‘c m '■ 'M

&

/ / -


&&&*■■£

za

drugi razred srednjih šol.

Sestavil in izdal

dr. Jakob Šket,

c. kr. profesor.

II.

Druga, popravljena izdaja.

Velja mehko vezana 1 K 60 vin., trdo vezana 2 K.

V Celovcu 1901.

Tiskala in založila tiskarna Družbe sv. Mohorja,

1. Vesela

I. Hvala Bogu, da živimo!

Bog nam ljubo zdravje da.
Šole se razveselimo,

Šola bod’ pozdravljena!

Pridni biti, se učiti
Skrbno vselej hočemo,

To veselje naše bo.

pridnost.

2. Zgodaj ptički žvrgolijo,
Hvalo stvarniku dajat’;
Pridne čbelice letijo
Si po rožah strdi brat.
Tudi mravlja si pripravlja,
Se za zimo oskrbi,

Pridnim biti nas uči.

3. Sveti duh, ti nas razsveti,

In nam pravo pamet daj!

Božjih naukov se prijeti,

Greha pa var’vati naj!

K božji časti daj nam rasti,

V nauku ino v čednosti:

To nas v šoli veseli. A. Slomšek.

2. Junaška žena.

Ko so pridrli Francozi leta 1809. tudi na spodnje Štajersko,
so se pomikali Avstrijci pred njimi nazaj. Ali prebivalci so bili
zvesti državljani ter so pošiljali ali nosili cesarskim vedno vesti,
kaj počenjajo Francozi, koliko jih je, itd. Seveda Francozom ni
moglo biti dolgo skrito, kaj se jim snuje za petami. Dobro so 5
pazili ter prijeli vsakega, ki je bil le količkaj na sumu. Sodba
je bila kmalu izrečena; krogla je bila plačilo.

Ko se je pomikal francoski general skoz Slovenske gorice,
priženo straže nekega večera mladega, krepkega kmeta kot vohuna
pred njega. Gotovo je bilo, da je bil dotičnik v zvezi z Avstrijci; 10
pri njem so dobili neovržnih dokazov za to. Drugo jutro so bili
namenjeni ustreliti ga.

Še tisti večer pride mlada žena z otrokom na rokah, pade
pred generala na kolena in ga prosi, naj pusti njenemu možu
življenje. A bilo je vse zastonj. 15

Ker ji ni mogel obljubiti, da bo pustil moža živega, prosi
reva, naj bi ji vsaj dovolil, da bi govorila še zadnjič z možem

l*

4

ter rjyi pokazala otroka, naj ga blagoslovi pred smrtjo. General
dovoli to. Mož je bil zaprt na nekem skednju, in za pol ure dobi
20  general naznanilo, da je žena z otrokom že odšla od obsojenca.

Drugo jutro na vse zgodaj pelje oddelek vojakov obsojenca
pred vas, da bi ga ustrelili. Slučajno pride ravno general mimo.
Obsojenec se mu nekako čuden zdi. Stopi bliže. Ravno si je
hotel obsojenec sam zavezati oči, kar zavpije general: „Stoj! -<
25 Stopi bliže, pogleda natanko in vidi. da je žena, katera je prejšnji
večer prosila za moža. — Zvečer je bilo, na skednju je bila dala
svojemu možu obleko in otroka. Straža ni pazila dosti, mož je
odnesel srečno pete. General se začudi toliki hrabrosti preproste
ženice. Imel je dobro srce in ji reče: „Pojdi za možem! Saj
30 vemo, da imamo same sovražnike okoli sebe. Jeden manj ali
jeden več, to ne de veliko. Ali varuj se, da ne naletiš na huje!“
— S solznimi očmi se zalivali žena, ki je bila tako rešila svo¬
jemu možu Življenje. Fr. Hubad.

3. Hrepenenje.

1. Le enkrat še, le enkrat še
Bi stopil rad na gore,

Ki žarno se spreminjajo
V bliščobi zlate zore.

2. Le enkrat bi pogledal rad
Še iznad gor v dolino,

Ki zvati jo pred svetom vsem
Smem drago domovino.

3. Le enkrat bi tam videl rad
Še hišico na trati,

Kjer v radosti mi tekli so
Mladosti dnevi zlati.

4. Le enkrat še poljubil rad
Bi te, gomila sveta,

Ki mi zagrebla v groba noč
Si mater in očeta.

5. Tako srce črez gore tja
Vzdihuje mi in sili;

Kdaj vidim spet domači svet,

Kdaj vidim dom premili? J. Gomilšak.

4. Deček in živali.

Bil je majhen deček; stariši so ga poslali v šolo. .Jutro
je bilo prekrasno, solnce je žarno sijalo, glasne ptice so veselo
prepevale; dečku pa se ni hotelo učiti se, a hotelo se mu je
malo poigrati. Oziraje se, zagleda čebelico, ki leta od cvetlice
5 do cvetlice. ,,Čebelica,“ reče, „poigraj se malo z menoj!“ —
„Ne,“ odgovori čebelica, „ne utegnem; moram nabirati medu.“

5

Preide deček nekoliko stopinj, sreča psa in mu reče: „Pesek.
poigraj se malo z menoj!" — „Ne,“ odgovori pes, „ne utegnem:
moram stražiti dom svojega gospodarja, da ne pride tat vanj."

Malo dalje zagleda deček ptico, ki s kljunčkom svojim iz 10
plasta vleče šopke sena. „Ptica,“ ji reče on, „poigraj se malo
z menoj!" — „Ne,“ odgovori ptica, „ne utegnem; moram nabrati
sena, maha, volne, da si napravim gnezdece."

Nato vidi deček konja in mu reče: „Konjiček, poigraj se
malo z menoj!" — „Ne,“ odgovori konj, „ne utegnem; moram 15
zemljo orati. Če ne bom oral, ne bo nihče žita sejal; če pa žito
ne bo posejano, ne bo ničesar jesti."

„Nihče se noče igrati," si misli deček; „vidi se, da je tudi
meni treba delati." In šel je hitro v šolo.

cesarska pesem.

5. Slovenska

1. Mi ponosni smo vojaki,

Iz Slovenskega doma,

Po telesu smo junaki
In pogumnega srca.

Za pravico ostre meče
V boju sučemo krepko,
Ko pa kri sovražna teče,
Vsi zavriskamo glasno:
Bog ohrani nam cesarja,
Ljube Avstrije vladarja!

2. Naj sovražnika prihruje

Kakor listja in trave,

Naš pogum ne omaguje,
Nam ne trepeta srce;
Kakor skala vsi stojimo
Zoper moč sovražnih čet,
In ko zmago zadobimo,
Krepko se razlega spet:
Bog ohrani nam cesarja,
Močne Avstrije vladarja!

3. Vse pod solncem kmalu mine,

Vse se stara, vse mrje,

Pa ljubezen ta ne ’zgine,

Ona vekomaj cvete;

In ljubezen za Avstrijo
V srcu hrani vsak od nas,
Naše želje se glasijo

Danes kakor slednji čas:
Bog ohrani nam cesaija,
Krasne Avstrije vladarja!

4. Blagor neba naj razlije

Se nad Avstrijo krasnd,
Zlata sreča vsem naj sije,

Ki pod njenim ščitom so;
Vez jedinosti naj druži
Nas, sinove njene, vse,
Drug rad drugemu naj služi,
Vseh pa geslo bodi le:

Bog ohrani nam cesarja,
Slavne Avstrije vladarja!

Filodemus.

6. Ako Bog da.

Turek je vprašal Vlaha, ali gre drugi dan na semenj. „Grem,
aga," odgovori Vlah, „ako Bog da." — „Tudi jaz grem, Vlaše,
naj da Bog, ali naj ne da."

6

Ko drugo jutro napoči dan, vstane Vlah, se napravi na
5 semenj in, mimo hiše Turkove grede, pokliče Turčina: „Aga,
čuješ, greva na semenj!“ — „Prijatelj, jaz ne morem,“ mu
odgovori Turek, „nocoj mi je poginil konj.“

Česar Bog noče, s tem človek ne more razpolagati; zato
ima prav naš narod, da pravi pred vsakim početjem: „Ako Bog
10 da;“ zakaj vse je v rokah božjih; kar on dopusti, to se zgodi.

__ Nar. pričica. — Novice.

7. Ja

-

1. Tam, kjer čuda polna Pivka
Med dolinami šumi,

Predno za skalovje sivo
Pod zemljo se izgubi,

n k o.

9. Ali v težkih, bridkih dnevih
Sam le Janko je ostal;
Vsi od njega so bežali,

Kar prijateljev je poznal.

2. Tam pred dvakrat dve sto leti

Bival kranjski bogatin,
Korenjak, postave krepke,
Janko, vrli domačin.

3. Hišico je imel krasno,

Polno zlatega blaga;

Mlado ženko in otroke
In prijaflja stokrat dva.

10. Janka ta nezgoda peče,

Kaj nesreča je, spozna:

Pa srce krepkč ostane,

Solz točiti mu ne da. —

11. Grozovita smrtna kuga

Po deželi se vali;

Predno dvakrat solnce zajde,
Žene in otrok več ni.

4. Al’ zberejo se oblaki,

Grom in ploho da nebo;
Divje Pivke breg se širi
In odnese hišico.

o. Jedva ženo in otroke

S čolnom reši iz vode;
Zlato, blago pa valovi
V dno globoko potope.

6. Janka ta nezgoda peče,

Kaj je reva, zdaj spozna;
Pa srce krepko ostane,

Solz točiti mu ne da. —

7. Janko, žena in otroci

Srčno hvalijo Boga;

On jih hrani, on podpira,

Ne prijaflja. stokrat dva.

8. Dokler vstaja gorko solnce,

Zemlja ima sad in cvet;
Dokler sije blaga sreča,

Z nami brati se ves svet.

12. Vidim na grobeh ga novih,

Tamkaj lomi on rok§;
Trepetaje k nebu gleda,
Žalost trga mu srce.

13. Janka ta nezgoda peče,

Kaj je reva, zdaj spozna;
Pa srce krepko ostaue,

Solz točiti mu ne da. —

14. Predno luna trikrat sije,

Carski mu veli ukaz:

„Janko, beži ’z domačije!"
To je njemu smrtni glas.

15. Zlato, blago, prijatelje,

Otročiče in ženo
Zgubil je, pa se mu vendar
Ni solzilo še oko.

16. Vstavi se na kranjski meji,

Gleda v svoj domači kraj,
In ok6 mu prenesrečno
Solze lije še le zdaj.

_ M. Vilhar.

7

8. Ptice človeške prijateljice in do¬
brotnice.

Med vsemi živalmi, karkoli jih je ustvarila božja roka ter
jih podvrgla človeškemu gospodarstvu, so ptice človeku najljubše.
Dobro vemo, da so nam mnoge druge živali pri hiši in pri gos¬
podarstvu potrebnejše; vemo, da bi nam brez njih bilo težko,
skoro nemogoče živeti, ali vendar so nam ptice najbolj prirastle 5
kj srcu. Že od nekdaj je človek rad gledal in opazoval njih
vedenje in poslušal njih petje. Vsakega, komur srce ni skoz in
skoz popačeno, mora razveseliti, ako gleda ptico, kako vesela po
vejah skaklja in svoje čute izliva v glasno pesem. Kako žalosten
bi bil svet, kako dolgočasen, kako mrtev bi bil najlepši kraj, lo
ko bi ga ne oživljale ptice s svojim petjem! Saj vemo, da lepo
je le tam:

Kjer ptičice pojo
In rožice cvetč.

Slovenski narod je po svoji rahli in blagi čudi vedno na- 15
gibal k mirnemu poljedelstvu in pastirstvu, rad je opazoval na¬
ravo, zato se je pa tudi sprijaznil z njo in ostal naraven. V po¬
sebnem čislu je imel ptice, one so že od nekdaj bile njegove
ljubljenke. Prepričal se je, da ptice marsikaj poprej spoznajo
in čutijo, nego on sam; oznanjevale so mu zlasti premembe vre- 20
menske, in ni se mu čuditi, da je v starih časih izkušal po njih
zvedeti svojo prihodnjost. Še sedaj, akoravno pojemajo vraže,
deklica zvesto šteje, ko na pomlad prvikrat začuje kukavico v
zelenem bukovju. Nikar ji ne zamerimo tega nedolžnega veselja,
saj pravi, da ne veruje ptici. Vraže naj se zatrb, ljubezen do 25
ptic naj pa ostane na veke.

Ker se je slovenski rod rad pečal s pticami, zato je tudi
v njegovih pesmih tako živo, kakor v zelenem logu. Ptice se z
njim vesele in z njim žalujejo. Zdi se mu, da ga ptica razume,
in on si zopet prizadeva, da bi razumel njeno petje. Zdi se mu, 30
da ga sedaj tolaži v žalosti, sedaj ga izpodbada na delo, a sedaj
se zopet šegavo posmehuje njegovemu trudu. Mnogo ptičje petje
si je človek tudi prestavil v svoj govor. Kadar na primer spo¬
mladi sliši peti škrjanca visoko nad seboj, se mu dozdeva, da ga
kliče na delo, govoreč: ..Delaj, delaj, delaj, or j i, orji, orji, sej, 35
sej, vrzi, vrzi!“

8

Slovenski narod ima sto in sto svojih pesmij, v katerih nago¬
varja ptico, a ona mu odgovarja. Tako na pr. v ljubeznivi pesmici:

40

„Poj mi, ptiček, poj,
Ljubi ptiček moj!“
„„Kak’ bom revček pel,
Skobec mi je družo vzel.“

„Poj mi, ptiček, poj,
Ljubi ptiček moj!

Ce boš pel vesel,
Skobca ti bom jaz ujel.“

Deklica ptici odkriva svoje skrivne misli, ki so se ji rodile
v mladem srcu; mladenič ptici izroča srčni pozdrav, naj ga nese
45 v daljni kraj. Ubogega jetnika, ki za trdnim zidovjem v železju
vzdihuje, pride ptica na okence tolažit in kratkočasit. V neki
narodni pesmi pride klicat slavnega kralja Matjaža, naj se pri¬
pravlja na vojsko, in pozneje mu prileti na bojišče oznanjat, naj
hiti domov, ker so mu Turki uplenili kraljico Alenčico.

50 V vseh pesmih so ptice človeške prijateljice, ki mu zmeraj
samo dobro žele. Neka srbska narodna pesem pravi: Tri ptice
so goro preletele, vsaka nosi neko znamenje: prva pšenični klas,
druga vinsko trtico, tretja pa zdravje in veselje. Prva je sedla
v banatsko polje, druga na Fruško goro, tretja se spušča med
55 nas, da bodemo zdravi in veseli.

Največ so se ptice prikupile s petjem. V sladko pesem
izliva ptica vse svoje čute, kakor jih čuti njeno drobno srce:
veselje in žalost, ljubezen in hrepenenje. Kakoršen je čut, taka
je tudi pesem. Sedeč blizu gnezda, kjer mu zvesta družica vali.
60  sedaj z donečim glasom oznanja svojo radost, sedaj zopet v strahu
tiho cvrči in toži za tovarišico, katero mu je odnesel skobec.
Ptičje petje budi tudi v človeku take čute, in ptičje hrepenenje
se izliva v srce človeško. In ko so človeka objele skrbi in reve,
toži ptici svoje bolečine in jo proseč nagovarja:

65

Zapoj mi, ptičica, glasno,

Zapoj mi pesem žalostno,

Ki bo mi v srce segala,
Občutkom se prilegala.

Ptice so tedaj v resnici človeške prijateljice.

Ptice pa niso samo naše ljubeznive prijateljice, ampak so
tudi naše največje dobrotnice. Ako bi iz naših krajev hipoma
izginile vse ptice, kmalu bi bilo drevje po gozdih in vrtih obrano
in golo; senožeti in polja bi bila postrižena in do zadnje bilke
opustošena, in to vse brez kose in brez srpa. Temni roji vsa-

9

koršnega škodljivega mrčesa, kakor so na primer črvi, žužki, 75
hrošči, gosenice, metulji, molji, muhe, komarji, mravlje, ušice,
kobilice, čvrčki, in še druga taka drobna golazen bi dejala v
kratkem vse rastje v nič. Človeška moč omaga pred takim, ako-
ravno majhnim, ali strahovitim sovražnikom, kateremu se mora
naposled umakniti tudi človek, kar se je tu in tam že tudi v 80
resnici dogodilo.

Ptiči neutrudno preganjajo vse te nadležne gomazni. ptiči
skrbe, da se nikjer preveč ne zaplode, oni so jim vedno za pe¬
tami, oni jih vedd poiskati v njihovih najvarnejših kotih in
skriviščih. Ptičje bistro oko ne izgreši tudi najmanjšega črvička, 85
ono zapazi ravno tako lahko zeleno gosenico na zelenem listu,
kakor drobna sivkasta jajca pod razpokano skorjo.

Kjer človek pusti ptice v miru, ondi se rade nastanijo, ondi
rade gnezdijo, in taki kraji ne trpe toliko od požrešne golazni.

Le poglejmo vrt in polje samotnega hribovca, ki je svojim otro- 90
kom prepovedal loviti ptice in razdirati gnezda. Njegovo zelje,
repa in dragi poljski sadeži so zdravi in neobjedeni, sadno drevje
se pa jeseni šibi pod težo obilnega sadja. Kako pusti in žalostni
so pa pogosto vrti in zelniki na ravnem polju, kjer je le malo
ptičev po iztrebljenih preredkih gozdičih, in še tu jim zanikarna 95
in malopridna mladina ne da gnezditi v miru. Po golih obgri¬
zenih vejah lazijo grde požrešne gosenice, na zelniku stoje pa
kapusni kocnji in kažejo namesto zelnate glave sama gola rebra.
Žalosten je navadno pogled na vrte večjih vasij, trgov in mest,
kjer leni postopači in izprijeni paglavci strežejo na vsako ptico, 100
ki se oglasi v sosedstvu.

Da bi se prav natanko prepričali o koristi ptičev, in da bi
potem tudi druge ljudi mogli preveriti o tem, so opazovali mnogi
ptičji prijatelji take drobne ptice v njih delovanju in vedenju,
zlasti takrat, ko so imele mladiče v gnezdu. 105

Bradley  je opazoval vrabca, ki je pital mladiče v gnezdu.
Vsako uro je prinesel do 40 vsakoršnih gosenic, tedaj v dvanajstih
urah 480, v jednem tednu 3360. Ni mu torej zameriti, ako se
jeseni včasi nazoblje prosa, saj si ga je pošteno zaslužil. — Mo¬
gočnemu pruskemu kralju Frideriku Velikemu so se vrabci hudo llo
zamerili; zato se jim je zagrozil, da bo dal vse pokončati. Za¬
povedal je vrabce loviti in streljati, in za vsako vrabčevo glavo
je plačal šest vinarjev. Res so povsod planili na vrabce, davili
jih, da je bilo groza, in država je v nekih letih izplačala tisoče

10

115 in tisoče kron za ujete vrabce. Ali kmalu so se pokazali škodljivi
nasledki tega neopravičenega divjanja. Gosenice in drugi po¬
žrešni žužki so se tako zaplodili, da so požrli vse sadje in tudi
listje. ' Kaj je bilo storiti? Kralj je spoznal, da ni pametno
ravnal, ter je preklical svojo zapoved. Pa kaj še! Drugod so
120  morali za drag denar kupovati vrabce, katere so potem izpuščali
po opustošenih vrtih. In tako je zaničevani in preganjani vrabec
zopet prišel do prave veljave.

Ravno tako koristne so sinice, ki posebno rade iztikujejo
za metuljevimi jajci. Grof Kazimir Vodički  piše: Leta 1848.
125 so snedle gosenice listje na mojem drevju do dobrega tako. da
je bilo popolnoma golo. Jeseni sem videl milijone s kosmato
odejo pokritih jajčec viseti po vejali in deblih. Mnogo delavcev
sem najel, da bi jih obirali, pa kmalu sem izprevidel, da človeške
roke ne morejo odpraviti te nadloge, in že sem mislil, da se mi
130 posušijo najlepša drevesa. Ko je nastopila zima, so prileteli vsak
dan celi tropi sinic in_ šmarnic. Spomladi je delalo deset parov
gnezda na vrtu, prihodnje leto je bilo že malo gosenic, in
leta 1850. so ti mali pernati vrtnarji že tako očistili drevje, da
je vse poletje ostalo lepo zeleno.

135 Neizrečeno mnogo mrčesa pokončajo tudi škorci, škorec
pozoblje vsako uro 10 slinastih polžkov brez hiše. ona ravno
toliko, mladiči pa še več. Recimo, da škorec poletnega dne po
14 ur lovi hrano za se in za-svojo družino; tedaj ne bo preveč,
ako na vsak želodec štejemo 150 slinarjev na dan.

140 Pri Griinheimu na Saksonskem je delal neki žužek strašno
škodo na drevju. Lastnik je črez 2000 kron plačal delavcem,
da bi zatrli škodljivca — ali vse ni nič pomagalo. Potem mu je
nekdo nasvetoval, naj napravi hišice za škorce, in gospodar ga je
poslušal. In glej, škorci so prišli, se nastanili v lesenih hišicah,
145 pregnali in ugonobili žužka, in drevje si je zopet opomoglo.

Ta ali oni zmaje morebiti z glavo, rekoč: Bog vedi, ali je
pa to tudi vse res, kar se tukaj piše o pticah! — Ako nočeš
samo biti neveren Tomaž, temveč ako ti je do resnice, se pre¬
pričaš prav lahko sam o veliki koristi, ki jo imamo od ptičev,
loo Jedno uro ali kaj pazi na lastovice, ki gnezdijo pod hišnim nad¬
streškom. Videl boš, da se od 4. ure zjutraj do 8. ure zvečer
trudita oba nasititi požrešne širokoustne paglavce; vsako uro je
vsak vsaj dvajsetkrat pri gnezdu in vsakokrat prinese po 10 do
2o mušic in druge take drobnjave. Recimo, da jih prinese samo 10,

11

to je na dan že 6400 mrčesjih glav. Sama zase pa gotovo potre- 155
bujeta kakih 600, tedaj pokonča jedna rodovina v jednem dnevu
7000, v jednem mesecu 210.000, vse poletje vsaj 500.000 vsakor-
šnega mrčesa. Ako v jedni vasi gnezdi 100 parov lastovic, po¬
končajo te v jednem letu črez 50 milijonov sitnega in škodljivega
mrčesa. 160

Veliko in zdatno korist ima človek tudi od nekaterih večjih
ptic, kakor na pr. od sove, kanje, postolke in drugih manjših
ujed, ki so razen druge škodljive golazni posebno poljskim mišim
napovedale hudo vojsko. Anglež White  je opazoval navadno
sovo in videl, da je skoro vsako uro prinesla miš v gnezdo. Celb 165
mali skovir je poletnega večera svojim mladičem nalovil 11 misij.
Razen misij zoblje tudi gosenice, in dr. Martin  je v želodcu
neke sove našel razen nekoliko mišij tudi 75 gosenic.

In kako povračuje budalasti človek svojim dobrotnicam?
Strelja jih ali iz neumne vraže ali iz prešerne objestnosti ter 170
jih mrtve — sebi v največjo sramoto — še celd pribija na paž
ali na hlevna vrata.

Ali si je mogoče misliti večje nehvaležnosti,, večje bedastoče
in večje surovosti? Fr. Erjavec.

9. Zlata ptička.

1. Zlato ptičko šo ujeli

Trije fantje mladi.

Kdo imel bo zlato ptičko?

Vsi bi ptičko radi.

2. Zlata ptička govorili:

„Če me izpustite.

Prvo željo vam izpolnim
Vsakemu. Želite!“

3. Prvi fantič je govoril:

„Daj mi tako čašo —

Vedno pijem, ne popijem."

Želel si, imaš jo.““

4. Drugi fantič je govoril:

„Daj mi tako mošnjo —

Vedno štejem, ne preštejem."

Vslišala je prošnjo.

O. Zupančič.

5. Tretji fantič je govoril:

„Daj mi srce tako —
Hudi časi, vedro čelo,

Jasno uro vsako."

6. Kar želeli, so imeli.

Pa so šli po svetu:

Vsak po svoje so živeli
Na tem božjem svetu.

7. Prvi fant samo popival,

Po jarkeh polegal;

Drugi fant je kvartopiril.

Se s sleparji kregal.

8. Tretji fant o zori vstajal,

Hodil je na delo,

V mraku je domov se vračal,
Pa zapel veselo.

12

10. Kaj si pripoveduje naše ljudstvo
o Indiji?

Ljudstvo pravi, da je Indija Komandija* 99. dežela, in sicer
pod nami. Rodovitna in lepa dežela je to, v njej se cedi mleko
in med, ali krog in krog je obdana z morjem. V Indiji Komandiji
je le malo ljudij, in ti žive med seboj kakor bratje. Ker pa tam
5 delati ni treba, zato se prebivalci te dežele le kratkočasijo V
Indiji Komandiji je večna pomlad in jesen, ker tam ima drevje
cvetje in sadje ob jednem. Hiše so tam narejene iz sira in
surovega masla, katero rabijo namesto apna. Duri in okna so
iz slanine in pleč. Lese pa, t. j. vrata na dvorišče in vrt. so
10 spletene iz samih klobas in prasetovih reber. In na vrtih je vse
drevje polno sadja, da se šibijo veje, in drevje je nizko, da ni
treba plezati nanje. Na vrtih se nahajajo najlepše rožice, in
najslajše vino teče tam v potokih, katero pa malokdo pije.

V Indiji Komandiji je neizrečeno strm hrib, vrh katerega
15 nihče ne more. Samo pečevje ga obdaja. Vrh tega hriba raste
najboljša trta, katera rodi neizrečeno sladko grozdje. Ker pa
nihče vrh hriba ne more, dozori grozdje tako, da se jagode raz¬
počijo in jagodni mošt zleze v zemljo. In to je najboljše vino,
ki teče izpod studenca pod goro. Zraven studenca je mož, ki deli
20 vino. — V Indiji Komandiji je še drug hrib, vrh katerega se
kuhajo štruklji. Ker pa ti štruklji močno vrč, meče puli štruklje
iz kotla, in taki štruklji se valijo po hribu navzdol, ki je s sirom
in sladkorjem potresen. Ondi čaka množica ženskih in moških,
ki štruklje love. Tako hodijo prebivalci te dežele vsak dan pod
25 oni hribček kčsit. Ko se pa tega naveličajo, gredč zobat grozdja,
katerega posamezne jagode so tako debele kakor jabolka. — V
Indiji Komandiji je še tretji hrib, in sicer sredi lepega vrta.
Na tem hribu rastejo lepodišeče rožice in najlepša drevesa.
Senca je gosta in hladna, da se hlade srečni bratje, ki stanujejo
30 v Indiji Komandiji, in se veselo pogovarjajo.

Prišel je bil desetnik (deseti brat), ki je iskal izgubljene
sreče po svetu, v Indijo Komandijo. Prebivalci so ga pozdravili
kot brata in mu razkazali lepoto dežele. Dolgo časa je ostal pri
njih in zajemal rujno vince iz studenca. Ali pregrešil se je bil
35 v nečem, in tedaj so ga zaprli v neko hišo. Ker je pa njemu

* Komandija = Koromandija, t. j. morsko obrežje „Koromandel“ v Indiji.

13

dišal sir in surovo maslo, je začel objedati zid, dokler ga ni
toliko objedel, da je prišel skozenj. Potem je pa še raztrgal dvo¬
riščne lese in pojedel vse klobase. Spečega so prebivalci zopet
prenesli v naše kraje. Ker je bil pa ravno poprej vtaknil nekaj
smokvic in črešenj v žep, zato so mu te ostale. Nesel jih je 40
nekemu gospodu, ki mu jih je dobro plačal in se čudil, kako da
jih ima v najhujši zimi.

Tudi neki mož, ki se je bil prekucnil v globoko brezdno,
je prišel v Indijo Komandijo. Zagledal je bil tam daleč svetlobo.
Hitro je skočil po koncu in se odpravil tja. Kar mu pride bela 45
žena naproti, ga sprejme prijazno in pelje na silno lep vrt.

Le dve uri se je mudil tam doli, potem je pa zlezel na zemljo
nazaj, ker ga je bila žena zopet privedla z vrta v tisto brezdno,

Ali med tem so bili njegovi znanci že odmrli, in na zemlji ga
ni poznal nihče več. Mnogo, mnogo let je bil tam doli, in vendar 50
se mu je zdelo, da ni bil več nego dve uri; tako lepo in prijetno
je bilo v Indiji Komandiji. Besednik,

11. Slovenski svet.

1. Slovenski sveti, ti si krasim!

Ti poln nebeške si milote,

Ti poln največje si lepote,

Ti biser meni vse zemlje.

2. Slovenski svet, ti si krasan!
Zares nebo te je ljubilo,

I)a te tako je obdarilo.

Kako bi te ne ljubil jaz?

3. Slovenski svet, ti si krasan!

Po tebi petje se razlega,

S polja, ’z lesov, ravnin in brega
Kazlega se najblažji glas.

4. Slovenski svet, ti si krasan!
Oziram v tvoje se planine,

Pod njimi v brda in doline.

V ozidje mest in koce sel.

5. Slovenski svet, ti si krasan!
Tam log je, mračno zeleneči,
Vije po njem se vir šumeči,

Tlze od nekdaj znanec moj.

6. Slovenski svet, ti si krasan!

Kaj drugo meni vse trpljenje?
Le ti si moje hrepenenje,
Pozemeljski si ti mi raj.

J. Freuensfeld,
~~ /ti'  - <) S /  ,-■£

in orel.

12. Palček

Ptiči so hoteli imeti kralja in so sklenili, tisti naj bode
njih kralj, ki vzleti v največjo višavo. Vsi ptiči se vzdignejo,
in tudi palček je tnislil, da ne sme zaostati. Ali revče je dobro
vedelo, da se v letanju ne more meriti z drugimi ptiči; zato je

14

5 poskusil z zvijačo priti do največje časti. Moj palček, ne bodi
len, smukne pod letečega štrka in se skrije med perje, česar pa
štrk še zapazil ni. Ptiči lete in lete vse više in više, ali sčasoma
opeša drug za drugim, in nazadnje se samo še orel in štrk
zibljeta v zraku. Naposled jame tudi štrk pešati. Zdajci pa mu
10 stržek izleti izpod perja in se drzne z orlom meriti. In glej, orel
res omahuje, stržek ga premaga in hoče biti kralj. Toda ptiči,
zvedevši njegovo prevaro, so ga hoteli ubiti in bi ga tudi bili.
da se jim ni o pravem času izmuznil in skril v mišjo luknjo. V
njegovo sramoto so mu pa zdeli ime kraljiček,  kakor ga tudi
15 imenujejo pri nas sem ter tja. Fr. Erjavec.

13. Cerkvica.

1. Cerkvica vrh gore,
Cerkvica bela.

Vsak dan pozdravlja te
Duša vesela.

2. Zjutraj že, ko zlati
Solnce planine,

Srčne pozdrave ti
Diham z doline.

3. Tebe črez dan oko
Z m er pogleduje,

Srce večerno ti
Vzdihe daruje.

4. Saj mi tako ljubo
Gledaš z višave,

S holmca zelenega
Daješ pozdrave.

5. Zvonček mo tvoj budi
Zjutraj iž spanja,

K 'delti, k pokoju spet
On mi pozvanja.

6. Pa če otožnost med
Mir se zaplefje,

V tebi le, cerkvica,

Najdem zavetje.

7. Tvoje zavetje res
Mirno, tihotno,

Kak’ de nemirnemu
Srcu dobrotno!

8. Torej pa vrh gore,

Cerkvica bela,

Vsak dan pozdravlja te
Duša vesela.

Fr. Levec.

14. O r e 1.

Kar je lev med četveronogimi živalmi, to je orel med
pticami. Že stari so ga imenovali „kraljj, yseji ptičev“, in kakor
drugo roparsko zverjad so tudi njega šamošilniki in vladarji že
nekdaj radi jemali v svoje grbe za znamenje mogočnosti svoje
5 in oblasti. Kakor lev si tudi orel sam lovi, česar potrebuje za
živež; kakor levu se tudi orlu že v zunanji postavi in v vsem

15

držanju in vedenju vidi drzna plemenitost. Krepko telo na čvrstih
nogah drži skoro po koncu, kljukasto zakrivljeni kljun in močni,
srpasto zaviti kremplji so priča njegovega roparskega rokodelstva,
veliko in bistro oko pa, ki se mn žari globoko pod obrvno kostjo. 10
ga dela nekako predrznega in veličastnega.

Kakor sploh mogočniki tudi orel ne mara za družbo. S
svojo družico, ki mu do smrti ostane verna, živi samotno in ne
trpi v svojem kraju drugega orla, še manj pa se druži z drugimi
pticami. Zjutraj, ko so druge ptice že davno zapustile svoja pre- 15
nočišča in šle za živežem, orel še mirno sedi ondi, kjer je prenočil.

Ko se je solnce pomaknilo že precej visoko, striplje s perotnicami,
si poravna perje ter se spusti v zrak. Sprva počasi maha s
perotmi, pozneje pa, ko se je dovil v neko višino, plava mirno
z razprostrtimi krelj utrni. Včasi kakor pribit visi v zraku, potem 20
pa zopet ure in ure kroži črez hribe in doline. Iz te neizmerne
višave razgleduje svet pod seboj in preži na plen. Njegovo
bistro oko zapazi v nižavi pod seboj letečo ptico ali kako drugo
žival na zemlji. Ako je kaj zagledal, se spušča v velikih krogih
počasi niže, pritegne peroti k sebi, privrši z odprtimi kremplji 25
od strani na žival, jo pograbi in odnese s seboj v višavo, še
predno se je prav zavedela nevarnosti.

Orel napade vsako žival, katero si upa vzdigniti od tal.
Srnče, jagnje, kozlič, lisica, pes, kokoš in jerebica — vse je dobro,
tudi krta in miši ne zameta. Kadar pritisne lakota, zlasti po 80
zimi. mu gre tudi mrha v slast. Dovolj je znanih primerov, da
je celč otrokom nevaren. Tudi slabejšim roparjem iztrga njih
plen. Uplenjeno žival rad odnese na stanovito mesto, katero se
mu za mesarjenje zdi posebno pripravno. Ptico najprej površno
oskube, potem jo začne jesti od glave s kostmi in s perjem vred. 35
Za nekoliko dnij vrže sesvalkano perje iz želodca, kosti pa
prebavi popolnoma.

Po kosilu gre počivat in v miru prebavljat. Popoldne se
odpravi še enkrat na lov, proti večeru pa se tiho spusti na svoje
navadno prenočišče. 40

Orel gnezdi na strmih, nepristopnih pečinah ali na visokem
drevesu. Gnezdo je veliko, široko in visoko; napravljeno je iz
debelih vej in krepelov, na katerih je nastlana drobnejša suhljad,
dračje in resje; jama- v-sredi je včasi še obložena z mečjo drob-
njavo. Zgodaj na pomlad znese samica jedno ali dve, redkokdaj 45
tri jajca in vali sama, on se pa okoli nje suče po zraku ter jo

16

zabavlja s svojo letalno umetnostjo. Konec petega tedna se
izvale s sivim puliom obrastli mladiči, katerim oba prinašata
obilne hrane. Iz gnezda vzet orlič se da ukrotiti, se privadi
50 popolnoma človeka in hiše ter je včasi tako domač, da hodi med
kuretino po dvorišču in ne dela nikakoršne škode. Svojega gos¬
podarja hitro spozna izmed drugih ljudij in ga z veselim krikom
pozdravlja, če se mu bliža.

Orli učakajo visoko starost. Na Dunaju so imeli orla za-
55 prtega od leta 1615. do 1719., in ravno ondi je leta 1809. poginil
orel, ki je bil 80 let jetnik.

Glede na škodo, ki jo delajo orli, skoro ne moremo govoriti
o njih koristi za človeka. Baškiri v Aziji vadijo orle, da jim
love druge ptice. Sploh v ceni so pa orlova peresa. Povsod je
60 orlovo pero znamenje pogumnosti in junaštva; tudi imenitna
državna pisma še dandanes podpisujejo z orlovimi peresi.

Med vsemi največji, najmočnejši in najpredrznejši je pla¬
ninski orel (Steinadler). Po dolgem meri blizu j eden meter, z
razprostrtimi kreljutmi pa črez dva metra v širjavo; samec je,
65 kakor pri vseh ujedah, nekoliko manjši. Perja je zamolklo rjavega,
skoro črnega; do šest centimetrov dolgi, na koncu zakrivljeni
kljun je plavkast, voščenica, t. j. voskasta koža na korenu kljuna
je pa rumena; kraki so tja do rumenih prstov pernati. Planinski
orel prebiva pri nas povsod po planinah, po zimi ga pomanjkanje
70 hrane prižene tudi v nižave. Gnezdi pa le na planinah v strmem
skalovju; na Črni prsti, na Čavnu in celo na Kumu so našli že
njegovo gnezdo.

Neustrašena drzovitost planinskega orla se najbolje razvidi
iz sledečega resničnega dogodka.

75 Kmet iz Rateč blizu Kranjske gore na Gorenjskem se je
leta 1869. peljal s svojim hlapcem v hrib po steljo. Domači pes
srednje velikosti je tekel za vozom. Ko se peljeta nekoliko časa,
zagledata v brezdnu crknjeno govedo. Na mrhi se je poznalo, da
so jo že obirale zveri. Vozeč se dalje, začujeta blizu sebe neki
80 šum. Ko se ogledata, vidita planinskega orla na skali sedečega.
Kmet hitro priveže konja k bližnjemu drevesu in začne pobirati
kamenje, hlapec pa ravno tako, in zdajci začneta vsak od jedne
strani kamenjati orla. Zdaj tudi pes zagleda ptiča in skoči proti
njemu. Toda v tem hipu se vzdigne orel v zrak. Ko pa psa

17

dobi na oči, se spusti nanj in mu zasadi kremplje v prsi, pes 85
pa popade orla za kljun. Nekaj časa se tako mikastita, ali orlu
je menda bilo boja že. dosti; torej razgrne peroti in se s psom,
ki ga je še vedno držal za kljun, vzdigne v zrak in leti prek
bližnjega jezera. Bodisi, da mu je bil pes pretežek, bodisi, da
se ni mogel po volji gibati, ker ga je sovražnik še vedno držal 90
za kljun, orel se spušča niže in niže, in naposled padeta oba v
jezero. Ta nepričakovana kopel je bila menda obema neugodna,
kajti hitro sta bila narazen. Orel si je hotel s plavanjem poma¬
gati in se odnesti, ali pes mu je bil kmalu zopet za petami, in
pričel bi se bil v vodi nov boj, ako. bi kmet ne bil odgnal psa 95
z osorno besedo. Orel je moral biti truden; plaval je h kraju,
da bi si oddahnil in si posušil perje. Zdajci pa vrže kmet svojo
suknjo na orla in skoči z obema nogama na njo. Revež je bil
ujet. S hlapcem mu zvežeta noge in ga peljeta domov. — Isti
kmet je bil tudi pred nekoliko leti ujel živega zlatega orla, ki loo
je potem prišel v last nadvojvode Albrehta.

Na Švicarskem je planinski orel pograbil in odnesel dve¬
letno deklico. Na otrokov krik prileti oče in hiti za roparjem v
skalovje, in orel res izpusti težko breme. Toda otrok je bil tako
razmesarjen, da je za nekoliko dnij potem umrl. Isti orel se je 105
pa še zmeraj klatil po okolici, in oče je vedno stregel nanj. In
končno se mu je res posrečilo, da ga je živega ujel v železje.

Ko kmet zagleda morilca svoje hčerke, ga pograbi v pravični
jezi, ali tako nerodno, da ga je ptič hudo ranil z jedno prosto
nogo ter ga obsekaval s kljunom, dokler niso pritegnili sosedje no
in hudodelca pobili s palicami.

Da se planinski orel loti tudi odrastlega človeka, to nam
potrjuje Nordmann,  ki piše: ,,Lačen orel se je sredi vasi
spustil na težko svinjo, ki se je drla na vse grlo, da so leteli
ljudje vkup. Kmet priteče in odpodi orla, ki je prav nerad pustil 115
mastno pečenko. Pa jedva se vzdigne iznad svinje, se zakadi
zopet na mačka, ga pograbi ter sede z njim na plot. Kmet bi
bil tudi mačka rad otel. pa si ni prav upal s praznimi rokami;
torej teče v hišo po nabito puško. Ko pa orel zagleda kmeta,
ki mu ne da miru in ga že tretjikrat moti pri kosilu, izpusti 120
mačka in se zapraši v moža. Zdaj so se drli vsi trije: prestrašeni
lovec, debela svinja in stari maček. K sreči so prihiteli drugi
kmetje na pomoč, zgrabili orla, ga zvezali in izročili jednemu
mojih prijateljev. 41  _ Fr. Erjavec.

Čitanka II. 2

18

15. Živopisec in Marija.

V Rovih cerkev so zidali,

Da Mariji bi jo dali,

Ki rodila nam Boga

V odkup vsega je sveta.

5 Mnogo let je teklo delo,
Predno streho je imelo.

Kadar bilo je pokrito,

Dvigalo se ponosito,

V Rove šel je kamenar,

10 Skladat spredaj nov oltar,

Dolben s kosa celega,
Mramora prebelega.

Še je drugi mož prišel,

Velik je klobuk imel,

15 Mlad je bil, kodravih las,
Širopleč, tenak črez pas.

Tudi ta je rabil tam,

Pisat hodil novi hram
Ter na odru prelepo
20 V strop obrazil to in to:
Zjutraj se je zgodaj trudil
In do mraka tih pomudil.

Stal na odru je nekdaj,
Okončaval sveti raj:

25 Otca, sina in duha

V blišču svetlega neba.

Kadar to je dokončal,

Počivaje ni prestal;

Vzel iz hrambe nov je kist,-
30 Gibek ves, tenak in čist,

Ter nebeški je kraljici
Z njim obsolnčil devski lici,
Bogozarnost njima dal,

Da sijala bi do tal,

35 Z vrha tam, kjer njo klečečo,
Roči sklenjeni držečo,

Sredi blaženih družin
Venčal oteč je in sin.

Kadar to je cvet imelo.

40 Kakor da bi vse živelo,

Zdaj svetnice in svetnike,
Sivobrade, mladolike

Dodelaval je okrog,

Gledal na cerkveni lok.

Zdelal je i to povsod; 45

Kista ni položil v kot,

Da praznčvat bi odšel,

Ker je posla še imel:

Zbore angeljcev perutnih,
Goloplečih, dolgoskutuili, 50

Tod je celil,-tam vršil,

Dokler ni dovoljen bil.

Pot si vroč je zdaj otrl
In po stropu se ozrl.

Dokončal je. — Ves obraz 55

Svetil se mu je ta čas,

Kor gotovo malo ne

V cerkvi se bleščalo je,

Kar je mislil narediti

In po stropu razdeliti; 60

Le Marijin še rokav
Nekaj hotel je poprav.

Kadar tudi to stori,

Tih na lestvi posloni.

Zahrešči pod njim deska 65

In prelomi se prhka;

Z odra pade ropotaje.

Oder se za njo zamaje.

Les je grmel, hram bobnel,
Živopisec obledel. 70

Lestva se je z njim zibala,

V cerkev izpod nog zdrčala.
Jedva se je sam ujel,

Z desno kljuke oprijel,

Ki železna in podvita 75

V strop cerkveni je zabita,

Da svetilnik pozlačen

V  kljun prijemlje zakrivljen.

Tam je visel doli v grob,

Milo se ozrl na strop, 80

Kjer devica je klečala,

Venčana se priklanjala.
Pregloboko je vzdihnil,

Glasovito k njej zavpil:

19

85 „Mati, vselej sem na sveti
Želel tebi v čast živeti;

Oh, iztegni zdaj roko,

Drži me po koncu z njo!“
Kaj zavpil je, kaj dejal,

90 Razumela ni druhal,

Ki strahoma blizu vrat
Gledala je v cerkvi zad:
Razumela deva mila,

Roko mu je pomolila
95 Ter med nebom in zemljo
Držala ga kvišku z njo,

Da pritekli so ljudje,
Spustili ga na deske.

Ne izgine osem dnij,

V cerkvi oder nov stoji, 100
Živopisec na deskah
Zopet ima kist v rokah,

Piše de vi z njim na čast,

Kako visel je v propast,

Z nje pomččjo bil otet, 105

Iznad brezdna smrti vzet.

To v zahvalo in spomin,

K znanju poznih rodovin
Del na zid je v levo stran,

Kjer je še današnji dan. 110
Fr. Levstik.

16. Sraka in pavovo perje.

Sraka je pavovega perja nabrala in se z njim ozaljšala in
našopirila. Te posojene lepotije se je tako prevzela, da je druge
srake zaničevala. Zapustila je svoje sestre in se vrinila v krdelo
lepili pavov. Ali pavi so kmalu spoznali svojo last in začeli
kljuvati srako; vse posojeno perje so ji izpulili. Osramočena se 5
vrne k svojim sestram, katere jo pa silno črte, preganjajo in
tako lmdo okljujejo, da še svoje perje izgubi; po tem takem jo
zaničujejo njene domače in tudi vse druge ptice.

Ne povzdiguj se črez druge, ne obetaj si in ne želi nikdar,
kar ti po pravici ne gre. Ošabnost pelja v zaničevanje in so- 10
vraštvo. Bodi v resnici in ne po dozdevku, kar biti želiš.

Fr. Metelko.

17. Ljubo doma, kdor ga pozna.

1. Ljubo doma,

Kdor ga pozna,

Pregovor stari že pravi;

Torej, moj dom,

Ljubil te bom,

Dokler me v grob smrt ne spravi

3. Lepšega ni,

Kakor si ti,

Zame nikjer več na sveti;

Ti me rediš,

Ti me živiš,

Zate pripravljen sem vmreti. v. Kurnik.

2.  Tebe poznam,

Te ne izdam,

Kakor so mnogi storili;
Zate živim,

Zate gorim,

Kraj moj slovenski premili!

2

20

18 . Odisej.

Od grških junakov, ki so se vrnili iz Troje domov, je
blodil Odisej s Svojimi tovariši celih deset let po svetu, predno
je došel na Itako. Od Troje veslajoč, je prišel tudi na otok
Eejo, kjer je bivala čarovnica Kirka. Odisej si je z nekega hriba
5 razgledal otok in Še le tretji dan poslal nekoliko tovarišev v
Kirkin grad. Na potu jim prilete levi, tigri, volkovi in razne
druge živali naproti, toda bile so krotke in so prijazno mahale
z repom; kajti bili so ljudje, katere je izpremenila mogočna ča¬
rovnica v živali. . V gradu je Kirka ravno tkala prekrasno obleko
10  in miloglasno prepevala; ko pa zagleda tujce, hitro vstane, jih
prav vljudno pozdravi ter jim pripravi obilen in okusen obed.
Med obedom .še jih dotakne s čarobno palčico, in kar v hipu se
vsi gostje izpremene v svinje. Jedini Evriloh je še ušel ter
sporočil Odiseju o žalostni usodi svojih tovarišev.

15 Izkušeni Odisej opaše meč in gre sam v grad, da reši svoje
prijatelje. Med potjo sreča božjega poslanca Hermeja v podobi
lepega mladeniča, ki mu da neko zelišče, katero varuje zoper vsa
čarodejstva Kirkina. Prišedši v grad, pozove Odisej Kirko in
zahteva, naj mu izroči tovariše. Priljudna čarovnica ponudi
20  zmagovalnemu kralju kozarec strupenega vina in ga udari s
palčico. Tu zgrabi Odisej za meč in mahne po njej, kakor da
bi jo hotel umoriti. Kirka zakriči, pade pred pogumnega junaka
na kolena in ga milo prosi, naj ji ohrani življenje. Ali preme¬
teni Odisej je ne pusti prej, dokler mu ne priseže, da mu izroči
25 tovariše, in da prihodnjič ne bo nikdar več nobenemu od njih
storila nič žalega. Kirka vse trdno obljubi, podeli začaranim
svinjam zopet njih prejšnjo podobo in pozove tudi vse ostale
tovariše z ladij v grad, kjer jim streže vse leto kakor kraljem.
Težko so se Grki ločili od tako prijetnega bivališča. Pred od-
30 hodom svetuje Kirka Odiseju, naj gre na spodnji svet, češ, tam
mu bo vedež Tirezij povedal, kako mu je potovati, da pride
srečno domov. ;

Dalje potujoč, so prijadrali na prijazni otok Trinakrijo, koder
so se pasla goveda solnčnega , boga Helija. Odisej se je hotel
35 kar dalje peljati, ali utrujeni veslarji so ga prosili, naj jim da
na otoku malo počiti, in so mu za trdno obljubili, da se svetih
goved niti dotaknili ne bodo. Ker pa zaradi neugodnih vetrov

21

ni bilo varno odriniti. so morali Grki ves mesec ostati na
Trinakriji. Med tem jim je na ladji vsa hrana pošla, in jeli so
loviti ribe in ptiče streljati. S tem pa se krepki mornarji niso 40
mogli nasititi.

Nekega dne, ko je Odisej ravno spal, sklenejo, da je boljše
takoj poginiti, nego po malem od gladu umirati, zakoljejo naj¬
lepša goveda in jih spekd. Zdaj se Odisej vzbudi, zmerja ne¬
spametne tovariše, ali bilo je prepozno. 45

Nekoliko dnij potem se odpeljejo dalje. Kmalu pa se je
nebo naoblačilo, strašen vihar je nastal, bliskalo se je in grmelo,
da je bilo groza. Že so vetrovi potrgali vse vrvi ter zlomili
jadrnik, kar udari strela v ladjo in jo razbije. Poginili so vsi
tovariši razen Odiseja, ki je na brunu razbite ladje črez deset dnij 50
priplaval na otok Ogigijo, kjer je bivala vila ali nimfa Kalipso.

Tu je moral ostati sedem let. Lepa vila ga ni hotela od¬
pustiti ter mu je celd obetala neumrjočnost, ko bi vedno ostal
pri njej. Toda Odisej je želel le k svoji zvesti ženi Penelopi in
k ljubljenemu sinu Telemahu ter se nikakor ni hotel vdati za- 55
peljivim besedam. Vzdihujoč po domu, je šel vsako jutro na obrežje,
da bi zagledal kje v daljavi domače hribe ali kako ladjo, ki bi ga
vzela s seboj. Nazadnje se sam Zen usmili žalujočega junaka ter
pošlje svojega poslanca Hermeja h Kalipsi z ukazom, da mora
takoj odpustiti umrljivega moža. Kaj nerada se je lepa vila po- 60
korila božjemu povelju in dala ljubljenemu gostu sekiro, da si iz-
teše majhen čolnič. V štirih dneh je Odisej dovršil svoje delo, in ko
ga je Kalipso preskrbela z živežem in obleko, je odrinil proti domu.

Sedemnajst dnij se je srečno vozil po morju in ni imel več
daleč do Itake. Kar ga zapazi morski bog Pozejdon, Polifemov 65
oče. Jezen na Odiseja, ki mu je oslepil sina, jednookega Kiklopa
Polifema, razburi s svojim trizobom morje in napravi strašen
vihar. Pogumni junak se zdaj trese in zavida prijateljem, da so
pri Troji slavno poginili. V tem ga močni valovi ženo oh morski
pečini, čolnič se razsuje, in slavni junak bi bil skoro utonil, ko 70
bi ga ne bila rešila boginja Levkoteja. Ta mu svetuje, naj sleče
težko obleko, in mu ponudi tančico, ki jo naj prepaše okoli iz-
nemoglega telesa. Odisej stori po naročilu dobre boginje in srečno
priplava na fejaški otok Sherijo. Tu vrže tančico nazaj v morje,
gre za grmovje kraj brega, kjer se nag zavali v listje in sladko 75
zaspi.

22

Drugi dan je prišla Navzikaja, hči kralja Alkinoja, s svojimi
tovarišicami k morju prat perilo. Po pranju so se deklice skopale
in na bregu malo poigrale. Bile so žogo. Ko se je perilo po-
80 sušilo in so bile vesele devojke že namenjene domov, jim pade
žoga v morje. Tedaj zakriče na ves glas in vzbude spečega
Odiseja. Deklice se ustrašijo neznanega moža, ki je bil ves z
listjem in morskim glenom pokrit, in zbeže; le Navzikaja stopi
srčno pred njega in ga nagovori.

85 Odisej ji v kratkem pove svojo nezgodo in jo prosi malo
obleke. Ginjena kraljična pozove svoje tovarišice in jim ukaže,
naj prinesd možu spodnjo suknjo in plašč ter zlato steklenico
mazilnega olja. Nato gredo deklice v kraj, Odisej pa se okoplje
v reki, ki se je iztekala ondi v morje, pomazili umito telo z di-
90 šečim oljem in obleče prekrasno oblačilo. Zdaj gre k deklicam,
ki so kar gledale lepega in krepkega moža ter bi skoro ne ver¬
jele, da je to isti tujec, kateri je malo poprej spal za grmom.
Ko se je Odisej okrepčal z jedjo in pijačo, ki jo je imela Nav¬
zikaja s seboj, so odšli vsi skupaj proti mestu.

95 Pred mestom prosi sramežljiva kraljična neznanega moža,
naj malo vzadi ostane; kajti ne spodobi se. da bi tuj človek
spremljal pošteno devojko. Hotela mu je povedati, kod naj hodi;
a tu se pridruži nesrečnemu itaškemu vladarju boginja Atena v
podobi deklice, ki je baš nesla vodo, in ga pelje v kraljev grad,
100  kjer se je vse lesketalo od zlata in srebra.

Odisej se prikloni kraljici, ki je ravno sedela pri ognjišču,
ji poljubi spoštljivo kolena ter jo prosi, naj ga gostoljubno sprejme
v svoji hiši. Nato je sedel na ognjišče kraj pepela, kraljica pa
je šla kralju napovedat tujega gosta. Kralj Alkinoj pride takoj
105 v kuhinjo, prime neznanega moža za roko in ga pelje v prostorno
dvorano, kjer mu ponudi prekrasen stol.

Zdaj so na kraljevem dvoru na vso moč častili neznanega
tujca, kakor je bila navada v tedanjih gostoljubnih časih. V ve¬
selih zabavah in pri sijajnih gostijah je čas hitro minil. Prišel
i io je tudi pevec Demodok in popeval o trojanski vojski, o lesenem
konju, s katerim so Grki vzeli močno Priamovo mesto, in o
zvitem Odiseju, katerega ni poznal. Vsi so se čudili zgodbam
pogumnega itaškega kralja, le Odisej se je globoko zamislil in
molčal. Tedaj ga vpraša Alkinoj, kdo je, in odkod prihaja, da
115 ga tako občutljivo ganejo pesmi o slavnih junakih.

Vsi ostrme, ko se jim Odisej razodene ter pripoveduje mnogo¬
tere nezgode in nevarnosti, koje je doživel na svojem potu od
Troje. Fejaki so bili dobri mornarji in so že marsikaterega
tujca, ki so ga zanesli k njim morski viharji, na svojih brodovih
peljali domov. Tudi Odiseju obljubijo, da ga bodo spremili v 120
ljubljeno domovino.

Pred odhodom se zberb vsi fejaški knezi v kraljevem gradu,
da se poslove od slavnega zmagalca trojanskega mesta, in mu
dado mnogo dragocenih darov v spomin. Nato ga spremijo do
obrežja, kjer je bila najlepša kraljeva ladja na pot pripravljena. 125
Odisej zloži obilne darove pod klopi, na katerih so sedeli veslarji,
se ozre zadnjikrat po gostoljubnih Fejakili, potem pa leže na
mehko blazino sredi ladje in kmalu sladko zaspi. Fejaški mor¬
narji urno veslajo po mirnem morju in pridejo srečno do Itake.

Tu polože spečega kralja tiho na obrežje, razlože kraj njega 130
bogate darove in se hitro vrnejo.

Ko se je Odisej vzbudil, je bila tako gosta megla, da ni
mogel spoznati svojega domačega kraja. Že je mislil, da so ga
Fejaki grdo prekanili ter ga izložili na kak pust otok. Toda
megla je padla, in dolgo preganjani kralj je z radostnim srcem 135
pozdravil domača tla. Nato se mu prikaže boginja Atena, mu
pomaga skriti dragocena fejaška darila v neko jamo ter se z
njim posvetuje, kako bi naj pomoril snubače, ki so nadlegovali
Penelopo in zapravljali njegovo imetje.

Najprej ga pošlje k svinjskemu pastirju Evmeju. najzvestej- 140
šemu hlapcu, ki je na kraljevi pristavi ves čas jako skrbno
opravljal domačo živino. Da bi pa nihče kralja ne spoznal, ga
izpremeni Atena v starega, raztrganega berača s plešasto glavo
in nagubano kožo.

Evmej si je ravno iz debele volovske kože rezal nove pod- 145
plate, ko je Odisej, opiraje se na beraško palico, počasi stopal
proti njemu. Zvesti pastir odloži začeto delo, gre tujcu naproti,
ga prijazno pozdravi ter pelje v svojo kočo. kjer mu postreže z
mlado prasetino. Med jedjo se pogovarjata o marsičem; Evmej
toži svojemu gostu nadloge, ki so prišle nad kraljevo hišo, odkar 150
ni gospodarja doma, dozdevni berač pa pripoveduje svoje izmišljene
nezgode, po katerih je on. nekdaj kneževski sin iz Krete, prišel
na beraško palico. Trdil je, da je med potjo čul o slavnem
Odiseju, ki se mora vsak čas vrniti z mnogimi zakladi na Itako,

24

155 kjer se bo strašno maščeval nad predrznimi snubači. Ali Evmej
mu ne verjame in meni. da so dobrega njegovega gospodarja že
davno požrle ribe ali pa divje zveri. Tako je minil večer, in
hlapec in berač sta šla na listje spat.

Drugo jutro se je vrnil Telemah s svojega pota iz Šparte
160 in je na vse zgodaj potrkal na vrata zvestega služabnika; kajti
hotel je pri njem pozvedeti. kako je doma, predno bi šel sam v
mesto. Berač spoštljivo vstane pred lastnim sinom in se mu
hoče umakniti s klopi; priljudni kraljevič pa mu veli, naj sede,
češ, on si bo že drugje našel kak prostor. Telemah pošlje nato
165 Evmej a v mesto ter sporoči skrbni materi, da se je srečno vrnil.

Ko sta bila oče in sin sama, izpremeni Atena raztrganega
berača v lepega in krepkega junaka v prekrasni spodnji obleki
in dragocenem plašču. Telemah ostrmi, misleč, da stoji kak bog
pred njim. Tu se mu Odisej razodene in pove, da ga boginja
170 Atena izpreminja v berača, ker sicer ne hi bil varen pred hu¬
dobnimi snubači. Neizrečeno je bilo veselje vrlega sina, ki je
s solznimi očmi poljuboval težko pričakovanega očeta. Zdaj se
zmenita, kako bosta pomorila snubače. Med tem se je pastir
vrnil iz mesta, in Odisej je bil zopet berač. Telemah si je vse
175 dobro zapomnil, kar mu je naročil oče, šel v mesto k materi, pa
ji nič ne povedal, da je oče na pristava.

Drugo jutro gre Odisej kot berač z Evn^ejem v mesto. Med
potjo ga zasramuje kozji pastir Melantij, ki jo je bil s snubači
potegnil, in vpije za Evmejem: „Kaj pelješ lenega požeruha v
180 mesto, tega sitnega berača, ki se plazi od vrat do vrat, ne da
bi šel delat. Naj le pride v grad, snubači ga bodo s poleni
zapodili, da mu vsa rebra popokajo.'*

Odisej se ne zmeni za besede nezvestega služabnika in gre
dalje. Pred gradom je videl na gnoju ležati starega psa, ki je
185 takoj spoznal svojega nekdanjega gospoda ter jel prijazno mahati
z repom, ali bil je že tako slab, da mu ni mogel več priteči na¬
proti. Odisej se je jedva premagal, da ga ni šel pobožat, v tem
pa se je stari hišni varuh zgrudil in obležal mrtev. Dozdevni
berač gre zdaj v grajsko dvorano in prosi zaporedoma vse goste
190 miloščine. Telemah in tudi snubači mu podele vsak kak košček
kruha ali mesa, le Antinoj ga zapodi in udari s podnožnico po
plečih; toda Odisej mirno prenaša vsako nemilo ravnanje.

Po Itaki se je tedaj klatil star berač. Ir po imenu, ki je
vsak dan beračil od hiše do hiše in zahajal tudi k snubačem.

25

Ni mu bilo prav, da je to pot naštel še drugega berača, ter ga je 195
jel grdo psovati. Odisej mu odgovarja, in kmalu nastane med
njima hud prepir. Ko jame Ir s pestjo žugati, obljubijo snubači
zmagalcu velik kos pečene skopčevine. Odisej zasuče rokave in
udari svojega nasprotnika tako močno s pestjo pod ušesom za vrat,
da mu je kar kost počila in kri privrela iz ust. Nato ga zgrabi 200
za noge in vleče na dvorišče, kjer ga pusti ležati za zidom.

Bilo je že pozno zvečer, ko so nesramni snubači odšli domov.
Telemah pospravi hitro vse orožje iz dvorane in pusti očeta
samega. Zdaj še le pride kraljica Penelopa s svojimi deklami
v dvorano, ponudi beraču stol ter ga vpraša, odkod je prišel, in 205
ali je kje kaj slišal o Odiseju.

Neznani berač pravi, da je iz Krete doma, in da je pred
Trojo videl Odiseja, ki je po mnogih nezgodah še krepek in zdrav
ter se bo vrnil v kratkem domov, kajti ni davno, kar se je mudil
pri Tespročanih. Znal je tako prepričevalno govoriti, da mu je 210
Penelopa morala verjeti. Iz hvaležnosti ukaže stari Evrikleji,
naj mu opere noge ter mu naredi v dvorani malo postelje. Ko
je postrežnica jela beraču umivati noge, je spoznala po neki
brazgotini svojega gospodarja; in že je hotela od veselja zakričati
ter žalujoči kraljici povedati veselo novico, kar ji Odisej hitro 215
zamaši usta in zapove, da mora molčati.

Kmalu potem so šli v gradu spat, in bilo je vse tiho; le
Odisej ni mogel zatisniti očij. Premišljal je ves čas, kako bi se
maščeval nad predrznimi snubači, ki so mu tako nesramno za¬
pravljali njegovo imetje. Tu se mu prikaže boginja Atena, ga 220
izpodbuja na boj in mu obljubi svojo pomoč.

Drugi dan se snubači zopet zberb v gradu ter začno po
stari navadi razsajati in nadlegovati pošteno kraljico. Nobenemu
se niti ne sanja, kaka kazen ga čaka ta dan. Bili so vsi tako
zaslepljeni, da niso verjeli niti staremu vedežu. ki je videl v 225
duhu, kako brizga kri po steni, in kako se črne duše grešnih
snubačev selijo v temni tartar. Zasmehovali so pobožnega pro-
roka in ga zapodili iz dvorane.

Nato stopi Penelopa zadnjikrat pred snubače in jim naznani,
da bo tistega vzela v zakon, ki napne lok njenega moža in s 2eo
puščico ustreli skoz dvanajst sekirnih ušesec. Snubačem je bila
ponudba povleči, in Telemah da vsem zaporedoma očetov lok;
toda nobeden ga ne more napeti. Tedaj se oglasi pri vratih

26

Odisej, še vedno po beraško oblečen, in prosi, naj mu dovole. da
235 on poskusi ustreliti. Zbrani gostje se strašno raztogote nad tako
beračevo predrznostjo, ali Telemah da tudi njemu lok.

Odisej, vajen svojega orožja, igraje napne lok in ustreli s
puščico skoz vseh dvanajst železnili obročkov. Telemah opaše
meč, zgrabi sulico in stopi k očetu, ki je na pragu stoječ lok
240 drugič napel. Snubači gledajo začudeni berača, on pa jim pravi:
„V prvo sem dobro zadel; zdaj pa namerim v cilj, ki ga še
nikdar noben strelec ni zadel. 1 * V tem prestreli grlo Antinoju,
ki se krvav zgrudi črez mizico in jo zvrne z vsemi jedili. Osupli
gostje mislijo sicer, da ga je po naključju ubil, ali Odisej jih
245 grdo gleda ter jim govori: „Aha, pasje pare, mislili ste, da me
ne bo nikdar več domov, pa ste mi požrli mojo lastnino in snu¬
bili ženo mojo; toda gorje vam zdaj!“

Med tem sta se tudi svinjski pastir in kravar oborožila in
prišla svojemu gospodarju na pomoč. Evrimah prosi in obeta v
250 imenu ostalih snubačev, da vse povrnejo, kar so naredili škode.
Odisej ga ne utegne poslušati, ampak mu zažene puščico v srce,
da mrtev obleži. Kralj strelja dalje in z vsako puščico ubije
drugega snubača. Kmalu je bilo po dvorani vse polno mrličev,
kajti tudi Telemah in pastirji mahajo hrabro po zapravljivih
255 požeruhih. Tu gre nesramni kozji pastir Melantij in prinese še
živečim snubačem orožja, ki jim ga podaja skoz okno. Ali vse
zastonj. Boginja Atena je svojega mnogo preganjanega ljubljenca
varovala, da ga nobena sulica ni mogla raniti. Ko je pa Me¬
lantij drugič hotel iti po orožje, skočita svinjski pastir in kravar
2 «o za njim, ga zvežeta in obesita na visok steber, kjer je po težkih
bolečinah izdihnil črno svojo dušo. Med tem sta se zvesta pa¬
stirja vrnila v dvorano in pomagala postreljati ostale snubače.
Po dovršeni moritvi počedijo hišo in jo dobro prekade.

Penelopa je ves čas strašnega boja spala v zgornji sobi.
255 Zdaj še le jo je šla Evrikleja klicat in ji razodela veselo novico,
da se je vrnil ljubljeni soprog ter vse snubače postrelil. Kraljica
ni hotela verjeti, da je oni raztrgani berač njen soprog; toda ko
je stopila v dvorano, ji je prišel Odisej v svoji pravi podobi kot
zdrav in krepek junak naproti ter jo črez dvajset let prvikrat
270 zopet presrčno objel.

Drugi dan je šel Odisej s svojim sinom Telemahom na
kmete pozdravljat starega očeta Laerta; potem pa je še dolgo
časa srečno gospodoval na otoku Itaki. j. stare.

27

19. Naj lepša imena.

1. Kdd meni 'zmed vas li povedati ve

Najlepša, najslajša imena,

Ki v ustili narčdov vse zemlje žive,

Ko solnce na neb’ brez premena?

