med
w
Štiri poti koroške Slovence
Klub koroških Slovencev v Ljubljani
Janez Stergar
Štiri poti med koroške Slovence
Ljubljana 1994
CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
323.15(436.5=863)
STERGAR, Janez
Štiri poti med koroške Slovence / Janez Stergar; [spremna beseda Bogo Grafenauer ; krajevno in osebno kazalo Nataša Stergar]. - 1. natis. - Ljubljana : Klub koroških Slovencev, 1994
42561792
Publikacija izhaja kot razširjen ponatis iz revije Vestnik koroških partizanov, Ljubljana, letnik 22, leto 1988, številka 3-4, strani 75-103.
Na ovitku je slika stare in nove cerkve v karavanških Selah ter selskega pokopališča, kjer dve spominski plošči in spomenik opozarjata na selske žrtve v boju za svobodo in proti nacizmu.
Vodniku po Koroški na pot
Ljubljanski Klub koroških Slovencev vsako leto pripravi poučen izlet na Koroško, največ v kraje, kjer še žive za mejo Slovenci, včasih tudi v tiste, kjer je slovenska govorica v nevarnosti ali že ugaša, pa so zvezani s slovensko zgodovino. Na takih izletih smo vselej poskrbeli za strokovno vodstvo; tako so potniki dobili vse najpotrebnejše podatke o krajih, mimo katerih jih je vodila pot Seveda o najnovejšem življenju med Slovenci na Koroškem, delno pa tudi o starejših časih. Tako so nastajali rokopisni "vodniki" po teh krajih.
Janez Stergar, sodelavec ljubljanskega Inštituta za narodnostna vprašanja in stalni vodnik na klubovih izletih, je pred dobrim pol desetletjem priredil take svoje kratke zapiske in jih objavil (Vestnik koroških partizanov, zdaj Koroški vest-nik, Ljubljana, letn. 22/1988, št. 3-4, s 75-103). Ker te knjižice ni več mogoče dobiti, je pripravil novo objavo. V spremnem besedilu je avtor precej stvari dodal, zlasti pa dopolnil s podatki o različnih spisih o slovenskih krajih na Koroškem in o koroških Slovencih. Tako si z vodnikom prof. Stergarja lahko pomagajo obiskovalci teh krajev tudi ob drugih priložnostih. Knjižica zajema štiri potovanja (v Rož, Podjuno, Ziljsko dolino, v Celovec in na Gosposvetsko polje) in uvaja v znanje o razmeroma velikem številu krajev in ljudi. Predvsem pa je potopis spodbuda, ki vabi vsakogar k širjenju vedenja o koroških Slovencih; seveda ne le ob branju, ampak na potovanjih med naše rojake in v živem stiku z njimi.
avgusta 1994
Bogo Grafenauer
3
Uvodne besede k prvi izdaji vodnika (1988)
Pred letom so me taborniki nagovorili, da sem napisal štiri kratke itinerarje za izlete v kraje, ki jih onkraj Karavank najraje pokažem svojim prijateljem. Potopisi so izhajali v „Taboru" od 2. do 9. številke letnika 1988. Kar nekaj mentorjev GBZ je menilo, da so ti vodniki med koroške Slovence uporabni tudi zanje. Da jih ne bi bilo treba več kopirati, sem itinerarje nekoliko dopolnil in jih prepustil v skupno objavo v VKP. Ker je prostor tudi tu strogo odmerjen, sem mogel v tekstu predstaviti le manjši del koroških krajev in še te kolikor mogoče na kratko. Zato pa sem opozoril na nekaj publikacij, ki bodo dobrodošle pri pripravah poti gašperjevcev na Koroško.
Nekaj o pomagalih za vodje izletov
K dobri volji, primerni izletniški opremi in še vedno obveznemu potnemu listu (s podaljšano veljavnostjo) sodi tudi na poti čez Karavanke dober zemljevid in kakšen priročnik o krajih in ljudeh, ki jih nameravamo obiskati. Dobro pripravljeni skupaj z zaupanimi nam mladimi radovedneži in vseznalci ne bomo prepuščeni le naključnim srečanjem in bežnim vtisom, popotnih doživljajev pa bo tako lahko še več.
Da se ne zgubimo med nemškimi kažipoti (dvojezičnih napisov je le za vzorec v nekaterih odročnih vaseh), si pomagajmo s Seznamom dvojezičnih krajevnih imen južne Koroške „Dvojezična Koroška" Franca Kattniga in Janka Zerzerja (celovška Mohorjeva založba, 1982). Lažje dostopni Atlas Slovenije (Ljubljana, 1985) nam seveda nadomesti še zemljevid, a žal ne vključuje vsega naselitvenega področja koroških Slovencev. Tudi
zaradi priročnega formata zato poskušajmo kje izbrskati Vladi-mirja Klemenčiča „Karto in imenik slovenskih in nemških krajevnih imen ,Koroška'" (Obzorja Maribor, 1972). Profesor Kle-menčič nam prav gotovo ne bo zameril, če bomo zase in za svoje izletnike napravili kopijo za področje, ki ga nameravamo obiskati, ali pa če bomo najpomembnejše podatke prerisali na list in razmnožili.
Isto karto vsebuje tudi že zdavnaj razprodani Vodnik na poti med koroškimi Slovenci Blaža Singerja (Maribor, 1970). Čeprav napisana pred dvema desetletjema, je drobna knjižica še vedno zelo uporabna popotna tovarišica. Ob splošnih kulturnih in naravnih znamenitostih nas koroški avtor v njej seznanja s podatki iz zgodovine Slovencev na tem najbolj južnem predelu sosednje Avstrije. Podobno je popisano Potovanje po južni Koroški Jožeta Sirclja v knjigi „Koroška pota" (Maribor, 1978). Lahko upamo, da se bo znani publicist in sedanji celovški dopisnik „Dela" po desetletju lotil razširitve in posodobitve tega vodnika?
Zanimanje za koroške zamejce lahko pri naših mladih gaš-perjevcih poživimo s prebiranjem potopisa Rož, Podjuna, Žila priljubljenega mladinskega pisatelja Franceta Bevka. Marsikatero opozorilo v večkrat ponatisnjeni knjigi bo zanimivo tudi za starejše bralce.
Slava Rakovec je v slovenski prevod Polyglottovega turističnega vodnika „Avstrija" (Ljubljana, 1979) vključila tudi obhod številnih južnokoroških krajev in ob tem opozorila na spomenike in dogodke, povezane z zgodovino koroških Slovencev. Splošnih turističnih vodnikov za Koroško in Avstrijo je seveda veliko več v različnih tujih jezikih. Posebej lahko uporabljamo umetnostno zgodovinske priročnike; nekatere naštevamo v bibliografiji v zborniku Koroški Slovenci v Avstriji včeraj in danes (Ljubljana—Celovec, 1984, 2. izd. 1985), po novejših lahko povprašate v knjigarni na tej ali oni strani meje.
Med umetnostnimi spomeniki so bile posebej cerkve močno povezane s slovenskim ljudstvom. V užitek bralcem in v prid številnim obiskovalcem Koroške je Marjan Zadnikar pri celjski in pri celovški Mohorjevi družbi izdal knjigi Med umetnostnimi spomeniki na Slovenskem Koroškem (Celje, 1979) in Po starih koroških cerkvah (Celovec, 1984). V teh Zadnikarjevih knjigah ne najdemo le znane Gospe Svete,. Marije na Zilji, Otoka in npr.
Vetrinja, ampak tudi leta 1981 odkrite freske s slovenskimi podnapisi v Šmartinu na Dholici.
Nekaj deset koroških krajev najdemo tudi v publikaciji Petra Fistra Arhitektura slovenskih protiturških taborov (Ljubljana, 1975). O starejši zgodovini Celovca in vrste drugih pomembnejših koroških krajev lahko marsikaj najdemo v pred nedavnim izdani knjigi Boža Otorepca Srednjeveški pečati in grbi mest in trgov na Slovenskem. Prav tako najnovejšega datuma je drugo delo, ki tudi v znatnem delu obravnava narodnostno mešano območje Koroške — Nataša Golob, Poslikani leseni stropi na Slovenskem do sredine 18. stoletja (obe knjigi izdani v Ljubljani 1988).
Ne le za tabornike in planince so zanimivi tudi naravni spomeniki. Nekaj koroških je v publikaciji Kärnten, Friuli-Ve-nezia Giulia, Slovenija: zaščitena območja (Ljubljana, 1981). Naravne in kulturne znamenitosti južne Koroške ter tamkajšnjo slovensko krajevno zgodovino je v bogati spremni besedi k stotini starih koroških razglednic popisal Walter Lukan v poglavju razširjene in priljubljene knjige Pozdravi iz slovenskih krajev (Ljubljana, 1987).
Na starih razglednicah vidimo tudi nekaj gostiln in restavracij. Seznam tistih, kjer vam postrežejo v slovenščini, je izdal Kompas pred desetletjem v ličnem prospektu Po Koroškem (Ljubljana, 1978). Pred tem je obširnejši seznam takih gostišč in trgovin izšel v našem VKP, 4/1971, štev. 1-2, str. 114-120. Kulinariko oz. gostinsko ponudbo tudi pri nekaterih koroških zamejskih gostilničarjih predstavljajo Slasti slovenskih kuhinj (Ljubljana, 1987). Ker se očitno še nekaj časa ne bomo odpovedali čokoladi Milka in kavi Brazil, se brez velikega greha lahko ustavimo pri kakšnem „Zadruga-marketu" (Pliberk, Železna Kapla, Šentjakob) ali npr. pri trgovcu in gostilničarju Soštar-ju (Smrečniku) v Globasnici; slednji je ob naših taborjenjih pred dvema desetletjema vedno znal v nahrbtnik pritakniti še kakšen brezplačen priboljšek.
Da so bila vrata slovenskih domačij odprta tudi v najtežjem času boja proti fašizmu, zgovorno priča knjiga Korenine žive (Ljubljana, 1986), ki z besedo in sliko predstavlja desetine koroških partizanskih domačij. V tekmovanju za Gašperjevo bralno značko in pri seznanjanju z narodnoosvobodilnim bojem koroških Slovencev je za načrtovanje izletov po zamejskem
Koroškem dobrodošla knjiga Padlim za svobodo (Celovec-Trst,
1987).	V njej najdemo vseh petdeset pomnikov protifašističnega boja na Koroškem, predstavljenih tako s sliko kot z besedo.
Bralcem VKP je že znano, da je Skupnost koroških partizanov pripravila obiskovanje koroških partizanskih javk in drugih spominskih mest. Vodnik Javke brez hajke (Ljubljana,
1988)	nas popelje na 70 takih krajev na avstrijskem Koroškem in n^, 85 točk na jugoslovanskem Koroškem. Knjižica objavlja tudi seznam označenih pešpoti po jugoslovanskem delu Koroške (kar 12 jih je) in opozarja na pet tradicionalnih pohodov po partizanskih poteh, ki vsako leto potekajo v različnih krajih avstrijskega dela Koroške. Vodnik seveda ne popisuje vseh navedenih javk in njihove okolice, ampak nas nanje opozarja, da laže načrtujemo pot in se nanjo pripravimo. Vsaj pri nekaterih krajih smo na javke v bližini na kratko opomnili, povsod ni bilo ne smotrno ne mogoče.
Tudi štirje potopisi v nadaljevanju ne morejo vključiti izčrpnih prikazov vseh krajev, spomenikov, dogodkov in ljudi; največkrat jih samo imenoma navedemo in povsem na kratko označimo. Takle tekst namreč ne more nadomestiti ne krajevnega ne biografskega leksikona in ne debelega turističnega vodnika. Zato naj v tem uvodu bolj zvedave bralce napotim še k brskanju po krajevnih in imenskih kazalih številnih strokovnih knjig o tem delu našega zamejstva. Pri tem mislim na vse od krajevnozgodovinskih knjig Štefana Singerja iz obdobja med obema vojnama pa do že omenjenega zbornika Koroški Slovenci v Avstriji včeraj in danes, ki vsebuje tudi veliko biografskih gesel. Od literature, ki obravnava koroško NOB, imata izčrpna krajevna in imenska kazala Marije Suhodolčanove Bibliografija narodnoosvobodilnega boja in fašističnega nasilja na Koroškem (Ravne na Koroškem, 1985) in Antona I kovica ter Marjana Linasija Koroško partizansko zdravstvo (Ljubljana, 1985); žal krajevnega kazala nimajo Prušnikovi Gamsi na plazu. Pomembnejši koroški kraji in osebnosti z začetka abecede pa so že prikazani v posameznih geslih Enciklopedije Slovenije (Ljubljana, od 1987 dalje).
Ker niti enciklopedija ne more nadomestiti lastnih popotnih spoznanj — kar pot pod noge in gremo na enega izmed predloženih izletov!
Pojasnila k razširjeni izdaji vodnika
Namen te izdaje vodnika med Koroške Slovence je opredeljen že v uvodu k prvi objavi. Dodatno ga je pojasnil v svoji ljubeznivi spremni besedi predsednik ljubljanskega Kluba koroških Slovencev akademik prof.dr. Bogo Grafenauer, ki opozarja tudi na neposreden povod: klubski izlet v Podjuno 3. septembra letos.
Časovni rok je torej - ob vseh drugih omejitvah - narekoval odločitev za enostavno in tehnično racionalno pripravo razširjenega ponatisa besedila iz leta 1988 Izbrana oblika - reprint integralnega starega potopisa in vzporedno dodajanje novih pojasnil, dopolnil, popravkov in skokov stran od začrtane poti - pa ima tudi nekaj prednosti: dodatkov ne more biti več od izvirnika, možno je preverjanje sprememb v šestih letih tako v faktografiji kot pri vsebinskih poudarkih, vodnik pušča nekaj prostora tudi za lastne popotne beležke bralca-uporabnika.
Obstoj koroških Slovencev je resda zgodovinsko pogojen, a so hkrati še kako živ organizem, pogosto zunanjemu opazovalcu tudi težko razumljiv v svoji (recimo ji) idejni in politični razklanosti. Avtorju se niti ni zdelo potrebno spreminjati izbora vsebine in načina njene predstavitve ali njenega vrednotenja. In to ne glede na tektonske pretrese v zgradbi matične slovenske družbe, na spremenjena razmerja sil tudi na Koroškem in v manjšinski skupnosti ter ne glede na dejstvo, da je vodnik izšel v partizanskem glasilu in da je bil v veliki meri namenjen "gašperjevcem", ki so v gibanju Gašperjeve bralne značke koroško sedanjost pričeli spoznavati skozi novejšo zgodovino protifašističnega odpora. Brez posebnega "pohujšanja" je kakih sedemkrat ponatisnjen tudi pridevnik jugoslovanski; pač kot zgodovinski pojem.
Opozorilo na "še vedno obvezni" potni list z začetka navodil vodjem izletov sodi v preteklost, saj zdaj slovensko-avstrijsko mejo lahko prestopamo tudi z drugimi uradnimi osebnimi dokumenti. V Sloveniji imamo čokolade Milka in različnih vrst kave sedaj - hvala Bogu - dovolj; koroške trgovine pa mamijo slovenske kupce z drugimi vabami.
V zadnjem letu dni smo dobili dve pomembni novi "pomagali" za izlete na Koroško. Pavle Zdovc je izdal dolgo pričakovano temeljno delo Slovenska krajevna imena na avstrijskem Koroškem = Die slowenischen Ortsnamen in Kärnten (Dunaj/Wien 1993). Žal je to znanstveno delo tiskano v omejeni nakladi in ni v prosti prodaji. Ob uporabi Zdovčeve "jezikovne norme" pa je celovška Mohorjeva
založba izdala drug prepotrebni priročnik: sodoben turistični zemljevid z dvojezičnimi krajevnimi imeni Kärnten = Koroška (Celovec / Klagenfurt 1994). Ker je prva naklada 5000 izvodov že skoraj pošla, pričakujemo drugi natis (brez nekaterih manjših motečih pomanjkljivosti). Ker vsebuje ta zemljevid manj krajevnih imen od dvojezičnega zemljevida Vladimirja Klemenčiča izpred četrt stoletja, pričakujemo še izdaje dvojezičnih kart v manjšem merilu, za posamezne dele južne Koroške. Druga izdaja Atlasa Slovenije (Ljubljana 1992) ne vključuje kaj več zamejstva kot prva
Obetane nove izdaje Šircljevega vodnika v preteklih šestih letih nismo dobili; vestni kronist mora pripomniti, da ljubljansko Delo v Celovcu tudi nima več svojega dopisnika (Pač pa ima v osebi koroškega Slovenca Ivana P. Lukana v Celovcu svojega urednika nova Republika, ki dnevno objavlja avstrijsko-koroško stran) Leta 1993 je Niko Rupel v Celovcu objavil dve knjigi z naslovom Deset sprehodov med Slovenci na Koroškem. Prva ima podnaslov Priročnik za spoznavanje slovenskega slovstva na Koroškem, njegovih ustvarjalcev in ustvarjalk, zgodovine, kulture in krajev na avstrijskem Koroškem. Nemško v močno skrajšani obliki, druga pa Leksikon s pomembnejšimi podatki in dodanimi teksti. Delo je prav gotovo koristen vodnik za literarnozgodovinsko popotovanje po Koroški Da bi v večjem številu izvodov prišlo tudi med bralce v Sloveniji, objavljamo naslova izdajatelja: Strokovno pedagoško združenje / Pedagogische Fachvereinigung, Tarviserstrasse 16, A - 9020 Celovec/Klagenfurt, ali pa: Franc Kukovica, Sele/Sielach 50. A -9133 Miklavčevo/Miklauzhof.
V zadnjih šestih letih je močno napredovala slovenska enci-klopedistika, s tem pa tudi poznavanje koroških ljudi in krajev. 1991 je bil z izidom 15. zvezka in obsežnega osebnega kazala zaključen Slovenski biografski leksikon (SBL). Vsako leto je izšel nov zvezek Enciklopedije Slovenije (ES); letošnja 8. knjiga prihaja že do gesel z začetnico "P". Posebej opozorimo še na obsežni gesli Koroška ter Koroški Slovenci v 5. knjigi ES. Na članke iz obeh priročnikov se bomo večkrat sklicevali v nadaljevanju našega vodnika
Od štev. 3-4 letnika 25 oz. leta 1991 v Koroškem vestniku (prej Vestnik koroških partizanov) Nada Vilhar s sodelovanjem Janeza Stergarja v nadaljevanjih objavlja enciklopedični prikaz Organizacije, društva, ustanove in glasila koroških Slovencev v Avstriji. V pomoč organizatorjem izletov bodo tudi Naslovi slovenskih institucij na Koroškem, ki jih je objavil Koroški koledar 1993 Slovenske prosvetne zveze v Celovcu in prevzel v svoj priročnik tudi Niko Rupel. Dragoceno delo je letna Koroška bibliografija, ki jo pripravlja in v
Koroškem koledarju (od 1988) objavlja Meta Domej. Za razliko od primorskih Slovencev še ni steklo delo za Koroški slovenski krajevni leksikon. Prav tako je Primorski slovenski biografski leksikon pred nedavnim prišel do črke "Ž", medtem ko je Janez Stergar uredil in Inštitut za narodnostna vprašanja konec 1989 razmnožil šele korek-turni zvezek Kdo je kdo med koroškimi Slovenci v Avstriji. Zelo informativno je delo Mirka Bogataja Die Kärntner Slowenen (Celovec 1989).
