Poštnina plačana v gotovini. Maribor, sobota 10. Sunim 1939 Stev. 25. Leto ||. c ena VSO din Uredniitvo in uprava: Maribor, Kopaliika ul. 6 . Tal. 25-67 . Iihaja vsako soboto Velja letno 36 din, polletno 18 din, Četrtletno 9 din, za inozemstvo letno SD din Rokopisi se ne vračajo - Polt. te k. raž. 11.787 Mariborske tiskarne d. d. Maribor Oglasi po ceniku V glavnih stvareh: v ljubezni do naroda in domovine, v poštenosti, v resnicoljubju, v boju zoper svoje nasprotnike smo in moremo biti vsi složni, a v drugih rečeh smo in hočemo biti svobodni. Fran Levstik. Na ogled brezplačno! Obdržite! Zdaj pošiljamo na ogled nadaljnjim novim po pet zapored- n i h številk (štev. 23/10. VI.—27. 8. Vil. JV39), št. 26. od 1. julija:s položnico. Teh številk ni treba vračati. Nadaljnje številke bomo pošiljali tistim, ki bodo do-tlfj tednik naročili zadostuje dopisnica — ali nakazali vsaj del, to je najmanj za 3 mesece din 9'— naročnine. Ne zavrzite nobene položnice! »Edinost« na3 gre iz rok v roke med prijatelje! Cen j. zaupnike prosimo za sodelovanje! Uprava »EDINOSTI« Maribor, Kopališka ulica 6 »Strankarstvo" Izmed neštetih svetovnih rekordov, na katere smo Slovenci več ali manj upravi-ceno ponosni, je morda najbolj znana in najčešče omenjena slovenska strankarska fzcepljenost. 14 strank, ki so se pred 6. januarjem 1929. borile za naklonjenost volilcev, se je v neštetih govorih že uspešno uporabilo kot »ocvirek« v boju zoper demokracijo in »preveliko svobodo«. Pri-Prostemu ljudstvu so znašli naši veliki politiki sijajno dopovedati, kaka nesreča je bila ta. doba za narod in da je edina od-pomoč taki anarhiji združitev vseh Slovencev v eni sami stranki, »da bo en hlev in en pastir«. Toda kmalu so postale težave. O tem, da bi moral biti samo en Mev, so si bili vsi na jasnem. Od' časa časa je dobil ta hlev sicer drugo ime, ‘°da bistveno se ni izpreminjal. Končno Pa so se Slovenci na te izpremembe kaj kmalu navadli, saj je pri Slovencih lepa navada, da se črke + G + M + B+, ki J1'*1 gospodar napiše o sv. Treh kraljih na “Uri, tudi vsako leto izpremene. In če se namesto teh črk že berejo drugačne črke, "■i važno, katere so. 25 črk slovenske abecede ima še nešteto možnosti (računanje teh možnosti prepuščam rade volje matematikom in prerokom). Toda vse drugo je s pastirjem. Pastir bi moral biti le eden. [n za tega enega pastirja se Slovenci nikakor niso mogli zediniti. Ce rečem, Slo-Venci, ne mislim slovenskega ljudstva, ki 8a pri tem ni nihče dolgo izpraševal, am-Pak tiste »merodajne«, nekake »podpa-|yrje«, ali kako bi jih človek imenoval, ^ratka, dočim so se črke na tistem enem Mevu vrstile vedno' po tri, oziroma v začetku še štiri lepo zaporedoma, je bilo Pastirjev istočasno po več. In to je pov-Zr°čilo med Slovenci nemalo skrbi in ne- volje. ^a je med štirinajstimi strankami in eno stranko še dvanajst vmesnih stopenj, Se Slovenci niso spomnili. Predvsem pa Se niso zavedali, da ni bilo krivo število strank, ampak način strankarske b.°rbe, da nam ie doba teh štirinajstih 5;rank v tako bridkem spominu. In ta na-'n strankarske borbe se v času, ko ie 14 strank nadomestila le ena stranka, ni mno-izpremenil. Oblike, predvsem tiste, ki ^’n je mogoče zasledovati v časopisju m sploh v javnosti so se morda nekoliko zadale, toda strankarska zagrizenost je še Pstaia; človek bi celo dejal, da se je po-stlrinajstorila. Kajti v režimih, ki so lahko nemoteno paševali, je vsako strankarsko nasprotje ki ie preje v »času neoviranega strankarstva« izzvalo potoke tiskarskega ,rr‘ila ali celo gnojnice, v dobi poeno-^nja- izzvalo potoke solz. , ^le zunanje-politični dogodki in dis-^dHiranost diktatorske prakse so te pri-‘lke nekoliko omilili. Med narodom so se Rjavili glasovi po slogi, strpnosti in ^nemosti — pojmih, ki so bili malodane Ppvsem neznani v besednjaku nekaterih Država reguliraj vodovje! Leto za letom, brez presledka, in sko raj vedno ob istem času tik pred košnjo, se razlijejo ob nekoliko daljšem deževju slovenske reke in rečice in potočki in hudourniki preko bregov, da nastanejo sil ne povodnji, ob katerih je človeka groza, če pomisli, da je navadno najlepša rast slovenske zemlje uničena in za to leto pokopana. Cvetoči travniki so oblateni, za živinorejo pač hud udarec, da si huj šega ne moremo misliti; kolikor je voda zasegla polja, pa je tudi vsa rast zapisana gnitju ali pa vsaj najslabšemu uspe-vanju. škoda, ki sicer še do danes ni statistično dokazana, gre v težke milijone in milijone; koliko škode pa utrpe kmetske družine telesno, ko so zapisane radi teh stalno ponavljajočih se elementarnih nesreč pomanjkanju in stradežu, pa ob skromnem življenju slovenskega kmetskega naroda sploh ne bo nikoli mogoče preceniti. Dejstvo pač je, da so povodnji na slovenski zemlji stalna nesreča, katere posledice so za ljudstvo v moralnem in materialnem oziru strašne, da pa teh posledic ne vidimo, ker smo se na to gorje ne zgane. V dobi, ko je brezposelnost na višku tudi pri nas in ko ne vemo, kam bi z odvišnim prebivalstvom, bi lahko vse naše hotenje usmerili v javna dela, ki so za narod zares življenskega pomena. Gre za Regulacijo rek in rečic in hudournikov, ki delajo ogromno škodo vsej državi in s katero bi imela država samo dobiček. Ce samo pomislimo na leto za letom ponavljajočo se škodo v našem podeželju — a za to škodo bo treba čimprej podati natančne številčne podatke! — ki gre kot smo že prej rekli, v težke milijone, potem se bo pač izplačalo začeti z regulacijo, ker regulacija sama bo, četudi se to malo Čudno sliši, dala državi ogromne dobičke. česa je treba? Da čakamo spet na daljše deževje, ki bo dalo naši zemlji nove povodnji? Da se bomo ob novih povodnjih zopet na veliko razpisali ter si hodili to prešmentano »slovensko morje«' uradno ogledovat? Da bomo na levo in desno sipali obljube o pomoči, dajali morda tudi kake manjše podpore in tolažili narod, da mu bo odpisan davek? že tako navadili, kakor smo navajeni Ne, nikakor, to je zelo čudno, pomanjklji- sploh na vse hudo našega časa. Skrajni čas^ je, da začnemo misliti na samopomoč, če se že sploh nikjer nihče vo gospodarstvo, ki nikamor ne pelje, ki ne more ozdraviti nobene rane, niti ranice. S takim postopanjem ureditev zemlje samo zavlačujemo. Iniciativo za javna dela v tej smeri mora prevzeti država, ki naj s svojimi sredstvi takoj po določenem načrtu stopi na delo, katero je potrebno, Potrebe so dovolj poznane do najvišjih mest, načrt dela je treba takoj uzakoniti, kredite pa je treba najti, za to pa imamo vlado, ki naj upravlja zemljo v zadovoljstvo in blagor naroda, ki je prav za prav: država! Kar tiče Slovenije, je stvar jasna. Javnih del smo doslej prejeli od države prav malo, skoraj nič, Davčno smo se vedno sijajno držali in pridno plačevali. Slovenija je gospodarsko pasivna pokrajina, pasivnost pa v veliki meri stopnjujejo iz leta v leto večje in bolj rastoče povodnji v naših najbolj rodovitnih predelih. Kaj je tedaj treba? Zakon o regulaciji Sotle, pa Krke, .pa Pesnice, pa Dravinje itd Potem pa: sprovesti vse te zakone v življenje, t. j. dejansko začeti z delom, s potrebnimi regulacijami našega vodovja, da bo slednjič naša zemlja rešena grozotnih nesreč, ki leto za letom ropajo človeka in zemljo največjega bogastva: poljskih pridelkov, hrane, a poleg vsega: zdravja! ki pa so poleg tega tudi bič za drugo panogo našega gospodarstva, za živinorejo! - din - Brez čuta dolžnosti Slo malo vencev. Narod se je kratko in JPrl: Pustil ie, da so vsi ti voditelji kar ami med seboj opravili, če so imeli kake ■aCune. On je stal ob strani. Kar stepejo e naj, če jih je volja, so rekla. Danes se že vedno češče čujejo glasovi, ni potrebna popolna strankarska enot-°st. Kar drugim jo prepustimo, z vso feco in blagostanjem in blaženstvom, ki V vsakdanjem boju za kruh, v trenju nasprotij, ki se ostre v današnjem gospodarstvu in v vseh manifestacijah življenja — v kulturi, politiki, znanosti. —, ko hlastamo za dohodki v svetu, da bi se nam razvoj zgodovine ne izmuznil iz rok — ne utegnemo misliti na vso kopico vprašanj, ki so posledica in obenem eden izmed vzrokov razbitosti odnosov med ljudmi. čut dolžnosti je tisto, česar ni med nami. Človek s privzgojenim čutoin dolžnosti more biti vsestransko koristen član človeške družbe, človek brez tega čuta je škodljiv član človeške družbe! — Danes pogrešamo čut dolžnosti do svojega ljudstva pri narodnih voditeljih, kar ie poguba za cel narod, čut dolžnosti pogrešamo pri zastopnikih ljudstva, pri drugih dostojanstvenikih, pri javnih delavcih. Nesrečo pomeni za družino mati brez čuta dolžnosti do družine, nesrečo tak fant za dekle, kakšno nesrečo pomenijo šele taki ljudje, ki stoje v ospredju javnega življenja, vodijo podietja, ustanove, tisk, sodijo, odločajo ... Globok in brezkom-oromisen čut dolžnosti do ljudstva, do države, do občine, do splošnih koristi, do žene, do družine, do otrok, do vse člo- veške družbe more biti zagotovilo nesrečnega sožitja posameznikov, ljudstev in držav. Vsak dan smo priča neštetim dejanjem doma, v podjetju, v političnem, kulturnem kakor tudi v gospodarskem in zasebnem življenju, kjer zmagujejo ozke koristi posameznikov, laž, korupcija, denuncijant-stvo. O vojni in miru, o usodi malih narodov odločajo državniki velikih narodov, ki imajo delnice po vsem svetu. V svetovni vojmi je bila proti nastopu Anglije proti Nemčiji skupina denarnih mogotcev, ki so imeli v lasti delnice ladijskih družb, danes je ministrski predsednik Anglije den glavnih delničarjev I. G. Farben industrije v Nemčiji... Lastniki sladkornih tovarn, žitnih zakladnic i. dr. so borzni špekulanti, ki ne poznajo čuta dolžnosti do ljudstva. Isti so obenem lastniki vodilnega tiska, glavni vodje oficialnih strank, oficialne kritike, oficialni predstavniki ... , Vse spremembe, vsa »demokratizacija« in »sporazumevanje« je zaman in je v jedru laž, če ni v vsem delu tistega duha ooštenosti, ki zanj more jamčiti le osebnost človeka s čutom dolžnosti do sočlo- veka, ljudstva, države. -ski. Vse je normalno Kamor koli dandanes pogledamo, vidimo samo revščino in siromaštvo, slišimo samo vzdihovanje, čutimo samo trpljenje. Posledica so*večno ponavljajoče se tožbe in brezmejno črnogledstvo, da si ne moremo bolj črnega misliti. Saj je morda resnica, da je vse življenje vredno — kako naj se izrazimo — pasjo figo, toda ta zavest človeka le ne sme tako potreti, da bi samo obupaval. Morda pa je življenje več vredno, kakor kak pesimist misli, a ne glede na to je treba pomisliti, da si s tožbami nad revščino in siromaštvom položaja vendarle ne izboljšaš, prej kaj dru- gega. Za sodobno življenje mora imeti človek gotovo trdoto, podoben mornarju, kakor pravi lepo pesnik, da »ko je najvišji dan, izmeri daljo in nebeško stran«. In slično je povedal drugi slovenski pesnik, da mora biti človek »trd, neizprosen, mož jeklen«. Nič ne pomaga, videti je treba življenje takšno, kakršno je in smatrati za normalno, da so najkrepkejši mladi lju,dje brezposelni in da otroci v zibelkah nimajo zadosti jesti in piti. Treba je imeti podrte in razrite ceste kot nekaj samoumevnega in nezadovoljnost delovnega ljudstva kot vsakdanjo stvar, na^katero ni polagati bogsigavedi kakšne paznje. To je vse normalno, tako je in me drugače! Kdor pa končno vse to razume, mora vedeti, da je bilo ljudem nekoč še slabše, čeprav govore, da so jedli takrat žemlje po krajcarju. Brez dvoma je življenje udarilo na človeštvo svoj pečat, da je pov-sodi napredovalo vsaj v civilizaciji. Kmetje v času toliko hvalisane Avstrije niso niti spali, niti jedli tako dobro, kot ledo dandanes, ne glede na to, da je siromaštvo tudi dandanes v našem podeželju klasično. Ampak civilizacija je stopila v marsikatero hišo, a tega ni mogoče utajiti. Ko dandanes raziskujemo življenje slovenske kmetske in delavske družine, vidimo mnogo obupnega, kar pa nas ne sme spravljati v obup ali v pesimizem. Vse gre lepo naprej po določilih gotovega razvoja. Kar gre v propad, gre pač v propad. Normalno je, da pri nas eno in drugo pač puščamo mirno propadati. — * brez katere bi pa bil ta varnostni sisten hudo pomanjkljiv. Ne smemo tudi ;?°za' biti, da sta Velika Britanija in SovjetsK* Rusija v Aziji nemala tekmeca. Med Ku-si je precejšnje nezaupanje, ker ne bi radi hodili po kostanj za Angleže v ogeaj — morda je med njimi še drobec tist miselnosti, ki je med svetovno vojno krožila kot dovtip po Petrogradu: Anglija s bo borila do zadnje kaplje — ruske krv■ — Rusi bi najraje dosegli načelo koieK-tivne varnosti, to je, da bi se vse te d -žave zavezale, da bi pomagale Pov®°. ’ kjerkoli bi kdo koga napadel. To naceio bi popolnoma onemogočilo vsakršno razširitev katere koli države (v poštev prišle pri tem predvsem totalitarne drz * ve) ne da bi s tem riskirale svetovno vojno. To načelo bi prisililo totalitarne nižave, da ostanejo v svojih dosedanjih m -jab. Če bi te države torej hotele os‘at'. svojih mejah, bi do vojne sploh ne ttiOR priti in bi vsa ta jamstva bila odveč, »o* da Anglija ima pri tako velepomembni« jamstvih svoje pomisleke. V baltskih a žavah namreč ne vidi dovolj odporne si proti nemškemu pohodu in se boji, da morala le prekmalu vstopiti v vojno, bi se ji še vedno rada izognila. jad. 7 dni □ Francoski maršal Gamelin se na uradnem obisku v Londonu, kjer “ stopil v stike z vodilnimi osebami ang'e' šlcc vojske. □ V Bolgariji so prepovedani malone vsi francoski listi. Francoski poslanik J-protestiral. . □ V Newyorku se že sedaj vršijo Prl* prave za sprejem angleške kraljevske dvojice, ki bo obiskala tudi Združene mr žave in tako pospešila angleško-ameris«3 odnose. □ Sporazum med Veliko Britanijo J Rusijo, naj bi se, kakor poročajo listi, R® papeževem mnenju raje nadomestil s k? ferenco petih velesil Anglije, Francue-Italije, Nemčije in Poljske. S tem bi d« trud Nemcev zelo olajšan in Evropa bi s' zopet za nekaj mesecev izognila , vojm nevarnosti. Iz Vatikana pa zanikajo vesti, da bi bil papež kedaj nekaj podobneg* izrazil. □ Japonska vlada je sklenila, da se v slučaju, da pride do trozveze Francija' Anglija, Rusija, pridruži osi Rim—Berlin- □ Na rusko-mandžurski meji je pri»l° do bojev med Rusi in Japonci, oboji P°' ročajo o prehodu nasprotnikov na tttj ozemlje in o zmagovitem izidu. □ Nemčija in Italija sta,te dni slove sno sprejeli bojevnike, ki šo se borili Španiji na Francovi strani. S tem se izkazalo, da je odbor za nevmešavam storil svojo dolžnost. .. □ Finski zunanji minister je izjavil, 0 Finska odklanja nenapadalno pogodbo Nemčijo prav tako, kakor vsakršna JarT1 stva Anglije in Rusije. . □ Madžarska bo odslej večidel svojeg prekomorskega prometa usmerila PreK poljske luke Gdinja. □ Vodja rajhovske mladine Baldur vo Schirach je povabljen v Romunijo na sv čanosti o obletnici kraljevega nastopa. □ Poljski radio Katovice je v nedeiJu prvič oddajal poročila v češčini. hi □ Slovaški bivši minister Sidor, ki £ naj postal poslanik Slovaške pri Vatm nu ostane na Slovaškem, ker Ima kot op zicionalec proti vladi baje mnogo som ljenikov. . „ □ Nemški notranji minister dr. Fri je bil na obisku pri madžarskem regen vojvodinjo Kentsko je streljaj nek atentator, a je ni zadel.