narodna in univerzitetna knjižnica
v Ljubljani

141532

'1921

1B. H. ' s2?
3, V!

1  VII, 192p

m

-m.-

vv •««


Sveta grofinja

Mična in ganljiva povetika.


7  Ljubljani, 1896.

in prodaja Janez Giontini.

1415^2

* * f -  ’**’

.)■  i i: ^

J

j

Tiskarna R. Milic-eva. — Ljubljana.

I.

! ' ■ ■

-rof Zmagomir poslovi se od svoje
pobožne žene Genovefe.

:§fed onimi ženami, ktere so bile od svojih
j L mož po krivem in nedolžnem hudo pre-
injane, je tudi pobožna in potrpežljiva Genovefa,
ajeno življenje je tako mikavno in njeno pre¬
dnje tako krivično, da človek te prigodbe pač
more citati brez ganljivosti in sočutja,
k Zgodila se je ta prigodba okoli leta sedem
j sto petdesetega, ob času trierskega škofa Hidulfa.
Živel je namreč takrat v trierski deželi imeniten
grm Zmagomir; poročen je bil z Genovefo, hčerjo
brabantskega vojvode, prav bogato in pobožno
gospodičino. Živela sta v ljubezni in veliki pri-
zimsti med seboj. Ob istem času je pa Abde-
.um, maverski kralj, pridrl z veliko vojsko v
opanijo, oropal jo in vse požgal, kamor je prišel

4

Zdaj je hotel napasti tudi Francosko deželo.
Ko je francoski kralj Karol to slišal, sklical je
na pomoč vse kneze in grofe. S temi je moral
iti tudi grof Zmagomir, ker je bila takrat trierska
dežela podložna francoski vladi.

Ko se torej grof Zmagomir s svojimi na od¬
hod pripravlja in hoče posloviti od svoje ljubeznive
Genovefe, obnaša se žalostna Genovefa tako milo
in ganljivo, da se pričujoči ne morejo zdržati,
solz. In ko ji grof roko poda in zadnjič pozdraviti
hoče, prevzame jo žalost tako, da omedli. Ko se
zopet zave in k sebi pride, tolaži jo grof rel
»Prisrčna, preljub^, žena! Nikar ne bodi prt
žalostna zaradi niojega odhoda. Upam nami
da me bode usmiljeni Bog srečno nazaj pripeljal
in naji zopet vesela sklenil. Izročim te Bogu in
presveti Devici Mariji, ktera te bo varovala in
tolažila v nadlogah. Pustim ti^vojega vdanega
služabnika, Golota, ki ti bo z^to stregel in za
vse potrebno skrbel".

Genovefa prevelike žalosti ne more niti be¬
sedice črhniti in ko ji grof znova roko pod;
in izgovori slednji »zdrava bodi 11 , omedli zopet
Zmagomir pa silno žalosten nad tem obrne se.
od nje, skoči na bistrega konja in odjaha,' ffre-
takaje grenke solze.

Ko je v kraljevi tabor dospel in so se tam
zbrali vsi knezi in gospodje, vzdignil se je kralj
proti sovražniku s svojo armado, katera je štela
šestdeset tisoč pešcev in dvanajst tisoč kor/ '

5

Nasprotnika je bilo gotovo štirikrat več. Vendar
mu je Bog tako srečo dal in njegovi vojščaki so
tako hrabro napadli sovražnike, da jih je bilo
šest in trideset tisoč pet sto mrtvih, dočim so
jih kristijani komaj tisoč pet sto izgubili. Ostali
sovražniki so pa zbežali s svojim kraljem v mesto
Avignon, kjer so se jako hrabro branili, da so
kristijani to mesto dolgo oblegali. Zato je tudi
grof Zmagomir od doma ostal dlje, kakor je mislil
in se še le ob letu vrnil v domačijo.

Med tem je bila grofinja vedno žalostna
' • ni imela druzega veselja in tolažila na tem
; vetu ko Boga in molitev. Živela je prav pobožno
krepostno in je tudi svoje posle spodbujala k
bogaboječnosti. A hudobni duh, kteremu je bila
zoperna njena čednost, iskal je pogubiti jo in
osramotiti pred svetom, kar je tudi storil. Ker
je bil grof pri svojem odhodu Genovefo izročil
Golotu in ji je ta vsak dan stregel, obudil je hu¬
dobni duh v Golotovem srci nečisto poželjenje
do grofinje, da se ni mogel zdržati, odkriti ji
ojih nesramnih čutil. Kakor hitro to zapazi blaga
poštena gospa, reče mu jezno in resno:

Se li ne sramuješ, ti lehkomiselni služabnik,
razodevati meni takih misel ? Je li to zvestoba,
ktero si svojemu gospodu obljubil? Je li to za¬
hvala, ktero mu skazuješ za njegovo ljubezen?
Popusti to, sicer boš videl, da se bodeš kesal
svoje zlobnosti in predrznosti". Ustrašil se je Golo
teh besedij in si dolgo ni upal, zopet kaj tacega

6

govoriti. Vender pa niso bile njegove nečiste
želje s tem zatrte, temveč so vedno večje posta¬
jale, čim dalje je občeval z grofinjo.

Zgodi se nekoč, da Genovefa svojo podobo,
ktero je dala slikati za grofa, ogleduje in da Golo
nenadoma zraven pride. Popraša ga torej grofinja,
če kaj manjka podobi. Golo ji odgovori: „Milostiva
grofinja! Ge ravno tej sliki v lepoti nič jednacega
ni, manjka ji vendar po mojih mislih nekaj,
namreč da ni živa in moja, samo moia!“ Grofinja
je dobro umela, kaj da hoče Golo reči; od jeze
jo rudečica oblije in tako trdo ga ozmerja, da
se je ves osramočen proč pobral. Tudi ta graja
ni mogla zadušiti ognja hudobne poželjivosti v
Golo vem srci, strast njegova je vedno prihajala
le še huje, in sklenil je vse, kar je le mogoče,
storiti' v dosego svoje hudobne nakane.

Ko se torej nekoč grofinja sama po večerji
na vrtu izprehaja, stopi Golo k nji in ji s prilizlji-
vimi besedami rahlo odkriva gorečnost svoje
strastne ljubezni in jo zagotavlja, da mora za
časa umreti, če ga tudi ona nasprotno ne bo
ljubila. Tu se čista grofinja strašno razsrdi in mu
resno preti, da bo takoj grofu naznanila, če bode
le še kterikrat kaj tacega od nje terjal bodisi z
besedami bodisi z drugimi znamenji.

Zdaj je Golo spoznal, da je ves njegov up
po vodi splaval in da je zaman vse njegovo pri¬
zadevanje, doseči kdaj svoje želje. Zato je svojo
ljubezen spremenil v zlobno sovraštvo in ni ničesa

7

druzega mislil, nego kako bi se grdo maščeval
nad nedolžno grofinjo. Odsihmal je pazil na vsa
njena dejanja in nehanja, in konečno je zasledil,
da gospa posebno čisla kuharja, Dragona po imenu.
Bil je ta prav pobožen in bogaboječ mož. Ker
je pa grofinja pobožnim in bogaboječim ljudem
posebno skazovala svojo naklonjenost in jih lju¬
bila, klonila je torej tudi temu služabniku pred
vsemi drugimi največ milosti. Kolikorkrat jo je
srečal, nagovorila ga je vselej prijazno, in če mu
je mogla kaj ustreči ali v kaki nadlogi tolažiti
ga, storila je to s posebnim veseljem. Vse to je
pa hudobni Golo drugače razkladal, da bi s tem
priložnost dobil, svojo gospo očrniti. Večkrat je
svojim prijateljem rekel, da je ta prijaznost gro¬
finje proti kuharju sumljiva in bi se utegnila
slabo izplesti. Reče jim torej, da naj skrbno pa¬
zijo, kako je grofinja proti kuharju prijazna, kadar
se srečata, in videli bodo, kaj se more misliti o
tej prijaznosti. S temi in jednacimi besedami je
Golo obrekoval grofinjo pri služabnikih in ni
nehal, da jih je nekoliko spravil na svojo stran.

Golo reče nekoč kuharju, da ga kliče gro¬
finja, ko je bila ravno sama v svoji izbi. Pošteni
mož verjame to in gre k nji; za njim se pa pri¬
plazi kmalu tudi Golo in zasači oba sama v izbi.
Ne da bi kaj rekel, gre Golo zopet ven in kuhar
za njim, ko je zvedel, da ga grofinja ni klicala.

Takoj skliče Golo svoje prijatelje in jim s
hinavsko jezo toži, da je kuharja samega našel pri

grofinji v izbi, in zdaj nič druzega misliti ne
more, kakor da sta morda bila že grešila, ali pa
hotela, ko ju je zasačil. „Čemu posvetovanje?"
reče jim, „če se temu v okom ne pride, bo na¬
stopilo še večje zlo in nam ne bo moči prestajati
po gospodovem prihodu. Gotovo je, da je ta
nesrečni kuhar naši grofinji začaral in ji v jedilih
zavdal, tako da ga ne more popustiti, akoravno
bi utegnila zgubiti čast in življenje. Zato bi se
mi pravo zdelo, vreči kuharja v ječo, na grofinjo
pa toliko paziti in jo varovati, da bi k temu člo¬
veku ne mogla. Kakšna je torej vaša misel, ljub 5
prijatelji?" Oni reko: „Ker ti je grof izroc
/skrb za gospo, stori, kar se ti zdi najpripravnejše

Potem ukaže Golo poklicati kuharja, nagovori
ga ostro in mu očita, da je grofinji zavdal, da
bi jo primoral k ljubezni; zato zasluži vkovan
biti v spone in vržen v najhujo ječo. Tu se revni
Dragon roti in roti, da ni kriv nobene pregrehe;
celo nebo in zemljo kliče na pričo, da ni nikoli
kaj zlobnega mislil, še manj pa hotel storiti. Ali
vse to njegovo rotenje in pričevanje je bilo
bob v steno, naj bi bil rekel to ali uno, vse
bilo zamanj; vkovali so ga v verige in vrgli
ječo, iz katere ni prišel, da so ga mrtvega ven
nesli.

A hudobni Golo še ni bil s tem zadovoljen,
temveč pridrl je z velikim hrumom v gospejino
izbo s svojimi tovariši in ji zavpil nasproti: „Za-
dosti dolgo časa sem trpel Vašo prijaznost in

9

ljubeznjivost, katero imate do kuharja! Nič več
ne smem tega dopuščati, če hočem še ostati v hiši
svojega gospoda. Zato moram tudi Vas, ker
ste oskrunili zakonsko zvestobo, vreči v ječo in
Vas ne izpustiti prej, dokler ne bode grof ukazal,
kaj da je storiti". Tako je bila visokorodna gro¬
finja, noseča že osem mesecev, brez vse pregrehe
in le zaradi zagovarjanja svoje čistosti od last¬
nega služabnika varno zaprta v ječo.

