■
lir'A '



. rti ■
L v -4-i	.	: •.: ' ■	• :■ *
-
■ , ri 3tv'fl lKQ poc :ocu&v
.

.
tjpouiinj
• ?i • »\ l •	- - 'f	.	•_	'
S H iŽ C ^ A K Oti u V A ju A
- ob letalci rojstva«,
:



• 1 -
'
i y % &
-. „ ■■

■
d $r./73- ;	j;:	V




■> n. ...
;■	& tv , ; '	t-
.
j
'
'
.
W m




-







S* Pevec
p t 30 padali boles tno, nemo, bor za borom...
Brečko Kosovel se j° rodil Id« marca	v centri
na Krasu. Kasneje se je oče, i je . ■ l učitelj st Aru no preše 1*"p v Tomaj. Že kot, otrok je Brečko Kosovel globoko občutil rrp kc lepoto, posejano "po kraskih {pmpjnaH Bi d a i.r-ljie .poi.ru j.ine t> mu je globoko vtis* la v srce. V brezskrbne kruško samoto je tre gc 'la svFtomi vojni s svoje blaznostjo trn v njem vzbudila krvave Sivi jetija
Brednješolsko življenje v Ljubljani m je y >tekalo v pretresljivi bedi, Ki m bila m j.manjši vzrok za ne;ovo trpko za=
minijbnbšta lia šoli je.	F dijaS e i društvu "Kres- , Ki ga j
je usisa&vil šretiKo Meglic. Pisal je v dijsško rlaeil "Lepa Vida";
• /oja dela pa je objavljal tudi f revijah, najv^ • v 1-odi; i\ Po
maturi se jo vpisal na univerzo, kjer je Studiiul iilozo ijo. lia m/vrzi je bil 'dalj Časa duša "Cankarjevega krotka' » Kolo »o ga
zanimale raaaer-3 v i... mtnem ku3 turnem življenju, u nji '- je pisal eseje, Ki jih je ob j.avl j .il n.j/uč v>Mladini.pisal je z divjo na* giico, kakor bi v naprej vedel, da ne bo mogel vsega povedati. Ko= lik o je nameraval ustvariti, pričajo njegovi'zapisi i, polni mor* tov za pesmi, črtice, 'Arome. Zn pelini za tisti- eno je črtica ''krajj'
v • .ki i • povišal ^ voj o bedo, i o e ie > .j. in t:,:	-• in ho«
aorarjem ni mogel otresti. Vseskozi je bil si! » ega zIrav jaf zate j*
ob pomanjkanju še hitreje .kopnel, Zaslutil je, d zg :»u bliSa smrt, 0. tem jasno priča njegova pisava, la je peska, •.	tvčju čitljiv
v; V ta.jji času- je napisal svoje naj lepše pesmi, suj je '..h v n; ego* vo na j močne j s do div ‘tj »- doživet, ie jortnio .i 'utezxj, smrti a -s e. Želel si je umreti, da bi se rešil trpljenja, obenem p se je ser* ti bal, saj jb bil še mlad, poln ustvarjalnih'moči. kor ue bil po naravi noč m. me>WK-, mu je bilo grobo vsakdanjo življenje tujo. 21
vel je B9oe in občutji največjo srečo v čustvenem izživljanju, družba ga je do kraja izstradala, zato je moral februarja le 1926 v posteljo. Ko je malo til e val, je šel v Tomaj na počitnic* Zopet jc zbolel, zopet je moral v posteljo, s katere pa ni vel vstale Umrl je v tihem kraškem večeru 27» maja 1926
Pii nas je žalosten običaj, da se šeie po člove= kovi smrti zavemo, kaj smo z njim izgubili. Tako j c bilo, kc sv dogorevali Jenko, iium, K.ette, Kosovel. .
Koliko želja, kolino nad je mladi Srečko Kooo-vel odnesel p esbej v grob, nihče .is ve, saj se san ni mogel izpeti, vsega ou tudi svojim najbližnjim prijateljem ni zaupal. tije= gova m?'*o ni mogla dozoreti, čeprav je napisal okrog tisoč pesmi* omrt eruijo preprečila, da bi izdal samostojno pesniško zbirko " Zlati čoln". Tudi t , kar je ustvaril dvaindvajsetletni pesnik, je dragoceno in nepogrešljivo za našo kulturo.