* Aretiran ^ nekega Laurolo, ki je komaj tri tedne Londonu. .p □ Voditelj angleške delavske strani*. • major Atlee je zbolel in se bo moral P° vreči operaciji. Svojim političnim PTli ne ljem je sporočil, da ga kred oktobrom bo v parlament. □ V češkem industrijskem mestu KI#* no je državni protektor prepovedal 'j javna zborovanja, dal zapreti vsa g'eda lišča in vse šole, dal razorožiti češko P° ličijo in odstavil župana. ,, =* □ Ministrski predsednik Cvetkovič J izjavil, da, se bodo pogajanja za spor TJirn v noHalipvaIz. IZ ČASOPISJA Maček in Slovanstvo Glede sporazuma, ali prav^ za prav v zvezi s sporazumom pa mi naj bo dovoljeno, da bom enkrat tudi oseben, čeprav je moje načelo, da sem v svojih govorih slrogo stvaren. Govoril bom o osebi dr. Mačka, ki je ena izmed osrednjih oseb pri delu za sporazum. Nočem omenjati njegovih duševnih vrlin in sposobnosti, to bi bilo laskanje. Dr. Maček ni samo dober Hrvat, ampak tudi dober Slovan. Krivico mu dela, kdor si upa misliti, da mu slovansko čustvovanje in mišljenje ni ■ sveto. Govorite kakor koli hočete, mislite o njem, karkoli hočete, vendar so le Slovenci, vendar so le Srbi dr. Mačku najbližji bratje na svetu. Dr. Maček ne pozna bližjih bratov na svetu kakor so Slovenci in Srbi. Jaz cenim dr. Mačka in visoko mislim o njem. Zato pa tudi ne obupam nad delom za sporazum, po bolj ali manj številnih peripetijah bo vendarle do njega prišlo. (Dr. Korošec na shodu ZZD v Ljubljani citirano po 3,Slovencu", 6. jun. 1939.) Ze pozabljena izjava o Slovanstvu Iz češkega naroda so torej nastali _ glavni poborniki za vseslovansko gibanje, ki je sedaj doživelo katastrofalen polom in mora češki narod za to plačali drag račun, med tem ko se prvoboritelji vseslovan-slva sprehajajo po Švici in marksisti stav-Ijajo predloge za Nobelovo mirovno nagrado. (»Slovenski delavec" 22. okt. 1938.) K tej izjavi bi še spadala lanskoletna izjava o vseslovanstvu kot preoblečenemu boljševizmu v „Sloveneu“. Uresničenje sporazuma Preprosti jugoslovanski narod, enako Srbi, kakor Hrvati in Slovenci, ki žive zelo daleč proč od čaršij svoje vsakdanje težko delavsko življenje, si želi takšno notranjo ureditev države, ki bi zadovoljila vse in vsakogar. Mir in zadovoljnost, to sta dva činitelja, ki bosta ustvarila notranjo povezanost države in kot dva mogočna stebra prenesla vse težave, ki se v življenju narodov postavljajo na pot ter ovirajo svoboden razvoj do popolnosti. Tretji steber, pa je svoboda, seveda takšna 'svoboda, ki pusti vsakemu svoje,_ ki Pa še zaveda prostovoljne povezanosti v državno skupno življenje ter se samo radi tega, t. j. radi lepe in harmonične skupnosti, tudi odpove marsikateremu samo-lastnemu užitku ali dobrini. Srca vseh Jugoslovanov, ki so dobre volje, zahtevajo uresničenje sporazuma, kakor se je bil med Hrvati in vlado ze pričel obravnavati v predvelikonocnih razgovorih. Skrajni čas je, in četudUzgleda, je naš zunanjepolitični položaj ugoden, da se sporazum uresniči. Zahteva ga želja državljanov, ki hrepene že leta sem P° miru materialnem zadovoljstvu in svobodi, da si uredijo dom po lastni zamisli tako, kakor so sanjali predniki in za kar so se sto in stoletja borili, zahteva pa ga ^di klic po stari pravdi, ki ne bo nikoli izginil iz duš svobodoljubnega kmetskega naroda, ki ne trpi. nad seboj nobene nadvlade. Glavno je, da narod želi spo-fazum — voditelji naj slede klicu ljudstva 'n naj pazijo, da ne zamude lepe priloz-nosti, ki se ponuja. Zamujeno bo težko Popravljati! a* Jetika v Zagreb« Sest družin v eni sobi — Jetičnik in otrok v eni po-steSH Vodja zavoda proti tuberkulozi v Za-Srebu dr. čepulič je izdal brošuro o boju Proti jetiki. V brošuri kaže, kako se siri a bolezen v vasi, kako kosi tam, kjer ^estna in vaška siroščina trpi pomanjkanje, jo zčrpava prenaporno delo, pomanjkanje zraka, stradanje. Zdravnk je "ašel sobo v kateri je stanovalo sest družin z otroki. Vsaka družina je imela H° eno posteljo, vsa oprava so bile po-ICe na steni nad posteljo in vreče pod Posteljo. Vseh šest družin je uporabljalo Cedilnik sredi sobe. Med njimi je jetičnik ?kužgval vse stanovalce. — Statistika ka-da je bilo največ bolnikov nekvalificiranih ‘delavcev. Polovica bolnikov je ^anov.ala v sobi s * štedilnikom. Jetični bolnik v 47.6 primerih od 100 ni spal * lastni postelii. temveč skupaj celo z Porokom in to skoro do smrti. V bro-Uri je 36 slik takega živliema v^baraKan, hodnikih, kier v riatrpanosti »i po-'»anikaniu v mi^^nih napadajo neodpor človeka živtienia bacili tuberkuloze. -8K1. Potreba poglobitve dela za Slovence ________v Ameriki Dr. VI.TO..KRAIGHER ŠIRITE ..EDINOST II Občutek manjvrednosti, ki nanj naletimo pri. večini ameriških priseljencev vseh narodov Evrope ne učinkuje enako globoko, kakor ugotavlja naš rojak Louis Adamič pri vseh slojih ameriških priseljencev. Pri boljše situiranih in višje na-obraženih ga po večini sploh ne najdemo. Adamič razlaga, da zato, ker so ti sloji imeli največ možnosti svojim otrokom, ki so se že rodili v Ameriki, takozv. novim Amerikancem, vliti dedščino, ki so jo prinesli s seboj iz stare domovine, jim to predstaviti v knjigah, pesmi, umetnosti in kulturi sploh, jih pošiljati na obisk v staro domovino in podobno. Ti Amerikanci so dobili kulturno zaledje, s tem pa tudi oporo v ameriški družbi, v kateri so spričo svojega boljšega socialnega položaja že itak imeli lažje stališče, kakor pa ogromna večina ostalih sonarodnjakov, ki pripadajo, kakor sem že omenil, najslabše situiranim slojem v Zedinjenih državah. Po Adamiču je naloga sodobne Amerike, da nudi tudi tem slojem samo isto, kar si bolj situirani sami do neke mere ustvarijo v gori navedeni smeri. Vse javne ustanove, šole, knjižnice, občinski domovi, časopisi, knjižne ustanove in podobno bi morale, združene v neko osrednjo organizacijo, začeti obveščati posamezne narodnostne skupine priseljencev o njihovem poreklu, domovini, zgodovini, kulturi in njihovi vlogi v Ameriki, kar je še posebno važno. Poudarjati bi bilo treba razne odlike posameznih narodnosti in ko liko so te odlike že oplodile Ameriko, oz. v koliko jo morejo oploditi, ji kaj, dati. Daleč od tega dela seveda bi pa morala stati vsaka misel o stapljanju teh narodnosti v anglo-saksonce. Nosprotno, spremeniti je treba pojmovanje, predstavo o Ameriki, o Združenih državah, da ni to samo anglosaška država, marveč mnogo več: Združene države niso samo razširjeno ^britansko otočje na Novi svet, mar več več, cela Evropa. Splošno se opaža, da je v občinah, kjer so se narodnostne skupine svobodno in samostojno ter krepko in neovirano razvijale in so njihova stremljenja po globljem spoznavanju svoje preteklosti in povezanosti z njo podpirale tudi ameriške ustanove, razvoj značajev, miselnosti in duhovitosti, skratka osebnosti novih generacij priseljencev, rojenih v Ameriki, pozitivnejši in s tem tudi za Ameriko samo ugodnejši. Tako imajo n. pr. v Clevelandu vsi trije vodilni dnevniki posebne rubrike o priseljencih njihovih starih domovinah, značaju ljudi, civilizacije, kulture, uspehih v Ameriki in doma. Posledica je medsebojno spoštovanje in cenie-nje posameznih narodnostnih skupin med seboj in kar je še važnejše, spoštovanje le-teh s strani anglosaških Amerikancev, iztrebljenje praznih predsodkov proti priseljencem pri starih Amerikancih. Cleveland je spričo tega 1 srečnega razvoja sožitja med narodnostmi priseljencev samimi in le temi in pravimi Amerikanci, eno vodilnih, kulturno najvišje stoječih ameriških mest v katerih prevladujejo Novi Amerikanci, nekak znanilec nove, nastajajoče Amerike, ki je mnogo boljša; humanejša, kulturnejša od današnje, ki ie po Adamiču še bolj »džungla«, kjer vlada v boju med posamezniki absolutni zakon premoči, kakor pa^ria človeka dostojnih načelih urejena dežela. Kar je danes še izjema, mora postati v najkrajšem času pravilo. Ne sme pa ostati saiuo pri površnih tvorcih javnega mnenja, časopisih, marveč prekvasiti je treba z novo miselnostjo^ vse: življenje riove Amerike. Zamenjati 3je treba stare zgodovine, učbenike o Ameriki, ki .poudarjajo izključno le anglosaški značaj dežele, z novimi, ki bodo prikazali doprinose vseh narodnosti, ki jo sestavljajo,: za njen razvoj. Za Jugoslovane n. pr. navaja Adamič primere’ ki bi se morali vnesti v take publikacije: našo tisočletno zgodovino v Evropi, kaj smo. ji dali, za njo žrtvovali in doprinesli k njeni civilizaciji in kulturi. fn kaj Ameriki? Naši mornarji so bajfc bili na ladjah, s katerimi je Kolumb prvič priplul v Ameriko. Naši ljudje so odkrili Kalifornijo in bili tam prvi .pionirji ie oni so početniki dveh najvažnejšh pridobitnih panog današnje Kalifornije, sadjarstva in ribištva. Naši delavci, so v vseh vodilnih industrijah Amerike na najboljšem glasu. Pupin in Tesla sta naša rojaka, enako Henrv Suzallo, naiznameni-lejši* pedagog v Ameriki* Hrvat je Ivan Meštrovič, čigar nailepši spomeniki so raztreseni po največjih ameriških mestih-Podobne stvari bi bilo treba navesti o drugih narodnostih Amerike. Učitelji bi morali dobiti v tem pogledu temeljitejšo in globljo izobrazbo. Danes najdemo posameznike med njimi, ki se notrudijo pravilno izgovarjati priseljeniška imena, nekateri redki se poglobijo tudi v proučavanja nacionalnih kultur svojih učencev. Za nas je v tem oziru zlasti pomembna knjiga Louisa Adamiča: »Povratek izseljenca v Jugoslavijo«. V bodoče bi morali obstajati posebni tečaji za učitelje, kjer bi vsak učitelj dobil dovolj znanja o vsem tem. Časopisje v Clevelandu, ki je danes še izjema, mora postati vzor celi Ameriki. V to smer morajo biti vključeni seveda tudi radio, kino, gledališče in vse drugo, kar pospešuje mednarodno posredovanje kulturnih dobrin. To je samo grob oris vse preusmeritve ameriškega javnega mnenja in sploh celega njenega nacionalnega življenja, kakor si ga zamišlja Louis Adamič in z njim danes že zelo širok najvišji kulturni krog Amerike. Slovenci se moramo enako, kot vsi ostali narodi, ki imajo svoje ljudi v Ameriki, teh novih stremljenj v Ameriki samo veseliti. Očitno je, da ne gre tu za nobeno raznarodovanje in stapljanje naših rojakov v Amerikance, marveč le za po- glabljanje njihovih odnosov do stare domovine, kar naj bi postala funkcija Amerike same in za vključenje slovenske kulture, med’ mnogimi drugimi, v ameriško kulturno svojino. Vsa ta preusmeritev je za Adamiča in njegov krog le sredstvo za pritegnitev priseljencev v ameriško nacionalno življenje za razvoj Amerike iz »džungle« v kontinent z enotnim kulturnim stremljenjem k višjim oblikam človeškega sožitja. Te pobude Adamiča pa so za nas, ki ne smemo čakati šele, da pride do te preusmeritve Amerike, ko bo postala naša stvar obenem stvar cele Amerike, kažipot v kateri smeri moramo takoj poglobiti svoje delo za naše ljudi v Ameriki, kakor Sga tudi sami preusmeriti, da bomo svoje j ljudi na sebe za stalno in neločljivo privezali. To ne bo v nobeni opreki s tem, kar hoče doseči Adamič in njegov krog, marveč bo le eno drugo pospeševalo. Tega se bomo dotaknili prihodnjič. 