V novejši beri strokovnih knjig o koroških Slovencih med historičnimi izdvojimo zbornik Narodu in državi sovražni. Pregon koroških Slovencev 1942 = Volks- und staatsfeindlich ... (Celovec /Klagenfurt 1992); uredila sta ga Avguštin Malle in Valentin Sima. V Zbirki Zgodovinskega časopisa je izšla dragocena študija Boga Gra-fenauerja Oblikovanje severne slovenske narodnostne meje (Ljubljana 1994).
Z delovanjem Inštituta "Urban Jarnik", Krščanske kulturne zveze in Mohorjeve založbe je povezano sistematično raziskovanje in objavljanje na narodopisnem področju. Posebej omenimo le nekaj naslovov: Peter Fister Arhitektura Zilje. Roža. Podjune (Celovec 1989); Marija Makarovič Zilja. Slovenske ljudske noše v besedi in podobi (Ljubljana - Celovec 1991); Marija Makarovič, Jana Dolenc, France Vrbinc Tako smo živeli (Celovec - Tinje 1993). Zmaga Kumer izdaja zbirko Slovenske ljudske pesmi Koroške, Engelbert Logar pa Vsaka vas ima svoj glas. Izšla je tudi težko pregledna množica krajevnih publikacij.
Dodatnih metodičnih napotil za uporabo naše knjižice ni. V besedilu uporabljene kratice so v slovenščini vse uveljavljene in poznane. Pri bibliografskih navedbah zaradi racionalnosti za Ljubljano uporabljamo L/, za Celovec C/c., za Maribor Mrb. V opombah na lihih = desnih straneh nismo prav dosledno opozarjali, da je komu prenehala kakšna funkcija iz leta 1988.
Opozarjati bralca na vse pomanjkljivosti tega "popotnega spremljevalca v tiskani obliki" bi bilo od avtorja nespametno. Hvaležen pa bi bil za morebitne poslane pripombe, nova opažanja ali predloge za izboljšanja. Zato še naslov: J. Stergar, Inštitut za narodnostna vprašanja, SI - 61001 Ljubljana, Erjavčeva 26, pp. 319.
Rož je prvi v vencu treh dolin
Najprej s prstom po zemljevidu zarišemo pot za enodnevni avtobusni izlet za utrjene in disciplinirane popotnike, saj je itinerar kar zahteven: Ljubelj — Borovlje — Sele — Galicija — Grabštanj — Podkrnos — Zrelec — Radiše — Zinpolje — Vetrinj — Hodiše — Otok — Vrba — Smartin na Dholici — Kostanje — Vrba — Šentjakob v Rožu — Sveče — Bilčovs — Kotmara vas — Slovenji Plajberk — Ljubelj. Iz Ljubljane bi za celotno pot potrebovali okoli 330 km. Ker bi tako veliko število postankov in skokov v stran tudi časovno težko zmogli, se lahko že vnaprej ali med potjo odločamo za krajšanje poti. Po dogovoru si Celovec in Gospo sveto prihranimo za četrti koroški izlet. Pri načrtovanju tokratnega ne bo odveč vzeti v roke tudi etnološ-ko-zgodovinske študije Majde Fister Rož (Ljubljana 1985).
Kadar se danes zapeljemo skozi 1570 metrov dolg cestni predor Ljubelj, se redkokdaj spomnimo na njegovo predzgodo-vino. V rimskem času je pot čez prelaz vodila nekaj bolj zahodno, ria Zelenici. V srednjem veku je pot čez prelaz in hospica (gostišči) na obeh straneh oskrboval stiški samostan, od 1207 pa vetrinjski. V letih 1570—1575 so pot toliko razširili, da je postala vozna cesta, pod vrhom prelaza pa so zvrtali 150 metrov dolg predor, ki ga lahko vidimo na Valvazorjevi sliki; Valvazor je že načrtoval daljši tunel pri sv. Ani. Pred obiskom cesarja Karla VI. 23. 8. 1728 so cesto, ki je postala del „glavne komercialne ceste" Dunaj—Trst, spet popravili, razstrelili predor na vrhu in ga nadomestili z večjim usekom; ker je pot čez sedlo zaprta, ne vidimo več dveh obeliskov na vrhu Ljubelja, ki spominjata na cesarjev obisk in označujeta staro deželno mejo med Koroško in Kranjsko. V času napoleonskih vojn so se Avstrijci in Francozi večkrat menjavali kot gospodarji pomembnega prelaza. Med obema vojnama je bil na vrhu Ljubelja meddržavni prehod, ki pa so se ga komunistični ilegalci seveda izogibali: Tito je nekajkrat prečkal mejo nekaj vzhodno od sedla, vodilnega koroškega slovenskega komunista Johana Ka-zianko pa so na eni takih poti 2. 8. 1931 jugoslovanski policaji aretirali med Zelenico in Ljubeljem.
Pred zadnjim vzponom k vhodu v predor nas spomenik in ohranjeni temelji barak spominjajo na podružnico koncentracij-
Beležke in dodatki:
«< Slovensko pravimo kar Rož in (po Zdovčevi knjigi) le redko Rožna dolina: ta preveč spominja na prevedeni nemški Rosental.
<« V 6 zvezku Enciklopedije Slovenije je I. 1992 izšlo tudi geslo Ljubelj, ki je prava mala študija in jo velja prebrati. Za dolžino predora navaja drugačno številko od "naše" stare - 1561 m. Bomo pogledali še na napisni tabli pred vhodom ?
«< 100 m po Enciklopediji Slovenije je verjetno bolj natančen podatek za dolžino starega predora, iz katerega so naredili 130 m dolg usek.
<« Prelaz čez sedlo je na višini 1369 m, torej 311 ali 313 m višje od vhoda v sedanji cestni predor; za nadmorsko višino predora imamo namreč spet dva različna podatka: 1056 ali 1058 m.
«< J Kazianka (1897-1963) je bil doma iz Svetne vasi. Po aretaciji in obsodbi je bil zaprt v Sremski Mitrovici. Med 2. svet. vojno je bil v taboriščih, 1950-63 predsednik KPA na Koroškem. Več o njem glej v geslu v
Enciklopediji Slovenije (dalje citiram le: ES).
«< Spomenik je bil odkrit 8.8.1954.
skega taborišča Mauthausen, v kateri so jetniki od junija 1943 kot nacistični sužnji uresničevali „Valvazorjevo" zamisel izgradnje novega predora. Rov je bil prebit že v naslednjem letu; na trpljenje taboriščnikov na obeh straneh Ljubelja nas med drugim spominja roman „Tunel" nekdanjega francoskega prisilnega graditelja. Cas takoj po vojni ni bil naklonjen dograditvi predora, tako da je bil dokončan in predan svojemu namenu šele julija 1964.
Gostilne in trgovine Malle na avstrijski strani v Brodeh/ Loibltal jugoslovanskim obiskovalcem skorajda ni treba predstavljati. Bolj malo izmed njih pa ve, da je v manjši hiši na drugi strani ceste mladost preživljal Avguštin Malle (r. 1944), zgodovinar, publicist, vsestranski narodni delavec, predvsem pa od ustanovitve Slovenskega znanstvenega inštituta v Celovcu decembra 1975 njegov ravnatelj. Nekaj naprej se pri „Deutscher Petru" (nemškem Petru) spet spomnimo obiska cesarja Karla VI.: gostilničar Peter Tschauko naj bi tedaj edini v dolini znal z veličanstvom govoriti po nemško, zato se ga je oprijel vzdevek, ki se je v našem stoletju še okrepil zaradi resnične nemškona-cionalne usmeritve gostilničarske družine. Mali Ljubelj/Klein Loibl nad dolino Sopotnice, kjer se odcepi cesta proti Slovenjem Plajberku (na kažipotu piše seveda le Windisch Bleiberg), je vreden omembe še zaradi tega, ker je v noči 18.—19. 11. 1918 nemški oddelek tu oddal prve strele proti slovenskim borcem za severno mejo, ki so se z Ljubelja odpravili osvobajat Koroško za tedaj novonastalo državo SHS.
. Sele/Zell so prva priložnost za daljši postanek. Vas visoko pod karavanško Košuto je sedež ene najmanjših občin v Avstriji; leta 1860 so v pripadajočih krajih našteli še 991 prebivalcev, 1981 vsega 802 prebivalca, od teh pa se jih je le 40 izjasnilo, da je njihov občevalni jezik samo nemški. Zato so Sele ena od treh koroških občin z narodno zavednim slovenskim županom, tudi javni napisi so tod dvojezični. Za slovensko kulturo skrbi dejavno društvo „Planina", selški nogometaši in igralke namiznega tenisa pa uspešno tekmujejo v regionalnih ligah. V Selah so razviti tudi zimski športi (vsakoletno tekmovanje za pokal „Košuta"). Jezikovne posebnosti so proučevali že med obema vojnama (Alexander Isačenko), sedaj se jim posvečata kanadska jezikoslovca Tom Priestly in David Stermole. Pripravljeni sta tudi že dve obsežni deli o etnoloških značilnostih (širše znano
<« Del tabonšča je bil tudi na severni, koroški strani Ljubelja. <« Avtor romana Predor (slov prevod v Lj 1979) je André Lacaze <« V začetku maja 1945 so se Kolone vojaška in civilistov, ki so se pred partizani umikali na Koroško, prebijale že skozi nerazsvetljeni in le grobo obdelani predor.
<« V vojni za slovensko neodvisnost za mejni prehod ni bilo bojev; 5. julija 1991 ob 15.20 je promet steKei normamo. «< Na avstnjski strani predora je na zahodni strani portala vzidana plošča, ki opozarja na pomen predora za povezovanje in mirno sožitje dveh sosednih narodov
«< Več o A. Malleju v geslu o njem v ES.
<« O Slovenjem Plajberku nekaj podrobneje na povratku s poti v Rož.
<<< Proti Selam zavijemo na desno že v Podliubelju / Unterloibl. kjer so še vidni ostanki starih kovačnic, železarn in žebijarn, ki so se pozneje preselile v Borovlje. 12.3.1905 je biio tu ustanovljeno siov delavsko društvo krščanskosocialne usmentve Ob pomoči dr. Lamberta Ehriicha je 17.10.1908 društvo odprlo svo| delavski dom (tik nad cesto proti Celovcu). V domu je bila po 2 svet. vojni tiskarna "Drava", v kateri so od 1953 tri desetletja tiskali Slovenski vestnik - Na začetku Borovelj spet na desno in po dolini Bajdiške Borovnice pod Macno (Matzen. 1627 m) skozi Bajdiše / VVaidisch navzgor do Sel (94S m pri cerkvi). «< Po Zdovčevem seznamu Sele / Zeli Pfarre poimenujejo "vas z župnijsko cerkvijo in raztresenimi hišami vred, občino, župnijo, poKrajino", za samo središče pa se uporabljajo tudi slovenska imena Sele pn Cerkvi, Pri Cerkvi ali Sele Cerkev.
«< Rus Aleksander V Isačenko (1910-78) je kot profesor celovške univerze (od 1970) zavrnil jezikovno utemeljenost vindišarske teorije. Več o njem in njegovem delu v geslu v ES.	. ¡-
je npr. prepevanje na Florjanovo — o tem bo prav gotovo tekla beseda v knjigi Marije Makarovič; Tone Cevc pa je skupaj s fotografom Ignacem Primožičem prikazal stavbno dediščino v tem predelu Karavank v knjigi z naslovom Kmečke hiše v Karavankah, Celovec-Trst 1988).
Ob postanku si velja ogledati staro gotsko cerkvico in novo arhitekta Janeza Osvvalda, ob obeh pa pokopališče, ki priča o krvavem davku, ki so ga Selani dali v boju proti nacizmu. 2e po priključitvi Avstrije k Hitlerjevemu rajhu so se fantje umikali v Jugoslavijo. Kot „zeleni kader" so se vrnili v okoliške gozdove aprila 1941. Po valu izselitev aprila 1942 so imeli v Selah enega prvih odborov O F na Koroškem. 29. 4. 1943 so nacisti na Dunaju obglavili 8 Selanov. Na pokopališču je tudi partizanski spomenik, saj je imel kraj kar svojo partizansko„republiko": tu so bili sedež pokrajinskega odbora OF, bolnišnica, partizanska šola in tehnika. Seznam sedanjih ,,javk" omenja kar 6 domačij.
Trmoglava upornost Selanov ni izginila niti v povojnem času. Ob preštevanju manjšine 14. 11. 1976 so selški fantje skrinje z lističi ukradli in zažgali. Ker je avstrijski predsednik dr. Rudolf Kirchschlager fante pomilostil in je tudi javno počastil spomin na njihove v boju proti nacizmu padle in umorjene prednike, je na volitvah 18. 5. 1980 v Selah dobil kar 92,3% glasov, kar je bilo največ v vsej Avstriji. Od 1982 izdaja slovenska Enotna lista občinski časopis.
Fantovskim letom je že nekoliko „ušel" sedaj najbolj znan Selan — pesnik in slikar Gustav Januš (r. 1939), nagrajenec s Prešernovo in Petrarcovo nagrado. V Selah je bil kar 63 let duhovnik in prosvetni delavec Alojzij Vauti (1887—1982), povojni razvoj kraja pa je močno povezan z imenom učitelja in župana Hermana Velika (1930-1976).
Ko se spustimo iz naravnega kotla Sel proti Dravi, moramo še pred Apačami / Abtei paziti, da ne zgrešimo kažipota za Robež/ Robesch. 25. 8. 1942 so tam slovenski partizani prvič naklestili nacistično vojsko na ozemlju samega „tisočletnega" rajha. 2. 9. 1973 postavljeno spominsko obeležje na mestu spopada so nemški nacionalisti razstrelili že čez štirinajst dni; leta 1976 je bil postavljen nov spomenik. (Javka A—26!)
Skozi Grabštanj/Grafenstein, kjer je bil rojen jezikoslovec Ožbalt Gutsman (1727—1790) in kjer se je jeseni 1918 za nas nesrečno obrnil boj za severno mejo, potujemo do Dolnje
«< J Oswaida bomo omenili ob domači Gostinji vasi v Ziljski dolini.
<<< Takoj ob "anšlusu" je Peter Olip s prijatelji ponoči snel nacistično zastavo, jo raztrgal in poteptal v blato. Kot "kompanija Mrzla voda" so fantje rajhu "napovedali vojno".
<<< Med trinajstimi aprila 1943 obglavljenimi "selskimi žrtvami" jih je bilo pet iz sosednjih krajev (Obirsko, Borovlje, Lobnik, Suha pri Rebrci). Ing. Franc Kattnig je 1978 v Celovcu izdal dokumentacijo o selskih žrtvah v publikaciji Sämtlich Slowenen.
«< Svojevrsten avstrijski "rekord" so Selani dosegli, ko so se na referendumu 11.6.1994 kar z 81,6 % odločili za vstop Avstrije v Evr. unijo. <■« V Selah je bila 1944 rojena pesnica Mili (Milica) Hrobath, r. Oraže, ki učiteljuje na ljudski šoli v Šentlenartu pri Sedmih studencih. <« Več o G. Janušu v ES in v vseh antologijah koroške slovenske književnosti.
«< Več o A. Vautiju in njegovi kalvariji pred plebiscitom in pod nacisti v celovškem Koledarju Mohorjeve družbe 1984, str. 124-125. «< Več o H. Veliku v geslu v Slovenskem biografskem leksikonu
(dalje citiram le: SSL).
<<< Če bi v dolini zavili na levo, na zahod, bi prišli do občinskega in župnijsKega sedeža Šmariete v Rožu / St. Margareten i.R., kjer bi se spomnili krvavih spopadov po 1. in v 2. svet. vojni ter na tam 1956 rojeno sociologinjo mag Marijo Junč Pahor r. Korenjak, ki sedaj živi v Trstu.
«< Več o O. Gutsmanu v geslu v ES, kjer je že upoštevano odkritje dr. Teodorja Domeja, da je bil Gutsman rojen 1725 v Buhlji / VVuchel
pri Grabštanju.
vasi/Niederdorf, kjer lahko ob mostu čez koroško Krko (Gurk) vidimo hujskaški brambovski spomenik v obliki skalnatega Triglava. Noge si lahko pretegnemo s sprehodom do lepe cerkve v-Podkrnosu/Gurnitz. kjer je bil nekaj časa duhovnik narodni buditelj, jezikoslovec in Prešernov pesniški predhodnik Urban Jarnik (1784—1844). Gremo skozi Žrelec/Ebenthal. kjer ¡e bilo aprila 1942 zbirno taborišče za tisoč pregnanih koroških Slovencev. Tu je pokopan ustanovitelj celovške slovenske gimnazije ter Narodnega sveta koroških Slovencev dr. Joško Tischler (1902—1979). Partizanski spomenik na pokopališču je bil leta 1971 kar trikrat oskrunjen.
Nadaljujemo pot na sončne Radiše/Radsberg. ki se dvigajo na planoti med Dravo in Glino. Marsikaj bi se dalo povedati o kljubovanju* Radišanov butanju valov nemškega oceana: vso trdoživost predstavlja kulturni dom, ki so ga slovenski prosve-tarji v letih 1975—79 obnovili iz razpadajočega nekdanjega fa-rovškega hleva. Dom napolnjujejo različne kulturne dejavnosti, kar pa ni čudno, saj je z Radiš doma cela vrsta znanih prosvetnih delavcev. Po vrsti omenimo le Janka Tolmajerja (r. 1909), nekdanjega dolgoletnega podpredsednika Krščanske kulturne zveze in odgovornega urednika Našega tednika, njegovega sina Nužeja Tolmajerja (r. 1942), ki je očeta nasledil na tej funkciji in ki je že dobri dve desetletji tajnik Krščanske kulturne zveze, ter učitelja Tomaža Ogrisa (r. 1946), ki je urednik mladinske revije Mladi rod in predsednik Slovenske prosvetne zveze, druge od dveh prosvetnih central koroških Slovencev. Iz Tuc/Tutzach na Radišah je bil doma napredni manjšinski politik Franjo Ogris (1908—1987). Dokler so bile Radiše še samostojna občina (do konca 1972), jim je županoval Ludvik Ogris (r. 1933), ki je sedaj slovenski socialistični odbornik v Žrelcu in podpredsednik Zveze slovenskih organizacij na Koroškem. Vse od leta 1932 je na Radišah zaslužen za narodnostno delo tudi župnik Ludvik Jank (r. 1903); kot večina drugih slovenskih koroških duhovnikov je pod nacizmom tudi on moral v zapor in v pregnanstvo. Pred desetletjem izdana publikacija SPD Radiše: 75 let o tem delu Koroške prinaša še vrsto zanimivosti.
Naslednji kraji na poti so vsi pomembni za starejšo slovensko zgodovino: romarske 2ihpolje/Maria Rain, že 890 izpričani Vetrinj/Viktring s samostanom iz leta 1142 (izjemni arhitekturni spomenik, bivališče zgodovinarja Janeza Vetrinjskega iz za-
<« V sosednjih Zgornjih Medgorjah / Obermieger je bil rojen znani slikar Marko Pemhart (Pernat) (1871-1824). ki ga po krajinskih in panoramskih slikah poznamo tudi Kranjci; več v SBIin ES.
<« J. Tischlerju je posvečen zbornik Zvest domu. narodu in Bogu. 40 let Narodnega sveta koroških Slovencev 10 let smrti dr. Joška Tischlerja. Clc. 1989 Seveda o njem piše tudi SBL.
