Verjetno bi morala pregledati pred- metnike in učne načrte različnih tipov srednjih šol in predvsem gimnazij v Sloveniji, da bi lahko povsem zaneslji- vo predstavila, od kdaj je bila umet- nostna zgodovina redno poučevan pre- dmet in v kolikšnem obsegu. V srednjih šolah s splošnoizobraževal- nim programom, tj. gimnazijah, njeno mesto ni bilo nikoli vprašljivo, v zad- njih dveh letih kurikularne prenove pa se ob predmetu, ki je včasih imenovan umetnost, drugič likovnost ali likovna umetnost, marsikdaj zapleta. Ta pred- met vsebuje tudi umetnostno zgodovi- no ali sploh samo umetnostno zgodovi- no, ki je bila tako rekoč do včeraj povsem samostojno imenovan in sa- mostojno ocenjevan predmet. Tudi če izhajam iz lastne izkušnje, vem, da je bila umetnostna zgodovina kar nekaj desetletij praviloma zastopa- na le z eno (obvezno) uro tedensko, če- mur so se pridružili še kakšen obisk muzeja, galerija, ekskurzija, tako da je bila informacija o umetnostnih spome- nikih nekoliko bolj zaokrožena. V dru- gih srednjih šolah pa je bila umetnost- na zgodovina vsaj na urniku, če ne celo odlično zastopana (glede na smer šole, npr. Srednja šola za oblikovanje). Prav tako vemo, da so bile umetnost- nozgodovinske teme v srednjih stro- kovnih šolah zaobsežene le pri drugih predmetnih sklopih (zgodovina, slo- venski jezik s književnostjo, ki je sega- la v evropski prostor, po drobcih pa tu- di pri zgodovini glasbe, tujih jezikih in zemljepisu), pač glede na nagibe in izo- braženost profesorjev. V poznih osem- desetih letih je z uvedbo mature tudi umetnostna zgodovina postala eden od (izbirnih) maturitetnih predmetov in po zaslugi maturitetne komisije, ki jo vodi kolega dr. Josip Korošec, so do profesorjev in dijakov prišli katalogi znanj, potrebni za opravljanje mature, in vse drugo gradivo. Edina težava, o kateri so tožili pravzaprav vsi, ki so udeleženi pri podajanju in sprejema- nju umetnostnozgodovinskih vsebin na srednješolski ravni, je bilo pomanj- kanje novega učbenika in ustreznih delovnih zvezkov, saj so vse druge pred- mete medtem že prenovili. Vsemu na- vzlic je bilo očitno, da se je umetnost- na zgodovina kot gimnazijski predmet dobro zasidrala in vsako leto je število dijakov, ki opravljajo maturo, večje. Za primer navajam podatke za zadnji dve leti: leta 1996 je umetnostno zgodovi- no izbralo za maturitetni predmet 172 dijakov (od tega 73 gimnazijcev in 70 dijakov Srednje šole za oblikovanje in fotografijo), leta 1997 pa se je število vseh »umetnostnozgodovinskih matu- 299 KRONIKA Chronicle of Events Nata{a Golob, Ljubljana UMETNOSTNA ZGODOVINA VS LOVENSKEM SREDNJEM [OLSTVU ali variacije znanega baladnega motiva KRONIKA 12.12.2005 10:47 Page 299 rantov« zvišalo na 277 (od tega 104 gimnazijci in 114 dijakov Srednje šole za oblikovanje in fotografijo, drugi ma- turanti so bili aranžerji, gradbeni te- hniki, turistični delavci itd.). Ko smo spomladi 1996 brali časo- pisne polemike o likovnih snovanjih, likovnem pouku, umetnostnih predme- tih, umetnostni vzgoji in predmetih s podobno poimenovanimi vsebinami, se o umetnostni zgodovini ni govorilo, ker očitno ni bila vprašljiva in je šlo zgolj za praktični likovni pouk. Poleg tega se je polemika razplamtela ob pro- gramih od prvih razredov osnovne šole do višjih razredov, iz sedanjega si- stema v prenovljeno devetletko (ko je bilo prvotno predvideno, da zadnji tri- je razredi devetletke ne bi imeli likov- ne vzgoje), duhove je burilo zunanje ocenjevanje in problem umetnostne vzgoje se na srednje šole niti ni na- našal. V ozadju pa je hkrati potekal projekt, da bi predmet likovna snova- nja v srednjih šolah nadomestil umet- nostno zgodovino. Argumenta sta bila naslednja: 1. Jasno je bilo povedano, da gre za- meriti preteklim reformnim posegom v šolstvo, ki