11. junij - velik narodni praznik bratov Hrvatov čitatelji »Edinosti« so v splošnem že poučeni o pomenu bratov Anteja in Stje-pana Radiča za prosvetno, gospodarsko, družabno in politično življenje hrvatskega seljaštva in Hrvatov vobče. Zlasti pred letom dni smo prinašali razprave o tem in tudi slike hrvatskih narodnih učiteljev in prosvetiteljev. Tudi danes se spominjamo hrvatskih blagovestnikov, čijih — Anteja in Stjepana Radiča -t- jutrišnji rojstni dan slavi ves zavedni hrvatski narod v pobožni zbranosti. Brata Radiča sta se narodila v selu Trebarjevo pri Sisku, in sicer Ante dne 11. junija 1868 (f i919), Stjepan pa 11. junija 1871 (f 1928). Dr. Ante Radič velja bolj za ideologa in miselnega tvorca, za učenjaka in raziskovalca, Stjepan Radič pa velja predvsem za prosvetnega delavca, za državnika in politika, za izvrševavca velikih in plemenitih Antejevih zasnov in načrtov. Oba veleuma — sta se tako medsebojno vzorno izpopolnjevala pri vztrajnem in nesebičnem sodelovanju za obče dobro svojega naroda. Njuno ja.vno narodno delovanje je bujno vzklilo v začetku tega stoletja, ko je leta 1900. začel izhajati seljaški list »Dom«, ki mu je bil urednik in glavni pisec dr. Ante Radič sam. V »Domu« je poljudno razpravljal o vseh, tudi o najtežjih vprašanjih iz prosvetnega, gospodarskega, družabnega in političnega življenja. Vcepljal je seljaku, kakor poudarja tudi zagrebška »Gospodarska Sloga« od 1. junija t. 1. v uvodniku, zavest, da so vsi ljudje pred zakonom enaki in^da nima noben uradnik več pravice ne več oblasti, nego mu io daje zakon: da je najslabši zakon boljši od samovolje uradnika. Učil je seljaštvo, da-je njegova moč v njegovem številu, in opozarial na vrednost njegovega dela, ki so od. njega odvisni vsi stanovi. Proučeval je samoniklo hrvafsko narodno prosveto. Dokazoval jn dokazal je, da je tudi kmečko-delavski človek enakopraven vsem drugim ljudem, tudi »gospodi«. Itd. Vse to tako poljudno, tako preprosto, da se lahko vsi zgledujemo po glavnem piscu v »Domu«, kako je treba govoriti narodu 'tudi o najbolj zamotanih stvareh. Stjepan Radič, kot izvrševavec velikih, zlatih, naukov svojega brata je navzlic hudim nasprotstvom neprijateljev hrvatskega : s.elfaštva krčil svojemu narodu pot do napredka po krepkih političnih, prosvetnih in gospodarskih organizacijah, S^eč. od uspeha do uspeha v svobodo, v ovečanstvo, v pravico, iz teme preteklosti v toplo svetlobo bodočnosti. To je baš bistvo in vsebina današnjega hrvatskega seljaškega pokreta, ki se mu divi ves pravični, prosvetljeni svet. Hrvatski seljaški narod slavi vsako leto tl. junij kot svoi veliki narodni praznik. Letošnja, jutrišnja obletnica rojstva bratov Radičev je proglašena za »Veliki dan hrvatske sel jaške prosvete« z obsežnim sporedom, ki ga organizira in vodi »Seljačka Sloga« ob sodelovanju vseh pristašev in prijateljev tako razgibanega hrvatskega seljaškega pokreta. Iz sporeda prinašamo v izvlečku: V Zagrebu in po ostalih mestih: Zjutraj med 4. in 6. uro izvešenje hrvatskih zastav raz vseh hiš, vsak človek pa, ki gre tega dne iz hiše, nosi znak z likom bratov Anteja in Stjepana Radiča in z nadpisom »Velika hrvatska seljačka kultura 11. VI.« Vsak pismen človek prečita vsaj eno razpravo ali članek bratov Radičev. Po hrvatskili selih: Vsi ljudje — tudi žene in deca — nosijo omenjene znake. Tudi tu čitajo Radičeva dela in, kar je še bolj važno, vsako selo in zaselje priredi ob dveh popoldne »prosvetno proščenje« na čast bratoma Radičema. Tu morajo sodelovati prav vsi, predvsem vsa nad 4 leta stara deca, pa mladež in žene in vsi drugi, skupno 90°/o vseh prebivalcev (duš). V zaseljih in sploh v manjših krajih priredi — pač po krajevnih razmerah in možnostih — lahko tudi samo nekoliko hiš tako »prosvetno proščenje«. Na teh proščenjih mora biti vse pristno hrvatsko, domače ali prvoselsko (avtohtono), narodno, seljaško! Vse mora govoriti srcu, čustvu, da vse zadovolji! Na teh proščenjih je treba pokazati, koliko smo še narodni, hrvatski, svoji in kot taki — zvesti bratoma Radičema. Zvečer je treba javiti o poteku pro-ščenja določenim narodnim prvakom, leti pa bodo takoj poročali o tem v Zagreb, podobno ko ob volitvah 11. XII. Predsedstvo »Seljačke Sloge« poziva končno: »Izvršimo 11. juniia duhovno mobšl'zacijo hrvatskega seljaškega pokreta! — Po prosveti k sreči!« Lanski naročniki »Edinosti« so čitali spored za proslavo lanske obletnice rojstnega dneva bratov Radičev v številki 17. od 4. junija 1938. in zdaj lahko opazijo, da je letošnji spored skromnejši, zato pa — če sploh mogoče — prisrčnejši, bolj duhoven, resen in odločen. Vodja hrvatskega'naroda dr. Vladko Maček je tako želel in tako odredil. Za njim sledijo vsi. Ko lani, veljajo naše besede za jutrišnji hrvatski narodni praznik: V tej in taki narodni pobožnosti, izvirajoči iz v ognju preizkušene bratske vzajemnosti in zvestobe ter seljaškega dostojanstva, je nezlomljiva sila hrvatskega seljaškega pokreta, ki vzbuja upravičeno občudovanje pri vseh stvarno mislečih ljudeh. Takšen pokret vodi v gotovo zmago poštene misli prebujenega hrvatskega kmečko-delavskega ljudstva. Slava bratoma Radičema! Počkdv. RAZNE VESTI železniška proga Karlovac—Sušak, ki je polna strmin in predorov, se bo elek trificirala. V ta namen so začeli graditi pri Fužinah veliko * elektrarno z vodnim oadcem 650 metrov. Tok naj bi se kasneje dovajal tudi Zagrebu. Elektrarna bo dajala dovolj toka za pogon vseli vlakov na tej progi. Potem bo vožnja po Gorskem kotaru pač prijetna, ker bo odpadel dim. ^ Avtomobilsko cesto iz Sarajeva na 'adran so začeli v pospešenem tempu gra diti. Dolga bo 235 kilometrov, od katerih oa je 16 že dovršenih. Stroški bodo znašali približno 200 milijonov dinarjev. Dela bodo gotova v petih letih. Cesta je zelo važna tudi iz tujskoprometnih ozirov. * Trgovinska pogajanja z Nemčijo bodo še te dni končana. Načelnik naše delegacije se je že vrnil v Beograd po sklepna navodila. Kulturna Ali moramo bili res v vsem odvisni ? Z napredkom pedagoške znanosti, ki ji je dajal pobude in smernice stalen življenjski razvoj, se je oplajala tudi miselnost naših vzgojiteljev-praktikov, tako da so šli korak naprej od šablonskega, re-ceptnega šolskega dela. Z notranjim presnavljanjem šole pa so nastopile popolnoma noye zahteve glede učnih pripomočkov, ki imajo nalogo pomagati pri usposabljanju mladih ljudi za življenje. ' To življenje —^ kolosalen napredek vseh mogočih tehničnih panog ter z njim povezanih kulturnih potreb človeštva — je postavilo zahtevo, da se pomečejo med staro šaro najrazličnejša učila, ki smo jih v veseli besedi imenovali »predpotopna Čudesa« in, da jih je treba nadomestiti z modernim — praktično uporabljivim. Zahteva je bila tu — toda izvršitev ni nastopila, kajti na pot tem novotarijam so se postavile denarne težkoče, pomanjkanje modernega učnega materiala in pa teoretična ter praktična neusposobljenost vzgojiteljev, ki jim zastarela srednja šola ni mogla nuditi dovolj vpogleda v nove tehnične pridobitve in v posledice, ki so nastale z njihovim razvojem. Prvo in poslednje se od leta do leta izboljšuje. Pri drugem, to je pri proizvajanju učil, pa se nočemo premakniti nikamor naprej in smo večinoma odvisni od inozemskega trga. Ob tem vprašanju pa se moramo ustaviti, kajti leto za letom dajemo težke tisočake narodnega denarja za tuje blago. Kakor smo bili prva povojna leta navezani pri uvozu učil izključno na inozemstvo, ker tudi v ostalih predelih države ni bilo te proizvodnje, je ta potreba bila vedno manjša, kajti domača obrt in industrija sta tudi napredovali. Kljub temu pa vidimo, da smo se osamosvojili samo pri tisku knjig in zvezkov ter deloma tudi zemljevidov in slik, dočim uvažamo še danes večino učnih pripomočkov, ki služijo na področju fizike mehanike, kemije itd. še danes hodijo zastopniki naših tvrdk (zastopnik Učiteljske tiskarne je bil n. pr. v Berlinu in Leipzigu, kjer pa je moral ugotoviti, da za učila ni več kovin) v inozemstvo, kjer naročajo to, kar bi lahko izdelali sami! Da ne manjkajo pri nas strokovnjaki, ki bi napravili načrte, opremljene s teoretičnimi in praktičnimi navodili, o tem ne more biti nobenega dvoma več! V podkrepitev te trditve naj nam služi sledeči primer: Meščanskošoteki učitelj gospod Kunst je po dolgoletnem študiju in praktičnem delu strnil svoja spoznavanja o elektriki v silno poljudno pisano razpravo, deci popolnoma razumljivo ter opremljeno z okrog 200 slikami in skicami. Poleg tega pa je napravil sam tudi učne pripomočke za pouk elektrike, pripomočke, s katerimi se inozemski še od daleč ne morejo kosati. Za ta učila so izdelani silno natančni načrti z navodili vred, tako, da bi jih z lahkoto napravil marsikateri slovenski obrtnik. Pri tem pa je zanimivo posebno to, da bi stala, pri nas izdelana celotna zaloga pripomočkov, ki jih je mnogo več kot pri inozemskih zalogah, samo 950— 1000 din (vračunan je tudi že zaslužek trgovca), dočim bi bila cena inozemskega izdelka 3000 dinarjev in še več. Kljub vsej solidnosti svojega dela ni uspel gospod Kunst niti po petletnem naporu, da bi dobil založnika za svojo razpravo o elektriki (v silno skrčeni obliki je izšla delno v letošnjem »Našem rodu«) ni pa za zbirko učil. Ker mu torej ni dana možnost, da bi seznani! tisoče slovenskih otrok in odraslih na poljuden način z novodobno tehnično pridobitvijo — elektriko in, ker ne more dati slovenskemu in jugoslovanskemu učiteljstvu naprav, ki bi pomagale temeljito reformirati (predvsem poenostaviti in olajšati!) pouk te panoge, se odziva neumorni avtor vabilom sreskih učiteljskih društev in seznanja učitelje s svojim delom. Za naše male razmere tipično garanje idealista! V Franciji, Angliji, Ameriki in drugod bi omogočili takšnemu človeku, da bi si skoval iz svojega dela lepo premoženje. Pri nas pa mora — ideališt — neutrudljivo prositi! Toda pri tem ne sme ostati. Slovenska javnost mora pritisniti na odločujoče. — Mladina je svoje že povedala, o čemer priča nad 700 pisem, polnih zahval in vprašanj, ki jih je dobil dospod Kunst. Učiteljska tiskarna in Mladinska matica, ki imata originale v rokah, naj napravita čimprej tako, da bo prišlo vse v celo t i med ljudstvo. K temu prizadevanju pa naj pomore tudi kr. banska uprava z odlokom o obvezni naročbi knjige za vse šole (knjiga o elektriki po vsej verjetnosti ne bo ležala zaprašena v omari tako kot nekoristen »Statistični pregled«, ki ga je moralo naročiti pri Banovinski zalogi 868 slovenskih šol in plačati zanj nič manj kot 25 dinarjev!) ter z izdatno podporo pri naročilu učnih pripomočkov. S tem pa seveda še ni izčrpano to vprašanje. Če se hočemo popolnoma osvoboditi glede uvoza učil iz inozemstva, moramo napraviti tozadeven načrt za daljšo vrsto let in dobro organizirano delo naj izpolni današnje vrzeli. K temu delu pa je poklicano predvsem učiteljstvo s svojo stanovsko organizacijo, z Mladinsko Matico, s Slovensko šolsko Matico in posebno z Učiteljsko tiskarno, ki se mora modernizirati. Vse prizadevanje pa naj stalno podpira kr. banska uprava s tem, da poveča kredite za učila (predvsem na nižjeorganiziranih šolah!) Slovenski šoli učila,, ki bodo izdelki slovenskih rok! „P o ž g a n i c a n PREŽIHOV VORANC Ob dvajsetletnici prevrata in prevratnih dni smo dobili končno tudi Slovenci roman iz teh, za slovensko zgodovino najpomembnejših dni. Ni to roman nekaj oseb, katerih življenje in medsebojni za-pletljaji v teh dneh bi naj kristalizirali razpoloženje in vzdušje dobe, marveč je to roman cejega okoliša, cele Mežiške kotline in obrobnih grebenov in globač, trgov in kmetskih naselbin. Je to roman kolektiva, drobca slovenskega ljudstva na takrat najbolj izpostavljenem koščku slovenske zemlje, ki je ponovno v par mesecih menjala gospodarje, nihala med republikanstvom in proletarskim značajem takratne nove Avstrije ter slovenstvom mlade Jugoslavije; doživela pod Obema takoj spočetka huda in trpka razočaranja ter ostala končno v naših rokah, kot edini svobodni košček nesrečno izgubljene slovenske Koroške. Vendar »Požganica« ni zgolj kronika iz tedanjih razgibanih dni, marveč je mnogo več, globoka in stvarna analiza takratnih nacionalnih in socialnih prerivanj v slovenski družbi na Koroškem, naših takratnih usodnih napak, izvirajočih iz popolnega. nerazumevanja položaja, ki je nastal kot posledica zloma na frontah vsepovsod, doma in v svetu. Zlasti pa osvaja roman s prikazom tega, kar se je takrat dogajalo in lomilo v duši in zavesti preprostega, do tedaj vsestransko tlačenega slovenskega človeka, do tedaj pasivne, tujemu gospodarskemu in narodnemu vpli vu popolnoma podrejene slovenske delovne raje, v delavcih v Lešah, Mežici in Ravnah, kakor tudi v kmetih in najemnikih iz globač in pobočij, ki te industrijske kraje obdajajo. Prežihov Voranc, ki; je že s prejšnjimi svojimi krajšimi- deli, objavljenimi v »Sodobnosti« pokazal svojo tesno povezanost in vklenjenost v miselnost in občudovanje - slovenskega delovnega človeka, je zajel v »Požganici« še mnogo globlje v miselnost in notranja doživetja naših ljudi na Koroškem in preprostega Slovenca sploh, ki se tako odpre vplivom zunanjega sveta in okolice le ob takih socialnih prelomih, kakor je izgledalo, da so se napovedali ob prevratnih dneh pred dvajsetimi leti v zveži z nacionalno osvoboditvijo. Spočete nade v ustvaritev stoletnih sanj, odpravo tisočletnih krivic, se niso izpolnile, razočarali so voditelji, kakor politične organizacije, tako naše, kakor one iz Celovca in Dunaja. Končno si del prikazanega slovenskega kolektiva, najbolj puntarska Jazbina izpod plnine »Požganice« sam poiščejn ustvari svoje pravice in požene svojo živino na pašnike na »Požganci«, ki je last grofov, kar ze od leta 1848. niso storili, pa zdrži le prvo leto v aktivnem odporu, kajti naslednje leto ima proti sebi že organizirano oblast Roman iz prevratnih dni - Naša založba Ljubljana 1939. Str. 420 v novi. državi, ki ji resignirano kloni. Zapre se spet vase, kakor delavci v pod njo ležečih revirjih in pasivno prisostvuje izgubi, slovenske Koroške, ki je končni rezultat nesposobnosti, neodločnosti in brez načelnosti takratnih predstavnikov Slovencev vseh političnih skupin. Posebno ena stran, ki jo osvetljuje Prežihov Voranc v »Požganici« je danes za nas aktualna, naš takratni odnos do tujih elementov, ki so bili vsidrani kot predstavniki tujih gospodarskih mogočnikov in avstrijske politične uprave med nami. Njihov panični beg ob prvem izbruhu ljudskega nezadovoljstva, njihovo protislovensko in jugoslovansko^ rovarjenje v 'Celovcu, njihovo »pokorjenje« po posrečeni naši ofenzivi na Celovec^ pred 20 leti, njihovo izdajalsko delovanje ob plebiscitu.. Kljub vsemu temu pa smo jih pustili, da so ostali med nami na svojih gospodarskih položajih, ki jim jih nismo bogvekako okrnili, in na podlagi svoje gospodarske premoči so ohranili pritisk na naš slovenski živelj, ki je padel zopet v isto odvisnost od njih, kakor pred prevratom. Današnjo funkcijo teh ljudi med nami predobro občutimo, krivi smo