KULTURNO
POLITIČNO
GLASILO
nU urad: 9020 Celovec — Verlagspostamt: 9020 Klagenfurt
kO ^TO XXIV / ŠTEVILKA 29	CELOVEC, DNE 20. JULIJA 1972
:a-	............
Izhaja v Celovcu — Erscheinungsort Klagenfurt p. b. b«
CENA 2.50 ŠILINGA
bo Dr.
Janko Zerzer, podpredsednik KKZ:
* Pozdravne besede na « koncertu v Velikovcu
3* ,
u- <um zweiten Mal innerhalb von 3 Jahren aben wir den Stadtsaal der Burg von Vol-armarkt fur eine kulturelle Veranstaltung 9ewahlt, vvobei wir nicht nur unsere slovve-V' j^schen Landsleute von Volkermarkt und a* Un)gebung ansprechen vvollten, unser Be-29 ^bhen geht auch dahin, dem Mehrheitsvolk o* ^ases Landes naherzukommen und den tr Ur|aubsgasten aus dem Ausland den ande-I> ren’ verborgeneren Tell Karntens zu zei-ill 9en- Wenn uns das mit dem heutigen Abend or ®u°h nur in bescheidenem AusmaB gelin-9an mag, so soli es fur unsere Bemuhungen 0ch eine groBe Genugtuung sein.
, Der gemisghte Chor Jakob Petelin-Gallus,
, ^xsich heute in Volkermarkt vorstellt, wur-, vor 12 Jahren vom allzufruh verstor-tu °6r,en Dr. France Czigan gegrijndet und pllte unter anderem solche Aufgaben er-s. u|len, die die Moglichkeiten der slovveni-, cben Vereinschore ubersteigen. Dieses Ziel at der Chor in hohem MaBe erreicht, und 116 zahlreichen Konzerte, nicht nur bei uns Karnten, sondern auch in einigen ande-6n Bundeslandern und im Ausland vvaren Urchwegs groBe Erfolge. Auch der schvvere ®rlust, den der Tod Dr. Czigans fur den bor bedeutete, konnte vvettgemacht wer-ep> u. zw. in der Person Prof. Jožko Ko-je ..^iCs, des Lieblingsschiilers und geistigen ,e rt)en Dr. Czigans.
13 Somit vvunsche ich ihnen allen einen & .bend voli Freude am slovvenischen Lied. |e ^bge der Gesang, der bekanntlich beson-ifl ®rs dazu geeignet ist, Sprachbarrieren zu , ^erbrucken, allseits offene Herzen finden Jnd ein Band schlingen um alle jene, die en VVillens sind, damit wenigstens in die-,eiT1 kleinen Kreise die oft berufene Vol-^ergemeinschaft Karntens VVirklichkeit wur-e- Womit eines der vvesentlichsten Ziele 'eses Abends erreicht ware.
Spoštovani gostje, dragi rojaki!
l ^red enim mesecem sta mešani zbor Ja-°° Petelin-Gallus iz Celovca in folklorna upina „Planina“ iz Sel z istim sporedom la°st°vala v Šmohorju v Ziljski dolini in že-havdušeno priznanje tako pri slovenskih Jakih-Ziljanih kot tudi pri nemško-govore-p sodeželanih in pri gostih iz inozemstva. te°doben namen ima tudi današnja priredi-Dnt vse Premal° se koroški Slovenci /udimo, da bi tudi soseda seznanili z s° kulturo in s tem skušali odpraviti šte-v ne predsodke, ki otežkočajo mirno sožitje skupni domovini.
ko^eaan' zp0r dakob Petelin-Gallus je, ka-(j ' Vam je gotovo znano, bil ustanovljen od >" Franceta Czigana, profesorja glasbe na ezni gimnaziji za Slovence v Celovcu ter gojitelja naše mladine v Mohorjevem dija-6fP domu. Po njegovi prerani smrti je bil štu0r nekaj časa brez očeta. Šele ko je do-q diral bivši učenec dr. Czigana in sedanji j6a 'usov zborovodja, prof. Jožko Kovačič, ba.l° moglo oživeti v prejšnjem obsegu, (jj.Je naslednik dr. Czigana res vreden de-t6, Zahtevnega izročila, o tem se boste v u tega večera sami mogli prepričati. Satos želi s svojim delovanjem izpolniti ^k'h° VrZel v kulturnem udejstvovanju koro-Doi ®lovencev. V svojem repertoarju ima r, e9 nam vsem zelo dragocenega narodni!9 blaga tudi manj popularne in deloma ?b 1 .bolj zahtevne stvari, ki jih društveni pg r' iz katerihkoli razlogov ne gojijo, ki ' rošk° potrebne za kulturno afirmacijo ko-t T0klh s|ovencev v tej deželi in izven nje. » jeJ6 tako že svojčas in to je v še več-11 be| °bsegu namen zbora v bodoče. Za tako 0 Pa je usposobljen samo zbor, ki je ta-
Egipt zahteva umik sovjetskih vojaških svetovalcev
Odgovor na odklonilno stališče po ofenzivnem orožju
Egiptovski predsednik Sadat je v torek na izredni seji prezidija enotne socialistične stranke pozval Sovjetsko zvezo, da odpokliče 15.000 vojaških svetovalcev. To važno odločitev je sprejel najvišji gremij stranke soglasno. Povod za to so bila brezuspešna prizadevanja Kaira po boljšem orožju za odločilno vojno proti Izraelu. Tej zahtevi se je Kremelj stalno protivil, češ da je za Egipt dovolj samo defenzivno orožje, ki bi ubranilo izraelski napad čez Sueški prekop.
Iz dobro poučenih krogov se je izvedelo, da je ob tej priliki Sadat izjavil, da lahko Sovjeti vzamejo nazaj vse orožje, kajti Egipt dobi lahko le-tega tudi drugje. Egipt bo ostal prijateljsko povezan s Sovjetsko zvezo in je tudi pripravljen od v Egiptu nahajajočega sovjetskega orožja kupiti tistega, ki bi ga Sovjeti odstopili.
V Egiptu se nahaja sedaj poleg 15.000 vojaških svetovalcev še: okrog 280 letalskih pilotov in 12 do 15 tisoč tehnikov za opravljanje kompliciranega orožja. K temu
M c G o v e r n je bil imenovan za kandidata demokratske stranke na letošnjih novembrskih predsedniških volitvah v ZDA. Zmaga Mc Governa v Miamiju je bila tako obsežna, da je presenetila celo njegove privržence: zadostovalo bi mu 1509, prejel pa jih je kar 1864; njegovi tekmeci so se morali zadovoljiti s pičlim številom glasov. Henry Jackson,- ki so ga podpirali sindikati ter mnogo Hum-phreyjevih in Muskijevih pristašev je dobil le 845, rasist Wallace pa le 377 glasov.
Kmalu po izvolitvi je imenoval Mc Go-vern Edwarda Kennedyja za svojega podpredsednika, le-ta pa je njegovo ponudbo odbil, nato je Mc Govern izbral katoliškega senatorja iz Missourija Thomasa Eagletona. Njegova prisotnost bi morala pridobiti demokratskemu kandidatu simpatije katoličanov, zlasti nekaterih nacionalnih skupin, kot so Irci, Poljaki in Italijani, ki sicer odločno nasprotujejo Ni-xonu, vendar gledajo na Mc Governov program s precejšnjim nezaupanjem. Eaglaton velja tudi za „človeka Juga", ki bi znal pritegniti kopico glasov iz južnih držav, tradicionalno bolj naklonjenih konservativnim kandidatom.	%
V svojem govoru je Eagleton v celoti podprl Mc Governov program, tudi njegove najbolj radikalne točke, ter zagotovil, da bo v primeru zmage vladalo popolno soglasje med predsednikom in njegovim namestnikom. Nato je Edward Kennedy Mc
ko po številu članov kot tudi po kvaliteti nad povprečjem in ki neprestano dela na sebi in se izpopolnjuje.
Poleg pevskega zbora Jakob Petelin-Gallus bo danes nastopila še folklorna skupina iz Sel, ki jo vodi Ivan Matko. Selani, ki so dolgo časa bili edina taka skupina med koroškimi Slovenci, nam bodo pokazali nekaj ljudskih plesov in prepričan sem, da se boste tudi vi razveselili nad plesom čednih deklet in fantov v pisanih nošah.
Želim vam vsem prav prijeten večer, ki naj s svojimi kulturnimi dobrinami razveseli naše vsakdanje življenje in obogati naša srca.
spadajo 615 protiletalskih raket vrste SAM, obsežna radarska mreža, šest oddelkov lovskih letal vrste MIG 21 in nedoločeno število lovskih bombnikov. Razen tega pridejo sem še tehniki za mornarico, ki so nastanjeni v oporišču v Alexandriji. Za vso vojaško pomoč je Egipt dolžan Sovjetski zvezi okrog 160 milijard avstrijskih šilingov. Končno se nahajajo v Egiptu še na tisoče gospodarskih strokovnjakov.
V bližnjevzhodni vojni junija leta 1967 je imel Egipt in s tem posredno Moskva škode za okoli 50 milijard šilingov. Moskva je od tedaj kar naprej oboroževala Egipt.
Governa pozdravil kot »bodočega predsednika" ZDA.
Zadnji je spregovoril sam Mc Govern: ponovil je vse svoje znane teze. Še enkrat je obljubil, da bo v roku 90 dni po izvolitvi napravil konec vietnamski vojni, že na dan vstopa v Belo hišo pa bo ukazal prekiniti bombardiranje Severnega Vietnama. Ponovil je svoj program krčenja vojaških izdatkov, vendar je zagotovil, da ne bo d volil, da bi ZDA postale „ drugorazredna vojaška sila". Obljubil je globoke reforme na področju zdravstva in socialnega skrbstva, bolj odločen boj proti razpečevalcem mamil in bolj učinkovit davčni sistem. Zavrnil je trditve tistih, ki pravijo, da je treba Ameriko „ljubiti ali pa jo zapustiti"; predlagal je spremembo starega pregovora: ..Spremenimo Ameriko, da jo bomo še bolj ljubili."
Boj proti nacionalizmu v Jugoslaviji se mora, po mnenju prezidija komunistične partije Jugoslavije, voditi ..revolucionarno, konkretno, vztrajno in z vso odločnostjo". To je osrednja točka resolucije 52-članskega vodstva gremija, ki so jo pretekli teden (v sredo) odobrili na seji na Brionih.
V	resoluciji je rečeno, da je Komunistična partija Jugoslavije v novejšem času dosegla sicer pomembne uspehe v boju proti nacionalizmu, da pa obračun z njim ostane še nadalje aktualen, ker so se nacionalistične sile preoblikovale. Nacionalizem je ideologija sil, ki so proti interesom delavskega razreda, proti socialističnemu samoupravljanju, proti politiki nacionalne enakopravnosti. Partija mora zlasti obračunati z nacionalizmom v svojem okolju, v svojem narodu, prav tako v pokrajini in republiki.
V	resoluciji se nadalje ugotavlja, da so bile s sprejetimi amandmaji odrezane korenine unitarizmu in velikodržavnemu centralizmu. V sklepih se v zvezi z bojem proti nacionalizmu poudarja pomen krepitve go-
Kozo Okamoto obsojen na dosmrtno ječo
Kozo Okamoto, edini preživeli član japonskega terorističnega komandosa, ki je 30. maja povzročil pravi pokol na telavivskem letališču, je bil v ponedeljek obsojen na dosmrtno ječo. Razsodbo, ki velja za izredno milo, saj so pričakovali smrtno kazen, je izreklo izraelsko vojaško sodišče pod predsedstvom podpolkovnika Abrahama Frischa.
Javni tožilec, podpolkovnik Izraeli, je zahteval dosmrtno ječo.
Okamoto je bil obtožen štirih zločinov: za prve tri, ki so povezani s pokolom, predvideva izraelski zakon smrtno kazen, za četrtega pa, namreč pripadnost fronti palestinskega gibanja, deset let zapora. Tudi „ Okamotov branilec Kritzman si je prizadeval, da bi ga rešil smrtne kazni.
150. seja o Vietnamu v Parizu brez uspeha
Pojavile so se ponovno stare zahteve
Po desettedenski prekinitvi, odkar so Amerikanci zapustili pogajanja v Parizu, so se v četrtek, 13. julija, ponovno sestale tam vse štiri delegacije. Pred začetkom 150. seje so vsi štirje načelniki izrazili željo, da bi končno le našli sporazumno rešitev, vendar ne bi mogli reči, da je pomenil ta sestanek korak naprej v tej smeri.
Na začetku seje je zahtevala komunistična delegacija (Vietkong in delegat Severnega Vietnama), da druga stran sprejme mirovni načrt sedmih točk. Le-tega je ameriška in južno vietnamska delegacija odklonila že 4. maja. Prekinitev letalskih bombnih napadov na Severni Vietnam in vobče vseh vojnih dejavnosti v Južnem Vietnamu, je po mnenju komunistične delegacije predpogoj za politično rešitev vietnamskega spora. Komunisti so nadalje v ostrih besedah obtožili Združene države Amerike, da izvaja genocid in uporabo strupenih kemikalij pri bombardiranju.
Ameriški delegat Porter je postavil poudarek na zadnjih Nixonovih predlogih od 29. junija letos. Vojna bi se lahko takoj končala, če bi komunisti izpustili vojne ujetnike ter sklenili premirje v Indokini pod mednarodnim nadzorstvom.
spodarske enakopravnosti narodov in narodnosti, usklajevanje interesov delavskega razreda in odstranjevanje ovir, ki otežkočajo delovanje enotnega jugoslovanskega trga.
Vzporedno z odstranjevanjem gospodarskih virov nacionalizma je treba voditi boj proti nacionalizmu na področju kulture, šolstva, umetnosti, v družbenih dejavnostih, v tisku, radiu in televiziji. Prav tako pa se mora partija bojevati proti vsem poskusom posameznikov in določenih krogov v verskih skupnostih in Cerkvah, ki nezakonito zlorabljajo verska čustva v reakcionarne namene, ter proti poskusom, da bi se Cerkev ukvarjala s politiko, ker ogroža normalne odnose med Cerkvijo in državo.
• Zunanji minister Bangla deša Abdus Samad je izjavil, da ne bo moglo priti do srečanja med bangladeškim ministrskim predsednikom Mudžiburjem Rahmanom in pakistanskim premierom Ali Butom vse dotlej, dokler ne bo Pakistan priznal Bangla deša kot neodvisno državo.
Mi Govern kandidat za predsedniške volitve
Demokratska stranka bo strnjeno podprla svojega kandidata
Obračun z nacionalizmom v Jugoslaviji
■g 1
Manjšine
MEDNARODNI SEMINAR V ljubljanskem Delu (9. julija 1972) je Milan Stepanovič napisal članek ..Manjšine v Evropi11, ki ga zaradi aktualne vsebine objavlja Naš tednik v celoti (Op. ured.)
Od 9. do 24. junija je v Evropski hiši (Inštitutu za mednarodno sodelovanje) v Be-melenu pri Maastrichtu na Nizozemskem potekal delovni seminar na temo »Problemi narodnostnih manjšin v Evropi“. Seminar je vodil direktor hiše dr. W a 11 -m a n n s osebno. Prisostvovali so predstavniki frizijske (Tsjise De Jager) bretonske (ugledni Pierre Laurent, podpredsednik federalistične unije evropskih etničnih skupnosti), flamske (dr. Luc van Bogaert, sodelavec omenjenega inštituta), katalonske (J. M. Batista y Roča, upokojeni profesor univerze v Cambridgeu, aktiven in vpliven borec za pravice Kataloncev že iz časa španske državljanske vojne in Robert Comet-Codina) ter baskovske (člana ilegalnih organizacij za nacionalno in socialno osvoboditev Baskov iz Španije) in slovenske manjšine (Avgust Brumnik, Avguštin Malic in Teodor Domej). Prisotni so bili še dr. Vladimir Klemenčič z ljubljanske univerze, dr. Lajos Arday z zgodovinskega inštituta v Budimpešti in drugi.
Vsebinsko je bilo delo seminarja razdeljeno v historični, geografski (socialno-re-gionalni), lingvistični in pravni del. Poglavitni namen seminarja je bil v zastavitvi vedno perečih manjšinskih problemov, ki jih srečujemo v vsej Evropi v podobni obliki in ki ovirajo evropsko združevanje.
Značilnost skoraj vseh manjšin je, da žive ob mejah, ki so bile — ali pa so še — zaprte, iz česar izvira gospodarska zaostalost področij, kjer žive manjšine, ker njihove pripadnike postavlja v nezavidljiv socialni položaj.