Lehko si mislimo, kako je mogla nedolžna
grofinja biti žalostna zavoljo te krivice; Bogu je
a svojo veliko britkost in sveti angelji so no-
rjene tožbe pred božji prestol. V ječi ni gro-
nihče drugi obiskati smel, kakor dojnica
ostudnega Golota, katera je nesrečni vjetnici no¬
sila pičli živež. Tudi Golo je šel večkrat sam k
nji in vse poskušal, da bi bil nje čisto srce vnel
za svojo hudobno ljubezen. Z dobrimi in hudimi
besedami jo je pregovarjal, z obljubami vabil in
s pretenjem strašil, prilizovaje se ji in se okoli
nje sladkaje, a vender ni opravil druzega, kakor
Injo še utrdil v stanovitnosti. Ko se je enkrat
predrznil, objeti jo, sunila ga je s pestjo od
: in mu rekla resnobno: „Hudobnež, ali ti
še ni zadosti, da si me vrgel po nedolžnem v
ječo, in zdaj me hočeš pripraviti še ob čast in
zveličanje ? Zagotovim te, da se zelo goljufaš,
kajti pripravljena sem raje mučno umreti, kakor
le najmenj pregrešiti se zoper svojo čast in ne¬
dolžnost!" Te tako ostre besede bi bile morale

10

predrznega Golota vender odvrniti od njegovega
zlobnega namena; a tudi to je bilodepob^v steno,
in svoje hudobne namere ni popustil,§ temveč
še le nove zanjke nastavljal v zadoščenje svojih
nečistih želja. Podkupil je svojo dojnico z velikimi
obljubami, da bi kaj opravila pri grofinji. Kolikor-
krat je ta ostudna ženska prinesla jed vjetnici,
nagovarjala jo je, da bi vsaj bolj prijazno ravnala
z Golotom, ker bi jo potem morda ali iz ječe
izpustil, ali pa ji vsaj živež poboljšal. Pa stano¬
vitna gospa je bila pripravljena, tudi raje v ječi
lakote umreti, kakor pa Boga žaliti ter svojo vest
oskruniti in omadeževati.

Med tem se je približal čas njenega poroda,
in skrbna grofinja je dojnico, svojo strežnico, pro¬
sila, preskrbeti ji dve babici. Hudobna babura pa
ji ni hotela tega storiti in ji še plenic in povojev
ni dati hotela, da bi bila svoje prvorojeno dete
zavila vanje. Genovefa ni mogla tu storiti dru-
zega, kakor pretakati britke solze in svojo nadlogo
tožiti večnemu Bogu. Tako je bila grofinja ob
uri poroda popolno zapuščena, in vender je brez
vse nevarnosti porodila čvrstega sinčka. Zdaj jc
prosila goreče, da bi otroka nesli h krstu, pa tudi
to ji ni bilo dovoljeno; zato ga je sama krstila
in ga imenovala Boleslava  (to je poln bolečin).
Potem ga v naročje vzame, k srcu pritiska, s sol¬
zami obliva in z žalostjo reče: „0 ti moje revno
dete, ti moj jedini zaklad! Po vsej pravici te
imenujem Boleslava, saj sem te z bolečinami pod

11

srcem nosila in v bolečinah rodila. Še z veliko
večjimi bolečinami in težavami te bodem pa re¬
dila in z neizrekljivo britkostjo in žalostjo videla
skoperneti in umreti, ker te ne bodem mogla
preživiti zavoljo pomanjkanja živeža, saj komaj
toliko dobivam, da sama sebe ohranim pri živ¬
ljenji. O ti ubogi Boleslavček, ti revno, nesrečno
dete!“ Med tem je strežnica naznanila Golotu,
da ima od zdaj dva jetnika in da mora grofinja
skoperneti od žalosti, če se je ne usmili in ji
ne pošilja boljega živeža, da bo mogla preživiti
sebe in otroka. Pa trdosrčni hudobnež ni imel
prav nobenega usmiljenja s to revno porodnico
in mislil je, s to največjo muko primorati jo k
ljubezni. Vender pa, ker se je bal, da bi popolno
ne opešala, zaukazal je, nositi jej nekoliko več
kruha, sicer pa razun vode nič druzega več; in
pamestu da bi jo tolažil, psoval jo je neusmiljenež
le z grdimi besedami.

II.

Grof Zmagomir izve to dogodbo in ne¬
dolžnega Dragona obsodi k smrti.

vsem tem, kar se je bilo zgodilo, ni vedel
grof Zmagomir še ničesa, ker se nihče v
gradu ni upal pisati mu zaradi strahu pred Go-
lotom. Že dlje, kakor je mislil, se ni mogel vrniti
domov, ker je bil pred mestom Avignonom ob¬
streljen in ker se je njegova rana celila le počasi.

12

Da bi Golo svoje grdo ravnanje z grofinjo olepšal _
pred grofom, poslal je dva meseca po porodu
služabnika s sledečim pismom k grofu:

„Milostivi gospod! Ko bi se ne bal, Vas
preveč vznemiriti, razodel bi Vam s tem pismom
prigodbo, ktero marljivo prikrivam. Vsi domači,
posebno pa donašalec tega pisma, so si močno
prizadevali, veliko nesrečo odvrniti, ali vsa moja
skrb je bila uničena z zvijačo hudobnežev. K temu
mi ni treba druzega pričevanja, kakor vseh gra-
ščanov, in moja zvestoba in marljivost bo gotovo
potrjena. Blagovolite torej, milostivi gospod, po¬
izvedeti po tem poslancu vse na drobno in ničesa
ne dvomiti o njegovem poročilu. Kakšna je pa
Vaša volja in Vaš ukaz o tej reči, blagovolite mi,
svojemu slugi, naznaniti, da bodem vedel, kaj mi
je začeti v tej težki reči“.

To pismo je grof ravno takrat prejel, ko je
svojo rano celil v nekem mestu na spodnjem
Francoskem. Poročilo ga je tako raztogotilo in
razkačilo, da so se mu bolečine v rani povekšale
in da je ozdravljenje jelo zastajati, čim bolj mu
je kri od jeze po žilah vrela. Poslanec mu je
namreč vse na tanko razložil, kako sumljivo je
bilo vse vedenje grofinje proti kuharju med tem
časom in kako ju je Golo zasačil sama v izbi.
Ker nista torej hotela opustiti nedostojnega znanja,
čeravno sta bila zaporedoma svarjena, ločil ju je
šiloma dvorni hišnik Golo in vsakterega v po¬
sebno ječo pahnil. V tej ječi je potem Genovefa

13

rodila sina, čegar oče pa, kakor vsi mislijo, ni
drugi kakor nesrečni kuhar.

Tu popraša grof, kdaj da je njegova žena
rodila. Služabnik je napačno povedal grofu, da
še le pred jednim mesecem, čeravno sta bila
takrat že pretekla dva meseca po porodu. Na to
•začne grof divjati in togotiti se, kakor da bi bil
izgubil pamet, rotil je grofinjo in kuharja, kakor
največja prešeštnika: „Ti nezvestnica ti,“ se grozi,
»tako nesramno si torej obljubljeno zvestobo pre¬
lomila ? O ti zvita kača, ki si se pred manoj tako
hlinila in sveta delala!" S temi in jednacimi za-
sramovalnimi besedami je grof rotil nedolžno
grofinjo in divjal je, ko da bi bil pamet izgubil.

Ko se je nekoliko pomiril in je pomislil,
kako bi kaznoval storjeno prešeštvo, pošlje slu¬
žabnika z ukazom nazaj: Golo naj Genovefo tako
trdo zapre, da ne bode mogel nihče ž njo go¬
voriti, ne k nji priti; nesramnega kuharja pa naj
umori tako, kakeršne smrti je vreden zaradi te
pregrehe.

S tem krivičnim poveljem je služabnik pri¬
hitel domov in Golo mu je bil srčno hvaležen,
da je opravil vse tako zvesto. Da bi pa kuharja
kolikor mogoče brez hrupa spravil s poti, reče
strupa primešati v njegovo jed, in ko je revež
za otrovom umrl, vrže ga z verigami vred v ostudno
jamo. Grofinje pa ni bilo treba ostreje in varniše
zapirati, ker že takoj s prva ni smel drug ž njo
govoriti, kakor le Golo in njegova dojnica.

14

^sico' d %.  III.

Grof zapove umoriti svojo ženo, a Bog
jo reši, da zbeži v puščavo.

jjuŽT o je bil hudobni Golo nedolžnega kuharja
•Okj tako ugonobil po krivem, še ni bil zadovoljen
samo s tem, ker se je bal, da bi njegova zvijača
vendar enkrat ne prišla na dan. Sicer jih je bilo
pa tudi mnogo pri gradu, ki so godrnjali zaradi
tega umora in zavoljo zapora pobožne grofinje.
Zato ga je skrbelo; grof bi brž ko ne po svojem
prihodu utegnil izvedeti njegovo hudobijo, ko bi
grofinjo našel še živo, in plačilo njegovo bila bi
gotova smrt. In kmalu je tudi dobil novico, da
je grof Zmagomir že ostavil francoskega kralja
in da je zdaj že na poti proti domovini. Mrzel
pot oblije hudobneža pri tej novici in naglo si
domisli zvita buča, kaj mu je početi. Ukaže brzega
konjiča osedlati, urno ga zajaše in zdirja grofu
nasproti, a ga pred ne sreča, ko v Brodnicah (Strass-
burgu). V tem mestu je bivala stara ženska, ktera
je slovela zaradi svoje hlinjene svetosti kot jako
pobožna žena; bila je sestra Golotove dojnice in
že več let znana ž njim. K tej je hudobnež naj¬
prej šel in ji povedal vso dogodbo od konca do
kraja. Rekel je tudi, da bode na večer grofa pri¬
peljal k nji in jo prosil, naj ga na vsak način
skuša prepričati, da je grofinja s kuharjem istinito
grešila. Potem ji denar v roko stisne ter se poda
še le zdaj k grofu, da bi ga vsprejel

15

Ko sta se pozdravila, takoj prime grof
Zmagomir hudobnega Golota in od njega terja,
naj mu natanko vse pove, kaj in kako da se je
zgodilo. Zdaj se hinavec začne kremžiti in jokati,
kakor da bi prevelike žalosti in britkosti ne mogel
govoriti, in njegove goljufne solze morajo mu
potrjevati grde laži. Zdaj mu vse od kraja do
konca pripoveduje, a ne kar je grofinja storila,
temveč kar ji je podtaknila njegova neizrekljiva
hudobija, in sicer s toliko izmišljenimi dokazi, da
je bil grof uverjen, vse se je moglo zgoditi tako
in nikakor drugače. Tudi je pristavil, da je ku¬
harja na tihem umoril, da bi bolj pokril sramoto
grofinje.