»sss
ZIMSKO JUTRO
Zamišljeno grem v zgpdnje jutro, pod mano zmrzel sneg ječio Skoz mreže vej mi drobne lučke
bodeče gledajo v oči**«
8amrzls polja v megli spijo, spi potok v ločju, ko grem čez. Iia zasneženih gričih zarja zažiga bore, gmajne brez..,
ČEZ MRTVA POLJA
Znmeglena polja spijo pod odejami snegov...
Bin* j a izgubljeno blodi, kakor, da no zna domov.
Na topolih gole voje .
Kalno bičajo nebo
ozka gaz čez njive teče,	'
cem zaganjam oe za nju-
ZIMSKI VE 5 k H
Zbledela ja za griči mehka
..ad zmrzlo zemljo v otoku plahutaj
scefrane mrežo mokrih golih vej,
Med drevjem v snegu topla gnezda :' / ob njih še meni Izpis v srcu j top iied skrite kočcr ni še zasejala Zblazneli burja 'tfežkih, žgočih sanj *
BURJA
čez poljane zasnežene
z borov burja je divja*?-
V	starih vrbah je Zamolklo,
skuraj br.idko zaječala 1» 3
Blazna burja s mrtve gmajne ' mi v srce je završala«, „ „„
V M K A K U
V	polja veter je zapihal, mehko voščil lahko noč je; v Temenici je zazibal suho trsje, suho ločje.^
'L gmajne tihe, zapuščene zaskovikal je skovir; v mojem žgočem srcu zbudil je nemir, nemir, nemir«»,
V cerkvici zvon 3aoi.il j 3 Averari jo..,
tinajne, zaraščene a brezam, zdavnaj te a,:rjo.
1'ruana stezica 'utia praprotjo gre aa menoj. jjolga, brezčutno .v Klanec znoji no nocoj...
MO ji koraki
v brezah so veter zbudili. Zaplahutal je s svojilni nehkiai Krili,
. potlej se v jolKe, v Kostanje spreletel je...
Drobno življenje z brinja je v mrak zajokalo, kakor ji v sanjah žalostno v noe zaječalo noje srce«
/
ti O .u A fi
Za oknon dogozeva dan.,,
V zatohli, nrzli sobi gorim v odejah zakopati. -
Megla zastira ni ovi...
uUw<X
ro sobi se	preliva,
na steklu ivje se srebri.
i\ocoj sen čisto, čisto san...
Minute v noč kapljajo
kot kaplje v brezna Kraških jan.
Xo bomo mi pomrli,
kar zadnjih nas je še z v e r i,
ki brez sramu sme zrli požgane kraje, trupla, krio=c
Ko bomo gnili v jami, pozabljeni, brez krizantem-
tedaj Čez svet nad nami
zavel bo blažji čas 1 j u d e m;
človeštvo bo zgradilo svet davnih* zmeraj mladih sanjo»o Nas prah bo tolažilo, da mladi smo verjeli vanjo
Peter Rosegger:
ČEŠNJEVA VEJICA
Moji starši so bili z otroki zelo meh i in prizanesij ivi»
Najbolj hudi so bili, če nas je kdo zalotilo da sme la,'ii,.« Nekega poletnega dne sem prišel domov z bujno Češnjevo vejico, polno črnih češenj 0 Na sosedovem vrtu sem jo skrivaj odlomiJ z drevesao Mati me je lakoj vprašala, kje sem jo dobilo V navalu strahu sem odgovoril; "Na našem drevesu"=
Komaj sem to izustil, sem se spomnil* da naše Češnje ni= so črne, ampak rdeče, Tesno mi je postalo, toda mati je mo.i< a= la. Molčala je in odšla v shrambo za krmo0 Splazil sem se za njo