<« Omenjeni funkciji je T. Ogris medtem oddal. Več let je bil profesor na celovški Pedagoški akademiji. Obe osrednji organizaciji koroških Slovencev sta ga predlagali za novega šolskega nadzornika za dvojezično šolstvo, kar naj bi postal ob začetku š.l. 1994/95. Več v ES.
«< Podpredsedniška funkcija L. Ogrisa se je medtem iztekla.
<« Pred kratkim je župnik Jank praznoval 65-letnico svoje nove maše.
«< K Vetriniu (in ne k Vetnnjam !) še opomba, da je bil Janez II. opat od okoli 1314 do svoje smrti 1347. Pod cesarjem Jožefom II. so 1786 samostan razpustili, 1843 pa odstranili pol cerkvene ladje. V cerkvi so ogleda vredna poslikana okna iz 1380-1400, vrsta nagrobnikov in tudi latinsko pisana spominska plošča v prezbiteriju; spominja na vetrinjsko taborišče beguncev iz Slovenije poleti 1945 in na "vetrinjsko tragedijo" slovenskih domobrancev, ki so jih Britanci od tod izročili v smrt.
četka 14. stol. in Leonharda Pacherneckerja, ki je 1574 izdal prvo slovensko katoliško knjigo), Hodiše/ Keutschach s ploščo na cerkvenem zidu (verjetno najstarejši ohranjeni figuralni spomenik Slovencev iz 7. — 8. stol.) in z današnjimi slovenskimi prosvetarji, krajevnim listom in občinskim odbornikom, vsaj enajst stoletij stara Ribnica/ Reifnitz in nato Otok/Maria VVorth ob Vrbskem jezeru. Tu bo zopet treba vzeti v roke umetnostno-zgodovinski vodič, predvsem pa se spomniti, da so morda prav v tem središču pokristjanjevanja Karantancev okoli leta 1000 nastali ,,Brižinski spomeniki". O vsakem od navedenih krajev se da v strokovni literaturi najti kup zanimivosti, vsak posebej bi bil vreden podrobnega ogleda.
Skok na severno stran jezera predlagam zaradi Smartina/St. Martin am Techelsberg s slovenskimi podnapisi pod cerkvenimi freskami iz srede 18. stol. (v 15. stol. pa je tu župniko-val zgodovinar Jakob Unrest) in spomenikom petim partizanom na pokopališču ter zaradi bližnjih Kostanj/Kostenberg, kjer je bil doma najbolj znani bukovnik Andrej Šuster Drabosnjak (1768-1825), nato pesnik Andrej Kokot (r. 1936), sedaj pa rod, ki si je zgradil ličen kulturni dom in ki še vedno pošilja svoje otroke k dvojezičnemu pouku.
Na povratku se med Vrbo/Velden in Rožekom/ Rosegg v Žopračah/Selpritsch spomnimo, da se je 18.9.1870 tam na velikem taboru zbralo skoraj 10.000 koroških Slovencev: toliko jih sedaj avstrijski „statistiki" ne naštejejo več na vsem Koroškem. V Sentpetru/St. Peter pred Šentjakobom že od leta 1908 stoji ponosno poslopje slovenske narodne šole: sedaj v njej delujeta šola za ženske oziroma administrativne poklice in dvojezični otroški vrtec.
Sentjakob/St. Jakob i.R. je v zgodovini koroških Slovencev zadnjega poldrugega stoletja odigral pomembno rnesto kot središče zahodnega Roža. Narodna zgodovina sega tu od ustanovitve „Posojilnice Št. Jakobske v Rožu" 5. 9. 1872 (prva uspešna kmečka hranilnica in posojilnica na Koroškem in na vsem Slovenskem; oglej si spominsko ploščo na poslopju sedanje posojilnice na trgu sredi naselja), preko bojev za severno mejo in partizanstva pa do npr. potrditve izjemne uspešnosti pevskega zbora ,,Rož" na tematskem koncertu „Ponižani in razžaljeni" s pesmimi ogroženih narodov v letu 1988. Več o Šentjakobu v strokovni literaturi. Tu naj opozorimo le še na
«< O Hodišah in Hodiškem jezeru se na kratko lahko poučimo v ES. Tam pa niso posebej omenjeni Hodiški gospodje, katerih najbolj znan je bil Lenart, salzburški nadškof 1495-1519. Med obema vojnama je tu župnikoval Janez Stare (1885-1953), 1927-32 deželni poslanec, 193845 pregnanec, 1949 ob ustanovitvi Narodnega sveta kor. Slov. njegov podpredsednik. Od 1953 je hodiški župnik Lovro Kašelj (r. 1913), znan publicist, 1971-1983 preds. Krščanske kulturne zveze. <« Na poti iz Hodiš proti Vrbskemu jezeru v vasi Železnica / Sche-lesnitz lahko zavijemo proti 851 m visoki Jedvovci / Pyramidenkogel s 54 m visokim razglednim stolpom, na vrh katerega vas za nekaj deset šilingov pripelje dvigalo. Ob lepem vremenu se vidi vso Celovško kotlino.
«< O Unrestu (ok. 1430 - 1500), "najpomembnejšem kronistu 15. stol. na slov. tleh", je B. Grafenauer napisal obsežno geslo v SBL, kjer vpleta tudi podatek, da so še 1880 v Šmartinu na T. Slovenci predstavljali 91,3 odstotka prebivalstva.
«< Z obnovitvijo igranja Drabosnjakovega Pasijona na Kostanjah so se zelo pomnožili znanstveni spisi o njem. - O A. Kokotu v ES In še kje. <« Kraji južno od Vrbskega jezera na Gurah ostajajo na tokratnem našem izletu večinoma izpuščeni: ne velja pa jih pozabiti...
<« Avstrijska statistika Slovence namreč še vedno deli v različne kategorije in posebej popisuje tudi "vindišarje", ki so jih prvič v ■statistiko• uvedli nacisti leta 1939.
«< V šolskem letu 1989/90 je v šentpetrskem zavodu pričela delovati petletna Višja šola za gospodarske poklice z maturo.
zanimivo okolico: na Bleščeči planini/Rossalm ima Slovensko planinsko društvo od leta 1959 svojo kočo. Spominska plošča na koči spominja na to, da so januarja 1945 v bližnjem bunkerju nad Arihovo pečjo/Arichvvand nemški policisti obkolili in pobili osem partizanskih aktivistov. V njihov spomin vsako leto februarja prirejajo zimski pohod na Arihovo peč. Padli borci so pokopani na šentjakobskem pokopališču. V Svatnah/Schlatten naj bi bila pri Miklovih doma lepa Zala, ki je po dolgih letih ušla iz turškega suženjstva. V Lešah/Lessach se je rodil slovni-čar in literarni urednik Anton Janežič (1828—1869) in še vrsta drugih znamenitih Janežičev do kmečkega in občinskega politika Janka (r.1914), ki je bil med drugim dolgoletni podpredsednik Narodnega sveta koroških Slovencev, in Franca (r. 1956), ki sedaj vodi slovensko listo v občini Šentjakob. V Lešah ima gostilno znana partizanska družina Gabriel. V sosednji Brezni-c[/Friessnitz se je rodil narodni delavec in urednik S/o venskega vestnika Rado Janežič (r. 1927).V okolici Šentjakoba so zanimive „javke" (na seznamu A—69 do A—72),
V Svečah/Suetschach se kaže ustaviti zaradi Goršetove galerije koroških slovenskih mož, da se spomnimo tam rojenega vodilnega politika iz preteklega stoletja Andreja Einspielerja (1813—1888 , slovenski zastopnik v koroškem deželnem zboru in v celovškem mestnem odboru, prvi predsednik Mohorjeve družbe, izdajatelj vrste listov itd.) ter njegovega nečaka in organizacijskega naslednika Gregorja (1853—1927 , deželni poslanec, izdajatelj lista „Mir", ustanovitelj Katoliškega političnega in gospodarskega društva za Koroške Slovence). V Svečah je bil doma še bukovnik Miha Andreaš (1762—1821), eden prvih koroških slovenskih komunistov Gregor Kersche (od nacistov ubit verjetno 1944). Tu so doma šolniki in narodni delavci iz družine Inzko, od katerih posebej omenimo le Valentina (r. 1923), ki je bil do nedavna vodja manjšinskega šolskega oddelka, 1960—68 predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev, v cerkvenih gremijih že dve desetletji dejaven za narodnostno sporazumevanje. Sovaščana sta tudi profesorja celovške slovenske gimnazije Anton Feinig (r. 1931), ki je za Inzkom prevzel nadzorništvo nad srednjim šolstvom za koroške Slovence, ter Janko Zerzer (r. 1935), predsednik Krščanske kulturne zveze. Stopiti velja še streljaj do - sveškega pokopališča, kjer leži v partizanskem grobu organi; ator NOB na zahodnem Koroškem narodni heroj Matija Verdnik Tomaž (1916—1944).
-■■<< Na Tešinji / Töschmg si je ustvaril domačijo Ziljan dr. Vinko Zwitter, ki ga bomo predstavili ob obisku njegovih rodnih Drašč.
<« Zahodno od Šentjakoba leže Gorinčiče / Gorintschach. kjer se je rodil narodni preroditelj Matija Ahacel (1779-1845), znan še iz šolskih knjig. Ko smo ljubljanski taborniki 1969 taborili nedaleč proč v Kotu / Winkl, se te krajevne bližine nismo prav zavedali, čeprav smo prepe-šačili dobršen del okolice. Tudi "čez mejo" v Ziljo smo šli radi, posebej do Baškega jezera. In na Bleščečo planino, na Jepo. mimo tete Eve v Paradižu / Paradies in pod večer v hlad ribnika dr Hoie.
<<< Janko Janežlč je leta 1992 umrl.
«< Prav vsi našteti znani vaščani Sveč imajo svoja osebna gesla v SBL ali ES ali v obeh referenčnih publikacijah. Ne znam pa na hitro razrešiti uganke, kje se je res rodil bukovmk Andreaš: v Svečah, v Bistrici v Rožu ali v Bistrici pri Šentjakobu v Rožu. ki je v nemščini med petimi koroškimi Bistricami edina samo Feislritz.
«< Enigmo o Kerschetovi smrti je pred nedavno napol razrešil France Filipič: Kersche je vojno preživel in se vrnil v Sovjetsko zvezo, od koder se je bil 1943 prebil organizirat odporniško gibanje na Dunaju. Pred 1956, ko so ga rehabilitirali, je umrl v Magancu blizu Dnjepropetrovska; prim. članek v ES.
«< Profesor Zerzer je zdaj ravnatelj Višje šole za gospodarske poklice v Šentpetru pri Šentjakobu v Rožu / St. Peter.
Pri Bistrici/Feistritz ¡.R. čez Dravo na obisk Biličovsa/ Ludmannsdorf, ki bi ga po njegovem slovenstvu v preteklosti in sedanjosti lahko primerjali le še s Selami in podjunsko Globasni-co: dva slovenska deželna poslanca v zgodovini, še vedno slovenski župan, edini uradni dvojezični vrtec na Koroškem, društvo „Bilka", itd. Oba poslanca sta „Miklavževa": Janko Ogris (1898—1981) je bil član koroškega deželnega zbora v letih 1933—34, sicer pa zadružni in prosvetni delavec ter bilčovški podžupan; njegov sin Hanzi (r. 1928) je bil poslanec v letih 1970—75, je dolgoletni župan, vodilne funkcije pa je opravljal v vrsti slovenskih koroških organizacij — od mladinske do zadružne in osrednje Zveze slovenskih organizacij, katere podpredsednik je bil poldrugo desetletje. Pri Miklavžu je žig javke A-65.
V Kotmari vasi/Kotmannsdorf je pokopan legendarni Karel Prušnik Gašper (1910—1980), revolucionar, organizator NOB na vzhodnem Koroškem, povojni politični voditelj in predsednik Zveze koroških partizanov ter pisec partizanskih spominov „Gamsi na plazu". Na pokopališču mu delajo družbo trije neznani partizani ter nekdanji slovenski župan Matija Prosekar (1860—1927), ki je bil zaradi svojega vsestranskega in odločnega narodnega delovanja leta 1916 kot veleizdajalec obsojen na smrt, a jo je odnesel z zaporom, ki ga je okušal tudi po razpadu monarhije in nastanku avstrijske republike. Prosekarjevo narodnostno delo še danes nadaljujejo kotmirski zadrugarji, občinski politiki (s slovenskim listom) in člani prosvetnega društva „Gorjanci", ki so leta 1985 praznovali že stoletnico delovanja.
Če nam čas dopušča, se na povratku lahko malo spočije-mo od zgodovine in zavijemo v Slovenji Plajberk/VVindisch Bleiberg. Kraj ima sicer tudi zanimivo preteklost (posebej tudi v času NOB, ko so partizani dvakrat zavzeli tamkajšnjo nemško postojanko), pomembne vaščane (tu je doma npr. predsednik Zveze Slovenskih organizacij in direktor tovarne celuloze „Obir" na Rebrci Feliks VVieser ml., rojen 1950), a nas bo poleti ali pozimi prevzel predvsem s svojo naravno lepoto. Lahko se sprehodimo tudi skozi bližnjo Cepovo sotesko, da se nadihamo zraka pred ljubeljskimi zavoji in izpušnimi hlapi v predoru.
<« Tudi 1990 izvoljena bilčovška županja Štefka Ouantschnig je slovenska socialistka in je maturantka celovške slovenske gimnazije. Podžupan je Hanzi Ogris ml., ki je od 1992 tudi podpreds. Zveze slovenskih
organizacij.
«< Oba poslanca Ogrisa bosta letos dobita svoje geslo v 8 zv. ES.
<« Na bilčovškem pokopališču leži dr. Pavle Zablatnik (1912-1993), doma iz bližnjega Bilniovsa / Fellersdorf. Po poklicu duhovnik je znan kot narodopisec, šolnik in prosvetni delavec. 1957-68 je bil predsednik Krščanske kulturne zveze, 1968-77 priljubljen ravnatelj Zvezne gimnazije za Slovence v Celovcu Več v SBL in številnih nekrologih. «< Za K. Prušnika glej še podatke pri njegovem rojstnem kraju Lepeni.
<« Več o M. Prosekarju v SBL.
«< Za prihodnji izlet si prihranimo še npr obiske gradu Humperk / Hollertburg, ki je tisočletje varoval prehod čez Dravo (obiski so možni med tednom ves dan in ob sobotah dopoldne), južno od Drave pa še Kaplo ob Dravi / Kappel an der Drau, sedež prafare in z vrsto zanimivih župnikov v našem stoletju; med njimi Valentin Limpel, na katerega so leta 1921 streljali, prizadevni zgodovinar Štefan Singer (1871-1945), sedaj Fraric Hudi iz Globasnice.
«< Za Borovlje si le zavežemo robec (in jezik ?) za drugič.
<<<^ Ing Feliks VVieser je od začetka devetdesetih predvsem celovški poslovnež; več do tedaj v SBL. Na domu VVieserjevih, pri Šašelnu so 1985 odkrili partizanski spomenik.
«< Spet le naštejmo par znanih Plajberčanov (po zaslugi knjige zdaj znamo prebivalce prav poimenovati I): sodnik in narodopisec Josip Šašel - VVieser (1883-1961), tajnik Slovenske prosvetne zveze zgodovinar dr Janko Malle (r. 1952), dialektologinja in etnologinja dr. Herta Lausegger-Maurer (1953), pesnica Jožica Čertov-Druml (1960). In še bi se jih našlo, ki bi sodili v izbor tu in pri drugih naših postankih. A ne glede na vse možne zamere in očitke je tega potovanja in strani konec.
Podjuna — med Peco in Svinjo planino
Tokratna pot na Koroško bo nekaj krajša (iz Ljubljane okoli 270 km), zato pa ne bo manjkalo ovinkov in vzponov. Na to naj se tisti z občutljivejšimi želodčki pripravijo z zaužitjem tablete/ še preden pred Sp. Jezerskim na desni strani ceste za seboj pustimo dva večja mejna kamna, ki spominjata, da je do konca prve svetovne vojne koroška dežela tu segala nekaj dlje na jug.
Danes je najbolj južni kraj v Avstriji Bela/Vellach, znan po vrelcih kisle vode. Zanikrne krajevne table le ne spreglejmo, saj je med redkimi dvojezičnimi, in to še ob glavni cesti. Da pot po dolini Bele ni bila brez nevarnosti, nas na skalni steni opomni desetmetrska slika zavetnika popotnikov sv. Krištofa. Bela in bližnji Remšenik/Remschenig sta bili zanesljivi partizanski oporišči in sta zato plačala tudi visok krvni davek. Druga četa Koroškega bataljona je 6. 11. 1943 z drznim napadom „točno opoldne" zavzela nemško orožniško postajo v Beli.
S Kranjem pobrateno mestece Železna Kapla/Eisenkappel navzven kaže precej nemško lice, je pa središče še skoraj povsem slovenskega okolja, kamor spadajo gorske doline Bela, Remšenik, Lepena, Lobnik, Korte in Obirsko. Kapla (ime pride od kapele in zato ni Kaplja) ima zanimivo zgodovino od rimskih časov pa do NOB in povojnega časa. Ker pa jo najdemo v vsakem vodniku, prihranimo prostor za opozorila pri kakem manj znanem kraju.
Gorski Lobnik/ Lobnig je da! Slovencem prvo znanstvenico z doktoratom — naravoslovko Angelo Piskernik (1886—1967), narodnega heroja Franca Pasterka Lenarta (1912—43), aktivistko OF, predsednico koroške AFŽ — Antifašistične fronte žena — partizanko Johano (Ivanko) Sadolšek Zalo (r. 1923) in danes najbolj znanega koroškega slovenskega pisatelja Florijana Lipuša (r. 1937). Od tod so po anšlusu fantje zbežali v Jugoslavijo in se tako izognili vpoklicu v Hitlerjevo vojsko. Poleti 1942 je tam nastal verjetno prvi koroški odbor OF, na Lobniku je bila aprila 1943 ustanovljena koroška AFŽ, od tod je nacistični policiji že novembra 1942 ubežal v gozd poznejši koroški partizanski voditelj Karel Prušnik—Gašper. V Lobniku so javke A—29 do A-31.
Spodnji tok Bele varuje'stara komenda na Reberci/ Rechberg, v kateri je sedaj slovenski mladinski center Katoliške
«< Tudi za višino prelaza čez Jezerski vrh / Seebergpass najdemo različne podatke: od 1215 do 1218 m. Promet čezenj je tekel že v predzgodovinski in nmski dobi ter je do 16 stol. je prekašal ljubeljskega.
«< V Beli se je rodil Anton Svetina st. (1849-1917), učitelj, notar in narodni delavec; več o njem v SBL.
«< V Remšeniku se je rodil urednik, publicist in pesnik Lipe Haderlap (r.1849), katerega izginotje 1896 še vedno ni pojasnjeno.
«< Obirsko / Ebriach in Korte / Trogern sta tokrat lahko le predloga za prihodnji izlet, saj si.to zaslužita zaradi svoje naravne lepote, enkratne gorske cerkvice na Obirskem in svojih prebivalcev. Na Obirskem so mdr. rojeni partizanski prvoborec Johan Župane (1915-43), sodnik in preds. Slov. prosvetne zveze dr. Avguštin Brumnik (r. 1949), slavist dr. Ludvik Karničar (1949) in skladatelj Hanzi Artač (1951). Tu je učiteljeval pisatelj Valentin Polanšek in župnikoval Tomaž Holmar. V Kortah pa so doma Smrtnikovi fantje, ki so že možje, tudi v občinski sobi v Žel. Kapli.