so iz gimnazijskega pred- metnika vzeli predmet risanje: zahteva snovalcev likovnih snovanj je, da se li- kovni pouk (risanje, slikanje, modeli- ranje) vrne v gimnazije. A mimogrede tudi povejmo, da nikoli ni bila izrečena nedvoumna beseda, ali se je krivična izločitev zgodila v bivši nižji gimnaziji ali v višji in torej na maturitetni stop- nji. Zahteva predlagateljev likovnih snovanj je, da se dijakom omogoči sli- karsko ustvarjanje in priprava za uni- verzitetno izobraževanje. Kolizija, ki se dogaja med predlagatelji likovnih snovanj in umetnostnimi zgodovinarji na ravni srednjega šolstva, je posledica omejitev: zakon namreč predpisuje število poimensko navedenih predme- tov in zgornje število ur za dijake. Ob naklonjenosti umetnostnih zgodovi- narjev do predmeta likovna snovanja je prav ta predmet zahteval tiste ure, ki so bile doslej namenjene umetnostni zgodovini. 2. Naslednji argument proti umet- nostni zgodovini pa je speljal vodo na mlin tistih pedagoških in didaktičnih usmeritev, ki vpijejo o podatkovno obremenjenih predmetih in poman- kanju kognitivno bogatih; pri tem ne- kritično tlačijo v isti koš podatkovno bogate zahtevne (to so predvsem nara- voslovni) s humanističnimi, ki bi naj- raje vzeli še podatke za osnovne para- metre. V tem tiči temeljni nespora- zum in nedoumeto razmerje med po- datki iz naravoslovja in podatki iz hu- manistike. Pridružil se je še ves šarm slabe izobrazbe in nelagodja spričo belih lis v poznavanju umetnosti, tako da je marsikateri nasprotnik umet- nostne zgodovine videl le do tiste ma- kadamske osnove, ki se ji reče poda- tek o umetnini, ni pa znal dvigniti oči do bistva, to je vsebine in estestko- filozofskega koncepta umetnine. To je drugi razlog za gonjo proti umetnost- ni zgodovini. Nedvomno je zasluga zavzetih in predanih profesorjev (zlasti profeso- ric) umetnostne zgodovine na gimna- zijah, da je umetnostna zgodovina ostala živa, da je znanje napredovalo (kar je razvidno iz vse boljše priprav- ljenosti brucev); oddelek za umetnost- 300 KRONIKA KRONIKA 12.12.2005 10:47 Page 300 no zgodovino je nanje vsa leta pozab- ljal. Medtem ko smo lahko na filo- zofski fakulteti vsaj zadnjih deset let spremljali, kako se je na drugih oddel- kih vsako jesen znova sprožil mehani- zem stalnega strokovnega izpopolnje- vanja za srednješolske profesorje, ko so celo večkrat na leto pripravljali te- matske delavnice, se na našem oddel- ku žal ni nič premaknilo in stika med dvema ravnema umetnostne zgodovi- ne sploh ni bilo. Celo iz projekta, da bi več sodelavcev oddelka sodelovalo pri novem učbeniku (požrtvovalno ga je zasnoval dr. Josip Korošec), jih je večina izstopila – kljub prvotnemu pristanku. Več let so se odvijali samo sestanki študijske skupine za umet- nostno zgodovino, kjer so se ob izbra- nih predavanjih, vodstvih po razsta- vah in ekskurzijah srečevali profesorji umetnostne zgodovine iz srednjih šol: to je bila izjema, edini dobro utečeni povezovalni proces, ki ga je poganjala predvsem profesorica Alenka Pusch- ner Polak iz Gimnazije Kamnik. Predvsem velik uspeh umetnostne zgodovine kot maturitetnega predme- ta je bil utemeljena osnova za zahtevo, da je ministrstvo za šolstvo in šport dolžno ustanoviti Predmetno kuriku- larno komisijo za umetnostno zgodovi- no. Ostaja občutek, da bi nas najraje pozabili: komisije za druge predmete so bile imenovane v šolskem letu 1995/1996 in dovolila sem si kar ne- kaj sitnarjenja, tako da sem ustanovi- tev in imenovanje PKK za umetnostno zgodovino pravzaprav izsilila. Pre- dlog, naslovljen na MŠŠ, je vseboval več imen, potrdili pa so komisijo v na- slednji sestavi: prof. Alenka Puschner Polak, strokovna tajnica, in člani: prof. Olga Paulič, prof. dr. Marjan Ocvirk, prof. d.i.a. Andrej Bremec, prof. dr. Tomaž