Vse to je grof poslušal z veliko žalostjo in
vedno natančneje popraševal po vseh okoliščinah,
kajti vsega ni mogel verjeti Golotu. Ker se je pa
Golo bal, da ne bi se zagovoril, rekel je svojemu
gospodu: „Milostivi gospod! Ko bi morda dvomili
nad mojimi besedami, idite v mesto, kjer biva
sveta in zaradi razodevanja skrivnih reči sloveča
žena; ako bi njo hoteli na tanko izprašati,
zvedeli bi gotovo najpopolniše vso to dogodbo“.

Grofu je to vgajalo in je tudi o mraku
spremljan po svojem hišniku šel k imenovani
goljufici. Reče ji, da dvomi nad zvestobo svoje
žene, in jo prosi, da mu vestno razodene, kako
se je res godilo z njegovo soprogo in kuharjem,
saj zna točno odkrivati skrivne reči. Tu mu ba-
bura odgovori s hinavsko ponižnostjo, da sicer

16

ni nobena svetnica, vendar mu pa hoče povedati
toliko o prigodbi, kolikor ji je Bog razodel. Na
to pelje oba gospoda v temno klet, kjer je brlela
zelena lučica in medlo osvetljevala dolgočasno
luknjo. Tudi zariše na tleh dva kolobarja in po¬
stavi grofa vanja. Potem vrže ogledalo v posodo
polno vode in mrmra nad njo tako čudovite be¬
sede, da je grofa strah spreletaval in da so se
mu lasje ježili od strahu. Zdaj se babura trikrat
zasuče pred posodo, trikrat van-jo dahne, jo potem
okoli zavrti in izgovarja čudovit blagoslov.

Na njeno povelje pogleda zdaj grof v vodo
in vidi v ogledalu, kako grofinja, njegova žena.
s kuharjem prijazno govori in smehljaje se ž njim
kramlja. Grof na to veselo pravi: »Zdaj še ne
vidim nič napačnega". „No, pravo," mu čarov¬
nica odgovori, „videli bodemo, če nam bode Bog
hotel pokazati še kaj druzega". Ponavlja po¬
prejšnjo ceremonijo in veli zopet grofu pogledati
v vodo. tn zdaj vidi grof na lastne oči, kako
grofinja kuharja po licih boža in večkrat ljubez
njivo poljubuje. V tem hipu grofa spreleti rude
čica in plašno pričakuje, kaj bo v tretje videl
Ko je po tretji ceremoniji pogledal v ogledalo
opazi z žalostjo, kako se grofinja in kuhar družita
Zaradi tega prizora je bil grof tako raz-
togoten, da je v njem vse vrelo in da je sklenil,
grozovito kaznovati nezvesto svojo ženo. „Dirjaj
naprej", reče Golotu, »in umori prešeštnico z neza¬
konskim otrokom vred, kolikor moreš neusmiljeno".

17

Kdo je bil veselejši od krvoločnega Golota?
Brž ko brž je zajahal konja in odjezdil, zraven
pa premišljeval, kako bi umoril grofinjo. Komaj
je prišel domov, takoj je vse povedal dojnici,
kako srečno je vse izšlo, in da ima povelje, umo¬
riti grofinjo; reče ji pa tudi, da ne sme tega
praviti nikjer, vse se naj zgodi brez hrupa med
prijatelji grofinje.

To je slišala mala hčerka dojnice, ktera je
bila bolj usmiljena proti grofinji od svoje matere.
Naglo je tekla k ječi in je pod lino, skozi ktero
je grofinja dobivala jedi, tako milo jokala, da jo
je grofinja slišala in prestrašena stopila k lini.
■Vpraša zdaj deklico, zakaj da tako joka? Ta ji
odgovori: „Milostiva gospa! Vaša nesreča mesili
jokati, ker je hudobni Golo dobil od našega go¬
spoda povelje, umoriti Vas“. — „Oh! kaj bode
potem z mojim revnim detetom ?“ zavpije Geno¬
vefa. „Nič bolje kakor Vam se ne bode godilo
ubogemu otroku," odgovori ji žalostno deklica.
Zdaj se uboga grofinja tako prestraši, da bi bila
skoro omedlela. Ko je nekoliko prišla k sebi, za¬
čela je tužno jokati in s srčnimi vzdihi govoriti
takole: „0 moj gospod Bog, zakaj mi pošiljaš
vender toliko britkosti in toliko težav? Oh, kaj
sem grešila, da bi bila zaslužila, tako neusmiljeno
umorjena biti s svojim detetom vred ? O, jaz ne¬
srečna žena, moram torej doživeti, da bodem
umrla kakor prešestnica, dasiravno sem zaradi
ohranjene zvestobe, katero sem dolžna svojemu

2

18

možu, do zdaj prestala toliko hudega! Oh, moj
Bog, hiti mi na pomoč v tej grozni sili! O moj
Bog, reši me bridke smrti!"

Ko je grofinja dolgo časa tugovala in jokala,
rekla je deklici: „Ljuba moja! Pojdi v mojo izbo,
prinesi mi pero, črnilo in papirja, za svoj trud
si pa vzemi, kar hočeš od mojih dragotin". Zdaj
jej da ključe, in ko je deklica prinesla vse na¬
ročeno, pisala je sledeče pismo: „Milostljivi grof,
preljubi moj mož! Ker sem zvedela, da moram
umreti na tvoje povelje, rada bi ti vendar s tem
pismom zadnjikrat voščila lehko noč in se pri¬
jazno poslovila od tebe. Rada umrjem, ker ti za¬
poveš, čeravno mi težko de, da me po nedolžnem
obsodiš k smrti. Vzrok moji smrti je pa to, ker
sem tebi vedno ohranila obljubljeno zvestobo in
ker nisem privolila v nesramne terjatve hudobnega
hišnika, ki me je šiloma hotel pripraviti ob vso čast.
Vendar ti ne zamerim druzega, kakor to, da si
prehitro verjel mojim tožnikom in meni nisi dal
priložnosti, da bi se zagovarjala. Zagotovim te torej
pred živim Bogom, pred čegar sodnim stolom bodem
stala že jutri, da nisem vse svoje življenje mislila na
nikogar druzega, kakor na tebe. Izročim se v božjo
voljo in upam trdno, da bode prišel dan, ko bo
odkrita moja nedolžnost in krivica mojih tožnikov.
Z Bogom, milostivi gospod, preljubi prijatelj!
Odpustim ti iz srca in hočem tudi Boga prositi po
smrti, da ne bode moja kri klicala maščevanja
ne tebi ne mojim tožnikom. To ti pišem s tre-

19

sočima rokama in solznimi očmi, ker mi bližnja
smrt napolnjuje moje srce s strahom. Tvoja tebi
do smrti zvesta in zavoljo zvestobe k smrti ob¬
sojena Genovefa".

To pisemce je Genovefa dala deklici, da ga
je nesla v njeno izbo z opominom, nobenemu o
tem ne omeniti. Vso prihodnjo noč je Genovefa
iskreno in goreče molila ter sebe in sinčka izro-
čevala Bogu.

Drugi dan na vse zgodaj je Golo poklical
dva svoja najzvestejša služabnika, oznanil jima
povelje svojega gospoda in ukazal, naj grofinjo
z otrokom vred v gozd seboj odpeljeta, tam oba
umorita, in da mu morata v znamenje izpolnje¬
nega ukaza prinesti njune oči in jezik. Ge mu
bosta to storila, plačati ju hoče dobro, sicer
pa umoriti z ženama in otroci vred. Takoj gresta
k grofinji v ječo, oblečeta jo v prav slabo obleko,
zakrijeta obraz, da bi je ne zpoznali ljudje, in ji
ukažeta, iti prav tiho za njima. Tu je šla uboga
grofinja kakor nedolžno jagnje v mesnico ter ni
izpregovorila besedice, s katero bi tožila in mrmrala
nad svojo bridko usodo. V naročji je nesla svo¬
jega nedolžnega sinčka, neprenehoma ga je pri¬
tiskala na srce in govorila: „0 ti moj ubogi
sinček, ti moj prisrčni angeljček, ko bi te le toliko
časa smela imeti v naročji, kakor sem te nosila
pod srcem! Zdaj pa moraš še prej umreti,
predno veš, kaj je krivica, in moraš kakor kri¬
vičnik trpeti, če tudi nisi storil še nobene krivice".

20

S temi besedami je ona srce služabnikov tako
omečila, da se jima je prav v srce smilila, in da
jima je bilo silno težko, izpolniti gospodovo povelje.

Ko so bili že daleč v gozd in na prav odstranjen
kraj prišli, povedala sta grofinji povelje njenega
moža, da mora biti umorjena zavoljo prešeštva, in
da jima je Golo zapovedal, izpolniti to zapoved svo¬
jega gospoda. Zato naj se nikar nad njima ne jezi
in naj se pripravi na srečno smrt. Genovefa se
torej iz pokorščine do svojega gospoda začne iz
vsega srca pripravljati k smrti ter poklekne in go¬
reče moli. Med tem pa služabnika popadeta ne¬
dolžno dete, potegneta nož iz nožnic in mu hočeta
prerezati vrat. Tu skoči prestrašena mati od mo¬
litve, vrže se med trinoga in žalostno zavpije:
„Stojta, stojta, nesrečna človeka; prizanašajta vsaj
nedolžni krvi! Če pa hočeta venderle otroka umoriti,
umorita vsaj popred mene, da ne bodem primorana
dvakrat umirati!“ Uslišala sta njeno prošnjo in
velela, naj vrat odgerne in ga pomoli vdarcu. Zdaj
se grofinja tako prestraši, da se vsa trese in je
bolj mrtva kot živa. „0 ljuba moja — jima s
solznimi očmi reče — pripravljena sem sicer
umreti, pa verjemita mi, da se močno pregrešita
nad mano. Zagotovim vaji pred živini Bogom,
da sem nedolžna in da me je le zato hišnik za¬
tožil pri grofu, ker nisem privolila v njegovo hu¬
dobno poželjenje. Verjemita mi, če meni priza¬
neseta, bode Bog obi.no povrnil ne le vama,
ampak tudi vajinim otrokom; če me bosta pa

umorila, bode moja nedolžna kri klicala mašče¬
vanje čez vaju in vajine otroke.

Te besede so srce služabnikoma tako omečile,
da jima je bilo nemogoče, storiti grofinji le najmanjše
zlo. Rekla sta ji s prijaznimi besedami: „Milostiva
gospa, rada bi Vam otela življenje, ko bi ne bil nama
hišnik pod izgubo lastnega življenja zapovedal, Vas
gotovo umoriti. Vendar, če nama obljubite, da
nikdar ne pridete več med ljudi, temveč da hočete
v tej ali drugi puščavi ločeni od ljudi živeti, poj¬
dite v božjem imenu in spomnite se naji v svojih
molitvah^. Grofinja jima je to obljubila slovesno in
se jima je iz vsega srca zahvalila za izkazano usmi¬
ljenje. Služabnika sta potem psu, ki je bil prišel za
njima, odrezala jezik in izvrtala oči ter prinesla svo¬
jemu gospodu v znamenje storjenega umora. Golo pa
še pogledati ni hotel teh dokazov, ampak jih je
ukazal psom vreči.