<« Glede Lobnika danes velja omeniti skupnost Longo mai, ki več kot vzorno demonstrira možnosti narodnostnega sožitja in nadaljuje tudi tradicije boja proti fašistični nevarnosti in za demokratizacijo koroške in širše družbe: iz nemškega jezikovnega prostora pnseljena Brigitte in Tho~ mas Busch mdr. rešujeta pred ukinitvijo dvojezično šolo v Lepeni.
«< Z velikim avtobusom nikarte poskušati naravnost iz smeri Žel Kaple na Rebrco, pač pa po ovinku mimo Miklavčevega. Z Rebrco v polpreteklosti sta povezani dve imeni: pripovednik dr.Ožbolt llaunig/llavnik (tu r. 1876, u.v Lenartu 1945) ter pisatelj in dramatik dr. Metod Turnšek (1909-76); danes je rebrški "komtur" župnik iz Žel. Kaple Poldej Zunder.
prosvete. Na mestu starih fužin ob reki pa že od 1890 deluje tovarna celuloze. Zadnje desetletje posluje v okviru Slovenija-papirja in daje kruh dobršnemu delu Podjune, saj zaposluje tudi več stotin dobaviteljev lesa. Velik dvojezični napis nas opozarja na slovensko solastništvo in na bližino gore Obir.
Dvojezičen je napis tudi na tovarni pohištva v sosednji Žitari vasi/Sittersdorf. Kraj je sedež istoimenske občine, kjer se Slovenci v občinskem odboru zavzeto borijo za svoje pravice; izdajajo tudi svoj „Žitrajski list". Iz časopisnih poročil se boste lahko spomnili, da tamkajšnji ravnatelj ljudske šole Franc Kuko-vica (r. 1933, že nekaj let tudi podpredsednik Zveze slovenskih organizacij), vztrajno namešča dvojezične napise v šolskem poslopju. Na nekdanje vinograde s kislim „žitrajcem" spominja ime dejavnega prosvetnega društva „Trta", ki se prizadeva za legalizacijo svojega TV-pretvornika, ki bi prinesel v domove tudi slovensko televizijo. Oblasti že leta dolgo zavračajo tudi zahtevo po dvojezičnem otroškem vrtcu. V starem središču vasi pa zaradi dolgoletne neuporabe in nefunkcionalnosti propada stavba Narodnega doma, ki so ga leta 1952 obnovili mladinski brigadirji.
Skozi Mlinče/Mullnern, kjer je doma rod VVakounigov (v Slovenskem biografskem leksikonu so predstavljeni Jože, Vladimir, Franc in Stane), nas pot privede v Šentprimož/St. Primus, kjer dvojezični vrtec že uspešno deluje. Priskrbeti pa so si ga morali Slovenci sami pod okriljem Slovenskega šolskega društva, ki ga tu pooseblja Milena Groblacher (r. 1921 v Skocjanu; od
1943	sodelavka OF, ves povojni čas v vodstvu naprednih slovenskih organizacij). Ob vrtcu stoji leta 1980 odprti dom prosvetnega društva „Danica", čez cesto pa še sodobna Bitenčeva cerkev. V sosednjih Veselah/VVesielach se lahko ustavimo v gostišču, kjer je doma predsednik Zveze koroških partizanov Janez Wutte Luc (r. 1918), ki nam lahko pove o bojih na Svinji planini, na severnem robu slovenske poselitve, prav tako pa o povojnih prizadevanjih za pravice slovenske manjšine v Avstriji. Tudi Lucov brat Anton — Janez (r. 1914) je bil partizan, od
1944	član PO OF, po vojni pa profesor celovške slovenske gimnazije. Pri VVuttejevih pd. Urankovih je žig javke A—21.
Ker nam primanjkuje časa, samo na zemljevidu poiščemo bližnje kraje, kot so starodavni Žentvid/St. Veit in Kamen/ Stein (rojstni kraj prof. Joška Tischlerja), Tinje/Tainach z
Beležke:......................................................................................................
«< Zaradi varstva okolja je tovarna celuloze po sto letih morala prenehati obratovati.
«< Omembo gore Obir dopolnimo z opozorilom na novo odprte Obir-ske kapniške jame. Ta in druga nova turistična ponudba v bližnji okolici ni mogla nadomestiti izpada delovnih mest in izpada prodaje lesa.
«< Ravnatelju Kukovici je potekel mandat podpreds Zveze slov. organizacij, pod njegovim vodstvom pa je zelo živahno Strokovno pedagoško združenje, ki izdaja učila, didaktične igre in priročnike. «< Poleg imena prosvetnega društva spominja na trto tudi ime bližnje vasi Vinogradi / Weinberg.
<« Najobsežnejši zapis o M. Groblacher v Slovenskem vestniku, Clc. 13.2.1981
<« Popravi iz "Bitenčeva" v "Bavdaževa" - po avtorju arhitektu Juriju Bavdažu.
«< VVuttejeve spomine na partizanstvo na Svinji planini je romansiral Valentin Polanšek v knjigi Sla po svobodi, Clc 1985.
osrednjim koroškim slovenskim katoliškim prosvetnim domom, Goreča vas/Brenndorf (roj. kraj prosvetnega in šolskega organizatorja Mateja Ražuna, 1856—1943), Straša vas/Schreckendorf, kjer je doma sjavist prof. Erik Prunč (r. 1941). Zares pa se mimo Klopinjskega jezera (najtoplejšega v Avstriji) odpeljemo v Žkocjan/St. Kanzian. Vse do najnovejšega časa je tam dovolj omembe vrednih dogodkov: v sedemdesetih letih podiranje dvojezičnih krajevnih napisov, aretacije slovenskih demonstrantov, postavitev zasebnega dvojezičnega krajevnega napisa, sumljiv poskus razstrelitve brambovskega spomenika. Na pokopališču se pol stoletja po anšlusu posebej spomnimo deželnega poslanca Vinka Poljanca, prve žrtve nacizma med koroškimi Slovenci (1876—1938); ob njem počivata še Ražun in dachauska žrtev kaplan Kutej. Ne pozabimo tudi na partizanski pomnik.
Skozi industrijsko Sinčo vas/KLihnsdorf in skozi podjun-sko središče Velikovec/Volkermarkt (spet poglejmo enega od vodnikov!) še v velikovško predmestje Sentrupert/St. Ruprecht. Na Koroškem ni nič čudnega, če je naš tamkajšnji cilj spet pokopališče. Na njem ob lepi romanski cerkvi počiva dolgoletni voditelj koroških Slovencev, zdravnik in deželni poslanec dr. Franc Petek (1885-1965 ; več o njem v knjigi „Iz mojih spominov", Ljubljana—Borovlje, 1979). Sem so bili leta 1946 v skupni grob položeni partizani s Svinje planine; nad 80 jih je, poleg Slovencev tudi pripadniki sedmih drugih narodov. Spomenik so jim nikoli odkriti „neznanci" kmalu razstrelili, okrnjeno obnovljenega pa še nekajkrat premazali. Nihče pa se ne spotika ob grobišče kvizlinških vojakov z ustaškim generalom, ki je maja 1945 pribežal na Koroško. Kar s pokopališča vidimo še bližnjo prvo slovensko zasebno šolo na Koroškem (od 1896; sedaj je v njej slovenska gospodinjska šola).
V Vovbrah/Haimburg. kjer so pred tisočletjem stolovali sorodniki poznejših celjskih grofov Vovbržani, se pričnemo vzpenjati proti najbolj sončni vasi v Avstriji, proti 1152 m visoko ležečim Djekšam/Diex na južnem robu Svinje (oz. Svinš-ke — po svincu in ne po svinjah imenovane) planine in na severnem robu slovenske narodnostne meje. „Mons Diehse" se prvič omenja že leta 895, od 1168 vemo za cerkev sv. Martina, kt je bi\a večkrat dozidana in ima dva vitka zvonika. Za nas bo poleg slovenskega križevega pota v cerkvi zanimivo se obzidje iz 16. stoletja. S taborom in s severno lego na narodnostni meji se z
«< Strnjena informacija o Katoliškem domu prosvete Sodalitas je v ES. kjer nastopa tudi njegov rektor Jože Kopeinig (r. 1941 v Šentpetru na Vašinjah / St. Peter am VVallersberg), ki spet doziduje dom v Tinjah. <« M. Ražun zaradi svoje izjemne politične, gospodarske in kulturne dejavnosti ni prišel le v slovenski ampak tudi v avstrijski biogr. leksikon. «< E. Prunč je tudi pesnik, kulturni organizator, predvsem pa vodja univerzitetnega inštituta za prevajanje v Gradcu.
«< Blizu Klopinjskega jezera je v Podgradu / Unterburg doma tudi v avstrijskih okvirih priznani pesnik in pisatelj Janko Ferk (r 1958). «< V. Poljanec je bil pred J. Tischlerjem tudi preds. Slov. krščansko-socialne (oz. od 1934: prosvetne) zveze, aretiran je bil že na dan plebiscita, iz zapora pa je prišel na smrt bolan; več v SBL in ES. «< Anton Kutej (13.7.1909 - 16.2.1941) je odkrito zavrnil služenje v hitlerjevi vojski in bil spomladi 1940 in brez obsodbe poslan v Dachau. «< V Sinči vas živi dr. Matevž Grilc (r. 1946 v Podkraju / Unterort ob vznožju Pece). V narodnih organizacijah je bil dejaven že od dijaških let, 1973-76 je bil podpreds., od tedaj pa je preds. Narodnega sveta kor. Slovencev. V Celovcu ima odvetniško pisarno; več glej v ES.
«< F. Petek še ni bil obdelan v SBL, v kratkem pa bo v ES.
<« Šolo v Šentrupertu uspešno vodijo slovenske šolske sestre.
«< V Vovbrah so v bojih za severno mejo 29.4.1919 pri domačiji Grilovih p.d. Mentlovih volksvvehrovci pobili ranjenega Srečka Puncerja (r. 1895 v Loki pri Zidanem mostu), tedanjega urednika velikovškega lista Jugoslovenski Korotan; več o njem v SBL. Do plebiscita so sneli v Vovbrah Pevsko društvo "Slavček", Krščansko-socialno izobraževalno društvo, čitalnico in le enkrat v mesecu nemško pridigo. Po plebiscitu je slovenski živelj močno nazadoval, čeprav je bilo po privatnem štetju 1930 od 1600 prebivalcev le 80 pravih Nemcev. Iz tedanje občine Vovbre so nacisti 1942 izseli 4 stov. družine.
Djekšami primerjata še bližnja Kneža/Grafenbach in Krčanje/ Greutschach. Na Djekšah se ob grobu spomnimo našega severnega mejnika župnika Ignacija Murija (1891 — 1975).
Se leta 1900 je na Djekšah za nemško stranko glasoval baje samo tedanji učitelj. Slovenci so imeli v občinskem odboru večino še vse do leta 1928. Do leta 1925 je bila župnija tudi v cerkvenem pogledu le slovenska. Odtlej je dvojezična. Po plebiscitu je zamrlo tudi delovanje izobraževalnega društva „Trdnjava", katerega knjižnico so 1941 zaplenili nacisti. Partizanski boj na Svinji planini je bil izjemno težak in krvav. Ob Polanškovem romanu „Sla po svobodi" (Celovec 1985) bi partizanska epopeja okolice Djekš zaslužila tudi zgodovinopisno obdelavo. Kontrolna točka za „Koroška partizanska pota" je domačija Karlut v sosednji Kneži, kjer stoji tudi spomenik v opombo na 23. 7. 1944, ko so se nacisti maščevali za podporo, ki so jo domači nudili partizanom.
Zaradi težavnih življenjskih pogojev se prebivalstvo občine Djekše že desetletja zmanjšuje. Kljub ponemčevanju pa še deluje stoletna slovenska posojilnica (v novih prostorih), nekaj otrok je še prijavljenih k dvojezičnemu pouku. Ob koncu tedna v vasi lahko srečamo sedaj najbolj znanega slovenskega Djekšana Filipa VVarascha (r. 1945), ki je leta 1973 prvič po vojni uspel priti v občinski odbor z glasovi za slovensko listo, sicer pa ga poznamo kot tajnika in podpredsednika Narodnega sveta koroških Slovencev in kot poslovneža v Celovcu.
Med počitkom na gorskih travnikih in med pogledovanjem na Podjuno, proti Peci in Obirju si ob lepem vremenu na trati pod cerkvijo ne pozabimo ogledati še enostavne, a učinkovite priprave za merjenje insolacije (števila sončnih ur), steklene krogle, ki zbira žarke kot leča.
Po večjem ovinku mimo Vovber, Encelne vasi/Enzelsdorf, Grebinja/Griffen in Rude/Ruden pri Lipici/Lippitzbach prečkamo Dravo (če imamo prevelik avtobus, bo treba čez Dravo pri hidroelektrarni Kazaze/Edling) in na vzhodu pustimo za seboj cesto, ki skozi vrsto zanimivih krajev pelje v Labot/Lava-miind in prek meje v Dravograd. Pliberk/Bleiburg je seveda vreden postanka in sprehoda skozi mestece; v vodnikih bo morda manj pisalo o sedanjih prosvetnih dejavnostih društva „Edinost", o galeriji VVernerja Berga, o močni slovenski občinski frakciji in o podjetni slovenski zadrugi. V južno ležečih Libu-
<« Nacistični vojaki-so tedaj Karlutovo domačijo požgali, ustrelili očeta in mater, malega otroka pa odpeljali neznano kam.
«< Več o F VVaraschu v SBL
«< V Stari vasi / Attenmarkt pri Grebinju sta se rodila L. Kašelj, ki smo ga že omenili kot župnika v Hodišah, in svetovno znani literat Peter Handke (r. 1942), ki je po materi slovenskega rodu in je tudi član SAZU; več o njem že v ES
«< Tu izpuščamo omembo vsaj še ducata zanimivih Krajev in dvakrat toliko pomembnih koroških Slovencev iz vzhodnega dela Podjune. «< Pliberk je prvič omenjen v listinah 1228, mesto je že od 1370. od 1393 pa je tu okoli prve nedelje v septembru letni sejem na travniku •jarmak", kjer sodelujejo tudi slov. podjetniki in prosvetarji. Te že več let vodita učitelj Joško Hudi (r. 1948 v Globasnici) in njegova žena Anita (r. 1946 v Kamniku), pisateljica in gledališka delavka. Oba sta pred leti gostila udeležence izleta KKS v Vogrčah/Rinkenberg. tokrat na "jarmaku".
čah/Loibach so doma predvojni rektor ljubljanske univerze pravnik Radoslav Kušej (1875—1951), pesnica in prosvetna de lavka Milka Hartman (r. 1902) in zborovodja Folti Hartman (1907-1984). Na Libuškem polju se je 15. 5. 1945 odigralo zadnje dejanje 2. svetovne vojne v Evropi, ko so morali tisoči ustašev in četnikov kapitulirati pred partizansko vojsko.
Skozi tisočletni Smihel/St. Michael, mimo Bistrice/Feist-ritz (31. 7. 1870 je tam na prvem slovenskem koroškem taboru okoli 7000 zborovalcev podprlo zahteve po Zedinjeni Sloveniji in jezikovni enakopravnosti Slovencev) pod mogočno Matjaževo Peco in skozi Steben/St. Štefan (kjer je bila pri Muhovčevih doma Prešernova mati Mina) pridemo v Globasnico/Globasnitz.
Na keltsko-rimsko preteklost tega kraja nas spominjajo izkopanine Juenne, ki si jih lahko ogledamo v občinskem muzeju in na Rozalijinem vrhu (Hemmaberg, 843 m), kjer so pred nedavnim odkrili tudi ostanke zgodnjekrščanske škofijske cerkve. Globasnica je omenjena v srednjeveškem listinskem gradivu že 1143. Na umetnostna obdobja od romanike do rokokoja nas spominja župna cerkev z začetki iz leta 1296. Globašani so bili v stari Avstriji med redkimi koroškimi Slovenci, ki so si uspeli priboriti nekaj več slovenskega pouka. 1902 je začela delovati hranilnica in posojilnica, 1903 slovensko prosvetno društvo, 1911 živinorejska zadruga. Današnje delovanje teh organizacij se pozna tudi v zastopanosti Slovencev v občinskem odboru in v še neogroženi izvolitvi slovenskega socialističnega župana; že več period je to Albert Sadjak (r. 1931), nekdanji urednik „Našega tednika" in tajnik Krščanske kulturne zveze.
Ze po nacistični priključitvi Avstrije se je tam 31. 7. 1938 nad 1000 ljudi udeležilo „slovenskega dne". Globaška občina je dala 11 partizanov, 26 ljudi pa je bilo aretiranih ali poslanih v koncentracijska taborišča. Januarja 1944 so partizani napadli orožniško postajo ter razdejali občinsko hišo in pošto. Verjetno je tudi ta uporniška tradicija prispevala k še vedno razgibanemu kulturnemu življenju (majski „Globaški kulturni teden" ipd.). Občina z okoli 1.600 prebivalci je do sedaj dala slovenski gimnaziji v Celovcu že precej čez sto dijakov.
Ljudskemu vižarju Francu Ledru-Lesičjaku (1833—1908) je pred njegovo kajžo postavljen spomenik; njegovo tradicijo je nadaljevala Matilda Košutnik (1899-1972). Pred dvema desetletjema smo se taborniki ljubljanskega Zmajevega odreda ob
«< Več o R. Kušeju v SBL in v ES.
<« M Hartman je poleg izdaj svojih pesmi dočakala tudi že "trilogijo" o sebi Milka Hartman, Clc. - Dunaj 1982; avtor knjige z življenjepisom je
Feliks J. Bister.
«< Med starejšimi v Šmihelu (kraj je bil že pred 1050 prafara) velja omeniti dolgoletnega dekana, pripovednika in lovca Krista Srienca (r. 1910), med mlajšimi pa tu rojenega vodjo slov. Katoliške prosvete mag. Janka Merkača (r. 1948), njegovega brata - sociologa in pesnika dr. Franceta (r. 1954), politologinjo in publicistko dr. Štefko Vavti (r. 1955), slikarja samouka Stanka Sadjaka (r. 1955) in še koga bi našli.
«< Na Rozalijinem vrhu, Sv Hemi ali Junski gori so do zdaj izkopali ostanke že vsaj petih cerkva
<<< Pod strmo steno leži vas Podiuna /Jaunstein, kjer je bil rojen in kjer ustvarja slikar Rudi Benetik (r. 1960). Na polju leži osamela ogromna skala in starejše domačine je treba pobarati za kakšno legendo o njenem nastanku. Od Sv Heme proti Globasnici je bil po pripovedovanjih, ki se jih še spominjam iz svojih mladostnih obiskov, "Stari grad", kjer naj bi strašila "krvava cokla" ali nekaj takega; kot pritiče dostojni trdnjavi, je (naj bi ?) v dolino vodil tudi skrivni rov.
<« F. Ledra "poznajo" SBL in literarni priročniki, ne pa tudi (kot posebno geslo) £S. M. Košutnik, njegovo hčer pozna tudi vrsta literarnih pregledov. V 2. delu Ruplovega (v uvodu omenjenega) leksikona sta oba bukovnika predstavljena tudi s primeroma svojega "rajmanja".
svgjih taborih v bližini spoprijateljili s profesorjem Joškom Huttrom (r. 1901), s sedanjim muzejskim kustosom Janom Havlom, s stebri slovenskega življenja v vasi Hudlovimi, s trgovcem in gostilničarjem Albertom Smrečnikom—Šoštarjem. Predvsem zaradi njih se tako radi vračamo v to vas na koncu globače pod Peco in Topico.
