SLO VEN 13 A
29. KNJIŽNA IZDAJA SVOBODNE SLOVENIJE
UREDILI: Miloš Stare
dr. Tine Debeljak Pavel Fajdiga Slavimir Batagelj Tone Mizerit
OVITEK, OPREMA IN UREDITEV UMETNIŠKE PRILOGE: akad. slikar Ivan Bukovec GORNIŠKO POGLAVJE UREDILA: ga. Danica Kanale Petričkova
SVOBODNE SLOVENIJE
IZDALA IN ZALOŽILA SVOBODNA SLOVENIJA, RAMON FALCON 4158, BUENOS AIRES NATISNILA TISKARNA VILKO, ESTADOS UNIDOS 425, BUENOS AIRES, ARGENTINA
J-Tn : i
J
AL
Hl31974
mm
GOJM1K ANTON KOS: USTOLIČENJE SLOVENSKEGA KNEZA NA GOSPO-»VJUSimiM JfOLrJU. (Detalj iz velike podobe, ki jo je napravil letos umrli akademik G. A. Kos za ljubljansko banovinsko palačo, kjer naj upravitelje slovenske dežele spominja na staro proslovansko državniško slavo.)
Uredništvo Zbornika Svobodne Slovenije posveča letnik 1970 spominu na narodno tragedijo ob koroškem plebiscitu dne 20. oktobra 1920. Tedaj smo zaradi intrig svetovne politike in po usodi tisočletnega potujčevanja v nesvobodi, izgubili svojo nekoč središčno pokrajino, kjer nam je kot narodu tekla zibelka našega političnega življenja, naše državnosti, ki je bila med prvimi, če ne prva med slovanskimi narodi sploh; področje našega najvažnejšega kulturnega življenja pred stoletjem in deželo jezer in neizmerne lepote. Miklova Zala je znova pala v turško sužnost in kralj Matjaž je spet zaspal v gori Peci. Kdaj se vrne Zala? Kdaj se zbudi kralj Matjaž? Naš pogled gre iz dalje preko oceana in Alp, da se ozre „gore čriez izaro"... in si utrne solzo...
NADALJEVANJE (5)
Deveti del: KOROŠKI SLOVENCI IN CIVILNA OBLAST —
RAZLOGI ZA IZREDNO ZAŠČITO
Uvod — Nacisti in nacistična združenja — Vznik nacizma na Koroškem — širjenje nacizma — Delovanje nacistov — Moč koroških nacistov — Priključitev k Nemčiji — Po priključitvi — Po razpadu Jugoslavije — Glavni razlog nacističnega terorja — Zapiranje in selitve — Govor Maier-Kaibitscha — Obiski nacističnih prvakov — Nadaljne selitve, zapori in moritve — Nacistični teror po vojski — Preprečenje romanja h Gospe Sveti — Nacistična nedoslednost in neiskrenost — Njihov cilj — Odklanjajo spravo — Zastrupljajo javno mnenje — Izvajajo pritisk na oblastnike — Sokrivda civilne oblasti — Sokrivda av^ strijske javnosti
Sestavil DR. ANTON PODSTENAR
111 SLtVENHE MANJŠINE V nsci 8EIFIJI NA
KIM8KEM — AVSTII3I ZA VEKU MUC •TKIC V SLIVENSeiNI
VSEBINA POGLAVIJ V PREJŠNJIH LETNIKIH
Zbornik 1966:
Prvi del: Koroški Slovenci nekdaj in sedaj
Splošni pregled' — Šolstvo koroških Slovencev Drugi del: Koroški Slovenci in krški ordinariat
Verski pouk slovenskih otrok v krški, škofiji — Krški ordinariat proti slovenskemu pouku	: ..... '
Tretji del: Zgledi vlečejo
Napad na papeža in slovanska apostola — Napad na slovenske duhovnike
—	Število koroških Slovencev — Vindišarji na Koroškem Četrti del: Ravnanje krškega ordinariata	— :
Nasprotuje naravnemu pravu in jasnemu nauku papežev — Zanaša na spodnjo Koroško razdor — Ne upošteva državne pogodbe glede narodnih manjšin
Peti del: Stališče krškega ordinariata je zmotno
Slovenci so vedno zahtevali slovenske šole — Pravica otroka do pouka v materinem jeziku je naravna pravica
Zbornik 1967:
Šesti del: Rešitev ■problema v luči papeških okrožnic
Kako je treba reševati problem? — Sodelovanje v enakopravnosti — V medsebojnem spoštovanju — V duhu prave demokracije ■— Po normalnih načelih — Resnica — Pravičnost — Zvestoba — Blaginja za vse — Posebna Zaščita — Ljubezen — Svoboda — Pretirani nacionalizem -— Praktično merilo — Poprava krivic — Narodnost, moralna dobrina
Sedmi del: Državna pogodba in koroški Slovenci
Narodna zavednost koroških Slovencev — Umetno razlikovanje Slovencev
—	Vindišarski jezik — Občevalni jezik — Narodna pripadnost — Ugotavljanje števila Slovencev — Južna Koroška in Tirolska — Plebiscit — Kanalska dolina — Strnjenost ozemlja — Število članov manjšine — Raznarodovanje — Ponemčenje koroških Slovencev — Povezanost z matično državo — Kamen razlikovanja — Strateška meja — Namen razlikovanja
—	Stališče koroških Slovencev — Narodna zavest Slovencev v preteklosti
Zbornik 1968:
Osmi del: Rešitev problema in voditelji manjšine
Prvo desetletje 1945-1955 — Doba 1955-1960 — Doba 1960-1965 — Prvi trije sestanki — Leto 1961 — Leto 1962 — Leto 1963 — Leto 1964 — Leto 1965 — Doba po 9. maju 1965 — Manjšina in večinski narod — Kulturni stiki s Slovenci zunaj Avstrije — Posredovalci — Sklep — Značaj koroških Slovencev
Deveti del: Koroški Slovenci in civilna oblast
Nauk papežev — Nujnost zaščite narodne manjšine — Varstvo manjšin po letu 1918 — Zaščita po letu 1945
Zbornik 1969:
Deveti del: Koroški Slovenci in civilna oblast —- Razlogi za izredno zaščito Nerazumevanje za problem narodnih manjšin — Pojmovanje narodnosti — Pretirani nacionalizem — Načelno nevmešavanje — Pojmovanje demokracije — spremenjene socialne in gospodarske razmere — Manjšine v Avstriji —Slovenska manjšina na Ogrskem--Slovenska manjšina v Italiji
—	Narodne manjšine v Sloveniji — Akadijci — Koroški Slovenci — Šibka manjšina — Turizem — Politične razmere
DEVETI DEL: KOROŠKI SLOVENCI IN CIVILNA OBLAST — POSEBNI RAZLOGI ZA IZREDNO ZAŠČITO
UVOD	.
To je že peto nadaljevanje te razprave, ki je bila med Slovenci ugodno sprejeta. Dr. Miha Krek jo je takoj po prvem delu imenoval „senzacionalno delo po resnosti in teži vsebine in po obsežnosti, skrbnosti in dovršenosti oblike. Vsa 49 strani obsegajoča razprava je kot akademska disertacija..."
Glas SKA jo je isto leto imenoval »temeljit spis" in izrazil mnenje, da bi jo morali prevesti v svetovne jezike (15. 2. 1966), kar je tudi naš namen. Revija „Tabor" jo je imenovala „težek memento, iz katerega- moramo potegniti resne, do podrobnosti in trezno premišljene zaključke..." Goriški „Katoliški Glas" jo je imenoval „doslej najtehtnejša dokumentacija manjšinske problematike med Slovenci" (1969, 42, 1).
Posebno nas je veselilo, da je Naš Tednik iz Celovca ponatisnil ves 8. del razprave. Tudi v program Narodnega sveta koroških Slovencev (NSKS) je bilo sprejetih nekaj stavkov te razprave.
Manj ugodna je ocena dunajske revije „Europa Ethnica" (1968, 2), ki meni, da vsebuje razprava „zelo ostre trditve in očitek množičnega preganjanja katoliških Slovencev na Koroškem na cerkvenem področju, kar brez dvoma ne ustreza resnici". Zelo nas je prizadel očitek ugledne revije, ker nič bolj ne želimo, kakor biti objektivni, zavedajoč se, da bi s pretiravanjem, posploševanjem in neresničnimi trditvami ne služili zadevi, za katero se borimo. Zato najlepše prosimo gornjo revijo in vse, ki bi se čutili kakorkoli prizadete, da nas opozorijo na trditve, glede katerih menijo, da niso resnične. S tem nam bodo pomagali, da bomo skupno prišli do resnice. Vsa njihova mnenja bomo navedli in upoštevali. Ker je razprava sestavljena kot mozaik le na osnovi virov, je mogoče, da niti ne bomo v vseh primerih naravnost prizadeti.
Zdi se nam, da doslej nismo nikjer
govorili o množičnem preganjanju naših bratov v Avstriji. Trdimo pa- ves čas, da na1 Koroškem okrog 3.000 otrok slovenskih staršev nima verouka v materinščini, ker po krivdi večinskega naroda narodno nezavedni in Ustrahovani starši! ne: priglasijo otrok zA dvojezični pouk:
Glavni namen te razprave je dokazati, da na Koroškem niso' dani pbgcrji za pfi-glašanje slovenskih otrok k dvojezičnemu pouku, in se zato zaradi sedanjega manjšinskega šolskega zakona njim in vsemu slovenskemu narodu, čigar integralni del so koroški Slovenci, godi „vnebovpijoča krivica", kakor se je malo pred smrtjo izrazil koroški Slovenec dr. Gregorij Rozman, velik človekoljub, saj je med drugim sodeloval s Pijem XII. pri reševanju" od nacistov na smrt obsojenih Judov.
Hkrati s tem zakonom je dosledno krivičen tudi dekret krškega ordinariata o verskem pouku slovenskih otrok, ki se na ta diskriminatorični zakon sklicuje. Pobudo za to razpravo je dal prav ta krivični dekret krškega ordinariata.
Na začetku 6. dela smo napovedali, da hočemo nakazati možnost rešitve problema za civilno in cerkveno oblast. Najprej za civilno, ker bi s spremembo manjšinskega šolskega zakona tudi cerkvena oblast morala svoje stališče spremeniti.
Zdi se nam potrebno najprej podrobneje opisati razmere na Koroškem, da tako dokažemo krivičnost gornjega zakona in dekreta. Hkrati bomo dokazali, da na Koroškem tudi niso dani pogoji za ugotavljanje manjšine in je zato odlašanje izvedbe člena 7 državne pogodbe le nadaljevanje krivic, ki so jih Nemci doslej nad koroškimi Slovenci zagrešili.
Na tem mestu naj se spomnimo še velikega prijatelja koroških Slovencev dr. Hilckmana, ki je umrl dne 25. 1. 1970. Bil je velik človekoljub in zato ljubitelj narodnih manjšin. Bil ni samo strokovnjak v njihovih vprašanjih, temveč tudi bojevnik za njihove pravice.
Anton Joseph Maria Hilckman se je rodil dne 4. 3. 1906 in že leta 1921 v Freiburgu postal doktor političnih ved. Leta 1936 je na katoliški univerzi v Milanu doktoriral iz novosholastične filozofije. Ves ta čas je veliko pisal v nemške in druge revije o zapadnem pojmovanju človeka, zgodovine in reda. „Le človeštvo, ki se z nadnaravnim sreča z vero in spoštovanjem, ima pravo kulturo in je pravo človeštvo. Vse drugo je odpad in barbarstvo in končno nasilje, uboštvo in obup, pa naj se še tako visoko dvigne" (1931).
Že leta 1932 je za Nemčijo predvideval versko preganjanje. Zato so ga nacisti že tedaj napadli. Po prevzemu oblasti so ga začeli preganjati. Razveljavili so mu celo doktorski naslov. Med vojsko je sedel v 25 ječah in koncentracijskih taboriščih, kjer je spoznal trpljenje Poljakov, katere je spoštoval do smrti.
Po vojski je na univerzi v Mainzu ustanovil inštitut za primerjalno znanost. S tega mesta se je z besedo in pisanjem bojeval proti barbarstvu. Branil je preganjane narode in narodne manjšine: Poljake, Armence in druge narodnosti.
Zavzemal se je tudi za koroške Slovence. Po Koroškem je hodil že leta 1920 po plebiscitu in videl ljudi jokati zaradi izida glasovanja. Po zadnji vojski je v razpravah o narodnih manjšinah omenjal tudi koroške Slovence. (Prim. razprave: Na-tionale Minderheiten -— ein gesamteuro-paisches Anliegen; das Menschenrecht 1969, 1, Wien, ali NT 1969/21-23. Glej še razpravi omenjeni v opombah 1 in 2 Zbornika 1967, str. 74). Prav te razprave so nam bile v veliko pomoč pri snovanju te razprave, zato iz njih cele odstavke navajamo.
Dr. Hilckman je za svoje znanstveno delo prejel priznanje in visoka odlikovanja raznih ustanov. Mi pa na tem mestu izrekamo iskreno zahvalo velikemu in odkritemu prijatelju narodnih manjšin in zagovorniku koroških Slovencev.
Nacisti in nacistična združenja
85. Glavna in strašna nevarnost za obstoj koroških Slovencev so slej ko prej združenja starih in novih nemških nacionalistov, ki so se po odhodu zaveznikov takoj spet predrzno dvignili. Dr. Korner pravi o teh ljudeh: „Sklenitev državne pogodbe leta 1955 je žal imela za posledico oživitev številnih nemškonacionalnih
združenj, ki so se na Koroškem od nekdaj izkazovala kot najnestrpnejši in najne-spravljivejši nasprotniki vsake slovenske narodne zavesti" (Op. 147).
Ker so koroški Slovenci še vedno pod vtisom nacističnih grozodejstev preteklih desetletij in njihove posledice še trajajo, naj sežemo najprej v zgodovino nacizma na Koroškem.
Strašna je vrsta hudobij, ki jih je od leta 1920 dalje nad Slovenci zagrešil Adolf Hitler s svojimi pajdaši in nasledniki. Hitler „čarovnik judovsko-nemškega rodu" (221) je pričel delovati proti Avstriji in Slovencem že leta 1920, ko je sestavil svoj program in od katoliške Cerkve zahteval, da dela za priključitev Avstrije k Nemčiji, ter ji obljubljal, da bo v tem primeru on najmočnejša opora krščanstva v Nemčiji. Apostolski nuncij Evgen Pacelli je Hitlerja, ki se mu je zaradi nepoznan j a diplomatskih fines opravičil, da je navaden prašič s fronte (Frontschwein), sprejel in se z njim dolgo pogovarjal (Op. 222). Nato je Hitler odšel na Koroško in iz Celovca vodil ustrahovalno akcijo proti slovenskim volilcem v jugoslovanski coni. Že tedaj so torej zapadni zavezniki dejansko sodelovali s Hitlerjem in nezavestno pripravljali drugi svetovni požar, ki je v veliki meri bil posledica krivičnih razmejitev po prvi svetovni vojski.
Vznik nacizma na Koroškem
86. Razumljivo je, da Hitlerjeva navzočnost na Koroškem ni ostala brez posledic. Oficirji, kakor Hans Steinacher,-Maier-Kaibitsch, Kari Fritz i dr., ki so se z orožjem borili proti Slovencem, so se navzeli Hitlerjevih idej in jih skušali uresničiti. Richard Moscher je leta 1940 zapisal, da je bil z borbo z orožjem in s plebiscitom kot njenim zaključkom „položen temeljni kamen nacionalsocializma na Koroškem". Ostmark Jahrbuch za leto 1941 pa piše: „Koroška je morala še dve leti po prvi svetovni vojski bojevati težke boje.. . Zarotniška skupnost koroških bojevnikov, ki tudi danes zavzemajo vodilna mesta v (nacističnem) gibanju, je kratko za tem ponesla misli Adolfa Hitlerja v gore in oddaljene doline Koroške. Saj je bil koroški obrambni boj prvo vzplapolanje nacionalsocialističnega gibanja na skrai-nem jugu nemškega prostora. Tu je bila mala deželica, ki se je z orožjem v roki priznavala k Nemčiji (Op. 223).
87.	V zvezi s plebiscitom so zanimiva priznanja Steinacherja, ki pove, da so isti ljudje že spomladi leta 1920 stopili v stik z nemškim Schutzbundom (obrambna zveza za obmejno in inozemsko nemštvo) v Berlinu in v direktno zvezo z nemškimi plebiscitnimi področji v Schleswigu in Vzhodni Prusiji, od koder so dobivali „prva obvestila o možnih tehničnih postopkih pri ljudskem glasovanju", ki so jih prepričala o soglasnosti njihovega boja z bojem v onih plebiscitnih področjih in zato tudi o bližnji zmagi v koroškem plebiscitu. Iz Prusije so dobivali tudi denar. (Op. 223).
Ob takih priznanjih in ugotovitvah uvidimo, da sta se prvi dejanji tragedije koroških Slovencev, ki je svoj višek dosegla v letih 1941—1945, odigrali že v letih 1919—1920. Tu in tam v glavnem isti ljudje, iste metode in ista pomoč iz Nemčije.
Pri Prusih so se koroški Nemci glede tehničnih postopkov res veliko naučili. Škof dr. Rožman je v obširnem članku o plebiscitu poudaril, da je Heimatdienst (domovinska služba) vzorno delovala. Cela organizacija je bila docela tajna dol do ^adnje slovenske vasice (Op. 224). O uspešnosti svojih metod so bili tako prepričani, da niso privolili v pogajanja, ki jih je predsednik Renner hotel pričeti z Jugoslavijo glede delitve plebiscitnega ozemlja.
Širjenje nacizma
88.	Po plebiscitu se je nacistično gibanje širilo zlasti med učitelji in študenti. Leta 1923 so Korošci prvi poslali Hitlerju po obsodbi v ječo obljubo zvestobe. Že tedaj so nacisti obvladali Heidmatdienst, v katerem so bile organizirane nemške stranke, da so mogle enotno nastopati proti Slovencem. Poslovodja združenja je bil poznejši SS-Standartenfuhrer Alois Maier-Kaibitsch (Op. 225).
Leta 1924 se je Heidmatdienst, iz katerega so izstopili socialisti, preosnoval v Heimatbund (domovinska zveza). Meier-Kaibitsch je ostal poslovodja, nacist Martin Wute pa je bil duhovni vodja združenja. V glavnem se je zveza naslanjala na učitelje, ki so bili glavni oporniki nacizma v Avstriji. Več kot ena tretjina učiteljev je bila že pred priključitvijo Avstrije k Nemčiji organizirana v nacistični stranki (Op. 225).
Delovanje nacistov
89 Koroški nacisti so se tedaj izživljali v dveh smereh. Prednjačili so v propagandi za priključitev države k Nemčiji, kar je bil njihov ideal, kakor tudi velike večine Avstrijcev, že od leta 1918. Hkrati so hiteli ponemčevati koroške Slovence, da bi ob priključitvi vprašanje koroških Slovencev več ne obstajalo.
Nihče namreč ni vedel bolje, kakor oni, s kakšnimi „tehničnimi" pripomočki so zmagali v plebiscitu. Zato so se upravičeno bali, da bo Jugoslavija prej ali slej pred kakim mednarodnim forumom terjala revizijo plebiscita. Po njihovem bi izid plebiscita postal dokončno potrjen šele s priključitvijo Avstrije k Nemčiji. Seveda so za priključitev rajši navajali gospodarske razloge. Maier-Kaibitsch je n. pr. leta 1926 dejal: „Prepričati moramo ljudi, da je edina mogoča rešitev iz gospodarske stiske v priključitvi k nemškemu rajhu" (Op. 225).
Vedeli pa so nacisti tudi, da bi bila priključitev Avstrije k Nemčiji za Jugoslavijo najlepša prilika, da bi terjala zase plebiscitno ozemlje, ki se je s šibko in dvomljivo večino izreklo za Avstrijo, ne pa za Nemčijo. Zato so hkrati z vso silo hiteli s ponemčevanjem Slovencev, da bi ob priključitvi Jugoslavija že ne imela več kaj terjati. V ta namen je Martin Wutte iznašel delitev Slovencev v narodne Slovence in Vindišarje in hkrati prve pričel dolžiti iredentima. V brošuri „Der Kampf um Siidkarnten" se je leta 1925 drznil vse Slovence, ki so leta 1923 glasovali za slovensko krščansko stranko, imenovati „nepomirljive iredentiste" in se hkrati ni sramoval dati koroškemu problemu ne avstrijski, temveč velikonemški značaj: „Ko-roška nevarnost ni samo koroška stvar, temveč zadeva vsega nemškega naroda" (Op. 225).
Moč koroških nacistov
90. Čeprav nacisti niso vedeli, kdaj in kako se bo izvršila priključitev, so se zavedali, da bo nevarnost za avstrijske meje toliko manjša, kolikor močnejša bo Nemčija. Le močna nemška sila bi mogla svetovno javnost postaviti pred dovršeno dejstvo. Zato so storili vse, kar so moeli. da bi se okrepili v lastni deželi in v odločilni uri mogli iz lastnih moči prispevati k priključitvi dežele k Nemčiji in k varnosti njenih mej.
V vsej Avstriji je bilo nacistično gibanje prav na Koroškem najbolje organizirano že pred letom 1938. Pri volitvah leta 1930 so koroški nacisti dobili že 6,9% vseh v deželi veljavno oddanih glasov in: dva poslanca. Za Koroško je bila Dolnja Avstrija s 4,2% glasov. Pri občinskih volitvah leta 1933 so imeli nacisti zastopnike že skoraj v vseh občinah (Op. 223 in 225).
Pri julijskem puču leta 1934, ko je bil ubit kancler Dollfuss, so edino na Koroškem nacisti začasno obvladali velik del dežele. Obvladali so Laboško, Motniško in Krško dolino, Št. Vid, Trg, okolico Celovca in Beljaka ter jugozahodni del dežele do Vzhodne Tirolske in več dni kljubovali zveznim četam, nato pa se umaknili čez mejo.
Na vsakem koraku je bilo očitno, kako močno je nacistično gibanje v deželi (kljukasti križi i. p.). Njihova moč je bila tolika, da nobena deželna vlada ni nič ukrenila, v kar ne bi bil privolil Heimat-bund, ki so ga zato Slovenci označevali za „deželno vlado za slovensko ozemlje na Koroškem" (Op. 225 in 226). Zaradi tolike moči ni čudno, da so mogli motiti skoraj vsako- večjo slovensko kulturno prireditev in Slovencem ni bilo mogoče najeti nobene dvorane v Celovcu (Op. 227).	>
Priključitev k Nemčiji
91. Brez dvoma je Hitler v veliki merL računal z močjo koroških nacistov, ko je, tik pred zasedbo Avstrije kanclerju Schu-schniggu domišljavo grozil: „Dosegel sem že vse, česar sem se lotil, in sem tako postal morda največji Nemec v zgodovini.. . Saj menda ne mislite resno, da bi me zadržali ali zaustavili vsaj za pol ure, kaj ?.. . Ali hočete iz Avstrije napraviti drugo Španijo?" (Op. 227).
V resnici se je ob priključitvi Avstrije k Nemčiji spet pokazala moč koroških nacistov, ki so na Koroškem prevzeli oblast prej, kakor v katerikoli drugi deželi in še pred prihodom nemških čet. Značilno je tudi, da je ob eni ponoči 12. marca z Dunaja oznanil svetu, da so v Avstriji nacisti prevzeli oblast, vodja dotlej ilegalne nacističke stranke, Celovčan, bivši stotnik Klausner (Op. 223).
Koroški nacisti so dočakali uresničitev svojih sanj. Vsa dežela je bila združena z Veliko Nemčijo in koroški Slovenci izročeni njim na milost in nemilost. Jugoslavija je iz strahu pred nemškimi armadami 15.000 koroških Slovencev, ki so gla-
sovali zanjo, in onih 10.000, ki so glasovali za Avstrijo, in vse ostale Slovence v Avstriji, brez nadaljnega prepustila VeMki Nemčiji. Martin Wutte je leta 1940 z&pisal o letih boja za prikjlučitev: „Nih-če ni vedel, kako naj se priključitev izvede. Le o enem smo si bili v obmejni ' deželi Koroški na jasnem:'šele; če bo nemški rajh iz globokega padca spet vstal k sili in moči, bo mogoče kljubovati nasprotujočim sovražnim silam in doseči priključitev brez resnejšega ogroženja1 na!še mejne - dežele po sosedih. Državniški genij Adolfa Hitlerja je ustvaril tte pogoje, izvršil priključitev in uresničil sen Korošcev" (Op. 223). V resnici gre seveda za- velik del, Korošcev, ne pa, za vse. ir	, >, ,L ; £ r
Dne 4. marca so nacisti že mogli pozdraviti ta „državniški genij in največjega Nemca v zgodovini" v svoji »sredi v glavnem mestu Koroške. K na tretjina vseh Korošcev se je zbrala v Celovcu. Koroški Nemci in nemčurji so noreli od navdušenja. Celo krški škof Adam Hefter je v koretlju pozdravil fiihrerja, ki je dal povelje: „Napravite mi to deželo spet nemško" (Op. 91).
■ .i
Po priključitvi
92. Položaj koroških Slovencev je bil po priključitvi silno težak tudi iz političnih razlogov. Koroška slovenska stranka je od leta 1931 dalje sodelovala s krščanskimi socialisti, ki so bili glavna opora Schusch-niggovega sistema in zato med najodloč-nejšimi nasprotniki nacizma. Razen tega je slovensko politično vodstvo pred priključitvijo izdalo lepake z vabilom, naj Slovenci glasujejo proti priključitvi. Tako je izdajalec domovine Maier-Kaibitsch, ki je postal poverjenik za narodne manjšine, imel dovolj razlogov, da je Avstriji zveste slovenske „iredentiste" preganjal. Do napada Nemčije na Jugoslavijo jih je ponemčeval, potlej pa selil in moril.
Iz ozira do Jugoslavije, ki so jo upali začasno dobiti na stran osi — pozneje bi ji gotovo odtrgali Slovenijo, ako bi zmagali — so nacisti prva leta Slovence preganjali manj hrupno. Docela so ponemčili šolo, ustanovili vsepovsod nemške otroške vrtce, zaplenili vse premoženje Mohorjeve družbe, slovenskih prosvetnih društev, 40 slovenskih hranilnic in posojilnic ter Zadružne zveze in vseh zadrug. Kupovali so slovensko zemljo in nanjo naseljevali Nemce iz rajha. Zaprli in izgnali so nekatere duhovnike ter zastrupili poslanca župnika
Poljanca, na čigar grobu so celo vence zažgali (Op. 227).
Kakor že celo desetletje prej, je Maier-Kaibitsch tudi poslej še skrbneje zasledoval in registriral vsak korak slovenskih vodilnih ljudi in študentov, da bi jih mogel ob prvi priliki uničiti. Leta 1939 so pri ljudskem štetju našteli blizu 50.000 Slovencev, med tem ko jih je Avstrija leta 1934 priznala le 27.000. Tako so nacisti že imeli določeno število ljudi, ki bi jih mogli izseliti, ko bi obzir do Jugoslavije odpadel.
Po razpadu Jugoslavije
93.	Ker so zaradi Jugoslavije koroški nacisti delno imeli še vezane roke, je razumljivo, da so z veseljem sodelovali pri napadu na Jugoslavijo. Kot predhodnica je šla v napad prek Karavank planinska enota, ki je imela sedež v Celovcu in ji je poveljeval Maier-Kaibitsch (Op 223).
Razpad Jugoslavije je koroškim nacistom prinesel več kot so mogli kdajkoli pričakovati. H koroškemu gavu, ki je obsegal tudi Vzhodno Tirolsko, je bila priključena leta 1919 izgubljena koroška Mežiška dolina in Jezersko. Razen tega je bila Koroška povečana ne le za jeseniški kot, ki se je Avstrija že leta 1919 zanj potegovala, temveč za vso Gorenjsko, tako da je Celovec ležal daleč od državne meje. Še ne pridobljena koroška Kanalska dolina in Bela peč sta bili obkroženi tudi od vzhoda. Velika Nemčija je stala pred vrati Ljubljane in se tako maščevala za delitev celovške kotline v letih 1919—1920, ko je tekla meja jugoslovanske cone tik pred Celovcem.
Ob tej priliki se je spet pokazala moč koroških Nemcev, ki so iz svoje srede za vse novo ozemlje mogli dati dovolj uradnikov in učiteljev. Imeli pa so tudi priložnost, da se znesejo nad velikim delom tistih Kranjcev, ki so jim leta 1919—1920 ogrožali celovško kotlino, in brez ozira do kake matične države dokončno obračunajo s koroškimi Slovenci.
94.	Maier-Kaibitsch, poverjenik za narodne manjšine, je 10. 7. 1942 pred nacističnimi funkcionarji v Celovcu dejal: „Do-godki na Balkanu v preteklem letu so nam dali priložnost, da končamo s tako imenovano narodno manjšino v območju severno od Karavank. Od tega časa ni na Koroškem nobenega slovenskega problema več" (Op. 226).
Res so odtlej Hitler, „veliki vojaški tiran, zmožen iztrebiti cele narode" (Op. 86) in njegova drhal nekaj časa nemoteno in brezobzirno uničevala koroške Slovence. Pol leta po uničenju Jugoslavije je postal gauleiter vsega koroškega gaua dr. Frie-drih Rainer. V novo službo ga je vpeljal sam državni minister dr. Fl-ick. Ob tej slovesnosti mu je naročil, da mora „to deželo napraviti spet vso in čisto nemško". Poskrbeti bo moral za vkl j učenje prebivalstva v nemški narod, ki pa brez ustvaritve pasu nemških kolonistov ob južni meji ne bo uspelo (Op. 226).
Glavni razlog nacističnega terorja
95. Pozneje so prihajali na Koroško še drugi nacistični prvaki. Vsekakor z namenom, da poudarijo veliki pomen Koroške za Nemčijo. Nemci vseh barv dajejo Koroški tako silen pomen, ker je njihova najjužnejša dežela in zato najbližja Trstu in Jadranu. Vse polno je izjav pomembnih Nemcev glede pomena Trsta za Nemčijo. Že v frankfurtskem parlamentu leta 1848 je bilo predlagano, da mora biti za vso prihodnost vključeno v Nemčijo vse ozemlje ob severni obali Jadranskega morja. Koroški Nemec Vinzenz Rizzi je istega leta zapisal: „Na vse ločilne težnje (Slovencev) imamo edini odgovor, žalostno, neizprosno besedo: Trst in pot v Trst mora imeti Nemčija, ker je Trst njeno edino južno pristanišče.
Predsednik Vsenemške zveze, Ernst Hasse, je leta 1895 zapisal: „Dohod do Jadranskega morja je življenjski pogoj Velike Nemčije in nemški narod bo uporabil vsa sredstva miru in vojske, da si zagotovi dohod do Jadranskega morja (Op. 223).
Avstrijski ministrski predsednik Seid-ler je maja 1918 izjavil, da do jugoslovanske države morda pride, da pa ta država ne bo dosegla delov, ki leže na poti na Jadran in so v zvezi z nemškim jezikovnim ozemljem" (Op. 229), kajti po mnenju avstrijskega zunanjega ministra Czernina je bilo „nemogoče sprejeti, da bi se morali (Nemci) odpovedati Trstu in dohodu do njega" (Op. 229).
Kari Renner, dvakratni predsednik Avstrije, je že v preteklem stoletju napisal razpravo o ureditvi avstroogrske monarhije. V njej je izrazil pripravljenost priznati Slovencem ozemlje do Drave, da le ostane Trst monarhiji. Na koncu razprave je zapisal: „Toda, vi Nemci in Čehi,
za prost dohod k morju si politično in gospodarsko obdržite dolino Soče, Trst in zahodno Istro. Kaj je dravska črta, če imate Adrijo...?" (Op. 223).
Nemci so ta cilj imeli vedno pred očmi in zato hiteli ponemčevat naše ozemlje. Glavni pritisk so seveda morali in še morajo prenašati koroški Slovenci. S ponem-čenjem Koroške bi se Nemci dokončno utrdili na Karavankah in bi se mogli znova lotiti gradnje mostu proti Trstu, ki se jim je leta 1918 podrl.
Da sta se Avstrija in Velika Nemčija usidrali tako blizu Trsta, pa je kriva tudi Italija, ki je iz strahu pred jugoslovanskim pritiskom na Trst leta 1919—1920 skušala Jugoslavijo izriniti čim bolj iz tržaškega zaledja in je zato vse storila, da je ohranila za Avstrijo Celovec, ko ji že ni mogla ohraniti tudi Maribora in Madžarom Prek-murja. Iz istega razloga se je leta 1919 zelo trudila, da bi jeseniški kot pridobila za Avstrijo, hkrati pa namigavala, da bi ga tudi sama rada prevzela, če bi ga rajši dali njej kot Avstriji (Op. 230.
Tako je Trst, ki ga Slovenija nima, tesno povezan z vsem manjšinskim problemom slovenskega naroda v Avstriji, Italiji, Jugoslaviji in Madžarski.
Zapiranje in selitve
96.	Trpljenje in preganjanje koroških Slovencev se je povečalo takoj po razpadu Jugoslavije. Najprej so nacisti, podobno kot v zasedeni Sloveniji, planili po izobražencih, zlasti duhovnikih, in drugih vodilnih Slovencih in jih spravili v zapore. Tudi tiste, ki so jih že prej izgnali iz dežele so lovili in zapirali. Biti Slovenec je tedaj pomenilo biti politični hudodelec. Po več mesecih zapora je bilo 67 slovenskih duhovnikov deloma izgnanih iz dežele, deloma poslanih na nemške gorske župnije, od koder niso smeli niti na obisk na Spodnje Koroške. Laike in bogoslovce so poslali na fronto, kjer je bilo poskrbljeno, da jih je veliko padlo (Op. 51).
i
97.	Najhujši udarec pa je zadel koroške Slovence spomladi leta 1942, ko so nacisti v zgodnjih jutranjih urah dne 14. in 15. aprila naložili na kamione in omni-buse blizu 300 slovenskih družin iz vseh okrajev, v katerih bivajo Slovenci (Šmo-hor, Beljak, Celovec, Velikovec, Volšperk) in celo iz Mostiča v šentviškem okraju. V roku pol ure so smele te družine zbrati
najpotrebnejše za pot v neznano prihodnost. Pri tem se niso ozirali ne na dojenčke, ne na bolne in stare ljudi. V pol ure je morala biti hiša prazna.
Izseljevanje in bivanje v tujini je natančno popisal občinski odbornik Franc Resman iz občine Ladince, ki je bil izseljen z ženo in osmimi otroki. Vsaka družina je dobila tablice z isto število za vse člane in prtljago. Ljudje so si jih morali obesiti na vrat in so jih imenovali pasje tablice. Nato so kot cigani vsak s svojo culico v rokah morali oditi z rodne grude, ne da bi vedeli, zakaj morajo iti z doma in kam jih peljajo. Stlačene v omnibuse so spravili v neko taborišče pri Celovcu. Ondi je že posloval opolnomočenec za ureditev nemštva, Maier-Kaibitsch, s celo vrsto pisačev, največ iz Kanalske doline in iz Južne Tirolske, katerim je bilo treba navesti vse premoženje, katero so zapustili. Vojaki pa so podili od ograje taborišča ljudi, ki so hoteli govoriti z znanci na cesti. Ponoči so ljudje na slami jokali in drug drugega tolažili. Naslednji dan so pripeljali še nove družine in že določili družine za prvi transport. V mraku so v dolgi koloni morali oditi na celovško tovorno železniško postajo, ki je bila enako kot okna hiš ob poti docela zatemnjena. Dobro zastražene so z vlakom odpeljali v Nemčijo in jih razdelili po raznih taboriščih. Žene so morale delati v taborišču, dekleta so poslali na prisilno delo, moške pa na fronto, od koder se jih veliko ni vrnilo. Nekatere družine so imele srečo, da so se smele vrniti domov že iz Celovca, druge pozneje iz taborišča ali so smele vsaj bivati do konca vojske izven taborišča.
Življenje v taborišču je bilo v precejšnji meri odvisno od vodja taborišča. Nekateri so bili bolj, drugi manj človeški.
98. Namen izseliteve je bil brez dvoma v prvi vrsti ta, da se Nemci iznebijo vodilnih slovenskih kulturnih in političnih delavcev in dobijo v roke lepa slovenska posestva za naselitev nemških priseljencev iz Kanalske doline. S tem so nacisti napravili velik korak v izpolnjevanju povelja, ki ga je Hitler ob prihodu v Celovec dal zaupnikom stranke: Napravite mi deželo nemško! (Op. 91, 231, 232), ter v izpolnjevanju naročila ministra Fricka, da je treba deželo napraviti spet vso in čisto nemško (Op. 226).
Zato so pobrali v tej prvi selitvi zlasti bivše slovenske župane, odbornike in po-sojilničarje in druge zavedne Slovence.
Da so se hoteli nacisti pri selitvi v prvi vrsti iznebiti zavednih Slovencev, je razvidno n. pr. iz odgovora pristojne oblasti na prošnjo, da se sme vrniti izseljeni Janko Zwitter z družino. V odgovoru je rečeno, da se je prizadeti vedno prišteval k slovenstvu in zato vrnitev ne pride v po-štev (Op. 226). Župan z Djekš pa je na obisku v taborišču povedal, da je nemška družba za izseljevanje (Deutsche Aussied-lungsgesellschaft) odklonila prazna posestva na Djekšah in terjala seznam posestev z živim in mrtvim inventarjem. In to zlasti posestva slovenskih javnih in kulturnih delavcev (Op. 231).
99.	Seveda so se nacisti pri izbiri izseljenih družin do neke mere ozirali tudi na domove, posestva in zaloge slovenskih družin in je v nekaterih primerih utegnilo biti odločilno za izselitev bolj premoženje kot narodna zavest. Ko so izseljenci že bili v taborišču, so dobili listine z obvestilom, da je bilo njihovo premoženje zaplenjeno v prid Tretjemu rajhu. Ljudje so se proti zaplembi pritožili, a odgovora ni bilo. Tiste, ki niso hoteli potrditi prejema te listine, je policija k temu prisilila. Zaplenjene domačije so nato prodajali priseljencem iz Kanalske doline. Kdor je imel kaj vesti in pameti, ukradene domačije ni kupil. Ako tudi svoje hiše ni prodal Italiji, se je po vojski mogel vrniti na svoj dom. Kdor pa je svojo posest lahkomiselno prodal in kupil ukradeno, je po vojski za svojo nespa-met delal pokoro. Tako so nacisti s svojo zaletelostjo lastne rojake iz Kanalske doline pahnili v nesrečo in omogočili poitali-jančevanje tega dela Koroške.
100.	Glavno krivdo za izseljevanje koroških Slovencev imajo koroški nacisti. Nemška vlada je izselitev potrdila, a glavni krivci so bili domačini. To poudarja tudi dr. Veiter (Op. 5). Maier-Kaibitsch je že dolgo prej pripravljal sezname slovenskih družin in tudi pozneje odločal, kdo bo seljen. Da je bilo v glavnem od njega odvisno, kdo bo seljen, se vidi iz okoliščine, da je še iz Celovca nekaterim izseljencem dovolil vrnitev na dom. Prav tako je mogel pozneje sam dovoliti, da so bolnega izseljenca Gašperja Truppeja izpustili iz taborišča Eichstatt in prepeljali na Koroško (Op. 233).
Koliko je bilo Maier-Kaibitschu za slovenske ljudi in kako mnenje je imel o njih, kažeta ta dva primera: Ko ga je Truppejev zet prosil, da bi se smel bolni
tast vrniti domov, je mož zarezal: „Na fronti teče žlahtna nemška kri in zakaj bi izseljenec ne mogel v tujini umreti" (Op. 233). Morda njemu zato ni bilo treba iti na fronto, ker se po njegovem priimku sodeč v njem ni pretakala čista žlahtna nemška kri?
Oktobra leta 1944 je ta utrjevalec nemštva osebno obiskal zborno taborišče izseljencev pri Beljaku, da bi se prepričal, ali so pobrali vse družine, ki jih je on dal na seznam. Ob tej priliki je o zavedni slovenski Sienčnikovi družini iz Dobrle vesi dejal: To so pa zelo slabi ljudje! (Op. 226).
Veliko besede so imeli pri določanju oseb, ki naj se izselijo, tudi krajevni nacisti, kar proseva iz okoliščine, da v nekaterih občinah nihče ni bil seljen, čeprav so dobile poziv, da pošljelo seznam posestev, ki bi prišla v poštev za naselitev kolonistov. Kako težko so nacisti ponekod čakali, da se polastijo domov, premoženja in zalog odseljenih družin, je med prvimi mogel ugotoviti kmet Kotnik iz Diče vesi pri Bekštajnu. Bil je eden redkih, ki so se smeli vrniti iz Celovca domov. Ko je stopil v svojo hišo, so se v njej že mastili župan, gestapovci in drugi nacisti. Ker jih je motil pri gostiji, so ga ponovno aretirali in poslali za drugimi v taborišče (Op. 231). Da so občinski možje imeli odločilno besedo pri izbiri družin, se je pokazalo tudi v procesu proti Maier-Kaibitschu (Op. 232).
Pri teh odločitvah je v kakem primeru šlo tudi za osebno maščevanje. Verjetno so nacisti s selitvijo tudi hoteli pokazati svojo moč, zastrašiti ostale Slovence in preprečiti vsak morebitni upor zavednih Slovencev. Selitev naj bi nemara bila nekakšna vaja in izkušnja za poznejše selitve, saj je nekdo celo iz Berlina pritekel spraševat, kako je selitev izpadla. Naciste je očitno zanimala reakcija ljudi na selitev.
Razume se, da so bile selitve izvršene za stalno. Ob obisku taborišča pri Beljaku se je Maier-Kaibitsch cinično izražal, da ti ljudje Koroške ne bodo nikoli več videli (Op. 226). Podobno je že po prvi selitvi obotavljajočemu se kupcu slovenskega posestva v Ledincah najvplivnejši krajevni nacist, občinski tajnik, Ortsgruppen-Ieiter nadučitelj Treiber zagotavljal: „Ti ne pridejo nikoli več nazaj!" (Op. 231). Bilo je to torej splošno prepričanje. Slovenski izseljenci naj bi čimprej izginili v nemškem morju. Zato jim je bilo ponekod (Hagenbuchach) prepovedano celo govoriti
in peti slovensko. Tudi za otroke ni bilo poskrbljeno, da bi se naučili kaj več kot brati in pisati, kar je marsikomu še po vojski narobe hodilo. Po izjavi majorja Schusslerja, poveljnika vseh taborišč v okolici Niirnberga, se otrokom izseljencev ni bilo treba naučiti več kot za silo nemško brati in pisati. Višjih šol pa sploh nobeden ni smel obiskovati. Za pouk ni bilo ne knjig ne dosti papirja (Op. 231).
101. Ob tem nacističnem hudodelstvu najbolj preseneča plemenito vedenje slovenskih izseljencev. Nekateri niti v najhujših trenutkih niso izgubili poguma, temveč so možato in vdano prenašali vne-bovpijoče krivice. Ko so G. Truppeja brcnili v natrpan avtobus, je odprl vrata in vpričo nacistov vaščanom pogumno zakli-cal: „Kar trdni ostanite, v enem letu se zopet vidimo!" Med potjo je sam tolažbe potreben tolažil sotrpine (Op. 233).
Neka žena pa je na odprti karti pisala domov: Boljše je krivico prenašati kakor delati jo.
Na splošno se priznava, da so Slovence v tej preizkušnji reševale vera, molitev in pesem.
Ko je oblast obvestila taboriščnike, da so zaplenili nijhovo premoženje, je neka žena dejala: Če ne bi imela vere v Boga, bi pomorila vse otroke in nato še sebe! (Op. 231).
Salzburški nadškof dr. Andrej Rohra-cher, ki je bil med vojsko upravitelj krške škofije in je od blizu gledal hudobije svojih rojakov, je nekaj let po vojski v salzburški stolnici v pridigi pripovedoval, da je neka koroška slovenska mati tisto jutro, ko se je morala v naglici pripraviti za selitev, pustila ob strani druge prepotrebne stvari in zavila v culico kip Matere Božje rekoč: Ta nas bo spremljala!
Ljudje so v taborišču veliko in zaupno molili; pobožno so opravljali zlasti maj-niško pobožnost. V Hagenbiichachu jim je vodja taborišča prepovedal slovensko peti in govoriti, ni pa se jim upal prepovedati molitve in petja pri majniški pobožnosti v materinem jeziku.
Izseljenci so ponesli s seboj tudi slovensko pesem. Kmalu po prihodu na Hes-selberg je nekdo predlagal: Zapojmo eno, veka je bilo že dovolj! In v mrzli tujini je zadonela slovenska pesem: „Domovina, mili kraj" in „Oj, hišica očetova". Po prepovedi slovenskega petja v omenjenem taborišču je bilo petja konec, ker nemških 16 pesmi izseljenci niso marali peti. Le včasih,
ko je bil vodja taborišča zdoma, so zapeli, da se je slišalo daleč naokrog. Ob takih prilikah so domačini govorili: „V taborišču pojo, bo že spet na fronti kaj narobe!" (Op. 231).
Zelo lepo spričevalo slovenskim izseljencem je dal nemški koroški pisatelj Perkonig, ki je o njih med drugim napisal: „Stoteri in stoteri tega naroda, ki so jih leta 1942 čez noč odgnali iz domovine in jih brez usmiljenja odtrgali od vsega, kav jim je dotlej pomenilo njihovo tiho, skromno življenje, so v peklu norega pregnanstva pokazali, kje se v življenjski stvarnosti koroškega Slovenca poraja duševna moč. V taborišču Hesselberg, na sveti gori Frankov, si je kljubovalno domotožje izbralo dva pomočnika. Po pričevanju domoljubnega človeka, ki se je skozi tisoč nevarnosti pritihotapil k svojim mučenim rojakom in preživel z njimi božični večer sta jim venomer dajala pogum — pesem in molitev. Srce teh brezdomcev je bilo nepremagljivo, ker so se znali zasanjati daleč proč od vsega gorja; nekateri so se zatekli celo k pesnikovanju. Ti njihovi stihi so bili seveda nebogljeni, nerodni, porojeni iz bolečine in hrepenenja in so ob belem dnevu izgubili ves svoj iskrivi blesk, toda kako pretresljiv je moral biti njihov pritajeni krik za bodečo žico, če še danes s pobožno ganjenostjo govori o njih vsak, kdor jih je na Hesselbergu samo enkrat slišal" (Op. 137).
102. Nacisti bi najrajši še kar naprej selili. Omenjeni nacist Treiber je grozil: „Družine, ki so bile doslej izseljene, so se lahko vzele nekaj s seboj; če pa bo še kdo izseljen, bo šel čisto prazen od doma!" (Op. 231). Še bolj je grozil Maier-Kaibitsch. Toda morali so računati s splošnim odporom ljudstva. Nacisti so resda prestrašili ljudi, tako da se je bal sosed soseda in so se pričeli celo nezavedni Slovenci bati, da pridejo tudi oni na vrsto Posledica tega je bila, da ljudje niso hoteli več delati. Ko je gauleiter človeku, ki je prišel iz Berlina spraševat, kako je selitev uspela, odgovoril, da dobro, je beljaški okrajni glavar ugovarjal: „Kaj se pravi dobro, ko polovica dežele že cel teden ne dela!" Zato so sklenili, da je treba ljudi potolažiti. Sklicali so zborovanje in isti glavar je na njem obljubljal, da ne bodo nikogar več selili. Kar so jih, so jih zarad" zvez z Jugoslavijo (Op. 231).
Ljudje tudi niso marali novih nepoznanih kolonistov. Ko so v Ledincah oblast-
niki privedli nove koloniste, da jih predstavijo županu Woschitzu, se je ta nad njimi hudoval: „Dobre Slovence ste odgnali in slabe pripeljali!" (Op. 231).
Zdi se, da se je selitev izvršila brez vednosti vojaške oblasti. Vršila se je brez ozira na to, ali je družina imela kakega člana na fronti. Med seljenimi so bile celo družine, katerih oče je bil doma na voja škem dopustu. Vojaški oblasti je bilo to silno neprijetno, saj se je s tem vojna morala prizadetih nujno omajala. Zato j 3 vojaška oblast še pred odhodom transportov dosegla, da so se smele vrniti domov nekatere družine, katerih očetje so bili v vojski. Ni pa to veljalo za družine, ki so imele na fronti sina. Že tedaj se je tudi govorilo, da so začasno ustavili nadaljno izseljevanje iz ozira do vojaške oblasti (Op. 231).
Tudi koroški Nemci niso selitev vsi odobravali. Marsikak Nemec je bil že tedaj toliko pameten, da se je zbal posledic, ki bi utegnile priti nad Nemce v primeru vojaškega poraza. Nekateri so to početje celo obsojali. Pisatelj Perkonig pa se je obrnil s pismom na gauleiterja Rainerja. V p;smu je poudaril Javno tajnost", da je javno mnenje zaradi pretresljivih okoliščin na splošno proti izseljevanju. Tudi ljudje, ki so od nekdaj Slovencem bili nenaklonjeni, so izseljevanje obsojali. Zato je pisatelj prosil gauleiterja, naj izselitev prekliče. V pismu je tudi povedal, da se je v Heimatbundu vedno zavzemal za sporazum s Slovenci, ker je po njegovem mnenju treba Slovence prej ali slej zadovoljiti. H koncu je poudaril, da pa pri pisanju vodi en sam nagib: Biti hoče človeški zaradi modrosti in resnice (Op. 234).
Govor Maier-Kaibitscha
103. Tri mesce po selitvi je Maier-Kaibitsch v govoru pred nacističnimi funkcionarji preganjanje koroških Slovence'' po razpadu Jugoslavije omenil z besedami: „Izvedba varnostnih ukrepov je tedaj terjala, da smo del slovenskih voditeljev v nekdanjem dvojezičnem ozemlju zaprli, druge pa izgnali iz dežele..." (Op. 226).
Kaj se za temi besedami skriva, si kljub gornjemu spisu komaj mislimo. V polnem pomenu besede veljata tudi za slovensko Koroško opisa nacističnega nasilja, ki sta med vojsko bila poslana iz Ljubljane na zapad. Dr. Marko Natlačen je zapadnim zaveznikom poročal: ,,Vse, kar se je dogajalo od 6. 4. 1941 do danes (18. 5.) na
slovenskem ozemlju, ni več navadno plenjenje in ropanje prebivalstva, temveč služi le enemu glavnemu cilju: slovenski narod je treba izbrisati s površja zemlje" (Op. 91).
Dr. Lambert Ehrlich pa je v spomenici na zapadne zaveznike zapisal: „Vsaka sled slovenske kulture v šoli, časopisju, upravi in celo v cerkvi je popolnoma zabrisana. Slovenska duhovščina in svetna inteligenca je pregnana in germanska sila brutalno izvaja germanizacijo po receptu starih barbarskih Asircev. S silo čez noč preseljujejo vas za vasjo, dolino za dolino v živinskih vagonih na tisoče in tisoče Slovencev in jih razmetavajo... na sever v Šlezijo, Brandenburg in najrazličnejše nemške pokrajine. Kakor prah in smeti meče nemški Neron slovenske množice in jih pri tem oropa vsega: hiš, vsega premoženja, trga otroke od staršev, žene od mož..." (Op. 235).
104. V istem govoru je Maier-Kaibitsch grozil z novimi selitvami in represalijami: „Kdor tu še veruje v vzpostavitev nek? slovanske države ali v zmago Sovjetske zveze, zanj v tem obmejnem predelu ni več prostora. Naša naloga na Gorenjskem in naša obveznost nasproti Mežiški dolini terjata, da se miza pospravi v najkrajšem času... Ne sme se nič več delati razlike med Nemci, Vindišarji in Slovenci. Vindi-šarji, ki priznavajo, da pripadajo nemškemu narodu, so pač Nemci, za Slovenca pa ne more biti tu več nobenega prostora. To stališče je treba zastopati tudi pri socialnih ustanovah naše države; tako bomo smeli v prihodnje dajati pomoč za otroke samo politična zanesliivim, kajti nobenega interesa nimam", da bi s socialnim' pridobitvami naše države olajševali življenje našemu nasprotniku."
To stališče se čudovito sklada z izjavo državnega vodja Himmlerja, ki je znan no svojem izreku: „Ali živijo dru^i narodi v blaginji ali bodo poginili od gladu, to me zanima le toliko, kolikor jih potrebujemo za našo kulturo" (Op. 236).
Nacistom se je torej mudilo nonemčiti Koroško iz dobe 1920—1941. da bi se mogli tem lažje posvetiti ponemčevanju Mežiška doline in Gorenjske. To je bilo poslanstvo koroških nacistov, zato je Maier-Kaibitsch to misel v istem govoru ponovil: ,,Koroška mora biti odprta za naše velike naloge. Naša stara Koroška se mora bolj ko doslej ukvarjati z nekdanjim plebiscitnim ozemljem in prek tega z Mežiško dolino in Go-
renjsko. Vsak posamezni Korošec se mora zavedati, da gre tu za rešitev neke čisto posebne naloge, za varstvo naše pokrajine in naše države..." (Op. 226).
105. Hkrati z odstranitvijo zavednih Slovencev naj bi teklo popolno uničenje slovenščine v deželi. Tudi v tem pogledu je bil Maier-Kaibitsch neizprosen: „Na ozemlju severno od Karavank moramo zastopati stališče, da mora biti raba nemškega jezika tudi izraz mišljenja oziroma priznanja, h kateremu narodu kdo pripada... Kdor še naprej govori slovensko, se pač zavestno priznava k slovenskemu narodu in s tem k slovanstvu.. • Z uporabo slovenskega občevalnega jezika je treba končno prenehati in sicer tudi v zasebnem občevanju. Na ozemlju severno od Karavank je treba govoriti nemško; to je treba izpeljati, z vsemi sredstvi...
Napisi smejo biti samo nemški, v cerkvah, na zastavah, križih, križpotjih in na nagrobnikih na pokopališčih. Vsak se mora postaviti v službo te naloge in slovenske napise, kjer pač so, naznaniti pokrajinskemu uradu za narodnostna vprašanja...
Predvsem morajo vsi strankini in državni uradi izdati ostra navodila, da se sme samo še nemško govoriti. . . Sedaj se spet mnogo več govori slovensko, kakor po preselitvi 180 rodbin, ki so prišla s Koroške v notranjost rajha. Najdejo se celo župani, krajevni kmečki vodje, člani BARI in Hitlerjeve mladine, ki govorijo slovensko; posebno v Podjuni in v Rožu je tako. Celo v glavnem mestu se je dogodilo, da je nekemu Slovencu pri oblasti uradnik odgovoril slovensko; poklican na odgovor, se je uradnik izgovarjal s tem, da bi na ta način le svoje jezikovno znanje razširil. Celo na Koroško prestavljeni nemški duhovniki se trudijo, da bi se naučili slovenščine... Naša prva in najvažnejša naloga zato je, da izločimo slovenščino iz javnega in slovenskega življenja. Pri tem je treba najmočnejše vplivati na mladino. Sestanki z naslovom „Zakaj naj govorim nemško" morajo mladini dati temeljno smer. Potem bodo tudi otroci starše spraševali, zakaj v nemški državi ne govorijo nemško. Dalje morajo vsi strankini in državni uradi izdati navodilo, da slovensko narečje pri nas na Koroškem trebijo z vsemi razpoložljivimi sredstvi...
V nekdaj jezikovno mešanem ozemlju je še vedno veliko število slovenskih knjig, posebno verske vsebine; tudi te morajo izginiti. Sistematično je treba pobrati to
slovensko literaturo in jo odtegniti vsakdanji uporabi prebivalstvu..." (Op. 226).
Navedli smo ta zgodovinski govor precej obširno, ker se koroški nacisti v glavnem še danes po njegovih navodilih ravnajo in skušajo dopolniti, kar jim med vojsko ni uspelo.
Obiski nacističnih prvakov
106.	Ker je Koroška za Nemce tolikega pomena, dajejo zmagam v koroških bojih in plebiscitu veliko večji pomen kot mi. Razumljivo je, da so tu spet nacisti na prvem mestu, saj so nekateri vodilni nacisti (Maier-Kaibitsch i dr.) bili oficirji v koroških bojih in so skupaj s Hitlerjem sodelovali v pripravah za plebiscit. Ker so se ti ljudje zavedali mnogih nepravilnosti pri plebiscitu (n. pr. vpis tisočev dvomnih volivnih upravičencev v volilne imenike tik pred plebiscitom i t. d.) so dvomili v dokončnost plebiscita. Ko so končno dobili v roko vso deželo in že izselili iz nje prve slovenske družine, so leta 1942 slovesno praznovali 22. obletnico plebiscita z geslom, da sta priključitev Avstrije k Nemčiji in razpad Jugoslavije po zaslugi ,,Hitlerjevega genija" dokončno utrdila plebiscitni rezultat (Op. 225). S tem so sami priznavali, da plebiscit sam ni dokončno rešil koroškega vprašanja.
107.	Leta 1943 so nacisti v začetku maja slovesno praznovali obletnico padci Velikovca v nemške roke (leta 1919). K proslavi je prišel sam državni vodja Himm-ler in ondi nacističnim privržencem zagotavljal: „Nikdar več se ne smejo izvršiti napadi samopoveličevane Srbije in Slovenije na to trdnjavo rajha".
V zameno je gauleiter Rainer Himm-lerju zagotavljal: „Gau izpolnjuje povelje fiihrerja, da napravi staro deželo rajha. Gorenjsko, spet nemško in da utrdi najjužnejšo mejo... in jo varuje..." (Op. 226).
Za Himmlerjem je isto leto prišel na Koroško k plebiscitnim proslavam Alfred Rosenberg in v govoru potrdil skrb državo za usodo Koroške.
Nadaljne selitve, zapori in moritve
108.	Leta 1943 so nacisti nameravali izseliti še 50.000 koroških Slovencev, iz česar se vidi, da niti narodno nezavednim Slovencem niso zaupali. V sosednjih nemških deželah so se že zbirala vozila za pre-
voz Slovencev v Novo Koroško, ki naj bi nastala južno od Harkova in zapadno od Rostova v Ukrajini. Bili so že določeni kraji, kamor naj bi se izselile posamezne občine. V Celovcu so se že pojavili zem-Ijepisi Nove Koroške. Koroški vojaki so v tistih krajih že videli izdelane barake z napisi večjih krajev in občin slovenske Koroške. Na Krimu pa so videli nove barake z napisi krajev radovljiškega in litijskega okraja, od koder bi izselili nadaljnji. 50.000 Slovencev. Dr. Veiter je imel dostop do dokazilnega gradiva, iz katerega je razvidno, da so nacistični vojni hudodc1^ hoteli iz vse Južne Koroške (vključno Gorenjske) nasilno izseliti 100.000 Slovencev. (Op. 5, Op. 226, Op. 51). Splošen odpor ljudstva in porazi na bojiščih so nacistom onemogočili izvedbo tega peklenskega načrta. Po malem pa so še kar naprej selili.
Mnogo koroških Slovencev je bilo poslanih tudi v koncentracijska taborišča po vsej Nemčiji. Razen tega so koroški nacisti uredili posebno kazensko taborišče v Dhovšah blizu Celovca. Namenjeno je bilo v prvi vrsti za mučenje in uničenje koroških Slovencev. V njih so geštapovci imeli vedno nekaj sto Slovencev, večinoma iz Podjune, zraven pa še nekaj Ukrajincev, Poljakov in Italijanov. Stanovali so v nekdanjih konjskih hlevih. Poveljnik je bil neki SS general, pazniki pa nemški kriminalci. Po vsakem bombardiranju Celovca so morali iti pospravljat ruševine. Ob vrnitvi so jih pazniki pretepali z gumijevkami. Za najmanjši prestopek so jih tolkli z kolom za pobijanje živine. Celovški geštapovci so hodili v taborišče pretepat te žrtve, od katerih jih je veliko pomrlo zaradi lakote in mučenja (Op. 226).
Zaradi gorja, ki je zadelo koroške Slovence, ni čudno, da je veliko fantov in deklet bežalo v gozdove in se odločilo na oborožen odpor. Šlo je deloma za ljudi, ki so se bali izselitve, deloma za vojake, ki se po dopustu niso hoteli vrniti na fronto. Pri tem je šlo izključno za narodno borbo in ne za boj v prid kaki ideologiji. Odnor je zajel tak obseg, da je bila Južna Koroška kot edino nemško ozemlje razglašeno za „razbojniško ozemlje". Na žalost so se tudi pri tem gibanju polastili vodstva neodgovorni komunisti iz Slovenije in zakrivili mnogo nepotrebnih žrtev zaradi strahotnih nemških represalij. Tako je za obletnico prve izselitve v tridnevnem procesu v Celovcu proti 37 obtožencem iz Železne Kaplje, Bele in s Sel bilo 12 moških in
žensk obsojenih na smrt. Obglavljeni so bili na Dunaju dne 29. 4. 1943. Ostali so bili obsojeni na različno število let ječe, v kateri jih je 10 pomrlo. Le 11 jih je dočakalo konec vojske (Op. 226).
Telesne ostanke 13 obglavljencev so leta 1949 prepeljali z Dunaja na Sela, kjer so te žrtve nacizma pokopane. Od njih je bil" namreč kar 8 Selanov. Bili so to po večini skrivači, ki niso hoteli iti na vojsko, ali ljudje, ki so skrivačem dajali jesti. Nemčija ni imels, nobene prav'cc, da bi te ljudi 3idila, ker so se prebivalci južno od Drave leta 1920 z večino odločili za SHS in je Hitler to ozemlje nasilno zasedel. Razen lega je bila vojska izrazito r>.ar>adalna in zato krivična. Pri procesu je šlo v prvi vrsti za to, da ljudi zastrašijo. Namestnik gauleiterja Pototschnigg je pred procesom na zborovanju v Borovljah napovedal ek-semplarično kazen: „Wir werden ein Exempel statuiren". V ta namen so jih obdolžili, da so morili Nemce in ropali po hišah, kar je laž. Obsojeni so se pripravili na smrt z molitvijo in s prejemom zakramentov. Sodnika, ki je izrekel tako kruto in krivično obsodbo, so pred koncem vojske v protiletalskem zaklonišču zadavili (Op. 228).
109. Števila koroških Slovencev, ki so bili seljeni ali odgnani v zapore in taborišča ter so v tujini in v bojih umrli, ni mogoče natančno ugotoviti. Ob prvi selitvi bi bilo seljenih 273 družin (Op. 226) in ne le 200 (Op. 51), vseh izseljenih družin bi bilo 400 z nad 3.227 člani. Dr. Veiter pravi, da je bilo vseh skupaj le 168 (Op. 5), a sam Maier-Kaibitsch je že 11. 6. 1942 priznal, da je že v prvi selitvi izselil 180 družin. Veliko se jih ni več vrnilo. Za prvo selitev se navaja tudi število 247 družin (Op. 272, str. 483).
V zaporih in v koncentracijskih taboriščih je bilo nad 1.100 koroških Slovencev (Op. 51). Od teh bi jih pomrla polovica (Op. 226). 204 so bili obešeni ali sežgani (Op. 51). V gozdovih je padlo najmanj 820 fantov in deklet (Op. 51).
Za primer, koliko žrtev je zahteval nacizem na slovenskem Koroškem, naj navedemo občino Belo pri Železni Kaplji. Leta 1910 je imela 2.761 ljudi, od teh ie navedlo za občevalni jezik slovenščino 2.676 oseb (96,72%). Leta 1920 je bilo glasovalnih upravičencev 1.507, volilo jih je 1.310, od teh za SHS 1.029 (78,55%). Nikjer drugje ni toliko ljudi glasovalo za SH9, v odstotkih pa več le na Selih (96,78%).
Pred drugo svetovno vojsko je imela Bela 3.700 prebivalcev. Med vojsko je padlo njihovo število na 1.900. Polovica jih je torej pomrla v ječah, taboriščih in v bojih. Samo en dan so nacisti postrelili 16 prebivalcev, med njimi 7 otrok. 64 pa so jih odvedli v koncentracijska taborišča, kjer jih je 40 umrlo. Obglavljeni so bili 4. Na bojiščih jih je padlo nad 100. Brez staršev je ostalo 64 otrok. Leta 1946 je ostalo zaradi pomanjkanja poljedeljskih delavcev veliko zemlje neobdelane (Op. 226, str. 517).
O divjosti in nečloveškosti gestapov-cev priča tale primer iz Bistrice v Rožu: Dne 4. 5. 1944 je geštapovec Rath odvedel na zasliševanje Aleša Einspielerja, predsednika društva ,,Kočna" in ga po zasliševanju na poti domov ustrelil, za njim pa še dva druga moška smrtno ranil. Ta dva so pokopali na pokopališču, Aleša pa je bistriški župan, učitelj, član in vodja nacističnih bojnih organizacij, Anton Ma-rinitsch, ukazal pokopati kot žival izven pokopališča in brez krste. Vojak z brzostrelko je pazil, da ga niso nesli na pokopališče. Nato je bilo osem mož odvedenih v Dachau, štiri mladoletne hčere enega od njih v celovške zapore, Aleševo vdovo, ki je bila tik pred porodom, pa so odvedli v geštapovske zapore v Gospo Sveto (Op. 239).
Po teh in drugih strahotnih hudodelstvih in vnebovpijočem uničevanju slovenske manjšine se nacisti še drznejo terjati ugotavljanje manjšine.
Nacistični teror po vojski
110. Po vojski so se nacisti nekoliko potuhnili, po sklenitvi državne pogodbe pa spet več ali manj prikrito nadaljujejo svoje delo. Sovražniki vsega, kar je slovenskega, se zbirajo v nacistično usmerjenih organizacijah, povezanih v Koroški domovinski službi (Karntner Heimat-dienst), ki je v resnici koroški domovini v sramoto in nevarnost, ker bi jo ob prvi priliki spet izdala, koroškim Slovencem pa v največjo nesrečo. Koroška je ostala nacistična trdnjava, kjer morejo nekdanji izdajalci Avstrije v imenu zvestobe do domovine Slovence terorizirati in jih dol-žiti državnega izdajstva. Dr. Hilckman pravi o njih: „Metode, ki iih ti prvobori-telji ,,nemštva" . .. uporabljajo, morajo človeku od sramote pognati rdečico v obraz. . . Dejanja, ki pred o od sistematičnega sugeriranja občutka manjvrednosti
do odkritega terorja, spominjajo v vsakem oziru na metode, ki jih je nacistična država uporabljala nasproti Slovencem..." (Op. 2).
111.	Teror nacistov je naperjen proti vsemu, kar je slovenskega: proti slovenskemu jeziku in imenu, proti slovenski kulturi in narodni zavesti, proti slovenskim napisom in šolam, proti slovenskim vodi eljem in duhovnikom, proti javnim prireditvam in stikom z ostalimi Slovenc', skratka proti obstoju Slovencev v deželi sploh.
Slovenski jezik odkrito prezirajo in nanadajo. Pri tem jih ni sram izreči najbolj nesmiselnih in nezgodovinskih trditev. Njihovo glasilo se je drznilo trditi, da je slovenski jezik bil za majhen del ljudstva pred sto leti umetno ustvarjen, se odtlej ne razvija in se pri življenju ohranja le v ogrevalniku (Op. 237).
Besede Slovenec se izogibajo in imajo za svoje slovenske somišljenike „častnejše ime": Vindišarji.
112.	Hkrati z jezikom hočejo uničiti slovensko kulturo. Dr. Pavle Zablatnik, predsednik Krščanske kulturne zveze, pravi : „Zavedajmo se, da so še vedno na delu sile, ki nam hočejo z materino besedo odvzeti našo kulturo, nam odtujiti naše kulturne zaklade, naše pisatelje in pesnike, „ključ do zveličavne narodne omike" (Op. 120).
Da bi v slovenskem ljudstvu ubili narodno zavest, ti ljudje z razklano dušev-nostjo nenehno delajo atentate na dušo vsakega Slovenca, zlasti otrok v najnež-nejši dobi in jim vsiljujejo občutek manjvrednosti: „Vsak posamezni Slovenec je tu nenehno izpostavljen skušnjavi, da se svoje narodnosti sramuje in jo zataji" (Dr. Hilckman, Op. 2).
Da bi ljudem vzeli voljo do ohranitve narodnosti in da bi se ne upali terjati svojih pravic, ti neznačajneži in nezvesti Avstrijci Slovence nenehno dolžijo nezvestobe do države in komunizma. Sedanji prosvetni minister dr. L. Weiss je leta 1961 zapisal, da se na Koroškem „radi nagibajo k označevanju vsakega slovenskega Korošca kot titovca ter k obdolževanju protidržavnosti, separatizma in iredente" (Op. 4). Podobno govori glasilo NSKS o silah, ki jim je sleherna drobtinica koroškim Slovencem v prid veleizdajstvo nad državo" (Op. 122).
113. Ti nestrpneži v službi nemške domovine ne prenesejo nobenega znamenja tisočletne slovenske navzočnosti na Koroškem. Divje so se razburjali, ko so v prvem zvezku novega Avstrijskega leksikona našli tudi slovenska krajevna imena (Op. 227).
Prav tako jim je napoti vsak slovenski napis, ki ga še niso odstranili v času svoje strahovlade ali se na novo pojavi, pa naj gre za napis na poljskem znamenju, na novomašnem slavoloku ali na pokopališču.
Matevž Rainer pripoveduje v svojih spominih, da je bilo v Logi vasi na poljskih znamenjih, ki so bili med vojsko vsi zbrisani, obnovljeno le eno besedilo, na drugih pa si jih ondotni župan zaradi nacistov ni upal obnoviti (Op. 114).
Proti obvezni dvojezični šoli so pričeli gonjo takoj po odhodu zaveznikov. Z organiziranima stavkama in s pomočjo deželnega glavarja Wedeniga so jo protiustavno zrušili in nadomestili s prostovoljno" dvojezično šolo. Slovenske otroke so prisilili, da so pri stavki sodelovali, starše pa ustrahovali, da so otroke odgla-šali od slovenskega pouka in jih terorizirajo vsako leto, da si jih ne upajo priglasiti za slovenski pouk. Isti ljudje so grozili staršem študentov slovenske gimnazije, da nobena univerza ne bo sprejela absolventov te srednje šole in sedaj v svojem glasilu grozijo, da le-ti ne bodo dobili nikake zaposlitve (Op. 237).
Ko glasilo NSKS analizira nacistični teror na Južnem Tirolskem, pravi o razmerah na Koroškem: ,,Na Koroškem sicer naši nasprotniki v zadnjem času niso polagali bomb, vendar je tudi naša zgodovina zabeležila dovolj nasilja... Terorizem niso samo bombe, atentati in porušeni slovenski napisi v deželi, terorizem je lahko tudi duhovnega značaja. Vsak pričetek šolskega leta nas spet spomni na nasilje, ki se je pri nas dogajalo na šolskem področju in se deloma še dogaja" (Op. 242).
115. Trn v peti so nacistom slovenski voditelji zaradi odločnosti in nepopustlji-vosti pri svojih terjatvah in vzvišenosti nad nacistično podlostjo. Zato se njihovo glasilo, Karntner Nachrichten, ki samo sebe imenuje list „za svobodo in pravico", nenehno zaganja v zahteve voditeljev koroških Slovencev in v Slovence sploh. Odkrito grozijo, da bodo uporabili vsa razpoložljiva sredstva, da preprečijo „nesram-ne in pretirane" zahteve slovenske manjšine. Po mnenju Heimatdiensta so Slovenci
s svojimi pretiranimi zahtevami sami krivi, če se je povečala budnost koroških Nemcev. Odkrito grozijo, da bodo proti izzivanju 2% slovenske manjšine nastopili z vso odločnostjo, kajti to pomeni za večino samoobrambni boj (Op. 243).
Kljub takim prostaškim grožnjam sc imajo ti ljudje za predstavnika gosposkega naroda (Herrenvolk), Slovence pa za narod hlapcev in dekel. V sovraštvu do vsega, kar je slovensko, slepo drvijo drug za drugim in v preziru do Slovencev skušajo drug drugega prehiteti. S tem dajejo prav trditvi, ki jo zagovarja filozof Kari Jaspers, univerzitetni profesor v Bazlu, da je namreč Nemec Herdenvolk (čredno ljudstvo), ki ga niso spametovale grozote zadnje vojske in nima lastne razsodnosti (Op. 244). Pri nenehnem pikanju na vse strani pa je ta brezglava Hitlerjeva čreda vsaj toliko odkrita, da ima svoja združenja za osna gnezda. Ko je Heinz Conrads, sodelavec avstrijske televizije, obiskal Sela in mu je ondotni kvintet zapel tri slovenske pesmi, je nacistično glasilo odkrito zapisalo: „Ali H. Conrads ne pozna razmer na Južnem Koroškem in ali ve, koliko osjih gnezd je tam, v katero lahko dregneš!" (Op. 115).
116. Ker nacisti vedo, da so slovenski duhovniki zaradi pomanjkanja drugih izobražencev in zaradi svojega idealizma hrbtenica slovenstva, trdijo o njih, da ohranjajo manjšino pri življenju s svojo ,,protizakonito" dejavnostjo. Ker na drugi strani Karavank slovenska duhovščina velja za protiljudsko, je to za koroške duhovnike posebno dragoceno priznanje.
Njihovo hujskanje proti slovenskim duhovnikom je n. pr. v Dobrli vesi doseglo tak višek, da se je v NT nekdo postavil v obrambo ondotne duhovščine: „Peščica hujskačev v Dobrli vesi dela gospodom duhovnikom trnjevo pot. Gospod prošt, gospodje kaplani, naj je vam in tistim duhovnikom, ki bodo še prišli na križevo pot v Dobrlo ves v tolažbo povedano, da bi nas bila procesija vernikov, ki bi šla na škofi jstvo pričat in prosit da delate v naši fari kot duhovniki in kateheti po božji pravici. S čistjo vestjo lahko stopite pred vsakega" (Op. 244).
Razume se, da ti „domovini zvesti" ljudje skušajo biti prav tako „zvesti poslušalci" pridig in v ta namen izvajajo na duhovščino slovenskega in dvojezičnega ozemlja pritisk, da bi v največji možni meri v cerkvi zamenjali slovenščino z
nemščino. V NT beremo: ,,Heimatdienst pravi: Karnten ist ein deutsches Land — Koroška je nemška dežela —; ali se zato tako trebi naš jezik tudi iz cerkva. Začnimo pri meji; po vojski, ko sta bila v Pli-berku še g. Turner, za njim pa g. Trabe-singer, je bilo na podružnicah še vse slovensko, kar je tudi škof ob vizitacijah odobril. Odkar pa je odšel g. Trabesinger, pa se vriva v cerkev zmerom bolj nemška beseda na slovenskih podružnicah. Ne bi imeli deloma nič proti, če bi le nekaj ljudi prišlo v cerkev, ki slovenskega jezika ne razumejo. Toda če se ozreš malo po cerkvi, so tam le taki verniki, ki nemščine ne razumejo. Čemu potem delno nemška pridiga? Ali že tudi tukaj komandira Heimat-dienst? In ali ga je treba poslušati?... Na deželi je torej nepotrebno ponemčeva-nje, najmanj pa spada to v cerkev! (Op. 244).
Preprečenje romanja h Gospe Sveti
117.	Nacisti in njihovi somišljeniki so posebno občutljivi za vse, kar spominja, da je bila Koroška nekdaj slovenska dežela, da so keltski misijonarji oznanjali koroškemu ljudstvu vero v slovenskem jeziku, da so koroški vojvode slovensko govorili in se je ustoličenje vojvod vršilo v slovenskem jeziku.
Zato so se nacisti leta 1964 z vso siio uprli proslavi, ki jo je slovenska Koroška dijaška zveza hotela prirediti na Gospo-svetskem polju v spomin 550 letnice zadnjega ustoličenja koroškega vojvoda na knežjem kamnu in vojvodskem prestolu. Bil je to Habsburžan Ernest Železni. Za njim so ustoličali vojvode v Celovcu. Da bi proslavo motili ali onemogočili, je Hei-matdienst napovedal svoje zborovanje na istem krgiju in ob istem času. S tem je dosegel, da je policija obe prireditvi prepovedala.
118.	Prav tako so se nacisti dvignili leta 1967, ko so zvedeli, da namerava 9. 5. nad 15.000 Slovencev iz Jugoslavije pod vodstvom svojih škofov opraviti romanje h Gcspe Sveti v spomin in zahvalo za pokristjanjenje Slovencev pred 1.200 leti. Romanje bi imelo zgolj verski značaj in ni bilo nikakšne nevarnosti za kako narodnostno manifestacijo. Ljubljanski nadškof je osebno obiskal celovškega škofa in se z njim dogovoril glede romanja. Sam krški škof dr. Kostner bi romarje pozdravil v slovenskem jeziku.
Kljub temu je nacistično glasilo trdilo, da je „komunistična centrala v Ljubljani izrabila spomin kasneje med svetnike prištetega misijonarja in kornega škofa Mo-des+a, ki je v 8. stoletju pokristjanil Slovane, bivajoče v sedanji Južni Koroški, da je organizirala na veliko zamišljeno romanje vernikov iz ljubljanske nadškofije k Gospe Sveti. Vendar je bila Gospa Sveta le pretveza, kajti v resnici je šlo za obisk vojvodskega prestola na Gosposvetskem polju. Koroški Heimatdienst je takoj vložil protest pri koroški deželni vladi, kajti navzočnost 30.000 Jugoslovanov na Gosposvetskem polju bi zaradi raznih govorov gotovo povzročila nemire med domovini zvestimi Korošci. Koroška je nemška in svobodna dežela, zato je nedopustno, da bi omenjeni kraj služil namenom komunistične hujskaške propagande zoper nemško prebivalstvo. Preprečitev tega romanja k vojvodskemu prestolu zato lahko imamo za prodoren uspeh koroške Domovinske službe" (Op. 245).
Da bi romanje preprečili, so nacisti na sestanku v Celovcu torej sklenili proti romanju protestirati pri deželni vladi. Razen tega je generalni vikar krške škofije dr. Kadras šel na Dunaj na notranje ministrstvo izrazit zaskrbljenost zaradi prihoda številnih slovenskih romarjev, češ da utegne priti do izgredov nacistov proti tako številnemu romanju, kar je dunajska vlada sporočila v Beograd (Op. 246). Ker si jugoslovanska rdeča vlada neutrudno nrizadeva za dobre odnose s katoliško Cerkvijo in z Avstrijo, je romanje, katero je organizirala ,,ljubljanska komunistična centrala", z raznimi ukrepi preprečila. Nacisti pa so mogli slaviti „novo zmago nad komunizmom".
119. Eden glavnih razlogov, da so nacisti romanje Slovencev iz Jugoslavije h Gospe Sveti preprečili, je bil pač strah, da bi koroški Slovenci prišli v stik z ostalimi Slovenci in se spominjali, da je dežela pred prihodom nemških kolonistov bila docela slovenska. Ob prihodu številnih slovenskih romarjev bi se verska in narodna zavest koroških Slovencev nujno dvignila, čeprav na to prireditelji niso mislili.
Kljub prodornemu začetnemu uspehu pa nacisti proti vdoru Kranjcev na Koroško niso v celoti uspeli in se svoje zmage niso dolgo veselili. Namesto enodnevnega skupnega romanja so morali odslej prenašati številna, skoraj vsakodnevna manjša
romanja, ki so Gospo Sveto povzdignila v pravo slovensko božjo pot. Medtem ko so za preprečitev skupnega romanja avstrijske oblasti zaradi lepšega navajale tudi razlog, da na Gosposvetskem polju ne bi bilo prostora za toliko vozil in bi bilo težko urejati promet, za preprečitev malih romanj ni bilo mogoče navajati pomanjkanje prostora in prometnih rediteljev. Tako nacistom ni ostalo drugega, kakor da so se na Kranjce jezili in jih v svojem listu napadali. Navzočnost romarjev jim je šla tako na živce, da se je njihovo glasilo ogorčeno in prestrašeno spraševalo: „Kaj hočejo Kranjci na Koroškem?" Vedelo je povedati, da so ..slovenski avtobusi pohujšanje vzbujajoča prometna ovira za Celovec" in da Slovenci ne prihajajo „kot gostje ali prijatelji Koroške", temveč „jemljejo gostom, ki prinašajo devize, prostor za parkiranje in pešhojo" (Op. 247) Če bi oni odločali, bi gotovo noben Slovenec iz Jugoslavije ne smel stopiti na Koroško, kaj šele spregovoriti s koroškim Slovencem !
120. Vendar se nacisti niso zadovoljili le z napadi na slovenske romarje in turiste, temveč so skušali postaviti v slabo luč hkrati nje in koroške Slovence. Tudi mala posamična romanja so se jim zdela še vedno množična in prenevarna za nemštvo dežele. Ko je njihovo glasilo hotelo Avstrijo opozoriti na to nevarnost in si hkrati ni moglo kaj, da se o Slovencih ne bi prezirljivo izrazilo, si je samo sebi nasprotovalo, ko je zapisalo: „da pri množičnem obisku iz Jugoslavije ne gre za tujski promet in ne za nujno potovanje revnih (geldarmen!) Kranjcev in drugih jugoslovanskih prebivalcev" (tako imenuje Štajerce in Primorce) „temveč imajo obiski samo ta namen, da se Koroška z obilnim denarjem (mit viel Geld) in s propagandnimi sredstvi, ki so dovoljeni v demokratičnih deželah, posloveni (Op. 247). Beraški kranjski božjepotniki hodijo torej čez Karavanke delat propagando za brezbožno Jugoslavijo in razmetavat denar po Južni Koroški, hkrati pa delajo Koroški škodo, ko odžirajo prostor pravim turistom, ki prinašajo tuje valute! Resen človek se za take neskladne trditve ne bi zmenil, ako ne bi šlo hkrati za podlo sum-ničenje, ki meče slabo luč na koroške Slovence in morda tudi že pripravlja ozračje za teroristične akcij, kakršne so pretresale Južno Tirolsko. Upravičeno je ob takem in podobnem opravljanju zapisal Naš Ted-
nik: „Kje je državni pravdnik?" (Op. 247).
121. Nizkotni način preprečitve skupnega slovenskega romanja in podlo diskriminacijo slovenskih romarjev obsojajo in se je sramujejo tudi pošteni Avstrijci. Ugledni nemški komentator C. F. Peturnig je dne 30. 5. v celovškem radiu obsodil ravnanje oblasti, ki so romanje preprečile pni pretvezo, da so bile varnostne prometne sile na cestah preslabotne, da bi bile obvladale množično gibanja vozil h Gospe Sveti. Izrazil je svoje začudenje, da se je ta občutek pojavil prav ob napovedi vseslovenskega romanja. Ironično je pripomnil, da bi bilo najboljše, če bi v prihodnje na Ljubelju na avstrijski strani postavili napis: Kranjcem vstop prepovedan!" ali pa „Slovencem dovoljeno le potovati skn^i Koroško, ne pa se ustaviti na cesti, ki pelie mimo Gospe Svete". Tako bo avstrijska ..demokraciia" lahko prišla tudi formalno do izraza. Naj ves svet vidi, da avstrijske oblasti izvajajo diskriminacijo nad turisti, 'fakor se dop-aja v ZDA, kier črnci v določene lokale nimajo dostopa. Približno tako se ravna s Slovenci. Zdi se, da so manj vredni ljudje, tujci drugega razreda (Op. ?43).
Avstrija je s kapitulacijo pred nacisti ponovno pokazala, da ni zmožna na Južnem Koroškem ohranjati red in zagotoviti varnost ter svobodo. S tem je izgubila pravico, da kakršnokoli ljudsko glasovanje glede izpolnitve člena 7 državne notrodbe nredlara aH se na kakršnokoli liudsko štetje in glasovanje sklicuje in se po njem ravna.
Ker je nastop Avstrije nroti prihodu slovenskih romarjev zavrl prizadevanje koroških Slovencev za priiateHske odnose m^d Avstrijo in Jugoslavijo, je NSKS vložil interpelacijo na koroško deželno vlado, ali i i je znano, zakaj se vseslovensko roma-nie 9. maja ni moglo vršiti in kaj misli storiti v prihodnje, da se taki nevšečni primeri ne bodo več ponavljali.
122. Že samo iz poročanja nacističnega glasila o slovenskem romanju jasno proseva. da nacisti niso resnicoljubni. Ne gre toliko za novečanje števila 16.000 Slovencev na 30.000 Jugoslovanov, saj je znano, da ima strah velike oči (Op. 245). Hujše io to, da dolžiio prireditelje roma-nta neiskrenosti s-lede namena romanja trdiio, da ni šlo za versko romanje in obisk Gospe Svete, temveč za narodno ma-
nifesiacijo z obiskom vojvodskega prestola. Resni dunajski tednik „Die Furche", očitno natisnjen že pred dnevom romanja, je v številki 13. maja priznal romanju pravi namen in postavil naciste na laž: „Ob praznovanju 1200-letnice pokristja-njenja današnje Slovenije je 9. maja romalo 10.000 katoličanov iz vseh cerkvenih občin Slovenije h Gospe Sveti na Koroškem, da so se tako zahvalili za prejem vere prav na mestu, kjer so jim glasniki vere v 8. stoletju prinesli krščanstvo."
Trditev nacistov, da so ob pokristja-njanju dežele v 8. stoletju Slovani bili naseljeni le na Južnem Koroškem, pa je že ponarejanje zgodovine. Nimamo namena na tem mestu navajati dokazov, da je vsa Koroška nekoč bila naseljena s Slovenci. Poudariti hočemo le to, da resnicoljubni Avstrijci to zgodovinsko dejstvo priznavajo.
Kancler dr. Klaus, po rodu Korošec, je priznal, da so Slovenci Koroški vtisnili neizbrisna slovenska znamenja (8. del, 50).
Leta 1966 je v Gradcu prirejena razstava „Štajerski kmet" jasno prikazala, da so se Slovenci v 6. stoletju naselili po vsej Koroški in Štajerski. Glavni organizator razstave, direktor štajerskega deželnega arhiva dr. Fritz Posch, je tedaj poudaril, da od njihove naselitve pa do 9. stoletja na avstrijskem štajerskem ni bilo slišati ene same nemške besede. Nemška kolonizacija se je pričela šele sredi 9. stoletja v dotlej čisto slovensko območje, ko sta ti dve deželi prišli pod Bavarce in Franke (Op. 163). Tako ni čudno, da je pri ustoličevanju koroških knezov, katero omenjajo zgodovinski viri že sredi 8. stoletja, in pozneje pri ustoličevanju koro-šških vojvod obredni jezik bil slovenski; da so na Koroškem v okolišu Lurnskega polja v 10. stoletju nastali takoimenovani brižinski spomeniki, ki predstavljajo najstarejše znano slovensko besedilo (dva spo-vedna obrazca in pridiga o grehu), katero izvira verjetno že iz 9. stoletja; da se je 11. stoletju (6. maja 1072) ustanovna listina krške škofije prebrala tudi v slovenščini; da je v 12. stoletju (leta 1187) ustanovitelj osojskega samostana, plemič Otius, pisal sinu Popu, poznejšemu oglejskemu patriarhu, v Rim pismo v slovenščini in da je v 13. stoletju (1. maja 1227) štajerskega viteza Ulriha Lichtensteinske-ga, ki je preoblečen v gospo Venero (Ve-nus) v sijajnem spremstvu prihajal iz Italije, koroški vojvoda Bernard Sponheim-
ski, obdan od več kot sta koroških vitezov, pri Vratih ob Ziljici pozdravil po slovensko: Buge vas primi, kraljeva Ve-nus (Op. 248). Ako je v 13. stoletju koroški vojvoda nemške rodovine vpričo vitezov pozdravljal tuje goste po slovensko, je pač morala biti slovenščina občevalni jezik vojvodskega dvora v Št. Vidu in dežele.
Razen Štajerske meji na Koroško tudi Salzburška, preko katere so prihajali na Koroško nemški kolonisti. Od tam so prihajali v deželo misijonarji in škofje, med njimi Adam Hefter in dr. Andrej Rohra-cher, nekdanji upravitelj krške škofije in poznejši salzburški nadškof in primas Ger-manije. Zato na Salzburškem zgodovino in razmere Koroške dobro poznajo. Cerkveni list salzburške nadškofije je po preprečenem romanju pisal: ,,Pred 1200 leti ja poslal škof Virgil svetega kornega škofa Modesta na Koroško, da bi poganske Slovane privedel h krščanstvu. Modest je bit pokopan v gosposvetski stolnici, ki ne velja le za svetišče Koroške, temveč tudi vseh Slovencev (Op. 249).
12. Neresnična je nadalje trditev nacistov, da je Koroška nemška dežela. Koroška je avstrijska dežela, v kateri je po mednarodni pogodbi priznana slovenska manjšina in je zato v jezikovnem pogledu mogoče govoriti le o nemško-slovenski deželi.
Obsodbe vredna je tudi nacistična ob-dolžitev slovenskih romarjev komunistične propagande in razsipavanja denarja po Koroškem z namenom, da se dežela posloveni.
Najpodlejša pa je njihova trditev, da je romanje organizirala ljubljanska komunistična centrala. Slovenskih romanj po vojski nikoli niso prirejali komunisti. V letih 1962—1966 je vodilo romanja Ciril-metodijsko društvo slovenskih duhovnikov, leta 1967' pa so veličastna romanja slovenskih vernikov v Rim in k Marij nim svetiščem (Gospa Sveta, Trsat, Brezje in Sveta Gora) vodili slovenski škofje sami. Nacistično opravljanje najvišjega slovenskega cerkvenega dostojanstvenika je zavrnilo glasilo NSKS: „Ljubljanski nadškof, ki je z mariborskim in koprskim škofom slovenske vernike ob 1200 letnici po-kristjanjenja Slovencev povabil na romanje h Gospe Sevti, kjer se je pokristja-njenje Slovencev pričelo, je bil dolga leta v komunističnih zaporih. Sedež ljubljanskega nadškofa ni ..komunistična centra-
la", temveč mesto, na katerem sta delovala škof dr. Gregorij Rožman, ki je bil od komunistov obsojen na 18 let ječe, in nadškof Anton Vovk, ki so ga komunisti ob birmi v Novem mestu pustili z bencinom politi in zažgati" (Op. 245).
Trditev, da je romanje priredila komunistična centrala v Ljubljani, je še toliko grša, ker so nacisti morali dobro vedeti, da je zvezna zbornica v Beogradu prav njim na ljubo z namenom, da bi romanje preprečila, še 26. aprila deveti maj spremenila iz državnega praznika v delavni dan in je komunistična oblast nato avtobusnim podjetjem prepovedala, da bi 9. maja prevažala romarje, obmejnim oblastem pa naročila, da ne smejo spustiti v Avstrijo tisti dan nobenega avtobusa, ki bi hotel iti h Gospe Sveti (Op. 245).
124. S tem pa hkrati že izgubi na veljavi nacistična trditev, da je preprečenje romanja bil predvsem uspeh Domovinske službe. Resnici na ljubo je treba velike zasluge za preprečitev verskega romanja priznati „katoliški Avstriji", ki je ponovno klonila pred nacisti in se povezala s komunistično jugoslovansko vlado, da je z njeno pomočjo nacistom omogočila ,prodoren" uspeh. Jugoslovanskim komunistom pa je treba prav tako priznati veliko dobre volje, da so nacistom na ljubo žrtvovali svoj državni praznik zmage nad nacistično Nemčijo (kar je brez dvoma lep uspeh preprečenega verskega romanja!) in zavarovala ljubljene slovenske romarje pred nacističnih terorjem.
Tako se je natančno 22 let po prehodu slovenskega naroda iz nacistične v komunistično sužnost spet jasno pokazalo, da so si naši nasprotniki vedno edini, kadar je treba udariti po Slovencih in se je v znamenje obnove nacistično-komunistične-ga sodelovanja, ki je že med vojsko prizadelo Slovencem toliko gorja, žrtvovalo celo praznovanje komunistične zmage nad nacizmom.
Hkrati so bili Slovenci ob 50 letnici majniške deklaracije potrjeni v prepričanju, da so prav storili, ko so nad avstrijsko monarhijo obupali.
Uspeh nacistov ni bil tolike samohvale vreden tudi zato, ker je 9. 5. vendarle prišlo nekaj avtobusov iz Jugoslavije h Gospe Sveti in so se ondi romarji iz Celja, Dornberka in Škofje Loke pridružili romarjem iz Trsta, Gorice, Beneške Slovenije in s Koroške ter predstavnikov izseljencev in se v imenu vseh Slovencev
Gospe Sveti zahvalili za dar vere, ki jim ga niti luteranci, niti fašisti, ne nacisti, ne komunisti niso mogli iztrgati iz srca.
125.	Preprečenje slovenskega romanja v nameravanem obsegu in času, katero so koroški nacisti s pomočjo avstrijske vlade dosegli, pa je imelo nepričakovan epilog. Jugoslovanskim komunistom je malo pozneje zelo prav prišlo, da so mogli lažje prepovedati tudi romanje 25.000 hrvatskih vernikov v Marijino Selo (Mariazell), katero je organiziral kardinal dr. Šeper in naj bi se opravilo o binkoštih 14. maja, ko naj bi prišli v Marijino svetišče škofje vseh srednjeevropskih držav in s kardinalom somaševali. Na žalost je samo kardinal dobil dovoljenje za obisk Marijinega Sela (Op. 250).
Treba je priznati, da so jugoslovanski komunisti bili dosledni. Ako Avstrija 9. 5. ni mogla zagotoviti 16.000 pohlevnim slovenskim romarjem varnega potovanja k bližnji Gospe Sveti (Maria Saal — Ma-rijno Selo), kako naj jugoslovanske oblasti 25.000 živahnejših Hrvatov spustijo veliko globlje v avstrijsko deželo? Ako je Avstrija hotela med Slovenci in Hrvati delati razloček, ji ni uspelo.
Avstrijski listi so se pohujševali nad ravnanjem jugoslovanskih in drugih brezbožnih komunistov, ki niso dovolili romanja v katoliško Avstrijo. Tednik Die Fur-che je lepo zapisal, da „bi Marijino Selo moglo postati binkoštno sporazumevanje med narodi. . . Mrzel dih ideološke ledene dobe je zavel od Vzhoda." Vendar bi avstrijski katoličani imeli veliko več moralne sile, da bi komunistično ravnanje obsojali, ako bi sami malo prej na stežaj odprli vrata svoje tople domovine slovenskim romarjem h Gospe Sveti, kar bi tudi moglo prispevati k binkoštnemu sporazumevanju med narodi. Tako pa si stojita Marij ino Selo na Štajerskem in Marijino Selo na Koroškem glede odnosov med Vzhodom in Zapadom v razmerju 1:1, kar je za katoliško Avstrijo veliko sramotnej-še kot za komunistične dežele. Tudi iz Avstrije je maja 1967 namesto tople sa^e binkoštnega ognja ljubezni proti jugovzhodu zapihal leden veter sovraštva.
Nacistična nedosledncst in neiskrenost
126.	Dokazi, s katerimi Heimatdienst-ovci svoje protislovensko ravnanje utemeljujejo in opravičujejo, so pogosto brez logike ali brez iskrenosti. Nekaj primerov:
Videli smo že, da ti ljudje koroške Slovence delijo v domovini zveste Vindišarje in v domovini nezveste narodne Slovence. O prvih trdijo, da „se čutijo nekaj drugega kot Slovenci" (Op. 251) in jih zato stavijo v nasprotje z ostalimi Slovenci.
Da pokaže nesmisel te delitve in zlorabo besede Vindišar, piše uvodničar NT: „Ta starodavna beseda, ki pomeni isto kot Slovenec, je bila za zagovornike načela Deli in vladaj! dobrodošel „dokaz" za njihovo politično zgradbo. Zavestno napačno sklepanje je v tem: politična usmerjenost ne more odločati narodne pripadnosti. Ali so mar tisti Alzačani, ki od nekdaj gojijo svoje starodavno nemško narečje, a se v državnopolitičnem oziru čutijo pripadnike Francije, zaradi tega Francozi ali alzaški Vindišarji?" (Op. 252).
Je bil že bolj dosleden Maier-Kaibitsch, ki je stal na stališču: „Kdor govori slovensko, se pač zavestno priznava k slovenskemu narodu", (točka 105).
Tudi univerzitetni profesor dr. Veiter je v Die Furche ponovno ponudaril, da so ,,Vindišarji na splošno (die breite Masse von ihnen) po jeziku in kulturi Slovenci in nič drugega" (Op. 253).
127. Okoliščina, da Slovenci ne priznavajo obstoja Vindišarjev, se zdi nacistom nekaj podobnega, kakor če bi oni trdili, da niso Slovenci, temveč Nemci tisti Korošci, ki imajo nemške priimke in se priznavajo za Slovence. Heimatdienst velikodušno priznava Slovencem z nemškimi priimki slovensko narodnost, a zahteva da tudi Slovenci spoštujejo osebno prepričanje namišljenih Vindišarjev. Da je narodnostna nezavednost nekaterih Slovencev posledica vnebovpijočih krivic, previdno zamolčijo. Tudi jim ne gre in jim nikoli ni šlo za to, da bi spoštovali osebno prepričanje zavednih Slovencev in naravne pravice slovenskega ljudstva.
Za primer svoje širokosrčnosti do Slovencev z nemškimi priimki navaja izbrana imena živih in pokojnih Korošcev: Tisch-ler, Zwitter, Groblacher, Hartman, Bluml, Ehrlich. Grafenauer (Op. 251).
Sklicevanje in namigavanje na nemške priimke slovenskih Korošcev bi bilo vsaj deloma upravičeno, ako bi isto delali koroški Slovenci in zase terjali Nemce s slovenskimi priimki. Vendar takih Nemcev noben Slovenec zase ne zahteva, zlasti še tistih iz nacističnih vrst ne. Vendar bi morali biti Heimatdienstovci tudi v tem primeru previdnejši!
O priimkih dveh vodilnih koroških Slovencev se ne more trditi, da sta nemška. Zwitter je po nemškem načinu zapisano lepo slovensko ime Cvitar ali Cvetar. Tischler je slovenska beseda, ki smo si jo od Nemcev izposodili z isto pravico, s katere so si Nemci 10% svojih besed izposodili iz drugih jezikov, česar se mnogi Nemci niti ne zavedajo (Onkel, Fenster, Brief, Kiste, Butter, Kase, Kaiser itd.). Tudi besedo miza (mizar) smo dobili iz latinščine, kakor so Nemci prav od tam sprejeli svoj Tafel, ker se jim je beseda Tisch nemara zdela premalo gosposka, saj utegne biti v sorodu z navadno slovensko desko in grškim diskom. Vendar jim s tem ni bilo dosti pomagano, ker tudi Tafel pride od latinske besede tabula (deska, miza). Če je priimek Tischler nemški, so vsi slovenski šuštaršiči in Žnidaršiči nemškega pokolenja. Če že teh ne marajo v svoj nemški kulturni krog, naj vsaj italijanskega kardinala Schusterja in francoskega ministra Schumana zase terjajo.
Tudi s priimki odličnih slovenskih duhovnikov se ne da dosti dokazati. Sam dr. Bluml je bil mnenja, da se je njegov priimek preje glasil Plemelj. Predniki bratov Ehrlichov so se pisali Erlak. Groblacher pa bo nemara tisti, ki je doma v Grobljah. Treba je namreč vedeti, da so Slovencem pred stoletij dajali in samovoljno po posluhu zapisovali priimke uradniki nemških grofov. Tako so mogli slovenskemu delavcu na grofovi pristavi dati ime Grafenauer. Zato se iz teh imen ne da nič sklepati.
Nihče pa ni dajal slovenskih priimkov Nemcem. Zato se smejo le prav ponižno na svoje nemške prsi trkati ljudje s slovenskimi priimki: Wedenig, Sima, Mucher, Potochnigg in tudi nekateri taki, ki imajo že precej spremenjen slovenski priimek.
Seveda radi priznamo, da sta se v teku tisočletnega bivanja v skupni deželi slovenska in nemška kri močno mešali, a vse to nacistom ne daje pravice, da bi Slovence delili v Vindišarje in Slovence in jim odrekali narodnostne pravice.
128. Na očitek, da nadaljujejo ponem-čevanje slovenskega ljudstva Heimatdienstovci odgovarjajo, da ne gre za ponemčeva-nje, temveč za naravni večstoletni zgodovinski razvoj, čigar nasledke je mogoče danes le na znanje vzeti. S tem zlonamerno stavijo sedanje nasilno potujčevanje, za katero nimajo opravičila, v isto vrsto z germanizacijo prejšnjih stoletij, katero skušajo v upanju, da bodo s tem opravi-
čili tudi raznarodovanje v sedanjosti, takole opravičiti: „V današnji Franciji so približno v času, ko so se Slovenci priselili na Koroško (tu ne govorijo le o Južni Koroški), bivali Franki in Zapadni Goti, v Španiji Zapadni Goti, v Italiji Vzhodni Goti in Lombardi, v severni Afriki Van-dali. Mar moremo ■—• bo to sploh komu prišlo na misel? —- zaradi tega vsa ta ozemlja kot nemška ozemlja zase terjati ?" (Op. 251).
Pri dokazovanju je res vse zelo približno. Slovenci so na Koroškem sami prebivali še veliko stoletij potem, ko so se našteti rodovi že zdavnaj stopili z ondot-nim polatinjenim prebivalstvom. Tudi o naravni zgodovinski germanizaciji je le do neke mere mogoče govoriti v primeru, ko je prizadeto ljudstvo živelo pod tujimi vladarji in tujim plemstvom, ki je po mili volji sprejemalo v deželo drugojezično ljudstvo.
Čeravno res nikomur drugemu ne bi prišlo na misel, očitno blodi po glavi Hei-matdienstovcem misel, da so našteti rodovi nemški, ko so vsaj nekateri od njih brez dvoma veliko bolj oddaljeni od Nemcev kot so slovanski sedanji narodi in nekdanii rodovi oddaljeni drug od drugega. Tako dokazovanje in spraševanje bi torej imelo misel kvečjemu tedaj, ko bi Slovenci zase terjali ozemlje ponemčenih Zapadnih Slovanov, ki so še pred 200 leti živeli vse tja do Berlina. A še v tem primeru se zdi, da so Polabski Slovani bili veliko bližje Slovencem — Nemci imajo za oboje isto ime —■ kakor Goti in Vandali Nemcem, čeravno nas veseli, da se koroški nacisti z Vandali čutijo eno. Toda resnica je, da noben koroški Slovenec ne terja za slovenstvo kake ponemčene koroške vasi in tudi Jugoslavija ponemčenega dela Koroške nikoli ni terjala. Ni torej nikake potrebe po dokazovanju, da je ponemčenje dežele prejšnjih stoletij treba na znanje vzeti. Nasilnega ponemčevanja zadnjega stoletja pa noben primer z Vandali ne opraviči, čeravno ni mogoče zanikati, da gre v tem oziru za dobro izbrano primerjavo. Pri vsem tem hočejo Heimatdienstovci veljati za ljudi, ki iščejo le pravico in mir, tako da bi človek, ki jih pozna le po njihovem pisanju, nehote nekaj svetopisemskih blagrov nanje obrnil.
Na očitek, da so z razpošiljanjem hujskaškega letaka po občinah dvojezičnega ozemlja hoteli sejati razdor (da jih je vodil friedensstorender Geist), odgovarjajo, da jih ni vodil ta duh, kar dokazuje okolnost,
da letaka niso poslali Slovencem, temveč le „svojim Nemcem in vindišarskim rojakom". Glede tega izgovora pravi NT: „Da niso motili miru z letakom, ker je bil naslovljen le na Nemce in yindišarje, je dlakocepstvo najhujše sorte" (Op. 251).
Heimatdienstovci niso le miroljubni, temveč tudi lačni in žejni pravice. Zato opozarjajo, da je „usodepolna zmota" misliti, da njihova „dejavnost nasprotuje državni pogodbi. Heimatdiest ne stori nič, kar bi bilo proti postavi. Ako skrbi za obrambo pravic sorojakov, je to njegova pravica". Zato se brani proti posegu Slovencev v „osebne pravice Korošcev" (Op. 251). Sploh so Slovenci s svojimi pretiranimi zahtevami sami krivi, če se je povečala budnost avstrijskih Korošcev in so pripravljeni nastopiti proti izzivanju 2% slovenske manjšine z vso odločnostjo, kajti to pomeni za večino samoobrambni boj (Op. 243). Iz napadalnosti, brezobzirnosti, nedoslednosti in neiskrenosti koroških nacistov vidimo, s kako nevarnim sovražnikom imajo opravka koroški Slovenci, katerim nacisti niti rahlega enodnevnega stika v molitvi z drugimi rojaki ne privoščijo.
Njihov cilj
129. Cilj, ki ga nacisti s svojim početjem za vsako ceno hočejo doseči, je popolno ponemčenje koroških Slovencev. Ko Slovence duševno in fizično terorizirajo, jih delijo v Vindišarje in Slovence, v domovini zveste in nezveste in prvim že odka-zujejo mesto v nemškem kulturnem krogu, imajo pred očmi en sam cilj: raznaroditev vseh koroških Slovencev. Dr. Hilckman pravi: „Cilj te klike je jasen:: Nemško-nacionalni krogi na Koroškem bodo šele tedaj sodili, da so svoj cilj dosegli, ko na Koroškem ne bo več slovenske narodne skupine in bo tudi v zadnji gorski vasi pod Karavankami slovenska govorica zamrla" (Op. 2).
Isto je potrdil dr. Inzko na sestanku slovenskih izobražencev v Dragi pri Trstu leta 1966: „Zadržanje Karntner Heimat-diensta in vanj vključenih organizacij kaže, da bo zanj delo „v službi domovine" zaključeno šele, ko bo sleherna sled o Slovencih v deželi izginila" (Op. 131).
Tako so nacisti glavni izvrševalci načrtne germanizacije, s katero Nemci kar splošno in očitno računajo. Dr. Maderer pravi v svoji knjigi: „Polagoma je prišlo do ponemčevanja (Eindeutschung) Slova-
nov, katero v teku 1200 let, ki so od začetka pokristjanjenja minila, še vedno ni končano" (Op. 187).
Odklanjajo spravo
130. Pri svojem prizadevanju, da bi rodomor koroških Slovencev, ki ga v sedemletni strahovladi „največjega Nemca vseh časov" niso mogli izvršiti, ti zakleti sovražniki slovenstva načelno odklanjajo spravo med obema narodnostima v deželi.
Med tem ko si koroški Slovenci iskreno prizadevajo za spravo z Nemci, da bi mogli v miru delovati za blagor skupne domovine, ti sovražniki lAvstrije hitijo s po-nemčevanjem, da bi vsaj do druge združitve z Nemčijo izvršili Hitlerjevo povelje, naj deželo ponemčijo.
Dr. Inzko je ob koncu leta 1965 na akademiji koroške dijaške zveze dejal: „Mislim, da je skrajni čas, da- pride po 45 letih, ki so minila od plebiscita, do končne in odkrite sprave med obema narodoma v deželi. Le to je v interesu Slovencev in nemško govorečih sodeželcev, le to v interesu Koroške in Avstrije" (Op. 120).
Na slavnosti koroških Slovencev dne 23. 4. 1967 je dr. Inzko znova izpovedal: „ŽeIimo mirno sožitje delov obeh narodov, smo za dokončno spravo med slovensko in nemško govorečimi Korošci... Napravimo dokončno črto nad preteklostjo..." (Op. 254).
Karntner Heimatdienst pa je na izpo-vedano željo Slovencev po resnični spravi med obema narodoma ponovno odklonilno reagiral. Eden njegovih somišljenikov je celo zapisal: „Za spravo z nacionalnimi Slovenci je še prezgodaj!" (Aussohnung mit den Nationalslowenen verfruht!) (Op. 131). Prezgodaj pač iz dveh razlogov: prvič je Slovencev še preveč, da bi jih pustili pri miru, saj sami dobro vedo, da je Slovencev veliko več kot 9.000, kolikor jih oni priznajo. Proti tako neznatnemu številu bi se jim pač ne bilo treba noč in dan boriti. Drugič pa se jim mudi, ker v Nemčiji že dviga glavo novi fiihrer Adolf Drugi, Adolf von Thadden, in hočejo deželo ponemčiti še pred njegovim prihodom.
Iz istih razlogov so ti nestrpneži, ne da bi se zavedali zgodovinskega trenutka, zavrnili roko, ki so jim jo leta 1964 slovenski študentje ob praznovanju 550 letnice ustoličenja zadnjega koroškega vojvoda na Gosposvetskem polju ponudili v spravo, tako da je celo Slovencem ne po-
sebno naklonjeno glasilo Ljudske stranke naciste posredno obsojalo: „V neki izjavi je rečeno, da zaradi več ko tisočletnega skupnega zgodovinskega razvoja obeh narodnostnih delov na Koroškem ne bi bilo mogoče dati lepšega dokaza dobrega sosedstva med slovensko in nemško govorečim prebivalstvom, kakor opraviti skupno spominsko proslavo 550 letnice" (Op. 255).
To zavrnjeno bratsko roko je leto pozneje zagrabil kancler dr. Klaus in v ugaslih očeh slovenskega brata spet prižgal iskrico upanja.
131.	Razume se, da nacisti za svoj trud žanjejo lepe sadove na vseh področjih. Dr. Hilckman ugotavlja za šolsko področje, da si v krajih, kjer so leta 1920 glasovali za SHS in so se med zadnjo vojsko domačini še vojskovali proti nacistom, danes komaj še kdo upa priglasiti otroke za dvojezično šolo (Op. 2), tako da je na Koroškem že lepo število šol, ki na njih noben otrok ni priglašen za slovenski pouk, čeprav je možnost dana (Op 256). V celoti pa več kot dve tretjini slovenskih otrok nima pouka v materinščini (Op. 257).
Dr. Inzko ugotavlja še druge posledice: „Pritisk na pripadnike slovenske manjšine med obema vojnama, teror nad Slovenci med drugo svetovno vojno ter nemška povojna propaganda, ki je označila vsakega zavedenega Slovenca kot „titovca", so povzročili odpad marsikaterega Slovenca ali ga narodnostno napravili vsaj brezbrižnega" (Op. 131).
Nasledek nacističnega terorja je tudi ta, da pri ljudskem štetju vedno manj ljudi prizna slovenščino za občevalni jezik. Nacizem je nadalje kriv, da je nemščina slovenščino močno izrinila s pokopaliških spomenikov. Pred prihodom nacistov na oblast so Slovenci svojim rajnim na splošno napravljali slovenske napise. Nacisti so slovenske napise prepovedali in ljudi hkrati tako ostrašili, da se po vojni skoraj več ne upajo napravljati slovenskih napisov. Med razlogi za rabo nemščine se navaja tudi ta, da turisti slovenščine ne bi razumeli, kakor da bi nemščino ves svet razumel. Tako postajajo pokopališča dvojna grobišča slovenskih ljudi in slovenske besede (Op. 258).
Zastrupljajo javno mnenje
132.	Neonacisti se ne zadovoljijo le s teroriziranjem Slovencev in z odpravo dvojezične šole, temveč skušajo za vsako ceno
preprečiti izpolnitev člena 7 državne pogodbe. To se jim je doslej vedno posrečilo, ker imajo veliko moč in morejo v veliki meri javno mnenje zastrupljati in usmerjati.
Da so nacisti na Koroškem silno močni in vplivni, ni nobenega dvoma. Dr. Hilck-man pravi: Nemškonacionalni krogi na Koroškem glasno obvladajo javno mnenje in vse politične stranke mislijo, da se morajo nanje ozirati (Op. 2). „Položaj bomo razumeli le tedaj, če bomo poznali razmere na Koroškem in bomo vedeli, da danes na odločilnih mestih, upravnih položajih in na vodstvu političnega in gospodarskega življenja večji del sedijo prav isti ljudje, ki so bili preje najhujši uničevalci Slovencev in so v letu 1942 vodili izselitev Slovencev in čisto očitno oznanjali za svoj cilj popolno uničenje Slovencev" (Op. 2).
Da dr. Hilckman zelo dobro pozna razmere v Avstriji, potrjujejo izjave, ki jih je načelnik dunajskega centra za židovsko dokumentacijo, inženir Simon Wiesenthal, čigar delo je tudi aretacija Adolfa Eich-mana, dal na tiskovni konferenci, ki je na njej med drugim obsodil dejstvo, da so v Avstriji še vedno v službi policijski agenti, zdravniki javnih ustanov, sodniki in funk-cijonarji, ki so sodelovali pri uničevanju Judov (Op. 259).
Neonacisti so torej dovolj močni, da morejo nenehno zastrupljati javno mnenje, razburjati deželo, sejati med obe narodnosti nezaupanje in razdor in preprečevati izpolnitev člena 7 državne pogodbe. Dr. Inzko pravi o njih: „So to ljudje, ki stalno vznemirjajo deželo..., javno mnenje pa skušajo spet in spet zastrupljati" (Op. 131).
To vznemirjenje ljudstva je tako dobro in uspešno organizirano, da že nekaterim Avstrijcem preseda, kar potrjuje izjava, s katero je deželni poslanec Lubas zavrnil delovanje teh nestrpnežev v velikovškem okraju: ,,Mi se ne moremo strinjati s tem, da kak ducat ljudi vznemirja drugih 30.000" (Op. 260).
Študent Alojz Sticker pa je kot pripadnik avstrijske vojske v tekmovanju govornikov dne 7. 4. 1967 v Celovcu pred pretežno nemškim občinstvom in višjimi oficirji v govoru, ki se je z njim postavil v skupini vojakov na tretje mesto, med drugim dejal: ,,Rad bi spomnil na stranko, ki skuša vedno znova hujskati k medsebojnemu sovraštvu. Kdor pa seje sovraštvo, sovraštvo tudi žanje... Pustimo se hujskati z gesli, kakor: Korošec, govori nemško!
Z gesli, ki pomenijo ravno nasprotno od tega, kar smo podpisali v državni pogodbi" (Op. 261).
133. Za obvladanje javnega mnenja namreč ti ljudje uporabljajo kratka gesla in najnesmiselnejše trditve, kakor so se učili v nacistični šoli; n. pr. Mala manjšina na Koroškem išče vedno prepir. — Koroška, bodi pozorna! — Senca Tita sedi danes že vsepovsod. —■ Hudobno slovensko vodstvo hoče s svojimi nezmernimi terjatvami popolno oblast čez pol Koroške (Op. 252). — Slovenski duhovniki slove-nizirajo deželo, i. p. Govoričijo o nevarnosti z juga, o popolni izročitvi dežele manjšini, o nasilju manjšine nad večine, o „nasilni" šolski ureditvi iz leta 1945 (Op. 262), o nevarnosti popolnega poslovenjenja Južne Koroške. Sploh so zanje značilni cinizem, predrznost, pretiravanje, grožnje, maščevanje in zavist.
Če kak Nemec spregovori ali zapiče besedo ali glasuje v prid Slovencem, za-ženejo krik in vik. Razburjali so se zaradi govora dr. Klausa dne 9. 5. 1965 v Celovc i in zaradi razprave dr. Veiterja o manjšinah v Avstriji. Divje so se razburili, ko so v prvem zvezku novega avstrijskega leksikona prvič bile prikazane nemško-nacionalne težnje v pravi luči in n;so v njem našli izraza Windisch, ki jim je začetek in konec njihove rešitve koroškega vprašanja. Pisali so protestna pisma na založbo, prirejali protestna zborovanja, se razpisovali v listih, diskriminirali Avstrijsko Ligo za človečanske pravice, češ da je ona dala gradivo za leksikon in je vsega tega kriva (Op. 238).
Ko je leta 1968 NSKS priobčil osnutek programa za svoje delo in ga dal v razpravo, je glasilo svobodnjaške stranke ,,Karntner Nachrichten" trdilo, da želijo koroški Slovenci v deželi „slovensko deželno vlado" (Op. 263).
Kako mogočen je vpliv teh krogov na javno mnenje in kako nevarni so za manjšino, vidimo iz prošnje iste Lige, katero je naslovila na Nemce, ki živijo v istih deželah kakor s'ovanski manjšini: ,,Prosimo vse nemško govoreče sodeželane na Koroškem in Gradiččanskem, naj se ne dajo vplivati preživelim jreslom nemškonacio-nalnih organizacij" (Op. 108).
Podobno meni dr. Hilckman: ,,Vsak prijatelj Avstrije more le želeti, da povsod v Avstriji, tudi na Koroškem, pošteni ljudje postanejo tako številni in vplivni, da se bodo mogli postaviti po robu dejanjem
koroške nemškonacionalne klike, ki izrablja težki položaj male narodne skupine, da bi jo iztrebila" (Op. 2).
134.	Kako zelo so take želje in vzpodbude potrebne, vidimo iz okoliščine, da se celo med klerom dobi človek, ki v sedanjosti nacistične nevarnosti ne vidi, za preteklost pa skuša krivdo nacistov zmanjšati s tem, da škodo, ki jo je Cerkvi napravil nacizem, primerja s škodo, ki jo je Cerkvi povzročil komunizem. V pismu, katero je župnik Mucher leta 1963 poslal NSKS, in v letaku, ki je tri mesece pozneje prišel po pošti v hiše Spodnje Koroške, se namreč med drugim (Prim. 3. del) trdi, da je narodni socializem zadeva preteklosti.
V resnici narodni socializem ideološko še ni premagan in je še vedno zadeva sedanjosti. Posebno hrupno in nasilno je pred nedavnim nastopal na Južnem Tirolskem, trdoživ je tudi še v Avstriji, zlasti na Koroškem in Gradiščanskem. Razen tega koroški Slovenci še danes trpijo nasledke grozot, ki so jih pretrpeli v času nacistične politične oblasti.
Prav tako ni res, kar je bilo zapisano v letaku, da tisti, ki z nacizmom straši (an die Wand malt), dela to le z namenom, da bi obrnil pozornost od edine resnične (ak-tual) nevarnosti, od nasilnega komunizma slovanskega sveta.
Komunizma ni mogoče istiti s slovan-stvom. Zasnoval ga je Jud, v Rusiji pa ga je spravil na oblast Jud z denarno podporo nemškega cesarja. Stalin in mnogi drugi komunistični veljaki niso bili Slovani. Pod komunizmom trpijo poleg Slovanov še mnogi drugi narodi, vključno del nemškega naroda, ki se mora pokoriti za napake nemških politikov.
135.	V istem pismu trdi Mucher, da nacizem na nemškem ozemlju Cerkvi še daleč ni toliko škodoval, kakor slovanski komunizem n. pr. v Sloveniji.
Šele prihodnji rodovi bodo mogli sodit", ka+eri sistem je bil za Cerkev nevarnejši in škodljivejši, nacizem ali komunizem. Pri sodbi bo treba upoštevati, kateri apokaliptični zveri, rjavi ali rdeči, je bilo dano več časa, da je Cerkev preganjala. Treba ju bo soditi po škodi, ki sta jo napravili Cerkvi na splošno, ne le na določenem ozemlju, pa tudi po tem, kaj je katera od njiju hotela storiti pa ni mogla. In tega je pri nacizmu veliko. Naj zlasti zaradi mlajših bralcev navedemo nekaj malega o namenih vodilnih nacistov glede vere in
Cerkve in o njihovem proticerkvenem delovanju iz knjige, ki jo je napisal M. Po-wer (Op. 264):
Nacisti so Cerkev v svoji deželi hoteli odtrgati od papeža in jo spremeniti v novo narodno nemško Cerkev, ki naj bi učila Hitlerjeve nauke. Cerkvene praznike so hoteli popoganiti. Že leta 1936 so božič praznovali s poganskimi obredi. Hitlerjeva podoba in kljukasti križ naj bi nadomestila krščanski križ (Op. 264, str. 79). Izjave nacističnih prvakov se glede teh namenov docele ujemajo.
Njihovi napadi so veljali Bogu, Kristusu, sv. pismu, Cerkvi, papežu in vsemu cerkvenemu nauku.
Nacist dr. Krause je med drugim nekoč dejal: Ne potrebujemo Boga, sedečega na oddaljenem prestolu, temveč Jezusa, junaka in bojevnika. — Moramo se oprostiti stare zaveze pa tudi teologijo rabina Pavla temeljito popraviti. — Za nas so nemški kraji, kjer je tekla posvečena kri (pobitih nacistov) svetejši, kakor daljna Palestina (Op. 164, str. 112).
Glede Cerkve je sam Hitler napovedal, da jo bo stri kakor kroto. Pri tem je imel v mislih gotovo v prvi vrsti Cerkev na nemškem ozemlju. Podobno so govorili njegovi pridružniki. Eden od njih je na Koroškem dejal: „Ko bomo opravili z zunanjimi sovražniki, pa pridejo na vrsto notranji. Sedaj namreč še ni čas, ker bi to povzročilo preveč nemira med ljudstvom. In notranji sovražnik številka 1 je Kristusova Cerkev, kajti Kristus je bil Jud. Kar pa je judovskega, v tretjem rajhu nima kaj iskati" (Op. 265).
Leta 1939 je eden glavnih Hitlerjevih sodelavcev, Rosenberg, v kulturni zbornici (Reichskulturkammer) govoril v istem smislu. Potem ko je poudaril, da se njegovi odgovori docela skladajo s fiihrerje-vimi nazori, je med drugim dejal: Nekateri nespametneži bi fiihrerja radi prisilili, da bi katoliško in protestantsko Cerkev uničil kot je zatrl boljševiško stranko. Toda treba je računati s tem, da mednarodni položaj katoliške Cerkve terja od nas, da r. njo ravnamo na prav poseben način. Docela sem prepričan, da morata tako katoliška kot protestantska Cerkev v sedanji obliki izginiti iz življenja našega ljudstva, in menim, da morem trditi, da je to tudi ideja našega fiihrerja (Op. 264, str. 161).
Podobno so nacistični oblastniki razlagali Powerju v Monakovem: Nihče ni tako neumen, da bi skušal uničiti katoliško
Cerkev. Toda ali ni samo po sebi umevno, da je pri nas katoliška Cerkev nemška? — Nemški rajh hoče, da so vsi (državljani) dobri Nemci in najprej Nemci. In kako more to biti tisti, ki sprejema povelja od Italijana? Kako more biti Cerkev popolnoma zvesta vladi, če posluša ukaze iz Rima? To se dogaja s katoliško Cerkvijo (Op. 264, str. 93).
136. Svoje protiverske nauke so nacisti hoteli uresničiti zlasti pri mladini. Zato so hu j skali proti obisku verskih šol. Podobno kot sedaj koroški nacisti nastopajo proti priglasitvi otrok k slovenskem pouku, so tedaj nacisti na splošno rovarili proti obisku verskih šol. Celo na zidove so nabili napise proti pošiljanju otrok v te šole: „En sam narod, en sam rajh, en sam fiihrer in ena sama skupna šola. Kdor pošilja otroka v versko šolo, mu škoduje in se pregrešili proti enotnosti naroda. Nočemo katoliških in protestantskih šol. Hočemo šole Adolfa Hitlerja!" Učitelje so z grožnjami prisilili, da so učence spravljali v državne šole (Op. 264, str. 55). Pozneje so verske šole podržavili.
V podržavljenih zavodih so bili tisti gojenci, ki so kazali svojo vero, nemoteno zasmehovani. Ko so se v nekem podržavljenem zavodu nekateri gojenci vrnili od maše, katere so se udeležili z dovoljenjem, niso več dobili zajtrka. Pojedli so ga bili tovariši in jih nato še zasmehovali, češ da njim, ki so prejeli Kruh življenja, zajtrk pač ni potreben (Op. 264, str. 164).
Učni načrti, obvezni za vse šole, naj bi mladino vzgojili v docela brezverskem duhu. Leta 1939 je Rosenberg dejal: Izvajanje našega učnega načrta daje v vseh šolah tako protikomunistično kot protiju-dovske sadove, da je mladi rod že docela zavarovan pred goljufijo črnih (duhovnov) (Op. 264, str. 161).
Kako lepo so učili mladino, kažejo verzi, ki so jih marca leta 1938 otroci v št. Ilju povedali župniku Petriču: „In Rom sitzt der Papst auf seidenem Thron, da sitzen bei uns seine Pfaffen. Was hat ei-ner deutschen Mutter Sohn mit Papst und mit Pfaffen zu schaffen?" (V Rimu sedi papež na židanem prestolu, tu sedijo njegovi farji. Kaj ima sin nemške matere opraviti s papežem in s farji?" (Op. 276, str. 230).
Mladino so silili na obvezno delo in ji ondi ubijali v glavo, da se mora iznebiti ,,slabotnega in protinemškega krščanstva katoliške Cerkve" (Op. 264, str. 60).
137.	Za mladino so ustanovili nacistično organizacijo Hitlerjugend (Hitlerjeva mladina), ki naj bi postala edina mladinska organizacija. Rosenberg je že leta 1939 to izpovedal: Vsako sedanje javljanje katoliške mladine je le odmev zadnjega delovanja raznih skupin, ki bodo kmalu posrkane. Hitlerjeva mladina je kot goba, ki vse posrka, ne da bi se ji kdo mogel ustavljati (Op. 264, str. 161).
Vse sovraštvo nacistov do vere in Cerkve proseva iz navodil, sestavljenih za Hitlerjugend v Avstriji. Sam Osservatore Romano je ugotovil njihovo pristnost. Nekatera mesta se glasijo: „Krščanstvo je vera za sužnje in norce. Pomislimo le na navodila: ,,Zadnji bodo prvi in prvi bodo zadnji" in „Blagor krotkim".
Krščanstvu sta Nemec in Zamorec enaka...
Pred krščanstvom je bila nemška kultura že docela razvita, a krščanstvo jo je pozneje uničilo. Ne obstaja nikaka krščanska kultura. Krščanstvo je Nemce pokvarilo s tem, da jih je navajalo k prešuštvu in kraji i. dr., na kar Nemci prej niso mislili. Krščanstvo je le krinka judovstva.
Deset zapovedi predstavlja najnižje nagone rase. Svetost je smešna. Svetniki so bili lenuhi in niso nikoli nič narelili. Bilo je dovolj, da je kdo živel v blatu in umazaniji, da je postal svetnik.
Katoliška Cerkev se upira naporu nemškega naroda.
Danes ne gradimo novih cerkva in ljudje ne hodijo več v stare, kar dokazuje očiten propad Cerkve. Danes gradimo stadione.
Novo večno mesto je Niirenberg, Rima je konec."
Drugi stavki so še odvratnejši. Vsi pa kažejo ideološko smer vodilnih nacistov. S takimi trditvami so pitali Hitlerjevo mladino (Op. 264, str. 162 si.).
Iz gornjih navodil ne prosevajo le hudobija in napuh nacističnih voditeljev, temveč tudi njihova umska omejenost. Če pomislimo, da so med koroškimi nacisti šo danes ljudje, ki so bili sposobni take in nodobne nacistične nauke sprejemati kot čisto zlat^, bolje uvidimo, kako težko stališče imajo koroški Slovenci.
138.	Le še nekaj besed o tem, kaj so počeli nacisti v Avstriji po priključitvi k Nemčiji. Podivjane trume mladih avtrij-skih nacistov so po Dunaju zasmehovale papeža, zaničevale duhovnike kot najhujše hudodelce in jih napadale celo tedaj, ko
so šli previdevat bolnike. Nekatere so tudi zaprli. V Salzburgu je škof „zaradi varnosti" nekaj časa prebil v jetnišnici (Op. 264, str. 177).
Dne 7. oktobra 1038 je okrog 10.000 ljudi obkolilo stolnico in škofijski dvorec. Dne 8. oktobra je množica razbila vsa okna na škofijskem dvorcu in kričala, naj pošljejo kardinala v Dachau. Starejšega duhovnika so pahnili skozi okno na ulico. Nad 46.000 avstrijskih katoličanov je že tedaj izstopilo iz katoliške Cerkve (Op. 264, str. 176).
Samostani so bili zaseženi, katoliške šole podržavljene, javno poniževane redovnice so ostale brez dohodkov. Ko je prednica nekega samostana prosila vplivnega nacista za pomoč, ker niso sestre imele denarja, da bi si kupile kruha, ji je porogljivo odgovoril: „Pojdite v lekarno in kupite strupa. Tako boste prejele plačilo in šle v nebesa" (Op. 264, str. 179).
139. Vse to in še veliko hujšega je nacizem prizadel katoliški Cerkvi, kar vse je v dušah nemških katoličanov, zlasti mladine, brez dvoma napravilo veliko opustošenje. Predno bi kdo to škodo primerjal s škodo, ki jo je prizadel komunizem v Sloveniji, bi moral skušati odgovoriti na vprašanje, do katere mere je verska zmeda v Nemčiji in Zapadni Evropi nasledek nacističnega upora proti vsemu, kar je božjega.
Nadalje pri primerjavi škode, ki sta jo povzročila nacizem v Nemčiji in komunizem v Sloveniji, ne smemo prezreti dejstva, da se načrtno uničevanje katoliški Cerkve na Slovenskem ni pričelo leta 1945 s prihodom komunistov na oblast, temveč že leta 1941 po vdoru nacistov v Slovenijo, ko so čez noč bili izgnani skoraj vsi slovenski duhovniki z Gorenjske (200) in s Štajerske (300), (tako da je bilo redno dušno pastirstvo na veliko veselje komunistov onemogočeno), kar je ustrezalo izrecnemu Hitlerjevemu povelju, katero je fiihrer dal po zasedbi na Koroškem: Vor allem muss die klerikale Partei ausgerot-tet werden (Op. 266). Hkrati se je pričelo plenjenje cerkvene imovine in kvarjenje mladine. Tudi grozote državljanske vojske z njenim apokaliptičnim koncem so v veliki meri nasledki in posnemanje nacističnega divjanja.
Sploh ie škodo, katero je komunizem v Sloveniji med vojsko in po njej povzročil katoliški Cerkvi, v veliki meri treba pripisovati nacizmu, ki je z vdorom na
slovensko ozemlje in s svojo divjostjo utrl pot na oblast komunistom, ki pa so po nacistih izgnanim duhovnikom vendarle omogočili vrnitev na župnije.
140.	Ako nacizem katoliški Cerkvi na nemškem ozemlju res še daleč ni toliko škodoval kot komunizem v Sloveniji, bi pač moralo biti v Avstriji, recimo, veliko več duhovniških poklicev, kot jih je v Sloveniji, a v resnici ni tako. Bivši graški škof Schoiswohl je celo imel za primerno, da je svojim bogoslovcem večkrat stavil za zgled slovenske bogoslovce. Tudi cerkve bi morale biti v Avstriji bolj polne kot v Sloveniji. V resnici pa se sezonski delavci iz komunistične Slovenije ob nedeljah čudijo praznim cerkvam v Avstriji in okoliščini, da so ob nedeljah morali delati na škofijskem posestvu (Op. 240).
Ne bilo bi pa župniku Mucherju težko dokazati, da je nacizem na nemškem ozemlju katoliški Cerkvi škodoval manj kot komunizem v Sloveniji, ako misli pri tem le na ponemčeno Koroško, ker je bilo ondi že pred njim versko življenje precej hladno. Gotovo pa tudi nemško govorečim Korošcem nacizem v verskem oziru ni bil v prid, saj vsi skupaj ne zmorejo dosti več bogoslovcev kot koroški Slovenci, ki so nacizem odklanjali in so se zato od njega okužili manj kot drugi Avstrijci.
141.	Mogli bi govoriti še o tem, ali ne bi bil nacizem v primeru zmage nad komunizmom katoliški Cerkvi še nevarnejši kot komunizem, ki utegne izgubiti svojo proti-versko ostrino v krajšem roku kot bi jo izp-ubil nacizem. Komunizem vsaj načelno priznava enakost in pravico do obstoja vsem narodom, med tem ko bi Nemci kot nadljudje nekatere druge, tudi katoliške-narode, skurali iztrebiti. Hkrati vidimo, da narod, ki mu kaka ideologija, na naj bo še tako nečloveška, pomaga, da druge narode gospodarsko izkorišča in jim vsiljuje svoj jezik, lažje prenaša to ideologijo kot od njega zatirani narodi, ki hkrati s tu-j'm jarmom tudi ideologijo tlačitelja zavračajo. Ako je to mogoče reči n. pr. o Rusih, koliko bolj in dlje bi se Nemci oklepali nacizma in z njegovo pomočjo uničevali sosedne narode in vero! Vendar naj gornie rajši kratko povzamemo:
Nacizem je povsod, kjer je mogel, in ves čas, dokler je mogel, katoliški Cerkvi delal toliko škode, kolikor je mogel in smel zaradi razmer storiti. Da Hitler ni napravil Cerkvi več škode, je to treba pri-
pisovati mednarodnemu položaju Cerkve, nadalje oziru, ki ga je Hitler zaradi svojih političnih načrtov in vojskovanja moral imeti do ljudstva, in zlasti okoliščin, da je bil vojaško premagan. Katoličani Zapadne Nemčije in Avstrijci se morajo v veliki meri prav slovanskim vojakom zahvaliti, da so nacistom onemogočili izvedbo sataskih načrtov glede katoliške Cerkve, s tem, da so odbili vojsko kljukastih križarjev in tako hkrati pripomogli, da so se na Hitlerju samemu čudovito izpolnile besede judovskega preroka, ki se berejo o božiču pri polnočnici: „Vsak vojaški čevelj, ki s hrupom nastopa, in vsako okrvavljeno oblačilo se sežge in bo ognju jed."
Po vsem tem je pač dosti tvegan poizkus zmanjševanja krivde in nevarnosti nacizma v preteklosti in sedanjosti s primerjavo škode, ki sta jo povzročila Cerkvi nacizem na nemškem ozemlju in komunizem v Sloveniji. Ker nacisti ne kažejo znamenj, da bi se v kateremkoli oziru spremenili, se o nevarnosti nacizma ne bo nikoli preveč pisalo. Zaradi trdoživosti in napadalnosti koroških nacistov je pa še posebej želeti, da bi se tudi na Koroškem naglo večalo število ljudi, ki bi se postavili po robu nacistični kliki, predno bi iztrebila nezaščiteno manjšino.
Izvajajo pritisk na oblastnike
142. Seveda se stari in novi nacisti niti z obvladanjem javnega mnenja ne zadovoljijo, temveč skušajo posredno ali neposredno vplivati na politične kroge in izvajajo očiten pritisk na vlado samo, da se niti dobronamerni politiki ne upajo ali ne morejo izpolniti člena 7 državne pogodbe. Ta pritisk na vlado je tako močan, da ga Nemci sami priznavajo.
Minister v Klausovi vladi, dr. Ludwig Weiss, ki je po materi slovenskega rodu, je pred leti zapisal, da so na Koroškem razmere pogosto močnejše od najboljših namenov nasproti manjšini (Op. 4).
Ko govori o potrebi zaščite narodnih manjšin v Avstriji, pravi dr. Gorlich: „Uradna Avstrija ima tu nedvomno dobro voljo, a vedno spet jo ovirajo nem-škonarodni šovinisti, oziroma njihova „obrambna združenja", tako da niti svojih obveznosti iz državne pogodbe nasproti slovenskih sodržavljanom še nismo docela izpolnili" (Op. 93).
Dr. Inzko pa je zapisal o teh ljudeh, da izvajajo z nacistično usmerjeno stran-
ko neodvisnih (FPO) pritisk na vladne kroge (Op. 131).
„V trezno mislečih avstrijskih krogih kot tudi med mnogimi resničnimi prijatelji Avstrije v zapadnem svetu vlada zaskrbljenost zaradi nerešenega manjšinskega vprašanja na Koroškem in Gradi-ščanskem. Vztrajno in uspešno onemogočajo rešitev sile, ki jim je sleherna drobtinica koroškim Slovencem v prid veleiz-dajstvo nad našo državo" ((Op. 122).
143. Njihovo budno oko v resnici ne prezre najmanjše prilike, da ne bi nastopili proti koristim koroških Slovencev. S pomočjo deželnega glavarja so zatrli obvezno dvojezično šolo, ni jim bila po volji ustanovitev slovenske gimnazije, na vseh snidenjih predstavnikov oblasti in manjšine so terjali ugotavljanje manjšine in s tem preprečevali izvedbo člena 7 državne pogodbe.
Ljudje, ki so oboževali Hitlerja, se ne pomišljajo zaletavati se v kanclerja dr. Klausa. Kritizirali in smešili so ga zlasti zaradi govora v Celovcu dne 9. maja 1965.
Zaradi že omenjenega leksikona so pisali na vlado protestna pisma. Poslanec dr. Emil van Tongel je v parlamentarni interpelaciji, naslovljeni na prosvetnega ministra, leksikon imenoval »škandalozno pisarijo", terjal, da se naklada uniči (Op. 238), in se tako izkazal zvestega naslednika Hitlerjevih tolp, ki so uničevale knjižnice, in vrednega druga kitajske rdeče garde, ki so njeno požiganje knjižnic celo komunisti drugih dežel obsojali.
Po priobčenju gori omenjenega osnutka programa NSKS je svobodnjaška stranka (FPO) terjala od deželnega glavarja in od predsednika koroškega deželnega zbora, naj se takoj skliče deželni zbor in zavzame stališče do programa (Op. 262), kakor da bi šlo za bogve kako nevarno konspiracijo koroških Slovencev.
144. Na Koroškem, kjer „vse politične stranke mislijo, da se morajo nanje ozirati" (Hilckman), je delo nacistov lahko. Nasproti Dunaju pa si pomagajo tudi z grožnjami. Na letnem zborovanju koroškega Heimatdiensta, maja 1967, so v strahu, da utegnejo Slovenci končno vendarle spet nekaj dobiti, bili še posebno glasni. Grozili so, da so pripravljeni proti izzivanju 2% slovenske manjšine nastopiti z vso odločnostjo in z vsemi razpoložljivimi sredstvi, da preprečijo »nesramne" in prehude terjatve slovenske manjšine, kajti to
pomeni za večino samoobrambni boj, ki ga je odločena izvajati tudi sama proti volji Dunaja, ki jo je doslej tako in tako vedno pustil na cedilu: „Če bo komu kljub temu prišlo na misel," je bilo rečeno na zborovanju v Celovcu, „da se spet uvede nasilna dvojezična šola ali postavijo dvojezični napisi ali pričenjajo rabiti dvojezični poštni žigi, bodo ljudje Heimatdiensta imeli to za nepostavno početje in odločno preprečili..." (Op. 243).
Ni torej nobenega dvoma, da so nacisti in njihovi somišljeniki tiste skrivne sile, ki preprečujejo izvedbo člena 7 državne pogodbe, in da nima nikakega smisla z Avstrijo sklepati kake pogodbe glede zaščite manjšin, ker imajo vsemogočni nacisti in njihovi zavezniki v drugih strankah izpolnitev take pogodbe za nepostavno početje in so pripravljeni proti izpolnitvi pogodbe nastopiti tudi s silo. Atentati na Južnem Tirolskem dokazujejo, da je treba nacistične grožnje jemati resno na znanje.
145. Glavno sredstvo za preprečitev izpolnitve člena 7 je bila nacistom slejko-prej zahteva po ugotavljanju manjšine. Ker poznajo koroške Slovence in vedo, kako zelo so že ustrahovani in narodno nezavedni, so prepričani, da bi se jih v sedanjih razmerah ob morebitnem ugotavljanju tako malo izdalo za Slovence, da v velikem delu dvojezičnega ozemlja ne bi bilo treba uresničiti olena 7 državne po godbe. Le v krajih, kjer bi se določen odstotek ljudi (20%) priznal za Slovence, bi se po mnenju teh ljudi začasno smel uveljaviti člen 7 državne pogodbe. Ko bi s primernimi in preizkušenimi ukrepi pripravili ugodnejše pogoje za ponovno ugotavljanje, bi seveda terjali novo glasovanje, da manjšina ne bi delala sile večini in jo raznarodovala. V ta namen hočejo čimprej izsiliti zakon o ugotavljanju manjšine. Pri tem se sklicujejo na zadevni soglasni sklep koroškega deželnega zbora ter obljubo tedanjega kanclerja Raaba, dano oktobra 1960, po katerih naj bi po koroškem deželnem zboru soglasno priporočeni zakon o ugotavljanju manjšine bil čimprej predložen državnemu zboru. Spomladi leta 1967 se je državni poslanec dr. Scrinzi, predstavnik koroške svobodnjaške stranke (FPO), sklicujoč se na te sklepe v parlamentu, spet zavzel za tak zakon (Op. 241). Ker se voditelji manjšine upirajo, se vprašanje izpolnitve člena 7 odlaša iz leta v leto. Tako nacisti dosegajo
da člen 7 po 15 letih obstoja še ni izpolnjen.
Po vsem tem vidimo, kako nespametno je trditi, da je nacizem zadeva preteklosti. Koroški Slovenci ne le trpijo nasledkov nacističnega preganjanja v preteklosti, temveč jih nacisti tudi vseh 25 let po vojski strahujejo in na vse načine pospešujejo njihovo raznarodovanje.
Sokrivda civilne oblasti
Čeravno pravi dr. Gorlich, da ima uradna Avstrija nedvomno dobro voljo, vendar tudi javne oblasti ni mogoče oprostiti vsake krivde, da je nacizem v Avstriji tako predrzen in napadalen. Njena dolžnost je, da ta »obrambna združenja" za-tre, kakor ji narekujeta točka 5 člena 7 državne pogodbe in ugled države, in deželo očisti vpliva nacistov, ne pa da si redi gade na prsih. Navajamo nekatere primere popustljivosti oblasti nasproti nacistom, da bomo bolje razumeli njeno sokrivdo za težki položaj koroških Slovencev.
Čeprav vladajoči krogi vedo, koliko je nacistom za ohranitev Avstrije, se je vladajoča Ljudska stranka na Zgornjem Avstrijskem povezala s Svobodnjaško stranko. Da je dobila deželnega glavarja, je privolila v to, da je član Svobodnjaške stranke postal poslevodeči predsednik deželnega šolskega sveta (Op. 253). Tako se je Ljudska stranka v tej deželi povezala z najhujšim notranjim sovražnikom Avstrije in si vezala roke za druge dežele in za prihodnost. Storila je to vsekakor z dovoljenjem zvezne vlade, ki je bila v rokah Ljudske stranke.
Na Koroškem je na listi Svobodnjaške stranke mogel kandidirati človek, ki je po neuspelem puču pobegnil v Jugoslavijo in iskal zavetje pri dekanu Hornbocku. Pozneje je isti hudobnež kot mogočen gesta-povec z naperjeno pištolo v roki gnal istega dekana iz župnišča na avtomobil in v Dachau, kjer je dekan kot eden prvih slovenskih duhovnikov umrl zaradi mučenja v taborišču. Avstrijsko oblast je težko oprostiti krivde, ako tak državi nezvest strahopeten, nehvaležen in krut človek more kandidirati na zborniških volitvah (Op 264).
147. Priznamo, da bi bilo težko nacistom resno stopiti na prste, ker so tako mogočni in vplivni. Kljub temu soglašamo z gori omenjenim Wiesenthalom, ki je avstrijske oblasti kritiziral in jih obtožil
brezbrižnosti. Poudaril je, da v Avstriji pripravljajo sodne obravnave proti vojnim hudodelcem zelo površno ter opuščajo ali zanemarjajo skrajno hude obtožbe. Med vojsko so številni avstrijski državljani zakrivili smrt približno treh milijonov Židov. Sodelovali so pri ustanavljanju in delovanju uničevalnih taborišč in pri nadziranju judovskih getov. Številne od teh oseb so sedaj na prostosti, čeprav so oblastem njihova imena in hudodelstva znana (Op. 259).
Bivši esesovski častnik in vojni hudodelec, Avstrijec Erich Rajakovitsch, ki je po Wiesenthalovi trditvi pripravil pokol 100.00 holandskih Judov, je iz Pirana, kjer ga je policija prepoznala (a ne aretirala, čeprav jo je Wiesenthal na hudodelca osebno opozoril), pobegnil na varno v Avstrijo, kjer si je celo drznil sklicati tiskovno konferenco, kajti v Avstriji se čuti varnega, čeprav ga išče holandska vlada (Op. 268).
Nič več ne doseže Italija. Wiesenthal je navedel primer šolskega ravnatelja, ki je leta 1966 še vedno bil v službi na Koroškem, čeprav ga je neko italijansko sodišče obsodilo na dosmrtno ječo in so o tem bile avstrijske oblasti že večkrat obveščene. (Op. 259).
Za primer, kako milo sodijo avstrijska sodišča južnotirolske teroriste, navajamo porotno sodišče v Linzu, ki je oprostilo vseh petnajst obtožencev, češ da so ravnali v „obrambo višjih koristi" (Op. 269).
Podtajnik italijanskega ministrstva, Lupiš, je avstrijskemu veleposlaniku glede atentatov na Južnem Tirolskem pooči-tal, da gre za nasledke pomanjkljivih ukrepov avstrijske oblasti. . . Kljub opominom italijanske vlade Avstrija ni sprejela ustreznih ukrepov (Op. 268).
Tudi italijanski listi se hudujejo na avstrijske oblasti, ker dopuščajo, da se sodišča norčujejo iz zakonov in nacistične teroriste na Južnem Tirolskem odvezujejo od krivde ali jim prisodijo le majhno kazen. Na italijanske zahteve, da kaznujejo teroriste, se oblast sklicuje na zakone, češ da so več kot zadostni. Vendar zakoni sami nič ne pomagajo, ako odvetniki hudodelce spremenijo v junake in oblast to tolerira. Čeprav so avstrijske oblasti obljubile, da dunajski proces proti teroristom ne bo tako mil, kot sta bili razpravi v Gradcu in Linzu in da bo „Du-naj dal zgled nepristranske pravice", sta bila oba terorista zelo milo sojena (8 in
4 mesece), potem ko je javni tožilec opomnil porotnike, da morajo popraviti vse napake storjene z oprostilnimi razsodbami v Linzu in Gradcu, in jih opozoril, da gre za človeka, ki sta prelila veliko krvi in utegneta jutri spet pobijati (Op. 270).
Ako avstrijske oblasti ne upoštevajo pritožb in kritik niti Italije in Nizozemske, niti vsemogočnih Judov glede največjih avstrijskih nacističnih hudodelcev, ni čudno, ako koroški nacisti po mili volji čepijo Slovencem na vratu in čakajo primernega trenutka, da jim ga zavijejo. Upravičeno je zapisal dr. Inzko: „Deže-la in država ne trpita le delovanja Heimt-diensta, temveč se po njem tudi ravnata" (Op. 271). Ravnata se po njem pri šolskih štrajkih, pri ljudskih štetjih, pri prepovedi slovenskih zborovanj in romanj, skratka, pri zapostavljanju Slovencev in zaviranju izpolnitve člena 7 državne pogodbe.
148.	Da gornje trditve glede milih sodb vojnih hudodelcev niso pretirane, priznavajo pošteni Avstrijci sami. „Av-strijski manifest", ki ga je 12 avstrijskih organizacij razglasilo pri avstrijski proslavi na Dunaju dne 31. oktobra 1963, pravi med drugim: „Dogodke pri nekaterih obravnavah vojnih hudodelcev občuti vsak Avstrijec kot sramoto" (Op. 113).
Ni torej prehuda Wiesenthalova trditev, ki glede nepovoljnega odmeva ravnanja avstrijskih oblasti izven Avstrije pravi: „Če bo to vprašanje ostalo nerešeno, bo Avstrija kriva pred zgodovino in bo za vedno škodovala svojemu ugledu" (Op. 259).
Sokrivda avstrijske javnosti
149.	Spet pa ni vse krivde za nacistično predrznost metati na oblast. Da so nacisti tako nasilni, ima veliko krivdo avstrijska javnost. Izvršna oblast pri najboljši volji ne more iti docela mimo in prek zakonodajne oblasti, poslanci pa so v veliki meri odvisni od javnega mnenja. Velik del javnosti, katero nacisti terorizirajo ter v njej ustvarjajo javno mnenje in sebi naklonjeno miselnost, nima poguma in moči, da bi naciste obsodila in se jim postavila po robu. Drugi del javnosti pa z nacisti soglaša, jih zagovarja in opravičuje, češ da je treba pozabiti pre-feklost in da so atentati le nasledek nenehnega ignoriranja narodnih pravic nemško govoreče manjšine (Op. 272). Pravil-
no je kardinal dr. Konig ob narodnem prazniku leta 1966 v govoru po televiziji krivdo za mile obsodbe nacističnih hudodelcev pripisoval avstrijski javnosti, ko je dejal: „Če so nekatere razsodbe v zadnjem času škodovale ugledu Avstrije v svetu, ni krivda sodnikov. Oni so nosilci in tudi žrtve tiste nevarne avstrijske men-talitete, ki se noče priznati krivo za svojo preteklost in misli, da se lahko izogne vsaki lastni krivdi, sklicujoč se na krivdo drugih" (Op. 273).
150. Po tej čudni mentaliteti avstrijskih Nemcev so avstrijski nacisti v podobnem privilegiranem položaju kot indijske svete krave. Čeprav mnogi Avstrijci v njihovo svetost ne verujejo, niti jih dosti ne cenijo, se jih vendarle niti vlada, niti stranke, niti časniki ne upajo dotak niti, da se ne bi zamerili javnemu mne-
nju in nacistom samim. Tako morejo tudi koroški nacisti po mili volji početi, kar se jim zljubi, in koroške Slovence nenehno zbadati z rogovi.
Koroški nacisti ne delajo atentatov z dinamitom, Kakor jih delajo njihovi pajdaši na Južnem Tirolskem. Pač pa jih izvršujejo nenehno na dušo slehernega koroškega Slovenca. Ti atentati sicer ne vzbujajo svetovne pozornosti, a zato niso nič manj nevarni in njihovi krivci in sokrivci nič manj obsodbe vredni. Zato pa bi tudi ravnanje nacistov s koroškimi Slovenci vsak Avstrijec moral občutiti kot sramoto, trajno zmanjšanje ugleda države in krivdo pred zgodovino. Ker se zaradi čudne avstrijske mentalitete mnogi Avstrijci do te višine še ne morejo povzpeti, je toliko jasneje, da koroški Slovenci nujno potrebujejo ustreznega varstva in uspešne zaščite.
OPOMBE
Opombe do 220 in pomen kratic glej v prejšnjih letnikih Zbornika. Stran je včasih naznačena kar v tekstu za številko opombe.
221: V. Vauhnik, Nevidna fronta, 1965, str. 237.
222: DŽ 1939, 5, str. 97.
223: Lojze Ude, Avstrija, pangermanizem in Koroška. Koroški Zbornik, Ljubljana, 1946, str. 605—653.
224: Dr. Gregorij Rozman, Koroški plebiscit, Čas, Ljubljana 1921, zv. 1-2, str. 113 do 126. Prim. Dr. Jakob Kolarič, Škof Rožman, Celovec 1967, str. 333—336.
225: Bogo Grafenauer, Germanizacija treh Avstrij, Koroški Zbornik, str. 249—276.
226: France Škerl, Koroška v boju za svobodo, Koroški Zbornik, str. 493—603.
227: NT 1968, 10, str. 5 in NT 1968, 11, str. 6.
228: Svob. Slov. 1968, 3, str. 2: Ob obletnici obglavljen j a selskih žrtev.
229: Dr. Miha Krek, Iz življenja in dela dr. A. Korošca, ZSS 1961, str. 75 si. (Seidler) in dr. Tine Debel j ak, Pot do prve slovenske vlade, Svob. Slov. 1968, 19, str. 4 (Czemin).
230: Koroški Zbornik, str. 397.
231: Franc Resman, Iz dnevnika slover-skega izseljenca, NT 1967, 26. — 1968, 6.
232:Dr. J. Tischler, Ob spominski proslavi koroških Slovencev, NT 1967, 16.
233: NT 196, 6.
234: NT 14, 11. 1947, prim. NT 1967, 16.
235: Slovenska Država 1967, 5, str. 3. — Glej 7' del, 85.
236: NTK 1966, 38.
237: NT 1967, 9, str. 3.
238: NTK 1966, 33.
239: NT 1969, 35, str. 5.
240: Družina 1968, 23.
241: NT 1967, 10.
242: NTK 1966, 35.
243: KG 1967, 23.
244: NT 1967, 22, str. 4.
245: KG 1967, 20, str. 2 in NT 1967, 20.
246: KG 1967, 19.
247: NT 1967, 23.
248: NTK 1966, 39, str. 6 in NL 1966, 8. str. 6 (Dobesedno: Buge waz primi, gralva Venus). Bernard Šponhajm (1202—1256) je bil koroški vojvoda in „gospod na Kranjskem." Njegova dvojezičnost dokazuje, da so Šponhajm i težili za uresničenjem načela, katero je zapisal štajerski kronist Ottokar Geul v začetku 14. stol.: „Der windische herre windischer rede sol es pflegen" (Gospod Slovencev naj goji govorico Slovencev). NT 1967, 2, str. 6. šponhajmovci so na Koroškem, ki je leta 976 postala samostojna Vojvodina, vladali od leta 1122—1365. Vojvodska oblast je postala dedna že leta 1077 in je bila sprva 45 let v družini Eppenstein. Leta 1365 ja ta oblast prešla na Habsburžane. Zadnji Hab< sburžan, ki se je dal v celotni starodavni obliki ustoličiti na knežjem kamnu pri Krnskem gradu 18. 3. 1414, je bil Ernest Železn:. Tedanjega ustoličevalca Čatra in njegovo naslednike je oprostil davkov in jih naprav;l za svobodnjake. Ta knez je umrl leta 1424 in je pokopan v samostanu Rain na Štajerskem (Op. 267, str. 184). Za njim so ustoli-čenje nadomeščali s poklonitvijo deželnih stanov in fevdno prisego ob vojvodskem prestolu blizu Gosposvetske cerkve, vendar se je cesar Maksimilijan (umrl 1519) še nameraval ustoličiti po stari navadi. Še leta 1597 je poznejši nemški cesar Ferdinand II. zasedel knežii kamen in dajal odgovore v slovenskem jeziku. Leta 1651 je vojvodski kmet zadnjič ustoličeval, čeprav le vojvodo-vega zastopnika. Po tem letu se je pokloni-tev vršila le še v celovškem deželnem dvorcu, toda tudi tu je bila fevdna prisega za
slovenske fevdnike do prve polovice 18. stoletja v slovenskem jeziku. Poslednjič se je deželno plemstvo poklonilo zadnjemu Hao-sburžanu, cesarju Karlu leta 1728, ki je še prosil stanove, naj ga oprostijo pokloni tve na Gosposvetskem polju. Po slovesni poklo-nitvi v Celovcu je pri slavnostni pojedini sedel tudi svobodnjak čater s sinovoma in desetimi sorodniki. Cesar mu je potrdil stare svoboščine. Isto je storila leta 1744 cesarica Marija Terezija, zadnja Habsburžanka. Ro-dovina habsburško-lotarinška (1780—1918) se za ustoličenje ni menila, ker ni doumela in cenila veličine njegovega demokratičnega duha. Pač pa je ta duh, kot je dokazal dr. Jože Felicijan, vplival na oblikovanje ustave Severne Amerike in po njej prešel v vse moderne ustave, torej tudi v avstrijsko, čeprav si Avstrijci glede narodnih manjšin še do danes niso v celoti osvojili njegovega duha. Kamen, ki so Habsburžani zavrgli, je postal temeljni kamen moderne demokracije. Padel je tudi na Habsburžane in stri nje in njihovo monarhijo. Ako bi bili ostali zvejti ustoličenju in njegovemu duhu, bi mogli šu danes biti vladarji srednjeevropskih narodov'. Posestvo vojvodskega kmeta je bilo prodano Ista 1800. Zadnji član iz rodu ustoličevalcev, Gregor Čater, je umrl leta 1823 v Celovcu. Spomin na nekdanjo zgodovinsko vlogo ta svobodnjaške slovenske rodovine je bil tako močan, da so se pogreba udeležili velike množice ljudstva. Leta 1973 bo torej poteklo 150 let od smrti zadnjega člana rodovine ustoličevalcev koroških knezov in vojvod. Val-vazor, ki je tudi popisal ustoličenje, naglasa, da stoji vojvodski stol na slovenskih tleh. Vojvodski stol stoji še danes na svojem mestu, knežji kamen pa je spravljen v Celovcu (NT 1969, 33, 1 in Fran Erjavec, Koroški Slovenci, 3. zv., str. 317—320. Glede pisma Otiusa Popu glej isti vir, str. 284 si.) V sredi prejšnjega stoletja je bila gospo-svetska župnija čisto slovenska, razen priseljenih uradnikov, gostilničarjev in trgovcev ter 14 družin v sosednjih vaseh (Kor. Zbornik str. 120 in 128, Eispieler v pismu Petru Kozlerju). Po zasebnem štetju je imela Gospa Sveta leta 1910 še 526 ali 25% Slovencev (Kor. Zbornik str. 178). Leta 1920 je bil pod stolpno uro božjepotne cerkve odstranjen slovenski napis: „Ena bo tebi zad-
nja bila." Za sedanjost nam ve povedati župnik Mucher, da je Gospa Sveta čisto nemška (rein deutsch). Tako le še nemško ime kraja (Maria Saal — Marija v sal — v selu) priča, da je bil kraj slovenski.
249: Rupertusblatt, Salzburg, 1967, 27, str. 12. Jubilaum in Karnten. Kot v odgovor, po kaj hodijo Kranjci na Koroško, piše list, da je škof Modest leta 767 zgradil cerkev sredi dežele blizu starega mesta Virunum, poznejšo Gospo Sveto. „Od tedaj je ta kraj glavni romarski kraj Slovencev s Koroške in Kranjske" (Salzburg und Gurk, 23. 7. 1968, str. 2).
250: NT 1967, 21, in KG 1967, 39.
251: NT 1967, 34, str. 2. Ker bi mogel list navajati tudi ime Einspielerja, naj omenimo, da velja za ta priimek podobno kot za priimek Tischler. Stara oblika je bila Hant-spieler, slovensko rokohitrc, človek, ki s spretnimi rokami vara in zabava ljudi. (V. D. 1962, 3.)
252: NT 1967, 31.
253: NT 1967, 46.
254: NT 1967, 17.
255: NTK 1964, 30.
256: NT 1967, 19, str. 4.
257: NTK 1966, 31, str. 1.
258: Družina in Dom 1967, 9.
259: NTK 1966, 45, str. 2.
260: NT 1967, 49.
261: NT 1967, 15, str. 8.
262: NT 1968, 20, str. 4.
263: NT 1968, 5.
264: Miguel Fower, La peroecucion NAZI contra el cristianismo. Buenos Aires 1911, 220 strani.
265: NT 1967, 24, str. 4.
266: Predvsem mora biti klerikalna stranka iztrebi j ena. OU 1963, 5-6, str. 157—169 v članku: Zvestoba slovenskega naroda do Cerkve in Sv, Stolice.
267: Naši rajni duhovniki, Celovec 1968, 491. strani.
368: NT 1967, 41.
269: NT 1967, 24, str. 2.
270: Domenica del Coriere 1968, 13, str. 8, La facile giustizia austriaca, in 15, str. 6, Condannati due terroristi.
271: NT 1967, 24, str. 1.
272: NT 1967, 28
273: NTK 1966, 44, str. 2.