NEZANESLJIVI, ZASTARELI PODATKI
Prvi napori udeležencev seminarja so bili usmerjeni k opredelitvi skupnih problemov, od katerih je eden najvažnejših pomanjkljivo, oziroma napačno informiranje o stanju in življenju manjšin. To je očitno pri poglavitnih sredstvih medsebojnega obveščanja, kot so n. pr. zemljevidi, ki največkrat prikrivajo prisotnost in razporeditev manjšin, ter enciklopedije in leksikoni, ki vsebujejo nepravilne razlage. Zaskrbljujoče je tudi dejstvo, da manjšinsko problematiko v teh virih razlagajo tudi ljudje z nacistično preteklostjo. Na seminarju je presenetil referat predstavnika iz Budimpešte, ki je v enem samem stavku preprosto zanikal manjšinski problem v Avstriji (kakšna nesramnost! Op. ured.) To je pomembno zlasti za Slovence, o katerih vedo malo, ali pa sploh nič. V največjem številu primerov je glavni vir informacij zastarela literatura iz obdobja med obema vojnama ali pa še zgodnejša. To stanje je treba nemudoma začeti popravljati in sproti obveščati svetovne informacijske centre ter založniške hiše. Najprej pa je seveda treba to miselnost vsaditi na domačih tleh in ponovno pregledati lastne zemljevide in publikacije ter zagotoviti, da se bomo v prihodnosti izognili nepravilnostim v prikazovanju in poročanju o stanju slovenske in drugih manjšin. Čeprav takšna akcija ne bi prinesla neposrednega komercialnega dobička, je potrebna, da se ohrani ugled Slovenije, njene kulture in Jugoslavije.
Med Slovenci, prisotnimi na seminarju, naj omenimo prof. dr. Vladimirja Klemenčiča, člana vodstva seminarja, ki je nakazal probleme evropskih manjšin ob primerih slovenske manjšine v Italiji, Avstriji in na Madžarskem.
ZOPER NEPOŠTENE NAMENE
Orisal je probleme napačnega načina kartografskega predstavljanja razporeditve in številčne moči manjšin v svetu. Avguštin Malle in Teodor Domej sta predstavila koroške Slovence. Prvi je uspešno interpretiral socialno historični vidik slovenskega vztrajanja na Koroškem in vse oblike njihovega zapostavljanja v zadnjem stoletju ter zlasti neizpolnjevanje 7. člena državne pogodbe po II. svetovni vojni; drugi pa je
v Evropi
obravnaval jezikovno plat slovenske prisotnosti na avstrijskem Koroškem.
Na koncu je bila sprejeta resolucija in odločitev, naj seminar v nizozemski Evropski hiši postane stalna oblika dela in da naj se začne izdajati informativni bilten o položaju in akcijah manjšin, ki naj bi bil hkrati nekakšna protiutež publikacijam s podobno vsebino, a vendar s pogosto nepoštenimi nameni. Delovna skupina, ki bo tako vsako leto zbrana na tem inštitutu, bo težila za tem, da bodo pri njej sodelovali predvsem tisti, ki s svojim delom prispevajo k zaščiti slehernega naroda etnične skupine ali manjšine. V tej skupini ne bo prostora za ljudi, ki so obremenjeni z nacistično preteklostjo ali miselnostjo.
IZ RESOLUCIJE
Informacije o narodnostih in manjšinah v enciklopedijah, zemljevidih, priročnikih, šolskih knjigah in potovalnih vodičih so često nezadostne ali nepravilne.
Priznati bi se moralo, da so etnične skupine po naravi šibke in občutljivejše za splošne odločitve kot sta n. pr. svobodna konkurenca in svobodno priseljevanje ter bi morale biti deležne posebnega upoštevanja in v nekaterih primerih zaščite za ohranitev svoje samobitnosti. Priznane bi morale biti kot bistveni element Evrope.
V zvezi z razvojem evropskega gospodarstva je seminar posvetil posebno pozornost primerom, v katerih prisilna emigracija iz obrobnih področij, kjer živi narodnostna skupnost, lahko povzroči izgubo narodove samobitnosti. Narodnostne probleme pa povzroča tudi veliko število gostujočih delavcev v Evropi.
Ugotovljeno je bilo, da so razlike v tem, kako v različnih evropskih deželah priznavajo in obravnavajo probleme narodnostnih manjšin javno mnenje, države in same narodnosti ter manjšine. Te razlike se gibljejo od polnega priznanja osebnosti manjšine dq zanikanja obstoja kakršnegakoli problema — celo z zamačanjem in ignoriranjem besede manjšina — s stališča o-sebnih in skupnih pravic v nekaterih deželah in stalnega, od države vodenega procesa asimilacije (nobenih šol, radijskega in televizijskega programa, nobenih topografskih napisov, tiska, nepriznanega manjšinskega jezika v javnem življenju in slehernih drugih kulturnih institucij), včasih celo do preganjanja.
Na koncu želijo udeleženci seminarja izraziti svojo solidarnost s stvarjo narodnostnih skupnosti in manjšin, ki žive v pogojih moralnega in fizičnega pritiska. Opozarjajo tudi javno mnenje, da je položaj nekaterih narodnostnih skupnosti resna žalitev za človeštvo v celoti.
Ti sklepi so namenjeni evropskim institucijam, nacionalnim in regionalnim oblastem in evropskemu javnemu mnenju.
Meje med brati
V slovenskem in hrvaškem, zlasti verskem tisku, se je v zadnjem času razvnela polemika v zvezi z župnijami, ki spadajo pod republiko Slovenijo, v cerkvenopravnem pogledu pa pod zagrebško nadškofijo (Razkrižje na Štajerskem) in poreško-puljsko škofijo (Gradina, Pregara, Topolovec). Tudi ob zadnjem ljudskem štetju v lanskem letu se je večina prebivalstva v Raz-križju izjavila za Slovence, pri bogoslužju in pri verouku pa je v rabi hrvaški jezik. Podoben položaj je tudi v treh istrskih vaseh, Gradini, Pregari in Topolovcu, ki se nahajajo na levem bregu reke Dragonje, a so se prebivalci leta 1956 na posebnem glasovanju odločili za priključitev k SR Sloveniji.
Verski list ..Družina", ki izhaja v Ljubljani, je o tem občutljivem problemu napisal tole:
„17. maja je v Ljubljani zasedal Koordinacijski ski odbor za urejanje odnosov med samoupravno družbo in verskimi skupnostmi pri Republiškem komiteju SZDL. Kot prva točka dnevnega reda je bila razprava o cerkveno-jezikovnem sporu v štirih mejnih župnijah. V zaključnem sporočilu je Koordinacijski odbor poudaril svoj namen, da bo obvestil poleg prizadetih škofov tudi naše veleposlaništvo v Vatikanu ter zahteval ustrezno rešitev.
Takšen način reševanja spora je vznemiril istrske duhovnike. Na sestanku v Parizu (25. maja letos) so se izrekli zoper priključitev treh istrskih župnij (Gradina, Pregara, Topolovec) h koprski administraturi. Svoje stališče so utemeljevali s trditvijo, da v teh vaseh žive Hrvati, ki so bili leta 1956 krivično priključeni k SR Sloveniji. V teh vaseh je vsa leta ostala kot uradni jezik v cerkvi hrvaščina, v šoli in v javnem življenju pa ljudje govorijo slovensko. Z objavo Promemorije istrskih duhovnikov in Spomenice hrvatskih duhovnikov v Istri iz leta 1956 (gre za ponovno objavo), ko so te vasi postale del SR Slovenije, pa so se istrski duhovniki vsaj posredno zavzeji za spremembo sedanjih republiških meja in ponovno priključitev spornih vasi k SR Hrvatski.
V	omenjenih vaseh je prebivalstvo v veliki večini slovensko, čeprav moramo zaradi zgodovinskih okoliščin in mešanja prebivalstva govoriti o nekaterih jezikovnih posebnostih. Takšne posebnosti pa se javljajo na vseh stičiščih med dvema jezikovnima področjema.
Slovenci in Hrvati smo stoletja živeli v tujih državnih tvorbah in zato nismo imeli niti pravice niti priložnosti sami odločati o politični upravi. Meje so se spreminjale v skladu s koristmi posameznih tujih držav. Tako ne moremo določati sedanje meje zgolj na temelju nekaterih zgodovinskih dejstev (Karel Veliki, Benečani, Avstroogrska).
Po drugi svetovni vojni je nastopil trenutek za pravičnejšo določitev meje. To dokazuje tudi poprava meja med Slovenijo in Hrvatsko leta 1956. Nerazumljivo bi bilo, da bi se takrat zvezna vlada sama odločila (administrativno) poseči v mejne zadeve, ko za to ne bi bilo stvarne osnove.
Govorjenje o manipulaciji in obljubljanju ugodnejših gospodarskih pogojev je kaj malo prepričljiv dokaz. Sicer pa bi tudi druga stran mogla poiskati podobne dokaze. Lahko bi na primer na ta način razlagali odcepitev nekaterih slovenskih vasi iz okolice Jelšan, ki težijo k Reki.
Slovenci ne moremo razumeti, zakaj naj bi naši ljudje, ki v javnem življenju govorijo slovensko, morali v cerkvi uporabljati hrvatski jezik samo zato, ker te župnije cerkveno-pravno spadajo pod hrvatske škofije. Merilo za te stvari je vendar narod in ne cerkveno-upravna ureditev!
Verjetno se je vsa zadeva poslabšala, ko je dobila politične razsežnosti. Jugoslovanska škofovska konferenca najbrž ni storila vsega, kar bi mogla storiti. Vprašanja, ki zadevajo notranjo ureditev Cerkve v Jugoslaviji, bi pač morali reševati sami, brez pomoči političnih organizmov.
V	našem času vse bolj težimo za odpravljanjem političnih meja. Slišati je celo govorice o enotnem evropskem potnem listu in podobnih stvareh. Jugoslavija ima vsaj nekaj možnosti, da ji političnih meja ne bi bilo treba postavljati toliko v ospredje. Narodnostne meje pa določa jezik, zato ga moramo spoštovati — tudi kot kristjani."
L.1970 nevarnost sovjetsko-ameriškega spopada na Bližnjem vzhodu
V ameriški tedenski reviji „Newsweek“ je stalni sodelavec Stevvart Alsop objavil pravo senzacijo o možnosti spopada na Bližnjem vzhodu, v katerega bi se bili vmešali Amerika in Sovjetska zveza.
Dne 19. septembra 1970 je 250 sirskih tankov, ki so bili izdelani v Sovjetski zvezi, vdrlo čez mejo v Jordan. Nevarnost za spopad je minila 22. septembra, ko so se sirski tanki obrnili in odšli domov. Alsop trdi, da niso mogli Sirci nastopiti brez pristanka Sovjetske zveze. Akcija je šla za tem, da bi zrušili kralja Huseina in ga zamenjali s politikom, ki bi bil naklonjen palestinskemu gibanju, oziroma Sovjetski zvezi.
Bela hiša je 21. septembra povabila na
razgovor izraelskega veleposlanika Yitzha-ka Rabina. Tako so se dogovorili, da bi izraelska vojska napadla z Golanske planote ter lahko takoj zajela ali uničila sirske tanke. Hkrati bi Združene države Amerike takoj opozorile Sovjetsko zvezo, da bodo Združene države odločno nastopile proti vsaki akciji ob Sueškem prekopu ali kjerkoli, ki bi jo izvršile čete katerekoli arabske države. Ameriško zunanje ministrstvo je takoj navezalo stike z Moskvo, Atlantsko zvezo (Nato) in z Egiptom. V pripravljenosti naj bo ameriška VI. mornarica na Sredozemskem morju, pa tudi ameriška padalska divizija v Evropi ter 12. letalska divizija. Američani so se tajno sporazumeli z grško
JARRING SE BO ZOPET POGAJAL
V	Ženevi sta se sestala glavni tajnik OZh
dr. Kurt Waldheim in njegov odposlanec za Bližnji vzhod Gunnar Jarring. Čeprav ni bilo o tem sestanku nikakšne uradne vesti: domnevajo, da bo skušal Jarring zopet na- < vezati stike med sprtimi državami na Bliž' 1 njem vzhodu, da bi končno le prišlo do po- I miritve. Waldheim namerava medtem obi' skati Poljsko in Sovjetsko zvezo.	j
AMERIŠKI DENAR ZA SOVJETSKE j ŽIDE V IZRAELU	,
Ameriški kongres je v soboto odobril kredit 85 milijonov dolarjev, ki je namenjen v podporo Židov, ki so se priselili v Izrael , iz Sovjetske zveze. S tem denarjem naj bi | Izrael uredil vse potrebno za nastanitev ] 40.000 Judov, je dejal senator Muskie. P° ; ameriških cenitvah naj bi se v Izraelu na- ) selilo 40.000 Judov iz Sovjetske zveze.	i
i
BOJ MED KRISTJANI IN MOHAMEDANCI NA FILIPINIH
Na Filipinske otoke je prispela razisko- , valna komisija, ki jo sestavljajo egiptovski in libijski odposlanci, ki bodo proučili de- , janski položaj treh milijonov in pol moha- , medancev (muslimanov), ki živijo na otokih . med kristjani. Med obema verskima skupi' ] nama prihaja do spopadov; v nekaj mese- j cih je bilo že 3000 žrtev. V arabskih deže- , lah se javno mnenje zaradi takšnega ra v-nanj a vznemirja. Mohamedanci imajo vtis- , da so državljani drugega razreda in da s<> žrtev kolonizacije.	^
(
KAKO SO SE NEMCI IZSELJEVAL1 j IZ POLJSKE
Ko so nemške oblasti leta 1945 konv uvidele, kaj čaka Nemce spričo nenehnega _ prodiranja sovjetske vojske, so se v januar' ^ ju odločile za izselitev nemškega prebival' j stva iz vzhodnih predelov, tako tudi iz da' | našnje Poljske. V času od januarja do , ja 1945 so se z ozemlja, ki je pripadlo Pol J' | ski izselili 4 milijoni Nemcev, pozneje P3 ( so se nekateri begunci vrnili na Poljsko. P" poljski statistiki je bilo 14. februarja 194 v zahodnih predelih Poljske še 2 milijon3 3649 Nemcev. Od tega so jih preselili v , času od 1946 do 1948 dva milijona. Po zad' ^ nji pogodbi med Varšavo in Bonnom naj b | se iz Poljske izselilo še okrog 100.000 NeH1' j cev.
Nemci, ki so še ostali na Poljskem do 1^' j februarja 1946, so se delili takole:	,
V	pokrajini Wroclaw — 1.239.309 (pred , vojno je bilo v Spodnji Šleziji, ki je prip3 dala Poljski 3.038.000 Poljakov); v pokrj jini Sczeczin 473.954 Nemcev (pred voj ^ i
1.337.000)	; v pokrajini 01sztyn in Bialyst° , — 100.929 Nemcev (pred vojno 1.402-000)- ; v Gornji Šleziji 161.604 Nemci (pred vojn" ,
1.529.000)	in v okraju Lubusz okrog 60.00 ] (pred vojno 1.131.000).
PAPEŽEVO PRIPOROČILO ROGERSU
Dan pred prihodom ameriškega zunanje ga ministra Rogersa v Rim je papež P‘\ vel VI., ki je 12. julija tudi sam spreje Rogersa — v svojem govoru pozval „odg° vorne voditelje", naj napravijo konec r-e, znosni in krvavi vojni v Vietnamu. IzraZ^ je upanje, da bo obnovitev pogajanj Ameriko in Severnim Vietnamom v Par*3 (13. julija) prinesla pričakovani sad. Tre je menjati duha in ton, v katerih so se slej vodili tako dolgi mirovni pogovori, 1 sporazumno čimprej doseči mir.
PERON SE NE VRNE ŠE
V Madridu se je 14 dni mudil argentio^, mladinski voditelj Rof Rodolfo Galimbef ter se je med tem časom 12-krat sestal z b* Šim argentinskim predsednikom Peror>oa ki živi v Madridu. Po teh sestankih je v .j limberti izjavil, da se Peron še ne bo vrl3 v Buenos Aires, gotovo ne pred 25. avg, stom. Zdaj je še nevarnost, da ne bi L proti njemu izvršil atentat. Peron se bo v nil, ko bo zadnja bitka končana.
______________________________________'
vlado, da bi ta pripravila ustrezna opori*" za nemško vojsko. Američani so tudi ob^ stili sovjetskega svetovalca Voronceva, ^ se bo nevarnost za spopad zaostrila, ako sirski tanki ne umaknejo iz Jordana. V snici so se tanki umaknili in nevarnost spopad je minila.
[E
Slovenska pesem v Velikovcu
V nedeljo, 16. julija, smo v Velikovcu poživeli koncert, kot ga že dolgo ni bilo. “o daljšem odmoru se je spet oglasil naš Priljubljeni „-Ciganov" zbor „J. P. G".
Na koncertu so bili častni gostje: okrajni Slavar dvorni svetnik dr. Wagner, velikov-N vladni svetnik župan Martin Hosp, ve-ikovški dekan Josef Kanduth, vodja manj-Slnskega šolskega oddelka Rudi Vovk s so-Pfogo, in mnogo drugih.
Dvorana je bila polna.