si pa sami. Kar nam je Prepeluh v svojih »Pripombah k prevratni dobi« razgalil v obliki političnih spominov, to nam Prežihov Voranc v svoji »Požganici« prikazuje sredi resničnega življenja slovenskega življa ob koroško-štajerski meji. Stare rane sp ob čitanju tega romana odpirajo in kopiči ogorčenje na naše takratne »voditelje« vseh branš, od Slovenske ljudske stranke na desni do socialistov na levi. Toda to ni tako važno, kakor, da se iz prikaza takratnih naših napak tudi nekaj naučimo in pripravimo boljše ža prihodnost. ' . Tako je »Požganica« gotovo eden najzanimivejših in gotovo najboljši povojni prikaz prevratnih dni. Je pa tudi delo velike umetniške kvalitete, kar pa prepuščamo oceni literarnih kritikov. Omenil bi le, kar gre pa na naslov založbe, da zlepa še nisem imel v rokah slovenske knjige s tolikimi tiskovnimi napakami, kakor jih ima »Požganica«. To se^pri tako odlični knjigi ne bi smelo zagrešiti. Vito Kraigher. delo močno zmanjšuje nasprotje mea mestom in deželo, obenem pa obogatuje naše podeželje s kulturnimi pridobitvami naše meščanske sredine. Kakor ni sam naključje, da bo mladi akademski sll£ šušmelj odprl svojo večjo razstavo v k -šah, tako tudi ni nikako naključje, da^se je Žižek odločil za turnejo po Štajerskem in Koroškem z enim izmed svojih posrečeno naštudiranih odrskih del, ki jih J postavil na oder v Ptuju v lanski gled liški sezoni, z »Jezičnim doktorjem«. Igro »Burka o jezičnem dohtarju« Je napisal v štirinajstem stoletju neznan francoski avtor. Delo je napisano z zdravo in šegavo ljudsko pametjo ter etiko, da bo zagotovo doživelo povsod po P°' deželju najlepši uspeh. Skoraj bi človek rekel, da to delo ni za meščanstvo, ker ga smeši, saj prelisiči v njem zdrava ljudska pamet samega raztrganega dohtarja. Delo, ki ga je prevedel prof. Smasek, je režiser Žižek posrečeno izpopolnil ljudskimi pesmimi in jih je poživil s p>e' i in prizori ter doživel z njim že v PtulH velik uspeh. Žižek gostuje ž njim ze 00 2. junija po štajerskem ter bo gostoval se do 17. junija — in sicer približno po tej progi: Ormož — Varaždin Središče -p Ljutomer — Lendava — Murska Sobota — Veržej — Radenci — Radgona Maribor (Ljudska Univerza). Za tem b° krenil na Koroško, in sicer po Dravsk dolini. Gostovanje po podeželju bo pokazalp. da je Žižkovo avantgardno gledališče zraslo iz naših razmer in našega ^življenja, in da je našlo tak stik s podeželjem! kakor ga je dosedaj le še malokatero* Vsekakor bodo zanimive sodbe podeželja o Žižkovem delu. Prijave za gostovanja je treba poslat* »Dramskemu društvu« v Ptuju. Ljudska umetnost ■ za naSe podeželje Med niladimi kulturnimi delavci je čutiti pri nas močno zanimanje za naše podeželje. S svojim kulturnim delom ne ostajajo samo v naših meščanskih središčih, ampak ga skušajo čim bolj prenesti na naše podeželje. Vsekakor tako Novice iz Esperanta Kakor so že poročali listi, se je vršil o binkoštih v Karlovcu esperantskl kongres, ki je uspel nad vse veličastno. 0° tej priliki se je vršil istotam ločeno tudi esperantski delavski kongres. Med delavstvom v Jugoslaviji je Esperanto ze*° razširjen, čeprav delavci še nimajo svoje posebne delavske esperantske organiz3' cije. — Radio Helsinki se poslužuje Esp®: ranta. V zvezi z olimpijskimi igrami, » se bodo vršile 1. 1940. v Finski, je oddaja* radio Helsinki nekoliko emisij tudi. v Esperantu, predvsem intervju z rumun-skim esperantistom Tiberiom MorariuiUj ki vodi samo radi olimpijade v Finski razne esperantske tečaje. — Radio Maroko daje v zadnjem času emisije v Espe-rantu. Tudi ameriške in avstralske radio-postaje oddajajo pogosto govore v mednarodnem jeziku. V Evropi posvečaj0 mnogo pažnje Esperantu posebno francoske, nizozemske in italijanske radi° postaje. No, esperantske programe lahk° poslušamo tudi iz Belgije, Bolgarske, Estonske, Irske, Jugoslavije, Litve in v zadnjem času iz Budimpešte. Znano je, da Je Esperanto zelo razširjen tudi v Rusijo v Aziji pa posebno na Kitajskem, kjer iz* haja v mednarodnem jeziku tudi več o3' sopisov. Čast ni majhn Čast ni majhna stvar. Vsak pošten človek ima čast. Kdor ni pošten, nima časti. Takemu človeku pravimo, da je brezča-sten. Zato je ljudem mnogo do časti. Poznam žensko, ki vsak dan teka na sodnijo zaradi časti. Kuho pusti, otroke, moža, skratka vse, in steče na sodnijo po čast. Celo advokata ima ali pravnega zastopnika, kakor pravimo takemu človeku, ce boste to žensko kaj razžalili, vam bo kar rekla, da vas je predala svojemu pravnemu zastopniku. In to se je že marsikomu primerilo in ta pravni zastopnik, kakor takemu človeku pravimo, ima mnogo posla in si zida že tretjo hišo, kakor ljudje govore. Toda ostal sem pri gospej A ■ imena ne povem, da še mene ne. preda svojemu pravnemu zastopniku. Ta gospa A. je rekla sosedi B., da je gospa C. rekla, da ji je gospa D. povedala, da sta si gospod F. in gospa G. prijatelja. To seveda ni nič, toda pri tej važni novici je gospa D. pomežiknila gospej C., ta gospej B. in ta spet gospej A. Ši lahko predstavljate vso zmešnjavo, ki je nastala, ko sta v spor posegli po naključju še gospa M. in P.? Prva razprava je bila preložena, dnuda tudi, tretja tudi in zadeva se še zdaj vleče, ženske pa ne morejo ne spati, ne jesti in ne opravljati v redu drugih družinskih dolžnosti, tako so obupane in razburjene in vsaka v strahu za svojo čast. CVETKO. ZAGORSKI Zdaj pa še to: pri prvi razpravi sta si skočili v lase gospa A. in gospa B. Gospa A.: »Lažete!« Gospa B.: »Gospod advokat, zapišite si to! Taka nesramnost!« Gospa A.: »Gospod pravni zastpnik, ste slišali? Vlagam tožbo za razžalenje časti!« Oba pravna zastopnika sta se do smrti sprla in vložita tožbi. Podobno se je zgodilo pri' drugi in tretji razpravi in tako teče zdaj že sedem pravd, akti rasejo v kupe, na sodišču je bila Je dni nastavljena nova uradnica in vsi advokati so med seboj sprti. Tudi meni se je nekoč zgodilo, da sem dobil poziv od sodnije. »Sodnija te kliče«, je rekla žena in obema je stisnilo grlo. »S-sodnija me kl-kliče?« Takoj §em si najel pravnega zastopnika in mu dal nekaj na račun, da stvar dobro izpelje. Zadeva ie bila pa ta: višjemu davčnemu uradniku gospodu K. L. sem Iskreno povedal, da je bedak in nisem pomislil, da se sme kaj takega povedati le med’ štirimi očmi, ko ni prič. Da ne pozabim, zelo žal mi je, da sem to storil, ker sem imel radi tega sitnosti. Zadeva se je poravnala tako, da sem dal v liste preklic, da gospod K. L. ni bedak in sem svoio izjavo, kakor se pravi takim besedam, obžaloval in sem °e zahvalil, da je odstopil od tožbe. Tudi na svoji koži sem že občutil, kaj se pravi, jemati človeku čast. Toda meh* je ni nihče drugi jemal, kakor jaz sam* Zato nisem mogel najeti pravnega zastopnika — proti samemu sebi vendar ne morem vložiti tožbe, čeprav bi rad to stori'« da bi videli ljudje, da je to storil nekd° drugi v meni, ne jaz sam. Bilo je pa tako: pred Starim piskrom je bilo velik0 ljudi in vsi so kričali »živijo« in so bil* veseli in nekdo je vihtel veliko zastavo* Premislil sem se in takole preudaril: državna. zastava je tu, zastopniki oblasti s° tu, ljudje nekomu vzklikajo in kaj bod° rekli, če še jaz ne zinem »živijo«, ko sem že tu. In sem prav krepko povedal »živijo«. Pa poglejte! še isti večer me je ustavil gospod M., ki je spoštovana oseba v mestu, in mi je rekel resno, kakor da b* si nikoli ne bila prijatelja: »Vaše obnašanje ob priliki današnjih dogodkov daric® predpoldne ni bilo nič kaj častno.« (j° govoru ste že gotovo spoznali, da je spod M. uradna oseba.) Lahko si misl*te« kako sem bil potrt in obupan. Ženi se povedal nisem. Vem, da bi tulila in menda še zahtevala ločitev zakona, kajd tovo bi bil to zadosten povod — že *® vzgojnih ozirov, kakor se reče. Od itcC'“{ pa gledath na čast vse drugače. Zdaj vem tudi, da to ni majhna reč. Vsak P0®. 11 človek ima čast in človek brez časti spl°” ni več človek. Zdaj prav dobro razumem gospo A. in občudujem njeno globoko o*5” cutljivost in njen veliki čut odgovorno** do človeškega dostojanstva, ko bran oskrunjeno čast kakor levinja, kak°r,„ reče takemu brezkompromisnemu boju* Gospodarstvo Kaj bo z našo živinorejo? Slovenski kmet goji poleg poljedelstva v največji meri tudi živinorejo. Saj je površina naše zemlje v glavnem za živinorejo dokaj ugodna, živinoreja je posebno v nekaterih predelih Slovenije še posebno razvita in črpa kmet (oziroma je črpal) glavni vir dohodkov ravno iz vzreje in prodaje živine. Marsikdo je v glavnem računal na ta dohodek, iz katerega je oblekel družino, a za slabe čase je se rnarsikak lep novec naložil v hranilnico. V zadnjem času je cena živini tako občutno padla, poleg vsega pa še ne gre ničesar v prodajo, da živinorejci s skrbjo razmišljajo, ali se sploh še izplača živino rediti. Kjer prideta vsaj dva živinorejca-Itmeta v stik, ju slišimo, kako samo tožite, da ne gre ničesar v prodajo; kar pa le za silo nekam stisneš, pa moraš dati po sramotno nizki ceni. Vsepovsod, kamor se te nasloniš, sama izguba, izguba. A nikjer ni nobene pomoči, nikogar, ki bi nekoliko raziskoval to krizo in pomagal, da bi ne bilo treba kmetu vsaj z izgubo Prodajati, kair je z veliko muko skozi leto vzredil in s strahom pritiral do prodaje. Naša živinoreja pa še v nekem drugem slučaju nima v bodočnosti pričakovati ni- česar dobrega. Krizo živinorejstva vsekakor pospešujeta pomanjkanje krme in živinske bolezni. Po zadnjih povodnjih, ki so zajele ravno kraje, kjer se kmetje z živinorejo v veliki meri pečajo, je zadela živinorejce velika nesreča z uničenjem prve košnje. Prva krma, vsa blatna, pač ne bo za živino kaj posebno dobrega, to vsakdo sprevidi. Lahko rečemo, da je koš nja uničena, a da postane za živinorejo vse skupaj lahko zelo usodno, ako pomislimo, da je takšna blatna krma vir bolezni za živino. V tem oziru so bile zadnje elementarne nesreče, povodnji, za našega kmeta strašen udarec, kajti videli bomo, da bo naša živinoreja v prihodnjih mesecih zelo padla, posebno pa, da se bodo razpasle razne bolezni. To opazujemo lahko leto za letom. Koliko škode utrpi radi tega naše gospodarstvo, še nismo precenili, a 'kljub nizki ceni živine lahko trdimo, da gre izguba v ogromne vsote. Trpi živinorejec, trpi pa tudi sleherni državljan, kajti posledica vse nesreče bo v prvi vrsti draginja, ki bo udarila predvsem malega človeka, pa najsi bo v mestu ali v podeželju. a* P* Gospodarska odvisnost od jugovzhodne Evrope Države jugovzhodne Evrope, ki imajo vse najbolj razvito kmetijstvo in se šele v povojnem času pojavlja v njih napredna industrija, so v gospodarskem in s tem v zvezi tudi političnem življenju silno navezane na države, ki imajo močno razvito industrijo. Nujnost gospodarske p_o-yezanosti agrarnih in industrijskih dežel je tolikšna, da je niso mogle zavreči še ne vem kako bombastične geslice, ki so jih vrgli v svet avtarkični režimi. Kakor smo dejali, so države jugovzhodne Evrope s svojim dokaj primitivnim gospodarstvu popolnoma navezane na gospodarsko večje in naprednejše dežele, v prvi vrsti na najbližji, to sta Italija in Nemčija. Ti dv^ sili se trudita v zadnjih letih na vso moč, da bi si podredili gospodarsko in tudi politično države na jugovzhodu. Da v tem svojem stremljenju nista bili brez uspehov, o tem ne more biti nobenega dvoma, saj sta Francija in .Anglija v tej smeri doslej kaj malo opravili. Podatki nam kaj jasno prikazujejo, kakšne uspehe je žela v svojih uspehih n. pr. Italija, ki se ji posrečilo predvsem v preteklem letu močno povečati izmenjavo blaga z deželami jugovzhodne Evrope. Vzemimo za merilo 1934. leto kot poslednje »normalno« leto pred sankcijami. V tem letu je uvozila Italija iz jugovzhodnih dežel blaga za 570 milijonov lir, dočim ga je izvozila za 460 milijonov lir. Lansko ieto pa je znašal uvoz Italije iz teh zemelj 1.032 milijonov lir in izvoz 830 milijonov lir. Vidimo torej, da se je izmenjava blaga med Italijo in državami na jugovzhodu Evrope skoraj podvojila. Kako Uvoz Izvoz 60 63 104 64 92 93 150 219 187 161 252 138 187 92 so bile udeležene pri tej izmenjavi posamezne države, nam bo prikazala spodnja preglednica uvoza v Italijo odnosno izvoza iz nje: Albanija Bolgarija Grčija Jugoslavija Madžarska Romunija Turčija Prav tako so gospodarsko navezane te dežele na Nemčijo, o čemer pa so bile že mnogokrat prinašane podrobne številke. Dejstvo je, da sta se Italija in Nemčija v zadnjih letih temeljito uveljavili v deželah jugovzhodne Evrope in, da se opaža vsa ta teža pri nihanju teh dežel v današnji gospodarsko-politični borbi velesil. Seveda hočeta danes Anglija in Francija nadoknaditi vse tisto, kar sta v preteklih letih zanemarili. Zato se trudita na vse pretege, da bi s trgovinskimi pogodbami, s posojili in drugim potegnili jugovzhodne dežele v svoj gospodarski krog ter tako postavili vplivu Italije in Nemčije protiutež. V nemali meri jima to seveda uspeva, kajti njune denarne rezerve, potrebne za podeljevanje kreditov, so še precej izdatne, docim so drugod že zdavnaj zmanjkale. In države jugovzhodne Evrope? V tej gospodarsko-politični borbi velesil imajo lepo priliko izbiti zase čim več koristi. — Vprašanje je le, ali imajo za to »manevriranje« sposobne gospodarstvenice in diplomate. To bo pa mogoče presoditi šele v bodočnosti. Ugodna letina v rudarstvu in topilniški industriji v teku 1938. leta je bilo pridelanih v n?ši državi 286.000 vagonov raznih ko- vinskih rud in pa 11.800 vagonov raznih kovin, kar pomenja rekord v naši rudarski in topilniški delavnosti. V primerjavi z letom 1937. se je povečala proizvodnja Svinec — cink (ruda) baker železna ruda boksit pirit kromova ruda antimonova ruda manganova ruda sirovo železo baker svinec cink antimon kovinskih rudnin za 8,3 odst., kovin pa za 34,8 odstotkov Če pregledamo proizvodnjo važnejših kovinskih rudnin in kovin iz leta 1937. in 1938., potem dobimo to sliko (v tonah): 1937. 