Dr. Milan Komar — Listi iz dnevnika Jože Košiček — Dr. Korošec v dunajskem parlamentu M. I — Koroški plebiscit: Pred petdesetimi leti Andrej Tišler — Nekaj spominov na Koroško ob 50-letnici plebiscita Jože Lekan: — Maribor ob izbruhu vojne leta 1941 Rafael Rabič: Rab — taborišče smrti Jože Košiček — Dokumenti iz arhiva dr. Kreka Dr. Frido Pogačnik — Dr. Ludvik Puš — Dve pričevanji Dr. Vinko Brumen — Kdo bodi sodnik? Anica Kraljeva — Skromen spomin velikemu knezu Dr. Tine Debeljak -— Donesek k stoletnici naravoslovca Ivana Regna Pavel Fajdiga — Tone Mizerit — Komunistična prevratnost v latinski Ameriki Dr. Ljubo Sire — Ali je vse mirno na vzhodni ekonomski fronti Jože Košiček — Pavel Fajdiga — Miloš Stare — Spomini na Jožka Krošlja


DR. MILAN KOMAR
listi iz dnevnika
FAUST IN M E F I S T O. — Leta 1930 je bila podeljena Siegmundu Freudu Goethejeva nagrada, takratno najvišje nemško literarno priznanje. Tajnik Odbora za Goethejevo nagrado je ob tej priložnosti pisal očetu psihoanalize in v pismu omenil, da je „mefistofelično teženje v brezizhodno razočaranost le neločljiva druga stran faustovskega oboževanja človekove ustvarjalne sile". Freud omenja navedeno misel v odgovoru, s katerim je sprejel nagrado, in pristavlja, da še nihče ni do tedaj razbral z večjo jasnostjo njegovih »najglobljih osebnih nagibov".
Omenjena diagnoza je globoka, nadvse globoka. Vredna resnega premišljevanja in neprestanega povračanja. Človekovo ustvarjanje je soustvarjanje, to se pravi, sodelovanje. Ko človek ustvarja, se opira na že ustvarjeno dejanstvo. Zato mora najprej gledati, motriti. Tu temelji pravilo, da je motrenje pred delovanjem. Misel najprej odkriva, potem šele ustvarja Kjer tega ni, ne more biti stika z že bi-vajočim dejanstvom, ustvarjanje postane, kakor da bi bilo „ex nihilo", pa to ne morda v smislu, da je iz niča nastalo nekaj, kajti kaj takega je zmožen le Bog, temveč v smislu, da je ustvarjeno narejeno zgolj iz niča, da je nič, da zato nima trdnosti, nima smisla, ne nudi opore, da skratka ni. Odtod neizogibna razočaranost in tesnoba, ki je čustvo praznote in obdaja-jočega niča.
Mefistofelično razočaranje se drži kot senca vseh faustovih podvigov človeštva. Kjer je napihnjenost največja, je grenkoba razočaranja najbolj trpka. Brez motrenja, brez odkritja in sprejetja, brez sodelovanja ni bivanjske polnosti. Priča je Freud. V tej zadevi še celo pomembna priča.
ERIK H. E R I K S O N. — „V naši dobi neomejenega tehnološkega razmaha bistvo vprašanja tiči v tem, kako določiti, kaj naj človek izbere, da ne bo rabil, da ne bo iznašel, da ne bo izkori-
ščal, da ne bo s tem izgubil svoje identitete." (E. H. Erikson, Insight and Res-ponsability, Northon and Comp. New York. IV). Toliko knjig je na trgu, v knjižnicah, navedenih v bibliografskih priročnikih, da se je treba odločiti, česa ne bomo brali, za kaj se ne bomo zanimali, katera vprašanja bomo prezrli in pred kakšnimi literarnimi sirenami si bomo mašili ušesa. Toliko potrošnih predmetov nam ponuja reklama, toliko zapeljivih stvari nam vsiljuje trgovina, ki s svojimi lovkami posega v hišo, v dom, v same možgane, v podzavest, da se bomo morali odločiti, za kaj bomo postali neobčutljivi, čemu bomo zaprli vrata, komu bomo krepko rekli v obraz: „Ne!", da ne bomo v vrtincu potrošniškega obilja izgubili pred očmi, kaj smo in v čem obstoji naša bit, da se ne bomo v splošni razpršenosti razpršili še mi sami in se izničili gmotni blaginji na čast. Tako v prenasičenosti blaginjske civilizacije prihaja na prvo mesto med krepostmi, kot bivanjsko neogibno potrebna, krepost duhovnega uboštva.
NA O B O D U. — Ne bi bilo točno jih imenovati hlapce, sužnje, podložne duše ali kaj podobnega. Ti ljudje verjetno niso hlapci niti sužnji niti podložniki. Ti ljudje ne prenesejo središča. Nočejo biti v središču. Zato silijo na obod, na periferijo. V središču je treba izbirati, tam padajo odločitve. Obzorje je nedvomno tam večje, pa tudi končnost je večja. Kadar človek zavzema neko stališče, se že omeji. V središču se je tudi težko izogniti odgovornosti. Za vsako odločitvijo nas čaka odgovornost, Odgovornost pa pomeni težo, breme, oviro. Na obodu se zdi, kot da je več svobode, več nevezanosti, več nedo-ločenosti in zato manj omejitev in manj končnosti. Povsod pa, kjer padajo odločitve, se že vzpostavlja neko središče, odtam že prihajajo pobude, tam se že nekaj ustvarja. Zato, če hočemo živeti res na obodu in ga ne spreminjati v središče, se je treba izogibati odločitev, ne zavzemati
stališč, gledati, opazovati in se ne vezati. Tako se izoblikuje obodna miselnost. Ne-zaupna do središča. Do vsakega središča. Še do tistega, ki ga človek nosi v samem sebi, ker je oseba. Obodnost razoseblja, In tisti, ki jim gre za razosebljanje, radi širijo obodno miselnost. Nekateri, se zdi, delajo to zavestno, načrtno. Drugi pa, se zdi, delajo to, ker ne prenesejo okrog sebe drugih središč, čeprav malih, ker se hočejo obdajati z voljno gmoto, ki ne nudi odpora.
Ne bi bilo točno jih imenovati hlapce, sužnje, podložne duše ali kaj podobnega. Ti ljudje verjetno niso hlapci, sužnji ali podložniki. Ti ljudje ne prenesejo središča, iščejo neko svojo svobodo, obodno svobodo in nevezanost, ki jih zelo približuje hlapčevstvu.
REBELION DE LAS MASA S. — Zadnje čase pogosto segam po Orte-govi knjigi „RebeIion de las masas" in jo toplo priporočam prijateljem in znancem. Ne morda zato, da bi izgubljali čas z obsojanjem slabega okusa množičnega človeka ali z neplodnim zgražanjem nad nešte-vilnimi pojavi potrošniške lažne kulture, temveč da bi izpraševali vest samim sebi. Ortegovo besedilo namreč odlično služi kot izpraševalni obrazec. Masifikacija ne prodira samo med družbeno nižje stoječe sloje ali med kulturno nepripravljene in umsko ter srčno neizoblikovane imejite-lje srednješolskih in višješolskih diplom, nasprotno, masifikacija danes ogroža vsakogar. Vprašanje masifikacije je etično, človeško, osebnostno vprašanje, ki šele v naslednji stonnji dobi družbeni in kulturni značaj. Vsi lahko doprinašamo k splošni riasifikaciji, ki je splošno razosebljanje in razčlovečanje, pa čeprav govorimo in nastopamo proti njej. Na primer, če popuščamo v naši notranjosti psihologiji ..samozadovoljnega gospodiča", ki je lik z veljavo „supra tempus et supra locum" in za katerega je značilno:
„1. — prirojeno in zakoreninjeno prepričanje, da je življenje lahko, dano na-vrh, brez tragičnih omejitev; in zato se vsak povprečen posameznik lahko čuti go-spodovavca in zmagovavca, kar ga
2. — nagiba, da se uveljavlja tak, kot je, da ima za dobro in dognano svoje moralno in intelektualno premoženje. To zadovoljstvo s samim seboj ga zapira pred vsako zunanjo zahtevo. Zato noče poslu-
šati, zato noče pretehta vati svojih mnenj in zato ne računa z drugimi. Ker se čuti močnega in sigurnega, ga neprestano muči skušnjava, da bi razkazoval svojo premoč. Zato ravna, kakor da bi samo on in njegovi privrženci bivali na svetu. In zato
3. — se vtika v vse, uveljavljajoč svoje vulgarno mnenje, brez ozirov, pomislekov, ovinkov in zadržanosti, po načinu „direktne akcije." (Ortega, op. cit. XI cap. La epoca del „senorito satisfecho.")
Da zapademo tej psihologiji je dovolj, da smo napuhnjeni. Ali pa, da smo duhovno lagodni. Ali pa, da so nas okoliščine na rokah nosile. Ali pa, da smo dobro hranjeni in imamo trdne živce. To se pa zgodi lahko kjerkoli: na deželi ali v važnem središču, na univerzi ali med neizobražena, v duhovskem semenišču ali med kandidati za pridobitne kariere, na vodstvu ali med podrejenimi, med naprednjaki ali med konservativci, med nemirnimi stremu-hi ali med neiztirljivimi uravnovešenci.
BREZ OČETOV. — Rasel je med nemočnimi ljudmi in jih je s svojim talentom lahko obvladal. Zdi se, kot da bi bila njegova pot postlana s samimi zmagami. Lahkimi zmagami, ki ne zahtevajo dolgih trudapolnih borb in ki ne poznajo zamudnega čakanja, omahovanja med dvomi, ma-lodušnosti in obupavanja. En sam dolgoleten, zaradi cenenosti dolgočasen „veni, vidi, vici." Dolgočasen za druge, pa tudi za njega samega. Ko je po končani univerzi začel znanstveno kariero, se zdi, d? tudi ni našel kakega močnega človeka, ki bi ga ne vzel tako čisto zares, ki bi ga malo pritisnil k tlom in mu dal tako možnost, da v stiski in trpljenju nekoliko bolj dozori. Ali pa ga je morda našel, pa je bil že tako navajen pritrjevanja in občudovanja, da potrebe po zorenju ob zrelih možakih sploh ni čutil več. Sedaj verjetno zanj ni več pomoči. Vsej njegovi umski proizvodnji nekaj manjka. Manjka soli. Vrstice njegovih spisov izdihavajo plehkost, lahkotnost, netežnost in netehtnost. Spisi se kopičijo, a on v njih ne raste. Ni soočanja z nikomer. Ni poglabljanja ne v lastno, ne v tuje. Delo ne grize v stvarnost, ampak pleše, vedno bolj zapleteno pleše po površini. Ker nikjer ni zasidran, ne more nikogar usmerjati. To pa je velika prednost za ljud', '"i nočejo smeri, ali bolje rečeno, ki iščejo brezsmernost, ker se nočejo ničemur udinjati, z nikomer soočiti ter jih 2a"o ne zanima poglabljanje ne v svoje, ne
v tuje. Med takimi ljudmi ima on nedvomen uspeh. Znanstveno-družaben uspeh, ki bi se ga izplačalo podrobno analizirati. Določene oblike družabnega življenja so tako daleč od resničnega umskega prenikanja v stvarnost, da se v njih lahko uveljavi samo, kdor stopica po obodu in ne gre v središče problemov. Uspeh v taki družbi je že ocena, je že sodba.
KRSTINKATEKIZEM. — Takole pravi Jean Paul Sartre: „Dejansko, karkoli storimo, že naprej določamo: v očeh kristjanov so ateisti samotarji, ki jih označuje čisto zanikanje; v resnici pa so ateisti spet skupina (z drugimi pravili, z bolj rahlimi vezmi ipd.) in otrok mora iti bodisi na ateistični bodisi na krščanski krst. Resnica, trda za liberalce — kajti vsaka resnica je trda za občutljive liberalne duše — tiči v tem, da se moramo odločiti za otroka, ne da bi ga mogli vprašati za mnenje, glede smisla vere (to se pravi, svetovne zgodovine, človeštva) in da bo on, kakor koli smo ga že usmerili, nosil vse življenje težo te naše odločitve. Res pa je tudi, da ga bo ta odločitev opredelila samo toliko, kolikor jo bo on sam notranje svobodno privzel, da mu ne bo mrtva meja, ki mu jo je določil oče, ampak prosto prisvojena samoomejitev." (Cri-tique de la Raison dialectique, str. 491-492.)
Na to Sartrovo misel se spominjam, ko opazujem med nekaterimi študenti in profesorji strop", že obsesivno izogibanje vsakega „krsta", vsakega „katekizma", da se ne bo oskrunila s tem svoboda osebne sodbe in izbire. Izkušnja uči, da ni bolj zanesljive metode za izničenje vsake osebne izbire in samostojne sodbe kot tak nevtra-lizem. Tudi univerzitetni študiji, tudi po-univerzitetna študijska izpopolnjevanja potrebujejo neprestanih ,,krstov" in ,,katekizmov". Kogar določen „krst" ali določen „katekizem" ne nrepriča, se bo v boju in trenju z njim lahko usmeril drugam in tukaj spet izkušnja uči, da ravno od tam prihajajo najplodnejše kritike in najzanimivejši koraki naprej.
ŠOLSKOST. — Lepo, čisto, izdelano besedilo. Jasna, urejena poglavja. Skladno prehajanje od teme do teme Nikjer nič preveč, nikjer nič premalo. Nepretežko, neprelahko branje. Zanimanje ne popusti prav do konca knjige. In vendar! Nekaj nas ne prepriča. Nekaj nam ne tekne. Kot če bi človek jedel umeten
kruh ali sintetično meso. Kaj je to? Šol-skost.
Knjiga je šolsko delo. Ni učbenik, a je, kot da bi bil učbenik. Je pisana na univerzitetni ravni, a vendar je v njej nekaj neakademskega.
Poiščem druga dela istega pisca: šol-skost. Prelistam nekaj njegovih prispevkov po revijah: isto. Šolskost je vrag. Je neka oblika nerealnosti. Neka oblika dostojne frivolnosti, urejene neresnosti, na zunaj zavzete notranje nezadanosti.
KREPOST ZVESTOBE. --,,Kadar se Hamlet, čustvena žrtev nezvestobe svojih staršev, vprašuje: 'Biti ali ne biti?' dokazuje z dejstvi in besedami, da zanj 'biti' pomeni 'biti zvest' (samemu sebi, ljubezni, kroni) in da je vse ostalo smrt." (Erik H. Erikson, op. cit. - IV) „Zvestoba je vogelni kamen naše istosti" (ibidem). Brez zvestobe ni rasti, ni dozorevanja. Zato je zvestoba po mnenju psihiatra Eriksona prepotrebna krepost mladostne dobe. Brez nje se mladost neskladno razvija. Z mladostno upornostjo je neločljivo pomešana močna potreba po zvestobi. Včasih ne bi bilo pravilno govoriti o pomešanosti, ker upornost sama izvira iz nezadoščene potrebe po zvestobi, po istosti, po bivanjski konsistenci. Starejši rodovi morajo mladim posredovati vsebino njihove zvestobe in jih potrjevati v njej. To pa ne gre brez skrajne poštenosti s strani starejših.
FELICE BALBO. — „Nad sodobnim svetom vlada Heglov nauk o človeku, ki je prodrl do množic v Marxovi poljudni obliki. Rekli bi lahko, da se v tem uveljavlja človeška dejavna sila, ne pa člo-človeška bit ali človeško dejanje (actus humanus)." (F. Balbo, Opere, str. 882-883.) Človeške dejavne sile ni brez človeške biti, a s tem še ni rečeno, da vsak razmah človeške dejavne s'le utrjuje človeško bit, še manj pa, da pospešuje človeško dejanje (actus humanus). Bivanjska polnost končnega bitja, kot je človek, je v zvestobi do lastnega bistva, splošno človeškega, če gre za človeka kot takega, posamično osebnega, če gre za posameznika. Zunaj te zvestobe, zunaj teh bistvenih mej (termina) nam grozi razblinjenie, izničenje (ex-terminacio). Priznati meje pa pomeni priznati končnost kot nekaj konstitutivnega. Naša bit je končna; biva, ker se udeležuje neskončnega božjega bivanja, je bistveno odvisna,
ker je ustvarjena. Hegelizem je zanikanje vsega tega. Končnost, posamičnost in osebnost so prehodni, nekonstitutivni, bistveno nevažni pojavi. Važen je splošni razmah. Heglov nauk o človeku poganja svet v splošno gibanje, v celotno dejavnost, kjer posamično bitje ne igra vloge in je o zvestobi lastnemu bistvu nemogoče govoriti. Vendar so človeške dejavne sile, sile končnih bitij. Po Heglu se te usmerjajo zgolj v splošen razmah in ne služijo razvijanju in utrjevanju končnih bitij. Končne sile služijo za zanikanje končnosti, da se tako uveljavi panteistična neskončnost, ki je od tega sveta. Je v tem nekakšen radovoljen samomorilski patos, čudno iskanje tiste „žive brezosebne lepote", o kateri govori neki Heglov mladostni zapisek (Nohl, 341,31-342, 19).
„ S C H U N D " I N „ K I T S C H ". — Da bo stvar pojmovno jasnejša, bomo ohranili nemška izraza. Slovenska „plaža" po Pravopisu lahko pomeni „Schund" ali pa „Kitsch". Drugi izraz, ki ga slovarji dajejo za „Kitsch" je pa „zmazek" (npr. Tomšič, Nemško slovenski slovar), ki pa ne ustreza tukaj mišljenemu pojmu „Kitscha."
Bistvo „Schund"-a je čisto pozunanje-nje pogleda: obilica zunanjih dejstev in zapletov, ki pomagajo odvrniti pozornost od perečih notranjih vprašanj ali pa od notranje praznote. Zunanja dogajanja ne smejo buditi notranjih odmevov. Zunanjost mora biti sama sebi zadosti. Brez te samozadostnosti ni „Schund"-a. Zunanjost je tukaj nadomestek („Ersatz") lastnemu notranjemu življenju. Kot antropološka kategorija — in ne kot zgolj literarna — se „Schund" uvršča v širšo kategorijo „na-domestkov". Gre za mehanizem nepristnosti. „Schund" je tudi mašilo, umetno polnilo (italijansko: „riempitivo"). Gre torej za mehanizem „anti-vacuum". In ker praznota povzroča tesnobo, gre tudi za obrambo proti tej vrsti tesnobe. Ker „Schund" kljub vsej zunanji razgibanosti ne hrani in ne pospešuje osebnostne rasti, gre za mehanizem ohranjanja notranjega „status quo", mehanizem negibnosti, srčne sedentarnosti: za konservativno držo v najslabšem pomenu besede. Gre končno za mehanizem neudinjanja ali neudeležbe, kajti kjer ni notranjega odmeva na zunanja dejstva, o kakem udinjanju ali zadanosti ni mogoče govoriti, čeprav se človek ceneno istoveti z dogajanjem in njegovimi protagonisti.
„Schund", kot širša antropološka kategorija, ni omejen na čtivo, radio, televizijo ali kino. „Schund" je lahko celotni osebnostni slog. Slog družinskega življenja. Slog določenega družabnega življenja. Prodre lahko na politično, ekonomsko področje, na univerze, celo v — filozofijo in teologijo.
„Schund" (in ne le „Kitsch", kot sodi Elemire Zolla) je nedvomno sestavna prvina potrošniške množične lažne kulture. „Schund" se izvrstno ujema s potrošniškim načinom mišljenja: vedno nov „stock" novic, podatkov, informacij, „story", dogodkov ipd, ki ne zahtevajo nobenega resničnega soočanja, nobene muke, težave in resnobe, ker ni nobenega stvarnega prilagajanja obstoječemu dejanstvu.
To zadnje manjka tudi pri „Kitsch"-u. Tudi pri „Kitsch"-u ni soočanja, ni muke in resnobe srečanja z obstoječim de-janstvom. Samo da ne gre tukaj za zunanjo stvarnost, ampak za notranjo. Za tisto, ki jo imenuje Michele Federico Scia-cca „oggettivita interiore". Tudi „Kitsch" je nadomestek („Ersatz"). In sicer za resnično vzvišena doživetja. Človek, ki noče plačati visoke cene, ki jo taka doživetja zahtevajo, si pomaga s „Kitsch"-em in okuša potvorjeno čustvo. Čuti se vzvišenega, ne da bi pri tem v resnici kaj napredoval. Tudi „Kitsch" je mehanizem negibnosti, notranjega „status quo", konservativnosti v najslabšem pomenu besede. Tudi „Kitsch" je obramba pred notranjo praznoto in tesnobo, ki iz nje izvira. Tudi „Kitsch" je zato mašilo, polnilo. Tudi „Kitsch" ni zgolj literarna ali umetniška kategorija, ampak splošno antropološka. Postane lahko osebnostni življen-ski slog ali pa slog določenega družabnega življenja. Prodre lahko na vsa področja in dejansko tudi prodira.
V nekem smislu je „Kitsch" nevarnejši kot „Schund". Zastruplja notranjost in onemogoča notranjo rast na njenem lastnem terenu. „Schund" notranjosti kot take ne kvari, deluje samo, kakor če je ne bi bilo.
Pri obeh, pri „Schund"-u in pri „Ki-tsch"-u gre na dnu za neko strahotno nerealnost. Dano dejanstvo je na-porno, ker je od-porno in trdno v sebi. Naša lagodnost (ali pa naša gospodovanjaželjnost) pa bi rada, da bi bilo vse mehko in lahko gnetljivo kot vosek ali ilovica. Stari Grki so dejali „Chalepa ta kala — Lepe stvari so težke." Stari in novi sofisti pa uče ravno nasprotno.
LUKA C S EVA ZMOTA. — „Heglov pojem dialektike dobi svojo posebno barvo in se tako razlikuje od vita-lističnih in Diltheyevih trivialnosti ravno zaradi razgibanega zagona, ki gre preko skrajnosti: razvoj ne poteka zdržema. Ta ne-zdržemnost izvira iz izkustva družbe, ki je v neprestani borbi in nikakor je ne smemo jemati za kak umeten umski obrazec: zgodovina sveta, ki ne pride do sprave s samim seboj in protislovja, ki predstavljajo njegovo resnično in edino ontologijo, so istočasno formalni zakon te zgodovine, ki, s svoje strani, napreduje izključno v protislovjih in neizrekljivih bolečinah. Hegel je bil rekel o tej zgodovini, da je žrtveni oltar, tako da kljub vsemu zgodovinskemu optimizmu, ki ga tolikokrat pod-črtavajo (Schopenhauer ga imenuje nesramni optimizem"), srčika Heglove filozofije — zavest da se vsako bitje, ko se znajde s samim seboj, prekosi in odvzame — ter izgine —, ni nikakor tako daleč od Schopenhauerjeve misli..." (Theodor Wie-sengrund Adorno, Tres estudios sobre Hegel, str. 111.) „...če Heglova filozofija ne vzdrži preizkusa, kadar jo merimo z najvišjim, to je, z njenim lastnim kriterijem, se istočasno tudi uveljavlja z njim. In ta kriterij je ne-istovetnost nasprotij v borbi. S to ne-istovetnostjo trči Heglova filozofija in jo s trdim naporom komaj uspe zares upogniti. Ta ne-istovetnost je ne-istovetnost one celote, ki ni resnica, ampak neresnica, obsolutno nasprotje pravici." (Istotam, str. 51.) Tudi to kaže, da Hegel ni tako daleč od Schopenhauerja. Iz tega sledi, da sta sodobni iracionalizem in pesimizem prava brata sodobnega racionalizma in optimizma, da oba izhajata iz istih korenin: iz načela imanence in iz zanikanja transcendence. V tem je zmota Lukacsevega stalinističnega dela „Uniče-nje razuma". (Njegovo prvo večje delo ,,Zgodovina in razredna zavest" je, nasprotno, izrazito leninistično delo.) Lukacs ne vidi da je moderni imanentizem v jedru voluntarizem, aktivizem, filozofija volje in zato iracionalizem ter končno tudi pesimizem. Lukacsa vodi preveč politika in premalo filozofija.
To je jasno videl genialni Jose Ortega y Gasset v svojem posmrtnem delu „Ide-ja načela pri Leibnizu" (La idea del prin-cipio en Leibniz, Emece, Buenos Aires, 1958). Moderni filozofski pesimizem se začenja pri optimistu, racionalistu Leibnizu. Njegov optimizem je iracionalen. Nje-
gova ontologija možnega vodi v pesimi-mizem. To se je pokazalo že pri Kantu.
Če prebiramo v tej luči dela neomarksi-sta Ernsta Blocha, čigar filozofska teorija upanja je neizpodbitno racionalistična, čeprav je nastavljena nekako protiraciona-listično, v polemiki z racionalistično sklerozo marksizma. Ernst Bloch je na prvi pogled optimist, entusiast, poln upanja in vendar ni tako. Bloch je v bistvu iracio-nalist in pesimist, ker je ontolog možnega, ontolog prvenstva možnega nad dejanskim in kot tak nujno futurist, ker se možno lahko ustvari samo jutri, v bodočnosti. Njegov „eshaton" je racionalističen, osnovan na prvenstvu možnosti nad dejem. Ta pa na racionalističnem nastavku „ab nosse ad esse valet consequentia." Odtod pogled naprej, čimbolj naprej, proti najbolj oddaljeni imanenci, ker je nemogoča prisotnost, kajti ta temelji na prvenstvu dej a nad možnim, to pa spet na realističnem nastavku „ab esse ad nosse valet conse-quentia." Brez prisotnosti pa ni realnega optimizma, ki se v bistvu ne da ločiti od prave ljubezni. Gola imanenca, bi lahko rekli, nima obstanka. Edina razsežnost, ki ji ostane odprta, je drvenje naprej. Bodočnost je nadomestek za globino, za bitno trdnost, za notranji smisel in uteho v njem. Na koncu koncev gre za „slabo neskončnost", da uporabimo Heglov izraz, ki gre od končnega do končnega, brez prestanka, ne da bi prišla kdaj do resnične neskončnosti. V tem drvenju je zgodovina še nekaj slabšega kot žrtveni oltar: je površna likvidacijska miza vsega posamičnega in njegovega smisla. Tudi Bloch je kljub vsemu navdušujočem optimizu zelo blizu Schopenhauerju.
ŽENA Z BELO KAVO. — Iz Erjavčevega spisa „Ena noč na Kumu" mi je ostala v spominu podoba dobre žene, ki prodaja romarjem belo kavo, pa nima odjemalcev. Tiho, malo žalostno stoji ob ogromnem loncu dobre bele kave in ni nikogar, ki bi mu postregla. Simbol dobrih ljudi, ki imajo na razpolago nekaj navadnega, koristnega, nekaj, kar ne vzbuja pozornosti, pa je vendar vredno, nepo-tvorjeno, a jih družba tako rekoč ne opazi in njihovo nekričeče bogastvo ostane neizrabljeno. Takih ljudi, se zdi, da je dosti. Morda veliko več, kot bi si človek mislil. Taki ljudje so kot pošten cement, kot opeka, ki drži stavbo skupaj. Nimajo bleska, a blesk ni povsod potreben.
UM JE PO SVOJEM BISTVU UČLJIV. — Prijatelj psihiater mi pravi o neki svoji pacientki: „To dekle se bo rešilo, ker je inteligentno. Ker je inteligentno, posluša. Samo zato se bo rešilo." Um je po svojem najglobljem bistvu rado-znal in zato učljiv. Umen človek rad posluša, rad vidi, rad uvidi. Prodira za dejanskimi razlogi, resnica ga vleče. V spoznanju, v motrenju najde življenje. Salomon imenuje um „srce, ki posluša". Neučljivost je naopaka (vitium) volje, ki hoče predvsem uveljaviti svoje in jo stvarnost, taka kot je, ne mika. Neučljivost je samo-zaprtje, gluhost, slepota, negibnost in, ker je um odprtost, poslušanje, gledanje, prodornost, je neučljivost ne-umnost.
PROVINCIALNOST. — V
središču velemesta srečam znanca, ki mi pravi: „Čital sem oni tvoj članek. Ko govoriš o tisti zadevi, si gotovo imel pred očmi XY-a. Portret je kar dober!" Ko sem pisal o tisti zadevi, sem imel pred očmi nekaj čisto drugega in na sorojaka XY-a niti oddaleč nisem mislil. Po pravici povedano, ga niti dobro ne poznam. Pa moje zatrjevanje nič ne pomaga, moj znanec ne verjame in trdi svoje naprej. Kaj hočemo, živimo še vedno na deželi. Tudi v širokem svetu je možna podeželskost. Kajti tu ne gre samo za determinacijo duha, ki ga omejujejo in mu vtiskujejo svoj pečat ozke, popolnoma določene okoliščine kot npr. majhno življenje na deželi, tu gre predvsem za duha, ki sam sebe determinira v ozkost, pa čeprav živi sredi širokih razmer. Podeželskost je v tem primeru umska in srčna kategorija. Ta kategorija ne nožna vprašanj kot takih, ampak samo konkretne osebe in okoliščine. Stvarna polemika je osebno pričkanje, argumentacija medsebojno zabijanje. Duhovno obzorje je vse prepleteno z osebnimi odno-šaji: prijateljstvi, tovarištvi, sorodniškimi zvezami, simpatijami, antipatijami, sovraštvi, zavistmi, obračunavanji, interesi, strahovi. In vse, kar se napiše, javno pove ali stori, mora na natezalnico takega odno-šajskega obzorja. Ni moči govoriti o pravem občinstvu. Pravo občinstvo se namreč zanima za vprašanja kot taka. Osebni odnošaji stopijo v ozadje, če so sploh znani. Kjer pa ni pravega občinstva, je težko pravo ustvarjanje. Ni nemogoče, a je zelo težko. Pravi publikum ogromno pomaga ustvarjavcu.
RA MIRO DE MAE Z TU. —
„No envidie nunca la agilidad del pajaro, que vuela donde quiere, sino el destino del arbol, que muere donde nace."
„Nikdar zavidal nisem lahkotnost ptiča, ki leti, kjerkoli se mu zdi; pač pa zavidal sem usodo drevesa, ki umre tam, kjer iz tal pognalo je."
INKOMUNIKACJA. — Kant pravi v uvodu v „Kritiko čistega razuma", 2. izdaja: ,,Razum se mora pojaviti pred naravo, noseč v eni roki svoja načela, ki edina morejo dati sovpadanju pojavov avtoriteto naravnih zakonov, in v drugi eksperimentacijo in sicer tako, kot se jo ona zamišlja v skladu s svojimi načeli: razum se namreč hoče učiti od narave, a ne kot šolarček, ki se pusti, da ga učitelj poučuje po mili volji, ampak kot sodnik v izvrševanju svoje funkcije, ki primora priče, da odgovarjajo na vprašanja, ki jim jih stavi." Razum se torej srečuje z dano realnostjo oborožen s svojimi apriornimi načeli, obrazci, zajemi. Kar v okvir teh načel, v te obrazce in zajeme gre, je sprejeto, kar pa ne gre, ne zanima. To ni le formula Kantove spoznavne teorije, ampak tudi žal zelo razširjenega življenjskega sloga modernega človeka, h kateremu je Kantova filozofija veliko doprinesla. Z dano realnostjo se srečujemo dobro oboroženi, skrajno opremljeni z obrazci, načrti, umskimi predali; sprejemamo, kar gre notri v te predale, kar pa ostaja zunaj, za nas ne biva. Kot sodniki zahtevamo od stvarnosti, naj odgovori na stavljena vprašanja, a ji učljivo ne prisluškujemo, ne prenikamo vanjo, iščoč njenih skritih razlogov, je ne ljubimo, ampak jo po-siljujemo.
Kadar človek npr. ne prisluhne sočloveku, ne zve ničesar važnega od njega in kadar ga s sodniškimi vprašanji posilju-je, doseže samo, da se še bolj zapre. Tedaj se pojavi inkomunikacija, ena najhujših božjih šib današnjih dni.
J02E KOŠICEK
dr. Korošec v dunajskem parlamentu
OB TRIDESETLETNICI NJEGOVE SMRTI
Doba dr. Koroščevega političnega delovanja ima ostro zarisano črto: razpad starodavne avstro-ogrske monarhije in nastanek Jugoslavije, katero smo proglasili tudi Slovenci za svojo novo domovino.
Dovolj se je pisalo tudi v našem zdomskem tisku o dr. KoroŠčevi vlogi pri nastajanju nove naše države — od Majske deklaracije dalje, o njegovem ogromnem delu v Belgradu, kot predsednik Jugoslovanskega kluba, kot minister, kot aktiven član našega parlamentarnega zastopstva, pa tudi kot politični konfiniranec, kadar je izčrpal vse možnosti za ureditev države, ki naj bi dala vsakemu narodu pravice, ki mu gredo in je moral reči „ne" diktaturi, ki je po svojih majhnih eksponentih pričela demontirati slovenstvo na vsej črti.
Manj znano je zlasti mlajšim rodovom dr. Koroščevo delo v prvi dobi njegovega političnega delovanja, ko je kot mlad poslanec začel nastopati v dunajskem parlamentu in je tako zaradi svoje postave in uglajenega nastopa, kakor zaradi tehtnosti svojih govorov kmalu pritegnil nase pozornost zbornice, ki je bila pisan mozaik narodnosti, zastopanih v tem parlamentu. Gospodarji so bili Nemci, čeprav niso imeli večine. Poleg njih so bili v dunajskem parlamentu zastopani v približnem razmerju z velikostjo svojih narodnih skupin: Čehi. Slovaki, Poljaki, Ukrajinci, Romuni, Srbi, Hrvati, Slovenci in Italijani. Ogri, druga gospodujoča skupina v monarhiji, so imeli za svoje dežele poseben parlament v Budimpešti. Le od časa do časa so se zastopniki obeh parlamentov shajali v takozvanih delegacijah", kjer so razpravljali o skupnih državnih zadevah.
Delo zastopnikov majhnega naroda je bilo v takem parlamentu težko. Avstrija je z vso odločnostjo vztrajala na tezi, da je nemška država, ki hoče biti dobra, a stroga mati številnim narodom, ki so se zbrali v njenem okrilju. Z vso silo je podpirala širjenje nemštva zlasti v obrobnih
in narodno mešanih pokrajinah. Znanje nemškega jezika je bilo za vsakogar, ki je hotel državno službo, pogoj. Šola je bila nemško usmerjena. Slovenci si npr. univerze nismo mogli priboriti. Srednje šole so bile ali čisto nemške ali nemško-sloven-ske, tako da so se v višjih razredih vsi predmeti, razen verouka, poučevali v nemščini. V ljudskih šolah-večrazrednicah se je od tretjega leta dalje poučevala nemščina. V premnogih krajih zlasti v Pri-morju, na Koroškem in na Štajerskem, Slovenci v mešanih občinah nismo imeli slovenskih ljudskih šol, med tem ko so jih manj številne narodne skupine imele.
Vlada je v naše kraje pošiljala nemške učitelje, profesorje in uradnike, naši izobraženci pa so si morali iskati kruha drugod.
Poleg uradne nemške ponemčevalne politike je imela silno moč zasebna iniciativa velenemštva, ki je postavilo preko našega slovenskega ozemlja načrt: graditi „nemški most" do Jadranskega morja. Ta „most" je imel že močno zasidrane pilote : nemška središča sredi slovenskega ozemlja. Na Štajerskem so Nemci dali slovenskim mestom popolnoma nemški značaj. Če je nepoznavalec razmer tiste čase prišel v ]V[aribor, Celje, Ptuj, Slov. Bistrico, Konjice, Brežice itd. je videl povsod palače nemških domov, nemške šulfe-rajnske šole, nemške gledališke in telovadne domove in nemške občinske hiše z nem-šk;mi župani, z Nemci na orožniški postaji, na financi, na sodišču itd. Slovenci dostikrat niti govoriti po domače niso upali, razen med seboj na trgu, kamor so prinašali naprodaj svoje pridelke.
Gospodarski pritisk zlasti na slovenskega kmeta je bil dobro premišljen. Kriza tistih let, dežela brez industrije, nerenta-bilnost poljedelstva in vremenske nesreče so marsikakega kmeta zrušile gospodarsko in včasih tudi narodnostno. Ko ni mogel plačati dolgov, je šel grunt naprodaj in kupil ga je nemški priseljenec, ki mu je nemška potujčevalna organizacija
„Siidmark" dala vse možnosti, da se uveljavi. Slovenec pa je šel po svetu, iskat zaslužka in kruha. Prav tako so se po določenem načrtu naseljevali nemški gostilničarji, trgovci in obrtniki z močno za-slombo v nemškemu zaledju in dovoljno prevzetnostjo in narodnim šovinizmom, ki se je dostikrat pokazal v psovanju, v osebnih napadih in v denunciacijah, zlasti ob pričetku prve svetovne vojne.
O teh razmerah je bilo že marsikaj napisanega. Tu jih omenjamo, da dobimo približno sliko o dobi, v kateri je mladi dr. Korošec pričel svoje javno delovanje.
Dr. Korošec je, videč položaj slovenskega človeka na ogroženem Štajerskem, začel delo za svoj narod v dveh smereh: prvič začel je organizirati slovenskega kmeta in zlasti slovensko mladino in drugič dal je Slovencem dobrega čtiva: postal je časnikar in organizator. Prepotoval je svojo deželo vsevprek, predaval na sestankih, govoril na shodih in zborovanjih in povsod je bil poznan in vsi so s pozornostjo sledili njegovi besedi. Ni se čuditi, če so mu še zelo mlademu zaupali najprej poslansko mesto v graškem deželnem zboru, kmalu nato pa še v dunajskem parlamentu.
Biti zastopnik majhnega naroda v dunajskem parlamentu ni bila lahka naloga. Slovenski poslanci v tem parlamentu niso imeli ne tradicije, kakor npr. čehi, niti zaveznikov in prijateljev, razen za kake posamezne politične kombinacije.
Dr. Korošec v parlamentu ni nastopal ne kot voditelj kake skupine, ne kot preizkušen parlamentarec. Začel je svojo kariero takorekoč na svoj lastni račun •— kot zastopnik svojih volilcev, ki so bili revni slovenski ljudje v narodnostno ogroženih krajih.
Morda bo koga zanimalo, kaj in kako je dr. Korošec delal na Dunaju. Posrečilo se nam je dobiti fotokopije sejnih zapisnikov dunajskega parlamenta, kjer so zabeleženi dr. Koroščevi govori, interpelacije in izjave, ki bi se jih izplačalo v celoti objaviti. Nekaj stvari iz teh zapisnikov objavljamo na teh straneh z namenom, da nam tudi s te strani osvetle osebnosti in dobo, ki se vedno bolj odmika v zgodovino in katere velik del našega naroda, ki danes živi — ni doživljal.
Ni bilo lahko dr. Koroščevo delo. Njegov glas je bil premnogokrat glas vpijočega v puščavi. Njegove prve besede v
parlamentu prinaša zapisnik 420. seje iz zasedanja z dne 20. junija 1906. Zapisnik omenja, da je dr. Korošec začel svoj govor v slovenskem jeziku, vsebina tega, kar je v našem jeziku povedal, ni navedena. Prva Koroščeva beseda, po nemško zabeležena v zapisniku je: Ich protestiere! — Protestiram! Protestiral je, ker ni bila objavljena v sejnem zapisniku nobena beseda, izgovorjena v slovanskih jezikih. (Šele leta 1917 v juniju se bere v sejnih zapisnikih dunajskega parlamenta prvič dr. Koroščeva beseda v slovenskem jeziku !)
Dr. Korošec je bil izvoljen kot zastopnik slovenskega malega človeka: kmeta, obrtnika, viničarja, delavca. Ko je pričel svoje politično delovanje, v Avstriji še ni bilo splošne volilne pravice. Volili so po skupinah: veleposestniki, meščani, davkoplačevalci itd. tako, da je npr. neznatna skupina veleposestnikov imela več poslancev, kakor desettisoči preprostih državljanov. Ta napol fevdalni sistem je bil močna opora nemštva, ki je imelo po naših krajih moč in ponekod celo večino po mestih in med graščaki in veleposestniki.
Dr. Korošec je bil zastopnik gospodarsko šibkih in narodnostno zapostavljenih državljanov. Če smo prav šteli, je dr. Korošec govoril v dunajskem parlamentu šestdesetkrat, poleg interpelacij, vprašanj in pojasnil, ki jih je ali v svojem imenu ali v imenu svoje skupine vlagal v parlamentu.
Spočetka je posebno skrb polagal v borbo za pravice slovenskega kmeta, vinogradnika in viničarja. Prav tako je eden njegovih prvih nastopov v parlamentu veljal vprašanju in obrambi slovenskega obrtnika.
Na Štajerskem, ki je v znatnem slovenskem delu vinorodno, je bilo vprašanje, zvezano s to gospodarsko panogo, zelo važno. Veliko vinogradov je imelo svoje gospodarje po nemških mestih, delali pa so jim slovenski viničarji, napol pogodbeniki napol uslužbenci, nikdar pa lastniki zemlje, ki so jo obdelovali tujemu gospodu, živeč v materialni in moralni revščini in dostikrat od gospodarja odvisni gospodarsko, narodnostno in politično. Na slovenskem Štajerskem so Nemci izdajali za narodnostno odvisne Slovence poseben časopis („Štajerc"), ki je bil brutalna propaganda za ponemčenje „vindišarjev" in poln sovraštva do slovenske inteligence, svetne in duhovske, dolžeč le-te protinem-
ške gonje in hujskanja kmečkega ljudstva, ki si narodnostnih bojev prav nič ne želi in ki je ponosno, da poleg ,,vin-dišarskega" narečja zna tudi nemščino.
Posebno skrb je posvečal dr. Korošec šolstvu. Vedel je, da je avstrijska šolska raznarodovalna politika zlasti na Koroškem in slovenskem Štajerskem največja nevarnost za naš narod.
Kjer so bili Slovenci v manjšini, jim slovenskih šol sploh niso dali, rekoč, naj hodijo v nemške, da se bodo naučili še enega jezika, kar jim bo v življenju prav prišlo. Kjer so bili Nemci v manjšini, so takoj dobili svojo šolo, priskočila jim je na pomoč še nemška potujče-valniea „Schulverein", ki je po slovenskih krajih gradila ponosne šolske palače in
tudi na ta način poudarjala superiornost nemštva. Na vse načine so prepričevali starše in vabili otroke, naj se vpišejo na nemško šolo. Znana je fraza, ki jo je bilo slišati vedno: „Deutsch ist nobel, windisch ist schiech!"
Dr. Korošec je v parlamentu porabil vsako priliko, da je bičal krivične razmere v šolstvu in zahteval enakopravnost za slovenske šole.
Za zgled, kako je dr. Korošec nastopal v parlamentu in v informacijo kakšne so bile takrat slovenske šolske in narodnostne razmere na slovenskem Štajerskem, navajamo tu v prevodu dr. Koroščev govor, ki ga je imel 7. julija 1909 na 43. seji 19. zasedanja parlamenta (Strani 2620 in nasl. zapisnika):
Visoka zbornica! Ko smo slišali nujni predlog g. tovariša Metelka glede manjšinskih šol na Češkem, se mi zdi prav, da pri tej priliki govorimo o šolskih razmerah na Štajerskem, Koroškem, Kranjskem in Primorskem. O šolskih razmerah na Koroškem je že moj tovariš Grafenauer tehtno in obširno razpravljal. Jaz se hočem omejiti le na prikaz šolskih razmer na štajerskem in v Primorju.
Če na češkem zahtevajo manjšinske šole tako Čehi kakor Nemci, menim, da mora ista izravnalna pravičnost veljati tudi za Štajersko, kjer moramo obtoževati, da v nekaterih krajih, kjer imamo večino ali smo blizu večine, sploh nimamo nikake šole.
Po ljudskem štetju je v Podbrežju 631* Slovencev in 961 Nemcev. Teh 961 Nemcev ima nemško petrazrednico z eno paralelko, za 631* Slovencev ni nobene šole. (Na medklic poslanca Wartiana, da otroci pač lahko gredo v nemško šolo, dr. Korošec odgovarja): Gospod kolega! Slovenski otroci, ki morajo v nemško šolo, se ne nauče tega, kar jim da šola, kjer poučujejo v materinem jeziku.
V	kraju Radvanje (Rotwein) pravtako pri Mariboru je po zadnjem ljudskem štetju 1107 Slovencev in 71*9 Nemcev. Teh 71*9 Nemcev ima svojo nemško trirazrednico, za 1107 Slovencev ni šole.
V	Pekrah, v okolici Maribora, živi 229 Slovencev in 11*7 Nemcev, ki imajo svojo dvorazrednico, Slovenci pa nič.
V	Studencih pri Mariboru je po ljudskem štetju 51*1* Slovencev in 1769 Nemcev. Ti imajo šestrazrednico s tremi paralelkami, Slovenci pa nič.
Sedaj pa mesta! Maribor ima po ljudskem štetju 19.298 Nemcev in 1*062 Slovencev. Kljub vsemu teh 1*062 Slovencev v celem mestu nimajo niti ene slovenske šole, ki bi jo vzdrževala občina, kakor vzdržuje nemške šole.
V	Celju živi 1*91*0 Nemcev in 11*50 Slovencev. Ljudske šole so vse nemške, meščanske šole vse nemške, 11*50 Slovencev nima niti ene slovenske šole.
V	Ptuju, kjer je po štetju 2916 Nemcev in 51*0 Slovencev, vidimo, da je cela občina nasičena s samo nemškimi šolami.
Občina Konjice ima po štetju 555 Slovencev in 715 Nemcev, razlika potemtakem ni tako velika; vendar tam nimajo slovenske šole, pač pa nemško štirirazrednico.
Ne maram omenjati Maremberga in drugih okrajev, kjer je narodnostno razmerje približno enako, kot v tu navedenih slučajih, šole pa so povsod samo nemške.
Toda to ni dovolj. Ne samo, da se Slovencem v občinah, kjer so zelo krepka manjšina, ne da slovenske šole, celo popolnoma slovenskim, občinam se stavijo ovire pri reševanju šolskega vprašanja. (Govornik navaja slučaj občine Celjske okolice, ki je hotela na ozemlju mestne občine zgraditi slovensko šolo, pa že celo desetletje čaka gradbenega dovoljenja.)
Če govorimo o manjšinskih šolah, se ne smemo omejiti le na ljudske šols, ampak moramo obravnavati tudi vprašanje srednjih šol. In tu moramo izreči vravtako težke in že stare obtožbe: Na spodnjem Štajerskem živi pol milijona Slovencev, pa nimajo niti ene slovenske srednje šole (Čujte, čujte!), niti učiteljišča, niti realke, niti gimnazije.
Glede potrebe slovenskega učiteljišča pravi:
27Jf slovenskih ljudskih šol obiskuje 49.989 šolskih otrok. Naša stara zahteva, na kateri vztrajamo, je, da se mora za izobrazbo učiteljev za slovenske šole ustvariti slovensko učiteljišče. (Na medklice, da je na mariborskem učiteljišču in gimnaziji polno slovenskih profesorjev, dr. Korošec odgovarja:) Na učiteljišču so nemški profesorji neuporabni. Po statutu morajo profesorji na zavodih, kjer se lučitelji vzgajajo za dvojezične šole, znati oba jezika. Profesor sicer predava v nemščini, mora pa zlasti strokovne izraze podajati tudi v drugem deželnem jeziku, kar pa nemški profesor, ki se ni priučil slovenščine, ne more. Ta statut ni bil posebej za nas narejen, toda kljub temu, z namenom, da nas izzivajo in z namenom, da ovirajo pravilen pouk, nastavljajo nemške učne moči. Ali ni res, tovariš Wastian, da niti ne iščejo učnih moči med štajerskimi rojaki, ampak jih kličejo iz Šlezije, Češke, Tirolske, tujce, med tem ko naše ljudi, tudi Nemce s Spodnje Štajerske, puste čakati, ali pa morajo iskati službe drugod.
Da si bodo na jasnem gospodje, ki niso iz naših krajev in ki jim ni mogoče dobiti podrobnejšega vpogleda, povem samo to, da pri nas pravzaprav nimamo slovenskih šol, kajti od tretjega razreda ljudskih šol dalje se obvezno poučuje na slovenskih šolah nemščina. (Na medklice, da je to otrokom v korist, je Korošec odgovarjal:J
Vam bom nekaj povedal. Vedno pravite, da bodo slovenski otroci šli mnogo Lažje skozi življenje, če se bodo priučili nemščine. Zakaj naj bi slovenski otroci hodili v tujino? Kdo bo pa ostal doma? Tisti, ki odhajajo, se bodo jezika že kmalu priučili. Za vinograd in polje, za konjerejo in živinorejo pa znanje nemškega jezika res ni potrebno. Če bi po naših šolah učili jezike, ki jih naj znajo naši izseljenci, bi morali poučevati tudi italijanščino, madžarščino in tudi angleščino kot obvezne učne predmete.
Kako daleč gredo stvari, povem, da v mnogih spodnještajerskih ljudskih šolah v petem in šestem razredu poučujejo izključno le v nemščini. Mislim, da je do tega ukrepa privedla skrb, da bi se ne izzivali narodnostni spori, vendar naša popustljivost ne najde na nemški strani nobenega odziva.
Ker je moj tovariš Grafenauer o šolskih razmerah na Koroškem obširno razpravljal, hočem razmere na Koroškem preiti in govoriti takoj o šolskih pritiskih v Primorju. Tam je pravtako slabo v vseh ozirih: v ljudskem šolstvu, v srednjih šolah in v strokovnem šolstvu. Povsod nas popolnoma zanemarjajo. V Trstu je 24.700 Slovencev, po zadnjem ljudskem štetju. In tem 24.700 Slovencem pravična in visoko kulturna italijanska mestna uprava ne da niti ene ljudske šole. In v tem mestu, kjer nimamo niti mestne šole, kamor bi mogli slovenskega otroka poslati v vzgojo, Slovenci napredujemo, kljub temu, da nas zatirajo na vseh straneh. Zadnje deželnozborske volitve so pokazale, da se z naglimi koraki bliža čas, ko bo Trst slovenski. To je edinstven slučaj na svetu, da narod v mestu, kjer nima niti ene ljudske šole, ko ga vse preganja in zaničuje, ne nazaduje, ampak napreduje po številu in po politični moči. Italijansko prebivalstvo, ki je na umiku, hoče v Trstu svojo "univerzo, Slovencem pa ne privošči niti ene ljudske šole. To je treba povedati, da boste razumeli stališče hrvatskih in slovenskih poslancev do tega vprašanja.
V	Pulju je po štetju 24.000 Italijanov, 10.000 Hrvatov in 2.000 Slovencev. V tem mestu nima občina ne za Hrvate ne za Slovence niti ene šole. So pa tam nemške šole, seveda z namenom, da nemštvo tudi tam požene korenine, za Hrvate in Slovence pa ni ničesar.
Pa se še dvigajo v tej visoki zbornici glasovi: Pokažite, kje so Slovenci zapostavljeni in zatirani! Pokažite, v čem je vlada Slovencem sovražna in krivična! Pa vam bomo potem pomagali! Gospodje, vsak naš govor je nepretrgano naštevanje krivic, ki jih slovenski narod prenaša.
V	Gorici je 16.000 Italijanov in i.000 Slovencev. Mislite, da v Gorici, čije okolica je popolnoma slovenska in se tudi mesto vedno bolj poslovenja, mestna uprava to upošteva in nam da slovenske šole?
Potom upravnega sodišča so Slovenci izbojevali eno slovensko ljudsko šolo v Gorici. Kaj stori občina na to? Slovencem določi za ljudsko šolo staro vojašnico na robu mesta v San Graco. Do te šole morejo otroci le po ozki ulici, kjer jih mularija zaničuje in napada, kadar gredo v šolo ali domov. Ni čuda, da si v to šolo upa le 15 otrok, med tem ko v zasebne goriške šole zahaja nad 1000 učencev, dokaz, da bi bila občinska ljudska šola res potrebna.
V Gorici je učiteljišče. Pričakovali bi, da bo cenjena krajevna vlada na z učiteljiščem povezani vadnici upoštevala Slovence, čujte, kakšne škandalozne razmere so na tej goriški vadnici:
Vadnica poučuje v treh jezikih: v istem šolskem letu, v isti šolski sobi in ob istem času: po nemško, po italijansko in po slovensko. Že leta zahtevamo, naj ta nesmisel preneha. Nemcev tu sploh ni, razen tu in tam kak uradnik ali upokojenec. Italijanom in Slovencem pa naj se dasta dve vadnici, d<i bodo učiteljski kandidati lahko imeli vaje in nastope v jeziku, v katerem bodo poučevali. Nimamo v vsej deželi nobene druge trojezične šole, vendar se bodoči učitelji pripravljajo za poučevanje na takem prostoru.
Govoril sem že o tem, da Slovenci zahtevamo za srednje šole na slovenskem ozemlju, ki jih v pretežni večini obiskujejo slovenski dijaki, slovenske profesorje. Brez uspeha. Dosegli smo ravno nasprotno. Na višji gimnaziji v Celju in na višji realki v Mariboru nastavljajo le nemške učne moči. Pra-
vi)o, da je to stara nemška priposestvovalna pravica. Ker pa nimajo domačih nemških učnih moči, jih morajo uvažati iz drugih dežela: Češke, Šlezije, Salzburga, Tirolske. Prav tako ravnajo v Primorju. Celo na Kranjskem so preko sklepa deželnega šolskega sveta nastavili tri tuje profesorje iz Pulja, iz Celovca in iz Steyra, slovenski suplenti in prof. kandidati pa morajo čakati na kos kruha, ker jih ne marajo nastaviti.
V Gorici sta se dva kandidata potegovala za mesto profesorja naravoslovja: eden je obvladal le en jezik, drugi pa dva. Mesto je dobil oni, ki je obvladal samo en jezik. (Dr. Korošec našteva nato dolgo vrsto takih in podobnih slučajev, ko je bil Slovenec vedno tisti, ki je plačal račun, privilegiranec pa je bil ali Italijan ali pa Nemec.)
Še enkrat dvigamo slovenski zastopniki svoj glas v obrambo naših narodnih pravic zlasti v šolah. Naj preneha krivično in sovražno ravnanje vladajočih organov proti Slovencem.
Smo davkoplačevalci kot drugi in zahtevamo zase, ne privilegijev, ampak pravico, ki nam kot narodu gre.
m«
Priobčili smo tu za zgled nekaj poglavij iz enega izmed mnogih dr. Koroščevih govorov, ki jih je imel v dunajskem parla-metu v prvih letih svojega parlamentarnega delovanja. Naj na tem mestu navedemo naslove vsaj nekaterih izmed mnogih dr. Koroščevih govorov:
Dne 20. junija 1906 je govoril o obrtnem šolstvu na spodnjem Štajerskem (stran 37157 zapisnika zborničnih sej). Dne 6. novembra 1906 — govor o potrebi splošne volilne pravice (stran 39502). Dne 17. januarja 1907 je govoril obširno v prid štajerskim vinogradnikom in viničarjem (str. 41794).
Dne 16. julija 1908 je obravnaval problem malih političnih skupin, zastopnic malih narodov ali narodnih manjšin (stran 7461).
Dne 7. julija 1909 je ponovno govoril o šolskih razmerah v naši deželi (stran 2621).
Italijanske krivice napram slovenski narodni skupini v Italiji, je obravnaval v govoru dne 16. julija 1910 (stran 3233).
O gospodarskem zapostavljanju slovenskega življa je govoril 30. oktobra 1913.
Iz povedanega lahko razvidimo, kakšen je bil način dr. Koroščevega političnega delovanja v dunajskem parlamentu v letih, ko je on bil le eden izmed sloven skih poslancev, član skupine, ki so jo vodili stari, preizkušeni parlamentarci: dr. Sušteršič, dr. Krek, dr. Šuklje, dr. Žitnik in drugi in je on svoje delovanje usmeril predvsem v korist svojim volilcem in pro-
blemom, ki jih Kranjci niso toliko čutili kot naši ljudje v deželah, kjer so bili narodna manjšina, kot na Štajerskem in Koroškem, ali pa so bili žrtev političnih kupčij avstrijskih oblasti z italijanskimi iredentarji in z nemško silo, ki je preko našega narodnega trupa hotela priti do A dri je.
Popolnoma drugačen je dr. Koroščev nastop v letu 1917. Tretje leto je pustošila Evropo svetovna vojna. Začetkom vojne je bil razglašen „preki sod" in s tem izročena sodna oblast v političnih, vojaških in tudi gospodarsko-socialnih razmerah v roke vojaških sodnikov, ki so bili po veliki večini ne le Nemci, ampak strupen; šovinisti, ki so bolestno iskali veleizda-jalcev zlasti med slovenskimi vojaki in civilisti. Parlament je bil tri leta razpu-ščen in ni bilo foruma, kjer bi bilo mogoče braniti narod pred vsemogočnim nemškim oficirjem.
V teh treh letih, ki so stotisoči slovenskih vojakov trpeli, umirali in bili poniževani v avstrijski armadi, je med njimi in med narodom doma dozorela misel po miru in svobodi za vsako ceno.
Ko se je parlament sestal, se je pojavil dr. Korošec ne več kot eden izmed poslancev, ampak kot predsednik Jugoslovanskega kluba. Že v prejšnjih letih je zbujal v parlamentu pozornost poslancev in galerije: bil je krasotec, elegantnega vedenja, prijetnega glasu in vsebinsko in govorniško brezhibnega nastopa. Ko je k tem njegovim osebnim lastnostim prida-
jal še ugledno postavko predsednika Jugoslovanskega kluba, je bil v parlamentu vsak njegov nastop povod, da so se poslanske klopi in galerija napolnile do zadnjega.
Z vso ostrostjo je nastopil predvsem v obrambo žrtev avstrijske vojaške j usti-ce. Znana je njegova interpelacija o aretaciji koroških rodoljubov, pisatelja Ksa-verja Meška, pisatelja današnjega stolet-nika Trunka, poslanca Grafenauerja in cele vrste drugih, ki so, žrtve nemčurskih denucijantov, dolgo presedeli v avstrijskih ječah.
Za zgled le nekaj misli iz dr. Koroščevega govora z dne 12. junija 1917, na 4.
seji 22. zasedanja, zabeležen na strani 141 sejnega zapisnika. Ta govor ni zanimiv le zaradi vsebine, ampak tudi zato, ker v zapisniku tega dne prvič dobimo zabeležene besede dr. Korošca v slovenščini, tako, kot jih je govoril. Preje je Korošec tudi vedno pričenjal svoje govore v slovenščini, a v zapisniku je bila o tem le stalna fraza: Dr. Korošec beginnt seine Rede in slowenisclier Sprache und fiihrt dann fort. — Sledi zapisnik le s stenogra-mom tega, kar je dr. Korošec govoril v nemščini.
Tega dne pa je v zborničnem zapisniku vse, kar je dr. Korošec govoril v slovenščini in nemščini.
Visoka zbornica! V sedanji strašni vojski je teklo obilje jugoslovanske krvi. Na severnih in južnih bojnih poljanah je zemlja namočena z njo. Občudujem hrabrost, junaštvo in vztrajnost naših bratov junakov, a obžalujem potoke krvi. Ko pa gledamo junaštvo in kri in neštete žrtve, nam srce nareku največjo željo, da bi iz teh potokov krvi vzklila prostost jugoslovanskega naroda. (Dolgotrajno ploskanje in odobravanje.) Želimo, da kri ni tekla zastonj, da je tekla za našo boljšo bodočnost.
Prvi govornik jugoslovanskega naroda govori v tej zbornici v imenu jugoslovanskega ljudstva in prvi kliče ljudstvu, naj se združi. (Ploskanje.) Grožnje bodo prišle, sladke vabe jim bodo sledile, a tovariši, mi ostanemo naši misli zvesti, nič nas ne premakne, ne vdamo se! Kralj David je naročil svojemu sužnju, da ga vsak dan opozarja, naj ne pozabi svojih sovražnikov. Tako tudi mi ne bomo pozabili usodnih trenutkov, ki so vrgli obilje naših bratov začetkom vojne po krivici v ječe. Naše sočutje jim ostane zvesto; v prvi vrsti pa velja to našemu tovarišu Grafenauerju, poslancu zatirane Koroške. Upamo, da se mu odpro vrata ječe, da pride semkaj ter zastopa zapuščeni narod."
Nadaljujoč v nemščini je dr. Korošec poudarjal željo vseh Jugoslovanov, da se čimprej sklene mir. Z vso energijo ponovno biča krivice, ki jih je zlasti v prvih letih vojne prizadejala Slovencem avstrijska civilna in vojaška oblast. Narod je bil izročen na milost in nemilost v roke nemčurjev, denuncijantov, žandarjev, dostikrat tujcev in fanatičnih Velenemcev, ki so imeli v Avstriji vedno kot svoji deželi vsa važna upravna in sodne mesta: okrajna glavarstva, višja sodišča, deželne vlade itd.
Proti koncu vojne je dr. Korošec vedno bolj poredko nastopal v dunajskem parlamentu. Vedel je predobro, da tam nima ničesar več opraviti in ničesar pričako-
vati. Zgodovina je šla svojo pot in usoda Avstrije in usoda južnoslovanskih narodov se ni več odločala v dunajskem parlamentu, ampak na drugih toriščih. Stara Avstrija se je zrušila kot mogočno poslopje, ki je stoletja kljubovalo vsem neprili-kam, ker pa ni bilo nikogar, ki bi znal vzeti v prave roke upravo tega stvora, je neizogibno tok zgodovine spregovoril svojo besedo in nam, južnoslovanskim narodom, ki smo bili toliko časa pastorki v tej hiši, odprl nove poti in načel nove probleme, s katerimi je tesno združena politična pot dr. Korošca, pot v novo državo in v nove borbe za popolne pravice naroda, katerega zvest sin je bil vedno.
dve interpelaciji dr. Korošca in tovarišev v avstrijskem parlamentu med prvo svetovno vojno
Po uradnih parlamentarnih stenografskih zapisnikih
POSLANSKA ZBORNICA. — 64. SEJA, XXII. ZASEDANJA DNE 26. 2. 1918
VPRAŠANJE
poslancev dr. Korošca in tovarišev na zvezno vlado o popolnoma neutemeljenem preganjanju župnika in pisatelja Franca Ksaverja Meška v Mariji na Žili pri Beljaku na Koroškem.
Župnik Meško je priznan slovenski pisatelj in je svoj avstrijski patriotizem večkrat izpričal. O tem bomo govorili še pozneje; tukaj omenjamo samo dejstvo, da je leta 1901 dobil umetnostno nagrado kot domoljuben pisatelj za pesem, ki jo je posvetil cesarju Francu Jožefu ob priliki njegovega bivanja na Koroškem v času velikih manevrov l. 1899. Tem bolj se je čuditi, da mora ta človek, katerega zdravje je že nekaj let zelo slabo, trpeti preganjanje, ki mu je tako zdravstveno kakor gmotno v največjo škodo. V slovenski literarni zgodovini bo preganjanje župnika Meška vedno veljalo za šolski zgled nepravičnosti avstrijske uprave v letih strahotnega nemškega šovinizma.
11. marca l. 1916 — bila je sobota — ob devetih dopoldne je zasedla skupina 24 do 25 ljudi vas Devica Marija na Žili in sicer postajo, cerkev, pokopališče in župnišče. Med njo je bil ritmojster — Heinricher se je menda pisal — na vozu, neki nadporočnik na konju, osem ali devet detektivov in okrog 14 žandarjev na konju. To veliko število je seveda napravilo vtis, da gre za izredno nevarnega veleizdajavca. Da bi dosegli še večji vtis, je bilo vse to inscenirano ravno v soboto, da bi na ta način vsa fara takoj drugi dan v nedeljo zvedela vse. Nekaj žandarjev in detektivov je preiskovalo cerkev; privzdignili so slednjo preprogo in hoteli celo prisiliti cerkovnika odpreti ta-bernakelj; pri tem ni nihče od prisotnih snel pokrivala z glave razen cerkovnika. Istočasno je bila v župnikovem stanovanju hišna preiskava. Žandarji so se pri tem obnašali dostojno, detektivi pa nasprotno barbarsko brezobzirno. Dragocene knjige so kar metali po tleh, predrli so vse postelje, pa končno niso zaplenili le vseh pisem, temveč sploh vse, kar so našli napisanega, tudi izrezke iz časopisja. Ljudje, ki nimajo pojma, kaj za duševnega delavca pomenijo taki zapiski, so delali tako, da pisatelj večine teh spisov ni nikdar več dobil nazaj. Tako na primer dragocenega repertoarja za pridige, več zasnov pridig in literarnih del, računov za več stotin kron, ki jih dolgujejo farani svojemu župniku itd.
Medtem je ritmojster zasliševal župnika. Vprašanja, ki jih je stavljal župniku, so bila deloma smešna deloma naravnost otročja.
„Vi občujete mnogo s častniki?"
„Dne 16. januarja 1916 ste nesli od cerkovnika Grafenauerja velik pričet. Kaj je bilo v njem?"
„0 čem ste govorili dne 3. februarja 1916 popoldne v hotelu Fischer v Beljaku z dvema duhovnikoma? (Bila sta to župnik Finžgar iz Sore in Klevn-dienst iz Begunj). Iz pogovora je bilo slišati besede 'generalni štab' in 'višja komanda'?"
Krono pa je dosegel ritmojster s svojim vprašanjem:
„Ko ste 3. februarja 1916 zvečer šli domov, ste obstali na cesti in s tj nekaj premišljevali. Kaj je bila vsebina vašega premišljevanja?"
Ritmojster je hotel tudi vedeti, kaj ve župnik o signalih. Pri tem je mislil signale, ki naj bi jih seveda župnik pošiljal Italijanom. Vsako noč so namreč v neposredni bilžini cerkve oprezovali štirje žandarji ali detektivi, kdaj bo šel župnik v cerkveni zvonik in dal znake Italijanom.
Čeprav peturna ritmojstrova preiskava ni — v veliko njegovo nejevoljo — mogla odkriti ničesar obremenilnega, je bil vendarle župnik aretiran. Moral se je vsesti na voz, zraven njega se je postavil vojak z nasajenim bajonetom, za vozom dva ali trije žandarji na konju in tako so šli skozi Beljak, da bi dokazali meščanom, da gre veleizdajavec naproti svoji zasluženi kazni. V Beljaku so odkazuli župniku sobo, v kateri je bil do J*, aprila v zaporu. V zabavo mu je pripovedoval vodja stražarjev, kako so v Galiciji duhovnike brez preiskav obešali, nekoč kar sedem■ na en dan.
Med tem so preiskali vse župnikove zapiske ter seveda niso našli v njih nič takega, kar so iskali. Kljub temu so župnika Meška izpustili šele i- aprila in mu ukazali, da ne sme več zapuščati svoje fare. Toda že nekaj dni nato je prišel od škofijskega ordinariata proti vsem določbam kanonskega prava nalog, da se mora župnik Meško podati na najslabšo in najvišjo koroško faro, kjer je tudi ostal do 15. septembra 1917. Škof je podlegel pritisku vojaške komande; zakaj, to bo vedel najbolj on sam in bo uredil s svojo vestjo. Mi samo konstatiramo, da je tudi provizorna premestitev župnika, proti kateremu preiskava ni našla niti najmanjše krivde, roganje pravici v obraz. Kaj pa je napotilo vojaško oblast, da je zahtevala odstranitev župnika iz svoje fare? Vzrok je povedal visok dostojanstvenik, generalni vikar dr. Quitt preganjancu samemu, namreč: „Gospodje iz Beljaka se namreč niso hoteli blamirati." Zato so župnika Meška konfinirali, da ni mogel več priti v Beljak, nato pa ga skrili v visoke hribe. Namesto da bi krivico poravnali, s-jo hoteli olepšati z novo krivico! Iz tega se da tudi lahko razložiti, zakaj je bila v "Kdmtenzeitung" novica, da se župnika Meško in Trunk nahajata na svobodi, trikrat cenzurirana.
Toda tudi po J,l. aprilu 1916 župnik Meško ni imel miru pred orožniki.
Ko se je mudil na obisku pri župniku Volčiču v Trbovljah na Štajerskem, so prišli v župnišče nadporočnik dr. Richter, en detektiv in en žandar, preiskali so gostitelju vso hišo ter zaplenili župniku Mešku tri razglednice in eno dopisnico brez pomena, zdravniško spričevalo ter potrdilo lazaristov v Gradcu, da je tam opravil duhovne vaje.
Ko je pozneje hotel bivati v Strojnem, 1000 metrov visoko ležeči koroški fari, je takoj na dan prihoda prišel tudi žandar v župnišče in vprašal Meška, če ima dovoljenje za bivanje tukaj. Ko je potem bežal naprej v Javorje, sla bila tudi dva žandarja prvi obisk pri njem.
Take obremenitve in šikane so seveda vplivale še bolj na živčno, želodčno in pljučno bolnega župnika.
Preganjanje pa tudi ni prenehalo po 15. septembru 1917. Tudi po tem datumu so bila vsa pisma, ki so prihajala na naslov župnika, cenzurirana. Predložiti so jih morali poštnemu vodji, ki jih je potem poslal naprej v preiskavo.
Zdaj nastaja vprašanje, kdo je kriv vsega tega? Mi moramo kratko odgovoriti: „Nemški sistem v Avstriji, še pred aretacijo župnika Meška se je izrazil pravni referent pri vojaški komandi v Beljaku, stotnik Koepel, proštu Atzelhuberju v Beljaku: „ Jaz bom dal vse slovenske župnike okrog Beljaka aretirati in vse slovenske napise vreči iz cerkva!" Ko je prošt omenil, da to pri instaliranem župniku ne bo šlo tako lahko in je nastopil za to, da se župniku Mešku spet dovoli vrnitev v njegovo faro, je Koepel poslal k proštu vojnega superiorja Radeka s prošnjo, naj mu izroči papeško okrožnico De am.o-tione parochorum. študiral jo je štirinajst dni. Ko ni v njej našel nobene opore za dosego svojega cilja, je dal župnika Meška in Trunka kratkomalo aretirati.
To je pripovedoval prošt Mešku samemu in pripomnil, da mu je Koepel govoril je tudi o treh smrekah na Dobraču, katerim so slovenski župniki dali posekati veje, da so mogli boljše dajati znamenja Italijanom. Tako sovraštvo je v nekaterih avstrijskih častnikih, proti vsemu kar je slovenskega, dalo povod, da so verovali tudi v najbolj brezmiselne stvari kot majhni otroci ali stare babe.
Zakaj pa so hoteli odstraniti slovenske duhovnike? Ker je tako hotel nemški „Volksrat". Neposredno ob cerkvi Device Marije na Žili zida neki, od Siidmarke naseljeni protestant Moser, mlin na bencinski pogon, proti čemer je iz lahko razumljivih razlogov župnik protestiral. Ko se je ta protestant poročil s katoliškim dekletom, hčerko kmeta Johana Sereiniga, ni smel župnik zakonski par oznaniti s prižnice, ker sta se oba že poročila pred pastorjem v Beljaku. Zato je župnik tako pri Moserju kakor Sereinigu padel v nemilost. Ta Moser ima zveze z Nemci v Beljaku in tudi z zastopniki nemškega „Volksrata."
Po mobilizaciji leta 1914 je župnik večkrat vstal že ob enih ali dveh ponoči, da, je spovedal vojake, gostil je vojake in častnike pri javnih pobožno-stih, je molil za zmago našega orožja, ter je bral svete maše v ta namen. Kljub vsemu temu je veljal za „Srba" in izdajavca. Končno so ga zato zaprli in pregnali s fare, dasi je bil slednji faran prepričan o njegovi nedolžnosti. Seveda je ljudstvo sprevidelo logiko takega postopanja oblasti ter je začudenje in vznemirjenje zaradi tega našlo izraz v sodbi: Plačilo za patriotizem je arestl
Naročeni špijoni krojač Schneider, krčmar Putik, posestnik Landrisser so zasledovali slednji župnikov korak ter širili o njem napačne, včasih tudi brezsmiselne obdolžitve, kakor na primer to, da je župnik risal mesto Beljak s polja in podobno.
Ko je izbruhnila vojna z Italijo, so štirje žandarji in detektivi slednjo noč obrezovali, če morda župnik ne bo dajal znake Lahom s cerkvenega zvonika. Prenočišče so imeli žandarji pri Moserju in pri slaboglasni babici Jolli, kar seveda ugleda zastopnikov oblasti ni zvišalo.
Podpisani vprašujemo visoko vlado:
Ali so ji ti dogodki znani, ali je pripravljena osebe, ki so krive za preganjanje župnika Meška poiskati in kaznovati, župniku pa poravnati škodo, ki jo je imel zaradi tega?
Ali je vlada pripravljena priznati, da postopanja teke vrste morajo v vseh Jugoslovanih ustvariti prepričanje, da mnogi elementi na visokih položajih izrabljajo vojno za to, da potlačijo narodno gibanje Jugoslovanov, t4r s tem v najvišji meri slabe zaupanje Jugoslovanov v državo?
Ali je pripravljena priznati, da so spričo takega mišljenja Jugoslovani prisiljeni v obrambo svoje osebne varnosti ter lastnine, stremeti k ustanovitvi lastne državne uprave, kakor jo zahtevajo v deklaraciji 30. maja 1917 in ki jo zahteva na ta temelj postavljena politika Jugoslovanskega kluba?
Podpisani:
Dr. Korošec, M. Brenčič, Gostinčar, dr. Ravnikar, Pišk, Jarc, dr. L. Pogačnik, Gregorič, Fon, vitez Pogačnik, Demšar, dr. Rybar, dr. Lesarič, dr. Benkovič Dunaj, 21. februarja 1918
Str. 6376—6378
POSLANSKA ZBORNICA. — 64. SEJA XXII. ZASEDANJA, 26. 2. 1918
VPRAŠANJE
poslancev dr. Korošca, Laginje, Spinčiča in tovarišev skupni vladi zaradi preganjanja učiteljice Milke Volarič iz Zameta v Istri.
V marcu 1915 je bila učiteljica Milka Volarič iz Zameta v Istri naznanjena od nekega Finderla kot Srbofilka in sovražnica Nemčije.
Ko se je Finderle, ki se smatra za Italijana, bahal, kako se je odlikoval v Galiciji in je v pogovoru omenil, da bodo tudi še ženske morale iti na vojsko, tedaj je gdč. Volarič ironično pripomnila: „Toliko boljše, potem se bo vojska kmalu nehala in bomo me ženske prve vkorakale v Beograd." Te besede so dale zlobnemu naznanitelju snov za obračanje smisla. Učiteljica je bila takoj aretirana in poslana v Ljubljano, kjer pa je bila v glavni obravnavi pri deželnem divizijskem sodišču oproščena. Naznanilec je bil razkrinkan kot navadni klevetnik.
Med tem pa je mlada dama doživela strašne stvari. Prvo noč je morala biti brez spanja v ljubljanski infanterijski kasarni med preprostimi
vojaki. Zgodaj zjutraj so jo štirje vojaki gonili po mestu od ječe do ječe, pa je nikjer niso hoteli prevzeti. Ko je slednjič smrtno trudna prišla v jet-nišnico deželnega sodišča, je morala slišati najprej divje zmerjanje ravnatelja. Nato je bila zaprta v celici z navadnimi zločinkami. Pozneje je bila prepeljana v graško jetnišnico. Ko pa je zapustila to jetnišnico, ji od stvari, ki so ji bile odvzete pri vstopu v zapor, ni bila vrnjena črna ročna torbice s fino pisemsko torbico in drugimi malenkostmi. Na nasvet podravnatelja se je podala k ravnatelju jetnišnice. Ta pa je začel nanjo strahovito vpiti ter se je ponašal kar najbolj surovo. Tudi jetniški zdravnik ni šel na roko tam zaprtim Jugoslovanom, zlasti ne damam; nasprotno jih je obravnaval naravnost brezobzirno. Ubogo gospodično je bilo po izpustitvi iz zapora naravnost težko spoznati, tako se je njen položaj poslabšal. Šele po zdravljenju pri dr. šikiču na Reki in dr. Romanu na Sušaku je mogla spet nastopiti službo ter še danes močno trpi nad posledicami preživelega slabega ravnanja.
Mi vprašujemo vlado:
„Ali je pripravljena dati gdč. Volarič popolno zadoščenje, nje kleve-talce in uradnike, ki so to zakrivili, pa strogo kaznovati."
Podpisi:
dr. Benkovič, dr. Lovro Pogačnik, Demšar, Jarc, Pisk, Fon, dr. Gregorčič, dr. Kavnihar, dr. Korošec, dr. Laginja in Spinčič.
Str. 6379
Koroški plebiscit
/. M.
pred petdesetimi leti
Avstro-Ogrska monarhija je jeseni 1. 1918 razpadla. Po razpadu monarhije so se pričeli boji za severno mejo Slovenije in za južno mejo Avstrije — takozvani koroški —obrambni boji. Po teh bojih je mirovna konferenca v Parizu razdelila južni del Koroške v cono A in cono B. V cono A so spadali sodni okraji Rožek, Bo-rovlje, Pliberk in del sodnega okraja Celovec. Cono B pa je tvorilo mesto Celovec in okolica s 352 km2, cona A pa je obsegala 1768 km2. Vseh prebivalcev v coni A je bilo 73.488. Od teh je pri zadnjem ljudskem štetju 1910 označilo slovenščino za občevalni jezik 50.838 ali 69.18 odstotkov, nemščino pa 22.651 ali 30.82%. Zadnje zapisovanje pred prvo svetovno vojno se je vršilo na osnovi občevalnega jezika in ne na osnovi materinščine, kar bi dalo mnogo ugodnejšo sliko tega ozemlja v prid Slovencev. Cona A je bila pod jugoslovansko upravo, cona B pod upravo Avstrije. Po sklepu mirovne konference v Parizu bi se moralo ljudsko glasovanje v coni A vršiti tri mesece potem, ko stopi senžermenska mirovna pogodba v veljavo. Ta pogodba je dobila veljavo 16. julija 1920. Tako je plebiscitna komisija odredila, da se ljudsko glasovanje v coni A vrši v nedeljo, dne 10. oktobra 1920. Za slučaj, da bi se cona A odločila za Jugoslavijo, bi se tri tedne pozneje moralo vršiti podobno glasovanje v coni B •
Volivno pravico so imeli vsi prebivalci moškega in ženskega spola, ki so dopolnili dvajseto leto starosti in bivali sedaj v določeni coni ali pa pred prvim januarjem 1912 tam živeli. Ta druga možnost je dajala volivno pravico posebno nemškim uradnikom, učiteljem in žandarjem, ki so kedaj na tem ozemlju službovali.
Mednarodna komisija naj bi nadzirala izvedbo ljudskega glasovanja. To komisijo so sestavljali po en član Velike Britanije, Francije in Italije, ter po en zastopnik
Jugoslavije in Avstrije. Članstvo Italije v tej komisiji ni odgovarjalo mednarodnim običajem, ker je bila Italija kot soseda na spornem vprašanju med Avstrijo in Jugoslavijo direktno zainteresirana in je že v predpogajanjih v Parizu dosegla, da je slovensko ozemlje zapadno od železniške proge Pontabelj—Beljak—Št. Vid ob Glini bilo izvzeto iz plebiscitnega ozemlja. Od vsega začetka je stala Italija odločno na strani Avstrije, isto se lahko reče za Veliko Britanijo, medtem ko je francoski član komisije simpatiziral z Jugoslavijo. Formalno naj bi plebiscit odločil o pripadnosti k tej ali drugi državi, ne pa o narodnostnem vprašanju.
Slovenska stran je predvsem naglašala stoletno zapostavljanje na kulturnem, gospodarskem in političnem področju od strani nemških sodeželanov, in poudarjala slovensko zahtevo po združitvi vseh Slovencev. Avstrijska stran je naglašala tradicijo stare, čeprav sedaj majhne države, medtem ko je bila Jugoslavija nova tvorba brez tradicije. Avstrija je bila republika, Jugoslavija monarhija, Avstrija ni imela vojaške obveznosti — Jugoslavija večletno vojaško obveznost, Avstrija je bila »katoliška" država, v Jugoslaviji pa imajo pravoslavni večino, Avstrija ima socialno skrbstvo prvovrstno urejeno, Jugoslavija socialnega skrbstva ne pozna. Celovec in Beljak sta bili tržišči za južni del dežele, tam so kmetje lahko prodajali svoje pridelke in k^novali notrebno. Maribor in Ljubljana sta b;'n lp preveč oddaljena. Na te točke se je avstrijska propaganda naslanjala. Tem realnim dejstvom niso imeli Slovenci postaviti nič konkretnega nasproti.
Slovenci so nredvsem podcenjevali skoraj petdesetletni vpliv oonemčevalne utra-kvistične šole in ponemčevalnega upravnega aparata od žandarja do sodnika, ter po-nemčevalni vpliv triletne vojaške obveznosti. Na Slovence je močno vplivala nem-
ška socialdemokraška stranka, ki je svoje člane pozvala, da glasujejo za Nemško Avstrijo.
Slovenska duhovščina je dosledno stala na fronti slovenskega ljudstva. Za cono A je krški škof Adam Hefter imenoval pro-šta Randla v Dobrli vesi za generalnega vikarja. Prošt Randl je za plebiscit 10. oktobra izdal posebno pastirsko pismo, v katerem je obrazložil slovenskim glasovalcem dolžnost, da glasujejo za Jugoslavijo. To pastirsko pismo je izzvalo srdit protest celovškega škofa.
V propagandi obdelanim problemom je sledil na Gosposvetskem polju dne 12. septembra 1920 svečan zbor z nad trideset tisoč udeleženci avstrijskih političnih in cerkvenih predstavnikov, kjer je bila dana svečana obljuba Slovencem v slučaju avstrijske zmage zagotovljenih pravic na vseh področjih. Tej svečani izjavi se je 28. septembra 1920 pridružil še deželni zbor s svečanimi zagotovili.
10. OKTOBER JE ODLOČIL
V coni A je od 39.291 volilnih upravičencev glasovalo za Avstrijo 22.025 ali 59.04% in za Jugoslavijo 15.278 ali 40.96% glasovalcev.
Koroški deželni zbor je na svoji seji 18. novembra 1920 ponovno potrdil prej Slovencem dane obljube in avstrijski zastopnik v plebiscitni komisiji je zagotavljal, da bo Avstrija v smislu določb sen-žermenske mirovne pogodbe dala Slovencem vse pravice, jugoslovanski član plebiscitne komisije je zagotovil, da Jugoslavija teh 15.278 Slovencev, ki so oddali svoj glas za Jugoslavijo, nikdar ne bo pozabila. Eni in drugi so dane obljube kmalu pozabili.
Neposredne posledice plebiscita so bile, da je veliko število slovenskih duhovnikov moralo zapustiti deželo, med njimi poznejši škof Gregorij Rožman in Lambert Ehr-lich, isto se je zgodilo s slovenskimi učitelji in uradniki. Preostali duhovniki so morali tekom leta 1921 menjati na škofovo zahtevo svoje župnije. Učitelji niso dobili službe in enako se je godilo ljudem, ki so za časa jugoslovanske zasedbe službovali pri železnici ali žendarmeriji. Najemnikom na grofovskih posestvih je bila odvzeta najeta zemlja in s tem vsaka življenjska možnost.
Vzdušje v deželi je bilo tako zastrupljeno, da nobena tiskarna v Celovcu ni tvegala tiskati slovenskega tednika „Ko-roški Slovenec". Ta list je tiskala češka tiskarna na Dunaju.
Kako so se razvijale prilike v Avstriji v času koroškega plebiscita in v letih za tem.
Nemški poslanci nekdanjega državnega zbora na Dunaju so se zbrali 21. oktobra 1918 in sicer sta bila 102 zastopnika nemških nacionalnih krogov, 72 krščanskih socialcev in 42 socialdemokratov. Ta zbor je odklonil samostojnost države, ki je še ostala od monarhije in je 12. novembra 1918 soglasno proglasil, da je Nemška Avstrija sestavni del nemške republike. Senžermenska pogodba z dne 10. septembra prepove naslov „nemška" Avstrija in prepove istočasno tudi zvezo z nemško republiko.
Težnjo po zvezi z nemško republiko so stopnjevale še nadaljnje avstrijske pokrajine. Tako je Tirolska izvedla 24. aprila 1921 glasovanje za priključitev k Nemčiji, katero so volilci skoraj stoodstotno potrdili. 24. maja 1921 se je podobno glasovanje izvedlo z istim uspehom na Salz-burškem in za 3. julij 1921 se je podobno glasovanje pripravljalo za štajersko, šele odločna intervencija zavezniških sil je taka glasovanja zaustavila. Najzapadnejša avstrijska dežela — Predarlska se je hotela pridružiti Švici, kar pa je ta odločno odklonila.
Ta težnja k Nemčiji je obvladala vse avstrijske politike in vse avstrijske stranke do leta 1933 in sicer pod pretvezo življenjske nesposobnosti Avstrije. Glavni stranki dunajskega parlamenta sta bili krščanski socialci in socialdemokrati. V tem času je avstrijska politika izbila dvojno mednarodno posojilo in sicer zadnje 300 milijonov šilingov leta 1932 — vsakokrat z novo obveznostjo, da se odpove priključitvi k Nemčiji, kar pa je itak predvidevala mirovna pogodba.
Od 1933 do 1938 je avtoritarni režim Dollfuss-Schuschnig zastopal samostojno avstrijsko pot, ki pa je marca 1938 ob velikem navdušenju avstrijskega ljudstva vendar peljala v Veliko Nemčijo no d znamenjem kljukastega križa in Hitlerja.
Zadržanje ameriške komisije razvidiš iz »Zbornika Svobodne iSlovenije" 1956, stran 47 do 79.
ANDREJ TIŠLER
nekaj spominov na Koroško ob 50-letnici plebiscita
Za Koroško sem se začel zanimati že v letu 1910, ko sem s starši prvič stal ob vojvodskem stolu na Gosposvetskem polju. Učitelj nam je še isto jesen v četrtem razredu tržiške ljudske šole razlagal v nemščini obred ustoličenja karantanskih vojvod. Da pa je bil to le slovenski obred, smo lahko brali v dr. Grudnovi Zgodovini slovenskega naroda, prvi zvezek, ki jo je leta 1910 začela izdajati Družba sv. Mohorja v Celovcu. Učitelju smo zato seveda manj verjeli. Od tedaj naprej sem se za Koroško še bolj zanimal.
Na fronti pri Piavi sem čital tednik „Mir" iz Celovca, ki mi ga je posojal neki Slovenec iz Koroške.
Komaj sem slekel vojaško suknjo sem že po časopisju zasledoval plebiscitno propagando, zlasti v letu 1920. Obljube slovenskim volilcem v coni A so presegale celo člen 7. avstrijske državne pogodbe iz leta 1955. Skoraj zavistno sem si mislil: če bo vse to res, se bo koroškim Slovencem bolje godilo kot pa nam v kraljevini SHS.
Čital sem o dobro uspelih volilnih shodih širom Koroške v coni A. Udeležil sem se manifestacij skega shoda Korošcev na Brezjah v poletju 1. 1920. Navdušeno je govoril koroški rojak, župnik iz Žrelca, pok. dr. Janko Arnejc, ki je za časa koroških bojev 1918-19 komaj ušel smrti. Svoj govor je zaključil: „Žebrajte in šti-majte za slovensko stranko in Koroška bo vaša."*
V začetku oktobra je bila izražena želja Sokolske in Orlovske zveze, naj bi šli člani v civilu in brez orožja na Koroško za dan plebiscita 10. oktobra 1920 stražit slovenske domove, da ne bi sumljivi ljudje, ki so začeli prihajati iz cone B v cono A, terorizirali slovenskih volilcev. Tako sem
*Žebrajte = molite; štimajte = glasujte.
šel že drugič kot prostovoljec na Koroško. Tržiški Sokoli so šli v Borovlje, orlovski odsek Tržič-Škofja Loka pa smo v noči 9. oktobra zasedli črto Št. Ilj—Loga ves— Škofiče. V Št. Ilju smo že v isti noči zajeli na nekem seniku četo teroristov, oboroženih z noži in boksarji, jih s pomočjo domačega orožnika razorožili in naslednji dan pognali čez demarkacijsko črto.
Plebiscit je bil kljub temu za nas izgubljen. Vzrokov za to na tem mestu ne morem naštevati. Avstrija je dobila 22.025, Jugoslavija pa 15.278 glasov. Za avstrijske Nemce je nastopil čas izvajanja danih obljub. Ko sem v poznejših letih večkrat kot turist in romar potoval po Koroškem, sem se lahko prepričal o položaju slovenske manjšine.
Bilo je v poletju leta 1932. Obiskoval sem dunajsko čevljarsko strokovno šolo v IV. okraju. Neke sobote sem po pouku sedel v bližnjem parku in čital Slovenca, ki sem ga dobival iz Ljubljane. Od klopi do klopi je hodil mlad gospodič v fraku, z rdečo kravato in polcilindrom na glavi, v desni roki pa z nabiralno puščico. Prišel je do mene, se odkril, priklonil in dejal: „Bitte um kleine Spende fiir unsere Grenz-deutschen." Navidez začudeno sem ga vprašal, za katere Nemce nabira prispevke ? Začel mi je razlagati, da so Nemci na Ko-škem in Štajerskem v nevarnosti. Slovenci jih hočejo slovenizirati. Ogroženi so gospodarsko in kulturno, zato potrebujejo nemških šol itd. — Bilo mi je dosti. Rekel sem mu: „Nehajte! Ravno nasprotno je res, kar vi tukaj razlagate. Jaz sem ob meji doma, 3 km od vrha Ljubelja stoji „Volksschule" oz. Schulvereinska ponem-čevalnica otrok gorskih kmetov in gozdnih delavcev v slovenski vasi Št. Lenart v Bro-deh. Takih šol je še več. Gospodarsko in kulturno so ogroženi le Slovenci, zato vam ne dam nobenega prispevka." Rekel je sa mo: „Danke" in odšel.
V letih pred drugo svetovno vojno sem še dvakrat obiskal drago mi Koroško. Kot učitelj čevljarskega strokovnega risanja na Obrtno nadaljevalni šoli v Tržiču sem z vajenci priredil dva pešizleta. L. 1935 smo šli v Borovlje, okrog 26 kilometrov tja in 26 kilometrov nazaj v enem dnevu. Leta 1937 pa čez Ljubelj v št. Lenart, nato čez Oselco v Sele, pri Užniku smo prenočili, zjutraj, to je na binkoštni ponedeljek pa v Borovlje in čez Ljubelj v Tržič.
Najkrajši izlet na Koroško sem napravil 1. 1939. Ko je Hitler stal že eno leto na Karavankah, smo tudi v Tržiču dobili od predsedstva Legije koroških borcev iz Ljubljane ukaz oz. željo, naj tudi tržiška organizacija koroških borcev pošlje v Ljubljano malo koroške prsti, katero bodo oddali v Beograd na grob kralja Aleksandra. Tudi naša tržiška Legija koroških borcev je poslala v Beograd nekaj koroške prsti, katero sem nabral na Ljubelju kakih 200 metrov čez mejo na koroški strani.
Tri leta nato sem se pa že vklenjen vozil v pregnanstvo mimo znanih mi kra-
jev domovine koroških narodnih buditeljev Einspilerjev, Ahaclja, Janežiča in polglasno vzkliknil: „Umreti nočemo!" Istočasno so padale glave zavednih Korošcev pod giljotino, selili so narodno zavedne družine, zapirali in izganjali slovenske duhovnike iz njihovih župnij. Skozi Koroško sem se po zlomu nacizma zopet vračal v domovino.
Ker je Tržič po ljubeljski cesti že stoletja povezan s Koroško, je razumljivo, da sedaj še bolj kot prej obiskujemo Koroško kot romarji in turisti. Naše obiske nam vračajo tudi Korošci, s katerimi tudi kulturno sodelujemo, n. pr. Tržič — Borovlje itd.
Ko končujem svoje lepe spomine na Koroško, želim, da bi se časi nacizma, našega skupnega gorja, nikdar več ne povrnili. Za 50. obletnico plebiscita naj se izpolnijo koroškim Slovencem še vse preostale obljube, dane jim pred 50 leti in ob podpisu državne pogodbe iz leta 1955, ob mirnem, složnem sodelovanju obeh narodnostnih skupin v deželi.
Tržič, 22. junija 1970
JOŽE LEKAN
Maribor ob izbruhu vojne 1941
Jože Lekan, odličen delavec v slovenskih katoliških prosvetnih organizacijah, zlasti svoj čas pri Orlu, je bil tik pred vojno ravnatelj mestnih podjetij v Mariboru. Tedaj eden najbližjih sodelavcev mariborskega župana dr. A. Juvana in podžupana Francka Žebota. Po maju 1945 je bil v taborišču Spittalu na Koroškem. Tam je še po svežem spominu opisal na prošnjo iz Buenos Airesa dogodke prvega meseca po začetku vojne v Mariboru. Nato se je preselil v ZDA (1950), kjer je lani umrl.
Ta članek priobčujemo v njegov spomin in kot dokument v spomin 30-letnice začetka vojne.
Ured.
Cvetna nedelja: Ob 6.30 zjutraj brnenje aeroplanskih motorjev nad mestom. Klic: „Vojna je." Zbeganost! Mobilizacija — brez reda! Poudarim zato, ker se ni vedelo, kdo in kam naj se javi. Mestna občina mariborska je na mah izgubila skoraj celotno uradniško osebje, predvsem načelnike in ravnatelje. Tudi župan dr. Juvan je bil že teden dni mobiliziran.
Nad mestom ves dan roji aeroplanov od severa proti jugu in od juga proti severu. Z Ljubljano je bilo županstvo v Mariboru v nepretrgani telefonski zvezi. Vrstila so se nasprotujoča se alarmantna poročila. Županstvo je izdalo razna navodila glede prehrane, vode, razsvetljave. Mestno uradništvo, ki še ni bilo mobilizirano, sicer pa njihovi svojci, so prejeli še dopoldne v nedeljo izplačilo treh mesečnih službenih prejemkov.
Prihajala so prva poročila o obmejnih spopadih nad Ptujem (Radgona, Čmurek, Lendava). Težko ranjena sta bila tam mestni finančni direktor Joža Barle, ki je pozneje zaradi dobljenih ran umrl v Ljubljani, in pa sin generala Maistra. Sicer je bilo v mestu mirno. Vojaštva ni bilo videti. Ali se je nahajalo že na meji, ali na se je šele zbiralo v Slovenski Bistrici. Noč polna pričakovanja, toda tudi mirna.
Ponedeljek: Z dnevom se je pričelo vrvenje, kot je samo ob izbruhu vojne mogoče. Skozi mesto je prehajalo jugoslo-
vansko vojaštvo peš in na vozilih. Pojavili so se na motornih vozilih četniki (bivši orjunaši. Pozneje so se podali v hribe in bili glavni steber OF). Grozili so Nemcem, da jih bodo postrelili. Zato je bil komandant mesta general Cesarac primoran, da jih je dal razorožiti. Bili so več ur zadržani na dvorišču ..Mariborskega dvora", predno so jih izpustili. — Meščani so hiteli od trgovine do trgovine in kupovali potrebne in nepotrebne reči. — Popoldne je snoročilo vojaštvo županstvu, da bodo popoldne ob štirih razstreljeni mostovi preko Drave. — Podžupan Franc Žebot mi je telefoniral, naj ukrenem vse potrebno, kar zadeva mestnih podjetij. Kot sem že uvodoma omenil, je bil mobiliziran ves vodeči personal županstva, tako tudi od mestnega električnega podjetja, plinarne, vodovoda in ostalih mestnih podjetij. Čeprav sem bil direktor le uprave mestnih podjetij, sem moral sedaj poseči tudi v tehnično področje. Izdal sem potrebna navodila podjetjem, predvsem pa ,.Vodovodu" da rai takoj žanre glavni ventil na levi s+rani Drave. Voda se je namreč dovajala mestu z desne strani Drave preko glavnega mostu. Istotako naj se žanre glavni ventil pri rezervoarju pod Kal-varijo, da ne bi prehitro pošla voda, dokler se ne vključijo rezervni vodnjaki po mestu. Toda ventila pod Kalvarijo ni bilo mogoče zapreti, ker so se vršili že prvi boji na vzpetinah za Kalvarijo.
Krogle iz ročnega strelnega orožja so že udarjale v mestni park. Zadet je bil neki moški v trebuh in tudi par drugih občanov je bilo več ali manj ranjenih. Ker ni bilo mogoče več zapreti vodovodnega ventila tik ob rezervoarju, so zaprli drugi ventil v mestnem parku. Komaj so bile te in druge odredbe izpeljane, je že močno zagrmelo (že ob 3.30 namesto ob 4). Poslopja v mestu so se močno stresla, posebno ona v bližini mostu, in most se je zrušil pri srednjem stebru v vodo. Kmalu za tem je bila razstreljena tudi železna brv pod Studenci. Na mah je bilo mesto prerezano na dva dela. Meščani, ki so se nahajali po opravkih na desni strani, sicer pa stanovali na levi strani, niso mogli več na svoje domove ali obratno. Prekinjen je bil dotok vode in deloma tudi električni tok.
Podžupan F. Žebot, ki je uradoval namesto mobiliziranega župana dr. Juvana, mi je telefoniral, da naj pridem takoj na županstvo. Pri podžupanu sem dobil mestnega fizika dr. Novaka in privatnega zdravnika Nemca, dr. Thalmana. Slednji je zahteval, da mora mestna občina ranjene občane, predvsem v trebuh ranjenega, prepeljati v čolnu preko Drave v bolnišnico. Tej zahtevi ni bilo mogoče ugoditi, ker so iz „bunkerjev" na desni strani Drave takoj streljali, čim se je kdo bližal bregu reke. Zedinili smo se, da se ranjenci prepeljejo v žensko bolnišnico, ki je bila pri mestnem parku, in je bila dobro opremljena z operacijskimi inštrumenti.
Čim je dr. Thalman odšel, se odpro na široko vrata v župansko sobo in vkorakala je strumno številna deputacija Nemcev, ki je imela do tedaj sejo v neki mali nemški kavarni ob stolnici. Bili so skoraj vsi v visokih črnih škornjih, na rokavih pa so imeli rdeče trakove s kljukastim križem. Njih vodja je bil Moročuti, solastnik firme Swaty. Med njimi so bili še protestantov-ski pastor, direktor Frankovega mlina Wiesthaler, brat dr. Thalmanna, Podliess-nigg, sin trgovca s papirjem na debelo, in še mnogo drugih, katerih imen se pa sedaj ne spominjam več. Zahtevali so, da jim podžupan Žebot takoj preda mestno upravo. Podžupan je bil hipno zbegan in ni vedel, kaj naj jim odgovori. Vprašal me je za mnenje. Odgovoril sem mu, da predstavljajo gospodje samo en del mestnega prebivalstva, in zato za enkrat še ni potrebna predaja poslov. Če bodo vkorakale nemške čete, se bo pa potem itak stvar
sama po Sebi rešila. Osvojil je moje mnenje. Namci pa so bili razburjeni in ogorčeni. Poudarjali so, da se na sedanjo župansko upravo ne morejo zanesti, niti ne na policijo, ker se čutijo življenjsko ogroženi po oboroženih četnikih in po posamezno raztresenih vojakih, ki še niso-prešli preko Drave. Eno kot drugo je bil prazen nič. Četnikov ni bilo več, ker jih je že zjutraj razorožil komandant mesta. Vojaštvo pa je bilo veselo, da se je moglo čimpreje umakniti preko Drave, potem ko je videlo, da se je vojaško vodstvo odpovedalo levemu bregu Drave. Ker niso (zastopniki Nemcev) prodrli s temi zahtevami, so pa stavili nadaljnjo zahtevo,, da bi vzajemno sodelovali z mestno policijo. To se je ugodilo. Napravili so nato po razgovoru pri podžupanu tozadevni načrt s policijskim šefom Tonetom Kosom, ki je bil že prej poklican na županstvo Medtem ko so razpravljali Nemci s policijskim šefom v sobi magistratnega direktorja o varnostni službi po mestu, se je pa v eni izmed stranskih sob magistrata vršil sestanek nekakega Narodnega sveta (ostanek). Navzoči so bili podžupan Žebot, bivša župana dr. Lipold in šolski ravnatelj Grčar, ravnatelj Hrastelj, obč. svetnik Jalen in podpisani. Razgovarjali so o tem, kaj je napraviti sedaj, ko se je umaknila jugoslovanska vojska in je pričakovati, da vsak čas vkoraka nemška vojska. Po vsestranskem razmotrivanju se je koncepiral razglas glede splošnega zadržanja prebivalstva. To naj ostane mirno, predvsem naj varčuje z vodo, ker je levi breg mesta po razrušenju mostu brez dotoka vode. Do objave tega razglasa pa, kolikor se spominjam, ni prišlo. Razen podžupana, smo vsi na tej seji navzoči od«li na svoje domove. Proti domu sem šel z bivšim županom dr. Lipoldom. Ko-sva prišla na Trg Svobode, je ura v zvoniku frančiškanske cerkve bila ravno 17.
Nenadoma pa se v smeri proti Pobrežju močno zabliska, takoj za tem pa je sledila močna detonacija. Zemlja se je kar stresla. Razstrelili so železniški most. Zrušil se je v Dravo, toda samo del srednjega loka, drugi del pa je ostal oprt še na ka-menitem stebru. Na te v vodo viseče železne ruševine so Nemci tekom 14 dni konstruirali lesen zasilni most za lahka vozila, pozneje tudi za vagone. Pešci so se pa motovilili že takoj naslednji dan, čeprav so bili v nevarnosti, da se preko-balijo v Dravo.
Kljub temu, da je bilo mesto Maribor takorekoč med dvema sovražnima vojskama, je bila noč od ponedeljka na torek mirna. Po mestu na levi strani Drave so patruljirale straže, sestavljene iz enega policijskega stražnika in enega oboroženega Nemca civilista. — Na vzpetinah nad Tremi ribniki je od časa do časa zaropotalo ročno strelno orožje in zasvetila se je v zraku sem in tja kaka raketa. Kakor smo pozneje zvedeli, se je tukaj nahajal major Bitenc z nekaj vojaštva in branil položaje. (Par dni pozneje sem ga videl kot vojnega ujetnika pred policijskim poslopjem na stolnem trgu.) Na desni strani Drave je gorelo vojaško skladišče (hrana, obleka), zunaj mesta pa vojaško skladišče sena in municije. Od tam so se čule močne detonacije. Tudi del poslopja mariborskih železniških delavnic je gorel.
T' o r e k : Mrzlo jutro. Dež in sneg. Ulice prazne. Vse v napetem pričakovanju. Jugoslovanska artilerija je nekje od Rad-vanj streljala s poljskim topom v mesto na levo stran Drave. Padlo je kakih 10 granat. Od teh je ena preluknjala streho Bergove večnadstropne hiše ob glavnem Dravskem mostu. Ena je udarila na dvorišče Mariborske tiskarne v Frančiškanski ulici in je bil ubit hišnik. Ena pa je padla za mariborsko stolnico tik pred policijsko poslopje. Kam so padle druge granate, ne vem točno. Tudi ne vem, kakšen pomen naj bi imelo to nepremišljeno streljanje. Kake posebne škode, razen smrti prej omenjenega hišnika, ni bilo.
Prešla je ura za uro, toda nemške vojske ni bilo od nikoder. Šele okoli 10.30 dopoldne privozi po Koroški cesti od Kam-nice sem par nemških vojaških motoristov. Za njimi pa tovorni avto domačih Nemcev-civilistov. V avtomobilu je bilo zastav s kljukastim križem, ki so jih potem delili med prebivalstvo. Glavni trg je bil kmalu ves rdeč od teh zastav in zastavic.
Trgovine in uradi so bili sicer odprti, ali slovenskega uradništva ni bilo več, ali je bilo mobilizirano, ali pa je zbežalo v Ljubljano. To je bilo vse, kar se je zgodilo v torek.
Sreda: Po polnoči na sredo pa je nastalo po mestu že vrvenje in bučanje motornih vozil vseh vrst, s katerimi jc prihajalo nemško vojaštvo. Za hip se je ta vojaški val v mestu ustavil, ker so bili
mostovi porušeni. V nekaj urah pa je bil postavljen blizu klavnice preko Drave pon-tonski most in kača vozil se je vila potem preko tega mostu proti jugu v osrčje Jugoslavije.
To drdranje vozil proti jugu je trajalo noč in dan brez prestanka vse do velike sobote ponoči.
Na velikonočno nedeljo p« je bila smer vožnje vozil naenkrat obratna. Kakor so prej drvela vozila od severa proti jugu čez pontonski most, tako so sedaj drvela od juga proti severu. Nam je bilo to nerazumlj ivo. Šele čez par dni smo zvedeli, da hiti nemška vojska na rusko mejo.
Čim je prispelo v Maribor nemško vojaštvo, so bili nalepljeni veliki razglasi, pozivajoč prebivalstvo k miru in k oddaji orožja. Zagotavljali so zaščito, enakopravnost itd. Že takoj naslednje dni smo doživljali, kakšna zaščita je čakala Slovence. Na tihem ali javno so zginevali ljudje v zapore. Prvi je bil aretiran duhovnik in ravnatelj Cirilove tiskarne Hrastelj Franc. Potem pa je sledila skoraj vsa moška in ženska inteligenca ali ljudje, ki so se kakor koli javno udejstvovali. Na prostih nogah so ostali samo še oni, ki so bili Nemcem iz službenih razlogov potrebni. Med temi na primer sem bil tudi jaz. Toda takoj, ko sem bil 3. maja odpuščen iz službe, sem pohitel v Ljubljano. Ali ž? naslednji dan po begu me je iskal Gestapo.
Posameznih dogodkov ne bom opisoval, le nekatere hočem mimogrede omeniti.
Nemško armadno poveljstvo je postavilo takoj novo mestno upravo. Začasni župan je bil dober teden dni mariborski advokat dr. Brandstatter. Pozneje neki Bavarec Heinze. Podžupan Žebot je moral še nekaj dni biti za pojasnila in ši-kane novi upravi na razpolago. Kmalu pa je bil tudi on aretiran in preko Gradca odpeljan v Dachau kot že prej ravnatelj Hrastelj.
Na belo nedeljo je bilo na trgu Svobode veliko zborovanje. Trg razkošno okrašen. Vsaka hiša je morala poleg zastave na sami hiši imeti tudi vsa okna okrašena z zastavicami. Zastavni material so delili zastonj, zato da se ni mogel nihče izgovarjati, da ga ni imel na razpolago. Na zborovanju je govoril Gauleiter Ueber-reiter.
Sredi aprila je prišel v Maribor nenapovedano okoli 9.30 dopoldne Adolf Hitler. Ob dežju in snegu se je peljal stojo skozi mesto.. Pred mariborskim gradom je bil na hitro improviziran sprejem. Ljudi je bilo malo, ker niso vedeli. Slovenci pa so se hitro umaknili v hišne veže, če so bili slučajno na cesti.
Postopanje z vojnimi ujetniki, civilno aretirano inteligenco in duhovniki je bilo nezaslišano. Stražili so jih tudi gestapov-sko uniformirani pobci, stari komaj 17 let, ki so se divje obnašali.
Uradi bivših jugoslovanskih uprav so delovali po starem vzorcu še dober mesec. Medtem pa so organizirali Nemci vzporedno razne uprave po nemškem vzorcu, jugoslovansko uradništvo pa postavljali na cesto, pozneje pa ga povečini aretirali in deportirali v Srbijo, če ni eden ali drugi že sam kam zbežal.
Sredi aprila je bil v Mariboru popis prebivalstva. Vsak je moral predložiti dokumente.
Kmalu za tem popisom je bil vsak Slovenec poklican pred posebno nemško komisijo, kjer je bil fotografiran, klasifi-ciran in je dobil posebno značko v aktu. To so bile že predpriprave za deportacije in aretacije v širšem obsegu. Omembe vredno bi bilo tudi to, da so ugotovili ob popisu prebivalstva 33 odstotkov Primorcev v Mariboru.
Nemcem so morali biti Primorci zelo v želodcu, ker so njihove kulturbundovske organizacije, kadar so korakale po mestu, pele neko pesem, polno srda proti Primorcem.
Še to naj omenim, da se je kakih 14 dni po izbruhu vojne vrnil v Maribor župan dr. Juvan. Toda naslednji dan so ga Nemci aretirali in odpeljali v mariborske sodne zapore. Pozneje je bil z družino pregnan v Srbijo.
To naj bi bilo nekaj spominov iz Maribora ob izbruhu vojne leta 1941.
Napisano v Spittalu ob Dravi, februarja 1950.
RAFAEL RABIČ
Rab - taborišče smrti
1. RAZMERE V LJUBLJANSKI POKRAJINI -1941—1943
Italijansko koncentracijsko taborišče na otoku Rabu na Jadranskem morju je samo del reakcije Italije na akcije komunistične Osvobodilne Fronte (OF), v Ljubljanski pokrajini, delu Slovenije, ki ga je po delitvi Jugoslavije dobila Italija.
Znano je, da si je OF lastila, da ima edina pravico borbe proti okupatorju v Sloveniji v letih 1941—19^6. Mesto borbe proti okupatorju pa je zanetila komunistično revolucijo, v kateri ji je bila glavna naloga z umori odstraniti vse, za katere je mislila, da bi ji mogli škodovati in jo ovirati. V pozni jeseni 1941 so že v Ljubljani padle prve nedolžne žrtve na povelje OF.
Italijanski okupator je v začetku okupacije ukazal, da se bo morda na zasedenem ozemlju do Slovencev ravnal po predpisih mednarodnega prava IV. haaške konvencije. Ko so se pa umori na ljubljanskih ulicah množili in so v spomladi 1942 tudi na podeželju po nalogu OF že začele padati prve žrtve, ki so se množile vsak dan, je okupator pričel z reakcijo in repre-salijami.
Ponoči so n. pr. partizani nadlegovali posamezne vasi, pobrali iz hiš ljudi, ki so jih krajevni odbori OF označili kot nevarne za izvedbo revolucije, ropali, poži-gali, mučili in morili svoje idejne nasprotnike. Zjutraj so pa poslali najbližji italijanski posadki sporočilo, da so bili v tej in tej vasi, kjer so jih ljudje s simpatijami sprejeli in jih založili s hrano in obleko.
Sredi dopodneva so na kamionih pridrveli do zob oboroženi italijanski vojaki, za-stražili vas, pognali ljudi iz hiš, postrelili kakih deset, petnajst moških, izropali posestva in jih zažgali, žene, starce in otroke po odvedli s seboj v zbirališča, od tam pa v koncentracijska taborišča.
Okupatorju je bilo znano, da so ljudje nedolžni, a je izrabil priliko, da s področja Ljubljanske pokrajine, ki je bila
3. maja 1941 priključena Italiji, iztrebi čimveč slovenskega življa.
Vsled partizanskih akcij je Mussolini 19. januarja 1942 Ljubljansko pokrajino proglasil za vojno področje in poslal novi vojaške sile v Slovenijo. Povečano število vojaštva ni imelo ščititi prebivalstvo Ljubljanske pokrajine pred partizanskimi morilskimi akcijami, ampak se je zbiralo v večjih središčih, jih obdalo z bodečo žico in bunkerji in od tod delalo pohode med prebivalstvo na deželi.
Italijani so 14. januarja 1942 začeli z ograditvijo Ljubljane z bodečo žico in bunkerji. Mesto so razdelili na štirinajst sektorjev, nato pa pričeli z racijami. Zaprli so del mesta in v tem predelu legitimirali vse prebivalstvo. Večino ljudi so izpustili, vendar so jih vsakokrat tudi veliko zaprli. Na sodišču so imeli poseben oddelek za talce, ki so jih vozili v gramozno jamo v Zeleni jami za Glavnim kolodvorom in jih streljali.
Prve racije so pričele 23. februarja 1942, nato pa skoro vsak dan v kakem delu mesta. Pri vsaki „čistki" so zaprli kakih 200 do 300 ljudi.
Enako so postopali tudi po drugih krajih: v Črnomlju, Kočevju, Ribnici, Novem mestu, na Vrhniki in v Logatcu. Racije je izvrševala zlasti divizija ,,Macera-ta" in alpski lovci „Cacciatori della Alpi".
Po krivdi OF so Italijani 19. marca 1942 pobrali, zaprli in internirali vse jugoslovanske bivše aktivne in rezervne častnike in podčastnike. OF jih je vabila, naj se ji pridružijo, kar je pa večina odklonila. Ker so se zdeli OF nevarni, so jim sredi marca 1942 na odprtih dopisnicah v Ljubljani in okolici poslali pozive, naj se zglasijo v službi „Narodno osvobodilne vojske" (NOV). Na pošti so Italijani te pozivnice zaplenili in naslednji dan no Ljubljani in drugih krajih vse naslov-ljence pobrali, zaprli, nato pa internirali, največ v taborišču Gonars v Furlaniji.
Vsega je bilo interniranih 533 častnikov, 536 podčastnikov in 275 vojakov bivše jugoslovanske vojske.
V poletju 1942 so se italijanske okupacijske oblasti odločile, da s splošno vojaško akcijo imenovano „roška ofenziva" počistijo vso Ljubljansko pokrajino in preženejo partizane iz vasi in gozdov.
Ofenziva se je pričela 15. julija 1942. Italijani so obljubili partizanom, da jim podare življenje, ako se predajo z orožjem.
Preko Primorske, Notranjske in Dolenjske se je valila italijanska armada, plenila in požigala vasi, streljala ,,sumljive" ljudi, ostale pa odvažala v koncentracijska taborišča.
Povod za vse to je dala OF zaradi svojih umorov, ropov in požigov. Zato je moralo civilno prebivalstvo Slovenije prenašati od strani italijanskega okupatorja najhujše preganjanje v mesecih julij, avgust in september 1942.
Tako je bilo do jeseni 1942 v štirih italijanskih taboriščih že preko 30.000 Slovencev. Približne številke za posamezna taborišča so sledeče: Gonars 5.000, polovico od tega števila je bilo dijakov, ostali pa mladi ljudje; Monigo-Treviso 3.500; Ciesa-Nuova-Padova 3.500 in Rab 15.000.
„Roško ofenzivo", racije in internacije sta zasnovala Mario Roboti in Gastone Gambara. V tajnem seznamu italijanskih koncentracijskih taborišč je zaznamovano preko dvesto taborišč, v katera so Italijani pošiljali Slovence iz Ljubljanske pokrajine. V nekatera taborišča so natrpali na tisoče internirancev, v druga pa manj. Največja taborišča smo že imenovali. Manjša taborišča so bila pa še: Renici, Peruggia, Pietra-Fitta, Ferierce-Piacen-za, Olego-Novara, Salobraro-Matera, Al-berobello, Citta St. Angelo-Pescara, Iver-na-Campobasse, Bettolo-Piacenza, itd.
2. RAB
Vsa doslej navedena taborišča, — razen Raba, so bila kolikortoliko urejena in pripravljena za bivanje: imela so lesene barake, pitno vodo, ambulance, kuhinje in kolikortoliko urejena stranišča. Na otoku Rabu, ki ga Italijani imenujejo Arbe, pa vsega tega ni bilo. Italijani so na hitro izravnali koruzna polja in na njih postavili majhne šotore za šest oseb. To taborišče je bilo zgrajeno za partizane, ki so jim obljubili, da jim bodo v „roški ofenzivi" podarili življenje, ako se predajo z orožjem.
Koncentracijsko taborišče na otoku Rabu je bilo oddaljeno severozahodno iz pristanišča 4,2 km. Rab sam je bil v Jugoslaviji-po velikosti osmi otok v našem Jadranskem morju. Meri 103,10 km2 in ima kakih šest tisoč prebivalcev. Najvišji vrh je visok 408 m. Taborišče se je nahajalo v ravnini v sredi med nizkimi holmi poraščenimi z oljko. Ravnina je bila rodovitna. Posajena je bila s koruzo in smok-vami.
Taborišče je bilo zgrajeno na južno-vzhodnem delu otoka med zalivoma Eufe-mija in Campora. Taborišče so ogradili z visoko žično ograjo. Na zunanji strani o-graje so zgradili majhne stražarnice, ki so bile od tal toliko, kolikor je bila visoka žična ograja. Teh stražarnic je bilo 40.
Glavna komanda je bila nastanjena v šob, ki je bila zunaj taborišča na visokem griču. Zunaj taborišč so bila tudi skladišča in šotori za vojaštvo.
Cesta, ki je vodila iz mesta Raba proti zapadu, je delila taborišče na dva neenaka dela: na desni strani sta bila sprejemno in glavno (moško) taborišče, na levi strani, nižje pod cesto pa je bilo žensko (in otroško) taborišče, ki je bilo manjše po obsegu. Celoten prostor je obsegal kakih 20.000 m2, polovico tega je odpadlo na glavno taborišče, kakih 7.000 m1 na žensko taborišče in kakih 3.000 m2 na sprejemno taborišče. Prostora je bilo za približno 20.000 internirancev. Dejansko je bilo na Rabu 15.000 internirancev, od tega okrog tisoč otrok do desetega leta starosti.
Poveljnik taborišča je bil polkovnik Vicenzo Cuiuli, kateremu je bilo dodeljeno nekaj častnikov in kakih 200 vojakov.
Sprejemno taborišče
Vsak interniranec, ki Je prišel na Rab, je moral najprej v sprejemno taborišče.
Tu so bile majhne lesene lope za pisaif-ne in za preprosto prho.
Ob prihodu so ga tam vpisali v registraciji kot interniranca rabskega taborišča. Oddati je moral ves svoj denar.
zlatnino, ure, fotoaparate, nože, britve itd. Za oddano je dobil potrdilo. Nato je moral v „kopalnico". Toplo vodo so greli zunaj barake v posebnem kotlu, ki je bil kot vojaška kuhinja na kolesih, da se je lahko priključil h kamionu.
„Kopalnica" je bila pregrajena na tri dele: v slačilnico, prho in oblačilnico. Pred vrati je stala dolga vrsta interniran-cev, ki so čakali na kopanje. Vojak je odredil določeno število ljudi in jih poslal v slačilnico. Tu se je moral vsak sleči in odložiti obleko na klop. Ko so bili vsi slečeni, so morali v drug prostor s prhami. Med tem so pa vojaki pregledovali obleko in pobrali vsakemu vse, kar se jim je zdelo kaj vredno in uporabno. Ko je bilo vse „pregledano", je vojak odprl okno in zmetal vse na prosto. Zunaj stoječi vojak je pa zbasal vse v kotel, zaprl vrata in spustil paro med obleko in perilo, ki jo je zmetal v ta stroj. Čez nekaj časa je ,,sterilizirane cunje" skozi drugo okno zmetal v oblačilnico. Tu so se ljudje pulili, da je dobil vsak svoje perilo in obleko nazaj. Ker so bili žepi prazni, so se ljudje pritoževali in vsak pritožnik je dobil s pasom po glavi ali kamor je priletelo in zadeva je bila rešena.
Prav tako kot z moškimi, so ravnali tudi z ženskami.
Ko se je pred barako nabralo že dovolj ljudi, ki so bili pripravljeni za sprejem v stalno taborišče, je prišel vojak in ponovno nregledal vsakega, ali nima morda pri sebi predmetov, ki niso bili dovoljeni v stalnem taborišču. Pobral je zlasti vse nože, britve, steklenice, če so jih pozabili prej pobrati. Nato jih je postavil v vrsto in odvedel v stalno taborišče.
Sprejemno taborišče je stalo na nekoliko višjem terenu in če si stal pred pisarno taborišča, se ti je nudil lep, a žalosten pogled na glavno taborišče, ki ci imel vsega pred seboj, in na levi strani nekoliko odmaknjeno žensko taborišče.
Glavno taborišče
To je bilo moško taborišče. Upravno in teritorialno je bilo razdeljeno na štiri sektorje. Terensko je bilo razdeljeno tako, da je vsak sektor delila cesta pojlol-gem preko vsega taborišča in počez. Ker je bilo tu prej koruzno polje, so cesto na-suli z debelim gramozom, da je bila uno-rabna tudi ob času dežja. V sredini — kjer so se ceste križale, je bil velik trg, ki so ga interniranci poimenovali „Trg lakote".
Prvi in drugi sektor sta bila v dolini, tretji in četrti pa na nekoliko višji vzpetini. Vsak sektor je imel svojo pisarno, svojega poveljnika in svoje število vojakov, svoje pisarje, svojo kuhinjo in svojo umivalnico.
Sektorji so bili razdeljeni na desetine. Vsak desetar je imel na skrbi 6 šotorov, v vsakem šotoru je bilo 6 mož. Več desetin skupaj so imenovali grupo.
Desetar j i so morali zlasti skrbeti za pravično razdelitev hrane. V enem kotlu se je kuhalo za tri desetine ali 108 oseb. Da se je hrana pravično razdeljevala in da niso isti dobili vedno samo „gosto" hrano, drugi pa samo „mastno", ali zopet nekateri samo redko, so desetar j i delili hrano tako, da je bila vsak tretji dan, vsaka desetina prva pred kotlom, nato druga, vsak tretji dan pa zadnja. Tista desetina, ki je bila prva pred kotlom, je dobila tisti dan tudi ves ostanek za dodatek.
Mnogokrat je prišlo do neredov, prepirov in pretepov. To pa zato, ker so vsak dan prihajali po dodatek tudi tisti, ki jim ta dan ni pripadal. Začelo se je prerivanje, vpitje, kletev in mnogokrat pretep.
Vsi sektorji glavnega taborišča so imeli kuhinje v barakah na skrajnem severnem delu taborišča. Barake so bile zgrajene tako, da so bile na zunanji strani popolnoma zaprte, proti taborišču pa odprte, samo posamezni oporniki so nosili ostrešje. Kuhinj je bilo sedem, vseh ognjišč 17. Kuhali so v velikih kotlih, ki so bili dejansko bencinski sodi v sredini pra-žagani na dvoje.
Na isti strani kot kuhinje so bile tudi umivalnice. Bilo je sedem barak, od katerih je imela vsaka po 22 pip za vodo. Voda za umivanje, pomivanje posode in pranje je bila vsak dan odprta samo določen čas.
Vsi štirje sektorji glavnega taborišča so imeli tudi skupno ,,ambulanto". Stala je na nekoliko višjem terenu med oljkami. Bila pa je vidna iz taborišča, ker je bila belo nobarvana. Namenjena je bila lažjim bolnikom, a se je le redko zgodilo, da bi tja šel kak tak bolnik. V njej je bilo par pos+elj, vendar so bolniki ležali kar po tleh no hodniku in v kleti. V ambulanto so odnesli težje bolnike, ki so bili v zadnjih zdihljajih, pa so taboriščniki prosili zdravnika, da je odredil prenos takega reveža v „ambulanto". Zdravil niso imeli nobenih. V začetku tudi zdravnika ne. Pač pa je bil v taborišču interniran
zdravnik dr. Kanoni, psihiater, ki je bil nastavljen v zavodu za duševne bolezni na Studencu pri Ljubljani. Njega so Italijani z drugimi 500 moškimi pobrali pri raciji 30. avgusta 1942 po požigu vevške papirnice po partizanih.
Vsak sektor je imel svoje stranišče. Postavljena so bila prav ob robu taborišča, primitivna in silno nehigijenična.
Žensko taborišče
Cesta, ki vodi iz mesta in pristanišča Rab proti severozahodu, je delila tabo-
rišča na dva enaka dela. Na levi strani pod cesto proti zalivu Evfemija je bilo žensko taborišče. V njem so bili pa tudi otroci in invalidi. Ta del taborišča je bil še bolj na neugodnem terenu, ker je bilo nižje in zato stalno mokro in brez vsake kanalizacije. Ob deževnih dneh so ženske in otroci hodili po razmočenih njivskih tleh, dvigali velike količine blata in ga nosili v šotore. Ob suhih in vetrovnih dneh se je zemlja spremenila v prah. ki ga je veter nosil tudi v šotore in prekrival odeje in obleko.
3. BIVALIŠČA
Nekatera dejstva dokazujejo, da so Italijani s tem, da so obljubili partizanom,, ki se v ,,roški ofenzivi" predajo z orožjem, da jim podarijo življenje, resno računali s tem, da bodo vsi, ki jih bodo poslali na Rab, tam umrli od gladu in mraza. Tak dokaz je priprava bivališč za vse, ki so jih pošiljali na Rab.
Na velikem teritoriju, na katerem so „zgradili" taborišče na Rabu, niso postavili drugega kot nekaj tisoč vojaških platnenih šotorov.
Za ležišče so v vsak šotor dali nekaj smrdljive in plesnive slame, ki se je hitro omela in pomešala s prahom, v katerem so se redile bolhe in uši.
Preko noči so interniranci ležali tesno drug poleg drugega in če se je kdo malo premaknil, je zbudil svojega soseda. Vsi interniranci pa so se gotovo zbudili, ako je moral kdo na stranišče; hodil je po nogah ostalih tovarišev, ker pač ni videl ali pa se je od slabosti opotekal.
Preko dneva je bilo „stanovanje" v teh šotorih popolnoma nemogoče. Šotorska krila so se odpirala samo na eni strani. V šotoru sta lahko sedela samo dva, ostali štirje so si morali iskati zavetje kjerkoli v taborišču Posebno težko je bilo ob deževnih in hladnih dneh, ko je burja divjala preko taborišča.
4. PREHRANA
Poleg neprimernih bivališč in nezadostne obleke, je morila slovenske inter-nirance na Rabu tudi nezadostna hrana.
Taboriščna uprava je določila količino živil, ki naj bi jo vsak interniranec prejemal vsak dan. Posrečilo se je dobiti ta-
Za odejo so interniranci dobili staro oguljeno italijansko vojaško odejo. Preko zime so jih sicer dobili več, a niso mogle nadomestiti bivališča v zaprtem prostoru, v vsaj preprosti baraki.
V poletnih mesecih, ko je bilo preko dneva v taborišču še toplo, so si interniranci pomagali tako, da so podnevi hodili okoli v samih hlačah, preko noči, ko je bilo hladno, pa so se oblekli v vse, kar so imeli. Toda mnoge, morda večino je italijanska vojska pobrala na polju ali pri kakem drugem delu in nikomur niso dovolili, da bi šel v hišo iskat česar koli, da bi vzel s seboj.
Meseca oktobra se je pojavila na Rabu jesen. Nebo se je pooblačilo in prevleklo s temnimi sivimi oblaki. Mrzla burja je navijala svojo žalostno pesem nepretrgoma po več dni. žvižgala je okoli kuhinjskih barak in nralnic, na odprtem taborišču pa podirala šotore in odnašala pre-zebaiočim ljudem ,,streho" iznad glave.
Tako je poleg nezadostne hrane inter-nirance moril tudi mraz. Ne podnevi, ne ponoči se cele +edne in mesece niso mogli nikjer niti malo ogreti.
Šele meseca januarja 1943 so začeli z gradnjo lesenih barak. Poleg interniran-cev. ki so še ostali na Rabu. s^> vanje pošiljali tudi bolnike iz bolnišnic v mestu Rabu.
belo, po kateri so delili živila. Iz te tabele je razvidno, koliko in kakšno hrano bi moral vsak interniranec prejemati. Določene so bile sledeče količine hrane: 150 g kruha (1 hlebček), 60 g makaronov ali r'ža. 150 g paradižnika (konc. konzerve), 20 g
sočivja, 100 g mesa (računano s kostmi), 40 g sira, 13 g slanine ali olja, 15 g sladkorja in 7 g kavinih surogatov (cikorije). Kot dodatek naj bi vsak dan dobil še en sadež: jabolko ali hruško. Tisti, ki so hodili na delo, so dobili vsak dan še dodatek kruha.
Zdravnik v taborišču (Slovenec) je izjavil, da bi ta količina hrane zadoščala človeku, ki bi fizično ne delal in bi bili drugi življenjski pogoji ugodni, da bi nekaj časa ostal pri življenju.
Hujši in usodnejši kot majhni obroki pa je bil način delitve hrane. Količino hrane, ki jo je bilo treba pripravljati v kuhinji, so dobili poveljniki sektorjev vsak dan sproti za število ljudi, ki je bilo prijavljeno v sektorju in so jo dali kuharjem. Ti so hrano pripravljali in kuhali s pomočjo internirancev, ki so morali pomagati v kuhinji. Ko je bila hrana pripravljena za delitev opoldne in zvečer, si lahko dobil za 10 lir polno vojaško porcijo juhe z rižem ali makaroni in mesom. Kdor ni imel denarja, je hrano lahko dobil za zlatnino: uro, prstane, verižice itd. Tako je bila v kotlu, ko je bil čas za delitev hrane samo še voda, v kateri je bilo nekaj riža in par makaronov in je na vrhu plavalo kos buče ali zelja.
Ker so bili kuharji pravtako interni-ranci, nastane vprašanje, čemu so tako neusmiljeno ravnali s svojimi „tovariši", ki so umirali od gladu. Zadeva je bila sle' sledeča: Taborišče na Rabu je bilo zgrajeno predvsem za partizane, ki so se ob ,,roški ofenzivi" predali z orožjem. Ti so bili potem tudi prvi interniranci rabskega taborišča. Tem so Italijani poverili vse službe v taborišču: bili so sektorski pisarji, desetarji, kuharji, tolmači itd., itd. Partizanov na Rabu ni bilo veliko; bilo jih je pa dovolj, da so prevzeli vsa važna mesta, na katerih so izžemali svoje brate Slovence še bolj neusmiljeno kot Italijani sami. Knjižica RAB, izdana v Mariboru 1954 v založbi „Obzorja" piše na strani 41 o Rabu sledeče: „Sicer so pa "funkcionarje" v taborišču že prve mesece postavili Italijani; navadno so bili njihovi zaupniki še slabši kot Italijani..."/ Mi k temu dostavljamo samo to, da s& bili ti zaupniki partizani.
Iz tega jasno sledi: da so interniranci dobivali tako pičlo hrano, da so ob njej umirali od gladu, je bil vzrok tudi v tem, ker so razdeljeval« in kuharji jemali redne
obroke hrane, namenjene internirancem in jo prodajali.
Bili so pa še drugi vzroki. Res so Italijani obljubili partizanom, da jim podarijo življenje, ako se v „roški ofenzivi" predajo z orožjem. Toda Italijani so imeli pri tem v vidiku samo to, da predanega partizana niso na mestu ustrelili, ampak ga poslali na Rab v mišljenju, da bo tam v nekaj mesecih itak od gladu umrl. Partizani, pa ne samo, da so se vsak dan večkrat do sitega najedli na račun internirancev, ampak so hrano namenjeno internirancem drago prodajali.
Eden od teh kuharjev je ob odhodu z Raba odnesel okoli 30 kg razne zlatnine. Poleg tega so bili vsi partizani na Rabu pravi debeluhi. Od sonca ožgani in zde-beljeni so izgledali kot kaki atleti. Že na prvi pogled si lahko opazil, kateri ptiči spadajo skupaj.
Italijanska uprava se ni veliko brigala, kako se hrana razdeljuje in kje je vzrok hitrega hiranja in umiranja internirancev. Zanjo je bilo glavno, da bi jih čim več in čimprej pomrlo.
Črna borza s hrano v skladiščih je pravtako bujno cvetela. Od šefa, mimo skladiščnika in zadnjega, ki je imel s prehrano opravka, so bili zapleteni v razne kupčije s hrano, ki je bila namenjena internirancem.
Cvetela je tudi trgovina z obleko, zlatnino, tobakom in denarjem. Kdor je mogel, ie s čem trgoval v upanju, da pride do >""ane in obleke, da si tako ohrani življenje. Za večino internirancev pa možnosti "p postranski nakup hrane in obleke ni bilo, ker pač niso imeli ničesar.
Mnogi interniranci so imeli pri sebi ob raciji precej lir. Oddali so jih ob spreiemu v taborišče, ker so Italijani obljubili, da bodo izdali bone, za katere edino bo mogoče v taborišču kupiti hrano.
Bone so res začeli izdajati v začetku oktobra 1942, a le v manjših zneskih po 10 20 lir. V vzhodnem delu glavnep-a taborišča so potem odprli kantino, v kateri ie bilo mogoče kupiti „hrano" na bone. vo so vsak dan kantino odprli, so interniranci navalili nanjo, da bi res dobili kako dodatno hrano". Na razpolago je bilo v kantini le malo hrane: sveže, napol enilo grozdie, suhe smokve, kaka ribja konzerva, bonboni itd. Skoro vsi pa. ki so to „hrano" kupovali, so si pokvarili želodec in zboleli. .
Nekaterim internirancem so od doma
poslali denar, katerega pa interniranci niso nikoli dobili.
V	tem poglavju o prehrani ne smemo prezreti opisa o paketih. Razmere, ki so vladale na Rabu, so se hitro raznesle po vsej Ljubljanski pokrajini in svojci so se bali za življenje svojih domačih. Kdor je le mogel, je poslal na Rab paket.
V	začetku oktobra 1942 so prispeli prvi paketi. Dolgo je trajalo, predno je kak paket prispel na Rab. Niti s pošiljanjem niti z delitvijo paketov ni bilo nobenega reda. Tisti, ki so imeli opravka, se gotovo niso zavedali, da naslovljenci paketov na Rabu umirajo od gladu, dočim so oni mislili, da so to zanje le nepotrebni priboljški.
Uprava taborišča na Rabu se za pakete ni dosti brigala. Že meseca novem bra 1942 je bilo v skladišču nagrmadenih nad dvanajsttisoč paketov, ne da bi se kdo brigal, da bi jih razdelil naslovljen-cem. Do srede decembra je bilo razdeljenih samo nekaj več kot dva tisoč paketov, doč''m je bilo v taborišču še vedno enajst tisoč internirancev.
Seveda se je med tem veliko hrane pokvarilo, ali pa so se z njo redile miši in podgane. Veliko paketov je bilo vrnjenih, ker niso mogli najti naslovljenca, ki je običajno ležal v bolnišnici na Rabu in stradal.
Tudi teža paketov je bila določena in omejena. Nihče ni smel v enem mesecu prejeti več kot 5 kg težak paket. Slovenske žene (gotovo kaka organizacija) so prosile 12. januarja 1943, da bi se teža paketa dvignila od 5 na 10 kg na interniranca mesečno. Komandant XI. armadnega zbora general Gastone Gambara pa je 1. februarja 1943 na gornjo prošnjo ponovno odredil, da sme vsak interniranec prejeti vsak mesec samo en paket v teži 5 kg. V večini primerov pa se je zgodilo, da je bilo označeno na paketu, da ima 5 kg vsebine, dejansko pa je bil skoro prazen,
ker so ljudje, ki so paketno pošto opravljali, najboljše iz njega pobrali.
V	času obstoja rabskega taborišča je prispelo na Rab kakih 70.000 paketov, od tega števila je bilo razdeljenih 55.000 paketov. Teža vseh od doma poslanih paketov je značala kakih 275000 kg ali 30 železniških vagonov. Zaradi malomarnosti ta hrana skoraj nikomur ni nič koristila.
Kako neodgovorno je bilo opravljanje paketne službe za Rab, priča dejstvo, da je taboriščno poveljstvo na Rabu 9. januarja 1943 vrnilo 291 paketov odpošilja-teljem, to je v času, ko je na Rabu dnevno od gladu in mraza umrlo povprečno 80 internirancev.
Posebno poglavje v rabski tragediji je imela črna borza. Kdor je imel denar, uro, zlatnino, obleko, cigarete, si je lahko kupii hrano in morda tako ostal pri življenju. Mnogi so kupovali in barantali z italijanskimi vojaki. Marsikaj so vtihotapili v taborišče delavci, ki so bili zaposleni izven taborišča.
Tudi civilisti, ki so hodili mimo taborišča, so marsikaj prodali internicancem: zlasti olje, žganje, koruzno moko, vino itd. Raje pa so sprejemali kaj drugega kot denar.
V	taborišču je bil čas črne borze zvečer. Običajno na kraju med tretjim in četrtim sektorjem. Ko je pritisnila burja, se je črna borza preselila v novo zidano poslopje stranišč.
Verjetno je bilo na Rabu največje množično gladovanje Slovencev v vsej naši zgodovini. Res so bile slabe letine, ujme, kužne bolezni. A človek je šel lahko kamor koli in si poiskal nečesa, da si je utešil glad. Na Rabu pa ni bilo drugega v taborišču kot prah, zemlja in kamenje. Naj v tem poglavju omenim še to, da so ljudje vse olupke, otrebke in vso gnilobo, ki so jo kuharji v kuhinji zavrgli, pojedli z največjim anetitom. Človeku se je trgalo srce ob pogledu na lačne rojake.
5. DUHOVNA OSKRBA INTERNIRANCEV
Ta je bila prav tako nezadostna, morda še bolj kot materialna.
Italijani so dobro vedeli, da so interniranci katoličani in da so večino pobrali po domovih in ne kot partizane po gozdovih, pa jim niso oskrbeli niti duhovnika, da bi jim maševal, niti spovednika.
Ta malomarnost za duhovno skrb in-
ternirancev je še bolj obsodbe vredna, ker so Italijani vedeli, da bo zaradi nezadostne hrane, zaradi neprimernih bivališč, nezadostne obleke in prihajajoče zime pomrlo na tisoče ljudi, katerim niso dali prilike, da bi imeli ob strani slovenskega duhovnika v svoji bolezni in pred smrtjo.
Na severni strani taborišča so sicer postavili nekoliko večje leseno poslopje, ki
je bilo namenjeno za kapelo, ki pa ni bila nikoli dograjena.
Italijansko vojaštvo, ki je bilo dodeljeno upravi taborišča, je imelo več duhovnikov. Eden je celo govoril hrvatsko. Menda je bil doma iz Istre.
Ako je bilo ob nedeljah zjutraj lepo, mirno vreme, so sredi Trga lakote postavili veliko mizo in jo pripravili za oltar. Vse potrebne paramente je duhovnik prinesel s seboj v kovčku. Nasproti oltarju so se postavili vojaki, na obeh straneh pa so se pridružili interniranci in se tako udeležili sv. maše. Kdor je hotel, je lahko prejel tudi obhajilo.
Pri vsaki maši je kurat tudi pridigoval italijanskim vojakom. Neko nedeljo je kurat kar naravnost povedal, da naj nikar ne mislijo, da so vsi ti tisoči internirancev banditi iz gozdov, ampak da so jih italijanski vojaki pobrali po slovenskih vaseh in mestih. Večina je poštena, verna, pridna, pa tudi inteligentna. ,,Mi, Italijani smo katoličani in kulturni narod, zato pazite, kako s temi ljudmi ravnate, da ne boste jemali ugleda sebi, naši vojski in svojemu narodu," je kurat pri neki pridigi dejal dobesedno.
Med interniranci je bil tudi organist z neke fare na Dolenjskem. Sestavil je pevski zbor, ki je pri vsaki maši prepeval slovenske pesmi.
Med vojaškimi duhovniki je bil neki kurat, Furlan, ki je govoril tudi slovensko. Vršil je veliko socialno delo med interniranci: utihotapljal je v taborišče denar, posredoval dopisovanje, poizvedoval o umrlih Slovencih in o tem poročal svojcem, delil je tudi hrano, ki jo je sam priskrbel.
V taborišču je bil tudi neki dispenzi-ran duhovnik, star morda kakih 45 do 50 let. Doma je bil nekje od Iga. Nazadnje
je bil župnik v Škofji Loki. Od tam so ga Nemci leta 1941 izgnali. Ker je bil bolan, ni mogel vršiti svoje duhovniške službe. Ker je bil v civilu, so ga Italijani ob raciji pobrali z ostalimi in ga privedli na Rab. Verjetno sploh niso vedeli, da je duhovnik. Tudi na Rabu ni maševal. V taborišču so mu rekli ,,partizanski škof".
Ves dan je z neko knjigo v roki (morda je imel brevir) hodil po taborišču, se od časa do časa ustavil, govoril in pridigoval. Bil je kot Janez Krstnik, ki je oznanjal pot pokore. Ko je začel govoriti, se je kmalu okoli njega nabralo obilo poslušalcev, ki so ga z zanimanjem poslušali.
Svoje govore je največ navezoval na nemoralno življenje na Rabu, kot letovišču. ,,Mi moramo sedaj skoraj goli hoditi po taborišču, da zadostimo za grehe nagote letoviščarjev na tem otoku," je večkrat ponavljal. Verjetno je marsikomu podelil odvezo, predno je šel k obhajilu ali pa se preselil v „peti sektor". Verjetno tudi on počiva med ostalimi tisoči na rabskem pokopališču.
Poseben praznik za internirance na Rabu je bil 11. september 1942, ko je taborišče obiskal krški škof dr. Josip Sre-brnič. Na sredi Trga lakote je stopil na pripravljeno mizo. Interniranci pa so se zgrnili okoli njega. V svojem govoru je dajal ljudem poguma in jim priporočal, naj vse trpljenje darujejo Bogu in naj v duhu spokornosti mislijo na prve petke, ki jih je v tem času uvedel za vso škofijo ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman.
Ob slovesu je vsem podelil svoj blagoslov in med internirance razdelil nekaj podobic in obljubil svojo pomoč.
Kakega izboljšanja ni bilo opaziti niti v materialnem niti v duhovnem oziru.
6. DELO V TABORIŠČU
Delo —■ ročno, fizično delo je bilo v taborišču obvezno že od vsega početka. Pri tolikem številu internirancev pa je seveda le malo ljudi prišlo na vrsto za delo v taborišču ali izven njega. Bilo je dovolj prostovoljcev. To so bili zlasti partizani, ki so tako mogli priti izza žične ograje, pa četudi pod stražo. Tako bi bilo lahko v kakem primeru lažje pobegniti ali pa izvesti kake akcije, kot pa za mrežo.
Gradnjo zidanih poslopij in zidanih temeljev so poverili firmi „Impresa Pardi". Delavci in zidarji pa so bili deloma doma-
čini z otoka in pa interniranci. Dogodilo se je, da so za desetarje določili tudi internirance, toda samo za delo v taborišču.
čiščenje taborišča, delo na vrtovih, njivah in travnikih so pod nadzorstvom vojaštva opravljali interniranci. Prav tako je bilo tudi z vzdrževanjem cest, kanalov, jarkov in gradnjo bunkerjev.
V mesecu oktobru 1942 so začeli voziti v taborišče les za gradnjo barak. Delo je šlo silno počasi naprej, kljub temu, da so bile stene že izdelane in jih je bilo treba samo postaviti. Prve barake za interni-
ranče so postavili šele v januarju 1943. Za ta dela so najeli gradbena podjetja „Istasia", ,,Boari" in „Pardi". Uprava taborišča je ponujala internirancem večji obrok hrane in kruha, če se prijavijo za delo. Veliko jih niso pridobili, ker so bili vsi že izčrpani.
Podjetja in uprava taborišča so obljubljala, da bodo interniranci za svoje delo plačani. Plačali so pa malo in silno neredno. Najhuje pri tem pa je bilo dejstvo, da so interniranci svojo obleko in čevlje v blatu in malti vse uničili. Potem so pa ne-
katerim preskrbeli kak kos obleke in kak par čevljev, a so jim to odračunali od zaslužka.
Mnogi so mislili, da si bodo opomogli, ako gredo na delo, ker bodo dobili na ta način povečan obrok hrane, a so kmalu omagali in mnogi tudi umrli. Bili so primeri, ko je interniranec še prejšnji dan delal, naslednji dan pa od izčrpanosti umrl.
S časom so uredili tudi krojačnico za popravljanje oblek in perila, in čevljarsko delavnico za popravilo obutve. Tu je bilo zaposlenih kakih deset do dvajset delavcev.
7. NESNAGIA
Poleg nezadostne hrane, nezadostne obleke, neprimernega stanovanja je bila velika sovražnica internirancev — nesnaga.
Vsak interniranec je moral v sprejemnem taborišču v kopalnico, predno je bil poslan v stalno taborišče: glavno ali žensko. Ko je prišel pa na stalni prostor, je pa moral ležati na smrdljivi slami in prahu.
V taborišču je zlasti manjkalo vode za pomivanje posode, pa tudi za umivanje, kopanje in pranje. Vsak dan so bile pipe odprte samo za kratek in določen čas. Ljudje so bili umazani, neobriti in brez opranega perila.
Največja nesnaga pa je bila po straniščih. Vse je bilo vedno ponesnaženo in tega sploh ni bilo mogoče odpraviti. Veliko je bilo stranišč, ki sploh niso bila obita in pokrita. Skopali so globoko jamo, preko nje vrgli par desk in jih potresli z živim apnom. Ko se je apno zmočilo, je bilo spolzko. Ker so bile deske precej dol-
ge, so se pozibavale nad jamo, posebno, ako je več internirancev stopilo nanjo. Tudi preko vsebine v jami so potresali živo apno, da ni bilo ob vročih dneh preveč smradu. Interniranci so bili v veliki nevarnosti, da jim spodrsne in padejo v jamo. Po taborišču so se širile govorice, da je veliko ljudi v teh greznicah potonilo. Posebna pažnja je bila potrebna bolnikom, ki so morali preko noči na „stranišče" in pa tistim, ki so že oslabeli, da že podnevi niso več varno hodili.
Te razmere že niso več bile samo nezadostno urejene za vsaj kolikortoliko znosno življenje človeka, ampak so človeka poniževale do skrajnosti. Tu nisi bil več človek, še žival ne. Tu so Italijani pokazali, kako mislijo in čutijo do svojih sosedov Slovencev. Kje je bil tu vsaj majhen ozir človeka do človeka, da o ljubezni, krščanstvu in kulturnosti italijanskega naroda sploh ne govorimo.
8. BOLNIŠNICA
Že v drugem delu tega opisa je bilo omenjeno, da je neko zidano poslopje na severni strani taborišča bilo prirejeno za ambulanto. Vse do meseca julija 1942, ko je bilo taborišče ustanovljeno, pa do srede januarja 1943 uprava taborišča na Rabu ni imela nikake bolnišnice.
V januarju 1943 so nekaj hotelov v mestu Rabu začeli preurejati za bolniške namene rabskega taborišča. Tako so hotel „Adria" opremili z 80 posteljami; kaj je bilo to v primeri z dvanajst tisoč interniranci, ki so v tem času že vsi rabili zdravniško pomoč! V začetku so v to bolnišnico sprejemali samo otroke in žene, ki so čakale na porod.
Ker ni bilo niti perila, niti posteljnine, so otroci ležali goli na posteljah. Na razpolago ni bilo niti posod za umivanje, da o kakih zdravniških ali kirurških instrumentih sploh ne govorimo.
Tudi hrane ni bilo. Dojenčkom so dajali neko belo vodo mesto mleka, nekoliko večjim pa v vodi namočen kruh. Ob takih razmerah jih tudi „bolnišnica" ni mogla rešiti. Vsak dan je umrlo vsaj 5 bolnikov.
Tudi porodnice niso bile niti približno zadostno oskrbovane. Prve štiri dni so dobivale riž, kuhan na vodi, nato pa običajno hrano za internirance. Vendar so bile zadovoljne, da so bile vsaj pod streho, misleč
na tiste matere, ki so rodile na smrdljivi slami in v prahu ali v blatu.
Malokateremu navadnemu moškemu interniranem se je posrečilo priti na Rabu v ,,bolnišnico".
Pozneje so preuredili v mestu Rabu še sledeče hotele v ..bolnišnice": hotel „Pra-ga" s 140 posteljami, hotel ..Continental" s 60 posteljami in hotel „ImperiaI" tudi s 60 posteljami.
Upravljanje bolnišnic pa je bilo slabo. Predvsem ni bilo tople vode za kopanje. Dostop v bolniške prostore so imeli vedno in povsod italijanski vojaki, ki so odrejali skupno kopanje in se naslajali ob kopanju odraslih deklet.
Pri sprejemu v bolnišnice niso skrbeli, kdo in katero obleko je kdo oddal ob prihodu in tako mnogi ob prevozu v drugo bolnišnico ali nazaj v taborišče niso imeli kaj obleči. Vsakemu so vrgli nekaj cunj, nekaterim prevelike, drugim premajhne, da so bili vsi videti kaj smešni.
Kar je bilo dobre obleke tistih, ki so bili sprejeti v bolnišnico, so večinoma pobrali italijanski vojaki. Tako se je zgodilo, da je neki vojak odnesel, ko je odhajal na dopust, kar pet kovčkov obleke.
Zdravniki so bili na splošno dobri in prijazni, hoteli so ljudem pomagati, a so bili brez zdravil in pri upravi bolnišnice brez moči.
9. NOČ STRAHOTE (28. septembra 1942)
V	mesecih julij, avgust, september in nekako do srede oktobra je sonce ves dan neusmiljeno pripekalo; interniranci se niso mogli kam zateči, ker ni bilo drevja, ali kakega prostora, da bi se vsaj nekoliko ognili vročini. Noči pa so bile hladne. V poletnih dnevih je deževalo večinoma ponoči. Nikoli pa ni bilo mirnega, rahlega dežja, ampak vedno sami nalivi, ki so trajali kake pol ure ali eno uro, nato pa se je nebo zopet zjasnilo.
Ob nočnih nalivih interniranci niso spali. Vsi so držali šotore, da jim ni močan veter odnesel strehe iznad glave. Temu so se kmalu privadili in jim nočne nevihte niso napravljale posebne škode.
V	noči med 28. in 29. septembrom 1942 pa je prihrumela silna nevihta, ki je taborišče ni doživelo ne prej, ne pozneje.
Ponedeljek, 28. septembra, je bil izredno vroč in soparen. Zrak je bil težak in interniranci so se ogledovali, od kje bo zagrmelo, toda nebo je bilo jasno in čisto. Običajno je vročina s sončnim zahodom ponehala; ta večer je pa pihala vroča sapa, ki je silno utrujala. Nastala je noč in interniranci so kot običajno polegli in po-spali. Nekako sredi noči je nastal kar nenadno silen vihar, ki je hotel odnesti šotore. Dvigal se je prah, da se je kar kadilo preko šotorov.
Interniranci so držali šotorska krila, ker so vedeli, da bo tej suhi nevihti sledil naliv. Toplemu vetru je sledil mrzel val od severa in takoj za njim — ploha. Pravi orkan. Veter z dežjem je bil vedno silnejši in je kakor morsko valovje zalival z vodo i taborišče. Sredi tega viharja in naliva,
so se začuli obupni glasovi žena in otrok v ženskem taborišču. Šotore jim je odnesel vihar. Iz taborišča so hitele proti izhodu in kričale. Voda je hitro naraščala. Razmočena tla so postala spolzka in vsaka stopinja je bila nesigurna. Med vpitjem so ženske krilile z rokami in gazile po vodi skoraj do pasu.
Na griču v stolpu se je zasvetil žaromet in z dolgimi svetlimi prameni razsvetljeval taborišče. Ko je pramen objel v vodi se premikajoče ženske, so te obstale in si obraze pokrile z rokami. Žaromet jih je oslepil, da niso videle poti naprej. Vid pa je jemalo tudi bliskanje.
Oglasila so se kričeča povelja častnikov. Straža je odprla veliko leso in ženske so iz vode lezle na cesto, ki je bila dokaj višja. To je bilo pa tudi vse, kar je vojaštvo storilo. Vihar pa ni prenehal. Ženske so stale na cesti in se lovile v viharju in nalivu. Curkoma je tekla voda od njih.
Suhe vodne poti s hriba so se napolnile in hudournik je podiral pregraje, zamašil vrzeli pri žičnih ograjah in podrl regulacijsko napravo skozi taborišče tekočega potočka.
Iz tretjega in četrtega sektorja, ki sta bila nekoliko višja, je drla voda v prvi in drugi sektor in oba preplavila. Šotori so se podirali, ker slabe lesene opore niso zdržale sile, s katero je orkan divjal preko taborišča. Nevihta je divjala najprej od juga proti severu, nato pa je orkan neprestano menjaval smer.
Ljudje so stali kakor okameneli, brez strehe, vsi premočeni. Niti koraka niso mogli narediti. Stali so v blatu in vodi,
blisk jim je jemal vid, grmenje pa jih navdajalo s strahom.
. Šumenje orkana in naliva, grmenje, blisk, kričanje žena in otrok, povelja častnikov in kletev vojaštva je napolnjevala z grozo. Najhuje pri tem pa je bilo to, da nevihta ni prenehala. Divjala je skoro celi dve uri. Pomoči pa od nikoder ni bilo nobene. Nobene rešitve.
Ko je naliv prenehal, je zapihala ostra mrzla burja, da je internirance, ki so bili premočeni do kože, pretresal mraz do kosti. A nikjer se ni bilo mogoče ogreti, v ničesar se preobleči. Nikjer ni bilo nobenega zavetja.
Ko se je zdanilo, se je prikazal straže" prizor opustošenja. Šotori večinoma podrti. V spodnjih prostorih je bilo zalito z blatom, ljudje so pa izgledali kot strahovi, — kot da bi prestali vesoljni potop. Sedaj so šele zagledali rešitev: kuhinjske barake. Vse se je napotilo tja in vse barake so popolnoma napolnili. Ko so zjutrai prišli kuharji, so vse do zadnjega nagnali na prosto, nazaj na burjo in v blato. Končno je izza hriba posijalo sonce. Vse se
je obračalo proti vzhodu. Interniranci so dvignili glave in uprli svoje oči tja gori, od koder je prihajala toplota. Burja je prenehala, zrak se je ogrel in v taborišče se je zopet vračalo — življenje.
Taborišče se je umirilo in od nekje se je zaslišal glas: kava. Pravzaprav to ni bila kava, ampak samo grenka črnkasta čorba brez okusa. Toda bila je vroča. Interniranci so hiteli vsak v svoj sektor po ,,kavo", da se ogrejejo.
Popoldne se je prikazal v taborišču poveljnik. Interniranci so pričakovali, da jim bo nudil kako pomoč: novo slamo, nove šotore, več hrane, ali vsaj eno človeško besedo. Nič! Prišlo je povelje, naj si vsak sam pomaga, kot more.
Kako so ljudje žalostno gledali na blato in razmočeno zemljo, kjer je še prejšnji večer stal njihov šotor! Edino sonce je storilo svoje: šotori in obleka so se posušili in tudi tla za silo.
Uprava taborišča pa ni po tej strašni noči naredila drugega kot to, da je ob preprajah in ob kanalizaciji pobrala ljudi, ki so v tej noči potonili.
10. TABORIŠČE SMRTI
Že je bilo omenjeno, da so Italijani vozili na Rab Slovence z namenom, da bi tam pomrli od gladu in mraza. Ta svoj načrt so izvajali dosledno in namen tudi dosegli.
Seveda večina internirancev ni vedela, kakšne načrte imajo Italijani z njimi in da so dejansko vsi obsojeni na smrt. Ne na smrt s streljanjem, ampak na počasno smrt od lakote.
Na Rab je prihajala jesen: dnevi so postali krajši, kar je pomenilo manj sonca in manj toplote.
Sredi oktobra so se že pričeli kazati znaki stradanja in mraza. Tisti, ki so bili še pri telesni moči, so začeli uvidevati, kam razmere vodijo, postali so zaskrbljeni in loteval se jih je obup. Vedeli so, da pri teh razmerah in hrani ne bo mogoče preživeti zime. Ostajali so v šotorih in se iz njih niso prikazali.
Mnogi pa so živeli v upanju, da se bodo še pred zimo vrnili domov, samo ostati morajo zdravi, zato so si za vsako ceno trudili, da dobe kako dodatno hrano.
Večina pa je telesno hitro hirala. S telesno oslabelostjo, je slabela tudi volja
in spoznanje stanja, v katerem so živeli. Bili so topi za vse. Oči so bile brezizrazne. Pešali so, kot peša Ieščerba, ki ji primanjkuje olja..
Od srede oktobra 1942 do sredine januarja 1943 je bila smrt gospodarica rab-skega taborišča. Ljudje so umirali povsod in vsak čas. Vsi od izčrpanosti in gladu. Mnogi so zvečer legli še zdravi, preko noči so pa zaspali za vedno. Za takega je italijanski zdravnik napisal v mrtvaški list: collasso cardiaco — srčna kap.
V tem času so vsako jutro v vsakem sektorju iz šotorov izvlekli sedem, osem mrličev. Odhajali so brez bolečin in brez boja, umrli so od lakote.
Umirali pa so tudi podnevi: na sprehodu, med delitvijo hrane, med jedjo, na stranišču. V marsikaterem šotoru so za kak dan zamolčali mrliča, da so ostali dobili njegov obrok hrane.
Včasih se je celo komu posrečilo dobiti dovoljenje za prevoz v bolnišnico. Tovariši so ga naložili na samokolnico in ga odpeljali do avtomobila.
Z vsakim dnem se je večalo število vilo smrti. Tako jih je na sveti večer 1942 umrlo 80, na starega leta dan pa že 124.
11. ,,PETI SEKTOR"
Lakota, mraz, burja, neprimerna bivališča in uši so črpale našim ljudem življenjske sile in jih gnale v prezgodnji grob, daleč od svojcev in domovine.
Štirje sektorji glavnega taborišča 111 žensko taborišče so polnili „peti sektor" rabskega taborišča. Ta se je nahajal izven obeh taborišč, daleč zadaj na jugovzhodni strani, oddaljen kakih 20 minut.
To je bilo pokopališče Slovencev, ki so po zaslugi OF in italijanskega fašizma umrli od gladu in pomanjkanja v rabskem taborišču. Skoraj 5.000 jih počiva na tem „petem sektorju".
Taboriščna uprava je takoj meseca julija 1942, istočasno, ko je gradila taborišče na Rabu, določila tudi prostor za pokopališče.
S tem je dokazano, da so bili vsi, ki so bili poslani na Rab, namenjeni smrti od gladu in pomanjkanja.
Prostor za pokopališče so ogradili z meter in pol visokim zidom.
Mrliče so pokladali v lesene „krste", bolje zaboje, izdelane v taborišču. Delavnica je bila zgrajena istočasno s kuhinjami — nov dokaz genocida.
Mrliče so nosili interniranci. Pogrebci sami so bili v času največje umrljivosti že popolni okostnjaki. Prenos vsake krste
je bila zanje velika telesna in duševna muka.
Ti pogrebni sprevodi so bili sila žalostni. Nebo je bilo tedaj že prevlečeno s težkimi sivimi oblaki. Burja je pela svojo zateglo in žalostno pesem v slovo. V to jesensko puščobo se je iz taborišča vsak dan vila dolga vrsta pogrebnih sprevodov. V začetku po osem, deset, dvajset krst, za novo leto pa kar 124. Živi okostnjaki so nosili mrtve. Mnogokrat se je zgodilo, da je kdo od pogrebcev omahnil in — izdihnil. Odprli so krsto, ki jo je prej sam pomagal nositi in ga mirno položili poleg njegovega tovariša.
Pogrebno službo je opravljal italijanski vojaški duhovnik. Niso kopali posameznih grobov, ampak dolge jarke, v katere so polagali krsto ob krsti, včasih tudi dve, drugo vrh druge.
Pokopališče je izgledalo kot velika, nepregledna vrsta temnosivih prstenih gomii, brez zelenja, a z nizkimi lesenimi križi.
Še dolga leta „po osvoboditvi" je pokopališče preraščala trava in plevel. Šele leta 1951 so pokopališče uredili, na njem postavili spomenik in na grobove majhne križe.
To je pokopališče, ki sta ga pripravila dva sovražnika Slovencev: slovenski komunisti in italijanski fašisti.
12. ODPUŠČANJE INTERNIRANCEV
Po novembru 1943 so po malem preseljevali internirance v druga taborišča, največ v Gonars in Renicci. Po januarju 1944 pa so jih preseljevali tudi iz „bolniš-nic" v mestu Rabu, ko so se vsaj za silo popravili.
Precej so jih poslali tudi nazaj v domovino, a je večina od izčrpanosti pomrla.
V mesecu septembru 1942 so se po občinah Ljubljanske pokrajine pričele ustanavljati Vaške straže. Organizatorji Vaških straž so navajali, da imajo svoje za
vojsko sposobne može in fante na Rabu in po raznih posredovanjih dosegli, da so res precej ljudi spustili domov.
Število internirancev se je počasi manjšalo; odhajali so v „bolnišnice", domov, ali pa so bili preseljeni v druga taborišča. Največ so jih odnesli seveda v „peti sektor" k večnemu počitku.
Meseca aprila je bilo na Rabu samo še 1700 internirancev, od teh je bilo kakih 500 Hrvatov.
13. OSMI SEPTEMBER 1943
Tega dne je bilo v rabskem taborišču že prav malo internirancev. Večinoma so bili to partizani, ki so jih poslali sem z ,,roške ofenzive". Njim je bilo predvsem
taborišče namenjeno in končno so res skoraj samo oni ostali v njem. Partizanov na Rabu ni veliko pomrlo, ker so bili dodeljeni taboriščni upravi in tako ostali pri
,,koritu" in dočakali odrešilni dan, 8. september 1943.
Ničesar niso vedeli, kaj se je ta dan dogodilo, a po obnašanju italijanskih vojakov so spoznali, da se je nekaj izrednega dogodilo. Noreli so od veselja v mišljenju, da je vojne konec.
Poveljnik taborišča polkovnik Cuiuli je odredil pojačenje straž in strogo pripravljenost v vsem taborišču.
Šest dni po razpadu italijanske vojske je razpadlo tudi taborišče na otoku Robu. Komunisti so odvedli najprej Hrvate s Pri-morja. Izvedli so mobilizacijo ter za vojsko sposobne odpeljali z ladjo v Crikvenico. To so bili večinoma bivši partizani, ki so ostali še pri moči.
Na Rabu je nato ostalo samo še 120 bolnikov. Nihče se ni brigal zanje. Domov niso mogli, ker niso imeli nikakih sredstev in niti ni bilo ladje, da bi jih prepeljala nazaj v domovino. Toda 12. oktobra 1943 se je vrnil na Rab capo III. sektorja in zbral vse z namenom, da jih mobilizira za partizane in jih odvede z ladjo v Crikvenico. Ker so pa bili preslabi za „vojsko", so jih razpustili in vsak je šel po svojih poteh, največ peš proti domu.
Deset let pozneje — leta 1953 — so v Ljubljani izdali v spomin na Rab Rabski zbornik. Od strani 152 do strani 163 opisujejo, kako so partizani ustanovili rabsko brigado, kako razoroževali Italijane, ki so povzročili smrt skoro pet tisočem Slovencev.
Na strani 154 in 155 pišejo:: „Za volani tovornih avtomobilov so že sedeli naši tovariši iz tehničnega voda, ki so imeli nalog, da peljejo kamione samo do vhoda v taborišče I. Tam pa je Italijane že čakala oborožena četa našega udarnega bataljona, da jih razoroži. Malo so še oklevali,
potem pa se vdali v usodo in izročili našim borcem vse orožje."
„Nato so morali Italijani stopiti s kamionov in nadaljevati peš pot do rabske luke, kamor smo polagoma nagnali vse ra-zorožene Italijane. Od tam so odšli dalje z raznimi plovnimi sredstvi, kakor so pač vedeli in znali. Razoroženi karabinerji pa so brezglavo bežali čez drn in strn, boječ se, da jih ne doseže roka pravice. Nismo jim ovirali bega, ker smo od višjega foruma prejeli nalog, da je vsako maščevanje in medsebojno obračunavanje nepotrebno."
Samo nekaj tednov pozneje pa je „višji forum" komunistične OF izdal drugačni nalog. Med tem, ko je za Italijane, ki so z gladom pomorili na Rabu kakih pet tisoč Slovencev, izjavil, da je „vsako maščevanje in medsebojno obračunavanje nepotrebno", uprizoril proti lastnim bratom Slovencem „kočevski proces", na katerem je bilo obsojenih 21 slovenskih borcev, čet-nikov z Grčaric in Vaških stražarjev s Turjaka pod pretvezo, da so sodelovali z okupatorjem.
V omenjenem ,,Rabskem zborniku" se razpisujejo o svojih velikih podvigih, ki jih je izvedla „rabska brigada". Zakaj niso takoj takrat na mestu postavili pred sodišče okupatorja in vsaj obsodili njegovo početje s slovenskimi interniranci na Rabu? Zakaj niso po končani vojni poklicali na odgovor italijanska generala Gastone Gam-bare in Maria Robottija? Zato, ker so se bali, da bi s kakim procesom prišlo v svetovno javnost vse njihovo zločinsko početje, kar bi škodovalo njihovemu „ugledu" v svetu. Njim se ni šlo za kako osvobodilno borbo proti okupatorju, ampak za uničenje vseh tistih v lastnem narodu, ki so se jih bali, da bi jim mogli preprečiti prevzem oblasti po drugi svetovni vojni.
EPILOG
Po „osvoboditvi" — po letu 1945 — so novi oblastniki v Sloveniji izdali več knjig, v katerih popisujejo strahote, ki so jih morali prenašati Slovenci po italijanskih koncentracijskih taboriščih, zlasti v taborišču na Rabu.
Veliko lepih besed je napisanih v teh knjigah s sočutjem do teh ljudi, ki so morali te strahote prenašati. To je lepo.
Težke obsodbe so napisane proti okupatorju, ki je tako neusmiljeno mučil in moril naš narod.
Toda usmiljenje do naroda in srd do okupatorja po končani vojni je za Osvobodilno fronto, ki si je edina prisvajala borbo proti okupatorju, kaj slabo izpričevalo. Zakaj OF takoj takrat na mestu — po razpadu italijanske armade — ni postavila pred sodišče poveljnika rabskega taborišča polkovnika Cuiulija, njegovega štaba in vojakov?
Zato, ker je vse, kar je bilo po letu 1945 napisanega o okupatorskih zločinih v izdanih knjigah in časopisju, zakrivila Osvobodilna fronta sam. Ako bi italijanske
okupatorske zločince poklicala na odgovor, bi ti v svojih zagovorih povedali resnico o delu Osvobodilne fronte, ki ni bilo drugega kot dolga vrsta zločinov, ki so še prekašali zločine okupatorja. Tako bi na teh procesih morali obsoditi tudi sami sebe in svoje zločine, za katere bi tako zvedel tudi svet.
Zločinstvo Osvobodilne fronte in komunizma pa gre še dalje. Za eno od obletnic okupatorjevega divjanja nad slovenskim narodom je s posebnim zakonom glavna skupščina v Beogradu odlikovala z najvišjimi odlikovanji vse tiste generale, ki so bili poveljniki okupacijske italijanske armade na jugoslovanskih tleh.
V slovenskem in drugem časopisju pa vseh petindvajset let, kar je komunizem prišel na oblast, ne berete drugega kot slavo in čast pridobitev „Narodno-osvo-bodilne vojne". V čem pa so sploh te pridobitve ?
Vsi ,.uspehi" in ..pridobitve" Osvobodilne fronte za slovenski narod se nahajajo v množičnih grobovih. Med prve take grobove spada pokopališče na otoku Rabu. Njemu sledijo po vrsti: Mozela, Jelendol, Teharje, brezno pri Celju, Hrastnik, Crn-grob, Brezarjevo brezno. Podutik pri Ljubljani in kot največji Kočevski Rog. Za vsemi temi pa vse kraške jame po Sloveniji in na Primorskem.
JOŽE KOSIČEK
dokumenti iz arhiva dr. Kreka
Izmed velikih slovenskih mož, ki so zaslužili, da se jih pozni rodovi spominjajo, je samo nadškof Jeglič zapustil vestno pisan dnevnik za vsa leta svojega škofova-nja in živo pričo svojega delovanja, v osebi svojega kanclerja dr. Jožeta Jagodica, ki nam je tako, kljub vojni in izrednim okoliščinam, v tujini podaril obširen življenjepis našega največjega slovenskega vladike.
Dr. Evangelist Krek je odšel od nas nenadoma, za seboj ni pustil ničesar zapisanega, nikakega arhiva, ničesar, razen živih prič, ki so dolgo in od blizu živele z njim: svoje sestre Cilke, predvsem, in ravnatelja dr. Dolenca, ki mu je lahko napisal verodostojen in dostojen življenjepis.
Dr. Evgen Lampe, deželni odbornik in finančni genij, ki je kot zvest prijatelj dr. šušteršiča prav iz neposredne bližine doživljal umiranje stare Avstrije in nastajanje Jugoslavije in aktivno sodeloval pri razkolu v S. L. S. in pri ustanovitvi novega, Avstriji zvestega strankinega aparata, je pisal svoj dnevnik zlasti natančno v letih, ko je ta razkol nastajal. Pisec teh vrstic je bral ta dnevnik, ki ga je rajni dr. Lampe dal v shrambo svojemu mlajšemu prijatelju in političnemu pristašu msgr. Matiji Škrbcu, ki mi je večkrat pravil, da še ni čas zrel za objavo tega zanimivega dnevnika. Kje je sedaj to dragoceno gradivo, ki bi nam pomagalo slišati drugo plat takratnih dogodkov, ne vem. Če se je izgubilo, je velika škoda.
Dr. Korošec ni pisal dnevnika. On ni rad pisal; imel sem občutek, da se je bal, da bi kdo njegovo zapisano besedo izrabljal. Tudi arhiva ni imel, tako, da je zgodovini ohranjeno o njem le to, kar nam poročajo drugi. K sreči je imel v svoji bližini ljudi, ki jim je zaupal in ki so ga poznali takega, kot je bil: rajnega Jožka Krošlja, ki je o njem marsikaj napisal, tako, da je njegova pisana beseda lahko avtentični vir za zgodovino Koroščevo in njegove dobe v Beogradu. Veliko ve g.
Pavel Grubišič, bivši šef Tiskovnega kabineta v Ljubljani. Dr. Ivan Ahčin je bil brez dvoma mož, ki mu je dr. Korošec popolnoma zaupal in kateremu je bil Ahčin brez pridržkov zvest. Dr. Ahčin je takoj ob smrti začel na široko zbirati material za dr. Koroščev življenjepis. Vem, da je imel veliko zbranega in deloma že pripravljenega za zadnjo redakcijo. Ko se je dr. Ahčin moral umakniti v tujino, koncem leta 1941, je to delo seveda zastalo, a po vojni se je Ahčin ponovno lotil sedaj veliko težjega dela, nadaljevati življenjepis daleč od domovine in virov, ki so neobhodno potrebni, da življenjepis ni samo panegirik brez zgodovinsko dokazanih dejstev. Kje je sedaj ta material, mi ni znano.
Dr. Miha Krek tudi ni pisal svojega dnevnika. Pustil pa nam je dragocen tovor dokumentov, ki so marsikdaj več vredni, kakor pa vsebina dnevnika. Kot advokat je dobro poznal vrednost vsake zapisane besede. Doba, ki jo je preživel po našem zlomu v tujini, je bila zanj, kot za nas vse — izrednega zgodovinskega pomena: prelomnica dveh dob. V teh težkih časih je dr. Krek ohranjeval originale in kopije vsega, kar je prejel in odposlal in ki bi moglo biti važno za naše slovenske razmere. Imel je srečo, da mu je vsa ta leta stala ob strani njegova soproga, ga. Malka Dežman-Krekova, ki je tako po svoji visoki stopnji inteligence, po znanju jezikov, po posebnem čutu za to, kaj utegne biti še važno v prihodnosti, bila vedno neprecenljiva sodelavka svojega moža in jo zlasti v letih našega tavanja po begunskih taboriščih smatramo za izredno dobrotnico našaga ljudstva, ki je iskalo nov dom v tujem svetu.
Ta arhiv, ki vsebuje veliko množino dokumentov in ki bo lahko ostal vir brez primere, za pravilno presojo dogodkov teh usodnih let, je postal naša narodna last. Upamo, da je že storjeno vse, da se ohrani poznim rodovom v neokrnjeni celoti.
Zanesljive roke urejajo sedaj ta drr sednem prevodu, da vidimo, kaj vse ta dragoceni material in imamo v rokah nekaj gocena zapuščina za nas pomeni, primerov, ki jih bomo tu objavili v dobe-
1. DOKUMENTI KI IZPOPOLNJUJEJO
Iz dokumenta, ki je pritožba na vojaško upravo v Ljubljani, so razvidni njegovi rojstni in domovinski podatki in do
V Ljubljani dne 2. 12. 1930. Krek dr. Mihael, redov Ugovor proti vojnici.
DR. KREKOV ŽIVLJENJEPIS
podrobnosti njegova vojaška služba v Avstriji in Jugoslaviji:
Komandantu ljubljanskega vojnega okrožja
v Ljubljani
Podpisani Krek Dr. Mihael, komisar okrožnega urada za zavarovanje delavcev v Ljubljani in advokat, rojen v Leskovici dne 28. 9. 1897, pristojen v Bohinjsko Bistrico, srez Radovljica, sem prejel od davčne uprave v Radovljici poštno položnico zaradi plačila vojnice v znesku Din. 285.10 do 15. 12. 1930; plačilnega naloga s pravnim poukom in označbo, za kateri čas je vojnica predpisana, pa nisem prejel.
Proti predpisu vojnice vlagam v odprtem roku
ugovor.
Utemeljitev: Po točki 1 paragrafa zak. o ustrojstvu vojske in mornarice morajo plačevati vojnico stalno in začasno nesposobni. Jaz pa nisem bil niti stalno nesposoben niti začasno, kajti
1.	služil sem aktivno
a)	od 3. 6. 1915 do 1. 10. 1918 pri 27. domobranskem pehotnem
polku bivše avstro-ogrske vojske,
b)	od 1. 10. 1918 do 23. 2. 1919 pri 2. četi I. bataljona 26. pehot-
nega polka v Kranju (komandant čete kap. Živko Živkovič, komandant bataljona podpolkovnik Švabič).
2.	Po potrdilu komande ljubljanskega vojnega okrožja z dne 10. 11. 1921, pov. br. 2319 sem se dne 8. 11. 1921 javil na orožno vajo, dne 10. novembra pa sem bil zopet odpuščen iz vojaške službe.
3.	Z invalidskim izpričevalom komande ljubljanskega vojnega okrožja — komisija za pregled invalidov — z dne 14. 11. 1921, št. 4000, mi je bila sicer zaradi rane na desni podlehti priznana invalidska renta KRON 30. na mesec za 20% zmanjšane sposobnosti za pridobitno delo, vendar sem bil
4.	po potrdilu županstva občine Boh. Bistrica z dne 28. 6. 1922 št. 830/92 obveščen po naredbi komande ljubljanskega vojnega okrožja z dne 14. 6. 1922, pov. br. o voj. razporedu za provijantno komoro pri 104. peh. polku. Imam tudi vojaško izkaznico št. 10482/E/1922.
5.	Po izkaznici vojaškega urada mestnega magistrata v Ljubljani št. 654/11. sem bil dne 8. novembra 1925 zaprisežen kot vojaški obveznik.
Dr. M. Krek s. r.
Dr. Krekovo zrelostno izpričevalo nam poda način njegovih srednješolskih študij pred vojno in v vojnih letih, ko je po posebnih zakonih bilo dovoljeno dijakom-vojakom polagati izpite čez tvarino šolske-
ga leta, ki so ga izgubljali zaradi vojaške službe. Vojaške oblasti so celo morale dovoliti dijakom, ki so takrat imeli naslov ,.enoletni prostovoljci", za polaganje izpitov potreben dopust.
Št. 23.
ZRELOSTNO IZPRIČEVALO Krek Mihael,
rojen dne 28. septembra 1897 v Leskovici na Kranjskem, rim. kat. vere, je gimnazijske študije pričel v šolskem letu 1910/11 na kn. šk. privatni gimnaziji v Št. Vidu nad Ljubljano in jih ravnotam nadaljeval v šolskih letih 1911/12 do 1914/15 (1-V. gimn. razred) črez V. in VII. gimn. razred pa napravil izpite po min. razpisu z dne 25. maja 1916, št. 14939, v šolskih letih 1916/17 in 1917/18 ter koncem šolskega leta 1917/18 študije dokončal in delal zrelostno izkušnjo po min. naredbi z dne 29. febr. 1908, št. 10.051 (M. O. L. št. 18) in po min. razpisu z dne 21. junija 1917 št. 20/249.
Pri tej izkušnji je izpraševalna komisija soglasno priznala, da je za obisk vseučilišča
zrel.
To izpričevalo je državno vel javno po min. razpisu z dne 8. jan. 1914, št. 57.461 ex 1913.
Št. Vid nad Ljubljano, dne 28. junija 1918.
FT. Rebol razrednik
Dr. J. Gnidovec	Dr. J. Gnidovec
predsednik izpraševalne komisije	gimnazijski ravnatelj
UNIVERZITETNI ŠTUDIJ
Rektor in dekan juridično-politične fakultete v Zagrebu potrjujeta v klasični latinščini, da je Mihael Krek bil sprejet na univerzo in da je tam študiral dva se-
mestra v letu 1918/1919, ki se mu štejeta v zakonito štiriletno dobo juridičnih študij. Dokument je datiran 4. decembra 1919.
Nrus. 1522 — 1919
NOS RECTOR ET DECANUS Facultatis juridico-politicae Universitatis Regni S. C. S. Zagrebensis
testamur hac tabula, dominum MICHAELEM KREK
natum in Leskovica in Slovenia vi testimonii maturitatis Kn. šk. gymnasii Snt. Stanislaus in Ljubljana ddat
28 Junii 1918 Nro 23. ad juridico-politica studia auditorem publicum susceptum, iisdem in hac Reg. Universitate a semestri	hiberno	anni
schol. 1918/1919 usque ad finem semestris aestivi anni schol. 1918/19 itaque per duo semestria operam navasse, de quibus in legale quadriennium computandis suo tempore decernetur. Moreš ejus quoad atinet, legibus academicis apprime conformes
exhibuit.
Zagrabiae die 4. Decembrio 1919.
DR. KREKOVE BORBE ZA KRUH
Gospodarska zveza v Ljubljani odgovarja na dr. Krekovo pismo, v katerem sporoča izstop iz službe, ki jo je opravljal pri imenovani ustanovi. Odbor ga prosi,
naj še nadalje vodi sejne zapisnike in naj še naprej sodeluje pri Centralni vinarni. Dopis je datiran s 30. decembrom 1925. Podpisal ga je Bogumil Remec.
Ljubljana, dne 30. 12. 1925.
Gospod
Mihael Krek, odvetniški kandidat, — Ljubljana.
V posesti Vašega cenjenega pisma z dne 28. t. m. Vam vljudno odgovarjamo, da je vzelo naše načelstvo izstop iz naše službe z dnem 1. prih. m. na znanje.
Po njegovem naročilu Vas tem potom vljudno prosimo, da vodite še nadalje naš zapisnik, kakor tudi da sodelujete pri Centralni vinarni d. d. v kolikor Vam bo to mogoče.
B. Remec (drugi podpis nečitljiv)
Predsedstvo deželnega sodišča sporoča v dopisu z dne 25. maja 1927, da je pri-puščen v sodno prakso in sicer prve 4 mesece pri deželnem, 4 mesece pri okrajnem sodišču, za ostale 4 mesece pa se bodo upoštevale kandidatove želje.
Na drugi strani istega dokumenta potrjuje predsedništvo deželnega sodišča z dne 1. junija 1927, da je odvetniški kandidat g. Mihael Krek nastopil ta dan sodno prakso in opravil prisego.
Med dokumenti je tudi kopija brez datuma prošnje na odbor Katoliškega tiskovnega društva za službo pri uredništvu Slovenca. Navaja, da je bil eno leto edini samostojni urednik tednika Pravica, da je trikrat po več tednov nadomestoval urednika Domoljuba in da je pri Slovencu nekoliko sodeloval že od leta 1921. Navaja imena gg. B. Remca, dr. Kulovca in takratnega tajnika SLS Fr. Gabrovška.
Kdaj je bila ta prošnja vložena, moremo sklepati iz naslednjega dokumenta: Na seji Jugoslovanskega novinarskega združenja je bil dr. Krek sprejet kot redni član. Redno članstvo se mu šteje od 1. januarja 1927. Dopis je datiran z 29. januarjem 1927, seja pa je bila 14. januarja.
Predsedništvo višjega deželnega sodišča z dne 1. junija 1928 potrjuje, da je g. M. Krek opravil svojo sodno prakso v času od 1. junija do 30. septembra 1927 pri deželnem, v času od 1. oktobra 1927 do 31. maja pa pri okrajnem sodišču v Ljubljani.
Veliki župan dr. Vodopivec sporoča z dopisom z dne 5. januarja 1929, da je bil
g. M, Krek, kot predsednik Upravnega odbora OUZD (Okrožni urad za zavarovanje delavcev) odlikovan z redom sv. Save IV. stopnje. Dopis dodaja, da mu bosta odlok in odlikovanje izročena pozneje.
Dr. Jakob Mohorič, advokat v Ljubljani potrjuje, da je bil dr. Krek Mihael od 23. junija 1924 do 31. maja 1927 v njegovi advokatski pisarni zaposlen kot advokatski pripravnik.
Dr. St. Žitko potrjuje, da je bil dr. Krek od 2. januarja 1929 do 23. maja 1930 uslužben in zaposlen kot advokatski pripravnik v njegovi advokatski pisarni.
Obe gornji potrdili sta overovljeni od Advokatske komore v Ljubljani.
Predsedstvo višjega deželnega sodišča je dne 12. julija 1930 dalo spričevalo, da je odvetniški kandidat dr. Krek Mihael v dneh 7., 9. in 11. julija 1930 delal odvetniški izpit pri višjem deželnem sodišču v Ljubljani in ga napravil z dobrim uspehom.
Advokatska komora v Ljubljani z dopisom z dne 1. avgusta 1930 in s podpisom podpredsednika dr. Žirovnika sporoča dr. Mihi Kreku, da je na njegovo prošnjo z dne 26. julija 1930 po sklepu odbora z dnem 1. avgusta 1930 vpisan v imenik advokatov s sedežem v Ljubljani.
Zanimiv je dokument, v katerem županstvo občine Bohinjska Bistrica z dne 21. avgusta 1930 uradno potrjuje, da je dr. Krek Miha dosegel naslov doktorja prava ha Univerzi kralja Aleksandra v Liuhljpni in nreiel zadevno diplomo dne 20. marca 1930, kar je z dokumenti doka-
zaL Njegov naslov je zabeležen v registru v tukajšnjo občino pristojnih državljanov kraljevine Jugoslavije pod štev. 349.
Po nastopu šestojanuarskega režima leta 1929 je dotedanji izvoljeni predsednik OUZD ostal sicer na svojem mestu, vendar le kot komisar vse do 17. oktobra 1931, ko je bil svoje službe razrešen v smislu razpisa ministrstva za socialno politiko in narodno zdravje z naročilom, da takoj po prejemu tega odloka preda posle g. Tavčarju Ivanu, uradniku Delavske zbornice v Ljubljani, ki je z istim odlokom bi i imenovan za novega komisarja OUZD.
Ta dekret in razrešitev je pomembna v toliko, ker sovpada v poostreno dobo šestojanuarskega režima, ki je hotel na-
silno uvesti „jugoslovenstvo" na vseh toriščih. V to dobo spadajo prepovedi prosvetnih ustanov, čiščenje šopkih učbenikov in strogo zatiranje vsega, kar je imelo ..plemenski" značaj.
Navedli smo nekaj zanimivosti iz dr. Krekovega zasebnega arhiva, iz katerih lahko vidimo začetek njegovega javnega življenja: pot mladega slovenskega inte-ligenta, ki si jo je moral graditi sam v borbi za vsakdanji kruh, v študiju, ki je prišel na vrsto nemalokrat šele tedaj, ko je opravil vse druge dolžnosti in dal svoj prispevek na vse strani: prosvetni, politični, verski organizaciji, gospodarskim ustanovam in katoliškemu tisku. Dr. Krek se je razdajal na vse strani tako bogato, da je nase nemalokrat popolnoma pozabil.
2. DOKUMENTI, KI KAŽEJO NA DR.
V letih svojega bivanja v Londonu, je bil dr. Krek član jugoslovanske vlade vse dotlej, ko je vlada krenila na levo. Bila so to leta italijanske okupacije v t. zv. Ljubljanski pokrajini in meseci po okupaciji pokrajine po Nemcih in nastanek domobran-stva.
Poleg neprestanih težav v vladi sami, ki se ni znala izogniti notranjim sporom, je dr. Krek bil neverjetno trd boj, da bi Angleže prepričal o pravilnosti našega protikomunističnega boja med sovražno okupacijo, kar zahodni zavezniki nikakor
KREKOVO DELAVNOST V EMIGRACIJI
niso hoteli razumeti. Za nje je bila vsaka oblika sodelovanja z okupatorjem zločin, ki ga je treba kaznovati.
Da bi dr. Krek Angležem dopovedal, kaj se v naši deželi dogaja, je porabil vsako priliko, da je na podlagi zanesljivih poročil od doma skušal informirati odločilne angleške osebnosti o naših izredno težkih razmerah. Za primer prinašamo strogo zaupno pismo Krekovo Siru Georgu W. Rendelu, britanskemu veleposlaniku z* Jugoslavijo, ki se v prevodu glasi:
MKEB	NAJSTROŽJE ZAUPNO
1. junija 19 iS.
Moj dragi Sir George!
Ponovno sem se trudil, da bi združil partizane z drugimi organiziranimi silami in podtalnimi gibanji v naši deželi v en, skupen boj proti okupator j em. Dobil sem tale odgovor:
,,Boj naših partizanov ni usmerjen proti okupatorskim silam temveč je komunistična revolucija, ki so jo povzročili komunisti in zapeljani Slovenci. Njihovi nacionalni pozivi so propaganda za zavajanje prebivalstva. Hočejo so polastiti oblasti in so nasprotni jugoslovanski vladi. Skoro vse podeželje jc proti njim in tudi v Ljubljani so že v manjšini.
Partizansko vodstvo je, poleg tega, tudi proti kralju, naši vladi, generalu Mihajloviču in Jugoslaviji. Njihov program je sovjetski režim, njihova zastava je rdeča zvezda in njihov grb sta srp in kladivo. Ne moremo predvidevati sodelovanja s temi ljudmi, toda bomo še poskušali.
Partizani vsepovsod sodelujejo z italijanskimi komunisti. Sami so na Primorskem objavili, da je neki italijanski komunist član vodilnega odbori partizanov"	, , ' ; ; ' 7?|TrTJ^Pp1^
In še dve drugi sporočili od doma:
„Komunisti so neznatna manjšina med Slovenci in so tako tesno povezani i italijanskimi in nemškimi komunisti, da bi bila skupna organizacija z njimi 'škodljiva. Ne borijo se proti okupatorju. Nadaljujejo s svojo revolucijo in nas ovajajo okupatorju. Pozivamo vast da ne žalite čustev našega naroda z oddajami na londonskem radiju, če ne morete povedati, da so naši partizani morilci, pa vsaj njihovih žrtev ne imenujte morilce. To povzroča tegobo in nezaupanje do Londona."
„Na zasedanju vseh strank, ki so povezane v Zavezi, je bil sprejet naslednji sklep: Komunisti, ki morajo pristati na načelo združene Slovenije v federativni Jugoslaviji, morajo tudi prenehati pobijati Slovence, nehati požigati domove in ropati. Iz svojih vrst morajo izključiti vse morilce. Samo tedaj bodo možni razgovori o skupnem sodelovanju proti okupatorju. Iz naših izkušenj dvomimo, da bodo to storili brez izrecnega naročila iz Moskve."
Prav tako mi je prišlo v roke pismo, v katerem se naši ljudje pritožujejo vsled več govorov, ki jih je na londonskem radiju v oddaji za Slovence imela neka ženska. Govore označujejo kot „histerično komunistično propagando" in „skrajno krivično za nekomunistično slovensko ljudstvo". Ugotovil sem, da je bila v zadnjih mesecih na slovenskih oddajah londonskega radija edina ženska, uradnica radia gdč. Hirsch. Nisem bral njenih govorov in ne morem o njih soditi, toda ker so tako slabo vplivali, menim, da je zadevo treba razčistiti.
Lepo vas pozdravljam
dr. Miha Krek
Vaša ekselenca
Sir George W. Rendel, K. C. M. G., britanski veleposlanik za Jugoslavijo
Odgovor na to pismo priča, da je Sir Rendel stvar vzel resno in vsebino sporočil na merodajna mesta.
BRITANSKO VELEPOSLANIŠTVO ZA JUGOSLAVIJO ZAUPNO	45, LOWNDES SQUARE
Moj dragi dr. Krek!	1. junija 194!.
Zelo sem vam hvaležen za vaše najstrožje zaupno pismo MK/EB z dne 1. junija glede vprašanja odnosov med partizani in drugimi organiziranimi silami in podtalnimi gibanji odpora v Sloveniji. Prišlo je ravno prav, ker sem se udeležil sestanka na zunanjem ministrstvu, kjer so to in podobna vprašanja bila na dnevnem redu debate. Zato sem izkoristil priliko in sporočil vsebino vašega pisma večim odločilnim osebnostim, istočasno s potrebnimi pojasnili.
Pismo so brali z velikim zanimanjem in sem prepričan, da bodo najres-neje vzeli v poštev informacije in mnenja, ki jih vsebuje. Ostajam, moj dragi dr. Krek, vedno vaš,
Vaša ekselenca	George W. Rendel, l. r.
dr. Miha Krek
14, Kingston House South
Enismore Gardens
Na vse Krekove korake je bil odgovor vedno bolj negativen, dokler se angleška vlada ni definitivno odločila za komunistično linijo odpora v Jugoslaviji in pozvala vse nekomunistične ediniee, naj se
priključijo v boju proti okupatorju — komunističnemu vodstvu.
Kakšno je bilo razpoloženje angleške vlade, odseva iz pisma, ki ga je dr. Krek poslal poslaniku Siru Rendelu:
iviKEB	NAJSTROŽJE ZAUPNO
10. junija 1943.
Moj dragi Sir George!
Prejšnji mesec sem dobil naslednje poročilo od doma:
„Zadnja histerična oddaja neke ženske preko londonskega radia v slovenski oddaji je neresnična in nezaslužena nesreča za nas vse. Govornica je imenovala vse Slovence, ki so proti partizanom, izdajalce in Kvizlinge. V resnici pa prav nihče v naši deželi ni Kvizling in prav nihče ni kolaboracionist, Po vsej deželi je organizirano podtalno gibanje in tiste osebe, ki imajo kakršnikoli odnose z italijanskimi oblastmi, jih ohranjajo le zato, da tako morejo pomagati podtalni organizaciji. Partizani in komunisti pa so uvedli peklensko metodo pobijanja svojih slovenskih političnih nasprotnikov ali vzpodbujanja nekaterih naših ljudi na nerazumne in prezgodnje akcije, tako da naše prebivalstvo uničujejo oboji, partizani in Italijani. Zato smo proti partizanom, toda nikdar nismo Kvizlingi, niti ne podpiramo napadalca ali sodelujemo z njim. Nasprotno, tako vi kakor Angleži prav dobro veste, kako tesno sodelujemo z vami za našo skupno stvar. Taki govori usmerjajo naše ljudi proti britanski vladi in proti vam osebno. Pozivamo vas, da jasno zavzamete svoje stališče do partizanskega problema, če se hočete vrniti domov."
Hotel sem popraviti silno slab vtis, ki ga je ta govor napravil na slovenske poslušalce. V svoji zadnji oddaji 6. junija sem zato vnesel v svoj govor naslednji stavek: „Pri nas ni izdajalcev, ni Kvizlingov, ni kolaboracionistov in ni pomočnikov sovražnika." Toda ta stavek mi je bil cenzuriran.
Iz gornjega sklepam, da londonska radijska cenzura ne dopušča, da bi se kar koli protipartizanskega ali protiitalijanskega govorilo iz Londona in da tudi krivičnih obtožb ni mogoče več zanikati.
Sprašujem se, če dejansko tako linijo propagande odgovorni krogi smatrajo za potrebno in koristno, ali če gre pravzaprav za napad, uperjen proti meni osebno s strani pro-partizanskih in pro-komunističnih članov jugoslovanskega osebja pri BBC.
Trenutno sem, kakor prav gotovo veste, edini jugoslovanski politik, ki še morem govoriti svojim ljudem. Toda takšna politika, kakršno sem zgoraj na-značil, bo tudi meni onemogočila nadaljne oddaje preko B. B. C.
Vaš vdani
dr. Miha Krek
Vaša Ekselenca,
Sir George W. Rendel
Britanski veleposlanik za Jugoslavijo
Angleži nikakor niso ne hoteli ne mogli razumeti naših razmer, ki so bile edinstvene: naša mala Slovenija zasedena po treh sovražnikih, obsojena v narodni pogin in bičana po komunističnih tolpah, ki so s sovraštvom preganjale in pobijale vse, kar ni bilo njihovo: z eno besedo: državljanska vojna med sovražno okupacijo.
Angleži so radi verjeli rdeči propagandi, da oni sicer res kaznujejo s smrtjo, a le po dovoljnih dokazih, da je kdo na-
rodni izdajalec, kolaboracionist, kvizling itd. Rdečim je uspelo prepričati Angleže in zaveznike, da je slovensko domobran-stvo kvizlinška organizacija, ki sodeluje z Nemci v boju proti Osvobodilni fronti, ki je edina na strani zaveznikov. V dr. Krekovem arhivu dobimo izvlečke iz takratnih listov, katerih pisanje so komunisti izrabljali v svojo korist. Mi vemo, kako so takrat časopisi morali pisati, Angleže je pa zanimala le vsebina, ne pa okoliščina, v katerih je nastala:
SLOVENSKI DOM, št. 251, 4. decembra 1943. Uvodni članek: Samo ena politika!
Izvlečki: „Ker se je izmučeno, Stiskano, preganjano in izkrvavljeno ljudstvo samo od sebe vzdignilo iz svojih domov ter ubralo pot tja, kamor jo ubirajo vsa evropska ljudstva, ki so grozo komunizma doživela na svojem življenju in imetju in ne morda samo v optimističnih računih svojih ali tujih, to je sebičnih politikov, prvakov in voditeljev.
Kam? V varstvo in območje nemške vojske, tja, kjer ima hkrati edino poroštvo za novo bodočnost, postavljene iz vere, dela in odpovedi. Zdaj, ko je golih rok, hiti tja, kjer edino more dobiti orožje in pomoč, ljudstvo... beži k tistemu, o katerem so mu vsa leta vojne dopovedovali, da je njegov edini sovražnik .. . Nihče na svetu, ne domačin ne tujec, ne sme danes Slovencem pravice do te politike osporavati ali zameriti... Ne potrebujemo več pridržkarjev, ne obzirnikov, ne pomislekarjev, ne tankočutnežev, ne računarjev, ne dvojnih ali trojnih igralcev, ne koritarjev, ne zavlačevalcev, ne saboterjev! Potrebujemo odkritosrčno edinost brez rezerv, potrebujemo jasne in poštene volje, kakor jo je pokazalo trpeče ljudstvo, da bodo njemu, to je nam vsem, verjeli tisti, od katerih volje in pomoči je naša rešitev odvisna. To je naša edina politika. Kdor ni zanjo, ga bomo pri priči izpljunili!"
Podpis a.
SLOVENSKI DOM, št. 253, 18. decembra 1943. Uvodni članek: Odgovor in napoved
Izvlečki: „Slovensko ljudstvo je na prizadevanja sovjetskega imperializma odgovorilo z ne! ... Kazalo je junaštvo brez primere, doživljalo poraze, bilo v svetu deležno zasramovanja od tujcev in od lastnih izgubljencev. (Slovensko ljudstvo) ... bi tudi borbo izgubilo, da ni v tisti usodi našlo pot do edinega in načelnega ter k sreči dobro oboroženega zaveznika vseh tistih narodov, ki v svoji hiši in Evropi hočejo rajši pogin kakor boljševizem — do Velike Nemčije. Nemški vojak je izmučenemu dvakrat izdanemu slovenskemu trpinu na gorečih razvalinah njegovega doma podal roko in puško. To je bil prvi njegov (ljudski) odgovor na moskovske in londonske slavospeve o svobodi in demokraciji v bivši Jugoslaviji." ...
„Drugi odgovor pa je dalo (slovensko ljudstvo) v nedeljo, ko so se ljubljanske ulice tresle od trdega koraka njegovih pravih, svobodo in rodoljubnih, zvestih sinov. Ti so po tisoč potih ušli svobodi Osvobodilne fronte in
Tita, šli k takoimenovanemu „sovražniku" po puško, stopili v trumah na plan, da se bodo v zvestem bojnem tovarištvu z nemškim vojakom branili na svoji zemlji v boju za isti veliki cilj."
Podpis a.
ISTA ŠTEVILKA SLOVENSKEGA DOMA, stran 2, peta kolona. Tovarištvo na življenje in smrt
... „naša domobranska sila je sestavljena iz naših najboljših in naj-bol gorečih borcev, ki je po nekaj dobrih tednih dorasla komunistični „vojski*' in da je ta domobranska sila v eni misli tesno povezana z nemškim vojakom, ki je zvest in iskren tovariš ter te ne zapusti v najhujši uri, kakor smo to bili navajeni n. pr. od laških cesarskih vojakov. Vemo, da se komunisti dušijo v besu... Ko jih bodo dobili še nekaj, jih bo ostalo pri nas za njih poslednji ples. Za konec pa bodo poskrbeli domobranci z ramo ob rami z nemškim vojakom. Tovarištvo, ki sta ga začela in zapečatila boj in zmaga v Kočevju, je v boju proti komunizmu tovarištvo na življenje in smrt."
SLOVENSKI DOM, 31. decembra 1943.
Stanko Kociper: „Domobranstvo se namreč ni pričelo v imenu stranke, temveč v imenu naroda."
S. D.
SLOVENSKI DOM, št. 1, 8. januarja 1944.
„Za novega leta (1944) je imel deželni predsednik general Leon Rupli ik po radiu nagovor, v katerem je med drugim dejal: — Vsekakor nam je ob septembrski, za življenje nevarni krizi pomagala Nemčija, ki ji bomo za to hvaležni. ... Za varstvo in za mogočno pomoč branilca Evrope, velikega sosednega nemškega naroda, se moramo torej zahvaliti tistemu delu naših slovenskih rojakov, ki si je ohranil zdravje duha, namreč: .. .hrabrim prostovoljnim proti-komunističnim miličnikom ... ki so se s težko borbo prebili do nemških meja in v Ljubljano, da od tukaj pod vodstvom junaške nemške oborožene sile z nezlomljivim pogumom nadaljujejo boj in se na novo organizirajo kot slovensko domobranstvo.
... Neodjenljiva borba in organizacijski napredki našega domobran-stva, prav posebno pa še boj, ki ga je naše domobranstvo z ramo ob rami v zvestem bojnem pobratimstvu s hrabrim nemškim vojakom junaško in zmagovito dobojevalo" ...
SLOVENSKI DOM, št. 5, 5. februarja 1944. Uvodnik: Zgodovinska odločitev za Evropo
Govor Fiihrerja ob 11. obletnici, kar je narodni socializem prevzel v Nemčiji oblast in s tem zanjo in za vso Evropo začel novo dobo razvoja, je nedvomno najpomembnejši politični dogodek v letošnjem letu.
Evropski narodi se vsega tega zavedajo. Če se niso še zavedali tisti, ki danes še stoje zunaj Evrope, pa gre pri tem boju prav tako tudi za njihovo usodo, jim je zadnji Hitlerjev govor moral odpreti oči..."
Angleži so pošiljali v Jugoslavijo svoje zaupne ljudi: poleg Churchilovega sina, so bili tam razni častniki, člani špionažne službe in politiki, a le izključno pri rdečih. Nikomur ni prišlo na um, da bi se informiral tudi na nasprotni strani. Tako so v
centralo prihajala le rdečim prijazna poročila, vsi protikomunisti pa so bili označeni kot kolaboracionisti, ki jim je bilo na konferenci v Jalti sojeno, da bodo po vojni vrnjeni v svoje domovine, da prejmejo zasluženo kazen.
PREUSMERITEV JUGOSLOVANSKE KRALJEVE VLADE: SPORAZUM TITO — ŠUBAŠIČ
TJradni list Kraljevine Jugoslavije — Vojna izdaja, št. 20, str. 9 London, 25. oktobra 1944
IZJAVA KRALJEVSKE VLADE
S prihodom vseh svojih članov v London je kraljevska vlada mogla izvesti plenarno zasedanjo šele 1. avgusta t. L, in je po vsestranskem razmo-t trivanju notranje in zunanje situacije Jugoslavije na svoji drugi plenarni seji 8. avgusta sprejela naslednjo
deklaracijo
(peti odstavek)
Vlada prizna začasno upravo, katero so vzpostavili Antifašistični svet in Narodnoosvobodilni odbor Jugoslavije kot potrebno za vzdržanje notranjega reda in miru in ljudske pomoči borcem Osvobodilne vojske, dokler se ne sestavi enotno državno predstavništvo.
(šesti odstavek)
Vsa zla, katere so sovražniki in njihovi pomagači napravili v naši državi, smatramo za težek zločin, ki mora biti primerno kaznovan. Vse tiste, ki so na katerem koli delu vaše države javno ali prikrito sodelovali s sovražnikom, obsojamo, ker so s tem izvršili najtežji zločin izdaje do naroda in njegovih svetinj. Ti bodo predani ljudskemu sodišču kot izdajalci.
Uradni list Kraljevine Jugoslavije — Vojna izdaja št. 20, str. 1 London, 25. oktobra 1944.
Ministrstvo zunanjih del	T ,	,
Kraljevine Jugoslavije	London, 28. avgusta 19U
Upr. Pov. Br. 1920
Po vidni potrebi in na osnovi sklepa Ministrskega sveta Upr. Pov. Br. 77 od 10. januarja 1944
odločam,
da se dr. Krek, delegat Kraljevine Jugoslavije v Svetovalnem odboru za Italijo, podpredsednik kraljevske vlade na razpoloženju, razreši dolžnosti Delegata Kraljevine Jugoslavije v imenovanem odboru, s tem de mu na dan razre-šenja preneha zvanje in čin veleposlanika I. skupine.
Predsednik Ministrskega sveta Minister zunanjih poslov Ivan šubašič, 1. r.
PETER II.
po božji milosti in volji naroda Kralj Jugoslavije
smo na predlog našega predsednika ministrskega sveta in ministra vojske, mornarice in letalstva sklenili in odrejamo:
da se razreši dolžnosti načelnika štaba Vrhovnega poveljstva v domovini armijskega generala Mihajloviča M. Dragoljuba in se ga da na, razpoloženje našemu ministru vojske, mornarice in letalstva.
Naš predsednik ministrskega sveta in minister vojske, mornarice in letalstva naj izvrši ta ukaz.
O. Br. 881	Predsednik ministrskega sveta,
29. avgusta 1944	minister zunanjih zadev in
London	I '	minister vojske, mornarice in
letalstva dr. Ivan šubašič, 1. r.
Iz dr. Krekovega arhiva zvemo tudi za prosi Pija XII. za posredovanje za reši-akcijo škofa dr. Gregorija Rozmana, ki tev Slovencev.
LJUBLJANSKI ŠKOF MSGR. GREGORIJ ROZMAN:
SAMO ANGLOAMERIŠKA OKUPACIJA LAHKO REŠI SLOVENSKI NAROD
Ljubljanski škof msgr. Gregorij Rožman je 20. novembra 1944 poslal po tajnih kanalih dr. Mihi Kreku, slovenskemu predstavniku v Rimu, prošnjo, naj svetemu očetu predloži naslednje sporočilo:
„Njegovi Svetosti papežu Piju XII.:
Vaša Svetost je bila obveščena, da je brezbožni komunizem uničil v Sloveniji mnogo cerkva in kapel, pobil veliko število duhovnikov, med njimi najboljših in najbolj aktivnih in pomoril okoli 10.000 Slovencev, večinoma najboljših katoličanov.
Nedavno sem bil informiran, da se komunisti v bližnjih slovenskih škofijah tajno pripravljajo, da bi se polastili oblasti na vsem slovenskem ozemlju v trenutku anarhije po umiku nemškega okupatorja. Istočasno pripravljajo splošen pokol vseh duhovnikov, katoliških demokratskih patriotov, zlasti vseh delavcev Katoliške akcije.
V tem trenutku silne nevarnosti in potrebe se obračamo na Vas, Vaša Svetost. Najponižneje prosimo Vašo Svetost za Vašo intervencijo. Vaša Svetost naj posreduje in sporoči vodilnim angloameriškim osebnostim našo ponižno prošnjo, da naj angloameriške sile okupirajo slovensko ozemlje in Pri-morje in naj v vsej deželi vzpostavijo svoj začasni režim pravičnosti in miru brez slehernega sodelovanja teroristične komunistične partizanske „Osvobo■■
dilne fronte". Samo s takim ukrepom bo preprečena nova ponovitev nepotrebnega, obžalovanja vrednega prelivanja nedolžne krvi.
Ponižno prosim Vašo Svetost za apostolski blagoslov zase, za mojo škofijo in za ves slovenski narod. Vaš najposlušnejši služabnik
dr. Gregorij Rozman, ljubljanski škof
Dr. Miha Krek je takoj poslal to sporočilo Svetemu sedežu. Spodnja spomenica ima isti naslov in je tipkana z istim pisalnim strojem kot kopija vloge škofa Rozmana na Vatikan. V levem zgornjem kotu je dr. Krek lastnorošno napisal „Wood-ruff", kar je na vseh kopijah običajna
označba, komu je bilo poslano. Zato sklepamo, da je dr. Krek istočasno, ko je predložil uradno prošnjo škofa Rožmana Vatikanu, sprožil politično akcijo v podporo škofovi prošnji, naj Angloamerikanci zasedejo Slovenijo.
SAMO ANGLOAMERIŠKA OKUPACIJA LAHKO RESI SLOVENSKI NAROD
Po poročilih moskovskega radia se je sovjetska vlada sporazumela z maršalom Titom. Ta je povabil sile rdeče armade, naj vkorakajo na jugoslovansko ozemlje. Sovjetska vlada je obljubila svojo pomoč Titovim vojaškin in civilnim oblastem nad jugoslovanskim osvobojenim ozemljem in prebivalstvom. Kljub dejstvu, da ta sporazum nima nikakršne zakonite veljave, mo-ramo vzeti v poštev, da je rdeča armada že gospodar velikega dela jugoslovanskega ozemlja in da so bili Titovi oblastniki postavljeni na oblast v raznih predelih Jugoslavije.
Kako daleč bodo sile rdeče armade prodirale in če bodo prodrle tudi v Slovenijo, ne vemo. Gotovo je, da bodo Tito in Sovjeti prevzeli oblast in upravo v deželi, če jo bo rdeča armada zavzela. Kaj bo to pomenilo za Slovence?,
Slovenske pokrajine so med sedanjo vojno utrpele izredno težko škodo. Nemci, ki so okupirali severne predele Slovenije, so deportirali eno tretjino slovenskega prebivalstva v Nemčijo in zahodno Poljsko. Usmrtili so nosilce narodne ideje, ki so ostali v domovini.
V južnem delu Slovenije, ki so jo bili istočasno okupirali Italijani, so komunisti zgradili svojo organizacijo z izkoriščanjem- nesrečnega položaja■ prebivalstva pod pritiskom okupatorja. Tej komunistični organizaciji se je posrečilo razširiti se po vsej deželi.
Slovenska komunistična partija je bila formirana na striktno komunističnih načelih. Njeni najvažnejši vodje so teoretično in praktčino izvežbani komunisti. Nosilci ključnih položajev v gibanjih so bili izšolani v Sovjetski zvezi ter se je mnogo od njih udeležilo državljanske vojne v Španiji kot člani Mednarodne komunistične brigade.
Ta strogo disciplinirana skupina komunistov je med vojno ustvarila partizansko gibanje, ki je organizacija ljudi, ki niso komunisti, pač pa so se postavili pod komunistično vodstvo in poveljstvo in mu slepo sledijo. Ta organizacija se imenuje „Osvobodilna fronta" ali „Narodnoosvobodilna vojska".
Partizani so preko moskovske propagande uspešno ustvarili vtis zunaj
dežele in zlasti med važnimi zavezniškimi ljudmi, da „0F" združuje narodne, sile proti okupatorju. Toda to se ni zgodilo. Dejstva govore, da so slovenski komunisti ustanovili in uporabljali „0F" v glavnem za boj proti slovenskim, protikomunistom in za uničevanje vseh političnih nasprotnikov, se pravi, proti veliki večini slovenskega naroda. Partizanske akcije in propaganda v deželi jasno dokazujejo, da je prvi namen partizanske vojne uničenje vseh možnih ovir, ki bi preprečile ustanovitev komunističnega režima v trenutku, ko bi bili Nemci izgnani iz države. OF je samo orodje v rokah komunistične partije in dela ves čas svojega obstoja za komunistične cilje.
Da bi ustvarili vse potrebne pogoje za sovjetizacijo dežele, so pripravili Mrok program akcije in ga izvajali. Tu se hočemo dotakniti samo ene točke tega programa.
Komunistični vodje so zelo dobro vedeli, da bo ustanovitev komunističnega režima v tej demokratski in katoliški deželi nemogoča vse dotlej, dokler bodo narod vodile močne skupine demokratskih voditeljev. Zato so komunisti ukazali Osvobodilni fronti, naj likvidira, to je pomori vse sedanje vodje slovenskega demokratičnega političnega življenja. To nalogo je v veliki meri izvršila. V letih 1942—43—44 je OF pobila nad 15.000 slovenskih demokratskih protikomunistično mislečih ljudi.
S to moritvijo je OF uničila mnogo trdnjav slovenske demokracije in pripravila teren za sovjetizacijo, vendar se ji to ni v celoti posrečilo. Še vedno je živih mnogo narodnih demokratskih voditeljev in sil, ki se jim bo morda posrečilo preprečiti zgornji načrt.
Komunistični vodje so pripravili akcijski načrt, s katerim naj bi odstranili tudi to oviro. OF je sestavila seznam za vsako mesto in vas. V teli seznamih so zapisana imena vseh oseb, ki bi bile lahko nevarne komunističnemu režimu. Vse te zapisane osebe bodo morale biti po ukazu OF pobite „v prvih 48 urah po odhodu Nemcev iz dežele".
Dobili smo sezname za mesti Ljubljana in Trst. Vsebujejo nad 65.000 imen (15.000 prebivalcev Ljubljane, 50.000 iz Trsta). Kolikor je znano, drugi seznami vsebujejo okoli 41.000 imen ljudi iz drugih okrajev, občin in delov Slovenije. Tako imamo številko 106.000 verjetnih žrtev. Če bo OF vladala v deželi samo nekaj dni, moramo pričakovat ta .pokol ali pa beg okoli 100.000 ljudi iz Slovenije v bližnje države, da si bodo rešili življenje. Vsi voditelji naroda bi izginili, samo komunisti in prokomunisti bi ostali. S tem krutim, pokolom bi bila sovjetizacija dežele zagotovljena.
Vse to se bo prav gotovo lahko zgodilo, če bo rdeča armada vkorakala v deželo. Preprečiti tak pokol pomeni preprečiti sovjetizacijo dežele. Savno okupacija dežele po zavezniških silah lahko prepreči izvedbo tega barbarskega načrta.
Prebivalstvo Slovenije zato prosi anglo-ameriško poveljstvo, naj okupira ne samo italijanski del Slovenije ter avstrijskega (Koroška), temveč tudi ves jugoslovanski del Slovenije, se pravi vso bivšo jugoslovansko Dravsko banovino.
Začasna zavezniška vojaška vlada naj kontrolira javno varnost in civilno upravo dežele. V ta namen je v Ljubljanski provinci zadostno število civilnega uradništva, policije in sodnikov, ki bi hote služili zavezniški stvari. So zanesljive osebe in dobri delavci. Njihove simpatije so bile vedno na strani zahodnih demokracij.
V	severnem delu Slovenije, ki so jo leta 1941 okupirali Nemci in Madžari, praktično ni ostal noben slovenski uradnik. Veliko število jih je zbežalo čez mejo v Ljubljansko provinco, v Hrvaško in v Srbijo, da so si rešili življenje. Vse te ljudi je mogoče poslati nazaj na njihova prejšnja mesta, ter bi bilo mogoče z njihovo pomočjo vzdrževati normalno upravo dežele.
Ljudstvo kot celota bi pomagalo zavezniški vladi v vseh pogledih. Ne bi bilo potrebe za nobene posebne zavezniške sile. Hitro bi bili vzpostavljeni normalni pogoji na tem važnem prehodu v Srednjo Evropo, Donavski bazen in na Balkan, narod bi bil rešen in zavezniki bi imeli koristen instrument za njihove nadaljnje operacije proti Nemčiji.
Vsi voditelji slovenskih demokratičnih političnih strank, ki sedaj živijo v Rimu, bi bili srečni, če bi kakorkoli mogli pomagati zaveznikom, da izvedejo takšno akcijo in dosežejo zgoraj omenjene sile.
Istočasno bi se rad ob tej priliki zahvalil Vam in vsem Vašim kolegom za vso prijaznost, ki ste mi jo izkazovali med mojim skromnim sodelovanjem v Vašem oddelku.
V	zadnjem času sem prišel do spoznanja, da je bila vsa zunanja propagandna politika BBC tako temeljito in v celoti spremenjena, da menim, da z ozirom na delo, ki je temeljilo na prejšnjih obljubah in pogledih o rekonstrukciji Jugoslavije, nisem več koristen v Vašem oddelku pri njegovem sedanjem delovanju.
Upam, da se bomo še imeli priliko od časa do časa srečati in ostajam Vaš vdani
dr. Miha Krek
Pomočnik Urednika za Balkan BBC London W. L.
INTERVENCIJA DR. MIHE KREKA GLEDE VRAČANJA DOMOBRANCEV
Najtrpkejša kaplja v grenkobo dr. Krekovega dela za rešitev našega naroda je bila novica o vračanju naših protikomu-nističnih borcev. Vemo od drugih plati, kaj vse je dr. Krek storil, da bi se ta tragedija preprečila, a brezuspešno.
Tu objavljamo le par kopij dopisov, ki
Dr. Miha Krek bivši podpredsednik in kraljevi veleposlanik pri Zavezniški komisiji v Rimu
jih je dr. Krek pošiljal na vojaške oblasti, na politike in na svoje prijatelje, roteč in proseč, naj ustavijo vračanje protiko-munističnih bojevnikov in beguncev in preprečijo pokole. Žalibog zaman. Zločinski sklepi, sprejeti v Jalti, so morali obveljati.
Rim, 7. junija 194i>.
Vaša ekselenca!
m?-
Danes mi je bilo sporočeno, da so zavezniške vojaške oblasti na Koroškem, zlasti generalni major Murray, poveljnik 6. britanske oklopne divizije, izročile v času od 27. do 31. maja 11.000 slovenskih častnikov in vojakov domobrancev Titovim partizanom v Jugoslavijo.
Ti možje so bili kljub vsemu drugačnemu zunanjemu izgledu njihove vojaške organizacije jugoslovanski in slovenski patrioti, ki so se borili samo proti komunističnim partizanskim tolpam, braneč domove in življenja slovenskega ljudstva in istočasno delali za cilje Združenih narodov. Mnoge od njih so Nemci zaprli in drugače kaznovali, vsled njihovega vro-zavezniškega delovanja. Zbežali so iz svoje rodne domovine zato, da bi dobili zavetje in zaščito pri britanskih silah. Vse podrobnosti dogodkov, ki so s tem v zvezi, so popisane ■v priloženem poročilu.
Ne morem kontrolirati vseh podatkov in številk, toda tudi če so dejstva kot celota resnična, — še vedno sem prepričan, da ne more biti v interesu zaveznikov in Angležev, da bi se morala moj narod in domovina nasilno podvreči komunistični diktaturi.
Zato vas, Ekselenca, najponižneje prosim naslednje:
1.	Ustavite sleherno vračanje Slovencev in Jugoslovanov Titovim komu nističnim vojaškim oblastem;
2.	Preskrbite zadovoljivo zavezniško kontrolo v Sloveniji m Jugoslaviji, da bo pobijanje našega demokratskega ljudstva ustavljeno;
3.	Če je mogoče, naj življenja vrnjenih mož zaščitijo zavezniške misije in vpliv. Častniki in več sto vojakov je že bilo pomorjenih takoj po njihovi vrnitvi v Jugoslavijo. Nekateri so morda še živi.
S spoštovanjem
dr. Miha Krek
Ekscel. Sir Harold Alexander
Vzhodni zavezniški poveljnik
Caserta, Vrhovno poveljstvo zavezniških sil
Rt. Hon Sir Richard Law, M. P. M. G. President of the Board of Education Alexander Honol Kingsway WC — London.
Rim, 7. junia 19^5
Dragi Sir!
To pismo Vam pišem iz postelje, na katero sem priklenjen po operaciji. Zelo mi je žal, da Vas nadlegujem, toda novice, ki sem jih danes dobil, so tako izredne, tako strašne, tako neverjetne, da ne morem kaj, da ne bi smatral za svojo dolžnost informirati Vas o tem in Vas prositi za takojšnjo pomoč.
V dneh od 17. do 31. maja so britanske vojaške oblasti na Koroškem. izročile 11.100 mož slovenskih domobrancev Titovim partizanskim vojaškim oblastem v Jugoslaviji.
Nekateri od njih so bili takoj po povratku na. jugoslovansko ozemlje ustreljeni, zlasti vsi četniki in vsi častniki četnikov in domobrancev.
Iz priloženega poročila boste videl, kako se je te zgodilo. Vi veste, Sir, da so bili domobranci v svojih ciljih in namenih patrintični, narodni, proza-vezniški in probritanski. Vi veste, koliko od njih so Nemci zaprli in da niso nikdar prenehali s svojim delom proti osnim silam. Nikdar se niso borili proti nobenemu od zavezniških narodov. Bili so samo domača policijska šilu,
ki je ščitila lastnino in življenja slovenskega demokratskega prebivalstva pred poboji in napadi Titovih komunističnih tolp. Njihov -edini sovražnik so bili jugoslovanski Titovi komunisti.
Zato Vas najponižneje prosim, da se zavzamete za zadevo in da, kolikor je le mogoče, dosežete naslednje:
1.	Sleherno vračanje demokratskih Jugoslovanov, ki so zbežali iz svojih domov, iščoč zavetja in zaščite pri britanskih in zavezniških silah, naj se ustavi.
2.	Kolikor je še od vrnjenih mož živih, naj britanske misije v Sloveniji zagotovijo njihovo varnost in naj ustavijo streljanje, obešanje in deportacijo slovenskega prebivalstva.
3.	Slovenskim beguncem, ki sedaj živijo na prostem in v najbolj revnih okolnostih, naj bo zagotovljena podpora in pomoč, da bodo mogli preživeti dobo preizkušenj.
4.	Na podlagi Jaltskih sklepov naj britanske oblasti takoj intervenirajo v Sloveniji in v vsej Jugoslaviji, da bi zagotovile vsaj minimum svobode ter štiri Svoboščine Združenih narodov.
Prosim Vas, Sir, da pozdravite Vašo gospo in Vam zagotavljam, da ■ostajam Vaš
Dr. Miha Krek
Dr. Miha Krek
Bivši podpredsednik kraljeve Jugoslovanske vlade
Via Paganini 24/8
Rim
Italia
Rim, 10. junija 1945.
Dragi Sir George!
To pismo Vam pišem v postelji, na katero sem priklenjen po operaciji. Zelo mi je žal, da Vas nadlegujem, toda novice, ki sem jih dobil, so tako izredne, tako strašne, tako neverjetne in nepričakovane, da čutim kot svojo dolžnost, da Vas o njih informiram.
V dneh od 27. do 31. maja so britanske vojaške oblasti na Koroškem vrnile 11.000 slovenskih domobrancev Titovim partizanskim oblastem v Jugoslaviji. Nekateri od njih so bili takoj po vrnitvi na jugoslovansko ozemlje ustreljeni, zlasti vsi častniki.
Iz priloženega poročila boste videl, kako se je to zgodilo. Vi veste, Sir George, da so bili slovenski domobranci v svojih ciljih in namenih patriotični, narodni, prozavezniški in probritanski. Vi veste, da so mnoge od njih Nemci, ki so to organizacijo dovolili, zaprli. Mnogo od njih je bilo poslanih v nemško koncentracijska taborišča, kjer so Nemci ponovno odkrili, da v okrilju te organizacije slovenski fantje niso nikdar prenehali s svojim delovanjem proti osnim silam. Slovenski domobranci se niso nikdar borili proti nobenemu zavezniškemu narodu. Bili so samo domača policijska sila, ki je ščitila lastnino
in življenja slovenskega demokratskega in katoliškega prebivalstva pred poboji in napadi Titovih partizanskih tolp. Sedaj, po premirju, so šli slovenski domobranci skupno z drugimi slovenskimi begunci, ki so v desettisočih zapustili svoje domove in poskušali najti zavetje na avstrijskem in italijanskem ozemlju pod zaščite britanskih sil. Angleži so te slovenske ljudi sprejeli in jim obljubili vso pomoč in zaščito, toda po nekaj dneh je britansko vojaško^ poveljstvo začelo voziti slovenske fante in može nazaj v Jugoslavijo v roke Titovim vojaškim oblastem.
Če boste našli možnost, da govorite o tej stvari, Vas prosim, dragi Si<* George, da izrazite naslednje želje razočaranega in obupanega slovenskegc prebivalstva:
1.	Sleherno vračanje demokratskega slovenskega prebivalstva, ki je zbežalo iz svojih domov, iščoč zaščite in zavetja pri britanskih in zavezniških silah, naj se ustavi.
2.	V kolikor so še vrnjeni slovenski možje živi, naj se v Slovenijo pošlje britanske misije, ki naj se zavzamejo za varnost teh mož in naj preneha streljanje, obešanje in deportacija slovenskega prebivalstva.
3.	Slovenskim beguncem na Koroškem in v Severni Italiji, ki sedaj večinoma živijo na prostem in v najbolj revnih okoliščinah v takoimenovanih zavezniških taboriščih za begunce, naj bo zagotovljena pomoč in podpora, da bodo mogli preživeti dobo preizkušenj.
4.	Na podlagi jaltskih sklepov naj britanske oblasti intervenirajo v Sloveniji in vsej Jugoslaviji, da bi bil zagotovljen vsaj minimum svobode in. štiri svoboščine Združenih narodov.
Prosim Vas, dragi Sir George, da pozdravite Vašo gospo. Istočasno Vam zagotavljam, da ostanem vedno Vaš
Dr. Miha Krek
Dr. Miha Krek Via Paganini 24/8
Rim
Po končani tragediji naših protikomu-nističnih borcev je dr. Krek ostal v inozemstvu z namenom, da pomaga, kolikor bo mogoče tisočem civilnih beguncev, ki so v negotovosti životarili po taboriščih v Avstriji in Italiji. Ko je nastopil čas, da ti ljudje poiščejo nov dom v tujem svetu, je dr. Krekova pisarna izvršila gigantsko delo v pomoč rojakom, ki so odhajali v razne dežele hrepeneč po svobodi in kruhu. Eden uspešnih sodelavcev dr. Kreka je v tem času bil dr. Frido Pogačnik, aktivni jugoslovanski diplomat svetskouglajenega nastopa, poznavalec diplomatskih običajev in modernih jezikov. On sam je na ured-
nikovo prošnjo v kleni obliki opisal dr. Krekovo delo v tem času.
Dr. Frido Pogačnik:
„Dr. Krek je imel v svojem privatnem stanovanju v Rimu, najprej na via Paganini, kasneje na via Cassia, pravo pisarno z osebjem, ki je delalo po določenih uradnih urah.
Njegovo delovanje za časa njegovega bivanja v Rimu se more povzeti v sledečih točkah:
1.	Skrb za številno slovensko emigracijo, posebno v Italiji in Avstriji, bilo za poedince, bilo za taborišča. Pisarna je dobivala in oddajala številno korespondenco.
2.	Zbiranje podatkov o situaciji v domovini pod rdečim režimom. Na podlagi teh informacij so se sestavljali memorandumi o poedinih problemih in pošiljali visokim zavezniškim osebnostim. Memorandumi so bili prestavljeni v razne jezike, največ v angleščino, manj v francoščino.
3.	Priprave za trajno izselitev Slovencev iz evropskih taborišč, saj so bila taborišča samo začasna rešitev beguncev. V ta namen je obiskoval ambasadorje in poslanike tujih držav, pri katerih se je informiral o možnosti, legalni, politični in socialni emigraciji. To delo je bilo zelo mučno, deloma poniževalno, ker so bili tuji diplomati polnih lepih besedi a brez konkretnih predlogov. Neki diplomat južnoameriške države se je bolj brigal, kako bo sedaj mogel potovati v Grčijo in si ogledal klasične Atene. Neki drugi je bil pod močnim vplivom Titovih diplomatov in ni hotel niti slišati o kaki emigra iji v njegovo državo.
4.	Izdajanje osebnih legitimacij vsake vrste, ki so zelo koristile. Pok. minister Vošnjak se je zelo zahvalil pisarni za tako legitimacijo, češ da mu je koristila bolj nego drugi papirji, kadar je potoval po Italiji.
5.	Sprejemanje ljudi in deputacij v vseh mogočih zadevah. Tudi Hrvatom in Srbom je pomagal, samo če je le mogel. Za pok. generala Živkoviča je celo priredil sprejem in povabil nekoliko osebnosti.
Seveda ni manjkalo špijonov, ki so se vtihotapili s kakšno pretvezo v pisarno. Tako je bilo naenkrat objavljeno privatno pismo, ki ga je pisal bivšemu min. predsedniku Cvetkoviču v Turčijo. Takoj so sumničili v Rimu, da je pismo v kopiji predala Titovim ljudem oseba, ki je bila zelo blizu dr. Kreku. Kasneje se je ugotovilo, da je bil to nek študent — pravi komunistični špijon.
6.	Intervencije za begunce v sp ošnem in za poedince pri zaveznikih v vseh mogočih zadevah, ki so skoro vedno uspele.
7.	Lahko bi trdili, da je bila dr. Krekova pisarna v Rimu pravo poslaništvo, ki je poleg tega opravljalo tudi „konzularne" zadeve.
Ni treba posebej poudarjati, koliko Slovencev je dobilo razne službe pri za-
veznikih na dr. Krekovo intervencijo in priporočilo."
Že izven okvira tega članka je prav, da posvetimo nekaj vrst dr. Krekovemu delu na mednarodni pozornici, kakor ga je opisal dr. Ludvik Puš.
Dr. Ludovik Puš:
V tem odlomku njegovega mednarodnega delovanja ne bo popisana tista Krekova aktivnost na mednarodnem polju, ki jo je razvijal za časa svojega bivanja v Londonu, deloma kot član in pozneje kot podpredsednik kraljevske vlade v begunstvu ali pa kot vrhovni predstavnik slovenskega naroda izven vlade. Tudi ne bomo na tem mestu razpravljali o njegovem obsežnem prizadevanju v prid naroda v domovini in v begunstvu, ko je bil ambasador kraljevske vlade pri zavezniških oblasteh v Rimu, pa tudi potem ko je zaradi političnih razmer to mesto izgubii. Vse to njegovo obsežno in blagonosno delo sicer spada pod poglavje o Krekovih mednarodnih akcijah, toda je bilo že več ali manj obširno in izčrpno obravnavano na drugih mestih. Tu se bomo pečali z njegovimi prizadevanji, dosežki in uspehi v okviru in v sklopu mednarodno organiziranih političnih gibanj, pri katerih smo Slovenci pod njegovim vodstvom nastopali in se uveljavljali kot sestavni del takih mednarodnih organizacij.
Ko je domovina po volji zmagovitih zaveznikov padla pod diktaturo komunistične partije in je bila na ta način za enkrat za svobodoljubne Slovence politično in stvarno izgubljena; ko je postalo očitne, da emigraciji na skorajšen povratek ni bilo misliti, pač pa na razselitev po širnem svetu, je bil Krek osrednja gibalna sila pri delu za kolikor mogoče naglo in uspešno razseljevanje, najprej v Rimu, pozneje v Združenih državah, kjer se je sam naselil. Da je prišel v Ameriko, mu je velevala njegova politična misija (tačas je bil že predsednik Narodnega odbora), ker je bilo na dlani, da se bo svetovna politika odvijala in krojila na ozemlju Združenih držav, kjer so se v San Franciscu rodili Združeni narodi in potem našli svojo stalno postojanko v New Yorku.
Ravno New York je postal torišče aktivnega Krekovega mednarodnega poslanstva. Vsak narodni politični voditelj, k;
se znajde sam in osamljen v tujem svetu,, a je odločen tudi v emigraciji pod najbolj neugodnimi okoliščinami delati za koristi svojega naroda, se ozira okrog ali bi ne bilo mogoče najti kake 'kompanije' z emi-griranimi političnimi voditelji iz drugih držav in narodov. Povsem naravno je, da pridejo v prvi vrsti v poštev predstavniki političnih grup, ki so po svojem programu in dotedanjem političnem delovanju sorodne ali celo istovetne. V združenju je moč, pravi naš pregovor. Dr. Krek se ga je zavedal in kmalu navezal stike z vodilnimi zastopniki krščansko-demokrat-skih strank iz dežel, ki jih je, enako kot Jugoslavijo, v Srednji in Vzhodni Evropi podjarmila komunistična tiranija. Stranka, ki ji je po volji naroda stal na čelu, je bila organizirana in je izpovedovala krščansko-demokratična načela vse od ustanovitve dalje in jih ni nikoli zatajila, tudi takrat ne, ko je pod silo razmer bila primorana stopiti v koalicijo z drugimi strankami (JRZ). Njen program in organizacijsko obliko so slovenski begunci — njeni pristaši -— prinesli v zdomstvo z namenom, da pod silo razmer na najboljši način ohranjajo njene ideale in njeno tradicijo ter jo v ugodnem trenutku uporabijo kot sredstvo za mednarodno zastopstvo in sodelovanje.
Po programu povsem sorodne stranke so pred drugo svetovno vojno delale tudi na Češkem, Poljskem, Madžarskem in v dveh baltijskih državah, Latviji in Litvi, čeprav so nosile dokaj neenaka imena. Bile so zgrajene na krščansko-socialnem in demokratičnem temelju, in to je bilo važno. Že 1. 1950 so se začeli razgovori, ki so v poletju 1951 privedli do sporazuma, naj se takoj ustanovi na temelju krščansko-demokratske osnove mednarodna organizacija predstavnikov teh strank iz omenjenih dežel. To se je zgodilo, in nova mednarodna ustanova, ki jo je odločilno pomagal spraviti v življenje dr. Krek, se je predstavila javnosti s prvimi političnimi akcijami, s svojo skromno, mimeo°raf;rano publikacijo in svojim uradom v Washing-tonu. Njeni predstavniki s Krekom v vodilni vlogi, so navezali stike z ameriško ustanovo za reševanje izgubljene svobode v delu Evrope, ki jo je zasedel komunizem, in naleteli na razumevanje in gmotno podporo.
Kmalu se je urad ts mednarodne politične organizacije, ki si je nadela ime Krščansko-demokratska zveza za Srednjo Evropo (Christian Democratic Union of
Central Europe), preselil v New York, da bi bil v središču mednarodne politične aktivnosti. Ni na tem mestu prostora, da bi na drobno popisovali premnoge dejavnosti te ustanove, ki jo je dr. Krek pomagal poklicati v življenje in pri nji sodeloval od njene ustanovitve pa do svoje prezgodnje smrti. Omenili bomo le, kar je najbolj značilno in odločilno za njene znatne uspehe pri formaciji svetovne organizacije krščanskih demokratov, kjer je rajni naš voditelj osebno, aktivno igral eno izmed vodilnih vlog. Od vsega začetka se je tudi Unija (tako bomo imenovali CDUCE) zavedala, da predstavlja le skupino begunskih strank brez stvarne politične in vsake druge moči. Zato je začela iskati zaveznike po svetu. Prvega zaveznika je našla v Nouvelles Equipes Internacionales (NEI), ki so se bile organizirale iz predstavnikov krščanskih demokratskih strank v svobodni Evropi in imele svoj sedež v Parizu. Da bi si begunske stranke iz Unija zagotovile svoj mednarodni status pri tej organizaciji, so zaprosile za članstvo in ga dobile, vključno SLS. S tem korakom so bile najtesneje povezane z evropskimi strankami, kar je imelo za posledico, da je tudi Unija bila priznana kot njihova predstavnica v begunstvu in je uživala enakopraven položaj z NEI. To je bilo izredno važnega pomena zlasti za Ameri-kance, ki so v CDUCE naenkrat videli vpliven faktor na mednarodnem političnem torišču in pomembno sredstvo pri izvajanju svojih načrtov za osvoboditev Evrone. Pri ukrepanju o vseh korakih, ki so Uniji pripomogle do tako velikega političnega in finančnega uspeha, je mnoco prispeval dr. Krek, ki je sedel v izvršnem odboru Unije, bil v tem odboru zelo upoštevan kot politik, ki je dosegel visoko kariero ministrskega podpredsednika, in je imela njegova beseda in njegov nasvet vedno veliko težo.
Po naravi zelo skromen in nevsiljiv, je užival posebno karizmo človeka, ki ne sili v ospredje, a njegova misel je vedno izostrena in jasno podana, in je vedno take narave, da ne razbija, ampak gradi. Kadar so bili v spornih zadevah duhovi naibolj razpalieni, je posegel vmes dr. Krek in s svojo mirno, trezno in pretehtano besedo našel izhodno točko in duhove pomiril.
Pri iskaniu mednarodno razsežne politične pomoči za dosego svojih ciljev je Uniia kmalu po ustanovitvi uprla svoje oči na južno Ameriko. V deželah tega kon-
tinenta je bila ideja krščansko demokrat skega političnega gibanja živa, vendar po večini šele v povojih. Obetala je velik razmah in pomembno mednarodno silo, če in kadar se posreči dvigniti jo iz povojev in ji pomagati krepko na noge. Te naloge se je Unija lotila in jo do prav znatne mere tudi izpolnila. Poleg izdajanja lista v španščini je pomagala organizirati krščansko demokratske stranke po raznih državah, ki so se pozneje med seboj povezale v ODCA ter prirejale mednarodna zborovanja. Na taka zborovanja je Unija pošiljala najbolj prominentne politike iz svojih vrst in med njimi je vedno bil dr. Krek ki se ga Latinci še sedaj dobro spominjajo
Ko so bile trdno organizirane tri mednarodne krščansko demokratske interna-cionale (NEI v Evropi, ODCA (Organisa-cion Democratica Cristiana de America) v Južni Ameriki, in CDUCE za begunske stranke s sedežem v New Yorku), so voditelji Unije začeli razvijati načrte za organizacijsko povezavo teh treh internacio-nal v svetovno krščansko demokratsko gibanje. Pri vseh teh pripravah je dr. Krek skupno s slovenskim zastopnikom v ekse-kutivi Unije dr. Ludovikom Pušem aktivno sodeloval. Načrt je bil za begunsko ekipo dovolj drzen in je zahteval ne le močno voljo, ampak tudi ogromno dela. Toda voditelji Unije so videli v realizaciji svetovne krščanske demokracije veliko politično silo, čije del tvorijo oni sami, ki bo v pravem trenutku mogla odločilno pripomoči do uspeha unijskemu načrtu za vrnitev svobode zasužnjenim narodom Srednje in Vzhodne Evrope. Pravilno zastavljeni cilj je naletel na zelo ugoden odziv v Evropi in latinski Ameriki, pa tudi pri spon-sorjih Unije v Združenih državah, ki so bili pripravljeni akcijo finančno podpreti. Tako je ideja svetovnega krščansko demografskega gibanja dobila prvo stvarno osnovo, ko je uspelo sklicati vse krščansko demokratske stranke in gibanja na prvo svetovno konferenco v Pariz 1. 1956. Led je bil prebit, zborovanja se je udeležilo 33 strank, med njimi naša SLS, in dr. Miha Krek, ki jo je zastopal z drugimi svojimi sodelavci, je igral izmed begunskih politikov najbolj vidno vlogo, saj je bil izbran za slavnostnega govornika na zaključnem banketu.
Po prodornem uspehu prve svetovne krščansko demokratske konference je bila dve leti kasneje organizirana druga v Bruslju v Belgiji, 1. 1961 tretja v Santia-go, Chile. Tudi teh dveh se je osebno
udeležil dr. Krek in na obeh nastopal kot nesporni voditelj svojega naroda in vedno žel splošno pozornost. Kaj taki osebni stiki s politiki, ki so na oblasti v svojih deželah, za begunskega politika pomenijo, menda ni treba posebej naglašati. Zato je izguba takega moža v takem stanju razvoja svetovne politike tem bolj tragična, ker je nenadomestljiva.
Zdi se, da je višek svoje begunske državniške kariere dosegel dr. Krek na tretji svetovni konferenci krščanskih demokratov v Čile 1. 1961. Ob strani sta mu stala begunska politika SLS Miloš Stare in Rudolf Smersu, ki sta prišla iz bližnje Argentine. Na tem velikem svetovnem zborovanju, kjer so se položili dokončni temelji za organizacijo Svetovne unije krščanskih demokratov, so voditelji krščanskih demokratskih strank iz Evrope in latinske Amerike izvolili za predsednika politične komisije — begunskega politika dr. Kreka. Politična komisija je na kongresih daleč najvažnejši element zborovanja in osrednje torišče za najbolj kočljive in sporne probleme. Krek je — v zavesti, da ima poleg sebe dva izkušena in zvesta pristaša iz lastne stranke — izvolitev sprejel in delo komisije vzorno vodil in uspešno zaključil, čeravno ni manjkalo viharnih debat in spornih zadev.
Pri Uniji se je Krekova izvolitev za predsednika politične komisije takrat in pozneje komentirala in je na splošno vzbujala začudenje, češ, kako je mogoče, da je taka čast doletela begunskega politika. Morda je kdo pri tem mislil: ki ni niti Poljak, niti Čeh ali celo Madžar... Ali je bilo pri tem tudi kaj politične in osebne zavisti, se seveda ni dalo razčistiti. Končno so se komentarji zedinili na zaključek, da je bila s Krekovo častjo po-češčena tudi Unija. To pa je tudi nekaj!
Za popolnejšo sliko Krekovega delovanja na mednarodnem torišču velja o-meniti njegovo udeležbo na raznih socialnih večerjah, zakuskah, lunchih in drugih podobnih intimnejših zbiranjih, ki jih je Unija prirejala za delegate pri Združenih narodih v New Yorku. Čeprav je živel izven tega mesta, se je vedno pridružil dr. Pušu na takih prireditvah, kadar koli je ta mislil, da bi bila Krekova udeležba za slovensko stvar koristna in potrebna. Dajejo namreč izredno priložnost osebnih stikov, kjer se pletejo v intimnem ozračju tesneše vezi z vplivnimi predstavniki raznih delegacij in je dovolj prilike razgovarjati se z njimi o zadevah, o ka-
terih jih človek želi poučiti. Dr. Krek se ni nikoli pomišljal iti za take prilike na pot v New York, ker je videl lepo priložnost kaj pozitivnega storiti za svoj narod in domovino.
Med najbolj pomembna zborovanja, ki jih je Unija v svojem delokrogu organizirala, sodijo njeni kongresi, pri katerih so se zbirali ne le katoliški demokratski politiki iz vseh delov sveta, ampak tudi predstavniki ameriške politike, kongres-niki in senatorji. Na njih je dr. Krek vedno igral najbolj pomembno vlogo ne le kot predstanik Unije, marveč tudi kot zastopnik svojega zatiranega naroda.
Redno se je odzval tudi povabilu NEI v Evropi, in se udeleževal kongresov te mednarodne ustanove, kjer je s političnimi slovenskim sodelavci v Evropi ob vsakem ugodnem trenutku spravil na površje vprašanje težkega položaja narodov pod komunističnimi režimi in pozival svobodni svet, naj nikoli ne pozabi zatiranih evropskih sobratov onkraj železne zavese. Odpravil se je tudi na kongres ODCA v Sao Paulo v Braziliji in tamkaj z enako vnemo vršil misijonsko poslanstvo za svoj narod, svareč latinske Amerikance pred
komunističnimi volkovi v ovčjih oblačilih.
Ocenjajoč Krekovo obsežno uveljavljanje na tako številnih zborovanjih in kongresih po širnem svetu se človek ne more znebiti vtisa, kako veliko osebno žrtvovanje so ta pota in ti nastopi na svetovnih političnih odrih zahtevali od rajnkega slovenskega voditelja. Bil je šibkega telesa in ne preveč trdnega zdravja, bil je že v taki starosti, ko se človek najbolje počuti v svojem domu in pri svoji družini; pa ni niti enkrat samkrat odklonil odpraviti se tudi ob slabem in mrzlem vremenu z letalom v daljne kraje, vzel je potrpežljivo nase trdoto potovanj, nadloge po različnih hotelih, neprimerno prehrano in nešteto drugih nevšečnosti. Vse to je mogel vzeti nase iz globokega prepričanja, da ga kliče njegov narod v trpljenju in tegobi politične, verske in vsake druge nesvobode in ga prosi za pomoč. In se je odpravil na pot, kadarkoli je misli, da bi za svoj narod kaj dobrega mogel napraviti. Napravil je mnogo, več kot v tem o žiru kateri koli slovenski politik pred njim. In to naj bo zapisano, da se ne pozabi.
Tako dr. Puš.
Za sklep bomo objavili dr. Krekov načrt za bodočnost. Njegove besede so potrdilo politične linije, ki bo nadalje-
vanje dr. Koroščeve modre politike. Tej liniji je ostal zvest vse življenje. Mi smo prepričani, da je bila pravilna.
1. SLOVENEC, 17. decembra 1940 piše:
Na poti v Belgrad je minister g. dr. Miha Krek sprejel dopisnika ..Politike" in mu podal naslednjo izjavo:
„Izgubili smo voditelja slovenskega naroda. Smrt dr. Korošca je spravila ves slovenski narod v največjo žalost. Žalost je tem večja, ker je smrt dr. Korošca prišla nenadoma in v najtežjih časih. V sedanjih razmerah je narodu najbolj potreben državnik, voditelj in predstavnik, največji po sposobnosti in izkušnjah, kakor je bil umrli naš dr. Korošec. Izgubili smo največjo državniško osebnost in politični talent Jugoslavije. Mislim, da smo po njegovi smrti složni vsi Jugoslovani, Srbi, Hrvati in Slovenci v tem, da je umrl državnik, ki je vse svoje življenje posvetil ideji zedinjenja, ustvarjanja in izpopolnjevanja naše državne skupnosti. Njegova politična skrbnost je bila zmerom splošna narodna in državna potreba. On ni bil samo politični vodja svoje skupine in ne samo narodni vodja nas Slovencev. Njegova zdrava jugoslovanska misel nas je vse objemala. Njegova politika je bila stalno neprestano in neutrudno delo za naše dobro. Ustvarjal je novo zgodovino slovenskega naroda in Jugoslavije. Na nas vseh je, da gremo po njegovih stopinjah in da složno ohranimo njegovo sveto 100 duhovno oporoko."
2. OB DR.KOROŠCE VEM GROBU JE KREK TAKOLE POTRDIL SVOJO ZVESTOBO KOROŠCEVI POLITIČNI LINIJI:
,,Vsa naša narodna družina se v žalosti topi in slovenska zemlja je v črnino zavita. On, ki je bil voditelj tudi med največjimi slovenskimi možmi, ki so nas vodili ob prelomu dob in narodnega suženjstva v svobodo, odhaja od nas. Bil je Janez Evangelist Mojzes svojega rodu in časa, bil je dr. Jeglič slovenski veliki duhoven in vzgojitelj, a oba in vsi so vedeli in hoteli, da je njihov in naš voditelj le on, dr. Korošec, najspretnejši, najvztrajnejši, za vodstvo najsposobnejši, narodov ljubljenec, umetnik politike. Umetnik politike za dosego teženj malega naroda je bil dr. Koroec. Preko krvavega morja svetovne vojne je vodil svoj narod k odrešenju in vstajenju v zedinjenju s Hrvati in Srbi -— Jugoslavijo. V Jugoslaviji — obljubljeni deželi svojih sanj in ciljev — je delal in gradil, trpel in ustvarjal, da je vse premagal, vse ovire poteptal in od uspeha do uspeha hitel; ne zase, za svoj slovenski narod in njegove brate Srbe in Hrvate. Ker je božja volja, da ste nas zapustili, ob Vašem grobu naše solze skromno kažejo vso ljubezen, ki jo je zmožno človeško srce preko groba.
Ta ljubezen je napolnjena z živim hrepenenjem, da bi Vašo voljo izpolnjevali, Vaše želje prav zadeli, po Vaših namenih in načrtih živeli ter delali. Živi dr. Korošec je slovensko ime odrešenja, mrtvi dr Korošec je naš program.
Bodimo v politiki stvarni in previdni, nas je učil dr. Korošec. Dobro odmerimo moči, okolnosti in sredstva, da dosežemo največji možni uspeh. Kadar pa je šlo za osnovne narodne pravice, za načelne in važne stvari, ni nič računal, nič tehtal, ves se je svetli misli vodnici izročil in se srdit vrgel v boj, šel v trpljenje za našo stvar, drzno tvegal in stavil na tehtnico vse do poslednje karte.
V tej strašni uri ločitve, ko strast narodnega in socialnega sovraštva zopet okrog nas vojske vodi, prosimo z dr. Korošcem Vsemogočnega, naj obvaruje svojim Slovencem mir in edinost.
Vsi Sloven^ smo ob Vašem grobu. Od prleških goric tja v Mursko in Dravsko polje, po vseh slovenskih krajih, z dolin in v hribe in gorske velikane odmeva zvonenje k Vašemu pogrebu.
Dr. Korošec nas združuje danes v narodni bolečini od vzhoda do zahoda, od vseh strani slovenskega sveta. Dvignjenih glav in krepkih src poj--'emo s te božje njive kovat bodočnost, ki bo nas vse združila v veseli, srečni, končni in popolni zmagi Vašega narodnega bojnega cilja!
Oče naš! Dva milijona sirot Vam trepetaje kliče: Z Bogom!"
VINKO BRUMEN
kdo bodi sodnik?
i.
1. Za dobro naše skupnosti smo vsi odgovorni. Če bo svoji nalogi kos in jo bo dobro opravila, bo to v dobro nam vsem, če bo omagala ali svoj namen zgrešila, bomo trpeli vsi. Zato se nihče ne bi smel odtegniti skrbi za našo skupno blaginjo (ali politiki v tem najplemenitej-šem in najčistejšem pomenu besede ). Zlasti pa nihče ne bi smel delati proti temu namenu ali na škodo skupne blaginje iskati svoje osebno pravo ali namišljeno dobro.
Da moramo vsi sodelovati, pa ne pomeni, da moramo vsi vedno misliti isto in delati isto, še manj, da si moramo pustiti določati od kogarkoli, ne le kaj naj mislimo ali delamo, maveč celo kaj je resnica in kaj je dobro.
Vsakega človeka, četudi ne v enaki izmeri, je Bog opremil z umom in vestjo, po katerih je Njegova podoba, vsakemu je položil v naravo teženje k resnici in k dobremu. Ni dal vsem natančno istih darov, a prav zato se moremo medsebojno podpirati in izpopolnjevati. Vsakdo pa ima pravico, da s svojim umom in v skladu s svojo vestjo išče resnico ter jo objavlja, kadar in kakor jo je odkril, obenem pa skuša delati dobro, kakor ga je spoznal.
Ni potrebno in tudi ne mogoče, niti naravno ne bi bilo, da bi vsi vedno mislili enako in skušali delati isto. Bog nas ni ustvaril žebljev, ki bi bili vsi enaki in bi vsaka morebitna različnost pomenila odklon od ideje stvari ter zato napako. Bog nas je ustvaril vsakega kot uresničenje posebne ideje, zato je vsakdo izmed nas svojevrstna, enkratna oseba, ki ima pravico in dolžnost, da to svojo enkratno posebnost razvije do najvišje popolnosti, in ima pravico, da drupi to posebnost upoštevajo in spoštujejo. Kot tak se more postaviti tudi v službo skupnosti, v kateri bo prav zaradi tega iskal in našel svojo 102 posebno nalogo in se ji posvetil.
2.	Pa je še drug razlog, da danes ne smemo pričakovati in ne moremo terjati, da bi vsi ljudje mislili isto in ravnali enako. Kaj je resnično in kaj je v vsakem primeru treba storiti, ni vedno lahko odkriti. Celotna stvarnost, v katero smo vklenjeni, za naš človeški um ni tako prozorna, da bi jo mogel do zadnjega vlakna pregledati in vselej priti glede nje do povsem resnične in resnično povsem izčrpa joče sodbe. Zato so ljudje vedno, in to tudi največji, to je izredno nadarjeni duhovi, o isti stvari sodili različno in skušali enakim potrebam služiti različno. Ta različnost se še mnogo bolj javlja v dobah in položajih, ki so po svojem značaju prehodni, ko se okolnosti, ki jih sestavljajo ali celo določajo, posebno hitro in močno spreminjajo, ko tega, kar je bilo včeraj, danes že ni ali je vsaj povsem drugačno. V takih dobah in položajih je še mnogo teže ugotoviti, kaj je pravzaprav resnica in kaj bi bilo treba storiti, da bi dosežek bil pravilen in dober.
Ker je v takih dobah stvarnost skaljena (kakor voda v reki med nevihto in po nJej), je še mnogo manj prozorna, človeški um še mnogo teže prodre v globino, vse do korenin. Nič izjemnega ni in nikomur ne moremo šteti v zlo, če zlasti tedaj ne more odkriti vse resnice, če marsikdaj ni čisto gotov glede tega, kaj bi moral v določenem primeru storiti. Manj pošteno je v takih primerih hliniti vednost in gotovost, še manj pošteno pa je seveda o-virati pri iskanju druge.
Zato take dobe označuje to, kar sicer nikoli ni povsem odsotno v živem življenju in živi kulturi, namreč tako imenovana pluralnost, mnoštvo razlikujočih se in celo nasprotujočih si nazorov in prepričanj. Niso vsi in v vsem pravilni, težko pa je reči, kateri je pravilnejši, in koliko se morda vendar pravilni tudi drugi.
3.	Mnoštvo soobstoječih nazorov in prepričanj niti ni taka nesreča za ljudi in skupnosti, kakor se nekaterim zdi.
Pred kratkim je v argentinski televiziji politolog Mariano Grondona dejal, da za neko skupnost ni nesreča različnost ali celo nasprotnost nazorov, nesreča je, ko ljudje, zastopniki teh nazorov, pozabijo na tisto, kar jim je vendar skupno, na to, da končno pripadajo isti skupnosti, katere.dobro je obenem dobro ali vsaj pogoj za dobro tudi njih samih. Nad razlikami v iskanju pravega more in mora biti enotnost smotrov, h katerim vsi težimo, čeprav po raznih poteh.
Vendar ne smemo prezreti dvojega: Najprej tega, da je nazadnje, to je dokončno, resnica le ena sama, in da gre vse naše prizadevanje za tem, da jo odkrijemo, spoznamo in si jo osvojimo. Zato tudi tedaj, ko korakamo po različnih poteh, z različno hitrostjo in z različnim uspehom, moramo tako uravnavati svoj korak, da se bomo bližali tisti zadnji eni resnici, ne pa se od nje oddaljevali. Drugič pa, da skupnost potrebuje neko enotnost službe svojim potrebam, da se različni načini med seboj ne slabijo ali celo ne uničujejo ter skupnost tako ob mnoštvu skrbnikov in varuhov v razvoju ne zastane in ne odmre.
Kdo je tedaj poklican, da iz mnoštva nazorov in prizadevanj izbere najbolj pravo, kar je mogoče doseči? Kako naj uravnavamo vse svoje prizadevanje, da bo res, četudi po različnih poteh, vodilo k istemu končnemu cilju? Kdo bo sodnik ali razsodnik v nesoglasjih, ki se bodo javljala? To so vprašanja, ki jim ta sestavek išče odgovora.
II.
1. Ponovimo že izraženo misel: stvarnost zlasti v prehodnih dobah in položajih za človeka ni docela prozorna. Ta zelo težko odkrije vso resnico o njej. To celo takrat, kadar zares išče le to in ga ne zavajajo še kaki drugi, morda čisto osebni interesi. Več ko umljivo je, da bodo različni umovi stvari različno videli in ume-vali, da bodo tudi ob najskrbnejšem in najpoštenejšem prizadevanju prihajali do različnih spoznatkov. Vprašanje je, ali so ti spoznatki zares tudi spoznanja ali pa morda le zmote, ali so to vsi ali le nekateri od njih, ali so to povsem ali le deloma.
O isti stvari je mogočih več različnih
spoznanj. Zadnja, končna resnica je le ena, a naši umovi jo zaradi svoje spoznavne šibkosti in zaradi neprozornosti raziskovane stvarnosti le deloma, le v drobcih odkrivajo in takih drobcev iste resnice je lahko več. Zato je mogočih več spoznanj, različnih spoznanj, o isti stvari, vendar spoznanj, to je resničnih ali resnici ustre-zajočih, resnico izražajočih sodb. To tudi tedaj, ko si te sodbe nasprotujejo, celo tedaj, ko so si vsaj na videz protislovne.
Tako je mogoče, da nekateri ljudje, tudi cele skupine, po svoji najboljši vednosti in vesti vzdržujejo o isti stvari najrazličnejša mnenja in, ker so o njihovi pravilnosti prepričani, jih različnost drugih moti, celo boli; iz instinkta jih odklanjajo kot napačna in kriva. Ali jih smejo tedaj soditi in obsoditi, so poklicani za sodnike in razsodnike v tem sporu?
2. Postavimo, da so te osebe ali skupine do svojih prepričanj prišle res po skrbnem in poštenem naporu, da bi odkrile resnico, in da se jim je ta pokazala z neko razvidnostjo ter utemeljena. Dvoje se vprašujemo: ali jo smejo imeti za povsem gotovo in ali tedaj smejo odklanjati drugačna mnenja, jih soditi in obsojati.
Gotovo je vsakdo, ki je po čistem iskanju, ko je odstranil vse, kar bi ga utegnilo pri uziranju resnice motiti ali mu jo pačiti, utemeljeno in z neko razvidnostjo prišel do prepričanja, da je resnica taka in taka, sme svoj spoznatek imeti za resničen, ga sme vzeti za vodilo v svojem ravnanju, ga sme oznanjati tudi drugim. To zadnje je celo dolžan, ker človekova dolžnost ni le, da vedno išče le resnico, marveč da do nje pomaga tudi drugim.
A prezreti ne smemo zopet, da je vse to dovoljeno vsakomur, ki je tako pošteno in skrbno nekaj utemeljeno in razvidno sprejel za resnično. Videli pa smo že, da pri raznih ljudeh to ni vedno in nujno isto. Torej je različnim ljudem dovoljeno, da imajo različne sodbe za resnične, da jim sledijo in da jih javljajo tudi drugim; to slednje so celo dolžni. Tako ne pridemo iz blodnega kolobarja. Skušajmo najti izhod z odgovorom na drugo vprašanje: ali sme nekdo, ki ima osebno upravičeno neko sodbo ali mnenje za pravo, zato zavračati, soditi ali celo obsoditi druga prepričanja, morda celo tiste, ki jih zastopajo in vzdržujejo ?
Na to vprašanje, pa se zdi, moramo odgovoriti z določnim: ne. V utemeljitev
tega stališča moremo navesti vrsto razlogov.
3. Najprej ne smemo prezreti, da kljub vsemu nikoli ni absolutno gotovo ali celo nujno, da ima kdorkoli zares prav in da so njegove sodbe zares resnične, pa naj je o tem osebno še tako prepričan in naj se mu zde še tako utemeljene in razvidne. Nobenega jamstva nezmotljivosti nima. ker ga nihče nima; poznamo tudi pojav napačne razvidnosti. Zgodovina filozofije in znanosti nam izpričuje, da so se celo največji umovi prečesto motili, ko so imeli nekaj za resnično, pa se je potem izkazalo, da ni bilo. Ob največji skrbi za čistost iskanja, ob najstrožjem premerjanju spo-znatkov, se je lahko vrinila kaka ovira, kak predsodek, kak osebni interes, ki je iskanje izkrivil in „odkritje" popačil. Razvidnost je lahko le navidezna, le osebna, ker se rado hitro zazdi resnično, kar nekomu prija, kar mu gre v račun, kar ga opravičuje, prečesto tudi kar naj bi izpričalo, da kdo drugi nima prav. Saj je žalostna resnica, da se marsikdaj in z večjo vnemo iščejo razlogi za zavrnitev drugega kakor pa za utemeljitev lastnega spoznanja.
Ker tedaj neko mnenje, četudi je vzdr-ževatelj pošteno prepričan o njegovi pravilnosti, vendar utegne biti manj pravilno ali celo povsem napačno, ne moremo drugega zavračati, soditi in še manj obsojati le zato, ker je drugačno, niti tedaj ne, ko se zdi, da je protislovno. Četudi bi se obe mnenji zares povsem protislovno izključevali, kar naj bi pomenilo, da je le eno in to nujno pravilno, drugo pa gotovo in enako nujno napačno, vendar ni absolutne gotovosti, da je pravilno prvo in napačno drugo. Če je kdo o pravilnosti svojega mnenja pošteno prepričan, ga sme imeti za pravega in se ravnati po njem, sme ga tudi oznanjati in ga utemeljevati — nikoli pa ga ne sme jemati za edino in gotovo sodilo drugačnih nazorov. Nič ni že zato napačno, ker nasprotuje prepričanjem nekoga in je zanj iz logičnih razlogov nesprejemljivo. Vedno je treba, in to tudi ob najpoštenejšem prepričanju o pravilnosti svojega mnenja, dopuščati tudi možnost, da bi vendar utegnilo biti krivo ali vsaj deloma napačno in da bi potrebovalo nove presoje in morebitne poprave. Le napuh more nekomu prišepeta-vati prepričanje, da je on edini nezmot-104 Ijiv, da je to, kar ima on za pravo, tudi
v resnici edino in absolutno gotovo pravo in da zato sme iz njega soditi druga mnenja in njihove zastopnike.
4. Pa postavimo, da bi izjemoma bilo naziranje nekoga zares povsem gotovo pravilno, ne le osebno, marveč tudi stvarno, in da bi on to tudi z vso gotovostjo vedel. Ne vem, kako bi moglo tako biti, a postavimo, da kdaj je tako. Ali bi vsaj tedaj smel zavračati, soditi in obsojati drugačna mnenja?
Tudi v tem primeru bi na vprašanje ne mogli odgovoriti zatrdilno. Saj smo že videli, da zaradi šibkosti človeškega uma in neprozornosti stvarnosti, tudi tedaj ko resnično res prav spoznamo, ne zajamemo v svoje spoznanje vse resnice. Kolikor smo resnico prav zajeli, je naš spoznatek pravo spoznanje. A prav zato, ker ne zajamemo vse, celotne resnice, je vedno mogoč še drugi (in tretji, četrti...) spoznatek, ki tudi zajema (morda drug) delček resnice in je, kolikor je tak, tudi pravo spoznanje. Tako je možnih več in različnih spoznanj o isti stvari; vsa so lahko, vsako po svoje, resnična.
To dejstvo mnoge moti, ker ugotavlja neko relativnost spoznanja. Pravijo, če so različni spoznatki pravilni, resnični, je to le zato, ker ne spoznavajo iste stvari z istega vidika ob istem času itd., kajti o tej more veljati le ena resnica. Dopustimo, da je tako. Vendar, kadar izražamo svoje mnenje in sodimo druga, upoštevamo to, da se morda ne nanašajo na isto stvar z istega vidika ob istem času, da torej tudi naše pravilno spoznanje drugega in drugačnega nujno ne razveljavlja? A zdi se vendar, da velja tudi že prej izražena misel, da neko spoznanje tudi iste stvari z istega vidika ob istem času itd. ne izčrpa in je tedaj tudi o tej mogočih več spoznanj. Ne vem, zakaj naj bi nas to dejstvo vznemirjalo.
Nekateri, zlasti tisti, ki čutijo odpor do vsega novega, menijo, da je to, recimo pluralistično stališče le zabloda neo-modernizma našega časa, kakor ga imenujejo. In vendar je staro, kakor je svet, človeški namreč. Opozoril bi rad na nekaj, kar vešči v zgodovini človeške misli tako že vedo, a utegne biti komu odkritje. Ne vem, da bi npr. sv. Tomaž Akvinec kje razvijal nazore podobne tem. A kdor je bral njegovo teološko Summo, ve, da je njegova metoda sledeča: V vsakem členu postavi najprej neko vprašanje. Takoj mu postavi ob stran zanikujoč (če je vpraša-
nje nikalno, to zanikanje zanikujoč) ugovor: zdi se, da ni tako, in navede razloge za to zanikanje, vzete iz Aristotela, sv. Avguština, sv. pisma ali iz drugih virov. Nato da svoj odgovor na svoje vprašanje, ki je seveda zatrdilen in nasproten prej navedenim ugovorom. Zato končno še razlušči ugovore. In tu je zanimivost, na katero hočem opozoriti. Sv. Tomaž ne zavrača in ne obsoja prej navedenih mnenj, ki njegovemu nauku vsaj dozdevno nasprotujejo, marveč skuša pokazati, morda kdaj nekoliko nasilno, da stvar gledajo z drugega vidika, da besede in pojme drugače umevajo, da lahko nekaj o nečem izpovedujemo na različne načine in podobno. To je, drugačna mnenja so lahko tudi pravilna, ker lahko izražajo nekaj drugega, celo tedaj ko to na prvi pogled ni vidno, kadar besede same to dejstvo zaslanjajo in zabrisujejo.
Tomaževo stališče se mi vidi povsem pravilno in se strinja z zastopanim v tem sestavku, le da se tu izrecno prikazuje in utemeljuje, on pa ga je vsaj v praksi uporabljal. Kadar zadenemo ob drugačne nazore, moramo, preden jih zavrnemo ali celo obsodimo, najprej skrbno ugotoviti, kaj pravzaprav vsebujejo, kaj zatrjujejo ali zanikajo. Če se bomo potrudili to najti, pa morda ne bomo imeli več razlogov, da jih obsodimo, marveč bomo mogli ob njih še svoje lastne izpopolniti, če ne celo popraviti.
5.	Naša spoznanja, tudi kadar so to, ne zajemajo vse resničnosti, marveč le kak delček. A po svoji človeški duhovni naravi smo usmerjeni na vso resnico, naš duh se ne umiri, dokler je cele ne spozna. Res je, da v času tega ne bo dosegel in se zato tudi ne bo umiril, vendar pa zmeraj išče čim popolnejšo resnico. Zato vedno naprej vrta v stvarnost in svoje spoznatke neprestano popravlja in dogotavlja. Pri tem mu morejo biti k pridu drugačna spoznanja drugih. Predvsem drugačna. Seveda tudi enaka, ker ga vsaj osebno potrjujejo v gotovosti posesti resnice. A posebno še drugačna, ker mu prinašajo pobude in celo dosežke, ki mu pomagajo do popolnejšega spoznanja.
Torej ni samo napačno takoj zavračati drugačne nazore kot krive, temveč je tudi nespametno. Pomeni mašiti vode, po katerih nam more priteči več resnice.
6.	A možen je vendar primer, da je nekdo v posesti kake resnice in da kdo
drugi zastopa mnenje, za katerega moremo biti gotovi, da je zares napačno. Teoretsko je tak primer mogoč, a v praksi moramo biti nadvse previdni, ker je res težko z gotovostjo vedeti, da je kak nazor napačen. A če bi bil, kako je tedaj z našo pravico, da ga zavrnemo in obsodimo?
Ko smo tisti, ki smo srečni posestniki neke resnice, z vso skrbjo in pošteno tuji nazor razčlenili in preiskali, ko smo res gotovi, da smo ga prav doumeli, in ko smo z gotovostjo, ki je dosegljiva, ugotovili, da je napačen, seveda smemo to povedati in objaviti. To spada k službi resnici, našemu lastnemu iskanju resnice, in k službi drugim, k pomoči njihovemu iskanju resnice. A dokler nekomu povsem trdno ne dokažemo, da je njegov nazor napačen, in dokler ne dosežemo, da to uvidi, moramo dopuščati, da ga vzdržuje in zagovarja, ker ga ima za pravilnega; po svoji vesti ga sme vzdrževati, ga imeti za vodilo v svojem ravnanju in ga javljati drugim. Je pač v zmoti, a ni hudodelec. Zato ima pravico, da z njegovim nazorom in z njegovo osebo ravnamo tako, kakor bi želeli, da bi drugi ravnali z našimi prepričanji in z nami samimi, če bi se vendar izkazalo, da smo mi v zmoti. To se pravi, da skušamo pokazati, ker marsikdaj ni mogoče dokazati, v čem je zmotnost bližnji-kovega nazora in zakaj je zmoten, zlasti pa, da pri tem ne žalimo osebno, da ne ranimo njegovega človeškega dostojanstva, ki je tudi v pravici, da sam išče resnico, da se zanese na svoj um, da veruje v svoj prav, dokler zares ne uvidi, da ni prav.
Kritika naših in tujih dosežkov je potrebna, a mora biti vedno poštena in vedno le kritika. Poštenost bo v tem, da bo vedno zares in v celoti presojala to, kar drugi mislijo in vzdržujejo, da ne bo trgala iz celote odlomkov, ki s tem dobijo drugačen pomen, da ne bo iskala le pegic nepopolnosti, prezirala pa, celo vede in hote, vse tisto, kar je dobro in pravo, zlasti pa, da ne bo vnašala v presojane nazore pojmov in misli, ki jih v njih ni, ali jim pripisovala in podtikala drugačen pomen, kakor pa ga imajo.
Mora biti tudi zares le kritika, to je premerjanje in presojanje nazorov, odkrivanje njihove, četudi le relativne pravilnosti in njihove nepravilnosti, nikoli pa le niz sumničenj, podtikanj, sramotenj, zbadanj in podobnega.
1.	V prejšnjem poglavju smo se pomu-dili zlasti pri teoretskih spoznatkih, to je pri prepričanjih o tem, kaj je resnično in kaj ni. Naši nazori pa niso le taki. Celo več se jih tiče našega ravnanja, našega urejanja lastnih in skupinskih zadev. Da moremo to prav storiti, moramo tudi najprej ugotoviti, kaj je prav. Tudi tukaj gre za spoznatke, ki so lahko pravilni ali ne. Tukaj je celo mnogo več možnosti, da v mnenjih ne soglašamo, in hujša skušnjava, da scela zavračamo in celo obsojamo drugačna mnenja, kot so naša. Zato to zasluži posebno raziskavo.
2.	Na teoretskem področju imamo vsaj dokončno, to je v stvarnosti sami in v povsem dognanem in izčrpnem spoznanju, eno samo resnico, čeprav se ta more delno ali nepopolno zrcaliti v raznih in tudi različnih spoznanjih. V praktični sferi pa take ene „resnice", to se pravi, ene same, edino pravilne rešitve sploh ni.
Trditev pojasnimo na področju zdravilstva. Kako bolezen moremo večkrat pozdraviti z raznimi ukrepi in zdravili, ker ta okrepi ali zgane bolj ta, oni bolj drugi dejavnik ozdravitve, eden more bolj očvr-stiti voljo do zdravja pri enem bolniku, kak drug pri drugem. Razen tega se vedno odkrivajo nova zdravila in iznajdeva-jo nove tehnike zdravljenja. Če tedaj neki zdravnik meni, da se ta bolezen zdravi tako in tako, ne bo mogel ne on ne nihče drug trditi, da je to edina „resnica" in da nima prav, da je v zmoti, če kdo meni, da se ista bolezen more pozdraviti kako drugače. Tudi nikoli ne vemo, kdo ima časovno zadnjo „resnico", ker ob stalnem napredku znanosti tudi te sploh ni. Saj se istočasno iščejo novi načini in preizkušajo nova sredstva.
3.	Zdravilstvo nam služi le za primer. Podobno je na drugih področjih praktičnega dela: v tehniki, gospodarstvu, politiki, vzgoji, da celo v nravnosti. Vsa dopuščajo raznovrstne rešitve svojih problemov in te rešitve niso popolne rešitve. Zato npr. za politiko trdi B. de Jouvenel, da v njej rešitev sploh ni, da vse, kar moremo napraviti, so le nekake poravnave, ki skušajo izmiriti vse člene problema, da prenehajo delati problem tako pereč. Terjajo pa od časa do časa nove poravnave, zlasti če se položaj spremeni.
106 -^a praktičnih področjih je torej še
mnogo manj možno in dovoljeno eno samo mnenje, to je eno samo zamisel rešitve razglašati za edino pravilno in odklanjati vsako drugo. Še manj je tukaj dovoljeno soditi in obsojati tistega, ki si rešitev drugače zamišlja kakor kdo drugi. Ne le zato, ker v tem nimamo zanesljivega sodila pravosti, saj predlagane rešitve niti ne moremo meriti po stvarnosti, kateri naj bi ustrezala, ker te sploh še ni, saj jo ravno šele iščemo, jo skušamo ostvariti.
Vendar pa je prav na praktičnih področjih, in zlasti še v politiki, najbolj vroč boj med raznimi nazori in zamislimi; tukaj se razna mnenja najostreje sodijo in njihovi zagovorniki najhuje obsojajo. Še več, ravno v politiki se najčešče teptajo najosnovnejša nravna načela in se zagreši največ krivic. Zakaj tako?
4. Na teoretskih področjih gre za vrednote, ki niso deljive in ne osvojljive. Imajo to lastnost, da jih moremo vsi uživati, ne da bi s tem bil kdo prikrajšan. Neko resnico lahko zvem jaz in še marsikdo drug ali celo vsi ljudje, pa je zato nihče ne bo dobil manj. Resnica se ne deli, se ne kosa, nihče je ne more drugim odvzeti.
Na nekaterih praktičnih področjih vsaj, in politika je eno izmed njih, pa je iskana vrednota deljiva in osvojljiva v tem smislu, da tistega, kar je dosegel eden, ne more dobiti drugi. V politiki je taka vrednota, npr., oblast. Ko sem jaz na oblasti, ni to mesto dosegljivo nikomur drugemu. Kdor bi ga hotel zasesti, bi moral počakati, da se jaz umaknem ali pa da me more spodbiti z njega. Kdor ga tako hudo želi, da prvega ne more pričakati, bo poskusil z drugim. In če ne bo znal uspeti z dovoljenimi sredstvi, ga bo skušnjavec precej zlahka usmeril k nedovoljenim, Med temi so, poleg drugih, tudi neupravičeno grajanje nazorov in dela vladajočega, pa grajanje njega kot človeka in zmanjševanje njegovega ugleda.
Že tako je praktično človeško delo za kritiko bolj ranljivo, kot so teoretski spo-znatki. Saj ni nobena še tako dobro zamišljena in še tako spretno izpeljana rešitev zares popolna, takih v politiki sploh ni. Če jih merimo ob idealu, čeprav je dejanski nedosegljiv, se da vsaki s kakega stališča oporekati. In ker bi morda kaka druga bila vsaj v nekem pogledu boljša, je vsako politično dejanje zelo lahko kritizirati in celo obsoditi. A poštenost terja, da je kritika ne samo dostojna in spoštlji-
va glede na osebo in osebno čast, temveč da presoja celoten položaj in vsako rešitev v vsej njeni razsežnosti.
IV.
1.	In vendar, resnica je končno vendar le ena in marsikak spoznatek je zmoten; ne zajema vse resnice, marsikdaj ne vsebuje samo nje, kdaj jo je celo povsem zgrešil. Rešitev na praktičnih področjih je sicer lahko več in so različne, a tudi tukaj niso vse enako dobre, nekatere pa so lahko zares slabe. Pri prvem in pri drugem se mnogi trudijo, da bi odkrili resnico ali našli najustreznejšo rešitev. Vendar so tudi ljudje, ki jim ne gre za resnico, za stvarno, objektivno, samo na sebi in za vse veljavno resnico, ali ne iščejo najboljše praktične rešitve, marveč hočejo uveljaviti le svojo „resnico", to je mnenje, ki le njim ugaja, ker jim koristi ali jih povišuje, ali pa svojo „rešitev", ki bi njim pomagala povzpeti se na svetilnik.
Ali tudi tedaj ne moremo in ne smemo soditi? In pa — kdo je sodnik v teh primerih ?
2.	Seveda smemo soditi. Ne trdimo, da se sploh nikoli ne sme soditi, le to pripovedujemo, kako se ne sme soditi. Sodba mora biti vedno pravična in poštena.
Pravična je sodba, kadar sodi v skladu e resničnostjo, kadar o nekem nazoru ali neki zamisli rešitve trdi tudi zares le to, kar za njiju res velja, skratka, kadar je objektivna. Za to pa mora vsako mnenje ali zamisel soditi tako, kot je, ne je najprej maličiti in izkrivljati, morda ji kaj dodajati in podtikati, nato pa soditi in obsojati, česar v njej ni, česar avtor ni ne trdil ne predlagal. Ne sme se soditi le iz lastnih prepričanj, po tem, ali se z njimi sklada ali ne; ta ne morejo biti sodila pravilnosti, ker so tudi sama lahko le bolj ali manj resnična in ker ne vsebujejo vse resnice; kdaj morejo celo sama biti zmotna. Tudi če se kdaj res dokaže zmotnost kake trditve ali napačnost kake zamisli rešitve, se brez dokaza o nasprotnem ne sme ravnati, kakor da avtor vede in namenoma uči neresnico ali hoče kaj slabega. Zlasti neugodne sodbe je treba utemeljiti. Vse to zahteva od sodbe pravičnost.
Poštena pa je sodba, kadar tisti, ki sodi, najprej vestno ugotovi, ali je poklican
soditi, ali je umsko in nravno dorasel temu poslu; kadar se potrudi, da sojene trditve in rešitve zares doume in ne sodi utvar, ki si jih je sam ustvaril, da vede ali nevede ne podtika sojenemu mnenj in zamisli, ki jih ne zastopa in ne predlaga. Poštena je sodba, ki sodi storitve in namere, ne človeka, ki jih zagovarja. Poštena je sodba, ki dopušča priziv, ki celo pozdravlja vsako pojasnilo s strani sojenega, saj ji namen ni obsodba, temveč poprava, kadar je res kaj napačnega. Zato je poštena sodba vedno tudi sama odprta za popravo, ni nikoli dokončna, vedno išče in želi dialoga.
3. Kdo pa naj sodi? To je vprašanje, ki ga je pripravljalo vse dosedanje razmišljanje.
Nimamo nobene nezmotljive osebe ali ustanove, ki bi v tem mogla soditi in razsoditi. Ne poznamo med nami veleuma, ki bi znal videti mnogo globlje in presoditi mnogo ostreje, kaj je prav in kaj ni, kakor pa to zmoremo drugi; tudi če bi ga imeli, bi en sam ne mogel biti sodnik v vsem in za vse. Nimamo razsodišča, ki bi moglo soditi v teh zadevah; pa četudi bi ga imeli, ne bi bilo pristojno, saj sodišče more soditi le, ali nek primer spada pod to ali ono pravilo ali ne. V teoretskem iskanju resnice in v praktičnem zamišlja-nju rešitev pa gre za ustvarjalno delo, ki prinaša v stvarstvo nekaj novega in ga najčešče nobeno naprej pripravljeno pravilo ne more izmeriti. Kje bi torej mogli najti sodnika?
Ni ga. Zato nam ostane samo eno: da kolikor mogoče več ljudi skuša odkriti resnico v isti stvari ali zamisliti rešitev istega problema, da pri tem sicer pridejo do različnih dosežkov, a da potem ne vzamejo vsak svojega za sodilo resničnosti ali nravilnosti, marveč skupno in v so-delovaniu skušajo primeriti in premeriti vse predlagane trditve in rešitve ob sami stvarnosti in preiščejo, do česa morejo pr<"ti s skupnim naporom. Drugače pa puste p^Ipo svobodo, da vsakdo išče naprej. dokler ponovno skupno ne presodijo novih dosežkov. Kadar pa gre za kake praktične ukrepe, za rešitev kakeo-a problema. ki je pi mop-oče odložiti, takrat pa se moraio znati zediniti za enega od naj-verie+neie pravilnih, vednč da popoln ni noT->e^en.
Tekava je v našem primeru, v našem izselienstir,,. fia pas je tako malo, da je tež>o dnVii+i več ljudi, ki delajo na istem 107
področju in bi mogli skupno obravnavati iste primere. Saj niti posamezni kulturni delavec nima, ob komer bi se mogel meriti, in mu tako manjkajo merila za lastno delo. Tudi zato ga rad sodi premilo.
4. Tako skupno presojanje, kakor je bilo predlagano, pa terja od udeležencev posebno duševno in nravno držo, posebno razpoloženje za skupno delo. Ne dopušča prvenstveno dela proti drugim in ne iskanja „svojih" resnic in rešitev, ampak resnice in rešitve, ki vsaj v idealnem primeru morejo zadovoljiti vse, v konkretnem primeru pa vsaj težiti k čim zadovolji-vejši rešitvi za vse. Nikomur ne sme biti najvažnejše, kdo je kaj odkril ali kaj predlagal, marveč le, kaj se je odkrilo in predlagalo in koliko je to resnično in pravilno.
V.
1.	Če bi res dosegli to, kar se tu predlaga, kaj bi še od tega imeli? Gotovo, dobili bi možnost, da bi nesoglasja izmir-jali in spore poravnavali. Že zaradi tega, bi se bilo vredno truditi, da do skupnega obravnavanja naših problemov pride. Vendar bi mogli doseči še tri ali štiri druge stvari.
2.	Prvič bi to, kar naj bi naša skupnost naredila ali opravila, laže dosegli. Maloštevilni smo in še manj, vedno manj je takih, ki hočejo delati. Radi govorimo o posebnih nalogah in celo o poslanstvu svoje izseljenske skupnosti pa nas čaka še mnogo dela, da to poslanstvo povsem odkrijemo in enoumno opredelimo, zlasti pa tudi izpolnimo. Če bi tedaj hoteli in znali odstraniti vzajemno sojenje in obsojanje, spodrivanje in spodmikanje, sumničenje in obrekovanje, z vsemi „tehnikami", ki jih pri tem uporabljamo, če bi hoteli in znali združiti s tem sproščene sile za skupno nalogo, bi pač to laže izpolnili. Brez tega jo bomo težko celo odkrili, kaj šele opravili.
3.	Pri skupni obravnavi raznih trditev in zamisli bi se morali nekoliko bolj disciplinirati. Ker bi svoja mnenja morali tudi utemeljevati, kar se sedaj skoraj nikoli ne
zgodi, bi jih poprej skušali bolj domisliti in dognati, preden bi jih dali „na svetlo"; marsikdaj bi jih ob tej presoji celo opustili in sploh ne bi prišla v javnost, ker bi jih sami spoznali za premalo zrela. Ker bi jih obravnavali s tistimi, ki mislijo drugače, in bi morali njim v obraz povedati, v čem in zakaj jim ne moremo dati prav, bi bili tudi v prikazovanju in dokazovanju bolj asketski in ne bi tako lahko in neodgovorno bruhali iz sebe očitkov in obtožb, kakor to delamo iz daljave, ko nam drugi sploh ne morejo odgovoriti ali vsaj ne takoj. Tako bi se naše sožitje nekoliko zmoraliziralo.
4.	Morda bi ob skupni obravnavi naših problemov tudi bolj upoštevali to, česar nikoli ne bi smeli pozabiti in vendar radi pozabljamo: da je v medsebojnih nesoglasjih mnogo potrebneje in plodneje položiti čim več skrbi in truda v prikaz in utemeljitev lastnih nazorov in zamisli kot pa v zavračanje in obsojanje tujih. Naj drugi zvedo, kaj mislimo in zakaj to in tako mislimo. Sedaj dostikrat le zvemo, da se nekateri s tem ali onim ne strinjajo, da se jim zdi nesprejemljivo, da je krivo ali zlo. Ne zvemo razlogov za take sodbe. Še manj zvemo, kaj bi bilo pra-vilnejše in boljše. In vendar je prva kulturna naloga ustvarjati nove dobrine, ne rušiti druge, četudi povsem ne ustrezajo. Ce niso najboljše, povejmo, s čim jih mislimo nadomestiti!
5.	Pa četudi s skupno obravnavo problemov ne bi mogli nič pomembnega doseči, če kake posebne svoje naloge ne bi mogli odkriti, bodisi ker je ni, bodisi ker smo že prešibki in prestari za tako delo (prešibki po številu zlasti dela voljnih, prestari po letih tistih, ki še delajo, ker naraščaja nimamo), tedaj bi si vsaj mogli prihraniti sile, ki jih sedaj vežemo v medsebojnih praskah, in bi jih mogli porabiti za to, da bi vsakdo in vsi skupaj zaživeli s čim večjo polnostjo življenje, ki nam še ostaja.
6.	Življenje je sicer boj in brez boja bi prenehalo biti, a vodoraven boj, boj med nami, bi lahko nadomestili z navpičnim bojem, z bojem za čim boljše spoznanje resnice, za čim polnejše in duhovno bogatejše življenje.
ANICA KRALJ
skromen poklon velikemu knezu
Letos poteka 40 let, odkar je v Gorici umrl knez in nadškof Frančišek Borgia Sede j.
Ob tej obletnici je bilo že marsikaj lepega o njem napisano in povedano. Naj bodo še ti moji skromni zapiski poklon velikemu možu, ki je petindvajset let, važnih in težkih, vodil goriško škofijo, prežet z božjim duhom branil nje božje in narodne pravice.
Dr. Frančišek Borgia Sedej se je rodil v Cerknem 10. oktobra 1854 kmetu Lovrencu Sedeju in materi Mariji roj. Bevk. Prve dve leti je obiskoval domačo šolo, nato pa v Gorici. Maturiral je po vojaški službi na frančiškanski gimnaziji na Kostanjevici v Gorici. Po novi maši 1. 1877, je kapla-noval v Cerknem in v Sebreljah, nato ga je goriški nadškof Gollmayer poslal študirat na Dunaj v Avguštinej svetopisemske vede in orientalske jezike. Potoval je tudi v Palestino. Ko se je vrnil, je bil nastavljen v goriškem semenišču kot profesor sv. pisma in semitskih jezikov. Leta 1898 je bil zopet na Dunaju knjižničar in ekonom v Avguštineju in dvorni kaplan. V tistem času je na Dunaju ustanovil slovensko akademsko društvo „Danica". Prisostvoval je kongresu za orientalske jezike v Parizu, potoval po Balkanu in po Nemčiji. Kmalu pa ga je kardinal Missia poklical v Gorico, imenoval za kanonika in nastavil kot župnika in dekana v goriški stolnici.
V januarju leta 1906 ga je avstrijski cesar Franc Jožef predlagal za goriškega škofa in ilirskega metropolita, kar je sv. sedež potrdil. Marca istega leta je bil posvečen in ustoličen.
Kot vladika se je nadškof Sedej zavedal svojega dostojanstva, da je naslednik apostolov in škofijski nadpastir. Večkrat je povedal: „Ego Dominus! — Jaz sem škof!" Z dostojanstvom je marsikdaj pred duhovnikom izrekel besede: „Škof sem, ki ti to ukazujem!" Ali pa: „Škof je tako odločil!"
Do najvišjih cerkvenih in državnih poglavarjev je imel visoko spoštovanje. Kar je rekel papež, kar so odločili pri sv. sedežu v Rimu, to je moralo obveljati, „Roma locuta, causa finita."
Enako je upošteval civilno oblast.
Značilna je bila njegova velika skrb za duhovno in kulturno rast svojega ljudstva, bodisi slovenskega ali italijanskega. Sam je pisal članke in razprave o verskih in socialnih vprašanjih. Veliko zanimanje je posvetil tudi cerkveni glasbi. Bil je navdušen Cecilijanec, sam je igral klavir in orgle.
Njegovo največje vidno delo je bilo goriško malo semenišče, ki še danes preseneča in priča o Sedejevi velikopoteznosti, predvsem pa o njegovi veliki skrbi za duhovniški naraščaj.
*
Prva svetovna vojna je prekinila še marsikateri Sedejev načrt. Že prve dni po vojni napovedi med Italijo in Avstrijo se je Gorica znašla tik za fronto.
Nadškof Sedej se je z bogoslovci in semeniško knjižnico umaknil v cistercijan-ski samostan v Stični. Tudi ljudstvo v soški dolini je že prve dni moralo zapustiti svoje domove, saj je prav ob Soči divjala vojna tri leta.
Sedej v Stični ni dolgo miroval, skrbelo rfa je ljudstvo v begunstvu. Dal je pobudo za socialno pomoč beguncem, ki so bili raztreseni po Avstriji. Veliko se je zanje storilo. Prav tako se je takoj zanimal in pomagal duhovnikom, ki so bili internirani v Italiji, saj jih je bilo kar 51, med njimi 17 Slovencev. Nadškof je pošiljal zanje denar na Vatikan preko apostolske nunciature na Dunaju.
V tistem času je bil tudi sam velik revež. Razdal je revežem vse, kar je mogel. Pod trdo, včasih celo grobo skorjo, je utripalo plemenito srce. Njegovi bližnji so nekoč opazili, da pod talarjem ni imel
hlač. Naročili so mu dvoje novih. Čez nekaj dni je zopet ene podaril revežu.
Sedejeva družina mu je v spomin na begunska leta postavila v Stični spomenik (kipar Boris Kalin).
#
Po končani vojni 1. 1918 se je nadškof Sedej vrnil v Gorico. Prva skrb mu je bila vrnitev v Italiji interniranih duhovnikov. Vse je storil, da so se čimpreje lahko vrnili na svoja prejšnja mesta. Začela so se leta hudih težav in preizkušenj.
Vsa njegova škofija je bila pod Italijo. Večji del dežele je bil takorekoč v razvalinah, ljudstvo praznih rok, polja uničena. A v dobrih desetih letih je vstalo iz razvalin poleg vasi tudi 62 cerkva, med temi tudi Svetogorsko svetišče. Tako se je mogla vrniti na nje glavni oltar Marijina podoba, ki je bila med vojno tudi begunka v ljubljanski stolnici. Njena vrnitev 9. oktobra 1921 je bila veličastna, nepozabna slovesnost za vse goriške Slovence, Italijane in Furlane.
Vsi duhovniki na zasedenem ozemlju so že takoj po vojni doživljali pravo preganjanje. Vojaške oblasti so jih neprestano tožile, češ da niso lojalni do nove drža ve, da žalijo vojsko, da se pritožujejo proti novi domovini, da ne pozdravljajo častnikov in da odvračajo mladino od države in pd.
Zato so oblasti zahtevale od naškofa Sedeja, naj duhovnike kaznuje ali premesti. Težko je bilo reševati, kar se je sploh moglo rešiti. Najhujše je bilo pa dejstvo, da je ta pritisk, sprva vojaških, nato še civilnih oblasti, v naslednjih letih še naraščal do nadškofove smrti. Marsikdaj je upravičeno tožil: „Saj še kaplanov ne morem svobodno nastavljati!"
Bil je pa pred oblastniki vedno odkrit in neustrašen. Leta 1922 ga je obiskal tržaški guverner: „Čudim se Ekselenca, v Gorici je že toliko pozidanega, le nadškofijski dvorec je še ves v podrtijah." Nadškof mu je brž odgovoril: „Krivda je vaša, Ekselenca!" Naslednje dni so že bili na delu zidarji, da popravijo dvorec.
Nadškof Sedej je bil že od mladih let trdno zaveden Slovenec. Že kot študent, gimnazijec v Gorici, je pokazal svoj ponos na svoj narod. Profesor je razpravljal o narodnih nošah. Ko so dijaki našteli naše 110 narodne noše, je profesor (Nemec) rekel.
da Slovenci narodnih noš sploh nimamo, ker smo narodni bastardi. Dijak Sedej je vstal in zapustil razred. Sošolci so šli za njibN. A bili so takrat še vendar pošteni časi, da se je naslednji dan moral profesor pred dijaki opravičiti in preklicati žalitev.
Tako je tudi kot goriški nadškof prav zaradi svoje trdne slovenske zavesti moral prenesti mnogo gorja. Takoj prva leta po vojni so nekateri prenapeti Italijani zahtevali, naj zapusti goriško škofijo, kakor je škof Karlin zapustil tržaško. Zahtevali so tudi, naj pri raznih patriotičnih proslavah slavi ..italijansko zmago nad Avstrijo." če se škof takih proslav ni udeleževal, so ga po časopisih hudo napadali z besedami: „11 famigerato arcivescovo!" — „Prosluli nadškof!"
Ko so v Ogleju obhajali proslavo ze-dinjenja novih pokrajin k Italiji, so nalašč povabili nadškofa Sedeja, da se slavja udeleži. Tja so prišli razni odličniki in visoke vojaške osebnosti. Pri kosilu je visok častnik pri napitnici hudo žalil nadškofa s tem, da je zafrkljivo omenjal neko škofovo pastirsko pismo, ki ga je napisal med vojno še pod Avstrijo. Nadškof je vstal in rekel: „Rad sem prišel sem, ker so me povabili, da obhajam slavje skupno s svojimi verniki Oglejčani, toda ne zato, da bi me kdo sramotil!" Dvignil se je in zapustil omizje. Za njim so odšli še drugi cerkveni dostojanstveniki, ki so pozneje nadškofu pismeno izrazili svojo solidarnost in obžalovali nesrečni dogodek v Ogleju. (O tem dogodku je pisal tudi Ugo Ojetti.)
Značilen za nadškofovo osebnost je tudi dogodek v prvih povojnih letih. V tistem še nemirnem in neustaljenem času so tudi na Goriškem socialisti (pozneje komunisti) dvignili glave. Čakali so podobno revolucijo, kot se je izvršila v Rusiji. V tem letu je bilo stanje posebno napeto na dan prvega maja: Po ulicah so bile manifestacije. A prav tisti dan je moral nadškof Sedej posvetiti tri diakone za mašnike. Ker je bilo nevarno hoditi po mestu, je vprašal diakone, ali žele, da jih posveti v škofijski kapeli. Ti pa odločno: „Ne v škofiji, raje v stolnici." Tedaj jim je rekel: „Veste, tudi jaz se ne bojim, toda bolje bo, da gremo peš, kajti podivjanci bi mi lahko prevrnili kočijo, ki jo poznajo, da je nadškofova." In šel je z njimi peš v stolnico.
Čut pravičnosti in obsodba vsake kri-
vice sta podpirala Sedejevo neustrašenost pred oblastjo. Njegovo geslo je bilo „ju-sticia fundamentum regnorum!" •— ,.Pravičnost je temelj kraljestvom!" Če mu je bilo sveto: ..Dajte Bogu, kar je božjega in cesarju, kar je cesarjevega," ni nič manj odločno zahteval: „Dajte ljudstvu, kar mu pritiče. ■—■ Dajte Slovencem, kar jim gre!"
Močno je nadškofa zadela prepoved slovenskega jezika v osnovnih šolah. Slovenski duhovniki so od tedaj učili verouk v slovenščini v cerkvi ali župnišču. Pozneje se je izkazalo, da je prav ta krivičen ukrep pripomogel, da so otroci pridobili na materinščini: čas za verouk je bil neomejen in marsikje so otroci sv. zgodbe pisali.
Oblast je pritiskala na Sedeja, naj nastavi italijanske duhovnike v slovenske župnije. V tem pogledu je bil izredno odločen in pravičen. Večkrat je rekel: „Do-kler sem jaz živ, ne bo noben italijanski duhovnik prestopil v slovensko faro, a tudi noben slovenski v italijansko!" In tega se je držal do konca.
Kakor je sam ubogal predpostavljene, tako je zahteval pokorščino od svojih duhovnikov. Kot profesor sv. pisma stare zaveze, je bil močno pod vtisom preroških naukov o božji pravičnosti. Zato je bil včasih trd v svojih besedah in bolj nagnjen k strogosti kot k milobi. To je bilo tudi v njegovem hribovskem značaju. Če pa je prišel pred njega duhovnik, ki mu je rekel, da pred Bogom „coram Dei" ne more sprejeti kakega ukaza ali dekreta, mu je nadškof takoj ugodil, ker se je čutil mirnega v svoji vesti.
Od bogoslovcev je veliko zahteval. Gledal je v njih svoje bodoče duhovnike in tudi kot kulturne delavce med ljudstvom. Zgodilo se je, da je stopil v bogoslovje ne več mljad ^andidat, .glasbenik. V zadnjem letniku bogoslovja je zaprosil nadškofa, če bi mu dovolil, da bi po novi maši zaključil glasbene študije na dunajskem konservatoriju in se nato vrnil kot dušni pastir.
Zabliskale so za naočniki Sedejeve sive oči. Nato: Moja škofija zaenkrat ne potrebuje glasbenikov, pač pa pobožnih kaplanov!" — Bogoslovec je zapustil bogoslovje in sledil svojemu močnejšemu poklicu. Zgodbo je sam večkrat pripovedoval, a vedno v tonu globokega spoštovanja .do „velikega cerkljanca", kakor je nadškofa vedno imenoval.
Dobri duhovniki so bili namreč v povojnih letih ljudstvu nujno potrebni, saj je bilo zelo važno v njem utrjevati globoko versko življenje, marsikje celo znova graditi, saj so se moški vračali iz raznih front, družine pa iz begunstva.
Bila so leta revščine, a tudi leta navdušene rasti in živega upanja. Posebno med mladino. Tako smo tudi kot študentke nabirale darove, da priredimo božičnico za revne goriške otroke. S strahom smo nekega dne potrkale tudi na vrata nadškofijskega dvorca. V veliki zadregi smo povedale mlademu duhovniku, kaj bi rade, pa nas je peljal skozi pisarno in kar nenadoma smo se znašle pred samim nadškofom. Sedel je za pisalno mizo.
„No, kaj pa boste povedale, kaj?" Sive oči so gledale na nas. Gotovo so se smehljale, pa naša zadrega je bila prevelika, da bi to opazile.
„Prosimo za božičnico za naše revne otroke!"
Odložil je pero: „To je pa lepo, prav lepo, da pomagate našim revežem," je rekel ves očetovsko mehak. „Le škoda, da nisem bogat. Vendar nekaj bom le našel." Odprl je predal in nama dal 25 lir — vse, kar je našel v njem.
„Žalostno, da je vaš škof sam revež. Rad bi dal več!" je rekel ves mehak in skoraj v zadregi. A kmalu nato pa močna beseda, skoro zapoved: ,,Le ostanite dobre Slovenke, ne pozabite na to!"
To je bil oni čas, ko je sam imel za večerjo kavo s kosom kruha.
Pravi čudež je bila v tistih letih moč ljudstva in izredna skrb duhovščine in slovenskih izobražencev za poživitev kulturnega življenja. Na mah so začele izhajati učne knjige, leposlovne, znanstvene, koledarji, almanahi in časopisi. Nekaj izdaj je izšlo v samozaložbi, ostale na iz raznih podjetij: Narodne tiskarne, Katoliške tiskarne, Goriške Matice, Naše založbe v Trstu.
V predvidevanju, da bi državne oblasti prepovedale uvoz knjig Prevaljske Mohorjeve družbe, so duhovniki na pastoralnih konferencah razpravljali, da bi bilo pametno ustanoviti Goriško Mohorjevo družbo. Družba bi poleg kulture prinašala v ljudstvo tudi trdno versko prepričanje.
Nadškof se je za Družbo takoj goreče zavzel. Da bi jo pred protislovensko fašistično politiko zaščitil, je odločil, naj bi Družba bila bratovščina s sedežem v goriški stolnici. Najvišja nagrada in poro- 111
štvo za bodoče je bilo papeževo pismo: „Goriški Mohorjevi družbi, ki ima namen ohranjevati krščansko vero in varovati svojski značaj Slovencev, prebivajočih v Italiji, naklanjam z vso ljubeznivostjo apostolski blagoslov. — Pij XI. z vso ljubeznijo v Gospodu."
Izkazalo se je kmalu, da so bile mo-horjeve knjige za deželo pravi blagoslov. Že v prvem letu 1925 je Goriška Mohorjeva družba razposlala nad 50.000 knjig med slovensko prebivalstvo, njen odsek za hrvatsko Istro pa okoli 10.000. Navdušenje je bilo veliko, kajti vsebina koledarja, kakor ostalih knjig, je bila zares z veliko skrbjo izbrana.
Dr. Henrik Tuma, znani planinec iri velik slovenski idealist, je takrat pisal v ,,Goriško Stražo": ,,Morda v nobenem delu slovenskega ozemlja se s toliko ljubeznijo ne čita domačih knjig kakor na Goriškem. To pa je dokaz kreposti slovenskega plemena, jamstvo njegove bodoče svobode. Je že svobodno, ker čuti svojo moralno moč, smelo rečem: višjo moč nad onimi, ki ga stiskajo!"
Ali prav za slovenski tisk na Primorskem so se bližali trdi časi. Fašistična Italija se ni zadovoljila z zatiranjem narodnih pravic, njen načrt je bil narod uničiti in ga izbrisati.
Vse, kar je kulturnega vzcvetelo z naravno silo po vojni, so začeli postopoma načrtno uničevati. Za ukinitvijo slovenskih šol je sledila prepoved slovenščine v javnih uradih, večkrat celo na ulici. (Sama sem dobila od črnosrajčnika pljunek v obraz, ker sem s svojim otrokom govorila v materinem jeziku.) Prepovedani so bili slovenski napisi celo na pokopališču, prepovedano slovensko petje in molitev za procesijo. Slovenske profesorja in učitelje so premestili v daljne kraje v notranjost države ali izgnali čez mejo. Na Primorskem so pa nastavili izključno italijanske učne moči, to celo v najbolj zakotne gorske vasice..
Tudi Cerkev so brezobzirno udarili: najmanj dvesto duhovnikov in redovnikov slovenskih in hrvaških je moralo preko meje, ker niso bili Primorci po rojstvu. Nadškof Sedej je trpel, branil, kolikor je mogel. Ko so v tistem času fašisti v Istri prav divje preganjali duhovščino, je dosegel v njeno zaščito posebno papeževo okrožnico.
Strašno krivico so pa zagrešili nad naj-112 višjimi cerkvenimi dostojanstveniki: nad
tržaškim škofom dr. Karlinom, nad njegovim naslednikom Alojzijem Fogarjem in pozneje nad goriškim knezonadškofom Frančiškom Borgia Sedejem, ki so se morali umakniti s svojih sedežev.
Ni trajalo dolgo, da so fašisti odkrili, da je slovenski tisk največja zapreka za poitalijančevanje ljudstva, zato so se strupeno zagnali proti njemu. Začele so se zaplembe, uničevalni zakoni, strahovanje in grožnje prodajalcem slovenskega tiska, preiskave in razdejanja uredništev, aretacije urednikov in slednjič zatrtje publikacij in večine tiskarn.
Med knjižnimi in kulturnimi ustanovami, ki jih je fašizem obsodil na smrt. je bila seveda tudi Goriška Mohorjeva družba. Visoko število kniip'. ki iib ie poslala v svet, naklonjenost in usrled, ki si ga je tako hitro pridobila; slovenska zavest, ki se je v ljudeh okrepila. bili v očeh fašistov več kot zadostni vzrok za njeno smrt.
Toda za Družbo so stali duhovniki, x njimi na čelu nadškof Sedej -— Cerkev! Prav v Cerkvi je našel fašizem največjo oviro za dokončno likvidacijo slovenstva. Cerkev je namreč kot glasnica aaravnega prava, temeljnih človeških pravic in krščanske pravičnosti, rojena zaščitnica narodnih manjšin. Slovenska in hrvaška duhovščina ji je stala vedno ob strani, ne glede na trpljenje in preganjanje. Fašizem jo ie sicer potisnil v zakristijo in med cerkvene stene, ni je pa mogel uničiti.
Takrat je srd fašizma veljal predvsem nadškofu Sedeju, ki ga je imel za steber slovenstva. Zato se je odločil, da udari pastirja in „razkropile se bodo ovce".
Odločnost Sedejeva se je pa zopet močno pokazala, ko so ga ranili kot škofa in Slovenca. Leta 1926 je pravosodni m'niste Rocco zahteval od nadškofa, da se odpove goriškemu nadškofijskemu sedežu, češ: „ Pozivam Vas, da proučite svoj nenavadni položaj in, da se brez obotavljanja odpoveste službi, kar mi v najkrajšem času zagotovite, da preprečite ukrepe, ki jib je sicer vlada podvzela proti Vam v smislu obstoječih predpisov." Med razlogi je bila navedena Mohorjeva družba in sodelovanje duhovščine v „iredentističnem tisku".
Nadškof je ministru takoj odpisal in med drugim poudaril: ... „Prosim, naj se Vaša Ekselenca ne prenagli v tej bolestni in izredno kočljivi zadevi, naj ne vztraja za moj odstop na podlagi neosno-
vanih obtožb, kajti moja izsiljena odpoved škofijski stolici v Gorici bi imela težke posledice ne toliko zame, ki imam že 71 let, pač pa za vso nadškofijo in tudi za vlado samo. Sicer pa bi jaz ne mogel pristati na Vaš poziv brez privolitve sv. sto-lice, ki me je imenovala in ki edina more odstavljati škofe."
Odločnemu in Cerkvi vdanemu nadškofu je v tistih časih stala Cerkev ob strani. Po svojskih tedanjih možnostih je branila tudi pravice slovenske manjšine za časa fašistične nasilnosti. Kot primer zaščite je bila vidna Goriška Mohorjeva družba. Ko so se Primorcem podirale kulturne in politične ustanove, je Družba stala ljudstvu ob strani, kljub hudemu pritisku. A to je bilo mogoče le zato, ker jle bila bratovščina pod pokroviteljvom Cerkve.
A čeprav niso mogli Družbo ukiniti, so njene knjige plenili na pošti in pri naročnikih posamezne oblasti na deželi. Leta 1928 so zaplenili 150.000 knjig Goriške Mohorjeve družbe in knjižne družine Luč, ne da bi višja oblast posegla vmes.
Tista leta so bila leta zavednega molka za vse Slovence na Primorskem. Vendar stene nadškofijskega dvorca niso bile tako debele, da ne bi mogle skozi nje prodreti razne zgodbice, ki so nam dajale, ne rečem veselja, pač pa vsaj nekaj zadoščenja, poguma in ponosa, da imamo takega vladiko.
Jeseni leta 1928 je bil v Gorici misijon: v stolnici v italijanščini, pri sv. Ignaciju v slovenščini. Od vseh strani Italije so prihajali protesti zoper rabo slovenščine v „sveti Gorici". Nadškof pa: „Rečeno je bilo, da bo slovenski misijon pri sv. Ignaciju. In misijon naj bo!"
Pa so fašisti udrli med pridigo v cerkev, vlili v blagoslovljeno vodo kropilnikov črnilo, prerezali električne žice, da je nastala tema. Ljudje so ostali v cerkvi, pater pridigar je neustrašeno govon'1, čeprav je črnosrajčnik kričal, češ da naj preneha že s tistim »svinjskim jezikom". Ker se misijon ni prekinil in ker so ljudje drugi dan zopet napolnili cerkev, so fašisti čakali na duhovnike ob izhodu iz cerkve, jih v temi napadali, jim grozili in pretepali.
Tedaj je kvestor Modesti obiskal nadškofa in mu svetoval, naj misijon ustavi: „Vidite, Ekselenca, kako se položaj slabša.
V danih razmerah ne morem jamčiti za varnost Slovencev v mestu. Edino pametno je, da pridige ukinete!" „če sami trdite," je odvrnil Sedej, „da ste nesposobni vzdrževati zakoniti red in mir v mestu, Vam pač ne preostane drugega, kot da odstopite!" Modesti je kar ostrmel. Nadškof je pa nadaljeval: „V ostalem pa sodim, da je edino moja naloga odločati v upravi Cerkve. Le kadar se bom jaz vtikal v posle policije, boste tudi Vi imeli pravico mešati se v posle Cerkve!" Nato je nadškof pozvonil in svojemu zvestemu služabniku Johanu rekel: „Johan, pomaga] gospodu obleči sukno in pospremi ga!" Obrnil se je in zapustil sobo pred presenečenim kvestorjem. Slovenske pridige, čeprav v nemiru, so se pri sv. Ignaciju nadaljevale do zaključka misijona.
Nekaj posebno zanimivega je bilo srečati nadškofa v mestu. Vedno je le hodil, saj svojega voza, tako sodim, niti ni upo-rablial. Ni b;l visoke postave. Hodil je z moškim, svežim korakom, glavo je držal pokonci, sive oči za naočniki so zrle vedno v daljavo. Usta so izražala nenavadno odločnost in energijo. V majhni razdalji, nekoliko za njim, je spoštljivo stopal že sivolasi Johan.
Morda zaradi dostojanstva, ki ga je izražala njegova osebnost, morda zaradi pogleda, so se ljudje umikali s pločnika in spoštljivo gledali za njim tudi v dneh najhujšega preganjanja.
Skromna zunanjost, vendar knez, duhovni aristokrat!
Ko je Goriška Mohorjeva družba leta 1931 izdala kar devet knjier, so fašistične oblasti v mestu in na deželi pobesnele. Goriška kvestura je odredila zaplembo koledarja. Razlogov za zaplembo ni pojasnila.
Naškof Sedej se je za zadevo takoj neustrašeno zavzel. Zaplemba koledarja, ki ga je izdala cerkvena bratovščina, je pomenila kršitev konkordata. Zato je napisal prefektu pismo:
„Vzvišeni kr. prefekturi v Gorici.
Obračam se na vzvišeno prefekturo s prošnjo, naj mi blagovoli poslati prepis odloka, s katerim je dne SO. decembra 1980 kr. kvestura v Gorici zaplenila koledar Goriške Mohorjeve družbe.	113
Ker je Goriška Mohorjeva družba cerkvena bratovščina, odvisna od cerkvene hierarhije, in ker je podpisani njen pokrovitelj, nujno prosim, naj se mi vroči omenjeni odlok.
Z odličnim spoštovanjem
Fr. Borgia Sedej
V	Gorici, 30. januarja 1931."
Škof ni miroval. Odločil se je, da predloži zadevo Vatikanu, a prehitela ga je nagla bolezen, kateri je sledila operacija. A v kratkem času si je opomogel.
25. marca 1931 je praznoval 25-letnico svojega škofovanja. Tržaški škof Alojzij Fogar mu je naslovil poslanico, iz katere odseva junaška veličina metropolita Se-deja, a tudi neustrašenost sufragana dr. Fogarja, dveh velikih cerkvenih knezov boriteljev za svobodo ljudskih pravic pod fašistično diktaturo.
V	poslanici stoji: »Zgodovina preteklosti je dokazala neizmerno škodo, ki jo povzroča Cerkvi in državi prenapeti nacionalizem, presajen na cerkvena tla. Zgodovina bodočnosti bo zanamcem predočila zasluge in koristi, ki jih je Cerkvi v Italiji obrodilo Vaše strogo katoliško zadržanje. Nedolžnost in pobožnost Vas ožarjata s svojim bleskom, avtoriteta s svojimi zmagami, a Ti ponižni, pa ne ponižani, v borbi preizkušeni, a ne premagani, si velikar, ki z božjo pomočjo utrjuješ slavo katoliškega episkopata.
„Kdor Tebe blagoslavlja, bodi blagoslovljen, kdor Tebe preklinja, bodi preklet!" Ti je zaklicala Cerkev na dan škofovskega posvečenja. „Kdor Tebe blagoslavlja, bodi blagoslovljen!" Ti danes verno in ljubeče kličeta duhovščina in ljudstvo vse cerkvene pokrajine. Pozdravljen Nadpastir, nadaljuj med nami svoje poslanstvo!" („La vita nova" in „Idea del Popolo", 21. 3. 1931)
Jubilejne svečanosti so bile veličastne. Slovenska in italijanska duhovščina in verniki so goreče pokazali svojo vdano ljubezen do slavljenca. Stolnica je bila nabito polna. Motili so le fašistična milica in organizirani črnosrajčniki, ki so obkolili katedralo.
Fašisti niso mogli požreti odmeva, ki se je pokazal tudi v jugoslovanskem epi-skopatu. Na Sedej evo proslavo se je odpravil tudi že upokojeni ljublianski vladi-ka dr. Anton Bonaventura Jeelič. A v Pod-114 brdu, na meji, šo mu italijanske oblasti
surovo prepovedale potovanje v Gorico, Zahtevali so, da se mora takoj vrniti, od koder je prišel. Žalosten je stari vladika romal na Brezje, kjer je Materi božji potožil svojo bol. Italijanski vladi je pa vrnil odlikovanje reda sv. Mavricija in Lazarja, ki so mu ga nekaj preje poklonili.
Rimski ,,T'evere" je o tem dogodku pisal in starčka Jegliča imenoval ,,gad".
Ker fašisti niso mogli uničiti Nadpa-stirja, so obrnili svojo jezo na posamezne duhovnike. To je bilo za nadškofa strašno trpljenje. Pričakoval je, da bodo državne oblasti spoštovale vsaj temeljne pravice slovenske manjšine. Njegovo ogorčenje j a doseglo višek, ko je brez moči gledal, kako preganjajo, zapirajo in celo do smrti pretepajo njegove duhovnike, ki so po cerkvenih predpisih vršili svojo dušnopastir-sko dolžnost v materinem jeziku.
V	tisti dobi ga je zopet obiskal goriški kvestor. Stari in bolehni vladika ga je sprejel z besedami ogorčenja: „To ste vi, kvestor Modesti! Vi ste kladivo, ki bijete moje duhovnike. (Voi siete il martello dei miei sacerdoti. Essi sono dei santi! Se ne vada!) Moji duhovniki so svetniki! Pojdite!" Dvignil je roko in ga odslovil.
Dejanskega napada je bil deležen župnik Janko Kos, ker so v njegovi župniji s slovesnim pritrkavanjem spremljali nadškofov jubilej. V Štjaku, na Krasu, so fašisti pretepli župnika Ferjančiča. V Idriji so miličniki streljali na župnišče in poizkusili preprečiti velikonočno procesijo.
V	Sv. Križu na Vipavskem je sredi slovenskega petja v cerkvi italijanski kate-het zapel z otroki italijansko pesem. Nastala je zmešnjava. Zato je župnik Ivan Rejec pozval kateheta, naj preneha. Zaradi tega so župnika zatožili, da je žalil „itali-janstvo julijske dežele". Pod to obtožbo je bil veliki mislec in svetniški duhovnik Ivan Rejec obsojen na tri leta konfinacij« v Južno Italijo. S tem so dosegli, da so od ljudstva odstranili človeka, ki je bil steber slovenskega kulturnega življenja na Primorskem in duhovni voditelj ne s^mo sobratom, ampak tudi tedanjim vodilnim laikom. — Tudi njegovega organista so poslali za dve leti v konfinacijo na Ponzo.
Dekana Bogomila Nemca iz Komna na Krasu so na goriški kvest.uri pri iznra-ševanju zaradi „napadalnih" slovenskih pridig tako pestili, da je čez nekaj dni
Zadnji metropolit ilirski DR. F. B. SEDEJ f 28. 11. 1931 (Kalin Boris)
umrl v goriški bolnišnici pri Sv. Juštu. Tudi kurat Leben Janez je umrl kot žrtev političnega nasilja.
To so bila pretežka bremena za že oslabelega nadškofa. Bližalo se je zadnje dejanje tragedije, katere knez in nadškof Frančišek Sedej nikakor ni zaslužil.
Že ošibelo zdravje se je ponovno skrhalo tako, da je že aprila leta 1931 nihal med življenjem in smrtjo. Pa si je spet opomogel. Septembra je še v Korminu kronal milostni kip „Skrivnostne Rože" — ,,Rosa mistica". Zopet je z močno roko vodil svojo škofijo.
Medtem je nastal hud spor med sv. stolico in fašistično vlado zaradi Katoliške akcije. „Bolest očeta, bolest sinov" je Sedej brzojavil tedaj papežu Piju XI. Septembra je prišlo do poravnave med Cerkvijo in državo.
Pozneje so trdili, da je ob tej priložnosti Mussolini stavil kot pogoj za sporazum s sv. stolico tudi »ureditev goriškega problema".
Morda je bilo res tako.
Ko je nadškof Sedej leta 1931 zbolel (operacija na erniji), so politične oblasti pritisnile na sv. stolico, da je poslala v Gorico kot apostolskega vizitatorja kapu-cina Luko Pasetta, ki je izvajal hud pritisk na škofa, da bi odstopil.
Msgr. Pasetto do škofa ni bil lojalen. Sedej, da bi pustil vizitatorju vso svobodo pri pregledu škofije, se je za nekaj dni
umaknil iz dvorca in odšel k nečaku Cirilu Sedeju, župniku v Števerjanu v Brdih.
Medtem je vizitator Pasetto v nad-škofovi odsotnosti gostil v dvorcu kvestor-ja. Poštenost Sedejeva je bila ranjena. „To pa ni lepo," je dejal, ko so mu to povedali. ,,Gostiti na mojemu domu moje sovražnike!"
Po končani vizitaciji je msgr. Luka Pasetto pozval nadškofa Sedeja, naj se škofiji odpove. Sedej ni hotel pristati. Na drugi poziv, češ da je to papeževa želja, se je vdal rekoč: „Če papež to želi, ubogam !"
Njegova pismena odpoved je bila sprejeta 23. oktobra 1931.
Dogovorjeno je bilo, da bo naslednik pravičen škof, ki bo obvladal slovenščino, pa je že istega dne, ko je nadškof podpisal odpoved, videl stopiti kot svojega namestnika Giovannija Sirottija (Sirotič), dotedanjega ravnatelja malega semenišču v Kopru, zagrizenega italijanaša.
To je bila njegova smrtna obsodba. Umaknil se je v zatišne sobe škofijskega dvorca ves ponižan in razžaljen. V strašnem trpljenju si je očital, da ni dovolj poskrbel za svojega naslednika, ki bi slovensko ljudstvo ljubil in branil. Žalost in razočaranje ga je uničilo.
Veliki goriški vladika, knez in nadškof Frančišek Borgia Sedej je umrl 28 novembra 1931.
Odstavitev goriškega knezonadškofa F. Sedeja ter imenovanje msgr. Sirottija so zbudile v mednarodnem tisku veliko deW O tem so pisali: zagrebška „Iskra", beograjska ,,Politika", francoski, češki, švicarski listi, posebno pa „Kolnische Zei-tung" in „Oss. Romano".
Ko je mrtvi goriški vladika ležal na mrtvaškem odru, ga je ljudstvo poveličalo. Nepregledne množice so v tihi procesiji pokropile svojega očeta-nadškofa z občut-kot osirotelosti. Dva dni so romali skozi škofijsko kapelo revni in bogati, kmetje in meščani, sivi starčki ob palici, otroci z rožicami v rokah, matere z dojenčki v naročju. Ni bilo malo onih, ki so vso noč prehodili čez griče v soški dolini, po cerkljanskih stezah in tolminskih grapah. Nepozabna manifestacija — v popolni tišini •— poklon velikemu slovenskemu škofu .vnl joč očitek strašni krivici, ki jo je fašistična vlada in morda tudi Cerkev zagrešila nad duhovnim očetom slovenske manjšine v Italiji.
Želja nadškofa Sedeja, da bi ga pokopali na Sv. Gori se je uresničila. Oblasti niso mogle tega preprečiti in tako so pa? morale prenesti zanje gotovo mučen pogled na izredno množico ljudi, ki je svo-
jega nadškofa v popolnem molku spremljala po Solkanski cesti. Spremljali so velikega Slovenca, ki jim je bil po svojih velikih dejanjih in vroči ljubezni do naroda svetal zgled tudi v trpljenju, ki jih je še v naslednjih letih tlačilo.
Živo se spominjam tega pomembnega dneva. Nisem mogla v sprevod. Otroka sem položila v voziček in sledila množici, kolikor mi je bilo mogoče.
Takrat sem raumela kako neizmerno globoka je vez med ljudstvom in človekom, ki ga je ljubil, branil in v katerega je ljudstvo verovalo, mu zaupalo in ga ljubilo. Zato občutek osirotelosti. Vendar je ostal za njim v nas narodni ponos, pa tudi pogum in zavest, da smo tudi pred Bogom dolžni svoj narod ljubiti —- v veselju, a če treba, tudi v trpljenju.
Bil je škof, kakor so bili v mladi krščanski Cerkvi. Oblast, dana od zgoraj, mu je bila dolžnost v službi svojemu liud-stvu. Bog ga je postavil v poseben čas i" posebne kraje; šel je skozi preizkušnjo, ki so zahtevale celega moža, vserazume-vajočega in dostojanstvenika. In to je bil'
T'o so čutili tudi njegovi nasprotniki Saj ie nie<*ov največji tedanji nasprotnik, goriški kvestor Modesti o njem rekel: ,.Non e solamente vescovo, e un principe'" CNi le škof, je pravi knez!)
* Viri: Zgodovina GMiD in lastna doživetja.
Naj na koncu omenim, kar mi že dolgo teži srce.
V knjigi R. Jurčeca „Skozi luči in sence", III. del, str. 294, beremo, da je nekdo „čigar ime ne moremo objaviti, ker ima sorodnike v domovini," avtorju knjige sporočil, da je slišal, ko je stiski opat Kastelic pripovedoval o Sedejevem medvojnem bivanju v stiškem samostanu. Pripravljala se je „Majniška deklaracija". Ko sta se o tem pogovarjala, je opat dejal nadškofu: „Dobro bo, bomo Srbe spreobrnili." Nakar da je nadškof odgovoril: „Ma oštija (podčrtala jaz), če ne bo narobe!"
Vem, da nisem na tem mestu edina odložila knjige z zgražanjem in žalostjo. Vem tudi, da so si mnogi, prav zaradi teh dveh stavkov v pismih izmenjali svoje presenečenje. Pri-116 zanesljivi čitatelji so mnenja, da je gospod
opat hotel dati Sedejevim besedam primorski kolorit. Morda je tudi pisatelj pozabil, da nadškof ni bil Goričan po rodu, še manj \a. Tržačan, kjer to kletev pogosto rabijo težaki in delavci, ki malo ali nič ne premišljujejo o nje pomenu. V salonu ta kletev nima mesta.
Nadškof Sedej je bil Cerkljanec, kjer tega izraza, posebno v njegovih časih gotovo niso uporabljali. Bil je človek, ki je rastel v krščanskem okolju tudi kot študent. Pozneje je pa na Dunaju svojo osebnost razvil v notranjem in zunanjem pomenu. Bil je predvsem gospod v najčistejšem pomenu besede. Knez, celo med našimi cerkvenimi dostojanstveniki, naivečji gospod, človek discinbn", ko po ga najbližji kot takega občudovali, nikakor ni mogel izreči tega bogokletstva. Danes, ko poznamo njegovo mučeniško pot 'o smrti, nas ta spodrsljaj pisatelja še bolj boli.
CERKNO -rcjshai kroj m btla ter kip Fr. S. SE DE Ji? (B.Kumtmj