Brejc in jaz kot predsednica. Novembra 1996 sem ugotovila, da komisije za druge srednješolske pred- mete že resno delajo, naša pa še skli- cana ni bila. Sestanke sklicuje Urad za šolstvo, ker pa imajo prioriteto »veli- ki« predmeti in je sejna soba ponava- di zasedena, bi morali potrpežljivo po- čakati. Mimo vseh pravil sem decembra 1996 povabila člane in prof. dr. Darjo Picigo kot predsednico Področne kurikularne komisije za gimnazije in mag. Branka Slivarja kot predstavnika Zavoda za šolstvo na se- stanek, ki je bil v prostorih oddelka za umetnostno zgodovino. S tem naj bi se delo za prenovljeni učni načrt (ali učne načrte), za ure, kadre, opremo, maturo začelo. Kar nekaj presenečenj nas je čaka- lo: na zavodu za šolstvo niso vedeli, ali imajo imenovanega svetovalca za umetnostno zgodovino ali ne, semi- narji za izdelavo učnih načrtov so bili pripravljeni, ne da bi nas obvestili, potekali so seminarji za srednješolske ravnatelje, pa so bili navzoči člani vseh drugih predmetnih komisij, na ume- tnostno zgodovino so pozabili, marca 1997 je bil v Portorožu kongres pe- dagoških delavcev Slovenije, ki je bil pravzaprav scelega namenjen kuriku- larni prenovi in sem ugotovila, da je problem estetske vzgoje in umetno- stne izobrazbe namenjen le glasbeni ustvarjalnosti in likovnim spozna- njem, umetnostne zgodovine pa vno- vič ni itd. 301 KRONIKA KRONIKA 12.12.2005 10:47 Page 301 Kako se počuti človek, ki hodi po sukancu, speljanem čez brezno? Su- kanec je bila vztrajnost gimnazijskih profesorjev našega predmeta, njihova žalostna trma sredi številnih nagajanj, sukanec je bila vsako leto znova us- pešna matura iz umetnostne zgodovi- ne, brezno pa vse drugo. Najhujši in najbolj nepričakovani so bili napadi likovnih in glasbenih pe- dagogov. V malone brezumnih tiradah se jim je posrečilo, da so razdrli možnost, ko bi predmeti umetnostna zgodovina, likovna snovanja in glasbe- na umetnost nastopili integralno, pri- dobili dodatne ure in sredstva. Dr. Darja Piciga je kot predsednica Po- dročne komisije za gimnazije sicer iz- borila dodatnih 35 ur za umetniške predmete, a sedaj novega seštevka ur glasbena umetnost ni bila pripravljena deliti na tretjine (kar bi bilo potrebno zaradi novega predmeta likovna sno- vanja): zase je zahtevala polovico vseh ur in je delež svojih ur tako podvojila. Vrhu tega je ta komisija v začetku leta 1997 odstopila in se vendar udeleževa- la sestankov. Komisija za likovna sno- vanja pa je odstopila in na vseh sestan- kih minirala prizadevanja dr. Pici- gove, prof. Škerjanca, mag. Slivarja in mene za kakršne koli skupne nastope. Preprečili so tudi možnost, da bi spom- ladi 1997 dosegli konsenz o urah za po- samezne predmete, nikar da bi se do- govorili o skupnih vsebinah vseh predmetov (o tem, kaj je umetnina, umetnost, odzivnost, recepcija, kom- pozicija, razvojne zakonitosti, tehnike, zvrsti, oblikoslovje ipd.). Kaj se je dalo sredi vseh razdiral- nih sil narediti od decembra 1996 do decembra 1997? 1. Dosegli smo, da je umetnostna zgo- dovina ostala v obsegu 35 ur (to je ena ura tedensko skozi eno šolsko le- to) obvezna za vse gimnazije. 2. Umetnostna zgodovina je ostala ma- turitetni predmet v obsegu 280 ur na vseh splošnih gimnazijah, kjer kadrov- ske okoliščine to dovoljujejo, in na Umetniški gimnaziji – likovna smer. 3. Umetnostna zgodovina se v obsegu 245 ur (in dodatnih 35 ur za seminar- sko nalogo) izvaja na Umetniški gim- naziji – likovna smer (prej Srednja šola za oblikovanje in fotografijo) kot obvezen predmet. 4. Predmet umetnost se v obsegu 70 ur poučuje na strokovnih (tehniških in ekonomskih) gimnazijah in je lahko v celoti samo umetnostna zgodovina oz. je dijakom in ravnateljem prepuščena izbira med glasbeno umetnostjo in umetnostno zgodovino. 