pazimo, da utrdimo samo krmilno ročico, krmilo pa ostane dobro gibljivo. Najenostavne¬ je pa krmilno ročico pritrdimo na os tako, da jo prispajkamo. Izdelava kabine Sestavne dele za kabino izdelamo iz balze ali iz 3 mm debele vezane plošče, kot gradivo pa lahko uporabimo tudi tri- plastni križno lepljen furnir, ki si ga pri¬ pravimo sami. Najprej izdelamo in zale¬ pimo krov ter notranji okvir na krovu, na katerega bo nasedla kabina. Nato se loti¬ mo okvira, stranic in reber, ki sestavljajo kabino ter jih sestavimo in zlepimo na šablonski deski. Kabino obrusimo, več¬ krat prelakiramo z brezbarvnim nitrola- kom in prekrijemo z japonskim papirjem, ponovno obrusimo in pobarvamo. Oken¬ ska stekla, zračnike, ograjice, nosilce za jambora itd. prerišemo z načrta, izde¬ lamo in pobarvamo. Nalepimo jih na že prebarvano kabino. Jambora, burna in jadra Jambora in burna izdelamo iz lipovine ali iz trde balze. Jadra so lahko iz različnih materialov. Najboljši je dakron, vendar lahko dobra jadra naredimo tudi iz najlona za vetrov¬ ke. V praksi so se dobro izkazala tudi ja¬ dra, izdelana iz gosto tkanih lahkih tka¬ nin in celo iz polivinilne folije, čeprav taka jadra niso najboljša. Najteže je na¬ rediti krojena jadra, ki so tudi najbolj ka¬ kovostna. Na načrtu so risbe glavnega, krmnega jadra in prečke, ki so primerne velikosti in oblike za ta model. Najprej oblikujemo šablone za izdela¬ vo jaaer. Položimo jih na blago in reže¬ mo natančno ob robovih. Paziti moramo, da so šablone položene na blago tako, da je smer tkanja pravokotna na zadnji, prosti rob jadra. Dakron za jadra režemo z ostrim modelarskim nožem, najlonske tkanine pa ob šabloni s pomočjo spajkal¬ nika. Jadra izdelamo natančno in pazlji¬ vo, saj je od njihove kakovosti odvisna tudi hitrost modela. Napenjalci in napenjalne vrvice Napenjalce lahko izdelamo iz tanke vezane plošče, vitroplasta ali iz alumini¬ jaste pločevine. Običajno so pravokotne oblike z zaobljenimi robovi (kot je nari¬ sano na načrtu), lahko pa so tudi ovalni ali okrogli. Kljukice za pripenjanje vrvic so večinoma izdelane iz bakrene, mede¬ ninaste, jeklene ali nerjaveče jeklene žice, debele od 0,4 do 0,8 mm, ali pa jih zvijemo kar iz navadnih bucik. Lahko jih nadomestimo tudi z vrtivkami, kakršne uporabljajo ribiči. Za napenjalne vrvice navadno uporabimo tanko sukano po¬ liestrsko vrvico debeline do 0,4 mm. Za vsako napenjalno vrvico izdelamo po en napenjalec in dve kljukici za pritrjevanje. Za pritrditev napenjalnih vrvic so najpri¬ mernejši manjši očesni vijaki. Vgradnja naprave za radijsko vodenje Za radijsko vodenje modela motorne jahte nina II RC lahko uporabimo katero koli večkomandno napravo. Na načrtu je sicer prikazan eden od načinov vgradnje in razporeditev posameznih delov RV- opreme. Kljub temu ne bo odveč, če po¬ samezne komponente še enkrat našteje¬ mo: To so servomehanizem za premika¬ nje krmila, servomehanizem za pre¬ mikanje mehanskega regulatorja hitrosti (kadar uravnavamo hitrost z elektronskim regulatorjem, tega servomehanizma ne potrebujemo) za vožnjo naprej ali nazaj, servomehanizem z ročico za istočasno popuščanje in zategovanje vseh treh jader, sprejemnik, akumulator za napa¬ janje sprejemnika, stikalo za vključitev sprejemnika in povezavo med akumula¬ torjem in sprejemnikom z anteno, ki jo pritrdimo na krov. Na risbi je narisana nosilna plošča, na katero pritrdimo servomehanizme in me¬ hanski regulator hitrosti. Kadar uporabi¬ mo elektronski regulator, ga samo posta¬ vimo na to mesto in utrdimo. Nosilno ploščo izrežemo iz 3 mm debele vezane plošče, nosilec pa iz 10 mm debele lipo¬ vine ali sambe in ga prilepimo na dno. Nanj z dvema samoreznima vijakoma privijemo nosilno ploščo. Nato s poveza¬ vami, ki smo jih naredili iz 2 mm debele varilne žice ali pa kupili v modelarski 12 • TIM 8 • april 1997 PRILOGA trgovini, povežemo servomehanizem, ki ga na oddajniku krmilimo z levo roko (naprej - nazaj) z mehanskim regulator¬ jem hitrosti, drugega, ki ga na oddajniku premikamo z desno roko (levo - desno) pa s krmilom, tako da sta oba v ničelni legi. Servomehanizem za popuščanje in zategovanje jader pa krmilimo na oddaj¬ niku z desno roko v smeri naprej - nazaj. Kadar je ročica v ničelni legi, so jadra delno popuščena. Ročico za zategovanje in popuščanje jader naredimo iz 1,5 mm debelega vit- roplasta, 3 mm debelega pleksi stekla ali v skrajnem primeru iz 3 mm debele ve¬ zane plošče. Najprej jo prerišemo na gradivo, nato izžagamo in natančno ob¬ delamo. Ne pozabimo izvrtati 8 mm velike odprtine na sredini pritrditvenega kroga in še dveh s premerom 3 mm, skozi kateri bomo z dvema samoreznima vijakoma pritrdili ročico na okrogel krmil¬ ni nastavek servomehanizma. Tega bomo nato postavili in ga privili na servomeha¬ nizem tako, kot je narisano na načrtu. Sprejemnik povežemo prek stikala z akumulatorjem za napajanje sprejemni¬ ka, motor pa spojimo z akumulatorskimi baterijami prek regulatorja hitrosti. Spre- jemniško anteno napeljemo ob jamboru in jo nanj pritrdimo. Najprej vključimo oddajnik in nato sprejemnik, pogledamo, če se ladijski vijak lahko prosto vrti in preizkusimo de¬ lovanje vseh delov modela kar na stojalu v delavnici. Ko je preizkus končan, iz¬ ključimo RV-napravo in sicer najprej spre¬ jemnik in nato oddajnik. Če je vse pravil¬ no delovalo, je model pripravljen za prvo vožnjo na vodi. Namestitev RV-naprave in akumula¬ torskih baterij je odvisna od teže posa¬ meznih delov. Akumulatorske baterije namestimo navadno ob levo stran pogon¬ ske gredi. S tem nasprotujemo vrtilnemu momentu vijaka. Poleg razporeditve pogonske opreme in elementov RV-naprave v modelu je na načrtu narisana tudi točka, v kateri mora biti težišče modela. Težišče modela pred¬ vidi konstruktor in se vedno določi za po¬ polnoma opremljen model. S premika¬ njem težišča močno vplivamo na plovne lastnosti modela, zato je treba model opremiti tako, da ima težišče tam, kot je predvideno v načrtu. Manjša odstopanja lahko popravimo še s premikanjem akumulatorskih baterij, ma¬ lo naprej ali nazaj. Pravilno lego težišča določimo z uravnoteženjem modela na ro¬ bu trikotne letvice. Na modelu označimo lego težišča in ga položimo na rob letvice v označeni točki. Baterije premikamo toli¬ ko časa, da je model v ravnovesju. Do¬ končno bomo model jahte uravnotežili po preizkusnih vožnjah, najbolje v bazenu. Preden model prvič spustimo, ga polo¬ žimo v vodo, da ugotovimo, če ima pra¬ vilno lego. Model pravilno leži v vodi tak¬ rat, kadar je ravni del zgornje linije krova vzporeden z vodno gladino. Za večino modelov je to osnovna lega na vodi. Roman Zupančič Kosovnica 7. železniški bolšji sejem MINIATURNE ŽELEZNICE Društvo ljubiteljev železnic Železna cesta iz Ljubljane organizira 26. in 27. 4. 1997 (sobota in nedelja) na O. S. Vižmarje-Brod že 7. bolšji sejem miniaturne železnice, ki bo odprt od 9.30 do 16.30 (avtobus MPP št. 8 proti Šmarni gori). Vsi, ki vas zanimajo modeli vlakov, ste vljudno vabljeni. Na "bolšjaku" bo mogoče pro¬ dajati, kupovati, menjati ali pa si samo ogledati modele lokomotiv, vagonov, opreme za makete, knjige, revije, znake, VHS-kasete, skratka vse, kar je povezano s pravo in modelno železnico. Prinesite svoje makete in modele ter popestrite doga¬ janje na sejmu. Vstop na sejem bo prost. Vse informacije dobite na telefonu 061/152-34-55 (Matjaž). _ Matjaž Siard DLZ "Železna cesta" TIM 8 • april 1997 • 13 MODELARSTVO Model hitrega hidrogliserja Graupner "tornado" Popularni model hidrogliserja nemške tovarne Graupner je priljubljen tako med mlajšimi modelarji kot tudi tekmovalci v kategoriji FSR-E-hidro 1. Z njim se na tek¬ movanjih redno pojavlja kar nekaj tekmo¬ valcev, ki vedno zasedejo vidna mesta. Na lanskem 1. evropskem prvenstvu so vse tri medalje v kategoriji hidro 1 junior osvojili s tornadom. Model je priljubljen tudi v ZDA, na zadnjem tekmovanju NAMBA leta 1996 so vsi dobitniki me¬ dalj v kategoriji hidro 7 vozili model tor¬ nada. Veliko je tudi slovenskih modelar¬ jev, ki imajo ta model in z njim tekmujejo ali pa le uživajo v vožnji. Model je zelo lahek, saj s celotno opre¬ mo tehta manj kot 1 100 g. Prednost tor¬ nada pred drugimi podobnimi modeli je njegova majhna masa, v kompletu pa dobite že zlepljen trup in pripravljene pre¬ ostale dele. Model je stabilen pri majhnih in velikih hitrostih, preprosto ga je uprav¬ ljati (seveda, ko se naučimo upravljanja modelov hidrogliserjev) in lep je na po¬ gled. Tudi cena kompleta je sprejemljiva. V nasprotju z drugimi podobnimi mode¬ li, naprimer Robbe cold in DPI american dream, ima tornado zelo ozek krmni del trupa, zaradi česar je malo lažji, vendar pa je v zavojih nekoliko manj stabilen, ker ima krmni del zelo majhen vzgon. To je posebna težava hidrogliserjev, ki jo nekateri rešujejo tako, da na zadnji del trupa nalepijo zadnje plovce, ki pa lahko ovirajo vožnjo, če niso na pravi višini. Vsekakor pa bi rada še enkrat opozori¬ la vse, ki že gradite ali boste gradili mo¬ del tornada, na posebnosti hidrogliser¬ jev. Ti modeli se pri pospeševanju dvig¬ nejo na sprednja plovca in zadnji del trupa ali celo samo na pogonski vijak. Do faze drsenja je to izredno počasen in teško obvladljiv model. Ce po 10 sekun¬ dah ne začne drseti, je treba model preu¬ rediti. Vožnja s tovrstnimi modeli bolj spo¬ minja na vožnjo modelov letal, ki jih je do vzleta prav neprijetno upravljati. Seie ko drsi, lahko uživate v vožnji. Model tornada je bil v reviji TIM (št. 4, letnik 1995/96) sicer že predstavljen. Opisali smo model, izdelavo posameznih delov za pogon in vodenje. V tem pris¬ pevku pa bomo pojasnili, kako sestaviti model iz kompleta, ter razložili montažo pogonskega dela in krmila, ki ju lahko kupite v kompletu (Graupner hydro-l). Ta vsebuje dele, ki so prikazani na sliki 1: - Motor Graupner race 500 z blokir- nim kondenzatorjem. To je motor tipa 540, predviden za napetost 7,2 V in ima po opisu proizvajalca izkoristek 76 % pri 16 A, - pogonska gred 0 4 mm s togim kar- danom, puša za mazanje ter pogonski vijak X-33, - smerno krmilo in pripadajoča spojka, - obračalno krmilo (an.: turn fin). Potrebujete še: sprejemnik, servomeha- nizem (v model lahko namestite normalno velik servomehanizem, naprimer Graup¬ ner C 507 ali C 51 2, regulator hitrosti za napetost do 8,4 V in tok 30-50 A ter paket šestih ali sedmih celic Ni-Cd veli¬ kosti sub C. Za lepljenje delov lahko upo¬ rabite lepilo Stabilit express, UHU acrylit ali gosto cianoakrilatno lepilo (CA). Najlažje je delo s CA-lepilom, saj lahko z njim zlepite prav vse dele na modelu. Opis in sestavljanje modela Komplet vsebuje plastične dele, ki so izdelani iz plastike ABS, dokaj odporne proti udarcem, lesene dele za pritrditve in ojačitve, drobne dele za montažo (vija¬ ke, tesnilno gumo, dvostranski iepiini trak, gumijasto manšeto, jekleno žico za anteno itd.), komplet modrih nalepk za okrasitev modela (po želji tudi rdečih, ki se kupijo posebej) ter podroben načrt modela z opisom izdelave. Trup je že zvarjen in v notranjosti oja¬ čen z rebrom. Rebro sega prek obeh plovcev ter prostora za namestitev celic, zato je trup prečno izredno tog, nekoliko manj pa v vzdolžni smeri. Spoj na robu pozorno preglejte po vsej dolžini, kajti že najmanjša razpoka bo povzročila vdira¬ nje vode v model. Vidni del spoja med zgornjim in spodnjim delom trupa lahko dodatno zalijete s srednje tekočim cia- noakrilatnim lepilom. Priporočljivo je, da ojačite tudi sprednji del spoja na kabini, to je del, v katerega pridejo celice. V ta namen rabite tanjšo cevko, ki jo naredite tako, da plastično cevko debeline prib¬ ližno 3-4 mm segrejete nad plamenom in jo, ko postane mehka, razvlečete v tanko kapilaro, ki jo na koncu odrežete. Debe¬ lejši konec cevke nataknete na plastenko cianoakrilatnega lepila. Na ta način do¬ sežete tudi težje dostopna mesta v mo¬ delu. V načrtu je model prikazan s pokritim zadnjim delom trupa. Izkušnje pa so po¬ kazale, da je v ta prostor zelo težko