Fotografija škofijske palače v Gorici leta 1920, ki so jo fašisti pomazali z napisom (glej desno): A morte Sedej, il porco!
DR. TINE DEBELJAK
donesek k stoletnici naravoslovca ivana regna
9. dec. 1868 — pred dobrimi sto leti — se je rodil v skromni leseni bajti v Lajšah nad Trato v Poljanski dolini veliki slovenski biolog in naravoslovec dr. Ivan Regen, kateremu je ob stoletnici postavilo Pri-rodoslovno društvo Slovenije spominsko ploščo na kraju njegovega rojstva. Nisem naravoslovec, da bi pisal članek k pomembnosti tega učenjaka, toda kot rojak in kot tak, ki se mu je ponudila priložnost, da more prispevati k tej stoletnici zanimiv donesek, sem napisal ta članek.
1. ŽIVLJENJE IN DELO IVANA REGNA
Ta odstavek o delu Ivana Regna povzemam po člankih, ki so jih napisali slovenski prirodoslovci dr. P. Grošelj, prof. Hadži in Marko Aljančič v slavnostne številke revije Proteus (štev. 3 in 4-5 1968/9), in po njih popularizirala M. Raztresen in I. Guzel v ljubljanskem Glasu in Delu.
Oče Ivana Regna je bil tržaški „naj-denček", to je zavržen otrok velemesta ob morju, ki so ga prevzeli potem za svojega redniki v zaledju, v tem primeru v Poljanski dolini. Da taki primeri niso bili redki, priča že pisatelj Ivan Tavčar, ki je 1. 1882 napisal črtico iz cikla Slike iz loškega pogorja pod naslovom Tržačan (LZ 1882).
118 V njej je opisal „mučeništvo nezakonskega
rejenca, reditelje pa kot mučitelje in brezčutne in brezsrčne hinavce" (Zgodovina slov. slovstva, Slov. Matica, II. 158). V primeru očeta Ivana Regna ni bilo tako hudo, kajti najdenček se je razvil v odličnega obrtnika, tkalca, ki je znal tkati najširše platno v Poljanski dolini. Industrija pa je začela izpodrivati domačo obrt, in tako je tudi oče moral iti s trebuhom za kruhom.
Oče je prinesel iz Trsta svoje ime Regen, kar je po italijanskem črkopisu pokvarjeno slovensko ime Eržen. Italijanski matičar ga je napisal na italijanski način Regen, kar se po italijansko izgovarja Režen.
Mati se je v moževi odsotnosti vdinje-vala kot dninarica pri sosedih. Ker ni imela nikogar, ki bi pazil na otroka, ga je jemala s seboj na delo na polje; v travi ob njivi,
kjer je delala mati, se je zanimal za živo naravo. Predvsem za murne. Tako je nekoč vprašal mater — kot pravi sam: „Mat, povejte no, kak poje murček?"
In mati mu je odgovorila: ,,Janez, sam poskusi zvedeti, kako pojejo murni."
Ker je kazal željo po vednosti, ga je mati poslala v šolo na Trato, pozneje v Škofjo Loko, kamor mu je nosila potem redno vsak teden kruha in priboljškov, da je mogel vzdržati. Potem je šel v šole v Ljubljano. Tam ga ni več zanimal muren, ampak materni jezik. Kot srednješolec je bil urednik Savice. Med počitnicami je nabiral narodne pesmi, ki mu jih je pela mati. Prof. Vodušek ga je navduševal za slovan-stvo. Pisal je romantične povesti pod imenom Ivan Sam.
Leta 1893 je šel na univerzo na Dunaj, kjer je študiral naravoslovje. Nekaj časa je užival Knafljevo ustanovo, potem pa se preživljal v revščini kot večina slovenskih študentov. Ko se je pripravljal za disertacijo, mu je pri operaciji murn začel peti. In tedaj se je spomnil materine opazke: „Poizkusi izvedeti sam, kako pojo murni." In lotil se je tega problema, ki mu je postal odslej življenjski problem.
Postal je profesor na srednji šoli; najprej na Moravskem, potem v dunajskem okolju in končno na Dunaju samem. Toda na svojo roko je začel raziskavati murnovo petje do potankosti.
Ni več raziskaval mrtve žuželke v laboratoriju, ampak žive v njenem naravnem okolju.
V svojem stanovanju je napravil neke vrste livado, kjer je gojil murne, da je lahko raziskaval njihovo življenje (od I. 1909). Vse aparate je napravil sam na svoji stružnici, na kateri je postal naravnost mojster, do izdelkov največje preciznosti. Pozneje mu je uspelo s podporo mecena Gutmana in Dunajske Akademije znanosti in umetnosti v Kronenburgu pri Dunaju urediti svoj velik ..laboratorij" 24 metrov dolg in 24 m širok, da je imel tako vsaj nekaj naravnega polja, kjer je delal svoje poskuse z murnom. In na tem terenu je našel izredno važne naravoslovne ugotovitve.
a) Ugotovil je najprej, odkod murnovi petje. Muren pride iz svoje podzemske jame, se obrne z glavo proti domačiji in dvigne obe pokrovki, to je prednji krili, do precejšnje višine. S tem godec položi lok na strune in je pripravljen na spev. Na spodnji strani desne pokrovke, ki pri godbi
vedno počiva na levi, se nahaja „čirilna" lestvica, lahko usločena nizka vzboklina, ki je po vsej svoji dolžini napiljena z ostro-zobnimi zobovi, da se vidi pod lupo kot drob no napiljena žagica. Ta žagica škripalka sloni v tej legi na ostrem notranjem robu pokrovke t. j. na „čirilnem" robu. Ko muren dviga in niža pokrovke in jih pri tem stiska drugo ob drugo, drsi škripalka po prožnem čirilnem robu nasprotno ob rob ob škripalki, podobno kot če bi palico in napeto prožno struno drgnil drugo ob drugo. Tako zavibrirata in zabrnita pod vplivom tresljajev obe pokrovki in začuje se kratki rezki čirik.
Tako je Regen ugotovil nastanek petja murnov.
b)	Hotel je nato ugotoviti značaj petja, višino v našem glasbenem sistemu. Ugotovil je najprej po fonografskem zapisu, da murn čirika s približno 4190 tresljaji na sekundo, ter je ta zvok višji kot petkratni c (c5) normalne durove lestvice ter za en ton nižji od najvišjega tona pikolo-piščalke (d5). Ker se mu to merjenje ni zdelo zanesljivo, ga je hotel izpopolniti po fotografski poti. Fotografska plošča mu je odkrila skrivnosti, ki jih ni mogel dojeti z očesom in sluhom. Ugotovil je, da je to petje dinamično in ritmično ter sestoji iz zaporedja tonov in šumov. Analiziral je murnovo petje, kot je komaj analizirana človeška govorica. Ugotovil je tako organ, s katerim poje muren, in tudi melodijo murnovega petja. Ugotovil je, da jo pojeta dva samca v lepem ritmičnem dvospevu, več murnov pa v uglašenem zbornem spevu, ki ima svoje zakone. Tudi te je odkril Regen. Važno vprašanje naravoslovcev je bilo: kje imajo murni slušne organe in kaj pomeni zanje petie. To petje je ugotovil z novimi aparati, da je visoko kot a7 s 27.840 tresljaji na sekundo, medtem ko človeški sluh doja-ne samo e7 s komaj 20.833 tresljaji, zvok torej, ki je neslišen našemu ušesu. Štirinaist raznih načinov dvospevov in šestero oblik zborovskega petja je opazil in registriral Regen.
c)	In končno je ugotovil tudi, k čemn vodi to murnovo petje. Ugotovil je nesporno, da se samec in samica ne slutita po duhu, ali vonju, temveč da se priklicujeta s petjem. Murnovo petje ima torej spolne funkcije. Nedvomno je dokazal, da predstavlja samčevo čirikanje tiste čutne dražljaje, ki izvabljajo godni samici gibanje za orientacijo, da jo vodijo k izvoru zvočnih valov 119
in tako k samcu zaradi oploditve. Potemtakem je to petje biološkega pomena.
Višek njegovega odkritja je bil, kot je sam zapisal: „31. avgusta leta 1925. Pozno zvečer sta v mojem stanovanju pela dva samca v krasnem dvospevu. Ko je bilo njuno petje najživahnejše, sem se oglasil s svojo struno, soglasno s čiriki pevca. Tedaj je sopevec umolknil, pevec-vodič pa je pel z menoj. Začela se je čudovita igra, igra med žužkom in človekom. Tako sem bil razburjen, ko sem vedel, da se pogovarjam z živaljo..."
Vsi svetovni naravoslovci tistega časa, so priznali njegova odkritja. Tudi njegov dolgoletni znanstveni nasprotnik fiziolog Mangold. Iskreno je priznal svoj poraz. In Regen je bil te zmage tako vesel še iz nekega drugega razloga; pisal je prof. Seli-škarju: „Zmago so izvojevale samice murnov, katere so mi bile poslane iz domovine".
Ivan Regen je postal svetovno znan naravoslovec.
Umrl je tragično. Nastal je požar v njegovi spalnici in on se je zavedel šele, ko mu je začela goreti postelja. Dobil je živčni potres in odpeljali so ga v bolnišnico, kjer je 27. 6. 1947 umrl. Prof. M. Aljančič v omenjeni Regnovi številki Proteusa z žalostjo poroča, da še zdaj ni pojasnjena njte-gova smrt, da, celo ne ve se, kje je njegov grob, ali kdo skrbi zanj. Tudi — kot pravi ■— se Slovenska Akademija ni potrudila dovolj, da bi dobila njegovo zapuščino, spise, knjige in izredno dragoceno aparaturo, ki jo je izdelal sam. Umrl je v resnici — Ivan Sam, zapuščen, toda živi z izgubljeno zapuščino in — izgubljenim grobom.
Pa tudi — z izgubljeno rojstno hišo, o kateri še tik pred samo proslavo Poljanci sami niso vedeli, kje pravzaprav je stala.
Spominska plošča, ki jo je izdelala iz domačega hotaveljskega marmorja domača tvrdka Marmor, in katere načrt je napravil Drago Chvatal, besede pa urezal grafik Abe iz Kranja, je bila narejena, toda še dan pred slavnostnim odkritjem niso vedeli, kam naj bi jo vzidali. Regen je svoj čas pisal prijatelju Hugonu Turku: „Tista lesena hišica v Lajšah, kjer sem zagledal luč sveta, je bila že pred kakimi 40 leti podrta in od nje ni in sploh ne more biti nobene slike". Mati se je v času, ko je Janezek začel hoditi v šolo, preselila z družino v 0-mejčevo (danes Krevlovo) bajto. Ta bajta stoji in bi kazalo sem vzidati ploščo. Toda nje lega je obrnjena vstran od ceste. Več 120 hiš se je potegovalo za ploščo. Po matičnih
knjigah so ugotovili, da se ni rodil pri 0-mejcu, temveč pri Čadežu, Lajše štev. 3, kjer je živel tudi njegov oče. In ugotovilo se je, da ta hiša še stoji! Toda — ne več v stari obliki, ampak je prezidana, vendar na temeljih stare Čadeževe bajte. Toda je stran od ceste. Zato se je odbor za proslavo, ki mu je načeloval Regnov pranečak Polde Peternelj, po domače Regnov, odločil, da jo vzida v obcestni Čadeževi domačiji, kateri je pripadala bajta na griču. Toda tudi to domačijo bodo v par letih podrli. Do tedaj pa bodo na Trati sezidali novo šolo, ki bo nosila Regnovo ime. Zato so sklenili: v šoli bo na hodniku Regnov doprsni kip, ploščo pa bodo vzidali na hišo na griču, kjer je tisti „Kraj", teren, ki je nekoč držal resnično Regnovo roistno bajto. Spominska plošča pa se glasi: V tem kraju se je rodil dr. Ivan Regen, veliki slovenski biolog. Ob stoletnici rojstva, Prirodoslovno društvo Slovenije." Pod njo pa je iz marmorja izklesan lovorov venec s pripetim slovenskim trakom.
Ivan Regen je bil vkljub 45 letnemu stalnemu bivanju na Dunaju velik slovenski rodoljub. Vzdrževal je stalne znanstvene in osebne stike z znanstvenimi u-stanovami, prijatelji in družino, o čemer bomo še posebej govorili. Bil je določen sicer od Kranjske deželne vlade, naj se pripravi za delo na bodoči slovenski univerzi v Ljubljani, toda ni se mogel habi-litirati na avstrijski univerzi, ker je bil Slovenec. Na slovenski univerzi pa so tudi prišle težave, ki so mu vzele volio priti v Ljubljano. Zato je na mesto izrednega profesoria resigniral. Tudi r>i imel rancije, da bi mogel v Ljubljani nadalip-vati svoja raziskavanja v dunajskem obsegu. Akademije znanosti, ki ga je na Dunaju podpirala in izdajala njegove spise, pa Slovenci nismo imeli. Tako je mlada slovenska univerza izgubila svetovno znanega predavatelja, ki bi ji bil samo v ponos. Pač pa ga je novo ustanovliena slovenska Akademija znanosti in umetnosti takoj po ustanovitvi imenovala za dopisnega člana, kar mu je bilo v nemajhen ponos in zadoščenje. Ni pa uspel slovenski prirodoslovec na zagrebški univerzi prof. B. Zarnik. da bi ga slovenska univerza za 60 letnico 1928 imenovala za častnega doktorja; niti to niso dosegli poznavalci niecoveca dela, da bi ga jugoslovanska vlada odlikovala z visokim redom sv. Save, kar bi imelo v tem času zanj velik pomen. Čeprav ni dosegel med Sloven-
ci zasluženega priznanja, pa ga je imel med slovenskimi prirodoslovci. Ostal pa je vse življenje navezan na Poljansko dolino, kar je dokazoval dunajskem visoko-šolcem, ki so se odpravljali v domovino, z naročilom: „Če vas bo pot nesla v Poljansko dolino, poglejte, ali pri Visokem še stoji nad cesto trš, pod katerim je klop, kjer sva z materjo vselej počivala, kadar sva potovala po dolgi poljanski cesti. Poglejte tudi na Lajše pred našo hišo, kako je s staro hruško, pod katero sem se kot otrok veselo igral z murni". ..
Regen je bil vse življenje skromen in je živel vedno v skromnosti. Ostal je neporočen, sam, kot je bil njegov dijaški psevdonim. Med prvo vojno kakor med drugo je živel naravnost v pomanjkanju in je bil navezan v prehrani na domovino. Živel je znanosti. Srčno je želel, da bi njegove spise nekoč izdala v slovenskem prevodu slovenska Akademija, pa tudi tega ni doživel.
2. „REGNOVI" — INMIGRANTI V ARGENTINI
Oče „najdenček" Regen (Režen) j^ imel tri sinove: Jožeta, Ivana in Miho. Jože je bil duhovnik, župnik na Vojskem, ki pa je umrl na Uncu 1. 1924, najmlajši Miha pa je bil čevljar v domači vasi. Ta se je oženil, pa si je ob nekem nalivu, ko je delal na njivi, nakopal jetiko ter umrl, star okrog 30 let, pri bratu na Uncu. I-mel je dve hčerki: Micko in Francko. Ta se je spominjala očeta samo, ko je odhajal iskat zdravja na Unec. Micka je ostala vse življenje neporočena, Francka pa se je poročila z Mihom Peterneljem. Nastanila sta se v Gorenji vasi in sta prinesla svoje ime k hiši, ki se je odslej imenovala nri „Refrnovih". Tu sta vzgojila svojo veliko družino.
Pri Peterneljevih je bilo sedem otrok: Jože, Marica, Polde, Francelj, Cilka, Anica in Miha. Leta 1945 se je vsa družina s starši in otroki umaknila na Koroško, pa sta bila dva fanta — Polde in Francelj vrnjena. Franceljna so ubili, Poldeta pa je rešilo to, da je bil eno leto v Nemčiji zaprt in se je vrril štirinajst dni prej iz Šlezije. Živeli so v taboriščih Lienz in Spittal, kjer je umrl oče. Vsi drugi pa so 1. 1948 emitirali v Argentino ter zdaj žive vsi v Lujanu (Luhanu), največji argentinski božji poti, ali v njegovi okolici (Jauregui). Jože se je poročil
že v Italiji (Riccione), Marica je poročena Golob, Anica Marinič, Cilka pa se je poročila z Jurkom Hronskym, sinom slavnega slovaškega pisatelja Josipa Ciger Hronskega, bivšega predsednika Slovaške Matice in sedanje Slovaške Matice v emigraciji. (Pisatelj Hronsky je umrl 1. 1960, skoraj istočasno tudi njegova žena, sin Jurko pa leta 1969). Miha je še neporočen. Mati Francka je prav tako umrla 31. avgusta 1967 v Lujanu. Tu je torej edino sorodstvo Ivana Regna, njegovi ,,pranečaki", razen Poldeta, ki je doma. Ko sem bil na enem prvih romanj novih slovenskih inmigrantov 1. 1950 v Lujanu, sem obiskal mater Francko, in ob tej priliki mi je govorila o stricu ter mi dala nekaj spominov nanj, kakor bom še omenil. Zdaj, ko so v domovini slavili stoletnico Ivana Regna, sem se spomnil teh pogovorov in te družine, edinih njegovih sorodnikov (kdove, če ne tudi mojih, kajti moj i prababica se je pisala Peternelj in je bila doma prav v teh vaseh, ki so rojstni kraj tudi mojega očeta?!)
In — na srečo — sem se sestal z vsemi temi sorodniki pri ge. Marici Golob, kjer smo govorili vsevprek o njih zvezah s „starim stricem na Dunaju."
Največ je seveda vedela povedati ga. Marica, ker je bila vedno doma pri materi, dočim je Jože hodil v šole, drugi pa so bili še majhni ter se niso dovoli spominjali „strica". Tudi mi je izročila devet strani fotokopij pisma, ki p-r ie 29. vembra 1968 pisala bratu Poldetu v domovino, ko jo je prosil, naj napiše spomine na strica, ker bi — kot predsednik poljanskega odbora za vzidavo plošče v rojstno hišo — rad vedel kaj več, kakor na se spominja on sam. Iz tega sestavka in razgovora ,,ob mizi" povzemam te spomine
pranečakinje Marice
„Vse dopisovanje s stricem je vodila moja mama Francka, dočim teta Micka, čeprav je bila šolana v Škofji Loki, ni pisala skoraj nikdar. Vsako pismo, ki ga je mama pisala stricu, je dala prebrati meni; pismo pa, ki smo ga prejeli od njega, je ali ona ali pa jaz prebrala potem glasno vsej družini. Bil je v hiši praznik ta dan. Otroci smo imeli nekam čuden vtis ponosa in ljubezni, da imamo takega strica, o katerem je mama govorila, da je silno učen in dvakrat velik mož. Bil je namreč velik tudi po postavi.	121
O stricu je mama mnogokrat govorila, da je pri šolanju zelo stradal, posebno, ko je prišel na Dunaj. Spominjam se maminega pripovedovanja, da je prve mesece študiral v mrzli sobi, kjer se je grel le ob sveči; ob nji je 3 mesece nenehno študiral. Šel je delat prvi izpit. Pred vrati so stali študenti, ki so študirali ta predmet dve leti, eno leto, pa so padli pri izpitu. On pa le 3 mesece. Tovariši so mu svetovali, naj odstopi; on sam je zadnji hip omahoval, pa vendarle vstopil. Bil je zadnji. In prvo vprašanje profesorjevo je bilo: „Ko-liko časa ste se pripravljali?"
„Tri mesece."
,,In mislite napraviti izpit? No, bomo videli."
Na vsa vprašanja je dobro odgovoril, tako da mu je profesor čestital. Potem pa ga je spraševal o njegovem stanju. In razodel mu je Regen svojo revščino. Profesor mu je šel na pomoč in mu dal vizitko za svojega prijatelja. Ta mu je zaupal inštrukcijo svojega sina, s katerim si je pozneje zelo sprijateljil. In to je bil tisti Gutman -— je rekla Marica •—, ki je postal mecen stričevega raziskovanja.
Naš spomin na strica pa je bil predvsem ta, da smo mu vsa leta, kar pomnim, nabirali murnčke in mu jih v posebnih škatlah pošiljali na Dunaj. On nam je natanko opisal, kdaj naj jih lovimo in kako ter kako se ločijo samice od samcev: prve imajo na koncu kot rep dve nožici, samci pa tri. .. Bezali smo jih spomladi iz luknjic, varno, da jih nismo kaj poškodovali. Lovili smo jih na Horvatovem in Jelovčanovem pašniku. Pa tudi drugi kmečki ctroci pod Blegašom, na Leskovci, so jih lovili za nas. Škatle so bile za 12 murnov, v 12 posebnih predalcih. Na pokrovu so imele luknjice, noter pa smo dali malo solate, da so prišli živi na Dunaj. Ko sva bila z Jožetom koncem 1. 1942 na Dunaju pri stricu, nama je pravil tole zgodbo z murni: Bilo je že pod Hitlerjem. Neka pošiljka je hodila dolgo in so prišli murni mrtvi. Pisal nam je, naj takoj, nujno in ekspres pošljemo nove. Pripravili smo škatlo. Nekdo je hotel napraviti šalo, pa ie napisal na paket: „Pozor! Eksploziv!" Ta šala bi kmalu stala strica življenje. Ko je prispel zabojček na Dunaj, so poklicali Gestapo, ki je prišel z oklop-njakom ponj, ga nato z vso varnostjo odprl ter našel murne. Strica so aretirali in pregledali ves laboratorij in ni manj-
kalo veliko, da ga niso ustrelili. Tako je pravil on sam.
Zakaj sva z Jožetom obiskala strica na Dunaju? Prvič: ker je bila tudi Gorenjska pod Nemčijo, smo se lahko vozili po vsej Nemčiji. Drugič pa zato, da bi strica presenetila za godovni dan in mu prinesla 40 kg medu, smrekovega in ajdovega. Tega je potreboval za zdravilo, ker mu je zdravnik predpisal med na te-šče, sicer bi imel hude želodčne krče, posledica stradanja v študentovskih letih. Njegovo stanovanje je bilo v 3. nadstropju. Živel je sam in samo za znanost. Ves hodnik je bil do vrha natrpan s knjigami in zaboji. Gospodinjila mu je ves čas stara kuharica. Naša mama mu je ves čas vojne pošiljala priboljške, predvsem pa je mel rad suho in sveže sadje in kekse, pa tudi vesel je bil živilskih kart, ki jih je kupovala mati od kmetov in pošiljala, da ni stradal. Z Jožetom sva občudovala njegovo študijsko sobo. Od vrha stropa je visel kobulj električnih žic, ki so bile potem napeljane v sosedno sobo, kjer je imel svoj „travnik". Silno je bil vesel najinega prihoda in od veselja je jokal. Prvič v življenju smo se videli, kajti on ni nikdar prišel domov na obisk, ker pač ni imel denarja za pot. Imel je v sobi vse polno ur, najbolj pa sva občudovala veliko stensko uro, ki jo je sam izumel in napravil. Samo osemkrat je obrnil ključ pa je šla natančno 400 dni. Nekaj dni sva bila na Dunaju. On naju je vodil po Dunaju in razkazoval zanimivosti. Videli smo muzej („mene je bilo sram, ko sem videla vse polno nagih kipov," je pripomnila Marica), Štefanovo cerkev (tudi v stolp naju je peljal), cesarsko palačo (pred vrati je rastla trava), pa Opero, Donavo, cirkus, pa tudi podzemsko vinsko klet, kjer se je redno vsak četrtek sestajal s slovensko dunajsko družbo. Tako je bil navezan na Slovence. Tam nama je razlagal in delal risbe na papir, kako se razvija človeški rod: kako prideio sperme v maternico itd., itd., kar je bilo meni — je rekla Marica — skrajno nerodno."
Nato je Marica pripovedovala, kako so vsi triie silvestrovali v njegovi sobi, ko je stric zbuial spomine na svojo mladost, na šolanie v škofji Loki in blagroval svojo revščino, kajti nikdar ne bi postal to. kar je, če bi živel v izobilju. „Veliki liud-je so le tisti, ki se z žrtvijo in težavo, pošteno vestjo in neizmerno materino ljubeznijo dokopljejo do svojega kruha."
Ko je Marica nato pripovedovala, kako sta z Jožetom čakala, da se bo ura pomaknila na dvanajst in se bo začelo novo leto, sem jo opozoril, da je stric natančno zabeležil v svoj opravilnik, da sta odšla z Dunaja že 30. decembra, ter se to „sil-vestrovanje" ni moglo vršiti 31. decembra, ampak 29. decembra. Nato je Jože pripomnil: „Morda res ni bilo na Silve-strovo, vem pa, da je rekel: Vedno jo navijam v noči na novo leto jaz, letos jo bosta vidva. In dal nama je ključ, in obrnil sem ga štirikrat in nato Marica štirikrat." Nato je nadaljevala Marica: In stric je bil srečen, da sva jo letos navila midva ter je pripomnil: „Po smrti jo mislim tako ali tako zapustiti vam, da boste imeli lep spomin na starega strica. Laboratorij in druge stvari ne pridejo za vas v poštev. Vedita, otroka, šele po smrti boste videli, kako velikega strica ste imeli. Molita, da mi Bog da še zdravje in kmalu konec vojne in da se mi posreči narediti, kar imam v načrtu." In tu je začel pripovedovati, kako je napravil načrte za podmornice in je ves srečen te načrte razložil svojemu najboljšemu prijatelju. Ko pa je nato stric zbolel in šel v bolnišnico, je prišel dotični prijatelj k gospodinji, ki mu je zaupala, ker ga je poznala, in mu izročila načrte, po katere da ga je poslal stric. Tako jih je odnesel in potem pod drugim imenom prodal za težke denarje. ,,Koliko let in koliko študija, pa nisem dobil niti groša. Zdaj imam še večjo reč v načrtu, pa je ne izdam prej nikomur "
Hotela sva videti njegov laboratorij, pa je bil v drugi „coni" in on sam ni imel pristopa tja. Kmalu so ga tudi baje bombardirali in je bil uničen. Kazal pa nam je fotografije svojih naprav, katere je večinoma izdelal on sam, ker je bil tudi precizen mehanik.
Ko smo bili na Koroškem v begunstvu, smo si ves čas dopisovali. Vsa pisma je imela mama spravljena. Zdaj jih ni nikjer. Nekaj jih imam jaz slučajno. Spomnim se, da me je mama kake tri tedne pred smrtjo prosila, naj ji prinesem vsa pisma. Odbrala jih je nekaj ter rekla: „Na, ti jih spravi za spomin. Kaj čem s tolikimi pismi! Škatla v omari je samo za napotje." Večina pisem je bila že raztrgana in zmečkana. „Nič ne glej," je rekla, „kar nesi ven in zakuri, kaj boš s temi starimi pismi!" Tako nimam niti enera teh pisem več.
Zadnje leto je bil stric zelo slabega
zdravja. Nekoč je celo pisal, da nas bo prišel obiskat ker mi do njega nismo mogli. Nismo imeli ne denarja ne dovoljenja.
Za bolezen smo izvedeli tako slučajno, kot se slučaji dogodijo. Veliko visokošoi-cev-beguncev s Koroškega je študiralo v Gradcu, nekaj celo na Dunaju. Med počitnicami pa so prišli v taborišče. Tako je prišel nekega dne tudi visokošolec Mirko Kukovica ter rekel, da je šel obiskat svojega bolnega tovariša v bolnišnico na Dunaju. Bolnik mu je rekel: „Tu v sobi je pa še neki Slovenec, sicer star mož. Piše se Ivan Regen." Naš znanec je stopil k postelji in videl strica vsega obvezanega in hudo bolnega. Prijatelj mu je povedal, da se je stric ponesrečil, da je bil v hiši požar, ali kaj. Ni vedel natanko, ali je padel, ali mu je nekaj padlo na glavo, da je večinoma v nezavesti. Kakor hitro je naš znanec to povedal, smo ga prosili, ker je imel dovoljenje, da bi šel na Dunaj v našem imenu in se natančno pozanimal, kako in kaj je bilo. Toda prišel je tja prepozno. Nekaj dni prej je stric umrl, a tudi prijatelj je zapustil bolnišnico. Nismo imeli vtisa, da bi to bila umobolnica. Šel je na stričevo stanovanje, a bilo je zaklenjeno. Na policiji pa bi moral imeti advokata in ta pozna nekega človeka, da bi odklenili. Vendar so rekli, da je skoraj vsa vrednost bila uničena ali pokradena ob nesreči. Nekaj časa za tem nas je obiskal neki Johan Jakše z Dunaja. Edina rešilna bilka, da bi nam lahko pomagal. Obljubil nam je vso pomoč. Želeli smo tisto uro za spomin, meni pa je bil stric pokazal zlatega pajka —- iglo za kravato. „Marica, ta bo tvoja. Je drag in star spomin. Cesarica Marija Terezija jo ie podarila nekemu profesorju." Stric jo je dobil od družine, kjer je poučeval sina.
Jakše je potem prinesel zaboj knjig, tri stričeve obleke in nekaj posteljnega perila (krpa na krpi). Mama je ves čas jokala ob pogledu na njegovo revščino. Tudi zlati pajek je bil zraven, imam ga še vedno. — Marica mi ga je pokazala! — Ni toliko materialne vrednosti kot pa spominske in zgodovinske. Ure Jakše ni dobil. Je na univerzi. Jakše je rekel, da so vse boljše stvari pokradli.
Nekaj dni potem, ko smo dobili knjige — zaboj kakih 50 kg — in drugo, je prišla na Koroško med taboriščnike jugoslovanska komisija. Mi smo bili tik pred odhodom v Argentino. Mama se je posveto- 123
vala z ravnateljem Markom Bajukom. Ta je bil mnenja, da v tujem svetu te dragocene knjige ne bodo prišle v poštev in naj zato zaprosijo komisijo, naj jih izroči ljubljanski univerzi ali Slovenski Akademiji znanosti kot zapuščino prof. Ivana Regna. Ali so jih v Ljubljani prejeli ali ne, nismo dobili nobenega potrdila in ne glasu. Potem je nekoč g. Jakše poslal neke papirje, rokopise, pisane v nemščini. Bili so menda načrti za prihodnost. V Ljubljano jih nismo mogli več poslati. Mi smo odšli. Ponudil pa se je g. Jože Čuješ, da odpošlje, kadar bo priložnost. Potem si nismo več dopisovali.
Bil je naš stric velik učenjak, revež in brez denarja pa vse življenje."
Tako ga. Marica Golob.
Spomin pranečaka Jožeta
Potrdil mi je, kar je Marica pripovedovala o obisku na Dunaju, ki sta ga opravila skupno. Dodal je še to: „Stric je bil tedaj v starosti 72 let še prožen kot mladenič. Ko smo hodili po Dunaju, je bila Marica že tako trudna, da skoraj ni mogla premikati nog in se je ustrašila, da bo morala še po stopnicah navzgor v tretje nadstropje. Stric pa je kar stekel po stopnicah, preskakujoč po eno stopnico, ter se potem pohvalil: „Zdravnik mi je rekel, da imam dobro srce kot mladenič." Stričev brat Jože je bil duhovnik. Jaz sem ga poznal, ker so me kot otroka nekoč peljali tja na obisk. Umrl je 1. 1924. Pri stricu na Dunaju sem našel star gramofonski valj — ne ploščo —, kjer je gravirano zopetno srečanje obeh bratov Jožeta in Ivana na postaji na Rakeku. Stric je imel s posnemanjem glasov mnogo posla pri svojih poizkusih z murni, zato je hotel posneti tudi to srečanje po dolgih letih. Ko sem ta „valj", prevlečen z ne vem kakšno voščeno stvarjo, umil, se je besedilo izgubilo. Zato mi je služil potem pri jaslicah, da so se an-gelci vrteli ob njem. Spominjam se pa še prvega stavka: „Janez!" „In ti, predragi brat Jože, spet sva skupaj!" Ko sem — pravi Jože — po 1. 1941, ko so likvidirali Jugočeško v Kranju, hotel nakupiti nekaj tekstilnih strojev, ki bi mi služili za osamosvojitev, sem se obrnil na strica za pomoč. Toda on mi je odsvetoval. Ko sem jih nato nakupil v „španoviji" z Anžonovcem, mi je pisal, da nisem naredil prav, ker 124 ^ ,,španoviji" še pes crka, pač pa naj po-
čakam, kajti če se njemu posrečijo načrti, mi bo zapustil toliko premoženja, da ne bo lahko kupil samo tovarne ampak celo Poljansko doliino. Tu je mislil na svoje bodoče izume, ki jih je imel v načrtih. Bogve kakšne! Tudi se spominjam, da je stric kazal —■ Marici in njemu — neko knjigo in razlagal: „Poglejta, kako se imenuje moje ime v Nemčiji, Angliji in kakšne osebe mi pišejo. Pri vseh teh sem bolj poznan, kakor doma." Silno je želel priti v Ljubljano, pa mu niso dali."
Še pranečakinja Cilka
„Tudi jaz sem obiskala strica na Dunaju," je rekla gospa Hronska, „pa se ne spominjam mnogo, kajti imela sem kakih 12 let. Šla sem s sosedo Peršutijevo iz Gorenje vasi in še neko prekupčevalko idrijskih čipk na Dunaj in videla strica. Hodnik je bil natrpan z zaboji, na drugo pa nisem toliko pazila, ker tudi nisem razumela naprav. Ostal pa mi je v spominu kot lep, visok človek, z malo sivo bradico in velik gentleman. To sodim po tem, ker je z veliko vljudnostjo spremljal moji soobiskovalki kot kavalir. Tudi to še pomnim, da mi je potem v gostilni razlagal, kako je učil v gimnaziji ter se tako vživel v vlogo profesorja, da je vstajal in celo udaril po mizi, da je bilo meni nerodno. Kazal nam je zanimivosti Dunaja, na vrh stolpa svetega Štefana cerkve nas je popeljal: tega pa ne, kar sem jaz tako želela: v cirkus." Pripomnila je tudi to, da je mati, pred smrtjo, z vseh stričevih kuvert postrigla znamke ,,za zamor-čke", nato pa pisma strgala in vrgla v smeti. In tudi tega se spominja, da je bila noštarica tista, ki je napisala na oni zaboj murnčkov v šoli po nemško: ..Nicht in der Nacht ofnen: Explosivstoff! In še to je dodala na konec: „Jožetu je stric obljubil tovarno in vso Poljansko dolino, Marici zlatega pajka, meni pa citre. Jože je izgubil Poljansko dolino, jaz nisem dobila citer, le Marica ima svojega pajka.. . To je vsa dediščina..."
Ti spomini edinih sorodnikov velikega naravoslovca naj bodo „argentinski" donesek k njega proslavam v domovini. Ma-ričino pripovedovanje naj bo obenem dopolnitev pisma, ki ga pisala 1. 1968 bratu Poldetu in je bilo „prirejeno" priobčeno v Pro+eusu (štev. 4-5 1959). Prireditelj je namreč črtal vsa imena „beguncev", kakor
npr. ravnatelja Bajuka, Mirkota Kukovica, itd. Ali morda koga boli, da so se emigranti trudili, da rešijo Regnovo ostali-no, dočim se poklicana Slovenska Akademija po mnenju prof. Aljančiča za to ni dovolj zavzela?
3. VENDAR NEKAJ ZAPUŠČINE
Ko sem obiskal pokojno nečakinjo Fran-sko Peternelj na romanju v Lujanu, mi je izročila vse, kar je še ostalo po stricu. Namreč dve majhni šolski beležnici, majhna črtana zvežčiča, po kakih 40 listov. Prva beležnica je iz leta 1926 s svinčnikom napisanim naslovom, ki ga ne razumem in ne znam prebrati (Thanin-a?), v katerem je nekaj strani napisanih izključno z nemško stenografijo (s svinčnikom) in nato nekaj strani nemških, toda večinoma vse pre-črtanih; prav tako pisano s svinčnikom. Zdi se mi pa, da je govor o višini tonov. Polovica strani pa je praznih. Druga beležnica nosi naslov Anatomie u. Histologie des T'ym-panalorgano ter letnico 1933. Prav tako je popisana s svinčnikom do polovice (druge prazne liste pa je popisala ga. Cilka z argentinskimi besedami pri kurzu kasteljan-ščine v taborišču). Jasno pa je, da so v njej samo citati ter risbe iz dveh avtorjev, ki se imenujeta Schwabe in Conrad Herbig. Tretja pa je debel vezan expedit, trgovska knjiga za beleženje prejete in odposlane korespondence ter njih vsebine, ki obsega — kljub temu, da je nekaj praznih strani iztrganih — še 210 listov ter predstavlja pregled korespondence od 1. 1. 1930 do 11. 1. 1947, torej za sedemnajst let. Naslov nosi slovensko ime OPRAVILNIK, nato r>a nemško: Exhibiten-protokoll —• Gestionsprotokoll. Tu je zabeleženo vse: leto. mesec, dan prejema pisma, datum, kdaj je bilo odposlano, kdo ga je pisal in komu, kaj je pisal ter zaporedno številko njegove registracije. Prav tako pa tud;, kdaj je on odgovorilkomu in kaj. Pedantno vodena knjiga, ki mu včasih služi tudi za zaznamovanje kakega prav važnega dogodka, ki ga je zvedel iz časopisa To ie Opravilnik samo za zadnjih 17 let. vodil pa ga je tudi že mnoga leta prej.
Tudi ta Opravilnik je pisal s svinčnikom in s črnilom, z nemško stenografijo ali po slovensko. Redno je slednje slovensko pismo in tudi odgovor manj označen slovensko. Dasi je Regen imel lepo pisavo, toda majhno, jo je težko brati, kadar je
hotel veliko vsebine strpati v eno začrtano vrsto. Tudi je v nemškem delu rad uporabljal stenografijo. Ker ne morem za nemški del presoditi, kaj pomenijo v pri-rodoslovju ljudje, s katerimi si je Regen dopisoval po 1. 1930, niti soditi, o čem, se v tem kratkem pogledu nanj hočem ozreti samo na slovenske dopise. Ti pa ne nudijo nobenih prirodoslovnih problemov, pač pa odkrivajo zanimiv pogled v njegovo znanstveno, kulturno in človeško vključenost v slovensko družbo.
Opravilnik
Da je bil Ivan Regen silno navezan na družino nečakinje Francke Peternelj, se vidi iz tega Opravilnika, kar bom omenil na koncu. V njem mimogrede naletiš tudi na kakšno oznako Poljanske doline, kakor npr. 14. 12. 1934, ko v pismu Alf. Pircu piše: „Edini bogataš v Poljanski dolini je Jelovčan, vsi drugi so revni." Vzdržava! je stik s svojimi sošolci, ki so maturirali 1. 1890. Ti so se ga redno ob vsaki obletnici spominjali: ob 40-letnici iz Pod-brezja (2. jul. 1930), ko je bil še živ njih profesor Wester in 15 sošolcev, pa vse do 50-letnice 1. 9. 1940. Nekaj teh sošolcev imenuje: Dietz, Vole, Turk, Opeka, Na-drah, Pristov. . . Potem je imel krog intimnih prijateljev iz šolskih let, s katerimi si je redno izmenjaval velikonočna, božična ter novoletna voščila ter tudi siGer imel z njimi pogostno korespondenco. To so bili profesor Malnar, dr. J. Debevec, veterinar Hugon Turk, direktor Zupanec, ing. Sedej, Alfonz Pire, profesor H. Vodnik, ing. šušteršič.. . Zanimivo je, da s? Debevcu podpisuje „tvoj stari Vano" (8. 3. 1930; domnevam, da ga je morda Debevec pod tem imenom označil v Vzorih in bojih?). — Nekateri teh so mu redno pošiljali izrezke iz slovenskih časopisov (Malnar, Turk), da je bil „na tekočem' Smrti svojih prijateljev in pomembnih Slovencev je zabeleževal izven korespondence s posebno vrsto in in križ em: tako so v Opravilniku označeni A. Gaberšček. dr. Mantuani, dr. Babnik, prof. Šuklje. dr. Brejc, Dragotin Hribar, Tomo Zupan (98 let!), Blazij Grča, prof. Prijatelj, prof. H. Vodnik, S. Juvanec, prof. Šerko, dr. Puntar, dr. Opeka, dr. Debevec, prof. dr. P. Grošelj, zdravnik dr. Janez Plečnik in kot zadnji dr. Anton Korošec, „naučni minister in predsednik senata v 69. letu starosti. Srčna kap".
Pomembni so bili stiki s slovenskimi
znanstveniki, tako s prirodoslovci, kot sr, bili prof. dr. B. Zarnik (k 50-letnici mu je poslal telegram apr. 1933), dr. Seliškar (ki je Regnu poslal pozdrav z mednarodnega kongresa fiziologov v Ziirichu 19. 8.
1938),	dr. P. Grošelj, dr. Kuščer, dr. Ha-dži, dr. Rebek, dr. Samec, dr. Munda. Dr. Hadži je korespondiral z njim zaradi izdaje njegovih spisov v posebni knjigi Pri-rodoslovnega razreda Akademije (28. 11.
1939).
Mnogi znanstveniki neprirodoslovci so si dopisovali z njim v zadevah Akademije in Biografskega leksikona. To sta predvsem dr. Izo Cankar in prof. dr. Lukman. Cankarju je 26. 7. 1938 pisal — kot is zaključil sam v vsebini pisma: „Moje delo se bliža koncu. Ker imam namen vs2 svoje znanstveno delo zapustiti domovini, bi Vas prosil za svet, kaj mi je storiti, da pridejo znanstvene razprave v prave roke. Če bi naša Akademija znanosti in umetnosti že stala, bi bilo popolnoma jasno, tako pa nisem prav nič orientiran. Isto velja glede korespondence in knjig." Dr. Puntarju je odgovarjal: „Od 1. 1927 dalje imam že pripravljene svoje spise za Vašo knjižnico, pa še do danes nisem prišel do tega, da bi odposlal..." Zanimiv pa je podpis na tem pismu: Ivan Muren (23 10. 1933).
Mnogi publicisti so iskali pri njem podatke za članke o njem, tako Finžgar za Mladiko, v katero je potem o njem napisal ing. Miklavc poseben članek (1934, štev. 9-10). Ali I. Podržaj za Življenje in svet, kar je dobilo prevod v Kolnische Zei-tung (16. 4. 1938).
Obiskali so ga — poleg študentov na Dunaju — kot so bili Vilko Ukmar. Rasa Vodušek, F. Juvanec (12. 6. 1932), ali Pajk, „sin prof. M. Pajka" tudi drugi: dr. žontar, po navodilu dr. Steleta dr. A. Bajec in dir. Avg. Novak, dr. Štele sam, „na poti iz Bratislave, kjer je govoril v slovaščini in je na poti na Češko" (3. 5.
1938), Božo Račič kot odposlanec H. Turka ter Milan Vidmar (11. 11. 1940). Večina teh se je lastnoročno podpisala v Opravilnik.
Bil je član več naših kulturnih ustanov.
Iz korespondence se vidi, da je bil redni član Prirodoslovnega društva za Slovenijo, nato pa tudi častni (31. 1. 1935), imenovan obenem s prof. Pavlinom in Seidlom. Bil je član Narodne galerije, (11. 5. 1936), in se je verjetno zanimal za umetnost, kajti zabeleženo ima. tudi razstavo avstr.
126 slikarja Kokoschke na Dunaju (31. 8.
1937). — Postal je dopisni član Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani (16. 5. 19 40 J.
Tudi ustanovitelji škafjeloškega muzeja, pod katerega območje spada Regnova krajevna pripadnost, so poiskali stik z njim; zaprosili so ga za veliko podobo za loški muzej in za njegova dela (prof. Planina 7. 6. 1939). Obenem mu je prof. Planina poslal fotografijo članov muzejskega društva, kakor tudi knjigo Škofje Loka in njen okraj, ( V kateri sem jaz opisal znamenite ljudi iz loškega okraja.) Verjetno pa prav te knjige ni dobil. „Zelo ste me razveselili. Ker prva knjiga (?) ni prišla v moje roke, lahko smatramo, da se je izgubila," pravi odgovor 14. 6. 1939. Obenem so mu poslali vabilo na slovesno odprtje Muzeja 30. julija 1939 (25. 7. 1939). Vesel je napisal odločbo Muzeja: ,,Moje predmete bodo sprejeli."
Sodeloval je pri odkupu Prešernove rojstne hiše, ■ ki ga je vodil njegov prijatelj F. S. Finžgar. Ko je Finžgarju poslal prispevek, mu je napisal: „Naj ga ne da v časopise" (12. 2. 1938). Zabeležil je, da je ,,dr. Debevec postal urednik Doma in sveta, a Finžgar da je v opoziciji" (15. 4. 1938).
Plačujoč naročnik je bil Prirodoslovnih izdaj Muzejskega društva, bil je redni bralec Proteusa, od časa do časa je dobii Mentor, pa buenosaireško Duhovno živ-lienie. Tega mu je verjetno dal pošiljati dr. Izo Cankar, o katerem je zabeležil 17. 9. 1936, da je ,,imenovan za ministra v Buenos Aires". — Redni naročnik je bil nedeljskega Slovenca s prilogo Ilustrirani Slovenec, toda vedno je imel spore z upravo zaradi slabega prihajanja; končno ga je po priključitvi Avstrije Hitlerjevi Nemčiji odpovedal, ker Slovenec ni imel več dostopa v Avstrijo, in mu je uprava vnaprej plačano naročnino vrnila (4. 6. 1938). — Naročil je Bradačev in Pregljev (?) slovar, Glonarjev Pravopis, Učbenik slovenske stenografije, dobil pa je tudi Vidmarjev Pogled v svet, Pupinovo življenjepis Od pastirja do izumitelja, ki mu ga je poslal v „branje in vrnitev H. Turk" (7. 2. 1939), Zupančičevo Determinirano in fizikalno sliko sveta. itd. V „zelo lepo presenečenie" pa mu je bil „Koledar naših krajev" (11 1. 1934).
Posebno zanimanje pa je posvečal nabiranju kobilic in murnov v domovini za svoje poskuse. Ne vem vzroka,. zakaj si ni nabavljal murnov v dunajski okolici (ali jih morda ni te vrste, kot jih je potreboval\
Citiral sem že stavek iz Proteusa, da je bil ponosen na to. da so mu „pogovor z živalmi" omogočili ■— ,,murni iz domovine". To se potrjuje tudi iz njegove korespondence. Čas, ko je dosegel vrhunski uspeh z murni, je bilo 1. 1925; evidence pošiljanj ni v našem „exhibitu", ki je le nadaljevanje prejšnjih od 1. 1930 naprej. Toda že takoj 8. 3. 30 je zabeleženo, da mu je ing. Sedej sporočil, da je ,,škatle oddal v Gorenji vasi". Iz tega lahko sklepamo, da so ga tudi vsa prejšnja leta Regnovi na Trati zakladali s tem gradivom. In to potem do zadnjega, kajti še leta 1943 (21. 5.) je poslal domov „dve škatli za murne s pismom in vzorcem". Poleg domačih so mu pošiljali murne tudi Hugo Turk in od leta 1938 naravoslovec dr Kuščer. Ta mu je (27.7. 1938) poslal 70 kobilic, 17. 10. 1938 je ob njegovem pismu napisal: ,.Kobilice pridejo, Akri-dujci!" Toda s to pošiljko je imel smolo: „Med 106 sta bili samo dve živi." Zato mu je dr. Kuščer poslal nove. Tudi njegovi dijaki so poslali Regnu kobilice; tako Miroslav Gregorič eno vrečico kobilic (11. 11. 1938) in Ivan Cerar (16. 11. 1938) dve vrečici. Tudi vdova po prof. Vodniku v Ptuju mu je naznanila pošiljko 17 čričkov: ko na jih je prejel, se je lepo zahvalil: ,,Hvala za poslane čričke, ki pa niso bili črički, ampak ličinke L. c." (kobilic?).
Kakor je smrtne dneve svojih prijateljev in važnih osebnosti zaznamoval posebej zunaj rubrik „prejel — poslal", tako je tudi zaznamoval nekaj posebnih političnih dogodkov tega časa. Kot sem rekel, je bil s političnimi dogodki v domovini povezan z nedeljskim Slovencem do leta 1938; pa po izrezkih iz listov, ki so mu jih počiljali Hugo Turk, Alfonz Pire in prof. Malnar. Dr. Debevec mu je začetkom 1933 •— v času Koroščeve opozicije pisal .,Boga zahvali, da nisi tukaj. Saj smo vedno upali da vremena K. b. s. z." (= Kranj-sem bodo se zjasnila — m. o.).12. II. 1938 je Regen zapisal: „Revolucija proti režimu Dolfuss", Zdi se mi, da je bil njegov pristaš, ker istočasno v nemščini govori nekai o članskih legitimaciiah. 12. 3. 1937 je debelo napisal: „Adolf Hitler kommt!" in rdeče podčrtal. Nato ima nekaj podatkov o Schuschnicu, o Hitlerju nič, pač pa nekaj dni pozneie (25. 3.) je nemško napisal: Um 11 Uhr bei R-St. Seys-In ciuart.. . nato nekaj v nemški stenografiji in zopet: „Am 7 Juli 1925 war R-mit der Muter dort." Tedaj se je zanj
začelo iskanje dokumentov, da je arijske-;ga pokolenja, in razvila se je velika korespondenca o rojstnih dokumentih med župnikom na Trati Andrejem Šavlijem in spi-ritualom dr. C. Potočnikom ter njim. Dobil je vse potrebne dokumente. — 15. 3. 1939 je rdeče podčrtal datum. „f Čeho-slovaška". 28. 8. 1939 je zabeležil: „Sporazum", se pravi: med Hitlerjem in Stalinom.
Glosiral je volitve v Jugoslayjji leta 1938: „11. 10. 1938: od 371 mandatov jih je dobila vlada 310, opozicija 61." Omeni! je bolezen dr. Korošca 1. 1939. „1. 8. po Wiener Neust. Nachrichten ,,schwer er-krankt", omenil njegovo smrt, ni pa zabeležil napada na Jugoslavijo, pač pa zopet podčrtano: „22. 6. 1941 zjutraj vojna z Rusijo." Nato samo še: „25 Juli Mussolini zuriickgetreten. B. M. feierte am 29 Juli 1943 seinen 60 Geburtstag." Zadnja pomembna politična novica pa je bila „20. 7. 1944 Attentat. Dabei 119 Tote W. N. N. vom 23. 7. 1944." Tedaj se je tudi začelo bombardiranje Dunaja (28. 7. 1944), ki je potem trajalo vse leto 1944 in polovico 1945. Napade je vsakega do sekundo natančno registriral nato v svojem ^pravilniku".
Mnogo korespondence je imel Regen s svojo družino, ki je bila, kot sem rekel, Peterneljeva. Ta je naročala knjige in časopise zanj, dr. Turk pa razpolagal z njegovim denarjem v domovini, ki ga je imel nekaj. Iz Opravilnika se vidi, da je 1. 1921 naložil v Mestno hranilnico v Ljubljani 6000 kron (21. 3. 1936). 30. 4. 1937 se je obrnil na Hranilnico, naj povedo višino njegove vloge. In odgovor je bil (14.5. 1937): 18.697.19 dinarjev. Zadnji obračun 1. 8. 1938 pa je bil samo še 3.863.73 dinarjev. Podpiral je neke diiake iz Poljanske doline, kakor je razvidno iz prošenj župana Uršiča (Rudolfa Dolinarja iz Lučin 18. 11. 1934); prispeval je k družinskemu nagrobnemu spomeniku (21. 12. 1937). posodil nečakinji Francki 3.000 din (28. 4. 1937) in verjetno podpiral tudi pra-nečaka Jožeta, ki mu je bil — kakor je videti po zanimanju zanj ■— najbolj na skrbi in pri srcu. Iz Opravilnika se da ugotoviti natančno njegovo šolanje, ki je bilo precej ,.ovinkarsko": v zavodu v Št. Vidu, ko se Regen obrača na dr. Debevca, naj se informira o njem pri prof. Stru-piju (13. 4. 1932). Toda s šolanjem tam ni uspel, ker mu „stric" (9. 3. 1933) svetuje : Renetitio mater studiorum. Drugo leto mu je Regen pripravljal pot v Dijaški zavod 127
v Ptuju (17. 10. 1934), a je Šel na Rakovnik v Ljubljani, kjer je dovršil nižjo gimnazijo in nato šel v tekstilno šolo v Kranj (15. 7. 1937). To je dobro končal kot „tek-stilni tehnik", česar je bil Regen zelo vesel (13. 10. 1941).
Predvsem pa mu je ta družina bila v veliko pomoč, ko so mu od 15. 12. 1939 stalno pošiljali na Dunaj jestvine. Teden za tednom so šli paketi s hrano, ki je v Opravilniku vedno natančno določena: mast, klobase, maslo, slanina, suhe češplje, krhlji, keksi, med, jabolka, moka, štru-ca, nudeljni, jajčka, suh kruh, hruške, salame (ki mu je bila 11. 12. 1942 iz paketa ukradena), čebula itd. Ko je bil pra-nečak Polde, ki je skrbel za med, odpeljan v Šlezijo, ga je skrbelo, kaj bo z medom (21. 9. 1944). Takoj nato ga je dobil 16 kg. Regen pa je z Dunaja pošiljal domov v zameno seveda denar za nakupovanje, pa razne stvari, ki se doma niso dobile, kakor „cvirn, šivanke, špago, doze, svaljičice itd." in sicer po posredništvu „gospe Beti Homan, Laak a/d. Zeier, Glavni trg, pekarija" (31. 1. 1944).
Razumljivo, da je bil do solz vesel, kakor piše Marica Golob, ko sta ga prišla obiskat na Dunaj „z dvema kovčkoma" pranečaka Marica in Jože. Regen je zabeležil ta obisk: „Ankommen Wien 27 Dez." Nato tudi kaj jima je razkazal: „28. dec. Narodni muzej, 29. univerzo, Donavo, Rie-senrad v Pratru... 30. 12. sta „abgereist" z dvema praznima kovčkoma, eden v drugem... 1. 1. 1943 sta mu pisala in 2. 1. odposlala sporočilo iz Loke, da sta srečno prišla domov in 4. 1. je imel to potrdilo Regen v rokah.
In tu moram na podlagi teh dokumentov Regnovega Opravilnika popraviti pripovedovanje Marice in Jožeta, da sta na SUvestrovo opolnoči navijala stričevo čudežno uro. Po Regnu sta jo navijala 29. decembra 1942. — Spomini varajo. Regen pa je bil pedant, natančen in urejen, kar se razodeva na primer v tejle opombi ob nekem pismu Jožeta njemu (20. 1. 1932) : „Jože je nekaj načečkal. Ne berem, berem le pismo v čedni in spodobni obliki..." Prepričan sem, da je bil Regen reden v vseh stvareh.
Naj tu pripomnim, da so mu tudi drugi priia+elji pošiljali hrano zdoma, tako največ Hugo Turk, pa prof. Malnar (olje), Božo Račič, ki ga je osebno obiskal, in potem pomagal preko jugoslovansega atašeja Samca na Dunaju (4. 9. 1940); tudi Milan Vidmar je pri svojem obisku pri-
nesel „pošiljki od Turka in Nadraha" (11. 11. 1940).
Zadnja leta je bil precej odrezan od dogajanja doma, kajti parkrat je npr. prosil Hugona Turka, naj mu poroča o dogodkih samo po dopisnici, ne v pismih, ki jih cenzura odpira (16. 4. 1938, 30. 8, 1939). Slovenec ni več prihajal. Njegova glavna skrb odslej je bila — prehrana. Obisk dr. Bajca in A. Novaka je sprejel kot „revizijo murnov, če jih sploh imam" (23. 1. 1944). Kakor je rekel pranečako-ma, ni mogel več iti v svoj laboratorij... Od atentata na Hitlerja naprej zabeležuje s preciznostjo zračne napade in njih dol gost do sekunde... ter zraven pripisuje • „1. XI. u. 2. XI. 1944 121 Tote... nov. 257 Tote... 437 Tote... 15. in 21. jan. 1945 _ 694 Tote..." itd., itd.
Pretrgala se je tudi zveza z Regnovo družino na Trati. 9. 3. 1945 je pisala Francka zadnjič zdoma. In potem ni imel poročila o njeni družini do 4. oktobra 1945. Tedaj je dobil poročilo iz Lienza, napisano že 3. julija, od Francke, da so tam v Slo-wenischer Fliichtlingslager Barake 34. . . ter da je doma ostala samo Micka. Istega dne je napisal tudi o sebi: „Pred kratkim silno bolan, sedaj zopet na nogah. Moja gospodinja umrla. Za njen grob nihče ne ve. Sam pri ljudeh, da mi postrežejo. Moje stanovanje po bombah poškodovano. Naša prehrana pičla..." (4. 10. 1945).
Med tem je dobil spet zvezo s H. Turkom in domom, od koder sta se mu oglasila Micka in pranečak Polde, vrnjen iz Nemčije. Bil je v zvezi s svojimi v Lienzu in z veseljem je zabeležil poroko pranečaka Jožeta v Rimu 30. 5. 1946.
Preden je odšla Regnova družina iz taborišč v Argentino, ji je 23. 7. 1946 še potožil „Sicer sem še na nogah, moje zdravje pa je nič kaj prida in starost — 78 let —- se je začela oglašati. Tudi nišam sedaj več dobre penzije, ampak je tako skrčena, da komaj izhajam. Odkar je gospodinja umrla, sem popolnoma zapuščen..." 11. jan. 1947 ji je še pisal: „Srečne, zdrave, vesele in zadovoljne praznike in blagoslovljeno milosti polno novo leto."
S tem dnem se konča Opravilnik, in 27. 6. njegovo življenje.
Tako sem samo nakazal pogled v slovenski del, kaj se da dobiti iz teca Opravilnika v Regnovi zapuščini. Iz tega edinega, ki je ohranjen v emigraciji. Če ic ohranjena druga ostalina prišla v roke
r
Univerze ali Akademije v Ljubljani, kamor je bila namenjena, bo gotovo bolj važna. Tudi ta Opravilnik bo postal večjega pomena, če ga kdo razišče po njegovi nemški strani, kjer bo dobil za to razdobje po 1. 1930 korespondenco morda slavnih svetovnih prirodoslov ev. Toda raziskovalec bo mora biti naravoslovec in znati bo moral poleg nemščine tudi nemško stenografijo in morda še Regnove posebna okrajšave... Zato sem hotel s tem pogledom dodati k njegovi stoletnici le zvezo slovenskega človeka z domovino kot svoj skromni donesek.
4. ŠE NEOBJAVLJENO REGNOVO PISMO
Ob priliki njegove stoletnice se nikjer ni omenilo to, da je bil Ivan Regen tri leta v ljubljanskem semenišču ter da je izstopil zadnje leto pred posvečenjem v duhovnika. V Finžgarjevih spominih Letn mojega potovanja (Celje, 1962) je na str. 58—60 lep sestavek, naslovljen Sostanovalec Janez Regen. Namreč sostanovalec v semenišču. Takole piše:
F. S. Finžgar o Regnu kot ■— semeniščniku
,,Nikakor ne smem prezreti svojega sostanovalce, sedaj svetovno znanega učenj aka-naravoslovca dr. Janeza Regna na Dunaju.
Ko sem prišel v drugi letnik semenišča, sem ob vratih na sporedu poiskal svojo sobico. Zavzel sem se. ko sem bral, da bom stanoval z Janezom Regnom, ki je bil eno leto pred menoj. To je bila nenavadna izjema, ker smo redno stanovali skupaj le bogoslovci istega leta. Ko sem stopil v sobico, je bil Janez Regen že tam. Veselo me je sprejel, a takoj izrazil svoje začudenje: „Tete mrha (tako je po poljansko začel), povej mi, kaj jih je nagnilo, da so naju dejali skupaj? Res ne vem, ali bi radi, da bi te jaz pohujšal, ali pa mislijo, da boš ti mene poboljšal." Oba sva se smejala in se hitro ugnezdila. Ker so bili v slamnicah kar celi snopi s po-vresli vred, sva najprej vsak svojo posteljo razdejala, snela snopom povresla, da naju niso debeli vozli tiščali v rebra, nato slamo zrahljala in si postelje uredila. Janez je imel s seboj citre — diagonalne citre, kar je bila velika redkost. Igral je tako odlično, da je bilo le veselje. Tudi jaz sem imel svoje citre, pa se jih nisem več dotaknil, ko sem slišal igrati Regna. Tudi med študijsko uro je brenkljal, a si je
pod strune podlagal pivnik, da je glas udušil. Kakor sva bila iskrena prijatelja, sva vendar malo govorila. Čas sva dobro izrabljala, vsak po svoje. Ko sva zjutraj prišla iz kapele, je moral vsak teden eden hoditi po zelenko vode. Nato sva brez besede segla vsak po svojem kosu kruha, vzela v roke vsak svoj pipec, privzdignila desno nogo za korak in začela hoditi po sobi gor in dol, prigrizovala kruh in pila vodo brez kozarca. Zlepa nisva spregovorila besede. Za jutranje premišljevanje smo imeli posebne knjige. Regen je sedel ob zaprti knjigi in se pogreznil v popolnoma svoje misli. Ko je nekega dne spiri-tual pogledal v sobo, je opazil Regna ob zaprti knjigi. — „Gospod Regen, pa imate kar zaprto knjigo ob premišljevanju?" — Regen se je mirno ozrl proti vratom in rekel: „Kdor te knjige po prvih letih ne zna iz glave, ni vreden, da je v bogoslovju." Imela sva pa v Ljubljani vsak svojo teto. Te dve sta svoja nečaka lemenatarja ljubili v dejanju in resnici. In vse te dokaze stvarne ljubezni v obliki potic, klobas in drugih prigrizkov sva si bratovsko delila. Tako je potekalo leto v najlepši slogi.
Naslednje leto nisva bila več sostanovalca. Že po prvih dveh tednih se je Janez poslovil iz bogoslovja — nenadno in nepričakovano. Vse prejšnje leto ni zinil o misli, da bi opustil to pot in si izbral drugo. Odšel je na Dunaj; zapustil ga je tudi brat Joža, ki je bil župnik na Voj-skem. Pa je prebil in zmagal. Zelo stvarno sem ga opisal dijakom v Mentorju v črtici — Vzdržal je! Regen je postal učenjak naravoslovec.
Da se je mogel posvetiti znanstvenim raziskavanjem (o kobilicah in murnih), so ga podpirali, kakor mi je sam povedal dunajski prijatelj znanosti. Plačevali so zanj na gimnaziji suplenta in mu prispevali za instrumente in napravo preisko-vališč. Zelo je bil zaslužil, da bi prišel na univerzo. Na Dunaju ali v Ljubljani. Povsod so bili nasprotniki. Na Dunaju menda Izraeliti, v Ljubljani? Vendar se je sam izrazil, da bi mu bilo v Ljubljani nemogoče nadaljevati raziskavanja. Morda res.
Med prvo svetovno vojno je Regen na Dunaju res stradal. Iz Ljubljane ga je podpiral prijatelj Hugo Turk, živino-zdravnik.
Regnova smrt je bila tragična. V njegovi spalnici je nastal ogenj. Kako, ni znano. Regen se je prebudil, ko je bila že postelja v ognju. Zaradi živčnega pretresa je moral v umobolnico, kjer je umrl. 129
Vse svoje dragocene instrumente je zapustil Slovenski akademiji znanosti. Dobila pa ni nič. Vse se je razgubilo!"
Tako Finžgar leta 1962.
Regnovo pismo ob izstopu iz semenišča
Finžgar piše, da je Regna zapustil brat Jože, tedaj že župnik. Jože Peternelj pa je hranil na staromodni gramofonski valj posneto srečanje teh dveh bratov na postaji na Rakeku. Torej sta se pobotala in razumela položaj. Verjetno prav na temelju
_ 1 -

pisma, ki ga je pisal Janez Regen z Dunaja temu svojemu bratu in v katerem je na čudovit način izrazil svojo notranjo borbo za poklic ter obrazložil na tako lep način kot malokdo svojo odločitev za izstop — iz spoštovanja do duhovništva, kakor ga je pojmoval on verjetno vse življenje.
Pismo mi je 19. 4. 1959 izročil Jože Peternelj, našla pa ga je sestra Marica med svojimi stvarmi. Original hrani ona v Lujanu. Podajamo prvo stran v faksi-milu, nadaljevanje ponatiskujemo.

)
Z- 9.i ti,
$
> '	/>	■	0	„ s
y_^ ' a vt	, cr-o >> V^-a-^v	X.
fŽ ctt /ej-Ou J^TA, KM^i/^c« rf/ e-S
k
!/
časih
ko * * ^ fe(j	isava? ^
mojih prednikov in svoji sodbi — do srede nisem prišel?!
Vnel se je v meni hud boj, boj kakršnega je okusil malokedo. Na jedni strani: prišel sem v semenišče iz dobrega namena, izprevidel, da je v duševnem oziru tu za-me prav, veselje do poučevanja v šoli; na drugi strani pa: nič posebnega veselja do bogoslovnih ved, nič zmožnosti za ta vzvišen stan, sodba prednikov, ki so to že zgodaj spoznali. — Ne — ne naprej! Ne radi Kristusa, da ne bi postal kedaj njegov Judež! Ne radi cerkve, da ne bi imela slabega, nič vrednega delavca v vinogradu Gospodovem! Ne radi matere, da ne bi bila mati nesrečnega duhovnika! Ne radi bratov, da ne bi bila brata nezadovoljnega svečenika! Ne radi da ne bi bil proklet na veke! Na radi družili, da ne bi se pohujšali!
Dovolj tedaj! Drugam! — —
Pa zakaj ne prej, ali precej, če si videl, da nisi za ta stan? Izgubljena so tri leta! ■— Menil sem uže včasih, da bi bilo bolje; a zazdelo se mi je zopet, da sem poklican. In p. Loinger je rekel enkrat: „Če pa je kedo, ki morebiti misli, da ni poklican, naj ne gre precej drugam, temveč naj čaka, čaka do zadnjega!" — Po tem sem se i jaz ravnal. — Res, pozno je bilo sedaj, a prepozno ne! — In ta tri leta niso izgubljena! človek se utrdi, dobi vravi značaj, resno mišljenje: — in tega je treba onemu, ki gre daleč na tuje!!
Kaj pa bodo vendar rekli ljudje? — -mi je šumelo po glavi. —
A vest me je vprašala: Kaj pa poreče Bog?!
Sklenjeno — storjeno!
Oglasil sem se najprej pri gospodu vodji in se mu popolnoma razodel, tako, kakor Tebi samemu. Svetoval mi ni ne na to ne na ono stran, rekel mi je, naj ravnam po svoji vesti; tu pa je uže bilo sklenjeno: drugam! —
Podvodja Bohinec mi je govoril drugače in uže sem mislil da morebiti nimam prav in se motim, — iz tega poslednjega boja pa me reši gospod spiritual. Ko sem mu povedal, da ne čutim jaz v sebi onega veselja in onih zmožnostij do duhovskeca stanu, kakor bi jih moral imeti po mojih mislih in mojem prepričanju noreč duhovnik, duhovnik secundum cor Dei, odgovoril mi je: „Komu je Bog dal poklic, temu je dal i veselje!"
Sedaj bila mi je stvar jasna, kakor beli dan:
Proč, tu ni več mesta za-me! — Trda beseda, a jaz se je nisem vstrašil! — Poslovil sem se pri vodstvu in tovariših in odšel mej tuje ljudi, v tuje mesto. Bil pa je takrat zadnji čas za vpisavanje na Dunajsko univerzo. K sreči sem imel toliko denarja skupaj, da je bilo za prvo silo za naprej pa — rekel sem — bodo skrbeli za-me Bog in dobri ljudje. Nisem se molil! Tu živim sedaj skromno, v borbi za vsakdanji kruh, a vendar zadovoljno.
Vpisal sem se na filozofično fakulteto in sicer za naravoslovje, kot glavni predmet, matematiko in fiziko za nižjo gimnazijo, kot stranski predmet. Saj veš, da so me te stvari najbolj veselile.
Poslušat pa hodim 20 ur na teden in sicer
Experimental-Phisik, I. Theil. Algemeine Mineralogie Anatomie und Phisiologie der Pflan-zen,
Einleitung in die wergleichende Bio-logie der Thiere, nebst systematischer Uebersicht der ivichtigsten Thiergruppen, vsak predmet po petkrat na teden. Zjutraj imamo ure od 10-12, popoludne pa od Jf-6. Sabota in nedelja sta prosti.
Tako je tedaj z menoj, predragi brat.' Slišal boš morebiti mnogo bajk, a vedi, da sem Tebi razodel vse jaz sam, po svoji vesti, natanjko kakor se bodem odgovarjal pred sodnim stolom božjim! — Če bom pa nesrečen, naj bodem! Raje sem stokrat — nesrečen lajik, kakor enkrat — nesrečen duhovnik!
Vsakemu je prosto, da me sodi, a obsoditi me nima pravice nikedo, niti moja
lastna mati!--
Osodepoln bil je ta korak, a storjen je sedaj! Popraviti se ne da! ■—
Nisem ga storil radi tega, češ, da bi v izobilju živel, — saj sem se vrgel v bedo in pomanjkanje, v borbo za obstanek, —- medtem, ko bi bil drugače v enem letu pri lastnem kruhu, storil sem ga edino radi tega, ker sem spoznal, da cilj, katerega sem si postavil, je za-me previsok, pre-vzvišen. Kolikor višji pa je stan, toliko pogubnejši je vadeč! In gorje mu, kedor se sili v svetišče Gosvodovo! — ■—
Ljudje govorili bodo vsak po svoje, toda :
„Kedo mej ljudmi ve, kaj je v človeku, kakor duh človekov, ki je v njem?!'
Prosim in željivo pričakujem Tvojega odgovora.
Najsrečnejši pozdrav Tebi in materi od	Tvojega	hvaležnega
brata Ivana
Naslov:
Johan Regen, Stud. Philosophia \Wien, VIII., Landongasse N° Parterre, Thiir 4.
Ne da bi pisal znanstveno razpravo o naravoslovcu Regnu, sem s temi novimi dokumenti hotel samo dopolniti z gradivom, ki se nahaja tu v emigraciji, njegovo človeško podobo velikega znanstvenika
in Slovenca, ki — dasi v tujem svetu in ves zaposlen s svojim poklicem ■— ni pozabil na domovino, kajti „duh v njem kot človeku" je bil slovenski.
NEKAJ ZABELEŽK V „OPRAVILNIKU":

Imenovanje za dopisnega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti
u«, . .■"i--- ti«	•: -

Zabeležbe smrti dr. Antona Korošca


.	Vfr*/:
-i j '


- v.
• ' i'
• •...

Začetek napada na Jugoslavijo
...........	< .	I f . . « i . t	..'
'V'-- - ■ Ss
'.M, . - '.,

" * ' * * • < ' —' -
X' >•* -liv• i „.,'->' ?——-V<
. . ... ••• • ... . • ... t '■'•'
tw*
Prihod Regnovih kot beguncev v Lienz
ko munishcna prevratnost v laHnski ameriki
PAVEL FAJDIGA
kastrokomunishčna revolucionarna taktika
Na prvi pogled bi kazalo, da je danes v svetovnem komunističnem gibanju veliko različnih tokov in smeri, toda če seže-mo globje, ugotovimo, da je mogoče smatrati za sodobne tokove komunizma le štiri tovrstne —izme: klasični moskovski komunizem, Titov komunizem, Maocetun-gov in Castrov komunizem.
Samo ti štirje se namreč razlikujejo med seboj po originalni bodisi ideološko-teoretični bodisi praktično-taktični zamisli.
Klasična teza sovjetskega komunizma je: Moskva in sovjetska partija sta središče svetovnega komunizma.
Titovemu komunizmu pripisujejo zamisel tkim. delavskega samoupravljanja..
Maocetung je zamenjal marksistično-leninistično načelo o diktaturi proletaria-ta z načelom kmečke diktature. Mao je zavrgel nujnost predhodne industrializacije države in posledičnega sproletarizira ■ nja prebivalstva.
Castro je zavrgel oboje: delavski in kmečki proletariat in upeljal dogmo o gverilski eliti, ki niti ni nujno, da bi bila pred prevzemom oblasti marksistična.
Togliattijev policentrizem je sicer nova zamisel organizacije svetovnega komunizma, toda ni v opreki z marksistično-leninističnimi dogmami, temveč le s Stalinovo monocentrično organizacijo svetovnega komunizma.
Za razumevanje komunističnih gibanj, zlasti v gverilski obliki v latinski Ameriki in njihov nadaljnji razvoj, je potrebno, da preučimo ideološki razvoj predvsem Castrove zvrsti komunizma. Gverilstvo v latinski Ameriki je namreč najtesneje povezano z dogajanji v Havani na Kubi.
Kakor je vedno težko definirati sleherni —izem, ker je navadno skupek kopice idej posameznika ali skupine ljudi, nagrmadenih v več letih ali desetletjih, tako je še težje definirati kastroizem,kajti Ca-strova ideologija se je od začetka njegove politične kariere do danes spremenila tako, kakor zlepa ne katera druga ideologija te vrste.
Kastroizem kot ideologija se je dejan sko razvil šele po Castrovi zmagi nad diktatorjem Batisto na Kubi. Viri te ideologije so Castrovi govori, izjave njegovih sodelavcev, Havanska deklaracija, filozofija argentinskega komunista Che Gueva-re, filozofija francoskega komunista Re-gis Debraya ter resolucije konference La-tinsko-ameriške organizacije ljudske solidarnosti iz leta 1967.
Dejansko bi mogli reči, da je kastroizem prevod marksizma-leninizma v latin-sko-ameriško španščino, ki pa je zelo daleč od originala. Svoje korenine ima v kubanski izkušnji, kakor so jo doživeli in jo tolmačijo Castro in njegovi sodelavci.
V nasprotju z drugimi oblikami originalne komunistične doktrine -— trockizma, stalinizma, maoizma, titoizma in modernega tkim. komunističnega revizionizma — katroizem ni zrasel iz notranjega razvoja svetovnega komunističnega gibanja, kakor je bilo v originalu organizirano v Komin-terni. Je, lahko rečemo, „obrobna ideologija", ki je v procesu neprestane menjave.
Filozoijo kastroističnega gverilstva je mogoče zreducirati na tri taktične značilnosti. O dveh je pisal že Che Guevara v svoji prvi izdaji knjižice „Gverilska vojna" leta 1959 in sicer:
1) Ni vedno treba čakati, da bi se razvili vsi pogoji za revolucijo; gverilsko središče jih prav lahko samo ustvari. 133
2) V nerazviti Ameriki mora biti podeželje glavno področje oboroženega boja.
Tretjo značilnost pa je mogoče označiti takole: Gverilsko središče je jedro revolucionarne partije, prava avantgarda protiimperialistične in zato že socialistične revolucije.
Vsebina teh značilnosti nasprotuje strateškim konceptom klasičnega marksizma-leninizma in ima zanj težke posledice.
Klasični marksizem-leninizem trdi, da je za vstajo in oborožen boj nujno potrebno najprej objektivno revolucionarno stanje, nakar se iz njega šele lahko razvije, kot zadnja stopnja boja za oblast, oborožena vstaja.
Kastroizem pa trdi, da je oborožen boj prva stopnja revolucije, katera bo šele ustvarila objektivno revolucionarno stanje.
Po klasičnem marksizmu-leninizmu je oborožen boj v svojem bistvu množični boj.
Za katroizem pa ga začne in utrdi majhna skupina gverilskih bojevnikov, ki se postopoma razširi v ljudsko revolucionarno vojsko.
Guevara je najprej trdil, da je možno tak boj voditi samo proti pravi diktaturi. To stališče sta Castro in Guevara opustila od leta 1962 naprej. Svoje mišljenje sta prav lahko spremenila s pravilnim tolmačenjem klasične marksistične definicije slehernega režima v večrazredni družbi : režim, če ni komunističen, je diktatura vladajočega razreda, tudi če je ta „dik-tatura zavita v plašč demokratskih ustanov." Zato je Che Guevara v svoji drugi izdaji knjižice „GveriIska vojna" leta 1963 zapisal: »Demokratski režim skuša vedno ohranjevati oblast na način in v okoliščinah, v katerih naj ne bi bilo mogoče opravičiti uporabe nasilja na veliko; zato je treba izvajati najprej sporadične teroristične napade, jih širiti in množiti, tako da je demokratski režim prisiljen seči po obrambnih sredstvih. Ta morajo za ohranitev reda biti nasilna in s tem je režim že zašel v položaj, da izgleda kot prava, nasilna diktatura reakcionarnega razreda, proti kateri sta oborožena vstaja in boj nujna."
Kastroizem je proglasil v latinski Ameriki podeželje za glavno poprišče oboroženega boja, toda ne zato, ker bi bilo kmečko prebivalstvo vsled svoje revščine revolucionarno razpoloženo. Iz dnevnika Che Guevare vemo, da se je kmečko prebivalstvo v Boliviji izogibalo sodelovanju 134 z njegovimi gverilci in je bil prav bolivij-
ski kmet tisti, ki je izdal gverilsko skupino. Che Guevara je zapisal: „Kmet je dejansko buržuj, ker hoče imeti lastno zemljo in obogateti s prodajo svojih pridelkov. Če gverila mobilizira kmete, to dela izključno v korist socialistične revolucije, ki pa je kmet noče."
Gverilski boj ni boj kmečkih množic, ni boj, ki naj bi rasel iz kmečkih vrst in ki naj bi ga oni vodili, ker kmet hoče varovati le samega sebe in ščititi svoje interese. Gverilska skupina mora biti »uvožena od zunaj", prav tako, kakor Leninova boljševiška partija ni zrasla iz delavcev, temveč se je smatrala za avantgardo, ki naj prečisti razredno zavest množic, premosti gospodarske in sindikalne ideje delavstva, propagira revolucionarne ideje med njimi in jih končno popelje v revolucijo.
Gverila se bori za protiimperialistično in socialistično revolucijo in ne za potrebe kmečkega prebivalstva.
Še natančneje je ta načela kastroizma opisal francoski komunist Regis Debray v svoji knjižici »Revolucija v revoluciji?" kjer med drugim pravi, da je »gverila elitna in ne masovna organizacija; ni defenzivna, temveč ofenzivna; je gibljiva bojna skupina, ki se bori za protiimperialistično in socialistično revolucijo."
Kastroizem je izbral za svoje bojne področje podeželje, ne zaradi revnega kmečkega prebivalstva, temveč vsled prikladnih geografskih razmer in okoliščin, kajti lažje je začeti oborožen boj v gorovju in gozdovih, daleč proč od mestnih središč, ki so zavarovana s policijo in vojsko.
Za vodstvo oboroženega boja na deželi pa kastroizem potrebuje intelektualcev, ki jih nabira iz vseh družbenih slojev.
Tu spet naletimo na temeljne dogmatske razlike med kastroizmom in klasičnim marksizmom-leninizmom.
Za klasičnega marsista-leninista je delavski proletariat tisti —■ in še posebej mestni proletariat — ki naj vodi revolucionarni boj. Intelektualec tkim. srednjega sloja je samo njegov zaveznik.
7a kas^roista pa je ravno obratno res: intelektualci so pravi vodje protiimperialistične -— in zato socialistične — revolucije, medtem ko je delavstvo, zlas+i mestno delavstvo treba zadrževati ob s+rani. Kastroizem dvomi, da bi mogli delavci v latinski Ameriki, ki imajo višjo življenjsko raven kakor kmečko prebivalstvo, postati revolucionarji, takšni revolucionarji,
kakor more postati brezrazredna elita, preizkušena v gverilskem boju, iz intelektualcev srednjega sloja.
Ni pa vsak teren prikladen za gverilo te vrste. Tako je Castro sam izključil npr. Urugvaj: „Ta dežela nima geografskih pogojev za oborožen boj. Ni gora, ni pragozdov. Gverile ni mogoče razviti, če hočete začeti gverilski boj, to lahko storite blizu vaše države, v Boliviji," je dobesedno izjavil urugvajskemu časnikarju Carlosu Mafia Gutierrezu, kakor je ta poročal 18. avgusta 1968 v montevidejskem listu „Marcha".
Nadaljna značilnost kastroizma, ki ga loči od klasičnega komunizma, je naslednja:
Središčna postavka klasičnega marksiz-ma-leninizma je partija. Ta je gibalo in voditeljica revolucije, ki od zunaj vnaša prave marksistične ideje v ljudske množice. Ta partija „jakobincev, nerazvezljivo združenih s proletarskimi množicami," kakor je leta 1903 zapisal Lenin, ima svoje jedro v poklicnih revolucionarjih. Partija je varuhinja marksizma-leninizma, v svojem bistvu industrijsko-meščanska in zgrajena po načelih demokratičnega centralizma. Samo sebe smatra za avantgardo pro-letariata, ki vodi, vzgaja, organizira delavski razred v revolucionarnem boju.
Kastroizem prevzema koncept elite iz le-ninizma, toda nadomesti industrijsko-me-ščansko partijo z gverilsko skupino v gorah. Pretrga zvezo med avantgardo in proletariatom, kakor tudi zvezo med njo in teoretičnim marksizmom. Gverilska skupina je oboje: politična in vojaška organizacija, ki je ni mogoče voditi iz mesta niti ne podrediti v mestu se nahajajoči partijski centrali. Ta gverilska skupina tudi ni sestavljena iz marksistov, temveč iz ljudi, katerih revolucionarna legitimacija ni njihova ideologija, temveč aktivno sodelovanje v gverilskem boju. Tudi ni važen njihov družbeni položaj.
Regis Debray je zapisal: „Gore spreminjajo buržuje in kmete v proletarce, medtem ko mesto celo iz proletarca napravi buržuja."
Vsled zgornjih idej o elitnem gverilskem boju, v katerem ni nujno potrebno, da bi komunistična partija kot taka igrala vodilno ali sploh kakšno pomembno vlogo, je kastroizem zadal hud udarec klasičnemu latinsko-ameriškemu in sploh svetovnemu komunizmu.
Najbolj negativni učinek je kastroizem
imel doslej na latinsko-ameriške komunistične partije, pa naj so naklanjene Moskvi ali Pekingu.
Najznačilnejša posledica Castrove zmage na Kubi je bil razmah številnih revolucionarnih gibanj po vsej latinski Ameriki v prvih letih po 1960. Ta gibanja, ki vsa niso bila niti komunistično pobarvana, so se množila iz študentskih aktivistov, nezadovoljnežev iz raznih buržujskih refor-mističnih strank, trockistov, sindikalnih borcev v nekaterih državah, kakor npr. v Boliviji, iz tkim. katoliške levice v Peruju, peronistične levice v Argentini in socialistične levice v Čilu. Vsi ti nastajajoči „frentes" in „movimientos" so se stikali v neizmernem občudovanju kubanskega primera, poudarjanju .,revolucionarnega voluntarizma", »strateškem sovraštvu" do Združenih držav Severne Amerike, obsojanju domačih »oligarhij", vojaških junt in »zastarelih" strank in, kar je bilo najbolj značilno, v nezaupanju do starih komunističnih partij, ki se je po raketni krizi med Moskvo in Washingtonom leta 1962 razširilo tudi na Sovjetsko zvezo, katero so obdolžili prilagoditve Washing-tonu in branitve svojih lastnih državnih interesov, nred koristmi kontinentalne revolucije. Kakor so se stare komunistične partije ozirale v Moskvo, nezadovoljni komunisti pa gledali v Peking, tako so se nove sile zazrle v Havano.
Ta razvoj je vplival tudi na izvename-riški prostor. Porast Kube kot kontinentalnega revolucionarnega središča, ki mobilizira različne revolucionarne sile, je pomenil posreden napad na leninistični koncept »svetovne partije", koncept, ki je sicer že močno oslabel, ki pa je bil kljub temu že skoro pet desetletij v nekem smislu le boi za aplikacijo tega načela, ki ga priznavata obe strani. Toda kastroistična Kuba je, najprej s svojim obstojem in pozneje s svojimi akcijami, v temelju zamajala to dogmo.
Porast kastroističnih organizacij je tudi pomenil neposredno grožnjo uradnim latinsko-ameriškim komunističnim partijam. Pod;rale so staro partijsko pravilo o njihovi vlogi revolucionarne avantgarde, zanikavale pravico posameznim partijam določati revolucionarne načrte v skladu s krajevnimi pogoji, nastopale proti oportu-nističnim povezavam komunističnih partij z buržujskimi strankami itd.
Svojo vodilno vlogo nad latinsko-ame-riškimi revolucionarnimi gibanji je Cas- 135
tro postavil na trden temelj na Tri-kon-tinentalni konferenci v Havani januarja 1966 .
Ta konferenca, ki je bila dejansko rezultat dolgega boja med Kitajci in sov-jeti v Organizaciji afro-azijske ljudske solidarnosti, je dala Castru nove institucionalne temelje za njegovo latinsko-ameriško politiko. Prvikrat so se takrat zbrale v Havani nove kastroistične organizcaije iz latinske Amerike na konferenco, od katere so bile izključene ne samo pro-kitaj-ske skupine, temveč tudi nekatere uradne latinsko-ameriške komunistične partije. Havana je postala središče novega tri-kontinentalnega revolucionarnega tajništva, namesto Kaira, ki so ga prvotno predlagali Sovjeti. Prav tako je Havana postala sedež nove Organizacije za latinsko-ameriško ljudsko solidarnost, ki ima v pravilih podpiranje „narodno osvobodilnih gibanj po vsem kontinentu." Poleg tega je Havana postala sedež novega zveznega odbora za pomoč narodnoosvobodilnim gibanjem po vsem svetu ter pol leta pozneje, avgusta 1966, središče Kontinentalne organizacije latinsko-ameriških študentov.
Na „Prvi latinsko-ameriški konferenci ljudske solidarnosti" avgusta 1967 v Havani je bila izdana Regis Debrayeva knjižica „Revolucija v revoluciji?" Konferenca sama je bila naperjena proti uradnim komunističnim partijam ter nekatere nanjo sploh niso bile povabljene ali pa same niso prišle, kakor npr. komunistične partije Venezuele, Brazila, Argentine in Ekvadorja. V končni resoluciji Castro kritizira ,,gotove socialistične dežele", ki dajejo kredite in tehnično pomoč „latinsko-ameriškim buržujskim režimom." Kritika je bila naperjena proti Moskvi, ki je prav takrat začela svojo novo diplomatsko in ekonomsko ofenzivo na južno-ameriškem kontinentu.
Toda kljub grožnjam o „novih Viet-namih" v latinski Ameriki, ki so bile priljubljeno geslo Che Guevare, Castro-vega „prvega gverilca", gverilske akcije niso uspevale tako, kakor so si jih zami-
šljali v Havani. Prvotne gverilske akcije v Peruju, Argentini in Boliviji so bile povsem zadušene, v Gvatemali, Venezueli in Kolumbiji se niso mogle razširiti. Castrova politika je dejansko bolj škodila starim latinsko-ameriškim partijam, kakor pa nekomunističnim režimom na južnoameriškem kontinentu.
Poleg tega je Castro prišel vsled svoje bojne politike v konflikt tudi s Sovjetsko zvezo, od katere ostaja gospodarsko in vojaško odvisen. Medtem ko je Castro zagovarjal revolucionaren boj v latinski Ameriki, pa se je Moskva podala na pot političnega in gospodarskega vpliva na južnoameriškem kontinentu, ker ta ne predstavlja direktne grožnje severnoameriški hegemoniji na zahodni polobli. Moskva nima namena izzvati direktnega vojaškega spopada z ZDA na zahodni polobli.
Castro je v minulem desetletju igral svojo „mesijansko vlogo" kot vodja latinsko-ameriške revolucije. Njegova vizija o dnevu, ko se bodo „Andi spremenili v latinsko-ameriško Sierro Maestro" z revolucionarnim ognjem gverilskih skupin, pa je doslej ohranila le retoričen značaj in je daleč od stvarnosti.
Bibliografija:
Draper, Theodore — „Castroism, Theory and Practice." New York: Frederick A. Praeger, Publishers, 1965.
Debray, Regis — „Revolution within the revolution?" U.S. Dept. of Commerce, J.P.R.S., Translations on Cuba No. 567, 20. 3. 1967.
Dinerstein, H. S. — „Soviet policy in La-tin America", The American Science Review, Matison, Wis., No. 1, 1967.
Suarez, A. — „Cuba: Castroism and Co-munism," 1959—1966, Cambridge, Mass., 1967.
Yellon, R. — „The winds of change", Min-zan, London, No. 2, 1967.
tone mizerit
smer in strategija mestne gverile
8. oktobra 1967 se je na področju Turo v Boliviji izvršil spopad med rednimi vojaškimi oddelki in ostankom revolucionarne skupine, ki jo je vodil argentinsko-kubanski prevratnik, ideolog, praktik in sanjač, dr. Ernesto "Che" Guevara. On, ki je nasvetoval in pospeševal vzpostavitev "enega, dveh,... neštetih Vietnamov v latinski Ameriki", je tragično proslul na terenu in, kot posledica tega, je zapadla veljavnosti tudi njegova revolucionarna teorija. S smrtjo Guevare je podeželska gverila, kot edina nositeljica „socialne" revolucije, za vedno padla v pozabo.
Po letu 1967 so sicer še vedno delovale prevratne skupine po klasičnem slogu gverile in obstajajo še danes, a je njihov uspeh ne le dvomljiv, temveč sploh obsojen na pogubo. V Boliviji je levičarska vlada generala Torresa, kljub temu da je v januarju 1971 osvobodila Francoza Re-gis Debraya in Argentinca Bustosa (oba iz Guevarove skupine), krvavo zatrla še zadnje ostanke podeželskih gverilcev. V Venezueli pa sta politika krščansko demokratskega predsednika Caldere (amnestija vsem, ki se prostovoljno vrnejo iz gverile) in odteg pomoči, ki jo je dotlej nudil Castro v orožju in opremi, odločilno oslabila najmočnejšo latinskoameriško revolucionarno skupino.
Revolucija v revoluciji
Gornji naslov, povzet po Debrayevi knjigi, ima polno veljavo in svojevrsten pomen. Debrayeva knjiga je izšla ob priliki prvega zasedanja OLAS-a, Latinsko-ameriške organizacije solidarnosti (o kateri piše že prejšnji del te študije). Paradoksno je prav na tem zborovanju, ko so Guevara slavili kot „prvega gverilca", mogoče zaslediti začetke temu, kar se danes splošno pozna kot „mestna gverila", ki je nadomestila ponesrečeno strategijo, katero je zamislil ,,Che".
Na to konferenco, ki je logično bila v Havani, je (proti volji domače komunistične partije) prišel tudi brazilski komunistični vodja Carlos Marighella. Ta 54-let-ni prevratnik, ki je bil za časa legalnosti
KP v Braziliji komunistični poslanec, je že precej pred letom 1967 izstopil iz partijskih vrst in začel lastno, bolj radikalno pot „osvoboditve".
Marighella je iz Havane v septembru 1967 pisal pismo bivšemu admiralu Ar-goa-u, kjer definira svojo taktiko revolucije takole:
„Mi, Brazilci, moramo združiti naše sile, da se lahko vržemo v gverilsko vojno. Združiti se moramo v oboroženem jedru, ki naj temelji na povezavi delavcev in kmetov, v boju, kateremu se morajo pridružiti bojevite študentovske skupine, intelektualci, mladina, brazilske žene, javni funkcionarji ter revolucionarni vojaki zunaj in znotraj oboroženih sil.
Prišel je trenutek zbiranja sredstev; da kupimo in ugrabimo orožje, da ga sami izdelujemo; trenutek izbire in priprave bojevnikov, priprave zdravnikov in bolničarjev, nabirka zdravil, obleke, obutve in hrane. Pripraviti moramo zaslombo gverili."
V teh vrstah je kratek, a popoln načrt organiziranja zaledja mestne gverile. Marighella sam jo je po svojem povratku organiziral v Braziliji in bil prvi, ki je začel hoditi po novi poti revolucije v latinski Ameriki. Že na zasedanju OLAS-a se ni strinjal s Castrovimi direktivami, zavračal tedanji način strategije in se dejansko uprl moskovski in havanski kontroli. V revoluciji je izvedel taktično in ideološko revolucijo. Postal je začetnik nove metode in je danes po vsem kontinentu priznan kot glavni ideolog, a še bolj kot glavni strateg nove revolucionarne poti. Vse delovanje neštetih prevratnih gibanj v latinski Ameriki (če upoštevamo le najvažnejše, jih je v Argentini 5, v Urugvaju 3, v Braziliji vsaj 6, v Gvatemali 3, itd.) sloni na načrtih, ki jih je v teku dveh let pripravil in na terenu poizkusil Marighella.
Kot je bilo zasedanje OLAS-a pričetek nove revolucionarne poti, tako je kažipot uspešnega prevrata postavil sestanek revolucionarnih gibanj vse latinske Amerike v Canelones, Urugvaj. Tam so združeno sklenili slediti direktivam, ki jih jo 137
izdal Marighella v svojem dokumentu leta 1968. Vendar Marighella tega „slavnega trenutka" ni dočakal. V spopadu z varnostnimi organi je padel na ulicah mesta Sao Paulo v novembru 1969.
Brez Boga in brez barve
Zasedanje revolucionarnih gibanj, napovedano najprej za mesec marec 19'70 v Cochabamba, Bolivija, se je končno izvršilo aprila istega leta v Canelones. Tam so se sestali predstavniki dvanajstih najvažnejših skupin mestne gverile, med njimi Tupamaros iz Urugvaja, FAP in Montoneros iz Argentine, MIR iz Čila ELN iz Bolivije, Koordinacijski svet iz Brazilije in drugi. V debatah, ki so potekale več dni, so potrdili najprej Mari-ghellov manifest glede neodvisnosti nacionalnih revolucionarnih gibanj. Prevratne skupine so torej tako ideološko kot taktično neodvisne druga od druge, zlasti pa se jim nikakor ni treba pokoravati direktivam od zunaj, pa naj prihajajo iz Havane, Moskve ali Pekinga. „Kitajska revolucionarna vojna nikakor ne sme biti vzor latinskoameriškim osvobodilnim gibanjem: časovne in geografske okoliščine tega ne dovoljujejo," pravi Abraham Gui-Uen v svoji knjigi ..Strategija mestne gverile". Tega so se zavedali tudi v Canelones in se gotovo spomnili tudi Castrovih sanj, da bi ..spremenil Ande v ameriško Sierra Leona", to je, da bi se komunistična revolucija izvedla po castrokubanskem vzorcu, šli pa so še nekoliko dalje in sicer v smeri, ki jo je zarisal že Che Gue-vara: ideološka usmeritev posameznih skupin v dobi revolucije nI važna. Ideološke diskusije naj se pustijo za poznejši čas, za potem, ko bo revolucija že uspela. Po tem načelu imajo prostora v novi gverili praktično vsi, ki je v njihovem interesu zrušiti obstoječi red v državi in to prav od skrajne levice pa do ultradesničar-skih skupin.
Posebej važna pa je naslednja točka (deloma je povezana z ideološko mnogo-barvnostjo), po kateri naj se v vsaki državi, pa tudi na mednarodni ravni, ustanovi koordinacijski odbor, ki naj povezuje prevratno delo posameznih skupin. V Canelones so na mednarodni ravni ustanovli FARAL (Frente Armado Revolucionario de America Latina — Oborožena revolucionarna fronta latinske Amerike), ki nai povezuje revolucionarne akcije celotnega kontinenta, zlasti kar tiče skupnih na-
stopov. Ta ukrep so podvzeli zlasti zato, da se prepreči anarhizem, ki bi nastal za-iadi uvedbe ..nacionalne neodvisnosti" revolucionarnih gibanj. Isto so nasvetova-H tudi na državni ravni, a z različnimi rezultati. Urugvajski Tupamaros in pa organizacija FARO, kateri loči že dolgoletna polemika, ki ima ideološko bazo, nikakor ne nameravata podvzemati skupnih akcij ali sploh imeti kakih posebnih stikov. Nasprotno pa so na ustanovitev narodnega koordinacijskega sveta pristale skoro vse večje argentinske skupine. Brazilci so pa itak že pod Marighellom prišli do take nadskupinske organizacije.
Ko je tako dokončno uspela teorija brazilskih revolucionarjev in se načela, ki jih je podal Marighella, jemljejo kot podlaga za izvedbo revolucije, doživljamo nov paradoks prevratnih gibanj v latinski Ameriki. Ideja komunistične revol cije (v bistvu in osnovi ostane kljub mnogobar-vnosti gibanje komunistično, ali vsaj ga vodijo komunisti, razen v izjemnih primerih kot je Argentina, kjer še vedno pred-njačijo peronisti), ki je vsi Castrovi napori niso mogli privesti na zmagovito pot, dobi videz za uspeh šele takrat, ko ptetrga taktično s Castrom, ko iz Kube ne dobiva več neštetih pošiljk orožja, to je, ko se osamosvoji in brez zunanjega vodstva stopi na novo, lastno pot, ki mu je komunistične Meke niso začrtale.
Kovači smo in naša sila...
„Mestni gverilec je nespravljiv sovražnik vlade in sistematično povzroča škodo oblastem in ljudem, ki dominirajo deželo. Najvažnejše delo mestnega gverilca je zamotiti, obrabljati in demorali-zirati vojaštvo, poleg napadov in ropa na lastnine severnoamerikancev, tujih podjetij in veleburžuazije. Biti danes ropar in terorist je plemenito za vsakega poštenega moža, ker pomeni prav najbolj vreden položaj za revolucionarja, ki se bojuje z orožjem v roki."
Gornji odstavek je vzet dobesedno iz Marighellove knjige „Mini priročnik mestne gverile". Kot se vidi, ni govora o kaki ideološki podlagi. Revolucionarju ni treba brati Marksa ali Lenina. Važna in odločilna točka je sovraštvo do vlade in do Severnoamerikancev (ki jih istovetijo z imperializmom), pripravljenost na „rop, požig in umor", pesem, ki smo jo Slovenci predobro poznali v času revolucije.
Smisel proletarstva, ali pomen kme-
ta, iz starih komunističnih izkušenj (moskovske in kitajske), ki je že za časa Guevare zbledel, izgubi po Marighellu ves svoj pomen. Za revolucijo po načrtu mestne gverile so potrebni vsi: študentje, rokodelci, tovarniško delavstvo in zlasti intelektualci. Potrebni so zdravniki, da v sili organizirajo celo lastno tajno bolnišnico; potrebni zlasti kemiki, za proizvodnjo eksplozivov; prepotrebni mehaniki, kajti avtomobil in motorno kolo zavzemata enega glavnih mest v novi revolucionarni strategiji.
Te ljudi revolucija nabira kjerkoli; pogoj za sprejem je že prej omenjeno sovraštvo, pa tudi nezadovoljstvo z lastno usodo, zagrenjenost in še fanatizem, prevelika socialna zagnanost itd. Večina mestnih gverilcev ne pripada KP, se sploh ne zaveda ozadja celotne revolucionarne akcije. Polno je študentov, nabranih po univerzah, kjer se jim najprej da neka osnovna miselna inštrukcija, nato pa se jih vključi v val prevratnih skupin. Na zunaj ostane ta gverilski kandidat 111 pozneje gverilec, v vsem enak kot dotlej. Tudi med delavstvom ali uradništvom nabrani pre-vratniki morajo ohraniti na zunaj svoje dotedanje življenje in delovanje. Ista služba, iste zabave, isti način oblačenja...
Nabirala pa naj bi revolucija svoje nosilce tudi po „naseljih bede", tako imenovanih „villas miserias", kjer se natrpa ljudstva iz notranjosti dežel, ki živijo v najtežjih okoliščinah, včasih celo brez strehe nad glavo, brez koščka kruha, brez obleke. A tu je najmanj uspeha; doslej so vse sledi za prevratniki vodile v srednje, če ne celo višje sloje, skoraj normalno pa v dobro stoječe družine, kjer ni ne pomanjkanja ne stisk. Vsi ti imajo le že zgoraj omenjeno skupno točko sovraštva do režima, ki jo Marighella enostavno imenuje „poli-tičnorevolucionarna motivacija".
Takemu človeku je treba dati v roke le še Marighellov „Mini priročnik", ki vsebuje sicer praktične nasvete kako izvesti razne akcije, a psihološko zagrabi, da se čitanje spremeni v pravo pranje možganov, in je posihmal določena oseba pripravljena na vse; najmanj jo zanima lastno in tuje življenje.
Udar na udar in brez odmora
Napadi, invazije, zasedbe, zasede, pocestni taktični manevri, stavke in prekinitve dela, izdajalstva, „expropiacija" orožja. municije in eksplozivov, reševanje jetnikov, likvidacije, ugrabitve, sabotaža,
oborožena propaganda, živčna vojna. O vseh teh akcijah je Marighella obširno pisal in predlagal najuspešnejše načine za njih izvedbo. Od tedaj pa do danes so vse te različne variacije „udarjanja obstoječega reda" doživele večje število predstav. Poglejmo le na ugrabitve: zadnje čase so na vrsti diplomatski predstavniki tujih držav, če le mogoče ameriški, angleški ali nemški. Vendar je ta „moda" nekoliko zavrla delo gverile, kajti ta zamenja sredstva s ciljem. Napadi in dobava orožja: Brazilija, Urugvaj in Argentina so doživele nešteto napadov na vojaške in policijske postojanke, v katerih so gverilci prvenstveno iskali orožja in municije. Količine tako dobavljenega orožja sicer niso točno znane, a dosegajo neverjetna števila. Informacijski organi celo poročajo, da so v Argentini ugrabljeno orožje našli pri bolivijskih gverilcih. Napadi in ropi: še pred nastopom Marighelle je bil napad na banke priljubljen način dobave denarja za prevratne akcije. V zadnjih letih pa se je spremenil v glavni vir dohodkov gverile. Zlasti je to opaziti v Urugvaju (nekoliko manj v Argentini), od koder denar pošiljajo za financiacijo prevratnosti v ostalih državah in velike količine celo na Kubo.
A zelo važna točka v tem prevratnem delovanju je takoimenovana „živčna vojna". Že sam pojav mestne gverile predstavlja za varnostne organe glavobol: sovražnika, proti kateremu se je boriti, se ne da individualizirati. A to še ni dovolj; Marierhella svetuje različne akcije za pospešitev živčnega zloma pri varnostnih organih. Te so: sporočanje lažnih sledi po telefonu; policija naj ..slučajno" dobi v roke načrte (lažne) o napadih in akcijah, z datumi in številkami, ki naj spravijo njeno pozornost na napačno sled; širjenje govoric, ki naj povzročajo nemir v vladnih krogih; formulacija obtožb na tuja poslaništva, Združene narode, nunciature, Mednarodne organizacije za človeške pravice, itd., glede nastopanja vlade in njenih organov.
Istočasno pa udarjati z vso močjo, ojačevati in razširjati akcije, da se s tem pripravi pot do dokončne izvedbe revolucionarne strategije, do končnega cilja, ki ie: povzročiti splošno vstajo in po njej prevzeti oblast.
Okolje in njegov vpliv
„Dogmatično trditi, da je revolucija izključno vojna v gorah ali na poljih, pomeni nepoznanje revolucionarne strategi- 139
je; nepoznanje, ki je lastno le kapitalističnim režimom," biča Guillen Debrayeve trditve, da je treba gverilo na vsak način spraviti na deželo. Sam trdi, da mora revolucija pač iti tja, kjer so ljudje, kjer je večina prebivalstva, torej v velika mesta.
Najvažnejši problem latinskoameriške gverile tja do Guevara je bila prehrana in obveščevanje. Ta problem logično odpade v mestu: mestni gverilec nima skrbi za prehrano, saj živi v svojem normalnem okolju; nima težav z obveščevanjem, saj sta mu telefon in pošta vedno pri roki; ni se mu treba skrivati, saj na zunaj živi normalno življenje. Zlasti pa prva faza revolucije, to je priprava in ustalitev gverilske skupine, ki se mora izpeljati v največji tajnosti, v mestu ne predstavlja težav. Guevarova gverila v Boliviji je propadla ravno zaradi tega, ker so njeno prisotnost zaznali prej, preden se je mogla dovolj razviti za izvedbo uspešnih akcij. Prisotnost gverile v bolivijskem podeželju so izdali oblastem prav kmetje; na tem polju pa teoretiki mestne gverile (zlasti Guillen) trdijo, da je prebivalstvo, v končnem razvoju, samo del gverile, torej revoluciji bolj naklonjeno, kar pa v praksi ne drži. Protidokazov je dovolj v Argentini in zadnje čase (po usmrtitvi Ameri-kanca Dan Mitrione-a) tudi v Urugvaju.
Poleg diskusije glede okolja pa zavzema važnost v sodobnem revolucionarju tudi socioekonomski položaj prebivalcev. To sicer gverile direktno ne zanima. A dejstvo je, da so se po prvih praktičnih, t. j. vojaških uspehih gverile, pojavili med njo tudi že teoretiki, ki skušajo vzpostaviti neko ravnotežje med prevladajočo prakso „udarov" in teorijo. Ti zlasti trdijo o potrebi soglasja med revolucionarno strategijo in političnim delovanjem. Polagajo pa bistveno važnost na že omenjen gospodarski položaj. „Latinskoamerikanski prevratni pokret. ki ne sloni na socioekonom-skem, političnem in strateškem študiju mest, je obsojen na socialno izolacijo in na vojaški in politični polom," se lahko bere v raznih razpravah.
Na podlagi teh razprav se zadnje čase vedno bolj poudarja potreba, da gverila dobi svojo izhodiščno bazo v že imenovanih „bednih naseljih", kjer „milijoni nro-letarcev" (tukaj se zonet pojavi nroleta-ree. kot posledica teoretičnega planiranja), vsak dan protestiralo proti inflaciji, padanju vrednosti denaria. nizkim plačam in 140 človeka nevrednemu življenju.
Vendar je doslej, kljub raznim poizkusom, mestna gverila ostala v središčih in so ,,bedna naselja" praktičn« nedotaknjena.
Strategija mestne gverile
Ko trdimo, da je pojav mestne gverile obenem tudi konec podeželske, po castro-kubanskem vzorcu vodene revolucije, s tem še ni rečeno, da se je celotna strategija totalno spremenila. Drugačna so le sredstva, taktika in okolnosti. Načrt od začetka pa do prevzema oblasti pa vsebuje temeljne točke, ki so iste včeraj kot danes.
Načrt prevrata sloni na treh različnih etapah:
V	prvem delu — ustaljenost gverile — se razišče operativno področje, pridobijo se kandidati, katere se v isti fazi tudi zdresira, končno se določijo cone, kjer se bodo izvedle operacije.
V	drugem delu se preide v akcijo. Ta faza se imenuje „razvojna". Pridemo do mestne agitacije, gverila si preskrbi potrebne fonde in prestiž in preide v terorizem in sabotažo. V tej, drugi fazi, se nahaja večina latinskoameriških prevratnih gibanj dandanes.
Tretja faza pa zahteva od gverile, da stopi iz anonimnosti v luč. Boji se že vršijo po cestah. Dvignejo se barikade, sledijo napadi na vojaške postojanke in javna poslopja ter se končno s pomočjo vsega ljudstva zavzame vladna palača in prevzame oblast.
Lahko bi rekli, da ves problem današnjih prevratnih skupin sloni na prehodu iz druge v tretjo fazo načrta. Če je Guevara neizbežno propadel, ko je hotel iz podobne prve faze preiti v drugo, se mestna gverila zatakne ob drugem koraku.
Problem tega zastoja je isti v vseh primerih in je vsaj trenutno nerešljiv; če dobro premislimo, je v normalnih okoliščinah nemogoče, da bi gverila uspela v latinski Ameriki (žalostno je le to. da so na tem delu sveta razmere prevečkrat nenormalne).
Če pogledamo zgodovino mestne gverile, moramo seči daleč, pravzaprav dolga stoletja nazaj. A tista gverila je bila še v kali. Tudi mestna gverila ob začetku tega stoletja je bila defenzivnega značaja. Eden prvih pojavov napadalne mestne gverile je poljska vstaja leta 1944 in na njo se opirajo tudi današnji komunistični prevratni teoretiki. Naslednji korak pa je predstavljala alžirska osvobodilna vojna,
katere študiju se je tudi Marighella posvetil, predno je na svoje začel podobno akcijo. Od tedaj je alžirski vzorec ideal revolucionarnega prevzema oblasti z mestno gverilo; posnemalci pa le preradi pozabijo posebne nacionalne okolnosti, ki so v Alžiru pripeljale do zmage. Taktika in strategija je sicer skoraj ista. Sistem napadov in motenj na delovanje varnostnih organov se bistveno ni spremenil; triki pri napadih so skoraj perfektna kopija. A pozablja se najvažnejše:
V Alžiru je za gverilci stalo ljudstvo, pripravljeno vsak hip priskočiti, da revolucijo izpelje do konca. Te ljudske za-slombe v latinski Ameriki, kljub socioeko-nomskem položaju ni in je v doglednein času tudi ni mogoče povzročiti. Tisti, ki se tega zavedajo, se tolažijo z mislijo, da bo pač prišla prilika, kot je bila v Bogota leta 1948, kot so bile majske ra-buke v Parizu leta 1968 ali majski spopadi v argentinski Cordobi leta 1969, ko bi gverila prevzela vodstvo že prižganega ljudskega upora in bi ga samo vodila do prevzema oblasti. A tudi v tem primeru je to mogoče le, če vojska ne bi odločno nastopila. V nasprotnem slučaju je gverila zapisana porazu.
Danes mestna gverila še predstavlja problem za varnostne organe. A sistem preprečitve napadov, pa tudi individualizirala in zajema gverilcev se lahko izpopolni. Treba je le časa in, med tem, vzdržati.
Poleg tega, da gverila nima prebivalstva na svoji strani, se sama, kot je že bilo omenjeno, izživlja v svojih akcijah, ko sredstvo zamenjuje s ciljem. Koraka iz druge v tretjo fazo revolucije ne le, da
ni zmožna storiti, temveč se ga niti ne upa poizkusiti. Razširitev gverilskih žarišč, ki je taktično sicer pravilna, postaj i tako brezpomembna, in le nudi vedno večje možnosti odkriti široko mrežo prevrat-nosti, ki enkrat individualizirana, ne prenese vojaškega in policijskega pritiska.
V zadnjih časih se za uspeh gverile že govori o skupni akciji v mestu in na deželi, torej združiti Marighellovo in nekoliko spremenjeno Guevarovo taktiko: istočasno zanetiti požar, istočasno dvigniti narod in napadu dežele na mesto naj bi sledil skupen napad na vladno palačo, kar pa je v današnjih razmerah še perfektna utopija.
Ni pa zato vzroka opustiti pazljivost. Vladni elementi morajo vsak nov pojav temeljito preštudirati in zatreti v kali. predno preide prvi dve fazi delovanja. Če se prevratna akcija zaradi konkurenčnih okoliščin nenadoma znajde v tretji fazi, tedaj je ustavitev težavna in uspeh revolucije mogoč. Vsaj teorija to dokazuje — in praksa včasih tudi.
Bibliografia:
Revija "Este y Oeste", razne številke, B.E.I.P.I. Pariz.
Enrique Martinez Codo: "La guerrilla y su curso urbano". Revista de la Gen-darmeria Nacional, No. 36 — Buenos Aires 1970.
Abraham Guillen: "Estrategia de la guerrilla urbana". Editorial Liberacion — Montevideo 1969.
Carlos Marighella: "Minimanual del gue-rrillero urbano". Edicienes Triconti-nental -— La Habana.
LJUBO SIRC
ali je vse mirno na ekonomski fronti?
Mir se je vrnil v Vzhodno Evropo. Po vznemirjajočih debatah v razdobju med 1965 in 1968 se je deloma spet vse vrnilo na stari tir. Sovjeti se več ne udeležujejo mednarodnih konferenc — ne samo gospodarskih —■ pa tudi drugi se večinoma zadržujejo ob strani. Če pa pridejo nanje, pa so njihovi prispevki k debatam večinoma natrpani s citati in dogmatičnimi argumenti. Kadar je katera konferenca sklicana v Vzhodni Evropi, se zgrnejo nanjo komunistični govorniki in jo poplavijo s svojimi mnenji. Dober primer za to je bila konferenca sociologov v Varni.
Poleg Jugoslavije je Madžarska, kakor izgleda, edina delna izjema v tem pogledu. Toda tudi tam je treba biti zelo previden. Madžari skrbno poudarjajo, da obstaja njihova raba tržnega mehanizma samo v okviru planiranja. Trg naj bi bil prikladen samo za majhne ekonomske odločitve, medtem ko mora plan določati velike poteze v gospodarstvu. Morda je celo o majhnosti in o velikosti napačno govoriti —• gre, kakor kaže, le za to, da naj bi smela posamezna podjetja sprejemati sklepe le za tekoče probleme, medtem ko je treba investicijske odločitve prepustiti centralni organizaciji.
Tako rešitev so poskušali v Jugoslaviji na začetku 1960-tih let pa niso uspeli. Tam je razlikovanje med odločitvami o tekočih zadevah in investicijskimi odločitvami zahtevalo vedno nove reforme. Izkazalo se je, da so bile investicijske odločitve, ki so jih namesto podjetij podvzele politične ustanove, dejansko ,,politične" namesto ,.ekonomske", kar pomeni z ekonomskega gledišča ,,subjektivne" in „ira-cionalne". Z drugimi besedami, investicijske odločitve političnih ustanov vodijo v vedno večji ekonomski kaos in nizko učinkovitost.
Moralne spodbude
Kaže, da je bilo spoznanje, da mora država, ki se poda na pot reform, iti vedno 142 dalje in dalje, da reforme učinkujejo, raz-
vzhodni
log, da so se Sovjeti umaknili z logične poti, ki jim je bila nakazana z Liberma-novimi predlogi. Poskusili so z uvedbo dobička in okrepitvijo materialnih spodbud — se pravi, z večjim zaslužkom za tiste, ki v ekonomskem smislu delajo učinkovito: se pravi za tiste, ki poceni proizvajajo dobrine, za katere je povpraševanje. Toda dobiček brez zadovoljivih cen je le navidezen in materialne ugodnosti, povezane z njim v veliki meri dvomljive, kar nikakor ne vodi v kar največjo aktivnost.
Letošnje (1970) izjave, ki jih je dal Brežnjev, kažejo na to, da vsaj v Sovjetski zvezi znova bolj poudarjajo moralne spodbude in celo skromnost, kakor pa večji zaslužek za učinkovitost. Nič več sanj o komunističnem izobilju. Delavci in direktorji morajo biti disciplinirani in zato delati, ker jim tako ukazuje partija. Ta sprememba je toliko bolj presenetljiva, ker je znano, da sta bili dve državi, ki sta se skušali — pod maoističnim vplivom —- držati moralnih spodbud, medtem ko je večina drugih komunistov govorila o več materialnih dobrinah, Kuba in Albanija, vsled neuspeha prisiljeni obrniti se v drugo smer, ki je prav tako poskusnega značaja, kakor je bil njun obrat.
Sovjeti še vedno ugotavljajo, da morajo izboljšati svoje poljedeljstvo. Toda namesto da bi se tega posla lotili v prvi vrsti z reorganizacijo, so se podali na staro pot — množičnega investiranja. To bo lahko prineslo uspehe, zlasti ker so pred tem dvignili dohodek kolhoznim delavcem, toda obseg teh uspehov bo močno omejen. Kar je dejansko potrebno, je boljša rabi sredstev, ne pa njihova množična aplikacija.
Drug razlog, da so se ustrašili reform, je lahko tudi dejstvo, da njihov učinek na merilo razvoja ni ravno bodrilen. Prišlo je do nenadnega vznika, nato pa se je pokazala težnja za nazadovanje. Prvo vprašanje je, ali sploh more kakšna reforma ali reorganizacija že v nekaj letih uspeti,
drugo pa, če je merilo razvoja kriterij, po katerem naj bi reforme sploh presojali. Merilo razvoja, kakor ga presojajo v Vzhodni Evropi, v glavnem izraža fizično porast proizvodnje. Kar je za njih važno, je to, da se proizvaja več dobrin, ne pa, ali proizvajajo tiste in takšne kvalitete dobrine, po katerih je povpraševanje. To zadnje je, v kar so se reformatorji hoteli osredotočiti. Zato bi morali ustaviti proizvodnjo nekoristnih dobrin in to bi se poznalo tudi na merilu razvoja, tudi če bi se proizvodnja koristnih dobrin močno pospešila.
Naj že bo kakor koli, politični voditelji in često tudi javnost menijo, da je hitrost razvoja najvažnejše merilo in jih za'o sleherna sprememba močno prizadene.
Partijska oblast
Partija je vedno zahtevala oblast zase in za državo — obe sta bili večinoma identični — ker je trdila, da najbolje ve, kako voditi ekonomijo, da bo ta proizvajala zadosti dobrin za vsakogar. Toda čeprav se je izkazalo, da prehuda centralizacija preprečuje dosego prav tega cilja, partija vseeno hoče ohraniti zase vso oblast, vključno ekonomsko. Partija enostavno trdi, da je gospodarska funkcija države bistveni element socializma, v čemer da nadkriljuje kapitalizem.
Ta argument je razbrati iz članka, ki ga je na koncu oktobra (1970) objavila Pravda, uradno glasilo Centralnega komiteja sovjetske komunistične partije. Sleherno ekonomsko metodo mora izvajati država — trdi člankar — in partija ni nikdar predvidevala, da bi se odpovedala administrativnim ukrepom v gospodarstvu.
Pravda je, kakor se zdi, objavila ta opomin zato, da bi podala okvir, v katerem naj bi se vršila debata o reformi, kateri je zlasti list Novy Mir spet dal svoje strani na razpolago. Sleherna reforma se mora omejiti na izboljšanje tehnične proizvodnje, planiranje in stimulacije. V socializmu je sicer prostora za tržne elemente, toda le-ti smejo biti samo orodje, ki ga uporablja država v mejah, katere vsekakor določa partija.
Takšna poročila tako utesnjujejo spremembe, da bo sistem v bistvu ostal eden in isti vse dotlej, dokler se jih bodo držali in bo prišlo do sedaj že vsem dobro znanih rezultatov: velike zaloge dobrin, ki jih ni
mogoče prodati, neizkoriščene možnosti, splošna majhna storilnost in nizka življenjska raven, v primeri z ogromnimi napori, ki so bili vloženi v gospodarstvo.
Tehnološki prepad
Kljub njihovemu navideznemu zadovoljstvu z obstoječim ekonomskim sistemom, ki naj bi bil samo izboljšan ne pa spremenjen, pa je sovjetsko vodstvo vidno zaskrbljeno nad tehnološkim prepadom, ki loči komunistične države od Zahodnega sveta. Sam po sebi je ta prepad na prvi pogled zagoneten. Sovjetskim strokovnjakom prav gotovo ne manjka znanstvenega in tehničnega znanja, kar dokazujejo s svojimi uspehi v jedrni fiziki, kozmonav-tiki, aeronavtiki in vojnem materialu. Kadar koli se Sovjetska zveza odloči osredotočiti se na visoko zahtevno proizvodnjo, se njenim tehnikom in strokovnjakom posreči izdelati zahtevano dobrino. Kritično vprašanje je, za kakšno ceno ali, da vprašamo drugače: s kakšno učinkovitostjo.
Dejanski problem je v tem, da Sovjetska zveza nikdar ne more svojega tehničnega znanja uspešno uporabljati v ekonomski praksi, se pravi, da bi organizirala ceneno množično proizvodnjo cele vrste dobrin, ki jih zahteva moderna potrošniška družba. Ta nesposobnost je prav toliko posledica neprikladnega gospodarskega sistema, kolikor je tudi tehničnega izkustva, ki je razvito samo na nekaterih popriščih Funkcioniranje moderne tehnološke proizvodnje zahteva močno prožen sistem ekonomskih enot, ki druga drugo podpirajo.
Zato je težko pričakovati, da bi vsesplošen prenos produkcijskih tovaren iz Zahodne Evrope mogel kaj pomagati. Sleherna moderna tovarna je odvisna od manjših proizvajalcev, ki jo morajo oskrbovati s kvalitetnimi proizvodi pravilno in točno. Sovjetski sistem pa na to ni pripravljen. Poročali so že o težavah, na katere naleteva v tem oziru Fiatova tovarna v Togliattigradu. Skoro bi mogli reči, da bo sovjetski sistem izvrgel tuje telo vneseno vanj brez prave priprave.
Komunistični veljaki ne samo da upajo, da bodo mogli izboljšati proizvodnjo z uvoženo tehniko, temveč celo pričakujejo, da se bo izboljšalo tudi planiranje in sicer z vsesplošno rabo elektronskih računskih strojev. Toda celo vzhodnoevropski strokovnjaki niso gotovi, da bi bilo to možno. Kapaciteta elektronskih računskih strojev 143
je še vedno premajhna, da bi mogla voditi ekonomijo kot celoto. Zato jih hočejo najprej rabiti le za delno planiranje.
Če bo to mogoče — in za to ni potrebna samo kapaciteta temveč tudi prikladna programacija — pa še vedno ne bodo vsi problemi rešeni. Najboljši material je malo vreden, če so podatki, ki so vneseni v elektronski računski stroj, napačni. In napačni bodo, ker je med komunističnimi manažerji že tradicija, da podcenjujejo proizvodni potencial svojih podjetij, da tako lahko izpolnijo plan.
Ni objektivne poti za računanje največje učinkovitosti nekega podjetja ali celotnega gospodarstva. Odvisna je od naporov vseh proizvajalcev. Imeti morajo pravi namen, ki jih žene k naporom. V sedanji centralistični ekonomiji velikokrat niti ne vedo, kaj se prav za prav od njih zahteva, kaj šele, da bi se navdušili za izvršitev tega, kar se od njih zahteva, na najboljši način — kljub vsemu govorjenju o reformiranju ekonomskih spodbud.
Naravno in družbeno okolje
Medtem ko država — - ki jo kontrolira partija — še vedno skuša kontrolirati vso proizvodnjo, pa istočasno zanemarja naloge, ki bi najbolj odgovarjale njenemu delokrogu — infrastrukturo. Prevozni sistem je v žalostnem stanju in polucija je verjetno hujša kakor na Zahodu.
Na drugi strani pa se država sama ne zanima za nekatere sektorje in tudi nikomur drugemu tega ne dovoljuje: takoim trgovinsko omrežje še vedno hromi celotno gospodarstvo, ker je bilo pač desetletja zanemarjeno; isto velja za stanovanja. Skoro popolno pomanjkanje drugih služnosti je tudi problem, ki vpliva na življenje v komunističnih državah. Kljub sedanji komunistični pravovernosti nekatere države omiljujejo določila o zasebni trgovini.
To kar marksisti imenujejo alienacija (odsvojitev), je v centralističnem gospodarskem sistemu bolj razvito, kakor pa v sleherni tržni ekonomiji, posejani z velikimi podjetji. Vse preveč zunanjih okoliščin, ki danes odločajo o življenju navadnega človeka, je sicer skupno zlo Vzhoda in Zahoda, toda medtem ko tržni sistem vsaj načeloma dopušča decentralizacijo pa
mora biti netržno gospodarstvo vedno vodeno kot eno samo ogromno podjetje. Iz takega gospodarstva morejo ljudje dobiti to, kar patrebujejo, samo skrivaj. Če bi nova levica svoje zahteve po večji soudeležbi resno jemala, bi morala stremeti za trgom kot edinim sredstvom za odločitve v takem obsegu, v kakršnem bi slehernemu človeku bila dana možnost pri njih sodelovati. In prostovoljno sodelujoči posamezniki so eden od temeljev učinkovitosti.
Kaj sedaj?
Sleherni skrbni opazovalec mora priti do zaključka, da sedanje zadrževanje reform ne bo moglo večno trajati, če naj bi se delovanje vzhodnoevropskih gospodarstev izboljšalo. Mnogo vzhodnih Evropejcev je, kakor izgleda, tudi tega prepričanja in dandanes se javnemu mnenju marsikje posreči prebiti led.
Vpeljavo osnovnih tržnih elementov smatrajo za nujno, če naj bi se ekonomski napredek začel razvijati. Ni dvoma, da vzhodnoevropski privrženci tržnega sistema često pričakujejo vse preveč od sistema cen in pozabljajo na njegove nedostatke, ki jih ima, kakor jih ima pač vsaka človeška ustanova. Včasih gredo tako daleč, da celo nočejo priznati, da morajo biti nekateri gospodarski podvigi izpeljani z javnimi financami namesto s tržnimi podjetji.
Toda prav malo bo pomagalo, če bodo zahodni strokovnjaki, ki veliko vedo o ne-dostatkih sistema, v katerem živijo in jih praktično sploh ne zanima slabo delovanje centraliziranega gospodarstva, poučevali vzhodne navdušence za tržno gospodarstvo o pomanjkljivostih decentralizacije. Kakor je nekdo dejal: ni pač primerno reči človeku, ki v puščavi umira od žeje, da mu bo preveč vode lahko škodilo. Prav tako je nesmiselno ljudi opozarjati na nevarnosti propagande za veliko potrošnjo v državah, kjer je še vedno težko dobiti običajne vsakdanje potrebščine. Te države potrebujejo sistem, ki bo vodil njihovo produkcijo za individualno potrošnjo in bo to napravil učinkovito. Šele ko bo to doseženo, bodo smeli začeti misliti na odpravo nepopolnosti in zlorab, pa naj bodo te še tako velike.
France Gorše: Judežev poljub žgana glina 1970
France Gorše: Pridigar les 1970
Sv. Krištof les 1970
France Gorše: les 1970
Bara Remec:
Teros olje 1971

Ivan Bukovec:
Križani monotipija 1970
Ivan Bukovec:
Evkalipti olje 1970
Andrej Makek:
Božji prst - Bariloche pastel 1971
Andrej Makek: Quillen pastel 1971
Andrej Makek:
Valle Encantado - Bariloche pastel 1971
Darko šušteršič: Trapiche - San Luis olje 1970
Tri pričevanja o Jožku Krošlju
jože košiček
Zvestoba in vestnost
Gospod Jožko Krošelj je bil eden tistih mož, ki jih štejemo v skupino „neznanih vojakov". Po imenu ni bil neznan, ne tu, izven domovine, ne doma, v časih, ki so tako oddaljeni, da nas je vedno manj, ki se jih še spominjamo. Mnogi pa niso vedeli, da je bil človek izrednih lastnosti in zmožnosti, ki jih na zunaj ni kazal.
Krošelj je bil časnikar po poklicu, ki si ga ni privzel iz sile in potrebe, ampak je za to vrsto javnega dela čutil izredno veselje in je imel tudi za to potrebne zmožnosti in moralne vrednote; z eno besedo: slovenski časnikar, ki ni delal sramote ne svojemu stanu ne stvari, ki ji je služil.
A rajni Krošelj ni bil le spreten in zanesljiv zbiralec novic, kar je za gotovo vrsto časnikarskega poklica dovolj. To so takozvani neodvisni časnikarji, ki nabirajo in pošiljajo svojim delodajalcem vestno in hitro vse, kar bi list in bralce utegnilo zanimati z zgolj novičarskega stališča, ne zanima jih pa idejna, svetovnona-zorna, politično socialna plat novic; in prepuste vse te stvari uredništvu časopisa. Krošelj je izrasel iz slovenskega katoliškega gibanja in mu ostal zvest do konca, ne le kot pasiven pristaš, ampak kot aktiven delavec na vseh poljih, poleg časnikarskega zlasti na prosvetnem in političnem. Zato je v svojem poklicnem delu vedno gledal na dogodke s tega vidika.
Glasilo slovenskega katoliškega gibanja je bil „Slovenec". Ta dnevnik je prva leta po prvi svetovni vojni zelo hiral. Naklade je bilo okrog desettisoč, novičarsko je bil zaostal in drugi listi so ga prehitevali; čeprav je prinašal vedno solidne članke in pravilne komentarje k vsem našim domačim in svetovnim dogodkom, mu je vendar manjkalo tiste prožnosti in aktualnosti, ki moderemnu dnevniku dasta veljavo.
Moža, ki sta pomagala listu iz te zaostalosti, sta bila direktor lista France Zabret in za njim glavni urednik dr. Ivan Ahčin: moža izrednih zmožnosti in sodob-
nih pogledov, ki sta dala listu po dolgih letih dela obliko in veljavo modernega dnevnika, ki je užival ugled ne Ie doma, ampak tudi izven meja Slovenije, tako da je bilo za človeka, ki je hotel biti dobro informiran, branje tega lista nujno potrebno.
Biti vodilni list izven središča države, — pri nas je bilo to središče, hočeš nočeš, Belgrad —, je bila težka zadeva. Na sedežu vlade se dogajajo važne stvari, od tam prihajajo novice proti periferiji. In z novicami za uredništvo potrebne informacije, ki so potrebne za pravilno tolmačenje novic. V časih, ko še ni bilo tele-tipov ne koaksilnih kabljev, je bilo pošiljanje novic tvegana zadeva. Majhna zamuda zaradi težkoč na telefonskih progah in novica je prišla prekasno, za drugi dan pa je bila prestara.
Krošelj je imel kot dopisnik lista v Belgradu važno nalogo: posredovati novice iz središča države, zanesljive in ob pravem času in spremljati te novice s komentarji, ki so uredništvu dali zanesljiv kažipot, kako naj v časopisu novico objavijo ali komentirajo, da bo naročnik lista hitro in pravilno informiran.
„Slovenec" ni bil glasilo kake politične stranke, podpiral pa je Slovensko ljudsko stranko, njeno politiko in njene ljudi, v zavesti, da je program te stranke najbližji, skoro istoveten z nalogo lista, ki je bila: biti na katoliških načelih sloneč informativni organ, ki pomaga bralcu gledati na vse panoge javnega življenja s staliča katoliških načel: politično, socialno, nacionalno, versko, kulturno itd. Zato je bil list in njegovi ljudje vedno blizu stranke in njenih ljudi. Dr. Korošec, nesporna avtoriteta na političnem polju, je predobro cenil pomen tiska, ki je stal za njegovim političnim gibanjem. Vedno je bil v ozkih stikih zlasti s Slovencem. V desetletju pred drugo svetovno vojno je vodil list mož izrednih sposobnosti, poznavalec naših in svetovnih socialnih problemov, naravnost umetnik, kako v člankih
predstavljati aktualne probleme bralcem: dr. Ivan Ahčin. Kar je bil dr. Ahčin v centrali, to je bil za list Krošelj kot belgrajski poročevalec, mož, ki je znal dati svojim poročilom poseben žig: bila so hitra, jasna in zanesljiva.
Kako to ? Zato, ker je Krošelj postal poleg svojega časnikarskega poklica tudi važen zvezni člen med listom, pa tudi med strankinimi ustanovami v Sloveniji in med dr. Korošcem, čigar mesto je moralo biti v Belgradu, bodisi v vladi, bodisi izven nje. Zaradi dveh lastnosti je Krošelj dr. Korošcu postal nenadomestljiv: zaradi zvestobe in zaradi točnosti. Zvestobo ideji je Krošelj prenesel na predstavnika te ideje. Malokdo je bolje poznal tega velikega moža kakor on. In dr. Korošec je v njem našel človeka, vrednega vsega zaupanja. Dostikrat je dr. Korošec tožil, da ljudje ne znajo molčati, da ne ve, kaj in koliko sme komu povedati, da ne bo izdal zaupane skrivnosti ali napačno razlagal njegove besede. Krošelj je bil mojster v tem, kaj in koliko sme od tega, kar je prejel, oddati naprej in komu. Pa ne smemo misliti, da je bil nekak robot. Bolj kot kdorkoli je znal povedati Korošcu tudi stvari, ki jih ni rad slišal ali pa pravilno pojasniti zadevo, o kateri je bil Korošec slabo informiran. Delikatnci zadeva je bila Korošca prav informirati o ljudeh, ki so se pod vsemi mogočimi pretvezami silili v njegovo bližino. „Čujte, kdo je ta človek?" je bilo stereotipno Ko-roščevo vprašanje. Komur je zastavil to vprašanje, je bil za Korošca zaupanja vredna oseba. Krošlju je takih vprašanj zastavil nebroj in nebroj je bilo odgovorov, ki so bili vedno zanesljivi. Korošec,
kot vsi veliki ljudje, je bil zelo osamljen in ni imel mnogo direktnega stika z ljudmi, Krošelj je pa bil človek, ki ga je vse poznalo in ki je vsakega poznal. Veljal je v Belgradu in v domovini za Korošce-vega zaupnega človeka in za zanesljivega tolmača Koroščevega mnenja. In je to v polni meri zaslužil.
Lepo je bilo razmerje med dr. Ahči-nom in Krošljem. To sta bila zaupanja vredna moža, ki jima je Korošec povedal marsikaj, kar ni povedal nikomur drugemu. Skoro vsak večer, ko je Krošelj končal telefonska poročila za list, sta pogovor brez prič nadaljevala Ahčin in Krošelj, o stvareh, ki „niso bile za objavo" pa so bile navadno važnejše, kot pa novice, zrele za objavo.
Dalo bi se pisati dolgo poglavje o tem, kaj je Krošelj pomagal slovenski koloniji v glavnem mestu, o stotinah opravkov za poslance, o neštetih uslugah ljudem, ki so prišli v Belgrad, pa se niso vedeli kam obrniti. Dostikrat do smrti utrujen je z nasmehom na obrazu spremljal slovenske ljudi po uradih in jim kot poznana osebnost odpiral vrata, ki bi se sicer ne bila odprla.
Naj bodo te skromne vrstice v spomin možu, ki je bil v našem javnem življenju zelo važen delavec na odgovornem mestu, pa je ostal skrit zlasti v oceni svcijih, v današnjih časih tako redkih lastnostih: v zvestobi ideji in osebam in pa resnosti in zrelosti v presojanju javnih dogodkov in osebnih lastnosti, dobrih in škodljivih. Dal Bog, da bi jih bilo mnogo, ki bi mu po svetli poti, ki jo je on hodil, sledili v delu za javni blagor našega naroda.
PAVEL FAJDIGA v
Časnikar
Pred tridesetimi leti, po maturi leta 1940, je tako naneslo, da sem se poslovil od Ljubljane in se vpisal na pravno fakulteto v Beogradu. Ljubljanska Jugoslovanska knjigarna je namreč nekaj mesecev prej, konec 1939, odprla v Beogradu podružnico in je bilo njeno vodstvo poverjeno moji mami. Komu drugemu je moglo 146 ravnateljstvo Jugoslovanske knjigarne bolj
brez skrbi prepustiti vpeljavo moje mame v beograjske poslovne slovenske in srbske kroge, kakor ravno Jožku Krošlju, glavnemu beograjskemu dopisniku največjega slovenskega katoliškega dnevnika »Slovenca", dr. Koroščevemu osebnemu tajniku, članu izvršnega odbora tiskovne agencije „Ava-la", itd., itd.
Kot glavni beograjski dopisnik ljubljan-
skega „Slovenca" je imel Jožko Krošelj svojo pisarno v drugem nadstropju palače velikega beograjskega dnevnika „Vreme" (Čas). Ker je kljub svoji mravljinski pridnosti potreboval pomočnika pri svojem delu v jugoslovanski prestolnici, dasi bi bil tak pomočnk le navaden začetnik v časnikarskem poklicu, se je spomnil — nikdar nisem mogel od njega izvedeti, zakaj — name, pravkar prišlega bruca iz Ljubljane in me povabil v svojo pisarno.
Rad sem se odzval. Oprema pisarne skromna, kakor, kljub visokemu položaju, njen šef: pisalna miza, trije stoli, telefon, na steni dr. Koroščeva fotografija, na oknu zavesa.
„Vem, da te zanima pravo, vem da si mladec, vem, da vam je mladcem politika prepovedana, -— pa me to nič ne moti. Tudi tebe ne bo, če se boš posvetil časnikarstvu, kakor je treba. V „Mlade borce" boš kljub temu lahko pisal, nepolitično. Kdaj lahko začneš? Vsak večer, petek in svetek, naj bo praznik ali ne. — med sedmo in osmo uro zvečer sem v pisarni in boš moral biti seveda tudi ti. Do polnoči ali čez, kakor se kaže potreba."
Takoj sva bila dogovorjena. Začel sem takoj, ta isti večer, ko me je povabil na razgovor, se pravi, na svoj monolog. Kaj sem mogel, ubogi bruc iz Ljubljane, drugega, kakor poslušati. Ko stopa bruc na fakulteto, z grozo ugotovi, da nič ne ve, dasi tega na zunaj noče pokazati. Prav tako, ko ti izročijo diplomo, ugotoviš, da spet nisi nič -—- brez življenjske šole. Začetnik. In tak začetnik sem sedel tistikrat, pred tridesetimi leti, v Beogradu, v pisarni Jožka Krošlja.
Gledal sem in gledal, poslušal in poslušal in spet gledal. Sedel je za pisalnim strojem, prsti so mu hiteli po tipkah, list za listom se je polnil: poročilo s seje iz parlamenta, poročilo o državnem proračunu, komentar k odstopu visokega državnega funkcionarja, poročilo o prireditvi v beograjskem Društvu Slovencev, pregled zadnjih novic iz ministrstev, itd., itd.
Minila je deveta ura zvečer. Slovenski senator Smodej (duhovnik) potrka in vstopi. Skoro na vratih se sreča z Antonom Končanom, ravnateljem beograjske podružnice Zadružne gospodarske banke. Dr. Franc Kulovec, poznejši predsednik Slovenske ljudske stranke (po dr. Koroščevi smrti), se pride pozanimat za novice. Gledam in poslušam. „Ta mladec je moj novi pomočnik. Je bruc iz Ljubljane, hoče biti
jurist, tu, na beograjski fakulteti. Pravi, da bo tudi časnikar," me je pikro predstavil Jožko Krošelj. Segam v roke in pozdravljam. Jožko Krošelj se z vsemi tika. Stari znanci in prijatelji. Bruc se boječe počutim med njimi, v tem novem svetu, tako različnem od srednješolskega v Ljubljani. Toda Jožko Krošelj je kakor doma, tu in tam, v Beogradu in v Ljubljani. Pozneje sem ugotovil, da tudi v Zagrebu in Novem Sadu in Nišu in v Dubrovniku in v Skopju in kjer koli. Časnikar!
V nekaj večerih mi je vlil zaupanje vase v tem visokem svetu, spoznal me je s svojimi časnikarskimi tovariši in znanci v Vremenu, v Politiki — tu se je bil spoznal z Milovanom Djilasom, ko je ta sedel v uredništvu tega največjega beograjskega dnevnika — v župniji in na škofiji Kristusa Kralja, kjer je stoloval nadškof dr. Josip Ujčič, na župniji na Čukarici, kjer je slovenskega župnika Andreja Tumpe-ja vse, mlado in staro, imelo silno rado, pri slovenskih šolskih sestrah v Zemunu, v gradbenem ministrstvu, ki ga je takrat vodil kot minister dr. Miha Krek, v senatu, ki mu je takrat predsedoval dr. Anton Korošec, in še in še. Jožka Krošlja so povsod poznali in on je poznal vse.
Fašistična Italija je skozi že zasedeno Albanijo napadla Grčijo, oktobra 1940. Skozi Beograd se je množica dopisnikov dolge vrste tiskovnih agencij preselila čez zimske mesece na jugoslovansko-grško-al-bansko mejo. In skozi beograjsko telefonsko in brzojavno centralo so hitela poročila o grških vojaških zmagah nad Musso-linijevo vojsko na vse strani sveta —- necenzurirana. Prav tako skoz Atene. Budimpešta in Sofija sta bili satelita nacistične Nemčije, zaveznice italijanskega fašističnega napadalca.
Dasi objektivno, je „Slovenec", razumljivo, pisal v prid Grčiji. Jožko Krošelj je imel nalogo vsak večer okrog polnoči oddati v Slovenčevo redakcijo v Ljubljano še zadnja poročila z grško-albanskega bojišča. Hitlerjev Berlin in Mussolinijev Rim sta s svojimi veleposlaništvi budno zasledovala pisanje vsega jugoslovanskega časopisja. Ni bilo težko ugotavljati razpoloženja uredništva in prebivalstva do obeh -;zmov, ki sta si takrat svojila Evropo. 147
Jožko Krošelj je nekega dne povabljen na nemško veleposlaništvo. Hitlerjev veleposlanik von Heeren mu pokaže „Sloven-ca" z naslovom na prvi strani: Korča je padla. „Kako to, da va5 dnevnik poroča o dogodku isti dan, ko se je pripetil?! Sno-či, ko ste oddajali poročilo v Ljubljano, je bila Korča še v rokah našega zaveznika. Fuehrer z nezadovoljstvom zasleduje najmanj nerazpoloženje, če že ne sovražnost vašega dnevnika do Italije in do Rajha. To je moje edino opozorilo pred protestnim nastopom naše vlade pri vaši vladi."
Jožko Krošelj ne išče izgovora: „To je bilo moje poročilo, ki odgovarja resnici. Drugega nimam pripomniti."
Von Heeren stegne roko "Heil Hitler!", Jožko Krošelj se molče obrne in odide. Slovenska zavednost nad nacistično nadutostjo! Ni čudno, da so mu nacisti pozneje izselili starše z domačije v Kapelah nad Brežicami v Šlezijo.
Dr. Anton Korošec, največji narodni voditelj, ki ga je po smrti dr. Janeza Evangelista Kreka doslej imel slovenski narod, je dejansko dobro vedel, koga je imel ob sebi, komu je lahko zaupal, na koga se je mogel stoodstotno zanesti, ko se je bil že več kot deset let prej odločil za Jožka Kro-šlja. In Jožko Krošelj je bil resnično srečen, ko je moral — to zanj ni bila dolžnost, temveč veselje — vsak dan kratko, jedrnato poročati dr. Korošcu o razmerah v Beogradu, v državi in v svetu in ko je prav tako ali še bolj jedrnato poročilo o vseh teh zadevah dobil tudi od dr. Korošca samega. Izmenjava misli in pogledov in komentarjev je bila vsestranska. Težko je bilo v tistih časih v Jugoslaviji poznati dva bolje obveščena človeka, kakor sta bila dr. Anton Korošec in Jožko Krošelj.
Jožko Krošelj je vedel za vsak dr. Ko-roščev korak. Poznal ga je do dna, njegov značaj, njegove želje, njegovo hotenje, njegove načrte. Toda nikdar nihče ni izvedel od njega o dr. Korošcu več, kakor je hotel dr. Korošec sam, da o njem vedo. Boljšega osebnega tajnika ni mogel imeti.
Strašen je bil za Jožka Krošlja dan, ko je zjutraj zazvonil telefon v njegovi hiši na Kotež Nejmaru, v vilinski četrti Beograda in mu je orožnik, ki je bil dodeljen dr. Korošcu za varstvo, sporočil, da je ,,gospodin predsednik umro." V nekaj minutah je že obvestil kraljevo namestni-štvo na dvoru na Dedinju pri Beogradu,
šefa beograjske policije, upravnika Beograda, predsedstvo vlade, senat, škofa dr. Ujčiča itd. Kljub žalosti, ki mu je stiskala grlo, ni prenehal biti časnikar. Krošljev glas je zabrnel na telefonu v uredništvu ljubljanskega „Slovenca", da se je takoj vsa Slovenija zavila v črnino. Dr. Antona Korošca ni več! In posebej Jožkovega dr. Korošca ni več! Strašno! Nikdar prej in ne pozneje nisem na Krošljevem obrazu razbral večje bolečine, kakor tisto mrzlo zimsko jutro, ko me je poklical, da sem prihitel v pisarno za stalno zvezo z Ljubljano.
Dasi sta za velikega pokojnika takoj vse poskrbela kraljevi dvor in vlada, je imel Jožko Krošelj polne roke dela. Sleherno novico, ki je prihajala iz Beograda, so zlasti v Sloveniji hlastno zasledovali. Jožko Krošelj je to dobro vedel in še to, da je tudi od njega odvisno še zadnje veličastno slovo slovenskega naroda od svojega narodnega in političnega velikana.
Jožko Krošelj ni spal tisto noč in ne naslednjo in še tretjo. Ko so se mimo mrtvaškega odra v senatu vrstile množice Beograjčanov, je bil Jožko Krošelj tam, ko je žalni vlak peljal krsto z dr. Koroščevim truplom proti Ljubljani, je Jožko Krošelj potoval z istim vlakom, ko je dr. Korošče-vo truplo ležalo na mrtvaškem odru v Ljubljani, Jožko Krošelj ni hotel biti odsoten in na Žalah je bil med ogromno množico, ki se je za vedno poslovila od svojega voditelja.
Po vrnitvi iz Ljubljane se je tudi meni zdel Beograd prazen. Jožko Krošelj mi je omenil to praznino, ki da jo občuti v sebi in okoli sebe, ko ve, da dr. Korošca V hiši na ulici Kralja Milutina ni več. Vsi Slovenci v Beogradu so jo občutili in oni doma v Sloveniji in vsi po vsej državi.
Krošljeva pisarna je sedaj postala še večje zatočišče prišlecev iz Slovenije. Dr. Fran Kulovec, novi predsednik Slovenske ljudske stranke, je bil pogost večerni obiskovalec, kadar se je mudil v Beogradu. Tudi tisti nesrečni dan državnega udara, 27. marca 1941, ko je po beograjskih ulicah nahujskano neumno donelo iz tisočerih grl: ,,Bolje rat nego pakt!", je bila Krošljeva pisarna polna beograjskih Slovencev.
„Mislim, da je s tem konec naše države," je pravilno glasno sklepal dr. Kulovec s Krošljem nekaj večerov pozneje,
predno mi je naročil, naj še enkrat pokličem Ljubljano. Telefonska zveza je vedno odlično delovala, ker je Jožko Krošelj seveda imel prijatelje tudi na beograjski in ljubljanski telefonski centrali.
Svojo družino, ženo Amalijo in sinove Toneta, Janeza in Bojana, je Jožko Krošelj nekaj dni po državnem udaru zaradi varnosti začasno poslal v Kapele na domačijo k svojim staršem. Zakaj naj bi vsled nepremišljenosti nekaj jugoslovanskih čast-• nikov, ki so izvedli državni udar takrat vsemogočnemu Hitlerju v brk, tvegal življenje svoje družine? On sam pa je ostal na svojem mestu. Časnikar.
Iz nacističnih štuk so se bombe 6. aprila 1941 vsule tudi na Krošljev vrt na Kotež Nejmaru. Življenje si je rešil tisti hip in tudi še pri naslednjih bombardiranjih tisto nedeljo, ko sem ga slučajno srečal po pravkar končanem letalskem napadu vsega zaprašenega na beograjski ulici. „Bomba je padla v zaklonišče na Cvetnem trgu, kamor sem se bil zatekel pred letali," si je otepal prah s suknjiča, i „Hitim, da vidim, kaj je z vlado. Na svidenje! Pazi se! Zvečer se vidiva v pisarni," je odhitel.
Toda zvečer Jožka Krošjal ni bilo. Pozneje sem zvedel, da je odšel z vlado iz Beograda proti jugu...
Ko se mi je septembra 1944 posrečilo po prisilnem ovinku skozi nemško delavsko taborišče pri Kemptenu na Bavarskem prebiti se v Ljubljano, je bil Jožko Krošelj tam šef uprave „ Slovenca." Posvečal se je tudi zbiranju gradiva za življenjepis dr. Antona Korošca, ki ga je imel zbranega že izredno veliko. Živel je v neprestani bojazni, da bi mu material okupatorski Nemci ali komunisti kakor koli odnesli ali pa bi ga kako drugače izgubil. Takoj po koncu vojne je Jožko Krošelj nameraval delo v svobodi dokončati in izdati. Drugačen konec vojne v Sloveniji, kakor smo ga vsi pričakovali in si ga želeli, je Jožku Krošlju preprečil ta načrt.
Pri izdaji slavnostne Slovenčeve številke 4. maja 1945, ko je bila prejšnjega dne proglašena Zedinjena Slovenija s svojim Narodnim odborom in svojo vojsko, je Jožko Krošelj odločilno sodeloval. Pred zasledovanjem nacistične Gestapo se je takrat zatekel skrit v naše stanovanje, 5.
maja pa se je s svojo družino skupaj s tisoči slovenskih beguncev umaknil pred komunisti v tujino.
Spet sem nato prišel skupaj z Jožkom Krošljem v begunskem taborišču pri Mo-nigo v severni Italiji. Njegova časnikarska žilica mu ni dala miru in je takoj začel izdajati dnevni stenski biljten z najvažnejšimi taboriščnimi in zunanjepolitičnimi novicami. Prišel sem v taborišče prav na dan eksplozije prve atomske bombe nad Hirošimo 5. avgusta 1945 in sem bral Krošljevo poročilo o začetku atomskega veka.
Ko smo se „za stalno" naselili v begunskem taborišču v Servigliano, je Jožko Krošelj poleg mene povabil k izdajanju dnevnika „Zedinjena Slovenija" Slavimir-ja Batagelja, Maksa Borštnika, Milana Križa, Janeza Jenka in Jožeta Šemeta. Od 6. septembra 1945 pa vse do 28. februarja 1948 je „Zedinjena Slovenija" vsled Krošljeve vztrajnosti, idealizma in požrtvovalnosti dnevno izhajala kot „glasilo slovenskih beguncev v Italiji" in odhajala kot taka v vsa slovenska begunska taborišča v Italiji, naročali pa so jo tudi begunci, ki so živeli izven taborišč. Odhajala je celo čez morje v ZDA in v Argentino.
Jožko Krošelj je bil takoj pripravljen izdajati v okviru „Zedinjene Slovenije" tudi mesečno leposlovno prilogo „Svet in dom", poleg te pa so v tiskarni „Zedinjene Slovenije" tiskali še verski tednik „ Sejalec", duhovniški mesečnik „Besede življenja", mesečnik „Begunski katoliški misi-joni", dijaški list „Orač" in otroški list „Begunčkova lučka". Celo modna revija „Lepa Vida" je bila tam tiskana in tudi nekaj številk „Družabne pravde".
Neutrudljiv je bil Jožko Krošelj v svojem časnikarskem poklicu. Vsak večer je tudi v taborišču do poznih ur prebil v uredništvu „Zedinjene Slovenije" in bil je med zadnjimi taboriščniki, ki so pred počitkom napravili še kratek sprehod v nočnem hladu po „aleji". Z vsem zanimanjem in razumevanjem je Jožko Krošelj spremljal delo Narodnega odbora za Slovenijo, takrat pod predsedstvom dr. Mihe Kreka v Rimu ter delo Socialnega odbora na Via dei Colli 8 v Rimu, ko je ta pričel pripravljati emigracijo slovenskih beguncev. Pri Jožku Kroži ju je vsakdo dobil zadnje in zanesljive informacije iz Rima ter je J49
bil vsled tega zlasti v mesecih zavezniške propagande in zasliševalnih komisij za vrnitev v domovino pod komunistični režim trdna opora večini taboriščnikov.
Zaradi svojega odločnega krščanskega pogleda na svet je bil Jožko Krošelj med nacistično okupacijo in komunistično revolucijo, na upravi „Slovenca" v Ljubljani, tako nacističnemu okupatorju, kakor komunistom mož, ki bi ga bili radi onemogočili pri njegovem delu odn. se ga dokončno znebili. Zasledovali so ga komunisti iz Ljubljane tudi v taborišča v Italiji in se je moral, da se je izognil nji-
hovemu preganjanju, na „sivi listi" vkrcati na ladjo v Argentino.
Krivico bi napravil Jožku Krošlju, čo ne bi zapisal, da je bil tudi in v prvi vrsti mož globoke vere. Tu zanj ni bilo omahovanja, v kakršno koli okolje ga je zaneslo njegovo časnikarsko življenje. Vestno izpolnjevanje verskih dolžnosti mu je bila prva skrb, kot vzornemu očetu in možu. Njegov vseobsegajoči časnikarski poklic, ki mu je bil življenjsko predan, mu v tem ni bil ovira.
Jožko Krošelj je bil vzor slovenskega krščanskega časnikarja.
miloš stare
V izseljenstvu
Joško Krošelj je bil človek dela in to dela predvsem za svojega bližnjega in za skupnost. Nobenega še tako težkega dela se ni branil. Prevzel ga je in vršil s s polno odgovornostjo. To je dokazal tudi ko je prišel v izseljenstvo v Argentino. Krošelj sam je prišel 1. aprila, žena s tremi nedoraslimi sinovi pa 6. junija. Tedaj je že delovalo Društvo Slovencev katerega delo je bilo osredotočeno predvsem z urejevanjem prihoda slovenskih beguncev v Argentino, ter jim po prihodu nuditi pomoč kolikor je to v tedanjih razmerah bilo mogoče. Ob prihodu v emigrantski hotel se je vsak vseljenec znašel v novem docela nepoznanem svetu. Ogromna večina ljudi si zaradi neznanja jezika in pomanjkanja materialnih sredstev sama ni znala dosti pomagati. Društvo je iskalo stanovanja, zaposlitve, itd.
Vsaka narodnostna skupina je imela v hotelu svoje zastopnike, ki so bili prijavljeni ravnatelju hotela. To nehvaležno nalogo je sredi aprila 1948 prevzel Jožko Krošelj, takoj po prihodu. Kot zastopnik Društva Slovencev je hodil v emigrantski hotel vsak dan. Njegova naloga je bila: vzdrževati stike z ravnateljstvom emigrantskega hotela in Društvom, kakor tudi med prihajajočimi ljudmi in društveno pisarno, biti na razpolago vodstvu emigrantskega hotela v zadevah, ki se nanašajo na razmestitev ljudi 150 iz posameznih transportov, pomagati pri
raznih informativnih sestankih, ki jih je imelo uradništvo emigrantskega hotela z begunci ter jih seznanjalo z delovnimi pogoji in možnostjo zaposlitve v posameznih provincah predvsem v Mendozi, ugotavljati število prihajajočih beguncev s posameznih transportov in jih primerjati z listami, ki jih je Društvo Slovencev dobivalo za vsak transport iz Italije od Socialnega odbora v Rimu, biti ljudem v pomoč v emigrantskem hotelu, jim pomagati z nasveti in posredovati njihove želje društveni pisarni, zlasti glede zaposlitve in stanovanj. Zelo važno je bilo ugotavljanje naslovov kam so odhajali begunci.
Dasi so Krošlju pomagali pri delu tudi funkcionarji Društva in posamezniki kot npr. pok. polkovnik Vauhnik, je vendar glavna teža bila na njem.
Do tedaj, ko je Krošelj prevzel to delo je prišlo z različnimi transporti iz Italije v Argentino že blizu 1000 beguncev. V času ko je bil on referent Društva Slovencev v emigrantskem hotelu, to je od srede aprila do 30. decembra 1948 pa je s 30 transporti prišlo 2000 beguncev. Skupine na teh transportih so bile včasih večje včasih manjše. Večkrat je prispelo od 100 do 200 beguncev, dvakrat pa nad 500. Koliko dela, požrtvovalnosti in potrpljenja je bilo zvezanega s prihodom vseljen-cev, more razumeti le tisti, ki je to doživljal. Marsikdo ne bi vzdržal. Joško Krošelj pa je vztrajal. O vsem opravljenem delu je
Krošelj podal izčrpno poročilo na drugem občnem zboru Društva Slovencev 23. januarja 1949.
Poleg te funkcije je bil Krošelj pri Društvu Slovencev namestnik gospodarja, ker je odbornik-gospodar inž. Vivod službeno odšel v Comodoro Rivadavia. Funkcijo gospodarja je Krošelj vršil od 1. maja 1948 do 23. januarja 1949, ko je tudi o tem svojem delu na drugem občnem zboru Društva Slovencev obširno poročal.
V januarju 1949 pa je Krošej vstopil v uredniški odbor Svobodne Sovenije, ki je začela začetkom leta 1948 izhajati v Buenos Airesu kot štirinajstdnevnik. Prevzel je mesto glavnega urednika in z njegovo pomočjo je list postal tednik. Zopet je prišel v svoje poklicno delo na katero je bil tako navezan. Okolnosti v katerih je moral delati so bile bistveno drugačne kot tedaj, ko je bil dopisnik Slovenca v Beogradu. Tudi v skromnih razmerah, v kakršnih je izhajala Svobodna Slovenija, se je lotil dela z nezlomljivo voljo in požrtvovalnostjo. Dvajset let je vztrajal pri tem delu. Nad 1000 številk je izšlo, ki nosijo pečat njegovega dela. Težko bi prešteli vse njegove uvodnike, članke in poročila o prireditvah in življenju Slovencev v Argentini in po svetu. Pa ni delal samo v uredništvu lista. Tudi upravo in ekspedi-cijo je moral prevzeti, ker v tistih razmerah ni bilo mogoče drugače. Resnično je, kar je bilo napisano ob njegovi smrti, da si Krošlja brez Svobodne Slovenije ni bilo mogoče misliti in Svobodne Slovenije ne brez Krošlja. Ni je bilo ovire katere ne bi Krošelj premagal, da je Svobodna Slovenija redno tedensko izhajala.
Pa ne samo pri Svobodni Sloveniji tudi pri Koledarjih in pozneje Zbornikih Svobodne Slovenije je žrtvoval vse svoje sposobnosti in moči. Kdor pozna vsebino in obseg vseh 21 letnikov te knjige, pri kateri je Krošelj sodeloval, mora priznati, da je bilo to ogromno delo. Navedem kot primer, da je bilo treba za vsak Zbornik napisati povprečno 200 do 250 pisem pri
iskanju sodelavcev širom sveta, pri zbiranju člankov, razprav in slik ter informacij ; po izidu pa za propagando in prodajo Zbornika. Brez tako vztrajnega sodelovanja Joška Krošlja ne bi tega zmogel.
Vsi, ki smo se udeleževali tedenskih sej uredniškega odbora Svobodne Slovenije skozi 20 let, nam bodo ostale v najlepšem spominu. Poleg napornega dela največkrat pozno v noč, v pripravah redne številke in posvetov glede vsebine Zbornika, so nas te seje tudi v medsebojnem prijateljstvu tako povezale, da nam bodo ostale vsem v spominu. Na teh sejah smo lahko govorili vse in o vsem. Debate so bile včasih dolgotrajne in ognjevite. Toda vedno smo se razšli v prijateljstvu.
Joško Krošelj je kot pravi novinar pisal z lahkoto o najrazličnejših temah. Posebno je bil zavzet za socialna vprašanja in za vse kar je bilo v zvezi s političnim življenjem Slovencev iz dobe dr. Korošca. Prava posebnost Krošljeva pa so bili opisi prireditev, slovesnosti, romanj, itd. To pa je znal opisati tako kot nihče drugi.
Delal je prav do zadnjega. Tudi v času bolezni. Zadnji njegov članek za Svobodno Slovenijo je bil v številki z dne 17. aprila 1969, ko je opisal Slovenski dan, ki je bil v nedeljo, 13. aprila na Slovenski Pristavi v Castelarju, Zadnjo razpravo za Zbornik 1969 pa je napisal še potem, ko je bolezen že napredovala. Z nezlomljivo voljo se je potrudil in napisal dokumentarni članek „Dr. Korošec, sporazum s Hrvati in Slovenci." Kakor ostali članki v prejšnjih letih iz politične zgodovine Slovencev je tudi ta vzbudil pozornost ne le pri Slovencih ampak tudi pri drugih narodih Jugoslavije. Imel je v načrtu še več podobnih razprav iz politične zgodovine Slovencev. Velika škoda je, .da jih ni napisal, predvsem zato, ker je v svojih člankih in razpravah iskal resnico in to samo resnico.
Bil je zvest krščanskim načelom, ljubil je svoje delo in njegova vztrajnost in požrtvovalnost nista poznala meja.