Presenetil je na celi črti! Najprej je tu 'filadi, idealni, energije in umetniškega ho-jonja polni dirigent Jožko Kovačič. ^ar povejmo brez pridržkov: Izpolnil je vr-Zel, ki jo je zapustil pokojni g. Cigan! Ne-*aj časa smo vsi mislili, da je le-ta nenadomestljiv. V neki meri da! Toda vsaj na u^ietniško-glasbenem področju in v ljubez-n' do narodne pesmi, je njegov učenec Jožko ''(eden naslednik svojega učitelja. Zbor vo-1 suvereno, sigurno, precizno. Zdi se, da Se tudi Jožko Kovačič zaveda, da je moč »Gallusa" ravno v pianu in pianissimu. Tu S? kili zali predvsem moški glasovi in vča-s’u bi bilo želeti, da bi si upali bolj „ven ? glasovi", saj imajo vendar lepe, sonorne, Ultivirane in res blago zveneče glasove, Prijetne za uho. Intonacija je sigurna, toč-j3, da te pesem že takoj v začetku zagrabi. 2Sovarjava je odlična, interpretacija ved-n° odgovarjajoča tekstu in melodiji.
»Gallus" nadaljuje započeto delo g. Ci-®-aoa, ki je hotel, da povezuje vso Koroško, a zbira pevce iz vse Koroške, ki Posmi vse Koroške. Kolikokrat
je
pojejo
pribil:
s.
Prir,
broško pesem le Korošcem in jo le pu-da jo pojo samo tako, kot je njim ojena, samo oni imajo prirojeni čut in StUisel za povezavo melodije s tekstom, pol-. lru mehkobe in nežnosti!" Kadar se je ul koroških pesmi, se je podal kot v sve-“ce, ki se ga ne sme oskruniti z manipuli-^ujem. Kazno je, da se tega zaveda — ,?*J emocionalno kot pa racionalno — tu-1 mladi dirigent Jožko!
Koncert se je začel z Gallusom, kot nekak 't>°min na g. Cigana. „D ona nob is p a -?.eru“, Resonet.." in zdi se mi, da je j višek zbora prav v „E c c e , q u o m o -0 moritur justus". Pravični je j^ri, a je še prej moral »pohiteti, dokler je i. a še pomlad" in „Bog se usmili romarja, k' še ni končal delo..." V tej Ciganovi 'Opoziciji se prijemljivo čuti njegova Alergija in zbor jo je tudi tako tolmačil, — Osebno čudoviti so bili moški glasovi. V na-hdnji pesm; so pa ženski glasovi pokazali 'J pravi element in ga zlili v lepo, blagovno ubranost. M. Hartmanova je ^znost materinstva zlila v verze, ženski v 0r je pa z doživeto interpretacijo „U s p a -l 3 J1 k e" posredoval nam, poslušalcem. Ne-Ksen vrh vseh teh čustev ljubezni do ro-
da in doma je bila zadnja Kernjakova pesem pred odmorom: „Spomini.“ Z zborom vred je človek postal otožen in nežen ob melodiji, ki poje o koroških gorah, cerkvicah, o mladosti in domu ...
Po odmoru pa so se prismejali na oder „dečve in puobi“, v narodnih nošah in vrstile so se pesmi, ena prešernejša od druge! Pa kako jim je vrela iz grl ta naša pesem! Zato je našla tudi pot tja od koder je izvirala: v srca in duše. Zaživel je oder, odgovarjalo je občinstvo z burnim aplavzom. Pa naj je bila to nagajiva, hudomušna Kernjakova kolednica ali pa pesem, ki vedno „vžge“: „0 d rojstva". Tokrat je pa še prav posebno, saj jo je zapel pri-Ijubljeni solist Janez Kampuš in zablestel je njegov prelepi bariton. Ko bi ga le večkrat čuli! Pri tretji pesmi so fantje prešerno spraševali dečve, „č e š, le to mi povej, a 1’ me ljubiš še kaj". Samozavestno so zveneli njih glasovi, polni melodioznosti, a nad vsemi je spet zablestel mehki, sproščeni bariton g. Kampu-š a. Dekleta pa so jim odgovarjala veselo, zadržano, mehko, kot vsaka žena, ki globoko občuti nežnost ljubezni. In to nežnost je znal dirigent izvabiti iz ženskih grl! Pri „t e m mlinarji" pa ni samo dečva čakala nanj, temveč tudi mi, poslušalci, da bi nam še lepše zazvenel lepi, šolani glas „mli-narja g. Kampuša. Tudi zadnje štiri koroške pesmi so samo še potrdile pravilo: Koroško pesem — Korošcem, pa naj bo to
„suovenja al’ nemška“. Prav, da so naši pevci dokazali, da obvladajo dovršeno oba jezika tudi v pesmi, da ljubijo ta košček naše dežele, nje žalost in veselje. Zadnja roža tega narodnega šopka pa je bila „D ru -m F c a", ki jo je g. Cigan zelo občuteno priredil in ravno to pesmico zelo ljubil. Zapeli so jo dovršeno. Pomlajeni Gallus, čuj! Napisali naj bi — po naročilu — kritiko. Toda kako, ko pa smo poslušali s srcem, tako kot ste nam vi prepevali! Hvala vam za vaš idealizem, ki je zvenel: Še smo tu in ostali bomo! Resnično: skoraj ne bi našli napake.
Skozi program sta nas vodila z živo, zdaj hudomušno, zdaj resno besedo študenta Aleš Šuštar in Andreja Zikul-n i g. V obeh deželnih jezikih sta z njima dano originalnostjo tolmačila v prozi, kar je zbor prepeval v poeziji.
Po pozdravnih besedah g. dr. Z e r -z e r j a je, — tudi slovensko — spregovoril nekaj prisrčnih in odkritih besed tudi g. župan Martin Hosp. Med drugim je tudi poudaril dejstvo, da se po medsebojnem spoznavanju približamo drug drugemu in tako tudi spoštujemo drug drugega. Dobesedno je se pristavil: „Če se še do zdaj nismo tega naučili mi, kdaj pa potem še?“ G. župan tako namreč tudi živi in prakticira kot je odkrito povedal, dasiravno mu je to nakazalo tudi sovražnike. Zato pa je zrastel tembolj v naših očeh.
Razšli smo se polni hvaležnosti do zbora, da nam je posredoval umetniški užitek petja. Pa tudi s e 1 s k i skupini smo sledili veseli ob pogledu teh mladih idealnih ljudi, ki so ubrano rajali ob zvokih domačih melodij.
Umrl je patriarh Atenagoras
V starosti 86 let je v petek, 7. julija, v Carigradu (Istanbulu) umrl patriarh pravoslavne Cerkve Spyridon Atenagoras L, cerkveni poglavar okrog 350 milijonov vernikov.
Patriarh Atenagoras je mnogo pripomogel k zbližan ju krščanskih Cerkva, zlasti med pravoslavnimi in katoliško. Leta 1964 je v Jeruzalemu pozdravil papeža Pavla VI., ko je bil le-ta na obisku v Palestini. Bil je vnet pristaš ekumenskega gibanja.
Od leta 1054, ko je nastal razkol med za-padno rimsko-katoliško in vzhodno pravoslavno Cerkvijo, ni bilo dotlej stikov med najvišjimi predstavniki obeh Cerkva.
Atenagoras se je rodil leta 1886 v grškem Epiru, ko je bil tedaj še turška pokrajina. Leta 1923 je postal škof na Krfu, 1934 pa je bil poslan v New York, kjer je prevzel vodstvo grške pravoslavne škofije za vso Severno in Latinsko Amreiko. V stiku s katoličani in protestanti je v njem dozorel ekumenski duh, ki je v zadnjih desetih le-
tih prišel do izraza v stiku s sv. očetom Pavlom VI. Leta 1948 je bil izvoljen za patriarha vseh pravoslavnih in se je nastanil v Carigradu, sedežu pravoslavja v času bizantinske države. Kot carigrajski patriarh je bil turški državljan. Pred prvo svetovno vojno je v Carigradu živelo 500 tisoč Grkov, danes cenijo njihovo število na 50.000. Odnosi med patriarhom in turškimi oblastmi so se še posebno poslabšali, ko je izbruhnil spor okrog Cipra. Na patriarha je bil tedaj izvršen celo atentat.
Kot carigrajski patriarh je bil Atenagoras „ekumenski“ patriarh, častni predsednik pravoslavnih Cerkva. Čeprav so mu nekateri nasprotovali, je s svojo plemenito o-sebnostjo napovedoval dan skupnega obhajanja evharistije. Papež Pavel VI. ga je obiskal 25. junija 1967 v Carigradu. Ta obisk pomeni zgodovinsko prelomnico. 26. oktobra istega leta mu je patriarh obisk vrnil v Rim.
GENERALNI KONZUL DR. RIESENFELD — PONOVO PACAŠCEN
Dekan pravne fakultete v Ljubljani dr. Majda Štrobl je pred kratkim priredila sprejem za avstrijskega generalnega konzula dr. Heinricha R i e -senfelda, in se mu ob tej priliki zahvalila za njegovo delo, to je za zasluge, ki si jih je pridobil na področju avstrijsko-ju-goslovanske kulture in znanstvene povezave in tesnejšega sodelovanja med graško in ljubljansko univerzo.
V odgovoru se je dr. Heinrich Riesenfeld zahvalil za pozornost, ki mu jo izkazuje slovenska javnost in ljubljanska univerza. Na koncu zahvale je avstrijski generalni konzul dejal, da ga nobeno priznanje ni tako razveselilo in počastilo, kot priznanje slovenske univerze v Ljubljani.
Kot je znano, naš list je o tem že poročal, je postal nedavno avstrijski generalni konzul dr. Heinrich Riesenfeld „častni član graške univerze".
Turek izvoljen za patriarha
V nedeljo je sinoda pravoslavne Cerkve v Carigradu z 12 od 15 glasov izvolila Turka Demetriusa Papadopuolosa za novega ekumenskega carigrajskega patriarha. Takoj po Atenagorasovi smrti se je pričelo posve-vanje o njegovem nasledniku. Turška vlada, od katere je odvisna potrditev patriarha, je uporabila pritožno pravico in črtala pet kandidatov z volilnega imenika. Med njimi je bil tudi kalcedonski metropolit Meliton, ki je imel največ izgledov, da ga izvolijo za patriarha. Proti Melitonu je bila tudi grška vlada.
Zato je bilo nato splošno prepričanje, da bodo izvolili enega od kompromisnih kandidatov, in sicer Nikolaja iz Ancona ali Hieronimusa iz Rodopolisa. Vendar se je petnajst sinodalov, ki so morali kandidata napisati na listek in le-tega vreči v volivno žaro na oltarju v cerkvi sv. Jurija, odločilo z veliko večino za malo znanega Demetriusa Papadopoulosa.
Novi 58-letni carigrajski patriarh Deme-trius se je rodil 1914 v vasi Tarabaja v Bo-sporu, bogoslovje je študiral v Heybeliadu, kot duhovnik pa je služboval v Iranu (Perziji) in Carigradu. Leta 1965 je postal pomožni škof v Kurtulusu pri Carigradu. Šele pred nekaj meseci je bil Demetrios izvoljen za metropolita Imbrosa in Tenedosa — dveh turških otokov v Egejskem morju.
Drago Klemenčič:	(2. nadaljevanje)
DVE LETI V SLOVENIKU
Nekaj osebnih spominov na dveletno bivanje v Slovenskem zavodu v Rimu
e. l počitnice smo navadno odhajali sku-Rektor nam je odstopil avto tudi za ’ šh nj0 Hornov. Če smo si potem delili stro-
R e’ i° prišlo še vedno ceneje kakor z vla-To so bile prijetne poti v obe smeri, J' °vri domov.
. Melike počitnice sva z Joštom preživela c rn'1 v hiši. Vleklo me je na različne kon-’ toda sklenil sem, da bom čez poletje v pju končal tezo. To je bilo najtrše, obenem
|ji np najlepše obdobje. Zjutraj ob osmih sem .. r]J^ Kil takrat že pošteno potan. Klepal sem
ti if‘Vaino sedel k pisalnemu stroju. Seveda
D’ $t>.
enih, popoldne od treh do osmih. Tokrat si z Joštom sama skuhala večerjo. Ra-
Unala
, - sva, da bova prihranila za kakšno X) ienico piva. Brez tega ni šlo, saj sva
[o č;^ Kan z znojem iztočila ogromne koli-r h y°de. Po večerji pa sva v njegovi sobi ft^Tu in počasi žulila vsak svojo steklenico klia- J°št je v sobi (za svoj denar) montiral / se^atjho napravo, zato sem ves dan, ko ^ ji brisal znoj, da ni tekel v oči, mislil ^ lsto urico, ko bom sedel v hladu ob pivu ’/ prijetnem klepetu.
I3 i^uKi Jošt podnevi ni lenaril. Takrat je ’e Jq/j (^°Kil nalogo, naj se malo ozre okrog r ve e z° primerno hišo, ki bi jo mogel Slo-,) je odkupiti. Pokazalo se je namreč, da tieiV^ijišče, ki so ga kupili ob Raccordu, tiko preveč oddaljeno za gradnjo šol-
skega zavoda. Jošt je vsak dan pregledal časopisne oglase, nato pa je vzel pot pod noge ter šel hiše gledat. Zvečer mi je poročal o uspehih. Včasih sva si šla kakšno hišo ogledat tudi skupaj. Vedela sva vrsto lepih stvari,- toda vsaka je imela kakšno napako. Če je bila poceni, je bila predaleč, če je bila na primernem kraju, je bila predraga ali pa so bili kupni pogoji za nas nesprejemljivi.
Za praznik Marijinega vnebovzetja je Rim opustel. Vse je drlo ven. Celo povsod prisotnih policajev je bilo v teh dneh manj, zato je bila vožnja po praznih ulicah prav prijetna in hitra. Sklenil sem, da bom trmasto delal ravno nasprotno od večine Rimljanov: na oknih sem spustil zavese in študiral, kar se je dalo. Zdi se mi, da sem med prazničnimi dnevi zares veliko napravil.
Na jesen se je pokazalo, da je Jošt po dolgem iskanju le odkril nekaj, kar bi bilo primerno za nas. Bila je to razmeroma nova hiša ob Via Appia Nuova, približno tako daleč od mestnega središča kakor naše dosedanje stanovanje na Aurelii, to je približno osem kilometrov. Toda zveze s sredstvi javnega prometa so bile tu neprimerno ugodnejše. Naravnost od postaje Termini vozi tramvaj in ustavlja tik pred hišo. Široka Appijska cesta pa tudi dokaj hitro pripelje v mestno središče, razen ob nede-
ljah zvečer, ko se Rimljani vračajo iz okoliških izletniških točk.
Hiša je bila precej zanemarjena. Spominjam se prvega vtisa, ko sva jo šla na skrivaj gledat. Imela pa je vse lastnosti, ki bi jih potreboval Slovenik. Z Joštom sva v mislih že malo računala, kaj vse bi bilo treba spremeniti in izboljšati, da bi hiša ustrezala svojemu namenu. Ko smo se na jesen spet zbrali vsi študentje, smo jo šli gledat skupaj. Vsi smo soglašali z nakupom in tako je odločitev padla. Rektor je na pomoč poklical rimske Slovence, strokovnjake za ekonomska vprašanja, zlasti promet z nepremičninami. Prav zanimivo je bilo poslušati dva naša možakarja, ko sta prišla v svoj element. Za vsako prednost, za katero smo mislili, da je pravo odkritje, sta našla vrsto okoliščin, ki so jo napravile popolnoma nekoristno. Med pogovorom je cingljaje pripeljal mimo tramvaj in se med škripanjem ustavil na oni strani ceste. Zastopnik lastnika je zadevo takoj izkoristil in poudaril prednosti dobrih zvez. Naš mu je vrnil z enakim drobižem. Kaj mi koristi tramvaj, če se vozim z avtom. S škripanjem in ropotom samo ovira zdravo spanje. In v takšnem slogu je šla dalje. In zaključek je bil, da smo hišo kupili.
Sklenili smo, da se bomo preselili po povratku iz božičnih počitnic. Med tem časom se je na Aurelija preselil tudi Bojan, ki je doslej stanoval v Tevtoniku. Vsi skupaj smo počasi pospravljali svoje stvari in zadnje dni pred odhodom na počitnice smo kot za stavo vozili svoje kovčke in pakete. Jošt je seveda ostal v Rimu in je med počitni-
cami poskrbel za vse potrebno, da bi mogli z novim letom začeti skupno življenje.