2. Naj prvo, najslajše in najbolj sveto,

Pred kterim vsa druga molčijo,

Ime je B oga v vseh vekih j e dno,

Vsa srca naj njemu gorijo!

3. Za tem pa najlepše ime se glasi,

Ki dete ga prvo imenuje:

Očeta  in mater’. — Peklensko ima kri,

Kdor tega se imena sramuje.

4. In tretje, ki srce tak’ sladko podžge, *

Je drago ime domačije,

Za ktero sin pravi junaško umre,

Kri svojo rad zanjo prelije.

Fr. Malavašič.

20. Imenitnost rek za razvitek človeške

omike.

Reke in reške doline so bile in so še zmeraj povsod sre¬
dišča pozemeljskega življenja. Reke prinašajo iz višjih krajev
raznovrstna semena in jih zlasti ob povodnjih puščajo poleg
svojega vodotoča. Zato so nižave in ravnice ob rekah pokrite
z najbolj raznovrstnimi rastlinami, pogostoma celo s takimi, ka- 5
terih prvotna domačija je daleč v gorkem svetu. Ker je mastna
zemlja ob njih čestokrat pomočena, se razvijejo skoro vse rast¬
linske kali. Poleg sočnih zelišč in goste trave lepih travnikov
in pašnikov rastejo bujno veliki gozdovi raznovrstnega lesa. Njih
rastje pospešuje vodna para, ki se vzdiguje iz tekoče vode ter io
jili zdaj v podobi megle varuje ali prehude zmrzave ali prevelike
vročine, zdaj pa zopet po dežju in rosi oživlja k novemu življenju.

Tudi divje in pitome živali so navezane na vodo, na studence,
potoke in reke. Med njimi je celd mnogo takih, ki svojega živeža
iščejo le v vodi. Te so prisiljene stanovati poleg rek ali vsaj 15
blizu njih. Ob bregovih imajo svoja zbirališča, poleg vode se
preseljujejo gori in doli.

28

Človek, tudi najbolj surovi človek se hrani s prirodninami.
ki jih jemlje iz živalstva in rastlinstva. Ker mu teh največ po-
20  nuja tekoča voda ali vsaj pokrajina ob njej, živi in se naseljuje
najrajši poleg rek ali blizu njih. Vsi ribiški razrodi — ne glede
na ribiče poleg jezer in morij — se prehajajo ob rekah in vele¬
tokih gori in doli. Tudi lovski narodi uravnavajo svoje love in
pota najrajši po rekah in potokih; reke so jim navadni kažipot
25 sredi največjih pragozdov. Ti surovi narodi se izkušajo polastiti
posameznih porečij ter se ločijo po njih v razne razrode in druge
skupine. Tako je človek na najnižji stopinji svojega razvitka
močno zavisen od rek in potokov, kar se najočitneje kaže pri
lovskih in ribiških narodih v Ameriki.

30 Reke so ob svojih nižjih straneli ustvarile najrodovitnejše
ravnine, črez in črez pokrite z gostimi travami in zelišči. Te
pokrajine so pastirskim razrodom najboljši pašniki. Po brez-
deževnem pasu in v golih puščavah so pašniki razprostrti le ob
studencih in potokih. Teh iščejo pastirski razrodi, za nje se
35 prepirajo in čestokrat hudo bojujejo. Neogibno potrebna jim je
voda, njim samim in njihovim čredam, da jih v njej napajajo in
kopljejo. Tako je človek tudi na drugi stopinji svojega razvitka
popolnoma navezan na tekočo vodo. Vsi pastirski razrodi v veli¬
kanski Aziji imajo svojo nestalno domačijo ob kakem veletoku:
40 ta jim je najimenitnejše posestvo, pogostoma mu izkazujejo božjo
čast, po njem se najrajši imenujejo, ob njegovih bregovih se
prehajajo gori in doli ter občujejo ob njem med seboj.

Ob srednjem in dolenjem teku rek, zlasti ob njihovem
ustju se je polegla tekom neštetih stoletij najmastnejša zemlja.
45 Te rodovitne pokrajine so vabile poljedelce iz višjih krajev, z
brd in gora v doline in nižave. Prek in prek so se naselili,
posušili zadnje močarine, rekam pa z visokimi nasipi ob nizkem
vodotoču odkazali pot. Tako so jih zagradili. da se zlasti
ob povodnjih niso več razlivale črez rodovitno obdelano polje.
50 Drugod so mastno zemljo prepregli z brezštevilnimi prekopi in
jarki, ter po njih blagodejno vodo iz mogočne reke napuščajoč,
pospeševali prirodno plodnost svoje domačije. Poljedelstvo je
jedina stalna podlaga malim in velikim državam. Take države
so se po poročilih zgodovinskih najprej ustanovile in razvile ob
55 velikih rekah azijskih in afriških. V obče znane so velemogočne
države, ki so cvetele ob G-angi in Indu v Prednji Indiji, ob
Evfratu in Tigridu v Mezopotamiji, ob Nilu v Egiptu. Kalkuta

29

ob ustju (ranginem je. še sedaj središče angleškega gospodstva
v Indiji, in velikansko cesarstvo kitajsko ima že tisočletja svoje
pravo središče v plodni nižavi ob Modri in Rumeni reki (Jang- 60
tse-kiang in Hoang-ho). Gorje prebivalcem, ako so zanemarjali
starodavne naprave poleg mogočnih veletokov! Ti so prodrli
zagrade, poplavili rodovitni svet, ugonobili tisoč in tisoč ljudij.
opustošili cele pokrajine ter jih izpremenili v močarine. Drugod
so zanemarjali redno namakanje zemlje po izkopanih jarkih in 65
prekopih —* in kmalu se je izgubila njena plodnost: koder se je
prej zibalo prebogato žito, tam so razsajali potem vrtinci in
viharji ter prenašali prah in pesek.

Po rodovitnih poljedelskih državah se ljudstvo primeroma
hitro množi; z ljudstvom se pa množe tudi njegove potrebe. Da 70
bi jim ustregla, se začenja in razvija kupčija. Reke so najpri-
pravnejše velikanske ceste, katere je priroda sama napravila
kupčiji. Po njih se blago najlaže prenaša; po njih tudi potniki
in trgovci, božjepotniki in cele vojske najlaže prehajajo od mesta
do mesta, od dežele do dežele. Tekoča voda vabi k sebi od vseh 75
stranij ladjarje in trgovce. Potem zidajo ob rekah tržišča in mesta*
Največja mesta se ustanavljajo tam, kjer se dve veliki reki stekata
druga v drugo, ali kjer se pri svojem nasprotnem teku najbolj
približata. Velika mesta in imenitna tržišča so cvetela in še cveto
ob kotih, kjer se reke obrnejo daleč v stran; na takih mestih se 80
ustavlja promet po vodi in blago se preklada. Kjer kupčijska pota
po suhem pridejo do plovne reke, tam se ustanove ob njej jednako
živahna tržišča, kakor ob ustju, kjer se zbira blago vsega porečja
in nastopa svojo pot po velikih ladjah prek širokega morja.

Ko se je človeška družba še bolj razvila, nastajajo med njo 85
rokodelci in obrtniki; ti zidajo tovarne in narejajo stroje, da bi
tem laže zadostovali raznovrstnim potrebam množečega se pre¬
bivalstva. Tovarnarji kmalu spoznajo malo moč človeških rok
ter jo izkušajo nadomestiti z gonilnimi in vzdigovalnimi močmi,
katere jim ponuja priroda. Med temi vsemi je pa ni silnejše. 90
izdatnejše in pripravnejše od tekoče vode. Po takem je prav
naravno, da se tudi obrtni kraji, obrtna mesta in posamezne
tovarne vrste ob rekah zaporedoma; reke jim ne gonijo le razno¬
vrstnih strojev, ampak jim najceneje tudi prinašajo razne surovine
za predelovanje in življenje ter najceneje odnašajo njih izdelke. 95

Mesta niso le središča gmotnega blagostanja, ampak tudi
duševnega razvitka. Vsled tega imajo reke premnogo vpliva na

30

duševni razvitek človeštva; in res po rekah se je pogostoma du¬
ševna naobraženost razvijala in razširjala od kraja do kraja, od
100  dežele do dežele jednako, kakor se pretaka kri po žilah človeškega
telesa. Odveč hi bilo posebno poudarjati imenitnost rek za voj¬
skujoče se države in narode.

Povsod in vselej so imele reke premnogo vpliva na razvitek
človeškega življenja; reke so bile priče prvega njegovega napredka.
105 To velja zlasti o prvi zgodovinski dobi in o velikanski Aziji z
njenimi veletoki, ki teko prek rodovitnih nižav. Zato so čas. ko
so se velike države ustanavljale in razvijale ob ondotnih vele¬
tokih, imenovali dobo potamske, t. j. reške naobraženosti.

J. Jesenko.

21. Skopulja.

1. V prijazni ravnici sred’ rožic dišečih
Pod belim Snežnikom krog svoj’ga vrta
Je v dnevi jesenskem o solnčnem zahodu
Prevzetno šetala Skopulja gospa.

2. Pod solncem zastouj bi iskati se trudil
Kraj, kteri bi vtegnil bit’ temu jednak,
Zastonj mu primerjaš arkadske plauine,

V lepoti na svetu nobeden ni tak.

3. V različnih drevesih preblaz’ga plemena
Se v rajski ložiček ta vrt spremeni,

Od zlatega cvetja, od rajskega sadja
Se veja in steblo vsaktoro šibi.

4. Siv starček prot’ vrtu ob pal’ci prileze,

Na licu mu revščina bila je brat’:

,,Gospa milostljiva," začne trepetaje,
„Dovol’te tri jabolka meni pobrat’!"

5. „„Kako se predrzneš me tukaj nadleg’vat’'?
Pober’ se od mene, nesramni lenuh!

Ko b’ takemu sadje zametat’ imela,

Kaj’ vidim, da vzame peklenski ga duh.""

6. Pohlevna solzica na lice mu kane,

V presrčni bridkosti odpravi se preč;

Ko zjutraj prevzetna Skopulja vstane,
Prelepega vrta ni videla več.

31

7. V najvišje snežnike ga kranjske dežele
Peklenske pošasti je vlekel vihar,.

Na Grintavca skalnati vrh ga posadi,

Do njega nobeden ne more nikdar.

8. Zdaj z jabolki ptice, zveri so gostijo,

Ko zrela zvrh hriba v robove drče,

Po travici voljni se v vrtu igrajo,

Skopulja pa brusi po pesku pete.

L. Jeran

22. Čudovito ponižanje.

Angleški kralj Jakob I. (f 1625) je bil jako nagle jeze, na¬
sprotno pa zopet takt) plemenitega srca, da se ni nikoli obotavljal,
dasi je bil kralj, v svoji jezi storjeno krivico pripoznati in po¬
praviti. Nekega dne je bil nekam založil jako važne listine o
pogodbi s Španijo. Misleč, da jih je dal prvemu svojemu tajniku 5
Gibu, ga pokliče pred se in zahteva od njega pisma nazaj. Gib,
njegov najstarejši in najzvestejši služabnik, ki mu je v službi že
dostikrat pokazal znamenja svoje zvestobe in točnosti, pade na
kolena pred kralja in se roti, da on teh listin nikoli ni imel v
rokah, niti jih videl ni. Vsled te upornosti se kralj še bolj raz- 10
jezi ter se takd izpozabi, da sune pred seboj klečečega služabnika
z nogo in ga prevrne po tleh.

Nato Gib vstane, se spoštljivo postavi pred kralja in mu
de: „Veličanstvo, jaz sem vam dolgo let služil zvesto; takega
plačila za svojo zvestobo pač nisem zaslužil in se ga tudi nisem 15
nadejal." To rekši, se prikloni globoko in naznani z resnimi be¬
sedami, da ne more več dalje biti kraljev služabnik, ker se boji,
da ne bi zopet za svoje zvesto službovanje prejel toli sramotnega
plačila. Izgovorivši, odide in se takoj napoti v svojo domovino
na Škotsko. 20

Kmalu potem je zvedel drugi tajnik, kaj se je bilo zgodilo.
Njemu je bil namreč kralj izročil pogrešane listine, na kar pa
je bil pozabil. Takoj prihiti tajnik z listinami h kralju.

Zdaj je kralj spoznal, kakšno krivico je storil svojemu
prvemu tajniku Gibu. Zatorej pošlje za njim sla, kateremu je 25
zaprisegel, da ne bo poprej ne jedel, ne pil, ne spal, dokler mu
ne privede Giba nazaj. Gib se je hitro povrnil, ko ga je dohitel
kraljev sel, in je šel h kralju. Ta je pred njega na koleno po¬
kleknil in prisegel, da ne vstane prej, dokler mu ne odpusti

30 krivične razžalitve. Gib se je branil, da bi izrekel besedo:
..Odpuščam. -1  ker se mu je nespodobno zdelo, kaj takega izgovo¬
riti proti svojemu kralju. Toda kralj Jakob je to tako odločno
zahteval, da mu je moral Gib baš s to besedo naznaniti, da mu
je odpustil. I. Skuhala.

23. Ošabnežu.

1. Sloji ošaben hrast na gori,
Na nebo z vrhom se opira,
Sosede svoje zaničuje,

S posmehom nanje se ozira.

2. Drvar s sekiro gre na goro
In tam pod hrastom se ustavi;
Sekira smrtno pesem poje,

Na tla telebi hrast gizdavi.

3. O ti, ki zaničuješ brata,

Ker več prejel si od Gospoda,

Ozri se, stopa ti na peto
Nemila hrastova usoda.

Fr. Cegnar.

24. Lastovka.

Solnce je že izpilo sneg po nižavah, le ob mejah in jarkih
so videti še tu pa tam bele lise. Zeleni se v logih in po lokah.
Na tisoče drobnih živalic, iz dolgega spanja prebujenih, pleše po
zraku, ogrevajoč se v solnčnih žarkih, in neko krasno jutro zgodaj
5 nas črez dolgo časa prvikrat zopet pozdravlja, okna naše izbe
obletujoč, vesela truma drobnih lastovk. Brez konca in kraja
ščebeče vsaka svoj pomladnji pozdrav in ogleduje opuščena
nekdanja prebivališča. Tu pa tam najde že vrabca vseljenega v
gnezdo in s pravično jezo in veliko srčnostjo odganja nečedno
10  pleme od svojega imetja.

Zgodaj jeseni nas je zapustila ta mila tovarišica naših do¬
mačih strastij in slastij; črez ledene gore, črez široko morje in
daljne pušče je odletela od nas tja, kjer se vije topli Senegal po
palmovih gajih — ali svojega doma ni pozabila.

15 Jedva so se jele krčiti sence na severu, že se vrača vesela
v svoje rojstne kraje k nizkim in bornim kočam selskim in k
visokim in ošabnim streham mestnim.

Kdo ji je pokazal pot črez široko morje, črez visoke gore
in nepregledne planjave ? Kdo ji je povedal, da pri nas veje
20  zopet pomladnji veter, da se muhe in mušice in različni mrčesi
zopet gonijo po zraku, da je torej za njen živež poskrbljeno? Kdo

33

jo je vodil po zračnih višavah, kjer ni nobenih cest, nikakoršnih
potnih znamenj? Pa vendar nobena ne izgreši pota, vsaka pride
na svoj kraj o pravem času. Kavno tista lastovka, ki je lani
gnezdila na tvoji strehi, je prišla letos nazaj k dobro znani hiši, 25
in njeni lanski mladiči si izbero v bližnji okolici pripravna mesta
in pletb ondi gnezda, katera bodo zopet obiskali na leto.

Pri drugih ptičih znajo navadno le samice delati gnezda;
pri lastovkah jim pomagajo tudi samci. Oba naredita najprej
trdno podlago tam, kjer se ima postaviti gnezdo; ko je ta gotova, 30
sede samica na njo, vrti glavo in noge na vse strani in od¬
merja prostor zase in za svoj zarod, utrja in gnete vlažno prst,
ki jo donaša samec, in vpleta umetno različne stavbene tvarine,
dokler ni z neutrudno marljivostjo dodelano gnezdo v velikosti
in obliki, njenim potrebam najbolj primerni. Lastovke nimajo 35
razuma kakor ti, one ne mislijo kakor človek, pa vendar delajo
vse s tako previdnostjo in modrostjo, da lahko osramote marsi¬
katerega človeka. One store vsegdar, kar je potreba, ker Bog
skrbi za nje in jim pove, kaj imajo delati. Stvarnik jih uči
gnezda narejati, on jim kaže pot po zračnih višavah. / 40

Lastovičja gnezda so tako skrbno, trdno in dobro narejena,
da so mladiči pred vetrom in dežjem dobro zavarovani, in da jih
več let ni treba veliko popravljati. Neki prirodoslovec je na¬
vezal dvema lastovkama, ki sta gnezdili v njegovi hiši, svilnate
niti na noge, da bi ji lahko spoznal, in glej, 18 let so prihajale 45
vsako pomlad v isto gnezdo stanovat. Nekje so vzeli lastovko,
ki je ravno legla, jo zaprli v kletko in odpeljali več milj daleč.
Tam so jo izpustili. Vzdignila se je najprej visoko v zrak, kakor
bi iskala prave poti; kmalu pa je odletela naravnost tja, kjer so
čivkali njeni mladiči. Ker ne izgreši lastovka nikdar prave poti, 50
so jo rabili v starih časih za poslanca. Fabij Piktor pripoveduje
v svojih letopisih, da so mu poslali iz neke rimske posadke, ki
so jo obsedali Ligustini, iz gnezda vzeto lastovko, da bi ji pri¬
vezal na nogo nit in z vozlički na njej zaznamoval, črez koliko
dnij da pride na pomoč, ker isti dan hoče tudi posadka napasti 55
sovražnika. Ta poskušnja se je baje po sreči izšla.

Lastovka je človeku zelo privržna, najbolj zgovorna med
svojimi, vedno vesela in bistra: verna podoba veselja pomladnjega.

V igravem pozračnem letu se kaže ves njen značaj. Lete lovi
svoj plen in zbira živež, lete se koplje, da, lete tudi krmi svoje 60
mladiče.

Čitanka II.

3

34

Kdo je ne bi gledal z veseljem in začudenjem, ko se v
mičnih vinkih vznaša do visokih oblakov, kako takoj nato zopet
kakor strela frči črez hladno vodo, kako križajo in prepletajo v
65 gostih trumah druga drugi pot, in kako pred nevihto molče dela
dolge čare nizko pri zemlji in ob vodi, loveč tu muho, tam vod¬
nega pajka. Kakor se obrne, kar počne, vselej vidiš kaj novega,
vedno zanimivega. Kako krasno in modro pd je tudi naredila
roka stvarnikova tega pozračnega plavca! Šibko, drobno telo,
70 lepo k truplu priležno perje, dolge in močne pero ti in dolg rep
— vse kaže gibčnost, urnost in lahkost. Da se tako hitro lahko
zasuče in. kakor hoče, obrne, k temu ji veliko pomore vilicam
podobni rep, ki ji je izborno veslo. Temu nasproti pa so noge
šibke in kratke v dokaz, da lastovki domovje ni na zemlji.
75 ampak v zraku.

Zato se pa morajo tudi mladiči, predno se je popolnoma
utrdilo mehko perje, začeti učiti teh umetnostij in se pridno
uriti v letanju. V ulicah med dvema nasprotnima zidovoma, ali
tudi v kaki drugi podobni zračni pregraji se začno prve vaje.
80 V ravno mer zleti starka naprej in vse mlade za njo, sprva bo¬
ječe in počasho, vendar čim dalje liitreje — kar starka ravno
pred steno hipoma zavije in zleti nazaj. Boječa mladež, ki se še
ne zna tako urno zasukati, čivka in kriči ter se obupno lovi na
nasprotni ograji. Toda kmalu, črez dva, tri dni se izuri tudi
85 mladi zbor do dobrega in se že podaja na daljše izlete s starejšo
družino vred. Lastovke žive v družbah, vedno jih je več blizu
skupaj, in ob času potrebe in nevarnosti pomagajo verno druga
drugi. Jeseni se zbero v velike trume, se vadijo nekaj tednov
prej, kakor bi se odpravljale na daljno pot, in v kaki noči potem
90 izginejo na enkrat. Navadno odpotujejo meseca kimavca; če je
vreme lepo, pa vinotoka.

Lastovka je koristna ptica kakor malokatera druga, ako-
ravno ni za jed, niti se kaj drugega od nje porabiti ne da. Po¬
konča brez števila škodljivih mrčesov, in čeravno včasi kako
95 čebelico pozoblje, pa se ji tudi to ne more šteti v greh, ker je
samo trote, nikdar ne z želom oroženih delavk. Njena korist se
tudi med ljudstvom sploh spoznava; ima jo v spoštovanju in
časti kakor nobenega drugega ptiča. Kjer lastovica gnezdi, tam
ne zažiga božji sel; odkoder lastovke pobegnejo, tja pride bolezen
100 in uboštvo; kdor gnezdo njeno razdeva. ruši svojo lastno srečo.
Tako se pripoveduje. G-las lastovkin, topejšemu ušesu nerazumljivo

35

žuborenje, razodeva nežnočutnemu srcu občutke nedolžne radosti
in blage zadovoljnosti, včasi tudi bolestne tožbe o tukajšnjem
trpljenju. '

Bodi torej pozdravljena, lastovka mila, oznanjevalka pri-105
jetne pomladi! Fr. Mam.

25. Ptice v pregovoru.

Če golob med orle zajde, gotovo smrt najde. — Kjer mrha,
tam orli. — Lačna vrana se ne zmeni za strašilo. — Sita vrana
lačni ne verjame. — Stare vrane ne pobirajo črvov blizu brane.

— Vrana vrani ne izkljuje očij. — Po vidu sokol, po glasu vran.

— Sova sinici glavana pravi. — Mala ptica prepelica, toda upeha 5
konja in junaka. — Nad katerim grmom srake veliko regečejo,
tam mora kaj biti v njem. — Jedna lastovica ne stori poletja.

— Kjer jedna gos pije, tam vse druge pijd. — Na domačem
pragu se petelin lahko repenči. — Tudi slepa kokoš zrno najde.

— Vsaka koklja pred svoje piške brska. — Rajši danes pečenega lo
škrjanca, nego jutri kokoš. — Kakoršna ptica, taka pesem. —
Vsaka ptica rada tja leti, kjer se je izvalila. — V premislekih
bodi podoben polžu, v dejanju ptici.

26. Golob.

1. V dolu je ležala njiva,
Stal golob je sredi nje.
Plane jastreb na goloba,
Trga kožo mu z glave.

2. Eanjenec pred levom toži,
Naj kaznuje jastreba,

Lev pravični orlu reče,

K sodbi kliče naj oba.

3. Žalosten golob se. vrne,

Ker pravice ni dobil;

Zvedel pa je kmalu potlej,

Jastreb orlu kum je bil.

M. Vilhar.

27. Modrijan Biant.

Mesto Priene v Mali Aziji je prišlo po dolgi, trdi obsedi
sovražnikom v oblast. Da bi ušli jezi in maščevanju sovražnikov,
so bežali Prienci iz mesta na kmete, in vsak je nesel s seboj,
kar je imel dragocenega. Le modrijan Biant. ki je bil tudi med

3*

36

5 bežečimi meščani, ni nič drugega vzel s seboj razen plašča,
suknje in sandal, hišo pa je prepustil sovražnikom v plen. ,.Zakaj
ne delaš tako, kakor mi?“ ga vpraša jeden njegovih prijateljev.
„Motite se,“ odgovori modrijan, „jaz ravnam ravno tako, kakor
vi; tudi jaz nesem svoje zaklade s seboj.“

10  Prijatelj ni mogel, da bi se mu ne zasmejal; kajti on ni
prav razumel njegovih besed. Dalje grede, je sam sebi govoril:
,,Glejte si no, Biant je bil bogatejši od mene, zdaj sem pa jaz
bogatejši od njega.“ Črez nekoliko časa pridirja neki vojak z
golim mečem nad njega in mu vzame vse, kar je imel.

15 Zdaj se modrijan oglasi prijatelju: „Kdo naju je zdaj sreč¬
nejši? Tebi so vse to vzeli, kar si imenoval svoje bogastvo;
jaz pa vsega tega, kar mi je naklonila sreča, pa bi mi zopet
utegnila vzeti, nisem nikdar imel za svojo pravo lastnino. Ta
imovina mi ni prirastla na srce; zato se mi zdaj nič ne toži po
20  njej, ko jo moram pustiti. Že dolgo časa pa sem si nabiral
zaklad, kateremu se ni bati ne tatov, ne sreče opoteče. Ta
zaklad nosim povsod s seboj, in verjami mi, redkejši in drago¬
cenejši je od demantov in biserov. 11

„No,“ reče prijatelj, „kakšen zaklad pa je to?“ — „Povedati
25 ti hočem,“ odgovori modrijan, „to je rednost in ljubezen
do  kreposti. 11  To izrekši, ogrne modrijan svoj plašč in dalje
koraka, prijatelj pa molče premišljuje modrijanove besede.

1. Na trati košato drevč stoji,

Med vejami veter silno šumi
Ih trga za listom list rumen,
Raznaša široko po zemlji plen.

2. Drevo pa, videče zadnji kras
Šumeti po travi, zatemni obraz,
Povzdihne, se milo mu stori,

In veter kara, tako govori:

d. „0 grozni, kakova te žene sla,
Odejo mi s silo tresti na tla?

Se Boga ne bojiš, ti pravo ni mar,
Ki jemlješ pomladi mi zadnji dar?

Glej, s tem sem hladilno senco dajal,
Šem potnika krepil iz daljnih tal;
Iz nežnega cvetja sem sad rodil
In gladnim in žejnim obilno delil.

5. Sedaj pa, oddavši ostalo vse,

Sem listje prihranil si samo še;
Al’ že tvoj sop po zemlji drvi,
Kar ude odeva, kar me redi.

6. O če te more ganiti kaj.

Ce zgubo si čutil grenko kedaj:
Ne delaj krivice, pusti mi,

Kar srce tako gorko želi.

28. Tožeče drevo.

4 .

37

7. Ne terjam veliko: listje za sad,
Poslednje imetje, skop zaklad,
Da duša se teši, siti okč,

O vse utrpevati je hudo!

8. In ako ne gane pravica te več,
Omeči te starec, milo proseč,

Ki zadnjo lepoto, jedino slast
Mu vzame divjih sap oblast. “

9. Al’ veter ne jenja, ne čuje besed,
Razsaja, vrševa še huje ko prod,
In listje se vsiplje, piš ga drvi,
Iz šuma pa ta-le klic doni:

10. „Ne toži nevoljno, uteši srce,

Ne gledaj peres, ki z vetrom lete,
Posojeno vrneš, rok veli;

A blagor mu, ki dosluži ko ti!

11. Čeravno odnaša listje ti piš

In glavo plešo v obnebje moliš:
Izpolnil nalogo, obrodil si rad
In svetu koristil stoternokrat.

12. Raduj se torej! Pomine mraz,

In vrne se zopet pomladnji čas;
Tedaj preobražen bodeš stal,
Obilnejši, lepši list pognal."

L. Svetec.

29. Mladost perzijskega kralja Čira.

Medijskemu kralju Astiagu se je sanjalo, da je iz njegove
hčere Mandane nastala tolika povodenj, da je poplavila vso Azijo.
Takoj pozove k sebi razlagalce sanj in jim pove sanje svoje. Ti
mu rek<5, da bo Mandana rodila sina, ki bo kraljeval vsej Aziji.
„Ta bi bila lepa," si misli Astiag, „tedaj bi tudi mene pahnil s 5
prestola. To se ne sme zgoditi. Svoje hčere ne dam nobenemu
plemenitemu Medu; rajši jo pošljem k podložnim Perzom, pa ji
poiščem kakega neznanega moža, ki ni ne bogat, ne imeniten."

In res jo zaroči s Kambizom, ki je bil precej nizkega rodu.
Ali še nima miru. Ne mine leto, in zopet pozove hčer k sebi 10
v Medijo. Tu porodi Mandana v kratkem sina. „Ne,“ pravi
Astiag, držeč svojega vnuka v naročju, „ti me ne boš pripravil
nikoli ob kraljestvo. Harpag, pojdi, tu imaš otroka, nesi ga na
svoj dom, pa mi ga takoj usmrti in zakoplji! Ali gorje tebi, če
ne izpolniš mojega povelja." 15

Zvesti služabnik se globoko prikloni svojemu malovrednemu
gospodarju in vzame nedolžnega otroka s seboj. Ubogo dete se
mu smili; predobrega srca je, da bi ga sam usmrtil, pa tudi po¬
guma nima, da bi se uprl strašnemu ukazu. Ali otrok mora
umreti, si misli, če ne, sem jaz nesrečen. Pokliče torej kralje- 20
vega pastirja, pa mu zapove, naj nese dete v gozd in ga ondi
pusti, da ga pojedč divje zveri.

Pastir gre domov in pove vse svoji ženi. Ker je pa ta
ravnokar porodila mrtvo dete, prosi moža: „Nikar ne usmrti
lepega deteta nesrečne kraljeve hčere; daj ga meni, a povij 25

38

rajši najinega mrtvega otroka v dragocene tančice in ga vrzi
divjim zverinam!“

Mož se da pregovoriti in stori, kakor mu je svetovala žena.
Ko je Harpag zvedel po svojih poslih, da je otrok mrtev, da ga
30 pokopati.

Astiagov vnuk se je med tem lepo razvijal na pastirjevem
domu; čim dalje je postajal lepši in krepkejši. S svojim pogumom
in bistro pametjo je prekosil vse druge pastirske dečke. Kadar
so se otroci igrali na paši „kralja“, vselej so izvolili njega za
33 kralja in so potem izpolnjevali njegove ukaze. Nekega dne pride
sin bogatega Meda iz mesta, pa se začne igrati s pastirji. Mladi
kralj mu da neko opravilo; ko ga pa gosposki sinček ne uboga,
ga pošteno ošeška. Zdaj teče razvajeno dete tožit k svojemu
očetu, ta pa h kralju. Kralj poroči pastirju, naj mu malopridnega
40 sina takoj pošlje v mesto.

Srčno stopi dozdevni pastirjev sin pred mogočnega kralja.
„Kako si se predrznil,“ zarenči Astiag na njega, „da si tako
surovo pretepel sina imenitnega gospoda, ki je pri meni v veliki
milosti?" — „Vladar," odgovori moško, „imel sem pravico, storiti
45 to. Bil sem v igri izvoljen za kralja; vsi drugi so me ubogali,
le ta ne. Keci sam, kakšen kralj bi bil. če bi ne kaznoval ne-
pokorneža!"

Taki srčnosti se je Astiag čudil, še bolj pa temu, da se mu
je deček zdel nekoliko podoben njegovi hčeri. Njegova leta, hoja
30 in glas, vse je spominjalo kraljevega rodu. „Človek," reče kralj
pastirju, „ta ne more biti tvoj sin.“ — „Moj je, moj, gospod!
Čigav pa bi naj bil?“ — „Hej stražniki, zgrabite lažnivca!" —
„Oh nikar, nikar, gospod; saj bom vse razodel." Ko mu je pastir
vse povedal, mu ukaže kralj z dečkom odstopiti in pozove Harpaga
55 k sebi. Ta mu mora še enkrat vse natanko povedati, kaj je takrat
storil z otrokom, potem pa mu Astiag odvrne čisto mirno:

„Res čudno si ravnal z detetom, Harpag; deček še živi,
danes sem ga videl. Prav ljubo mi je, da nisi prelil nedolžne
krvi; tako sem najdenčka vesel, da sem namenil bogovom v za-
60 hvalo darovati. Drevi te povabim k darovalni gostiji; svojega
sina pa še prej semkaj pošlji, da bo mojemu vnuku kračji čas.“

Harpag hiti vesel domov, pove ženi, kakšno milost mu je
izkazal kralj, in pošlje takoj svojega jedinega sinčka v grad, da
bi se igral s kraljičem. Zvečer pride h kralju na večerjo. Vsi
65 gostje so dobili skopčevine, le njega je doletela nenavadna pe-

39

čenka kot znamenje posebnega odlikovanja. Po jedi ga vpraša
kralj, ali mu je dišalo. Služabnik odgovori, da ni še nikoli
jedel tako dobre pečenke. ,,Ali pa tudi veš. kakšne divjačine
si okusil?“ — „Ne, gospod in kralj moj!“ — „Hej, prinesite mu
ostanke, da bo videl! 11  70

Nato prinesti strežaji Harpagu v pokritem košku glavo,
roke in noge — njegovega sinčka.

Astiag pozove mage (svečenike) k sebi, naj mu svetujejo,
kaj ima storiti s Čirom, tako so namreč zvali najdenega vnuka.
Magi so mu rekli, naj se ničesar več ne boji, češ, njegove 75
sanje so se izpolnile, ker je Cir v igri kraljeval. Nekaj časa
obdrži kralj dečka pri sebi na dvoru, kjer je imel večkrat priliko,
občudovati njegovo bistroumnost in razsodnost; potem pa ga pošlje
v Perzijo k starišem. Neizmerno je bilo veselje očeta in matere,
ki sta oba mislila, da je sin že davno mrtev. Lepo in ostro ga 80
vzrejata po preprosti navadi. —

Ko je Cir odrastel, mu pošlje Harpag iz Medije zajca v dar
in mu naroči po poslu, naj ga sam razreže. In glej, v zajcu
najde pismo, v katerem mu Harpag piše, naj Perze naščuva
zoper medijsko vlado, potem pa naj napade z vojsko svojega 85
nevrednega in hudobnega deda.

Mladi junak je že davno mislil na to, kajti noč in dan je
hrepenelo njegovo srce, da se maščuje nad Astiagom. Harpagov
list mu je znova dal poguma in srčnosti. Zdaj pozove perzijske
poglavarje k sebi, stopi s pismom pred nje in jim takti-le go- 90
vori: „Perzi, tu mi piše Astiag, da me je imenoval za vašega
vojvodo; zato vam ukažem, pridite jutri vsi s srpi na oni pusti
kraj tam za goro.“ Drugi dan pridejo, kakor jim je bilo rečeno,
in so od zore do mraka v potu svojega obraza čistili s trnjem
zarastlo polje. Na večer jim Cir naroči, naj drugi dan zopet 95
pridejo, toda praznično oblečeni. To pot pa jih pelje na mehko
trato, kjer so se ves dan gostili in veselili. Naposled jih vpraša
Cir: „No, zdaj mi pa povejte, kateri dan vam je bolj povšeči,
današnji ali včerajšnji ?“ — „0, to je lahko reči,“ odgovore vsi,

„včeraj smo morali težko delati, danes pa smo se le veselili. 1 * ioo
Nato reče Cir: „Prav tako. vrli rojaki, poslušajte me! Sužnji
bodete, dokler bo krvolok Astiag vaš gospodar; ali mnogo takih
dnij, kakoršen je bil današnji, vam bom pripravil, če mi hočete
pomagati in odpoveste pokorščino onemu trinogu. Nikar se ne
bojte, bogovi so z nami in sreča junaška! 11  105

40

Perzi ga radi ubogajo, preženo medijske namestnike iz
dežele in proglasijo Čira za svojega kralja. Ko je Astiag to čul,
je pozval Čira k sebi. Ta pa mu je dal sporočiti, da še prej
pride, nego mu bo ljubo. Astiag zbere vso medijsko vojsko in
110 jo pošlje pod starim in zvestim poveljnikom Harpagom zoper
Perze. .Tedva pa pride v Perzijo, prestopi Harpag k Čiru; mnogo
Medov je šlo za njim, drugi pa so zbežali domov. Astiag. raz¬
kačen nad takim izdajstvom, da v hipu križati vse mage, ki so
mu svetovali, naj Čira ne usmrti; potem pa pelje sam novo
115 vojsko proti upornemu vnuku. V bitki pri Pasargadah premaga
Cir svojega deda in ga ujame. Ves narod je pozdravil z velikim
veseljem zmagalca kot svojega novega gospodarja. Cir pa se
zdaj ni maščeval nad Astiagom, ampak ga je spoštoval in ob¬
držal pri sebi do smrti. J. stare.

30. Tolažba po zimi.

1. Kaj umira ti veselje?

Kaj te v žalost mi topi?

Kaj ti, srce, nove želje
Spod nespolnjenih budi?

2. Kar pogledam, res žaluje,

Dolje prazno je cvetlic;

Listje se raz drevje suje,

Proč je sled veselili ptic.

3. Hribov vrbe sneg zapada,

Zadeluje srnam tir,

In po dolili led poldada
Na potokov bistri vir.

Fr. Svetličič.

4. Pa jesen bo spet minila,
Zimski dnevi poteko,

Zemlja se bo pomladila,
Vnovič vse bo v cvetje šlo.

5. Vnovič bodo priletele
Ptice in prepevale,

Vnovič ribice vesele
Spet po vodah švigale.

6. Torej, srce, trpi malo
Svojo žalost; saj iz nje
Bo veselje kal pognalo,
Kakor brstje v cvetje gre.

31. Kako se je škorec rešil smrti.

Živali so po svoje bistroumne in se dado marsičemu priučiti;
znano je, kaj vse zna nekateri pes, konj itd. Nekateri ptiči pa
se nauče celo govoriti. To je gotovo najvišje, česar dobi žival
od človeka. Posebno spreten v tem oziru je škorec.

5 Nekje je živel črevljar, ki je naučil mladega škorca več
rekov, na pr. ,.Dober dan!“ „Kako je kaj!“ in še več jednakih.
Škorec pa si ni zapomnil samo. kar je moral; zapomnil si je
tudi, kako je črevljar včasi vzdihoval: „Moj Bog! :£  „Naj bo v

41

božjem imenu!“ Vedel je tudi, kako je črevljar svojega učenca

Ljudje, ki so bodili k črevljarju v vas, so imeli od sile
kratkega časa pri škorcu; govoril je zmeraj kaj vmes, ker znal
je še veliko drugih besed.

Nekega dne je zagledal škorček odprto okno in — frk —
bil je zunaj. Milo je gledal črevljar za njim, ali ni ga bilo več. 15

Škorec leti na bližnji griček in zagleda trumo ptičev. „Dober
dan!“ kliče za njimi.

Poljanci so debelo gledali in dalje frčali, ker jim ni dopadel
neznani glas. Škorec pa leti za njimi, češ, oni bolje ved6, kam,
nego jaz. 20

Kmalu se ujamejo ptiči v mrežo, in tudi škorec se zakadi
med nje, kričeč: „Naj bo v božjem imenu! 41

Nato pride ptičji lovec, zgrabi ptiča za ptičem ter mu zavije
vrat in ga telebi na tla. Nazadnje prime tudi škorca. Le-ta
pa zakriči: „Potepuh! 44  „Ti grdiin ti! 44  Pomislite, kako grozno 25
se je prestrašil lovec! Mislil je, zdaj me zadene kazen božja.

Ko se malo osrči, popraša škorca: „Kdo si pa ti? 44  — „Črevljar,“
odgovori škorec. Zdaj še le se domisli lovec črevljarjevega škorca,
katerega je spoznal kot starega znanca. Da ga črevljarju nazaj,
in vsi so bili veseli. A. Umek.  30

karal: ,,Potepuh! 44  „Ti grdun ti!“

10

32. Deseti brat.

Leži polje ravnč, leži,

Iu brž berač popraša ga:

„Tako vas vprašam, to vam dem:
Kaj toli hiš je v kraju tem? 44  20
In mož mu pravi, govori:

„Grlej , bratov tu devet živi;
Dovolj imajo vsi blaga,

Dovolj sinov, dovolj hčera;

Devet jih je obdaril Bog, 25
Deseti se potiče krog,

Zatč ker je deseti bil,

Ki starišem se je rodil. 44

Kraj njega koča tam stoji;

V njej stariši stanujejo,
Devet sinov vzgojujejo;

5 Devet jih je, še vsi živi,
Deseti zdaj se jim rodi.
Ta ima jedva sedem let,
Že mora iti v daljni svet
Solzan koraka črez polje,

: 10 Ostali se za njim solze.

Ko šestkrat sedem mine let,
Kraj polja hiš stoji devet.

Po zemlji se prostira mrak,
Berač namerja v vas korak;

Berač pred prvo hišo gre

In prosi, naj ga prenoče; 30

Pa gospodar mu govori,
Da ima sam dovolj ljudij.

15 Strmeč obstane pred vasjo
Ter gleda in maje z glavo.

Berač pred drugo vežo gre
In prosi, naj ga prenoče;

Pa pride mimo kmet s polja,

42

Glej, blisek Švigne, zagrmi,

V plamenu hipno vas stoji.
Nastane vrišč in krik in hrup
In jok in stok, povsod obup.

Cuj, že zbobneva tram na tram, 65
In že zgrmeva hram na hram.
Pomoči ni, rešitve ni,

Le jedna hiša še stoji;

Ob njej se vije dim plamteč.

Iu ogenj šviga v njem rudeč, 70
Pred njo pa mati se ihti:

„ Rešite speče dete mi!“

Kot blisek skoči v dim nekdo,
Prinese dete ven živo,

Iu materi ga da v roke, 75
Pa govori besede te:

„Le pomni, pomni, otrok moj,
Desetnik je rešitelj tvoj;

Ni oče tvoj me v hišo vzel,
Izgnani stric sem te otel.“ 80

Izrekši to, izgine v noč,

Ljudje strme, za tujcem zroč.

Iu selo spet postavijo,

„Družinska vas“ mu pravijo;

A nikdar več se od takrat 85
Povrnil ni deseti brat.

A. Hribar.

33. Krez in Solon.

Solon, glasoviti grški postavodajalec, je prišel neki dan na
dvor lidijskega kralja Kreza, ki so ga imeli za najbogatejšega
vladarja na zemlji. Krez se ga je razveselil in mu pokazal,
bahaje se s svojo srečo, vse neprecenljive zaklade zlata,
5 žlahtnili kamenov in drugih dragotin. Toda Solon mu modro
odgovori: „Nihče se naj ne čisla srečnega, dokler živi." Ta
prosti odgovor kralju zamrzi, da ves nevoljen odpusti. Solona.

Kako hitro se je izkazala resnica teh besed! Mogočni Cir je
napadel Kreza, mu pobral vse dežele in zaklade ter ga obsodil
iona  grmado. Privezan vrh grmade, katero že zažigajo, zavpije
trikrat z žalostnim glasom: „Solon, Solon, Solon!“ Cir ga
popraša po pomenu teh besed, in Krez mu pove, kaj mu je rekel
Solon, ko mu je razkazoval svoje bogatije. Cir ostrmi, pomišljuje

35 Pa gospodar mu brž veli.

Da ne, ker zetje so prišli.
Berač popraša še drugod,

Pa kaj velijo mu povsod?

Naj dalje do soseda gre,

40 Morda ga ondi prenoče.

Neskrben sen objema vas,

V tem6 berač ječi na glas,
Pod milim nebom tam leži,
Nebeškim zvezdam govori:

45 „0j zvezde, ali kterikrat
Prenočil ni še brata brat?
Nocoj pri svojcih sem doma,

A nihče brata ne pozna;

In kadar grem na daljno pot,

50 Nihče ne de: Ne hod’ odtod!

Oj zvezde, ali kterikrat
Tako sprejel je brata brat? 11
Pa zvezdice na to molče,
Migljajo le in se bleste.

55 Berač še toži, še ječi.

Pa sen ga zmaga, in zaspi.

Iz dalje plove črn oblak,
Razrašča se in širi v zrak,

In zdaj nad vas priplul je že —
60 Gorje ti, mirna vas, gorje!

43

nekoliko in ukaže ogenj pogasiti, Kreza pa sneti z grmade. Vrh
tega ga vzame na svoj dvor in ga ima vse žive dni za svojega l
prvega svetovalca. M. Vrtovec.

34. Uganka.

V zaporu do smrti privezan prebivam,

Če tudi svobodo naj večjo uživam;

Iz ječe ne pridem ni v zimi, ni v letu,

A velik, oblasten gospod sem na svetu.

5 Pridani so v tesno mi stražo vojaki,

Ob lakoti nagli in trdi možaki:

Nikogar med njimi se jaz ne bojim
Ter dobrega, hudega mnogo storim.

Naj snide se v družbo vesela mladina,

10 Ne prošen, ne voljen sem nje starejšina;

Naj toži, vzdihava hromota čemerna,

Kliči in Nabavlja druhal nejeverna:

Zbero naj v pogovor se stare ženice,

Zlete za kozarček se vinske mušice;

15 Naj trudijo z delom se kmetove žile,

Z iglico igrajo naj roke se čile,

S poštenim trguje naj možem slepar:

Brez mene vse to ne godi se nikdar,
če jezen pretepa berača berač,

20 Z lenuhom se skube kosmat postopač,

Gorjačo in pest mu na boj pospešujem,

A včasi jo zopet krepko ustrahujem.

Mogočniki tudi so z mano si znani:

Vladika in župnik in mladi kaplani;

25 Županov jaz branim ter vladam razpravam,

Vojskam ukazujem in mir utrjavam;

Posebno glasnč z učenostjo se družim,

Cesarju in kralju in papežu služim:

Povej mi brez mene, če moreš kedaj,

30 Kako imenuje slovenski me kraj?

E. Lacheiner.

35. Gavran ali krokar.

Ako pomislimo na bistri pogled, tanki sluh, silno moč,
veliki pogum in neusmiljeno srce ga vranovo, mora se nam do¬
zdevati, da imamo pred seboj ptico roparico; pa on vendar ni
drugega kakor člen vranjega rodu. Seveda je največji izmed
vseli sorodnikov, ker dolg je 65 centimetrov in razpet poldrugi 5

44

meter. On doživi tudi med vsemi vranovi največjo starost in
ima v največji meri vse dobre in slabe lastnosti, prirojene temu
zloglasnemu ptičjemu rodu. Njegovo črno perje, neprijetno kro¬
kanje in velika požrešnost, njegova moč. pogum in neusmiljenost
10  so vzrok, da so ga imeli ljudje od nekdaj za bitje, obsedeno od
kakega hudega duha. Pripisovali so mu posebne moči in videli
v njem napovednika smrti. Ni tedaj brez pomena, da so ga
nosili Normani na svojih obhodih na rop in moritev pred seboj
za bojno znamenje, in da so ga imeli angleški templjarji na svojili
15 zastavah naslikanega z mrtvaško glavo v krempljih in z napisom:
„ Varuj se gavrana!“

Na druge njegove lastnosti pa se oslanjajo misli naših pra¬
dedov, da je gavran moder, proroški ptič. Ogrski Slovenci pravijo,
da postane prorok, kdor poje srce in čreva gavranova. Pri pro-
20  rokbah iz ponašanja ptičev, ki so bile pri Rimljanih v navadi, je
bil on najtehtnejšega pomena. Stari Germani so pravili, da Odina,
njihovega boga, spremljata dva gavrana, 'ki mu oznanjata vse do-
godbe celega sveta. Tudi mornarji so jemali gavrane s :  seboj na
široko moije in jih spuščali v zrak, ne bi li bistre oči ali nagon
25 živali zasledil zaželene suhe zemlje. Tako je bila najdena dežela
Grenlandija. Vse to priča o bistroumnosti gavranovi.

Pa ta je res čudo velika. Da .se tega prepričaš, le glej
njegovo bistro oko, ki ničesar ne prezre, ki za vse mara, vse
razume. Seveda ta stran gavranovega značaja se razvije še le
30 po privajali prav dobro. Ako je gavran v prostosti vedno le bolj
ali manj divja, neprijetna prikazen, je privajen smešno priljuden
drug, zabavljivo prijazen malopridnež. Pa privadi ga, izrejaj ga,
kakor hočeš, prekanjen cigan ti vendar vedno ostane, kar je bil
zunaj v samoti. Prepiral, trgal in ruval se bo z vsakim in
35 ukradel, kar bo videl. —

Pred dvema letoma sem imel priložnost, da sem se prepričal
sam o vseh teh gavranovih lastnostih. Župnik iz Martinske vasi
blizu Siska nam je poslal za zagrebško realko privajenega gavrana,
ki ga je moral dati od hiše, ker ni bila nobena stvar več varna
40 pred njim. Zdaj nameni svojo hudobijo ali na piščanca, ali na
mačko, ali na kakega dečka. Neokretno coklja za njimi, pa ne¬
nadoma kakor strela jim tiči ostri kljun v mesu. Kakor bi trenil,
izgine po dovršeni hudobiji, in zagledaš ga kje v kakem kotu
globoko zamišljenega sedeti, ali se pa dela nedolžnega, kakor bi
45 se ne bilo nič dogodilo. Nihče ne bi sumničil tega kislina, če bi

45

ga ne izdajalo hudobno bliskajoče oko. Samo če napravi kako po¬
sebno zanikarnost, samo tedaj se posmehljivo na vse grlo grohota.

Ravno tako je počenjal pri nas na šolskem dvorišču. Kdo
bi mu zameril, da se v človeški družbi navzame tudi človeških
slabostij! On je trmast, zdaj je dobre, zdaj slabe volje; tega 50
dečka ima rad, za onega ne mara, tretjega pa popolnoma sovraži.
Gospodariti pa hoče črez vse, kar je živega pri hiši. Še lisici,
na dvorišču priklenjeni, se je ustavljal, z razprostrtimi perotnicami
in s široko odprtim kljunom vanjo krokotaje. Videl sem tudi, kako
je zavrnil enkrat na ozki poti precej velikega psa. Pes je iz- 55
kušal zdaj tu, zdaj tam pri strani uiti mimo njega, pa povsod
mu je režal naproti široko odprti kljun gavranov. Ko je po
dolgem trudu pes izprevidel, da tukaj ni mogoče naprej, se je
obrnil in šel nazaj, odkoder je prišel, gnan od zmagalca gavrana.

Kmalu se je bil seznanil skoro z vsem Zagrebom. Povsod 60
je bil znan in rad sprejet „realkin bedak“. Imel je navado, da je
zjutraj zgodaj odletel iz mesta v Tuškanec k Švabici, kjer se je
gospodi, pri zajutrku sedeči, že od daleč napovedal z žvenketanjem
zvončka, ki ga je nosil na vratu. Tu je dobil bele pogače in
sladkorja. Mašil je vse skupaj v grlo in kljun, dokler je bilo 65
prostora. Ko ni nič več šlo noter, pa je šel, da bi zakopal, kar
je dobil. Če se mu je trkalo s prstom na zemljo in reklo: „Tu
koplji luknjo, bedak!“ je položil vse kosove in kosce iz grla na to
mesto, izkopal luknjo, položil kruh in sladkor v njo ter prinesel
papirčkov in kamenčkov, da je z njimi zakril svoj zaklad. 70

Pred začetkom šole ob osmih je bil že zopet na šolskem
dvorišču, kjer so ga pričakovale učencev radodarne roke. Katerega
je posebno rad imel, temu je skočil na ramo, na glavo; če je bil
posebno dobre volje, je jel kramljati z njim, včasi ga je tudi iz
šale uščipnil s kljunom v nos ali uho, kar mu je bilo pač bolj pri 75
redi. Gospoda ga je rada hodila gledat. Pri nekem gospodu
zagleda enkrat, da mu molijo smodke iz stranskega žepa v suknji.
Precej mu je bil na rami, ukrade smodko in hajdi z njo na streho
lisičje kolibe, kjer jo mesari in trga, da lete kosci na vse strani.

Če se mu je položila roka ali palica na tla in se mu je reklo: 80
„Bedak, tu sem hodi!“ je priletel, sedel na položeno stvar in se
dal vzdigniti kvišku. Ko so učenci odšli po svojih razredih, se
je odpotil on k mesarjem v dolenje mesto, kjer je imel posebno
mnogo veselja. Pozneje ga je bilo videti kje v kaki ulici, kako
je hitel, da bi še dopoldne raztrgal pobrani papir ali krpo. Ko 85

46

se je poldne približevalo, je šel na bližnji gostilniški vrt, kjer je
dobival od gospodarja mesa, zat<5 mu pa raztrgal kake novine,
če jih je ravno našel na mizi. Opoldne je pa hitel do doma k
šoli, da se je še nekoliko zabavljal z učenci, ki so baš o tem
90  času hodili iz nje. Potem je še popil navadno nekoliko vode,
se stisnil v kako senco in mislil: »Dolce far niente« po tolikem
trudu v toliki vročini! Ko se je približal večer, je šel zopet na
zanikarna svoja dela, ki so mu bila v zabavo.

Kar se je svetilo, mu ni dalo, da bi pustil na miru. ampak
95 odnesti je moral in zakopati. Ukradel se je bil enkrat skoz
okno v ravnateljsko pisarno in znosil vse, kar je bilo na mizi.
pečatni vosek, nož, peresa, škarje, svinčnike, papir itd., na kup
v najdaljnji kot v sobi. Kavno se je maličil, kako bi prijel
tintnik in ga odnesel, ko ga zateče ravnatelj in mu delo zabrani.
100  Gavran se srdito postavi in krokotaje zagotavlja, da ga ni volja
se umakniti, dokler ga ravnatelj ne pograbi in zatira skoz okno.
Šel je, ker je moral, a za plačilo je pošteno uščipnil sovražnika
svojega v roko.

Volja, vsako tujo stvar spravljati v red, če se je pa svetila,
105 jo ukrasti, mu je bila vzrok prezgodnjega in žalostnega pogina.
Hudobni jeziki so govorili, da je priletel o šolskih praznikih skoz
okno v neki tuj stan in odnesel uro z mize. Ali je res to hu¬
dodelstvo storil ali ne, tega ne vem; morebiti da je bil nedolžen,
in da je šolski sluga, ki mu je malopridnež prizadeval mnogo
no jeze, le vzroka iskal, da ga odpravi. Pa naj bo, kakor hoče;
sodba mu je bila izrečena: „Bedak, moraš od hiše!“ Vzel ga je
k sebi lastnik nekega kopališča in mu — pristrigel peroti. To
je bila velika sramota in ponižanje zanj. Potem pa tudi: pri nas
v šoli je imel mesa, sladkorja in drugih dobrih jedil obilo, tu pa
115 so mu metali le repne olupke; v šoli je imel dovolj zabave, tukaj
ga pa je tri le dolg čas. To naj kdo drug prenaša, si je mislil
mnogokrat in tudi dejanski izkušal, da pobegne nazaj k nam v
šolo. Pa kaj češ, s pristriženimi perotnicami se je le počasi
hodilo po uglajeni cesti; torej so ga vselej lahko »jeli in prinesli
120 nazaj. Da bi pa ne uhajal več, so ga priklenili z železno ve¬
rižico k hišnemu oglu. To vse si je pa tako vzel k srcu. da
mu je počilo v kratkem od žalosti in sramote zaradi toliko ne¬
zasluženega ponižanja. z Tušek.

47

36. Drvar.

1. Glej, temna že noč nad prirodo Teži,
Zatisnil k pokoju zemljan je oči;

I Mihec že spava, pobožni drvar,
Rode se mu sanje, ko preje nikdar:

2. Tam v senčnatem gozdu je sekal drevč,
Pri tem pa iz duše vzdihaval tako:
„Drvarju, siroti, gorje je stokrat,

Kaj jaz bi le maral, ko bil bi bogat!“

.</ f

3. A jedva to reče, pred njim že stoji
Prekrasen fantiček, se v zlatu blešči,
V desnici on palico ima zlato
Ter Mihca, drvarja, tolaži tako:

■rk okt*-

rZ-cko- .
/ /

4. „Oj Mihec, resnično ti reven si mož,
A kar le zahtevaš, od mene doboš;

Jaz angelj sem rajski, pošilja me Bog,
Da, ker si pobožen, te rešim nadlog. “

5. Neverno izprva mož angelja zre,

A kmalu prositi ga milo začne:

„Oj rajski poslanec, daj to mi samč.
Da, česar se taknem, bi bilo zlato. 11

6. Fantičku zaziblje krog ust se smehljaj.
Drvarja dotakne se s palico zdaj:

„Jaz mislil sem, Mihec, da drugo želiš;
A kar si me prosil, to tudi dobiš! 11

7. To rekši, izgine fantiček takoj.

Drvar govoriti sam začne s seboj:

„To moč čudotvorno poskusiti čem,

Al’ bodem res srečen, pri priči naj zvem! 11

8. Dotakne se hrasta — oj čudež, poglej:
Ves v zlatu od debla blešči se do’ vej.
Naš Mihec zauka, razlega se v les:

„Oj hvala, oj hvala ti, angelj z nebes!

9. Zdaj konec je mojih morečih skrbij,
Več vkvaljati z delom se treba mi ni:
Pečenko jaz jedel, pil vince le bom,
Sezidam priležen in krasen si dom.

10. K slovesu še enkrat naj jem ovsenjak
In vode napravim požirek krepak! 11
Tako-le naš Mihec se je veselil,

Vrč prime loučeni, da vode bi pil.

/. ' - ** -

48

A glej, pri tej priči vre tudi je zlat,

In k ustom ga nagne naš Mikec bahat,

A ustnice jedva omoči v vodo,

In voda je trdo bleščeče zlato.

Čudeč se zagrizne zdaj kruh — pa gorje,

Ob zlatu si trdem odkrhne zobe.

Od silnih bolestij se Mihec je vil
Iu v svojem obupu tako-le je vpil:

„Oj kam me je speljal po zlatu pohlep!

Kaj meni pomaga zlata poln žep?

Saj jesti in piti ne da se zlatč,

Od glada in žeje bom šel pod zemljo.“-

A čuj, iz zvonika zdaj zvonec glasan
Zapoje — uapočil spet beli je dan;

Naš Mihec iz sanj se pretežkih vzbudi,

Z olajšanim srcem tako govori:

„Oj hvala nebesom, da zgodba ta vsa
Nič kakor nedolžna je sanja bila;

O človek, po zlatu ne hlepi nikdar,

Ker mnogokrat isto bi bilo ti v kvar!“

J. Leban.

37. Kleob in Biton.

V starogrškem peloponeškem mestu Argos so imeli razen
drugih imenitnosti] velik kip iz mramora izsekan: dva mladeniča,
ki vlečeta voz, na vozu pa svečenica boginje Here. Ta kip je
bil postavljen v spomin dogodbe, katero so si Grki takd-le pri-
5 povedovali:

Živela je svoje dni v mestu Argos svečenica boginje Here,
kraljice med boginjami. Imela je dva sinova, ki sta slovela po
svoji telesni moči in kreposti in bila že pri marsikaterih poskus¬
nih igrah premagala vse druge soborilce. Nekega dne, ko je bil
io ravno Herin praznik, bi se morala svečenica ob določeni uri od¬
peljati k imenitnemu Herinemu svetišču, ki je stalo 45 stadijev,
t. j. več ko osem kilometrov daleč od mesta na nekem griču ob
cesti, ki je držala v Mikene. Ali volov, katera bi imeli vpreči
pred voz, ni bilo ob pravem času s polja. Ker je stara šega
15 vsekako zahtevala, da se svečenica popelje do svetišča, čakati pa
tudi ni bilo več mogoče, se vprežeta brez dolgega pomišljanja
krepka sinova sama pred voz in zapeljeta mater do svetišča.

li.

12 .

j&no*: V*

-it, , cCct- 40


49

Na griču okoli svetišča zbrana čakajoča množica je živo
pozdravila vrla sinova in slavila srečno mater, da je vzredila
taka junaka. Vsa srečna in vesela je stopila pred kip boginje 20
Here in jo prosila, naj bi sinovoma v plačilo njune vrlosti po¬
delila to, kar je najboljše za človeka. Potem so opravili službo
božjo. Tudi Kleob in Biton sta doprinesla svojo daritev boginji,
in ko je bilo vse končano, sta obedovala in po obedu zaspala v
svetišču. Zaspala sta in nikdar več ne vstala, kajti drugo jutro 25
soju našli mrtva. Zdaj so spoznali, daje hotela boginja pokazati,
da je vrlemu človeku boljša smrt nego življenje. Argejci so dali
obeh bratov kipa narediti in ju poslali v najslavnejše grško sve¬
tišče v Delfih.

38. Zimska noč.

1. Temna mrzla noč molči
Nad prirodo celo,

In široka plan leži
Pod odejo tiho, belo.

3. Vklenjeni pod ledom so
Viri in potoki,

Eibice vzdihujejo
V ječi žalostni, globoki.

2. Ptice odletele vse
V tuje so dežele,

In cvetlice pisane
Vse so davno ovenele.

4. Samo z neba zvezdice
Svetle nam migljajo,

In iz zvezdic k zemlji se
Mili angeljci smehljajo.

5. Človek, ki vzdihuješ sam
V pusti solz dolini,
Kvišku gledaj, božji hram
Ti odprt je na višini.

J. Gromiliak.

39. Sami nezadovoljni hlapci.

Na Dunaju, največjem mestu naše države, kjer prebiva
mnogo ljudij vsake vrste od cesarja do prosjaka, se dogodi tudi
različnokaj čudnega.

Nekega dne je stal v odvetniški pisarni lesen hlapec, s
katerim si je izuval gospod škornje, in je mrmral: „To je 5
življenje, da se Bogu usmili, ker je treba ves dan čepeti v kotu.
in čakati gospodovih škornjev. In kadar pridejo škornji mokri
in blatni, tedaj je še le meni gorje; dokler jednega izuvam, me
tepta drugi, in naposled me v zahvalo sune, da se zvalim pod
postelj, kakor sem dolg in širok. Škorenj biti, o to je vse drugo. 10
čitanka II. 4

50

Škornji gredo vsak dan na izpreliod, vidijo mnogo lepega po
svetu, in kadar se utrudijo, pridejo, se izujejo in ponosno po¬
stavijo poleg mene, dokler se ne počinejo."

Škornji, ki so slišali to mrmranje hlapčevo, so strigli z ušesi,
15 in jeden je rekel svojemu tovarišu: „Brat, kaj deš o tem govor¬
jenju? Nama li je dobro? Ta neumni hlapec niti ne ve, kako
je njemu dobro, in kako ima lahko opravilo. Midva vedno trpiva:
po letu naju hoče prah zadušiti, po zimi ozebava in ob dežju
včasi malo da ne utoneva. In kako nama kamenje gloje kožo!“
20  — „Brat,“ odgovori tovariš, „trpljenja bi se baš ne bal, tega sem
navajen, a drganje s ščetjo vsako jutro in večer, to me jezi. Jaz
niti ne morem umeti, zakaj bi trebalo, da se še tudi svetim v
svojem uboštvu. Najin gospod si mnogo ugaja. Ves dan sedi
in piše, in če se naveliča, gre na izpreliod ali v kako veselo
25 družbo. Oh, da bi mogel priti za pisarja! 1 '

Leseni hlapec vzdihne: „Oh, jaz tudi!" A pisar je baš
otresel pero, se naslonil na stol in vzdihnil: „Hvala Bogu, da je
zopet minil ta dan! Ves dan pisati in pisariti! Pisar je res
hlapec svojega peresa. To je vse drugače, ako je človek sam
30 svoj, kakor moj gospodar. On dela, kadar se mu ljubi, a živi
dobro in dobiva vsak dan debelejši život. A jaz ves dan delam,
in zvečer mi je včasi iti lačnemu spat. Oh, da bi jaz bil
doktor!" Nevoljno je pisar obuval škornje, a slape klobučinaste
je vtikal v žep, kar stopi v pisarno gospod doktor in zamrmra
35 nadenj: „Pojdi, že je šest; ti ne veš, kako je tebi dobro."

„Ta se meni kar posmehuje," si misli pisar, se prikloni
in odide.

Doktor je šel v svojo sobo, a vrata so ostala odprta, in
leseni hlapec je slišal vse, kar se je govorilo. Gospodar je
40 mrmral:

„Zdaj bo pisar brez vse skrbi do jutra, pojde k sosedu in
popije vrček piva ter se bo veselil s prijatelji; a jaz? Do jutra
bi trebalo, da vse dovršim. Bog ve, kaj si misli minister. Vsak
dan pošilja več dela, a k plači že deset let ni dal doklade;
45 zapovedovati je lahko, a delati, delati!"

„Čudno,“ misli sam s seboj leseni hlapec, „niti ta ni za¬
dovoljen; tudi on mrmra."

Nekdo potrka. „Svobodno!" se oglasi doktor. Zdravnik pride.

„Dobro, da ste prišli, gospod zdravnik; meni je jako slabo
50 v želodcu, in zdaj bi trebalo, da bi malo ne vso noč še pisal."

51

Zdravnik ga je potipal za žilo, pogledal na uro in rekel:
„Idite v postelj ter zaspite; vam je treba počitka. 11  Po sili se
doktor nasmehne in odgovori: „Gospod zdravnik, vi morete tako
govoriti, ker ste sam svoj gospod.“ A zdravnik se prime za
glavo in se še glasneje nasmeje, rekoč: „Kaj? Jaz svoj gospod? 55
Jaz sem vseh ljudij hlapec! Noč in dan nimam miru. Verujte
mi, da je zdravnik največji siromak. Kolikor je bolnikov po
mestu, toliko ima zapovedovalcev in zapovedovalk. 11

Zdravnik je odšel, a leseni hlapec si je mislil: „Zopet je
jeden nezadovoljnež več. Jaz imam res več tovarišev, nego sem 60
si mislil. 11

Skoro nato zopet nekdo potrka. Sam minister pride in se
jame opravičevati, zakaj je tako pozno prišel.

„Ta je vendarle sam svoj gospod, 11  si misli leseni hlapec.
Minister pa reče: „Ljubi gospod doktor, izdelajte mi do jutra ta 65
pisma, ker jih silno potrebujem. Baš zdaj sem bil pri Njegovem
Veličanstvu, a imel sem hudo uro. Najrajši bi vložil prošnjo za
odpust, da bi bil potem svoj gospod. 11

Hlapec nateza ušesa.

„A to zopet ne more biti, 11  nadaljuje minister, „ker svojega 70
gospoda ne bi rad ostavil v zadregi. 11

„Kaj se li zopet snuje? 11  popraša doktor.