Cerro Boj — Cerro Vivod, Jure Skvarča Glose ob zmagi na Cerro Norte, Vojko Arko Vzpon na Cerro Norte, Jure Skvarča Nekaj spominov na planinca Petrička, Vojko Arko
Ilustracije:
Plezalec, žgana glina, France Gorše
Vinjete C? Boj, C? Tomek, C9 Vivod, C? Lautaro in C? Pangerc v verigi Pio XI in Dr. Rozmanovo znamenje so odtisi z lesorezov Andreja Makeka
m GORNIKI

jure skvarča
Cerro Boj — Cerro Vivod
Roberfu-Boju Petričku Božidarju Vivodu Tomažu Kralju v spomin
I
Kako preprost je pravzaprav planinski dnevnik! Redkokdaj je dovolj časa za nizanje dogodkov s primerno natančnostjo. Datum — suhoparna številka —, nato nekaj besed o vremenu, in končno: Nič novega. Tak ali podoben je ponajvečkrat enolično ponavljajoči se vpis. Opravljen bolj iz dolžnostne vestnosti kot iz prepričanja ali celo navdušenja.
Včasih pa le postane stvar dinamična. Taki dnevi obo-gate vsebino. Paziti moraš celo, da pri vpisovanju česa bistvenega ne pozabiš. Hvaležni dnevi, taki dnevi.
Zdajle na primer, po zadnjih uspelih vzponih, rad zapisujem doživetja, čeprav močno utrujen. Kočljivi trenutki med težavnim plezanjem. Pristopi na deviške vrhove. Utrudljivo sestopanje s strmih sten. In končno, mučno gaženje v celo po omehčanem snegu! Podoživljanja dogajanj v teh redkih sončnih dneh mi kar vrejo na papir.
Pravzaprav smo vrh Cerro Boj — dotlej še neimenovan — odkrili že tri leta poprej, v času naše prve ekspedi-cije v ta predel Kontinentalnega ledu. Ob zagrizeni borbi s steno Cerro Norte nismo imeli takrat kaj prida odvišnih razpoloženj za kaka druga hotenja ali zaznavanja. Če ne bi bil Bojev vrh tako markantna pojava sredi vseobsegajočega ledovja, bi ga nemara celo prezrli. Vajenemu gorniko-vemu očesu pa težko, da bi ušlo kaj planinsko vrednega, najsi bo še tako ves zajet od druge prizadevnosti. Zato sem ta vrh že takrat nagonsko posvojil in vedel, da bo tudi ta gora nekoč naša.
Leži sredi dolge soteske Canadon Norte, kakih šest km vzhodno od istoimenske gore. Pogled z vrha na obe jezeri — Lago Viedma proti severu in Lago Argentino na jugu — mora biti bajen, sem zaslutil že takrat. Obkrožen z malimi ledeniškimi jezerci in s padajočimi ledeniki, domuje tamkaj kot samoten stražar skrivnostnega razkošja matere narave.
Skozi sotesko se vije reka Norte. Vzdolž nje so raztresene samotne zelene jase. Komaj se utegne spretegniti jutranja zarja, že začebljajo ptički vse križem z drevja svoj običajni pozdrav novemu dnevu. Enako zgovorni so urni bistri potočki, ko drse ali se spodtikajo ob naplavljeno stružno kamenje. Ob njih žuborenju utihne celo šum stopajoče človekove noge. Ne bi bil v skladu s harmonijo krajevnih jutranjih obredov. Nekaj edinstvenega je, prečkati te male jase zarana v prvem jutranjem svitu. Ko pa posije žareča obla izza grebena, razprši na tisoče žarkov med vejevje coihue.
Cerro Tomek 3000 m Cerro Vivod 3350 m
Legel bi na hrbet v mehko travo, si podložil dlani pod glavo, zrl na mogočne vrhove in sanjal...
Prav pravi Tone: Ko ne bi bilo tega prekletega prenašanja 40 kilogramskih nahrbtnikov od estancije do matičnega taborišča, bi bil to pravi raj! Rad mu pritrdim. A kot vsega, je tudi tovorjenja enkrat konec. Vse to krog nas pa ostane.
Večer. Sedimo ob tabornem ognju. Za streho nekaj zelenih vej, povezanih med dvema debloma. Tone je zgovoren. Tudi
Mario rad kaj pomodruje. Ob deževnih dneh so dnevna opravila kaj preprosta : kuhamo, jemo in spimo. In se dolgočasimo. Nocoj še skodelico čaja ali kave, kar pač komu bolj tekne. Nato privlečem v svit ognja tale moj oguljeni svetlomodri zvezek. S precej neokretno roko malodu-šno zapišem:
18. januar •— Še vedno dežuje. Nič no-nega.
Potem povzamem, preden zadremljen, naš dozdanji potek:
€lani slovensko-argentinske odprave na celinski led 1968/69
Tone Andrejah, elektrotehnik, 40 let Mario S err a no, žandarmerijski poročnik, 23 let Jure S k v ar ča, elektronik, 27 let
Pot natančno si zariši v jutru, ko zasine dan; po načrtu hiti v plan, cilj postavi si v daljavo.. .
(Jos<5 Hern&ndez: Martin Fierro)
december 1968
Comodoro Rivadavia. Sveti večer. Mesto se je okrasilo z brezštevila barvnimi lučkami v počastitev Rojstva Odrešeniko-vega. Vsi in vse — človek in stvari —- je zajeto v prazničnem razpoloženjem. Tudi mi. Kot da se le v tej edini noči lahko pojasnjuje Skrivnost davnega Rojstva.
Tudi sicer nam je zdaj po začetnih težavah odleglo. Najbolj problematična etapa prevoza je srečno za nami. S Tonetom sva se priduševala, kregala in obenem rotila voznike. Ne! Teh zabojev ni kam dati!, so vneto dokazovali na najine pohlevne prošnje, dokler nama ni uspelo premagati njihov upor. A do Bahia Blanca je še nekako šlo. Tam sva morala prestopiti na drug avtobus. In premestiti tudi naše zaboje tja. Velik kup zabojev, resda. Po eno-urni borbi s šoferji se je vendarle čudežno našel prostor tudi zanje v dozdevno že pre-natrpanem vozilu. Podobno se je godilo tudi v Trelewu. Le, da je bilo tam še bolj zagamano. Niti vozila ni bilo! Ne za naju, ne za našo kramo. Koncem vseh koncev smo se pa tudi tu vsi skupaj naložili. Kaj vse opravi vztrajnost! In dobra volja.
No, in nazadnje smo se po vseh teh in še drugih pripetljajih le pripeljali davi 156 semkaj. Mario naju je že čakal. Hvala Bo-
gu! Vsaj s tem ne bo zavlačevanja. Spravili smo našo kramo v Salezijanski zavod. Po večerji sem telefonsko obvestil Jožeta Vodnika v Las Heras. On nas popelje odtod naprej, na zapad, ko utegne priti semkaj. Nestrpno ga bomo pričakovali.
28. december
Predvčerajšnjim nas je pritresel v Ca-lafate ob Lago Argentino Jožetov tovornjak. Vozili smo se kar naprej, vso noč, in prispeli na srečo brez kake okvare. Jože pač zna — in pozna muhavosti pata-gonskih potov. Saj o cestah ni da bi govoril. Žal, se mora ta naš zvesti prijatelj in sodelavec pri naših ekspedicijah na Celinski led takoj vrniti. Poletje je sezona tudi za stavbarska opravila. Ekipa zidarjev, ali drugih delavcev na jugu, pa brez gazde ni posebno učinkovita zadeva. Neradi se poslovimo od njega in nerad se trže on odtod. Planincem pa ne kaže tehtati podrobnosti drugotnega pomena |s pretežkimi uteži. Molče pljunemo v roke, se sklonimo in začnemo prekladati našo prtljago v skladišče Narodnega parka.
Večerja pri Ivu Stipičiču je vedno nekaj edinstvenega. Lastnik estancije Cerro Bue-nos Aires nas vsakokrat pogosti, kadarkoli se pojavimo tod. Prijetno je kramljati
skoro na koncu sveta z domačim človekom. Za zaključek zapojemo nekaj naših. Tone spremlja z orglicami.
Naslednji dan, to je včeraj, znova priganjamo v pristanišču, naj popravijo barko. Tudi danes še niso končali. Če bo šlo tako naprej, bomo lahko še cel mesec zdeli tukaj. Kaj vedo tod ljudje, kaj je čas! Še manj, kaj je pomanjkanje časa. Zavidam jim to srečo. Saj se vsako leto vnaprej oborožimo s potrpljenjem, preden odrinemo iz buenosaireškega vrvišča. A povsem iz svoje kože človek pač ne more. Tudi ne, iztresti iz spomina svojih obveznosti in dolžnosti, ki preteče vztrajajo na svojih zahtevah, nekaj tisoč kilometrov se verne je odtod.
Treba bo pomisliti na drugačno možnost rešitve. Jutri grem do intendenta Gonzaleza. Skušal mu bom izvabiti dovoljenje za prevoz z malim motornim čolnom. Pristaniški ljudje sicer trdijo, da smo norci, če si upamo s to lupino čez jezero. Pomislim na vse tiste, ki so si s podobnimi in drugačnimi lupinami upali čez ocean, ne samo čez jezero — in se odločim, na vsak način uspeti pri Gonzalezu.
30. december
Pretekle dni je bilo vreme kilavo in nemogoče za naše namene. A tako vreme ni nič novega v tem leglu, kjer gospodari muhavost nad vremenskimi zatvornicami. Včeraj pa se je le ustalilo. Popoldan je še veter popustil in valovi so se na jezeru skoro povsem unesli.
Čoln — iz plastika, dolg dobre tri metre — je bil kmalu naložen. Tito, naš mornar, katerega nam je s čolnom vred posodil upravnik Narodnega parka, je napolnil še rezervno posodo z bencinom. Nazadnje smo se vkrcali še mi. Pa, oh! Toliko da se ni čoln prevrnil —• in mi z njim vred. Preveč je bil natovorjen. Morali smo ga nekoliko odtežiti. Bo že lanča, parkova motorka, pripeljala kasneje ostalo kramo za nami. Kadar bo popravljena... A še vedno se udira čoln skoro do roba v vodo. Žandarji nas dvomljivo in pomenljivo gledajo z brega, češ: v taki lupini... preob-teženi... pa čez jezero... saj je treba prepluti okrog 80 km... ! Da, tudi previdnost je sestavni del njihove sreče. Mi pa ne odnehamo. Bo že kako. Z božjo pomočjo. Še dobro, da se je Gonzalez pustil pregovoriti za čoln!
Najhujše je čez kanal Moreno. Vzdignil se je vetrič. Meče nas iz vala v val, da je veselje. Pljusk! — in že je voda v čolnu. Prav tega nam je še manjkalo... Mrzlično jo mečem ven. Še in še. Dokler se ne rešimo globinskih nevarnosti. V mraku nas začenja tresti mraz. Na vse pretege. Ob primernem bregu pristanemo. Brž zapla-pola ogenj. Njegova toplota nas odtaja in znova poživi. Tako okorajženi, že ne vemo več za prestane nadloge. Pogumno nadaljujemo nočno plovbo. Ob enih se od-nekod prikrade luna. Jezero se je povsem umirilo. Ko ga ožari dama z neba, je gladko kot ogledalo. Koketno se ogleduje nočna potnica v zrcalnem površju, polni ozračje s skrivnostno vsebino noči in zvablja človeka v svet sanj in avantur. Ničesar ne ve tod okrog pokrajina o vsemirskih ladjah, o človeku, ki je oskrunil dozdanje poslanstvo luninih svitov in jo reduciral na nekaj kilogramov prozaičnih kamnov. Kaže, da se tega tudi človek tu ne zaveda. Ali pa pozablja. Najbrž hote.
Se že dani. Romantika noči se umakne idili jutranje zarje. Zanjo se pa danes že ne moremo zmeniti več. Zaspani in zdelani pristanemo na pomolu estancije Cristi-na. Samo psi so začutili naš prihod in se oglasili v jutro. Vse ostalo je še mirno in tiho. Zavlečemo se do prvega poslopja in pospimo kar po tleh.
Danes zjutraj nas je pa že staknil in zbudil gazda Masters. Ne more se naču-diti, da smo res prišli s čolnom srečno z brega na breg. Ves dan preklepetamo z našim starim pokroviteljem. Mornar se kmalu vrne sam s čolnom čez jezero. Mi pa smo resnično potrebni počitka. Jutri nas čaka težek dan.
1. januar 1971
Slednjič smo utaborjeni v matičnem taborišču za pristop k Bojevi gori. Dobršen del pota k vznožju gore je za nami. Preveč smo bili utrujeni, da bi se bili zmenili za Silvestrovo. Spali smo do poldneva. Kako tudi ne! Dva dneva hoje z nabitimi nahrbtniki od estancije do matičnega nas je do kraja zdelalo. Sprva je šlo kar lahko, saj smo bili spočiti. Mariju se je pripetila nezgoda (Ni nezgoda, le neroda! —- mu prevedem našo narodno modrost): Pri prečkanju potoka je zdrsnil z debla — in padel v vodo z nahrbtnikom vred! Ni časa za sušenje. Kar tak mora z nami naprej. 157
Prvo noč smo prespali ob reki Norte. Še jesti se nam ni ljubilo. Le nekaj tekočine smo pogoltnili. Kot bi trenil, smo se zgubili v spalne vreče.
Naslednje jutro nadaljujemo pristopanje ob reki navzgor. Tamle gori je prvo ledeniško jezerce z visečim ledenikom.
Je že ostalo doli za nami. Ne more biti več daleč do matičnega taborišča. Nebo je celo popoldne prepreženo z oblaki. Mi smo pa že blizu cilja. Težko sopihamo proti njemu... Kdo nam le kar naprej tlači vrag vedi kaj v nahrbtnike! Čedalje težji postajajo.
V malem gozdičku ob reki Norte raz-tovorimo. Na vso naglico hitimo postavljati šotora, da nas dež ne ujame. Zelo prijazen je tale prostor. Ob strani velika skala. Kot naša Skalca na bariloškem Ca-tedralu. Dobro izbran kraj za bazo. Ko smo udomačeni, se le spomnimo, da smo pričeli novo leto. Čeprav utrujeni, mu zapojemo v pozdrav. Da se mu prikupimo ir. da bi nam bilo naklonjeno. Tone mojstrsko spremlja z orglicami. In že začenja rahlo pršiti. Postajamo dobre volje in se za pršenje ne zmenimo. A dolgo ta idila n1 traja. Dež nas kar kmalu spodi v šotore. Tu dokončujem zdaj dnevnik.
2.	januar
Danes nam je uspelo postaviti že tudi prvo višinsko taborišče. Oskrbljeno je z vsem potrebnim. Hrana, plezalno orodje, potrebna ostala oprema. Ni bilo lahko do f?"n, Iz baze smo odšli zarana proti Cerro Boj-u. V dežju in močnem vetru. Ne kaže čakati na prijetnejše vremenske okolnosti. Vsaj prvo višinsko etapo moramo imeti za seboj. Sicer ne pridemo zlepa do vrha. Pot pa je nrecej sitna. Tudi je ledeniško jezerce tako zasekano v steno, da smo rir-ali večkrat kar v vodo. Ne gre drugače.
3.	januar
Dežuje in veter buči nekje zgoraj kol parni stroj. Vrnili smo se v bazo in čakamo. Saj ni bilo za nikamor. Danes popoldne je nehalo kapljati. V zraku je čutiti močan vonj po dimu. Sprva mislim, da se je zažgalo kaj pri nas. Ničesar ne morem opaziti. Šele nasičeno ozračje me ove, da ^ogledam proti severu. Dolge sive štrene f?e vlečejo proti vzhodu. Od nekod prite-158 četa Tone in Mario. Za dimom se prika-
že še rdeč plamen. Vije se navzgor in sega že visoko v nebo. Gotovo gori velik predel gozda ob fjordu Moyano! Tudi naše taborišče je v nevarnosti. ..
h. januar
Vso noč je deževalo in še zjutraj. Veter pa se je na srečo polegel. Dim se še vedno vali proti vzhodu. Zvečer se je stemnilo prej kot po navadi. Nakrat je snežinka zaplesala nad šotorom. Potem še ena. In druga. Zgoraj že močno sneži. To bo pogasilo požar. Dobro je tako.
A zaenkrat smo še vedno zaprti v krog matičnega taborišča.
5.	januar
Nepričakovani obisk. Zjutraj smo se vselej umivali v potoku. Kraj njega pa smo na posekanem deblu določili prostor milu. Ko sežem davi ponj -— mila nikjer! Začnem robantiti nad onima dvema in njuno nerednostjo. Oba pa se pridušata, Tone in Mario, da ga niti rabila nista danes. No ja, se je pač zgubilo, to nesrečno milo. Nadomestili smo ga z novim kosom.
Topot je vrsta za pomivanje po kosilu na Mariju. Mila pa spet nikjer! Namesto tega, se valja tam konček zmaliče-ne mase. Aha! Tod šari nekdo, ki mu diši milo! Brez dvoma kaka živalica. Le čakaj! Sklenili smo odslej paziti. Ko je po-dnevno klepetanje in oglašanje narave in živali ponehalo in se je dan umirjal v večer, so na lepem spet zagnali stražarji v krošnjah dreves glasen svarilen živ-žav. Nekaj se dogaja!
Pravkar smo sedeli pri povečerku. Brž vstanem — in obstanem kot pribit! Dobre tri metre pred menoj, ne več, stoji lisica in me neumno gleda. Skočim po pištolo. Žival pa še vedno stoji in bulji vame. Morda se mi je smilila v svoji naivnosti. Trije streli — in zgrešim. Na tri metre' Lisica pa se počasi obrne, pomaha z repom in elegantno izgine za drevesi.
6.	januar
Prenehalo je deževati. Oblaki pa so še vedno nagrmadeni. Vendar se barometer dviga. Ponoči nas je ponovno obiskala tet-ka lisica in topot zagospodarila po kuhinji. To je pa le preveč izzivanja. Prisegli smo ji maščevanje. Boš že videla! Če ne danes, pa jutri. Ali pa na leto.
8. januar
Včeraj, pet minut po tretji uri popoldne, sva z Marijem stala na vrhu CERRO BOJ! Moja slutnja izpred treh let se je uresničila in namen prvega dela naše letošnje ekspedicije je dosežen.
Šele včeraj smo nazadnje le pričakali težko zaželjeno lepo vreme. Ob petih zjutraj smo bili že na nogah. Z Marijem se opremiva z vso potrebno plezalno opremo. Tone bo pa ostal v taborišču, da pripravi, kar je treba za najin povratek. Da bi le bil zmagovit!
Prvih 200 metrov se vzpenjava v steni brez vrvi. Pod nogami se nama proži grušč. Ko dodelava melišče, se spraviva v ozek kamin. Skozenj se pririneva na malo ploščad. Sonca še vedno ni čez greben. Zato nama ni preveč vroče. Okrog desetih vstopiva v snežen žleb. Dereze dobro prijemajo. Sneg je še vedno trd. Ob izstopu iz žleba premagujeva strmino snežišča ob robu skal. Sem pa tja naletiva na strm leden padec.
Pleža postaja vse težja in napornejša. Sekati morava stopinje. Previdno se navezana varujeva. Že pozno, nekako ob enajstih dopoldne, se prikaže sončna obla izza grebena in razlije luč po vsej dolini in vzpetini. Je pa nekoliko medla ta svetloba, ne več tako jasna kot zjutraj. Postaja nama pošteno vroče. Pot curkoma lije iz naju.
Čutarico čaja in kos čokolade. Trenutek počitka. Nebo že sivi. Pohitiva naprej.
Vrh je začela ovijati megla v svoje dimnato ogrinjalo. Božati naju pričnejo prve snežinke. Med njimi se prebijava v višino. Brez postanka vztrajno plezava. Spopadla sva se v tekmo z vremenom. Ho-čeva biti zmagovita! Pogledam proti vrhu in precenim: Še kakih sto metrov težavnega naklona v ledu. Tudi tega opraviva. Zadnji del pota do vrha pa je že precej položnejši.
Pozdravljen, Boj — z vrha tvoje gore!
Z Marijem si seževa v roke. Drug drugemu v zahvalo. Najina pogleda pa se brez besed ujameta v novo povezavo gor-niškega tovarištva in doživetja.
Ne sneži več. Oblačno pa je še vedno. Razgled z vrha je zaradi oblakov bolj krat-kesežen, a kljub temu še vedno veličasten! Proti severu se riše silhueta Fitz Roya, na ■zahodu se izza oblakov dvigata Cerro Nor-te in Moyano. Med oblaki na jugu se vrsti pogorje Paine. Spomnim se Tončka.
Foto posnetki na vse štiri strani v panoramo pod nama. Nato še slike s cepinom in zastavicami v slovenskih in argentinskih barvah.
Nisva še utegnila oddahniti se, in že je znova začel naletovati sneg. Spet se na-veževa in že se spuščava po rebrih gore proti njenemu naročju v višinsko. Ure minevajo. Midva pa v pospešenem tempu navzdol in navzdol, preden naju zajame kaka resnejša vihra ali noč. Ob devetih zvečer naju sprejme Tone s prisrčnimi čestitkami v matičnem taborišču.
9.	januar
Zaslužen in potreben počitek v bazi. Obenem tudi slovo od Toneta. Dlje ne utegne, nazaj mora. Barke še ni z našo ostalo zalogo in hrane je le še za par dni. Pičlo odmerjene. Z Marijem skušava ta čas izkoristiti za pregled možne smeri na Cerro Moyano. Vsaj zjutraj je vreme po navadi še znosno; dopoldan se skisa in popoldan dežuje.
10.	januar
Danes sva napravila poskus na Moya-no. Brez uspeha. Saj bi bilo čudno, da bi se taka gora vdala že kar ob prvem poskusu. Pobočje, ki vodi proti vrhnji ploščadi, končuje s celo vrsto stolpov. Morala sva se vrniti in napraviti velik ovinek. Tudi to ni zaleglo. Skoro brez hrane prebije-va noč pod skromnim šotorskim platnom. Pa še deževati je pričelo.
11.	januar
Vrnila sva se na estancijo. Med najino odsotnostjo se je Tone vkrcal in odplul v Calafate. Barke z najino preostalo zalogo živil pa še vedno ni. Čakava nanjo na estanciji.
17. januar
Davi je vendar že priplula lanča in z njo naša živilska "shramba". Sita sva že lenarjenja po estanciji, tudi kvartaška igra "truco" nama že preseda. Kljub nepri-pravnemu vremenu se kar koj po kosilu opr-tiva in jo mahneva v našo novo bazo ob reki Confluencia. Sedaj sva tu in čakava lepega vremena. Dolgo že preizkuša najino potrpljenje. Le kdaj se bo naveličalo. In kod neki hodi sonce, da ga ni na spregled! Ko pride, preizkusiva Moyano z zahoda.
18. januar
Še vedno dežuje po malem. Nič novega.
20. januar
Nekam naglo je barometer skočil na 760 mm. Zaspala sva in šele sončna toplina naju je izvabila iz šotora. Dobrodošel, sonček! Brž sva nared.
Vzpenjati se začneva po ledeni strmini. Pozno je že, ko sva na zgornji snežni ploščadi. Vreme pa se že izprija. Barometer nas je prevaral — se je le prehitro vzpel kvišku. Naglo gre na slabše. Preden se dodobra znaj deva, nama beli veter že meče sneg v obraz. Videti ni ničesar več.
Tako ne morevo naprej. Previdno poiščeva položno strmino. Raztovoriva in zavarujeva nahrbtnike. Potem začneva vneto kopati luknjo v led. V takem je ledeno zavetišče še najbolj varno in priporočljivo. Šotor bi ne zdržal dolgo časa.
Drink — zleti lopata po strmini navzdol. Začuden gledam za njo. V rokah pa še vedno stiskam sneto toporišče. Kot da bi mi zdaj lahko še kaj zaleglo. Vdano kopljeva naprej — s cepini. Oh, kako počasi se napreduje z njimi! Ko presodiva, da je luknja končno dovolj velika, da se lahko prostorno uleževa, spraviva vanjo najino ropotijo in sebe. Vhod skrbno zadelava z nahrbtniki.
Gumijaste blazine. Spalne vreče. Zajema naju prijetna toplota. Zunaj pa buči in buči bela vihra. Le naj!
21. do 30. januar
Kar predolgo že gospodari beli veter po pobočjih Moyana. Vsi dnevi so si enaki. Zjutraj — to je okrog desetih ■— si leže pripraviva ovomaltino. Po zajtrku se skobacava iz spalnih vreč. Oblačiti se nama ni potreba, saj spiva kar oblečena. Samo čevlje zatakneva pod zglavje.
Izpred vhoda je treba vsak dan odki-dati sneg. Mrzel piš dahne vsakokrat v notranjost in žvižg vetra napolni ledeno votlino. Še meter daleč se ne vidi zunaj. Potem juha in piškoti za kosilo. Klepetava in malo zadremljeva. Nato spet urejevanje spalnih vreč. Vse dni eno in isto. In najmanjšega znaka o lepem vremenu.
Počasi postaja vse neznosno. Vremenske razmere. Dnevni program. Omejeni šo-torski življenjski prostor. Utesnitev sko-ro v negibnost. Nemožnost prebrati si druščino. Miselna praznota spričo problema-
tičnosti razpleta. Saj že ne veva več, kaj govoriti. Sitna postajava drug na drugega. Stežka se včasih obvladava. Podzavestno sicer čutiva, da je vsa vzajemna nejevolja le formalni izraz trenutnih razmer. Raz-dražljivost pa se nama kljub temu veča iz dneva v dan.
T'o prekleto vreme! Dnevnik pišem na napol moker oguljen list. Če se ne uvreme-ni, naju kmalu lakota požene v matično taborišče. Kar skozi beli veter — tja v prijetno zeleni in varni gozdiček...
V resnici je pa tudi to samo posiljena in varljiva tolažba. Kako ne bi vedela, da skozi tole belo pošast ne prideva ne do zelenega ne do varnega gozdiča! Saj nisv.i v prve pod njenim žezlom. Delava se pa le, kot da res čakava samo na zmanjkanje hrane. Potem jo kar brž mahneva v oni matični paradiž. Kot da ne bi mogla že zdaj, če bi verjela, na pot!
31. januar
To jutro se je končno zgodilo. Vsa pobočja so se kopala v najčistejši sončni svetlobi! Tudi najino razpoloženje se je skopalo v njej in očistilo, ko sva z Marijem po desetih dneh zapustila najin ledeni bunker. Vedro sva se po izpostavljeni strmini odpravila pod navpično steno Moyana. Napovedovalo se je čudovito vreme. Dolgo se vzpenjava. Kako se vleče in vleče navkreber! Šele pozno popoldan sva mogla vstopiti v žleb, ki vodi proti vrhnji kopi. Najin barometer upanja, da se skobacava tja gori, stoji precej visoko. Vneto jo reževa skozi žleb.
Ni nama bilo topot usojeno priti na vrh.
Po triurni pleži so v žlebu začele opletati okrog naju meglice. T'o še ni bilo najhujše. Saj sva jima vajena. Začeli pa so nama zmanjkovati klini. Ostala sva tudi brez stremen. Proti večeru sva se znašla pred plezalnimi problemi, ki so bili v danih okoliščinah za naju prezahtevni. Do izčrpanosti utrujena, sva se morala umakniti.
Ko sva se izmučena vračala, je potegnil na lepem veter in razpodil meglice. Ves vrh je zažarel v ognju zahajajočega sonca. Napovedovala se je vrsta lepih dni. Kaj nama bodo zdaj, ko nimava dovolj potrebnega materiala!
Vrniti se bo treba na estancijo. Pa kdaj drugič, Moyano!
i. februar
K Mastersu sva prišla opolnoči. Prejšnjo noč sva lahko prespala kar na prostem, brez spalnih vreč. V slabem vremenu bi tega le ne mogla storiti.
Na estanciji cel kup pisem za naju. In slaba novica: Mastersa je stresel njegov konj na tla, mu nalomil rebra in zvil nogo. Že dva tedna leži v postelji. Le toliko se bova zamudila na posestvu, da se znova opremiva in potem nadaljujeva pot preko ledenika Upsala proti najvišjemu vrhu verige Roma, kot jo je krstil pater De Agostini, proti Cerro Vivod.
5. februar
Zaključujem dnevnik. Sedim ob postelji Persivala Mastersa. Ni še okreval po padcu s konja. Pripovedujem mu, kako sva 3. februarja ob 12 opoldan stopila z Mari-jem na najvišji vrh vzhodno od Lago Argentino — na CERRO VIVOD (3350 m).
Ob osmih zjutraj sva 2. februarja zapustila zaliv Cristina v lepem sončnem jutru. V dobrih dveh urah sva se prebila do ledenika Upsala. Prečkanje čezenj naju je zamudilo šest ur. Hitela sva, da le ne zapraviva te edinstvene prilike lepega vremena. Nato sva se začela vzpenjati po ledeniku Bertacchi. Že trije dnevi neprestane pleže in gorske hoje so za nama. Začenjava čutiti utrujenost. Ne gre nama preveč vihravo izpod nog.
Kljub temu morava naprej! Ne upava si zapraviti to "bonanzo", kot naziva stari Masters lepo vreme. Zdi se pa, ko da ledeniku ni ne konca ne kraja.
Ko prispeva končno na njegov rob, si oddahneva. Mali "nunatak", kameniti otoček na robu ledenika, nama služi za dve-urno počivališče. Ura je že deset zvečer. Počakala bova polnoč. Takrat vzide polna luna. V njenem svitu bova lahko nadaljevala pot.
Medla lunina svetloba meče pošastne, sence po pobočjih. V enakomernem tempu se vzpenjava čeznje. Svojska tišina napolnjuje vso prostornost. Le najine derez? škrtajo po zamrzlem snegu. Kaj vse sem premleval tisto noč!
Prvi jutranji žarki sinejo čez goro. Vse pobočje zablesti v tisočih kristalih. Precej visoko sva se že pritolkla. Sneg je v mrazu otrdel kot led; omogoča nama hitrejšo ho-
jo. Ko prideva do predela, razritega z razpokami in z opaznimi znaki plazov, se naveževa. Kmalu se potiva. Vroče čelo hladim v mrzlem snegu.
Zadnji metri preko nerodne razpoke in po strmem vrhnjem grebenu so prava muka. Sneg se je v soncu omehčal in udira se nama preko kolen. Pet korakov — in počitek. In znova pet "globinskih" korakov — ter počitek.
Vreme je kar predolgo zdržalo. S Pacifika se dviga bela odeja oblakov in neizprosno pritiska na vzhod. Le najvišji vrhovi vstajajo iz nje kot osameli otočki. Veter opleta v čedalje močnejših sunkih. Treba je pohiteti.
Cepin je opoldne zasajen na najvišji točki. Brez besed se z Marijem objameva — in podariva goro Božotu.
Neizmerno morje oblakov in vrhov je pod nama. Veličasten pogled na ves Kontinentalni led. Risopatron na severu, nepoznani vrhovi proti jugu.
Za kakih 23 km proti jugu stoji Cerro Tomek. Tomaževa gora. In za približno 47 km v ravni črti na vzhod-severovzhod gospoduje Bojev vrh.* Tri veličastne gorske priče za tri zmlada utrnjena življenja. Kaj bi, fantje! Mladim so potrebni tudi mladi vzorniki. In taki boste ostali za vse čase. Zmeraj samo mladi. Vselej samo dobri. Za vselej vzori in tovariši našim mladim rodovom. T'ako vam je bilo naloženo vredno poslanstvo. Hvala vam za vašo čisto, lepo mladost!
Še bi sanjale misli in oči bi se kar naprej opajale nad tem brezkrajnim raz-sežjem gorskega ledeniškega čara.
Zaleti vetra pa naju opomnijo k naglici. Najpotrebnejši dokumentarni fotografski posnetki — in že sestopava.
Kot pijana se pomikava po ledeniku. Vihar naju premetava, midva pa se še zmeniva ne zanj. Opravila sva, kar sva si zastavila, in ta zavest naju polni z zadovoljstvom. Iz nje črpava voljo in moč, da se vrneva na varno. Noč prečepiva kar v mokrih spalnih vrečah. Pa kaj bi to!
Ko napoči prvi jutranji svit, jo že zadovoljno reževa proti estanciji.
* Približne zemljepisne lege: Cerro Boj: 72°59' zemljepisne zahodne širine in 49'47' južne zemljepisne dolžine; Cerro Vivod: 73°34' Z.Z.š. in 49'57' J.Z.D.; Cerro Tomek: 73°32' Z.Z.š. in 50°10' J.Z.D.
VOJKO ARKG
Glose ob zmagi na Cerro Norte
Temne megle se vlačijo okrog vrhov Gromovnika. Belina se izgublja na obe strani v plavkaste globine ledeniških razpok, sonce komaj kdaj prodre skozi visoke oblake in takrat se začnejo iskriti kristali svežega snega. Okrog velike koče na grebenu Castano O vera ga je zapadlo skoraj pol metra, čeprav pravi koledar, da smo v mesecu februarju in po vsej znanosti vlada takrat na južni polobli najhujše poletje.
Črne in rdečkaste barve na prepleskani pločevini se izzivalno, čeprav nekam umazano odražajo v belini. Onstran ledeniške zevi zarežejo temne lise v nebo in snežno svetlobo navpične čeri, ki oblikujejo kopaste, strme grbe v grebenu med Castano Overa in stenami Campinga. Tam onstran, do koder pogled ne seže več, padajo visoki slapovi proti Frenkovi gostilnici in vrvenju turističnih avtomobilov ob vznožja Tronadorja.
Tisti greben med ledenikom in Frenkom mi vselej prikliče spomine, ki se pletejo med kamenjem in snegom. Bodre in vesele, a tudi trpke in bridke. Zavedam se, da letos nagrmadeni sneg docela pokriva skalno votlino, kjer visijo od stropa veliki razklani kamni in kjer sta prespala svojo zadnjo noč Tomaž in Božo. Drugo jutro sta plezala na zaželeni vrh, potem pa za vedno izginila v nevihti, ki se je razbesneia čez samote zgornjih ledenikov. Nekaj dni kasneje smo pobirali in skladali v nase nahrbtnike osamelo opremo njunega visokogorskega bivaka...
Dogodki se marsikdaj nanizajo v čudna in navidez povsem slučajna zaporedja, za katerimi naša domišljava, a precej nebogljena človeška pamet zastonj tipa za skritimi vzročnimi zvezami.
Prav tiste dni, ko je druga generacija slovenskih plezalcev v Argentini doživela svojo tragedijo, sta se dva najuspešnejša gornika iz njenih vrst spogledala z goro, ki jima je za štiri leta postala nedosegljiv in uporni smoter in cilj.
Ta druga generacija slovenskih plezalcev v Srebrni deželi se je začela oblikovati pred kakimi dvanajstimi leti. Izšolala se je na počitniških izletih v Bariločah, a samo nekateri izmed mladih so se izurili ob bariloških „bratih". Večina se je morala zanesti na svoje lastne sposobnosti in zlasti najuspešnejša dvojica, Peter in Jure Skvarča, ki je dosegla in presegla Bariločane, se je dvignila brez vsake zveze z elito starejših plezalcev. Vedno nerad pomislim, da se je argentinski plezalski as zadnjih desetih let, Jose Luis Fonrouge, izgladil in izpilil v zavidljivi družbi našega Dinka Bertonclja, medtem ko brata Skvarča nista nikdar delila vrvi z najboljšim slovenskim in argentinskim plezalcem prejšnjega desetletja. Tolaži pa me po drugi strani, da jima je samostojnost v nekem pogledu tudi koristila in ju je z nekaj sreče vodila iz mladostnih napak do današnje izurjenosti, do katere sta se čisto sama dokopala.
Strokovnjak v organizacijskih zadevah bi morda zmajal z glavo, a za planince je prireditev dovršno uspela. Zakuska Cluba Andino Bariloche, na kateri smo počastili zmagovalce s Cerro Norte, se je razvijala domače in prisrčno, kot se lo dogaja na redkih družabnih sestankih gornikov. Za kruhke in kozarce se zbrana družba ne zmeni preveč, čeprav seveda izkaže dolžno čast obloženi mizi. Dosti več pa pomeni nevezani razgovor in projicirane slike oddaljenih vrhov, ki jih občinstvo prav tako dobro pozna kot Kordiljere okrog Nahuel Huapija.
Bariloški klub je dokaj varčen s planinskimi proslavami. Samo res izredni dogodki najdejo posebno priznanje. V zadnjih letih smo pozdravili Fonrougea in Co-mesaho, ko sta se vrnila s Fitz Roya, pa Petereka, ki je preplezal zahodno steno peruanske Yerupaja. Peter in Jure sta že večkrat prisostvovala sejam in sestankom, pokazala sta nam številne posnetke z viharnega juga. Vendar sta doživela posebno slovesen sprejem šele, ko sta slednjič osvojila Cerro Norte. Tako je postavil tritisoč-metrski težki vrh ob robu Celinskega ledu izrecen mejnik tako za mlada plezalca kot za patagonsko gorništvo, ki ga že štirideset let zastopa najstarejše kreolsko planinsko 1162 društvo južnoameriške celine.
Cerro Norte se je kasno pojavil v andinskih kronikah. Gorska veriga med je-zerima Viedma in Argentino je samevala, dokler se nista pojavila brata Skvarča v tem predelu južnih And. De Agostini je sicer posnel nekaj zanimivih fotografij, a je pravilno označil Cerro Norte kot prvovrstni alpinistični problem šele Hector Gianolini, ki je leta 1948 po obisku na estanciji Cristina zapisal: „če ne bi bil zaljubljen v Fitz Roy, bi rekel, da ga ta gora (t. j. Cerro Norte) prekaša po lepoti, ne toliko po drznosti oblik kot po nepremagljivosti svojih ostenj, ki so docela pokrita z ledom."
Čeprav je takšen poziv, objavljen v zborniku bariloškega kluba, zvenel kot resnično izzivanje za vse snubce južnih vrhov, se je malokdo zanj zmenil. V dirki modernega življenja tudi izobraženci manj berejo, kot so čitali pred pol stoletja in Gianolinijevo vabilo je dolgo let dremalo v pozabljeni knjižici. Pravtako je odšel v pozabo mož, ki ga je zapisal in ki se je prostovoljno preselil iz tostranskega življenja v negotovo večnost, njemu še manj poznano kot pa so v led uklenjeni patagonsk. vrhovi.
Jure in Peter Skvarča sta srečno zmagala Pier Giorgio, Peter je dosegel vrh Lautara in obadva sta opravila z zagonetnim Mellizom (Cerro Steffen), ki je nekaj let zanimal bariloške plezalce. Vse te gore so bile poznane kot zanimivi in resni plezalni problemi. Zlasti prvi, precej tvegani uspeh je močno odjeknil, saj je Pier Giorgio zavrnil številne naveze buenosaireških, tukumanskih in bariloških gornikov.
Med papirji in knjigami bariloškega kluba smo si ogledovali možnosti bodočih odprav. Juretu niso prirastle k srcu „modne gore" kot Torre ali Fitz Roy. Pokazal sem na zemljevidu nepoznano gorsko verigo južno od jezera Viedma in opozoril na Gianolinijevo visoko mnenje o tehnični veljavi vrha, ki je bil zaznamovan z višino treh tisočakov in dokaj brezbarvnim imenom Cerro Norte. Fanta, ki sta že doživela obmejne sitnosti s čilskimi orožniki, je razveselilo, da stoje prizadeti vrhovi na argentinski strani in da je prehod v čilske gore zahodno od Argentinskega jezera svoboden, ker je ozemlje popolnoma nenaseljeno. Dodali smo še vabljivo bližino večjega naselja Calafate in motorni čoln uprave Narodnega parka, kar je po pustolovščinah okrog rokavov velikega jezera San Martin posebno zapeljivo zvenelo, čeprav smo že takrat slišali, da je slavna „lancha" večkrat pokvarjena kot pa v plovnem stanju.
Tako je stekla odprava v poletju 1965/66 in po stari navadi je podjetna trojka Jure, Peter in Guzzi brez posebnih pomislekov in z mladostnim zagonom naskočila prvo steno, do katere se je skozi dolge soteske prerila. Vendar je z ledeniki pokrita vzhodna stran pokazala zobe in odločno zavrnila vsiljivce. S svežim plazom je po-metla njihovo pot in jim jasno povedala, da so lahko srečni, če so se tako poceni izmazali.
Štiri leta je potem Cerro Norte vabil in grozil. Gora je v nečem jako podobna gorskemu sklopu Paina, kjer se je leta 1954 zaključila Tončkova usoda: vzhodne stene so pokrite z visečimi ledeniki, preko katerih so možne ledeniške smeri, a kjer oprezajo plazovi, ki vsak trenutek lahko zgrmijo na plezalce in jih pogubijo. Zahodne rebri, izpostavljene tihomorskim viharjem pa so očiščene snega in tam vodijo k vrhu navpične poledenele stene. Ponujajo se težke plezalske inačice, ki zahtevajo temeljito znanje tehnike, a plezalec je bolje zavarovan pred nepreiačunljivimi objektivnimi nevarnostmi.
Brata Skvarča sta si ogledala zahodno steno v poletju 1966/67, temeljiteje pa sta se je lotila naslednje leto. Obakrat so nestalne vremenske prilike preprečile rešitev uganke. V nepoznanem skalovju s težavnimi prehodi pač ni mogoče zmeraj upati, da boš kar ob prvem zaletu odkril šibko točko gore. Toliko pa tudi že poznamo južne Ande, da vemo za redke dneve s kratkimi jasnimi presledki v deževnem poletju. Ko se zjasni, je treba hiteti, presneto hiteti. Plezalci poznajo mučno dirko Maurija in Maffeia, zmagovalcev gore Sarmiento na Ognjeni zemlji: naskok sta začela ob pol šestih popoldne, plezala grebene in ledene strmine ob luninem svitu, ždela proti jutru nekaj uric oprta na cepine v megli in mrazu na ledeni šiji in dosegla vrh ob devetih zjutraj, ko je nevihta znova zajemala večno zakrite južne vrhove.
Četrti obisk v poletju 1968/69 se je izjalovil še predno je odprava stekla. Cerro Norte je pretrd oreh, da bi ga zmogla povprečna plezalska naveza. Terja dva enako«, vredna in skladna plezalca. Mario Serrano, Juretov tovariš iz tistih dni, ni bil dorasel nalogi. Zato se trdovratnega špika sploh nista dotaknila.
Tako smo doživeli slednjič peto odpravo in gorniško zmago: po težki skalnati zahodni smeri sta Peter in Jure dne 5. 2. 1970 ston;la na teme uporne gore. Plezalna simfonija tehnično izredno zahteynih melodij v ledu in poledeneli skali ob naglem ritmu, ki ga je narekoval negotovi premor v muziki orkanskih viharjev, je v marsičem sličila zgoraj omenjeni, mojstrovini. Maurija in Maffeia v ledenih nedrjih gore Sarmiento. Prav rad verjamen Juretu, da je jokal, ko sta si s Petrom podala roke na vrhu osvojenega Cerro * Norte...
Štiriletno obleganje nezavzemljive trdnjave (in pet odprav, ki so imele izhodišče na estanciji Cristina) je nudilo bratoma Skvarča lepo priložnost, da sta temeljito spoznala vse razsežno ozemlje Kordiljer severno in zahodno od jezera Argentino. Vselej, kadar se jima je izmaknila bela krona Norte, sta uspela na kakšni drugi gori in nanizala vrsto prvenstvenih vzponov. če seštejemo vse vrhove, ki jih še ni tlačila človeška noga in sta jih brata Skvarča preplezala, bomo naglo prestopili številko dvajset. Takšen pušeljc prvenstvenih pa ni edinstven samo med argentinskimi andi-nisti, temveč med alpinisti vsega sveta. Zdaj dviga med jezeroma Viedma in Argentino svojo deviško glavo samo še ena mogočna gora: Cerro Moyano.
Žal mi je samo, da vzpon na Cerro Norte ni bil deležen literarne obdelave, ki jo je doživel prvi poskus iz leta 1966 (glej Zbornik 1967). Letošnje poročilo je pisano bolj v telegrafskem stilu. A kaj hočemo: vse nas preganja nori ritem modernega življenja, ko ni več za nobeno reč časa. Jure pa ima še čisto poseben izgovor: ko se je začela priprava za Zbornik, sta on in Peter že snovala novo odpravo, pripravljala opremo in urejala prometne zveze. Mimogrede se je Jure še oženil. In tako stopa ena najpomembnejših zmag slovenskih andinistov v zgodovinsko kroniko v dokaj skromni in okrnjeni obliki ter zlasti o samem vzponu premalo pove.
jure skvarča
Vzpon na Cerro Norte
IZ DNEVNIKA SLO VENSKO-ARGENT. ODPRAVE NA CELINSKI LED 1969/70
TEHNIČNI PODATKI
a)	Člani odprave
Enrique Curioni, oficir argentinske vojske. Učitelj v vojaški planinski šoli. Za seboj ima več težjih tur po bariloških gorah in tudi v Mendozi Mario Serrano, orožniški podoficir. Naš stari znanec. Udejstvoval se je že pri prejšnjih slovensko-argentinskih odpravah na Kontinentalnem ledu, kjer ima več prvenstvenih vzponov Alejandro iNikolič, Argentinec srbskega porekla. Benjamin odprave. Ta je njegov prvi važnejši pohod v gore Peter Skvarča, geofizični inženir Jure Skvarča, inženir, docent na buenosaire-ški univerzi; vodja odprave
b)	Cilji odprave
Odprava je delo razdelila na dve etapi. Prva: do srede januarja raziskovanje vrhov na Celinskem ledu vzhodno od ledenika Upsale in po možnosti vzpon na katerega od njih. Druga etapa: Vzpon na dolgo oblegani Cerro Norte.
c)	Oprema
3	šotori — argentinske izdelave — eden teh izotermičen.
4	vrvi evropskega izvora (perlon), dve 80 m dolgi; okrog 100 klinov za skalo, 20 za led, 30 karabincev, stremena, lesene zagozde itd.
Plinski kuhalnik na plin butan. Sanitetne potrebščine za prvo pomoč.
Osebna oprema posameznika (oble':a, obutev, dereze, cepin, spalna vreča, itd.) po večini evropske, nekaj pa tudi argentinske izdelave.
d)	Hrana
Porazdeljena za porabo v višinskih taboriščih in v bazi.
1)	Višinska taborišča, čokolada, kakao, suho sadje, juhe, konzervirano mleko ipd.
2)	Za bazo, riž, fižol, posušeni krompir, polenta ipd.
e)	Fotografska oprema 2 aparata Contaflei
2 aparata Yesica 1 aparat Supericonte (6x6) Filmi: barvni Ektachrome Ferrania črnobeli Kodak Plus X
Ostale podrobnosti
Približen izdatek (brez osebne opreme, katero si je vsakdo sam nabavil na svoje stroške), $ 400.000. Polovico tega so darovale razne ustanove in privatniki. Ostalo smo prispevali člani odprave.
Ustanove, ki so sodelovale: Poleg Slovenskega planinskega društva in Club Andino Bariloche, ki sta odpravi botrovala, so prispevali še: Aeronautica Argentina, Gober-nacion Sita. Cruz, Porques Nacionales, Coca-Cola in nekateri posamezniki.
PRISTOPANJE
22. december 1969
Dan, določen za odhod v Rio Gallegos. Sorodniki in prijatelji so nas pospremili in poslovili smo se na letališču v Palomar-ju. Za nami so ostala burna letanja in dolgotrajne priprave zadnjih dni. Saj pakiranja orodja, opreme, živil, pa spet orodja in raznovrstne krame, ki smo jo še zadnji trenutek spravili skupaj, res ni bilo nikdar konca. No, zdaj bomo vsaj trije resnično odpotovali iz Buenos Airesa: Ale-
jandro Nikolič, Enrique Curioni in jaz. Moj brat Peter in Mario Serrano se nam bosta priključila kasneje. Mario namerava prispeti s svojim Citroenom kar naravnost iz Ezquela.
Ob petih popoldne začutimo značilni piš patagonskega vetra. Dospeli smo v Rio Gallegos. Naša pustolovščina se začenja.
23. december
Lago Argentino. Obale tega jezera je beli človek kot prvi spoznal Francisco Moreno. Legende, ki še životarijo, pripovedu- 165
jejo o prvotnih prebivalcih, bojevitih plemenih tehuelčev, ki počasi izumirajo in bodo kmalu povsem izginili. Gotovo pa jih bo preživela njih zgodba o ljubezni med mladima človekoma, ki sta se rodila kot otroka dveh sovražnih poglavarjev, zapletenih v krvavo medsebojno obračunavanje. Naključje sovraštva in ljubezni pod isto streho se tedaj ponavlja pri vsakršni barvi človeka in v vseh dobah.
Za prevoz čez Patagonijo nam je ka-petan Soto oskrbel tovornjak provincijske vlade Santa Cruz. Zdaj postopamo po mestecu Calafate. Šteje komaj kakih 300 prebivalcev, a ima dvakrat na teden letalsko zvezo z večjimi kraji ob atlantski obali. Predstavlja izhodiščno točko za turiste, ki bi želeli pokukati v gorski svet. Obiskali smo upravnika Narodnega parka ledenikov (Parque Nacional Los Glaciares) v upanju, da uredimo vprašanje prevoza na estancijo Cristino. Seveda pa moramo najprej počakati Marija, ki ga ni od nikoder.
26. december
Božič smo praznovali daleč od svojcev precej klavrno. Odprli smo steklenico si-dre in zvečer nekaj prepevali.
O Mariju ni vesti. Skrbi me, če se mu ni na poti kaj pripetilo. Odkar ga čakamo, se gremo turiste: obiskali smo ledenik Moreno in občudovali to naravno čudo, eno najzanimivejših, kar jih provinca v dostopnih predelih lahko pokaže. Ogromni odlomljeni kosi ledu in velikanska ledena stena so zajezili Brazo Rico. Voda ne more odtekati in preplavlja obale. Ljudje so že poskušali z vzporednim umetnim prekopom, a do zdaj še ni prišlo do izvedbe kakega uporabnega načrta. Celo z bombami iz letal so se spravili nad ledenik. Bombe so se odbijale na ledu kot žoge •— in eksplodirale v zraku. Praktičnega učinka na ogromno maso ledu pa niso dosegle.
Priznati je treba, da je pogled na Moreno nekaj edinstvenega in veličastnega. Prav tako tudi na oddaljeni ledenik Up-sala, največjo ledeno reko obeh Amerik. Turistom se zdi kot prostorna avenija, a tisti, ki smo ga videli od blizu, vemo, da zijajo tam razpoke, globoke 50 in več metrov. Ledenik je dolg kakih 60 kilometrov in meri v širino povprečno 8—10 km.
28. december
estanciji tega predela, "Cerro Buenos Ai-res", je njuna last. Prav dobro smo se imeli.
Spet smo doživeli sitnosti z motorko. Kapitan barke je zahteval pismen nalog za prevoz čez jezero in ni nam preostalo drugega, kot da ga grem iskat v Calafate, kakih 50 kilometrov daleč. Marija ne bomo več čakali, saj ne vemo, če bo sploh prišel.
29. december
Z velikim veseljem plovemo proti estanciji Cristina. Jezero je dokaj nemirno, mo-torka si odpira pot med plavajočimi kosi ledu in zavije v severozahodni rokav. Ko se približamo pomolu estancije, se pripravljamo na snidenje, ki zdaj predstavlja vsako leto čisto posebno doživetje.
Masters nas že pričakuje, saj smo se po radiu najavili. Raztovorimo prtljago in motorka se vrača. Mi pa si začnemo pripovedovati novice in se pri tem važnem poslu zamudimo do treh zjutraj. Med novicami zvemo tudi tako, ki neposredno prizadene našo odpravo: pozimi je zahrbtna bolezen pobrala kakih dvajset konj in zdaj manjka tovornih živali.	,
31. december
Odhod starega leta obhajamo v nadi, da bo novo z vremenom kaj bolj prizanesljivo, saj zdaj dežuje zdržema že dva dni. Včeraj smo odšli z estancije otovorjeni kot mule. Nahrbtniki že niso več nahrbtniki, temveč ogromni svežnji, ki tehtajo kakih 50 kilogramov. Zato smo ta dan prehodili komaj tretjino predvidene poti. Prišli smo do reke Norte. Na srečo ni preveč narastla in smo jo brez posebnih težav prebrodili. Danes smo zmanjšali bremena na polovico in privlekli prvi tovor do matičnega taborišča. Še tako smo kar dovolj nosili. Nebo je svinčeno sivo, dež in veter nas držita v šotoru ves dan. Pripravljamo se, da dostojno sprejmemo novo leto: odpremo konzervo breskovega kompota, odčepimo steklenico sidre, ki smo jo nalašč za to priložnost prinesli s seboj, in vsak je deležen koščka čokolade. Vsestranske čestitke in zbijamo karte do dveh zjutraj.
1. januar 1971
Včeraj smo večerjali z Ivom Stipiči- Dež. Vstanemo ob enajstih in zajtrku-166 čem in njegovo soprogo. Ena najlepših jemo. Dežuje še vedno. Vsemu nalivu na
kljub se odpravimo po ostanek tovora in ga srečno spravimo do matičnega taborišča. V Rimu je pač treba živeti po rimsko. Človek komaj verjame, da prideš iz bujne vegetacije, ki spominja na trope, naravnost na led. Deževje v teh predelih je že prislovično in včasih dosežejo padavine letnih sedemtisoč milimetrov. Vlage je kar preveč, rastline so zato rahitične in dobrega lesa primanjkuje, čeprav se povsod razprostirajo gozdovi. Med rastlinskimi zvrstmi prevladuje drobnolistnato drevje (len-ga, cohiue, nire), na tihomorski obali je najti tudi cipresne iglavce. Podnebje je poleti docela zavisno od zahodnih in severozahodnih vetrov, ki prinašajo dež in sneg. V višinah dosežejo sunki vetra izredno hitrost 150 km na uro in človek ne more ostati pokonci v takšni vihri. Vzrok temu divjemu plesu je ledena razsežnost, nazvana „celinski led", visoka planota, nad katero se zgostijo morske megle in se pretvorijo v goste oblake, ki neprestano bruhajo iz nevidnega kotla proti vzhodu.
3. januar
Neverjetno! Vreme se je izboljšalo in spal sem na prostem. Ob štirih zjutraj me je nekdo zbudil. Ko sem odprl oči. sem spoznal Marija. Prišel je na pol izgubljen do taborišča. Konj mu je zbezljal in odnesel šotor in spalno vrečo. Revež je šele 2. januarja prispel na estancijo, ker preje motorka ni plula. Pripravim mu nekaj toplega in mu posodim svojo spalno vrečo ter se odpravim iskat izgubljeno prtljago.
Ugaja mi hoditi po gozdu v zgodnii jutranji uri, čeprav mi malo greni življenje spomin na včerajšnji dan, ki ga nismo primerno izkoristili. Vreme je bilo dobro in takih lepih dni tukaj ni ravno preveč. Vse smo imeli pripravljeno, da bi se povzpeli do višinskega taborišča kakih 1000 metrov višje od matičnega. Vzeli smo s seboj vse plezalno orodje in okrog dveh popoldne smo dospeli do kraja, ki smo ga določili za vmesno taborišče, oziroma taborišče I. Toda Enriku se je zdelo, da ni v kondiciji in stena je izgledala preveč ledena. Tako sva z Aleksandrom posnela samo nekaj fotografij in vrnili smo se v bazo z načrti, da prečkamo ledenik Upsala in poskusimo kaj lažjega.
Nimam sreče, nikjer ne najdem ne nahrbtnika ne spalne vreče. Vrnem se v taborišče. Odločimo, da bosta Aleksander in
Enrique znova odšla iskat izgubljene stvari in potem nadaljevala pot do estancije. Midva z Marijem pa bova šla na visoko planoto Italija, poskusila vzpon na Berta-cchi in še na kak drug vrh, če bo ravno kazalo.
5. januar
Človek obrača, Bog pa obrne. Vsi počivamo na estanciji in zbiramo novih sil. Najhujši strah pa je že minul: kazalo je namreč, da je Marija zagrabilo akutno vnetje slepiča. Res bi se tragično izteklo, če bi se domneva uresničila. Na drugi strani Upsale bi mu v tem primeru res ne ostalo drugega, kot da zmoli nekaj oče-našev.
Prečenje ledenika se je izkazalo kot dokaj zamudna naloga. Ponoči se nama tavanje med razpokami ni zdelo prav nič zabavno prizadevanje. Bila sva povsem brez volje. Najraje bi se kar tam nastanila. Poleg vsega sva sredi ledenika naletela na veliko reko. Poldrugo uro sva se motovilila ob njej, preden je izginila v le-deniško zijalko in sva mogla naprej. Potem sva slednjič trčila na skalo, na kateri sva se utaborila in prespala. Zjutraj pa se je Mario zbudil s hudimi bolečinami v trebuhu in odpravila sva se nazaj, odkoder sva prišla. Za nameček sva se še zamotala v labirint razpok, iz katerega je kazalo, da sploh ni nobenega izhoda. No, vsaka reč na svetu ima svoj konec in zdaj smo na estanciji, pijemo Coca-Colo in dražimo Mariia. Tesar Mansilla se jezi nanj, ker izgubljenega konja še vedno ni nazaj. Mi Da mu dokazujemo, da bo moral prodati svoj Citroen in z izkupičkom plačati izposojeno mrho.
H. januar
Barometer se je povzpel tako visoko, k^t letos še ni stal. Živo srebro kaže 745 mm. Znova bomo poskusili.
11. januar
Prvi uspeh odprave! Včeraj sva se z Marijem vrnila z ledu utrujena, a zadovoljna.
Osmega januarja sva prečila do podnožij Bertacchija in počivala kake tri ure, dokler se ni zdanilo. Okrog štirih zjutraj sva začela z vzponom. Dan je bil lep in uživala sva izredno lep razgled proti Paci- 167
fiku. Od samega navdušenja še prodornega jutranjega mraza nisva čutila. Meter za metrom sva pridobivala na višini. Počitki so postajali vse pogostejši.
In potem vrh.
Tovariški objem na najvišji točki gore BERTACCHI, ob devetih dopoldne, dne 9. februarja. Fotografirava in pripraviva nekaj gorske menaže. Proti vzhodu se dvigata še dva vrhova, ki bi jih danes nemara še mogla doseči.
Že sestopava v tej smeri. In kot bi se nama sanjalo, začenjava naslednji vzpon. Ura kaže poldne. Sonce žge. Obraza gorita in pečeta. Hladiva ju z mrzlim snegom. Dvigava se kot dva stroja. Dvajset korakov in počitek. In spet dvajset korakov in počitek.
Vrh DEVETINDVAJSETI OKTOBER! Gora slovenskega narodnega praznika!
Ponavlja se prizor z vrha Bertacchija. A še nisva pri kraju z močmi.
Ob petih popoldne ostane pod najinimi nogami tretji vrh: CERRO SANTA CRUZ.
Povratek naju zdeluje. Vlačiva se po mehkem snegu do skal, na katerih sva prenočevala. Tam se stlačiva v spalne vreče. Naslednji dan naju seveda ujame nevihta, a že na povratku proti estanciji.
Sprejem je navdušen in vsi se radu-jejo. Poslovimo se od Enrika, ki se mora vrniti v službo. Motorka je prišla ponj in pripeljala skupino fantičev, ki so pod vodstvom nekega duhovnika prišli prepevat v ta oddaljeni kot sveta.
13. januar
Počivala sva in se pošteno najedla. Zvečer so fantiči peli za peone estancije in prisostvovali smo predstavi. Danes pa smo pripravljali živež za matično taborišče.
18. januar
Izjemoma enkrat sem pogledal v koledar in ugotovil, da je nedelja. No, napravili bomo „asado" z ostankom mesa, ki smo ga pritovorili do tukaj. Seveda, če dež ne bo pogasil ognja. Že štiri dni lenarimo v matičnem taborišču. Vztrajno dežuje. Barometer niha med 686 in 690 mm, kar pomeni jako slabo vreme. Na srečo smo zgradili kočo iz debel, tako da nam ni treba tičati ves čas v šotoru. Ne vemo že več, kako bi preganjali dolgčas. Radi bi šli malo na izvide, a začelo je snežiti. Povrh smo doživeli še nezaželjeni
obisk lisice, ki nam je preobrnila in spravila v nered vso jedilno shrambo pod deblom podrtega drevesa. Ta zgodba se je ponavljala kar več dni in poskušali smo spraviti na varno vse kar se je dalo, tudi predmete iz lesa in usnja. Saj bi ne bilo prvič, da bi se tatinska mrha spravila tudi na čevlje.
21.	januar
Nekaj plezarije pa je le bilo pri poskusu, da najdemo najboljši dostop na Cerro Norte. Včeraj je barometer zlezel na 700 mm: vreme se bo zboljšalo. Poslovila sva se z Marijem od Aleksandra, ki mu je razpoložljivi čas potekel, in se odpravila, da doseževa južno točko grebena, ki se vleče v tej smeri s Cerro Norte. Okrog ene sva ta grebenski vrh dosegla in ponudil se nama je res izreden razgled. Spodaj je vso pokrajino pokrivala megla in zasneženi vrhovi so rastli iz nje kot iz morja. Pred nama se je dvigala vsa bleščeča jugozahodna stena Cerro Norte. Študirala sva različne možnosti, a nazadnje ugotovila, da je smer, ki smo jo dognali pred dvemi leti, še najbolj prepričljiva in skoraj edina možna.
Ko sva se ponoči vrnila, se je nebo že spet zagrnilo in v matičnem taborišču so naju pozdravile prve deževne kaplje. Ponoči se je dvignil vihar. Samevala sva v šotoru, kajti Aleksander se je med najino odsotnostjo že vrnil na posestvo.
22.	januar
Z estancije sem prinesel nekaj pošte. Prva pisma so to, odkar smo se odpravili iz Buenos Airesa. Aleksander je imel srečo s prevozom čez jezero. Motorka je izvedla poskusno vožnjo, prinesla pošto in odpeljala fanta. Da se ni namerila ta srečna okoliščina, bi čakal morda še ves teden ali še več. Saj ljudje tam doli nimajo občutka za čas. Danes, jutri, čez en mesec ali drugo leto — to je precej vseeno. Življenje je tam enostavno.
Iz pisem sem izvedel, da se nama bo moj brat Peter nekako čez teden dni pr;-družil. Kaj, če se nam le posreči in bomo slednjič uredili naše račune s Cerro Norte. . . Pravtako izvem, da sta se italijanska in katalanska odprava utaborili pod usodnim Cerro Torre, nekako sto kilometrov od najinega taborišča. Začne me mi-
kati, da bi jih šla obiskat, čeprav vodi pot do tja čez razbite ledenike in visoke gorske grebene.
23.—28. januar
V teh dneh sva se potikala po Celinskem ledu v dolgem prečenju, ki naju je privedlo do vznožja pogorja Moreno, zahodno od velikega jezera Viedma. Odšla sva 23. januarja in dosegla še isti dan Zavetišče Letalstva (Refugio Aeronautico). Skalnati otočič v ledu izgleda kot smetišče. Vse, kar se je kdaj pokvarilo ali postalo neuporabno, so zmetali okrog kočice.
Naslednji dan sva nadaljevala potovanje, a so se mi kmalu na ledeniku zlomile dereze. Isto smolo je malo kasneje doživel Mario. Popravila sva orodje, kakor sva mogla in se odpravila naprej. Notranje gorovje celinskega ledu izgleda čisto blizu. No, hodila sva tri, šest, osem ur, pa se nama je vztrajno odmikalo. Ledeni veter je vse močneje pronical skozi najino obleko, vidljivost je postajala vse ubornejša in pomagala sva si s kompasom. V skalnatih čereh, na katere sva naletela, sva si skuhala toplega čaja. Potrošila sva precej časa, ker sva morala najprej topiti sneg in potem zavreti vodo. Hodila sva potem še dve uri in našla kotiček, zaščiten s skalovjem, kjer sva postavila najin mali šo-torček. Utaborila sva se vzdolž pogorja Mariano Moreno in proti severu sva včasih skozi luknje v megli zagledala špičaste obrise Torreja in stene Pier Giorgia, ki smo ga pred leti preplezali.
Ko naju je zjutraj pozdravilo lepo sončno vreme, sva sklenila, da se bova povzpela na kak vrh v pogorju Morena. Res sva ta dan (25. 1.) dospela do podnožij, potem ko sva prebrodila pasove mehkega snega, v katerega sva se vdirala do pasu. Zdaj sva imela za seboj tri naporne dneve nenehnega marširanja ob jako pičli hrani, ki sva jo hranila za povratek.
Ta večer nisva našla nobenega dobrega zavetja za šotor in prijetna popoldanska sapica se je naglo spremenila v orkan, tako da sva doživela ponoči kup neprilik in preteg. Spala nisva nič, pač pa vztrajno podpirala šotorske palice, da bi jih nama vihar ne podrl. Pa še sneg je pronical kar skozi platna. Res, v pravem belem peklu sva se znašla, ko sva sede v spalnih vrečah grabila za šotorske nosilce! Zjutraj se je za kratek čas besnenje umi-
rilo, pripravila sva si kavo in mleko. Gosta megla je pokrivala ledeno planoto in ničesar nisva videla. Pregledala sva hrano in ugotovila, da razpolagava s šestimi piškoti in eno juho. Preračunala sva, da imava kakih 80 kilometrov oziroma tri dni hoda do estancije.
Podnevi sva kako urico spala, ponoči pa se je začel ples znova. V spodnjem delu šotora se je nabralo okrog 20 cm vode. Proti jutru sva doživela milostni udarec: sunek vetra je podrl kamenje, ki je držalo vrvi, le-te so odnehale — in šotor se je sesul. Že dolgo sva pričakovala kaj takega, torej sva spravila, kar sva ravno mogla in ob petih zjutraj krenila v smeri Zavetišča Letalstva ob vztrajnem tuljenju belega vetra. Na srečo sva v tisti kočici pustila nekaj hrane. Presneto sva je bila zdaj potrebna. Od šotora medtem že ni nič ostalo. Vihar je naglo pospravil vse ostanke.
Ves dan do noči sva se borila z neurjem. Z božjo pomočjo in z napotki kompasa sva slednjič ušla belemu peklu.
29. januar
Vrnila sva se na estancijo, kjer naju je Peter že čakal. Spala sva ves dan in vso noč.
VRHU NAPROTI
1. februar
Kako dobro nama de počitek! V dveh dneh sva se z Marijem kar dodobra okrepila. Peter pa že ne ve več, kaj bi počel. Človek se kmalu naveliča samo pohajanja, spanja in jedače. Ob takem poleniš.
Imamo srečo. Mastersu je uspelo vzpostaviti radijsko zvezo z Buenos Airesom. Radioamaterji so edino možni posredovalci med nami in našimi v prestolnici. Še dobro, da ima Masters radio oddajnik, čeprav se zaradi atmosferskih razmer le stežka ujame naravnost s kakim kolegom-amaterjem. Največkrat gredo valovi precej po ovinkih, preden odjeknejo npr. iz severne poloble nazaj na južno. Saj nam je dobro tukaj in smo že napol doma v teh krajih. Tudi je res, da vse leto hrepenimo po svidenju z njimi. In vsakokrat znova je doživetje edinstveno. Kljub temu nam odleže, ko zvemo po radiu, da se svet tudi doma še suče po starih tirih naprej.
Enako odleže — tako domnevam — vsem, ki ugibajo, če smo ali ne dovolj gostoljubno sprejeti v samoti te muhave pokrajine.
3. februar
Znova v našem matičnem taborišču. Takega deževja pa še ne! Pol poti, to je do reke Norte, nam je pomagal peon Carde-nas s tovornim konjem. Pri prečkanju nas je zalotila ploha. Kaplja nam z obleke, brade, nosu, od povsod.
Znova zavihtimo nahrbtnike čez ramena potem, ko pomahamo don Cardenasu nasvidenje, pa naprej! Naslednjo strugo vode prebredemo kar obuti in oblečeni. Saj še bolj mokri že tako ne moremo biti. Se bomo že posušili zvečer ob tabornem ognju.
7. februar
V starinskem naslonjaču, v toplo zakurjeni Mastersovi izbi je jako prijetno. Debela psica Patsy gospe McLennan dremlje pod pečjo. Le prasketanje ognja moti tišino.
Odprem moj zgarani dnevnik. Kar ne vem, kako bi pričel. Še vedno se mi živo vrste pred očmi dogodki zadnjih dni. Z nerodnimi gibi — roka se še ni odvadila cepina — napišem na novo stran:
Predvčerajšnjim, 5. februarja ob pol osmih popoldan, sva s Petrom stopila na vrh CERRO NORTE.
Začelo se je 4. februarja: Ves prejšnji dan je vztrajno deževalo in vso noč. Mraz je vsiljivo pronical v šotor in v spalne vreče. Proti jutru pa je postalo nekam čudno tiho. Prisluhnem. Nič. Nekaj pa vendarle mora biti. Seveda: Ni več slišati kapljanja deževnice na šotorsko platno!
Kot bi trenil sem pokonci.
Hej! Esta despejado! Zjasnilo se je!
Peter in Mario že ležeta iz spalnih vreč. Skoraj ne moremo verjeti lastnim očem: Vrh Moyana je zlato pokrit s prvimi jutranjimi žarki.
Lepo vreme!
Takoj na delo: Ti boš pripravil opremo, ti hrano, jaz pa zajtrk.
Plezalno orodje je nared. Da bi le vreme zdržalo! Iz gozda je razgled precej omejen. Ne moremo za trdno presoditi, kako kaže. Vsekakor bomo lahko kmalu v steni. Do taborišča I imamo dobre štiri 170 ure-
Na prvem melišču nas že pozdravi sonce. Pravkar je pokukalo izza grebena. Postaja nam toplo. Puloverji se presele v nahrbtnike. Od tod imamo krasen razgled na zahod. Nobenega oblačka nikjer, dokoder seže oko. Bela snežna planjava z osamljenimi gorskimi silaki blesti v vsem svojem sijaju. Se bo vreme držalo?
Prve kaplje znoja se pririnejo iz znoj-nic. Napredujemo zmerno in skoro brez besed. Pogled nehote uhaja nazaj na Kontinentalni led. Precej daleč spodaj je že. Pol poti do taborišča I je za nami. Nahrbtniki teže. Potrpeti je pač treba. Vročina pritiska. Le sem pa tja nas osveži kaka hladna sapica.
Okrog belih vrhov na Celinskem ledu se premikajo sive meglice. Zaenkrat še ne pomenijo nič, čeravno je prav tam naš vremenokaz.
Ena popoldne. Taborišče I. Kup kamenja in snega. Mrzlično pripravljanje. S Petrom bova vstopila kar takoj v steno. Veličina mogočne gore nama vzbuja spoštovanje — in vabi. Ponovno pregledam vso opremo in opravo, da česa ne pozabimo. Potem se namah znajdemo sredi prozorne tišine. Take, ki je znanilka nečesa pretečega, težkega. Le česa?
Nenadoma zadoni votel grom. Pošastno se podaljšuje v prodorno hrumenje. Kot da bi se podirala cela gora.
Plaz. Snežni plaz.
Bela reka snega se usipa v obliki slapa po steni in se zgublja v žleb. V našega. Prav v tistega, ki smo ga izbrali za smer naše pleže. Bobnenje se utaplja v šum snega, ki se kopiči spodaj pod steno.
Moj Bog, še tega je bilo treba!
Trenutek nato zagrmi še enkrat. In potem znova. Gora se čisti, otresa se no-vonaletelega snega.
Nemi in prepadli obrazi. V takih okol-nostih ne moremo nikamor. Treba bo počakati, da pospravi sonce ves odvišni sneg s stene.
Cel popoldan grmi. Beli slapiči se sem pa tja kažejo iz stene. Postopamo okrog šotora in ugibljemo o vremenu. Kaj bi drugega! Ne kaže preveč idealno. Akorav-110 ni vetra — kar je brez dvoma dobro znamenje — so se nakopičili nad nami dolgi črni oblaki. Taki so, kot kaki uroki. Nikdar še nisem videl podobnih. Kaj neki napovedujejo?
Zvečer se ledeno shladi. Z odhodom son-
ca so utihnili tudi plazovi. Ob brnenju plinskega kuhalnika se posvetujemo v šotoru za naslednji dan. Skrbe nas ti čudni črni oblaki. .. Stežka zaspim in še v sen se mi rinejo.
Jutro v šotoru. Prvi svit. Miren, svetel pas na ledeni planjavi. Tiho, enakomerno in hkrati sunkoma se dani. Uroki V črnih oblakih so se čez noč čudežno ugreznili bogve kam. Nebo je zopet jasno, le zrak ni tako čist kot včeraj. Komaj vidna meglica lebdi v njem. A to nič ne pomeni.
Ob sedmih zjutraj sva s Petrom že v žlebu. Mario, ki nama je pomagal do tod, se vrača v taborišče. Ogromna gmota snega je nakopičena spodaj. Ne bi si želel, da naju dobi tukaj plaz. Zato pohi-tiva, čeravno je le malo verjetno, da bi se ob tej jutranji uri in v takem mrazu sprožilo.
Menjujeva se v navezi. Vprve gre Peter naprej, jaz ga varujem. Potem zamenjava. Napredujem jaz in varuje Peter. In tako dalje. Dolžine vrvi ostajajo vztrajno za nama. Pesem kladiva ne preneha, ne najini klici, ki uravnavajo natege vrvi. Ustaviva se samo, da jo urediva ali da izbereva nov klin. Sonce je že zdavnaj nad steno. Sneg se po malem taja. Kosci ledu in skal ves čas neslišno letajo navzdol in tonejo v prepadih.
Opoldne. Dosegla sva oster pomol, do koder smo opravili vzpon in raziskovanje smeri že pred dvemi leti. Od tod naprej se pričenja nepoznano. Rob je oster in izpostavljen. Noge obotavljaje tipljejo za varnimi stopi. Nad nama pa se vzpenja skala strmo kvišku.
Še zavedla se nisva, kdaj je začela megla pokrivati led. Krog in krog valovi kakor morje.
Kratek počitek. Kos čokolade in kr-helj suhega sadja.
Sedaj pa v leden kamin na levo. Peter vstane, gre po pomolu do konca, drzno prestopi dve prav zračni mesti, ki se zgubljati pod njim, in se zavaruje ob vstopu v žleb pod ledenim slapom.
„Spusti še malo vrvi!" Glas odmeva po steni, se odbija od skal in zamre spodaj nekje.
Zbudil pa se je veter.
Nad nama se boči leden slap. Dvakrat ie že poskusil Peter. Obakrat je bil odbit Stojim spodaj in varujem. Vse bolj mrzlo postaja.
,,Pridi še ti sem gori!" začujem znova od zgoraj. Peter že prevzema vrv. Noge so mi otrdele od nepremičnega stanja. Okorno postavljam nogo nad nogo. Šele ko dospem, razpoznam oviro, ki nama zapira pot: Gladka ledena stena; dobre štiri metre.
Poskusim še jaz. Brez uspeha. Nato se znova požene Peter kvišku. Kot bi sploh ne bilo prepadov, se nagne navzven in za-binglja z nogami po zraku. Obvisi prav nad prepadom. S premrlimi prsti išče oprijeme v ledu. Čutim, kako se mu šibe roke od napora. Drgetaje mu niha zanka; sem in tja, sem in tja. Ves sem napeto osredotočen v varovanje, vsak trenutek pripravljen ujeti morebitni sunek navzdol.
Minuta je za cente težka, dolga kot večnost.
S skrajnim naporom se Peter končno požene kvišku. Zastane mi dih. Noben njegov zgib mi ne uide. Vidim, da mu uspe zagrabiti v ledeno vdolbino. Hvalabogu! Prešine me drobec upanja. Nepremično strmim v Petra, ki oprijet še vedno bin-glja v zanki. Slišim svoje srčne utripe. A že v naslednjem odlomku trenutka trzne Peter z nogami — in se potegne gori.
Tedaj si oddahnem. Ledeni slap je premagan.
Veter pa narašča vse bolj. Od zahoda se že vali sivkasta črta oblakov in neusmiljeno napreduje. Le najvišji vrhovi še mole iz nje kakor osamljeni otočki.
Pohiteti morava. Nad slapom je stena nekoliko lažja, zato napredujeva lahko hitreje. Strmo snežišče naju pripelje do navpične stene. Kam zdaj? Strahovito je izpostavljeno to mesto, na vse strani. Krog in krog sam zrak.
Malodušno obstaneva pred to nepričakovano zapreko. Tako blizu vrha... pa ne gre naprej. .. Kako sva nemočna spričo kosa skale!
Da bi sestopila potem, ko sva se ves dan borila čez tritisočmetersko steno — na to ni bilo misliti niti v sanjah. Čas pa priganja. Treba se bo kako odločiti.
Onale, za kakih 50 metrov navpična stena je vsa obložena z ledenimi ploščami. Izgleda kot kake cerkvene orgle. Ob njej bi se morda mogla prebiti naprej.
Cepin seka in grize. Tako počasi gre vse. Zamah: kosci ledu in kamenja pršijo in bijejo v obraz. Prav na dnu podzavesti se začne buditi nekaj, kakor grozi podobnega. A preden se povsem zdrami, jo 171
že nadvlada nuja trenutne stvarnosti: problem naslednjega stopa, oprijema, koraka. Strmo nad glavo odkrije Peter luknjo. Počasi se prebija do nje. Potem izgine v črno praznino.Vrv poteka veliko hitreje. Je že skozi. Rešitev!
Pustiti moram nahrbtnik ob vdolbini. S seboj vzamem le zastavice in fotoaparat. Ko prilezem skozi luknjo, mi puhne v obraz viharni piš. Veter tuli na vseh koncih: zdaj v višini, zdaj ob straneh, potem globoko spodaj pod nogami. Naš šotor je videti v globini kot črna pika.
Sva na sedlu. Vetru tod ni zaprek in se stopnjuje. Čutiti je bližino vrha! Preko razpoke prideva na vrhni greben.
Pol osmih popoldne. Veter nama na vrhu zatuli dobrodošlico v pozdrav! Po petih letih poštenega dvoboja plezalca z goro.
Potem objem. V objemu solza.
Da, na vrhu sem tako globoko ginjen, da ne morem spraviti besede iz sebe. To so trenutki najčistejše sreče v prvobitni preprostosti in pristnosti doživetja. Vča sih si skušam predočiti medsebojne odnose človeške družbe, Če bi vsakomur bilo dano doživljati v podobnih prebliskih taka elementarna spoznanja. Kako dobro bi nam lahko bilo na tem božjem svetu!
A po nekaj obveznih fotografskih posnetkih je že treba misliti na sestop. Snežni vihar je čezdalje hujši. Izmuzniti se mu morava jadrno, da naju ne ujame viharna noč v najhujšem delu stene.
Kakor v sanjah se v rapelu spuščava čez ostenja. Veter je že zdavnaj zavil "najin" vrh Norte v belo. Tudi nama ves čas
druguje. Kot da bi hotel tekmovati, kdc bo urnejši. Kmalu ne vidiva več kot deset metrov navzdol.
V naglici pozabim cepin na enem izmed stojišč. Ni časa, da bi se vrnil ponj. Uporabljati bom moral kladivo.
Noč in vihar sta naju prisilila bivakirati v steni. Je le veter zmagal v tekmi z nama. Brez spalnih vreč nisva v strupenem mrazu ves čas mogla niti zati-sniti očesa, kaj šele resnično zaspati za kake trenutke.
Dolge so te nočne ure. In jutro — kot da ne bo nikdar več novega dne.
Vihar se je nekoliko polegel. V prvem svitu se začenjava po malem spet spuščati. Čim bolj se taja v nama mraz, tem hitreje nama gre izpod nog. Med sneg pa se že mešajo dežne kaplje.
Okrog poldne naju pred šotorom objame Mario.
Mirno reže barka brazde v zelenkasto gladino jezera. Vetrič se lahno poigrava z belo-modro zastavo na strehi. Obrežje ostaja vse bolj daleč. Pomola se kmalu ne vidi več. Rdeče strehe poslopij se spreminjajo v štirioglate kocke.
Vračamo se. Vemo, da je s tem naše delovanje končano. In se nam stoži...
Cerro Norte — s svojim belim pončem, ki mu pokriva vrh — še vedno ponosno zre na Argentinsko jezero...
Še se bomo vrnili!
vojko arko
Nekaj spominov na planinca Petrička
Sonce je pravkar pokukalo čez vzhodni rob grape in naju ogrelo. Poprej e so svetli žarki obsevali samo tista melišča, ki se pnejo proti zahodnemu grebenu, kjer se je kaka trava ali pritlikav kilav grm izgubljal med kamenjem in peskom. Zadnji šopi nira so naju spremljali, ko sva se počasi vzpenjala po oglodanih kamnih komaj zaznavne suhe struge v vrhnjih predelih grape. Veliki skalnati bloki in kamnite se-sutine stoletnih plazičev so vodili navzgor do sedla v grebenu.
V jutranjem hladu sva srečno prekobalila spodnje tesni, koder žubori bistri gorski potoček in bodri podjetnega pla-| ninca, ki se ne plaši strme in neuhojene poti. Robert se je šele tukaj docela zavedel razlike med Lopezom, na katerega se je prejšnje leto brez težav povzpel, in Capillo, kjer ni nobene steze in kamor smo postavili naš prvi križ, tisto nesrečno, jadru podobno železno ogrodje, ki seveda ni nič vedelo o patagon-, skih viharjih in se je po nekaj letih sesulo v kup starega železa.
Grapa Capille je tudi brate, trenirane plezalce, vselej pogrela Za Robija je pomenila hudo preskušnjo. A se je vendar vztrajno, čeprav počasi dvigal. Med potjo sva marsikaj pretresla: mnogo obetajoče Planinsko društvo, slovensko emigrantsko politiko, gospodarske probleme, ki so nas takrat, v prvih letih naselitve, precej pereče pritiskali. Petriček mi je pripovedoval o gestapovcu, ki mu je v zaporu, ko je stal pred pelotonom, prismolil zaušnico: „Auch ins Himmel will der Hund noch kommen," ker je prosil za duhovnika; o družini v Sloveniji, o mami v Celovcu. Povedal je katero o svoji ljubljanski slaščičarni, pa se spet vračal na bariloške in buenosaireške načrte, na vse tiste sanjarije, od katerih smo nekatere pozneje s skupnim delom resnično ostvarili, druge pa so za zmeraj ostale v oblakih, kot ekspe-dicija na Lago Buenos Aires ali Počitniški dom v Bariločah.
Blizu poldneva, ko sva sonce že dokaj čutila, sva dospela do grla pod grebenom. Izvleked sem vrv in navezala sva se. Strma krušljiva skala v zadnjih metrih žleba je vsakemu turistu, ki smo ga peljali na CapilK delala težave. Pa vendar sva brez kakih neprilik odpravila kočljivi kos poti, saj mi nobena podrobnost takratnega vzpona doslej ni ostala v spominu Konec dneva smo prebili v dolini tolmunov, kjer smo slovenski gorniki tolikokrat taborili. Ob taroku in tabornem ognju, pod jasnim in zvezdnatih patagonskim nebom. Roberta še heheni niso motili, široko se je razmahnil ob grmadi in pripovedoval o lovskih dogodivščinah. Že v prvem pismu leta 1950, ko se še nisva poznala, je pisal: „Vnet lovec sem bil in sem še. Morda vam uspe, da pridem tja doli in da pristopim k vaši zeleni bratovščini." S tem športom se pozneje nismo kaj prida ukvarjali, čeprav je kateri včasih prijel za puško in pogrnil kakega zajca, divjo gos ali jerebico. Petričkove počitnice v Bariločah pa so se vse bolj stekale ob ribarjenju, običajni zabavi na svežem zraku, ki jo navdušeno goji večina tukajšnjega prebivalstva. A kot večina ribičev, je Robert sicer rad vabil na ribjo košto, sam pa ni bil zavzet zanjo.
Spet je zasijal lep poletni dan in „šu-ma" se je odpravila proti vrhu. V zatrepu doline se dviga precej strma stena z grebenom. Z Robijem sva se zgodaj odpravila na pot, saj sva vedela, da bova potrošila več časa kot „bratje", ki so bili utrjeni in trenirani kot nikdar prej ne pozneje. Pod steno sva se navezala, pa sem v jutranji in mladostni objestnosti plezal kar tam, kjer sem ravno dobil pod roke kak opri-jem. Petriček je bil vnet planinec, ni pa imel plezalskih izkušenj in je s precejšnjo težavo sledil, a se je na moč trudil in skok premagal. Mesto mu je še dolga leta ostalo v spominu, čeprav sem potem ob povratku našel lažji in enostavnejši sestop.
Vrhnji del zatrepa je spet položne j ši in spet sva se pogovarjala in obravnavala društvene in druge probleme. Po snegu sva se dvignila ..do Avenida de los Yugo, prestopila greben in obšla Blažev vrh. Tik pod zadnjo piramido Capille se našpiči tisti znani grebenček, kjer pada strmina na obe strani in spet sva se morala navezati. Toda šlo je hitreje izpod rok in nog, kot sva pričakovala, in ob času sva prispela pod križ in se udeležila maše in blagoslova.
Najlepša in najlažje dostopna barilo-ška razgledna gora s čudovito panoramo voda, gozdov in vrhov je gotovo Cerro Lopez. Do vznožja vodijo ceste in čez spodnja pobočja pelje sedaj vozna pot, ki jo zmorejo avtomobili. Pred dvajsetimi leti pa smo se vzpenjali do koče po udobnih stezah. Od koče navzgor se odpira mikaven visokogorski svet, z majhno la guno v krnici, pa s slemeni in snežišči, ki vodijo do vrhnjega grebena. Gora je močno razčlenjena in ostro izoblikovani stolpi vabijo plezalca.
Leta 1952, tisto poletje, ko je „šuma" preplezala Slovenski zvonik in Tumov stoln, smo prvič pozdravili Petrička v deželi jezer. Takrat je že načeloval pravkar ustanovljeni buenosaireški sekciji Slovenskega planinskega društva, potem ko je opravljal nekaj mesecev posel blagajnika v pripravljalnem odboru. Že v navado mi je nre=lo. da sem razkazal novim prišlekom čim več bariloških lepot in izlet na Lopez je nostal skoraj obvezen za vsakega člana SPD, ki je preživljal svoje počitnice v mestecu Ezequiela Bustilla. Tako sva s Petričkom v poznem poletju nekega ne-174 deljskega popoldneva občudovala verige
gorskih grebenov, globoke zalive in tro-nadorsko belino z vrha Pico Turista.
Štiri leta kasneje sva spet hodila po Lopezu. Spremljala naju je Robijeva družina: gospa Danica in pa sinova Boj in Boštjan. Tisti dan sem se namenil s tremi bariloškimi planinci plezati značilni Lo-pezov špik, ki nosi ime Punta Liihrs, in se iz Lopezove koče tako lepo vidi. Od zadaj je s sedla, ki ga loči od Torre Fino, razmeroma lahko dostopen. Samo pod vrhom zareže v ostri greben težji plezalni prehod. Tam je nekoč zletel debelušni Kirsch in strmoglavil na vzhodni strani v prepad. Njegov soplezalec Bimbo Steg-man je zdržal padec, kako, tega Bimbo ni nikoli povedal in po vsej verjetnosti tudi sam ne ve.
Povabil sem Petričkove, da se moji družbici priključijo in med potjo smo se domenili, da bosta šla Danica in Boj z nami plezat. Torej smo v strugi Lopezovih hudournikov zavili proti stenam Luhrsa. Ko smo prišli do meje gozda, smo sestavili dve navezi, vsaka je štela tri plezalce. Prvo, v kateri je mali Boj plezal zadnji, sem vodil sam; drugi, kamor smo dodelili Danico, pa je menda načeloval Carlos Bo-ttazzi, prav tisti, ki je pozneje sodeloval z Ivanom na Balmacedi in ki je nekaj let z navdušenjem osvajal bariloške vrhove, stene in stolp. Robi in Boštjan sta ostala spodaj, lahko sta si ves čas ogledovala naše početje, ali pa sta uživala v razgledu na jezersko pokrajino v dolini. Vsekakor sta pozabila čuvati naše nahrbtnike, ki smo jih pustili tamkaj nekje, in sta jih prepustila — kravam v obdelavo.
Lepe plezarije se z veseljem spominjam. Plezali smo brez neprilik in sitnosti, tudi težavni korak v grebenu smo z lahkoto premagali. Navzdol pa smo se spuščali — že v mraku — po zahodni steni, ki je nisem poznal, in sproti iskali pripravne prehode.
Večerilo se je, ko smo se pozdravili z Robijem in Boštjanom. Pospravil sem plezalno kramo, soplezalci so odšli proti koči in odpeljali fantiča s seboj. Z Boštjanom so se imeli dosti pogovoriti, saj je razumljivo, da je najmlajši član družbe hotel zvedeti vse podrobnosti vzpona in sestopa. Za plezalno planinsko dejavnost je bil še napol invalid'. Desno roko je nosil oprto v obvezi. Par dni prej se je s pobočja nad jezerom Moreno sprožil zemski plaz in mu odtrgal dva prsta v zadnjih členkih. Na
srečo jih je rajni dr. Neumeyer utegnil mojstrsko zašiti nazaj.
Počasi smo sledili družbici Robi, Danica in jaz. Ko smo se dvigali v živahnem razgovoru po stezi proti koči, smo zaslišali glasove naših tovarišev nekje na desno v grmovju. Noč je pokrila Lopez, prispeli smo do bajte, obeh Petričkovih fantičev in njunih spremljevalcev pa ni bilo od nikoder. Kričali smo po bregu in iz grmovja so nam oni odgovarjali. Preveč urni Armando je vso družbico zavlekel v pritlikavo lengo in ko se je znočilo, niso vedeli, kako bi se izmotali iz gošče. Najslavnejši gorski vodnik tistih časov, sam Dinko Bertoncelj je odšel v rešilno odpravo. Izvlekel je ,,ponesrečence" iz „nira" ter jih s porednim in malce hudobnim nasmehom pripeljal v toplo zavetje. Planinci v koči so se neskončno zabavali ob smešni gorski nesreči.
Pripovedoval sem najprej o Capilli in Lopezu, zapeljala me je plezalska žilica, da sem prve odstavke posvetil težjim turam, ki so mi morda jačje ostale v spominu. Pa vendar sva z Robijem največkrat in najraje pešačila v tisti naš slovenski kot k „Skalci" na južnem Catedralu. Ne vem, kolikokrat sva skupaj prehodila pampo, gorske predele in travnate jase iz Ville pa do šumečega Van Titterja. Kaj vse sva se pomenila, koliko idej stresla in kakšne spomine obujala! Prva leta po Tončkovi smrti sva prav gotovo ob vsakem srečanju kaj o njem pletla. Mnogo misli sva tudi posvetila ,,Goram", obema Zbornikoma, za katera je Robi po svoji dobri navadi opravil vse drobno in nehvaležno delo! Zadnje desetletje sva se zamujala ob Petru in Juretu, ob njunih ekspedicijah na področju Celinskega ledu, ob publikaciji teh odprav v slovenskem in argentinskem tisku. Včasih so se najina mnenja razlikovala, pa sva viharno zastopala vsak svoje nazore, da je odmevalo v pečeh in žlebovih severnega grebena. „Pod Skalco" sva skupaj opravila običajni obred: nabiranje drv, kurjenje ognja, pripravljanje čaja, čiščenje koče ob zabavljanju čez buenosaireške izletnike „nahrbtničarje" (mochileros), ki so nepoboljšljivi pujski. Človek res ne razume, kako si ta zlata mladina domišlja, da zna urediti svet, če ni zmožna pospraviti majhne gorske bajtice.
In potem vzpon čez plana pobočja proti jezercu, ki je po nesreči na Painu dobilo
ime Laguna Tonček in kjer stoji sedaj Refugio Frey. Dostikrat je sonce pritiskalo, včasih pa smo se vzpenjali v jutranjem in večernem hladu. Nekoč smo dirkali in tekmovali, seveda ne Robi, temveč mlajši svet, „šuma" in buenosaireški turisti. Rešil sem čast ,,bratov" in prvi prispel, drugi je bil Miha Smersu in tretja Lučka Jermanova. Robi pa je poredno privoščil tistemu, ki je tekmo izzval, da je moral že kar spodaj odnehati.
Zadnje lepe planinske dneve je preživel Petriček prav pri Skalci. V poletju 1965, ko so Možina, Marolt. in Bergant gradili škofovo znamenje, je bil Robi povsod pričujoč kot organizator vsega dela. Uredil je vsa vprašanja materiala in prevoza in preživel vse dneve gradnje pri Skalci, kjer je vodil dela ter obenem opravljal posel kuharja in gospodinje. Fantje se še spominjajo, da je bil Robi vselej prvi na nogah, zakuril ogenj, skuhal kavo ali čaj in poklical k zajtrku. Bariloški bratje so se takrat že močno zapletli v svoje zasebne probleme in komaj kaj smo še sodelovali. Nobena akcija Slovenskega planinskega društva ni bila tako izkliučno T>e-tričkova kot škofova kapelica ob koči ..Pod Skalco". Široko nasmejan nas je sprejeme! tisto nedeljo, ko smo na grbi Carlitovih avtomobilov premerili ves kolovoz do Mu-nozovega rancha, se povzpeli po stari Slovenski stezi, kjer jp svoj čas pel Tončkov ,.mpchete" in počasi drug za drugim nri-sonli k Skalci. Večja družbica slovenskih nlanincev se je drenjala okrog koče, Muno? ie prinravlial „asado", Robi pa nas je snre-iemnl s čaiem in prijateljsko besedo. Slav-nost je sličila slovenskim romanjem, pa še pptie in družabnost so nas na take praznike spominjali. Gorenjska narodna noša pod lengami in Rožmanovo znamenje v ca-tedralskem kotu sta znova potrdila slovensko prisotnost v patagonskih gorah in samo bodočnost bo pokazala, če je taka prisotnost nekaj trajnega ali pa samo 7ani-miva epizoda v argentinskem planinstvu Decembra 1970 je planinec Robert Petriček opravil svoj poslednji vzpon. N^k^i mesecev preie je zgorela bajtica . Po^ Skalco". Škofovo znamenje sameva. Torl-j še vedno kipi proti nebu iz catedvnlsU;^ grebenov „Slovenski zvonik", v bolso^sHh gorah nas pomni Tumov stolp in križ na Capilli pozdravlja plezalca, ko obkroži prve špice vrhnjega grebena. Še vedno šarijo slovensko-argentinske ekspedicije po 175
Celinskem ledu in slovenski izletniki se sprehajajo po bariloških gorah. Robijev duh bo še dolgo spremljal vse Slovence, ki bodo hodili v Ande, in kdor bo hotel kaj vedeti o slovenskem planinstvu v Argentini, bo trčil na osebnost in delo Roberta Petrička. Prav tako ga bodo pomnili Lo-pezov greben, grapa Capille, dolina Van Titterja in tisti čudoviti prostorček ob ka-tedralski stezi, kjer velika skala, pobar-
vana z indijanskimi slikami, vabi k počitku ter pripoveduje zanimivo povest o slovenskih planincih, pa najsi bajtico obnovimo, ali ne. Vsekakor pa se bomo najbolje oddolžili Petričkovemu spominu, če namesto pogorele stare in že močno majave in zapuščene koče zgradimo nekaj novega in spet upostavimo tisti slovenski kotiček na Catedralu, ki je bil Robiju tako drag in ljub.





ti."
'•'■A.


Cerro Norte 2850 m, osvojen 5. 2. 1970 po članih Slovenko-arg-entinske odprave 1969/70.
Cerro Norte 2850 m, conquistado por la Expedici6n Argentino-Eslovena 1969/70.
The Cerro Nort« 2850 m, first climbed by the Argentine-Slovene Bxp. to the Ice Cap« 1969/70
Peter Skvarča na vrhu Cerro Norte v viharju.
Pedro Skvarča en la cumbre del Cerro Norte, en tormenta.
Peter Skvarča on the summit of the Norte Peak in the storm.
Serrano na vrhu g-ore Devetindvajseti oktober, osvojene v čast slovenskemu nar prazniku. Serrano en la cumbre del Cerro Veintinueve de Oetubre. Al fondo, los fiordos del Paelfico. Serrano on the summit of Ootober 29th Peak, so named to honour tbe sdovene national day.
Motiv iz matičnega taborišča. Vista dosde ei Campamento Base. View from the Base Camp.


Jurij Skvarča, Peter Skvarča, Persival Matsers in Mario Serrano na estanciji Cristina. Jorge Skvarča, Pedro Skvarča, Persival Masters y Mario Serrano en la esitancia Cristina. George Skvarča, Peter Skvarča, Persival Masters and Mario Serrano on the estancia Cristina
Pogled na ledenik 1 psala z zahoda. Glaiciar Upsala, visto desde «1 Oeste. Upsala glacier seen from westside.
Povratek z raziskovalne ture. Ragresando del reconocimiento. Returning from the exploration tour.
■froti višinskemu taborišču Hacia el Campameinjto die altura. Towards th© Higrli Camp.



Patagonski celinski led z vrha Cerro Bertacohi. V ozadju gorska veriga Risopratrčn.
Hiielo Continental Patag6nico, visto desde la cumbre del Cerro Bertacchi. Al fondo, CordflnRisopatron. Patagonien ieecape seen from the top of the Bertacchi Peak. In the background Risopajtr6n range
Plavajoči spomenik na Lago Argentino. E1 monumento flotante en el Lago Argentino. The floating monument on the Argentine Lake
Zbornik 1965:	Dr. Milan Komar, dr. Karel V. Truhlar. D. J., dr. Franc žajdlela
Zbornik 1966:	Vojimir J. Bratina, Franja Golobova, France Gorše, Bara Remec
Zbornik 1967:	Dinko Bertoncelj, dr. Jože Jančar
Zbornik 1968:	Dr. Tine Debeljak, Karel Mauser, dr. Ljubo Sire, dr. Jože Velikonja Zbornik 1969: Ivan žužek D.J., dr. Alozij šuštar, dr. France Mihelič
Brata Jure in Peter Skvarča
SLIVENSTVU V 6AST NAilDU Y NNIt

Brata Skvarča
Ni bilo lahko pridobiti Skvarčeva brata, Jureta in Petra, za sodelovanje v tem poglavju. Vse kaj drugega so vsakoletna poročila v gorniškem poglavju o opravljenem planinskem delu. Tam se suče pregovarjanje za snov le okrog časa in ne-časa. Doživeta dogajanja, vtisi in spoznanja terjajo cd gornika že sama po sebi kakega utelešenja. Ostvaritev npr. v pisani podobi jim podaljšuje trajanje v čas. Gornik tako konkretizira svoja osebna doživetja v določano dobrino, ki prehaja v skupno last z bravcem. Planinska bratovščina je svoje vrste svetovna druščina. Vežsjo jo nepisani zakoni narave in gora jim je skupna domačija, kjerkoli S3 v svetu dviga iznad zemskega podstavka. Kot je požeti posavek družinska dobrina, tako bo gornik — v kolikor je gornik tudi v značajskih zahtevah — užil polno zadoščenje šele, ko bo dal svoja odkritja in skušnje z goro v last znani in neznani planinski tovarišiji. Po doživetjih v stenah in pobočjih spoznava goro tako zass kot za vso svojo planinsko žlahto. Ve, da gora ni samo njegova. Prav zaradi te množičnostne posesti je vezan nanjo ne le osebno, ampak tudi rodovno in kot taka je gora vrednota narodova.
Vse to so gorniku same po sebi zavestno ali podzavestno razumljive stvari. Ne tako, razglašanje vsem vprek v svet o teh povsem družinsko-gorniških zadevah kot o neke sorte izven planinskih slavnih dejanjih. Zato sta se tudi brata Skvarča dobršen čas in krepko otepala tega. Vse premalo da je še teh njunih mladih let za čast in narodni ponos. Plezarija — no, to je vse kaj drugega! Stvar zase in ne spada semkaj.
Taka je naravna, samogibna in edino veljavna reakcija resničnega planinca, če pa gre bolj za dejanja kot za storilca in sega odjek čez meje skupnosti ter dobi slovenstvo vrednejši zven v svetu po njih, tedaj pač velja podrediti se.
Le s teh vidikov se je strinjal s tako publiciteto tudi predsednik Slovenskega planinskega društva v Argentini, Robert Petriček — letos žal že rajni. In le kot zvesta narodnjaka v svetu sta brata Jure in Peter bila kočno voljna rekapitulirati svoje slovenske planinske doprinose argentinskemu gorništvu. Tak vidik pa ju že tudi zna-čajno interpretira bralcem.
Čeprav sinova meščanske družine (oče Janez je bil bančni uradnik, mati Lucija, roj. Koče, pa uradnica v Poštni hranilnici), sta se Jure in Peter čustveno tesneje vezala na naravo že v predšolskih letih. Pač v izravnavo za s trpkostmi prepleteno otroško dobo. Še čisto mladima fantičema so koj po vojni 1945 komunisti ubili očeta, domobranskega poročnika, mater pa pridržali tri leta v zaporih, kjer jo je tajna policija zasliševala v zvezi z znanim procesom.
Tako osamela fanta sta sprva živela pri očetovih sorodnikih v Št. Joštu pri Vrhniki, nato pa pri teti Tilki v Rovtah. Kaj krati sta v hosti in loki, v hribu in dolu nagonsko iskala zaščite in tolažbe za porušeno družinsko ravnovesje.
Meseca aprila 1956 je gospa Lucija emigrirala z obema sinovoma v Argentino. Ko sta tedaj kot trinajst in petnajstletnik ugledala brezkrajno buenosaireško ravnino, še zdaleč nista mogla slutiti, da bosta kdaj mogla spoznati še nepreglednejšo pampo ali celo raziskovati Kordiljero. Bariloče, Kontinentalni led — so bili pojmi, ki so jima pomenili toliko kot nič. Kaj več kot zgolj besedni zven jim je postala ba-riloška Kordiljera šele, ko jo je Peter v poletju 1960 "odkril" in se ves navdušen vrnil pripovedovat bratu Juretu o tej iznajdbi.
Takrat je bilo Slovensko planinsko društvo v Argentini že trdno zasidrano. V Bariločah je že nekaj let obratoval Planinski stan in omogočal pogumnim obiskovalcem ceneno bivanje v sicer dragem letoviškem mestecu. Bariloški Slovenci pa so imeli na dobrem že celo desetletje gorniških podvigov in pionirskih akcij. Po Petrovem odkritju sta se brata vsako leto odpravila v deželo Nauel Huapija, kjer sta opravila svoje prve važnejše vzpone. Bariloče jim je postalo vsakoletno planinsko vežbališče in letovišče. Obenem pa se je Jure udinjal v podjetju bratov Arnšek "Foto Triglav" kot fotograf, Peter pa v Jermanovem gostinstvu pod Tronadorjem. V potrditev organizirane pripadnosti slovenskemu gorništvu, sta se včlanila v Planinsko društvo.
Do leta 1963 sta si že nabrala dovolj izkušenj, da sta si upala pridružiti se članom C.A.B.A. (Club Andino Buenos Aires) in se odpravila z njimi na svojo prvo ekspedicijo na Patagonski celinski led, v področje Pitz Royeve skupine. Nato si slede njune odprave leto za letom. Sprva je vodil izkušenejši Peter, kasneje pa že tudi Jure. Torišče njune dejavnosti se povsem koncentrira na območje Kontinentalnega ledu, z izhodišči ob ledeniških jezerih Viedma, San Martin, 0'Higgins in Argentino.
To gorovje je zaradi svojih značilnosti zaslovelo po vsem gorniškem svetu. Vzpon na njegove vrhove terja od plezalca velike izurjenosti in znanja, utrjenosti in skušenj. Pogoji za tako usposobljenost so bratoma Skvarča urojeni. Zato sta se razmeroma kmalu povzpela nad povprečje med ostalimi redkimi planinci, ki so
si upali podati se v to čudovito a samotno pokrajino s skrajno negostoljubnim podnebjem, z izzivalnimi gorskimi ostenji in vabljivimi vrhovi. Opravila sta več drznih storitev, si pridobila mnogo skušenj, raziskala in razpoznala neznana področja in prvenstveno pristopila na zavidljivo število vrhov. Tako sta postala najboljša poznavalca Celinskega ledu, predvsem na področju Argentinskega jezera. Obenem pa tudi ena najsposobnejših in najuspešnejših navez v argentinskem gorništvu. Mnoge osvojene vrhove sta poimenovala v spomin in počastitev Slovencev in slovenstva.
Prava skrivnost te nagle rasti zagotovo tiči — poleg prirojene telesne danosti — v njuni iskreni predanosti gorskemu svetu in v njuni edinstveni skromnosti glede uporabe materialnih sredstev med gorniško dejavnostjo. Tudi to jima je oboje urojeno prav kot dediščina slovenskih svojin. Le s temi pogoji sta se mogla povzpeti do tolike usposobljenosti kljub temu, da moreta kot ravninca trenirati samo med počitnicami in sta plezalca-samouka, kot ugotavlja Arko v letošnjem gorniškem poglavju v Glosah k vzponu na Cerro Norte. Tako je torej prav rodovna pogojenost tista gonilna sila, ki ju navaja k storitvam z odjeki v takih razsežjih, da je zanje potrebno prav ^navdušenje njunih mladih let. Kar sta doslej opravila in kar še bosta, raste iz naših narodnih semen. Zato nosijo njuni dosežki pečat neoporečne slovenske navzočnosti v svetu.
dp.
Jurij Janez Skvarča
Rodil se je 17. oktobra 1941 v Ljubljani. Učenost ljudske šole je spoznaval štiri leta na Prulah v Ljubljani. Poskus, da bi se nato vpisal na klasično gimnazijo, se ni obnesel. V tistih letih je bila ta šola za otroke ..reakcionarnih staršev" — tabu. Pač pa je bil sprejet na sedmo državno gimnazijo, kjer je absolviral prva štiri leta, čeprav ni več utegnil opraviti male mature. Prav takrat se je z materjo in bratom Petrom izselil v Argentino. V hribe ga je zaneslo že kot šentjoškega pobiča. Kot ljubljanski gimnazijec pa je opravil svojo prvo pomembnejšo gorsko turo z vzponom na Mangart. Vrha sicer ni zmogel, spoznal pa je vrv. Če pa se enkrat planinec spoprime s skalo — težko, da bi 180 jo kdaj pozabil in ne hrepenel po zopet-
nem snidenju z njo, čeprav minevajo leta, preden se znova srečata. Po Mangartu je le še nekaj kolobaril po hribih v okolici Sv. Ane na Gorenjskem, kamor je hodil v počitniške kolonije.
Srednjo šolo je nadaljeval in dokončal v Adrogue, provinca Buenos Aires. Leta 1961 se je vpisal na buenosaireški državni univerzi kot slušatelj elektronske fa-fulkete. Za inženirja elektronike je diplomiral leta 1967 ter je bil še isto leto nastavljen kot docent te fakultete, kjer predava fiziko. Poleg tega je zaposlen še v Socialnem ministrstvu (Ministerio de Bie-nestar Social) kot strokovnjak za rentgenske aparate. Med študijem se je preživljal s priložnostnimi zaposlitvami. Meseca oktobra 1970 se je poročil z gdč. Sil-vijo N. Rag iz Miramara ter živi z njo v okolici Buenos Airesa.
PLANINSKE STORITVE
Povsod so navedeni soplezalci Jureta Skvarče ali člani vsakokratne odprave.
Bariloške gore
Pico Argentino (Tronador), Lopez in manj pomembne ture; poletje 1961 z bratom Petrom.
Torre Catedral — normalna smer; januar
1962; Peter Skvarča. Aguja Frey — januar 1962; Peter Skvarča, H. G. Sanchez.
Tronador - Pico International (Anon) — januar 1962; Peter Skvarča, H. G. San-chez.
Stena Camping — februar 1963.
Poročila je objavljal tednik Svobodna
Slovenija.
Odprave
I.	Pier Giorgio — Odprava C. A. B. A. 1962/63. Vodja: Eduardo Monelos; člani: Jure Skvarča, Peter Skvarča, Car-los Porta, Šerif Pašič, Mario Castela-zzo. Dne 17. januarja 1963 prvenstveni vzpon na dolgo od mnogih oblego-vano goro Pier Giorgio 2600 m na področju Fitz Roya, v navezi z bratom Petrom. Petdeset ur v steni, dva bivaka brez spalnih vreč.
Poročali so: tednik Svobodna Slovenija; buenosaireški dnevniki La Razon, La Prensa; planinski list Boletin C. A. B. A.; revija Vea y Lea št. 414, 1963; Zbornik 1964.
II.	El Plata — Odprava C.A.B. A. 1963. Vodja: Peter Skvarča; člani: Jure Skvarča, Augusto Mengelle, Carlos Vi-ttone. Prvi zimski vzpon po južni steni na vrh Nevado El Plata 6300 m, v men-doški Kordiljeri, dne 15. julija 1963. Stena visoka 2000 m; 48 ur pleže z enim bivakom. Pri sestopu so Juretu omrznile noge in so mu kasneje amputirali štiri prste na levi nogi. Hujše omrzline in posledice je utrpel tudi Carlos Vittone.
Poročali so: tednik Svobodna Slovenija; dnevnik La Prensa; Zbornik 1964.
III.	i. slovenska odprava na Cerro Mellizos 1964/65. Vodja odprave: Jure Skvarča; člani: Peter Skvarča, Gregor Ahčin; sodeloval: Jože Vodnik. Prvenstveni vzpon v navezi z bratom Petrom na Cerro Stefen 3500 m, najvišji vrh v skupini Mellizos, zahodno od jezera 0'Hig-gins; dne 28. januarja 1965. Pri sestopu bivak brez spalnih vreč. Poročali so: tednik Svobodna Slovenija; dnevniki La Prensa, La Nacion; priloga Rotograbado La Prensa 30. maja 1965; revija American Alpine Journal 1965; planinsko glasilo Anua-rio C. A>. B. (Club Andino Bariloche) 1967/68; Zbornik 1966.
IV. 5. slovensko-argentinska odprava na Kontinentalni led 1965/66. Vodja od-
prave: Jure Skvarča; člani: Peter Skvarča, Augusto Mengelle, Osvaldo Troiani.
Cerro Norte — prvi poskus na vzhodno steno.
Cerro Mesa 2500 m — prvenstveni vzpon 27. januarja 1966, Jure Skvarča sam.
Cerro Kennedy 2300 m, jugovzhodno od Argentinskega jezera nad zalivom 0'Ne-Hi.— prvenstveni vzpon dne 7. februarja 1966, Jure in Peter Skvarča ter Augusto Mengelle.
Cerro Bolados 2900 m — prvenstveni vzpon dne 10. februarja 1966, Jure Skvarča sam.
Cerro Masters 2900 m — prvenstveni vzpon dne 10. februarja 1966, Jure Skvarča sam. (Medtem sta Peter in Mengelle pristopila na C" Agassiz 2900 metrov).	-
Cerro Bertrand 3200. m — prvenstveni vzpon dne 11. februarja 1966 v navezi z bratom Petrom. Poročali so: tednik Svobodna Slovenija; dnevniki La Prensa, La Nacion; priloga Rotograbado La Nacion 3. aprila 1966; revija American Alpine Journal 166; planinski vestnik Anuario C. A. B. 1967/68; Revija Shell, Zbornik 1967.
V. 6. slovensko-argentinska odprava na Kontinentalni led 1966/67. Vodja odprave: Jure Skvarča; člani: Luciano Pera, Peter Skvarča, Alberto Ramirez. Cerro Cono 2500 m, vzhodno od jezera Argentino in ledenika Upsala — prvenstveni vzpon dne 20. januarja 1967; do vrha gornjega grebena z Lucianom Pera, nato do vrha Jure sam. Cerro Norte — prvi poskus na zahodni steni s Petrom.
Poročali so: tednik Svobodna Slovenija; dnevnik La Prensa; priloga Rotograbado La Prensa 9. aprila 1967; revija American Alpine Journal 1968; planinski vestnik Anuario C.A.B. 1967/ 68; Zbornik 1969.
VI. 7. slovensko-argentinska odprava na Kontinentalni led 1967/68. Vodja odprave: Jure Skvarča; člani: Peter Skvarča, Pablo Justo, Janko Zakrajšek, Mario Serrano, Osvaldo Troiani; sodeloval: Jože Vodnik. Ob izviru ledenika Upsala, severzahodno od jezera Argentino :
Cerro Cristal 2500 m — prvenstveni vzpon dne 17. februarja 1968 v navezi z Marijem Serranom. Cerro Campana 2800 m — prvenstveni vzpon dne 18. februarja 1968 v navezi z Marijem Serranom. (Peter in H. Barria sta medtem osvojila Cerro Pintado 2500 m.)
Cerro Norte — tretji poskus na goro Norte, drugi po zahodni steni. Naveza Peter—Jure doseže točko 300 metrov pod vrhom in se umakne zaradi vremenskih neprilik.
Poročali so: tednik Svobodna Slovenija; dnevnik La Prensa; priloga Roto-grabado La Prensa 9. junija 1968; revije Parabrisas št. 81, 1968; Atlantida št. 1215, 1968; Gendarmeria Nacional št. 25, 1968; American Alpine Journal 1969; Zbornik 1969.
VII. 8. slovensko- argentinska odprava na Kontinentalni led 1968/69. Vodja odprave: Jure iSkvarča; člani: Tone An-drejak, Mario Serrano; sodeloval: Jože Vodnik.
Cerro Boj 2500 m, severozahodno od severnega rokava Argentinskega jezera — prvenstveni vzpon v navezi z Marijem Serranom dne 9. januarja 1969 v spomin Robertu-Boju Petričku. Cerro Vivod 3500 m, najvišji vrh v Cadena Roma, vzhodno od jezera Argentino — prvenstveni vzpon v navezi z Marijem Serranom dne 3. februarja 1969 v spomin Božu Vivodu. Cerro Moyano — prvi poskus na goro v navezi z Marijem Serranom. Raziskovanje možne smeri. Prvi nočni prevoz s čolnom čez jezero Argentino. Poročali so: tednik Svobodna Slovenija; dnevniki La Prensa, La Nacion; revije Gente, št. 195 april 1969, Gendarmeria Nacional, št. 32, 1969, American Alpine Journal 1969, Paralelo 38 III, 1969, Argentina, št. 4. julij 1969; priloga Rotograbado La Prensa 13 aprila 1969; Zbornik 1970.
VIII.	Operativo Upsala, julij 1969. Sodeloval kot pomožni inštruktor pri letalskih vežbanjih na ledeniku Upsala na Kontinentalnem ledu.
Objavljeno v Rotograbado La Prensa 26 oktobra 1969.
IX.	9. slovensko-argentinska odprava na 182 Kontinentalni led 1969/70. Vodja od-
prave: Jure Skvarča; člani: Peter Skvarča, Mario Serrano, Eduardo Cu-rioni, Aleksander Nikolič. Vzhodno od ledenika Upsala; prvenstveni vzponi z Marijem Serranom: Cerro Bertacchi 2600 m — dne 9. januarja 1970;
Cerro Santa Cruz 2600 m — dne 9. januarja 1970;
Cero 29 de Octubre (Vrh Devetindvajseti oktober) 2600 m — dne 9. januarja 1970 v počastitev slovenskega narodnega praznika. Pristop do pogorja Mariano Moreno (80 km) in umik zaradi slabega vremena. Cerro Norte 2950 m, severovzhodno od severnega rokava Argentinskega jezera — prvenstveni vzpon dne 5. februarja 1970 v navezi z bratom Petrom. Ena najpomembnejših tur v tem predelu. Poročali so: tednik Svobodna Slovenija; dnevniki La Prensa, La Nacion, Clarin; priloga Rotograbado La Prensa 13. septembra 1970; revije Siete Dias Ilustrados, American Alpine Journal, Coca-Cola avgust 1970, Noticiero 3M Ferrania; Zbornik 1970.
X. 10. slovensko-argentinska odprava na Kontinentalni led 1970/71. Vodja odprave Jure Skvarča; člani: Peter Skvarča, Mario Serrano, Ricardo Czerniaw-ski. Severno od ledenika Upsala, v navezi z Marijem Serranom: Cerro C. A. B. 2600 m, — 4. 2. 1971. Cerro Cacigue 2500 m — dne 4. februarja 1971, v spomin Robertu Petričku, predsedniku Slovenskega planinskega društva v Argentini. (Medtem sta Peter in Czerniavvski zavzela Cerro An-ders 2500 m).
Ponovitev prečkanja z Marijem Serranom do pogorja Cordon Mariano Moreno.
Poročilo objavljeno v tedniku Svobodna Slovenija. V ostalih revijah še izide.
POROČILA IN ČLANKI
JURETA SKVARCE
O SVOJIH TURAH
...in v objemu pune. — Vzpon na Neva-do E1 Plata v Mendoški Kordiljeri — Zbornik 1964.
Slovenska odprava na Cerro Mellizos — Zbornik 1966.
Slovensko-argentinska odprava na Kontinentalni led 1966 — Zbornik 1967.
Cerro Cono — uspel podvig na Kontinentalnem ledu ■— Zbornik 1969.
Iz dnevnika argentinsko-slovenske odprave na Kontinentalni led 1967/68 — Zbornik 1969.
Cerro Boj — Cero Vivod — Zbornik 1970
Vzpon na Cerro Norte — Zbornik 1970.
Cerro Steffen - lra. Ascension. Expedicion Eslov eno-Argentina al Hielo Continental 1966 — Anuario C. A. B. 1967/68.
Peaks above the Southern Patagonian Ice-cap — American Alpine Journal 1969.
Southern Patagonian Icecap — American Alpine Journal 1970.
Petei Skvarča
zna in razume le gorolazec. Potem sem vse leto hlastavo prebiral gorniško literaturo. Lotil sem se vsega, kar mi je prišlo brav-nega pod roke. Ob branju pa sem spoznal, da je za visokogorske vzpone potrebnega še kaj več kot pa samo dobra volja in polna mera navdušenja. Dodobra se bom moral seznaniti s plezalno tehniko v ledu in topli skali, s prosto in umetno pležo. Čim več bo treba trenirati in zato vsaj vsako poletje prebiti v Bariločah ali kje drugje v Kordiljeri.
V poletju 1960 so bili uspehi še bolj kilavi. Preplezal sem samo greben Pilpi-quitrona v Bolsonu. Sezono pa sta zaključila ponesrečena poizkusa na Catedralski stolp in na Cerro Azul.
Vse bolj bogato sem se odrezal v poletju 1961. Začelo se je v prvi polovici januarja, ko sva se z Lucianom Pera namenila kar naravnost na Aconcaguo! Resnično sva celo verjela, da jo bova zmogla. In sva jo —■ do 5400 m. Potem ni šlo več. Manjkalo nama je še 1600 m do vrha. Sreča, da sva tam odnehala, sicer bi bilo takrat že konec najinega planinstva. Pač pa sem se za trening povzpel 14. januarja sam na vrh Sv. Helene (pribl. 4800 m) nad Cristo Redentorjem. To je bil pravzaprav moj prvi resnejši vzpon..
Po polomiji na Aconcagui sem se ko j odpravil proti jugu v Bariloče. Tam sem naletel na skupino buenosaireških andini-stov in skupaj z njimi preplezal:
Torre Catedral — 12. februarja 1961;
(pleža stopnje IV po Weizenbachu);
Aguja Frey (Catedral) — 13. februarja
1961 (A-I);
Pico Lopez — Principal — smer Friesen;
16. februarja 1961 (IV).
Rojen 14. janrja 1944 v Ljubljani. Ljudsko šolo in drug-azred realne gimnazije je dokončal istotam.prila 1956 se je z materjo in bratom odseliv Argentino in dokončal srednjo šolo v A,gue. Leta 1968 je diplomiral na buenosagki državni tehniški univerzi za geometržleta 1971 pa promoviral na isti fakulteti zaeodetsko-geofizičnega inženirja. O svoji giiški dejavnosti pripoveduje sam:
Prvič sem obču' da mi bodo gore kaj več pomenile, ko nje v poletju 1959/60 zaneslo v Bariloče.gprav sem takrat s skupino slovenskih ntov pristopil samo na glavni vrh Lope me je gora že takrat prepričljivo ostla s silo, ki jo po-



V drugi polovici februarja pristopim sam na Pico Argentino na Tronadarju. To je moja prva preizkušnja v ledu. Vmes si ogledujem možnosti na glavni vrh. To poletje ni prišel še nihče tja. Kaj, če bi poskusil jaz? Odkar sem ga ugledal neke noči iz Pampe Linde vsega srebrno ožarje-nega, me kar naprej vleče tja gori.
Dne 1. marca 1961 se mi ta sen uresniči: spet sem na Tronadorju, pod menoj Pico Principal. Letos sem njegov edini gost. Resnično sem srečen.
A že moram nazaj, v velemesto z njegovimi problemi, v vrvež, v umazanijo. Nisem še tam, a že delam načrte za naslednje leto. Poskusiti hočem Slovenski zvonik na Catedralu, Campanile Esloveno. Trening v topli in mrzli skali moram stopnjevati: že me kliče, čedalje močneje, Celinski led s svojimi deviškimi vrhovi, z drznimi špicami, z razsekanimi gladkimi stenami...
Januarja leta 1962 pridem na barilo-ško gorsko pozorišče z bratom Juretom. Najprej pristopiva na Catedralski stolp, nato pa skupno z Miguel Gomez Sanche-zom na špico Frey. Kak dan za tem preplezava z Miguelom Slovenski zvonik.
Proti koncu januarja gremo pod Trona-dor, kjer ponovim Internacional z Sanche-zom in bratom Juretom; februarja pa opravim isto turo s Sanchezom in Šerif Pašičem.
Nekaj tednov pozneje smo zopet v skali. Tokrat sta z menoj v navezi Hector Hermida, izvrsten plezalec v suhi skali, ter Luis M, Boselli. V troje preplezamo normalno smer Slovenskega zvonika, naslednji dan pa z Bosellijem slovito severno steno istega stolpa v prvi ponovitvi.
S to plezarijo sem zaključil svoje delovanje v Bariloških gorah; pravtako tudi v Sierra de la Ventana, kjer sem medtem dvakrat ponovil streho na Gran diedro ter bil večkrat v stenah Los Gigantes v Cor-dobi.
Odslej osredotočiva z bratom Juretom najina gorniška prizadevanja predvsem na področje Patagonskega celinskega ledu. Tam je komaj kaj poznanega, vendar dovolj, da navduši in zvabi plezalca na osvajanje in raziskovanje. Najina prva žetev na tem pozorišču je kar zadovoljiva: 17. januarja 1963 zavzameva z Juretom goro Pier Gior-gio po šestih neuspelih poizkusih drugih odprav. V naši ekspediciji so sodelovali:
Eduardo Monelos, Carlos Porta, Mario Ca-stelazzo in Šerif Pašič. Zame je to do danes v okolici Fitz Roya ena najtežavnej-šir tur: kombinirana plezarija v skali in ledu, ki zahteva od plezalca mnogo skušenj in veščo uporabo vseh plezalskih pripomočkov. Komaj komaj sva bila gori kos. Več predelov v steni lahko označim kot mejo človeške zmogljivosti.
Pozimi, meseca julija istega leta smo na severu, v Mendozi: Carlos Vittone, Au-gusto Mengelle, brat Jure in jaz. Namen odprave je opraviti prvenstveni zimski vzpon po južni steni na Nevado El Plata 6300 m (nezanesljiva meritev). Brez dvoma je to doslej eden najpomembnejših dogodkov v argentinskem zimskem andinizmu: 2000 meterska ledena stena s podnožjem v višini najvišjih '■'evropskih gora. Velemesto nas z vseh koncev utesnjuje, zato smo zdaj tu in vstopamo v to zimsko steno, žejni narave in njenih novih podob. 15. julija 1963 stojimo ob osmih zvečer na vrhu. Višina nam s svojo puno in strupenim mrazom razjeda moči in razsodnost. Po zmagi nam naprti ozebline s hudimi posledicami, posebej za Jureta in Carlosa. Vendar smo uspeli, čeprav so nam zavidneži skušali zasenčiti uspeh. Zame je to do danes eno najlepših tovariških doživetij v gorah. V najhujšem smo si ostali zvesti in nesebično zavzeti drug za drugega.
Poletje 1963/64: Zopet Patagonski led. Člani odprave: Augusto Mengelle, Lucia-no Pera, dr. Berramendi in jaz. 12. januarja 1964 opraviva z Mengellom prvi vzpon na Gorra Blana 2920 m in na Cardenal Cagliero 2570 m.
29. januarja 1964 pristopiva z Luica-nom Pera na ognjenik Lautaro 3380 m, najvišji vrh pogorja Pio XI in dotlej ne-preplezan. Pod vrhom sva ugotovila ugasli krater in s tem potrdila domnevo o ognjeniškem značaju te gore. Gorska veriga Pio XI se dviga kot otok sredi nepregledne ledene planjave, nad fjordi Tihega oceana. Od matičnega taborišča je treba presmučati kakih 30 km čez led in skozi neprestane snežne vihre, preden se lahko zatečeš v zavetje kake vzpetine. Prav tako kot sameva orjak Lautaro sredi ledene reke, ostaja v mojem spominu kot eden najsvetlejših gorskih biserov, čeprav mu daje težavno dostopanje do njegovih vznožij s prečkanjem čez celinski led pečat najtežjih kombinacij pri osvajanju deviških vrhov.
Nižji vrh pod Lautarom sva krstila Tončku v spomin za Cerro Pangerc.
Poletje 1964/65: Slovenska odprava na Cerro Mellizos v Čile. Člani odprave: brat Jure, G. Ahčin in jaz. Vrh Mellizos Oes-te je bariloška odprava J. Hardta preimenovala v Cerro Steffen, Mellizos Este pa v Cerro Kriiger. Prava Mellizos se nahajata severneje. Z Juretom zavzameva vrh Cerro Steffen 3050 m dne 28. januarja 1965 sredi najhujšega viharja. To je doslej moja najtežja tura v ledu, kar jih pomnim, in štejem to odpravo med najuspešnejše, čeprav je štela samo tri člane.
V	poletje 1964 spada tudi moj samotni pohod na Monte Olivia na Ognjeni zemlji.
V	začetku leta 1966 gremo nižje na jug, do Lago Argentino. Gore severno, zahodno in južno od tega velikanskega jezera bodo naslednja leta naši cilji. Skupaj smo Jure, Mengelle, Troiani in jaz. Dne 25. februarja 1966 napravimo prvi poskus na težavno goro Cerro Norte po vzhodni steni. Po umiku se premaknemo na JZ v neraziskano gorovje v verigi Altiplano Ita-lia. Z Juretom in Megellom se vzpnemo na deviški vrh, ki meri po našem višino-metru 2300 m in ga imenujemo Cerro J. F. Kennedy.
10. februarja 1966 osvojiva z Menge-lom Cerro Agassiz (2900 m po višino-meru) in naslednji dan z bratom Juretom še goro Bertrand (pribl. 3200 m).
Poletje 1967: Priključim se Slovensko-argentinski odpravi šele 23. januarja. Z Juretom in Lucianom skušamo tudi topot na Cerro Norte, zdaj po zahodni steni. Slabo vreme nam skuha nov neuspeh na tej gori. Tedne pozneje napraviva z E. Cor-naisom prvi poskus na Cerro Campana. Samo 100 m pod vrhom naju po osemur-nem plezanju nažene vihar navzdol.
Poletje 1968: Sodelujem v Slovensko-argentinski odpravi na celinski led. V tretjem poskusu na Cerro Norte, tudi tokrat po zapadni steni, nas gora znova zavrne. Nemara je prav, da moramo okušati tudi grenkosti poraza. En deviški vrh pa le ugrabim tudi v tem poletju: z H. Barria stopiva prvič na Cerro Pintado 2500 m.
Poletje 1969 me pripelje po mnogih letih spet v Mendoško Kordiljero. Spet do Aconcague. A topot tudi na njen vrh! 14. januarja 1969 stopim skupaj z R. Carran-za in s patrom B. de Filippis na vrh najvišje ameriške gore Aconcagua 6960 m. Na
vrhu izmerim zemeljsko težnost in je to do danes najvišja točka na s vetu,ki ima tež-nostne meritve. Tudi sveta maša, ki jo je daroval pater istočasno na vrhu, je nedvomno svetovni višinski rekord.
Tudi naslednje leto merim težnost po pobočjih Aconcague. A koj po končani študijski praksi odhitim na jug, v ledeno Pa-tagonij o, kjer me že čaka brat Jure s svojimi ekspedicionarji. In Cerro Norte. Letos je dobre volje. Komaj šest dni po mojem prihodu na estancijo že stojiva z bratom dne 5. februarja 1970 po trdem delu v steni na vrhu Cerro Norte 2950 m. To je naše najlepše darilo za vztrajnost in sistematsko opremljanje stene skozi pet let. Res je, kar mi je nekdo starejših nekoč svetoval: ne sili v gore z zagrizeno nestrpnostjo; če letos ne, jo boš pa prihodnjič ali drugič kdaj zmogel, saj gora ti ne uide.. . Škoda le, da sva tako težko priborjeni vrh dosegla v viharju. Vse do konca se je nama branil. Danes gledam na Norte s ponosom in z ljubeznijo kot na najino goro...
Letošnjo sezono 1970/71 se je vreme grdo poigralo z nami. Po vsej državi je šarilo to slabo vreme. Bariloške gore so sredi poletja izgledale kakor pozimi. Letošnjo odpravo tvorimo: Ricardo Czerniawski, Ma-rio Serrano, brat Jure in jaz. S Czerniaw-skim prečkava Kontinentalni led 40 km na zahod od gore Campana in Norte. Tokrat je najin cilj Risopatron, čudovita gora Ma-tterhornovih oblik. Nad pacifiškim fjor-dom Falcon kipi v nebo. Kakih 20 km pred vznožjem gore naju zajame vihar. Po štirih dneh slabega bivakiranja v dveh ledenih votlinah se s pomočjo kompasa končno le prebijeva nazaj do prvega taborišča pod Campano in Cristalom. Kakšna ironija! Letos se je gora, ki smo si jo izbrali za naš cilj, pokazala v celem mesecu našega bivanja tamkaj —- le za borega pol dneva! A v tem kratkem preblisku lepega vremena sva se pa le povzpela dne 4. februarja 1971 na nezavzet ledeni vrh JV od Cerro Campana in ga krstila za Cerro Anders.
Še bomo hodili v gore, če Bog da! Plezali bomo nove smeri, raziskovali nepoznana gorovja in se vzpenjali na nezavze-te vrhove. Saj je še mnogo skritih predelov v naravi in divjini gora, kjer se človek lahko oddahne in se tja zateče pred truščem današnjega modernega sveta, da si spočije in osveži duha.	J85

SLOVENSKA BESEDA IN PESEM
SMRT PISATELJA STANKA MAJCNA
SLOVENCI V ZAMEJSTVU — Goriška
DELO KIPARJA GORŠETA V LETU 1970
WERNER BERG — upodabljalec koroških Slovencev
ŽIVLJENJE KOROŠKIH SLOVENCEV V SLIKAH
SLOVENCI V IZSELJENSTVU — Kanada
Venezuela ZDA
Avstralija Argentina
CERKEV V LETU 1970
KNJIŽNE IZDAJE SLOVENSKE IDEOLOŠKE EMIGRACIJE ČLOVEK ALI ROBOT — to je sedaj vprašanje
RAZGLED
I