na¬ mestiti dele in natakniti gumijasto manše¬ to za tesnjenje prehoda krmilnega droga za smerno krmilo. Zato priporočava, da zadnji del zgornjega dela trupa izrežete. V ta prostor lahko namestite servomeha¬ nizem in sprejemnik, vendar morate pa¬ ziti, da obeh delov ne pomaknete preveč nazaj, saj bi se na ta način težišče mo¬ dela pomaknilo v zadnji del. Model se zapira s pokrovom, ki ga po¬ tisnete v z gumo zatesnjeno režo. Ta na¬ čin je zelo preprost in učinkovito prepre¬ čuje vdiranje vode v model. Nad ta 14 • TIM 8 • april 1997 MODELARSTVO pokrov pa je pritrjen še zgornji kupolasti del, ki da modelu značilno obliko. Seve¬ da so tudi tu možne poenostavitve, pred¬ vsem z namenom zmanjšati maso mo¬ dela. V kupolasti del lahko po želji name¬ stite tudi sprejemnik, kjer je na suhem tudi, če v model pride nekaj vode. Premičnemu pokrovu in delom, ki tvorijo režo, se lahko tudi izognete. Mo¬ del zaprete z zgornjim kupolastim delom, ki ga zatesnete tako, da ga oblepite z lepilnim trkom. Tak način tesnjenja je pred startom sicer malo zamudnejši, ven¬ dar tako pridobite v kupoli nekaj prosto¬ ra. Notranji volumen modela je izredno majhen, zato v model ne morete namesti¬ ti vzgonskih teles (npr. kosov stiropora). Zato se model v primeru resne poškodbe lahko tudi potopi. Edino mesto, kamor lahko natlačite koščke stiropora, sta pred¬ nja plovca. Komplet pogonskih celic poskusite na¬ mestiti v prednji del modela. Ce so celice obdane z debelo plastjo zaščitne plas¬ tike, jih boste tja spravili zelo težko. V tem primeru obrežite rebro le toliko, da bodo celice trdno stale na svojem mestu. Da pa ne bodo zlezle nazaj, takoj za njimi nalepite kos vezane plošče. Sledi montaža motorja. Kot podloga za nosilec motorja sta pripravljena dva kosa vezane plošče, debele 4 mm. V zadnji del izbočenega dela dna izvrtajte odprtino premera 6 mm in vanjo posku¬ site namestiti zaščitno cev pogonske gre¬ di. Cev skupaj s pogonsko gredjo name¬ stite v sestavljeni komplet motor-nosilec, tako da bo približno 8 mm pogonske gredi iz pletenice prišlo v togo sklopko. V tem primeru je konec matice na pogonski osi poravnan s krmo. Ko ste vse poskusno namestili na svoja mesta in preverili, ali vse ustreza načrtu, lahko prilepite obe podlogi, obenem pa še ojačitev iz kosa letvice 5x5 mm na prehodu cevi iz dna. Nato prilepite še ojačitev krmila na no¬ tranji strani krme. Vse opisane ojačitve so prikazane na sliki 2. Preden prilepite v model cev pogonske gredi, vanj name¬ stite kompleten motor in nosilec ter ga trdno privijte na svoje mesto. Ko ste pre¬ pričani, da je vse na svojem mestu, za¬ ščitno cev zaljite z lepilom. Preden privijete obračalno krmilo na desni plovec, ojačajte mesto z ostankom plastike ABS (slika 3). Na mestih, kjer sta na trup privita krmilo in obračalno krmilo, izvrtajte luknje premera 1,2 do 1,5 mm. Tako boste samorezne vijake laže uvili v plastiko. Obračalnega krmila ne name¬ stite pod kotom, ki je narisan v načrtu, ampak naj bo kot med pravokotnico in obračalnim krmilom največ 10°. Ce je kot prevelik, se desni plovec v zavoju pre¬ močno potopi, zato model v zavoju izgu¬ bi precej hitrosti. Servomehanizem vlepite v model s priloženim dvostranskim lepilnim trakom. Svetujeva, da ga pomaknete čim bliže Slika 3. Ojačitev na mestu pritrditve obračal¬ nega krmila Slika 4. Pogled na krmni del modela tornada Slika 5. Način pritrditve kupolastega pokrova na trup motorju, da bo težišče pomaknjeno bolj naprej. Ko ste privili krmilo, zvrtate luknjo s premerom 6 mm, skozi katero pride cevka, da boste nanjo nataknili gumijasto manšeto. Ker ročici na krmilu in servome- hanizmu nista popolnoma soosni, morate nekoliko ukriviti krmilni drog (slika 4). Že izrezane kose plastike ABS drsnih plošč (an. ride pads) nalepite na oba plovca z gostim CA-lepilom, kot je prika¬ zano na načrtu. Pred lepljenjem površino obeh narahlo pobrusite s finim brusilnim papirjem in očistite s krpo. Notranji in zadnji rob drsne plošče naj bo pomak¬ njen približno 1 mm čez rob plovca. Na¬ loga drsnih plošč je, da z ostrimi robovi odrežejo vodno površino, tako da ob plovcih ne prihaja do vrtinčenja vode in vzpenjanja vode po plovcih. Model se zato dvigne višje na vodno površino, zaradi zmanjšega upora pa se poveča njegova hitrost. Model naj bi bil pokrit samo s kupola¬ stim delom. Ker tega dela med vožnjo ne smete zgubiti, ga morate dobro pritrditi. Sama sva ga prtrdila nekoliko drugače, kot je predvideno v navodilih. Namesto sprednje zaklopke sva iz kosov plastike izdelala kljunast zatič, ki sede v izrezano odprtino v kabini (slika 5). Na krmnem delu trupa pa sva iz kosa aluminijaste pločevine izdelala majhen nosilec z vijakom M 4 (slika 4) ter ga na trup pritr¬ dila z vijakom M 3. V kupolo je izvrtana luknja, skozi katero pride vijak, nanj pa privijete matico M 4. Kupola je torej na trup pritrjena z zatičem, vijakom in lepil¬ nim trakom. Spojler je izdelan iz treh delov, dveh smernih in višinskega krila. Vsako krilo je sestavljeno iz dveh delov, ki ju je treba pred sestavljanjem zlepiti. Spojler nale¬ pite na krmni del trupa. Modelu daje po¬ sebno obliko, toda če nameravate z njim tekmovati, ga odsvetujeva. Ob trčenju bo "krilati del" odlomil še dobršen del trupa in model se bo hitro napolnil z vodo. Ko v model nameščate RV-opremo, ele¬ ktrične povezave med pogonskim akumu¬ latorjem, regulatorjem hitrosti in elektro¬ motorjem ločite od povezav za anteno, sprejemnik, regulator hitrosti in servome- han izem. Upoštevajte pravilo, da naj bodo jakotokovne povezave, to so tiste, ki vodijo na motor, ločene od šibko- tokovnih, tistih, ki so povezane s sprejem¬ nikom, vsaj za 2 cm! To je sicer v tornadu zelo težko doseči, toda z nekaj premisle¬ ka vam bo uspelo. Akumulatorje v spred¬ njem delu morate učvrstiti z kosom pene ali stiropora, da med vožnjo ne bi poskakovali. Sprejemniško anteno lahko pritrdite na kupolo, sprejemnik pa prile¬ pite z obojestranskim lepilnim trakom na dno ali bok trupa. Za konec na model nalepite že prilo¬ žene okrasne nalepke (slika 6). Te so zelo kakovostne, le sprednje okno vam bo pri lepljenju najbrž delalo preglavice. Da na robovih ne bodo nastale gube, morate folijo ves čas raztegovati in rahlo greti. Hidrogliserji uporabljajo za pogon superkavitacijske pogonske vijake. Imajo oznako X (X-29, X-31 in X-33 so Graup- nerjeve elise). Ta vrsta ima zelo ozek "pogonski curek", zato modela ne dvigu¬ jejo. Ce si ogledate tak pogonski vijak, opazite, da ima zadnji rob nagnjen v smeri potiska. Testiranje modela Za upravljanje sestavljega modela tor¬ nada sva uporabila nekoliko starejšo dvokanalno napravo Graupner D 4, ser¬ vomehanizem normalne velikosti Graup- TIM 8 • april 1997 • 15 MODELARSTVO Slika 6. Tornado je pripravljen za prvo vožnjo. ner C 51 2, za regulacijo vrtljajev motor¬ ja pa Graupnerjev povver chip 40, ki pre¬ nese 30 A trajne tokovne obremenitve in 40 A trenutne obremenitve. Pogonske ce¬ lice so bile Sanyo, kapacitete 1400 mAh, napetosti 7,2 V, sicer pa že precej dotra¬ jani neuparjeni akumulatorji, za sprejem¬ nik pa sva izbrala paket 4,8 V / 50 mAh. Model na startu je tehtal le nekaj gramov več kot kilogram. Pred vožnjo sva preve¬ rila še težišče modela, ki je bilo točno na mestu, označenem na načrtu. Za pogon pa sva uporabila kompletu priloženi pla¬ stični ladijski vijak X-33. Pogonske in sprejemniške celice sva dodatno učvrstila s kosom mehkega stiro¬ pora, da ne bi poskakovale po kabini modela. Za primer, da bi v model prišla voda, sva na kritična mesta natlačila kose papirnate brisače. Suhi preizkus pogonskega sistema je pokazal, da ima sicer namazana gred nekaj "zraka", saj se je oglasila z ropotajočim zvokom. Kar malo v dvomih sva nato model preizkusila še na vodi. Model pa je brez vsakršnih težav zdrsel že pri zelo nizki hitrosti. Vsi dvomi o tem, da model s stan- darnim motorjem zelo težko zdrsi - takih rimerov sva videla že precej - so se v ipu razblinili. Tudi pri nizki hitrosti, nekje med 10 in 20 km/h je model zelo lepo drsel z dvignjeno krmo, kar je bil dokaz, da je težišče modela na pravem mestu. Po treh minutah vožnje sva preve¬ rila, ali sta se nehlajeni motor in regulator že pregrela. Toda dokaj mrzel dan in voda sta pripomogla, da sta se segrela le na 40° C. Standardno opremljen model je vodljiv brez težav, v zavojih mu hitrost malen¬ kostno pade, po nekaj metrih iz zavoja pa jo spet pridobi. Ne zmotijo ga niti manjši valovi, saj jih prepelje brez prečnega nihanja. S tornadom pri polni hitrosti ne morete speljati kroga, manjše¬ ga od 5 m. Pri manjši hitrosti je model še manj okreten, zato pazite in ga ne vozite preblizu obale. Model morate spraviti do obale, še preden se celice izpraznijo. Ko model ne drsi, je izredno počasen, in če bo prenehal drseti nekaj 1 0 m od obale, ga boste težko pripeljali do brega. Model sva želela preizkusiti tudi pri večji hitrosti, zato sva vanj namestila komplet sedmih celic Panasonic SP firme Kyosho. Model je še hitreje zdrsel in pe¬ ljal s hitrostjo okoli 25 km/h, toda po 1 0 sekundah se je zaradi tokovne in ter¬ mične zaščite regulatorja ustavil. To je bil še en dokaz, da so motorji v modelih hi- drogliserjev dokaj požrešni. Zato je za regulacijo hitrosti bolje uporabiti malo močnejši regulator hitrosti, naprimer take¬ ga za 50 A trajne obremenitve, ki ima povrh tudi vodno hlajenje. O načinu vgradnje vodnega hlajenja smo pisali v prejšnjem prispevku o tornadu (TIM 4/96]. Zaključek Naj ponoviva še enkrat, na kaj bodite pozorni pri gradnji in spuščanju modela. Pri sestavljanju upoštevajte mere, neve- dene v originalnem načrtu. Ne spreminjaj¬ te lege težišča, vsekakor pa ga ne pre¬ mikajte proti krmi! Če ga boste pomaknili nazaj, bo model zelo težko zdrsel ali pa sploh ne. Na plovce obvezno nalepite drsne plošče. Prav tako upoštevajte višino in kot pogonske osi, ki sta navedena na načrtu. Ker model potrebuje pri štartu ve¬ liko energije za pogon, uporabite akumu¬ latorje za večje tokove, kakršni so Panasonic SP ali EX ter starejši rdeči SCR, Sanyo SCR 1400, SCRC 1700 ali najno¬ vejši RC 2000. Ne priporočava pa aku¬ mulatorjev proizvajalcev Varta, Vinic ipd. Če je čas trajanja vožnje daljši kot 5 do 6 minut, lahko povečate premer vija¬ ka. Pri štartu počasi dodajate "plin", saj če ga boste dodali naenkrat, bo vijak pričel kavitirati in njegova potisna sila bo zelo majhna. Ta pojav je precej izrazit pri uporabi majhnih ladijskih vijakov. Izo¬ gibajte se plavajočim listom, travi, vejam ipd. Se najmanjši kos na obračalnem ali smernem krmilu, bo občutno zmanjšal hit¬ rost modela. Testiranje modela hidrogliserja torna¬ da, pogonskega kompleta hydro-l ter regulatorja power chip 40 je omogočila firma MIBO modeli Logatec, ki je zastop¬ nik tovarne Graupner. Model tornada in komplet hydro-l lahko kupite v naslednjih modelarskih trgovinah: Gasilska oprema - Mladi tehnik in Nebec Hobi v Ljubljani ter Japry v Mariboru. Janez in Miha Holc TIMOVI OGLASI PRODAM malo rabljen elektronski regulator hitrosti, Robbe Futaba MCI 1 IB (6-7 celic Ni-Cd, brake]. Regulator je v dobrem stanju, cena pa je samo 14.000 SIT. Prodam tudi nedokončan model jadralnega letala HLG Robbe disco. Cena je 4.000 SIT. Marko Hutter UL Bratov Učakar 34 1000 Ljubljana Te!.: (061) 578-280 KUPIM radijsko vodeno oddajno sprejemno napravo za daljinski vklop in izklop porab¬ nika (semafor]. Domet 500 m, napajanje 12 V, tok preklopa (rele] 3 A. Darko Dobrin Virje 5 4690 Tržič Tel.: (064) 52-093 Letalske knjige, predvsem v angleškem jezi¬ ku, prodam ali zamenjam. Miran Antonin Ljubljanska 58 1241 Kamnik Tel.: (061) 815-327 PRODAM RV-model letala race firme Graup¬ ner z možnostjo vgradnje elektromotorja ali motorja z notranjim zgorevanjem. Krilo še ni prekrito s folijo. Cena je 150 DEM. Tel.: (069) 26-229 (zvečer) PRODAM ohišja za elektroniko. Ugodna po¬ nudba, zahtevajte prospekt, Željko Bašič Hrušica 53 4276 Hrušica Tel.: (064) 871-301 PRODAM jadrnico razreda G (750 