„0h,“ reče minister, „denarja potrebujemo, in to mnogo, a
blagajnice so prazne. Verujte mi, tako hudo se ne godi nobenemu
človeku kakor ministru. 11  75

„A čemu potrebujete denarja? Dobimo li mi kake doklade? 11

„Doklade? Še nekoliko odščipniti bo treba nekaterim, kajti
boj se bliža in vojsko velja oborožiti. Njegovo Veličanstvo že nima
niti jedne mirne ure; posvetovanje za posvetovanjem, in Njegovo
Veličanstvo hoče povsod vpričo biti. Zdaj so hudi časi. 11  80

Minister in doktor vzdihujeta, a leseni hlapec v kotu že
dalje časa ne vzdihuje več. Vse je slišal in si mislil: „Sami
nezadovoljni hlapci, niti presvetli cesar ni sam svoj gospod. 11

Od tistega dne je bil leseni hlapec zadovoljen s svojo usodo,
zvesto je opravljal opravila svoja in ni več mrmral. 85

I. Skuhala.

4 *

52

40. Luna in zvezde.

Bleda luna je tožila zvezdam:
„Švetle zvezde, zlate moje hčerke!
Zlo je meni, zlo na vedne čase.
Žarko solnce me sovraži hudo,

5 Daši sestra sem po rojstvu njemu,
Da kraljica sem na jasnem nebu.
Le po noči pušča mi krasoto,

Le po noči, da razganjam temo.
Pa po dnevi se prevaža samo
10 V zlatem vozu po visokem nebu
Ter zagrinja mene v temno krilo,
Da v obraz mi svet se ne ozira,
Da ne čudi se svetlosti moji.
Nič se nisem tužna zadolžila,

15 Nikdar nisem razžalila brata,

Da me tako smelo zaničuje:

Zlo je meni, zlo na vedne čase.“

Govorijo luni svetle zvezde:

„Bleda luna, ljuba naša mati!

Tiho, tiho, ne govori tako, 20
Da ne čuje te rumeno solnce.
Krasno te je obdarilo ono,

Vso svetlobo tebi posodilo,

Vso milobo, kar je imaš, dalo,

Za kraljico na ponočnem nebu, 25
Mila luna, tebe izvolilo.

Tiho, tiho, ne govori tako,

Da ne čuje te rumeno solnce,

Da ne vzame ti svetlobe ono,

Da ne vrže te z višave nebne." 30
Umolknile so mrleče zvezde,
Obledela na višavi luna —

V zlatem vozu se pripelje solnce.

Fr. Cegnar.

41. Miško in vrabci.

Miško je bil malopriden deček, ki je vedno lovil vrabce.
Nekega dne jih je nalovil toliko, da ni znal, kam bi jih dejal.
Ne premišlja dolgo; vrabce dene v klobuk in ga hitro pokrije
na glavo. Ko se je vračal domov, ga sreča neki popotnik, ki ga
5 prijazno pozdravi. Ali naš Miško gre dalje, kakor da bi ne bil
slišal popotnika. Popotnik si misli: „To so pač čudni ljudje;
ako jih pozdraviš, so gluhi in ti ne odzdravijo."

Črez nekaj časa sreča malopridnega dečka gospod župan z
občinskim pisarjem. Tudi tega Miško ne pozdravi. Župan se
to razjezi ter zapove svojemu pisarju, naj stopi za Miškom in ga
opomni vljudnosti. Pisar to stori, ali Miško ne zine besedice.
Pisar tebi nič, meni nič stopi k Mišku, mu potegne klobuk z
glave, in — vrabci so veselo zleteli. Pisar, župan in drugi
ljudje, ki so videli to, so se smejali iz vsega grla malopridnemu
15 dečku in mu dali ime: Vrabcev Miško.  Od tega časa pravijo
ljudje vsakemu, ki ne pozdravlja starejših od sebe, da ima vrabca
pod klobukom. Vrtec.

53

42. Golob.

Najljubši vseh krilatcev ali ptičev nam je golob. Že siloviti
Kimljani so gojili dosti golobov; nikjer se jih vendar ni nahajalo
toliko, kakor med slovanskimi narodi. Povsod po vseh mestih
in cerkvah živi golob po svoji volji. Belejša ko je hiša, rajši jo
ima. Ni ptiča, da bi se ga slovanske pesmi spominjale tako po- 5
gostoma kakor goloba, in to vedno le v lepem zmislu.

Golob je krotka, prijazna živalca, poln odkritosrčne ljubezni.
Potrpežljivo in brez zlobe prenaša vse, tudi smrt. Kakor so
starodavniki menili, golob nima žolča; pri delu se vede jako
nedolžno, kakor govori stara pesem slovaška: 10

Sivi golobieek
Ne dela ti škode,

Sede na količek,

Napije se vode..

A golob na Noetovi ladji! Kako tolažilna podoba, kadar leti 15
črez velikansko peneče morje do ladje, z zeleno vejico v kljunu
v znamenje, da so pojenjale vode. Sv. duhu je bila tudi ljuba
podoba golobova, ker se je prikazal v njej pri krstu v Jordanu.

Mil pa lep ptiček je golob in človeku tako zelo prijazen,
pa vendar svoboden, oblačila vedno čednega, barve svetle, večkrat 20
leskeče. Vse njegovo gibanje je nežno; živahna mu je hoja in let.
Jeden nosi lepo rožo, drugi majhen šopek. Jeden gruli, drugi se
smeje, zopet drugi se lepo suče v kolobarju. Kako lepo teka
belo pisana nožiča po suhem pesku, kako pametno pa bistro gleda
rdečkasto njegovo oko, kako tužno vabi golob golobico iz zelene 25
lope! In kadar prileti k njemu, kako se ji priklanja in naznanja
s skakljanjem in gruljenjem svojo ljubezen! Prijateljstvo njuno
ne trpi, kakor pri drugih pticah, samo jedno leto, temveč golob
in golobica živita zvesto in srčno vdano skupaj celo do smrti.

Kakor z golobom ravna golobica tudi s svojimi mladiči ter 30
skrbi zvesto in pridno za nje; vsako zrnce jim prej v golžunu
razmoči, in kadar že odrastli prvič izlete, jih obletava starka od
vseh stranij. Nič ni žalostnejšega, kakor videti goloba pri požaru.
Skoz gosti dim in plamen letajo ubogi golobje v vedno ožjih in
hitrejših kolobarjih ali krogih okoli golobnjaka, dokler ožgani in 35
omamljeni ne popadajo na zemljo ali v ogenj. Svojim dobrot¬
nikom pa so hvaležni in zvesto vdani. Že večkrat se je videlo,
da so golobje po smrti svojih gospodarjev nad hišo in potem o

54

pogrebu in na pokopališču kakor na ločitev kaj žalostno grulili.
40 Golob lepo in hitro leti, najhitreje izmed vseh ptičev. Po živ¬
ljenju mu streže posebno sokol. Če se le-ta visoko pod nebom
vrti, da ga človeško oko še ne ugleda ne, golob ga je že ugledal,
in če se ne more kam skriti, se hrzo vzdigne z vso trumo na-
kvišku. Vedno hitreje in hitreje se suče gosto zapletena kita,
45 da bi omamila sovražnika. Posamezni golob, ki ga lovi sokol,
pa zleti ko blisk naglo do bližnjega drevesa, kjer ga sovražnik
ne more doseči.

Sešteli so, da golob v 10 minutah 3 ure daleč leti; tedaj leti
skoro trikrat hitreje od hlapona po železnici. Ker golobje tako
50 hitro lete, so se jih posluževali že v davnih časih za pismonosce.
Prvi med Rimljani, ki je porabil goloba za ta posel, je bil Decim
Brut; spustil ga je iz mesta Mutine, katero je oblegal Antonij,
k svojim prijateljem s pismom. Elijan pa pripoveduje o Tavro-
stenu iz Egine, da je dobil v olimpijskih igrah zmagovalni venec.
55 in da je dal to po golobu sporočiti na svoj rojstni otok.

Golob je tedaj kaj dobrotljiva ptica, znamenje tihote, mir¬
nosti, ljubezni, jedinosti, skratka vsakatere čistosti in svetosti
življenja. Zatorej nam bodi v vzgled po zveličarjevih besedah:
„Bodite preprosti kakor golobje!“

Po češkem — J. Božič.

43. Sirota Jerica.

„Vstani, vstani, Jerica,
Vstani, ženi vole past
Tjakaj v'reber zeleno!“
„Čakajte, oj mati vi,

5 Da danove odzvoni,
Petelinčki odpojo.“

„ Vstani, vstani, Jerica,
Vstani, ženi vole past
Tjakaj v reber zeleno!“

10 Jerica ustala je,

Past voličke gnala je
Tjakaj v reber zeleno.

„ Pasite, volički, se,

Da grem k svoji materi

15 Tja na britof žegnani,
Kjer so grobje velbani.
Črna zemlja, odpri se,

črna zemlja, materin grob,
Da vam potožila bom,

Svoje srce odkrila bom.“ 20

Zemlja se odprla je,

* Črna zemlja, materin grob,
Jerica tožila je,

Tako govorila je:

„M.ati, mati, mamica, 25

Pač imam hudo mačeho;
Predno še dani zvoni,
Petelinčki odpojo,

Me pokliče, me vzbudi,
Moram gnati vole past 30

Tjakaj v reber zeleno.

Pri vas pa ležala sem,

Da j’ pos’jalo solnčece
Mi na mehko posteljco.

Devlje v vzglavje trnje mi, 60
Devlje v vznožje pesek mi.

Vi ste mehko dali mi,

Vsak ste dan postlali mi,

Vsak ste dan zrahljali mi.
Mati, mati, mamica, 65

Biti mi ni več doma." »

Mati govorila je:

„Pojdi, Jerica, domu,

Zroč’ se milemu Bogu."

„Mati, mati, mamica, 70

Biti mi ni več doma;

Tu pri vas ostala bom,

Tu pri vas ležala bom.“

Leže Jer’ca k materi,

Še tako mi govori: 76

„Bolji mati so mrtva,

Kakor živa mačeha. “

Komaj to izgovori,

Svojo dušico pusti. —

Kako je pač to hudo, 80

Oj hudč za vsakega,

Ki nima svoje matere,

Ki ima hudo mačeho.

Nar. pes. — zap. M. Valjavec.

.  . 'V Z %o/'Vi(y

44. Slavec.

Ko je ustvaril Bog vse živali na zemlji, da bi bile človeku
priče večne modrosti in dobrote, so si smele vsaka jeden dar iz¬
prositi. Lev je prejel moč nad vsemi zvermi, kača strup v svojo
brambo, žlahtni konj brze noge, lisica prekanjenost, orel bistro
oko, pav lepo obleko itd. Slednjič prileti drobni slavček pred 6
božji prestol: „Ne mika me ne moč, ne lepota; prosim te pa
gladkega glasu, da bom zlival čutila svojega srca v mile pesmice
in vsemu stvarjenju oznanjal tvojo slavo.“

„Moj ljubček," mu odgovori vsemogočni stvarnik milostljivo,
..modro si si izvolil, modrejše od vseh drugih stvarij. Zato pa 10
ti podarim vir melodij, ki so odmev one pesmi, katero čisti
duhovi v mojem svetišču prepevajo noč in dan."

In hvaležen je slavček zletel v gaj, kjer prepeva v mičnih
spevih slavo vsemogočnosti. j. GomUsale.

35 Mati, mati, mamica,

Pač imam hudo mačeho;
Peče mi ’z pepela kruh,

Z drobnim peskom ga soli,
In kadar mi reže ga,

40 Vreže mi tak’ tankega,

Da se vidi skoz njega;
Zraven vselej krega me.

Vi ste pekli belega,

Bezali debelo ga,

45 Z maslom ste ga mazali,
Zraven se mi smejali.

Mati, mati, mamica,

Pač imam hudo mačeho;
Kadar ona češe me,

50 Tak’ z grebeni strže me.
Da mi teče črna kri.

Ko ste vi česali me,

Gladko ste česali me,

Milo božali ste me.

55 Mati, mati, mamica,

Pač imam hudo mačeho;
Postelj imam tak’ trdo,
Nikdar ne postelje je,
Nikdar ne zrahlja mi je,

56

45. Prepelica in nje prepeličice.

Prepelica je imela gnezdo v prosu, ki je že bilo do malega
zrelo; zato se je zelč bala, da ne bi ljudje poprej želi prosa,
predno bodo mogle prepeličice bežati. Kadar jim je šla po
hrane, vselej jim je velela, naj dobro pazijo, in ako bodo kaj
5 slišale, naj ji vse povedd, kadar se povrne.

Ko mati odleti, zagledajo prepeličice gospodinjo te njive,
ki je bila prišla s hčerjo gledat, ali je proso zrelo. Pekla je:
,.Vidim, da je proso dozorelo; zatorej, hčerka, idi k sosedam in
prijateljicam ter jih poprosi, naj pridejo jutri pomagat proso žeti. 11
10  Ko stara prepelica prileti h gnezdu, začnč prepeličice trepetaje
pripovedovati, kaj so slišale, ter jo prosijo, naj hitro ubeže, da
jih ne bi polovili ljudje. A mati prepelica mirno reče: „Brez
skrbi bodite! Ako misli gospodinja čakati pomoči svojih sosed
in prijateljic, bode proso še jutri stalo.“

15 Drugo jutro odide prepelica zopet iskat hrane lačnim otro¬
kom in jim priporoči poslušati kakor včeraj. Gospodinja pride
s hčerjo in postoji. čakaje sosed, po katere je bila poslala.
Solnce je že vroče pripekalo, a proso še ni bilo požeto, ker nihče
ni prišel pomagat. „Naše sosede in prijateljice,“ reče gospodinja
20 hčeri, „niso vredne tega imena; zatorej idi in poprosi tet in
sestričen, naj pridejo, da jutri požanjemo zrelo proso. 11

Ko se prepelica vrne, ji pripovedujejo z velikim strahom
prepeličice, kaj so slišale, in zopet silijo iz gnezda. ,.Dragi moji
otročiči, 11  jih tolaži mati prepelica, „ako je samo to, ne bojte se!
25 Tetke in sestrične rade govore o svojih zaslugah, a store redko-
kaj. Ali jutri mi zopet vrlo pazite! 11

Jutrodan prideta vnovič gospodinja in hči; o tetah in ses¬
tričnah ni sluha, ne duha. Gospodinja, videč, da ni rodbina
boljša od prijateljic, reče svoji hčeri: „Prinesi dva ostra srpa,
30 da sami požanjeva proso. 11  Hči gre po srpa, a prepelica prileti
v gnezdo. Ko ji prepeličice povedo, kaj so slišale, reče. pre¬
strašena: „Otročiči, zdaj pa brzo bežimo! Kadar kdo naumi sam
delo storiti, potem gre naglo od rok. 11  Odšla je prepelica z
družino, in do večera je bilo tudi proso požeto. Vrtec.

57

46. Zlata čaša.

1. Po lepih ravninah tam Sava šumi,

Nad Savo podrto ozidje strmi.

Tu nekedaj bival je knez Dragotin,
Roditeljev dragih preljubljeni sin.

2. Za vero, za rod in za dom korenjak,

Široko je slovel po svetu junak.

Če v delo ga vabita meč in srce,
Pokriža, poroči se v božje roke.

3. In mati zboli mu, on sklene lepo,

Da jutri bo romal na Sveto goro,
Pokleknil pred bogorodico na tla,
Kozarec iz čistega dal ji zlata.

4. „Kraljica vse zemlje, visokih nebes
Ne bo zaklenila mi svojih ušes;

Nje vsmiljeno, blago, predrto srce
Scelilo bo mater, ki bolni leže.“

5. Ko v noči pred materno posteljo spi,
Kraljica iz neba se k njemu spusti,

In gleda ga milo, požuga z roko

Ter v sanjah prijaznih mu pravi tako:

6. „ Zanašanj e tvojega znam jaz srca
In cenim ga više ko gore zlata;

Jaz vem, da je materno zdravje ti mar,
Ker zlato obljubil si kupo mi v dar.

7. Darova pa treba mi tvojega ni,

Da v hramu cerkvenem zaklenjen stoji.
Kozarcu jaz mesto pripravnejše vem,
Obrni ga v milost ubogim ljudem!

8. Namenjen si jutri na Sveto gorč;
Počakal moj posel pod gradom te bo;

In kamor popelje te, idi za njim,

In kjer se ustavi, ustavi se z njim!

9. In tamkaj na skrivnem boš našel oltar,
In pojdi in tjakaj položi svoj dar!“

To reče in zgine — posveti se dvor,

On vstane, v očesu zasije mu zor.

10. In Dragotin ročno konjiča sedla,

Kozarec iz čistega prime zlata;

Zasede, izdirja, da podkev grmi,

Pod gradom pa beli golobček sedi.

58

11. Golobček peroti raztegnil je zdej,

In vstal in pred konjikom letel naprej.

In Dragotin pravi, strmenju udan:

„ Golob je gotovo iz neba poslan!"

12. In ptica se zvija, nad njo je oblak,

Pod njo se poganja po zemlji junak;

Leti in leti, in ne da si miru,

Za njo pa na zemlji on išče sledu.

13. Ko sedmo dolino so skrile gore,

Zvonovi k molitvi z gorice done;

Na slamnati strehi pa ptič obsedi,

Pod streho na slami šest bolnih leži.

14. Konjiča razsede pobožni junak

In vzame posodo in ide črez prag;

Na mizo kozarcu pridene srebra
In pravi: „Bog ljubo naj zdravje vam da!"

15. Zasede in vranca spodbode naprej:

„ Konjiček, da dojdem predpoldne m, le glej!“

Ter gonil in dirjal in jahal je v skok,

Konjiček je isker, jelenovih nog.

16. Dopoldne prijezdi na Sveto goro,

Odjahal in stopil je v cerkev svetlč,

Približal se materi božji solzeč

Ter molil goreče pred njo je klečeč:

17. „Kraljica preljubljena vsega sveta,

Glej, meni bolujejo mati doma;

Usmili se blaženo tvoje srce,

Z menoj da na svetu še dolgo žive!"

18. V oltar tja zamaknjene ima oči,

Iz prsij prot’ nebu mu srce kipi;

In mati mu sveta prikimala je,

On vstane veselo, prikloni se — gre.

19. Konjiča zajezdi vesel Dragotin,

Ob zdravimariji že v gradu je sin;

Objemljejo mati ga zdravi doma,

Šest rešenih v koči zanj moli Boga.

M. Vilhar.

47. Leonida s Špartanci pri Termopilah.

Grške dežele starodavnega časa, dasi nekatere zeld majhne,
kažejo, koliko moč ima sloga, mati krepke, svobodne države. To-

59

varišica slogi pa mora biti j unaštvo, a junaštvo izvira iz iskrene
navdušene ljubezni do domovine. Mnogo vzgledov te vrste na¬
hajamo ravno med Grki. in imena grških junakov se odlikujejo 5
v vesoljni zgodovini, kakor najsvetlejše zvezde, na nebu. Med
najslavnejše može, kateri so se kdaj borili za domovino, se mora
gotovo šteti Leonida, kralj špartanski, čigar junaški smrti se po
pravici čudi ves svet.

Mnogo vojnih druhalij se je vsipalo iz Azije nad narode 10
evropske. S posebno hudimi vojskami so Grke nadlegovali Perzi;
najsilnejše trume pa je bil nad nje pripeljal perzijski kralj
Kserks. Njegova vojska je bila, kakor čitamo pri starih zgodo¬
vinarjih in v grških narodnih pripovedkah, tolika, da se je po dveh
mostih sedem dnij vrstila črez Helespont, prehajajoč iz Azije v 15
Evropo. Valeč se od Kerzona dalje proti Greciji, črez Tratijo,
Macedonijo in Tesalijo, zmaga ta silna druhal mahoma vse dežele.
Nihče se ne meni za boj, v grozi in trepetu ponujajo ljudstva
prsti in vode, znamenje vdanosti. Drugače pa se obnesejo Grki.
Videč silno nevarnost, se združijo vse države na boj zoper Perze, 20
s Špartanci na čelu.

Meseca malega srpana 1. 480. pred Kr. ob času, ko so se
obhajale sloveče olimpijske igre. poči glas, da namerja perzijska
vojska udariti na grško zemljo. Hipoma pelje tedaj Leonida
300 Špartancev in nekaj tisoč drugih Grkov k Termopilam , do 25
ozkega prehoda iz Tesalije v Grecijo, in zastavi sotesko, ker po
drugi poti sovražnik ne more dalje proti jugu. Pač razkači
Kserksa predrznost," da hoče peščica Grkov zagraditi pot njemu,
mogočnemu perzijskemu vladarju, ki se mu klanjajo vsi narodi
v Aziji tja do Indije, in v čigar kraljestvu je najmanjša dežela 30
večja, nego vse grške države skupaj. Urno pa se premisli, češ,
le-ti se vendar ne bodo ustavljali, marveč taki barbari so, da si
gotovo štejejo v čast, ako jih brž pomlatimo. Velikodušno torej
ukaže, naj mu hitro izroče orožje. Neustrašen odgovori Leonida
temu ukazu: „Pridi ponje!“ Ko nekdo opomni, da je Perzov 35
toliko, da solnce zatemne s svojimi puščicami, reče junak: „Tem
boljše, bili se bomo v senci.“ Zdaj še le se prav razsrdi Kserks,
ker zlepa nič ne opravi. Ukaže najprej, naj mu žive polove ter
jih pripeljejo predenj, da vsak posebej prejme zasluženo plačilo.
Vname se hud boj. Kserksovih vojakov pade truma za trumo, 40
Grki pa stoje trdno kakor zid v klancu tik morja, ker sovražnik
jim od nikoder ne more do živega; tako ugodno jim je zavetje.

60

V Kserksovi vojski je bilo deset tisoč vojakov, ki so bili naj-
brabrejši med vsemi in so se imenovali „neumrljiva truma 11 .
46 Ker jih je že toliko padlo in niso vsi nič opravili, požene Kserks
srdit še te v boj; pa vse zastonj.

Ali česar ne zmaga sovražnikovo orožje, premaga brezbožno
izdajstvo. Sredi junaških Grkov je bil nesrečen malopridnež, po
imenu Efialt; le-ta se ukrade k Perzom ter jim pokaže stezo
50 prek gore Ete. Priplazi se truma sovražnikov Grkom za hrbet,
da jih napade od vzadi. Ob pravem času zve Leonida nevarnost,
in vedoč, da je zastonj, se dalje bojevati, ne brani nikomur
domov. Mnogo jih pobegne. Leonida in z njim 300 Špartancev
in 700 Tespičanov — le-ti si izvolijo junaško smrt za domovino.
55 Vname se znova presilno klanje; Leonidovi udrihajo po Perzih
kakor levi in jih pomore še mnogo tisoč. To seveda razkači
sovražne vojake tako, da se jim vname divja grozovitost, in da
prenemilo razsekajo junaško grško krdelo.

To je naredil nesrečni, brezbožni izdajalec, pleva med zrnjem,
60 čigar ime živi v prokletstvu razžaljenega naroda.

Leonida pa in njegove soborilce slave neumrljive pesmi,
poveličuje hvaležen spomin. Na bojišču so mu Grki postavili za
spominek bronastega leva z napisom:

,,Lakedemoncem naznani, popotnik, tu da ležimo
Mrtvi, ker velel tako je domovine ukaz!“

A. Umek.

48. Pedenj-človek in laket-brada, kako
sta se metala.

Pedenj-človek, laket-brada
Izkusila bi se rada,

Kdo močnejši je v rokah,
Kdo trdnejši je v nogah
5 Sprimeta se pretesno,
Gledata se pregrdo.

Človek brado skube, vije,
Kazkodrana milo vpije,
Cvili, joka, malo živa,

10 V kot pobegne in počiva.
Kadar tamkaj se oddahne,
Na človeka zopet mahne,

In pred njim se razkorači,

V usta njemu sebe tlači,

V oči zbada prekošata, 15

V nos ga dreza vsa kosmata:
Zamaši mu krkalo,

Oslepi mu zrkalo;

Izpodnese mu nožico,

Položi ga na zemljico. 20

Potlej skoči, smuk na peč,
Kamor hodi mačka leč;
Gospodarja se boji,

Ki za mizo trdno spi.

Fr. Levstik.

61

49. Petelin.

Petelin — poje. Koga še ni obhajala ta ali ta misel, ko je
cul peti petelina! „Bolje jeden dan petelin, nego mesec dnij
kokoš,“ pravi srbski pregovor. Petelin je priljubljen junak prav¬
ljicam, ki predočujejo izmišljene prizore iz živalstva, izvirajoče
iz starejših ali novejših časov. Zaradi žarjave barve in leskečega
očesa so ga že od nekdaj jemali za znamenje plamena, in prav
zatb rekajo, kadar gori: ,,Petelin pleše po strehi. 11  Oziraje se
na njegovo opaznost in pogumnost, so ga posvečevali Rimljani
Martu in Minervi; Idomenej pred Trojo je nosil petelina na ščitu
v svarilno in opominjevalno znamenje svojim drugovom; in ni
še temu davno, kar so vsi bojaželjni narodi evropski imeli pe¬
telinovo podobo na svojih grbih.

Petelin je kaj gizdava ptica. Vrat mu vzkipi, jednako na¬
prsnim okovom, brada tli kakor žerjavica, oko žari drznost, in v
hoji njegovi se razodeva mogočen ponos. Zares, knez  vseh ptic
je petelin. Počasi in kakor bi meril vsako stopinjo, privzdiga
nogo za nogo. večkrat se obotavljaje še sredi koraka; obrača
pazljivo oko zdaj sem, zdaj tja, da ne bi prezrl ničesar; če ga
pelje pot dalje pod podbojem, pod katerim bi mogel celb jezdec
brez pomude skoz, upogne glavo, da si ne bi pokvaril glavnega
nakita, grebena: tolikanj se zaveda svoje notranje visokosti. Naj
gre ali naj stoji, vselej se obnaša s plemenito spodobnostjo. Kako
skrbno obrne vešče oko proti oblačnemu nebu, kako zvedavo
pogleda bledi mesečni krajec! Ali najbolj veličasten je, kadar
se pripravlja, da bi pel. Ta čas zleti s tal na kako ograjo, streho
ali kamorkoli; desno nogo dene pred levo, nekaj skrčeno v kljuko,
kakor bi hotel poseči po koraku, vrat po koncu in pa rep, prsi
se napnb, perotnica tleskne o"b perotnico, oko zameži kakor za¬
maknjeno, nekaka vzvišenost prevzame vso postavo, in zdaj za¬
doni na vse grlo po staroočaški navadi: „Kikiriki!" Takoj se
mlajši petelinci zaporedoma oglase: „Ocvrli bi me b’li,“ drugi:
„Hudik ni tak, k’ ti!“ itd. Razlega se od dvorišča do dvorišča,
sosed se naznanja sosedu, drug drugemu odgovarja, zmeraj dalje,
zmeraj rahleje, noter do konca vasi. In ko je vse že potihnilo, se
začuje vsaj enkrat še iz daljave odmev: »Kikiriki, češ piko nad i!“

Toda govorimo resno! Zato je petelin, da poje. Že rimski
prirodoslovec Plinij pravi o petelinih, da so naši nočni čuvaji,
katere je rodila priroda, da vzbujajo iz spanja ljudi ter jih pri-

5

10

15

20

25

30

35

62

ganjajo na delo. Po perju, pravijo, se spozna ptič, ali petelin po
40 petju, odkod je doma. Poganski G-rki in Rimljani so slutili višje
bitje v njem, in Mohamed je zapovedal, naj se češčenje izkazuje
petelinu kot čuvaju, ki budi nebeščane in opominja, da služijo.
In z Jobom smemo vprašati: „Kdo daje modrosti človeku v skrito
srce, kdo petelinu razuma?" Daleč sega njegov glas kakor iz
46 trobente. Pred njim beže tihotapci po noči. Sliši ga mornar na
morju in pozni popotnik na samotnem potu, in radost razvedri
dušo njegovo, ker se prepriča, da se bliža človeškemu stanovanju.
Učenjaka budi na zgodnje delo, k molitvi pobožnika; straši hudo¬
delca, kliče lahkomiselnika, naj se pokesa; kmetu naznanja krep-
50 čevalno deževje, bolniku tolažeče jutro. Ko danica priplava na
obnebje, ko se drugim pticam še rosa blešči po perotih, se je
vzdramil že davno petelin in okoli doma veselo napoveduje ju¬
tranjo zarjo. Resnično, blag poročevalec je on, in nikdar ga ne
moremo zadosti slaviti. Ob njegovem klicu se razprše spanca
65 zlate prevare in skrčena žila se nategne za delo, za trud.

Zatorej je ni živali, ki bi jo bili tolikanj slavili in poviše¬
vali. Bogaboječi umetniki odločujejo petelinu mesto vrh zvonika,
še celč nad križem, da, kjer biva čuvaj, naj bi bil tudi ta, ki
budi in opominja. Modri učitelji lepotičijo abecednico s podobo
60 petelinovo, otrokom na opomin, da ima zgodaj začeti, komur je
mar za prihodnjo blaginjo. Vojaki ga stavijo na orožnico, da bi
se sklicevali in reševali ob pravem času. In tu je mesto, ki se
spodobi petelinu, ker on sam je pravi vojak, bojevit, previden,
predrzen, stanoviten in pazljiv na svojo čast, kakor nobena druga
65 žival. Naj mu le tuj petelin prekorači mejo, brž mu srdit dere
naproti, otrepa s perotnicami in plane nadenj. Greben se mu
ježi, vratno perje porašča, iz očij mu iskri ogenj: s srditim na¬
skokom se vrže nanj in izkuša, kako bi ga izpodbil in pomandral.
Dolgotrajen in hud je boj. Le na videz se morda jeden umakne
70 za trenutek, hitroma pa se ravs tolikanj bolj razvname. S časom
omagajo peroti in noge; ali potem se spopadeta z naj silovitejšim
orožjem, s kljunoma. Gosto kakor toča pada kavs na kavs, perje
v koscih leti od njiju, in kmalu vre kapljema kri iz glave in
vratu. Naposled zapusti srčnost pritepina; omahuje se ogiblje,
75 beži, povesi rep in se zarije v kak kot, pa kokotlja in prosi
milosti. Vendar zmagalec se ne da motiti; bije s perotnico ob
tla in dere za potepinom, da bi ga popolno pregnal, le najhitrejši
beg ga more rešiti. Boj je odločen. Zmagalec zleti kvišku in

63

krvav, pa vendar ponosen, po koncu vrat, glasno naznani, da je
premagal. Ni čuda tedaj, da Indi in Kitajci še dandanes na- 80
hajajo preveliko radost v tem, da gledajo petelinov dvoboj, in da
so se starodavniki po njem navduševali in vnemali za vojsko.

Vendar vojske konec je mir. Tudi petelin se bori le za to,
da bi obranil mir in jedinost svojemu kraljestvu; on hoče, da
sam vlada. On je pa v svoji državi bolj miren očak nego silen 85
trinog; ponaša se gizdavo in zapovedljivo, vendar tudi nežnejši
čuti mu niso neznani. Na svojem dvorišču okrog sebe tropo
ženic, je podoben skrbnemu možu. Vsem zadostuje, ne zanemarja
nobene ne, če prav še posebno odlikuje svoje ljubljenke. Z do¬
brikavimi in prilizljivimi besedami si zna pridobivati ljubezen 90
svojih tovarišic. — Petelin je nadalje jako nesebičen, nikdar
samogolten. Če je našel mastno gostijo, pokliče glasno vkup
vso svojo družino, ker tudi najmanjšega črviča bi rad razdelil
med vse. Nasprotno pa nobena puta ne sme pobrati zrna, predno
ni kavsnil sam; nobena ne veselo kokodakati, kadar zoblje. Kokoš 95
ne sme peti, vse mora biti po stari, ostri navadi. Kar pogleda
gospodar kokodačji, in če se takoj ne poboljša, jo kavsne in
kavsa, dokler se ne ravna po svoji dolžnosti. V marsikak lep
vzgled je petelin človeku; zatorej se naj spoštuje in posnema!
Sedmero je lastnostij, ki store pravega junaka, sedmero popolnega loo
petelina: On je previden, moder, hraber, iskren, častit, poln ljubezni
in umen gospodar. J. Ogrinec.

50. Rad a.

— J  — \J  __ (J  _ 'J

1. Solnce že za goro pada,
Krog se vlega mrak hladan,
Gori ob ozidju grada
Divji boj še ni končan.

4. Za ozidjem četa mala
Kristijanskih mož stoji,
Srca niso jim upala,
Toda pešajo moči.

2. „Allah, allah!“ okrog rova
Turki divji rujove,

,,Allali, allah!“ vedno znova
Divje vžiga jim srce.

6. Dneve tri že hlapci zvesti
Vragom stavijo se v bran,
Mnog že drug več ni na mesti,
Padel v boju je srčan.

3. Kaj za to, če pod nakopi
Turek ljut se zvrne v prah;
Na njegovo mesto stopi
Vragov ljučjih pet na mah.

6. V gradu na postelji svoji
Bled in nem leži grajščak,

Rano v divjem, besnem boji

Smrtni ga objel je mrak.

64

7. Zraven njega hčerka mlada,
Oj sirota zdaj, kleči,

Stoka v divji boli Bada,

A solze na lice ni.

8. Čuj, ob grajskem rovu d<di
Baste hrup in divji šum.
„AUah, allah!“ vre okoli,
Kakor krik peklenskih trum.

9. Bolestno se Bada zgane
Ter se iz omame vzpne,

Od očeta k oknu plane,

Srpo se na dvor ozre.

10. Oj gorje! Orez zide grada
Turška se vali zverjad,

Zdaj gorje ti, deva mlada,
Zdaj gorje ti, sivi grad!

11. Še na čelo da visoko
Hči poljub očetu vroč,

Luč gorečo prime v roko,
Steče od postelje proč.

12. Temen hodnik za hodnikom,
Stopnic dolg preteče broj,

Za njo, nad njo z divjim krikom
Dere v grad Turčinov roj.

13. V kleti temni in globoki
Bada mlada obstoji,

Tu v molitev sklene roki,

Bogu dušo izroči.

14. V kotu skrit kleti prostorne
Sod odprt stoji navpik,

K sodu hrabra Bada plane,
Srčno vrže luč — v smodnik.

15. Cuj, zmaje se hrib mogočni,
Kakor da je sodnji dan,

S hriba bukne v pokoj nočni
Hrup in šum, polom strašan.

16. Ko z neba spet mesec sine,
GHej, na griču ni zidu,

Samo grozne razvaline

So ostale od gradu.

17. Pokopana pod zidovjem
Bada hrabra spi trd6,

Z njo leži pod tem skalovjem
Turkov divjih sto in sto.

J. Pagliaruzzi.

51. Petelin in gosak.

Bilo je lepega popoldne meseca malega srpana. Zlati solnčni
žarki so se s pekočo vročino sipali na zemljo. Vroče, prav vroče
je bilo. Človek bi kar legel v senco, razprostrl telo po mehki
travi ter se hladil in si odpočival.

5 A to je le tako prijetna misel, lepa želja; saj kmet ne pozna
lenobe, ne sme in ne utegne poležavati po sencah.

Brumnovi so bili na polju; želi so.

Doma so ostali le otroci, ki bi naj stražili dom, in pes
Sultan, ki bi naj stražil otroke.

io Sultan je bil velik, dolgodlak in precej rejen. Star je že
bil, slabo, je slišal in težko hodil. Zato je legel za hlevom v
senco košate jablane ter spal...  ne, spal ni — le dremal je. A
da ni spal, temu ni bila toliko vzrok skrb za varnost domačije

65

in otrok, kakor pa nadležne mulie, ki so vedno in vedno brenčale
okrog njega ter mu sedale na ušesa, ob oči, na gobec. Da bi 15
se ubranil sitnih gostov, je včasi stresnil z glavo, zamakal z
repom, včasi mu je zatrepetalo celo telo, včasi pa je kipoma
dvignil debelo glavo ter jezno hlastnil po neljubih mrčesih, ne
da bi katerega ujel.

Otrok pa je bilo troje: Tonče, Jerica in Karlek. Tončetu 20
je bilo približno devet let, Jerici sedem, Karleku pa štiri in pol.

V kolarnici so bili — tam je bila senca — in iz ondi v
vrsto zložene opeke so zidali.

„.Jaz nam sezidam novo hišo; naša je že stara, 11  je govoril
Tonče ter polagoma in premišljeno polagal kos na kos. 25

„ Jaz sezidam šolo, 11  je trdila Jerica ter se vzpenjala na vrsto,
da je jemala raz njo opeke.

„Eh, kaj šolo, 11  je ugovarjal Tonče, kateremu se v šoli ni
nič kaj dopadalo, ker je moral tamkaj mirno sedeti, poslušati
učitelja in odgovarjati, če je sploh kaj znal, kar pa je bilo le 30
tako bolj redkokdaj. „Kaj boš zidala šolo, saj je že ona pri
cerkvi dovolj, 11  je žalostno vzdihnil ter podpiral z levico prednjo
steno stavbe, ki je bila najvišja ter se mu je začela že na¬
gibati v stran.

„Jaz pa sezidam cerkev, 11  je povzel s tankim, a odločnim 35
glasom Karlek, ki se je spomnil pri bratovih besedah cerkve,
kjer je bil zadnjo nedeljo z očetom, in katere krasote še ni
pozabil. A ker je bil premajhen, da bi segnil na vrsto po opeko,
si jo je hotel vzeti raz kupček, katerega je bil tik sebe nakopičil
Tonče, da bi imel takoj vse pri roki. A ni je dobil. 40

„Pusti!“ mu je odločno zabranil Tonče. „Opeko potrebujem
sam. Sicer pa si ti še premajhen za zidanje. Opeka bi ti padla
na nogo ter te ranila. Sedi rajši tja na kolca ter gledi mene
in Jerico, da se kaj naučiš. 11

A Karleku ta ukor in bratovo povelje ni bilo po godu. 45
Nekaj hipov je osuplo in nemo gledal brata. Potem pa je potisnil
kratki mesnati palec med rdeče ustnice, ki so se mu začele
kremžiti na jok. A da se njegova srčna žalost ni zlila v grenke
solze, je preprečil prizor, katerega je zagledal v tem hipu pred
kolarnico. in katerega Tonče in Jerica še nista zapazila, ker sta 50
bila vglobljena in zamišljena v svoje stavbe.

Okrog ogla sta se namreč pritirala z največjo naglostjo
domači in sosedov petelin. Domači — begun —- je že jedva

čitanka II. 5

66

sopel. Kljun je imel široko odprt; vrat je stegoval in glavo je
55 molel daleč naprej, da bi laže bežal; rdeči greben mu je krvavel,
kajti sosed mu je pri boju zadal na njem precejšnjo rano; peroti
so mu bile povešene, in njih konci so se pri begu dotikali zemlje.
Rdeče, izbuljene oči so obupno iskale kakega zavetišča, kjer bi
se mogel skriti pred sovražnikom, ki je bil tesno za njim ter se
60 je med begom zaletaval besno vanj.

Nemara se je vzbudil v srcu domačina ugasli pogum, ker
je videl v kolarnici otroke, nemara je spoznal brezuspešnost bega,
saj so mu vendar moči že tako opešale, da ni mogel dalje: kratko
malo, ustavil se je hipoma, obrnil proti zasledovalcu ter se mu
65 odločno postavil v bran. Začela sta se zopet zaletavati drug v
drugega ter se kuzmati z ostrimi kljuni.

„Ha, Tonče, ha,“ je opozarjal Karlek brata ter, iztegnivši
debelo roko, kazal z okroglim, rdečim kazalcem na boreča se
petelina. „Grlej, sosedov picek našega zopet kuzma.“

70 „Oj ti razbojnik grdi, roparski/ 1  se je razjezil Tonče ter
skočil po koncu, stavba pa se mu je pri tem zrušila. ,,Čakaj, ti
nepridiprav, pokažem ti pot domov, da se ne boš vedno klatil
po vasi ter mučil našega picka.“

Pograbil je oster ogel opeke, ki se mu je bil ravnokar
75 poprej odkrušil od celega kosa. Jezno ga je zavihtel proti petelinu.

„Kruk!“ je na kratko jeknil Kranjčev petelin ter se zvalil
na trato. Nekaj hipov je ril z glavo po travi, s perotmi je krilil
okrog sebe, noge so mu krčevito podrhtavale —■ črez nekoliko
trenutkov pa je ležal mirno na zeleni, okrvavljeni travi.

80  Ostri kos opeke ga je bil zadel ravno v glavo ter mu
zadal smrtno rano.

„Kuruk-kuruk-kruk!“ je začel vpiti na vse grlo domačin,
ko je videl sovražnika mirno ležečega pred seboj. Nekolikokrat
ga je v krogu obšel, polagoma in previdno, krilil s perotmi
85 ter pazno motril sovražnega druga.

Ko pa je videl, da se nasprotnik več ne dvigne, ne vzbudi, je
zaplahotal s krili, se mogočno razkoračil pred mrličem, stegnil lepi,
lesketajoči se vrat, ponosno povzdignil glavo, stresel rdeči greben,
ki mu je še vedno krvavel, ter zapel zmagonosno in slavodobitno:
90 „ Kikiriki! 11

Potem pa se je besno zagnal v mrtvega, ne branečega se
nasprotnika ter ga začel neusmiljeno obdelovati s kremplji in

67

krili. Vmes pa je kričal in klical svoje verne družice z glasnim:
„Kuru-kuru . .

In od vseli štirih dvoriščnih stranij so hitele kokoši na klic 95
svojega vodje ter se zbirale okrog njega.

Tako se je malo ne vsa kokošja obitelj zbrala ob mrtvem
petelinu, glasno kričeč.

Tonče je še vedno stal na prejšnjem mestu ter gledal in
motril ves prizor kakor okamenel, onemel. Bilo mu je, kakor bi 100
ga kdo udaril po glavi. Vrelo in šumelo mu je v njej, kakor
vre in šumi v kotlu krop, katerega vzburkava mogočen ogenj,
plamteč pod medenim kotlom.

„Kaj si storil!“ se mu je začela očitajoč oglašati vest. Po¬
mišljal je, kaj bodo rekli k njegovemu nesrečnemu činu sosedovi, 105
ki so petelina visoko čislali, in kaj oče in mati. No, kaj do¬
brega se iz tega gotovo ne bode izcimilo.

Jerica je istotako plaho zrla na mrtvo živalco. Tudi ona
se je začela bati zlih posledic.

Le Karlek je ostal povsem miren in ravnodušen. lio

„Glej, Tonče,“ je besedičil ter kazal na petelina. „glej,
picek noče več vstati. 41

„Ubil si ga!“ je plašno vzkliknila Jerica.

„Ubil!“ je kakor zvest odmev žalostno in pobito ponovil
Tonče. V duhu pa je že videl, kako jemljejo oče šibo raz polico 115
za vrati.

Stopil je iz kolarnice, hoteč se popolnoma prepričati, je li
res ta nesrečni kos opeke prizadel petelinu smrtni udarec.

„Š-š-šuha,“ je podil kokoši strani. Potem pa je začel po-
tipavati in preobračati petelina, kakor bi iskal, še li plamti kje 120
kaka iskrica življenja.

Jerica in Karlek sta mu sledila.

Jerica je počenila ob petelinu, Karlek pa je pokleknil na
gola kolena v majhno, nekoliko rjavkasto travo. Oprezno in
vestno sta opazovala petelina in bratca. 125

„Mrtev je — res! 44  je slednjič žalostno in obupno potrdil Tonče.

„Mrtev! 44  je tiho pritrdila Jerica ter vstala.

„Mrtev! 44  je pritegnil tudi Karlek. A kakor bi vendarle še
dvomil o tem, je začel tipati z majhno, mehko roko petelina.

„Mati nam ga morajo speči — pojemo ga!“ je resno odločil 130
po kratkem molku ter petelina prijel za desno nogo, da hi ga
nesel v stran, v kuhinjo.

68

„Kaj speči!“ je skoro plakaje povzel Tonče. Bil si je pač
svest, da se bode iz tega res nekaj speklo, a kaj dobrega ne.

135 ,.S šibo bodemo dobili!“ je tarnal.

„A.!“ se je zavzel Karlek ter od začudenja odprl mehke,
črešnjevordeče ustnice, da so se mu videli majhni, beli zobje.
Potem pa je po svoji priljubljeni navadi vtaknil palec med ustnice,
kakor bi hotel iz njega izsesati kako dobro in pametno misel, ki

140 bi jih obvarovala šibe. Te se je namreč izredno bal.

„Jerica, ni li res, ti ne boš ničesar povedala, niti očetu,
niti materi, niti sosedovim,“ je prosil Tonče ter zaupno upiral
svetle, vlažne oči v sestrico.

,, Gotovo ne, Tonče. “

145 „Tudi ti ne smeš povedati ničesar, Karlek, sicer bomo vsi
tepeni. “

„Ne bom!“je moško in odločno zatrjeval mali kratkohlačnik
ter po strani pogledaval petelina, zaradi katerega bi naj bil
tepen, dasi mu ni storil nič žalega.

150 „Če bosta molčala, bode vse dobro. Jaz zanesem petelina
na sosedov dvor, ali boljše bode, če ga zanesem za hlev, na na¬
sprotno stran. Nihče ne bode mislil, da smo ga mi ubili. Je
pač nesreča, jaz ga nisem nameraval ubiti.“

Reče in pograbi petelina za trde noge. Skrivajoč ga za

155 hrbtom, se je kakor tat plazil z njim proti Kranjčevim, kjer ni
bilo, kakor je dobro vedel, nikogar doma, ker so bili vsi na polju.

Jerica in Karlek sta kukala izza ogla ter gledala z utripa¬
jočim srcem, kako izvrši Tonče svojo težavno in usodno nalogo.

Ta pa se je srečno pritihotapil do plota pri sosedovem hlevu.

160  Visoko je zavihtel mrtvo žival ter jo hitil črez plot. Potem pa
je bežal, kar so mu le pripuščale kratke noge.

Jerica in Karlek sta si globoko oddahnila, ko sta videla
težavno delo dokončano. Tonče pa,, ki je prihitel nazaj ves za-
ripljen in rdeč kakor kuhan rak, jima je še opetovano naročeval:

165 „A molčita, za božjo voljo, molčita! In ako bi vaju kdo
popraševal, če vesta kaj o petelinu, recita, da ne. Sicer bode
slaba . . .“

Jerica in Karlek pa sta mu svečano obljubila, da bosta
molčala.

170 Kakor Brumnovi, so želi tudi Kranjčevi omenjenega dne.
Tudi Mica, Kranjčeva gospodinja, je bila na polju. Proti večeru

69

pa se je s svojo svakinjo, štirinajstletno Dorico, vrnila na dom,
da bi pripravila večerjo za ženjice.

Kmalu potem, ko sta prišli domov, se je začel valiti belkast
dim iz visokega, belega dimnika lepe Kranjčeve hiše. Dorica je
kurila, Mica pa je mesila v sobi testo za pogače, za gibanice.

„Dorica, pojdi in prinesi drv; v kuhinji jih je malo,“ je
klicala iz sobe gospodinja, ki je ravnokar začela tanjiti kos
debelega testa, „Dorica, veš kaj, vzemi rajši za hlevom par
panjev. Debeli so in smolnati. Dobro bodo goreli, in peč bode
kmalu pripravna za pecivo. “

„Že grem, Mica, že grem," se je odzvala iz kuhinje Dorica.
In že je hitela ven, brišoč si med potjo z modrim predpasnikom
znoj raz polno, rdeče lice in raz gladko, nekoliko zagorelo čelo.

Mica pa je pridno sukala valek črez testo, ki je že tvorilo
veliko ploščo, katera je pod krepkim pritiskom valka postajala
tanjša in tanjša.

A še predno je dogotovila pogačo, je prihitela Dorica, vsa
prepadena in prestrašena, v sobo.

„Mica,“ je klicala že v veži, „Mica, petelin je mrtev!"

„Kateri petelin?“ se je zavzela gospodinja ter za trenutek
nehala mesiti.

„Moj Bog, kateri bi naj bil? Naš!“

„Naš?“ je zajavkala Mica ter skočila po koncu. Že je bila
razburjena.

Obe sta hiteli s krikom in vikom za hlev, kjer je ležalo
petelinovo truplo.

„Mrtev je, res je mrtev," se je togotila gospodinja ter obra¬
čala petelina s strani v stran. „In tako lep petelin, tako lep!
In kako je pel, že na vse zgodaj, oj, kako je pel!“

„Pel pa je, pel, Mica!“ je pritrjevala Dorica.

„Sedaj pa je mrtev! Glej, Dorica, glava je vsa krvava,
koža na glavi mu je presekana. Nekdo ga je udaril."

„Najbrž!“ je jadikovala Dorica,

„Toda kdo? Kdo bi tukaj hodil? Pri sosedu Zelenjaku
ni nikogar doma, in drug na to stran vendar ne pride."

Jeza, ki se ji je za čas nekoliko polegla, ji je začela zopet
vzkipevati.

„0, ko bi znala, kdo ga je — tožit ga grem!" je kriknila.
Obraz pa, že od narave rdeč, se ji je od razburjenosti še bolj
zalil s krvjo.

175

180

185

190

195

200

205

210

70

„Škodo mora povrniti, če zvemo, kdo ga je ubil!“

„0j, smili se Bog — to so ljudje v tej vasi —• kaj pravim
ljudje — razbojniki so, morilci! Ničesar bi človek ne smel imeti,
215 vse mu uničijo! Danes zakoljejo petelina, jutri nam lahko umore
prase ... ukradejo kravo ... naposled nam še upepelijo dom. Oj,
da sem bila toliko neumna ter šla med take ljudi! Doma sem
živela v miru, tukaj pa mi zagrene slednjo urico; oj meni revi, oj!“

In vpila je, da je odmevalo daleč po vasi, ter klicala Boga
220  na pomoč, naj jo vendar varuje, ter naj udari zlobne sosede s
šibo svoje jeze.

„Mica, kaj se boš jezila,“ jo je tolažila Dorica. „To pe¬
telina vendar ne oživi. “

„Seveda ga ne oživi, a mene ta zloba teli ljudij naposled
225 tudi še spravi v grob. Moj Bog, moj Bog!“

A Dorico je bolj skrbela večerja, kakor pa mrtvi petelin.
In zatd je začela prigovarjati:

„Mica, večer se bliža. Hiteti morava, da pravočasno pri¬
praviva večerjo.“

230 ,, Seveda bo takoj večer ... A kaj hočem, ko vendar vidim,

kaka krivica se nam godi. Uničiti nas hočejo, ti preklicani sosedje.
Saj vem, zavidajo me, ne morejo me trpeti, sovražijo me; oj, oj!“

Jadikovaje in klevetaje je hitela v sobo, da dovrši pogače.

Ko je dovršila svoje delo, je nesla pogačico na loparju v
235 kuhinjo, v peči zgrnila žerjavico raz ognjišče ter jo položila na
vročo opeko. Bil je to „krapec“, ki se je pekel brez sklede.

Dorice ni bilo v kuhinji; bila je v hlevu, kjer je nastiljala
živini.

Ker so smolniki, kar jih je prinesla poprej Dorica, že vsi
240 zgoreli, in ker je bilo navadnih drv že tudi povsem malo, je
brzela Mica k skladalnici ob skednju, da bi prinesla nove zaloge.
Takoj za skednjem je bilo konec Kranjčevega dvorišča, in ob
plotu je vedla glavna cesta. Na zelenem, travnatem robu cest¬
nem pa je tedaj slučajno sedel sosedov Karlek ter piskal na
245 majhno piščalko, katero mu je podaril brat Tonček, hoteč ga s
tem do cela podkupiti, da ne izda njegovega zločina.

Jedva je zagledala Mica fantiča, ji bliskoma šine v glavo
misel, da nemara zve od tega kaj natančnejšega o smrti petelinovi.

,, Karlek!“

250 Z rezkim, hipoma pretrganim zvokom je nehal mladi igralec
piskati. Ustrašil se je, da mu je piščalka skoro padla iz rok.

71

Hotel se je obrniti ter pogledati nazaj, a manjkalo mn je du¬
ševnih sil, potrebne hrabrosti. Predobro mu je bil znan glas, ki
ga je klical, pred duhom pa se mu je hipoma kakor strašilo pri¬
kazalo otrplo truplo mrtvega petelina. Hotel je vstati in bežati, 255
a tudi za to ni imel dovolj poguma. In tako je vdan v svojo
usodo in nemo čakajoč dogodkov, ki pridejo, mirno in tiho ob¬
sedel na istem mestu — na „ travici zeleni
„ Karlek!"

K drugemu mu je zazvenel isti glas na uho, glas sosedove 260
gospodinje. A ta glas ni bil — in temu se Karlek ni malo čudil
— ne osoren, ne karajoč, ne jezen, ne preteč, ne, bil je mil, pri¬
jazen in ljubkajoč. Fantič si j e oddahnil ter začel upati, da še
vendarle ne pride sod in kazen za uboj petelinov. Rdeči, polni
obraz je okrenil v stran, in po strani zroč v sosedo, ki je stala že 265
pri obcestnem plotu, se ji je odzval napol boječe, napol zaupno:
„Kaj je, tetica?"

„Karlek, če boš priden, nekaj dobiš!“

„Bom, tetica, dajte mi!“

„Pojdi sem, kos pogače ti dam, pšenične, mastne!" 270

Karleku se je razjasnil obraz.

Ko je slišal o pogači, je pozabil petelina, in prejšnja bo¬
jazen mu je popolnoma izginila iz srca. Takoj je bil po koncu
ter rogačkal črez cesto proti sosedovemu dvorišču. Mica ga je
prijela za mesnato, mehko ročico in ga vedla s seboj. 275

„Tako, Karlek, kar tukaj na prag sedi," mu je prigovarjala
soseda,5 ko sta prišla do veže. „Jaz pogledam, ali je krapec že
pečen. Potem ti urežem kos."

Karlek je res sedel na vežni prag ter poželjivo zrl v ku¬
hinjo, kjer je soseda gledala v peč ter trdila, da bode pogača 280
takoj pečena. Hkrati pa je napeljala govor na drug predmet
ter ga vprašala kar tako mimogrede:

,.Karlek, ali si bil danes ves dan doma?"

..Da, tetica!"

„Sam? — Kaj?" 285

„Ne, Tonče in Jerica sta tudi bila,"

„Kje pa sta sedaj?"

„Paseta.“

»Kje?"

„Na travniku pri mlinu."

290

72

Mica je utihnila, potegnila z velikim loparjem lepo. rumeno
pogačo iz peči ter mu urezala velik kos. Daši je bil krapec še
vroč, ga je fantič vendarle prijel z obema rokama ter ga s slastjo
začel tlačiti v psta. Pri tem se mu je maslo cedilo po prstih

295 navzdol po roki proti rokavom že nekoliko umazane srajce iz
domačega platna. Cedilo se mu je tudi od ust ob straneh na¬
vzdol po bradi. Ko je pridni jedilec čutil, da se mu zbirajo na
bradici debele maščobne kapljice, obrisal si jih je povsem mirno
in polagoma z rokavom debele srajce, ne da bi pri tem prenehal

300 pridno in vztrajno žvečiti.

Hipoma pa je vprašala soseda hitro in odločno:

„Karlek, ali si morda videl kje našega petelina ?“

Fantiču je pogača kar zastala v grlu. Desnica, s katero
je hotel ravnokar poriniti še krajec v usta, mu je kakor odre-

305 venela obstala pod brado. Jasne, črnorjavkaste oči pa so mu
prestrašeno in boječe zrle v gospodinjo.

„Kaj, ali si ga videl ?“

Karlek je pogledal po strani, so li vežna vrata dovolj
odprta, da bi jo pobrisal v slučaju nevarnosti.

3io A Mica, ki je zapazila njegov strah ter se bala, da bi ji
fantek iz strahu ne hotel povedati resnice, mu je prijazno pri¬
govarjala:

„Nič se ne boj, Karlek! Le povej, če si ga kje videl.
Dobiš še j eden kos pogače . 14

315 Fantek je začel omahovati. Poželjivo je gledal na mastno
pogačo. Bila je tako zapeljivo rumenkasta, tako nekako vabljivo
se je dvigal od nje topli par, in prijetni vonj mu je tako dobro¬
dejno, tako mogočno božal nosek!

„Torej, Karlek, si ga li videl ? 11

320 Izkušnjava in poželjivost sta zmagovala, in kratkohlačnik
je odgovoril neodločno in obotavljajoč se:

„Da, za hlevom je ! 11

Tetica je odrezala velik trikot pogače, mu pomolila kos in
vprašala:

325 „Kdo pa ga je spravil tj a ? “

Karlek je prijel za pogačo in, misleč le na prijetno in
vonjavo duhtečo jed, odgovoril:

„Tonče.“

„A!“ se je zavzela soseda, „torej ga je on ubil ? 11

73

Fant je ostrmel pri tem zaključku in, zroč zamišljeno in 330
tiho pred se, predeval pogačo iz roke v roko.

„Povej no, Karlek, saj se ti nič ne zgodi, ga je li res
Ton če ubil?“

In otrok je, nevedoč si pomagati iz te zagate, tiho in solzeč
se priznal: 335

»Da, tetica! Z opeko ga je zadel, ker je preganjal našega
picka in ga hotel usmrtiti. “

„Tako, tako . .. Glej, Karlek, priden si, da si mi tako lepo
in odkritosrčno vse povedal. Tako, sedaj pa le idi polagoma
domov — in priden bodi! “ 340

In Karlek jo je tiho pobrisal, vesel, da se je stvar tako
dobro končala, in da ni imela zanj slabih posledic.

V mraku pa je prinesel Kranjčev pastir k Brumnovim
mrtvega petelina, ga položil pri konjskem hlevu, kjer je gospodar
ravno napajal konje, na prag ter razlagal: 345

»Gospodinja me je poslala, naj zanesem petelina k vam.
Vaša deca ga je ubila, in zato ga obdržite vi, naši ga nočejo imeti.“

„Tako'?“ se je začudil Brumen ter odložil veliki škaf, v
katerem je bilo še dno pokrito z vodo, na hrastov stol za vrati.

„Ko sem poprej prišel z njive, sem slišal, da Kranjčeva soseda 350
zmerja, a nisem znal, da zaradi tega. Toda zaradi petelina vendar
ni treba toliko vika in krika. Povej gospodinji, da ji rad povr¬
nem škodo, da bode le mir božji. Deca pa že tudi dobi svoj del.“

»Naredite z gospodinjo, kakor mislite, da bode najbolje.

Jaz sem storil, kar mi je bilo naročeno.“ 355

Rekel je in šel.

Deca, posebno Tonče, ki je po kratkem obotavljanju priznal
zločin, katerega je povzročil po naključju, pa je res dobila
svoj del. _

Drugi dan je soseda kakor besna preganjala z dolgo rabijo 360
Brumnove kokoši, ki so v svoji kokošji nezavednosti prekoračile
domače meje in prešle na Kranjčevo posest. In pri tem je vpila,
da je slišala vsa vas:

»Ha, vse uniči, vse uniči ta žival nenasitna. Če pa naša
stopi na sosedovo posest, jo ubijejo, kakor pravi pravcati raz- 365
bojniki.“

In tako je šlo dan za dnevom. Pri vsaki najmanjši priliki je
vpila Mica po cele ure ter obsula sosedove z razbojniki in morilci.

74

Brumen se je še enkrat ponudil, da plača petelina. A o
370 tem Mica ni hotela ničesar slišati, ker bi morala potem molčati.
Tako pa je zmerjala in kričala v jednomer. . . .

In res ni bilo več miru v vasi.

Če je prišla Brumnova kokoš na Kranjčevo posest, je bilo
zlo in groza. Če je svinja nevede prestopila meje sosedove, je
375 takoj začelo bliskati in grmeti s Kranjčevega dvorišča. Če
Brumnova deca ni vedno pazila na paši na kravice, kakor na
punčico svojih očij, in je nemara Bela ali Maroga ali Rdečka
ali Brezika ali katera druga izmed teh rogatih stvorov utrgala
par travic s sosedovega travnika, in je to videla Mica, se je
380 takoj vsipala cela ploha zabavljic in psovk iz njenega ogorčenega
srca in njenih ust. . . .

Nekoliko mesecev po nesrečni smrti petelinovi, ki je bila
vzrok in začetek vsega prepira, pa je Kranjčeva gospodinja
hipoma utihnila.

385 Vaščani so se kar čudili, ko je niso več slišali vpiti po
vasi. Skoro neverjetno se jim je dozdevalo, da bi se kar hipoma
zaprle zatvornice preglasni in jezični zgovornosti Micini.

A dasi vrlo čudno, je bilo [vendarle res: soseda je utihnila.

Vzrok tej nenavadni molčljivosti in tej nepričakovani tišini
390 pa je bil istotako nenavaden in čuden, kakor vzrok prejšnjega
klevetanja in zabavljanja.

Bilo je nekako sredi meseca kimavca.

Lep dan je bil, in soince je še v vsej poletni vročini sipalo
svoje žarke na zemljo božjo.

395 „Žito za seme se bo danes izvrstno sušilo,“ je že zjutraj
pri solnčnem vzhodu pripomnil Tine, Kranjčev gospodar.

In res, takoj ko so topli solnčni žarki popili blestečo roso,
je pogrnil Tine po majhni, mehki travi na vrateh ob njivi za
hišo velike rjuhe iz debelega, hodnega platna. In na nje sta na-
400 nosila s hlapcem v vrečah rži, da bi se prezračila in sušila.

Žito se je sušilo, dan pa je potekal.

Bilo je popoldne — tako nekako ob peti uri — ko je v
koruzi na njivi, ob kateri se je sušila rž, Mica žela travo kra¬
vam za večerjo.

405 Zajedno pa je pazila na sušeče se žito, da bi se ne prikradel
vanje kak stvor božji ter ga zobal, ali razbrskal, ali onesnažil.

A na nesrečo so prigagale tedaj po istih vrateh sosedove

75

goske. Polagoma, zibajoč se s strani v stran, z visoko povzdig¬
njenimi glavami, so stopale svojim potem.

Hipoma zapazi gosak — vodnik celi trumi — rjuhe in rž. 410
Ne sluteč, da je v bližini človeško bitje, ki z bistrim in zavidnim
očesom čuva žito, jo je kar brez vseh pomislekov s svojimi
spremljevalkami krenil proti rjuham, veseleč se v srcu tečne piče.

A jedva so začele goske s svojimi širokimi kljuni rovati po rži,
kar prilomasti iz koruze Mica, zagrabi grablje, ki so ležale ob 415
rjuhah, in s katerimi so mešali zrnje, ter udari z njimi po gosaku.

„To imaš, ti požrešnost živinska," je mrmrala trepetajoča
od jeze. In dvignila je grablje k drugemu udarcu. A predno
je drugič zamahnila, se ji je povesila roka, in grablje so ji
odpadle v travo zeleno. Goske so kričeč in gagajoč bežale na 420
vse vetrove. Gosak pa se je zrušil na mestu, kjer je stal, prhnil
parkrat s perotmi, malce pobrskal z njimi okrog sebe, potem pa
je mirno obležal v travi. Mica je uvidela, da je mrtev. V prvem
hipu je bila osupla in kakor odrevenela. A polagoma se je zopet
razjarila in razkačila ter siknila skoz stisnjene zobe: 425

„To bodi za petelina!"

Tako je moral Brumnov gosak, ki svoj živi dan ni storil
Kranjčevemu petelinu nič žalega, darovati zanj svoje mlado
življenje; — nesrečna žrtev krvne osvete!

Nekoliko dalje zgoraj na hribčku nad vasjo pa je oral sosed 430
Brumen. Ravno je na vrateh obračal konje in oralo, ko je za¬
slišal gosji krik. Ozrl se je proti vasi ter opazoval ves prizor.

Ko je videl, kaj je naredila Mica, ga je v prvem trenutku spo¬
padla jeza. Sedaj bi bila priložnost, si je mislil, da bi vrnil
sosedi njeno klevetanje in večno zmerjanje. A vendar se je 485
premagal ter zamrmral sam pri sebi, kakor poprej Mica:

„To je za petelina! Sedaj pa ji nismo ničesar več dolžni."

Počil je z bičem. Mica se je ozrla na hribček ter se pre¬
strašila, ko je videla, da jo opazuje sosed. Hitro in tiho je iz¬
ginila v koruzo. Brumen pa je zavihtel bič po toplem zraku ter 440
je zadovoljno in mirno oral dalje.

Na večer so Brumnovi našli gosaka mrtvega za domačim
plotom. Mice pa ni bilo več slišati. A tudi tega ni povedala,
da je ona prizadela gosaku smrtni udarec.

Brumnovi so istotako molčali ter gosaka — pojedli.

In mir je bil med sosedoma. Fr. .

445

76

52. Sinoči in danes.

1. „0j, hvala Bogu, da končan
Že jutri bode boj strašan,
Da vendar cesar sklene mir,
Ki spet odprl bo sreče vir.

2. Domov se vrnil bom vesel,
Presrčno mater bom objel,
Ki vem, da čaka me težko,
Al’ misli že, da me ne bo.“

3. Tako vojak mlad govori,
Tolaži se o polnoči,

Ko luna sije na polje,

Na kterem trupla krvave.

4. „Nebeški Bog daj, da končan
Že jutri bode boj strašan,

Da ljubi sin se vrne spet,

Ki ločena že pet sva let.

5. Ti milostljivo vari ga,

Da bridki meč ne vdari ga,
Saj blagega srca je bil,

Lepo me v starosti redil. “

6. Tako še mati govori
In sklenjene roke drži,

Ko luna sije nad vasjo,

Kjer vse počiva že sladko.

7. Prisveti kmalu beli dan,

In boj strašan je res končan:

Sin, mati sta se tam sešla.

Kjer poneha ločitev vsa.

Fr. Cimperman.

53. Lis če k.

Ko je ljubi Bog ptičice ustvaril, jim je dal noge, da morejo
skakati, peroti, da morejo letati, in kljunček, da morejo zobati.
In ko so bile že vse ptičice ustvarjene, so se zbrale okoli njega,
in Bog je vzel skledico z različnimi barvami ter je vsaki ptičici
5 pobarval njeno peije. Golob pride na vrsto in dobi višnjevkast
vrat in rdečkaste peroti z dvema črnima pasoma poprek. Ka¬
narčku je dal Bog lepo rumeno perje in pastiričico je pobarval
s sivo, pepelasto barvo ter ji dal na perotnice po dvakrat bel
pas. Vsaka ptičica je dobila lepo pisano perje, kakoršno ji najbolj
10  pristoja. Samo jedna je bila, ki se ni hotela gnesti med toliko
množico ptic ter je ostala nekoliko bolj vzadi; ta ptičica je bila
— lis če k. Naposled pride tudi on k svojemu stvarniku, ali
Bog ni imel več barv; vse skledice so bile že prazne.