in jo načelo ko je bridko jokalao
Take joče mati, ki ji najljubšega sina peljejo v ječo*
Oči so se mi odprle0 Na mojih ustnicah laž„ v moji roki uje blago! Na kolena sem pokleknil pred materjoo Vse sem ji prizna^
ter jo prosil odpuščanjao
"Vstani 9je rekla/nesi češnjev > vejico k sosedu in mu povej8 kaj si storilo" Tako sem tudi storilo Sosed sc je smejal in menil: "Savcijo prgišča češenj! So vi jih je pač zahotelo,
: _j z* ji£ na dz-ovesu tu spodaj vedno pokradejo "
To mi je Mio dovolj; tu je imel mo2 češ; io za tatove Za vse šivljenje mi je Mio dovolj
( Iz nemščina)
peter H ose g g e r se je rodil 31; julija 1843= na Utajer= skam. Že zgodaj je moral trdo delati. Domač učitelj je staršem sveti toval naj dajo nadarjenega dečka v sol«3, Toda v tujem kraju, kjer naj bi študiral, rf zdržal dalj kakor tri dni* Žejalo ga je po domačih gorah gozdovih* ljudeh Zelo rad je čiteV Ko mu je b;.lo 15 let. je začel pisati povestiy ki so jih sovaščani z užitkom prebijali Starši so videli, da je za trdo kmečko delo preslaboten, zato so g* oali učit za krojača Ko se je izuči] je potoval po tvojih gorah, šival, znoxm pa poslušal pesmi, povesti 5n bajke, ki jih je pripovedovalo ljudst-rn Svoja dela je začel pošiljati v "Glazer Tagespoot*, pisal je v vedrem ljudskem duhu - -zato so ga ra* 11 brali. Urednik tega lista mu je v zakotno gorsko ^asfno poŠr** ljal paketa knjigi Sem je veliko potoval po Nemčiji, nizozemski in Italiji Njegovo nemilnv vrče pa je bilo najsrečnejše ir štajerskih
gorah o Peatlk sam pravi nekako takole:"Če imaš šo kje domovine pograbi popotne palioo, popotno torboP pa potuj, potuj brez počit* katdokler ne dospes do ljubljenega Krajat Umrl je 26 junija 1913,
Kosegger je ijudski pesnik Zelo priljuoxjena je zbirka njegovih pesmi "Z"*ther un . Haekbrett” (Citre ;i.n cimbal« )r
Razen pesm- je pisal tu d j črtice, povesti in novele iz življenja
svojih ljudi
3, Zoran:	t S K J £ MED.
j 9 m<*& ostrim trnjem dre b -a ptič droben ptič je krvavel
krvavel je in otožno pol.
In iz gorke krvi, mlado rast poživi,
bel cvet- je '■''zbrstel in lahnoporlei od mlado, od gorke krvi.
Pa utrgal sem cvet od gorke krvi pordeli in mi je ovenel, ker ptič ni več krvavel; ker je med trnjem strohnel
P ROB J A ROSA
•teobnj rosa pada? pada kot srebrni, pajčolan, m zelenje pade9 pada, v noč 33 pogrezava din e
ZU3KA PESEM
Se gosteje naletava na poljano sneg, pr*i:
že jsteje pred obrazom so zakrivajo gazi
PTIČ BREZ K R I L
0 vi;. ki ate mi vaeli ki i».w zakaj bežite zdaj od m&Šts stran mar vas je an»i in ho bojita ptice. ki vam nič žalega ne bo h to-* ;
En p#*ci jadral
ko ste me vab<JJL z drobnimi sisi v past, spoznal sem vas*
Deklica So -ankrat z trava! ne žaluj več na uan**;,
pač poti mi >aneg zaneg iey pa eer:. stopil za te' oj
Pada drounr rosa- pada*« Tiha b41 t x sre-Rosa zdi se v srce pada bol neznana i;blaž:


botoli ota, da pel
hi w.uii izdaeJb
broz in brez lazostustsU».
. * ! <? i- j<&. jv vz, CI	V* ^ i v
Si H ' .;«*
In zla., ijsl
/30. •-< OU 'iJDLL h : u2* a t 7 7.a 71 j on j 'j i! -11 • a siladas11 in to Bes oj.or j izKrvavdl,
•L jioa^dela je z epi j a n-:, tr-^vi,
10^3. 11 3 v 8 Cilj
A vendar, zakaj po leta
se jezite 5,n bd>n;.3
od mene p-7i.ee ujete.
'i ptiOd p4"j.arcve brez .ril?
•	„7 $tr-l
■ : v tu* val ;ii
.

au , hi o poznali sta po*>_.r a' i ..itd
in zato viša a.- nojm ¥§# Daj "e at Mučila
dajte ptoplOot ai in 3p it 70 lov 1 1 Ji v fraku bo 'pesem o vecnoia veselju,
n
S » E T OTROKA
Z belisi prsti otroku otrla ooian 0,o
ežno, o to 731) su v oii je zrl*,
o
poln silru.
f \ ro,: z-.s v i sni i	vilo,
odke ra L. . kor 7/au paola o<plja. m nii ;au.ioo in ni o -važf zaplaEal«
.zala telesce v nuročje ja svoje*** in prsi zu3tal bo v trudnem dihu jiko več čutila v njem ni utripanju arva mladega*
In je zdrknila na i-oscena kolena.,*,
"Ah, kaj bi .lala, la kiviš ni sinico,
reci mi še enkrat ,..enkratfSkuaa, tvoj sen! "
XI** IS 9 A POLJU V Jš Č
'
Ai te na polju več-pusto samevo, ni te v gozdu več' ptiček, ne peva,
izreze je strl vihar-, smrtni valovi, komu so zdaj se mar beli cvetovi?
Zarja ne seva več rahlo zardeva, pesem ne odmeva več k studencu vesela*
Vse so temne poti, steze čez poljb, .vsaka stopinja se zdi pusta, brez volje,,„
UMIRA A JE STARKE
" všfcž, -	•	-v	:
Ta luč ki plapola za umrjoče človeške duše, zdaj 2e dogoreva, en sam ogorek nje še v hip zaseda in večna se tem ji zagrohoče*
V grozotnih krčih urnim starka bleda prikljenjena na postelj, ne objokuje,
nobena solza je, še huje, huje
ji je, ko iz scotov vstaj a aca sama njena beda,
liiffiogrede pod oknou: zatemnjenim prav tiho poštojim: le to hropenje, je v sobi in pr smrt4 hrepene je, ki pod razpelom trepeta lesenim«,
Vse ri.ruje, vso le spi, njiva se za gmajno skriva, kot da dalje se Doji.
Jaz in steza le bediva, v gozdu slavec gostoli.
d ZA K 0 8 S 11 OTROK
Najprej sta se nasmehnila
in rekla besen dve, tri, potom o ta se poljubila; kot navadno se godi.
Nato sta 5isto sama v majskem večeru na polje zeleno odd!#«, kjer trave šume.
Tam sta preštevala zaklade srca,
iinil je kmalu maj, pošli ljubezni so čari, čakali smo nove pomladi,
sleparja ni bilo nazaj: takrat se je rodil otrok.
Ko zibel j ropotom ribala,
ji je ropot šepet 'J :
' Dekle, nič te ni ljubil,
saj je samo za zabavo
pri tebi ljubezenske Čare ismal.-
Hudo je mati jokala, a sinček se je v zibki smejal.
“Ha snegu mesec hladi, v snegu hitijo sani.
Popotnik pozni, kam se ti tako Midi, kam tonejo tvoje oči.
Saj je Siveti lepo,
kaj si obupu podal roko!
Vrni se, bodi vesel,
-drugo boš deklico lahko objel=I
Mesec pošastno sveti, burja hrumi,
konj komaj vleče sani.
Pred njiia se je zgubil breg.
V prepadu je fanta zagrebel sneg.
Kdo m j de izhod,
ki krene brez cilja na pot?
A. Srebrnjak:	^ J w 2 H U
Kot morje meglica bela rahlo v jutru valovi,
vso nižino je odela in zakrila v njej vasi.
Drzno skozi to kopreno dviga stari se zvonik.
Kot za srečo izgubljeno glas zvonov se zdi ni krik.
OBČUTEK OSAMELOST I
Osamljen sredi sen ljudi, ki uživajo vzneseno;
če svet še danes premini, jim čisto je vseeno.
Tu je mladost le gospodar in kruto čoln krmari.
Bolesti bližnjih ni jim aar, če more kdo- te udaru.
A v meni rahlo je srce, ki kraj mu ta je ječale daleč, daleč tam nekje mi ona je vsa sreča.
Z A K l J ?
Za bežen utrip le srca, ožarjen od upanja sreče, ki v tem me trenutku navda, zazrem se v oči ti boječe.
Predobro poznaš ni srce, poznaš bolečino ognjeno-namirno teži me in žge-in veš, da te ljubim iskreno.
Zakaj je, kot vedno, ti spet, ko drznem ae vanje ozreti, ledeno tvoj mrzli pogled ukazal ai nemo trpeti?
lOdOL UŠIV lAodMGVOk LiAttSI
valeinait, oevei ilibsiu oibni« lLaž^ev<nleQ :AeiT uoiiin v oiesm ovo
t inirewtq atctai ea Jev« ad .armest
*xjelj0qeo£ si isof>sXiE sr oT .ii££n* clo5 oiifti ni ,-isai fii^ in dij.flSilu iiesic*
JUisbii 6 j -oii oice e 5
«8016 er oIrierx tnea v 4 -p.5s^ e I ei um {;BTi ii e^ien iiBi Sslsfc ,5* iafc el • 5vX8 tiUV 6[ Bito iiIi
f- u n i
,«318 sl giiiu fleiBgd j&S , s6eTf* ti lih [JJ ho m lotili O
t rtu. uztuaszi en :mt v ii .b5e[od ii 13o v s a v*E2i<s
i £1018 is Siuigoq cndoleri
.
-9^j ni iSei otnlass .ooe-iiai aidtit-C oi ti) taev' oi
ii tottf>^v loS ,&*[_ {.aiaA fii©^cso 8[nsv ea aeasrcfe oi aeI§(K ilra j, o v* cneiei Vii@qii oees is lasciu
IZDALI NOVOMEŠKI VIŠJ^OLCI Zunanja oprema: Breznik Franc in Zoran Ivan
Uredil: Pevec Stanislav Tisk:	Oatroveršnik Srečko
Novo mesto v marcu 1954.
7T7
«