mm) črno-srebrne barve za 199 DEM. Uroš Kolenik Ul. Pohorskega bataljona 21 1 1113 Ljubljana Tel.: (061) 341-858 16 • TIM 8 • april 1997 MODELARSTVO NACIONALNI MODELARSKI PRAVILNIK Nacionalni pravilnik za tekmovanje z ladijskimi modeli na električni pogon za kategorijo FSR-E-ECO Junior Standard Kategorija je namenjena predvsem mode¬ larjem začetnikom, ki se ukvarjajo z RV-modeli čolnov. Juniorji bodo tako v sezoni 1997 tek¬ movali v dveh kategorijah in sicer: - FSR-E-Junior, - FSR-E Junior Standard. Dosedanji pravilnik za FSR-E-Junior ostane enak, za novo kategorijo pa bo veljal pravil¬ nik, ki bo opisan v nadaljevanju. V tej kategoriji naj bi tekmovali modelarji, ki so si sami naredili model po načrtu ali pa ga sestavili kupljenega v kompletu. Izdelan model je opremljen še z motorjem, šestimi ali sedmi¬ mi celicami Ni-Cd ter plastičnim pogonskim vijakom. Za upravljanje zadošča dvokanalna naprava in navaden servomehanizem. Za regu¬ lacijo vrtljajev motorja je povsem primeren tak elektronski regulator, ki ga je v Timu objavil dr. Jan Lokovšek. Če kdo ni vešč spajkanja elek¬ tronskih komponent, naj si kupi regulator za tok 20-30 A. Želimo, da bi se za RV-modele čolnov odločilo več modelarjev, ki sedaj tek¬ mujejo v kategorijah MČ, saj je večina teh mo¬ delov, če vanje vgradite sprejemnik, servomo- tor, celice Ni-Cd in regulator hitrosti, že pri¬ merna za tekmovanje v kategoriji FSR-E. Ta je za tekmovalce vsekakor zanimivejša, ker lah¬ ko svoj model ves čas tekme upravljajo in ne samo pasivno opazujejo, kam bo zašel ali se zaletel. V modelarskih trgovinah po Sloveniji je mogoče kupiti kar nekaj dvokanalnih RV-na- prav različnih proizvajalcev, ki so primerne za upravljanje tovrstnih modelov čolnov. V kom¬ pletu je skoraj vedno vsaj en servomotor, torej potrebujete samo še regulator hitrosti. Kot se mnogokrat izkaže na tekmah v kategorijah FSR, je prezapletena RV-naprava prej ovira kot prednost, saj večine funkcij, ki jih zmorejo take naprave, nikoli ne potrebujete. Za pogon potrebujete do 7 celic Ni-Cd tipa sub C. Iz lastnih izkušenj lahko povem, da v tej kategoriji ne boste prav nič pridobili, če boste kot pogonski vir uporabljali sedem celic. Hit¬ rost istega modela bo s sedmimi celicami sicer v začetku nekoliko večja (pri istem pogonskem vijaku), zaradi večje porabe pa bodo celice prej izpraznjene. Večina motorjev tipa 540 je narejenih za napetost 7,2 V (šest celic), zato bo pri uporabi sedmih celic prišlo tudi do povečane obrabe kolektorja in krtačk. Kaj pa se da doseči v tej kategoriji? V Nem¬ čiji modeli, ki so opremljeni z motorji tipa 540 (večina jih ima motor Graupner race 500), prevozijo do 25 krogov v 5 minutah! Pravilnik za kategorijo FSR-E ECO Junior Standard 1. Tekmovalni razred je namenjen mo¬ delarjem začetnikom, starim do 1 8 let. 2. Tekmuje se z radijsko vodenimi modeli čol¬ nov na električni pogon, ki imajo motorje s ferit¬ nim statorjem in tripolnim rotorjem zaprtega tipa z bronastimi ležaji in pogonski vir do 7 (sedem) celic Ni-Cd velikosti sub C. Tak tip motorja in njegove mere so prikazani na sliki 1. 3. Model je lahko izdelan iz lesenih (vse vrste lesa, balza, vezana plošča), plastičnih (ABS, polistiren itd.; iz te plastike so izdelani komercialni modeli firm Robbe, Graupner, Multiplex ...) oziroma kompozitnih gradiv. Pogonski vijak je lahko samo plastičen. Masa celotnega modela mora biti večja od 1000 g. 4. Trajanje teka: 5 minut. 5. Posamezni tekmovalec junior lahko tek¬ muje samo v eni izmed juniorskih kategorij. Nekatera splošna pravila za kategorijo FSR-E 1. V razredu FSR-E se tekmuje z radijsko vodenimi modeli iz poljubnih gradiv razen v kategoriji FSR-E-ECO Junior Standard, kjer vel¬ jajo omenjene omejitve. Modeli morajo biti podobni tekmovalnim čolnom s pogonom na ladijski vijak. 2. Masa modelov FSR ECO mora biti večja od 1000 g. V to štejejo: model, pogonski vir, motor, žice, RV-oprema, deli za pritrditev notranje opreme, vendar brez štartne številke in delov za njeno pritrditev (vijaki, matice). Pri razredu FSR-Nacional masa ni omejena. 3. Za pogon se uporabljajo elektromotorji, ki jih napajajo izključno akumulatorji Ni-Cd velikosti sub C premera 23 mm in višine 47 mm. Regulator vrtljajev ali stikalo morata omogočati izklop motorja med vožnjo. Tekmovalec med tekom akumulatorjev ne sme zamenjati. 4. Tekmovalni prostor je enakostranični trikotnik s stranico 30 m. Tekmuje se v smeri, nasprotni vrtenju urnega kazalca. Vsak tek¬ movalec ima svoje štartno mesto, ki ga določi prireditelj s štartno številko. Vsak model mora imeti predvideno mesto za pritrditev štartne tablice, ta mora biti vidna z obeh strani. 5. Tekmovalci se morajo prijaviti pri komisi¬ ji v časovnem obdobju, ki ga določi organiza¬ tor. Ob prijavi so tekmovalci dolžni prinesti s seboj modele čolnov, s katerimi bodo tek¬ movali, in rezervne modele. V vsakem tek¬ movalnem razredu je dovoljen po en rezervni model. Vsak tekmovalec mora imeti vsaj dva para kristalov za oddajnik in sprejemnik. 6. V enem teku tekmujejo najmanj trije in največ osem modelov. Ce je vseh tekmovalcev več kot osem, se razdelijo v skupine. Vozi se najmanj tri teke. Za končno uvrstitev šteje seštevek dveh najboljših tekov. 87,0 Videz in dimenzije motorja tipa 540 7. Čas za pripravo je dve minuti. V tem času mora tekmovalec pripraviti svoj model. Po izteku dveh minut se mode! položi v vodo. Sodnik na pomolu po odštevanju petih sekund da signal za štart. 8. Med tekmo lahko štartno mesto zapusti le pomočnik, voznik modela in RV-oddajna na¬ prava pa morata na štartnem mestu ostati do konca teka. 9. Modela, ki se med tekmo ustavi, se ne pobira, razen če se potaplja. 10. Model se boje lahko dotakne. Če jo obide po notranji strani, lahko tekmovalec obrne in jo obkroži po zunanji strani, vendar pri tem ne sme ovirati drugih tekmovalcev. Če tega ne stori, se mu krog ne šteje. 1 1. Počasnejši model se sme na ravnem delu proge prehiteti po katerikoli strani. Ce hitrejši model prehiteva počasnejšega, ta med prehitevanjem ne sme vijugati ali spreminjati smeri. Hitrejši model lahko po prehitevanju po treh dolžinah čolna zapelje na linijo počasnej¬ šega modela. Hitrejši čoln med prehitevanjem ne sme ovirati počasnejšega. 12. Ko se počasnejši čoln približuje boji, ga lahko hitrejši model prehiti po notranji strani le takrat, ko je počasnejši oddaljen od boje več kot 5 dolžin. 13. Če model med tekmo izgubi štartno številko, je tekmovalec dolžan končati krog in tablico takoj nadomestiti. Prevoženi krogi brez štartne številke se ne štejejo. 14. Sodnik na pomolu lahko izreče kazen po svoji presoji, če tekmovalec ovira druge tek¬ movalce, se nešportno obnaša, krši pravila tek¬ movanja, ovira vožnjo drugih tekmovalcev, ogroža gledalce ali posadko v reševalnem čolnu ali trči v štartni pomol. Kaznuje se na naslednji način: a) Prvi prekršek se kaznuje z rumenim kar¬ tonom. b) Za drugi prekršek, večje oviranje ali za trk v stoječi model, se odšteje en krog (rumeni karton št. 2). c) Tretji ali zelo resen prekršek se kaznuje z obitkom dveh krogov (rumeni karton št. 3) d) Za četrto opozorilo ali zelo resno napako sledi diskvalifikacija (rdeči karton). V tem pri¬ meru mora tekmovalec model brez pripomb odstraniti iz vode. e) Če se model dotakne reševalnega čolna, se tekmovalec kaznuje z odštetjem treh kro¬ gov. Če se to zgodi še enkrat, je tekmovalec diskvalificiran in mora model odstraniti iz vode._ f) Če model trči v reševalni čoln, je tek¬ movalec diskvalificiran, model pa mora od¬ straniti iz vode. g) Če v reševalni čoln udari več modelov, sodnik na pomolu presodi, kdo izmed tekmo¬ valcev je odgovoren za trk. Za dodatne informacije o drugih pravilnikih NAVIGE se lahko obrnete na naslov: Društvo modelarjev Ljubljane, Rimska 13, 1000 Ljub¬ ljana (sestanki društva so ob petkih od 1 9. ure dalje) oziroma na elektronska naslova: janez.holc@ijs.si ali brane.colaric@fotona.si ali pa si ogledate elektronsko stran: http://www2.ijs.si/~jholc/index.html. TIM 8 • april 1997 • 25 MAKETARSTVO Šola plastičnega maketarstva (39. del) Detajliranje letalskih motor j ev <2. de« Mitja Maruško Vrstni motorji Ce že niso varno skriti v lepo obliko¬ vanih nosovih letal, potem terjajo bist¬ veno drugačen pristop v detajliranju. De¬ la z njimi je nekoliko manj, zato pa je enako zahtevno. Žični električni sistem ni več krožen, temveč ga običajno pred¬ stavlja šop žic, ki se proti prednjem delu motorja oži. Tu so še dovodi za gorivo, saj ima večina vrstnih motorjev sistem za vbrizgavanje. Pri večjih merilih z bloka motorja obi¬ čajno odstranimo vse površinske detajle in vanj navrtamo ležišča za električno in gorivno napeljavo. Na površino prile¬ pimo iz plastike izdelane manjše detajle, kot so ležišča nosilnega okvirja in ležišča za večje sestavne dele motorja. Zadnji del vrstnega motorja, kjer je običajno kompresor, je prepogosto neverodostoj¬ no ponazorjen, zato terja nekaj samo- gradnih posegov. Cevno instalacijo tokrat raje izdelamo iz tankih vlečenih plastičnih niti, ki jih je mogoče dovolj trdno povezati v primerno obliko, saj tekoče lepilo skoraj povsem stopi tanko plastiko. Z nekaj vaje nam bo to gotovo uspelo. Debelejšo cevno insta¬ lacijo izdelamo iz plastičnih cevi, ki so upogljivejše od plastičnih niti. Toda tudi slednje so različne trdote, saj proizvajal¬ ci izdelujejo svoje makete iz različnih vrst plastike. Trda Hasegawina plastika ni primerljiva z mehkejšo Airfixovo. Na vrst¬ nih motorjih lahko prav s cevasto insta¬ lacijo najučinkoviteje povečamo verodo¬ stojnost motorja. Zelo pomemben del vrstnih motorjev so izpušne cevi. Tudi v najmanjšem merilu jih lahko navrtamo. Vsakokrat pa mo¬ ramo preveriti, ali njihove oblike le niso preveč poenostavili. Proizvajalci make- tarskih dodatkov so že pripravili izdatno ponudbo epoksidnih in kovinskih ulitkov, ki so nam v pomoč pri tovrstnih zagatah. Najtrši oreh so pravzaprav nosilci mo¬ torjev, ki imajo ponavadi ojačene zuna¬ nje robove. V samogradnji jih lahko v večjih merilih izdelamo z lepljenjem več slojev plastike ali pa pazljivo graviramo primerno debel kos. Industrijsko izdelani deli so kakovostnejši in prav zanimivo je, da proizvajalci dodatkov nimajo bogatej¬ še ponudbe. Ce so opiate zvezdastih motojev po¬ gosto ovalne in z enostavnimi notranjimi površinskimi detajli, potem so opiate letal z vrstnimi motorji zahtevnejše, saj imajo pogosto vrsto izboklin in drugih drobna- Rolls Royce merlin II je tipičen predstavnih vrst¬ nih motorjev, ki so poganjali britanske lovce na začetku druge svetovne vojne. Hasegawina upodobitev motorja na maketi fieseler Fi-156 terja le manjše popravke in pazljivo barvanje. rij. Še preden zarežemo v trup letala, uporabimo še neokrnjeno obliko kot ma¬ trico, prek katere poveznemo razgreto tanko plastično ploščo. Osnovne oblike je mogoče kopirati s tako ročno tehniko, za ponazoritev zahtevnejših oblik pa potrebujemo že napravo za vakuumsko preoblikovanje plastike. Osnovno obliko lahko graviramo, brusimo in oblepimo s tankimi plastičnimi trakovi. Ce smo pri rezanju natančni, pa lahko uporabimo kar izrezani kos plastike, ki ga stanjšamo in dopolnimo z notranjimi detajli. Reakcijski motorji Kadar nam proizvajalci ponudijo upo¬ dobitev reakcijskega motorja, potem je to cev različne debeline, kopica cevnih instalacij in nekaj ohišij na površini mo¬ torja. Pravilno oblikovan prvi niz lopatic kompresorja in detajli v izpušnem delu motorja so prava redkost. Odstranje¬ vanje že izdelanih površinskih detajlov na manjših maketah bi bilo nesmiselno, saj tak motor prenese novo instalacijo iz tankih bakrenih ali plastičnih niti. Žal so že izdelani detajli prepogosto grobe poenostavitve, naša slikovna dokumen- Izpušna šoba F-16 je na zunanji strani običaj¬ no dobro upodobljena, notranjost pa je zane¬ marjena. Tanke plastične trakove predhodno površinsko detajliramo z vbodi s tanko iglo, nato pa prilepimo v pravilnem razporedu. Pogled v izpušno šobo jaguarjevega motorja. Dobro je vidna instalacija v obliki prstana za dodatno vbrizgavanje goriva. Boljši proizva¬ jalci jo običajno reliefno upodobijo, vendar šobo preveč skrajšajo. Reakcijskih turbin ruskega jurišnega heli¬ kopterja Mi-24 hind še nihče ni upodobil. Nov izziv za samograditelje. 