Slovenska beseda in pesem
JOŽE KRIVEC
v
Črna cesta
V kotanji sanjari kočura: vsa zakrita z zelenimi krošnjami drevja. Le skozi raztrgane odprtine med vejami razkazuje re-braste stene, z blatom ometane in malo strehe, pokrite s travo in slamo. Za njo je še mala šupa na neobtesanih deblih sloneča in na njih bambusove palice, ki nosijo luknjičavo streho.
Blizu zadaj se zajeda v peskasto zemljo in obrušeno zaoblo kamenje potok; kadar se v poletnih dneh razpara oblak ob vrhovih nad Mastilom, tedaj se tudi ta napolni do vrha in pridirja mimo hiše. Naglo, z grmečim bobnenjem, pa spet hitro potiša in se izteče v dolino.
Ob potoku proti dolini navzdol leži njiva: koruza se košati na njej ter poganja cvetove v zgodnje poletje. Na njenem začetku ob hiši je zgrajena staja: tri krave in petnajst ovac domu je ob večerih v njej.
To je toliko zemlje, da životariš na njej, živeti pa je težko. Kruha je premalo, da bi bilo pet ljudi sitih.
Zato je oče Domingo bil prisiljen, da je že pred nekaj leti požgal v suhi zimi trnjevo grmičevje na pobočju hriba, ki se vzpenja nad kočuro proti jugu, tja v tisto smer, kjer ta sega prav do črne asfaltne ceste. Pravijo, da ta cesta prihaja iz Cordobe in da po njej prideš v Buenos Aires. Domingo še ni bil tako daleč; njegov svet je ta valovita zemlja okrog njega in gore bolj zadaj, kamor se odpirajo od jutra do večera.
Tb požgano pobočje se počasi spreminja v rodno prst. Sam zdaj vsako leto izruje nekaj od ognja posušenih dreves in na pomlad zasadi potem tam koruzo.
„Ko bi imel pomoč, bi šlo hitreje. Tako pa sem sam!" večkrat vzdihne.
Pravzaprav je tako: žena, drobna, iz-sesana ženička, ne prime za tako delo. Toži, da nima moči. Dvoje hčera: dvajsetletna Mabel je hodila v bližnje mestece pod Urritorco, da bi se navadila za fri-
zerko. Dela na zemlji med kamenitimi skalami se ni dotaknila. Tri leta mlajša Alicija je še vedno le gonila ovce v hrib, odkar je pustila šolo. Trinajstletni Migucl pa hodi še v šolo onstran hriba k svetemu Štefanu in je pririnil do tretjega razreda.
Zadnja zima je bila prijetna: sonce in suhota, kakor nalašč, da poru je jo črno drevje, ki je svoje mrtve rogovile razkazovalo proti cesti, kjer so drveli avtomobili iz širokega sveta v to malo in ozko dolino pred gorami, kamor so poleti prihajali turisti, se sprehajali po njej in nabirali novih moči v zaprešene celice svojega telesa.
„Pa bi mi vendar kdo kaj pomagal!" je zarenčal Domingo neko jutro, ko se je odpravljal v hrib. Ozrl se je po ženi in po Mabel, ki je ostala brez dela, odkar je poletno sonce zdrknilo v jesen in so turisti izpraznili dolino, ter v Alicijo, ki si je ves ljubi dan naravnavala dolge lase preko ožganega vratu čez hrbet.
,,Jaz že ne grem, kakšne bodo moje roke! Kdo me bo razpraskano vzel še v službo!" se je opravičevala Mabel. Razprostrla je nežne dlani pred sebe in razjeden lak vrhu nohtov se je zabliščal.
„Jaz si bom poiskala na poletje službo, ko pridejo turisti. Ne bom ostala doma!" se je namrdnila Alicija.
„Mene menda ja ne boš gnal v hrib! Za moške je tako delo!" se je opravičevala žena, ki se je sušila iz dneva v dan vedno bolj.
Potem je Domingo odšel spet sam v hrib. Popoldne je prišel še Miguel za njim. ko je pridrajsal iz šole.
Ti otroci niso za tako življenje, si je mislil Domingo. Še manj vzdržijo v tem trdem delu kot jaz. Sicer bi tudi jaz to delo zamenjal z boljšim, ali kje naj ga najdem. Očital si je, da se nikdar ni spustil iz tega majhnega sveta na cesto, ki bi ga bila popeljala v boljše življenje. Počasi se mu je odpiralo v glavi, da nekje 189
„ S tem je za vedno opravičila pozne povratke domov.
Domingo se je omehčal. Nasmehnil se je: ,,Tako pa že. Tako pa že!"
Bogati ljudje imajo mnogo, si je mislil. In dekle zna zaslužiti. Bogme, boljša je od mene.
Ko je kdaj pozneje kako noč ni bilo domov, si Domingo zato ni delal sivih las.
„MabeI trabaja. Mucho. Y tambien ga-na" -— jo je opravičeval sam pri sebi in mirno spal.
mora biti boljše: leto za letom prihajajo turisti v lepih avtomobilih. Bogati so, torej nekje je boljši svet. Tu pa človek ostaja vedno na istem.
Prišel je do zaključka: šel bi, če bi mu ponudili kje boljše, le toliko poguma ni čutil v sebi, da bi se sam pognal 7 lastnimi močmi na pot. Zasmilila se mu je blatna kočura, ki bi jo zapustil, in ovce, ki bi se ne vračale na večer, in krave, ki bi se izgubile med trnjevim grmovjem, če bi njega ne bilo več.
Stal je s skrhano sekiro ob črni cesti: na desno in na levo so vozili svetli avtomobili : nihče se ni ozrl po njem, ni se ustavil, ni ga nagovoril. Domingo se j a sam vzpenjal v hrib in ruval krivenčasta drevesa ...
Pomlad se je sprevrgla v poletje. Že davno so odleteli rožnati cveti marelic in breskev po vrtovih gosposkih hiš. Pričakovale so srečnih lastnikov, ki se bodo zdaj pripeljali iz bogatega sveta. Gore in planote so ozelenele in vabile turiste: življenje bodo prinesli in z njim bo več dela in zaslužka.
Mabel se ni vrnila k svojemu poslu: da so gospe silno natančne in preveč sitne. Delo si je dobila v hotelu na vrhu hriba, kjer oddajajo sobe turistom. Pospravljala je, pomivala in turistom stregla. Delo je bilo po njenem mnenju bolj zanimivo, ko ni imela opravka le s sitnimi gospemi, se je pohvalila. Tudi ji je ugajalo, da so jo pogledale kdaj pa kdaj kake moške oči ter so ji ponudili sladko besedo. Mabel se je počutila zadovoljno. Življenje se ji je nasmihalo in val, ki je pljusknil do nje, je zbudil v njej neznana skrita hrepenenja...
Čim bolj je poletno sonce grelo ljubo zemljo, temveč turistov je polnilo zeleno dolino in vedno več je bilo tudi dela. Mabel je ostajala v hotelu do trde noči. Včasih se je že davno razpela čez noč preproga zlatih zvezd, ko je Mabel prihajala trudna domov.
,,Pozno prihajaš," jo je opomnil nekoč Domingo.
„Vi tega ne razumete, kako je z delom. Pozno odhajajo ljudje in treba je sobe pripraviti za druge. Pa še to: če bi odšla prej, bi mi nič ne padlo v žep!" mu je odgovorila.
Iz žepa je potegnila papirnat denar in kovance ter jih vrgla na mizo.
„T'o ne pride samo!" je pripomnila.
190 „Vam ga pustim, jutri zaslužim drugega."
Sredi januarja je nakapljalo toliko ljudi, da je Mabel tudi Alicijo odpeljala s seboj na delo. Ljudem je bilo treba streči in v tej dolini je žetev le tri poletne mesece. Človek mora biti buden. In zdi se, da se je Mabel zbudila.
Tako sta dekleti skupaj vstajali in odhajali na delo. Le vračali se nista zvečer skupaj.
Tudi Alicija se je navadila dela: občudovala je svojo sestro, ki je imela toliko znancev in prijateljev, ki so jo pozdravljali in ogovarjali. In ona jim je prijazno odgovarjala. Tako je treba pač ravnati v taki službi, si je mislila Alicija. Ljudem se je treba klanjati...
Nekaj dni zatem je Alicija opazila, da Mabel vso popoldne ni bila v službi. Pa ni upala nikogar vprašati po njej.
Ko je zvečer že dolgo bila doma, se je ustavil ob robu asfaltne ceste avto. Po položnem nasipu je proti koči dol prišla Mabel.
„Še ne spiš?" je brž pobarala sestro. Še preden je ta mogla kaj odgovoriti, ji je zabičala: „T'i nič ne veš! Nisi nič videla! Pozneje ti vse povem!"
Alicija je prvi hip osupnila. Prvič je spoznala, da Mabel nekaj skriva. Do zdaj ni bilo skrivnosti med njima.
Boleči trn se ji je zabodel v dušo. Ni bil to eden tistih, ki so se ji prijazno smehljali? In avto ima in njo vozi okrog. Sicer je bila Alicija prepričana, da je lepša od sestre, vendar ji še nihče česa takega ni ponudil. Rahlo ljubosumlje je vzkipelo v njenem srcu.
Alicija naslednjega dne ni nič silila v sestro. Ona sama pa tudi ni načela razgovora. Kot bi se ne bilo nič zgodilo.
Tudi tretji dan grobni molk, čeprav jo je ujela v polnem smehu z nekim gospodom na dvorišču ob lepem avtomobilu.
Morebiti je bil ta, je ugibala. Kako lep avto! Kako lepo more biti šele na mehkih sedežih v njem in potem drveti v sončno popoldne!
Čez dober teden sta se vračali po dolgem času spet skupaj domov. Na pobočja hriba, odkoder se je videlo navzdol na revno domačijo, ki je ždela med zelenjem, je Mabel pridržala korak in nenadoma udarila z besedo:
„Alicija, jutri se odpeljem v drugo službo. Grem v Mendozo. Na tej zemlji ni nobene bodočnosti. Treba je zagrabiti, ko se kaj dobrega ponudi. Tudi ti ne bodi neumna. Tisti gospod z očali, s katerim si včeraj govorila, me je spraševal po tebi. Odpri oči!"
Alicija je onemela. Ni našla prvi hip odgovora. Le počasi se je zavedela, da se pripravlja nekaj velikega: Mabel odhaja. V svet med bogate ljudi. Zavrgla je ozek svet in revščino v nizki kočuri. Razpela je peruti in njenega poleta nihče ne more več zabraniti.
„Hočeš, da mu jaz zate rečem kako besedo, če si ti preveč nerodna?" se je Mabel ponudila. „Prav gotovo bi si tudi lahko kaj na boljše prebrala! — Pa še to: ti povej o moji odločitvi doma, ko bom že jaz daleč."
„Kaj naj rečem? To bo težko. Sama opravi!" se je upirala Alicija.
„Reci jim naravnost: Mabel je odšla služit v Mendozo. Lepo vas pozdravlja..."
Sredi naslednjega popoldneva se je tako zgodilo. Alicija je javila doma, kakor ji je bilo naročeno: „Mabel je odšla služit v Mendozo. Danes dopoldne so jo odpeljali."
Oče Domingo je zazijal in težko doumel sporočilo. Gledal je Alicijo, gledal ženo, gledal Miguela. Končno je razumel, le verjeti ni mogel.
Stal je v nemoči sredi med njimi in kot oče ni mogel nič storiti. Saj jih je vendar imel rad, te svoje otroke. Zdaj pa gre od hiše najstarejša, ne da bi rekla zbogom njemu in materi. Če gre na boljše, naj gre; ne bi ji branil, le prav ni da odhaja kar tako. Ne, ni prav! Nikakor ni prav! Mraz je pokril del njegovega srca.
Prvič se je do dna zavedel, da ta črna asfaltna cesta tudi žalost prinaša: hčere požira in jih odnaša v svet, odkoder se navadno ne vračajo. Črna asfaltna cesta: kakor trak smrti gre v neznani svet.
Sključen je zadel sekiro na ramo ter se
brez besed vzpenjal v hrib. Sonce je sipa-lo žareč ogenj nanj, ko je izkopaval zoglje-nela debla iz suhe zemlje.
Kmalu se je šušljalo po dolini o novici. Iz hotela se je razvedelo in domači ljudje so ob srečanjih stiskali glave in se razgo-varjali o njej. Vse so vedeli: da je hodila po slabih poteh, da jo je omamil denar, da je bila skregana z domom — pa da je bil vsega kriv oče Domingo, ki ni nič pazil nanjo. Suhljata ženička z onkraj potoka je sklepala roke in jo proti vsakomur obsodila: „Ni hodila po božjih poteh in Bog jo bo kaznoval!"
Vsakdo, ki je šel po stezi med grmovjem mimo Domingove koče, se je ozrl po njej, kakor bi bila nad njeno streho napisana obsodba. Nad kočo pa se je sukljal sivkast dim kakor zmeraj in ovce so vsak večer prihajale legat h kravam, ki so se vračale s polnimi vimeni.
Pred koncem poletja se je že vse umirilo. Le tu pa tam je še kdo pobaral Miguela, ki je namesto Alicije gonil ovce ni pašo: „In Mabel? Kje je?"
„Je odšla v Mendozo. Ji je dobro!" je odgovoril vsakomur. In verjel je, kar je bil rekel. Potem pa je čisto sam pri sebi začel počasi misliti: mora biti boljše tam, kamor je šla, ker je ni nazaj. Seveda, povsod je boljše. Povsod so ljudje, ki imajo več kot v naši dolini.
Pa je spet vzvalovilo v poznih poletnih dneh, ko so noči že precej skrajšale dneve in prinašale počasi mraz v dolino.
Sredi takega dopoldneva se je na črni cesti ustavil rdeč avto in iz njega se je po pobočju zakadila Alicija proti koči.
„Mati, prišla sem po svoje stvari. Odhajam v Rosario!" je zasopla vrgla naznanilo pred mater.
„Počakaj, da pride vsaj oče, ki je z ovcami na bregu," jo je prosila mati. „Vsaj pozdravi ga, ne kakor Mabel, in..."
V hipu je bila polna solz in besede so ji zamrle v grlu. Rahel drget je šel čez njeno lice in naznanjal bolečino srca.
„Ni časa! Me čakajo!" se je opravičila in pokazala na avto.
Miguelu je dala škrniceljček sladkarij in ga poljubila na čelo.
„T'udi ti prideš za menoj. Tudi ti! Malo še počakaj, da zrasteš." ga je potolažila.
„Pa bi vendar ostala!" je izstisnila mati iz sebe. Te besede so bile njena gren- 191
ka prošnja, ki pa se srca Alicije ni dotaknila.
„Grem. Dobro mi bo kot mi tu ne bi bilo nikoli. Grem, mati! Dobro se imejte!"
Pritisnila je lice k materinemu, na desno in na levo in že odfrčala z drobno vrečico svojih drobnarij proti avtu. Za očeta je v svoji hitrici pozabila naročiti toplo besedo.
M,ati je obstala med vrati in z razprtimi rokami zrla za njo, kakor bi jo bila hotela še z zadnjimi močmi zgrabiti in ji preprečiti odhod.
„Ne hodi! Ne hodi..." je šepetala in se sesedla na kos debla, ki je služil za klop ob steni. Do Alicije njen glas ni več segel.
„Se je že odpeljala. Ni več avtomobila!" je javil Miguel, ko se je vrnil k materi. Tudi njemu je bridkost slovesa zrla z oči.
Črna cesta je požrla še drugo hčer.
Od tedaj je Miguel skoraj dnevno zavil na črno cesto, sedel na enega belih kamnov ob njej in opazoval vrveče življenje. Že se mu je kdaj pa kdaj zazdelo, da se je bližal isti avto, ki je bil odpeljal Alicijo, ki jo je imel tako rad. Pa je bil le podoben. Njegova želja je ostala neizpolnjena.
Vedno bolj se ga je polaščalo neko rastoče hrepenenje, da bi tudi on nekoč odšel po tej cesti: brez dvoma mora biti dobro tam, kjer ta cesta umre v svoj konec. Tam nekje sta najbrže tudi Mabel in Ali-cija. Nobene ni nazaj. Tudi drugi, ki so odšli iz doline, se ne vrnejo. Le to je sklenil, da bi se doma lepo poslovil, preden bi odšel, da ne bi zategadelj pustil domače v žalosti.
Tudi Domingo je postajal pred kočo in strmel proti cesti, včasih pa se je prav do nje povzpel. Vozila so brzela v obe smeri po njej, drobno prasketanje koles je vršalo izpod njih. Gladka cesta, bleščeča se cesta, črna cesta. Kje se začenja, kam se izgublja? Ali čaka sreča na njenem začetku in vodi njen drugi konec k cilju hrepenečih src? Vprašaj sonce, ki se
vozi nad njo in edino more videti vse začetke in slednji konec...
Domingo je še vedno pričakoval, da se Mabel in Alicija vrneta domov. Živel je v tej goreči želji, kajti ni se še mogel vživeti, da je eno samo kratko poletje odpeljalo obe.
Ljudje, ki so videli črnolasega Migue-la, so spet spraševali: „In Alicija? Kje je?"
In on je spet ponavljal: „Je odšla v Rosario. Ji je dobro!"
Verjel je za trdno, da je vse resnica, kar jim je odgovoril.
Nekega dne v zimi se je Miguel vračal iz šole po črni asfaltni cesti, ne po bližnjici preko hriba kakor navadno.
Oče Domingo mu je šel naproti.
„Kako, da prihajaš po cesti, Miguel," ga je pobaral.
„Onazujem avtomobile. Bil sem tudi v delavnici vrhu hriba in gledal, kako jih popravljajo."
„T'i ugajajo?"
„Mi! Mogoče pojdem tja, ko končam šolo."
Oče je začutil, da tudi ta ne bo ostal na domači zemlji. Revščina je huda reč. Vse mika od nje proč, le jaz sem z vsem potrpel in vzdržal. Hudo mu je bilo pri srcu, da bi se zjokal, a fant ga ne bi razumel.
Čez čas se je Miguel obrnil proti očetu.
„Pa bo le res, da pelja ta cesta v dober svet."
,,Zakaj ?"
„Ker se nihče, ki odide, ne vrne. Tudi naši dve ne."
„Ti misliš, da ne bosta prišli več?"
„Ne prideta več, oče!"
Pobožal je otroka po skuštranih laseh in grenko pripomnil:
„Verjetno boš imel prav! Ne prideta več."
Obrnil se je proč, da ne bi otrok videl, kako so mu po ožganemu licu drsele solze.
Oddrsal je proti koči med golim drevjem, ki je prenehala biti gnezdo družini.
VLADIMIR KOS
Pesmi iz Tokia
BOŽIČNA FUGA NA ROBU TOKU A Ker še nisem pil,
ne pozabe dodal k pepelu let na tehtnico!
1.
Tudi pri nas brlijo zvezde, nekaj zvezd, na vosku dima,
in dih astmatične roke ogreva vek otrok na sveto noč.
V trudni kapeli senc, kjer veter boči strop, na zvon bom čakal. Kot vsako leto, saj vem. In bo up zdrsel v meglo na barki proč.
Strune visečih streh, priprtih vrat, in vej
na mrzlih goslih,
ne jokajte!
Iver se up je odpravil
v Betlehem na koncu koč.
2.
Tu,
nad srebrno črno reko Sumida, na mrtvem srcu živečih gmot,
kot pijancu mi kima žični drog na pot v temo.
Čuj me,
v sarkastičnem kimono molka most na oni breg!
Jutri —
tako sem čul — morda med begom zvezd na dolg način. ..
bo umrla smrt pod božičnim drevescem, v sneg izgnana. V sneg z lučjo
3.
Sulice
novoletnih lilij branijo
na toplem oknu dohod.
Iz žleba drsijo pred tempelj kapljice na speči prod.
Lučke,
v kanal nebes spočete, rastejo
na srcu mesta v daljavi.
Strojev ropot jih pripravlja s sanjami
na trd porod.
Z ustnic, lahno ukrivljenih za hlad in
tih nasmešek voščim ravnini praznike
V skritem zalivu pluje svit na bližnji vzhod.
(Opomba: Vsa Japonska se že od božiča pripravlja na praznovanje novega leta, največjega in morda še zmeraj edinega praznika na Vzhodu. Ena izmed priljubljenih socialnih prireditev v tej dobi priprave je tkzv. bonen-kai, po naše „gostija pozabe", kjer skušajo — največkrat s pomočjo alkohola — pozabiti vso grenkobo poslavljajočega se leta. — Tokio je desetmilijonsko mest/o na ravnini vzhodnega Honshu. Tokijski zaliv se lahno dotika mesta. — Pesem pa je napisana v severno-vzhodnem predelu mesta, kjer živijo ubogi ljudje.)	193
ELEGIJA Z VEČERNIM SMEHLJAJEM
„Čcz čudo lep je človek živeči;
ah, čuda lepe so knjige..." (Kingsley)
,Učenje več jih oplemeniti kot rojstvo." (Cicero)
Napijmo,
somrak, barka svetiljka, zarota soba!
Napijmo drznost
pustolovščinam med knjigami!
Podsončnik čaka;
grlo cvetice me kliče h gozdu.
Ostanke buče dneva
trg ponuja z vranami.
Od črk do črk
steza se vije pred grad atoma, v modrikasti svetlobi ves odprt in ves zastrt,
in dih roditve zvezd in umiranja
veje s stolpa,
in v lini krik sloni,
boleč kot up,
proseč kot strd.
„Vsa glava bolna je, vse srce krhko." (Izaija 1,5)
S polnožnikom prinesem k ležišču
zaklade dvoma, zavite v sen vprašanj
za trdo dolgi čas dejanj.
Morda pa zdrknem v mreže obupa
pred pajke ognja . ..
Napijmo!
Tudi to je zmaga
v bolnici spoznanj.
NA TVOJEM SRCU (Sonata za trudne)
Naj
na TVojem Srcu prihranim
cvetovom, v sklepih čeri nabranim,
pesek, pesek
obale.
Naj
na Tvojem Srcu poči jem,
med gube Tvoje obleke skrijem sol morja, ki je žalost.
Naj
se zdim neumen galeb,
ki na soncu išče požirku žleb vode, Srce,
ki ustvarjaš.
DR. TINE DEBELJAK
Smrt pisatelja Stanka Majcna
18. decembra 1970 je umrl v Mariboru eden najboljših slovenskih modernih p sa-teljev, ki pa je bil tudi eden najstarejših, dr. Stanko Majcen, nekdanji podban v Ljubljani. V splošnem so ljudje njega malo poznali kot pisatelja, kajti dolga leta je bil v upravni službi v Beogradu, Mariboru in Ljubljani, kjer je kot strokovnjak za upravno pravo dosegel visoke položaje. Tako je bil načelnik kabineta dr. Korošca prav v času atentata v skupščini, pozneje pa pod banom dr. Natlačenom podban, to je vodja vse banske uprave. Kot tak je prihajal v stik z vsemi župani v Sloveniji ter so ga poznali kot uradnika, ne pa kot pisatelja. Tega so poznali le malokateri, toda tisti so ga cenili visoko nad druge pisatelje, ter ga prav zdaj — po letih preganjanja in zamolčavanja v domovini —, prav tam že spoznavajo za modernega klasika. Bil je dominsvetovec, pisatelj revije Dom in svet, v katerega je prišel kot urednik akademskega glasila Zora tik pred prvo svetovno vojno. Z motivi prve svetovne vojne je napisal prve črtice Povestice, ki pa so izšle knjižno šele v naši emigraciji pri Slovenski kulturni akciji let 1962. Njegova drama iz prve svetovne vojne Kasija, je doživela velik uspeh v Ljubljani kakor v Beogradu ter velja za eno najmočnejših modernih dram. Potem so sledile drame Za novi rod (enodejanke na materinski motiv), Dediči nebeškega kraljestva (medvojni motiv iz zasedenega Beograda). Prekop (sim-bolizacija ljubljanskega Barja), ter Matere, ki je bila postavljena na oder par dni nred našim odhodom iz domovine (maja 1945). Po tem letu je napisal samo še dramo Cesar Janez, ki je izšla šele v drugem zvezku izbranega dela v Mariboru (1969).
Majcen ni bil samo dramatik, ampak tudi pisatelj in pesnik. Kot pisatelj je napisal imenovane Povestice, ter med drugo svetovno v^jno zbirko Bogar Meho, v kateri se menjajo vojni motivi z motivi iz Kristusovega življenja. Majcen je bil globok re'i<nozni duh ter so te legende eno n^ilenših pripovedovanj iz Kristusovega živ'jenja.
Bil pa je tudi pesnik, dasi ni izd^l v domovini nobene pesniške zbirke, toda njegov ciklus Zemlja v Domu in svetu je pomenil pionirsko pesniško dejanje tistega
časa. Prvo zbirko mu je izdala šele naša
emigrantska skupnost v Buenos Airesu leta 1963 pod naslovom Dežela in pod psevdonimom Fran Zore. Bil je tako prvi pisatelj iz domovine, ki je izdal svojo novo knjigo v emigraciji.
Zdaj •— po odkritju njegove vrednosti
v emigracijski literarni kritiki — sledi že njegova renesansa v Domovini, ko je prof. Marja Boršnikova izdala že dva zvezka njegovih Izbranih del in ga „odkrila" domovini. Tako je bilo Majcnu dano, da je v svojem 83 letu doživel priznanje domovine, kar je velika redkost in nas more samo veseliti.
U irl je velik religiozni pesnik, pisatelj evropske višine in pokopali so ga v Slovenskih goricah pri Mariji Snežni, kjer je imel svoj vinograd. To svojo pokrajino na ,,vrhu" je neizmerno ljubil, in v njej je nayel najlepše svoje motive. Med topoli in klopotci počiva telo tega odličnega visokega uradnika, kakor so ga poznali njegovi sodobniki, o katerem pa bodo bodoči rodovi vedali morda samo to, da je bil velik slovenski nisatelj in globoko veren katoličan do smrti.
Slovenci v zamejsfvu
JOŽE JURAK
Razgibano prosvetno življenje na Goriškem
Na goriškem vodi in usmerja kulturno-prosvetno življenje krščansko usmerjenih Slovencev Zveza slovenske katoliške pro-svete, ki ji že od vsega početka predseduje dr. Kazimir Humar. V to zvezo so vključena prosvetna društva „Mirko Filej" iz Gorice, „J. Abram" iz Pevme, „Frančišek B. Sedej" iz Števerjana, štandreško društvo in „Hrast" iz Doberdoba, potem cerkveni pevski zbor iz Podgore in moški zbor „Mirko Filej" iz Gorice ter SKAD, t. j. Slovensko katoliško akademsko društvo.
Zveza slovenske katoliške prosvete (ZSKP) skuša zlasti organizirati tiste vrste prireditev, ki bi jih posamična društva ne zmogla pripraviti. Istočasno goji stike z idejno sorodnima organizacijama na Tržaškem in na Koroškem. To sta Slovenska prosveta v Trstu in Krščanska kulturna zveza v Celovcu. S tema organizacijama in z v njih včlanjenimi društvi je 7SKP tudi v preteklem letu vzdrževala prijateljske odnose, ki so privedli tudi do konkretnih dejstev. Tako sta goriška zbora „Mirko Filej" in „Lojze Bratuž" ter folklorna skimina iz Gorice gostovali 6. julija 1969 na Koroškem v Št. Jakobu v Rožu. Korošci so pa nastopili v Katoliškem domu v Gorici, ko je 9. novembra 1969 farna mladina iz Št. Junža v Rožu izvajala igro o Juriju Kozjaku. Konkretni stiki Goriča-nov s Tržačani pa so dobili svoj izraz še na Repentabru in na študijskih dnevih v Dragi.
Zveza slovenske katoliške prosvete v Gorici se tudi ni odtegovala dialogu z idejno drugače orientiranimi organizacijami in posamezniki. Vztrajala je pa na tem, da je dialog res dialog, kar pomeni, da se ima-tn sobesednika za enakovredna partnerja, da gre za svobodno izbran določen cilj ali akcijo in da ni skritega namena, sobesednika izigrati. V zamejstvu je take vrste dialog in tako sodelovanje gotovo nujno in koristno na raznih poljih, tudi na kultur-196 nem. V skupni povezanosti sil je upanje
na uspeh vedno večje. Vendar je Zveza v preteklem letu naletela na določene težave prav v tem, ker drugi sobesednik iz levičarskega tabora v Gorici ali Trstu ni želel imeti proti sebi enako vrednega partnerja. Med temi levičarji je namreč še vedno živa miselnost, ki so jo vpeljali komunisti s katoličani in drugimi sopotniki v Osvobodilni fronti med vojno, da je namreč sodelovanje v tem, da eden govori, drugi pa posluša, da ima le eden glavno besedo, drugi pa smejo le plaho kaj povedati; da le eden poje melodijo, drugi pa jo smejo samo spremljati. Prežeti s takim pojmovanjem dialoga se slovenski levičarji v zamejstvu še danes prizadevajo, da bi vpeljali nekak monopol nad slovenskim kulturnim življenjem v Italiji, zlasti še nad stiki z matično domovino. Takega sodelovanja seveda ZSKP ni mogla sprejeti, ker ni vreden svobodnega človeka. Zadnji čas se zdi, da se je pri njih spet nekaj premaknilo in da se bo dialog pletel dalje. Seveda to ne zavisi od nas katoliških Slovencev, temveč od njih, ki se morajo že enkrat otresti misli o kakem monopolu nad slovensko manjšino in o kakem prvenstvu med ostalimi Slovenci.
Kar se tiče Slovenije, je Zveza vzpostavila direkten stik s kulturnimi zastopniki tako v Novi Gorici, kakor v Ljubljani. Treba je priznati, da so vsi pokazali največje razumevanje do našega narodno-prosvetne-ga dela in pripravljenost tudi sodelovati z nami na enakopravni ravni. Če so nastale težave, so jih povzročili rojaki tostran meje, ki še vedno stremijo za tem, da bi pod geslom narodne edinosti spravili vse kulturne in politične organizacije pod isti imenovalec.
Meja je resnično odprta in za našo manjšino je življenskega pomena, da se ne čuti osamljena ter odrezana od narodovega debla. V tej luči je treba gledati na vse te stike, ki stremijo po utrditvi slovenske zavesti v naših narodno-ogroženih krajih in
hočejo zlasti mlademu rodu vliti občutek narodnega ponosa, ki ga dostikrat že zelo manjka.
5. oktobra 1969. so bili v gosteh v Katoliškem domu mladi harmonikaši iz Kar-lovca. Pripeljal jih je goriški rojak Adi Gruden. Ta koncert je bil za Goriške Slovence zelo pomenljiv, saj so bil tako navezani kulturni stiki z brati Hrvati. Ti so nato Goričane povabili na gostovanje v Karlovac. Res je do tega gostovanja prišlo 28. junija 1970, ko sta v Karlovcu nastopila oba goriška zbora „Lojze Bratuž" in „Mir-ko Filej". Pevci so doživeli izredno topel sprejem, bili deležni raznovrstne pozornosti in odnesli domov najlepše vtise.
Tudi 19. oktobra 1969 so gostovali Hrvati v Gorici. To pot so prišli iz Zadra. Nastopil je „Ansambel narodnih plesova i pje-sama". Uspeh je bil odličen. Razen v Gorici so nastopili še v štandrežu.
11. oktobra 1970. je Zveza odprla svojo novo prosvetno-kulturno sezono z nastopom dveh moških zborov, ki sta prišla iz Vrtojbe in Mirna, tik ob jugoslovansko-italijanski meji. Oba moška zbora onstran meje sta znana kot nrizadevni pevski skupini, ki z veliko in ljubečo vztrajnostjo gojita našo pesem. Goriški Slovenci so nato v okviru
kulturne izmenjave, ki se vedno bolj krepi med Gorico in Novo Gorico, nastopili 25. oktobra s koncertom v Mirnu.
Kulturni izmenjavi in spoznanju s skupinami iz Jugoslavije je bilo namenjeno tudi septembersko slavje, ki ga je organiziralo društvo „Hrast" iz Doberdoba. Tako je 12. septembra 1970. nastopila v Doberdobu dramska skupina „Čaven" in Vipavskega Križa s trodejanko „Dobrodošla :niss Agata!" Naslednji dan je koncertiral pevski zbor „Svoboda" iz Postojne, 14. septembra pa je vse očaral nastop folklorne s':upine „Djuro Djakovič" iz Slavonskega Broda. Ta skupina, ki je uprizorila vrsto narodnih plesov iz vse Jugoslavije, se je pved tem udeležila mednarodnega folklornega tekmovanja v Gorici, kjer je odnesla zlato, srebrno in bronasto odličje.
Tudi društvo „Fr. B. Sedej" iz Štever-jana je zelo zavzeto za poglabljanje prijateljskih stikov in odnosov s sorodnimi kulturnimi društvi iz Slovenije. Števerjanci so v letu 1969 gostovali kar trikrat in sicer vsakič z ljudsko igro „Deseti brat". Bili so v Medani in Ligu v goriških Brdih, 9. novembra pa še v Češnjici v Bohinju. S tamošnjim dramskim odsekom gasilskega društva vzdržuje števerjansko društvo že nekaj časa kulturne stike.
Združeni pevski zbori, katerih jedro sestavljata mešani zbor „Lojze Bratuž" in moški zbor „Mirko Filej" pojejo ob priložnosti imenovanja trga pred cerkvijo v Podgori v spomin narodnega mučenika pevovodje Lojzeta Bratuža. Pevce vodi prof. S. Jericijo
Omeniti je še koncert, ki ga je imel na pobudo Zveze 30. oktobra 1969. v Katoliškem domu Kiihnov mešani zbor iz Prage. Bra+je Čehi se namreč vsako leto ustavijo v Gorici, ko se vračajo s kakega tekmovanja zborov v Italiji. Letos so se udeležili tudi tekmovanja pevskih zborov „Se-ghizzi" v Gorici sredi septembra 1870. Zveza je priložnost izrabila ter so Čehi peli tudi pri nedeljski slovenski maši na Travniku.
Izredno umetniško doživetje je bilo gostovanje ansambla „Consortium Musicum" iz Ljubljane, ki je 12. aprila 1970 predvajal slavni Handlov oratorij „Mesija". Cerkev sv. Ignacija na Travniku je bila nabito polna. Dirigent dr. Mirko Cuder-man je s čudovito lahkoto in brez znaka vsake utrujenosti pripeljal to glasbeno ve-lemojstrovino do konca. Gromovito ploskanje ob zaključku oratorija je bilo le skromno plačilo vsem nastopajočim za njihov trud in izraz hvaležnosti za nepozabni večer. Gostovanje sta organizirali in financirali Zveza slovenske katoliške prosvete v Gorici in Glasbeno-umetniška ustanova mesta Gorica.
Končno je Zveza omogočila s svojim prispevkom še en glasbeni nastop: orgelski koncert prof. Hansa Haselbocka z Dunaja, ki je bil 2. junija 1970 v cerkvi sv.
Ignacija na Travniku. Orgelski koncert dunajskega umetnika je obsegal vrsto skladb od klasičnih mojstrov 18. stoletja do sodobnih avtorjev. Ob tem koncertu se je ponovno izkazalo, da so take visoko umetniške prireditve v goriškem mestu vedno dobro sprejete.
Pa se vrnimo zopet k dejavnosti goriških katoliških prosvetar jev! Na skrbi Zveze slovenske katoliške prosvete je vsako leto tudi tradicionalna revija zamejskih pevskih zborov v Gorici okoli praznika za-vetnice pevcev sv. Cecilije, zato „Cecilijan-ka" imenovana. Ta prireditev pridobiva vsako leto na priljubljenosti, obisku občinstva in udeležbi zborov. Z veseljem je treba ugotoviti, da je bilo zadnjič veliko poslušalcev z onstran meje, dvorana pa zasedena do zadnjega kotička. Nastopilo je dvanajst zborov z Goriške, vsak z dvema pesmima, pa še cerkveni pevski zbor iz Ukev v Kanalski dolini, ki se je postavil v slikoviti koroški noši; občinstvo ga je toplo pozdravih. Odrezani od Koroške, kamor so nekdaj pripadali, se Ukljani prav s slovensko pesmijo vedno bolj vključujejo v našo narodno skupnost v Italiji.
Med uspele koncerte smemo beležiti tudi božični koncert, ki se vrši na pobudo Zveze vsako leto ob božičnih praznikih. Leto 1970 je bil na praznik sv. Treb Kra-
Pevski zbor iz Ukev v Kanalski dolini, ki vneto goji slovensko pesem, čeprav je 198	uradno v vasi vse italijansko
Moški zbor „Mirko Filej" iz Gorice
ljev v goriški stolnici. Obsegal je tri deie: najprej je nastopil mladinski zbor iz Sovo-denj, nato so združeni moški pevski zbori („M. Filej", „Fantje izpod Grmade" in pevci iz Štmavra) zapeli šest pesmi, končno pa so še pevci in pevke mešanega zbora „Lojze Bratuž" dodali štiri skladbe.
Na vabilo Zveze so prišli v Gorico 22. februarja 1970. pevci cerkvenega zbora od Sv. Ivana v Trstu. Vrnili so na ta način prejšnje gostovanje Goričanov v Marijinem domu pri Sv. Ivanu. Cerkveni pevski zbor od sv. Ivana v Trstu je zelo izvežban in siguren v petju, kar je brez dvoma tudi zasluga vešče roke dirigentke ge. Nade Žerjalove, ki z izredno ljubeznijo vodi svoj zbor ter ga stalno pripravlja za razne nastope.
Prosvetno sezono 1969/70 je zaključil 21. junija koncert zborov „Lojze Bratuž" in „Mirko Filej". Pevci so nudili narodne in umetne pesmi, koncert pa so poklonili spominu svojega nepozabnega prijatelja in zvestega pevca 18-letnega Petra Špacapa-na, ki se je 7. maja smrtno ponesrečil pri Podgori. Za goriške Slovence je vsekakor zelo razveseljivo, da premorejo dva tako reprezentativna zbora. Moški zbor „Mirko Filej" se je udeležil tudi mednarodnega tekmovanja pevskih zborov v Gorici, ki je bilo od 18. do 20 septembra 1970. V folklorni skupini je zasedel častno sedmo mesto. Naj omenimo, da je bil ta zbor edini, ki je v tekmovanju zastopal goriško mesto in goriške Slovence. Upajmo, da ne bo prihodnje leto manjkal mešani zbor „Lojze Bratuž", ki ima vse pogoje za dobro uvrstitev.
Deset koncertov v eni sezoni je brez dvoma za goriške Slovence bogata kulturna žetev in v čast Zvezi slovenske katoliške prosvete, ki jih je pripravila.
Tudi dramatiki je Zveza posvetila svojo pozornost, čeprav morda manj kot glasbenim koncertom. Na njeno pobudo je režiser Aleksej Pregarc pripravil recital v spomin škofa Friderika Barage, s katerim so goriški io-ralci o-ostovali tudi pri Sv. Ivanu v Trstu in v Doberdobu. Isti režiserje po naročilo Zvezo in Apostolstva sv. Cirila in Metoda v Gorici postavil na oder akademijo v čast slovanskih blao-ovestnikov pod naslovim .Hoja za pradednirrii čas+-mi". Iz življenja solunskih bratov ip zna 1 izbrati najpotrebnejše dogodke in l'irv1 dati dramatski izraz. Tako vsebinsko bo-pate, lepo pripravliene in dobro podane prireditve kot je bila omenjena akademiia, že dolffo ni bilo v Katoliškem domu. Doi-o-ctraini aplavz na koncu prireditve jo bil^ najlepše priznanje sodelujočim z« duhovno, versko, narodno in umetniško doživetie. H «<\ fra io-ra^i in pevci občinstvu pripravili Naslednjo nedeljo, t. i. ?J>. febrnana 1970. so ieralci „Hojo za pradednimi častmi" ponovili še v Trstu v Marijinem domu.
Ekumenski misli je bila posvečena t."'" prireditev na nedeljo Kristusa Kralia oktobra 1969. Poleg govora dr. Rudija Klinca so nastopili goriški skavti in skav-tmje z več duhovnimi popevkami iz knii-žice jezuitskega patra Fr. Cerarja: Ivanka Furlan iz Trsta je pa pokazala slike, ki jih je bila posnela ob ekumensve"i potovanju po Jugoslaviji v septembru leta 1969.	199
Med dramskimi nastopi v Katoliškem domu naj omenimo še miklavževanje z igrico, ki so jo pripravila dekleta iz Zavoda sv. Družine v Gorici. Ni manjkalo pustovanja z raznimi šaljivimi prizori. Za izpolnitev dramskega programa so poskrbele še razne druge skupine za gostovanji, kot dramska skupina iz Štandreža, ki je bila v pretekli sezoni najbolj delavna. V Katoliškem domu je nastopila kar dvakrat: 15. maja 1969 z igro „Testament", 25. januarja 1970 pa z igro „Poštena deklica." Poleg njih so nastopili tudi Števerjanci z „Desetim bratom", 1. februarja 1970.
Lepa je bila tudi Marijanska akademija, ki so jo 8. decembra 1969 skupno z Marijino družbo priredili goriški skavti in skavtinje. Slovenski goriški skavti so namreč lani praznovali petletnico svojega delovanja, pa so želeli ta jubilej tudi javno obhajati. Prvi del akademije je bil posvečen Brezmadežni, drugi del pa je prikazal skavtsko življenje zlasti na poletnih taborjenjih. Goriški skavti in skavtinje zadnja leta vedno taborijo v Sloveniji. Vzrok je jasen: če hoče naša mladina ljubiti svoj jezik in svojo domovino, jo mora od blizu spoznati. V tem oziru bi morali tudi naši izseljenci misliti na to, da za nekaj časa pošljejo svoje otroke na obisk domovine. Drugače je skoro nemogoče mla-oemu človeku, ki se je na tujem rodil, vcepiti občutek pripadnosti slovenskemu narodu. Leta 1969 so goriški skavti taborili ob Koritnici v Logu pod Mangartom, leta 1970 pa v Pologu ob Tolminki pod Bogatinom.
Velik umetniški užitek so nudila tudi gostovanja Slovenskega gledališča iz Trsta, ki je nastopilo v Katoliškem domu s Štokovo burko „Moč uniforme", z otroško i«ro „Sneguljčica" ter z izredno globoko duhovno igro ignacija Siloneja „Prigoda r.ekega kristjana". Predstava je pomenila duhovno doživetje prve vrste in izpraševanje vesti za vsakega gledalca. Primorsko dramsko gledališče iz Nove Gorice je pa uprizorilo dvakrat v Katoliškem domu duhovito komedijo Antona Tomaža Linharta „Ta veseli dan ali Matiček se ženi". Nad petsto gledalcev si je 7. marca 1970 ogledalo to prijetno igro. Igralci so komedijo kasneje ponovili še v števerjanu.
Skrb za kulturna predavanja je bila na skrbi Slovenskega katol. akademskega dru-200 štva (SKAD) in goriškega prosvetnega
društva „Mirko Filej". Njim sta pomagala s predavanji še Apostolstvo sv. Cirila in Metoda ter misijonski odsek Marijine družbe.
SKAD je organiziralo ciklus predavanj o sodobni slovenski kulturi. Ta so obsegala literaturo, teologijo, filozofijo, glasbo in druga vprašanja znanosti. Tako so predavali dr. Milče Matičetov iz Ljubljane o temi „Sodobni pogledi na slovensko pravljico", prof. Josip Tavčar iz Trsta o razvoju slovenske moderne drame od Cankarja dalje, prof. Pavle Merku iz Trsta o sodobni slovenski glasbi, dr. Lojze Ambrožič iz Wurzburga v Nemčiji o temi „Puber-teta katolicizma", prof Pavle Merku o Jožku Jakončiču, slovenskemu skladatelju ter Edvard Kocbek iz Ljubljane o erosu in seksusu, kar bi se po domače reklo ljubezen in spolnost. Kocbek je ostal stari Kocbek: uživa v tem, da je nejasen in da ga vsak po svoje razume; v niegovih besedah mrgoli tujk, poleg stvarnih misli do-stavlj a trditve, ki jih človek ne more z mirno vestjo sprejeti V svojem dolgem predavanju, trajalo je dve polni uri, je Kocbek napredel toliko misli in sodb, da na koncu poslušalec ni imel preerleda čeznje. Kocbek ne loči dognanih dejstev od še nerešenih problemov, zato ie nesiguren vodnik, kar se je znova potrdilo v Dragi, ko je predaval na srečanju slovenskih izobražencev.
Člani SKAD-a so se udeležili tudi ne-tega tabora zamejske mladine na Koroškem 5. in 6. septembra v Bilčovsu na Koroškem. Vrnili so se t>a razočarani. Koroška mladina je bila skoro odsotna pri predavan in o plebiscitu in na zaključni prireditvi, pa* pa se je polnoštevilno udeležila zabave s plesom. Skratka: bilo je izrečenih mnop-o besed, poudarek je bil na modernosti, ..naprednost1'", lepi zunanjosti, zabavi in užitku, manjkalo je pa resnosti in požrtvovalnosti.
Goriško prosvetno društvo je poskrbelo za štiri skioptična predavanja. Trikrat je prišel iz Koroške naš stari in verHo Hra<ri znanec Vinko Zaletel, ki je predaval enkrat o Zambiji, drugič o Ugandi, tretjič pa o Koroški skozi štiri letne čase. Zelo je navdušil tudi zdravnik iz Šempetra pri Gorici znani alpinist dr. Jože Andlovec, ki je imel najprej v Gorici, potem pa še v Števerjanu, Štandrežu in Doberdobu izredno zanimivo skioptično predavanje z
250 posnetki o zmagovitem vzponu slovenskih gornikov na Anapurno v Himalaji. Kot je znano, sta 22. oktobra 1969. dva slovenska alpinista osvojila 7937 m visoki Anapurno.
Folklorna skupina je redno vadila in 6. julija 1969 nastopila skupaj z obema goriškima zboroma na Koroškem. V zadnji sezoni pa je sistematično delovanje te skupine prenehalo, dasi obstaja še naprej zanimanje za to delo. O tem priča tudi dejstvo, da je Zveza poslala v začetku leta 1970 dve dekleti v Ljubljano na poseben tečaj za folklorne plese.
Dramska šola, ki je prejšnja leta delovala, je zadnje čase prenehala z načrtnim poukom. Vzrokov za to je bilo več, v prvi vrsti pa se čuti potreba po stalnem režiserju.
Kot velik uspeh Zveze moramo omeniti končno še izdanje „Goriške pesmarice", ki je izšla v jeseni 1970. Vsebuje 11 pesmi, šest za mešani in pet za moški zbor. Te pesmi so vzete iz natečaja, ki ga je Zveza slovenske katoliške prosvete razpisala leta 1968., za izvirno zborovsko skladbo. Natečaj je bil namenjen izključno slovenskim skladateljem, ki žive v zamejstvu. Predloženih je bilo 16 skladb. Ko se je ocenjevalna komisija sestala, je izrazila željo, naj bi boljše skladbe izšle tudi v tisku, da bi se z njimi okoristili naši zhori.
Zapustimo sedaj Gorico in se za hip ustavimo še na podeželju. Obiščimo najprej najbolj slovensko vas v goriških Br-dih Števerjan. Tam imajo od 19. marca 1969 lep Župnijski dom, ki pa še ni čisto končan v notranjosti. V okviru društva „Fr. B. Se-dej" delujeta tudi glasbena skupina „An-
sambel Lojzeta Hledeta",, „Fantje iz Bri-tofa" ter športni klub „Brda". Zelo je aktiven dramski odsek, ki je lani naštu-diral zahtevno igro „Deseti brat" in so potem igralci z njo uspešno gostovali to-stran in onstran meje. Da bi spoznali še domovino Jurčičevega „Desetega brata", je števerjanska mladina zadnje poletje organizirala izlet na Dolenjsko, kjer je obiskala Stično. Novo mesto in Otočec, posebej pa se je ustavila še na Muljavi, kjer si je ogledala rojstno hišo pisatelja Jurčiča in Krjavljevo kočo.
Glavna prireditev, ki jo števerjansko društvo vsako leto oskrbi, je prvomajsko slavje. Program je vedno bogat: priložnostni govor, nastopi pevskih zborov, glasbeni ansambli in razni odrski prizori. Letos so prišli na slavje tudi koroški muzi-kanti, nastopil je koroški oktet, najlepše presenečenje tega dne je pa bil mešani zbor iz Lješe v Beneški Sloveniji, ki ga vodi kaplan Rino Markig. Dvorana je u-brano petje nastopajočih nagradila z gromkim ploskanjem. Splošno mnenje je bilo, da bi ti pevci morali vedno nastopati na naših odrih in tako pričati, da slovenska pesem pod Matajurjem še živi in bo živela.
Tudi v Štandrežu, ki se že preliva v Gorico in postaja njeno južno predmestje, je tamošnje društvo pokazalo izredno dejavnost. Od občnega zbora 19. septembra 1969. je bilo v župnijski dvorani kar devet dramskih nastopov, štirje kulturni večeri, razni nastopi folklornih skupin in pevskih zborov, trije družabni večeri in še štiri druge predstave. Dramski odsek je v zadnji sezoni šestkrat gostoval v drugih dvoranah in sicer na Goriškem, Tržaškem in
Glasbeni ansambel Lojzeta Hledeta iz Števerjana
Združena pevska zbora iz Slovenske Benečije na prireditvi v Kulturnem domu v Trstu
dne 26. decembra 1969
Koroškem. Tudi mladinski in cerkveni mešani pevski zbor sta večkrat gostovala na raznih odrih ter se udeležila „Cecilijanke 1969" v Gorici. Društvo izdaja vsak mesec "nški vest";k ..Štandre^ki zvon", kakor tudi Števerjanci s svoje strani izdajajo „Šte-verjanski vestnik". Poleti je društvo tudi priredilo izleta na Koroško in Sv. Višarje.
štandreško društvo je 11 in 12. julija 1970. nriredilo tradicionalno poletno slavje. Nastonili so „Veseli planšarji" iz Liublja-ne. folklorna skupina „01ympia" iz Gorice, več pevskih zborov in šolska mladina. Osrednji del večera drugega dne na je bila UDrizoritev enodejanke ,,Medved" ruskega pisatelja Čehova. V prejšnjih letih je štandreško društvo te vrste prireditev organizirali skupno z drugimi društvi iz vasi, ki so na levem bregu. Tako sodelovanje se je pokazalo za pozitivno in konstruktivno ne samo za Štandrež, temveč je imelo pozitiven cdmev tudi v širših krogih slovenske skupnosti. Na žalost letos do takega sodelovanja ni prišlo. Spet so nastopili tisti, ki ne prenesejo idejne raznolikosti v zamejstvu ter bi radi še vedno zganjali ne samo politično, temveč tudi kulturno diktaturo, kot je že vpeljana v Sloveniji.
Končno poglejmo še v Doberdob, kjer deluje kulturno društvo ,,Hrast". Od 30. marca 1970 se tudi tam ponašajo z lastno župnijsko dvorano. Tisti dan je bil za do-202 berdobsko farno občestvo velik praznik.
Prišel je goriški nadškof msgr. Cocolin in jo posvetil. Nato je sledil kulturni program. Nastopilo je več pevskih zborov, folklorna skupina iz Gorice, veseli godci Lojzeta Hledeta iz Števerjana, igralci iz Štandreža pa so predvajali igro „Poštena deklica". Vsa prireditev se je končala z izžrebanjem dobitkov bogate loterije.
Novo dvorano so domači igralci uradno odprli 11. aprila 1970. z igro Marice Ko-manove „Prisega o polnoči", ki je znana tudi kot „Cigan Marko". Igra je bila občestvu všeč s?i so dr uči dan dvorano še enkrat napolnili. Uspešni igralci so nato z isto igro še trikrat nastopili: pri Sv. Ivanu v Trstu, v Štandrežu in na misijonsko nedeljo v Katoliškem domu v Gorici.
Tudi praznovanje materinskega dne je bilo v novi dvorani in sicer v nedeljo 10. maja. Proslava je obsegala petje, dekla-maciio in štiridejanko „Sirota Jerica".
V septembru pa je društvo „Hrast" spet presenetilo svoje rojake: organiziralo je tridnevno septembersko slavje, ki smo ga že na začetku tega spisa omenili. Vsekakor je prišla z novo dvorano v Doberdob kulturna pomlad, ki bo gotovo vplivala na duhovno preobnovo goriškega podeželja, ki jo je tako zelo potrebno.
Kulturno življenje in delovanje je važno za vsak narod, še bolj pa za vsako narodno skupnost, ki živi v neposredno zvezi s številčno močnejšim narodom. Za tako skupnost je gojitev lastne narodne kulture vprašanje življenja in smrti. Kajti le gojitev lastne narodne kulture poleg jezika bo tako skupnost ohranila pred počasno, a gotovo asimilacijo.
Prav zato so v današnjih časih tem
bolj vredni občudovanja in hvale vsi tisti med nami, ki čutijo potrebo po kulturnih in duhovnih dobrinah in ki za kulturo žrtvujejo svoj čas in moči in večkrat tudi svoj denar. Ko gojijo v teh tako zmateria-liziranih časih našo slovensko in krščansko kulturo, izpričujejo svoj idealizem, tisti idealizem, ki je do sedaj še zmeraj pomagal reševati slovensko ljudstvo pred narodnim in moralnim propadom.
Del občinstva na taboru, ki ga prireja vsako leto v poletnem času Zveza katoliške prosvete na Tržaškem na Repentabru
dr. andrej bratu s
Politična slika goriških in
Ni lahka naloga, podati politično sliko slovenske manjšine na Primorskem v zadnjih letih — vse do tega zapisa —- zlasti če si zamislimo podobno sliko ne le v obliki gole in suhoparne statistike volilnih izidov, števila strank in imen izvoljenih predstavnikov v raznih javnih organih. In prav v tem smislu je naš namen, da bi s poskusom globljega in širšega orisa slovenske zamejske problematike na Primorskem segli na samo bistveno plat narod-no-političnega udejstvovanja med primorskimi Slovenci.
Vsa nadaljnja izvajanja bodo skušala osvetliti predvsem tematiko političnega življenja med goriškimi Slovenci, segla pa bodo tudi na Tržaško in se sploh dotaknila celotne slovenske skupnosti v okviru dežele Furlanija—Julijska Benečija — avtonomne politične enote, telesa, ki vključuje vso slovensko manjšino v Italiji.
Za uvod nekaj razmišljanj in načelnih ugotovitev. Kot narodna manjšina imamo Slovenci v Italiji celo vrsto problemov, ob katere stalno zadevamo v svojem boju za narodnostne pravice. Slovenska manjšina je del celovitega narodnega telesa (slovenskega naroda) in hoče v tem svojstvu narodne in kulturne samobitnosti v odnosu do večinskega naroda tudi vztrajati. Dolga je že Kalvarija slovenskega naroda na Primorskem, ki je zlasti v temnem času fašistične strahovlade dosegla svoj veliki petek. Po padcu fašizma in vzpostavitvi demokratičnega reda v Italiji smo tudi Slovenci svobodno zadihali, čeprav ne moremo še danes — po petindvajsetih letih neneh-rih prizadevanj za svoje pravice slaviti upravičenega in dolgo pričakovanega zmagoslavja. Vendar nas vodi svetla zavest, da si moramo in moramo priboriti še ostale osnovne pravice, ki nam jih dajejo tako božji, naravni ter pozitivni zakoni.
Seveda pa naša borba ni in ne more biti odvisna od nas samih. Vedno smo se nadejali, da bomo našli močno zaslombo za podporo našim pravičnim zahtevam predvsem v matični domovini sami. Stvarnost nas je globoko razočarala. Dobrih petindvajset let smo že priča molku, ki tako 204 zgovorno udarja po našem narodnem tele-
trzaških Slovencev
su in pušča še vedno na njem neozdrav-ljene zevajoče odprtine. Ne moremo se namreč zadovoljiti z boječimi platoničnimi deklaracijami kake zunanje politične komisije republiške skupščine, ki sicer — morda tudi „in bona fide" — priznava upravičenost naše borbe. Celotna zunanja politika matične države gre zlasti v meddržavnih dvostranskih odnosih z rimsko vlado v smislu ekonomskega interesa obeh partnerjev. Manjšina naj bo samo primeren most... (ki ga vsi teptajo).
V prepričanju, da si lahko le sami izbojujemo svoje pravice v okviru demokratične ustavne zakonodaje, smo se Slovenci \ Italiji že hitro po koncu vojne vihre odločili za samostojno politično udejstvova-nje. Mislim, da je to za res plodno in častno obrambo manjšinskih pravic sploh predpogoj. Ko opazujemo tiste slovenske sile, ki so se v levičarskem taboru pred mnogimi leti odpovedale lastni slovenski politični organizaciji in se utopile v vsedržav-no strankarsko gibanje, lahko danes ponovno ugotavljamo, da se vedno bolj kaže pravilnost slovenskega političnega udejstvovanja. Predstavniki manjšine, ki morajo \ političnem oziru sprejemati in izvrševati ukaze centralnega rimskega vodstva te ali one partije, niso več predstavniki manjšine, pač pa le sluge oz. orodje interesov velikih strank in njih psevdoideologij. Zanimivo je n. pr. dejstvo, da podobnih primerov skoraj ne najdemo pri drugih manjšinah, kot francoski ali nemški (južnotirol-ski), da se omejimo le na Italijo. Ali je v tem primeru komunistični režim v matični domovini vedel za vse posledice, ko je sam začel z zavajanjem svojih pristašev v zamejstvu v levičarske večinske stranke, tako v Italiji kot v Avstriji?...
Slovenska in demokratična pot je vodilo vsaj naši manjšinski politiki v zamejstvu. Tega so se zavedali že vsi tisti, ki so pred dobrimi dvajsetimi leti postavili temelje našim političnim organizacijam, ki so odločne zagovornice tradicionalnih vrednot slovenskega naroda — krščanske omike, demokracije in svobode. Te organizacije vztrajajo še danes kot svetilniki na marsikdaj temnem obzorju našega javnega življenja.
Delo slovenskih političnih organizacij ter njih pomen
V današnjem političnem življenju na Primorskem se Slovenci uvrščamo predvsem v svoje lastne politične organizirane skupine. Del naših rojakov, zlasti na Tržaškem še vedno deluje v okrilju italijanskih levičarskih oz. skrajno levičarskih strank, kamor so jih pahnile tako zaslepljenost prvih let po vojni, komunistična propaganda ter včasih tudi socialni protest in laži - pokroviteljstvo levičarskih sindikatov.
Na Goriškem deluje vsa povojna leta Slovenska demokratska zveza (SDZ), osrednja politična organizacija, ki nastopa na vseh volitvah že od leta 1948 in je doslej v glavnem vedno zabeležila političen raz-rrah. Sama SDZ je sicer po strukturi zveza dveh avtonomnih skupin, katoliške in laične. Prvo je do letošnjega aprila (1970) predstavljala Slovenska katoliška skupnost, ki se je po zadnjem občnem zboru preimenovala v Slovensko ljudsko gibanje (SLG) in je zlasti močno poživila zanimanje za politično delo med mlajšimi silami vseh slojev. Lahko tu trdimo, da prav SLG idealno predstavlja večino našega hotenja :ia Goriškem, ker po svojem delokrogu obsega večji del pripadnikov katoliških kulturnih in prosvetnih organizacij. Druga skupino pa sestavlja Slovenska demokratska skupnost (SDS), ki je tudi letos imela svoj občni zbor in predvsem zajema svoje somišljenike okrog lista ..Demokracija". Vsekakor moramo pripomniti, da vlada med obema skupinama harmonično razmerje v skupni borbi za dosego naših pravic in v skupni zvestobi idealom svobode in demokracije proti črni in rdeči diktaturi.
Na Tržaškem pa deluje zadnja leta okvirna organizacija Slovenska skupnost, ki jo sestavljajo različne stranke in skupine in ima nekako koalicijski značaj. Glavno težo v njej ima danes Slovensko ljudsko gibanje — SLG z istim programom kot goriška istoimenska politična skupina. Tudi na Tržaškem je danes v rokah prizadevnih zlasti mlajših sil, ki so poživile politično življenje tržaških demokratičnih Slovencev s pokoncilskim programom. Okvirna organizacija ,,S'lo venska skupnost" pa šteje še Slovensko krščansko-socialno zvezo (SKSZ), ki zasleduje program nekdanjih krščanskih socialistov in igra v tem oziru včasih dvolično vlogo zlasti do jugoslovanskega režima. Obenem imamo v Slovenski skupnosti še Slovensko
narodno-obrambno skupnost (SNOS) z raznimi posamezniki, nekdaj voditeljev v drugih že prej imenovanih političnih formacijah, v glavnem laično-demokratsko usmerjenih. Kot samostojne enote pa delujejo ob SS še Slovenska demokratska zveza (SDZ), ki za razliko od goriške ni zveza dveh skupin ampak izključno liberalna stranka, ter ,,Slovenska levica" ki šteje v svojih vrstah predvsem nekaj socialističnih intelektualcev z odločno slovenskim programom.
Obe okvirni organizaciji, SDZ v Gorici ter SS v Trstu uspešno nastopata na volitvah teh imata svoje izvoljene predstavnike v deželnem zboru Furlanije — Julijske Benečije, v pokrajinskih svetih v Gorici in Trstu ter v vseh občinskih svetih v krajih, kjer so Slovenci.
Uspehi v boju za naše narodne pravice
Slovenci v Italiji smo zaščiteni po mirovni pogodbi, po republiški ustavi, delno po deželnem statutu in londonskem Memorandumu (za Tržaško). V vseh petindvajsetih letih pa smo si mogli priboriti bore malo. Ustava pravi v čl. 6, da „Republika ščiti s posebnimi normami jezikovne manj-ščine", enako tretji člen deželnega statuta zagotavlja enakopravnost vseh državljanov ne glede na jezik ter priznava ohranitev etničnih in kulturnih značilnosti. Slovenci v Italiji pa imamo danes v pozitivni zakonodaji glede manjšinske zaščite le šolski zakon za tržaško in goriško pokrajino, ki ne velja za videmsko (kjer žive Beneški Slovenci ter Slovenci v Reziji in Kanalski dolini!),-a še ta čaka na pravo izvedbo in uveljavljanje posameznih določil. Zadnja leta je tudi parlament popravil škodo, ki jo je Slovencem prizadejala fašistična zakonodaja, ki ni dovoljevala uporabe slovenskih krstnih imen, in je zato izdal zakon, po katerem se lahko uporablja imena v jezikih narodnih manjšin z njih pravopisom. Zadnje čase lahko tudi z veseljem beležimo finančne podpore slovenskim kulturnim in drugim ustanovam zlasti od strani deželne vlade.
Prav deželna vlada in zbornica igrata v našem primeru veliko vlogo. Nekaj časa sem pa se je med deželo in državo „vnela" borba za kompetence v primeru manjšinske zakonodaje. Deželni zbor je namreč v raznih primerih hotel priznati Slovencem razne osnovne pravice, ki pa sta jih rimska vlada oz. ustavno sodišče stalno zavračala, češ da je samo država kompetentna 205
za zadeve narodnih manjšin. Prav pred kratkim pa smo v tem oziru zabeležili prvo zmago, da je izglasovan deželni zakon, ki dovoljuje uradno uporabo naziva „Slovenci", uspel in ga Rim ni več zavrnil. To še ni veliko, je pa znak za neko novo usmeritev v odnosu do manjšine in deželne kompeten-ce v zvezi z njo.
Kot viden uspeh in novo gledanje na slovensko manjšino naj še omenimo resolucijo, ki jo je decembra leta 1969 izglasoval občinski svet v Gorici z velikansko večino (proti so glasovali samo fašisti — trije na štirideset) in ki se zavzema za dokončno ureditev potreb državljanov slovenskega jezika vključno pravice do rabe slovenščine v odnosih z oblastmi in v javnih uradih. To je morda vsaj za goriške Slovence zgodovinska gesta, ki pomeni obrat tudi v vseh italijanskih strankah od krščanskih demokratov do liberalcev in levičarjev vseh vrst.
Zadovoljni smo predvsem z dejstvom, da smo sedaj tudi Slovenci enakovreden partner v političnem dogajanju in življenju na Goriškem in Tržaškem. Upamo in želimo, da bi kmalu tudi naši rojaki v videmski pokrajini dosegli vsaj najosnovnejše pravice, kot je pouk v materinem jeziku. V ta namen bo šla še nadalje naša borba.
Naši nastopi na volitvah
Na letošnjih upravnih volitvah 7. junija so se predstavile tudi samostojne liste slovenskih političnih organizacij. Na Goriškem je „slovenske liste" predstavila SDZ, na Tržaškem pa Slovenska skupnost. Nas posebej zanimajo volilni izidi v pokrajinski svet v Gorici in Trstu, občinski svet v Gorici ter v občinske svete slovenskih občin na Goriškem in Tržaškem. Prav v te organe smo demokratski Slovenci tudi-ponovno izvolili svoje predstavnike.
Kar zadeva Goriško, naj pripomnimo, da so se liste Slovenske demokratske zveze precej afirmirale, čeprav je bilo zabeležiti rahel padec v glasovih, kar pa se da razlagati tudi z naravnim demografskim premikom. V goriški pokrajini svet je zopet izvoljen slovenski predstavnik SDZ, dva Slovenca pa na levičarskih italijanskih l's+ah (s tem seveda ne moreta predstavljati narodne manjšine kot take). Skupno je Slovenska lista prejela letos 2.937 glasov 7a goriški občinski svet je razmerje 206 nekoliko drugačno, ker je SDZ izgubila
eno svetovalsko mesto ter ima sedaj dva občinska svetovalca, od katerih pa je eden tudi član ožjega odbora (mestne vlade), saj že več let Slovenska demokratska zveza aktivno podpira politiko tkzv. leve sredine (skupno z demokristjani, socialisti, socialnimi demokrati ter republikanci) in pripada torej „vladni" večini. Izmed okoliških občin je Slovenska lista ohranila oz. še utrdila svoje pozicije v občini Šte-verjan, kjer imamo še vedno slovenskega demokratičnega župana. V ostalih dveh občinah, v Sovodnjah in Doberdobu pa je ostala v opoziciji proti levičarski upravi.
Na Tržaškem je koalicija Slovenske skupnosti v povezavi s „ Slovensko levico" prejela skupno okoli 7.000 glasov na pokrajinskih volitvah ter si tako zopet izvolila svojega zastopnika v pokrajinski svet (njen svetovalec je tudi postal član pokrajinskega ožjega odbora). Za tržaško občino ni bilo še volitev, v ostalih okoliških občinah pa je Slovenska skupnost utrdila svoj položaj na Repentabru, v Nabrežini, ter ohranila pozicije v Dolini in Zgoniku. Slovenska skupnost ima svojega župana na Repentabru in v Nabrežini. Zlasti slednja občina je zelo važna, saj se razteza ob jadranski obali od Goriške do Tržaške in se v njej vedno bolj širi italijanski element. Zato je ta prisotnost slovenskega župana še posebno važna.
Le v Beneški Sloveniji nimamo še lastnih izvoljenih predstavnikov, čeprav je nekaj Slovencev kandidiralo in bilo tudi izvoljenih na italijanskih listah. Tu še ni dozorel čas, da bi lahko predstavili svoje liste, a želeti je, da bi se tudi v deželi kaplana Čedermaca enkrat prebil led. Zanimivo pa je bilo letos dejstvo, da je bila prvič predstavljena slovenska lista v občini Naborjet v Kanalski dolini (Videm) pod znakom Slovenskega ljudskega gibanja. Lista je prejela nad štirideset glasov, kar je za številčno razmerje ter za prvi nastop sploh že sam na sebi lep uspeh.
Odiseja slovenskega človeka na Primorskem še ni zaključena. Samo idealizem naših ljudi in vera v večne vrednote slovenskega ljudstva moreta še naprej učinkovito ohranjati narodno samobitnost na tej žlahtni zemlji ob bregovih Soče in Jadrana, kjer se v mitu Lepe Vide ohranja živo neutešljivo hrepenenje po svetlejši bodočnosti.
X. Y., Trst
Marijin dom v Trstu
Marijina družba „Marije Milostljive" za dekleta in žene v sredini Trsta je bila ustanovljena 1. 1899. Trinajst let je za svoje delovanje morala iskati prostore po raznih krajih v mestu. L. 1912 pa je tedanji voditelj družbe Guštin Franc kupil v ul. Risorta enonadstropno stavbo, kjer je bila gostilna, s pripadajočim igriščem. Na tem kraju so zgradili dvorano. Dvorana in hiša je Marijini družbi služila do 1. 1967.
Več let smo delali načrte, da bi prostore prenovili in stavbo povečali. A ni kazalo drugega kakor staro hišo podreti in Zgraditi novo. Končno so bili načrti, ki iih je napravil inženir Sosič Milan, v decembru 1967 odobreni. V aprilu 1968 so dela začela in v oktobru 1969 je bila slovesna otvoritev.
Eno leto že nova stavba služi delovanju Marijine družbe ter skavtov in skavtinj, ki so se tudi vselili v Marijin dom. Šolske sestre imajo del prostorov za svoje delovanje.
Stavba je štirinadstropna. Pod dvorano imajo še skavti svoj sedež, ki so si ga po svoje opremili. Poleg kleti je pod zemljo tudi prostorna garderoba, kjer se igralci pripravljajo za svoje nastope. Šolske sestre imajo v podzemlju obednico. V pritličju je moderno opremljena dvorana in kuhinja šolskih sester. V prvem nadstropju imajo šolske sestre svoje sobe. Večji del drugega nadstropja zavzema lepa kapela, ki ima prostora vsaj za 130 oseb. Poleg nje je knjižnica, čitalnica, soba za manjše sestanke in eno stanovanje za predavatelje in govornike duhovnih obnov in duhovnih vaj. Vse tretje nadstropje je namenjeno za stanovanje družbenic, ki so si kupile pravico za dosmrtno bivanje. Tudi zadnje, četrto nadstropje ima še pet sob in prostore za delovanje skavtinj.
Že prvo leto je bilo v domu živahno delovanje. Poleg Marijine družbe, ki se
zbira na svojih sestankih vsako nedeljo, imajo skavti in skavtinje svoje mesečne duhovne obnove, tedenske sestanke in razne tečaje. V dvorani imamo igre, kinoma-tografske predstave, pevske nastope, razna predavanja.
Za zimsko sezono 1970/71 smo pripravili vrsto verskih predavanj. Že prvo predavanje dr. Jakoba Aleksiča, profesorja za sv. pismo v ljubljanskem bogoslovju, ki je govoril „0 današnji verski krizi in vprašanju enotnosti sv. pisma", je privabilo nad 80 poslušalcev. Pri drugem predavanju dr. Valterja Dermota: „Moderni star-
Pročelje stavbe Marijinega doma
Notranjost kapele
ši pred moderno mladino" jih je bilo čez 100, predvsem mladine in izobražencev. Na programu so še predavanja dr. Mateja Po-štovana „0 sindikatih, štrajkih in socialni reformi", dr. Antona Trstenjaka „0 hoji za človekom", dr. Janeza Vodopivca „0 dinamiki Cerkve in aktivnosti vseh njenih članov", dr. Alojzija Šuštarja o moralnih vprašanjih.
Z velikimi žrtvami predvsem Marijine družbe je bil ta dom zgrajen. Že v prvem letu se je v njem vršilo živahno delovanje. V njem se zbirajo tržaški Slovenci, moški in ženske, mladina in starejši. Želimo samo to, da bi ta dom bil kraj, kjer bi se obl kovali sedanji in bodoči rodovi, ki hočejo ostati narodno zavedni in zvesti v krščanski veri.
Jurjevanje tržaških skavtinj 1. 1969
T. D.
Delo kiparja Gorseta v letu 1970
Slovenski učenec svetovnoslavnega hrvatskega kiparja Ivana Meštroviča France Gorše, je že štirideset let eden vodilnih slovenskih kiparjev. Rojen leta 1897 v Za-mostcu na Dolenjskem, je po študijah v Zagrebu takoj zaslovel s svojimi skulptu-rami v Sloveniji. Že pred 1. 1945 je ustvaril mnogo monumentalnih del in takih, ki so splošno znana, postavim dve plastiki v Zvezni skupščini v Beogradu, spomenik prof. Prijatelja pred univerzo, kamenitni relief pred ortopedsko kliniko v Ljubljani ter mnogo nagrobnih spomenikov itd. Njegove razstave so vedno budile zanimanje in umetnostni zgodovinar in kritik dr. R. Lc-žar je že tedaj izdal o njem posebno brošuro. Naj omenim, da je v letih 1930 do 1939 napravil mnogo kipov za slovenske cerkve na Primorskem. V Ljubljani je imel mnd vojno svojo likovno šolo, nekako akademijo. Po 1. 1945 je odšel v emigracijo in je 18 let delal v Združenih državah Severne Amerike, v Clevelandu in New Torku. Tudi v Ameriki je njegovo delo doživelo velik uspeh. Izdelal je bronasto oprsje pesnika Zormana, ki je v jugoslovanskem
kulturnem parku, opremil dve novi cerkvi v Torontu ter še eno v Chisholmu v USA. Tudi v Argentino je poslal oprsje škofa Rožmana za Škofov zavod v Adrogueju, kjer je opremljena tudi kapela z njegovim križevim potom.
Lani se je odločil, da zapusti Ameriko in se preseli za stalno v Evropo. Da si pripravi to stalno bivališče, se je v 1. 1970 podal na Koroško, kjer je živel pri šolskih sestrah v Rožni dolini in tam ustvaril mnogo novih skulptur. Mimogrede je šel tudi v Slovenijo in napravil nov križev pot v novi cerkvi v Poljanah nad Škofjo Loko. Seveda tudi po koroških cerkvah, kakor v Tinjah, pri Sv. Jakobu v Rožu itd. so njegova dela.	;
Leta 1970 jeseni je imel razstavo v celovškem salonu Slama, ki je imela velik uspeh. O kritikah te razstave, kjer je bilo razstavljenih 60 del, so pisali mnogi listi, in na pr. koroška Volkszeitung je lepo poročala: „Gorše je globok veren človek. Brez velikih potenciranj in gest izžareva pravo pobožnost. Nobeno delo te razstave ni plod tehnizirane sedanjosti. Mi gledamo le religiozne motive, žene, može, otroke pri igri in pri delu, motive, ki so vzeti iz slovenskega ljudskega življenja. Gorše se koncentrira na notranji svet tega človeka, na najbolj prvotno v njem... Vsakdanje življenje, ki je videti tako banalno, pri Goršetu postane 'čudovito prvotno in polno sile'." — Sam je v nekem pismu priznal: „Te motive sem po večini jemal v Fortah iz življenj preprostega človeka v njegovem elementu. Tako je nastal cel venec teh mojih novih del iz utripov življenja v hribih tisoč metrov nadmorske višine."
Ob priliki te razstave je pogovor z njim prinesel celovški radio v nemškem in slovenskem jeziku; prav tako tržaški radio.
V tem pogovoru je Gorše sam označil svojo razvojno pot takole:
„To delo in razvojno pot bo lahko razumeti, če jo razdelimo v dva dela, in sicer: v prvo polovico, ki je rastla v glavnem 209
iz korenin domačega izročila v Sloveniji, in ostala močnejša polovica, ki kaže nekakšen prelom umetnostne kulture preteklosti in porod sodobne smeri. Nastala je pod vplivom tokov novega okolja v Ameriki. Bil sem 13 let v Clevelandu in šest let v New Yorku. To je že doba, da je moja umetnost v tem času dobila novo obeležje in oznake. To se kaže ideološko in zlasti po formalni sprostitvi in večji dinamiki. Stvarno je razumeti tako, da je za t d dobo značilno neprestano iskanje novih in še neobravnavanih snovi •— motivov, verskih simbolov, kakor so npr. dobri in hudobni duh — Boj s hudičem, ali pa iz motivike prastare grške mitologije npr. Icarus. Tako je iz formalne plati nastal moj, rekel bi, osebni slog..." V nadaljevanju poudari: ,,Jaz zastopam zmerno-moderno smer; abstraktne brezpredmetne ne trpim, oziroma je ne upoštevam. Imenujem pa to smer — moderno gotiko, to pa enostavno zato, ker v svojim delih poudarjam predvsem duhovnost. Pa tudi obli-kovnost plastike je vsa njej podrejena. Glejte figure iz orešca, mojega materiala: vse so v abstraktni plastiki izvršene. Iz-votljena plastika."
Tako se je opredelil in označil samega sebe kipar Gorše, potem ko se je vrnil s Koroškega v Severno Ameriko, da tam likvidira svojo postojanko in se po skoraj dvajsetih letih za stalno preseli v Evropo.
Kot zadnji in eden najmočnejših plodov bivanja v Ameriki so gotovo njegovi štirje reliefi, napravljeni za slovensko kapelo v
washingtonski mednarodni cerkvi, posvečeni Mariji. Tam ima plastike: sv. Modest krsti slovenskega kneževiča Gorazda, s čemer je poudarjen krst slovenskega naroda 1. 744. Nato: učenje škofa Slomška, ki predstavlja razvoj katoliške kulture med Slovenci. Tretji relief: škof Baraga krsti indijanske rodove v Ameriki, kar predstavlja delež Slovencev na ameriškem kontinentu, prinašajoč s seboj svojo pobožnost in privezanost na Cerkev; v tem smislu vzgajajo slovenski inmigranti v veri novi slovensko-ameriški rod.
To je glavno delo kiparja Goršeta v letu 1970.
V letu 1971 pa se je preselil z vsem svojim ateljejem v gorsko vas Korte na Koroškem, kamor ga je povabil lastnik hotela „Pristovnik" ing. Muri, ter je v tamošnjem starem župnišču ustanovil svojo *> Goršetovo galerijo". Ta je stalno odprta na tisoč metrov visoki turistični točki slovenske Koroške.
Tako se je kipar Gorše v 1. 1970 poslovil od Severne Amerike, kjer je lepo predstavljal in uveljavil slovensko emigracijsko umetnost okrog 20 let.
Dva slovenska umetnika-emigranta sta vzljubila Koroško kot nadomestek za domovino : kipar Gorše in pisatelj Mauser. Oba tudi vežeta dva kontinenta Ameriko in Evropo iz zdomstva preko zamejstva z Domovino, oba glasnika globalnega nedeljivega slovenstva.
M. I.
Werner Berg -upodabjalec koroških Slovencev
Ni Slovenec, niti Korošec in vendar še nihče ni tako zadel posebnosti naše dežele in naših ljudi kot prav on, tujec iz goratega dela Porenja — iz Elbesfelda v Zahodni Nemčiji.
Pred 40 leti se je priselil na Koroško in kupil samotno kmetijo v bližini Št. Vidi v Podjuni. Strma in ozka je pot do Ru-tarja, kot se po domače pravi pri hiši. Ta odročna kmetija se ne razlikuje dosti od cstalih posestev južne Koroške. Je povprečno velika kmetija z dobro urejenim gospodarskim poslopjem, a s skromno hišo. Gospodar pa se precej razlikuje od drugih gospodarjev. Ni samo kmet, je tudi umetnik. Predno je Werner Berg prodrl s svojo umetnostjo, je kmetija preživljala številno družino. V letih krize, vojne, je bila zemlja boljša rednica kot umetnost.
Skoraj neverjetno se zdi, da se je Wer-ner Berg tako mogel vživeti v novo okolje. Gledal in ocenil ga je z očmi kmeta, umetnika in človeka. Po 40 letih bivanja med koroškimi Slovenci je dokazal, kako dobro je izbral. Ni mu dala zemlja le kruha, nešteto navdihov in idej mu je nudila, s sosedi Slovenci se je vedno dobro razumel. Zemlji, ki mu je veliko dala, je tudi veliko vrnil. Spodnji Koroški in njenim
ljudem je postavil trajen spomenik s svojimi umetninami. Berga res lahko imenujemo upodabljalca koroških Slovencev. Simpatija do zemlje in ljudi se je spremenila v spoštovanje in ljubezen. Le malokrat smo koroški Slovenci deležni take nepristrano-sti in naklonjenosti.
Werner Berg je študiral dve stroki; prva ■— politična ekonomija — mu je prinesla doktorski naslov; druga •— umetnostna akademija pa profesorski naziv. Z dušo in telesom je bil kmet in slikar. Tudi njegov dunajski učitelj Emil Noids je bil kmečkega porekla. Učitelj in učenec sta se v umetnostni smeri čudovito ujemala. Berga morem prištevati k nemškim ekspresio-nistom, a vendar jih je prerasel in našel svoj slog. Iz nad sto lesorezov moreš spoznati Bergovega na prvi pogled.
Bergova umetniška žetev je neverjetno bogata. Obsega nad 2000 oljnatih slik in okoli 400 lesorezov. To delo je dovršil ob najtežjih kmečkh opravilih, ki jih zahteva „gorska kmetija". Značilnost zanj sta vztrajnost in trdoživost. V tej zvezi naj omenim izrek, ki ga Berg pogosto navaja: „Gorje človeku, ki mu ni všeč scena, v kateri mora nastopati. Svoj nastop moraš akceptirati in ga izpolniti." Ta izjava iz-
Avtobus 169
211
v.ra iz njegovih osebnih izkušenj. Bergova pot do umetnosti ni bila ravna, premagati je moral nešteto ovir.
212
Februarski večer pri Rutarju
Ko se je naselil pri Rutarju, je začel spoznavati značilnosti ljudi okoli sebe. Mimo njih so šli vsi dotedanji koroški umetniki. On pa je opazil in čutil vse posebnosti teh, v neki meri v stran potisnjenih ljudi. Zares enkratno je njegovo dosledno upodabljanje našega človeka. Njegova izpoved je tako izrazita, da so postali nanjo pozorni vsi veliki umetnostni kritiki, galerije, pa tudi posamezniki.
Berg je močan v oljih. Slika na obširna platna z izrazitimi močnimi barvami. Čudovito lepe so njegove „rože v kmečkem vrtu", „speče kokoši", „pred dnevom", itd. Na retrospektivni razstavi koroške umetnosti v 20. stoletju, v Domu umetnikov v Celovcu ,je bil razstavljen tudi Bergov oltar. To olje je iz prve dobe Bergovega ustvarjanja in predstavlja sveto Družino: svete osebe predstavljajo sami preprosti koroški ljudje.
Še bolj kot po oljih je Berg znan po lesorezih. Belo-črno, dve mrtvi barvi pod njegovo roko zaživi ta in v različnih kontrastih posredujeta vso globino umetnikovega doživetja. Mnogi kritiki ga naziva-jo „pesnika v črnem in belem". Nož in čopič držita ravnotežje; samo, da lesoreze odtisne lastnoročno na japonski papir po desetkrat. V svojem malem, mirnem ateljeju, ki stoji na temeljih nekdanje ovčarske staje, Berg ustvarja. Samota in tišina sta mu družici. Berg je tudi filozof; to je postal po zemlji, po velikem znanju in spoznanju o njej in iz nje.
Kako vsestranska je izbira motivov, dokazujejo njegova dela, z zelo posrečenimi oznakami. Zmeraj spet nam predstavi Ru-tarjevo domačijo — samotno in trpko; rože v kmečkem vrtu v visokem formatu, ki spominjajo na preteklost in minljivost; speče kokoši, k nočejo spati v varni kur-jici, temveč v mrzli zimski noči raje zmrzu-jejo na drevju; vetrič z leseno ograjo v rimski krajini: starko ogrnjeno s kočo; konjskega mešetarja; deklico, ki prezeba (v akvarelu), zimsko noč z mesecem; žene v molitvi itd. Videti bi morali vse te dragocenosti in se ob njih zamisliti. Ujel je v svoje stvaritve najrazličnejše odtenke in utripe iz življenja koroških Slovencev. Pri
delu jih je opazoval, pri žalostnih pogrebih, ob veselih svatbah, pri kupčiji na sejmu, v romarski cerkvi na gori.
Bergova dela govore razločen jezik re-
snice, strpnosti, in naklonjenosti koroškim Slovencem. Dobro razumemo to govorico. Umetnika spoštujemo in mu zaupamo, kakor tudi on nam zaupa.
Pri Rutarju 1964
Življenje koroških Slovencev v slikah
Proslava „Narod-nega sveta kor. Slovencev" v koncertni dvorani (50 let plebiscita, 25 let Avstrije, 15 let državne pogodbe, 100 - letnica taborov). Poje zaenkrat najboljši koroški zbor „Dani-nica" iz Št. Vidi v Podjuni. Vodi Hanzej Krežar
Zaključna gimnazijska prireditev v spomin profesorju Antonu Janežiču (slika). Celotni g'mn, zbor dirigira prof. dr. Cigan, ki je ob zaključni resmi s'al
Ministrantski sestanek, ki ga prireja Slovenski du-šnopastirski urad v Selah. Spredaj v sredi sedi slov. novomašnik Hanzej Dersula
Zaključna gimnazijska prireditev. Prof. dr. Fr. Cigan je bil že tako bolan, da je dirigiral sede
Mladinski dan pri Božjem grobu v Podjuni: popoldanska izvencerkvena prireditev katoliške mladine iz dvojezičnega o-zemlja. Pojejo gra-ški akademiki
Šolarji v Vogrčah so napravili snežnega moža. Ob njih učtelj in učiteljica
Slovenci v izseljenstvu
; LOJZE AMBROŽIČ st.
Kanada
7. decembra 1970.
Spoštovani gospod urednik!
V prigibu Vam pošiljam 15 pol — za kroniko — za v Zbornik in osem ^lik črno belih. Upam, da ne bodo prevelike. Nisem mogel dobiti drugtdčnih, ker vsak slika le v barvi. Takih, kot prilagam eno, je na pretek. Take skupine bi bile primerne in pravšna velikost, mislim. Pa jih v črno belem ni dobiti. Za naprej bo treba na to misliti o pravem času. — Brunška ni več...
Za na kraju sem nameraval še napisati in opisati potek onih, ki so imeli zaprtega angleškega diplomata, ker začetek sem pisal o tem. Pa sem že malo naveličan vsega in bojim se, da bi ne mudil z dopisom. Če je pa še čas, mi pa sporočite in bom napravil.
Vem, da je v dopisu marsikaka napaka. Prav bi bilo, da bi vse še enkrat pretipkal, pa ni časa. Upam, da se boste že spoznali, oziroma se bo, kdor bo pripravil za tiskarno. Malo bo moral popaziti, pa bo razumel, kar je prideja-nega. Naj mi oprosti, prosim.
Kaj več pa posebej v pismu. Lep pozdrav.
Preden začnem poročati o kanadskih Slovencih, se na kratko pomudim pri zadevi, ki je v začetku oktobra 1970 pretresla sicer tako mirno Kanado. Organizacija FLQ (Front de Liberation du Quebec), ki je bila ustanovljena leta 1963 pod vodstvom nekega Georgesa Schoetersa, Kanadčana — belgijskega izvora in ki je bila v začetku močno nacionalistično pobarvana, se je spremenila v pravo revolucionarno gibanje. Ta organizacija, v kateri so dobili večino levičarji, je v oktobru 1970 ugrabila britanskega konzula Jamesa Cros-216 sa in nekaj dni za njim še quebeškega mi-
nistra za delo Pierra Laporta, ki ga je umorila in s tem razburila prebivalstvo vse Kanade in ZDA. Organizacija FLQ ni številna. Trenutno sestoji iz 22 celic, ki štejejo 130 aktivistov. Policija računa da simpatizira z njo okrog 2000 Kanadčanov francoske narodnosti. Predsednik vlade je označil teroriste za majhno skupino perverznih ijudi, ki ne poznajo drugega sredstva za reševanje političnih vprašanj kot umor.
Mnogi Kanadčani pripisujejo del krivde in umor De Gaullu. Ob svojem obisku v Kanadi leta 1967 je končal svoj govor
v Montrealu s klicem: „Živel svobodni Quebec!" S tem je brez dvoma nekoliko podpihoval teroriste.
Pri tej tragediji smo seveda prizadeti tudi Slovenci. Saj živi mnogo Slovencev v provinci Quebec. V Montrealu imajo slovensko župnijo, ki lepo napreduje. Če bi res prišlo do odcepa Quebeca, bi se v tej provinci marsikaj spremenilo in najbrž ne v dobro Slovencem. Zato se ob takem terorju počutijo Slovenci nesrečne in prizadete. Smo pa prizadeti pri tem tudi vsi drugi Slovenci v Kanadi. Če bi prišlo do samostojnosti Quebeca, se bi ostala Kanada najbrž naslonila in združila s sosednjo Ameriko. Tega pa večina od nas ne želi. Tudi zato ta teroristična dejanja vsi obsojamo.
Skupina teroristov res ni velika; ugrabitelji in morilci so znani in bodo prej ali slej prišli v roke pravici. Toda politična stranka, ki zagovarja neodvisnost Quebeca, je pri zadnjih provincialnih volitvah dobila 25% vseh glasov. To stranko je treba skrbno ločiti od FLQ. Ona se z demokratskimi in legalnimi sredstvi bori za neodvisnost Quebeca. Nima nič skupnega z organizacijo FLQ.
Ta politični umor je drugi v zgodovini Kanade. Prvi se je zgodil pred 102 letoma. Žrtev umora je bil kanadski državni poslanec D'Arcy McGee; ustrelil ga je irski ekstremist James Whelan. Bil je zato obsojen in obešen.
MONTREAL
Začnem poročilo o Slovencih v Montrealu, ki je največje mesto Kanade. V njem živi gotovo več tisoč Slovencev; a mesto je tako razsežno, da se nikdar ne snidejo vsi; nekateri so se že odtujili. Mnogo je Slovencev iz Prekmurja, ki so zelo verni in zavzeti za vse dobro. Za povezavo med Slovenci gotovo najbolj skrbi župnija. Sicer nista ne cerkev ne dvorana veliki; a za navadne nedeljske maše in druge prireditve kar zadostujeta. Le ob velikih praznikih in letošnjem sklepu mi-sijona je pa bila cerkev premajhna.
Cerkveno petje, kulturne in družabne prireditve neutrudno vodi in pomaga v vseh potrebah požrtvovalni pevovodja, or-ganist in režiser g. Janez Rabzelj.
Montrealske Slovence druži tudi letovišče, ki je dovolj prostorno za Slovence iz velikega Montreala in okolice. V le-
tošnjem juniju so odprli na njem veliko kopalnico in skakalnico s pločnikom. Napravili so moderne higijenske naprave in vso okolico očistili in osušili mlakuž, v katerih so regljale žabe in se legli komarji. Naredili so na tem prostoru obsežno igrišče.
V poletnih mesecih imajo vsako nedeljo na letovišču sv. mašo in druge prireditve : npr. telovsko precesijo, Slovenski dan in piknike raznih društev. Ljudje radi prihajajo ob nedeljah in prostih dnevih v naravo iz mestnega ropota, da si nekoliko umirijo živce in si odpočijejo telo. Letovišče je velika pridobitev za montrealske Slovence — tam se spoznavajo in združujejo.
Ne smemo pozabiti dveh č. sester, ki vneto delujeta v župniji. Oskrbujeta cerkev, župnišče, obiskujeta bolnike, nadzorujeta otroke in jih vadita za razne nastope. Naj ju Bog ohrani in jima daje moči, da bosta obvladali težave in vztrajali v težki službi, ki je v današnjih časih še posebno •—• težka...
Važen kulturni dogodek za montreal-sko slovensko skupino je bila bogata Slovenska razstava. Bila je na Expo, v bivšem japonskem — sedaj etničnem — paviljonu, kjer se vrste razstave raznih narodnosti. Trajala je tri dni, od 27. do 29. avgusta 1970. To ni bila župnijska zadeva, vendar so pa pri razstavi sodelovali samo člani župnije. Organiziral je razstavo g. Vinko Petkovšek, ki jo je odlično pripravil. Znal je vsakemu predmetu dati svoje mesto in ustvariti harmonijo. Naj omenimo tukaj le nekatere predmete, za katere so se tuji obiskovalci razstave zelo zanimali: slovenska skrinja iz leta 1830, portreti pisateljev in škofa Barage, Prešernove poezije, njegov rokopis, dela Jurčiča in Gregorčiča, Župančičeva Duma, Dalmatinova biblija, stari molitvenik iz leta 1843, cela stena je bila posvečena Gaspariju, slovenska miza z majolko, kro-parskim svečnikom in potico, kroparski in ribniški izdelki, ribniški pušeljc, slovenski leseni krožniki itd.
Omeniti moram tudi narodne noše. Bilo je 12 ženskih, ena možka in ena otroška. Ženske v narodnih nošah so imele stalno opravka v razstavi in so s tem prikazovale lepoto slovenskih narodnih noš. Kadar sta pa šla malo na sprehod gospa Polakova in Kukovčev Jože — in če sta odprla še pisani dežnik —, je vse obstalo in ju gledalo — in vsi aparati za fotogra- 217
firanje so bili na nju naravnani. Baje so ju slikali več kot tisočkrat. Bila sta res postaven par. Razstavo so krasili kaktusi, oleandri in nageljni, tako, da se je splošno govorilo, da je ta razstava ena najlepših, če ne najlepša etnična razstava.
TORONTO
Župnija Marija Pomagaj
Kakor znano je to prva župnija v Kanadi, ki so jo ustanovili Slovenci. Prvi njen soustanovitelj in župnik dr. Jakob Kolarič je sedaj na Koroškem, kjer piše življenjepis škofa dr. Gregorija Rožmana. Njegov naslednik Andrej Prebil vodi sedaj slovensko župnijo v Montrealu. Sedanji župnik je g. Tone Zrnec. Z župnijo je sprejel tudi 100.000 dolarjev dolga. Ta dolg mu dela sive lase. Zato je organiziral veliko nabirko. 105 nabiralcev je obiskalo v zadnjem tednu oktobra domove vseh žup-ljanov. Uspeh je bil lep! Nabranih je bilo 24.000 dolarjev!
V lanskem decembru je obhajal desetletnico Mladinski pevski zbor, ki ga vodi g. župnik Tone Zrnec. Desetletnica je pomemben dogodek za slovensko skupnost, posebno pa za mladino, ki si prav s pet-
jem najbolj pridobiva in ohranja materine besedo. Zborovodja je za to slovesnost nastopil z odlično uspelim vokalnim koncertom. V marcu 1970 je ta zbor nastopil v dvorani Marije Pomagaj z glasbenim festivalom.
Številna društva v župniji pridno delajo. Naj navedem tu le tista, ki delujejo v dobrodelne namene: Misijonski krožek pod vodstvom g. Jakoba Kvasa, Vincenci-jeva konferenca pod vodstvom Jožeta Turka, Ženska katoliška liga pod vodstvom gospa: Francke Preželj, Mare Muhič in Vere Mesec. Ves njihov, trud, vse žrtve, ves denar — vse za druge, za potrebne.
Tudi druga društva uspešno' delujejo. Vendar pa počasi marsikaj usiha, primanjkuje namreč naraščaja. Sprašujem se — ali so časi taki, da se mladina vsemu odteguje ali jo pa ne znamo pritegniti? Ves idealizem plava mimo današnje mladine v neko daljo, ki ji mere ne znam zračuna-ti. Kam bo to pripeljalo, se s skrbjo sprašujem. Kot hiša brez otrok, tako tudi društvo brez naraščaja — propade.
Slovenska šola deluje uspešno. Nekateri so mnenja, da bi morda ne bilo napak nekoliko spremeniti učni načrt. Kajti nekaterim otrokom je slovenska šola neprijetna. Čez angleške šole se pa ne pritožujejo. Škoda bi bilo toliko truda učite-
Mladinski zbor slovenske šole Marije Pomagaj v Torontu
Solist, dekliški zbor in orkester Marije Pomagaj v Torontu
Ijev, pa ne bi dosegli tistega uspeha, kot bi ga lahko. Naj se sestanejo učiteljski zbori s starši (to velja seveda za vse slovenske šole) jn naj naredijo ustrezajoč učni načrt, tako da bodo prenehale pritožbe. Starši naj pa pomagajo učitelj-stvu do dobrih uspehov svojih otrok s tem, da jih za slovensko šolo navdušujejo ter se z njimi pogovarjajo v slovenščini in jim tako šolo in govorico priljubijo. Otroci naj pa odgovarjajo v materinem jeziku. Prosim, ne vzemite tega za neljubo kritiko, pač pa kot izraz ljubezni do slovenstva.
NEW TORONTO
Župnija Marije Brezmadežne
Župnija se stalno veča. Šteje že blizu 500 družin. Ker ima svoj sedež bolj ob robu mesta, se mnogi preseljujejo vanjo iz središča mestnega ropota. Prihajajo tudi iz drugih krajev. Tako kaže, da bo sicer prostorna cerkev kmalu premajhna — nasprotno kot se je zdelo pred leti, ko se je cerkev gradila.
Tudi v tej župniji se številna društva prav živahno gibljejo. Stalno so v prireditvah in nastopih. Imajo nekaj izrednih, vztrajnih, iznajdljivih ljudi, ki se zlasti za mlajši rod mnogo žrtvujejo. Naj jim bo to v čast in ponos.
V veliko pomoč cerkvi, župniku in župljanom sta dve č. sestri. Naselili sta se v hišici, ki je pred leti služila kot žup-nišče. Na skrbi imata cerkev in župnišče, učita v slovenski šoli, poučujeta skavte verouk, pripravljata mladino za nastope, vzgajata in pazita na manjše otroke, obiskujeta bolnike itd. Sta pravi blagoslov za župnijo.
Slovensko šolo v župniji obiskuje 176 otrok. Tudi tu bi bilo treba modro pretehtati učni načrt skupaj s starši in s skupno močjo napraviti otrokom šolo privlačno.
Posebno vesel in prazničen dan je bil za župnijo letošnji 31. maj. Ta dan je namreč zapel novo mašo g. Jože Božnar. No-vomašnik je doma daleč na severu v Tim-minsu. To cerkev si je izbral zato, ker živi v župniji Brezmadežne njegova teta in več njegovih župljanov iz Polhovega grad-ca. Nova maša je razgibala župnijo prav tako, kot se je to dogajalo včasih doma. Na novo mašo so prišli mnogi iz daljnih krajev Kanade in Amerike. Srečali so se sorodniki, prijatelji in znanci, ki se niso videli, odkar so se ločili v taboriščih. Najbolj ponosni so bili seveda Polhograjčani in so tudi največ pripomogli v gmotnem oziru, da je slovesnost v vsem tako lepo potekala. Novomašnik je Polhov gradeč zapustil v devetem letu starosti, ko ga je mati z bratcem in sestrico pripeljala za očetom Milkotom, ki je zaposlen v zlatih rudnikih v Timminsu.	219*
HAMILTON (Ontario)
To mesto leži južno zahodno od velemesta Toronta. Razdalja med njima je 40 milj. Tudi v tem mestu je precej Slovencev. Imajo svojo župnijo sv. Gregorija Velikega, ki jo oskrbuje župnik dr. Lojze Tome. —■ V župniji delujeta dve društvi: Ženska katoliška liga in športni klub. Oba pridno delujeta.
Slovenska šola pod vodstvom gospe Marice Suhadolc ima letos pet razredov. Obiskuje jo 65 otrok. Priredila je miklavže-vanje in materinsko proslavo.
V soboto, 23. maja 1970, je bila izročena svojemu namenu „gornja" dvorana. Cerkev je pa v „spodnji" dvorani. Slovesnost je bila združena z banketom, na katerega so bili vabljeni poleg Slovencev iz Hamiltona in okolice tudi hamiltonski škof dr. J. F. Ryan, župan mesta, ki je katoličan in njegova žena, minister za zdravstvo v federalni vladi g. Munro in žena. Od slovenskih duhovnikov so se tega slavja udeležili gg. Janez Kopač CM, Anton Vuk-šinič, Franc Turk in Lojze Grebene.
Slavnost je pričel hamiltonski škof dr. J. F. Ryan. Otvoritveni govor je imel župnik dr. Tome. Banket je vodil g. Franc Marušič. Slovesnost so podprli pevci pod vodstvom pevovodje Načeta Križmana, ki so zapeli tri slovenske pesmi, kar je dalo banketu slovenski značaj. (Pred tem je bilo govorjeno vse v angleščini.) Sklepni govor (v slovenščini) je imel predsednik sedanjega cerkvenega odbora g. Janez Šu-štaršič, ki je ob koncu poklonil župniku dr. Tomcu spominsko plaketo. Slavnost je potekala v dobrem razpoloženju — saj je bila odprta ena najlepših slovenskih dvoran v Kanadi. To je kulturni spomenik, ki bo poznim rodovom pričal o podjetnosti in kulturnosti Slovencev, ki so po drugi svetovni vojni izbrali Kanado za drugo domovino.
Hamiltonski Slovenci, ponosni bodite na to pridobitev! Vestno jo uporabljajte v narodno prosvetne in kulturne namene.
WINNIPEG (Manitoba)
V majhni župniji se redkokdaj zgodi kaj takega, kar naj bi bilo vredno objave. Na željo bom napisal nekaj vrstic, kako se odvija življenje pri nas.
Župniku je poleg dušnopastirskega dela 220 v župniji in misijonskih potov po zahodni
Kanadi najbolj pri srcu sobotna šola. Ta je za naše otroke izrednega pomena, tako v verskem kakor narodnem pogledu. Pretežna večina otrok namreč obiskuje javne šole, kjer ne dobe verskega pouka. Katoliške šole imajo le največje župnije, pa še te se zaradi finančnih težav bore za svoj obstanek. Z velikim navdušenjem smo začeli kar s štirimi razredi in lepo udeležbo. Ob sklepu šolskega leta smo pa morali ugotoviti, da niso ostali vsi otroci zvesti. Pod raznimi pretvezami so začeli izosta-jati, največ zaradi komodnosti. Starši pri tem gotovo niso brez krivde.
Za materinski dan je navada, da otroci sobotne šole pripravijo akademijo. Tudi letos je bilo tako in ljudje so z zadovoljstvom spremljali otroke na odru, ko so s pesmimi, deklamacijami in prizorčki sku- » šali izraziti to, kar čutijo njihova srca do svojih mamic. Letos je bilo prvič, da so otroci peli triglasno in igrali pol ure trajajočo igro.
Začeli smo tudi s precej močnim moškim zborom, pa jih je precej odpadlo in jih ostalo samo šest. Ti so pa navdušeni in disciplinirani. Sredi maja so prvič nastopili v javnosti, v najbolj moderni centralni dvorani v Winnipegu s tri tisoč sedeži. Deležni so bili velikega aplavza. Sedaj se menijo o tem, da bi izdali ploščo. Morda. Bog daj, da bi steklo.
Letos slavimo stoletnico province Ma-nitobe. Na seji so se pogovarjali, da bi dali cerkvi novo streho, ograjo okrog nje in znotraj bi pa radi prebarvali, da bi tako primerno praznovali to obletnico. Takoj se je eden oglasil: „Kje pa bo denar?" župnik pa je mirno odgovoril, da je denar že pripravljen v banki. Bolj važno je, da bo vse to delo lepo, dobro in primerno hitro narejeno.
Za stoletnico je napovedanih tudi več zunanjih slovesnosti: obisk kraljice, nastopi narodnostnih skupin itd.
SLOVENSKI DAN
Vršil se je v nedeljo, 2. avgusta 1970 na Slovenskem letovišču pri Boltonu. Priredilo ga je Društvo Slovencev „Baraga" pod vodstvom društvenega predsednika Ivana Marna. Napovedovalec je bil inž. Jože Škulj. Posvečen je bil 25-letnici Slovencev v zdomstvu. Glavni govornik na tem dnevu je bil pisatelj Karel Mauser, ki nam
je prinesel tudi pozdrave iz Argentine. Naj navedem začetek njegovega govora: „Letošnji Slovenski dan je posvečen 25-Ietnici našega zdomstva, 25-letnici slovenske družine, ki si je izven domovine postavila novo ognjišče. Zato mi dovolite, da vam na začetku teh misli sporočim iskrene pozdrave Slovencev iz Argentine. Dober mesec je tega, kar sem se vrnil iz obiska pri njih in pri slovesu so mi vse organizacije in vse slovenske šole naročile, da njih pozdrave sporočim vsem, ki jih dosežem. Mislim, da ni lepše prilike, kakor je danes. Člani slovenske družine v Argentini so na današnji dan v duhu z nami — vsi smo ena družina z vsemi, ki so raztreseni po vsem svetu in v njem že s svojim bivanjem oznanjajo poslanstvo svobodnega slovenskega človeka."
V	nadaljnjem govoru je zlasti nagla-šal, prosil in rotil, naj se trudimo kolikor mogoče, da ohranimo edinost duha, miru in prijateljstva, da naj pred vsem drugim dajemo prednost duhovnim dobrinam itd.
V	nadaljnjem programu so bili nastopi torontskih Slovencev; nadalje je nastopila ljubka skupina dečkov in deklic iz Sudbu-ry-a pod vodstvom g. Jožeta Mikoliča, predsednika Društva Slovencev v Sudbu-ryju, nato pa plesna skupina Kres iz CTe-velanda pod vodstvom gospe Brede Lončar, potem je pa nastopila še Telovadna zveza pod vodstvom inž. Franca Grmeka.
Vreme je bilo zelo lepo, kar je pomagalo k dobremu razpoloženju vseh in gotovo tudi nekoliko pripomoglo, da je bila udeležba res velika.
SLOVENSKO LETOVIŠČE
Letovišče se je letos prebudilo iz zimskega spinja in bilo uradno odprto 24. maja. Nekateri so ta dan že težko čakali. Da se le zemlja za silo ogreje in osuši, takoj pos+avijo na tem prostoru šotore, ki so potem vs'*k konec tedna zasedeni: včasih pa tudi večeri med tednom, če so lepi in topli. Saj je prijetno ogniti se za nekaj ur mestnemu ropotu in si v lepem miru osvežiti duh in živce.
V poletnih mesecih je na letovišču ob nedeljah maša s pridigo, popoldne vsako nedeljo so pa razne prireditve torontskih organizacij, ki vedno privabijo precej ljudi. Tudi telovska procesija se vrši na letovišču. Prirejena je prav tako, kot včasih
doma. Na določenih razdaljah so postavljene kapelice za evangelije in blagoslov, bandera, zastave raznih društev, petje, pritrkavanje, glasna molitev rožnih vencev, belo oblečene deklice, dečki ministrantje, skavti in drugo. — Le gasilcev pogrešamo. Letovišče se vsako leto zboljšuje in postaja vedno bolj prijazno. Precej ljudi privlači tudi kopališče.
ROMANJE V MIDLAND
Vsakoletno romanje v Midland je prišlo Slovencem tako v navado, da bi nekaj pogrešali, če bi ga ne bilo. To se je jasno pokazalo lansko leto, ko so ga gospodje la-zaristi ukinili; pa ga je potem ljudstvo samo organiziralo. Naprosili so salezijanca dr. Franca Blatnika, da je vodil romanje, ki je zelo lepo poteklo.
Letos (1970) so pa to romanje zopet organizirali gg. lazaristi v nedeljo, 13. septembra. Čeravno se je vreme za to nedeljo shladilo in pooblačilo in celo dež je grozil, vendar tudi slabo vreme ljudi ni zadržalo in otrsk je bil še večji kot prejšnja leta. Morda je bil vzrok številnejše udeležbe v tem, ker se je vršilo bolj pozno, v septembru, ko se ljudje vrnejo s počitnic in se delo po župnijah zopet poživi. Prav bi bilo, da se za prihodnja leta držimo septembrskih nedelj za to slovensko romanje.
SLOVENSKO GLEDALIŠČE
Njegov vodja je g. Vilko Čekuta. Prvega februarja 1970 je postavilo na oder v dvorani Brezmadežne v New Torontu veseloigro ,,Naročeni ženin", Osmega februarja pa jo je ponovilo na odru Marije Pomagaj na Manning Ave. — To veseloigro so z uspehom ponovili 23. maja na Slovenski pristavi v Clevelandu, Ohio.
Petega aprila so pa predvajali v dvorani Brezmadežne dramo „Zgodaj dopolnjena mladost"; nato pa jo 29. aprila ponovili v dvorani Marije Pomagaj.
Vsi nastopi so bili odigrani dovršeno; tudi obisk je bil dober.
PREKMURSKI VEČERNI ZVON
V glavnem je to podporna organizacija,-ki jo sestavljajo Prekmurci. Kupili so tudi zemljo in si pripravljajo letovišče. Ker niso 221
dobili dovoljenja za zgraditev kopališča, so to zemljišče prodali in iščejo novo, kjer ne bo takih omejitev. Odbor se trudi, da bi pripravil članstvu prijeten oddih v naravi ob prostih dnevih. So to dobri ljudje in precej številno zastopani v slovenski emigrantski skupini.
SLOVENSKI DOM
Po odstopu predsednika Lojzeta Dolen ca je bil na to mesto izvoljen dr. Peter Klopčič. Na letošnjem občnem zboru mu je bil dodan podpredsednik, najdelavnejši član doma in sploh na vseh področjih najagil-nejši g. Janez Muhič. Najbrž še sam ne ve, v kolikih organizacijah je v odboru, a ga pri nobeni seji ne manjka. V Domu je letos organiziral že dva kuharska tečaja, na katerih poučuje priznana domova kuharica gospa Hacetova. Na koncu tečaja pa organizira kuharski banket, ki je vedno odlično pripravljen. Janez Muhič ima vedno v zalogi in prodaja vstopnice za najrazličnejše prireditve. Kadar prodajata vstopnice on in Turkova gospa s svojim možem Jo-žetom, s pomočjo še nekaterih, takrat je uspeh zagotovljen.
SLOVENSKO SMUČIŠČE „Old Smoukey"
Slovenska delniška družba „Emona" je kupila že ustanovljeno smučišče z vsemi napravami. Smučišče je dolgo en kilometer; oddaljeno pa od Toronta 90 milj. Pod vzponom je velika stavba s kurjenimi prostori za počitek. Dobi se tudi prigrizek, kava, čaj in razne pijače. Upravitelj je stalno na razpolago vsem.
Kakih 30 milj naprej je moderen hotel s prenočišči in vsem, kar spada v to stroko.
Ker je to nekako primerna razdalja od Toronta, so se Slovenci, pa tudi domačini, hitro oprijeli tega pripravnega smučišča. Saj je že lansko leto, to je prvo leto, ko so ga kupili Slovenci, bilo stalno in polno zasedeno. Odbor vabi vse Slovence, ki so ljubitelji smuka, da ob koncu tedna, ali kadar jim dopušča čas, preizkusijo to smučišče. Gotovo se bo vsakemu takoj prikupilo, ker ni preveč oddaljeno od mesta.
ŠPORTNI KLUB
Aktivnih članov je v Klubu okrog 35; včasih tudi več. V glavnem se udejstvujejo v nogometu in odbojki. V zimskih mesecih pa tudi v hokeju. Klub je včlanjem v Mednarodni kanadski ligi, ki vabi pogosto člane Kluba na tekmovanja s skupinami najrazličnejših narodnosti. Tako so igrali nogometaši v sezoni že 18 tekem. Tudi odboj-karji hodijo od tekme do tekme. Iz njih prihajajo pogosto ovenčani z zmago. Prav-tako se tudi hokejisti večkrat pomerijo v tekmah. Dvakrat so bili povabljeni v Slovenijo na tekmovanja v Ljubljani, na Jesenicah in v Celju. Zmage pa od tam niso prinesli. Kaže, da so se v domovini zelo resno oprijeli tega športa.
Naj pri športu omenim še smučarje. Saj je v zimskih mesecih vse v tem športu. Vse mlado — kar leze inu gre — pa tudi še starejših nekaj, je vso zimo na „dilcah". Vso zimo je veliko navdušenja za ta šport. Da zmore Klub poravnati velike stroške, ki so v plačevanju letne članarine pri Ligi, plačevanje prostorov za vežbanje, prevoze, obleke in druge potrebščine, priredi med letom nekaj veselic s plesi. V letošnjem oktobru je Klub povabil Slakovo skupino iz Slovenije, ki je dvakrat nastopila v To-rontu, kar je prineslo v blagajno nekaj do-
Nogometni klub v Torontu. Sprejeli so v svojo sredo prijaznega Japon-čka, ki zelo aktivno posega v igro
hodkov. — Škoda je, da ni mogoče spraviti v eno skupino na stotine fantov in fanti-čev, ki igrajo po raznih šolah. Bila bi cela armada, če bi bili vsi v našem Klubu.
TELOVADNA ZVEZA
Vodi jo podjetni in agilni inž. Grmek. Žal, da so se začele v Zvezi vrste redčiti. Poraščeni fantje so jo zapustili. Nekateri so si uredili družine, nekaterim ne dopušča služba in še drugi vzroki so. Tako poseča redno telovadbo le še okrog 20 fantičev in nekaj deklic. Telovadijo tedensko v Slovenskem domu. Nekaj igralcev je tudi za namizni tenis priključenih Telovadni zvezi. Tej Zvezi je priključen tudi lovski klub, ki pa letos ni podrl nobenega losa (Moose'a — musa) in tako izgleda, da bo tradicionalen musov banket odpadel. Klub prireja še tra-d:cionalne strelske tekme, v katerih se merijo člani v streljanju z vsemi kalibri strelskega orožja. Ob zimskih sobotah in nedeljah ni radi pridejo skupaj bivši, starejši člani STZ in tekmujejo v sankanju in smučanju.
Kljub temu pa, čeravno se je število telovadcev zmanjšalo, pripravi njihov podjetni starosta inž. Fr. Grmek skupino, ki nastopi vsako leto na Slovenskem dnevu.
PROTIKOMUNISTIČNI BORCI
Kakor je žalostno dejstvo, da je pred nekaj leti prišlo do razcepitve v organiza-
ciji slovenskih protikomunističnih borcev
—	kdo je to zakrivil, ne vem -— vendar nas veseli, da sta pri nas v Torontu letos že drugič v prijateljski in skupni izvedbi obe organizaciji pripravili žalno proslavo za vrnjene in pomorjene domobrance, četnike in vse druge grozne morije med revolucijo in po njej.
Ta žalna proslava — čigar program sta pripravili obe skupini skupaj v prijateljskem razgovoru — se je vršila 21. junija 1970 na Slovenskem letovišču pri Baltonu. Ob 11.30 je bila sv. maša s pridigo, ki io je daroval dr. Franc Blatnik za vse padle žrtve. Na popoldanskem programu, ki ga je vodil g. Stane Pleško, so bili razni nastopi ; glavni govornik je bil dr. Franc Blatnik; g. Otmar Mavser je recitiral odlomke iz Črne maše. Nazadnje so bile še litanije Matere božje in blagoslov.
Tiskovni referent ZDSPB g. Otmar Mavser je letos v juniju 1970 pripravil skupaj z Jožetom Melaherjem pomembno delo: knjigo na 56 straneh — v angleščini
—	o pokolu po Angležih vrnjenih 12.000 domobrancev, četnikov in civilistov. Naslov knjige je „The Slovenian Tragedy". Na prvi strani knjige je vtisnjen zemljevid Slovenije, na katerem prikazuje kraje največjih moritev in množičnih grobov, v katerih leži po posameznih opuščenih rudo-kopih in kraških jamah po več tisoč žrtev v enem grobu. Knjigo je razposlal zelo na široko: tako v R:m sv. očetu, raznim nun- 223
cijaturam in cerkvenim dostojanstvenikom, predsednikoma Nixonu in Trudeau, vsem kanadskim in ameriškim senatorjem in poslancem, nekaterim oficirjem v kanadski in ameriški armadi, politikom, časopisom itd. Stvar je zelo odjeknila v svetu. Avtor brošure dobiva mnoga pisanja in zahvale, pa tudi prošnje za nove in večje pošiljke. Nek častnik npr. (Slovenec v ameriški armadi) je že ponovno naročil 25 izvodov, ki jih potem razpeča med vojake. Saj pomoči sedaj ni nobene, a je prav, da čim širši krog izve za to angleško izdajstvo in komunistični pomor.
Veliko je bilo letos že napisanega o koncu druge vojne, kakor tudi o naši 25-letnici največje tragedije, kar jih pomni slovenska zgodovina — o pomoru domobrancev in drugih vrnjenih -— in tudi tistih nevrnjenih tisočev, ki so ostali doma. Ta obletnica ima za razna ljudstva zelo različen pomen. Nekateri se veselijo in slave zmago. Poraženi pa — med katere spadamo tudi mi -— se pa te obletnice spominjamo sklonjenih glav. V grenki žalosti premišljujemo — kaj so občutili naši bratje in koliko je bilo njih telesno trpljenje, ko so nenadoma in nesluteno padli v kremplje zverini-komunistu. .. ? Čudimo se, da niso tistikrat do kraja vsi popadali v nezavest in od groze umrli, ko so spoznali to strahotno izdajo — izdajo tistega, v katerega smo ves čas upali, mu vse zaupali
—	in pod katerega zaščito smo se zatekli. . . Nedvomna resnica je, da ni bilo med vrnjenimi niti enega, ki bi sveto ne verjel in ne zaupal v popolno pravičnost Angležev; da ni bilo med njimi niti enega, ki bi verjel, da se bodo Angleži poslužili laži, se dogovorili z največjim krvolokom pod našim soncem — komunistom, ter poslali te najzvestejše — teh „Dvanajst tisoč zaznamovanih" — v njihove kremplje in strahotno smrt. — Kdo le izmed pravičnih bi to verjel???
Zdaj se vprašajmo: zakaj je prišlo do tega. zakaj do tolikih strahot, do tolike moritve med ljudstvom enega naroda — malega naroda, v katerem območju smo skoraj vsi sosedje. Zakaj do umora soseda
—	zakaj do streljanja in klanja celo rodnega brata in sestre in to ne v tako redkih primerih? Zakaj — zakaj — zakaj? Edini odgovor na to je: To je storilo -sovraštvo, hudobija in podivjanost. Zato se med nami otresimo vsega, tudi najmanjšega sovra-
224 štva in zavisti, da nas ne pripelje ponovno
v nesrečo. Zamenjajmo to z dobroto, prijateljstvom in ljubeznijo. In takega se tudi vsakemu izkažimo takoj ob prvem srečanju. Ne čakajmo, da nas bi nasprotnik
—	brat, ki morda nekoliko drugače misli
—	prvi objel in pozdravil. Objemimo prvo mi njega z veselim obrazom in dobrotnim pozdravom. In če bomo delali vedno tako, bomo postali boljši prijatelji, kot smo bili kdaj koli.
Pa še eno nam je potrebno. In to meni kakor tebi — vsem in vsakemu. — Oholost nas razdvaja! — Pa še kako! — Kar ni moje, je zanič. — Če nisem prvi in me vse ne posluša, grem. Pod komando ne bom nikomur. Ustanovim svojo skupino. — Če nisem predsednik, v odbor ne grem. •— Če je nevarnost, da bi me kdo „nadmudril", treba podvzeti vse korake, da se ga spod-nese. — Jaz in samo jaz — raja poslušaj
—	delaj in molči — debate ni.. .
Oh — strahotni ta naš ponos! Kako potrebni smo, da se ga znebimo. Zelo nam je potrebna ponižnost — prav zares! ■— Ponižnost. — Kako lepa je ta beseda. Kako radi imamo ponižnega človeka, kako ga vsi ljubimo. Nihče se ne jezi nanj, nihče «e ne pritožuje čezenj. Potrudimo se in posnemajmo takega človeka. „Ponižnost je lepa čednost!"
Naslavljam gorečo prošnjo na razprte skupine: Resno pomislimo, komu to služi in komu je to v korist? — Komu to škoduje in komu je v pogubo? —■ Po tem jasnem spoznanju se pa na vso moč potrudimo, da se popolnoma znebimo oholosti, sovražnosti in zavisti. ■— Zamenjajmo to 7, odpuščanjem, ponižnostjo in ljubeznijo. Življenje bo postalo lepo, živci sproščeni in vest naša bo lahka. — Gospod Bog nas bo vesel, odmeril nam bo plačilo v zvrhani meri. Sveti Duh razsvetli nas!
SKAVTI
Obe slovenski župniji v Torontu imata tudi d^bro organizirano skavtsko organizacijo. Obe — precej številni — pomagata in nastopata ne samo na skavtskih nastopih, ampak tudi ob cerkvenih slovesnostih, telovski procesiji in drugod. Njihova vzgoja je zelo dobra, kar je zasluga njihovih voditeljev. S čudovito požrtvavalnostjo in vztrainostjo se trudijo ti voditelji, da bi vzgojili mladino kar moč dobro, tako v verskem kakor tudi v narodnem oziru. Naj
jim bo to v čast in ponos! Pa bi bilo zelo lepo in marsikaj bi bilo drugače med nami, če bi vsi, ki imajo dovolj znanja in sposobnosti, vsaj del svojega znanja posredovali svoji okolici. — In v takem premišljevanju se mi skavtski voditelji kažejo v še vse lepši luči.
WINDSOR
Središče kulturnega in družabnega življenja Slovencev v Windsorju je društvo „Zvon", ki si je pred letom kupilo svoj lastni ,,Slovenski dom".
Na zadnjem občnem zboru je bil ponovno izvoljen za predsednika dr. Stane Bah.
Predsednik družabnega odbora g. Stane Korošec in sodelavci so pripravili v tem letu 12 družabnih prireditev.
Kulturni odbor, ki ga vodi g. Janez Grebene, je poživil Slovence s sledečimi prireditvami: Miklavževanje z odlomki iz operete „Miklavž prihaja" in obdarovanje otrok. — Sekanje pirhov (priredil Mladinski klub). — Materinski dan ob nastopu mladine z glasbenimi točkami, deklamacijo in petjem odraslega zbora, pod vodstvom g. Toneta Jeraja. — Zdravstveno predavanje o raku, ki sta ga imela dr. Pugelj in njegova gospa iz Detroita. Gostovanje pevskega društva „Vrba" iz Toronta in Ha-
miltona, pod vodstvom g. Načeta Križma-na. — Praznovanje obletnice mašniškega posvečenja patra Leonarda iz Detroita s somaševanjem. •— Za duhovno obnovo skrbijo lazaristi iz Toronta, ki obiščejo našo skupino dvakrat na leto. Sedaj pa smo uvedli eno slovensko mašo na mesec, ki jo v Slovenskem domu daruje pater Leonard iz Detroita. Slovenska mladina je nastopila v narodnih nošah s pestrimi točkami na mednarodnem dnevu v Windsorju. Na novo je ustanovljen športni klub „Slovenija", ki ga vodi g. Dušan Štrukelj. Ta športni klub je priredil na društveni farmi „T'ri-glav" Slovenski športni dan in tam prireja tudi svoje družabne prireditve. V Slovenskem domu je bila tudi slovenska ohce'% ko sta se poročila gdč. Ana Grebene in g. Jože Ročnik.
V pretečenem letu se je društveno življenje zelo poživilo in razgibalo.
SUDBURY (Ontario)
Že prejšnja leta je bila slovenska skupina v Sudburyju precej razgibana kar je prišlo predvsem do izraza v petju, zlasti cerkvenem, ki ga je vodil g. Vid Rovanšek in pa v slovenski šoli, ki jo vztrajno vodi gospa Francka Stopar, roj. Trobec, prane-čakinja škofa Jakoba Trobca. Ko je pa pred dvema letoma g. Jože Mikolič ustano-
Gospe Ana Mikolič, Marija Sluban, Marija Fartek, Minka Končan in Erna Pregelj pri rezanju potic za prodajo ob mednarodnem dnevu v
Sudburyu
vil Društvo Slovencev za Sudbury in okolico, je pa ta skupina začela še bolj živahno delovati. Društveni predsednik g. Jože Mikolič in podpredsednik g. Tone Končan se močno trudita in poskušata vse Slovence pritegniti v društvo. Zato so letos priredili že tri veselice. Udeležba je bila pri vseh treh zelo dobra.
Prvega julija so Slovenci sodelovali na Mednarodnem dnevu, na katerem je nastopilo 18 narodnosti. Slovenske žene in dekleta so svoj paviljon tako lepo uredile, da je bilo splošno mnenje, da je najlepši. V njem je bilo na kupe raznovrstnega peciva in potic, ki so jih potem žene in dekleta v narodnih nošah prodajale. In te narodne noše, in slovenska potica, ki je take ne premore noben narod,so privabile toliko ljudi, da je bila vedno gneča ob paviljonu.
Drugega avgusta je društvo sodelovalo na Slovenskem dnevu na torontskem letovišču. V nedeljo, 16. novembra so pa priredili prijetno in dobro obiskano martino-vanje.
Kakor je že znano, so rojaki iz Sudbu-ryja kupili nekaj zemljišča ob krasnem jezeru, ob katerem so uredili plažo za kopanje. Na tem prostoru ob velikem jezeru prirejajo ob nedeljah večkrat piknike. Ker ni daleč ven iz mesta, je to prijetna izlet-na točka ob prostih dnevih. Le škoda, da cesta proti jezeru ni najboljša. Pa sčasoma bo tudi to urejeno.
Letos je poteklo 10 let, ko je bila usta novljena slovenska šola v tem kraju. G. Tone Končan je dal zanjo pobudo in je pridobil starše, da so ustanovili šolo. Tudi je poiskal prostor za pouk. Gospod župnik, po rodu Irec, mu je bil zelo naklonjen, pa mu je prepustil malo dvorano pod župniščem za slovensko šolo; in tam je slovenska šola že vseh 10 let. Ta dobri g. župnik daje to sobo popolnoma brezplačno na razpolago in tako gre njemu velika zasluga, da ta šola obstaja še danes, gola priredi vsako leto miklavževanje in materinsko proslavo. Voditeljici šole gospe j Francki Stopar so med tem časom pomagale še sledeče: Lali Radi, Francka Steklasa, Ivanka Rupnik, Zinka Rovanšek in Betka Račič. Petje je pa ves čas poučeval g. Vid Rovanšek, ki je vodil tudi vse prireditve. Za rajanje in simbolične vaje pa poskrbi ga. Irena Pregelj.
Za desetletnico šole so naredili izlet z 226 avtobusom otroci, starši in učiteljstvo v
Sault Ste. Marie in obiskali vse kraje, kjer je deloval škof Baraga. Videli so njegovo „palačo" in vso drugo revščino, kjer je deloval ta veliki mož, naš slavni rojak — svetniški kandidat. Pa še druge zanimivosti so si ogledali.
Le s ponosom in ljubeznijo nadaljujte, v prijateljstvu se družite, pa vsi skupaj se zavedajmo, da je bodočnost Slovencev tudi od nas mnogo odvisna. Zato bi bilo zlasti priporočiti staršem, naj zvesto pošiljajo otroke v slovensko šolo in pa to, da zahtevajo od otrok, da jim doma odgovarjajo slovensko!
SLOVENSKO DRUŠTVO BARAGA V TORONTU
Društvo vodi in je njegov predsednik g. Ivan Marn. Dne 2. avgusta 1970 je to društvo pod vodstvom g. Marna pripravilo največjo narodno slovensko prireditev v Kanadi ■— Slovenski dan. (O poteku tega dneva je napisano posebno poglavje). Dne 21. novembra 1970 je pa društvo povabilo — folklorno skupino „Kres" iz Cle-velanda, ki je nastopila v dvorani M. B. v New Toronto. Prireditev je v vseh ozirih zelo dobro uspela. (Društvo Kres res zasluži vso pohvalo.) Slovensko društvo Baraga ne prireja manjših prireditev, ker so vsi njegovi člani vključeni v ostala društva in delujejo v raznih odborih tako, da so stalno zaposleni.
HOLYDAY GARDEN
Podjetna družba Slovencev je kupila že pred več leti zemljišče 40 akrov na kraju, ki ni več kot 30 milj oddaljeno od Toronta. Je to družba delničarjev, ki jih je sedaj že nad sto. Imajo dva bazena za kopanje, za odrasle in otroke. Imajo več prostorov za balinanje, pokrit pod za plese, moderna stranišča, zidani prostor za prodajo jestvin in pijač, veliko kuhinjo, klet za pijačo, otroška igrišča itd. Ker je to letovišče na ju-žnovzhodni strani mesta -— dočim je Slovensko medžupnijsko na zahodni strani •— je to letovišče tudi zelo obiskano in priljubljeno. Približno toliko je oddaljeno tudi od mesta Oshave, kakor od Toronta; prihaja tudi od tam dosti izletnikov ob koncu tedna. Večkrat priredijo piknike in ples. So že tudi poskušali z nedeljsko mašo, pa niso uspeli. Manjka duhovnikov.
J. G.
Venezuela in Slovenci
Slovenci so po zadnji vojski „zasedli" tudi Venezuelo, še sedaj mnogim nepoznano „špansko vas". Res, ko sem nekomu kazal, še ne dolgo, slike iz Caracasa, mu je „ušlo": „Tudi tam so prav taki ljudje kot tu". Imel je ta prijatelj o Venezueli svojsko predstavo, verjetno je mislil, da so tam le črni Afrikanci in bojeviti rdeči Indijanci.
Venezuela je v primeri z Argentino — srebrno deželo — majhna. V Argentino bi spravili štiri Venezuele. A pra/ tako je štirikrat večja kot Jugoslavija, saj meri en milijon km2.
Ko smo že omenili ljudi, si oglejirv> ali so res še sami Indijanci. Če gremo po glavnem mestu, vidimo, da je v njem veliko bele polti. Opazimo zraven mešane, temne ljudi, pa tudi za kakim črnim se lako ozremo. Odkod to? Ko so Španci, pred 400 leti prišli v deželo so našli tam le Indijance, ki so jih počasi potiskali proti brazilski in kolumbiski meji. Nekatcvi so bili silno bojeviti. Njih spomin živi še v raznih poimenovanjih krajev pa tudi spomenikih. Danes je Indijancev še kakih 100.000. Živijo ob robovih države.
Ker te niso mogli zavojevalci prisiliti, da bi jim služili, so šli po delovno silo v Afriko. Od tam so pripeljali črnih sužnjev, ki pa bi se jih danes, po pravici povedano, radi znebili. Ni sicer uradno rasrJh razlik ne preganjanja zaradi kožne barve, vendar se opazi neka podzavestna diskriminacija. Čiste črne rase bo, po osebnih sodbah, kakih 10.000. Vseh prebivalcev pa jc skoraj 10.000.000.
Venezuela je bila še do pred kratkim popolnoma zaostala. Po zadnji vojski se je tako hitro razvila, da ji domačini niso mogli slediti. Od tod tako vidne razlike med socialnimi sloji. Iz dežele so silili ljudje v mesta v upanju, da pridejo lažje do kruha, pa so se znašli pred nepričakovanim: ničesar niso znali, da bi si z delom zaslužili potrebnega jela. Tujec, pravijo, nam kruh odjeda. Navidez je bilo res, saj je vsak Evropejec takoj dobil delo. Prišel je
s poklicem čez morje, zraven je pa prinesel še pridnost, točnost in iznajdljivost. Tako so neuki in brezposelni Venezolanci zgradili svoje bajte (ranche) okrog mesta in tam životarijo. Dodajmo še druge slabosti, kot pijačo in spolnost, pa imamo sliko in razlago za socialno nerazvito deželo. Družine praktično ni v takih razmerah, 55% otrok je v Venezueli rojenih izven zakona. Bogati sloj se sicer več ali manj zaveda položaja, a ne ve, kako bi se ga lotil. Vzgoja in pouk, hrana, zdravnik, ■— vse to je zastonj, da te množice pridejo do poklica. Pot je počasna in naporna, ker večkrat s strani prizadetih ni volje in smisla, pa tudi skrbeti za druge je vedno težko.
Srednji sloj se v Venezueli uveljavlja šele po zadnji vojni s prihodom emigrantov. Ta plast služi za ravnovesje med bogato manjšino in revno večino ter blaži napetosti.
Klima je tropska. V višjih predelih je temperatura znosna. Caracas n. pr. ima lepo podnebje, saj leži 900 m nad morjem.
V	nizkih krajih pa vročina močno pritiska.
V	tropiku je dan dnevu enak. Dežuje pol leta, druga polovica pa je suha.
Politično živi Venezuela že 12 let v demokratskem sistemu, ker si ljudje izvolijo svojega predsednika. Sedaj vlada krščanska demokracija. Komunistična stranka je priznana in posebno med univerzitetno mladino uspešno dela. Delavskih sindikatov nima veliko pod kontrolo. Trenutno se mi zdi, ni vidne nevarnosti in možnosti, da bi izvedli kako revolucijo.
Slovencev je v Venezueli malo. V Ca-racasu bo okrog 30 do 40 družin (okrog 300 z otroci in samci). Nekako prav toliko v Valenciji in okrog nje. Kakih 15% še versko in narodno čuti. Prihajajo k nedeljski sv. maši. Prihajajo radi, da med seboj poklepetajo. Gospodarsko so skoraj vsi kar dobro. Drugega udejstvovanja imamo malo. Do sedaj smo še vselej priredili Miklavžev prihod, ki je posebno družinam Z otroci priljubljen. Še skupno romanje vsako leto in kako zabavno prireditev lahko 227
še omenim, pa smo pri kraju z domačim udejstvovanjem. Posredovanje slovenskih običajev, posebno jezika, mladini in otrokom, zavisi le od dobre volje in zavednosti staršev. V tem smislu je nekaj prav lepih zgledov. Drugi so spet bolj široki v tem, se
dobijo pa tudi taki, ki jim vprašanje jezika in narodnosti pri sinovih nič ne pomeni.
V veselju in žalosti, skrbeh in upih tudi v Venezueli Slovenci z Venezolanci delajo za novo domovino, domovino njihovih sinov.
Slovenci ob majskem romanju v Caracasu, Venezuela
Z. D. A.
ZALKA ZUPAN
Ob 20-letnici Slovenske telovadne zveze v Clevelandu
Slovenska telovadna zveza v Clevelandu je praznovala 20-letnico slovenske telovadbe v Ameriki dne 28. novembra 1970 v farni dvorani pri sv. Vidu.
Spored je obsegal slavnostno večerjo, telovadno akademijo in zabavo s plesom. Slavnosti se je udeležilo zelo lepo število rojakov, častno so bila udeležena številna slov. društva in skupine po svojih zastopnikih.
V slavnostnem govoru je podal zgoščeno poročilo starosta Janez Varšek, ko je kot vodja prve telovadne skupine orisal nastanek 1. 1950, težave, delo in uspehe 228 do 1. 1958, ko se je skupina formirala v
samostojno Slovensko telovadno zvezo, v kateri se je smotrno telesno-vzgojno delo vršilo ustrezno novim razmeram. Omenil je uspehe telov. akademij, številnih zunanjih nastopov, tekem in sodelovanja z S.T.Z. Toronto, Kanada. Imenoma se je zahvalil onim, ki so pomagali prebroditi ovire in začetne težave.
V globoki pieteti je počastil spomin pred enim mesecem umrlega bivšega orlovskega prvaka Iva Kermavnerja in se zahvalil za vse, kar je storil za S. T. Z.
Končno se je zahvalil staršem za zaupanje in pomoč pri skupnem trudu posredovati slovenski mladini slovenskega duha in tradicionalno slovensko telovadbo.
JNastop članov Slovenske telovadne zveze ob 20-letnici dne 28. 11. 1970 v Clevelandu
229
BOGOMIR CHOKEL
Slovenska kapela Marije Pomagaj, Washingk>n, D. C.
Spominska proslava ob obletnici smrti škofa dr. Gregorija Rozmana in dr. Mihe Kreka 29. 11. 1970 v Clevelandu. Nastopajo deklice s simbolično vajo.
Mična, starodavna legenda lepo pripoveduje, kako se je pred begom v Egipt mali Jezušček krčevito oklenil svoje Matere in zaprosil: „Marija, pomagaj..."
Globoka simbolika legende o otroškem zaupanju v pomoč in varstvo matere je prispodoba človeštva, trepetajočega v strahu pred težavami življenja in negotovostjo bodočnosti — pa tudi nas Slovencev, ki se nikdar nismo mogli naslanjati na silo in moč lastne oblasti, vselej le odvisni od naporov lastnih rok. „Vse, kar sem storil, sam in z božjo pomočjo," bi Slovenec lahko odvrnil na Kurentovo vprašanje: „Kdo je pomagal tebi, kadar si ležal na obrazu in je bilo trpljenje večje od tvoje moči?"
V narodu s tisoč dvesto letno tradicijo 230 krščanstva in bolestne preteklosti sta glo-
boka vernost in zaupanje v pomoč Marije ne samo naravna, pač pa sta v teku zgodovinskega razvoja postali del njegovih kulturnih vrednot in prvin. Slovenska verzija lavretanskih litanij bi morala vsebovati prošnjo ,,Vir radosti", kajti dejstvo je, da bi Slovenci lahko tujcu, neveščemu slovenskega jezika in glasbe, predstavili venček Marijinih pesmi kot venček najljub-kejših in najbolj poskočnih — valčkov. Najlepši biseri slovenske cerkvene umetnosti so v slovenskih Marijinih cerkvah — in teh ni malo. In najpomembnejša slovenska božja pot, Brezje, ni srednjeveška pač pa sodobna, komaj dobrih sto let stara: biserni člen v zlati verigi božjih poti, ki prepredajo Slovenijo že od najzgodnejših krščanskih časov. Zato tudi ni slučaj,
da je župnik Ažbe dodal kapelico Marije Pomagaj cerkvi Sv. Vida na Brezjah se isto leto, ko je Papež Pij VII določil 24. maj kot praznik Marije Pomočnice (1800).
Poldrugo stoletje je poteklo, odkar je slikar Layer lastnoročno prinesel na Brezje zaobljubljeno podobo Marije Pomagaj. Slovenci v tem razmeroma kratkem času nismo samo uveljavili svoje narodne samobitnosti, pač pa tudi zaživeli razburkano življenje mladega naroda podvrženega vsem političnim in gospodarskim pretresom moderne dobe. Odtod tudi naši izseljenci na petih kopninah sveta, zlasti pa v Združenih državah Amerike. Tam so se Slovenci bolj, kot kjerkoli v svetu izven rodne domovine, najbolj uveljavili. V deželi, ki jim je postala druga domovina, so se izkazali na vseh področjih. Postali so del Združenih držav, ne da bi pri tem izgubili svoje narodne zavesti in ponosa do slovenskega porekla. K temu sta v glavnem pripomogla dva razloga: eno stoletje več ali manj rednega priseljevanja iz domovine in edinstveni družbeni red in demokratski značaj Amerike. Ameriško slovenstvo je na ta način dobilo poseben značaj, katerega je kaj težko primerjati z značajem drugih slovenskih naselbin v svetu: postali so Ame-rikanci slovenskega porekla.
Postavitev spomenika, ki bi Ameriki pričeval o njenih Slovencih, njih poreklu, delu in doprinosu ameriški kulturi, bi verjetno še dolgo let ostala le predmet razprav in navdušenih predlogov, ako se ne bi pred leti ponudila edinstvena prilika: dokončanje vseameriškega narodnega svetišča v prestolnici ZDA, Washingtonu, D. C., posvečenega Brezmadežnemu Spočetju. Kot svetišče katoličanov vse Amerike naj bi med drugim tudi predstavljalo prosvetno in krščansko dediščino etničnih skupin, ki so s svojo vernostjo in delom prispevale k uveljavljanju katolištva v Ameriki. Razne narodnosti so bile povabljene in tako so polagoma nastale tekom preteklega desetletja poljska, slovaška in meksikanska kapela, hrvatsko predvežje Marije Bistrič-ke v kripti, okna iz barvnega stekla, ki so ji darovali ameriški katoličani češkega porekla. Sedaj je na vrsti slovenska kapela. Z njo so tudi zasedeni vsi razpoložljivi prostori za narodnostne kapele v tej sedmi največji cerkvi sveta.
Osrednji motiv in glavni poudarek slovenske kapele je seveda slika Marije Pomagaj z Brezi j. Slika je dar slovenskih škofov, točna kopija originala na Brezjah
in na Brezjah izdelana po akademskem slikarju Leonu Koporcu iz Ljubljane. Kroni sta izdelala pasarska mojstra brata Šmuc, ki sta izdelala tudi kroni za kopijo Marije Pomagaj v ljubljanski stolnici. Podoba je v steni nad oltarjem, v katerega rob je vklesan slovenski napis: Marija Pomagaj z Brezij — Prosi za nas. Pod napisom je v marmor vklesan slovenski grb, polmesec s tremi zvezdami, okrog njega pa oznaka: SLOVENIA. Mal, a učinkovit poudarek baroka — viška slovenske cerkvene umetnosti — je izražen v valovitih, zlatih pramenih, ki izvirajo iz slike v slogu starodavnih baročnih monštranc in so vklesani v marmorno steno. Stene kapele so iz rožnatega marmorja, ki ne daje samo primernega barvnega ozadja barviti sliki Marije Pomagaj, pač pa tudi vzbuja globok vtis toplotnosti in domačnosti. Prostor pred oltarjem je v obliki šesterokotnika. Obiskovalec, ki stoji v sredini kapele, lahko istočasno zre oltar, pa tudi vse štiri marmorne reliefe — po dva na vsaki strani — kakor tudi steni z zlatimi, vklesanimi napisi. Reliefi, ki so jih izklesali italijanski mojstri po glinastih modelih akademskega kiparja Franceta Goršeta, prikazujejo krst slovenskega kneza Gorazda — kar naj poudari tisoč dvestoletnico pokristjanjenja Slovencev; škofa Barago, kako s krstom širi isto vero med severnoameriškimi Indijanci, škofa Slomška, učitelja slovenske mladine in prosvetnega preporoditelja slovenskega naroda, ter simbolično skupino slovenskih izseljencev v Ameriko. Upati je, da bo ikonografska komisija ameriških škofov, pod katere upravo je Narodno svetišče, v kratkem odobrila tudi ostale predlagane napise: na levi strani pred oltarjem odlomek iz pisma, ki ga je Frederik Baraga pisal leta 1833 škofu Reseeju v angleščini: THIS IS ALL I DESIRE — TO BE WHERE GOD WANTS ME TO BE. Da, tudi mi, kjerkoli v svetu smo, smo po božji volji... Na desni strani, nasproti Baragovega napisa, pa naj bi bilo vklesano v sloveščini slovensko preporodno geslo škofa Slomška: SVETA VERA BODI VAM LUČ, MATERNI JEZIK BODI VAM KLJUČ, DO ZVELIČAVNE NARODNE OMIKE; a nad vhodom v kapelo, v angleščini, Ivana Cankarja pesniški izraz slovenskega zaupanja v Marijo: THE MER-CIFUL EYES OF OUR MOTHER OF BREZJE WILL LOOK UPON YOU AND YOU WILL BE CONSOLED (Ozrle se bodo nate umiljene oči Matere božje z 231
Brez j a in potolažen boš). Na vhodni notranji steni pa naj bi bila vzidana plaketa: „Ta kapela, posvečena materi Božji z Brezja, je bila zgrajena na pobudo ameriških mož in žena slovenskega porekla kot spomenik 1200 letnice krščanstva v Sloveniji in v čast vseh, ki so skozi stoletja ohranili, krepili in prinesli na te ameriške obale starodavno krščansko dediščino Slovencev, zlasti pa veliki škof in božji služabnik Anton Martin Slomšek (1800-1862) n njegov slovenski sodobnik Friderik Baraga, apostol Indijancev Velikih jezer, prvi škof v Marquette in soustanovitelj katoliške cerkve v Združenih državah (1797-1868)."
Strop kapele je barvan v sovpadajoči barvi z rožnim marmorjem sten in obrobljen z nageljni in slovenskimi narodnimi ornamenti. Bolj izrazito slovensko kapelo si je v danih razmerah težko predstavljati.
Gradbena dela so že v polnem teku in 15. avgusta, leta 1971, na največji slovenski Marijin praznik, bo kapela slovesno
posvečena. To bo dan, na katerega bo lahka sleherni ameriški Slovenec ponosen, kajti poslej bo v Narodnem svetišču Amerike stal tudi pomemben slovenski spomenik, posvečen edini kraljici, ki smo jo Slovenci kdaj imeli in jo še imamo: Materi Božji. Marsikaj je v dvanajstih stoletjih prešlo — mogočna cesarstva in narodi, turški vpadi in vojne, režimi in revolucije, mi pa smo še tu in nad nami še vedno bdi Marija. Smo doma in v svetu, povsod, kot je rekel Baraga, po božji volji. Tudi v Ameriki. In slovenska kapela bo povezala naš novi dom s starim, bo košček stare domovine v novem svetu. Tak, da bi lahko ameriški Slovenec zaklical z Gregorčičem:
Ni znamenje na polju to, to naše srce je goreče in ta obraz prepoln miline je slika naše domovine...
Washingtin, D. C.
Avslra li je
Po......lec
O Slovencih v Avstraliji
Jedro — glavnina — slovenske emigracije v Avstraliji je staro 20—22 let. To je doba, ko se fant in dekle ozirata po zakonskem drugu, ali ga pa že imata. Podobno je z jedrom tukajšnje emigracije. Ozira se po nevesti in ta je pri rokah: Avstralija. Veliki večini je mati še vedno Slovenija. Radi mislijo nanjo, radi jo obiskujejo, še rajši se vračajo nazaj k nevesti. Mati je daleč, nevesta zmerom pred očmi. Zdi se naravno. Mati vabi in vleče, nevesta drži.
So izjeme, kajpada, ali v glavnem je tako. Leta napravijo svoje, nič ne pomaga. Jedro emigracije se prilagaja okolju in razmeram. Povsod je tako, v Avstraliji 232 gre proces morda hitreje. Najbolj daleč od
domovine, silna razkropljenost po velikem kontinentu in podobno. Tudi po velikih mestih je malo naših kje zares blizu skupaj. Poleg tega so odtujeni med seboj po rojstnih krajih, izobrazbi, zaposlitvi, ideologiji. Glavnina emigracije je že dobro doma v angleščini, z njo se uživlja v vse drugo.
Ta označba slovenske emigracije v Avstraliji je veljavna, če imamo pred očmi tisoče Slovencev, ki sestavljajo glavnino, kot zgoraj omenjamo. Števila teh tisočev si ne upam navesti, ker še vedno samo ugibamo, koliko nas je. Če iz teh tisočev od-beremo manjšino in jo zožimo od tisočev na stotine, lahko kaj povemo o skupnosti avstralskih Slovencev. Recimo rajši: o njihovi povezanosti.
Na primer. Kakih deset stotin že blizu 20 let bolj ali manj redno plačuje naročnino na mesečnik MISLI. Ne vedno eni in isti. V glavnem je pa pri številu vsa ta leta malo spremembe. To omenjam na prvem mestu zato, ker so pogosto sliši mnenje, da od vsega, kar imamo, list še nekako najbolj „povezuje". Je pač dostopen povsod, kjer ga marajo.
Dosti manj je dostopno povezovanje v verske in društvene skupnosti, kjer so in Kolikor jih je. In spet tu ■— če mislimo na intenzivno udejstvovanje — lahko govorimo le o stotinah. Vsekakor pa najdemo več stotin v verski povezanosti nego v društveni. To je pač nekaj rednega ali pa vsaj za svete čase, dočim društva ne morejo biti tako vidna.
Poskusimo poseči v nekatere podrobnosti.
Obstoj ita dve slovenski cerkvi, imata vsaj podobnosti župnij. Prva je v Melbour-nu, v predmestju Kew, država Victoria. Stoji že nekaj let, posvečena sv. bratoma Cirilu in Metodu. Vodi jo p. Bazilij, frančiškan, pomaga mu od letos p. Stanko Zem-Ijak, ki je prišel sem kot novomašnik iz Slovenije. Druga je v Sydneyu, v predmestju Merryland, država New South Wa-les. Odprta je bila za novo leto 1970. Vodi jo p. Valerijan Jenko, zaenkrat še sam, obljubljen mu je pomočnik iz Slovenije, ki ima v doglednem času priti. Obe cerkvi sta majhni, za okoli 200 ljudi. Za navadne nedelje vsaj še nista — premajhni. Nedavno je p. Bazilij kupil zemljišče za bodočo cerkev tudi v Adelaidi, South Australiji, v nji je tudi največ Slovencev.
Slovenski duhovniki so trenutno štirje, dva v Melbournu, dva v Sydneyu. Poleg služb božjih v obeh slovenskih cerkvah so od časa do časa še drugod ali v mestu ali okolici. Iz Melbourna seže duhovno skrbstvo celo daleč v Adelaido in druge kraje v South Australiji, dočim iz Sydneya obiskuje duhovnik prilično zelo oddaljeni Bris-bane v Queensladu, Canberro v ACT, ki je zvezna prestolica, pa nekaj okoliških krajev bliže Sydneya. Včasih pride do tega, da duhovnika spremlja v kako naselbino skupina vernikov — nekako romanje, navadno združeno z družabno prireditvijo, ki ljudi obeh naselbin kolikor toliko „po-veže". Naj bo tu omenjeno, da ima mel-bournska verska skupnost tudi lastno pokopališče.
Toliko o cerkvenih skupnostih tukaj-
šnjih slovenskih stotin. Ob robu so tisoči, ki so se, vsaj •— spet! — stotine izmed njih, vključile v skupnost lokalnih avstralskih župnij in tam vršijo verske dolžnosti. Od časa do časa se pa vendar dajo videti tudi v slovenski cerkvi. Če pa mislimo na tiste, ki so se verskemu udejstvo-vanju odtujili, se pa — na žalost! — lahko vrnemo k tisočim... Tu čaka slovenskega duhovnika ne dušnopastirstvo v navadnem pomenu besede. Čaka nanj misijonska delavnost.
Društva. Obstoje v Melbournu in Gee-longu, država Victoria, v Adelaidi, država South Australia, v Brisbanu, Queensland v Canberri, zvezni prestolnici, in v Sydneyu, NSW. Če še kje, trenutno ni glasu od njih. V glavnem je vse društveno udejstvovanje: družabnost. Zabave s plesi. Pritegnejo tudi nečlane, pa jih spet odtegnejo. Štiri od neštetih društev imajo svoja glasila — na toliko mesecev izhajajoča -— v dveh primerih razmnožena, v dveh tiskana. Vsa društva imajo v progamu tudi društveni dom, ki naj nekoč do njega pride. Nekaj takega že imajo veliko let v Melbournu, pa je le bolj društvena „hiša" — brez dvorane, odra in takih prostorov. Dva druga sta pa trenutno v gradnji. V Adelaidi jim je neki rojak v testamentu zapustil prilično vsoto, da so si kupili zemljišče, in dom gradijo s prostovoljnim delom sami. V Canberri jim je zvezna vlada zemljišče podarila, zdaj gradijo. Sydney se preriva skozi že četrti poskus za pridobitev doma. Pred dvema letoma so kupili zemljišče, kar precej obširno ob robu mesta, in si naredili načrt za zgradbo doma. Je pa toliko ovir od znotraj in od zunaj (mestne oblasti niso naklonjene), da so tudi nad čet,rt;m poskusom že domala obupali. Društvo si mora še kar naprej za prireditve najemati tuje dvorane.
V skupnosti stotin je mogoče reči še kaj o karitativni aktivnosti avstralskih Slovencev. V to poglavje gotovo spada Baragov dom v Melbournu •— hostel za fante pod vodstvom p. Bazilija. Ne obstoji izključno za Slovence, vendar zanje v prvi vrsti. Verjetno je večkrat v njem višje število fantov drugih narodnosti, vendar ostaja slovenska zadeva.
Karitativna stvar je tudi Slomškov dom istotam za otroški vrtec, ki ga vodijo slovenske sestre iz kongregacije Brezmadežne — frančiškanke. Nekaj podobnega se snuje v Sydneyu. Napovedani sta dve nadalj- 233
nji sestri iz Slovenije. Vsaj v času očitnih potreb in v poedinih primerih se v kari-tativnosti spuščata tudi obe javni skupnosti: cerkvena in društvena. Včasih s skupnimi napori, včasih posamezno. Sploh po večini složno delujeta obe skupnosti, kdaj pa kdaj pride do medsebojnih težav, ki se pa navadno spet izgladijo.
Na druga polja se tukajšnje skupnosti stotin ne spuščajo. Gospodarsko, na primer, so mnogi poedinci globoko zarezali — morda še najbolj v stavbarstvu — toda le vsak zase in na svojo roko. Morda ima kdo ..partnerja", pa tudi ta že misli na osamosvojitev. Taka je vsaj podoba.
Kakih „kulturnih" krožkov ni ne v skupnostih ne izven njih. Gledališke igre, ki so bile pred časom dokaj pogoste, močno pešajo. O pevskih zborih •— razen cerkvenih — ni slišati. Cerkveni zbori pa pač kdaj pa kdaj ob kaki priložnosti zapo-jo tudi kaj „posvetnega".
Slovenci v Avstraliji nismo brez umetnikov •— slikarjev, kiparjev — nismo brez profesorjev, zdravnikov, dentistov, uglednih uradnikov in podobnih bolj prominen-tnih ljudi. Naše skupnosti jih po večini poznajo in oni po večini poznajo skupnosti. V kolikor se pa medsebojno opazujejo, bi se dalo reči, da po največ z daljnogledom v roki.
Pa še besedo o Slomškovih sobotnih ali nedeljskih šolah za otroški pouk v sloven-
ščini. Tu pa stotine hitro skrčimo na desetine, pa še za te je pet prstov na roki najbrže preveč. Trenutno deluje Slomškova šola v Melbournu pod vodstvom sester s podružnice v sosednjem Geelongu. Druga je v Sydneyu, predmestje Cabramatta. Ta je trenutno privatna podjetnost starejše gospodične, ki se zgledno žrtvuje. Po domovih pa? O, še so domovi, kjer otroci govore „po naše", vedno več je pa takih, kjer ..slovensko razumejo, odgovarjajo po angleško." Vedno več je staršev, ki se s tem zadovoljijo. Narašča pa število takih, ki otrokom tudi sami „odgovarjajo po angleško".
Kaj pa dotok novih čez morje? Odkar obstaja dogovor med vladama Avstralije in Jugoslavije za uradno doseljevanje, prihajajo od tam. Slišati pa je, da največ Makedonci. Slovenci so bolj redki. O obojih — in onih vmes — gre glas, da so prišli samo po dolar. Vidnih sprememb v smislu skupnosti ne obetajo.
Bodočnost? Ker sodim, da sem trenutno stanje dosti dobro razbral in v teh vrsticah razkrojil, naj o njej vsakdo sam ugiba. Naj zaključim s tem, s čemer sem začel. Nevesta je tu in drži. Nevesta — v kolikor še ni postala zakonska žena. Vendar pa priznam, da se domala vse „poro-ke" s to nevesto izvrše s pravico morebitne — razporoke. V zelo redkih primerih z geslom: Nazaj k materi!
Argentine
P. F.
Proslave ob 25-letnici vetrinjske tragedije
Ob 25-letnici spomina slovenskih junakov, ki so med drugo svetovno vojno in komunistično revolucijo žrtvovali svoja življenja na oltar domovine v boju za svobodo slovenskega naroda, je slovenska politična emigracija v Argentini priredila velike slavnosti, da so odjeknile tudi v argentinski javnosti in v svetovnem tisku.
Osrednje slovensko društvo Zedinjena Slovenija v Buenos Airesu je na te slavnosti iz ZDA povabila svetovno znanega slovenskega pisatelja Karla Mauserja.
V SLOVENSKI HIŠI
Spominska proslava v Slovenski hiši se je začela pred spomenikom padlim junakom, kjer so predstavniki slovenske skupnosti položili venec, medtem ko je mladi trobentač Miha Skubic zatrobil k molku. Častni predsednik junijskih proslav je bil argentinski general Bartolome Ernesto Gallo. Slavnost se je nadaljevala s sv. mašo, ki jo je daroval delegat slovenskih dušnih pastirjev v Argentini msgr. Anton Orehar, nakar je pisatelj Karel Mauser pred polno dvorano povzel naslednje:
„Če je na ta dan žalost v naših srcih, nosimo jo moško, kakor se svobodnjakom spodobi. Če je danes v nas pogumno veselje, dvignimo ga, dvignimo ga visoko... Ni jih, dvanajst tisoč in več, in vendar so. Niso v prostoru kakor mi zdaj in vendar so z nami, zakaj njih duh ni ograjen z mesom in kostmi, kakor je naš. To dvoje je že zdavnaj razpadlo. Prosti so, vidijo nazaj in naprej, igrajo se s prostorom in časom. Čudovito lepo je misliti, da živa meja mrtvih ograja naš zdomski svet...
Proti moči nedolžne krvi ni obrambe. Ob petindvajsetletnici našega begunstva in vetrinjske tragedije obtožujemo, posebno slovenske komunistične mogotce, za vse navadne in justične umore in odločno od-
klanjamo, da bi kateri koli iz slovenske emigrantske skupnosti vezal kakršne koli uradne vezi s tistimi predstavniki v domovini, ki so teh umorov krivi.. .
Vsaka stvar brez duha je mrtva, posebno človek. Najgloblja osnova našega protikomunističnega upora je bila vendar želja ■— ohraniti duha...
Duh je večnost... Pozabljamo, da je čas samo predujem, samo ara za večnost. Če vanj ne položimo duha, je samo nizanje dnevov in let. Duh je, ki času in dejanjem v času daje tisto čudovito ceno, ki ne mine.. . Samo duh je bakla, ki večno sveti in večno gori.
Ljudje smo, toda lahko smo dobri ljudje, če pustimo govoriti duhu.. .
Tragedija komunističnih revolucionarjev se je pričela tisto uro, ko so se za nas odprla vrata v svet. Tedaj smo dvignili svoje mrtve, videli so, da so taisti komunistični predstavniki, ki so ob konferenčnih mizah vpili po pravici in se sklicevali na mednarodne zakone, ob istem času množično morili svoje idejne nasprotnike.
Njih lastno kričanje jih je obsodilo...
Na tisoče in tisoče imen bi mogli danes klicati, velika in majhna — zame so vsa velika. Velik je namreč vsak, ki je bil za Pravico s Krivico pokončan.
Draga slovenska družina, s pogumnim veseljem, z mrtvimi v naši sredi, recimo vsak v svojem srcu:
Verujem v pravico in svobodo, verujem v večnost, ki sodi časom, verujem v duha, ki nikoli ne umrje."
Na odru je bila nato odigrana pred očmi prisotnih suita „Kri in kamen — pričevanje za junij", na besede Franceta Papeža iz drame Gozd in Alojzija Rebule iz romana V Sibilinem vetru, katere libreto je spisal in predstavo režiral Nikolaj Jeločnik ob sodelovanju Alenke Bezni-kove, Maksa Borštnika, Bena Trudna in Francija Willenparta.
V BUENOSAIREŠKI KATEDRALI
Naslednjo nedeljo, 14. junija 1970, je bila v buenosaireški katedrali sv. maša, ki jo je s slovenskimi duhovniki daroval za slovenske junake argentinski kardinal Antonio Caggiano. Veličastno stolnico so slovenski rojaki napolnili do zadnjega kotička, združeni pevski zbori pa so prepevali slovenske nabožne pesmi ob spremstvu mogočnih orgel. Dirigiral je Jože Omahna, na orgle pa je igrala ga. Anka Savelli-Gaserjeva.
Sv. maše so se udeležili, prav tako, kakor slavnosti v Slovenski hiši prejšnjo nedelj o, predstavniki vseh slovenskih organizacij, društev in ustanov, v pravi okras pa so bile številne narodne noše, ki so se razvrstile ob glavnem oltarju.
Kardinal Caggiano je imel na zbrane slovenske vernike govor, v katerem je poudarjal :
„Z velikim dopadenjem se vam pridružujem v slavju, ki vas je tukaj zbralo. Praznujete petindvajset let, odkar ste zapustili svojo domovino in se spominjate velikega števila vaših žrtev, pobitih iz nesprejemljivih razlogov. V vsakem ljudstvu, v vsakem narodu je neko skupno bratstvo. Ni dovoljeno iz političnih razlogov žrtvovati življenja lastnih bratov, lastnih rojakov. Pridružujem se vam torej in spremljam z vsem srcem...
Molimo za vse, ki so umrli, kakor bi lahko vi umrli, če bi ostali tam. Kajti vi niste mogli kot kristjani odobravati določenih idej..."
PRI SPOMENIKU OSVOBODITELJA
Po maši se je izpred katedrale po nad kilometer dolgi ulici Floridi razvila po-vorka slovenskih narodnih noš in slovenske šolske mladine pod vodstvom učiteljic proti spomeniku argentinskega narodnega junaka generala San Martina. Slovenski reditelji so med povorko urejali promet na velikih prečnih avenijah, da je povorka mogla nemoteno naprej.
Pred spomenikom generala San Martina, kjer se je zbrala slovenska množica, sta Jože Dobovšek, predsednik SKADa, in Mihael Stariha, predsednik SFZ, ponesla venec, za njima pa so stopali pisatelj Karel Mauser, argentinski general Bartolome E. Gallo, predsednik Zedinjene Slovenije Božo Stariha, tajnik NO Miloš Stare, delegat Anton Orehar, predstavnik slovenskega šolstva Aleksander Majhen, član NO Rudolf Smersu, predsednik ukrajinskega osrednjega društva dr. Ivanicki, starešina protikomunističnih borcev (Vestnik) Miha Benedičič, starešina protikomunističnih borcev (Tabor) Ivan Korošec in drugi predstavniki slovenskega javnega življenja. Okoli spomenika pa so se razvrstila slovenska dekleta in fantje v narodnih nošah.