Novinci pa si naj za starejšo globaško zgodovino vzamejo v roke publikacijo Franz Glaser Rimske izkopanine na Hemipri Globasnici (Celovec 1989). O slovenskem kulturnem življenju v kraju govori brošura 70 let katoliškega prosvetnega društva Globasnica (Globasnica 1973). Današnjo stvarnost v občini je predstavila priloga celovškega „Slovenskega vestnika" 6. 12. 1988. O narodni in politični zavesti slovenskega prebivalstva v Globasnici obstoji tudi posebna etnopsihoanalitična študija treh mladih nemško govorečih raziskovalk iz leta 1981.
Ce se na jezersko cesto ne vrnemo kar mimo Tihojskega jezerca/Sonnegger See, pridemo še v Dobrlo vas/Eberndorf, trg z dobrimi tisoč prebivalci, sedež občine, sodnega okraja in cerkvenega dekanata. Osnovne informacije o splošni zgodovini kraja in o umetnostnih spomenikih si zdaj že lahko preberemo na kratko popisane v Enciklopediji Slovenije. O dobrolskih Slovencih le opozorilo, da so še do začetka tega stoletja uspeli izvoliti slovenskega župana. Slovenska Hranilnica in posojilnica je bila ustanovljena že leta 1890 in leta 1903 so si slovenski posojilničarji zgradili Narodni dom. Slovensko izobraževalno (oz. sedaj prosvetno) društvo "Srce" je nastalo leta 1906, v letih 1914—23 je zgradilo dvonadstropni Kulturni dom. Po drugi vojni sta simbolizirali gospodarski vzpon družini Rutar s turističnimi in trgovskimi obrati ter Sienčnik z močnim transportnim podjetjem. Od pomembnejših Slovencev v trgu omenimo dr. Luko Sienčnika (1904—1989), živinozdravnika, plodnega publicista in vidnega voditelja povojnih naprednih organizacij koroških Slovencev; 1944—1945 je bil član partizanskega Znanstvenega inštituta v Kočevskem Rogu. Na Sienčnikovem domu pri Hojnikovih v bližnjih Mokrijah/Mokriach se je brat Andrej — Smrekar osvobodilnemu gibanju priključil že leta 1942, od 1944 pa je bil kot partizan tudi član PO OF.
Vračamo se naravnost na jug in šele na koncu Železne Kaple zavijemo na levo v Lepeno/Leppen. To je dolina slovenskih koroških samorastniških pisateljev in upornikov Haderlapo-vih (Lipej, Katarina, Tonči, Maja), partizanke in avtorice spomi-
<<< Sedaj že pokojni J. Hutter je kulturno deloval že pred 2. svet. vojno, po njej pa je bil med prvimi profesorji celovške slov gimnazije <<< J Havel je po rodu dunajski Čeh
«< Od Hudlovih tu omenimo globaškega podžupana Janeza (r.1937). «< Večina slov. kulturnih in družabnih prireditev se odvija v novi dvorani, ki sta jo namesto stare podstrešne 1972 sezidala "Šoštarjeva" Albert in Rozina. Na prostem pa je najbolj priljubljen nogomet, saj so domači "žogobrci" dovolj uspešni
<<< Lokalna atrakcija Globasnice je tudi pravljični grad, ki si ga je sredi vasi sam zgradil mizar Jonann Elbe; vstopnina je zdaj 100 SIT.
«< Na Globasmci bližnjih Čepicah / Tschepitschach, kjer zavijemo na levo, na zahod proti Dobrli vasi, je druga sloveča slovenska gostilna -Juenna Alojza Gregonča (r. 1935).
«< Nekdanji preds. dobrolskega društva "Srce" Peter Mohar (r. 1899) je v visoki starost učakal izid svoje knjige Med nebom in peklom. Pričevanje iz plebiscitnega leta. Lj.-CIc. 1986.
<<< Po svojem rojstvu v predplebiscitnem I 1919 je Dobrolčanka tudi znana slovenska pisateljica Mirni Malenšek r. Konič. <<< Z Dobrlo vasjo kot cerkvenim središčem je bila povezana vrsta znanih mož od zgodovinarja Marka Hanžiča (1683-1766) do generalnega vikarja v plebiscitnem času Matija Randla (1847-1927) in prošta Franca Brummka (r. 1913)
<« Več znanih osebnosti na šolskem, kulturnem in političnem področju dajejo tudi družina Vouk, v novejšem času družina Sturm.
<<< Več o Luki Sienčniku v SBL. na zavihkih njegovih knjig in v vrsti nekrologov ob smrti 21 1.1989.
«< Več o Andreju Sienčniku (1897-1982) v VKP - Vestniku Koroških partizanov Lj. 16/1982. št. 1. s. 69-70
<<< Pred Železno Kaplo se spet peljemo skozi Miklavčevo / Miklauzhof, kjer je imel veleposest vodilni nemški nacionalec dr. Hans Steinacher, ki je bil po 2. svet. vojni obsojen zaradi pregnanstva kor Slov. aprila 1942.
nov na NOB Helene Kuhar Jelke (1906—85), rojstni kraj Karla Prušnika Gašperja ter pisatelja Valentina Polanška (1928—85) in dolgoletno službeno mesto Florijana Lipuša. Po tej dolini je Prežihova žena ponoči tihotapila njuni samo rastnici „Čez goro k očetu". To so partizanski kraji, ki so še v zadnjih dnevih vojne dali ogromen krvavi davek. Na samotni Peršmanovini na koncu doline so 25. 4. 1945 nacistične zveri pobile enajstčlansko družino in pri tem niso prizanesle niti 8-mesečnemu Mirku in 77-letni stari materi. Požgana domačija je bila pred leti urejena v muzej koroškega partizanstva in dom slovenske koroške mladine. Pred hišo je bil (1983) v prvotni obliki rekonstruiran razstreljeni partizanski spomenik iz pokopališča v Sentru-pertu pri Velikovcu. (Žig za javko A—33!)
Na tem idiličnem, a hkrati strašnem kraju, se pred povrat-kom iz Podjune še za hip zamislimo v simboliko, ki jo najdemo na tolikih krajih te koroške doline.
„Tam, čjer teče bistra Žila"
V koroškem slovenskem „vencu treh dolin" dobimo pravi občutek, da potujemo po dolini šele, ko spremljamo spodnji tok Zilje pod masivnim Dobračem. Ziljska dolina se ne odlikuje le po svoji naravni lepoti; v njej je posejana vrsta umetnostno-zgodovinsko izjemnih cerkva, po vaseh še žive stari običaji, tudi ziljsko narodno nošo je mogoče kar pogosto videti.
Slovenci tod govore svoje narečje z vrsto arhaičnih izrazov in jezikovnih oblik. Zaradi delne odrezanosti od narodne celote je bila tudi zgodovinska usoda Slovencev ob Zilji nekoliko drugačna od drugih koroških Slovencev: bolj so bili izpostavljeni nemškemu raznarodovalnemu pritisku, po prvi svetovni vojni sploh niso bili vključeni v plebiscitno ozemlje, tudi po drugi svetovni vojni se je Jugoslavija hitreje odrekla zahtevi po njihovi združitvi z matico. Po avstrijski zakonodaji Ziljska dolina ne sodi v območje uporabe slovenščine kot drugega uradnega jezika, noben kraj nima dvojezičnih krajevnih napisov. Nekaj slovenščine je še v šolah in malo več v cerkvah. In vendar so prav s tega narodnega obrobja prišli Prešernov predhodnik Urban Jarnik, tvorec programa Zedinjene Slovenije Matija Majar Zilj-ski, rodova Grafenauerjev in Zvvittrov ter v najnovejšem času še jata smučarskih skakalcev — „zahomških orlov".
<<< Spomini J. Kuhar (Kuchar) so v nemški izdaji močno odmevali v avstrijski javnosti (slov izdaja: Jelka, Lj. 1988).
«< Enako velja za partizanske spomine K. Prušnika Gašperja (19101980), ki so pod naslovom Gamsi na plazu izšli v petih izdajah v treh jezikih. Prušnik je bil zaradi tiskanja slov. komunističnega lista Kam zaprt že 1935, med vojno je postal sekretar POOF za Koroško, po vojni pa je kot predsednik Zveze koroških partizanov ostal v vodstvu levičarskih manjšinskih organizacij in je bil zaradi boja za pnključitev južne Koroške k Jugoslaviji oz k matični Sloveniji spet zaprt v zloglasnem Karlavu. «< V Polanška poznamo kot učitelja in pevovodjo na Obirskem, pesnika, pisatelja in kulturnega organizatorja: 1976-84 preds. Slov. prosvetne zveze. Tudi njegovo družino je med vojno zadela tragična usoda, podobna usodi Peršmanovih.
<<< Dobrač. kot 2166 m visok vrh je tudi v nemščini Dobratsch, kot gorski masiv pa postane Villacher Alpe. Danes se večina obiskovalcev nanj povzpne po gorski cesti iz beljaškega predmestja MOttschach (slov. imena niti pri Zdovcu ne najdem) in nato pod vrh z žičnico, kar oboje je treba plačati. 164 m visok televizijski stolp sem si od daleč ogledoval že od vseh strani, "slovenske" in "nemške" cerkvice iz 17. stol. na vrtiu Dobrača pa od blizu še ne, ker na Dobraču še nisem bil. Pa ne zaradi denarja, saj pravijo, da prečudovit razgled na vse strani preplača vsako mujo in vse stroške.
Pot po Ziljski dolini je bila že velikokrat popisana. Poleg Singerjevega in Sircljevega vodnika (omenili smo ju v našem uvodnem zapisu), si velja prebrati zlasti prispevek ZUjska dolina Pavla Zablatnika v knjigi Zmage Kumrove Od Dolar/ do Šmoho-ra — Iz življenja ZUjanov po pripovedovanju domačinov (Celje, 1981).
Če naš tokratni izlet — iz Ljubljane bo dolg 310—320 km — začnemo popisovati pri Vratih/Thorl (tja pridemo čez Korensko sedlo ali mimo Trbiža/Tarvisio/Tarvis), se lahko ob bogato poslikani cerkvici blizu mejnega prehoda spomnimo, da je v davnem letu 1227 koroški vojvoda na deželni meji pozdravil svojega gosta trubadurja Ulrika Lichtensteinskega, preoblečenega v Venero, lepo po slovensko: „Buge waz primi, gralva Venus!" (Bog vas sprejmi, kraljeva Venera!). Na južni strani današnje avstrijsko-italijanske meje pa so v Kokovi/Coccau ob Ziljici leta 1478 pripravili slovenski kmetje in rajbeljski rudarji vse drugačen sprejem turškim plenilcem. Ker je deželna plemiška vojska zbežala na varno, so branilci podlegli v neenakem boju.
Morda še v jutranjem hladu opravimo brez postankov pot do jezikovne meje pri Smohorju/Hermagor, občinskem in okrajnem središču, od koder se bomo obrnili nazaj na vzhod. Ko je 9. 9. 1856 tedaj mladi cesar Franc Jožef obiskal Smohor, je bil začuden nad velikim številom slovenskih zastav. Pa mu je Matija Majar Ziljski pojasnil: „Od tod proti vzhodu so sami Slovani!". Ko je oktobra 1971 tedanji predsednik Slovenske mladine na Koroškem Marjan Sturm v tem kraju na krajevno tablo dopisal tudi slovensko ime, je s tem „poškodoval javno lastnino" (za to je bil obsojen), označil pa je tudi začetek odločnejšega boja koroških Slovencev za svoje mednarodno zagotovljene narodnostne pravice.
Po stranski cesti pridemo na Brdo/Egg, ki je bilo do 1973 še samostojna občina in še sedaj sodi v območje (ostankov) dvojezičnega šolstva. Neki drug Sturm, Anton po imenu, je bil kot tukajšnji župnik med prvo vojno obsojen na 18 mesecev zapora, ker je rekel, da Srbi niso.bili krivi za sarajevski atentat na avstrijskega prestolonaslednika. Brdo je rojstni kraj skladatelja Antona Jobsta (1894—1981). Na pokopališču st: velja ustaviti ob grobu koroškega slovenskega ljudskega tribuna Franca Grafenauerja (1860—1935), pred prvo svetovno vojno poslanca
«< Zlijsko dolino v desetletjih pred 1. svet. vojno je prikazala domačinka mag. Haidi Janschitz (1957-83) iz Semrač / Semering v knjigi Gailtal /Zilja 1848-1918 Eine Region wird deutsch, Klg./Clc. 1990. Z narodopisnega vidika gl. še novejše delo Marije Makarovič et al. Das
Gailtal, Lj.-CIc. 1992.
<<< Romansko-gotska cerkev sv. Andreja na Vratih je omenjena že 1169, slovi (po M. Zadnikarju) "kot osrednji spomenik srednjeveškega stenskega slikarstva na Koroškem". Freske iz 1482-89 so delo znanega Tomaža Beljaškega
«< Šmohor je seveda tudi sedež župnije. Poznogotska cerkev ima lep poznobaročni oltar Kraj je omenjen že 1169. Ruplov vodnik nas opominja, da je bil tu kar 33 let do svoje smrti dekan Jernej Levičnik (18081883), ki si ga je kot pesnika sposodil France Prešeren; več o Levičniku SBL in ES. Šmohor leži že zunaj sedanje slovenske jezikovne meje (po zakonu pa je na glavni šoli mogoča prijava k dvojezičnemu pouku) in je kar nekako izginil iz naše iz naše zavesti. Vanjo jo je oktobra 1971 skušal spet priklicati (tedaj) mladi Borut Marjan Sturm. «< Po poročilu v celovškem Našem tedniku 21.7.1989 v Potočah / Potschach, 2 km južno od Šmohorja, slovensko govorijo vsaj še pri družini Rogi pd. Grevževih.
«< Več o A. Jobstu v ES.
«< Več o F. Grafenauerju v ES in posebej v knjigi dr, Josefa Lukana Franz Grafenauer (1860-1935): Volkstribun der KSrntner Slomnen, Klagenfurt / Celovec 1981.
v avstrijskem parlamentu in v koroškem deželnem zboru; tudi on je bil leta 1916 kot „veleizdajalec" obsojen na 5 let težke ječe. Po prvi svetovni vojni je koroške Slovence zastopal tudi v začasnem narodnem predstavništvu novonastale jugoslovanske države. Poslanec je bil doma v bližnjih Mostah/Brugg, njegov sorodnik, literarni zgodovinar Ivan Grafenauer (1880—1964) pa v Veliki vasi/Micheldorf. streljaj zahodno od Brda. Ivanov sin Bogo je znan slovenski zgodovinar, rodil pa se je 1916. leta že v Ljubljani. V Dulah/Dellach se je rodil narodopisec Vinko Mö-derndorfer( 1894-1958), nekaj višje v Melvičah/Mellvveg pa Julij Felaher (1895—1969), manjšinski strokovnjak in organizator koroških prebežnikov v Jugoslaviji po izgubljenem plebiscitu 10.10.1920. Borlje/ Förolach so znane po ustanovitvi Ziljske podružnice Slovenskega planinskega društva 18. 1. 1900; to je bilo prvo koroško slovensko planinsko društvo.
Po Brdu (in Mostah? ) se velja ustaviti na gričku v Viden-čah/Wittenig, kjer lahko poiščemo staro kajžo, v kateri se je rodil Matija Majar Ziljski (1809—1892). Se pred nekaj leti smo se lahko lepo po domače pogovorili z njegovim pranečakom; mlajši rod pa se že bolj malo zaveda, kako se je Majar s svojim političnim in kulturnim delom vtisnil v našo zgodovino (tudi v Moskvi napišejo kakšno knjigo o njem).
Na Potoku/Bach je novogradnja že nadomestila staro rojstno hišo Urbana Jarnika (1784—1844), pesnika, narodnega budi-telja in učenega jezikoslovca. Ce iz svojega šolskega znanja in iz literature nočemo o Jarniku izbrskati česa podrobnejšega, naj zadošča za ta „kratki kurz" skozi Ziljo opomba, da so ga kot svojega vzornika hodili (v Možberk) obiskovat možje kot Prešeren, Slomšek in Vraz.
Do Žentštefana/St. Stefan in v _Blače/Vorderberg ne bomo hodili. Tako bomo morali izpustiti še dve lepi stari cerkvici, ki ju podrobno opisuje Zadnikarjev vodnik. Draganče/Dra-gantschach so rojstni kraj Andreja Moritscha (r. 1936), ki je profesor zgodovine na dunajski univerzi. Cajna/Nötsch je občinsko središče. Znana je po skupini avstrijskih slikarjev (deloma slovenskega rodu), ki so se med vojnama zbirali tam in se poimenovali kot ,,Čajnški krog": Franc Wiegele, Sebastjan Isepp, Anton Kolig, Apton Mahringer idr. Domačin Wiegele (1887—1944) je bil ubit ob zavezniškem bombardiranju. Ziljska partizanska četa je prodrla najdlje na zahod prav do Čajne.
«< Več o Ivanu Grafenauer]u v ES In posebej v življenjepisu in bibliografiji v njegovih izbranih Literarnozgodovinskih spisih, Lj.1980 «< Več o sedanjem predsedniku Kluba koroških Slovencev v Ljubljani Bogu Grafenauerju v ES in posebej v življenjepisih in bibliografiji v Zgodovinskem časopisu, Lj. 30/1976, s. 233-253 in 40/1986, s. 141-143. «< Več o V. Moderndorferju v ES.
«< Več o prvem in dolgoletnem predsedniku Kluba koroških Slovencev v Ljubljani J. Felaherju v ES.
«< Več o M. Majarju Ziljskernu v ES. v razpravi ruske avtorice Iskre V Čurkine Matija Majar Ziljski. Razprave SAZU, I. razred, 8, Lj. 1974, s. 73-193 in v zborniku Die slavische Idee Beiträge am Matija Majar-Ziljski-Symposium, Bratislava 1993.
«< Videnčam sosednja je Gostinca vas, tudi Gozdinia vas / Köstendorf. kjer je bil 1921 rojen ing. Janez Oswald, najbolj ploden koroški slovenski arhitekt, dolgoletni profesor celovške slovenske gimnazije; več o njem v 8. zvezku ES.
«< Več o U. Jamiku v ES in v publikaciji V spomin Urbana Jarnika, Clc.-Lj.-Mb. 1984.
«< Več o A. Moritschu v ES. Zdaj je predvsem redni profesor celovške univerze; je avtor tudi vrste del, ki obravnavajo razvoj narodnostnih vprašanj v Ziljski dolini. Na Pešišču / Tratten ima počitniško hišo
«< Koledar za leto 1982 z VViegelejevimi slikami je izdala celovška galerija Aula Slovenica.
Na desnem, južnem bregu reke ¡e Bistrica na Zilji/Feistritz a.d. Gail, kjer je Bicarjev oče Jože Katnik (1862-1942) uglasbil pesem, ki smo jo uporabili za naslov tega zapisa. V lepi gotski cerkvi je župnikoval Anton Kuchling Dominkov (1903—88).Ker ni pozabil na svoj podjunski izvor, se je v naslovu svoje pesniške zbirke obrnil na drugo koroško reko — „Drava, povej, kje dom je moj". Slovenska hranilnica in posojilnica je bila tam ustanovljena že daljnega 1891. leta; v njenem poslopju je sedaj ena od dveh ziljskih kontrolnih točk Koroške partizanske poti. Pri turistično prirejenem „štehvanju" se je v zadnjem času slovenščina tudi v Bistrici že v glavnem izgubila.