V NOVI HIŠI
Edini inventar, ki smo ga našli v novi hiši, je bil kuhinjski stol brez naslonjala. In še ta je imel samo tri noge. Ko smo se v prvih dneh januarja vrnili, smo v svojih sobah našli mreže in jogi vzmetnice. To je bilo vse. In za začetek je bilo že veliko. Spali smo kot ubiti. Takrat pa so se izkazali rimski Slovenci. Od vseh strani so deževale ponudbe za rabljeno pohištvo. Po nekaj krožnih vožnjah po Rimu smo že imeli najnujnejše. Dobil sem staro razmajano pisalno mizo, ki so jo črvi že pošteno načeli. Toda ko sem na razpokano ploščo napel karton, malo uredil predale ter jo na potrebnih mestih podložil, je bila zelo uporabna. Knjižna polica se je majala kot pijana. Ozdravil sem jo tako, da sem z vrvico trdno privezal za radiator. To je bilo smeha, ko smo si urejali. Manjkalo nam je približno vsega, le dobre volje ne.
Tudi gospodinje ni bilo. Na kosilo smo hodili v bližnjo gostilno, kjer so nam za male denarje postregli z obilnimi porcijami. Zajtrk in večerjo pa smo si pripravili sami. Ker sem nekaj let župnikoval na hribovski fari in si sam gospodinjil, so me soglasno izvolili za glavnega kuharja. Z veseljem sem sprejel, ker sem se rešil še bolj neprijetnega opravka — pomivanja posode. Jošt je kupil priročen plinski kuhalnik, nekaj posode in gospodinjstvo je stekalo kot namazano.
(Dalje prihodnjič)
Vinico Zaletel - 60-letnik
Če si ga iskal v Vogrčah, ga prav gotovo nisi našel. Ali je bil na poti za novimi spoznanji in slikami ali pa je taka spoznanja posredoval drugim in kazal rojakom doma in drugod lepe slike. Tja, kamor pa osebno ni mogel, je segla tiskana beseda. Zaletel je pri Mohorjevi družbi v Celovcu izdal tri potopise, in sicer: „Po Indiji sem ter tja“, „Po Daljnem vzhodu“ in „Po Afriki in Južni Ameriki ‘. Ti potopisi so istočasno važni dokumenti za pridnost slovenskega človeka, ki se je po svetu uveljavil kot misijonar, kot zdravnik, kot gospodarski izvedenec itd. Vinko Zaletel pa je po vseh celinah te ljudi obiskal in našel in tako imel priložnost na kraju samem spoznavati delovno ustvarjanje in življenje slovenskih rojakov.
V svojih nad 1000 predavanjih je zbiral okoli sebe številne gledalce in poslušalce in tako v pravem pomenu besede opravljal kulturno poslanstvo.
Vinko Zaletel pa je tudi na odru kot režiser opravil veliko in uspešno delo. Naj omenimo le Špicarjevo M ikl o v o Z a -l o, katero je na dvoriščnem odru šentjakobskega župnišča tako posrečeno zrežiral in pa velik uspeh z Martinom Krpanom na odru celovškega Mestnega gledališča. Dolg bi bil spisek raznih drugih iger, katere je uprizoril kot šentjakobski kaplan in vogrški župnik na odru doma in z gostovanji pri sosednih društvih in farnih mladinah.
Če kdo, tedaj je prav gotovo Vinko Zaletel kulturni delavec, ki bi zaslužil narodno odlikovanje za svoje delo. Pri naših skromnih razmerah pa se je podpredsednik Krščanske kulturne zveze g. dr. Zerzer ob priliki pevskega koncerta v Velikovcu, 16. julija 1972, gospodu Zaletelu prisrčno zahvalil za njegovo neumorno in uspešno kulturno delo ob šestdesetletnici.
Tem voščilom se pridružuje tudi uredništvo Našega tednika in vsi bralci lista.
Vemo pa, da je bil g. Zaletelu uspeli koncert zadnjo nedeljo v Velikovcu veliko zadoščenje tudi za njegova prizadevanja. Še na mnoga leta, dragi Vinko, ti kličemo tvoji znanci in prijatelji!
RADIŠE
Po daljšem času se spet oglašamo z novicami. V starosti 76 let je v Lipici umrla Marija W r u 1 i c h , pd. Selanova Mojca. V torek, 4. julija, smo jo spremili k zadnjemu počitku na farno pokopališče.
Nekaj dni prej pa smo na šentruperškem pokopališču v Celovcu pokopali naj starejšo faranko, mater in nekdanjo gospodinjo Rudičeve kmetije v Dvorcu, staro 97 let.
Pred kratkim je ogenj uničil še novo gospodarsko poslopje Novinove kmetije v Dvorcu. Kaj je povzročilo ogenj, še ni jasno, morda se je vnelo seno ali pa od električnega toka.
Neverjetno, kako se časi hitro spreminjajo: kakor je že znano, bo radiška občina priključena k Žrelcu pri Celovcu, brez vprašanja, če smo za to!
Enaka usoda pa bo doletela našo ljudsko šolo in jo priključili v sosednje Medgorje, ker je tam nova moderna šola in se poučuje dvojezično, da bomo naše otroke lahko prijavili.
Do sedaj smo mirno in zadovoljno živeli po naših gorskih vasicah in smo v skrbeh, kaj nam bo nova doba prinesla.
R a d i š a n
Zlatomašnik Alojzij Nadrag
V	nedeljo, 25. junija, je bilo 50 let, odkar je bil g. zlatomašnik Alojzij Nadrag posvečen v mašnika v stolni cerkvi v Celovcu.
Prva postaja njegove duhovniške poti je bila Št. Jakob v Rožu, nato je deloval v Borovljah kot mestni kaplan, od tam zopet prišel nazaj v Št. Jakob, 25. decembra 1925 pa je priromal v Škofiče bo Vrbskem jezeru, bil tam najprej provizor in je nato postal župnik in to ostal do danes v isti fari. Leta 1967 je bil odlikovan za škofijskega duhovniškega svetnika.
V	teku duhovniških let je g. zlatomašnik moral doživeti težke čase: Od leta 1941 do septembra 1945 je moral kot mnogi drugi zapustiti svojo faro in je bil dalj časa zaprt v koncentracijskem taborišču v Dachauu. 1. septembra leta 1945 se je zopet vrnil v svojo faro. V tem času je g. Nadrag tudi deloval pol leta kot administrator v Št. Martinu na Silberbergu in eno leto in pol v Št. Gertraudu v Labotski dolini.
Dolgih 50 let je g. zlatomašnik zvesto služil Onemu, ki ga je poklical v svoj vinograd. Nikoli ni obžaloval tega koraka, ki ga je storil pred 50 leti. Še danes opravlja svojo službo kot župnik škof iške fare vzorno, je poln idealov, skromen, vesel po značaju, rad pripravljen za pomoč sosednim župnijam
posebno kot dober spovednik, kot katehet je priljubljen pri otrocih in med učitelji. Še za naprej se hoče žrtvovati za svojo faro in njene umrljive duše.
Sicer je g. jubilant hotel obhajati 50. jubilej mašništva brez vsake slovesnosti. Ško-fiški farani pa tega vendar niso dopustili. Zadnjo nedeljo v juniju je bila ob 9.30 nedeljska sveta maša. Cerkveni pevci so s slovesnim petjem počastili večnega Velikega duhovnika in s tem tudi g. zlatomašnika. Po sv. maši je zadonela zahvalna pesem za vseh lepih in tudi težkih 50 duhovniških let. Sledili sta deklamaciji dveh otrok, ki nista pozabila g. župniku podariti tudi velik šopek nageljnov. G. Janšej se je jubilantu zahvalil v imenu faranov za požrtvovalno delo v Škofičah. Popoldne se je uvrstil med gra-tulante tudi g. župan ob priložnosti, ko je jubilant blagoslovil nov gasilski voz škofi-ške požarne brambe.
G. zlatomašnik je sicer že „pozlačen“ po letih, a po duhu vedno mlad. Naj mu dobri Bog da zdravja, moči in mnogo drugih milosti, da bo doživel še jubilej biserne in železne maše v Škofičah.
Številnim čestitkam se pridružuje tudi „Naš tednik", katerega zvesti bralec in sodelavec je naš jubilant.
Ljubljana razstavlja v Celovcu
Svečanost v Mestnem domu — Doprinos k sporazumevanju med obema mestoma
Kratka, a zato prisrčna otvoritev pomembnejši trgovski center, takoj za Beo-
razstave „Ljubljana vas vabi“, je bila e v ponedeljek popoldne v „Mestnem domu“ (Stadthaus) v Celovcu. Razstava, ki jo je odprl celovški župan Hans A u s s e r w in ki e r , bo odprta do ponedeljka, 24. julija.
Za uvod je zaigral ljubljanski akademski ansambel „Schola Labacensis" muzikalični primerek iz 13. stoletja. Nato je celovški župan pozdravil častne goste: namestnika deželnega glavarja Suchaneka, ljubljanskega župana dipl. inž. Miho Košaka s njegovo delegacijo, predsednika deželnega zbora dr. Mayrhoferja, mestnega svetnika Flucherja, generalnega vikarja dr. Kirchnerja, ter ostale goste. Ausserwinkler je v svojem kratkem nagovoru poudaril, da doslej nismo samo govorili praznih fraz, marveč se razvija med našima mestoma aktivno življenje, saj smo storili že precej praktičnega. Tako smo lani mi, to je mesto Celovec, priredili razstavo v Ljubljani o Celovcu, zamenjavamo mladinske skupine, prirejamo gledališke, likovne in glasbene prireditve, zlasti pa skrbimo, da bi se prebivalci obeh mest čimbolj zbližali in obiskovali, ter da bi se dobro sosedstvo še bolj poglobilo. Dobro sosedstvo med Celovcem in Ljubljano, naj bi se gojilo v tistem ozračju, kot se to že dogaja med obema deželama.
Podžupan Ljubljane Sergej V o š -n j a k je potem podal nekaj važnih podatkov o Ljubljani. Še pred otvoritvijo pa je le-ta imel za koroške novinarje posebno tiskovno konferenco, na kateri je podal obširen pregled o razvoju Ljubljane v povojnem obdobju.
Iz njegovih podatkov je razvidno, da je Ljubljana v Sloveniji največji industrijski center. V industriji je v Ljubljani zaposlenih 40.000 ljudi, med temi je 44 odstotkov žensk. Druga pomembna gospodarska veja v Ljubljani je trgovina, v kateri je zaposlenih 16 tisoč ljudi in v trgovskem pogledu je Ljubljana v Jugoslaviji drugi naj-
gradom. Polovico vse slovenske trgovine gre skozi Ljubljano.
Drugi pomembni gospodarski dejavnosti Ljubljane sta zlasti gradbeništvo in promet. V povojnih letih se je mesto silno razširilo. Vsako leto ima 6 tisoč ljudi več, od tega je 4 tisoč naravnega prirastka.
Mesto ima univerzo z desetimi fakultetami, na kateri študira okoli 15 tisoč študentov in s 60 raziskovalnimi inštituti. Dalje ima tri akademije: likovno, glasbeno in gledališko; pet gledališč, poleg opere in drame; tri simfonične orkestre, in sicer: Slovensko filharmonijo, RTV simfonični orkester in operni orkester. V Ljubljani živi 180 likovnih umetnikov.
Predno je podžupan Sergej Vošnjak prešel na podroben opis življenja v Ljubljani, je še. povedal nekaj o ljubljanskem festivalu, na katerem so doslej nastopale svetovno znane baletne skupine „prav danes (v ponedeljek), to je ob otvoritvi te razstave," je dejal podžupan „nastopa eden izmed najznamenitejših folklornih ansamblov Sovjetske zveze .Kavkaški folklorni ansambel1. 3. avgusta pride slavno baletno gledališče iz Indije, kasneje znamenita moskovska in varšavska filharmonija." (Moskovska filharmonija bo gostovala tudi v Kongresnem domu v Beljaku.)
Še leta 1946 je štela Ljubljana sto tisoč prebivalcev, sedaj jih ima 225.000, s širšo okolico pa že 265.000 prebivalcev. Po vojni so zgradili 32.000 stanovanj, to je 52 odstotkov. Prav sedaj dograjujejo veliki klinični center, ki bo najmodernejši v srednji Evropi, v njem bo tudi posebni inštitut za raziskovanje in boj proti raku.
Vošnjak je na kraju podaril županu Ausserwinkler j u krasno kristalno vazo z grbom Ljubljane.
Za konec je ansambel „Schola Labacensis" s solistko-sopranistko polepšal odprtje razstave z več glasbenimi deli iz 13. do 17. stoletja.	B. L.
Odkritje spominske plošče dr. J. Udetu
V nedeljo, 9. julija, je bila v Škocijanu izredna slovesnost. Na hiši škocijanske občine so slovesno odkrili spominsko ploščo nekdanjemu univ. prof. dr. Janezu Udetu. V tej hiši, ki se je do leta 1939 še uporabljala za ljudsko šolo, je bil 28. februarja, leta 1874, rojen rajni profesor Ude. Farna matrika pravi, da je bil rojen kot sin Petra Udeta, učitelja v Škocijanu, doma iz Solčave in Hedvike Udetove, rojene Breznik, ki je bila doma iz Železne Kaple.
Kot majhen otrok je prof. dr. Ude prišel v Norejo na Zgornjem Štajerskem, kamor je bil oče prestavljen na tamkajšnjo ljudsko šolo. Od tam je šel dr. Ude študirat na višje šole v Gradec, nato v Rim, kjer je promoviral za doktorja teologije in filozofije.
Še kot mlad človek je postal univ. prof. v Gradcu. Svojima dvema doktoratoma je dodal še doktorata iz prava in nacionalne ekonomije.
Kot univerzitetni profesor je bil velik življenjski reformator. Navduševal je mladino k vzdržnosti v alkoholu in nikotinu. Nastopal je neustrašeno proti državnemu in cerkvenemu vodstvu za pravico in resnico, tako da mu je za nekaj časa bila odvzeta pravica dociranja na univerzi in pridiganja v cerkvi. Od nacističnih oblasti je bil pozneje večkrat obsojen na zapor, posebno, ko se je zavzel za preganjane Žide. Zavzemal se je za urejene socialne razmere ter veliko delal za mir med narodi. Ožigosal je vojne hujskače in vojne dobičkarje, govoril je
Naše prireditve
SPD DANICA ŠT. VID V PODJUNI
vabi na
PEVSKI KONCERT
v petek, 21. julija, ob 20.30 na Breznikovem campingu ob Zablatniškem jezeru.
Prisrčno vabljeni!
SPD DANICA ŠT. VID V PODJUNI
vabi na
PEVSKI KONCERT
v nedeljo, 23. julija, ob 20.30 pri Voglu v Št. Primožu.
Prisrčno vabljeni!
PECA
V nedeljo, 23. julija, bo sv. maša pri Veškem stanu na Peci ob 11. uri dopoldne. Ob deževnem vremenu sv. maše ne bo.
IZLET NA ANKOGEL
Slovensko planinsko društvo v Celovcu vabi člane in prijatelje na izlet na Ankoget 3264 m v Visokih Turah.
Zbirališče bo v nedeljo, 30. julija, ob 7-uri zjutraj pred postajo gorske vzpenjače na Ankogel v Mallnitzu. Od gorske postaje, K' leži na višini 2700 metrov, je še tri ure hoda na vrh, od koder se nudi čudovit razgled na bližnje in daljne ledenike in mogočno raj d o neštetih vrhov.
S planinskimi pozdravi!
■	Odbor
_______________________________________4 S
proti obveznosti vojaščine. Veliko je poto' val po svetu: Švici, Nemčiji, Skandinavi]1 in Severni Ameriki. Mnogo je tudi pisal & tako spravljal svojo miselnost v širni svef Saj je napisal čez sto publikacij, med njim* najbolj znano knjigo „Du solist nicht toten (Ne ubijaj!), kjer posebno dokazuje, da tU' di usmrtitev v vojni spada v peto božjo za' poved: Ne ubijaj!
Pri odkritju spominske plošče niso bil’ navzoči samo domačini, ampak tudi mnog0 letoviščarjev, gostje iz Avstrije, pa tudi ’z sosednih držav. Med drugim je bila zastopana graška univerza po bivšem rektorju dr. S a u e r j u in dijakih. Dr. Sauef je imel slavnostni govor. Prof. Pet' t a u e r iz Altenmarkta pa je ploščo blagoslovil in imel spominsko mašo in slovesu0 pridigo v farni cerkvi. Tudi g. župan V i' t u s J e s s e je pozdravil goste v imer) občine. Po božji službi je bila v občin/ I dvorani še razstava del in spominskih predmetov dr. Udeta.
Dobro bi bilo, ko bi se tudi naše ljudstv0 bolj seznanilo z aktualnim in sodobnim dr lom našega rojaka dr. Janeza Udeta. Un prof. dr. Ude je umrl šele leta 1965, v 9!' letu starosti v Grundlseeju na Zgornjem šU' jerskem in je tudi tam pokopan.