Pogled na notranjost buenosaireške katedrale med sv, mašo. V prvi vrsti od leve proti desni: pisatelj Karel Mauser, ga. Franja Golobova por. Stare, tajnik NO za Slovenijo (sedanji predsednik) g. Miloš Stare in predsednik Zedinjene Slovenije g. Božo Stariha.
Množica demokratičnih Slovencev se poklanja Osvoboditelju San Martinu pred njegovim spomenikom. Poklon vodijo (od leve proti desni) pisatelj Karel Mauser, gen. Bartolome E. Gallo, predsednik Zedinjene Slovenije Božo Stariha, tajnik NO za Slovenijo g. Miloš Stare in direktor slov. dušnih pastirjev v Argentini msgr. Anton Orehar. Venec nosita Jože Dobovšek, preds. SKADa in Mihael Stariha, preds. SFZ
Slavnostni govornik pred spomenikom je bil general Bartolome E. Gallo, ki je poleg drugega povedal naslednje:
..Krščansko navdušenje, s katerim ste ravnokar sodelovali pri spominski maši, ki jo je daroval najvišji predstavnik argentinske hierarhije za vaše mlade mu-čence, pobite v letu 1945, dokazuje plemenito čustvo človečanske solidarnosti in po-božnosti, ki navdušuje junaški slovenski narod...
Ta slovenska tragedija, ki jo je komunizem zanetil in dovršil v Sloveniji, se lahko primerja z istočasnim pokoljem Poljakov v Katynu, Hrvatov v Pliberku, Ukrajincev na vsej njihovi zemlji in kozakov v Lienzu, kar vse dokazuje način komunističnega delovanja in napolnjuje človeštvo s sramom.
Ta pretresljivi dogodek, ki se kaže svetu kot del sistema, nam lahko služi kot koristen nauk. Naj vas duh teh mučencev in zgled legendarnih slovenskih junakov starih in najnovejših časov vodi in podpira v boju za edinost vašega naroda, ki je danes raztepen po vsem svetu, in v odločnem boju proti komunističnemu tiranstvu."
Dolg aplavz je sledil njegovim temeljitim izvajanjem, nakar je pred spomenik stopil glavni tajnik Narodnega odbora za Slovenijo Miloš Stare, čigar klene besede so izzvenele takole:
,,Kakor predstavniki velikih narodov smo se tudi mi danes prišli poklonit naj-
večji dobrini človeka, družbe, države: svobodi.
Dolga, stoletna je naša zgodovina, polna b~rb in dramatičnih dogodkov. Nikdar nismo klonili. Prava tragedija pa se je račela med drugo svetovno vojno: razkosali so nas, razdelili. Transporti so šli na jug in na sever. Polnile so se ječe, padali so talci. Šli so naši bratje in sestre v taborišča Dachau, Mauthausen, Rab in vsa mogoča druga smrtna taborišča. Naš narod ni klonil. Stali smo kakor zid proti mogočnemu sovražniku. Pa smo doživeli enega največjih zločinov v tej dobi: prišel je slovenski komunist in nam je zasadil nož v hrbet; nož v hrbet tedaj, ko smo se borili za življenje in obstoj. Komunist je začel revolucijo v dobi, ko je bilo na tehtnici, ali bomo zapuščeni od vsega sveta kot narod še obstali pri življenju ali ne. Komunist je začel pobijati, streljati, moriti Slovence. Začel nas je ovajati fašistom in nacistom in znašli smo se na tem, da so nas pobijali vsi: fašisti, nacisti in komunisti. To je doživljal naš mali ubogi slovenski narod. Bil je pravi pekel.
Toda nismo klonili. Na", slovenski fant in mož sta vstala in se dvignila v okol-nostih, v katerih noben narod na svetu doslej ni branil svoje svobode, vere, svoje bodočnosti, svojih družin in svojega doma. Kje je narod, ki je v takih okolnostih prijel za orožje in se boril na življenje in smrt? To nas navdaja s ponosom. Naši možje in fantje, ki so šli v borbo, nimajo 237
primere v svetu. Naši vaški stražarji, domobranci, četniki in vsi, ki so prijeli za orožje, in vsi, ki so se kakor koli za ceno svojega življenja borili proti komunizmu, so naši narodni junaki. Zgodovina jim bo morala dati to priznanje, prej ali slej, doma in v svetu.
Vsaka tragedija ima svoj višek. Tudi naša ga je dosegla pred 25 leti. Z zaupanjem je prišla slovenska narodna vojska z begunci v Vetrinje. S prevaro pa so bili vrnjeni in prišlo je do tistega, kar je ne samo zločin ampak neizbrisna sramota našega naroda: dvanajst tisoč razoroženih, po končani vojni, po končani revoluciji, je bilo umorjenih, brez zaslišanja, brez sodbe, po strahotnem mučenju. Brat je ubijal brata in ga metal v množični grob. Pri tem pa je užival. To je zločin komunizma, ki vpije do neba: brat uživa, ko kolje brata.
Danes se vsi Slovenci v svobodnem svetu spominjamo te tragedije. Naj izgine vse, kar je med nami takega, da bi nas moglo razdvajati. Danes poglejmo vsi v mislih na dvanajst tisoč z žicami zvezanih, pred množične grobove postavljenih, kako padajo pod streli drug na druge ra. Spomnimo se njihovih molitev in njih klicev nam: ,,Bodite enotni v borbi proti našemu skupnemu sovražniku —■ ko-
munizmu." To je njihov klic nam vsem in le če mu bomo sledili, jih bomo dostojno počastili.
Prijatelji! 25 let je od tedaj. Tam v Sloveniji so njihovi grobovi, ne vemo zanje, zapuščeni so. Dvanajst tisoč jih leži v njih. Matere, vdove, sestre, sinovi in hčere ne smejo vedeti, kje so pokopani njihovi dragi. Nihče jim ne sme postaviti križa, ne prižgati sveče, ne položiti cvetja. Zato trdim: vsaka ponujana roka vladajočih komunistov v Sloveniji ali Jugoslaviji je laž in hinavščina, dokler ne bo v njih toliko človečanskega čuta, da bodo prišli pred nas z izpovedjo: ,,Storili smo greh, velik greh nad slovenskim narodom. Tu so žrtve, tu so grobovi teh zvestih in poštenih Slovencev."
Dokler vsaj tega ne bo, je tudi vsako približevanje emigracije komunističnim oblastnikom v Sloveniji in Jugoslaviji ali pogajanje z njimi za delitev oblasti one-čaščenje dvanajstih tisočev, ki ležijo v neznanih grobovih.
Danes so prišli na ta kraj svobode tudi slovenski otroci, rojeni v tej zemlji, rojeni v svobodi. Položili bodo pred ta mogočni spomenik tisoče rdečih nageljnov, ker jih ne morejo položiti v Kočevju in po drugih krajih v Sloveniji na grobove žrtev komu-
Na otroški prireditvi v Slovenski hiši se pisatelj Karel Mauser vesel razgovarja 238	za nastopajočimi.
Ob priliki svojega obiska je Karel Mauser rad podpisoval knjige zlasti mladim občudovalcem. Tu podpisuje svoj roman „Ljudje pod bičem".
da bi tudi naša Slovenija čim prej zopet dobila svobodo, naši mrtvi pa pravično zadoščenje."
Mogočen aplavz množice je dolgo odmeval po prostranem trgu generala San Martina.
Naši najmlajši, rod v Argentini rojenih Slovencev, je nato pričel mimohod pred spomenikom generala San Martina. Vsak izmed njih je pred spomenikom položil šopek rdečih nageljnov, tisočeri spomin na dvanajst tisoč pobitih.
Isti dan popoldne je bil položen pred vrata Titovega jugoslovanskega poslaništva v Buenos Airesu venec z napisom na žalnih trakovih: „25 let čaka pokopa 12.000 vaših žrtev" in „A las 12.000 victimas eslovenas".
Pisatelj Karel Mauser je med svojim bivanjem v Argentini obiskal vse slovenske domove v Buenos Airesu in okolic', vse slovenske osnovne šole in srednjo šolo v Slovenski hiši. Bil je govornik na prosvetnem večeru, ki ga je priredila Zedi-njena Slovenija ter je na slovensko mladino, od csnovnih šol do univerzitetnih študentov, napravil izreden vtis. Prosvetni večer je bil združen s sestankom mladinskih organizacij, Slovenske dekliške zveze in Slovenske fantovske zveze in Slovenskega akademskega društva. Dvorana je bila nabito polna. Mladina je na tem večeru imela najlepšo priliko in jo je tudi izrabila, da je spoznala pisatelja „Ljudi pod buem", knjige, ki je tako močno zajela ves slovenski svet v svobodi.
Karel Mauser je obiskal slovensko skupnost tudi v Mendozi, pod mogočnimi Andi, kjer je bil tudi glavni govornik na mogočnem večeru, ki so mu ga priredili slovenski rojaki.
Pred vrnitvijo v ZDA je Zedinjena Slovenija priredila Karlu Mauserju v slovo slavnostno večerjo v Našem domu v Son Justu, s pestrim programom: pela sta otroški pevski zbor sanjuške osnovne šole France Balantič pod vodstvom gdč. Angele Klanjšek ter dekliški pevski zbor s Pristave v Castelarju pod vodstvom ge. Anke Savelli-Gaserjeve. Govorila pa sta najprej Božo Stariha kot predsednik Zedinjene Slovenije, za njim pa glavni tajnik NO za Slovenijo Miloš Stare, čigar pozdravne besede so izzvenele v zagotovilo: „Če so vse emigracije propadle, naša ne bo!"
Slavljenec Karel Mauser pa se je s solzami v očeh poslovil z besedami berača v Raymontovih Kmetih, ko se je poslavljal iz vasi: „Zbogom, dobri ljudje!"
TISKOVNA KONFERENCA
Ob 25-letnici vetrinjske tragedije je Zadinjena Slovenija v Buenos Airesu dne 26. junija 1970 pripravila tudi časnikarsko konferenco v ,,Zlati dvorani" City hotela v središču Buenos Airesa, ki so se je udeležili predstavniki največjih argentinskih dnevnikov La Prensa in La Nacion, dalje časnikarji večernika La Razon in Cronica ter predstavniki tednikov in revij Confir-
Vodstvena miza na tiskovni konferenci. Govori Pavel Fajdiga. Sedijo: gen. E. B. Gallo, Božo Stariha ter lic. Tine Duh ml.
mado, Analisis, Esquiu ter televizijskega kanala 11. Manjkalo seveda ni predstavnikov slovenskega tiska.
Časnikarji so prejeli večjo količino zgodovinskega gradiva, kjer je razložen proces, ki se je odigral pred 25 leti; prav tako razna pričevanja o pobojih slovenske narodne vojske; končno pa še pregled sloven-
skega delovanja in ustvarjanja v Argen-tin.i
V dvorani je bila v ospredju postavljena miza, za katero so sedeli predsednik Zedinjene Slovenije Božo Stariha, general Bartolome E. Gallo, Pavel Fajdiga in lic. Tine Duh ml., v dvorani pa so bili poleg drugih predstavnikov slovenskih domov jn
časnikarji pozorno sledijo izvajanjem. Od leve predstavniki: La Razon, Analisis, Confirmado, Cronica (2), Nacion ter Prensa. Na
levi v drugi vrsti poddirektor Naciona	241
Stvaritelji slovenskega prevoda Martina Fierra na tiskovni konferenci v City Hotel. Od leve: arh. Jure Vombergar, akad. kipar France Ahčin, g. Vilko čeč, ga. Danica Petriček ter dr. T. Debeljak
organizacij prisotni tajnik NO za Slovenijo Miloš Stare, delegat Anton Orehar, predsednik Slovenske kulturne akcije dr. Tine Debeljak, ga. Danica Petriček, akad. kipar France Ahčin, arh. Jure Vombergar in Vilko čeč, vsi, ki so bili udeleženi pri slovenski izdaji Martina Fierra.
Na tiskovni konferenci je po pozdravnih besedah Boža Starihe govoril Pavel Fajdi-ga o komunistični revoluciji v Sloveniji in komunističnem poboju slovenske vojske, nakar je časnikarjem v razgovoru podal še podrobnejšo sliko o položaju pred 25 leti.
KNJIŽNA IZDAJA „MARTINA FIERRA"
Lic. Tine Duh ml. je nato navzočim predstavil knjižno izdajo argentinske vele-pesnitve „Martin Fierro", izdane za 90-
letnico prve večje naselitve Slovencev v Argentini. Obrazložil je tudi težko in dolgoletno delo prevajalca dr. Tineta Debe-Ijaka, ki mu je potem stopila na pomoč še ga. Danica Petriček, katera je pregledala vseh čez sedem tisoč verzov zlasti .z vidika avtohtonih izrazov. Knjiga je bogata fotografskih reprodukcij bronastih reliefov delo akad. kiparja Franceta Ahčina ter risb arh. Jureta Vombergarja. Knjiga je v celoti delo slovenskih rok, kajti tudi tisk je prevzelo slovensko podjetje, ki ga vodi Vilko čeč.
O tiskovni konferenci so poročali vsi buenosaireški dnevniki in večerniki ter tedniki in revije. Vsi so tudi poročali o slovenski izdaji pesnitve Martina Fierra, ki je bila prej prevedena že na osemnajst jezikov. Slovenski prevod je tako dobil številko devetnajst.
Gledališče in koncertni nastopi v Buenos Airesu
Tudi v letu 1970 je bilo gledališko delovanje Slovencev v Argentini precej rrz-gibano. Res je sicer, da se zadnje čas opaža neko pojenjanje v navdušenju, ga je bilo opaziti v krogu okoli Slovenskega gledališča, vendar je upati, da je to stanje le bolj trenutno, in da bo pritok novih moči razgibal življenje našega osrednjega odra. Velika škoda bi bila, če bi odrska umetnost med nami zamrla prav sedaj, ko imamo na razpolago v naši sredi primeren prostor in tehnične naprave za še tako zahtevne predstave; in pa tudi publiko, ki se rada odzove in obišče gledališke predstave.
Pregled preteklega leta nam kaže sledeče odrske stvaritve v naši sredi:
Marca meseca je za začetek šolskega leta Slovensko gledališče skupaj s šolo škofa dr. Gregorija Rožmana iz San Martina uprizorilo Mirka Kunčiča Triglavsko rožo. Ta predstava je bila obenem počastitev 70-letnice pisatelja Kunčiča, ki je ob tej priliki prejel plaketo „Martina Krpana". Je to v les vdelana figura, ki jo Slovensko gledališče v Buenos Airesu podarj kot priznanje tistim, ki se trudijo v izseljenstvu za slovenstvo, zlasti za odrsko udejstvo-vanje. Pisatelj Mirko Kunčič je bil prvi, ki je to plaketo prejel. Jubilejna predstava Triglavske rože je bila izvedena v režiji Maksa Borštnika, sceno pa je izdelal Frido Beznik. Odigrana je bila na odru Slovenske hiše v Buenos Airesu.
V priredbi Slovenske kulturne akcije, skupno s Slovenskim gledališčem, pa smo 10., 11. in 12. aprila 1970 prisostvovali v Slovenski hiši predstavi Antona Tomaža Linharta „Ta veseli dan ali Matiček se ženi". Režiral je igro Nikolaj Jeločnik, ki je s tem praznoval svojo 25-letnico zHomskega gledališkega udejstvovanja. Bila je to tudi petdeseti odrski nastop gledališkega odseka SKA. Niko Jeločnik ie ob tej priliki prejel plaketo „Martin Krpan", kot priznanje Slovenskega gle-
dališča v Buencs Airesu za njegovo odrsko udejstvo vanje
Na odru Slovenske hiše smo lahko videli tudi Karla Heinza Kccha Mi fantje iz deškega mesta. 2. in 3. maja so igro predstavili gojenci Baragovega misijoni-šča, ki so jo že prej igrali v svojem zavodu. Prevod igre je delo prof. Alojzija Geržini-ča. Režiral je igro g. Ladislav Lenček CM.
Poleg odrskih nastopov v Slovenski hiši, so tudi posamezne krajevne skupnosti poskrbele za g'edališke nastope. Tako sta fantovski odsek in deklnM krožek iz Slovenske vasi v Lanusu predstavila v nec. V režiji Maksa Jana in sceni Slavka Hladnikovem domu Barclayev Rožni ve-Revna so ga odigrali 26. aprila in 1. maja. Z igro pa so gostovali tudi v domu v Carapachayu in sicer dne 31. maja.
Dramatski odsek Carapachayskega doma pa je 18. in 19. aprila postavil na lokalni oder iz slovenskega bajeslovja igro Zlatorog. Režiral jo je Albin Petelin; sceno pa sta pripravila Korošec in Sušnik.
Seveda ne smemo opustiti omembe Jurija Kozjaka. Slovenskega janičarja po besedilu dr. Nika Kureta so 4. decembra odigrali gojenci Rožmanovega zavoda v Adrogue. Režijo je prevzel in vodil Marijan Willenpart.
15. avgusta je Slovensko katoliško akademsko društvo ob priliki svoje 15-letnice uprizorilo v avdiovizualni tehniki balado „Popotnik", katere besedilo je spisal Tine 243
Poleg samostojnih gledaliških del pa je treba omeniti še nekatere odrske nastope v sklopu širših prireditev. Tako Nikolaja Jeločnika odrsko suito Kri in kamen ob priliki junijskih žalnih proslav na odru Slovenske hiše. Libreto za pričevanje za junij" je Jeločnik povzel iz besed Franceta Papeža v drami Gozd in Alozija Rebule v romanu V Sibilnem vetru. Nastopila sta Jeločnik in Frido Beznik, ki je tudi izdelal sceno.
Gojenci adroguejskega zavoda škofa dr. Gregorija Rožmana, ki so igrali Jurija Kozjaka. Od leve na desno: Darijan šifrer, Gregor Batagelj, Lojze Lisjak, Adolf Godnjavec, Andrej Zakrajšek, Leopold Malalan, Marko Zupane, Jože Oblak, Marijan Grohar, Marko Fink, Matjaž Jerman, Friderik Kinkelj, Lojze Avguštin, Tomaž Drnovšek, Andrej Klinec in Franci štrubelj
Debeljak ml. Delo je izvedla akademska skupina v dvorani Našega doma v San Justu.
Končno je ob priliki narodnega praznika 29. oktobra in dneva slovenske zastave Slovensko gledališče uprizorilo odrski prikaz „Pred 25 leti in danes in jutri" na besede dr. Tineta Debeljaka. Slavnost je bila v Slovenski hiši v Buenos Airesu.
To naj bi bil bežen pregled gledaliških nastopov v letu 1970. Želeti bi bilo, da bi se delovanje še pojačalo in da bi se odrska umetnost povzpela vedno više in više med nami, tako po številu predstav, kakor po njih kakovosti. Ideja stalnega gledališča, ki je bila nekajkrat sprožena, bi morala kaj kmalu postati resnica.
Preglejmo na kratko še pevsko udej-stvovanje naše skupnosti. Prav na tem polju je zadnje čase opaziti nekaj poživitve. Kar se je v letu 1970 nakazalo za pomlajenje, obeta kmalu obilne sadove. Zanimanje s strani občinstva je lr'lo vedno zelo veliko. Ljubezen do slovenske narodne pa tudi umetne pesmi je med roja-244 ki še vedno zelo živa.
Med važnejše koncerte v letu 1970 omenimo nastop Mladinskega dekliškega in mešanega zbora s Pristave pod vodstvom ge. Marije Geržiničeve. Ob polni dvorani so nastopili mladi v Slovenski hiši dne 18. julija.
Dekliški zbor iz Castelarja, ki ga vodi ga. Anka Savelli-Gaserjeva, pa je na Pristavi nastopil 12. septembra in žel lep uspeh.
7. novembra so, kot zaključna prireditev v letu 25-letnice narodne tragedije, nastopili združeni pevski zbori pod vodstvom dirigenta Joža Omahna. Koncert je bil v Slovenski hiši ob polni dvorani.
Vedno večje zanimanje vzbuja tudi božični koncert pevskega zbora Gallus, ki počasi prihaja že v tradicijo v naši skupnosti, na božični večer ob 23, to je pred polnočnico v dvorani Slovenske hiše.
Ne smemo pa pozabiti vsaj omembe mendoškega pevskega zbora, ki v daljni provinci tako vztrajno deluje. Poleg drugih nastopov vsako leto prireja Markovo nedeljo. V letu 1970 so jo že osmič organizirali in sicer dne 26. aprila.
Novost pa, ki v naši skupnosti vzbuja
Člani SDO in SFZ, ki so nastopili na pevsko glasbenem festivalu, v Slovenski hiši 31. oktobra 1970
vedno več zanimanja, so tako imenovani pevsko glasbeni festivali, ki jih prireja in na katerih nastopa mladina. Razni ansambli, ki se iz leta v leto bolj pilijo, in ki delujejo v sklopu mladinskih organizacij, najdejo vedno glasnejši odziv. Teh festivalov je bilo v letu 1970 večje število. Omenimo le važnejše.
31. januarja je bil v Slovenski hiši poslovilni festival bratov Plesničarjev (orkester "Golden Toneš"), ki so odšli v Avstralijo. Mladina Slovenske vasi je organizirala glasbeni festival v lokalnem domu 17. maja. Največji pa je bil gotovo Pevsko glasbeni festival, ki ga letno organizirata centralni organ'zaciji, ki je bil v soboto, 31. oktobra 1970, v Slovenski hiši v Buenos Airesu. Nastopilo je skupno 41 mladih grl.
Izvajali so sledeč spored: Prvi del: Klavir: Zorislava Gris: Patetična sonata (L. van Beethoven); Instrumentalni tercet gojencev Škofovega zavoda: Lastovka, Ti pa
jaz, Acuario, deja pasar la luz del sol; Zbor moronskega krožka SDO: Plovi, plo-vi, Clavel del aire, čriček, Lastovke, Stoji hartlc, Domotožje; Duet Gris: Roman-tico blue, Mati; Klavir: Marika Gerži-nič: Claro de luna (L. van Beethoven); Oktet Ivan Cankar: Spomin, Ne maram, La Bamba, Hey Jude. — Drugi del: Duet Vidmar: Aleluja, Young girl; Klavir: Mir-jam Jereb: Idila kresnic (P. Lincke); Oktet lanuškega krožka SDO: Na Gorenjskem je fletno, Pastirček, Je pa davi slan' ca pala, Študentke smo; Tercet sanjuške-ga krožka SDO: Veseli pastir, Zvezda srebrna, Mamica moja; Klavir: Janez Gris: Sonata št. 6 (L. van Beethoven).
S tem naj zaključimo ta kratki pregled. Poudarimo zopet, da je odrska umetnost, kakor tudi pesem, važen činitelj v življenju skupnosti. Za nje ohranitev je treba oboje gojiti v čim večji meri. Le stalno izpopolnjevanje in napredovanje bo krepko pripomoglo k ohranitvi kulturnega življenja te male veje narodovega telesa.
m. s.
Robert Petriček
Različna je doba, katera nam ostane v spominu, znanec ali prijatelj, ki je umrl. Enega pozabimo prej, drugega pozneje. So pa tudi taki, ki še dolgo po smrti ostanejo med nami, ker se ne moremo sprijazniti z mislijo, da jih ni in da so umrli.
Med te spada Robert Petriček.
Bil je dobesedno vraščen v slovensko polit:čno emigracijo v Argentini in neumoren javni delavec.
V javno življenje je v Argentini posegel v Slovenskem planinskem društvu (SPD), ki je bilo ustanovljeno februarja 19-51 v Bariločah. Maja istega leta pa je £PD začelo delovati v Buenos Airesu in je imelo svoj ustanovni občni zbor septembra 1951, na katerem je bil za predsednika izvoljen Robert Petriček, ki je ostal na tem položaju do svoje smrti. V tem društvu je razvil svojo izredno delavno sposobnost. Po njegovem prizadevanju so člani Slovenskega planinskega 246 društva vedno priskočili na pomoč ostalim
organizacijam, kadar je šlo za ohranitev slovenskih tradicij in afirmacijo slovenstva v izseljenstvu.
Dva posebno lepa dogodka iz delovanja slovenskih gornikov v Argentini bosta šla v zgodovino slovenske politične emigracije v Argentini: odkritje in blagoslovitev spominskega znamenja z bronasto ploščo in prošnjim zvonom 21. februarja 1965, sredi pogorja Catedral v Andih v počastitev spomina škofu Rožmanu. Po Petričkovi zamisli pa je bil tudi eden vrhov sredi edinstvenega patagonskega iužnega ledu, ki ga je osvojil inž. Jure Skvarča, krščen na ime „29. oktober", kar je bilo tudi uradno priznano. Tako bo spomin na slovenski narodni praznik po zamisli g. Pe-trička in sodelovanja inž. Skvarče v vseh geografskih kartah trajno ohranjen.
Petriček je bil tudi več poslovnih dob prav do svoje smrti podpredsednik osrednjega društva Zedinjena Slovenija. Tu je prišla pred vsem do izraza njegova izredna tolerantnost. Sodeloval je pri organizaciji najrazličnejših prireditev: narodnih, kulturnih, družabnih in dr. Nikdar ni vprašal, kdo prireja; zanj je bil važen namen prireditve. Tudi ga ni zanimalo, kdo je izdal lepo knjigo v emigraciji. On je bil med prvimi, ki jo je kupil in navduševal druge, naj podpro izdajo slovenske knjige v izseljenstvu.
Življenjska pot Roberta Petrička se je začela v Celju, kjer je bil v znani družini Petriček rojen 23. maja 1910, kot najstarejši sin. Po končani srednji šoli v Celju bi rad študiral na univerzi agronomijo ali gozdarstvo. Že tedaj je čutil tolikšno ljubezen do narave, da je videl na tej poti svojo življenjsko srečo. Pa je moral ostati nosilec stare družinske slaščičarske tradicije, katere začetek je segal v leto 1875. Zato se je izobraževal v slaščičarski stroki. Začel je v Zagrebu in nadaljeval v Beogradu, v Novem Sadu,
Budimpešti, na Dunaju, Ustu na Labi in končno še v Drezdenu. Tako strokovno usposobljen je vstopil v družinski slaščičarski obrat, ki se je med tem preselil najprej v Rogaško Slatino, leta 1931 pa v Ljubljano; v njem je delal Robert Pe-triček vse do odhoda v begunstvo 1. 1945.
Leta 1940 se je poročil z gospo Danico, rojeno Kanale, iz zavedne slovenske družine iz Bistrice na Žili. V zakonu sta se jima rodila sinova Robert in Boštjan.
Ob razpadu Jugoslavije je bil pri vojakih in je padel v nemško ujetništvo, od koder se mu je posrečilo pobegniti in je prišel v Ljubljano. Tu so prežali nanj celjski nemčurji ter se hoteli nad njim maščevati zaradi njegove narodne zavednosti in nastopanja proti nemškim ponem-čevalnim načrtom. Ti celjski nemčurji so ga napadli in hoteli odpeljati v Celje, da bi ga ubili. Rešili so ga italijanski vojaki pretepenega in krvavečega. Ti so ga imeli nekaj časa v zaporih, nakar so ga izpustili. Takoj so ga ugrabili geštapovci in ga imeli zaprtega v Kranju in Celovcu, kjer so ga obsodili na smrt kot sovražnika nemštva. Smrtne obsodbe niso takoj izvršili, ampak so ga poslali kot talca v
Begunje. Iz teh zaporov se je rešil z izjavo, da kot prebivalec Ljubljanske pokrajine spada pod pristojnost italijanskega okupatorja. Tako je bil rešen gotove smrti. Ko je prišel v Ljubljano, se je takoj pridružil Mihajlovičevemu osvobodilnemu gibanju, podpiral in organiziral je pošiljanje paketov v koncentracijska taborišča v Italiji in Nemčiji.
Leta 1945 je odšel v begunstvo v Italijo in leta 1948 se je izselil v Argentino. Najnrej je dobil zaposlitev v svoji stroki v Buenos Airesu. Nato je odšel v Men-dozo, kjer je tudi sodeloval v slaščičarskem podjetju. Leta 1950 se je vrnil v Buenos Aires ter stopil v službo v slaščičarsko podjetje Simo, kjer je leta 1951 postal šef produkcije, kar je ostal vse do svoje smrti.
Leta 1966 je družino Petriček zadela huda nesreča. Starejši sin Robert-Boj je v avtomobilski nesreči zaključil svoje mlado življenjsko pot. Pokojni Robert je pa v zadnjih letih bolehal na srcu. Tej bolezni je podlegel 16. decembra 1970.
Značilne so besede, ki so bile ob smrti Roberta Petrička zapisane o njem v osmrtnici Slovenskega planinskega društva:
NARAVO JE LJUBIL; GORE OBČUDOVAL; BIL JE DOBER ČLOVEK. PRI NJEM JE BILO VSE NARAVNO, ODKRITO. NEISKRENOSTI NI POZNAL; ZATO NAS JE ZDRUŽEVAL. V LJUBEZNI DO SLOVENIJE IN DO BOGATIH ZAKLADNIC SLOVENSKIH IZROČIL NAS JE NAVDUŠEVAL. SLEDILI SMO PRIJATELJU — DOBREMU ČLOVEKU.
BOGA JE DOŽIVLJAL IN OBČUDOVAL PO NJEGOVEM STVARSTVU, LEPOTAH NARAVE, VELIČASTVU GOBA.
Katoliška Cerkev v lekj 1970
,,Cerkev — romarica v zgodovini —" je podoba, na katero se je skliceval papež Pavel VI. v svojem govoru v teku splošne av-dience dne 3. maja 1970.. Končuje se eno !eto, na pragu novega leta sta zgodovina in Cerkev naravila nov korak, napisala novo stran. Stran, ki jo je napisala Cerkev, je osvetljena s pričevanjem vere Petrovega naslednika na Skrajnem Vzhodu, v Avstraliji in Oceaniji. Bil je to izreden dogodek, ki bi že sam kot tak lahko uspešno označil neko dobo. Vendar pa današnji raztreseni človek ne zajame v celoti pomena teh dogcdkov, ki gredo preko običajne kronike in se, čudoviti kot so, vključijo v zgodovino, ki ostane; v zgodovino, ki jo med spopadi in težavami pišejo ljudje, ki iščejo Boga, resnico in mir.
Cerkev romarica pomeni, tako je dejal Pavel VI., Cerkev, ki gre naprej v času. Značilna za to, včasih bridko, a vedno navdušeno pot je gotovost, da ima to pop?to-vanje Cerkve v času, skozi stoletja, povsem zagotovljen cilj: poveličano in večno srečanje živečim Jezusom Kristusom. Ta cilj, to iskanje daje poseben poudarek kratkemu pregledu dogodkov v Cerkvi v preteklem letu. Trije prijemi, ki so značilni za akcijo sv. očeta v letu 1970 in ki se ponavljajo skozi vso zgodovino Cerkve, so: mir, Cerkev, dialog.
Mir in razvoj: ko se je odprlo leto 1970, je papež 1. januarja ob molitvi angelovega češčenja posvetil prvo misel miru: „Kaj lahko mi storimo? Nič in vse: lahko molimo!" Nato je molil posebej sestavljeno molitev za dan miru. Tema miru je še bolj poudarjena popoldne istega dne v cerkvi del Gesu, kjer darujejo sveto mašo za mir: prošnja h Knezu miru je bridka: „Še vedno imamo okrvavljene roke od zadnjih svetovnih vojn; tako jih še niso mogli stisniti bratsko med seboj vsi narodi." V Afriki je v nevarnosti mir; svet je v skrbeh za usodo Biafre; tedaj se je dvignil glas Pavla VI., ki je 11. januarja obsodil nečloveški pokol.
Istočasno je omenjal, kako je sveti Sedež izrabil vsako sredstvo, da bi prišlo do sporazuma med obema stranema. ,,T'udi mi smo poskusili sleherno pot, da bi zaključili spopad brez prelivanja krvi s častnim in mir-rim sporazumom." Velikonočna papeževa poslanica je vsa osredotočena na mir, ki vključuje veliko gotovost in veliko varnost. „Ali ne vidite, dragi bratje, da danes vsi potrebujemo zlasti gotovost v mišljenju in varnost v delovanju. Gre za gotovost vere, za gotovost v narodnem in človečanskem poslanstvu Cerkve. Ta gotovost gre daleč v bodočnost Cerkve." Tako beremo v govoru, ki ga je imel za kardinalski zbor dne 23. junija na praznik sv. Janeza Krstnika: „Trdna v veri, neuklonljiva v upanju in vodena z neomajno ljubeznijo se Cerkev približuje tako najbolj antičnim verstvom kot najnovejšim ideologijam in najbolj drznim človeškim problemom: Novemu človeku, ki se poraja v zadnjih desetletjih našega 20. stoletja, nudi Cerkev luč Kristusa Odre-šenika, moč njegove prisotnosti, plamen njegove ljubezni, gotovost njegove besede. Narodom, ki so zaskrbljeni pri iskanju miru, Cerkev nudi svojo poslanico vesoljnega bratstva in jim mimo meja odkriva obličja bratov, obličja prijateljev. To je bodočnost Cerkve v svetu."
Apostolski romar na Daljnem vzhodu, v Oceaniji in Avstraliji v času od 26. novembra do 5. decembra, omenja predstavnikom Vietnama v Manili mir kot posledico tega, kar je mogoče in se mora storiti v korist naibolj nesrečnih. Tako se problem miru povezuje s socialnim problemom in s problemom razvoja vseh narodov. V poslanici azijskim narodom papež poudarja: „Nihče ne želi bolj iskreno kot mi, da bi vas videli prevzeti mesto, ki vas čaka v svetu, in da bi bili deležni v znamenju pravičnosti vseh sredstev in koristi družbenega in gospodarskega blagostanja. Nihče ne obžaluje bolj kot mi položaja nezadostnega razvoja ali krivične neenakosti, ki še vedno vlada med vami... Te probleme je moč
rešiti samo s sodelovanjem na svetovni ravni, z medsebojno in nesebično podporo." Ta vprašanja se ponavljajo v poslanici za svetovni dan miru 1971: „Resnični mir mora temeljiti na pravičnosti, na čutu nedotakljivega človeškega dostojanstva, na priznanju nezabrisljive in uspešne enakosti med narodi, na temeljni resnici človeškega bratstva." V nagovoru kardinalom 22. decembra 1970 — v teku katerega je objavil, da je podelil prvo nagrado za mir materi Terezi Bojaxhiu, ki je v Indiji reševala zapuščene, lačne in umirajoče po cestah, — je Pavel VI. še enkrat povabil narode na Daljnem vzhodu in na Bližnjem vzhodu k miru, kajti tam je Kristusova domovina, tam je dežela, kjer so prvič oznanjali evangelij.
Rast Cerkve. Pomen Cerkve, ljubezen za Cerkev, in trpljenje Cerkve dajejo pomen in veljavo vsem dogodkom lanskega leta. Leto 1970 je bilo leto 50-letnice duhovni-štva Pavla VI. in leto mogočne posvetitve 27J novomašnikov na ploščadi pred baziliko sv. Petra (17. maja 1970). Naslednji dan 18. maja je Pavel VI. poudaril kardinalom, ki so mu čestitali ob 50-letnici duhovništva: „Kakor včeraj tako tudi danes Cerkev vrši svoje poslanstvo odrešenja v svetu, in predaja ljudem obljube odrešenja; če danes trepeče, je to posledica bolečin poroda — kakor poudarja sv. Pavel :a vsako bitje — do katerih pride pred velikim veseljem novega rojstva." Ko nato omenja nove čase, skrbi in bridkosti Cerkve, pravi o sv. Duhu: ta nas sili na odprto morje, se pravi k potrebam novih časov. Lotimo se jih z ljubeznijo, s tehtnim premislekom, ne da bi popustili neprisiljenim težnjam zunanjega sveta,v trdnem prepričanju in gotovosti, ki je v nas, da smo v božjih rokah in da nas vodi njegova ljubezen. Podprt s to ljubeznijo je šel 24. aprila 1970 na Sardinijo za stoletnico svetišča v Bonariji, posebej pa zato, da bi se srečal s prebivalstvom tega otoka: „Morda vas ne poznamo dovolj, toda to kar vemo o vas, je dovolj, da napolni naše srce z ljubeznijo, simpatijo in spoštovanjem." Dne 29. maja, za obletnico, ko je bil pred 50 leti posvečen v duhovnika, je Pavel VI. naznanil svoje potovanje na Daljni vzhod in v Oceanijo. Ta sovpadnost ni bila slučajna: z njo je poudaril duhovski in pastoralni pomen najdaljšega potovanja v zgodovini vseh papežev. Ljubezen do Cerkve ga vodi tako daleč: v avdienci dne 25. novembra je de-
jal: Tja gremo kot papež, kot škof in vodja škofovskega zbora, kot pastir in misijonar, kot ribič ljudi, se pravi kot iskalec ljudi in narodov naše zemlje in našega časa." V nagovoru na rimske župnike in postne pridigarje 9. februarja 1970 je na poseben način prikazal pojem cerkvene skupnosti: „Cerkev, združenje, družina, telo, množica, ki jo preveva ista vera, ista ljubezen kot prve vernike, eno srce, ena sama duša." Nato je nakazal kakšen naj bi bil ideal današnjega duhovnika: „Duhov-nik, resničen duhovnik, ne svetohlinec, ne posvetnjak, marveč živeč v polnosti modrosti in žrtve svojega duhovništva v stiku s skupnostjo." Temu liku duhovnika ne sme manjkati tega, kar je omenil Pavel VI. 31. januarja med velikimi stvarmi, ki potrebujejo božje pomoči: namreč duhovniškega celibata. To je zelo obravnavano vprašanje, a je hkrati temeljni zakon latinske Cerkve. „Zapustiti ga ali spraviti ga v dvom to ni mogoče; pomenilo bi nazadovati, postati nezvest ljubezni in žrtvi." Podobne misli je Pavel VI. nato povzel v pismu državnemu tajniku kardinalu Villotu z izredno odločnostjo: „Potem ko vse preudarimo pred Bogom, Kristusom, pred Cerkvijo in pred svetom, čutimo dolžnost jasno poudariti, da predstavlja vez med duhovništvom in celibatom za Cerkev nadvse dragoceno in nenadomestljivo dobrino."
Poleg duhovnika je Pavel VI. poudarjal poslanstvo aktivnega laika, laika — kot je dejal v nagovoru na člane „Laičnega sveta" dne 20. marca 1970, — kot člana Cerkve, uda Mističnega Kristusovega telesa, kot subjekta, ki ni več samo pasiven kot se je to na žalost večkrat zgodilo v preteklosti, marveč kot aktivnega subjekta v Cerkvi, kakor izrecno uči drugi cerkveni vatikanski vesoljni zbor.
Na poti ekumenizma je Pavel VI. sledil stopinjam, ki jih je naznačil koncil. Posebej pomemben je bil obisk Vaskena I. Catholicosa — najvišjega verskega predstavnika vseh Armencev — v Vatikanu. Potrdilo tega je njegov objem miru s Pavlom VI. „Če so nas nesreče preteklih časov in razlike v kulturi privedle do kakšne razlike v izražanju in prikazu osrednje skrivnosti naše vere, je potrebno, da te doktrinalne težave znova preučimo, da ugotovimo to, kar jih je povzročilo, da jih nato premagamo v bratskem duhu."
Na poti iskanja in poudarka potrebnega zedinjenja kristjanov moramo omeniti, 249
da se je 21.aprila kardinal Willebrands v papeževem imenu udeležil pogrebnih svečanosti za pokojnim ruskim patriarhom Aleksijem v Mpskvi. V potrditev tega novega ozračja, ki je bilo vzpostavljeno med različnimi Cerkvami v luči gibanja za ze-dinjenje, je izšel 31. marca tudi motu pro-pio o mešanih zakonih.
V okrilju liturgične obnove je stopil dne 29. junija v veljavo novi obred za krst, ki naj bi zlasti poudaril vključitev krščen-ca v skupnostno župnijsko življenje. Leta 1970 je bilo s tretjim in zadnjim navodilom za izvajanje liturgične konstitucije, zaključeno delo obnove kolikor se tiče bogoslužja pri daritvi svete maše.
Obnova vere je tema, kateri je dajal Pavel VI. poseben poudarek v govoru v teku splošne avdience dne 12. avgusta. Ta obnova — tako je dejal Pavel VI. — pa ne sme biti iztrgana in ločena od dediščine, ki vedno ostane in je nedotakljiva. „Cer-kev je nadaljevanje Kristusa v času. Ne moremo se ločiti od nje, kakor se veja, ki želi zacveteti z novimi pomladnimi cvetovi ne more odločiti od drevesa, od korenine, iz katerega zajema svojo življenjskost. Ni si mogoče zamisliti kako novo krščanstvo za obnovo krščanstva. Treba mu je biti odločno zvest. V tej skladni in istočasno plo-doviti zvestobi je najbolj resničen pomen napora, ki ga vrši Cerkev, da se predstavi ljudem današnjega časa."
Obnovi bogoslužja je sledila obnova ku-rije, za katero je najvažnejša listina zadnjega časa motu proprio Ingravescenttem aetatem z dne 21. novembra 1970, ki določa, da morajo kardinali z dopolnjenim 75. letom podati ostavko na svoje mesto, z 80. letom pa prenehajo biti volilci papeža. Dva meseca pred tem je Pavel VI. dne 15. septembra razpustil papeževe oborožene oddelke. Ostala je le švicarska straža. To je storil, kakor je dejal, v želji po postopni poenostavitvi struktur in stila življenja v osrednji organizaciji Cerkve; v namenu, da zlasti poudari bistveno duhovni značaj poslanstva Svetega Sedeža.
V letu 1970 je bilo sedem proglasitev k svetnikom: 25. januarja je bila proglašena Marija Soledad Torres Acosta, 3. maja Leonardo Murialdo, 10. maja Terezija Marija Couderc, 31. maja Janez Avilski, 21. junija Nikola Tavelič in tovariši — tako so dobili Hrvatje prvega svetnika ■—, 25.
250 oktobra pa 40 mučencev iz Anglije in Ga-
lesa. Tem slovesnim dogodkom moramo dodati proglasitev sv. Terezije Avilske (27. septembra) in sv. Katarine Sienske (4. oktobra) za cerkveni učiteljici.
Temu orisu dogodkov v letu 1970 pa ne manjkajo tudi nekateri dogodki in vidiki, ki motijo in vznemirjajo popotovanje Cerkve romarice v zgodovini, kot je dejal Pavel VI. v nagovoru na kardinalski zbor dne 22. decembra 1970. „Vprašujemo se," tako je dejal Pavel VI. v tem govoru, ,.kakšna bi bila pokoncilska doba, za Cerkev samo in za družbo, če bi te sile ostale zveste in dejavne, namesto da so se zavrgle in osušile ter omrtvičile zaželeno obnovo. Odpadov in ovir ni manjkalo, toda preizkušnja ne bo ostala brez sadov."
Dialog. Značilnost, ki jo najdemo v delovanju Cerkve v zadnjih letih, zlasti v letu 1970, je ljubezen, apostolska skrb za tiste, ki so daleč od nje, v stalnem iskanju poti za srečanje. Gre za srečanje s Kristusom, kakor je poudaril Pavel VI. mladini na cvetno nedeljo dne 22. marca 1970: „Kristus stoji tudi danes kot vedno, povsod na križišču steza človeštva in stavlja samega sebe kot veliko vprašanje, kot odločilno in najvišjo izbiro, ki jo mora storiti vsak človek, vsak narod. Kristus je prvi in poslednji vozel, kjer se določa naša usoda. Jezus je najintimnejše in najosebnejše povabilo, ki je dano naši jasni in dejavni zavesti."
Še nujnejši je bil poziv mladini v papeževem govoru v teku sv. maše v Sydneyu na dirkališču Randvvick. „Cerkev prihaja k vam brez kompleksov. Cerkev pozna vrednote katerih nosilci ste, vrednote vašega števila, vašega zagona v bodočnost, vaše žeje po pravičnosti in resnici in vrednote vašega odklanjanja minljivih elementov moderne omike. Bog je dal te vrednote v vas, da odgovorite z novim stališčem novemu položaju."
Papežev razgovor — dialog — se razširja na vse narode na zemlji, posebej na najbolj revne. Njegov govor revnim je posebno neposreden v Tondu na Filipinah. „Čutim dolžnost, da proglasim tu pred vami, da vas Cerkev ljubi, ljubi vas revne. Čutim dolžnost, da izpričujem tu bolj kot kje drugje človekove pravice, za vas in za vse revne na svetu."
Spoštovanje nekristjanov razširja razgovor na vse in prednosti razliko vere, ka-
kor v govoru Pavla VI. nekristjanom v Manili: „Vi gotovo veste, da se je Cerkev danes hotela še bolj odpreti bratskim stikom z vsemi narodi vseh omik, vseh ver, s spoštovanjem in občudovanjem zakladov, ki jih imajo in jih vabi, da se ji pridružijo v vsem, kjer je možno sodelovanje, da bi prišlo do bolj popolnega in bolj splošnega vladanja pravičnosti in miru. V namenu da bi razširili svojo akcijo za mir, je Sveti Sedež dne 14. avgusta 1970 sklenil ustanoviti apostolsko nunciaturo v Beogradu. V tem smislu je treba razumeti uradni obisk, ki ga je napravil dne 24. avgusta 1970 msgr. Casaroli v Jugoslaviji. 12. novembra, ob predložitvi poverilnih listin, je dejal Pavel VI. novemu poslaniku: „Cerkev ne zahteva privilegiranega položaja. Cerkev želi samo, da bi mogla ob upoštevanju funkcij, ciljev in pravic, ki so lastne državi; vršiti v polnem obsegu svoje versko in duhovno poslanstvo." Jugoslovanski poslanik pa je poudaril samo, kako jugoslovanski narodi cenijo delo Pavla VI. za mir. . .
Vest, ki je zbudila upanje, da se bo odprlo novo obzorje, je bila v 1. 1970 vest o osvoboditvi škofa Jamesa Walsha s strani komunistične Kitajske, do katere je pri-
šlo 12. julija. „To je dobra novica," je trdil papež v svojem govoru pred molitvijo angelovega češčenja, 12. julija 1970, „zlasti ker je bila nepričakovana in prva, ki prihaja k nam, k Cerkvi in svetu celinske Kitajske. Radi bi videli v njej znamenje boljših dni, to tudi za počastitev in prospeh tega ogromnega naroda, ki ga Cerkev nikoli ni nehala ljubiti."
Ljubezen do Kitajske in do vseh narodov zemlje je Pavel VI. poudaril tudi v govoru v Hongkongu, v katerem je dejal, da je ljubiti poslanstvo Cerkve: „Kristus je tudi za Kitajsko učenik, pastir, ljubeči odrešenik. Cerkev ne more zamolčati te lepe besede: ljubezni, ki ostaja." Osnova razgovora je beseda, izrazno sredstvo, dobra volja razumeti se in razumeti se pomeni v nekem smislu tudi ljubiti se. Božična poslanica za konec leta 1970 ima kot izhodiščno točko prav to nujno zahtevo Pavla VI.: „Ali ima krščanstvo še danes primerno besedo za moderni svet, ali še more evangeljska poslanica odgovoriti na dojemljive sposobnosti današnjega človeka? Ali se da razumeti ? in zlasti: ali lahko v resnici predstavlja rešenje, polnost in veselje novih rodov?"
Obletnice
Letos (1970) je poteklo 15 let, kar smo prvič v Zborniku za leto 1956 objavili pod naslovom: Knjižna žetev slovenske politične emigracije pregled izdanih knjig v prvem desetletju, kar smo maja 1945 odšli kot begunci preko mej Slovenije v svet.
V tem pregledu so zlasti navedene publikacije izdane v begunskih taboriščih Avstrije, pa tudi drugih dežel, v kolikor so bili podatki na razpolago. Posebej so navedene knjige, ki so bile razmnožene in posebej tiskane. Izdaje so razporejene po letnicah od leta 1945 dalje, do konca leta 1955.
Sedaj to omenjamo za tiste, ki se zanimajo za slovensko bibliografijo Slovencev ki so odšli leta 1945 kot politična emigracija, pa jim morda ni znano, da je tak pregled izšel, posebno, ako niso v posesti prejšnjih letnikov Zbornika.
V Zborniku za leto 1957 smo prinesli dopolnilo k pregledu objavljenem v prejšnjem letniku in pa pregled knjig, ki so jih izdale razne založbe slovenske politične emigracije v letu 1955-56.
Korak naprej pri tem delu pomeni pregled knjižnih založb naše emigracije, ki je objavljen v Zborniku za leto 1958. V tem letniku je tudi nadaljevanje pregleda izdanih knjig v letu 1956-57.
Zbornik za leto 1959 je v pogledu slovenske bibliografije važen, ker smo v njem začeli z objavo založb slovenskih narodnih manjšin: Gorice, Trsta in Celovca. V tem letniku so objavljene samo slovenske založbe Gorice in Trsta in pa običajni vsako-
letni pregled izdanih knjig naše emigracije za leto 1957-58.
Zbornik za leto 1960 pa prinaša nadaljevanje pregleda založb zamejskih Slovencev. Obdelana je Koroška, zlasti Družba sv. Mohorja. Prinaša pa tudi pregled izdanih knjig politične emigracije in pa Gorice in Trsta.
Tako smo od Zbornika v letu 1956 do 1960 obdelali vse knjižne izdaje slovenske politične emigracije in zamejskih Slovencev. Pri vsem tem delu je manjkal samo še pregled izdanih knjig po slovenskih izseljencih.
V Zborniku za leto 1961 smo pa že objavili popoln pregled izdanih knjig za leto 1959-60 slovenske politične emigracije, zamejskih in izseljenih Slovencev. Naslov na strani 232 bi lahko koga zmedel, ker se glasi: Knjižne izdaje zamejskih Slovencev, kar bi pomenilo, da so objavljene samo knjige, ki so jih izdali Slovenci v Gorici, Trstu in Celovcu. Iz vsebine same pa je takoj razvidno, da so objavljene izdaje treh „vrst" Slovencev: politične emigracije, zamejskih in izseljenih Slovencev.
Izdane knjige slovenskih izseljencev so v tem letniku prvič opisane in sicer za leto 1960. Morda bomo tudi to ob priliki dopolnili.
Posebej je treba omeniti, da je Zbornik za leto 1957 prinesel pregled slovenskih šolskih knjig v Trstu. Pregled je sestavil prof. dr. Jože Velikonja. Poznejše izdaje pa so navedene v posameznih letnikih izdanih knjig v Trstu. Ni pa gotovo, da je pregled popoln.
Slovenska zdomska knjižnica
Pred kakimi petdesetimi leti sem kot gimnazijec v Ljubljani včasih obral vse slovenske knjigarne. Mama mi je dajala denar za malico in kosilo, jaz sem ga pa največ porabil za knjige. Ko smo leta 1945 bežali od doma, sem pustil doma gotovo nad tisoč knjig. Iz te moje zasebne knjižnice so komunisti, ko so zasegli moje imetje, ustanovili Sindikalno knjižnico za uslužbence vevške papirnice.
Ko smo prišli čez mejo na Koroško, sem takoj začel zbirati tiske, ki so izhajali v našem novem bivališču, ki smo ga pričeli kot begunci na vetrinjskem polju. Potem so nas razselili v štiri taborišča.
Leta so tekla. Zbiral sem razmnožene tiske, ki so jih naši izdajali po taboriščih. Pokupil sem vse, kar je prihajalo v taborišče. Priporočal sem se tudi za tiske, ki so izhajali v Nemčiji in Italiji. A od tam sem zbral le malo. Ni bilo niti poštne niti drugačne stalne zveze.
Ko smo leta 1949 odhajali v Združene države Amerike, sem imel že dva velika zaboja knjig. Srečno sta z nami vred preplavala Atlanski ocean.
Zbiranje sem nadaljeval, a treba je bilo vse zbrano urediti. Pisal sem seznam knjig, a sem jih prvič po letnicah izdaje uredil, ko sem prejel prošnjo g. Miloša Stareta, naj bi za Zbornik Svobodne Slovenije napisal pregled izdanega tiska za prvih deset let našega zdomstva.
Sad tega dela lahko vidite v Zborniku za leto 1956. Seznam obsega dobo 1945-1955. Letos je tega petnajst let in 25 let zbiranja slovenskih tiskov.
Pred desetimi leti (1960) pa sem vse zbrane tiske uredil po založbah in zbirki dal ime „Slovenska Zdomska Knjižnica". Tako so tu sedaj kar tri obletnice: 25 let zbiranja slovenskih tiskov, 15 let objavlja-
nja naše knjižne produkcije v Zborniku
in 10 let „Slovenske Zdomske Knjižnice".
Prav sedaj za 25. letnico zbiranja, pa kliče to delo po novi ureditvi. V teku let se je nabralo knjig, časopisov, revij in drugega gradiva toliko, da je hiša polna knjig in časopisja.
Ko sem začel zbirati slovenski tisk, ki izhaja zunaj meja Slovenije, sem upal, da se bo v teku let našla rešitev, da bo slovenski tisk nekje našel svoj dom. Važno se mi je zdelo zbiranje, kajti naklade so bile majhne in danes po 25. letih je res že težko dobiti kako knjigo, da časopisja sploh ne omenjam, ki je izšla morda pred petimi ali desetimi leti.
Za afirmacijo slovenske politične emigracije, za študij slovenske zgodovine od leta 1945 dalje se mi je zdelo važno to zbiranje in mislim še danes, da ima to zbiranje velik pomen in predstavlja veliko kulturno vrednost naše emigracije.
Zbiranje, urejanje in ohranjevanje pa sedaj že močno presega moči posameznika. Ker ni prostora, knjižnica ni urejena tako, da bi bila na razpolago za hitro dosego zaželenega gradiva; sredstva za nabavo tiskov presegajo zmožnosti ene same osebe in končno se tudi lahko zgodi, da bo s smrtjo zbiratelja zbirka uničena.
Potrebujemo dvoje: primeren prostor za knjige in vso zbirko sploh in pa osobja, ki bi za knjižnico skrbelo in z zbiranjem in urejanjem nadaljevalo.
Zbirka ni namenjena ljudem, ki radi berejo, da bi si izposojali knjige in brali. Knjižnica je namenjena študiju in bi lahko, ko bi bila do kraja urejena, vsako leto vsaj enkrat prinašala poročila o knjigah in periodikah, samo vsakoletni pregled izdanih knjig v tem pogledu ni zadosten.
Knjižne izdaje
slovenske politične emigracije, zamejskih in izseljenskih Slovencev
(Od 1. 7. 1968 do 30. 6. 1969)
I. ZALOŽBE SLOVENSKE POLITIČNE EMIGRACIJE
ANGLIJA PIKA PRINT, LTD.
Nesmisel in smisel. Sire, dr. Ljubo. Izšlo 1. 1968, strani 190, vel. 8°. Tisk: Pika Print. London.
SODOBNA KNJIGA
Izkušnje z nevihtami. Detela, Lev. Oprema: Podreka, Boris; Tisk: Pika Print, London. Izšlo decembra 1967. Strani 80, vel. 8°.
Beseda brez besede. Pesmi. Merlak, Milena. Oprema: Podreka, Boris; tisk: Pika Print, London. Izšlo aprila 1968. Strani 44, vel. 8°.
Skrivnost drevesa. Petnajst tekstov. Merlak, Milena. Oprema: Podreka, Boris. Tisk: Pika Print, London. Izšlo marca 1968. Strani 57, vel. 8°.
Črni mož. Grozljiva zgodba v verzih. Detela, Lev. Tisk: Pika Print, London. Izšlo oktobra 1969. Strani 27, vel. 8°.
ARGENTINA
EDITORIAL BARAGA
Srce v sredini. (Življenjepis dr. Janeza Evangelista Kreka). Brumen, dr. Vinko. Oprema: Vombergar, arh. Jure. Tisk: Editorial Baraga. Izšlo 1968. Strani 460, vel. 8°.
JUŽNOAMERIŠKA BARAGOVA ZVEZA
Za Bogom vredna največje časti, žakelj, dr. Filip. Oprema: Vombergar, arh. Jure. Tiskarna: Talleres Graficos Vilko, Bs. As.,
Argentina. Izšlo oktobra 1968. Podnaslov: Baraga in Marija. 3. zvezek Baragove knjižnice. Strani 255, vel. 8°.
SVOBODNA SLOVENIJA
Začetki komunistične revolucije v Sloveniji.
Debeljak, dr. Tine, st. Tisk: Talleres Graficos Vilko. Izšlo 1968. Ponatis iz lista „Svobodna Slovenija", 31. 8. 1967. Izdano v zbirki: Svobodni pogledi I. Strani 52, vel. 8°.
SAMOZALOŽNIKI
V Rogu ležimo pobiti. Kovač, Tomaž. Tisk: Družba sv. Mohorja v Cleovcu. Izšlo 1969. Strani 95, vel. 8°.
ZDRUŽENE DRŽAVE AMERIKE EURAM BOOKS
From Carniola to Carnegie Hali. (Življenjepis dirigenta Antona šbelj). Gobetz-Fug-ger. (Napisal in izdal Gobec, dr. Edi). Oprema: Fugger, Daniel. Ilustracije: Fu-gger, Daniel. Tisk: Printed in Swizerland Basler Druck — und Verlagssanstalt CH — 4002, Basel. Layout by Rudolf Pluss. Izšlo 1968. Strani 101, vel. 4°.
STUDIA SLOVENICA
Frederick Baraga. Jezernik, dr. Maksimiljan. Printed in Finland, Centraltryckeriet, Helsingfors 1967. Izšlo 1968. Strani 156, vel. 8°. Studia Slovenica VII. knjiga.
ZVEZA SLOVENSKIH PROTIKOMUNISTI-
ČNIH BORCEV — TABOR
Matica mrtvih. I. del. Gradivo zbral in uredil: Uredniški odbor. Oprema: Lekan, dr. Jože
Be edilo pojasnjuje 14 fotoreprodukcij. Tisk: Galinda Press, Cleveland. Izšlo 30. avgusta 1968. Strani 142, vel. 16°.
Matica mrtvih II. del. Besedilo pojasnjuje 60 fotoreprodukcij. Izšlo 14. 4. 1968. Sitrani 159, vel. 16°. Ostali podatki kot za MM I. del.
II. ZALOŽBE ZAMEJSKIH SLOVENCEV
ITALIJA
FURLANIJA — JULIJSKA BENEČIJA
Dežela Furlanija — Julijska Benečija. Avtor ni naveden. Oprema: avtor ni naveden. Tiskarna: "Graphis" v Trstu. Izšlo 1968. Strani 20, vel. 8°.
GORICA
GORIŠKA MOHORJEVA DRUŽBA
Koledar 1969. Urednik ni naveden. Oprema: avtor ni naveden. Tisk: Tiskarna Budin v Gorici. Izšlo 1968. Strani 206, vel. 8°.
Pisani vrtiljak. Pesmi za mladino. Kunčič, Mirko. Ilustracije: Palčič, Klavdij. Tisk: Tiskarna Budin v Gorici. Izšlo 1968. ,S'rani 115, vel. 8°.
Pajkova mreža. Kožar, Lojze. Izdaja celjske Mohorjeve družbe za leto 1969. Slovenske večernice št. 119.
KATOLIŠKO TISKOVNO DRUŠTVO, Gorica
Upanje, ki je v nas. Rus, Roman, (po ital. izvirniku). Tiskarna Budin, Gorica. Izšlo junija 1968. -Strani 64, vel. 8°. Izdalo tajništvo za nekristjane pri sveti Stolici. Predgovor kardinala Marelle. Sestavil msgr. Peter Rossano.
TRST
APOSTOLSTVO SV. CIRILA IN METODA
Kraljestvo božje XXIV. — 1967/68. Uredila: Janežič, dr. Stanko in Vodopivec, dr. Janez. Oprema: Lukežič, Avrelij. Tiskarna A. Keber, Trst. Izšlo 1968. Strani 141, vel. 8°.
Izredno izvestje Državnega učiteljišča v Trstu.
Urednik ni naveden. Tisk: Tiskarna Keber, Trst. Strani 46, vel. 8°. Izredno Izvestje je izšlo v počastitev treh važnih dogodkov učiteljišča: proslava 2t)-letnice zavoda; v ta spomin je bilo zavodu pridejano ime Anton Martin Slomšek in pa slovo njegovega ravnatelja dr. Antoina Kacina, ki je v letu 1967 odšel v pokoj. Izdano 1968.
REVIJA „MLADIKA"
V času odmaknjena sidrišča. Brecelj, Marjan. Oprema: Medvešček, Pavel in Volarič, Milan. Tisk: „Graphis", Trst. Izšlo 1969. Strani 50, vel. 8°.
PROSVETNO DRUŠTVO „SLOVAN"
Prosvetno društvo „Slovan". Izdano ob 70-let-nici ustanovitve 1898—1968. Uredil: Koren, Jože, Izšlo julija 1968. Strani 22, vel. 8°.
RAVNATELJSTVO SLOVENSKIH
SREDNJIH ŠOL V TRSTU
Izvestje slovenskih srednjih šol 1967. Uredil Jevnikar, prof. Martin. Tisk: „Graphis" v Trstu. Izšlo 1968. Strani 79, vel. 8°.
ZALOŽA TABOR
Tihe stopinje. Pesmi. Janežič, dr. Stanko. Oprema Lukežič, Avrelij. Tisk: „Graphis", Trst. Izšlo 1968. Strani 98, vel. 8°.
TRŽAŠKA KNJIGARNA
Slovensko berilo za II. razred srednjih šol. Sestavil Mihelič, Stane s sodelavci. Slikovne priloge izbral Pleško, I. Tisk: Blaznikova tiskarna v Ljubljani. Izšlo 1968. Strani 260, vel. 8°.
SLOVENSKO PROSVETNO DRUŠTVO
TABOR
Slovensko prosvetno društvo Tabor. Opčine pri Trstu ob 100-letnici ustanovitve. Uredil uredniški odbor. Tisk: „Graphis", Trst 19S8. Strani 39, vel. 8°.
ZALOŽNIŠTVO TRŽAŠKEGA TISKA
Jadranski Koledar 1969. Uredil Koren, Jože. Oprema: Kraška ohcet v Vel. Repnu. Tisk: „Graphis", Trst 1968. Strani 288, vel. 8°. 255
ZVEZA CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV
Sveta noč. Skladba. Notografiral in tiskal Fa-biani, Viktor, Ljubljana, decembra 1968. Strani SO, vel. 4°. Izdano ob 100-letnici pesmi „Sveta noč".
SAMOZALOŽBE
Bebunka. Pesnitev. Kore, S. J. Razmnoženo. Izdano 1968. Strani 271, vel. 8°.
Goreče oljke. Žerjal, Irena Pučnik. Tisk A. Keber, Trst 1969. Strani 55, vel. 8°.
Skandinavski izvor Slovencev. Jeza, Franc. Ovitek predstavlja Koranta s ptujskega polja. Tisk: „Graphis", Trst 1968. Strani 322, vel. 8°.
SLOVENSKI AKADEMIKI V DOMOVINI
Slovenija 1968 kam? Avtor ni naveden. Tisk: A. Keber v Trstu. Knjižico so izdali slovenski akademiki v Sloveniji. Tiskana pa je bila v Trstu, zato jo tu omenjamo. Strani 19, vel. 8°.
AVSTRIJA
DRŽAVNA GIMNAZIJA ZA SLOVENCE,
Celovec
Letno poročilo Državne gimnazije za Slovence. X. — 1967/68. Uredil Polanc, dr. Janez. Oprema: Oswald, inž. arh. Janez. Fo-to: Domanjko in Palliardi. Tisk: Družba sv. Mohorja v Celovcu 1968. Strani 87, vel. 8°.
DIJAŠKI DOM KOROTAN NA DUNAJU
Glas Korotana. Urednik ni naveden (verjetno p. Tomažič). Besedilo pojasnjuje 31 foto-reprodukcij. Tisk: Mohorjeva družba v Celovcu. Izdano 1967. Izdano ob prvi obletnici otvoritve. Strani 20, vel. 8°.
DRUŽBA SV. MOHORJA V CELOVCU
Koledar za leto 1969. Urednik ni naveden. Tisk: Družba sv. Mohorja v Celovcu 1968. Redna knjga za leto 1969. Strani 160, vel. 8°.
Dogodivščine v pragozdu. Kunčič, Mirko. Ilustracije: Holosan, Franc. Vinjete: Urban-čič, Alfredo. Tisk: Mohorjeva družba v Celovcu. Izdano 1968. Strani 128, vel. 8°. Red-256 na knjiga za leto 1969.
Pajkova mreža. Kožar, Lojze. Oprema: Kre-gar, Sitane. Tisk: Mohorjeva družba v Celovcu. Družinske večernice 22. zvezek. Redna knjiga za leto 1969. Strani 213, vel. 8°.
Quo vadiš II. del. Po Sienkiewieczu Traven E. Ilustracije Beranek, Jože. Tisk: Mohorjeva tiskarna v Celovcu. Redna knjiga za leto 1969. Vel 8°.
Nova družinska pratika 1970. Urednik ni naveden. Tisk: Mohorjeva družba v Celovcu. Izšlo 1969. Strani 160, vel. 16°.
Zavržena hči. Roman. Avtor ni naveden. Tisk: Mohorjeva družba v Celovcu. Izšlo 1968. Strani 355, vel. 8°. Popravljen ponatis iz „Nedelje".
Čudodelnik iz Primskovega. Žurga, pater Janez OFM. Tiskarna: Mohorjeva družb: v Cslovcu. Izšlo 1969. Strani 103, vel. 8°.
Pesmi. Balantič, France. Tisk: Mohorjeva družba v Celovcu. Izdano 1967. Strani 109, vel. 16°. Miniaturna izdaja.
KRŠČANSKA KULTURNA ZVEZA
V CELOVCU
Naši rajni duhovniki. Avtor ni naveden. Tisk: Mohorjeva družba v Celovcu. Besedilo pojasnjuje izbor fotografij v reprodukciji. Izdano 1968. Strani 491, vel. 8°. Knjiga izdana ob 60-letnici Krščanske socidalne zveze, pozneje Slovenske prosvetne zveze.
SLOMŠKOVA ZALOŽBA
Zvezdi našega neba — Konstantin in Metod. Turnšek, p. dr. Metod. Oprema: Gorše, France, akad. kipar. Ilustracije: Pengov, Slavko akad. slikar iz knjige: Slovenski knez Kocelj. Izšlo 1966. Strani 256, vel. 8°.
Taufe in der Urkirche, Turnšek, dr. Metho-dius. Tisk: „Delo", Ljubljana. Izšlo 1967. Strani 24 in 35 s slovenskim prevodom. Izdano za 1200-letnico pokristjanjenja slovenskega naroda.
Krst karantanskih knezov. Zgodovinska igra v 14. prizorih. Turenšek, dr. Metod. Ovitek: Sv. Metod in knez Hotimir, Gunther, Kraus. Ilustracije: Gorše, akad. kipar France sedem reliefov. Tisk: Mohorjeva družba v Celovcu. Izšlo 1968.
Slava božji Materi. Kremžar, Mati Elizabeta. Ovitek: Reprod. gotski kip Matere božje
pri Gospe Sveti. Tisk: Mohorjeva družba v Celovcu. Življenjepis M. E. Kremžar napisal Kastelc, K. Dodatek Marijina pesem v slovenskem slovstvu. Napisal Lenček, prof. dr. Rado.
NEMČIJA
ZALOŽ.4 DR. RUDOLF TROFENIK
Slcvenische Reformation — I. del. Sestavili: Slodnjak, iSadnik, Kessling, Krenzenbacher, Berčič, Pogačnik. Tisk: Mohorjeva družba v Celovcu. Izdano 1968. Strani 268 + 84, vel. 8°.
III. SLOVENSKI IZSELJENCI
ITALIJA
GORICA
Trinkov Koledar za leto 1969. Uednik Bedar-nik, pof. Rado. Izdali slovenski izseljenci Julijske Benečije v Belgiji. Tisk: Tiskarna Budin v Gorici. Izšlo 1968. Strani 126 vel. 16°.
RIM
GEN. ŠOLSKIH SESTER V RIMU
Mati Angelina Križanič. Avtor ni naveden. Tisk: Mohorjeva družba v Celovcu. Besedilo pojasnjuje 8 fotoreprodukcij. Izšlo 1968. Strani 34, vel. 8°.
(Od 1. 7. 1969'
L ZALOŽBE SLOVENSKE POLITIČNE EMIGRACIJE
ANGLIJA SODOBNA KNJIGA
Sladkor in bič Detela, Lev. Tisk: Pika Print,
London 1969. Srani 58, vel. 8°. Metaelement. Pesmi. Detela, Lev. Tisk: Pika Print, London marec 1970. Strani 32, vel 8°
ARGENTINA EDITORIAL BARAGA
Luči in sence II. del. Jurčec, Ruda. Oprema: Eiletz, arh. Marjan. Besedilo pojasnjuje
American Slovenian Catholic Union. 26th General Convention. (Spominska knjiga izdana cb 26. glavni konvenciji Ameriško-slo-venske katoliške Jednote 1966). Uredil Ri-čič, Ivan. Tiskarna ni navedena. Vel. 4°.
AVE MARIA
Koledar Ave Maria za leto 1969. Urednik ni naveden (p. Fortunat Zorman): Oprema: Čeku'a, arh. Vilko. Tisk: Ave Maria Printerja, Lemont. Besedilo pojasnjuje 30 ilustracij. Strani 136, vel. 8°.
ŽUPNI URAD ŽUPNIJE SV. VIDA
V CLEVELANDU
Saint Vitus church. (Cerkev sv. Vida). Besedilo prispevala: v angleščini: Zelle, Joseph, v slovenščini Sever, prof. Janez. Dodatek govor pi=a'elja Karla Mauserja ob 75 letnici župnije sv. Vida. Barvastih fotogra-j'j 11, črnobelih 94. Tisk: Custom book, Inc. Izšlo februarja 1969. Strani 60, vel. 4°. Izdano ob 75-letnci župn;je sv. Vida v Clevelandu.
THE SLOVENIAN WOMANS' UNION
IN AMERICA
Frcm Slovenia to America. Prisland, Marie. Tiskarna ni navedena. Whith cooperation The Bruce Publishing Co. Milwaukee, Wis-consin. Strani Strani 171. Vel. 18°.
- 30.-6: 1970)
23 fotoreprodukcij. Tiskarna ni navedena. Izšlo 1969. Strani 417, vel 8°.
SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA Pesmi, sroukal, Milena. Oprema: Vombergar, arh. Jure. Tisk: Ed. Baraga, Buenos Ai-res, 1969. Strani 45, vel 8°. 68. izdanje SKA
Zanke. Velikonja, Narte. Oprema: Vombergar, arh. Jure. Tiskarna ni navedena. Izšlo 1970. Uredil in sklepno besedo napisal De-beljak, dr. Tine, st. Izdajo gmotno podprl Zupan, Herman, ml.
SVOBODNA SLOVENIJA
Zbornik 1969. Uredili: Stare, Miloš; Krošelj,
Joško; Debeljak, dr. Tine; Fajdiga, Pavel in 257
Batagelj, Slavimir. Oprema: Bukovec, akad. slikar Ivan. Gorn. prilogo uredil Skvarča, inž. Jurij. Tisk: Vilko. Izšlo 1969, Buenos Aires, Argentina Strani 348, vel. 4°.
ITALIJA
APOSTOLSTVA SV. CIRILA IN METODA
Kraljestvo božje XXII. 1965. Uredila: Jane-žič, dr. Stanko in Vodopivec, dr. Janez. Oprema: Lukežič, Avrelij Tisk: Tiskarna Keber v Trstu. Izšlo 1965. Strani 95, vel. 8°.
ZALOŽBA NI NAVEDENA
Mati in učiteljica. Okrožnica papeža Janeza XXIII. Tisk: Tipografia Poliglota Vatica-na.' Izšlo 1962. V originalu: Mater et Magistra. O modernem razvoju družbenega življenja v luči krščanskih načel.
KANADA
SLOVENSKA ŠOLA ŽUPNIJE
MARIJE POMAGAJ V TORONTU
Po Baragovi deželi. Zrnec, rev. Tone C. M. Oprema: M. Langus, škof Friderik Baraga. Ilustracije: Gorše, akad. kipar France. Tisk: Sit. Joseph Press, Toronto. Izšlo 1. 1969. Strani 180, vel. 8°. Naslovno sliko fotografiral v Ljubljani rev. Tone Zrnec.
ZDA
ZVEZA DRUŠTEV SLOV. PROTIKOMUNI-
STIČNIH BORCEV - TABOR, ZGOD. ODSEK
Matica mrtvih, III. zvezek. Uredil uredniški odbor. Oprema: Lekan, inž. Jože. Ilustracije: Portret gen. Leona Rupnika risal 'Stane Snoj. Besedilo pojasnjuje 15 foto-reprodukcij. Tisk: Galinda Press, Cleveland. Izšlo 30. avgusta 1969. Strani 134, vel 16°.
Matica mrtvih, iy. zvezek. Oprema: Lekan, inž. Jože. Izšlo 4. aprila 1970. Strani 323, vel. 16°. Fotoreprodukcij 18. Ostali podatki kot pri III. zvezku.
Bela knjiga slovenskega protikomunističnega upora. Besedilo. P. B. Tisk: Galinda Press, Izšlo 12. junija 1970. Knjiga obsega 7.591 imen pomorjenih civilistov padlih četnikov, Vaških stražarjev in domobrancev in iz Ve-trinja vrnjenih domobrancev. Strani 446, 258 vek 8°.
\Vhite paper. Kolman Ludvik. Uvod napisal inž. Franc Grum. Tiskarna ni navededna. Izšlo 1. junija 1970. Strani vel. 8°. (Bela knjiga v angleščini.)
ZVEZA SLOVENSKIH PROTIKOMUNISTIč-
NIH BORCEV
The slovenian tragedy. (Slovenska tragedija). Avtor ni naveden. Razni odlomki že preje objavljenih del. Tiskarna ni navedena, verjetno St. Joseph Pre3., Toronto, Kanada. Izšlo junija 1970. Strani 56, vel. 8°. Izdali borci „Vestnika".
SAMOZALOŽNIKI
Klasje iz viharja. Puš, Ludovik. Tisk: Mohorjeva družba v Celovcu. Izšlo 1970. Strani 297, vel. 8°.
Slovenija, včeraj, danes, jutri, II. del. žebot, dr. Ciril. Oprema: čekuta, Vilko. Tisk: Mohorjeva družba v Celovcu Izšlo 1969. Strani 254, vel. 8°.
II. ZALOŽBE ZAMEJSKIH SLOVENCEV
ITALIJA GORICA
GORIŠKA MOHORJEVA DRUŽBA
Koledar 1970. Uredil Komač, Tisk: Tiskarna Budin v Gorici. Izšlo 1969. Strani 204, vel. 8°.
Andrejka. Piščanec, Zora. Tisk: Tiskarna Budin v Gorici. Sitrani 337, vel. 8°. Izšlo 1970.
Mariologija. Ukmar, dr. Jakob. Tisk: „Gra-phis", Trst 1969. Strani 268, vel. 8°.
Kriti vir. Pudo Zubek; prev. Brecelj, Marijan. Ilustracije: Reprodukcije po monografiji. 13 reprodukcij. Tiskarna ni navedena. Izšlo 1969. Strani 132, vel. 8°.
Petdeset dni po Jutrovem. šegula, dr. Frančišek. Besedilo pojasnjuje 100 fotoreprodukcij. Tisk: Tiskarna Budin v Gorici 1962. Strani 160, vel. 8°.
SAMOZALOŽNIKI
Trinkov Koledar 1970. Uredil: Bednarik, prof. Rado. Tisk: Budin v Gorici. Strani 133, vel. 16°.
Slovenska demokratska zveza v Gorici 1947— 1969. Zbral in uredil: iSfiligoj, dr. Avgust. Tisk: „Arti Grafice Campestrini" Gorica. 1969. Stani 194, vel. 8°.
TRST
GLASBENA MATICA, Trst
Glasbena matica - 60-letnica ustanovitve. Uredil Demšar, Gojmir. Oprema: Race, Mitja. 2 reprodukciji vabil in 3 fotoreprodukcije. Tisk: „Graphis", Trst 1969. Strani 56, vel. 8°.
Stare tržaške narodne pesmi. Zbral. in har-moniziral Pertor, Milan. Ponatis pripravil Ota, Ignacij. Tiskarna ni navedena. Izšlo 1969. Strani 26, velikost 8°.
REVIJA „MLADIKA"
Draga 1968. Predavanja študijskih dni v Dragi pri Trstu 31. avgusta in 1. septembra 1968. Knjigo uredil in opremil uredniški odbor: Mljač, Franc; Baje, dr. Marijan; Resinovič-Valenčič, dr. Silva; Pahor, Ser-gej. Dotiskano julija 1969. Tisk: „Gra-phis" v Trstu. Strani 127, vel. 8°.
Prošnja za jutri. Pesmi. Miklavec, Albert. Oprema: Kravos, Marijan. Tisk: „Gra-„phi'3", Trst. Izšlo za Veliko noč 1970. Strani 59, vel. 8°.
NARODNA IN ŠTUDIJSKA KNJIŽNICA
Bibliografija slovenskega tiska v Italiji. Zbrala in uredila: Kolerič, A. in Pertot, M. Ovitek: tiskan, „Graphis", Trst. Vsebina knjige razmnožena. Bibliografija vsebuje izdane knjige od 1. maja 1945 do 31. 12. 1945. Strani 123, vel. 8°.
RAVNATELJSTVO SLOVENSKIH
SREDNJIH ŠOL V TRSTU
Izvestje srednjih šol s slovenskim učnim jezikom na tržaškem ozemlju 1968/69. Uredil Pettirosso, prof. Robert. Tisk: „Gra-phis", Trst 1969. -Strani 68, vel 8°.
Stritarjev Zorin. Pripravil Petaros, Robert. Tisk: „Graphis", Trst 1969. Strani 15, vel. 8°. Ponatis iz Izvestij 1968/69.
SLOVENSKA PROSVETNA MATICA, Trst
Monsignorju Škrbarju v spomin. Udovič, Marko. Tisk: A. Keber, Trst 1969. Strani 26, vel. 16°.
80-letnica pevskega društva „Danica" na Kon-tovelu. Uredil: Pertot, M. Tisk: „Gra-phis", Trst 1969. Strani 24, vel. 8°.
SLOVENSKA PROSVETNA ZVEZA, Trst
Prosvetni zbornik 1868—1969. Uredil: Abram, Lojze. Oprema: Palčič, Klalvdij. Tisk: „Graphis", Trst 1970. Strani 325, vel. 8°.
SODOBNA KNJIGA
Atentat. Detela, Lev. Oprema: Avtor. Tisk: A. Keber, Trst 1966. iSrani 157, vel. 8°. Sodobne knjige 4. knjiga.
ZALOŽBA TABOR
Tihe stopinje. Janežič, Stanko. Oprema: Lu-kežič, Avrelij. Tisk: „Graphis", Trst 1968. Sitrani 100, vel. 18°.
ZALIV
Odisej ob jamboru. Pahor, Boris. Tisk: „Gra-phis", Trst 1969. Strani 192, vel. 8°. Kosovelova knjižnica štev. 1.
ZALOŽBA TRŽAŠKEGA TISKA
Jadranski Koledar. Uredil: Koren, Jože. Tisk: „Graphis", Trst 1969. Strani 290, vel. 8°.
Londonski sporazum. Tisk: Založništvo tržaškega tiska. Trst 1969. Strani lo, vel. 8°. Ponatis iz »Primorskega dnevnika", ob 15-letnici: oktober 1954^oktober 1969.
Pot se vije. Spomini. Hočevar, Pavla. Tisk: Založništvo tržaškega tiska. Strani 194, vel. 8°.
Slovenska in jugoslovanska časniška beseda.
Vatovec, dr. Fran. Tisk: Založništvo tržaškega tiska, Trst 1969. Strani 98, vel. 8°.
Solze in smeh. Mijot, Marija. Uredil Abram, Lojze. Oprema: Palčič Klavdij. Ilustracije: Kolarič, Tonka. Tisk: „Graphis", Trst 1969. Strani 103, vel. 8°. II. izdaja. I. izdaja 1. 1962.
AVSTRIJA KOROŠKA
DRUŽBA SV. MOHORJA V CELOVCU
Koledar Družbe Sv. Mohorja 1970. Urednik ni naveden. Redna knjiga za leto 1970.
Tisk: Mohorjeva tiskarna v Celovcu 1969. Strani 160, vel. 8°.
Sužnja iz Kordove. Firm, Vlado. Tisk: Mohorjeva tiskarna v Celovcu 1969. SI rani 270, vel. 8°. Družinske večernice 23. zvezek. Redna knjiga za leto 1970.
Podobe iz otroštva Manderškega Ludveta. Puš, Lucovik. Tisk: Mohorjeva tiskarna v Celovcu 1969. Redna knjiga za leto 1970. Strani 212, vel. 8°.
Duhovne misli škofa dr. Gregorija Rozmana.
Žakelj, dr. Filip. Redna knjiga za 1. 1970. Tisk: Mohorjeva tiskarna v Celovcu 1969. Strani 206, vel. 8°.
Ljudje pod bičem. Mauser, Karel. Druga izdaja. I. del. Tisk: Mohorjeva tiskarna v Celovcu 1969. 'Strani 398, vel. 8°.
Ljudje pod bičem. Mauser, Karel. Druga izdaja. II. del. Tisk: Mohorjeva tiskarna v Celovcu 1969. Strani 223, vel. 8°.
Ljudje pod bičem. Mauser, Karel. Druga izdaja. III. del. Tisk: Mohorjeva tiskarna v Celovcu 1969. Strani 397, vel. 8°.
Po sili vojak. Kumer, Mirko. I. del. Tisk: Mohorjeva tiskarna v Celovcu. Strani 143, vel. 8°.
Po sili vojak. Kumer, Mirko. II. del. Tisk: Mohorjeva tiskarna v Celovcu. Strani 160, vel. 8°.
Družisko sveto pismo nove zaveze. Prevedli: Jere, dr. Franc; Pečjak, dr. Gregorij in Snoj, dr. Andrej. Priredili: Rupnik, dr. Ivan; Reven, Zdravko in Hočevar, Jože. Tisk: Mohorjeva tiskarna v Celovcu 1969. Strani 364, vel. 4°.
Nova družinska pratika za leto 1970. Urednik ni naveden. Tisk: Mohorjeva tiskarna v Celovcu. Strani 144, vel. 16°.
SLOMŠKOVA ZALOŽBA
Na Višarjah zvoni. Roman. Turnšek, dr. Metod. Oprema: Maksim Gaspari. Tisk: Tiskarna Budin v Gorici 1969■ Besedilo pojasnjuje 10 fotoreprodukcij. Strani 114, vel. 8°.
S krstom v Kristusovo Cerkev. II. zvezek. Turnšek, dr. Metod. Izdano za 1100-letnico sv. Cirila-Kcnstantina 14. 2. 869 in 1100-letnico posvetitve sv. Metoda Solunskega 260 za sirmijsko-panonskega nadškofa 869.
Tisk: Mohorjeva tiskarna v Celovcu 1969. Strani 192, vel. 8°.
DUNAJ
OESTERE iCHIECHER BUNDESFERLAG Wien
Naša začetnica Učna knjiga za prvi razred dvojezičnih šol na Koroškem. Gradivo prispevajo združeni avtorji pod vodstvom Rudolfa Vouka. Ilustracije: Adalbert Pelch. Tiskarna ni navedena. Izšlo 1968. Si.rani 80, vel. 8°.
III. SLOVENSKI IZSELJENCI
ITALIJA
RIM
VRHOVNO PREDSTOJNIŠTVO
SLOVENSKIH ŠOLSKIH SESTER V RIMU
Moji pogovori z Bogom. Lever, sestra M. Valtruda. Oprema: iScagnetti, ing. arh. Valentin. Ilustracije: Perk o, Lojze, akad. slikar. Tiskarna: Jože Moškrič, Ljubljana; 1970. Strani 88, vel. 18°. Izdano ob stoletnici reda Slovenskih šolskih sester 1869— 1969.
ZDA
Ameriško slovenska katoliška jednota. 27th General Convention. (27. glavna konvenci-cija). Urednik ni naveden. Tiskarna ni navedena. Devet fotoreprodukcij. Izšlo 1970. Strani 60, vel. 8°.
SLOVENSKI FRANČIŠKANI, Lemont
Kcledar Ave Maria za leto 1970. Uredil p. Fortunat Zorman OFM. Tisk: Ave Maria, Lemont, Illinois 1969. Strani 136, vel. 8°.
Sveta maša. Novi obredi in molitve. Pripravil p. Fortunat Zorman OFM. Tisk: Ave Maria, Lemont. Strani 16, vel. 8°. Ponatis h mesečnika Ave Maria, januar 1970.
SLOVENSKE ŠOLSKE SESTRE, Lemont
Cen'enary of sisters of Saint Francis of Christ the King. (Spominska knjiga ob 100-let-nici šolskih sester.) Urednik ni naveden. Oprema: Avtor ni naveden. Tisk: Ave Maria, Lemont 1969. Strani 88, vel. 8°.
Človek ali robot - \o je sedaj vprašanje
Dve leti sta minili, odkar je prvi Zemljan stopil na Luno. Tedaj je bila to senzacija stoletja, a ne samo to: začela se je je nova doba za vse človeštvo. Tudi v mišljenju povprečnega zemljana je prvi korak na Luni napravil preokret. Neverni Tomaži so uvideli, da niso imeli prav, navdušenci za raketne polete pa so postali še bolj prepričani, da bo človeštvo na poti do zvezd hodilo od uspeha do uspeha. Ta optimizem je verjetno upravičen, a tudi nevaren, ker ne računa trezno ne s časom in ne s sredstvi, ki so potrebna, da bo mogel človek doseči še kako drugo nebesno telo.
Le pičlih dvanajst let zatem, ko je začel čivkati 4. oktobra 1957 prvi umetni satelit Sputnik na poletih okrog Zemlje, je človek že stopil v puščavo na Luni. Kako daleč bo prišel človek v naslednjih dvanajst letih? Nikamor dalj kot na Luno! Prvi in za dolgo vrsto let edini planet, na katerega bo človek še mogel stopiti, je Mars. To se bo zgodilo v najugodnejšem primeru 1. 1986, torej sedemnajst let po prihodu na Luno. Lahko pa se človekov pristanek na Marsu zavleče tja do 1. 2000, četudi ves ta čas ne bo nobenega spopada, ki bi zaradi uporabe atomskega orožja morda spravil človeštvo na mrtvaško posteljo.
Tekma med velesilama
Le tekma med ZDA in Sovjetsko zvezo je omogočila tako zgoden prihod na Luno. Kako je ta tekma nastala? Za 1. 1957 so se odločili znanstveniki vsaj 50 pomembnih držav, da bodo opravili takoimenovano Geofizikalno leto. To „leto" je trajalo v resnici kar poldrugo leto, saj so hoteli v tem času ob mednarodnem sodelovanju raziska-vati uganke našega planeta, zemeljskega ozračja, morij in zlasti skrivnosti šestega kontinenta — Antarktike. Tako obsežne raziskave je treba v naprej pripraviti, zato so trajale priprave več let. Velik delež teh sta prevzeli obe velesili ZDA in Sovjetska zveza.
Tako so v ZDA že sredi leta 1955 objavili, da bodo v Geofizikalnem letu izstrelili umetnega satelita, ki bo krožeč okrog Zemlje, raziskaval lastnosti njene bližnje okolice. Še pred ZDA pa so Rusi sporočili 15. aprila 1955, da so ustanovili posebno komisijo za medplanetarne komunikacije, ki naj bi pripravila umetne satelite za meteorološke preiskave.
Po ameriški napovedi umetnega satelita za Geofizikalno leto so Rusi spet ponovili objavo, da sami tudi pripravljajo nekaj podobnega. Niti ameriški znanstveniki in niti večina raketnih strokovnjakov tega ni verjela, češ, saj kaj takega ne zmorejo.
Tedanji ameriški predsednik Eisenho-v/er ni hotel, da bi ameriškega satelita pognala okrog Zemlje vojaška raketa. Zato naj bi se zgradila čisto posebna raketa Vanguard. Če bi se ZDA odločile za vojaško raketo, bi lahko izstrelile prvega satelita že 1. 1956. Načrti, preizkusi in dokončna izdelava tristopenske rakete Vanguard je zahtevala skoraj tri leta. Američanom se tudi ni mudilo, ker so mislili, da jih nihče ne more prehiteti.
Geofizikalno leto se je začelo s 1. julijem 1957. Čez dobre tri mesece pa je krožil okrog Zemlje prvi umetni satelit Sputnik 1. Kar so Rusi napovedovali, so izpeljali. Čez mesec dni je vozil okrog Zemlje že nad 500 kg težki Sputnik 2 in v njem se je vozila psica Lajka. Tedaj je ameriškim satelitskim teoretikom in raketnim strokovnjakom postalo jasno, da je Amerika urce zamudila. Pa so preje toliko razpravljali in napovedovali, kaj bodo napravili daleč pred vsemi drugimi. In je prišlo še bridkejše razočaranje. 6. decembra 1957 naj bi Vanguard raketa pognala prvega ameriškega satelita na pot, a je na strelišču eksplodirala. Šele predelana vojaška raketa, ki bi že 1. 1956 lahko dosegla isto, je 31. januarja 1958 uspela. Krožiti je začel prvi ameriški satelit Eksplorer I in odkril pas Van Allenovega sevanja okrog Zemlje.	261
Tako je šlo korak za korakom. Prvi korak Rusi, drugi za njim z zamudo Američani. Časopisje je objavljalo senzacijo za senzacijo in samo po sebi se je izkazalo, da so sateliti in uspehi v vsemirju nekakšno merilo za ugled države, merilo njene moči v svetu. Uradna moskovska propaganda je pripisovala vso zaslugo komunističnemu sistemu in z zasmehom kazala na gnili kapitalizem, ki zamore streljati le pomaranče okrog Zemlje, kakor je rekel Hruščov. Tedaj so Rusi streljali z neprimerno močnejšimi raketami, kot so jih imeli Američani.
Drug velikanski uspeh so si Rusi priborili 12. aprila 1961. Jurij Gagarin je bil prvi človek k,i je v 89 minutah poletel okrog Zemlje. Američani so se pripravljali na nekaj podobnega, toda spet so zamudili. Zato je predsednik Kennedy objavil 25. maja 1961, da si bodo ZDA postavile prvenstveno nalogo, poslati v desetih letih človeka na Luno. Med drugim je dobesedno dejal: „V tem razdoobju noben vsemir-ski načrt ne bo napravil večjega vtisa na Človeštvo in noben ne bo pomembnejši za dolgotrajno raziskavo vsemirja; pravtako se noben drug načrt ne bo dal tako težko in tako drago izpeljati." — Šele zgodovina zanamcev bo pravilno ocenila to odločitev, čeprav se je z njo začela tekma do Lune le iz prestižnih razlogov.
Velikanski napor združenih učenjakov in ameriških veleindustrij je v devetih letih privedel do 20. julija 1969, ko je prvi zemljan stopil na Luno. V tem času so Američani v marsičem prehiteli ruske vse-mirske načrte. Največji naskok pa so dosegli s tem, da so zgradili raketo Saturn 5, ki je štirikrat močnejša kot največji sovjetski raketni velikan.
Morda bodo Rusi v prihodnjosti zgradili raketo, ki bo za malenkost jačja kot Saturn 5. Glede na stroške zato in s tem združeno najmodernejšo industrijo, ki jo graditev take rakete zahteva, je to le ma-b verjetno. S sedanjimi raketami pa Rusi ne morejo spraviti niti enega človeka na Luno in nazaj. Njihov dolgoročni načrt je jasen: Z obstoječimi raketami sovjetske proizvodnje je treba najprej sestaviti vse-mirsko postajo, krožečo okrog Zemlje. Ob tej postaji bi se dala s postopnim dovaža-njem sestavnih delov in goriva zgraditi raketa, ki bi odpeljala kozmonavte na Luno. Tam bi pristala in nato tudi odpeljala nazaj, a pristala le ob vsemirski postaji na 262 krožnici okrog Zemlje. Vse to bo zahtevalo
mnogo časa, a tudi mnogo denarja, čeprav bo cenejše kot ameriški poleti do Lune.
Nekdaj avtomati — sedaj roboti
Vsa ta dejstva moramo imeti pred očmi, če hočemo pravilno razumeti sedanji razvoj dogodkov v vsemirju in na Luni. Isto velja če hočemo najti odgovor na vprašanje: Kdo naj vozi na Luno, človek ali robot?
Ljubljansko Narodno gledališče je že 1. 1922 igralo komedijo češkega pisatelja Karla Čapka: R.U.R. (kratica za Rossumovi univerzalni roboti). V njej nastopajo na zunaj ljudem podobni stroji — avtomati. Čapek je tak avtomat imenoval robot, po češkem robit = služiti. In robot kot oznaka za človeku podoben stroj je prešel v vse jezike na svetu. Danes vsi govore in pišejo o robotih, čeprav le malokdo ve, da je to češka beseda. Podobno je šla v svet naša slovenska „dolina". Speleologija — znanost o kraških jamah in kraških pojavih — pravtako že vse 20. stoletje v vseh jezikih uporablja besedo dolina, pri čemer s tem označuje tipično kraško dolino.
S časom je zajel robot bolj širok pojem: dandanes imenujemo robot že marsikateri avtomat, ki lahko kaj opravi mesto človeka, čeprav mu na zunaj ni več podoben. Na splošno velja, da imenujemo robot vsak avtomat, ki prevzame mesto človeka kako zanj nevarno ali celo neizvedljivo opravilo.
Ko so letali na Luno razni avtomati, tako ruski kakor tudi ameriški, še ni bilo mnogo govora o robotih, časopisje in drugi so se zadovoljili z avtomati. Robot je postal važen šele sedaj, ko naj nadomesti človeka na Luni. Sedaj naj spodrine človeka na Luni, ker je ta človek zahodnjak, otrok kapitalističnega in ne komunističnega sve ta.
Kakor smo pred deset leti doživljali usmerjeno propagando, ki nam je hot.jU> dopovedati, da je komunistični sistem tisti, ki je prvi znal seči v vsemir, tako doživljamo danes skrbno pripravljeno in odlično speljano propagando, da ni treba tvegati človeških življenj za podvige, ki jih lahko podobno izpeljejo roboti. Koristna budala, naivneži in celo zagrenjeni znanstveniki nasedajo tej propagandi, ki uporablja tako človeške in prisrčne razloge.
Prvi razlog: Čemu bi zapravljali denar na Luni, ko imamo toliko potreb med nami samimi. Milijoni Američanov žive v sramotni bedi, imamo nerešen rasni problem, grozi nam nevarna okvara ozračja in teko-
Mala in srebrna Luna na nebu namreč vara. Je v resnici ogromna, čeprav je njen premer štirikrat manjši od zemeljskega. Njena površina je zato šestnajstkrat manjša od zemeljske oble. Na Zemlji tri četrtine pokrivajo morja, le ena četrtina je suha zemlja. Na Luni ni morij, sama suha tla. Teh trdnih in puščavskih tal je na Luni toliko, kot znaša ena petina celotnih zemeljskih kontinentov. Luna je nekoliko večja kot vsa Afrika in nekoliko manjša kot Severna in Južna Amerika skupaj. Dela bo torej dovolj za kakršnekoli raziskave skozi stoletja.
Ali se sploh splača raziskovati puščavo na Luni? Saj je kamenja na Zemlji dovolj. Da, še preveč ga je na Zemlji. A vse to kamenje na Zemlji nam ne pokaže več, kakšna je bila prvotna Zemlja, kakšen je bil planet Zemlja ob rojstvu. V milijardah let so se celine trgale, potapljale in na novo dvigale. Voda in veter sta stalno brusila površino in prenašala pesek, ki je pokrival starejše obrušene sloje. Nova pogorja so se počasi dvigala, voda in veter sta jih zbrusila in zginila so brez sledu. In to, kar danes v obliki vršacev kipi proti nebu, bo v daljnji bodočnosti zopet izginilo in se umaknilo drugim vrhovom, čeprav tedaj morda človeka ne bo več.
čih voda, na rešitev čakajo bolezni, kakor rak itd. Sedaj, ko smo prišli na Luno, posvetimo vsa naša sredstva neposrednim potrebam. Kaj vse bi lahko napravili s tistimi dvajset milijardami, ki smo jih zapravili za dosego Lune. Vsaj sedaj nehajmo "s tem zapravljanjem, pristrižimo nadaljnje polete na Luno, saj smo dokazali, da znamo biti prvi.
Drugi razlog: Zakaj bi pošiljali v smrtno nevarnost astronavte, ko raziskavamo tudi lahko z roboti. Rusi so bolj pametni, oni pošiljajo na Luno le robote. So cenejši in znajo tudi brez človekove navzočnosti prinesti kamenje z Lune na Zemljo. Prav-tako znajo voziti po Luni mesece in mesece, kjer v redu opravljajo naložene jim naloge. Apollo program ni le predrag, ampak tudi preveč enostranski, saj je odrinil skoraj vse druge preiskave vsemirja. Dejansko onemogoča organičen, znanstveno in tehnične ubran razvoj ameriške astronavtike ter vse-mirskih in planetnih raziskav.
Tretji razlog: Vse dirkanje na Luno in še dalj je nesmisel, je zapravljanje denarja le iz prestižnih razlogov. Če si ne znamo pridobiti prestiža z našim delovanjem na Zemlji, ga nikar ne iščimo zunaj Zemlja. To stremuštvo v planetni prostor je zabloda, ki nas je stala že preveč gmotnih in duševnih sil. Sedaj je zadnji čas, da rečemo zapik!
Gre za Luno!
Kdo ne bi podpisal vseh teh razlogov, saj tako dobro držijo, ča jih gledamo brez skritega ozadja. Kakšno bi moglo biti ozadje teh lepih misli? Američani so prišli na Luno, za kar so plačali veliko ceno. Če bodo tako neumni, da tega ne bodo izkoristili s ponovnimi poleti, potem so vrgli denar res skozi okno. Za sovjete bo Luna še najmanj dve leti — kislo grozdje. Za ti dve leti gre. Čim manj bodo Američani v teh dveh letih opravili, tem laže jih bodo potem dohiteli ali celo prehiteli Rusi. -— Za to gre!
Tekme namreč ni konec. Šla bo naprej, dokler bosta na svetu dve velesili s čisto nasprotnimi političnimi in ideološkimi stališči. Hvalimo Boga, da tekmujeta v vse-mirju, morda bosta pri tem s časom uvideli, da lahko opustita drugo tekmo, namreč v oboreževanju z atomskimi bombami. Saj bo nekoč po sili razmer prišel čas, ko bosta z združenimi močmi raziskovali Luno. Nihče pa danes ne more prorokovati, kdaj se bo to zgodilo.
Luna pa ni imela niti ob nastanku mnogo voda in zraka. Okamenela je takorekoč ob rojstvu in ostala taka. Njeno površino so sicer obdelovali meteoriti in ji posejali obraz s pegami. Strašno točo je preživela v milijardah let. Toda njene prvotne plasti so tam, kjer jih ni razgnala meteoritska eksplozija, ostale take, kot so bile ob po-četku. Zato vedo geologi in astronomi, da morejo samo na Luni najti zanesljive sledove, kako so nastajala nebesna telesa v bližini našega sonca. Prava reč, bo dejal tisti, ki se zanima le za svoj nagrobni spomenik. Vendar bi nam praktična plat takih raziskav dala morda odgovor, kje na Zemlji moramo iskati bogate rudne žile. Še danes ne vemo, zakaj in kako so nastale. Na Luni bi utegnili najti odgovor, ki bi nam na Zemlji bogato poplačal naše napore na Luni.
Ko bo na Luni prvi astronom mogel pogledati skozi teleskop v nebo, ga ne bo motilo ozračje. Tedaj bo astronomija napravila ogromen korak naprej, verjetno še večji, kot ga je pred stoletji doživela tedaj, ko je Galileo Galilei nameril prvi daljnogled na Luno in Jupitra. Tedaj se je nebo prvič odprlo človeškim očem, sedaj se bo 263
drugič. Na Zemlji namreč migotanje zraka pri pogledu skozi velike teleskope zabriše ostrino, tako da se velika povečava pri pogledu na Mars niti ne izplača. Z Lune bo opazovanje planetov vsaj desetkrat bolj ostro.
Za opazovanje zvezd pa se bo šele na Luni odprl ves ogromni pas elektromagnetnega valovanja, medtem ko moremo gledati z Zemlje nanj le skozi dve majhni okenci. Ugleden astronom je dejal, da bo en sam mesec, ki ga bo prvi astronom mogel preživeti ob teleskopu na Luni, pometel najbrž polovico vsega našega dosedanjega astronomskega znanja med staro šaro, poleg tega pa bo odkril toliko novega, da bodo imeli z novimi izsledki astronomi dela za leta. Morda bo kdo ugovarjal, češ, kaj nas brigajo zvezde — če bi mislili vsi tako, bi še danes kresali ogenj na kresilno gobo.
Nobenega dvoma ni več, da bodo čez deset ali kvečjemu dvajset let na Luni znanstvene postojanke. Tam bodo v laboratorijih delovali največji znanstveniki sveta. Kaj bodo tam odkrili, si danes niti zamišljati ne moremo. Ali pa bodo na Luni nastale tudi prave kolonije, torej naselbine v podzemlju ali v pokritih mestih, je odvisno od tega, kako bo mogoče priti do vode. Tudi iz kamenja na Luni se bi dala pridobivati voda, toda na to bi morali čakati še sto let. Nekateri znanstveniki domnevajo, da bodo odkrili pri prihodnjih raziskavah Lune, da lež° znatne skladi ledu pod vrhnjimi plastmi Lune. Če bo temu tako, potem bo Luna v naslednjih 50 letih postala sedmi kontinent s čisto posebnim razvojem. Postala bo odskočna deska za polete do drugih planetov in središče edinstvene industrije vakuuma — brezzračnega prostora. Vojaško gledano, recimo kot skladišče atomskih bomb ali opazovališče Zemlje pa Luna nikdar ne bo pomenila nič.
To je bodočnost Lune brez vsake fantazije in brez vsega tistega neznanega, kar bomo na Luni odkrili še takorekoč mimogrede. Če se komu to zdi malo verjetno, naj pomisli, da je 1. 1927 Lindbergh v 33 urah preletel sam v avijonu iz New Yorka v Pariz. Žel je zato priznanje vsega sveta. 40 let za tem pa se ;e vozilo v letalih čez Atlantik vsak dan že 20.000 potnikov.
Vse to moramo premisliti, preden odgovorimo na vprašanje: Kdo naj se vozi na Luno, človek ali robot?
Saj so Američani za raziskavo Lune že od nekdaj uporabljali robote. Imenovali so 264 se Ranger, Orbiter in Surveyor. Šele za
njimi je prišel človek, potem ko so mu ti izvidniki raziskali pot in pristanek. Seveda tudi na Luni velja, kdor prej pride, prej melje. Jasno je, da imajo Američani danes neverjetno prednost, da na Luni na neštet-nih znanstvenih poljih odkrijejo dejstva, do katerin na Zemlji nikdar priti ne moremo. Zato pa morajo v doglednem času priti na Luno znanstveniki svetovnega slovesa, Ne bo težko, primerno nagraditi to pionirsko delo, če pomislimo, da bo pri današnjem stanju veljal prevoz in preživljanje enega človeka na Luni v laboratoriju na leto — 50 milijonov dolarjev. Ti znanstveniki ne bodo čepeli v majhni kabi-nici. Imeli bodo vozeče se laboratorije, za nevarno delo zunaj vsaj nekaj odličnih robotov. V laboratoriju vozeč se bodo v njem živeli in raziskovali Luno.
S tem pa je že dan dokončni odgovor o robotih. Izvidniki Lune so bili roboti. Znanstveniki bodo na Luni raziskovali z roboti. Na vprašanje: človek ali robot, je pravilen za vse čase in za vse planete en sam odgovor. Človek naj vodi robota, ki obavi vse tisto, kar človek sam v sovražnem okolju ne more. Torej človek in robot.
Kakšen pomen bo imela Luna za bodoči razvoj je odlično napisal že 1. 1961 Anglež Arthur C. Clarke, Je eden najbolj priznanih resnih science-fiction pisateljev, njegov ie tudi libreto za film 2001. Poleg tega je odličen posredovalec naravoslovnih snovi, zlasti raketnih poletov in vsemirja. L 1961 je napisal pod naslovom ..Izkoriščanje Lune" članek za ameriško revijo „Astronautics", ki je glasilo American Rocket Society. Clarke je v zaključku članka napisal tudi tole: „Rusi čisto gotovo natančno vedo, kaj delajo. Morda se že smejejo kratkovidnim prerokom, ki oznanjajo: Kdor bo zasedel Luno, bo obvladal svet! Najbrž se ne me- " nijo več za take malenkosti. Zanje je čisto jasno, da bo državi, ki bo obvladala Luno, pripadala ne le Zemlja, ampak celotno dosegljivo vesolje." Deset let za tem, ko so bile napisane te vrste, drže še bolj kot tedaj.
Polet Apollo 12
Drugi polet Zemljanov na Luno se je začel 14. novembra 1969, ko je odnesla Saturn raketa Apolo 12 z rtiča Kennedy. V kabini so bili: poveljnik Charles Conrad (roj. 1930), kopilot Richard F. Gordon (1931) in pilot štirinožnika za pristanek na Luni Alan L. Bean (1932). Charles
Conrad in Richard Gordon sta se že 1. 1965 vozila skupaj v Gemini 5 osem dni okrog Zemlje. 12. septembra 1966 sta spet odletela skupaj na tridnevno vožnjo z Gemini
11	in Gordon je bil zopet kopilot. Tretji — Bean — je bil novinec, ki še nikdar ni letel po vsemirju, čeprav je bil že pri dveh poletih v prejšnjih letih namestnik, torej član rezervne posadke.
Posadka je krstila Apollo kabino s strojnim delom na ime „Yankee Clipper", pristajalni štirinožnik pa na „Intrepid". Zanimanje po svetu je bilo še znatno, vendar se ni dalo primerjati z navdušenjem, s katerim je svet zasledoval polet Apollo 11.
Takoj po startu, bila je namreč nevihta, bi se kmalu zgodila nesreča. Strela je švignila mimo rakete, ko se je ta dvigala skozi oblake. Morda jo je celo oplazila. Pol minute po startu je odpovedala elektrika v vseh napravah v Apollo 12. Razburjen je Conrad sporočil: „Ne vem, kaj se je zgodilo? Vse je odklopljeno!" Skoraj v trenutku je začela biti astronavtom žila po 140 krat na minuto, dokaz, kako so bili razburjeni. Še sporoča Conrad: „Smo brez toka. Vse luči so ugasnile, tudi zasilne. Kazalci na vseh instrumentih so mrtvi." Z Zemlje mu naroče, naj vključi zasilno električno mrežo, nakar so luči spet zagorele. Kmalu nato je preizkusil Conrad tudi glavno električno omrežje in skoraj vse je delovalo v redu. Nekaj časa je nagajal še e^ktronski računski stroj v kabini, tako da na Zemlji niso vedeli, ali naj prekinejo polet ali ne. Odlet v nevihti je bila velika nepremišljenost, lahko bi se končala s katastrofo.
Po enajstih minutah poleta je Apollo
12	s tretjo raketno stopnjo dosegla krožni-co. Zaradi nevihte je zunaj zaledenelo eno okno, tako da ni bilo mogoče videti ven. To je bila tudi edina dalj časa trajajoča posledica nevihte. V pravem trenutku je vnovič zagorela tretja raketna stopnja in pognala sebe in Apollo 12 na pot proti Luni. Kmalu nato se je Apollo 12 sklopila s štirinožnikom. Po polnoči so s kratkim vžigom raketnega motorja v strojnem delu popravili smer tako, da bi Apollo 12 mo-frla zakrožiti okrog Lune v višini 110 km. Določena je bila taka smer da bi kasneje tudi štirinožnik z najmanjšo porabo goriva mogel natančno doseči svoj cilj. Ta sprememba smeri pa je imela za posledico, da Apollo ne bi več odletela avtomatično proti Zemlji, če bi po prvi obkrožitvi Lu-
ne hoteli takoj nazaj na Zemljo. Za popravek smeri bi bilo treba vžgati ponovno raketni motor.
Tridnevni polet do Lune je bil nato že nekaj običajnega. Astronavti so se ša'ili pri televizijskih prenosih iz Apollo 12 in iz štirinožnika ter preganjali dolgčas s študijem nalog, ki so jih čakale. Ko so se bližali Luni so z zanimanjem opazovali njeno puščavsko površino. Vsi pa so se čudili črnini neba in nekdo je dejal: „Na krož-nici okrog Zemlje ni nebo niti podnevi niti ponoči tako črno kot tukaj. To je najbolj črna črnina, kar sem jih kdaj videl."
V ranih urah 18. novembra so se bližali Luni, nato pa zaokrožili nad nevidno platjo Lune. Zopet se je prekinila, kot vedno, brezžična zveza z Zemljo. Nekaj pred deveto uro so, leteč za Luno, vžgali raketni motor. Zavrli so svojo hitrost z 9000 km na 6000 km na uro in vstopili v krožnico okrog Lune. Vozili so okrog nevidne plati Lune v višini 110 km in ko so nad luninim horizontom zagledali Zemljo, je bila tudi vzpostavljena brezžična zveza z njo. Vsaki dve uri so obkrožali Luno in vozili okrog nje ves dan.
19. novembra sta zlezla ob enih zjutraj Bean in Conrad v kabinico štirinožnika. Po temeljitem zadnjem pregledu vseh naprav so zaprli tunel, ki druži Apollo s kabinico v štirinožniku. Četrt čez pet je bila ura, ko se je štirinožnik odklopil od Apollo. Vozil je nedaleč od nje z isto hitrostjo in Gordon, ki je ostal v poveljniški Apollo kabini sam, je krmaril Apollo tako, da si je mogel ogledati štirinožnik od vseh strani. Ugotovil je, da je videti vse v redu.
Vsega skupaj so vozili tako vštric poldrugo uro. Ko so leteli nad nevidno platjo Lune, je Bean zavrl nekoliko hitrost štirinožnika s pomočjo raketnega motorja v njem. Zato LM ni mogel več krožiti v višini 110 km okrog Lune. Krožeč naprej je začel zgubljati višino. Spuščajoč se tako pičlo uro je napravil že pol poti okrog Lune. Bil je tedaj približno v sredi vidne plati Lune in le še 6000 m nad površino.
Tudi zadnje zaviranje in spuščanje do tal je lepo poteklo. Drugačen kot pri Apollo 11 je bil ta spust, zakaj obema pilotoma so naročili, naj skušata pristati čim bliže naprej določenega mesta. To pristajali-šče pa je bilo izbrano zato, ker je tam v „Morju viharjev" mehko sedel na Luno ameriški avtomat Surveyor 3 19. aprila
Astronavt z Apolo 12 je fotografiral tovariša na Luni, fotografova slika pa te zrcali v čeladi. Na zunaj je okence, skozi katerega gleda astronavt, pozlačeno, vendar tako fino, da mu pozlatitev ne preprečuje pogleda navzven. Na levi in desni ima ob oknu še zaslonke, ki jih lahko poljubno zapira, če se mu preveč blešči. Obleka ima na pr-s:h plosko škatlo, na kateii s pritiskom na gumbe lahko uravnava toploto obleke in spreminja dovod kisika za dihanje. Na to škatlo je pritrjena kamera za filma-nje, da se seveda sneti. V desnici drži asrtonavt ko-vinasto posodo, v katero je pravkar nasul prah z Lune. Rokav levice nosi najprej zastavo, nato žep; na koncu rokava ima pritrjen spisek, ki po vrsti kaže astronavtu, kaj vse mora opraviti na Luni.
1967. Vsi so hoteli vedeti, če se da s pomočjo telemetričnega vodstva ob sodelovanju pilotov doseči pristanek na določenem kraju.
19. novembra 1969 je ob 7 in 54 minut sedel štirinožnik lepo na Luno, a je dvignil dokaj prahu. Ko se je prah polegel, sta se pilota začela razgledovati po najbližji okolici. S ponosnim glasom je vzkliknil Con-rad: „Saj mi ne boste verjeli! Kaj mislite, vidim na robu kotanje? Starega, pridnega Surveyorja! Kakih 180 m je do njega!"
Pristanek v bližini Surveyorja je dokaza', kako je napredovala telemetrija in „avLomatski pilot", ki je s pomočjo elek-trorskega računalnika sproti primerjal te-metrijske podatke radarja z naprej izračunanim spustom do Lune. Odprta je bila pot za nadaljnje še težavnejše podvige.
Ob pol enih popoldne je zlezel Conrad že skozi malo odprtino in stopil na ploščad rtirinožnika. Tam je ob eni nogi vodila drobna aluminijasta lestev do tal. Le težko si zamislimo, kako so skoparili z vsakim gramom teže, ko so gradili štirinožnik. Prav tako varčno je bila zgrajena lestev. Njene prečke so drobne aluminijaste cevi. Če bi Conrad na Zemlji stopil na prečko, bi se pod njegovo težo prelomila. Ko pa je 266 stopal po prečkah proti tlom, je tehtal za-
radi šestkrat manjše lunine težnosti le 20 kg in prečke so zdržale.
Po svetu so zopet milijoni gledali direktni televizijski prenos in pričakovali, da bo tudi Conrad kakor Armstrong povedal kako modro. A je le, ko je stopil na Luno, obnrl Armstrongove besede: „Majhen korak, da, to je bil majhen korak za Armstronga, zame je pa kar velik skok!" Ker je le srednje postave, je bil njegov zadnji korak res skoraj skok. V televiziji je bilo videti še par njegovih korakov, ko je pa hotel prenesti TV-kamero na drugo mesto, jo je obrnil tako, da je pogledala v sonce in za vedno — oslepela. Le radovedni Zemljani so bili prikrajšani; v dveh sprehodih po Luni sta Conrad in Bean odlično opravila vse naloge.
Ko s\i. nabrala nekaj kamenja, sta razobesila ameriško zastavo in nato prenesla iz k^frVce instrumente, ki naj bi jih namestila v okolici LM-a. Vse naprave so tehtale okrog 300 kc, vštevši majhno atomsko električno ,,baterijo", ki naj bi vse naprave vsaj leto dni oskrbovala z električnim tokom. Ko sta razpostavila potreso-mer, magnetometer, ionski detektor in radijski oddajnik z anteno, so jima že ob pol štirih popoldne sporočili z Zemlje, da vse naprave delujejo v redu. Odlično sta foto-
grafirala in nabirala še kamenje. Spravila sta ga v kabinico, kjer sta šla k zasluženemu počitku.
Naslednji dan, 20. novembra, sta bila že okrog pete zjutraj vnovič zunaj. Conrad je najprej pregledal razmeščene instrumente, če dobro delajo. Nabrala sta še nekaj kamenja, nakar sta šla obiskat Sur-veyorja. Ta ameriški avtomat, ki je pred dvema letoma in pol mehko sedel na lunina tla, je ob pristanku krepko poskakoval. Imel je prožne noge in ko je prvič udaril ob tla, je odskočil kar dvajset metrov daleč. Drugi skok ga je ponesel še enajst metrov in šele po tretjem in kratkem od-skakovanju je obstal. Ustavil se je na pobočju 200 m širokega meteoritskega žrela, le 45 m od gornjega robu. Dno žrela je bilo za deset metrov niže kot rob. Surveyor je imel posebno lopato, s katero je na brezžično povelje kopal tla in preizkušal njihovo trdnost. Odlično je fotografiral svojo okolico in tudi odtise svojih nog.
Ko sta prišla astronavta do Surveyor-ja, nista verjela svojim očem. Vedela sta, da je bilo vse ogrodje Surveyorja belo pobarvano, pred njima pa je stalo rjavo moto-vilo. Dve leti sončnega žara in vsemirskega sevanja sta ožgali belino barve. Ogledalo, s pomočjo katerega je Surveyor prenašal panoramske slike, je bilo prekrito z najfinejšim prahom. Odmontirala sta nekaj delov, da jih poneseta na Zemljo. Tam naj bi znanstveniki ugotovili, kakšne spremembe je doživel material, izpostavljen dve leti in pol na Luni. Ko sta se vračala, sta z roba žrela valila po položnem bregu kamenje zat-\ da bi na Zemlji ugotovili, kako potresomer v bližini štirinožnika ugotavlja potrese tal. Hitro so jima sporočili z Zemlje, da seismometer izvrstno zaznamuje pretrese in da jih tudi odlično prenaša na Zemljo. Jasno je, da sta tudi nekajkrat fotografirala Surveyorja in njegovo okolico.
Ko sta se po štiriurnem izletu vračala k LM-u, sta bila dokaj prašna. Zato sta kljub otresanju privlekla precej prahu v
Slika najlepše dokazuje, kakto blizu Surveyorja je pristal LM z Apollo 12. Medtem k0 astronavt snema dele naprav na Surveyorju, da jih bo ponesel na Zemljo, ga je tovariš fotografiral. V ozadju je videti, kako štrli v črno nebo štirinožnik, s katerim
sta pristala.
Pri pristnku na morju so astronavti z Apollo 12 vstopili v čoln, kjer jih žabar pripravlja na prevoz v kleti do helikopterja. Dva žabarja še plavata, čeprav je kabina že zavarovana z veliko klobaso iz gumija.
kabinico. Začele so se priprave za odlet s štirinožnika. Ob 15,25 je bilo vse nared in kabinica se je s svojim raketnim motorjem pognala kvišku. Zavila sta na pot okrog Lune in se začela približevati Apollo kabini. Ob 18.58 se je LM lepo priklopih Con-rad in Bean sta zlezla v Apollo kabino, kamor sta spravila vse,kar sta prinesla z Lune. Ob 21.19 so odstrelili LM-kabinico, ki je nato po programu strmoglavila na Luno.
Še polnih 24 ur je Apollo 12 krožila okrog Lune. Piloti so zlasti fotografirali mesta, ki bi prišla v poštev za prihodnje pristanke. Šele 21. novembra ob 21.49 so vžgali raketni motor, ki jih je pognal proti 7emlji. 24. novembra so ob 21.58 pristali v Pacifiku zdravi in srečni, ker se je velikn ekspedicija tako lepo in v celoti posrečila. Ker je šlo vse tako gladko, je tudi svet mislil, da ne more biti drugače.
Apollo 13 — sreča v nesreči
Poiet Apollo 13, določen na april 1970, je dobil že posebno znanstveno nalogo. Štiri-nožnik naj bi pristal na določenem mestu, nedaleč od žrela Fra Mauro. Okolico tega žrela so ocenili znanstveniki kot najbolj zanimivo in najbolj poučno za zgodovino Lune in verjetno tudi Zemlje.
V sivi davnini je treščil tam na še mlado Luno velikanski meteorit, razbil razmeroma tanko trdno površino Lune in ob svo-268 i' eksploziji vrgel neznanske količine ka-
menja in lave v bližnjo in daljno okolico žrela. Znanstveniki so bili mnenja, da bo kamenje, nabrano v okolici Fra Mauro, vsaj še za par sto milijonov let starejše kot kamni, ki sta jih prejšnji dve ekspedi-ciji prinesli z Lune. Sklenili so tudi, naj astronavta nabereta kar 75 kg kamenja.
Pravtako naj bi ta ekspedicija zopet razpostavila avtomatične instrumente z atomsko električno baterijo. Predviden je bil tudi vzpon po zunanjem pobočju žrela, kjer naj bi geolog s kladivom odbijal in nab;ral razno, zanj zanimivo kamenje. Seveda je bilo na programu fotografiranje, na vrsto bi prišlo tudi več televizijskih prenosov v barvah.
Kot posadka Apollo 13 so bili določeni: Poveljnik James Lovell (roj. 1928), astronavt z največjo izkušnjo. Vsega skupaj se je že vozil 572 ur v raznih kabinah okrog Zemlje in Lune. Decembra 1965 je kot ko-pilot v Gemini 7 200 krat obkrožil Zemljo. Novembra 1966 je bil šef-pilot Gemini 12 in je skupaj s kopilotom Aldrinom izvedel uspelo sklopitev z Agena raketo. Ko je za Božič 1. 1968 odletela Apollo 8 do Lune, je bil Lovell zopet član posadke.
Kot pilot Apollo kabine je bil določen Thomas Mattingly, ki ni smel na polet, ker so se bali, da si je nalezel otroško bolezen norice, na kateri je zbolel njegov namestnik Charles Duke. Ves čas sta namreč trenirala polet skupaj. Tako je prišel na vrsto drugi namestnik John Swigert (1931),
novinec v poletih. Za pilota štirinožnika je bil izbran Fred Haise (1933), prav tako novinec, čeprav z ogromno prakso iz treningov na Zemlji.
Po svetu je bilo zanimanje za ta polet znatno manjše. Zemljanom se je zdeb že kar samo po sebi umevno, da pač letamo na Luno. Kdo je prvi stopil na Luno, to je ve^el sleherni, pa naj je živel na tem ali drucem kontinentu. Kako se pišeta tista d\a, ki bosta kot peti in šesti stopila na Luno, pa res ni bilo več važno. Skoraj vsem se je zdelo, da ekspedicija na Luno ni s':oraj nič b:lj nevarna kot ekspedicija na Antarktiko. Seveda to ni res in še dolgo ne bo res.
Začetek poleta Apollo 13 je potekal kakor ura. 11. aprila 1970 popoldne so odleteli na sekundo natančno z rtiča Kennedy. Sicer je eden od petih raketnih motorjev druge raketne stopnje ugasnil za pet sekund prezgodaj, zato so pa ostali štirje motorji goreli 34 sekund dalj in skoraj iza-načili izgubo potisne sile. Tako je vstopila tretj?. raketna stopnja v višini 190 km v krožnico okrog Zemlje. En in polkrat je obkrržila Zemljo, nakar se je pognala dve uri in pol po startu proti Luni. Kmalu nato se je Apollo 13 sklopila z LM-om v garaži in sklopljena nadaljevala polet proti Luni. Nekako vzporedno je letela proti Luni tudi tretja stopnja Saturn rakete. Bilo je nekaj televizijskih prenosov in astronavti so na tridnevne poletu pravzaprav lahko lenarili.
V ranem jutru 14. aprila so končali televizijski prenos iz štirinožnika, katerega sta pregledala Lovell in Haise. Lovell je pravkar prilezel skozi tunel v Apollo kabino in sedal na posteljo zraven Swigerta. Haise je še lezel po tunelu in bil z glavo že v kabini, ko so vsi začutili močan pretres in pok. Dve sekundi za tem so prve signalne luči začele dajati znake, da nekaj ni v redu. Hitro so skušali ugotoviti, kaj kažejo številni inštrumenti na komandnih ploščah. Ena izmed velikih celic za električni tok ni več delovala. V vseh slušalkah, ki so jih imeli na ušesih, je brnel znak za veliko nevarnbst. Apollo je bila tedaj 55 ur in 55 miritit na poletu ter 328.000 km od Zemlje. SwSgert, pilot Apollo kabine, je takoj sporočil v Houston: „Hej, tu imamo sedaj nek problem!" Najbrž so te skromne besede dogovorjen znak za resno nevarnost. V Houstonu mu namreč nočejo verjeti in ga prosijo, naj po-
novi še enkrat. Odgovor: „T'u imamo problem. Ena glavnih električnih baterij je odpovedala."
V Houstonu je bilo tedaj rano jutro. V kontrolni centrali so bili le še dežurni, ki so po službeni dolžnosti ob svojih monitorjih (televizijskih okencih) zasledovali podatke o poletu. V telegramskem stilu
14. IV. 1970 ob 4. in 7 minut: Haise (1) leze skozi okroglo zvezno cev iz štirinožnika v kabino. Lovell (2) je že na svoji postelji, poleg njega Svvigert (3). V tem trenutku eksplodira tank za kisik v strojnem delu (4) in raztrga tudi zunanjo steno valja skoraj od dna do vrha. šoba (5) glavnega raketnega motorja, ki zaradi eksplozije tudi r.i mogel
več delovati.	269
sporočajo astronavti o poku in da se alarmni signali nočejo umiriti. Tedaj zapazi Jim Lovell pri pogledu skozi okno, kako se vali bel oblak v sončnem žaru mimo kabine. Strojni del je izgubljal nekaj iz tam nameščenih tankov. Tudi druga električna baterija je začenjala popuščati. Kazalec, ki je kazal stanje kisika v enem izmed tankov, je padel na nič. Kazalec za drugi tank pa je hitro lezel proti ničli! Vsa kombinacija, Apollo — LM se je počasi sukala, znak, da jo je vrtel iz tankov uhajajoči kisik.
Astronavti in centrala v Houstonu so bili istega mnenja. Eksplodirati je moral eden od tankov za kisik v strojnem delu (valju) Apollo kombinacije. Eksplozija je poškodovala še druge tanke. Strojni ali oskrbovalni valj je torej ostal brez kisika. S tem kisikom so se zalagale električne zgorevalne baterije, ki so nudile tok za vse naprave in povrhu še dajale — vodo. S kisikom iz teh tankov se je zalagala tudi Apollo kabina s kisikom, ki so ga potrebovali astronavti za dihanje.
Še preden so jim to sporočili z Zemlje, so astronavti že uvideli, da morejo pričakovati rešitev le v kabinici štirinožnika in njegovih napravah ter zalogah kisika, vode in električne energije. Začeli so sami od sebe selitev v štirinožnik ter začeli pripravljati njegove naprave tako, da bi mogli preživeti. Vsak je bil že pri svojem opravilu, ko so jim sporočili z Zemlje, da imajo samo petnajst minut časa, da preu-rede LM. Po teh kritičnih minutah morajo začeti LM-ove baterije dajati električni tok za najnujnejše brezžične zveze in instrumente, iz LM-ovih tankov pa mora tudi Apollo kabina dobivati kisik za dihanje.
In res, v pičlih petnajstih minutah je izdihnila zadnja, tretja in rezervna električna zgorevalna celica v strojnem valju. Apollo kabina z oskrbovalnim valjem vred je bila tehnično mrtva, le še privesek LM-a. Tudi glavni raketni motor v valju je bil prizadet, o sta'a je le še pogonska sila štirinožnika. Apollo in štirinožnik s tremi brodolomci, ki so garali, da so jim potne srage kapale s čela, pa sta drvela naprej proti Luni.
V Houstonu so takoj po nesreči objavili alarm. Zato so kaj hitro začeli prihajati v ranem jutru drug za drugim najrazličnejši strokovnjaki, da bi pomagali in skušali rešiti, kar se da. Čez kontinent je kot blisk švignila novica: Eksplozija v 270 Apollo 13 — astronavti v smrtni nevarno-
sti! Dve uri po eksploziji so v Houstonu objavili, da Apollo 13 ne bo pristala na Luni, pač pa da bodo ukrenili vse, da se bo mogla vrniti nazaj na Zemljo. V teh mrzličnih dveh urah so strokovnjaki v Houstonu izbrali pet različnih reševalnih postopkov. Šlo je zato, po kakšni poti in v kolikšnem času je mogoča vrnitev na Zemljo.
Pet po času vožnje in kraju pristanka različnih možnosti je bilo treba oceniti glede na to, da bo zajamčena med vožnjo največja varnost astronavtov in da bo verjetnost za varen pristanek največja. Kdo bi mogel pretehtati vse okolnosti, kdo pre-rešetati na tisoče možnosti, kdo prevzeti odgovornost za dokončno odločitev, saj je šlo za minute.
In vnovič se je izkazala že ugotovljena resnica: Brez najmodernejših elektronskih računskih strojev vsemirski poleti sploh ne bi bili mogoči. V centrali v Houstonu stoji 30 m dolg elektronski računalnik. Ima v svojem „spominu" vse podrobnosti vsakega poleta na Luno. Še več, ima v „spomi-nu" tudi vse inačice tega poleta in vse možne spremembe ob posameznih trenutkih. Prav tak računalnik stoji tudi v Goddardovem centru za vsemirske polete v Greenbeltu pri Washingtonu. Ob sodelovanju strokovnjakov Goddardovega centra, dalje 30 specialistov tehnične univerze v Massachusett, kjer so bile izdelane krmilne naprave in navigacijski sistem Apollo kabine, in vseh strokovnjakov v Houstonu, so bili v dirki s časom izdelani programi za vseh 5 možnosti. S temi programi, napisanimi tako, da jih je lahko bral elektronski računalnik, so nato v Houstonu in Greenbeltu pitali oba računalnika.
Oba computer-ja (angleška beseda za računalnik, a že v mednarodni rabi) sta računala in računala, preizkušala vse možnosti in jih primerjala. V dobre pol ure sta se odločila za pot, ki je omogočala še največ zasilnih rešitev. Pot, ki je najbolj varčevala s pogonskimi gorivi, ki se je najbolj izmikala nevarnosti, da bi astronavtom zmanjkalo kisika in vode. Istočasno je varčevala kar se da z električnim tokom. In rekord: pet ur po eksploziji je bil v glavnem že določen reševalni postopek, način in smer poleta za vrnitev Apollo 13. Oba računalnika sta izbrala kot najugodnejšo takoimenovano četrto možnost od petih. Če bi velika pisarna samih računskih strokovnjakov hotela preračunati vse to, kar sta izračunala computer j a in primer-
ja!a, bi pisarna računala vsaj nekaj mesecev! Pet ur po eksploziji so že lahko začeli z reševalnimi ukrepi, ki so bili v skladu s celotnim reševalnim načrtom.
Apollo 13 je medtem brzela naprej proti Luni. Pet in pol ure po nesreči so vžgali raketni motor v štirinožniku Apollo kombinacije za 30 sekund in spremenili smer poleta tako, da bi se kombinacija po ob-krožitvi Lune vrnila na Zemljo brez dodatnih popravkov smeri, a s pristankom v Indijskem oceanu. Ko je šlo na polnoč, so se že približevali Luni. Ob pol dveh zjutraj so bili že nad nevidno platjo Lune in jo obkrožili. Kombinacija se je nato začela oddaljevati od Lune, leteč proti Zemlji. Ob pol štirih zjutraj so bili že 10.000 km od Lune. Bilo je jutro 15. aprila in tridnevna vožnja naj bi jih pripeljala domov.
Minilo je 24 ur, odkar je eksplozija prevrnila vse načrte. Ves ta čas so astronavti z živčno naglico in ob skrajnem naporu duševnih in telesnih sil garali, kolikor so mogli. Kontrolirali so naprave ter sproti sporočali na Zemljo in izvrševali navodila, 3 katerimi jih je zasipala centrala v Housto-nu. Vnovič so vžgali raketni motor štiri-nožnika, da bi pospešili prihod na Zemljo in spremenili mesto pristanka. Z Zemlje so jim naročali, naj sedaj skušajo zaspati, da si naberejo novih moči. Prav tedaj je treščila na Luno tretja stopnja rakete Saturn, ki jih je svoj čas pognala proti Luni. Na Luni postavljena potresometra sta zaznamovala ta potres. To je bila tudi edina toč'_a celotnega programa, ki je potekla v redu. Na Zemlji so strmeli strokovnjaki: Zaradi udarca tretje stopnje rakete ob Luno, se ie ta tresla kar eno uro in deset minut. Takih potresov na Zemlji sploh ne poznamo.
Kljub utrujenosti so spočetka spali le po nekaj ur naizmenoma. Imeli so dokaj manjših težav in z njimi nove preglavice. Ker je bil LM edina delujoča naprava, sta bila dva astronavta vedno tam. Tretji je lahko počival ali tudi spal. Zato je moral zlesti v temno Apollo kabino, kamor je dobival po posebni cevi kisik za dihanje iz LM-a. Ob tridnevnem povratku na Zemljo jih je zlasti mučil mraz. Zaradi varčevanja z elektriko niso smeli greti obeh kabin. Dva astronavta sta obula zato čevlje, s katerimi naj bi hodila po Luni samo zato, da bi ju manj zeblo v noge. Tretji je navlekel čez astronavtske hlače še rezervne spodnje hlače. Po dveh dnevih po-
Dobre tri dni in pol je trajala vožnja do Zemlje. Posadka Apollo 13 je zdržala, čeprav sta dva morala nekako čepeti v LM-u, tretji pa je prezebal na postelji v Apollo kabini. Kabinica v LM-u je tako majhna, da v njej dva Ie stojita; ni stola ne pručice. Tretji v Apollo kabini je Po posebni cevi dobival kisik za dihanje.
leta proti Zemlji je temperatura v kabinah padla že skoraj na ničlo!
16. aprila so ob šestih zjutraj z raketnim motorjem v LM-u dokončno spremenili smer poleta za pristanek v Pacifiku in za primeren vstop v visoko ozračje. Če popravka za pravi vstop v ozračje ne bi mogli izpeljati, bi zašli v ozračje ali previsoko ali pa zadeli vanj na preveč strmi poti. V prvem primeru bi se pripeljali le v bližino Zemlje, jo začeli obkroževati in če se ne bi spustili pod višino 160 km, bi se začeli zopet oddaljevati, ker jih ozračje ne bi zadostno zavrlo. Brzeli bi proč od Zemlje približno z isto hitrostjo, s katero so svoj-čas odleteli proti Luni. Vsaka rešitev bi bila nemogoča. Švignili bi mimo Zemlje s hitrostjo 39.000 km na uro! To hitrost dobi pač vsaka Apollo kabina, ko pade od Lune v bližino Zemlje. Edina zavora za to hitrost je ozračje v višinah med 120 in 80 km nad Zemljo, čeprav je sila redko. Če bi zašla kabina v ozračje po preveč strmi poti, bi kljub toplotnemu ščitu — zgorela.
Čim bolj se je kombinacija bližala Zemlji tem bolj je naraščala njena hitrost. Zato je razumljivo, da je preletela tretji dan kar polovico pota. 17. aprila je bila Apollo kombinacija ob dveh popoldne svetovnega časa (po Greenwichu) le še 58.000 km od Zemlje. Tedaj so se začeli zadnji ukrepi.
Najprej so morali odklopiti pokvarjeni strojni del, šest metrov dolgi in tri metre široki valj. Na njegovem vrhu je čepela Apollo kabina. Odklopili so ga tako, da je letel najprej vštric z njimi proti Zemlji. Tedaj so mogli prvič videti okvaro, 271
ki jo je napravila eksplozija. Na eni strani valja je bila stena skoraj v vsej dolžini raztrgana. Iz luknje je štrlela kopica potrganih kablov in razbite pločevine. Fotografirali so pogled na mesto eksplozije, saj bo fotografija edini dokument, ker bo valj zgorel v ozračju.
Ob tričetrt na šest je bila Apollo kabina, sklopljena s svojim rešilnim čolnom-šti-rinožnikom le še 10.000 km od Zemlje. Sedaj so se morali ločiti tudi od njega, ki jim je rešil življenje na poletu okrog Lune in na povratku domov. Odklopitev štirinožni-ka so izpeljali dobro, sedeč v Apollo kabini, kjer so sedaj delovale v njej nameščene naprave — takorekoč železna rezerva za zadnje ure poleta. Kot vedno so bile v notranjosti Apollo kabine zadostne rezerve elektrike, kisika in vode, a to le za kratek čas. V glavnem za razdobje, ko se kabina ločena od strojnega dela približuje Zemlji in nato vstopi v ozračje. V zadnji uri polena so bili astronavti že prepričani, da bodo brez težav dosegli Zemljo. Niti astro-navtskih oblek niso marali obleči, kar so jim svetovali iz Houstona. Zeblo jih tudi ni več, ker so proti koncu poleta, ko je bilo videti, da elektrike še zdaleka ne bo zmanjkalo, lahko začeli električno ogrevati kabino.
Ob 18.53 je bila kabina le še 121 km nad Zemljo in drvela s hitrostjo 39.700 km proti njej. Takoj se je začela zavirati ob redkem zraku v tej višini. Po 18 sekundah se je zaradi trenja ob zraku in hitrega segrevanja prekinila brezžična zveza z Zemljo. Med tem je kabina zgubljala hitrost,
padajoč v vedno bolj gosto ozračje. Na-vadano je trajala prekinitev brezžične zveze tri in pol minute. Ker so tokrat izbrali najmanj nevaren vstop v ozračje, je bila pot proti Zemlji polj položna in prekinitev zveze je trajala pet minut in dvajset sekund. Tedaj so v Houstonu zopet slišali Lo-vellov ,Okay" in začeli prižigati cigare.
Padec zadnjih minut je potekel kakor narisan v slikanici. Po svetu so gledali v televiziji, kako je padala na padalih kabina proti morju. Ob 19.07 je udarila v morje v bližini helikopterjev. V morje je padla s hitrostjo 10 m na sekundo le pet kilometrov od letalonosilke. Svet se je oddahnil.
APOLLO 14
Le ameriški strokovnjaki vedo, kaj vse so se naučili tiste štiri dni ob reševanju Apollo 13. Kasnejše preiskave vseh postopkov pri pripravah strojnega dela Apollo 13 so pokazale, da je mala pogreška pri sklopitvi dveh kablov, ki so jih začasno odklopili, bila vzrok nesreče. Na to napako se je po nesrečnem naključju nanizala še cela vrsta drugih nedostatkov, tako da je končno eksplodiral tank za tekoči kisik, ne da bi kontrolne naprave to pravočasno javile. Za 1. 1970 napovedani polet Apollo 14 je b:l preložen na 1. 1971, ker je bilo treba preurediti strojni del tako, da se podobna nesreča ne bi mogla ponoviti v tako usodnem obsegu.
Končno je 31. januarja 1971 odletela Apollo 14 proti Luni. Za poveljnika je bil
Po pristanku Apollo 14 sta Shepard in Mitchell z dvo-kolico razvozila instrumente na določena mesta. Nabrano kamenje sta tudi odlagala nanjo. Na dvokolici ie bila pritrjena filmska kamera, ki žal ni prav delovala.
Drugi izlet po Luni naj bi oba astronavta Apollo 14 privedel na 120 m visoki rob meteoritskega žrela Cone. Žal je Shepard opeša1, tako da rob nista dosegla. V prahu je dobro videli sledove dvokolice, v ozadju malo na levi, stoji štirinožnik LM.
določen Alan B. Shepard jr., prvi Američan, ki je 1. 1961 in sicer 5. maja v Mer-cury kabinici Freedom 7 napravil skok v vsemir do višine 185 km, pri čemer je doživel breztežnost za pet minut. Ves polet je trajal 15 minut in kabinica je padla 490 km od strelišča v morje. Shepard je edini od sedmerice prvih ameriških astronavtov, ki še nikdar ni letel okrog Zemlje. Zaradi nedostatka v notranjem ušesu je bil izključen od poletov in je vsa nadaljnja leta imel pisarniško službo, bil je šef astronavtov in njih senior. Po operaciji v ušesu 1. 1969 je bil kot astronavt reaktiviran. Človeško je razumljivo, da so mu morali izpolniti dano obljubo za polet, čeprav so bili mlajši astronavti mnogo bolj izkušeni.
S 47-letnim Shepardom naj bi poletela znatno mlajša astronavta novinca, Stuart A. Rossa kot pilot Apollo kabine in Edgar D. Mitchel kot pilot LM-a. Gotovo je prav nesreča z Apollo 13 bila vzrok, da ni bil za polet določen noben astronavt-znan-stvenik. Že 1. 1965 je NASA sprejela šest znanstvenikov za astronavte in jih izšolala. L. 1967 je sprejela še 11 znanstveni-
kov. Kljub temu so doslej šli na polet vedno le astronavti, bivši letalski piloti. Pri prihodnjih poletih pa bo nujno potrebno, da bo vs'aj en astronavt znanstvenik-geolog.	'
Cilj Apollo 14 je bil isti kot pri Apollo 13. Okolica žrela Fra Mauro, 172 km vzhodno od pristanka Apollo 12 v Morju viharjev in 946 km zahodno od Apollo 11 v Morju miru. Odleteli so po starem vzorcu 31. januarja zvečer. Zaradi nesreče pri Apollo 13 je bilo zanimanje v svetu prav veliko. V Zahodni Evropi je gledalo odlet v TV nad 200 milijonov, v Vzhodni Evropi okrog 100, v ZDA pa 55 milijonov gledalcev. Cenijo,da je po vsem svetu zasledovalo odlet v TV okrog pol milijarde ljudi. Med poletom je sem in tja zopet kaj nagajalo, vendar ti nedostatki niso bili pomembni. 5. februarja sta pristala She-rard in Mitchell z LM-om na Luni, nedaleč od predvidenega mesta.
To pot sta dobila oba astronavta posebno dvokckco, s katero sta mogla prevažati na določena mesta potresomer in druge merilne naprave, ki jih običajno postavijo 273
v okolico LM-a. Oskrbovane z elektriko iz posebne atomske baterije lahko brezžično sporočajo rezultate meritev vse leto na Zemljo. Poleg tega sta postavila še reflektor za laserske žarke. Astronomi so kaj hitro dobili stik z njim in bodo z njegovo pomočjo lahko sproti ugotavljali točno razdaljo do Lune in malenkostne ne-rednosti v njenem gibanju okrog Zemlje. Prvi sprehod po Luni je trajal okrog 4 ure in pol. V ZDA so gledali prizore s tega pohoda v barvni televiziji, v Argentini smo videli to v črno beli. Na žalost TV kamera, ki je bila montirana na dvokolici, ni delovala v redu, sicer bi bili prizori še bolj zanimivi.
Drugi izlet po Luni sta napravila 6. februarja okrog poldneva. Opravila naj bi daljši pohod, nabirala kamenje in se vzpela po zunanjem pobočju meteoritskega žrela Cone, kar 120 m visoko. Imela sta težave z orientacijo, hodila med ogromnimi kamni, prnekod velikimi kakor tovornjaki. Nekaj teh skal je bilo čisto belih in sta od njih odbi'a vzorce. Na žalost je Shepard opešal in kot poveljnik odločil, da se vrneta, še preden sta dosegla gornji rob žrela. Na robu bi namreč imela čudovit razgled po vsem žrelu in bi mogla napraviti edinstvene fotografije. V obeh pohodih sta hodila po Luni 9 ur in 23 minut.
6. februarja sta ob osmih zvečer odletela z 42 kg kamenja z Lune, na kateri sta preživela 33 ur in pol, proti Apollo 14 in se z njo sklopila. Nekaj pred polnočjo so odklopili kabinico LM, ki je nato
treščila na Luno. Zopet so po Luni razpostavljeni potresomeri zaznamovali izredno dolgo trajajoč potres.
7. februarja zjutraj ob pol treh so se pognali proti Zemlji in pristali 9. februarja zvečer v Pacifiku. Kot zanimivost je treba omeniti, da je Mitchell med poletom do Lune in nazaj poskušal prenos misli. Ob določenih urah je na Zemlji nek medij ugibal, v kakšnem redu polaga Mitchell štiri različne karte. Poskus se je v celoti ponesrečil, ker je bilo pravih zadetkov manj, kot bi jih moralo biti po verjetnostnem računu.
Stroški Apollo programa in poletov
Do prvega poleta Apollo 11 na Luno so ZDA izdale 19,3 miljarde dolarjev v ta namen. V tej vsoti so obseženi izdatki za načrte, preizkuse in dokončno izdelavo 12 raket Saturn 1 B in 15 raket Saturn 5. Ne bodo vseh porabili za polete na Luno. Šest jih bodo pridržali zato, da bodo mogli v 1. 1973 in kasneje streljati na krož-n'co okrog Zemlje moderne vsemirske postaje „Skylab". Stroški za izdelavo vseh zgoraj omenjenih 27 veleraket so znašali 8,77 milijard dolarjev.
Poleg stroškov za rakete so v celotnih stroških tudi izdatki za načrte, preizkuse in dokončno izdelavo 18 Apollo kabin s strojnim valjem in za 12 štirinožnikov LM. Ta izdelava je veljala 7,795 milijard dolarjev. Naprave za zasledovanje poletov, zgradbe in stroji na tleh ter obrat vseh naprav pa je zahtevalo 2,735 milijard.
Stroški posameznih Apollo poletov v milijonih dolarjev
Apollo polet številka:	11	12	13	14
Apollo kabina s strojnim delom	55	55	55	70:
Štirinožnik LM s kabinico	40	40	40	40
Raketa Saturn 5	185	185	185	185
Instrumenti, postavljeni na Luni	5	25	25	25
Celotni obrat naprav na Zemlji	70	70	70	95
SKUPAJ	355	375	375	415
* 15 milijonov dolarjev je veljalo preurejanje strojnega valja, da bi se preprečila podobna nesreča kot pri Apollo 13.
Ko so vprašali sedanjega ameriškega vojnega ministra Lairda, kaj pravi k 400 miFjonom dolarjev, ki so bili porabljeni za polet Apollo 14, je dobesedno odgovoril: „400 milijonov dolarjev za Apollo 14? To vsoto izda Pentagon vsakih 48 ur za obc-274 roževanje in globalno obrambo."
Povprečni znesek vseh davkoplačevalcev v ZDA znaša na leto in glavo davko-p'ačeva)ca 2920 dolarjev. Od te vsote gre 1070 dolarjev za oboroževanje in vojsko, le 50 dolarjev pa za celotne vsemirske poskuse in podvige ZDA, pa naj bodo to sateliti, avtomati ali poleti. NASA, central-
ni urad za celotni vsemirski program v ZDA, je dobila za proračunsko leto 1969 še 4,3 milijarde dolarjev, za proračunsko leto 1970 le 3,9 milijarde in za 1. 1971 le še 3,4 milijarde dolarjev. Skupaj je dobila v teh treh letih 11,6 milijard dolarjev. Prav v istih treh letih je znesel ves oboroževalni in vojni proračun ZDA 234 milijard dolarjev, torej dvajsetkrat več! Za ista tri leta so znesli državni proračuni ZDA za šole, vzgojo in zdravstvo 62,3 milijarde dolarjev, tudi še več kot petkrat toliko, kot je dobila NASA.
31. julija 1971 bo odletela Apollo 15 na Luno. Za oba lunavta bo na štirinož-niku pripeljan zanje avto na štiri kolesa in električni pogon. Načrti, preizkusi in dokončna izdelava tega avtomobila je veljala 31 milijonov dolarjev. Za leto 1972 sta predvidena še poleta Apollo 16 in 17, nakar se Apollo poleti zaključijo. Zato naslednja leta ne moremo pričakovati ameriških poletov na Luno.
Ruski roboti
Rusi so v 1. 1970 nadaljevali svoj tajni in na dolgo vrsto let zasnovani vsemirski program. Poleg rednega streljanja satelitov, ki največkrat dobe ime Kozmos, čeprav imajo različne, tudi vojaške in vohunske naloge, so 1. julija pognali Sojuz 9 na pot okrog Zemlje. V njem sta bila kozmonavta, poveljnik polkovnik Adrijan Nikolajev (40 let) in inženir Vitalij Se-bastijanov (30 let). Podrla sta ameriški rekord, ki ga je dosegla že 1. 1965 ameriška kabina Gemini 7. Tedaj je vozila okrog Zemlje 13 dni in 18 ur in pol. Naloga ruskega poleta je bila, ugotoviti, ko-
liko časa zdrži človeško telo breztežnost brez škode. Fotografirala sta zemeljsko površino in opravljala druge meritve. Sre-č..o sta pristala 120 km zahodno od Ka-ragande, potem ko sta krožila okrog Zem lje 17 dni in 17 ur.
Več kot izboljšanje rekorda je prinesla jesen, ko so Rusi 12. septembra pognali proti Luni avtomat Luna 16. Brezžično so ga vodili do Lune, pravtako so dosegli, ("aje začel krožiti okrog Lune, pri čemer je ravnina njegove kr žnica tvorila kot 70 stopinj z ravnino luninega ekvatorja. Več dni je krožil, medtem ko so ruski znanstveniki na Zemlji s telemetrijskimi napravami podrobno ugotavljali njegovo krož-nico. Tako so se zadostno pripravili, da so lahko poskusili avtomatični pristanek na Luni. Ta se je posrečil, ko je Luna 16 pristala 20. septembra v „Morju plodo-vitosti."
Strokovnjaki na Zahodu so ocenili ce-htno težo Luna 16 ob odletu na Luno na okrog 5000 kg z gorivom vred. Sovjeti so povedali, da je Luna 16, ko je sedla na Luno in porabila že večino goriva, tehtala 1880 kg. Seveda je bil ta avtomat, podobno kot ameriški „pajek" LM dvodelen. To je nujno, saj mora spodnji del zavirati z raketnim motorjem padec na Luno in omogočiti mehak pristanek vse naprave. Zgornji del .opremljen s posebnim raketnim motorjem za odlet z Lune in povratek na Zemljo, je nosil malenkost instrumentov in nič več.
Najbolj težavna tehnična naloga je bila izdelava takih naprav, ki bi na brezžični ukaz navrtale lunina tla in navrtani pesek spravile v posebno, hermetično za-
Spodnji del Luna 16. Zgornji del, ki je odletel z Lune nazaj proti Zemlji, na tej sovjetski sliki manjka. Na levi antena, na desni vodoravna ročica, ki je zavrtala 35 cm globoko v tla. Navrtani pesek je nato odložila v posodo v zgornjem delu. Spodnji del, ki je z raketnim zaviranjem omogočil mehak pristanek na Luni, je kvečjemu poldrug meter visok.
Zgornji del Luna 16 po odletu s podstavka na Luni (sovjetski črtež). V krogli na vrhu je bil spravljen navrtani pesek v posebni posodi. Na desno zgoraj Zemlja v krajcu. Velikost vse naprave lahko ocenimo, če upr-števamo, da je krogla na vrhu le ma'ce večja od nogometne žoge.
prto shrambo za pot na Zemljo. Po pristanku so na Zemlji izpeljali najprej brezžično kontrolo, če vse naprave v obeh delih še dobro delujejo. Nato so ugotovili, kako sedi avtomat na tleh. To so morali vedeti, i*
da so lahko pripravili brezžično povelje za pravilen odlet gornjega dela proti Zemlji. Čeprav je bila tam na mestu pristanka ve 60 ur noč in mraz minus sto pod ničlo, je bilo za televizijsko kontrolo dovolj svetlo. Odsev od sonca ožarjene štirikrat večje Zemlje razsvetli tam noč mnogo bolj kot Luna zemeljsko noč.
Pod televizijsko kontrolo so nato na-vrtali tla. Iz spodnjega dela avtomata je štrlela dolga gibljiva ročica, ki je na koncu nosila vrtalno napravo. Na Zemlji je vodil strokovnjak ročico do pravega mesta, kjer je navrtal 35 cm globoko. Navrtani pesek je z gibljivo ročico prenesel do gornje'a dela in ga spustil v zato določeno posodo. Ta se je nato hermetično zaprla.
V dveli urah in pol je bilo vse opravljeno. Zgornji del Luna 16 je odletel z Lune in krenil na pot do Zemlje. Srečno je pristal 24. septembra na padalih v Ka-zakstanu, azijskem delu Sovjetske zveze. Vse, 1 ar se je vrnilo na Zemljo je bila krogla na padalu, težka niti ne sto kilogramov. Prinesla je na Zemljo 90 gramov peska, torej pičlo desetinko kilograma. Raketni motor, ki je pognal tovor proti Zemlji, je b'l pred vstopom v ozračje odklopljen in je zgorel ob trenju z zrakom. Krogla sama, malo večja kot nogometna žoga, pa je imela toplotni ščit po vsej po-
Mala krogla na padalu, to je vse, kar se je vrnilo 0d Luna 16 na Zemljo. Mlahavo padalo še pada, njegove vrvi in krogla že leže v travi. Krogla je le malo večja od nogometne žoge. Oba svetla valja, ki štrlita iz kroglje, nista shrambi za pesek, čemu služita, ob objavi niso povedali. Sovjeti so sliko posneli, ko so preizkušali delovanje padala.
vršini in je zato nepoškodovana padla v gostejšo ozračje.
Prvič, odkar je človek segel v vsemir, se je posrečilo, da je robot pristal na drugem nebesnem telesu, tam nabral nekaj peska, odletel nazaj proti Zem'lji in srečno pristal. Poleti takih prvih izvidnic -— robotov — so nujno potreben predpogoj, če lioče človek čez nekaj časa priti sam za njimi. Avtomatsko raziskovanje bo ved-dno in povsod utiralo človeku pot, nikdar pa ne bo moglo nadomestiti njegove navzočnosti. Do vseh planetov bodo vedno leteli najprej roboti.
Rusom, ki morajo varčevati, ni cs^alo nič drugega, kot zadovoljiti se z avtomati, saj nimajo dovolj močne rakete, ki bi zamogla pognati kabino s posadko na Luno. So pa dosegli lep in edinstven rekord in dokazali, da so izenačili v avtomatiki in telemetriji z Američani.
Lunohod na Luni
Rusi so 24. oktobra 1970 pognali proti Luni avtomat Zond 8. Začel je krožiti okrog Lune in fotografirati njeno površino. Fotografije je brezžično prenašal na Zemljo. Delal je torej isto, kar so v letih 1966 in 1967 že opravili ameriški Orbitri.
Dobra dva tedna kasneje so poslali Rusi 10. novembra že tretji avtomat proti Luni. Luna 17 je najprej obkrožal Luno v višini 85 km in sicer v eni uri in 56 minutah. (Naklon proti ravnini luninega ekva-
torja je bil zopet 70 stopinj.) Končno je pristal v takoimenovanem „Morju dežja". Luna 17 je bil podobno kot Luna 16 dvodelen avtomat. Spodnji del je bil enak kot pri Luna 16 — naprava z raketnim motorjem za avtomatično mehko pristajanje na Luni. Zgornji del pa ni nosil raketnega motorja za odlet z Lune in povratek na Zemljo, ampak navaden tovor, ki ga je spcdnji del le pripeljal na Luno.
Ta tovor je bilo Lunohod 1, prvo vozilo, prepeljano na Luno. Najprej je spodnji del avtomata spustil do tal nekakšen poševen most. Po njem je Lunohod zapeljal s hrbta spodnjega dela na lunina tla. Jasno je, da morata Lunohod in spodnji ('el za vedno ostati na Luni, saj ni nobene naprave za odlet z Lune.
Lunohod je vozilo z osmimi kolesi, ki nosijo nekakšno škatlo, v kateri so vse naprave, da more dobro opraviti svoje pohode. Edini podatek z ruske strani je ta, da merijo kolesa v premeru 46 cm in da imajo obod iz pletene žice. Po risbah, ki sicer ne kažejo pravega vozila, se da sklepati, da je visok poldrug meter in dolg dva metra in pol. Na Zahodu menijo, da tehta med 1000 in 1500 kg. Vsako kolo ima majhen električen motor za pogon. Za primer, da bi eden od električnih motorjev odpovedal, bi njemu pripadajoče kolo postalo prava cokla za vozilo. Zato se da z brezžičnim ukazom električni motor odstreliti, nakar se dotično kolo vrti naprej v prostem teku. Tudi če bi na vsaki stra-
Na desni pristajalni del Luna 17, ki je mehko sedel na Luno. Na hrbtu je nosil Lunohod 1. Po poševnem mostiču je Lunohod zapeljal na tla, seveda pod brezžičnim vodstvom z Zemlje. Slika je posnetek s poučnega sovjetskega filma.
ni vozila deloval Ie še en motor, bi Luno-hod lahko vozil naprej.
Avtomat ima dalje posebne merilne naprave, ki avtomatično pazijo, da se ne nagne preveč in prekucne. V takem primeru se avtomatično zavre, nakar se vozeč nazaj lahko umakne strmini. A to so le pomožne naprave. Vozači Lunohoda sede na Zemlji in ga vodijo z brezžičnimi povelji. Notranjost Lunohoda je hermetično zaprta. Podobna je termos steklenici, zato da so izgube toplote čim manjše. V notranjosti vlada skoraj normalen pritisk in sobna temperatura. Tu so važne naprave, kakor majcen kemični laboratorij s kislinami in lugi za ugotavljanje kemičnih sestavin luninega prahu in kamenčkov. Na hrbtu nosi laserski reflektor, ki so ga dobavili Francozi. Prav tako je nekje ob strani montiran rentgenski teleskop, ki negibljivo gleda navpik.
Ves hrbet ima pokrov, ki se da na tečajih odpreti kot pokrovka. Vsa notranja stran pokrovke je pokrita s takoimeno-vanimi sončnimi celicami. Kadar sije na te celice sonce, proizvajajo te majhen električen tok, s katerim se polnijo akumulatorji v notranjosti škatle. Napolnjeni akumulatorji pa dajejo tok za motorje v kolesih. Pogonsko silo daje torej sončna svetloba.
Na čelni strani ima Lunohod dve TV kameri, ki zviška gledata v smer, proti kateri vozi in posredujeta TV okencu na Zemlji stereoskopično sliko terena. Po eno TV kamero ima še na vsaki strani in tudi zadaj za pogled nazaj. Rusi -so se odločili za prenos TV slik vsakih dvajset sekund, verjetno zaradi varčevanja z elektriko. V
centrali na Zemlji se torej vsakih dvajset sekund spremeni pogled na teren pred Lunohodom.
V centrali sede pred monitorji TV, ki kažejo poglede z Lunohoda, njegovi gospodarji. Njegova posadka na Zemlji šteje pet mož: poveljnik, voznik, inženir Specialist, navigator in radiotelegrafist. Dolg je bil trening, preden se je ta petorica z vajami na Zemlji navadila pravilno uporabljati ta avtomat. Poleg tega, da se slika spreminja Ie na dvajset sekund, je pri prenosu slik z Lune še druga neprilika. Prenos TV slike z Luna traja eno in eno tretjino sekunde. Povelje do Lune potrebuje prav toliko časa. Časovna razlika dveh in dveh tretjin sekund zahteva presneto previdno vožnjo. Če bi Lunohod vozil na primer le s hitrostjo enega metra na sekundo — še bolj počasi kot hodi pešec — bi prevozil od takrat, ko je bil na mestu, ki ga je videl opazovalec v TV, še dva in dve tretjini metra, preden bi začela delovati zavora na povelje z Zemlje.
Zato ne smemo misliti, da je vozil Lunohod s hitrostjo enega metra na sekundo. Še mnogo bolj počasi, takorekoč po pol-žavo, zakaj vsaka napaka bi lahko bila usodna. Tudi s polževo potrpežljivostjo se daleč pride, kar je lepo dokazal Lunohod. Ves teden po pristanku na Luni je prevozil vsega skupaj 800 m, medtem enkrat 82 m v 4 urah in 25 minutah, torej manj kot 20 m na uro! Seveda bi lahko vozil bolj hitro, a počasna vožnja je bila tudi pomembna vaja za kontrolno centralo na Zemlji.
25. novembra je zašlo sonce na mes'tu, kjer je bil lunomobil, in nastopila je 14
Lunohod je podoben loncu s pokrovko. Spredaj ima dvoje oči — televizijski kameri, na levi zgoraj je antena za brezžično zvezo. Notranja stran . odprtega pokrova je vsa pokrita s celicami, ki spreminjajo sončno svetlobo v električni tok. Tudi ta slika je iz filma, zato je pravi Lunohod verjetno dokaj drugačen.
Sojuz na sovjetskem raketnem strelišču. Z belim pokrovom prekriti valj na vrhu rakete skriva Vsemirsko kabino Sojuz. Raketa sama je siva. Močno železno ogrodje, ki se je dotiki na desni, je raketni podstavek. Na tem podstavku pritrjeno pripeljejo raketo v vodoravni legi na strelišče. Tam jo začne podstavek počasi hidravlično dvigati, dokler ne stoji pokonci. Veliki spuščeni ročici spredaj in zadaj sta montažna stolpa, ki se lahko dvigneta in raketo takorekoč objameta. Ne preveč nagnjeni stolp na levi je oskrbovalni stolp, s katerim ostane raketa povezana do odleta. Višina rakete same znaša 40 m. Slika je bila objavljena v sovjetski reviji s podpisom: Vsemirska ladja Sojuz.
dni trajajoča noč. Še pred tem so ga s povelji z Zemlje zapeljali v majhno kotlino, meteoritsko žrelo, ter ga pripravili, da bi prebil štirinajstdnevni mraz 150 stopinj pod ničlo. S tokom iz akumulatorjev se je ves ta čas grela notranjost. Spal je okrog 600 m oddaljen od Luna 17.
11. decembra je vzšlo vnovič sonce. Kar 24 ur so morali čakati, da se je hudo premraženi avtomat na soncu ogrel toliko, da so lahko preizkusili, če je prestal strašni mraz brez škode. V letih 1966 in 1967 so Američani pošiljali na Luno Su-veyorje, ki so mehko pristajali, tam zdržali mraz štirinajstdnevne noči in vnovič
delovali. Jasno je, da je lunomobil tudi dobro prespal.
Sedaj je začel voziti hitreje (pri avtomobilu bi rekli z „drugo"). Dnevno je vozil po štiri ure in povprečno 250 m, torej 80 m na uro. V primeri s prvo hitrostjo je sedaj vozil štirikrat hitreje. 19. decembra je bil že en kilometer od Luna 17. Tudi naslednja meseca je Luno-hod po prespani noči vnovič začel voziti in je februarja zaključil določene mu naloge. Tudi naslednje mesece so ga še obujali, vendar ni več vozil, ampak prenašal le še rezu'tate meritev. Zato bodo časopisi še pisali o njem, vendar takega avto- 279
mata ne smemo precenjevati. Vedno bo avtomat izvidnik, saj je njegovo izvidni-štvo mnogo cenejše in ne spravlja človeka v nevarnost. Avtomat ne potrebuje ne zraka za dihanje, ne vode in hrane, tudi ne posebnega bivališča — kabine.
Stvarna primerjava pokaže, da je Luna 16, ki se je avtomatično vrnila na Zemljo, tehnično in znanstveno mnogo pomembnejša stvaritev kot Lunohod. Pravi pomen Lunohoda je v tem, da se je Rusom posrečilo izdelati avtomat, ki ga žene elektrika in čigar naprave prav tako delujejo z električnim tokom iz sončnih celic. Za bodočnost obeta ta način cenejše raziska-vanje Lune za izbiro najprimernejšega mesta, kjer naj kasneje pristane človek.
Res pomembno pa bi bilo, če bi se posrečilo s kakim drugim Lunohodom nabirati kamenje na različnih krajih Lune in ga spravljali v posebne posode. Ko bi bile vse posode polne, bi moral ob Luno-hodu pristati drug avtomat, ki bi posode s kamenjem prevzel in jih odpeljal na Zemljo. Verjetno bomo na kaj podobnega morali čakati še nekaj let.
Nemogoče je popisati še vso drugo dejavnost v vsemirju in okolici Zemlje. Rusi so spomladi 1. 1971 poslali proti Marsu
dva avtomata, Američani so hoteli tudi dva, a se je prvi skazil. Drugi Mariner potuje v redu in bo vstopil v krožnico okrog Marsa. Prenašal bo slike njegove površine — tri mesece.
19. aprila 1971 so Rusi pognali s svojo ojačeno najmočnejšo raketo Proton na krožnico vsemirski laboratorij Saljut, težak 23 ton. Bil je brez posadke in je obkrožal Zemljo v 88 minutah in pol v višini 200 do 220 km. Na povelje z Zemlje je večkrat zvišal višino krožnice. Gotovo bodo v prihodnjosti prišle s Sojuzi posadke do njega in vstopile vanj, saj je zelo prostoren — 38 kubičnih metrov. Ima deljene prostore za laboratorije in „dnevno" sobo.
Za Francozi, ki so svojega drugega satelita ustrelili s svojo raketo 6. decembra 1965 (prvega so z ameriško), so Japonci 11. februarja 1970 pognali s svojo raketo prvenca, bil je težak 23 kg. 24. aprila 1970 je rdeča Kitajska s svojo vojaško raketo poslala v krožnico prvega 173 kg težkega satelita (všteta je tretja stopnja rakete). Tako je Kitajska že deveta država, ki ima svoje satelite. Pred njo so z ameriškimi raketami dobile svoje prve satelite Anglija (1. 1962), Kanada (1. 1962), Francija (1965), Italija (1967) in Zahodna Nemčija (1969). Vedno več bo držav, ki bodo segale v vsemirje.
Ankete ........................................................................................................293
Beseda naših vodnikov ........................................................................283
Delo in življenje v begunskih taboriščih ..........................................284
Dokumenti — Razprave — Pričevanja — Spomini ........................285
Izseljenski letopis ....................................................................................300
Komunistična revolucija in odpor proti njej 1941/1945 ................283
Kulturno delo naše emigracije ............................................................292
Naša beseda in pesem
Beseda ............................................................................................294
Pesem ........................................................................................296
Naša mladina piše ..................................................................................300
Naši gorniki ..............................................................................................304
Osebnosti in njih jubileji ......................................................................306
Politično delo slovenske emigracije ....................................................284
Razno ..........................................................................................................307
Slovenstvu v čast — narodu v ponos ..................................................294
Teksti v kasteljanščini ..........................................................................307
Tekst v angleščini ....................................................................................306
V spoštljiv spomin ..................................................................................307
Zamejska Slovenija
Goriška in Tržaška ......................................................................305
Koroška ..........................................................................................305
Zborniku na pot in zahvale urednikov ..............................................307
Seznam avtorjev ......................................................................................309
PREGLED KAZALA ZBORNIKOV 1948-1969
SESTAVIL S. BATAGELJ