1938. , % 812.000 870.000 :+ 7 650.000 740.000 r+14 618.000 610.000 — i 358.000 410.000 r+11,7 134.000 150.000 r+12 60.000 51.000 —17 8.600 15.000 r+83 4.300 3.200 —33 40.000 60.000 r+50 39.970 40.000 — 4.000 8.600 r+115 4.900 4.600 — 6 590 1.100 r+116 rudar- ... topilniški industriji. Zal je šel ve-'*k del dobička v inozemstvo, kajti last-n'ki industrijskih podjetij so po večini tuj- Opaziti je torej lep napredek v ruc s ki in topilniški industriji. Žal je šel ci. Tudi se ni poznal ta napredek mnogo pri javnih dajatvah — davkih, kajt! tuja podjetja so pri nas zaščitena z najrazličnejšimi ugodnostmi. Kdo ima koristi od japonsko - kitajske vojne? Kdo je zainteresiran na tem, da se že dve leti preliva po Kitajski nedolžna clo-yeška kri? Mar je željno japonsko in kitajsko ljudstvo strahotnega umiranja, uničevanja tisočev zdravih teles, rušenja dobrin tisočletnega dela, gladu, epidemij 'n podobnega? Temu vprašanju more sle-samo kratek ne! Ni ljudstvo tisto, ki -oče vojno in vojna se ne vrši v imenu nobenega naroda. - In vendar je nekdo, ki je zanetil vojno. Da je tisti? Nihče drugi kot japonski kapital, ki ga danes neumorno podpira del ostalega svetovnega kapitala. Oba imata namreč velikanske koristi od morije na Kitajskem. Obema prinaša povečana vojna industrija povečane dobičke. Japonsko-kitajsko vojno je zanetil tkzv. japonski nacionalni kapital, ki ga imata v rokah dve vladajoči rodbini. Njihovi glavarji so namreč presodili, da bodo ogromne denarne — zlate rezerve nalo žene najbolj dobičkanosno v vojni industriji, ki pa mora svoje proizvode prodajati — na bojišče. Japonski kapital, ki je prišel s svojo velikopotezno akcijo kmalu v hudo nasprotje z zagovorniki interesov širokih judskih slojev in pa srednjih trgovskih slojev, je brezobzirno odstranil vse svoje nasprotnike in ima danes vlado na Japonskem popolnoma v svojih rokah, v katerih je osredotočena vsa oblast. V cilju popolne izvršbe te oblasti je bila marca leta 1938. podvržena vsa japonska težka industrija strogi in neposredni državni kontroli. Na predlog kontrolnega odbora je bil ustanovljen koncern »Nippon Steel Materials Federation« za proizvodnjo in prodajo železa in jekla. Količine so bile določene z zakonom v juliju 1938. Glavni proizvajalec je »Nippon Iron Manufac-turing«. Petletni načrt določa povečanje kapacitete topilnic železa od 2,420.000 na 7 milijonov 750.000 ton surovega železa, tovarn jekla od 5,160.000 na 9,200.000 ton surovega jekla in od 5,010.000 na 8,320.000 ton predelanega jekla. Prodajna organizacija, ki razpolaga s kapitalom 30 milijonov jenov, izvršuje razdelitev točno po navodilih državnega kontrolnega odbora. Impozantne številke, kajne? škoda, da niso navedene še tiste, ki bi nam prikazale velikanske dobičke! Kakšne, čigave dobičke? Kje le?! Saj je določeno povečanje proizvodnje samo radi interesov Japonske in njenega ljudstva, torei radi obrambe pred požrešnimi volkovi! Ironija! Seveda, na račun ljudstva! Dobra kupčija na Ljubljanskem velesejmu V soboto je bil svečano otvorjen 19. spomladanski velesejem v Ljubljani, ki traja do ponedeljka, 12. t. m. zvečer. Otvoril ga je trgovinski minister Tomič. Pokrovitelja velesejma Nj. Vel. kralja Petra je zastopal general. Navzoči so bili predstavniki javnega življenja, gospodarstva, tujskega prometa, župani avtonomnih mest itd. Otvoritveni govor je imel predsednik velesejma, industrijalec Fran Bonač. Gostje so si nato podrobno ogledali razstavo. Letos je velesejem zelo dobro zaseden. Vsi prostori so bili že zdavnaj oddani. Pohištva, ki je naša slovenska posebnost, s katero se lahko ponašamo, je tokrat nekoliko manj, zato pa je blago res prvovrstno in izbrano. Za pohištvo je precejšnje zanimanje in je bilo še precej vzorcev prodanih. Veliko povpraševanje je po poljedelskih strojih in orodju, ki je tudi tokrat bogato zastopano in je najboljše kakovosti. Precej strojev je videti v obratu. Težka industrija je, kakor vedno, dobro zastopana in se tudi že pohvali z dobro kupčijo. Izredno dobro je tokrat zastopana avtomobilska industrija, ki je poslala na velesejem svoje najboljše znamke najrazličnejših tipov, od preprostega voza v ceni kakih 25 tisoč dinarjev do najfinejšega izdelka. Mnogo je razstavljenih tudi motornih koles in biciklov. Razstavljenih je tudi precej radijskih aparatov raznih znamk, ki so bili takisto že prodani, znak, da radio tudi pri nas napreduje in se zanimajo zanj vedno širši sloji. .V splošnem se da reči, da so razstavljale! doslej se precej zadovoljni. Seveda niso napravile vse gospodarske panoge enako dobre kupčije, toda v splošnem je treba naglasiti, da so posli boljši kakor prejšnja leta, tudi znak, da je kriza že zdavnaj za nami. žal pa mednarodni napeti položaj precej ovira poslovanje in bi razstavljalci napravili neprimerno boljše kupčije, ce ne bi še vedno viseli na nebu grozeči oblaki. Upajmo, da črnogled ne bodo imeli prav In da se bo prihodnje leto Ljubljanski velesejem vršil v čistejšem ozračju, in brez vsakršne motnje. Poljedelstvo v Nemčiji in na Češkem Nemški listi prinašajo zanimive primerjave med poljedelsko posestjo v Nemčiji in na češkem. V oklepajih so številke za Nemčijo: do 2 ha ima na češkem 49% (30%); od 2—5 ha 26% (27%); od 5— 20 ha 22% (35%) 20—100 ha 3% (7%). Poleg teh številk so zanimive še številke o sadnem drevju. Na češkem je 10.789.000 sliv, 9,509.000 jablan, 4,570.000 črešenj, 4,041.000 hrušek, 554.000 orehov, 543.000 marelic in 140 tisoč breskev; v celem je torej 32,598.000 sadnih dreves. To je sicer precej manj kakor v Nemčiji, kjer imajo .675,669.000 dreves. Če pa pri merjamo te številke s številom prebival stva, dobimo, da pride a 100 prebivalcev na češkem 459 dreves v Nemčiji pa le 259 dreves. Ti podatki, ki jih posnemamo iz »Berli-ner Illustrierte Zeitung«, nam povedo marsikaj o intenzivnosti obdelave in o velikih koristih, ki jih yna Nemčja od za sedbe Češke. Potovanje v Benetke Sedajle, ko postajajo dnevi vedno toplejši in je že nekam težko pripraviti publiko, da pride v gledališče, se uprave odločajo za lahke komade, ki »vlečejo«. Posebno, če gre za predstavo, ki naj prinese nekaj inkasa za Udruženjc. Če kedaj, je taka praksa v tem primeru opravičljiva. »Potovanje v Benetke« je lahka komedija, ki pa ima dovolj esprita in situacijske komike, ki izdaja francoskega avtorja. Tokrat celo dva: Louisa Verneuila in Ge-orgesa Berra. Ozračje komedije je, človek bi dejal, »velekapitalistično«. Mlada žena, ki jo njen bogati mož zanemarja, se v Nizzi zaljubi v drugega, v človeka, ki prav za prav ne dela ničesar — no bavi se s kiparstvom, toda tega nihče ne jemlje resno. Žena se hoče ločiti od svojega moza in mu sporoči, da mu ima nekaj pomembnega povedati. Mož jo takoj poišče, toda tu nastane težava. Taka stvar se ne da povedati kar tako. Po oklevanju, se zaljubljenca odločita, da kar na vsem lepem pobegneta in postavita ubogega mo-žička — prav sodobno — kar pred dovršeno dejstvo. Toda mož za njuno nakano izve in tu se pokaže, da je neprimerno, bolj prebrisan, kakor pa njegov tekmec. V kritičnem trenutku, ko hoče njegov tekmec na vlak, kjer ga pri neki postaji že čaka žena, se mož pojavi pri njem na domu in ga premoti, da zamudi vlak. L laskanjem in drugimi triki se mu posreči, da dobi tekmečevo zaupanje in ga odpelje s seboj v Pariz. Med tem se žena v Nizzi že precej ohladi. Ko v Parizu spozna^ da ji je ljubimec »nezvest« z njenim možem, se v užaljenem samoljubju vrže zopet v objem možu, ki se je pri tem pokazal kot mnogo inteligentnejši in spretnejši od svojega tekmeca, ki je končno blamiran. Igra je dosegla v Verdonikovi režiji pri publiki uspeh. Igrali so Razbergerjeva mlado ženo, Verdonik njenega ljubimca, Crnpbori njenega moža, Rasberger njenega očeta ter štandeker komornika. Lahke in hvaležne vloge v lahkotni ^komediji našim igralcem niso delale težav in je ^ bil nivo igre primeren vsebini. jad. Dolina Šentflorjanska Povodnji Pretekli rajski mesec maj je bil letos zadosti čudaški. Kar dvakrat je stresel na naš svet cele golide vode, kakor bi iz škafa lilo, kot so lepo pisali časopisi. Nastale so povsod po ravninah krasne povodnji, skoraj tako lepe, kot so bile lani, predlani in tako nazaj. Naše povodnji so postale nekako stalna ustanova naše zemlje, a na nas je, kot iznajdljivih ljudeh, da začnemo tudi to pridobitnost eks-plo-atirati. Društvo zoper povodenj. Nezadovoljneži, ki z velikimi množinami vode na tej zemlji niso zadovoljni, bi se morali organizirati v posebno društvo zoper povodenj. Društva imajo pri nas na splošno visoke cilje in široke delokroge, koristiti in služiti ubogemu narodu. Iz tega društva bi se lahko pozneje izcimila politična stranka, ki bi potegnila za seboj ves narod. Ta politična stranka bi lahko služila razen ubogemu narodu tudi bogatemu ljudstvu, da bi bili vsi zadovoljni, takorekoč vse narodne in ljudske plasti. Kar dve muhi bi na ta način z enim udarcem: še demokracija bi na ta način pridobila. Demokracija bo tako zlezla do popolnosti. To pa je zelo važno, kajti v sedanjem pustem času ni ničesar bolj potrebnega ali potrebnej-šega, kot zadovoljiti vse ljudske plasti z demokracijo. Demokracija ali regulacija — to zveni skoraj enako. Glavno je itak beseda — za vsebino se naš narod ni prav za prav nikoli pipal, vsaj posebno pretegnil se ni, kadar bi ravno kazalo. Načelen boj. To pa to, tu pa je šlo vedno več ali manj za zares. Kaj povodnji, pa druge slične otipljive malenkosti! Reševali smo velika, celo svetovna vprašanja. Za načela in ideje bi se dali raztrgati, skoraj mučiti, kakor Angleži ali Francozi ali Amerikanci, ti v svetu odločujoči veliki narodi, ki so v bojih za »načela« tudi večkrat naravnost divji. DZP (društvo zoper povodenj) bi mimo agilnega društvenega delovanja, zborovanj in sejanja lahko poslalo na merodajna mesta tudi kako primemo deputacijo, s pismeno spomenico ali prošnjo za podporo, kakega jurčka bi že kje vjagali. Podpora je sicer kaplja v povodenj, lahko pa se pri somišljenikih postaviš, kar je vedno dobro. Dve sekciji. Da bi DPZ vsestransko uspevala, bo treba ustanoviti za liberalce liberalno sekcijo, za one druge pa tudi nekaj sličnega. Ker smo tako že od pamtiveka vajeni, bo tudi za današnje razmere najbolje tako kazalo. V najboljšem slučaju pa si naj prvi kot drugi ustanove popolnoma samostojno društvo na svoji svetovnonazomi podlagi, da bo volk sit in koza cela. Za slovenske živce bi bilo slednje nekaj najpametnejšega in najbolj slover. sitega. Edinost, sreča, sprava k nam naj nazaj se vrnejo, je zapisal največji slovenski pesnik, katerega devetdeset letnice smrti se letos spominjamo, že pred več kot sto leti. Mož je čisto lepo mislil, le dolgo bo še moral čakati, preden se mu bo želja izpolnila. Sicer pa je v tem stavku načelna pomota: ne more se vrniti, česar še sploh nismo imeli. Edinost, srečo, Naša ml Politična vzgoja nemške mladine betežna večina vodilnih osebnosti na-rodno-socialistične stranke, so starejši delavci iz dobe, ko se je pričela stranka šele razvjjati. Danes, ko posega narodno-socialistična stranka v vse veje nemškega nrodnega, političnega, kulturnega, gospodarskega, socialnega 'in tudi zasebnega življenja, je razumljivo, da primanjkuje stranki sposobnih činiteljev, ki bi bili v stanu vršiti vso ogromno funkcijo stranke, ki se veča radi težkoč, ki jih preživlja nemški narod iz dneva v dan. Kolikor je mogoče razvideti iz raznih hitlerjanskih časopisov, je bila vpeljana v novejši dobi politična vzgoja mladine za politična vodstva, da bi si ohranila na-rodno-socialistiČna stranka tudi v bodoče svoje postojanke med narodom in tako vršila poslanstvo nove Nemčije. Pr- vi začetki te vzgoje spadajo že v organizacijo najmlajših Hitlerjugend, iz katere se izbere najsposobnejše za nadaljno vzgojo. Vso politično vzgojo mladine nadzoruje glavni vzgojni urad (Hauptschu-lungsamt), kateremu so podrejene najvišje vzgojne institucije: šole Adolfa Hitlerja in vrsta gradov, na katerih dobe gojenci v nehaj letih svojo visoko politično izobrazbo. šole Adolfa Hitlerja so podrejene strankinemu vodstvu. V načrtu je ustanovitev 30 Hitlerjevih šol, iz katerih bi izšlo vsako leto nad štiri tisoč absolventov. Do sedaj so ustanovljene samo tri, medtem ko se jih sedem gradi. Prvo šolsko leto je bilo otvorjeno leta 1937. in se sprejemajo v šolo člani Hitlerjugend, ki so izpolnili 12. leto ter so že do takrat pokazali svoje voditeljske zmožnosti, v kolikor se more to pri mladini sploh opaziti. Vendar morajo svojo sposobnost pred sprejemom v Hitlerjeve šole dokazati še s posebnim izpitom, šolanje v Hitlerjevih šolah traja šest let in je popolnoma brezplačno; gojenci žive v internatu in nosijo posebne uniforme, šola je v vseh pogledih enakopravna s srednjimi šolami. Koliko jim sploh odgovarja, je drugo vprašanje. Posebno pažnjo posvečajo tujrm jezikom, in kar je samo po sebi razumljivo, hitlerjevskemu duhu. Pa tudi o telesni vzgoji ni mogoče reči, da bi bila zanemarjena, in razpolagajo vse Hitlerjeve šole z najmodernejšimi pripomočki za telesno vzgojo človeka. Po končani šoli odidejo gojenci Hitlerjevih šol v življenje — svoje poklice — če ne nadaljujejo z visokošolskim študijem. Samo ob sebi pa je razumljivo, da je njihova glavna dolžnost, dati vse svoje sile in moči stranki; zategadelj dobijo v njej funkcije za svoje delo, da pokažejo svoje sposobnosti. Z dovršenim 25 letom, pa morajo absolventi Hitlerjevih šol od- služiti obvezno delavsko in vojaško službo.