SELE
(Naši študentje)
Od naše mladine obiskujejo nekateri trgovsko šolo in akademijo, učiteljišče in pe' dagoško akademijo, dvajset se jih pa šob na Slovenski gimnaziji. Od teh jih je koP' čalo šolsko leto dvanajst z odliko, in sicej vsi štirje Velikovi: Magda, Edit, Silvija Marijan; obe Ridovčevi: Cilka in Klar”' od petih Užnikovih štirje: Milka, Marij3' Zalka in Peter; Hajnžejev Pavel in Trki0' Vili. Zanimivo je, da je v 7. razredu vse3 pet Selanov bilo odličnjakov. Prihodnje 1°) to bodo gimnazijo končali z maturo. Želi*”0 jim, da tudi z odliko. Vsem našim študeU tom čestitamo in se s starši veselimo n j ib0' ve pridnosti.
RADIO CELOVEC
NEDELJA, 23. 7.: 7.10—7.40 Duhovni nag0) vor — Po Vaši želji. — PONEDELJEK, 24. 13.45—14.30 Informacije — Recital Roka Kl°j) Čiča (na plošči ..Mladinske knjige"). — TOP^ 25. 7.: 9.30—10.00 Za vsakega nekaj. — 13.45'')
14.30	Informacije — Šport od tu in tam — Otr° ci, poslušajte. — SREDA, 26. 7.: 13.45—14\ Informacije — Iz koroške literarne delavni0^ Pesmi A. Kokota — Za našo knjižno polico. ČETRTEK, 27. 7.: 13.45—14.30 Informacije Žena, družina, dom. — PETEK, 28. 7.: 13.45))
14.30	Informacije — Za prijeten konec tedn — SOBOTA, 29. 7.: 9.00—10.00 Od pesmi d pesmi — od srca do srca.
s a———
Podraveljska šola vabi
Pošljimo naš kmečki naraščaj v Kmetijsko strokovno šolo za fante v Podravljah
Kmetijska strokovna sola za fante v Podravljah je dobila z lanskolet-nirri odlokom ministrstva za kmetijstvo in gozdarstvo na Dunaju, štev. 48408HI71, pravico javnosti. Na o-snovi statusa javnosti deluje od lanskega šolskega leta naprej kot javnopravna strokovna ustanova koroških Slovencev z vsemi pravicami, ki jih imajo tovrstne kmetijske strokovne šole v Avstriji.
Med te pravice sodijo med drugim:
•	polno priznanje strokovne kvalifikacije absolventov, vključno pravice do nastopa Pošolskih strokovnih izpitov in nadaljevanja šolanja na višjih kmetijskih strokovnih šolah v Avstriji;
•	pravica staršev do zakonitih internatskih in šolskih podpor;
•	pravica učencev do brezplačnih voženj °d bivališč do šole — in od prihodnjega šolskega leta naprej
•	pravica učencev do brezplačnih strokovnih knjig.
Na te pravice Kmetijske strokovne šole v Podravljah, staršev prijavljenih učencev ter gojencev samih posebej opozarjamo, ker J>h razni poklicani in nepoklicani učitelji, z očitnim namenom, da bi prikazali prednosti obiska nemških kmetijskih šol, kaj radi zamolčijo ali pa podraveljski kmetijski šoli Nasploh odrekajo.
Čutimo tudi potrebo, da zavrnemo in odločno obsodimo nekvalificirane nastope istih krogov širom našega terena, ki z nestvarni-
argumenti spravljajo našo kmetijsko šolo - diskredit, ji odrekajo enakopravni položaj ter povzročajo med našim ljudstvom zmedo
nezaupanje do lastne kmetijske šole.
K najbolj očitnim lažnim argumentom dajemo naslednja pojasniela:
•	Ni res, da pristop k „Heimlehre“ ali °bisk poklicne šole (Berufsschule) vključuje °bveznost do nadaljevanja strokovnega šolanja v nemških strokovnih šolah (Fachschu-len). Res je, da je obisk in izbira strokovne s°le zasebna stvar in zasebna pravica vsakega posameznika, kar pomeni, da ni zakonskih Predpisov ne glede obveznega obiska kmetijske strokovne šole, še manj pa glede obi-ska čisto določene šole.
Od pripadnikov naše narodne skupnosti bi Pilo vsekakor pričakovati, da se bodo pri izbiri kmetijske strokovne šole ravnali po načelu zaupanja ter dali prednost Kmetijski ^rokovni šoli za fante v Podravljah kot drokovni ustanovi naše narodne skupno-
i> ki je poklicana in živo zainteresirana, da Ustavlja vse svoje sile za bodoči gospodarski in s tem tudi etnični obstoj naše narod-He celote.
•	Tudi ni res, da bi bila pravica kmetovalcev do subvencij, pocenjenih kreditov in zbornične strokovne pomoči kakorkoli vezaja na obisk nemške kmetijske strokovne šo-[e- Pač pa je res, da je pravica do subvencij
pocenjenih kreditov na osnovi zakonskih ureditev nedeljiva in enaka za vse upravi-
čence, ne oziraje se na njihovo narodno pripadnost ali na vprašanje obiska kmetijske strokovne šole. Do strokovne pomoči s strani deželne in okrajnih kmetijskih zbornic pa imajo kmetovalci prav tako zakonite pravice, saj v to svrho plačujejo zbornični prispevek.
Prav bi bilo, da bi se kot enakopravni državljani Avstrije v polni meri zavedali svojih individualnih pravic v odnosu do oblastvenih in poklicno-strokovnih ustanov, še posebej pa tudi pravic, ki nam gredo kot članom slovenske narodne skupnosti po členu 7 avstrijske državne pogodbe. Ne dopuščajmo, da bi nam te pravice kdorkoli kratil z nestvarnimi argumenti, pritiski in grožnjami! Zavedajmo se, da lažne obljube, diskreditiranje podraveljske kmetijske šole in nepriznavanje njenih zakonitih pravic poleg drugih protislovenskih izpadov pomeni le načrtno in zlonamerno zavajanje in varanje slovenskih kmečkih ljudi in neprikrito diskriminacijo kmetijske šole v Podravljah.
Z odločnim zavračanjem takih metod in
zlasti z neustrašnim prijavljanjem slovenskih kmečkih fantov v Kmetijsko strokovno šolo v Podravljah bomo najuspešneje kljubovali nakanam sovražnih krogov in poskusom, da po poti odtujitve učencev likvidirajo slovensko kmetijsko šolo.
Glede vpisa učencev v prvi in drugi letnik za šolsko leto 1972/73 Kmetijska strokovna šola za fante v Podravljah sporoča, da se v prvi letnik lahko vpišejo učenci, ki so končali obvezno šolanje, v drugi letnik pa učenci, ki so končali prvi letnik podraveljske ali kake druge kmetijske strokovne šole.
Prošnjo za sprejem je treba nasloviti na upravo Kmetijske strokovne šole za fante v Podravljah, 9241 Podravlje—Fdderlach, do najpozneje 30. septembra 1972.
Z uspešno zaključeno kmetijsko strokovno šolo imajo učenci izpolnjeno hkrati obveznost do obiska kmetijske poklicne šole.
Pouk na šoli se prične 23. oktobra 1927.
Za vsa potrebna pojasnila se obrnite na u-pravo Kmetijske strokovne šole v Podravljah ali na Kmečko gospodarsko zvezo in Slovensko kmečko zvezo v Celovcu.
Uprava Kmetijske strokovne šole za fante v Podravljah
Po prvem členu je namen združenja „obramba jezikov in kultur, ki jim grozi v celoti ali na delu njihovega tradicionalnega ozemlja nazadovanje, asimilacija ali izumrtje zaradi diskriminacij v šoli in javnem življenju". Po drugem členu združuje „v federativni obliki kulturno in strogo nepolitične organizacije, ki so obstajale že prej, in posameznike". V tem je ena glavnih razlik s Federalistično unijo evropskih narodnosti, ki združuje samo organizacije, pretežno političnega značaja.
Prvi cilj združenja je ustvaritev javnega mnenja, ki bo naklonjeno ogroženim jezikom in kulturam, drugi pa nastop pri vladah in mednarodnih organizmih, ki naj do-
Ob sestanku občinskih mandatarjev v Tinjah
Dragi rojaki!
Mi slovenski občinski mandatarji smo bili povabljeni v Tinje, k razgovoru glede samostojnega nastopa pri volitvah v občini.
Zelo nas veseli, da smo se po tolikih letih le odločili za takšno srečanje. Govorili smo o problemih za občinske volitve in sklenili enoglasen sklep: pri prihodnjih volitvah zopet s samostojno listo kandidirati.
Kot zastopnik Slovencev v občini Globasnica smatram to odločitev kot samosebi umevno. Z to odločitvijo tudi dokumentiramo našo voljo, na oblikovanju naše občine sodelovati.
S tem pa dokažemo, da smo še politični faktor na Koroškem, čeravno domovini zveste ustanove že obljubljajo Slovencem oziroma slovenski manjšini narodno smrt.
Tudi druge manjšine v Evropi nastopajo z lastnimi listami, kot na primer goriški in tržaški Slovenci že od leta 1945, kakor tudi danska manjšina v Šlezwigu v severni Nemčiji. Izrecno pa poudarjam manjšino Južnih Tirolcev v Italiji, ki bi jim ne prišlo na misel voliti kako italijansko stranko, ker bi jih ob tej odločitvi ves nemško govoreči svet zasmehoval.
Na žalost je razvoj po letu 1945 pripeljal tako daleč, da mnogo tržaških in koroških Slovencev voli tuje stranke.
Skrajni čas bi bil, da si koroški Slovenci izprašamo vest in pridemo do spoznanja, da je le v skupni slogi moč stranke pri volitvah in da se le tako doseže uspeh.
Če nam je še kaj pri srcu usoda slovenske manjšine na Koroškem, potem je samo eno geslo — združeno nastopati pri prihodnjih volitvah!
Gregorič Alojz, podžupan občine Globasnica
Pred prvim kongresom AIDLCM med Slovenci
10 let Mednarodnega združenja za zaščito ogroženih jezikov in kultur
Pred desetimi leti je docent univerze v Lundu na Švedskem P i e r r e N a e r t dal pobudo za akcijo v korist ogroženih jezikov in kultur. Prvega maja 1962 je predložil danskemu, finskemu, norveškemu in švedskemu svetu UNESCO spomenico, ki jo je podpisalo 52 univerzitetnih profesorjev, docentov in predavateljev. Spomenica je prosila naštete •	svete, da bi na glavni skupščini UNESCO, 17. septembra 1962, predlagali
tej mednarodni organizaciji, naj ‘ pod vzame ukrepe za zaščito vseh onih jezikov, ki so iz političnih ali drugih razlogov tako ogroženi, da utegnejo v kratkem času sploh izginiti ali pa se nahajajo v takem položaju, da se ne morejo razvijati.
Ta akcija pa je imela le posreden uspeh. Leta 1963 je bilo v Tou-lousi v južni Franciji zborovanje, ki ga lahko štejemo za ustanovni kongres Mednarodnega združenja za zaščito ogroženih jezikov in kultur. Medtem ko je bil profesor Pierre Naert izvoljen za glavnega tajnika, je bil za predsednika izvoljen Nobelov nagrajenec islandski pesnik H a 11 d o r K i 1 j a n L a x n e s s.
Po skoraj štirih letih delovanja začetne skupine je prišlo 31. julija 1967 do drugega kongresa. Ta je bil v mali nemški občini Issime v dolini Aosta in na njem je bil sprejet statut organizacije.
seže ustvaritev takih življenjskih pogojev, da se bodo ti jeziki ohranili in razvili. Po tretjem členu statuta so ti življenjski pogoji naslednji:
1.	priznanje in izvajanje pravice do šolstva v ogroženih jezikih v vseh javnih in zasebnih šolah na tradicionalnih ozemljih teh jezikov.
2.	pravica do uporabe ogroženih jezikov v javnih aktih na občinski, deželni in državni ravni.
3.	priznanje pravice manjšinskih kulturnih ustanov do svobodnega razvoja in gmotne podpore iz javnih sredstev.
Po četrtem členu svojega statuta uvršča združenje med ogrožene jezike vse one, ki ne uživajo v prejšnjem členu naštetih pravic in ugodnosti.
Naslednja kongresa združenja sta bila leta 1968 v Andorri in 1969 v Ziirichu. Na tem kongresu je bil izvoljen za predsednika katalonski pesnik Salvador Espriu, namesto umrlega Naerta pa je bil izvoljen za glavnega tajnika Katalonec J o r d i Costa i Roča.
Med tem časom so se organizirale sekcije po raznih državah. V Italiji so se posamezniki, ki so pristopili k združenju, organizi-zirali v Zveznem odboru za etnično-jezikov-ne skupnosti in deželno kulturo. Ko pa se je izkazala potreba po ozemeljsko bolj omejenih skupinah sta bila januarja letos usta-
Profesor Pierre Naert
novi j ena deželna odbora za Kalabrijo in Furlani j o-Julijsko Benečijo. V Franciji so se že prej obstoječe organizacije združile v Nacionalni svet za obrambo in razvoj jezikov Francije, ki se od decembra 1968 imenuje Obramba in razvoj jezikov Francije. V tej organizaciji so zastopani Baski z IKAS, Bretonci s Fondation Culturelle Bretonne, Katalonci z Grup Rossellones d’Estudis Ca-talans, Korzičani z Lingua Corse, Provan-salci z Union culturelle des Pays d’Oc ter Nemci iz Alzacije in Lotaringije s Cercle-Rene Schickele-Kreis.
V Avstriji sta pristopila k združenju Lige za človekove pravice in Krožek prijateljev Južne Tirolske. V Švici (kjer ima združenje svoj sedež kot gost retoromanske Lia Romontscha) in v skandinavskih državah delujejo le posamezniki.
Glavna dejavnost združenja je propagandno delo za ustvaritev ogroženim jezikom in kulturam naklonjenega javnega mnenja in za prebujo narodne zavesti med samimi pripadniki ogroženih jezikovnih skupin. Poleg tega nastopa pri različnih oblasteh bodisi zato, da prepreči večjo škodo, bodisi zato, da doseže novo priznanje ali izvajanje jezikovnih pravic. Z) Franciji si prizadeva zlasti za uvedbo manjšinskih jezikov, ki jih tam imenujejo regionalni jeziki, v šole in v radijske in televizijske oddaje. V Italiji je s takimi posegi preprečilo preganjanje uporabe provansalščine v nekaterih osnovnih šolah v Piemontu, prispevalo k vključitvi zaščitnih predpisov v statute navadnih dežel. Brez pravega uspeha pa je poskušalo pomagati L a din c e m v pokrajini Trente do pravic, ki jim jih je zagotavljal deželni statut, in z enako skromnim uspehom je posredovalo tudi za izvedbo popisa jeziku na celotnem ozemlju države.
Od različnih posegov združenja je med Slovenci najbolj odmeval nastop v prid Marjana Boruta Šturma. Odločni nastop Mednarodnega združenja za zaščito ogroženih jezikov in kultur je vzbudil negodovanje celo pri znanem avstrijskem strokovnjaku za manjšinska vprašanja dr. Theodoru Veiterju, ki je v listu „Kleine Zei-tung“ kritiziral zaletavost združenja.
Da bi se člani združenja lahko podrobneje seznanili s položajem koroških Slovencev in da bi jih s svojo prisotnostjo podprli v boju za osnovne jezikovne pravice, je združenje sklicalo svoj letošnji kongres, ki bo od 22. do 24. julija, prav v Celovcu (dvorana Arbeiterkammer, Bahnhofstrafie 44). Z istim namenom je združenje povabilo na svoj kongres tudi vrsto znanstvenikov in strokovnjakov in vabi vse, ki jim je pri srcu usoda ogroženih jezikovnih skupin.
Seja občinskega odbora v Pliberku
Dne 28. junija letos je zasedal občinski odbor mestne občine Pliberk, ki je sprejel vrsto pomembnih sklepov. Najprej so odborniki podaljšali redni proračun za nadalj-nih 190.000 šil. Za njim so sklenili tudi izredni dopolnilni proračun za izvedbo „pre-ložitve libuškega potoka". Dela na tem področju so že v teku; letos bodo zgradili novo strugo iz Zgornjih Libuč do železniške proge pri Hrustu. 80 odstotkov stroškov nosita država in dežela, prizadeti pa bodo plačali preostalih 20 odstotkov. Ker bodo v Li-bučah lahko razširili njeno cestišče v prazno strugo, bo prispeval oddelek za gradnjo 12
odstotkov, občina pa namesto mejašev stare in nove struge preostalih 8 odstotkov, oba skupno 510.000 šil. Drugo leto bodo dela nadaljevali od Hrusta do mesta Pliberka, v glavnem po zemljišču pliberškega ma-rofa — (po Tomah). Skupni stroški bodo znašali okoli sedem milijonov šilingov. Z izkopanim materialom nove struge bodo zasuli opuščene gramozne jame, med njimi jamo na Ponikvi, kjer bo nato otroško in športno igrišče za okoliške vasi.