26 • TIM 8 • april 1997 MAKETARSTVO tacija pa le redko zagotavlja potrebne podatke o motorju kot celotj. Vendar so izjeme in razlogi za trud. Če že razga¬ limo reakcijski motor na sodobnih letalih, lahko ugotovimo, da večji del še vedno skriva preostanek trupa letala. Detaj- liramo torej le tisti del motorja, ki je izpostavljen pogledom. Za popravke na prvem nizu lopatic lahko uporabimo tanko kovinsko folijo, ki jo natančno narežemo. Notranjost izpuš¬ ne cevi lahko oblepimo s tanko plastiko, ki jo prej ustrezno reliefno pripravimo. Izpušno šobo motorja najpogosteje se¬ stavljajo gibljive lamele. Če zunanje po¬ vršine šobe navadno ne spreminjamo, pa lahko na notranji strani dodamo nekaj tankih plastičnih trakov. Za ponazoritev mehanizma za dodatno vbrizgavanje goriva pa so na voljo kovinski jedkani deli. Med maketami sodobnih reakcijskih letal v merilu 1 : 72 skoraj ni take, ki ne bi potrebovala popravka vstopnikov zraka. Notranjost dovodnega jaška je na voljo le pri najboljših maketah, pa še na teh moramo stične robove temeljito obru¬ siti, če že ne kitati. Stene dovodnih jaškov bomo morali kar sami izdelati iz tanke plastične folije. V trgovinah s tehničnimi potrebščinami je moč kupiti debelejšo aluminijasto samolepljivo folijo, ki je do¬ volj trdna, da ohrani obliko tudi potem, ko jo vgradimo v notranjost makete. Aluminijasto folijo laže in hitreje oblikuje¬ mo. Kakovostnejša alternativa so ji le vaku¬ umsko prešani samogradni sestavni deli. V naslednji številki pa kaj več o make- tarskih dodatkih. Maketarski fotostrip (4. del) Mig-29 fulcrum A Na rezervoar prilepimo cevasto nape¬ ljavo in zelo tanke trakove plastike, ki ponazarja grobo varjenje. Na koncu re¬ zervoarja sta pritrjena dva polkrožna odbijača in nosilca rezervoarja. Ko letalo odvrže rezervoar, se ta na zadnjem koncu še nekaj časa drži, odbijači pa preprečijo udarec ob občutljive izpušne šobe motorjev. Za izdelavo odbijačev lahko uporabimo kar Academyjine dele, primeren nadomestek pa ponuja tudi Ver- linden, vendar je njihova montaža izjem¬ no zahtevna. Zračna zavora Zračna zavora je lično oblikovana. Iz Eduardovega kompleta zato uporabimo le notranjo oplato zgornje polovice. Del trupa, ki ga skrivata zaprti loputi zavore, detajliramo s plastičnimi nitmi. Cevasti štrcelj, ki skriva zavorno padalo, detajli¬ ramo s kovinskimi pasovi in nekaj plas¬ tike. Na koncu dodamo še hidravlične drogove za odpiranje obeh loput zračnih zavor. Izpušne šobe motorjev Academyjini sestavni deli za izpušne šobe dveh motorjev so dobro oblikovani. Zal med dodatki ne najdemo njihovih nadomestkov, ki bi ponazorili rebrasto strukturo posameznih delov. Notranjost šob pobarvamo belo in z barvo ožgane kovine v različnih odtenkih. Eduardov jedkani kovinski prstan, ki ponazarja si¬ stem za vbrizgavanje goriva v izpušni curek motorja, je nepogrešljiv dodatek. Nalepimo ga preprosto na originalni plastični del. Lopatice šob pobarvamo s kovinsko barvo in jih zloščimo z grafitnim prahom. Sobe vgradimo po končanem barvanju. Barvanje makete O barvah na mig-29 je že marsikaj napisanega. Kot vir informacij smo upo¬ rabili prvi zapis o jugoslovanskih letalih, ki je izšel v reviji Aeroplan številka 7 (december 1988) in marec-april 1989. Pri gradnji in barvanju smo uporabili ob¬ sežno lastno fotodokumentacijo o letalu z evidenčno številko 18111, ki je leta 1989 sodelovalo na letalskem mitingu na Brniku. Za barvanje smo uporabili Tamiyine akrilne barve. Na kartonih preverimo pravilne odtenke barv in na maketo nane¬ semo prvi sloj svetlosive barve. Višinska krmila, izpuhe motorja in nosni konus do¬ damo po končanem barvanju. Spodnja stran kril in trupa je svetlosive barve, ki približno ustreza FS 26440. V članku o mig-29 v novem Aeroplanu, ki so ga v Beogradu spet začeli izdajati leta 1995, za to barvo navajajo tudi FS 26375. Na zgornjih površinah so še zaplate rahlo olivnozelene barve FS 24226. Radarski konus, opiate anten na podaljšku kril in koncih smernih krmil prekriva temnosiva barva FS 16187 (ali FS 361 1 8). Prednji rob višinskih krmil je v barvi loščene kovine. Pred barvanjem celotno površino očisti¬ mo s tekočo vodo in nekaj milnice. Make¬ ta se čez noč posuši. Vse vdolbine zapol¬ nimo s kosi toaletnega papirja. Občutljiva mesta, kot sta pobarvana pilotska kabina in vetrobransko steklo, zaščitimo s slabo oprijemljivim lepilnim trakom. Pri barvanju z zračnim čopičem si po¬ magamo s papirnatimi šablonami. Rahlo TIM 8 • april 1997 • 27 MAKETARSTVO odmaknjene od površine omogočajo medle prehode med kamufiažnima bar¬ vama. Pred nanosom brezbarvnega svetleče¬ ga laka površino makete zloščimo s kosmi mehke vate. Akrilne barve se pri nanašanju z zračnim čopičem hitro suše, kar povzroči nanos barvnega prahu na "zavetrnih" delih makete, kot so prostor za višinskimi krmili, za grbo na trupu, ipd. Ko se nanos barve posuši, lahko nezaželeni prašni nanos odstranimo z rahlim poliranjem. Za odstranitev akrilne barve pa uporabimo v alkohol namočeno vato. s * Nekaj oznak na maketi smo izdelali sami. Zastava na repu in številke na nosu ter spodnji in zgornji strani krila so nare¬ jene s pomočjo šablon. Nad številko pra¬ vilne velikosti in oblike položimo steklo, čezenj pa lepilni trak ali posebno ma¬ skirno folijo ter z ostrim skalpelom izreže¬ mo številke. Lepilni trak prilepimo še v pa¬ pirni okvir, tako da se površine makete dotika čim manjši del lepilnega traku. Šablono odstranjujemo zelo pazljivo. Ostrih kotov med površino in lepilnim tra¬ kom si ne smemo privoščiti, saj bi verjet¬ no odtrgali kak kos barve. Šablono vleče¬ mo počasi tesno ob površini in pazimo, da je ne poškodujemo, saj jo utegnemo še kdaj rabiti. Oznake, napisi in nalepke Ko smo snovali gradnjo makete teda¬ njega jugoslovanske¬ ga mig-29, si niti v sanjah nismo pred¬ stavljali, da bo za nje¬ govo označevanje po¬ trebnih toliko različnih virov. V Aeroplanu številka 5 iz leta 1989 so objavljeni načrti z navedbo vseh napisov na letalu. Ju¬ goslovanski mig-29 je še vedno nosil napise v ruščini, zato smo lahko uporabili večino ozna izvedenko, ki jih je natisnila firma Pro- pagteam. Superscalov komplet nalepk s kataloško številko 48-403 se je izkazal za neuporabnega. Nacionalna kokarda je prevelika, zastava na repu je ukrojena za Monogramovo maketo, napisi pa so celo v angleščini! Academyjina maketa dvosedežnega mig-29 UB ponuja jugo¬ slovanske oznake, vendar napačnih mer. Nacionalne kokarde smo našli na že davno razprodanem kompletu nalepk, ki so jih izdelali pri Yumu v Beogradu. Polo¬ žaj slehernega napisa smo preverili na fotografijah pravega letala in zato tu in tam prirezali kakšno nalepko v pravo obliko. Za nanašanje nalepk smo pora¬ bili kar precej časa, vendar je bil trud poplačan. Končni detajli Na koncih kril in višinskih krmil so nameščeni paličasii odvodniki statične elektrike, ki jih izdelamo iz plastičnih niti. Na koncih kril prilepimo še prozorne pozicijske luči ter iz oker plastike izde¬ lamo pasivne radarske opozorilnike. Nekaj kovinskih detajlov iz Eduardovega in Verlindnovega kompleta pa še čaka na namestitev. Tu so antene na obeh smernih krmilih na repu letala, antena za pilotsko kabino in senzorji na nosu letala. Nosilce najprej prilepimo na rakete in šele nato na ostrgana mesta na spodnji strani kril. V nosni konus dodamo še ne¬ kaj svinčenih šiber, da letalo ne bi sedelo na repu. Preden odstranimo zaščitni lepil¬ ni trak na vetrobranskem steklu in prilepi¬ mo pokrov kabine, na maketo nanesemo še zaključni sloj nesvetlečega laka. Za konec Academyjina sestavljanka je dober izdelek, iz katerega lahko izdelamo lično maketo brez vseh naštetih posegov in dopolnitev. Konec koncev vsi našteti dodatki in navedena literatura niso prav za vsak maketarski žep. Žal tudi za do¬ datke velja znan izrek, da "ni vse zlato, kar se sveti", kar običajno ugotovimo prepozno. Nadaljevanje prihodnjič Združenje graditeljev plastičnih maket Slovenije, Ljubljana, in Vojašnica Ivan Cankar, Vrhnika Vabita na 2. pokal v plastičnem maketarstvu "Tanketa 97" pod pokroviteljstvom 54. OKMB za nagrado "Samorog" v naslednjih tekmovalnih disciplinah: KI/KIJ figure (seniorji in juniorji), K2 vojaška vozila in sredstva (seniorji), K2J vojaška vozila in sredstva (juniorji), K3-K4 diorame in vinjete (seniorji), K3J-K4J diorame in vinjete (juniorji). Najboljši trije tekmovalci iz vsake tekmovalne discipline bodo prejeli priznanja, najboljše delo pa posebno priznanje 54. oklepno-mehaniziranega bataljona Vrhnika. Tekmovanje bo v soboto, 1 0. maja 1997, v sklopu Dneva odprtih vrat Vojašnice Ivan Cankar nad Vrhniko z začetkom ob 10. uri. Tekmovalci se lahko prijavijo do 10. ure v razstavnem prostoru. Prijavnina znaša 1000 SIT. Tekmovanje bosta spremljala maketarski bolšji sejem in predavanje o izdelavi maket tankov in dioram. V okviru Dneva odprtih vrat Vojašnice Ivan Cankar si boste lahko ogledali oborožitev in tehniko ter se s tankom popeljali po poligonu. Dobrodošli! 28 • TIM 8 • april 1997 MAKET ARSTVO Timovo izložbeno okno Italerijeve novosti pri Metronic Kometu Tokrat vam predstavljamo štiri letalske makete iz novejše Italerijeve ponudbe, ki so že nekaj časa tudi na našem trgu. EF-2000 eurofighter (Italeri 042) Italeri je vedno znal pohiteti z izdajami maket skrivnostnih projektov in letal, ki so se komaj pojavila pred očmi javnosti in pred katerimi so še leta preizkusov. EF- 2000 že leti, toda ni še v operativni se¬ stavi evropskih sil, ki so se združile pri njegovi proizvodnji. Oznake za štiri vojaška letalstva so namišljene in mar¬ sikateri detajl na maketi je tu le za po¬ pestritev celote. Maketa je lično obliko¬ vana in predvsem lahko sestavljiva. Za¬ steklitev kabine je dvodelna. Raketno oborožitev sestavlja šest raket AIM-120 in dve AIM-9 sidevvinder. Trup makete je že pripravljen za izdelavo morebitne dvosedežne izvedenke, zato pohitite, saj bo operativni evropski lovec lahko bistveno drugačen. North american PBJ-1D (Italeri 043) Pri Italeriju so predelali svoj prvenec v seriji maket iz filmov znanega (Catch 22) ameriškega dvomotornega bombnika N.A. B-25 B/C mitchell, ki ga v novem programu ne najdemo več. Mornariški PBJ-1 D je bil torpedni bombnik in lovec podmornic, ki je služil predvsem na Pa¬ cifiku in ob obalah Združenih držav Amerike. Že znanim sestavnim delom so preprosto dodali še eno plastično dre¬ vesce s torpedi, radarsko kupolo, bomb- niškim jaškom in bočnimi zabojniki s strojnicami. Oznake so natisnjene na Ita¬ leri jevem klasičnem matiranem nosilnem filmu, omogočajo pa gradnjo testnega primerka PBJ-1 iz leta 1943 ter opera¬ tivnega letala ameriških marincev v okoli¬ ci Rabaula v letu 1 944. Maketa ima rahlo dvignjene linije. Mo¬ tarske gondole, kolesje in podvozje so lično oblikovani, le izdatna zasteklitev pilotske kabine in nosu terja dodatno de- tajliranje notranjosti. V Eduardovi ponud¬ bi kovinskih delov najdete komplet za detajliranje bombniškega jaška in kom¬ plet za notranjost letala ter podvozje. Kalup je že načel zob časa, zato bo pri sestavljanju nekaj več brušenja in čišče¬ nja sestavnih delov. Italerijeva maketa B-25 (PBJ-1) je v me¬ rilu 1 : 72 ta hip prav gotovo najboljša, zato vam jo toplo priporočamo. Lockheed P-38J lightning (Italeri 032) Ameriški dvotrupni lovec P-38 lightning je na Pacifiku proslavil prenekaterega ameriškega asa in se zapisal v zgodovi¬ no zračnega vojskovanja s sestrelitvijo japonskega admirala Yamamota. Dra- gonovega botrstva pri pripravi Italerijeve makete ni mogoče skriti. Matirana površi¬ na makete, v plastične vrečke zaviti se¬ stavni deli in priprava sestavnih delov za kasnejšo ponudbo različnih izvedenk, vse to so očitne sledi