—,... ' Po sedemletnem usposabljanju absolventov Hitlerjevih šql v javnem in političnem življenju, se jih; izbere vsako leto na podlagi izpitov tisoč , za nadalnje. šolanje na vrsti gradov.: (Ordensburgen.) Ker bo na podlagi zgoraj opisanega načina vzgoje izšla prva generacija Hitlerjevih šol šele .1950. leta, .se ureja sedaj politično šolanje v okrožnih vrstah gradov. Do sedaj so v, ta namen ustanovljeni štirje taki gradovi: GrSssjnsee na Po- morjanskem, Vogelsang v Porenju, Sont-hofen v Bavarskih Alpah in Marienburg v Vzhodni Prusiji. Kljub temu, da so vsi ti gradovi zgrajeni v starem germanskem slogu, so urejeni na najmodernejši način. Vsak grad ima stalno posadko, ki jo tvorijo: poveljnik gradu, pribočnik, gospodar ski upravitelj, inštruktorji, uslužbeno osobje in dijaki sami. Učitelji so Izbrani iz najboljših političnih in ostalih strokovnjakov rajha, da bi bila zajamčena najboljša vzgoja, v duhu potreb stranke in voditeljskih mest v državi. Na vsakem gradu je 300 do 400 dijakov, razdeljenih na tako imenovane »Hunderschaft« po 30 —40 dijakov(?); ti »Hunderschaft« se delijo dalje v »Kameradschaft«, ki jih tvorijo običajno samo po deset dijakov. Njihovo življenje v teh gradovih je urejeno popolnoma po vojaškem načinu. Učna snov obsega: nauk o rasi, zgodovino, filozofijo, umetnost in kulturo, socialne in gospodarske nauke, vojaško vedo, vzhodna, in južnoevropska vprašanja, slovanske jezike in nauk o telesni vzgoji. Razumljivo je, da se poučuje vse v duhu narodnega socializma in da ne odgovarja učenje zgodovini in znanosti. Posebno zanimivo je, da se poučujejo tudi slovanski jeziki; zakaj si lahko mislimo, šolanje po gradovih traja štiri leta in se deli tako, da se šolajo absolventi prvo leto na gradu Grossinsee; drugo leto na Vogel-sangškem gradu, tretje leto v Sonthofnu, kjer traja šolanje poldrugo leto. Zadnje polletje pa se šolajo v Marienburgu. Kako je porazdeljena učna snov po posamez nih gradovih ni znano in je zlasti zanimivo, da se prične in konča šolanje v neposredni bližini slovanske zemlje. Letošnjo jesen pridejo v narodno-socia-listično stranko prvi gojenci te politične šole- , c, Dolžnost vseh narodno zavednih Slovencev in čutečih Jugoslovanov je, da računamo s tem načinom političnei vzgoje nemške mladine. Vzgojimo jrnladino, .ir- siri Tit ~~l— na načelih svobodoljubja, demokracije in narodne ter državne zavesti, ki naj bodo kažipot pri naši politični vzgoji mladine! u—• Za ženo In Večna pesem gospodinjstva Gospodinjstvo je težaven poklic, te- če bi vse te gospodinje nekoliko bolj praktično prijele za svoje delo, bi ko tudi vse privoščile nedeljski oddih, pred nedeljo naj si sestavijo jedilnik zc. ta dan. Obsega naj same takšne jem> ki se dado pripraviti na najhitrejši način. Govejo juho lahko skuha gospodinja ze v soboto in jo postavi na hladno. Drug; dan samo vkuha rezance, ki jih je tud; pripravila že med tednom. Tudi marsikaj za prikuho lahko pripravi prejšnji dan. Močnato jed ali-kompot napravi tudi ze v soboto, V nedeljo izbere takšno meso, ki bo naglo pečeno. Dela naj vse po načrtu in pazi, da bo zamazala čim mam posode. ... Takšen nedeljski obed ne bo povzroča gospodinji niti malo napora, niti ji n£ bo vzel preveč časa. Z veseljem in brez utrujenosti se bo lahko udeležila popoldanskega izleta. žaven že radi tega, ker ne pozna nikakih počitnic, ne nedelje in ne praznika. Gospodinja je večno vprežena k svojemu poslu, ker želodec vedno in brezobzirno terja svoj del. Ob nedeljah in praznikih, ko vsak delavec počiva, ima gospodinja celo več dela nego navadne dni, ker mora pripraviti boljše in sijajnejše kosilo. Posebno trpi ob vročih nedeljah, ko leži ostala družina v senci ali pa se sprehaja po senčnem parku, dočim pripravlja gospodinja v potu svojega obraza kosilo. Po kosilu izgine družina zopet k prijetnemu počitku, gospodinja* vsa izmučena pa mora še urediti kuhinjo. Ubito od dela jo potem še priganjajo, da se hitro obleče in udeleži skuppega izprehoda, na katerem mora tudi navadno nositi južino, otroške plaščke in drugo ropotijo. Nedelja je torej višek gospodinjinega trpljenja. Iz gl. odbora Zveze kmetskih fantov in deklet Preteklo nedeljo, dne 4. t. m., se je vršila seja glavnega odbora Zveze kmetskih fantov. Seje so se udeležili razen dveh članov, od katerih je eden pri vojakih, drugi pa se je opravičil, vsi Člani gl. odbora. Sejo je otvoril in vodil predsednik Zveze tov. Ivan Kronovšek, ki je podal obširno poročilo o delovanju Zveze kmetskih fantov in deklet in društev v zimski ter pomladanski dobi. Poročilo tov. predsednika so vzeli vsi navzoči z odobravanjem na znanje; nšto so podali svoja še posamezni člani glavnega odbora, ki so bila prav zanimiva. Na seji se je obširno razpravljalo o po- letnem delovanju Društev in Okrožij kmetskih fantov in deklet, zlasti o mam-festacijskih prireditvah in tekmah v kmetskem delu. Izneseni predlogi tov. odbornikov, ki se tičejo delovanja kmetsko mladinskega gibanja, so najjasnejši dokaz zrelosti organizirane kmetske mladine, ki tudi danes ne izgublja glave, temveč usmerja vse svoje delovanje za dvig slovenske vasi in naroda ter države. Seja se je tudi izrekla za čim tesnejše sodelovanjem z ostalimi kmetsko^ mladinskimi organizacijami v državi, kar moramo še posebno toplo pozdraviti! FILM Kinov Nemčiji in v protektoratu Nemčija je imela do priključitve češke 6473 dvoran z 2,5 milijoni sedežev. S priključitvijo češke se je to število povečalo pri dvoranah za 1115 in pri sedežih za 364.095. Nemški listi prištevajo k temu še 135 dvoran in 45.521 sedežev na soisednjem Slovaškem. Tako je sedaj 7923 dvoran z 2,909.616 sedeži nemški filmski pr^ukcijijia^az£Ola^o. 50TRUDNIKE IN DOPISNIKE pro-lo. da pošlieio svole prispevke nai-snele do vsake srede v tednu. Tečaji za ionti. Finančno ministrstvo je za mesec junij odredilo tele proračunske tečaje za inozemske valute, ki se precoi razlikujejo od dosedanjih, ker se je tečaj angleškega funta precej spremenil; napoleondor 305. turška zlata lira 364,50, angleški funt 258. ameriški dolar 54,90, kanadski dolar 54,60. nemška marka 14, zlot 8,30. belga 9,30, penge 8,60 milrejs 24», egiptski funt 260, palestinski funt 255, urugvajski pezo 18,60. argentinski pezo 12,40. Cilenški pezo 1,25. turška papirnata lira 34, 100 francoskih frankov 146, 100 švicarskih frankov 1241, 100 lir 228, 100 holandskih goldinarjev 2960. 100 levov 47, 100 lejev 30. 100 drahem 40, 100 danskih kron 1151. 100 švedskih kron 1326. 100 norveških kron 1285, 100 pezet 200, 100 čeških kron 148, 100 latov 750 in 100 iranskih (perziiskih) rialov 100 dinarjev. Da se meso ne pokvari Bližamo se vročim dnem. že sedaj^ nam povzroča skrbi misel, kako bomo očuvali pred kvarnim vplivom vročine meso, maslo in razna druga, proti vročini občutljiva jedila. Ako nimamo hladne kleti, ali pa ljubeznivega soseda-gostilničarja, ki bi nam dal na razpolago ledenico, moramo si pač pomagati sami, kakor vemo in znamo. Za meščane ta skrb ni tako velika, ker dobe meso lahko vsak dan sveže pri mesarju, teda deželami so reveži, ki kupujejo v bližnjem; večjem kraju, ki pa navadno tudi ni tako velik, da bi klal mesar vsak dan in si torej kupijo meso kar za več dni. Za kratek čas lahko ohranimo govedino svežo, če zažgemo žvepleno palčico in držimo govedino nad žveplenim dimom. Nato obesimo meso v hladnejši in temen prostor. Pred uporabo pa je treba tako govedino temeljito oprati, kar ji seveda odvzame na njeni vrednosti. Teletino ohranimo za več dni svežo, če jo zavijemo v staro, mehko in čisto cunjo tako, da se tesno prilega mesu. Teletino nato obesimo v prostor, kjer je prepih, najbolje v očiščeno sobno peč. Na istem mestu tudi najbolje shranimo surovo maslo, ki ga poprej zavijemo v zelene liste. V peči z močnim prepihom, zavita v čiste krpe, se dalje časa drži tudi govedina, jagnjetina ali divjačina. Pri manjših količinah mesa si pomagamo tudi na ta lačin, da u tso v zelo vroči masti z vseh strani naglo na rahlo opečemo in ga postavimo na hladen prostor, šele na dan uporabe ga spečemo popolnoma; Ne moremo pa na ta način shranjevati drobovja, ki se kvari mnogo hitreje nego meso’. KUHINJA Šparglji v omaki. Skuhaj šparglje v slani vodi, v kolikor so mehki, jih zreži na pol .prsta dolge, koščke ter .jih polij s sledečo omako. Napravi prežganje iz presnega masla in moke, zalij z juho, v kateri so se kuhali šparglji in pretlači vanje tudi slabše dele špargljev, ako niso grenki. Osoli in pridem zelenega sesekljanega peteršilja. Omaka ne sme biti zelo gosta. Postavi na štedilnik kozo v kateri so šparglji v omaki, ubij vanjo 6—8 jajc, premešaj, osoli in pusti, da se strdi. Povrhu potresi zelenega sesekljanega peteršilja. Daj na mizo s trdo kuhanimi jajci ali z zeleno solato. Pikantni vampi. 1 kg skrbno očiščenih govejih vampov, ki si "jih naposled še v mrzlih vodah parkrat preprala, pristavi v mrzlo vodo. Ko so pol ure vreli, odlij krop in nalij vampe z mrzlo vodo, ki je mora biti prav obilo, ker morajo vampi vreti 4 ure, ako hočemo da bodo dovolj meliki. Tej vodi dodaj šopek timesa, precej zrezane čebule, strok česna, 2 lovor.jeva lističa, korenine peteršilja, korenino zelene, koren, vse zrezano na listke, in nekaj celega popra. Ko so vampi že tako mehki, da se vdajajo, ako jih primeš z dvema prstoma, jih vzami iz juhe in jih oblij z mrzlo vodo. Zreži jih na drobne rezance in jih začini s poprom, soljo in limonovim sokom. Vse korenine, ki so se kuhale z vampi, pretlači in zalij s približno tri čert litra vampove juhe ter postavi na stran. Sekljaj 5 dkg slanine, malo čebule, šopek zelenega peteršilja, 5 dkg svežih ali prekuhanih posušenih gob, par kapar, strok česna in pol kavne žličke majarona. Vse dobro zmešaj in prideni prežganju, ki si ga naredila iz 5 dkg masti in 3 dkg moke ter iravo? Kdaj? No, hvala Bogu, vsaj Edinost ; imamo. Vzgled nam bodi široki svet. Kakšna •dnost, edinost in sreča je n. pr. med totali-miimi državami? Na življenje in smrt do mrti so se zvezali za celih deset let — mi pa mo si celo za en cel . dan narazen. Pa demo-ratske velesile, kako ozka povezanosti Se elo ruski medved bo pomagal kovati edin-tvo ter plesati pd enotnih taktih angleški alček. Angleški valček je zanimiv ples, posebno če se v tesnem objemčku vrtita lev in medved. Ampak izgleda, da ni medo nič posebno navdušen za tako plesanje in da bi mnogo rajši videl, da bi drugi ž njim vred plesali »kazačok«.’ Angleži so kampeljni, pa bodo že tako uredili, da bo njim prav in dobro, četudi bi bilo treba nazadnje še »kazačok« plesati. . . Marsikdo bi rad plesal in se prav pridno pripravljal na tak ples. Oboroževanje je že tako vsestransko, da ni čuda, ako manjka še samo godba, da bi šle zares. Tu je potrebna povodenj, ki bi vse vojneželjne odnesla v pogubo. Zanimivo pa bi bilo le videti, da bi odnesla voda prav za prav malo vojneželjnih, a kar bi ostalo, da bi bilo z dušo in srcem proti vojni. Hujskačev pa bi zares ne bilo škoda, ako bi utonili. Sprava se naj vrne nazaj. Tudi tu bomo dolgo čakali, da se bo kaj skotilo. Prej menda res ne bo miru, kot da odnes® povodenj vojne hujskače svojo pot ter jih na debelo pokrije z blatom, kajti pod blato tudi spadajo. . , žličke presejanih drobtin; prežganje naj bo zlatorumeno. Prepraži še nekoUKo nakar primešaj 2 žlici milega vinskega kisa, pnlij še pi-etlačeno zelenjavo z juho, dobro razmešaj v gladko redko omako, ki naj vre še četrt ure. Nato pridaj' naj rezane vampe in pari vse skupaj še cetT; ure. Na mizo daj s kuhanimi cmoki *» krompirjem. Puding iz beljakov in sadja. Poljubno vrsto sadja ali več vrst skupaj olupi m očisti ter ga skuhaj do mehkega; P01®? ga stlači v mezgo, kateri primešaj slaa* korja in cimeta po okusu. Na cel krožnic take sadne mezge primešaj 10 gramov želatine, ki jo razstopi v malo vina in J? precedi. Ko se začne že nekoliko strjau, prideni trd, osoljen sneg treh beljakov h* postavi v kalup s pudingom v mrzlo vodo, da se popolnoma strdi. Spomladanska juha. Osnaženo koreni® mladega korenja, rumene kolerabe, zelene in kako užitno gobo zreži na maihne kocke' razbeli košček masla in opraži vse to n® njem. Zalij z osoljeno kostno ali krompirjev® juho ter kuhaj počasi. Medtem osnaži in zre' ži 10—15 zelenih strokov fižola na poševu® koščke in jih skuhaj skupaj s skodelico izp' ščenega graha in z majhnim cvetom karfiJ®' le; naposled dodaj tudi 2 olupljena, na kock® zrezana krompirja. Vse stresi končno v juh® pokuhaj še malo; ako treba zalij z zelenjavne vodo. Preden neseš na mizo, potresi povrntf drobno zrezanega drobnjaka. Pikantna leča. Leče sicer ni treba kuhati tako dolgo kakor fižol, vendar ie. dobro,. d» jo namočimo že prejšnji večer ali vsaj par ut pred kuhanjem. Vodo, v kateri se ie leča na-^ makakla, odcedimo in jo zalijemo z mlačn® vodo; kuhamo jo do mehkega. Potem napra: vimo temno prežganje, a pražimo z moko tudj drobno sesekljano čebulo, sesekliano očeje-no sardelo, .nekoliko nastrganega limonovega olupka, pa kapar, šopek materine dušice (tr mesa) in pol lovorjevega lista, vse drobno sesekljano. Prežganje razmešaj najprej z malQ zajemalko mrzle vode, potem z zavarkom od leče, stresi vanj lečo/premešaj in daj, da se nekaj časa. vre. Praktični nasveti _ Kdaj gori stenj brez dima in vonja- Stenj za svetilke pomoči pred uporabo v močen jesih in posuši če se postopa :ako, gori brez dima iii vonja. Kako se odpravi novim soijom okps P° lesu. V ta namen napolni sod z apneno vodo, kateri prideni za vsak hektoliter 36 d° 40 gramov solitra ali potošla. Čez šest do osem dni izprazni sod, izmivaj ga toliko časa, dokler ne teče iz njega popolnoma čista voda. Delo je končano. Tak sod ne daje potem vinu nikakega okusa. Kako dolgo naj mladiči sesajo, ako se jih hoče rediti doma? Žrebeta 12—16. teleta 10"'' 12, praseta, jagnjeta in kozleta pa po 8 tednov. Tako dela tisti, ki hoče imeti lepo živino. Znamenja bližjega rojenja. 