IV.

Genovefa v puščavi.

Tpjff boga, od vseh ljudi zapuščena Genovefa je zdaj
po gozdu hodila in iskala pripravnega kraja,
kjer bi mogla prebivati in hudega vremena varovati
se. A ves dan je zaman iskala ter je mogla prvo noč
prenočevati pod košatim drevesom. Z objokanimi
očmi in s sklenjenima rokama je prvo noč prečula v
velikem strahu brez vsega spanja. Tudi drugi dan je
iskala takega kraja, bodi že ali pripravna jama ali pa
otlo drevo, kjer bi bila našla zavetje, tudi ta dan je

22

bil ves trud brez vspeha. Ker že dva dni ni nič
jedla ne pila, bila je primorana, okrepčati se s
koreninami in zelišči. Tretji dan je šla še globo-
keje v gozd in tako dolgo iskala, da je vendar
našla jamo v skalovji in majhno vodico zraven.
To je Genovefa smatrala za bivališče kakor sta¬
novanje podeljeno ji od Boga in je sklenila, živeti
v tem brlogu do smrti. Naredila si je tu notri
posteljo iz listja, mahu in drevesnih vejic, in za
živež si je nabirala zeliščnih korenin. Ker je pa
tako siromašno živela, zmanjkalo ji je kmalu mleka
da ni mogla več dojiti svojega preljubega sinčka.
Revno dete je toliko časa sesalo, da je na zadnje
že kri prisesalo; in ker ni nobenega živeža dobi¬
valo, jelo je hirati in bilo že blizu smrti. Žalostno
življenje in jokanje otroka je materi tako srce
pretresalo, da ji je bilo žalosti umreti. Ker že ni
mogla dalje gledati te velike reve, nesla je umi¬
rajočega otroka pod drevo, položila ga na tla in
odšla, da bi ga več ne videla in ne slišala. Od
daleč je pokleknila in s povzdignjenima rokama
tako prisrčno in goreče molila, da jo je Bog moral
uslišati. „Moj Bog in Odrešenik," je rekla, „ali
morejo še dalje tvoje božje oči gledati brez usmi¬
ljenja na to nedolžno dete, kako glada koperni
in omaguje? Glej, usmiljeni Bog, kakor j revno
jagnje leži pred tvojimi očmi in te z milim jokom
srčno prosi potrebnega živeža! Oh, usmili se vže
te zapuščene sirote, proti kteri je oče tako trd
in kteri uboga mati pomagati ne more! Vsaj ni-

23

mam nobene druge tolažbe na tem svetu, kakor
jedinega sinka! Če mi tega vzameš, moram celo
žalosti v puščavi umreti; torej ohrani mi ga in
hočem ga izrediti k tvoji časti".

Komaj grofinja tako v solzah odmoli, glej,
kar priskače košuta hitro proti nji in se začne
prav prijazno sukati okolo nje in se ji prilizovati,
kakor bi bila hotela reči: „Glej, mene je Bog
poslal, da bi tvojo dete preživila“. Vsa začudena
je Genovefa božjo previdnost spoznala in hitro je
tekla po otroka, prislonila ga h košutinemu vimenu
in tako dolgo sesati pustila, da se je okrepčal. Za¬
voljo te nebeške dobrote je bila grofinja tako raz¬
veseljena, da se je Bogu iz vsega srca prav goreče
zahvalila in ga prosila podpore in pomoči še za
prihodnje. Njena prošnja je bila uslišana, ker je
košuta vsak dan dvakrat prišla in otroka dojila,
dokler sta bila v puščavi. S tem košutinim mle¬
kom se je nedolžno dete skozi sedem let preživilo,
dočim je grofinja morala hraniti se ob zeliščnih
koreninah. Grozno se je bilo življenje uboge gro¬
finje izpremenilo vsled tega. Prekrasno grofovsko
stanovanje se je bilo zamenjalo z dolgočasno in
pusto samoto, lepe in svetle sobane s temnim
brlogom, služabnice pa so ji bile divje zverine!
Dišeče in sladke jedi so se namestile s sirovimi
in pustimi zelišči, njena mehka postelja s trdim
listjem in protjem, njeni dragi biseri z bridkimi
solzami, njene radosti in razvedrila s trpljenjem
in žalostjo. Po leti je bilo grofinji že še prestajati,

24

po zimi jo je pa strahovala mrzlota, in komaj je
mogla vsak dan dobivati dosti korenin in zelišč
za živež. Ge jih je hotela nabrati, morala je debeli
sneg odkidavati in z lesenim kolom zemljo raz¬
kopavati. Ako je hotela piti, morala je vselej led
razbijati, in kedar je vodica vsa zamrznila, mo¬
rala je led toliko časa držati v ustih, da se je
stopil. Ako si je hotela roke ogreti, morala jih
je drgniti toliko časa, da so se toliko vnele da
ji je bilo prebiti. In kako dolge so ji morale še
le noči po zimi biti, ktere je z otročičem v tej
pustoti preživela? Vse te bolečine in nadloge,
ktere je grofinja sama na sebi občutila in pre¬
stala, bile so še le senca proti onimi, ktere je
njeno materino srce čutilo zaradi revščine pre-
drazega otroka, ki je večji prihajal in tudi svojo
nadlogo čutiti začel. Kolikokrat je mati vsega po
mrazu otrpnenega sinka pritiskala na svoje prsi,
da bi ga ogrela, in ko je videla, da se ves njegov
život trese od mraza, ni mogla druzega, kakor
vedno jokati. Kolikokrat mu je pač rekla: „0 pre¬
ljubi sinek! koliko moraš po nedolžnem presta¬
jati 11 . In otrok, ko je materino žalost in tugo
videl, začel je tudi ž njo jokati. S časoma se je
pa že mati privadila teh stisk, in deček se je
tudi popolnoma utrdil v teh težavah in v trpljenji.
Genovefa je še celo nazadnje Boga hvalila, da
jo je rešil posvetnih nevarnosti in pripeljal v to
puščavo. Večjidel je molila ter vedno bolj in bolj
rasla v pobožnosti in sveti božji ljubezni.

Ko je necega dne pred brlogdrn’‘Tša zamiš¬
ljena v molitev proti nebu gledajoč klečala, vidila
je angelja plavati z višave proti nji. Imel je v
svojih rokah podobo svetega križa, na katerem je
bil naš Izveličar iz slonove kosti izrezljan tako
umetno, da - pač noben človek ne more narediti
kaj jednacega. Angelj je podal to podobo Geno¬
vefi z nastopnimi prijaznimi besedami: „Vzemi

ta sveti križ, o Genovefa, katerega ti tvoj Odre¬
šenik pošilja v tolažbo iz nebes. V njem se ogleduj
in raduj ter opravljaj pred njim svojo molitev.
Ge si žalostna, tolaži se s tem križem; kedar si
v skušnjavah, moli k temu svetemu križu; in ko
te napada nepotrpežljivost, spomni se potrpežlji¬
vosti, katero je imel tvoj umirajoči Zveličar na
križi. Ta križ bodi tebi ščit proti vsem skušnja¬
vam in ključ, ki ti bo odprl nebesa." — Ko je
bil angelj to izgovoril, izginil je izpred njenih oči
in ji popustil križ. V njeni jami je bil pa že na¬
raven oltar; tu je Genovefa postavila križ in pred
njim kleče opravljala svojo pobožnost. Premišlje¬
vala je križanega Jezusa in je bila tako ganjena,
da jo je srce bolelo in da je popolnoma pozabila
na svoje trpljenje. Pri tem križi je vselej iskala
tolažbe in jo tudi našla, in pogostoma je premi¬
šljevala pred njim trpljenje našega gospoda Je¬
zusa Kristusa. Ozaljšala ga je po leti z lepo
zelenimi vejicami in mičnimi cvetlicami, po zimi
pa s smerečjem, brstjem in vedno zelenim
bršlinom.

26

Med tem je njeni ljubi Boleslav postal vrl
deček. Genovefa ga je v vsem poučevala in imela
srčno veselje nad njim; obdaroval ga je bil namreč
Bog s posebno bistro in prebrisano glavo, da je
hitro vse razumel in zapamtil, karkoli mu je po¬
vedala mati. Samo to je bilo žalostno, da je
moral deček hoditi večjidel nag in bos, ker ona
oblačila, v ktera ga je mati zavijala, so se bila
že vsa zdrgnila in strgala, in tudi oni kosi, ktere
je bila odtrgala od svojega oblačila, niso dolgo
vzdržali. Vsled tegn sta oba, mati in sinek, morala
skoro naga in bosa okoTo hoditi in svojo nagoto
pokrivati le z mahom in protjem. Tu se je Bog
nedolžnega otroka usmilil, ter je tja poslal volka,
ki je proti njemu prinesel kožo razstrgane ovce
in jo spustil pred njim na tla. Genovefa je Boga
zahvalila za to dobroto in v kožo zavila svojega
ljubega Boleslava. Od tega časa se je divjačina
čedalje bolj bližala tej samoti in krotka kazala,
kakor da bi se bila podomačila. Vsak dan so
prišle pred brlog in so dečku kratek čas delale;
volk, ki mu je bil kožo prinesel, se mu je dajal
jezdariti in Boleslav je večkrat jedel vkup z zajčki
in drugimi živalimi, ktere so veselo skakljale okolo
njega. Ptičice so mu priletavale na glavo in roko
ter njega in mater razveseljevale s petjem. Če je
šel materi iskat zelišč, letale so vsakoršne živali
za njim in mu z nogami razkopovaje kazale naj¬
bolje korenine in zelišča. Grofinja se je tudi nad
otrokom jako radovala, ker so bili njegovi raz-

27

govori jako bistroumni in odgovarjal je vselej prav
modro.

Naučila ga je mati moliti „Oče naš“ in še
druge molitvice. Dajala mu je navodila, kako naj
se Boga boji, njega ljubi in časti. Nikoli mu pa
ni povedala, kakošnega rodu je, da bi ga ne bila
žalila, ali da bi mu ne bila vzbudila želje, iti
nazaj med ljudi.