Povsem slovensko pa je štehvanje — razbijanje sodca z dirjajočega konja — edino v sosednjem Zahomcu/Achomitz. Ker so traktorji izpodrinili konje, je tudi v teh nekoč po konjereji in prevozništvu daleč naokoli znanih krajih treba za štehvanje po kakšnega konja tudi v sosednjo vas (v Zahomcu štehvajo sredi septembra in so obiskovalcev iz Slovenije vedno veseli). Prosvetno društvo „Žila" je bilo ustanovljeno že leta 1904, danes pa so med mladimi bolj znani smučarski skakalci (Schnabl, Wallner, Millong, Wiegele), ki vadijo na Bloudkovi 60-metrski skakalnici in manjši skakalnici, na koncu vasi pri-slonjeni ob prvi rob Karnskih Alp na južni strani doline. O polpreteklem življenju v vasi nam je do nedavna največ lahko povedal Niko Kriegl (1905—1988), katerega domačija je na glavni vaški cesti. Nasproti njegove hiše je dom Abujevih, kjer izvira in še vedno živi rod Zwittrov. Mladi gospodar Janko (r. 1948 ? ), nekdanji član avstrijske smučarske reprezentance, }e sedaj kot odbornik samostojne slovenske liste prvi podžupan občine Straja vas in eden izmed dveh slovenskih zastopnikov v koroški kmetijski zbornici. Stric Franci,(r. 1913) je odvetnik v Celovcu in je štiri povojna desetletja vodil napredno krilo koroških Slovencev. Med drugim je bil urednik „Slovenskega vestni-ka", predsednik Slovenske prosvetne zveze in 1955—1982 predsednik Zveze slovenskih organizacij na Koroškem. Stric Mirt (r. 1917) pa je vodil Zvezo slovenskih zadrug v Celovcu in je sodeloval še pri drugih gospodarskih, političnih in prosvetnih dejavnostih manjšine. Pri Abujevih se je rodil tudi oče slovenskega zgodovinarja Frana Zwittra (1905—88), direktorja partizanskega Znanstvenega inštituta in rektorja ljubljanske univerze.
«< Bistrico na Zilji tudi ES (po krivici ali nemarnosti) odpravi bolj na kratko. Pa je kraj prvič,omenjen že I. 1119 in kapela 1182. Zadnikarjev vodnik obširno opisuje cerkev sv Martina. V poldrugem stoletju prebivalstvo leta 1990/91 obnovljene samostojne občine ni nič naraslo. A še pred 1. svet. vojno je bil tu poštni urad, gasilsko društvo, prva zveza ko-njerejcev, prva mlekarna, planinsko društvo, Družba sv. Cirila in Metoda ter Kulturno društvo Zilja. H gospodarskemu obstanku prispeva tudi najbolj zahodna koroška slov. posojilnica, od avg. 1981 v novem poslopju. «< Več o A. Kuchlingu v literarnozgodovinskih pregledih.
<<< V Bistrici je štehvanje na binkoštni ponedeljek.
«< Pravilno je seveda Millonig, kar je znan ziljski priimek; v slovenski obliki Milonik. Smučanje je iz Ljubljane v Zahomec okoli I. 1930 zanesel domačin, tedanji bogoslovec Filip Millonig (1907-1987), pozneje dolga leta župnik v Štebnu pn Maloščah, dekan in kanonik, predsednik celovške Mohorjeve družbe itd.; več o njem Nedelja, Clc. 22.2.1987. «< Športno društvo Zahomec je bilo ust. 25.9.1953, 30-metrsko skakalnico so si uredili v naslednjem letu, 60-metrsko pa 1962. Za največje športne uspehe je bil zelo zaslužen domačin, odvetnik v Beljaku dr. Janko Wiegele (1933-88), ki je društvu predsedoval prvih 35 let; več o njem Naš tednik, Clc. 26.8.1988.
<« Več o N. Krieglu v celovškem Koledarju Mohorjeve družbe 1989, s. 95-96 in v Našem tedniku, Clc. 24.6.1988.
<<< Več o Janku Zwittru (roj. 1946), od 1993 tudi predsedniku Koroške konjerejske zveze, v Našem tedniku, Clc. 21.8.1986 in v Slovenskem vestniku, Clc. 7.1.1994
«< Več o Franciju Zwittru (umrl je 2.2.1994 v Celovcu) v SBL
«< Več o Mirtu Zwittru v SSL.
<<< Več o Franu Zwittru v SBL, v spremni besedi h knjižnemu izboru njegovih razprav O slovenskem narodnem vprašanju, Lj. 1990 in v tam navedenih biobibliografijah.
V bližnjih Draščah/Draschitz je bil rojen še eden bolj znanih Zvvittrov, in sicer Vinko (1904-77), ki je vodil konservativno krilo koroških Slovencev; že pred vojno je urejal „Koroškega Slovenca", po vojni je bil med drugim tajnik Narodnega sveta koroških Slovencev in vodilno dejaven v raznih cerkvenih gremijih. S tem pa še zdaleč nismo našteli vseh članov te stare koroške slovenske rodbine, ki so se vpisali v kulturno in politično zgodovino. V Draščah je 14. 11. 1944 patrulja Ziljske čete pri preboju ubila nemškega policaja in drugega smrtno ranila, spopad velja za najbolj zahodni partizanski boj na Koroškem. Četa je imela zatočišče v „Kamnitem morju" pod Dobračem.
Kamniti in zamočvirjeni predel pod Dobračem je ostanek podora, ki je ob hudem potresu 25. 1. 1348 pokopal več vasi, cerkva in gradov ter zajezil Ziljo, da je nastalo jezero skoraj do Smohorja. O potresu in podoru je zapustil poročilo očividec opat benediktinskega samostana iz Podkloštra/Arnoldstein. Pod-klošter z okoliškimi kraji je zanimiv ne le zaradi samostana (od 1106), prometne lege, industrijske zgodovine, časov kmečkih uporov in turških vpadov, bojev za severno mejo, ampak tudi zaradi svoje okolice: v Ziljici/Gaillitz je najbolj zahodno koroško partizansko grobišče (kjer počivata dva nemško govoreča partizana, tretjega — Slovenca iz Kanalske doline pa so prekopali v domači kraj), v Zagoričah/Agoritschach in Sovčah/Seltsc-hach pod tromejo na Peči so protireformacijo preživeli slovenski protestantje in do najnovejšega časa hranili prve slovenske tiske; v Pečah/Pockau je ogleda vredna podružnična cerkvica iz 14. in 15. stoletja.
Za slovensko narodno zgodovino so zanimivi tudi kraji naprej proti vzhodu, med katerimi posebej omenimo le Brnco/ Fiirnitz, ki jo zadnjih deset let poznamo po Elanovi tovarni smuči, nad 80 let pa po delovanju prosvetnega društva „Do-brač". Splet cest in tretji največji ranžirni kolodvor v Avstriji nas opomnita, da smo praktično že v predmestju Beljaka/Vi-llach. Včasih pa je sam Beljak (podatkov o mestnih znamenitostih ne bo težko izbrskati v splošnih turističnih priročnikih in tudi v tem primeru že v Enciklopediji Slovenije) sodil pod prafaro Marija na Zilji/Maria Gail. Prafara je imela podružnico tudi v Ratečah na južni strani Korenskega sedla; podatek nam razloži, zakaj hranijo slovenski Rateški rokopis (iz konca 14. stoletja) v celovškem arhivu in zakaj ga imenujejo tudi Celovški.
«< Več o Vinku Zwittru v SBL. Tam je tudi nekaj osnovnih podatkov o njegovem bratu Zdravku (1902-30).
<<< Samostan je bil v času Jožefa II. razpuščen, poslopje pa je nato uničil požar 1883. Od samostana so ostali nagrobniki opatov v pozno-gotski župni cerkvi, modernizirani 1959
<« Če bi se na obhodu Ziljske doline že predolgo zamudili in če se želimo preizkusiti v gorski vožnji, v Rikarii vasi / Riegersdorf zavijemo na desno, na jug proti 1073 m visokemu Korenu oz. Korenskemu sedlu / VVurzenpass in mimo slovensko-italijansko-avstrijske tromeje na Peči / Ofen (1509 ali 1510 m) čez mednarodni mejni prehod v Gornjo savsko dolino.
«< Sicer pa se velja zapeljati streljaj z glavne ceste v Sentlenart pri Sedmih studencih /St Leonhard bei Siebenbrunn. Na kratko: 1892 ust. slovenska posojilnica, 22 5.1949 prekop osmih padlih partizanov in pogrebni govor domačega župnika Janeza Starca (več o njem pri Hodišah!), ta je 1953 tu tudi sam pokopan (partizanski in njegov spomenik sta ogleda vredna), nasledi pa ga župnik, prosvetni delavec in slikar koroške krajine Avguštin Čebul (1909-92; več o njem spet v ES). «< V Štebnu / St. Štefan pn Beljaku je bil I. 1935 rojen najbolj znani in mednarodno priznani koroški slovenski slikar Valentin Oman Zupnikoval pa je tu Zahomčan Filip Millonig.
«< V "železni repertoar" ogleda Beljaka sodijo župna cerkev sv Jakoba, cerkev sv. Križa na Peravi, mestni muzej, "Paracelzov" dvor, relief celotne Koroške v menlu 1 ; 10.000, Beljaške toplice, vožnja po Dravi.
V Mariji na Zilji je bil rojen sopotnik slovenske Moderne Fran Eller (1873—1956), poklicno profesor prava na ljubljanski univerzi; tod je 1906—19 župnikoval tudi pisatelj Fran Ksaver Meško (1874—1964). Predvsem pa velja zaviti v to sedanje beljaško predmestje zaradi lepega razgleda in cerkve z izjemno opravo, ki ji posvečajo cele knjige in je na kratko niti nima smisla opisovati.
Otožna koroška pesem ,,Nmav čriez izaro',' v novejšem času pa pravcata turistična industrija sta nastali ob Baškem jezeru/Faaker See, mimo katerega pridemo do Loč/Latschach. Na preteklost tega kraja se tudi tu najlažje spomnimo na pokopališču, kjer skupaj leže Franc Aichholzer (1884—1976; naduči-telj, od 1. svetovne vojne pol stoletja med najpomembnejšimi voditelji koroških Slovencev), župnik in pravnik Josip Ogris (1887—1964; nekdanji predsednik Slovenske šolske zveze), šest žrtev nacističnega nasilja (trije med njimi iz družine Pock pd. Mikulovih iz Dobja) ter neumorni prosvetar Otmar Simčič (1914—1986). V prosvetnem društvu „Jepa" pa danes raste nov rod pevcev in tamburašev; vodijo jih Erika in Jožko Wrolich (v njihovi domači gostilni lahko postrežejo tudi večjim skupinam), pa Franc Černut in še kdo.
Za (previdne in preudarne) športnike, ki so prihranili še nekaj deset šilingov, predlagam skok nad ruševine starega bek-štanjskega gradu(Alt Finkenstein), kjer se bodo lahko preizkusili v vožnji z bobom na letni progi. Jaz sem se že nekajkrat. Z vrha je lep večerni pogled proti Dobraču in proti Vrbskemu jezeru, kot na dlani pa pod seboj vidimo Baško jezero.
Ze čez nekaj let se bomo prav na meji med Ziljo in Rožem lahko že vračali skozi novi cestni predor z vhodom pri Podrožci/ Rosenbach. Do takrat pa lahko nadaljujemo povratek čez Ljubelj — po poti, ki smo jo že popisali.
H Gospe Sveti in v Celovec
Ob Gosposvetskem polju, ki je prvi cilj tokratne poti na Koroško, se moramo Slovenci že podzavestno spomniti na dobro tisočletje odm-Unjeni čas karantanske samostojnosti in na pokristjanjevanje, ki nas je kulturno povezalo z (zahodno) Evropo.
<<< Več o F Ellerju v ES
«< Več o F. Ks. Mešku v ES.
«< Seveda cerkvi namenja več strani in več slik tudi Zadnikarjev priročnik.
«< Pesem je uglasbil domačin Franc Treiber st. (1809-1878), župnik, pevovodja in narodni delavec; več o njem (in nastanku pesmi) v SSL. <<<Stmjena informacija o Baškem jezeru je v ES.
«< Več o F. Aichholzerju v ES
«< Več o dr. J. Ognsu v knjigi Naši rajni duhovniki Clc. 1968; omenjena knjiga vsaj za koroške duhovnike prvih dveh tretjin 20. stoletja nadomešča koroški slovenski biografski leksikon.
«< Med starimi Ločani SSL pozna Janeza Sumperja (1827-1888): "na-rodnoobrambni delavec, nabožni pisec, čebelar in vremenoslovec". <<< Več o O. Simčiču v Našem tedniku, Clc. 12.6.1986 in v publikaciji 70 let SPD Jepa - Baško jezero, Loče 1992. «< 15 let Tamburaškega ansambla Loče, Loče 1992. <<< V učiteljski družini VVrolich je danes skorajda že najbolj znan sin Peter (r. 1974), vsestranski športnik in večkratni avstrijski kolesarski prvak. «< Nekdanji predsednik SPD "Jepa - Baško jezero" F. Černut(r. 1930) je tudi dolgoletni podpreds Zveze slov. izseljencev in pričevalec o nacističnem preganjanju manjšine in njenem sedanjem boju za obstoj. <« V bližnjih Bačah ob jezeru / Faak am See živi slovenski občinski odbornik Valentin - Folti Kargl (r. 1953), kmet in lastnik turističnega penzi-ona. Njegova starejša sorodnika, oba rojena v Bačah, sta Stane Uršič, dolgoletni tajnik in sedanji podpredsednik ljubljanskega Kluba koroških Slovencev (r. 1923; več o njem v Slovenskem vestniku, Clc. 7.1.1994) ter Jurij Matej Trunk (1870-1973), duhovnik in narodni delavec, ki je po plebiscitu moral zapustiti Koroško in je v 103 letu starosti umri v ZDA, avtor Spominov o plebiscitnem času (Celje 1950; več o njem v SSL). <« Karavanški cestni predor med Hrušico in Podrožco so zgradili v letih 1986-91. Dolg je 7864 m, kar gaje ob otvoritvi uvrščalo na 14. mesto v svetu.
Med vožnjo čez Ljubelj in mimo Celovca pa riam ne bo škodilo, če si tudi v zavest prikličemo vsaj osnovnošolsko znanje o naselitvi Slovencev, o Karantaniji, o odnosih naših prednikov s sosednjimi ljudstvi in o vključitvi v frankovsko državo. Za takle zapis bi bilo seveda odveč povzemati vse to znanje. Ker je o zanimivostih Gosposvetskega polja in Celovca na voljo razmeroma bogata literatura, se v teh nekaj vrsticah lahko omejimo predvsem na navajanje za slovenskega izletnika posebej zanimivih krajev, spomenikov in drugih ogleda vrednih stvari.
Za temeljitejšo pripravo pa naj si vodja skupine ob kakšnem splošnem turističnem vodniku prebere vsaj razpravo Pavla Zablatnika Gosposvetsko polje v istoimenski knjižici z berili Prežihovega Voranca (Celje, 1979) ali pa najnovejšo knjižico Marijana Zadnikarja Gospa sveta in Gosposvetsko polje (Celovec, 1988); obe publikaciji vsebujeta tudi seznam starejše in podrobnejše literature. Za Celovec podobnih vodnikov v slovenščini nimamo; pomagamo si lahko z gesli o tem mestu v prvi in drugi izdaji Enciklopedije Jugoslavije ( v prvi izdaji je podrobneje obdelana starejša zgodovina), od nedavnega tudi v Enciklopediji Slovenije; za bolj zvedave glave je tudi tu več napotkov za nadaljnje branje.
Po slabih stotih kilometrih vožnje iz Ljubljane predlagam kot prvi postanek na Gosposvetskem polju (Zollfeld piše na današnjih kartah) vas Krnski grad/Karnburg. Ce nimamo prevelikega avtobusa, se lahko zapeljemo še nekaj sto metrov po cesti navkreber, skoraj do cerkvice sv. Petra in Pavla. Predromanska zgradba iz 9. stoletja velja za najstarejšo ohranjeno v vzhodnih Alpah in si v njej velja ogledati nekaj zanimivih umetnostnozgo-dovinskih podrobnosti. Cerkvica je za nas pomembna predvsem kot edini na tem kraju ohranjeni spomin na Krnski grad, posvetno središče kneževine alpskih Slovanov, kjer so še šest stoletij po koncu samostojne Karantanije do 1414 na knežjem kamnu svobodni kmetje v slovenskem jeziku ustoličevali deželnega kneza.
Procesija z novim knezom je nato po ustaljenem običaju šla na vzhodno obrobje Gosposvetskega polja na posvetitev v cerkev pri Gospe sveti/Maria Saal in tudi mi uberemo isto pot. Cerkev je okoli leta 757 posvetil sv. Modest, ki je na prošnjo kneza Hotimirja kot pokrajinski škof „za Slovane" prišel pokri-stjanjevat naše prednike. Od prvotnega svetišča je verjetno ostal
<« Do danes nepreseženo je temeljno delo akademika prof ar. Boga Grafenauerja Ustoličevanje Koroških vojvod m država karantanskih Slovencev = Die Kdrntner Herzogseinsetzung und det Staal der Ka-rantanerslawen. Lj. 1952. Od poznejše literature naj - v času poudarjenega iskanja slovenske državotvorne tradicije - omenimo zgolj delo Josepha (Jožeta) Felicijana The Genesis of the Contractual Theory and the Installation of the Dukes of Carinthia, Clc. 1967. Felicijan je dokazal, da je tudi sestavljalec ameriške ustave Thomas Jefferson poznal obred ustoličevanja na Gosposvetskem polju in njegovo demokratično izvirno vsebino
«< Karantanski knez Hotimir (? - 769), 745 z Gorazdom kot talec odpeljan na Bavarsko, nato kot kristjan vladal okr. 751-769. V letih 763 in 765 je moral zatirati dva protikrščanska upora; strnjeno v ES
samo oltar nad domnevnim Modestovim grobom. Sicer pa si številni romarji danes ogledujejo mogočno poslopje, sezidano v glavnem v 15. stoletju. Ob izjemni gotski arhitekturi nas prevzamejo freske iz istega časa, gotski in baročni oltarji, prižnica in orgle. Boecklova slika utapljajočega se nejevernega apostola Petra iz leta 1928 je zanimiva predvsem po tem, da ima Peter lepo razpoznaven Leninov obraz (slika je bila do nedavna prekrita z drugo podobo). Se huje: v zahodni cerkveni lopi naj bi bile v kamnitem tlaku odtisnjene hudičeve stopinje. Okovana lesena vrata na južnem vhodu so še iz 15. stoletja.