KAZALO se nanaša na 21 letnikov Zbornika Svobodne Slovenije (Koledarja, Koledarja-Zbornika, Zbornika) od leta 1948 do 1969. V teh knjigah je nabrano že toliko snovi, da je bilo nujno sestaviti kazalo čez vse letnike Zbornika. Kljub pomanjkljivostim, saj je to prvi poizkus sestaviti kazalo, more vsakdo z lahkoto najti iskano snov in mu bo to kazalo gotovo dobro služilo. Marsikdo bo sicer imel še kake pomisleke glede razvrstitve snovi, češ da je premalo sistematično urejeno. Poleg drugih pomanjkljivosti bo kdo rekel, da bi bilo možno ugotoviti še marsikaterega avtorja ali razbrati šifro. Res je, a vsega ne bo več mogoče, čeprav sta glavna pisca nepodpisanih člankov pokojni Jožko Krošelj, ki je poleg tega vedel še za mnoge nepodpisane avtorje in šifre, in pa dr. Tine Debeljak.
V večini poglavij velja abecedni red avtorjev, le pri poglavjih Delo in življenje v begunskih taboriščih, Izseljenski letopis in Kulturno delo ■iiaše emigracije velja vrstni red po letu objave v posameznih Zbornikih. V poglavju V spoštljiv spomin so navedeni umrli po abecednem redu, v oklepaju pa pisci nekrologov.
Ob koncu je še posebno poglavje Seznam avtorjev, sestavljeno p>> abecednem redu; za avtorjevim imenom štirištevilčne številke pomenijo letnico objave, ostale številke pa strani objavljenih člankov v posameznih letih.
S. Batagelj
BESEDA NAŠIH VODNIKOV
Leto Str.
Krek, dr. Miha:
Slovencem v domovini in v
izseljenstvu ............................1949	W
Pozdrav in prošnja ..................1950	19
Za zmago resnice v letu 1951	1951	18 „Slovenski Domobranci bo bili goreči borci za zmago za-padnih demokracij" (govor na spominski akademiji 4.
6. 1950) ................................1951	59
V	sedmo hudo leto ..................1952	18
V	znamenju zmage naprej! ..	1953	15
V	novo leto veselih naporov .	1954	18
Od Vetrinja do Koreje ..........1955	12
Da bomo narod, ne drobci . . .	1956	9
Žarek upanja ............................1957	13
Prva osnovna, najnujnejša
dolžnost ................................1958	l7
Prva nujnost sedanjosti ....	1959	203
V	skrajni napetosti ................1960	139
Leto Str.
Rozman, dr. Gregorij:
Preživite v strahu čas svojega
bivanja v tujini ......... 1949 19
Vztrajajmo na pravi poti ... 1950 25 Leto z ugodnim znamenjem 1951 20 „Krivda in zasluženje krvi". (Govor na spominski aka-
demiji v Clevelandu 4. 6.
1950) ................................1951	57
Počasi se jasni ..........................1952	20
Razgled iz Razodetja ............1953	17
Nevarnosti prihodnjih let . .	1954	21
V	leto 1955 ................................1955	15
Pismo v novo leto 1956 ..........1956	11
Pismo v leto 1957 ....................1957	13
„Za nas ni bodočnosti v domovini" ..................................1958	23
V	letu lurške stoletnice ________1959	207
Pismo v leto 1960 ....................1960	143
KOMUNISTIČNA REVOLUCIJA IN ODPOR PROTI NJEJ 1941 — 1945
Leto Str.
V svetu žive z nami — naši 1949 73 doma pobiti ............. 1949 73
Žrtve mnogih — pot k zmagi 1952 26
1943—1953: Pod čisto slovensko zastavo so korakali hrabri vojščaki .......... 1953 28
Velikonja Narte:
Kdo jih je postavil za sodnike 1950 114
Komunizem in vera ........ 1965 83
Bonutti Karel:
Delitev Slovenije leta 1941 . . 1963 52
Debel j ak dr. Tine:
Zgodovinska osnova narodnoosvobodilne borbe v Sloveniji 1951 95 Prvo leto komunistične revolucije v Sloveniji ........ 1952 204
Pot v komunistično revolucijo
v Sloveniji spomladi 1942 1953 237 Ob 10-letnici Vetrinjske tragedije ................... 1955 42
Nekajkrat z Balantičem (ob
20 letnici smrti) ....____ 1963 190
(Nov pesnik med pobitimi domobranci ................ 1965 280
Prvi slovenski parlament v
Ljubljani 3. maja 1945 ... 1965 2S0 Zapiski ob robu k dobi pred dvajsetimi leti ........... 1967 96
Leto Str.
Grum Janez
Ob 20-letnici Turjaka (Podpolkovnik Dežman Jože) 1964 310 Za zgodovino Turjaka (Stotnik Cerkvenik Albin) ____ 1965 260
Hafner Janko
Ob 10-letnici ..Svobodne Slovenije" .................. 1951 276
Hirschegger Rudolf
Resnica o naši borbi ...... 1966 109
Hren Ignacij
Moja srečanja z generalom
Rupnikom ................ 1967 88
Moja srečanja z generalom Rupnikom (dopolnilo) ... 1968 156
Jagodic Jože:
Proces proti škofu dr. G.
Rožmanu ................ 1965 57
Klošiček Jože:
Ob 25-letnici »Svobodne Slovenije" ................. 1967 322
Krek, dr. Miha:
Silovenski domobranci so bili goreči borci za zmago zah.
demokracij ............... 1951 59
Črni spomini ............... 1951 47
Aprila in maja 1945 v Rimu 1951 49
Konferenca v Jalti ........ 1956 21
Pogodba med Anglijo in Titom o vračanju beguncev 1958 107
Marolt Marijan:
Dr. Marko Natlačen ...... 1962 147
Melaher Jože:
Čeiniki na Štajerskem .... 1965 245
Meršol, dr. ValenVin:
Dogodki v Vetrinju pred petimi leti ................ 1951 50
Kant Pavle:
Ing. Franc Emmer (Ob 20 letnici prvega komunističnega atentata) ........... 1951 151
Rozman, dr. G.
„Krivda in zasluženje krvi" (Govor na spominski aka-
demiji v Clevelandu 4.6.50) 1951 57
Tratnik Matija:
Temne zarje na Primorskem
(1940 - 1945) ............ 1951 142
Medvladje na Primorskem (od
1. 5. 1945 do 15. 9. 1947) 1952 106
Žakelj, dr. F.:
Dr. Lambert Erlich ........ 1962 192
Prof. Ernest Tomec ...... 1962 213
žekar Martin:
Pričevanje	1..............................1962	53
Pričevanje	II............................196S	62
Pričevanje	III..........................1964	m
„Dali rao svoja življenja, da bi slovenski rod mogel v svobodi živeti" ........... 1951 <i7
Dva, ki sta vstala iz groba . 1949	95
Komunizem - dvolični nasilnik 1949	27
Ob desetletnici dveh procesov 1956	289 Ob petletnici smrti Narteja
Velikonje ................................1950 103
Troje pričevanj in en dokument ......................................1949 133
Zgodovinski datumi ..............1949 5/16
DELO IN ŽIVLJENJE V Leto Str.
čez Ljubelj v Vetrinje ..... 1949 80
Ratagelj Marjana:
Odhod ..................... 1966 127
A) Avstrija
iSlovenski begunci v Avstriji . 1949 109
Bi, vik Marko:
Naše šolstvo po taboriščih v
Avstriji ................. 1952 160
Pernišek France:
Prosvetno delo v taboriščih v Avstriji ............... 1953 110
B) Italija
Slovenski begunci v Italiji ..	1949 125
DP Camp No. 9 ......................125
Albergo Bagni in Barletta
Marijan Marolt) ..................139
Slovenski begunci v Modeni	144
NSKIH TABORIŠČIH
Leto Str.
Reggio Emilia — Begunsko
taborišče štev. 13 ................145
Slovensko bogoslovje v begunstvu ..................................146
Slovenski vojaki v R. A. F.
(Prekoršek Tugomer) ....	149
Begunsko taborišče v Traniju	150
Slovenski begunci v Eboli ..	154
Taborišče v Riccione ..............154
Sloveneki visokošolci v begunstvu ........................................155
Naše šolstvo v dobi begunstva 1952 181 Monigo, Servigliano in Seni-gallia št. 9 (Dr. Ivan Prija-telj)
Senigallia št. 7 (Marolt Marijan) ......................................188
Marolt Marijan:
Kulturno delo v italijanskih
taboriščih ............... 1953 125
Slovenski begunci se razhajajo v svet .............. 1950 128
POLITIČNO DELO SLOVENSKE EMIGRACIJE
Ahčin, dr. Ivan:
Krščanska demokracija avtonomna organizacija
je
Ašič Vital:
Prvi kongres Mednarodne unije krščanskodemokrat-■284	l3kih strank ............
Leto Str.
1959 £5
1963 220
Leto Str.
Čretnik Ignacij :
Svetovni kongres krščanskih
demokratov ............. 1964 307
Fajdiga Pavel:
Peti svetovni kongres krščanske demokracije ...... 1967 275
Košičeb Jože:
60 let dela za slovenski narod 1953 166
Krek, dr. Miha:
Krščansko-demokratska zveza Srednje Evrope ...... 1952 59
TI. Mednarodna konferenca krščanskih demokratov v Bruslju ................. 1959 236
Kuhar, dr. Alojzij:
Narodni odbor za Svobodno Evropo ................ 1952 7
Mizerit Tone:
III. svetovni kongres krščanske demokratske mladine. 1969 322
Puš, dr. Ludovik:
Notranji ustroj in delo krščansko demokratske zveze za Srednjo Evropo .. . 1959 223 Slovenci v Krščansko-demo-kratski zvezi za Srednjo
Evropo ................. 1960 145
Krščansko-demokratska zveza v svetu .■........... 1961 109
Deset let dela Krščanske demokracije v zamejstvu . . 1962 SO Krščanska demokracija ..... 1965 84
Rant Pavle:
Prvi Mednarodni kongres krščanske demokratske zveze
Srednje Evrope .......... 1954 30
Svoboda — osnovna zahteva trajnega miru (II. Mednarodni kongres Krščanske demokratske zveze Srednje Evrope aprila 1956) 1956 f-.O Slovenci na krščansko-demo-kratski tribuni (Pregled
delavnosti SLS v okviru CDUCE od maja 1955 do
30. 6. 1956) ............ 1957 4g
Dr. Miha Krek med svobod-
bodnimi Slovenci ........ 1958 227
S Krščansko demokracijo v bodočnost (1.7.1956 - 30.6.
1957) .................... 1958 37
Jubilejno zborovanje ob 60-letnici slovenskega narodnega gibanja ........... 1953 2b4
Smersu Rudolf:
II. mednarodni kongres Krščanske demokracije za Južno Ameriko v Sao Paul o 1959 232
Krek in škof Rožman pri
Slovencih v Evropi ..... 1959 237
Poslanica Krščansko demokratske zveze Srednje Evrope narodom za železno zaveso ................... 1954 50
iSlovenski katoliški shod v
izseljenstvu ............. 1953 231
Spominske proslave v Bue-nos Airesu .............. 1966 335
Proslave ob 50 letnici prve
slovenske vlade ..................1969 168
Argentina ..............................171
Kanada ..................................223
Z. D. A................................234
DOKUMENTI — RAZPRAVE — PRIČEVANJA — SPOMINI
Ahčin dr. Ivan:
Družina (Najvažnejše vprašanje našega iziseljenstva) Spomini na dr. A. Korošca ob
10-letnici njegove smrti Spomini na začetek naše tra
gedije ..................
Kje smo v socialnem gibanju Rodovitnost ljudi in narave Nauk o razvoju v luči znanosti in vere .............
Katoličani in sodobna civilizacija ..................
Ob 40-letnici majniške deklaracije ...............
Hudodelstva in sodobna mla
dina ....................
Krščanska demokracija je av tonomna organizacija .
Agneletto dr. Josip:
Zahteve tržaških Slovencev v
Leto	Str.		Leto	Str.
		Ambrožič P. Bernard:		
		Pomota se popravi, kjer se		
1950	39	pojavi (Ob desetletnici Lige		
		katoliških slovenskih Ame-		
1950	97	rikancev) ................	1956	202
1951	129	Aniolin Viktor:		
1953	150	Progresivni katoličani ......	1958	25
1954	143	Katolizicem, klerikalizem in		
		pluralizem ...............	1968	97
1955	83			
		Arko dr. Vojko:		
1956	93	P. Placido Cortese .........	1957	82
1958	16	Arnež Janez (J. A.):		
		Slovenski gospodarski položaj	1951	133
1958	98	Kmetijstvo v L. R. Sloveniji v		
		letih 1945—1955 ..........	1958	71
1959	55	Ašič Vital:		
				