Nekoč ji med prav prijaznim pogovorom
blagi Boleslav reče: „Ljuba mama! Tolikokrat mi
velevate moliti „Oče naš, kteri si v nebesih", —
povejte mi vendar, kdo pa je moj oče?“ — „Lju-
beznjivi otrok", odgovori mu mati, „tvoj oče je
Bog, kteri stanuje tam gori, kjer solnce in luna
plavata in nama sijeta." Otrok pravi: „Me li
pozna moj oče?“ — „Se ve da te pozna", —
odgovori mu mati — „in te tudi ljubi!" — „Kako
je pa to", pravi otrok, „če mi ne stori ničesa do¬
brega in me pusti koperneti v nadlogah in teža¬
vah?" — „Moj ljubi sinek, zavrne ga mati, „tukaj
smo v dolini solza in moramo mnogo trpeti;
kedar pa pridemo v nebesa, bodemo dosti imeli
vsega veselja." Boleslav nadalje vpraša: „Ljuba
mama, ima li moj oče več sinov razven mene?"
— „To se ve da", pravi mati. Deček nadaljuje :
„Kje pa so? Mislil sem, da sva sama na tem
svetu." Ona odgovori: „Če ravno še nisi bil nikoli
prišel iz tega gozda, vedeti moraš, da so izven
njega dežele, vasi in mesta, v katerih stanujejo
vsakeršni ljudje, dobri in hudobni. In oni, kteri

28

store dobro, pridejo v nebeško kraljestvo, kjer se
bodo veselili vekomaj; oni pa, ki žive hudobno,
pridejo v pekel, kjer bodo trpeli večno kazen.“
Deček ji zopet seže v besedo rekoč: „Mama, i
kaj pa tu v gozdu sama delava in zakaj ne greva
k drugim ljudem?“ Mati mu odgovori: „Zato, da
bolje služiva nebeškemu očetu in da bodeva prišla
laglje v nebesa.“ Take in jednake pogovore je
večkrat imel otrok z materjo in jo radovedno vse
izpraševal.

Ko je bilo že več let preteklo, zbolela je
Genovefa tako hudo, da je mislila, da bode morala
umreti; pomanjkanje vsega potrebnega jo je bilo
tako oslabilo, da je bila podobnejša mrliču ko
živemu človeku. Jako huda vročina jo je prijela,
da se ji je vnela vsa še v žilah ostala kri, da je
bila popolnoma mrtvoudna in se prevelikih bolečin
niti ganiti ni mogla.

Ko je ubogi zapuščeni Boleslav svojo ljubo
mater videl tako onemagovati in hirati, vrže se
čez njeno na pol mrtvo telo in obupno vzdihuje:
„0, kaj mi je početi, preljuba mama, kam se
hočem djati, če mi umrete ? Sam od vsega sveta
ločen bivam v tej puščavi in na svetu tam ne
poznam nobenega človeka. Oh, preljubezniva
mati! prosite usmiljenega Boga, da Vas ohrani
še dalje pri življenji, ker, če Vi umrete, mora Vaš
otrok preminiti lakote." Umirajoča Genovefa ga
je tolažila ter mu s pojemajočim glasom rekla:
„Moj ljubi sin! Nikar ne žaluj preveč zavoljo moje

29

smrti, nikar ne toži, da si tako zapuščen. Vedi
namreč, ne dalječ od te samote stanuje v lepem
starodavnem mestu Trijeru tvoj oče, h kteremu
se podaj po moji smrti in mu povedi, da si njegov
sin. Lehko te bode vzel za svojega otroka, ker
si mu popolnoma podoben, in vsi te bodo spoz¬
nali za njegovega sina.“ Potem mu je povedala
vse natanko, kako je prišla v to puščavo in
kolikošno krivico ji je storil hudobni Golo; vendar
ga je pa prosila, naj se nikoli nad njim za to ne
maščuje, ampak naj mu odpusti zavoljo Boga.
In zdaj se Genovefi bliža bela smrt. A v tem
hipu stopita dva bliščeča angelja v brlog, kterih
eden stopi k postelji, prime Genovefo za roko in
reče: »Ostani še pri življenji, o Genovefa, ne bodeš
še umrla, ker tako je božja volja!" Pri teh be¬
sedah sta angelja zopet izginila in bolna se je
čutila pokrepčana in močneja.

V.

Grof Zmagomir žaluje po svoji ženi.

mF)  oglejmo zdaj, kako se godi Zmagomiru, ker smo
ilS se mudili že dolgo pri nesrečni Genovefi.
Brž ko je bil iz Brodnic v Trijer domov prišel,
začel mu je takoj pripovedovati njegov hišnik,
kako je na tihem v gozdu ukazal umoriti pre-
šeštnico z otrokom. Grof je bil s tem zadovoljen
in je še pohvalil previdnost hišnikovo. Komaj je

30

pa preteklo nekaj dni, začela ga je vest peči, in
misel na Genovefo ga je polnila z neizrekljivo
žalostjo, vse njegovo hrepenenje je iskalo povsod
le grofinje, in ni mu bilo mogoče znebiti se teh
misel in želja. Obudilo se mu je mnenje, da se je
njegovi soprogi zgodila vendar le krivica ; spoznal
je tudi, da se je strašno pregrešil nad njo, ker
ni te reči preiskati ukazal po sodniji. Nastopno
noč je imel grof sledeče sanje: Zdelo se mu je,
da velikansk zmaj odpira svoje ostudno žrelo in
se steguje po njegovi preljubi ženi, ter jo zdaj
pa zdaj hoče zgrabiti in odnesti, pa nobenega
ni, ki bi jo branil in varoval. Te sanje so ga
napolnile še bolj z žalostjo, in ves obupen jih je
drugo jutro pripovedoval hudobnemu hišniku, ki
mu jih je tako-le razkladal: Zmaj pomeni ku¬
harja Dragona, ki je, pozabivši na svojo zvestobo,
zapeljal grofinjo, da se je izneverila svojemu možu.
Golo je grofa tudi pregovoril, naj takim sanjem
v prihodnje ničesa ne verjame, temveč naj bode
prepričan, da je grofinja s kuharjem zaslužila še
večjo kazen. Da bi torej grofu gregnal žalost,
napravljal je Golo vsaktere gostije, plese in obi¬
skanja mnogih prijateljev in si vse izmišljeval,
karkoli bi grofa utegnilo razveseliti. Vse to je
sicer razveseljevalo njegove zunanje počutke, a
njegovih srčnih ran, ki so vedno rastle in ga bolj
pekle od dnč do dne, zaceliti mu ni mogel.

Nekega dnč gre grof v sobo svoje žene in
najde med drugimi papirji tudi ono pismo, ktero

mu je grofinja pisala v ječi. Z nepopisljivo mar¬
ljivostjo čital je pismo in spoznal, da je Geno¬
vefa jčisto čisto nedolžna. Že med čitanjem je
bfijnapolnjen s tolikim kesanjem in usmiljenjem
do nedolžne žene, da je začel milo in bridko jokati
in je mislil, zdaj ga konec biti mora od žalosti.
Proti Golotu se je pa tako razkačil, da bi ga bil
raztrgal na drobne kosce, ko bi bil pričujoč. Pre¬
klinjal ga je kakor izdajalca in pahnil bi ga bil
na dno pekla, ko bi bilo mogoče. Golo je čutil
takoj, kaj ga čaka in se je za nekaj dni skrival
ter se ni prikazal prej na beli dan, dokler ni zve¬
del, da se je že polegla grofova jeza. Tudi zdaj
je zvita buča vedela preslepiti grofa tako, da je
več njegovim besedam verjel, kakor pa pismu.
Med drugim je rekel: „Genovefa v pismu sicer

pričuje, da je nedolžna in da ni nikoli kaj tacega
storila, — o pač lep zagovor, ko bi že tajenje
dosti bilo; na ta način so potem nedolžni vsi
tatje in prešeštniki. “ S temi in jednacimi bese¬
dami je Golo potolažil grofa in se tako zopet
očistil popolnoma. Pa notranji grofov mir ni dolgo
trajal, — povrnili so se kmalu prejšni dvomi in
'e dalje huje kljuvali njegovo srce. Zmiraj se mu
je zdelo, kakor da bi mu šepetal glas v ušesa:
»Zapovedal si zvesto Genovefo umoriti, ukazal si
nedolžnega otroka ubiti, velel si pobožnega ku¬
harja usmrtiti!” To očitanje vesti ga je peklo
tako, da ni nikjer našel pokoja, temveč zmiraj
je hodil okolo, kakor bi bil izgubil pamet. Večkrat

je z žalostnim glasom zavpil: „Oh Genofeva, kje
si? Kam si prišla, moja prisrčna ljuba? Oh, ne¬
dolžno si umrla, in tvoje smrti sem kriv le jaz.“
Grdi Golo je kmalu videl, da je dušni stan grofa
nevarniši od dne do dne, zato jo je popihal ne
le iz gradu, ampak še celo iz dežele, ker mu je
šlo za kožo. Nekaj časa potem zasledili so za¬
kopanega mrliča, kopali so globokeje in spoznali
truplo Dragonovo, kterega je bil Golo ukazal pre¬
nesti na ta odročni kraj. Sam grof Zmagomir je
ogledoval truplo in od zdaj ni dvomil več, da je
bil kuhar umorjen po nedolžnem. K temu se je
še pripetilo, da je tista čarovnica v Brodnicah,
ktera je bila grofa tako grdo premotila, prišla
pravici v roke in je po sodnijski preiskavi kot
nesramna sleparica obsojena bila, da jo vržejo v
ogenj. Ko so jo peljali na morišče, prosila je sodnike,
da bi ji dovolili izpregovoriti še nekaj besedi. Ko
so ji prošnjo uslišali, reče glasno: „Čeravno sem
v vsem svojem življenji storila veliko smrtnih
grehov, vsekako me ne peče nobeden tako, kakor
ta, da sem grofu Zmagomiru njegovo sc
Genovefo zvijačno postavila pred oči kot
šeštnico in sicer tako živo, da je bil trdne
pričan o njeni nezvestobi! — To je bila na .
nejša prevara, katera mi dela neznano težke
in da bi jo olajšala, razkrivam sodišču to v
vpijočo hudobijo; zaradi tega je bila potem gro¬
finja s pobožnim kuharjem vred obsojena na smrt,
in je bila tudi umorjena kakor prešeštnica s svojim

33

otrokom vred. To me je od onega časa vedno
peklo in vznemirjalo do smrti. Preklicujem torej
vse tiste svoje besede in slovesno prisezam pred
vsem svetom, da je grofinja s kuharjem vred
nedolžna. Prosim tudi, da bi to grofu sporočili
in mu povedali, da sem vse to storila na pri¬
govarjanje grdega Golota".

Ko se je grofu to naznanilo, vedel se je,
kakor da bi obupal prevelike žalosti in britkosti.
Zdaj je še le spoznal, kako ga je zlobni Golo
vodil za nos ter po nedolžnem umoril njegovo
ženo in njegovega edinega sinka. Spomin na to
mu je bil tako skeleč, da mu je bilo tuge
zblazniti. Druzega niso slišali iz njegovih ust,
kakor vzdihovanje in tarnanje, jok in stok. Včasih
je tudi izrekel kako zlovoljno besedo zoper Golota
in ga preklinjal, da bi si vsaj nekoliko olajšal
srce. Ves obupan in potrt je sklenil, maščevati
se strašno nad hudobnežem.