Ubogi lisček se je bridko jokal, ker ni imel tako lepo pi-
15 sanega perja, kakor so ga imele druge ptičice. Bogu se je to
milo storilo, in mu reče: „Utolaži se! V vsaki skledici je še
ostalo nekaj barve; to barvo hočem s čopičem pobrati in tudi
tvoje peije pobarvati." Bog je storil, kakor je rekel, in pobarval
lisčevo perje nekoliko rdeče, nekoliko rumeno, nekoliko črno in

77

tudi nekoliko zeleno. Iz vsake skledice je pobral barve, in tako 20
je imel lisček med vsemi ptičicami najlepšo, pravo svatovsko
obleko, čelo in grlo je dobil rdeče kakor škrlat, teme in tilnik
črn in svetel kakor žamet, hrbet rjavkast, trebuh belkast, peroti
rumenopasaste in črn rep. To se je lisčku zelo dopadalo, in
zahvalil je ljubega Boga, da ga je ustvaril tako lepega. 25

I. Tomšič.

54. Kdo je to?

\y  _.■ o  — u  “

Poznaš li, deček moj, moža,

Ki v roki palico ima,

Držeč jo trdno noč in dan,

A ki se ne postavlja v bran,

5 Ko divjih paglavcev se broj
Nagneta z njim v srditi boj?

Ubožec velik mož je ta,

Ki tepsti, tekati ne zna,

L. Pesjakova.

55. Dihur kralj.

Žabe so bile nekdaj nezadovoljne, da nimajo kraljice; začnejo
torej regljati in regljajo tako dolgo, da si izvolijo štorkljo za kraljico.

Ko so zvedeli o tem petelini in kokoši, niso hoteli zaostati za
žabami; menili so, da bi jim trebalo tudi kralja. Skličejo torej
velik zbor in se posvetujejo, ali bi ne bilo dobro, da si izvolijo 5
kralja. Vsi so bili jedne misli, da jim ga je treba. Ko so se pa
začeli pogovarjati, kdo naj postane kralj, so se počeli pričkati;
kajti nihče ni hotel prepustiti te časti drugemu, vsak bi bil rad
sam kralj. Petelini so se začeli kavsati, da je perje letelo na
vse strani, in da so imeli vsi krvave grebene. Končno jim 10
svetuje star, moder petelin, da hi bilo najboljše, ko bi si izbrali
dihurja za kralja, ker je ta velik gospod in ima ostre zobe, da se
ga vsak boji; ta bi znal gotovo skrbeti za mir in za red. Vsem
petelinom je bil všeč ta svet, zatorej pošljejo poslance k dihurju,
naj se pogovore z njim. 15

Ko je zaslišal dihur, kaj hočejo, je postal zelo prijazen in
jim obljubil, da jih bo varoval skopca, kateri jim krade piščance,
vrabcev, kateri jim kradejo zrnje izpred kljuna, in vseh drugih
sovražnikov. Obljubi jim tudi, da si bo izvolil izmed lepih, velikih
petelinov svoje služabnike in jim podelil visoke časti. Vsem so 20

Ki smrtnobled v obrazu

Živi samo ob mrazu, 10

Pretakajoč bridke solze,

Kadar se drugi vesele,

Kadar poljubov svojih žar
Pritiska zemlji nebni car.

No, imenuj moža mi zdaj, 15
Dokler, dokler ne pojde v kraj!

78

bile povšeči obljube njegove, petelinom in kokošim; z veliko sve¬
čanostjo so posadili torej dihurja na prestol in so bili veseli, da
so si izbrali tako mogočnega in dobrega kralja.

Ali ni trpelo dolgo, kar poželi dihur kakega petelina. Toda
25 odkrito ni smel ravnati s silo, da ne bi začeli godrnjati podložniki;
zato si izmisli, kako bi mogel pravično usmrtiti kako kuro. Pošlje
torej po lepega, tolstega petelina in ga vpraša, ali kaj duha.
Petelin, dober, pošten mož, mu odgovori odkritosrčno: „Ne zame¬
rite, gospod kralj, nekaj duham, pa to strašno smrdi.“ Dihurji
30 namreč hudo smrde. „Nesramnež,“ zavpije dihur, „kako se moreš
drzniti kaj takega reči svojemu kralju?" Zgrabi ga, mu odgrizne
glavo in izpije kri.

Nato pošlje po drugega petelina in ga vpraša, ali voha kaj.
Petelin pride; ko pa zagleda prvega mrtvega na tleh, se ustraši
35 in strepeče na vsem životu. „Zakaj se treseš?" ga vpraša dihur
ostro. „Zdi se mi, da nimaš čiste vesti. Keci, kaj vohaš!" Petelin
zbere zadnjo moč, se prikloni globoko in reče s sladkim glasom:
„G-ospod in kralj, tako lepo diši, kakor bi cvetele same rožice."
— „Prilizun nesramni," zavpije dihur, „kaj hočeš skrivati svojo
40 hudobijo z lepimi besedami?" Čap! mu odgrizne glavo in izpije kri.

Dihur je bil sit, ali veselila ga je igra s petelini; pošlje torej
po tretjega petelina in ga vpraša, ali kaj voha. Ta je bil pa pa¬
meten in zvit. Ko zagleda prva dva na tleh brez glav in opazi,
da je krvav gobec dihurjev, zbere vso moč in se dela, kakor bi
45 ne videl ničesar. Prikloni se, kakor se spodobi pred velikimi gos¬
podi, in odgovori pohlevno: „Ne zamerite, mogočni gospod kralj,
vreme je slabo, nahoden sem." Dihurju je bilo povšeči, da se je
znal petelin odrezati tako pametno; nasmeje se mu in ga izpusti.

češka nar. — Fr. Hubad.

56. Zlate resnice.

1. Kdor sam sebe povišuje,
Prazno glavo oznanjuje.

2. Dež za solncem mora biti,
Za veseljem žalost priti.

3. Le trpljenje naših dnij
Nam veselje posladi.

4. Tam, kjer glad mori lenuha,
Najde pridni dosti kruha.

5. Kdor za posvetnim bliščem leti,
Temu se radost v jok spremeni.

6. Kdor male nadloge ne potrpi,

Še večjo težavo si navali.

7. Dobro je, v malem čisto ravnati,
Boljše, v velikem se škode var’vati.

8. Sreča iz takega kraja beži,

V kterem poštenja potrebnega ni.

A. Slomšek.

79

57. Olimpijske igre.

Sveti mesec se je začel, in grške države in državice, ki so
se le prerade ujedale med seboj, pretrgajo za nekoliko časa so¬
vraštvo. Po vsem grškem svetu kraljuje mir. Vsaka štiri leta
so se Grki vendar enkrat spomnili, da so jeden narod, in na stran
pustivši vse, kar jih je ločilo, so obrnili svoje misli tja v sveto 5
deželo Elido, ki je o velikih praznikih olimpijskega Zena jedinila
ves grški svet.

Kadar se je bližal čas petdnevnega praznovanja v Olimpiji,
so prihajale okrašene ladij e z otokov, iz Azije, iz Kirene, iz Velike
Grecije, in po glavnih cestah, ki so držale v Olimpijo, je bilo vse 10
živo potnikov. Videle so se manjše trume največ peš potujočih,
tu in tam tudi na čilih konjih jezdečih Grkov s širokokrajnimi
rjavimi in sivimi klobuki, kateri so jih nekoliko branili pripeka¬
jočih žarkov poletnega solnca, za njimi pa od vročine zevajoči
sužnji, otovorjeni s popotno pratežjo svojih gospodarjev. Le redkokje 15
se je pokazal kak voz, na katerega je naložil mehkužnež svoje kosti.
Videti so pa bila tudi velika krdela, pridruživša se slovesnim po¬
slanstvom, katera so vse imenitnejše grške države pošiljale v Olim¬
pijo, da so tam v njih imenu opravila daritve olimpijskemu Zenu.

Te države so prav tekmovale med seboj, katera bi se v večji 20
sijajnosti pokazala pred vsem grštvom. Poslanci so bili oblečeni
v prekrasne dragocene obleke in ovenčani; vozili so se na vozovih,
ki so bili raznotero pobarvani, pozlačeni z venci in pregrnjeni s
pisanimi prti. Vozili so s seboj krasne šatore in dragocene darilne
posode, gnali s seboj izbrano lepo darilno živino, in spremljala 25
jih je razen obilnih sužnjev velika množica sodržavljanov. Za
načelnika je bil poslanstvu navadno jeden izmed najbogatejših
državljanov dotične države, kateri je iz domoljubja temu, kar je
plačala država, rad še dodal iz svojega, samo da se je poslanstvo
odlikovalo pred grškim svetom. 1  30

Ko so se prazniki začeli, tedaj so se vrstile daritve z igrami.
Darovali so poslanci raznih držav in tudi zasebniki, ki so prišli
ali kot boritelji ali kot gledalci udeleževat se slovesnosti. Naj¬
imenitnejša pa je bila daritev, katero so Elejci, osnovalci sloves¬
nosti, darovali na velikem žrtveniku olimpijskemu Zenu. 35

Sprva so bila ta bogočastna opravila poglavitni del sloves¬
nosti; sčasoma pa so začele igre pridobivati zmeraj večjo imenitnost.
Začele so se igre s tekanjem v tekališču (stadion), po kate-

80

rem so se lesketali mramorni stebri, kipi in oltarji. Že po noči
40 so gledalci zasedli vrste kamenitih sedežev, ki so se okoli podol-
gastega prostora vzdigovale jedna više za drugo. Tu so čakali
do jutra, ko so „helanodiki“, ravnatelji in razsojevalci pri igrali,
v škrlat oblečeni in z lavorom ovenčani, privedli borilce. Trobenta
zadoni, imena vseli borilcev, ki so se oglasili, se dado na znanje
45 zbrani množici; potem jih še klicarji predstavijo, posamezi jih
vodeč po stadiju in poprašujoč, ali bi kdo vedel katerega izmed
njih obdolžiti nesvobodnega rodu, slabega imena ali katere stor¬
jene pregrehe. Če se je kdo oglasil, so precej razsodili helanodiki,
ali se ima obdolženec pripustiti k igram ali ne. Potem so sreč-
50 kali, kateri bodo skupaj tekli. Po štirje na enkrat se po danem
znamenju spuste v tek, z glasnim krikom sami sebe osrčujoč in
ravno tako tudi od množice izpodbujani. Tisti, kateri so zmagali
v posameznih skupinah, so se morali še med seboj poskusiti, in
kdor je vse premagal, je dobil od helanodika palmovo vejico, in
55 naročeno mu je bilo, o svojem času priti k razdelitvi daril.

Po raznih vrstah tekanja je prišla na vrsto borba, boj s
s pestmi in pa obe vaji združeni (pankration). Pri teh vajah sta
se merila zmeraj po dva in zmagalci zopet med seboj po dva,
dokler ni jeden ostal zmagalec. Če je bilo število, neravno, pre-
60 ostal je jeden in čakal, dokler se ni zmagalec nad vsemi tudi še
z njim izkusil in ga premagal ali pa bil od njega premagan. Bo¬
rilci so se morali natanko držati pravil, ako ne, so jih kaznovali
helanodiki; pa vendar se je pogostoma pripetila nesreča, da se je
kdo poškodoval na telesu, ali da ga je celo smrt zadela pri borbi.
65 Pri izkušanju v vseh peterih poglavitnih vajah (pentathlon),
t. j. v skoku, v teku, v metanju kopja in diska ter v borbi, so se
ravnali tekmeci tako, da so se vsake naslednje vaje le tisti ude¬
leževali, ki so se bili v prejšnji najbolj izkazali. Kdor je tedaj
pri poslednji vaji, pri borbi zmagal, je bil zmagalec v pentatlu.
70 Poskušanje v tekališču se je navadno končalo s tekom v orožju.

Najsijajnejše je bilo vozniško poskušanje v posebnem dirja-
lišču, hipodromu. Tu so se najbogatejši in najimenitnejši Grki,
največ vladarji in imenitniki, merili med seboj v krasoti oprave
in v izvrstnosti konj. Na zapadnem koncu prostornega hipodroma
75 so nepotrpežljivo čakali, zemljo teptaje, čili konjiči, v četver vpre-
ženi pred dvokolesnimi vozovi, na katerih so stali vozniki. Tro¬
benta zapoje, bronasti orel na bližnjem oltarju se vzdigne, poleg
njega pa se delfinova podoba spusti na tla, vrvi, pred vpregami

81

pretegnjene, se odvzamejo, in ob kriku voznikov in gledalcev
zdirjajo po tiru, zavijajoč se v ogromno meglo prahu. Dvanajst- 80
krat so morali ves prostor predirjati, skrbno se izogibajoč stebrov,
okoli katerih so morali obračati ob koncih dirjališča. Tu je bilo
pač težko kdaj brez nesreče; kajti želeč drug drugega prehiteti,
so se začeli zadevati in prevračati, da je bilo strašno gledati klop-
čiče ležečih konj, razdrtih voz in vajeti zapletenih voznikov. 85

Namesto po štiri so začeli pozneje le po dva konja vpregati.

Od 33. olimpijade, t. j. leta 647. pred Kr. počenši, so se tudi jezdeci
poskušali.

Gledalstvo, ki ne mara za vročino in prah, je bilo vse za¬
maknjeno v igre in se je z južnozemsko živostjo udeleževalo borbe 90
človeške in živalske telesne izvrstnosti ter je po igrah vrelo iz¬
ven ograje pod šatore, krepčat in razveseljevat se raznotero. Pri
veselih gostijah so se obnavljale stare gostinske zveze in sklepale
nove. Ob jednem je bil tu, kakor je pri vseh narodih ob jednakih
prilikah navada, velik semenj, in trgovci od vseh krajev so imeli 95
najlepšo priložnost, sklepati tudi kupčijske zveze. Tu v Olimpiji
je mogel grški narod spoznavati svoje najimenitnejše državnike
in vojskovodje, tu so se kazali govorniki s sijajnimi govori, tu
so pisatelji svoja dela čitali zbranemu ljudstvu, kakor je na pr.
Herodot navdušil svoje rojake s svojo zgodovino perzijskih vojsk; loo
tu so se oglašali sofisti, tu so pesniki svoje izdelke deklamovali,
tu so kiparji in slikarji razstavljali svoje umotvore, učenjaki pa
kazali svoje iznajdbe; skratka, v Olimpiji se je zbiralo vse, kar
je lepega in veličastnega rodilo grško življenje.

Najsrečnejši med vsemi v Olimpiji zbranimi ljudmi pa so bili 105
zmagalci, kajti dosegli so za Grke najvišjo stopnjo človeške sreče.

V Zenovem svetišču pred velikim kipom so bili na pozlačeni slono-
kosteni mizi razstavljeni slavovenci, spleteni iz vejic, ki jih je
bil deček iz plemenite elejske rodovine porezal s „krasno-venčne
oljke“. Zadnji praznik se snidejo pred bogom, zmago delečim, lio
obdani od sorodnikov, rojakov in prijateljev ter spremljani od
brezštevilne množice, katere se je vse trlo po prostornem svetišču.
Klicar okliče vsakaterega zmagalca ime in domovino, in jeden
helanodikov mu ovije okoli glave posvečeni, volneni trak, na trak
dene slavovenec, med tem ko okoli stoječi poj6 svete himne. 115
Ovenčani se odpravijo srečni zmagalci k oltarjem darovat bogo¬
vom, pevski zbori pa poveličujejo to bogočastno opravilo s slavo¬
spevi, nalašč za to zloženimi. Vso olimpijsko slavnost je sklenila

Čitanka II. 6

sijajna gostija, katero so napravili zmagalcem na čast Elejci v
120  pritaneju. Kakor v pritaneju se je pa tudi zunaj ograje pozno
v noč o lepi mesečini razlegalo veselo pevanje in napivanje.

Kdor je bil zmagalec pri igrah, je smel svoj prsni kip dati
postaviti v sveti ograji, in kdor je bil že tretjič tako srečen, je
smel dati postaviti svojo podobo v vsej velikosti. Takih podob je
125 bilo brez števila postavljenih po ograjnem zidovju in po svetem logu.

Še večja slava je čakala zmagalca v domovini, ki je bila so-
deležnica zmage. V škrlatni obleki, na vozu, v katerega so bili
vpreženi štirje beli konji, spremljan od sorodnikov in prijateljev,
se je pripeljal v mesto, kateremu so navadno pri vratih podrli
130 kos obzidja, da se je mogel prav ugodno peljati vanje, češ, da
mestu, ki ima takih mož, ni treba obzidja. Izprevod je šel h
glavnemu svetišču mesta, kjer je zmagalec obesil svoj venec kot
darilo. Tu v svetišču in potem pri slovesni gostiji so se glasile
zmagoslavne pesmi, in še veliko drugih raznih častij so izkazo-
135 vali svojemu sodržavljanu, ki ni samo sebe, ampak tudi vso do¬
movino oslavil pred grštvom, t. j. pred vsem izobraženim nebar-
barskim svetom. M. Pleteršnik.

58. Dioniz in Filoksen

1. Ko Dioniz, prijatelj muz,
Je vladal mesto Sirakuz,
Podanikov ni svojih ljubil

6. Iz ječe vodi skrivna cev,

Po kteri čuje se odmev;

Kar kaznjenci vele v zaporu,
Vse čuje Dioniz na dvoru.

In mnoge s smrtjo je pogubil.

2. In pesmi zlagal Dioniz,

V 01imp’jo mnog poslal je spis,
Da tam so ga sodniki brali;

A lavorik mu niso dali.

7. Modruje pevec na večer:

„Ce vprašal še bi me kater’,
Drugač bi sodil pevske stvore,
Ne delal tukaj bi pokore. “

3. Pa Dioniza mož učen
Obišče, pesnik Filoksen;
Trinog poda mu spev in meni,
Naj pesnik pesem mu oceni.

8. Iz ječe čuje to tiran,
Pokliče pevca drugi dan,
In v milosti zagotovilo
Povabi pevca na kosilo.

4. Spozna brž pesnik spevov duh,
Trinoga in njegov napuh,
Obsodi pesem in poeta:

„Vladar, ta pesem ni zadeta! 1 *

9. Ko čita spev slabo skovan
Pred pevcem, zopet de tiran:
„Povej mi, pevec Filoksene,
Ima' li pesem ta kaj cene?“

5. To jedva Filoksen pove,
Iz grada iti več ne sme,
In Dioniz pokliče straže,
Odvesti v ječo ga ukaže.

10. In misli pevec Filoksen,
Značajen, trden, mož jeklen:
„Kedo bi hvalil dela taka?

Ce grajam — pa zapor me čaka. 41

83

11. Zato se pesnik nasmehlja,
Pokliče stražo, roke da:
„Na, zopet mi ukleni roke,
Odvedi v ječe me globoke!“

12.  Všeč Dionizu je značaj:

„Ne, v ječo več ne greš nazaj;
Sodnik, ki nepristransko sodi,
Naj brez strahu in prosto hodi!“

A. Hribar.

59. Damoklejev meč.

Neki prilizovaleč, po imenu Damoklej, opomni nekega dne v
razgovoru s trinogom Dionizijem njegovega bogastva, velike obil¬
nosti v vseh rečeh, veličanstva v gospodstvu, krasote in lepote
kraljevih poslopij, ter pravi, da ga ni bilo od postanka sveta bolj
srečnega človeka na zemlji od njega. „ Ali bi ti,“ mu veli okrutnik, 5
„ker te moje življenje tako veseli, rad ga užival in poskusil mojo
srečo ?“ Damoklej mu odgovori, da bi rad bil srečen. Kralj ga
ukaže nato dejati v zlato postelj, pokrito s krasno odejo, pisano
z vdelanim zlatom in dragimi rečmi, ki jih je mogla kdaj le naj¬
večja umetnost izmisliti. Lesketale so se jedilne mizice, okrašene 10
s slikami, izdelanimi iz zlata in srebra. Potem zapove, naj bodo
zali dečki vedno pripravljeni, na vsak migljaj mu postreči; zmeraj
mu naj prižigajo dišave in nosijo najbolj izbrane jedi na mizo.
Damoklej se je čislal silno srečnega. Sredi te priprave pa so na
kraljevo povelje obesili oster meč na žimo izpod stropa ravno 15
nad glavo Damoklejevo. Ko je bil blaženec opazil meč, ni več
gledal ne lepih mladeničev, ne umetno izdelanih zlatih in srebrnih
podob; jedi mu niso več dišale, še rok si ni upal položiti na mizo.

Na zadnje zaprosi kralja, naj mu dovoli oditi, ker noče več biti
srečen. Tako je Dionizij bistroumno dokazal, da nikakor srečen 20
ni, kdor v strahu živi. J. Kobe.

60. Siromak črevljar in njegova goska.

V nekem mestu na Kranjskem blizu meje hrvatske je živel
nekdaj — tako mi je pravil pokojni moj ded — ubog star črev¬
ljar, ki je imel razen nekoliko druge perotnine tudi gosko. Ker
siromak ni imel dosti zrnja, je ni mogel pitati; pa ko bi jo tudi
mogel, saj revež ni utegnil. Vdovec je bil brez kake ženske v 5
hiši. S počasnim šivanjem in krpanjem si je prislužil s težko
muko toliko, da se je slabo hranil in od svoje koče tudi jako težko
plačeval davke, nikar da bi si bil najemal deklo ali postrežnico.

6 *

84

Lahko si tedaj mislite, da goska našega črevljarja ni bila
10  debela, ampak suha. kakor trska.

Tudi za pokojne žene njegove niso imeli pri tej hiši pre¬
debelih gosek, ali ona jim je vsaj skrbno pulila in izpodrezovala
perje; kajti slišala je praviti, da se je že večkrat primerilo, da
so se domače, nepitane goske, ko so zaslišale jeseni izpod neba
15 gaganje divjih gosij, ki letajo ondaj iz mrzlih severnih krajev v
toplejše, na naglem zagnale od tal kvišku, se pridružile divjim
sestricam ter jo potegnile z njimi sam Bog ve kam, če se jim
ni poprej izpodrezovalo ali pulilo perje iz perotnic.

Vse naše domače živali ali njih prednice so bile namreč
20  nekdaj divje. Človek jih je s svojim umom ukrotil ter si jih pri¬
vadil ali udomačil; nekatere samo za delo, na pr. konja, nekatere
za delo in za živež, kakor vola, kravo, bivola, nekatere pa le za
živež, na pr. ovce, koze, prašiče, kure, race, golobe, pure, gosi itd.,
nekatere za hišne varuhe ali čuvaje, kakor psa, nekatere za hišno
25 čistočo, na pr. mačko.

Tudi pri domačih živalih velja domači pregovor, ki pravi:
kri ni voda. Če pride domači konj do kake hoste, v kateri se
pase krdelo divjih konj, pa sliši, kako veselo mu rezgetajo svo¬
bodni bratci pod milim nebom, pri tej priči ga prešine kakor
30 strela neka čudna moč; kakor vrtalke mu plešejo ušesa, preveselo
rezgetaje jo udere in popiha za divjimi brati ter se jim dridruži,
če le more. Med njimi zopet zdivja; nikdar se ne vrne več k
svojemu gospodarju. Tako se godi v Ameriki, kjer je še mnogo
divjih konj.

35 Ravno tista čudna moč vleče kvišku tudi domače gosi, ka¬
dar zaslišijo divje sestrice pod nebom; in če so suhe, tedaj lahke
in košatili perotnic, se spuste k njim v višave, da se jim pridru¬
žijo, zopet zdivjajo in se nikdar več ne vrnejo. Če so pa pitane,
tedaj pretežke, ali če suhim gospodinja poprej perje izpodreže ali
40 izpuli, ne morejo zleteti visoko od tal; poskušajo pa to vselej,
posebno če so na kakem visokem kraju.

Tako se je pasla jesenskega dne mršava goska siromaka
črevljarja na visokem hribu blizu domače hiše ravno tedaj, ko so
zagagale visoko nad njo divje gosi, ki so se selile zaradi zime
45 v toplejše kraje. Ko zasliši otožna samica izpod neha sestrski
glas, prešine in oživi — rekel bi — tudi njo tista čudna rodo-
vinska moč; ko bi trenil, zavije svoj dolgi vrat, pogleda po strani
navzgor, zažene od prevelikega veselja tudi svoj glas, razpne pe-

85

roti in zleti s hriba. Sosedje so jo videli, kako se je zaganjala
čim dalje više, čim dalje više, dokler ni priletela do drobne dolge 50
verige, ki je bila podobna rimski kljuki za petko >.

Kako se je praskal ubogi naš črevljar za ušesi, ko je zvedel,
kaj se mu je zgodilo! Sosedje so se mu pa smejali; kajti pre¬
prost človek je že tak, da se o manjših in nenavadnih nesrečah
rajši smeji nego joče. Nobeden mu ni rekel: „Smiliš se mi,,dragi 55
moj sosed, da si izgubil tako iznenada jedino svojo gosko." Še
pikali so siromaka. „Zakaj pa nisi izpodrezoval ali pulil perja iz
perotnic?“ ga vpraša stara soseda. „Preveč skrbi imam, pa sem
pozabil/' se ji odreže črevljar kislega obraza. „Vem, ljubi moj
Martin" (tako je bilo črevljarju ime), reče neki sosed, ki se je 60
zmeraj rad šalil in uganjal burke, ..vem, da si se že zdavna ve¬
selil gosje pečenke; pa ne žaluj preveč, saj je ni bilo drugega
nego kost in koža. Naj gre rakom žvižgat!"

Tem besedam so se vsi na glas zahohotali. Celd ubogi
črevljar se je namuzal in izginil z vežnega praga v hišo, rekoč: 65
„Naj bo, Bog le ne daj večje nesreče, to že pretrpim!"

Še nekoliko časa potem so pikali sosedje siromaka črevljarja,
vprašujoč ga, kdaj jih misli povabiti na pečeno gosko. Toda za
pet ali šest tednov pozneje ni mislila živa duša več na črevljar-
jevo gosko, tudi njen gospodar ne. 70

Minilo je leto in dan. Vrne se zopet jesen. Naš črevljar
sedi sam v svoji stanici na trinogatem stolcu in krpa luknjate
škornje. Kar nekaj zašumi na odprti veži, kakor vršelo ptic.

„Kaj je to?" reče siromak s seboj, vrže krparije v stran,
skoči po koncu, pa brž na vežo. 75

Tu ti vidi polno vežo gosek. Mahoma zapre vežna vrata.
Zdaj prime za naočnike, ki mu malo da niso bili v naglici padli
z nosa, ter jame ogledovati te goske; in glej, naj večja med njimi
je res jako podobna njegovi goski. Črevljar jo ujame, pogleda
kožico na krempeljcih in vidi, da je prebita prav tako z dvema 80
luknjicama, kakor so imeli pri njegovi hiši še za pokojne žene
navado, prebijati goskam mreno med krempeljci za znamenje, da
so to črevljarjeve goske.

Glejte si čuda, stara nezvesta goska se je za leto in dan
vrnila in pripeljala za obresti ali nameček še deset drugih mlajših 85
divjih gosek s seboj. Spomnila se je, ko je to leto ondod potovala
iz severnih v toplejše kraje, nekdanjega svojega doma in se
spustila morda od prevelike lakote z druščino vred na vežo, na

86

kateri je tolikrat zobala, dasi se tudi ni bila nazobala ondi
90 nikdar.

Lahko si mislite, kako vesel je bil siromak črevljar te pre¬
čudne druščine, ki jo je brž pogostil z vsem zrnjem, kolikor ga
je imel pri hiši. Nato je staro in mlade goske prodal ter izkupil
za nje lepe denarce.

95 „Glejte si ga no, menda zna čarati," tako so zdaj sosedje
dejali, pa ga niso več pikali. j. Navratil.

.vK.

'(.Sč  - i-čcc^ ■  ■ t*"ft  •'

C > :■ l-0~' si/- <

-

, V ;C


v.

C

a.,

A


K' t

61. Rabeljsko jezero.

1. Glej, jezero temno sred gorskih vrhov,

Glej burne jezerske valove,

In čuj med hrumenjem, šumenjem valov
Te votlo zveneče glasove!

Odkod se to votlo zvonjenje glasi,

Ko sapa viharna valove vali?

In kodi ta hiša na prodi
Z valovi obdana povsodi?

2. Kjer jezero danes zeleno leži

In temne valove preliva,

Vasica tam stala nekdanje je dni,
Vasica in trata in njiva.

In bister potoček, šumljaje na glas,
Ovijal to vas je kot srebrni pas,
Zalival cvetoče je polje,

Da gnalo, rodilo je bolje.

3. Lepo, oj lepo je to selo bilo,

In čedno zares in premožno,

A ljudstvo, oh ljudstvo je bilo trdo,
Brezčutno, hudobno, brezbožno.
Zastonj mu na vrata je vbogi trpin,
Zastonj je potrkal otrok bolečin,
Hladila, zdravila za boli,

Za toge ni našel nikoli! —

4. Ža gore vtonilo je solnce zlato,

In noč se že dela iz mraka;

Po ozki stezici še stopa nekdč,

Počasi k vasici koraka.

Neznano ženico, sam Bog ve odkod,
Prinesle stopinje so trudne dotod,

In ženi otrok po otročje
Privija se v mehko naročje.

V Z


87

5. Ta mati je videti bornih ljudij, ‘

A lepa pa v cvetu života; .,■*««(«.  . «*,• c

Nedolžnost iz jasnih ji seva očij,

Z obličja dobrota, ruilota.

In detece nežno, oj dete mlado,

Kako je to bilo ljubo in lepo,

Oj ljubo tako in pa zalo,

Kot da bi nebo ga poslalo!

„Prijatelji božji, daj oče dobrot
Še dolgo vam srečno živeti;

Usmilite naju se vbogih sirot,

Ki sama sva, sama na sveti!

Tema je že zunaj in veter in mraz, V l
Počijeva naj se nocoj tu pri vas:

Kdor sprejme pod streho berača,

Nebo ga obilno poplača. “

7. Od praga do praga s solzami v očeh

Za nočno se vklanja ležišče;

A tukaj pri teh neobčutnih ljudeh
Zastonj si usmiljenja išče:

„Nič niste na boljšem, pojdite drugam,
Obojnim ni dosti prostoren ta hram!“

S tem vsak jo od hiše odpravlja,

In mnogi še psovke pristavlja.

8. Že zunaj vasi, že na polju stoji,'

Na mrazu, v temini, brez hiše —
Pretresa ji sapa ledena kosti,

In revica k nebu gor vzdiše:

„Oh, oče na nebu, ti oče sirot,

Skrij naju pod svojo mogočno perot,
Ljubezen s sveta je zbežala,
Brezčutni ljudje so kot skala.

9. Jaz morda zaslužim, tožiti ne smem,

Da ven me podijo iz stanja;

A dete, kaj ti si storilo, ne vem,

Da ljudstvo tako te proganja!

Saj ti si nedolžna, si angeljska stvar,
Žalilo ti nisi nikogar nikdar;

In vendar, sirotica, tebe
So tudi pahnili od sebe.

10. Kje najdem ti gnezdece, ptiček ti moj,
Kje hočem ti mehko postlati?

Pa, srček preljubi, nikar se ne boj,

Saj čuva ljubeča te mati!

88

Zibala v naročju te bodem lepč
In grela te bodem z dihanjem skrbno,
Da mraza obranim le tebe,

A mene naj potlej le zebe!"

11. Besede vzdihljaj zaduši ji globok,

Srce se ji žalosti vtaplja,

Crez lice se solzni ji vlije potok,

A ne le za kapljico kaplja.

Solze siromakov pač težke solze,

Gorje ti, nevsmiljeno ljudstvo, gorje!
Solza, ki sirota jo lije,

Do neba za kazen upije.

C ^'vtccct.  *•- J-2.

f ■ , e

'M  ■*» *

> r’s'  -r.t-


Že hoče se vleči na zemljo, pa — glej
, Kaj sveti se ondi v bliža vi?

Tam hiša samotna je, mati se k njej
I v upu i v strahu napravi.

Kdo ondi prebiva? Li upati sme,

Da ondi človeški živijo ljudje?

Ce hiša še ta jo odžene,

Potem ni več nade nobene.

13. Potrka. Siv starček odklene ji hram.
Ki luč ga brleča obseva;

Otroci na slami počivajo tam,

Uboštvo tu vlada in reva.

„Zavetja, ne najdem sirota nikjer,
Podijo povsodi ko divjo me zver,

O dajte, vsaj vi ne pehajte
Od svoje pohlevne me bajte!“

14. „Le. noter, le noter i mati i sin
Stopita, počijta se z nami;

Pri hiši ni pernic, ne mehkih blazin,
Počivajta z nami na slami!"

K družinici dobri se vlcžeta zdaj,

Nad njimi pa plava nebeški čuvaj
In hišo, kjer tujka počiva,

Pod svoje peroti zakriva. —

13. Cuj, zunaj pa divje razsaja vihar,

Od neba lijo se povodnji,

Žar šviga na žar in udar na udar,
Približal mar dan se je sodnji?

In zdajci, o groza, drobeči potres!
Hrumenje, rohnenje do strmih nebes
Grozno in strašno se razlega —-
Kaj bode, kaj bode iz tega?!

89

16. Potihnil vihar je in dela se dan, s.
In kočico starček odklepa;

Izginila tujka pred zorom je v stran,
A kje je vasica prelepa?

Ne hiše, ne stolpa, ne cerkvice ni,
Kjer vas je ležala, jezero leži;

Jedino le hišica mala
Na suhem je produ ostala. . . .

%

/

*~v\

'  V/ . ' W ' A  **"'*«

1A 't,.t A  C !

<W4 /A*/ (fc. t

17. Še danes ta hiša na produ stoji, '

Od strašnega priča večera;

Vse drugo ko v grobu globokem leži /
Mrtvo pod valovjem jezera,

Le včasi, ko veter valove vali,

Ječč utopljeni se zvon oglasi .

Solza, ki sirota jo lila,

Od neba je kazen sprosila.

62. Kapitolske gosi.

Pod vojvodom Brenom  so prirohneli divji Gali 1. 390. pred
Kr. v Kim, razdejali mesto in se pripravljali napasti tudi trdni
grad Kapitol na strmi skali. V viharni temni noči so hoteli pre- 7
lesti zidove in nenadoma pasti v grad. Psi, ki hi morali po svoji
dolžnosti čuvati in stražiti, so hili z jedjo podkupljeni, vojaške 5
straže so pa spale. Že so mislili Gali, da je Kapitol njihov, kar
se v odločnem trenutku oglasi neka gos, od glasnega giganja in
gaganja se prehude straže, vse skoči na noge — Kapitol je bil
rešen, gos se je pa proslavila za vse veke.

Hvaležni Rimljani so za spomin tega dogodka na Kapitol 10
postavili srebrno gos, in vsako leto so obhajali obletnico z velikim
izprevodom, katerega je vodila gos. Nekoliko psov so pa na ta
dan obesili na bezgovo drevo, zato ker niso njih predniki one
noči storili svoje dolžnosti. Fr. Erjavec.

/pet'  ;>

, ja- A'

ff , S

S. Gregorčič.

2. ur. Jt*2  ^ 7 *

J, - f jfel

63. Sneženi kralj.

1. Sneženemu kralju prestola ni več, ' /t  ~  u u > ~

Ki dvigal se tu je pod gričem blestžc. ''< /t7 ~' t7 £/-<^u  _
A kralja odvedla nemila je smrt, t/ — uc/— — u o ~
Kjer on je umiral, razcveta se vrt. ^ — ji,  _ u  — ia «/• —

90

2. Lončeno je krono na glavi imel,

Leseno je sulico v robi vihtel;

Podložnikov ni se nihče mu uprl,

Ce vanj se z očesom oglenim ozrl.

3. Vladar pa vseskozi je bil grozovit,

Še pevec ni upal noben se glasit’,

Ker v prsih imel je ledeno srce,

Ni vedel, kaj radost je, kaj je gorje.

4. Pa kdo ga ponižal, razdrobil je v prah,
Mogočuega kralja, podložnikov strah?

Napadel z vojsko ga jetnik je njegov,

Ledu oprostivši se mrzlih okov.

5. Oj želel je potok, v temnice vkovan,

Ugledati solnčno-razsvetljeni dan.

Vzdihaval je k nebu, da višnji vladar
V pomoč bi poslal mu rešilni svoj žar.

6. In solnce, vzbudivši iz zimskih se sanj,

Z višin se ozrlo je milostno vanj;

A vrelec veselo iz zemlje vzkipi,

Ker so raztopljene njegove vezi.

7. Ko prišli sosedje so še od drugod,

Naravnost k prestolu si vgladijo pot.

Kako. o vladar, se maje ti prestol,

Za kosom se kos pogrezava ti dol!

8. In kralj sam ne more braniti se nič,

Po vodi raztrupani plava mrlič.

Kje tvoje sedaj so dežele, oj kje,

Da mora še grob ti skopati — morje?

9. Sneženemu kralju prestola ni več,

Ki dvigal se tu je pod gričem blesteč.

A kralja odvedla nemila je smrt,

Kjer on je umiral, razcveta se vrt.

Fr. Krek.

64. Periklej.

Periklej je bil iz plemenite, slavne rodovine. Oče mu je
bil Ksantip, tisti, ki je 1. 479. zapovedoval atenskim ladjam v
slavni bitki ob Mikalskem predgorju; ko so združeni Atenci in
Špartanci zmagali perzijsko vojno brodovje. Mati Agarista pa
je bila iz imenitnega rodu Alkmeonidov, bratranka slavnega
zakonodavca Klistena, ki je bil Solonovo ustavo nekoliko izpre-
menil na demokratsko plat.

91

Spomini toliko slavnih prednikov so bili vzrok, da je bila
v Ksantipovi hiši skrb za blaginjo domovine tako rekoč rodbinska
zadeva; zaradi tega se je že mlademu Perikleju ljubezen do do- 10
movine vnemala v srcu. Pomnožili so to ljubezen pa še imenitni
dogodki, ki jih je doživel v mladih letih; moral je tudi on kot
deček zapustiti rojstno mesto, in med tem, ko so Perzi razsajali
po mestu in po akropoli, je gledal morda s kake skale salamin-
skega otoka brezštevilne ladje Perzov in trepetaje pričakoval, 15
kaj bo z atenskim ljudstvom, čigar za boj sposobni del se je
zibal na dveh sto ladjah, pripravljen na boj za bitje ali nebitje:
doživel je slavne zmage nad barbari in preroditev rojstnega mesta
— gotovo dogodki, ki niso mogli v takem duhu, kakoršen je bil
Periklejev, ostati brez mogočnega vpliva. Njegova rodbina je 20
bila v gostinski zvezi z grškimi mogočniki in imela prijateljev
in znancev po vsej Greciji, tako da je na Periklejevem domu
najlažje bilo zvedeti, kako stoje državne, znanstvene in umetnostne
zadeve po vseh grških deželah.

Eoditelji so pa tudi skrbeli za dobro odgojo in korenit pouk 25
duhovitega dečka. Glasbo v grškem pomenu, t. j. lirične pesmi
in sviranje na kitaro in liro, ga je učil Pitagorejec Pitoklid. Ko
je za druge mladeniče prišel čas, da so pustili nauke na strani,
tedaj se je poprijel on še le višjih vednostij. Željno je zajemal
iz virov nove izobraženosti, ki se je začela po modrijanih širiti 30
iz Jonije po maloazijskem primorju in po otokih ter deloma tudi
iz južne Italije; kajti onod je cvetoča kupčija ustvarjala premožnost,
in iz te je kakor povsod vzrastla omika in olika. Od teh krajev
so se vrelci vstajajoče izobraženosti izlivali v Atene in se strinjali
tam v vedno mogočnejšo reko. 35

Od modrijanov se je naučil prezirati veliko teh malenkostij,
ki vznemirjajo navadnega človeka, in po njih se je iznebil mno¬
gih predsodkov, kar je storilo, da je bil sam bolj svoboden in je
ob jednem imel večjo oblast črez druge. Ko mu je nekdaj po¬
zneje ob solnčnem mraku hotelo vse mornarstvo obupati, je za- 40
grnil krmarju obličje s plaščem in ga poprašal, zakaj se tedaj,
kadar mu druga, daljša in večja reč zakrije solnce, bolj plaši,
nego če mu stori to plašč.

Svoje javno življenje je začel kot vojak in pri vojaščini si
je utrdil značaj z neprecenljivima lastnostma, ki sta mu pri po- 45
znejšem delovanju hodili na veliko korist, t. j. z zavednostjo o
vsakoršnih okolnostih in z odločnostjo. Morda je tudi že tedaj

92

nameraval po tej poti kdaj dospeti do dostojanstva, katero je bilo
tedaj najvplivnejše v Atenah, do dostojanstva vojskovodje (stra-
50 tega). Državne zadeve je v tem času prepuščal drugim, dobro
vedoč, da zanj še ni prišel čas. Ko je pa Aristid bil mrtev,
Temistoklej prognan, ko je bil Kimon, voditelj aristokratske
stranke, po vojnih opravilih največ zunaj Aten, ko je atenski
državi trebalo nove mlade moči: tedaj je stopil Periklej v javnost
55 in začel delati za svoje ideje ? C-  ^//- -

Zdaj se je pa odlikoval v vsem svojem življenju po veliki
marljivosti in nekaki imenitni resnobnosti. Ogibal se je šumnih
družeb, veselic in gostij, po katerih je strastno hlepela vsa te¬
danja imenitna mladina atenska. Le samo enkrat, ko se mu je
60 ženil stričnik Evriptolem, je prišel k svatbenemu obedu, pa predno
so začeli piti, je zopet odšel. Ni ga bilo drugje videti nego doma,
v svetovalnici in na velikem zborišču. Tod je hodil resnobno in
veličastno. Nikdar ga nihče ni videl, so pravili, da bi se smejal.
Za grajo in očitanje navadnih ljudij se je malo menil; lahko se
65 reče, da je bil prav po modrijansko neobčutljiv za nje. Enkrat
ga je neki kričač ves dan na zborišču opravljal in zmerjal. Pe¬
riklej je tiho poslušal in mirno izvrševal svoja opravila. Ko je
šel zvečer domov, ga je spremljal oni kričač, vedno ga psujoč
in zasramujoč. Domov prišedši, pa ukaže služabniku, naj sprem-
70 ljevalcu posveti z lučjo domov, ker je bila že tema.

Pa tudi za navadno hvalo množice ni dosti maral; zato je
sam le redkokdaj govoril pred ljudstvom. Pošiljal je svoje jed-
nako misleče prijatelje na govornico in le o najimenitnejših za¬
devah je govoril sam. Kadar pa je govoril s svojim prijetnim
75 glasom, je stal mirno kakor kip; ne obraz, ne ostali život ni
podpiral besede, in govoril je jedrnato; v začetku govora je imel
navado prositi bogove, da ne bi govoril kaj nepotrebnega.

Tako je bil vzor starejšega grškega govorništva, ki je za-
metavalo vse zunanje pripomočke, ganiti ljudstvo, in je zahtevalo,
80  da jedino le beseda pokaži svojo moč. In Periklejeva beseda je
bila mogočna. Imenovali so ga Olimpčana, in komedijepisci so
mu dejali, da „grmi in bliska", kadar govori v zboru, in da mu
je jezik „mogočna strela". Tako je zadevala njegova beseda in
zapuščala, kakor so pravili, „želo v srcih poslušalcem".

85 Popularen mož v navadnem pomenu besede Periklej ni bil
nikdar. On je po vsem svojem mišljenju visoko stal nad atensko
množico, in okoli njega se je zbirala le majhna družbica, najbolj

93

izobražena v Atenah. V najožjem krogu okoli Perikleja pa so
bili modrijani Anaksagora, Damon, Periklejev učitelj v glasbi in
pozneje tudi njegov svetovalec v državnih rečeh, ter Fidija, naj- 90
izvrstnejši kipar grški.

Izmed častij, ki se niso po srečkanju, temveč po izvolitvi
oddajale, ker so zahtevale posebnih sposobnostij, je bila najime¬
nitnejša čast vojvodska. Vojvode niso imeli vojne moči samo na
suhem in na morju, oni so tudi ravnali vnanje zadeve in pri- 95
pravljali za državni zbor sem spadajoče postave ter čuvali mestno
varnost; zato so imeli tudi imenitno pravico, državni zbor skli¬
cevati in razpuščati, ako bi to zahtevala javna korist. Periklej
je imel zaradi svojih vojvodskih zmožnostij tako zaupanje v na¬
rodu, da so ga vsaj od leta 444. brž ko ne leto za letom volili 100
za vojskovodjo, in včasi še s posebnimi pravicami, tako da so
poleg njega voljeni deveteri vojskovodje, ki so bili po večjem
njegovi prijatelji, imeli samo častna mesta brez moči.

Imenitna čast, katera se je Perikleju razen vojvodske mnogo¬
krat zaupala, je bilo zavezniško blagajništvo, t. j. on je bil ud 105
tistega odbora, ki je denarne zadeve zavezniške upravljal in iz
zavezne blagajnice dajal tudi atenski državi denar za razna pla¬
čila, za stavbe in slovesnosti.

S Periklejevo mislijo, povzdigniti Atene za središče vsega
grškega življenja, se je ujemala njegova skrb za olepšavanje mesta 110
s krasnimi stavbami in izdelki kiparske umetnosti. Mož, kateri
je za njega vodil in nadzoroval to olepšavanje, je bil največji
umetnik grški, kipar Fidija. Največ se je storilo za atenski grad,
za akropolo, ki je bila posvečeni sedež domačih bogov.

Na najvišjem mestu sta tam deviški boginji Ateni sezidala li5
Iktin in Kalikrat krasno svetišče „Parthenon“ iz belega pente-
liškega mramora, tako lepo, da vzbuja v nas še zdaj občudovanje,
ko je že toliko trpelo tekom časa.

Kipov je bilo zunaj vse polno od Fidijeve mojstrske roke,
znotraj pa se je bliščalo od zlata in slonove kosti. Njega moj- 120
strsko delo, boginja Atena, je najlepša dika vsega svetišča.
Stoječi kip je bil 12 metrov visok; lice, roke in noge so bile iz
slonove kosti, oči iz dragih kamenov, vse drugo iz zlata.

Vštric Partenona je bil zeld stari tempelj „Erechteion“,
prav za prav dvojno svetišče, jedno posvečeno boginji Ateni, 125
varhinji mesta, drugo Pozejdonu Erehteju.

94

Na prostoru pred tem svetiščem je stal velikanski kip Palade
prvobojnice (Promachos), brez stojala 16 metrov visok, iz brona
vlit in tu pa tam pozlačen. Zlata ost njene sulice se je od daleč
130 že zasvetila mornarjem, kakor hitro so objadrati Sunijski nos.
Tudi to delo je Fidija osnoval in začel, toda popolno izgotovljeno
je bilo še le po smrti njegovi. Jedna najkrasnejših stavb iz tistih
časov pa so bile Propileje, iz belega mramora sezidano poslopje,
ki je bilo vhod na akropolo.

135 Razen teh velikanskih stavb je Periklej dal še postaviti
„Odeion“, malo gledališče. Vse te stavbe so atensko državo stale
ogromne svote. Pa to ni bil zavržen denar. Blagajnica je bila
polna; zaradi tega ni državljanom prirastlo nič novih davkov.

Vsakemu državljanu pa, ko je ogledoval vse te krasne
140 stavbe in umotvore, se je širilo ponosno srce, ljubezen do atiške
domovine je rastla; kajti reči si je smel, da ga ni po vsem
Grškem lepšega mesta od atenskega, in upati je mogel, da bodo
ta od večno pomladanskega diha in nikdar starajočega se duha
prešinjena dela še v daljni bodočnosti pričala o slavi atenski.
145 Imeli pa so vsi ti izdelki umetnosti tudi blažilen vpliv na ljudstvo,
kakor ga ima vedno prava umetnost. Duh veličastnosti in po¬
božnosti, ki se je izrazoval v njih, je budil v srcih Atencev blažje
čute, bolj vzvišeno mišljenje.

Pa še drugo zaslugo ima Periklej pri teh stavbah. Grki se
150 namreč niso mogli odkrižati mnenja, da je vsako obrtniško delo
sramota za svobodnorojenega Grka, in da pristoja le sužnju. Pri
tem pa najvišje umetnosti niso ločili od preprostega rokodelstva.
Občudovali so umotvore, ali sami so se nekako sramovali biti
umetniki. S tem, da je Periklej mnogobrojne trume umetnikov
155 zbiral okoli sebe, posebno pa, da je bil nekaterim oseben prijatelj,
kakor Fidiju, je priboril delu, zlasti umetniškemu, nekoliko več
častitosti. Da ti predsodki niso bili splošni, priča baš veliko
število svobodnorojenih umetnikov, ki so nastopili v tisti dobi.
Ko bi bil Periklej še nekoliko časa vladal atensko državo, bi si
160  bil gotovo odgojil tudi zarod po svoji volji, kateremu bi bil smel
o svoji smrti mirno izročiti domovino svojo. Ali vnela se je
peloponeška vojska, za katero je Periklej že dolgo časa skrbno
pripravljal svojo domovino.

Periklej je bil zdaj izvoljen za vojskovodjo; v njegovih rokah
165 je bila najbolj usoda Atencev, in ni dvomiti, da bi bil ladjo svoje
domovine iz teh burnih časov srečno pripeljal v ladjestajo, toda

95

nesreča, na katero nihče ni mislil, je podrla vse. Strašna kuga
je že drugo leto začela razsajati po Pireju in po Atenah, kjer
je bilo od vseh stranij toliko ljudij nakopičenih v tesnih prostorih.
Splošni obup so Periklejevi sovražniki porabili, da bi ga podrli. 170
Ljudstvo je v svoji stiski in težavi zares rado verovalo, da je
Periklej kriv vse nesreče.

Ko je službeno leto poteklo, je moral položiti račun. Na¬
sprotniki so ga zatožili, da niso računi v redu. Porotna sodnija
ga je spoznala za krivega in obsodila v denarno kazen. Izgubil 175
je tudi vojvodsko čast. Po dolgem času je bil zopet državljan,
ali brez vsake častne službe. Dostojno je prenašal to krivico in
se odtegnil javnemu delovanju. Ali tudi v domačem življenju ni
našel tolažbe. Ko je izgubil starejšega sina, svojo sestro, na¬
posled tudi najmlajšega sinka, se ni mogel vzdržati solz. 180

Ljudstvo je spoznalo, da brez Perikleja ne more biti, in ko so
neodločni vojvode stopali pred Atence, so kmalu spoznali razloček
med njimi in Periklejem; vsi so hrepeneli po njem, in zopet je
bil poklican v javnost.

Brez jeze je zdaj opravljal svojo vojvodsko službo — pa 186
le za kratek čas. Kuga je vzela tudi njega (1. 429.). Ko je že
toliko da ne umirajoč slišal prijatelje hvaliti njegova dela —
mislili so, da je že mrtev — se je še enkrat vzdignil in rekel:
„Čudno, da se le tega s pohvalo spominjate, kar mi je naklonila
sreča; kar je pa najlepše, najpoglavitnejše, to ste pa pozabili, 190
da namreč nikdar noben Atenec zaradi mene ni oblekel žalne
obleke." 47. Pletermik.

65. Kdo je naučil?

1. Kdo je naučil ptičice peti?

Kdo jih navadil hitro leteti?

Kdo dal jelenu urne noge,

Da po planini kakor blisk gre?

2.  Kdo da vetrovom močno pihati,
Burji veleva silno vihrati?

Tiho nam zimo kdo pripelja?
Toplo kdo leto zopet nam da?

3. Vrelcem kdo pravi rahlo šumeti,
Hitrim potokom po bregih dreti?
Keke kdo goni, vePke vode?

Kdo jih izliva v strašno morje?

4. Kdo daje solncu svet osijati,
Zvezdam vkazuje milo igrati?

Kdo je olepšal jasno nebo?

Zemljo pogrnil kdo je tak6?

5. Kdo je nebo nad nami razpel?
Polžeku hiško kdo je zadel?

Kdo li naučil pajka je presti,
Pridne čebelice strdi nanesti?

6. Kdo te je vstvaril, dete mladd?
Kdo ti dal dušo ino teld?

Kdo ti da kruha, kdo ti da piti?
Kdo ti da zdravja se veseliti?

96

7. Vsegamogočni, ki zagrmi,

Da se neb<5 in zemlja zdrhti;
On, kteri bliske v rokah ima,
Pa tudi zemlji dežeka da.

8. Vse to je storil dobri naš Bog,
Oče premili pridnih otrok;

Dušo on našo k sebi bo vzel,
Truplo ko bode v grobu pepel.

A. Slomšek.

66. Bedak.

Bedak je vodil slepca. Prideta do brvi, katera je držala na
pol trohljiva črez širok potok. Bedak stopi na brv ter poskuša,
ali bi držala obadva ali ne. Vidi, da ne bo. Postoji nekoliko
in premišlja, kaj bi storil, ker posamezno ne moreta črez brv;

5 slepec brez vodnika bi gotovo padel v potok. Ali glej, zdajci se
mu zdani. Modra misel mu šine v glavo. Zgrabi slepca, zadene
ga na ramo in nese črez brv. Pa ni še bil do srede, zahrušči
brv, in oba štrbunkneta v vodo. Ravno prav, da voda, če tudi
široka, ni bila globoka. Urno, kolikor more, izkobaca bedak iz
10 nje in spravi tudi slepca na suho. Ves moker postoji še nekoliko
na bregu, gleda otožno na brv in pravi: „Mislil sem, da me bo
brv držala, ker sem šel samši črez njo. Kaj bi še le bilo, ko bi
bila stopila obadva ob jednem na njo!“ Novice.

67. Stari vojak.

1. Le glej me debelo in zijaj,

Kaj čudna se zdi ti lesenka moja;
Kaj takega nisi še videl do zdaj,
Težavna, kaj ne, je taka hoja.

2. Pri Mantovi s curkom tekla je kri,
Obsipala nas je toča svinčena;
Kar jedna debela prileti,

Odnese mi nogo izpod kolena.

3. Kad bil bi, pa nisem mogel za njo,
Sam sebe nisem mogel pobrati;
Zdaj imam leseno, seveda s to
Me morem skakati in plesati.

4. Ti tudi boš nosil prej ali slej
Cesarsko suknjo, počakaj malo;
In ko boš v vojski krvavi, glej,
Da te ne bo tudi kaj tam ostalo.

J. Stritar.

68. Modras.

Bilo je ravno okoli poldanske ure in zelo vroče. Imel sem
delo v sobi pod streho. Na enkrat me pokličejo, naj grem mo¬
drasa (Sandviper) gledat, ki ga je prinesel Matija, ali kakor je
bilo že temu človeku ime. Matija ni bil iz domače župnije, zato

97

meni tudi neznan. Toda ker je zvedel, da se dobi za tako žival 5
pri meni kak vinar, zato je primahal s kačo celo uro daleč.

»Takega še nimate, gospod,“ pravi Matija, „in prav nič ni
ranjen; le poglejte ga, kako čist je, kako pisan, in kakšne zobe
pokaže, če mu le s prstom pomigate pred očmi! Brez precepa
sem ga ujel; kar steklenico sem mu nastavil, pa je zlezel v njo; 10
jaz pa sem jo zataknil, in šla sva. Tu ga imate; dajte mi štiri
groše, pa je vse vkup vaše.“

Tako je bila kupčija opravljena.

Prav lep modras je bil to, jeden največjili, kar smo jih
imeli. Ker so bili gledalci radovedni, smo si ga ogledali natanko, 15
najprej strupene zobe, in potem se je vnel tudi govor o življenju
te živali sploh.

Modras meri na dolgost okoli 64 centimetrov, popolnoma
dorastel pa navadno nekaj črez. Modras, ki bi meril meter, je
zelo, zelb redek, čeravno se pri nas sem pa tja takov nahaja. 20
Naš tukaj meri 77 centimetrov. Na nosu ima kratek mehek
rožiček, na glavi je luskav; glava je vzadi široka, vrat tanek;
usta odpira jako široko, kadar zazija. Luskine, kakoršne so na
glavi, krijejo tudi ostali život. One so v jedenindvajsetih vrstah
(včasi jih je triindvajset) naravnane po životu od glave naprej 25
po dolgem. Barva se jako izpreminja; največkrat je rumeno-
rjavkasta, pri nekaterih lepo rdečkasta; po hrbtu od glave do
konca repa se vleče črn, na obeh straneh široko nazobljan pas.

Ob straneh je pas s temnimi črtami zarobljen, tako da se prav
živo meji od druge barve. Na spodnji strani je život z rumen- 30
kastimi luskinami pokrit, ki imajo črnkaste pikice.

Glede barve se mora reči, da je zelb različna; mogoče je,
da se ravna tudi po tleh, vendar ne bom trdil tega. Kolikor
sem jaz imel modrasov ujetih, ti so bili vsi bolj svetle nego
temne barve, nekateri prav lepo sivi. Pri Blejskem jezeru na 35
Straži sem videl enkrat prav zelb velikega, ki je bil temne barve.
Mogoče je, da vpliva starost na barvo. Jednega, ki je bil precej
temen, sem dejal v špirit. Črez nekaj časa sem ga vzel iz
steklenice in zdaj sem zapazil, da mu je koža odstopila in šla
vsa z njega. Spodaj je bila druga prav lepe sive barve. Zatd 40
mislim, da dobi tedaj bolj svetlo barvo, ko se levi.

Strupna zoba štrlita iz zgornje čeljusti, sta nekoliko nazaj
zakrivljena ter tanka kakor igla in ostra, pa votla. V zvezi sta
s strupnim mehurčkom, ki leži nekoliko vzadi v glavi. Zgornja

Čitanka II. 7

98

45 čeljust je prav majhna koščica in se lahko naprej ali nazaj po¬
makne. Ako kača zazija, se postavita zoba po koncu in sta pri¬
pravljena ugrizniti; čeljust se je pomaknila naprej. Kadar se
žrelo zapre, stopi koščica nazaj, in zoba se skrijeta v kožnato
gubo, ki visi ob njih. Ako hoče modras ugrizniti, zazija široko
50 in vseka z zoboma po stvari, ki jo hoče raniti, zoba pritisneta
na strupno žlezo, in strup se vlije v rano skoz zobno votlino.
Ker je zob jako krhek, se lahko odlomi, toda precej priraste
drugi, in če se tudi ta zdrobi, pride tretji, ki je bil še skrit pod kožo.

Kolikor se je doslej opazovalo, družijo se modrasi zgodaj,
55 precej ko izgine sneg. Tedaj se nahajata po dva in dva; dosti¬
krat še nekoliko časa skupaj živita, ko je druženje že končano,
včasi pa traja to skupno življenje še meseca maja. Pozneje živijo
po samem, in če se jih tudi nahaja po več v kakem kraju, ni to
družinsko življenje, temveč so skupaj zato, ker jim je tam prostor
60  za lov in za življenje sploh ugoden in pripraven.

Meseca velikega srpana izležejo mladiče. Stare samice jih
imajo deset do štirinajst, mlajše pa samo po pet do šest. Jedva
je jajce izleženo, že izleze iz njega mladič, ki precej pokaže, da
je gadove krvi. Še moker je spak, pa že sika in piha, ako se
65 ga dotakneš. Ko začnejo novoizleženci laziti okrog, precej se
jamejo vaditi v svojem rokodelstvu. Jedva je modras, ko je za¬
gledal svetlobo, kakih 20 do 23 centimetrov dolg, že odpira žrelo
in kaže zobe. Kar prvo uro, ko pride na svet, se jame učiti,
česar mu bo treba, ako se bo hotel na lastno roko prav po
70 gadovsko preživiti. Črez nekoliko ur sleče tudi obleko, katero
je prinesel s seboj, in vrže lev s sebe, ravno kakor pozneje, ko
postane starejši; dostikrat se precej oblevi, še predno je uro star.
Stariši se ne brigajo za svojo družino prav nič, pa tudi brat za
brata ne; nobeden se ne zmeni za drugega, vsak gre svojo pot.
75 Strup in ostre zobe so dobili mladiči po stariših in vse gadje
lastnosti; s temi gredo že prvo uro po svetu, kamor vsak hoče.

Čeravno se modras navadno drži bolj niže ležečih krajev,
ga najdeš pri nas na Gorenjskem ravno tako lahko v gori kakor
v dolini. Najrajši se nahaja v pesknatem svetu pod kamenjem,
80 pa v hosti pod grmovjem, odkoder se hodi na solnce gret; tudi
v gozdu ga najdeš, da je le v solnčnem kraju. Pod kako desko
ali pod hlodom rad leži, pa tudi pod zemljo v luknjah so skriti.
Celo v gaju ga naletiš in na travnikih, pa tudi na polju. Blizu

99

čebelnjakov je prav dostikrat in se zarije v listje ali pod čebel¬
njakov zid. Jednega smo ujeli malo pod hišo blizu zelnika na 85
vrtu v travi, kjer je močvirno, in tu se skoro vedno drži, če je
tudi svet bolj moker nego suh. Menda izleze le tedaj iz groblje na
travnik doli k zelniku, kadar se gre gret. Celo v hlev zajde,
kjer se skrije pod jaslimi, ali pa blizu zidu.

Modras se nahaja na Tirolskem, in sicer v južnih Tirolih 90
zlasti okrog Bolcana, na Koroškem, Štajerskem in Ogrskem, v Istri,
v Dalmaciji, na Laškem, na Francoskem, na Španskem, na bal¬
kanskem polotoku, v severni Afriki in v Mali Aziji.

V naštetih deželah se pa seveda ne nahaja črez in črez.

Na Francoskem na pr. je redek, in le v južnih krajih, v 95

Španiji in na Portugalskem ga najdeš zopet povsod, celo blizu

vasij in mest; da, cel6 na vrtih v mestih se nahaja. V Italiji
je na jugu in v severnih krajih domač, tudi na otokih Sredo¬
zemskega morja se drži, v Siciliji, na Kikladih in na drugih

otokih. Na Grškem ga tudi ne manjka ne na jugu, ne na se- 100

veru. Na Ogrskem sega proti severu do Požuna. Na Koroškem
je, kakor Gallenstein pravi, zelo navaden; jaz sam sem precej
lazil posebno okoli Celovca in po Karavankah okrog, pa ga
nisem naletel. Pravila sta mi pa dva prijatelja, da sta ubila
jednega na Križni gori pri Celovcu, in gotovo je istina, kar 105
poroča Gallenstein.

Da modras pozimski čas spi, kakor njegov sorodnik gad,
je sploh znano. Vendar tam, kjer je po zimi gorko, kakor v
južnih krajih, lazi tudi po zimi okrog. Na Tirolskem se prikaže
že meseca sušca in se zaleze še le pozno v jesen. V južni 110
Španiji in na Kikladih se dostikrat vso zimo ne zarije, ali pa
prav malo časa,-

Po dnevi je ta žival precej lena, in opazovalci poročajo,
da je okoli poldne le redkoma na solncu. Efeldt pravi, da ga
ni ob tem času nikdar naletel, da bi se grel. Mi smo pa enkrat 115
jednega v travi ravno okoli poldne ujeli, ko se je grel. Zjutraj
in proti večeru prihaja najrajši izpod skale ali iz luknje se gret;
naši ljudje, kateri se brigajo za to žival, pa pravijo, da jo naj¬
laže najdeš po dežju, ko gorko solnce posije.

Po noči je po poročilih Effeldtovili modrasa lahko dobiti, 120
ako se nahaja sploh v kraju, kjer ga iščeš. Po noči hodi na lov,
kakor tudi gad. Ta čas je le treba zakuriti in čakati, pa pri-

100

dejo od vseli stranij in gledajo v ogenj ter se lahko nalove.
Omenjeni prirodoslovec jih je jedno samo noč ujel jedenindvajset.

125 Bilo je spomladi neko nedeljo zvečer, ko sem prvikrat slišal,
da modras male živali zgrabi in požre. Ta čas sem bil še otrok.
Neki kmet je šel na rovte gledat, da bi ne bil tu ali tam plot
podrt, in da bi mu živina ne uhajala v travo. Prinesel je zvečer
kratko palico s seboj in skrivnostno pravil svojemu prijatelju,
130 da je s to palico umiril boj med modrasom in ptičem. Čul sem
ravno tedaj, da ima palica, s katero se je udušil boj med kako
živaljo in modrasom, posebno moč, to namreč, da človek s tako
palico vsak pretep in vsak boj lahko zaduši. Pozneje nisem
imel več prilike, slišati te vraže. Ljudje se nekako sramujejo,
135 ali pa tudi zato nočejo teh skrivnostij pripovedovati, da njim
samim in njih sorodnikom ali boljšim prijateljem ostanejo.

Čudno je, da me ni nobeden mojih kačarjev ali sploh ljudij,
ki sicer radi kaj zvedo, vprašal, kaj modras žre. Morebiti, da
zavoljo tega ne, ker jim je znano. Dostikrat pa sem slišal praviti,
140 da pride modras po noči v hlev in sesa krave ali koze. To pri¬
povedujejo ljudje posebno zaradi tega, ker se res včasi primeri,
da je živina, kadar je v planini ali na rovtah, črez noč v vime
pičena. Tudi pravijo, da se modras kravi ali kozi ovije po nogi
in jo sesa, ter da le piči, če ga pritisne. Toda modras je ropna
145 žival in tudi nima tako ustvarjenih ust, da bi se smelo trditi,
da hodi živino sesat, ker se strupna zoba, ako odpre žrelo, po¬
stavita po koncu in sta pripravljena raniti. Zanesljivi opazovalci
poročajo, da žre miši, ptiče in druge male gorkokrvne živalce,
ter da se živi z mesom te živadi. Miši so mu menda najljubše,
150 a male ptice mu tudi dobro teknejo. Kakor kače sploh, požre
tudi modras žival celo, ne raztrga, ne zgrize je poprej. Pa kako
tudi? Saj nima priprave za to. To, kar požre, oslini, ker ima
žrelo tako, da je popolnoma prevlečeno s slinami. Razen gorko-
krvnih živalij se loti tudi guščarice in jo požre. Ko ptica v
155 grmu veselo prepeva, ne vede, da ji preti smrtna nevarnost, se
stegne strupena kača po njej, in ostri zob zadene pevca, ki se
zvrne in pogine. Žalostno je začivkal, ko mu je segel sovražnik
po nedolžnem življenju, in ni ga več glasu.

Nekateri poznavatelji modrasa pravijo, da modras ne použije
160 nobene reči več, ako je ujet. Vendar izkušnje uče, da temu ni
tako. Effeldt namreč pripoveduje, da je imel ujete modrase, ki

101

so prav radi in brez vsega strahu žrli miši, in da so celo moč¬
nejši potegnili slabejšim živež iz žrela in ga sami požrli. Ti
snedenci so pustili druge jetnike stradati, sami pa so se pitali,
Najrajši žrejo po noči. Omenjeni opazovalec pravi, da je imel 165
modrasa, ki je vedno le po noči jedel, nikdar po dnevi, in če je
tudi po dnevi že miš usmrtil s strupom, vendar je čakal noči,
da jo je tedaj požrl.