1. Če so celic® na robeh že pokrite, in sicer z rumenkastimi pokrovci. 2. Če so matični, ali vsaj eden izmed teh, tudi že zaprti. 3. če sediio čebele pri lepem vremenu mirno in tesno skopal« takrat čas roja ni več daleč. Zdaj ie čas roja pričakovati. Strup za podgane. Zmešaj 100 delov starega zdrobljenega sira. 20 delov glicerina, 50 delov ogljenokislega barija in 10 delov ječmenove moke. Iz zmesi naredi kolačke ter j|« potresi nekoliko z moko. Ko kolačke nastavi® podganom, postavi zraven kolačkov tudi plitvo posodo z vodo. Kako naj se ravna z mladimi goskami? Izvaljenih gosk naj se prvih štiriindvajset ur ne jemlje iz gnezda, ker takrat ne rabijo hrane. Prva dva ali trije dnevi so za goske nar bolj kritični, zato jih ie treba skrbno čuvati in hraniti. Včasih je težko jih privaditi na jo> da same žro, a s potrpljenjem in vztrajnosti0 se doseže kmalu tudi to. Pokladati pa se jim mora različna krma. Prve tri dni naj se jih1 pokladajo kuhana in na drobno zrezana jajca, pomešana z sesekljnimi koprivami ali Pa. 1 listjem divjega regrata. Pozneje naj se iim daje kuhan in zmečkan krompir, pomešan z otrobi. Kmalu nato pričnejo žreti tudi travo in te nai se jim poklada mnogo. Ko so stare teden dni, ni več velike skrbi, in ko imai° en mesec do šest tednov, jih izpus irno svo* bodno na pasovna primeren travnik, Popfif ..Edinosti" Prošnja na našo javnost! V kratkem se podajo trije dijaki višje srednje šole iz Maribora na poučno potovanje s kolesi preko Zagreba in Beograda, Sofije in cele Bolgarije do Črnega Morja. Ker so stroški veliki za potne liste in drugo opremo, njihovi stariši pa so uradniškega stanu, se tem potom obračajo na mladinoljube, denarne zavode ter industrijska podjetja, da bi po možnosti v to svrho in s tem pripomogli idealni zamisli. Prispevki naj se nakažejo na upravo lista in sicer do 20. t. m. Plemenitim darovalcem se že v naprej zahvaljujejo prosilci. Maribor Zborovanje učiteljev. Sresko učiteljsko društvo Maribor desni breg bo zborovalo v soboto, dne 10. junija t.L ob 9 uri v Devici Mariji v Brezju z naslednjim dnevnim redom: 1. Situacijsko poročilo; 2. Volitev delegatov za banovinsko in glavno skupščino; 3. Predlogi za skupščino; 4. Razgovor o jezikovnem pouku. PopoJdne je predviden izlet Preko Drave v Slovenske gorice. Kamnica pri Mariboru Po dolgih letih sem jo zopet primahal v ta «raj, kjer — tam nekje blizu sončnega Sv. Urbana, večnega bivališča patrona in zaščitnika naših goric — nameravam kak mesec preživeti, da si popravim ljubo zdravje s kon-serviranimi sončnimi žarki iz dobrega vinskega leta. Bilo je tiste dni po hudih deževnih nalivih. Ob senčnem drevoredu v Mariboru toliko čislanega »žlahtnega« drevja divjega kostanja se vije tja proti Kamnici bela pravilnejše: ob tudi samo nekoliko suhem vremenu močno prašna cesta, ki jo neprestano Poživljajo vsakovrstna, navadno divje drveča avtovozila. Pa sem obstal sredi poti in se nisem mogel načuditi poplavi te »bele ceste«: voda se je prelivala po njej in jo je pošteno zdrl,a da so imeli dovolj dela s popravljanjem. Oba jarka sta namreč zaraščena z gosto in visoko travo, da nista mogla odvajati vode, ki si je zato utrla bolj gladko pot — po cesti. Ogovorim prišedšega cestarja: »Dovolite, vi ste cestar okrajnega cestnega odbora?« Odgovor: »Jawohl« (seveda)! Jaz: »Ali ne ve okrajni cestni odbor, da je treba obcestne jarke redno čistiti, travo odstranjevati, da ne bo škodljivih poplav po cesti?« Odgovor — zdaj slovenski: »To je pa moja stvar«. Razumel sem ga: cestarji so navadno jako slabo plačani ljudje. Trava ob obcestnih jarkih jim je nekak milosten »priboljšek«. To ni Prav, ni gospodarski. Pridnega cestarja je treba dostojno plačati, da od njega lahko zahtevamo pravočasno pospravo obcestne ti;ave brez ozira na to, ali je trava že za košnjo ali ne. Račun ni težek in vselej pokaže, kdo ima večjo škodo in kdo to škodo po nepotrebnem Plačuje. Sotlski. Okoli Svetine Gospod Josip K e 1 uc, veterinar, nam je Poslal na zadnji dopis izjavo, ki jo bomo objavili prihodnjič obenem z odgovorom gospoda Dreisiebnerja. Ker gre pri tem Pomemben živinorejski pouk. že danes na 'to opozarjamo. Rogaška Slatina Godba delavcev steklarne, prav lepo napreduje, od januarja ko so delavci dobili instrumente, pa do sedaj zaznamujejo lep napredek, naša želja je, da steklarji čim-prej nastopijo tudi v Rog. Slatini, da bodo Slatinčani videli, da ne pihate samo lepih steklenih predmetov, ampak da Vam Je ludf veliko do glasbe, zato pa le. korajžno naprej. , . , Poplava. Tudi v dolini Sotle je bila ob zadnjem deževju velika poplava, Sotla je izstopila iz svoje vijugaste struge in poplavila vse, kar leži v nižini, tako da ima reven krnel, tako na slovenski, kot na urvatski strani, ogromno škodo, sedaj de-|ajo in čistijo travnike in njive, ampak “Og ve kaj ue bodo rešili. Nov zdravnik v zdravilišču Rog. Slati-”a, dr. Stjepan Pollak, ordinira v hotelu »Pošta1'. , 2 lepim vremenom, ki je nastopilo, je tudi Rog. Slatina bolj vživela, v nedeljo je bilo opazili mnogo izletnikov. r, V soboto, dne 3. t. m. je zapustil Rog. Slalino, tudi voditelj Hrvatov dr. Madko Maček, s svojim spremstvom, kjer sc je nahajat na zdravljenju. Velika Nedella , Ogromna škoda po poplavi. V občini Veli-ka Nedelja in Sv. Lenart v Slovenskih gor>-cah je komisija ocenjevala Škodo od veliKin Pzopiav zadnjega deževja. Kakor so poročali, bila nolia v dolžini 15 km in višini 80 cm 9od vodo. Tamošnji posestniki imaio ogrom n° škode saj je komisija ugotovila nad “•00.000 din. iz česar je razvidno, da so tezKo Rriiadeti. Banovina ie obljubila posestnikom aomoč. da jim vsa) malo pomaga. Ces*a Velika Nedelja—Irgovlšče se vedno Jemna, že dolgo se govori, da se bo napelja-'5 na banovinski cesti Velika Nedelia Irgo-v'če električna razsvetljava. Kljub temu je Pa cesta Se vedno temna. Zato bi bilo zelo dobro, čc bi se potrudila občina, saj bi se z razsvetljavo preprečile številne nesreče. Pragersko Jubilejni praznik železničarjev! Pragerski železničarji so proslavili svoj praznik »Konstantin« v nedeljo s kratkim izletom proti Pohorju. Izleta se je udeležilo lepo število železničarjev in tudi mnogo privatnikov. Spremljalo jih j e tudi železničarska godba Pragersko pod vodstvom kapelnika Vniklerja Franca. Skavtska edinica na Pragerskem je razvila svojo četno zastavo. Lepo junijsko vreme jih je prvo nedeljo gnalo v prirodo. Četo vodi brat Ludvik Mathans, ki je zelo agilen. Na zadnji seji je tudi bilo sklenjeno, da bodo začeli prirejati razne igre. Edinica ima precej starejših in mlajših članov, manika jim le borna sobica, katero bi v zimskem času zelo potrebovali. Pragerske poti so zelo slabe. Nedavno je občina kopala jarke, in izkopano zemljo nametala na pot, katera je bila v dokai dobrem stanju. Sedaj po večdnevnem deževju, je pot postala tako slaba, da za pešce sploh ni bila primerna. Vozniki so globoko rezali v zemljo, katera se je sedaj posušila. Pripravljen je že tudi delj časa gramoz, ki je pa le v kupih, kedaj bo pa na poti pa še ni znano. Cirkovce Gasilska četa v Cirkovcah pri Pragerskem je priredila v nedeljo še dokai veliko dobrodelno tombolo. Imeli so precej lepih dobitkov med njimi tudi več koles. Tombolo ie posetilo zelo mnogo ljudi, med temi tudi več iz okoliških krajev. Po končani tom/boli je bila velika vrtna veselica, katera ie četi prinesla lep dobiček. Zidani most Podmladek Jadranske straže ootuie na morje. V soboto, dne 10. junija potuje okoli 35 podmladkarjev na Sušak in Krk. Pod vodstvom svojega učiteljstva ostanejo na morju do 14. tm., na kar se vrnejo preko Zagreba domov. Nekaj stroškov krijejo otroci s svojimi prihranki, katere so zbirali sikoro poldrugo leto, s tem da so nabirali borovnice, gobe, kostanj in lovili žabe Na Telovo so napravili šolsko akademijo. Zapeli so mnogo narodnih pesmi, igrali odlomek iz igrice »Snegulčica« in »Zapeljivca« ter poleg tega tndk deklamirali primerne pesmice. Seveda so za potovanje mnogo prispevali domačini ter Zidan-moščani, zlasti pa vodstvo papirnice na Njivicah. Vsem številnim darovalcem se poverjenik PJS, učitelj Bratok, najlepše zahvaljuje. Od Sotle Letošnja _ zgodnja suha in sončna pomlad je dala tudi kmetom ob Sotli najlepše nade v dobro letino. Sadje je kazalo odlično, poljska dela, setev smo opravili v najlepšem soncu, čisto drugače kot lani in predlansko leto, ko je vedno deževalo. Meseca maja pa je začelo padati in vsakdo se je s skrbjo zamislil v bodočnost. Posebno posestniki, ki imajo zemljo, travnike in polja ob Sotli, v Sotelski dolini, niso upali v nič dobrega. Vsakoletne blatne povodnji tik pred košnjo napravijo na travnikih neizmerno škodo, njivam pa ravno tako škodijo, ker uničijo dostikrat vso setev, vso lepo rast. Letošnje povodnji, tako na slovenski kot na hrvatski strani, so bile strašne. Kakor druga leta, tudi letos kličejo po regulaciji reka Sotla in nje pritoki. Z zadnjo po-vodnijo bo zelo prizadeta tudi živinoreja, ki je ravno v Sotelski dolini zelo razvita, ker bo zmanjkalo krme. Iz leta v leto upa kmet, da bo boljše, mogoče bomo vendarle kaj učakali. Bog daj! I. K. RAZNO .1 «J'l l i s .• 11 : t .i p < I ■; 4 n . 'm \ v . M i.iVi siti ir Im :1i. * Velesejem v Ljubljani namerava zgraditi moderne razstavne lope iz betona in jekla, kakor je to v drugih krajih. Dosedanje lesene paviljone, ki stoje že 18 let, bodo odstranili. Vlada bo gradbo podprla z večjimi zneski. Zaenkrat dobi sejmska uprava od vlade en milijon dinarjev podpore. $ Nove zvonove je dobila cerkev pri Sv. Trojici v Slovenskih goricah, ki jih je v nedeljo posvetil škof dr. Tomažič. Boter jim je bil senatni predsednik dr. Korošec, ki ga je na slovesnosti zastopal mariborski podžupan Žebot. * Zveza trgovskih združenj za Slovenijo ima svoj letošnji občni zbor v okviru Prekmurskega tedna dne 18. t. m. v Murski Soboti. Pri tej priliki se otvori ondi Trgovski dom, ki je bil pred kratkim dogotovljen. KINO V MARIBORU Grajski kino: Od 10. do 13. junija: »ZELENI CAR«. — (Carola H5hn, Gustav Diesel.) Od 14. do 16. junija: »PARIŠKO DEKLE«, (Lily Ponc.) Kino Esplanade: Od 10. do 14. junija: »RASPUTIN«. — (Harry Baur, Marcel Chantal) francoska produkcija! Od 15. do 1-9. jun.: »KRALJEV TENOR« Slezak, Eichberger.) — Pred komaj 14 dnevi se je, kakor smo že poročali, na vzhodni obali Severne Amerike ponesrečila nova velika podmornica ameriškega vojnega brodovja »Squalus«, ki je baš zapustila ladjedelnico in je bila na poskusni vožnji. Na ladji se je nekaj pokvarilo in ni se mogla več dvigniti na površino morja. Obležala je na dnu, 72 metrov globoko. Iz nje so s posebno napravo, ameriškim izumom, rešili 33 mož posadke, 26 pa se jih je zadušilo, ker jim je zmanjkalo zraka. Niso še končane priprave, da bi ladjo dvignili na površje, že je prispela vest o drugi podobni, a še strašnejši nesreči. V Liverpoolskem zalivu je napravila velika angleška podmornica »Thetis«, težka kakih 1500 ton, ki jo, kakor v ameriškem primeru, še ni prevzela vojna mornarica, pretekli teden svojo prvo poskusno vožnjo. Na ladji je bilo vsega skupaj 101 mož. Razen posadke so se udeležili po- skusne vožnje tudi razni strokovnjaki in inženirji ladjedelnice. Med njimi sta bila tudi dva pomorska častnika, ki bi imela prevzeti poveljstvo nad dvema enakima podmornicama, ki pa še nista gotovi. Iz doslej še nepojasnjenih vzrokov pa se je »Thetis« na prvi vožnji kakih 25 km od kraja zarila v plitvi vodi z rilcem med čeri in obtičala, komaj par metrov pod vodo. Zadnji del je nekaj metrov štrlel nad površje, kadar je bila oseka, t. j. kadar je bilo morje nizko. Poskušali so vse mogoče, da bi posadko rešili, pa zaman. Le šest oseb je zapustilo ladjo skozi odprtino, da bi splavali na površje, pa so trije utonili. Rešilo se jih je torej le troje, ostalih 98 pa se jih je zadušilo, ker jim je zmanjkalo zraka. Sedaj skušajo dvigniti podmornico. Vest o katastrofah obeh podmornic je pretresla ves svet. Podmornice in ie kaj Vzrok za katastrofe podmornic v glavnem v nepopolnosti podvodnih ladij Ves svet je pod vtisom dveh katastrof, ki sta tekom dobrega tedna doleteli dvoje najnovejših velikih podmornic. Kakor omenjamo že na drugem mestu, se je potopila ameriška podmornica »Squalus«, par dni za njo pa angleška »Thetis«. Pr- vi je prišlo 26, pri drugi pa celo 98 mož ob življenje. Pred in med vojno, zlasti pa v poprevrstni dobi smo čitali celo vrsto nesreč, ki so doletele podmornice. Le redkokdaj se posreči rešiti posadko, ki je navadno pri vsakem resnem defektu izgubljena. Kje je iskati vzrok za te nesreče? Predvsem je omeniti, da se podmornice nahajajo šele v začetku svojega razvoja. Vsaka nova stvar zahteva žrtve v eni ali drugi obliki. Koliko je bilo nesreč v začetku železniškega prometa, koliko se jih je ponesrečilo pred vojno z avtomobilom in koliko žrtev je zahtevalo letalstvo! — Vidimo pa, da je železnica zelo zanesljivo prometno sredstvo, da so nesreče v primeri z ogromnim številom vlakov, ki so vedno po vsem svetu v obratu, malenkostne. Vidimo tudi, da so avtomobilske nesreče silno redke in da vozilo skoraj nikdar ni krivo nezgodi, ampak le nepazljivost vozača. Vidimo nadalje, da so letalske nesreče postale že zelo redke, dasi je po vsem svetu stalno v zraku na de-settisoče aeroplanov. Pri podmornici je stvar drugačna. Do-čim se pilot, ako se mu letalo pokvari na motorju in začne padati, lahko spusti v lahnem drsalnem loku na tla, nima podvodna ladja tega pripomočka. Ako vdere voda v trup, je podm. izgublj., ker nima dovolj vzgona, da bi z lastnimi silami dosegla površino morja. Zato tudi podmornice ne morejo globoko pod vodo, nior-da 50 metrov, več že težko. V globini je vodni pritisk strašen in mora, ako se spusti ladja pregloboko, naravnost stlačiti jeklene plošče, iz katerih je sestavljena. Ako naprava, ki povzroča, da se ladja zopet dvigne na površino, ne funkcionira, je podmornica izgubljena. Načinov, kako se podmornice potapljajo in zopet dvigajo je več. Lahko se spusti gotova množina voda v posebne, hermetično zaprte oddelke, tako zvane tanke, vsled česar se ladja pogrezne, čim je dosegla zaželjeno globino, začno stroji zopet črpati vodo iz tankov, ali le toliko, da je teža vode enaka vzgonu, čim se hoče ladja zopet dvigniti, iztisne zopet nekaj vode iz tanka. Ta način je najbolj nevaren, ker lahko v globini odpovedo stroji. Večinoma rabijo sedaj drug način. Ob strani ladji-nega trupa so horicontalna krmila, približno takšna, kakršna imajo letala, čim se krmila obrnejo navzdol, se ladja pogrezne, in obratno. Toda tudi tu se lahko kaj pokvari in ladja ne more več nazaj. • Kolikor se doslej ve, je pri »Squalusu« in pri »Thetisi« vdrla voda v sprednji del ladje. Najibrže odprtine za spuščanje torpedov niso bile popolnoma zaprte, morda tudi zapahi vratič pri tonpednih ceveh niso bili dovolj močni. Dejstvo je, da je voda vdrla v sprednji del, da je bilo preveč vode v trupu in da se zato v obeh primerih podmornica ni mogla več dvigniti. Posadka je živela morda dva dni, do^-kler je imela dovolj zraka, oziroma kisika., potem pa se je zadušila. Rešiti se skoraj ni mogoče iz potopljene podmornice. Američani imajo sicer iznajdbo, nekak potapljaški zvon, s katerim so rešili 26 mož, toda vseh niso mogli, ker ni bilo dovolj časa na razpolago. Drugod pa sploh nimajo te priprave. Imajo sicer nekaj v bistvu sličnega, v aparat pa gre samo en človek. In čim odpre vrata, njega morda dvigne na površje, toda voda vdre v notranjost ladje in jo preplavi, tako da ostala posadka utone. — Dvigniti tako ladjo, pa tudi ni mala reč, ker tehtajo najnovejše podmornice do 150Q ton in še več. Iz starih časov MARIBORSKA TISKARNAd d. J® JJl* AR *J*pOOJITJ£ SEVERNE SLOVENIJE POSTREŽEMO HITRO, DOBRO IN PO NIZKIH CENAH TELEFON 25-67, 25-66. 