Dve leti je že minulo, kar je bil iz dvora
pobegnil, in grof ni vedel, kako bi to zvito bučo
dobil v pest. Prišlo mu je na misel, da ga hoče
z zvijačami vjeti. Pisal mu je prav prijazno pismo,
v kterem se, to se umeje, čudi le na videz, zakaj
da ga je popustil, dasi mu je vedno izkazoval
ljubezen in čast. Golo se izgovarja in prosi od¬
puščanja, ker so ga klicala neodlašljiva opravila.
Grof je pa le še dopisaval in vedno tožil, kako
težko da mu je biti brez tako zvestega služabnika,
in kako da ga pogreša v vseh rečeh. To dopiso-

3

34

vanje je trajalo tako dolgo, da je Golo mislil,
grof mu je v resnici zopet milostiv.

Proti svetim trem Kraljem je grof priredil
imeniten lov in gostijo, na katera je povabil vse
svoje prijatelje. Med drudimi je tudi Golotu poslal
prav prijazno povabilo, katero je vsprejel in tako
je ta zvita in prekanjena buča šla sama v na¬
stavljeno past. Grof ga je vsprejel prav priljudno
in se veselil njegovega prihoda, če prav le na
videz. Živela sta prav prijateljsko nekaj dni
skupaj, kakor bi se ne bilo ničesa med njima
zgodilo in pričakovala sta drugih gostov.

Grof najde svojo ljubo Genovefo.

elo vrsto let je Genovefa živela v puščavi,

in vsak je mislil, da je gotovo že med

mrtvimi. Približale so se slovesne gostije grofove.
Ker je pa Zmagomir svojim gostom tudi hotel
postreči z divjačino, šel je na lov in med drugimi
služabniki tudi seboj vzel Golota. Jezdarili so p"
samoti sim ter tja, jeden tu, jeden tam in \ >

si je prizadeval, kako zver pregnati iz skrivali ?!
Grof nenadoma zapazi košuto, vdere za njo čež
grm in kamen in jo podi toliko časa, da košuta
pri Genovefini jami išče pomoči. Grof pride pred
jamo, pogleda noter in vidi, o groza, poleg živali
skoro nago žensko. Zaradi te nepričakovane najdbe
prestraši se tako, da so se mu vsi živci pretresli,

VI

35

ker je mislil, da mora to gotovo biti prikazen in
ne živ človek. Prekrižal se je in ves prestrašen
zavpil: „Ce si od Boga, pridi ven in povej, kdo
si?“ Genovefa, katera je grofa takoj spoznala,
reče mu: „Od Boga sem, a uboga grešnica in
naga žena; če torej hočete, da pridem ven, vrzite
mi oblačila noter, da bodem pokrila svojo nagoto".
Grof ji vrže svoj plašč, v katerega se kolikor
mogoče dobro zavije in stopi iz brloga s košuto
ob strani. Boleslava pa ravno ni bilo zraven, ker
je bil šel iskat korenstva in zelišč. Grof se grozno
čudi tako revni in suhi osebi ter jo praša ves
osupnjen, kdo in od kodi je. Ona odgovori:
,,Moj gospod! Jaz revna in od vsega sveta za¬
puščena sem rojena na Brabantskem in sem zbe¬
žala tu sem, ker so mene in mojega sinka hoteli
po nedolžnem umoriti". Ves začuden zdaj Zma-
gomir poizveduje, kdaj in kako se je to zgodilo?
Genovefa odgovarja: „Zaročena sem bila z

žlahtnim gospodom, kateri je začel dvojiti nad
mojo zvestobo, zato je zapovedal svojemu hiš-
r»ku, umoriti mene in otroka, katerega sem bila
»čela od svojega soproga. Iz usmiljenja pa so
služabniki prizanesli proti tej pogodbi, da
niKdar ne bodem šla pred svojega gospoda, ampak
vedno samotno živela v tem gozdu — in to je
že nad sedem let“. Zdaj začne podoba Genovelina
pred Zmagomirovim očem jasneja postajati in
zdelo se mu je, da bi utegnila ona biti njegova
Genovefa, čeravno je ni mogel spoznati, ker je

2 *

36

ni bilo druzega kot kost in koža. Zato jo nadalje
praša: »Ljuba žena, povejte mi vender, kako se
Vi imenujete in kako je bilo ime Vašemu možu!*
Zdaj mu Genovefa zdihovaje zavrne: „ Moj emu
možu je ime Zmagomir in meni uboga Genovefa!“
Kakor oster meč presunile so te kratke be¬
sede grofovo srce in hipoma je skočil ves osupnen
raz konja na tla. V omedlevici je ležal na svojem
obrazu. S časoma glavo povzdigne in jo kleče
nagovarja: »Genovefa, oh Genovefa! mar si ti?“
Ona odgovori: „Jaz sem, preljubi gospod! Jaz
sem uboga Genovefa*. Ves v solzah vtopljen in
še kleče pristavi grof: „Za božjo voljo v kako
velikem pomanjkanji in revščini te zopet najdem !
Jaz brezbožni hudobnež nisem vreden, da me še
nosi zemlja, ampak zaslužim, biti pahnjen na
dno pekla, ker le jaz sem kriv vse te tvoje ne¬
sreče, jaz sem hudobni mož, ki je svojo ženo za¬
voljo krivičnega natolcevanja ukazal umoriti.
Gorje meni grešniku! Gorje moji tlbogi duši!
Kako hočem Bogu zadostiti in tebi povrniti stor¬
jeno brezmejno krivico? Odpusti mi, preljuba
Genovefa, odpusti mi zavoljo križanega Jezusa,
ki je odpustil, tudi svojim sovražnikom na križi.
Ne vstanem prej izpred tvojih nog, dokler od
tebe ne zadobim milosti, in utolažen nisem pred,
dokler mene ne pomiriš z milimi in prijaznimi
besedami.

Komaj se je Genovefa zdržala solz in je
rekla pojemaje: „Nikar ne bodi tako žalosten!

37

Ni bila kriva tvoja pregreha, ampak božja volja
je bila tako, da sem šla v puščavo. Iz vsega srca
ti odpuščam in sem ti že od začetka odpustila.
Usmiljeni Bog odpusti nama najine grehe in stori
naju svoje milosti deležna!“ Na to mu je roko
podala in ga vzdignila. Vstal je zdaj grof in je
poln žalosti gledal v obličje svoje žene. Mislil je,
da mu mora bolestno srce poči od tuge in brid¬
kosti, ker je videl, kako je zdaj izpremenjen nje
obraz, kateri je bil nekdaj jednak angeljskemu.
Vendar žalostna prikazen Genovefe ni najmenj
omajalo njegovega spoštovanja do nje, marveč
celo zdelo se mu je, da ima pred seboj nebeško
izvoljenko, svetnico božjo; in čeravno je bila jako
prijazna, upal se skoro ni govoriti ž njo. Po ne¬
katerih globokih vzdihih ji reče: „Kje je pa revni
otrok, katerega si rodila v ječi ? Je-li še pri živ¬
ljenji?" Ona odgovori: „Zares velik čudež je to,
da še živi; sama bi ga pač ne bila mogla pre-
živiti, ker mi je hrane zmanjkalo; usmiljeni Bog
je pa pošiljal to košuto vsak dan k nama, da
ga je dojila po dvakrat na dan".

Komaj Genovefa to izgovori, priskakal je že
ljubi Boleslav, zavit v ovčjo kožo in imajoč mnogo
korenin v rokah. Ko grofa zagleda, prestraši se
močno in zavpije: „Mati, kdo je pa ta divji mož,
ki pri Vas stoji? Bojim se ga“. Mati mu reče:
„Nikar se ga ne boj, moj ljubi sin, pridi le brez
strahu bližej, ta mož ti ne stori ničesa". Zdaj
se grof proti Genovefi obrhe rekoč: „Je-li to na-

38

jin ljubi sin?“ — „Da, to je ono revno dete,"
odgovori mu ona. Zdaj je bil grof tako žalosten
in zraven tako vesel, da sam ni vedel, kaj je
mogočnejše od te žalosti in veselja na tem svetu.
Ko deček bližej pride, reče mu mati: „Glej, to
je tvoj ljubeznjivi oče, pojdi k njemu in poljubi
mu roko!" Otrok je to tudi storil, in grof je vzel
svojega sina v naročje, radostno ga na srce pri-
tiskaje in neprestano poljubovaje. Žalosti in ve¬
selja ni mogel druzega izpregovoriti kakor to:
„0 ti preljubi sin, o ti moj prisrčni otrok!"

o si je grof Zmagomir objemaje svojega sina

utešil vznemirjeno srce, zatrobil je v lovski

rog in poklical svojce skup. Kmalu so se vsi
zbrali in kako so se čudili, videti pred njim tako
siromaško ženo in otroka v njegovem naročji.
Grof jim reče: „Kaj se Vam zdi, kdo je ta žena?
Bodete jo vender spoznali?" Ko vsi odmajejo,
nadaljuje: „Mar ne poznate več moje Genovefe?"
Pri teh besedah vsi osupnejo in se začudijo ter
ne vedo, kaj bi odgovorili. Drug za drugim so
pristopali, pozdravljali jo prijazno in razodevali
svoje veselje, da še živi tista blaga gospa, katero
je vsak v gradu obžaloval že sedem let. Dva
izmed njih sta hitro jahala domov po nosilnico,
v kateri so toliko slabotno Genovefo nesli nazaj

VII.

Genovefa se vrne v grad.

39

v grad, in po vse oblačilo, v katero so grofinjo
spodobno oblekli. Med vsemi služabniki in lovci
je Golo prišel zadnji in je že slutil, da ga ne čaka
nič dobrega. Grof mu pošlje dva nasproti, da naj
brž ko brž pride, češ da je našel prav čudovito
zver. Ko je dospel, prašal ga je grof: „Golo,
poznaš li to ženo?" Ko je z glavo odmajal, da
ne, zareži grof ves raskačen nad njim: „Ti naj¬
večji zločinec, ki ga pod solncem ni para, ne
poznaš li več moje preljubeznjive Genovefe, ka¬
tero si po krivem zatožil pri meni in k smrti
obsodil po nedolžnem? O ti strašni ubijalec, kako
te hočem primerno kaznovati, da si meni pripravil
tako grenkost in pahnil mojo ženo in otroka v
največjo bedo. Ko bi te tudi mučil še tako zelo,
ne mogel bi te zadosti trpinčiti; ko bi te umoril
celo tisočkrat, za svojo pregreho zadostiti bi ti
ne mogel nikakor“. Med tem je Golo na kolena
padel in ves v joku prosil milosti in odpuščanja.
Raztogoteni grof zapovedal pa je zvezati ga in
peljati domov kakor največjega razbojnika.