hongkonškega botra. Vrezane linije in domiselna konstrukci¬ ja so odlike makete, ki prekaša vse svoje predhodnike. Obilica sestavnih delov ni vedno prednost, vendar tudi začetnikom to ne bo delalo preglavic. Pilotska kabi¬ na, kolesni^ prostori in lopute so lepo detajlirani. Žal zasteklitev kabine ni delje¬ na. Italeri tudi ni skoparil z zunanjo opre¬ mo letala, kamor sodijo dva dodatna re¬ zervoarja za gorivo in nosilci za rakete HVAR. Skromnejša pa je ponudba oznak, saj te omogočajo gradnjo letala ameriškega asa, majorja Thomasa B. McGuirea. Nalepke so natisnjene na matiranem filmu, in če vas to moti, boste v ponudbi dodatnih oznak našli obilico možnost v Superscalovi ali Aeromaster- sovi paleti nalepk. Nakup Italerijevega P-38J priporoča¬ mo, saj za malo denarja dobite kako¬ vostno maketo, ki je verna kopija prave¬ ga letala tudi v merilu 1 : 72. Corsair F4U-5N (Italeri 044) Ze več let je od prve Tamiyine izdaje corsairja v izvedenki nočnega lovca F4U- 5N in čas je že bil, da kdo ponudi ka¬ kovostno maketo verzije, ki je svoj og¬ njeni krst doživela v korejski vojni. Ame¬ riška mornarica je s corsairjem in njego¬ vim močnim motorjem R-2800 prvič dobi¬ la enakovrednega nasprotnika japonskim zerom. Letalo se sprva na letalonosilkah ni najbolje obneslo, zato so ga na Pacifiku uporabljali s kopenskih letališč. S svojimi lomljenimi krili je svojevrsten posebnež med lovskimi letali. Verzija F4U-5N je nastala ob koncu druge sve¬ tovne vojne in pri Italeriju so maketo za¬ stavili tako, da omogoča izdelavo fran¬ coskih izvedenk F4U-7 in AU-1. Maketa je pravi biser in na njej le s težavo najdemo pomanjkljivosti. Vse lini¬ je so vrezane. Podvozje je natančno in lepo oblikovano, prav tako pilotska kabi¬ na. Radarska kupola je oblikovana kot ločen del, kar nam omogoča gradnjo različnih izvedenk. Nalepke so prijetno presenečenje, saj Italeri v tej maketi prvič ponuja nalepke z gladkim in tankim nosilnim filmom. Vse kaže, da je Italerijev tiskar končno pre¬ vzel kakovostno tehnologijo natisa. Oznake za dve letali iz korejske vojne so verodostojne. Na corsairju F4U-5N z letalonosilke USS Princeton je letel prvi korejski mornariški as, poročnik Guy Bordelon. Razpetina kril in dolžina makete sta v merilu 1 : 72. Na trupu in krilih je vidna priprava kalupa za izvedenko F4U-7 z nekoliko spremenjenim pokrovom motor¬ ja in vstopnikom zraka za oljni hladilnik. Zasteklitev kabine je deljena, pilotska kabina pa solidno detajlirana. Poeno¬ stavitve detajlov v kabini so za merilo 1: 72 sprejemljive. F4U-5N je bil nočni lovec, zato na krilnih nosilcih raket ni oborožitve, le rezervoar za nosilec na trupu letala je na voljo. Lopute za kolesne prostore je treba razdeliti, če želimo izde¬ lati maketo letala z izvlečenimi kolesi. Corsair F4U-5N je najboljša Italerijeva maketa doslej, zato sezite po njej, saj je cena več kot ugodna. Mitja Maruško TIM 8 • april 1997 • 29 ELEKTRONIKA Precizna štoparica Miha Zorec Precizno štoparico lahko uporabljamo za najrazličnejše meritve, namenjena pa je predvsem za merjenje časovnih inter¬ valov pri fizikalnih poizkusih v osnovni in srednji šoli. Nekaj od teh si bomo v nadaljevanju tudi ogledali. Štoparica omogoča merjenje razmero¬ ma hitrih dogodkov, saj njena notranja ura bije s frekvenco 1 000 Hz. To v prak¬ si pomeni, da lahko meri tudi tisočinke sekunde. Šestmestni prikazovalnik pa omogoča prikaz do 999 sekund na tri decimalna mesta natančno. Pri tem je treba pripomniti, da prikazovalnik minut ne prikazuje zato, ker ima podatek v samo eni merski enoti večjo uporabno vrednost za nadaljnjo obdelavo kot podatek z dvema ali več enotami (minute in sekunde). Poleg tega pa to še dodatno poenostavi konstrukcijo vezja. Prikaz in natančnost povsem zadošča¬ ta za veliko večino meritev pri fizikalnih poizkusih. Izmerimo in dokažemo lahko vrednost gravitacijskega pospeška, meri¬ mo lahko hitrosti in pospeške pri gibanju teles po klancu itd. Poleg tega pa lahko to napravico uporabimo tudi za druge namene: kot števec navojev pri izdelavi tuljav, merilnik obratov, števec poljubnih ponavljajočih se dogodkov ... Danes je mogoče tovrstne merilne inštrumente kupiti tudi v domačih proda¬ jalnah, vendar so razmeroma dragi, še posebno, če štoparico rabimo le za nekaj poizkusov na leto. To je prav gotovo zadosten razlog, da se lotimo samograd¬ nje tega merilnega inštrumenta. Opis vezja Vezje je sestavljeno iz treh delov (risba 1): vhodne enote, digitalnega števca s prikazovalnikom in napajalnika. Vhodna enota Vhodna enota ima dve nalogi. Na di¬ gitalni števec mora pripeljati urine im¬ pulze (vhod A) ter zagotoviti kontrolo začetka in konca štetja urinih impulzov (vhod B). Ker je napravica namenjena merjenju časa in tudi štetju drugih ponavljajočih se pojavov, ima na vhodu A preklopnik, s katerim izbiramo način delovanja. Za merjenje časa potrebujemo čim pre- ciznejši in predvsem stabilnejši dajalnik urinih impulzov. Digitalni števec bo nam¬ reč preštel in prikazal število urinih impul¬ zov, ki se bodo zvrstili na vhodu A v mer¬ jenem časovnem intervalu. Samo po sebi je umevno, da za merjenje kratkih ča¬ sovnih intervalov (hitrih dogodkov) potre¬ bujemo štoparico, ki meri tudi desetinke, stotinke in po možnosti še tisočinke se¬ kunde. Saj, če merimo čas prostega pa¬ da različno težkih teles z višine do dveh metrov (pri večjih višinah bi morali upo¬ števati tudi zračni upor), se razlike v času trajanja padca pojavijo šele na drugem in tretjem decimalnem mestu. Vsem naštetim zahtevam popolnoma ugodi enostavni, vendar izredno stabilni dajalnik urinih impulzov, ki ga predstav¬ lja risba 2. To vezje je oscilator z delil- nikom frekvence. Za stabilnost frekvence in njeno točno določeno vrednost poskrbi kristal z lastno frekvenco 4096 kHz. Ker pa je ta frekvenca za naše potrebe veliko previsoka, jo moramo ustrezno "zdeliti", za kar služi integrirano vezje CD4060, ki poleg delilnika frekvence vsebuje tudi DIGITALNI ŠTEVEC (?) 10V 5 IC2 = CD4011 ali CD4093 IC3, IC5 - CD4553 IC4, IC6 = CD4543 10V [t. [t, tt, - 0 * 0 - reset JI ir 10V -© -© 10V 5 6 7 9 D C B A v DD |c 4 Ph CD4543 Risba 5 1P Prikazovalniki: 5082 -7751 R18...R24 30 • TIM 8 • april 1997 ELEKTRONIKA ' blok shema vezja Risba 2 vezja (negatorje), potrebna za izdelavo oscilatorja. Nekateri se boste gotovo spraševali, zakaj ne vzamemo kar krista¬ la s frekvenco 1000 Hz in s parom običajnih digitalnih vrat (CD 4011) ne izdelamo oscilatorja? Odgovor je precej preprost. Res je, da tudi taki kristali ob¬ stajajo, vendar so izjemno dragi (deset¬ krat dražji kot kristali za višje frekvence). Zato je veliko ceneje vzeti kristal z višjo frekvenco in jo z ustreznim delilnikom pri¬ lagoditi želeni vrednosti. Kristal z lastno frekvenco 4096 kHz pa smo izbrali zato, ker na nožiči Q 12 (deljenje z 212) de- lilnika dobimo jmpulze z želeno frekven¬ co 1000 Hz. Če pa kristala s to frekven¬ co ne dobite, s pomočjo tabele izberite novo vrednost. Pri tem pa ne smete po¬ zabiti spremeniti tudi izhoda na delilniku. Seznam elementov: Upori: R 1 = 10 Mfi R 2 - 2,2 k£2 R3 = 330 £2 R 4, R 5 = 100 kQ R6 = 1,2 kn R 7 = lOkfž R 8...RIO = 3,3 kn R 11... R 17 = 330 n Pl = 50 kfž trimer Kondenzatorji: C 1 = 20 pF C 2 = 68 P F C 3 = 1 nF C 4 = 100 pF/16 V C 5, C 10= 100 nF C 8 = 470 pF / 25 V C 9 = 220 pF / 16 V Polprevodniki: IC 1 = CD4060 IC 2, IC 7 = CD4011 ali CD4093 IC 3, IC 5 = CD4553 IC 4, IC 6 = CD4543 IC 8 =7810 Q = 4096 kHz D 1 = LED-dioda T 1... T 3 = BC212 ali BC557 LED-prikazovalnik s skupno anodo, npr.: 5082-7751 Risba 7 TIM 8 • april 1997 • 31 ELEKTRONIKA Tabela: frekvenca 16 kH 32 kHz 64 kHz 128 kHz 256 kH 512 kHz 1024 kHz 2048 kHz 4096 kHz 8192 kHz 16384 kHz Q 14 Vezje na risbi 3 predstavlja enostavni optični generator impulzov, ki ga upora¬ bimo, če želimo z našo napravico šteti, na primer ovoje pri izdelovanju tuljavic. Na mehanizem za navijanje ovojev na¬ mestimo jeziček, ki prekinja svetlobni tok optičnega čitalnika in s tem ustvarja na¬ petostne impulze, ki jih šteje in prikazuje digitalni števec. CNY 37 Risba 3 e Drugi del vhodne enote je kontrolno vezje, ki sproži štetje in ga zaustavi. Risba 4 prikazuje najenostavnejše vezje start/stop, zgrajeno s pomočjo dvojih lo¬ gičnih vrat iz integriranega vezja CD401 1 ali CD4092. V bistvu je to bista- bilni multivibrator (vezje z dvema stabil¬ nima stanjema), ki ga kontrolirata dve tipki. S pritiskom na tipko "start" preide izhod vezja (vhod B) v visoko logično stanje 1 (napetost naraste), kar omogoči delovanje digitalnega števca in števec začne šteti urine impulze, ki prihajajo prek vhoda A. Ko pa pritisnemo na tipko "stop", napetost na izhodu kontrolnega vezja pade (nizko logično stanje 0). Štetje se zaustavi in na prikazovalniku lahko odčitamo število urinih impulzov. V nadaljevanju si bomo ogledali tudi kon¬ trolno vezje, ki ga prožita svetlobna žarka. Digitalni števec Kljub štirim integriranim vezjem ima digitalni števec razmeroma enostavno vezje, ki je v bistvu sestavljeno iz dveh delov. Prva polovica vezja šteje tisočinke, stotinke in desetinke, druga polovica vezja pa enice, desetice in stotice. Oba dela sta skoraj popolnoma enaka. Raz¬ lika je le v tem, da prvi del vezja, ki šteje tisočinke, stotinke in desetinke, dobiva urine impulze neposredno iz vhodne eno¬ te. Drugi del vezja pa šteje urine impulze, ki jih generira prvi del. Vsakič, ko prvi del vezja prešteje do 1000, na izhodu O. F. generira impulz. Osnova digitalnega števca je sklop vezij CD4553 in CD4543 ter treh 7-seg- mentnih LED-prikazovalnikov. Integrirano vezje CD4553 je dvojiški števec (BCD), kateremu na vhod Cl ("clock" - ura) pripeljemo urine impulze, pri tem pa na njegovih štirih izhodih (Q 0, Q 1, Q 2 in Q 3) dobimo njihovo število zapisano v dvojiškem sistemu. Ta Risba 10 zapis nato integrirano vezje CD4543 priredi in prikaže na 7-segmentnem LED- prikazovalniku. Hkraten prikaz na treh LED-prikazovalnikih omogočajo trije kon¬ trolni izhodi na integriranem vezju CD4553 (DS 1, DS 2 in DS 3), ki sinhrono z izhodi Q 0 do Q 3 preklap¬ ljajo prikazovalnike na napajalno nape¬ tost. Tak način delovanja omogoča vzpo¬ redno povezavo treh LED-prikazo¬ valnikov, kar zelo poenostavi konstrukci¬ jo in izdelavo tiskanega vezja zanje. V bistvu nikoli ne gorijo vsi prikazovalniki hkrati, vendar je preklapljanje tako hitro, da tega ne opazimo. Delovanje vezja nadziramo z dvema vhodoma. Vhod B smo že spoznali. Ko se na njem pojavi visok potencial (logična 1), števec začne šteti impulze, ki prihaja¬ jo iz vhoda A, ko pa napetost na tem vhodu pade na nič voltov (logična 0), števec preneha šteti. Vhod R služi za "resetiranje" števca, z njim torej postavi¬ mo števec spet na začetek štetja (na nič). Napajalnik Vezje glede napajanja ni zahtevno, ker pa je napravica namenjena šolski uporabi, je najprimerneje uporabiti bate¬ rijsko napajanje. S tem popolnoma iz¬ ključimo nevarnost električnega udara. Vendar moramo pri tem misliti na raz¬ meroma veliko porabo vezja (šest LED- prikazovalnikov), kar pomeni, da bomo morali pogosto menjati baterije. Rešitev je seveda v uporabi akumulatorjev, ki so sicer nekoliko dražji, jih pa lahko večkrat uporabimo. Mali 8,4-voltni akumula- torček bo ravno pravšnji. Za resnejšo uporabo pa je omrežno napajanje skoraj neizogibno. Za to seve¬ da potrebujemo enostaven stabiliziran usmernik. Omrežni transformator naj za¬ gotavlja tok vsaj 1 A, kar bo prav gotovo dovolj tudi za priklop zunanjega kontrol¬ nega vezja. Najprimernejša sekundarna napetost transformatorja je 9 ali 10 V. Ker pa transformatorji s tako napetostjo niso prav pogosti, lahko uporabimo tudi transformator z 12 V na sekun¬ darni strani, ven¬ dar moramo v tem primeru integri¬ rani stabilizator 7810 montirati na hladilno telo (kos aluminijaste plo¬ čevine s površino okoli 8 cm 2 ). ic 8 7810 X 10V C9 -e 32 • TIM 8 • april 1997 ELEKTRONIKA Močnostni regulator napetosti Regulatorja bodo veseli predvsem mode¬ larji, li so večkrat na