Modrasov strup je manjšim živalim smrt. Miši, male ptice,
guščarice precej v štirih ali šestih minutah poginejo, večje ži- 170
valce, kakor podgane, že ne tako naglo, vendar tudi njim ni več
rešitve. Koza ali ovca, pa tudi krava boleha dolgo časa, vendar
krava laže preboli, kakor prvi dve. Ako je kako malo živalco
pičil modras, otrpne in postane precej trda. Rjavi kači, belouški
in drugim našim nestrupenim kačam strup ne škoduje. Tudi 175
krastačam ali krotam ni škodljiv; [ako je krota pičena, boleha
sicer nekoliko dnij, se posti, toda kmalu jame zopet jesti in je po¬
polnoma zdrava. Dastrup ježu ni škodljivin nevaren, paje itak znano.

V družbi z drugimi kačami je modras mirna žival in se
sploh dosti ne briga za svojo okolico, samo da ima mir. Toda 180
miši in male ptice so vselej v smrtni nevarnosti v njegovi družbi,
čeravno ga ne dražijo. Sicer je pa modras po dnevi prava le¬
noba, toda mišim in pticam pevkam ne more prizanašati. Poseben
sovražnik je tudi psu. Ako ga občuti, se pripravi na boj, čaka,
da mu pride pes blizu, in vseka po njem, ako je prilično. Pa 185
tudi pes ga sovraži kakor največjega nasprotnika. Sicer ne vem,
ali so v tem oziru vsi psi jednaki ali ne; menda ne. Iste male
gosposke živalce, ki jih imajo nekateri pasji prijatelji in prija¬
teljice 'po mestih v boljšem stanju in v lepši postrežbi, kakor
vidiš dostikrat bolnega reveža opravljenega — iste gosposke 190
živalce bi se menda ne spustile z modrasom v boj. Ovčarski pes
pa mu ne prizanese rad, ako ga naleti.

V živalstvu imamo nekatere živali, ki so prav koristne za¬
radi tega, ker strupenim kačam strežejo po življenju. Omenim
tu dihurja; tega smrduha zelo preganjamo, ker se rad loti kuret- 195
nine in jajec. A pozabiti bi ne smeli, da tudi marsikaj dobrega
stori, ker dosti strupenih kač poje. Po zimi, ko so modrasi in
gadje v trdem spanju v gnezdih, da skoro kakor otrpli leže, pride
dihur in jih pohrusta od prvega do zadnjega. .Jazbec, kuna (ta
posebno po zimi), podlasica, katera, čeravno tako mala živalca, 200

102

se vendar loti strupene kače in jo dostikrat premaga, včasi pa
tudi sama v boju z njo življenje izgubi, in pa jež so poglavitni
kačji sovražniki med sesalkami.

Največji junak proti strupenim kačam je med imenovanimi
205 sovražniki gotovo jež. Njemu strup ne škoduje. Lenz pripove¬
duje, da je imel ježa ujetega, mu dajal različne hrane in ga po¬
skusil na gada. Brez vsega strahu je vohal strupeno kačo, ki
že dalje časa ni pičila, od repa do glave in celO v žrelo. Gad
je pihal in udarjal po ježevem rilčku z ostrima zoboma; toda jež
210 se ni zmenil za to, obliznil se je z jezičkom, a tudi v jezik mu
je gad zasadil zoba, pa kaj, ježu se strup ni poznal. Gad se je
ranil ob ježeve bodice v žrelu, da mu je tekla kri, vendar ježu
ni mogel storiti nič hudega. Ni trpelo dolgo, jež zgrabi gada
za glavo, zdrobi mu jo in pohrusta s strupom in s strupenimi
215 zobmi vred brez vse škode. Čeravno je pojedel več gadov s
strupom, kostmi in kožQ vred, vedno se je počutil dobro pri tej
hrani. Še oteklo mu ni, kamor ga je bil pičil gad.

Ako kdo ježa in njegove dobre lastnosti pozna, gotovo ga
ne bo preganjal, žalostno hi pa tudi bilo, ko bi ga. Prositi pa
220  tudi moramo, naj se ne pozabi, kar kune, dihurji, podlasice in
jazbeci koristijo človeku in storijo dobrega, ko mu pomagajo ne¬
varno kačjo zalego pokončavati. Zatorej ne preganjajmo jih!

Tudi med pticami nam je treba nekatere imenovati, in sicer
sokole, vrane, sove in šoje. A tudi nekateri psi se z uspehom
225 vojskujejo s kačami.

Da človek strupeni kači, ako naleti na njo in se je preveč
ne ustraši, ne prizanese, je naravno in vsakemu znano. Opom¬
niti je vendar, da je treba previdnosti. Nekateri kačarji se mo¬
drasa ali gada tudi kar z golo roko lotijo. Sam poznam moža,
230 ki pravi, da modrasa kar hitro za vratom zgrabi in ga trdno
drži ter ga tako lahko premaga. Vendar tega bi ne svetoval
nikomur’, in tudi njemu sem pravil, naj se nikdar tako ne loti
ne modrasa, ne gada. Še tedaj, če grdobi glavo od života od¬
sekaš, se je bati, da te piči, ako bi prišel s prstom ali z roko
235 blizu nje. Drobna leskova ali kaka druga šiba zadostuje, da
gada ubiješ", ako ga udariš po hrbtu z njo, čeravno ima sicer
trdno življenje. Pri lovu je treba škorenj, ki segajo vsaj do
pod kolena; v črevljih ni varno hoditi po prostorih, kjer se
grejejo gadje, ker se more ta žival toliko vzpeti po koncu, da
240 seže više, kakor je črevelj visok. M. Tonejec.

103

69. Pevec.

1. Sem pevec in peti
Je vse mi na sveti;

Saj dani so glasi,

Da pojem si včasi —
Zakaj bi ne pel?

2.  Saj ptič’ca tud’ poje
Si pesmice svoje,

Nam dela veselje;

Tud’ peti imam želje —

Zakaj bi ne pel?

3. Svit zgodnje danice
Igra mi na lice,
Ustanem, prepevam,
Veselje razsevam —

Zakaj bi ne pel?

4. Ce tudi je delo
Mi čelo ogrelo,

Vse trude premagam,
Ko pesmice zlagam —
Zakaj bi ue pel?

5. Je delo končano
In vse že zaspano,

Na zadnje že eno
Zapojem pošteno —

Zakaj bi ne pel?

J. Kašnih.

70. Gad in belouška.

Gad je bil žejen, in tedaj gre k studencu pit; belouška mu
pa vodo prepove. Dolgo se prepirata in besedita, obd se vnameta
in si črez tri dni napovesta boj. Žabe, belouški gorke, gredd
gada podpihovat in mu obljubijo svojo pomoč. Zdaj se sprimeta
in se hudo bojujeta; žahe priskačejo ter po svoji šegi regljaje 5
pomagajo. Gad v hoju premaga in potlej žahe krega, da mu
niso po storjeni obljubi pomagale; ali odgovore mu: „Saj smo
pomagale, naša navada je namreč, sam<5 z glasom pomagati in
ne drugače."

Kdor samo z glasom pomaga, malo pomore. 10

Fr. Metelko.

71. Turki na Slevici.

1. „ Grmade po gorah gore,

V nebč njih plamen šviga.
Privrel je Turek; koder gre,
Rohni, mori, požiga.

Pred njim je jok, za njim je stok,
Pomagaj zdaj nam večni Bog!
Ce on se nas ne vsmili,

Ni nam pomoči v sili.

2. Kakor črez polje vodni val
Divja ob hudi uri,
Rohneča se drvi druhal,

Ne branijo ji duri.

Krvi pijani vriskajo,

Bridke se sablje bliskajo;
Zdaj, zdaj bo truma cela
V vasico prihrumela."

104

3. Križ starček je se stene snel,

Podobo smrti božje:

„Kaj boš s sekiro sin začel?

Križ nam je zdaj orožje.
Le urno, urno za meno
K Mariji gori na goro;

Tam bo devica mila

V nadlogi nas branila. “

4. Otroka, ki v zibeli spi,

V naročje jemlje mati:
Kako se, glej, na smeh drži,

A zdaj ni časa spati!

In hčerko prime za roko,

Sin krila se drži plaho,

Mož pa očeta vzame
Na mlade, krepke rame.

5. Iz smrečja temnega blešči

Zvonik s cerkvico belo;
Marija milost tam deli
Med romarjev krdelo.

V oltarju. venčana stoji,

V naročju Jezusa drži,
Pozdravljena kraljica,
Kristjanom pomočnica!

6. Že begajočih je ljudij

Vsa polna Slevska gora;

A cerkvica velika ni,

Ne bode vsem prostora.
Otroci, starčki in žene

V hram božji plahi se drve,
Pred vrata se cerkvena
Mož trdna vstavi stena.

7. Tako se stiskajo ovce,

Ko gladni volk jih straši;
Tak6 golobje koprne,

Kadar jih jastreb plaši.

„V oltarju, mati, tu stojiš,

V naročju Jezusa držiš;

O sliši nas uboge
Ter reši nas nadloge! 41

8. „Cuj, bliže se drvi druhal,

Po krvi naši vriska;

Kdo nam bo zdaj pomoči dal?

Na vrata že pritiska!“

Sekire s sabljami zvenče,

Že omagujejo možje,

Razbiti so zapahi,

Goije zdaj trumi plahi!

9. Crez prag na konju prirohni,

Gorje, sam turški paša,
Krvavi v roki meč vihti,

Zdaj bije ura vaša.

A — čudo čudovito glej!

Konj ne premakne se naprej,
Ne gane ga ostroga,

Pribita mu je uoga.

10. Marija — kdo se stavi v bran!
Grozečo roko dviga;

Glej, iz očij •— pogled strašan!

Ognjen plamen ji šviga.
Plašan spusti se paša v beg,

Za njim neverniki vsi vprek.
Oteti so kristjani —

Marija svoje brani.

11. Se dandanašnji priča vam
To zgodbo čudovito
Za pragom v kamen konjsko tam
Vpodobljeno kopito.

V oltarju mati tam stoji,

V naročju Jezusa drži;

Ceščena, ti kraljica,

Kristjanom pomočnica!

J. Stritar.

72. Grške šege in navade.

Atence so drugi Grki blizu v vseh rečeh posnemali. Oh času
njih naj večje slave pa so bile sledeče šege pri njih navadne:

Ob petelinovem petju so prihajali ljudje v tropih s kmetov
v mesto, stare pesmi prepevajoč; malo potem so se prodajalnice
z velikim hrupom odprle. Ljudje so tekali na vse kraje; ti so šli 5
gledat na svoja zemljišča in svojim oskrbnikom kaj naročevat,
drugi so šli v sodnije. Največ se jih je sešlo na trgu; zakaj tu
so bili javni zbori, vsa občna poslopja in sodišča. Okoli in okoli c
trga so bile prodajalnice mnogovrstnega blaga; tu so bili zlatarji,
srebrarji, brivci itd. Okoli teh je bilo vedno dosti radovednih in 10
žlobudravih postopačev, katerim je bila vsakdanja skrb, novice iz
vseh grških držav pozvedavati in jih dalje prenašati. Po ulicah
je bil večkrat tak krik in taka gneča, da se ljudje dostikrat niso
mogli zmestiti. Gospoda se je rada okoli mesta izprehajala, kjer
je bilo v zdravem zraku lahko dihati in prav prijetno razgledovati 15
se; popoldne pa je malo pospančkala. Slednji dan so se vsi kopali,
bogatini doma, preprosto ljudsto pa v občnih kopališčih.

Atenec je nosil kratko suknjico brez rokavov in čisto bel
plašč iz tanke volne. Umeli so plašč kar ponosno vreči okoli
sebe. Tako je Plutarh pohvalil Perikleja, da ga ni bilo v Atenah, 20
ki bi ga bil umel lepše od njega nositi. Imenitniki so radi
nosili škrlatno ali vijolčasto barvana oblačila; rožnata so bila , w
prihranjena bogovom, igralcem v gledališčih in nepoštenjakom.
Ženske so nosile platnene srajce brez šiva in rokavov, dolge do
členkov, pripete z gumbi na jedni rami in prepasane s širokim 25
povojem pod prsmi, črez srajce pa kratko jopico brez rokavov.

Kadar so šle iz hiše, so vrgle plašček črez ramo in zagrinjalo
črez glavo; lase so si spletale različno. Moški so se kratko
strigli in brili, o slovesnih priložnostih si pa tudi vpletali cvetlice
v lase. Imenitne in visoko zaslužne može so večkrat iz hvaležnosti 30
v tak namen obdarovali z lahkimi zlatimi venci. Pri ženitni nah,
gostijah, darovanjih in drugih svečanostih so se mazilili z dragimi
dišavami, bogate gospe in potratniki pa slednji dan. Biseri, zlate
ušesnice, prstani z demanti in drugimi dragimi kameni so bili
sploh v navadi. 35

Moški so stanovali pri tleh, ženske pa v nadhišju, kjer so
bile obdane s sužnji, in kamor ni bilo moškemu pripuščeno sto¬
piti. Žene so bile pri Grkih sploh premalo čislane, malokdaj so

106

s svojimi moži živele zaupno; njih čast in veljava ni bila spo-
40 znana, torej tudi njih omika zanemarjena; posebej so jedle, pri
gostijah niso bile nikoli navzočne, in le za gospodinjstvo in
izrejo majhnih otrok jim je moralo biti skrb.

Atene so bile čestokrat mesto najblažjih čednostij, pa tudi
gnezdo najzaničljivejših pregreh. V atenskem mestu je bilo
45 10.000 hiš, vsaka s ploščato streho in le z jednim nadstropjem
za ženske; za hišo je bil dostikrat videc, pa tudi pred hišo bor-
jaček . Sčasoma so si dali imenitniki zidati velika poslopja z
lopam i na krasnih stebrih pred velikimi vrati. Kolikor bolj so
bogateli, v tej primeri je bilo tudi njih pohišje vedno dražje iz
50 žlahtnega lesa, slonokosti, iz srebra in zlata, večkrat še vdelano
z dragimi kameni. Preprosti Atenci so zmerno živeli, mnogi bo¬
gatini pa veliko potratili in zapravili. Od marsikatere živali ali
divjačine so jedli [le glavo ali prsi ali jetra itd.; vse drugo je
prišlo sužnjem. Sardele v olju ocvrte so jim bile posebno ljuba
55 jed; večjidel so belili vse z oljem, in atensko olje je še dandanes
zel d čislano. Iz mnogih daljnih dežel [so jim vozili po morju
žlahtnega živeža in pijače za drago plačilo.

Pri kosilu, ki je bilo pred solnčnim zahodom, Grki niso
sedeli, ampak so jedli, po trije na jednem blazinjaku ležeč in z
60  roko si glavo podpirajoč, pri nizki mizi. Vsak gost je imel od
vzadi sužnja v postrežbo. Marsikateri bogatin je imel do 50 in
še več sužnjev v svoji hiši, katerih je slednji opravljal svojo
službo. Jeden je na trgu kupoval, kar je bilo potrebno, drugi
nosil domov; ta je podtikal ogenj ali prinašal drva ali kuhal, oni
65 pa pogrinjal mizo, nosil ali nalival vino itd. — Na svojih zem¬
ljiščih so jih pa še imeli po več; jedni so bili postavljeni v nad¬
zornike črez druge, največ pa je bilo tistih, ki so obdelovali
zemljo, pasli in oskrbovali živino. Sužnji so bogatinom tudi do
neke dobe učili otroke ali jih vodili v šolo, kjer so se vadili v
70 vseh telesnih ročnostih; taki šoli so rekali gimnazija.

Novorojeno dete so najprej položili očetu k nogam. Ako
ga je pobral, je bilo to (znamenje, da ga hoče vzrediti; ako ga ni
vzdignil, je bilo na ulice položeno ali umorjeno, kar se je pa pri
omikanih Atencih primerilo le malokdaj. Na sedmi ali deseti
75 dan je oče žrtvoval bogovom ter napravil sorodnikom in prija¬
teljem gosti, pri katerih je dal otroku ime kakega imenitnega
pradeda. Priimkov Grki niso imeli; pristavljali so pa navadno
očetovo ime, tako na pr. Kimon, Miltiadov sin. Sužnji so 'učili

107

fantiče doma citati, pisati, godbo in druge potrebne reči; vodili
ali spremljali so jih v gimnazijo, kjer so se vadili v telesnih 80
ročnostih, kakor tekati, skakati, vzdigovati, boriti in metati se,
tudi jezditi, plavati, plesati in vsako vreme prenašati. Odrastle
mladeniče so pošiljali k modrijanom, kateri so jim za drago
plačilo razlagali višje učenosti. Osemnajst let star je bil atenski
mladenič zapisan v vojaščino; po dvajsetem letu pa mu je bilo 85
pripuščeno, hoditi v občni zbor in se oglasiti za kako državno
službo. M. Vrtovec. r r r  h,

73. Mavrica.

1. Kako je svetla, mila, krasna,
V sedmerih barvah se blešči,
Nobena slika ni bolj jasna,
Kot mavrica nebeška ti.

2. Viharjev zlih premagovalka,
Duhov nebeških čudni most,
Kumenih žarkov spremljevalka,
Otožnim srcem si sladkost.

3. Lete bi hotel te doseči,

Ko blisk bi švignil do neba,
Slovo bi dal posvetni sreči,

O veličastna mavrica!

4. Al’ smrti kar ima propasti,
Zastonj se vzpenja za tebo;
Kokam bežiš, lepoto v lasti
Sijajno ima le okč.

A. Umek.

74. Mladost v pregovoru.

Človek kaže v mladosti, kaj hoče biti v starosti. — Česar
se Anžek ni učil, tudi Anže ne zna. — Česar se Janezek navadi,
Janez se ne odvadi. — Starost je priča, kako je kdo preživel
mladost. — Mladost svobodna, malokdaj dobra. — Pitni bratje
v mladosti, siromaštva svatje v starosti. -— Mlad lažnik, dorastel 5
tat. — Če hočeš star se odpočiti, moraš mlad se potruditi. —
Kdor za mladih dnij ne skrbi, v starosti trpi. — Komur je les-
kovec teknil v mladosti, se bo potegnil zanj v starosti. — Dokler
je drevo mlado, lahko ga pripogneš, kamor hočeš. — Pomlad in
mladost sta jednakih lastnost’. — Mladina brez rdečih lic, pomlad 10
brez cvetlic. — Mladost je norost; črez jarek skače, kjer je most.

— Mladina novi svet preveč čisla, starega pa zanemarja.

75. Svečan in cvetlica.

1. Pod rušo gorice, na solnčno stran
Cvetlica je nežna tičala,

V zavetju se varnem ni mornih slan,

108

Ko zima je zunaj vihrala,

Ni burje, snegov se ni bala,

Ker zemlja zakriva jo varno
Pred mrazom, pred silo viharno.

2. Al’ jedva topiti se led začne
Od solnca, ki nekaj dnij greje,

In jedva prek juga se rižice
Znebijo snežene odeje:

Že svečan k cvetlici prispeje
In trka na rušico njeno,

Klicaje z besedo medeno:

Svečan.

3. Kaj čakaš, premiljena, kaj mudiš,
Doklej pod zemljo boš tičala?

Ne pada več slana, ne brije piš,

Že. sneg je gorkota pregnala;

Na solnce, cvetličica zala,

Ne skrivaj več svoje lepote
Pred svetom v neznane temnote!

Cvetlica.

4. Še zima, se zdi mi, minila ni,

Bojim se, da mraz mi še preti;

Glej, zemlja me kvišku še ne budi,
Ne slišim še ptičkov žgoleti,

Ne sapic pomladnih šumeti,

In skrbno umikajo lice
Pod zemljo še moje sestrice.

Svečan.

5. Kaj tvezeš, cvetlica, naj sram te bo,
Poletne mar čakaš vročine,

Ko toča pobija, ko strele žgč,

Ko suša popalja rastline?

Le mudi, da pomlad premine,

Da bodejo druge manj zale
Na tebe zmrzlivko kazale.

Cvetlica.

6. Potrpi, moj svečan, vsaj nekaj dnij,
Saj dolgo ne bom se mudila,
Premrzle se zdijo mi še noči;
Jutranja bi sapa nemila
Nezdrava mi bit’ utegnila,

Ker zemlja, ko dan se nagnuje,

Še vedno nad mano zmrzuje.

109

Svečan.

7. Oj starke neslane pač ne poznaš,

Cvetličica moja prelepa,

Ki polna zavisti mrazi nalašč,

Da bolj te v samoto zaklepa,

Da skriva temnica te slepa,

Med tem ko pomlajene dobe
Vse vživa in dije sladkobe.

8. O pridi na svetlo, na beli dan,

In zemljo zapusti vesela!

Pač radosti čaka te raj neznan,

Toplota najmilša bo grela,

Najmečja, te sapa objela;

Najlepša, najzalša cvetlica

Med cvetjem boš stala kraljica. —

9. Tako jo je vabil, jo klical ven
In sreče obetal črez sreče;

Kar mika srce, lizun ji na den
Vse sladko, vso ljubo izvleče,

Dokler ne preveri boječe,

Dokler izpeljana ni bila
Nevedna iz varnega krila.

10. Al’ jedva je vne, strašnč se zave:

Pred sabo zre polja snežene,

In jedva je solnce šlo za gore,

Zarjovejo burje ledene,

Zmrzal jo strupena oklene;

Prepozno kesa se zdaj reva
Ter mraza in groze medleva.

11. In zjutraj, ko dan posijal je spet,

Cvetličica več ni živela,

Viselo je perje, bil skrčen je cvet,

In bilka sesedena, vela.

Mat’ zemlja zastonj je solzela,

Zastonj je po hčerki tožila —

Ni tožba več mrtve vzbudila.

L. Svetec.

76. Car Trojan ima kozja ušesa.

Bil je neki car, ki mu je bilo ime Trojan. Ta car je imel
kozja ušesa in je zaporedoma klical brivce, da so ga brili. Ali
ko je kateri odšel k njemu, ni ga bilo več nazaj; zakaj kakor

110

hitro je bil kateri obril carja, ga je vprašal ta, je li kaj videl
5 na njem, in ko je brivec odgovoril, da je videl kozja ušesa, ondaj
ga je car precej posekal. Tako pride vrsta na nekega brivca,
ali ta se naredi bolnega in pošlje svojega učenca. Ko pride ta
pred carja, ga vpraša car, zakaj ni prišel mojster, in on odgovori,
da je bolan. Nato car sede, in deček ga začne briti. Brijoč carja,
10 zapazi deček, da ima kozja ušesa; ali ko ga car popraša, kaj je
videl na njem, odgovori, da ni videl ničesar. Tedaj mu dd car
dvanajst zlatov in mu reče, naj ga pride odslej vselej on brit.
Ko pride deček domov, ga popraša mojster, kako je pri carju. Od¬
govori mu, da je dobro, in da mu je car rekel, naj ga vselej on
15 pride brit. Pokaže mu tudi dvanajst zlatov, ki jih je bil prejel
od carja, ne pove mu pa, da je videl na carju kozja ušesa.

Odsibdob je v jednomer hodil ta deček Trojana brit. Za
vsako britje je dobival po dvanajst zlatov, pa ni nikomur ovadil,
da ima car kozja ušesa. Ali naposled ga je začelo mučiti in peči,
so da ne sme tega povedati nikomur, in jel je giniti in veniti. Moj¬
ster to opazi in ga začne izpraševati, kaj mu je. Na mnogo iz¬
praševanje mu deček na zadnje odgovori, da ima nekaj na srcu,
pa da ne sme tega povedati nikomur. „A da bi mi bilo mogoče,“
pravi,, „to komurkoli povedati, precej bi mi odleglo.“ Natd mu
25 mojster reče: „Povej meni, jaz ne bom nikomur povedal; ako se
pa bojiš povedati meni, pa pojdi k duhovniku in povej njemu;
ako tudi njemu nočeš, idi za mesto na polje, izkoplji jamo, vtakni
glavo v njo, pa trikrat zemlji povej, kar veš, potem pa jamo
zopet zagrni! 4 ' Deček si izbere tretje, odide iz mesta na polje,
30 izkoplje jamo, vtakne glavo vanjo in trikrat reče: „Car Trojan
ima kozja ušesa. 44  Potem jamo zagrne in tako se umiri in odide domov.

Ko nekoliko časa mine, vzraste iz one jame bezeg in na
njem tri veje, lepe in ravne kakor sveča. Ko pastirji najdejo
bezeg, odsekajo vejo in napravijo iz nje piščal; ko pa začno
35 piskati, daje piščal glas: „Car Trojan ima kozja ušesa. 44  To se precej
razglasi po vsem mestu, in naposled sliši tudi car Trojan na lastna
ušesa, kako deca piska: „Car Trojan ima kozja ušesa. 44  To začuvši,
pokliče brivskega dečka in ga popraša: „Kaj si razglasil ljudem o
meni ?“ Siromak se začne izgovarjati, da ni pravil nikomur ničesar,
40 da pa je videl, kaj car ima. Tedaj potegne car sabljo, da ga po¬
seka, deček pa se prestraši in vse po vrsti pove, kako se je izpo¬
vedal zemlji, in kako je na tistem mestu zdaj vzrastel bezeg, čigar
vsaka piščal daje oni glas od sebe. Ondaj sede car z njim na voz in

111

se popelje na ono mesto, da bi videl, ali je vse to resnica. Tja
prišedši, najdeta le še jedno vejo. Car Trojan ukaže iz nje napraviti 45
piščal, da bi videl, kakšen glas bo dajala. Napravijo piščal in začno
piskati; ali piščalka se le glasi: „Car Trojan ima kozja ušesa."

Zdaj je bil car Trojan prepričan, da na zemlji ni mogoče
ničesar skriti; torej prizanese brivskemu dečku in odslej dopušča
vsakemu brivcu, da ga hodi brit.

77. Zvonček.

1. Prijetnega že cvetja prikazal se je broj,

In zemljo pokrivale so barve, luč in soj.

Zdaj sneg še bil ustvarjen, nekazna, gola
Naj barvo si izbere, dovoli mu vladar.

2. In sneg se je napotil, da halje bi iskal,

Ter barve je po vrsti zavzet občudoval.

Obleko rože divne imel bi bil prerad:

,,Y njej, vem, bi jaz prekosil čarobno še pomlad."

3. Zavidal za obleko je lilije čiste,

Od solnčnice si želel odeje presvetle.

Potonike opravo z veseljem bi izbral,

„Najlepši sem," je mislil, „ko ves bi rdeč sijal."

4. V oči ga zbadal silno je tulipan goreč,

Odet v kraljevi bager,=• ponosno se noseč.

Vijolici dejal je: „Ti sinje krilo daj!"

Bršljanovo zahteval zeleno suknjo vsaj.

5. Toda zaman cvetlicam se bližal siromak;

„Kaj vendar si izmisli," so dele, „ta prosjak."

„„Nesrečen sem kot veter, brezbarvno ki divja,

In ki zatč počitka na zemlji ne pozna. ““

6. Tako je sneg zdaj tožil, svetle solze točeč
In zvončku srce drobno s pritožbami mečeč.
Pohlevno cvetje reče: „Slab plašček le imam,

Če ni preslab, na, vzemi, voljan ga tebi dam."

7. In sneg si prehvaležen je beli plašček vzel,

Obesil ga črez ramo in dalje šel vesel.

A danes še ga nosi, ker čist je in mehak,

In bolj mu je po volji še kakor drugi vsak.

8. A cvetju sneg prisegel ta čas je vedni črt,.

Z močjo ledeno svojo napravljajoč mu smrt;
Prijatelj je le njemu, le njemu on je mil,

Kateri mehkočutno je barvo mu daril.

Srbska nar.  50

stvar,

112

9. Zatorej prizvonkljati le zvonček sme samo,

Če tudi sneg pokriva se plaščem še zemljo.

Prijazno se odmiče cvetlici drobni zdaj,

Ki sama pokazala ljubezen mu nekdaj.

L. Pesjakova.

78. O beli kači.

Bila je kmetica, ki je imela majhne otroke. Hodila je na
polje delat ter puščala otroke doma in jim dajala v skledo mleka,
da niso bili med tem lačni. Vsak pot so vse pojedli, zato jih
je mati hvalila, da so pridni. Otroci pa pravijo: „Saj ne jemo
5 sami, k nam hodi tudi lep ptiček jest.“ Mati si misli, da pride
kaka mačka in je z otroki. Vendar se ji čudno zdi, ker otroci
pripovedujejo o lepem, belem ptičku. Prepričati se hoče, kaj je
Skrije se tedaj v hišo in postavi otrokom mleko v vežo kakor
po navadi. Kmalu se privije bela kača z lepo krono izpod mize
10 in se najmlajšemu otroku zvije v naročje. Bila je mati vsa trda.
Otroci pa so božali in gladili lepega ptička. Ko se kača naje,
strese lepo kronico z glave in se izgubi v luknjo.

Brž ko je kača odšla, je spravila mati otroke in krono v
kraj. Krono je dela v skrinjo, kjer so imeli prejo. Ded je po
15 zimi vil prejo. Vso zimo je vil, pa je ni mogel poviti. Misli si
žena, kaj mora to biti; morda ima krona tako moč. Dene krono
proč, in kmalu je bila preja povita. Denejo krono v žito; merili
in merili so žito, pa ni nikdar pošlo, in tako so devali kronico
tudi k drugim rečem. Ob kratkem si je hiša tako opomogla, da
soje  bila najpremožnejša. Imeli so kronico tako dolgo, dokler je
bil tisti rod pri hiši, ki je tako prijazno in lepo ravnal z belo
kačo. Nar. prip. — J. Novak.

79. Jablan in smreka.

1. Jablan smreko je zaničevala:

„Nikdar nimaš cvetnega krasu,
Vboga smreka, nikedar dajala
Nisi žlahtnega še ti sadu.

2. Glej, kako se vi|h moj razprostira,

K meni mlado, staro vse hiti,
Nate pa nikdo se ne ozira,

Srčno mene vse se veseli. “

3. Pravi ji nato pohlevna smreka:

„Ljuba jablan, res ti več veljaš,
S cvetjem, sadjem veseliš človeka,
Cesar nimam jaz, vse ti imaš.

4. Vprašaj pa, kdo hiše vedno stavi,

Kdo mostove dela črez vode?
Kdo ljudi, blago po morju plavi,
Kdo koristne daje v dar smole?

113

5. Kdo človeku prvo da zavetje,

Da počiva detece sladkč?

Kdo mu, ko prestal težave let je,
Posteljo še daje pod zemljo?"

6. Jablan vrh vpognlla je skesana,
Zašumela smreki je na glas:

„Vrednost manjša tebi ni podana,
Stanovitnejši je tvoj še kras."

Fr. Cimperman.

80. Demosten.

Demosten je bil najslavnejši govornik ne le v Atenah, svo¬
jem rojstnem mestu, ampak sploh med Grki. Pa od rojstva sem
je bil deček slaboten, slabih prsij, tihega glasu, kar vse ni kazalo
lastnostij dobrega govornika. Še le sedem let star je izgubil očeta,
in dali so ga v varstvo brezvestnim oskrbnikom, ki so mu pre- 5
cejšnjo očetovo zapuščino do malega zapravili in prav malo
skrbeli, da bi se bil nkaželjni deček dobro izobrazil.

V Atenah so se vse sodnijske obravnave vršile očitno. Ko
je Demosten enkrat na trgu poslušal Kalistrata in videl, kako
je glasoviti govornik vedel ganiti in premagovati srca poslušal- 10
cem, in kako neizmerna pohvala mu je slednjič zadonela od vseh
stranij, tedaj je sklenil tudi on postati javen govornik. Urno se
je lotil potrebnega učenja, se vadil v raznih vedah, hodil poslušat
modrijana Platona, čital zgodovinske spise Tukididove, pa verno
poslušal izkušene govornike; potlej je sestavil lep govor, se ga 15
naučil dobro na pamet in zdaj je očitno stopil pred zbrano ljudstvo.
Ali o groza, namesto pričakovane pohvale in slave se mu je vse
posmehovalo in ga zasramovalo, kajti zapazili so na njem take
napake, kakoršne človeka kar nesposobnega delajo za javnega
govornika. Govoril je zavoljo slabih prsij tiho, tudi nerazločno, 20
pismenke r pa celo izreči ni mogel; k vsemu temu je imel še
grdo navado, da je vedno vzdigoval ramo, ko je govoril.

Demosten je hitel domov, in tako ga je bilo sram, da je
sklenil, nikoli več javno ne govoriti. Njegovi prijatelji so mu
delali srce, naj se ne dd tako hitro ostrašiti, temveč naj se le 25
pridno vadi in potem zopet poskusi. Tako je storil, pa tudi
drugič ni bil bolj srečen. V plašč je zavil glavo in dirjal domov
kakor iz uma, da se skrije očitnemu zasmehovanju.

In morebiti bi res ne bil več mislil na govorništvo, da ga
ni obiskal prijatelj, ki ga je opomnil na vse njegove velike na- 30
pake pri govorjenju. S takimi napakami, to je izprevidel De¬
mosten zdaj sam, s takimi napakami se res ni dalo kaj storiti,

Čitanka II. 8

114

ali kako vse to izboljšati? Vendar pridnost, trud in trdna volja
vse zmaga, vse premore.

35 Demosten je sklenil, naj velja kar rado, izuriti se v govor¬
ništvu ter popraviti svoje napake. Kar nemudoma se je lotil dela.
Da bi slabotne prsi bolj raztegnil in si glas bolj okrepil, je hodil
na strme gore, med potjo glasno govoreč; ali pa je stopil na
morski breg, ko so viharji tulili nad vodo in silne valove za¬
lo ganjali ob skalovje, ter izkušal prevpiti divje šumenje in bobnenje.
Hodil je v podzemeljsko izbo, jemal v usta kamenčkov, da bi pri¬
vadil jezik bolj gladko govoriti; a da hi se odvadil vzdigovati
ramo, je stopal govoreč pod oster meč, ki je visel iznad stropa,
da bi ga vselej ranil, kadar bi vzdignil ramo. Vse, kar je zvedel
45 od prijateljev, ali česar se je domislil sam, vse je porabil za svoj uk.

V tihi samoti, po takem silnem trudu in prizadevanju se je
porodila še le zvezda grškega govorništva; po takem trudapolnem
uku je stopil med svet prvak grških govornikov, čigar govore,
prave bisere in vzglede javnega govorništva, še zdaj občuduje
50 ves učeni svet. Tako pripravljen je stopil Demosten vnovič pred
svoje rojake, in ti se zdaj niso mogli prečnditi njegovi dovršenosti.

Nad tem slavnim možem imamo vzgled, kaj premore človek,
če se kake reči za trdno loti; trdna volja in pridnost premagata
vse ovire. A. Zupančič.

81. Zvonček in vijolica.

1. Ko pomlad se bliža vesela,

Človeško se dviga srce,
Rad uje priroda se cela;

O kaj bi rad’vala se ne!

2. Le strme gore se solzijo,

Njih zolze studenci love,
Studenci se dalje drvijo,

Ker rekam v naročje hite.

3. In mlačni vetriči pihljajo

In zibljejo listje mlado;

Po vejčicah ptice skakljajo
In stvarniku hvalo pojo.

4. Med travo se v’jolica skriva

In zvončeku toži skrbi,

Da ne bi ji doba goljfiva
Že v sušcu prikrajšala dnij.

5. Pa zvonček prikloni glavico,

Z vijolico drago kramlja;
Ponižno tolaži sestrico,

Besede ji take šepta:

6. „Ne boj se, sestrica premila!

Glej, kdor nas iz spanja budi,
Da slana ne bo nas vmorila,
Očetovsko za nas skrbi."

J. Bilec.

115

82. Škratelj.

Nekega dne gre zelč ubožen kmet ves objokan po hosti, pa
sreča nekega lovca. Lovec vpraša kmeta: „Kako, da ste tako
žalostni?" — „0 kaj bi ne bil," odgovori kmet, „zavoljo dolgov
mi bodo prodali hišo in posestvo; kaj počnem z otroki in z ženo?"

Lovec ga tolaži, mu dd denarja in reče: „Nate, poplačajte 5
svoje dolgove! Ob letu vam pa prinesem še vrečo denarja, ako
le zveste, kako mi je ime." — „No,“ si misli kmet, „ta bo pa že
dobra. Za lovca bom že zvedel."

Ko pride domov, pove ženi, kaj se mu je pripetilo, in vsi
so bili veseli. Živeli so več časa dobre volje; nihče se ni zmenil 10
za lovčevo ime. Tako je pretekel čas; le še tri dni je manjkalo
do pogojenega dneva, ko bo vprašal dobrotnik za svoje ime. Sedaj
še le pride kmetu na misel, kako bi zvedel ime neznanega lovca,
ki je brž ko ne škratelj. Začne ga skrbeti, kaj bo. Gre torej v
ravno isto bosto, kjer je bil pred letom srečal neznanega lovca. 15
Spleza na visoko hojo ter pazi, kaj bi videl in slišal. Kar pride
možicelj v rdeči obleki, zakuri ter skače okoli ognja in poje:

„To je dobro, to je dobro, da kmetič ne ve,

Da je meni škrateljc ime!"

„Dobro je," si misli kmet, gre domov in pove, kako je ime 20
lovcu, ki mu je bil dal denarja, da je plačal dolgove.

Tretji dan pride škratelj pod okno, potrka in vpraša: „Kmetič,
si li zvedel, kako mi je ime?" Kmet v hiši pa odgovori: „Kaj
bi za takega škrateljca, kakor si ti, ne zvedel!"

Ko čuje škratelj svoje ime, vrže srdit obljubljeni denar skoz 25
okno v hišo, tako močno, da se hiša potrese, šipe podrobijo in
ogel hiše odvali.

Kmet je bil bogat; izkušal je dozidati ogel, ali kar je se¬
zidal po dnevi, je podrl škratelj po noči. Zato je ostala liiša
.brez Ogla. Nar. prip. — Fr. Peterim.  30

83. Pomlad.

1. Srce v prsih se raduje.
Kadar vidim, da povsod
Vsaka stvar se oživljuje,
Vstaja pomladanski rod.

2. Solnce zemljo bolj ogreva,
Vso prirodo zdaj budi;
Plašč zeleni jo odeva,
Mlado krilo vigredi.

8 *

116

3. Zopet krasno zelenijo
Travniki, ledine vse,
In po trati se bleščijo
Prve mlade rožice.

5. Že stoji na griču bela
Črešnja vsa okrašena;
Že je zeleneti jela

Breskva vsa pomlajena.

4. Že razlega se po gaju
Kadopevnili ptičev glas,
Naznanjuje v vsakem kraju
Se radosti polni čas.

6. Lastovka je priletela,
Gnezdece nabira si,
Kukavica je zapela,
Slavič zopet žvrgoli.

7. Novo vse življenje diha,
Mrzle zime sluha ni,

Vetrec mili toplo piha:
Ah, želim si takih dnij.

J. Virk.

84. Žab a.

Stanovali smo zunaj mesta. Pri hiši je bil vrt, na njem so
rastla jabolka, hruške, češplje in tudi črešnja. V gornjem koncu
so bile pa gredice, na katerih so vse poletje noter do pozne
jeseni cvetele cvetlice modre, rdeče, rumene in pisane. Moj oče
5 so imeli z njimi posebno veselje, in če le niso imeli boljšega
opravila, gotovo so bili na vrtu. Mati so bili pa bolj gospodarni;
po strani so gledali lepe rože, in če je prišla govorica na vrt,
vedno so godrnjali, češ, Bog ve zakaj ta lepi prostor stoji brez
vsakega dobička na vrtu. Oče, ki jim je bil hišni mir nad vse,
10 so se vdali naposled materinim željam, in neke pomladi, jaz sem
se jel ravno učiti abc, so vrgli mati z vrta vse rože in vse ko¬
renike, katere so oče še prejšnjo jesen zavarovali s slamo proti
mrazu. Iz gredic je postala njiva, in namesto tulipanov in nar-
čisov, namesto balzamin in georgin so posadili mati drago ame-
15 riško zelišče: krompir. Le pri ograji so pustili očetu majhen
prostor, kamor so presadili tiste cvetlice, ki so jim najbolj pri-
rastle k srcu; kajti materi bi se bili oče na tihem vendar smilili,
ko bi jih bili pripravili ob vse veselje. Ali ljubša nego cvetlice
in krompir, ljubša nego jabolka in črešnje, dasiravno sem jih
20 nerad zabil, mi je bila velika mlaka konec vrta, ki tudi v naj¬
hujši suši ni usahnila. To je bilo moje morje, po njem so se
vozile moje ladje, v daljna mesta, na niti sem jih peljal celo v
Ameriko. Tja sem vozil pesek, nazaj sem pa naložil črešnjevih
peška. In če se mi je po nesreči potopila ladja, nisem dolgo
25 žaloval; naredil sem si drugo — iz papirja.

117

Moje morje je bilo tudi živo. Žabe vsake velikosti so gos-
podovale v njem, vodni močeradi so kakor somi plavali sem ter
tja, široki vodni hrošči v črnih frakih so se potapljali, vodni šči-
palec je s kleščami prežal na mušice, ki so plesale nad vodo.

Po ves dan sem stal kraj svojega morja in premišljeval živali, 30
ki so tu notri živele in trpele. Še po noči v sanjah sem bil pri
njih, in o pomladnjih večerih, ko sem ležal že v postelji, mi je
bila najslajša godba regljanje mojih žab, ki sem vse poznal, od
najmlajše do najstarejše, ki je bila lepo zelena, po hrbtu pa imela
tri rumene proge. Najprvo je jel debel moški bas poskušati ža- 35
lostne glasove, odgovarjal mu je pa tanek glas — zdelo se mi
je, da ga poznam. Nekaj časa sta si odgovarjala v zateglih
akordih, potem vse potihne, ali v hipu zagrmi ves kor, in regljanje
se je razlegalo daleč okoli v moje neizrekljivo veselje, ali v veliko
nevoljo moje matere. In tudi po zimi, ko je moja regljajoča 40
„banda <<  spala pod ledeno skorjo, sem imel na morju nepopisno
veselje. Bilo je mraz, cla je vse pokalo, s sosedovim Andrejčkom
sva se pa drsala po vrtu, da so švigale iskre izpod podkovanih
peta — kadar ni bilo matere doma. Nikoli te ne bom pozabil,
mlaka na vrtu! Dnevi, ki sem jih preživel kraj tebe, so bili 45
naj srečnej ši. _

V isti hiši je stanoval mož samec, ki so mu sploh rekali:
gospod profesor; učil je otroke v velikih mestnih šolah. Moja
mati so se mu smejali, ker je lovil hrošče in gosenice in drug

mrčes. Midva sva bila pa velika prijatelja, in če sem le mogel, 50

sem se zmuzal v njegovo stanovanje. V velikih štirioglatih
škatlah je imel vse te živali nabodene na iglah. Kakor vojaki
so stali v vrstah, da jih je bilo lepo gledati. Tu sem videl
velikega kleščmana rogača, zlato minico, malo pikasto polonico,
zeleno kobilico s sabljo, kratko rekoč, vse živalce, kar sem jih 55
videl kdaj na našem vrtu ali pa zunaj na izprehodih. Tudi z
očetom sta si bila prijatelja in večkrat sta sedela na vrtu v
prijaznem razgovoru.

Nekega dne, bilo je po letu, sedim na vrtu kraj morja in
gledam sluznate kepe, ki so plavale po vodi. Spomnim se, da 60

sem jih videl tudi lani ob tem času, ali kaj to pomeni, nisem

vedel. Ker je prišel ravno profesor po vrtu, ga poprašam, kaj je to.

„Pojdi k materi, naj ti dado skledico!“

„Bojim se, da je ne bodo hoteli dati.“

118

65 „Čakaj, prinesem jo pa jaz.“

In res pride kmalu s skledico in zajme tako kepo z vodo
vred. Zdaj sem videl, da so v kepi rumenkaste kroglice grahove
velikosti s črnkastim zrnom v sredi.

„To postavi na kakšno okno, in vsak dan poglej, ali se
70 ho kaj izpremenilo ali ne. Če boš videl kakšno izpremembo,
pa mi povej!"

Že drugi dan sem videl, da so jajca bolj nabuhnjena, in
profesor mi je dal okroglo steklo, skoz katero se je vse mnogo
večje videlo, nego je bilo res. Kocinice na moji roki so se videle
75 kakor prašičeve ščetine, da sem se moral smejati; ko sem skoz
to steklo pogledal kroglico, se mi je zdelo, kakor bi notri ležala
zvita živalca, ali nisem je mogel prav razločiti. Ne enkrat, Bog
ve kolikokrat sem hodil gledat vsak dan sluzne kroglice v skledi.
Šesti dan sem že jedva pričakoval, da je prišel profesor domov,
80 ker se je nekoliko kroglic odprlo, in to, kar je poprej kot črn-
kasta pika ležalo v njih, je plavalo zdaj okoli po vodi kakor
majhna ribica. Imela je rep, glavo in na vratu z vsake strani
majhno resico. Na pragu sem pričakoval profesorja, in ko pride,
mu povem, kaj sem videl.

85 Vidiš," me pouči, „to, kar sva zadnjič vzela iz mlake, to

je bila kepa žabjih jajec ali žabji krak. Vsaka kroglica je jedno
jajce, in iz vsake bo postala žaba. To, kar si danes videl okoli
plavati, to so mlade žabice."

„Ali to so ribice, ne žabice!"

90 „Le počakaj še malo, in gledaj jih vsak dan. Vidiš li ta-le
jajček? Kavno zdaj bo živalca pregrizla sluznato lupino. Z glavo
je že zunaj, zdaj se bo vsa izmotala — no zdaj pa že plava okoli.
To, kar ima na vratu, to so njene dihalke ali škrge, z njimi
živalca diha, ker brez dihanja ne more živeti, kakor tudi ti ne;
95 samo da imaš ti pljuča, mlada žabica ima pa škrge ali dihalke."

„Zakaj jih pa one žabe v mlaki nimajo?"

„To boš že pozneje videl, zakaj ne. Le potrpi! Vidiš li
td-le tukaj? Ta je šla zopet nazaj v svojo lupino in jo je.
Dokler so žabice mlade, jedo le sluznato svojo lupino, pozneje
100  jim boš pa dajal krušnih drobtinic."

Živalce so bile vse iz jajec, rastle so, in ko so vso sluz
pojedle, sem jim dajal kruha. Zdaj sem se spomnil, da sem lani
tudi v mlaki videl ravno take živalce, ki sem mislil, da so

119

ribice; rekli smo jim pupki. Imele so ravno tako debelo glavo,
tak repek in škrge na strani. Pozneje so pa izginile iz mlake.

Dvajseti dan sem zapazil, da so dihalke vedno manjše, in
da se počasi izgubljajo, in zdaj' so se na zadnjem koncu blizu
repa pokazali majhni izrastki. Profesor mi je povedal, da so to
zadnje noge, ker žabe dobe zadnje noge poprej nego prednje, in
res sem drugi dan videl, da so bile popolne žabje nožiče. S
steklom sem videl tudi prednje, pa so bile še skrite pod kožo.
Tako so ostale prav dolgo. Ko je šel drugi mesec h koncu, jim
je jela na glavi pokati koža, in popolne žabice so se jele motati
iz kože. Ozka usta z roženim kljunčkom na koncu so odpadla,
usta so se zdaj široko odprla, zdaj ima tudi štiri noge, škrge so
se skrčile, in pozna se le še poklina, ki se pa tudi sčasoma
zaraste, in repek se tudi izgublja. Zdaj so žabice splavale na
vrli in molele glave iz vode. Mehovi, v katerih so tičale poprej,
so plavali zdaj kot žabje srajce po vodi.

„Vidiš,“ mi je rekel profesor, „zdaj je žabica popolna, zdaj
ima štiri noge, široka usta, izgubila je rep, izgubila škrge, zdaj
diha s pljuči, torej je prišla vrh vode, prej pa, dokler je imela
škrge, je bila vedno pod vodo, kakor riba, ki vse svoje življenje
diha s škrgami. Žabica zdaj ne bo več jedla kruha, ampak druge
majhne živalce, postavim muhe, črve, polže itd.; tedaj je najboljše,
da jih neseš zopet v mlako nazaj, kjer se bodo redile same.“

Gospod profesor mi je še veliko pravil o žabah. Rekel je,
da se leve mlade žabice še vsakih osem dnij, da še le v 4 ali 5
letih dorastejo popolnoma, in pravijo, da dožive 16 let. Žabje
oči so zlato obrobljene, imajo trepalnice in pod njimi še kožico,
ki jo lahko potegnejo črez oko. Na tistem kraju, kjer je bil di¬
halni poč, ostane tanka kožica, ki se pri kvakanju napne kakor
mehur, ki daje glasu posebno moč, toda kvakajo pa sami moški,
samice ne. Jezik žabji ni od vzadi prirastel, kakor navadno pri
drugih živalih, ampak spredaj, in če hoče z lepkim jezikom ulo¬
viti kako muho, ga mora zavihati ven. Žaba ima prav trdno
življenje. Če ji tudi glavo odrežeš in ji iztrebiš drob, vendar se
še črez več ur premika.

Po zimi se žabe zarijejo v grez in blato in prespe vso
zimo; še le konec malega travna se navadno prebude, mladiči
pa malo poprej. Žaba se greje rada na solncu in sedi kakor
pes na zadnjih nogah in gleda z neko neumno ošabnostjo okoli
sebe; srce ji pa precej pade v hlače; če le kak suh list zašumi,

105

110

115

120

125

130

135

140

120

puhne v vodo. Največ žab je menda na bregovih reke Volge;
145 spomladi se sliši njih regljanje v tihih nočeh po več ur daleč.
V Luizijani ob meksikanskem zalivu v Ameriki živi pa žaba 1 / 3  m
dolga, ki rjove kakor vol. Turkom je žaba sveta žival, ker poje
hvalo Allahu.

Zeleno vodno žabo pri nas jedb, severnim Nemcem je pa
150 gnus. Love jih z rokami (po noči pri baklah) in tudi s trnki,
na katerih so napičeni črvi ali kos škrlata. Pečene in kuhane žabe
so prav dobra in lahka jed, posebno za bolnike. Žabe jedo črve,
hrošče, polže, muhe in drug mrčes, tedaj so koristne. Njih naj¬
večji sovražniki so ščuke, štorklje in nekatere druge vodne ptice.

Fr. Erjavec.

85. Lastovkam.

Lastovke, oj Bog vas sprimi,
Ko po dolgi, ostri zimi
Priletele ste nazaj
V mirni naš planinski raj.

5 Vi pomladi ste znanilke,
Bobre sreče ste nosilke:

Kjer svoj dom postavite,
Blagor tja pripravite.
Gostoljuben strop je moj:

Gnezda svoja nanj pripnite, 10
Tu valite, tu gojite
Srečonosni zarod svoj!

Skrbno jaz vam branil bom
Nežni rod in mali dom;

Tu nikdo se vas ne takne, 15
Iu mladičev vam nikdo
Z roko kruto ne izmakne,

Čuval jaz jih born zvestč.

S. Gregorčič.

86. Veverici in opica.

Pozno v jesen sta veverici pod nekim orehom skakljaje
iskali hrane. Krivec pohlidi, in lep oreh pade na tla. Hitro sko¬
čita oreh pobirat. Vsaka bi ga rada imela. „Moj je,“ pravi prva,
„jaz sem ga prva ugledala. 14  —■ „Moj je,“ trdi druga, „jaz sem
5 ga prva pobrala. 11  Tako se kregata in za oreh pulita. Opica pa
mimo pride in popraša, rekoč: »Prijateljici, kaj pa imata? 11  Za¬
čneta ji praviti in truščati, da ne te, ne one ne razume. „Meni
dajta oreh hranit, in potem povej vsaka posebej svojo pravdo;
pravico vama bom naredila. 11  Opica, tožbo poslušaje, oreh raz-
10 kolje in jedrce sne, dokler se veverici pravdata. Pravda doteče,
luščine so pa prazne. Opica vsaki pravico spozna: prvi, ki je
oreh ugledala; drugi, ki je oreh pobrala. Vsaki prazno luščino

121

vrže in gre smeje se svojo pot. Veverici imata vsaka svojo pra¬
vico, luščino pa prazno.

Boljša je kratka sprava mimo dolge pravde.

87. Jagodov cvet in solnčni

1. Poletna doba solnčna ogrevala je svet,

Ko se nakanil k vodi mlad jagodov je cvet;

Noge mu v skoku nese nizdolu gorski pot,

Iz vode lice belo že vidi si odtod.

2. Postopi malo bliže, svetlejši tam je kraj;

Čemu bi se ne gledal, ker mlad in sam je zdaj ?

Okroglih lic v zrcalu sladko se veseli,

Na čelu šop rumeni krasoten se mu zdi.

3. „Uče, da ogledalo ne laže se nikdar,

In če je to resnica, kako sem lepa stvar! 1 '

Od vseh stranij se gleda, pripognjeno stoječ,

Ter zadovoljen kima, sam sebi se čudeč.

4. Gorje, prelepa vila, ki ni je videl prej,

Sedi na oni strani pod bukvo senčnih vej,

Povzdigne prst šaljivo in reče mu tako:

„Sam sebi se čuditi, ne vem, al’ je lepo! 8 * * 11

5. Cvet jagodov se zgane, všibe se mu noge,

A listi beli z glave v trepetu mu lete;

Kar "hitro more, smukne v grmičevje temno,

In sram ga je, in v srcu kako mu je hudo!

6. To vide solnčni žarki in z neba dol navpik
Spuste se vanj v goščavo grmovja in mladik;

Zaman se odmikajo, ne ve, ni kod, ni kam,

Ko njih plamen ga kara: „Prepozno te je sram !“

7. Bagrena rudečica obraz mu pali bled,

Da kar oči poveša osramočeni cvet,

In ko za žarkom žarek mladost mu je odžgal.

Pripogne glavo sladko v zeleni plašč do tal.

8. In v jagodah spomin se nikdar ne zamori,

Da one cvet so gizdav poprejšnje bile dni;

Obličje zagorelo prikriva vsaka še,

Ker solnčnega pogleda še vedno sram jih je.

• L. Pesjakova.

15

/Lo

A. Slomšek, nei
/Z 3 Z '}

žarki. a*- ^^

-f-  t  l

122

88. Skrb in smrt.

Sveti Peter in Pavel se napotita po svetu, da bi videla, kje
je darežljivost in gostoljubnost, kje lakomnost in neusmiljeno srce.

Vsa trudna dolgega pota in slabega vremena, zraven tega
pa še lačna in žejna prideta na večer v neko mesto ter si po-
5 iščeta prenočišča, da bi se malo odpočila in dobila kak grižljaj za
lačni želodec. Siromašna popotnika trkata od hiše do hiše pri
bogatinih kakor pri revežih, da bi dobila kaj vbogajme, ali bila
jima je sreča nemila in vsa skrb zastonj. Prav zelo spehana
stojita zdaj že pred zadnjo hišo, ki je bila po zunanji podobi
10  videti najbolj revna in siromašna v vsem mestu. Streba ji je
bila vsa razdrta, in jedva bi si človek mislil, da biva tu kaka
živa duša.

Peter stopi na dvorišče in potrka na vrata. Hitro se prikaže
iz hiše stara, slabo oblečena žena in ga vpraša, kaj bi rad.

15 „Če Boga poznaš in moliš,“ pravi Peter, „privošči nama, žena,
kak kotiček v svoji hiši, da se odpočijeva od dolgega pota, in
da sva vsaj pod streho, ker je tako slabo, neprijetno vreme;
doslej naju nihče ni hotel pod svojo streho." — „Tako je, tako,"
odvrne starka, „ siromaka dandanes vsak izpod strehe tira, če bi
20  ga tudi videl v največji potrebi in sili. Stopita le noter; kar
imam, to vama rada dam, česar pa nimam, uboga sirota, tega
vama pa tudi dati ne morem."

„Midva sva popolnoma zadovoljna," reče Pavel, „ker vidiva
tvoje pošteno pa usmiljeno srce. Kaj nama je tudi več treba?"
25 Odložita tedaj svoji torbici v kot hiše. Zdaj reče Peter
ženi: „No, povej nama, dobra žena, kako ti je ime, da te veva
poklicati po imenu."

„Skrb  me imenujejo," odgovori starka in pristavi resno:
„Kako bi vama rada kaj postregla! Da bi suhega kruha ne grizla
30 dala bi vama kaj rada kako hruško za prigrizek; ali moja hruška,
dasi je tudi zelo rodovitna in polna, nima na sebi niti jedne
zrele hruške, ker to, kar dozori, hitro ljudje pokradejo."

Nebeška popotnika pojesta nekaj suhega kruha ter se napijeta
mrzle vode, pa se vležeta spat. Zjutraj na vse zgodaj vstaneta
35 in se pripravita na daljno pot. Predno pa odideta, vpraša Peter
starko, s čim naj bi obdarovala njeno dobroto in gostoljubnost;
naj jima razodene katero svojih najsrčnejših želj, pa da ji bosta
izpolnila jo. Kakor vsakdo, ki malo ima, pa veliko želi, tako je

123

bila tudi ta dobra mamica zdaj vsa zmočena, da ni vedela, kaj
bi rekla. Naposled vendar pravi: „Želim, da moja hruška vsakega, 40
kdor spleza na njo, da bi kradel sadje, zgrabi in tako dolgo drži,
dokler jaz ne pridem in mu ne dopustim, da zleze z nje.“

Popotnika prikimata nehote z glavo na to čudno željo in
odideta svojo pot.

Prihodnji dan zjutraj gre starka ven, da pogleda svoje polje 45
in setev. To opazivši, se spravi neki tat hitro na hruško, da
pobere, kar je bilo zrelega. Ali oh žalosti in nesreče! Veje ga
zgrabijo in drže, da ne more nikamor, ne gori, ne doli. Na
strašno vpitje prilete sosedje, da bi mu pomagali s hruške; sple¬
zajo tedaj na njo, pa oj čuda, tudi oni ne morejo s hruške. Zdaj 50
si ne upa nobeden več na drevd, ampak vsi se čudijo in po-
križujejo ter strme čakajo, kaj bode.

Zdaj pride starka s polja domov. Lahko si mislimo, kako
je bila vesela, ko je videla, kako se ji je izpolnila želja, da je
tat ugrabljen obvisel na vejah. Na njeno besedo izpuste veje 55
tata, in ko ga dobro okrega in posvari, ga izpusti tudi ona.
Odslej ni bilo nikogar več na hruško.

Ne dolgo potem pride k njej tudi stara žena — Smrt.
Starka jo počaka in sprejme mirno brez strahu. Nad tem se čudi
Smrt in reče starki: „Ti si me tako mirno sprejela, in vendar se 60
me drugi ljudje tako zelo boje." — ,,Zakaj bi se te bala,“ odgo¬
vori stara Skrb, ,,dosti imam nehvaležnega sveta, pač si mi že
dobro došla!“ — „Prav, starka," reče nato Smrt, „hajdi tedaj
z menoj!" — „Rada pojdem s teboj," pravi zopet Skrb, „toda
izpolni mi poprej le še jedno željo! Rada bi namreč okusila še 65
enkrat svoje hruške, ki so mi bile jedino blago." — „Ako ne
želiš nič drugega, starka, pojdi drage volje po nje!" — „0h,
kako sem stara in slaba, kako bom neki lezla na drevo, sosedje
pa so čudni ljudje. Ali ne bi hotela ti tako dobra biti, da zležeš
na drevo, pa mi prineseš jedno hruško?" 70

Smrt se da pregovoriti in spleza hitro na drevo, ali zdaj ne
more več doli. Starka je bila kaj vesela, da je Smrt tako prekanila,
ter jo pusti nekoliko dnij na hruški. Te dni ni nihče na svetu
umrl. Naposled izpusti starka Smrt, ker ji je obljubila, da ne
bo nikoli več prišla po njo. 75

In tako vam potuje Smrt križem sveta. Tudi dandanes še
ruši in kolje staro in mlado, Skrbi ubiti ali umoriti in odnesti
s sveta pa ne more. _ Hrv. nar. — I. Božič.

124

89. Drevo v cvetu.

M. Valjavec.

90. Modrec in seljak.

Po potu pride moder človek, pa zagleda seljaka, ki koplje.
Zakliče mu: „Pomozi ti Bog! Si li truden?“ In videč, da pri
delu ne štedi življenja, mu reče; „Počij malo!“ — „Ej, gospod,“
mu reče seljak, „rad bi počival, ali oni, čigar je zemlja, ne pusti,
5 da bi počival." — „Pa kaj! Ali ni to tvoja zemlja?" — „Ni,
gospod, ne, ampak tuja; a jaz delam vedno za mezdo, ker nimam
svoje zemlje." — ,,Siromak, koliko pa imaš plače na dan?" —
„Samb dvajsetico." — „Pa moreš li živeti ob dvajsetici?" —
„Moram, tudi ako bi ne hotel; od oue dvajsetice vračam z jednim
10 delom dolgove, drugega dajem na posodo, a s tretjim hranim
sebe in ženo." Modrec se začudi, kako je to, in ker ne more
razumeti, vpraša seljaka: „Duše ti, povej mi, kako je to!" —
„Za Boga, tako: dolgove vračam, ker branim očeta in mater; na
posodo dajem, ker hranim dva sina, da tudi ona mene prehranita
15 v starosti; a tretji del mora hraniti mene in ženo."

Po F. Vreeviču.

125

91.

1. Zaija spava za gorami,
Drobne ptičke jo bude:
„Daj, predrami se, predrami,
In osveti nam polje!

2. Cvetke nas poslale pote
Daleč s temnih so poljan,
Čakajo tako željno te,

Da privedeš beli dan.

Z a r j a.

3. V nočni temi že si liste
Nežne razklenile so,

Z biseri jih rose čiste
Lepo okrasile so.“

4. Odpre zarja lahna vrata,
Svetli žarki venkaj vro,
Lije se svetloba zlata
Crez nebo in črez zemljo.

5. „Dobro jutro, cvetke moje!“

Zarja jim v pozdrav hiti,

„Dobro jutro, dobro jutro!“

Njej zveni od vseh stranij.

O. Zupančič.

92. Pomlad.

Najlepši čas življenja je mladost, najlepši letni čas je pomlad.
Ko se začne solnce više na nebu voziti, prihaja več toplote na
zemljo, led se jame tajati, sneg odhaja, viharji postanejo milejši,
in v malo dnevih gledamo namesto zime rajsko pomlad.

Travniki in gozdi so zeleni, cvetlice cvetd po tratah, in po 5
drevju se razvija cvetje. Blage dišave nas razveseljujejo, ptice
prepevajo vesele pesmi, vse je polno življenja, polno veselja.

Pastirji jemljo v roke piščali in gonijo črede na pašo. Ljudje
hodijo delat na polje in v vinograd. Po zimi je bilo povsod vse
tilioj spomladi se povsod razlega radosten glas. Otroci se zbirajo 10
na travniku, trgajo zale cvetlice, spletajo lepe vence, skačejo za
metulji ter si delajo kratek čas.

Iz zamorskih dežel se vračajo ptice, ki so nas bile zapustile
jeseni, nanašajo gnezda po grmovju in ljubeznivo goje svoje mla¬
diče. Škrjanec žvfgoli po zraku, slavec prepeva v gozdu; noč in 15
dan je vsa priroda polna slave stvarnikove.

O radostnem pomladnjem gibanju tudi starec popušča zimski
zapeček ter se hodi ogrevat na solnce. Milo se mu dela pri
srcu, ko gleda, kako igrajo in skačejo otroci po pisani trati.
Bude se mu nekdanji spomini, in misli si: Vse mine na zemlji, 20
mine pomlad — in mine mladost. a.  Umek.

126

93. Majniku.

1. Pozdravljamo srčno te, majnik veseli,

Nakitil si s cvetjem preljubi naš kraj;

Zakaj bi veselih zdaj pesmij ne peli,

Saj ti si mladini veselje in raj!

2. Po pražnje oblekel si naše vrtove,

Ogrnil si s cvetjem dobravo in gaj;

Z veseljem praznujemo tvoje godove,

Pozdravljamo srčno prežali te maj.

3. Od zore do mraka veselo prepeva
Zbor ptičkov tam sredi zelenih dobrav;

Veselo njih petje iz loga odmeva,

Iz gozda glasi se prisrčen pozdrav.

4. Po cvetju že leta marljiva čebela,

Pevaje že dviga škijanček se v zrak;

Glej, božja je stvarica vsaka vesela,

Ker žarek jo solnčni oživlja gorak.

5. Pozdravljamo torej te, majnik veseli,

Nakitil si s cvetjem preljubi naš kraj;

Zakaj bi veselih zdaj pesmij ne peli,

Saj ti si mladini veselje in raj!

I. Zarnik.

94. Kako se je seznanila babica s ce¬
sarjem Jožefom.

„In cesarja Jožefa ste vi poznali?" vpraša babico nekdo
izmed meljačev.

„Kako pa, saj sem z njim govorila, saj mi je sam dal ta
trdi tolar," reče babica in vzame v roko na granatih obešeni tolar.

5 „1 prosim vas, kako pa je bilo to, kje vam ga je dal?“

vprašajo mnogi.

Otroci za pečjd so potihnili in, zaslišavši to vprašanje, pri-
skakali izza peči in prosili babico, da bi povedala, ker tega še
niso čuli.

10  „Ali mama mlinarica in oče mlinar sta to že slišala," od¬

govori babica.

„Lepo povest človek rad dvakrat in kolikorkrat si bodi po¬
sluša in kar nič se ne dolgočasi; povejte, povejte!" reče mama
mlinarica.

127

„No, pa vam to povem; le sedite, otroci, in lepo tiho bo-
dite!“ Otroci so sedli in molčali, kakor bi bili nemi. „Kadar
so zidali novi Ples (Jožefov grad), takrat sem bila nedorastla
deklica. Jaz sem iz Olešnice; veste li. kje je Olešnica ? 11

„Kako pa, vemo, vemo, za Dobruško, na gori, na šleski
meji, ali ne?“ se oglasi veliki hlapec.