5. Umetnostna zgodovina se v obsegu 70 ur poučuje na klasičnih gimnazijah. 6.U metnostna zgodovina se v obsegu 35 ur poučuje na Umetniški gimnaziji – glasbena in plesna smer. 7. PKK za umetnostno zgodovino je pripravila predlog integriranega pred- meta umetnost za srednjo poklicno izobraževanje (nekdanje vajeniške šo- le), ki ga je Nacionalni kurikularni svet podprl in priporočil izdelavo učne- ga načrta in pedagoško-didaktičnega sklopa. 8. Podpisana sem pripravila predlog vsebin in učnih ciljev za predmet ume- tnostna zgodovina kot izbirni predmet za osnovne šole v zadnji triletki (7., 8. in 9. razred): boj med 53 predlogi ni 302 KRONIKA KRONIKA 12.12.2005 10:47 Page 302 bil preprost, vendar je NKS predlog potrdil in umetnostna zgodovina bi lahko v kratkem – a že v novem tisoč- letju! – stopila med osnovnošolce. 9. Predmetna kurikularna komisija za umetnostno zgodovino je doslej pri- pravila osnutke učnih načrtov za vse srednješolske programe (razen za kla- sične gimnazije), jih obravnavala na študijskih skupinah in predložila v do- končno uskladitev. To je doslej šest različnih učnih načrtov, zamuda pri učnem načrtu za klasične gimnazije je nastala zaradi nesoglasij z likovnimi in glasbenimi pedagogi, ko se bodisi zaradi abstinence na sestankih ali ne- pripravljenosti za dogovor o skupnih prvinah predmetov nismo mogli spo- razumeti o številu ur. V preambuli k prenovljenim uč- nim načrtom je zapisana oznaka naše stroke: »Umetnostna zgodovina je hu- manistična veda, ki obravnava arhi- tekturne, kiparske, slikarske in druge likovne spomenike kot izraz umet- niških idej in estetske občutljivosti v vsakokratnem času in prostoru. Pouk tega predmeta omogoča, da dijak svet likovno izraženih misli, občutij in spo- znanj poveže z drugimi zvrstmi umet- niškega izražanja, oziroma prikaže, kako se je likovni umetnik odzival na svet, v katerem je živel.« To je predla- gano izhodišče za vse učne načrte in pouk na srednješolski stopnji, ki naj umetnine predstavlja z njihovim vse- binskim bistvom in jim ime in letnico predstavi kot spremljevalni, ne pa sre- diščni podatek. Aktiv profesorjev umetnostne zgodovine na slovenskih srednjih šolah je to definicijo sprejel. Kolikor mi je znano, se tako odziva tu- di avtor novega učbenika dr. Jure Mi- kuž in podobno zasnovo ima tudi »či- tanka« za umetnostno zgodovino, ki jo kot prevod iz francoskega izvirnika pripravlja založba Modrijan. Tudi če je videti, da je rezultat kar ugoden, se pravi boj šele pričenja: široka humanistična izobrazba, ki je temelj vseh predmetov, je že nekaj časa hlod v očesu tistih, ki gledajo na življenje oziroma šolanje z utilitarne- ga stališča in so naklonjeni neposre- dni funkcionalnosti. A kako dopove- dati, da izobraževanje za neposredno funkcioniranje, obvladovanje zameje- nega delovnega obsega, vodi v nesvo- bodno družbo, v ožanje življenja proti robotizaciji – tega ne vem. Tista gimnazija oziroma popolna srednja šola, kjer je bilo samoumevno, da ima vsak maturant temeljno znanje o umetnostnih spomenikih Evrope in svoje domačije, da ceni in varuje stva- ritve, da je samoumevno nepretrgano »hranjenje duše« z razstavami in stiki z umetninami – tako razmišljanje je v Sloveniji povečini ugasnilo. V povod- nji instant umetnin in povsod servira- ne zarobljenosti, ki prerašča obseg adolescentnih težav, so okoliščine za humanistične znanosti ali posebej za umetnostno zgodovino precej klavr- ne. Pa še kako potrebno je globoko za- vedanje, da nas vse – kot posamezni- ke in kot narod – opredeljuje zave- danje o naših notranjih obzorjih in razmislek o tem, zakaj smo tu in zakaj smo Slovenci. Sicer nam preti, da bo- mo utonili v evropski izenačenosti in se zadušili pod pokrovom megastičnih kultur. 303 KRONIKA KRONIKA 12.12.2005 10:47 Page 303