terenu, saj je zarodih svojih mer in zmogljivosti zelo uporaben. Elementi v vezju so preračunani za eno¬ smerne napetosti do 17 V. Seveda lahko upora R 1 in R 2 po želji spremenite, če boste potrebovali regulator pri višjih na¬ petostih. Regulator je zelo preprost, saj vsebuje le nekaj osnovnih elementov, ki so potrebni za delovanje. Morda se bo kdo vprašal, čemu vodnost toplote med ohišjem tranzistorja in hladilnikom. Ko je regulator sestavljen, ga priključite na izvor napetosti, na izhod pa priključite neko breme (za nastavitev napetosti na izhodu potrebujemo natančen voltmeter, ki ga kasneje odklopimo). S potenciometrom P 1 nastavite želeno napetost in pustite re¬ gulator še nekaj časa obremenjen. Hladilnik je po večurnem delovanju primerno topel, kar je seveda odvisno od izhodne napetosti in toka. Matjaž Vidrih Kondenzatorji: C 1 - 470 u F/25 V, elektrolitski (lahko uporabimo tudi elektrolit z večjo kapaciteto) C 2 - 100 nF Drugo: hladilnik za T 2 (2N3055) varovalka 250 V, 6 A Opozorilo: Na hladilnem telesu je potencial +Vpp (vhodna napetost v regulator 12 V ali pri prirejenem regulatorju 24 V), zato pazite, če boste regulator uporabljali v avtomobilu. zadevo komplicirati, če lahko za regulacijo napetosti uporabimo samo trimerni poten¬ ciometer. Teoretično je to mogoče, vendar ga lahko pri nekoliko večjem izhodnem toku in bremenu uničimo. Zato sem za regulacijo napetosti uporabil tranzistor, ki ga elektro¬ niki dobro poznajo (2N3055) in je predvi¬ den za večje obremenitve. V vezju je izhod potenciometra prešibak, da bi lahko krmilil tranzistor, zato ga povežemo s šibkejšim bratom (BC108B). Tranzistor T 1 (BC 108) s tranzistorjem T 2 (2N3055) tvori v vezju vezavo darlington. Tranzistor T 1 samo po¬ veča ojačitev, tako da se T 2 krmili preko Tl in je potenciometer popolnoma neobre¬ menjen. Sestavljanje regulatorja Sam regulatorja nisem montiral v ohišje, ampak sem tranzistor T 2 (2N3055) pritrdil na večje hladilno telo, ki je nujno potrebno, saj se tranzistor T 2 pri večjih obremenitvah segreje. Vezje sem skril pod hladilnik. Ploščice tiskanega vezja nisem izdeloval, ker se mi ni zdelo potrebno, ampak sem ti¬ stih nekaj elementov samo prispajkal skupaj z nožicami, kot je narisano na shemi vezja (risba). Če boste regulator uporabljali za kakšne občutljivejše naprave, na izhod vežite še elektrolit z večjo kapaciteto, da ne bo iz zvočnikov piskalo ki hreščalo. Pod tranzis¬ tor T 2 nisem podložil sljude, saj bi to samo poslabšalo hlajenje ter otežilo njegovo montažo na hladilnik. Tranzistor lahko namažete s silikonsko pasto za boljšo pre- REVIJS2A ELEKTRONIKO, AVTOMATIKO, RAČUNALNIŠTVO IN TELEKOMUNIKACIJE • Vsak mesec na 84 straneh za ljubitelje in profesionalce • Novosti, zanimivosti, informacije iz elektronike • Opisi elementov in njihove aplikacije v shemah • Osnove programiranja mikrokrmilnikov in mikroprocesorske samogradnje • Samogradnje za začetnike in naprednejše • Hi-Fi novice in samogradnje ter še mnogo drugega... czmmj rnsomm {mmmmimm mjmmmm mmmms tsmm smm 'fm&s _j&ase® msmmm mmommiB I mmmossmm* mmmmMmL. Vsak mesec nagradno žrebanje novih naročnikov! Če želite revijo Svet ELEKTRONIKE prejemati na dom, lahko prefotokopirate spodnjo naročilni¬ co in izpolnjeno pošljete na naslov: Svet elektronike, p.p. 5127, 1001 Ljubljana. Fizične osebe imajo 20%, pravne 10%, učenci, dijaki ali študenti s potrdilom o šolanju pa 25%-ni popust pri celoletni naročnini. Izmed prispelih naročilnic bomo vsak mesec izžrebali po enega naročni¬ ka, ki bo prejel celoletni komplet revij, kot presenečenje pa morda tudi praktično nagrado! Sem fizična U (pravna LJ, šolajoča D) oseba in nepreklicno naročam revijo Svet ELEKTRONIKE za dobo enega leta (11 številk letno). (Ustrezno prekrižajte!) Podjetje (izpolnijo pravne osebe):_ Ime in priimek (ali kontaktna oseba):_;__ Točen naslov:_ " Poštna številka in kraj:_ Datum:_ Podpis (in pečat):_ Vse morebitne spore rešuje sodišče v Ljubljani TIM 8 • april 1997 • 33 IZDELEK ZA DOM Medvedka v balonu Še pred dobrimi desetimi leti bi kaj čudno pogledali nadobudnega mladega modelar¬ ja, ki bi oznanil, da namerava sam narediti stensko uro. Starši bi nemudoma vse delu¬ joče budilke poskrili na varno, dedek pa bi začel pogosteje pogledovati na lepo rez¬ ljano visečo uro z bleščečimi utežmi, ki jo je morda podedoval še po svojem očetu. No, danes so stvari drugačne in izdelave prave, delujoče stenske ure se lahko brez večjih te¬ žav in tudi stroškov loti celo popoln začet¬ nik. V trgovinah je mogoče za majhen de¬ nar kupiti kakovosten urni mehanizem, ki ga poganja 1,5-voltna baterija, pri nekate¬ rih urarjih pa so naprodaj tudi različno oblikovane številčnice, kazalci in še mar¬ sikaj. Tisti, ki revijo TIM berete že več let, se gotovo spomnite, da smo o izdelavi ur v njej že pisali (TIM 3 - 1994/95, Ure skozi čas, Izdelava stoječe ure; TIM 5 - 1995/96, Ura iz stare gramofonske plošče), zato nekaterih stvari tokrat ne bomo ponavljali. Podali bomo le najosnovnejša navodila za izdelavo zelo nevsakdanje stenske ure v obliki balona z dvema medvedkoma v košari, ki bo lahko merila čas vašemu bratcu ali sestrici v otroški sobi, najbrž pa se je ne boste sramovali obesiti tudi na kako drugo steno v stanovanju. Material Poleg baterijskega urnega mehanizma in kazalcev, brez česar seveda v nobenem primeru ne bo šlo, potrebujete še približno 400 x 300 mm velik kos 5 mm debele vezane plošče, 65 x 25 mm velik kos 1,5- milimetrske balze, nekaj odpadkov 0,8-1 mm debele medeninaste pločevine, kakih 60 cm medeninaste žice s premerom 0,8 mm, lepilo (npr. UHU alleskleber), oljne ali nitro barve za les in tanek črn, v vodi obstoj¬ ni flomaster. Orodje Za prenos oblik sestavnih delov na vezan les boste potrebovali risalni pribor (svinčnik, ravnilo, šestilo) in papir za kopiranje, pri izžagovanju lesenih delov in številk mode¬ larsko rezljačo z ustreznimi žogicami ter grob in fin brusilni papir, sicer pa še kom¬ binirane klešče, komplet iglastih pilic, vrtal¬ nik, svedra za les 0 1 in 0 10 mm ter en večji in en zelo tanek čopič. Izdelava Vsi sestavni deli ure so na načrtu narisani v naravni velikosti, zato jih_ samo pre¬ kopirate na vezano ploščo. Številčnica v obliki balona je iz štirih delov, ki so prilep¬ ljeni drug na drugega. Ker so simetrični, so narisani le do polovice, zato jih morate pred kopiranjem še dorisati. V delih 1 in 2 na sredini izžagajte kvadratno odprtino za urni mehanizem, v dela 3 in 4 točno na sre¬ dini izvrtajte samo luknjo s premerom 10 mm ter v dela 1 in 3 še po dve luknjici 0 1 mm za pritrditev "vrvi". Tudi košara z medvedkoma (5) je iz 5 mm debele vezane plošče, rob košare, vreči s peskom in sidro pa izžagajte iz 1,5-milimetrske balze ali debelejšega furnirja. Ne spreglejte štirih milimetrskih luknjic za pritrditev "vrvi" tik pod zgornjim robom košare na delu 5. Površino in robove izrezljanih delov dobro zgladite z grobim in finim brusilnim papir¬ jem ter (razen zgornjega roba košare) natančno zlepite. Medtem ko se lepilo suši, iz medeninaste pločevine izžagajte številke. V nekaterih modelarskih trgovinah prodajajo posebne žagice za kovino, ki jih je (enako kot tiste za les) mogoče vpeti v okvir rezljače. Morebitna odstopanja od oblik številk, ki jih na pločevino narišite kar s konico šestila ali šilom, popravite z iglastimi pilicami, na koncu pa številke še spolirajte, da se bodo lepo svetile. Kdor meni, da temu delu ne bo kos, naj številke naredi s pomočjo letraseta ali pa naj jih preprosto nariše s tankim čopičem ali v vodi obstojnim flomastrom. Ostala je še izdelava štirih "vrvi" iz medeninaste žice, ki naj bodo dolge pri¬ bližno 140 mm, nato pa sledi barvanje. Izdelek na sliki je pobarvan takole: leva polovica dela 1, desna polovica dela 4 in košara so rdeče barve; leva polovica dela 2 in desna polovca dela 3 sta rumeni; leva polovica dela 3 in desna polovica dela 2 sta zeleni; leva polovica dela 4 in desna polovica dela 1 sta modri; medvedka in sidro so oranžni, ušesa, šape in vreči s peskom rjavi, zgornji in spodnji rob košare črna, medvedkova metuljčka pa sta vijolične in svetlomodre barve. Barve lahko tudi spremenite, vendar naj bodo v vsakem primeru čim bolj žive. Črte med posamezni¬ mi barvnimi polji ter smrčka in oči narišite s tankim črnim, v vodi obstojnim flomastrom. S sestavljanjem ne bi smeli imeti težav, saj ni zahtevno. Najprej balon in košaro z medvedkoma položite na ravno podlago, da bosta točno drug nad drugim, pri čemer naj bo spodnji koničasti rob balona pri¬ bližno 50 mm oddaljen od zgornjega roba košare. Nato oba dela na nekaj mestih s koščki selotejpa prilepite k mizi, da se ne bosta premikala. Natančno pomerite dolži¬ no žic za "vrvi" od luknjice do luknjice in dodajte še dober centimeter, nato pa jih s kombiniranimi kleščami na obeh straneh 5 mm od konca ukrivite pod pravim kotom, potisnite v luknjice in dobro prilepite. Prav na koncu prilepite še zgornji rob košare, v katerega prej s spodnje strani naredite štiri plitve zareze za žice. Ko se lepilo posuši, z zadnje strani balona potisnite v luknjo urni mehanizem, ga s prednje strani utrdite s pri¬ padajočo matico, nataknite kazalca, pravil¬ no vstavite baterijo - in ura je narejena. Na žebljiček ali kljukico na steni jo obesite z majhnim pločevinastim ali plastičnim obešalom, ki je skoraj vedno že dodano mehanizmu. Če pri kupovanju baterijskega mehaniz¬ ma in kazalcev lahko izbirate, potem vzemite kazalce zlatorumene barve, pri čemer naj bo daljši dolg največ 65 mm, krajši pa okrog 45 mm. Nekateri mehaniz¬ mi imajo na osi tudi nastavek za sekundni kazalec, zato ga v tem primeru ne pozabite kupiti. No, ne glede na to, ali bo vaša nova ura kazala le ure in minute, ali pa tudi sekunde, vam bo čas tekel enako hitro, kar pomeni, da ga boste imeli za svoje ukvar¬ janje z modelarstvom tudi v prihodnje vedno premalo ... Matej Pavlič 34 • TIM 8 • april 1997 IZDELEK ZA DOM Modelarski komplet PROXXON Vsak proizvajalec miniaturnih električnih orodij in pribora zanje ima v svojem prodaj¬ nem programu vedno tudi nekaj kompletov, ki so namenjeni širokemu krogu uporab¬ nikov. Enako velja za kovček firme PROX- vOLj7 \ System / XON na sliki, v katerem modelar ali make- tar najde večino tistega, kar potrebuje pri svojem delu; izjema je seveda orodje za žaganje in površinsko brušenje lesa. Osrednji del kompleta je 40-vatni vrtalnik z oznako MINIMOT 40/E z možnostjo brez- stopenjske elektronske nastavitve števila vrt¬ ljajev od 5.000 do 20.000 v minuti. Zaradi posebnega uležajenja in dobrega hlajenja je z njim mogoče neprekinjeno delati tudi dalj časa. K temu precej pripomore ergonomsko oblikovano ohišje iz s stekleni¬ mi vlakni ojačanega najlona. Vrtalnik je dolg 220 mm in tehta 230 g, za njegovo napajanje pa skrbi usmernik 220 V / 7 2 V, 1,0 A (12 V A), ki je seveda tudi v kompletu. Pri natančnem vrtanju ali rezkanju je vrtal¬ nik priporočljivo vpeti v stojalo, ki je v tem primeru zelo solidno izdelano ter dovolj sta¬ bilno. Posebnost v opisanem kompletu je trikrat uležajena in 100 cm dolga gibljiva RUBICO TRADE d.o.o. Ulica XIV. divizije 14, 3000 Celje Telefon: 063/442-253, 442-449, faks: 063/26-820 n il Zastopstvo za natančno električno orodje in druge stroje firme PROXXON - Kovinotehna, PC Celje tel. - Kovinotehna, PC Mak Maribor tel. - Kovinotehna, PC Ruda Izola tel. - Kovinotehna, PC Brežice tel. - Kovinotehna, PC Železninar Celje tel. - Gasilska oprema, Trgovina Mladi tehnik, Ljubljana 063/432-000 - Metalka Trgovina, 062/641427 Blagovnica Dalmatinova, Ljubljana tel.: 061/13-11-155 066/62421 - Eurodom BTC, Ljubljana tel.: 061/14-02-036 068/628-57 - Promodel Remiko - Mladi tehnik, 063/443-188 BTC - hala D, Ljubljana tel.: 061/18-51-668 - Slovenijales Hobby, : 061/12-61-155 Ljubljana-Črnuče tel.: 061/16-13-566 - Elba, Šentjur tel.: 063/7410-151 gred, ki izredno poveča možnost uporabe vrtalnika predvsem na teže dostopnih mestih in pri posebno natančnih