V Nonči vasi je občina zgradila čedno stavbo za občinske gradbene stroje. Za kritje (Nadaljevanje na 8. strani)
v
(Spori - spori - šport - šport
Izžrebali so nasprotnike nogometnih pokalov
V Zurichu je na sedežu evropske nogometne federacije pevka v kabaretu Ines Torelli — tokrat je bila izbrana, da je vlekla nogometne pare — izžrebala skupine za nastop na raznih evropskih nogometnih turnirjih: Za UEFA, za pokal pokalnih prvakov in za pokal nogometnih prvakov.
Za avstrijska moštva je bilo žrebanje seveda precejšnje razočaranje in malo razveseljivo. Innsbruški W a k -ker bo igral s sovjetskim prvakom Dinamom iz Kijeva, Rapid ima za nasprotnika grškega prvaka P A O K iz Soluna. Še bolj neprijetnega. nasprotnika pa so dobili v skupini UEFA: V O E S T iz Linza mora igrati proti drezdenskemu Dinamu, dunajska Avstrija pa proti bolgarskemu moštvu Bero iz Stare Zagore.
Predsednik innsbruškega Wackra Steinlechner je po žrebanju izjavil: „Od vseh enajstoric iz vznodne-ga bloka so mi sovjetski nogometaši še najljubši. Dinamo iz Kijeva je priznano mednarodno moštvo, v nogometu sicer nekaj velja, a vendar nima takega slovesa, kot na primer Benfica iz Lizbone."
Predsednik Rapida D r a x 1 e r je dejal: „Sem še kar zadovoljen, to zapreko lahko premagamo," ki si je mnenje ustvaril na kraju samem s Puškašom, ki trenira, kot je znano, grško moštvo Panathinaikos. Puškaš je v razgovoru z Draxlerjem povedal, da ima PAOK izvrstni krili v napadu, vendar jima manjka še mednarodnega izkustva. Strokovnjaki pa pravijo, da ima PAOK najboljši napad od vseh grških klubov.
Razočaran pri žrebanju je bil zastopnik dunajske Avstrije Joschi W a 1 -ter: „Bero iz Stare Zagore je denarno in športno neprijeten nasprotnik. Zaslužek bi bil le tedaj dober, če bi prišli dalje v drugo ali celo v tretje kolo."
S KOM IGRAJO JUGOSLOVANSKA MOŠTVA?
Jugoslovanski nogometni prvak sarajevski Zeljezničar bo v prvem kolu pokala prvakov igral z angleškim šampionom D e r b y C o u n Vy j e m. Italijanski nogometni prvak J u v e n -t u s pa bo moral v prvi tekmi v goste
BAJEVIC — KRALJ STRELCEV Veliko odkritje na „malem svetovnem nogometnem prvenstvu" je bil Jugoslovan Bajevic, ki je sam zabil trinajst golov in postal „kralj strelcev" mini cupa.
k francoskemu klubu Olimpiguu iz Marseilla. V osmino finala pa sta bila pripuščena brez predhodnih srečanj enajsterici Špartaka i& Trnave (Češkoslovaške) in pa nizozemski A j a x Amsterdam, ki brani letošnji naslov prvaka.
Hajduk iz Splita bo v pokalu pokalnih prvakov najprej igral z norveško ekipo Fredrikstad. V pokalu UEFA se bo C r v e n a zvezda omerila z enajstorico Laussane iz vice, Beograd s praško D u k 1 o ,
Vojvodina pa z bratislavskim Slovanom.
Finale pokala prvakov bo drugo leto v Beogradu, in sicer 30. maja. Finalno srečanje pokala pokalnih prvakov pa bo 16. maja 1973 v Parizu. Ti dve mesti sta bili izbrani izmed osmih, ki so predložila svojo kandidaturo za organizacijo finalnih srečanj.
Določeni so bili tudi datumi tekem vseh treh velikih evropskih nogometnih turnirjev (pokal prvakov, pokal pokalnih prvakov, pokal UEFA). Prve tekme bodo 13. in 27. septembra, drugo kolo bo 25. oktobra in 8. novembra, tretje kolo pokala UEFA pa 29. novembra in 13. decembra.
Četrtfinalna srečanja bodo 7. in 21. marca, polfinalne tekme 11. in 25. aprila, medtem ko bosta finalni tekmi za pokal UEFA 9. in 23. maja.
Mednarodno tekmovanje v intereupu
V	4. kolu mednarodnega poletnega nogometnega tekmovanja, tako imenovani „intercup" so avstrijska nogometna moštva zmagala trikrat, enkrat pa remizirala.
Innsbruški Wacker je imel v 4. kolu v gosteh švedsko enajstorico iz Gote-borga. Wacker je premagal le-to z visokim rezultatom 5:1 (5:0). „Če bomo tako igrali kot tokrat, potem se ne bojimo niti Dinama iz Kijeva," je po tekmi izjavil innsbruški vratar Kon-cilia.
Salzburška Avstrija je v soboto premagala švicarsko moštvo FC Winter-thur s 3 : 2 (0 : 1). Rezultat priča, da se je morala Avstrija močno potruditi, če je hotela zmagati; šlo pa ji je precej težko, čeprav je bila skoraj celo tekmo v premoči. Torej vidimo, da so manjkali strelci na gol, kajti pri nogometu mora znati vsak igralec dobro streljati na nasprotnikova vrata.
V	Linzu je VOEST premagal Odro iz Oppelna z 2:0 (2:0) in se tako
revanžiral za poraz na Poljskem. Trener VOEST Praschak je po tekmi dejal, da so njegovi varovanci, navkljub zmagi, igrali slabo. V skupini 8 vodi sedaj linški VOEST s petimi točkami pred enajstorico iz Kopenhagna, ki ima štiri točke.
Vienna je igrala v Zurichu z istoimenskim klubom neodločeno 1 : 1 (0 : 1). Švicarji so bili zlasti v prvem polčasu popolnoma v premoči, a vratar Vienne Bohs je branil odlično, le en gol je moral vzeti na znanje. Trax-ler od Vienne je v 60. minuti izenačil.
V 1. skupini je na čelu lestvice AC Nitra (Češkoslovaška), ki je še neporažena in ima 8 točk, 2. je Wacker , Innsbruck s štirimi točkami. V 2. skupini je prvi IFK Norkoping s 6 točkami; 2. je Avstrija Salzburg, prav tako s 6 točkami, a ima slabšo razliko v golih. V 5. skupini je prvi FC Ziirich s petimi točkami; 2. je Vienna s štirimi točkami.
Začel se je šahovski dvoboj stoletja
V	torek, 4. julija, so islandski prireditelji zaman čakali na izzivalca B o b -b y j a F i s h e r j a. Ta je v New Torku izjavil, da ga v Reykjavik ne bo, ker tamkajšnji prireditelji niso ugodili njegovim dodatnim finančnim zahtevam. Vse je že kazalo, da bo dvoboj, ki so ga ves čas njegovih priprav kazali škandali in prepiri, propadel, ko je položaj rešil angleški bankir Jim S1 a t e r in povečal nagradni sklad 125.000 dolarjev še za 50.000 funtov. Takoj nato je Fisher pripotoval v Islandijo.
Potem so se domenili, da se bo dvoboj začel v torek, 11. julija.
V	prvem srečanju (od štiriindvajsetih) za naslov svetovnega šahovskega
prvaka je Američan Bobby Fisher po 56. potezi predal partijo Rusu Borisu Spasskemu. Že v začetku partije se je pokazalo, da prihaja polagoma Fisher v težave. Nekatere njegove poteze za poznavalce te igre niso bile povsem logične (in kot je pokazal razvoj dogodkov, so bile res zgrešene).
Fisher ja ni bilo na 2. igro
Ameriški izzivalec v četrtek, 13. julija, zvečer, ni prišel, da bi začel igro z belimi figurami. Izjavil je, da ga televizijsko snemanje moti pri koncentraciji: „ Dokler ne bodo ustavili snemanja, ne bom igral!"
Takoj nato je šhovski sodnik L o -t h a r Schmidt iz Nemčije odločil,
da je zmagovalec 2. partije svetovni prvak Boris Spasski, kar pomeni, da leta vodi prepričljivo že z dvema točkama prednosti. Kaj to pomeni v šahu, si lahko vsak, ki pozna kraljevo igro, misli.
Tretja igra med svetovnim prvakom Borisem Spasskim in ameriškim izzivalcem Bobbyjem Fisher jem se je končala z zmago slednjega. Po štiridesetih potezah se je svetovni prvak vdal.
Četrta p rti ja, ki sta jo igrala oba velemojstra v torek, se je po 45. potezah končala remi; stanje: 2,5 : 1,5 za Spasskega.
CLAY BO BOKSAL NA DUNAJU?
Dunaju se obeta senzacionalna šan-sa: nizozemski manager Henk Ruhling pripravlja za letošnjo jesen boksarski dvoboj med CIayem in nizozemskim boksarjem težke kategorije Rudijem Lubbersom. Stroški za to boksarsko veleprireditev bi znašali okoli devet milijonov šilingov, je izjavil nizozemski manager Henk Ruhling, vendar bi le-te krili z denarjem ameriške televizije.
ATLETICO MADRID POKALNI ZMAGOVALEC
Atletico Madrid je postal španski pokalni prvak. V soboto je le-ta na stadionu v Bernabeuu pred 120.000 gledalci v finalu za španski pokal premagal moštvo Valenci j e z 2:1 (1 : 1). Salcedo od Atletica je v 31. minuti povedel svojo enajstorico v vodstvo, nato pa je Valenci ja pet minut kasneje po Valdezu izenačila. Zmagd valni zadetek pa je dal v 61. minuti državni reprezentant Madrida Garate.
K temu je treba še dodati, da trenira Atletico Madrid Avstrijec Max Merkel, ki je s to zmago njegov ugled silno narasel.
TISOČI ZADETEK PELEJA
Na turneji po Kanadi so nogometaši brazilskega Santosa premagali domači Toronto s 4:2 (1:2). Zanimivo je, da so Kanadčani po petih minutah vodili že z 2 : 0. Tekma pa bo v nogometnih analih zapisana zaradi drugega: sloviti Pele je na njej dosegel svoj 1000. zadetek za Santos. Že prej je Pele proslavil svoj tisoči profesionalni gol sploh. Tako kot prvi jubilejni 1000. zdetek, je Pele tudi drugega dosegel iz enajstmetrovke.
FILM:
NOVA DOLŽNOST
Ringo Starr, nekdanji bobnar slovitih Beatlov, je po razpadu ansambla nastopil v nizu filmov. Trenutno snema film o Maxu Balanu, pevcu popularne britanske pop skupine „T-Rex“.
piiumumimiMwmiiimimiMmmHmimiminHiimmmmumwMuimiiiiimimiiiimiiiiMiiiiimimiiiiimiiiiimimm
(Zadnja pravdaj
I Spisal J. S. Baar, iz češčine prevedel V. Hybššek Q |
IIIIHIIIIIIHIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIlllllllllllllllllllllllllllMlllllllllllllllKIIIIIIIIMIIIIIIIIIlllllIMlin
Govorili in kričali so vsi tako glasno, kakor da jih morajo slišati še za devetim gričem; tako je bil trg poln krika in vika. Ko je pa udarila deveta, ko je prišel stražnik iz mestne hiše, zabobnal in slovesno dvignil rdeče-belo zastavico iz pločevine, so se razšli kmetje vsak k svojemu vozu. Šum vendar ni utihnil. Prišli so kupci in začelo se je barantanje in pozdravljanje z meščani in meščankami, ki so že imeli svoje znance in so najrajši kupovali od njih.
„Tako, sva že opravila!"
„Sva že prodali in kupili in žepe imava tudi že prazne," sta se oglasili nevesti; iz košaric so jima gledali zavitki, skrbno zavezani in poviti v lep papir; in smehljali sta se, ko sta slišali omeniti može, da je kupčija dobra, da se ljudje za vse kar pulijo, a da onadva držita, ker bosta lahko stržila še pet novcev več pri vsaki vreči.
„Adam, ne bodi no tako neusmiljen," je potegnila Dod-lička moža od zadaj za suknjič, „in daj tej ženi vrečo po goldinarju in trideset! — Glej kako je žalostna! — Saj je tudi taka kakor jaz, da bo zibala; nas pa tisti goldinar tudi ne bo rešil.
„Rajši peljemo vse skupaj nazaj, kakor bi to tu napol zastonj pustili," se je razburjala Manca, ki je stala tam
blizu z nekim meščanom, ki je kupoval cel voz in strokovnjaško motril lepi krompir v načeti vreči.
Prodali so kmalu in dobro. Martin je res utržil pet krajcarjev več pri vreči, toda zato je tudi trpel. Moral je nositi sam vse vreče strašno daleč, dočim so Adamu v predmestni hišici pomagale tri družine, ki so bile kupile skupno krompir. Imel ga je z voza kot bi pihnil, in čakal je pri mitnici kot gospod dobro uro na Martina, ki je slednjič prišel ves utrujen in slabe volje. Hotel je iti na kozarec piva, Adam in Dodlička se tudi ne bi bila branila, toda Manca je nad njimi zavpila, kaj da jim ne pride na misel; ona se ne mara potepati in ve, kaj jo čaka doma, in da sta kupili z Dodlo rogljičke in jih imata v košarah. Po potu jih bodo lahko pojedli in doma pri vodnjaku se bodo napili; in že je lezla na voz. Martin je prisedel k njej, Dodlička pa k Adamu na seno in prazne vreče, in tako so se med prvimi vračali proti Klenči.
„Cez eno leto, če Bog da, bom kupil tudi že konjička ali pa deklico. Ko se bom vračal iz semnja, mi boš prišla z otročičkom nasproti in ta bo mahal z ročicami in klical: ata — ata!" se je blaženo smehljal Adam, vihtel bič in gledal predse nekam v daljavo. Dodlička ni odgovorila, samo stisnila se je k možu in srčece ji je poskakovalo v prsih od samega veselja.
»Govorili sva po potu z Manco, da si bomo krstni botri, da se bo naše prijateljstvo zapečatilo za vse večne čase."
»Samo če bomo mogli," se je zasmejal Adam. In je uganil.
Nekako teden po Vseh svetih so povili Martinu krep-
kega fantiča, a tri dni pozneje v hiši nasproti v novi zibelki »deklico kot rožico".
Stari Porazil je bil ves srečen. »Šele sedaj sem v resnici stari oče, in kar dvakrat," se je veselil in obžaloval samo to, da si nista mogla biti brat bratu za botra. »Nič ne de, materi si vzameta prvič svoje starše, od Gašperjevih in Krejčevih pojdeta oče in mati — drugič pa si uslugo vrneta; nikar se ne bojte, saj ne krstimo zadnjič."
O klenskem žegnanju sta bili obe materi že vstali, šli sta na sv. Martina dan k vpeljevanju. Manca z malim Martinčkom, Dodla z malo Dodličko. Potem sta pekli potice, kakor bi se ne bilo nič zgodilo.
Na Čerhovu se je že davno lesketal sneg, od tam je prilezel na Haltravo, polagoma je zapadel gozd in pobelil ves širni kraj. Veter se je dvignil, nametel je zametov; potem je pritisnil mraz in ženske so sedle h kolovratom, moški pa k struglji in sekiri. Pri Porazilovih so se spominjali, kako so lansko leto tačas delali, vozili kamenje in hlode, in kako lepo počivajo letos. Sedeli so vsak večer vsi stisnjeni pri peči z zelenimi pečnicami v veliki sobi pri Martinu-Takoj po večerji je navadno prišel Adam z ženo in otrokom, prišli so v vas tudi sosedje od desne in leve, Kodr-mac in Kazda; tudi Mančini starši in Dodlina mati so prišli za trenutek; le krojač ni prišel nikdar. Ta je sedel pri svoji mizici nagnjen k svetilki, zabadal vbod za vbodom ih obžaloval, da nima več Dodličke, ki bi mu pomagala. Kolovrati so brenčali, na strugalni klopici je jahal kakor na konju Martin ali Adam, rezilnik je kar žvižgal po lesu ih skodle so letale kakor kvarte od rok; pletli so koše, delali metle in stari Porazil z naočniki na nosu in s koledarjem
ni
e-
lLOYD BIGGLE:
Dedek si zapomni vsak O fo T <tZ
Bančni rop v Borgvillu je bil leta 1943, torej dve leti pred mojim rojstvom. Iz tega b' morda sklepali, da ničesar ne vem o tem, kar se je takrat zgodilo — vendar bi bil tak sklep napačen. Ljudje v našem me-stu so toliko govorili o tem, da mi je moč Ves potek prav tako točno opisati, kakor da Sem bil sam navzoč.
Več tednov pozneje sta FBI in deželna pobija v Borgvillu iskala sledove za ropar-lem. Nameščenci banke roparja niso mogli Prepoznati, ker si je klobuk potegnil globoko na obraz in ovratnik visoko zavihal. Toda ^oj dedek je videl, kako se je odpeljal, in °n je imel odprte oči. FBI mu je predložil a|bum zločincev, če bi morda v njem spo-Zr|3l roparja. Vendar tega ni mogel. Tako r°Parja niso nikoli prijeli in banka svojih Petdeset tisoč dolarjev nikoli ni dobila vrnjenih.