„Ondi, ravno ondi. Soseda nam je bila vdova Novotna, ki
je prebivala v mali hišici. Delala je volneno odejo in živela od
tega; kadar je imela dosti zaloge, jo je nesla v Jaromir ali v
Ples na prodaj. Pokojni moji materi je bila velika prijateljica,
in mi otroci, kolikokrat na dan smo bili pri njej! Naš oče je
bil boter njenemu sinu. Ko sem bila že za delo, mi je govorila
Novotna, kadar sem prišla k njej: „Pojdi, sedi za statve in uči
se, to ti bo kdaj koristilo. Kar se človek v mladosti nauči, od
tega v starosti živi.“ Bila sem za delo kakor črv, nikjer me
ni trebalo priganjati; slušala sem in se kmalu tega rokodelstva
tako naučila, da sem ga znala prav dobro. V tej dobi je bival
cesar Jožef prav pogosto v novem Plesu; povsod se je govorilo
oJnjem; kdor ga je videl, se je ponašal s tem, da ne vem kaj.“
„Neki dan, ko je šla Novotna z delom, sem prosila doma,
naj me puste z njo, ker bi rada videla Ples. Mama je videla, da
je botra težko obremenjena, in zatd je rekla: „Le idi, odnašaj
botri!“ Drugi dan za hlada sva šli in prišli še dopoldne na loko
pred Ples. Ležalo je ondi mnogo lesa na kupu; sedli sva nanj
in se obuvali. Botra je rekla: „Kam bi zdaj jaz, uboga reva,
najprej nesla to obleko ?’* Med tem je prišel od Plesa neki gospod
naravnost proti nama. V roki je imel nekaj piščali podobnega;
to je zdaj pa zdaj pritisnil na oči in se počasi sukal okoli, po¬
glejte no, botra, izpregovorim, to je kak godec; na piščal piska
in h godbi sam pleše!“

Preprosta deklica, to ni piščal, to ni godec, to bode kak
gospod, ki ogleduje zidanje; večkrat ga vidim tukaj hoditi. Ima
nekako cev, v kateri je steklo, in skoz to gleda; in tako se neki
daleč vidi. Vse vidi, kje in kdo kaj dela.“

„Ali botra, je li naju videl, ko sva se obuvali? 1 * vprašam jaz.
„No, kaj je na tem? Saj to ni nič hudega , 11  se mi je sme¬
jala botra. Med temi besedami je prišel gospod k nama. Imel
je na sebi sivkasto suknjo, majhen klobuk na tri ogle, vzadi mu
je pa visela kita s pentljo. Gospod je bil mlad in krasen, kakor
bi ga naslikal.

■ 15

20

25

30

35

40

45

50

128

55 »Kam ideta? Kaj neseta?" vpraša in obstoji poleg naju.
Botra je rekla, da nese v Ples delo na prodaj. „Kako delo?"
vpraša zopet. »Volneno odejo, gospodič; morebiti bi vi kaj ku¬
pili," je rekla Novotna, razvezala naglo povezek in razložila
odejo po lesu. Bila je prav jaka žena ta botra, pa kadar je
60 prodajala, takrat je bila grozno zgovorna,

„To dela tvoj mož, ne?" vpraša gospod.

»Delal je, delal, zlati gospodič, ali o žetvi je minilo že dve
leti, kar je dodelal. Vzela ga je sušica. Jaz sem včasi za statve
sedla, se naučila tkati, in zdaj mi je to koristno. Vedno pravim
65 Magdaleni: Le uči se, Magdalena; kar se naučiš, tega ti vojska
ne vzame."

„Ali je to tvoja hči?" vpraša zopet gospod.

„Ni moja, botrina je. Ali včasi mi pomaga. Ne spotikajte
se nad njo, ker je majhna, zato pa je krepka in za delo dobra
70 kakor blisk; to odejo je ona cel6 sama naredila," Gospod me je
potrkal na ramo in me prijazno pogledal; svoje žive dni še nisem
videla tako lepih modrih očij; bile so kakor plavice.

„In ti nimaš otrok?" se obrne gospod k botri.

»Imam sina," odgovori botra; »dala sem ga v Bili novo, da
75 se kaj nauči. Bog mu daj dar svetega duha, uči se igraje, lepo
poje na koru: rada bi tedaj kako petico izdala zanj, da bi bil
duhovnik."

»In kaj, ako ne bo hotel biti?" reče gospod.

»Ali bode, gospodič; Jurček je dober mladenič," odgo-
80  vori botra.

Jaz sem med tem vedno gledala piščal in si mislila, kako
pa tu skoz kuka gospod. Ali on mi je moral to na nosu poznati;
kar naglo se je obrnil k meni in rekel: »Ti bi rada vedela, kako
se vidi skoz daljnovid, ne?"

85 Jaz sem zardela in še očij nisem mogla povzdigniti, botra
pa je reka: »Magdalena je mislila, da je to piščal, in da ste vi
godec. Jaz pa sem ji povedala, kdo ste."

»Ali ti to veš?" se je posmejal gospod. »I, jaz ne vem,
kako se vam pravi; ali vi ste jeden izmed onih, ki hodijo sem
90 gledat ljudi, in skoz to cev jih ogledujete, kaj ne?"

Gospod se je smejal, da se je držal za trebuh, in odgovoril:
»No, mati, poslednje ste zadeli. Hočeš li skoz to cev pogledati,
pa poglej!" S temi besedami se je obrnil k meni, ko se je bil
nasmejal, in mi lepo pritisnil cev na oči. To sem vam, ljudje

129

božji, videla čudna čuda. Videla sem v Jaromiru ljudem ravno 95
do oken in natanko opazila, kaj vsakdo dela, kakor bi bila stala
poleg njega; in še daleč po polju sem videla, kaj ljudje delajo;
videla sem jih ravno pred seboj. Hotela sem dati cev tudi botri,
da bi pogledala, ali ona mi je rekla: „Kaj pa misliš, meni stari ženi
ne bi pristojalo, da bi se igrala." 100

„Ali to ni igrača, to je k potrebi, mati," reče gospod.

„Naj le bode, ali meni bi bilo to nespodobno," je rekla in
nikakor ni hotela pogledati. Meni pa je prišlo na misel, ali ne
bi mogla skoz to cev videti cesarja Jožefa; in gledala sem na
vse strani, in ker je bil gospod tako prijazen, sem mu povedala, 105
koga bi rada videla.

„Ali ti je toliko za cesarja, ali ga imaš rada?" me vpraša
gospod.

„Kako bi ga ne imela," sem mu odgovorila, „ker ga vsakdo
hvali zaradi njegove dobrote in vrednosti. Saj vsak dan molimo no
zanj, da bi dal Bog njemu in njegovi materi dolgo in srečno
vladanje."

Gospod se je nasmejal in rekel: „Ali bi rada govorila
z njim?"

„Bog obvari, kam bi pa dela oči?" odgovorim. 115

„Saj se tudi mene ne sramuješ, in cesar je človek, kakor jaz."

„To pa vendar ni vse jednako, gospodič," se je oglasila
botra; „cesar je cesar, in to hoče kaj reči. Cula sem, da mraz
in vročina izpreleti človeka, ki se ozre cesarju v oči. Naš župan
je z njim že dvakrat govoril in to tako rekel." 120

„Vaš župan gotovo nima dobre vesti, in zato ne more ni¬
komur prosto zreti v oči," odgovori gospod in zapiše nekaj na
majhen listič. Ta listek da botri in reče, naj gre v Ples v za¬
ložnico, in na ta listek se ji izplača odeja. Meni je dal ta sre¬
brni tolar, rekoč: „Na ta penez v spomin, da ne pozabiš cesarja 125
Jožefa in njegove matere. Moli zanj, molitev vročega srca je
Bogu mila. Ko prideta domov, lahko rečeta, da sta govorili s
cesarjem Jožefom!"

Izrekši to, naglo odide. Pokleknili sva in od strahu in ve¬
selja nisva vedeli, kaj delava. Botra me je začela karati, da 130
sem bila tako predrzna; ali sama ni bila nič manj predrzna. Kdo
pa bi bil mislil, da je to cesar. Tolažili sva se s tem, da ga
vendar morebiti nisva razžalili, ker je naju obdaroval. V založ¬
nici so plačali Novotni trikrat več za odejo, nego je zahtevala.

Čitanka II. 9

130

135 Midve sva tekli naravnost domov, in ko sva prišli na dom, ni
bilo konca govorice, in vsi so zavidali naju. Mama mi je dala
tolar prevrtati, in od te dobe ga nosim na vratu. Že marsikdaj
se mi je dosti huda godila, in vendar ga nisem dala od sebe.
Škoda, večna škoda, da tega gospoda krije zemlja ! 14  Tako konča
140 babica povest in vzdihne.

„Da, škoda , 44  so potrdili ostali. Ko so otroci slišali zgodbo
o tolarju, so ga obračali na vse strani, in še le zdaj se jim je
zdel imeniten. Babico pa so od te dobe vsi še bolj častili, ker
so vedeli, da je govorila s cesarjem Jožefom.

Po češkem — Fr. Cegnar.

95. Jezušček v gozdu.

1. Poletno jutro sveti Jožef pravi,

Ko jutrnjo molitev dokonča:

„Še dan’s se mi tesarsko delo vstavi,
Ce si takoj ne preskrbim lesa. 44

2. „Oj oče, vzemi s sabo tudi mene, 41
Poprosi dete Jezušček lepo,

„Da videl cvetke, gozde bom zelene,

Da slišal ptičje petje bom sladko. 41

3. Dovoli oče, in otrok veselo
Od matere še ide vzet slovo,

In žago in sekiro si za delo
Pripravi božje dete radostno.

4. V prekrasnih bojah dijejo cvetlice,

Mar slutijo prihod li stvarnika?

Dan’s v prazničnem so blesku krasotice,
Po njih se sveti rosa biserna.

5. Obilo dela že izvršil točno
Pobožno v Bogu zbrani je tesar;
Pomaga ljubi Jezušček mu ročno,
Prinaša in odnaša lahko stvar.

6. Na vedrem nebu solnce plava više,

In silna mu postane žarkov moč,

Žare se lica Jezuščku, ki briše

Od nežnega si čela znoj prevroč.

7. Pod vitko jelko dete v senco leže,

Kjer mu je mehka postelj mah hladan.
Tu žabi v mirnih sanjah dela teže,
Odpira se mu rajski dom krasan.

131

8. Zdaj jelka pripoguje tanke veje,

Za streho se nad Jezuščkom zgosti,

Da hudi solnčni žarek skoz ne greje,

Se milo rajsko dete ne vzbudi.

9. In breze na okoli prevesele

Bi rade stregle svojemu Bogii,

Vršijo rahlo z vejami, kot pele
Pri zibelki bi pesem spečemu.

10. Vesela mah navdajajo čutila,

Gospod na njem počiva vseh stvarij!

A kratka le je srečna ura bila,

Prenaglo se mu Jezušček vzbudi.

11. Prej ko zveličar se na dom odpravi,

Hvaležno še ozira se na vse,

In brezam, jelkam, mahu, cvetju, travi
Nebeški blagoslov vesel daje.

12. Sedaj vonjavo jelka razprostira,

Ponosno dviga vrh zeleni v zrak,

Šumljaje breza svoje veje vbira,

Iz maha pogleduje cvet lehak.

18. Od tedaj Jezušček zmer v noči sveti
Na posteljci počiva iz mahu,

In jelka v lučic množici nešteti
Je krasno osvetljena streha mu.

14. „Za varhinjo pri jaslicah boš stala,“

Govoril jelki stvarstva je gospod,

„Ker Jezuščka si tukaj varovala,

Da solnce ni mu vzročilo nezgod.

15. Slovesne pesmi breza bo šumela

V plačilo slavnosti častite dan,

Po solnčnem potu bo hladiti smela
Sprevod preveličasten in krasan.“

16. In breza krasiti sme takrat pota,

Ko v radosti se nam topi srce,

Da Jezus sam, o kolika dobrota,

V presvetem zakramentu mimo gre.

M. Stanislava. , /  A

9 *

132

96. Življenje v gozdu.

Kako prijetno je v gozdu, v tem veličastnem vrtu, kjer je
vsako drevo vir, iz katerega klije sladko čvrstilo, iz katerega
puliti čist in zdrav zrak. Uho ti razveseljuje prijetno šumenje
med gostimi vejami in petje krilatih pevcev. Tu priskaklja iz
5 goščave ščinkovec in kriči na ves glas „pink, piri k"; tam prileti
taščica, hega sem ter tja, kima z glavo in perotmi ter peva „vuit
ček ček“, in penica ji odgovarja od druge strani „čak čak luid".
Koliko pa se glasi še vmes drugih raznoterih glasov, in kako se
vse to lepo strinja, kako prijetno razveseljuje srce! Po bližnji
10  smreki pa razposajena veverica kaže svojo prečudno izurjenost.

Glej, kaj bi bil kmalu pozabil! Nikar se ne srdi, ti ponosni
zlatokrilec! Tudi tebe pohvalim; razveseljeval si me že večkrat
s svojim možatim obnašanjem. Vselej sem se razveselil, ko sem
zaslišal tvoj „klof klof“ nad seboj in zagledal zgoraj pri delu
15 marljivega gozdarja. Veste pa, kdo je ta gozdar? Dobro, zlato-
krili detel je to. Le glejte ga, kako ima lepo gozdarsko obleko,
rdečo kapico in zeleno, z zlatom pretkano suknjico! Ta mu kaj
lepo pristuje. Ima pa tudi postavo za to. Telo je gibčno, pa
krepko ter ima trde kite; kljun je raven in močen, noge žilave
20 in kremplji ostri. Bil je siromak večkrat obrekovan, da kvari
drevesa, in vendar ga ni poštenjaka nad njega. On živi samo
od škodljivih črvov in bub; zato ga vsaj ne grajajmo, saj plačila
mu tako nobeden ne da.

Detel je kaj priden in dober gozdar; dostikrat dela brez
25 prenehljaja ves dan ter kljuje in kljuje, kjer čuti, da so se
vgnezdili škodljivi mrčesi. In kako je izurjen! Najprej potrka
nekolikokrat na deblo in posluša, kako odmeva. Iz tega takoj
spozna, kako je notri, ali je drevo zdravo ali bolno. Znano je,
da delajo tudi zdravniki tako; ali naš gozdar se ni od njih na-

30 učil, on je znal to že davno prej. Na črvivo deblo se vseli in

začne kljuvati na deblo s težkim svojim kljunom. Prebivalci te
notranje države begajo vsi prestrašeni doli in gori, kjer je kak
izhod. Detel dela na svojo roko, on nima nobenega pomočnika;
skrbeti mora torej, ako ima votlina več izhodov, da mu ne

35 uidejo, in kaj smešno ga je gledati, kako leta od luknje do

luknje, da vsakega zasači. In gorje mrčesu, ki mu pride pod
ostri kljun — po njem je. Fr. Mam.

133

97. Gozdno svetišče.

1. Rahlo po svetišču gozdnem
Mlado jutro je hodilo;

Na glavici zlatolasi
Krono zlato je nosilo:

2. „ Vstani, vstani, gozd zeleni,
In odpri mi čuda lepa!

Prihod moj svetišče tvoje
Solnčnim žarom naj odklepa!“

3. Glej, in hipno v čudih svojih
Zdaj svetišče se razgrne;
Hipno vžg<5 se po drevesih
Luči zlate in srebrne.

4. Droben spev v prečistih glasih
Dvigne se po senčnem sveti;
Vmes šumi vejevje tajno

In delite pogozdni cveti.

5. Dan Gospodov! V senčnem gozdu
Duša moja ga praznuje;

V gozda tajnem šepetanju
Ona dih Gospodov čuje.

A. Funtelc.

98. Prorokovanje o kralju Matjažu.

Kadar so se v nedeljo popoldne kmetski očaki zbrali pred
vaško podružno cerkvijo, vselej je nanesla govorica na čudno,
okrogličasto in potlačeno podkev, ki se nahaja na županji njivi
še od turških vojska sem. Ker se veliko ljudij o tem živi, da
svetu novice kujejo in o prihodnjosti kvasijo, kdo bi zameril 5
našim kmetom, ako tudi politikujejo, kadar so v irhastih hlačah!
Prišlo je med njimi namreč vprašanje na dan: Ali Turki še kdaj
pridejo ali nikdar več? Jedni so trdili, da Turek še pride, drugi
pa, da ga ne bo nikdar več.

Ded so sedeli na nizkem obzidju napol razvaljenega poko- 10
pališča in upirali komolce na kolena. Prvi glas so imeli v vaškem
zboru; pri tako imenitnem vprašanju torej niso mogli molčati.
Ali bili so prebrisane glave in menili: „Če rečem, da Turka ne
bo več, ne bo prav, zakaj ni ga hujšega vraga od Turka; če pa
rečem, da še pride, pa zopet zašaram; morda ga res ne bo, ko ga 15
že tako dolgo več ni bilo.“ Tako so pomislili in rekli: „Veste
kaj, sosedje, pletar krompirja pa grem še vedno stavit, da Turka
ne bo več; dveh pletarjev pa že ne stavim. 1 '

„Kako je pa to," pravi drugi, „da so v šembiljskem pre¬
rokovanju še take hude vojske oznanjene; s kom bo pa vojska, 20
če ne s Turkom?"

„Kaj pa, da so; pa še hujše v Križmanovem prerokovanju."
odgovore ded in kinknejo z glavo; zakaj nič se jim ni ustreglo,

134

ako se je kotel kdo pričkati z njimi. „Križman je res hude voj-
25 ske- napovedal, da Bog nas vari; pa ni nikoli rekel, da še pride
Turek, ampak dejal je, da bo vstal kralj Matjaž, in da bo Turkom
in vsem našim sovražnikom potrl koščice."

„Kako je pa vendar ta Križman in kralj Matjaž?" vpraša
tretji sosed; „vi to dobro veste, povedite nam; včasi sem že
30 slišal, pa precej pozabim."

„Kako?“ jamejo ded pripoved; „Križman je bil pisar pri
neki grajščini, kakor le-ta suhopetec iz grada, ki puli pri nas
desetino iz kozolca, samo tak križemgledec menda ni bil.

Nekdaj se gresta on in njegov gospod — ne vem, ali je bil
35 grof ali kaj drugega — izprehajat po hosti tako daleč, da že
nista vedela, kje sta. Križman je bil radoveden in je rad hodil
po neznanih potih.

„Pojdiva, bova le videla, kam se pride tod; jaz nisem še
nikoli hodil po tem potu in nisem vedel zanj," je rekel Križman
40 gospodu.

Gospod pa je dejal: „Križman, jaz si ne upam dalje, poj¬
diva nazaj! Glej, pot sva že izgrešila, kaj bo, ako popolnoma
zaideva."

„1 kaj neki bo? Nič hudega ne," odgovori Križman, „ne-
45 kam že drži ta steza; saj je dobro uhojena in gladka. Jaz se ne
vrnem, če se prav vi."

Gospod se vrne, Križman pa si ureže grčavko v meji in
praska srčno dalje. Hodil in hodil je, tako da so se mu noge
udajale pod koleni. Pota je bilo čim dalje več, kakor da bi ga
50 bil kdo vzadi odrezaval, pa mu spredaj dokladah Solnce je bilo
že nizko. Križman se je kesal, da se ni vrnil prej, kar zagleda,
da ni pota nikamor več, kakor nazaj. Izgubljal se je pod veliko
skalo, okoli in okoli pa je bilo vse gosto zarastlo. „Glejte
kleka," je rekel, „mar bi bil šel z gospodom nazaj; zdaj bom
55 pa moral tako dalje sam tevsati." Sede pod skalo in zagleda
napis, ki je bil z mahom zarastel. Gleda in gleda, pa ne more
razmotati, kaj se bere; toliko pa se mu je zdelo, da je nekaj o
kralju Matjažu.

Kar se odprd vrata v skalo, ondukaj, kjer se je steza iz-
60 gubljala, in na dan pride star mož, tak, kakor menih. „Kaj gle¬
daš?" vpraša Križmana. „Tu-le se nekaj bere o kralju Matjažu,
pa ne morem vedeti, kaj je."

„Ali bi rad kaj več vedel?" vpraša menih.

135

„To je res, da bi,“ odgovori Križman.

„No, z menoj pojdi!" Rekši ga žene po luknji globoko «5
pod zemljo. Prideta do grozno velike cerkve in gresta noter.
Ravno se je brala sveta maša; pa vsi pričujoči so dremali, še
mašnik je kimal z glavo pri oltarju. Menih sede v stol, Križ¬
manu pa migne, naj sede tik njega. Nekaj časa molita, potlej
ga pa pelje od okna do okna. Križman je pogledal skoz vsako 70
okno. Pri jednem je videl krdelo mrtvih ljudij, ležečih na kopici.
„Kaj je to?“ vpraša meniha. „To je kuga," je rekel menih in
mu pravil vse, kdaj bo. Potlej je videl pri drugih oknih vojske,
potrese, lakoto, sušo in druge nadloge. Skoz zadnje okno pa se
je videlo, kako sta dve gori priveznjeni druga k drugi. Med njima 75
je velika vojska na konjih in peš. V sredi sedi pri lepo pogrnjeni
mizi kralj sam, lepo v zlatu napravljen, in kriva sablja mu visi
z boka. Vsi vojaki dremljejo; jedili kimajo z glavo črez sedlo,
drugim pa je že zlezla glava med kolena. Celo kralj sloni na
mizi in spi. 80

„Kdo je to?" vpraša Križman.

„To ti je kralj Matjaž in njegova vojska," odgovori menili.
„Ravno je hotel z vsemi temi vojaki iti na sovražnika, kar sta
se zgrnili te dve gori vrh vse vojske. Že veliko let spi tukaj.
Včasi se vzbudi kralj in vpraša, ali še letajo po svetu tiste 85
ptice, ki imajo belo pa črno perje na perotih, namreč srake.

Ako se mu pove, da še, žalostno z glavo odmaja in zopet zaspi.

Ali kadar se prebudi on in vsa njegova vojska, prodre venkaj
in premaga vse naše sovražnike, tiste, ki so nas nadlegovali
nekdaj, in ki nas zdaj. Hude vojske bodo nastale ta čas po oo
svetu. Ljudstvo se bo vojskovalo z ljudstvom. Kralj Matjaž bo
vse druge premagal in zadrevil, in potlej bo na svetu tako
dobro, kakor se čita iz svetega evangelija, da bo „jeden hlev
pa jeden pastir".

„Kdaj bo pa vse to? Kdaj ne bo več srak na svetu?" 95
vpraša Križman.

„Poskusi ti ono-le veliko sabljo, ki visi na steni, izvleči
iz nožnic," pravi menih. Križman prime za ročo in vleče; pa
nič več kot za jeden palec je ni izvlekel, precej mu je zlezla nazaj
v nožnice. In vselej, kadar se je prikazalo sablje kaj gole, so 100
dvigali vojaki in kralj Matjaž sam glave in odpirali oči; ko mu
je pa sablja zlezla nazaj, vselej so vojaki in kralj Matjaž zopet
zadremali.

136

„Glej, zdaj še ni časa pravega. Kadar se bo porodil tak

105 junak, da bo prišel v goro in to veliko sabljo potegnil iz nožnic
ta čas ne bo nobene take ptice več; ta čas se bo vzbudil kralj
Matjaž in z vso vojsko planil na svet."

„Kdaj se bo pa porodil tak junak?" vpraša Križman.
Menili ga udari za ulio in ga hudo pogleda; tega mu ni hotel
lio povedati."

„Kje pa je zdaj tisto Križmanovo prerokovanje?" vprašajo
sosedje deda, ko so končali povest.

„ 1 , Bog ve! Svoje dni so ga baje imeli kmetje, kateri so
znali čitati pisano, pa samb z roko in s peresom, ne tako, kakor
115 se vidi v knjigah. Gospoda, zdi se meni, ne vedo nič o tem.
Dandanes se pa ljudje čim dalje manj pečajo s takimi rečmi, in
menda se je že izgubilo pisanje. Nekateri še veliko vedi) na
pamet, kaj prerokuje na to in to leto; jaz še le po vrhu poklatim.
Samo to še vem dobro o kralju Matjažu, kakor so nekdaj pripo-
120 vedo vali o njem." j. Jurčič.

99. Hvala dreves.

1. Prav ljuba se mi zde drevesa, 5. Pogreša starček li odeje,

Po otročje se jih veselim; Ga tare mraz in lakota —

Da dala so nam jih nebesa Drevo po zim’ mu izbo greje,

V prijaflje, se od njih učim. Drevo mu sad za živež da.

2. Z radostjo dečka že napaja,
Se smeje mu srce, oko,

6. In ko obišče smrt neznana
Na konc’ posvetnih nas želja,
Nam trudnim od dreves poslana
Je posteljca šestoglata.

Kadar ga cvetja sneg obdaja,
Ki trosi ga v pomlad drevč.

3. In če mladen’ču ni nobena
Doslej po sreči se izšla,
Drevesa veja ga zelena
Tolaži ter nov up mu da.

7. In kadar davno že človeka
Spomin pozabljen v grobu spi,
Zvesto, glej, sama mila beka
Mu na zeleni mah solzi.

4. Poldanski že sopar pripeka, 8. Odtod so ljuba mi drevesa,
Slabeti moč moža začne — Zato se tak’ jih veselim:

Tu hladno senco črez človeka Da dala so nam jih nebesa

Drevo dobrotljivo razpne. Y prijaflje, se ’z tega učim.

A. Oliban.

137

100. Ajdovo zrno.

Očetje naši so stanovali nekdaj v deželali vzhodnih, tam,
kjer sije in greje solnce leto in dan, kjer je zlata obilno in bo¬
gastva brez mere. Toda sčasoma so se ljudje v tistih krajih čuda
pomnožili, in drugih selišč iskat se napotijo naši očetje. Miro¬
ljubni so rajši zapustili kraj obilne sreče, kakor da hi se bili 5
ruvali in pobijali. Popotnim jim da boginja, katera jih je ljubila
zavoljo miroljubnosti, zrno, rekoč: „Koderkoli bodete potovali,
vsadite zrno to; kjer ozeleni in vzraste, tam ostanite! Ako pa ne
ozeleni v dnevih treh, izkopljite ga in se pomaknite dalje!“ Nikjer
ni ozelenelo zrno: ne na bregu Črnega morja, ne po planjavah 10
poljskih, ne po gorah nemških, le v zemlji slovenski je ozelenelo
in se razcvetelo belo ter prineslo sad prijeten in obilo koristen.

In dandanašnji seje Slovenec ajdo; če to suša pritisne ali popari
slana, pa je slaba za slovenskega kmeta. Nar. prip. — J. Bohinc.

101. Ščinkovec.

1. Bival na zeleni lipi

Nekdaj ščinkovec j e. mlad;
Skakal je po senčnih vejali
In prepeval srčno rad.

3. Ko so tekli prvi časi,
Lipi je hvaležen bil:
Jedva pride tretje leto,
Že predrzen je grozil:

2. Lipa ga je bolj ljubila
Kakor druge ptiče vse;
Vejo mu je odločila,
Naj si plete gnezdece.

4. „Vejica, na kteri gnezda
Pletel sem že tolikrat,

Ni več tvoja, ampak moja,
Moj je les in cvet in hlad.

5. Lipo to do srca zbode,

Strese gnezdece mu z vej;

Brez zavetja mora ptiček
Iz domovja iti zdej.

M. Vilhar.

102. Korporal France Gornik iz
Slovenskih goric.

Dne 11. sušca leta 1848. so se vzdignili Benečanje zoper
avstrijskega cesarja. Kar je bilo avstrijskih vojakov v mestu, so se
morali umakniti, ker jih je bilo premalo, da hi se mogli ustavljati.

138

Le nekaj straž je ostalo v mestu. Trdnjavico Sv. Duh (S. Spirito),
5 ki stoji na malem otoku, je stražil korporal 47., t. j. mariborskega
polka, France Gornik od Sv. Jakoba v Slovenskih goricah. Imel
je pod svojim vodstvom 17 mož ter jednega razvodnika (frajtarja)
injednega topničarja. V trdnjavici je bila namreč tudi smodnišnica.
Akoravno smodnika ni bilo več tu, vendar je bila trdnjavica, iz-
10  ročena varstvu slovenskega junaka, jako važna.

Dvanajstega sušca priplavata dve mali bojni ladji s topovi
pred trdnjavico; pomorski častnik upornikov in neki izdajalec,
ki je prelomil svojo prisego in služil zdaj upornikom za tolmača,
se pripeljeta na suho in zahtevata od straže, ki je stala pred
15 vrati, naj ju pelje pred poveljnika./ Ali ta ju ne pusti dalje, tem¬
več pokliče korporala. Gornik pride z dvema vojakoma z nabitima
puškama. Poslanca mn kažeta italijansko tiskano povelje mest¬
nega poveljništva, češ, naj jima izroči trdnjavo, ker so Avstrijci
zapustili mesto. Ali Gornik jima odgovori kratko: „Samo povelj-
20 nik, ki me je poslal sem, mi sme ukazati, naj grem z mesta. Do¬
kler ne dobim povelja od svojega poveljnika, ostanem tu in ne
pustim nikogar v trdnjavo. Rajši zažgem smodnišnico in zletim
z njo v zrak, kakor da se podam izdajalcem. 1 ' Zastonj ga je po¬
skušal izdajalec pregovoriti, zastonj se trudil preveriti vojake.
25 Kratko mu odgovore slovenski korenjaki: „Kar smo prisegli svo¬
jemu cesarju, tega se držimo do smrti.“ Ker le nista hotela od-
jenjati, skoči korporal s tlečo zažigalnico k sodu, kakor da bi
hotel zažgati smodnik.

Zdaj sta pobrala uporniški častnik in njegov tolmač pre-
30 strašena svoja kopita. Odpeljeta se v čolnu; le oni dve ladji
ostaneta blizu.

Uporniki niso vedeli, kaj bi storili. Trdnjave si niso upali
napasti, da bi jih ne poslal Gornik s smodnišnico vred v zrak.
K sreči je bil še avstrijski c. kr. štabni častnik v mestu, katerega
35 so naši ondi pustili, da je skrbel za bolne vojake, dokler jih niso
prevzeli uporniki. Tega poprosi benečanska gospoda, naj potrdi
z lastnoročnim pismom Gorniku, da so zapustili Avstrijci mesto,
in ukrene, da sme zapustiti kraj, kamor so ga postavili na stražo.

Proti večeru pride drug pomorski častnik s tolmačem v trd-
40 njavico, izroči hrabremu Gorniku pisano povelje in zahteva, naj
prepusti trdnjavo. Gornik je poznal podpis štabnega častnika, in
tudi topničar je potrdil, da je istinit. Tedaj privoli, da zapusti
svoje mesto. Ko pa zahteva upornik, naj pusti tam orožje in

139

strelivo, odgovori: „Niste me premagali. Brez orožja in streliva
se ne ganem z mesta." Benečanski častnik se je jezil, ko mu je 45
povedal tolmač besede korporalove, toda ni si mogel pomoči.
Obljubiti mu je moral na svojo častno besedo, da sme z orožjem
in s strelivom, kakor se spodobi vojaku, s svojim oddelkom oditi
iz upornega mesta.

Gornik mu izroči trdnjavico in se odpelje s tovariši. Upor- 50
niki so se čudili, kako more hoditi taka peščica avstrijskih vo¬
jakov skoz mesto, ali nobeden si ni upal ziniti Žale besede. Še
bolj so se pa čudili uporniki, ki so zasedli za njimi trdnjavico;
še rotili so se, ko niso našli nič smodnika in videli, da so se bali
praznih sodov. Smodnik so bili spravili Avstrijci že prej iz trdnjave. 55
Gornik gre s svojimi mirno za vojsko, dokler ne dohiti Avstrijcev
in poroči svojemu stotniku, kako se mu je godilo.

Kmalu so sporočili presvetlemu cesarju, kako možato in
hrabro se je vedel korporal France Gornik. Cesar mu je podelil
zato srebrno svetinjo in ukazal, naj se izreče vsem možem, ki so 60
bili z njim na straži, njegova zadovoljnost. V posebnem povelju
do vse vojske se je razglasila čast Gornikova in njegovih vojakov.
Častniki so podarili njemu in njegovim tovarišem sto goldinarjev,
mesto Brno pa mu je poslalo štiri zlate. Toda žal, Gornik se ni
dolgo veselil časti, katero si je zaslužil s svojo hrabrostjo. 55
Že dne 14. rožnika leta 1848. je umrl za mrzlico v Mantovi, zvest
sin svoje domovine, zvest vojak svojega cesarja. Fr. Hubad.

103. V boj!

1. Zastave vihrajo, boben ropoče,

V boj, hrabri junaki, za slavo, za dom!
Svinčene se mi ne strašimo toče,

Ko zemljo pretresa topov grom.

2. Levica stiska puško na rami,

Desnica jemlje od ljubih slovd;

Bog z vami, dragi, tam za gorami,

Kjer videti vas ne more oko.

3. Ce krogla zadene v viharnem me boji,
In če polože me v tujo zemljo:

Bog bodi tolažba vam, dragi moji,

Ko z drugimi me domov ne bo.

140

4. Po koncu glavo, korak za korakom!

Naj kakor mušice krogle brenče;

Naj zemlja se trese, slovenskim junakom
Ne trese se v prsih junaško srce.

J. Stritar.

104. Mark Koriolan.

Ko so se bili plebejci izselili na Sveto goro. niso obdelovali
svojega polja, a razsrjeni so pokončali marsikatero zemljišče svojih
nasprotnikov. Zatč je drugo leto potem (1. 492. pred Kr.) v Rimu
nastala velika draginja in lakota. Ubogi plebejci bi bili od gladu
5 poginili, da niso konzuli v Etruriji na državne stroške nakupili
žita ter ga razdelili med stradajoče. Toda nakupljena hrana je
kmalu pošla, in zdaj se je starejšinstvo obrnilo do sirakuškega
poglavarja, ki je iz rodovitne Sicilije poslal Rimljanom mnogo
ladij žita. Takrat je živel v Rimu junaški patricij Mark, ki je bil
io leto poprej Volščanom v vojski vzel mesto Korioli, in kateremu
so zat/> dali priimek Koriolan. Bil'je velik nasprotnik plebejcev
ter je, ko so se pripeljale ladje iz Sicilije, predlagal v starejšin-
stvu, naj se žito podeli plebejcem le proti temu, da se odpravi
tribunska oblast. Razkačeni plebejci bi ga bili pri tej priči ubili,
15 da ga niso branili sami tribuni, ki so hoteli Koriolana tožiti na¬
rodni skupščini. Toda prevzetni patricij se je posmehoval tribu¬
nom in vsemu ljudstvu ter bežal iz Rima, nad katerim se je
mislil grdo maščevati.

Šel je k Volščanom, največjim rimskim sovražnikom, ter jih
20 pregovoril,^ da so mu dali veliko vojsko, katero je sam peljal
proti svoji domovini. Med potjo je vzel mnogo latinskih mest in
se kmalu utaboril pred samim Rimom, kjer je dal neusmiljeno
pokončavati polja plebejska. Rimljani si nikakor niso upali uda¬
riti na toliko število sovražnikov, ampak so poslali nekoliko od-
25 ličnih starejšin, da so šli Koriolana ponižno prosit miru. Ko ti
niso nič opravili, so šli najvišji duhovniki, praznično oblečeni, v
nasprotni tabor, da bi potolažili razsrjenega svojega rojaka; pa
vse zastonj. Zdaj so se Koriolanova mati Veturija, njegova žena
Volumnija in mnogo drugih najimenitnejših gospa, ki so bile vse
30 v črno oblečene, napotile k njemu ter s solznimi očmi prosile in
rotile trdosrčnega poveljnika, naj prizanese svojemu rojstnemu
mestu. Koriolan se je dal omečiti. Ginjen je vzdignil žalujočo

141

mater, ki je klečala pred lastnim sinom, ter rekel: „Mati, domo¬
vino si rešila, toda sina si pogubila!" Natč je peljal vojsko proč
od Rima ter povrnil vsa latinska mesta; okanjeni Volščani pa 35
so ga ubili. 7. Stare.

105. Izprememba.

1. Pozdravljam vas, ptič’ce,
Ki ’z daljne dežele

Ste k nam priletele!

Ko tolk’ preletite,

Še meni odkrijte:

Kaj videle ste?

2. Povejte mi, ptič’ce,

Kje 1 'ož’ce rastejo,

Ki zmeraj cvetejo ?

Krog cvetje se vidi,

Pa kmalu ga spridi
Vročina in mraz.

3. Povejte mi, ptič’ce,

Kje solnce li sije,

Da oblak ga ne krije?
Po budem viharji
Najlepši so žarji.

Je dan, pa je noč.

4. Povejte mi, ptič’ce,
Kje radost stanuje,
Nihče ne žaluje?
Veselja je dosti,

Pa več še bridkosti,
Je smeh, pa je jok.

5. Povejte mi, ptič’ce,

Na kterem li mesti
Prijaflji so zvesti?

Oh zvestih pač malo,
’Zmed dvajset golj’falo
Devetnajst te bo.

6. Povejte mi, ptič’ce,

V kterem li kraji
Je sreča najraji?

O sreča je sitna,

Še prav stanovitna
Nikoli ni b’la.

7. O ptič’ce preljube,

Kot ve tud’ mi gremo,

Postati ne smemo;

Nikomur ostaje
Ta zemlja ne daje,

Spreminja se vse.

.7. Hašnik.

106. Mačeha in pastorka.

Živela sta svoje dni mož in žena. Imela sta jedino, prav
ljubeznivo hčer. Zdravo in milotno kakor rožica je cvetela, dokler
je bila roditeljema pod krilom. Ko ji pa mati umre, jo mine vse
veselje, vse dobro. Namesto umrle matere je dobila mačeho in
polsestro. Polsestra jo je hudo sovražila; zatd je tudi mačeha 5
ni mogla ne žive videti. Hotela jo je spraviti od hiše; zatega-

142

delj ji je dajala malo hrane, dela pa črez glavo. Ali ker je bila
deklica neumorna v poslu, in ker je vse mačehino kljubovanje
ni preplašilo ter prisililo, da bi bila zapustila dom očetov, ji je
10  nakladala pisana mati še več dela, celd takega, ki ga ne bi bila
opravila brez posebne pomoči. Poslala jo je po jagod o božiču,
ko je najhuje pritiskal mraz, in ko je bila zemlja vsa pod snegom.
„Če jih ne prineseš, še danes mi pojdeš od hiše," se ji je zagro¬
zila brezsrčnica. Reva vzame košarico, pa gre milo jokaje proti
15 griču, po katerem je pasla živino po letu in dobila včasi največ
in najlepšib jagod.

Na potu jo sreča neznan berač, raztrgan in slab. Bil je
Kristus. Ogovori jo in vpraša, zakaj je tako žalostna, in kam
gre. Pove mu vse od kraja do konca, kako se ji godi. Starček jo
20  tolaži: „Le voljno trpi, Bog ti bo že pomagal; vanj zaupaj, pa
bo vse dobro. Idi k studencu, kjer si po letu napajala živino;
tam dobiš dovolj jagod." Tako jo potolaži in pouči, potlej pa
izgine. Besede beračeve so jo jako osrčile. Moreča skrb in
žalost zapusti njeno srce, in sladka radost jo objame. Rahločutno
25 gre, kakor ji je svetoval berač. K studencu prišedši, ugleda vse
rdeče jagod, ki so molele izpod snega. Nabere jih in nese domov
vesela, ker je mislila, da ustreže z njimi mačehi; toda varala se
je. Mačeha je bila jagod bolj žalostna nego vesela, ker je videla,
da so zastonj vse nakane.

so Zopet je pomlad. Živina hodi na pašo, in pastorka jo
pase. Mačehi se ni še ohladilo srce. Zmeraj je srpo gledala
revo in mislila, kako bi se je iznebila. In kaj si zopet izmisli!
Vzame moke, pa jo zmeša s pepelom ter da pastorki, naj na
paši ves prah spravi iz nje. Pastorka jo sicer prosi, milo prosi,
35 naj se je usmili, ker tega ne more, pa vse zastonj. „Ali slušaj,
ali pa od hiše!“ Tako se je zadrla nad njo in jo spodila za ži¬
vino na pašo.

Na pašniku dene pastorka žalostna moko poleg sebe in se
bridko joče, malo da si očij ne izjoče. Spomni se beračevih
40 besed in zaprosi Boga pomoči. Pa čudo! Veter potegne, pepel
se zakadi, in moka je čista, kakor da ne bi nikoli bila zmešana.
Ko donese pastorka moko čisto domov, je to prevzelo mačeho,
katera skoro sama sebi ni verjela. Pa če jo je tudi dirnilo to
čudo, vendar še ni hotela mirovati. „Še enkrat poskusim," je
45 dejala sama pri sebi, „in ako . . . potlej pa . . .!“ Da ji drobno
kakor prah stolčene soli, zmešane s sipom, soli jednakim, in veli:

143

„Se to! Izčisti mi to sol, da ne bo nič sipa v njej; če ne, že
veš, kaj te čaka!“ Pastorka prosi in se brani, da ne more, pa
mačeha se ne zmeni za to. Vzame tedaj mešanico s seboj in
žene živino na pašo. Zopet vzdihuje otožna globoko iz srca k 50

Bogu, da jo reši, in-glej čudo! Krava se približa, zakašlja,

puhne v sol, in sip se zakadi iz nje.

Ko pastorka prižene živino domov in prinese sol čisto, se

razsrdi mačeha neznano. Ker vidi, da so brezuspešne vse po-

skušnje, jo izpodi meni nič, tebi nič od hiše. Pastorka zopet 55
prosi, za božjo voljo prosi, ali prošnja in vse je le bob ob steno.
Ker nič ne izprosi, pobere slaba svoja oblačila, jih zveže v culico
in gre žalostna in otožna, sama ne ve, kam. Na potu ji primi-
javka naproti mačica. Dobrika se ji in otepa z repom. Imela
je pastorka nekoliko suhih kruhovih skorjic v žepu in te ji je 60
dala. Pa zopet čudo! Mačica izpregovori in pravi: „Idi v oni-le
stari izdani grad črez noč. Pride pa ob jednajstih izdanec k

tebi, pa se ga nič ne boj. Hotel bo, da bi ti plesala z njim,

toda izgovarjaj se. Reci mu, da nimaš črevljev, in pojde. Pri¬
nesel jih bo in zopet hotel, da plešeš z njim. Pa ti se zopet 65
obotavljaj. Le reci, da nimaš zlate avbice, in zopet pojde in ti
jo prinese. Tako se izgovarjaj do polnoči, potlej pa idi domov,
in nič se ne boj mačehe. Obleci se pa vsa v obleko, katero ti
bo dal izdanec.“ To izrekši, mačica izgine, pastorka pa se na¬
poti v izdani grad. V gradu gre v najlepšo sobo in pričakuje 70
mrtvaške ure. Ob jednajstih se ji prikaže človek, črn od vrha
do tal. Sili jo, naj pleše z njim, pa ona se izgovarja, kakor jo
je naučila mačica. Prinesel ji je, kar je poželela, in nosil noter
do polnoči, o polnoči pa je izginil. Pastorka težko čaka jutra,
in ko napoči, se odpravi vsa v zlatu domov. 75

Ko stopi doma pred mačeho, se čudi ta, ko zve, kako je
dobila pastorka zlato obleko. Huda zavist se ji je vzbudila v
srcu, toda zdaj ni več gonila pastorke od hiše, čeravno ji je bila
še vedno trn v peti. „Ker je ta avša kaj takega dobila, kaj
dobiš še le ti?“ je dejala svoji hčeri in jo precej prvo noč po- 80
slala v izdani grad. Hči gre. Prišla je tudi njej mačica naproti,
mijavkala okoli nje in otepala z repom, ali deklica jo sune z
nogo in gre ošabno dalje. Ko dojde v grad, sede in čaka jed-
najste ure. Ob jednajstih stopi črn mož k njej, jo prime in začne
z njo plesati. Plesala sta in plesala, pa črni mož jo je vrtel in 85
sukal, da jo je razpotegnil vso na drobne kosce.

144

Težko je mačeha pričakovala jutra, in ko se je začelo svitati,
je hodila v jednomer gledat in čakat hčere, pa je ni učakala. Gre
tedaj v grad. Ker pa jo najde vso raztrgano, se zgrudi in umrje.
90 In tako je hila rešena pastorka. Nar. prip. — L. Gorenjec.

107. Pastir.

1. Jaz sem gore sin,
Bivam vrh planin,
Ljubim svobodo,
Bole in goro.

2.  Solnce me budi,
Lipa me hladi,
Božice ljubo
Tudi mi cvetd.

3. Bele janjčeke
Pasem sem ter tje,
Ptičice z meno
Pesmice pojo.

4. Jače vrh gore
Bije mi srce,

V mirni bajtici
Spavam brez skrbi.

6. Tukaj dan in noč
Bivam vriskajoč:

Gora je moj dom,

Zanjo živel bom.

6. Lep je božji svet,

Gora mu je cvet;

Jaz sem gore sin,
Bivam vrh planin.

M. Vilhar.

108. Vijolica in trn.

Košato je stal za mejo cvetoč trn; lepo skrito je vijolica
pod trnom cvetela in dišala. Trn je pa vijolici Tbahato dejal:
„Zakaj te ljudje tako radi iščejo in te tako za ljubo imajo? Saj
te še lahko najti ni, ker pod grmovjem in za mejami čepiš, ti
5 majhna paglavka ti!“ Ponižno je dišeča vijolica odgovorila na-
puhnežu: „V tihoti in nizko ti ohranjam jaz svojo drago to in le¬
poto, katera tako daleč okrog lepo diši, da me vsi željno iščejo
in radi devajo v svoja nedrija; tebe se pa vsakdo izogne in te s
polja in ledin poseka in sežge. Pač boljše je, na skrivnem
10 žlahtno dišati in čedno cveteti, nego ljudi ošabno pikati in potem
v ognju zgoreti.“

Tako se ponižnost ljubi, prevzetnost je na izgubi.

A. Slomšek.

145

109. Rožici.

1. Bodi mi zdrava,

Božica zala!

V tihi samoti
Skriva te vrt.

2. K  tvojim vonjavam,

Bajskim dišavam,

V solnčnih je žarkih
Pot mi odprt.

3. Sije ti pomlad,

Jutranja zora
V srcu mi vzbuja
Badostne dni.

4. Cvetje rudeče

Teter razmeče,
Tebe in mene
Čas zaduši.

5. Torej bod’ zdrava,

Božica zala,

Dokler še sije
Bajska pomlad!

A. Umek.

110. Plemenito delo uboge sužnje.

Bilo je leta 1640. Na Peruvanskem v južni Amer ik i je
vladal takrat kraljev namestnik grof Kinkon. V tej dobi, t. j.
več kakor pred 250 leti, je bila peruvanska dežela še španska
naselbina, kajti še le leta 1852. se je otresla tujega jarma. Grof
Kinkon kot kraljev namestnik je stoloval v Limi, glavnem mestu 5
peruvanskem, ki je tri ure oddaljeno od morja. Tu je strahovita
morilka mrzlica doma, kar nam kaže na tisoče spomenikov na
ondotnem pokopališču.

Tudi leta 1640. je divjala v Limi zgoraj omenjena bolezen
z največjo grozovitostjo. Pa kakor je nekdaj šel smrtni angelj io
v Egiptu mimo liiš Izraelcev ter ni storil nikomur nič žalega, a
pomoril vse prvorojeno od Faraonovega ljudstva, tako je tudi
tukaj mrzlica prizanašala rojakom, a toliko bolj morila tujce,
ki so se bili ondi naselili. Naseljeni Španci so umirali v tolikem
številu, da prihajajoče ladje niti v primeri niso toliko Evropcev 15
prinesle, koli k or bi jih bilo treba, da bi nadomestili pomrle ljudi.

Zna se, da je bilo vsled tega veliko veselje med Indijanci.
„Ha, naši trinogi izumirajo! Česar ni premoglo naše orožje, to dela
za nas podnebje/' Tako so si na uho šepetali v sužnosti živeči
Peruvanci, kadar so čutili, da grozovitih gospodarjev ni blizu. 20

A vse drugače je bilo med naseljenci. Tu med njimi je
bila velika žalost in bridkost. Niti kraljev namestnik ni bil
obvarovan te velike bridkosti, ki se je širila po vseh hišah ne-

Citanka II. 10

146

usmiljenih Špancev. Njegova soproga, angelj po dobroti in po-
25 hlevnosti, je ležala umirajoča na postelji. Dolgo že je mrzlica
glodala na mozgu njenega življenja, a zdaj je stala smrt že na
pragu, štejoč še nekoliko kratkih ur, ki jo ločijo od njenega dolgo
zaželenega plena. To je bolelo kraljevega namestnika globoko
v srce. Izgubiti dobro in blago ženo, ki mu je bila največja
30 sreča na svetu, to je pač velika in bridka izguba. S pretirano
ostrostjo in grozovitostjo je mnogo grešil kraljev namestnik, ali
njegova plemenita soproga je marsikatero, po nedolžnem vsekano
rano na skrivnem zacelila s svojo krotkostjo in dobrotljivostjo.
In zdaj mu je pred dušo stopalo spoznanje, da se njegov dobri
35 angelj, njegova plemenita soproga, za vselej loči od njega. To
mu je delalo strah in bridkost.

V  prekrasni kraljevi palači pa je ugašalo tudi še drugo
mlado človeško življenje. V tihi, samotni čumnati, ondi v nekem
oddaljenem oddelkn ponosne palače, je ležala od vseh zapuščena

40 in pozabljena mlada sužnja. Obsojena, da živi med sovražniki
svojega ljudstva, je morala tudi njih usodo deliti z njimi; gro¬
zovita morilka mrzlica namreč tudi njej ni prizanesla. Uboga
sužnja je bila z vso dušo naklonjena svoji dobri gospe; niti
barva, niti rod, niti kaka druga misel ni mogla uničiti te gorke
45 ljubezni, ki se je sama ob sebi porodila v njenem srcu. In kar
se je držalo v življenju tako zvesto skupaj, tega si tudi smrt ni
upala pretrgati; zatorej hoče ugasniti dvoje življenje ob jednem.

V  tem se je nad palačo, ne brigajoč se za žalost, niti za
jok, ki biva tu notri v prekrasnih sobah, vlegla črna noč. Sveče

50 v lepo okrašeni sobi bolne grofinje so že malo da ne prigorele
do konca, in videti je bilo, da bo trpečima skoro odbila poslednja ura.

A zunaj okoli palače se plazi človek, kateremu se po njegovi
vnanji postavi pozna, da je Indijanec. Tihe in počasne so
bile njegove stopinje; a tem ostrejše je bilo njegovo oko, ki se je
55 srpo oziralo na okrog, ga li vidi kdo. Niso ga hudobni nameni
privedli ob tako nenavadni uri na ta kraj, le očetovska ljubezen
do svojega otroka ga je gnala v pozni noči v toliko nevarno
obližje grofa Kinkona. Umirajoča sužnja je bila njegova hči.

Oče in otrok — kdo je, ki more ločiti tako tesno zvezani
60 srci? Kmalu je bil Indijanec pri postelji umirajoče hčerke.
Naglo, vsakega trenutka se boječ, da bi ga kdo ne ugledal in
ne napadel, potisne hčerki posušeno, votlo kumaro v roke. V
kumari je bila skrita drobno zmleta drevesna skorja, ki jo je

147

prinesel oče z bližnjega gorovja. „Na, vzemi ta prah,“ ji reče
oče potihoma, „zaužij ga, in živela bodeš. A ne povej nikomur os
o tem, kar sem ti dejal, ker naši trinogi morajo umreti!" Oče
je znal, da mu je hčerka oteta. Tiho in naglo, kakor je bil
prišel, je zopet odšel.

Sužnja zbere vse svoje moči, se skloni v postelji in misli

— na svojo gospo. Zdajci se vzdigne iz postelje in tava proti 70
sobi bolne grofinje. Debelo in neverjetno jo gleda zdravnik ter

ji vzame čudni prah iz roke. Toda grof Kinkon pristane na to,
da se poskusi še to poslednje sredstvo. Grofinja zaužije prah in

— oteta je smrti. A plemenita sužnja, kako je z njo? Tudi njej

je pomagano, ker prah zadostuje, da se reši dvema življenje. 75

Zdaj so jeli preiskovati, odkod je ta prah, in kmalu je
bila znana skrivnost, ki je čuvala Indijance pred grozovito mo¬
rilko mrzlico. Našli so čudovito drevo z velikim, svetlim listjem
in z lepim cvetjem, čigar lubje daje oni zdravilni prah, ki je
dandanes znan vsakemu zdravniku. To drevo so imenovali po 80
grofinji Kinkon ,,Kinkona-drevo“. Mi imenujemo to drevo ki-
novec (Fieberrindenbaum, Cinchona) in ga po pravici smemo
zvati blagoslov božji za ves človeški rod; kajti kamorkoli seže
umeteljnost zdravniška, povsod se premaga mrzlica s kinovim
lubjem, ki je dandanes najboljši pripomoček zoper to bolezen. 85
Prineseno je bilo to lubje prvič v Evropo v 17. stoletju, in odmerjali
so ga iz začetka zaradi velike redkosti skoro z zlatom. Iz kinovega
lubja se dobiva takozvani kinin, ki je najmočnejše zdravilo zoper
mrzlico. Da bi se kdaj pokončali kinovi gozdje v južni Ameriki, ker se
vsakega leta izvozi toliko kinovega ljubja, to je pa, po opazovanju ho
sedanjih popotnikov sodeč, le prazen strah. i. Tomšič.

111. Mladenič in vrba.

Mladenič:

1. „Vrba zelena, čudno drevo,

Oj zakaj vedno tako žaluješ?
Zakaj povešaš mlado glavo,
Zakaj otožna se pripoguješ?

2. Vendar pogledi svoje sestre,
Tamkaj pogledi druga drevesa,
Kako ponosno svoje vrhe
Dvigajo v zrak, v sinja nebesa!

3. Ti pa otožna tukaj stojiš,

Vedno žaluješ poleg potoka,

Še ne dorastla, pa že ‘trohniš,
Koža vsa ti je sama razpoka.

4. Ako črez noč vihar pridivja,
Reva, kak6 se boš mu branila?
Slabo stoječo trešči na tla,
Kmalu, o kmalu bodeš segnila."

10 *

148

Vrba:

5. „Dragi mladenič, radosti cvet,
Ees je, kar usta ti govorijo,
Moje življenje malo je let,

6. Dobro pa pomni, kar govorim,
V srce ti sezi moja beseda:
Vedi, da v sebi črva redim,

Ki mi rastoče deblo razjeda.

Vejice vendar že mi trobnijo.

7. Ako tedaj ti mar je za to,
Da te ne mine obraz veseli,
Varuj, o varuj se prezvesto,

Da se tud’ tebi v srce ne vseli!“

Fr. Levec.

112.  Vrba.

Čisto sama stoji tam pri potoku, in kakor da bi se ogle¬
dovala v jasni vodi, vse svoje veje ima doli pripognjene. Nihče
ne mara za njo. Menda jo ljudje le zategadelj pustijo tam stati,
ker so jo navajeni tam videti. Zatd je pa tudi žalostna; mn ogo
5 je že prestala, mnogo burij, mnogo zim. Pozna se ji to na skorji,
ki je v toliko koscev razpokana. Podobna ostareli babici stoji
tukaj zapuščena, spomin prejšnjih časov, in vendar noče umreti.
In če jo pogledaš po zimi, vsa ogoljena se razteguje po zraku,
težki sneg ji odlamlja vejico za vejico — mislil bi, ta je njena
10  zadnja zima. Deblo njeno je že davno izvotljeno, iz njega rastejo
druge rastline, z mahom je pokrito, z gobami obrastlo, vse hoče
od stare vrbe živeti.

Kadar pa mlačen veter začenja pihati, kadar se sneg iz¬
gublja od zemlje in se vse vzbuja iz spanja, tedaj se tudi vrba
15 zopet oživi, in prej kakor druga drevesa si je priskrbela novo
zeleno oblačilo, ki ga bo nosila črez leto. Vrnejo se zopet pti¬
čice, staro vrbo prijazno pozdravljajoč; zapojejo tudi marsikatero
pesmico o tujih deželah, ki so jih videle o zimskem potovanju.
Vrba jih pazljivo posluša, pa vse v svojem srcu hrani in ne pove,
20  kaj so pele ptičice. Tudi veseli fantje priskakljajo k vrbi in jo
gledajo. Kaj pa hočejo otroci od stare babice? Piščalke bodo
delali, piščalke, ki ne veljajo mnogo, pa vendar pojejo dosti
dobro. Srečna mladost! Igrajo na njih, ne poznajo nobenih not,
in vendar gre vse brez pogreška. Ima pač vsak najboljšega
25 mojstra: čisto srce! J. Stefan.

149

113. Na izprehodu.

1. Škrjanec, kaj bežiš iz trave,

3. Zato ne skrivaj se pred mano,
Ne bom veselja ti kalil,

Ne plaši se, ti znanec moj!

Saj nimam zate jaz nastave,
Nikar ne beži pred menoj!

Saj vem, družico da izbrano
In gnezdece si spet dobil.

2. Al’ več me ne poznaš od lani,
Ko hodil sem poslušat te?

4. Le dvigni se v višave jasne,
Žvrgoli in veselo poj!

Zdaj zopet so mi dnevi dani,
La veselil bi s tabo se.

Vživajva srečna dneve krasne,
Ostani le prijatelj moj!

Fr. Cimperman.

114. Oves, osat, vražji stric.

Bog je vsaki rastlini dal svoje ime in tudi odločil, v ka¬
teri namen naj služi. Pristopil je pa vrag in rekel: „Daj tudi
meni kako žito, da bom imel nekaj svojega." Bog mu je odločil
oves, naj ga ima. Vrag se je kar hitro odpravil proti peklu, da
bi si tam zapisal svoje žito in ne pozabil imena njegovega. Zdaj 5
je pa stopil pred Boga sv. Peter in rekel: „Pač škoda za oves!

O hudih letih bi še kdaj jedel človek rad ovsen kruh." Ko je
to rekel, je kar hitro postopil za vragom, ki je spotoma v jedno-
mer mrmral: „Oves, oves, oves," da ne bi pozabil imena svoje
rastline. Ko sv. Peter vraga dojde, lopi s palico po drevesu, 10
mimo katerega je hitel vrag. Ta se silno prestraši, in spomin
na oves »mu čisto izgine. Zadere se torej ves jezen nad sv. Petrom:
„Kaj me strašiš? Zdaj sem pozabil žito, katero mi je dal Bog."

Sv. Peter pa mu reče: „Nič ne de; če si je ti pozabil, jaz ga
nisem; osat je tvoj." Vrag si je hitro zapisal ime, in osat mu 15
je res ostal; zato se pa tudi „vražji stric" imenuje.

N&r. prip. — J. Pajek.

115. Ovsenjak.

i.

5 Od prvih let, od mladih nog,
Kar dal mu je življenje Bog,
Le zobal je potičice,

Iz rumene pšeničice,

Stoji, stoji tam beli grad,

V tem gradu gospodičič mlad;
On po gosposko je zrejen,

O kmetih slabo poučen;

Na sladkem mleku mešene,

Vse s sladkorjem potresene. 10
Stoji pred gradom klopica,

Ni lipova, je hrastova,
Popotnikom pripravljena,

Pod streho tja postavljena,

La lahko ondi prevedri, 15

Ce huda ura ga vhiti.

150

Sem s polja kmet pripelje rž,
Kar vlije dol se z neba dež.

Pa vstavi voz pod hrastičem,

20 Da varen bil bi pred dežjem;
Vedrit gre sam na klopico,

Na klopico, na hrastovo,
Popotnikom pripravljeno,

Pod streho tja postavljeno.

25 Pod streho on, pod streho voz,
Pa vzame v roko kruha kos,

Oj kruha ne rženega,

Pač kruha kos ovsenega.

O črn je, črn je kruh zares,

30 Iz njega gleda polno res;

Al’ kmet ga zoblje, ga cefra,

Ko bila bi potičica,

Ker grudi ga že lakota
Od poljedela težkega,

35 Pa zoblje, zoblje ovsenjak.

Skoz okno se ozre grajščak,

Skoz okno gleda, v kmeta zre,

Ki spešno tak črnjak mu gre.
Začudi se, zavzame se,

40 Kako mogoče jesti je

Pač kruh, ki v njem je taka zmes,
Iz njega gleda polno res.
Popraša ga, pobara ga,

Al’ kaj okusen slaj ima.

45 „0 dober, dober slaj ima,

Okusen kot potičica.

Stoji, stoji tam Zaplota,
Soseda strmega Storžca,

In druge gore tam okrog,

Ki jih odeva gozd in log.

5 Po njih pašo se srnice,

Oj srnice, srne skočne,

In divje koze skačejo,

Se v zelenicah pasejo,

In zajce, zajčeke plašne
10 Ujede po grmeh love.

V nedeljo je grajščakov god,
Grajščakov god vesel bo god.
Grajščak pokliče lovce vse,

Pokusite, pokusite,

Gotovo mi potrdite. “

Pa vzame ga, pokusi ga,

Al’ preč iz ust izbrusi ga: 50

„Ne jedo takega ljudje,

Bilo bi komaj za svinje;

Kdo nek’ bi grudil tako zmes,

Ki iz nje gleda polno res?

Od prvih let, od mladih nog, 55
Kar dal mi je življenje Bog,

Le zobal sem potičice
Iz rumene pšeničice,

Na sladkem mleku mešene,

Vse s sladkorjem potresene. 60

Do zadnjih let, do starih nog,
Dokler mi da življenje Bog,

Le zobal bom potičice
Iz rumene pšeničice,

Na sladkem mleku mešene, 65

Vse s sladkorjem potresene/'

Odreče kmet, odgovori:

„Mogoče, nemogoče ni,

Zgoditi se še more vse,

Al’ boste, al’ ne bodete, 70

Obrani tega naj vas Bog
In takih varuje nadlog."

Prevleče se in prevedri,

In zopet solnce prisvetl,”

Požene konja kmet in gre, 75

Grajščak pa okence zapre.

II.

Med njimi tudi kmetič je,

Ki videl jesti ga grajščak 15

Na klopici je ovsenjak.

Vsi lovci skupaj pridejo,

Pod gradom vkup se snidejo,
Grajščak pristopi, govori
Le takih lovcem besedij: 20

„V nedeljo prvo moj je god,

Gor v gore zdaj bo vaša pot,

V gorah pašo se srnice,

Oj srnice, srne skočne,

In divje koze skačejo, 25

Se v zelenicah pasejo,

Presilna se že loti ga,

Pa vtolažlti moč je ni,

Ker prazna torba je jedij.

Kmet lovec tolče ovsenjak,

Približa k njemu se grajščak, 50
Približa se, zaprosi ga,

Da naj mu kruha kos poda.

O kak ga je, kako mu gre!

Daši je črn, se nič ne vpre.

Sam sebi lovec govori: 55

,,Mogoče, nemogoče ni,

Črnjaka nisi jedel še,

Poznal še ovsenjaka ne,

Le zobal si potičice

Iz rumene pšeničice, 60

Na sladkem mleku mešene,

Vse s sladkorjem potresene;

Al’ kruh noben tak’ oster ni,

Da lakota mu mojster ni.

Mogoče, nemogoče ni, 65

Kar ni, se more, se zgodi. “

M. Valjavec.

116. Vrbsko jezero pri Celovcu.

Pred davnim, davnim časom še ni bilo jezera pri Celovcu.
Lepe vasi z najzaljšimi in visokimi hišami so stale ondi. in okrog
in okrog se je razprostiralo najrodovitnejše polje s prijetnimi
vrti. Prebivalci tega kraja so sloveli pri bližnjih in daljnih so¬
sedih kot zel<5 premožni in srečni ljudje. Bili so v resnici silno 5
bogati in, dokler so živeli po veri in pameti, tudi prav srečni.

Toda obilnost in sreča lahko človeka zapelje in spači, da
pozabi Boga in svojih dolžnostij; tako tudi prebivalce tega kraja.
Sreča jih je omamila in ošabne storila, za Boga in zapovedi niso
več marali, za cerkev in božje praznike se ne menili, svetim 10
rečem so se posmehovali ter stregli brez vesti in mere le sle¬
pemu poželenju. Približal se je velike sobote večer. Ta večer
so bogoslužni kristjani tistih časov praznovali vedno s premišlje¬
vanjem in tiho pobožnostjo ter v mislih imeli visoki spomin pri¬
hodnjega jutra, odrešenikovo vstajenje od smrti. Ti presrečni 15
vaščani pa se tega večera niso spomnili. V veliki in krasni
hiši sredi vasi so uganjali najveselejši šum in hrup, imeli godce,
jedli in pili ter plesali in vriskali, da se je razlegalo daleč na

In zajce, zajčeke plašne
Ujede po grmeli love. .

Tja gori v gore pojdemo,

30 Da kako srno dobimo,

Al’ kako kozo vjahamo,

Al’ vjedam zajca vzamemo. “

V gore gredo, z njimi grajščak,
In nese svoje brešno vsak,

35 In vsak se dobro preskrbi;
Grajščaka nošnja le teži,

Zatorej vzame majheno
Jedila v svojo torbico.

Al’ gore, gore so gore,

40 Kdor jih ne zna, na nje ne gre,
Kdor jih pozna, se preskrbi,

Si polno torbo naloži.

Še dneva pol minilo ni,

Že prazna torba je jedij;

45 Popoldne pride: lakota

152

okrog. Ni več bilo dolgo do polnoči, toda nihče še ni mislil na
20  počitek in pokoj; še bolj so divjali in noreli.

Čuj, na enkrat se vrata odpro, in prikaže se majhen, star
in suh možiček s sivimi lasmi. Jezno se ozira po plesalcih in z
ostro besedo izpregovori: ,,Razuzdanci, ali nocojšnji večer tako
praznujete ? Ali se tako pripravljate na sveti praznik prihodnjega
25 jutra? Ali nimate več božjega strahu in vere v srcu? Nehajte in
izpremislite se, predno poteče ura božje milosti!“ Tem besedam
so se vsi surovo zasmejali; s petami so zaceptali, zavriskali in
se vnovič zavrteli po plesišču ter še bolj divje noreli.

Čas beži, bliže in bliže prihaja polnočna ura. Zopet se vrata
30 odpro. in taisti starček stopi v hišo. Majhen sodček ima pod
pazduho, glas povzdigne in reče ginljivo: „Še enkrat vas opomi¬
njam; poslušajte svareče besede prijateljeve! Brezdno vašega
pogubljenja se odpira, meč božjega maščevanja je vzdignjen in
nastavljen. Še majhni trenutki so vam dani za preudarek; naglo
35 se izpremislite,' nehajte in pokorite temu večeru storjeno nečast!
Poglejte ta-le sodček! Gorje vam, če me silite odpreti pipo; groza,
strah in pogubljenje bo privrelo iz njega in vas pokončalo?'