opravilih, ko nas teža celotnega vrtalnika v roki ovira. Način vpenjanja pribora je enak kot pri vrtalniku - s tremi različno velikimi čeljustmi (1,0, 2,4 in 3,0 mmj. Kompletu je dodanih kar 34 kosov pribora oziroma nastavkov, med drugim diamantni brusilni trn in štirje korundni brusilniki z različno oblikovanimi glavami, majcena medeninasta ščetka za poliranje, dve brusilni ploščici iz silicijeve¬ ga karbida in 20 rezalnih ploščic, s kateri¬ mi je mogoče rezati skorajda vse: les, umetne mase, gumo, pluto, usnje, akrilno steklo, žico, tanko pločevino itd. Vse našte¬ to orodje je skupaj s priborom pregledno spravljeno v trdnem plastičnem kovčku, ki omogoča varno in udobno prenašanje. TIM 8 • april 1997 • 35 IZDELEK ZA DOM Držalo za knjige Pred slabima dvema letoma smo v reviji TIM že objavili načrt za izdelavo držala za knjige iz vezane plošče. Tudi tokratni izdelek je iz lesa, poseben poudarek pa je na njegovem nekoliko sodobnejšem ob¬ likovanju. To pomeni, da je poleg svoje temeljne naloge, torej zadrževanja knjig v navpičnem položaju, lahko tudi zanimiv okrasni element. Izdelava je preprosta in se je lahko lotijo celo začetniki, vendar pa naj bo pri delu z električnim orodjem vedno navzoč nekdo od odraslih. V tem prispevku so opisane tri različice držal za knjige, sami pa si jih z malo iznajdljivosti in domišljije lahko izmislite še vsaj nekajkrat toliko. Material Ne glede na obliko in velikost posa¬ meznih delov so vsa držala iz masivne bukovine ali kake druge trše vrste lesa. Pri mizarju boste gotovo lahko dobili ostanke suhih desk, ki pa morajo biti seveda brez razpok in grč. Če bodo že poskobljane na debelino približno 32 mm, toliko bolje, sicer pa jih poskobljajte sami. Morebitno neravno površino popravite z brusilnim papirjem. Za izdelavo šablon pripravite tanjši karton, za zaščito narejenih držal pa brezbarvni lak oziroma transparentne barve za les (npr. Belinkin program Ambient). Za sestavljanje delov med seboj poleg lepila lahko uporabite moznike 0 8 mm, 60 mm dolge in čim tanjše lesne vijake ali v skrajnem primeru tudi žeblje. Orodje Kdor namerava narediti na primer le dve držali, se mu izdelava šablon skoraj ne izplača, saj obliko sestavnih delov z risal¬ nim orodjem lahko nariše kar neposredno na les. Pri izdelavi več enakih kosov pa je izdelava šablon smiselna. Zanje potrebu¬ jete svinčnik, dva trikotnika, šestilo ter nož olfa in škarje. Ker je bukov les precej trd, ga je najbolje žagati z električno vbodno žago; še zlasti zato, ker imamo v našem primeru opravka tudi s krivimi rezi. To orod¬ je je za izdelavo držal za knjige torej na¬ ravnost idealno. Poleg tega potem potrebu¬ jete le še vrtalnik s svedri za les, izvijač, grob in fin brusilni papir (ali kar električni brusilnik) ter manjši čopič. Izdelava Opis izdelave bo skop, saj zaradi dobrih posnetkov in skic, na katerih so označene vse potrebne mere, nima smisla izgubljati preveč besed. Na poskobljan les torej z risalnim orodjem ali s pomočjo šablon iz kartona narišite obrise sestavnih delov, jih z vbodno žago pazljivo izžagajte, dobro obrusite po robovih in v zlepite; stik ojačite s po dvema vijakoma. Če želite izdelek v na¬ ravni barvi lesa, ga samo prelakirajte z brezbarvnim nitrolakom, če pa ga namera¬ vate pobarvati, morate to storiti še pred se¬ stavljanjem. Izdelki na objavljenih fotografi¬ jah so deloma polakirani (glavni naslon) in deloma pobarvani z rdečo, temnozeleno oziroma črno barvo (oporni del držala). Matej Pavlič 36 • TIM 8 • april 1997 IZDELEK ZA DOM Oblič KW750 in vbodna žaga KS 765 PE Oblic je pri delu z lesom nepogrešljivo orodje, saj tudi pri najnavadnejšem do¬ mačem ljubiteljskem "mizarjen ju" težko shajamo brez njega. Ohišje Black & De- ckerjevega električnega obliča KW 750 je zasnovano tako, da ga lahko trdno držimo z obema rokama. Na zadnjem ro¬ čaju je vklopno stikalo z blokirnim gum¬ bom, prednji ročaj pa hkrati služi za na¬ stavljanje globine skobljanja od O do 1,5 mm. Noža širine 75 mm se vrtita s hi¬ trostjo 15.000 vrtljajev v minuti. Ker sta nabrušena po obeh straneh, ju lahko po izrabi s pomočjo priloženega ključa obr¬ nemo. Jermenski prenos je zavarovan s ščitnikom, na drugi strani pa so reže za hlajenje motorja in ščitnik skobeljne glave, ki se pri izdelavi bočnih utorov (z največjo globino 20 mm) odmakne, nato pa ga vzmet vrne v prvotni položaj. Oblič lahko vodimo po obdelovancu, obstaja pa še druga možnost: če ga s tremi vijaki vpnemo v posebno stojalo (kataloška številka A 5551), lahko obdelujemo tanjše letve in manjše kose lesa. Pri tem en del stojala služi kot vodilo, drugi del kot varovalni pokrov skobeljne glave. Zeleno globino skobljanja je mogoče nastaviti na 0,1 mm natančno; posnemamo pa lahko tudi robove obdelovanca. V drsno ploskev obliča sta namreč vrezana dva vzdolžna, različno globoka utora, ki omogočata od 1,5 do 4,5 mm posnemanja materiala. Black & Deckerjeve vbodne žage so močne, zanesljive in priročne; primerne so za različne vrste žaganja, od ravnih, kri¬ vih do natančnih rezov pod poljubnim kotom med 45 in 90°. Potem ko izvrtate vodilno luknjo, lahko z vbodno žago ža¬ gate tudi v sredini obdelovanca. Model z oznako KS 765 PE je plod dolgotrajnega tehnološkega razvoja; z močjo, veliko os¬ novno ploščo, povratnim dvižnim gibom lista, dvojnim vpeljem in možnostjo nagi¬ ba lista ter elektronskim spreminjanjem hitrosti je med vbodnimi žagami brez dvoma vrhunski model. Poganja ga motor z močjo 500 vatov, hitrost pa nastavljamo v območju 800-3.200 nihajev v minuti. Orodje je izdelano tako, da je kos večjim obremenitvam pri žaganju v različne materiale (les do 80 mm, jeklo do 5 mm in barvne kovine do 16 mm), zato je primer¬ no za uporabo v obrti in industriji. Vse Black & Deckerjeve vbodne žage imajo priključek za odsesovalno napravo in učinkovito odpihovanje lesnega prahu; črto, po kateri moramo žagati, zato vedno razločno vidimo. Posebno pozornost velja nameniti izredno bogati izbiri (oziroma pravilni uporabi) listov za vbodne žage. Med njimi so taki za žaganje mehkega ali trdega lesa, kovin, umetnih mas in celo keramike, potem pa se razlikujejo še po širini in dolžini lista ter številu in obliki zobcev. Ob uporabi nekaterih dobimo Motor z močjo 500 W je dvojno izoliran zelo gladek in čist rez, ki ga ni treba nič pred udarom električnega toka. Poleg kot- več obdelovati; drugi so namenjeni nega vodila (kat. št. A 5555) je moč hitremu žaganju prečno ali vzdolžno na dokupiti tudi vrečko za zbiranje oblancev letnice, zato je rez bolj grob; spet drugi (kat. št. A 5554), ki jo nataknemo na listi so zelo ozki, zato z njimi najlaže ža- odprtino za izmetavanje oblancev. gamo krivine z majhnim polmerom. G-M&M, d.o.o., proizvodnja in marketing 1 290 Grosuplje, Brvace 1 1 tel.: n.c. (061) 763-51 1 fax: (061) 763-023 KUPON ZA BREZPLAČEN CENIK IN VSE OSTAlFInFORMACUE Ime in priimek: _J Naslov: _________ Kraj in poštna št.: _ Prosim, pošljite mi: □ cenik za električno orodje □ cenik za natančno orodje #BLACK& DECKER Cminicraft> Čitljivo izpolnjen kupon, ki ga lahko tudi prepišete ali fotokopirate, pošljite na naslov: G-M&M, d.o.o., Brvace 1 1, 1290 Grosuplje Hiša iz kartonske škatle Ko je zunaj slabo vreme, so pogosto slabe volje tudi otroci. Saj niti ni težko razumeti, zakaj. Ker je dvorišče mokro, se ne morejo poditi za žogo; na balkonu piha, svojih igrač v sobi pa so se že zdavnaj naveličali. No, v takih primerih jim je treba nekoliko "pomagati", kar za spretne mode¬ larje ne bi smela biti pretežka naloga. Naredite jim na primer hišo iz kartona - takšno z okni in vrati, da bodo lahko zlezli skoznje. Morda je slišati nemogoče, toda za izdelavo v resnici ne boste potrebovali več kot pol ure. Najbrž bo trajalo dlje, da boste doma, pri sosedih (ki so ravno kupili novo kuhinjsko pohištvo, pralni stroj ali kaj podobnega) oziroma v bližnji trgovini ali skladišču dobili kolikor toliko dobro ohra¬ njeno in seveda čim večjo kartonsko škatlo. Poleg nje potrebujete le še oster nož olfa, nekaj širokega lepilnega traku in debel alkoholni flomaster. Kdor pa želi okna in vrata hišice narediti bolj natančno, naj k seznamu orodja doda še merilni trak in kovinsko ravnilo ali tanko letvico iz tršega lesa. Z nožem naredite (na vrhu polkrožno zaključena) vhodna vrata, okna s polkni, strešno okno, pa dvižno loputo (če bo v hiši¬ ci morda slaščičarna ali prodajalna pečene¬ ga krompirčka ...) itd. Velikost in obliko odprtin po možnosti prej natančno odmerite in označite s svinčnikom. Zgornji del škatle odprite, krajša zavihka obrežite v obliki trapeza in s širokim lepilnim trakom prilepite k robovom obeh daljših zavihkov, kot kaže fotografija. Na streho lahko z debelim flomastrom narišete strešnike, na stene pa okenske okvirje, tablico^s hišno številko, kljuko na vratih in še kaj. Če imate dovolj prostora in domišljije, naredite več takih hišic ter jih celo pobarvajte. Otroci vam bodo brez dvoma nadvse hvaležni, poleg tega pa bo trajalo kar dolgo, preden se bo taki hišici iz kartona, kakršnega danes uporabljajo za embalažo, iztekla življenjska doba. Pravzaprav sta njena edina prava sovražnika le voda in seveda ogenj. Matej Pavlič TIM 8 • april 1997 • 37 RAČUNALNIŠTVO Naredimo risanko Gotovo vas je kar nekaj, ki bi radi sami naredili pravo pravcato risanko. Najbrž je kdo med vami to tudi že poskusil. Nič težkega. Potrebujemo le snop lističev, svinčnik in kanček risarske žilice. Na listke narišemo posamezne korake gibanja, nato s palcem zavihamo cel snopič, in če zdaj palec nekoliko popustimo, se listki na hitro zravnajo, pri tem pa risbice oživijo. Seveda na ta način lahko naredimo le enostavne in zelo zelo kratke risanke. Zanimivo je, da na podoben način nasta¬ jajo tudi prave risanke. Le da te niso nare¬ jene na lističih papirja, temveč posamezne korake posnamejo na filmski trak. Pri tem pa morpjo za vsako sekundo posneti kar 24 risbic. Že nekaj let se pri izdelovanju risank uveljavljajo tudi računalniki. Vendar te risanke ne nastajajo na računalnikih, kot jih poznamo iz računalniške učilnice v šoli ali kakršnega imamo doma. Za izdelavo pra¬ vih risank uporabljajo posebne, zelo zmogljive in hitre računalnike, ki jim pra¬ vimo grafične postaje. Pred leti so se pojavili računalniški pro¬ grami za izdelavo risank na hišnih računal¬ nikih. Eden takih je "Corel Move" (an. move - premikati), ki ga dobimo v paketu s sve¬ tovno znanim oblikovalskim programom "Corel Draw" od verzije 4.0 dalje. Za opis tega programčka sem se odločil, ker je po zaslugi programa "Corel Draw" zelo razšir¬ jen, hkrati pa malo znan. Poleg tega pa ga, če imate na šoli nekoliko novejšo računal¬ niško opremo, skoraj gotovo imate. Corel Move Program poženemo z dvojnim klikom na njegovi ikoni. Marsikdo bo ob pogledu na Podobno kot skoraj vsi programi zde' v okolju Windows je naš izdelek sesTavljen iz več objektov. Najpomembnejši objekti našega izdelka - risanke so seveda posamezni igralci. Preostali objekti pa so ozadja in različni zvoki. Preden začnemo z delom, je pametno določiti parametre risanke (animacije). Pot do teh nastavitev je nekoliko skrita. Odpreti moramo meni "Edit" (uredi), kjer izberemo možnost "Animation Info ..." (informacija o animaciji) ali hkrati pritisniti tipki Ctrl in Alt. V oknu, ki se odpre (risba 2), lahko prebere¬ mo število posameznih objektov in določi¬ mo nekaj zelo pomembnih parametrov. Določimo lahko velikost prikazovalnega okna (širino in višino), število slik, ki se bodo prikazale pri predvajanju, in izbere¬ mo sliko za prikaz ("Previevv" - pred- pogled) v pogovornem oknu "Open". Najpomembnejša nastavitev v tem oknu pa je prav gotovo določitev hitrosti prikazovan¬ ja, ki v bistvu pove, koliko slik se bo prikazalo v eni sekundi. Največja hitrost je 1 8 slik na sekundo, kar je precej manj kot pri pravih risankah (24 slik), vendar dovolj za prve korake v svet animacije. Sledi nas¬ tavitev mreže. S to nastavitvijo lahko vklo¬ pimo nevidno mrežo in določimo njeno