Da bi mogli razumeti vse, kar se je vče-j’aj v Borgvillu odigralo, morate vedrfti, ka-k0 bančni rop iz leta 1943 še vedno straši P° glavah našega mesta. V letih po ropu je rn°j dedek najmanj dvakrat tedensko pripovedoval, da bi roparja takoj spoznal, če b' mu prišel pred oči. Dedek si zapomni Vsak obraz.
Včeraj popoldne je odšel iz hiše in zavil P° glavni ulici proti Stubbsovi trafiki, kjer ie kupil jutranji list. Nato se je odpravil h k °pi pred Palmerovo česalnico, sedel na s°ncu in bral.
, >0edek ima danes nad osemdeset let, to-teh let mu nihče ne bi prisodil. Nekoč je 11 kovač in še danes ima postavo kovača. Vedno je bil precej svojeglav. Čeprav pri aas v Borgvillu že več let vsi volijo demo-krate, voli dedek dosledno republikance. Še Pred svojim petdesetim letom je bil popol-n°ma plešast, zato tudi nikoli ni imel sivih as- 6e vedno je zelo gibčen, še celo bolj kot jaz — kakor mi mati rada očita. Njego-Ve oči so ostre kot nekdaj in še vedno si ZaPomni vsak obraz.
„ Nat Barlovv je sedel ob mojem dedku pred Cesalnico. Tedaj se je pripeljal neki tujec s svojim avtomobilom in ga ustavil ob cest-nem robu. Nat je dregnil dedka s komolcem ^od rebra in vprašal:
»Kdo je to?“
. Dedek je dvignil pogled s časnika in de-,al: »To je bančni ropar!" in se zopet zato-Pl1 v časnik.
Nat je prijel dedka za laket in vprašal soplo:
»Ali si tako gotov?"
Dedek mu je odgovoril: „No, seveda!" Tedaj je Nat skočil pokonci, odhitel v lo-a|. kjer je bilo zbranih pet ali šest mož. °kazal je na tujca in dejal:
»To je bančni ropar!"
V hipu so ljudje zginili skozi zadnja vra-a 'h Jack Palmer je obesil v okno tablo z
napisom „Zaprto“ ter zapahnil vrata. V desetih minutah so vedeli vsi v Borgvillu, da je bančni ropar med njimi.
Sedel sem v kavarni, pil čokolado in klepetal z Mollie Adams. Nenadoma je nekdo pri zadnjih vratih zakričal, da je bančni ropar zopet v našem mestu in da pravkar prihaja proti kavarni.
Mollie in jaz sva se pomenljivo spogledala, ko je tujec stopil skozi vrata. Bil je elegantno oblečen, negovan človek, morda štirideset let star. Pomežiknil je Mollie in dejal:
„Dober dan, lepotica! Ali imate cigarete?"
Mollie je imela pravkar skledo s stepeno smetano v rokah. Samogibno je segla z obema rokama v skledo in vrgla vso sladko vsebino tujcu v obraz. Nato je pobegnila skozi zadnja vrata. Tujec je vzel z mize nekaj papirnatih serviet in si brisal smetano z obraza in obleke. Ko se je za silo očistil, je odšel.
Tako je tega dne zavladala v Borgvillu vsesplošna zmeda. Šerif Pikins je prvi zvedel, da je bančni ropar zopet v mestu. Ker je bil pameten mož, je rekel:
„Zakaj bi roparja lovili po mestu, kjer bi streljanje povzročilo mnogo škode? Napravimo nemudoma cestno zaporo in ga ujemimo, „ko bo skušal pobegniti!"
ŠE ZEMLJA
Sedmo štruco je že nesla Roza iz porodnišnice. V pičlih desetih letih sedem otrok!
»Ej, A hlinita, Ahlinka, pazite se zdaj, pazite!* ji je požugala babica, ki ji je pomagala na voz. »Še zemlja se izrodi in pokvari, pa bi se ženska ne. Le pridite, kot smo se domenili. Nekaj vam bomo dali, da bo odslej mir pri hiši.*
To slednje je Rozi doma kar najprej rojilo po glavi. Čez dva meseca se je iz mesta vrnila s tremi škatlicami tablet. Naslednjega dne, ko je ravno dojila, je privihrala v kuhinjo mati in ji pomolila tablete pod nos.
»Stara sem že in naglušna tudi, slepa in zmešana pa še zdaleč ne,* je kričala. »Nisem še prepisala, hvala Bogu, in dokler bom jaz v hiši gospodar, teh tablet, ki sam hudič tiči v njih, ne bom trpela. Zenska je ustvarjena za to, da rodi, vse dugo je grdobija, greh!*
Z vso ihto je porinila škatlice v peč. »Pri župniku se oglasi in se pokesaj, da ne pride prekletstvo nad hišo,* je zaihtela in zaloputnila mata.
Roza je po večerji poizkusila pri Francetu. »Mož je le mož,* si je natihoma dajala upanje. »Saj sam vidi, da nas je že zdaj več kot dovolj. Kar ukrivil se je od garanja. Dopoldne v kamnolomu, potem pa do
Medtem je tujec stopil iz gostilne „Pri zvezdi" in se odpravil k svojemu avtomobilu. Pred česalnico je še vedno sedel moj dedek in prebiral svoj časnik, ko je prišel tujec mimo njega in ga nagovoril. V tem trenutku je porinila vdova Piblach puško na šibre svojega pokojnega moža skozi okno in sprožila. Kasneje je izjavila, da ni merila, ampak je hotela tujca samo pregnati. To se ji je tudi posrečilo. Šibre so razbile šipe na Snubbsovi trafiki. Tujec je skočil v svoje vozilo in se naglo odpeljal.
Na nesrečo je šerif Pilkins računal samo s tem, da bo ropar pobegnil proti jugu. V resnici pa je krenil proti severu, kjer ni bilo na cesti nobene ovire. Zapora na jugu je dolgo zadrževala avtomobile policajev, ki so morali najprej dvigniti Hammerjevo prikolico z naloženimi snopi.
Ko je tujec pobegnil, so se ljudje zgrnili okoli mojega dedka in hoteli vedeti, kaj se je z njim pogovarjal. Dedek se je razburil, češ naj mu, starčku, privoščijo, da v miru bere na soncu svoj časnik. Končno je povedal:
„Hotel je vedeti, zakaj so v tem mestu videti vsi tako prismojeni. No, in jaz sem mu odgovoril, kaj pa naj pričakuje od mesta, ki je polno demokratov."
Več dedek ni hotel povedati. Ko je slednjič prišla k njemu še šerifova policija in ga začela spraševati o roparju, je dedek samo vprašal: „Kateri ropar?" Slednjič je bil vsega spraševanja sit in je odšel proti domu.
Domnevam, da je tudi policija prišla do istega mnenja kakor tujec: da so namreč v Borgvillu vsi ljudje malo „čez les". Ko sem
SE IZRODI
pozne noči delo doma. Nikoli ne konca ne kraja.*
Toda Roza se je uštela.
»Beži, beži,* jo je kar na kratko zavrnil Ahlin, »če je tako, že mora tako biti. Sedem jih je, pa so mi vsi enako pri srcu. Raje deset kot nobenega. Žagarjev dom poglej! Mar ni žalostno, če ni drobiža v hiši?*
Od tistega dne se pri Ahlinovih niso nikoli več menili o tabletah. Ko pa je šestmesečni Tonček dobil prva zoba, se je pod Rozinim srcem osmič zganilo.
»Vidva pa znata, da je kaj,* so sosedje radi podražili Rozo. Ta pa je le še bolj pridno kot poprej delala.
Tokrat je morala teden dni prej v bolnico. Da ne bo kaj narobe, ko je že tolikokrat rodila, je menil zdravnik.
Ko pa je prišel njen čas, je bilo vse drugače kot drugekrati. Dali so ji narkozo in od tistega trenutka Roza ni vedela, kaj se godi z njo.
Šele, ko so jo prenesli iz šok sobe v sobo številka 5, kjer je bila, ko se je rodil najstarejši, jo je zaskrbelo, kaj je z otrokom. Ko ji je babica povedala vso resnico, se je Ahlinka poizkusila trpko nasmehniti.
»Saj, saj,* je zlomljena dejala, »še zemlja se izrodi in pokvari, pa čeprav cele zime počiva . . .«
Vinjeta
Kako si lepa in kako si živa,
kot Rimska cesta skozi noč razpeta —
kot tihi spev samotnega poeta,
ki vso bridkost srca v tvoj cvet izliva...
Kot nežna, lahna sapica igriva, med listi s cvetjem žalost se prepleta — ko iz najglobljih je globin zajeta pregrenka solza, ki v očeh se skriva . ..
Ni v tebi nič omamnega opoja — ni mavrična poljubljala te zarja, vsa žalostna si, kakor pesem moja!
Ne stresa strastna sila te viharja, v trenutkih svetlih tihega pokoja se duša moja s tabo pogovarja. . .
■BBiiinianiEiuiHuaniHHi
prišel domov, je sedel dedek na verandi. Godrnjal je: „Zakaj vsa ta burka?"
Dejal sem mu: „No, vsaj ti bi moral vedeti! Že enaindvajset let pripoveduješ, da bi spoznal roparja na prvi pogled, če bi se vrnil. A zdaj se čudiš, če so ljudje vznemirjeni, ker si jim povedal, da se ropar zopet mudi v našem mestu."
„A tako," je menil dedek, „ropar iz leta 1943...“
„No, katerega pa si mislil?"
Dedek je samo nekaj zakrulil, nakar sem odšel v hišo. Pet minut pozneje je prišel Nat Barlovv k dedku in rekel:
„No, ta je pa lepa, Bill Rastin! Saj sam dobro veš, kako si mi dejal, da je bil ta možakar bančni ropar!"
Dedek sprva ni odgovoril ničesar, nato pa je počasi vprašal:
„Katerega možakarja misliš?"
Nat Barlovv je stal pred njim s stisnjenimi pestmi, na katerih so bili videti bledi členki.
„No, možakar, ki, ki, ki..
Dedek je razgrnil časnik, ki mu je ležal na kolenih. Z razburjeno kretnjo je pokazal na zadnjo stran časnika in rekel:
„Tu, beri! Tu piše: Možakar, ki je oropal banko v Mississippiju. Saj znaš brati, torej beri! Sedel sem na klopi, pa si prišel ti in me vprašal: ,Kdo je to?’ A jaz sem ti odgovoril: ,To je bančni ropar.’ No, in zdaj poglej! Tu stoji: To je bančni ropar iz Missis-sippija."
Nat je strmel v sliko — dve minuti, morda nekaj več. Nato se je obrnil in odkrevsal.
Če ste brali današnji časnik, ste gotovo zvedeli, da je deželna policija prijela tujca sto milj daleč od Borgvilla. V njem so spoznali VValterja Donaldsona, ki je zakrivil bančni vlom v Illinoisu. Imel je marsikaj na grbi; in ko so mu izsilili eno priznanje, so mu še druga. Tako je tudi priznal, da je bil on tisti, ki je pred enaindvajsetimi leti izropal banko v Borgvillu. Včeraj se je vrnil v naše mesto zato, da bi zvohal, če mu ne bi ponovno uspelo olajšati našo banko za nekaj tisočakov.
Moj dedek si pač zapomni vsak obraz!
v r°ki je počasi bral s pridigarskim glasom stran za stranjo, tako da se nobenemu ni ljubilo domov, ko je n°čni čuvaj Šmolik klical deseto.
Pa se je nenadoma pripetilo, da stari Porazil ni prišel.
»Kje pa imate očeta?" so takoj vprašali vasovalci.
»Bolan je nekaj, morala sem mu skuhati lipovega čaja, a se bo spotil," je razlagala Manca.
Drugi dan je starček sicer prišel, ki mu je bilo dotg-Cas samemu, toda brati se mu ni ljubilo. Stiskal se je k peči in tožil, da ga mrazi. Tiste dni je bil umrl njegov naježi tovariš, kmet Mates. Mrtvaški zvonček je zapel v sto|PU in starčku so se orosile oči kot otroku. Stal je pri Zamrzlem oknu z rokami, sklenjenimi k molitvi, in ker je ll v sobi sam, se ni branil joka, ni zatajeval žalosti, tem-Več se ji je vdajal z nekako naslado. ..Opravil si, moj stari prijatelj, odšel si k oni veliki armadi tam in zdaj veš, kaj n ^ko je na oni strani groba. To se razume, pojdem za p°grebom, tudi če preklje dežujejo, samo nesti te ne bom ^pgel, ker sem ves slab. Spodrsne mi in še drugega no-Sača potegnem za seboj. Še iz rakve bi te iztresel. Med n°sače se ne bom silil, rajši bom molil rožni venec za kr-St°’“ je govoril Porazil naglas in si z golo dlanjo brisal solze.
»Oče, Matesovi so bili tu. Prišli so prosit, da bi nesli Stri°a; z Adamom bova šla oba. Pa kaj pravite, če bi vi °stali doma, zunaj je strašno slaba pot," mu je svetoval . ru9i dan Martin. Oče ni odgovoril, samo pilo si je po-pkal v zaboju, ki je bil poln kladiv, klešč, žebljev in druge Sare, ter si vnovič priostril ost pri svoji stari palici.
»Sem na ostro podkovan," se je prisiljeno nasmehnil Zjutraj, ko je srečal Martina med vrati.
„Prezgodaj greste, pogreb bo šele ob devetih, počakajte, gremo z vami," mu je svetoval sin še v delavni obleki, toda že lepo obrit.
„Preden prilezem tja, bo že nekaj minilo, in rad bi videl Matesa, preden bodo zabili rakev, da mu naredim križec."
Martin ni več branil. Vedel je, da bi bilo zastonj. Ostal pa je med vrati in gledal za očetom, dokler mu ni izginil med hišami.
„Oče nam nekam hirajo," je pravil potem v sobi Manci, ki mu je pripravljala čisto perilo in praznično obleko.
„No, pomladil se seveda ne bo, za grob zori — kakopak," je trdo odgovorila žena, tako da je Martin rajši umolknil.
K Matesovim je šla pot v klanec; preden se je privlekel Porazil tja na dvorišče, se je utrudil, kakor bi bil šel na Čerhov, in moral se je opirati na palico, ki bi se bila skoro zlomila pod njegovo težo. Prvi pa ni bil. Našel je tam starega Krutina, Podeslala, Karbanka, Midlaka, Ma-kasko in Holubka. Same užitkarje! Porazilu so pretili v šali: „Čas je, da si prišel, kakor rak lezeš!"
„Presneta pot," je potožil Porazil, „drči, kakor bi hodil po milu, in noge mi nekam odpovedujejo."
„Beži, beži! Ti boš še plesal," so mu nagajali tovariši.
„Ne bom, fantje! — Pač, s tisto s koso! — Pa stopimo noter, tu piha neusmiljeno."
V sobi jih je čakal rajni Mates v rakvi in v mrtvaški srajci. Prekrižali so ga, pomolili pri njem in potem sedli na zidno klop. V sivih glavah so jim vstajali spomini na mlada leta in preteklo življenje. Ljudje so se zbirali, iz stolpa se je oglasil zvon, rakev so zabili, sorodniki so se
glasno poslovili od pokojnega. Slednjič so ga odnesli iz sobe: nad vsakim pragom so naredili z rakvijo tri križe, da ne bi znal mrlič nazaj in ne bi hodil strašit. Šele tedaj so se dvignili tudi užitkarji in šli na dvorišče in z dvorišča za krsto ven proti cerkvi. Tudi stari Porazil gre; glavo je sklonil in stisnil v ovratnik suknenega plašča, da gleda nad ovratnik samo velik gumb tople čepice-kučme. Pod kučmo pa misli kmet: „Dozdaj sem spremil na tem zadnjem potu Mlinarja, Mraza, Falusa, potem Bolfikovco, Krutinko, Hadlasko. Hentajte, le še peščica nas je ostala, kar nas je hodilo v mladih letih pozimi v šolo k staremu Halupku. Sam sem kakor peresce, komaj prestavljam noge in kosti so mi kakor razmajane." Dobro mu je delo, da so bili prišli z mrličem v cerkev.
Tam se je takoj prikrčil v posebno klop Porazilove družine in se vnovič zamislil: »Bučku, Šimaniku, Lectarju — vsem sem šel za pogrebom, vsi so se preselili v grobove; nihče mi ne bo povrnil moje poti," je mislil in občutil je nekaj zavisti in žalosti podobnega.
Duhovnik bere črno mašo in Porazil misli: „Hm, tudi Mates je hitel; preskočil me je in sedaj leži že tam-le v rakvi. Meni pa smrt prizanaša. Pustila me je toliko časa, da sem doma napravil red in sezidal hišo in fantoma vse razdelil. Z lahkim srcem bom zatisnil oči in odšel."
