166 Dr. Feliks Bister (Slavnostni govor ob odprtju spominske sobe dr. Antona Korošca, Biserjane, 28. maj 2017) Draga gospa Alenka Ketiš in družina, spoštovani častni gostje, cenjene priče današnje zgodovinske slovesnosti! Da sem pred desetletji izbral življenje in delovanje dr. Antona Korošca za temo svoje doktorske naloge, je zasluga urednika avstrijskega krščanskosocialne- ga glasila »Die Reichspost«, Friedricha Funderja, ker prej v nobeni slovenski publikaciji nisem naletel na Koroščevo ime. Funder ga v svojih spominih več- krat omenja kot državnozborskega poslanca. Zame je bilo odločilno, da je bil Korošec zanj »borbeni voditelj katoliških Slovencev, robustnejši od njegovega učenega rojaka, poslanca-profesorja dr. Kreka«. Tako sem po svojem absolutoriju v študijskem letu 1964/65 z meddržavno avstrijsko-jugoslovansko štipendijo obiskal arhive od Beograda do Ljubljane in seveda tudi pregledal arhivsko gradivo v Mariboru. Od tam sem prišel 25. septembra 1965 prvič v takratni Videm ob Ščavnici in ganjen prestopil prag rojstne hiše Antona Korošca v Biserjanah, o kateri niti nisem vedel, da še ob- staja in to le malenkostno spremenjena. Vsi njeni lastniki tedaj in pozneje so me gostoljubno sprejemali; z rajnim Ludvikom sva postala celo prijatelja. Tudi župnik Rado Junež je bil moje teme zelo vesel, ker se tedaj niti sanjati ni upal, da bo pri vseh težavah z oblastjo doživel tako pozornost dunajske univerze uglednemu domačinu Antonu Korošcu. S tem uvodom sem hotel razložiti, zakaj so me prireditelji danes izbrali za slavnostnega govornika ob odprtju spominske sobe za dr. Korošca, ki je bil v prvi polovici 20. stoletja nedvomno najuglednejši slovenski politik in državnik evropskega formata. Slučajno me je pred nekaj dnevi obvestil mlajši kolega-zgodovinar, potomec dalmatinske družine v Londonu, da je na univerzi v Southamptonu prof. Mark Cornwall pristal na disertacijo o Antonu Korošcu. Zapisi – Notes 167 Medtem so hvala Bogu v obdobju samostojne Slovenije slovensko zgodo- vinopisje obogatili številni mlajši kolegi in kolegice z dragocenimi publika- cijami o Korošcu, ni mi pa znano, da bi kakšna slovenska univerza načrtno skrbela za monografije o Korošcu ali kakšnem drugem važnem politiku habs- burške monarhije. Zato danes namenoma ponovim vprašanje iz leta 1917, ko ugledni dalma- tinski politik Pero Čingrija v Dubrovniku želi izvedeti od sina Melka, poslan- ca na Dunaju, »Kakav je čovjek Korošec?« in sin mu na kratko odgovori: »On je pop, ali narodan čovek kao i Krek.« Sprašujmo dalje in vsak naj odgovori zase: – Kdo je bil Anton Korošec, ki ga je akademik Anton Trstenjak označil kot »neklerikalca na čelu klerikalcev«? – Kdo je bil Anton Korošec, ki ga ima njegov večletni pristaš Jakob Mohorič v svoji Zgodovini krščanske demokracije za politika, pri katerem je »tak- tika prevladovala nad ideologijo«? – Kakšen antikomunist je bil Korošec, ko nas je France Filipič presenetil s podatkom, da se je kot podpredsednik prve skupne vlade v Beogradu 1918 izrekel proti prepovedi komunistične partije? Dovolite nadaljnja vprašanja: – Ob stoletnici Majniške deklaracije, ki so jo nekateri imenovali kar Ko- roščevo deklaracijo, smem vprašati, kako ravnajo tiste občine – nad 300 jih je –, ki so dr. Korošcu svojčas podelile častno članstvo, s svojo tzd. dediščino? – Zakaj Korošec za svojo nesporno podporo pri ustanovitvi univerze in SAZU ni deležen javne pozornosti? In zadnje vprašanje: – Se zavedamo edinstvenega slovenskega primera, da politik, ki je štiri de- setletja merodajno oblikoval narodno usodo, v svoji domovini – današnji Republiki Sloveniji – razen v domači občini nima ne ulice, ne ceste s svojim imenom? Pred tem ozadjem močno upam, da je današnja slavnostna otvoritev spo- minske sobe v njegovi rojstni hiši začetek pravične ocene in osnovnega spo- štovanja s strani naroda, za katerega je Korošec nesebično deloval in ki ga je ljudstvo podpiralo med obema vojnama pri volitvah v glavnem z absolutno večino. Pieter M. Judson, mednarodno priznani strokovnjak za zgodovino habsburške monarhije, v svojem najnovejšem delu navaja med prominentnimi 168 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2022/2–3 nacionalnimi politiki, ki so začeli kot parlamentarni akterji na Dunaju, poleg Tomáša Masaryka tudi Antona Korošca. Prepričan sem, da je skrajni čas končno zagotoviti Antonu Korošcu zaslu- ženo mesto v našem vseslovenskem zgodovinskem spominu, in to neodvisno od vsakega svetovnonazorskega stališča.