Teh besed še ni dogovoril, in vsi zaženo kakor iz jednega
grla smeh in grohot, rekoč: „Oj, to mora kaj pravega biti! Odpri
40 vendar pipo, le kar izderi jo in izpusti brez ovire svojo moč in
strahobo, da vidimo, kaj bode. Dobro vemo, starec, da se šališ
in imaš le vino v sodcu. Te groze se pač ne bojimo; tak strah
naša grla dobro poznajo. Le hitro ga izlij, in nikar nas dalje ne
zadržuj in ne moti! Za pokoro, sivec, pa je nocoj še prezgodaj;
45 bomo že brez tebe skrbeli za njo, saj je še časa dovolj."

Oči se sivčku togotno zabliskajo, in kakor sodnji glas se
zasliši iz njegovih ust: „Zdaj ste dovršili; gorje vam. izgubljeni
ste, izgubljeni!" To izrekši, odpre pipo in naglo izgine.

Ura bije polnoči. Pri dvanajstem udarcu zabrenči otožno,
50 in strašen vihar prihrušči. Luči ugasnejo, truma divjih plesalcev
trepetaje ostrmi. Črna noč jih obda, krvavordeč blisk šviga in
razsvetljuje blede obraze, grom in ropot, kakor bi se podiral svet,
jim hrumi na ušesa. Huda ploha, kakor da so se pretrgali oblaki,
se ulije zdaj izpod neba, studenci in potoki zašume ter se v jednem
55 hipu, kakor deroči hudourniki, razlijč. Z vseh bregov in gričev
se udira tokoma voda, narašča in vre skoz vrata in okna v hiše,
podira vse ter nastaja više in više. Druhal nesrečnih veseljakov
se umika obupno in plašno na odre, strehe in višine ter beži,

153

toda zastonj —- deroči valovi jih hitro dohite in pogreznejo v
mokri groh. Vsi so žalostno poginili. Drugo jutro potihne grom 60
in vihar, pa voda še vedno doteka ter pokrije in zagrne celo vi¬
soki zvonik. In ta voda se ni več utekla, ampak kakor je na-
rastla, tako je ostala do današnjega dne — in to je Vrbsko
jezero pri Celovcu.

Tako ti bo pravil preprosti kmet oh jezeru to pripovest in 65
zraven ti še modro in resno zagotovil, da se čuje včasi v mraku
zalomili buč utopljenega zvona izpod vode. „To je svarilen
spomin," ho pomenljivo pristavil. Nar. prip. — A. Olikan.

117. Prisega v naravi.

1. Mladenči, v naravo
Cvetočo pojd’mo!
Cvetlice preljube
Prekrasno cveto.
Tam bele, rudeče
In modre so vmes,
Prijetno podale
Se bodo v povez.

3. Veselo in urno,
Junaško, čvrstč
Pojd’mo, tovar’ši,

V naravo lepč.

Že v zgodnji mladosti
Pokaže naj vsak,
Za dom svoj premili
Da čvrst bo vojak.

2. Le ročno na delo,
Tovar’ši mladi,

Da šopek prekrasen
Si vsak naredi.
Pripeli ga bomo
Na prsi mlade,

V katerih nam bije
Krepostno srce.

4. V molitvi goreči
Zdaj kvišku roke,

Očetu v nebesih
Zročimo srce.

V naravi prekrasni
Prisezimo si:

Za dom naš preljubi
Srce naj gori!

I. Tomšič.

118. Trnolica in vinska trta.

O lepi pomladi je v vzglavju nad vinogradom trnolica lepo
cvetela in se v svojem belem cvetju vsa košata grela na solncu.
Svoje lepote pijana, gleda v vinograd in vinsko trto zaničuje,
rekoč: „Zakaj se pa ti lepše ne oblečeš, visoko hvaljena vinska
trta? Ali te ni sram, da tako borna v vinogradu čepiš in solze 5
prelivaš? Gotovo ti mrzi, da sem lepše oblečena kakor ti, ker
vidiš, kako veselo čebelice po meni šume in otroci okrog mene
skačejo, tebe pa nihče ne pogleda!"

154

Vinska trta pohlevno molči, pa tiho in čvrsto poganja svoj
10 žlahtni sad. Ko jeseni grozdje dozori, pride truma ljudij rumeno
grozdje trgat in vinski trti hvalo pojo: „Preljuba vinska trta,
veselje našega srca !' 2 * 4  Na trnolico se nihče ne ozre.

„Soseda,“ ji reče zdaj vinska trta, „povej mi, katera naju
zdaj več velja! Tvoja prerana hvala ti ni ostala, tvoje prune
15  jagode, ki so tako košato ocvetele, so kislice, in vse se ogiblje
trnja, ki ti je odrastlo. Mojega ponižnega cvetja sad, sladko
grozdje, veseli otroke in oživlja možake; vsak pošteni človek me
rad ima.“

Samosvoja čast in hvala ti ne ho prida dala; ponižnost
20 velja, in pridnost hvalo da. a.  Slomšek.

119. Moje želje.

1. Rad hi tamo bil,

Kjer po polju veter žene
Žitne valove rumene.
Kjer vesela se glasi
Prepelica: „pet pedi“,
Rad bi tamo bil!

4. Rad bi tamo bil,

Kjer v zelenem gaju poje
Slavček poleg druže svoje,
Kjer se milo družita,
Mehko gnezdo znašata,
Rad bi tamo bil!

2. Rad bi tamo bil,

Kjer po dragah bistra reka
Kakor živo srebro teka,
Kjer zelene trate prt
Mene zove v pisan vrt,

Rad bi tamo bil!

5. Rad bi tamo bil,

Kjer mladine krasno cvetje
Zaljša grla milo petje,

Kjer nedolžnost je doma,
Spake sveta ne pozna,

Rad bi tamo bil!

3. Rad bi tamo bil,

Kjer visoke so planine,
Čudoskalne globočine,

Kjer boječa srna spi,
m  Strma peč v nebo kipi,

Rad bi tamo bil!

. . /

„ , vi , 'TiT<57

6. Rad bi tamo bil,

Tamo rajsko je veselje,

Tamo čiste srčne želje,

Tam v nebesa je odtod
Prosta in vesela pot,

Rad bi tamo bil!

_ V. Orožen.

"i4> //i &. ar.ti s, ■■ / /

120. Lesena skleda.

Izročil je prileten oče svojemu sinu pohištvo in vse pre¬
moženje, da hi na stare dni živel brez skrbi v miru in pokoju.
Ali zmotil se je sivi starček. Nehvaležni sin, kakor se prerado
po svetu godi, ta je vračal staremu očetu dobroto s hudimi deli.

5  Dokler je namreč sivček še imel toliko moči, da je sina in sneho
podpiral pri delu in jima pomagal, dotlej so se še nekako poraz-

155

umeli; ko je pa mož prihajal od dne do dne starejši in s sta¬
rostjo slabši, sta ga jela mlajša dva pisano gledati ter sta že¬
lela, da hi se ga skoro iznebila. Posebno težko sta ga gledala
tudi zraven sebe pri mizi; gnusilo se jima je, ker so starčku vsa 10
redka jedila pljuskala raz žlico na mizo. Stara leta so mu namreč
prinesla slabost, da so se mu roke hudo tresle — in kmalu je
imel mizo v kotu za pečjd, kjer je užival samši jedila, katera mu
je nehvaležna sneha nosila v vegasti skledici. To je staremu
očetu hudo dejalo, in marsikatero solzico si je obrisal na skrivnem. 15
Pa vendar ni ne godrnjal, ne sinu nehvaležnosti očital; vdal se
je v božjo voljo in mirno trpel tako naključbo.

Primeri se pa, da nekoč starčku uide skleda iz rok, pade
na tla in se ubije. Sneha na ta ropot priteče, in ko vidi čre¬
pinje strte sklede ležati po tleh, od jeze lica izpremeni, na vse 20
grlo vpije in ozmerja starčka, ne da bi bila sivi glavi in slabim
rokam prizanesla. „Sčasoma,“ pravi togotna, „pobije starec še
vso posodo, in denar ne pada z nebes, da bi kupovala vsak dan
novih skled." Jeze bleda potoži krivico svojemu možu, in večerjo
je staremu očetu že prinesla v leseni skledi. V srce je to sivega 25
moža zabolelo; na glas se je začel jokati ter je očital sinu ne¬
hvaležnost. „Sin,“ je dejal, „sin, ali tako vračaš staremu očetu
dobrote, ki sem jih pridobival s tolikim trudom za te? Ali je
to zahvala ljubezni moje do tebe? Ali se ti ne smilijo tvojega
starega očeta sivi lasje, pleša glava, vela lica, suhe roke? Si 30
mar li pozabil, kako je zažugal Bog v četrti zapovedi, da hoče
otroke, ki svojih starišev ne spoštujejo, ostro kaznovati? Sin,
sin!“ Ali vse to svarjenje ni ganilo trdosrčnega sina; on ni
maral za očetove solze, on se ni usmilil njegove sive glave. V
samšnem kotu je tudi zanaprej dobival sivček v leseni skledi 35
svoja pičla, napol neslana jedila.

Primerilo se je pa neki dan, da je vprašal nehvaležni sin
svojega otroka, kakih osem let staro dete, kaj misli s treskami
in dilicami igrajoč narediti. In otrok mu odgovori: „Kaj dru¬
gega, kakor majhno koritce, iz katerega hočem vam, ata, dajati 40
jesti, ko boste tako stari, kakor stari oče za pečjo." Te besede
so nehvaležniku tako presunile srce, da je svojo nehvaležnost
spoznal, se milo razjokal in starega očeta kleče prosil odpuščenja.
Odslej je starček noter do smrti zopet jedel pri jednoisti mizi s
sinom in sneho vred, in lesene sklede ni bilo več videti. 45

M. Valjavec.

156

121. O nebeški gloriji.

Stoji, stoji tam samostan,

Menih je v njem, ki let’ in dan
Premišljal je samo le to,

Kako v nebesih je lepo,

5 In kakšno je veselje tam,

Ki je ljudem prikrito nam,

Ki videlo ga ni oko,

Ki slišalo ga ni uho,

Ki ga čutilo ni srce,

10 In ki presega vse želje.

Iz kloštra šel počasnih nog
Sprehajat enkrat se je v log;
Kar na drevesu pevčica
Zapoje rajska ptičica,

15 In poje, poje tak lepo,

Da nobena ptica ne tako.
Prepevala je glorijo,

Ki jo v nebesih vživajo;
Prepevala na jasen glas
20 Je njega veličast in kras,

Ki je zemlje in neba vladar,

Od kterega je vsaka stvar;
Prepevala, kak božji svit
Nebeščanom je vsem odkrit;

25 Kak angeljci lepo pojo,

Lepo pojo, sladko poj6,

Sveti trojici strežejo,

Marijo devico venčajo,

Ki vsa, vsa osvetljena je,

30 Kraj sina posajena je,

Je pela od veselja tih,

Ki so v številu ’zvoljenih.

Ki njih posest za vekomaj
Veseli je nebeški raj;

Ki obličje božje gledajo, 35

Brez nehanja ga vživajo.

In pela je tako lepo,

Tako lep6, tako sladko,

Da se od glasov presladkih
Je precej zamaknil menih. 40

Vzbudivši spet se, v klošter gre,
Vratar neznan mu vanj odpre.
Poznal menihov nič več ni,

In njega tudi ne oni.

„Kakč je to, kako je to? 45
Pred jedno uro je bilo,

Ko sem zapustil samostan.

Da šel sem v log ko slednji dan,

In spremenjeno vse je zdaj,

In skoro mi neznan ta kraj.“ 50

Zdaj spomni višji se opat,

Da je bral v zapisniku enkrat,

Da šel menih iz kloštra je,

Pa da ni vrnil nič več se,

Pa nikdar se ni vrnil spet — 55
Od tistih dob je tri sto let.

„ Tedaj poslušal tri sto let
Sem rajsko ptico pesem pet’,

Ker tak sladka je pesem b’la,

Ki pela jo je ptičica. 60

O kakšna še le glorija
Veselja bo nebeškega!"

M. Valjavec.

122. Zakaj je vsak dren kriv?

Milila je ledena zima in nastopila prijetna pomlad. Vzha¬
jale so se iz zimskega spanja živali in živalce, ki nam oživljajo
gorke poletne dni. Tudi medved kosmatinec se je jel gibati v
svojem brlogu, v katerem je bil prespal vso zimo. Še bi bil rad
5 malo podremal, ali prazni želodec ga je opominjal, da je dalje
spal kot jedno noč. Izleze torej iz brloga in si gre iskat hrane.
Toda stric mrmrač so se vzbudili malo prevred. Še cvetja ni

157

bilo videti nikjer, kje bi bil potlej še sad? V tej nadlogi ga
sreča lisica. Medved ji potoži svojo nadlogo, in zvita lisica, od
nekdaj medvedu gorka, ta je precej pripravljena speljati ga na led. 10
„Prav žal mi je, 44  pravi zvita tetka, „da vam precej z ni¬
čimer ne morem postreči. Meni sami se tudi tako godi; vse sem
že prevohala, pa nikjer ni dobiti ničesar. Samo tam-le sem našla
drevo, ki je že v najlepšem cvetju; tam bo najprej sad. Srčno
rada ga vam prepuščam. 4 * 15

Nato pelje medveda pod lepo cvetoč dren in pravi: „Le-tu
ostanite in počakajte sadu; saj vidite, da druga drevesa še ne
cveto ne. Gotovo bo tu najprej kaj dobiti; jaz pa grem dalje,
dokler ravno takega drevesa ne najdem. 44

Lisica odide in najde drugod živeža kmalu dovolj; trapasti 20
kosmatinec pa sede pod dren in čaka, kdaj bo jelo zrelo sadje
padati na tla. Toda sadu le ni bilo.

Bližala se je že jesen svojemu koncu, ko pride lisica zopet
po tem potu. Kar zagleda medveda še vedno pod drevesom se¬
dečega. „Kaj pa delate tu, stric? 44  ga popraša. 25

„1, obljubljenega sadti čakam, 44  ji odgovori medved nevoljen,

..pa ga le ni. 44

Lisica se potuhnjeno nasmeje in reče: „0 hudobno drevo,
ki vam noče dati sadu! Glejte, jesen je že minila; kmalu bo
vam zopet treba iti spat, pa še zdaj niste dobili sadu. Jaz sem 30
pojedla ravnokar poslednjo letošnjo hruško. 44

To začuvši, skoči medved razkačen na drevo in mu povije
vse veje tako, da so še zdaj krive. Nar. prip. — Fr. Mam.

123. Večerno solnce.

1. Večerno solnce že zahaja
In nateguje senco gaja;
Zakriva se nam za goro
In jemlje zdaj od nas slovč.

3. Od jutra do večera s’jalo,
Toploto nam in luč dajalo;
Gre solnce zdaj za goro spat,
Veselo jutre hoče vstat’.

2. Svoj pot je solnce obhodilo
In svoje delo dopolnilo;
Kdor dela pozamudil ni,
Lahko se s solncem veseli.

4. Večerno solnce se ozira,

Po hribih svoje žarke vpira;
Poprej ko nas c’lo zapusti,
Prijazno se nam nasmeji.

5. Kdor, kakor solnce, svoje delo
Dopolni zvesto in veselo,
Lahkč zvečer se nasmeji
In v božjem miru sladko spi.

A. Slomšek.

158

124. Steblo in klas.

Glej, tu leži na cesti steblo slame. Ljudje hodijo sem in
tja, se ozirajo po sebi in po drugih, govore o potrebnem in ne¬
potrebnem, o koristnem in škodljivem, ali zavrženega stebla ni¬
komur ni mar. Nihče ne pozna več dobrotnika svojega. Žalosten
5 obraz to, pa resničen; nahajamo ga vsak dan v življenju člo¬
veškem in imenujemo ga nehvaležnost sveta. In vendar steblo
je še le naredilo iz človeka človeka; to steblo ga je povzdignilo
k višjemu, duševnemu življenju, in vse, kar si je pridobil v umenju,
izobraženju in nravnem izboljšanju, vse to se je zgodilo na pod¬
lo lagi tega — zavrženega stebla.

Obrazi davnih vekov nam stopajo pred oči. Z gorjačo in
kijem oborožen, brez domovja in domovine, brez Boga in čed¬
nosti blodi lovec, podoben krvoločni hijeni, po gozdu in planjavi;
kakor plenaželjna zver voha in sledi, kakor kača se zvija po
15 zemlji, da bi kakor ljuti tiger napadel tura ali pa jelena; z nje¬
govim mesom si krepi telo za poznejše moritve in s krvjo njegovo
sesa v sebe nove divjosti. Kakor orel v svoji okolici, ki si jo je pri¬
dobil v krvavem boju, ne trpi drugega orla, da, celo mladiče
svoje odganja od sebe, tako tudi divji človek, ki mu hrani lov
20  življenje, v samoti životari, v samoti gine in umira. Krvavo nje¬
govo opravilo ruši vse vezi družbinskega življenja, in vedni boj
za lastno ohrambo ne pripušča v boječi sumljivosti nikakoršne
prijateljske družbe. Samoten je živel, samoten tudi poginil; kosti
njegove so raznesli krokarji po daljni pušči.

25 Mirnejši obraz nam stopa pred oči. Za čredo belih ovac
in mlekodajnih krav speha pastir po travnatih ravninah. Z miro¬
ljubno dušo je ukrotil brav in govedo, lamo in velbloda, osla in
jelena; on hrani svoje črede za živež in jih-varuje pred pogubno
zverjo. Rodovitna krajina je njegova domovina, nebeški obok
30 je streha njegovega prebivališča. Njegov krotki duh pazno motri
premembe vremenske in preiskuje njih vzroke; duši njegovi se
dozdeva o moči skrivni in silni, in njegovo oko, iskajoče vodnika,
se povzdiguje hrepeneče k večernim zvezdam, k solncu — in čim
dalje više in više. Vzajemno premoženje in splošne nesreče je-
35 dinijo vse ude jedne rodovine k vzajemni pomoči, kajti rodovitna
zemlja vabi tujega pastirja; z oboroženo roko si prilastuje zemljo
vabilno, boj in smrt na vse strani pošiljaje. Slabejši ustopa
močnejšemu, opušča črede svoje in njivo plodovito, da bi se skril

159

v brlogih na skalnatih gorah in premišljal, kako bi izgnal po-
silnega roparja. 40

Zopet se je izpremenil obraz. Človek je opustil lov in živ¬
ljenje nemirno in v rahlo prst nasejal žitnega zrnja. Poleg svo¬
jega polja si je postavil poslopje trdno in varno, da bi našel v
njem prebivališče v vseh nezgodah življenja. Snuje si domače
rodbinsko življenje in stavi oltarje večnemu Bogu, da bi mu bla- 45
goslovil zemlje sad. Z bistrim očesom opazuje zvezde nebeške,
šteje dni in leta, kako se vrstita leto in zima. Modro razdeljuje
svoja dela; zraven sebe vseli rokodelca, da mu nareja plug in
voz, da mu izdeluje primerno obleko in postavlja pravilna po¬
slopja. Bog blagodari človeka; več nego potrebuje, mu donaša 50
živeža polje rodovitno; da bi svojim bližnjim mogel deliti od obil¬
nosti svoje, nareja ceste in vpeljuje kupčijstvo od kraja do kraja.
Svoje premoženje zavaruje s postavami in njih služabniki, in
proti sovražniku se brani z umetnim orožjem. Obilo rodi zemlja
plodovita; zato postavlja poleg hiš svojih cerkve in šole, svoje 55
prebivališče krasoti z lepim pohišnim orodjem, svojo dušo pa s
čednostjo in izobraženjem. Kakor palica čarovnica vlada steblo
vse človeštvo in ga napeljuje k iznajdbam, k čednosti in pobož¬
nosti; obrtnijstvo, kupčijstvo, vednosti in umetnosti, vera, božja
služba in državne uredbe, vse so založene na podlagi stebla in 60
klasii. Steblo in klas sta ona luč, ki je pripeljala človeka na pot
omikanega življenja, in ki mu živi ne samo telo, ampak razsvet¬
ljuje tudi duh.

Kdor na pohojeno steblo pogleda, pač ne vidi v njem ču¬
dovitega dani božje prirode. Iz drobnega zrna je pognala ne- 65

ugledna rastlina; z obleko ubožnosti so se odeli največji dobrot¬
niki človeštva; brez vonjave in krasno pisanega perja se dviga
iz zemlje pohlevna gola bilka: revna pa vznesena, naga pa čudo¬
vita. G-ospod nebes in zemlje pošilja mali rastlini vlažnost in

solnčne žarke, da bi se raztopili deli kremenite, okrog koreninic 70

ležeče prsti. Hvaležno sesajo korenine živež kameneni, uživajo
dalje še nekoliko solnih in apnenih tvarin ter sestavljajo iz njih
ono čudovito poslopje, po katerem se pretaka životna moč nežne
rastline.

Kako velikansko in krasno je to poslopje! Kaj so vse stavbe, 75
ki jih je naredila moč bistroumnega človeškega duha, v primeri
s pohlevnim steblom? Kateri stavitelj je že sezidal stolp, ki bi
se pri razmerno jednaki višavi in širjavi mogel meriti s steblom?

160

Sme se li oni orjaški angleški dimnik v Birminghamu, ki ima
80 pri 134 metrih visokosti spodaj 15, zgoraj pa 5l/ 2  metra v ob¬
jemu, staviti na stran našemu steblu, ki samo nekoliko milimetrov
debelo doseže visokost 2—3 metrov? Steblo nadkriljuje z veli¬
kostjo in dovršenostjo svoje sestave tanko palmo in nebotično
jelko, in duh človeški strmi pri pogledu na notranjo njegovo
85 ustrojnost. Kako krasno je že vnanje ozidje! Pa veliko lepše
je še znotraj — črez in črez prepreženo z najtanjšo gosto tka¬
nino. Premnogo cevij preprega notranje votline, po njih se vzdi¬
guje tekoča brana kvišku od predalčka do predalčka, kakor se
pretaka kri po žilah človeškega telesa. Na tisoče drobnih cevij
90 si je naredilo steblo, da bi mu mogle ob času potrebe donašati
dovolj brane iz bogatega studenca — matere zemlje; pri tem pa
ni pozabilo razrediti več predelov in jih tudi od zunaj ozaljšati
s tankimi listi.

Steblo je gotovo; na vrhu se je razvil velik klas, krona
95 vsega velikolepega dela. Kateri umetnik stavitelj se je predrznil
na vrhu svojega stolpa pripeti toliko breme? Vihar, dež in ne¬
vihta divja po planjavi in premetava na vse strani težki zrnati
klas. Globoko k zemlji se priklanja z zrnjem napolnjena glava,
ali klas se vendar ne zlomi. Cevi njegove so dosti močne j" in
100  krepke, da kljubujejo divji nevihti.

Steblo neutrudljivo dela; tam v nežne zibelke je vložilo v
klasu svojo deco in jo ziblje s skrbjo materinsko v toplem zraku,
in da bi se razvila in rastla, jo pogreva v solnčnem žaru. Mali
otročiči so lačni in žejni, in živeža za nje je najti le globoko
105 pod klasom, v rahli zemlji. Steblo nima niti parnih strojev, niti
kakega drugega umetnega orodja, in vendar se pretaka hrana,
od korenine iz zemlje zajeta, v tankih ceveh po vseh predelih, in
vendar dohaja dovolj redilnega soka do najvišjih oddelkov viso¬
kega klasii. Kolika moč mora tu biti v delu! Kje je kak parni
HO stroj, ki bi gnal vodo v višavo, katera bi bila primerna visokosti
stebla? Človek se ponaša s svojo bistroumnostjo, in glej, je li
mar že premagal doslej to slabotno steblo? Noben človek še
kaj takega ni izmislil, in ko bi se zbrali vsi narodi na svetu, ne
bi naredili Babela tako visokega in umetnega, kakor je — za-
H5 vrženo steblo.

Iz vode in kremena je vzrastlo čudovito steblo, rodil se
tudi klas; kamen se je izpremenil v zrno, da bi rešil ljudstvo
iz barbarstva, večne revščine in ubožnosti. „Ne vidite li,“ je

161

pravil severno-ameriški načelnik svojim rojakom Misisanom, „da
se žive ti beli ljudje z zrnjem, mi pa z mesom? Trideset in več 120
mesecev potrebuje meso za svojo rast, in zrno, v zemljo vrženo,
se povrne črez leto stoterno zopet. Meso, katero jemo, ima štiri
noge k ubegu pripravne, mi za lov pa samo dve. Ali ne vidite,
da zima, nam tako nadležna in pogubna ljudem, prinaša belim
mir in počitek? Zato imajo po hišah svojih toliko dece in žive 125
dalje kakor mi. Bratje moji, poslušajte usodo svojo: Predno cedre
naše domovine starosti razpadejo, predno javori postarani nehajo
dajati sladko maščobo: prej bode pogubilo pleme, z zrnjem se
živeče, narod mesojedih, ako lovci ne začno obsevati polja z zrnjem,
s katerim se beli žive.“ 130

Kes je temu tako. Žitno zrnje je postalo pogoj in središče
omikanega ljudstva; okrog njega se vrti življenje milijonov ljudij.

Z boječo nemirnostjo ogleduje človek rastočo strn vsako leto;
ako ne obrodi — o kdo more pregledati vse nasledke slabih letin!
Divje nevihte stresajo vso zemljo, kakor razgrajanje gor ogenj 135
bljuvajočih, ter groze raztrgati vse vezi družbenosti človeške.
Odvzemite žitno zrno — in človek postane zopet lakotna, me¬
rilna zver; omika in nravnost zveze rodovinske, zakon in ves
družinski red izgine v tem trenutku.

Velika je dobrota, ki nam jo daje klas s svojimi plodi; pa 140
tudi steblo samo izpodbada človeški duh k delavnosti, da bi po¬
skusil svojo umetnost. Glej oni nežni klobuček, s katerim se tako
rada krasi glavica ženska, na kateri si kosec pripenja kitico
poljskih cvetlic, in s katerim se mornar na južnih morjih brani
solnčni vročini: ta nežni klobuk je iz slame spleten. Težavno 145
delo to, iz krhke slame izbirati nežno tkanino, močno in gibčno!

Na tisoče revnih rok na Toskanskem, v Benetkah, na Švicarskem,
v Franciji in Belgiji se peča s pletenjem slamnatih klobukov ali
slamnikov. Iz slame izdeluje Kus svojo milozvočno harmoniko
in papirnik koristni papir. S slamo greje po brezgozdnih krajih 150
siromak svojo peč, in pod slamnato streho krmi kmet svojo ži¬
vino z rezanico, ki jo z ostro koso reže iz slame. S slamo
gnoji poljedelec svoje njive, in tako služi steblo po mnogovrstni
izpremembi zopet novemu steblu za živež.

Po češkem — Fr. Marn.

Čitanka II.

11

162

125. T

Mati božja rajskomila
Iz nebes je šla na zemljo,

Ino koder je hodila,

Vse ljudi je in živali
5 Ljubeznivo pozdravljala,

Vsem je stvarcam z belo roko
Sveti blagoslov dajala.

Glej, in vsaka stvar pod nebom
Njej naproti je hitela,

10 Priklanjala se je k zemlji,

V slavo pesem ji zapela.

Ptice glasne v senčnih vejah,
Slavca milega iz gaja
In skrlico izpod neba
15 Jedna misel koj navdaja,

Da z nižave in višave
Pred popotnico hitijo
In ji tamkaj z gladkim grlom
Sladke pesmi žvrgolijo.

20 Iz pečevja divja koza,

Iz goščave brzi jelen,

Slon in tigra iz puščave,

Vse, kar ima gozd jih zelen,

Vse zveri hite do deve,

25 Do Marije blagokrasne.

Tam klečijo na kolenih,

Molijo molitve glasne.

Iz potokov in studencev,

Iz morja, iz rek derečih
30 Stezajo glave na suho,

Kar je manjših rib in večjih.

Krog in krog se zemlja smeje,

o p o L

In glasno ji svet prepeva;

Krog in krog priroda uka,

Da od gor do gor odmeva. 35
Hrast kamniti, hoja mlada
Pripogibljeta mladike;

Vekovite krepke cedre
Vrhe klonijo velike.

Ni je šibe, ni cvetlice, 40

Da se ne bi priklonila.

Glej, in božja porodnica
Vse jih je blagoslovila.

Samo topol kraj potoka
Glave noče upogniti, 45

Iz napuha v trdem srcu
Noče blažene častiti,

Ampak drzno progovarja:

„Jaz, ki dvigam se v nebesa,
Nikdar se ne bom klanjala; 50

Naj se druga ji drevesa,

Ki so brez peres * srebrnih!“

Bliža se ji božja mati,

Tako milo jo pogleda,

Da začne vsa trepetati, 55

Trepetati, kakor rosa
Na cvetlicah pomladanskih.

Topol se je tresti jela,

Vstaviti se pa ne more;

Zato nje peresa bela 60

Gibljejo od dne do zore,

Večno bodo ji gibala,

Dokler tu na zemlji pela
Bode se Mariji hvala.

M. Vilhar.

126. Rastline v pregovoru.

Če dolgo sekaš, mora pasti i najdebelejši hrast. — Na jeden
mah dob ne pade. — Sila hraste ruje. — Kadar stari hrast pade,
zruši dostikrat mlade. — Kamor se drevo nagne, tja pade. —
Jabolko ne pade daleč od drevesa. — Drevo se na drevo na-
5 slanja, človek na človeka, — Dokler lipa cvete, ji ne manjka
čebel. — Jeden cvet ne naredi pomladi. — Rane rože rade po-
vend. — Bolje bobova slama nego prazne jasli. — Kdor pod

163

orehovo senco leži, oreha ne dobi. — Kakoršno seme seješ, takšno
žito hoš žel. — Kdor koprivo pozna, nagec skrije. — Za časa
začne žgati, kar hoče kopriva postati. — Kraj suhega drevesa tudi 10
surovo gori. — Kjer ni ljuljke, tam lepo žito raste. — Leskova
mati čudodelna. — Marsikatera bukev k svojemu koncu toporišče
da. — Senca visokih dreves se daleč razteguje. — Visokim smre¬
kam vihar vrhe lomi. — Piškavega oreha je največ slišati. —
Visoko glavo nosi prazen klas, a prazen sod ima velik glas. 15

127. Na planini.

1. Vstopim se na vrh planine,
Solnce ravno gori gre,

Z nebotične visočine
Se mi daljni svet odpre.

2. Ozrem se na domovino,
Gledam na gorenjsko stran,
Zrem dolino za dolino,

Za planjavo vidim plan.

3. Polje žitno rodovitno
Se v oči mi lesketa,

Vidi pridnost se očitno
Kmetovalca marnega.

4. Bistri potok, reka vije
Se tja v rajsko zelenjad,
Zemlja vlage se napije
In rodi stoteren sad.

5. Hrib za hribom se dviguje,
Gora gleda črez goro,

Božjo moč mi oznanjuje
Vse, kar vidi krog oko.

6. Od tam belega Triglava
Daje mi v oči ozir,

Bistra tam izteka Sava,
Petja nevsahljivi vir.

7. Ondi se mi odgrinjuje
Blejskega jezera kras,

Baj pozemski, kjer dviguje
Iz valov se k nebu glas.

8. Od tam doli, kjer megla se
Ravno je pretrgala,

Sem v oči mi lesketa se
Svit zidovja belega.

9. Stara tam stoji Ljubljana,

Yse dežele čast in kras;

Mati sinom slavnoznana,

Z gore čuj pozdrava glas!

10. Zrem po hribih, zrem po polji,
Sem in tja mi zro oči,

Gledam, kar mi je po volji:
Mesta, trge in vasi.

11. Vidim pred seboj Gorenjsko,
Tamkaj Notranjsko poznam,

V vinorodno stran dolenjsko
Zdaj oči uprte imam.

12. Tamkaj doli s Kranjci brati
Štajerec se in Hrvat,

Ne zamuja desne dati
Tu mi korotanski brat.

13. Rajske radosti zigrava
V vnetih prsih mi srce,

Vidim, brata brat spoznava
Vedno bolj od dne do dne.

M. Valjavec.

11

164

128. Praprotovo seme.

Med zelišča, ki imajo včasi čudno moč, da nam utegnejo
v mnogih rečeh pomagati ali škodovati ali prihodnjo srečo ali
nesrečo prorokovati, spada tudi praprot. Toda vsa bilina ni za
to dobra, le seme se more porabiti. Praprotovo seme ima svojo
5 moč ravno o kresu, kadar je najdaljši dan, pa najkračja noč.
Poslušaj, kaj se je nekdaj pripetilo.

Imel je neki gospodar hlapca. Vroč dan je bil, ker je bilo
o kresu. Kosila sta ves dan na travniku in zvečer sta prišla
trudna domov. Gospodar ukaže hlapcu po večerji, naj žene vola
10 na pašo, ker drugi dan pojdejo po seno na najdaljnji travnik.
Hlapec uboga, čeravno ne prerad, ker rajši bi bil šel spat.
Jedva pride na travnik, kamor je zagnal vola na pašo, že sede
truden na kamen in zadremlje. Vzbudivši se, ne vidi več volov.
Hitro poskoči na noge in ju gre iskat. Dolgo je že bodil in bil
15 ves truden vsled kratkega spanja, še več pa od slabega pota.
Preklinjal je in se grozil, da bo vola pretepel, ker sta se
mu skrila.

Na svoje veselje je hlapec kmalu zapazil vola v neki doli¬
nici, kjer sta med praprotjo mirno ležala in prežvekovala. Stopil
20  je polahkoma bliže in se pripravljal, kako ju bo najbolj pretepel.
Ali ves se prestraši, ko zasbši glas starega vola, ki je govoril
mlajšemu te-le besede: „Blagor tebi, tovariš, ki boš še dolgo
časa živel in si dobro klajo služil pri gospodarju; jaz bom pa
moral že prihodnjo jesen poginiti, in moje meso bodo ljudje po-
25 jedli, kakor je že njih navada." Žalostno je to izrekel proti
mlajšemu tovarišu, in debela solza se mu je udrla po licu. pri¬
hodnjo pomlad pa," pravi dalje, ,,boš ti z novim tovarišem oral
za repo; ali ko bodete že nekoliko brazd na njivi izorali, se bo
prikazala izpod brazde velika in strašna kača. Udrla jo bo za
30 gospodarjem, ki bo ravno plužil, ter ga smrtno pičila v nogo."
— „Pa kaj, ali se mu ne bo moglo pomagati?" popraša mlajši.
„Nihče drug mu ne bo mogel pomagati nego samo hlapec,"
reče nadalje starec. „Hlapec bi mu pomagal, ako bi kači, brž
ko se bo prikazala, z gorjačo pokazal prav.o pot do gospodarja.
35 Ali vstaniva in pojdiva domov; hlapec naju že išče, in gorje
nama, če naju dobi." To izrekši, vstaneta in gresta proti domu.
Hlapec je šel miren in pohleven za njima; še dotakniti se ni
upal nobenega, tako se je bal.

165

Ko se je približala jesen, je res prodal gospodar starega
vola, in prodan je storil konec v mesnici. A prihodnjo pomlad, 40
ko so orali za repo, se je zgodilo vse natanko, kar je vol govoril
na kresni večer. Kača je prilezla izpod brazde ter jo udrla za
gospodarjem z odprtim gobcem. Ali hlapec je dobro pazil nanjo
ter ji z gorjačo stolkel črepinjo. G-ospodar, videč, kako čudno
ga je hlapec rešil, ga popraša zavzet, odkod je vedel to. Hlapec 45
je vse razodel, kar sta se vola pogovarjala, pa vendar ni vedel,
zakaj je baš on takrat slišal vola govoriti. Nič ni vedel, da se
mu je bilo praprotovo seme vsulo v škornje; ko bi bil to znal,
pa ne bi bil slišal vola govoriti. Nar. prip. — A. Benignar.

129. Pesem o zvonu.

1. Zgubila mlada žena

Je dragega moža,

Ne ozdravi skrb nobena
Ji bolnega srca.

2.  Bledi ji velo lice,

Umira svit očij,

Ker dan in noč solzice
Ljubezen ’z njih cedi.

3. In hudo zarotila

Se mlada žena je,

Da vedno bo nosila
Obleko črno le.

4. Kar dragega hranila

Pri hiši je blaga,
Srebrd, zlato znosila
In — vliti zvonec da.

5. Nebeški hoče de vi

Dar’vati zvonec ta,

Ker ona večkrat revi
Srce je vmirila.

6. Na Bledu sred’ otoka

Kapelica stoji,

Tam vdova večkrat stoka,
Tam briše si oči.

7. Že vlil je za kapelo

Srebrni zvon zvonar,

Že dene ga veselo

Y čolniček svoj čolnar.

8. Naprej, naprej veslajo,

Do srede pridejo,

Kar vetri privihrajo
In strele švigajo;

r

9. Razsajajo vetrovi,

Se peni jezero:

Potegnejo valovi

Čolnič s seboj na dno. —

10. Še zdaj, ko temno krilo
Noči pogrinja svet,

Čolnarji sliš’jo milo
Iz dna zvonjenje pet’.

11. Da zvončeka je petje,
To vedo dobro vsi,
Veslajo brž v zavetje,
Nevihta jim grozi.

J. Bilec.

166

130. Hojka in kostanj.

Bilo je rožnega cveta, in kostanjevo drevo je cvetelo v svoji
največji lepoti. Vse drevo je bilo v cvetjn belo ko sneg; le
tam pa tam je gledalo kako zeleno peresce izmed cvetja.

Žalostna je stala hojka blizu kostanja in globoko vzdihovala,
5 kolikorkrat je veter potegnil po njenih temnozelenih vejah. De¬
jala je kostanju: „Sosed, kako lep si pač ti! Vsak človek se
rad po tebi ozira, tvoje cvetje daleč okoli diši, brez števila če¬
belic leta po tvojem cvetjn in veselo šumljaje nabira strdi; tudi
ptičica prebiva rada na tvojih vejah. Sama lepota in dragota
10  te je; name se nihče ne ozre.“

Tako je hojka hvalila kostanj, ker bi bila rada sama taka bila.
Nato ji kostanj odvrne: „Sestra, nikar me ne prehvali, da sem
lepši od tebe; hitro mine rožni cvet. Moje cvetje bo obletelo,
tudi poletja bode skoro kraj; hudi jesenski vetrovi me bodo otresli,
15 ljudje me s prekljami otepli, mi vzeli sadje in listje. Ves gol
bom ostal brez cvetja in zelenja; nikdo več zame maral ne bo.
Ti pa stojiš vedno lepo zeleno oblečena, ravna ko sveča, po
zimi in po letu se ne izpreminjaš. Dasiravno ne cvetiš, tvoja
glava je vedno opletena s čednim zelenjem, in v trdi zimi pri-
20  hajajo ljudje radi po tvojega zelenja za božične jaslice, kadar na
meni nobene lepote videti ni. Nikar mi torej moje lepote ne
oponašaj; prav rad bi menjal s teboj."

Vsakemu stanu je dal Bog svojo dobroto, svojo lepoto, ve¬
selje kakor žalost; vsak za svoje Boga zahvali in bodi zadovoljen!

A. Slomšek..

131. Ptica pivka.

Z zemlje voda je splahnila,

In ljudje so in živali

V malo morij je stopila,

Prihiteli brž s kopali:

Moški z rovnico, z lopato 15
Prst prekapajo robato;

Ženske s pridnostjo veliko
Kočno sučejo motiko;

S klinci rujejo otroci,

Prst odnašajo kar v roči; 20
Dela vprežena živina
In pa divja vsa zverina;

Junci, krave in pa voli
So zemljo z rogovi boli;

Konj teptal je tak togotno, 25

Z gor ni voda več curljala,

Grozna suša je nastala.

5 Vsi ljudje in vse živali
Žeje konec so jemali.

A njih klice Bog začuje:

Slišal vaše že sem nuje;

Gora vode bo dajala

10 In studenec trda skala;
Toda pretoke skopljite,
Jih do morja do vodite 1“

167

Da, trna rek da z gor priteče.

Vsi gase si silo žeje,

Samo pivka le ne sme je.

Bog jo vklel je, da od zemlje
Vode nikdar si ne jemlje, 50
Sam jedini dež sme piti,

Kar ga more v kljun vloviti;

A kadar jo žeja stiska,

„Piv, piv!“ proti nebu vriska.
Bog jo čuje, kadar joče, 55
Kmalu da dežja ji moče.

A ti, slišati jo vpiti,

V kupe, kosec, z mrvo hiti!
Sploh pa, ki jo čuješ pivko,

Le iinej jo za znanivko, 60

Da pri Bogu ni prekane,

Da dolžan nič ne ostane,

A vendar se rad usmili,

Kadar prosimo ga v sili;

Ne želi pogube grešnih, 65

Dokaj potov ima resnih.

M. Valjavec.

132. Rimska država pod prvim cesarjem.

Cesarjev prvi, Oktavijan Avgust, je bil v bitvi pri Akciju
leta 31. pred Kr. razrušil rimsko ljudovlado in tako vzel žezlo
rimske države sam v krepke svoje roke. A kaka je bila ta država ?
Vsled tolikih vojska, v katere je bilo rimljanstvo celih sedem sto¬
letij svojega obstanka zapleteno, in katere je skoro vse zmagovito 5
končalo, so se razširile državne meje daleč na vse strani takrat
znanega sveta. Kakor pa so bile rimske zmage državi povekšale
čast in slavo in dokaj izboljšale gmotno stanje, tako so ji tudi
dovolj škodovale. Iz podjarmljenih dežel, zlasti iz iztoka, je do¬
bival odslej Rimljan mnogokaj potrebnega in koristnega, česar 10
mu domača zemlja ni rodila; a seznanil se je tudi s tujimi še¬
gami, s tujimi običaji, katere je potem presadil na domača tla.

To pa, česar se je na tujem navzel, je bilo po večjem z njegovim
doslej poštenim značajem v nasprotju. A narava je človeka že
tako ustvarila, da se prime, popustivši dobro, prerad slabega, 15
ako mu le v kakem oziru ugaja. To prikazen opazujemo tudi pri
Rimljanu. Na tujem je okusil mnogo sladkih sadov, ki so imeli
to skrivno moč v sebi, da so ga kmalu omehkužili. Mehkužnost

Da vso polt imel je potno;

Pes in mačka vkup sta stala
In sta s tacami kopala;

Krt s podgano in pa z miško
30 Bil je prst od spod nakviško;
Medved, tacar-kosmatinec,
Volk-ovčar in vsak divjinec,

Lev mogočni, tiger hudi
So bili kopači tudi;

35 S kremplji brskale so kure,

S kljuni race, goske, pure,
Vrabci, orli, vrane, sove,

Vse, vse delalo je rove.

Jedna sama, sama pivka
40 Tam na strani lena čivka
In jih gleda, zaničuje,

Iz delavcev se norčuje.

Vodotoči so skopani
In do morja pripeljani.

45 „Tak’je prav!“ Gospod zdaj reče,

168

pa rodi v zvezi s pohlepnostjo celo vrsto drugih napak in slahostij.
20  Tako je v kratkem izginila rimljanska „virtus“ in ,.gravitas“, in
prejšnji resni, za vse dohro in hlago vneti rimski značaj se je
popolnoma izpremenil in izprevrgel v nasprotje.

Toda sladkih užitkov si ne more vsakdo privoščiti; to je le
tistim mogoče, kateri so si v raznih vnanjih in domačih bojih
25 po pošteni ali nepošteni poti kot veljaki ali prostaki, kot dosto¬
janstveniki ali zasebniki pridobili kaj premoženja. S tem se ti
zdaj očitno ponašajo in bahajo ter ne zamude nobene priliko, da
postavljajo svoje bogastvo in pogostokrat z njim tudi svojo bu-
dalost svetu na ogled. To pa mora seveda onim, katerim sreča
30 ni bila tako mila, vzbujati zavist, hkratu pa tudi željo, pripraviti
si na katerikoli način premoženje in z njim jednako prijetno in
brezskrbno življenje. Zato se na vse kriplje trudijo, da bi do¬
speli do svojega smotra, t. j. do obilnega denarja. Denar pa se
je dal tedaj po pošteni poti ravno tako težko doseči kakor dan-
35 danes. V vojskah na pr. to že ni bilo mogoče, ker je bil Avgust
skoro vse zmagovito končal; tudi bi bila mogla bojna sreča le
nekaterim posameznikom izkazati svojo milost. Vrh tega so bili
Rimljani vsled tolikega bojevanja že dovolj siti vojska in novemu
vladarju iz srca hvaležni, da se je z njegovim nastopom skoro
40 vesoljnemu svetu povrnil zaželeni mir.

A tudi po drugih, vsem prostih potih se ni dalo priti do
denarja. Poprijeli so se torej vsakega pospešila, naj si je bilo še
tako malopridno, ako jim je le pomagalo zadovoljiti svojo strast.
»Najprej ti je potreba denarja, po denarju še le kreposti!“ To je
45 bilo po Horacijevem izreku geslo tedanjim Rimljanom. Saj pa tudi
nihče ni po tem vprašal, kako si je pridobil človek denar, da ga
je le imel. Denar sveta vladar! Resničnost tega pregovora nam
izpričuje vsa rimska zgodovina, posebno pa v. tej dobi. Za denar
ti proda svojo čast sivi senator in mladi vitez, prvi dostojanstve-
50 nik v svoji palači in zadnji berač na Tiberskem mostu. Skratka,
za denar dobiš v Rimu vse, česar želiš. In če je mogel že numidski
kralj Jugurta, ki je bil kakih 100 let pred Avgustom prišel v Rim
se opravičevat, vzklikniti vsled lastne izkušnje: „0 mesto pod¬
kupilo, ti kmalu propadeš, ako le najdeš kupca,“ koliko večjo
55 veljavo so morale imeti njegove besede v tem času!

Pri takih razmerah je moralo seveda po denarju hlepeče
rimljanstvo takoj spoznati, da doseže s pomočjo samovladarja
najlaže svoj namen. To bode vsakemu umljivo, kdor pomisli, da

169

je imel cesar sam vse državno premoženje in vso državno oblast
v svojih rokah. Kar je prihajalo v državno zakladnico od krvavih 60
žuljev podjarmljenih narodov, vse si je ugrabil zdaj vladar sam
ter še pomnožil z imetjem političnih nasprotnikov svojih, katere
je bil ravnokar premagal. Isto velja o državni oblasti. Tudi njo
je zviti Avgust, seveda le rahlo in polagoma, izpulil starejšinstvu
in ljudstvu iz rok, tako da ta izguba ni nikogar preveč bolela. 65
Omeniti hočemo samo jedno stran te oblasti, namreč pravico, po¬
deljevati vse državne službe in dostojanstva, katera so obetala
čast in večjidel tudi denar. Te pravice se je posluževalo prej
ljudstvo v svojih narodnih zborih (comitia). Zdaj pa jo je podelil
vladar na videz starejšinstvu, a vendar je vedel vse tako urediti. 70
da se ni nikdar volil kdo, ki bi njemu ne bil po volji.

Poglavitna naloga za denarja željne ljudi je bila tedaj ta:
pridobiti si cesarjevo milost, katera je mogla vsako željo in nado
izpolniti. Tako je postal vladar Rimu drugo solnce, solnce, katero
je s svojimi mogočnimi žarki dobrodejno ogrevalo razne rimske 75
muhe in mušice. Ne smemo se tedaj čuditi, da je večina pozdra¬
vila Avgusta precej pri njegovem nastopu z velikim veseljem, in
da se mu je sčasoma voljno vdalo malo število njegovih nasprot¬
nikov, ko so se prepričali, da se vendar ne živi tako slabo pod
samovladno ustavo. Avgust ni bil zloben trinog, ampak moder 80
in prekanjen vladar, ki ni grozil, zasedši cesarski prestol, rim-
ljanstvu z mečem in ognjem, ampak si pridobival srca svojih pod¬
ložnikov z milostjo in večjidel prihlinjeno dobrohotnostjo. Mož je
tudi umel stare ljudovladne oblike, stara imena prihraniti, dasi
je popolnoma izpremenil njih bitje, in to brez vsake sile, in ne 85
da bi bila izprememba posebno občutljiva.

Tako vidimo tedaj na rimskem prestolu cesarja, čigar vse¬
mogočnost navdaja srca podložnikov z raznovrstnimi nadami. Ali
ni moral pri takem položaju naraven nasledek vladarjeve hlinrbe
biti ta, da se je je navzelo tudi vse že tako popačeno občinstvo. 90
in da je jelo cesarja, od katerega je pričakovalo vse dobro in
vse hudo, povzdigovati nad človeštvo, sebe pa poniževati v prah.
le da ne bi izgrešilo jedinega svojega namena? In kakor je nreh-
kužnost mati mnogih napak, tako rodi tudi hinavstvo in lizunstvo
še mnogotero drugo zaničljivo lastnost. 95

Kaj čuda, da so se sedaj polagoma vjedle v vse ude rim¬
ljanskega trupla vsakojake človeške strasti, ki so divjale po njem
kakor hude kuge. Pametni Avgust jih je sicer še umel brzdati.

170

ali pod njegovimi nasledniki so dospele na vrhunec svojega raz-
100  voj a. Pri teh namreč ne nahajamo več onega duha milosti in
umnosti, ki le v potrebi osorno in strogo postopa, ampak njih
srce se je popolnoma izpridilo, saj so bili vendar otroci svojega
časa. Tako niso občne popačenosti ne le ne ovirali, ampak jo
še pospeševali na razne načine, ali s pohujšljivimi vzgledi, ali
105 celo z ukazi.

Zastopniki te vrste cesarjev so Tiberij, Kaligula, Neron in
Domicijan. Kako so še pokvarjenemu občinstvu ugajali v tem
počenjanju! Kako jih je še grdo lizunstvo plemenitnikov, pes¬
nikov in prostakov hvalilo in slavilo! Kako se jim je vse hlap¬
no čevsko uklanjalo! Ni li bil naraven nasledek takega ravnanja ta,
da so prestopili naposled cesarji vse meje božjega in človeškega
prava, videč, kako se jim najhujša, najkrutejša, da, peklenska
dejanja ne grajajo, ampak štejejo celo v slavo in čast? Ali se
niso morali prepričati, da je rimsko državljanstvo že preveč po¬
lis pačeno in preslabo, da bi se ustavljalo njih sili, in da zakriva
svojo slabost le z lizunstvom in hinavščino? In dalje! Ni li jih
moralo navdajati to s smelo drznostjo in preveliko samosvestjo
in končno privesti do te stopinje, da so rimski svet le zaničevali
in zasmehovali, ako se je še kdaj drznil, glasno ali zamolklo iz-
120 javiti svojo nezadovoljnost z njih bedarijami in zlobnostmi? Kdo
se bo tedaj čudil, da so cesarji doprinašali taka strahovita de¬
janja, ki se nam skoro zde neverjetna, ako bi jih ne poročali
možje, katerih imena se v tistem času leskečejo kakor biseri v
blatu. In občinstvo samo je videlo v cesarju ne le svojega gos-
125 podarja, ampak tudi svoj vzor, katerega je izkušalo v raznih
rečeh posnemati, da si pridobi cesarsko naklonjenost, da se pri¬
kupi vladarju in s tem zajedno streže svojemu namenu. Pri takih
okolnostih tedaj ni moglo biti drugače, kakor da so nastopili časi,
o katerih veljajo besede pesnikove:

130 „Vbijalci vrejo ljuto krog.

Krvave rise zdaj so žene,

Posmeh jim gnus in groza sta;

Še živ razkačene hijene
Delijo trup sovražnika.

135 Nič sveto ni, vse nežne veze

Pobožnosti so žrtva zmot,

Pravičnega zločin podleže,

Pregrehi vsaki prost je pot.“

Fr. Wiesthaler.

c.{r, . tfcljr x.ot

'' J n ^ A**--- * * dstf+tLkt/,

Z^c

■£-*■ tj

j  y

ft'a.

f

dedt?,

133. Ilirska tragedija. a  -*-* • u

m  , . tfiL* : /tr-£ctd/>

1. „Tam od gorečih Libije puščav

Do mrzlih host germanskih in dobrav,

Od Taga pa do Evfrata in Nila —

Tod orel rimski razprostira krila.

■*/« <

Vse naše — vse! . . . Andetrium samo
Vrh skale gnezdo sčkolovo to —

Jedino ti nam ne bi se udalo? _ x*A< *<*.■,

Kak’ dolgo še nam bodeš kljubovalo?


Kak’ dolgo, Bato, smeli gorski voj, ^

Poslednji grad mi branil bodeš svoj ?
Bojim se, da pogine še od glada ,
Ilirska velikanska ti armada.

■ /yiC*i J 4‘tcr J

j  /.%

4. Avguste jasni, kaj si misliš ti,

Da sin Tiberij tvoj se tu mudi?
In kaj porečeš, ko brez zmage,
Domov privedem legije stoglave?


In kaj porečeš, ko brez zmage, slave / Vr »- >

5. Na levjih kožah on sloni.

Po glavi mislij roj se mu podi.
Polnočna straža tiho, čuj, prihaja,
Neznanca v šator nekega dovaja.

'd£ ^

f.

(Ji  v ^ A

Bedi. v : ,i

6. ,.Kdo?“ — „„Bato!““ — „Mart, zaščitnik Rome sam
Privedel k meni, v tabor te je k nam!

Za pest zlata ... za državljanstvo naše
Prodaješ — je-li? — mi te gore vaše? ;<

7. „,,Da, izdajica sem ti, o Rimljan!

Izdat očino prišel v tvoj sem stan.

Tako kričalo vse je gori name,

Ko borce svoje sem ostavljal same.

8. Na, pripogibam svojo ti glavč,

Odsekaj z mečem slavnim svojim jo!

A narod, narod moj — ta prost naj bode,
Ne jemlji mu, ne jemlji mu svobčde!

9. Kaj treba vam še več zemlje, sveta?

Čemu dežela skalna vam bo ta?

Bogovom za Ilirije svobodo
Poslednjega žrtvuj nje vojevbdo? . .


10. „Ha-ha! Prečen, barbar, odkup je tvoj.
Kaj počnem z mrtvoj tvojoj naj glavbj ?
Dežela ta in živa glava tvoja —

To v Rimu bojna bode . slava moja.

172

11. Naprej, Rimljani, na trdnjavo gor!

Naš bo Andetrium, ko vstane zor . .

TJklenjen Bato mirno mora zreti,

Ko vrag razdeva grad mu zadnji, sveti.

12. On vidi, kak’ za zidom pada zid . . .

Kale oči se mu, kali se vid;

Y prali pade zadnji zid po borbi vroči —

I Bato pade, in srce mu poči. ^ Aškerc

Opomba. Andetrium je današnji Muc,  mesto v Dalmaciji, na severni
strani od Spleta. Rimljani so ga oblegali leta 10. po Kr.

134. Košuta in vinska trta.

Košuta se je lovcem za vinsko trto skrila in potuhnila.
Lovci mimogrede je ne vidijo in odidejo. Zdaj meni, da se ji ni
nič več hati; po trti se začne spenjati in mladice objedati. Šum
in lomast pa lovci zaslišijo in se vrnejo; za trto zver zagledajo
5 ter jo ustrele. „Prav mi je,“ reče košuta umiraje, „ker sem se
nehvaležno pregrešila nad svojo zavetnico. 4 *

Kdor dobrote s hudim vračuje, ne odide maščevanju.

Fr. Metelko.

135. Večerna molitev.

1. Zadnjič strune danes zadonite,

Proti nebu hvalni glas nosite
Njemu, ki prižiga luč višavam,

Njemu, ki pošilja mir nižavam!

2. Z mrakom se mi bliža mirno spanje,
Mile naj sladijo mi ga sanje!

V rajskem svetu duh se naj sprehaja,
Dokler jutra svit me ne omaja.

3. Dan za dnevom urno se porniče,

Vsaki večer resen glas nam kliče,

Da rumeno solnce kdaj se skrije,

Ali zjutraj več nam ne posije.

4. Torej strane žalostno donite,

Proti nebu hvalni glas nosite
Njemu, ki pošilja mir v nižave,

Njemu, ki nas vabi na višave!

A. Umek.

173

136. Hoja na Vezuv.

Kdo bi že ne bil slišal o ognjenih gorah, ki mečejo vrelo
vodo ali raztopljeno skalovje in rude, pa tudi velike skale med
grmenjem in potresi iz sebe ter včasi silno škodo napravljajo!
Najimenitnejša taka gora v Evropi je Vezuv blizu mesta Neapola na
spodnjem Laškem. Hočem vam jo popisati in posebnosti te gore 5
povedati, kakor sem jih videl in opazoval, ko sem to ognjeno
goro sam obiskal 1. 1875.

Ognjebljuvnik Vezuv se kvišku dviguje kako poltretjo uro
od mesta Neapola proti jugo-vzliodu sredi prekrasne in neskončno
rodovitne kampanske ravnine. Ni v zvezi z drugim gorovjem, 10
samo globoka in ozka dolina ga loči na severni in vzhodni strani
od skoro ravno toliko visokega Monte di Somma, ki pa ni prav
za prav posebna gora, ampak le del Vezuva samega, ki se je v
nekdanjih časih odcepil od sedanjega ognjenega vrha pri kakem
silnem potresu. Vsa oblika njegova in tvarina, iz katere obstoji, 15
kaže očitno, da je le šiloma odcepljen del Vezuvov.

Pota peljeta dva do žrela te ognjene gore; j eden od mesteca
Rezine nakvišku, drugi od Pompejev. Izvolila sva si s tovarišem
zadnjo pot, ki je sicer daljša in tudi nekoliko težavnejša, ima
pa to prednost, da si popotnik ob jednem tudi lahko ogleda po- 20
suto mesto Pompeje. Bilo je dne 30. kimavca zjutraj ob šestih,
ko se odpeljeva po železnici iz Neapola proti jugu. Brž ko pride
vlak nekoliko iz mesta, zagledaš na levi goro Vezuv, ki se po¬
dobna velikanski kopi vzdiguje 1186 metrov visoko. Dobro do
polovice svoje visokosti je gora porastla, proti vrhu gola, in 25
gost dim se počasi, pa neprenehoma vali iz žrela na vrhuncu.

V pičli uri se pripeljeva, vedno ob morju drdraje, do četrte
postaje Pompeji, kjer izstopiva. Tukaj so vedno pripravljeni
ljudje, da kažejo tujcu pot na goro. Od gosposke so nalašč
zatd postavljeni, imajo posebno obleko, zaznamovani so s števil- 30
kami in imajo tudi plačo že določeno, katero smejo terjati od
tujcev. Brez takega vodnika ni varno hoditi na goro. Imajo
pa ti vodniki tudi konjiče pripravljene za tujce, da jahajo na
Vezuv, dokler se da; kajti peš bi bila pot le pretežavna in pre¬
dolga, jahaje pa se opravi iz Pompejev do vrh gore in nazaj v 35
dobrih petih urah.

Od Pompejev jahaš kake pol ure po ravnem, silno rodovitnem
polju in med obzidanimi vrti, ki so polni lepih trt in krasnega

174

sadnega drevja. Tu stoji figovo drevo, tako polno, da se mu
40 tanke veje šibe od teže sadu; zraven je log pomarančnih dreves,
ki izmed temnozelenega gostega listja kažejo debeli zlatorumeni
svoj sad. V drugem kraju zagledaš celo vrsto čvrstih limon z
dvojnim sadom, že zrelim rumenim in še drobnim zelenim, in na
nos ti udari prijetna vonjava malega cveta. Zopet dalje jahaš
45 mimo murbnih dreves, lepo v vrste zasajenih, in od jednega do
drugega so kakor venec napeljane brajde, po katerih se zibljejo
veliki, večjidel črni grozdi. Vmes prideš zdaj do posameznih hiš,
zdaj skoz cele vasi.

Črez pol ure se začne vzdigovati svet, in pricnb se zgolj
50 vinogradi, vmes kaka figa, tam nekaj oljk, lavora ali drugačnega
drevja. Nekateri vinogradi so obdani z nizkim obzidjem, ki je
zloženo iz večjih kosov lave; drugi imajo za ograjo bodeče
rastline kaktove, pa veliko večje in krasnejše, kakor jih zarede
naši vrtnarji v umetni gorkoti. Po teh vinogradih, ki se stegu-
55 jejo po obnožju okoli Vezuva, pridelujejo slovečo kapljico „vina
grškega" in še bolj sloveče „solze Kristusove". To je jako močno
in ognjeno vino, rdeče kakor zajčja kri. Zares prežlahtna kapljica,
ki se kakor ogenj razlije po žilah. Kako pa tudi to drago kap¬
ljico skrbno varujejo! Videl sem med vinogradi sem ter tja
60 hoditi čuvaje s puškami in velikimi psi, in gorje mu, kogar za¬
sačijo v tujem vinogradu. Opazoval sem najinega vodnika, ki
mu je nazaj gredočemu bilo tako vroče, da je jedva govoril.
Milo se je oziral na desno in na levo ob potu, kjer je viselo
lepo zrelo grozdje, ali dotakniti se ni upal ne jagode ne. V
65 nekem kraju je čuvaja prosil za grozd, pa tudi ta si mu ga ni upal
dati. Raste pa to trsje na zgolj razpadli lavi in na vulkanskem
pepelu, zraven pa še pod tako vročim podnebjem; kako bi ne
bilo ognjeno!

Pod nogami sva imela doslej vulkanski pepel, na drobno
70 razpadlo lavo; ko pa se začne pri zadnjih vinogradih pot vzdi¬
govati kvišku, pridemo do mogočnega sivorjavega plaza strjene
lave, ki je leta 1858. lila iz Vezuvovega žrela, in blizu tam je
drug plaz jednake lave in vmes mogočnih skal, ki jih je 1. 1848.
metal iz sebe ognjenik. Više ko jahamo, krasnejši pogled se od-
75 pira očesu na podnožje gorsko in na bližnje morje.

Srednji pas Vezuvov, skoz katerega jahaš počasi dobro uro
vedno nakvišku, je še porastel več ali manj. Niže najdeš čvrsto
kostanjevo drevje, više le še bolj grmovje, potlej le redko pri-

tlično grmičevje, dalje le še posamezno zelenje, ki šiloma po¬
ganja iz pepela in lave; nazadnje pridemo na podnožje gole 80
strme kope, kjer jenja vse rastlinsko življenje. Pepel in drobno
vulkansko kamenje ne more dajati dostojne hrane tudi najzado-
voljnejši rastlini ne; in če se tudi katera poskuša udomačiti, jo
posuje nov nasip z žrela doli.

Do podnožja gole k6pe se pride s konjem od Pompejev v 85
dobrih dveh urah; tu pa je se treba postaviti na lastne noge,
više ni mogoče jahati. Tukaj je dobro, malo si odpočiti, predno
nastopimo zadnjo in najhujšo pot; to pa sleherni še toliko rajši
stori, ker se odtod odpira očem razgled, kakor bi ga jednakega
težko našel na svetu. 90

Obnebje je bilo čisto ko ribje oko, ker prejšnji dan se je
močno vsul jesenski dež ter očistil zrak in ga nekoliko shladil.

Ako se ozremo proti severo - zahodu, vidimo v daljavi Neapol s
krasno okolico. Od Neapola proti jugu pa modro morje reže
globoko v zemljo velikanski obok, ki se steguje noter do gora- 95
tega polotoka sorentinskega, ki je videti na daljnem jugu. In
ob tem oboku gledaš v zares čarobni legi ob morju toliko znani
Portici, malo niže mesto Rezina, ki je zidano nad razvalinami
posutega mesta Herkulaneja, in še dalje proti jugu Torre del
Greco, bogato mesto s kakimi 9300 prebivalci. Temu kraju je too
Vezuv ob raznem bljuvanju napravil že silno škodo. Leta 1861.
se je ravno nad mestom v gori odprlo jednajst žrel, iz katerih
je lila lava, razdejala velik del mesta in vse požgala. Ali pogost¬
nega tega rogoviljenja v gori se je prebivalstvo že privadilo, in
jedva pregnan se naseli človek zopet na starih razvalinah v 105
krasnem tem kraju. Nekoliko proč vidimo mesto Torre del Annun-
ziata se razprostirati ob podnožju gorskem. In ko pogledaš v
daljavo morja, vidiš na desni veliki vulkanski otok Ischia, na
levi konec sorentinskega polotoka Kapri, vmes pa lepo, čisto
višnjevo morje, ki sega Vezuvu do podnožja. Solnčni žarki igrajo lio
na morskem površju, in ribiške ladjice plavajo ob bregovih z
razpetimi jadri jednako belim labodom po vodi, v daljavi pa večje
ladje režejo valovje, da se daleč za njimi pozna v moiju sled,
kakor brazda za plugom. In ko gleda oko na desno kvišku, vidiš
gosti sivi dim, ki ga mogočni vulkan piha polagoma v zrak. 115
Zares, to vse skupaj daje nebeški pogled, da mora človek pri¬
trditi onemu pesniku, ki je rekel: „Okolica neapolska z Vezuvom
je kos nebes, ki je padel na zemljo."

176

4 ,/

Počili smo, zdaj pa le krepko na noge, čaka nas najtežav-
120  nejša pot do žrela, ki je črez in črez posuta z drobnim vulkanskim
kamenjem in pepelom, da se vdira noga. Sicer so ob dnevih,
ko tujcev pričakujejo, tukaj že pripravljeni ljudje z lesenimi
nosilnicami, da bi nesli popotnika do žrela, seveda za drag denar,
ali takega nosila se navadno poslužujejo le ženske, katerim bi
125 sicer jedva mogoče bilo priti do žrela. Zopet drugi se ponujajo,
da hočejo tujca z jermeni vleči kvišku. Imajo namreč dolge
jermene, ki jih vržejo črez ramo, da se popotnik prime za nje in
tako seveda veliko laže kobaca kvišku, ker ga Lah pred njim
vleče napol. Kdor je količkaj trden v nogah, temu se ni treha
130 posluževati tega pripomočka; pač pa ti čvrsta palica kaj dobro
služi, ako jo vzameš v roke.

Pustimo torej Lahe z nosili in jermeni, in le vrlo naprej!
Vulkansko kamenje pod nogami je različne barve. Nekatero je
temnorjavo in lahko kakor kovaška žlindra; drugo belkasto, ono
135 temnordeče in težje, kar kaže, da je rudninskega rodu; največ pa
najdeš rumenih žveplenih kosov, zlasti bliže ob žrelu. Učenjaki so
preiskovali take kose, ki jih izmetava Vezuv, in našli v njih
zraven raztopljenega različnega kamenja do 40 vrst rudninskih.
Ko smo nekako na sredi pota do vrha, mi pokaže vodnik neko
140 razpoko v gori, iz katere se vali rahel dim. Grem z roko blizu,
ali v tistem trenutku jo naglo odmaknem, ker puhti silna vro¬
čina iz razpoke.