Šum in ropot sta ga vzdramila. Maša je bila končana. Porazil vstane in gre za množico. Oddahnil se je, odpočil in zdi se mu, da je bolj svež in čil. Toda komaj je stopil zunaj par korakov, mu je bilo zopet, kakor bi nekaj padlo nanj. — V grlu mu hrope, sape mu zmanjkuje, pot ga obliva. »Razhodil se bom," se sili starec naprej — toda dalj ni prišel kakor do zadnje bajte — pri šiclu. (Dalje)
Stran 8
OBVESTILA
Naš tednik 29 — 20. julija 1972
—
Seja občinskega odbora v Pliberku
(Nadaljevanje s 5. strani) teh stroškov, ki daleč presegajo vnaprej napovedano vsoto, so sklenili izredni proračun v višini 382.000 šil. S tem pa še ne bodo vsi računi kriti in jih bo treba še drugo leto plačevati.
BERGOVA GALERIJA Galerija Wernerja Berga je imela letos že 2000 obiskovalcev. Preurejevanje in prenavljanje razširjenih prostorov galerije bodo plačali iz darila dežele v znesku 100.000 šilingov in iz lastnega prihranka iz prejšnjih let v znesku 27.000 šilingov. Zato so vključili obe vsoti v izredni proračun. Profesor dr. Berg je občini podaril svoje znamenito delo „01tar“, ki kaže sveto Družino v domači kmečki noši. Ta slika je obiskovalcem galerije posebno všeč, saj izgledajo osebe, kot bi pravkar prišle čez vrh Komel j-na v Pliberk. Za to darilo se bodo občinski očetje g. profesorju prisrčno zahvalili s pismom, ki ga bo napisal g. župan.
GRADNJA GASILSKKEGA DOMA Za gradnjo gasilskega doma v Libučah so namenili občinski odborniki v izrednem proračunu 500.000 šilingov. Celotna stavba bo stala predvidoma 1,200.000 šilingov. Gasilci bodo del te vsote zaslužili s prostovoljnim delom in jo krili tudi z darovi okoličanov, ki so prispevali zlasti les. Gasilskemu domu bodo prizidali dvorano v velikosti 6V2 krat 11 metrov. Bila bi primerna za manjše kulturne prireditve, zborovanja in vaje. Ali bo ta, tudi z davčnimi denarji zgrajena dvorana na voljo vsem kulturnim društvom v občini ali pa jo bodo uporabljali samo za gasilske potrebe, bodo sklenili na prihodnji seji. Slovenski zastopnik je predlagal, da naj dajo dvorano za kulturne potrebe občanov na razpolago vsem.
OBČINSKE CESTE
Poleg denarjev za gasilski dom je iz letnega obračuna za 1971 ostalo še nadaljnjih 190.000 šilingov. Te so pomnožili še za sto tisoč šilingov in sklenili dopolnilni izredni proračun za „izgradnjo občinskih cest" v vi-
DAMSKE-BLAZER S 385.—; k temu moderen nagubani jopič pri Sattler am Heuplatz, Celovec — Klagenfurt.
šini 280.000 šil. Skupaj z rednim proračunom bo za ceste letos na razpolago 700.000 šilingov, kar pa je seveda malo in ne bodo mogli veliko kaj asfaltirati. Zato bodo ceste samo očistili prahu z mrzlim asfaltom, ki pa ni trajen. Dobro bi bilo, da bi ga vsako leto obnovili. Gradbeni odbor je sestavil listo in vrstni red asfaltiranja. Lista je dolga, denarja pa je malo. Možnost, da bi najeli cenene kredite, pa že skoraj izčrpana.
PORABA VODE
Izdali so dve uredbi o vodnih priključkih in o porabi vode. Predvidoma bo stal letos kubični meter vode 1.50 šil, razen na Rutah, kjer župan hoče, da bi obračunavali direktno z občino Dobrla vas, od koder vodo tudi dobivajo. Rutarjani se dražje vode iz sosednje občine branijo in želijo, da bi občina Pliberk v veliki količini dobivala vodo od tam in bi jo na drobno oddajala domačinom po lastni ceni. Z zadevo se bavi gradbeni odbor.
Vasi severno od Božjega groba še nimajo priključka na občinski vodovod. Lastniki teh novih hiš priganjajo, ker so na suhem. Občinski odbor je sklenil, da spada območje med progo podjunske železnice in bistriškim potokom v obseg, kjer se mora vsakdo priključiti na občinski vodovod. Izvzeti bodo samo tisti, ki imajo svoj lasten in neoporečen vodovod. Do zdaj sta se le dve tretjini uporabnikov izrekli za občinsko vo-
do. Ena tretjina pa namerava obdržati stari pomanjkljivi vodovod. Če pa ne pristopijo vsi, dežela ne bo dala 80 odst. subvencije. Zato bo treba pregovoriti k skupnosti še o-stale. Za storitve, ki jih nudijo gasilci privatnikom, so sprejeli določene tarife in izvolili volivne oblasti za volitve krajevnih poveljnikov gasilskih straž, ki bodo v kratkem.
DRUGE ZADEVE
Ker je občina pri vlečnici na Libič imela stalno le izgubo, so sklenili, da jo podarijo družbi Gorska vlečnica Peca (Berglift Pet-zen). Ta bo darilo (gradbeni stroški so znašali 600.000 šil.) sprejela in se obvezala, da bo vlečnica vsako leto v prometu. Po občin-
skem gozdu si sme družba zgraditi bolj položno pot.
V mestnem kopališču bodo uvedli novo tarifo — tedenska karta —, za odrasle bo stala 30 šil., za otroke 15.— šil.
Mehanikarskemu mojstru Hermanu Žele prodajo del industrijskega zemljišča v Nonči vasi po 15.— šilingov za kvadratni meter. Kupec mora tam v teku petih let zgraditi popravi j alnico za avtomobile, sicer vzame zemljišče 2.300 kvadratnih metrov občina po isti ceni nazaj.
Sklenili so, da prevzame občina staro cesto na potok Lipica le tedaj, če jo dežela asfaltira. Dvema prosilcema za prevedbo njih tovarniških zemljišč v stavbno zemljišče niso ugodili.
Po štiriurnem zasedanju so sejo ob enajstih ponoči zaključili.	Mirko Kumer
jTV| tedenski program F~v|
AVSTRIJSKA TELEVIZIJA
NEDELJA, 23. julija: 13.00 Mednarodno teniško prvenstvo Avstrije — prenos iz Kitzbuhla
—	16.30 Za otroke od 6. leta naprej: Veronika
—	16.40 Za otroke od 11. leta naprej: Mladenič na morju — 17.45 Za družino — 18.10 Zgodbe o igračkah, lahko noč za najmlajše — 18.15 Potovanje na konec sveta: Uganka puščave smrti — štajerska voda — 19.00 Čas v sliki in vprašanje tedna — 19.30 Šport —■ 20.10 Kristjan v času — 20.15 Stanovanje z več sobami za tri, filmska šaloigra — 21.55 Čas v sliki — nočna izdaja — šport nočna izdaja.
PONEDELJEK, 24. julija: 18.00 Znanje — aktualno — 18.25 Zgodbe o igračkah, lahko noč za najmlajše — 18.30 Avstrija — slika — 18.55 Stan Laurel in Oliver Hardy — 19.20 ORF danes zvečer — 19.30 Čas v sliki in kultura — 20.06 Šport — 20.15 Departement S (okrožje) — 21.10 Poštni predal 7000 — 21.25 Konji — 22.05 Čas v sliki — nočna izdaja.
TOREK, 25. julija: 18.00 Slučaj, tam zraven
—	18.25 Zgodbe o igračkah — 18.30 Avstrija -slika z Južno Tirolsko — aktualno — 18.55 Živalski vrtovi sveta — svet živalskih vrtov —
19.20	ORF danes zvečer — 19.30 Čas v sliki in kultura — 20.06 Šport — 20.15 Kaj sem? — 21.05 Aktualnosti iz filmske stroke — 21.55 Čas v sliki — nočna izdaja.
SREDA, 26. julija: 11.00 Program za delavce: Stanovanje z več sobami (apartma) za tri
—	16.30 Za otroke od 6. leta naprej: Razbira čarobna palica — 17.15 Za otroke od 11. leta naprej: Antena — 17.35 Lassie — 18.00 Za družino: Poletje z Nicolo — 18.25 Zgodbe o igračkah, lahko noč za najmlajše — 18.30 Avstrija — slika — 18.55 Kuhinja v televiziji —
19.20	ORF danes zvečer — 19.30 Čas v sliki in kultura — 20.06 Šport — 21.05 Rdeča kapela — 22.00 Čas v sliki — nočna izdaja.
ČETRTEK, 27. julija: 18.00 Potovalna služba Schvvalbe — 18.25 Zgodbe o igračkah — lahko noč za najmlajše — 18.30 Avstrija — slika —
18.55	Športni mozaik — 19.20 ORF danes zvečer — 19.30 Čas v sliki in kultura — 20.06 Šport
—	20.15 Raj stare dame — 22.00 Čas v sliki
—	nočna izdaja — 22.10 Louis Armstrong. PETEK, 28. julija: 11.00 Program za delavce:
Povabilo na ples — 18.00 Zeleni svet: Števila,
Za naše podjetje iščemo pleskarske pomočnike in vajence.
Stanovanje na razpolago.
Kličite nas telefonsko 0 42 22 - 32 4 54, Klagenfurt — Celovec
Hans Scarsini
pleskarski mojster Koningsberger StraSe 20
POHIŠTVO ZA DOM IN GOSTE
Rutar-Center
A 9141 Dobrla vas — Eberndorf
Telefon 0 42 36 — 281
dejstva, perspektive — 18.25 Pišče Pips, lahko noč za naj mlajše — 18.30 Avstrija — slika —
18.55	To je moj svet — 19.20 ORF danes zvečer
—	19.30 Čas v sliki in kultura — 20.06 Šport —
20.15	Senzacije pod cirkuško kupolo — 21.10 Prerezi — 22.10 Čas v sliki — nočna izdaja —
22.20	Morski vragi iz Kartage, kostumski-pu-stolovski film.
SOBOTA, 29. julija: 16.30 Za otroke od 5. leta naprej: Hišica — 16.55 Za otroke od 6. leta naprej: Profesor Boitežar — 17.05 Za otroke od 11. leta naprej: Dežela brez kamenja — 17.35 Za družino: Ena+sedaj = pojutrišnjem — 18.00 Tedenski magazin — 18.25 Pišče Pips, lahko noč za najmlajše — 18.30 Kultura — posebno
—	18.55 Poletje na Siciliji — 19.20 ORF danes zvečer — 19.30 Čas v sliki — 20.06 Šport —
20.15	Miglja pred očmi — 21.35 Šport — 22.05 Čas v sliki — nočna izdaja — 22.15 Vse mesto je v napetosti.
TELEVIZIJA LJUBLJANA
NEDELJA, 23. VIL: 9.40 Po domače z ansamblom Francija Puharja — 2. del — 10.12 Kmetijska oddaja — 10.55 Mozaik — 11.00 Otroška matineja: Sebastijan in Mary Morgane, boj za obstanek — serijska barvna filma — 11.50 Mestece Peyton — serijski film — 12.40 TV kažipot (do 13.00) — Nedeljsko popoldne: igre brez meja — 16.55 Atletika: Jugoslavija: Belgija — prenos iz Celja — 18.35 Pas za pištolo
—	celovečerni film — 20.00 TV dnevnik —
20.30	Ko nisem bil več vojak — humoristična
KMETIJSKEISTROJE VSEH VRST
VAM NUDI PO UGODNIH CENAH,
Trgovina
Adolf in Katarina
KRIVOGRAD
9143 Šmihel pri Pliberku
Telefon 0 42 35 - 341 97
oddaja — 21.15 Stih in pesem — zabavno glasbena oddaja — 21.30 Finale evropskega mladinskega košarkarskega pokala — v odmoru glasbena medigra — 23.00 Športni pregled —
23.15	Poročila.
PONEDELJEK, 24. VIL: 18.15 obzornik —
18.30	Kremenčkovi — serijski barvni film —'
18.55	Mozaik — 19.00 Mladi za mlade (JRT) 19.45 Kratek film — 20.00 TV dnevnik — 20.30 Džordževič-Jovanovič:	Sarajevski atentat
drama — 21. 35 Diagonale — 22.25 Poročila
—	22.30 Šahovski komentar.
TOREK, 25. VIL: 18.15 Obzornik — 18.30 Tiktak: M. Jezernik: Medvedov godrnjavček ■— III. del — 18.45 Mozaik — 18.50 Od zore do mraka: Planinci — 19.20 Karavana — potopisna reportaža — 20.00 TV dnevnik — 20.35 Stava — jugoslovanski film — 21.50 Likovni nokturno: Viktor Magyar — barvna oddaja — 22.00 Poročila.
SREDA, 26. VIL: 18.15 Obzornik — 18.30 Sebastijan in Mary Morgane — serijski barvni film — 18.55 Mozaik — 19.00 Naši operni pevci
—	Samo Smerkolj — 19.20 Na sedmi stezi 20.00 TV dnevnik — 20.30 W. Shakespeare: Vesele VVindsorčanke — II. del — 21.15 Odiseja miru — Bung Karno — 21.45 Jazz na ekranu: Chris Barber Band — 22.15 Poročila — 22.20 Šahov^i komentar.
ČETRTEK, 27. VIL: 18.15 Obzornik — 18.30 Boj za obstanek — serijski barvni film — 18.55 Mozaik — 19.00 Civilizacija: Herojski materializem — 20.00 TV dnevnik — 20.30 Bos skozi pekel — nadaljevanje in konec — 21.20 Sodobniki: Ionesco — 22.05 Vohuni, agenti, vojaki: Prebivalci Calvadosa — 22.30 Poročila.
PETEK, 28. VIL: 10.05 Obzornik — 18.20 Veseli Tobogan: Šentjur — II. del — 19.00 Mestece Peyton — serijski film — 20.00 TV dnevnik — 20.30 Zob za ptičice — francoski celovečerni film — 22.20 Rezerviran čas — 23.£ Poročila — 23.35 Šahovski komentar.
SOBOTA, 29. VIL: 17.15 Po domače z ansamblom Valterja Skoka — 17.45 Balkanske igre: Jugoslavija : Bolgarija — prenos košarke, v odmoru obzornik — 19.15 Mozaik — 19.20 Usodno nebo — 5. del serijske oddaje — 20.00 TV dnevnik — 20.30 Zabavno glasbena oddaja
—	21.50 Moj prijatelj Toni — serijski film —' 22.40 TV kažipot — 23.00 Poročila.
E2


Betonske izdelke in gotove gradbene dele,
Katzenberger-
strope,
Purator
čistilne naprave,
Leča votle opeke in Leča opeke ‘ za dimnike
ugodno nudi tvrdka
Ing. Alois Leeb
V/olfsberg - Priel, telefon 0 42 52 — 28 78 Kdttmannsdorf - Kotmara ves,
telefon 0 42 22 — 7911 17
STIHL 050AV
eine Universalsage fur dieWaldarbeit.5,5DIN PS stark und 9,8 kg Ieicht,au6erdem hatsie den vihrati- I onsdampfen-j den STIHL-lAV-Griff.
, a nSe.
Gospodarski in poljedelski stroji — traktorji — motorne žage in vsi nadomestni deli — kuhinje — kuhinjski stroji in vse za gospodinjstvo — otroški vozički — televizijski in radioaparati — šivalni stroji — motorna kolesa — mopedi — mladinska kolesa za birmo
najugodnejše pri domačem podjetju
Johan Lomšek
ŠT. LIPŠ — TIHOJA 2 9141 Eberndorf — Dobrla vas Telefon 0 42 37 — 246
Oglejte si zaloge In kupite ugodno!
f,	V	,	I	«ZTTcRVSkLČTT*^- ^I-ča se na naslovu: ,,Naš tednik", Celovec, Viktringer Ring 26, 9020 Klagenfurt - Telefon uprave 82-6.69. - Telefon	uredništva	in	oglasnega	oddeli«
l/lCUS	t&cLfa-VU> aITu-8‘ Nar°čmna znaša, mesečno 10.— sil., letno 100.— sil. Za Italijo 3400.— lir, za Nemčijo 24.— DM, za Francijo 30.— ffr., za Belgijo	300.— bfr.,	za	Švico	25— šfr., z£
Slovencev- f' ndnnvnrn^nmHnii!-0 ,^'iT tVT zaDU|s’ AvstIall|°’ KanaT°, in južnoameriške države 7,— USA dolarjev na leto. — Lastnik	in izdajatelj: Narodni	svet	koroški!
Slovencev. Odgovorni urednik. Janko Tolmajer, Radiše, p. Zrelec. — Tiska Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu, Viktringer Ring 26.