25-69 UttuUauaj sadje! Nudimo la kompletne lonce za vkuhavanje, komad a din' 12©*» SIEMENS KOZARCI za vkuhavanje sadja in sočivja najboljše kakovosti, zelo poceni, vsakdo si jih lahko nabavi! P1NTER &LENARD Maribor, Aleksandrova 34 MARI KOPALIŠKA tiskarna LiTOGRAF'jA OFFSETTISK KAMNOTiSK BAKROTiSK ANlLiNSKi TiSK KNJIGOVEZNICA KARTONAZF PLAKATIRAN, Zanimivo itivo Nekaj znamenitih zgodovinskih iaži Mnogokaj, kar nas uči zgodovina, nikakor ni tako, kakor to na prvi pogled izgleda. Mnogo zgodovinskih »dejstev« stoji na prav šibkih nogah. Navesti vam hočemo nekaj najbolj znanih dogodkov iz zgodovine, ki so jih že ovrgli, ali o katerih hudo dvomijo. Hanibali ni prešel Alp na ta način, da bi bil lomil skale s pomočjo jesiha, s katerim je baje polival skale, da so pokale, kajti znanstveno je dokazano, da je to izključeno. Seneka ni bil samo filozof, temveč tudi oderuški izposojevalec denarja, ki je zapustil ob svoji smrti ogromno premoženje. Obleganje Troje je v glavnem pripovedka in po Homerju je bila Helena stara že 60 let, ko se je Pariš v njo zaljubil. Ludvik XIV. ni ob priliki svoje usmrtitve pokazal obnašanja, ki bi bilo vredno njegovega položaja, kakor poroča zgodovina, temveč je vpil in kričal ter prosil za milost. Diogenes ni nikoli živel v sodu. To mnenje je prišlo od tega, ker je pripomnil nek biograf, da bi bil lahko živel tako skromen človek v sodu, kakor pes. Konstantin ni tako svet in pobožen, kakor ga slika zgodovina, kajti umoril je lastno ženo in več svojih sorodnikov. O veri, h kateri se je priznaval, je vedel zelo malo. Kolumbus ni postavil jajca, da je stalo, da bi premagal svojega nasprotnika. To »umetnijo« je naredil stavbni mojster Brunelleschi, ki je hotel pokazati kritikom, ki so ga vprašali, kako misli podpreti kupolo stolnice v Florenci. Sapho se ni vrgla radi ljubezni do Phaona v morje. To poročilo je lažnjivo. Nero ni bil tako grozen človek, kakor ga slika zgodovina. Njegova mati Agri-pina ni bila umorjena na njegovo povelje in tudi ni igral nikoli niti harfe, niti kakega drugega instrumenta, med tem ko je Rim gorel in opeval ob tej priliki požara Troje. Te pripovedke izvirajo od Tacita, ki ga je Nero sovražil in od Pe-tronija Arbitra, ki ga je dal radi zarote proti sebi Nero ubiti. Kraljica Elizabeta ni bila tako sladko bitje, kakor ga opisuje zgodovina. Njen temperament je bil vročekrven in vsaka malenkost je izzvala v njej tak vihar, da je pozabljala, da je žena in kraljica. Švicarske zveze ni ustanovil Wilhe!m Tell. Tudi ni res, da bi bil streljal Wil-helm Tell z glave svojega otroka jabolko. Imena Wilhelma Tella kljub najnatančnejšemu iskanju niso mogli najti v arhivih švicarskih kantonov. Tisti, ki trde, da so ovrgli zgoraj navedene običajne trditve zgodovine, so si nekoliko olajšali vest, da ne Sive ljudje več v takih zmotah, čeprav bo ostala na primer pripovedka o Kolumbovem jajcu vedno taka, kakor je bila doslej. O angleškem Jeziku »Angleški Jezik ne sega daleč, ne sega preko mej našega velikega otoka, niti lanrai je govorno angleški jezik okrog pet milijonov ljudi in je bil med evropskimi jeziki na petem mestu. Na prvem mestu je stala francoščina, na na drugem nemščina, na tretjem italijanščina, na četrtem Špaščina in šele na petem angleščina. Dvesto let kasneje je zaostala italijanščina in je ruščina napredovala. Tudi angleščina je med tem napredovala In je že sredi 19. stoletja stala na prvem mestu. Kako je danes? Tri četrtine vseh pisem na svetu je pisanih v angleščini, več kot polovica vsega časopisja izhaja v angleščini, v tem jeziku napovedujejo tri četrtine vseh radiopostaj svoj program in napo vedi. Danes si ne moremo zamisliti po- morščaka-kapitana, ki ne bi znal vsaj nekoliko angleščine. V diplomaciji izpodriva polagoma, a sigurno angleščina tako francoščino kakor nemščino. Koliko ljudi govori danes angleščino? Točno je težko na to vprašanje odgovoriti. Angleški jezik govori 112 milijonov ljudi v USA., 42 milijonov v Angliji, 6 v Kanadi, 6 v Avstraliji, 3 na Irskem, 2 v Južni Afriki in okrog 3 milijoni v angleških kolonijah. To vse skupaj znese 174 milijonov. K temu je treba prišteti še vse one, ki jim angleščina sicer ni materinski jezik, a ga govorijo in so v angleškem dtihu vzgojeni: 13 milijonov v USA., 1 milijon v Angliji in dva milijona v ostalem svetu, kar znese vse skupaj 191 milijonov. Ruščino govori kot materinski jezik samo 90 milijonov državljanov SSSR. — Ruščini sledi nemščina, ki jo govori 85 milijonov ljudi, ako prištevamo tudi vse one Nemce, ki se nahajajo izven današnje Nemčije. Ali stoji na četrtem mestu francoščina ali španščina, je težko dognati; oba jezika imata okrog 55 milijonov ljudi, ki govore ta jezik. Sledi jima ftalijanščina, a ostali jeziki daleko zaostajajo za temi navedenimi. Angleščina prednjači daleko pred vsemi drugimi in njena pot je odprta še mnogo večjemu razvoju. Tako govori in piše danes 15 odstotkov prebivalstva Filipinov angleški jezik. Trgovci vsega sveta si danes dopisujejo v angleščini in na Japonskem lažje v trgovskem svetu izhajate brez japonščine, kakor pa brez anglešči-ne. Angleščine se ni težko naučiti, kajti angleščina je zelo enostaven jezik, ki se na primer s kompliciranostjo slovenskega jezika niti primerjati ne da. Besede so kratke, le izgovarjava dela nekaj časa učečemu se človeku težave. Vprašanje je, ali bo angleščina obdržala svojo sedanjo obliko _ali ne. Kakor kaže praksa, je ne bo obdržala, kajti Angleži, ki so v tesnih trgovskih stikih z Ameriko, dopuščajo, da se posebno po vojni vriva v angleški jezik vse polno tistega angleškega jezika, ki ga govore v Ameriki in ki ni že več pravi angl. jezik. Vsi tehnični izrazi in sploh izrazi, ki se tičejo trgovskega sveta, se nekako sami od sebe vrivajo v današnjo angleščino, ki jih brez vsega sprejema in se niti ne trudi, da bi našla pravi angleški izraz za nje. Črni pater Goughllns pred mikrofonom Prav nič ni pretirano reči, da ima za ameriškim predsednikom največ slušalcev v radiu pater Coughlins črnec, kajti znano in ugotovljeno je, da posluša njegove pridige vsako nedeljo okrog 50 milijonov slušaTcev. Pater Coughlins spada med največje revolucionarje sedanjosti in med najpopularnejše osebe Amerike. Kdo je ta mož? Oče je bil navaden mornar, potem je bil nameščen pri pogrebnem društvu v župniji v Hamiltonu, kjer je sedanji pater Coughlins ministriral. Mladi Coughlins je bil v šoli šolskih sester in je po dovršenih srednješolskih študijah postal duhoven. Prednp je bil nastavljen kot dušni pastir v diecezi Detroit, je bil osem let učitelj filozofije in angleškega jeziki v Assupmtion-kolegiju v Sandvvi-chu v provinci Ontario. Leta 1926. ga je pozval škof, da ustanovi novo cerkev za detroitski proleta-rijat. Pater Coughlins je ustanovil danes tako slovito cerkev sv. Terezike. Z ozirom na to, da je bil dober govornik, da je imel prijeten glas in da je bil vedno poln novih idej, je bila cerkev takrat, ko je on pridigal, vedno natrpana vernikov. Kmalu je bila cerkev premajhna in tedaj je prišel na idejo, da bi govoril po radiu, da bi ga mogli poslušati tudi oni, ki ne morejo v cerkev iz tega ali onega razloga. Zato je objavil 15. avgusta 1926. leta, da bo govori! po radiu. Ker more storiti to vsakdo v Ameriki, če plača predpisano takso, so namestili na njegovi prižnici mi- krofon, skozi katerega je radio raznašal njegove pridige po vsem svetu. Od začetka je govoril samo običajne pridige, ti-čoče se samo cerkvenih zadev, kasneje pa, ko je začel dobivati dnevno mnogo pisem s prošnjami, naj govori o današnjih najvažnejših problemih sveta sploh, se je spravil na brezposelnost, na izrabljanje delavstva po kapitalu, na nizke mezde itd. čim je začel pridigati o teh vprašanjih, je prihajalo vsak dan toliko pošte, da si je moral nastaviti nekaj ljudi, da je sploh mogel vsaj približno kontrolirati, kake želje imajo njegovi slušal-Ci. Ponudilo se mu je več radio-oodajnih postaj, da bodo prenašale njegove govore. Danes prenaša njegove pridige 27 ameriških postaj. Plačilo teh oddaj, ki znaša tedensko 8000 dolarjev, je vedno v naprej plačano od poslušalstva, ki z največjo pozornostjo posluša patra Cough-linsa. Pater Coughlins je danes med Američani silno priljubljen, čeprav se je razvila okrog njegove osebe in okrog njegovih pridig ostra debata. Razumljivo je, da njegove pridige niso vsem všeč; kajti mož se ne boji nikogar in napada vse, kar se mu ne zdi prav. če govori o pomenu mednarodnega kapitala, napade brez vsa- Gospodžnja kaj moraš vedeti Krompirjevi svaljki. Skuhaj krompir v obli cah olupi vročega in ga pretlači. Ko se ohladi primešaj 1 jajce, 6 dkg presnega masla, soli in polovico toliko moke kot ie krompirja. Zgneti v srednje trdo testo, ki ga razreži na več koščkov. Vsakega izmed njih razvaljaj na deski z rokama v dolg, 6—7 mm debel pram. Te prame razreži na 4 cm dolge svaljke, ki naj bodo proti obema koncema okoničeni. Kuhaj svaljke C—8 minut na slanem kropu. Potem jih odcedi, oblij z mrzlo vodo in ponovno odcedi. Ko se osuše. jih prepraži na presnem maslu in drobtinah. Serviraj jih k mesu v omaki. Lahko pa jih tudi osladiš s slador-jem, jim primešaš zmletega maka in jih daš kot samostojno jed na mizo. — Morda ni vsakomur znano, da krompirjevo testo ne sme stati, ker postane premehko. Jajttlne, rezance in druge preproste močnate jedi treba kuhati v kropu narahlo, da imajo dovolj prostora; le na ta način kuhane narastejo in se ne sprimejo. Za pol kg jajnin potreluješ 2—3 litre vode. Ko so toliko mehke, da jih z lahkoto pregrizneš ali brez ovire s pritiskom dveh prstov razpoloviš, so dovolj kega ozira Morgana, Kuhn-Loeba in druge finančne magnate. Po potrebi napade tudi samega predsednika USA in tako le imel pred nedavnim konflikt z oblastim, ki so ga celo zaprle, a so ga na ostre proteste velikega števila njegovih privržencev morale kmalu izpustiti. Da igra veliko vlogo v USA se vidi na primer iz tega slučaja: v svoji pridigi je o priliki pozval poslušalce, naj zahtevajo od svojih poslancev, da brezpogojno podpirajo reforme, ki jih je nameraval uvesti predsednik Roosevelt in za katera bi se moralo glasovati v bližnji bodočnosti. — Detroitski list »Free Press« ie začel veliko gonjo proti patru Coughlin* su, češ, da je on kriv, da je nastala v USA panika med vlagatelji denarnih zavodov, ki so radi tega v par tednih ostali skoro brez vlog. Nastala je velika borba, v kateri pa je končno vendarle zmagal • pater Coughlins. Pridige patra Coughlinsa imajo milijone privržencev, vendar imajo tudi mnog« nasprotnikov. Nekateri očitajo njegovim pridigam demagogijo. Gotovo je mogoče, da se pater Coughlins tu in tam mafo preostro spravi nad koga, a v svojem bistvu se zavzema za res vseobče človeške probleme. kuhane. Odcedi jih, oblij na hitro z mrzi® vodo in jih takoj odcedi. Ali hočeš jajnine« rezance ali žličnike opoldne skuhati za večerjo, tedaj pusti kuhane v sveži vodi: šele pred uporabo jih odcedi in ko se nekolik® osuše, jih prepraži na maslu in drobtinah: ni1' najmanj se jim ne pozna, da niso bili pravkar skuhani. Uporabljaj pa po možnosti boljše vrste jajnin, ker se nakuhajo in iih je zat° mani treba SieHe td Peki pozori Vpeljana pekarna se da v najem, pe£ in inventar je za odkupiti. Mesečna najemnina 200 din. Vprašati za naslov je na upravi tega lista. Kopalna sezona je tu Dražestni modeli 1959 Kopalni kostumi Kopalne čepice Kopalni pasovi Kopalni plašči Kopalne torbice »a a • š . * Kopalni čevlji mmiot, Qtafslu it9 1 - g- Oglasi v „EDINOSTI“ posredujejo med mestom in deželo! Izdaja konzorcij »Edinosti« v Mariboru. OdgoVorni urednik Jaroslav Dolar, novjn ar. Tiska Mariborska tiskarna d. d., preds t. ravnatelj Stanko Detela, vsi v Mariboru Haitfektija