Na zunanji steni cerkve so vzidane znane rimske plošče: rimska volkulja z Romu lom in Remom, vaza s panterjema, Ahil s Hektorjem in „poštna kočija", za katero pa nekateri menijo, da predstavlja še keltskega boga, ki pelje v kraljestvo mrtvih. Tu je vzidan tudi nagrobni „hodiški epitaf" iz okoli 1510 in obešena krogla, ki spominja na obleganje ogrskih vojščakov Matije Korvina („kralja Matjaža") tri desetletja poprej. V severnem zvoniku visi največji koroški zvon, ulit 1687 iz turških topov. Vsaj iz 13. stoletja je osnova sedanje kostnice ob cerkvi; prej je bila to krstilnica, ki po izročilu stoji na mestu „ajdovskega (poganskega) templja"; izkopavanja kažejo, da je bilo tod večje naselje že v 3. tisočletju pr.n.št. Na nekdanje pokopališče znotraj obzidja nas spominja še lep gotski svetilnik iz 1497. Gotsko je tudi veliko kužno znamenje severozahodno od vasi, kamor nas utegne zvabiti velik „skansen" — etnološki muzej v naravi.
V času verskih bojev so 1598 luterani razgnali romarje in pomazali podobe v cerkvi Gospe svete. 1669 je veliko škode naredil požar in ko so 1671 prekrili vse tri cerkvene ladje z eno streho, so za to porabili ničmanj kot 129.110 škrilastih strešnikov.
O stoletju in pol narodnostnih bojev tu povejmo le, da je slovensko bogoslužje izginilo pri Gospe sveti ob plebiscitu leta 1920. Mnogi starejši ljudje še danes tod razumejo slovensko, a tega večinoma ne žele pokazati. Iz celotne občine so v prvem četrtstoletju obstoja celovške slovenske gimnazije na to šolo vseeno prišli trije dijaki.
21. 6. 1914 bi' naj bilo pri Gospe Sveti vseslovensko romanje v spomin na petstoletnico zadnjega ustoličevanja v slovenščini. Romanje je bilo prepovedano. Enako se je zgodilo s
«< Salzburški pokrajinski škof za Karantanijo Modest (? - okr. 763) je prišel z majhnim številom duhovnikov in tu za pokristjanjevanje posvetil več cerkva, med njimi cerkev v središču Karantanije pri Gospe Sveti.
«< Tomaž Holmar, dolga desetletja župnik na Obirskem, se je rodil pri Gospe Sveti I. 1905. Njegov oče je bil tu 15 let organist.
proslavo Koroške dijaške zveze čez petdeset let in nato čez par let še z najavljenim ponovnim vseslovenskim romanjem. Šele sredi osemdesetih let je pod novim celovškim škofom prišlo do srečanja treh mejnih škofij: ljubljanske, videmske in celovške= krške.
Junija 1919 so kraj za nekaj dni zasedle oz. osvobodile jugoslovanske čete, kar se je ponovilo s partizani v začetku maja 1945. Župnik in kanonik Feinig je med vojno pomagal partizanom, med drugim pri begu iz tamkajšnje bolnišnice; v njej so se partizani zdravili nekaj časa še po izsiljenem odhodu naše vojske s Koroškega. Na pomlad 1945 je bila v hribih pod Gospo sveto razbita Belinova partizanska četa, ena izmed enot, ki je delovala pod izjemno težkimi pogoji vojskovanja na izpostavljenem terenu severno od Drave. Vsaj simbolično so bile žrtve poplačane, ko sta 6. ali 7. maja 1945 partizana Bogomir Koželj Božo in Marjan Male osvobodila Gospo sveto, ko je zadonel veliki gosposvetski zvon in je iz zvonika zavihrala 15-metrska slovenska zastava, kanonik Jožef Feinig pa je v cerkvi zbranim zapel slovesno hvalnico „Te Deum".
Smerokazi nas v ravnini pod Gospo sveto pripeljejo do vojvodskega prestola (Herzogstuhl piše po nemško). Tu je potekalo tretje dejanje ustoličevanja, ko je novi deželni knez že potrjeval fevdalne pravice in razsojal. Ko je bila v začetku maja 1945 za kratek čas osvobojena Zedinjena Slovenija, so partizani ob prestolu postavili častno stražo in razvili slovensko zastavo s petokrako. Fotografija o tem pa vedno bolj bledi v spominu naše javnosti.
Vojvodski prestol je sestavljen iz kamnitih ostankov bližnjega glavnega mesta rimskega Norika-Virunuma. Pred desetletji odkopane ostanke templjev, amfiteatra, gledališča in kopališča so zavarovali tako, da so jih nazaj prekrili z zemlio. Vsako leto več pa ja odkopanega velikega keltsko-rimskega mesta (verjetno No rej a) na bližnji Žtalenski gori/Magdalensberg. Do izkopanin'Tri muzeja se pripeljemo z avtobusi. Ce nam le čas dopušča, se izplača odšteti 10—20 šilingov vstopnine. Še bolj na sever je turistično privlačna Ostrovica/Hochosterwitz, res ostro prišpičen hrib z gradom in izjemnim sistemom utrdb.
Mimo nekdanjega, koroškega glavnega mesta Sentvida/St. Veit pridemo v Krko/Gurk, že globoko na ponemčenem ozem-
«< Kanonik Jožef Feinig je bil doma iz Sveč.
<« Četa seje imenovala po svojem poveljniku Jožetu Belinu (r. 1926).
<« Prestol so 1943 zaščitili z visoko železno ograjo.
<« Splača se zapeljati ali sprehoditi tudi na 1058 m visoki vrh z gotsko cerkvico iz 15. stol. in z lepim razgledom. Izpred cerkve sv. Helene in sv. Marije Magdalene (ki sta dali gori slov in nemško obliko imena) se začenja vsakoletno romanje po štirih gorah okoli Gosposvetskega polja. <« Za 160 m vzpona na 681 m visoko Ostrovico in za ogled gradu z muzejem je sicer tudi potrebno plačati zmerno vstopnino. A ko bo za vami vseh 14 utrjenih vrat - za zadnjimi je tudi gostišče na grajskem dvorišču, vam ne bo žal.
<<< Štiri stoletja v funkciji glavnega mesta so Šentvidu pustila lepe sledi.
Iju. Krka s svojo izjemno nekdanjo stolnico (od tod „krška škofija" s sedanjim sedežem v Celovcu), se je ob nedavnem papeževem obisku spet nekoliko bolj vtisnila v našo zavest kot eden izmed'pomembnejših krajev starejše slovenske zgodovine, kjer naj bi bila delovala tudi edina slovenska svetnica Ema (Hema). Za vsakogar je zanimiv obisk starodavne cerkve, umetniškega spomenika, za katerega je na voljo tudi novejši vodič v slovenščini; če ni razstavljen med ostalimi, ga je pač treba posebej zahtevati — tako kot pri Gospe Sveti (naslov vodnika: Waldemar Posch, Stolnica v Krki, Celovec 1985).
Nekaj severno od Krnskega gradu vidimo veliko poslopje nekdanjega gradu Plešivec/Tanzenberg, kjer je sedaj škofijska gimnazija. Za nas je zanimiva predvsem po novih freskah koroškega slovenskega slikarja Valentina Omana (r. 1935) in kot kraj šolanja prve povojne generacije slovenskih izobražencev. Florijan Lipuš je tu doživljal „Zmote dijaka Ijaža", ki so ga v Handke-jevem prevodu proslavile tudi v nemškem svetu.
Na zemljevidu poiščemo še pot v Možberk/Moosburg, pomemben še iz karantanskega časa, pred stoletjem in pol pa shajališče slovenskih literatov: tedanjega tukajšnjega župnika Ziljana Urbana Jarnika so obiskovali in nagovarjali k pesniko-vanju Prešeren, Vraz in Slomšek. Slednji je prav tu na binkoštni ponedeljek 1838 povedal svojo znamenito pridigo o spoštovanju materinega jezika: „Govorjenje, ki ste ga od svojih prednikov prijeli, ste dolžni svojim otrokom kakor žlahtno lastnino (nar dražji blago) zapustiti. Otroci, ki slovenje marnvati od svojih slovenjih starešev se ne naučijo, veliko premoženje zgubijo, ki se več poverniti ne da. Kolikor jezikov kdor marnvati zna, toliko človekov velja. Boljši je, da jih slovenje marnvati naučite, kakor bi jim kapital zapustili." Leta 1853 so v Možberku še med prvimi naročili slovenske občinske napise, spomin na Jarnikove in Slomškove nauke pa je pod pritiskom s severa kmalu nato zbledel.
Germanski val je pljusknil do Vrbskega jezera/Worther See, kjer je pot v Celovec včasih vodila skozi Poreče in Krivo Vrbo, danes pa resda bolj skozi turistična Pörtschach in Krumpendorf. Za mlade turiste je na jezerski strani Celovca prav zagotovo zanimiv in poučen „Minimundus" z maketami znamenitih stavb iz vsega sveta (otroška vstopnica je 17, odrasla 50 šilingov).
«< Cerkev je troladijska romanska stavba iz let 1131-1163. Krška škofija je bila ustanovljena 1072, njen sedež prenešen v Celovec 1787.
<<< Več o plemeniti grofici sv. Hemi Krški (ok. 980-1045 ?) v ES in v tam navedeni literaturi.
<« Če bi z Gosposvetskega polja skrenili še na vzhod, bi mimo Šent-tomaža / St Thomas am Zeiselberg, prišli k izseljeniški družini Sturmovi pd Tomanovi v Svinči vasi / Zinsdorf. Gospodar Tonči (Anton, r. 1946) je znan občinski politik, eden od dveh sinov Saša je bil predsednik Koroške dijaške zveze ¡n je predsednik KJuba slovenskih študentk in študentov na Dunaju. Gospodarjeva sestra dr Katja Sturm-Schnabl (r. 1936) domov prihaja z Dunaja, kjer je univerzitetna docentka za slovensko književnost 1973 je promovirala z disertacijo o slovenskih narečjih v celovškem kotu njeno najobsežnejše delo pa je izdaja Miklošičeve korespondence z južnimi Slovani. Brat Andrej (r. 1937) je visok vojaški uradnik, narodni delavec na deželni in krajevni ravni v Dobrii vasi. Najmlajši brat dr. Borut Marjan (r. 1951) je zgodovinar in živi v Celovcu; narodno-politično je dejaven od dijaških let (tedaj kot znani "šmirar* krajevnih napisov), od 1992 je predsednik Zveze slovenskih organizacij - ZSO.
«< Na Jamika v Možberku spominja lepa spominska plošča v župni cerkvi.
«< Vrbsko jezero zaradi abecede še ni posebej predstavljeno v naši nacionalni ES, Poreče bodo v kratkem, Kriva Vrba pa je na kratko že upoštevana v 6. zvezku ES.
«< Ob "Minimundusu" - malem svetu v merilu 1 : 25 je za otroke zanimiv še živalski vrt s plazilci. Le malo proč pa je modemi sedež celovške univerze (ust. 1970), kjer so koroški Slovenci in njihova problematika dostojno zastopani ne le pri slavistiki, ampak posebej tudi pri zgodovini in še nekaterih predmetih.
Celovec/Klagerifurt ne sodi med starejše koroške kraje. Glavno mesto je postal 1518 in to „za kazen" Šentvidu, ki ob velikem slovenskem kmečkem uporu tri leta poprej ni hotel sprejeti v zavetje plemiške vojske. V sedanjem povečanem obse gu ima mesto nekaj manj kot 100.000 prebivalcev, od katerih po uradnih podatkih govori slovensko vsega poldrug odstotek, po podrobnih socioloških študijah pa razume slovensko vsaj desetkrat toliko ljudi. Sredi prejšnjega stoletja je imel Celovec še slovensko večino. Po obdobju protestantizma je prav okoli 1848 mesto ponovno pridobilo ob Ljubljani osrednje mesto v celotnem slovenskem narodnem življenju. Spomniti se je treba le Mohorjeve družbe, ki je Slovence „naučila brati" (tako Pre-žih)r, in imen kot so Urban Jarnik, Matija Majar Ziljski, Anton Martin Slomšek, Anton Janežič in Andrej Einspieler. Čeprav tudi slovenski pesnik se je v tedanjem predmestju Šentpetru rojeni Jožef Štefan (1835—1893) izkazal predvsem kot fizik.
Ob lahko dostopni obstoječi literaturi v Celovcu bi bilo odveč naštevati vse mestne umetnostne spomenike (v Deželnem muzeju je shranjen Knežji kamen s Krnskega gradu) in podatke o slovenskih organizacijah in ustanovah, ki so delovale v Celovcu v zadnjem poldrugem stoletju. Med sedanjimi omenimo le Zvezo slovenskih organizacij, Narodni svet koroških Slovencev, Slovensko prosvetno zvezo, Krščansko kulturno zvezo, Zvezo slovenskih zadrug. Zvezo koroških partizanov, Zvezo slovenskih žena, Klub slovenskih občinskih odbornikov, Mohorjevo družbo, med mladinskimi organizacijami Zvezo slovenske mladine. Koroško dijaško zvezo in tudi Koroške slovenske skavte. V Celovcu delujejo tri slovenske založbe, uredništva tednikov Slovenski vestnik, Naš tednik in Nedelji, Slovenski znanstveni inštitut in Slovenska študijska knjižnica.
Največ mladih obiskovalcev iz Slovenije se ustavlja na Zvezni gimnaziji za Slovence, v katerem od štirih dijaških domov ali dveh zasebnih slovenskih vrtcev. Celovški Slovenci pa se še vedno brez uspeha prizadevajo za dvojezično osnovno šolo. Mlada celovška univerza jim v boju za ohranitev in razvoj dvojezičnega šolstva prav gotovo največ pomaga, tu pa so še razni solidarnostni komiteji in slovenskim obiskovalcem dobro znana kulturna taberna „Pri Joklnu/Bierjokl", ki se neposredno drži slovenske banke z rnenjalnico, knjigarne „Naša knjiga" (tu imajo kontrolni žia Koroška partizanska pota) in turistične
«< Ob zadnjem ljudskem štetju leta 1991 so v mestu našteli 82.801 oseb z nemškim občevalnim jezikom. 1186 avstrijskih državljanov s slovenskim občevalnim jezikom in še 494 slovensko govorečih prebivalcev brez avstrijskega državljanstva. Ob istem štetju so v enakih kategorijah v vsej deželi našteli 516.307. 14.069 oziroma 15.683 oseb. - Avtor omenjenih študij in video-filma o Slovencih v Celovcu je sodelavec Slovenskega znanstvenega inštituta dr Franc Merkač (r. 1954 v Šmihelu pri Pliberku; več o njem v ES).
<« O edinem Slovencu, ki je kd^j odkril nek naravni zakon, ki se tudi po njem imenuje - torej o J. Štefanu - več « SBL. v tam navedeni literaturi in v novejšem delu dr. Sandija Sitarja Jožef Štefan : pesnik in fizik : ob stoletnici smrti, Lj. 1993 Na Štefanovi rojstni hiši (oz. na hiši, ki stoji na istem mestu) na Ebentalerstrasse 88 je vzidana nemško pisana spo minska plošča iz leta 1935.
«< Klub slovenskih občinskih odbornikov in Koroška enotna lista - KEL sta se razpustila 30.6.1991. ko se je kot deželna stranka ustanovila Enotna lista - EL. - Seznam celovških manjšinskih organizacij in ustanov še zdaleč ni popoln; dodati bi bilo potrebno vsaj še častitljivo a živahno Slovensko šolsko društvo, vrsto cerkvenih združenj (npr. Katoliško prosveto), Slovenski dušnopastirski urad. slovensko župnijo itd. Tri založbe so: Mohorjeva, Drava in VVieser. Revije: Družina in dom. Mladi rod, Celovški zvon.
<« Ob Zvezni gimnaziji za Slovence se od 12.9.1990 uspešno razvija tudi Dvojezična zvezna trgovska akademija, ki ji gradijo lastno poslopje. Dolgoletna prizadevanja celovških Slovencev in avstrijskih demokratov so bila kronana z uspehom, ko je v Mohorjevi hiši 11.9.1989 pričela s poukom zasebna konfesionalna Dvojezična ljudska šola, 9.9.1991 pa (po razsodbi avstrijskega ustavnega sodišča) v prostorih Rennerjeve ljudske šole še samostojna javna Dvojezična ljudska šola v Celovcu. Obe se dobro razvijata, le da so na slednjo 24.8.1994 poskusili nemški nestrpneži napraviti bombni atentat.
<« Solidarnostnih komitejev v Celovcu ni več, pač pa od 18 1.1994 v mestu deluje medkulturno Društvo Vincenca Rizzija; nemško-slovenski koordinacijski odbor krške škofije slejkoprej še vedno prispeva k mirnemu sožitju med obema narodoma. - Kulturna taberna se je morala preseliti, ker je "Zveza Bank" postavila novo zgradbo.
poslovalnice „Cartrans". Splošno trgovsko ponudbo Celovca in njegove okolice pa povprečni Kranjci tako bolje poznajo od mene.
Vodnik Javke brez hajke od celovških pomnikov narodnoosvobodilne borbe omenja le pokopališče in skupni spomenik žrtvam nacizma v Trnji vasj/ Annabichl, kjer leži težko ugotovljivo število mučenih in pobitih sodelavcev OF in avstrijske OFF ter padlih partizanov. Prav ob pripravljanju podgesla o NOB v Celovcu za Enciklopedijo Slovenije se je ponovno pokazalo, da ob vsem, kar je bilo o odporništvu v koroškem glavnem mestu že napisanega in objavljenega,-še nimamo solidnega enovitega pregleda uspehov in žrtev tega pomembnega dela slovenskega in avstrijskega odpora.
* * *
Za konec zapisov o poteh med koroške Slovence bi bilo morda prav napisati še kakšno splošno pobudo ali recept. Pa se receptov tako ali tako ne držimo in nam jih na obeh straneh Karavank vsak dan znova piše življenje. Zato naj zaželim le „Srečno pot!" in upam, da bo čimvečjemu številu obiskovalcev Koroške čustveni „Korotan v srcu" prešel tudi v glavo in v razumsko opredeljevanje za enotni živi skupni slovenski prostor, vsaj nekaterim pa tudi v roke, kadar in kjer bo kaj treba ali bo kaj mogoče postoriti za naše zamejstvo.
<« Turistična poslovalnica "Cartrans" ne posluje več. Z nastankom samostojne slovenske države ter z družbeno in lastninsko preobrazbo v Republiki Sloveniji so se spremenili turistični, trgovski in drugi odnosi prek Karavank. V Celovcu deluje generalni konzulat Rep. Slovenije.
<<< Zanimiv bi bil tudi pregled, kdo še od zaslužnih koroških in drugih Slovencev počiva na pokopališču v celovški Tmp vasi. Omenimo vsaj profesorja celovške gimnazije in urednika Mohorjeve družbe dr. Jakoba Sketa (1852-1912); poznanje predvsem po svoji 1884 tiskani povesti iz "turških časov" Miklova Zala; več o njem v literarnih leksikonih in seveda v SBL.
«< Že nekajkrat omenjeni vodnik Nika Rupla vsebuje tudi zemljevid centra Celovca (in tudi Beljaka) z označenimi lokacijami izbranih slovenskih ustanov in kulturnih spomenikov. V Celovcu si v vseh turističnih obratih in tudi na drugih mestih lahko brezplačno priskrbimo zemljevid
mesta in prospekte o celovških znamenitostih.