Na to je grof Zmagomir prosil svojo ženo,
da naj gre nazaj ž njim v grad. Genovefa pa,
predno se loči od tega kraja, gre še enkrat v
svoj brlog, spremljevana od vseh pričujočih, pade
tam pred bridko razpelo na koleni in se zahvali
Bogu za vse dobrote prejete na tem kraji. Po¬
slovi se potem pri svojem dragem križi ter ga
poljubi še jedenkrat prav ginjeno. Zdaj jo prime
grof Zmagomir za roko, in hrabri vitez vzame

40

Boleslava v naročje; tako se vsi napotijo počasi
proti gradu, dokler jim nosilnic ne prineso na¬
sproti. Preljubeznivi ptički so prijazno ferfotali
okolu njih in dajali svojo žalost na znanje, kako
neradi izgube Genovefo in Boleslava. Košuta je
vedno hodila za Genavefo, liki krotkemu jagnjetu,
in ni je bilo moči odpraviti od nje. Ko so že
tako nekaj časa potovali, prinesli so jim nosilnico
naproti, a prišlo je še mnogo ljudi ž njimi, ker
se je vsak graščan hotel udeležiti tega veselja in
spremljati grofinjo s častjo domov v grad.

Ko so bili že blizu gradu, srečata jih dva
ribiča, ki sta jako veliko ribo darovala grofu. Ko
so jo odprli, našli so v njenem trebuhu zlati za¬
konski prstan, katerega je bila obupana grofinja
vrgla v vodo, ko so jo bili iz gradu peljali k
smrti. Vsi so se temu čudili, posebno pa grof,
ki ni mogel dosti hvaliti Boga, da ju je zdaj po¬
veličal tako milostivp.

Povsod v gradu in v okolici razglasil se je
ta čudež in pripovedovala vsa dogodba. Vsi, do¬
mačini in povabljenci, so v trumah prihajali v
grad gledat novo svetnico, saj so imeli obilo
uzrokov veseliti se čudovite rešitve. Gledali so
svojo plemenito gospo kakor od mrtvih obujeno
in slišali vse čudovitosti, s katerimi je Bog razodel
njeno nedolžnost.

Ko sta grof in grofinja prišla v grad in bila
pozdravljena, začele so se slovesne pojedine in
so se ponavljale skozi ves teden. Genovefa pa

41

ni mogla vživati nobene jedi, ne mesa, ne rib
in tudi nobene pijače, ker se je bila v puščavi
jesti navadila vse druge reči. Zato so ji morali
iz korenin in zelišč pripravljati jedi.

Ko je bil prešel teden veselja in družinske
sreče, sojen je bil Golo. Necega dne ukaže grof
iz ječe pripeljati ga in vsem gostom predstaviti
rekoč: „Glejte, častiti moji prijatelji, to je tisti
nesrečni zločinec, ki je storil toliko hudega, da
od jeze ne morem povedati vsega. On je hotel
zapeljati mojo ženo in pahniti v nepokoj. Ker se
je s studom obračala od njega ter ga zaničevala,
vrgel jo je kakor prešestnico brez moje vednosti
v ječo, dajal ji samo vode in kruha v živež,
pustil jo ob porodu brez vse pomoči in otroka
še krstiti ni dal. On je mojo predrago Genovefo
krivo zatožil pri meni, preslepil me z zvijačami,
s strupom umoril pobožnega Dragona, ukazal
umoriti mojo predrago ženo z otrokom vred,
pahnil jo sedem let v strašno revščino in mene
grenil — zdaj pa vi, predragi, sodite, kakošne
kazni je vreden ta grdi hudobnež 11 . Vsi so zahte¬
vali maščevanja in ga obsodili k najstrašnejši
smrti. Tu je padel hudobnež pred grofinjo na
koleni in jo prosil za božjo voljo, naj mu odpusti,
in zanj prosi. Usmiljena Genovefa je bila tako
omehčena, da je grofa in vse pričujoče prosila
za Golota, naj mu zavoljo nje prizaneso in ga
puste še pri življenji. Grof ji reče: „Preljuba
žena! zavoljo tvoje čednosti bi rad uslišal tvojo

42

prošnjo, da bi tega veselega praznika ne skrunila
nobena reč; ker pa nisem bil razžaljen samo jaz,
ampak tudi vsa grofovska rodovina, morajo vsi
skleniti sodbo". Ti pa niso hoteli vedeti o no-
benej milosti, češ da bi se ne reklo v prihodnje:
Golo je bil nedolžen, zato ga niso umorili. Obso¬
dili so ga, da ga bodo štirje voli raztrgali v njih
pričujočnosti. Privezali so torej na vsako nogo
in roko vrv in vsaka teh štirih vrvi je bila k
jednemu volu priprežena, potem so vse vole po¬
gnali naenkrat proti vsem štirim stranem sveta
in raztrgali so Golota. Takoj potem je rabelj po¬
sekal glave tudi vsem njegovim tovarišem, in
njihovi otroci so bili iz grofije prognani. Tisti
pa, ki so bili ostali grofinji zvesti, ali ji kakorkoli
stregli, bili so bogato obdarovani. Med temi je
bila tudi ona deklica, katera je bila grofinji pri¬
nesla pero, papirja in črnila, kakor tudi jeden
onih služabnikov, kateri ni hotel grofinje v gozdu
umoriti; in ker je bil drugi že umrl, obdaril je
grof njegove naslednike prav bogato. Tako je bilo
dobro delo usmiljenih starišev poplačano še
otrokom.

VIII.

Genovefe pobožno življenje pri možu
in srečna smrt

* enovefa je potem s svojim možem živela
prav sveto. Grof ni vedel, kako bi ji dosti
stregel in služil. Ljubil in spoštoval jo je, kakor

43

se časti svetnica, in ji skazoval vso čast in slavo,
katera se skazovati more le vzvišeni kneginji. A
grofinja ni imela nikakoršnega veselja nad posvet¬
nimi rečmi in častmi, kajti bile so vse njene
misli in dejanja obrnjene le proti nebesom. Ker
ni mogla prav nič uživati navadnih jedil, slabela
je zmirom tako, da ni nikdar več zadobila svojih
prejšnjih moči. Samo še četrt leta je živela s
svojim možem. Ko je bila necega dne vsa vglob-
ljena v molitev, prikaže se ji truma svetih žena
in devic, med katerimi se je svetila kaj častitljivo
prečista devica Marija. Vsaka ji je nebeško cvetlico
podajala, Marija je pa v rokah držala prekrasen
venec iz drazih biserov in ji rekla: „Preljuba hči,
poglej ta venec ozaljšan z dragimi biseri! Tega
si zaslužila z ono trnjevo krono, katero si nosila
v puščavi. Vzemi ga iz mojih rok ter glej, zdaj
je prišla ura, v kateri se bode za te pričelo večno
veselje!“ Pri teh besedah je Marija prelepi venec
položila na njeno glavo in zopet v nebesa izgi¬
nila s svojimi tovarišicami. Te prikazni je bila
Genovefa jako vesela, ker je spoznala, da se je
približal čas rešitve iz nadlog in trpljenja; svo¬
jemu možu pa ni pravila ničesa o tem, da bi
ne bil preveč žalosten pred časom. Kar je pa
zamolčati hotela, bilo je kmalu očito. Ne dolgo
po tej prikazni jo je napadla vročinska bolezen,
in morala se je vleči v posteljo, dasii*avno se je
dolgo branila. Grof Zmagomir je bil silno žalosten
zaradi tega in je poskušal vsakoršne pomočke,

44

da bi jo otel, a vse je bilo zaman. Ko sta dobri
grof in njegov sinek videla, da ne odjenjuje bo¬
lezen, temveč da prihaja vedno huje, bil je ne¬
utolažljivo žalosten, tudi vsi graščani so bili zelo
potrti. „Oh! jaz ubogi mož, 11  tugoval je, „sem
tako nesrečen, da moram vse dni preživeti v ža¬
losti. O kaj sem pač pred Bogom zagrešil, da
mi odvzame najljubše ? Jedva je po dolgi britkosti
zopet zavladalo veselje pri meni, in mi je po¬
vrnjena moja blaga soproga, hoče mi jo Bog
zopet vzeti. O, raje bi je ne bil nikdar najdel,
ker jo moram izgubiti v takih težavah. „0, moja
predraga Genovefa 11 , reče ji, „hočeš li res tako
hitro, komaj najdena, ločiti se od mene in me
žaliti v dnu srca ? Imej vender usmiljenje z menoj
in prosi dobrotljivega Boga, da te naj še pusti
vsaj nekaj časa pri meni! 11  — Ljubeznivo mu
odgovori Genovefa: „Preljubi moj mož, nikar ne
žaluj tako močno zavoljo moje smrti, ker s tem
ne dosežeš ničesa druzega, kakor da tudi mene
žališ seboj vred. Vsaj vidiš, da ne more biti dru¬
gače, zato se vdaj dobrodušno v božjo voljo!
Kar me najbolj teži zdaj ob moji smrti, je to,
da vidim tebe in ljubljenega Boleslava v tolikošni
britkosti; ko bi bila pa vidva bolj potolažena,
umrla in zamenjala bi rada to minljivo življenje
z večnim. Zato vaji prosim še jedenkrat, bodita
potolažena in pomislita, da grem k svojemu in
vajinemu Bogu, katerega bom prisrčno prosila
za vajin in vseh ljudi blagor 11 . Ker je bila vedno

slabša, prevideli so j<
ona je do zadnjega vzdiha ostala v največji po¬
božnosti. Ko je čutila, da se je približala ura
ločil ve, poklicala je vse graščane k sebi, dajala
jim še marsikatere dobre nauke in jih blagoslovila;
posebno je pa blagoslovila in tolažila svojega
Boleslava, katerega je zapustila najtežje. Po vsem
tem je Genovefa izdihnila svojo blago dušo drugi
dan malega travna v letu sedemsto sedeminpet¬
desetem in šla uživat večno veselje.

Poln britkosti in žalosti se grof s svojim
sinom nagne čez mrtvo Genovefo ter glasno in
britko tarna in joka tako, da so se vsi bali, da
bosta tudi onadva šla za njo. Tugovali in žalovali
so tudi vsi posli in domačini v gradu, da se je
moral vsakdo zjokati, kdor jih je slišal. Ubogi
grof, kateri je bil le po Golotu kriv njene toli-
košne revščine, mislil je za gotovo, da ga je Bog
s tem kaznoval in mu ni pustil dalje imeti tako
svete žene. Zato ni bilo ne konca ne kraja nje¬
govi tugi in njegovemu joku; nihče ga ni utolažil.
Ni se ganil niti trenutka od mrtvega trupla svoje
žene ter je jokal tako milo, da je bilo misliti,
njegove britke solze morajo Genovefo obuditi k
življenji.

Ko so mrtvo Genovefo preoblačili v mrtvaško
krilo, našli so na njenem truplu trdo in ostro
obleko, katero je nosila, da bi laglje Bogu služila
in se utrdila v zatajevanji same sebe.

O,

;( u 1 . v.