In kvišku, kvišku lezemo, še nekaj korakov — in gost dim
se mi zavali v obraz; silno hud, prešinljiv žvepleni smrad mi
145 udari na nos in se tako zoprno vleže na pljuča, da mi zastane
sapa. Stojimo na robu mogočnega žrela. Z ruto si močno za¬
tisnem usta in nos, pa nič ne pomaga; zoprni ostri žvepleni
sopar me skoro vrže v medlevico. Vodnik me prime za roko in
urno pelje ob robu žrela do tiste strani, od katere se je valil
150 dim. Tukaj mi ni neslo sopara v obraz, dalo se je laže sopsti,
tu je bilo mogoče pogledati, kje stojim. Tik žrela sem stal, ki
je bilo podobno velikanskemu kotlu, iz katerega se je črez in črez
vzdigoval gost dim, tako da se nekoliko pedij dalje ni dalo nič
razločiti. Na okrog ima sedanje žrelo Vezuvovo pol ure hoda,
155 kakor mi je pravil vodnik; robovi njegovi so večjidel ostri, in
notranja stran kakor stena ostro odrezana. Na nekaterih krajih
je bil rob dobro ped širok; samo na kraju, kamor me je peljal
vodnik, je bil rob širok kake tri metre.

177

V žrelo pogledati se zaradi dima ni dalo, pa tudi bližati se
ni varno. Strupeni sopar lahko človeka omami, ali mu utegne 160
izpodleteti, in izginil bi za vselej izpred očij. Ogledoval sem le
kraj, kjer sem stal. Tla so bila tako vroča, da ni bilo mogoče,
z golo roko se jih dotakniti. Veliko je tam ležalo jajčjib lupin.
Nekateri popotniki namreč prinesli s seboj jajec, da jili polože
tukaj na tla v lavo, in v nekaterih trenutkih so skuhana. V 165
nekem ko tiču je bila lava še mehka, in ko je vodnik trsko vrgel
na njo, je v prvem hipu jela goreti s plamenom. Če je gora
mirna, ni tukaj ob robu nobene nevarnosti za življenje, da le
preblizu ne stojiš; k večjemu si ožgeš črevlje, kakor se je zgo¬
dilo meni z jedno peto, s katero sem bil stopil malo predaleč. 170
Kakšen je krater znotraj, kdo ve? Ko sem bil jaz gori, se ni dalo
gledati vanj. G-otovo je žrelo silno globoko in raztrgano ob stenah,
kajti Lah je vpil v globočino, in mnogoteri bučeč jek je temno od¬
meval; vodnik pa je govoril: ,,Hudič je notri in odgovarja!"

Dim, ki se vali neprenehoma iz žrela, je po dnevi bolj ali 175
manj temnosiv; ob solnčnem vzhodu sem ga videl lepo rdeč¬
kastega, in po noči je nad žrelom ognjenosvetel od notranje še
vrele lave. Žrelo ognjebljuvnikovo ni vedno jednako; pogostoma
se izpreminja, zlasti ko gora bljuje. Kadar Vezuv ravno jenja
metati iz sebe in je za nekaj časa miren, takrat se mu vidi v 180
silno temno globočino; predno pa začne bljuvati, je krater poln
skoro do roba, podoben ravnini, po kateri sem ter tja leže lavne
skale in pepel vmes. Na vse kraje je raztrgana ta ravnina, in
iz razpok se vali dim; na sredi pa je brezdno, ki se vedno izpre¬
minja. Zdaj je le jedno, zdaj jih zazija po pet ali še več, pa 185
zopet se zapro. in na drugi strani se prikažejo druga, velikokrat
tudi ob vnanji steni gore.

Metanje ali bljuvanje se večjidel začne s potresi in z no¬
tranjem bobnenjem in tuljenjem, in vmes švigajo bliski iz žrela.
Včasi se najprej iz gore vzdigne lava, t. j. zmes raztopljenega 190
kamenja in rude. Vlije se črez robove žrela, ali pa tudi steno
žrela prodere in se v mogočnih potokih vlije po gori navzdol.
Vročina lave, ko pride iz žrela, je silna, pravijo, da do 1000°
po K. Ta ognjeni potok dere bolj ali manj naglo navzdol, po¬
toma požge vse, na kar zadene, in včasi napravi silno škodo in 195
strašno razdejanje. Le počasi se strdi in ohladi lava, velikokrat
še le v nekaterih letih; nazadnje razpade na površju v pepel.
Takih potokov strjene lave je ob gori videti na mnogih krajih.

Čitanka II. 12

178

Potem ko se je lava razlila iz žrela, se vzdigne navadno
200  silno visoko (pravijo, da do 3000 metrov) ves potok vrele morske
vode, pomešane s pepelom in drobnejšimi ali debelejšimi kameni.
Kakor mogočno drevo se vzdigne to v neskončno višino, v zraku
se razprostre in pade na zemljo, tako da pokrije včasi zemljo
veliko milj na okrog. Vmes meče večkrat tudi skale silne teže
205 po več ur daleč. Vsled tako silnega in groznega bljuvanja se
tudi žrelo in visokost Vezuva izpreminjata; po nekaterem metanju
postane gora višja, pri nekaterem se zniža.

Zadnja leta Vezuv ni nikoli prav miren. Rimljani ob Kri¬
stusovem času pa niso poznali njegove strašne moči, imeli so ga
210  za mrtvo goro. Na enkrat pa nastane leta 63. po Kr. okrog
Vezuva strašen potres, ki napravi v vsej okolici silno škodo, in
leta 79. po Kr. se začne ono strašno bljuvanje, ob katerem sta
raztopljena lava in pepel daleč na okrog pokrila zemljo ter po¬
sula in požgala cela mesta, vmes tudi Herkulanej in Pompeje.
215 In odtlej se je zdaj pa zdaj ponavljalo bolj ali manj hudo raz¬
sajanje ognjene gore noter do novejših časov. Od leta 1500. do
1875. je Vezuv petdesetkrat hudo izmetaval. Od leta 1500. do
1631. je bil sicer popolnoma miren, da se je počasi porastel črez
in črez, in da so po mrtvem, že porastlem žrelu celo pasli živino
220  — ali na enkrat, ko nihče ni mislil, začne dne 16. grudna leta
1631. strašno tuliti znotraj v gori, mogočna megla dima in pe¬
pela se vzdigne iz njega, da se je v precej oddaljenem mestu
Neapolu stemnilo ob dnevi in po vsem južnem Laškem raznesel
pepel. Silno težke kamene je lučalo po več ur daleč, vmes so
225 potresi hudo stresali zemljo, in na sedmih krajih se je vlila
goreča lava iz žrela, in sedmeri ti potoki so v svojem teku po¬
končali več mest in drugih krajev ob vznožju Vezuva. Blizu
3000 ljudij je takrat poginilo. — Od leta 1717. do 1737. je Vezuv
skoro neprenehoma metal; posebno hudo leta 1730., ko so se več
230 mesecev zaporedoma nad Neapol vsipavale cele plohe pepela.
Strašni potoki lave so se tudi leta 1794. izlili iz gore, in ko so
se privalili v morje, je začelo od silne vročine vreti ob bregu.

Zadnjič je Vezuv hujše razsajal leta 1872. Že meseca pro¬
sinca leta 1871. je začela iz neke stranske razpoke na severo-
235 vzhodni strani gore teči lava, črez nekaj mesecev tudi še na
drugi strani. Najhujše je bilo pa od 24. do 30. malega travna
1. 1872. Takrat se je na vseh krajih lava razlila iz žrela; na
jednem kraju tako naglo in mogočno, da je posula dvajset ljudij,

179

razpostavljenih za opazovanje. Ta urni potok lave se je valil
proti severo-zahodu, cel kilometer na široko in šest metrov na 240
globoko. V dvanajstih urah se je potok pridrevil pet kilometrov
daleč. Oh jednem se je zgoraj iz žrela med strašnim bobnenjem
vzdignilo visoko v zrak silno veliko razbeljenih kamenov, lave,
pepela z gostim dimom vred; pravijo, da do 1300  metrov visoko.

To zadnje bljuvanje je napravilo nad tri milijone lir škode. 245
To, ljubi čitatelji, je ognjena gora Vezuv, in tako je njeno
strašno razsajanje. A če so tudi ljudje ob vznožju Vezuva noč
in dan v smrtni nevarnosti, če jim je tudi gora že tolikokrat in
tolikokrat vse pokončala: vendar svojih mest in vasij ne po¬
puste, vedno se vnovič naselijo. Vleče jih nazaj rodovitnost in 250
krasota kraja, ker povem ti, da ni rekel preveč oni popotnik, ki
si je ogledal Neapol in krasoto, pa zares nebeško lego tega kraja
in nato navdušeno zaklical: „Neapol si oglej, in potem umri!“

A. Zupančič.

137. „0 bella Napoli — addio!“

1. Potaplja v moije že se Kapri,
Sorent za nami tam leži,

Hladeč med drevjem se zelenim ...
Domov naš parobrod hiti.

2. Ej, ntva bela, ladja nagla,

Kaj pač mudi se ti tako?

Kje lepše je na svetu božjem
Za dušo mojo, za ok6?

3.  Vsak dan tu stal bi in bi gledal
V to morje višnjevo črez krov;

In to igranje, šepetanje
Poslušal tihih bi valov . . .

4. Skrivnostno moije, sveto morje,
Velika sfinga — kaj si ti?
Globoka večnost si ? Vesoljnost ?
Življenja vir, vir vseh stvarij ?

5. Oči pogrezam v globočino,
Pogrezam sam se že tja dol .. .
V brezdanje plavam že prepade
Čim dalje niže, bolj in bolj ...

6. Ha! kaj je to? Kaj potegnilo
Iz sanj me je, iz globočin?
Kazlega petje se veselo

In goslij vrisk in mandolin.

7. „0 bella Napoli — addio!“

Črez krov se ori glasni spev,

In sredi morske se planote
Izgublja v zrak njegov odmev. ..

8. „0 bella Napoli — addio!“

Saj že stojiš pred nami tam,

Ti Napoli, signora krasna,

In „dobro došli!“ kličeš nam.

9. „0 bella Napoli — addio!“ . . .

Ne pojte rajši pesmi te!

Že jutri moram se ločiti.. .

Otožno moje je srce .. .

A. Aškerc.

12 *

180

138. Odkod so naše kulturne rastline?

Lepa je naša domovina! Po ravninah in dolinah rodovitna
polja, posejana z različnimi poljskimi rastlinami, vmes med njimi
prijazna sela, skrita med sadonosnim drevjem; na holmih in
gričih dozorevajo rumene in modre vinske jagode, in ako pri-
5  demo više na goro, nas sprejme hladna senca krasnega gozda.
Prav poje naš Vodnik:

„Sloven’c, tvoja zemlja je zdrava,

In pridnim nje lega najprava.

Polje, vinograd, gora, morje,

10 Buda, kupčija tebe rede.“

Pa ni kilo vselej tako. Ko so se v starodavnih časih naši
pradedje preselili v našo sedanjo domovino, tedaj so pokrivale
njena tla goste prašume. A pridni in delavni Slovenci, ki so
takrat že gotovo znali polje obdelovati, so se lotili takoj težkega
15  dela, in kmalu se je zibalo zlato klasje tam, kjer je bila dotlej
vse sama šuma.

Število rastlin, ki so jih sejali naši pradedje, je bilo sprva
majhno. A čim dalje bolj so spoznavali ljudje koristne lastnosti
različnih rastlin ter jih začeli sejati in gojiti, da bi jim dajale
20 živež, obleko, stanovanje, orodje, gorivo, zdravila in druge po¬
trebe. V poznejših dobah so začeli ljudje potovati v najdaljše
kraje po nove rastline in so jih zasadili v svoji domovini; ako
pa v novi domovini ne rasto, ker jim ne prija podnebje, si pri-
skrbujejo njih obrodke s pomočjo trgovine. Vsled tega, da so
25  se uvedle nove rastline in novi rastlinski obrodki, se je izpre-
menilo dostikrat življenje ne samo pojedincev, ampak tudi celih
narodov v višji meri, negoli vsled dejanj mogočnih zmagalcev.
Tuje rastline so učinile ogromne prevrate v življenju narodov
glede na hrano in pijačo, na obleko in stanovanje, na trgovstvo
30  in obrtnijo. Zgodovina kulturnih rastlin je tedaj znamenito po¬
glavje v zgodovini človeške izobraženosti.

Prvi korak k višji izobraženosti je storil človek še le tedaj,
ko je pričel vzgajati rastline. Predno vzgojena rastlina dozori
plod, mine vselej vsaj nekaj mesecev, in človek, obdelujoč rast-
35  line, se ne more seliti od kraja do kraja, kakor je delal poprej,
ko se je bavil zgolj z živinorejo in z lovom. Pri tem si je moral
človek graditi stalna stanovališča.

181

Prvi začetki izobraženosti segajo v najstarejše dobe, in kot
naj starejše kulturne rastline nahajamo pri človeku žitovnice. Že
najstarejši narodi so znali ceniti vrednost žitovnic za napredek 40
in blagostanje človeško. Malo ne vsi stari narodi pričajo, da so
jih božanska bitja učila poljedelstva, in zatorej so te bogove sla¬
vili in poveličevali kot največje svoje dobrotnike. Te priče nam
ob jednem kažejo, da je vzgajanje žitovnic tako staro, da se človek
ne spominja, kdaj se je začelo. 45

Do naj višje stopinje je dospela do danes človeška izobra¬
ženost v Evropi, čeprav izmed rastlin, ki so vplivale na razvoj
poljedelstva, sprva ni bila nobena v Evropi domača. Priroda je
v tem oziru Evropo proti Aziji in Afriki prav po mačehno ob¬
darila, Malo ne zaporedoma vse važnejše kulturne rastline so 50
doseljenke iz drugih krajev sveta. Kakor v Aziji in Afriki se
poja,vlja tudi v Evropi vzgajanje nekih žitovnic že v najdavnejši
prošlosti. Nahajamo dokazov, da se je človek v tisti dobi, ko je
bival po jezerih, bavil z vzgajanjem žitovnic; vendar se vidi,
da je človek priselil žitovnice iz Azije. Kakor žitovnice so do- 55
bivali Evropci v stari dobi zaporedoma i druge kulturne rast¬
line iz Azije in Afrike. Grška in Italija sta bili najglavnejši
deželi, ki sta pričeli prijemati prirodne darove iz Azije in Afrike;
odtod pa so se pozneje kulturne rastline selile dalje v srednjo
Evropo. Tako sta postali Grška in Italija most, prek katerega 60
se je vselila v Evropo velika množina kulturnih rastlin, ter sta
bili tako zibel našemu duševnemu napredku.

Čeprav so prastanovniki grškega in italskega polotoka
gotovo poznali žitovnice, vendar ni tedaj pri njih cvetelo polje¬
delstvo, ker so se kot pastirji neprenehoma selili od kraja do 65
kraja. Stanovali so v zemeljskih jamah, hrano in obleko pa do¬
bivali od živine in od drugih živalij, ki so jih lovili v gozdu.
Orožje so si napravljali od kostij, rogov in kamenja, a mreže za
lov so jim pletle ženske od rastlinskih vlaken. Nov razcvet v--. 1
izobraženosti se je pričel v omenjenih deželah, ko so prišli njih 70
prastanovniki v dotiko s Feničani. Iz zgodovine nam je znano,
da je prometno to pleme okoli leta 1400. pred Kr. zasedlo jugo-
zapadni del Azije in severni del Afrike, in da se je nastanilo po
otokih Egejskega morja in naposled doseglo obale grškega in
rimskega sveta. S Feničani so se počele seliti kulturne rastline 75
v Evropo. Med njimi so bile posebne važnosti vinska trta.
smokva in oljka.

182

Posebna znamenitost omenjenih rastlin obstoji v tem, da
so to drevesa. Narod, ki koče gojiti drevesa, se ne sme seliti.
80 Predno drevo obrodi sad, mine mnogo let, in v tem času zahteva
drevo veliko skrbi in posla. Za ta posel je potrebno, da se človek
odpove selitvi, in da se nastani na jednem mestu. Vzgajanje
dreves je tedaj priklenilo človeka na stalna sedišča. Izobraženost,
ki se je dotlej polagoma razvijala v Aziji, je prešla z rastlinskimi
85 priseljenci na plodovitna grška in italska tla. Sedaj se je
pričelo v teh deželah novo gibanje, in zgodovina nas uči, do kako
visoke stopinje sta dospela omenjena naroda.

Razen imenovanih dreves se je ob jednem ali nekaj pozneje
priselila obilica drugih kulturnih rastlin na grška in italska
90 tla. Izmed njih omenimo bučo (tikvo), kumaro, kutino (njena do¬
movina je blizu Kaspijskega morja, a na Grško je prišla z otoka
; ,-Knde iz mesta Kydonije), črno murvo (iz Armenije), slivo (iz
Male Azije), oreh in kostanj. Črešnjo, breskev in marelico so
prinesli na Grško in v Italijo v zadnjem stoletju rimske ljudo-
95 vlade. Nadalje se je za grško-rimske dobe priselil lan, konoplja,
lavorika in uresne rastline, kakor stolista roža, bela lilija, vzhodni
žafran in šebdj (Garten-Levkoje).

Ko so se tedaj vzgajale omenjene rastline, se je vzdignila
v malo stoletjih izobraženost na Grškem do višine, do katere po-
100 prej noben narod ni dospel. In vse svoje pridobitve je predala
grška dežela kot lastnino rimskemu narodu. Rimljani so postali
kmalu vladarji sveta, in razširjajoč meje svojega vladarstva, so
razširjali i kulturne rastline in človeško izobraženost. Glavne
meri, v katere se je razširjala rimska oblast, so bile Galija, Ger-
105 manija, Panonija in Norik. V poslednji dve deželi je spadala naša
sedanja domovina. Kar je bil nekdaj vzhod za Grško in Italijo,
to je postal sedaj Rim evropskemu severu. Šume so se začele
redčiti, poleg orne zemlje so se pojavljali vinogradi in sadovnjaki,
vzdigala so se sela in mesta, in povsod si mogel spoznati zna¬
no menje rimskega življa. Tako je prišla v srednjo Evropo vinska
trta (žitovnice so tudi tukaj že poprej poznali) in z njo sadno
drevje: oreh, kostanj, črešnja, breskev, marelica in dr.; smokva
in oljka sta dospeli samo v južne kraje naše domovine, ker jima
dalje proti severu nedostaje potrebne toplote. Tudi druge gori
115 omenjenih rastlin so prišle tem potem k nam.

183

Nova selitev rastlin v Evropo se je pričela, ko se je poja¬
vilo tu novo pleme, osvojivši si na mah severno Afriko, špansko
zemljo, Sicilijo, dolnjo Italijo in vso Levanto. Bili so to Arabci,
ki so tako postali gospodarji Sredozemskega morja, s katerim so
se poprej ponašali Rimljani. Arabci so prinesli prvi sladorovo 120
trstiko in bombaževec na obale Sredozemskega morja. Ako se
tudi te rastlini nista v Evropi daleč razširili, vendar se je takrat
svet z njima bolje upoznal. To je bilo povod, da sta se pozneje
preselili v Ameriko, in tam sta še le zadobili svetovni pomen,
kakor malokatera druga rastlina. Arabci so prinesli v Evropo 123
tudi riž, ki se je kmalu razširil po Španskem in na italskem
polotoku, tako da so morali pozneje sejanje riža v obližju večjili
mest zakonito prepovedati, ker je močvirje, kjer je rastla ta rastlina,
kužilo zrak.

Ni nam treba dalje naštevati rastlin, ki so jih Arabci pri- 130
nesli v Evropo; zakaj kakor so bili Arabci otroci južnega neba,
tako so bile tudi njih rastline južne vrste ter se niso mogle raz¬
širiti dalje v srednjo Evropo.

Ko je začela zvezda arabske moči temneti, so osvojila
turška plemena iztok. Sedaj se je pričelo veliko mešanje narodov, 133
in pri tem je prišel zopet zapad v dotiko z iztokom. Križarske
vojne so zbližale iztok z zapadom, in Italija se je zopet vzpela
do velike svetovne trgovine. In tisti valovi, ki so sedaj pričeli
zaganjati ljudi iz zapada proti vzhodu in naopak, so prinesli iz
turških krajev mnogotero turško rastlino. Turki so bili ljubitelji 140
lepih dreves in osobito velikih, pisanih cvetlic. Lepe uresne
rastline, ki so cvetele v prvi njihovi domovini, v vedrem Turke-
stanu, so se jim tako omilile, da se niso mogli ločiti od njih.
Prišedši na Bospor, so posadili po vrtih carigrajskih vse svoje
stare ljubimce. Vse lepo cvetje in cvetno grmovje, ki je rastlo 145
po širokem turškem carstvu, so zbirali neumorno ter znašali v
svoje bujne vrte. Tako je postal Carigrad in turško carstvo naj¬
važnejši izvir krasnega uresnega cvetja za zapadno Evropo.
Izmed uresnic omenimo tulipan in hiacinto ter stotine njunih
pavrst, cesarski tulipan, lipovec ali španski bezgovec in dr. Izmed 150
uresnih dreves ne smemo pozabiti tukaj omeniti divjega kostanja,
ki je prišel okoli leta 1550. iz Azije v Carigrad in kakih dvajset
let pozneje na Dunaj. Danes spada k najlepšim uresnim drevesom
naših šetališč.

184

155 V tej dotiki z vzhodom je dobila naposled Evropa še jedno
jako važno kulturno rastlino, ki jo moramo tukaj omeniti, in sicer
ajdo. Domovina ajde je v srednji Aziji okoli Himalaje. V Evropo
je došla prek Tatarske in Rusije. Leta 1436. se omenja prvikrat
na Nemškem, in v 16. stoletju se je že razširila po vsej srednji
160 Evropi in postala v mnogih krajih neprecenljive vrednosti za
blagostanje narodov. Največ je sejejo danes v severni in v
severno-vzhodni Evropi in poglavito v Rusiji. Na toplem jugu
ne uspeva dobro.

V istem času po priliki kakor ajda je dospela v Evropo
165 koruza, ki uspeva najbolj v južnih krajih. V njej so dobili južni
kraji takorekoč nadomestilo za ajdo, da niso bili prikrajšani na¬
sproti severu. S koruzo se pričenja za selitev rastlin nova doba,
ker se je sedaj rastlinskemu svetu odprla nova pot. Z odkritjem
Amerike, odkoder nam je prišla koruza, so se otvorila vrata novi
170 strugi, ki je začela na veliko izmenjavati rastline starega in
novega sveta. Rastline, ki so se črez toliko stoletij iz južne in
vzhodne Azije selile v Evropo, so odpotovale brzim potem v
Ameriko. Mnoge rastline so postale velike važnosti za svetovno
trgovino še le tedaj, ko so jih preselili v Ameriko, kakor riž,
175 sladorovec in bombaževec. Iz Amerike so pa zopet prišle razen
koruze še nebrojne druge rastline, ki so nam na veliko povzdignile
narodovo blagostanje in bogastvo. Sem spada podzemljica ali
krompir, ki so ga prinesli v Evropo 1. 1565.; a moral je čakati
dve sto let, predno je prišel do zasluženega spoštovanja. V Evropi
180  namreč ni sprva ljudstvo maralo za krompir, in še le huda lakota
je prisilila Evropce k podzemljici. Laže so se ljudje privadili
duhanu, ki je v istem času dospel iz Amerike. Čudno, da vse
kazni niso mogle zabraniti duhana, dočim so morali darila ponu¬
jati tistim, ki so sadili mnogo koristnejšo podzemljico.

185 Z odkritjem Amerike so se otvorila pota svetovnemu pro¬
metu na vse strani naše zemlje. Vzhodna Azija, južna Afrika,
Avstralija in vsi otoki Velikega morja so stopili z Evropo in
Ameriko v jedno kolo, in težko bi bilo poimence navesti vse one
rastline, ki so se začele sedaj širiti po vsem svetu. Po naših
190 vrtih in nasadih nahajamo rastline iz Japana, Indije, južne
Afrike in iz Amerike, in naše vrtno cvetje se je sešlo iz vseh
krajev sveta. h.  Schreiner.

139. Hrast in lipa.

Hrast je lipo ogovoril:

„Mnogo let že tu stojiva
Tiho, mimo, brez razpova;

Ti sedaj pa preširoko
5 Veje svoje razteguješ,
Previsoko glavo svojo
Proti jasnem’ nebu dvigaš;
Še obnebje mi zakrivaš,
Vejam mojim rasti braniš.

10 Tvoje korenike k mojim
Pod skalovjem so prodrle,
Bodo mojim pot zaprle,

Morda jih celo zatrle.
Velikansko deblo moje
15 Se viharju ne pripogne,
Gromu, tresku se upira,

Ti pa si le šibko drevce.

Jaz sem trd kot večna stena,
Pod menoj še morje stoka,

20 Z mano se ne meriš reva!“

Hrastu lipa'odgovarja:

„Ce dvigujem kvišku glavo,

Ce razširjam krasno veje,

In če silim gor do neba,

Ti nikdar ne bodeš branil. 25
Tudi mene solnce greje,

Tudi meni luna sije,

Tudi name rosa pada,

Z dijamauti me posiplje.

Tudi moj život je krepek, 30

Čelo krepko, srce krepko;

Senca moja je pa večja
In hladnejša je kot tvoja.

Deblo moje da podobe,

Cvetje moje blago zdravje: 35

Če pa veje moje v tvoje
Silijo, ne bom branila.

Brani ti, če ti je dano!

Ti po svoje! Jaz po svoje!

Brez prepira, brez sovraštva! 40
Svobodna sta zrak in zemlja.“

M. Vilhar.

140. Bog Dioniz in vinska trta.

Ko je bil grški Bog Dioniz še majhen, je potoval v mesto
Naksos, kakor nam pripoveduje grška pravljica. Med potjo sede
truden na kamen, da bi si malo odpočil. Ko pa tako sedeč gleda
pred se na tla, zapazi, da mu pred nogami poganja rastlina iz
tal, katera se mu toliko dopade, da pri tej priči sklene jo vzeti 5
s seboj in na pripraven kraj presaditi. Tedaj jo izkoplje in od¬
nese varno s seboj. Ko je pa med potjo solnce močno pripekalo,
se je bal, da se mu ne bi posušila, predno pride v Naksos. Ko
torej zagleda ob poti votlo ptičjo kost, jo hitro pobere, vtakne
vanjo rastlinico in gre urno naprej. Pa v njegovi čudodelni 10
roki je rastlinica tako naglo rastla, da je prikukala kmalu zgoraj
in spodaj iz kosti. Zopet se boji, da mu ne bi usahnila, ter
gleda, kako bi si pomagal. Zdaj najde levovo kost, ki je bila
večja od ptičje, in vtakne ptičjo kost z rastlino vred v njo. Ko
pa najde pozneje oslovsko kost, ki je bila še večja od levove, 15
vtakne vse skupaj v njo ter koraka urno naprej, da pride v Naksos.

186

Ko je hotel potem rastlino v pripravno zemljo posaditi, je
zapazil, da so se njene koreninice ovile med tem okoli ptičje,
levove in oslovske kosti in močno zarastle. Ko torej ni mogel
20  rastline ven vzeti, da ne hi hudo poškodoval koreninic, jo je kar
vsadil, kakor sna je hila, t. j. vse skupaj je vtaknil v zemljo, in
glejte, prijela se je in kaj ljubeznivo in hitro rastla, pa tudi v
kratkem času rodila obilen sad — zlato grozdje, iz katerega je
Dioniz (ali Bakchos) naredil prvo vino in ga dal ljudem piti.
25 Pa glejte čudo! Ko so pili ljudje to pijačo, so sprva lepo pre¬
pevali kakor ptički; če so več pili, so postali srčni in močni kakor
levi; če so se ga pa še bolj napili, so bili podobni — oslu.

141. Vinska trta in oblaki.

Na gorici raste vinska trta,

Nad gorico se pode oblaki.

Vinska trta govori oblakom:

„Oj nemili vi oblaki sivi!

5 Veter goni vam peroti rosne,

V črnem nedru nosite vodico,

S hladnim dežjem močite planjave,
Da rumena se zori pšenica,

In do pasa sega sočna trava;

10 Bistro vodo dajete potoku,

Da na skale pljuska z belo peno
In kolesa mlinska urno goni;

Beki strugo polnite globoko,

Da na hrbtu bele ladje nosi
15 In leskeče ribe v nedru hrani.

Jaz za sušo tu umiram reva,
Bumeni se velo moje perje,

Suho deblo poka v vročem solncu,
Trda prst mi korenine gloda,

20 Sladki sad na črno zemljo pada;

Vi pod nebom jadrate visokim,
Gledate na mene iz višave,

Pa le jedne kaplje mi ne daste,

Da odžejam se sirota žejna,

25 Oj nemili vi oblaki sivi!“

Besedujo ji oblaki sivi:

„0 ti trta, vinorodna trta!

Kako terjaš ti od nas le dežja,

Ker si kriva hudih djanj brez mere:

Ti človeku motiš bistro glavo, 30

Ti z života trgaš mu obleko
In ogrinjaš ga z beraškim plaščem;

Ga izganjaš iz domače hiše
Ter odpiraš mu prezgodnjo jamo.
Kolne v solzah te nesrečna žena, 35
Kolne v bridkem zlu te vdova mlada,
Kolnejo te sirotice nage,

Sirotke nage in brez kruha.

V tvoji kaplji, vinorodna trta,
Marsiktero se vtopi poštenje, 40

Marsiktera pogubi se duša,

Pekel polni, in nebo se joka.

Z6ri sladko grozdje v grenki solzi,

Ki se toči zarad tvoje zlobe;

Naj škropi ti velo tvoje perje, 45
Naj obliva ti razpoklo deblo,

Naj namaka ti zemljico suho,

Pa ne prosi dežja iz oblakov,

O ti trta, vinorodna trta!“

Odgovarja oblakom vinska trta: 50

„0j oblaki, vi oblaki sivi!

Ne tožite, ne dolžite mene;

Nisem kriva hudih djanj brez mere,
Kriv jih človek je, ki v zlo me rabi.

Ki brez uma in brez Boga dela, 55
Ki darove lepe moje skruni.

Kdor me vestno vživa, ta me ceni;
Krepim žile mu in trudne ude,

187

Skrb preganjam s temnega mu čela, Nisem kriva hudih djanj brez mere, 70
60 Napolnjujem srce mu z veseljem, Kriv jih človek je, ki v zlo me rabi,

Vnemam dušo mu za vsako dobro; Ki brez uma in brez Boga dela,

Mladim bistrim lice, oko starcu, Ki darove lepe moje skruni.

Pevcu v srcu vzbujam zlato pesem, Pred sodnika v srdu bom stopila,

Da ponaša z njo se pozni zarod. Pred sodnikom ga tožila bodem, 75
65 Sin nebeški je izvolil mene, Ko bo prišel dan vesoljne sodbe."

Da pričujem o ljubezni božji, In obmolkne na gorici trta;

V belih cerkvah po širokem svetu. Nad gorico se zgoste oblaki,

Oj oblaki, vi oblaki sivi! Pa odprejo črno svoje nedro,

Ne tožite, ne dolžite mene; S hladno roso porosijo trto. 80

Fr. Cegnar.

142. Vinska trta.

Najboljši pevci med ptiči imajo preprosto obleko. Nikakoršna
pisana suknja ne naznanja, da jo zna slavček najbolje drobiti;
jednako skriva vinska trta svojo moč med krevljastimi vejami in
se zaničuje v zelenkastih majhnih cvetkah. Pa listje je lepo in
vredno, da venča čelo bogu, ki daruje veselje. In kdor ve, kako 5
lepo diše njene cvetke, ta se ne čudi, da rode tako rajske jagode.
Trta se openja in pleza po drevju in po kolih, kakor bi hotela
prositi človeka, da jo sadi in podpira. Sadil jo je pa tudi, odkar
se je zavedel, in ne bode je opustil. Kakor pripoveduje sveto
pismo, jo je zasadil Noe takoj, ko je naznanjala mavrica, da se 10
bo odslej začelo veselo in prijazno življenje in rastje brez ovire.

Gotovo so trto že sadili ob časih Homerja in njegovih vrst¬
nikov na Grškem in v Mali Aziji. Z  Grškega in iz Egipta so
zanesli trto na Laško. Romul je daroval bogovom še mleko,
Numa Pompilij je že prepovedal, da se ne sme mrličem na grmade 15
polivati vino. Najpoprej so sadili trto okrog Rima, kamor je prišla
okoli leta 180. pr. Kr. z Grškega. Prve rimske postave so pre¬
povedale, da se ne sme piti vino pred 25. letom, Grki pa niso
bili tako natančni.

Na južno Francosko so zanesli Feničanje trto 600 let pred 20
Kr. iz Azije. Severnim ljudstvom se je bilo vnelo poželenje do
ognjenega laškega vina; prilomastili so zato večkrat črez planine,
da bi se ga napili. Domicijan je bil trto prepovedal; pod dobrim
vladarjem Probom (276—282 po Kr.) pa se je razširilo vinstvo
do reke Rena in v Panonijo. Takrat tedaj so jo zasadili po Slo- 25
venskem, po Hrvatskem in tudi po Srbiji. Po zgodovinski poti
je težko zaslediti domovino vinski trti; mnoge povesti kažejo na

188

mnogo krajev. Mogoče tudi ni drugače, ker skoro vsako ljudstvo
je dobilo vinsko trto iz drugega kraja. Najbrž je trta doma v
30 Aziji v gozdih Mingrelije in Imerecije, kjer še divja raste. Noe¬
tova povest dokazuje tudi že zgodnje vinstvo med Kavkazom in
Araratom.

Reja je trto jako izpremenila, kaplja pa na dobroti toliko
pridobila, da je kaj. Izkušnje in vednosti so učile človeka, kako
35 naj pripravlja vino, da bo najbolje. Dosegel je človek tudi toliko,
da se sme imenovati vinska kapljica najblažja pijača v dolini
grenkih solz. Kakoršnega vina poželi grlo, sladkega ali močnega,
z vsakim ve postreči umni gornik.

Trta raste po vsej zemlji; pa črez 50° širokosti in med
40 krogi solnčne vrnitve se ne da saditi. V vročih krajih raste
trta le na hribih, kjer je bolj hladno. Trta ne strpi ne mraza,
ne vročine, če sta prehuda. Že v severni Afriki se trta v osojah
najbolj obnaša. V nekaterih krajih perzijskih izkopljejo dva do
tri metre globoke jame, v katere sade trto, da ji ni prevroče. V
45 takih vročih krajih ne delajo povsod vina, ampak uživajo le
grozdje; tudi bi bilo vino škodljivo pri taki vročini.

Evropci niso nikjer mogli biti brez vina. Zanesli so torej
trto na vse kraje, kjerkoli so se naselili, in kjer je bil kraj za
njo. Izkušali so jo tudi zarediti v Ameriki, pa ni hotela rasti.
50 Sedaj so pa začeli saditi domačo trto, ki tam divja raste, in
obnaša se jim prav dobro, posebno v dolini reke Ohio. Najime¬
nitnejša izmed vseh je trta, ki se zove „katawba“, in ta še
najbolj pretrpi mraz. Jagode ima sicer drobne, pa sladke, ki
dobro diše.

55 Na severni meji vinstva rastejo skoro najboljša vina. Ne¬
katero je pa tudi, da vleče usta navzkriž, da je joj! Pri nas
sade trto na južnih bregovih, v bolj vročih krajih tudi po ravnem.
Trta ljubi dobro zagnojeno, peščeno prst, ne pa mokre ilovnate.
Kako ji ugajajo vulkanska tla, kaže vino, ki raste okrog ognje-
60 bljuvne gore Vezuva. Ne imenujemo tega vina zastonj „solze
Kristusove".

Če se ne obrezuje, vzraste trta zelo velika. Pripoveduje se
o jedni na Francoskem, ki je bila debela kakor mož črez pas, in
ki je na leto dajala po 350 steklenic vina. Na južnem Francoskem
65 se še zdaj dobivajo grozdi po 3 do 5 kg  težki. Ko je bil poslal
Mojzes Jozuo in druge može, da bi si ogledali deželo, ki se meda
in mleka cedi, so dobili grozd, ki sta ga morala dva možaka

189

nesti na drogu. Neki popotnik pravi, da se še zdaj dobivajo tam
grozdi po 8 kg  težki. Iz svetega pisma vemo, da je bilo v Pale¬
stini nekdaj vinstvo glava poljedelstvu, in da je bila trta naj- 70
večji blagoslov obljubljene dežele. L Tušek.

143. Bitva na Vipavskem.

(L. 394.

Oj leži, leži pogorje
Od Triglava blizu v morje;
Črez pogorje pelje cesta

V laško zemljo, v lepa mesta;
5 Zid za zidom pot preprega,

Stolp za stolpom jo obsega;
Tam na stražah so vojaki,

Vsi so drzni korenjaki.

Onstran hribov pa globoko
10 Kaže se polje široko;

Oj to ni polje široko,

Vojske mnoštvo je visoko.
Vojsko zbral je knez Evgenij,
Carstva ropar nepošteni;

15 Djal vrh gor malike bele,

V roke dal jim zlate strele.

Glas že pride od zahoda

V Carigrad tja do izhoda:
„Vojsko zbral je knez Evgenij,

20 Carstva ropar nepošteni. “

Kaj stori na glas nadložni
Teodozij, car pobožni?

Skliče vojsko, v boj se bliža,
Gre pred njim znamenje križa.
25 Prej še moli car pobožni:

„Ti pomagaj, Bog vsemožni!
Rod neverni naj ne vpraša:
Č’mu njih Bog pomoč odlaša? 1 '

Čudno naglo z vojsko celo
30 Pride car v Emono belo;

Brž hiti z vojaki v gore,
Vrhnje straže kmal’ premore.

po Kr.)

Vojska v ravno iti jame,

Boj srdit pa tu se vname;

Sredi dne se noč napravi, 35
Silna bitev carja vstavi.

V noči moli car pobožni:

„Ti pomagaj, Bog vsemožni!

Rod neverni naj ne vpraša:

Č’mu njih Bog pomoč odlaša?" 40
Truden car vtopi se v spanji,

Glas dveh mož mu pride v sanji:
„Nič ne boj se, car ves verni,
Bog pomaga ti neizmerni."

Z dnem se car srčnč vzdiguje, 45
Up vojake navdušuje;

Čvrsto stopajo z višave,

Gre jim vid že do ravnave.

V ravni vojske vse se bliska,
Truma druga vzad’ pritiska. 50
Zopet moli car pobožni:

„Ti pomagaj, Bog vsemožni!"

Pot rešitve se odgrne:

Sprotni trop se k carju vrne;
Vojsko vso nov up navdahne, 55
Kar v sovražne trume mahne;
Spet pomoč z nebes prisvita:
Burja vstane grozovita,

V sprotno vojsko silno brije,

Vse orožje ’z rok ji vije. 60

Zmagan, vbit je knez Evgenij,
Carstva ropar nepošteni;

Svet spoznal je vero pravo,

Car Bogu dajal je slavo.

P. Hicinger.

190

144. Resnice.

Ni dražje reči, kakor je čas. Treba je pa, pa ga rabiš prav,
ker najhujše te bo kdaj tožil — izgubljeni čas. Tit je bil naj¬
blažji vladar, kar jih je carovalo na Rimskem. Ko je nekoč ve¬
čerjal s svojimi prijatelji, mu pride na misel, da isti dan ni
5 storil nikomur nič dobrega. Otožen zakliče: „Oh, prijatelji, iz¬
gubil sem dan!“

Navada je železna srajca. Gorje mu, kdor se vda slabi na¬
vadi, ki je najemnica hudobij. Grški modrijan Platon je videl
mladega človeka pri igri ter ga zaraditega prav živo okaral.
10 Mladenič se je izgovarjal, rekoč: „Saj igram prav nedolžno igro.“
Ali Platon ga ustavi: „Tega pa ne pomisliš, da si nakopavaš s
tem navado k igri.“

Nehvaležnež užije dobroto samo enkrat, hvaležni človek pa
jo uživa zmeraj. Kolikorkrat se je spominja, tolikokrat ga na-
15 vdaja prvo veselje.

Nevednost je sama na sehi prav huda reč in zapleta v ne¬
skončne zadrege. Kdor nič ne ve, se mora vedno uklanjati
drugim in je za podlago zvitemu svetu.

Mirna vest je krilatec nezmagljivega mini. Dokler se sučejo
20  tvoja dela okrog tega solnca, tedaj si kos vesoljnemu svetu; ako
pa ti ugasne ta luč v središču, te strahuje najmanjša senca.

A. Umek.

145. Mlatiči

1. Le zasučimo betice

3. Kdor le pika in pa stoka,
Služil si bo jedva krop;
Pravi mlatič tak’ naj poka,
Da od poda skače snop.

In začnimo v vrsto bit’,
Vse, kar so nažele žnjice,
Mora nam pod cepce prit’.

2. Pokaj cepec in razbijaj,
Da vse zrnje odleti,
Hitro, urno se mi zvijaj,
To me v srce veseli.

4. Kamor urni cepec pada,
Se razsiplje klasovje,

In spod težkega nasada
Božji dar, pšenica vre.

5. Pokaj cepec in razbijaj,

Da vse križem poleti,

Pot in prah obraz pokrivaj,
To me v srce veseli.

Sl. Potočnik.

191

146. Zdravilno jabolko.

Svoje dni je živel kralj, ki je imel tri sine. Doživel je šest¬
deset let, in moči so ga jele zapuščati. Nekega dne naglo zboli.
Poklicali so najboljše zdravnike vsega kraljestva, da bi vrnili
kralju zdravje, vendar zaman. Odkritosrčno so mu rekli, da se
mu bliža konec življenja. 5

Kralj se je vdal v voljo božjo in se pripravljal na daljno
zadnjo pot.

Ko ravno nikogar ni bilo v sobi, se od p ni duri, in v sobo
stopi prosjak. Nevolja se je pokazala kralju na lice.

Prosjak, to opazivši, reče: „Kralj, nikar ne bodi nevoljen! 10
Nisem prišel k tebi prosjačit, nego povedal bi ti rad nekaj važ¬
nega, če mi boš le verjel. 11

,,Hitro mi povej! Saj vidiš, da se mi bliža zadnja ura, 11  od¬
govori kralj s slabotnim glasom.

„Ni še prišla smrtna ura, o kralj! Jed no zdravilo je še na 15
svetu, katero ti more vrniti ljubo zdravje. 11

„Tega skoro ne morem verjeti, 11  pravi bridko kralj. „Povej
pa vendar! 11

„Predobro vem, da boš neverjetno majal z glavo; toda kar
ti povem, to je gola resnica tako gotovo, kakor sedaj stojim pred 20
teboj. Tebe ozdravi samo zdravilno jabolko. Ko ga boš použil,
boš zdrav kakor riba v vodi. Pošlji tedaj svoje tri sine po svetu,
da ti prineso zdravilno jabolko. Jednemu se bo gotovo posrečilo.
Ako ne storiš po mojih besedah, ti je odbila zadnja ura. Z
Bogom, kralj! 11  25

S temi besedami zapusti prosjak sobo. Kralj ga kliče nazaj,
ker bi rad vedel, kje je tisti vrt, na katerem raste zdravilno ja¬
bolko. Na njegov klic pride služabnik, in temu reče, naj
takoj pokliče prosjaka, ki je ravnokar odšel. Začuden pravi slu¬
žabnik, da ni videl nikogar iti iz sobe, akoravno je stal blizu 30
kraljevih durij.

Kralj se zamisli. Črez nekoliko časa pokliče svoje sine
in jim reče: „Sinovi, moje življenje še ni končano. Ozdraviti
pa me more samo zdravilno jabolko. Odpravite se torej na pot
po svetu. Kateri izmed vas mi ga prinese, bo naslednik mojemu 35
kraljestvu. 11

Starejšima sinoma to ni bilo po volji, kajti potovanja nista
bila vajena; rajši sta se zabavljala brez dela na pustih in praznih

192

veselicah. Najmlajši sin pa se je razveselil, začuvši, da mu še ne
40 ho umrl preljubi oče.

Vsi se istega dne odpravijo na pot, vsak na drugo stran.
Minilo je več tednov, ko je naj starejši sin prišel v deželo,
kjer ni videl niti jedne človeške duše. Gledal je s hriba okrog,
pa nobene hiše, nobene vasi ni zazrl. Ko hodi tako, čudeč se
45 vsemu temu, po beli cesti, vidi, da mu kruljav človek prihaja
naproti. Bil je prosjak. Kraljev sin hoče prevzetno mimo njega,
a ta ga lepo poprosi: „Ponižno prosim, milostljivi gospod, malega
dani." Nato mu vrže desetico; hromeč pa še prosi: „Kosček
kruha, milostljivi gospod; lačen sem, da ginem.“ Napuh kralje-
50 viču ni dopuščal, da bi še dalje stal pri revnem možu. Ničesar
mu ne odgovori, nego stopa ponosno dalje. Zdajci se ustavi ter
se ozre, rekoč: „No, ti prosjak, desetico si dobil od mene. Ali mi
znaš povedati, na katerem vrtu je zdravilno jabolko ?“

„Le idite po tej cesti, skoro bodete dospeli do istega čudnega
55 vrta. Urno utrgajte jabolko in odidite z vrta!“

„Že prav, že prav!“ reče kraljevič in se smeje nasvetu, ki
mu ga je dal prosjak. Cesta je bila zeld dolga. Naposled pride
vendar do velikih vrat, katera odpre, in stopi na vrt. Dreves ni
bilo videti nobenih, samo sredi vrta je zelenela samcata jablan.
60  Gredica je stala pri gredici, in na njih je rastlo na tisoče naj¬
milejših cvetličic. Čarobna vonjava se je razširjala po vrtu.
Počasi je stopal kraljev sin po poti, ki je vodila k drevesu. Ondi
na zeleni tratici je stala jablan. Sadja ni bilo na njej, samo na
jedni daleč k tlom pripognjeni veji je viselo lepo rdeče jabolko.
65 Hitrim korakom gre kraljevič tja in utrga prečudno jabolko.
Radoveden ga ogleduje od vseh stranij, a bilo je kakor navadno
jabolko. Jedva stoji nekoliko trenutkov pod drevesom, že ga
obda težka utrujenost. Ni dolgo premišljal, nego legel je pod
drevo na zeleno trato.

70 Ni dolgo ležal, ko se mu približa človek. Kraljeviču se je
zdelo, da gleda skoz gosto mrežo. Sedaj ga spozna; bil je prosjak.
Pripognil se je k ležečemu in mu vzel iz roke jabolko. Dotaknil
se je z njim veje, na kateri je poprej viselo, in jabolko je bilo
zopet na drevesu. Utrgal je majhno vejo ter se z njo dotaknil
75 kraljeviča, šepetajoč: „Ti nisi vreden, da bi očetu prinesel zdra¬
vilno jabolko. Zakaj me nisi ubogal? Tako dolgo bodi vran,
črn vran, dokler ne pride rešilni dan!“

In res, pretvorjen je bil v črnega vrana, ki je zletel kvišku.

193

Tri dni pozneje je šel po isti cesti drugi sin, in temu se
je ravno to pripetilo, kar prvemu.

Zopet tri dni pozneje vidimo na isti cesti najmlajšega sina.
Naproti mu pride prosjak, ki ga pa ni utegnil poprositi milo¬
ščine, kajti kraljevič mu je že bil vrgel rumen zlat v klobuk,
rekoč: „Grotovo si lačen, reven mož. Na ta kos kruha!" Nato
hoče iti dalje, a prosjak se mu lepo zahvali in mu de: „Kraljevič,
jaz vem, kam ti greš. Ta pot je prava pot. Urno odtrgaj ja¬
bolko in odidi z vrta! Danes je zadnji dan. Predno bo mesec
vzhajal, mora imeti tvoj oče zdravilno jabolko, sicer je prepozno.
Gorje tebi in bratoma, ako ne ubogaš!"

Te besede so dale kraljeviču novo moč. Kmalu dospe do
vrta in se napoti vanj. Cvetlice so mu mamljivo dehtele naproti.
Pogumno je hitel k jablani. Ko utrga rdeče jabolko, hoče takoj
oditi, kakor mu je zapovedal prosjak. A glava mu je težka in
noge utrujene. Leči hoče že pod drevo, ko zdajci nekaj nad njim
zasumi. Ozre se kvišku in vidi dva vrana. Grozna slutnja se ga
polasti. „Kaj, ko bi bila to moja brata?" mu šine v glavo. Telo
se mu strese, in mine ga vsa utrujenost.

„Moj oče!" vzklikne glasno ter hiti z jabolkom z vrha;
zunaj pa mu pride naproti prosjak, rekoč:

„Blagor ti, kraljevič! Trepetal sem že zate. Sedi semkaj
na zeleno trato ter si odpočij!" Nekoliko trenutkov je molčal
prosjak, potem pa izpregovoril: „Na to vejico, vzemi jo s seboj!
V tistem hipu, ko Vstane oče zdrav iz postelje, idi iz grada na
piano. Priletela bosta dva vrana in sedla pred tebe na zemljo.
Hitro se njiju dotakni s to vejico!"

In zopet se je kraljeviča polotila utrujenost. Ni se ji mogel
ubraniti. Zaprl je trudne oči. Zdelo se mu pa je, da ga je prosjak
prijel okrog pasii in zletel z njim kvišku.

Siv mrak je ležal po zemlji, ko se prebudi kraljevič. Pred
seboj zagleda grad svojega očeta. Sprva je mislil, da je samo
sanjal o zdravilnem jabolku, a ko ga zazre v svoji roki, spozna,
da je bila resnica. Spomni se tudi, da mora pred mesečnim vzho¬
dom biti pri očetu. Kakor srna je hitel kraljevič v grad.

Ko je kralj zaužil jabolko, je bil zdrav. Čvrst in krepek je
skočil iz postelje, v kateri je ležal že tako dolgo. Kraljevič pa
je hitel iz sobe. 'Prišedši na piano, mu priletita naproti dva
vrana in sedeta predenj na zemljo. Glej čudo! Jedva se je njiju

čitanka II. 13

80

85

90

95

100

105

110

115

194

dotaknil z vejico, katero mu je dal prosjak, že sta pred njim
stala brata njegova.

Mislite si veselje, ki je bilo v gradu. Samo starejša kralje-
120  vica sta bila nekako pobita, kajti njiju mlajši brat je postal na¬
slednik očetov, če tudi sta mislila, da se to ne more zgoditi nikdar.

Nar. prip. — J. Freuensfeld.

147. Hrepenenje po domovini.

— is  — L/ —

1. Tudi tukaj solnce sije
Kakor v~domovini mili,
Vendar duh domov mi sili,
Le za dom mi srce bije.

2. Tudi tukaj trav’ca klije,
Cvetka nežna se razcveta,
A za dom je duša vneta,
Le za dom mi srce bije.

3. Tudi tu se potok vije
Skoz zelene mi livade,

A vse to mi ne dopade,
Le za dom mi srce bije.

4. Razen moje domačije

Ni mi dragega bolj kraja,
Niti vrta, niti gaja,

Le za dom mi srce bije.

5. Če me tudi grob pokrije
In ne dojdem v kraje svoje,

Zvon mrtvaški naj zapoje,

Da za dom mi srce bije !

A. Bezenšek.

148. Kar je pošteno, naj dalj e velja.

Bil je neki siromak, pa se pritakne k bogatinu ter ga služi
brez pogodbe. Tako je služil leto dnij. Ko mine leto, pride li
gospodarju in ga zaprosi, naj mu plača, kolikor se mu zdi, da
je zaslužil. Gospodar izvleče nekak denarček, pa mu reče: „Na,
5 to ti je zaslužek." Hlapec vzame denarček in zahvali gospodarja,
pa gre do nekega potoka, kjer je voda jako drla. Ko pride do
potoka, reče sam s seboj: „Milostljivi Bog! Kaj je to, da sem
zaslužil en sam denarček za vse leto ? Ali Bog ve, sem li za¬
služil res toliko. Čakaj, zdaj bom videl. Vrgel bom ta denarček
10 v vodo, pa ako ne potone, ondaj sem ga zaslužil; ako pa potone,
ga nisem zaslužil." Potem se prekriža, govoreč: ,,Milostljivi Bog!
Ako sem zaslužil ta denarček, naj plava povrh vode; ako ga pa
nisem, naj potone." Izgovorivši to, vrže denar v potok, denar pa
potone pri tej priči. Ondaj se zgane, potegne denar iz vode,

195

pa ga odnese gospodarju nazaj. „Nisem ga še zaslužil; služiti 15
vas hočem še leto dnijIn  tako začne služiti na novo.

Ko leto zopet (loteče, pride h gospodarju in ga zaprosi, naj
mu plača, kolikor misli, da je zaslužil. Gospodar izvleče zopet
denarček, pa mu reče: »Na, to ti je zaslužek." On vzame denar,
zahvali gospodarja, pa gre zopet k tistemu potoku, se prekriža 20
in vrže denar v potok, govoreč: »Milostljivi Bog! Ako sem ga
res zaslužil, naj plava povrh vode; ako ga pa nisem, naj potone."

Ko ga vrže v vodo, pade mahoma denar na dno. On pa se zgane,
ga pobere in odnese zopet gospodarju, rekoč: »Nate vam, gospodar,
denar nazaj, nisem ga še zaslužil; še jedno leto vas hočem slu- 25
žiti." Tako počne zopet služiti.

Preteče pa tudi tretje leto, on gre h gospodarju in ga prosi,
naj mu plača, kolikor se mu zdi, da je zaslužil. Gospodar mu da
zopet denar; on ga vzame in zahvali gospodarja, pa gre zopet
k potoku in stori kakor poprej. Zdaj je pa denar plaval povrh 30
vode. Zatorej vzame vesel iz vode denar in ga spravi v žep,
gre v hosto, si napravi kočico in počne ondi živeti.

Ne davno potem zve, da se odpravlja njegov nekdanji gospo¬
dar z. ladjo prek morja noter do drugega kraljestva, pa gre s
svojim denarjem k njemu in ga začne prositi, da hi mu kupil 35
kaj v drugem kraljestvu za njegov denarček. Gospodar mu ob¬
ljubi, vzame njegov denar, pa se odpravi na pot. Tako potujoč,
najde kraj morja nekoliko otrok, ki so prinesli mačka, da bi ga
ubili in vrgli v morje. Ko mož to vidi, priteče k njim, pa jih
popraša: »Kaj je to, deca?" Odgovore mu: »Škodo dela, pa ga 40
hočemo ubiti." Ondaj vzame denar svojega nekdanjega hlapca
ter jim ga ponudi za mačka. Otroci tega jedva dočakajo, vzamejo
denar, trgovcu pa dado mačka. Ta odnese žival na ladjo in od¬
rine dalje. In ko tako potuje, potegne kar močen veter, pa od¬
nese ladjo Bog ve kam, da ni mogla tri mesece priti na svoj 45
pravi pot. Ko veter prestane, ni gospodar ladje vedel, kje je, in
ko stopi malo dalje, pride do nekega mesta.

Ko se zve v mestu, da je priplavala ladja iz neznanih krajev,
privre veliko ljudij, da bi jo videli, in neki bogatin izmed njih
povabi gospodarja na večerjo. Ko pride tja, kaj vidi tam! Miši 50
in podgane lazijo na vse strani; hlapci s palicami stoje in bra¬
nijo, da ne bi lazile na mizo. Ondaj reče mož hišnemu gospodarju:

„Za Boga, prijatelj, kaj je to?“ — »Tako je, prijatelj, vedno pri
nas, da ne moremo od te živadi na miru niti obedovati, niti ve-

196

55 čerjati. Še kadar spimo, ima vsak svojo skrinjo, pa se zapiramo,
da bi nam ne pogrizle ušes.” Tedaj se trgovec spomni svojega
mačka, za hlapčev denar kupljenega, pa reče hišnemu gospodarju:
„Imam na ladji tako zver, ki bi vse to zatrla v dveh, treh dneh.“
Hišni gospodar odgovori nato: „Prijatelj, ako imaš tako zver,
60 daj mi jo, pa ti napolnim ladjo samega srebra in zlata, samo ako
je res, kar praviš." Po večerji gre trgovec na ladjo ter prinese
mačka in reče hišnemu očetu, naj ležejo brez skrinje. Ali ne
upajo si nikakor, on sam ostane tako in se spravi spat.

Ondaj izpusti mačka. Maček pa, ko ugleda toliko mišij in
65 podgan, jih počne grabiti, daviti ter vlačiti vse na kup, a pod¬
gane in miši, spoznavši, kdo je v hiši, počno bežati, kamor ka¬
tera more. Ko v jutro razsvita dan in oni vstanejo, vidijo sredi
izbe veliko gomilo mrtve živadi; po izbi je tekala malokatera, le
lukale so iz lukenj. Za tri dni pa ni bilo videti nobene več. Ondaj
70 napolni hišni gospodar trgovcu ladjo s srebrom in zlatom.

Potem odrine naš trgovec z ladjo. Ko pride domov, prihiti
nekdanji njegov hlapec vprašat, kaj mu je prinesel za tisti denar..
Gospodar prinese marogast kamen, lepo rezan na štiri ogle, pa
mu ga da, rekoč: „Na, to sem ti kupil za tvoj denar." Hlapec
75 se močno oveseli, vzame kamen, ga odnese v svojo kočo ter na¬
pravi iz njega mizo. Drugi dan gre hlapec v gozd, a ko se vrne
domov, glej, bil se je tisti kamen izpremenil v zlato ter sije
kakor solnce: vsa koča se sveti od njega. Ko to ugleda, se pre¬
plaši, pa teče k svojemu nekdanjemu gospodarju in mu veli:
80  „Gospodar, kaj ste mi isto dali? To ni moje, pojdite gledat!"
Gospodar gre, in ko vidi, kako čudo je Bog storil, ondaj mu reče:
„M to šala, moj sinko! Komur Bog, temu tudi vsi svetniki. Hodi
sem, na, to je tvoje blago." Pa mu da vse, kolikor je pripeljal
na ladji, in mu da tudi svojo hčer, da se oženi z njo.

Srbska nar.

Kazalo

1. Vesela pjidnost. A. Slomšek.

2. Junaška žena. Fr. Hubad.

3. Hrepenenje. J. Gomilšak.

4. Deček in živali.

5. Slovenska cesarska pesem. Filodemus . . .

6. Ako Bog da. Nar. pričica. — Novice.

7. J a n k o. M. Vilhar.. . .

8. Ptice človeške prijateljice in dobrotnice. Fr. Erjavec

9. Zlata ptička. O. Zupančič.

10. Kaj si pripoveduje naše ljudstvo o Indiji? Besednik .

11. Slovenski svet. J. Freuensfeld.

12. Palček in orel. Fr. Erjavec.

13. Cerkvica. Fr. Levec.

14. Orel. Fr. Erjavec.

15. Živopisec in Marija. Fr. Levstik.

16. Sraka in pavovo perje. Fr. Metelko.

17. Ljubo domi, kdor ga pozna. V. Kurnik. . .

18. Odisej. J. Stare.

19. Naj lepša imena. Fr. Malavašič.

20. Imenitnost rek za razvitek človeške omike. J. Jesenko

21. Skopulja. L. Jeran.

22. Čudovito ponižanje. I. Skuhala.

23. Ošabnežu. Fr. Cegnar.

24. Lastovka. Fr. Marn.

25. Ptice v pregovoru.

26. Golob. M. Vilhar.

27. Modrijan Biant.

28. Tožeče d r e v 6. L. Svetec..

29. Mladost perzijskega kralja Čira. J. Stare . . . . .

30. Tolažba po zimi. Fr. Svetličič.

31. Kako se je škorec rešil smrti. A. Umek.

’ 32. Deseti brat. A. Hribar.

33. Krez in Solon. M. Vrtovec ..

34. Uganka. E. Lacbeiner.

35. Gavran ali krokar. I. Tušek.

36. Drvar. J. Leban.

37. Kleob in Biton.

38. Zimska noč. J. Gomilšak.

39. Sami nezadovoljni hlapci. I. Skuhala.

Stran
. 3

. 3

4

4

5

5

6
7

11

12

13

13

14
14
18

19

19

20
27
27

30

31

32
32
35
35

35

36

37
40

40

41

42

43

43

47

48

49
49

Stran

40. Luna ia zvezde. Fr. Cegnar..52

41. Miško in vrabci. Vrtec.52

42. Golob. Po češkem — J. Božič.53

t  43. Sirota Jerica. Nar. pes. — zap. M. Valjavec.54

44. Slavec. J. Gomilšak.55

45. Prepelica in nje prepeličice. Vrtec.-. . . 56

46. Zlata čaša. M. Vilhar.57

47. Leonida s Špartanci pri Termopilah. A. Umek.58

48. Pedenj-človek in laket-brada, kako sta se metala. Fr.Levstik 60

49. Petelin. J. Ogrinec.61

50. Rada. J. Pagliaruzzi.63

I  51. Petelin in gosak. Fr. Meško.64

52. Sinoči in danes. Fr. Cimperman.76

53. Lisček. I. Tomšič.76

54. Kdo je to? L. Pesjakova.77

/ 55. Dihur kralj, češka nar. — Fr. Hubad.77

56. Zlate resnice. A. Slomšek.78

57 . Olimpijske igre. M. Pleteršnik.  79

58. Dioniz in Filoksen. A. Hribar.82

59. Damoklejev meč. J. Kobe.83

60. Siromak črevljar in njegova goska. I. Navratil . . ..83

61. Rabeljsko jezero. S. Gregorčič.86

62. Kapitolske gosi. Fr. Erjavec.89

63. Sneženi kralj. Fr. Krek.89

64. Periklej. M. Pleteršnik.90

65. Kdo je naučil? A. Slomšek .95

66. Bedak. Novice.96

67. Stari vojak. J. Stritar.96

68. Modras. M. Tonejec.96

69. Pevec. J. Hašnik.103

70. Gad in belouška. Fr. Metelko.103

71. Turki na Slevici. J. Stritar.103

72. Grške šege in navade. M. Vrtovec.105

73. Mavrica. A. Umek.107

74. Mladost v pregovoru.107

75. Svečan in cvetlica. L. Svetec.107

76. Car Trojan ima kozja ušesa. Srbska nar.109

77. Zvonček. L. Pesjakova.111

78. O beli kači. Nar. prip. — J. Novak.112

79. Jablan in smreka. Fr. Cimperman.112 •

80. Demosten. A. Zupančič. 113

81. Zvonček in vijolica. J. Bilec.114

82. Škratelj. Nar. prip. — Fr. Peterlin.115

83. Pomlad. J. Virk.115

84. Žaba. Fr. Erjavec.116

85. Lastovkam. S. Gregorčič.120

86. Veverici in opica. A. Slomšek.120

Stran

87. Jagodov cvet in solnčni žarki. L. Pesjakova. 121

88. Skrb in smrt. Hrv. nar. — J. Božič.122

89. Drevo v cvetn.  M. Valjavec. 124

90. Modrec in Seljak. Po V. Vrčeviču ..124

91. Zarja.  0. Zupančič.125

92. Pomlad. A. Umek.125

93. Majniku.  I. Zarnik.126

■ 94. Kako seje seznanila babica s cesarjem Jožefom. Po češkem — Pr. Cegnar 126

95. Jeznšček v gozdu.  M. Stanislava.130

96. Življenje v gozdu. Pr. Marn.132

97. Gozdno svetišče.  A. Puntek. 133

98. Prorokovanje o kralju Matjažu. J. Jurčič. 133

99. Hvala dreves.  A. Oliban.136

100. Ajdovo zrno. Nar. prip. — J. Bohinc.137

101. Ščinkovec.  M. Vilhar.137

102. Korporal Prance Gornik iz Slovenskih goric. Pr. Hubad ....  137

103. V b o j! J. Stritar.139

104. Mark Koriolan. J. Starč.140

105. Izprememba.  J. Hašnik.141

106. Mačeha in pastorka. Nhr. prip. — L. Gorenjec.141

107. Pastir.  M. Vilhar.144

108. Vijolica in trn. A. Slomšek.144

109. Rožici.  A. Umek.145

110. Plemenito delo uboge sužnje. I. Tomšič.145

111. Mladenič in vrba.  Pr. Levec.147

112. Vrba. J. Stefan.148

113. Na izprehodu.  Fr. Cimperman.149

114. Oves, osat, vražji stric. Nar. prip. — J. Pajek.149

115. Ovsenjak.  M. Valjavec.149

116. Vrbsko jezero pri Celovcu. N&r. prip. — A. Oliban.151

117. Prisega v naravi.  I. Tomšič.153

118. Trnolica in vinska trta. A. Slomšek.153

119. Moje želje.  V. Orožen.154

120. Lesena skleda. M. Valjavec.154

121. O nebeški gloriji.  M. Valjavec..156

122. Zakaj je vsak dren kriv? N&r. prip. — Pr. Marn.156

123. Večerno solnoe.  A. Slomšek.157

124. Steblo in klas. Po češkem — Fr. Marn.158

125. Topol.  M. Vilhar.162

126. Rastline v pregovoru.162

127. Na planini.  M. Valjavec.163

128. Praprotovo seme. N&r. prip. — A. Benignar.164

129. Pesem o zvonu.  J. Bilec.165

130. Hojka in kostanj. A. Slomšek.166

131. Ptica pivka.  M. Valjavec.166

132. Rimska država pod prvim cesarjem. Fr. Wiesthaler.167

133. Ilirska tragedija.  A. Aškerc.171

m

Stran

134. Košuta in vinska trta. Fr. Metelko.. . 172

135. Večerna molitev.  A. Umek.172

136. Hoja na Vezuv. A. Zupančič.173

137. „0 bella Napoli — addio!“  A. Aškerc.179

138. Odkod so naše kulturne rastline? H. Schreiner.180

139. Hrast in lipa.  M. Vilhar.185

140. Bog Dioniz in vinska trta.185

141. Vinska trta in ohlaki.  Fr. Cegnar.186

142. Vinska trta. I. Tušek.187

143. Bitva na Vipavskem.  P. Hicinger.189

144. Besnice. A. Umek.190

145. Mlatiči.  BI. Potočnik.190

146 . Zdravilno jabolko. Nar. prip. — J. Freuensfeld.191

147. Hrepenenje po domovini.  A. Bezenšek.194

148. Kar je pošteno, najdalje velja. Srbska nar.194