gos¬ toto. Tako dosežemo, da se vsi elementi rav¬ najo po mreži, kar omogoča lažje delo pri vstavljanju igralcev in določanju njihovega položaja na delovni površini. Ustvarjanje igralcev risarski programček "Actor" (igralec), zelo podoben znanemu "Paintbrushu". Videz tega programčka z opisom orodij prikazuje risba 4. Večino orodij že poznamo iz "Paintbrusha", zato jih lahko takoj preizkusimo. Opozorim naj le na nekaj skri¬ tih možnosti. Prvo skriva gumb za vklop čopiča. Ce nanj kliknemo dvakrat, se odpre paleta za nastavitev velikosti in oblike čopiča. Dvojni klik na gumb za razpršilec omogoči nastavitev širine in pritiska razpršilca. Ce pa dvakrat kliknemo na gumb za besedilo, se odpre okno za nas¬ tavitev pisave. Do palete za izbiranje barv pridemo tako, da pritisnemo in držimo gumb za barvo ospredja (ali ozadja) in s premikanjem miške izberemo želeno barvo. Ko narišemo prvo risbico, gremo na meni "Edit" in izberemo "Insert Cels..." (vstavi celice risbice), kjer vpišemo število risbic, iz katerih bo sestavljen igralec. To število je odvisno predvsem od števila gibov in hitrosti gibov igralca. Naj vas ne prestraši, da moramo narisati prav vse gibe igralca. To ne pomeni, da moramo, narisati prav vsako risbico še enkrat. Cernu pa imamo računalnik? V bist¬ vu je igralec le tisti element, ki se giblje. Vse drugo pa je ozadje. Pri risanki, kjer žoga Animation Infoimation Nurrtet Qt to, kar se prikaže, močno razočaran. Pokaže se le osnovno okno z menijem "File" (datoteka), ki ga moramo odpreti in izbrati "New" (nov izdelek). Pri tem se odpre okno, kjer moramo že na začetku izbrati ime izdelka in mapo (direktorij), kamor ga bomo shranili. Ko to storimo in kliknemo na OK (v redu), se prikažejo preostali gumbi in delovna površina (risba l). pomočjo nekaj različnih programov. Vendar moramo v vsakem primeru izdelati vse korake posameznih gibov, ki jih dela igralec. Ce kliknemo na gumb za ustvarjanje novih igralcev, se odpre pogovorno okno (risba 3), kjer izberemo program, s katerim želimo izdelati igralce. Izbrali bomo kar Corel Move, pri čemer se odpre enostaven skače po travniku, je igralec le žoga, travnik, nebo in oblaki na nebu pa so ozad¬ je. S programom za ustvarjanje igralcev bomo torej naredili le animacijo žoge. Kar poskusite in videli boste, da je preprosto in zelo zanimivo. Naslednjič pa o gibanju igralcev, o ozadjih, zvoku in še kaj. Miha Zorec 38 • TIM 8 • april 1997 _ZA SPRETNE ROKE Rute iz mikrovalovne pečice Pred kratkim ste lahko v reviji TIM pre¬ brali obširen članek o vzorčnem barvanju rut s pomakanjem v barvilo. Upam, da vas je barvanje tekstilij dovolj zamikalo, da ste se lotili dela in uspešno okrasili nekaj svilenih rut. Če ste poželi navduše¬ nje z geometrijskimi črtastimi in karirasti¬ mi vzorci, ki jih omogoča tehnika pomaka- nja v barvilo, se lotite še na videz mnogo enostavnejše tehnike "kapljanja" barvila. Svilene rute, šale ipd. lahko kupite v trgovini Prometej Art & Hobby v Ljubljani in Celju, kjer je na voljo cela vrsta neo- barvanih svilenih izdelkov različnih di¬ menzij in kakovosti. V Prometeju lahko izberete tudi barvilo. Za kapljanje na tek¬ stil so primerna tekoča barvila za svilo in volno proizvajalca DuPonta, ki se upo¬ rabljajo v koncentrirani ali razredčeni obliki, barvni odtenki pa se med seboj lahko mešajo. Za barvanje potrebujete ruto ali kak drug svilen tekstilni izdelek, nekaj barvil, kopalko, posodo za fiksiranje ter mikro¬ valovno pečico ali parilnik. Ruto zmečkajte, zmočite ter iztisnite odvečno vodo. Na ruto s pomočjo kopalke nakapajte barvilo. Uporabite več barv; priporočam vam največ pet različnih, saj se zaradi prelivanja pri več¬ jem številu učinek izgubi. Za vsako barvo si pripravite posebno kopalko. Če imate le eno, jo pred uporabo naslednje barve dobro sperite. Doma pobrskajte med zdravili: uporabne so odslužene kopalke za zdravila - kapljice, pomagate pa si lahko tudi s slamico, ki jo pomočite v stek¬ leničko z barvilom, zamašite s kazalcem, prenesete poševno nad ruto ter z odmaše- vanjem slamice uravnavate kapljanje na blago. Če niste pripravljeni na takšno tve¬ ganje, lahko kopalko kupite pri Pro¬ meteju. Ruto med kapljanjem različnih barv obračajte, malce pomečkajte in preložite gube, da se bodo barve prelile po vsej površini. Razlivanje barv lahko uravna¬ vate z načinom zlaganja oz. mečkanja in tudi z močenjem rute z vodo pred bar¬ vanjem. Če boste ruto bolj omočili in manj oželi, se bodo barve bolj prelile. Barvila Dupont se fiksirajo v pari 1-4 ure, odvisno od kakovosti blaga. Za fik¬ siranje torej uporabite parilnik; če ga nimate, si pomagajte z mikrovalovno pečico. Obarvano ruto položite v pla¬ stično posodo za kuhanje v mikrovalovni pečici ter barvilo fiksirajte 15-20 min na najvišji stopnji (500-600-vatna pečica). Ce nimate ustrezne posode, lahko upora¬ bite tudi plastično ali stekleno posodo, prekrito s perforirano folijo za živila, in pazite, da je ruta stalno vlažna. V tem primeru uporabe folije je najbolje, če fik¬ siranje poteka postopoma: večkrat po nekaj minut z vmesnim kontroliranjem vlažnosti rute. Nestrpnost se maščuje: če boste ruto že takoj izdatno zalili z vodo, se bodo barve preveč zlile. Tehnika kapljanja je na videz prepro¬ sta, vendar je mogoče lepe prelivajoče se vzorce živih barv dobiti šele z nekaj vaje in izkušenj. Začetniške rute so bolj ali manj enobarvne zaradi zlitih barv ali pa niso obarvane po vsej površini. Le pogumno se lotite dela, za vsak primer pa začnite z manjšimi in cenejšimi svilenimi izdelki. Alenka Pavko-Čuden TIM 8 • april 1997 • 39 UGANKARSKI KOTIČEK Zlogovna dopolnjevanka V lik vnesite vseh šest besed, ki jih zahteva¬ jo opisi; da bi bilo reševanje lažje, so podani tudi zlogi. Ob pravilni rešitvi boste na označenih poljih prebrali tri vrste orodja, ki jih srečamo v vsaki delavnici. AL—BI —ČA —GA —GA —GAR —KLI¬ LA — MA — NA — PLO — PO — PO — ŠE — ŠKA — ŽVE 1. polkrožen obok nad okroglim ali mno- gokotnim središčnim prostorom, 2. ženska oblika moškega imena Albin, 3. kemijski ele¬ ment z oznako S, 4. ime dveh zalivov na otoku Hvaru (Velika ... in Mala ...j 5. pečena sladka ali slana močnata jed za slavnostne priložnosti, 6. ovojke, golenice, navadno iz usnja. Izpolnjevanka 1. pripadniki oboroženih sil kake države, 2. ameriški astronavt, ki je skupaj z Armstrongom prvi stopil na Luno, 3. čitalka, 4. priimek radi¬ jskega voditelja na valu 202 (Črt), 5. (peteršilju podobna) kobuinica z močnim von¬ jem, uporabna za zelenjavo, solato in začim¬ bo, 6. eden izmed intervalov v glasbi (8. stop¬ nja ali sozvočje 1. in 8. stopnje diatonične lest¬ vice), 7. gumijasto, za vodo neprepustno vrh¬ nje obuvalo. 1 2 3 4 5 6 7 Klin Klin je vrsta uganke, katere posebnost je, da je vsaka naslednja beseda sestavljena iz pre¬ mešanih črk prejšnje, vendar eno vedno odvzamemo. Klin je torej na glavo obrnjena piramida, ki smo jo med Timovimi ugankami že srečali. Poiščite vseh sedem besed, ki jih zahtevajo opisi, in jih vpišite v lik. Ob pravilni rešitvi boste na označenih poljih dobili vrsto pre¬ voznega sredstva. I. umazanec, nemarnež, 2. ovca pasme merino, 3. vrsta rdeče barve, 4. kraj in reka na Dolenjskem (znan po tovarni pijač DANA), 5. ujemanj črk na sredi ali koncu verza, 6. pokoj, tišina, 7. avtomobilska oznaka Reke, 8. polmer. Rešitev nagradnih križank iz marčne številke revije TIM: Tematska osmerosmerka: projekt Premikalnica: Oersted, Stevens, Galilei Nagrade za pravilno rešene uganke v 7. številki revije TIM prejmejo: 1. Blaž Mikuž, Črni Vrh 87, 5274 Črni Vrh nad Idrijo 2. Andrej Grbec, Pot v Dele 3, 1381 Rakek 3. Peter Tonkovič, Vinarje 134, 2316 Zg. Ložnica Rešitev vseh ugank prepišite na dopisnico (ne trgajte revije!) ter najkasneje do 20. aprila pošljite na naslov Tehniška založba Slovenije, Lepi pot 6, p. p. 541, 1001 Ljubljana (s pripi¬ som "Timove uganke"). Trem izžrebanim reše¬ valcem bomo po pošti poslali nagrade, ki jih prispevata podjetje NeDec Hobi, d. o. o., C. Andreja Bitenca 36, 1000 Ljubljana (komplet za izdelavo plastične makete), in Tehniška založba Slovenije (dve knjigi). TTM 8 JL JfL JLvJL Revija za tehniško ustvarjalnost mladih APRIL 1997, LETNIK XXXV, CENA 260 SIT, POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI PRI POŠTI 1102 Revijo TIM izdaja Tehniška založba Slovenije, d. d. Naslov uredništva: Lepi pot 6, 1001 Ljubljana, telefon: 061/213-749 (uredništvo), 061/213-733 (naročniški oddelek), fax: 061/218-246. Revija izhaja desetkrat na leto. Naročite jo lahko na naslovu uredništva ali po telefonu. Posamezna številka stane 260 SIT, polletna naročnina pa 1300 SIT. Žiro račun pri Agenciji za plačilni promet Ljubljana: 50101-603-50480 Revijo ureja uredniški odbor: Jernej Bohm, Jan Lokovšek, Matej Pavlič, Aleksander Sekirnik, Miha Zorec, Roman Zupančič. Odgovorna urednica: Mihela Mikuž Urednik revije in tehnični urednik: Jože Čuden Lektoriranje: Ludvik Kaluža Oblikovanje ovitka: Božidar Grabnar Tisk: Tiskarna Ljubljana Revijo sofinancirajo: Ministrstvo za kulturo, Ministrstvo za šolstvo in šport ter Ministrstvo za znanost in tehnologijo Republike Slovenije. Revija spada med publikacije, za katere se plačuje 5-odstotni davek od prometa proizvodov na podlagi odločbe Ministrstva za znanost in tehnologijo št. 415-01-15/96 z dne 20. 2. 1996. FOTOGRAFIJA NA NASLOVNICI: Tehnologija gradnje raketnih modelov je že dosegla raven, ki terja korenite spremembe tekmovalnih pravil. c . T - ^ ' Foto: Tomaž Kogej KAZALO UREDNIKOV PREDAL i 15. MEMORIAL STOJANA KRAJNCA 1 PAPIRNATI MODELI NA 2. POKALU TURČAN 3 TIMOV PORTRET 3 MINI - RV JADRALNI MODEL NA ELEKTRIČNI POGON (PRILOGA) 4 PREPROSTA VGRADNJA SERVOMEHANIZMOV 7 TINA - ZAČETNIŠKI JADRALNI MODEL 8 MODEL RADIJSKO VODENE MOTORNE JAHTE NINA II RC (PRILOGA) 10 MODEL HITREGA HIDROGLISERJA GRAUPNER "TORNADO" 14 NACIONALNI MODELARSKI PRAVILNIK - MODELI KATEGORIJE FSR-E-ECO JUNIOR STANDARD 25 ŠOLA PLASTIČNEGA MAKETARSTVA (39. DEL) DETAJLIRANJE LETALSKIH MOTORJEV (2. DEL) 26 MAKETARSKI FOTOSTRIP (4. DEL) MIG-29 FULCRUM A 27 TIMOVO IZLOŽBENO OKNO - ITALERUEVE NOVOSTI PRI METRONIC KOMETU 29 PRECIZNA ŠTOPARICA 30 MOČNOSTNI REGULATOR NAPETOSTI 33 MEDVEDKA V BALONU 34 DRŽALO ZA KNJIGE 36 HIŠA IZ KARTONSKE ŠKATLE 37 NAREDIMO RISANKO 38 RUTE IZ MIKROVALOVNE PEČICE 39 UGANKARSKI KOTIČEK 40 40 • TIM 8 • april 1997 Iz programa za konjičkarje Tehniške založbe Slovenije R. Zupančič LADIJSKO MODELARSTVO Ilustriran priročnik za mlade, ki se želijo ukvarjati z ladijskim modelarstvom. Opisani so postopki gradnje motornih modelov in jadrnic, namenjenih za tekmovanja mladih tehnikov. Načrti pa so narisani v merilu 1:1. 48 strani + 2 prilogi načrtov 20 x 28 cm R. Cajhen RADIJSKO VODENJE LETALSKIH MODELOV Učbenik radijskega vodenja jadralnih in motornih letalskih modelov. 84 strani, črno-beie risbe in fotografije, 20 x 28 cm Jože Čuden, Rasto Snoj RAKETNO MODELARSTVO Prvi kompleten priročnik za raketne modelarje v slovenščini. 222 strani, črno-bele risbe, preglednice, načrti 21 x 27,4 cm P. van Delft, J. Botermans, E. Oker MISELNE IGRE VSEGA SVETA Več kot 1000 iger s priloženimi rešitvami in navodili za izdelavo. MISELNE IGRE VSEGA SVETA 202 strani, barvne risbe in fotografije 24,5x23 cm V. Zupan MALE ŽELEZNICE Priročnik z izčrpnimi napotki za gradnjo makete male železnice C V.lodo 'župan 54 strani, črno-bele risbe, skice in fotografije 20 x 28 cm B. Bagnall RISANJE IN SLIKANJE Priročnik za začetnike in ljubitelje z likovnimi osnovami in poukom o materialih, potrebščinah in tehnikah. RISANJE 338 strani, barvne risbe in fotografije 21,5x26,5 cm T. Pochert DELA V HIŠI Popravila in obnavljanje Knjiga o tem, kako lahko skoraj vse v hiši popravimo sami. 434 strani, barvne fotografije, risbe in skice 20,5 x 21,5 cm F. KieBling IZDELAJMO SAMI Bogato ilustrirana zbirka idej in načrtov za izdelavo zanimivih uporabnih in dekorativnih predmetov iz IZDELAJMO SAMI — a' 24 • TIM 8 • april 1997 TIM 8 • april 1997 • 17 B 5 y 4 VI 'VI i//