45  ^

> s svetimi zakramenti, in

46

Britko in težko je bilo videti gotovo vsakemu,
kako je tudi košuta, katera je bila z grofinjo iz
puščave prišla v grad in se z vsakim poprijaznila,
začela tugovati, ko je bila Genovefa umrla. Še
celo za pogrebom je šla s povešeno glavo in je
potoma žalostno vpila, da se je smilila vsem, in
ni nehala stokati, dokler niso trupla položili v
grob in je zakrili. Potem se je vlegla na grob in
ni šla ž njega, da je žalosti tam poginila. V veden
spomin tega čudesa je grof ukazal ob gomili
grofinje postaviti košuto izklesano od kamena,
da bi potomci nikdar ne pozabili te prigodbe.

Grof sezida cerkev na Genovefinem
grobu in potem živi in umre s svojim
sinom v istej puščavi, kjer je ona živela.

rof je bil pokopal s svojo ljubo ženo tudi

vse veselje. Nobena reč na tem svetu ga

ni več razvedrila in radovala. Kakor megla je
pohajal okolo in vedno se mu je na obrazu brala
notranja žalost. Povsod je žaloval po svoji ženi
in v cerkvi je le klečal pred njenim grobom;
doma v gradu se je večkrat na dan zaprl v njeno
sobo, kjer si je mislil, da je njej najbližje. Ža¬
lostno se je ž njo pogovarjal in jo prisrčno prosil,
odpuščanja, da jo je v življenji tako preganjal.
Mislil je namreč, ko bi jo bil le mogel dalje Iju-

IX

47

biti in poravnati storjeno ji krivico, bil bi še po¬
tolažen ; ker mu je pa odmrla tako hitro, in ker
mu je vsled tega odvzeta vsa priložnost, skazo-
vati ji svojo ljubezen, ni se mogel utolažiti nikoli.

Njegovega žalovanja se je Bog usmilil in je
poslal angelja z nebes, tolažit ga. Ta je romarsko
napravljen prišel k njemu in ga prosil prenočišča,
kar mu je grof tudi prav prijazno dovolil. Grof
se ve da ni mislil ničesa druzega, nego da je
le-ta tujec romar. Pri večerji se je marsikaj po¬
govarjal ž njim, med drugim tudi o svoji preljubi
ženi, in tu mu je romar tako na srce govoril,
da naj se vda popolnoma božji volji. To je grof
tudi storil. Drugo jutro je hotel grof še dalje ž
njim govoriti, a ni bilo ne sluha ne duha o njem;
samo njegova romarska obleka je bila še tu, ka¬
tero je bil iz hvaležnosti za prijazen vsprejem
pustil v spalnici.

Ko je nekoč grof šel k Genovefini jami v
puščavo, glej ! najde tam jelena, kateri neustra¬
šeno obstoji ter noče bežati, če tudi psi silno la¬
jajo. Grofu se to čudno zdi in brž zapove usta¬
viti pse, da se živali ne zgodi ničesa hudega.
On gre noter, jamo kropi s solzami in poklekne
pred podobo križanega Jezusa. „Oh! to je tisti
kraj", misli sam pri sebi, „kjer se je nedolžna
Genovefa pokorila za greh, katerega nikoli storila
ni; to je jama, katero je zapuščena nedolžnost
polnila z vzdihljeji. Tukaj se je moja pobožna
žena pokorila za tuje grehe, zakaj bi se jaz ne

48

za svoje ? Izgovorivši to sklenil je, kakor po božjem
migljaji živeti tukaj v puščavi do konca svojih
dni. Hitro se je potem vrnil v Trijer, kjer si je
od ondotnega škofa Hindulfa izprosil privoljenja,
da bi smel na onem kraji sezidati kapelico, kar
mu je bilo radovoljno dopuščeno. Na to je grof
Zmagomir tam pri jami zgradil prav lepo cerkev
z obsežnim samostanskem poslopjem za vse, ki
bi se tu hoteli pokoriti. Dokončano cerkev je škof
blagoslovil in jo imenoval cerkev „naše prelju-
beznive Matere Marije".

Po blagoslovljenji cerkve vzdignili so truplo
sv. Genovefe iz njenega dosedanjega groba in ga
prenesli tja, kjer je Genovefa tako ostro živela
sedem let, da bi tudi po smrti tam mirno in lehko
počivala. Pri tej priložnosti so bili posebno sle¬
deči čudeži znameniti. Sveto truplo je bilo polo¬
ženo v mramorovo krsto, katero bi bili trije pari
volov komaj vlekli, in vendar sta jo takrat pe¬
ljala dva konja tako lehko, kakor bi nobene teže
ne imela. In ko so sveto telo peljali po gozdu,
priklanjalo se je povsod grmovje in drevje, kakor
bi pihal močan veter, in še celo najvišja drevesa
so se pripogovala s svojimi košatimi vejami glo¬
boko proti vozu. Po tem sprevodu so Genove-
fino truplo položili v novi cerkvi v rakev, in po¬
stavili vrh altarja križ, katerega je Genovefa do¬
bila z nebes. Potem je grof doma v gradu vse
reči tako vredil, kakor da bi se pripravil na smrt.
Poklical je svojega brata, ki mu je rekel vpričo

49

svojega ljubega sina: »Gotovo si že zapazil na
meni, da nemam nikjer pokoja in da vedno tu-
gujem po svoji umrli ženi. Da bi torej laglje za¬
dostil temu svojemu nagnenji, sklenil sem, zapu¬
stiti svet popolnoma in živeti do smrti tam, kjer
je moja preljuba Genovefa toliko časa živela v
pomanjkanji in revščini. Zato te izvolim za oskrb¬
nika svojemu preljubemu Boleslavu in te prosim,
da boš zanj skrbel kakor za svojega lastnega
sina, on bode pa tudi tebe spoštoval in ljubil
kakor svojega očeta“. K sinu obrnjen pa reče:
„GIej, moj prisrčni sin, vso grofijo ti izročim,

, ker hočem podala se v puščavo. Ta tvoj stric
bodo pri tebi nadomestovali očeta in zato jim
moraš skazovati vso ljubezen in čast, kakor si
jo meni".

Na to mu odgovori dobri in mili Boleslav :
„Moj ljubi oče, mislite li, da bi bilo prav, ko bi
Vi za se izvolili nebesa, meni pa le zapustili nekaj
zemlje? Ne, oče, tega ne želim, temveč hočem,
kakor Vi, da tudi jaz zadobim nebesa. Kjer bo¬
dete Vi živeli in umrli, tam hoče tudi vaš sin z
vami živeti in umreti". — Temu se oče jako
čudi in mu solznih oči reče: »Predragi moj sin,
ostro življenje ti bode težavno in zaradi svoje'
nežnosti je ne bodeš mogel prebiti". — Pač
laglje, ko Vi, dragi moj oče, ker sem že sedem
let v mladosti skušal tako življenje. Zato tudi
trdno sklenem in se ne dam odvrniti od svojega
sklepa, da hočem tam živeti in umreti, kjer sem

50

bil vzgojen po svoji ljubi materi; in Vam, moj
ljubi stric, prepuščam vso grofijo, da jo prosto
vladate in ubogim obilo dobrega storite". Zdaj
sta oče in stric prisrčno objela sina, ker sta ga
tako trdnega videla v njegovem sklepu.

Zapored je grof Zmagomir oblekel ravno
tisto romarsko obleko, katero mu je bil pustil
angelj, svojemu sinu Boleslavu pa je dal enako
narediti. Na veliko žalost svojih podložnih in ple¬
menitih sorodnikov poslovila sta se od vseh in
se podala v puščavo, zvestejše služit tukaj Bogu.
Komaj je blagi Boleslav v puščavo prišel, spo¬
znala ga je takoj njegova prejšnja tovaršija,
namreč divjačina, in kar v tropah je prihajala k
njemu razveselivši se njegovega prihoda. Tukaj
sta oče in sin pobožno živela in tudi srečno za¬
spala v Gospodu.

JAN. GIONTINI-ji v Ljubljani

so na prodaj še te-le knjige:

Spisi za. narod, in mladino.

(Z * označene knjige so primerne za šolarske knjižnice.)

Aladin  s čarobno svetilnico (s podo¬
bami) .

Andersenove pravljice  za mladino
poslovenil F. Nedeljko (s podobami) .
Alešovec Jak.:  Jama nad Dobrušo.
— Pravljica iz starodavnih časov . .

— *Kustoca in Vis,  popis vojske na

Laškem leta 1866 .

— Vrtomirov prstan  ali zmaj v
Bistriški dolini. Ljudska pravljica . .

*Amicis-Miklavčič:  Srce,  4 zvezki a
Berthet-Sušnik:  *D a r i n k a, mala Črno¬
gorka. — (Učenke v petih delih sveta),
I. del.

— *Sita,  mala Hindostanka, II. del

— *Izanami,  mala Japonka, III. del .
Boj tek,  v drevo vpreženi vitez. —

Pravljica .

*Brezovnik A .: Zakaj ? — Zato ? . . .

Cerkvica na skali.  — Pravljica . .
Costa  dr.: Postojnska jama . . .

črni bratje.  — Povest.

Doma in na tujem.  — Povest, 1889
*Dominicus:  N 4 r o d n e pripovedke
za mladino, II. zvezek.

12 kr.
50 „
20  „

20

n

20

20

J)

24

24

24

8

30

12

20

20

20


24

\

— *Pravljice in pripovedke za

mladino, 1889  . 36  kr.

Dve čudapolni pravljici za slo¬
venski narod . 16  „

Dve igri za slovensko gledališče. —

1. Juran in Sofija, 2. Štepan Šubic . 20 „
Erazem Predjamski.  — Povest  . . 16  „

FelamaršalgrofRadecki . . . 20 „

*Freuensfeld:  Venček pravljic. . . 20 „

Funtek A.:  Knjižnica za otroke (s
podobami), 12 zvezkov a 6 kr.; vsi

skupaj .  60  „ ,

Genovefa, sveta grofinja. — Mična

in genljiva pripovedka . 16  „

Hildegarda, vzveličana cesarica. —

Sveta povest ..20 „

H i r 1 a n d a, bretanjska vojvodinja. — Po¬
učna povest po Krištofu Šmidu ... 20 „

Hitri računar  z ozirom na sedanji
denar po avstrijski veljavi in na novo
mero in vago. - Trdo vezan ... 40 #

* Hladnik Ign.:  Na valovih južnega

morja.  - Pravljica.14 „

* Hoffmanu-Funtek: Kak 6  vzgaja usoda.

— Povest (s štirimi jeklorezi) ... 40 „

— Kar Bog stori, vse prav stori.

— Povest (s štirimi jeklorezi) ... 40 „

— Bog pomaga.  — Povest (s štirimi

jeklorezi).40 B

— Peter Prostak.  Povest (s štirimi

jeklorezi).40 „

Hupfen-Funtek:  Kakd je izginil gozd.

Povest.20 „

* Hubad Fr.:  Pripovedke za mla¬

dino  I. in II. zvezek a.24 „

— *Pripovedke za mladino,  III. zv. 20

Narodna in uniuerzitetna
knjižnica

00000445819