		Prvi kongres Mednarodne uni-		
		je krščgansko-demokratskih		
1957	213	strank ...................	1963	220
Avsenek Ivan (I. A.):
Prebivalstvo Slovenije v številkah ................... 1955 97
Krščansko usmiljenje in socialna pravica ........... 1956 102
Povojna industrializacija Jugoslavije ................ 1957 36
Delavska samouprava v Jugoslaviji ................. 1958 58
Od petletke do petletke..... 1959 13
Komunizem in podjetnost .. . 1960 ?3 Pred 3. jugoslovansko petletko .................... 1961 13
O jugoslovanski gospodarski
edinosti ................. 1962 11
Komune v Jugoslavije ..... 1963 7
O novi ustavi za Jugoslavijo 1964 25
Bajuk prof. Božidar:
Nekaj misli k problemu vzgoje naše mladine v izseljen-
stvu .................... 1957 144
Kako se je poslovil naš oče 1962 231
Basa j Jože:
Socializacija kmetijstva v Jugoslaviji ................. 1964 °9
Batagelj Marjana:
Odhod .................... 1966 127
Bečaj Viljem:
Spomini na Liparske otoke .. 1968 287
Biser j an Jurij:
Dr. Anton Korošec ......... 1966 177
Boh Ivan:
Študij filozofije na ameriških
kolegijih ................. 1957 5
Bonutti Karel:
Delitev (Slovenije leta 1941 . 1963 52
Brajevič Vinko:
Ob smrti dr. Korošca ...... 1966 223
Brcko Ognjeslav:
Slovenska mladina odhaja na delo v tujino ............ 1967 301
Brodar ing. Jože:
Postavil ni bom hišo........ 1950 164
Brumen dr. Vinko:
V	novem življenju — kvišku
srca ..................... 1949 89
Na pragu življenja ......... 1950 58
Življenje je naloga ........ 1952 28
V	krepkih dušah je usoda . . 1953 42 Dr. Janez Evangelist Krek —
Ob stoletnici rojstva...... 1966 7
Življenje ................................7
Delo ........................................14
Človek ....................................34
Izguba ....................................51
(Sestavljeno po člankih in razpravah, ki so jih napisali: Dr. Ivan Ahčin, dr. Vinko Brumen, Ivan Cankar, dr. Ivan Cankar, dr. Tine Debeljak, Ivan Dolenec, dr.
Andrej Filipič, F. S. Finžgar, dr. Celestin Jelenec, Janez Klemenčič, dr. A. Korošec, dr. J. Ev. Krek, France Kremžar, dr. Franc Logar, dr. Ivan Prijatelj, Albin Prepeluh, France Ter-ceglav, Oton Župančič) INa višini časa, našega časa 1969 54
Cvetkovič Dragiša:
Solun in Trojni pakt ...... 1963 40
Čretnik Ignacij:
Svetovni kongres krščanskih
demokratov .............. 1964 307
Debeljak dr. Tine
(Jeremija Kalin) (Janez Martine)
Ob stoletnici smrti pesnika ljubezni in bolečine Franceta Prešerna ........... 1949 r,0
150-letnica rojstva Franceta
Prešerna ................ 1950 63
Zgodovinska osnova narodnoosvobodilne borbe v Sloveniji ..................... 1951 95
1.	Odklon komunizma v Sloveniji pred njegovim pojavom ter vizija socialne revolucije ................ 1951 95
2.	Zamujena revolucija .. . 1951 95
3.	V medsebojnem grizenju
miri roka iz Moskve .... 1951 97
4.	Visoke šole komunizma — pa tudi seminarji papeževih enciklik ............ 1951 98
5.	Prva zasnova OF 1937 1951 101
6.	Proti katolištvu. . . proti narodnosti... proti miru ...................... 1951 106
7.	Proti državi... proti obrambi pred nacisti in fašisti. Izvabljanje v vojno . 1951 110
8.	Med črno kavo pri Stalinu — Bombe na Beograd 1951 114
9.	S kljukastim križem na rokavu... in rdečo zastavo 1951 117
10.	V boj za — iSovjete .. 1951 121 Zaključek ................ 1951 123
Prvo leto komunistične revolucije v Sloveniji ......... 1952 204
Uvodna beseda........... 1952 204
Povzetek uvodnega poglavja 1952 204
1.	Italijanska in nemška okupacija ............... 1952 206
2.	Napori in uspehi emigracije .................. 1952 207
3.	Prvi korak komunistične revolucije: „protiokupator-
ske akcije" .............. 1952 210
Pot v komunistično revolucijo v Sloveniji spomladi 1.
1942 .................... 1953 237
S spominom med mrtvimi (slovenskimi pisatelji ........ 1954 227
Ob 10-letnici Vetririjske tragedije ................... 1955 23
Dve fronti v slovenskem
narodu .................. 1955 24
Slovenska kalvarija ...... 1955 27
Kljub izdaji borba do konca 1955 29
Vetrinjska tragedija ..... 1955 30
Po desetih letih .......... 1955 S3
Ob 10-letnici smrti Narteja
Velikonja ............... 1955 42
Panorama slovenskih leposlovnih ustvarjalcev ...... 1955 228
Pisatelj Karel Mauser (Skica za njegov literarni portret) .................... 1956 252
Beseda o Cankarjevi smrti in
njegovem „marksizmu" ... 1958 91 Jurij Kozjak — najbolj pre-
vajana slovenska povest .. 1958 214 Ob smrti dr. Ivana Preglja 1961 29 Nekajkrat z Balantičem (spomini za 20. obletnico njegove smrti) .............. 1963 190
Nov pesnik med pobitimi domobranci ................. 1965 313
Ob stoletnici smrti Tarasa
Sevčenka, pesnika svobode 1965 313 Prvi islovenski parlament v
Ljubljani 3. maja 1945 ____ 1965 280
Zapisku ob robu k dobi pred
dvajsetimi leti............ 1967 96
Upor in zator pisateljev pod
komunističnimi diktaturami 1968 104 Dokument k smrti Izidorja Cankarja (Pismo F. S. Fin-žgarja prof. A. Anžiču) .. 1968 152 Samoodločba narodov v Sovjetski zvezi od Lenina do Brežnjeva ............... 1969 61
Debel j ak Tine ml.:
Nekaj misli k izobrazbi mladine .................... 1967 200
Detela Lev:
Slovenska kulturna problematika od zadnjih let do 1962 1963 13 Obrazi slovenske literature v domovini ................ 1964 34
Dolenec Ivan (Kaj mar, I.D.):
Friderik Viljem Foerster .... 1959 60 Krek in šušteršič (Nekaj pripomb k škerbčevem Pregledu) ................... 1959 66
Nekaj glos k Prešernovi vernosti .................... 1961 57
Glosa k prvi slovenski vladi 1. 1918 ............./.... 1968 149
Dolšina-Rant-Fajdiga (D.R.F.):
(Slovenski socialni odbor je utrl
pot naši ehmigraciji ...... 1949 162
Fajdiga Pavel (P. F.:
Ob desetletnici smrti dr. Ku-
lovca .................... 1951 13 7
Slovenci v Sirbiji pod nemško okupacijo .......... 1965 273
Kratka analiza referatov VIII.
kongresa ZKJ ............ 1966 163
Komunistična razbitost ..... 1967 145
Peti svetovni kongres krščanske demokracije ......... 1967 275
Filipič dr. Andrej:
Iz socialne in politične zgodovine Slovenije (I.) ..... 1964 149
Iz socialne in politične zgodovine Slovenije (II.) ..... 1965 12
Fink Andrej:
Iz mladinske perspektive .... 1968 217
Fink B. (F. B.):
Ustavni položaj Argentine in
njenih prebivalcev ....... 1949 57
Geržinič Alojzij (L. G-):
'Naša kulturna pretekloist v
svetlobi obletnic (I.) ..... 1949 85
Naša kulturna preteklost v
svetlobi obletnic (II.) ..... 1950 S6
1551 - Prvi slovenski knjigi 1951 21 Naša kulturna preteklost v
luči obletnic (III.) ....... 1951 73
Naša kulturna preteklost v
luči obletnic (IV.) ....... 1952 61
Naša kulturna preteklost v
luči obletnic (V.) ........ 1953 55
t Fran Ramovš ............ 1954 88
Naša kulturna preteklost v
luči obletnic (VI) ........ 1954 135
fRajko Nachtigal .......... 1959 S3
Gobec Edi:
Družba in družboslovje v Ameriki ................. 1957 55
Gorše France:
Sodobna umetnost v Sloveni-* ji in ZDA ............... 1968 138
Grubišič Pavel:
Dr. Korošec v internaciji . .. 1966 202 Tuzla — najtežji dnevi Ko-
roščeve internacije ....... 1966 210
Grum Janez:
Ob 20-letnici Turjaka (Podpolkovnik Jože Dežman) . 1964 310 Za zgodovino Turjaka (Stotnik Albin Cerkvenik) ____ 1965 260
Hafner Janko (Jaka Mlinar, Lončar Janko,
J. M.):
Buenos Aires Capital v številkah ................... 1950 129
Koroška kronika ........... 1950 198
Slovenski emigrantski periodični tisk ................ 1951 176
Ob 10-letnici ,,Svobodne Slovenije" .................. 1951 276
Tehnika atomskega veka .... 1953 193 Atomski vek — doba mislečih strojev .............. 1954 276
Pred odletom z zemlje proti
Luni .................... 1955 204
Že letos bo segel človek v
vsemirje ................. 1957 230
Planetni vek se začenja .... 1960 200 VI. Vauhnik in bombardiranje
Beograda ................ 1961 52
Človek se odpravlja v vsemirje ....................... 1961 235
Prvi človek izven zemlje . . 1962 255 Rendez-vous na vsemirskem
vrtiljaku ................. 1963 248
20.000.000.000 USA dolarjev 1964 321 Zmagoslavje elektronike .... 1965 349 Prva fotoreportaža z Marsa . 1966 392 Izpiti za polet na Luno .... 1967 333 Krstna predstava velerakete
Saturn 5 ................. 1968 302
Planetni vek se začenja .... 1969 330
Hajnšek P. Odilo, OFM:
Dr. Gregorij Rozman (Škof
dveh kongresov) ......... 1962 135
Hanželič dr. Rudolf:
Duhovniki med prvimi žrtvami 1967 79
Hirschegger Rudolf:
Resnica o naši borbi ....... 1966 109
Hopiner dr. Jakob B.:
Jugoslavija kot nevtralec:
1937 ..................... 1962 24
Solun v jugoslovanski politiki ..................... 196S 45
Hren Ignacij:
Moja srečanja z generalom Rupnikom................ 1967 &8
Moja srečanja z generalom
Rupnikom (Dopolnilo) .... 1968 156
Hribar Mila:
Kulturni problemi in mladi . . 1968 220
lic Anton:
Križev pot ruske pravoslavne cerkve ................... 1968 141
Paradna fasada in resnični položaj cerkve v (Sovjetski zvezi .................... 1969 50
Inzko dr. Valentin:
Prelaz Ljubelj nekdaj in sedaj 1951 163
Jagodic dr. Jože:
Proces proti škofu dr. Gre-goriju Rožmanu ......... 1965 57
Jan Maks:
Nekaj odlomkov iz življenja krščanskega strokovničarja Franceta žužka .......... 1954 156
Janez XXIII.:
Magnifici eventus (Sv. Ciril
in Metod) ............... 1964 7
Jeglič dr. A. B.:
Ob času „Majniške deklaracije" ..................... 1957 23
Jelenec dr. Peter Celestin:
Kakor sem jaz videl škofa Rožmana ................ 1961 168
Jereb Janez:
Vzeli so mi mladost ....... 1965 243
Jurak Jože:
Nova ureditev dušnega pastir-stva med slovenskimi izseljenci .................... 1955 213
Jurčec Ruda (R. J.):
Združene države Evrope — pogoj za ohranitev svobode v Evropi ................ 1954 171
Borba za Maribor in severno mejo 1918 ............... 1959 93
R. K.:
Nekatoliške veroizpovedi v
komunistični Jugoslaviji .. 1966 158
Katoliška Cerkev v Jugofila-288	viji ..................... 1965 73
V. K.:
Ob stoletnici Mohorjeve družbe v Celovcu ............. 1951 27
Kalan Janez (N. J.):
„Zavodi beli kot labodi" (Ob
50-letnici škofovih zavodov 1955 J 6 Udarili so po pastirjih...... 1965 232
Komar dr. Milan:
Ob desetletnici smrti dr. Janka Kralja ..............................1954 98
Z nezanmanjem potuje smrt
incognito ................................1955 53
Država je v nas samih ..........1958 33
Ljubezen do usode ..................1960	13
Pot iz mrtvila ..........................1961	7
Drevo kot simbol......................1962	7
Branivec miru ..........................1964	143
Pogoji za dialog .....................1965	7
Čas v zdomstvu ........................1968	3
Očetje in sinovi (Nekaj misli k študentovskim uporom)	1969	39
Košiček Jože (J. K., Kk):
Kako i?mo prišli v Argentino ? 1949 165
Na novih celinah ........... 1950 31
Korak naprej .............. 1951 33
Msgr. France Gabrovšek —
šestdesetletnik ........... 1951 174
60 let dela za slovenski narod 195S 168
V hiši bolečin ............. 1954 219
Nekaj, česar statistika ne
pove .................... 1955 149
Koroška, naša boleča rana .. 1959 32 Ob 50-letnici prve slovenske
mature .................. 1963 195
Ob 25-letnici Svobodne Slove-ni (Zgodba o medvedu in volku) ................... 1967 322
Krajnik Pavel:
Bodoči vesoljni zbor — nov
korak na poti do zedinjenja 1962 76' Ob 1100-letnici prihoda sv. Cirila in Metoda med Slovence .................... 1964 10
Kraljeva Anica (A. K):
Mati ali žena ............. 1952 157
Mož je glava družine ali Alen-čice premišljujejo o kraljih
Matjažih ................ 1953 205
„Pojdi, sinko moj, na pot" . . 1954 165
Pismo katerikoli ženi ....... 1955 101
„Ljubezen ne išče svojega .. .Re ne veseli krivice,... veseli se pa resnice." ..... 1956 97
Kranjec Silvo:
Slovenska Koroška po razpadu monarhije ......... 1956 43
Krek dr. Miha:
Črni spomini ............................1951 47
Aprila in maja 1945 v Rimu	1951 49
Dr. Anton Korošec ..................1951 69
Krščansko demokratska zveza Srednje Evrope ..............1952 r>9
Konferenca v Jalti ..................1956 20
Pogodba med Anglijo in Titom o vračanju beguncev .	1958 107 II. mednarodna konferenca krščanskih demokratov v Bruslju ....................................1959 236
Šolske sestre v Slomškovem
letu ..................... 1960 156
Ob 20-letnici smrti največjega slovenskega državnika
dr. Antona Korošca ...... 1961 66
Iz življenja in dela dr. Antona
Korošca ................. 1961 75
Usodna pomlad 1941 ........ 1962 37
Atentat na Sitjepana Radiča — Resnica o ravnanju dr. Korošca ....i............... 1969 b5
Kremžar France:
Jugoslavija v preteklosti in v prihodnjosti............ 1955 08
Krivec dr. Jože:
O naši tiskani besedi ....... 1968 244
Krošelj Jožko (J. K., J. Kr.):
Emigracijska slovenska knjiga — naša ljubezen in ponos ..................... 1953 12
Ob 40-letnici smrti dr. Janeza Ev. Kreka ............ 1957 64
Dr. Korošec in Hrvati...... 1961 87
Dr. Korošec v skrbi za izseljence ................... 1962 140
Zgradba oblasti v Jugoslaviji 1962 181 Ob 30-letnici 'Slovenske deklaracije ................. 1963 27
Slovenija, njena upravna razdelitev in prebivalstvo .... 1964 48 Borba za konkordat in dr. Korošec .................... 1966 181
Dr. Korošec v Vrnjački banji 1966 205 Tri obletnice (Klic po Zedinje-ni Sloveniji, 1848; Zahteva 1. slovenskega tabora v Ljutomeru, 1868; 'Zahteva Majske deklaracije pred 50 leti; iProglas Narodnega odbora za Slovenijo k 50-let-nici 'Majske deklaracije) .. 1968 231 Dr. Korošec - Sporazum s Hrvati in Slovenci .......... 1969 103
Kuhar dr. Alojzij (A. K.):
Narodni odbor za Svobodno
Evropo .................
Besedilo Filadelfijske listine (Slovesna izjava o ciljih in načelih osvobojenja isrednje in vzhodnoevropskih narodov) ....................
Molčeča Cerkev v Jugoslaviji Poglavje iz tragedije koroških
'Slovencev ...............
Prof. Coolidge piše v Pariz . 'Podpolkovnik Miles se pojavi Prvo poročilo podpolkovnika
Milesa ..................
Drugo Milesovo poročilo .... 'Poročilo Majorja Martina .. Tretje poročilo podpolkovnika
Milesa ................
Poročilo prof. Kernerja.....
Prof. Coolidge 'sprejme Karavanke za mejo ..........
Vprašanje stalne meje ......
1952 47.
1952
1955
1956
54
47
49
50
52
54
55
53 65
72 74
Drugi udarec prof. Coolidgeja	76
Odmevi v Parizu ....................77
Nepopravljive stvarne posledice ......................73
Msgr. Franc Gabrovšek (Govor ob njegovi smrti pred 10 leti) ................. 1962 169
Ignacij dr L.enček:
Socialna okrožnica Janeza XXIII. Mater et Magistra 1962 70
Lenček Rado:
[Lepota slovenske govorice .. 1969 44
Lohnik France:
Vključen v nemško vojsko .. 1965 240
Margaretič o. fra. Vlaho:
Moje srečanje z dr. Korošcem na Hvaru ............... 1966 213
Marolt Marjan (M. M.):
Sedemdeset let dr. Ivana Preglja ..........................................1953	185
Deset let po Jakopičevi smrti	1953	192 Dr. G. Rožman v vrsti slovenskih škofov ..........................1954	26
O slovenski narodni noši ....	1955	136 Slovenski likovni umetniki v
izseljenstvu ............................1956	240
Slovenska kmečka hiša ..........1957	26
Arhitekt (Plečnik ......................1958	S6
Dr. Marko Natlačen (20 let
po »smrti ljudskega bana)	1962	147
'Petsto let ljubljanske škofije	1963	185
Dr. Anton Korošec in kultura	1966	215
Matičič ing. Anton:
Govedoreja v Argentini .... 1954 213
Mauser Karel:
O slovenski besedi .......... 1963 243
Melaher Jože:
Četniki na štajerskem ...... 1965 245
Mele Elizabeta:
Misli o mladini .......... 1968 219
Meršol dr. Valentin:
Dogodki v Vetrinju pred petimi leti ................ 1951 50
Mizerit Tone:
Tretji svetovni kongres krščanske demokratske mladine .................... 1969 322
Mozetič ing. Albin:
Plinovod „Predsednik Peron" 1951 84
Doba petroleja ............ 1953
Odar dr. Alojzij:
Slovensko bogoslovje v begun-
istvu .....................
Slomšek — Mahnič — Jeglič .....................
Rim je zopet spregovoril ... Slovenska organizacija v svetu .......................
iPrelat prof. Josip Turk ____
Izseljenci in domovina ...... 1953
187
1949	146
1950	64
1950	90
1952	38
1952	1S3
1953	34 289
Aleš Ušeničnik ............ 1953 66
Franc Ušeničnik ........... 1953 76
Orehar Anton:
Katoliška Cerkev v Argentini 1949 53
Osojnik Maks:
iBil sem vojni ujetnik ...... 1965 234
Ovsenik Janez:
Dva moža — spomin — zgled 1967 150
Pavlovčič Roman:
Mavrica na tri pramene .... 1955 59
Pešelj dr. Branko:
Dr, Vladko IMaček in .Slovenci 1965 91
Peterlin P. Jože:
Janez Benigar ............. 1961 222
Pistivšek Branimir:
Ob 500-letnici smrti zadnjega
Celjana ................... 1956 281
Ob 200-letnici velike stavke v (..Celju ................... 1957 227
Podstenar dr. Anton:
Boj slovenske manjšine v krški škofiji na Koroškem — Avstrija — za verski pouk
v slovenščini, 1.......... 1966 61
Prvi del: Koroški Slovenci
nekdaj in sedaj ....................61
(Drugi del: Koroški Slovenci
in krški ordinariat ..............66
Tretji del: Zgledi vlečejo ...	69
Četrti del: Ravnanje krškega
ordinariata ..................75
Peti del: Stališče krškega ordinariata je zmotno ............87
II. ........................ 1967 S
Šesti del: Rešitev problema v
luči papeških okrožnic ...	9
, Sedmi del: Državna pogodba
in koroški Slovenci ..............25
III........................ 1968 31
■< Osmi del: Rešitev problema in
voditelji manjšine ................11
Deveti del: Koroški Slovenci
in civilna oblast .................43
IV......................... 1969 9
Deveti del ('Nadaljevanje): Koroški Slovenci in civilna oblast' .........................9
Pogačnik Frido:
Na razpotju (Ob 20-letnici
> . pristopa Jugoslavije k Trojnemu paktu) ............ 1961 31
Puš dr. Ludvik:
'Notranji ustroj in delo Kr-ščansko-demokratske zveze
za Srednjo Evropo ....... 1959 228
Slovenci v Krščansko-demo- : kratski zvezi za Srednjo
Evropo ....------ 1960 145
Krščanska demokracija v svetu ..:................... 1961 103
Deset let dela Krščanske demokracije v zamejstvu____ 1962 80
Krščanska demokracija ..... 1965 84
Rakovec dr. Karel:
Eden naših problemov: Dvo-jezičnost ................ 1960 18
F. R.:
O Ameriški Domovini v Cle-velandu .................. 1950 184
M. R.:
Peto zrno je dozorelo (Državna gimnazija za Slovence v Celovcu) ............ 1961 204
Rant Anton:
Ognjena zemlja ............ 19591 175
Rant Pavle (P. R.):
Ing. Franc Emmer (Ob 10-let-nici prvega komunističnega
atentata ................. 1951 151
Prvi mednarodni kongres Krščanske demokratske zveze
Srednje Evrope .......... 1954 30
Svoboda — osnovna zahteva trajnega miru (II. mednarodni kongres Krščansko-demokratske zveze Srednje Evrope aprila 1956 v New
Yorku) .........................1956 80
Gospodarski položaj in uspehi povojne emigracije v Argentine .................. 1956 217
Ob 80-letnici č. m. Terezije
Hanželič ................ 1956 250
Slovenci na krščansko demokratski tribuni (Pregled delavnosti SDS v okviru CDUCE od maja 1955 do
30. junija 1956) ......... 1957 48
S krščansko demokracijo v bodočnost (17. 6. 1956 —
30. 6. 1957) ............. 1958 37
Dr. Gregorij Rožman — slovenski vladika ........... 1961 158
Ribnikar dr. Bojan (Primož Brdnik) :
„Glas zaveznikov" ......... 1950 190
Rode Jurij:
Slika koncila .............. 1967 259
Rozman Branko (B. R.):
Anton Martin Slomšek (Ob
100-letnici njegove smrti) 1962 129 Svetovna izseljenska slavnost
v Rimu ................. 1963 218
Papež Pavel VI............ 1964 285
Rus Roman:
Pregled priprav za II. vatikanski ves. cerkveni zbor 1963 179 Povzetek in tematika prvega
obdobja koncilskih del ____ 1964 203
Povzetek in tematika drugega obdobja koncilskih del . 1965 94
Sire dr. Ljubo:
Poskus demokratske opozicije
1945—1947 ............................1963	82
še eno poglavje iz spominov	1964	182
Proces ..........................1965	83
Dve leti v samici ....................1966	137
Boj za zakonitost ....................1967	122
Svoboda po kapljicah .......	1968	55
Titovsko gospodarstvo — uspeh ali neuspeh .......... 1966 170
Jugoslovansko gospodarstyo
na začetku 1968 ......... 1968 144
Smersu Rudolf:
[Pravice delavcev v Argentini 1949 45 Pravice delavcev (Primerjalni pregled delavske zakonodaje v državah, kjer bivajo
slovenski izseljenci) ...... 1951 264
Drugi (argentinski) petletni
načrt ................... 1954 74
O zvezi držav in o zvezni državi .................... 1957 43
Drugi mednarodni kongres krščanske demokracije Južne Amerike v Sao Paulo . 1959 232
Stare Miloš:
Leto 1945 — usoden mejnik 1965 215
Starogorski:
Boj beneških Slovencev za svoje pravice ............ 1954 63
Tišler Andrej:
'Ko nisem bil človek (Spomini na Dachau) ......... 1969 114
Tratnik Matija:
Temna zarja na Primorskem
(1940—1945) ............ 1951 142
Medvladje na Primorskem (Od 1. maja 1945 do 15. septembra 1947) ......... 1952 106
Vauhnik Vladimir:
Grožnje in spletke proti ob-
stojanju Slovenije ....... 1953 141
Današnji vojaško-strateški položaj Slovenije .......... 1954 105
O politiki kneza Pavla ..... 1963 56
Velikonja Jože:
Tržaški razgledi ......................1954	92
Slovenske šole na Tržaškem	1955	176
Trst in Londonsk' sporazum	1956	260
Zares na „mrtvi straži"? ...	1963	240
Velikonja Narte:
Pismo prijatelju ........... 1956 86
Vivod Tine:
Človek v ravnotežju ....... 1967 197
šotor nad menoj razpet..... 1968 271
Vošnjak dr. Bogumil:
Jugoslovanski odbor v Londonu (1915/18) in Krfska deklaracija 20. julija 1917 .. 1958 111 Poglavje stare slovenske demokracije ............... 1960 31
Zorman Fortunat P.:
40-letnica Lemonta ......... 1965 330
XY	i i || I;
Obračun 10 let (Pregled go-gospodarstva LRlS Slovenije v dobi 1945—1955) .... 1956 227
žakelj dr. Filip (dr. F. Ž.):
Dr. Lambert Ehrlich (V spomin 20-letnice mučeniške smrti slov. duhovnika) ... 1962 152
Prof. Ernest Tomec (Ob 20-letnici smrti katoliškega laika) ................... 1962 159
Slovenska zelenica v Adro-gueju (Ob 10-letnici slovenskega semenišča in škofovega zavoda) ........... 1962 219
Žakelj Jakob:
Kako so Nemci preseljevali . 1965 219
Žakelj Jože:
Pristnost naše vere......... 1967 195
žakelj Stane:
Skrivnost Velikega petka ... 1968 215
Žekar Martin:
Pričevanje 1..............................1962 53
Pričevanje II............................1963 , 62
Pričevanje III. ......_______1964 171
Narodni odbor za Slovenijo:
■Namen naše politike ....... 1961 104
Proglas k narodnemu prazniku in dnevu Slovenske zastave 29. oktobra 1966 ... 1961 279
Argentina (Zemljepisni opis) 1949 21
- !¥"'
Deklaracija po sklepu Ženevskega dogovora .......... 1961 74
Dogodki po isvetu v minulem letu ..................... ,1951 255
Dva, ki sta vstala iz groba 1949 95
K 400-obletnici Fetelina-Ga-llusa .................... 1950 136
Iz študentskega življenja v Sloveniji (Pismo) ........ 1962 190
Komunizem — dvolični na-silnik (Iz knjige: Stalin „K vprašanjem leninizma") . 1949 27
Leto snovanja svetovne fronte proti komunizmu ..... 1952 217
,yMladi slovenski človek je žejen spoznanja resnične zgodovine" (Pismo študenta iz Ljubljane) ............... 1969 260
New York — prestolnica sveta ...................... 1951 86
Ob 10-letnici dveh procesov 1956 289
Ob 5-letnici smrti Narteja Velikonje ................
Ob 75-letnici rojstva Silvina Sardenka ................
1950	103
1951	81 29*
Polj anec-Sorodnik:
Ob 100-letnici rojstva Ivana
Tavčarja ................ 1951 79
Ob spominu na pesnika Balantiča .................. 1950 192
50-letnica smrti Josipa Murna Aleksandrova ......... 1951 80
25-letnica smrti Srečka Kosovela ..................... 1951 80
iPisma iz domovine ......... 1962 180
Pred petimi leti ........... 1950 104
iPodoba argentinske zgodovine 1950 29
Popotni vtisi iz Cordobske
province ................. 1949 23
Poslanica Krščanske demokratske zveze Srednje Evrope narodom za železno zaveso .................. 1954 50
Slovenec sem, tako je mati djala (Ob 90-letnici pesmi) 1956 106
Leto Str.
Debel j ak dr. Tine:
Leposlovno ustvarjanje slovenske emigracije ........ 1949 178
Umetniško kulturno delo slovenske emigracije v 1. 1949 1950 246
Slovenske kulturne organizacije v Buenos Airesu (Gallus, Idnave) ............ 1950 179
Pisateljska družina „France Balantič" ................ 1951 211
Debeljak dr. Tine:
Leposlovno ustvarjanje ..... 1951 272
Marolt M.:
Gledališče ................. 1951 273
Likovna umetnost .......... 1951 274
Simčič Z.:
Glasbeni pregled ........... 1951 275
Debeljak dr. Tine:
Literarno življenje v 1. 1951 1952 242
Marolt M.:
Gledališče .................. 1952 244
'Splošna deklaracija človeških
pravic ......................................1961 105
100-letnica rojstva pisatelja
dr. Fr. Detela ......................1950 S>4
Štatut Narodnega veča............1961 79
Troje pričevanj in en dokument ........................................1949 S3
Tu in tam po svetu v minulem letu ..................................1950 209
Za osvobojenje in zedinjenje Evrope (Poslanica odbora za Srednjo in Vzhodno Evropo ter Srednje in Vzhodnoevropske konference predsedniku Eisenhowerju .... 1954 57
Zborovanje v Williamsburgu (Zasedanje Odbora za osvoboditev Srednje in Vzhodne
Evrope) ................. 1953 21
Ženevska pogodba .......... 1961 72
Leto Str.
Likovna umetnost .......... 1952 247
Kulturno življenje Slovencev
v zamejsvu .............. 1953 213
Gledališče, likovna umetnost
(Marijan Marolt) ................21S
Glasbeno udejstvovanje (Jože Osana) ....................................219
Marolt Marijan:
Likovna umetnost, glasba, gledališče .................. 1954 264
Debeljak dr. Tine:
Panorama slovenskih leposlovnih ustvarjalcev v emigraciji ..................... 1955 2*28
Marolt M.:
Likovna umetnost — Gledališče .................... 1955 258
P. M.:
Glasba..................... 1955 260
Marolt M.:
Slovenski likocni umetniki v
i^seljenstvu ............. 1956 240
iSlovenski pevski zbor Gallus 1959 267
KULTURNO DELO NAŠE EMIGRACIJE
Fajdiga P.:
Slovenski pevski zbori v Argentini .................. 1960 275
Marolt M.:
(Umetniška šola v Buenos Airesu ..................... 1961 214
K reprodukcijam umetniških stvaritev ................ 1966 387
Debel j ak Tine ml.:
Slovensko gledališče v Buenos Airesu ............... 1967 309
Marolt M.:
Razstave svobodnih slovenskih umetnikov................ 1968 257
Debel j ak dr. Tine:
Premieri novih slovenskih dramatskih del (Simčič — Krst pri Savici; Vombergar — Martin Krpan) ........ 1968 278
Rezelj L.:
Slovensko gledališče v Buenos Airesu .............. 1969 314
Novak Zdravi«):
Knjižna žetev slovenske politične emigracije v prvem desetletju od meseca maja leta 1945 ................ 1956 209
Knjižna žetev slovenske politične emigracije ......... 19557 193
Knjižna žetev slovenske politične emigracije .......... 1958 199
Knjižna žetev slovenske politične emigracije .......... 1958 212
Knjižna žetev slovenske politične emigracije ......... 1959 268
Knjižne založbe slovenskih
narodnih manjšin ........ 1959 269
Knjižne založbe slovenske politične emigracije (Dopolnilo) ..................... 1959 273
Knjižna žetev zamejskih Slovencev .................. 1960 175
Knjižne izdaje zamejskih Slovencev .................. 1961 232
Knjižne izdaje zamejskih Slovencev .................. 1962 215
Knjižne izdaje zamejskih Slovencev .................. 1963 245
Knjižne izdaje zamejskih Slovencev .................. 1964 304
Knjižne izdaje zamejskih Slovencev .................. 1965 346
Knjižne izdaje zamejskih in
izseljenskih Slovencev .... 1966 389 Knjižne izdaje zamejskih in
izseljenskih Slovencev .... 1967 328 Knjižne izdaje slovenske ideološke emigracije, zamejskih in izseljenskih Slovencev . 1968 299 Knjižne izdaje slovenske ideološke emigracije zamejskih in izseljenskih Slovencev . 1969 326
Uredništvo:
Slovenske šolske knjige v Trstu ...................... 1957 209
ANK
Leto S'tr.
SLOVENSKO DEKLE IN SLOVENSKA ŽENA V SVETU ....................... 1963 113/133
Kaj mislita slovensko dekle in slovenska žena.
Kaj mislijo o slovenskem dekletu in o [slovenski ženi.
(Zbrala in uredila Kraljeva Anica)
PROBLEMI NAŠEGA OBSTOJA .................... 1964 55/139
Stare Miloš: Zakaj anketa ....	35
Sire Ljubo ......................................59
Bajuk Božo ..................................61
Bagatelj Marjana, r. Kovač ...	63
Debeljak, dr. Tine ........................65
Fink Božidar ................................71
Geržinič Alojzij ............................74
Hanželič, dr. Rudolf ....................»4
Komar, dr. Milan ........................85
Kralj Anica, r. Simčič ................S7
Kremžar Marko ..........................r>0
Petriček Danica K........................93
Rant, dr. Jože ..............................93
Rozman, dr. Branko ....................100
Verbic Pavel ................................101
E T E
Leto	Str.
Ambrožič, p. Bernard ................105
Detela Lev......................................108
Rus Roman ....................................111
Krek, dr. Miha ............................114
Mauser Karel ..............................120
Novak, dr. Bogdan C..................121
Remec Peter Pavel ......................126
Soukal Milena ..............................130
Zorman, OFM p. Fortunat--------132
Schmidt Gerald in Slovenci--------137
KAJ SODIM O KOMUNIZMU? ...................... 1965 139/212
Sare Miloš: Uvodne misli ....	139
Ambrožič, prof. Lojze ................143
Bajuk, ing. agr. Marko ............146
Bitenc Stane ................................148
Čretnik Nace ................................152
Čujež, dr. Rudolf..........................156
Debeljak Vera ..............................159
Fajdiga Pavel ..............................165
Gorše France ................................130
Jan Maks ......................................170
Jazbec Janko ................................lr2
Jelenec, dr. Peter ........................175
Jenko Alenka ................................180
Marolt Marijan ............................182
Puš, dr. Ludovik ..........................185 293
Rant Mirjam ................................19.1
Sire, dr. Ljubo ..............................193
Stare, dr. Alojzij '.........................196
Struna Marijan ............................199
Velikonja, dr. Jože........................203
:.- vZdešar, dr. Janez ......................207
žakelj Jože .............................210
CILJI ISLOVENSKE NARODNE POLITIKE ............ 1966 251/312
Uredniki: Zakaj zopet anketa?	251
Čretnik Nace ........i..............253
Jelenec, dr. Peter Celestin ________257
Jelenčič Valentin Z. ..... ---------268
Košiček Jože..................................273
Kremžar Marko .. ................276
Pleničar Dušan..............................279
Puš, dr. Ludovik ...•.>•..............282
Rant Pavel ..........................287
Sire, dr. Ljubo ......................291
Smersu Rudolf ............................295
Velikonja, dr. Jože ......................300
Pavel Verbic..................................303
Žagar Emil .................................310
CILJI SLOVENSKE NARODNE POLITIKE (II.) ....... 1967 157/188
Stare Miloš: Ob sklepu ankete	157
Arnež Janez ..................................159
Cof Emil ..........................162
Loh Maks ....................................170
'Magister Milan ......................173
Novak, dr. Bogdan C....................177
Poznič Jože ..................................180
Sire, dr. Ljubo ..............................133
PROBLEMI ODNOSOV MED
DVEMA GENERACIJAMA . 1967 202/209
Uvodne misli ................................202
Košir-Arko Krista ......................202
Fink Andrej ..................................203
Jan Ciril..........................................205
Mizerit Metka ..............................205
Sušnik Franci ..............................207
SLOVENSKA ŽENA DOMA
IN V SVETU ............. 1968 161/175
K(ralj), dr. J(anko): Tri matere	161 Kraljeva Anica: Nekaj napotkov
in vprašanja ..............................162
Sekolec iNana: Anglija ..............164
Roex-Brečko Slavka: Belgija . .	165
Šoukal Milena: ZDA ..................166
Kozina-Ašič Renata: Kanada . .	167
M. š.: Trst ....................................168
Saksida Zora: Gorica ..................169
A.	A.: Slovenija............................170
B.B.:	Slovenija ..............................170
C.	C.: Slovenija ............................171
Dobovškova Pavlina: Argentina	172
Osterčeva Naca: Argentina ...	173
A. B.: Argentina............................173
SLOVENSTVU V ČAST —
Leto Str.
Uredništvo:
V svobodi gradijo boljši svet	1965	2S9
Bertoncelj Dinko ......................1967	240
Bratina, dr. ing. Vojmir J. .	1965	316
Debeljak, dr. Tine ....................1968	179
Golobova Franja ......................1966	S20
Gorše France ............................1966	331
Jančar, dr. Jože........................1967	252
š-f Komar, dr. Milan......................1965	290
> . Mauser Karel............................1968	195
NARODU V PONOS
Leto	Str.
Mihelčič, dr. Franc ..................1969	141
Remec Bara ..............................1966	333
Sire, dr. Ljubo ..........................1968	201
Šuštar, prof. dr. Alojzij ....	1969	136 Truhlar, D. J. dr. Karel Vladimir ................................1965	294
Velikonja, dr. Jože ..................1968	207
Žajdela, dr. Franc ....................1965	299
žužek, D. J. Ivan ....................1969	131
NAŠA BESEDA IN PESEM
Beseda
Leto Str.
Ambrožič p. Bernard:
Svet zase — takole čuden . .	1956	108
Idila o krvavem srcu .......	1959	126
»Literarno igračkanje" .....	1960	126
Od mehotlačenja do ničle ...	1963	136
Profesorjevo predavanje o		
slovenskem gnoju ........	1964	249
Legenda o Jezusu in dveh		
učencih .................	1965	309
Na avtobusu ...............	1967	314
iSvet •— na glavo postavljen .	1968	240
Leto Str.
Arko dr. Vojko:
Ančka (Zgodba z Nahuel
Huapi) .................. 1951 207
Žarek (Zgodba z Nahuel
Huapi) .................. 1952 197
Severna stena (Zgodba z
Huapi) .................. 1958 123
Cerro Capilla .............. 1963 141
Beličič Vinko:
Stari dnevniki ..........................1957	80
Dokler je dan ............................1958	133
Mlado vino ................................1961	134
Šolski izlet ................................1962	100
Nova pasem ..............................1963	239
Sošolci ........................................1964	245
Brezovec Tine:
Usodna brzojavka ....................1955	63
Zgodba terenca Jakoba Jero-
ma ..........................................1956	118
Bronislava S.:
-Sestra Marija ............................1959	185
Debeljak dr. Tine:
Odkrite stopinje ......................1951	249
Smrt Mata Matkoviča ............1952	125
Dolinar ing. Janko, (Mlinarjev Janče):
Čudna božja pot ......................1955	129
Črni Grega ................................1956	155
Za očeta ....................................1957	120
Očetov greh ..............................1959	114
Detela Lev:
Prebodena tišina ......................1962	103
Blodnjak ....................................1963	149
Dolenc Ivan:
Po utripih srca (Drama o
slovenskem beguncu) ..........1959	140
Fink Andrej:
Zgodba o vojaku ......................1967	212
Gaj:
Misijon v Fampi (versko delo
med argentinskimi kmeti) .	1950	162
Goričan Janez:
Veliki shod malega naroda ..	1955	18
Janežič Stanko:
Svetonočno romanje ..............1949	42
Rad bi povedal veliko besedo	1956	200
Miran Lokar..............................1957	«2
Sonce sije nad Parizom ..........1958	137
Jakopič Marijan:
Zemlja ........................................1953	147
Anže ............................................1956	124
Kalan Janez (N.J) :
Med dvema ognjema................1956	174
Jeločnik Nikolaj (Miklavž Trpotec):
(Dvoje pisem ..............................1949	152
Kociper Stanko:
Prpekova Tila ..........................1950	72
Jeruzalemski zvonar ..............1951	36
Kaškova mati ............................1952	95
Želarija na Prenaščaku ..........1953	i0
iNori Japec ................................1956	126
Čolnar na Dravi ......................1957	85
Huda ura (Iz romana „In isvet
se vrti naprej") ....................1960	79
Korošec Ivan:
Zgodbe iz Teharij ..................1949	88
Teharje — Prodani bataljoni 1950	105
V Palmanovo ............................1952	70
Kota 1066 ..................................1953	160
Zadnji juriš ..............................1954	161
Naša zgodba ............................1955	137
Irena ..........................................1956	110
Odlomek ......................................1957	100
Neznani junak ..........................1958	14-3
šel sem pisma iskat .......	1959	124
Fata morgana ..................1960	86
Dragica .......................1963	107
Košiček Jože (J. K.):
Fortunat Mohorčič ..................1958	143
Kramolc M. Božidar:
Ogrlica z osmimi slonici ...	1952	44 Potepuha Toma poslednji potep ..........................................1953	99
Pravljice ....................1954	249
Angel varuh ....................1956	146
iStava .........................1957	105
Smeti ..........................................1958	137
Poroka ........................................1959	137
Ženske ..............1960	91
Krivec dr. Jože (Andrej):
Pismo ..........................................1950	110
Poglavje iz „Grobovi na
Rabu" ......................1950	193
Pot proti domu ............	1951	159
Naša pesem ..............................1953	25
Srečanja ......................1953	50
Izpit za hlapca ..................1957	110
Paket kave ................................l9j59	130
Tri slike .................	1960	36
Domovina — sreče kraj (igr-
ski nastop) ............................1961	143
Iz generalke (odrski prizor)	.1967	317
Kunčič Mirko:
Pripovedke in pravljice (Strah za Grančiščem — Pravljica o modri roži — Trije velikani — V deželi Tamtam)	1957	240
Deklica in cigan ......................1959	170
O j, hišica očetova — Bog ži-	<
vi te ........................................1959	172
škratec Rogatec ...............1960	121
Medaljonček (igrica za domobranski dan) ........................1960	134
Marolt Marijan (Ludvik Kavšek):
„Buhkando trabajo" .........1951	241
žena, dar božji ..................1958	165
Spomini vmret! ................1961	115
Majde zaide med mobilizi-
rance ...................'	1962	111
Vračanje ..................-	1966	349
.	>!•' . ^
Mauser Karel:
Mrtvi bataljoni ..................1949	100
Brezov križec (Odlomek iz
romana ,^Leseno mesto"i)	1949	121
Razkropljenim rojakom ..,.	1950	17
Balada dvajsetega stoletja ..	1951	S2
Vasovanje ..................................1952	24
Ura s kukavico .............1954	79
Potokarjev Tonček ..................1955	61
ISlum ............................................1956	152
Oblačni dan ..................1957	118
Mačice v vazi ...........r. .1958	17*
Meditacija ................V. 1958	178
Mrtvi bataljoni (Odlomek) .	1963	158
ISamotna hiša ...............1964	247
Dom za stare ljudi ................1968	242
Mernik Janko:
Krivda (odlomek iz romana
„Oveneli nageljni") ............1950	237
Krvave zarje ..........................1951	90
Mizerit' Metka:
Pomladni izlet ..........................1967	210
■Utrinki ......................................1968	225
Mizerit Tine:
Košček domovine ....................1952	136
V	kraljestvu Zlatoroga ..........1952	141
Mizerit Tone:
Utrip v rdečem molu ..............1968	227
Lojze Novak:
Pesem dveh rarc ........................1951	127
Matija Trpin ............................1952	150
Dež ..............................................1955	108
Očiščenje ....................................1956	169
V	senci Južnega krža ............1957	12*7
Tomaž Špolar ..........................1958	179
Pampa ........................................1959	133
Curek časa ....................1960	100
Slišal sem pesem ....................1962	99
Skrivnost trenutka ..................1962	114
Rdeče kamelije..........................1963	162
Novak Zdravko:
Požigalec ....................................1957	131
Falot ..........................................1958	188
Čoban Jovan ..............................1959	195
Šotor št. 216 ..............................1960	105
„Tri dobra luda" ....................1962	119
N. m $
Moj očka ima konjička dva .	1952	201
Ogrin Janez (Matevž Gorjan):
Petrov Božič ............................1950	27
Veter s Pampe ........................1950	95
Vstajenje ....................................1950	112
Dež ..............................................1952	194
Bella Vista (Odlomki) ............1969	252
Pangerc Tonček:
Čaure s čilskega juga ..........1956	113
Rozman dr. Branko (Janko):
Mrtvi prijatelj ........................1949	A9
'Sveti večer ................................1951	24
Simčič, Zorko (Bine šulinov; Simon	Preprost):
Črni tekač ................................1950	117
Prvo prepozno srečanje ....	1951	165
Obisk pri Abu-Sabu ................1951	193
Napad na Abu-Sabu ..............1952	225
Skalar Mihael:
Dušica je prišla........................1954	111
Stare Saša:
iZgodbe in doživljaji iz Misijonskih pragozdov ................1954	183
Utrinki iz pragozda ................1956	138
Utrinki iz pragozda ................1958	273
Tenč:
Pravdarji ....................................1960	108
Strah ..........................................1961	136
Wagner Rudolf, (Jože Marija Stalni):
Zasliševanje starega Petra (Odlomek iz novele „Na
težki poti") ..........................1949	76
VelišČek Zvonko:
Aleševo maščevanje ................1967	213
Vombergar Jože, (Jo-Var):
Mijaaav (Odlomki iz MMM ali Matajevega Matija Ma-
296 tic) ..........................................1953	245
Ižanec in papiga........................1952	138
V šoli lepega vedenja ............1952	140
Uganke ........................................1952	140
Pisan drobiž ..............................1952	159
PESMI
Leto	Str.
Ambrožič p. Bernard:
Tinetu »ebeljaku „Iz Pekla"	1967	S32
Černejeva Anica:
Dedek, igraj se z nami..........1959	171
Golar Cvetko:
Zrakoplovec ..............................1959	171
Balantič France;
Zasuta usta ..............................1953	78
Trije soneti o izseljencih . ..	1953	79
Gonarski soneti ........................1953	149
Minil je čas ..............................1953	186
Predanost ..................................1953	186
Tvoj berač ................................1953	191
Bazilij Fr. Valentin:
Polnoč ........................................1950	110
Beličič Vinko:
Ptič poje ....................................1956	181
Zvon 'z domovine ....................1956	181
Borut:
Klici z gora (Fantov klic —
Spomin — Hrepenenje) ..	1950	128
Božo:
Sentiment ..................................1953	14
Jesenska (oktober 1944) ...	1953	31
Nokturno I ................................1953	210
iNokturno II ..............................1953	210
Pesemca ....................................1953	210
Hrepenenje ................................1953	210
Večer v avgustu ......................1954	91
Pomladni dež..............................1954	91
Balada ........................................1954	91
Večerno nebo ............................1954	195
Breg Goli:
Pesem kladiva ..........................1969	259
Na krvavem Rogu ..................1969	259
Leopold F. Gonzalez y Frosio:
Boju Petričku ..........................1967	313
Gorenjec:
iNe povsem izmišljena zgodba	1969	257
Debeljak dr. Tine (Jeremija Kalin,	Špelca):
Slovenska izseljenska koled-
nica za leto 1949 ..................1949	2
Tvoj vrt ....................................1949	94
Dies irae (Odlomek iz „čr-
ne maše") ............................1949	70
Vetrinjski psalm ......................1949	98
Begunski očenaš (Odlomek iz
Črne maše) ..........................1949	124
Izseljenska kolednica za leto
1950 ........................................1950	2
iSerenada ....................................1950	55
Lepa Vida ..................................1950	71
'Spev pred Argentino ..............1950	120
Kolednica novonaseljencev za
leto 1951 ................................1951	2
Junaška pesem mladcev pred
budečo se zoro ......................1951	60
Ena do pet (1941—1945) . ..	1951	131 Zvon svobode (Spominu dr.
Korošca ob 10-letnici smrti)	1951	280
Kolednica za leto 1952 ............1952	2
Rapsodija z ekvatorja ............1952	£3
Čeferinckova ladja ..................1953	226
Turjaški labod ........................1953	33
Pismo v Vetrinj ........................1954	24
Balada o mali Reziki ..............1954	258
Svit nad Kočevskim Rogom .	1955	35 Deklamacija o slovenski zastavi ........................................1967	281
O Dom! ......................................1967	351
Debeljak Tine ml.:
Kaj je resnica ..........................1968	226
Domobranske koračnice:
Mi, legionarji, mi domobranci	1952	75
Mi slovenski smo vojaki.....
Moja domovina ............
Himna legionarjev .........
Legionarji, domobranci .....
Mi smo slovenske zemlje ču-	'
varji ....................
Hartmanova Milka:
Bolečina ......................................1962	126
Hotimir:
Tihi dialog ................................1959	158
Hribovšek Janez:
Drevesom ..................................1965	311
Rast ............................................1965	314
Pomladna pesem ......................1965	314
Pomlad ......................................1965	315
Poletje ........................................1965	315
Jesen ..........................................1965	315
Jakopič Marijan:
Kruh ............................................1949	119
Bohkov kot ................................1950	54
Kamrica ......................................1950	102
Preveč je mislil, preveč ....	1951	85
Razpoloženjska ........................1951	89
Jesenska ....................................1951	169
Peč ..............................................1951	206
Večer ..........................................1951	206
Po zamrzli gazi ........................1953	41
Ameriško velemesto ................1953	41
Že dolgo čakam te ..................1953	41
Cokle ..........................................1953	41
Me vidiš ....................................1953	65
Našim stražarjem ....................1954	52
Vračam se ................................1955	100
Njen blagoslov ........................1955	100
Konec ..........................................1955	130
Sveta noč ..................................1956	183
Pomlad je ..................................1956	133
Bori ..............................................1956	IS3
D. P..............................................1957	135
Brata imam ..............................1957	135
Črnci ..........................................1957	135
Na tujem ..................................1968	191
Junijska ......................................1958	191
Velemesto ..................................1958	191
iZakaj me mučiš ........................1961	150
Žetev na tujem ........................1961	150
Njen obraz ................................1961	151
Pojdiva, dekle............................1961	±5i
iSmrt v maju ............................1962	122
Japonska češnja ......................1962	122
Tam večno bom doma ............1962	122
Čas pred zimo ..........................1962	122
Tiho ugaša dan ........................1963	169
Čas ob trgatvi ..........................1963	169
Podaj mi roko ..........................1963	169
Dom ............................................1963	169
Velikonočna ..............................1967	320
Nocoj ..........................................1967	320
Ko nekega se dne ....................1967	320
Jutri morda ..............................1967	323
Veter, ki boža ti lase ..............1967	320
Zemlji ........................................1969	256
Žetev ..........................................1969	256
Materi ........................................1969	256
Janežič Stanko:
Mamika ......................................1951	41
Tabor ..........................................1951	67
iBegunec ob kresu ....................1951	105
Kraške pesmi ..........................1953	54
Večer
Pomlad na Krasu In zdaj bi s teboj poletel
Begunski motiv ........................1954	65
Škerjanec ..................................1954	170
Jesenska pseem ........................1954	173
Pesem ........................................1954	210
Klic domovine ..........................1955	91
Temnice ......................................1959	159
INeznana gomila ......................1960	115
Prošnja za spravo ....................1961	152
Jeruc Dimitrij:
Jesenke rože ..............................1953	77
Umirajoča zemlja ....................1953	124
Kolarič Tonček:
Uvodna pesem iz „Žalnega
venca" ....................................1950	119
Koroška narodna:
Dober večer, luba dakle --------1954	248
Kos Vladimir:
Hrepenenje ................................1951	62
151. psalm ..................................1951	200
Tri Marije in križ ..................1952	202
Moja jesen ................................1952	224
16 in deset ................................1953	35
Onkraj zidov ............................1953	35
Sladka norost ............................1953	35
Proti sanjam ............................1954	35
Velika aktivnost ......................1954	35
Nedeljski zvonovi ....................1954	78
O tebi ........................................1954	78
Čisto jutro ..................................1954	182
Partija ........................................1954	182
Danes ............................1955	106
Zaspančkaj, veliki človek ...	1955	106
Čar besed ..................................1955	108
(Breme ...............................1955	107
	Leto	Str.
iSpeči revolucionarji ........	1955	107
Simbol ....................	1955	107
Pojdi z menoj .............	1955	107
Bukov list ..............	1955	107
'Naša Glovnica ..............	1956	178
Veliko razodetje ............	1956	178
Lepe oči...................	1956	179
Pritajeni krik .............	1956	179
O tebi ....................	1956	179
Jelkin večer ...............	1956	179
Dva človeka ...............	1956	180
Princesa v sivem plašču ....	1956	139
Neslišni vihar .............	1956	180
Litanije naše ulice .........	1956	180
	1956	180
Zaljubljeni satan ...........	1957	138
'Sinji upor .................	1957	138
Podari mi rožo.............	1957	138
Ali se, voda, spominjaš ? ....	1957	139
Moja in tvoja najljubša.....	1957	139
Lobanje ...................	1957	140
Marija David ..............	1957	140
Ljubavni pripevi invalidov ..	1957	140
Tvoj pogled me žge ........	1957	141
Pohod v bodočnost .........	1957	142
Veronika, hvala ...........	1957	142
Jezus, ljubi me ............	1957	143
Opij popolnih ..............	1957	143
Iz cikla „Otok smehljajev"		
Pogumna pesem ...........	1958	195
Nikar ne odidi ............	1958	19h
Sneži, ko srebam čaj .......	1958	195
Včasih zaprem oči..........	1958	195
Sankočo, ponočna četrt .....	1958	1J6
Ali je vse zgubljeno? .......	1958	196
Ciprese prisluškujejo .......	1958	'96
Nekomu, ki bere moje pesmi	1958	196
Poletje dve ................	1959	157
Zadnje litanije ............	1959	157
Nikar ne reci tega .........	1959	157
Ubiti smeh ................	1959	157
Gospodična ljubezen ........	1959	157
Poljub v tujini .............	1959	157
	1960	116
Kadar se sončne oči zapro ..	1960	118
April, maj, junij ...........	1960	116
Čoln, v katerem ni nikogar ..	1960	116
Pridi po rožo .............	1960	117
Kam me pelješ? ...........	1960	117
Oblaki na begu v Aomori ..	1961	153
Oprosti nam, kapelica ......	1961	153
Pesmi treh žena ...........	1961	154
še brez naslova ............	1961	154
Dva trenutka, in več ......	1961	154
(Kakor da nas ni............	1961	154
Dolga jesen................	1962	124
Kdaj sva se ranila .........	1962	124
Sonja, pesem moja ........	1962	124
Nebo v decembru ..........	1962	124
Od vsega začetka ..........	1962	125
Naslov brez naslova ........	1962	125
Preteklosti neumrljivi ......	1962	125
V spremstvu vlačilcev ......	1962	125
Smaragd Pekla ............	1967	321
Iz pisma tihotapcev ........	1967	321
Pesmi z Japonske:		
V tem mestu ..............	1969	249
Ne mislite, da sem pozabil .	1969	249
Prvi januar v Omae-zaki ...	1969	249
Zadnji december ...........	1969	250
Le hrib sinjine .......:.....	1969	250
Iz pisma materi, ki rada bere
knjige ................... 1969 250
Kosovel Srečko:
Starka za vasjo ............ 1951 80
Kovačič Erik:
šenklavški zvon ......................1949	17
Fata morgana ..........................1949	123
Na valovih oceana....................1951	195
Žena s plamenico ....................1953	16
Pesem svobode ........................1952	21
Stara ura ..................................1953	30
Kramolc Božidar M.:
Meddobje ....................................1955	135
September ..................................1956	183
Melanholija ...........................1956	183
Krivec dr. Jože (Andrej Kocil):
Spominki ................. 1949 108
Kunčič Mirko:
Mati, domovina, Bog ....... 1953 221
Pesmi o dedu .............. 1953 227
Polonco predstavimo Trgovina s soncem Dedova barčica Pomlad
Ded pripoveduje Na dedkovih kolenih Domača jesen Cviček Vlak
Ded se poslavlja
Cingljajo zvončki .......... 1954 247
Pismo od doma Pismo domov Vršiček rožmarina Pikapolonica Šolarček
Mala čarovnica ............ 1954 273
Cingljajo zvončki .......... 1957 238
Slovenska zastava Mlada (Slovenka Prsti po vrsti Miklavž Naša račka Ančka Pomarančka Učiteljici za god Piščančki
iSamorastnik ............... 1958 190
Domovina ................. 1959 165
Domotožje ................. 1959 165
iBela cesta ................. 1959 165
'Piščalka ................... 1959 166
Očka ...................... 1959 166
Štuporamo ................ 1959 167
Ded ....................... 1959 167
Matjažek roma............. 1959 168
'Ples metuljčkov ............ 1969 168
Matjažek šteje ............. 1959 169
Lakota .................... 1959 169
Ded sanja ................ 1959 169
IDed modruje .............. 1960 132
Majda piše pismo .......... 1960 132
Umrl je ded .............. 1960 132
Grenak spomin ............ 1967 312
Vampir ................... 1967 312
(Naša Atlantida ............ 1968 246
Votla soha ................. 1968 246
Kveder Pavle (Pak):
Moja sreča ................................1951	136
Pomladna slutnja ....................1951	136
Kralj Matjaž ............................1952	43
Odmevi ......................................1952	73
Ljubo:
Ukradena mladost....................1951	195
Magister Bine (črflimir):
Očiščenje ....................................1950	206
Božič v Buenos Airesu............1951	25
Iz Kampov ................................1951	94
Tvoje oči ....................................1953	250
Lepa pomlad ..............................1956	182
Definicija poletnega dne ...	1956	182
'Minuto dvoma ..........................1956	182
Mali Gregor:
Na vrhu Dobrača......................1949	110
V	tujini ....................................1952	138
Pogovor s ptičkom ..................1952	138
Zapoj mi, ptičica ....................1953	221
Mauser Karel:
Spomini ......................................1966	352
Ob jezeru ..................................1966	352
Želja ............................................1966	352
Medved Anton:
Skopulja ....................................1962	137
Merlak-Detela Milena:
Zvonenje ob rojstvu ................1963	173
Ovijalka ....................................1964	251
Cestni pometači ........................1964	252
Mihael:
Rojeni v nečas ..........................1953	220
Večeri ob morju........................1953	220
Murn Josip Aleksander:
Pesem o klasu ..........................1951	80
Novačan Anton:
V	katedrali božjega groba ..	1949	44
Novak Lojze:
Pesem ........................................1963	170
Novak Stanko:
Očetova bolečina ......................1950	56
Ozarnik Oroslav:
Iz cikla ,,'Ozki soneti" ..........1958	192
Pomlad v naš kraj Pomladni sprehod Ob nevihti Zima v naši vasi
Papež France:
Spominjanje................................1957	133
Naselitev ....................................1957	134
Ljubljana ....................................1958	193
Naš čas ......................................1958	193
Božično drevo ..........................1958	193
Pribac Humbert:
Nocoj morda ..............................1962	123
Tri breze ....................................1962	123
Prinesla mi bo starega vina	1962	123
Pred nevihto ..............................1962 123
Rakovec Karel, (Prospero):
Pomladna ....................................1949 56
Blazni brat mrtvemu ..............1949	56
Ribičič Franc:
Gospodu Grimsu za srebrno mašo
in petindvajsetletnico ..........1952	216
Rozman, dr. Branko (Janko)
Slovo ............................................1949	52
(Zorenje ........................................1949	52
Iz moje celice............................1949	52
Slika ............................................1949	52
Večer na tujem ....................1949	52
Idila ............................................<1950	38
Zvečer..........................................1950	38
Talita............................................1950	;>8
Tihožitje ....................................1950	38
Iz orienta....................................1950	38
Majeva balada ..........................1950	105
Tihožitje ....................................1951	43
Balada ........................................1951	152
Okno ............................................1951	152
Japonski akvarel ......................1951	155
Kapelica ....................................1951	158
Večer ..........................................1951	158
Starec s čašo ............................1951	228
Trta ............................................1952	121
Blaznež in lobanja ................1953	90
Zaprl se bom ............. 1953	143
Optimist ......................................1953	146
Pomlad ........................................1954	73
Pismo ..........................................1954	101
Večer v Tirolah ........................1954	134
Težke misli ................................1954	134
Med večerom in nočjo ............1954	210
Med večerom in zemljo II. ..	1956	182
Sardenko Silvin:
Gazelici ........................................1951	81
Škerjanec Adolf, (Igor):
Posmrtni spev............................1949	102
Izseljenci ....................................1950	26
Bele sanje ..................................1950	85
Sinji orel ..................................1950	112
Francetu Balantiču ..................1950	194
Tkalec ........................................1951	7o
Triglavske skale ......................1951	88
Večerne misli ..........................1951	161
Prodana domovina ..................1952	214
Otožnost ....................................1953	109
Čas brez časa ............................1953	235
Predramljeni cvet ....................1954	158
Pričakovanje ............................1955	111
Gorski spomin ..........................1955	111
Gorski sen ................................1955	111
Skrite steze ..............................1955	111
92 besed ljubezni ....................1955	148
Potopljeni sen ..........................1956	184
Pot v neznano _______..........	1956	184
Šoukal Milena:
Grenki cvet ..............................1963	173
Odmev ........................................1963	173
Obup ............................................1963	173
Tveganje ....................................1963	174
Vsak dan odhod ........................1963	174
Iz globin ....................................1964	252
Misel ..........................................1966. . 350
(Skrivnost ....................................1966	350
Mrtvo drevo .............. 1966	350
Predsmrtni sen ............ 1966 350
Sonce ..................... 1967 318
Slepec .................... 1967 318
Spoznanje ..................................1967	318 299
Jutro ..........................................1967	318
Spomini ......................................1967	319
Želja ............................................1967	319
Nevihta ......................................1967	313
Jesen ...........................1968	247
Meditacija ..................................1968	247
Zaprta vrata..............................1968	247
Beli golobi ..................................1969	251
šušteršič Mirko, (Valiant):
Odhod ..........................................1949	37
Santa Cruz ................................1949	37
Po tujih obzorjih......................1951	71
Pismo ..........................................1955	65
Ob slanem jezeru ....................1956	181
Noč v Pampi..............................1956	181
Štefan Tonkli, (Slavko Srebrnič):
Izseljenska otožnost ................1950	117
življenje ....................................1951	161
Senca ..........................................1951	161
Te luči ........................................1951	164
Grob Jožeta Kastelica (1950)	1952	22 Ob peti obletnici smrti Izidorja Zavadlava .............1952	123
Tujina .................................1952	123
V sončnih žarkih ......................1952	179
Mimo meseca ............................1953	140
Venec na grob materi ............1954	153
Temna noč ob morju ............1955	128
Razkošna godba večerne zarje	1955	169
iNe umri, pesem ........................1957	136
Zatrta pesem ............................1957	136
Kdaj si mi dražje, drevo ....	1957	136
Meditacija ..................................1958	194
Pozabil sem, o duša ................1958	194
Tvoja pesem ..............................1958	194
Slišim jok novorojenčkov ....	1959	161
Pozabil sem, o duša, II ..........1959	161
Ali si iskanje ..........................1959	161
Dve fantastični pesmi ............1960	117
Kdo je še z menoj? ................1961	151
Bedni „barrio" ........................1961	152
Domotožje ............................1962	126
Jesenska otožnost ....................1963	172
iBožična noč 1961 ......................1963	174
Pogled na Panamericano ....	1963	175
Vinšek Stana:
Vsi cveti ....................................1969	259
Vodeb Rafko:
Beseda ........................................1952	21
Mrtvemu očetu..........................1952	134
Finale ..........................................1953	104
Japonski motivi ........................1953	82
Cest brezupna slast ................1957	137
Žitnik Vinko, (Bogdan Budnik):
Razkleni, razmakni se meja
slovenska ................................1949	28
Božji vrtiljak ............................1949	51
Prebiram strune ......................1951	119
Besedi svobode ..........................1951	126
Prebiram strune......................1951	210
Župančič Oton:
Bil je med nami mož ..............1966	50
Najstarejša slovenska božična
pesem ......................................1952	19
NAŠA MLADINA PIŠE
v t
Leto Str. i	Leto Str.
Dolenc Nada:	Stajnko Ivica:
Zbogom domovina ......... 1953 222	Naš novi dom ............. 1953 224
Majh®n Iyo:	1Q„ 99Q Tomažin Jožica:
cez ocean ................. iyt>d ZZ3	Kako je bilo doffla ......... 195g 222
Smersu Marjeta:
V tujino .................. 1953 223
IZSELJENSKI LETOPIS
I.
Leto Str.
Slovenski begunci se razhajajo v svet ............. 1950 128
Slovenci v svetu ....................1949 173
V Evropi ..............................173
Latinska Amerika ..............173
Severna Amerika ................175
Škof misijonar ............ 1950 187
Marolt Marijan:
Zamejska potovka (Zapis o delu in življenju slovenskih emigrantov po svetu) .. 1951 212
Leto Str.
Rant Pavle:
Dr. Miha Krek med svobodnimi
Slovenci ................. 1958 £27
Krošelj Jožko:
Škof dr. Rožman med Slovenci po svetu ob svoji zlati maši .................... 1958 237
Krek in škof Rožman pdi Slovencih v Evropi.......... 1959 240
Vseslovensko romanje v Lurd 1959 243
Krošelj Jožko:
Slovenska versko-narodna manifestacija v Lurdu ...... 1959 243
Slovenska središča v svetu .. 1967 351
Misli o slovenskih domovih	351 Anglija:
Slovenski dom ......................353
Argentina:
Buenos Aires, Slov. hiša . .	355
Berazategui, Slovenski dom	364
Carapachay, Slovenski dom	366
Castelar, Pristava ................368
Ramos Mejia, Slomškov dom	3< ...
San Justo, Naš dom ...........S76
San Martin, Slovenski dom	381. Slovenska vas, Slov. dom . .	38C> Bariloche, Planinski stan . .	389 Mendoza, Slovenski dom . .	390 Miramar, Slovenski dom ..	393 San Esteban, Slovenska počitniška kolonija................393
Avstralija:
Sidney, Akcija za slovenski dom .....................399
Melbourne, Baragov dom .	401
Slomškov dom ..................404
Slovenski dom...........405
Čile:
Santiago-Maipu, Dom Ma- ,
rije Pomagaj ....................407
Francija:
Pariz, Slovenski dom, Slovenska katoliška misija ..	408
Kanada:
Toronto, župnijska dvorana
pri Mariji Pomagaj ....	411
New Toronto, dvorana župnije Marije s čudodelno
svetinjo................................415
Toronto, Slovensko letovišče	418
Slovenski dom....................419
Winnipeg, farna dvorana ..	421
Hamilton, Slovenian Com-
munitty Centre..................423
Montreal, farna dvorana ..	422
Venezuela:
Carracas, Akcija za Slovenski dom................................424
v ZDA:
Cleveland, Baragov dom Inc.	426
Proslave oh 50-letnici prve
slovenske vlade ........ 1969 1970
Uvodna misel .................170
Argentina............................171
Izjava Narodnega odbora za Slovenijo ob 50-letnici	203 Odmevi proslav v argentinskem časopisju „..........225
Kanada....................................223
ZDA ........................................234
Gosposvetska hvalnica..........241
II. Anglija
Kunstelj Ignacij:
Slovenci na Angleškem .... 1950 222
Sekolec Franjo (L. M.):
Velika Britanija ........................1954	272
Slovenci v Veliki Britaniji . .	1955	254 Gospodarski položaj Slovencev
v Angliji..................................1956	225
Pismo iz Anglije........................1957	164
Pismo iz Anglije........................1961	181
Pozdrav iz Anglije ..................1963	237
III. Argentina
Illadnik Janez:
Slovenci v Argentini nekdaj in
danes.................... 1949 60
Brezdomci so našli nov dom v Argentini ................ 1949 16S
Društvo Slovencem.......... 1949 176
Slovenci v Buenos Airesu ....	1950	133 I. L.:
V	Mendoso pojdite, tam je lepo	1950	138
Slov. semenišče v San Luisu 1950	147
„Učena Cordoba"......................1950	150
Provinca Tucuman....................1950	152
„V deželi tekočega zlata" . .	1950	153
Rosario .................... 1950 158
Hladnik Janez:
Dom v Argentini (Zemljišče
za Slovensko vas) ........ 1950 160
Tršinar S.:
V	argentinskih letoviščih .... 1950 171 Slovenska skupina v Cha-
padmalalu Miramar Mar del Sud
Arko dr. Vojko:
Slovenci v Bariloche ........ 1950 173
Društvo Slovencev.......... 1950 176
SFZ —■ Slovenski fantje v
Buenos Airesu............ 1950 132
SDO — Slovenska dekleta v Argentini ................ 1950 183
Slovenci v Argentini........ 1951 231
Društvo „Slovenska krajina" 1951 237 Ašič Vital:
Slov. akademiki v Argentini 1957 205 301
Arko dr. Vojko:
Slovenski naseljenci na Ognjeni zemlji......-.......... 1950 175
Slovenski škof dr. Rozman (ob drugem obisku v Argen tini od 11. 1. do 10. 3. 1952) 1953 19
Slovenski katoliški shod v iz-seljenstvu................ 1953 231
Rant Pavle:
Jubilejno zborovanje ob 60-letnici slovenskega narodnega gibanja .............. 1953 234
Škof Gregorij Rozman — sedemdesetletnik (Proslave po slovenskih središčih) ...... 1954 25
Prva razstava svobodnega slovenskega tiska .......... 1954 274
Rant Pavle:
Slovenska vas v Lanusu ____ 1955 137
Slov. semenišče v Argentini .. 1956 13
Rant Pavle:
Gospodarski položaj in uspehi povojne emigracije v Argentini ..................... 1956 217
Krošelj Jožko:
Naša prizadevanja za verska, kult. in družabna ognjišča 1956 284
Fajdiga Pavel:
Kako smo ise jih spominjali ob desetletnici............ 1956 290
Mizerit Martin:
„Zelena veja" (Slovensko šolstvo v Argentini) ........ 1957 173
Krošelj Jožko:
Slovenska središča v Velikem
Buenos Airesu............ 1957 221
Društvo Slovencev ob 10-letnici (I.) ................. 1960 2?f
Društvo Slovencev ob 10-letnici (II.) ................ 1961 254
Pernišek France:
Deset let slovenskih mladinskih
organizacij............... 1960 256
Slovensko dušno pastirstvo v Argentini ................ 1960 272
Slovenska Katoliška akcija v Argentini ................ 1960 •274
Krošelj Jožko:
Vinko Zaletel med nami..... 1962 212
Rant Pavle:
302 Argentinska pisma.......... 1962 2fi
Krošelj Jožko:
Proslava obletnice Rerum no-varum in Quadragesimo anno 1962 229
Rant Pavle:
Slovenski domovi v Argentini 1962 234
Krošelj Jožko:
Slovenci v proslavo svetih
bratov ................... 1964 16
Slovenci v Argentini........ 1964 301
Krošelj Jožko:
Nekaj zapiskov o Slovencih v Argentini ............. 1965 342
Idealizem naše mladine ____ 1966 383
Spominske proslave v Buenos Airesu................... 1966 385
Krošelj Jožko:
Svob. Slovenija v izseljenstvu 1967 324
Fajdiga Pavel:
Ukrajinska Katoliška univerza papeža vrv. Klemena v Rimu (Filozofsko - humanistična fakulteta — podružnica v Buenos Airesu s slovenskim
oddelkom) ............... 1968 236
lj:
Msgr. Ignacij Hladnik med
svojimi farani............ 1968 272
V spomin in zahvalo škofu Rozmanu (Odkritje spominske plošče škofu v zavodu v Adrogue) ...... 1968 275
Markež Franci:
Pismo iz Antarktike ....... 1968 276
Mlada arhitekta >se uveljavljala ____i.............. 1968 282
Obisk kard. Josifa Slipiyja v Buenos Airesu ......... 1969 313
Obisk prelata msgr. Ignacija Kunstlja med nami....... 1969 316
IV. Avstralija
S petega kontinenta ....... 1950 227
Krošelj Jožko:
Slovenci v Avstraliji ....... 1957 148
Ambrožič P. B. (Marko Naprošen):
Mnenja o Avstraliji in njenih Slovencih ................ 1961 173
O "črnih" Kranjcih v Avstraliji 1962 248
O Slovencih v Avstraliji . . 1963 211
V.	Belgiia
Slovenci v Belgiji ......... 1950 244
VI.	Brazil
„V deželi zelenega pekla" .. 1950 231 S.P.B.:
Brazilija, dobra zemlja (Ob stoletnici prihoda prvih Slovencev v Brazilijo) ...... 1960 185
I.L.C.:
Iz življenja brazilskih Slovencev 1962 210
VIL čile
„V deželi ognjenikov in potresov" .................. 1950 230
Kr. M.:
(Slovenci v čilu ............ 1962 214
VIII. Ekvador
Ekvador .................. 1950 243
P. Markeš (Perez):
Zapiski življenja in dela Slovencev v Kanadi ......... 1961 185
Ambrožič Alojzij st.:
Kanadsko pismo ........... 1962 208
A.Z:
O življenju in delu slovenskih svobodnjakov v Kanadi 1963 231
Kranjc J.:
Kronološki pregled delovanja (Slovencev v Torontu od septembra 1962 ............. 1964 295
J. K.:
IV. slovenski dan v Kanadi 1964 298
J.K.:
Slovenci v Winnipegu....... 1964 300
Ambrožič A. st.:
Delo Slovencev v Torontu od
sept. 1963 do sept. 1964 .. 1965 333 Zapiski o delu Slovencev v
Toronto.................. 1966 378
Poročilo iz Kanade ......... 1967 304
Iz življenja Slovencev v Kanadi .................... 1968 259
Iz Kanade ................. 1969 296
IX.	Francija
Slovenci v Franciji ......... 1955 256
Slovenski naseljenci v Franciji 1961 195
M.Z.:
Pismo iz Francije ......... 1963 236
X.	Indonezija
Slovenski prizor v Indoneziji 1961 253
XI.	Kanada
P. Markeš (Perez);
Slovenci v Kanadi ..................1950	220
Slovenci v Kanadi ................1954	260
Slovenska skupnost v Kanadi	1955	243
Kopač J., CM:
Cerkev Marije Pomagaj v Toronto ................... 1956 IS
Mauser Otmar:
Slovenci v Kanadi — ob deseti obletnici ............ 1956 293
Kopač J.:
Delovanje Slovencev v Kanadi .................... 1957 157
P. Markeš (Perez):
Slovenski domovi v Kanadi 1958 267
Mauser Otmar:
Pismo od "Marije Pomagaj" iz Toronta ............... 1958 2'69
XII.	Norveška
Slovenci na Norveškem .... 1955 262
XIII.	Paragvaj
Tudi v Paragvaju nas je nekaj 1950 240
XIV.	Španija
Naši študentje v Španiji ____ 1950 239
A. P. M.:
Slovenski visokošolci v Španiji 1958 220
XV.	Urugvaj
Slov. šolske sestre v Urugvaju 1950 242
XVI.	Venezuela
Urbane dr. P.:
Slovenci v Venezueli ....... 1950 236
Jakoš Anton (-Š -n):
Pismo izseljenca iz Venezuele 1956 29'5
Med Slovenci v Venezueli ... 1961 190
Pismo iz Venezuele ......... 1962 218
Debeljak Tine ml.:
Na obisku pri Slovencih v Venezueli ................ 1963 223
VVolbang K., CM:
Slovenci v Kanadi ......... 1959 209
Grilc Janez:
Pismo iz Venezuele
1965 33"
XVIII. Z. D. A.
Basa j J.:
Emigracija slovenskih beguncev v ZDA .............. 1950 202
Jenko Ivan (Ivje):
Imigracija beguncev v Z. D. A. 1951 234
Basaj J. (Ligaš):
Liga kat. slov. Amerikancev . 1952 81
Krek dr. Miha:
Slovenska šola v Clevelandu 1954 259
Kavalar F. (K. F.):
„Uživanja lačni" (Moji prvi vtisi iz Severne Amerike) 1955 171
Slavnostni dnevi v Lemontu . 1955 181
Janez:
Z avtom po Združenih državah 1957 182
Sever prof. J.:
Z odločno voljo v novo življenje (Podatki o nekaterih prvih diplomatih na ameriških univerzah) .......... 1957 196
Žakelj J. st.:
Baragov dom v Clevelandu 1958 264
Leskovar dr. L.:
Slovenski radijski klub v Chi-cagu .................... 1959 249
Novak Zdravko:
Slovenski pevski zbor „Koro-
tan v Clevelandu ......... 1959 276
Slovenski oder v Clevelandu . 1960 222 Dramatsko društvo „Lilija" v Clevelandu ............... 1961 249
Ob Rozmanovem grobu na Lemontskem griču........ 1961 192
Novak Zdravko:
Slovenska ideološka emigracija v ZDA ..............................1964	253
Naselitev ....................................1964	253
Organizacijsko in kulturno
delo novonaseljencev ..........1964	257
Organizacije in društva..........1964	261
Stalni večji nastopi in prireditve ......................1964	273
Proslave ......................................1964	274
Časopisje ....................................1964	275
Razstave ....................................1964	276
Zaključna beseda ....................1964	277
N. V.:
Slovenski mladinski zbor v Chicagu ................. 1965 327
Blatnik dr. F.:
Kapela brezjanske Marije Pomagaj v Washingtonu .... 1969 309
Večerin R.:
Goršetova razstava v New Yorku ................... 1969 312
NAŠI GORNIKI
Leto	Str.
Molitev gornikov ........... 1967	2S5
Odkritje spominske plošče dr.
Klemenu Jugu ........... 1955	257
Arko dr. Vojko:
Tri leta v gorah in snegu pa-
gonskih And ............. 1953 93
Borba za Vrh sv. Valentina .. 1954 194 Človeška volja ni zmogla .. . 1955 112
t Tonček Pangerc .......... 1955 127
Prvi slovenski gornik v Himalaji ..................... 1955 201
Vzpon na vulkan Lanin..... 1956 135
Literarna zapuščina Tončka
Pangerca ................ 1956 111
Antarktika v geofizikalnem
letu ....................... 1958 271
Pod inškin soncem na ledeni
celini ..................... 1959 41
V južnih širinah ........... 1960 37
Tretja patagonska ekspedicija
bariloškega andskega kluba 1960 39
Weddellovo morje .......... 1960 58
Gorniška zgodovina Pier-Gior-
gia ...................... 1964 221
iBariloške variacije na temo
.^Kontinentalni led" ...... 1965 116
Prvi Slovenec na najvišji go-304	ri Amerike .............. 1969 151
Leto Str.
Arnšek Ivan:
Prvi vzpon na Cerro Balma-
ceda (2035 m) ........... 1960 43
Bertoncelj Dinko:
Moja poslednja planinska pohoda s Tončkom ......... 1955 125
Umik iz Taborišča VII. na grebenu Dhaulagirija ..... 1955 202
V južni polarni noči (Iz dnevnika na oporišču „Base Bel-
grano" na Antarktiki) ____ 1957 43
Ob nunatakih Moltke ......... 1960 61
Debeljak dr. Tine:
Ob desetletnici slovenskega Planinskega društva v Argentini .................. 1961 217
Jereb Davorin:
©ariloška smer na Veliki ali
Zahodni Paine ............. 1960 52
Kralj Tomaž:
Bonete ......................... 1966 243
Pangerc Tonček:
Zapiski iz hotela Ofqui..... 1954 196
Skvarča Jure:
... in v objemu pune (Ne-vado E1 Plata, 6310 m — Južna stena pozimi) ..... 1964 231 Slovenska odprava na Cerro
Mellizos ................. 1966 229
Slovensko-argentinska odprava na Kontinentalni led . . 1967 217 Cerro Cono — uspel podvig na kontinentalnem ledu .. . 1969 159
Iz dnevnika argentinsko-slo-venske odprave na kontinentalni led 1967/1968 .... 1969 163 Skvarča Peter:
V	patagonskem vetrovju (Pier-Giorgio, 2900 m) .. . 1964 223
V	neznano ................ 1965 123
Gravimetrija na strehi Amerike .................... 1969 153
Uredništvo:
Slovensko-argentinska odprava na kontinentalni led ... 1965 115
ZAMEJSKA
A) Goriška in Tržaška
Leto Str.
Agneletto dr. Josip:
Zahteve tržaških Slovencev v letu 1956 ................ 1957 213
S. B. (-R -J):
Slovenci v Julijski krajini za
svoje pravice ............ 1964 293
SJovenska skupnost v Italiji 1965 325
Slovenska skupnost v Italiji 1966 377
Bratuž Andrej:
Med goriškimi Slovenci v letu
1967 .................... 1967 253
Humar Kazimir:
Lepa slavja goriških Slovencev ..................... 1953 188
Goričan:
Goriška v luči dogodkov zadnjega leta ............... 1962 203
N. I.s
Msgr. Ivan Trinko — 90-let-nik ...................... 1954 61
t Msgr. Ivan Trinko ....... 1955 133
Jurak Jože (-e -k):
Slovenci v borbi za svoje osnovne pravice na Tržaškem in Goriškem ........ 1958 262
Prosvetno-kulturno delo na Goriškem ................ 1967 286
Komar dr. Milan:
Ob 10-letnici smrti dr. Janka Kralja ............... 1954 98
Kozjak Jurij:
Kulturno življenje v Trstu . . 1950 217
J. M.:
V neprestanem boju naprej!
(Delo Slovencev v Italiji) 1963 199
Tonkli Štefan (Slavko Srebrnič; -o -č):
(Slovenci v Italiji ........... 1950 20 i
Slovenci v Italiji v letu
1949/50 ................. 1951 238
Starogorski:
Boj beneških Slovencev za svoje pravice ............ 1954 63
SLOVENIJA
IJ i	Leto Str.
Tratnik Matija:
Temna zarja na Primorskem
(1940-1945) .............. 1951 142
Medvladje na Primorskem
(Od 1.5.1945 do 15.9.1947) 1952 106
V. C.:
Eno leto v življenju goriških Slovencev ................ 1955 225
Velikonja Jože:
Tržaški razgledi ......................1954	92
Slovenske šole na Tržaškem	1955	176
Trst in Londonski sporazum	1956	260
xy — Trst:
Mladinski dom v Trstu ..... 1962 206
Ob 20-letnici bazoviških žrtev 1950 216 Bazoviške žrtve 1930—1955 . 1955 162
B) Koroška
C. Bojan:
Narodna nezavednost na Koroškem ....................................1957	169
Hafner Janko (Jaka Mlinar):
Koroška Kronika ......................1950	198
Inzko Marinka:
Kulturna podoba Koroške . .	1969	286
Inzko dr. Valentin:
Prelaz Ljubelj nekdaj in sedaj	1951	163
Mlada rast ................................1955	223
Prosvetna dejavnost med koroškimi Slovenci ..................1960	152
Jezernik Tone:
Koroška Slovenija ....................1951	138
Slovenska Koroška po 1. 1945	1952	37
Življenje gre naprej ..............1953	105
N'mav čriez jizaro ..................1954	99
Življenje pa gre naprej ..........1956	267
Za pravice koroških Slovencev	1957	166
Življenje ni praznik ................1958	258
Na Koroškem v letu 1957/58 .	1959	245
90 let šolskega boja na Koroškem 1869/1959 .......... 1960	149
Šolske razmere na Koroškem 1965	323
V. K.:
Ob 100-letnici Mohorjeve družbe v Celovcu ........... 1951 27
Košiček Jože:
Koroška, naša boleča rana .. 1959 32
Kranjec Silvo:
Koroška po razpadu monarhije ..................... 1956 43
Kuhar dr. Alojzij:
Poglavje iz tragedije koroških Slovencev .......... 1956 47
B. M.:
Slovenska gimnazija v Celovcu 1961 292 Podstenar dr. A:
Boj slovenske manjšine v krški škofiji, Koroška, Avstrija, 1.................. 1966 61
I	I....................... 1967 9
II	I...................... 1968 11
I	V....................... 1969 9
M. R.:
Peto zrno je dozorelo ...... 1961 204
F. S.:
Slovenska prosveta na Koroškem ..................... 1959 248
OSEBNOSTI IN Leto Str.
F. R.:
Dobrotnik slovenskih beguncev
Rev. Bernard Ambrožič ... 1951 66
Srebrnomašniški jubilej izseljenskega duhovnika Stanka Grimsa v Franciji........ 1952 216
Ob uibilciu g. župnika Janeza Hladnika v Argentini..... 1952 215
Oman, Rev. John:
Prelat Vitus Hribar ........ 1953 190
Msgr. Jože Jagodic — dobrotnik beguncev............. 1950 200
Dr. Miha Krek — 10 let predsednik SLS .............. 1953 211
M. K.:
P. Kazimir Zakrajšek — zlato-
mašnik .................. 1953 236
Vcdovnik Ivan:
Za narodne pravice koroških
Slovencev ................ 1961 198
Kulturno življenje koroških
Slovencev ................ 1961 201
Za narodne pravice Koroških
Slovencev ............... 1962 197
1963	203
1964	288
1965	320
Koroški Slovenci v letu 1965 1966 373 Utrinki iz življenja koroških
Slovencev .................. 1967 294
Iz narodnega življenja koroških Slovencev .......... 1968 248
Program Narodnega sveta koroških Slovencev ......... 1969 262
Zaletel Vinko:
Kulturno življenje v deželi
Miklove Zale ............. 1957 171
Prosvetno življenje na Koroškem .................... 1958 260
Zwitcr dr. Vinko:
Kulturno življenje koroških
Slovencev v minuli sezoni 1954 103 Kulturno delo na Koroškem 1955 221
Pisatelj Karel Mauser na obisku na Koroškem ........ 1967 300
NJIH JUBILEJI
Leto Str.
Košiček J.:
Dr. Franc Kulovec — v njegov
spomin .................. 1962 144
Fajdiga P.:
Ob 10-letnici smrti dr. Kulovca 1951 137
Mauser K.:
'Z obiska pri guvernerju Fran-
ku Lauschetu ............ 1954 110
Father Oman .............. 1949 85
Krošelj J.:
Prelat John J. Oman — zlato-
mašnik .................. 1962 215
Srebrni škofovski jubilej 24.7. 1929—14. 7. 1954 ........ 1954 29
Duhovni svetnik Božidar Ten-
sundern ................. 1953 32
Msgr. Valentin Zupančič ____ 1953 32
TEKST V ANGLEŠČINI
Leto Str.
Declaration of Panama .... 1957 10
TEKSTI V KASTELJANŠCINI
Leto Str.
Dano Ruben:
Argentina ................. 1950 4
Gonzalez Martinez, Enrique:
Huesped Gin nombre ........ 1951 17
Hernandez, J ose:
Martin Fierro ............. 1952 17
Peron Eva:
La razon de mi vida ....... 1953 16
Leto Str.
Vigil C. C.:
E1 erial ................... 1954 15
Diaz Leopoldo:
jpatria! ................... 1955 20
Stare M.:
Los Eslovenos en su nueva
patria ................... 1955 22
Declaracion de Panama..... 1957
9
KOLEDARJEM ZBORNIKOM NA POT IN ZAHVALE UREDNIKOV
Leto Str.
Uredniki:
Prva knjiga slovenskih novo-		
naseljencev ..............	1949	4
Zaključna beseda ...........	1950	250
Naš koledar ...............	1951	4
Namesto uvoda ............	1952	4
Uvodna beseda .............	1953	0
Zahvala ...................	1953	254
Debevec Jaka:
Živ član narodne 'skupnositi
Uredniki:
Zahvala .................
Sedmič!..................
Naša zahvala ............
1954	2
1954	238
1955	4 1955	271
	Leto	Str.
iNaša zahvala ..............	1956	302
Ob desetem izdanju.........	1958	3
Enajstemu Zborniku na pot	1959	3
Posvetilo dr. G. Rožmanu ...	1960	3
Za uvod ...................	1961	3
Iz govorov in pisem škofa dr.		
G. Rozmana..............	1963	3
iZahvala ...................	1964	328
Zahvala....................	1965	368
Zahvala....................	1966	405
Debel j ak Tine:
Ob srebrnem jubileju ____
Uredniki
Zahvala..................
Jubileji slovenske kulture ..
1967
1968	320
1969	S
RAZNO
Zgodovinski datumi
.^Prisluhni naših mož modrosti" ..................
^Prisluhni naših mož modrosti" ..................
Utrinki ..........
iSveto leto........
iSanmartinsko leto
Leto 1949
1949 1949
1949
1950 1950
Str.
5
43 120
59
115
124
Velikonja N1.:
Kdo jih je postavil za sodnike ? ...................
1950 114
Leto str.
Slomšek A. M.:
Zlata zrna ................ 1950 127
Jeglič, dr. A. B.:
„Hrepenenje po svobodi in samostojnosti je naravno" .. 1950 215
Dopolnila in popravki k lanskemu koledarju ......... 1952 254
Grdina A.:
Glas iz Amerike............ 1955 263
Glas trgovca iz iSev. Amerike 1955 233
Uspeh slovenskega arhitekta v Abesiniji............... 1961 206
Komunizem in vera ........ 1965 83
V SPOŠTLJIV	SPOMIN
Leto Str. !	Leto Str.
Spisek umrlih v begunstvu in	Dr. Ivan Ahčin (Ruda Jurčec) 1961 210
izseljenstvu .............. 1952 248	in memoriam (V ispomin dr.
Spisek umrlih v begunstvu in	Josipu Agnelettu, — T. Bo-
izseljenstvu .............. 1953 252	gnolo) ................... 1961 207 307
Ravnatelj Marko Bajuk (Fr.
Pernišek) ..............................1962
Nace Brandsteter (Dr. Julij
Savelli) ..................................1959
F. Hugo Bren (P. B. Am-
brožič) ....................................1955
Boleslav Cvetko (J. Krošelj)	1961
Stanko černič ..........................1955
Dr. Ivo česnik ........................1952
Jaka IDtebevec (N. N.) ............1953
Dr. Anton Dolinar (Jus) ...	1954
M. Elizabeta (I. N.) ................1955
Dr. Andrej Farkaš (dr. F.
Blatnik) ..................................1968
Župnik Roman Figallo ............1953
Francu Finžgarju v slovo (M.
Marolt) ..................................1963
Nekaj spominov na prijatelja Franca Gabrovška (dr. Ivan
Ahčin) ....................................1952
Benedikt Gomišček (J. Krošelj) ....................................1956
Anton Grdina (dr. M. Krek)	1959 Prelat dr. Franc Grivec (dr.
F. Gnidovec) ........................1964
Jernej Hafner (P. '&) ............1956
Msgr. Janez Hladnik (J. Košiček) .......................1966
Msgr. Vid Hribar (J. Krošelj) ........................................1957
Papež Janez (B. Rozman) ..	1964
Janko Jazbec (J. Krošelj) . .	1966
Dr. Peter Celestin Jelenec ..	1969
Franc Jemec (J. Krošelj) ..	1961
Ignacij Jeriha (J. Krošelj) . .	1955
Andrej Jerman C.M. (J. Krošelj) ........................................1957
Župnik Janez Kalan (J. Krošelj) ...............................1968
Jože Kessler (J. Krošelj) . . .	1957 Župnik Janez Klemenčič (J.
Krošelj) ..................................1959
Dr. Franc Kimovec (B. Bajuk)	1965
Jožef Klekl, borec za osvoboditev Slovenske krajine, mrtev (iL. Horvat) ..................1949
Franc Košir ..............................1955
Tomaž Kralj ............................1967
France Kremžar (J. K.) ________1955
Jožko Krošelj ..........................1969
Dr. Alojzij Kuhar (Ruda Jur-
čec) ..........................................1960
Matjaž Kunčič (J. Krošelj)	1969
Franc Lakner (J. Krošelj) . .	1961
Župnik Vinko Lovšin ..............1954
Prelat dr. Franc Ks. Lukman
(dr. I. Lenček) ...........1959
Pavle Mašič (J. Krošelj) ...	1961
Jože Mavrič (J. Krošelj) ..	1959
308 Puš) ........................................1956
Str,		Leto	Str.
173	Rev. Francis Mirssia (dr. L.		
	Martin Mizerit (J. Krošelj) .	1968	295
264	Ing. Albin Mozetič .........	1966	370
	Rajko Nahtigal (L. Geržinič)	1959	83
156	Dr. Anton Novačan ........	1952	92
230	Prelat dr. Alojzij Odar (J.		
175	Krošelj) .................	1954	82
1-24	Ravnatelj Josip Osana ......	1952	193
139	Papež miru umrl — Pij XII.	1959	274
211	Franc Paternosit (V. Mirt) ..	1956	274
170	Pangerc Tonček (V. Arko) .	1955	127
	Jože Penko (J. Krošelj) ....	1959	262
290	P. Ludvik Pernišek .........	1954	244
30	Robert Boj Petriček ........	1967	313
223	Dr. Pavel Pestotnik ........	1956	281
	Msgr. Valentin Podgorc..... Et. Rev. Msgr. B. J. Ponikvar	1957	215
77	(J. Krošelj) .............	1953	
	Stanko Premrl (dr. L. Puš)	1966	358
275	P. Anton Prešeren D. J. (Dr.		
	Franc Gnidovec) .........	1966	362
251	Fran Ramovš (L. Geržinič) ..	1954	88
282	Ravnatelj Bogumil Remec		
	(dr. Ivan Ahčin) .........	1956	270
274	Ciril 'Skebe (J. Krošelj) ...	1968	297
353	Zlatomašnik Karel Škulj (J.		
	Krošelj) .................	1959	265
219 278	Prelat prof. Jakob Šolar (I.		
	IDolenc) .................	1969	319
	Škof dr. Ivan Jožef Tomažič		
370	(dr. Rudolf Hanželič) ....	1950	197
317	Msgr. Ivan Trinko (N. I.) ..	1955	60
230	Prelat prof. Josip Turk (Dr.		
262	A. Odar) ................	1952	123
	p. Aleksander Urankar, OFM	1959	259
215	Jože Urbanija - Limbarski		
	(J. H.) ..................	1956	276
296	Aleš Ušeničnik (dr. A. Odar)	1953	66
217	France Ušeničnik (dr. A.		
	Odar) ...................	1953	76
262	P. Teotim Van Velzen ......	1953	31
317	Vladko Vauhnik (F. Pogač-		
	nik) ....................	1956	277
	Božidar Vivod..............	1967	236
158	Dr. Bogumil Vošnjak (J. Ar-		
227	než) ....................	1960	166
236 66 329	Nadškof Anton Vovk (J. Kro-		
	šelj) ....................	1964	280
	Alojzij Vuga ...............	1959	262
	P. Eev. Kazimir Zakrajšek		
169	OFM (B. C. Novak) .....	1959	256
312	Josip Zalar — Gospod KSKJ	1960	172
230 159	Ivanu Zormanu v slovo (K.		
	Mauser) ................	1958	276
	Pesnik Ivan Zorman (K. Mau-		
i ii	ser) .....................	1959	254
230	Prof. France Zupan ........	1959	261
	Nekaj odlomkov iz življenja		
263	krščanskega strokovničarja		
276	Franceta žužka (Maks Jan)	1954	156
SEZNAM AVTORJEV
A. A. (Slovenija) 1968 170 A. B'. (Argentina) 1968 173 A. P. M. 1958 220
A.	Z. 1963 231
Ahčin, dr. Ivan 1950 39, 99 — 1951 129 — 1952 77 — 1953 150 — 1954 143 — 1955 83 — 1956 92, 270 — 1958 16, 98 — 1959 55 — 1966 30
Agneletto, dr. Josip 1957 213
Ambrožič Alojzij st. 1962 208 — 1965 333 — 1966 378 — 1967 304 — 1968 259 — 1969 296
Ambrožič, p. Bernard (Marko Naprošen) 1955 156 — 1956 108, 202 — 1959 126 — 1960
126	— 1961 173 — 1962 248 — 1963 136, 211 — 1964 105, 249 — 1965 309 — 1967 314, 332 — 1968 240
Ambrožič, prof. Lojze 1965 143 Antolin Viktor 1958 25 — 1968 97
Arko, dr. Vojko (V. A.) 1950 173, 175 — 1951 207 — 1952 197 — 1953 93 — 1954 194 — 1955 112, 127, 201 — 1957 82 — 1958 123, 271 — 1959 44 — 1960 37, 39, 58 — 1963 141 — 1964 221 — 1965 llo
—	1969 151
Arnež Janez (J. A.) 1951 153 — 1958 71 —
1960 166 — 1967 159 Arnšek Ivan 1960 43 Ašič Vital 1957 205 — 1963 220
Avsenek Ivan (I. A.) 1955 97 — 1956 102 — 1957 36 — 1958 58 — 1959 IS — 1960 23 — 1961 13 — 1962 11 — 1963 7 — 1964 25
B.	B. (Slovenija) 1968 170 B. M. 1964 292
Bajuk Božo 1957 144 — 1962 231 — 1964 61
—	1965 317
Bajuk ravn. Marko 1952 160 Bajuk ing. agr. Marko 1965 146 Balantič France 1953 78, 79, 149, 186, 191 Basaj Joža 1950 202 — 1952 81 — 1964 39
Batagelj Marjana r. Kovač 1964 63 — 1966
127
Batagelj Slavimir (S. B., -R-J) 1964 293 —
1965. 329 — 1966 377 Bazllij Fr. Valentin 1950 110 Bečaj Viljem 1968 287
Beličič Vinko 1956 181 — 1957 80 — 1958 133 — 1961 134 — 1962 100 — 1963 239 — 1964 245
Bertoncelj Dinko 1955 125, 202 — 1957 43 — 1960 61
Biserjan Jurij 1966 177
Bratina, dr. Franc 1968 290 — 1969 309
Bognolo T. 1961 207
Boh Ivan 1957 5
Bonutti Karel 1963 52
Borut 1950 128
B'ožo 1953 14, 31, 210 — 1954 91, 195
Brajevič Vinko 1966 223
Bratuž Andrej 1967 253
Brcko Ognjeslav 1967 301
Breg Goli 1969 259
Brezovec Tine 1955 163 — 1956 118
S. Bronislava 1959 185
Brodar ing. Jože 1950 164
Brumen dr. Vinko 1949 89 — 1950 58 — 1952 28 — 1953 42 — 1966 7, 10, 21, 23, 25, 27, 32, 38, 40 — 1969 54
C. Bojan 1957 169
C.	C. (Slovenija) 1968 171
Cvetkovič Dragiša 1963 40
Cof Emil 1967 162
Černejeva Anica 1959 171
Čretnik Nace 1964 307 — 1965 152 — 1966 253
čujež dr. Rudolf 1965 156
Debeljak, dr. Tine (Jemija Kalin, špelca, Janez Martine) 1949 2, 70, 94, 98, 124, 178 _ 1950 2, 55, 63, 71, 120, 246 —
1951	2, 60, 95, 131, 242, 249, 272, 280 —
1952	2, 33, 125, 204, 242 — 1953 33, 226, 227 — 1954 24, 227, 258 — 1955 23, 35, 42, 228 — 1956 252 — 1958 91, 214 — 1961 20 — 1963 100 — 1964 65 — 1965 106, 280, 313 — 1966 49 — 1967 5, 281 351 — .1968 104, 152, 278 — 1969 61, 241
Debeljak Tine ml. 1963 228 — 1967 200, 309
— 1968 226 Btebeljak Vera 1965 159
Detela Lev 1962 103 — 1963 13 149 — 1964 34, 108
Dolenc Ivan 1959 140
Dolenc Nada 1953 222
Dolenec Ivan (Kajtimar. I. D.) 1959 60, 66 — 1961 57 — 1966 7, 9, 29, 35 — 1968 149 — 1969 319
Dolinar ing. Janko (Mlinarjev Janče) 1955 129 — 1956 155 — 1957 120 — 1959 114
D.	R. F. (Dolšina-Rant-Fajdiga) 1949 162 Dobovškova Pavlina 1968 172 Domobranske koračnice 1952 75
F. R. 1950 184 — 1951 66
Bitenc Stane 1965 148
F. iS. 1959 248
309
Fajdiga Pavel (IP. F.) 1951 137 — 1956 290
—	1960 375 — 1962 234 — 1965 165, 273 — 1966 163 — 1967 145, 275 — 1968 236
Filipič dr. Andrej 1964 149 — 1965 12 —
1966	19
Fink Andrej 1967 203, 212 — 1968 217 Fink Božidar (B. F.) 1949 57 — 1964 71 Finžgar Franc S. 1966 44 Gaj 1950 162
Geržinič Alojzij (L. G.) 1945 65 — 1950 86
—	1951 21, 73 — 1952 61 — 1953 55 — 1954 88, 135 — 1959 83 — 1964 74
Gnidovec dr. Franc 1964 282 — 1966 362
Gobec Edi 1957 55
Golar Cvetko 1959 171
Gonzalez y Frosio Leopold 1967 313
Gorenjec 1969 257
Goričan 1962 203
Goričan Janez 1955 18
Gorše France 1965 169 — 1968 138
Grdina Anton 1955 263
Grilc Janez 1965 337
Grubišič Pavel 1966 202, 210
Grum Janez 1964 310 — 1965 260
J. H. 1956 276
Hafner Janko (Jaka Mlinar, Lončar Janko, J M.) 1950 129, 198 — 1951 176, 276 — 1953 193 — 1954 276 — 1955 204 — 1957 230 — 1960 200 — 1961 51, 235 — 1962 255 — 1963 248 — 1964 321 — 1965 349 — 1966 392 — 1967 333 — 1968 301
—	1969 330 Hajnšek p. Odilo 1962 135
Hanželič dr. Rudolf 1959 197 — 1964 84 —
1967	79 Hartmanova Milka 1962 126 Hirschegger Rudolf 1966 109
Hladnik Janez 1949 60, 168 — 1950 160 Hoptner dr. Jakob B. 1962 24, — 1963 45 Horvat Lojze 1949 158 Hotimir 1959 158
Hren Ignacij 1967 88 — 1968 156 Hribar Mila 1968 220 Hribovšek Janez 1965 314 315 Humar Kazimir 1953 188 I. L. 1950 138 I. L. C. 1962 210 I. N. 1955 170
lic Anton 1968 141 — 1969 50
Inzko Marinka 1969 286
Inzko dr. Valentin 1951 163 — 1955 223 — 1960 152
J. K. 1964 298
J. M. 1964 300
J. M. (F-alija) 1963 190
310 Jagodic dr. Jože 1965 57
Jakopič Marijan 1949 119 — 1950 54, 102 —
1951	85, 89, 169, 206 — 1953 41, 65, 147
—	1954 52 — 1955 100 — 1956 124, 183
—	1957 135 — 1958 191 — 1961 150 151 — 1962 122 — 1963 169 — 1967 320
—	1969 256
Jalioš Anton (-š-n) 1956 269
Jan Ciril 1967 205
Jan Maks 1954 156 — 1965 170
Janez 1957 182
•Janez XXIII. 1964 7
Janežič Stanko 1949 42 — 1951 41, 67, 105 — 1953 54 — 1954 65, 170, 210 — 1955 0:
—	1956 200 — 1957 82 — 1958 137 —
1959	159 — 1960 115 — 1961 152
Jazbec Janko 1965 172
Jeglič dr. Anton B. 1950 215 — 1957 23
Jelenec dr. Peter Celestin 1961 168 — 1965 175 — 1966 47, 257
Jelinčič Z. Valentin 1966 268
Jeločnik Nikolaj (Miklavž Trpotec) 1949 152
Jenko Alenka 1965 180
Jenko Janez (Ivje) 1951 234
Jereb Davorin 1960 52
Jereb Janez 1965 243
Jeruc (Dimitrij 1953 77, 124
Jezernik Tone 1951 138 — 1952 87 — 1953 105 — 1954 99 — 1956 267 — 1957 166
—	1958 258 — 1959 245 — 1960 149
—	1965 323
Jurak Jože (-e-k) 1955 245 — 1958 262 — 1967 286
Jurčec Ruda (R. J.) 1954 171 — 1959 93 —
1960	169 — 1961 210 Jus 1954 211
Kalan Janez (N. J.) 1955 16 — 1956 174 — 1965 232
Kavalar F. (F. K.) 1955 171 «
Klemenčič Janez 1966 41
Kociper dr. (Stanko 1950 72 — 1951 36 --
1952	95 — 1953 80 — 1956 126 — 1957 85 — 1960 79.
Kolarič Tonček 1950 119
Komar dr. Milan 1954 98 — 1955 53 — 1958 33 — 1960 13 — 1961 7 — 1962 7 — 1961 85, 143 — 1965 7 — 1968 3 — 1969 39
Kopač J. 1956 13 — 1957 157
Korošec Ivan 1949 88 — 1950 105 — 1952 70
1953	160 — 1954 161 — 1955 137 — 1956 140 — 1957 100 — 1958 — 143 — 1959 124
—	1960 86 — 1962 107
Koroška narodna 1954 248
Kos Vladimir 1951 62, 200 — 1952 202, 224
—	1953 35 — 1954 35, 78, 182 — 1955 106, 107 — 1956 178, 179, 180 — 1957 138, 139, 140, 141, 142, 143 — 1958 195,
196 — 1959 157 — 1960 116, 117 —
1961	153 154 — 1962 124, 125 — 1967 321 — 1969 249, 250
Srečko Kosovel 1951 80
Košiček Jože (J. K., Kk) 1949 166 — 1950 ."1
—	1951 33, 174 — 1953 166 — 1954 21?
—	1955 149 — 1958 146 — 1959 32 — 1962 144 — 1963 195 — 1966 273, 353 — 1967 322
Košir-Arko Krista 1967 202
Kovačič Erik 1949 17, 123 — 1951 195 —
1952 21 — 1953 16, 30 Kozina-Ašič Renata 1968 167 Kozjak Jurij 1950 217 Krajnik Pavel 1962 76, — 1964 10
Kraljeva Anica 1952 157 — 1953 205 — 1954 165 — 1955 101 — 1956 97 — 1963 113
—	1964 87 1968 162
Kralj dr. Janko (Dr. J. K.) 1968 161 Kralj Tomaž 1966 243
Kramolc M. Božidar 1952 44 — 1953 99 --1954 249 — 1955 135 — 1956 146, 183
—	1957 105 — 1958 137 — 1959 137 --1960 91
Kranjc J. 1964 295
Kranjec Silvo 1956 43
Krek dr. Janez E. 1966 13
Krek dr. Miha 1949 10 — 1950 19 — 1951 18, 47, 49, 69 — 1952 18, 59 — 1953 15 — 1954 18, 259 — 1955 12 — 1956 9, 20 — 1957 11 — 1958 17, 107 — 1959 203, 233, 251 — 1960 139, 156, 172 — 1961 66, 75
—	1962 37 — 1964 114 — 1969 85
Kremžar France 1955 68 — 1966 17
Kremžar Marko 1964 90 — 1966 276
Krivec dr. Jože (Andrej, Andrej Kocil) 1949 108 — 1950 110, 193 — 1951 159 — 1953 25, 50 — 1957 110 — 1959 130 — 1960 96 — 1961 153 — 1967 317 — 1968 244
Krošelj Jožko (J. Kr., J. K., lj) 1953 12 — 1954 82, 159 — 1955 66, 262 — 1956 27!, 275, 284 — 1957 64, 14«, 215, 217, 219, 221 — 1958 237 — 1959 243, 262, 263 — 1960 227 — 1961 87, 230, 254 — 1962 140, 181, 212, 215, 229 — 1963 27 -1964 16, 48, 280 — 1965 342 — 1966 181, 205, 370 — 1967 324, 351 — 1968 231, 271, 295, 296, 297 — 1969 103, 312
Kuhar, dr. Aloizij (A. K.) 1952 47, 54 — 1955 92 — 1956 47 — 1962 169
Kunčič Mirko 1953 221, 227, 228, 229, 230 — 1954 247, 248, 273 — 1957 238, 239, 240
—	1958 190 — 1959 166, 167, 168, 169, 170, 172 — 1960 121, 132, 134 — 1967 312' — 1968 246
Kunstelj Ignacij 1950 222
Kveder Pavle (PAK) 1951 136 — 1952 43, 73
Lenček, dr. Ignacij 1959 90 — 1962 70
Lenček Rado 1969 44
Leskovar dr. Ludvik 1959 249
Ligaš 1952 81
Ljubo 1951 195
Lobnik France 1965 240
Logar Franc 1966 43
Loh Maks 1967 170
M. K. 1953 236
M. Kr. 1962 214
M. R. 1961 204 M. S. 1968 168 M. Z. 1963 236
Magister Bine (Črtimir) 1950 206 — 1951 259 — 1953 250 — 1956 182
Magister Milan 1967 173
Majhen Ivo 1953 225
Mali Gregor 1949 110 — 1952 138 — 1953 221
Margaretič o. fra. Vlaho 1966 213
Markeš Peter (Perez) 1954 260 — 1955 249
—	1958 267 — 1961 185 Markež Franci 1968 276
Marolt Marijan 1949 139 — 1951 212, 241, 273, 274 — 1952 188, 244, 247 — 1953 125, 185, 192, 213 — 1954 26, 264 — 1955 136, 258 — 1956 240 — 1957 26 — 1958 86, 165 — 1961 115, 214 — 1962 111, 147 — 1963 185, 223 — 1965 182 —
1966	215, 349 — 1968 257
Matičič ing. Anton 1954 213
Mauser Karel 1949 100, 121 — 1950 17 — 1951 82 — 1952 24 — 1954 79, 110 — 1955 61 — 1956 152 — 1957 118 — 1958 177, 178, 276 — 1963 158, 243 — 1964 120, 247 — 1966 352 — 1968 242
Mauser Otmar 1956 293 — 1958 269
Melaher Jože 1965 245
Mele Elizabeta 1968 219
Medved Anton 1962 137
Merlak-De-ela Milena 1963 173 — 1964 251, 252
Mernik Janko 1950 237 — 1951 90 Meršol dr. Valentin 1951 50 Mihael 1953 220 Mirt Vinko (V. M.) 1956 274. Mizerit Martin (Ine) 1952 136, 141 — 1957 173
Mizerit Metka 1967 205, 210 — 1968 225 Mizerit Tone 1968 227 — 1969 322 Mozetič ing. Albin 1951 84 — 1953 187 Murn-Aleksandrov Josip 1951 80 N. I. 1954 61 — 1955 60 N. N. 1952 201 N. N. 195« 139 N. V. 1965 327
Najstarejša slovenska božična pesem 1952 19 Novačan Anton 1959 44
Novak Bogdan C. 1959 256 — 1964 121 —
1967	177
Novak Lojze 1951 127 — 1952 150 — 1955 108
—	1956 169 — 1957 127 — 1958 179 — 1959 133 — 1960 100 — 1962 99. 114 — 1963 162, 170
Novak Stanko 1950 56
Novak Zdravko 1956 209 — 1957 1S1 193 •— 1958 188, 199, 212 — 1959 195, 268, 269, 273, 276 — 1960 105, 175, 222 — 1961 249 — 1962 119, 245 — 1963 245 — 1964 311
253, 304 — 1965 346 — 1966 389 — 1967 328 — 1968 299 — 1969 326
Odar dr. Alojzij 1949 146 — 1950 64, 90 — 1952 38, 133 — 1953 34, 66, 76
Ogrin Janez (Matevž Gorjan) 1950 27, 95, 112 — 1952 194 — 1969 252
Oman rev. John 1953 91, 190
Ofsana Jože (-a-e) 1952 219
Orehar Anton 1949 53
Osojnik Maks 1965 234
Osterčeva Naca 1968 173
Ovsenik Janez 1967 150
Ozarnik Oroslav 1958 192
P. M. 1955 260
P. S. 1956 274
Pangerc Tonček 1954 196 — 1956 113 Papež France 1957 113, 134 — 1958 193 Pavlovič Roman 1959 59 Pernišek France 1953 110 — 1960 256 —
1962 173 Pešelj, dr. Branko 1965 91 Petriček K. Danica 1963 125 — 1964 93 -
1967	313
Peterlin p. Jože 1961 222
Pistivšek Branimir 1956 281 — 1957 227
Pleničar Dušan 1966 276
Podstenar dr. Anton 1966 61 — 1967 9 -
1968	11 — 1969 9
Pogačnik Frido 1956 277 — 1961 31 Poznič Jože 1967 180 Frekoršek Tugomer 1949 149 Prepeluh Albin 1966 55 Pribac Humbert 1962 123 Prijatelj dr. Ivan (I. P.) 1952 181
Puš dr. Ludvik (L. P.) 1956 276 — 1959 228
—	1960 145 — 1961 109 — 1962 80 — 1965 84, 185 — 1966 282, 358
R. K. 1965 73 — 1966 158
Rakovec Karel (Prospero) 1949 56 — 1960 18
Rant Anton 1959 175
Rant Mirjam 1965 191
Rant dr. Jože 1964 98
Rant Pavle (P. R.) 1951 30, 151 — 1953 251
—	1954 30 — 1955 187 — 1956 80, 217, 250 — 1957 48 — 1958 37, 227 — 19t>l 158 — 1962 223 — 1966 287
Remec Peter Pavel 1964 126 Rezelj Lojze (L. R.) 1969 314 Ribič Franc 1952 216
Ribnikar dr. Bojan (Primož Brdnik) 1950 190 Rode Jurij 1967 259 Roex-Brečko Slavko 1968 165 Rozman dr. 'Branko (Dr. B. R., Janko) 1949 49, 52 — 1950 38, 105 — 1951 24, 43, 152, 155, 158, 228 — 1952 121 — 1953 90, 143, 147 — 1954 73, 104, 134, 210 — 1956 182 — 1962 129 — 1963 285 — 1964 100, 278, 285
Rožman dr. Gregorij 1949 19 — 1950 25 —
1951	20, 57 — 1952 20 — 1953 17 —
1954	21 — 1955 15 — 1956 11 — 1957 13 — 1958 20 — 1959 207 — 1960 143
Rus Roman 1963 179 — 1964 111, 203 — 1965 94
S. P. B. 1960 185
Saksida Zora 1968 169
Sardenko Silvin 1951 181
Savelli dr. Julij 1959 264
Schmidt Gerald 1964 137
Sekolec Franjo (L. M.) 1954 272 — 1955 254
—	1956 225 — 1957 164 — 1961 181 — 1963 237
Sekolec Nada 1968 164
Sever prof. Janez 1957 196
Simčič Zorko (Bine šulinov, Simon Preprost, Z. S.) 1950 117 — 1951 165 196, 275 —
1952	225
Sire Ljubo 1963 82 — 1964 59, 182 — 1965 33, 193 — 1966 137, 170, 291 — 1967 122, 183 — 1968 55, 144
'Skalar Mihael 1954 111
Skvarča Jure 1964 231 — 1966 229 — 1967 217 — 1969 159, 163
Skvarča Peter 1964 223 — 1965 123 — 1969 153
Slomšek Anton Martin 1950 127
Smersu Marjeta 1953 223
Smersu Rudolf 1949 45 — 1951 264 — 1954 74 — 1957 43 — 1959 232 — 1966 295
Stanjko Ivica 1953 224
Stare dr. Alojzij 1965 196
Stare Miloš 1955 22— 1964 55 — 1965 139, 215
—	1967 157
Stare Saša 1954 183 — 1956 188 — 1958 273
Starogorski 1954 63
Struna Marijan 1965 199
Sušnik Franci 1967 207
Škerjanec Adolf (Igor) 1949 102 — 1950 26, 85, 112, 194 — 1951 75, 88, 161 — 1952 214 — 1953 109, 235 — 1954 158 —
1955	111, 148 — 1956 184 Šorli-Bratuževa Ljubka 1963 128
Šoukal Milena 1963 173, 174 — 1964 130, 252
—	1966 350 — 1967 318, 319 — 1968 166, 247 — 1969 251
šušteršič Mirko (Valiant) 1949 37 — 1951 71
—	1956 65, 181
Tenč 1960 108 — 1961 136
Terseglav France 1966 34
Tišler Andrej 1969 114
Tomažin Jožica 1953 222
Tonkli Štefan (Slavko Srebrnič, -o-č) 1950 117, 207 — 1951 161, 164, 238 — 1952 22, 123, 179 — 1953 140 — 1954 153, 155 — 1955 128, 169 — 1957 136 — 1958 194 — 1959 161 — 1960 117 — 1961 151, 152 — 1962 126 — 1963 172, 174 175
Tratnik Matija 1951 142 — 1952 106
Urbane dr. Peter 1950 236
Uredništvo 1949 4 — 1950 250 — 1951 4 — 1952 4 — 1953 2, 254 — 1954 2, 288 —
1955	4, 271 — 1956 302 — 1957 209 — 1958 3 — 1959 3 — 1960 3 — 1961 3 — 1963 1, 239 — 1964 328 — 1965 115, S68 — 1966 251, 405 — 1968 320 — 1969 3
V. C. 1955 225
V. K. 1951 27
Vauhnik Vladimir 1953 141 — 1954 105 — 1963 56
Velikonja dr. Jože 1954 92 — 1955 176 —
1956	260 — 1963 240 — 1965 203 — 1966 300
Velikonja Narte 1950 114 — 1956 86
Večerin Rudi (R. V.) 1969 312
Velišeek Zvonko 1967 213
Verbic Pavel 1964 101 — 1966 303
Vinšek iStana 1969 259
Vivod Tine 1967 197 — 1968 221
Vodeb Rafko 1952 21, 134 — 1953 104 — 1955 82 — 1957 137
Vodovnik Ivan 1961 198, 201 — 1962 197 —
1963 203 — 1964 288 — 1965 320 — 1966 373 — 1967 294 — 1968 248 — 1969 262
Vombergar Joža (Jo-Var) 1953 245 — 1959 99
Vošnjak Bogumil 1958 111 — 1960 31
VVagner Rudolf (Jože Marija Stalni) 1949 76
Wolbang Karel C.M. 1959 209
X Y - Trst - 1962 206
X Y - USA - 1956 227
Zaletel Vinko (V. Z.) 1957 171 — 1958 260
Zdešar dr. Janez 1965 207
Zorman p. Fortunat OFM 1964 132 — 1965 330
Zwitter dr. Vinko 1954 103 — 1955 221 Žagar Emil 1966 310
Žakelj dr. Filip (Dr. F. Ž.) 1962 152, 159, 219 Žakelj Jakob 1959 264 — 1965 219 Žakelj Jože 1965 210 — 1967 195 Žakelj Stane 1968 215
Žekar Martin 1962 53 — 1963 62 — 1964 171
Žitnik Vinko (Bogdan Budnik) 1959 28, 51 — 1951 119, 126, 210
Župančič Oton 1966 50

LJUBEZEN DO BOŽJE IN SLOVENSKE BESEDE, NAJ BO VSEM ROJAKOM SVETLA LUČ NA POTI ZEMSKEGA V VEČNO ŽIVLJENJE
Slovensko dušno pnstirstvo v Argentini
Rozmanov zavod v Adrogue
služi
verski in narodni vzgoji naše mladine
SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA
Glas SKA • Meddobje Knjižne zbirke
Osrednja kulturna ustanova slovenske emigracije
Postani naročnik! Podpiraj jo!
Buenos Aires, Ramon Falcon 4158

ZEDINJEM SLOVENIJA
je osrednja organizacija slovenskih političnih emigrantov v Argentini. Njeno delo je posvečeno narodni vzgoji slovenske mladine, ohranjanju slovenstva in slovenskih izročil v izseljenstvu.
SLOVENSKA VAS
s svojim bogatim društvenim življenjem, edino slovensko cerkvijo v Južni Ameriki, občudovanja vrednim Misijonskim zavodom, največjim športnim igriščem vseh slovenskih društev, tlakovanimi cestami in začetkom telefonskega omrežja, razvijajočo se slovensko industrijo in trgovino in svojo pristno domačnostjo
je postala mesto!
Obiskujte njene prireditve in se boste prepričali!
1 7m 1
9 JjCjj 9
SLOMŠKOV DOM v Argentini praznuje v letu 1971 desetletnico ustanovitve. Kot doslej hoče posredovati in ohranjati naša slovenska izročila. V zvesti in neprestani službi slovenski skupnosti se s hvaležnostjo spominja vseh, ki so vse to obsežno delo spremljali z različnimi načini priznanja in podpore.
S Slomškovim imenom v Slomškovem duhu!
NAŠ DOM
V SAN JUSTU
Hipolito Irigoyen 2756 San Justo
Slovenski dom
v Carapachayu
je prijetna domača hiša za vse sloveske rojake in jim nudi prosvetne, kulturne in družabne prireditve ter oddiha v domačem slovenskem okolju.
Dra. Cecilia Grierson 3887 Carapachay
NAŠ DOM SLOVENSKI V SAN MARTINU
Slovencem bodi luč v tujini,
da bodo vsi ostali zvesti očetov veri in domovini.
SLOVENSKI DOM Berazategui
skupno žarišče slovenske narodne in verske zavednosti in neugasljivi svetilnik za pot preko izseljenstva v znova osvobojeno domovino.
ZRNO DO ZRNA POGAČA, KAMEN DO KAMNA PALAČA!
(Narodni pregovor)
17 LET V SLUŽBI
VARČNEGA SLOVENSKEGA ČLOVEKA V ARGENTINI
KREDITNA ZADRUGA SLOGA
(COOPERATIVA DE CREDITO „S.L.O.G.A." Ltda)
Bme. Mitre 97 - Ramos Mejia • Buenos Aires Tel. 658 - 6574
zo.z.
DOBRO OBRESTOVANA IN VARNA NALOŽBA VAŠIH PRIHRANKOV
UGODNA POSOJILA
VESTNO IN ZAUPNO POSLOVANJE
HRANILNICA in POSOJILNICA
; ,	SLOVENSKIH ŽUPNIJ V TORONTU t % ,
1 i i.
Posluje na 618 Manning Ave. vsak torek od 10—1, četrtek od 4—9, *	petek od 10—1 in 5—8, soboto od 10—1.
V New Torontu v cerkveni dvorani vsak petek od 6.30 do 9 zvečer.
Hranilne vloge se obrestujejo višje kot v drugih denarnih ustanovah
in so obenem brezplačno zavarovane za primer smrt:.
t* ... . .
Posojila, osebna in hipotečna, so cenejša in zavarovana za primer smrti ali stalne nesposobnosti člana.
Vsak član more odpreti osebni čekovni račun, čeki so cenejši kot
v običajni banki.
618 Manning Ave., Toronto 4 ,	/	t 531-8475
Slovenska Hranilnica, iri'Posojilnica
JANEZA EV. KREKA je denarni zavod vseh Slovencev v Torontu in okolici.
Plačuje višje obresti kot banketih daje osebna in hipotečna posojila
(mortgage) pod ugodnejšimi pogoji kot drugi denarni zavodi.
Glavna poslovalnica na 646 Euclid Ave. - Telefon :532-4746
i
Uradne ure: Nedeljaod 10—12. Torek, četetek, petek4d 10—1 in 5—8 Sobota\&d SO—3. Zaprto: ponedeljek in sjeda lves dan.
•A ' .1'. ' T ..	. T r J
Pomožna poslovalnica v New Torontu:
747 Brown's Line (hiša pred cerkvija), uraduje vsak petek od 19—21
Odpri srce, odpri roke,
otiraj bratovske solze — sirotam olajšuj gorje.
SLOVENSKO ZAVETIŠČE DR. GREGORIJA ROŽMA1VA
V ARGENTINI
fco skupni dom ljubezni za naše osamljene invalide, upokojence, ostarele ljudi in vse potrebne. Ta dom bo delo vse slovenske emigracije, zato moramo po svojih močeh vsi prispevati.
Slovenec, Slovenka L ali si že član Zavetišča? Ali si že prispeval svoj dar, čeprav skromen, za ta Jiaš skupni dom? Kaj čakaš? Naši osamljeni potrebujejo tvoje ljubezni!
i $ *.
f • V - > t
d>* \J t"3	___
Sodarstvo Peter Bajda in, sinovi
« ' ©; • -v «•-:» VcO 'vJ	V

Benavente 4167	Villa Nueva
Mendoza
herman župan
tiskarna Uartona&a
VIGOR S. A. C.I.F.
ŠOLSKE IN TRGOVSKE ETIKETE
"AUTOFIX" in "PEGAZOLA"
Tejedor 261	Buenos Aires
Tel. 923 - 3231; 68 - 2399
belleza	
IVAN MUŠIČ	
buenos aires	Guido 1528 - tel. 41 - 6335 Guido 1534 Edificio Santos Dumond Juramento 2028 (Belgrano) J. Hernandez 2432 C. Diaz 1877
mar del plata	L. N. Alem y San Lorenzo 3201 Lamadrid 2138
miramar	Calle 25 No. 620
punta del este uruguay	Quintana 20
Janez Dimnik
STROJNA DELAVNICA
H. Almeyra 518	Villa Libertad, San Martin
Tel. 750 - 5469
ALUMINE ŠPORT
Smučarska, planinska in ribiška oprema
Tienda Alumine
VOJKO ARKO JANEZ DRAJZIBNER "
I . : j	. .
Calle Dr. Juan J. Neumeyer 60
Tel. 2567 SAN CARLOS DE BARILOCHE1 Rio Negro
IZKLJUČNE PRODAJE J
"■y ' " - -
•	Smučke ELAN
•	Čevlji ALPINA iri	. MASTROSANTO
•	Vetrovke in smučarske hlače "Alumine Šport"
LESNO INDUSTRIJSKO PODJETJE
BRATJE OBLAK
■?•■* ' s
Almafuerte 3868 v/. San Justo
MUERLERIA EZEIZA
nasproti železniške
postaje Ezeiza
J -i
i, ' ' i ■L % s ■ s-
.;	•	iM	»	, j.
Luku Niilhurčič
lastnik
MUEBLES LIIKY
Av. 25 de. Mayo I3ffi C. Spegazzini - GR ?3;>d ■
S L O V.E X S K A r .	,
>' 'TPS K \R N A
VILKO s. r. 1.
\\t
Estados Unidos 425
BUENOS AIRES
SIS .! -'Ul.
JsT
DR. TONE ŽUŽEK
ODVETNIK
PRAVNA POSVETOVALNICA
Lavalle 2331, 5"? nadstr., pis. 10 Buenos Aires - Rep. Argentina Tel. 47 - 4852, 758 - 5756
DR. JUM RLAZNIK
Specialist za ortopedijo in travmatologijo
C. Jose E. Uriburu 285
Tel. 49-5855	Cap. Fed.
Ordinira v torek, četrtek in soboto od 17 do 20
KERAMIKA MIRKO
VLADIMIR ŠMON
Ortiz 1518 Villa Hipodromo Godoy Cruz Mendoza
RESTAVRACIJA "EMONA"
V NEMČIJI
nudi domačo oskrbo slovenskim obiskovalcem iz Argentine
JOŽE NOSE Diisseldorf Corneliusstrasse 41
KERAMIČNO PODJETJE
C* E«
S. R. L.
Pedro Molina 130 San Jose	Guaymallen
Mendoza
RARAGOV DOM
6304 St. Clair Ave.
Cleveland 44103	Ohio
U. S. A.
DELIKATESNA TRGOVINA
VESTER - MAČEK
Rivadavia 11520 Mercado "Liniers"
MIZARSTVO • POHIŠTVO PLAKARJI • PREOBLEKE
RIVEGRO
Rep. de Chile 3036	San Justo
T. E. 621-3452

Kazala
Posvetilo slovenski Koroški ........... 6
BOJ SLOVENSKE MANJŠINE V KRŠKI ŠKOFIJI NA KOROŠKEM — AVSTRIJA ZA VERSKI POUK OTROK V SLOVENŠČINI
Sestavil dr. Anton Podstenar Nadaljevanje (5)
Deve'i del: Koroški Slovenci in civilna
oblast — Razlogi za izredno zaščito 9
RAZPRAVE — DOKUMENTI — PRIČEVANJA	'
Listi iz dnevnika, dr. Milan Komar ... 41 Dr. Korošec v dunajskem parlamentu,
Jože Košiček ..................... 47
Dve interpelaciji dr. Korošca in tovarišev v avstrijskem parlamentu med prvo svetovn0 vojno .............. 54
Koroški p'ebiscit
Pred petdesetimi leti, I. M........... 59
Nekaj spominov na Koroško ob 50-letni-
ci plebiscita, Andrej Tišler ........ 61
Maribor ob izbruhu vojne 1941, Jože
Lekan ............................ 63
Rab, taborišče smrti, Rafael Rabič .... 67 Dokumenti iz arhiva dr. Kreka, Jože
Košiček .......................... 80
Kdo bodi sodnik?, Vinko Brumen ... 102 Skromen poklon velikemu knezu, Anica
Kraljeva .......................... 109
Donesek k stoletnici naravoslovca Ivana Regna, dr. Tine Debeljak ...... 118
Komunistična prevratnost v Latinski Ameriki
Kastrokomunistična revolucionarna taktika, Pavel Fajdiga .............. 133
Smer in strategija mestne gverile, Tone Mizerit ....................... 137
Ali je vse mirno na vzhodni ekonomski
fronti, dr. Ljubo Sire ............. 142
Tri pričevanja o Jožku Krošlju
Zvestoba in vestnost, Jože Košiček . . .	145
Časnikar, Pavle Fajdiga ..........................146
V izseljenstvu, Miloš Stare ....................150
NAŠI GORNIKI
Cerro Boi — Cerro Vivod, Jure Skvarča 155 Glose ob zmagi na Cerro Norte, Vojko
Arko ............................. 162
Vzpon na Cerro Norte, Jure Skvarča .. 165 Nekaj spominov na planinca Petrička,
Vojko Arko ...................... 173
SLOVENSTVU V ČAST — NARODU V PONOS
Brata Jure in Peter' Skvarča, D. P. ... 179
Jurij Janez Skvarča ................. 180
Peler Skvarča ....................... 183
RAZGLEDI
Slovenska beseda in pesem
Črna cesta, Jože Krivec .............. 189
Pesmi iz Tokia, Vladimir Kos ........ 193
Smrt psiatelja Stanka Majcna, dr. Tine Debeljak .......................... 195
Slovenci v zamejstvu
Razgibano prosvetno življenje na Goriškem, Jože Jurak ................ 196
Politična slika goriških in tržaških Slovencev, dr. Andrej Bratuž ........ 204
Marijin dom v Trstu, XY-Trst ....... 207
Delo kiparja Goršeta v letu 1970, T. D. 209 Werner Berg — upodabljalec koroških
Slovencev, M. 1................... 211
Življenje koroških Slovencev v islikah . 214
Slovenci v izseljenstvu
Kanada, Lojze Ambrožič st........... 216
Venezuela - Venezuela in Slovenci, J. G. 227 ZDA — Ob 20-letnici Slovenske telovadne zveze v Clevelandu, Zalka Zupan 228 Slovenska kapela Marija Pomagaj, Wa-
shington, D. C., Bogomir Chokel ... 230 Avstralija — O Slovencih v Avstraliji,
Po......lec ...................... 232
Argentina — Proslave ob 25-letnici ve-
triniske tragedije, P. F........... 235
Gledališče in koncertni nastopi v Buenos Airesu, T. M................. 243
Robert Petriček, M. S............... 246
Katoliška Cerkev v letu 1970, Matej
Bregar ........................... 248
Oble'niče, Zdravko Novak ............ 252
Slovenska zdomska knjižnica, Zdravko
Novak ........................... 253
Knjižne izdaje slovenske politične emigracije, zamejskih in izseljenskih
Slovencev. Zdravko Novak ........ 254
Človek ali robot — to jo sedaj vprašanje. Janko Hafner ................ 261
Pregled Kazala Zbornikov 1948—1969. S. Batagelj ...................... 281
Umetniška priloga....................
Gorniška priloga ....................
Popravki k članku „Listi iz dnevnika" dr. iMilana Komarja na strcneh 43 do 46 tega Zbornika.
Stran	Stolpec	Vrsta Namesto	Beri:
41	1	12	od spodaj	faustovih	faustovskih
43	2	6	od spodaj	(termina)	(termini)
43	2	5	od spodaj	(ex-terminacio)	(ex-terminatio)
46	2	31	od spodaj	ona zamišlja	on zamišlja
V založbi svobodne slovenije
so izšle naslednje knjige:
1.	Koledar Svobodne Slovenije za leto 1949 — 192 strani, 99 ilustracij.
2.	Velika črna maša za pobite Slovence. Pesnitev Jeremije Kalina (= Tine Debeljak) — 220 strani, 22 celostranskih lesorezov K. Mirtiča (= akad. slikarice Bara Remec). (1949)
3.	Koledar Svobodne Slovenije za leto 1950 — 256 strani, 188 ilustracij. Opremil Vladimir Mazi.
4.	Koledar Svobodne Slovenije za leto 1951 —- 288 strani, 90 ilustracij. 4 celostranske priloge umetniških reprodukcij del Franceta Goršeta, Franceta Ahčina, Božidarja Kramolca, Bare Remčeve, Marijana Koritnika in Franca Laha. Opremil Marijan Koriitnik.
5.	Poljub. Pesniška zbirka Tineta Debeljaka. Ilustracije akad. slikarice Bare Remčeve. Bibliofilska izdaja — 250 izvodov (1950).
6.	Koledar m Zbornik Svobodne Slovenije za leto 1952 — 256 strani, 166 ilustracij. Opremil Božidar Kramolc, Kanada.
7.	Naša beseda. Mladinska knjiga — 128 strani, 48 ilustracij Stanka Snoja (1951).
8.	Koledar in Zbornik Svobodne Slovenije za leto 1953 — 256 strani, 85 ilustracij. Opremil ing. Marko Bajuk.
9.	Koledar in Zbornik1 Svobodne Slovenije za leto 1954 — 288 strani, 95 ilustracij. Opremil ing. Marko Bajuk.
10.	Mariji. Rapsodije za prvo Marijino sveto leto 1954. Pesniška zbirka Jeremije Kalina. Oprema in lesorezi akad. slikarice Bare Remec (1954).
11.	Zbornik-Koledar Svobodne Slovenije za leto 1955 — 272 strani, 140 ilustracij. Oprema akad. slikarice Bare Remec.
12.	Čas pod streli, zbirka črtic, posvečena spominu padlih borcev ob deseti obletnici Vetrinjske žaloigre. Napisal Ivan Korošec. 22'0 strani. Uvodno besedo napisal Ka-lel Mauser. Opremil in ilustriral Ciril Skebe (1955).
13.	Zbornik-Koledar Svobodne Slovenije za leto 1956 — 304 strani, 91 ilustracij. Opremil akad. slikar in kipar France Gorše, Cleveland, ZDA.
15.	Zbornik-Koledar Svobodne Slovenije za leto 1958. Jubilejni ob desetletnici — 288
shrani, 97 ilustracij. Opremil akad. slikar in kipar France Gorše.
16.	Zbornik-Koledar Svobodne Slovenije za leto 1959 — 288 strani, 73 ilustracij. Oprema: Ovitek: akad. slikar in kipar France Gorše, Cleveland, ZDA.
17.	Zbornik-Koledar Svobodne Slovenije za leto 1960 — 296 strani, 75 ilustracij. Ovitek: arh. Marijan Biletz, posamezna zaglavja: akad. slikar in kipar France Gorše, Ivan Bukovec, Jurij Vombergar, Metka žirovnik, France Papež in Tone Kržišnik.
18.	Zbornik-Koledar Svobodne Slovenije za leto 1961 — 296 strani, 75 ilustracij. Ovi-ma: Ovitek: Ivan Bukovec; zaglavja: Ivan Bukovec, Andrej Makek, Tone Kržišnik.
19.	Zbornik-Koledar Svobodne Slovenije za leto 1962 — 284 strani, 59 ilustracij. Ovitek: akad. slikar Milan Volovšek; notranja oprema: France Pernišek ml.
20.	Zbori.ik-Koledar Svobodne Slovenije za leto 1963 — 288 strani, 43 ilustracij. Ovitek in notranja oprema: Jurij Vombergar.
21.	Zbornik Svobodne Slovenije za leto 1964 — 340 strani, 78 ilustracij, umetniška priloga na 8 straneh z reprodukcijami del kiparjev in slikarjev. Ovitek in notranja lpremo: Tone Kržišnik.
22.	Zbornik Svobodne Slovenije za leto 1965 — 368 strani, 54 ilustracij, dve prilcgi: 8 strani reprodukcij del slikarjev in kiparjev in 12 strani fotografskih posnetkov gornikov. Ovitek: France Papež.
23.	Vladimir Vauhnik: Nevidna fronta. Spomini. — 445 strani, 18 ilustracij. Ovitek in oprema: Ivan Bukovec (1965).
24. Zbornik Svobodne Slovenije za leto 1966 — 416 strani, 51 ilustracij, celostranska barvna slika spominskega znamenja v počastitev škofa Rožmana sredi pogorja Catedral v Bariločah, 8 strani reprodukcij del kiparja Fr. Goršeta ter akad. slikarjev ge. Bare Remec, Fr. Ahčina, Ivana Bukovca, Andreja Makeka, Mira Zupančiča in Jožeta Vodlana in 4 strani fotografskih posnetkov slov. gornikov. No-slovna stran: akad. slikarica ga. Bara Remec.
25 Zbornik Svobodne Slovenije za leto 1967 — 432 strani, 126 ilustracij. Dve prilogi: umetniška na 8 straneh z reprodukcijami del slovenskih slikarjev in kiparjev v izseljenstvu: Bara Remec, Franc Gorše, Miro Zupančič, Ivan Bukovec, Ted Kra-molc, Jože Vodlan, Metka Žirovnik, Andrej Makek, Darko šušteršič in France Papež. Planinska priloga na 6 straneh z ilustracijami slovensko-argentinske odprave na Kontinentalni led v letu 1966, v kateri sta bila Slovenca Jurij in Peter Skvarča. Ta Zbornik je jubilejni zbornik ob 25-letnici začetka izhajanja Svobodne Slovenije v domovini v času okupacije in komunistične revolucije.
26.	Rojstvo, ženitev in smrt Ludvika Kavška — 310 strani. Napisal Marijan Marolt, ovitek: Andrej Makek (1967).
27.	Zbornik Svobodne Slovenije za leto 1968 — 324 strani, in umetniška priloga na 12 straneh z reprodukcijami slovenskih slikarjev in kiparjev v izseljenstvu: Bara Remec, France Gorše, France Ahčin, Miro Zupančič, Ivan Bukovec, Marijanca Savinšek, Ted Kramolc, Jože Vodlan, France Papež, Meta Žirovnik in Andrej Makek.
28.	Zbornik Svobodne Slovenije za leto 1969 — 352 strani in dve ilustrirani prilogi: umetniška in gorniška. V umetniški so predstavljeni slikarji in kiparji: Ahčin France, Bukovec Ivan, Gorše France, Makek Andrej, Remec Bara, šušteršič Darko, Vodlan Jož«r in Metka Žirovnik. — V gotrniški: Jurij in Peter Skvarča. Ostalih ilustracij — 67. — Oprema akad. slikar Ivan Bukovec.
29.	Zbornik Svobodne Slovenije za leto 1970.
ZBORNIK SVOBODNE SLOVENIJE 1970 ES SUPLEMENTO DE LA PUBLICACION PERIODICA SVOBODNA SLOVENIJA — ESLOVENIA LIBRE
Editor responsable Miloš Stare, Ramon Falcon 4158, Buenos Aires, Argenfina. — Registre Nacional de la Propiedad Intelectual No. 966.221. — Tarifa Reducida. Concesion No. 3826.
Impreso en la Republica Argentina
Este libro se termino de imprimir el dia 9 de septiembre de 1971 en los Talleres Graficos Vilko S. R. L., Estados Unidos 425, Buenos Aires, Argentina.