KRAJEVNO KAZALO
(V kazalu ne upoštevamo širših geografskih pojmov kot npr. Avstrija, Koroška, Slovenija, ne krajevnih imen, ki nimajo neposredne zveze s predstavljenimi potopisi, in ne krajev izidov citiranih knjižnih del)
Apače - Abtei 16 Arihova peč - Arich Wand 22
Bače ob jezeru - Faak am See 49 Bajdiše - Waidisch 15 Baško jezero - Faaker See 23, 48. 49 Bekštanj - Alt Finkenstein 48 Bela - Vellach 26. 27 Beljak - Villach 45, 46, 47, 48. 61 Beljaške Toplice - Warmbad Villach 47 Bilčovs - Ludmannsdorf 24, 25 Bilnjovs - Fellersdorf 25 Bistrica na Zilji - Feistritz a.d. Gail 44, 45
Bistrica (pri Šentjakobu v Rožu) -Feistritz 23. 24. 34
Bistrica v Rožu - Feistritz in Rosental 23
Blače - Vorderberg 42
Bleščeča planina - Rossalm 22, 23
Borlje - Förolach 42
Borovlje - Ferlach 15. 17. 25
Brdo - Egg 40
Breznica - Friessnitz 22
Brnca - Fürnitz 46
Brodi - Loibltal 14
Buhlja- Wuchel 17
Celovec Klagenfurt 7, 15, 17, 25, 31.
57. 58, 59, 61
Čajna - N«tsch 42
Čepice - Tschepitschach 37
Čepova soteska - Tscheppaschlucht 24
Dachau 31
Delnja vas - Niederdorf 16,18 Djekše - Diex (Möns Diehse) 30, 32 Dobje - Aich 48
Dobrač - Dobratsch (Villacher Alpe) 38, 39
Dobrla vas - Eberndorf 36, 37, 57
Draganče - Dragantschach 42
Drašče - Draschitz 23, 46
Drava - Drau 16, 18. 24, 32, 47, 54
Dravograd 32
Dule - Dellach 43
Dunaj-Wien 16,23,57
Encelna vas - Enzelsdorf 32
Glina - Glainach 18
Globasnica - Globasnitz 7, 24, 25, 33,
34, 35, 37 Goreča vas - Brenndorf 30 Gorinčiče - Gorintschach 23 Gornja Savska dolina 47 Gospa Sveta - Maria Saal 6, 50, 52, 53, 54
Gosposvetsko polje 29. 48, 50, 55, 57 Gostinja vas = Gozdinja vas -
Kostendorf 17,43 Grabštanj - Grafenstein 16 Gradec - Graz 31 Grebinj - Griffen 32 Gure 21
Hodiše - Keutschach 20. 21,33, 47 Hodiško jezero - Keutschacher See 21 Hrušica 49
Htimperk - Hollenburg 25
Jedvovca - Pyramidenkogel 21 Jepa - Mittagskogel 23 Jezerski vrh - Seebergpass 27 Juenna 34
Kamen - Stein 28 Kamnik 33
Kamnito morje pod Dobračem 46
Kanalska dolina 46
Kapla ob Dravi - Kappel an der Drau 25 Karavanke 61 Kazaze - Edling 32 Klopinjsko jezero - Klopeiner See 30. 31
Kneža - Grafenbach 32
Kokovo - Coccau 40
Korensko sedlo - Wurzenpass 46, 47
Korte - Trögern 26, 27
Kostanje - Köstenberg 20, 21
Košuta 14
Kot-Winkl 23
Kotmara vas ■ Köttmannsdorf 24 Krčanje - Greutschach 32 Krka - Gurk 18, 54. 56 Kriva Vrba 56,57 Kmske Alpe 44
Kmski grad - Kamburg 50, 56. 58 Krumpendorf 56
Labot - Lavamlind 32 Lenart 27
Lepena - Leppen 26. 27, 36. 37
Leše - Lessach 22
Libuče - Loibach 32, 34
Libuško polje 34
Lipica - Lippitzbach 32
Ljubelj - Loibl(pass) 12, 13, 14, 50
Ljubljana 45
Lobnik - Lobnig 17,26,27 Loka pri Zidanem mostu 31
Maganec pri Dnjepropetrovsku 23
Mali Ljubelj = Sopotnica - Klein Loibl 14
Marija na Zilji - Maria Gail 6. 46. 48
Mauthausen 14
Metviče - Meilweg 42
Miklavčevo - Miklauzhof 27, 37
Mlinče - Müllnern 28
Mokrije - Mökriach 36
Moste - Brugg 42
Možberk- Moosburg 42. 56, 57
Noreja 54
Obir 28. 29
Obirske kapniške jame 29 Obirsko - Ebriach 17. 26. 27. 39. 53 Ostrovica - Hochosterwitz 54, 55' Otok - Maria Wörth 6, 20
Paradiž - Paradies 23 Peca-Petzen 31,36 Peč - Ofen 46 Peče- Pöckau 46 Perava v Beljaku - Perau 47 Pešišče - Tratten 43 Plešivec - Tanzenberg 56 Pliberk - Bleiburg 7, 32, 33 Podgrad - Unterburg 31 Pudjuna (pokrajina) - Jauntal 33 Podjuna - Jaunstein 35 Podklošter - Arnoldstein 46 Podkraj - Untcrort 31 Podkrnos - Gurnitz 18 Podljubelj - Unterloibl 15 Podrožca - Rosenbach 48, 49 Poreče - Pörtschach 56, 57 Potoče - Potschach 41 Potok - Bach 42
Radiše - Radsberg 18 Rajbelj 40 Rateče 46
Rebrca - Rechberg 24, 26. 27. 28
Remšenik - Remschenig 26, 27
Ribnica - Reifnitz 20
Robež - Robesch 16
Rozalijin vrti - gl. Sv. Hema
Rikarja vas - Riegersdorf 47
Rož (Rožna dolina) - Rosental 13. 15
Rožek - Rosegg 20
Rozalijin vrti - gl Sv. Hema
Ruda - Ruden 32
Salzburg 53
Sele-Zell 14. 15, 16, 17, 24 Semrače - Semering 41 Sinča vas - Kühnsdorf 30, 31 Slovenj Plajberk - Windisch Bleiberg 14.
15, 24. 25 Sovče - Seitschach 46 Spodnje Jezersko 26 Sremska Mitrovica 13 Stara vas - Altenmarkt 33 Straja vas - Hohenthum 44 Straša vas - Schreckendorf 30 Suha (pri Rebrci) - Zäuchen 17 Sv. Ana 12
Sv. Hema = Junska gora = Rozalijin vrti
- Hemmaberg 34, 35, 36 Svatne - Schlatten 22
Sveče 22, 23, 55 Svetna vas 13 Svinca vas - Zinsdorf 57 Svinja planina 29, 30, 32
ŠentŠtefan - St. Stefan 42 Šentjakob - St, Jakob in Rosental 7,
20, 22, 23 Sentlenart pri Sedmih studencih - St. Leonhard bei Siebenbrünn 17,47
Šentpeter na Vašinjah - St. Peter am
Wallersberp 31 Šentpeter pn Šentjakobu v Rožu - St.
Peter 20, 21, 23, 58 Šentprimož - St. Primus 28 Šentrupert - St. Ruprecht 30, 31, 38 Šenttomaž - St. Thomas am Zeiselberg 57
Šentvid - St. Veit 28, 54, 55, 58 Skocjan - St. Kanzian 28, 30 Šmarjeta v Rožu - St. Margareten in
Rosental 17 Šmartin na Dholici - St. Martin am
Techeisberg 7, 20, 21 Smihel pri Pliberku - St. Michael ob
Bleiburg 34, 35, 59 Smohor - Hermagor 40, 41, 46 Štalenska gora - Magdalensberg 54 Šteben pri Beljaku oz. pn Maloščah - St.
Stefan 45, 47 Šteben (v Podjuni) - St. Stefan 34
Tihojsko jezero - Sonnegger See 36
Tinje - Tainach 28, 30, 31
Tešinja - Tösching 23
Topica - Topitza 36
Trnja vas - Annabichl 60, 61
Trbiž - Tarvis - Tarvisio 40
Trst 17
Tuce - Tutzach 18
Vrata - ThOrl 40,41 Vrba - Velden 20
Vrbsko jezero - VVOrther See 20, 21, 56, 57
Zagoriče - Agoritschach 46 Zahomec - Achomitz 44, 45 Zelenica 12
Zgornje Medgorje - Obermieger 19 Zilja (reka) - Gail 38,46 Ziljica - Gailitz 46
Ziljska dolina - Gailtal 23, 40, 41, 43 47
Železna Kapla - Eisenkappel 7, 26, 27, 36, 37
Železnica - Schelesnitz 21 Žihpolje - Maria Rain 18 Zitara vas - Sittersdorf 28 Žoprače - Selpritsch 20 Žrelec - Ebenthal 18
Velika vas - Micheldorf 42 Velikovec - Völkermarkt 30 Vesele - Vesielach 28 Vetrinj - Viktring 7, 18, 20 Videnče - Wittenig 42, 43 Vinogradi - Weinberg 29 Virunum 54
Vogrče - Rinkenberg 33 Vovbre - Haimburg 30, 31, 32
OSEBNO KAZALO
(V osebnem kazalu upoštevamo tudi svojilne zaimke, kadar je to smotrno za iskanje željene osebe, ne pa v posplošitvah, kot bi bila Gašpetjeva bralna značka pri iskanju Karla Prušnika Gašperja.)
Ahacel Matija 23 Aichholzer Franc 48, 49
Andreaš Miha 22, 23 Artač Hanzi 27
Bavdaž Jurij 26 Belin Jože 54, 55 BenetikRudi 35 Bevk France 6 Bister Feliks J. 35 Bloudek Stane 44 Bogataj Mirko 11 Boeckl Herbert 52 Broz Josip Tito 12 Brumnik Avguštin 27 Brumnik Franc 37 Busch Brigitte 27 Busch Thomas 27
Domej Teodor 17
Ehrlich Lambert 15 Einspieler Andrej 22,
58
Einspieler Gregor 22 Elbe Johann 37 Eller Fran 48, 49 Eva (Paradiž) 23
Feinig Anton 22 Feinig Jožef 54, 55 Felaher Julij 42. 43 Felicijan Joseph - Jože 51
Filipič France 23 Fister Majda 12 Fister Peter 7, 11 Franc Jožef 40
Grafenauer Ivan 42, 43
Gregorič Alojz 37 Gril p.d. Mentel (kmetija) 31 Grilc Matevž 31 Gröblacher Milena 27, 28
Gutsman Ožbaft 16, 17
Haderlap Katarina 36 Haderlap Lipej 27, 36 Haderlap Maja 36 Haderlap Tonči 36 Handke Peter 33, 56 Hanžič Mar1<o 37 Hartman Folti 34 Hartman Milka 34, 35 Havel Jan 37 Hema (Erna) Krška
56, 57 Hodiški gospodje 21 Hoja Simon 23 Holmar Tomaž 27, 53 Hotimir, knez 50, 51 Hrobath Mili (Milica), r.
Oraže 17 Hudi, družina 36 Hudi Anita 33
Celjski grofje 30 CevcTone 16
Čebulj Avguštin 47 Černut Franc 48, 49 Čertov - Druml Jožica 25
Čurkina Iskra V. 43
Dolenc Jana 11 Domej Meta 10
Glaser Franz 36 Golob Nataša 7 Gorazd, knez 51 Gorše France 22 Grafenauer, družina 38
Grafenauer Bogo 9,
11. 21, 43, 51 Grafenauer Franc 40. 41
Hudi Franc 25 Hudi Janez 37 Hudi Joško 33 Hutter Joško 36. 37
Ikovic Anton 8 llaunig (llavnik) Ožbolt 27
Inzko, družina 22 Inzko Valentin 22 Isačenko Aleksander
V. 14. 15 Isepp Sebastjan 42
Janez II. Vetnnjski 18, 19
Janežič Anton 22. 58 Janežič Franc 22 Janežič Gabnel 22 Janežič Janko 22, 23 Janežič Rado 22 Jank Ludvik 18, 19 Janschitz Heidi 41 Januš Gustav 16, 17 Jamik Urban 18. 38.
42, 43, 56, 57, 58 Jefferson Thomas 51 Jobst Anton 40,41 Jožef II., cesar 19,47 Junč Pahor Marija r Korenjak 17
Kargl Valentin (Folti) 49
Karlut, domačija 32, 33
Kamičar Ludvik 27 Kašelj Lovro 21, 33 Katnik Jože p.d. Bicar 44
Kattnig Franc 5.17 Kazianka Johan 12, 13
Kersche Gregor 22.
23
Kirchschtäger Rudolf 16
Klemenčič Vladimir 6, 10
Kokot Andrej 20 Kopeinig Jože 31 Korvin Matija 52 Košutnik Matilda 34,
35
Koželj Bogomir Božo 54
Kriegl Niko 44, 45 Ksaver Meško Fran 48
Kuchling Anton
Dominkov 44, 45 Kuhar (Kuchar) Helena
Jelka 38, 39 Kukovica Franc 10.
28,29 Kumer Zmaga 11, 40 Kušej Radoslav 34, 35
Kutej Anton 30,31
Lacaze André 15 Lausegger- Maurer
Herta 25 Leder - Lesičjak Franc
34, 35 Lenart Hodiški 21 Lenin Vladimir lljič 52 Levičnik Jernej 41 Limpel Valentin 25 Linasi Marjan 8 Lipuš Florijan 26, 38, 56
Logar Engelbert 11 Lukan Ivan P. 10 Lukan Josef 41
Lukan Walter 7
Mahringer Anton 42 Majar Matija Ziljski 38,
40, 42, 43, 58 Male Marjan 54 Malle, trgovina 14 M alle Avguštin 11,14, 15
Malle Janko 25 Makarovič Marija 11,
16, 41 Malenšek Mirni r. Konič
37
Merkač Janko 35 Merkač France 35, 59 Meško Ksaver Fran 49
Miki, družina 22 Millonig (Milonik),
priimek 45 Millonig Filip 45, 47 Millonig Hanzi 44 Modest, škof 50, 52, 53
MOdemdorfer Vinko
42, 43 Mohar Peter 37 Moritsch Andrej 42, 43
Muhovčevi, družina 34 Muri Ignacij 32
Ogris p.d. Miklavževi,
družina 24 Ogris Franjo 18 Ogris Hanzi 24, 25 Ogris Hanzi ml. 25 Ogris Janko 24, 25, 49
Ogris Josip 48 Ogris Ludvik 18, 19
Ogris Tomaž 18, 19 Olip Peter 17 Oman Valentin 47, 56 Oswald Janez 16, 17, 43
Otorepec Božo 7
Pachemecker Leonhard 20 Paracelsus Theo-
phrastus 47 Pasterk Franc Lenart 26
Pernhart (Pernat)
Marko 19 Peršman, domačija
38, 39 Petek Franc 30 Piskernik Angela 26 Polanšek Valentin 27,
29, 32, 38, 39 Poljanec Vinko 30, 31 Pöck p d. Mlkulovi,
družina 48 Posch Waldemar 56 Prešeren France 18,
38, 41, 42, 56 Prešeren Mina 34 Prežihov Voranc 50, 58
Priestly Tom 14 Primožič Ignac 16 Prosekar Matija 24,
25
Prunč Erik 30, 31 Prušnik Karel Gašper
8, 24, 25, 26, 38, 39 Puncer Srečko 31
Quantschnig Štefka 25
Rakovec Slava 6
Randl Matija 37 Ražun Matej 30, 31 RizziVincenc 59 Rupel Niko 10, 35,
41,61 Rutar družina 36
Sadjak Albert 34 Sadjak Stanko 35 Sadolšek Ivanka
JohanaZala 26 Schnabl Kari 44 Sienčnik, družina 36 Sienčnik Andrej
Smrekar 36, 37 Sienčnik Luka 37 Sima Valentin 11 Simčič Otmar 48, 49 Singer Blaž 6, 40 Singer Štefan 8 Sitar Sandi 59 SketJakob 61 Slomšek Anton Martin
42. 56. 58 Smrečnik Albert p d.
Šoštar 7, 36, 37 Smrečnik Rozina 37 Smrtnik, družina 27 Srienc Kristo 35 Stare Janez 21,47 Stefan Jožef 58, 59 Steinacher Hans 37 Stergar Janez 10,11 Stermole David 14 Sturm, družina 37 Sturm p.d. Toman,
družina 57 Sturm Andrej 57 Sturm Anton Tonči 57 Sturm Borut Marjan
40, 41, 57 Sturm Saša 57
Sturm - Schnabl Katja
57
Suhodolčan Marija 8 Sumper Janez 49 Svetina Anton st. 27
Šašel (Wieser) Josip
25
šircelj Jože 6, 10. 40 šturm Anton 40 Šuster Drabosnjak Andrej 20,21
Tischler Joško 18, 19,
28, 31 Tolmajer Janko 18 Tolmajer Nužej 18 Tomaž Beljaški 41 Treiber Franc st. 49 Trunk Jurij Matej 49 Tschauko Peter p.d.
Dojčer Peter 14 Turnšek Metod 27
Unrest Jakob 20, 21 Urlich Lichtensteinski 40
Uršič Stane 49
Valvasor Janez
Vajkard 12, 14 Vauti Alojzij 16,17 Vavti Štefka 35 Velik Herman 16, 17 Verdnik Matija Tomaž 22
Vilhar Nada 10 Vouk, dolžina 37 Vovbržani, plemiška
družina 30 Vraz Stanko 42, 56 Vrbinc France 11
Wakounig, družina 28 Wakounig Franc 28 Wakounig Jože 28 Wakounig Stane 28 Wakounig Vladimir 28 Wallner Hans 44 Warasch Fiiip 32, 33 Werner Berg 32 Wiegele Franci 44 Wiegele Franz 42, 43 Wiegele Janko 45 Wieser p.d. Šašel,
družina 25 Wieser Feliks 24, 25 Wrolich družina 49 Wrolich Erika 48 Wrolich Jožko 48 Wrolich Peter 49 Wutte p.d. Urankovi,
družina 28 Wutte Anton Janez 28 Wutte Janez Luc 28, 29
Zablatnik Pavle 25,
40,50 Zadnikar Marjan 6, 41,
42, 45, 50 Zdovc Pavel 9, 13, 39 Zerzer Janko 5, 22, 23
Zunder Poldej 27 Zwitter p.d. Abujevi,
družina 38,44 Zwitter Janko 44, 45 Zwitter Fran 44, 45 Zwitter Franci 44, 45 Zwitter Mirt 44, 45 Zwitter Vinko 23,46, 47
Zwitter Zdravko 47 Župane Johan 27
Vsebina
Vodniku po Koroški na pot (Bogo Grafenauer).......................3
Uvodne besede k prvi izdaji vodnika (1988)....................................5
Nekaj o pomagalih za vodje izletov...................................................5
Pojasnila k razširjeni izdaji vodnika..................................................9
Rož je prvi v vencu treh dolin..........................................................12
Podjuna - med Peco in Svinjo planino............................................26
'Tam, čjerteče bistra Žila"..............................................................38
HGospe Sveti in v Celovec..........................................................48
Kajevno kazalo............................................................................63
Osebno kazalo...........................................................................67
Janez Stergar
ŠTIRI POTI MED KOROŠKE SLOVENCE
Spremna beseda Bogo Grafenauer Krajevno in osebno kazalo: Nataša Stergar
Izdal in založil: Klub koroških Slovencev SI - 61000 Ljubljana. Celjska 12 Zanj Stane Uršič
Tisk: EUROTA d o o Ljubljana Prvi natis: september 1994 v nakladi 1000 izvodov
Po mnenju Ministrstva za kulturo Republike Slovenije št 415624/92 mb. z dne 12 10.1992 šteje Koroški vestnik za proizvod, od katerega se plačuje 5-odstotni prometni davek
Klub koroških Slovencev v Ljubljani